Zaveza št. 64 – Zgodnji znanilci revolucije (Janko Maček)


§

Spet smo vstopili v novo leto. Nad njegovimi vhodnimi vrati se sveti letnica 2007.
Nekoč, ko je večina Slovencev večer pred novoletnim praznikom še obhajala kot sveti
večer in so kadili in kropili po svojih domovih ter se z molitvijo zahvaljevali za
nazaj in prosili sreče za naprej, je bila ponekod znana tale pesem: Ko leta tek je
dokončan, nazaj nam nikdar več ni dan, vse časno hitro mine, to srca naj prešine.
Gotovo si mislite, da take srednjeveške misli res niso primerne za dan, ko je naša
mlada država uveljavila evropsko denarno valuto in tudi tako postala enakovredna članica
velike evropske družine. Ali ne bi bilo prav, da bi tudi naša revija ob tem izrednem
dogodku posvetila več pozornosti sedanjosti in prihodnosti?

Seveda bi bilo prav, pa se bomo kljub temu v tej številki in v celem letu ukvarjali
predvsem s preteklostjo. Okrog evra in druge ekonomije bodo tudi brez nas postorili
vse potrebno, saj je kljub naši razdvojenosti na tem področju vsaj nekaj sodelovanja.
Ni pa tako v vprašanjih naše preteklosti, našega zgodovinskega spomina. Ali nismo
stopili v Evropsko zvezo tudi zato, da bi ohranili svojo samobitnost? Toda kako bomo
sledili temu cilju, če ne vemo in se ne moremo dogovoriti, od kod smo prišli in kaj
smo?

Za nas, ki smo zavezani ohranjanju verodostojnega zgodovinskega spomina, v tem pogledu
ne more biti dvoma. Na rubriko Kako se je začelo čaka še dovolj tem in zgodb, ki lahko
prinesejo nekaj svetlobe v temo slovenskega spomina.

V letošnjem letu mineva 65 let od usodnega časa, ko je komunistična partija s krvavim
terorjem prisilila naše ljudi k samoobrambi in jih hkrati razglasila za okupatorjeve
sodelavce in izdajalce. Ze v septembru 1941 se je na Samotorici nad Horjulom naselila
partizanska četa, ki so ji rekli tudi šolska četa, saj je tu partija šolala svoje
vojake in jih pripravljala za krvavi spopad – ne toliko z okupatorjem kot z nasprotniki
iz lastnega naroda. O tem bi radi nekaj povedali v naslednjih poglavjih.

Prvi meseci okupacije

Ko se pri horjulski cerkvi svete Marjete ozremo proti severu, vidimo, da stojimo ob
vznožju mogočnega hriba oziroma slemena, ki se vleče od Slevice mimo Korena in Ulake
ter konča na zahodu onkraj Samotorice – v bližini Šentjošta. Imamo občutek, da nam
je korenski hrib zelo blizu, vendar nas loči od njega več kot 300 m višinske razlike
in pot do tja je kar naporna. Otroci s tega konca so zato nekoč hodili v šolo v Horjul
le trikrat na teden. Tako otroci kot odrasli so prihajali v dolino kar po stezah –
bližnjicah, kajti pot po razdrapanem kolovozu je bila precej daljša. Kadar je bil
potreben kak prevoz, so si hribovci pomagali s konjsko ali volovsko vprego, saj avto
v te hribe tedaj še ni imel dostopa.

Približno kilometer od Ulake proti severu leži v prijazni dolinici manjša kmetija,
kjer se še danes reče pri Lešnjaku ali v Lesu. Nekoč so se njeni lastniki tudi pisali
Lešnjak. Toda v hišo je prišla bolezen in pobrala najprej gospodarja, kmalu nato pa
še njegovo ženo. Domačija je bila zato prodana. Kupila jo je horjulska Živinorejska
zadruga, ki je bila ustanovljena malo prej in so k njej poleg Horjulčanov pristopili
tudi nekateri kmetje iz okolice. Za oskrbnika posestva je prišel Tone Setnikar z družino.
Čeprav so ustanovitelji zadruge bili nekateri vidni člani Slovenske ljudske stranke
s takratnim župnikom na čelu, se je kasneje marsikaj spremenilo in tik pred drugo
svetovno vojno so bili v upravnem odboru večinoma protiklerikalci. Morda je tudi to
pripomoglo, da je že septembra 1941 v Lesu nastalo partizansko šolsko taborišče, kot
bomo videli kasneje.

Gotovo je pa važno vlogo pri tem imel tudi dr. Cene Logar, ki je tedaj živel na rojstnem
domu v Horjulu. V spominih, ki jih le leta 1973 objavil v reviji Borec pod naslovom
Osvobodilni boj v Dolomitih, dr. Logar pove, zakaj je leta 1941 sam Kidrič vodil organizacijo
komunistične partije in OF v Horjulski dolini: »To je bilo zato, ker sva od leta 1937
do 1939 s tov. Kidričem skupaj delala v Pragi in v Parizu, kjer sem jaz študiral,
on pa je bil tam v emigraciji. Razpad stare Jugoslavije me je dobil doma v Horjulu,
kjer sem živel od jeseni 1940. leta, ko sem se po kapitulaciji Francije vrnil iz Pariza.
Čeprav sem se habilitiral za privatnega docenta na ljubljanski univerzi, zaradi svoje
politične aktivnosti v Parizu in v Pragi nisem mogel dobiti nobene zaposlitve. V Parizu
sem bil podpredsednik Jugoslovanskega študentskega društva in sem deloval pod neposrednim
vodstvom Borisa Kidriča. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem iskal stik z njim,
dobil pa sem ga šele ob koncu maja ali v začetku junija. Iskal sem ga prek njegovega
očeta, prek katerega sem bil že prej povezan z njim. Takoj mi je dal navodila za organizacijo
OF in povedal, da bodo poiskali stik z menoj tudi organizatorji vrhniškega okrožja.
Čeprav sem že v Parizu okusil, kaj je konspiracija, sem prve lekcije o tem dobil šele
sedaj od Kidriča.

Korenska cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Figure 7. Korenska cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Kidrič mi je naročil, naj delo razširim na vse vasi v horjulski dolini in okolici.
Da bi laže prišel v stik s hribovskimi vasmi, sem sprejel od občine neko popisovanje
hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tako sem prišel na Koreno,
Vrzdenec in Samotorico. Tu sem že tedaj zvedel za veliko aktivnost in vpliv jezuitov,
predvsem v Šentjoštu, kjer so imeli tik pred vojno neki misijon z velikim uspehom
in so od tedaj vzdrževali stike s temi kraji. Ko sem začel z organizacijo OF, sem
se opiral predvsem na Viktorja Korenčana, starega komunista, in na Toneta Uršiča,
šolskega upravitelja in idejnega voditelja sokolstva in sploh liberalizma. Predvsem
sem pazil, da sem dobil poštene kmete, srednje in male, ter bajtarje. Ko sem javljal
o stanju in organizaciji Borisu Kidriču, me je sprejel v partijo na osnovi mojega
političnega dela v Parizu in pri organizaciji OF ter mi poveril tudi organizacijo
partije, prve celice. Septembra 1941 je bila naša organizacija potrjena tudi s strani
sekretarja vrhniškega okrožja. Sestanek smo imeli v horjulski šoli in vodil ga je
Franc Popit-Jokl.«

Skoraj čudno se nam zdi, da dr. Logar v tej pripovedi sploh ne omeni nenavadnih turistov,
ki so poleti 1941 prihajali na Koreno in Samotorico. Menda se jim je včasih pridružil
tudi on in še nekateri Horjulčani. Po eni strani je bilo razumljivo, da so se mestni
ljudje, ki so bili pred vojno vajeni izletov v kamniške in gorenjske planine, sedaj
pa zaradi meje niti na Šmarno goro niso mogli, čutili prikrajšane in so se želeli
nadihati svežega zraka, vendar ni bilo težko ugotoviti, da jih žene še nekaj drugega.
Domačini so kaj hitro sprevideli, da so njihovi gostje najbolj zadovoljni, če jim
na hitro postrežejo, nato pa jih prepustijo njihovim debatam. Turisti, ki so se nekajkrat
ustavili pri Žakljevih oziroma v Grdi dolini, kot se je reklo po domače, so si dali
veliko opraviti s konji in bilo je očitno, da jih to zares veseli, kljub temu pa je
oče Franc kmalu ugotovil, da imajo za bregom še nekaj drugega. Neko jutro – verjetno
je bilo v začetku septembra – so Žakljevi v kozolcu opazili nekaj moških. Očitno so
tam prenočili. Bili so v civilnih oblekah in oboroženi. Ko je oče Franc stopil do
njih, so mu povedali, da so Osvobodilna fronta. Šele pozno popoldne so se izgubili
v gozd. Kmalu po tem je na Samotorico prišla italijanska patrulja iz Horjula. Na kmetiji
pri cerkvi so spraševali gospodarja za »kozolec v dolini«. Kmet, ki je že vedel za
obisk neznancev v Grdi dolini, jim je pokazal svoj kozolec pod vasjo. Italijani sicer
s tem niso bili zadovoljni, vendar niso več nadlegovali. Ko je Žakelj to zvedel, je
zaslutil nevarno povezanost med nepovabljenimi »gosti« v svojem kozolcu in Italijani.

Morda je prav, da tu povemo nekaj besed o Francu Žaklju, gospodarju Grde doline in
očetu osmih otrok. Rojen je bil leta 1906 v Šentjoštu in se je v Grdo dolino priženil.
Pred njegovim prihodom so se tu pisali Grdadolnik. Zgodilo se je, da je domača hči
Jožefa ostala edina lastnica razmeroma velike kmetije, ki je nujno rabila močne moške
roke. Poročila sta se leta 1929 in ob letu sta že dobila sina, ki je kot prvorojenec
dobil ime po očetu. Njemu so sledili še štirje sinovi in tri hčere. V neprestanem
garanju in skrbeh za dom in družino je čas hitro tekel. Ko so otroci začeli hoditi
v šolo, so pešačili v Horjul in nazaj po isti poti kot vsi drugi. Za božič, veliko
noč in samotorško žegnanje, ki je bilo v jeseni, saj je patron podružne cerkve na
Samotorici sveti Mihael, je mama Jožefa spekla potico, pa tudi poleti ob košnji ali
drugih težjih delih je prišlo na mizo kaj boljšega. Po mamini strani je bil v družini
talent za muziko in petje, ki se je kmalu pokazal tudi na mladem rodu.

Omenili smo, da je bil oče Franc rojen v Šentjoštu. Ker je dr. Logar Šentjošt imel
za središče zaostalosti, smo prav njega izbrali za njegovo nasprotje, bi pa lahko
na tem mestu opisali tudi kakega drugega očeta s Korene ali Samotorice. V Žakljevi,
po domače Krvinetovi družim, je odraslo deset otrok: sedem sinov in tri hčere. Oče
Pavel je bil v prvi svetovni vojni ranjen in potem nikoli več ni bil popolnoma zdrav.
Kljub temu je pomagal pri gradnji šentjoškega prosvetnega doma in k temu spodbujal
tudi sinove. Francov starejši brat Jakob je postal poslovodja Kmetijske zadruge v
Šentjoštu, mlajši brat Vinko pa je šel v Ljubljano v gimnazijo in nato v bogoslovje.
Dr. Logar ga v spominih omenja kot enega izmed organizatorjev protikomunističnega
odpora. Toda o tem nekoliko kasneje. Franc je moral doma že zgodaj poprijeti za vsako
delo. Ko je bil oče na fronti in kasneje bolehen, je pomagal materi nositi težo skrbi
za dom in družino, kar je bila dobra šola za kasnejše samostojno življenje. Vojaški
rok je služil pri kraljevi gardi v Beogradu. Ko se je leta 1929 poročil, je bil star
dobrih 23 let, vendar je bil njegov pogled na svet že toliko izoblikovan, da je takoj
začutil nevarnost, ko je poleti 1941 ujel nekaj stavkov iz razgovora malo prej omenjenih
turistov. Kasnejši dogodki so pokazali, da se ni zmotil, da je bil njegov občutek
nevarnosti res pravilen in utemeljen.

Samotorška četa

Partizani so 18. septembra 1941 napadli nemške geodete pri Rašici. Dva dni kasneje
so Nemci požgali vas in odpeljali vse vaščane, napadli in razbili pa tudi partizansko
četo. Ostanek čete se je umaknil proti Smledniku, prešel Savo in se po ukazu iz Ljubljane
zatekel na Lešnjakovo domačijo na Samotorici. To je bil začetek tamkajšnjega šolskega
taborišča, ki je potem kljub bližini italijanske posadke v Horjulu in Polhovem Gradcu
neovirano delovalo do začetka marca 1942. Ne vemo natanko, v čigavi glavi je zrasla
ideja o tem taborišču. Ostanek Rašiške čete je postal jedro novega taborišča, kmalu
pa so začeli prihajati novinci, večinoma iz Ljubljane. V Horjulu so jih sprejemali
dr. Logar in njegovi sodelavci in jih usmerjali v taborišče. Za horjulsko partijo
in OF so se s tem začele nove skrbi, največje breme je pa seveda nosil dr. Logar sam,
ki je pogosto potoval v Ljubljano s kolesom, v Horjulu pa sprejemal »obiskovalce«.
Sam je o tem zapisal takole: »V Ljubljani sem se sestajal v glavnem z Borisom Kidričem
in njegovo ženo Zdenko, Francem Leskoškom in Cenetom Kristanom, ki je bil tedaj sekretar
SKOJ in zadolžen za pošiljanje ljudi iz Ljubljane v partizane. Nekako novembra 1941
je prišel iz Ljubljane Franc Leskošek in pospremil sem ga v taborišče. Večkrat je
prišel Cene Kristan, ki mi je dajal naloge glede taborišča, njegove prehrane in zvez
z Ljubljano, obiskal pa nas je tudi Marjan Brecelj, ki je bil član glavnega poveljstva«
(Borec 1973, str. 370). Potrebna je bila hrana, obleka in orožje. Veliko tega je s
konjem in vozom speljal iz Ljubljane brat dr. Logarja, ki s tem ni zbudil pozornosti,
ker se je zdelo, da vozi blago za svojo trgovinico. Precej prevozov je opravil tudi
šofer avtobusa, ki je vzdrževal redno zvezo z Ljubljano. Po tej poti je prihajal v
Horjul tudi Slovenski poročevalec in druga literatura, med katero je obvezno spadala
Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov.

V stari Lešnjakovi domačiji, ki je nekoč stala na tem mestu med Ulako,
								Prevalico in Grdo dolino, je bil šolski partizanski tabor

Figure 8. V stari Lešnjakovi domačiji, ki je nekoč stala na tem mestu med Ulako, Prevalico
in Grdo dolino, je bil šolski partizanski tabor

Čas šolskega taborišča pri Lešnjaku bi lahko razdelili na tri obdobja: V začetku decembra
1941, ko je četa odšla v napad na preserski most, je štela okrog šestdeset mož. Po
akciji se je del čete vrnil na Samotorico, kmalu nato pa odšel na Pasjo ravan pri
Črnem Vrhu in se vključil v Cankarjev bataljon. V taborišče so začeli prihajati novi
prostovoljci in to je začetek drugega obdobja. Do 20. januarja 1942, ko so dobili
ukaz za odhod na Notranjsko v Šercerjev bataljon, jih je bilo spet okrog šestdeset.
Tretje in zadnje obdobje šolskega taborišča je bilo od 20. januarja do 3. marca 1942.
Iz Ljubljane so prek Horjula spet prihajali novinci. V tem času se je taborišče sredi
največje zime za dober teden preselilo na kmetijo v bližini Žažarja, nato se pa vrnilo
na staro mesto na Samotorici.

3. marca 1942 so se na Ulaki, kjer so tedaj partizani iz šolskega taborišča imeli
stražo, pojavili Italijani iz Horjula. Čeprav se je že nekaj časa vedelo, da bo do
tega prej ali slej prišlo, se zdi, da so bili tako partizani kot Italijani presenečeni.
Kako je pravzaprav bilo s tem? Kot smo omenili, leži Lešnjakova domačija v dolinici,
od koder ni nobenega razgleda, zato se je poveljstvo čete odločilo postaviti stražo
na Ulaki. Odslej je bilo pri eni od kmetij na Ulaki stalno nekaj oboroženih partizanov.
Res so kot na dlani imeli pred seboj Horjul in del poti proti Korenu, seveda pa so
Italijani iz Horjula lahko tudi nje opazovali, ko so se brezskrbno sprehajali po golem
hribu. Dr. Logar o tem takole pripoveduje: »V začetku marca so Italijani nekaj dni
vznemirjeni gledali z daljnogledom na Koreno. Ljudje so povedali, da se vidijo partizani,
ki hodijo po vrhu Korene. Pozneje sem izvedel, da je komanda skupine, ki je bila onstran
Korene v Lesu, postavila stražo na Koreno, da bi videla v horjulsko dolino, kajti
iz Lesa se ne vidi nikamor. To je bilo zanje usodno. Italijani so napravili hajko
na Koreno in v Les, ujeli dva partizana, ki so ju privlekli v Horjul, od tu pa na
Vrhniko, kjer so ju na grozovit način usmrtili … V boju je bil en partizan ranjen;
ta se je skril na Vrzdenec k Nacetu Isteniču. Sam sem prinesel zdravil, ki sem jih
dobil iz Ljubljane in fant je ozdravel. Po boju so se partizani umaknili preko proge
na Notranjsko« (Borec 1973, str. 376).

Po pripovedi domačina z Ulake je bil ta dogodek precej drugačen. Že dopoldne tistega
dne je prišla k Janševim na obisk Andrejcova Polda iz Horjula s prijateljico. Pri
Andrejcu so imeli gostilno in tja so zahajali tudi Italijani. Polda jim je stregla
in se za silo naučila italijansko. Tako je prejšnji dan omenila seržantu, ki je pogosto
klepetal z njo, da gre drugi dan na Koreno. Pri tem seveda ni pomislila na partizane,
če je sploh vedela zanje. Okrog dveh popoldne so Janševi z obiskovalkama sedeli v
hiši in nenadoma opazili seržanta, ki je sam prišel okrog hiše in zavil proti hlevu.
Polda je presenečeno rekla: »Pa je res prišel!« Seržant, ki je najbrž pri vodnjaku
opazil nekaj vojaških torbic, je previdno odškrnil hlevska vrata in se takoj odmaknil,
hkrati pa snel z rame puško. V tem pa je že počilo. Partizan, ki je bil na hlevu,
ga je namreč videl in streljal. Seržant je še oddal nekaj strelov, nato pa negiben
obležal na koncu hleva. Janševi niso vedeli, kaj se je medtem dogajalo pri drugih
hišah na Ulaki. Šele čez nekaj časa je pridrla večja skupina razjarjenih vojakov,
ki so kričali nad domačini, da so vsi uporniki in komunisti. Polda jim je skušala
dopovedati, da domačini niso nič krivi, pa je niso kaj prida poslušali. Odrasle soseščane
so potem nagnali v Končanovo klet in zastražili, Janševo mamo z dojenčkom in otroke
pa zaprli posebej v neko sobo v pritličju Končanove hiše. Bila je že noč, ko so moške
in ženske iz kleti uvrstili v kolono in odgnali v Horjul, od tam pa s kamioni odpeljali
v ljubljanske zapore. Preden so se vojaki odpravili v dolino, so zažgali Končanovo
in Vrbetovo domačijo. Zdi se, da so na Janševo mamo in otroke pozabili, kajti ko so
se že dušili v dimu, so vdrli v sobo in jih odvlekli v Janševo hišo, ki se je tisti
večer niso dotaknili. Naslednji dan, 4. marca, popoldne so ponovno prišli in ne da
bi kaj pojasnjevali, spet začeli požigati. Vrata Maroltovega hleva so se težko odpirala,
zato so zažgali od zunaj in vsa živina je zgorela, Janševo živino pa so spravili ven.
Ko so potem Janševi šli za živino po ozki gazi k sosedu Zabrniku, se je ozirala na
goreči dom in mukala, od Marolta se je pa slišalo mukanje živine, ki je umirala v
hlevu.

Tudi ta dan, bila je sreda, so se Italijani vrnili v Horjul, ne da bi šli gledat k
Lešnjaku. Tretjič so prišli v nedeljo, 8. marca. Očitno so že vedeli, da so se partizani
umaknili in da so doma sami otroci. Oskrbnika Setnikarja in ženo so namreč prijeli
kar v Horjulu, ko sta prišla na pogreb Setnikarjeve sestre, dva starejša sinova pa
na kmetiji, kjer sta služila kot hlapca. Tako so v nedeljo pripeljali s seboj tudi
Setnikarjevega sorodnika iz Zaklanca, da je pobral otroke in odpeljal njihovo kravico.
Požgali so vsa poslopja v Lesu in se vrnili v Horjul. Iz nepojasnjenega razloga so
ta dan zažgali tudi pri Mihovih na drugi strani Korena, čeprav domači niso imeli prav
nobene zveze s partizani. Baje so iz Horjula opazili tam blizu neke ljudi in takoj
sklepali, da so bili partizani.

V zapisu, ki smo ga že omenili, dr. Logar govori o bitki pri Koreni: »Prva bitka je
bila marca 1942, ko je okupator napadel zbirno taborišče na Koreni v Lesu. To je bila
torej defenzivna bitka« (Borec 1973, str. 380). Ko pripoveduje o tem, kako so sardinski
grenadirji 9. februarja še ponoči obkolili nekaj hiš v Horjulu in ob prvem svitu začeli
preiskavo in aretacije – tedaj so zaprli tudi njegova brata Tineta in Jakoba – je
prepričan, da so njiju in druge videli hoditi na Koreno. »Vsak jim je bil sumljiv,
kdor je hodil iz Horjula na Koreno.« Ko so v Žažarju partizani podnevi hodili okrog
in se vedli nekonspirativno, je Logar hitel v Ljubljano in vse javil Zdenki Kidričevi,
ko pa se je partizanska straža razkazovala po Ulaki, da so jo lahko videli tja do
Vrhnike, ni nič ukrenil. Zakaj ne? Ko beremo njegovo poročilo o zbiranju lesa in krompirja
za pogorelce, se ne moremo otresti občutka, da je bilo ugotavljanje razpoloženja ljudi
na tej poti njegova glavna naloga. Z ugotovitvami je bil zadovoljen. Seveda, saj OF
do tedaj še ni pokazala svojega pravega obraza, zato so ljudje verjeli v njene dobre
namene.

Žakljeva domačija v Grdi dolini

Figure 9. Žakljeva domačija v Grdi dolini

Nemirna pomlad 1942

Najbrž Logar med nabirko za korenske pogorelce ni obiskal Šentjošta. Verjetno so Šentjoščani
tudi brez njegovega posredovanja pomagali, glede njihovega razpoloženja do OF in partizanov
je pa tako in tako že imel svoje mnenje. Prav na novoletni dan 1942 so v Šentjošt
poskušali prodreti Vrhničani. S pomočjo učiteljev so v šoli organizirali sestanek,
ki sta ga vodila dr. Grampovčan in znani zadružnik iz Verda Furlan. Uspeh je bil sila
skromen, kajti Jakob Žakelj, ki naj bi šentjoške zadružnike pomagal vključiti v OF,
je odklonil sodelovanje. Po tem tihem spopadu sta se obe strani nekako zaprli vase.
Franc Žakelj v Grdi dolini je bil o vsem tem kolikor toliko na tekočem, vendar na
zunaj tega ni kazal in s sosedi o tem ni govoril. Iz šolskega taborišča so prihajali
k njemu poslušat radio. Vedno jih je lepo sprejel in tudi postregli so jim, potem
so jih pa navadno pustili, da so sami iskali poročila, ki so jih zanimala. Franc je
na sebi čutil poglede, ki so skušali prodreti v njegovo notranjost, vendar je ostal
miren in prijazen.

18. aprila zvečer je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Od kod? Morda s Ključa
ali z Rup. Kljub pozni uri so nagnali vaščane v gostilno k Možinetu. S pol ure oddaljene
Krvinetove kmetije so zvezanega prignali Jakoba Žaklja, starejšega Francetovega brata.
Pri prihodu na kmetijo so se vedli zelo grobo. Ker jim niso takoj odprli, so dokaj
močna vhodna vrata vrgli s tečajev. Jakob se je sicer poskusil skriti, vendar so ga
hitro našli in odgnali. Na sestanku so najbolj napadali njega, češ da zbira orožje
in organizira belo gardo, grozili pa so tudi kaplanu Cvelbarju in drugim vaščanom,
da se jim slabo piše, če ne bodo sodelovali z OF. Po sestanku so druge spustili domov,
le Žaklja so spet zvezali in odpeljali v bližnji gozdiček. Šele proti jutru so ga
spustili. Kasneje se je zvedelo, da bi ga bili ubili, če se ne bi bil zanj zavzel
vpliven ženin sorodnik.

Tri dni kasneje, 21. aprila ponoči, so prišli po Janeza Erbežnika iz Zaklanca. Naslednje
jutro so našli njegovo truplo na cesti Horjul – Vrhnika, približno 1 km od Horjula.
Ta uboj omenja tudi dr. Logar, ko piše o tretjem valu italijanskih aretacij: »Bile
so posledica likvidacije okupatorjevega špijona trgovca Erbežnika iz Zaklanca. Tedaj
so hoteli aretirati tudi mene in Adolfa Jeraja, pa sva se oba rešila. Iz blokirane
vasi sem se umaknil tako, da sem dal rovnico na ramo in šel po cesti, kjer nisem pričakoval
blokade. Toda izza vogala zadnje hiše so stopili predme vojaki, jaz pa sem šel, kot
da jih sploh ne bi videl. Ko sem prišel do njih, so se brez besede umaknili (Borec
1973, str. 374).

Logar in Jeraj sta potem več kot en mesec sama taborila v gozdu onkraj Ulake. Prav
gotovo je marsikdo vedel za njuno skrivališče in za njune vsakonočne izlete v bližnjo
in daljno okolico, pa tega ni šel povedat Italijanom. Kakšno vlogo je dr. Logar imel
pri nekaterih usodnih odločitvah tistih tednov in mesecev? Kdo je imel odločilno besedo
pri smrtni obsodbi Janeza Erbežnika in drugih, kar je s silno težo pritisnilo na dolino
in okolico? Sam pravi, da je dobival navodila za delo na terenu neposredno od Kidriča.
Kolikšen je bil njegov vpliv na komandanta in komandirje 4. bataljona Notranjskega
odreda in kasneje Dolomitskega odreda, ki sta po koncu šolskega taborišča postala
»udarna pest« revolucije v teh krajih? – Nekega večera so partizani sklicali sestanek
na gozdni jasi blizu Lesnega Brda. Gorjancovi se ga niso mislili udeležiti, toda na
sosedovo prigovarjanje so se Stanko in še dva brata vendarle pridružili nočnemu zboru.
Vodil ga je dr. Logar in povedal, da bodo v bodoče tudi na Brdu zbirali pomoč za partizane
in da bo zbirališče pri Gorjancu. Tedaj se je oglasil Stanko: »Ne, to pa ne bo šlo!«
Logar ga je začudeno in grozeče pogledal: »Zakaj pa ne?« »Ker boste vi o tem obvestili
Italijane in bodo prišli po očeta ter ga ubili.« Logarjeva roka je že segla po pištoli,
vendar se je v trenutku premislil in sestanka je bilo konec.

O komandirju Petru Cafuti-Gadu je bilo marsikaj povedano. Opisujejo ga kot hrabrega
borca in krutega, svojevoljnega likvidatorja. Kljub pripovedim, da je odklanjal administriranje,
je ohranjenih nekaj njegovih poročil o akcijah pred nastankom prve vaške straže. Za
ilustracijo bomo navedli daljše poročilo, namenjeno 4. bataljonu Notranjskega odreda.
»V četrtek 4. 6. ob 3h ponoči je padel gestapovec Češnovar Franc, gostilničar v Polhovem
Gradcu. Ob istem času je bil napad na barako, v kateri je bilo 14 nemških vojakov
– pri napadu 6 ubitih in 5 ranjenih. V petek 5. 6. ob 3.30h je padel gestapovec Bogataj
Matevž iz Črnega Vrha. V soboto 6. 6. ob 11.30h ponoči padla fašista in kulturbundovca
– postajenačelnik in žena Tarkež na Drenovem Griču. V nedeljo 7. 6. ob 0.45h smo vzeli
kot talca učitelja Belina na Drenovem Griču. V nedeljo 7. 6. ob 4.30h padel denunciant
Dolenc Blaž v Dolenji vasi. V ponedeljek 8. 6. ob 2h se je izvršila rekvizicija pri
denunciantu in fašističnem zaupniku Erbežniku v Zaklancu. Rekviriralo se je obleke,
hrano in več drugih predmetov. V petek 12. 6. ob 11h ponoči smo rekvirirali pri Pezdirju
na Brezovici 3 konje, obleko in hrano. V soboto ob pol dveh smo bili pri Mravljetu,
gostilničarju in mesarju. Likvidirali smo gospodarja in dva sinova, rekvirirali 5
koles, obleko in hrano« (AS 1852 – 5).

V noči od sobote na nedeljo 14. 6. so prišli partizani k Bastičevim na Ljubgojno pri
Horjulu. Svoj obilni plen so naložili na voz, vzeli iz hleva konje in odgnali župana
Bastiča in njegovo ženo. Približno 1 km od doma so ju zverinsko pobili ter pustili
ležati ob poti. O tem ni nobenega poročila in tudi dr. Logar smrti Bastičevih v spominih
ne omeni. Prav to nedeljo je štab 4. bataljona Notranjskega odreda poslal naslednji
poziv komandirju Narodne zaščite Vnanje Gorice: »Ta štab te poziva, da takoj brezpogojno
odrediš ljudi, ki bodo likvidirali Pezdir Karla, Pezdir Alojza in Ižancovega Načeta
– najkasneje v roku enega tedna vštevši današnji dan. Ako bo za likvidatorje postalo
prenevarno na terenu, jih takoj sprejmemo v naše vrste. Vezo dobijo preko donosilca
tega ukaza« (AS 1852 – 3).

Iz navedenega je razvidno, da je bila dejavnost, ki jo je v tem času v glavnem izvajala
1. četa 4. bataljona pod Gadovim vodstvom, naperjena skoraj izključno proti domačim
ljudem. No, 2. četa je 10. junija napadla italijanske kamione na cesti Logatec – Rovte,
ki so peljali v Rovte hrano. Nekaj Italijanov je bilo mrtvih in ranjenih, posledice
napada pa so bile hude tudi za domačine. Italijani so požgali več hiš v Cestah, ljudi
odpeljali v internacijo, 16. junija pa ubili Franca Hladnika in Janeza Cigaleta, češ
da sta zbirala orožje. Baje je bilo ime Franca Hladnika izpisano na puškamitraljezu,
ki ga je partizan Kragulj pustil na kraju zasede in so ga dobili v roke Italijani.
Vsak normalen človek v Rovtah je vedel, da Hladnik in Cigale nikoli nista zbirala
orožja za partizane (Zaveza št. 8, str. 9).

V drugi polovici junija je neke noči izginila romska družina, ki je živela v Lipalici
na robu Horjula. Kaj vemo o tem? Župan Bastič je bil malo pred začetkom vojne v veliki
zadregi, ko mu je Rom Blaž predložil dokument, da ima v Horjulu domovinsko pravico.
Od nekega kmeta je poskušal odkupiti napol razpadlo bajto, ki bi jo potem občina dala
na razpolago Romom. Ker kmet ni hotel o tem niti slišati, je župan za Rome na svojem
svetu zunaj vasi postavil skromno barako. Tam so se naselili, pasli svoje konje in
prosjačili po okolici. Pravijo, da jih je bilo kakih deset, največ žena in otrok.
Partizani so jih odpeljali na Rupe in tam so izginili.

Svatba Janševega Jožeta z Ulake (1930) – Zadaj takratna Janševa hiša in
								hlev

Figure 10. Svatba Janševega Jožeta z Ulake (1930) – Zadaj takratna Janševa hiša in
hlev

Taborišče v Lesu in Šentjošt

Iz poročila 4. bataljona je razvidno, da je bil v noči od 19. na 20. junij v Šentjoštu,
kjer »so rekvirirali in aretirali belogardiste«. »Rekvizicija izvršena pri vodji bele
garde župniku. Zaplenjena ena krava, 2 kolesi, 3 deke, več perila in oblek. Sam župnik
ni bil aretiran, ker je bil odsoten. Aretirana je bila poštarica Reparska, ki je osumljena,
da prenaša belogardistično pošto. Rekvizicija tudi pri Možinu, Brezniku in Brdniku,
kjer uskladiščeno 500 kg moke od Prevoda. Pri Možinu v svrho zaslišanja aretirana
tudi dva sinova« (AS 1852- 3). Aretirane Šentjoščane so odpeljali v taborišče nad
Lešnjakom.

V zvezi s to akcijo je okrožni partijski sekretar Đuro (Stane Kavčič) 26. junija pisal
politkomisarju 4. bataljona Romanu Potočniku ostro protestno pismo: »Sigurno Ti je
znan odlok glavnega poveljstva in CK, v katerem je jasno označeno stališče partizanov
do terenskih in obratno. Mi se ne smemo vmešavati v Vaše akcije, Vi pa ne smete izvajati
aretacij, rekvizicij, likvidacij in političnih nastopov brez odobrenja pristojnih
odborov OF in kompartije … Včeraj sem bil v Šentjoštu, zaslišal prizadete in okolico
ter zbral vse potrebne informacije. Ker ni bilo pravne podlage za rekvizicijo in ker
sem prepričan, da niste delali po lastni iniciativi, te prosim, da mi javiš iniciatorja
in voditelja te akcije. Pobrigaj se, da se krivec najde, zasliši in če bo potrebno
tudi aretira. Priporočam, da postopaš hitro in odločno in zahtevam, da se krivec exemplarično
kaznuje.

Kakor so se prizadeti pohvalno izrazili o obnašanju komandanta (Tone Curk) in Tebe,
tako tudi kritizirajo postopek čete, ki je rekvirirala pri Brezniku. Zakaj se ni ugodilo
prošnji gospodarja, da bi skrajšal psu verigo? Zakaj so partizani navalili na nedolžno
žival s kopiti in celo z bajonetom? Nad tem nekulturnim postopkom se zgraža prebivalstvo
pač upravičeno. Isto tako Ti prijateljsko svetujem, da v rekvizicijo ne pošiljaš več
partizank s takim obnašanjem. Njihovo hohštaplersko vedenje in cviljenje ob priliki
prenašanja klobas iz shrambe na voz nikakor ni umestno in dokazuje pomanjkanje politične
izobrazbe, mogoče celo srčne kulture … Rekvizicija v župnišču pravno ni bila napačna,
mogoče je bila taktično malo prezgodnja. Prosim Te, da mi do jutri opoldne odgovoriš,
če si pa pripravljen, se lahko tudi sestaneva. Če bo pa moja intervencija ostala »glas
vpijočega v puščavi«, se bom pritožil na odred in CK« (AS 1852 – 3).

Vaški stražar Franc Žakelj

Figure 11. Vaški stražar Franc Žakelj

Iz Kavčičevega opisa partizanskega obiska pri Brezniku si lahko ustvarimo sliko, kakšna
je bila taka »rekvizicija«. Kako je bilo šele tam, kjer so poleg ropanja tudi pobijali
ljudi? Ni čudno, da so se ljudje bali, da smo otroci trepetali v naših skromnih posteljah
ob pasjem laježu, čeprav nismo razumeli, kaj se dogaja. Kaj bi se bilo zgodilo s kaplanom,
če bi ga bili tisto noč našli v župnišču? Ali bi se bil tovariš Đuro tudi zanj potegnil?
Ker je kaplan vedel, da mu grozi smrt in se ni bil pripravljen vse noči potikati po
kozolcih in po gozdu, je kmalu odšel v Ljubljano. Kdor se je tako skrival, je bil
v nevarnosti tudi pred Italijani. Kaj bi bilo, če bi bili Italijani naredili preiskavo
in našli orožje?

Žalosten primer italijanskih represalij sta bili v začetku julija Ljubgojna pri Horjulu
in Ligojna pri Vrhniki. Pri Ljubgojni so partizani pripravili zasedo tik pred vasjo,
ki se tako rekoč drži Horjula. Uradna zgodovina pove, da jo je pripravila enota Savinjskega
odreda, Marica Bastič pa piše v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, daje Italijane
napadel en sam partizan – domačin, ki je malo prej pritekel od vrzdenške strani. Tako
so Italijani na »pobudo« partizanov v Ljubgojni temeljito opravili delo, ki so ga
v noči na 14. junij začeli partizani, ko so izropali Bastičevo domačijo in ubili očeta
in mater. Najprej so dober teden po uboju Bastičevih pod hribom blizu vasi ustrelili
osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca, sedaj so pa še požgali celo vas, tudi
Bastičevo domačijo. 9. julija so Italijani požgali Ligojno pri Vrhniki in ubili nekaj
vaščanov. Do te represalije je prišlo, ker so partizani streljali na Italijane, ki
so skušali popraviti prekopano cesto Vrhnika–Ligojna–Horjul.

V začetku julija 1942 sta bila iz 4. bataljona Notranjskega odreda in nekaterih dodatkov
ustanovljena 1. in 2. bataljon Dolomitskega odreda. Ko se je po 17. juliju zvedelo
za nastop vaške straže v Šentjoštu, je novi odred s pomočjo narodne zaščite takoj
pripravil napad, ki pa kljub veliki premoči napadalcev ni uspel. Potek tega boja je
bil že večkrat opisan, zato bi se tu radi nekoliko pomudili pri razpravah, kdo je
bil kriv za partizanski neuspeh. Odgovor na Kavčičev protest glede aretacij in zaplemb
v Šentjoštu je pisal politični komisar Dolomitskega odreda šele 29. avgusta 1942.
Navzoč je bil tudi prejšnji politkomisar Potočnik. Lahko bi rekli, da je iz tega odgovora
nastala obtožba in iskanje krivca zaradi nove situacije. »Da je v Šentjoštu prišlo
do oborožene vstaje belogardistov, nosi vso odgovornost tovariš Đuro, okrožni sekretar
rajona Vrhnika. Če bi takrat Đuro ne nastopil tako odločno, bi partizani prav gotovo
aretirali glavne organizatorje bele garde, tako pa so vse skupaj pustili v rokah omenjenega
tovariša in dali možnost, da so se ti ljudje med tem časom nemoteno organizirali.
Tovariš Đuro je v pismu bataljonskemu politkomisarju zahteval eksemplarično kazen
za tistega, ki je partizanom dal nalogo za aretacijo omenjenih belogardistov. To nalogo
je dal terenski delavec tovariš Cene.

Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Št. Joštu, napravili napad na
postojanko, toda zavzeti je nismo mogli, ker so imeli belogardisti v zvoniku in župnišču
težke mitraljeze. Požgali pa smo ves Št. Jošt. Stojita samo še dve cerkvi in župnišče,
kjer so se belogardisti zelo močno utrdili. Partizani smo sedaj zasedli vse ceste
v te kraje in delamo stalne zasede belogardistom. Do sedaj smo v boju z njimi uničili
preko 60 njihovih pripadnikov in jih uničujemo še naprej. Med tem časom smo nekoliko
opustili napade na okupatorja, ker so tudi terenski delavci zahtevali, češ če ne boste
vi napadali Italijane, tudi oni ne bodo požigali, streljali in plenili naše vasi.
Pokazalo pa se je, da kljub temu požigajo in pobijajo. V sled tega smo 26. 08. 1942
dali nalog, da se ponovno prične z napadi na Italijane« (AS 1852 – 5).

18. avgusta 1942 je štab Dolomitskega odreda poročal komandi III. grupe o nastanku
vaških straž na svojem področju. »Prva njihova postojanka je bila v Št. Joštu. Prejšnji
4. bataljon je vse voditelje bele garde aretiral in jih je hotel likvidirati, toda
temu se je odločno uprl terenski delavec z Vrhnike tovariš Đuro, ki je izjavil, da
bo on s temi ljudmi organiziral NZ v St. Joštu … Pripominjamo, da je teren, katerega
je imel in ga še ima terenski delavec tovariš Đuro, silno slabo zgrajen in politično
sploh neobdelan. Do sedaj smo likvidirali cca 50 belogardistov in izdajalcev, med
katerimi je tudi župnik iz Zaplane, pri katerem smo našli važne dokumente, katere
vam bomo poslali, čim dobimo zvezo z vami« (AS 1852 – 5).

Tone Kebe, tudi sam partizan Dolomitskega odreda, je leta 1989 v 9. številki revije
Borec objavil obširno razpravo O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem
in v njej podrobno obdelal, kako sta na to vprašanje gledala Stane Kavčič in dr. Cene
Logar. Oba sta bila tedaj še živa, zato je od njiju lahko dobil tudi pisne izjave.
Svojega mnenja o dogodkih v Šentjoštu v več kot 40 letih kljub preizkušnjam, ki so
ju medtem doletele, skoraj nista spremenila. Navedli bomo nekaj stavkov iz zapisa
Staneta Kavčiča: »Na pomlad 1942 je postalo naše gibanje v okolici Vrhnike množično
in močno. Živeli smo v prepričanju, da je ljudstvo na naši strani. Neki dan, če se
ne motim je bilo v juliju 1942, ko sem šel s tovarišem mimo vasi Šentjošt, o kateri
smo vedeli, da je pod močnim vplivom duhovščine, pa je nekdo streljal na naju. Obstala
sva. Prvi hip nisem verjel, toda razlegel se je drugi rafal. To je bilo moje prvo
srečanje z belo gardo (Borec št. 9, str. 962).

Nato Kavčič govori o radikalnih nasprotnikih »bele garde«, ki se držijo pravila: Kdor
ni z nami je proti nam. »Zagovorniki tega stališča, zlasti eden izmed njih, so se
sklicevali tudi na teorijo marksizma in razredne vojne. Čeprav sem bil sekretar okrožnega
komiteja, nisem skoraj ničesar vedel o tem, kako ureja takšna vprašanja teorija. Moja
gledišča so bila praktična, lahko bi rekel humana. Poznal sem mnogo teh fantov, pa
nisem bil prepričan, da so to naši razredni sovražniki« (Borec št. 9, str. 962). V
posebni pisni izjavi Kebetu iz leta 1985 pa pravi takole; » Cene Logar in Pezdir (Roman
Potočnik) sta že leta 1942 razvila tezo, da se je bela garda v Dolomitih pojavila
zaradi oportunistične politike okrožnega partijskega komiteja Vrhnika in zaradi mojih
napak enakega značaja. Žal je to tezo ponovil kasneje tudi Svarun v svoji knjigi Dolomiti
– in še nekateri drugi. Štab dolomitskega odreda me je v svojem poročilu glavnemu
poveljstvu napisanem 29. avgusta 1942, obtožil kot glavnega krivca za nastanek bele
garde v Šentjoštu in tudi drugod. Po njihovi sodbi sem imel do nje preveč popustljivo
stališče … K temu spada tudi trditev, da sem zaustavil partizanski napad na Šentjošt,
in to tik pred zmago. Menda naj bi jaz izdal ukaz za umik. Operativno vodstvo napada
je bilo v rokah štaba bataljona. V ozadju sem skupaj s politkomisarjem Keršičem spremljal
napad, ne da bi se kakorkoli vmešaval v potek operacije. Bil sem zelo prizadet, ko
nam je štab bataljona sporočil, da se napad ni posrečil in da se moramo zaradi jutranjega
svitanja umakniti. Če bi nosil najmanjšo krivdo za ponesrečeni napad, bi to štab odreda
v že omenjenem pismu gotovo sporočil. To bi mu bil dodatni obtežilni material zoper
mene« (Borec št. 9, str. 964 in 965).

Zanima nas, ali je avtor prispevka O nastanku bele garde, ki je proučeval vse mogoče
okoliščine napada na Šentjošt, vedel za poročilo komandirja 2. čete 1. bataljona o
udeležbi pri napadu. Pismo nosi datum 26. julij 1942, podpisana pa sta komandir Črt
in politkomisar Boltaž. Navajamo v nekoliko skrajšani obliki: »Vod te čete, ki je
operiral pod vodstvom komandirja je zasedel grič z evharističnim križem. Pri tem bi
se lahko zgodila velika nesreča. Ko je vod pod gričem čakal na polnoč, smo opazili
kakih 8 civilov, ki so lezli v koloni na omenjeni grič. Vodje hotel streljati, vendar
je komandir to preprečil, ker se je bal, da so naši in ker domenjena ura še ni prišla.
Kasneje smo spoznali, da so to tovariši iz Gadove čete, ki po načrtu tam niso imeli
ničesar opraviti.

Nikjer ni bilo voda iz 3. čete. Zjutraj smo zvedeli, da so od večera do jutra ležali
na nekem položaju za vasjo, ne da bi samo enkrat ustrelili.

Zahteva komandanta, da bi 2. četa jurišala na farovž, je bila neizvedljiva:

1. ker je zato imel tovariš Gad na razpolago 70 borcev.

2. ker nismo vedeli kakšen je položaj pred farovžem; streljalo se je vse vprek in
sploh nismo vedeli, kdo strelja.

3. ker sta komandirja udarne čete in 3. čete bila v konzumu in tam rekvirirala: torej
bi bilo nesmiselno, da bi sam napadel položaj, ki sta ga pustila oba komandirja, čeprav
sta bila določena za napad.

Je pa vod 2. čete sam jurišal na šolo, kar bi morala opraviti udarna četa. Sovražnik
je od tam pobegnil v farovž.

Nato je komandir na zahtevo komandanta šel v konzum, kjer je bilo že vse oplenjeno,
kar se je dalo spraviti v nahrbtnik, torbico ali žep. Vreče z gresom in moko ter blago
iz nadstropja smo začeli nositi ven mi iz 2. čete, nato pa tudi ostali. Vse skup je
sličilo bolj na nekaj drugega kot na organizirano rekvizicijo. Ko so tovariši iz naše
čete začeli nositi ven, jih je tovariš Gad nahrulil, češ da rekvizicijo vrši udarna
četa. Prilagamo spisek rekviriranega blaga, ki ni velik, ker smo bili v borbi do zadnjega«
(AS 1852 – 5).

Vetrinj maj 1945 – V sredini novomašnik Vinko Žakelj poleg brata – Šesti
								z leve stotnik Lojz Bastič

Figure 12. Vetrinj maj 1945 – V sredini novomašnik Vinko Žakelj poleg brata – Šesti
z leve stotnik Lojz Bastič

Poslopje Kmetijske zadruge (konzum) so napadalci potem zažgali. Prav tako tudi šolo
in Možinetovo hišo, vendar se ogenj v šoli ni prijel, Možinetovi so ga pa sami pogasili.
34. branilcev je vzdržalo napad. V začetku napada so držali zunanje položaje okrog
župnišča – tudi na vogalu šole, v šoli pa niso bili; kasneje so se vsi umaknili v
župnišče. V cerkvenem zvoniku sta bila pred začetkom napada na straži dva starejša
moža, ki sta se potem umaknila v cerkev. Celo noč ni bil niti iz zvonika niti iz cerkve
oddan noben strel! In kako je bilo s težkimi mitraljezi, o katerih vedo partizanski
poročevalci toliko povedati? Branilci so res imeli en težki mitraljez, skrit od nekdanje
Rupnikove linije, ki so ga v nadstropju župnišča prenašali z ene strani na drugo.
Streljati pa so morali skrajno premišljeno in omejeno, kajti njihova zaloga municije
je bila zelo pičla.

Stane Kavčič se je zjutraj po napadu umaknil z 2. bataljonom v Češirkovo taborišče,
toda že proti poldnevu je upehan prihitel prek Podlipske doline na Rupe. Zvedel je
namreč, da je tamkajšnja enota ob umiku iz Šentjošta s seboj odpeljala Terezijo Kavčič,
Brnkovo mamo. Po njegovem posredovanju so jo še isti dan izpustili.

Čudna brezpotja

Ena od enot Dolomitskega odreda, ki so v zgodnjem jutru 25. julija odhajale iz Šentjošta,
je bila namenjena v taborišče nad požgano Lešnjakovo domačijo. Preden so pri gostilničarju
Možinetu zažgali hlev, so pobrali živino, konje pa vpregli v voz zapravljivček. Ker
niso dobro poznali poti, so se v gozdu nedaleč od Žakljeve domačije znašli v »slepi
ulici«, njihovega kolovoza je bilo nenadoma konec. Ni jim preostalo drugega, kot da
izprežejo konje, si naložijo tovor na ramena oziroma na nosila in se kar povprek odpravijo
naprej. Voz so pustili na koncu poti oziroma ga tam pahnili v grmovje. Še isti ali
morda naslednji dan so ga opazili Žakljevi in videli, da je okrvavljen. Možinetovi
so kasneje, ko so se razmere nekoliko uredile, ta voz odpeljali domov in ga maja 1945
uporabili za potovanje na Koroško.

Oče Franc je bil tiste dni zaskrbljen, vendar je skušal to prikriti. V Šentjoštu že
kak mesec ni bil, kljub temu je pa precej dobro vedel, kaj se tam dogaja. Zadnje neposredne
novice je prinesla bratova žena Angela v začetku julija, ko je prišla iskat moža,
naj se takoj vrne domov. Bil je čas košnje in brat Jože, ki je bil poročen v Butajnovi,
je cel teden pomagal v Grdi dolini. Takoj je odšel z ženo in Franc je potem napeto
čakal razvoja dogodkov. Na šentjoško stran se je bal iti. Imel je srečo, da ga niso
prijeli že konec junija, ko je pri sestri v Šentjoštu nabral košaro češenj in z njimi
hitel proti domu. Nenadoma je iz grmovja stopil mlad partizan in mu zaprl pot. Hotel
je zvedeti, kje je bil, in rekel, da mora z njim na komando. Franc mu je ponudil češnje
in razlagal, kako bodo otroci in žena veseli, ko jih bo prinesel, saj jih doma nimajo.
Fantje zobal sladke sadeže in ob tem pozabil na komando. Namignil je Francu, naj nadaljuje
pot, sam pa zlezel nazaj v grmovje.

Na dan pred napadom na Šentjošt je v Grdi dolini že ob prvem mraku začel lajati pes.
Domači so pomislili, da morda »sosedje« prihajajo poslušat radio, pa ni bilo nikogar.
Ko je zgodaj zjutraj dekla kot po navadi prva stopila iz hiše, da bi šla molst, je
zagledala na poti pod hišo kolono partizanov, ki so se vračali iz Šentjošta. Neki
Horjulčan je takoj stopil k njej in vrnila se je z njim v kuhinjo. Menda je želel
nekaj popiti. Oče Franc je prav tedaj še bos stopil iz spalnice. Partizan, ki je bil
videti utrujen, je hitro odšel. Kako uro kasneje je prišel s koso na rami sosed iz
bližine cerkve, od koder se je dobro slišalo in videlo na šentjoško stran, in povedal,
kaj je bilo ponoči. Na podoben način so v naslednjih dneh in tednih zvedeli tudi za
poboje in požige v šentjoški okolici. Franc je bil zaskrbljen. Kdaj bodo prišli iskat
njega? Kaj naj naredi? Sam bi se ponoči nekako pretihotapil do Šentjošta, toda kaj
bi bilo potem doma? Ne, otrok in žene ni mogel kar tako pustiti in izpostaviti nevarnosti.
Odločil se je, da ostane, pa naj bo karkoli.

Nekega dopoldneva, ko sta s starejšim sinom v kozolcu zlagala ovseno snopje, sta se
jima nenadoma pridružila dva partizana. Poznal je le komandirja Curka, ki je v prejšnjem
času večkrat prišel poslušat radio. Namignila sta, naj se fant umakne, češ da se morajo
pogovoriti nekaj važnega. Zanimalo ju je, kaj ve o »beli gardi« in o Šentjoštu. Odgovoril
je, da o »beli gardi« ne ve nič in da v Šentjoštu že dolgo ni bil, saj se mu po italijanskem
napadu na Ulako zdi nevarno hoditi okrog. Ali ne vidijo, da ob obilici težkega dela
in kopici otrok nima časa za drugo. Razgovor je trajal celo uro. Ko so odšli, je oče
takoj prihitel v kuhinjo k materi in ji nekaj pripovedoval. Otroci niso mogli razumeti,
za kaj gre, vendar so čutili, da visi nad njimi nekaj težkega. Čez nekaj dni so prišli
trije – zvečer, ko se je družina že odpravljala k počitku. Tokrat niso imeli namena
poslušati radio, ampak zaslišati gospodarja. Zadržali so se pozno v noč in naslednji
dan je bil oče neprespan in utrujen. Ta nočni obisk se je nekajkrat ponovil. Celo
sosedovi otroci, ki so bili z Žakljevimi skupaj na paši, so vedeli, da je oče v nevarnosti.
Nekega večera sta na mala vrata potrkala dva partizana in zahtevala, naj pride oče
ven. On pa je odločno odgovoril: »Če imata kaj povedati, pridita vidva noter!« Res
sta vstopila, pa nista povedala, kaj pravzaprav želita in ko sta se malo okrepčala,
sta odšla. Kljub vsemu temu je oče Franc vztrajal doma in oddahnilo se mu je šele
v drugi polovici septembra, ko so prišli vaški stražarji iz Šentjošta in mobilizirali
vse može in fante. Tudi njega so tedaj »odgnali« v Šentjošt.

Ko je konec leta 1942 nastala postojanka vaške straže na Korenu, je z drugimi domačini
tudi on prišel tja. Všeč mu je bilo, da je bil lahko blizu doma. Partizani se na Lešnjakovem
hribu niso več zadrževali, jih je pa postojanka na Korenu zelo motila in v noči od
21. na 22. februar 1943 so jo napadli. Napad ni uspel, je pa zahteval od branilcev
dve mladi življenji. Med napadom je bilo podrtih nekaj drogov električne napeljave,
zato je bil ves kraj brez elektrike. Ko so se fantje zjutraj lotili popravila, niso
pomislili, da so podrti drogovi minirani. Niso še dvignili droga, pa je že počilo
in ubilo Toneta Bastiča in še enega člana korenske posadke. Že pred tem je bil napad
na Žažar, ki pa tudi ni uspel.

Po celi okolici je močno odjeknil zločin, ki so ga v noči 20. novembra 1942 zagrešili
partizani v Zaklancu. Odpeljali so Janeza in Marijo Dolinar ter njuni hčeri Ivano
in Barbaro, mater Ivano Zalaznik in hčer Katarino ter 22-letno Marijo Fajdiga in jih
dober kilometer od vasi pobili in tam tudi zagrebli. Rudolf Hribernik-Svarun je leta
1995 v knjigi Spomini zapisal, da so dekleta iz Zaklanca »bila članice Katoliške akcije,
ki se je tesno povezana z belo gardo ukvarjala z obveščevalno sovražno dejavnostjo
proti NOG.« Za grobove pomorjenih se je zvedelo in spomladi 1943 so prekopali Dolinarjeve
in Fajdigovo, Zalaznikovi pa šele aprila 1945. Na kraj prekopa je tedaj prišel tudi
horjulski župnik Nastran in vse fotografiral. Lahko si mislimo, da je o njihovem poboju
kot tudi o prekopu poročal v župnijski kroniki, ki jo je Ozna hkrati s fotografijami
in nekaterimi drugimi dokumenti pri neki povojni preiskavi v župnišču zaplenila in
je potem vse izginilo. Komunistični zločin v Zaklancu in njegovo ozadje je pod naslovom
Znamenja v 62. številki Zaveze podrobno opisal Justin Stanovnik.

Žakljeva družina leta 1952 – Očeta ni

Figure 13. Žakljeva družina leta 1952 – Očeta ni

Naj povemo, da je ravnanje Ozne z župnikom obsodil celo dr. Logar, ki je bil z njim
v dobrih odnosih. V svojih spominih je zapisal, da je Nastran »gledal daleč preko
protisovjetske in protisocialistične zaslepljenosti in nikdar ni vodil protikomunistične
gonje«, ampak se upiral belogardizmu, kolikor je bilo v njegovi moči. (Osvobodilni
boj v Dolomitih, str. 364) Tudi po italijanskem požigu na Korenu je župnik Nastran
prišel in poslikal pogorišča. Vemo, da je obsojal italijansko represalijo, prepričani
pa smo, da je v kroniki obsodil tudi komuniste in njihove zločine. Zakaj bi jo sicer
zaplenili in uničili? Skopo odmerjeno in pravniško oblikovano župnikovo poročilo,
dokumentirano s fotografijami, bi bilo lahko verodostojen vir še tako zahtevnemu zgodovinarju.

Uradna zgodovina je veliko »napak«, ki so se zgodile v poletju 1942, pripisala Gadovi
krutosti in samovolji. Iz raznih poročil njemu (Gadu) nadrejenih, na primer iz pisma
štaba Dolomitskega odreda glavnemu poveljstvu in iz drugega pisma komandi III grupe,
vidimo, da jim uničevanje in morija okrog Šentjošta – postojanke same po 25. juliju
niso več napadli – služi kot dokaz velike aktivnosti in opravičilo za neuspeh napada.
»Požgali pa smo ves Šentjošt in do sedaj likvidirali cca 50 izdajalcev in belogardistov,
med katerimi je tudi zaplaninski župnik, in jih uničujemo še naprej. Med tem časom
smo nekoliko opustili napade na okupatorje.« Ko so 20. novembra odpeljali in pobili
sedem Zaklančanov, je bil komandir Gad že mrtev. Ubili so ga partizani sami med pohodom
proti Hotedršici v septembru 1942.

Sporu med dr. Logarjem in Stanetom Kavčičem smo namenili precej prostora, čeprav se
zdi, da je šlo pri tem bolj za osebni prestiž, kot za bistvene stvari. Kavčič, ki
je kritiziral grobo vedenje partizanov med »rekvizicijo« pri Bržniku, se ni oglasil,
ko so po napadu na Šentjošt pobijali matere z nekaj tednov starimi dojenčki in požigali
njihove domove. Dr. Logar je bil že od začetka prepričan, da je treba proti Šentjoščanom
odločno ukrepati, saj jih je imel za nevarne »belogardiste«. Kasneje je bil v letih
od 1949 do 1962 več kot sedem let zaprt na Golem otoku in na Grgurju. Kot sam pravi,
so ga ves čas zapora »mučili tako, kot se ne muči najhujšega zločinca«. Leta 1991
je to svoje trpljenje v reviji Borec na več kot 60 straneh popisal, obsodil Udbo kot
zločinsko organizacijo, obtožil tudi Kidriča, niti z besedico pa ni omenil nekaterih
medvojnih dogodkov v domačem kraju. Od kod je izšla Udba, ki je njega in druge nečloveško
mučila na Golem otoku, če ne od tistih, ki so poleti 1942 morili v Horjulu, Šentjoštu
in Zaklancu? Komu ali čemu se je uprla prva vaška straža, če ne »demonskim silam«,
o katerih govori dr. Logar v pripovedi o Golem otoku: »Vedno bolj se je v meni krepil
občutek, da delujejo v naši družbi skrite demonske sile.« Toda ali je mogoče govoriti
o silah, ki so vplivale na dahavske procese, na množične povojne poboje, na uničevanje
trgovine in obrti, hkrati pa zatiskati oči pred tistim, kar se je pripravljalo že
leta 1941 in udarilo na dan poleti leta 1942. Zakaj je preprost hribovski kmet že
jeseni 1941 čutil pretečo nevarnost, učeni doktor filozofije jo je pa opazil šele
več let kasneje oziroma glede nekaterih vprašanj verjetno nikoli?

Omenili smo vaško stražo na Korenu, katere član je bil tudi Franc Žakelj. Po kapitulaciji

Italije so postali domobranci in maja 1945 so se med zadnjimi umaknili na Koroško.
Konec maja so bili vrnjeni prek Jesenic. V Radovljici so Korenčane in še nekatere
druge potegnili z vlaka in jih stlačili v barake blizu postaje. Čeprav so ostali tu
le kaka dva dni, so jih po pripovedi mladoletnikov, ki so prišli domov, takoj razdelili
v skupine in več starejših ločili od drugih. Baje so videli, ko so jih nekam odpeljali
in so nekateri nosili lopate. Večino so kmalu odpeljali v Kranj, od tam pa po nekaj
tednih v Šentvid nad Ljubljano, kjer so nekateri le dočakali amnestijo.

Dve samotorški ženi sta v tistih dneh vsaka po svoje iskali pomoči. Prva je bila mati
mladega fanta, ki je bil nekaj časa domobranec v korenski postojanki. Maja 1945 ni
šel z drugimi na Koroško, ampak je ostal doma in se šel javit v Logatec. Ko je slišala,
da tudi take pobijajo, je takoj odhitela v Ljubljano k dr. Logarju. Med vojno se je
večkrat oglasil pri njih in so mu pomagali, zdaj je pa ona bila potrebna pomoči. Najprej
ji sploh ni verjel, da se kaj takega dogaja, nato pa obljubil posredovanje. Sam piše,
da je govoril s Kidričem in z Brecljem, pa nista mogla nič narediti in tedaj je že
pomislil na demonske sile. Druga Samotorčanka je ostala sama na kmetiji s kopico otrok,
ker je mož odšel s korenskimi domobranci na Koroško. Rekli so, da se bodo čez teden
ali dva vrnili, toda ko jih niti po dveh mesecih še ni bilo, je neko nedeljo po maši
stopila k župniku Nastranu in mu zaupala svojo skrb. Upala je, da jo bo vsaj potolažil
in opogumil. Nekaj časa jo je gledal, nato pa hladno rekel: »Nič dobrega vam ne morem
povedati. Le redki bodo morda prišli kmalu, nekateri morda šele čez več let, večina
pa nikoli. Ne ostane vam drugega, kot da sami skrbite za otroke in dom.« Bilo ji je
hudo in skoraj ni vedela, kdaj se je znašla na stezi proti domu. Mislila je na moža,
kako ga je že leta 1941 skrbelo in kako je do zadnjega upal, da se bodo razmere vendarle
nekako uredile. Sedaj mora pa ona vztrajati tudi namesto njega!

Za zaključek se še enkrat spomnimo na junij 1941, ko je dr. Logar v svojem kraju začel
organizirati »osvobodilni boj«. Iz njegovih spominov sklepamo, da je bil še več desetletij
kasneje prepričan o upravičenosti tega boja, ki »je ljudem prinesel realen pogled
na življenje in svet, da ne bi več umirali za boga in vero«. Kaj bi rekel danes, ko
bi nas videl v Evropi? Bi priznal, da smo tja že zdavnaj spadali, pa nas je »osvobodilni
boj« za pol stoletja pahnil na drugo stran? In zato je moralo umreti toliko dobrih
ljudi!

Date: 2011