Zaveza št. 65 – Komunistična partija Slovenije od 1920 do 1940 (Janez Zdešar)


§

Zgodovina KPS med obema vojnama je zgodovina revolucionarne stranke, ki hoče z oboroženim
nasiljem prevzeti totalitarno oblast.

11. aprila 1920 se je KPS a svojem ustanovnem občnem zboru priključila Socialistični
delavski stranki Jugoslavije (komunistov), SDSJ(k), s središčem v Beogradu, in se
z njo vred na kongresu v Vukovarju od 20. do 25. junija 1920 preimenovala v Komunistično
partijo Jugoslavije.

V celoti je sprejela skupni statut, katerega prvi člen pravi:

»Komunistička partija Jugoslavije, kao član treće, komunističke internacionale, ima
za cilj, da putem nepomirljive klasne borbe, kroz diktaturu proletariata, izvrši potpuno
oslobođenje radničke klase i svih potištenih slojeva radnog naroda zavođenjem komunističkog
društva namjesto kapitalističnog.
«

Vukovarski program s svojo programsko revolucionarno in totalitarno postavitvijo ciljev
ter včlanjenjem v Kominterno je ostal v veljavi do 1948, še po zmagi revolucije 1945.

V zgodovini revolucionarne dejavnosti slovenske in jugoslovanske KP med obema vojnama
si sledita dve dobi, prva od 1920 do 1929, druga do 1941.

Prvo dobo označuje predvsem nasilni revolucionarni zagon, ki upa, da bo boljševiška
revolucija v nekaj letih s pomočjo SZ in pod vodstvom Kominterne zajela vso Evropo.
Dvignejo se komunistični upori, stavke, oboroženi spopadi. Tudi Jugoslaviji in Sloveniji
ni prizaneseno. Vlada v Beogradu zato z OBZNANO 29. decembra 1920 prepove KP Jugoslavije
in jo 2. avgusta 1921 tudi razpusti, potem ko je 29. junija 1921 komunistični likvidator
Spasoje Stejić v Beogradu poskušal atentat na regenta Aleksandra, 20. julija 1921
pa komunist Alija Alijagić v Delnicah ustrelil notranjega ministra Milorada Draškovića.

Janez Zdešar

Figure 37. Janez Zdešar

Druga doba od 1929 do 1941 je zaznamovana predvsem z novimi in pomlajenimi kadri,
z notranjo reorganizacijo, s šolanjem kadrov v Moskvi pod okriljem Kominterne, z udeležbo
svojih članov in privržencev 1936 do 1939 v španski vojni (»španski borci«) ter od
1935 naprej v Sloveniji z rovarjenjem Ljudske fronte.

Za obe dobi – vsakih nekaj let – so značilni redni oboroženi poskusi revolucionarnega
prevzetja oblasti. Naj spomnim na Zaloško cesto 1920 v Ljubljani, organiziranje »Proletarskih
akcijskih čet« = PAČ 1923 v Sloveniji, Trbovlje 1924, oklic revolucije 1929, Mariborsko
afero 1932, ter od Tita pripravljeno in od Kominterne prepovedano revolucijo 1940
v Jugoslaviji.

Partija z oklici in pozivi revolucij in vstaj ni imela sreče, bili so nedomišljeni,
»nestrokovni« izbruhi in posledica ideološkega fundamentalizma. Brez resnejših priprav,
v politični zaletavosti in iracionalnosti, si je partija sama svoje poraze pripravljala
in zaslužila. Zato je tudi ne moremo imeti za normalno »politično stranko«, čeprav
se je sama tako imenovala, – temveč za iz tujine vodeno teroristično organizacijo,
ki nikdar ni bila številčno močna.

Leta 1920 je KPJ v Sloveniji štela čez 12.000 članov, a je nato število padlo na nekaj
desetin (!). Po nekaj letih se je število dvignilo, a ob koncu leta 1928 spet upadlo,
tik pred Aleksandrovo diktaturo, ko je partija štela 196 članov. Sredi leta 1933 jih
je bilo okoli 600, 1934 ob Goričanah so jih našteli 328, pred Čebinami 1937 le še
okoli 250. Nato se je število dvigalo, sredi leta 1940 ob Vinjah jih je bilo 650,
do konca istega leta že okoli 900. Na začetku vojne, aprila 1941, naj bi bilo že več
kot 1.200 članov

*

Načelen odnos partije do Cerkve razviden iz »Dela«, uradnega partijskega glasila,
v članku Cerkev in fašizem, leta 1932:

»Danes se bije boj dveh svetov … Cerkev se v tem boju postavlja na stran krvavega
fašizma. Komunisti moramo imeti to dejstvo pred očmi in posebno v Sloveniji, kjer
je vpliv cerkve še velik, neumorno in vztrajno voditi boj proti temu sovražniku …«

Partijska protiverska in proticerkvena propaganda se je stopnjevala: iz verske sovražnosti
je prehajala v kriminalne prestopke in teroristična dejanja. Najbolj očitno se je
to pokazalo pri podiranjih evharističnih križev ter požigih poslopij vidnejših predstavnikov
SLS oz. JRZ.

Leta do okupacije 1941 je zaznamovalo – med drugim – komunistično ljudskofrontno gibanje
(Ljudska fronta, Slovenska fronta, Slovenska ljudska fronta – LF, SF, SLF). To gibanje
se je z akcijami in propagando razbohotilo »pod različnimi imeni z vzponi in upadi,
z izstopanjem enih in vključevanju drugih skupin«.

Ljudsko fronto je ukazala nova, spremenjena taktika Kominterne, sprejeta na 7. kongresu
v Moskvi od 25. julija do 21. avgusta 1935. Sovjetska Zveza se je namreč prek Kominterne
hotela rešiti vedno hujše zunanjepolitične izolacije. Zato je prepovedala sovražne
izpade do socialdemokratskih strank v Zahodni Evropi, kjer so bile na oblasti, in
jih pozvala k skupni borbi proti fašizmu. Nastopila je doba antifašizma, razglašanje
svetovne revolucije je utihnilo, o ilegalnem delovanju kompartij po svetu ni bilo
več govora, prav tako ničesar več slišati o razbijanju versajskih držav v Evropi in
ustanavljanju delavsko-kmečkih podonavskih republik. Na površje se je vzdignila taktika
ponujene roke sodelovanja in povezave s skupinami in političnimi organizacijami –
tudi idejno nasprotne strani – ter z njihovo pomočjo v akcijski povezanosti priti
na oblast.

Tudi v Sloveniji. Teoretik in taktik Slovenske ljudske fronte je postal Kardelj, tedaj
predavatelj na komunističnih šolah v Moskvi. Navajam:

»Slovenska fronta ne more biti fronta, če ne dobi množičnega razmaha in ne objame
temeljnih slovenskih množic. Osnovne slovenske množice pa so katoliške množice.«

Tako se je glasila osnovna teza, ki jo je še z drugimi razmišljanji in navodili iz
Moskve zapisal in poslal junija 1936 Jožetu Vilfanu v Slovenijo:

»Kako bi prišli do osnovnih slovenskih množic? … Prišli bodemo do njih preko akcij
za osnovne slovenske zahteve. Akcije so pot, ki vodi v množice …«

Nato: »Prišli bodemo do osnovnih slovenskih množic preko JSZ (Jugoslovanske strokovne
zveze = »krščanski socialisti«, op. p.)

Končno: »Prišli bodemo končno do temeljnih množic z delom v JRZ. Po mojem mišljenju
je treba aktivizirati tiste aktiviste bivše SLS, ki se ne strinjajo z JRZ …«

Ljudskofrontna politika in agitacija je dosegla višek na čebinskem sestanku. Z njim
se je začela nova doba partijske dejavnosti, ki je osebno povezana s Kardeljem in
njegovo kominternsko zagnanostjo: difamiranje nasprotnikov, podtikanje sebičnih namenov,
grobo in hujskaško pisanje postajajo orožje politične diskusije. Komunistična stranka
samo sebe identificira z narodom, njeni politični strankarski nasprotniki so zato
sovražniki naroda oz. izdajalci.

Ljudska fronta je imela v Sloveniji nekaj uspehov, a glavni cilj, pridobitev katoliških
množic, ni bil dosežen.

Več sreče je imela partija pri krščanskih socialistih, Jugoslovanski strokovni zvezi,
JSZ, ki so se zaradi komunistične infiltracije in uspešnega diferenciranja akcijsko
in idejno partiji vedno bolj približevali, se z njo združevali – in obenem oddaljevali
od prvotne Krekove krščansko-socialne zamisli. Konec junija 1940 so se domenili, da
Komunistični partiji Slovenije ponudijo sodelovanje in zavezništvo v tem razburkanem
času. Pooblastili so Toneta Fajfarja in Lojzeta Hartmana, naj navežeta stike z vodstvom
KPS in ponudita sporazum.

Partija je ponudbo sprejela. Krščanski socialisti so naredili politični skupinski
samomor in prenehali biti samostojna idejno-politična in sindikalno organizirana sila
na Slovenskem.

*

Slovenska komunistična partija oz. slovenski komunisti so bili v vsem obdobju med
obema vojnama vključeni v neslovensko centralo v tuji državi, v imperialistični in
boljševiški Sovjetski zvezi. Ta povezava je temeljila na direktni podložnosti in odvisnosti.

Gledano z organizacijskega vidika je bilo delovanje slovenskih komunistov v tem obdobju
ilegalno, pollegalno in legalno. Delovanje sleherne komunistične partije ima zato
od vseh početkov tudi značaj zarotniškega, podtalnega delovanja, ki je bilo pogosto
vabljivo zlasti za mlade avanturiste izrazito meščanskega porekla. Ilegalno delovanje
partije je bilo vnaprej hoteno in načrtovano, ni bilo nujna posledica državne prepovedi
ali praktičnega onemogočanja javnega delovanja. V ilegalnem delovanju se je partija
pripravljala na možnosti, ki jih je bilo treba v revoluciji sami čimbolj uspešno izrabiti.
Čistke v partiji niso bile zgolj posledica ali »zdravljenje« nekega nenormalnega stanja,
temveč pogosto instrument za preprečitev določenega razvoja ali notranjih zarot.

Marsikoga iz vodilnega kadra se je polaščala patološka preganjavica, prišlo je do
medsebojnih komaj še razumljivih obtoževanj sektašenja, levega ali desnega frakcionaštva,
trockizma, pol–trockizma (!), likvidatorstva, revizionizma, oportunizma, nacionalnih
odklonov itd: notranja zgodovina KPJ in KPS je zgodovina prepirov in rivalstva.

Seveda je članstvo zaradi tega postalo idejno negotovo, razklano in dezorientirano.
Notranja »proletarska demokracija«, značilna za prvo povojno dobo, je izginila, volitve
v notranje partijske gremije so nadomestili diktati vodstva. Neprestane spremembe
taktike so prav tako neugodno vplivale na idejno usmerjenost članstva. Razen tega
so navodila iz vodstev prihajala v Slovenijo z zamudo, dodatno zmedo je povzročalo
dejstvo, da so bila kar tri vodstvena središča.

Partijska, predvsem tiskana propaganda se vse to obdobje poslužuje nekaterih stalnih
elementov, ki postajajo stereotipi. Pristopi k prikazovanju mednarodnega in notranjepolitičnega
položaja so izrazito manihejski, dvopolni, opis situacij pozna le črno in belo barvo,
dobro in zlo, komunizem in kapitalizem, materializem in idealizem: tertium non datur.
V nasprotju s temnimi silami, ki so na vladi in imajo oblast in kapital, se partija
bori za spremembo družbe, ki bo prinesla pravico in svobodo najprej delavnemu ljudstvu,
nato vsem državljanom. Partija se bori za kruh in za mir, se bori proti grozečemu
vojnemu požaru, zlasti pa proti imperializmu in fašizmu.

Antifašizem postane v teku časa poglavitna stalnica kominternske propagande in njenih
sekcij po svetu. Kar ni komunistično, je fašistično – to je osnovna propagandna trditev.
In posledično: vse, kar je protikomunistično, je seveda fašistično.

KP Jugoslavije od začetka ni imela interesa za narodna vprašanja in probleme, bila
je pristašinja trdega unitarizma in pojmovanja poenotene in ene Jugoslavije z enim
samim narodom. Na pritisk Kominterne je 1924 opustila to tezo in se opredelila za
secesionizem: versajsko Jugoslavijo je treba razbiti in ustvariti na podlagi narodnostnega
načela federativno delavsko-kmečko republiko Jugoslavijo, s pravico do odcepitve posameznih
narodov. To tezo je partija zastopala 11 let, do splitskega plenuma 1935, ko se je
spet na zahtevo Kominterne opredelila za obstoj Jugoslavije, in v letih do 1941 propagirala
Jugoslavijo z vlado »ljudske demokracije«, s tesno oz. popolno naslonitvijo na SZ.
Vprašanje obstoja ali neobstoja versajske Jugoslavije nikoli ni bilo vprašanje politične
etike, to se pravi, postavljeno z vidika utemeljenosti slovenskih nacionalnih pravic
in interesov. To velja za vse omenjene faze, unitarizem do 1924, razbijanje do 1935,
spet za Jugoslavijo od 1935, in še za nihanja in programske nejasnosti glede Jugoslavije
po 1941 do 1. AVNOJ-a 1942, ko gre spet za Jugoslavijo, a »novo« in komunistično.

Popolna organizacijska, programska in ideološka povezanost, odvisnost in podrejenost
slovenskih komunistov Sovjetski zvezi, Kominterni in KP Jugoslavije se jasno in dokončno
izrazi tik pred vojno, v resoluciji, sklepu in poteku 3. konference KPS v Vinjah,
junija 1940. Pozdravne telegrame pošljejo Stalinu, državnemu vodji SZ, Dimitrovu,
generalnemu sekratarju Kominterne, ter najvišjemu partijskemu forumu v domovini, CK-ju
KPJ, trem predstavnikom sil, katerim so podrejeni. Kot predstavnik Kominterne nastopa
Tito. V Sklepu pa se Komunistična partija Slovenije avtodefinira kot »sestavina celotne
Komunistične stranke Jugoslavije«, »pod vodstvom centralnega odbora KSJ in KI, Kominterne«.

V času, ko je bila Slovenija življenjsko ogrožena od nemškega in italijanskega nacifašizma,
niti leto dni po imperialistični zasedbi Poljske in sovjetizaciji baltskih držav,
naj bi Slovenci iskali rešitev pri Sovjetski Rusiji, partnerici totalitarne hitlerjanske
Nemčije. Doma pa naj bi z revolucijo, načrtovano od Tita za jesen 1940, uvedli ljudsko
demokracijo po sovjetsko-ruskem zgledu.

Date: 2011