Zaveza št. 64 – Franček Župec – obletnica smrti (Slavko Žižek)


§

Letos v mesecu marcu mineva 65 let od nasilne smrti takratnega študenta prava, Frančka
Župca. Padel je v Ljubljani, 16. marca 1942, pod streli vosovskega atentatorja in
po nalogu Komunistične partije Slovenije, ki ji je bil s svojim delovanjem in krščansko
držo v napoto že pred vojno, v vojnem času pa kot eden izmed rešiteljev obstoja in
delovanja slovenske univerze.

Uvodničar revije Vestnik – izhajala je v Argentini – je že leta 1962 pozival prijatelje
in somišljenike pokojnih akademikov – tako so pred in med vojno rekli študentom –
Frančka Župca in medicinca Jaroslava Kiklja, ki je padel iz enakih razlogov dva dni
kasneje, naj se ju spomnijo s pričevanji in spomini. Vendar smo šele pred nekaj leti
lahko o Kiklju prebirali časopisni podlistek, nakar je čez čas izšla o njem še knjiga,
o Župcu pa piscu tega prispevka ni uspelo zaslediti zapisa, ki bi bil več kot le kratka
omemba njegovega imena.

Naj bo ta članek poskus vrnitve dobrega imena Župcu, ki so mu ga komunisti umazali
s pripisovanjem narodnega izdajstva, kar počne uradno zgodovinopisje še danes.

§

Franček Župec se je rodil 14. januarja 1920 v vasi Borovci v župniji Sv. Marko niže
Ptuja. Starša sta bila manjša kmeta. V Borovcih sta se očetu Tomažu in materi Mariji,
ki se je pred poroko pisala Gross, rodili še hčerki Marija leta 1914 in Anka leta
1923, medtem ko se je hči Matilda leta 1927 rodila že v Slovenski Bistrici. Tam so
starši leta 1924 kupili manjšo kmetijo, ki je bila komaj dovolj za preživetje. Sedaj
na prenovljeni domačiji živi le še Matilda s svojo družino. Mati je dočakala 79 let
in je umrla leta 1965, oče je umrl leta 1966, star 86 let. Franček je osnovno šolo
obiskoval v Slovenski Bistrici. Bil je dober učenec. V župnijski cerkvi Sv. Jerneja
je rad ministriral. Takratni župnik Ivan Solinc je opazil njegovo nadarjenost in pregovoril
starše, da so ga leta 1932 vpisali v mariborsko klasično gimnazijo. Stanoval je v
mariborskem knezoškofijskem dijaškem semenišču, kjer je marsikateri revni dijak dobil
poceni stanovanje. Mati si je želela, da bi sin kasneje šel v bogoslovje, vendar doma
v tem smislu nanj niso pritiskali. Že v drugem letniku se je na pobudo prijatelja
Jožefa Pečovnika – kasnejšega kapucina p. Stanislava, preselil v kapucinsko malo semenišče
oziroma konvikt na Studence, takrat še predmestje Maribora, kjer je ostal naslednja
tri leta. Kasneje je stanoval privatno, nazadnje na tedanji Stritarjevi ulici v Mariboru
pri družini Marčinko. Njihovemu sinu je bil tudi birmanski boter. Težko dijaško življenje
si je lajšal z inštrukcijami in priložnostnim delom.

Sestra Matilda se ga spominja kot živahnega in hudomušnega fanta, vedno pripravljenega
pomagati doma ali sosedom. Njegovih redkih obiskov doma se je zelo veselila. Z nestrpnostjo
je pričakovala čas vsakoletnih počitnic in bratovega daljšega bivanja doma, ki pa
ga je – na njeno žalost – krajšalo delo, hribolazništvo in šport, katerega velik ljubitelj
je bil, pa tudi aktivnosti v gledališki skupini, Slovenski dijaški zvezi in Marijini
kongregaciji, kjer je bil član od leta 1934.

Gimnazijo je končal v šolskem letu 1939/40 s prav dobrim uspehom. V osebno karakteristiko
je razredničarka, profesorica slovenščine dr. Helena Stupan, zapisala: »Nadarjen,
dovolj marljiv. Vedenje lepo«. Njegovi sošolci so bili med drugimi pesnik in duhovnik
Stanko Janežič, novinar Bogdan Pogačnik, grof Emil Attems, Franc Fašun in med vojno
ubiti Franček Štabuc. Po uspešno opravljeni maturi se je z nekaterimi sošolci in prijatelji
odpravil na izlet z Jadransko stražo vse do Beograda in Boke Kotorske.

Odločitev za vpis na univerzo ni bila lahka, saj pri hiši ni bilo dovolj denarja za
študij in bivanje v Ljubljani. Nekaj časa je celo razmišljal o redni zaposlitvi, vendar
je na koncu prevladala želja po študiju. V enem od svojih pisem je zapisal: »Kakor
veš, sem po maturi mislil tudi na stalno službo, pa bilo mi je tako hudo. Jaz sem
namreč že z vsem svojim bistvom študent.«

Glede študijske smeri ni veliko razmišljal, saj se je bil odločil že v srednji šoli.
Večja težava je bila najti v Ljubljani poceni stanovanje. Pri tem so mu verjetno pomagala
znanstva z nekaterimi člani akademskega kluba Straža, s katerimi se je seznanil preko
Slovenske dijaške zveze. V slednji je bil aktiven in se je 24. julija 1937 udeležil
tudi njihovega znanega tabora v Slovenskih Konjicah. Akademski klub Straža je nekako
bdel nad Slovensko dijaško zvezo.

Za lažje razumevanje takratnih dogodkov in Župčevega kasnejšega ravnanja, si na kratko
poglejmo razmere na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani (kot se je takrat imenovala)
tik pred vojno. Italijanski okupator jo je kasneje preimenoval v Univerzo v Ljubljani.
Medstrankarska trenja in nasprotovanja v takratni politični javnosti so se po delovanju
študentov v posameznih stanovskih društvih odražala tudi na univerzi. Vsaka skupina
– katoliška, liberalna, ljotičevska ali levičarska, je med prihajajočimi bruci želela
pridobiti čim več novih članov. Za uspeh programa je bilo potrebno z volitvami pridobiti
večino v posameznem klubu ali društvu. Na takratni univerzi je delovalo pet fakultet:
filozofska, pravna, tehnična, nepopolna medicinska in teološka fakulteta. Komunisti
so se dobro zavedali pomena univerze in tako je takratno državno tožilstvo že v letu
1935 zapisalo, da »naše univerze danes predstavljajo centre za komunistično akcijo
in propagando«. Povezovanje ilegalnih komunističnih dejavnostnih oblik z legalnimi
je v letih pred vojno postajalo na univerzi vse bolj načelo partijskega dela.

Pomembna društva, namenjena študentom, so bila: Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev,
društvo tehnikov Kladivo, društvo filozofov Veda, društvo medicincev Vir in društvo
pravnikov Pravda. Delovala so še društva študentov različnih fakultet: Danica, ki
je bila po reorganizaciji namenjena le pravnikom, Savica, namenjena študentkam, Zarja
in jeseni leta 1937 ustanovljena Straža. O Straži, katere član je bil študent Župec,
je bilo že veliko napisanega zato navajam zgolj besede takratnega časopisa Slovenec,
kjer je bilo zapisano, da je »skupaj z glasilom Straža v viharju, raslo novo gibanje
slovenskih katoliških študentov, ki je od vseh povojnih (mišljena je prva svetovna
vojna) morda idejno najbolj izklesano, borbeno in v stremljenjih sodobno. Bilo naj
bi obrambni zid, ki jamči za krščansko bodočnost slovenskega naroda in lepšo bodočnost
naše države«. Namen akademskega kluba Straža je bil vzgajati člane v zavedne in dejavne
katoliške akademike, ki bodo v političnem življenju gojili krščanske kreposti, živeli
iz vere ter širili krščansko idejo na univerzi in v javnem življenju. Stražarji so
bili prepričani, da komunizem in marksizem, kjerkoli in kadarkoli se pojavita, do
temeljev rušita slovensko občestvo in njegove krščanske tradicije.

Franček Župec s starši in sestrama

Figure 14. Franček Župec s starši in sestrama

Vso to vrenje je pričakalo Frančka Župca v Ljubljani, v jeseni 1940, ko je 26. septembra
opravil imatrikulacijo na pravni fakulteti. Za študenta v Ljubljani takrat ni bilo
lahko dobiti stanovanja, tista pa, ki so bila na voljo, se zdaleč ne morejo primerjati
z današnjim udobjem. Študentom so streho nudili zasebniki in nekateri domovi za študente,
ki so bili praviloma cenejši, vendar se je bilo za stanovanje potrebno precej potruditi.
Marsikje so se ob sprejemu ozirali tudi na politično ali ideološko pripadnost. Akademski
kolegij na Kolodvorski ulici 22 je imel 150 postelj in je veljal za največji študentski
dom v Ljubljani. Plačilo stanovanja je bilo sorazmerno gmotnim razmeram posameznika.
Najsiromašnejši so bivali brezplačno. Prednost pri dodelitvi stanovanja so imeli nacionalistično
usmerjeni študentje. Tam je bila tudi menza. Jegličev akademski dom na Novem trgu
je sprejel 100 študentov in je bil namenjen študentom katoliškega svetovnega nazora.
Oražnov dom v Wolfovi ulici je s podružnično stavbo na Zelenem hribu sprejel 90 študentov.
Cirilov akademski dom v Streliški ulici je imel 40 mest. V njem so stanovali v glavnem
stražarji. Študentkam je bil namenjen Dom visokošolk. Župec je dobil stanovanje v
Akademskem domu na Miklošičevi ulici 5, kjer je bilo prostora za 12 stanovalcev, kasneje,
ko so nekaterim študentskim klubom odpovedali gostoljubje, je dobilo prostor 26 stanovalcev.
Stavba je bila v lasti Stavbne zadruge in je stala zraven hotela Union, približno
tam, kjer je danes Holiday Inn. Bila je v precej slabem stanju, potrebna nenehnih
popravil. Bivanje v njej je bilo sila skromno, zato ni čudno, da je Župec v pismu
domačim med vrsticami potožil nad razmerami. V domu so imela svoje prostore za delo
tudi nekatera študentska društva, Zarja, Danica in Kladivo, ki pa jim je odbor jeseni
1941 omejil delovanje na en prostor, Zarji pa že pred tem odpovedal gostoljubje, kar
je imelo za posledico »večji red in mir«, kot so ugotovili odborniki doma. Dodatne
prostore je tako dobilo še 14 študentov. Vsi so morali predložiti izkaz o premoženju,
odbor pa jih je preverjal tudi drugače. V domu je bila večnamenska dvorana s poslikavami
akademskega slikarja Franceta Kralja. V tej dvorani so maja 1942 na mrtvaški oder
položili ubitega profesorja Lamberta Ehrlicha in študenta Rojica, čemur pa je takratni
predsednik odbora Stavbne zadruge Akademski dom, Josip Avsenek na seji 18. 6. 1942
nasprotoval in izražal nestrinjanje s takim početjem, češ, da pokojnika nista imela
nič skupnega z Akademskim domom. Takšno gledanje je bilo morda posledica in vpliv
dolgoletnega članstva v odboru takrat že tudi pokojnega profesorja Ernesta Tomca,
ki kot vodja mladčevske organizacije ni bil posebej naklonjen Ehrlichu in Straži.

Sošolci mariborskega dijaškega semenišča (6. 3. 1933) – V drugi vrsti z
								leve Teodor Majav, Stanko Janežič, Jože Platovšek, Franček Župec

Figure 15. Sošolci mariborskega dijaškega semenišča (6. 3. 1933) – V drugi vrsti z
leve Teodor Majav, Stanko Janežič, Jože Platovšek, Franček Župec

Župec se je v Ljubljani hitro znašel in prilagodil razmeram. Življenje študenta v
Ljubljani je bilo popolnoma drugačno od življenja dijaka v Mariboru. S pomočjo znancev,
ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v tedanje študentsko
življenje in postal zelo aktiven na športnem področju. Tako je še istega dne, ko je
bil pogreb dr. Antona Korošca, zvečer že vodil skupino mladih fantov, članov Atletskega
športnega kluba, na večdnevno smučanje v jeseniške hribe. Nekateri še živeči tovariši
se ga spominjajo kot skromnega fanta, ki ni silil v ospredje, kot dobrega športnika
in študenta, ki je redno opravljal svoje obveznosti. Slednje je razvidno iz zapisnikov
sej Stavbne zadruge Akademski dom, kjer je navedeno, da so vsi stanovalci doma redno
in vzorno opravljali svoje dolžnosti.

Gojenci kapucinskega konviktapri Sv. Jožefu na Studencih v Mariboru –
								Župec sedi drugi z leve – V prvi vrsti levo čepi Vekoslav Grmič

Figure 16. Gojenci kapucinskega konviktapri Sv. Jožefu na Studencih v Mariboru – Župec
sedi drugi z leve – V prvi vrsti levo čepi Vekoslav Grmič

Leto 1941 je prineslo slovenskemu narodu sovražno okupacijo in razdelitev narodnega
prostora med tri okupatorje. Razmere so se sicer v različnih okoljih in na različnih
ravneh razlikovale, prav tako so se ljudje na le te različno odzivali, vendar je bil
vsem trem okupatorjem skupni cilj Slovence tako ali drugače zatreti. Kmalu po vojaški
zasedbi, koncem meseca aprila, so nekatere kulturne ustanove, med njimi Društvo Pravnik,
Društvo slovenskih književnikov, Slovenska matica, Glasbena matica, Muzejsko društvo
za Slovenijo in Leonova družba, sopodpisali poslanico oziroma spomenico kraljevemu
civilnemu komisarju Emiliju Grazioliju, v kateri so se nanj obrnili v upanju, da bo
kljub vojnemu času mogoče ohraniti slovensko duhovno lastnino in omiko, znanost, umetnost,
leposlovje, glasbo in da se slovenska duhovna lastnina ne bi samo ohranila, ampak,
da bi se v novih razmerah tudi množila. Ta želja po ohranitvi je veljala tudi za ljubljansko
univerzo, na kateri je bil do jeseni 1941 rektor duhovnik in biblicist prof. dr. Matija
Slavič, od tedaj do konca vojne pa zgodovinar, prof. dr. Milko Kos. Danes na pisanje
te poslanice lahko gledamo kritično, vendar je dejstvo, da je takšno prizadevanje
bilo možno le v tako imenovani Ljubljanski pokrajini. Na Štajerskem na kaj takega
sploh pomisliti ni bilo mogoče, saj je bil nemški okupator brezkompromisen. Tlelo
pa je upanje, da bi bilo mogoče vojno vihro preživeti z minimalnimi žrtvami, saj bo
okupator slej ali prej moral oditi, v kar so tako rekoč vsi verjeli. Takšno igro je
moralo v danih okoliščinah sprejeti tudi vodstvo univerze, če je hotelo, da bi delo
potekalo kolikor toliko nemoteno in da bi študentje, ki jih je bilo v študijskem letu
1940/41 vpisanih 2474, v letnem semestru 1942 pa 1799, lahko opravljali svoje obveznosti.
Delegacija univerzitetnega senata se je že sredi aprila 1941 morala predstaviti italijanskemu
civilnemu komisarju za zasedeno slovensko ozemlje, pri čemer ga je prosila za »blagohotno
naklonjenost univerzi«. Ta se je sicer kot taka trudila ostati do konca vojne zunaj
konfliktnega razmerja med okupatorjem in slovenskim narodom in v novo nastalih razmerah
delovati v narodovo korist. Italijani pa so ji v svojih zasedbenih načrtih namenili
pomembno vlogo in jo hoteli izrabiti sebi v prid.

Z zaostrovanjem italijanskega režima v Ljubljanski pokrajini se je proti koncu leta
1941 povečal tudi pritisk na univerzo. Učitelje so silili v povezovanje z italijanskimi
združenji, študente pa k vpisu v fašistično študentsko organizacijo GUF (Gioventu
universitaria fascista). Ker ni bilo odziva, so Italijani začeli groziti z izgonom
vseh štajerskih in gorenjskih študentov iz Ljubljane in z zaprtjem univerze.

Na Tehnični fakulteti so v novembru 1941 nasilno prekinili predavanja. Zaradi govoric,
da bodo Italijani prepovedali delovanje tedanjih obstoječih študentskih društev (kar
so dejansko storili 30. 10. 1941) so se začeli študenti množično vpisovati v Akademski
športni klub Ljubljana (ASK), ker so zanj domnevali, da ne bo prepovedan. V tem času
je bil Župec tajnik ASK. Ob iskanju rešitve kako zadovoljiti zahtevam okupatorja,
se pri tem ne ponižati in ohraniti dostojanstvo, je bilo sodelovanje v vseučiliški
organizaciji OUL (Organizzazione Universitaria Di Lubiana), edina kolikor toliko sprejemljiva
rešitev, s katero so se izpostavljeni člani žrtvovali za ohranitev in obstoj univerze.
OUL je nastala kot kompromis med Graziolijem in univerzo, potem ko na prvo zahtevo
po vpisu v GUF ni bilo nobenega odziva. Odredbo za njeno delovanje je Grazioli izdal
1. 11. 1941. Čeprav je za njo stal tajnik fašistične stranke, je takratni časopis
zapisal, »da je ni mogoče smatrati za kakšen GUF, za fašistično društvo, marveč za
čisto in enostavno slovensko organizacijo, ki deluje izključno le v prid ljubljanskim
vseučiliščnikom … «. Seveda ne gre zanikati, da si je okupator od tega obetal še kaj
več za svoje koristi. Vanjo se je vključilo le malo študentov, največ sto, Italijani
pa so se s tem nekako tiho sprijaznili, čeprav so na različne načine pritiskali na
študente. Med drugim so za zaprte študente za izpustitev iz taborišč zahtevali vpis
v OUL, na Tehnični fakulteti, ki je v tem času bila zaprta, pa so z vpisom pogojevali
pristop k izpitom. Stražar Polde Čop se spominja rektorjeve pisne izjave, da je za
ponovno odprtje Tehnične fakultete sprejemljivo število 20 vpisanih članov v OUL.
Po drugi strani pa so se Italijani delali prijazne in v ta namen ponujali štipendije,
kulturno sodelovanje, študij v tujini in razne ugodnosti. Z namenom ustanovitve direktorija,
nekakšnega upravnega odbora OUL, so Italijani že v oktobru pritiskali na predsednike
študentskih društev in jih klicali na razgovore. Za glavnega v direktoriju so imenovali
fašističnega zaupnika Torinčana ing. Pietra Carra, od študentov pa so bili na njegov
predlog izbrani še: Ivana Lavrič, Zvonko Pirc, Janez Mahnič s Filozofske fakultete,
Franček Župec, Milan Komar, Peter Kalan, Aleksander Hrašovec, Ivo Vadnjal s Pravne
fakultete, Jaroslav Kikelj z Medicinske fakultete, Ladislav Lavrenčič in Gostirad
Lončarič pa s Tehnične fakultete. Kasneje sta bila namesto Lavričeve, Hraševca in
Vadnjala imenovana študenta prava Dušan Humar in Feliks Pušenjak.

ASK, ki je v tistem času imel največ članov, je bil takrat brez predsednika, zato
je bil Župec kot njegov tajnik, določen za podzaupnika direktorija. Vsi omenjeni so
se članstva v OUL otepali in se v svoji okoljih posvetovali kaj storiti. Miloš Metlikovič
je v spominih na Jaroslava Kiklja navedel, kako jim je Kikelj na mladčevskem sestanku
pripovedoval o okupatorjevih pritiskih za privolitev v članstvo in »da so si predsedniki
društev izgovorili čas za premislek«. Zavedali so se, da bi jim nastali položaj lahko
škodoval in da bi njihovo dejanje moglo biti napačno razumljeno. Zato niso hoteli
sami sprejeti kočljive odločitve. Posvetovali so se z rektorjem univerze, nekaterimi
predvojnimi politiki, za mnenje pa so vprašali tudi škofa Rožmana. Župec je kot prvopodpisani,
skupaj z Ivanko Lavrič, Petrom Kalanom in Janezom Mahničem, poslal 9. 11. 1941 rektoratu
univerze v Ljubljani tole pismo: »Podpisani slušatelji ljubljanske univerze smo bili
kot predstavniki akademskih društev, ki so sedaj razpuščena, pozvani k sodelovanju
v novoustanovljeni Vseučiliški organizaciji. Ker pa si ne upamo sami prevzeti odgovornosti
za tako odločitev in to zaradi eventualnih posledic, ki bi zadevale univerzo kot tako,
smo se zato podpisani zedinili prepustiti odločitev o tem vprašanju svojim profesorjem,
ki so prav tako zainteresirani na univerzi kot mi, morejo pa še lažje presoditi dalekosežnost
tega koraka. Zato prosimo, da gospod rektor skliče univerzitetni svet, ki naj se o
tej stvari posvetuje. Absolutno primerno se nam zdi, da v tem trenutku ne nosijo odgovornosti
samo nekateri akademiki ampak vsa univerza. Izjavljamo, da bo za našo odločitev merodajen
sklep univerzitetnega sveta, ob enem prosimo, naj univerzitetni svet posreduje na
merodajnem mestu za statute nove Vseučiliške organizacije«. Rektor, dr. Milko Kos,
mu je 4. 12. 1941 odgovoril takole: »Z ozirom na dopis, ki ste mi ga poslali Vi in
vaši tovariši si dovoljujem sporočiti to, kar sem Vam že parkrat ustno povedal, da
ne bi smatral za primerno in na mestu, če bi Vi in vaši tovariši odklonili imenovanje
v odbor ‘Ljubljanske vseučiliške organizacije’. Lepo vas pozdravljam.«

Župec je kot član Straže o dogajanju poročal tudi njenemu vodstvu, ki je zavzelo stališče,
da je bolje, da se univerza ohrani, zato je svojim članom dovolilo, da sprejmejo funkcije
v OUL, vendar naj izpogajajo določene pogoje. Te so s prvopodpisanim Župcem 29. 11.
1941 poslali zaupniku Pietru Carri. Zapisali so: »Zvedeli smo, da bomo imenovani v
direktorij nove ‘Vseučiliške organizacije’ na slovenski univerzi. Podpisani vas prosimo,
da blagovolite vzeti na znanje sledeče naše mnenje: Podpisani akademiki izjavljajo,
da vztrajajo na edinem motivu, ki od vsega početka vodi njihovo zadržanje v ponašanju
‘Vseučiliške organizacije’, t. j. obstanek slovenske univerze. Edino ta vzvišen motiv
bo tudi za naprej uravnaval njih zadržanje do te organizacije. Podpisani bi se odločili
za zahtevano sodelovanje v direktoriju ‘Vseučiliške organizacije’, ako bo s to organizacijo
res zavarovan interes slovenske univerze in slovenskih akademikov. Podpisani akademiki
smatrajo, da bi v ta namen bilo potrebno:

1. Da da g. visoki komisar g. rektorju univerze in akademikom zagotovilo, da bo slovenska
univerza obstala in da je ne misli niti ukiniti, niti okrniti.

2. Da bo ‘Vseučiliška organizacija’ res slovenska; to namreč iz objavljenih pravil
ni razvidno, ker se v njih beseda »slovenski« ne omenja.

3. Da se odbor (direktorij) ‘Vseučiliške organizacije’ sestavi po ključu, ki je bil
doslej običajen pri skupnih odborih med katoliško usmerjenimi akademiki in drugimi
skupinami, namreč 5:4.«

Slednjemu je pritrjeval tudi rektor, ki je na seji univerzitetnega senata 9. 12. 1941
tolmačil razgovore z ing. Carro ob predložitvi seznama akademikov, ki bi naj bili
imenovani v OUL in izjavil »da ne kaže imenovati v direktorij zgolj akademikov iz
ene skupine.« Pomembno vlogo pri tem je odigral tudi Milan Vidmar, ki je novembra
1941 postal dekan Tehnične fakultete. V svojih Spominih je opisal, kako je katoliške
akademike na pretkan način pomagal vključiti v OUL. Najprimernejši so se mu zdeli
člani Straže.

Komunisti, ki jim rešitev slovenske univerze ni ustrezala, ker so z akademiki imeli
drugačne načrte, so z vključevanjem akademikov v OUL dobili idealne nasprotnike, ki
jih je bilo iz revolucionarnih razlogov potrebno likvidirati. Večina jim je namreč
s svojo dejavnostjo na univerzi bila v napoto že pred vojno in so jih dobro poznali.

Franček Župec 1941

Figure 17. Franček Župec 1941

Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev,
ki ga je 16. 9. 1941 izdal SNOO (Slovenski narodno osvobodilni odbor) kot najvišje
telo OF, je ustvaril pogoje, da so komunisti zaradi tako imenovane izdaje mogli s
smrtjo in terorjem ukrepati proti vsakomur, ki se ni podvrgel zahtevam OF. Sočasno
je Osvobodilna fronta prepovedala vsako delovanje proti okupatorju zunaj organizacije
OF, kar je pomenilo začetek državljanske vojne. Za izvajanje teh ukrepov je politbiro
KPS (in ne OF) ustanovil Varnostno obveščevalno službo (VOS). Že prvi vosovski uboji
v drugi polovici leta 1941 so nakazali začetek revolucionarnega nasilja, kjer ni bil
v prvi vrsti boj proti okupatorju, temveč boj proti ideološkemu nasprotniku, proti
razrednemu sovražniku, ki bi ga bilo v tedanjem času težko premagati po demokratični
poti. Boj proti okupatorju je bil pretveza za prevratno revolucijo, kajti zavedali
so se, da bodo okupatorji slej ko prej morali zapustiti ozemlje in se tako dobra priložnost
za revolucijo ne bo kmalu povrnila.

Z začetkom delovanja direktorija OUL se je za njegove člane pričelo nehvaležno in
zoprno obdobje, ko so morali hoditi k našopirjenim Italijanom na različne sprejeme
in na seje direktorija. Univerza je za potrebe OUL določila v uporabo dva prostora
v poslopju Narodne in univerzitetne knjižnice. Župec je kot podzaupnik v OUL bil še
bolj izpostavljen. VOS je preko svoje obveščevalne mreže budno spremljala dogajanja.
V njenem arhivu je poročilo obveščevalke, ki seje podpisovala s »Tina«. Piše: »Župec
– stražar, član direktorija GU–FFa. Zagrizeno se eksponiral proti OF. Hodil v spremstvu
italijanskega detektiva. V začetku 1942 ali v decembru 1941 sva šla z mojim tedanjim
fantom Skapin Levom po Šelenburgovi ul. Nasproti nama je prišel po drugi strani Župec
z detektivom. Ko sem se ozrla za njim, sem videla, da naju je kazal Župec detektivu.«
Taisti vir navaja za Kiklja: »Kikelj – stražar, guffovec, v času najhujše gonje »Stražarjev«
proti OF na medicinski fakulteti se eksponiral«. Iz teh beležk je razvidno, da vosovska
obveščevalka ni ločila stražarjev od mladcev. Kikelj je namreč pripadal Mladcem Kristusa
Kralja in Katoliški akciji, ki jo je vodil prof. Ernest Tomec. Ni ji mogoče verjeti
tudi tega, da je bil Župčev spremljevalec detektiv. Bržkone je šlo za kakšnega stanovskega
tovariša. Komunisti so verjetno na podlagi teh in podobnih obveščevalnih poročil trdili,
da so Italijani Župcu dodelili detektiva za varnost, ko so opravičevali njegov umor.
To in ostale komunistične obtožbe, ki se v povojni literaturi vztrajno ponavljajo,
Župčevi še živeči tovariši odločno zanikajo. Isto velja za ovajanje študentov in za
obtožbe o njegovem sodelovanju pri zasliševanju raznih civilnih oseb s strani stražarjev.
Slednje se je po njegovi smrti v nekaj primerih resnično zgodilo, vendar je šlo le
za samovoljo nekaterih posameznikov, ki so na svojo pest in mimo za to pristojnih
oblasti skušali poiskati atentatorja. Ko je za dogajanje izvedel prof. Ehrlich, mu
je nemudoma energično naredil konec.

Komunisti so Župcu večkrat neposredno grozili. Decembra 1941 je prejel pismo, v katerem
so mu dajali tri dni časa, da odloži mesto odbornika v OUL. Različne posredne grožnje
pa je lahko prebral v Slovenskem poročevalcu. Ena takih je bila objavljena 1. novembra
1941 in pravi, da kdor bo kakorkoli sodeloval v italijanskih organizacijah, bo smatran
za izdajalca. Razlogi za tako sodelovanje, četudi gre za reševanje slovenske univerze,
pri tem niso pomembni. Župec je dobro vedel, da komunisti z grožnjami mislijo resno.
V Ljubljani so že začele padati žrtve vosovskih atentatov, govorilo pa se je tudi
o tovrstnem dogajanju na podeželju. Strah pred smrtjo ga je prisilil, daje za samoobrambo
sprejel pištolo, ki mu jo je izposloval ing. Carra. Vendar ga ni ubranila pred smrtjo.
V kratkem času posedovanja pištole ni izstrelil naboja, niti ne v obrambo lastnega
življenja, do česar je sicer imel pravico. Ker je bil vstop v Akademski dom dokaj
neoviran in možnost za izvršitev atentata velika, se je umaknil v hotel Union in ga
nekaj časa zelo redko zapuščal. Za mladega fanta so bili to veliki pritiski. Vse od
začetka vojne z domačimi ni imel stikov, razen pisnih. Sestra Matilda se spominja,
da je med vojno prišel domov samo enkrat in še to le za eno noč. Svoje prve akademske
počitnice je moral preživeti v Ljubljani in je tudi zabeležen na seznamu stanovalcev
Akademskega doma, ki jim je uprava zaradi izrednih razmer odobrila stanovanje v času
počitnic. V enem od svojih pisem je zapisal: »Mlad idealist pride v svet in še preden
se prav zave, že planejo nanj«. Ko je to pisal, se ni zavedal, kako preroške so bile
te besede in kako hitro so se uresničile.

Franček Župec v Akademskem domu leta 1941

Figure 18. Franček Župec v Akademskem domu leta 1941

Lelja Rehar se Francka Župca spominja kot postavnega in všečnega mladeniča, na katerem
se je rado ustavilo marsikatero dekliško oko. Spoznala sta se v Mariboru, kjer sta
obiskovala gimnazijo – on klasično, ona pa realno. Čeprav je bila ona pri Sokolu on
pa član raznih katoliških združenj, sta se večkrat srečala. Skupaj sta bila tudi na
izletu Jadranske straže. Takrat niso množično hodili na maturantske izlete in tako
so se v potovalno druščino združili maturanti iz različnih šol. Ponovno sta se srečala
spet kot študenta v Ljubljani, kjer je bila Lelja vpisana na Filozofsko fakulteto.
Seveda je tudi ona spremljala dogajanje na univerzi in peripetije okrog ustanavljanja
in delovanja OUL. Frančka je poznala kot odločnega, vendar zgolj idejnega nasprotnika
Komunistične partije, zato ga je ob raznih prilikah, ko sta se srečala, opozarjala
na grožnje, ki so se pojavljale v ilegalnem časopisju in na letakih. Spominja se,
da mu je nekoč skrivoma prinesla izvod takšnega tiska celo v Akademski dom. V povojni
literaturi je zapisano, da je »zagrizeno agitiral v OUL«. Kako velika je bila ta zagrizenost,
nam pove Lelja, ko pravi, da je nekega dne s sošolkami stala pred poslopjem univerze
in je mimoidočemu Frančku za šalo omenila, da se bo z dekleti prišla vpisat. Franček
je na to vzrojil in dejal: »Če to storite, vas več ne pogledam!«

Nasproti kapelice v Prisojni ulici je bil ustreljen Franček Župec

Figure 19. Nasproti kapelice v Prisojni ulici je bil ustreljen Franček Župec

Usodnega 16. marca 1942 se Lelja spominja, da se je ponedeljkov popoldan počasi prevešal
v večer, ko je na koncu današnje Slovenske ceste čakala na tramvaj. Namenjena je bila
k teti na Šmartinsko cesto, kjer je imela dogovorjeno večerjo. V tistem je na drugi
strani ceste prišel mimo Franček, jo zagledal in se ustavil. Misli, da je bil nekje
v bližini na večerji ali pa na obisku pri kakšnem sošolcu ali znancu. Malo sta poklepetala,
nakar se je ponudil, da jo pospremi do tetinega stanovanja, kar je sprejela in tako
sta odšla peš po Masarykovi cesti proti Šmartinski cesti 14. Tam je takrat pri teti
stanovala tudi njena mama. Med potjo ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki
jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju. Za te težave je sicer vedela, saj
ji je že enkrat prej dal brati pisma rektorja Kosa, bivšega bana Natlačena in škofa
Rožmana. V njih so mu zagotavljali, da ga zaradi sodelovanja v OUL po vojni ne bodo
obsojali. Pisma je želel izročiti njej v hrambo, ker se je bal, da se mu bo kaj hudega
pripetilo. Ni jih sprejela, kakor jih ni hotel sprejeti tudi njegov bratranec Franjo
Župec, ki je z družino živel v Ljubljani. Med pogovorom ji je potožil, da bi se najraje
umaknil nekam ven iz Ljubljane in da ne zmore več vsega, kar zahtevajo od njega. Podrobnosti
o tem ji ni govoril. Obljubil ji je, da se drugi dan srečata in da ji bo o svojih
težavah vse podrobno razložil. Poslovila sta se že v temi. Njegove zadnje besede so
bile: »Jutri pridem zagotovo, četudi bodo prekle padale.« Nato je stopila v hišo,
Franček pa je odhitel proti domu.

Župec je svojo pot nadaljeval po Šmartinski cesti mimo gostilne, ki tam stoji še danes
in so ji takrat rekli »Toten birt«, prečkal Jegličevo cesto, današnjo Njegoševo in
zavil na Prisojno ulico proti »Belgijski kasarni«. Za pot je potreboval slabe tri
minute, ki so bile v njegovem življenju zadnje. Malo pred osmo uro zvečer so na Prisojni
ulici 7, nasproti kapelice, blizu trgovine Marinko, počili streli, ki so vzeli življenje
Frančku Župcu. Kapelico so po vojni podrli, v prostorih trgovine pa je danes lekarna.
Janez Arnež, ki je takrat stanoval v veliki stavbi na Jegličevi cesti in ji Ljubljančani
pravijo »Meksika«, se poka strelov še danes živo spominja, kakor tudi očetovih besed,
ko je rekel: »Spet so enega ustrelili.« Župca so ubili s streli v glavo. Atentator,
morda jih je bilo več, je moral biti zelo potrpežljiv, ko je tisti večer čakal na
ugodno priložnost. Čeprav je bilo do »Belgijske kasarne«, v kateri je bilo polno vojakov,
le dvesto metrov, se je morilcu uspelo umakniti brez sledu. Samo sklepamo lahko, med
imeni katerih znanih likvidatorjev ga lahko iščemo. Živa Kraigher v svojem prispevku
Na ljubljanski univerzi, objavljenem v Ljubljana v ilegali I, pravi, da so ga likvidirali študenti sami. Lelja je šla približno pol ure po slovesu
od Župca mimo Prisojne ulice proti svojemu domu na Ilirski ulici. Mama, ki je za njo
prišla k teti, ji je povedala, da so na ulici nekoga ustrelili in naj se brž vrne,
vendar naj se Prisojni ulici izogne. Spominja se gruče ljudi, ki so svetili z baterijami,
vendar podrobnosti ni videla. Dopoldne naslednjega dne je v frizerskem salonu slišala
pogovor, da so ponoči ustrelili nekega jurista. V tistem trenutku je pomislila na
najhujše in odhitela na Žale, kjer se je njena zla slutnja potrdila. V kapeli sv.
Krištofa je že ležalo Frančkovo truplo. Ob njem so bili zbrani nekateri stražarji
z Ehrlichom, ki ni mogel razumeti, da je bil Župec tako nepreviden in je navkljub
grožnjam zvečer sam hodil po temačnih ulicah. Preiskovalci so zabeležili 21. uro kot
uro smrti.

Na Jožefovo, 19. 3. 1942 se je pogreba udeležila velika množica ljudi. Žal med njimi
ni bilo Frančkovih staršev in sester. Za sinovo smrt so izvedeli šele po pogrebu.
Žalostno novico so jim sporočili znanci, ki so dan pred pogrebom prejeli telegram
s šifriranim podpisom, vendar so jim ga pokazali šele kasneje. Slovenski dom je septembra
1942, pol leta po njegovi smrti, objavil materino pismo. Med drugim je zapisala: »Vsa
sem obupana. Na Jožefovo smo še prejeli njegovo kartico, kjer nam je pisal, da ne
ve, če bo mogel priti domov. A vendar sem še z veseljem upala, da pride. Še isto popoldne
sem mu pisala pismo za Veliko noč, če bi res ne mogel priti. To je bilo prav isto
popoldne, ko se je pomikal pogrebni sprevod mojega zlatega sina na pokopališče. Kje
bi mi bilo tedaj padlo kaj takega v glavo? Kako bi mogla misliti, da je za njega izkopana
že črna jama?«

Pogrebno slovesnost je vodil prorektor univerze Matija Slavič. Od pokojnega se je
pred kapelo poslovil Franc Casar, vidnejši član Straže, ob grobu pa mu je govoril
Lambert Ehrlich, ki je plačal stroške pogreba. Med pogrebci sta bila škof Rožman in
rektor univerze Kos. Prišlo je tudi nekaj Italijanov, ki se jih ni bilo moč otresti.
Pokopali so ga na jugovzhodnem vogalu 20. kareja v prvi vrsti. Sedaj je tam grob Pohlevnovih.
Po treh dneh so zraven njega pokopali Kiklja in čez dva meseca, nekoliko višje, vendar
v isti vrsti, še Ehrlicha. Oba sta padla kot žrtvi atentata. Po teh umorih so se nekateri
člani direktorija OUL v strahu za svoje življenje umaknili iz Ljubljane.

Jeseni 1942je bila univerza seznanjena z namero, da želi OUL postaviti umorjenima
članoma v njenih prostorih spominsko obeležje. Akcijo je vodil ing. Carra. Vodstvo
univerze je želelo čim manj dejanj, ki bi lahko imele za posledico razne politične
akcije, saj je imelo pred tem že slabe izkušnje s Tehnično fakulteto in posledično
njenim zaprtjem. Zato je univerzitetni senat na svoji seji 17. oktobra 1942 »sklenil
naprositi v zvezi s tem gospoda rektorja, da na primeren način ustno ali pismeno v
imenu senata opozori iniciatorja akcije tudi na eventualne posledice, ki bi v sedanjih
razmerah mogle s tem za univerzo nastati. Vkljub rigoroznim meram, ki so jih univerzitetna
oblastva odredila glede vstopa v glavno univerzitetno poslopje, bi se moglo zgoditi,
da bi prišlo do neljubih momentov, kakršnih vseh ne more predvidevati splošna varnost
– kakor nas uči neposredna preteklost, ko je celo ob napadih na žive osebe, na javnih
in prometnih krajih varnost bila ogrožena ali pa je celo postala ničeva. Kar velja
glede te varnosti, velja tudi za varnost spomenikov«. Senat se je bal, da bi se Župčevi
in Kikljevi morilci mogli znesti tudi nad obeležjem in s tem izzvati okupatorjeve
ukrepe proti univerzi. Skrb senata je bila upravičena, saj je VOS tudi to dogajanje
preko svojih obveščevalcev budno spremljala. Avgusta 1942 je Marjeta (Kidričeva?)
Lidiji Šentjurc poročala: »Klerikalci so naročili Župcu in Kiklju spomenik. K podjetniku
pa je prišel ing. Carra in zahteval predračun, ker bodo spomenik plačali Italijani.«
Do postavitve herm obeh umorjenih v avli univerze je kasneje sredi junija 1943 proti
volji vodstva univerze sicer prišlo, vendar je rektor na redni seji univerzitetnega
senata 24. 9. 1943 že poročal, »da sta bili v zvezi s političnimi spremembami v zadnjem
času v univerzitetni avli odstranjeni spominski hermi pokojnih slušateljev Kiklja
in Župca in sicer ne po inicijativi univerze, kot sta bili tudi postavljeni brez njene
pobude«.

Levo grob Župca, desno grob Kiklja – Fotografirano pred aprilom
								1943

Figure 20. Levo grob Župca, desno grob Kiklja – Fotografirano pred aprilom 1943

Lelja Rehar je ves čas vojne, ker ni bilo nikogar drugega, skrbela za Župčev grob.
Tako je pri kamnoseštvu Kunovar spomladi 1943 naročila in plačala preprost nagrobni
okvir s svetilko. Na pokopališču je pogosto srečevala Kikljevo sestro. Drugih obiskovalcev
ni nikoli srečala. Župčevemu očetu je uspelo priti na sinov grob šele ob koncu vojne,
ko je dal postaviti marmorno ploščo. Sestra Matilda je obiskala bratov grob prvo leto
po vojni, ko je spremljala v Ljubljano svojo prijateljico, ki je nesla neke reči za
grofa Attemsa. Moralo je biti pozimi, saj je z nagrobne plošče z roko čistila sneg.
Kmalu za tem jim je slovenjebistriški župnik prišel domov povedat, da so bili Frančkovi
posmrtni ostanki izkopani in odpeljani neznano kam. Novica je starše popolnoma strla.
Pokojni dr. Stanislav Lenič je o tem zapisal: »V začetku leta 1946 so neko noč prišli
na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s kamioni. Ujetnikom so
dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke
dr. Ehrlicha, bana Natlačena, akademikov Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja,
ki je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih
grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu
1942. Ko so vsa ta trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov
morali odpeljati nekam proti Postojni in so jih vrgli v nam neznano brezno. Zanimivo
in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ki je počival v družinski grobnici
poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali
nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk.« Tisti, ki o tem
kaj vedo, še danes molčijo in mrtvim oporekajo pravico do groba.

Ves čas od umora pa vse do danes, je v partijski pa tudi drugi literaturi, ki le to
povzema, Župčevo ime oklevetano. Pripisovali so mu, da je kot vodilni član Straže
ovajal študente, navdušeno kolaboriral z Italijani in zagrizeno agitiral za vstop
v OUL. Tako lahko v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, ki je izšla leta 2005, še zmeraj najdemo zapisano, da je »bil Franček Župec pripadnik
bojevite katoliške organizacije Straža in da Župec ni kolaboriral toliko zaradi nevarnosti
zaprtja univerze, kot zaradi svojega političnega in idejnega prepričanja«. Iz istih
razlogov kot Župec in škof Rožman ter mnogi drugi, ki so bili primorani, sta z okupatorjem
imela stike tudi rektor univerze dr. Milko Kos in dekan Tehnične fakultete dr. Milan
Vidmar, brat predsednika IO OF Josipa Vidmarja. Vendar za njiju pa še za koga, so
in še veljajo drugačna merila, da sta se pač »morala« udeleževati raznih okupatorjevih
manifestacij, kjer pa sta delovala »zadržano« in nič »zagrizeno« kot partiji neljube
osebe. Kako zelo si je Župec »prizadeval« za dvig članstva, smo že omenili. Februarja
1943 so na primer bile le tri stanovalke Doma visokošolk vpisane v OUL, kar je imelo
za posledico grožnje Italijanov, da bo dom razpuščen, če se število vpisanih ne bo
povečalo. Prav tako Župec tudi ni bil vodilni član Straže. V Ljubljani je bil komaj
kaj več kot leto dni. Njegovemu položaju v OUL so botrovale zgolj nesrečne okoliščine.
Člani Straže so bili bojeviti do svojih ideoloških nasprotnikov le na idejni ravni
in jih niso morili po ulicah in vaseh. Če torej velja za Stražo, da je bila bojevita,
potem velja za VOS, da je bila morilska. Kikelj je dan po Župčevi smrti v pogovoru
rekel svoji sestri, »da bo treba nekaj ukreniti proti temu ubijanju, sicer nas bodo
pobili kot pse«. Župčeva smrt je bila tako mejnik, ko so stražarji odločneje posegli
v svoj bran.

Danes Franček Župec nima ne groba ne pomnika. Sorodniki ne vedo, kje ležijo njegovi
posmrtni ostanki. Njegovo ime je omenjeno le na spominski plošči z imeni žrtev komunističnega
nasilja na Žalah. Sam prispevek nima ambicij zgodovinske študije ali idealiziranja
njegove osebe. Želi le malo širše prikazati razburljivi čas in okoliščine, v katerih
se je znašel mlad študent, ki je bil na začetku življenjske poti in mu je nasilna
smrt preprečila živeti svoje ideale.

Date: 2011