Zaveza št. 65 – Sredina minulega stoletja in slovenski katoličani (Justin Stanovnik)


§

Dejstvo, da slovenski katoličani šele šestdeset let po vojni lahko javno premislimo,
kaj je ta

vojna bila in kakšno vlogo smo v njej imeli, že samo veliko pove, v kakšnem času smo
živeli. Na dobrih stopetdesetih straneh, ki jih knjiga Slovenska duhovna in politična drama 20. stol. ima, je sedaj to razloženo na tako konzistenten in celosten način, da bi temu besedilu
lahko pripisali značaj izjave.

V petih predstavitvenih minutah v svojem prispevku ne bom mogel ničesar dokazovati.
Povedal bom lahko le, o čem moj esej govori, in dodal še kako spremno misel. Za to
se opravičujem in vas prosim, da trditvam, tu postavljenim, izkažete naklonjenost
tako, da jih z začetno simpatijo sprejmete in vzporedite s svojim védenjem. Vsi moramo
biti zelo natančni, zakaj o stvari, o kateri danes tu govorimo, je bilo izdelanih
in izrečenih toliko laži in potvarjanj, kot mogoče o nobeni drugi v naši zgodovini.

Druga svetovna vojna je bila vojna za civilizacijo. Še nobena evropska vojna ni bila
takšna.

Totalitarizem se je skušal polastiti duše evropskega človeka in izsiliti njegov izstop
iz dosežene kulture. Take vojne še ni bilo. V tej vojni smo Slovenci imeli posebno
mesto. Skoraj istočasno smo bili napadeni od treh realizacij totalitarne ideologije
in njenih državnih in vojaških nosilcev. Razlika med njimi je bila le ta, da sta fašizem
in nacizem udarila od zunaj, boljševizem sicer tudi, saj je imel organizacijsko in
ideološko središče v Moskvi, a s silami, ki so se kot peta kolona že prej zbrala od
znotraj. Totalitarna agresija se je najprej razvila v evropsko vojno, ta pa v svetovno.
Končala pa se je po šestih letih nepopisnega trpljenja s porazom fašizma in nacizma,
po petdesetih letih, tudi nepopisnega trpljenja, pa še s porazom boljševizma.

Druga svetovna vojna je bila torej vojna s totalitarizmi za civilizacijo in ni trajala
šest let, ampak petdeset – skoraj do meseca natan čno – ko se je, po etapnem porazu
fašizma in nacizma, s padcem berlinskega zidu sesul še boljševizem. Slovenski katoličani
smo bili vseskozi v moralni logiki te vojne. Toda med tem ko so se s fašizmom in nacizmom
vojskovale velike svetovne demokracije, smo bili v obrambi pred boljševiško agresijo
dolga štiri leta sami. Ko so namreč boljševiki napadli slovenski narod, da bi ga uporabili
za svoj totalitarni projekt, so napadli katoličane, ker so vedeli, da ga ne bodo mogli
osvojiti, dokler ne bodo eliminirali katoličanov kot duhovne in politične sile.

Bolj katoličanov za narodovo samobitnost in obstajanje v civilizaciji ni potekal brez
protislovja. Prvič so se mogli braniti pred boljševiško agresijo le tako, da so svoj
boj, če niso hoteli spravljati naroda v eksistencialno nevarnost, registrirali pri
okupatorju. To protislovje je imelo katastrofalne posledice. Slovenski politik Franc
Gabrovšek jih je februarja 1944 v Ameriki lapidarno takole povzel: »Zdi se sedaj,
da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpijo
na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi
in z vlado, smo proti komunizmu, torej v očeh Amerikancev in Angležev nič. In vendar
smo mi proti fašizmu in vendar smo mi za zaveznike in vendar imamo mi doma večino
za seboj in vendar imamo mi prav. Toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«

Drugo protislovje pa je bilo v tem, da so boljševiški projekt podprli liberalni tabor
in levi

katoličani s krščanskimi socialisti in kocbekovci. Kako pomembno je to bilo, bomo
razumeli,

če pomislimo, da boljševiki kljub mednarodnim simpatijam brez te soudeležbe ne bi
uspeli.

Posledica temeljnih nesporazumov, ki so rastli iz tega dvojnega protislovja, je bil
poraz katoliških sil maja 1945, ki so ga katoličani morali plačati z genocidno uničenostjo
svoje vojske – ki je bila vojska predvojne SLS –, z eksodusom nacionalno, kulturno
in religiozno zavednih sil in z izgubo človekovih in državljanskih pravic za pol stoletja.
Te so pravzaprav

izgubili vsi, katoličani pa so posebej postali še državljani drugega in tretjega reda.

Še to, kako smo katoličani bojevali svoj boj. Dr. Peter Celestin Jelenec je leta 1965
v neki

anketi ta boj koncizno opisal takole: »Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med
okupacijo

zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika
pa je v tem:

kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih
premišljen

sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.«

Justin Stanovnik

Figure 36. Justin Stanovnik

Tako je katoličane ocenil predvojni predsednik socialdemokratske stranke. A zgodba
s tem še

ni končana. Nadaljevala se je s tako imenovano hladno vojno. Kljub nasilju boljševiške
totalitarne države je namreč trideset odstotkov Slovencev še vedno vzdrževalo redne
stike s Cerkvijo. In Cerkev je bila edina, ki je legalno in javno – s tem, da je bila
– zanikala totalnost totalitarne države. V njej so katoličani duhovno obstajali na
način, ki je bil koničasto nasproten duhu vladajoče ideologije. In ko je boljševizem
devedesetega moral ponuditi demisijo, so katoličani – zaradi svoje kulturne pajdeje
– svojo drugačno poučenost politično investirali v Demos. Brez Demosa pa samostojne
slovenske države ne bi bilo. Nekoč tako spektakularno in dokončno premagani so katoličani
Slovencem, za katere so bili odgovorni, izkazali tudi to uslugo.

O stvareh, ki jih tu izpostavljam, bi želel posebej poudariti, da nimajo značaja apologije,
ampak značaj faktografije. Če zahtevamo, da se ta dejstva javno priznajo, ni to zato,
ker so nam v prid, ampak zato, ker je priznanje teh dejstev potrebno za konec sedanjega
nasilja. To, kar se danes dogaja v delu politike in v večinskih medijih, je še vedno
nasilje. Dokler vlada v državi nasilje, ki mu sodne, parlamentarne in vladne institucije
ne morejo parirati, smo še vedno v državljanski vojni. Da bi se to stanje končalo,
mora parlament demokratične države izdelati osnutek pogodbe za končanje državljanske
vojne in ga sprejeti v svoji kompetenci ali dati na referendum. Dokler slovenska politika
ne bo dosegla, da se veliki politični zločini formulirajo in obsodijo in dokler ne
doseže, da s tolikimi žrtvami podprti napori za obstajanje v civilizaciji ne dobijo
formalnega priznanja, Republika Slovenija ne bo demokratična država, ne bo pravna
država, ne bo država človekovih pravic. Katoličani morajo – zaradi svojega osnovnega
dostojanstva, od države, ki so ji omogočili sestanek, zahtevati, da končno odpravi
njihovo drugorazrednost.

To je ena stvar – stvar politike. Katoličani imamo pravico, da postanemo državljani.
Ko sem

nekoč govoril z neko slovensko zgodovinarko o naši podrejeni vlogi (o nepokopanih
množicah pobitih mrtvih, o nerehabilitiranih žrtvah partijskih procesov itd.) mi je
odgovorila, v paleolitski maniri: Gorje premaganim. Očitno do gospe, sem ob tem pomislil,
še ni prodrla vest, kdo je bil v resnici premagan. Toda, premagani ali nepremagani,
pustimo to. Važno je, kar pravi Cloten v Shakespearovi igri Cymbeline (1. prizor,
3. dejanje): Ne bomo plačevali za to, da lahko nosimo svoje nosove.

To je, kot sem rekel, politika. Poleg tega pa je še področje duha. Če bomo katoličani
prisebni

in kaj vredni, bomo Sloveniji in Evropi ohranjali to, kar je v središču naše poučenosti.
In kaj je to? Nekateri zelo korektni in zelo natančni misleci – Leo Strauss, Eric
Voegelin, predvsem pa Hannah Arendt – so razumeli totalitarizem kot »končni produkt
samo sebe uničujoče moderne«. Zakaj je moderna končala v totalitarizmu? Zato, ker
je izhajala iz uvida, da človek, ko se zazre vase, zagleda tam »samega sebe postavljajoči
subjekt«. Samega sebe postavljajoči subjekt je bil tudi Kidrič, ki ga je Kocbek (ne
moremo se odločiti ali z večjo zavistjo ali večjimi občudovanjem) opisal kot »žrebca,
ki plane v zgodovino«. To je samega sebe postavljajoči subjekt.

Katoliška kultura ni naklonjena takemu uzretju. Iz besedil, ki so jo oblikovala dva
tisoč let,

izhaja nekaj drugega. Ko krščanski človek pogleda vase, zagleda ne samega sebe postavljajoči

subjekt, ampak bitje, ki ga je treba predvsem rešiti – bitje, ki se lahko izgubi in
ga je treba rešiti. V resnici je ta misel še starejša. Skoraj natančno štiristo let
pred Kristusom je Sokrat opominjal svoje atenske sodnike, da je skrb za dušo ali skrb
za sebe človekova največja skrb (Apologija, 29E). Ta skrb pa postavlja povsem drugo
kulturo, kot je bila tista, ki je bila podlaga moderni: ne poljubna avtonomija subjekta,
ampak reševanje sebe ali reševanje človeka. Če omenimo še to, da je bila ta misel
zelo blizu češkemu filozofu Janu Patočki, ki je leta 1977 po dolgem policijskem zaslišanju
umrl in je torej nastopil v scenariju, ki ni bil nepodoben tistemu, v katerem so morali
nastopati premnogi slovenski katoličani (čeprav zelo verjetno ni bil praktičen kristjan),
bomo pokazali na njene možnosti za prihodnost: Kako je mogoče rešiti aporijo moderne.

A za konec bi rad – kot boste videli, ne brez razloga – navedel še utrinek iz Platonovega
dialoga Gorgias. V njem Sokrat pove neko misel, ki blesti v središču celotnega besedila
(479 D). Takole pravi: »Drugo največje zlo po velikosti med vsemi je delati krivico.
Delati krivico in zato ne biti kaznovan, pa je največja in prva od vseh zlih stvari.«
S tem stavkom pa smo, kot ste gotovo opazili, spet v politiki – prav v sredini sedanje
slovenske politike.

Date: 2011