Zaveza št. 64 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


§

Lembke: »Požar je v glavah.«

Boljševiki nadaljujejo svojo igro

Gotovo je bilo v vseh časih tako, da so se ljudje imeli čemu čuditi. Če stvari potekajo
tako, kakor smo vajeni, nihče ne vznemirja sebe in drugih z vprašanji. Tudi kadar
čas postavi na ogled kaj zelo novega – kaj še nevidenega in slišanega – se v nas po
prvem šoku oglasi daljši spomin in pokaže na kak primerek v svojem inventarju, ki
tisto, kar je sedaj pred nami, dela manj novo in škandalozno. Tako se veča sprejemljivost
sveta. Tudi njegova znosnost.

Včasih pa vendar začutimo, da to, kar smo pravkar povedali, ne drži. Zavemo se, da
tega, kar se je sedaj zgodilo ali kar se sedaj dogaja, nikoli ne bomo mogli spraviti
dol – kakor je Guareschi rekel za don Camilla, da nekaterih stvari ni mogel »spraviti
dol«. Še več, da jih nikoli noben čas ne bo mogel pogoltniti, če pa se jim bo le kdaj,
v trenutku kake omame ali splošne neprisebnosti, posrečilo vstopiti v človeka, nikoli
ne bodo mogle postati del njegove snovi.

Ena od stvari, ki nas spravlja v skrajno začudenost in mislimo, da se sploh ne bi
bila smela zgoditi, je povezana s prehodom iz totalitarizma v demokracijo. Zanj je
treba najprej reči, da ga ne naše ne tuje analize niso napovedovale tako kmalu; postavljale
so ga v bolj oddaljeno prihodnost – a tudi drugačnega. Ko smo pod nekdanjim pokrovom
vsak zase gnali svojo misel, smo mislili, da se je svet, zaradi vsega, kar smo v njem
doživeli, notranje prenovil in da smo vsi postali čistejši. Nihče si sicer ni upal
predvideti, da bodo boljševiki dovolili, da se stari svet razpusti in sestavi v novega
tako mirno – kakor v kaki igralnici, z nekaj sicer vratolomno visokimi stavami. Dopuščali
smo možnost – ali celo verjetnost – da bodo njegovi arhitekti, že zato, ker so obljubljali,
da ga postavljajo za zmerom in so v njegovo izgradnjo vložili vso svojo integriteto,
tako da je zanje ni ostalo nič, že zato smo mislili, da bodo zanj šli v zadnji boj
harmagedonski. Nič od tega se ni zgodilo – na našo srečo. (A se jim zato vseeno ne
bomo zahvaljevali.)

Odločitev, da zapustijo oblast brez boja, ni nastala iz nagibov, ki bi jih lahko občudovali
– na primer zaradi nevarnosti, ki bi ji sicer bili izpostavljeni prebivalci njihovega
imperija – ampak iz tega, čemur bi še najpreprosteje rekli račun. Uvideli so namreč
možnost – in v tem lahko vidimo tisto prisebnost, ki so jo vseskozi imeli – da lahko
ostanejo, ne kot neartikulirani politični marginalci, ampak kot enakopravni upravljalci
države v novi postavitvi, če le zavržejo ideologijo, ki je do sedaj legitimirala njihovo
oblast in zanjo niso dopuščali nobenega dvoma, da je življenje njihovega življenja.
Že tu je bila naša osuplost velika, še večja pa je postajala potem, ko smo opazili,
da so njihove ambicije smelejše, da prehoda ne bodo samo dovolili, ampak ga bodo tudi
pilotirali in tako vzeli v svoje roke. Na to, kako natanko je ta stvar strateško potekala,
se bomo v tem razmišljanju morda še ozrli, sedaj pa k temu, zakaj nas je ta odločitev
tako vznemirila in zakaj mislimo, da nam ta bizarna okoliščina daje slabo priporočilo
za prihodnost. Bojimo se, da se bodo ravno ob tem dejstvu lomili identitetni napori
Slovencev v novih in nepredvidljivih konstelacijah Evrope in sveta.

Boljševizem – izstop iz civilizacije

Jedro našega čudenja in naše zaskrbljenosti je torej, da se je s tem zgodilo nekaj,
kar se nikakor in pod nobenim pogojem ne bi bilo smelo. Moralna in kulturna podoba,
ki so jo zagledali boljševiki, potem ko jim je zgodovina ponudila zrcalo, je bila
takšna, da jim je dovoljevala eno smo možnost: popolno in brezpogojno vdajo. Tu ni
šlo za nikakršno igro subtilnih odzivov, tu je šlo za najpreprostejšo moralo kože,
ki po določenih dejanjih tistim, ki so bili v njih udeleženi, ne dovoli več izrekanja
določenih besedi in zadrževanja v določenih prostorih. Norme splošnega okusa tega
ne prenesejo. Kako se je to vseeno moglo zgoditi? Kako, da tega niso opazili? Kako
to, da tega skoraj nihče ni zagledal? Saj jih je moralo biti nekaj deset tisoč. Samo
enega imamo v spominu – žal nismo bili toliko prisebni, da bi si zapisali njegovo
ime. Na eni od tistih premetenih konferenc, na katerih so sestopali z oblasti in iskali,
kako bi to naredili tako, da bi se je v drugem modusu lahko zopet polastili, je prišel
pred mikrofon in vrgel v dvorano presunljivo vprašanje, ne vprašanje, ampak krik:
Kaj smo ljudem storili! Kaj smo ljudem storili! En sam je bil in en sam je tudi ostal.

In kaj je vse bilo v tistem vprašanju. Boljševizem je bil v civilizaciji enkraten
pojav. Njegova skrivnost je bila ideologija. Dr. E. H. Carr, profesor za zgodovino
v Cambridgeu in avtor monografije o boljševiški revoluciji v Rusiji, ki se je sicer
boljševizma dotikal s prijazno roko, je v knjigi Kaj je zgodovina nastanek te ideologije zajel takole (131–133): Za vsem je stala misel, da je potekanje
sveta vnaprej določeno. Najprej je bil tu ekonomist Adam Smith, ki je v središče razvoja
postavil trg, ki deluje sam po sebi, vedno in povsod, ker zanj skrbi »skrita roka«
– zakon ponudbe in povpraševanja. Filozof Hegel je razvojno zakonitost – pojmovano
dialektično – prenesel na vso zgodovino in skrb zanjo poveril objektivnemu Duhu, ki
s »premetenostjo zgodovine« dosega, da ljudje, ne da bi se tega zavedali, počnejo
natanko to, kar razvoju ustreza. Karl Marx je Hegla postavil na glavo, tako da je
njegovo shemo apliciral na materialno sfero, na proizvodnjo. Dr. Carr pravi, naslanjajoč
se na Hercena, daje Hegel pisal algebro – splošno pisavo – Marx pa je algebro spremenil
v aritmetiko in tako v proletariat vložil praktično vsebino. Lenin je naredil še zadnjo
potezo in poudarek prenesel iz razreda na partijo in tako izbranemu razredu dal glavo,
ki je bila v stanju precizirati njegovo vlogo v konkretnem času. Boljševiki so se
torej imeli za nekakšne administratorje ali eksekutorje zgodovine. Ker delajo v skladu
z načrtom, ki je že vdelan v zgodovino, se ne morejo motiti. Odtod Orwellov stavek:
Napoleon ima vedno prav. (Napoleon: se pravi Lenin, Stalin, Broz, Mao Cetung, Castro,
Hošiminh itd. itd. Tudi Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič itd.)

Naj ob tem že sedaj opozorimo na to, da je bil tu opisani razvoj tako uspešen tudi
zato, ker je potekal v območju splošnih silnic, ki so uravnavale razvoj evropske moderne.
(V njeno pogubo, naj že sedaj povemo.) Tudi kratek opis tega razvoja daje dr. Carr:
»V 17. in 18. stoletju so se ljudje v celoti zavedeli sveta in njegovih zakonov. Ti
niso bili več skrivnostne odločbe nedoumljive Previdnosti, ampak zakoni, ki so dostopni
ljudem. Skraja so to bili zakoni, ki jim je bil človek podložen, ne zakoni, ki bi
jih človek sam naredil. V naslednji stopnji pa se je človek popolnoma zavedel svoje
moči nad okoljem in nad seboj, vključno s pravico, da sam postavlja zakone, po katerih
bo živel. (Carr, 150)

Boljševizem je torej nastal na ozadju širšega razvoja. Nič narobe ne bi naredili,
če bi rekli, da je bil otrok liberalizma, nezakonski sicer, a vendarle otrok. Ko je
odrasel, so liberalni roditelji z grozo, pa tudi nejevoljo gledali njegovo nemoralno
in razuzdano življenje, a, ker je izšel iz njih, mu zadnje ljubezni niso mogli odreči.
Vsa zgodovina govori o tem – še ko so se z njim bojevali, so ga ljubili – pravi izbruh
pa je ta ljubezen doživela potem, ko je boljševizem izdihnil. Na koncu je namreč moral
napovedati bankrot in podati demisijo.

Svojska arogantnost slovenskih boljševikov

In tu smo spet pri našem vprašanju. Kako so slovenski boljševiki, kljub vsemu, kar
se je v njihovem angažmaju zgodilo, meni nič tebi nič začeli pripravljati teren za
nadaljevanje stare politične igre pod novim podnebjem? Saj že splošna občutljivost
pove, da bi morali, po tolikem porazu, po takšnem zgrmetju, po tolikih ruševinah,
napraviti samo eno reč: prirediti veliko samospraševanje, razpisati natečaj za besede,
iz katerih bi bilo mogoče sestaviti prošnjo za odpuščanje – njihova fantazija je bila
že preveč izsušena – in brez velikega hrupa oditi. Veliko pohujšanje se je naredilo
s tem, da niso odšli, pa tudi s tem, da jim ni bilo treba oditi. A to je že druga
zgodba.

To vprašanje moramo zelo jasno postaviti, ko gre za slovenske boljševike. Zakaj samo
v Sloveniji in nikjer drugod – ponavljamo, samo v Sloveniji in nikjer drugod – so
se boljševiki dvignili do te arogantnosti, da so se odločili za revolucijo v času
tako posebnega stanja, kot je okupacija. V globino te zavrženosti niso šli nikjer
drugje: da so skupaj z Italijani in Nemci, s fašisti in nacisti, udarili na narod,
iz katerega so izšli. Tako jih bremeni dejanje, ki ga nobena moralna in politična
oznaka v evropskem idiomu ne pokrije povsem.

In kaj vse so v takem položaju mislili, da smejo in morajo narediti?

Če so v poziciji, v kakršni so bili, hoteli zmagati, so morali najprej gverilsko vojno
spremeniti v frontno vojno. Samo tako so upali, da bodo primerno impresionirali zaveznike.
A zaradi tega je število smrtnih žrtev med Slovenci narastlo preko vseh razmerij.
Padlo jih je proporcionalno desetkrat več kot Angležev, ki so nosili najtežjo breme
svetovnega spopada, nekaj časa pa so sploh bili sami. Že to kaže, da je njihova rezistenca
šla za cilji, ki z avtentičnimi interesi naroda niso imeli nobene zveze. (Spomnimo
se na priliko o pastirju in najemniku.) In potem trije genocidni sunki: enoletni boljševiški
teror od poletja 1941 do poletja 1942 – tisoč žrtev; množični pokol ujetih vojakov
samoobrambnih vaških straž in jugoslovanskih vojakov domovini jeseni 1943 – šeststo
žrtev; povojni umor razoroženih in vrnjenih vojakov slovenske domobranske narodne
vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk – dvanajst tisoč petsto žrtev; s
prvim sunkom so dosegli, da so nasilju izpostavljeni ljudje za svojo obrambo vzeli
od okupatorja orožje; z drugim in tretjim pa so tako oslabili narodovo biološko substanco,
da obstaja možnost – ali pa verjetnost – da si ne bo več opomogla. Ali naj dostavimo
še eksodus – prisilni – odhod iz domovine deset tisoč ljudi, ki se zvečine niso in
se ne bodo vrnili.

Dinamična lepota

Figure 1. Dinamična lepota Mirko Kambič

Ali naj nadalje govorimo o nasilju tajnih policij, med vojno in po vojni? Ali o tisočih
ovaduhov, tudi prisilnih, ki so si tako za vedno pohabili ponos? Ali naj govorimo
o polstoletnem nasilju duha, ki ga je izvajala partija s svojimi akoliti? Ali o tem,
da je mnogo ljudi preživelo svoje življenje, ne da bi lahko enkrat samkrat volili
ali vsaj enkrat na glas na forumu spregovorili o svojih pogledih o tem, kaj si človek
lahko misli o sebi? Da bi lahko kupili enkrat samkrat svoj časopis ali napisali esej
v svojo revijo ali kdaj protestirali nad katero od desetih žalitev, ki so jih morali
prenašati vsak dan?

Ali naj govorim o moralni poluciji, ki je z revolucijo legla na pokrajino slovenskega
duha? S primerom bomo povedali, kaj mislimo. V neki dolini – imena so znana in v Zavezi
registrirana – so partizanski teroristi v eni novembrski noči leta 1942 pomorili sedem
ljudi, enega očeta, dve materi in štiri hčere. Izbrali so takšne, za katere se je
vedelo, da nimajo ničesar nad seboj. To je imelo dve posledici: prvič so s tem pokazali,
da imajo absolutno oblast, da lahko arbitrarno in suvereno odločajo, kdo je kriv;
drugič pa to, da so potencialno vsi krivi. To pa je bistveno za sistem, ki so ga postavljali;
drugič pa so vsi tisti, ki niso bili izbrani za umor, pa bi lahko bili, čutili hvaležnost,
da jim je bilo prizaneseno. Vedeli so, da jim lahko ne bi bilo! Ali si je težko predstavljati,
kakšne duhovne usedline so se tako nabirale v slovenskem človeku. Kakšne nas je ta
čas naredil in za koliko časa?

(Z etičnega in človeškega stališča pa je pri tem važno še nekaj drugega, kar s tem
ni ozko povezano. Tudi v tem primeru – in v drugih podobnih primerih – je vendar bilo
nekaj ljudi, ki so se temu uprli: iz sebe, iz svojih moči, iz nemožnosti, da bi se
zanikali v svojem dostojanstvu, iz svoje zadnje prisebnosti. Kaj naj rečemo, kdo so
bili ti ljudje, katero ime jim pristoji? To so bili aristokrati. Revolucija in državljanska
vojna v Sloveniji sta pokazali, da je v vsaki vasi, v vsakem mestu in v vsaki dolini
bilo nekaj ljudi aristokratskega duha. Slovenska kulturna elita o njih ne govori.
Morda zato, ker instiktivno čuti, da ob njih ne bi bila več elita.)

In dalje. V Bosni so izračunali, da je za izvedbo Srebrenice bilo potrebnih devetnajst
tisoč in še nekaj vojakov. Nobeden od medijev, ki so nam posredovali ta podatek, se
ni vprašal, koliko partizanov pa je bilo potrebnih za izvedbo Kočevskega Roga. Gotovo
jih je moralo biti kakih deset tisoč. To pa pomeni, da je v Sloveniji živelo leta
in desetletja nekaj tisoč ljudi, ki so bili po vseh pravnih in moralnih normah visokokaratni
politični zlikovci. In vendar so uživali ne samo normalno, ampak privilegirano življenje.
Sedali so na prva mesta, mnogi so bili v pomembnih službah, nosili številna odlikovanja,
hodili so v svoje bolnice in svoja okrevališča in zdravilišča. Obenem pa so imeli
na sebi to, da so na bolj ali manj pomemben način sodelovali pri največjem zločinu,
ki je bil kdaj narejen na naših tleh nad našimi ljudmi. Veliko Slovencev o tem ni
nič vedelo, mnogi pa so vedeli, a so na to hoteli pozabiti, vendar je bila prisotnost
takšnih ljudi obremenitev narodovega prostora. To bi bili, tudi če zanje nihče ne
bi vedel. Pomislimo še, kakšni ljudje so to morali biti, da jih ni strlo strašno nasprotje
med zunanjim bliščem in brezni, ki so se odpirala v njih. Samo ena država na svetuje
v tem pogledu podobna Sloveniji.

To je Kambodža. V času vladavine Rdečih Kmerov je bilo pomorjenih skoraj dva milijona
ljudi: ene so postrelili, ene pobili, ene izmučili do smrti, ene sestradali. Pol Pot,
ki se je izučil teorije komunizma v pariških salonih, prakse pa na Kitajskem med ljudsko
kulturno revolucijo, je svoj kamenodobski projekt izvajal s še ne polnoletnimi otroki.
Dogajale so se tako okrutne reči, da jih tukaj skoro ne moremo omenjati. Leta 1997
so le postavili mednarodno sodišče v Phnom Penhu, a se nikomur ni nič zgodilo. Pol
Pot, ki je vse to vodil, je leta 1998 v miru zatisnil oči, drugi uživajo udoben pokoj,
nekateri, kot nekdanji zunanji minister, celo v izobilju. Ljudje hočejo predvsem živeti
in se za preteklost ne zanimajo. (Ali vam to zveni domače?) Poročila pravijo: »Z razčiščevanjem
preteklosti se v Kambodži volitve ne dobijo.« Med tem pa novolevičarski zeloti po
evropskih mestih v sprevodih kličejo »revoluciji in demokratični Kambodži.« (FAZ,
junij 2006)

Mladostno žuborenje

Figure 2. Mladostno žuborenje Mirko Kambič

Tony Judt, znani zgodovinar povojne Evrope – pred dvema letoma je izšla njegova znamenita
knjiga Čas po vojni, zgodovina Evrope po letu 1945, je v ameriški reviji The New Review of Books lani jeseni objavil esej o trilogiji
poljskega filozofa Leszeka Kolakowskega Poglavitni tokovi marksizma. Judt pravi, da je Kolakowski pisal o marksizmu iz poljske perspektive in je zato
lahko razumeti, da je na marksizmu poudarjal njegovo eshatološko vlogo. Svojo trditev
ilustrira z odlomkom iz Poljakove knjige: »Hudič je del našega izkustva. Naša generacija
je videla dovolj, da to sporočilo vzame zelo resno. Trdim, da zlo ni kontingentno,
da ni odsotnost (dobrega, o. p.), da ni deformacija, da ni subverzija kake vrline
(ali pa česa drugega, kar bi lahko imeli za njegovo nasprotje), ampak je zlo nespremeljivo
in neodrešljivo dejstvo.« Judt dostavlja: še noben zahodni komentator marksizma, pa
naj je bil še tako kritičen, ni pisal tako kakor ta Poljak. In kaj je tisto, kar daje
komunizmu tako moč in tako dolgo življenje? To so, spet po besedah Kolakowskega, ideje:
»Ideje so respiratorni sistem komunizma in tisto, kar ga loči od sicer podobnih tiranij
fašističnega izvora, ki nimajo nobenih primerljivih potreb po visoko zvenečih dogmatičnih
fikcijah.«

Pomladno upanje

Figure 3. Pomladno upanje Mirko Kambič

Po toliki hybris – po tolikšnem izstopu iz področja dovoljenega – ki so ga uprizorili
slovenski boljševiki, po tolikem moralnem in človeškem opustošenju, ki je zaradi tega
izstopa zadelo deželo in njene ljudi; po vsem tem ni nihče pričakoval, da bodo agenti
in promotorji tega podjetja, ki se je s tem, kar je bil, spremenil v kričeč monitum,
odločili, da nadaljujejo politiko, ki se bo mogla imenovati kontinuiteta. Čeprav smo
vedeli, da jih je ideologija naredila drugačne – ali pa so ideologijo sprejeli zato,
ker so bili drugačni – smo se spet, kot že tolikokrat čudili in bali – bali zato,
ker so v polstoletnem razpolaganju z narodom očitno naredili prostor, da so to mogli
storiti. To je ena stvar, zaradi katere se čudimo in bojimo, druga pa pride sedaj,
a prej na hitrico še ena reč.

Kazenski ukrepi zgodovine

Naj je bila odločitev boljševikov, da nadaljujejo svojo politično kariero, še tako
uspešna – že na drugih parlamentarnih volitvah decembra 1992 so lahko sestavili večinsko
koalicijo, še prej, aprila 1992, pa so uspeli z Drnovškovim rušenjem Peterleta – so
razmere, ki so nastale po volitvah 2004, pokazale, da je kontinuitetna levica – ki
jo sedaj sestavljajo SD (socialna demokracija) in LDS (liberalna demokracija Slovenije)
v globlji krizi, kot bi si kdo utegnil misliti. Z eno besedo bi lahko rekli, da jih
je dohitela zgodovina, ne v podobi maščevalne roke za pretekle zločine, ampak v podobi
nekega razkritja, ki mu morda neupravičeno tako pravimo, ker ga z besedo še nihče
ni pokazal in ga ni v javni zavesti, čeprav je tu, čeprav je definitivno tu. Za obe
stranki se je izkazalo, da sta politično votli – da sta že vseskozi takšni bili –
in da ju pri življenju vzdržuje samo še nekdanja ideološka lojalnost, sami iz sebe
pa sedanji, živi in realni družbi politično nimata kaj povedati ali kaj dati. V začetku
– kako desetletje – sta obe stranki prosperirali – kakor vemo, ena bolj od druge –
deloma zaradi šoka, ki ga je povzročil veliki prelom, deloma pa zaradi tranzicijskega
kapitala, ki pa ni imel trajne vrednosti in moči, ker ni zrastel iz ustvarjalnosti,
ampak iz spretnega izrabljanja privilegiranega tranzicijskega položaja.

Najbolje je to stanje v nekem intervjuju izrazil profesor dr. Igor Lukšič z oznako,
ki je postala krilatica: Levica je to, kar ni Janša. S tem pa je povedal nič manj
kot to, da kontinuiteta, politično vzeto, nima definicije ali da ima samo negativno
definicijo. Sama torej ni nič. Nihil. Živi iz nekih drugih, ne političnih virov. (Profesor
Lukšič je tudi sicer morda edini perspektivni politik iz te druščine. Nekajkrat smo
že opazili – ne brez olajšanja – da mu je, ko v dialogu ni imel kaj reči, bila dana
milost, kot bi rekla Agatha Christie, da je molčal. Drugi v takih okoliščinah mislijo,
da še ni vse izgubljeno in da je še vedno mogoče kaj reči, kar je nemalo deprimirajoče.)

Stranke kontinuitete so torej prišle tako daleč, da jim manjka njihov lastni specifični
locus. Zanašajo se lahko le na preteklost: na lojalnost spomina. To pa je za politiko
gotovo premalo, poleg tega pa ima redukcija na spomin svoje inherentne težave. Iz
perspektive kontinuitete je preteklost namreč dvožariščna: partija in enobe. Crux
te dvojnosti pa je v tem, da se hoče kontinuiteta partije, ki je nekaj resničnega,
na vsak način znebiti in vse graditi na enobe, ki pa je, kot smo rekli, prevara. Če
pa moraš negirati to, kar je resnično, in afirmirati to, kar ni resnično, je tvoj
položaj res protisloven. (Marksisti bi morali vedeti, kaj to pomeni.)

Kje se bo našla Ariadna, ki bo spredla nit, po kateri bo mogoče priti iz labirinta?
V resnici je ena sama možnost: soočiti se s preteklostjo, premisliti, kaj je mogoče
narediti za slovensko državo – to pa pomeni v prvi vrsti opraviti z mržnjo do sedanje
demokratične države – in o vsem napisati povsem novo besedilo. A tega ne bodo naredili,
ker tega nočejo in ker bi tako izgubili volilce. Zato tega ne bodo naredili. Stroj,
ki poganja slovensko državo, bo torej še naprej deloval, ne s prestavljanjem avtentičnih
političnih sil, ampak z ljubosumnim soobstajanjem dveh različnih sil: fantazme in
resničnosti. A o tem samo mimogrede. Sedaj prehajamo na drug razlog našega čudenja.

Totalitarizem – moralna preizkušnja civilizacije

Izkušnja totalitarizma, skozi katero je šlo evropsko dvajseto stoletje, je, in upamo,
da bo tudi ostalo, brez primere. Ta izredni čas lahko tudi razumemo kot preizkusno
komoro, v kateri se je – zaradi pritiska, ki se je v njej vzpostavil – vse izkazalo
za to, kar je: posamezniki in narodi, njihove navade in prepričanja, njihova kultura
in njihove duhovne ambicije – civilizacija sama. Odločitve, ki so se tu delale – izsiljene
in prostovoljne – so segale od visokosti, pred katero še sedaj sklanjamo glave, do
nižin nedopustne zavrženosti. Še nikoli ni bil človek tako velik in tako majhen.

Kar takemu času sledi, je čas refleksije. Čutimo, da moramo na vsak način dognati,
kaj je bilo to, skozi kar smo šli; kaj se je v tistem plavžu izkazalo za takšno, da
je moralo razpasti, in kaj za takšno, da je vse prestalo in se spet izkazalo za ktēma
eis aei – pridobitev za zmerom.

Komaj katero prizadevanje človekove misli se more temu izogniti, zgodovina pa je vseeno
prva. Strokovnjaki za kliometrijo – za pravila merjenja, ki jih je v svojih laboratorijih
uveljavila boginja zgodovine Klio – so poklicani, da v luči poznavalske discipline
in evropske obveščenosti premislijo čas in napišejo končno poročilo. Veliko hipotez
morajo postaviti in zavreči, preden bodo v svoje poročilo vnesli dokončne stavke.
Zakaj zgodovinarji veljajo sicer kot strokovnjaki za preteklost, v resnici pa so arhitekti
prihodnosti. Tudi zanje velja stavek Sv. Avguština: Architectus aedificat per machinas
transituras domum manentem – Z minljivimi ogrodji gradi arhitekt hišo, ki ostane.

Kakšen prizor se nam odpre, če se s temi mislimi v glavi ozremo na sedanje slovenske
zgodovinarje? Pisan, gotovo, a zvečine takšen, da doživimo svojo drugo začudenost.
Premnogi še niso zagledali svoje vloge v konturah, ki so jih izrisali moralni in etični
ukazi sedanjega slovenskega časa. Razlogi za to so različni. Ideologija, ki je velik
del svoje legitimnosti izvajala iz zgodovine, je bila bistveno zainteresirana za njeno
»pravilno« fakturo. V ta namen je postavila organe in komisije. Te ustanove so opravile
veliko dela že s tem, da so bile. Njihov uspeh je bil že v tem, da so se v ljudeh
sprožali mehanizmi avtocenzure. Te sicer ni več, ostal pa je spomin. Poleg tega tudi
med zgodovinarji ni manjkalo ideoloških zelotov, ki so po odčaranosti sveta, ki je
postavil revolucijo, pokazali svojo jezo tako, da so se, notranje, zapisali tistemu
»atmosferičnemu nekaj«, ki se imenuje nova levica. (Ta pa se, kot se vidi na vsakem
koraku, uspešno uveljavlja kot specialist za rehabilitacijo izgubljenih zadev.) Nobene
pravice seveda nimamo, da bi komurkoli odrekali tehnično opremljenost za izvajanje
svojega poklica – zelo veliko nam je do tega, da v tem pogledu ne bi bili napačno
razumljeni – pravico pa imamo, kot konzumenti raziskav, ki se delajo tudi na nas ali
o nas, da povemo, da je med zgodovinarji sicer nekaj aristokratov, a premalo – vseeno
premalo.

Dva moža sta zgodovinarjem postavila njihove visoke norme. Prvi je bil grški retor
Lukljan, ki je v 2. stol. po Kristusu postavil zahtevo, da je »naloga zgodovine, pisati
o stvareh tako, kakor so se dejansko dogajale« (hos eprahthe eipein), drugi pa vodilni
nemški zgodovinar 19. stoletja Leopold Ranke, ki je v uvodu neke svoje knjige postavil
zahtevo, da zgodovinar pripoveduje dogodke tako, »kakor so se dejansko dogajali« (wie
es eigentlich geschehen ist), in tako Lukianovo maksimo skoraj dobesedno ponovil.
Toda pripovedovati dogodke dobesedno tako, kakor so se dogajali, pomeni pisati kroniko,
ki je sicer koristna reč, a ni zgodovina. Zgodovina mora biti pripoved in, če hoče
biti pripoved, jo je treba na nečem organizirati – na nekem, za razlago fenomenov
določenega časa najbolj produktivnem dejstvu.

Zgodovinar sredine slovenskega stoletja, ki je pravkar minilo, ima na voljo dve taki
dejstvi: ali enobe ali revolucija. Če postavi za počelo enobe, potem so vsi drugi
pojavi odvisni od gravitacijskih sil tega središča – tudi revolucija; če pa izbere
za izhodiščno točko revolucijo, potem je ona tista, ki določa orbite vsem spremljajočim
fenomenom – tudi enobeju.

Današnji zgodovinarji se res ločijo natanko v tej točki: na katero od obeh možnosti
organizirati preteklost. V tem pa nas spominjajo na neko dogajanje, ne v zgodovini,
ampak v astronomiji. Do 16. stol. je veljal stari ptolemajski ali geocentrični sistem,
tedaj pa je začelo postajati vedno bolj jasno, da v okviru tega sistema ni mogoče
razložiti določenih astronomskih dejstev. Stanje se je premaknilo, ko je Nikolaj Kopernik
leta 1543 s knjigo De revolutionibus orbium celestium staro stanje postavil na glavo in predlagal sistem s soncem v središču. V začetku
so bile še težave, ko pa je pozneje Kepler uvedel namesto orbitalnih krogov orbitalne
elipse, so te težave izginile in novi sistem se je počasi v celoti uveljavil.

Bistvena razlika med obema sistemoma je v razvidnosti. Vsi vidimo, da sonce vsak dan
vzhaja na vzhodu, izza tega, kar je na tem delu horizonta, potem pa preide zenit in
zvečer zaide na zahodu, za tem, kar je na tem delu horizonta. To je očitno. Osel,
ali ne vidiš, da je tako, pravijo ptolemajci. Res je, ne moremo reči, da ne vidimo.
Naša pisarna na Beethovnovi 5 je na miru, sonce pa potuje nad njo od vzhoda do zahoda.
Kopernikanci pa takih, vsakomur dostopnih dokazov nimajo na razpolago in nas morajo,
če nas hočejo prepričati, poslati k ljudem, ki imajo za to oči – instrumente in matematične
formule. Z njimi jim uspe dokazati, da je slika vesolja drugačna. Predvsem pa je važno
to, da je s to teorijo mogoče razložiti dejstva.

Zgodovinarji, ki so za organizacijo preteklosti izbrali enobe, so ptolemajci. Zdi
se jim, da imajo na voljo vsem dostopne dokaze. Osel, ali ne vidiš, da so se partizani
bojevali z okupatorji, Nemci in Italijani? Tistih nekaj, ki jim je uspelo napraviti
kopernikanski obrat in postavljajo v središče svoje pripovedi revolucijo, pa ptolemajcem
odgovarjajo, da se tako le zdi, v resnici pa velja njihova slika. Njena poglavitna
prednost je v tem, da razloži relevantna dejstva – da »rešuje fenomene«.

Razlog za naše čudenje pa je v tem, da imajo enobejevski ptolemajci na razpolago oči
za dejstva, ki terjajo kopernikanski obrat – arhive, dokumente, pričevanja – a se
zanj ne morejo odločiti. Le zakaj? Temu se čudimo.

Lani septembra (19. do 21.) je Zveza zgodovinskih društev Slovenije priredila svoje
letno zborovanje v Kranju s temo Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zakaj so se organizatorji zborovanja odločili ravno za to temo, nam konkretno ni
znano. Samo po sebi pa bi si človek mislil, da so vodilni ljudje Zveze zborovanje
tako tematizirali zato, ker so hoteli osvetliti specifični del vprašanj, ki jih je
na program postavil posttotalitarni čas. Kaj bi bilo bolj razumljivo kot to, da bi
želeli pomagati obnovitvenim naporom demokratične kulture tako, da bi umetni enobejevski
mit, ki ga je partija zavestno postavila za legitimiranje svoje oblasti, prepustili
analitični arbitraži strokovne javnosti? In da bi, ko bi, s to mislijo v središču,
razmejili umetni ali ideološki mit od naravnih izvorov mitske zgodovinske zavesti,
tudi med naravnimi miti razločili tiste, ki izhajajo iz resničnosti in zato podpirajo
ali celo nosijo življenje skupnosti, in tistimi, ki te resničnosti nimajo in so zato
utvara in nekoristna narodova prtljaga v zgodovini – ena od oblik fausse conscience – izkrivljene zavesti.

Prispevki, prebrani na zborovanju, so izšli v zborniku in jih je mogoče prebrati.
Mi smo si jih za ta komentar nekaj ogledali in iz njih – ne torej iz vseh, ne iz celote
– dobili predstavo, kako nekateri slovenski zgodovinarji razumejo svojo vlogo v posttotalitarnem
času. A najprej nekaj – res samo dve besedi – o mitski zgodovinski zavesti, o njeni
naravi in možnostih, ki jih ima.

Lepota cvetoče veje

Figure 4. Lepota cvetoče veje Mirko Kambič

Mit – legitimna oblika narodove zgodovinske zavesti

Mit je vedno nekaj sekundarnega; najprej je stvar, najprej je dogodek, najprej je
neka resničnost in šele potem pride posebno razumetje te resničnosti, ki pravimo,
da je mitska. Tako posebno razumetje je možno zato, ker smo v tisti resničnosti zagledali
ne samo njeno dejanskost, ampak nekaj, kar dejanskost presega in nas postavlja: kot
posameznike, kot določeno skupino, kot prebivalce kraja ali doline, kot narod. Taki
dogodki in pripovedi o takih dogodkih dobijo počasi značaj nedotakljivosti in svetosti.
Kar hočemo povedati, je to, da so miti lahko legitimna oblika zgodovinske zavesti,
na primer naroda. Kakšni miti obstajajo v narodovem kolektivu, lažni ali resnični,
je odvisno od kulture, ki s svojimi moralnimi in miselnimi normami narod obvladujejo.

Ko je Izokrates pripravljal Slavilni govor, ki naj bi ga imel pred panhelensko publiko
v Olimpiji leta 380, je hotel dvigniti upadajočega duha Atencev tudi tako, da jih
je spomnil na to, kako so, že davno pred Trojansko vojno, pomagali ljudem v nesreči:
»Tako se je Adrastus, argoški kralj, ki se je vračal s pohoda proti Tebam, kjer je
doživel poraz in ni bil v stanju pobrati trupel tistih, ki so padli pod kadmejskimi
utrdbami, obrnil na naše mesto, da bi mu pomagali v nesreči, ki je bila pravzaprav
stvar, ki je zadevala vse, da bi namreč mirno gledali, da možje, ki so padli v boju,
ležijo nepokopani in da tako stara navada (palaiòn éthos) in nesmrtni zakon (pátrios
nómos) ne bi več veljala.« (Panegirik, 55–56) S takimi mitskimi referencami razpolagajo
vsi narodi in vse literarne zgodovine od pradavnine do danes v obilju. Vsem je skupno
to, da jim je v kolektivih, v katerih jih gojijo, priznana nedotakljivost in spoštovanje.
Lahko si predstavljamo, da bodo Poljaki z imeni, kot sta Katin in Monte Cassino, vedno
tako ravnali. Tudi se nam ne bi zdelo čudno, če bi v kakem evropskem dokumentu videli
ponovljeno neko drugo mesto iz pravkar navedenega Izokratovega govora, da ime Heleni
namreč ne pomeni skupnosti po krvi, ampak skupnost držav in narodov z isto kulturo.
Da bi torej neki moderni ljudje zagledali možnost, da svoje panevropsko idejo lahko
vzporedijo z neko podobno ambicijo v daljni preteklosti. V sklopu tega razmišljanja
Slovenci samodejno pomislimo na generala Maistra in njegov boj za severno mejo, na
Slomška in njegov pomen za slovensko Štajersko. To so dogodki in dejanja, ki se jih
ne spominjamo zato, ker so dogodki in dejanja, tudi ne samo zaradi izjemne vloge,
ki so jo imeli za narodov obstoj, zaradi vsega tega seveda, posebej pa zaradi sloga,
v katerem so bili izvedeni, zaradi njihove etike, estetike, vznemirljive dramaturgije.
Zanje imamo v spominu posebno mesto, ker čutimo, da nas postavljajo.

(To velja tudi za posameznike, le da to, kar se pripeti posamezniku kot posamezniku,
ni zgodovina. Ko sva se z materjo vračala s kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani leta
1939, sva se, ne vem kako, na kolodvoru znašla med dvema vlakoma, od katerih je eden
vozil v eno, drugi pa v drugo smer. Spomnim se, da je mati rekla: Tako se mi vrti.
Padla bom. In se me je oprijela. Jaz sem bil takrat star sedem let in sem vedel, da
moram trdno stati. Čez nekaj trenutkov je eden od vlakov odpeljal in sva bila rešena.
To je bil seveda zgolj dogodek, zame pa veliko več. Tudi jaz imam zanj v spominu posebno
mesto.)

Moderni racionalizem ni naklonjen nobeni obliki mitske zavesti. A nekaterih reči se
je treba držati tako, kakor so se uveljavili v kulturi. Če brcneš v skalo, pravi dr.
Samuel Johnson, te skala brcne nazaj. Če kdo zavije na napačno stran avtoceste, ga
bo realnost kmalu poučila, kaj dela. Če pa kdo brcne »v mehki trebuh sveta«, bo na
odgovor čakal leta in desetletja. A kakšen bo, ko bo prišel? Če se kaka kultura odloči,
da bo pretrgala zvezo s transcendenco, bo mogoče desetletja ali celo stoletja živela
v prepričanju, da je prav storila. A nikoli ne vemo, kakšen bo končni račun. Nekaterih
reči se je modro držati. Naj navedemo odlomek iz Kolakowskega (Über die Krise, Clett-Kotta,
1986, str. 92): »Hočem povedati, da racionalnih motivov za spoštovanje človekovega
življenja in spoštovanje človekovih osebnih pravic ne kaže ceniti više kot na primer
tistih prepovedi, ki Judom ne dovoljujejo jesti svinjine ali kristjanom ob petkih
jesti mesa ali muslimanom piti vina. Ali niso vsi ti tabuji iracionalni? In ali ni
totalitarni sistem, ki ravna z ljudmi kot z zamenljivimi deli državnega stroja, ki
jih za potrebe države poljubno uporablja, razvršča, uničuje, v določenem pomenu triumf
racionalnosti?«

Prva strategija reševanja enobejevskega mita – problematizirati sploh
mit

Kot smo že omenili, se – vsaj pri tistih nastopih, ki smo jih pregledali – na simpoziju
ni pokazalo jasna zavest, da je treba od vseh mitskih upodobitev, s katerimi razpolaga
nacionalna zgodovina, ločiti mit o boljševiški rezistenci ali enobeju. Dr. Peter Vodopivec
(Začarani krog nacionalne zgodovine) takole konča svoje razmišljanje: »Številne mitizirane podobe o poteku druge svetovne
vojne na Slovenskem so po letu 1945 ustvarili zmagovalci, poraženci pa jim od osamosvojitve
Slovenije pospešeno dobavljajo svoje, kar dodatno otežuje oblikovanje stvarnejše,
ideološko in politično uravnotežene slike o medvojnih dogodkih.« Le kaj naj bi pomenilo
»politično uravnotežena slika o medvojnih dogodkih«? Mogoče pa ta slika ne more biti
»uravnotežena«, ker dogodki sami niso bili »uravnoteženi«. Saj tudi o drugi svetovni
vojni nimamo »ideološko in politično uravnotežene slike«, ker cilji, pa tudi metode
in politične predstave totalitarnih in demokratskih sil niso bile »uravnotežene«.
Vodopivec silam, ki so po polstoletnem molku leta 1990 mogle nekoliko spregovoriti
– kolikor jih je po vseh ujmah sploh še ostalo in kolikor so jim premagani boljševiki,
paradoksno, dovoljevali – predpisuje, da se ustavijo na črti, ki bo omogočila »uravnoteženo
sliko«. Kako Vodopivec malo razume ali noče razumeti teh reči, vidimo iz njegove ocene,
da restavracijske sile »pospešeno« dobavljajo svoje podobe, kar lahko pomeni, da te
sile, čeprav izčrpane in zdecimirane, delajo v večjem obsegu in bolj intenzivno, kot
so to počeli nekoč njihovi totalitarni nasprotniki, ki so imeli na razpolago vse potenciale
naroda. (Dr. Vodopivec nikjer tudi ne omenja, da z enako vnemo to počenjajo še danes!)

Slovensko Primorje

Figure 5. Slovensko Primorje Mirko Kambič

Zborovanje v Kranju je izzvenelo v rezerviranost do nacionalne zgodovine, ker je posebej
dojemljiva za mitske deviacije. V to se neradi vmešavamo, ker gre za ožja strokovna
vprašanja. Po drugi strani pa čutimo, da moramo braniti status bralca. Povsem naravno
se nam zdi, da je narod kot narod predmet zgodovinskih raziskav. To je zato, ker je
narodnost ena najbolj naravnih, rodovitnih in osrečujočih oblik človekove družbenosti.
(Seveda vemo vsi, danes bolj kot kdajkoli prej, da se narodnost lahko razvije v nacionalizem
in največje nasilje in da je tudi zanjo mogoče uporabiti načelo Corruptio optimi pessima – izrojenost najboljšega je najhujša reč. A to načelo ne pomeni, da »optimum«, to,
kar je najboljše, ne sme biti človekov cilj.) V 19. stoletju je Evropa postajala vedno
bolj skupnost narodov (morda bi morali reči, skupnost nacionalnih držav). Ljudje so
se umevali v svoji narodni pripadnosti. Kdor tega ni mogel, je ostal del anonimne
in brezoblične plebejske mase. Josip Vošnjak pripoveduje v Spominih, kakšno doživetje je bilo, ko je sredi stoletja prišel iz Šoštanja v Celje na gimnazijo
in tam »izvedel«, da je Slovenec. Kakšne energije je ta zavest v njem prebudila. (Tu
seveda ne gre samo za moč. Zavest družbenosti je globlja – daje ti zavest, da nisi
izgubljen). Vodopivec brez dvoma vse to ve, a se mu vendar zdi potrebno, da prizadevanju
slovenskih politikov v 2. polovici 19. stoletja, da zagotovijo Slovencem naravnopravne
pravice do nacionalne samobitnosti, pripiše sebične namene: »Slovenski narodni veljaki
so s stališčem, da so bili Slovenci dolga stoletja le siromaki in kmetje, poudarjali
svoje uspehe in ugotavljali, da se je slovenski narod šele z narodnim gibanjem in
pod njihovim vodstvom razvil v sodobno, socialno razločeno skupnost s svojo elito.«
Vodopivčeva razprava daje vtis, da je nacionalnost sumljiva in razvojno nezanesljiva
identitetna osnova, ker je po naravi mitogena. Zato z zadovoljstvom ugotavlja, da
se je raziskovanje slovenske preteklosti razširilo v »socialno zgodovinske, demografske
in kulturnozgodovinske teme«. To se mu zdi dober razvoj. Le zakaj? Od kod tendenca,
postavljati v dvomljivo luč identitetne temelje, ki prihajajo iz skupnosti, posebej
iz nacionalne skupnosti? Od kod ta instinktivna želja po osamitvi človeka? Kaj žene
modernega sociologa – tudi zgodovinar opravlja v bistvu sociološko delo – da bi človeka
devestiral ali olupil do zgolj človeškosti? Ali ne morda zato, da bi ga laže obvladal?
(Sedaj ko ni več nobene učinkovite ideologije na razpolago!) Ali se je tudi zgodovinar
s svoje strani pridružil medijskemu človeku, ki vidi svojo moč v diskreditiranju drugih
družbenih pozitivitet – političnih, moralnih, verskih? Ali jim ne bi morala biti v
svarilo znana slika iz slovenske predvojne preteklosti: mladostniki, ki so katoliškim
vrstnikom trgali z obleke narodne simbole, so med okupacijo ploskali tistim, ki so
katoličane morili z obtožbo, da izdajajo slovenstvo.

Profesor dr. Peter Štih se je, kot pove naslov njegovega prispevka Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine, osredotočil na začetke slovenstva. Tudi on misli, da nacionalna zgodovina – zaradi
naloge, ki si jo je bodisi sama naložila, ali pa so jo z njo zavezale potrebe nastajajoče
nacije, da postane »sredstvo narodove legitimacije« – »ni mogla in ne more biti niti
nepristranska niti neodvisna«. Narodna zgodovina torej po naravi teži k temu, da svojo
pripoved odeva v mitska oblačila. V tem se Štih ujema z Vodopivcem. Razlikuje pa se
v tem, da enobejevskega mita ne vključuje – razumljivo, saj se je časovno omejil,
kot smo rekli na začetku. Pač pa ga vključujemo mi. (Spet se moramo sklicevati na
status bralca.)

Ko je Štih opravil z umišljenimi, nekritičnimi, na hitro roko sprejetimi predstavami
o zgodovinskih izvorih naroda, ki jih nudi karantanska teorija – spričo svoje erudicije
s tem ni imel velikih težav – smo ostali z naslednjo mislijo. Naj ima karantanski
mit še tako šibko zgodovinsko jedro, je vendar služil legitimnemu cilju: jačanju duhovnega
in političnega narodovega samozavedanja in samobitnosti. Enobejevski mit pa je bil,
nasprotno, postavljen in vzdrževan zato, da bi najprej vzpostavil in nato vzdrževal
partijsko skrbništvo nad narodom – za radikalno obliko heteronomnosti. Ta razlika
je očitna in ne potrebuje nobene sofisticirane analize. Toda, kdor izraža, tudi upravičeno,
rezervo do nacionalnega mita, ne da bi obenem opozoril na to razliko, podpira mit
o boljševiški rezistenci. Mislimo, da je tudi mit o zasužnjenem in trpinčenem narodu
jačal vzgonske sile, ki so pomagale slovenskemu narodu prihajati k sebi – počasi in
z zamudo, a vendarle.

Ko pravi avtor, da smo Slovenci postali »narod s svojo državo (pri čemer so eni menili,
da so se te sanje uresničile 1918, drugi 1945, po najnovejši interpretaciji pa šele
1991)« se iz tega čuti nepotrebna ironija. Leta 1918 smo Slovenci, s tem da smo se
ločili od Avstrije, potegnili glavo izpod giljotine. Če se slovenski politiki ne bi
bili za to odločili, bi danes govorili nemško. (Komaj verjamem, da bi pri tem še ostali
Slovenci, kakor so Irci ostali Irci, čeprav so se odpovedali svojemu jeziku: težko
si predstavljam Slovenca, ki govori nemščino kot materni jezik.) Kaj bi se tedaj še
zgodilo? Verjetno bi se izognili boljševizmu, a bi nas zato zadelo vse, kar je prinesel
anšlus. Kljub temu, da smo leta 1945 dočakali konec vojne v boljševiški hemisferi
Evrope – a smo si to pot preko ideologije, ki je operirala z umetnim, vnaprej izdelanim
mitom, to prislužili sami – je bila odločitev leta 1918 boljša. Za to, da smo leta
1991 dobili svojo državo, pa niso potrebne nobene interpretacije, saj se je zanjo
odločilo devetdeset odstotkov Slovencev.

Ko skuša avtor relativirati tezo o Slovencih kot »siromašnem in kmečkem« narodu z
vzklikom: »Kateri evropski narod do nastopa moderne in industrijske revolucije pa
ni bil kmečki narod«, nam pridejo na misel besede, ki jih je povedal Ljubu Sircu njegov
oče že domala v našem času: »Če je Slovenec postal malo bolj imeniten čevljar, smo
bili že vsi iz sebe.« In očitek, da je »paradoksalno in krivično hkrati«, če plemiške
družine na Slovenskem, ki so veliko naredile »za napredek, blagostanje, kulturo in
varnost okolja«, proglašamo za tujce, ne izbriše dejstva, da Slovenci nismo imeli
svojega plemstva, za kar človeku ni treba imeti statusa zgodovinarja, da si misli,
da ni zanemarljiva stvar. Tudi po zaključnem zagotovilu, da sedaj, ko smo po vseh
veljavnih kriterijih narod, za svojo postavitev pač ne potrebujemo več mitov, ki da
so »svojo vlogo že odigrali« (Ali se ni avtor vseskozi trudil dokazati, da prave vloge
nikoli imeli niso, da so jih neprištevni zgodovinarji zgodovini samo obešali!«), nam,
potem ko smo še opomnjeni, da je v »klišeje in stereotipe« treba vnesti »več realizma«,
ostane, da se z njim ubadamo, zelo, zelo veliko vprašanje, kaj to je »realizem«.

Večerna zbranost

Figure 6. Večerna zbranost Mirko Kambič

Druga strategija reševanja enobejevskega mita – vtop v areno

Medtem ko sta Vodopivec in Štih izkazovala prijaznost do enobejevskega mita posredno
– tako da sta mu z najdevanjem nacionalnih mitov jemala izjemnost – je bil nastop
dr. Boža Repeta mnogo manj alegoričen. Če ne bi čutili odpora do jezika naših nasprotnikov,
bi rekli, militanten. Ob kaj vse je ta, sicer učeni in načitani gospod obrisal svoja
ideološka obuvala! Morali se bomo omejevati, sicer se nam bo tole kritiško pisanje
razlezlo čez vse meje.

Že na začetku nam je povedano, da novega časa ni odprlo zgrmetje opresivnega totalitarnega
sistema, ki je omogočalo in terjalo hkrati njegovo oceno, ampak »nova odkritja in
spoznanja slovenskega in evropskega zgodovinopisja«. Slovensko zgodovinopisje posebej
je že v osemdesetih letih začelo »vzpostavljati ravnotežje z doslej pomanjkljivo in
enostransko raziskovanimi temami«. S temi milimi evfemizmi je Repe ogrnil vseprisotnost
kontrolnih in samokontrolnih mehanizmov, ki so pod partijskim nebom urejali to delikatno
področje, obenem pa je tako pripravil teren za strokovno izključitev tistih, ki se
niso bili pripravljeni vdati tem blagim smernicam. Z obtožbo, da so se vrnili »k antikomunistični
propagandi med obema vojnama in v času druge svetovne vojne« jih izžene iz raja legitimnega
zgodovinopisja. O »znanstvenih spoznanjih« tu namreč ni sledu.

Svojo rahločutnost do boljševizma kaže dr. Repe tudi tako, da povojno Evropo utemeljuje
z »antifašizmom«. V resnici je bil antifašizem samo del, oziroma aplikacija duhovnega,
kulturnega in političnega samozavedanja civilizacije. Poleg tega je antifašizem kontaminiran
s stalinskim izkoriščanjem za kominternske namene. Konkretizacija evropskega političnega
samozavedanja je antitotalitarizem in ne antifašizem. Pa tudi antitotalitarizem ni
nekaj prvinskega, ampak izpeljava začetnih aksiomov civilizacije. Totalitarne ideologije
so bile največji izstop iz civilizacije v njeni celotni zgodovini. Dr. Repe pa dela
pred nami nekakšne parterne vaje s trakovi, na katerih piše »antifašizem«, da bi tako
pretihotapil boljševizem skozi preiskovalne kordone evropske misli. Repe popušča samo
v eni točki: po letu 1945 dovoljuje dvome. Nič ga ne gane okoliščina, da so nekateri
prisebni ljudje, tudi v Sloveniji, imeli »dvome« že pred letom 1945 – niso mogli,
da jih ne bi imeli spričo ideologije in prakse boljševizma. Repe pa vsem »poštenim
Slovencem« predpisuje tako hitrost refleksov, da so smeli imeti »dvome« šele po 1945!

V svoji prvinski naklonjenosti tvega avtor prispevka Mit in resničnost komunizma razmeroma drzne podvige. Ko – upravičeno, upravičeno – kliče zaradi njihove nečiste
preteklosti nekatere države, Avstrijo, Italijo, Madžarsko, pred sodišče zaradi nezaceljenih
travm, ki so jih prinesli v Unijo in jo tako onečedili! Drznost tega posega je v tem,
da se giblje v nevarni bližini zelo, zelo obremenjenih političnih skupin – mednje
spadajo tudi miotični produkti nekdanje slovenske partije – ki jih avtor sploh ne
omenja in tako dokazuje, da ne dopušča možnosti, da bi bili nosilci travm. Nehote
nam je tako pokazal – zanesemo se na njegovo poznavalskost – v zelo zanimivo smer:
da so ti ljudje, poleg drugih manifestacij drugačnosti, tudi iz take snovi, da ne
čutijo travm. Ali je res, kot so govorili celo nekateri iz njihovih vrst, da so drugačni
ljudje?

Z drznostjo lahko razložimo tudi avtorjevo odsotnost spoštovanja do udeležencev zborovanja.
Kako zelo je moral biti prepričan, da ne bo nobenega ugovora, da je prišel – v najboljši
agitpropovski maniri – pred poslušalce z »zavestno medvojno kolaboracijo«. To lekcijo
smo vendar že vzeli! Ali je dr. Repe takrat manjkal? Kolaboracije v Sloveniji ni bilo.
Bila bi, ko ne bi bilo boljševlške agresije in bi se vse tako odvijalo, kot se je.
Ko ne bi bilo boljševiške agresije z enoletnim terorjem za uverturo! Ljudje so vzeli
od okupatorja orožje, da so se branili, kakor so zavezniki vzeli pomoč od Sovjetske
zveze, da so se lažje vojskovali. A jih še nobeden ni obsodil, da so kolaborirali.
Pri tem pa je treba še povedati, da so Slovenci to gesto plačali s svojo krvjo, zavezniki
pa s tujo: tako da so Sovjetom podarili polovico Evrope. Ko so ta posel sklenili –
že leta 1941 – so vedeli, kakšni bodo stroški in kdo jih bo plačal.

Ena izmed najbolj drznih ideoloških podvigov dr. Repeta pa je njegova teorija o mitih
in protimitih. Da je ta tako zelo koristna poenostavitev lep non sequitur, izhaja iz naslednjega premisleka. Če je pozitivna ocena medvojne in povojne boljševiške
prakse mit – na kar pristaja tudi Repe – potem racionalna kritika tega mita ni mit
in ji torej ne moremo dodeliti vloge protimita. Kritika mitsko promoviranega projekta
ni mit, saj se nujno naslanja na analizo, ki ni mit, ampak misel. Kritika boljševizma
je izhajala in izhaja iz stopnje, ki jo je dosegla civilizacija in ne iz ideologije
in jo je zato mogoče racionalno zajeti in izraziti. Ne nazadnje je racionalnost te
kritike potrdila dejanskost: the end of the affair – kolaps boljševiške zgradbe.

Repe pravi, da je bila po vojni poglavitna nosilka protimita politična emigracija.
»Hude kritike« pa da so prihajale tudi od drugod, na primer od Kocbeka. Avtor navaja
daljši odlomek ene takih njegovih kritik: »Komunistična stranka ima v rokah vso državno
oblast, zakonodajno in izvršilno, ima odločujoč vpliv na sodišča, vojsko, v njenih
rokah je tajna politična policija, ona vodi oficialno politično organizacijo, postavlja
sekretarje vseh OF odborov, ki dejansko odločajo v vseh krajih, okrajih in okrožjih.
Partija ima v rokah vse množične organizacije, kot OF, AFŽ in ZMS. V rokah ima ves
tisk, kar gaje … Izven partije ne obstaja niti ena samostojna in od nje neodvisna
organizacija. Oblast partije je totalna.« Kar je Kocbek navedel, so bila dejstva in
ne kak protimit. Natanko ista dejstva je navajala tudi politična emigracija – nekoč
prej jih je celo napovedala.

Repetova apologetika je neutrudna. Tu tako najdemo trditev, da »med vojno meščanske
stranke sploh niso bile zmožne odgovoriti na zgodovinske izzive«. Bile bi, odgovarjamo,
ko ne bi bilo boljševiške agresije. Tu je nadalje zadovoljstvo, da se »večji del sodobnega
slovenskega zgodovinopisja giblje znotraj pretehtanega iskanja dobrih in slabih plati«
komunistične ere. Odgovarjamo: v komunizmu, gledanem v njegovi specifični diferenci,
ni dobrih »plati«. Seveda so tudi v komunizmu izdelovali copate, ampak to bi počeli
v vsakem sistemu. Včasih pa se zdi, da se tudi Repe vdaja nepotrebnemu pesimizmu.
Ko na primer pravi: »Komunistično gibanje že zdavnaj nima več političnih naslednikov«
Naravnost iz zgodovinskih kovnic ne, raznih mutantov pa mrgoli.

Dr. Ljuba Dornik Šubelj si je na zborovanju zastavila vprašanje o OZNI: ali je bila
»vojaška protiobveščevalna služba ali zločinska in genocidna organizacija«. Enoumnega odgovora na svoje vprašanje ni dala, pač pa je že na začetku opozorila
na »politično desnico«, ki bi rada rehabilitirala »domobrance, ki so kolaborirali
s Hitlerjevo Nemčijo«. VOS, predhodnica OZNE, ki je izvrševala »direktive vodstva
NOG oziroma KPS in KPJ«, je izvrševala takšne likvidacije, »ki naj bi služile slabitvi
sovražnika«. Beseda sovražnik bi nas utegnila zavesti, zato jo naša avtorica opredeli
z dodatnim pojasnilom, da je VOS hotela »med ljudmi zasejati strah in jih s tem odvrniti
od sodelovanja z okupatorjem«.

Torej so bili sovražniki VOS le Slovenci.

Da OZNE ne moremo šteti med »zločinske ali genocidne organizacije« avtorica – nekoliko
neposredno – nakazuje z namigom da so za njene storitve vedeli in jih morda tudi odobrili
zavezniki. Tako pravi, da je bila OZNA neposredno podrejena Josipu Brozu kot vrhovnemu
poveljniku,« ki so ga kot takega priznavali tudi zahodni vojaški zavezniki«. Ko je
Miha Krek po množičnih usmrtitvah, ki jih je VOS izvršila jeseni 1943, proti temu
protestiral pri SOE, je bil minister s strani vodstva te organizacije ostro zavrnjen.

Da misli avtorica, da so bile vosovske likvidacije upravičene, posredno izhaja iz
njenega gledanja na vaške straže: da so jih »ustanovili« Italijani – niso jih torej
zahtevali prebivalci iz samoobrambnih nagibov – in sicer z namenom, da bi »v svoji
protikomunistični naravnanosti pomagale Italijanom preprečevati partizansko gibanje«.
Poleg tega pa je bil tu tudi škof Rožman, ki je »netil državljansko vojno« in tako
določil usodo »po vojni pobitih vernih domobrancev«, čeprav v dokumentu, ki ga navaja
dr. Dornik Šubelj, ne stoji drugega kot Rožmanov pouk duhovnikom, kakšno stališče
morajo imeti »do komunističnih pojavov v našem narodu.«

Za čas po vojni, ko je OZNA uprizorila svoj opus magnum, izvemo najprej to, da je
po informacijah narodne zaščite, narodnoosvobodilnih odborov in posameznikov »izvajala
selekcijo med zajetimi domobranci in drugimi predstavniki protirevolucionarnega tabora«.
(To je seveda mit. Ob tem pomislimo, koliko mitoloških niti je avtorica vpletla v
tkanino, ki jo je razstavila na zborovanju, ki naj bi vzpostavil distanco do mitov
v zgodovinopisju!) Poleg tega pa je generalštab v začetku maja izdal ukaz, da je treba
»pri ujetnikih upoštevati odredbe Ženevske konvencije« in poslal po en izvod te odredbe
»vsem armadam«. Kako je pa potem prišlo do Umora, nam avtorica, izgubljena v množici
irelevantnih podatkov, lakonično pove naslednje: »Ali so jih likvidirali po hitrem
sojenju v skladu z obstoječo zakonodajo, kjer so bila divizijska sodišča pristojna
tudi za vojne ujetnike, ali pa zgolj na ukaz poveljujočih, iz dokumentov ni razvidno.«
Besedilo dr. Dornik Šubelj govori samo zase, zato se bomo od njega poslovili brez
komentarja. Pripomnili bi le, da je kljub vsemu malo preveč prozorno. Lahko bi se
bila malo bolj potrudila!

Z razmišljanjem Vsi antikomunisti – vsi demokrati želi Egon Pelikan zavrniti tiste oblike samoumevanja sedanje politične desnice –
zvečine katoliške ali zgolj katoliške – ki v svoji sedanji demokratičnosti vidi nadaljevanje
predvojne demokratske tradicije. V tem samoumevanju vidi avtor mitske prvine in misli,
da jih je mogoče zagovarjati samo z »manipulacijo z zgodovinopisjem«. Zato jih izolira
in priredi tako, da jih potem laže omaje in izniči – z argumenti, ki imajo že na prvi
pogled na sebi vsaj toliko mitskega kot teze, ki jih zavrača.

Predvojna slovenska družba ni bila idealna – kot ni nobena – a je bila le taka, da
ji ne moremo odrekati demokratičnega značaja. Nemalo se čudimo, da to lahko naredi
zgodovinar, ki ne more – za ceno svoje strokovne integritete – uiti temu, da je ne
bi videl v primerjavi s polstoletnim totalitarizmom, v katerega se je iztekla revolucija.
Kdor ima pred sabo ti dve podobi in preiskuje mesto človeka v eni in drugi in pri
tem ne vidi, da predvojna politična kultura človeka ni ukinjala, boljševiški totalitarizem
pa je človeka ukinil do take mere, da ga ni dopuščal v nobeni od manifestacij, ki
presegajo Eliotov »birth, copulation and death«.

Slovenski katoličani so čutili, da moderna pelje evropsko civilizacijo v krizo, ki
se bo duhovno in politično razvila v totalitarno degradacijo človeka. Mislili so,
da bodo z intenzivnim krščanskim obstajanjem na verskem (Mladci) in političnem področju
(Stražarji) obvarovali domovino pred takim razvojem. Ko pa je v vojni, v kateri sta
Slovenijo napadla italijanski fašizem in nemški nacizem, Slovenija doživela še boljševiško
agresijo, se je izkazalo – pričakovano – da, vezani na civilizacijske norme, vsemu
temu ne bodo kos. Danes ne bi smelo biti nikogar, ki vrh vsega ne bi videl tudi tega,
kako drago so morali katoličani plačati svoje visoke ambicije. Tudi ljudje, kot je
Pelikan, bi pred to ceno lahko začutili nekaj spoštovanja – vsaj tako, da med tem
ko vsenaokrog šarijo z mitom, sami ne bi zapadali vanj.

»Politični katoličani« v Sloveniji ne bi, spričo boljševiške intransingentnosti, mogli
z nobeno politiko in z nobenim, še tako virtuoznim zadržanjem, preprečiti katastrofe.
Preprečila bi jo – pa še to ni gotovo – le prisebnost liberalcev in levih katolikov,
da ne podprejo boljševiškega projekta in mu pomagajo do uspeha. Zakaj prisebnost ni
tako pričakovana spremljevalka človekovih poti, kot bi si kdo morda mislil, nam pomaga
nekoliko razumeti tudi prispevek Egona Pelikana v kranjskem zborniku.

Iz njegovega spisa je čutiti antikatoliški impulz. Njegova zavratna moč je v tem,
da deluje iz začetne nereflektiranosti in da je, kot vsak praeiudicium, zunaj intelektualne kontrole. Najhujše pa je to, da njegove energetske silnice avtorju
ne dovoljujejo, da bi videl skrajno zahteven in zapleten svet, ki je nastal po kolapsu
moderne. Shema, ki nam jo je ponudil v Kranju, kaže, da poenostavlja. Antikomunizem
danes ni prvenstveno miselni spopad z nekdanjo teorijo in prakso komunizma, ampak
poizkus razumetja tega, iz česar je nastala njegova ideja: razumeti aporijo, v katero
je pripeljala moderna in poiskati izhod iz nje – če izhod sploh je. Zato besedila
dr. Pelikana ne moremo sprejeti kot napor misli, ki je svobodna v tem, da se ne podreja
ničemur drugemu kot svoji normi. Pelikana ni obšlo spoznanje, da mora stopiti dovolj
daleč stran, da bi se mu pokrajina, ki jo raziskuje, mogla pokazati v perspektivi.

Sklep

Ko je madžarski ministrski predsednik Viktor Orban 24. februarja 2002 v Budimpešti
odpiral Muzej groze (Terrorhaza), je ob tem rekel, daje s tem dejanjem »zaloputnil
vrata za bolnim dvajsetim stoletjem«. (Tony Judt, Postwar, str. 828) Če je s tem mislil, da morajo Madžari začeti novo življenje, je imel prav, če pa je
mislil, da bodo novo življenje postavili na trdne temelje, da na to, kar so doživeli
v 20. stoletju, ne bodo več mislili, bi morali biti Madžari do njegove sugestije zelo
zadržani.
V tem primeru bi bilo zares preveč tvegano in neodgovorno, če sedanja kultura ne
bi nastavila zgodovine za svojo učiteljico.

To je tako važno zato, ker je ena od lekcij, ki jih lahko slišimo izza katedra boginje
Klio, tudi tista, ki prinaša analizo in končni izračun treh stoletij evropskega razvoja
ali evropske zgodovine. Če bomo to lekcijo pazljivo poslušali, nas bo poučila o tem,
kaj iz česa nastane, ali bolje, kaj iz česa nujno nastane. Pod nobenim pogojem te
lekcije ne smemo zamuditi ali prespati. Sicer bomo ostali nepoučeni glede tako važne
reči, kot je ta, kaj si človek sme misliti o sebi. Čeprav nam kdo utegne očitati patos,
bi danes na vprašanje »Komu zvoni?« tvegali odgovor, da zvoni Evropi. Zato bi lekcijo,
ki jo lahko ponudi dvajseto stoletje, morali premisliti tako temeljito, kakor da bi
šlo za najtežji rigoroz.

Ko pravimo, da gre za Evropo, prvenstveno ne mislimo na Evropsko unijo, ampak na civilizacijo.
Ta eksplikacija je tolažljiva, zakaj za civilizacijo – v nasprotju z EU – vsak lahko
nekaj naredi, pa naj bo njegov radius še tako majhen. Ta misel se nam zdi vzpodbudna.
Zato bi jo radi podkrepili z odlomkom iz nekega spisa angleškega pisatelja konvertita
Evelyna Waugha, ki smo ga prebrali v neki ameriški reviji (The New Criterion, sept,
2002): »Barbarstvo ni nikoli do konca poraženo; če nastopijo ugodne okoliščine, so
povsem normalni možje in žene sposobni početi vsakršne krutosti. Nevarnost pa ne prihaja
samo od huliganov, mi vsi smo potencialni rekruti za anarhijo. Neprestan napor je
potreben, da ljudje živijo skupaj v miru; samo majhen del energije ostane za eksperimente,
pa naj bodo še tako dobronamerni. Če se bodo zapornice odprle, bo orgija zunaj.«

S temo, ki smo jo izbrali za ta komentar, pa smo hoteli s svoje strani osvetliti spoznanje,
s katerim nas je pred desetletji seznanil ruski pisatelj in disident Andrej Sinjavski,
da je pot od piramid do Partenona zelo zahtevna, naporna, predvsem pa dolga, dolga. Hoteli smo opozoriti na staro trgovsko
načelo: Caveat emptor – kupec naj gleda.

Date: 2011