Zaveza št. 63

1.1.1. Demokracija – politični sistem brez alternative

Ko je leta 1973 Martin Heidegger čestital nekemu prejemniku Burckhardtove nagrade, se mu je zdelo primerno, da čestitko dopolni z odlomkom iz enega od pisem slavnega zgodovinarja: »Z leti sem vedno bolj ‘enostranski’ v določenih prepričanjih, na primer v tem, da se je v Grčiji z demokracijo začel propad. Nekaj desetletij je prej nakopičena moč sicer še obstajala – dovolj dolgo, da je nastal varljiv vtis, da je ta moč zrastla iz demokracije. Potem pa je zazvonilo.« (FAZ, 23. 5. 2006)

Burckhardt in Heidegger imata skupno to, da sta oba začela s študijem bogoslovja, a sta ga oba kmalu zapustila, prvi za kulturno zgodovino, drugi pa za filozofijo. Vsak na svojem področju sta potem obvladovala dve stoletji, eden devetnajsto in drugi dvajseto. Hkrati s študijskim zanimanjem sta oba opustila tudi začetno prepričanje, s čimer pa nočemo reči, da je v tem treba iskati vzročno zvezo z njunim rezerviranim ali celo negativnim pogledom na demokracijo. Čeprav se je po evropski revoluciji demokracija le postopoma uveljavljala, je bilo istočasno že v zraku tudi nezaupanje do nje. Tudi poznavalci ne bi bili v zadregi, če bi hoteli izvesti politične nazore obeh mislecev iz njunega intuitivnega razumetja biti.

Nam, ljudem z začetka 21. stoletja, pa demokracija ne samo ne vzbuja nobenih dvomov, ampak vemo – na poseben način, saj naše védenje izhaja iz dolge izkušnje – da je demokracija tisti način političnega obstajanja skupnosti, za katero druga možnost ne obstaja. Evropa je že šla skozi čase, ki so dovoljevali druge načine: aristokratsko krščansko monarhijo in prosvetljeni absolutizem. Danes pa demokracija nima alternative. Živeti v civilizaciji je danes mogoče nadaljevati v eno samo enačbo: živeti v demokraciji.

Če je to res, če je kdo v stanju gornje stavke imeti za resnične, ne bi imel težav tudi s trditvijo, ki sledi: za demokracijo se je treba bati. Mogoče ta beseda komu ne bo všeč, ker naj bi sugerirala nervozo in defetizem, a bi vseeno radi pri njej vztrajali. Če se vživimo v stanje, v katerem imamo od neobhodnih reči en sam primerek, potem bo naša pazljivost nujno takšna, da se je bo držal strah. Ali nas ni Hans Jonas v knjigi Načelo odgovornosti klical k »hevristiki strahu« – k odločanju za nova pota z rešpektom, ki se mu bo videlo, da se je odel v plašč strahu? Demokracija je torej takšne vrste dragocenost – takšna vrednota, kot pravimo – da se bo naši skrbi videlo, da se zanjo bojimo.

Za demokracijo se upravičeno bojimo, ne samo zato, ker je nimamo s čim nadomestiti, ampak tudi zato, ker je delikatna in krhka – fin politični organizem. Struktura demokracije je kompleksna; ni iz enega kosa kot na primer totalitarna diktatura, ampak je sestavljena. Kjer pa je kaj iz več delov, jih je treba vedno znova spet ocenjevati in preurejati in jih postavljati v drugačna razmerja. To pa nikakor ni preprosto. Za to je treba imeti čut in – bi kdo rekel – znanje. Tam kjer je v igri več prvin, se vedno kaj zaplete in vsak interventni poseg je odvisen od tenkočutnosti prstov, ki se ga lotijo. Taki tenkočutnosti pravimo politika; družbam iz enega kosa, kot so totalitarne diktature, pa beseda politika sploh ne pritiče.

Težavnost demokracije je v njeni kompleksnosti, ki je neposredna posledica tega, da hoče biti pravična velikemu številu ljudi – največjemu številu ljudi. Ima pa še druge inherentne lastnosti, ki jo, če ni deležna intenzivnega spremljanja kulture, lahko privedejo na pot degeneracije. Kako stara je njena ogroženost, bomo videli iz odlomka iz Platonove Države, ki nam bo odkril še drugo presenetljivo zanimivost: da visi nad njo še danes natanko ista grožnja. Vsi, ki svet, v katerem živimo, nekoliko poznamo, bomo takoj zagledali to podobnost.

1.1.2. Demokracija in svoboda

Gre za pojem svobode. To, kar dviga demokracijo nad vse druge politeje, je natanko tista reč, ki jo dela najbolj ranljivo – nekoč in danes. Nemški filozof Eduard Zeller je v svoji zgodovini grške filozofije postavil trditev, da je Aristotel prevzel Platonovo misel, da vladavine propadajo zato, ker jih uničuje hipertrofija njihovega lastnega notranjega počela – torej tega, kar jih nosi. Misel, na katero se je Aristotel naslanjal, je Platon obdelal v Državi (8. knjiga, 562–564).

Tu najprej izvemo, da je demokracija nastala iz oligarhije – vladavine bogatih posameznikov – tako da se pohlep po bogastvu, ki v oligarhiji velja za osnovno »dobro«, tako poveča, da onemogoči skupno življenje. Kaj pa demokracija? V nekoliko skrajšani obliki bomo navedli razgovor, ki steče o tej temi. »Ali ni tudi pohlep demokracije po tem, čemur ona pravi »dobro« in kar je njen kriterij »dobrega«, tisto, kar jo nazadnje pogubi?« »In kaj praviš, da je ta kriterij?« »Svoboda. Saj slišim povsod govoriti, da je svoboda tista reč, za katero najbolj skrbijo v demokracijah in da je svoboda tisti razlog, da bi človek svobodnega duha hotel živeti samo tam in nikjer drugod.« »Torej nezmernost in zanemarjanje vsega drugega je tisto, kar izprevrže demokracijo in ustvari potrebe po tiraniji?« »Da, vse okoli nas poka od svobode. Konča pa se vse tako, da se ljudje ne zmenijo več za nobene zakone, ne za pisane ne za nepisane, in ni nikogar več, ki bi hotel imeti karkoli ali kogarkoli nad seboj. Tako pride do tega, da preveč svobode povzroči preveč hlapčevanja v posamezniku in državi.«

Nerazumno uveljavljanje svobode je torej tista reč, ki nazadnje notranje izvotli demokracijo in jo spremeni v tiranijo. S svobodo samo ni nič narobe, saj se na njej človek postavlja. Z njo postane nekaj narobe takrat, ko se pozabi, da ni karkoli in da je treba vedeti, kaj je. Svoboda je ena tistih reči, za katero ne smemo narediti nobene napake in moramo natanko vedeti, kaj je. Če je tako, da se na njej postavlja človek, potem je razumno reči, da mora človek vedeti, na čem se bo postavil in na čem bo stal. Če ne bo priseben in pazljiv, si lahko izdela napačno predstavo svobode, ki ga bo pogubila. Brezštevilne žrtve označujejo trase raznih svobod, ki jih je projektirala lahkomiselnost in utvara.

Če ima svoboda svojo strukturo – če ni prazna, kot se je že govorilo – potem je v njeni konstituciji nekaj, kar bi jo za površne oči prvi hip ukinjalo. To je meja. Znan je Bonhoefferjev stavek, da človek ne more spoznati skrivnosti svobode, če si ne postavi meje. Komaj ta stavek izrečemo, že vemo, da je resničen – po sebi, kakor kakšen Evklidov aksiom. Pri vsej stvari je potrem važno samo to, da to mejo postavimo – da določimo, kje natanko med človeškimi zadevami bo tekla. Da definicija svobode vključuje mejo, da jo meja sploh omogoča – da je kaj drugega sicer mogoče trditi, a ne misliti – to stoji in o tem ni mogoče dvomiti. Velika debata pa od začetka civilizacije teče o tem, kje natanko ta meja legitimno poteka. Celotno zgodovino bi bilo mogoče skonstruirati z referencami na poglavitne točke različnih mej, ki si jih je zamislil človeški duh in ki jih je postavila človekova volja.

Pri svobodi gre torej za vprašanje, kaj si človek sme misliti o sebi in o družbi, ki jo sestavlja. Platon je mislil, da to vprašanje ni stvar slehernika, ampak sodi v kompetenco posebnih ljudi, ki so za to od narave obdarjeni in posebej šolani. To so filozofi ali intelektualci. Težava pa je ravno v tem, da prav teh ljudi v demokraciji nihče ne posluša. V Državi (6. knjiga, 488–489) daje Platon Sokratu, da nariše to stanje s podobo ladje, na kateri uporni mornarji odstavijo kapitana in se je polastijo: Stari kapitan po visokosti in moči presega sicer vse na ladji, je pa že malo gluh in tudi vidi ne več prav dobro, zato tudi njegova plovba ni zgledna. V takem se mornarji začnejo prepirati, kdo bo stopil za krmilo. Vsak trdi, da ima do tega pravico, čeprav se za to ni nikoli učil. In kar je še huje, vsi vpijejo, da se tega sploh ni treba učiti. Ko skupini mornarjev, ki se dokoplje do vodstva, uspe z drogami in pijančevanjem ali s čim drugim onemogočiti »vrlega kapitana«, se dokončno polastijo ladje. »Potem pa pijejo in se gostijo, dokler ne porabijo vseh zalog, vozijo pa tako, kakor je od takih pričakovati.« Pri tem pa novega kapitana, ki sedaj vodi ladjo, kujejo v nebo, nikomur pa se ob tem niti ne sanja, da mora pravi kapitan posvečati vso pozornost takim rečem, kot so letni časi, nebo, valovi, vetrovi in druge stvari, ki zadevajo njegov posel. Na krovu take ladje imajo pravega kapitana za blebetača in velikega nesposobneža. Potem ko Sokrat dokonča parabolo o ladji, mornarjih, o starem in novem kapitanu, še pripomni, da se ne bi smeli čuditi, da »po naših mestih filozofi niso v časteh in da bi bilo čudno, če bi bili«, in da imajo prav tisti, ki mislijo, da »najboljši duhovi med njimi množici nič ne koristijo«, a da za to niso »krivi ti odlični duhovi, ampak tisti, ki ne vedo, kaj bi z njimi«.

Platonovo državo naj bi vodili filozofi, ker jim je dostopno pravo poznanje. Stvari, ki se dogajajo na ladji – ki jo je narisal Sokrat in ki je velika metafora za državo – so takšne ravno zato, ker je ne vodi um, ki ga ne bi begale minljive podobe nastajanja in preminjanja, ampak bi bil v posesti védenja o nespremenljivih prevelikih vseh stvari in vseh razmerij.

1.1.3. Demokracijo postavljajo državljani – državljane postavlja razum

Kar je v tem sporočilu trajnega, je to, da je državo treba misliti (da je prav tako treba reči, ne misliti o državi, ampak misliti državo). V monarhiji mora misliti državo monarh ali pa ljudje, ki so v njegovi službi. V demokraciji, kjer ljudje niso podaniki, ampak državljani, pa morajo državo misliti vsi. Od tega je demokracija v zadnji analizi odvisna – ali so ljudje pripravljeni biti državljani; ali so v okviru svojih naravnih kompetenc – ki pa v ničemer ne prizadevajo njihovi konstitutivnih kompetenc – pripravljeni biti državljani in misliti državo. Misliti seveda tako, kakor to državi pritiče; državi, ki je res publica ali stvar vseh. Zato vsaka misel, ki ima za predmet državo, ni s tem že tudi legitimna. Na letošnjih lokalnih volitvah so vsi kandidati, ki so izgubili, vdano ponavljali frazo – ki so jo očitno nekje izdelali in je postala modna obveznost: »Volilci imajo vedno prav.« Vsi po vrsti so tako govorili. Zaman smo čakali, kdaj bo pred mikrofon stopil kdo, ki bo znal reči: »Kot politik se strinjam, da imajo volilci vedno prav, (kar pa pomeni samo to, da je njihove glasove treba upoštevati). Kot človek in državljan, ki ima pravico presojati politične odločitve drugih državljanov, pa proti temu, kar se na teh volitvah v tem kraju zgodilo, odločno protestiram.«

Figure 1. Letos je bila dolgo z nami jesen Mirko Kambič

Dr. France Arhar bi že lahko tako rekel. Da ni, je mogoče celo eden od razlogov, da je izgubil.

Za obstoj demokracije je, kot smo rekli, potreben državljan. Toda kaj je tisto, kar stori ali doseže, da človek prevzame vlogo državljana – zavestno in odgovorno? Ali je za to dovolj že pristanek na ustavo – uvid v razumnost, ki stoji v stavkih in za stavki, ki sestavljajo ta dokument? Ali je torej dovolj že »ustavni patriotizem«, o katerem veliko govori Jürgen Habermas? Ali moramo za to, da lahko upravičeno govorimo o državljanu, predpostaviti človeka, v katerem obstaja tako intenzivna razumnost, da ne more odreči svojega pristanka tistim državnim naredbam, ki so pred vsem drugim in nad vsem drugim utemeljene na razumnosti? Ali je torej afiniteta med osebno in najdeno razumnostjo tista reč, ki postavlja demokratskega človeka? Ali je torej razum tisti, ki določa identiteto državljana? Ali je potemtakem dovolj – ali pa celo edino smiselno – če se promotorji demokratične politeje sklicujejo na razum?

Bralci gotovo razumejo, da tu mislimo na razum, s katerim razpolaga tako pastir pod Triglavom kot razumnik z vsemi akademskimi atributi; da tu ni mišljen razum, ki je odvisen od števila šol, ki jih je kdo naredil. Pravzaprav govorimo bolj o počelu kot o razumu, ki je v posesti empiričnega posameznika.

Demokracija je torej prostor, ki dopušča in zahteva razum. Institucije demokratične države morejo obstajati samo tedaj, če jih je koncipiral razum in če se pokoravajo razumu. Tudi predpolitično področje civilne družbe more avtentično obstajati v demokraciji samo v tem primeru, če so organizacije, ki na tem področju obstajajo, dostopne racionalni osmislitvi in interpretaciji. Vse to seveda ne nastane samo od sebe, ampak raste iz posebne duhovne substance, ki ji pravimo demokratična kultura in ji tako lahko pravimo, ker je naklonjena razumu. V Orwellovem romanu 1984 zapiše Winston Smith naslednje veleizdajalske besede: »Freedom is the freedom to say that two plus two make four. If that is granted, ali else follows.« (Svoboda je v tem, da je dovoljeno reči, da je dve in dve štiri. Če se to sme, vse drugo sledi.) A Smithove besede imajo svoje nadaljevanje. Ne veljajo samo za obstoj svobode, ampak tudi za možnost funkcioniranja demokratične kulture, ki je v razumni komunikaciji. To lahko postavimo takole: Demokracija je tam, kjer vam je že vnaprej zagotovljen uspeh, če rečete, da je dve in dve štiri ali kaj, kar iz tega stavka sledi. Za demokracijo je to važno tudi zato, ker je eden od osnovnih političnih postopkov prepričevanja. Pri prepričevanju pa vedno obstajata dve možnosti: ali apelirate na tiste prvine človekove zavesti, ki se odzivajo nekontrolirano, ali pa uporabljate stavke, ki jih je mogoče reducirati na trditve, da je dve in dve štiri. Prednost ali dopustnost drugega načina je v tem, da lahko tisti, ki ga želite prepričati, logično nadzoruje vaš postopek, ali, drugače, da manipuliranje ni možno.

1.1.4. Samoomejitev razuma v moderni in postmoderni

Ko smo tako legitimirali vlogo razuma v demokraciji, je pred nami končno to, da razumu, kakršnega sta uveljavili moderna in postmoderna – razumu, ki gospodari našemu času – odrečemo značaj integralnega razuma, na katerega smo v svojem razmisleku mislili mi. Evropa se je odločila za instrumentalni razum. Razumu je vzela integralne ambicije in ga reducirala na razum, s katerim je mogoče posegati v empirični svet in ga z učinki v empiričnem svetu verificirati. Ta premik je mogoče ilustrirati s stavkom Thomasa Hobbesa (1588–1679), da razumeti kako stvar pomeni vedeti, kaj z njo lahko naredimo, če jo imamo. Da smo kako stvar razumeli, ne pomeni, da smo dognali njeno naravo ali bistvo, da smo sposobni odgovoriti na vprašanje, kaj je, ampak da vemo, kako z njo lahko izboljšamo svoj položaj v svetu. Ko prodiramo v svet, nas ne navdaja aristotelsko čudenje nad njim, ampak nastaja v nas vprašanje, kako bi mogli s stvarmi, ki jih odkrijemo, povečati svojo moč. Tudi človek ni tu nobena izjema. Človek ni pred vsem in v prvi vrsti enigma, ki jo je treba in ki se jo splača razvozlati, ampak sredstvo za večanje naše moči. Človek ni več ideja, ki smo jo v njem našli, ampak ideja, ki smo mu jo pripisali, da bi z njim mogli uspešno nastopiti v svetu. Vse totalitarne ideologije 20. stoletja so v tem našle svojo orientacijo.

1.1.5. Izguba celote

Posledica izselitve integralnega razuma je tudi izguba celote: celote posameznih stvari in celote vseh stvari. Ena od variant te izgube – ne najmanj važna, se bojimo – je substitucija politike z ekonomijo. V veliki meri se je že uresničil stavek Hannah Arendt, da bo nekoč morda prišel čas, ko politike sploh ne bo več. Ves videz je, da je že sedaj tako, da je samo še ekonomija. Ko je bil letos junija izrečen zelo odmeven stavek, da Slovenci pač nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši, se je v nas takoj oglasilo vprašanje, kaj to pomeni, biti najboljši: ali so v stavku ekonomske ali politične ambicije. Vse kaže, da je ekonomija postala métron hapánton, kot so rekli stari – merilo vseh stvari – in je zato jasno, da moramo tu biti najboljši. To potrjuje tudi misel, ki smo jo nedavno nekje prebrali: »Šole in akademije in univerze, namesto da bi vztrajale na izgradnji osebe, bolj in bolj težijo k usposabljanju za tekmo.« Taka družba izgublja trdnost in postaja bolj in bolj živi pesek, na katerem je mogoče govoriti o »več resnicah« – o eni, o dveh ali treh. Če pa je toliko resnic – o eni in isti stvari – potem pa je strpnost res edina rešitev. A katera strpnost? Iz obupa, ne iz vrline. S čim bo treba nekoč tako strpnost plačati! Poleg tega pa so post-boljševiki, ki v teoriji o več resnicah vidijo možnost, da pod njeno streho prevedrijo s svojo, zagledali, da jim logika instrumentalnega razuma daje še eno možnost: Če se namreč izkaže, da nimate ničesar povedati, ni še vse izgubljeno, še vedno lahko namreč kaj rečete. Če je več resnic, je vedno mogoče kaj reči! (Bralci so gotovo opazili, da postboljševiki brez vsakega občutka za mero izkoriščajo svojo iznajdbo.)

Figure 2. Strehe starega mesta Mirko Kambič

1.1.6. Odstranitev Boga

Spremembe, ki smo jih skušali tu skicirati in ki tako obremenjujejo demokratsko konstitucijo moderne države – za katero pa smo rekli, če se še spomnite, da zanjo ni alternative – te spremembe se ne bi mogle zgoditi, če se ne bi paralelno dogajalo še nekaj veliko bolj primarnega in usodnega. To dogajanje je Nietzsche povzel v sintagmo: smrt Boga. S tem je, kakor pravi François Furet (Das Ende der Illusion, Piper 1996, str. 47), »preroško napovedal moralno in intelektualno bedo demokratičnega človeka«. Zgodovinar Furet prav tam nadaljuje: »V 19. stoletju je na mesto Boga in njegove moči nad usodo ljudi stopila zgodovina. V 20. stol. pa se je manifestiralo politično brezumje, ki je nastalo iz te zamenjave.« Tako je, ko enkrat ni bilo več Boga, mogla nastopiti svoboda, ki je vse osvojila, vse zapletla in ničesar rešila. Naj spet navedemo Fureta: »Svoboda in hkrati spoznanje svobode! Kaj bolj omamnega za modernega človeka, ki nima več Boga, ne obstaja.« (str. 42) A to je svoboda, ki, kakor smo že videli, ne postavlja svobodnega človeka.

1.1.7. Mediji kot elita

Sedanji demokratski človek obstaja torej v duhovnem okolju, ki je vse prej kot trdno. Zato se pred nami naravno in nujno pojavlja vprašanje, kdo postavlja to okolje – ki ga moramo razumeti kot izbor možnosti, za katere se človek v razponu svojega učlovečevanja bolj ali manj zavestno odloča. V Evropi krščanskega štetja so vedno obstajale določene skupine, ki jih je značaj izbranosti ali elitnosti postavljal v vlogo oblikovalcev vsakokratnega človeka. To so po vrsti bili: kleriki, intelektualci in nazadnje ljudje iz medijev ali medijski ljudje. In ti zadnji, medijski ljudje, so tisti, ki imajo danes odločilno besedo pri tem, kakšen bo demokratski človek. Njihova problematičnost je v tem, da niso elita, kakor so bili – in so – kleriki in intelektualci. Prvič se je v Evropi zgodilo, da na mestu, kjer bi morala stati elita, stojijo ljudje, ki tega statusa nimajo – ki si ga ne morejo lastiti in ga jim ne moremo priznati. In vendar so to ljudje, ki danes oblikujejo človeka. V tem je veliko protislovje, ki deluje prav v tem, kar je, v protislovnosti: mediji človeka informirajo – ga torej oblikujejo – a ga hkrati potiskajo iz središča – iz tega, kar je – na periferijo. Postavljajo ga tako, da ga onemogočajo. Prekletstvo, ki visi nad demokratskim človekom, je njegova izročenost medijski kulturi.

Stvari poslabšuje neka okoliščina, ki je ni prezreti. Ne gre namreč samo za to, da je medijska miselnost, ki po naravi opredeljuje modernega človeka, efemerna – dobesedno, »od dneva«, namenjena za »en dan« – in da ne more nuditi obzorij, v katerih bi se človek mogel izmeriti. Pomembnejše – komaj izmerljivo pomembno pa je to, da se je evropska levica po svojem civilizacijskem porazu odločila za pohod na medije. Po degeneraciji politike v totalitarizem, kamor je politiko pripeljala evropska levica, so intelektualne in moralne uzance od nje neizprosno zahtevale veliko samospraševanje v razponu njenega celotnega obstajanja v civilizaciji. Samo medijski prostor je obetal možnosti, da se temu spraševanju izogne. Zato se je nastanila na tem otoku. Toda ker je v njej ta krivda, da je ukanila zgodovino, ni nenavadno, da so se v njej začeli nabirati strupeni sokovi, ki jih sedaj mešajo v napitke za demokratskega človeka. Kdo se jim bo uprl? Kdo jih bo ustavil?

Dne 27. oktobra je Delo objavilo pismo pisatelja Franja Franiča iz Pirana. Boljše ilustracije k temu, kar smo povedali zgoraj, enostavno ni. Zato pismo objavljamo v celoti:

Čestitka za Bar II. Vse čestitke urednikom POP TV za resničnostno greznico Bar II. Dosegli ste dno s prikazovanjem in ponavljanjem zapijanja do kome, s pretepaško-sadističnimi vložki, s seksom na klasične, oralne in druge načine, z vsak dan novimi parolami iz beznice: samo zadet si lahko srečen. Nimam nobenih težav, ima pa jih moja 14-letna hči, ki vso to umazanijo, manipulacijo, vsak dan srka vase skupaj z drugimi 10- do 15-letniki, ki so vaša ciljna publika. / To duhovno onesnaževanje, za boga svetega, premaknite v pozne nočne ure, voditelja pa naj si poiščeta takšno ali drugačno strokovno pomoč.

Figure 3. Sam Tamino Petelinšek

V kulturi, v kateri živimo, je za tako pismo potreben pogum, ki ga malo ljudi zmore. Zaslužilo bi odlikovanje, a kdo ga bo dal? Gospod Matjaž Hanžek, gospod dr. Janez Drnovšek, gospa Bernarda Jeklin? Pač pa nam je Delo istega dne sporočilo, da je nagrado Franca Milčinskega Ježka za leto 2006 dobil Sašo Hribar. Žirija nam je s tem želela sporočiti, da se lahko odlično počutimo, kadar se smejemo primitivnemu norčevanju in onemoglim šalam.

Ker je bilo poslanstvo proletariata tako univerzalno, da razumljivo ni mogel imeti svoje domovine – ker se ni mogel ubadati s tako postranskimi, tako rekoč zasebnimi rečmi – je sklenil novinar in pesnik Peter Kolšek tudi demokratskega človeka postaviti v trezno razdaljo do tega zastareleega in nekoliko sumljivega artikla. (Delo, 24. 7.) Ko se je George Bush med Janševim obiskom v Ameriki spomnil Slovenije kot »zanimivega koščka nebes«, je Kolšek začutil, da je to priložnost, ki je ne sme izpustiti. Kaj pa imajo Slovenci pri tem? Pri »naravnih danostih« tiste flike, tistih »20.000 kvadratnih kilometrov velike Slovenije«? Da se je Bushevi galantni opazki in sploh govorjenju o lepotijah domovine posvečala tolikšna pozornost, je zato, ker to stvar izkorišča »nova politična elita«, ki misli, da se bo šele z »ideologijo naravno lepega domačijstva« zares utaborila. Kje pa je to, kar je izraz slovenske tvornosti, »jezikovna samozavest in kulturno izročilo«? Ah, vse to je postalo plen »prirejene zgodovine in cerkvenega katolištva«! Resnica je čisto drugačna. To, kar se lažno opeva kot domovina, postaja vedno bolj »klavstrofobični pekel«. Ta občutek je »vedno dostopnejši vsem«. Vsem pravim ljudem, seveda.

1.1.8. Ekskurz o človeški trpežnosti

Ko gledamo sedanjo medijsko družbo – bralci Zaveze prav gotovo vedo, koga mislimo, kadar govorimo o medijskih ljudeh, med njimi je, kakor vsi vemo, tudi nekaj odličnih in občudovanja vrednih posameznikov – se nam zazdi, kakor da se vsak dan nekaj deset ljudi odpravi v napad in kakor visoko talentirani in izvežbani mikrobi z zanesljivim instinktom iščejo še zdravo in nedotaknjeno substanco narodove biti. Sprašujemo se, koliko časa bodo ljudje vzdržali. Kje je meja njihove trpežnosti.

Da imam to vprašanje za upravičeno, izhaja iz neke moje osebne izkušnje. Poklicno učiteljsko pot sem začel leta 1955, v času visokega komunizma. Imel sem to srečo, da sem poučeval tuje jezike, ki niso bili tako neposredno pod kontrolo ideologije. To je bila ena stvar, druga pa je bila ta, da sem odkril razmeroma varen način tihega boja z miselnostjo, ki je hotela duhovno zavzeti mladino. (Če pomislim nazaj, si pravim, da je bila ta pot odprta v večji ali manjši meri vsem učiteljem, a se jih je zanjo odločilo zelo malo – ne toliko iz strahu, kot iz čiste nedomiselnosti in neprisebnosti.)

Šlo je za naslednje. V času komunizma smo seveda govorili slovensko, a hkrati nismo mogli reči, da uporabljamo svoj jezik. Izgovarjali smo slovenske besede, a jih nismo mogli sestavljati v kakršnekoli stavke. Nekateri, sicer možni stavki so bili absolutno prepovedani. Zato je upravičena trditev, da v nekem važnem pomenu nismo govorili slovensko. Poleg tega boljševiški novorek nekaterih besedi že po sebi ni maral. Bile so sumljive, nekatere celo nevarne. Z besedami Slovenija, Slovenci, slovenski na primer ni bilo priporočljivo preveč šariti. Besede kot zgodovina, izročilo, pravičnost, domovina, zvestoba, značajnost, poštenost, spomin, krivica, smisel, cerkev in podobne je bilo mogoče uporabljati, a le v klišejih, ki so jih prinašali ideološki obredniki iz delavnice preverjenih kadrov. Če pa si te besede vstavljal v kontekste, ki ljudem niso bili domači na primer iz medijev, je bilo to sovražno dejanje. (Vsi, ki so šli skozi tisti čas, smo pri tem z nemajhnim presenečenjem ugotavljali, kako virtuozno in natanko so ljudje vedeli, kaj se sme in kaj se ne sme.)

Meni so, kot rečeno, tuji jeziki nudili razmeroma lepe možnosti. V šolo, kjer sem učil, so prihajali večidel fantje in dekleta iz bližnjih, pa tudi bolj oddaljenih krajev. V takih razmerah je moja iznajdba lepo delovala. Kadar sem uporabil katero od ilegalnih besedi, se je v razredu nekaj oči za gotovo zasvetilo, v nekaterih razredih več, v drugih manj, nekaj pa zmerom. Dajal sem neke znake in učenci so jih razumeli tako kot sem jih mislil. Čutil sem njihovo zadovoljstvo nad tem, da poznam jezik, ki so ga govorili doma. Ustvarila se je tako med mano in njimi strogo konspirativno zarotništvo. Včasih sem opozoril tudi na kako literarno besedilo. Velike uspehe sem žel z alegorijo Frana Milčinskega Laž in njen ženin. Spominjam se, da je nekoč, ko sem nadomeščal v nekem razredu, ki ga že nekaj časa nisem učil, vstalo neko dekle in reklo: Tovariš profesor, jaz pa še večkrat preberem povest Laž in njen ženin. Ob tem se mi je zazdelo, da so se ji zasvetile oči, kakor da bi mi hotela nekaj povedati.

A povedati hočem nekaj drugega. Vse to se je, ne naenkrat, a vendar v zelo kratkem času, nehalo. Nobeno oko se ni več zasvetilo, iz razreda so me gledale temne in prazne oči. Vedel sem: družina ne drži več, vas ne drži več, gotovo je še kje kak posameznik, večina pa je podlegla. Preveč je bilo strupa, kot pravi Georg Seferis, preveč je bilo strupa. Nekdanje vedenje ni ravno izginilo, a je izgubilo važnost, vrednost in pomen. Otroci so prihajali v šolo z ubitimi dušami. Totalitarni ideološki stroj je zmagal. Vse to se je dogodilo nekje v sredini sedemdesetih let.

Meni pa je bilo s tem povedano, da človekova trpežnost ni neskončna. Zato se vsak dan posebej, ko vidim, kako se iz medijskih središč odpravljajo na svoje rafinirane in uničujoče pohode – Kot agenti česa, kot agenti česa? Ali sploh vedo? – z nemajhno tesnobo sprašujem: Doklej pa bodo ljudje vzdržali? Na misel mi večkrat pride Elija: Custos, quid de nocte? Stražnik, kako dolga bo še noč? A bolj kot vse je važno neko drugo vprašanje: Ali je kdo, ki jim bo stopil nasproti? Ali jim je sploh mogoče stopiti nasproti?

1.1.9. Intelektualci

Ali so intelektualci iz take snovi? Če se s tem vprašanjem v glavi ozrete po duhovni pokrajini sedanje Slovenije, se bo vaše oko ustavilo pri prebivalcih znanstvenih in kulturnih ustanov, šol in akademij in univerz, pri uredništvih elitnih revij in založb, pri umetniških središčih, pri pisateljskih društvih.

Nanje pomislimo zato, ker predstavljajo nasprotni pol k tistemu, o čemer smo nekaj povedali zgoraj. Ali so ti ljudje iz take snovi? Aristotel pravi sicer, da vse ljudi nekaj žene k védenju, a intelektualci izstopajo v tem, da se ne vdajajo zgolj vsesplošni radovednosti, ampak jih žene ambicija, priti stvarem do dna. O intelektualcih si mislimo, da predstavljajo nekakšno sito, na katerem se ustavi vse, kar ni tako domišljeno in dognano, da bo omogočilo nadaljevanje civilizacije. Skozi to sito, si mislimo, ne more nič, kar se ne more izkazati z atestom intelektualne dostojnosti in intelektualnih standardov. To so tista spoznanja in uvidi, ki se ne bojijo vstopati v areno kritične misli, v prepričanju ali gotovosti, da bodo tam preživeli. Naprave, ki regulirajo intelektualno propustnost, pričakujemo, so sestavljene iz vlaken, ki jih je izdelal čut za človekovo dostojanstvo. Človekovemu dostojanstvu pa, v zadnji analizi, ustreza samo to, kar je in kar ima možnosti, da postane celota. Vse nasilje, ki se je v preteklem stoletju naredilo nad človekom, je prišlo iz miselnih shem, v katerih je že obstajalo nasilje dela nad celoto. Celota je tisti kriterij, ki varuje človeka v njegovem dostojanstvu.

1.1.10. Znanost kot nasilje nad celoto

Tak del, ki dela nasilje nad celoto, je znanost. Znanost je zmagala zato, ker je obetala širjenje in intenziviranje »človeškega imperija«. A odločitev za znanost ima na sebi še nekaj drugega, pomembnejšega. To je bila odločitev evropskega duha. Bila je, kot pravi Horney C. Monsfield (The New Criterion, 9, 2006) »izbira, narejena v določenem trenutku in iz razlogov, ki so bili politični in moralni in ne zgolj tehnološki«. V njej, pravi avtor, ni bilo nobene nujnosti: »Duh moderne znanosti je bil pred moderno znanostjo.« Bila je to samostojna in neodvisna odločitev in, ker zgodba še ni končana, še ne vemo, na katero pot je usmerila Evropo. Nazadnje – v času, ko smo ga komaj pustili za sabo – je ta odločitev povzročila Utopijo in Revolucijo. Melvin J. Lasky pravi v eseju Liberalna ideologija in njena dedna bolezen: »Nekoč sem napisal 700 strani debelo knjigo Utopija in Revolucija in v njej pokazal, kako globoko je upanje na Utopijo in kako teološko je rešpekt pred Revolucijo v zadnjih štirih stoletjih prodrl v duhu in psiho zapadne kulture.« Furet (Das Ende der Illusion, 15–16) vidi, da je ta odločitev pripeljala v tragičnost in samouničevanje: »Presenetljivo ni to, da so intelektualci sledili duhu časa, ampak to da so se mu brez kritike vdali. Vdaja je kulminirala v 20. stoletju, ko so se podvrgli ekstremističnim partijam antidemokratičnih smeri. Tam so igrali podrejene in začasne statistične vloge, z njimi so manipulirali kot z vsemi drugimi in bili so, če je partija tako hotela, žrtvovani.« In ko je celota prenehala biti ambicija intelektualcev, je postalo aktualno vprašanje, ki ga je tako preprosto postavil Lasky (Liberalna ideologija in njena dedna bolezen): »Zakaj, če toliko vemo, tako malo razumemo? Zakaj tako zmedeno tolčemo okoli sebe?«

1.1.11. Izguba zgodovine

Poseben primer izgubljanja celote je tudi izguba zgodovine ali izguba spomina na civilizacijo. Zavest skupne preteklosti je zamenjala zavest posameznih socialnih, duhovnih in etničnih entitet. Skupne zgodovine ni bilo več in Joachim Fest je upravičeno govoril o »slovesu od zgodovine«. Ostala je samo množica med seboj si nasprotujočih zgodovinskih spominov, od katerih so bili, zaradi odsotnosti skupnega kot kriterija, mnogi deloma ali v celoti napačni, pogosto celo zlagani. In, če nadaljujemo s Furetom, »nič ne povzroči toliko nesreč, terorja in strahu kot napačna zgodovinska zavest«. Preteklost ni bila več nobena garancija za sedanjost. Za tisto, kar dela družbo, je moderna postavila »moč zakona«. Leszek Kolakowski to stanje razloži takole: »Da moremo postaviti resnico kake izjave, moramo sedaj upoštevati jasne in absolutno obvezne matematične in empirične kriterije, ki jih je izdelala znanost. Zgodovina se ne priznava za izvor legitimnosti ne na intelektualnem področju ne v družbenem svetu.« »Ko sta racionalizem in skepsa odstavila najprej božjo in potem še naravno pravo, ki je nadomestek za Boga, je postalo neodgovorljivo vprašanje, kako ločiti dobro od zlega.« (L. Kolakowski, My Correct views on Everything, 217–219)

To je bil pravi razlog, da moderna ni vzdržala in da je degenerirala v totalitarizem. Dvom v moč in vzdržljivost liberalnega koncepta čutimo tudi v vprašanju Hannah Arendt: »Kaj se je zgodilo z evropsko družbo, da je doživela – mogoče celo vzpodbujala – zapustitev vseh mej in varovalk, ki jih je postavil prosvetljeni liberalizem?« (Hannah Arendt, TLS, 9. 7. 1993.) V začetku je bil torej hibris – »faustovsko-prometejska vera v samopostavitev človeka«. Konkretno je ta pristop formuliral G. S. Jones (TLS, 7. 6. 2002): »Marksistični komunizem je bil sad humanistične vere, ki je hotela spopolniti in nadomestiti krščanstvo.« Moderna in njen krah nista prišla sama od sebe, ampak sta bila nekaj zavestno povzročenega.

Figure 4. Vsaksebi in na vse strani Mirko Kambič

1.1.12. Ekskurz o odgovornosti za besede

Duhovne elite se oblikujejo v vsakem času in v vsaki družbi po sebi in naravno. Besede, ki jih ljudje, ki so si ta status pridobili, izrekajo, so, kot pravimo, odločilne. Ker imajo zaradi položaja svojih izrekovalcev velik domet in so mera, s katero mnogi merijo sebe in svet, je na njih velika odgovornost. Ni namreč tako, kot se govori, da besede niso konj.

Edvard Kocbek je za februarsko številko Dejanja leta 1941, predzadnjo, ki je sploh izšla, napisal uvodnik Razumnik pred odločitvijo. Torej tri mesece pred napadom fašistične Italije in nacistične Nemčije in pet mesecev pred napadom kominterske slovenske boljševiške partije na Slovenijo. Napisal je ta uvodnik tako, da smo na Zavezi že nekajkrat razmišljali, da bi ga poslali sto priznanim intelektualcem s prošnjo, da ga preberejo in potem odgovorijo na vprašanje: Ali se sme tako govoriti?

Beseda, ki obvladuje ta tekst, je zgodovina. Na pičlih šestih straneh naletim nanjo tridesetkrat. Naj navedem nekaj njenih nastopov: človek je zgodovinsko bitje, zvestoba zgodovinskim silam je predgoj njegove človečnosti; ena glavnih zgodovinskih potez časa je, da se v njem drobi vse; stare celote razpadajo in nastajajo velika zgodovinska agregatna stanja; postati moramo resnično zgodovinski ljudje; naše osebne odločitve postajajo vedno bolj zgodovinsko važne; moramo se zavesti pomena zgodovinskega odločanja; če hoče človek smiselno delovati, se mora postaviti najprej na zgodovinsko in šele potem na ideološko stališče; treba se je upreti takemu ideološkemu ravnanju, ki nasprotuje nastopu objektivnega zgodovinskega procesa; osebne odločitve v zgodovini so odločitve, ki edine izpolnjujejo neposredni smisel življenja; današnji čas zahteva, da se opredelimo za stvariteljske sile zgodovine in proti odmrlim likom družbe; nekateri čudni intelektualci se vedno bolj odtujujejo resnični zgodovinski praksi in delovanju; nekateri razumniki se zavedajo, da bo treba narediti velik korak v zgodovini, pa ne premorejo takega ravnanja; nekateri so se začeli istiti s službo dogmatizirane zgodovinske dialektike; v tako važnem zgodovinskem odločanju je treba poslušati glas celotne svoje osebne narave; za človeka so važne zgodovinske in ne zgolj ideološke odločitve; vse sile je treba usmeriti v tok zgodovinske dinamike; razumnik se mora navaditi gledati najprej zgodovinsko in šele potem vrednostno; gre za preprosto zgodovinsko spoznanje, da oblike življenja in družbe v zgodovini nastajajo in potem postanejo odvišne in škodljive; celoten in svoboden človek mora boju med odmrlo idejo in porajajočo se idejo pomagati do zgodovinskega razvoja: V isti vlogi kot zgodovina se večkrat pojavi beseda čas. Nikoli pa ne izvemo, kaj bi eno ali drugo utegnilo biti.

Vzrok svoje nepotešenosti najdemo v drugi značilnosti tega besedila, ki je v tem, da je izrazito nasprotno misli – tako zelo, da zahteva najprej delovanje in šele potem mišljenje. Kocbek pravi, da mora razumnik »priti do zavesti najprej v času in prostoru in šele potem do zavestnega razmerja do vrednostnega sveta«. Sem spada tudi to, da ni važno, za kaj gre, »važen je svetovni proces sam«. Kaj je zgodovina in kaj je svetovni proces, Kocbek natančno ne pove, kar je čudno, saj poziva človeka v totalni angažma. Zvemo le, da so stvari urgentne. V tej vojni bo »mogoča maksimalna rešitev vseh zadev človekove usode«. V sedanjem času se drobi vse, kar je preživelo, »to velja posebej za organizme v socialni in politični sferi«. Izvemo tudi, da se danes bije bolj »med novim in starim družbenim redom«, boj med »duhovnim nasiljem in duhovno svobodo«. »Likvidacija starega reda« pa ne bo prišla sama od sebe, zanjo bodo potrebni »težki in silni spopadi« in ne »prostovoljno prevzemanje novih idej in novega reda«. Kocbek tudi opozarja, da bo v prihodnjih dneh zgodovina lahko nastopila v zelo »odurni obliki«, a »ti pojavi so neogibna spremljava onih dogodkov, ki spreminjajo oblike življenja in pospešujejo napredek«.

Kocbek zahteva torej vstop v zgodovino, a ne pove, kaj zgodovina utegne biti. Nakazuje celo, da bi tisti, ki bi o tem kaj več spraševal, že utegnil biti izgubljen zanjo. Izvemo še to, da je vpletenost v zgodovino in njeno objektivnost neodložljiva, da bo prelom s starim trd in da se bo uresničil z bojem.

Kocbek besede revolucija ne uporablja, obilo pa se vdaja besednemu aparatu, ki jo nakazuje. Nekje pa zapiše besede, ki jih imamo lahko za kriptogram boljševiškega projekta: »Pred našimi očmi se začenja likvidacija starega reda, ki ga predstavljajo kapitalizem v gospodarstvu in družbi, liberalna demokracija v političnem življenju, v duhovnem življenju pa meščanski duh, to je statika in formalizem.«

Čez dobre štiri mesece, ko je bila napadena Sovjetska zveza, se je začela »zgodovina«. In intelektualec, poučen po Kocbeku, je začutil, da se je mora udeležiti. S kakšnimi posledicami! Ob pustolovcih iz vrst intelektualne elite, kot je bil Kocbek, človek pomisli: bilo bi pošteno, da bi pred svojim nastopom vzeli v roke državljansko knjigo ali pa kar telefonski imenik in obkrožili tistih tisoč ali deset tisoč ali sto tisoč imen, kolikor pač mislijo, da jih bo njihov projekt zahteval. Bilo bi pošteno, ker bi tako mnogi vedeli, zakaj so morali umreti. Tako pa se raje, namesto da bi se pridružili tistim, ki so jih pokopale njihove napake, kakor Kocbek, odločijo, da bodo živeli in ostali del življenja prebili v tožbah nad pozabljenostjo.

Toda ne. Ne samo jeseni 2004, ko so po vseh ustanovah, ki kaj pomenijo, prižigali kadilo pred njegovimi podobami, še danes lahko v zvezi z njim berete o »opravičitvi neopravičljivega«, o »krivdi brez krivde«, o tem, da je bil »v vodstvu znamenitega partizanskega boja in ponesrečene slovenske revolucije«. Še vedno hodijo mimo njega po prstih.

In enega največjih pisateljev sedanjega slovenskega časa, katoličana »sans peur et sans reproche«, prevzame zanos, ko gleda jadra slovenske Cerkve »viharno napeta od simetričnih evangelijskih strasti Ehrlicha in Kocbeka«. Ta misel dobi posebno barvo, če pomislimo, da je Kocbek sodeloval pri Ehrlichovem umoru. Potem ko so 27. maja zvečer partizani na Dolenjskem izvedeli za Ehrlichov umor, je Kocbek osredotočil svoje misli v stavek: »To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja«. Prihodnje jutro pa se je dopolnil z mislijo, da bi Ehrlich še živel, »ko bi nam fašizem ne bil vsilil neizprosne alternative: ali življenje ali smrt«. Ehrlich je bil namreč že pred vojno na »svoji vse hitrejši poti v slovenski fašizem«.

Figure 5. Bolčina, omiljena s cvetjem Mirko Kambič

1.1.13. Upor nove levice

Ali se sme tako pisati? Prav zanimivo bi bilo, kaj bi anketirani intelektualci odgovorili na to vprašanje (če bi sploh reagirali na sugestijo neke »obskurne« revije). A čeprav ankete nismo mogli izpeljati, zato nič manj ne čutimo, da bi vprašanje Ali se sme tako govoriti? moralo postati tako vseprisotno, da se mu nihče ne bi mogel izogniti. Želel bi, da bi se to vprašanje naselilo v tkivu vseh ljudi, ki pišejo, posebno intelektualcev. Da se namreč danes napadajo ne samo moralne in pravne premise demokracije, ampak tudi temelji civiliziranega obstajanja, tega si nismo izmislili, to je dejstvo, ki ga ne registrirajo samo tisti, ki so se odločili, da ga ne bodo. Torej ne gre za to, da bi demokracija zašla v krizo zaradi kakih razvojnih zakonitosti, inherentnih življenju, neodvisnih od volje ljudi. Gre za to, da je demokracija napadena. Kako to, da obstajajo ljudje, ki mislijo, da bodo le tako izrazili to, kar so, da bodo šli nad demokracijo? Ali je katera tema sedanjega časa bolj zanimiva? Ali je kaj bolj zanimivo kot odgovoriti na vprašanje, zakaj se, v latentni obliki, nadaljuje državljanska vojna? Kajti to je prava beseda: državljanska vojna. Na tem mestu nimamo več prostora kot za dve besedi, a vendar. Ko se je konec 20. stoletja končal veliki zgodovinski eksperiment v organizaciji evropske levice in je postalo jasno, da se je njen novoveški podvig končal s katastrofo še nevidenih razsežnosti, je postalo jasno, da je sedaj pred njo ena sama možnost: veliko samospraševanje. Samo avtorefleksija levice bi namreč omogočila avtentično nadaljevanje civilizacije. A levica se temu ukazu, kljub njegovi velikosti, ni pokorila. Njena zgodovinska aroganca je bila v tem, da ni šla v samospraševanje, ampak je radikalizirala svoj začetni upor in se hipostazirala v novo levico. Napadanje je sedaj način njenega obstajanja. Ne napadanje česa konkretnega, kritike vrednega, ampak napadanje kot način izražanja tega, kar v središču svoje notranjosti je: jeza nad tem, da je strategija za polastitev civilizacije odpovedala. Zaradi napadalnosti po sebi je razpoznavni znak njihovih nastopov iskanost. Če poslušaš govorniške nastope političnih mutantov, preteklega in sedanjega predsednika države, protagoniste strank boljševiške sukcesije, levičarske ardite po medijih, vedno se pokaže, ne argumentiran boj z drugimi argumenti, ampak iskanost, ki kaže na napadalnost.

V senci tako velike nevarnosti je treba brati vprašanje: Ali se sme tako govoriti? Za veliko prenovo pa je potrebno še nekaj. Potreben je nov jezik. Kaj s tem mislimo?

1.1.14. Nov jezik

V začetku, smo rekli, je bila hibris – prestop v polje prepovedanega, človeku nedovoljenega. Ta prestop ne prinese – ker ni v naravi človeka – ne sreče ne zadovoljstva ne svobode. In vedno se konča s katastrofo. Kar je v konstituciji človeka, je služenje. Če človek pogleda vase, bo tam našel izpisani dve zapovedi: da mora služiti in da ne more služiti sebi. Prva zapoved je nevprašljiva. Druga pa je vprašljiva, in sicer tako zelo, da se celotno človekovo opravilo na zemlji osredotoči na vprašanje, čemu sme ali čemu mora služiti.

Figure 6. Ikarov padec Pieter Breughel

Danes, po velikem opustošenju, ki ga je povzročila razsvetljenska hibris, mora človek, ki prisebno obstaja v civilizaciji, poiskati službo pri podjetju, ki se bavi z iskanjem novega jezika. Jezik, s katerim trenutkov razpolagamo, je kontaminiran s prvinami, ki so se nanj usedle na poti skozi moderno. Novega jezika ne bo mogoče postaviti tako, da bi ga izdelali, kakor da bi bili v posesti kake nove lingvistike. Novi jezik bo prišel sam od sebe. V njem bodo spregovorili tisti, ki bodo zvesto vztrajali na pragu hiše, kjer se na glas berejo ustanovna besedila naše civilizacije: hebrejski preroki in psalmisti, besedila visoke pesmi grške metafizike, knjige štirih evangelistov, pisma apostola Pavla. Novi jezik bo v njih začel nastajati takrat, ko bodo kaj od tega, kar bo vanje prišlo iz teh knjig, razumeli na novo – tako kakor da bi prvič slišali. Odslej bodo uporabljali natanko iste besede, kot so jih prej, govorili bodo o isti dejanskosti kot doslej, a bodo vsi, ki jih bodo poslušali, vedeli, da govorijo nov jezik. Svežost in novost mu bodo dajale energije, ki bodo prihajale iz tistega zagledanja.

A to je šele ena stvar. Novost, ki bo zadostovala za spopad s posledicami velikega prestopa, za vrnitev v avtentično civilizacijo, bo morala izhajati tudi iz posebnega razpoloženja , ki bi mu mogoče kdo rekel naklonjenost, mi pa bi rajši ostali pri izrazu skrb za človeka. Spet ljudje, ki bodo govorili iz tega duha, ne bodo rabili kakih novih besedi ali novih stavkov. Če bo v njih vzgon, ki ga bo vzpostavljala skrb za človeka, se bo to njihovemu jeziku poznalo – če ne bodo govorili zato, da bi povečali svoj vpliv ali spravili ljudi v določene interesne kroge, ampak zato, ker jih ljudje skrbijo ali ker jih je skrb za ljudi. V tem ni nič posebnega, vsi vemo, kaj pomeni, da nas kdo skrbi ali da nas za koga skrbi.

1.1.15. Usmiljenje in solidarnost

Ko smo govorili o skrbi za demokracijo kot tisti obliki političnega obstajanja v sedanjem razvoju civilizacije, ki nima alternative, smo uporabili dokazovanje, ki temelji na razumu. Kadarkoli namreč pravimo, da smo ljudje, vedno s tem tudi povemo, da moramo živeti drug ob drugem in se moramo za to, da živimo drug ob drugem, pokoravati normalni pameti. Ker demokracija konec koncev ni drugega kakor vstop razuma, tako v nekdanjo polis kakor v novoveško državo, ima razum pri obrambi demokracije prvo besedo. A ni edina.

Figure 7. Po varšavskem uporu leta 1944 – Bolečina premaganihArhiv Muzeja za novejšo zgodovino

V nas je namreč tudi nekaj, čemur pravimo usmiljenje. Usmiljenje je samodejen odziv naše notranjosti na tujo nesrečo. Zanj ne potrebujemo nobenega dokazovanja, ampak nastane samo od sebe, ko nekaj zagledamo. Vsi ljudje tega odziva niso sposobni. To vemo iz izkušnje, pa tudi neka besedila kažejo na to: Blagor usmiljenim! Ta klic pomeni tudi to, da vsi ljudje nimajo usmiljenja kar pripravljenega. Pravzaprav je usmiljenje, če se nekoliko bolj natančno ozrete okoli sebe, razmeroma redka reč. Mogoče bi morali reči, da inteligenca srca ni nič pogostejša kot inteligenca pameti. A o tem tu ne bomo govorili.

Usmiljenje je nekaj duhovnega. Mnogo usmiljenja se spočne v ljudeh, ne da bi mu sledilo kako dejanje – ne da bi človeka, ki ga je zadela nesreča, posadili na živinče in ga transportirali do bližnje gostilne. A tudi usmiljenje, ki se ne uresniči v dobrem dejanju, ima svojo vrednost, prav zato, ker je usmiljenje duhovno. V tem se loči od solidarnosti, ki je lahko – ponavljamo lahko – samo nekaj zunanjega, higieničnega, dostojnega. Solidarnost je zato mogoče pravno in politično kodificirati. Usmiljenja ni mogoče. Usmiljenje je torej nekaj notranjega in eno od bistvenih prvin krščanske kulture.

Tu sta torej dve stvari: tuja bolečina in naše usmiljenje. A kaj imata usmiljenje in bolečina opraviti z demokracijo in njeno apologetiko? Gre za to, da politične besede in politična dejanja lahko povzročijo veliko bolečine. Ko želimo postaviti odgovornega državljana, imamo torej tudi to možnost, da poizkušamo v ljudeh vzbuditi rešpekt pred bolečino. Bistvo bolečine je, da boli. Kaj je bolečina, ne moremo povedati, ker za to nimamo besed. Ko se ne bi spominjali svoje, sploh ne bi vedeli, kaj je. Tako pa dobro vemo, kaj je. Z domišljijo nekoliko vemo celo, kaj je tista bolečina, za katero čutimo, da je večja od naše. Obstaja pa tudi bolečina, ki zanjo slutimo, da je tako velika, da bo za zmerom ostala zunaj našega izkustva in domišljije. Zato z bolečino lahko apeliramo na vest tistih, ki iz neumnosti ali pokvarjenosti tolčejo normalno življenje.

1.1.16. Ekskurz o samoti bolečine

Bolečine se drži samota. Ni je mogoče sporočiti niti tistim, ki so ob njej in jo gledajo. Bolečina ostaja v zavesti tistega, ki se je na njem naselila. Drugi jo lahko, kakor smo rekli, le slutimo, spominjajoč se svoje. A resničnost, ki se je spominjamo, ni več prav resničnost.

Figure 8. Rim – Campo de’ Fiori

Poleg svoje nesporočljivosti je bolečina samotna tudi zato, ker je ljudje ne opazijo. Če bi rekli, da je nočejo opaziti, ne bi rekli čisto prav. Ne opazijo je zato, ker so tako zazrti v to, kar omogoča funkcioniranje sveta. Bolečina pa jih zadeva kot motnja za potekanje sveta – kot nekaj, kar ne spada zraven.

Eden vodilnih angleških pesnikov tega stoletja W. H. Auden je, tik preden se je leta 1939 preselil v Ameriko in kako leto preden se je njegova poezija nehala hraniti od levičarskih navdihov in začela dobivati krščansko noto, napisal pesem Musée des Beaux Arts. Navdih zanjo je dobil, kot pravi naslov, v muzeju lepih umetnosti, pri starih slikarskih mojstrih, ki so vedeli, da je prostor trpljenja samota:

Pesem se konča z zgodbo o Ikaru in nesreči, ki se mu je zgodila med poletom s Krete na Sicilijo. Oče Daedalus, ki je, da bi ubežala Minosu, zase in za sina izdelal umetna krila, je srečno prišel na cilj, Ikar pa se je – mladost! – tako približal soncu, da so se mu voščena krila stopila in je padel v Egejsko morje. Ta padec je naslikal flamski slikar Pieter Brueghel, Auden pa je, kot izhaja iz pesmi, videl v slikarju intuitivno razumetje trpljenja:

O veliki noči leta 1943 je poljski pesnik Czesław Milosz zložil pesem Campo de’Fiori – pravijo, da je to najlepša pesem tega nobelovca. Beseda označuje trg v Rimu, na katerem so leta 1600 sežgali Giordana Bruna. Pesnik nam trg nariše: trgovci, košare limon in oliv, po tleh polito vino, kupi temnega grozdja in »puhastih breskev«. Prav tu se je zgodilo:

Na ta kraj in ta ogenj je pesnik mislil, ko je 343 let pozneje v Varšavi stal ob nekem drugem, večjem ognju. Mislil je na Giordana Bruna, še bolj pa na tiste, ki so ostali:

Leta 1943 o veliki noči je gorel varšavski geto. Njegovih zadnjih 40.000 prebivalcev se je uprlo deportaciji v plinske celice. Uprli so se, skoraj brez orožja, in vzdržali tri mesece:

Figure 9. Varšava 1943 – Geto

Motiv obeh pesmi (prvo je prevedel Uroš Mozetič, drugo pa Lojze Krakar) je tako podoben, da ne potrebuje dodatnega govorjenja. (Morda bi pripomnili let to, da se je s civilizacijo očitno nekaj zgodilo: na Campo de’ Fiori je zgorel en človek, v varšavskem getu pa jih je bilo, ko je bil najbolj poln, 500.000.) A mi se raje obrnimo k eni od slovenskih samotnih bolečin.

V noči na 25. junij 1945 so na dvorišču centralnih oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu nalagali domobranske ranjence na avtobus (ker vemo, da je vseh bilo 81, ni verjeti, da je zadostoval en sam). Bilo je ena po polnoči, zato tam razumljivo ni bilo prič, razen tistih, ki so bili v operacijo vpleteni. Nekateri domobranci so imeli hude, še odprte rane. Poleg tega je bilo že najmanj štirinajst dni, odkar so jih iz bolnice premestili v te zapore. Tu se jim je stanje zelo poslabšalo. Kaj se je dogajalo, ko so jih seganjali in metali v avtobus, seveda ne vemo, predstavljamo pa si nekoliko le lahko. Čez nekaj ur, šele poti jutru, so ta avtobus zagledali ljudje iz vasi Rakitnica, ki leži na poti od Dolenje vasi do Grčaric. Kot ponavadi poleti so zgodaj vstali in si dali opraviti v hlevu ali pa so že šli kosít. Z avtobusom, ki je peljal skozi vas, se niso veliko zamujali; malo so se čudili, kaj da počne v tej oddaljeni dolenjski vasi tako zgodaj. Potem, ko so se čez kak dan oglasile eksplozije iz smeri Grčaric, pa tudi bolj od daleč, od Kočevskega Roga, je morda kdo od njih z mislijo zadel na tisto, kar se je v resnici dogajalo, saj se je le vedelo, da tisti, ki so prišli iz gozda, sedaj razkazujejo izučenost, ki so jo po štirih letih teorije in prakse prinesli s seboj. Mogoče je kdo celo povezal to grmenje s tistim avtobusom. Govori se še o neki ženski, ki je nekaj dni za tem šla po cesti mimo Konfina proti Glažuti, in tam, kakih sto metrov pod cesto, opazila dogorevajoče ognje in okoli njih še cele opornice in druge ranocelniške pripomočke. Potem pa je vse zagrnila tema. Tudi če se je pri kom oglasila radovedna in vprašujoča misel, jo je modro odslovil.

Kar se je dogajalo po tem, vse do danes, govori za to, da je bolečini usojeno biti sami. Ko so letos oktobra spravili na dan kosti 81 ranjencev, ki so jih, nekatere že pomorjene, druge še napol žive, pometali v podzemlje, nemočne in uboge, kakor le more biti ubog človek, ali ni bilo tedaj tako, da bi se moral v Sloveniji ustaviti čas? In ko so kosti razvrstili po gozdnem kolovozu in so tisti, ki gledajo televizijo, petdeset metrov niže mogli videti podolgovati in grozljivo skalno razpoko, ki je nekoč požirala te nesrečnike, ali je kdo kaj rekel? Duhovna elita v središču Slovenije, ki v svojih antenah lovi najfinejše vzgibe časa, je bila tiho, kakor da se ni bilo nič zgodilo, in še najprej rutinsko gnala svoj kulturni biznis. Dr. Boris A. Novak je napisal tragično igro o licipancih, ki je potem nastopila pot po slovenskih gledališčih. Napisal jo je iz »skrajnega gneva« in iz »etike«, ki je »v osrčju moje poetike«. To je človek, ki, kakor sam pravi, ne bi pisal, »če se ne bi hkrati angažiral za cilje, za katere se mi zdi vredno izpostaviti«. Za tistih enainosemdeset trpinčenih ranjencev se mu ni zdelo vredno. Kar pa ga je posebno razveselilo, je bila »dragocena predanost vseh sodelujočih, ki je bila umetniška in hkrati državljanska, tako da je nastalo politično gledališče v najboljšem pomenu besede.« (Delo, 18. in 24. okt.) V igri so nastopile tudi zgodovinske priče, med njimi Tito, ki so »vsi do zadnjega izražali visoke simpatije do konj in strahovit prezir do njihovih trenutnih zopernikov – predstavnika Slovenije na sodišču«. (Delo, 14. 10., M. Bogataj) Premiere v MGL se je udeležil tudi dr. France Bučar in tako izrazil »svoj osebni javni protest« zoper vse, kar se dogaja z lipicanci. Trpljenje, ki je doseglo višek pri Konfinu in se tam tudi končalo, se je dogajalo stran od ljudi (tisti, ki so ga proizvajali, so, vsaj začasno, zamrznili svoje članstvo v človeški skupnosti; verjetno so ga kdaj pozneje hoteli obnoviti, a nikoli tako močno, da bi njihovo hotenje spregovorilo). Tako je ta samota trajala šest desetletij in eno leto. Potem pa se je brezno odprlo, a spregovoriti ni moglo, ker mu ljudje niso hoteli posoditi glasu.

Figure 10. Najdbe iz brezna Pri Konfinu Bogomir Štefanič

Kar se je tam pojavilo, tudi za novinarje ni bila novica. Boštjan Tadel, ki je pri Delu zadolžen za to, da daje smernice, kako je sodobnemu moškemu danes živeti, je ob Novakovih dramatskih naporih pomislil, da bi »čisti gnev« lahko prihranil za kaj pomembnejšega, na primer »za socialna in razvojna vprašanja, za šolstvo, za odnos države do znanosti in kulture«. To, kar so partizani počeli z ranjenci pri Konfinu, se mu ni zdelo vredno pesnikovega gneva. Tadel se Novaku tudi opraviči, češ da bi se pesnik za njegove predloge težko ogrel, ker nimajo »estetske dimenzije za lirično občutje«. Ni mu bilo dano videti, da kosti iz jame pri Konfinu to »dimenzijo« imajo. (Polet, 26, 10.) Mogoče je to zato, ker se je preveč osredotočil na fenotip sodobnega moškega.

Za revijo Ampak velja, da jo oblikujejo demokrati, a jo v oktobrski številki zanima marsikaj, županski kandidati in Breda Smolnikar, za Konfin pa kakor da ni vedela. Pač, zadnjo notranjo stran ovitka je založba Nova revija izkoristila za oglas za knjigo Brez milosti. Ko je že prilika. Če bi hotela revija biti res aktualna, pa bi lahko Konfinu posvetila celo številko!

Potem pa je prišel incident z Romi. Nas spet najbolj zanimajo novinarji, še prej pa seveda pisatelji in pesniki. Ti so ponovno demonstrirali svojo brezpogojno privrženost morali. Na sestanku 8. novembra so napisali protestno pismo, ki se mu pozna, katere roke so ga sestavile: da ravnanje z Romi »pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in socialnih norm; da je bilo reševanje romske družine Strojan »skrajno brutalno, cinično in rasistično ravnovesje«; da ima postopanje z Romi »v slovenskem prostoru nepredvidljive posledice tudi za druge skupine državljanov«. Z Romi je treba seveda ravnati tako, kot se ravna z državljani in z ljudmi: spoštljivo. Toda če kdo uporablja za neki kljub vsemu bagatelni primer take besede, pri tem pa nima nobene za zločinsko partizansko ravnanje z ranjenci, je to pokvarjeno – ne na robu pokvarjenosti, ampak pokvarjeno.

Hanžek in novinarji seveda niso pisatelji, a vseeno, koliko ogorčenja in fine žalosti se je prebudilo v njih, ko so videli, kaj se je zgodilo v gozdu pri Ambrusu, predvsem pa, kako so se vedli ljudje. Ene straši »njihova odsotnost razuma in neobčutljivosti« (najbrž občutljivosti, op. avt.), ali pa to, da »zavoljo čustvene skoposti in trenutnega lastnega ugodja ne mislijo nič.« (Sabina Obolnar, Ona, 14. nov.) Drugi pa so bili ob tem tako prizadeti, da so pozabili, da je ena od zahtev dostojnega novinarstva tako imenovana informacija. Vesna Milek (Ona, 14. nov.) tako pravilno ugotavlja, da so bili »Romi tako kot Židi žrtve nacizma, vendar nikoli niso dobili opravičila svetovne javnosti«, a pri tem iz bogve kakšnih razlogov pozabila povedati, da so v dveh pomladnih mesecih leta 1942 slovenski partizani pobili najmanj 160 Romov, predvsem žensk in otrok, na zelo krut in razuzdan način, kot pravijo viri. Tudi slovenska javnost se jim za to še ni opravičila. (Ko je progresivni del te javnosti demonstriral po ljubljanskih parkih in ulicah v prid Romov, bi se tega lahko domislil. Lahko bi jih bilo sram, a to niso ljudje, ki bi na ta način reagirali na svet.) Obe gospe je – upravičeno! – ganila usoda ubogih romskih otrok. A kaj pilotira njune simpatije, da sta lahko ignorirali to, kar je prišlo na dan iz tiste dolenjske jame?

Figure 11. Najdbe iz brezna Pri Konfinu Bogomir Štefanič

Bolečina Konfina se še ni srečala z odrešilno občutljivostjo poeta. Zato, kot pravi Auden, še vedno v samoti »opravlja svojo človeško vlogo«. A ne smemo nehati upati. Poslušajte, kako Miłosz konča svojo pesem:

1.1.17. Sklep

Vzmetna sila tega razmišljanja je bila skrb za demokracijo. Želeli bi, da bi vstopila v čim več ljudi. Dvoje ima sedanja demokracija na sebi, zaradi česar bi nas moralo zanjo skrbeti. Na eni strani je oslabel civilizacijski robur evropskega človeka, hkrati pa doživlja demokratska kultura rafinirane napade nove levice, ki je zavzela medije in večino intelektualne elite. Hkrati pa je jasno – sedaj, ko so vsi eksperimenti opravljeni in čakamo samo še na končni izračun – da z demokracijo Evropa stoji in pade. Da demokracija nima alternative! Veliko nam je na tem, da bi se čim več ljudi tega zavedelo. Zato smo klicali v tri smeri: v smer medijev, ki naj se končno zavejo, da trpežnost ljudi ni neskončna in da se, ko bo razkroj dosegel določeno zarezo, ne bo dalo ničesar več narediti in bomo lahko šli še samo naprej v zadnji kaos; v smeri intelektualcev, ki morajo svoj elitni biznis opremiti z odgovornostjo do tistih, ki se tega biznisa ne morejo udeleževati, a od njega živijo; v smeri bolečine, ki smo jo imeli ki jo moramo imeti za zadnji memento, pred katerim zahtevamo, da se, kot pred angelom z gorečim mečem, ustavijo vsi duhovni, kulturni in politični avanturisti tega sveta. V te tri strani smo klicali. Ali nas bo kdo slišal?

2.1.1.

V Dnevnikovi Zeleni piki je bil 7. oktobra letos objavljen intervju z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom. Malo pred tem so jamarji ob prisotnosti strokovnjakov za ekshumacijo iz brezna pri Konfinu nad Grčaricami dvignili posmrtne ostanke 88 žrtev – med njimi tudi večje število ranjencev, ki so jih tja pometali knojevci v noči na 25. junij 1945. Novinarja Brstovšek in Rogličeva sta zato gospodu Kučanu v omenjenem intervjuju zastavila tudi nekaj vprašanj o povojnih pobojih in na novo odkritih grobiščih.

Seveda je nekdanji predsednik za te poboje izvedel šele s Kocbekovo izjavo sredi sedemdesetih let; kot vprašanje, ki zahteva opredelitev in rešitev, pa so se začeli pojavljati prav v času njegovega vodenja partije. »Takrat so nastale opredelitve, da je to zločin in da se je treba zavzeti za to, kar je Spomenka Hribar imenovala slovensko spravo.« Vendar po Kučanovem mnenju danes nismo tam, kjer smo želeli biti in kar je želel tudi sam ob nastopu na spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. »Ne zapiramo tega mračnega obdobja s pieteto in spoštovanjem mrtvih. Način prikazovanja kosti na televiziji ne vodi k temu. Surovost pobojev je skoraj enaka surovosti prikazovanja ostankov njihovih žrtev. Komu to služi? Pieteti do mrtvih ali živim, da netijo stara sovraštva? – Mi in še mlajši smo dediči vsega, kar se je zgodilo – upora in kolaboracije in povojnega časa vse do danes. Žal (pri odkrivanju grobišč in medijskem prikazovanju vsega tega, op. J. M.) ne gre za odnos do žrtev, ampak za politične manipulacije z njimi. Če bi šlo res za pieteto, bi bila stvar že končana.« Tako nekdanji predsednik.

Ne mislimo se spuščati v analizo njegovih trditev, ampak prepuščamo bralcu, da se ob njih ustavi in razmisli njihov pomen. Kako naj bi izkazali spoštovanje do žrtev v globokem breznu? Mar tako, da bi nanje nasuli še nove kubike vejevja, kamenja in blata? Kakšna surovost je v tem, če se na ekranu pokažejo kupi belih kosti ob temnem žrelu brezna, kjer so ležale več kot šestdeset let? Predvsem pa se je treba vprašati, kakšen upor proti okupatorju je bil to, da je za seboj pustil take kupe kosti, pa ne kosti okupatorskih vojakov, ampak domačih mož, žena in celo ranjencev, ki so jih po koncu vojne pomorili domači uporniki. Mar je res politična manipulacija, če trdimo, da je treba vzroke za povojne poboje iskati v letih 1941 in 1942, ko so komunisti začeli svojo revolucijo in jo zamaskirali z uporom proti okupatorju?

Naša današnja zgodba govori o Povšetovi družini iz Goriške vasi pri Mirni Peči. Videli bomo, da nikoli niso bili za okupatorja, pa so jih tako imenovani uporniki že v začetku proglasili za izdajalce in kolaborante, med drugim tudi zato, ker se je eden Povšetovih sinov spomladi 1942 odločil za nedovoljen način upora, za upor zunaj Osvobodilne fronte.

2.1.2. Mirna Peč v prelomnem času

Za začetek poglejmo nekaj stavkov iz uvoda h knjigi Antona Pusta Mirna Peč z okolico nekoč in danes, ki je izšla leta 1987. Takole piše: »V prijazni dolini reke Temenice je že dolgo Mirna Peč križišče poti in upravno središče, od pokristjanjevanja naprej pa tudi cerkveno središče. Vsaka vas ima svojo zgodovino in svoje posebnosti. Tod so živeli veliki ljudje, ki jih nobena zgodovina ne omenja. To so bili skrbni očetje, ki so nesebično garali in v potu svojega obraza pridelovali vsakdanji kruh številni družini. To so bile matere mučenice, ki so zmogle ob težkem kmečkem delu roditi, oskrbeti in vzgojiti tudi več kot deset otrok. S tem so reševale svoj narod propada in si nekatere izčrpane izkopale prerani grob.« V poglavju Težki in temni dnevi opiše Pust večje naravne in druge nezgode, med katere šteje tudi prvo in drugo svetovno vojno. Dodanih je nekaj podatkov o žrtvah prve in druge svetovne vojne, ki pa so se avtorju že tedaj zdeli preskromni. Zato je do konca leta 1999 pripravil še drugo knjigo z naslovom Da bi se jih spominjali in v njej opisal vseh 392 smrtnih žrtev druge svetovne vojne, revolucije in povojnih pobojev mirnopeške fare, ne glede na to, kakšnega prepričanja je kdo bil in kje ga je doletela nasilna smrt. Zgovoren je podatek, da je po koncu vojne izgubilo življenje 158 Mirnopečanov: 154 domobrancev, 2 orožnika in 2 civilista. Med 154 je bilo osem ranjencev, ki so se maja 1945 – ob koncu vojne – zdravili v bolnišnici in bili od tam odpeljani v zapor in v smrt.

Figure 12. Kozolci pri Goriški vasi

Kako je prišlo do te nerazumljive morije? Zakaj je bila ravno Mirna Peč med občinami, ki so plačale tako visok krvni davek? Če pogledamo sliko živahnega gospodarskega, verskega in društvenega življenja v občini in fari v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, se nam zdi skoraj neverjetno, da se je v kratkem času vse spremenilo. Leta 1924 je bilo v Mirni Peči ustanovljeno Orlovsko društvo. Veliko zaslugo za to je imel kaplan Jože Poje, ki je prišel v faro kmalu po prvi svetovni vojni in že prvo leto svojega kaplanovanja dosegel, da so na župnijskem svetu postavili lesen in s slamo krit prosvetni dom. Ta dom je kmalu postal pomembno središče mirnopeškega društvenega življenja, takorekoč drugi dom mnogih mladih Mirnopečanov. V Globodolu, ki je bil od farnega središča oddaljen poldrugo uro hoda, pa so prirejali igre in pevske nastope kar pod kozolci. Zaradi diktature so bila orlovska društva za nekaj časa prepovedana, po odpravi diktature pa se je njihovo delovanje obnovilo v Zvezi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Ni dvoma, da je sodelovanje v teh odsekih članom in članicam ter tistim, ki so se udeleževali njihovih prireditev, dalo poleg splošne razgledanosti tudi svetovnonazorsko usmeritev, ki je bila kasneje pomembna pri njihovi opredelitvi za revolucijo ali proti njej.

7. avgusta 1938 so v Mirni Peči priredili celodnevni Prosvetni tabor. Največ dela za pripravo in vodstvo tabora je opravil takratni predsednik društva Ivan Makše, njegova desna roka je pa bil dijak 5. razreda gimnazije Franc Jarc iz Hrastja. Jarca bomo kasneje še srečali pri skupini Mirnopečanov, ki so maja 1942 odšli v ilegalo.

Treba je povedati, da so v Mirni Peči v tem času imeli tudi Sokolsko društvo in Društvo kmečkih fantov in deklet. Med vidnimi pripadniki in stebri teh društev so bili Rupenovi, Osterčevi in Potočarjevi iz Mirne Peči, Alojz Povše in sin Jože iz Podboršta, Jože Udovč iz Vohovega, Jože Šali iz Orkljevca in zlasti v času diktature tudi večina učiteljev. Zaradi razumevanja takratnih razmer pobrskajmo nekoliko po njihovih življenjepisih. Mara Rupena pripoveduje, da je bil oče Anton Rupena istrski Hrvat, mati Marija, rojena Rutar, pa Dolenjka. Oče je trgoval z lesom, pravzaprav so bili trije bratje lastniki gozda in so izdelovali oglje ter ga pošiljali v Trst, zato se je menda tudi otrok držalo, da so oglarji. Mati je poskrbela, da sta hčeri Mara in Katja dokončali gospodinjsko učiteljišče: Mara v Novem Sadu, Katja pa v Prokuplju. Po dokončani šoli je Mara nekaj časa službovala v Olovu v Bosni, kjer se je srečala z naprednim gibanjem. Po dobrem letu je bila prestavljena na Koroško Belo in tako prišla v krog jeseniških komunistov Jaklja, Osvalda in drugih. Leta 1940 so jo zato zaprli in izgubila je službo. Do ponovnega zapora oziroma odhoda v partizane, poleti 1942, je bila potem doma v Mirni Peči, povezana z Jožetom Slakom, Jakljem, Povšetom, Šalijem in drugimi. (Arhiv republike Slovenije, osebni fond Frančka Sajeta, šk. 45) Adolf Osterc je bil rojen leta 1918 v Št. Jakobu pri Celju kot sin trgovca. Leta 1928 je prišel s starši v Mirno Peč. Obiskoval je gimnazijo in bil kasneje načelnik Sokola v Mirni Peči. Preko Društva kmečkih fantov in deklet se je spoznal z Jožetom Slakom, ki je bil eden prvih komunistov na tem koncu. V šolskem letu 1939–40 je bil zaradi prepovedanega političnega udejstvovanja izključen iz vseh šol v Jugoslaviji, vendar je jeseni 1940 naredil privatno maturo in se vpisal na tehnični oddelek ljubljanske univerze. (ARS, OF FS, šk. 2)

Figure 13. Orliči, sinovi Leopolda Povšeta iz Goriške vasi

Stane Potočar v knjigi Zvestoba takole opiše svojo mladost: »Doma smo imeli kmetijo, mesarijo in gostilno. Oče in mati sta začela dom ustvarjati povsem na novo. Mati je rodila trinajst otrok, deset nas je ostalo živih. Jaz sem bil osmi. Oče nam je umrl, ko sem imel sedem let, najstarejši brat pa devetnajst. Brez njega smo se težko prebijali. Jaz sem pomagal bratu v mesariji in mami v kuhinji. Po končani osnovni šoli sem se učil za mesarja v Ljubljani. Tam sem dobil pravo sliko o izkoriščanju delavcev, zato se mi pozneje v življenju ni bilo težko odločiti. Včlanil sem se in deloval v Sokolu, zlasti pa v Društvu kmečkih fantov in deklet. K vojakom sem šel leta 1940. Med služenjem kadrovskega roka mi je umrla mama. Ko sem se leta 1941 vrnil domov, sem moral prevzeti vlogo gospodarja v hiši, ker so Nemci starejšega brata odpeljali v vojno ujetništvo.« (Zvestoba, Intervju s Stanetom Potočarjem, str. 19.)

Omenimo še Povšetove iz Dolenjega Podboršta. Oče Alojz se je v Podboršt priženil, bil je pa doma pri Povšetovih, po domače Špančkovih v Goriški vasi. V nasprotju s tradicijo rojstne hiše je bil liberalno usmerjen. Ko je bil v času med obema vojnama prvič izvoljen za župana, je bila mirnopeška občina močno zadolžena. Da bi omogočil normalno poslovanje, je nagovoril brata Karla, da je za poravnavo dolga dal precej denarja, ki mu nikoli ni bil vrnjen. Sodeloval je pri Sokolu in pri Društvu kmečkih fantov in deklet. Njegovo drugo županovanje je bilo v času italijanske okupacije. Z Italijani je kar shajal, bil je pa seveda povezan s partizani, saj je pri njih imel sina Jožeta, maturanta novomeške gimnazije. Tudi sin je deloval pri Sokolu in v Društvu kmečkih fantov in deklet in tako prišel v stik z Jožetom Slakom. V času okupacije se je skupaj z že omenjenimi Mirnopečani takoj vključil v OF in postal tudi član partije.

Nas seveda zanima, kako je bilo v Mirni Peči po 18. aprilu 1941, ko so kraj zasedli Italijani. Prve mesece okupacije ni bilo opaziti kakih večjih sprememb. Župnik Anton Petrič je ostal na svojem mestu, županske posle pa je spet prevzel Alojz Povše, kot smo že omenili. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo se je začelo šušljati o odporu. Nekateri vidnejši člani Sokola oziroma Društva kmečih fantov in deklet so se redno sestajali, večinoma kar v gostilni pri Rupenovih. V gozdarski koči na Frati nad Globodolom se je zadrževal Jože Slak, od časa do časa so šli tja na izlet člani Rupenove druščine, prihajali pa so tudi povsem “neznani turisti”. Junija 1941 je prišel v Mirno Peč za drugega kaplana novomašnik Anton Šinkar. Poleg župnika in kaplanov je bilo v fari še nekaj duhovnikov, ki so pribežali z nemškega zasedbenega področja. Za versko življenje je bilo tako poskrbljeno in tudi kaka protikomunistična pridiga je bila tej skrbi dodana. Kaplan Šinkar, doma iz Selc nad Škofjo Loko, je bil odločen nasprotnik okupatorja in je v začetku zagovarjal vsak odpor proti okupatorju ter sodeloval z organizatorji OF v Mirni Peči. Konec leta 1941 je pomagal pri miklavževem in božičnem zbiranju darov za partizane. Bral je Slovenskega poročevalca. Njegov brat Janez je bil tedaj pri partizanih na Gorenjskem. Treba je pa povedati, da je Šinkar že tedaj opozarjal na previdnost, da odpor ne bi povzročil preveč žrtev. Župnik Petrič je o tem takole zapisal v kroniki: »Priznajmo, da je g. kaplan silno gorel za idejo osvoboditve, iskal celo zveze s partizani in jim v svoji neizkušenosti malo preveč verjel. Nekaj časa je kolebal in domneval, da je v tem času narodno vprašanje pred verskim.« Se je pa kaplan ves ta čas družil s fanti – nekdanjimi člani Fantovskega odseka, ki se zaradi okupacije niso več sestajali v Prosvetnem domu, ampak so se srečevali na različnih krajih, nekajkrat tudi v Srednjem mlinu ob Temenici pri Antonu Gnidovcu. Obsojeni in zaprti Franc Pelko v 15 tipkanih strani obsegajočem odgovoru na vprašanja, ki mu jih je junija 1950 zastavila Ozna, omenja skupino mirnopeških fantov, ki naj bi jih 4. februarja 1942 poslal kaplan Šinkar v Novo mesto, da bi se dogovorili glede odhoda v ilegalo – seveda v povezavi s Slovensko legijo. Pelko tudi trdi, da je bila Slovenska legija v Novem mestu in okolici zasnovana že v novembru 1941, potem pa o njej precej dolgo ni bilo nič slišati, kar daje misliti, da njena organizacija tedaj še ni bila do konca izpeljana. (ARS, OF FS, šk. 33.)

Nismo raziskali, ali ima Pelko prav, vemo pa, da z mirnopeško nekomunistično ilegalo tedaj še ni bilo nič in vemo tudi, da je dober mesec kasneje, 17. marca 1942, odšla k partizanom na Frato večja skupina Mirnopečanov. Število partizanov se je na pomlad 1942 kar hitro večalo, predvsem pa so že v mnogih vaseh imeli svoje zaupnike, svoje oči in ušesa, kar jim je omogočalo pregled nad vsem dogajanjem in temu primerno ukrepanje.

2.1.3. Povšetovi iz Goriške vasi

Ko se z vaške ceste povzpnemo na prostrano dvorišče Povšetove, po domače Špančkove domačije v Goriški vasi, takoj opazimo, da je bil nekoč tu trden kmečki dom. Našo ugotovitev potrjuje tudi drevo Povšetove rodbine, ki nam ga s ponosom pokaže sedanji gospodar 78-letni Rudi Povše. Zvemo, da je priimek Povše prišel v Goriško vas s Trebelnega.

Na Povšetovem dvorišču so se pred več kot šestdesetimi leti zgodili dogodki, ki spadajo v središče naše zgodbe. Prav o binkoštih 1942 – tisto leto je bil ta praznik 24. maja – je od tu odšla v ilegalo skupina mirnopeških fantov, med njimi tudi domači sin Jože, rojen leta 1923. Bili so oboroženi z orožjem, ki so ga skrili ob razpadu jugoslovanske vojske aprila 1941. Tudi obleko in drugo opremo so si sami pripravili. Organiziral jih je kaplan Šinkar, ki je do tedaj temeljito spremenil svoje gledanje na OF in partizane, saj je le malo manjkalo, da ga slab teden pred tem niso ubili. Nekateri so se že dva ali tri dni pred tem skrivali na s slamo kriti drvarnici na koncu dvorišča.

Samo nekaj dni po njihovem odhodu je Jože Povše neki večer ves prestrašen pribežal domov in povedal, da so jih tisto jutro blizu Potovega Vrha napadli Italijani – menda hkrati s partizani. Enega od tovarišev, ki je ravno napajal konje pri bližnjem potoku, je zadela italijanska krogla in je tam umrl, drugi pa so se razbežali. Jože je naredil velik ovinek in čakal večera, da se je pretihotapil do doma. Bal se je Italijanov, čutil pa je, da je v nevarnosti tudi pred partizani. Res so že naslednji dan spraševali zanj, zato je odšel na Hmeljčič na dom svojega dekleta. Kmalu potem so prišli partizani v Goriško vas in zagrozili, da bodo pobili celo družino, če se fant ne bo javil. Ko je Jože to zvedel, se je sam javil. Tri dni so ga brez hrane imeli privezanega pri hmeljniškem kozolcu in ga hudo pretepali. K sreči je od nekod prišel bratranec Srečko Povše, ki je tedaj že imel neko funkcijo pri partizanih. Dosegel je, da so Jožeta odvezali in mu dali jesti. Potem je bil dva ali tri mesece pri njih, toda puške mu niso zaupali. Jožetu so končno dovolili iti domov, ko je zdravnik ugotovil njegovo slabo zdravstveno stanje. Kmalu je pa sprevidel, da doma ne bo mogel biti, zato je odšel v Trebnje k vaški straži. 17. februarja 1943 je potem prvič prišel na obisk. Mislil je, da se mu ne more nič zgoditi, če se za kako uro oglasi doma, nato pa spet vrne v postojanko. Toda ni bilo tako, kajti domača obveščevalna služba je delovala hitro in brezhibno. Neka partizanska skupina, ki se je slučajno mudila v Malem Vrhu, je takoj odhitela v Goriško vas. Ko jih je Jože zagledal pred domačo hišo, se je odločil za beg. Skočil je skozi okno na zadnji strani hiše in nameraval steči preko dvorišča in mimo drvarnice v svobodo, toda že po nekaj korakih ga je iz neposredne bližine zadela dumdumka. Hiša je bila namreč obkoljena in partizan, ki je prežal na dvorišču, je brez pomisleka streljal. Jože je bil smrtno zadet in čez nekaj ur je umrl. Pokopali so ga v Mirni Peči.

Figure 14. Člani fantovskega odseka, sinovi Leopolda Povšeta iz Goriške vasi: od leve Milan, Jože, Srečko, Franci, Cvetko in Leopold

Tako se je končala pot enega od članov mirnopeške nekomunistične rezistence. Preden se pa lotimo pripovedi o tej rezistenci, bi radi povedali nekaj o Povšetovi družini iz Goriške vasi, ki je bila že v začetku tesno povezana z rezistenco. 20-letni Jože Povše, ki je imel srečo v nesreči, da ga je zadelo prav na domačem dvorišču in je tako umrl v krogu domačih, je bil eden od šestih sinov Karla Povšeta, po domače Špančka, in njegove žene Marije. Alojz, ki je prijokal na svet isti dan kot Jože, bila sta namreč dvojčka, je edini od Povšetovih sinov postal študent. Leta 1942 je dokončal gimnazijo v Novem mestu. Ob razpadu Italije je z legijo Vuka Rupnika odšel v Zameško in postal domobranec. Bil je v Meničaninovem bataljonu in maja 1945 odšel na Koroško. V Vetrinju je bilo tedaj tudi njegovo dekle, doma iz Trebnjega. Ko je bil Alojz konec maja s svojimi tovariši že na kamionu za odhod v »Italijo«, se je od nekod pojavila njegova Trebanjka in ga takorekoč potegnila na tla. Ostal je na Koroškem, potem študiral v Grazu in postal gradbeni inženir. Življenje je naneslo, da se ni poročil z dekletom, ki ga je rešilo s kamiona, ampak z neko Avstrijko. Pred petimi leti je umrl v Avstriji.

Prvorojenca so pri Povšetovih dobili leta 1921. Po očetu je dobil ime Karel. Malo pred vojno je bil nekaj časa načelnik Fantovskega odseka. V času italijanske okupacije je bil zaposlen v trgovini mirnopeške kmetijske zadruge. Italijani so ga ob neki raciji prijeli in odpeljali v internacijo. Kasneje je bil tudi on v šentviškem bataljonu, šel na Koroško in bil po pričevanju nekaterih preživelih vrnjen na Teharje.

Polde je bil rojen leta 1925. Malo pred božičem 1942 so ga mobilizirali partizani. Grozili so mu, da bo moral ubiti brata Jožeta, ko ga bodo dobili v roke. No, potem so ga ubili sami na domačem dvorišču. Maja 1943 je Polde prišel domov in se pridružil legionarjem. Septembra 1943 je z Vukom Rupnikom šel v Zameško, postal nato domobranec in bil v Meničaninovem bataljonu. Konec maja 1945 je bil tudi on vrnjen – verjetno na Teharje.

Oče Karel je razumel, kaj pomeni revolucija in komunizem, saj je bil med prvo svetovno vojno na vzhodni fronti in je več let preživel v ruskem ujetništvu. Gotovo se mu je tudi smrt sina Jožeta febrauarja 1943 močno vtisnila v spomin. Sicer so pa partizani večkrat šli skozi Goriško vas ali vsaj v bližini. Vedno so se jih bali in skrbelo jih je, kako bodo ob tem reagirali Italijani. Ko je 14. marca 1943 šla preko proge cela partizanska brigada, so se Italijani v bunkerjih ob progi potuhnili, kot da jih ne slišijo; ko so bili partizani že na varnem, je pa začelo topništvo iz Novega mesta tolči po okolici proge in ena od granat je zadela Slapničarjevo hišo v Dolenjem Podborštu. Pri tem sta bili v postelji ubiti sestri 8-letna Slavka in 10-letna Zinka. Tik pred božičem 1944 je oče Povše nekje zvedel, da bo v kratkem šla mimo večja partizanska enota. »Sedaj bo spet nevarno«, je rekel sinu Rudiju. »Najbolje bo, da se odpraviva v Trško goro.« Tam so namreč imeli zidanico. Na Štefanovo dopoldne sta res odšla tja, oče pa se je proti večeru vrnil, ker ga je skrbelo za dom, kjer sta ostala mama in mlajši sin. Še isti večer so v Goriško vas prišli partizani. Pri Povšetovih so pobrali vse: živino, živež, konje in vozove, očeta pa odpeljali s seboj in ga potem v Črnomlju postavili pred sodišče. Domačim so čez precej časa slučajno prišle v roke Novice, glasilo OF za Dolenjsko in Notranjsko, ki so 15. februarja 1944 poročale o očetovi sodbi kot sledi:

»Dne 10. t.m. se je vršila pred vojaškim sodiščem VII. korpusa celodnevna javna razprava proti štirim obtožencem, ki jim je obtožnica očitala težka zločinstva zoper narod in njegovo vojsko. Razpravno dvorano je napolnilo občinstvo do zadnjega kotička in z velikim zadoščenjem občudovalo demokratičnost sodnega postopanja, tekom katerega je bila dana obtožencem neomejena možnost, da vpričo občinstva navedejo v svojo obrambo, karkoli se jim zdi primerno.

Najprvo je sodišče razpravljalo o zadevi Povšeta Karla, posestnika iz Goriške vasi, ki ga je obtožnica obtožila, da je dajal okupatorju podatke o partizanih in somišljenikih OF, da je širil sovražno propagando in odvažal hrano v okupatorjevo postojanko. Njegovo sovraštvo do osvobodilnega gibanja je šlo celo tako daleč, da je izdal svojega lastnega brata Alojza. Povšetovi sinovi so vsi zagrizeni domobranci in obtoženec pove, da nameravajo oditi z Nemci, ako bi se bilo treba umakniti s tega ozemlja.« Na koncu poročila je povedano, da so bili Karel Povše in še dva druga obsojeni na smrt.

Domači kljub prizadevanju niso zvedeli za očetov grob. Mati je zaradi tega še posebno trpela. Neprestano je mislila na moža in tri sinove, ki so jim nasilno vzeli življenje, četrti sin je pa ostal v tujini. Cele noči je prejokala in premolila. Izgledalo je, da bo od žalosti shirala. Šele po nekaj letih se ji je obrnilo na bolje in začela je spremljati življenje preostalih otrok. Danes sta živa še dva: Rudi na rojstnem domu, kot smo že povedali, France pa v Globodolu.

2.1.4. Nekomunistična rezistenca je bila že vnaprej obsojena na smrt

Ko so med poljansko vstajo na Bukovem Vrhu prav na sveti večer zaprisegali novince, je bil glavni govornik predvojni komunist Stane Žagar. Možje in fantje so raztreseno poslušali, saj so bili v mislih doma pri svojih družinah, vendar jim ni ušlo, da je bolj kot o boju proti okupatorju govoril o delavskih pravicah in o komunistični partiji. Nekateri so takoj po zaprisegi povedali, da se niso prišli borit za komunizem in odšli domov. (Zaveza, št. 19, str. 15.) Ob miklavževi in božični nabirki v Mirni Peči, ki jo je podpiral tudi kaplan Šinkar, še ni bilo vidno, da iz ozadja vlečejo niti te akcije komunisti. Ljudje na splošno niso marali Italijanov in so bili pripravljeni podpreti odporniško gibanje. S približevanjem pomladi 1942 pa je postalo očitno, da imajo tisti na Frati in za Hmeljnikom v načrtu še marsikaj ali predvsem kaj drugega kot pa izgon okupatorja. O tem je zgovorno pričala tudi rdeča zvezda na njihovih kapah in zastavi. 17. marca 1942 je odšla na Frato večja skupina mirnopeških fantov. Večinoma so bili iz vrst nekdanjega Sokola oziroma Društva kmečkih fantov in deklet. 27. marca so Italijani naredili pohod proti Globodolu. Do Frate sploh niso prišli, so pa pri Globodolu zajeli tri mlade fante, med njimi 19-letnega Lojzeta Potočarja, ki so se le nekaj dni prej pridružili partizanom. Kar tam na njivah med Srednjim in Dolenjim Globodolom so jih ustrelili.

Ni dvoma, da so se fantje, ki so se zbirali okrog kaplana Šinkarja, pogovorili tudi o teh in podobnih dogodkih. Baje je Šinkar vsaj nekatere zaprisegel za delo v Slovenski legiji. Kakšna in čigava navodila je imel za to? V že omenjenem poročilu, ki ga je leta 1950 pod pritiskom Ozne sestavil nekdanji domobranec Franc Pelko, je precej govora tudi o predstavnikih Slovenske legije in Slovenske zaveze v Novem mestu. Našteta so imena kot Veble, dr. Kalan, Pavlič, Rataj in Benedičič, med prvimi pa dr. Kek. Pelko sam naj bi zaradi spora z dr. Kekom odklonil sodelovanje. Prav dr. Kek naj bi »pred majem 1942 pomagal ustanoviti ali sam ustanovil razne organizacije, ki so bile v začetku sovražno razpoložene proti okupatorju, ki pa so pozneje organizirale četnike in bega«. (ARS, OF FS, šk. 33.) Kaj je hotel prisiljeni poročevalec s tem povedati? Ali ne to, da je bil namen skupine, v katero so se za binkošti 1942 odpravili Mirnopečani s kaplanom Šinkarjem, odpor proti okupatorju?

Iz pisem, ki jih je dobil v arhivu kaplana Babnika, je Franček Saje sestavil nekakšno kroniko Stamenkovićeve skupine. Verjamemo, da je, vsaj kar se tiče datumov in številčnega stanja skupine, kolikor toliko točna. Aktivni kapetan nekdanje jugoslovanske vojske Miroljub Stamenković je po nalogu majorja Novaka z vlakom prišel v Novo mesto in se ustavil v šoli na Grmu pri svojem znancu Pavliču. 24. maja – na binkoštno nedeljo popoldne – je v dogovoru s kapetanom Debeljakom in kaplanom Babnikom odšel na dogovorjeno mesto blizu Velikih Škrjanč, kjer so ga čakali fantje iz Šmihela in iz Mirne Peči. Pelko pripoveduje, da je bil Stamenkovič že v Novem mestu nezadovoljen, saj so mu v Ljubljani napovedali, da ga bo ob prihodu pričakal odred osemdesetih oboroženih mož, dejansko pa jih je bilo komaj dvajset in še ti nekateri brez orožja. Ko so mu zagotovili, da bo mobilizacija šele z njegovim prihodom zares stekla, da bodo še prišli fantje iz Podgrada, Šentjerneja in drugi, se je pomiril in kljub negotovosti odšel v gozd. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je položaj še bolj zapleten, kot si je novi poveljnik mogel predstavljati. Le redki vpoklicani so se odzvali, pa še nekateri izmed teh so pobegnili, ko so videli težke in neurejene razmere. Napovedane hrane iz Novega mesta ni in ni bilo. Turkova dva – brat in sestra – sta sicer z veliko nevarnostjo pripeljala iz Šmihela nekaj orožja, ki pa ni zadoščalo za vse.

V noči na 28. maj je Stamenković s svojo četico zapustil tabor pri Škrjančah in odšel proti Potovemu Vrhu. Spotoma so hoteli pobrati nove soborce v Boričevem, pa niso dobili niti enega. Ko so po težkem pohodu proti jutru prišli na Potov Vrh, so bili spet razočarani, ker jih nihče ni čakal, čeprav je bilo obljubljeno. Ivko Lah, mizarski pomočnik iz Šmihela in navdušen prosvetar, ki ga je Stamenković določil za svojega pomočnika, je hotel odgnati konja k bližnjemu potoku, da bi ju napojil. Prav tedaj se je nepričakovano pojavila italijanska patrola in odprla ogenj na utrujeno četico, ki si je urejala taborišče. Ivka je zadelo in bil je takoj mrtev. Po čudnem naključju se je v bližini znašla še skupina partizanov, ki so tudi začeli streljati. Stamenkovićevi fantje na kaj takega sploh niso bili pripravljeni in so se brez odpora razbežali na vse strani. Največ se jih je zateklo v Novo mesto. Stamenković se je preoblekel v civilno obleko in se z vlakom odpeljal v Ljubljano. (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 279.)

Nas posebej zanima usoda mirnopeških fantov. O Jožetu Povšetu že vemo, da je še isti večer po velikem ovinku prišel domov v Goriško vas in se skril. Zaradi partizanskih groženj, da bodo pobili celo družino, če ga ne najdejo, se jim je po nekaj dneh sam javil. 17-letni Alojz Mavec iz Čemš je na begu prišel v roke partizanom. Mučili so ga, da bi od njega čimveč zvedeli, nato pa ustrelili. Njegov brat Anton je bil ob napadu ranjen, vendar mu je uspelo zbežati tako pred Italijani kot pred partizani. Ker pa njegova rana ni bila primerno oskrbljena, se je zastrupila in dober mesec kasneje je umrl v novomeški bolnišnici. Brata France in Jože Mavec – kar štirje bratje Mavec so bili v skupini – sta se 28. maja rešila in se kasneje priključila Štajerskemu bataljonu. Franca Jarca so aretirali Italijani in odpeljali v internacijo. Za Šinkarja vemo, da se je nekaj časa skrival v Novem mestu, nato pa vstopil v Štajerski bataljon.

Vprašajmo se tukaj, zakaj se je Šinkar odločil za nekomunistično rezistenco. Namenoma to rezistenco tako imenujemo, ker smo prepričani, da je bil odpor proti okupatorju glavni namen mirnopeških fantov, ki so na binkoštno nedeljo 1942 odšli v gozd, ne pa kakšen protikomunizem. »Če imajo nekdanji Sokoli in Kmečki fantje svoj odpor, zakaj ga ne bi imeli tudi mi. Ko bodo komunisti videli, da v gozdu niso sami, bodo začeli razmišljati in prenehali s svojo izključevalno taktiko. Saj smo vendar vsi Slovenci in nam gre za obstoj našega naroda.« Seveda se je kmalu izkazalo, da je to nemogoče in nekomunizem se je moral spremeniti v protikomunizem. Toda vrnimo se h kaplanu Šinkarju. V začetku maja so partizani izropali grad Hmeljnik in pri tem delu so jim pomagali tudi nekateri domačini. 12. maja se je Šinkar odpravil na Hmeljnik, da bi iz grajske kapele rešil slike, cerkvene obleke, kelihe in podobno. Vse to je nameraval z vozom prepeljati v podružno cerkev na Karteljevem, toda partizani so ga prijeli in odpeljali v svoje taborišče. Njegovi nekdanji dobri odnosi z njimi se niso več poznali. Zasliševali so ga in nič dobrega se mu ni obetalo, potem pa so ga vendarle izpustili. Ravno na praznik vnebohoda se je vrnil v Mirno Peč. O tem, kaj je doživel na Hmeljniku oziroma v partizanskem zaporu, je le malo povedal, ni pa mogel skriti zaskrbljenosti. Zasliševali so ga tudi Italijani. Gotovo je vse to veliko pripomoglo, da se v Mirni Peči ni več počutil varnega in je s fanti, ki jih je dobro poznal, odšel v ilegalo.

Figure 15. Povšetova hiša v Goriški vasi

V naših razmišljanjih Kako se je začelo smo večkrat omenili Odlok o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je 20. septembra 1941 objavil Slovenski poročevalec. Po tem Odloku je bilo prepovedano kakršnokoli organiziranje izven OF in vsak poizkus takega organiziranja je bil proglašen za narodno izdajstvo, ki bo kaznovano s smrtjo. Komunisti s svojo VOS so že leta 1941 jasno pokazali, da mislijo s tem odlokom popolnoma resno, medtem ko ga protirevolucionarna stran do pomladi 1942 skoraj ni opazila. Mnogi ljudje so še verjeli, da je glavni cilj partizanskega gibanja odpor proti okupatorju in da se bodo glede tega Slovenci prej ali slej dogovorili. Niso še vedeli, da s komunisti ni možen sporazum, ampak da pride v poštev le popolna podreditev. Verjeli so, da morajo tudi sami nekaj pokazati v smislu rezistence, in ko bo druga stran to videla, bo mogoč dogovor za sodelovanje. Partiji je medtem uspelo tako med partizani kot med prebivalstvom po vaseh in mestih pridobiti somišljenike in vzpostaviti kontrolo tako rekoč nad vsako hišo, nad vsakim posameznikom.

Nič čudnega torej, da je Partija spomladi 1942 takoj vedela, da se v Novem mestu in okolici pripravlja nekaj, kar je treba obsoditi in kaznovati po Odloku o zaščiti slovenskega naroda. Omenili smo že, da je bilo eno od zbirališč nekdanjih članov Fantovskega odseka v Krevsovem mlinu pri Biški vasi. Nekega zimskega dne so prišli v mlin tudi partizani in naredili preiskavo. Od tedaj so bili domači fantje previdni in so le še posamično prihajali k mlinarju Tonetu. V tednu pred binkoštmi, ko je mlinar že čakal na odhod v ilegalo, je sredi dopoldneva opazil, da se mlinu spet bližajo partizani. Hitro je zgrabil pripravljeni nahrbtnik, se spustil skozi okno na drugi strani v Temenico in zlezel na drugi breg. Streljali so za njim, vendar jim je ušel in se potem pridružil skupini, ki je odšla na Škrjanče. Če bi ga dobili v roke, bi njegovo ime gotovo prišlo na Razglas o obsodbi in ustrelitvi članov belogardistične organizacije, ki ga je v začetku junija izdal in podpisal Urban Velikonja (dr. Marjan Dermastja), komandant Dolenjskega odreda.

Figure 16. Poroka mamine sestre – druga levo spredaj mama Marija, desno oče Karel Povše s sinčkom Karlom – zadaj stoji župnik Zore

Štab Dolenjskega odreda je namreč 28. maja 1942 izdal posebno Naredbo in z njo ukazal »vsem partizanom, narodnim zaščitnikom in poštenemu prebivalstvu, da takoj uničijo oboroženo belogardistično tolpo, ki se je pojavila na področju odreda«, hkrati pa zagrozil, da bo »vsakdo, ki bi bil član te tolpe, ki bi zanjo vršil kakršnekoli usluge ali zamolčal nje pojav, po kratkem postopku ustreljen, njegovo premoženje pa zaplenjeno.« (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 290.) Zakaj je ravno 28. maj, ko so Italijani, skupaj s partizani ali vsaj v prisotnosti partizanov, napadli Stamenkovićevo skupino, datum Dermastjevega povelja? Ni skrivnost, da se je preganjanje »belogardistov« začelo že prej. 25. maja so partizani v Dolenjskih Toplicah odpeljali 58-letnega bivšega orožnika Ivana Žvana in ga nekaj dni kasneje po hudem mučenju umorili. Istega dne so prijeli Jožeta Turka iz Gornjih Sušic, ki se je vračal od maše na Gorici pri Kočevskih Poljanah. Bil je namreč binkoštni ponedeljek in fantje ter dekleta iz Sušic so kot običajno na ta dan šli k Mariji Pomočnici na Gorico. Na povratku so se ustavili v neki zidanici, le Turk je hitel domov, češ da se mora pripraviti za odhod v ilegalo. Nikoli več ga niso videli. Kmečkega gospodarja Antona Škedlja z Vrha pri Ljubnem in njegovega soseda Franca Jakšeta so odpeljali že 24. maja. In imena vseh omenjenih so se znašla na razglasu. Poleg njih je bil napisan tudi Alojz Mavec, ki je sicer bežal pred Italijani. Ubili so ga, ker so ga imeli za belogardista!

V noči na 28. maj se je Stamenković spotoma ustavil na Boričevem, da bi pobral fante, ki so dobili pozive. Nekateri so se poskrili, drugi so imeli kopico izgovorov, z njim pa ni šel niti eden. Nekaj noči kasneje so prišli partizani in odpeljali krojača Antona Mišjaka, njegovega sina Alojza in pomočnika Lojzeta Kristana. Tudi ti trije so prišli na razglas. V Petanah so odpeljali šmihelskega podžupana Alojza Hrovata, ker je bil baje pri njem neki sestanek v zvezi z mobilizacijo za ilegalo. Na usodni razglas je prišel tudi 21-letni Miha Turk iz Velikih Škrjanč. Ustrelili so ga 31. maja zjutraj v domači hiši, ko se je komaj vrnil iz pripora, kamor so ga strpali Italijani zaradi suma sodelovanja z ilegalo.

Čeprav so partizani v tistih tednih v Mirni Peči zagrešili še več umorov, bomo tu omenili le še Marijo Makše, rojeno Mavec, z Vrhpeči, mater petih otrok. 22. julija 1942 so jo prišli iskat in jo peljali po globodolski dolini. V gozdu pri Dolenjem Globodolu so jo mučili in umorili. Ne vemo zakaj, saj o njeni obsodbi niso napisali razglasa, vemo pa, da je Marija bila Mavčeva iz Čemš, sestra štirih bratov, ki so bili konec maja v Stamenkovićevi skupini. Morda bi bil to lahko odgovor na gornje vprašanje.

Figure 17. Povšetova drvarnica – leta 1942 je bila še s slamo krita

Še enega dejstva pri obravnavanju Stamenkovićeve rezistence ne moremo prezreti, namreč kako so nanjo gledali Italijani. Znano je, da so bili v Mirni Peči zlasti karabinjerji od začetka povezani s partizani. Stane Potočar v svoji knjigi pove, kako je marešalo pred roško ofenzivo poslal v gozd njegovo sestro, da bi jih opozorila na nevarnost. Prav gotovo pa to ni bila edina taka zveza v Novem mestu in okolici. Zato res ni čudno, da so Italijani tako hitro vedeli za “belo gardo”. Le nekaj ur po smrti Miha Turka v domači hiši na Škrjančah so Italijani že pisali, da je bil pripadnik bele garde. Od kje jim to ime? Mar so Italijanom to povedali Mihovi domači? Mar je o beli gardi govoril Jože Povše, ko je 28. maja zvečer pribežal domov? Prav gotovo ne, pač pa so njegovi zasliševalci pri hmeljniškem kozolcu govorili o beli gardi in nekaj dni kasneje izdali Razglas o obsodbi in ustrelitvi članov belogardistične organizacije. Torej sta proti Stamenkovićevemu odredu bili usmerjeni dve sili: partizanska s posebno naredbo štaba Dolenjskega odreda in italijanska, ki bi prej ali slej ukrepala načrtno, če morda dogodek 28. maja vzamemo bolj kot slučaj. Obstoj neke nekomunistične rezistence v takih razmerah je bil torej nemogoč in mirno lahko rečemo, da je bila že pred ustanovitvijo obsojena na smrt. In pri tem bi še slepec lahko videl, da niti Stamenkovićeva skupina niti oni, ki so jih v tistih dneh odpeljali od doma in pomorili, niso imeli prav nobene zveze z Italijani. Njihov greh je bil v tem, da so bili »belogardisti«, to pomeni, da niso bili za komunizem. Dermastjeva naredba od 28. maja o tem zgovorno priča.

2.1.5. Veliko bi še bilo treba povedati

Komandant Dolenjskega odreda, ki je izdal razglas o ustrelitvi devetih »belogardistov«, postrelil pa jih je v resnici še več, je bil najbrž prepričan, da je temeljito opravil svoje delo. Ni vedel, da je le nekaj ur po razpadu Stamenkovićeve skupine v bližino Novega mesta prišel odred iz Ljubljane pod vodstvom Milana Kranjca in Dobrivoja Vasiljevića. Kljub težavam in razočaranju, da nikjer niso dobili obljubljene okrepitve, so vztrajali in nadaljevali pot. Ivan Korošec – tudi sam eden izmed njih – o tem takole piše: »V četrtek, 28. maja, zjutraj je odred prečkal Krko pri Dvoru in nadaljeval pohod po cesti mimo Soteske do Podturna, nato pa prek Sušic, mimo Drganjih sel in Birčne vasi do Težke Vode, od tu pa v okolico Šentjošta pri Stopičah. Pri Birčni vasi je odred dobil zvezo z Novim mestom in sporočilo, da je Stamenkovićeva skupina pri Potovem Vrhu in da jo napadajo Italijani.« (Ivan Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 52.)

Figure 18. Kaplan Šinkar s svojimi fanti

Ob prihodu v taborišče pri Šentjoštu je Kranjčev odred še vedno štel samo okrog 20 borcev. Ko je preko Stopič vzpostavil zvezo z Novim mestom, je lahko natančneje ocenil situacijo: okrog njega na tej strani Gorjancev je bilo blizu 200 partizanov Dolenjskega odreda, ki so že izvajali posebni ukaz o uničevanju »bele garde«, onkraj Gorjancev pa najmanj sto mož Belokranjsekga bataljona, da o Italijanih niti ne govorimo. Na to področje so občasno pribežali pred Nemci razbiti oddelki štajerskih partizanov in prav to je Kranjc odločil obrniti v svoj prid. Natančno je poizvedel o vseh podrobnostih in posebnostih dolenjskih partizanov in ukazal, da se njegove patrole izven taborišča prav tako obnašajo in predstavljajo kot oddelki Štajerskega bataljona. Upal je, da bo tako nekaj časa imel mir, medtem pa se bo odred okrepil. Korošec piše, da ime Štajerski bataljon »ni bilo usmerjeno proti partizanom, temveč v lastno kritje zaradi tedanje premoči partizanov ter ukaza njihovega poveljstva, naj uničijo vsako gibanje proti okupatorju zunaj OF«. (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 71.) Dodajmo, da je bilo tako maskiranje možno, ker je Kranjčeva skupina prišla od drugod in bila na terenu popolnoma nepoznana. Seveda pa ni mogla živeti brez povezave s terenom in vodstvom v Novem mestu. Kljub strogi konspiraciji se je tako od časa do časa zgodila kaka nepazljivost in vzbudila pozornost nasprotnika, ki je bil neprestano buden. Po šestih tednih zato ni bila več skrivnost, kdo se skriva za imenom Štajerski bataljon.

V pripovedi o tragični usodi Jožeta Povšeta iz Goriške vasi se pojavi njegov bratranec Srečko kot partizan, pripravljen pomagati »belogardistu«. Kdo je bil ta nenavadni partizan in kaj je bilo kasneje z njim? Rojen je bil leta 1919 v Žužemberku kot tretji od devetih otrok Leopolda Povšeta, Špančkovega iz Goriške vasi in njegove žene Jožefe. Oče je najprej kot orožnik, kasneje pa kot sodni uradnik služboval po raznih krajih, od leta 1924 pa je imel stalno službo na sodišču v Novem mestu. Med devetimi otroci je bilo po vrsti šest sinov, nato pa tri hčere. Srečko ni kazal veselja za učenje. Poslali so ga k salezijancem v Veržej, pa se je kmalu vrnil domov, poskusili so v Stični, pa tudi ni šlo. Ker se niti učenja obrti ni oprijel, je ostal brez poklica in opravljal razna priložnostna dela. Takoj v začetku okupacije je bil zavzet za odpor proti okupatorju. Povezal se je z OF, ki je do tedaj na tem področju edina nekaj pokazala. V začetku marca 1942 je odšel k partizanom, vendar je kmalu postal nezadovoljen, ker je spoznal, da imajo vse v rokah komunisti. V začetku junija 1942 je na Hmeljniku rešil bratranca Jožeta, 2. julija pa se je s še 15 drugimi partizani znašel v taborišču Štajerskega bataljona pri Šentjoštu. Franček Saje v Belogardizmu piše, da so »Štajerci« Srečkov vod zajeli, Korošec je prepričan, da so partizani sami prišli k njim, po tretji varianti pa naj bi jih poslalo partizansko poveljstvo, da bi ugotovili poreklo Štajerskega bataljona. Korošec piše, da so vseh 16 partizanov razorožili. Po zaslišanju so jim pojasnili, da so na preizkušnji in jim niso vrnili orožja. »Le vodniku Srečku Povšetu je bila po dveh dneh vrnjena njegova karabinka in pištola. Udeleževal se je naših akcij, patrulj in zased, vendar je bil ves čas pod nadzorom. Drugi možje so bili dodeljeni komori.« (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 84) Dobrih deset dni kasneje so »Štajerci« Srečka Povšeta obsodili na smrt in ga pri Tihaboju blizu Mirne ustrelili. Baje so dobili dokaz, da je še vedno povezan s partizani.

Figure 19. Na tem dvorišču je padel Jože Povše

Prvorojenec družine uradnika Povšeta je bil Leopold. Po dokončani gimnaziji v Novem mestu je vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1943 pel novo mašo. Pastiroval je po raznih župnijah, nazadnje 25 let v Soteski pri Novem mestu. Drugi Povšetov sin Jože je študiral glasbo in postal operni pevec. Celih 18 let je tudi poučeval slepe. Preživel je vojno. – Milan je bil rojen leta 1921 v Trebnjem. Po meščanski šoli v Novem mestu je obiskoval Srednjo gradbeno šolo v Ljubljani. Leta 1942 so ga Italijani odpeljali v internacijo. V jeseni 1943 je postal domobranec. Njegov prejšnji profesor inženir Škof, tedanji poveljnik Tehničnega oddelka Slovenskega domobranstva, ga je povabil, naj pride k njemu. Potem je do konca vojne delal v njegovi pisarni v Ljubljani. Maja 1945 je imel srečo, da je ostal na Koroškem in kasneje obiskoval begunsko gimnazijo. Ko je zvedel za smrt brata Cvetka, se je odrekel študiju gradbeništva, ki je bilo že nekaj časa njegova tiha želja, in se odločil za duhovniški poklic. Novo mašo je imel leta 1952 v Argentini. Po letu 1973 vodi župnijo Mar de Ajo 420 km južno od Buenos Airesa. Tudi peti sin France je postal glasbenik in preživel vojno ter revolucijo. – Najmlajši sin Florijan – Cvetko je bil rojen 1924. Po dokončani gimnaziji v Novem mestu se je vpisal v prvi letnik bogoslovja, vendar ni začel študija, ker se je odločil za odhod k domobrancem. Ob vrnitvi iz Vetrinja je bil pri poizkusu bega iz prehodnega taborišča v Kranju ranjen. Niso ga dali v bolnišnico, ampak so ga še videli med drugimi jetniki v Škofovih zavodih v Šentvidu, od tam pa je izginil neznano kam.

Za šestimi fanti so pri Povšetovih prijokale na svet še tri hčere: Zinka, Mara in Marjeta. Skrbna oče in mama sta tudi za njihovo vzgojo in izobrazbo dobro poskrbela. Naša zgodba nas seveda spet spomni na partizana Srečka. Nehote se nam vzbudijo dvomi, ali je bila sodba »Štajercev« nad njim upravičena. Tem dvomom pritrjuje dejstvo, da »osvoboditelji« po vojni niso pokazali nobenega zanimanja za njegovo usodo in ga tudi niso napisali na spomenik svojih padlih in umrlih.

Figure 20. Milan Povše v Argentini

Marsikaj bi lahko še povedali o Mirni Peči v letih med vojno in takoj po njej ter o mirnopeških domobrancih, ki jih je bilo za najmanj dve stotniji, čeprav v domačem kraju niso nikoli imeli postojanke. Lahko bi razmislili tudi o kaki senci, ki je padla na njihovo delo. Vendar bomo vse to prihranili za drugo priliko, današnji Kako se je začelo pa zaključili z nekaj podatki o treh udeležencih prve novomeško-mirnopeške rezistence.

O Francu Jarcu smo že govorili, kako je kot petošolec novomeške gimnazije vneto pomagal pri pripravi prosvetnega tabora v Mirni Peči. Bil je eden tistih, ki so maja 1942 na Povšetovi drvarnici v Goriški vasi čakali na odhod v ilegalo. 28. maja 1942 se je rešil tako pred Italijani kot pred partizani, vendar so ga Italijani kasneje prijeli in odpeljali v internacijo. Po povratku je bil legist in domobranec. Maja 1945 je šel z drugimi na Koroško, bil vrnjen in potem se je njegovo mnogo obetajoče življenje končalo v enem izmed množičnih grobišč.

Kaplan Anton Šinkar je postal kurat Štajerskega bataljona. Ko bataljon ni več vzdržal v ilegali in se je preimenoval v Legijo smrti, je bil Šinkar kurat na njenih postojankah v Beli Cerkvi in v Gracarjevem Turnu. Avgusta 1943 je prišel k Novakovemu četniškemu odredu, ki je bil spomladi 1943 ustanovljen v Dolomitih in se je malo prej premaknil na Dolenjsko. V začetku septembra so partizanske brigade s pomočjo italijanskih topničarjev strle četniško obrambo v Grčaricah in med zajetimi četniki je bil tudi kurat Šinkar. Na kočevskem procesu je bil potem obsojen na smrt in 12. oktobra 1943 z drugimi obsojenci ustreljen v gozdu pri Mozlju. Zapustil je poslovilno pismo na brata Alojza, kjer je med drugim zapisal: »Poslavljam se od tega sveta. Ni mi težka ta pot, saj tudi ne bom nikdar tako pripravljen na smrt kot sedaj. Na tem svetu itak nisem užil posebno dobrega in lepega. Rad bi samo videl bodočnost velike Slovenije in nove naše države. Ne žalujte za menoj!« (Tamara Griesser Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 58.)

Miroljub Stamenković je proti koncu leta 1943 vstopil v Slovensko domobranstvo. Nekaj časa je bil poveljnik višnjegorskega udarnega bataljona. Pred koncem vojne je bil povišan v majorja in imenovan za poveljnika Zaščite okraja Novo mesto. V začetku maja 1945 se je s svojo enoto umikal proti Zidanemu mostu. Ko so ugotovili, da je pot naprej zaprta, je bila enota razpuščena, Stamenković pa je okrog sebe zbral kakih sto prostovoljcev in se z njimi skozi gozdove in čez hribe prebil na Koroško. Umrl je leta 1966 v Sao Paulu v Braziliji. (Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek.) 30. aprila 1945 je novomeški domobranski list Za blagor očetnjave poročal, da so dan prej v Šmihelu pokopali Ivka Laha, enega od borcev prve Stamenkovićeve skupine, ki je padel 28. maja 1942 ob italijanskem napadu pri Potovem Vrhu. Ob grobu mu je spregovoril tudi njegov takratni komandir Stamenković. V govoru je spomnil navzoče, kako se je pred tremi leti pri Škrjančah zbrala majhna, vendar hrabra četica in Ivko je bil med najboljšimi njenimi borci. Ker je vedel, da so ogrožene njegove največje vrednote, je prijel za puško, pa ne tiste od okupatorja, ampak shranjeno iz boljših časov. V roki je nosil puško, v srcu pa željo, da pomaga svojemu narodu, da mu pokaže pravo pot.

Ob tem poslovilnem govoru nehote pomislimo tudi na Jožeta Povšeta iz Goriške vasi in njegove tovariše, ki so se maja 1942 pridružili Stamenkoviću. V čem se je njihov upor – pri tem seveda mislimo na upor proti okupatorju in ne na upor proti veljavnemu družbenemu redu – razlikoval od upora tistih na Frati ali na Hmeljniku? Do kdaj bo kljub več kot petsto uradno priznanim grobiščem še veljal lažni mit, da so bili eni junaški uporniki, drugi pa obsodbe vredni kolaboracionisti?!

3.1.1.

Večine medvojnih dogodkov iz Škofje Loke in okolice se spominjam po pripovedovanju domačih. Ko sem odraščala, sem v domačem okolju od sorodnikov in znancev poslušala zgodbe o partizanih in domobrancih. Globoko so se mi vtisnile v dušo in pustile sledi za vse življenje. Bolj šepetali so, kot govorili na glas, da je partizanska stran že med vojno umorila veliko nedolžnih ljudi. Poboji so se dogajali v samih partizanskih vrstah, po domovih in gozdovih (gmajnah). Partizane so imenovali gmajnarji.

Iz pogovora o ubojih sem si zapomnila nekaj imen. Pri Bičku v Škofji Loki je pod partizansko brzostrelko padlo pet ljudi, med njimi Bičkova mati in oče. Pri Burjevcovih so ubili očeta in dva sinova. Ubit je bil Kernčkov Tine iz Puštala, živinozdravnik Jože Okorn, Andrej Šink s Svetega Ožbolta, še nekaj fantov iz Puštala, mučena in ubita je bila Jera Lukanc iz Puštala. Krožila so tudi imena o ljudeh, ki so poboje naročali in izvajali.

Ropanja po domovih so zelo prizadela ljudi. Praznili so se hlevi in kašče, čeprav so bile družine številne. Ljudje so živeli v strahu in negotovosti pred partizani in trpeli zaradi nacističnega nasilja.

Šolarji smo obiskovali komemoracije za Kamnitnikom pri Škofji Loki. Tam so Nemci ustrelili petdeset talcev, izbranih Škofjeločanov, zaradi provokacije partizana Gaja, ki je ustrelil nemškega vojaka, ko je ta odhajal od krojača. Zakaj so tako kruto izpostavljali in žrtvovali svoje rojake, čeprav so bili opozorjeni in so dobro vedeli, kako kruto se okupator maščuje? Gaj si je po vojni sodil sam, ustrelil se je sredi trga v Škofji Loki. Stric Tone mi je povedal, da so Nemci na seznam vpisali tudi mojega starega očeta Franca Bernika, vendar so ga z njega črtali, ker so izvedeli, da ima tri sinove v nemški vojski, kot bomo spoznali v nadaljevanju zgodbe.

Ljudje, ki so si vzeli pravico ubijati svoje ljudi, so si vzeli tudi pravico, da so jih ožigosali za izdajalce, čeprav so se ti uprli le njihovemu nasilju in niso hoteli sodelovati z njimi na tak način. Vsak, ki je bil drugačnega mnenja, je tvegal življenje. Grozno je bilo slišati, da so v Sovodnju na obrobju Puštala ustrelili Zaplankarjevega Toneta z otrokom v naročju, ker ni hotel z njimi v gmajno.

Opisala bom medvojno tragedijo družine Bernik, po domače Ožboltovih iz Puštala pri Škofji Loki. Sem hčerka Janka, najstarejšega sina Bernikove družine, rojena leta 1942.

Ganile so me predvsem zgodbe dveh ubitih stricev, Franceta in Tineta, umrlega Gašperja in mojega očeta Janka.

Starim staršem, mami Luciji Hafner (r. 1884) in Francu Berniku (r. 1886) se je v letih od 1911 do 1928 rodilo enajst otrok. Trije so umrli v zgodnjem otroštvu, odraslo je osem sinov. Sin Pavle (r. 1917) je leta 1935 odšel v Indijo, tam postal misijonar salezijanec in preživel v Indiji vse življenje. Umrl je leta 2000 in je tam tudi pokopan.

Stari oče je vzdrževal družino z glavnikarstvom. Glavnike je izdeloval iz živalskih rogov. Med prvimi je imel električni motor, s katerim je določena dela opravljal tudi za ostale tri glavnikarje v Škofji Loki. Moj oče mu je pri tem pomagal. Ni bilo vsega v izobilju, vendar je družina za tiste čase normalno živela. S pridnostjo so drug za drugim prihajali do kruha.

Moj oče Janko (r. 1913) in njegov brat France (r. 1915) sta se že pred vojno preselila na Hribec v mežnarijo, k cerkvici, ki je posvečena Povišanju sv. Križa. Je v neposredni bližini Ožboltove domačije. Moj oče je nadomestil umrlega mežnarja, se poročil in že med vojno sta se za menoj rodila še sestra in brat.

Kot nobeni, tudi Bernikovi družini vojna ni prizanesla. France je šel k partizanom. Določili so mu mesto, kje naj počaka nekega julijskega večera leta 1943. Čakal je vso noč, nihče od partizanov ga ni prišel iskat. Ponj so prišli kasneje in mu očitali, da jih ni čakal. Mojemu očetu je France odsvetoval, da bi šel k partizanom, ker je imel že majhne otroke, češ da je zadosti, da gre on. Od petih fantov, ki so bili še doma, je zadnje leto vojne odšel k partizanom še najmlajši Peter (r. 1928). Trije so morali v nemško vojsko: Gašper (r. 1922), Tine (r. 1924) in Tone (r. 1926). Jože (r. 1925) se je že na začetku vojne zaposlil na neki kmetiji v Avstriji in tam ostal tudi po vojni.

France, ki je šel v partizane, je bil po nekaj mesecih med hajko ustreljen. To je bilo v Stari Oselici v Poljanski dolini. Partizan Jurij Trnovec, Špeharjev iz Škofje Loke, je po vojni Francetovemu bratu Tonetu povedal, da so Franceta in njegovega prijatelja Plevnarskega Toneta ustrelili v hrbet partizani sami. Da bi ta umor prikrili, je dobila mati lažno sporočilo, da je bil ubit na Turjaku. Vendar je partizan Ivan Franko – Iztok iz Škofje Loke, ki je bil takrat komandant na Turjaku, zagotovil, da Franceta tam ni bilo, saj nihče iz Škofje Loke ni bil ubit na Turjaku. Mati je dobila spomenico in mesečno majhen denarni prispevek. Kmalu so domači izvedeli, kaj se je s Francetom v resnici zgodilo. Nikoli nismo izvedeli, zakaj so ga ubili in kje je zakopan. Po vojni je eden od domačih borcev zagotavljal mojemu očetu, da ga pri uboju Franceta ni bilo zraven in s tem potrdil resnico o umoru. France je bil pristaš ljudske stranke, poštenjak, ki se ni strinjal s komunističnim nasiljem. Zveza borcev ga je vpisala na spominsko ploščo padlih na pročelje zgradbe svoje organizacije.

Figure 21. Hribška cerkev z mežnarijo

Tineta so Nemci leta 1943 poslali v Rusijo na fronto. Bil je ranjen in se je prišel domov zdravit. Tri mesece pred koncem vojne se je pridružil domobrancem v Škofji Loki. Po koncu vojne je odšel z njimi na Koroško, od koder je bil vrnjen v škofjeloški grad. Od tu naprej ne vemo, kje in kdaj je bil ubit. Možno je, da je prišel v Šentvid, ker je soseda Slavka Lukanc povedala, da ga je videla v Šentvidu in da je poslal pozdrave za domače. Po nekaterih informacijah je bil v skupini petdesetih domobrancev, ki so bili mučeni pri Muretu v Sopotnici, nato ustreljeni in zakopani v bližnji okolici (Lovrenška grapa, štirna pri Muretu). Pretresljivo je bilo slišati, da je Burjevcova mati, katere družino smo že prej omenili, videla svojega sina Jakoba v koloni, ki je šla v smrt.

Gašperja, po mnenju brata Toneta najbolj nadarjenega in bistrega sina Ožboltove družine, so Nemci leta 1943 transportirali v Galicijo, kjer je kopal tankovske rove. Ohranjena so še njegova pisma. Januarja 1944 je tam umrl za posledicami meningitisa. Poslali so uradno sporočilo o smrti in vse njegove osebne predmete. Ganljivo je pisemce, ki ga je družini poslal njegov tovariš, kjer obžaluje smrt »dobrega in nepozabnega prijatelja, ki mu bo ostal v trajnem in častnem spominu«. Spoznal je njegovo dobroto in poštenost. To bi lahko rekli za vse Ožboltove sinove.

Mojega očeta Janka so iskali tisti dan, ko so partizani ubili Zaplankarjevega Toneta z otrokom v naročju. Pravočasno in dobro se je skril doma na Hribcu, ker je vedel, da bodo z njim naredili tako, kot so s Francetom. Prišlo je več partizanov ali terencev. Preiskali so vso hišo. Z udarci po stenah so ugotavljali, kje bi bil lahko skrit. Zasliševali so mojo mamo Angelo, kje ima moža in jo ustrahovali. Rekla je, da je šel na Koroško k bratu Jožetu. Iz obupa je celo pokleknila pred mladega fanta s prošnjo, naj dajo mir. Oče je bil skrit na podstrešju pod kupom butar, v roki je tiščal Marijino svetinjico. Ko je nekdo od preiskovalcev premikal butare, je imel oče občutek, da ga je videl, vendar ni bil prepričan. Morda je očeta hotel zaščititi, ker butar ni razmetal. Mama je po prestanem strahu izgubila mleko in ni mogla dojiti moje mlajše sestre.

Po vsem tem, posebno po uboju brata Franceta in drugih sovaščanov, je imel oče zadosten razlog, da se je pridružil domobrancem v Škofji Loki.

Figure 22. Bernikova družina: sedita oče Franc in mama Lucija, ob njej snaha s Štefko, ob njej mož Janko in njegov brat Peter: stojijo z leve Jože, France, Gašper, Tine in Tone

Po koncu vojne ni odšel na Koroško, kot so domobranci večinoma odšli, ampak se je skrival doma. Naša hiša stoji na hribu in je nekoliko oddaljena od sosedov. Oče in mama sta lahko opazila vsakega, ki se je bližal hiši. Skrival se je pred vsemi, zaupal je le domačim. Mama me je odpeljala k teti v Poljansko dolino, da ne bi v otroški zgovornosti izdala očeta. To mučno skrivanje je trajalo devet mesecev. Različni ljudje so prihajali poizvedovati, kje je oče. Mama je trdila, da je na Koroškem in na vprašanje, če kaj piše, je pritrdila. Če so spraševali za pisma, je rekla, da jih sproti zažge. Starša sta prestala veliko strahu in stisk, bila sta stalno v napetosti, kaj se bo zgodilo. K sreči nismo trpeli prevelikega pomanjkanja. Mami je do svoje smrti l. 1946 pomagal stari oče France in nekateri dobri ljudje. Po devetih mesecih se je ustavila pri nas soseda. Pred njo se ni skril, ker ji je zaupal, vendar ga je izdala. Naslednji dan so očeta po temeljiti preiskavi našli in odpeljali v zapor na loški grad. Tu je bil nekaj časa. Povedal je, da so jetnike hodile pretepati tudi ženske. Z gradu so ga premestili v zapore na Miklošičevo v Ljubljano, kjer je prestajal mraz in lakoto. Mama mu je pošiljala pakete s hrano, vendar jih ni dobival. Po devetih mesecih preiskovalnega zapora so ga izpustili, ker ni nihče pričal proti njemu, ampak se je zanj zavzel bivši partizan Cveto Kobal. Zaposlil se je kot glavnikarski pomočnik pri Kisovcu v Škofji Loki. Zaradi želodčnega obolenja je prezgodaj umrl.

Tone, edini še živeči sin Ožboltove družine, je z nemško vojsko moral najprej v Avstrijo, nato pa v Nemčijo. Iz Nemčije je bil transportiran v Francijo, kjer je postal leta 1944 ujetnik zaveznikov. Po srečnih naključjih je preživel. Z ujetniki je bil poslan v Neapelj, kjer so stražili angleške lagerje. Od tam so odhajali deloma v partizane, deloma v kraljevo vojsko. Po formiranju vlade v Jugoslaviji so jih Angleži razpustili. Večinoma so odšli v Argentino. Tone se je preko Rima in Trsta leta 1946 vrnil domov.

Povedal je, kako skrušena je bila mati po izgubi treh sinov. Tineta je še vedno čakala. Po vojni ji je umrl tudi mož France.

Skoraj izpraznjen Ožboltov dom je uredil in ohranil Tone z družino. Na družinski grob je vpisal tudi brata, za katera ne vemo, kje sta zakopana.

Figure 23. Otroci Janka in Angele Bernik po vojni

3.2.1.

Naše življenje sestavljajo srečna, manj srečna in žal tudi zelo nesrečna naključja in okoliščine. Ko je bilo med vojno življenje zgoščeno in so si dogodki bliskovito sledili, so bili mnogi vrženi v okoliščine, ki jih niso izbirali sami.

Videli bomo, kako je nesrečno naključje zaznamovalo domobranca na oklopnem vlaku Cirila Musarja (1923). Njegova izpoved se bo morda v marsičem razlikovala od mnogih drugih, ki jim sledimo v Zavezi. Nesreča ni v njem pustila sence zagrenjenosti, nobenega ‘zakaj’, nobenega ‘če ne bi’. Danes je prepričan je, da je bilo nesrečno naključje zanj – milost.

Oče Cirila Musarja je bil učitelj in šolski upravitelj v Zidanem mostu. Leta 1939 se je upokojil, kupil hišico v Vodmatski ulici v Ljubljani. kjer je odslej živela družina. Ciril je imel štiri sestre in brata.

V tem letu se je Ciril vpisal na učiteljišče. Vojni dogodki so puščali sledove tudi med učiteljiščniki. Sprva so bili vsi proti okupatorju, ko pa so zvedeli za poboje, ropanja in požige po Dolenjski, Notranjski, Suhi krajini in Beli krajini, so se začeli opredeljevati. Ljubljana sama je postala žarišče nasilja OF. Učiteljiščnike so pretresli umori bana Natlačena, Ehrlicha, Kiklja, Peršuha in streljanje talcev – poštenih in zavednih Slovencev – in razvedelo se je, da je OF posredovala sezname teh talcev italijanski policiji. Posebno močno jih je prizadela smrt študenta četrtega letnika učiteljišča Ivana Pavčiča iz Bizovika, ki je bil tam organist, igralec v prosvetnem domu in režiser otroških igric. S petimi drugimi iz Bizovika so ga sredi maja 1942. aretirali, odgnali na Polico in jih tam vse zverinsko pobili. Leto kasneje so domači našli njegove posmrtne ostanke in ga pokopali na domačem pokopališču v Bizoviku. Na pogrebu so se zbrali mnogi učiteljiščniki, tudi Ciril. Razumljivo, da je moral škof Rožman v posebnem pismu opozoril na brezbožni komunizem OF, zato naj verni Slovenci ne sodelujejo s komunisti in njihovo – za slovenski narod – pogubno ideologijo. Večina učiteljiščnikov je vedela za vsebino škofovega pisma.

Med vojno je prijatelj povabil Cirila v mladinski oratorij k salezijancem na Kodeljevo. Tam so igrali namizni tenis, nogomet in šahirali, pa tudi duhovnosti niso zanemarjali. Njihov duhovni vodja je bil salezijanec Ludvik Novak s Primorske. Ko je šel obiskat domače, so ga na Primorskem likvidirali. Kdo, zakaj, so se spraševali mladi v oratoriju. Njegova smrt jih je ponovno razcepila: nekateri so bili za OF, nekateri proti, mnogi pa niso vedeli, da se pod krinko OF skriva komunistično nasilje in borba za oblast. Ciril z ideološko opredelitvijo ni imel težav. Z OF se ni mogel strinjati, pa najsi so njeni somišljeniki po ljubljanskih ulicah še tako vneto raztresali lističe z napisi: Živela OF. Ljubljančani so se pokoravali njenim ukazom, ko je npr. od njih zahtevala, da ob določeni uri zvečer ni nobenega na ljubljanskih ulicah. Prebivalci so počasi doumeli, da s takimi ukazi komunisti preverjajo svojo moč.

Razumljivo, da je na komunistično propagando in nasilje na različne načine odgovorila italijanska oblast. Da bi preprečila mladim vstop v OF, je zgodaj zjutraj konec junija 1942 izvedla temeljito racijo na Vodmatu in v Zeleni jami. Zajeli so mnogo mladih fantov in jih poslali v Gonars, tudi Cirila. Odšel je s transportom dva dni pred tistim, ki so ga partizani napadli in ustavili na Verdu pod pretvezo, da osvobajajo fante in može. V Gonarsu sta se srečala z bratom, ki je bil tja poslan eno leto pred Cirilom. Študente, tudi Cirila, so spustili decembra domov, brata so poslali v taborišče v Arezzo.

Ciril se tudi zdaj ni mogel navdušiti za OF. V šolskih počitnicah poleti 1943 so salezijanci za mlade v oratoriju organizirali delo na opuščenih kmetijskih posestvih kočevskih Nemcev, na t. i. Emonskem posestvu pri Stari cerkvi. Njihov vodja je bil salezijanski duhovnik Blatnik. Delo je bilo še posebej dobrodošlo štajerskim študentom, da bi si prislužili kakšen dinar. Tu jih je presenetila italijanska kapitulacija. Partizani so jih takoj mobilizirali, le dvanajst jih je odšlo proti Ljubljani, med njimi tudi Ciril.

Italijani so se umikali iz Kočevja proti Ribnici in se pri Dolenji vasi zapletli v boj s partizani. Italijani jim niso hoteli izročiti orožja. Dvanajsterica salezijanskih mladincev se je nehote znašla sredi napada. Nekateri so prišli do Ribnice skupaj s partizani, nekaterim, tudi Cirilu, se je zdelo bolj varno, da so se skupaj z vaškimi stražarji prebili do Ribnice. Čez nekaj dni, ko se je italijanska vojska umaknila, so partizani »osvobodili« Ribnico in »zavzeli« prazne postojanke italijanskih vojakov.

Kako oditi iz Ribnice proti Ljubljani? Blatnik, ki se je poznal s partizanskim komandantom dr. Brilejem, je od njega izposloval, da je dal dovoljenja za dvanajst salezijansih »tovarišev«, da so lahko odšli proti Ljubljani. Bali so se, da bi morali ostati pri partizanih. Ti so jih nič kaj prijazno pregovarjali: »Kaj se greste kmetijske delavce, boriti se je treba!« Nekateri so se takrat pridružili partizanom, saj jih je navdušil govor partizana z imenom Blisk. Govoril je o zmagi, o bratski Sovjetski zvezi, pa tudi o anglo-amerikanskih zaveznikih.

Preostali salezijanski »tovariši« so se kljub dovolilnicam takoj ob odhodu iz Ribnice napotili v hribe. Tudi ponoči jih niso zapustili. Tukaj so bili zdaj varni, kajti partizani so se zadrževali v dolini. Previdno in skrivoma so 16. septembra pripešačili do Ljubljane in spet sedli v šolske klopi.

Toda mirnega in utečenega šolskega pouka je bilo za Cirila za vedno konec. Decembra 1943 je dobil poziv, da se pridruži domobrancem. Domobranski pozivi so bili bolj vabilo kot ukazi, zato niso zavezovali, ampak se je vsak sam prostovoljno odločil za vstop k domobrancem. Ciril je čutil dolžnost, da udejani svojo protikomunistično opredelitev, zato je poziv sprejel. Brez kakšnega predhodnega tečaja so ga poslali na oklopni vlak na Dolenjsko. O vlaku ni vedel drugega kot to, da nadzoruje železniško progo.

3.2.2. Na oklopnem vlaku

Po kapitulaciji Italije in ustanovitvi domobranstva so Nemci oskrbeli tri oklopne vlake, ki so nadzorovali proge pred partizanskim miniranjem in drugimi okvarami tračnic, ki so onesposabljale promet. Večkrat so partizani tračnice razstavili in jih npr. speljali v drugo smer kot nekoč pri Čušperku, da je ves oklopni vlak razen lokomotive zgrmel navzdol v dolino.

En vlak je varoval progo med Ljubljano in Rakekom, drugi med Grosupljem in Višnjo Goro, tretji med Ljubljano in Kočevjem. Proge niso potrebovali le Nemci za oskrbovanje vojaštva, ampak tudi civilno prebivalstvo, ki je bežalo iz Dolenjske, Suhe krajine in Bele krajine v Ljubljano. Velikokrat so se morali potniki ob partizanskih »napadih« na vlak skriti pod klopi, da jih ne bi zadele krogle in ranile razbitine šip. Progo so potrebovali tudi domobranci, da so oskrbovali svoje posadke v Ribnici in Kočevju z množico pribežnikov, predvsem žensk, otrok in starejših, ki so jih partizani izselili iz njihovih domačij, jih povsem oropali ali zažgali. »Kar k svojim v Kočevje pojdite!« so jih zasmehovali.

Za lažje razumevanje Cirilove pripovedi in nevarnega položaja domobrancev na oklopnem vlaku naj na kratko opišem sestavo vlaka in dolžnosti domobranskih vojakov na njem.

Parna lokomotiva je bila vedno na sredini kompozicije. Obstala je na progi, čeprav so vagoni levo in desno od nje iztirili. Na skrajni levi in skrajni desni kompozicije sta bila po dva nizka tovorna vagona, imenovana slepa, da sta bila ob iztirjenju ali aktiviranju mine prva poškodovana in opozorila na nevarnost. Sledil jima je na vsaki strani po en oklopni vagon brez strehe, da so lahko vojaki videli preko. Vse stranice in dno vagona so bili obloženi z debelo plastjo hrastovega lesa, čezenj so bile pritrjene močne železne plošče, ki jih niso mogli prebiti niti izstrelki mitraljeza. Na vsaki strani je bila odprtina za mali minomet, s katerim se je lahko streljalo dokaj nizko. Vrat vagon ni imel, le odprtino v podu. Tema dvema vagonoma sta na vsaki strani sledila po en oklopni vagon s streho, obložena na enak način in z več strelskimi linami za težke strojnice. Služila sta tudi za prevažanje orožja: strojnic, brzostrelk in zabojev s strelivom. Bila sta v celoti zaprta, odprtina v podu je služila za vrata. Enako zavarovana je bila na prednjem delu tudi lokomotiva, da je ščitila strojevodjo. Vlak je običajno ostal v isti sestavi, najsi je vozil v eno ali drugo smer.

Oklopni vlak, ki se je premikal v obeh smereh med Ljubljano, Šmarjem, Grosupljem, Ribnico in Kočevjem, se je uradno imenoval Tretji vod železniške baterije. Na njem je bilo od trideset do štirideset domobranskih vojakov. Bili so samostojna vojaška enota sredi partizanskega ozemlja. Progo so morali imeti vedno pod nadzorom. To jim je uspevalo, ker so bili vsi zanesljivi in odgovorni, pa tudi mladostno zagnani. Če je komandir vprašal: »Ali greš?« so bili fantje veseli, da lahko izpolnijo povelje in v tistem trenutku na nevarnost niti niso pomislili. Njihovi komandirji so bili naprej Kozina, nato Miro Seibitz in na koncu vojak stare jugoslovanske vojske oficir Pipp.

Figure 24. Del oklopnega vlaka – prvi z desne Stane Štrbenk

Mine, ki so jih uporabljali partizani, niso bile mine v pravem pomenu besede: bile so podobne topovskim kroglam, napolnjene z razstrelivom in so eksplodirale samo takrat, če so bile po žici zvezane z napravo za aktiviranje, ki jo je moral nekdo sprožiti. Lahko je bila žica napeljana na tir, da se je mina sprožila, ko je vlak zapeljal čez žico. Kadar so na pohodu ob progi domobranci naleteli na mine z žico, so zbežali, ker so vedeli, da so v bližini partizani, ki jih bodo aktivirali. Če so bile brez žice, so razkopali gnezdo in tisti, ki je bil tega vešč, je odstranil detonator. Pozorni so bili tudi na tračnice, ki so jih partizani poškodovali tako, da je vlak iztiril. Velikokrat so ob progi naleteli na lesene drogove. Na koncu so bili privezani šopi slame, namočeni z nafto. A do požara na progi ni prišlo.

Običajno so domobranci vedeli, kje so mine najbolj pogosto nastavljene. To je bilo v okolici Šmarja, kjer so se lahko partizani hitro razbežali in poskrili. Nekoč so domobranci zvedeli, da bodo partizani zaminirali enega od obeh predorov na progi med Šmarjem in Škofljico. Domobranci so se pripeljali s svojim vlakom do odseka med obema predoroma. Vnela se je huda borba, domobranci so naredili izpad iz vlaka, partizani so zbežali, ujeli so le konja komandanta Dakija, ki je nosil njegovo usnjeno torbo z zemljevidi in poročili.

Partizani so vlak z domobranci napadali ponoči, redkokdaj podnevi. V vlaku so bili domobranci omejeni v gibanju, velikokrat so morali narediti izpad kot takrat, ko so jih napadli partizani iz gradu pri Mlačevem. Padli so v osir partizanov, nobenega niso videli, niso prepoznali drug drugega, krogle so jim dobesedno frčale nad glavami, bili so brez zaščite. Ob vsakem izpadu iz vlaka ali ob vsakem koraku po progi je prežala nanje negotovost, nevarnost in smrt. Konec vojne je iz tega oklopnega vlaka dočakalo le kakih deset domobrancev.

Nič čudnega ni, da so partizani tudi na oklopnem vlaku imeli svojega vohuna, živahnega, mladega fanta, ki je velikokrat odhajal v vas blizu Grosuplja, češ da ima tam svoje dekle. Dražili so ga s tem dekletom, nihče pa ni pomislil, da v tisti vasi obiskuje terence in jim nosi poročila o premikanju vlaka. Le to se jim je čudno zdelo, da kopni zaloga ročnih bomb, ki so jih malokdaj rabili. Nemci so izvohali, da fant izdaja, aretirali so ga, postavili pred vojaško sodišče in obsodili na smrt z ustrelitvijo. Ustreliti so ga morali domobranci z oklopnega vlaka. Ustreliti sovražnika v boju je bilo nekaj čisto drugega kot pa streljanje iz dolžnosti nekdanjega kolega. V vodu so izbrali štiri, ki so vanj ustrelili, toda krogla je bila le v eni puški. Čigavi, niso vedeli.

Izdajal jih je tudi postajenačelnik iz Grosuplja, ki je bil komunist. Vanj so kmalu posumili, saj so večkrat dobili vtis, da so se pripeljali z vlakom partizanom v naročje kot naročeni.

Eden od Cirilovih kolegov na oklopnem vlaku je bil Stane Štrbenk (1927), ki je sedemnajstleten pristopil k domobrancem, se izuril za minometalca in bil poslan na oklopni vlak. Od njega smo izvedeli zgoraj navedene podrobnosti o vlaku in življenju na njem. Do konca vojne je bil na vlaku, na tirih in v napadih. Vojaško življenje je nanj močno vplivalo.

Svoje vtise o tistem času je Stane Štrbenk takole strnil: »Vojska je nekaj posebnega. Vojak se kar naprej sooča s smrtjo. Privadiš se na ranjence, mrliče, na nevarnosti, vedno manj si paničen, vedno manj občutljiv. Vojak se brani, tako da ubija, ker je ogrožen in v nevarnosti. Svojo človečnost ponovno najde, ko je nevarnost mimo in je borbe konec.

Še danes se s posebnimi občutki spominjam našega srečanja z ranjenim partizanom. Po napadu s partizani med Šmarjem in Škofljico smo ob progi v cevi za odtok vode opazili ranjenega partizana. Nismo ga hoteli ustreliti. Vabili smo ga ven. Ni si upal. Na naše prigovarjanje je končno le prilezel ven. Takrat sem prvič videl partizana od blizu. Saj je vendar običajen mlad fant kot vsak od nas! Vedno bolj nas je navdajalo čustvo simpatije, naklonjenosti do fanta. Kar nismo vedeli, kako bi mu čim bolje obvezali rano ali mu kako drugače ustregli. Ali je morda žejen? Bi pil vodo? Ni dosti govoril, verjetno nam ni zaupal. Z vlakom smo ga odpeljali v vojno bolnico v Ljubljano. Kaj je bilo kasneje z njim, ne vemo.

Figure 25. Ciril Musar

»Škoda, da je bilo v vojni toliko sovraštva. Morda bomo prav zato do konca življenja ostali vsak na svoji strani, kot da bi si bili še vedno nasprotniki v boju,« razmišlja danes gospod Stane Štrbenk.

»Ciril je bil drugačen od nas. Ves čas je ostal mehak, blag, dobrosrčen, sanjav, ustrežljiv in ubogljiv. Tak je še vedno. Morda so te lastnosti botrovale nesrečnemu naključju, ki ga je doletelo na oklopnem vlaku.«

Prepustimo zdaj besedo Cirilu Musarju.

3.2.3. Eksplozija mine na progi

»Tiste noči, 22. marca 1944. smo šli pred vlakom štiri fantje in z baterijo pregledovali progo. Vračali smo se iz Škofljice proti Grosuplju. Tam smo imeli svojo postojanko s kuhinjo in nekaj ležišči. Močni žarometi vlaka so nam bili v pomoč, bili pa smo zato dobro vidni iz bližnjih partizanskih zased. Z menoj so šli še Kogej Pavle, Stane Štrbenk in Mrvar. Če so kje nastavljene mine, jih bomo našli na odseku v okolici Šmarja. Gor grede nismo našli nobene.

Pričakovali smo, da nas bodo v Šmarju zamenjali, a so nas pregovorili, da gremo še naprej do Cikave. Pričel se me je lotevati občutek, da vlak vozi hitreje. Proga se na tem delu nekoliko spušča. Tudi jaz sem hitreje prestopal robove pragov ob tračnicah. Ali bom zmogel tako hitro? Koliko časa še? Zdelo se mi je, da nam je vlak vedno bliže za petami. Ali nas bo kar povozil, saj vseh strojevodja niti ne vidi dobro.

Odločil sem se, skočil vstran in dal strojevodji znak z baterijo, tako da sem z njo zaokrožil po zraku. To je bilo med nami dogovorjeno znamenje, da je na progi mina. Jaz sem dal znak zato, naj vlak ustavi, ker preveč pospešuje hitrost. Mina pa je resnično bila, a je nisem opazil. Nenadoma je silovito počilo, me vrglo na tla in obsulo s prstjo in kamenjem. Mislil sem, da me je povozil vlak. Šele potem so mi fantje povedali, da je eksplodirala mina, ker so partizani mislili, da z baterijo dajem strojevodji znamenje, ker naj bi opazil mino.

Sprva nisem občutil nobene bolečine. Verjetno sem bil nekaj časa v nezavesti. Potem pa me je vedno bolj žgalo v obraz in v oči. Slišal sem streljanje, ne vem več, kako dolgo je trajalo. Ležal sem na tleh, tudi ostali trije so zaradi napada ležali. Ko se je umirilo, sem se s težavo pričel pobirati. Toda groza, nič nisem videl! Povsod sama tema! Kje je vlak, kje ostali fantje? ‘Ne vidim! Nič ne vidim,’ sem obupan ponavljal in taval proti vlaku, vsaj mislil sem tako. Negotovo sem stopical, toda proč od vlaka, v smeri proti partizanom, so mi potem povedali.

Pritekli so fantje in me zavlekli v vagon. Tudi Pavleta je ob eksploziji vrglo v zrak, a je bil le lažje ranjen. Povedal mi je, da je na progi našel okvire mojih očal.« Ob tem spominu se Ciril toplo nasmeje, saj očal ni nikoli več potreboval …

Stane Štrbenk ne more pozabiti Cirilovega pretresljivega ječanja, ko so ga prinesli v vagon. »Nič ne vidim! Ne vidim! Ali bom še kdaj videl?« Kako naj mu pomagajo? Tolažili so ga, naj počaka, da mu izmijejo z obraza plast zemlje in prahu. Za silo so ga zmili in se z grozo zastrmeli v njegov obraz: Bil je ožgan, zmaličen, ožgane so bile tudi oči, ki so mrtvo strmele vanje in spraševale: Ali bom še kdaj videl? Nič ne vidim!

Z vlakom so ga odpeljali v Ljubljano, prav pred bolnico na Zaloški so se ustavili. Te vožnje in prihoda v bolnico se Ciril ne spominja, ker se je ponovno onesvestil. Ve le to, da se je oddahnil, ko so ga skopali in mu očistili obraz. »Zdaj sem v dobri oskrbi,« se je oddahnil in upal, da mu zdravniki vrnejo vid.

»V bolnici so mi skrbno zdravili obraz in vlivali upanje, da bom morda nekoliko videl na eno oko. Verjetno so me s tem hoteli tolažiti. Omenili so, da so mi ob eksploziji drobci leč ranili in uničili očesni zrkli.

Figure 26. Ciril Musar pri učenju

Maja so me premestili v Mladiko. Nihče več ni govoril o upanju, da bom še kdaj videl. Dobil sem le temna očala. Moja sestra je bila zdravnica in naročili so ji, naj me pripravi, da bom ostal slep. Čudila se je, da sem tako vdano sprejemal slepoto. Danes se tudi sam temu čudim. Nikoli nisem očital partizanom, nikoli obžaloval trenutka, ko sem se pridružil domobrancem na oklopnem vlaku, nikoli krivil zle usode, ki se je znesla nad mano, in si s tem grenil življenje.

Domov sem se vrnil slep in brez mature. Bilo je konec šolskega leta. Za starše je bila moja slepota velik udarec, čeprav mi tega niso pokazali. Očeta sem nekoč slišal, ko je rekel prijatelju, da bi namesto mene rajši on oslepel. Kolegi so mi dopovedoval, da moram končati zadnji letnik in narediti maturo. Ravnatelj učiteljišča Ivan Prijatelj me je prav tako spodbujal in mi veliko pomagal, tudi nekateri drugi profesorji. Požrtvovalna petnajstletna sestra mi je na glas prebirala učno snov. Bila je zelo nadarjena za pedagoški poklic. Zelo hudo mi je bilo, ker je po vojni niso hoteli sprejeti na učiteljišče, tudi ne na slavistiko, le administrativni t. i. ‘Krištofov tečaj’ je lahko opravila in z dekretom so jo nastavili v Kropi. Moje domobranstvo je zaznamovalo vso našo družino.

Pismenega dela mature sem bil oproščen. Nikoli ne bom pozabil izpita iz pedagogike in psihologije pri plemenitemu človeku in velikemu strokovnjaku prof. Stanku Gogalu. Ko sem pri izpitu sedel predenj, me je najprej vprašal, če ga vidim. Odgovoril sem, da ga vidim, saj mi je njegov obraz takoj stopil pred oči. Odgovora je bil vesel. Takoj je navezal pogovor na nepristne predstave in že me je popeljal v psihologijo in me še naprej imenitno spraševal. Ves izpit sem opravljal v obliki pogovora. Tega izpita se najbolj spomnim, ostalih ne več. Pri matematiki smo morali obvladati metodiko poučevanja matematike in sestavljati npr. uporabne naloge.

Avgusta so me poslali v gluhonemnico, v poslopje na Zaloški, ker takrat slepi še nismo imeli svojega zavoda. Oddelek za kasneje oslepele je bil kar v gluhonemnici. Takoj so me začeli učiti Braillove pisave in kmalu sem osvojil pisanje in branje. Obiskala me je ravnateljica zavoda za slepo mladino iz Kočevja in 20. septembra 1944 so me poslali s t.i. ‘kolono’ v Kočevje. Poleg vlaka je na Dolenjsko od časa do časa vozila kolona tovornjakov, ki so jo organizirali Nemci, šoferji so bili domobranci in tudi cesto so pred partizanskimi napadi varovali domobranci. 1. oktobra 1944 so me nastavili kot kandidata za učitelja slepih v zavodu. Za pomočnico in spremljevalko so mi dali vzgojiteljico v zavodu Tilko Juvančič.

Figure 27. Ciril Musar in žena Tilka Jovanovič

Novembra 1944 je bil partizanski napad na Kočevje. Zadnjega novembra se je celotno osebje zavoda s ‘kolono’ odpeljalo v Ljubljano, kjer nas je sprejela gluhonemnica. Takoj smo nadaljevali s poukom, kolikor je bilo zaradi vojnih razmer sploh mogoče. Tilka je prišla v Ljubljano kasneje, ker ni hotela zapustiti zavoda v Kočevju. Zelo sem jo pogrešal, bila je plemenita in blaga duša. Ni me motilo, da je sedem let starejša in 2. aprila 1945 sva se poročila. Dobila sva podnajemniško sobo v škofijski hiši v Šenpetru. Ravnatelj gluhonemnice Mirko Dermelj je bil ženina poročna priča, njegov sin violinist Ali Dermelj nama je v cerkvi zaigral Ave Marijo.

Konec vojne sva oba dočakala v strahu. Vse je bežalo. »Gremo čez mejo!« je bilo povsod slišati. Za naju beg ni imel smisla, tudi žena bi težko odšla. Zelo tesno nama je bilo pri srcu, ko sva kar naprej poslušala kričanje s ceste: »Kri za kri!« »Dol z izdajalci!« in podobno. Potem je prišel razglas, da se moramo javiti »bivši domobranci bivše domobranske vojske.« V zavodu sta bila poleg mene še dva domobranca, ki sta ob koncu vojne oslepela, eden je bil tudi brez roke, Klobčar in Kovačič Lojze. Vedeli smo, da se nam naša slepota ne bo štela za olajševalno okoliščino, pobili bi nas, kot so ranjene domobrance. Ravnatelj gluhonemnice nas je vse tri poklical v svojo pisarno in nam rekel: »Ni se vam treba javiti. Zdaj niste več pripadniki ‘bivše vojske,’ ker bivše vojske ni več! Čez nekaj časa sem ponovno dobil poziv, naj se javim v neki kasarni. Zdi se, da je spet nekdo posredoval zame, kajti že na poti v kasarno, ne vem v katero, mi je nekdo javil, da mi nikamor ni treba hoditi. Čutil sem, kot da me spremlja božja roka.

Januarja 1946 smo se slepi preselili v hišo na Mirje, ki je bila last sester notredamk. Tako smo dobili svoj Zavod za slepo mladino. Sestre so smele v pritličju ohraniti nekaj prostora in kapelo zase, vendar so se pred hišo tolikokrat zvrstili pohodi z vpitjem: »Nune ven! Nune ven!«, da se niso počutile varne in so se kmalu izselile še iz teh prostorov.

Po vojni sem takoj naredil nostrifikacijski izpit, žena pa še različne izobraževalne tečaje. Izpopolnjeval sem se tudi sam, tako da sem dobil naziv učitelj tiflopedagog. Na Ljudski univerzi sem opravil tečaj za tuje jezike in v zavodu poučeval še angleščino in nekaj časa slovenščino.

Prišel sem v okolje, kjer sem imel mir. Nikoli nisem silil v ospredje, dobro sem se zavedal, da bom vse življenje ‘bivši domobranec’. Učiteljem kolegom je v zavod večkrat nosil priznanja, odlikovanja in napredovanja sodnik Zoran Kržišnik. Njegovo ime mi je bilo znano s kočevskega procesa. Kakšnih priznanj nikoli nisem pričakoval in v svojem poklicu sem bil najbolj zadovoljen brez njih.

Leta kasneje me je obiskal bivši partizan, pisal se je baje Žigon in je verjetno potreboval podatke o oklopnem vlaku. Imel je domobranski zapisnik o njem. Tam nisem bil omenjen, zame mu je povedal ravnatelj našega zavoda France Rožanc s katerim sta bila dobra znanca. Hotel je zvedeti vse podrobnosti našega življenja na oklopnem vlaku: kako smo varovali progo, kakšne zveze z Nemci smo imeli itd. Ni se mogel načuditi, da smo bili brez telefonskih zvez in na kako preprost način smo nadzorovali in skrbeli za progo.

Figure 28. Učitelj Ciril Musar

Ob tej priliki mi je tudi povedal, da ima dnevnik, ki ga je pisal moj prijatelj na oklopnem vlaku Franci Šef. Le kako je prišel Žigonu v roke? To bi bili domači po vojni srečni, če bi ga dobili! Žigonu se je zdel zabaven zapis v Francijevem dnevniku, kako je nekje sunil jajca in sem ga potem zaradi tega opomnil, da to ni prav. Kako pošteni in iskreni fantje smo bili!

Razen mladoletnih so bili vsi moji domobranski znanci po vojni pobiti, tudi Franci. Jaz sem bil polnoleten, zagotovo bi bil ubit. Imel sem srečo, da sem oslepel. Tako sem ostal živ in dobil zaradi slepote službo. Slepota me je zaščitila. Mnogi so me pomilovali, toda sam nikoli nisem imel občutka, da sem prikrajšan.«

Med pogovorom s Cirilom Musarjem, sem se sama večkrat zalotila, da bi ga pomilovala ali bi namesto njega izlila srd na nesrečno naključje, ki ga je, enaindvajsetletnega fanta, za vedno oropalo vida. Namesto odlikovanj, priznanj in številnih bonitet, ki so si jih za pogumna dejanja in zvestobo domovini podeljevali borci, so domobranci prejeli smrt in prezir, Ciril pa slepoto. Toda uvidel je, kako dragocen dar je življenje in kako bogato se ga lahko izpolni. »Da mi je bila dana slepota, vzamem kot neke vrste milost,« pravi s tako gotovostjo, da o tem ni mogoče za hip podvomiti.

Figure 29. Ciril Musar na sprehodu

4.1.1.

Ko premetavamo zapiske o dogajanjih pri nas v času druge svetovne vojne, smo kljub nasprotovanju toliko napredovali, da je sicer v pogrošnih razpravah ali pismih bralcev še vedno dopustno govoriti in pisati črnobelo o uporu proti okupatorju na eni in narodni izdaji na drugi strani, v strokovnih krogih pa ni mogoče več zanikati, da je šlo predvsem za revolucijo in zaradi revolucionarnega terorja izzvano državljansko vojno. Vojna je vojna, sredi bojnega hrupa in jeze nobena stran ne izbira sredstev in se za propagando poslužuje neresnic, če so ji le v prid. Ko potihne orožje, spet pišejo zgodovino predvsem zmagovalci, od njih pa je odvisno, koliko se bodo soočili z resnico in je bodo pripravljeni sprejeti. Naši se niso!

Zdaj, ko je minilo dobrih petnajst let, odkar se je obrnil svet. Upali smo, da bo šla partizanska stran vase in v želji po spravi revidirala svojo zgodovino, najmanj, kar smo pričakovali od nje, pa je bilo seveda, da se bo znebila najbolj gorostasnih laži in podtikanj. Žal se to ni zgodilo. Niti za milimeter ni odstopila od svojega videnja in svojih zgodb. Ko primerjamo, kaj se je deset let po dogodku zgodilo okrog Srebrenice, ko imamo resnico čisto kot solza, krivce z izjemo Ratka Mladića kaznovane, mrtve pa popisane in spoštljivo pokopane, in kaj pri nas, se upravičeno čudimo. Nenavadno je namreč, da ni bil pri nas zaradi povojnih pobojev obsojen še nihče, čeprav računamo, da živi še nekaj tisoč ljudi, ki so pri njih sodelovali. General Radomir Krstić je julija 1995 poveljeval Drinskemu korpusu. Niso ga dobili, ko bi držal v roki »smoking gun«, da bi se mu kadilo iz orožja, proti njemu niso imeli nobenih direktnih dokazov, vendar so haškemu sodišču leta 2000 zadoščali tudi posredni, predvsem dejstvo, da je bil poveljnik enote, ki je poboje opravila. Čeprav mu je priznalo, da je izvrševal samo povelja Ratka Mladića, mu je prisodilo 46 let zapora. Major Mitja Ribičič je bil leta 1945 v času pobojev namestnik poveljnika Ozne Ivana Mačka – Matije in vse je šlo skozi njegove roke, pa nič! Sploh nismo prišli do obtožnice, sodišče je zavrnilo celo predlog tožilstva za preiskavo, pri kateri bi zaslišali priče. Zavrnitev pomeni, da smo v tekmi s časom pravdo izgubili, saj nobena od prič ni mlajša od 80 let!

Za nekdanje borce smo opravili opis treh dogodkov iz časa druge svetovne vojne in po njej. Samo za zgled, kako je treba pisati zgodovino, če se je že lotiš. Če nimaš povedati nič novega, molči. Zgodbe povezuje samo to, da je komunistična stran zločine pripisala svojemu idejnemu nasprotniku, čeprav so jih zagrešili italijanski okupator, nemški okupator in komunistična oblast oziroma njena podaljšana roka, Ozna. Poiskali smo ljudi, ki so bili zraven ali zelo blizu, in od njih izvedeli, kaj se je zares zgodilo.

V prvi zgodbi opisuje Janez Škulj iz Adamovega smrt Jožeta Bavdka, kmečkega fanta iz bližnjega Kaplanovega, ki je bil ustreljen 24. julija 1942. Ko se je v času Roške ofenzive italijanska vojska z Ljubljanskega Barja mimo hribov in gora, ki ga obdajajo z južne strani, razlila po Dolenjski in Notranjski, se je zjutraj tega dne ena od njenih enot z zahodne strani približala naselju Kaplanovo v Mišji dolini pri Velikih Laščah. Bavdek je skušal uiti, pa so ga ustrelili. Gre pač za to, da ga komunistična stran opisuje kot prvo žrtev »bele garde« na velikolaškem koncu in skuša na neki način oprati okupatorja. V tistem času je bila uradno priznana samo vaška straža v Šentjoštu nad Horjulom, ustanovljena komaj deset dni prej, vendar partizanskih piscev taka podrobnost ne zanima.

Druga zgodba se je odvijala dve leti kasneje na Primorskem, slabo leto po italijanski kapitulaciji. O njej piše domačinka po pripovedovanju očeta, sama je bila takrat stara tri leta. Zgodba je zelo znana, saj so nemški vojaki ujetima partizanoma odsekali glavi in se pri svojem dejanju dali fotografirati. Še več, mrtvima so v posmeh vtaknili v usta cigareto. Slike so obkrožile svet. Seveda jih je objavil tudi Silvo Grgič v prvi knjigi svoje obsežne monografije Zločini okupatorjevih sodelavcev (Društvo piscev zgodovine NOB, 1995, 364–365). Z Grgičem je prav v zvezi s tem dogodkom polemiziral Boris Mlakar in mu dokazal neresnico. Ko je Mladina poročala o knjigi, je objavila prav te fotografije, izključno samo te. Skratka, manipulacija prve klase. Zločin je zagrešila nemška enota imenovana Kraški lovci, izvežbana za vojskovanje proti gverili. Vojaki so bili zvečine avstrijske narodnosti. Že pred leti se je v Salzburgu začel proti njim proces, izida ne poznamo, kaže pa, da je zadeva potihnila. Avstrija žal še ni korenito obračunala s svojo nacistično preteklostjo. Ne diši ji prati umazanega perilo, raje se razglaša za vojno žrtev. Kako pomembna je resnica in kakšne so posledice nedognane zgodovine, dokazuje trpljenje Slovencev na avstrijskem Koroškem, ki zaradi laži še danes ne morejo uresničiti pravic, ki jim jih zagotavlja 7. člen meddržavne pogodbe.

Tretja zgodba, najbolj obsežna med njimi, nam podrobno prikazuje, kakšna je bila atmosfera v Titovi Jugoslaviji prva leta po »osvoboditvi«. Franca Mojškerca iz Bizovika sta leta 28. aprila 1948 na njegovem domu ustrelila oznovska agenta, zločin pa so pripisali protikomunistični strani. Nedavno je zlagano verzijo v svoji monografiji o Matjaževi vojski lahkomiselno objavil Ivan Premik, kar je spodbudilo Franca Ložarja iz Bizovika, da je dogodek raziskal in nam ga opisal. Mojškerc je bil eden od številnih partijskih funkcionarjev, njegov uboj sam po sebi ni bil pomemben, imel pa je hude posledice za domačine, saj so zaprli polovico vasi, 24-letno Angelo Jakoš pa zaradi dogodka celo obsodili na smrt in ustrelili.

4.2.1.

Ko se je to dogajalo, je bila italijanska ofenziva v polnem teku. Že nekaj dni smo gledali, kako se po naši, Mišji dolini, umikajo partizani na vozilih in peš ter bežijo nekam proti Sv. Gregorju. Kasneje sem bral, da se je ofenziva začela 16. julija 1942 ravno na severnem koncu Ljubljanskega barja ter nadaljevala z obkolitvijo Mokrca in Krima. Vedeli smo, da se bodo prej ali slej za njimi prikazali tudi Italijani, in res so 24. julija zjutraj preplavili našo dolino. Nekaj dni prej so bili naši terenci v španoviji s partizani prisilil vaščane sosednje Ulake, da so prekopali cesto med Velikimi Laščami in Mišjo dolino. Domačin Franc Gruden, zaposlen na velikolaški sodniji kot sodni kurir in izvršitelj je naletel na zapreko in je ljudi prepričal, da je to nevarno, ker se bodo Italijani maščevali, in so jarek zasuli.

Rdeči so imeli Grudnove že dolgo na piki. Nemirni čas okrog ofenzive je jim je prišel kot naročen. Prišli so 23. julija ob 10 uri zvečer. Grudnovi so spali pri sosedih. Pred mesecem dni so jim namreč Italijani s topovi razdejali hišo, na vas in okolico je v pol ure padlo kar 65 granat. Zakaj se partizani in terenci niso spravili samo na očeta in premoženje, ne ve nihče. Ustrelili bi ga lahko kar v hiši, kot so župana Tekavca v Tavžljah, ali ga odpeljali in z njim opravili na skrivaj, a ne. Pobrali so vse, tako ljudi kot živino. S postelje so vzeli mater, ki ni mogla hoditi, z njimi je morala tudi Anica, stara komaj 15 let. Samo Jožeta niso dobili, ker se je mudil na drugem koncu vasi. Ko je fant opazil, da se okrog hiše, kamor so hodili spat, nekaj dogaja, se je priplazil zraven, vendar ni mogel narediti nič. Do polnoči so naložili voz z družinskim imetjem, vanj vpregli domača vola in zadaj privezali še drugo živino. Ni jih motilo, da so Italijani že na Rašici. Ko je šel žalostni sprevod skozi Adamovo, našo vas, je bila še noč. Naš Jože jih je videl, ker je bedel ob ogenjci, da ne bi pregorela. Grudnovo mamo sta sinova peljala na vozičku. Odšli in odpeljali so se naprej proti Karlovici. Za drugo smo izvedeli kasneje. V Pungertu, dober kilometer od Karlovice, so opravili z njimi. Mudilo se jim je. Pokradeno z živino vred so hitro spravili na varno, mater kar na vozičku potolkli s sekiro, druge pa postrelili. Mrtvih je obležalo pet, ranjena, a živa, je ostala samo Anica. Obvaroval jo je oče, ki je mrtev padel čeznjo.

Vodila sta jih Jože Bavdek s Kaplanovega in Janez Centa (Centek) z Male Slevice, pomagalo pa najmanj deset partizanov. Jožeta so imeli vsi radi, po italijanski okupaciji pa se je spremenil. Pomagal je že pri prejšnjih umorih po dolini, ki jih je izpeljala Dakijeva skupina, zdaj so bili na vrsti Grudnovi. Nedaleč od Ulake je potegnil s sprevoda Grudnovo Marijo in se z njo vrnil v vas in na njihov dom. Upal je, da bosta skupaj našla denar, za katerega je bil prepričan, da ga ima stari Gruden nekje skritega. Pa ni bilo nič. Razočaran in utrujen ni šel za sprevodom, ampak se je z Marijo vrnil domov na Kaplanovo, dekle zaklenil v klet, sam pa se kar oblečen vlegel na peč in zaspal. Kaj je mislil napraviti z njo, nihče ne ve. Njegovo dekle je bila Angela Škulj, ki je kasneje zaradi njegove smrti grozila z maščevanjem in so jo septembra istega leta pravkar ustanovljeni vaški stražarji ustrelili.

Bil je dan pred sv. Jakobom, 24. julija, ko se je navsezgodaj z Rašice proti Robu vila kolona Italijanov. Pri Kneju so se obrnili v Mišjo dolino in se razcepili. Prva skupina je šla čez Podsmreko v našo vas, druga pa mimo Logarjev obkolila Kaplanovo. Lahko, da so nekaj vedeli. Stali smo pred našo hišo in jih opazovali, kako skačejo okrog Bavdkove kmetije. Kmalu smo zagledali ogenj. Plezali so po lestvi in zažigali slamo po strehah. Kako je bilo z drugimi, so nam pravili Matičkovi, njihovi sosedje, Škulj so se pisali, tako kot mi. Bavdkov oče, ki je bil v hlevu, je prvi zagledal tuje vojake in Jožeta zbudil. Fant je skočil skozi okno, ki je gledalo proti hribu, tam pa zagledal sovražno vojsko in se zapodil na drugo stran. Tekel je po travniku proti cesti in polzelskemu hribu. Ker se na poziv ni ustavil, so nanj streljali in ga, ko je bil že sto metrov daleč in blizu ceste, smrtno ranili. Pustili so ga ležati kar tam in se spravili na domačije. Matičkovim sta zgorela skedenj in štala, Bavdkovim pa hiša, kozolec in štala. Ko je bilo že vse v ognju, so pri Bavdkovih zaslišali iz kleti Marijine klice na pomoč in jo rešili. Gospodarja so hoteli pri priči ustreliti, pa jih je dekle preprosilo, naj tega ne delajo, in so ga skupaj s sosedom odpeljali s seboj. Čim so odšli, sta Bavdkova mama in sestra prišli po mrtvega Jožeta, ga naložili na dvokolesni voziček in odpeljali za štalo. Tam sta izkopali jamo in ga pokopali.

Figure 30. Eden od enobejevskih praporov (zastava Kamniškega part. bat. – Iz knjige Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. 2. izdaja, 1977)

Takrat ni bilo nobene bele garde in zato pri Jožetovi ustrelitvi niso mogli imeti nič. Pač pa so čez dva ali tri dni domači fantje, med njimi naj bi bil tudi Grudnov Jože, Bavdkovo mater in hčer odgnali v Velike Lašče in izročili Italijanom, ti pa so ju ustrelili. Čez dva tedna je Gorjupov Nande iz Borovca iz zasede ustrelil še Janeza Cento. Skupina fantov je šla k Italijanom po orožje. Dobili so ga. Rodila se je vaška straža, Nande pa postal njen prvi poveljnik.

4.3.1.

Takrat sem bila takrat stara komaj eno leto in je razumljivo, da se medvojnih dogodkov ne spominjam. Vendar smo kasneje pri nas v Šebreljah o njih veliko govorili, o tem namreč, kako je pogorela naša vas. Z datumi je križ, vendar so mi pravili, da so Nemci prišli na planoto v petek, to pa je bilo 10. junija 1944, naslednjega dne, to je bilo v soboto 11. junija dopoldne, so požgali vas in se popoldne pojavili v Idrijskih Krnicah in zagrešili zločin. Oče, ki so ga vzeli s seboj za talca, mi je pravil, da je videl, kaj se je dogajalo pri Sedeju. Pobegnil je in se v nedeljo 12. junija 1944 vrnil domov. Vem, da je z datumi križ, vendar med vsemi najbolj drži sobota 11. junij, ko je bila požgana naša vas. To je nedavno potrdila tudi naša soseda Cilka, por. Hvala. Če je tako, z drugimi datumi ne bi smelo biti težav.

Nekaj dni prej, moralo je biti 7. junija 1944, kot lahko razberemo v kroniki Gradnikove brigade na str. 252–253 (S. Petelin, Gradnikova brigada, Nova Gorica 1966), so na Nemce, katerih kolona je šla globoko spodaj po cesti od Idrije proti Luciji, s Šebrelj s položajev pri cerkvici sv. Ivana streljali iz zasede partizani Vojkove brigade. Tam piše, da naj bi imeli Nemci kar 20 mrtvih. No, vem kako je s temi številkami. Če bi držale, bi bila Nemčija premagana že v Sloveniji in ne bi bilo ruske fronte in invazije v Normandiji. Toliko nemških vojakov naj bi padlo v boju s partizani. Nemci so se prišli maščevat. Bilo je 10. junija 1944, ko so se povzpeli na planoto, verjetno so prišli skozi Jagršče. Pojavili so se namreč najprej v Gorenji vasi. Bila je to enota Kraških lovcev (po Petelinu z njimi tudi bataljon Heine), 100 do 200 vojakov, nosili so črne uniforme. Z njimi so bili tudi italijanski vojaki, bersaljeri, vendar v manjšem številu. Enota je imela s seboj tolmača, ki je govoril slovensko, morda je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev iz avstrijske Koroške. Domobrancev med njimi ni bilo. Kaže, da so partizani sovražno kolono pravočasno opazili in se približno pol ure prej brez boja umaknili iz vasi. Nemška enota se je nastanila po hišah. V soboto 11. junija zjutraj so začeli Nemci sistematično požigati hiše od Dolenje vasi navzgor, tako da smo bili v Gorenji vasi med zadnjimi na vrsti. Ko so naši opazovali, kaj se dogaja na vasi, in je oče vprašal poveljnika, ali zares mislijo požgati vse, mu je ta odvrnil: »Alles!« Ko so Nemci in njihovi spremljevalci zgodaj popoldne odhajali iz požgane vasi proti Idrijskim Krnicam, niso izbrali nove ceste, ampak šli po stari. Tako sta jim padla v roke dva domačina, moj oče Črnilogar Janez (1894–1977), ki se je uračunal in si dal opravka na stari cesti. Ko se je nekaj obiral, je eden od vojakov sprožil rafal, krogle so se ustavile tik pred njim. Za talca so vzeli še enega od domačinov, ga kasneje poslali v koncentracijsko taborišče, kjer je umrl. Tako so popoldne prišli v Idrijske Krnice in se ustavili pri kmetu Sedeju. Oče je pravil, da so Nemcem padli v roke trije partizani. Pripeljali so jih na kmetijo. Kaj je bilo s tretjim partizanom? Domačin, gozdni delavec, je pozabil plenkačo. Pustil jo je naslonjeno na zid pri vhodu v hišo oz. hlev. Kraški lovci so se odločili za zločinsko grdobijo. Partizanoma so enemu za drugem odsekali glavo in prizor celo fotografirali. Prisotni so bili tudi italijanski bersaljeri-fašisti Salojske republike. Prizor so opazovali tudi domačini in oba talca iz Šebreljske planote, torej tudi moj oče Janez Črnilogar. Nemci so po tem dejanju domačijo zažgali. Takrat se je že zmračilo. Oče je izkoristil priložnost, se delal, kot da rešuje reči iz ognja, pograbil neko odejo in izginil v noč. V nedeljo 12. junija zjutraj se je vrnil domov na našo požgano domačijo v Šebreljah. Pri dejanju pri Sedeju so sodelovali izključno SS vojaki, Kraški lovci, ki so prej požigali vasi. Da ponovim, med njimi pa ni bilo domobrancev, pač pa tolmač, ki je znal slovensko in kot kaže, nekaj Slovencev iz avstrijske Koroške. Kot je verjetno vam bolj znano kot meni, teče proces proti storilcem.

Zanimivo je, da naj bi bila verodostojna priča Anton Pagon – Ogarev, v resnici gre za Andreja Pagona – Ogareva (1907–1994), o katerem najdete podatke tudi v Enciklopediji Slovenije. No, domačini so vedeli o tej družini marsikaj povedati. Čeprav je bil oče kmet, so bili tako on, zlasti pa njegovi trije sinovi, zagrizeni pristaši fašizma. S svojimi črnimi čepicami s cofki so strašili po planoti do kapitulacije Italije, potem pa so se spreobrnili. Franc je bil čevljar in ta je dal pred vojno krstiti svojega sina za Benita. Po vojni je prišel k župniku, naj spremeni ime. Do tega cerkveno ni prišlo, so pa fantu dali ime Rafko. Bil je duševno prizadet in je umrl mlad. Drugi po vrsti je Andrej, ki je postal novinar in o katerem je govora, tretji pa Viktor, ki je bil kasneje uradnik na občini. Vsem domačinom je seveda najbolj padla v oči njihova spreobrnitev po vojni: ko je bil pogreb njihove matere, nihče o teh treh ni šel v cerkev; čakali so zunaj.

Figure 31. Spopad dveh totalitarizmov – Delo 1942, ponatis 1947

4.4.1. Uradno pisanje

V obsežni kroniki Sv. Urh, Borec, 1966, Ljubljana, je Štefanija Ravnikar-Podbevšek napisala sledeče (609–610):

Dne 28. aprila 1948 je bil v večernih urah v Bizoviku množični sestanek v hiši morilca Antona Jakoša. Večina vaščanov se ga je udeležila. Med sestankom je prišel domov v Bizovik, nedaleč od kraja sestanka, Frenk Mojškerc, tajnik okrajnega ljudskega odbora za ljubljansko okolico in poslanec ljudske skupščine LRS. Utrujen od celodnevnega dela je z družino sedel k večerji. Komaj so sedli, je stopil skozi kuhinjska vrata neznan moški z brzostrelko v rokah. »Roke kvišku!« je ukazal Frenku. Frenk se je nasmehnil, misleč, da so člani notranje uprave, ki so še vedno iskali zločince po vaseh. »Niste prišli na pravi naslov,« je dejal. Neznanec je odgovoril, da je že pravi naslov in Frenka vpričo žene, ki je v kratkem pričakovala otroka, in v navzočnosti 3-letnega sinčka s strojnico prerešetal. Eden od strelov je zadel tudi ženo in ji je prestrelil prsni koš. Opotekla se je za morilcem in v veži nezavestna omahnila.

Morilca Jagodic in Pičman sta po izvršenem zločinu pobegnila. Nekaj dni pred umorom sta se skrivala v Židanovem bunkerju in čakala na pripraven trenutek. Obveščala ju je domača hči Angela Jakoš. Z njo so sodelovali še drugi nasprotniki ljudske oblasti, ki jih v Bizoviku ni manjkalo.

Dne 3. julija 1948 je okrožno sodišče v Ljubljani obsodilo Angelo Jakoš in še štiri sodelavce Frenkovih morilcev, ki so po Sloveniji zagrešili še več drugih zločinov, na smrt z ustrelitvijo, več Bizovičanov pa na dolgoletni zapor. Mati Angele Jakoš je prišla k Frenkovi ženi, ki je okrevala, in jo prisilila, naj bi podpisala prošnjo za pomilostitev njene hčerke.

Tako Podbevškova. Njen zapis ni značilen samo za pisanje partizanske strani med državljansko vojno, ampak tudi za čas njenega 45-letnega totalitarnega režima. A zdaj imamo parlamentarno demokracije in je napočil čas, da se znebimo te navlake. Razumljivo je, da so dediči totalitarnega režima proti in hočejo, naj ostane zgodovina taka, kot je bila v 50-ih letih zapisana. Protestirajo proti vsakemu poizkusu, da bi jo po njihovem prevrednotili. Knjiga o Urhu je izšla 20 let po koncu vojne in spada med deset tisoč knjig, pisanih po istem kopitu, podobnih kot jajce jajcu, kot da jih je pisala ista roka. Podrobneje se bom ustavil pri poročevalki in njeni različici Mojškerčevega uboja. Rekel bi lahko, da je z njo podobno kot s tole šalo:

Srečata se znanca, pa prvi pobara drugega, ali je res, da je na tomboli zadel sto jurjev. Odgovor: »Načeloma da, le da jih ni bilo sto ampak deset in nisem jih dobil, ampak so mi jih ukradli!«

»Laž je nesmrtna duša komunizma!« je trditev poljskega filozofa Leszka Kolakowskega. Ne samo, da so se laži posluževali v času totalitarne oblasti, celo danes, kadar njene dediče ujamemo na čisti laži in jim predložimo dokaze, niso pripravljeni priznati, da so se zmotili. Gre za zdravo pamet in nič drugega. Tudi Mojškerčeva zgodba šepa. Čemu naj bi namreč trije Gorenjci, nekdanji domobranci, tri leta po koncu vojne prekoračili nevarne Karavanke, se prebili do Bizovika, pod varstvom teme vstopili v Mojškerčevo hišo, Frenka vpriča žene pokosili z brzostrelko, potem pa odbrzeli nazaj čez mejo. Res je bil Frenk Mojškerc pomemben partijski funkcionar in celo republiški poslanec, vendar samo na lokalni ravni, takih pa je bilo v Sloveniji na tisoče. V zgodbi gospe Štefanije drži samo to, da so Frenka Mojškerca prerešetali streli iz brzostrelke, da je bila ranjena tudi njegova žena Marija, in žal tudi res, da je bila Židanova Angela obsojena na smrt in ustreljena. Vse drugo je izmišljija, zaradi nje pa se je sto prebivalcev Bizovika in okoliških vasi za več mesecev znašlo v zaporu, 24-letna Angela pa bila postavljena pred strelski vod.

Figure 32. Mojškerčeva hiša v Bizoviku

4.4.2. Frenka Mojškerca sta ubila udbina oficirja

Zgodilo se je takole. Podrobnosti je po obrokih in z veliko zamudo razkrila edina priča dogodka, Frenkova žena Marija. Bilo je 28. aprila 1948, dan po državnem prazniku OF. Tudi tega dne je podobno kot vsak dan prišel ponj in ga pripeljal nazaj temni Buick, pšeničnik; tako smo pravili avtomobilom, ki so bili kupljeni z denarjem, ki ga je komunistična oblast iztržala za ameriško pšenico. Ob pol desetih zvečer se je z ženo usedel za mizo, da bi povečerjal. Dveletni sin Franci je že spal. Kar vstopita skozi hišna vrata dva udbovca, gresta skozi vežo in obstaneta na kuhinjskih vratih. Frenk ju pozdravi, saj ju je poznal. Pogosto so mu hodili poročat o položaju. A v tem zavpijeta: »Roke v vis!« in naperita vanj orožje. Prvi hip je mislil, da gre za neslano šalo, in jima je odvrnil: »Kaj se delata norca!« Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega, gospa Marija ni vedela povedati kaj, padli so streli in Frenk je obležal mrtev, ob njem pa ona kot živa priča. »Še njo!« Takrat je že vstala od mize in se naslanjala na nizko okensko polico, okno pa odprto. Čim sta dvignila orožje, se je prevrnila skozi okno in padla v jarek ob hiši. Ni se poškodovala, le ena od krogel jo je oplazila. Storilca sta zbežala. Njiju in njunega avta ni opazil nihče. Marija je priklicala pomoč, zaslišali so jo sosedje. Takoj so jo odpeljali v bolnišnico. Ko je prišla k sebi, ni vedela povedati, kaj se je zgodilo in zakaj, zlasti pa ne, katera sta bila skrivnostna obiskovalca, čeprav ju je njen mož poznal. Strah je bil tako velik, da je onemela. Kasneje pa je počasi prihajala na dan s podrobnostmi, a samo za domačo rabo. Člani Mojškerčove družine so ji verjeli. Ko je, denimo, okrog leta 1985 umrl Frenkov starejši brat Jaka, je njegova žena dovolila samo pogreb v družinskem krogu. Čeprav je bil Jaka med vojno partizanski oficir, je zavrnila ponudbo predstavnikov Zveze borcev, da bi bili zraven pri pogrebu, kaj šele, da bi sodelovali z govori in godbo. Pogreb je bil ob 12 uri, na njem pa res samo najbližji.

Čudna reč, saj je prav Jaka po uboju zavzel Francetov položaj in prevzel njegove funkcije. Opravljal jih je do leta 1952–1953, potem pa se je nekaj zgodilo. Po mojem je šele takrat izvedel za resnico o bratu. Nič nismo vedeli, kaj se dogaja z njim. Potem pa me je čakalo presenečenje. Po odsluženem vojaškem roku leta 1952 sem postal avtoprevoznik. Imel sem tudi lastno gramoznico. Leta 1954 sem prejel naročilo za pesek, ki naj ga pripeljem v Hribarjevo tovarno na Zaloški cesti. Takrat so je že prekrstili v Pletenino. Nekaj so popravljali in dozidavali. Pesek sem izsul in zahteval delovodjo, da mi potrdi dobavo. Odvrnili so, da ga ni, da pa to običajno opravi preddelavec. Poklicali so ga in ko sem ga zagledal, sem mislil, da me bo kap. Bil je Jakob Mojškerc. Tak funkcionar, zdaj pa navaden delavec! Iz bizoviškega konca je bilo veliko zidarjev in skoraj vsi so simpatizirali z režimom. Za nagrado so postali delovodje, čeprav so bili brez ustrezne izobrazbe. A Jakob je ostal pri svojem in bil zaposlen kot delavec prav do upokojitve. Z borci ni hotel imeti nobenih stikov, tudi z njihovo zvezo je opustil vsako sodelovanje. Temu podobna je bila tudi ženina jeza ob njegovem pogrebu, ki sem jo že omenil. Šele nedavno sem zvedel, kako je bilo z njim. Zgodilo se je 12. decembra 1984. Takrat se je že govorilo in pisalo, da komunistični režimi v Sovjetski zvezi in drugih državah Vzhodne Evrope, pa tudi v Jugoslaviji ne bodo dolgo zdržali in prerokovali so njihov skorajšnji propad. Opazoval je, kako so se ljudje začeli obračati po vetru, tisti, ki so imeli največ zoper njega in strašili po vasi s srpom, kladivom in rdečo zvezdo, so začeli hoditi k maši in se križati za vsakim vogalom: „Me morem gledati teh ljudi, ki se obračćajo po vetru!“ Vzel je pištolo in se ustrelil.

Figure 33. Prva postojanka vaške straže v Bizoviku po napadu

4.4.3. Moje ječe

Takrat sem bil star 18 let. Pri Židanovih 28. aprila 1948, dan po prazniku OF, zvečer ni bilo nobenega sestanka. V resnici smo se fantje in dekleta zbrali pri Mežnarjevih na Lazarjevem griču. Dekleta so pletla vence in trakove, da bi z njimi za Marijin praznik 1. maja okrasila cerkev, fantje smo jim pa delali družbo. Zasedeli smo se in kasno odpravili domov. Naša skupina je šla na dobrunjski konec vasi. Bilo je enajst, ko smo se ustavili na glavnem križišču. Pogled sem vrgel tudi dol po vasi na cesto, ki pelje v Dolino, blizu tam Mojškerčeva hiša na levi in kvart na desni strani ceste, vse v temi. Ko sem dekleta oddal, sem se čez nekaj minut vračal in opazil, da sta Mojškerčeva hiša, cesta pred njo in kvart polno osvetljeni. Čudno se mi je zdelo, a sem raje odhitel domov. Nisem še dobro zaspal, ko so me vrgli iz postelje. Bila je polnoč. Okrog mene udbovci v vojaških uniformah, sami oficirji. Vpili so, da moram z njimi, ker da so umorili Frenka Mojškerca. Gnali so me na Babnikovo dvorišče, kjer se je trlo ljudi, samih moških iz Bizovika in okoliških vasi. Nabrali so nas čez sto. Postrojili so nas v dve vrsti in tam smo morali stati do šeste ure zjutraj. Enega za drugim so klicali v hišo in zasliševali. Mene so vpraševali, kje sta starša, oče kot bivši podžupan je bil v zaporu, sestra se je bila komaj živa vrnila s Teharij, hoteli vedeti, ali sem Frenka poznal, podrobno sem jih moral opisati, kje sem bil ta večer, zlasti pa, kaj smo počeli Mežnarjevih. Zjutraj so nas izpustili z opozorilom, da se čez dan ne smemo oddaljevati od doma.

Drugo jutro 30. aprila sta prišla ob pol petih zjutraj k nam dva udbovca v oficirskih uniformah z našitki na ramenih, vstopila v mojo sobo in zahtevala, naj grem z njima. Vzeli so tudi mamo in hoteli sestro Faniko, ki pa se je bila začasno zatekla k maminim sestram na Ježico. Od dne, ko se je julija 1945 vrnila s Teharij, je niso pustili pri miru. Prisilili so jo, podobno kot tudi druga dekleta, ki so bila izpuščena s Teharij, da je hodila čistit prostore v vojno bolnišnico in na policijsko postajo, česar ni hotelo biti konca. Pravo suženjsko zastonjsko delo. Rešila se ga je tako, da je odšla proč.

No, mene in mamo so odpeljali na kvart, tako smo rekli hiši, v kateri je bil krajevni urad, in zaprli v veliko sobo. V sobo so postiskali vedno nove ljudi in v eni uri je bila nabito polna. Po 7. uri so nas začeli odvažati na Karlovško cesto v poslopje, kjer je bil kasneje Zavod Janeza Levca: tam je imela Udba svoje prostore. Zaprli so nas v klet. Popoldne so nas začeli zasliševati, mene med prvimi, tega dne dvakrat. Na prvem zasliševanju so me vpraševali, kaj vem o Mojškercu, jaz pa odgovarjal, da ne vem. Za vsak odgovor sem prejel klofuto, vmes pa mi je tiščal pištolo v usta in grozil s smrtjo, češ da mi bo kmalu skozi nos zelje raslo, kar se je ponavljalo celi dve uri. Ko so me po tistem peljali nazaj v klet, sem videl v pritličju ženske, ki so čakale pred straniščem. Med njimi je bila tudi moja mama. Nisem je opazil, ona pa mene je, kot je pravila kasneje, bil sem ves krvav po obrazu. Zvečer naslednjega dne so nas odpeljali na Povšetovo v prostore nekdanje Prisilne delavnice. Soba št. 45, v katero so me dali, je bila v 1. nadstropju ravno nad glavnim vhodom. Skozi okno se je dobro videla čuvajnica pri vhodu na dvorišče. Soba je bila velika, vseeno pa premajhna za nas. Kar 48 ljudi so nas spravili vanjo. Ležali smo na golih tleh, brez odeje ali drugega pokrivala, pri spanju smo si pod glavo podložili čevlje. V kotu je stala kibla, za vodo smo imeli dve italijanski porciji, nismo se umivali in ne menjavali perila, ves čas v civilnih oblekah, v tistih, v katerih so nas pobrali. Za hrano smo dobivali vodeno juho s kuhano špinačo, kruha, ki so nam sicer dajali vsak dan, je bilo komaj za mali krof. Cigarete, kolikor smo jih imeli, smo prižigali z naočniki, z očalno lečo, kar se je seveda dalo samo ob sončnem vremenu. Zaprt sem bil štiri mesece, vse zaradi Mojškerca, potem pa brez opravičila izpuščen.

Poveljnik zaporov Franc Krese-Čoban je bil prava surovina. Takole sem se srečal z njim. Možakar, ki so ga zaprli z nami, je prišvercal s seboj otroški pipec in z njim smo si na italijanske menažke, ki smo jih imeli za vodo, zarezali svoja imena in številko sobe, da bi ženske, ki so jih aretirali skupaj z nami, vedele, da smo še živi. Prvi sem se podpisal jaz, za menoj Albin Dimnik, Jože Hočevar je napisal na dno: »Po krivem sedim v zaporu!« in se podpisal. Na dno druge porcije je Danijel Vončina posrečeno napisal po njegovem globoke misli: »Narod kam glediš, krivica se godi!« Teden dni prej se je bil vrnil iz vojske. Skoraj tri leta je kot vojak Knoja varoval mejo, pa so ga vseeno pobrali in njegovega očeta tudi. Še to, od Dimnikovih niso zaprli samo mojega prijatelja Albina, ta je bil rojen leta 1928 in je kot mladoletni domobranec preživel Teharje, ampak tudi njegove brate, Pavla, letnik 1931, Feliksa, letnik 1932, Rudija, letnik 1934, in njihovo mamo, tako da se je na Povšetovi znašla vsa družina. Doma pa kmetija brez gospodarjev! Sosedi so poskrbeli za žival.

Ko smo menažke oddali, da bi dobili vodo, je našo pisarijo opazil paznik. Zdaj pa bo nekaj. Res uprava ni oklevala. Sredi popoldneva smo se morali postrojiti v sobi. Odprla so se vrata in slovesno je prišepal Čoban. V partizanih je bil težko ranjen in dobil leseno nogo. Sobni starešina mu raportira, da je v stroju 48 mož. Zarohni: »Kakšnih mož, pripornikov!« Zahteva, da se pri priči javijo tisti, ki so pisali na menažke. Stopim iz vrste, za mano še drugi štirje. Zapišejo naša imena in nazaj v stroj. Čez pol ure me pokličejo v poveljniško sobo. Čoban pošlje paznika ven, potem se zakadi vame, da bi me s pestjo po licu. Pravočasno odskočim, izgubi ravnotežje, zadnji hip ga prestrežem, da ne bi padel. Hitro pride k sebi in me udari, vendar ne več s tako silo. Pokliče stražarja, ki me žene globoko v klet in po dolgem hodniku v samotno celico, osem čevljev po dolgem in pet počez. Tam se mi pridružijo še drugi štirje. Tri dni ob sami vodi, pol litra na dan za vseh pet.

Figure 34. Bizoviška cerkev, nad njo Lazarjev grič s postojanko vaške straže

Po dveh ali treh tednih so nas začeli izpuščati iz zapora, takole na dva tedna nekaj žensk, med prvimi našo in Dimnikovo mamo, pa tudi moške, ne vem, zakaj mene med zadnjimi, štiri mesece so me imeli notri. Za mano sta ostala v sobi samo še dva, Jože Cankar in Štefan Grum iz Dobrunj. Kdaj sem izvedel za Židanove. Po dveh mesecih zapora so nas začeli dvakrat na teden voditi na dvorišče na sprehod. Ko smo se ob taki priliki vračali s sprehoda, vodila sta nas dva paznika, eden spredaj, drugi zadaj, smo zagledali skupino žensk, ki so se spuščale po stopnicah. Da se ne bi srečali z njimi, so nas potisnili pod stopnišče. Za paznikovim hrbtom sem se toliko pomaknil na rob, da sem jih lahko videl. Ko so se na zavoju stopnic pokazali obrazi, sem presenečen zagledal Angelo Jakoš, Nado Lampič in našo sosedo Ivanko Jager. Z Angelo sva se srečala z očmi in ni bila videti potrta. Ko smo prišli v sobo, sem povedal, koga sem srečal. Vedel sem, da te ženske niso bile aretirane z nami, kar je pomenilo, da so napravili še eno racijo po vasi.

4.4.4. Družina Jakoba Mojškerca st.

Mojškerci so bili krščanski ljudje. Pri Smukarju se je reklo pri hiši. Oče je bil zidarski mojster, starejši otroci so imeli že poklic, mlajša je hodila v šolo. Vse se je obrnilo na glavo, ko so Italijani ob raciji v nedeljo 27. septembra 1942 ustrelili gospodarja Jakoba. Takole se je zgodilo. Partizani so malo prej pobrali kmetom vse žito in ga odpeljali v mline v Podlipoglavu. Ostalo ga ni niti za obvezno oddajo. Namenili so ga svojim terencem, takrat še ni bilo živilskih kart in kdor ni pridelal sam, mu je trda predla. Italijani so nekaj izvohali, obkolili vas in preiskovali po hišah. Mojškerčeva fanta Jakob in Frenk ter njihov sosed so se zaradi varnosti skrili in prespali na Žabarjevem kozolcu, na katerem so hranili seno. Tam so ostali ves dan, dokler italijanske racije ni bilo konec. Opazovali so dogajanje na vasi. Zavladala je groza, ko so ustrelili pet vaščanov. To so bili Jakob Mojškerc st., Rudolf Loboda, Emil Hlebš in Lojze Janežič. Lado Mojškerc je ob streljanju zbežal proti Dobrunjam in se skril na prvi kmetiji pod pod. Izdal ga je domači pes, ki je trdovratno lajal, da so šli vojak gledat, kaj se dogaja. Našli so ga in kar tam ustrelili. Mrtvega so pripeljali v Bizovik in položili poleg prej ustreljenih.

Figure 35. Bizoviški domobranci na Slivnici leta 1944

Očetu Jakobu je namreč zmanjkalo časa in se je zatekel v prostor v hiši, ki so ga bili uredili kot skrivališče. Odkrili so ga slučajno, nobenega izdajstva ni bilo treba, tudi ni res, kot piše Podbevškova, da bi se po Bizoviku sprehajali vaški stražarji: Ti so prišli v vas šele čez teden dni, tudi ni bilo nikogar od vaščanov, ki bi bil oblečen v italijanske uniforme, in Mojškerčevi še niso bili v partizanih. Očeta Jakoba in še tri so čez nekaj ur ustrelili na travniku za Židanovo hišo.

Šele po tistem so šli Mojškerčevi Jaka, Marija, Frenk in njihov sosed Lojze Leben v partizane, mama in Ana pa v varstvo nekam v hribe pri Javoru. Frenku v partizanih ni bilo treba nositi orožja. Zanj je skrbel birt v Šmartnem pri Litiji. Tam je bistri fant, sicer pleskar po poklicu, požiral klasike marksizma in leninizma. Po vojni je postal velika šarža, poslanec republiške skupščine in tajnik okrajnega odbora Ljubljana-okolica. Gorel je za Sovjetsko zvezo, Lenina in Stalina in tega ni skrival. Ob resoluciji Informbiroja se ni znašel in še naprej trdil svoje. Sploh se ni zavedal, kako nevarna je njegova igra. Udbovci so ga prišli aretirat. Ker je bil na bizoviškem koncu dobro poznan in med partizanskimi ljudmi priljubljen, so hoteli opraviti na skrivaj, pa jim je spodletelo. Iz hude zadrege in blamaže so jih rešili Židanovi, saj so jim prišli kot naročeni. Podobno, kot so bili dve leti prej obesili kurata Petra Križaja in Svetka, kljub temu, da nista imela z Urhom nič, so se spravili zdaj nad Židanovo Angelo, čeprav Mojškerčevih ubijalcev sploh ni poznala.

4.4.5. Skrivnostni neznanci pri Židanovih in urhovec Filip Lampič

Židanovi, kot se je reklo pri hiši, pisali so se Jakoš, so imeli večjo kmetijo in z njo dobro gospodarili. Anton Jakoš, doma iz Dobrunj in kmet po poklicu, se je vrnil iz Amerike z debelo mošnjo denarja in se poročil z mlado vdovo. Hiši, h kateri se je priženil, je prizidal velik hlev. V njem naj bi bil slavni bunker, v katerem se je skrivala prva ilegala, v resnici so spali na podu na slami. Okrog 20. aprila 1948, dober teden pred napadom na Mojškerca, so se pri Židanovih oglasili trije neznanci in prinesli pismo, ki jim ga je iz taborišča na Koroškem poslal oče Anton. Tja se je zatekel maja 1945. Sin Tone je bil kot domobranec vrnjen in je izginil na Teharjah, danes vemo, da je bil umorjen na Starem Hrastniku. Doma so ostale gospodinja Marija s hčerkama Marijo in Angelo. Skrivnostni prišleki so se pisali Brodar, Jagodic in Pičman, sami nekdanji gorenjski domobranci. Povedali so, da so prišli po Filipa Lampiča, za katerega so izvedeli, da je resno bolan.

Kdo je bil Filip Lampič? Ob koncu vojne so se na Blekarjeve, tako smo rekli Lampičevim po domače, spravili z vso silo. Najstarejši sin Avgust, rojen leta 1923, je bil ranjenec na sanitetnem vlaku, zajet in ubit, najverjetneje ostal v Koščevem breznu na Krimu, prav tako kot sodrugi z istega transporta; Nada, soseda Angele Jakoš, rojena 1927, je bila na Mojškerčevem procesu obsojena na 6 let zpora in jih tudi odsedela, Filip Lampič, zdaj Filip Orel, o katerem bo tekla naša zgodba, je bil rojen leta 1926. Z vsem žavbami je bil namazan. Postal je eden najbolj razvpitih vaških stražarjev oz. domobrancev na Urhu. Maja se je 1945 umaknil na Koroško, bil vrnjen in prišel na Teharje. Tam je navedel lažno ime in lažno letnico rojstva, 1927. Zato so ga avgusta 1945 kot mladoletnega izpustili. Na poti domov je med postajama Zalog in Devica Marija v Polju skočil z drvečega vlaka in se pretihotapil domov. Skril se je v seno nad hlevom. A njegov nekdanji prijatelj in sosed Franc Anžič mu je hitro prišel na sled in ga prijavil. Vojaki Ozne so ga dobili in odpeljali v Podlipoglav do gostilne pri Andrejčku. Zaprli so ga v drvarnico, postavili stražarja in šli pit. Filip je vedel, da mu trda prede in spoznal, da zdaj ali nikoli. Prosil stražarja, naj ga spusti na stranišče. Ta ni vedel, s kom ima opravka. Odpeljal ga je do lesene kolibe s straniščem na štrbunk, mu odklenil lisice in se postavil pred vrata. Čim so se vrata zaprla, je Filip zlezel skozi straniščno odprtino in se spustil v greznico, brodil po jarku s smrdljivo godljo, neopažen zlezel na skedenj, toplar, ki je stal tik ob stranišču, in se skril v seno. Stražar je čakal in čakal, nazadnje odprl vrata in presenečen zagledal prazen prostor. Dvignili so alarm, iskali begunca v tisti megli vsepovsod, na skedenj pa pozabili.

Figure 36. Domobranci in dekleta iz Bizovika na protikomunističnem zborovanju v Sostrem

Filip je zjutraj pred svitom pritaval domov. Računal je, da ga tam ne bodo iskali, in ni se zmotil. Po vseh hišah in gospodarskih poslopjih sorodnikov in znancev v Bizoviku in celo v Črni vasi so ga čakali. Preiskali so vsa poslopja, da je pa tako predrzen, da se je skril doma, jim ni prišlo na um. Skril se je v svinjski hlev in tam prebil tri leta. Ko so nosili hrano prašičem, so jo še njemu. Niso mu prišli na sled. Nekajkrat je poskušal priti čez mejo, pa ni šlo. Spomladi leta 1948 je zbolel. Začel je kašljati in hirati. Po nekih zvezah so svojci sporočili na Koroško, da je slabo z njim in prosili za pomoč. Ker je ni bilo od nikoder, se je Filip odločil za obupni korak. Sam mi je pravil o tem, ko je prišel leta 1992 na obisk v domovino. Kasneje so se namreč širile govorice, da je na poti omagal in so ga morali »v deki nesti čez mejo«. V resnici je vse opravil sam. Zavedal se je, da gre za vse ali nič. Na kolesu se je odpeljal na Gorenjsko, kolo spravil pri znancih, se vsedel na vlak in do Jesenic. Čez Karavanke je šel kar na pamet, hodil samo ponoči, niti vedel ni dobro, kdaj je prekoračil mejo. Na drugi strani se je predal avstrijskim oblastem. Bil je na koncu moči. Spravili so ga v bolnišnico, kjer so hitro odkrili, ima odprto pljučno tuberkulozo, ga sprejeli in zdravili celo leto. Ker se prve tedne ni nikomur oglasil, kurirji seveda niso vedeli zanj in so se zgrešili.

4.4.6. Usodno pismo

Židanove ženske so za prišleke poiskale skrivališče v domači štali. V tem času je Angela napisala očetu pismo in po nekaj dneh so se kurirji poslovili. Vse bi teklo gladko, če ne bi na prehodu čez mejo nekje na Karavankah padli v zasedo. Brodar in Pičman sta ušla, Jagodica pa so smrtno ranili. Ni jasno, pri komu so našli Angelino pismo, pri Jagodicu ali pri Brodarju, morda Brodarja sploh ni bilo zraven. Marjan Brodar je bil kot mladoletni domobranec izpuščen iz Škofovih zavodov in je kmalu pobegnil v Avstrijo, kjer sta bila njegova starša. Zdaj je bežal skupaj z dekleti, dve sestri je pospremil na njun dom, Majeršičevo iz Tržiča pa je peljal s seboj h Kristančevim (gostilna Na jami) v Šenčur. Oznovci so izvedeli zanj in 2. maja 1948 obkolili hišo. Pozvali so ga, naj se vda. Da ne bi izdal in spravil v nesrečo še drugih, pri katerih se je skrival enajst mesecev in se zatekal k njim, ko je prihajal s Koroškega, se je raje ustrelil. Kako lahkotno se je odmerjala pravica, nam govore zaporne kazni, ki so doletele vse, ki so kakorkoli prišli z njim v stik. Tako so bile obsojeni vsi Kristančevi iz Šenčurja: dekleta in mati, pet po številu, so dobile po deset do petnajst let zapora, Brodarjeva Slavica je bila obsojena na štiri leta, njen mož Jože Eržen na šest: Kepicevi (Avmanovi) iz Cerkelj na deset do sedemnajst let. Kalanovim iz Gosteč, teti Tonci v Lipici, Žebretovemu na Klancu in Forminu Novaku z Žerjavka so zaplenili tudi premoženje (Zaveza, 31, str. 45).

Našli so tudi pismo Matije Kepica, zato so tudi pri njih zaprli in obsodili vso družino. Zgodbo o družini Kepic sem že objavil v Zavezi (33, str. 22). Preiskava je zasledovalce pripeljala v Bizovik in do Židanovih. Takrat se je že zgodilo tisto z Mojškercem, zaradi česar so pozaprli pol Bizovika. Kaže, da je bilo šele pismo povod, da so se spravili tudi na ženske. Takrat so zaprli tudi Koroščeve in jih obsodili na dolgoletne zaporne kazne: očeta Nikolaja na 16 let zapora, mater Katarino na 9 let, hčerka Terezija pa na 2 leti, čeprav je bila stara komaj šestnajst let. Udbovski preiskovalci so z Angelinim pismom v rokah vrtali naprej in hitro izbrskali, da je vedela za Filipa. Po kolo, ki ga je pustil na poti, je namreč šla skupaj s sosedo Nado Lampič. Na procesu 3. julija 1948 na okrožnem sodišču v Ljubljani je bila Angela obsojena na smrt, njena mati, sestra Marija in Lampičeva Nada pa na 6 oz. 8 let zapora. Za 21-letno Angelo ni bilo milosti. Kaj piše o njej v spisku »obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen«:

60. J a k u s Angela, hči Antona, roj. 12. 7. 1924. na Bizoviku pri Ljubljani, gospodinja, Slovenka, državljanka FLRJ, obsojena od okrožnega sodišča v Ljubljani K 424/48 od 3. 7. 1948. kot belogardistična obveščevalka in ovajalka članov OF na smrt s streljanjem. Kazen izvršena 25. 11. 1948. v Ljubljani.

Še to, eden od udbovcev, ki naj bi sodelovala pri uboju, se piše Janez Frank. Večkrat se je hvalil, da je on tisti, ki je počil Mojškerca. Našli ga boste v Zeleni jami v ljubljanskih Mostah, Društvena ulica 2. Upamo, da bo 60 let po dogodku prišel z besedo na dan.

4.5.1.

Dr. Božidar Fink nam je iz Argentine poslal naslednje pismo, ki ga z veseljem objavljamo.

Gospod urednik!

Prebral sem knjigo Slovenija 1945, ki jo v Zavezi priporočate. Tudi jaz menim, da je delo pomemben prispevek k pravilnemu ocenjevanju dogajanja v bližnji preteklosti, in sem vesel, da se knjiga v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu tako dobro prodaja, da je v obeh jezikih že doživela ponatis, v slovenskih knjigarnah pa je sploh med najbolj prodajanimi knjigami.

Leta 2002 sem se z enim od avtorjev, Marcusom Ferrarjem, in njegovo soprogo na njuno povabilo srečal v Argentini. V daljšem pogovoru se nismo dotikali konkretnih dogodkov. Od mene sta želela slišati, kako ocenjujem odločitve v vojni dobi na naši strani. Pogovor je tekel tako, da je vprašanja in odgovore v angleščini in slovenščini gospa Evelina prevajala skoraj simultano, gospod Ferrar pa je pogovor sproti beležil. Povzetki pogovora so zato v knjigi samo približni, a v glavnem zadovoljivi, nekaj pa je vendar takega, da me sili k pojasnjevanju.

V obliki premega govora med narekovaji se mi pripisuje stavek: »Prisega zvestobe je bila škodljiva.« (Str. 296). Te formulacije tako nisem uporabil. Mojemu razumevanjuje namreč povsem tuje stališče, da naj bi domobranci s prisego obljubili zvestobo okupatorju. Zvestobo smo prisegli samo slovenski bojni formaciji in domačim nadrejenim. Ta zaobljuba sama po sebi ni mogla biti škodljiva. Res pa je, da je prisega zbudila pri zaveznikih še večje nerazumevanje takratnega položaja, komunisti pa so jo izrabljali v propagandne namene ter se temu niso odrekli prav do tega časa. S prisego nismo ničesar zagrešili. Nikakor pa nam ni bila oportuna – posebno zaradi spremnih okoliščin – a se ji nismo mogli izogniti. Samo tako bi bilo torej treba razumeti gornji stavek, če bi ga bil izrekel.

Na drugem mestu (str. 301) se mi pripisuje, da sem sicer kot zagovornik domobranstva skromno vprašal: »Ali mislite, da smo prav storili?« Stavek je mogoče razumeti kot da dvomim o pravilnosti takratnega ravnanja. V resnici vedno dopuščam resno stvarno debato o primernosti tedanjih odločitev, sam pa sem prepričan, da glede na objektivne okoliščine in osebne pripravljenosti vodilnih kadrov ni bilo alternative domobranskemu odporu proti terorističnim akcijam komunistov. Nikoli nisem podvomil nad svojim pristopom k domobranstvu in obsojam komunistično vodstvo, da nas je primoralo k skupni samoobrambi v skrajno neugodnih okoliščinah, kijih nismo iskali.

S tem pojasnilom želim javno obnoviti svoje prepričanje, obenem pa ponovno spomniti na nevzdržno zamegljevanje zgodovinske resnice v zavesti dela slovenske javnosti.

Božidar Fink

5.1.1.

5.1.2.

Figure 37. Ljudje hodijo sem in tja Mirko Kambič

5.2.1. Premik onstran obupa

Šukov, preprosti junak romana En dan v življenja Ivana Denisoviča ¹ je tak človek. Bil je po krivici zaprt in je živel leta ob takih dnevih, ko je bilo vreme pod ničlo, brez spodobne obleke ali toplega prostora za spanje, vstajal je vsak dan pred sončnim vzhodom za dvanajst ur težaškega dela ob stradalni prehrani. Svoje življenje krmari skozi bolezen in izčrpanost, skozi slepo brezsrčnost taboriščnih postopkov ter izdajstva sojetnikov, pripravljenih prodati dušo ali življenje drugega za nekaj gramov kruha. In vendar ga to ni zlomilo: »Niti osem let zaporništva ga ni spremenilo v šakala – in dalj ko je prebival v taborišču, močnejši je postajal.«

Šukov je voljan popuščati drugim zekom, rediti uslugo ljudem, ki jih spoštuje, noče pa sklepati kupčij z oblastjo ali s premočjo, nikoli ovajati, nikoli delati uslug kuharjem ali jih prositi zanje. Razvil je posebno zmožnost zekov, da je izigraval uradnike in taboriščne predpise in je v tem varčeval s svojo močjo in sem ter tja dobil dodatno skledo juhe (to so bile glavne zmage), ni pa hotel goljufati drugih, ki so bili v enakem položaju kakor on sam. In z vsem tem si je ohranjal temeljni občutek samospoštovanja:

Vsak živec v njegovem telesu je bil napet, vse njegovo koprnenje je bilo uperjeno v tisti ostanek cigarete – ta mu je zdaj pomenil več, tako se je zdelo, kakor svoboda sama – vendar se ne bi bil nikoli ponižal kakor tisti Fetjukov, nikoli ne bi gledal človeku v usta.

Šukov je zavoljo svojega položaja kakor tudi zavoljo svojega značaja močno napredoval v preprosti modrosti. Naučil se je črpati neznansko zadovoljstvo – nekakšen občutek živalskega ugodja, ki ga rešuje iz samopomilovanja in obupa – iz drobnih in redkih trenutkov užitka. Šukova, ki dela s svojim vodom pri gradnji zidu (temperatura je -17), navdaja zadovoljstvo ob delovnem ritmu in vzajemni igri veščin; uživa toploto, ki se mu razliva po telesu, in pozneje še globlje veselje ob dobro opravljenem delu. Skratka, naučil se je v polnosti oceniti vsako ped življenja, ki je presegala bolečino in brezup. V tem pogledu je daleč najpomembnejši dogodek v njegovem življenju obrok hrane, in kakor vsi Solženicinovi junaki je tudi Šukov razvil neki poseben odnos do razvodenele juhe in črnega kruha, s katerima se hrani. Jed postane obredna izkušnja, v kateri vstajenje telesnega veselja – ali bolje, ker nikoli ne dobi dovolj, napetost poželenja, stopnjevana do roba izpolnitve – postane telesna osnova za vero v vrednost življenja. Čas juhe postane »posvečeni trenutek«, razodetje globoko v telesnem ugodju, da je življenje v bistvu in vsemu navkljub močno in vredno svoje bolečine:

Šukov je snel klobuk in si ga položil na koleno. Pokusil je iz ene sklede, pokusil iz druge. Ni slabo – v njej je bilo nekaj ribe …

Zajel je. Najprej je samo pil juho, pil je in pil. Ko je tekla navzdol in mu napolnjevala celo telo s toploto, je celo drobovje zadrhtelo v njem ob srečanju s to čorbo. Dobroooo!

In zdaj se ni Šukov pritoževal nad ničemer; niti nad dolžino svojega zaporništva, niti nad dolžino dneva, niti nad tem, da so jim ukradli še eno nedeljo. Zdajle je mislil samo to: preživeli bomo. Vzdržali bomo, če Bog da, dokler ne mine.

Skrajnost okrepi izkušnjo, jo prečisti, prižene ljudi do bistva njihovih srečanj s stvarnostjo. Samo spolnost (in kako podoben spolnemu vrhuncu je obred Šukova) se ji približa v tem, da prav tako lahko izvira iz telesnega navdiha dobrega, ki je v srcu življenja. Šukov jé svojo juho in blaženost vre na dan kakor božja milost, kakor potraten blagoslov, kakor da bi bila ta druga skleda, za katero je opeharil kuharje, najobilnejši božji dar. Kakor nekateri Tolstojevi liki – Pierre, Levin – tudi Šukov doseže tisti najdragocenejši trenutek, ko je človek preprosto in proti vsem očitnim dejstvom srečen, da živi.

Jasno je, kaj hoče Solženicin povedati: Niste nas zatolkli. Vsa poanta Ivana Denisoviča je tem: da, tak človek obstaja na takem. Če prezremo to, prezremo vse, kar preživelega drži pokonci. Ta mali preprosti človek, obkrožen z združeno nečlovečnostjo ljudi in narave, si je uredil življenje kljub skrajno oviranemu ravnotežju med bolečino in ugodjem, tveganjem in zmago, prikrajšanostjo ter izpolnitvijo. In v majhni, vendar nadvse pomembni meri je to življenje njegovo; vsaka kršitev taboriščnih predpisov, vsak trenutek užitka ga vnovič vzdigne nad golo pomanjkanje, ki so mu ga hoteli vsiliti povzročitelji razčlovečenja. Morda bomo to težko doumeli, ampak Solženicinov junak živi na obrobju sreče. Seveda Šukov trpi; ne smemo pozabiti, daje imel prav tadan izjemno srečo, in da je pravi element, v katerem živi, bolečina, tako navzoča in neusmiljeno vztrajna kakor sibirska zima. Vendar se je s tem sprijaznil, presegel svoj položaj, ko je zavrnil samopomilovanje ali obup ali skušnjavo, da bi upal v kar koli razen v življenje samo, in potem še naprej skušal najti kar je mogoče dobrega v življenju, kakršno ima. Oropan običajnih možnosti je tudi osvobojen iz spleta odgovornosti in neuspehov, ki zasužnjuje in upogiba druge ljudi. In drugače kakor tisti izmed nas, ki uživamo dobrine civilizacije, ima Šukov en sam problem: kako preživeti, ne da bi izgubil nedolžnost.

Figure 38. Težko nebo nad zimsko pokrajino Tamino Petelinšek

5.2.2. Človekova izbira

Nedolžnost je pogoj, ki označuje človečnega preživelca. Seveda so nedolžne žrtve vedno bile; štirje jezdeci Apokalipse skrbijo za to. Toda načrtna viktimizacija v velikem obsegu – od Babjega Jara in na novo poseljenega Baltika do Vietnama in Biafre – je novost že samo zavoljo hitrosti, obsega in natančnosti sredstev. Je novost kot načrtovana naključnost v političnih odločitvah vlad, ki imajo zadostno tehnologijo. In kakor je opozoril Frederich Hoffman², tu ni več razumskega ali čustvenega razmerja med žrtvijo in napadalcem: viktimizacija je obstraktna, brezosebna, en masse. Tisto, kar doživlja žrtev sama, je nasilje, ki jo obkroža, onkraj doumevanja ali človeške mere, gola »pokrajina kot napadalka.« Nedolžnost v pokrajini popolnega nasilja je bila usoda milijonov ljudi v našem stoletju in posebna naloga preživelega je ta, da kljubuje tej usodi, ne da bi izdal svojo nedolžnost.

Večina kaznjencev v Mrtvem domu Dostojevskega je žrtev, vendar niso nedolžni. Morda se je proti njim grešilo bolj, kakor so grešili sami, a vendar je vsak izmed njih neposredno zagrešil nasilje nad drugo osebo. Solženicinovi kaznjenci pa so politični zaporniki; njihova krivda je abstraktna, opredeljena in uradno razglašena s »členom 58«. Nikomur niso škodili in tudi niso, kakor tragični junak, sami pripomogli k svoji usodi s kako pomanjkljivostjo v moralni zavesti. Podobno kakor Solženicin sam trpijo zato, ker bolj kakor večina ljudi mislijo in presojajo s svojo glavo. Taka je na primer v Rakovem oddelku ³ usoda Kostoglotova, ki je bil skupaj s svojimi študentskimi vrstniki obsojen na sedem let in izgnanstvo:

Figure 39. Drevo po viharju Mirko Kambič

Imeli smo se navado družiti, dvoriti dekletom, plesati; ampak fantje so se pogovarjali tudi o politiki. In o njem. … Dva od nas sva se bojevala na fronti in sva po vojni pričakovala kaj drugega. V maju, ravno pred izpiti, so nas zaprli, in dekleta tudi.

Solženicinovi zeki v taboriščih zato, ker so nedolžni; se pravi, zato ker se ustrahovalni nadzor opira na naključno izbiranje in ker je njihova integriteta nezdružljiva s sistemom, v katerega so ujeti, in jih dela opazne kot posameznike v nasprotju z logiko njihovega okolja. Prvi krog inventar viktimizacije nedolžnih: Gerasimovič zaradi »namere, da zagreši izdajstvo«; Kagan, ker »ni ovajal«; Drysin zavoljo »ovadbe, ki so jo zakuhali neki sosedje, ker so hoteli njegovo stanovanje in so ga potem tudi dobili«.⁴ Prav tako se godi v Ivanu Denisoviču; Šukov se je bojeval na fronti, ujeli so ga Nemci in pobegnil je nazaj na svoje bojne črte, tam pa so ga pri priči zaprli zaradi naslednjega hudodelstva: »Da, vdal se je Nemcem z namenom, da izda svojo domovino, in iz ujetništva se je vrnil zato, da bi opravil posebno nalogo za nemško obveščevalno službo. Kakšne vrste nalogo, nista vedela povedati ne Šukov ne njegov zasliševalec« Pa nič za to. Iz totalitarnega zornega kota je krivda »zgodovinska« in »objektivna«; z drugimi besedami, je stvar forme in teorije, ali v najboljšem primeru posrednega dokaza po sklepanju iz okoliščin. Z istega stališča vsakdo, ki ga izbereta naključje ali odločitev, avtomatično greši zoper ureditev, v kateri je posamezna oseba že s samim dejstvom, da kot taka obstaja, subverzivna. In zgodba Šukova je bila dejansko usoda tisočev ruskih vojnih ujetnikov – žrtev vojne in zločinske nezadostnosti ruske obrambe, še posebej pa Stalina in sistema nasploh.

Totalitarni red, utemeljen na strahovanju, je najočitnejši zgled skrajnega položaja, v katerem je preživeli postal preživeli predvsem zato, ker se ni hotel ločiti od svoje nedolžnosti. Dolgotrajna skrajna stiska postane za večino ljudi počasna, obupana odpoved pogumu in samospoštovanju; pripravljenost popuščati in molčati, gledati proč, ko drugi umirajo. Pod Stalinom je bil ta proces močno razširjen, zajel je (to omenjam, ne da bi si domišljal, da bi se od nas samih dalo pričakovati kaj boljšega, če bi prišli pod strahovlado) do neke mere skoraj vsakogar – vsakogar razen zekov. In to je Solženicinovo najvišje priznanje ljudem v taboriščih: samo oni se niso uklonili. V Rakovem oddelku Šulubin, zagrenjen, ker je tudi on gledal in molčal, navaja Puškina:

V tem našem gnusnem veku

… Je dano biti človeku

Tiran, izdajalec ali jetnik!

Figure 40. Stari do konca Vlastja Simončič

Nedvomno, nobena izbira ni bolj bridka, in vendar se tej izbiri v skrajnosti ni mogoče izogniti. Kadar strahovanje in množične krivice postanejo politika oblasti, kadar so ljudje pomorjeni v velikem številu, kadar so zapori polni ljudi, za katere lahko vsakdo pove, da so nedolžni, tedaj civilizacijske prednosti – ironija, dvoumnost, kompromis – izgubijo veljavo. Vpletenosti ni mogoče uiti: ko si notri, človek počenja zlo, ga dopušča ali pa ga trpi. In še posebej v totalitarnem redu je znamenje zmage nad človekovim duhom ravno to, če zlo dopuščamo, se mu ogibljemo in ga pomanjšujemo, če opazujemo in ne spregovorimo. V takem položaju samo preživeli, ko je pahnjen v taborišča in je njegovo tveganje, da bo umrl, večje, prebije (če prebije) z nedotaknjeno nedolžnostjo. To pomeni, če je človek v skrajnosti odločen, da bo ostal človeško bitje, tedaj mora biti pripravljen, da sprejme nase tveganje in trpljenje preživelega.

Vedno lahko odkrivamo upravičene vzroke – družbene, psihološke, gospodarske – da bi razložili, zakaj en človek izvaja nasilje nad drugim. Toda dejstvo, da obstajajo pravi in zadostni vzroki, še ne razloži neodvisnega dejstva, da se mora človek odločiti, kakršni koli že so njegovi razlogi, da se bo ravnal v skladu z njimi; odloči se, da bo sprejel ali zavrnil pogoje, ki naredijo nasilje za logično posledico njegovega položaja. To je morda jasno pri šolskem pouku, ampak v koncentracijskih taboriščih, kjer ima človek vse razloge, ki bi upravičili darwinsko vedenje, je vendarle še nekaj ljudi – David Rousset je bil eden, Solženicin drugi od njih – ki si kratko malo ne dovolijo kršiti svojega čuta za temeljno spodobnost. Ti ljudje pristajajo na kompromise; so brezobzirni do sebe in do drugih do neke meje; ampak čez to mejo ne bodo stopili, če bi namreč storili to, bi v sebi pokončali tisto globoko nedolžnost, ki omogoča vero v človekovo vrednost. Sodeč po dokumentih iz taborišč, je bilo število takih ljudi majhno, in vendar glede na okoliščine, čudežno veliko.

Lahko bi dejali, sklicujoč se na mit, da je človek padel iz raja, ki ga je Bog ustvaril, v svet bolečine in smrti. Padel je torej iz nedolžnosti v položaj žrtve, iz božje milosti v razmere izvirnega greha. Toda ta druga nujnost s tem, da zanikuje prvo, odpira pot tretji možnosti. Ciklus človeštva je gibanje duha od nevedne nedolžnosti skozi žalost izkušnje proti tisti višji nedolžnosti svetništva. Izvirni greh je položaj izkušnje, bivanja kakor v svetu ljudožerstva, v katerem eno življenje živi na račun drugega življenja.

Tu je že samo preživetje izvirni greh – mračna tema v romanih Williama Goldinga. Sprejeti kot nekaj dokončnega običaje ljudožerca, pomeni živeti kot žrtev in storilec, in večina od nas ostaja v večji ali manjši meri v teh mejah. Vendar obstaja, vsaj tu in tam, tudi možnost za drugačno preživetje. Biti v svetu, kakor je človek primoran, in vendar ne od sveta, kar človek lahko izbere, pomeni, da si lasti tisto višjo nedolžnost, ki je najbolj zahtevna in po kateri nekateri ljudje najbolj vroče hrepenijo

5.3.1.

Sledeči sestavek neznanega avtorja je vzet iz domobranskega lista Domovi vstajajo – februar 1944

Krka teče v krnicah počasi in leno in nič ne poje. Tam je globoka in potuhnjena, težka in modra. Čez slapove teče vsa razigrana in poje. Njena pesem je vedno enaka. Najmočnejša je pod večer in takrat prisluhnejo kmetje šumenju valov, gledajo zvezde in ugibajo o vremenu. Včasih so fantje na mostu peli globoko v noč in njihova pesem je hitela z valovi vse dalje. Zdaj ne pojo več in valovi so čudno otožni.

Ob Krki sta dva bregova. Včasih v strmino in tam so poveznjene koče, tihe in s slamo krite, skoraj boječe, včasih v zelene in pisane trakove, ravne in rodovitne travnike, ki jih na spomlad ali na jesen tako rada poplavi in samo vrhovi črnih jelš gledajo iz vode ob strugi. Če pa poplavi v poletju, je kmetom hudo, da bi kleli. Uniči jim najboljšo košenino, kajti senožeti in strmine rode tako slabo pašo. Ljudje ob Krki so dobri kakor pšenični hleb, ki jim ga zemlja tako malo rodi, da sanjajo o njem in gredo za njim daleč, daleč … Kdo bi jim zameril, zakaj v tistih nizkih hišicah zraste polno otrok, ki hočejo kruha, in zemlja iz svojih poapnenih in okamenelih prsi ne more dojiti. In ko dorastejo, gredo, ustnice stisnejo, grenko jim je, a morajo iti.

Zdaj že dolgo niso šli, kajti ob Krki je polno grobov, velikih in majhnih, največji je tisti štiridesetih mučenikov v Ajdovcu. Tam počivajo fantje, ki so včasih prepevali na mostu, ki so prepevali dekletom pod okni, ki bi morali v svet, pa so padli za vero in dom. Še edinci so med njimi. Kako hudo je materam! A niso prenehale upati. Roženkranci zvečer so še toplejši, s solzami spremljani, dobri Bogec v kotu še vedno visi, gleda na vse in vidi vse; tudi on je trpel. Ej, nekoč bo ob Krki spet lepo, fantje bodo spet peli na vasi in na mostu. Da, zdaj tudi mostu ni več. Podrli so ga partizani. Matere so črne pod očmi, dekleta se nič več ne smehljajo po vasi, starci so zlezli v dve gube in bi radi umrli. Fantov ni in mož, otroci so lačni. Materam je hudo, ne morejo jim dati kruha. Zima je že, snega ni. Polja so pusta in mnogo je neposejanih. Njive Koškega Miha so neobdelane, mrtve. Z Mihom so zamrle. Ljudem je tesno in še nikoli niso tako iz srca molili. Kako čuden je ta svet in kaplja za kapljo znoja in solze zarišejo globoke sledi.

Ob zadnjem napadu na Žužemberk je padel Miha. Bil je zadnji Koškega rodu, edinec matere Marjete in očeta Janeza. Ni padel sam, še več jih je padlo, fantov pesti in pesmi, fantov ljubezni v svojo poapneno grudo. Matije znorela od žalosti, oče pa je umrl en mesec za njim. Težko je bilo z njim ob dvojni bolečini. Zaprl se je v zidanico in pil, pil … Jesti ni mogel in ga je vrglo. Ležal je teden dni, potem je umrl. Se pred smrtjo je vedno ponavljal: »Miha, Miha, moj sin!« Jokati ga niso nikoli videli, sam s seboj je hotel biti trd. Potem je Marjeta hodila na njuna grobova, nosila jima je rož in sveč, včasih je skuhala skledo žgancev in nesla na grob: »Da ne bosta lačna,« je govorila. Ljudje se ji niso smejali, niso ji mogli pomagati, čutili so z njo in smilila se jim je v dno duše. Ponoči se je večkrat zavila v belo rjuho in strašila po vasi. Tulila je kakor razjarjen vol ali jokala na ves glas. Takrat so se otroci v nemi grozi stiskali k materam, strah jih je bilo. Še matere so se bale strašne noči, kadar je nora Marjeta, mati Koškega Miha, tulila na vasi.

Bog večni ve, zakaj je to prav, da kadar človek trpi, mora trpeti do konca, tako dolgo, da je napolnjena čaša njegovega trpljenja. Že prej so ljudje trpeli, a še ni bilo dovolj. Takrat po 8. septembru so fantje odšli, morali so oditi, kajti rdeči so grozili od vseh strani. Ko je padel Turjak, so matere hodile oblečene v črno, razklanih duš in izkrvavelih src, in niso se znale utolažiti. Rdeči so jih zasmehovali in jim grozili. Tudi izropali so jih. Nora Marjeta pa je hodila med njimi, s pestmi jim je grozila in jih psovala: »Kje imate mojega sina? Ste ga ubili? Hudiči! Satan vas bo trgal z razbeljenimi kleščami!« Tako jim je govorila, vpila je, da se je slišalo po vsej vasi. Rdeči pa so jo zasmehovali in pretepali. A ni se dala ugnati. Nekega dne, prej je bilo že dva dni deževje, so otroci na vasi strašno zavpili. Nora Marjeta je planila na enega rdečih, mu s koščenimi prsti pulila lase in vpila: »Ti si ga, ti!« Potem so jo rdeči podrli na tla in ustrelili. V ljudeh je vstala groza, starke so se bale nove Sodome in Gomore. Govorili so, da straši na vasi, in že v mraku so se zaklepali v koče. Kadar je slap najmočneje šumel, se jim je zdelo, da tuli Marjeta na koncu vasi. Kadar je burja majala hraste v Prelesju in bukve v Hribu, da je šumelo kot v povodnji, so videli vstajati strahove. Niso mogli spati.

Krka teče počasi in leno v krnicah, čez slapove pa je vsa razigrana. Njena pesem je temna in težka, grozeča. Koliko strašnejša od tiste, ki so jo fantje peli na mostu: Oj zdaj gremo … Takrat je v materah ostalo vsaj malo upanja. V bregu so koče, ponižne in tople. V njih ni več smeha in pesmi. Za kočami so njive, mnogo je neobdelanih. Cesta skozi vas je ravna in pelje na vse strani. Tam, kjer stoji poštna hiša, se razcepi. In v ovinku je njiva, Koška je, župnica so jo klicali. Tam je včasih rasla najboljša koruza, najboljši krompir. Naprej so stale njive, potem vinograd, nad njim še lepa senožet in gozd. Tudi to je Koško. Kdo bo obrezal trte, kdo bo oral? Nihče ne sprašuje več tako. Prej je Miha tam med delom prepeval pesmi in zemlja je rodila. V procesijah je župnik dajal blagoslov za vse, tudi za trto.

Zdaj župnik že dolgo ni maševal. Zbolel je in ne more vstati. Moli pa za vse, za vse. Za one, ki so umrli, čedalje daljša vrsta jih je, kmalu jih več ne bo mogel prešteti. Za te, ki še živijo in so kot okostnjaki. Ve, da so njegovi ljudje dobri, zato mu je še težje in bi jim rad pomagal. Tako slab je, da ne more. In prosi Boga, naj v odkupnino vzame njega. A Bog ve, da bo ljudem potem še mnogo težje.

Vse je tako težko, samo Krka ja vedno enaka. Slapovi, krnice, jelše in vrbe, šumenje. Ko bo nov most in bodo fantje zapeli in bo šla pesem na valovih daleč naprej, bo v ljudeh spet dobro in luč, prižgana v njihovih zasanjanih očeh, bo še lepše svetila.

6.1.1.

Pred namije besedilo, ki ga je papež Benedikt XVI. 12. septembra med obiskom v domovini predstavil univerzitetni publiki v Regensburgu. Ko smo ga prebrali, nas je prevzel občutek, da nam kaj tako pomembnega že nekaj desetletij ni prišlo v roke. Papež je govoril o razmerju med razumom in vero, a tako, da je iz tega razmišljanja nastalo fundamentalno besedilo o civilizaciji v sedanjem času. Ob branju se pred nami odpre prostor, ki razpolaga z najširšo obveščenostjo o tem kje stojimo in za kaj gre. Stave, ki so izklicane, so velike. Če bo civilizacija – ker bo pozabila na katero od osnovnih prvin, ki jo konstituirajo – padla, ne bo, po besedah konvertita Waugha, »samo konec neke delniške družbe, ampak konec materialnih in duhovnih dosežkov zgodovine«. V predavanjuje papež povedal – z avtoriteto človeka, ki ve – kam se je treba usmeriti in na katero pot je treba stopiti, če želimo, da se to ne zgodi.

Mnogo nam je do tega, da bi slovenski katoličani papeževo analizo brali tako, da bi jo razumeli in sprejeli za svojo. Veselilo nas bo zato, če bodo v branje investirali svojo največjo pripravljenost in svoj najboljši čas. Enkrat, kakor veste, ni nobenkrat. Najlepša hvala že vnaprej. Posebna hvala pa dr. Katarini Bogataj Gradišnik, ki je papeževo predavanje na univerzi v Regensburgu, z velikim občutkom za eksaktnost in jezik, prevedla.

Še enkrat: šele pri ponovnem, ponavljamo, šele pri ponovnem branju boste začutili zadovoljstvo nad tem, da je nekdo te misli povedal.

Posebno zadovoljstvo pa nad tem, da jih je povedal prvi človek Cerkve, ki ji pripadamo.

6.1.2.

V torek je papež Benedikt XVI. predaval na univerzi v Regensburgu, kjer je nekoč poučeval. Njegovo predavanje povzema stanje njegove teološke misli o razmerju med vero in razumom. Poleg tega papež jemlje pojem »svete vojne« kot povod, da naznači razliko med krščanstvom in islamom. In poimenuje oviro za razpravljanje na Zahodu. Dokumentiramo.

To je zame ganljiv trenutek, ko smem še enkrat stati za govorniškim pultom te univerze in še enkrat imeti predavanje. Moje misli se pri tem vračajo v leta, ko sem po lepem obdobju na freisinški visoki šoli začel svojo dejavnost kot visokošolski učitelj na univerzi v Bonnu. Bil je to – leta 1959 – še čas stare univerze ordinarijev. Za posamezne stolice ni bilo ne asistentov ne pisarniškega osebja, zato pa smo imeli zelo neposredne stike s študenti in predvsem tudi profesorji med seboj. V prostorih za predavatelje smo se srečevali pred predavanji in po njih. Stiki z zgodovinarji, filozofi, filologi in seveda tudi med obema teološkima fakultetama so bili zelo živahni. Vsak semester smo imeli tako imenovani dies academicus, na katerem so se profesorji vseh fakultet predstavili celotni univerzi in je bilo tako mogoče resnično doživeti universitas: da z vsemi specializacijami, ki nas marsikdaj naredijo neme drugega za drugega, vendarle sestavljamo neko celoto in delujemo v celoti enega razuma z vsemi njegovimi razsežnostmi in tako tudi v skupni odgovornosti jamčimo za pravo rabo razuma – to se je dalo doživljati. Vsekakor je bila univerza tudi ponosna na obe svoji teološki fakulteti. Bilo je jasno, da tudi onidve, pri tem ko vprašujeta po razumnosti vere, opravljata delo, ki nujno sodi k celoti universitatis scientiarum, čeprav vsi niso mogli biti deležni vere, za katero si teologi prizadevajo, da bi jo umestili v skupni razum. Ta notranja povezanost v kozmosu razuma se tudi ni pretrgala, ko se je nekoč razvedelo, da je eden od kolegov izjavil, češ da obstaja na naši univerzi nekaj čudnega: dve fakulteti, ki se ukvarjata z nečim, česar sploh ni – z Bogom. Za celotno univerzo je bilo nesporno, da tudi spričo tako radikalne skepse ostaja nujno in razumno, po Bogu spraševati z razumom in delati to v kontekstu krščanskega verskega izročila.

Figure 41. Papež Benedikt XVI. med predavanjem na univerzi v Regensburgu Reuters

Vsega tega sem se vnovič spomnil, ko sem pred kratkim prebiral od profesorja Theodora Khouryja (iz Münstra) objavljeni del dialoga, ki ga je imel učeni bizantinski cesar Manuel II. Paleolog verjetno leta 1391 v zimskem taboru v Ankari z nekim izobraženim Perzijcem o krščanstvu in islamu ter o resnici teh dveh. Cesar je dialog najbrž zapisal med obleganjem Konstantinopla med letoma 1394 in 1402; tako je tudi razumljivo, da so njegova lastna izvajanja navedena dosti bolj izčrpno kakor odgovori perzijskega učenjaka. Dialog zajema celotno področje verskega sistema, kakor je opisan v bibliji in koranu, in kroži še posebej okrog podobe Boga in podobe človeka, pa tudi vedno znova nujno okrog razmerja »treh zakonov«; Stare zaveze – Nove zaveze – Korana.

V pričujočem predavanju bi rad obravnaval samo eno točko – v zgradbi dialoga je bolj obrobna – ki me je fascinirala v zvezi s temo vere in razuma, in ki mi služi kot izhodišče za moje premišljanje ob tej temi.

V sedmem krogu pogovora, ki ga je objavil profesor Khoury, cesar načne temo džihada (svete vojne). Cesar je nedvomno vedel, da v suri 2, 256 piše: Nobene prisile v verskih zadevah – to je ena izmed zgodnjih sur iz časa, ko je bil Mohamed sam še brez moči in ogrožen. Ampak cesar je kajpada poznal tudi v koranu navedene – pozneje nastale – določbe o sveti vojni. Ne da bi se spuščal v podrobnosti, kakor so različno obravnavanje »imetnikov pisma« in »nevernikov«, se na svojega sogovornika obrne v osupljivo osornem tonu z osrednjim vprašanjem o razmerju med religijo in nasiljem nasploh: »Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in našel boš samo zlo in nečlovečnost, kakor na primer to, da je predpisal, naj se vera, ki jo je oznanjeval, širi z mečem.« Cesar nato izčrpno utemeljuje, zakaj je širjenje vere z nasiljem nesmiselno. »Bogu kri ni všečna in kdor ravna nerazumno syn logo, nasprotuje božjemu bistvu. Verovanje je sad duše, ne telesa. Kdor hoče torej koga pripeljati do vere, potrebuje zmožnost dobrega govora in pravo mišljenje, ne pa nasilja in grožnje … Če hočemo prepričati kako razumno dušo, ne potrebujemo ne roke ne udarnih naprav in tudi sicer nobenega od pripomočkov, s kakršnimi lahko komu grozimo s smrtjo.«

Odločilni stavek v tem utemeljevanju zoper nasilno spreobračanje se glasi: Kdor ravna nerazumno, nasprotuje božjemu bistvu. Izdajatelj, Theodore Khoury, to komentira takole: Za cesarja kot Bizantinca, ki je odraščal v grški filozofiji, je ta stavek evidenten. Nasprotno pa je za muslimanski nauk Bog absolutno transcendenten. Njegova volja ni vezana na nobeno od naših kategorij, tudi če je to razumnost. Khoury poleg tega navaja še delo znanega francoskega islamologa R. Arnaldeza, ki opozarja na to, da gre Ibn Hazn tako daleč, da Boga celo za njegovo lastno besedo ni mogoče držati in da ga nič ne zavezuje k temu, da bi nam razodeval resnico. Ko bi Bog tako zahteval, bi moral človek tudi malikovati.

Tukaj se odpira neko razpotje v umevanju Boga in s tem tudi v konkretnem udejanjanju religije, in to nas danes izziva čisto neposredno. Ali je samo grško, da nerazumno ravnanje nasprotuje božjemu bistvu, ali pa to velja vselej in samo na sebi? Mislim, a se na tem mestu prikaže globoko soglasje med tem, kar je v najboljšem pomenu besede grško, in vero v Boga, ki temelji na bibliji. Ob preoblikovanju prvega verza Geneze je Janez začel prolog svojega evangelija z besedo: V začetku je bil logos. To je natanko beseda, ki jo uporablja cesar: Bog deluje z logosom. Logos je hkrati razum in beseda – razum, ki je ustvarjalen in se more razodevati, venar prav kot razum. Janez nam je s tem podaril sklepno besedo bibličnega pojma Boga, v katerem vsa dostikrat naporna in zapletene pota biblijske vere pridejo na svoj cilj in se strnejo v sintezo. V začetku je bil logos in logos je Bog, tako nam govori evangelist. Srečanje bibličnega sporočila z grško mislijo ni bilo naključje. Vizijo svetega Pavla, ki so se mu poti v Aziji zaprle in ki je ponoči videl v prikazni nekega Makedonca in ga slišal klicati: Pridi semkaj in nam pomagaj (Apd 16, 6–10) – to vizijo lahko razlagamo kot zgostitev iz notranjosti izvirajočega nujnega zbliževanja med biblično vero in grškimi vprašanji.

Medtem je to zbliževanje potekalo že dolgo. Že skrivnostno božje ime iz gorečega trnovega grma, ki tega Boga izvzema izmed bogov z mnogimi imeni in o njem preprosto izreka, da je bivajoči, zanikuje mit, in v notranji analogiji s tem zanikovanjem je sokratski poskus premagati in presegati mit. Ob trnovem grmu začeti proces doseže znotraj Stare zaveze novo zrelost v času izgnanstva, ko se Izraelov Bog, ki je zdaj izgubil ozemlje in obredje, razglasi za Boga nebes in zemlje in se predstavi s preprosto opredelitvijo, ki nadaljuje besedo iz trnovega grma: »Jaz sem.« Z roko v roki s tem novim spoznavanjem Boga gre neke vrste razsvetljenstvo, ki se drastično izraža v posmehu bogovom, ki so samo izdelki ljudi (prim. Ps 115). Tako gre biblična vera v helenistični dobi kljub ostremu nasprotovanju helenističnim oblastnikom, ki so hoteli izsiliti prilagoditev grškemu načinu življenja in njegovemu kultu bogov, iz svoje notranjosti naproti tistemu, kar je v grški misli najboljšega, dokler ne pride med njima do stika, ki se je nato dovršil zlasti v pozni modrostni literaturi. Danes vemo, da je v Aleksandriji nastali grški prevod stare zaveze – Septuaginta – več kakor samo prevod hebrejskega besedila (ki ga je morda treba ocenjevati manj pozitivno), da je namreč samostojno tekstovno pričevanje in samosvoj pomemben korak v zgodovini razodetja, v katerem se je to srečanje uresničilo na neki način, ki je dobil odločilen pomen za nastanek krščanstva in njegovo širjenje. Na dnu gre pri tem za srečanje med vero in razumom, med pravim razsvetljenstvom in religijo. Manuel II. je resnično lahko rekel iz notranjega bistva krščanske vere in hkrati iz bistva helenizma, ki se je bil spojil z vero: kdor ne ravna z logosom, nasprotuje božjemu bistvu.

Tukaj je treba zavoljo poštenosti povedati, da so se v poznem srednjem veku v teologiji razvile tendence, ki razbijajo to sintezo med grštvom in krščanstvom. V nasprotju s tako imenovanim avguštinskim in tomističnim intelektualizmom se začenja pri Dunsu Scotu pozicija voluntarizma, ki je naposled pripeljala tako daleč, da je rekla, da poznamo pri Bogu samo njegovo voluntas ordinato. Onkraj tega pa naj bi obstajala svoboda Boga, s kateri bi ta mogel delati in počenjati tudi nasprotno od vsega, kar je naredil. Tukaj se zarisujejo stališča, ki se prav lahko zbližajo s tistimi Ibn Hazna in bi se prav lahko iztekla v podobo samovoljnega Boga, ki tudi ni zavezan resnici in dobremu. Transcendenca in drugačnost Boga sta prignana tako daleč, da tudi naš razum, naš čut za resnično in dobro nista več pravo ogledalo Boga, katerega brezdanje možnosti v ozadju njegovih dejanskih odločitev nam ostajajo večno nedostopne in skrite. V nasprotju s tem pa je vera Cerkve vedno vztrajala pri tem, da obstaja med Bogom in nami, med njegovim večnim stvariteljskim duhom in našim ustvarjalnim razumom resnična analogija, v kateri so sicer razlike neskončno večje kakor podobnosti, vendar prav ta analogija in njen jezik nista izničena (prim. IV. lateranski koncil). Bog ni nič bolj božanski, če ga odmaknemo v neki čisti in neprozorni voluntarizem, temveč je resnično božanski Bog tisti Bog, ki se je pokazal kot logos in je kot logos za nas ljubeče deloval in še deluje. Nedvomno, ljubezen »presega« spoznanje in je zavoljo tega zmožna zaznati več kakor samo mišljenje (prim. Ef 3, 19), vendar ostaja to ljubezen Boga logosa, in zato je krščansko bogoslužje logike latreia – bogoslužje, ki je v ubranosti z večno besedo in z našim razumom (prim. Rim 12, 1).

To notranje medsebojno zbliževanje, ki je bilo tu nakazano in ki je potekalo med biblično vero in grškimi filozofskimi vprašanji, ni le v religijskozgodovinskem, temveč tudi v svetovnozgodovinskem pogledu odločilno dogajanje in nam še danes nalaga neke dolžnosti. Ko vidimo to srečanje, ni nič čudnega, da je krščanstvo kljub svojemu izviru in pomembnemu razvoju v Orientu naposled doživelo svoje zgodovinsko odločilno izoblikovanje v Evropi. Rečemo pa lahko tudi obrnjeno: To srečanje, kateremu se pozneje pridruži še dediščina Rima, je ustvarilo Evropo in ostaja temelj tega, kar moremo upravičeno imenovati Evropa.

Tezi, da kritično očiščena grška dediščina bistveno sodi h krščanski veri, nasprotuje zahteva po razheleniziranju krščanstva, in ta že od začetka nove dobe čedalje močneje obvladuje teološke spopade. Če pogledamo pobliže, lahko v programu razheleniziranja zapažamo tri valove, ki so sicer med seboj povezani, vendar se v svojih utemeljitvah in ciljih jasno razločijo drug od drugega.

Razheleniziranje se prvikrat prikaže v tesni povezavi s temeljnimi hotenji reformacije v 16. stoletju. Reformatorji so se spričo teološke šolske tradicije znašli nasproti sistematizaciji verovanja, ki jo je bila povsem določala filozofija, tako rekoč nasproti nekemu tujemu določanju verovanja z mišljenjem, ki ni izviralo iz verovanja samega. Vera se pri tem ni več kazala kot živa zgodovinska beseda, temveč utesnjena v neki filozofski sistem. Sola scriptura v nasprotju s tem išče prvotno čisto obliko vere, kakršna se izvorna nahaja v biblični besedi. Metafizika se zdi kakor smernica od nekod drugod in vero je treba od nje osvoboditi, da bo lahko spet čisto ona sama. V radikalnosti, kakršne reformatorji niso predvideli, je po tem programu ravnal Kant s svojo izjavo, da je moral spraviti s pota mišljenje, da je naredil prostor verovanju. Pri tem je vero zasidral izključno v praktičnem razumu in ji odrekel dostop do celovite resničnosti.

Liberalna teologija 19. in 20. stoletja je prinesla s seboj drugi val v programu razheleniziranja, katerega vidni predstavnik je Adolf von Harnack. V času, ko sem študiral, kakor tudi v zgodnjih letih mojega visokošolskega delovanja je ta program močno učinkoval tudi v katoliški teologiji. Kot izhodišče za to je rabilo Pascalovo razločevanje med Bogom filozofov in Bogom Abrahama, Izaka in Jakoba. V svojem nastopnem predavanju v Bonnu leta 1959 sem poskušal razpravljati o tem. Vsega tega ne bi rad tukaj začenjal na novo. Pač pa bi rad vsaj čisto na kratko poskusil opozoriti na razločujočo novost tega drugega vala razheleniziranja v primerjavi s prvim. Kot miselno jedro se pri Harnacku kaže vrnitev k preprostemu človeku Jezusu in k njegovemu preprostemu sporočilu, ki naj bi bilo prvotnejše od vsega teologiziranja in prav tako heleniziranja: To preprosto sporočilo naj bi predstavljalo resnično višino v religioznem razvoju človeštva. Jezus naj bi bil odpravil kult v prid morali. Na koncu je prikazan kot oče nekega človekoljubnega moralnega sporočila. Pri tem gre v bistvu za težnjo, da bi se krščanstvo vnovič uskladilo z modernim razumom, in sicer ravno s tem, da bi se osvobodilo navidezno filozofskih in teoloških elementov, kakršni so na primer vera v Kristusovo božanskost in v troedinost Boga. V tem pogledu historično-kritična razlaga Nove zaveze spet na novo uvršča teologijo v kozmos univerze. Teologija je za Harnacka v bistvu historična in zato strogo znanstvena. Tisto, kar na kritičen način raziskuje o Jezusu, je tako rekoč izraz praktičnega razuma in zato tudi sprejemljivo za celotno univerzo. Za tem stoji neka novodobna samoomejitev razuma, kakršna je dobila svoj klasični izraz v Kantovih kritikah, medtem pa je bila še nadalje radikalizirana z naravoznanstvenim mišljenjem. Na kratko povedano, se to moderno pojmovanje razuma opira na sintezo platonizma (kartezijanstva) in empirizma, potrjeno z uspehom tehnike. Na eni strani se predpostavlja matematična struktura materije, tako rekoč njena notranja racionalnost, ki omogoča, da jo razumemo in uporabljamo v njenem učinkovanju: Ta temeljna predpostavka je tako rekoč platonski element v modernem umevanju narave. Na drugi strani pa gre za možnost funkcionalne uporabe narave za naše namene, pri tem pa nam daje odločujočo gotovost šele možnost preverjanja ali ponaredbe z eksperimentom. Teža med tema dvema poloma se lahko prevesi zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Tako strogo pozitivističen mislec, kakor je J. Mond, je sam sebe označil za prepričanega platonista oziroma kartezijanca.

To prinaša s seboj dve temeljni orientaciji, odločilni za naše vprašanje. Samo tista oblika gotovosti, ki izhaja iz skladnosti med matematiko in empirijo, nam dovoljuje, da govorimo o znanstvenosti. Kar hoče biti znanost, se mora podvreči temu merilu. Tako se skušajo temu kanonu znanstvenosti prilagoditi tudi znanosti, ki se nanašajo na človeške reči, kakor so zgodovina, psihologija, sociologija, filozofija. Za naše preudarjanje pa je pomembno še to, da ta metoda kot taka izključuje vprašanje Boga in dopušča, da se to vprašanje kaže kot neznanstveno ali predznanstveno. S tem stojimo pred skrajšanjem radia znanosti in razuma, o katerem pa moramo podvomiti.

K temu se bomo še vrnili. Ta čas nam ostaja ugotovitev, da pri poskusu, ki ga določa ta način gledanja – ohraniti teologijo »znanstveno«, preostane od krščanstva samo še uboren drobec. Reči pa moramo še več: Človek sam je pri tem skrajšan. Tista prav človeška vprašanja namreč, tista o našem odkod in kam, vprašanja religije in etosa se tedaj ne morejo umestiti v prostor skupnega, od »znanosti« opisanega razuma, in morajo biti prestavljena v območje subjektivnega. Subjekt s svojimi izkušnjami odloča, kaj se mu zdi religiozno dopustno, in subjektivna »vest« postane nazadnje edina etična instanca. S tem pa etos in religija izgubita svojo občestvotvorno moč in zapadeta v poljubnost. To stanje pa je za človeka nevarno. To vidimo na patologijah religije in razuma, ki nas ogrožajo in ki morajo neogibno izbruhniti tam, kjer je razum tako utesnjen, da ne obsega več vprašanj religije in etosa. Tisto, kar pri etičnih poskusih še ostane od pravil evolucije ali od psihologije in sociologije, kratko malo ne zadostuje več.

Preden preidem k sklepnim ugotovitvam, h katerim z vsem tem merim, moram še na kratko nakazati tretji val razheleniziranja, ki poteka prav zdaj. Spričo srečevanja z mnoštvom kultur danes radi pravijo, da je bila sinteza z grštvom, ki se je izvršila v stari Cerkvi, prva inkulturacija krščanskega, katere pa ne moremo vsiljevati drugim kulturam. Te morajo imeti pravico, da se vrnejo v čas pred to inkulturacijo k preprostemu sporočilu Nove zaveze in da to sporočilo vsaka v svojem prostoru na novo inkulturirajo. Ta teza ni čisto napačna, vendar pa je poenostavljena in nenatančna. Nova zaveza je namreč napisana v grščini in nosi v sebi sami stik z grškim duhom, kakor je ta dozorel v predhodnem razvoju Stare zaveze. Nedvomno so v procesu nastajanja stare Cerkve plasti, za katere ni nujno, da preidejo v vse kulture. Ampak temeljne odločitve, ki se nanašajo prav na to povezavo vere z iskanji človekovega razuma, te sodijo v tej veri sami in so njej ustrezni razvoj.

S tem prihajam k sklepu. Samokritika modernega razuma, kakor smo jo ravnokar skušali orisati v čisto splošnih potezah, nikakor ne vsebuje domneve, da bi se bilo treba zdaj spet vrniti v čas pred razsvetljenstvom in zavreči spoznanja moderne. Kar je velikega v modernem duhovnem razvoju, je priznano v neokrnjeni obliki: Mi vsi smo hvaležni za velike možnosti, ki jih je ta razvoj odprl človeku, in za napredek v človečnosti, ki nam je bil podarjen. Znanstveniški etos je tudi sicer volja do pokorščine resnici in v tem pogledu izraz neke temeljne drže, ki sodi k osnovnim odločitvam krščanskega. V mislih nimamo preklica niti negativne kritike, temveč nam gre za razširitev našega pojma razuma in njegove uporabe. Ob vsem veselju nad novimi možnostmi za človeka vidimo namreč tudi ogrožanja, ki se porajajo iz teh možnosti, in vprašati se moramo, kako jih bomo mogli obvladovati. To bomo zmogli samo tedaj, če bosta razum in vera na nov način našla pot drug do drugega; če bomo premagali samoomejitev razuma na to, kar se da v eksperimentu ponarediti, in bomo razumu vnovič odprli vso njegovo širino. V tem smislu sodi teologija na univerzo in v njen široki dialog med znanostmi ne le kot historična in humanistično znanstvena disciplina, temveč prav kot teologija, kot vpraševanje po razumnosti vere.

Le tako bomo zmožni tudi za resničen dialog med kulturami in religijami, ki ga tako zelo potrebujemo. V zahodnem svetu v splošnem prevladuje mnenje, da je univerzalen samo pozitivistični razum in temu pripadajoče oblike filozofije. Toda v globoko religioznih kulturah sveta imajo prav to izključenost božanskega iz univerzalnosti razuma za kršitev svojih najglobljih prepričanj. Razum, ki je gluh za božansko in ki odkriva religijo v območje subkultur, je nezmožen za dialog med kulturami. Pri tem pa, kakor sem skušal prikazati, moderni naravoznanstveni razum, ki vsebuje platonični element, nosi v sebi neko vprašanje, ki vodi preko njega in njegovih metodičnih zmogljivosti. Razum sam mora racionalno strukturo materije kakor tudi skladnost med našim duhom in racionalnimi strukturami, ki vladajo v naravi, čisto preprosto sprejeti kot dejstvo, na katero se opira njegova metodična pot. Ampak vprašanje, zakaj je to tako, to vprašanje pač obstaja in naravoslovje ga mora prenesti naprej na druge ravni in načine mišljenja – tiste filozofije in teologije. Za filozofijo in na drug način za teologijo je izvir spoznanj, če prisluhneta velikim izkušnjam in spoznanjem iz religioznih tradicij človeštva, še prav posebej iz krščanskega verovanja, in če bi to zavračali, bi s tem nedopustno zožili naše poslušanje in odgovarjanje. Tukaj mi prihaja na misel neka Sokratova beseda Faidonu. V dotedanjih pogovorih se je načenjalo več zmotnih filozofskih mnenj, in zdaj Sokrat pravi: Bilo bi pač razumljivo, če bi človek iz nejevolje spričo toliko zmotnega vse svoje preostalo življenje mrzil in zaničeval vsakršno govorjenje o bivanju. Ampak tako bi si zapravil resnico bivajočega in bi utrpel zelo veliko škodo. Zahod že dolgo ogroža ta odpor do temeljnih vprašanj njegovega razuma in s tem utegne utrpeti samo veliko škodo. Pogum za širino razuma, ne odrekanje njegovi veličini – to je program, s katerim teologija, zavezana biblični veri, vstopa v sodobni disput. »Kdor ne ravna razumno (z logosom), nasprotuje božjemu bistvu,« je rekel Manuel II. v skladu s svojo krščansko podobo Boga svojemu perzijskemu sogovorniku. V ta veliki logos, v to širino razuma vabimo ob dialogu med kulturami naše sogovornike. Ti širino sámo vedno znova spet najti je velika naloga univerze.

7.1.1.

Dragi prijatelji! Lepo pozdravljam vse, ki ste priromali k našim mučencem na Teharje. Tu nas vsako korak spominja na strašno človekovo stisko, na zločin in smrt. Čeprav je naša lepa Slovenija eno samo grobišče, so Teharje nekaj posebnega: so najbolj oskrunjen kraj, nikjer ni bil človek tako ponižan in izničen. Zločinci so heroji, zavedni Slovenci pa kot izdajalci pometani v jame, rove in jaške, prekriti z odpadki in smetmi. Bog se nas usmili!

Kot vedno na naših slovesnostih, jo spremljajmo tiho in brez ploskanja.

Figure 42. Teharje 2006 Tine Velikonja

7.2.1.

Drage sestre in dragi bratje!

Kakor vsako leto na prvo nedeljo v oktobru smo ponovno zbrani na tem žalostnem kraju teharskega taborišča, odkoder so bili po koncu druge svetovne vojne tisoči ljudi odpeljani na razna bližnja morišča. Tam so bili pobiti, ne da bi kdo njihovo domnevno krivdo dokazal. Zato veljajo do današnjega dne za nedolžne, saj ima vsak človek pravico, da velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana.

Zgodil se je zločin in krivci za ta zločin so se dobro zavedali, kaj delajo. Drugače si vsa desetletja po tem ne bi tako krčevito prizadevali, da bi to ostalo zakrito in prikrito za vedno. Tako se je na poseben način potrdila Jezusova beseda iz evangelija po Janezu: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« (Jn 3, 20).

Evangelij, ki smo mu prisluhnili, pa nas opozarja, da je vsako tako prizadevanje in prikrivanje zaman in je obsojeno na neuspeh. Seveda misli Jezus najprej na poslednjo sodbo, ko bo On kot sodnik živih in mrtvih dokončno vzpostavil merila pravičnosti in ljubezni za vso večnost. Merila pravičnosti in ljubezni, ki jih rušijo in teptajo vsa naša velika ali majhna zla in grešna dejanja.

Toda ni dovolj samo čakati na poslednjo sodbo, na sodni dan. Če so moralna načela pravičnosti in spoštovanja človeškega dostojanstva sleherne osebe poteptana, je treba nemudoma ponovno vzpostaviti njihovo veljavo. To je namen in naloga človeških sodišč, celotne sodne veje oblasti. Ne zaradi maščevanja ali sovraštva, kakor nas opozarja apostol Janez v drugem berilu, kajti sovraštvo vodi v ubijanje in ponovne zločine. Pravico in resnico je treba terjati zaradi naše moralne zavezanosti do spoštovanja človeškega dostojanstva in življenja, ki je neprimerljivo, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju s prispodobo o številnih vrabcih. Če Bog skrbi za sleherno živo bitje, koliko bolj mu lahko zaupamo, da bo poskrbel za nas, svoje otroke. Na poslednji sodbi bo Bog vzpostavil in ponovno uveljavil teptano pravičnosti in ljubezen v siju svojega neskončnega usmiljenja in odpuščanja, pa tudi v siju božje vsevednosti in nezmotljivosti. Na človeških sodiščih pa žal ni vedno tako, a vendar je to njihov pravi namen in dolžnost. Zato je vsako prikrivanje zločina, kakor smo mu bili skozi desetletja priče tukaj na Teharjah, sodelovanje z zločinom in pritrjevanje zlobnemu dejanju.

Teharje pa so tudi primer in dokaz, kako resnice ni mogoče utišati. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo«, pravi Jezus. Resnica in pravica sta močnejši od teme in noči, od molka in pozabe, v katero bi radi zločinci zakopali svoje žrtve in svoja dejanja. Toliko drugih grobišč vstaja zadnje dni iz izsiljene pozabe v kristalno jasno in grozljivo svetlobo njihove nečloveškosti. Pri tem še posebej mislim na grobišča, ki so bila desetletja zamolčani zadnji zemeljski dom nemočnih ranjencev, invalidov in bolnikov. Ta odkritja zadnjega časa, ki samo materialno potrjujejo, kar se je vseskozi vedelo, tudi dokazujejo, kako se komunistična totalitarna in revolucionarna strategija ni ustavila pred nobenim, še tako gnusnim dejanjem, če je šlo za doseganje njenih perverznih ciljev. Kako bi mogli zdravi in mladi fantje, ki so bili tukaj na Teharjah zaprti, pričakovati pravico in sočutje, če ga niti nemočni ranjenci in bolniki niso mogli najti v očeh in srcih od zmage in sovraštva pijanih revolucionarjev.

To je naša zgodovina, to je naša preteklost, na katero pa se ne smemo navaditi v tem smislu, da bi postali brezbrižni in moralno otopeli in se ne bi znali več zgroziti nad grmado gorja in trpljenja, krivic in zločinov, ki so se dogajali na naših tleh. Bojim pa se, da se ravno to dogaja. Javno mnenje je komaj zaznalo nove dokaze o zločinu pobitih ranjencev, bolnikov in invalidov. Zaradi naše odgovornosti za sedanjost in prihodnost, moralne zavesti in dovzetnosti za to, kar je prav in kar ni prav, se ne smemo notranje sprijazniti s preteklimi zločini. Naša naloga je, da pridemo do dna: ne samo do dna prepadov in brezen, iz katerih še danes prinašajo raziskovalci na dan otipljive dokaze nasilja in bratomornega zločina. Naša naloga je, da pridemo do dna zločina samega, da ga v celoti zavržemo, da pridemo torej do dna moralne odgovornosti in tistih, ki to odgovornost nosijo.

Figure 43. Škof Stres blagoslavlja romarje Tine Velikonja

To je v prvi vrsti naloga sodne veje oblasti v naši državi. Temeljna naloga vsake države vredne tega imena je, da jamči vsem državljanom – tudi mrtvim – pravico do pravice in poštene razsodbe. Vendar pa v naši državi na to izpolnitev njene naloge tukaj in drugod pobiti med drugo svetovno vojno in po njej že predolgo čakajo.

Za srečo naših rajnih sicer ni odločilno, ali bo sodna veja oblasti zmogla potrebno politično in ideološko nepristranskost in poklicno odgovornost, da bo nazaj vzpostavila merila moralnosti in človečnosti, ki so bila poteptana na vseh povojnih moriščih v naši domovini. Naši rajni so namreč svojo pravico že našli v Božjem sočutju in Božjem usmiljenju.

Toda za našo lastno prihodnost je to usodnega pomena. Kajti z nemarnim odnosom do zločinov, ki so jih zagrešili komunistični revolucionarji, bi si naše pravosodje napisalo zelo hudo lastno moralno obsodbo. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo,« pravi Jezus v evangeliju. Naše pravosodje ima samo eno izbiro: ali da stori vse, da poišče, poimenuje in obsodi prave krivce ali pa bo Božja in človeška obsodba padla enkrat tudi nanj.

Gre za to, ali bomo ostali do konca zavezani temeljnemu moralnemu načelu, da je treba absolutno spoštovati vsako človeško življenje. Na to opozarja Jezus v evangeliju. »Kajti veliko več kakor mnogo vrabcev ste vredni vi … « Vrednost vsakega človeškega življenja je neprecenljiva: tudi življenje nerojenega človeka in življenje ranjenca ali bolnika, invalida ali ostarelega človeka je absolutna vrednota, zato ga tudi Bog ščiti z vso svojo močjo in oblastjo, če ga že ljudje ne zmoremo vedno dovolj spoštovati in varovati. S svojim vstajenjem od mrtvih je Jezus to potrdil na najvišji način, zato nam odpira pot v nesmrtnost, v katero smo skupaj z njim poklicani vsi.

Figure 44. Škof Stres in minister Drobnič Tine Velikonja

Od mrtvih vstali Jezus pa hkrati utemeljuje naše upanje, da bo kljub vsemu zamolčevanju in izkrivljanju zgodovinskih dejstev, kljub vsemu zastraševanju in krivicam nastopil dan vesoljne sprave in zmage pravičnosti nad krivico in dan zmage resnice nad molkom in lažjo. V Jezusu Kristusu je smrt ob svojo najvišjo moč, posebej pa še ob tisto moč, v katero upajo vsi zločinci in krivičniki tega sveta, ko računajo, da bodo njihova zla dejanja enkrat dokončno pozabljena in v poslednjem niču izničena, se pravi izravnana z najbolj plemenitimi in občudovanja vrednimi dejanji nesebičnosti in svetosti. V interesu poštenega in pravičnosti zavezanega človeka ni nihilizem, ki pravi: Boga ni, zato bo na koncu koncev vse en sam nič, vse ena sama črna noč, v kateri bo vse, kar je bilo najboljše in kar je bilo najslabše, enako črno, enako ena sama tema. Mi kristjani, ki verujemo v Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega, verujemo, da bo na koncu ena sam svetel dan, dan Božje pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. Zadnjo besedo bo imel živi Bog, ki je pravičen, usmiljen, ki odpušča in ljubi vse, kar je ustvaril. »Tisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico … «, smo slišali v prvem berilu. Zato nas Jezus vzpodbuja: »Ne bojte se!« Amen.

7.3.1.

Zakaj prihajam leto za letom sem, ko ne jaz ne moji bližnji sorodniki nismo neposredno občutili grozot, ki so se tu dogajale?

Za Teharje sem slišala že kot otrok – kakor za Kočevski rog in Turjak in Rab … Starši niso molčali, čeprav so se zavedali, v kako nevarno tveganje se spuščajo. Skoraj šepetaje so nam govorili o grozljivih pobojih in nas bolj prosili kot ukazali, naj molčimo. Še zlasti v šoli, kjer je bilo vse nasičeno od pretiranega poveličevanja zmagovalcev. Ob takih pogovorih mi je bilo vedno tesno pri srcu, bilo je tako strašno in nezdružljivo z mladostno radoživostjo in veseljem. Vendar sem čutila in verjela, da starši govore resnico. V času odraščanja sem prebrala pretresljivo lepo Mauserjevo knjigo, Ljudje pod bičem. Prebrala sem jo enkrat in dvakrat, trikrat – s čudno silo me je prevzela, ob njej je postajala krvava zgodovina mojega naroda tudi moja zgodovina. Nenadoma sem se zavedela, da ne morem brezbrižno mimo vsega, kar se je dogajalo v medvojnih in povojnih letih in se je tako krčevito zažrlo v naše narodno telo, v dušo in duha naroda, ki mu tudi sama pripadam in ga srčno ljubim.

Figure 45. Jožica Koželjnik Bogomir Štefanič

Tako sem nekoč sama obiskala Teharje. Pred mano so zaživele podobe iz knjige g. Janeza Zdešarja, Spomini na težke dni. Tu je bilo torej taborišče. Mučilnica nedolžnih ljudi, sestradanih, žejnih, prezeblih, bolnih, ponižanih. Trpečih do skrajnih meja. Vsa njihova krivda je bila v tem, da so hoteli ostati zvesti Bogu, vrednotam katoliške vere in svojemu narodu. Med njimi so bili betežni starčki, zgarani od trdega dela – to je bil njihov pokoj. Tu so bili očetje – vsi njihovi načrti za prihodnost so bili na silo pretrgani in ograjeni z bodečo žico novega, krutega sistema. Pa matere – že brez mučenja so dovolj trpele, odtrgane od svojih ognjišč, v boleči skrbi za svoje sirote, ki so ostale Bog ve kje. Tu so bili duhovniki in bogoslovci, ki ob lastnem trpljenju niso pozabili na svoje posebno poslanstvo. Vzpodbujali in bodrili so svoje sotrpine ter jim delili božjo tolažbo. Tu so bili tudi in predvsem mladi ljudje, obetavni cvet, žlahtna mladika našega naroda. Nikoli se niso vrnili na svoje domove, k svojim nevestam, da bi obudili nov rod dobrih ljudi. Taborišče je pogoltno pilo njih nadebudno moč, ubijalo fantovski ponos in surovo poteptalo nežno hrepenenje dekliških src. O, celo dojenčkom niso prizanesli! Vzeli so jih materam iz varnih, toplih naročij in pustili, da so v lakoti in vročini, zapuščeni umirali.

Veter otožno potegne čez planjavo in me zdrami iz zamišljenosti. Pretresena sem. Kaj je res mogoče, da so se peklenske sile razbesnele v taki meri in s tako strahotno močjo, da še zemlja ne more pozabiti tega trpljenja in krivic in se oglaša, kadar veter zaveje preko nje?!

Kako bi potemtakem mogli zakopati vse to brezdanje trpljenje pod debele plasti strupenih odpadkov in utišati nikoli izkričane bolečine z vodami umetnega jezera?! Saj ne more biti vsa ta kri, v potokih tekoča, pozabljena do sodnega dne! To je vendar moja, naša kri, ki teče tudi po naših žilah in nas veže z njimi, ki so tu trpeli in ostali zvesti. Ki so med petjem odhajali v smrt in so umirali z molitvijo na ustih, da, celo z besedami odpuščanja.

S tem so si prislužili palmovo vejico mučeništva.

Oni so naši, slovenski mučenci. Zato je zemlja, na kateri stojimo, sveta zemlja. Kraj, kjer je nekoč divjal krvavi peklenski ples, je posvetila kri teh naših pogumnih ljudi, ki sta jim Bog in narod pomenila več kot lastno življenje. Oni so priprošnjiki, naši varuhi in pomočniki v trdem boju za vrednote, ki so nam svete in so bile svete tudi njim. Zato bom spet in spet romala s svojo družino na ta sveti kraj, da jih počastimo, se jim zahvalimo in jim priporočimo sebe in ves naš narod, tako zelo potreben njihove priprošnje.

Figure 46. Teharje 2006 Tine Velikonja

7.4.1.

Danes smo prišli že sedemnajstič skupaj z namenom, da se spomnimo naših bratov in sestra, ki so na tem kraju trpeli in z njega odhajali v smrt. V taborišču, ki so ga leta 1943 postavili Nemci za predvojaško vzgojo in je bilo v njem prostora za petsto ljudi, se je 31. maja in 1. junija 1945 zgodil svetopisemski čudež, ko so v njegovo južno polovico, na prostor, ki je meril slab hektar, zgnetli pet tisoč iz Vetrinja vrnjenih slovenskih domobrancev in njihovih civilnih spremljevalcev. Kjer stojimo zdaj, kjer stojite zdaj, so stale počez vzporedno poveljniške barake, torej glavna, kuhinja, skladišče, na ravnici pred nami pa šest barak, v dveh vrstah, po tri v vsaki in med barakami levo manjše dvorišče in desno večje. Tu pred nami je bilo zloglasno dvorišče C, tja so dali domobrance, ki so bili določeni za smrt. Barake so bile dolge petdeset metrov, široke okrog deset, in v vsaki je bilo prostora, kot sem že rekel, za največ sto ljudi. Pa se je na tem prostoru, v taborišču znašlo pet tisoč ljudi.

Tu so v dvorišču C v poletnem soncu, nočnem hladu in jutranji megli čakali na zadnjo pot domobranci, ki so bili v to skupino dodeljeni. Torej vemo, ležali so pod milim nebom na grobem kamenju, šodru, – kot se mu reče – pod katerim je bil leš; zato so njihovi obrazi postajali vedno bolj črni, kot da bi prihajali iz rudnika, zaradi lakote in žeje, nočnega hladu in dežja, pa vedno bolj upadli in ostri. Gledali smo, kako so jim z žico vezali roke, videli, kako so se zvezani po dva skupaj vzpenjali na tovornjak, plahto videli, ki jih je zagrnila, in topo opazovali, kako je konvoj izginjal v mraku. Pa se – meni vsaj – ni zdelo nič čudnega. Na delo grejo, na delo grejo, da bodo odslužili za svojo krivdo. Takih transportov je bilo petnajst, šest malih tovornjakov, na vsakem 40 ujetnikov in štirje oboroženi stražarji. Prvi je šel 2. junija, v soboto, sredi noči z oficirji, potem pa na nekaj dni različno, naključno, tako je da zadnji transport šel proti koncu junija in potem je bilo to dvorišče izpraznjeno.

Figure 47. Govori Tine Velikonja Andrej Zgonc

Pred nekaj tedni sem se na poti po Srbiji in vzhodni Bosni ustavil v Srebrenici. V Potočarjih ob cesti med Bratuncem in Srebrenico so ogradili prostor, skoraj tako velik kot tale teharski z odlagališčem trdnih odpadkov vred, seveda, vse tole, kar vidimo pred sabo – ne samo to, kar omejuje ta drevored, oziroma ta stena cipres. Na njem je tri tisoč grobov žrtev, ki so jih prepoznali, na vsakem grobu nagrobnik iz belega marmorja in skupna grobnica za druge; na začetku 40 metrov velik krog poševno položenih kamnitih blokov, na njih pa po abecednem redu izpisana imena vseh devet tisoč žrtev pobojev leta 1995. V opuščeni tovarni akumulatorjev na drugi stani ceste, kjer so morili, bodo uredili muzej. Srebrenica in Teharje imata veliko skupnega. Pri obeh je šlo predvsem ali samo za vojake, ki so se predali in položili orožje, pri obeh je sodelovala tuja vojska, ki je predajo sprejela in ki naj bi skrbela za varnost ujetnikov, pri obeh je prišlo do izdaje; v Vetrinju zaradi preračunljivosti britanskih vojakov, v Srebrenici zaradi strahopetnosti holandskih, končno dejanje pa je opravila ista partizanska vojska, leta 1945 slovenska na vrhuncu svoje moči, leta 1995 jugoslovanska ob svojem zatonu. Vojaki, ki so morili leta 1995, so bili prepričani, da jo bodo prav tako gladko odnesli kot njihovi predhodniki pol stoletja prej in da se zločin izplača. Pa so se ušteli. Medtem ko pomorjeni leta 1945 še danes niso uradno mrtvi in nimajo groba ter niti eden od zločincev, ki so ga zagrešili, ni bil postavljen pred sodišče, so deset let po Srebrenici mrtvi pokopani, resnica napisana, zločinci pa z izjemo Radka Mladića odkriti in kaznovani. Teharje s Starim Hrastnikom in Škofovi zavodi v Šentvidu z Rogom imajo s Srebrenico še nekaj skupnega. Če bi bili s poboji ob koncu 2. svetovne vojne opravili na podoben način, kot so v Srebrenici, se pol stoletja kasneje nihče ne bi lotil takega zločina, saj bi vedel, da dejanja ne bo mogel prikriti in kazni ne uiti. Pa še to, da ni v Celju nobene table, ki bi opozarjala na Teharje, ne v Kočevju, ki bi nas pripeljala do grobišč pod Krenom in pod Macesnovo gorico, tudi za Potočare in njihovo pokopališče ne najdeš nobene table ne v Bratuncu in ne v Srebrenici. Tako občina Celje, kot Republika srbska takih spomenikov ne marata.

Zato govorimo o teh dogodkih. Ob njih se namreč vprašujemo, ali smo Slovenci pri sebi, ali vemo, kakšni moramo biti, da bomo obstali v svojem zgodovinskem prostoru in živeli kot narod. Ali sploh vemo, kaj se pravi, živeti kot narod? Najpogosteje ponavljani stavek ob letošnjih junijskih proslavah ob 15 letnici slovenske državnosti, slišati ga je bilo z državnega vrha, je bil: »Ne bomo največji, lahko pa smo najboljši!« Kaj se pravi, biti najboljši v sedanjem času in tukaj? Upali smo, da bo narodova kulturna elita to vprašanje zgrabila in ga napravila za vsenarodno temo, da bo segla do srca slehernemu Slovencu. Ali pomeni biti najboljši, da imamo največji bruto proizvod, najvišji dohodek na prebivalca in najvišje pokojnine, ali to pomeni, da ne bomo več hodili na morje v Slovensko Istro ampak na Kanarske otoke, Sejšele in Bahame, da bomo imeli še večje in hitrejše avtomobile, ali to pomeni biti najboljši, obenem pa je namreč tako, kot je nedavno povedal France Bučar na televiziji, ko je med mnogimi zmedenimi stavki izgovoril tudi enega zelo razumljivega in pretresljivega, »da nas čez trideset let več ne bo!«. Pri tem je mislil na rodnost pri Slovencih, ki je tako nizka, da zasedamo zadnje mesto v Evropi. Mar to pomeni biti najboljši?

Postali smo neresnični, ne vemo več, katere reči so prve in katere druge, ne vemo, katere so tiste, ki ne dovoljujejo nobene debate, kot je, denimo, da je treba razveljaviti sodbo proti škofu Rožmanu in ga s tem oprati vsake krivde, da je to naloga slovenske države, da to mora napraviti, sicer je ne bo več, ker bo nehala biti država. Ostala bo namreč v protislovju, kakor sama v sebi zanikujoča misel, taka bi bila ta država. Ali afera z Ribičičem. Pravijo, da za neko državo ni toliko pomembno, kakšno vlado ima, kakšno šolstvo, kako razvito gospodarstvo, važno je predvsem, kakšno je njeno sodstvo. In v tem primeru je sodstvo padlo na celi črti.

Ljudje, ki poznajo Slovenijo samo od daleč, in gledajo na dvomilijonski narod na južni strani Alp v duhu pod geslom »majhno je lepo«, se čudijo, ko pridejo k nam na obisk, da smo tako sprti med seboj. Že tega ne razumejo, da se ne moremo sporazumeti, kaj početi s tremi najbolj nepotrebnimi rečmi – denimo – v Ljubljani, z vzpenjačo na grad, s spomenikoma Kidriču in Kardelju pred Cankarjevim domom in s svobodnimi sindikati, celo pa jim ne gre v glavo, s kakšno ihto si skočimo v lase, čim je na vrsti državljanska vojna. Skrajni čas je, da pospravimo po hiši in končamo žalostno storijo o komunistični revoluciji oziroma puču, o državljanski vojni, zlasti pa poglavje o povojnih pobojih. Država je tista, ki bi morala priti z resnico na dan, državni zbor bi moral z izjavo izenačiti obe strani, in povedati, da je bila revolucija, bila državljanska vojna. Resnico je treba vnesti v učbenike od vrtca naprej, resnica mora postati del našega vsakdana, da se ne bo nihče drznil strašiti z rdečo zvezdo, podobno kot ni dovoljeno rogoviliti s fašistično butarico ali nacistično svastiko, in da si ne bo nihče drznil zmerjati domoljubov, ki so šli v smrt s tega kraja, kjer stojimo, da so izdajalci.

Vaclav Havel si je za geslo izbral »Živeti v resnici!« Žal mi še vedno živimo v laži. »Laž je nesmrtna duša komunizma«, kar kar naprej ponavljamo. To je rekel poljski filozof Leszek Kolakowski. »Komunizem je sistem organizirane laži!« Mi to doživljamo in slovenska duša je zato zbegana, neorientirana, naša osnovna labilnost, negotovost, moralna, politična in kulturna izvira iz pritiska organizirane laži. Poglejte samo medije. Zakaj se v Sloveniji ne more vzpostaviti resnica? Zakaj je tako? Denimo – o tem smo že slišali pri pridigi – ob izkopavanjih pri Konfinu nad Grčaricami, bi morali nad najdbo ponoreti. Iz brezna so vendar potegnili kosti 88 ranjencev. Junija 1945 so jih pobrali po ljubljanskih bolnišnicah in tja odpeljali. Kot vemo, so ranjeni vojni ujetniki najbolj krhka bitja na svetu. Samo nego jim odtegneš, samo nego nekaj dni, pa se znajdejo v krvi in gnoju. Kakšen svet pa je to bil, kakšni ljudje so bili to, da so nekaj takega počeli z njimi. Če niso mogli skrbeti zanje, bi jih lahko predali svojcem ali pa pozvali mednarodne humanitarne organizacije, naj jih prevzamejo.

Žalostno vlogo igrajo pri tem zdravniki. Pol stoletja smo poslušali hvalospeve o partizanski saniteti kot najbolj svetli plati osvobodilnega boja, pred kratkim je bila ponovno vložena zahteva, da se bolnišnica Franja vpiše v Unescovo dediščino kot spomenik človeški humanosti. A ko je prišla za te zdravnike ura preizkušnje, ko bi se morali odločati po svoji vesti in slediti Hipokratovi prisegi, so odpovedali na celi črti. Dolgo smo mislili, da so samo nemočno prenašali divjanje partizanske soldateske, ko se je izživljala nad ranjenci in bolniki, pred nekaj leti pa smo prišli do dokumenta, ki govori drugače. S pisalne mize predstojnika interne klinike dr. Igorja Tavčarja ga je izmaknila glavna medicinska sestra, sestra Jedrt, Marija Kršmanec, z Bevk pri Ljubljani, zmaknila, ne da bi on to zapazil, predala dokument sorodnikom, ki so ga skrbno čuvali in so ga pred približno desetimi leti izročili dr. Lovru Šturmu. To je s. Jedrt, zato o njej govorim. Bila je izredna žena, ki je zdravila mene in brata, ko sva se vrnila s tifusom s Teharij, zdravila je tudi Janeza Zdešarja, ko se je priplazil kot begunec iz Teharskega taborišča do Ljubljane. In ironija, tragedija, sestre so razpustili, razgnali, šla je v Bitolo in tam čez štiri leta umrla prav za tifusom.

Na tem seznamu je bilo, vidite, 65 ranjencev z najrazličnejšimi poškodbami. Od tega ji je bilo 40 pobranih s stare kirurgije. Imeli so v glavnem strelne in minske rane, pretežno na spodnjih udih. Sedem nadaljnih bolnikov je imelo odprto tuberkulozo, pet je bilo paraplegikov in tako dalje. Vrhunec tega seznama petinštiridesetih ranjencev – to so bili tisti z oznako »povodom naredbe majorja Mitje« – pa je podpis predstojnika interne klinike dr. Igorja Tavčarja, ki je s tem dovolil preselitev in transport.

Teh 65 ranjencev so odpeljali iz ljubljanskih bolnišnic. Odpeljali so jih najprej v prisilno delavnico in so jih tam imeli nekaj časa, potem pa – kot vemo – ponoči 24. junija čez Ribnico, Rakitnico h Konfinu, ampak na koncu – vidite – je podpisan dr. Igor Tavčar lastnoročno, in tole piše: »Za spremstvo pri prevozu težko bolnih pacientov–zapornikov sta potrebni dve sestri. Kar potrjuje in dovoljuje podpisani.« Dve sestri za petdeset težkih, nepomičnih ranjencev.

In kaj je ironija? Igor Tavčar je delal kariero, postal dosmrtni predstojnik interne klinike, postal član Slovenske akademije, in celo kaj se dogaja? Novembra letos bodo že 48. dnevi slovenskih internistov, ki nosijo naziv Tavčarjevi dnevi.

Figure 48. Teharje 2006 Tine Velikonja

Da končam. Ponavljam, Slovenci ne bomo nikoli največji, kaže pa tudi, da ne najboljši. Znano je, da sicer z mrtvimi ni težav, zadovoljni so že s skromnim grobom in nagrobnim kamnom, pa da se kdo spomni njihovih vdov in sirot, težave so s preživelimi, ti povzročajo zgago. Najraje bi nas ukinili. Lani je bila na tem kraju državna proslava ob 60- letnici dogodkov, na katero nas niso povabili ne osebno in ne skupinsko, čeprav so dobro vedeli, kje nas lahko najdejo. Priznamo, da je težko gledati starčke, ki se gnetejo v prvih vrstah, pa naj spremljamo prenos slovesnosti iz Dachaua, Mauthausna ali Auschwitza, kako se jim iz ustnih kotov cedi slina, kako se opotekajo ob svojih berglah in se jim plešaste glave svetijo kot jajčne lupine, težko poslušati, kako jim v ustih šklopotajo proteze, a taka je pač manira, da se jih na take slovesnosti vabi in jim celo dovoli, da zbranim izjecljajo nekaj besed.

A mi se ne damo. Ravnali bomo podobno kot gospodar, ki ga prepričujejo, naj prepiše posestvo na sina. Zavrača jih in jim pred nos moli palec: »Dokler bo tale migal, grunta ne dam!« In podobno kličemo mi. Hodili bomo na Teharje, pa naj bomo povabljeni ali ne. Hodili bomo z občutkom, da izpolnjujemo obljubo, ki smo jo dali bratom in sestram, odhajajočim v smrt, da jih ne bomo pozabili. Čas je, da tudi ta prostor najde svoj mir! Hvala lepa.

8.1.1.

Dr. Ljubo Sirc, veseli nas, da se lahko pogovarjamo z Vami. Mislimo, da pogovor z Vami daje realno priložnost, da postavimo v jasnejšo luč in določimo ostrejše konture nekim ključnim dejstvom, ki so oblikovala slovensko zgodovino v minulem stoletju. Upam, da bomo to priložnost prav izrabili, mi s svojimi vprašanji, Vi s svojimi odgovori. Vi to dobro veste, saj ste velik del svojega življenja preživeli v anglosaškem svetu, ki ve, kaj pomeni »posing the right sort of questions«. Odgovornostje torej tako na nas kot na Vas, na nas mogoče še večja.

Odgovornost je zares velika. Sploščenost duha v naši domovini je dosegla že tako stopnjo, da ne samo ne razlikuje več med tem, kar je pomembno in kar je nepomembno, ampak se ne vznemirja več niti ob tektonskih premikih v načinu človekovega obstajanja. Ali naj Vas spomnim na grozljivi molk Slovenije, ko so iz brezna Pri konfinu prinesli na dan kosti 81 ranjencev, ki so jih vanj, ustreljene, pa tudi žive, pehali partizani? Ali se je v petnajstih letih zgodilo kaj večjega kot je izkop teh pobitih ranjencev? Ali so šli ljudje na ulice? Ali so zabučali trgi po velikih mestih od moralnega ogorčenja? Nobeden se ni zganil. Duhovna elita je še naprej neprizadeto gnala svoj kulturni biznis. Zgodil se je veliki zločin, potem se je ta zločin pokazal v tem, kar je bil, a se je izkazalo, da to nikogar ne zanima. O drugih simptomih, ki razkrivajo duhovno krizo našega časa, ne bom govoril. S primerom, ki sem ga omenil, sem hotel intonirati naš pogovor. Hotel sem mu dati značaj urgentnosti. Sedaj pa bi, če dovolite, začel s prvim vprašanjem. Pojdimo in medias res.

8.1.2.

Kako ste prišli v stik z inž. Črtomirom Nagodetom in s Staro in Novo pravdo? Kako bi to skupino politično opredelili? Zakaj je, po Vašem mnenju, morala nujno trčiti s Partijo, kar je imelo za posledico, da je bila konec januarja leta 1942 izključena iz OF?

Spomladi leta 1939 sem se po dveh letih vrnil v Jugoslavijo iz Švice, kjer sem zdravil pljučno tuberkulozo z ležanjem in se učil francoščine. Pripravljal sem se tudi na maturo in jo opravil z letom zamude.

Nemci so vdrli na Poljsko na dan, ko sem se šel vpisat na univerzo. Spominjam se kot danes, da sem korakal čez Kongresni trg, ko so zvočniki naznanjali začetek vojne.

Zaradi enoletne zamude pri maturi in dolge odsotnosti posebej v Ljubljani nisem imel kaj prida znancev. Morda ni bilo docela nenaravno, da sem tako zašel med člane Akademskega kluba Jugoslavija, pravzaprav ne med člane marveč med disidente. Kakih petindvajset članov je izstopilo, ker se jim je zdelo, da ima klub preveč tesne stike s starimi liberalnimi politiki, pravzaprav z JNS.

Ta odpor proti starim je bil tisti čas na dnevnem redu. Sam se s tem razpoloženjem nisem docela strinjal, toda družil sem se z disidenti vendarle. Leto 1940 smo preživeli v političnih debatah, toda leta 1941 se je začelo zares.

Kranj so Nemci kmalu zasedli. Vsa moja družina se je zatekla v Ljubljano in Nemci so nam zaplenili vse premoženje. Mojega deda Cirila Pirca, dolgoletnega kranjskega meščana, je tako prizadelo, da je maja 1941 v Ljubljani umrl.

Mladi smo naravno takoj mislili na to, da se je treba napadalcu upreti. Rado Bordon in Boris Zidarič sta z menoj hotela začeti podtalno gibanje; imeli smo se za trojko, ki se bo povezovala naprej. Vendar so Bordona in Zidariča Italijani že čez nekaj dni aretirali, tako da bi bil ostal sam, če me ne bi bila poiskala Dušan Savnik in Stane Lenardič. Nato smo se povezovali naprej in pri tem prišli v stik z Milošem Lokarjem, okoli katerega se je zbralo kar nekaj pravnikov iz prvega letnika in mladih pomorskih oficirjev, med katerimi je bil njegov brat.

Figure 49. Dr. Ljubo Sirc in urednik Zaveze Justin Stanovnik Tine Velikonja

Prav kmalu je nekdo, menda Stane Lenardič, prinesel novico, da sta Savnik in on dobila stik s Črtomirjem Nagodetom, ki je bil nekaj časa docent na gradbenem oddelku, vendar je zašel v spor s profesorjem. Zbral je celo vrsto tehnikov, novinarjev, skratka svojih prijateljev. Bil je toliko na levo, da je bil celo tajnik Društva prijateljev Sovjetske zveze. Želel je planirati gospodarstvo in večinoma vse podržaviti.

Z njim in z ljudmi okoli njega smo se torej povezali in začeli iskati naprej, kaj bi se še dalo storiti politično, čeprav se je Nagode zavzemal predvsem za načrte za prihodnost Jugoslavije.

Razpoloženje, ki je vladalo, bo morda pokazala moja lastna zgodba. Mene je Nagode dodelil oddelku za propagando, ki ga je vodil moj nekdanji gimnazijski profesor Kolar. Ko sem se javil pri njem, se je delal, kot da nič ne ve; Nagodetu pa je dejal, da jaz ne morem biti član, ker sem »socialno nečist«, namreč tovarnarjev sin.

Nagode je dejal, da bodo tudi sinovi kapitalistov morali pomagati pri novem redu, saj so sposobni. Kljub temu me je prestavil v gospodarski oddelek, Kolar pa je iz Pravde izginil.

Prišel je 22. junij 1941, ko so komunisti prenehali s svojo medlo akcijo in začeli zahtevati borbo. Nagode je imel z njimi zvezo iz Društva prijateljev Sovjetske zveze, tako da so kmalu stekli razgovori o skupnih nastopih in pristopu v Osvobodilno fronto. Glavna ovira je bila, da smo imeli vtis, da komunisti hočejo v nekako Srednjo Evropo, saj so govorili o dobrem nemškem narodu in podobno.

Avgusta je Pravda, kakor se je imenovala Nagodetova skupina, vstopila v OF, vendar so se težave začele takoj. Nekako isti čas so se začele širiti tudi novice o Mihajloviću v Srbiji. Prišli so sli iz Srbije, med njimi kot posebno važna oficirja Avšič in Novak.

S komunistične strani so se pojavile obtožbe, da je Mihajlović nezanesljiv in pravzaprav izdajalec, vendar so bile te obtožbe povezane z zahtevami, da mora OF obvladati vse. Celo tako daleč je šlo, da je OF grozila s smrtno kaznijo vsem, ki bi se poskušali boriti proti okupatorjem zunaj OF.

S tem se nas večina v Pravdi ni strinjala, tako da smo protestirali in da je Nagode celo napisal spomenico, na katero naj bi vodstvo OF odgovorilo. Namesto odgovora so Pravdo kot skupino izključili iz OF. Ta formulacija kaže, da nas takrat še niso imeli namena pobiti, kar bi po svojih pravilih morali storiti, če bi nas izključili kot posameznike.

Kot je sedaj znano, je jugoslovanska KP ob koncu leta 1941 odredila prehod iz osvobodilne v razredno vojno in se je temu primerno obnašala. Iz Moskve so jih opozorili, da prehitevajo dogodke, tako da so se Tito in njegovi nekoliko pomirili, vsaj v besedah, v dejanjih pa se ni veliko spremenilo.

Ta izključitev je razkrila značaj OF in njeno tako imenovano koalicijo. Ali se s tem strinjate?

Seveda se strinjam. Povedati vendar moram, da to že prej ne bi bilo težko uganiti, ako bi se ljudje pozanimali, kaj komunisti pravzaprav počnejo. Bolje povedano, kako bodo taktizirali, da pridejo na oblast. Leninistična taktika je bila (in je morda še), da se komunisti povežejo z drugimi v organizacijo – ljudsko fronto, osvobodilno fronto – in jo zatem prevzamejo. Pri tem jim pomaga propaganda o vmesnih ciljih – na primer osvoboditev – medtem ko v resnici gre edino za njihovo oblast. Sam sem se šele pri partizanih in potem v zaporu prikopal do te vednosti z branjem in preučevanjem komunistične literature. Leta 1941 je le malo ljudi imelo o tem kak pojem.

To neznanje ni bilo samo slovenska napaka. Ko sem pribežal na Zahod, sem venomer ugotavljal, da ljudje ne verjamejo, kar sem pripovedoval po svojih izkušnjah.

Želimo, da nam predstavite tiste predstavnike skupine, ki so Vam ostali v spominu po svoji duhovni izdelanosti in človeški trdnosti in zanesljivosti. Mogoče začnite kar s Črtomirom Nagodetom samim. Ali je on duhovno in politično oblikoval skupino in ji dajal ton?Ali je bil predvsem on tisti, ki je vztrajal, da se odnosi z OF precizirajo? To je bila za tiste razmere izredna gesta.

Nagode je bil v skupini nedvomno glavna oseba in povezovalec. Sam je bil levičarsko razpoložen, toda imel je svoje zamisli. Verjetno ni niti dobro vedel, kaj vsiljuje stalinizem. Ljudje okoli njega so bili bolj osebni prijatelji kot resnični istomišljeniki. Resnične organizacije ni bilo.

Pač pa smo se strinjali v tem, da mora biti politika poštena, to se pravi moralna. O kakšni leninistični taktiki nismo veliko vedeli, toda ko so jo komunisti uporabili, jo je seveda Nagode odklonil in večina je bila istega mnenja. V tistem času, to je jeseni 1941, je nekaj članov odšlo, na primer Dušan Savnik in Stane Lenardič, ker so bili mnenja, da komunisti nimajo prav. Nasprotno sta Svato Zupan in Komotar iz neke združbe OF prišla k Nagodetu.

Druga osrednja oseba je bil Stojan Bajič, sodnik in profesor na pravu. Spadal je bolj k Novi Jugoslaviji kot k Pravdi, vendar je večkrat prihajal na razgovore. Bil je za odpor, vendarle proti komunističnim mahinacijam, ki so postajale vedno hujše.

Komunisti so se iz drugih tako rekoč norčevali. Ko je Pravda podpisala pristop k OF, so zahtevali, naj pošljemo zastopnike v ulične odbore, niso pa nam hoteli povedati kam, češ da je to konspiracija. Obenem so rekli, da nobena skupina ne more ostati v OF, če ne pošlje zastopnikov v ulične odbore. Čeprav smo se smejali takim potegavščinam, nam je bilo jasno, da tako ni mogoče sodelovati.

Čeprav je Nagode skušal sestavljati programe, je bila skupina zelo heterogena in ni imela točnih predstav, kaj naj bi bilo »po vojni«. Dvomim, da je Nagode vedel, kaj bi storil. Večina podjetij naj bi bila v državnih rokah. O tem smo sestavljali letake. Ob tem se je vsaj meni postavilo vprašanje, zakaj naj bi gospodarstvo funkcioniralo bolje, če bo vse v državnih rokah.

Ali se je v Stari in Novi pravdi kdaj omenjalo tudi ime prof. Antona Ovna, ki so ga partizani umorili na Brezovi rebri 14. maja 1942? Kako njegovo politično stališče in njegova usoda odražata naravo boljševiške rezistence?

Oven je bil celo pri Nagodetu, tako da je Nagode zanj vedel, vedeli smo za njegove ideje, da se je boril za veliko Slovenijo, da tako rečem. Bil je pošten človek in nas je vse pretreslo, ko so ga ubili. Kdaj smo zvedeli? Takoj. V Beli krajini in tam po Dolenjskem smo imeli stike in je prišlo to nazaj v Ljubljano, da so ga ubili kot slovenskega imperialista. Bog se nas usmili. To je bil skoraj udarec po glavi. Ampak takrat smo bili mi že izključeni. Umor smo sprejeli z največjim sočutjem, ne na znanje, ampak z ogorčenjem.

Kako si razlagate dejstvo, da je boljševikom samo v okupirani Sloveniji, v edini deželi v Evropi, uspelo izvesti revolucijo? Ali ni to nenavadno? Zakaj samo v Sloveniji? Obstajata dve razlagi: ali je tu bila izredna sposobnost in intransingentnost slovenskih boljševikov ali pa slovenska politična nedoraslost. Kaj mislite? Ali obstaja še tretja možnost?

Ali je revolucija zares uspela samo v okupirani Sloveniji? Čisto samo v Sloveniji ni. Res je, da ni uspela v Srbiji – tam so komunistom pomagali na oblast šele Sovjeti, toda uspela je poleg Slovenije tudi v jugozahodni Jugoslaviji – od Črne gore prek Hercegovine in Dalmacije do Slovenije. Prvo, kar človeku pride na misel, je, da so tu bili okupatorji Italijani; drugo, da so takoj po aprilu 1941 na tem področju ustaši začeli pobijati prečanske Srbe ter tako v nekem smislu silili ljudi v boj, ki so ga prevzeli in organizirali komunisti. V tej zvezi ne smemo pozabiti, da bi bila revolucija tudi uspela v Grčiji, če ne bi bilo britanske intervencije. Morda je sredozemsko ozračje bolj nagnjeno k revoluciji.

Figure 50. Dr. Ljubo Sirc Tine Velikonja

Vendarle taka razlaga za Slovenijo ne more veljati, saj je pri nas alpsko ozračje vsaj enako vplivno. Zdi se mi, da so v Sloveniji komunistični voditelji imeli veliko, če ne odločilno vlogo. Kardelj ni bil samo formalno drugi človek v Jugoslaviji. Bil je dogmatski, zagnan, zadrt in ne prav pameten. Boris Kidrič in Boris Kraigher sta bila inteligentnejša, vendarle kot pijana v svoji oblastiželjnosti. Nekaj podobnega bi rekel o Avblju in Ribičiču.

Zakaj so bili Slovenci bolj dovzetni za komunistični nalet? Morda zato, ker vodilnih ljudi niso nikoli imeli prav za svoje. »Grad gori, grof beži … « Zraven slovanska iluzija o Rusih in hud pritisk italijanskega fašizma na Primorce. Pa pojmovanje znanosti kot šablone, brez potrebne mere skepse.

Hud boj s komunisti je bil tudi v Franciji, tam sem ga sam doživel. Leta 1944 sem bil na poti iz Švice skozi Francijo in je bilo grozno. Koliko ljudi so tam komunisti pobili, ne vemo. Slišal sem številko 100.000, ki je mogoče previsoka. Torej v Franciji so poskušali s svojimi triki in edino de Gaulle jih je ustavil. Sam sem prišel v Visoko Savojo, kjer so imeli popolno oblast. Štirinajst dni sem bil zaprt pri njih. Vem tudi, da so imeli stike z jugoslovanskimi komunisti, ker je bil tam oficir za zvezo, ki je odločal, kdo od Jugoslovanov bo šel naprej in kdo ne bo smel. Imeli so odlične zveze. V Italiji je bilo nekaj podobnega, ampak ni bilo do te mere organizirano. Torej, v Franciji ni bilo nič, ker je bil de Gaulle, ki je imel, prvič, zveze z zavezniki, drugič je imel sam Armée Secrète, kot se je imenovala. To je bila odporniška skupina poleg RTPF, ki je prevzela oblast in ustavila komuniste. Imeli pa so še velike težave, ker ne smete pozabiti, da so pri prvih povojnih volitvah v Franciji komunisti dobili četrtino glasov.

Z drugimi besedami: v Franciji komunisti niso uspeli, ker niso ostali edino odporniško gibanje (čeprav bi v Jugoslaviji morali pisati »odporniško«) in ker so prišli v Francijo zavezniki. To dvoje je pomagalo, da komunistična brezobzirnost in zahrbtnost ni imela več uspeha. V Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji je komunistom uspelo spraviti nasprotnike v kočljiv položaj, lahko rečemo s pobijanjem.

Ne smemo pozabiti, da so bili Britanci po zmagi nad Francijo v Evropi skoraj sami z Grki proti Nemcem in Italijanom in da so se zgražali nad vsako kolaboracijo – vendarle komunistične taktike niso poznali. Bil sem v Švici, ko je polkovnik Vauhnik prišel ponujat Britancem in Američanom sodelovanje v imenu domobrancev, pa se prvi zanj sploh niso zmenili. Po eni strani so se Britanci zagrizeno vojskovali, po drugi ne Britanci, še manj pa Američani, niso vedeli, kaj komunisti so.

Zadnje, kar je treba omeniti, je komunistična organizacija. Bili so (in morda še vedno so) strumno organizirani od zgoraj navzdol. V pogledu organizacije bi jim bila v Sloveniji do neke mere kos SLS, toda ni jih dosegala in jih ni mogla doseči po brezobzirnosti. Tako so organizacija, fanatizem in brezobzirnost prinesle zmago. Vse, ki bi se jim mogli upreti, so komunisti spretno porinili v odkrito sodelovanje z okupatorji, dasi se tudi sami niso izogibali občasnih pogovorov z njimi.

Preden bomo govorili o vlogi slovenskih liberalcev pri realizaciji boljševiškega projekta, bi radi izvedeli Vaše misli o levih katoličanih, kocbekovcih in krščanskih socialistih, in o levih intelektualcih z Vidmarjem. Zakaj so se, tako nekritični in brez rezerve, dali vpreči v tuj voz? Kaj Vi mislite o teh dveh skupinah?

Pri Kocbeku se v nekem smislu začne ob španski revoluciji nekakšno dodatno formiranje. Mislil je levičarsko, ker ni imel pojma, kaj se v Španiji dogaja, čeprav so sedaj stvari postale popolnoma jasne. Eden mojih dobrih prijateljev – starejših moram reči – je bil don Salvador del Madajaga, španski liberalec, ki je bil na republikanski strani, o komunistih ni hotel sploh nič več slišati. To je bilo zanj konec: komunisti so razbojniki. Bil ni za Franca, ampak v Španiji je bila zmeda: Stalinu je bilo čisto vseeno, če Franco zmaga; Stalinu je šlo samo za to, da trockisti ne pridejo naprej.

Kocbek je seveda želel, da bi ljudje živeli bolje, kar je seveda vse lepo in prav, ampak ne smete jim pomagati na tak način, da potem živijo slabše, prej pa jih obkroža ubijanje in sprenevedanje. Kocbek je popolnoma zgrešil, ker se je oprijel marksizma kot gospodarske rešitve. Je pa pretresljivo, da je med vojno pristal na stvari, na katere je pristal. Vidmar je bil tudi levičarsko razpoložen, a ne vem, če ni pri njem igrala glavno vlogo ambicija. Ko so mu pokazali možnost, da postane nevemkaj, se je tega oprijel. Ker, kakor vem, ideološko ni bil dejaven, nasprotno, sprejel je boljševizem kot osebno rešitev. Verjetno je bil tudi član partije. Ampak vsi so šli pač v to smer in nazadnje postali člani partije. To so bili čudni ljudje. Ne verjamem, da Kocbek za pobijanje leta 1945 ni vedel. To je nemogoče, ker sem vedel jaz. Popolnoma od vsega začetka. Ampak to so bili strahotno čudni časi. Dobro, Kocbek je zame še vedno uganka. To že, da ekonomsko stran napačno razumete. Ampak, kako morete trditi, da ste kristjan, pa obenem ne nastopiti proti ubijanju, pa ni jasno.

Preden preidemo na vlogo liberalcev v vojnih razmerah 1941–45, bi Vas radi vprašali, kaj mislite o vstopu liberalizma v slovensko kulturo v drugi polovici 19. stoletja? Posebej bi nas zanimalo, če je slovenski liberalizem imel kakšno specifično, od evropskega različno fiziognomijo?

V Evropi imamo – smo imeli – dva liberalizma: ena vrsta je izhajala iz francoske revolucije in je bila docela sekularna, druga, angleška, ki smo jo v Sloveniji komaj poznali, je bila predvsem strpna in prav nič protireligiozna. Do nas je prek Nemčije in Avstrije prišla francoska inačica. Morda je za to inačico bolj primerna beseda »radikal«. Liberalen v nasprotju pomeni med radikali skoraj konservativen, staromoden.

Slovenska zvrst se je ločila od nemške in italijanske po tem, da je bila slovensko nacionalistična. Morda smemo reči, da je bila v tem pogledu za naše razmere ločena od »Deutsch-National«, kakor so se radi označevali nemški liberalci ali »Freisinnige«. Tudi italijanski liberali so bili nacionalisti, ki so se borili za italijansko zedinjenje in so predvsem zaradi tega zašli v hud spor z uradno katoliško Cerkvijo, ki je branila papeško državo. Švica je bila na začetku 20. stoletja tako liberalna, da so bili tam vsi »zvezni svetniki« (ministri) liberalci.

Ko se je pojavila meščanska demokracija (posebno v Nemčiji katoliško-protestantska), se je v Evropi nasprotje med političnimi kristjani zelo zmanjšalo – do nas ta sprememba še ni prišla. Iz lastnih izkušenj vem, da se je Adenauer pogovarjal z Bretscherjem, švicarskim liberalcem, in de Madariagom, španskim, več ali manj kot somišljenikoma.

Da se vrnem k nam. Moj stari oče po materini strani Ciril Pirc je bil hud liberalec in kot tak najprej deželni poslanec, nato pa kranjski župan od leta 1922 do 1936. Niti na misel mu ni prišlo, da ne bi šel za velikonočno procesijo. Procesija je bila del življenja kakor tudi to, da smo za božič po hiši kropili.

Kljub temu je bila med starim očetom in kranjskimi dekani napetost. Z Mežnarcem se je prepiral o imenu moje matere, o tem, ali ji sme biti ime Zdenka ali ne. S Koblarjem sta se razumela precej bolje.

Hudo je prizadelo mojega deda, da so ga ob spremembi režima leta 1936 novi oblastniki (to se pravi SLS v zvezi z JRZ) odstavili in mu, kolikor se spomnim, celo grozili s preiskavo zaradi namišljenih malverzacij. Kakor je bil protiavstrijski, je vendar dejal, da se mu v Avstriji kaj takega ne bi bilo zgodilo.

Ko je moj stari oče maja 1941 iz obupa nad koncem prve Jugoslavije umrl, ga je prišel kranjski dekan Škrbec, tudi begunec, pokopat v znak sprave.

Moj oče je bil v tridesetih letih že precej bolj politično pragmatičen. Ko je prišla na oblast JRZ in se je ded kislo držal, mu je dejal: »Nehaj no, saj morajo biti tudi klerikalci kdaj na vladi.«

Ena od bistvenih konstitutivnih prvin slovenskega liberalizma je bilo antikatolištvo. Ali je to bilo tudi že antikrščanstvo? Ali se tu sploh da potegniti ostra meja? Znano je, da so liberalci imeli tudi konkretne politične ambicije – k temu jih je pozival predvsem dr. Ivan Prijatelj. Ali ni bilo na dlani, da teh ambicij ne bodo mogli uresničiti, če bo slovenski narod duhovno obvladovalo katolištvo? Ali je, poleg idejnih razlik, treba tudi tu iskati razloge za njihov antagonizem?

Antikatolištvo je nedvomno bilo ena prvin kontinentalnega liberalizma, ki se je večinoma naslanjal na francosko revolucijo. Pravzaprav je še tu vprašanje, ali je šlo za antikatolištvo ali za antiklerikalizem, to je zahtevo, naj bi ljudje v vsem sledili navodilom (naukom) katoliških duhovnikov. Ali to že vključuje antikrščanstvo, je drugo, čeprav povezano vprašanje.

To drugo vprašanje meni prihaja na misel, ker že toliko let živim na Škotskem, kjer je vsekakor opaziti (dasi vedno manj) antikatolištvo med protestanti, pravzaprav prezbiterijanci, kalvinisti. Zato tukaj antikatolištvo ne more biti antikrščanstvo.

Zdi se mi, da tudi svobodomiselstvo (Freisinnige), ki je močno med kontinentalnim liberalizmom, ni nujno antikatolištvo, še manj antikrščanstvo, samo do kakršne koli vere ali prepričanja hoče priti po svobodnem lastnem premisleku.

Še manj je seveda antikatolištvo nujno pri političnem liberalizmu. Nikjer ni rečeno, da bi stranke morali voditi duhovniki, kot je to bilo pri nas pa tudi drugje pred drugo svetovno vojno. Nemška krščanskodemokratska stranka je katoliško-protestantska vse do danes – ustanovitelja sta Adenauer, katolik, in Erhard, protestant.

Zato se mi tudi dozdeva, da zaradi politike slovenski liberalci niso bili antikatoliško razpoloženi. Saj bi verni katoličani mirno mogli biti politični liberalci.

Figure 51. Dr. Ljubo Sirc Tine Velikonja

Ali tudi Vi vidite v slovenskem liberalizmu neko protislovje, ki je v tem, da so na začetku zahtevali radikalno afirmacijo slovenstva v kulturi, gospodarstvu in politiki, potem pa sopaktirali s tujci, najprej med 1896 in 1908 v kranjskem deželnem zboru z Nemci, v prvi Jugoslaviji pa s Srbi, pri čemer so bili pripravljeni celo na zlitje v enotno jugoslovanstvo Kaj je mogoče reči o tem?

Kot sem že dejal, je bil v Srednji Evropi liberalizem nacionalistično pobarvan. Liberalci so iz svoje želje po individualnosti, po mojem, izvajali tudi zahtevo po narodni zavednosti. Obenem so se kot Slovenci zavedali tudi, da smo potisnjeni v kot med avstrijskimi Nemci, hudimi šovinisti, in prav takimi Italijani. Povrhu so se tako Nemci kot Italijani še z vso zavzetostjo združevali.

Zaključek je bil, da obramba slovenske narodnosti zahteva, da se tudi Slovenci povežejo z vsaj sorodnimi Hrvati in Srbi, da se bomo skupaj mogli braniti napadalnih sosedov (tudi Madžarov), napadalnih tako politično kot kulturno. Da se je spričo teh pritiskov pojavila misel o jezikovni povezavi in skupni obrambi, je komaj predstavljivo. Realno menda nikoli ni bilo.

Pravim, komaj predstavljivo, saj so bile pod Avstrijo celo šole v 19. stoletju docela, nato pa v veliki meri nemške. Pojdite pogledat zemljiško knjigo, pa boste videli, da so vpisi celo na Kranjskem do leta 1918 v nemščini.

Sploh smo jo po prvi svetovni vojni zaradi skupne države, za katero so se zavzemali tudi politični katoliki, zelo dobro odnesli. Prav lahko bi se nam bilo zgodilo, da bi Italijani prišli dalj kot do Rakeka, ostalo bi pobrali Avstrijci. Potem bi se nam zgodilo kot koroškim Slovencem. Leta 1900 jih je bilo okoli 100.000 v deželi, ki je štela 400.000 prebivalcev, danes jih je 20.000 ob 600.000 prebivalcih.

V prvi Jugoslaviji je bila slovenščina dejansko edini uradni jezik v Sloveniji. Poleg tega je nastala podstat: krepek slovenski gospodarski razvoj. Danes namesto s tem napredkom Jugoslavijo mešamo s komunizmom in celo pozabljamo, da smo v komunizmu prav Slovenci imeli nesorazmerno vlogo.

Tujci. Ker se še predobro spominjam starih časov, ko niso bili ne Nemci ne Italijani premagani, zame Srbi niso tujci, ampak soroden narod. Tudi niso samo balkanski divjaki, kot so se nam kazali pod komunizmom. V normalnih časih se je človek srečaval s srbskimi izobraženci in meščani.

Kako je bilo s paktiranjem z Nemci pred sto leti, po pravici povedano, ne vem. Kolikor vem, niso samo klerikalci obtoževali liberalcev, ampak tudi obratno.

Preidimo na vojne razmere. Po našem vedenju obstaja, glede odnosa liberalcev do boljševiškega koncepta rezistence, kakor se je udejanjil v Osvobodilni fronti, naslednja dvojnost: liberalna politična in kulturna elita – za zadnjo to še zdaleč ne velja v celoti – je boljševiški projekt odklanjala in včasih tudi aktivno sodelovala v demokratskih forumih ilegalne Slovenije; liberalno malomeščanstvo po slovenskih mestih, trgih in vaseh pa je večinsko vstopalo v OF. Pogosto korporativno. Dr. Anton Komotar pripoveduje, da je neke nedelje v septembru leta 1941 vsa vrhniška sokolska srenja na sestanku v neki gostilni z aklamacijo vkorakala v OF. Ali ni mogoče v tem videti maščevanja za desetletja trajajočo politično drugorazrednost? V njihovo dobro recimo, da se niso zavedali, v kako nevarno igro se spuščajo.

Različna pota, ki so jih liberalci ubrali med vojno, niso niti najmanj presenetljiva. Liberalci niso imeli strumne organizacije, ki bi jih disciplinirala. Imeli so Sokola, ki je bil nekaj več kot samo telovadno društvo, toda ni bil organizacija, v kateri bi zahtevali kaj več kot prostovoljno sodelovanje. Tuje bila velika razlika med liberalci in klerikalci, pri katerih je poleg vsega drugega tudi politično dajala trden okvir.

Čeprav se klerikalna organizacija ni mogla primerjati s komunistično, ki je bila docela od zgoraj navzdol fanatična in nasilna, je bila vendarle sposobna mobilizirati. Liberalci so se v tem pogledu zanašali na vojsko, ki je popolnoma odpovedala. Polkovnik Avšič je kmalu pristopil h komunistom, major Novak ni bil za nobeno rabo. Tudi to ni čudno: vojska mora biti disciplinirana organizacija, ne more pa nuditi političnega vodstva.

Politično vodstvo morajo nuditi politiki, ti se pa na liberalni strani niso znašli, oziroma jih ni nihče poslušal, ker je bil prelomen čas. Govora je bilo o starih in mladih, pri čemer starih ni nihče poslušal, dasi so bili verjetno precej pametnejši od mladih, samo ne udarni. Kramer se je menda že pred vojno dogovarjal z Vladkom Mačkom o skupnih idejah, toda tudi Mačka so komunisti s svojim nasiljem in fanatizmom povozili, dasi je imel pred vojno na Hrvaškem popoln vpliv.

Povrhu je seveda vlogo igral tudi patriotizem, ki je pač imel obliko vojskovanja proti Nemcem in Italijanom. Kar pravi Komotar o vrhniških »malomeščanih«, je žalostno, ker so padli v komunistično past, toda kot znak boja proti okupatorju je v bistvu vredno vse hvale.

Pravite, da je liberalna elita včasih sodelovala v demokratskih forumih ilegalne Slovenije. Sam sem spremljal razpravo o Slovenski zavezi in imel s svojimi znanci vse pomisleke: nikoli niste vedeli, ali je šlo res za »ilegalo« ali bo ta ilegala vsak čas postala legala, da tako rečem. To se je ljudem upiralo, dasi so se mnogi dobro zavedali nevarnosti komunizma.

Skratka, v zapletenem položaju nam ni uspelo rešiti potrebe, da se borimo proti komunizmu, a se ne vežemo na okupatorja. Reči je seveda treba, da zahodni zavezniki pri vsem tem niso imeli nič bolj jasnih pojmov in srečne roke.Dr. Ljubo Sire Tine Velikonja

Če je na katoliški levici in na liberalni levici – ki pa je v nasprotju s katoliško bila večinska – vladala takšna neprisebnost, da bi že lahko govorili o politični infantilnosti, pa moramo v delovanju boljševikov videti virtuozno prisebnost v upravljanju s svojimi silami in manipuliranju s tujimi? Kar nas posebej intrigira, je mučenje – pravo, fizično mučenje – nasprotnikov, ki so se ga boljševiki obilno posluževali – ravno boljševiki, ki so v končni analizi izhajali iz evropskega razuma in so imeli izdelano ideologijo, v nasprotju s fašisti, ki ideologije, ki bi bila vredna tega imena, nikoli imeli niso. Kako si razlagate soobstojanje te različne dvojnosti, to monstruozno zlitje mučenja in uma v enost? Mučenje kot zgolj metoda, mučenje kot čista tehnika – ob oznanjevanju največjih obljub!

To je vprašanje, ki je tudi mene mučilo, ampak ne smete pozabiti, da pretirano zaupanje razumu ravno tako pripelje do popolne deformacije, kot če razumu sploh nič ne verjamete. Važna je zmernost v vsem, z ničimer predaleč. Če začnete verjeti, da vse do kraja doumevate, je vprašanje ekonomske ureditve v primerjavi z vprašanjem onstranstva precej preprosta stvar. Celo pri tem pa se lahko tako urežete, kot so se oni urezali. Hayek ves čas govori o spontanosti. Tega si ni nihče izmislil. Recimo, uspešnost Britanije, ali pa uspešnost Amerike, povojna uspešnost Nemčije, to je spontanost. Ne morete vse do kraja dojeti z razumom, niti ekonomije ne; pri ekonomiji se morate naslanjati na izkušnje, ne na to, kaj fantazirate. Oni pa so mislili, da so razložili na tem svetu vse, kar seveda niso, in to očitno priteguje ljudi, ki potem verjamejo, da so dojeli vse, da vse razumejo in da smejo zaradi tega za svoje dobre namene delati najhujše zlo. Za svoje pokvarjene dobre namene preveč zaupajo, da so vse pogruntali do kraja. Ampak, edino na ta način morete razložiti, da če govorimo o razumu, raciji, racionalnosti, da more iti ta racionalnost predaleč. Celo v ekonomiji, kaj šele v razlagi sveta.

Ko gledamo nazaj, najtežje razumemo, kako so se ljudje mogli odločati za boljševizem: za nekaj, kar je bilo absolutno tuje osnovnemu izkustvu sveta, pa tudi osnovni duhovni poučenosti, ki jo je uveljavljala tradicija. Od kod so vstopila v ljudi nerealna pričakovanja, ki jih označujemo z besedami utopija in utopizem? Na misel mi prihaja stavek iz knjige Francoisa Fureta Preteklost neke iluzije, ki tako velikopotezno in zgoščeno, a resnično označuje nastalo situacijo. Furet v enem stavku v uvodu takole to pove: »V 19. stoletju je namesto Boga in njegove vsemogočnosti, ki določa človekovo usodo, vstopila zgodovina. V 19. stoletju je zgodovina zamenjala Boga in njegovo moč. V 20. stoletju pa se je pojavilo politično brezumje, ki je nastalo iz te zamenjave.« Iz navedenega sledi, da bi se morali ravnati po načelu, ki ga je v knjigi Princip odgovornosti priporočil Hans Jonas: »Hevristika strahu, hevristika previdnosti.« Kaj menite o tem?

Stoletja so ljudje živeli na robu lakote. Štiri petine ljudi je moralo obdelovati zemljo, da so prehranili človeštvo. Ena petina je izdelovala še kaj povrhu in upravljala. Obrtniki so živeli po mestih, plemiči so bili upravljavci in vojaki, malo ljudi je bilo študiranih, večinoma duhovniki.

Nato je začel delovati razum, racionalnost v naravnih znanostih. Zemljiški pridelek se je dvigal, tako da danes ponekod zemljo obdeluje le še 5% ljudi. Drugo je najprej šlo v materialno proizvodnjo, nato v storitve. Blaginja se je tako dvignila, da je niti ne opazimo več.

Opazimo pa, da je nekaj ljudi zaostalo. Zakaj so zaostali, niti ni popolnoma jasno. Nekatere more rešiti socialna politika, druge pa celo ta ne, ker niso za nobeno rabo. Toda ni nam všeč, da del ljudi zaostaja. Nekaterim je to tako nerazumljivo, da so si začeli izmišljati načrte, kako skonstruirati družbo, kjer bo vsem šlo dobro.

Marx in njemu podobni imajo izhodišče: privatno lastnino. Če ne bo privatne lastnine, bo vsem šlo odlično. Vendarle je današnja blaginja večinoma prav rezultat privatne lastnine in podjetništva.

Tako se utopija zaplete in izmišljena pot k utopiji zapelje v pomanjkanje, še več: v totalitarizem. Zmernost in previdnost sta zares nujna, če naj ne zaidemo. Še enkrat: razum pomaga pri mnogih vprašanjih, toda včasih človek preprosto ne more pregledati celotnega položaja in ne vseh premis. Zmota pri sklepanju je seveda tudi mogoča.

Obrambo civilizacije pred boljševiško agresijo so vzeli nase katoličani To ni bila nobena osebna odločitev, ampakje izhajalo iz logike, ki jo je izkazoval paralelogram obstoječih duhovnih in političnih sil. Kar nas sedaj zanima, je to, da bi nam kot poznavalec teh razmer, povedali kako so katoličani stali in kako so ta svoj boj bojevali. Zlasti kot opazovalec, ki je bil zunaj teh sil. Kar želimo, je resnično in kritično mnenje.

Začel bom s stvarjo, ki sem jo našel v Bevčevi knjigi. Ko je umrl msgr. Korošec (tega se še dobro spomnim) decembra 1940, je ban Natlačen pozval Bevca, naj gre za pogrebom tudi četa Sokolov. Kaže, da smo takrat vsi občutili, da se bližajo hudi časi. Potem je ban Natlačen sam, pač z najboljšimi nameni, skušal doseči, da bi celo Slovenijo zasedla ena država. Ne smemo pozabiti, celo severno Slovenijo so zasedli Nemci, ki so razlaščevali ravno tako kot komunisti, samo po drugih kriterijih, in vsiljevali nemščino. Saj niste smeli več slovensko govoriti. Vidite, s kom je imel ban Natlačen in pa tudi seveda njegova okolica, opraviti. To so takoj začeli izrabljati komunisti, kar bi itak delali, ne glede na to, kaj je ban naredil. Začeli so podtikati in podtikati. In namesto da bi, ko je prišel medsebojni spopad, prišel kot spopad med slovenskimi komunisti in slovenskimi katoličani ali slovenskimi domobranci, je prišel spopad med slovenskimi komunisti, povezanimi prek Tita s Churchillom in ne vem s kom še vse, ter katoličani, ki so jih komunisti izrinili.

Niti za trenutek ne verjamem, da so bili domobranci izdajalci. Domobrance so komunisti zrinili v situacijo, v kateri so se znašli. Imel sem dobrega prijatelja, saj je še živ v Argentini, Mita Kraigherja, ki je bil domobranski oficir na Rakeku. To je bilo nerazumevanje situacije. Koliko je k temu prispeval tudi položaj potem leta 1940, ko se je zahodna Evropa zrušila. Francije ni bilo več, Angleži so ostali sami in samo čakali, kje bodo dobili koga, da se bo še boril, ker so bili sami izrinjeni iz Evrope. In Roosevelt je bil neverjeten. Mislil je, da se bo lažje dogovoril s Stalinom kot s Churchillom. To je huda stvar. Delno je bila slaba obveščenost. Tu sta bila glavna dva oficirja za zvezo. Kaj je tema dvema prišlo na misel? Zelo zanimiva knjiga, ki vam jo priporočam. Berite Heather Williamsa, ki med drugim pravi: »Churchill je obtoževal slovenske domobrance (in tako naprej), da imajo zveze z Nemci, ni pa vedel, da je istočasno, ko jih je obtoževal, Tito poslal delegacijo v Zagreb, da bi se z Nemci pomenili.« Kdo je to zakrivil? Kdo? Kaj je Churchill vedel, česa ni vedel? Za Churchilla v glavnem poudarjajo, da je skušal – ampak tudi Churchill še ni popolnoma razumel boljševizma – preprečiti Stalinu, da bi prišel v Jugoslavijo. Bil je celo tako nepoučen, da je Ruse obveščal, kaj Tito dela v Jugoslaviji, ker je mislil, da nimajo zveze. To je vedno ista štorija. Ljudje ne vedo in ne verjamejo, tudi če jim kdo pripoveduje, kaj so komunisti. In tako je tudi pri Angležih trajalo kar nekaj časa, da so pogruntali, kaj komunizem je, čeprav so še vedno nekateri, ki ne vedo in ne verjamejo.

Povedati hočem, da so katoličani nase zares vzeli borbo proti komunistom, toda da so bili preveč enostranski, ker so pozabili, da se Zahod tisti čas bori proti nacizmu. Tako so se znašli v položaju, ko jih niso proglašali za izdajalce le komunisti, ampak so se kazali kot izdajalci celo tistim, ki bi se komunistov morali bati prav kakor slovenski katoličani.

Slovenski katoličani niso razumeli ogorčenosti in resnosti predvsem britanskega, pa tudi ameriškega boja proti Hitlerju. Nasprotno so bili zahodnjaki nepoučeni o komunizmu, kolikor so pa razumsko vedeli, kaj komunizem je, čustveno niso mogli sprejeti, da je tako grozen, kot je bil (pozno nastali) njihov zaveznik proti Hitlerju.

Ta zmeda je vzrok katastrofe v Sloveniji (in Jugoslaviji). Vprašanje je, ali bi zelo spretni politik, kot je bil monsignor Korošec, našel rešitev, ali bi tudi njega komunisti speljali na tanek led.

Pogosto se srečujemo z ljudmi, katerih različna gledanja ne vzdržijo nobene kritike. Sem štejemo tudi ljudi, ki so opremljeni z vsemi akademskimi atributi in bi morali biti, če sploh kdo, kompetentni. Nemalo se temu čudimo. Poglavitni razlog za razna čudaštva, ki nam jih servirojo, vidimo v tem, da je iz zavesti evropskega človeka skoraj brez sledu izginil pojem civilizacije, ki je beseda za najširši duhovni prostor evropskega človeka. Tako se stvari najdevajo in ocenjujejo zunaj prostora. Stvari pa ne moremo razumeti zunaj prostora, mar ne? Neznanske tujosti in arogantnosti boljševizma na primer, ne moremo dojeti, če ga ne opazujemo in presojamo znotraj civilizacije, ki se je razvila iz določenih začetnih aksiomov. Kako, mislite, je s tem?

Pri boljševizmu je ta nadutost še posebno čudaška zato, ker oni sami hočejo graditi vedno višje in vedno boljše. Civilizacija ni izmišljen napredek, ampak resničen napredek, prigaran napredek, ki ga ustvarjamo vsi ljudje skupaj z medsebojnim sodelovanjem, z medsebojnim vplivanjem. Materialno je mogoč napredek, v kakšnem obsegu pa mi sami napredujemo moralno, je drugo vprašanje, ker če bi moralno zares napredovali, se ne bi zmeraj vračali na začetek, od koder včasih izvemo več kot od sedanjih filozofov. Takrat, ko so začeli misli razvijati in jih spajati ter urejati, pri Grkih, se je očitno stvar morala razvijati. Kot vi pravite, so bile nekatere revolucije vključene v ta napredek, boljševiška revolucija pa ga je skušala presekati. To je pač proti civilizaciji. In potem, da si dovoljujejo, recimo, da imate imena vseh narodnih herojev po ulicah, zraven so pa brisali imena, ki so bila veliko bolj zaslužna za slovenski napredek kot vsa druga. To je tista nadutost, ki v civilizacijo ne sodi. Niti ni treba iti nazaj. Aksiomi, ki zmeraj veljajo, se bodo uveljavili sedaj tako, kot smo jih poznali. Sicer v filozofiji nimate do konca rešenih vprašanj, ker jih ne morete imeti rešenih. Marx je mislil, da je rešil vsa vprašanja, da je prinesel filozofski sistem, ki velja povsod in vedno. S tem se seveda ne strinjam. Je pa res, da imamo človeške misli, ki veljajo zmeraj.

Kaj mislite, kot ekonomist in filozof in človek ekstremnih izkušenj, o možnostih, ki jih ima za prihodnost liberalna država? Ni dvoma, da je liberalna država najširša politična ustanova, ki se je razvila v skladu s civilizacijo in civilizacijo zagotavlja. A kako bo ostala? Kakšne adaptacije bo morala doživeti?

To vprašanje, moram priznati, se je meni postavljalo prav zadnje dni, večkrat. V zvezi z islamskimi izpadi je jasno, da se bo liberalna država morala začeti resno braniti. In zdaj, kako obrambo organizirati, ne da bi obenem pokvarili liberalno državo, je veliko vprašanje. Po moje, edino s človeško skupnostjo. Proti nacizmu smo nastopili složno in je bil konec dosežen. Boljševizem je bil tako slabo zamišljen, da se je do neke mere zrušil sam. Samo, na kakšen način pa isti boljševiki še vedno ženejo svoje, je pa zame drugo vprašanje. Kako je mogoče, da ljudje, ki se jim je vse podrlo, še vedno silijo s svojimi »rešitvami«. Obdržati hočejo oblast. Kaj bo zdaj? Ali pristajajo na liberalno državo ali ne pristajajo? Po mojem ne pristajajo, ker jo ves čas kvarijo. Ko je Janša dal definicijo slovenskega sodstva v Demokraciji, je zadel žebelj na glavo: »To je sodstvo, ki smo ga mi podedovali od totalitarnega režima in je še zmeraj totalitarno.« To je grozno. Ampak, kaj naj bi po njihovem bil cilj? Samo grabljenje oblasti.

To je pa edino mogoče, po mojem, preprečevati tako, da prosvetlimo ljudi. Poglejte, to, kar se danes godi, s tem je tudi liberalna država šla predaleč. Ker zdaj pri nekaterih velja za liberalno samo tisto, kar je perverzno.

Demokracija, kakršna se je razvila v razvoju zadnjih dvesto let, je danes večja vrednota, kot si svet misli. Nam tega ni treba dokazovati. Mi vemo, da njena alternativa ni kak razsvetljeni absolutizem, ampak totalitarna diktatura. Ali pa kakšna oblast, ki je, sklicujoč se na različne zgodovinske realizacije, še ne moremo ilustrirati s primerom. Nekaj, kar presega izkustvo zgodovinskega človeka. Kaj mislite, kako je treba utrjevati demokracijo? Kdo bo vzgojil demokratskega človeka? Kdo bodo naši novi učitelji? Ali intelektualci, ki so zamenjali klerike?Ali medijski ljudje, ki so zamenjali intelektualce? Ali bodo naši novi učitelji na pol izobraženi novinarji? Demokracija je tako krhka, tako potrebna nenehnega uravnoteževanja, da ta umetnost ne pride sama od sebe, ampak se je je treba učiti. Kdo ima danes to vednost in to duhovno moč, da bi izdelal lik demokratskega človeka in ga uveljavil? Kako doseči, da skupnost ne postane »slučajni proizvod družbenega gibanja«? Kaj mislite? Kaj priporočate? Šli smo skozi hude plavže in ne bi smeli biti lahkomiselni!

Hudo vprašanje. Novinarji so pravzaprav samo posredniki, mediji so nam sredstvo. Morali bi doseči, da bi mediji prenašali ideje, ki so utemeljene. Časopisi postajajo vedno slabši. Včasih so bili časopisi, recimo Times, pred katerim je človek snel klobuk. Zaradi širjenja naklade so se lotili stvari, ki škodujejo kvaliteti. Kako se bomo tega senzacionalizma znebili, ne vem. Hudo je tudi to, da univerze niso več tisto, kar so bile. Univerze so poskušale veliko preveč ljudi navaditi na mišljenje na skrajnem robu razumnega. V Britaniji že 40% vsake generacije gre na univerze in univerze se spreminjajo v poučevanje nerazumskega, včasih nesmiselnih stvari. Kako se bomo pa tukaj ustavili, je resno vprašanje. Vsekakor je odvisno od nas vseh. Predvsem od tistih, ki imamo več izkušenj ali pa po naključju več izobrazbe v nekem smislu, če hočete. Zelo težko je, da se moramo obenem boriti proti – dobro, boljševizem še vedno nekje visi, kot ideal. Tukaj je treba pokazati na tisto vašo previdnost, na tisto bi se jaz vedno vračal z dodatkom zmernosti.

Na univerzah so včasih ljudje tako čudnega mišljenja, da več ne veste, pri čem ste. Vsakogar, ki misli malo bolj naravnost, proglasijo za dogmatika. Saj verjamem, da je zmeraj treba imeti vrata odprta, ampak nekatera vrata je tudi treba zapreti. In sicer so to tista vrata, kjer se razum spremeni v nerazum zaradi tega, ker se loteva stvari, ki jih razumeti ni mogoče, ampak jih lahko samo slutite. Oprostite mi, ta trenutek praktičnega odgovora ne vem. Ne vem, ali ga bomo vsi skupaj pogruntali ali ga ne bomo. Je pa nujno imeti vprašanje pred očmi in se z njim ukvarjati. Mogoče bomo le našli način, da se množica nekako prosvetli in sicer predvsem v tem smislu, da ne sili čez rob. Da nam ne uhaja tja, kjer poštenje postane fantaziranje.

Skrb je beseda, kateri se pridružujem z največjo odločnostjo. Skrb za človeka je naša glavna stvar, samo paziti moramo, da nas skrb za človeka ne premaga, ne zapelje v fantaziranje. Ali je to mogoče? Vprašanje, ki se postavlja, je: ali bo to samo zraslo? Ne vidim, na kakšen način bi se to dalo organizirati. Ker do sedaj smo grešili, ta liberalna država greši v tem, da ne podpira sama sebe. Tukaj pa nastanejo velike težave, ker potem nastopijo različni mešalci štren in govorijo vse mogoče, ne posebno resne stvari.

Prepričani smo, da veliko mislite na Slovenijo in Slovence, kadar ste v tujini in kadar ste doma. Kaj nam bi lahko povedali?

Kaj naj vam povem o Sloveniji? Slovenija se je zdaj lepo uvrstila v Evropo. Slovenija v Evropi nastopa vodilno, včasih celo preveč vodilno, ker se mi zdi, da tega popolnoma ne zmore. Kako bo Evropa te stvari sama reševala, meni še ni popolnoma jasno, ker je v Evropi še vedno preveč trenja, včasih tudi skokov nekoliko predaleč. Slovenci smo spravljeni v temle kotu med Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in Italijo. Hrvati nam v nekem smislu niso naklonjeni, obnašajo se nemogoče. Oni niso velika nevarnost. Kaj se bo sploh v Evropi zgodilo? Ljudje se selijo sem in tja, tako da človek več ne ve, kako bo z jeziki. Angleži kupujejo v Španiji in v Bolgariji hiše in se na starost selijo ven. In v Prekmurju. Kaj v Prekmurju iščejo, ne vem, ampak tja hodijo, to jih veseli, poceni je. Da bi od njih pričakovali, da se bodo slovenščine naučili, je iluzija, ker se je niso niti sposobni naučiti. Kako bomo mi, v tej situaciji, sami sebe varovali, ne vem. Tu rešuje edino zavest oz. samozavest, da pač moramo vztrajati. Saj se nekaj tujcev uči slovenščine, nekateri se celo zelo zanimajo za naš jezik. Z jezikovnega stališča samo ne smemo pozabiti, da nas je le dva milijona in da kakšne prav velike vloge, razen znanstvene, slovenščina ne bo imela. Tako da moramo zelo paziti, kaj počenjamo. Mene zelo moti to, da so zdaj naenkrat začeli s takim navdušenjem vsi pisati »ja«. To imate zdaj povsod. Namesto »da« pišejo »ja«. Nisem prav navdušen za take stvari.

Figure 52. Dr. Ljubo Sirc in dr. Tine Velikonja, podpredsednik NSZ

Kako ohraniti slovensko identiteto v tem prerivanju evropskih narodov, ki bo vedno večje in bo jemalo vedno širše zamahe? Kako ohraniti? Kaj je tisto, kar bi Slovenca držalo, ga fiksiralo v identiteto?

Poglejte. Meni nekaj ni popolnoma jasno. Jasno mi ni Haiderjevo divjanje, ker ima v sosednji državi, v Švici, primer treh narodov. Tisto njihovo retoromanščino jih govori 40.000, povrhu pa obstajata še dva različna načina govorjenja. Kaj bi Haiderja stalo, če bi pustil slovenske ostanke v miru? Vam povem primer. Moja žena je poučevala nemško literaturo na glasgowski univerzi. Tam je sistem tak, da gredo študentje za tretje ali četrto leto v tisto deželo, katere jezik študirajo. In tako je bilo nekaj njenih študentk na Koroškem. In so se vračale z vprašanjem: »Zakaj pa ti ljudje tako sovražijo ljudi na drugi strani meje?« Tuje študentke, ki nimajo z nami nobene zveze, to opazijo. Zakaj Avstrijci tako sovražijo Slovence?

Imate sicer ljudi, ki so dovolj civilizirani, da so se tega znebili ali pa vsaj tega ne kažejo. Avstro-Ogrska je bila čudna država, kjer ste imeli – zdajle se čisto ne spomnim, kako so se imenovali – štiri vodilne narode pa proletarce. Vzemite naša mesta: Maribor, Celje, Ptuj. Edino v Kranju, mislim, ni bilo nobenih nemškutarjev. V Ljubljani ste jih že imeli. Meni je oče zmeraj rekel: »Poslušaj, če je Slovenec postal čevljar, malo bolj imeniten, smo bili vsi navdušeni.« Ker je bilo vse, kar je bilo kaj vrednega, v nemških rokah. To je groza. Je sicer bilo tako, upajmo, da ne bo nikoli več, ampak je opomin. Tudi razmere so nam šle na roko. Ne smete pozabiti, moj stari oče je hodil v popolnoma nemške šole. V Kranju, prosim. To je bilo leta 1870–1880. Moja mati je hodila že v napol slovenske šole. V prvi Jugoslaviji smo imeli dva velika napredka. Eden je bil, da je v Sloveniji postala uradni jezik slovenščina in nič drugega. Drugi napredek je pa bil, da so se začeli pojavljati slovenski podjetniki, ker je bilo prej vse v nemških rokah. Slovence more rešiti samo vztrajnost. Je pa vprašanje, kaj se bo sploh v Evropi zgodilo s to mešanico jezikov. Vztrajnost bo nujna.

V življenju ste doživeli tudi to, da ste bili obsojeni na smrt. Biti obsojen na smrt, pomeni, vrniti se z nekega neznanskega potovanja. Kaj človek na takem potovanju vidi in doživi? Kaj od tam prinese? Niste bili edini. Koliko milijonov je v stoletju, ki je minilo, tako pot opravilo. Ali ne mislite, da bi svet po vsem tem, kar se je zgodilo, moral biti drugačen?

Jaz sem bil obsojen na smrt takrat, ko je bil obsojen tudi moj oče. Moram reči, da je mene v prvem trenutku očetova obsodba prizadela bolj kot moja lastna. Tudi zato, ker sem bil jaz v vsem življenju tako neumno optimističen, da nikoli nisem verjel, da se mi bo kaj slabega zgodilo. Čeprav so se mi kar naprej godile slabe stvari. Potem so nas peljali nazaj v samico, mene so celo peljali nazaj na OZNO, na Poljanski nasip. Bil sem dve leti v samici. Začelo se je maja 1947, do junija 1949 sem bil v samici. Saj jih je bilo veliko, ki so bili veliko dlje v samici, ne smete tega pozabiti. Samica mene ni nič ganila. Dobro sem jo prenašal. Meni je bilo skoraj žal, ko so me dali iz samice. Svojo mamo, nesrečnico, sem skoraj prestrašil, ko sem rekel: »To je zame šele prava univerza. Ker začnete razmišljati o vsem.« Meni ni bilo dolgčas, tudi trenutek ne. Tega časa se spominjam kot dobe premišljevanja. In ker so me zraven uporabljali tudi za prevajalca, so me pustili v miru in sem tudi imel najnujnejše pripomočke. Meni je bila ena glavnih zabav branje časopisov. Vsi drugi so se časopisov bali kot hudič križa, jaz sem pa vse prebral, od prve do zadnje črke, ker sem iskal protislovja. Časopis je bil del prevzgoje. Zato jih drugi niso marali, jaz sem se pa že od vsega začetka odločil, da bom bral vse po vrsti in pripravljal disertacijo. »Pa zakaj citirate iz časopisov?« »Ja,« sem rekel, »kakšnega hudiča drugega pa naj vam citiram?« V časopisu je bilo vse napisano. V časopisu se ohranijo protislovja, v 14 dneh je bilo vse čisto nekaj drugega. Disertacijo v tujini sem dejansko pisal na podlagi teme, ki sem jo sestavil iz naših časopisov. Začelo se je seveda s tem, da sem imel težave, ker mi niso verjeli, ko sem jim razložil, kaj je namen komunističnih sprememb v gospodarstvu in kakšne metode za to uporabljajo. Profesorji mi nikakor niso verjeli in so rekli, da pretiravam. To je tudi Evropa, vidite!

Gospod doktor, hvala lepa.

9.1.1.

»Vsi vaščani so se dvignili, celo vaške straže so pripravili, kot da gre za ne vem kakšno nevarnost.«

Dr. Janez Drnovšek, 28. 11. 2006

9.1.2.

Nenadoma so v Dečji vasi, v Ambrusu, v Zagradcu, v Ivančni gorici, v Šentvidu, v Grosupljem, v Sostrem, v Kočevju, v Trebnjem, na Igu, v Grčaricah in še kje nastale nove vaške straže. Fantje in možje so zaprli ceste, ki vodijo v njihov kraj, zastavili so jih s traktorji in s svojimi telesi. Pridružili so se jim starci, žene, otroci, vsi, ki so začutili nevarnost. Nevarnost za svoje domove, za svoje premoženje in za svoje vasi, celo nevarnost za svoje zdravje in življenje hočejo odpraviti s svojimi dejanji.

Da, razlog za nastanek vaških straž je nevarnost, ogrožanje. Tudi predsedniku Janezu Drnovšku se je končno posvetilo. Nobeni škofje niso bili potrebni, nič organizatorjev iz Ljubljane, nobeni tuji agenti, še Mahničevega kulturnega boja ni bilo treba. Ogroženi ljudje so se kar zbrali, brez pridig in govorov, brez programov in načrtov, samo z voljo, da se branijo. »Jaz se bom branil!« je spomladi 1942 zaklical nenadoma osiroteli mladec na Notranjskem. Mi se bomo branili, so odločni vaščani Dečje vasi, ko je eden od njih ranjen obležal v krvi. Samo nevarnost in odpor proti nevarnosti!

Vaščanom v Suhi krajini danes grozi neprilagojena, necivilizirana, kriminalu vdana ciganska družina, ki se je nezakonito utaborila v bližnjem gozdu. Dolgo so prebivalci prenašali njihovo nadlegovanje, številne tatvine, ustrahovanje njihovih otrok in žena, divje vožnje z neregistriranimi vozili, grožnje z ognjem in s strelnim orožjem. Ob napadu na enega izmed vaščanov, ki je še vedno v kritičnem stanju, jim je prekipelo. Postavili so barikade in jih zastražili. Nastala je vaška straža, ki ne napada, vendar pa nevarni ciganski družini ne pusti več v bližino vasi.

Spomladi 1942 je bilo za nastanek vaških straž potrebno mnogo več in hujših stvari. V vojnih razmerah in na pogorišču okupacije so bili ljudje manj zahtevni, prenesli so neprimerno več hudega, kot so to pripravljeni prenesti danes. Oboroženi razbojniki, ki so taborili v bližnjih gozdovih, so prihajali ponoči, jih ustrahovali, jim jemali kruh in živino, jih vodili v gozd, jih mučili, morili in metali v brezna. Niso se spravljali samo nad moške, sebi enake. Mučili in morili so starce in žene, dekleta in otroke, pobijali so cele družine, ne samo slovenske, ampak tudi ciganske, vendar nobene okupatorske. Celo leto so ti morilci nemoteno prihajali iz gozda po svoj plen in po svoje žrtve, celo leto so slovenske vasi in družine trepetale v smrtnem strahu in nemočne čakale na svojo usodo.

Šele potem, ko so oboroženi razbojniki iz gozda samo v t. im. Ljubljanski pokrajini umorili že čez tisoč neoboroženih Slovencev in Slovenk vseh starosti in poklicev, ko je slovenska domovina ječala v žalosti in grozi, laž in nasilje »osvoboditeljev« pa je postajalo vedno hujše in se mu je pridružilo še strašno nasilje okupatorja, je ljudstvo obupalo, zgubilo je zaupanje v obstoječi red in poleti 1942 samo zagrabilo orožje in se začelo samo braniti. »Nastale so samoobrambne vaške straže«, je mnogo kasneje suhoparno zapisal zgodovinar, ki mu partijska znanost še ni zameglila pogleda.

Mi se bomo branili, so bili odločni fantje pri Sv. Vidu nad Begunjami, ko so jim partizani aprila 1942 v enem večeru umorili domačega župana, občinskega tajnika in še tretjega domačina. Nikogar niso spraševali, poiskali so skrito orožje in postavili straže. Mi se bomo branili, so maja 1942 po prvi partizanski oblasti sklenili fantje na Hribu v Loškem potoku. Iz skrivališč so prinesli orožje in se brez kakšne višje odobritve postavili v bran proti vračajočim se plenilcem. Mi se bomo branili, so razglasili fantje in možje pri Šentjoštu nad Horjulom julija 1942 po tednu krvavih partizanskih noči, ko je v soju gorečih domačij trepetala in za umorjenimi domačini jokala vsa fara. Mi se bomo branili, so konec meseca julija 1942 zaklicali fantje in možje v Begunjah na Notranjskem, ko so se vračali s pogreba najboljših fantov, ki so jih gozdni nasilniki umorili potem, ko so v enem samem dnevu vrgli v brezno kar pet deklet in žena iz te fare, in potem, ko jim je okupator pomagal z umorom več deset domačinov.

Podobno kot na Notranjskem je bilo na Dolenjskem, pod Gorjanci, v Suhi krajini v Beli krajini, v okolici Ljubljane. V strahu in grozi zaradi številnih ropov in umorov, ki so jih ponoči izvrševali komunistični partizani, podnevi pa dopolnjevali fašistični okupatorji, so se dvignili vsi ogroženi in spontano postavili vaške straže, najprej ilegalno, kasneje z odobritvijo okupatorske oblasti, da bi varovali in branili svoje življenje in premoženje, svoje družine, svoje domove in vasi. V nekaj mesecih je nastalo čez 100 postojank vaških straž, v katerih je bilo čez 6100 domačih slovenskih vojakov s slovenskimi poveljniki. Te postojanke so bile javno legalizirane pri okupatorski oblasti, na skrivaj pa so bile mimo okupatorja povezane v treh legijah, Slovenski, Narodni in Sokolski, ki so sestavljale Slovensko narodno vojsko. Z nastankom vaških straž se je občutno zmanjšalo tako nasilje komunističnih partizanov kot nasilje fašističnih okupatorjev.

Dvomljive upravičenosti sedanjih vaških straž nikakor ni mogoče primerjati z nujnostjo in upravičenostjo vaških straž v letih italijanske okupacije in partizanskega revolucionarnega nasilja. Sedaj gre za odvračanje nezaželene družine iz soseščine, tedaj je šlo za varstvo pred številnimi, vojaško organiziranimi in mednarodno povezanimi teroristi, ki so že izkazali svojo uničevalno moč in nasilje nad neštetimi Slovenci in neštetimi slovenskimi vasmi. Skupaj jih omenjamo le zato, ker nastanek sedanjih nazorno kaže družbene vzgibe, ki so povzročili nastanek vaških straž med drugo svetovno vojno.

Vaške straže torej nastanejo takrat in tam, kjer ljudem grozi neka nevarnost ali proti njim že deluje. Nevarnost sama po sebi pa še ne zadošča, da bi se ljudje odločili za vaške straže. Do tega pride, kadar ob grozeči ali delujoči nevarnosti ljudje nimajo potrebnega varstva in zaščite, kadar pristojna oblast prebivalcev in njihovega premoženja ne more, ne zna ali noče varovati in braniti. Še posebej ugodno za tak razvoj je, kadar poklicani varuhi prebivalcem, ki so jim zaupani, obrnejo hrbet in se bolj povežejo z napadalci kot z napadenimi. Občutek osamelosti prebivalcev se združi z ogorčenostjo in nerazumevanjem, s spoznanjem, da so ljudje v nevarnosti prepuščeni sami sebi in svojim dejanjem.

Tako se je zgodilo v Dečji vasi, kjer je država desetletja dopuščala samovoljo, nered in protizakonito delovanje močne ciganske družine. Na videz je tu in tam ukrepala, vendar ni nikoli nič učinkovitega ukrenila. Šele ob zadnjem napadu in hudi poškodbi enega od vaščanov je policija resno nastopila, vendar predvsem v zaščito ciganske družine in zaradi njenega varstva.

Še mnogo bolj izrazito je bil tak razvoj viden leta 1942. Okupator je nezakonito odpravil domačo oblast, njene ostanke pa so načrtno uničevali še partizani z umori zadnjih domačih županov, orožnikov, sodnikov in drugih funkcionarjev. Za varnost domačih prebivalcev bi po mednarodnem vojnem pravu moral skrbeti okupator. Ta pa za to ni skrbel, številni znaki govorijo za mnenje, da tega ni hotel. Aprila 1942 se je celo umaknil s podeželja in oblast prepustil boljševikom, ki so tako prišli do prvega »osvobojenega ozemlja«. Še več, nezavarovanost domačih prebivalcev je izkoristil za to, da jih je še sam laže preganjal. Dopuščal je, da so oboroženi teroristi prihajali iz gozda, ropali po vaseh in ugrabljali domačine. Nato pa je prihajal okupator in z obtožbo, da vaščani podpirajo kriminalce, še sam izvajal nesorazmerno hude represalije z zapiranjem, izgonom ali tudi z ubijanjem vaščanov.

Prebivalci so po obeh krvavih ofenzivah, boljševiški od aprila do julija in okupatorski od julija do septembra 1942 uvideli, da so predmet uničevanje z obeh strani, zgubili so upanje v kakršnokoli pomoč in spoznali, da se morajo sami braniti. V krvavečih in požganih vaseh so se preživeli možje in fantje sklenili braniti. Braniti pred napadalci iz gozda, s čimer bi vzeli razlog tudi za represalije okupatorjem iz mesta.

Vzeli so orožje, najprej lastno in nato so ga zahtevali še od okupatorja. Sami so postavili vaške straže, moralno in organizacijsko pomoč so lahko iskali samo pri domačih Čedrmacih. Drugi izobraženci in veljaki so se v večini rajši poskrili, niso si hoteli »mazati rok« ali se zameriti mogočnim zločincem iz gozda.

Takšen je bil nastanek vaških straž v t. im. Ljubljanski pokrajini leta 1942. Edini razlog je bila nujna obramba življenja in premoženja svojih domačih ljudi. Nobenih programov ali načrtov za prihodnost, nobene ideološke, politične ali verske vojne, nobenega Mahniča ali kulturnega boja ni bilo tedaj v trpečih slovenskih vaseh. Bila je samo žalost in ranjen ponos ob padcu lastne države, na katero so se komaj navadili, bila je groza in kri po boljševiškem nasilju, bil je strah in kljubovalnost pred tujimi preganjalci. Bila je samo obramba, včasih še manj – samo straža. Vse drugo je prihajalo in se dodajalo kasneje.

Drugačno govorjenje in razlaganje nima nobene podlage v dejstvih. Je pa zelo trdovratno in brezobzirno, kot so bila trda in brezobzirna zločinska dejanja, ki naj jih takšno govorjenje zakrije in opraviči. Vsaka velika laž pa se vendar nazadnje utrudi in spotakne tudi ob majhen kamen, ki jo nato razkrije in pokaže v vsej njeni goloti in gnusobi. Tudi današnje vaške straže so tak kamenček, ki razmišljajočim ljudem razkriva in kaže, kako in zakaj prihaja do takšnih pojavov v družbi. Ključna beseda je: upor proti nasilju. »Jaz se bom branil.«

9.2.1.

Eden prvih nenavadnih spominov iz mojega otroštva sega v dneve po razpadu Kraljevine Jugoslavije. Na lokaciji, kjer je sedaj soseska BS3 na južnem koncu, je stal manjši vojaški objekt, imenovan »pulfermagazin«. Kar naenkrat je završalo po naselju, da je tam uskladiščen sladkor. Zanašajoč se na trenutno brezvladje, so ljudje vdrli v magazin in na veliko odnašali papirnate vreče sladkorja. Tudi našo družino so silili, naj si to privoščimo. Ata je res prinesel dve kilogramski kantici. Nikoli ne bom pozabila tega besnega plenjenja. Do kolen v sipkem sladkorju sem gledala urno odnašanje velikih vreč na vozove, odpeljevanje in ponovno grabljenje. Seveda je čez nekaj dni temu prišla na sled policija. To se je zgodilo spomladi, leta 1941. Iz takega naroda naj bi se naredilo družbo, kjer bo vsak vzel po svojih potrebah! Prestrašile so me pogoltne potrebe, nerazrešljiv mi je bil ta razpon plena od malih kantic do velikih vozov. Ah, beletristika: »kjer kruh delil bo z bratom brat … « Že so se v politiki ločevali duhovi, ampak tukaj ni bilo mogoče ločiti levih od desnih! Ali smo v vrtoglavici vseh nadaljnjih dogodkov prišli kam dlje? Vedno me obide slabost, če se kdaj znajdem v nakupovalnem središču.

Ob tem se moram spomniti naše mame, ki nam je zapustila dragoceno dediščino. Ni bilo treba na sodnijo. Namesto da bi si pridobila pokojnino – do najmanjše ji je manjkalo dve leti – je kljub vsemu prigovarjanju raje zastonj vsako popoldne pomagala na domači kmetiji, ki je hirala zaradi pomanjkanja delovnih rok. In v nedeljo je šla še popoldne v cerkev k »nauku« iz čiste solidarnosti: da ne bodo sami.

Ne glede na razdaljo let mi stopa pred oči naslednji prizor. Ob smrti slavista Rajka Nahtigala je profesor Slodnjak svoje redno predavanje uvedel z majhno komemoracijo. Ni vedel nič natančnega o Nahtigalovem delu. Šloje za življenjsko delo v zvezi s slovanskimi jeziki. Želel ga je objaviti zunaj meja Jugoslavije, kar pa je bilo tedaj zelo težko. Zaupal je to stvar nekemu spretnemu študentu. Ta mu je res prinesel natisnjeno knjigo. Nahtigal, ves vzradoščen, še vprašal ni, kolikšen je honorar. Študent pa je dobro zaslužil. Človeka se spozna pri denarju, je še enkrat pribil Slodnjak.

Kroparski kovač Legat, še predvojni levičar, je odklonil ponujeno stanovanje za vse nesebične zasluge pri sodelovanju z OF, češ, kam bo pa prišla država, če bo takole razmetavala! In je še naprej životaril v svojem bornem brlogu.

Za konec pa še eno zgodbico, s katero vedno »težim« svojim plebejskim rojakom. V Dubrovniku sem že zdavnaj naletela na Mihovilovo ulico. Pozanimala sem se za tega človeka, pa ne vem, od kod mi ti podatki. Ta mož seje zelo izkazal pri avstrijskem cesarju. Cesar mu je za nagrado ponudil, naj si vzame, kar hoče. »Zdaj potrebujem samo robec,« je kraljevsko izbral prehlajeni podanik. Zelo dolgo sem mu že na sledi, pa se je kljub internetu uspešno izmuznil.

Ja, biti nobel je zelo lepo, ni pa lahko.

9.3.1.

Drobnič je zaradi svojega prepričanja moral hoditi po minskem polju in je bilo že vnaprej jasno, da bo prej ali slej stopil na tako mino, ki ga bo odnesla. Vprašanje je, kako so prejšnji ministri v eldeesovski vladi hodili po tem minskem polju, da se jim ni kaj takega zgodilo. Preprosto. Niso hodili po njem, ampak so stopicali na mestu in pri tem na vse pretege govorili, kaj je treba narediti, se zavzemali za marginalne skupine državljanov, obljubljali, planirali, pripravljali nadaljnje korake. Naredili niso pa nobenega.

Po radiu sem poslušala kontaktno oddajo, kjer so govorili o Drobniču in pričakovali, da poslušalci pokličejo in povejo, kaj si mislijo o njem in o njegovem delu in o tem, ali naj se ga zamenja ali ne in kdo naj ga zamenja. Eden prvih odzivov se je glasil nekako takole:

Drobnič je čisto v redu. Ves cirkus okoli njega počnejo zato, da bi razbili vlado in vladno koalicijo, predvsem pa koalicijo Slovenija. Zato bodo poskušali diskreditirati enega ministra za drugim. Ja, če bi sama poklicala, bi povedala nekaj podobnega.

Pa naj se vrnem k minskemu polju. Vsakomur je, vsaj sama mislim tako, jasno, da mislim s temi minami probleme, ki so se nakopičili v naši družbi, v naši državi; nekateri ali pa kar večina, izvira še iz prejšnje države. Nekaj teh problemov, ki so trenutno na tapeti, bom omenila.

Naj začnem s problemom ciganov – vedno smo jih tako poimenovali in s tem nismo mislili nič slabega, danes pa naj bi bila to neke vrste psovka. Hočejo, da jih imenujemo Romi – rom menda v njihovem jeziku pomeni človek – po drugi strani pa so Romi le eno od plemen ciganov. Kakor koli že, gre za potujoče ljudstvo, ki se seli sem in tja. Stalni naseljenci po Evropi jih skušajo nekako integrirati medse, pa vse skupaj nikakor ni preprosto. Ker uživajo posebno mednarodno zaščito, se vse države na različne načine trudijo, da bi rešile ta problem, pa nikjer ni pravega uspeha, nihče še ni iznašel modela, ki bi pomenil tako rešitev, da bi bili vsi zadovoljni. Pri nas si je oblast ves čas zatiskala oči in reševala problem tako, da zanje niso veljala pravila, zakoni, ki veljajo za nas ostale. Ovadbe so ostajale v predalih, policija ni nikoli ukrepala, družina Strojan je živela v črni gradnji na vodnem zajetju, pa nič. Torej, ta problem je tako kompleksen – posebno sedaj, ko je eskaliral čez vse meje – da bo »možno vreči kar nekaj ministrov sedanje vlade«.

Druga taka reč so homoseksualske poroke oziroma registracije istospolnih partnerjev. Prejšnja vlada se je silno »zavzemala« za homoseksualce in se »trudila«, da bi jih v vseh ozirih izenačila z heteroseksualci. Naredila pa ni nič. Ko pa je Drobnič »spravil skozi parlament« Zakon o registraciji istospolnih partnerjev, je bil hudič. Kako zakon ni dober, kako jih izločuje in jim ne da pravic, ki jim pritičejo. Pa jim je vendar dal bistveno več, kot so imeli prej.

Najhujša reč pa je bilo njegovo urejanje družinske politike in seveda poskus, da bi res nekaj naredil, da bi se povečala rodnost v tej deželi, ki že od leta 1989 ni zadostna niti za enostavno reprodukcijo naroda. Ker je to zelo kompleksna zadeva, se je je lotil tako. Ni se lotil samo tega vprašanja, ampak celotnega področja svojega delokroga. Napisal je strategijo. Pa očitno strategija skoraj v celoti ni sporna. Sporen je očitno en sam stavek in sicer, da bi bilo treba splave plačati. Ta stavek je povzročil pravcato poplavo napadov na rninistra, češ da ženskam krati ustavno pravico, da je to napad na človekove pravice, da je to povratek v razna mračna obdobja, povratek k raznim komisijam, ki ženske, ki so v stiski žalijo, malodane maltretirajo. Naj še enkrat napišem moje mnenje o tej pravici. Pravica ja, vendar bi sama zahtevala, da se ženska, ki je v stiski in se zato odloči za splav, mora pogovoriti s kompetentno osebo, ki ji morda pokaže izhod iz te stiske, morda nakaže možnosti, za katere sama ni vedela in morda se bo zaradi tega pogovora odločila drugače.

Minister Drobnič se je torej vneto in zavzeto in z resničnim namenom lotil vseh teh problemov. Hotel, zares hotel jih je razrešiti in enkrat za vselej spraviti z dnevnega reda. Seveda to ne bi pomenilo dokončne rešitve ampak začetek njihovega reševanja, osnovno rešitev, ki se jo da potem skozi prakso nadgraditi. Ampak enkrat in nekje je treba začeti. Ponudil je neke rešitve, ki so bile bolj ali manj posrečene, vendar je to bila neka osnova za široko javno razpravo. Nekatere njegove ideje bi po taki javni razpravi morda ostale nespremenjene, nekatere bi doživele samo kakšne kozmetične popravke, druge bi se mogoče obrnile na glavo. Ampak, to bi bil pravi začetek reševanja vseh teh problemov. Tako sem vsaj sama razumela njegovo strategijo. Vendar nihče ni hotel tega razumeti tako, čeprav je sam to neštetokrat ponavljal, da se je, vsaj po moje, počutil kot kakšna obrabljena stara plošča v juke-boxu. Očitno ni nihče poslušal, nihče ni hotel poslušati. Vsi so ugotovili, da je napočil ugoden trenutek, ki ga je treba izkoristiti. Začeli so streljati z vsemi topovi in računali, ni hudič, da ga ne bo nekdo zadel.

Namreč, vse te nakopičene probleme so na vse načine obdelovali in prežvekovali toliko let, naredili pa niso ničesar, čeprav so imeli v parlamentu zavidljivo večino.

Zgodba je stara, prastara. Pravilo: Deli in vladaj je staro tisočletja. Komunisti so ga ves čas uspešno uporabljali. Med drugo svetovno vojno, ko je bila Slovenija okupirana, so uspeli razklati narod in zanetiti državljansko vojno, ki so jo uporabili za prevzem oblasti. Po vojni so skrbno gojili »državne sovražnike«, ki so jih uporabili vedno, kadar je kje kaj zaškripalo. Zakaj so šikanirali mladoletnike-domobrance, otroke, žene in druge sorodnike domobrancev? Vsi vemo, zakaj. To so bili »sovražni elementi«, ki so bili vedno pri roki. Pa to sem že stokrat napisala. In, če se je ta taktika vedno izkazala za zelo uspešno, zakaj bi jo sedaj, v času samostojne države, opustili. Sicer je bila Pomladna stran vedno razklana, še v času DEMOSa. Tudi ali predvsem ali morda izključno po zaslugi njihovih krtov. Koalicija Slovenija pa je začuda trdna in vse mogoče mine in bombe, da o polenih ne govorimo, je niso mogle razklati. Zdaj pa se jim zdi, da se jim bo končno obrestovalo minsko polje, ki so ga potrpežljivo gradili že ves čas, odkar imamo samostojno državo, pa najbrž že prej. Na zalogo. Za vsak slučaj. Nič nas ne sme presenetiti. Nihče nas ne sme presenetiti. Ljudje vedo povedati, da obstaja v Ljubljani velik blok, v katerega se vsako jutro že od sestopa z oblasti zgrinja množica politikov in funkcionarjev starega režima, ki pregleduje, študira in analizira vse, kar bi utegnilo koristiti t.i. strankam kontinuitete. Denarja imajo dovolj, saj so pošteno izkoristili svoj položaj v času osamosvajanja. To je razlog, zakaj so v vsem na tekočem in imajo vedno pripravljene vse odgovore. Upajmo, da jim ne bo uspelo zgradbe koalicije Slovenija podreti, da so jo samo malo zamajali.

10.1.1.

Gospodu Danielu Šerku se arhiv NSZ lepo zahvaljuje za njegovo kratko korespondenco.

Dopisovanje med ljudmi je pomembno pričevanje o ljudeh in času. Daniel Šerko se je tega zavedal in je pomembnejša pisma hranil. Pismi, ki jih je napisal svojemu gimnazijskemu profesorju Francetu Koblarju, in Koblarjevo pismo njemu je dal na razpolago Zavezi za objavo.

Daniel Šerko je iz znane Šerkove družine v Cerknici, ki je dala več izobražencev. Njegov prastari oče Adolf Obreza je bil poslanec na Dunaju, ukvarjal se je z lesno trgovino, kar sta nadaljevala tudi Danielov stari oče France Šerko in njegov oče, ki pa se je ponesrečil na lovu, ko je bil Daniel star dve leti. Očetov brat dr. Alfred Šerko je bil po prvi vojni profesor nevrologije in psihiatrije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, drugi brat, Milan Šerko, pa profesor na Poljanski gimnaziji, na kateri je Daniel 1934 maturiral. Po maturi in vojaščini ter enoletni praksi pri Lojzetu Žumru, upravniku škofijskih gozdov v Gornjem Gradu, se je moral posvetiti lesni trgovini, brat pa je nadaljeval študij na univerzi in diplomiral iz kemije. Med vojno je bil do italijanske kapitulacije doma, potem pa se je umaknil v Begunje, kjer so ga po partizanskem uničenju postojanke partizani zajeli in zaprli v Cerknici. Ko so Nemci zavzeli Cerknico, se je rešil in nato odšel v Ljubljano. Konec aprila 1945 se je umaknil v Trst, se pozneje pridružil beguncem in se z bratom in materjo, ki je prišla za njima v Italijo, izselil v Argentino.

Profesor dr. France Koblar je bil pred vojno eden vodilnih izobražencev katoliškega kroga. Uveljavil se je zlasti kot kritik, esejist in urednik Doma in sveta. Bil je naklonjen idejam krščanskih socialistov in je branil Kocbekov članek Premišljevanje o Španiji, ki je izšel 1937 v Dom in svetu in je napisan strupeno proticerkveno. Kocbek za revolucionarno proticerkveno divjanje dolži predvsem Cerkev samo in jo označi za fašistično. V slovenskih kulturnih krogih je nastala razmeroma ostra delitev na pristaše in nasprotnike španske revolucije, ki so se v glavnem pokrivali s pristaši in zagovorniki komunizma. Članki v zvezi s polemiko ob Kocbekovem Premišljevanju o Španiji so zbrani v knjigi Kriza revije Dom in svet 1937, ki jo je uredil Marjan Dolgan leta 2001. Knjigi je dodana študija Matija Ogrina Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937. V njej prikazuje, kako se je Kocbek uveljavljal v križarskem gibanju (izdajali reviji Križ na gori 1924–1927 in Križ 1928–1930), ki se je zavzemalo za individualno in čustveno doživljanje vere, v družbenem smislu pa miniralo krekovsko socialno delovanje in poskušalo razbiti vse obstoječe organizacije. V drugi polovici tridesetih let se je Kocbekova skupina povezala s komunisti, kar je bilo usodno, kot je bila usodna oznaka katoličanov in Cerkve za fašistične v njegovem članku. Ogrin pravi: »Kot duhovni izvor fašizma je razglasil tradicionalno katoliško vernost, tako oportunistično kot pristno in dejavno. To je v uvodu Premišljevanja zapisal tako, da je veljalo vsem, tudi slovenskim katoličanom. Tako je Kocbek l. 1937 večji del slovenskih katoličanov obtožil, da so fašisti. Ta pomen članka nikakor ni bil preslišan. Nasprotno. Zato je celoten članek deloval kot klin, zabit v slovensko katolištvo. Razpoka, ki jo je bil povzročil, je bila glavna ognjena črta poznejše komunistične revolucije.«

Leva usmerjenost je bila tedaj modna in razen v katoliških krogih se je bolj malo kritično in realistično govorilo o dejanskih razmerah v Španiji in v vzorčni Sovjetski zvezi. Drugo plat španske revolucije je Slovencem pokazalo Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji, objavljeno v Ljubljanskem škofijskem listu 1937, priloga k št. 10. Evropski pisatelji, ki so se dali povabiti v Sovjetsko zvezo, so do Andrea Gidea pisali v glavnem pohvalno in zavestno zavajajoče, kot so delali socialistično usmerjeni in liberalistični pisci pri nas, vsak iz svojih razlogov: bodisi iz želje po revoluciji ali pa zaradi proticerkvenega stališča in odpora do katoliških norm, ki jih je Cerkev branila.

Koblar je bil med levo usmerjenimi katoliškimi intelektualci zmernejši. V knjigi Moj obračun, ki naj bi bila napisana ob koncu vojne, izšla pa je pri SM 1976, pravi, da se je zavedal razkola, če ne bodo v osvobodilni boj vključili vseh Slovencev. Kocbeku naj bi v jeseni 1942 rekel: »Govorite najrajši vsi o tem, da dosedanjih političnih voditeljev ne marate. Če naj bo ta organizacija vseslovenska, mora zajeti res vse poštene in resnično narodne ljudi. Če ne bo v organizaciji v celoti Slovenske ljudske stranke in njenih voditeljev, se bojim, da se začne nasprotovanje, iz tega nasprotovanja pa pri naših razmerah sledi verski boj.« Atentati na Kiklja, Župca, Erlicha in Natlačena ga niso prizadeli. Erlicha je odklanjal že pred vojno zaradi radikalnega protikomunističnega stališča. Ostro pa je obsojal tiste, ki so stopili na protikomunistično stran, npr. Narteja Velikonjo.

Šerko je poznal Koblarja s Poljanske gimnazije, kjer ga je učil slovenščino. Med njima je bil očitno prisrčen odnos, saj se ga Šerko še po dolgem času z veseljem spominja. Revolucija ju je postavila vsakega na drugi breg. Medtem so se zgodile tako zelo hude stvari, da so mnogi onemeli, toliko jih je po nepotrebnem padlo, toliko je bilo pomorjenih, toliko jih je moralo zapustiti domove, ljubljeno domovino in pri tem je bilo za katoličane najbolj boleče sodelovanje krščanskih socialistov s komunisti. Kot je videti iz Koblarjeve knjige in njegovega pisma, si tudi pozneje ni postavljal vprašanj glede odločitve krščanskih socialistov, ki so vsaj v začetku bistveno pripomogli k uveljavitvi komunistov, in s tem omogočili revolucijo in je njegovo videnje vse tragike bistveno bolj površinsko kot pa Šerkovo.

10.1.2.

Velecenjeni, dragi gospod profesor!

V zadnjem pismu mi gospod inž. L. Žumer, po katerem sva si lani izmenjala pozdrave, poroča, da ste konec novembra slavili osemdesetletnico. K petdesetletnici sem Vam lahko pisal še od doma, k osemdesetim letom pa Vam moram poslati pismo kdo ve od kod iz neizmerne Južne Amerike, želeč Vam iz vsega srca k Vašemu prazniku še mnogo zdravih, plodnih in od samega Boga žegnanih let.

Dolga so leta in širok je prostor, ki nas loči; za mene še vedno preširok in prepad preglobok, da bi lahko stopil prek njega in šel domov, pa četudi le gledat srečne kraje svoje mladosti.

Dosti spominov me veže na Vas, segajo prav do leta 1926, ko sem pri sprejemnem izpitu za v gimnazijo pisal po Vašem diktatu Deklica in pasjeglavci. Bili ste nato moj profesor vseh osem let do mature. Še sedaj, po tolikih letih, so mi nepozabne Vaše slovenske ure, predvsem one o Levstiku, ko ste nam pravili, kako brezpogojno in veličastno je prešel življenje. Tedaj ste me odlikovali s tem, da sem moral v spomin na mojega pradeda v razredu prebrati Molčimo. Dalje se živo spominjam Veselega vinograda, ko ste Vi odločno in edini protestirali na obe strani. Tu sem Vam pomagal in bil tepen v Drami, ko smo hoteli razbiti prvo ponovitev predstave. Veselemu vinogradu je sledil krvavi, pri katerem pa nisva več – na mojo veliko žalost – stala na isti strani. Jaz sem bil tepen tudi v tem vinogradu. Po popolni ločitvi duhov ter tudi potem še v evropskem begunstvu in sedaj še vedno, sicer precej odmaknjen, z velikim zanimanjem sledim Vašemu delu, kolikor o njem poročajo naši begunski listi in kolikor mi ve povedati o Vas dr. T. Debeljak, ki ga večkrat obiščem, kadar potujem v Buenos Aires.

Si morete predstavljati, dragi gospod profesor, kako si želim sicer nemogočega pogovora z Vami in kako rad bi Vam vse lepe želje, katere mora sedaj posredovati to pismo, izročil ustno! Ostane mi le še upanje, da Vam te vrstice mogoče narede malo veselja in Vas še prosim, blagovolite sprejeti mnogo pozdravov od Vašega nekdanjega vedno hvaležnega učenca.

11. januarja 1970

Daniel Šerko

10.1.3.

Spoštovani, dragi gospod Šerko!

Vaše ljubeznivo in prisrčno pismo z dne 11. januarja, ki sem ga prejel februarja, me je zelo razveselilo in za voščilo k moji 80–letnici se prav lepo zahvaljujem. Dobil sem nekaj čestitk iz Amerike, toda od manj znanih, tudi neznanih ljudi, drugih svojih znancev pa sem se tačas sam živo spominjal. Zasledujem življenje in delo vseh, ki jih ni doma, in si mislim, da bi marsikake bridkosti, ki se je naključila tu doma ali tam zunaj, danes ne bilo in bi je tudi takrat ne bi bilo treba.

Da odgovarjam na Vaše pismo šele zdaj, mi, prosim, oprostite. Ves čas me je tako dušilo razno neopravljeno delo, da se nisem mogel ganiti. Sem še vedno aktiven profesor na Akademiji za gledališče, pa tudi vse drugo delo mi jemlje toliko časa, da sem šele danes prišel nekoliko do sape.

Vaši spomini so me prestavili v moja mlajša leta. Nekaj pa sem občutil kot grenkobo zaradi tega, kar je bilo pozneje. To me je zaskelelo, ker se mi zdi, da ne poznate vse resnice. Bila je revolucija, v kateri sem skušal biti pomirjevalec in posrednik, pa sem ostal nerazumljen in na lastni strani doživel marsikatero sovražnost. Bilo je veliko zmot in usodnih nesporazumov, le z Nemci ali Italijani in tistimi, ki so se opirali na njihovo pomoč, se jaz nisem mogel sprijazniti, četudi so mislili, da z njimi rešujejo svoje narodno ali versko prepričanje. Pač pa sem pozneje ugladil marsikako trdoto, kolikor sem le mogel. Pa ne mislite, da se opravičujem. Vsak po svoje odgovarjamo svoji vesti in se rešujemo v teh zapletenih stvareh. Ko zasledujem novice in položaj slovenskega begunstva, občudujem zvestobo do naših narodnih tradicij, ljubezen do jezika in žrtve, s katerimi se ohranjate. Razumem tudi psihološke posledice, ki prihajajo od tod, da je vsak skusil svojo osebno tragedijo. Čutim pa, da marsičesa pri nas, zlasti pozitivnega, ne poznate. Mene veliko bolj skrbi današnji splošni materializem v svetu, laž in sila, ki gospoduje. Skrbi me mladi rod, ki je čisto drugačen in pozna samo odpor zoper vse, kar je še trdno in urejeno. Ti vplivi pa prihajajo od povsod, zlasti z zapada.

Zelo bi si želel, da bi tudi prepad, o katerem govorite, premagali v sebi – in še kdo drug – in če morete, pridete pogledat domov. Takrat bi Vas bil neizrečeno vesel – tudi koga drugega. Predvsem pa mi pozdravite T. Debeljaka, kadar ga obiščete.

Posebno Vam želim vse dobro

vdani France Koblar.

Ljubljana, 21. marca 1970

10.1.4.

Velecenjeni, dragi gospod profesor!

Z velikim veseljem sem prejel Vaše pismo od 21. 3. in se Vam zanj sedaj lepo zahvaljujem. Bržčas se boste začudili, da Vam pišem še, pa skoraj ne morem, da ne bi Vam, svojemu najdražjemu vzgojniku, pojasnil razlogov, ki me drže nazaj, da ne morem sprejeti Vašega vabila k povratku domov, o katerem sem prepričan, da je bilo mišljeno z vso prisrčnostjo in dobrohotnostjo. Vzroki in razlogi pa so naslednji.

Vrnitev domov si predstavljam drugačno od turističnega potovanja in tudi drugačno od obiska domovine izseljenca, ki je nekoč odšel bog ve iz kakega vzroka v svet, in se mu je naenkrat storilo milo ter si je zaželel krajev, iz katerih je izšel. Vrnitev v mojem primeru bi bila popolnoma nekaj drugega. To bi bila vrnitev popotnika, ki ni vseh petindvajset let zdomstva en dan pozabil na dom in bi se vračal domov, željan tolažbe in počitka, katerega mu more dati le domovina, ki se ji ni izneveril en sam trenutek in ki ve, da drži ono, da si »kakor zdravje« in je zgrešeno tisto: »širna, brezmejna si«.

Pa naj si zamislim obisk doma prav konkretno. Le kako naj bi mogel mimo domače hiše, in ne vstopiti in prespati doma, kako srečati nekdanjega prijatelja ter molče požreti psovko »izdajalec«. S povratkom in že s samim potnim listom bi, vsaj na videz, moral priznati oblast, ki je po mojem – kar je pa vsaj za mene najmerodajnejše – uzurpirana, prigoljufana in vrinjena z najkrutejšo silo. Kako naj bi mogel prestopiti neznane grobove dvanajsttisočev premagancev, pobitih s strelom v tilnik ob na hrbtu zvezanih rokah, in nemi grob hromega pisatelja in grob tega in tega in še tega!

Od teh groznih časov je minilo četrt stoletja (prav te dni), pa čas zločina ne izbriše niti ga ne ublaži. Povrhu vsega so pa doma na oblasti še vedno isti in to prav isti ljudje, ki so bili zmožni vseh teh grozot. Kako naj se torej po vsem tem vrnem, kaj ne bi po takem povratku res postal izdajalec?

Omenjate, da mi zunaj marsičesa zlasti pozitivnega doma ne poznamo. Tu vemo, da imate tam mnogo lepih cest, da tiskate razkošne knjige, da je Ljubljana čudovito lepa, da se tehnika da primerjati z drugo evropsko, a istočasno imate premiera, ki je lastnoročno pobijal zvezane premagance svojega rodu. Govoriti in pisati morate, kakor vam ukažejo »uglašujoč slovensko kulturno udejstvovanje s potrebami delovnega ljudstva«. Sam sveti božični dan je robotni dan; izseljevanje in iskanje kruha v tujini je večje kot kdaj koli; število slovenskih rojstev pa je na eni najnižjih evropskih stopenj.

Zahvaljujem se Vam za priznanje naši zvestobi slovenstvu, ki mora doma ostati tajnost (saj je tajnost skoraj naš obstoj), če ne pa vsaj nezaželen doprinos skupnemu narodu, kateremu pa le pripadamo kljub vsemu mi zunaj in vi doma. Sicer pa ni v našem prizadevanju pravzaprav nič posebnega in drugače bi skoraj biti ne moglo; čemu smo se upirali komunizmu in zakaj smo odšli v svet, mar ne prav zaradi zvestobe do naših narodnih tradicij in narodu samemu?

Pa še k pojmu »sodelovati z okupatorjem«, ki ga tudi omenjate. Mnenja sem, da je z okupatorjem sodeloval vsak, ki je (pa četudi zaradi golega preživetja samega) zanj delal, prejemal njegovo plačo in jedel njegov kruh, kakor tudi oni, ki je iz istega vzroka prejel okupatorjevo orožje in z njim branil svoje in svoje družine življenje.

Preresnično rečete: vsak po svoje odgovarja svoji vesti. Ravno radi vesti in še radi najčistejšega spomina nedolžnih pobitih ter še morda radi osebnega ponosa samega mi je pot domov zaprta. V tolažbo pa mi je: čas dela za nas. Nekoč, ko nas ne bo več, ko se bo poslednji zanamec utopil v tujem morju, bo zgodovinar v Ljubljani o nas poročal pravilno.

Zna biti, da se Vam bo zdelo vse prej povedano prenapeto, mogoče celo bolestno, recimo še zagrizeno, veste, pa ni. Če ne bi doživel ničesar drugega kot le, da sem videl jok in slišal tuljenje mater in žena, ko je v treviški begunski kamp dospela potrjena vest o izročitvi in pokolu domobranske vojske, bi bilo že to stokratno opravičilo moji nespravljivosti. Dognal sem, da so v življenju gotove stvari res absolutne, pri katerih je nemogoče vsako glihanje in do katerih mora biti človek, če le količkaj nase da, dosleden do zadnje pike. Hvala Bogu, ni jih mnogo, a nekaj jih je in ta spada mednje z vso krutostjo.

Znam si predstavljati Vaš skopo odmerjeni čas, občudujem Vaše znanje, pridnost in vitalnost ter Vas, dragi gospod profesor, kakor bi si sicer odgovora želel, zanj ne prosim, pač pa prosim, tolmačite to pismo pravilno in iščite v njem ono iskrenost ter željo po resnici, s katero je bilo pisano. Razmišljal sem, naj Vam pišem ali ne, in sem prišel do spoznanja, da Vam moram. Kolikor sem ravnal pravilno, sodite sami in mi oprostite, če sem Vas po vašem nadlegoval po nepotrebnem.

Zahvaljujem se Vam za poslane pozdrave g. Tinetu Debeljaku, ki jih bom, upam, kmalu izročil, pri tem pa Vas prosim, izročite Vi, če imate priliko, moje pozdrave g. inž. Žumru s pripombo, da sem si v svesti dolga glede odgovora.

S prošnjo k dobrodošlemu sprejemu mnogo mojih iskrenih pozdravov in želja za vse najlepše ostajam Vaš vdani in hvaležni

Daniel Šerko

11. maja 1970

10.1.5.

Spoštovani gospod!

Čestitka, ki bi je bil moj oče tako vesel, je prispela, žal, šele po njegovi smrti. Bili ste eden tistih njegovih učencev, katerih pozornosti se je vsakokrat iz srca razveselil. Spominjam se, da ga je neko Vaše pismo do solz ganilo. Ob njegovi 85–letnici v novembru nihče ni mogel slutiti, da se bo dober mesec za tem že začel poslavljati. Postajal je samo zložnejši, vendar … opravljal odgovorno delo v Akademiji in Slovenski matici. Ta njegova delovna sila, ki bi je bilo dovolj za več življenj, je zavirala tudi zahrbtno bolezen v njem, da tako rekoč ni imela časa, da bi se do konca prebudila. Ni vedel, da nosi v sebi v prsih velikanski tumor, pod katerim je pričel omagovati šele, ko se je ta razširil v bližino požiralnika. Po tem je bil v enem tednu še na nogah in že na onem svetu. Tolaži me zavest, da ni dolgo trpel, zadnje dni pod uspavali prespal in tako dostojanstveno, kot je živel, tudi umrl.

V imenu mojega pokojnega očeta sprejmite, prosim, moje pozdrave.

Anka Koblarjeva

Ljubljana, 27. 2. 1975

11.1.1.

V nedeljo 22. oktobra 2006 sta končno prišli na vrsto tudi farni spominski plošči na Suhorju in v Radovici. Ko se je pred desetimi leti pokazalo, da pri Treh farah pri Metliki ne bo mogoče žrtev vojne in revolucije iz teh dveh župnij napisati na skupno farno spominsko ploščo in smo na to rešitev pristali, smo računali, da z dvema ploščam s po dvajsetimi imeni ne bo težav. Nismo si predstavljali, da smo si nakopali toliko napornega dela in potov. S farnimi ploščami ni tako, kot pri drugih rečeh, da se vse začne in konča pri denarju. Ko so enkrat postavljene in blagoslovljene, se denar zanje vedno najde. Pri ljubljanski nam je na koncu zmanjkalo kar pet milijonov. Obljubil nam jih je bil Rupel, pa predčasno odložil županstvo. Čeprav sta imeli njegovi naslednici Vika Potočnik in Danica Simšič denarja na pretek in ga razmetavali na desno in levo, za spoštljivi pokop svojih prebivalcev nista imeli posluha. Pa se je na lepem po zaslugi našega prijatelja ing. Jožeta Hubada našla v ZDA čudežna dediščina in dolg je bil poplačan.

Večji problem kot denar je lokacija. Na Suhorju smo iskali prostor na pokopališču, vendar je zasedeno do zadnjega kotička, ploščo smo poskušali pripeti na steno mrliške vežice, pa se hitro znašli v slepi ulici. Nazadnje se nas je usmilil župnik Franc Šifrar in nam ponudil stranska vrata na pročelju župnijske cerkve. Vrata so namreč navidezna, zunaj nakazana, a znotraj jih ni. Na Radovici bi se našel prostor na pokopališču. Pokazalo se je, da smo z našimi poizvedovanju dregnili v sršenje gnezdo. Čeprav uradno še ni bilo nič, so se oglasili metliški borci in poslali županu opozorilno pismo, kako se širijo »govorice o nameravani postavitvi farnih spominskih plošč v teh dveh župnijah, ki oživljajo in odpirajo že pozabljeno sovraštvo iz druge svetovne vojne med tistimi, ki so se borili proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije, in tistimi, ki so bili na strani okupatorja in pomagali pri nasilju nad slovenskim prebivalstvom in njenim uničenjem. Odpirajo se že povsem zaceljene rane in sovraštvo … «

Pismo je za tri leta zamrznilo vsa prizadevanja. Župan se je tako prestrašil, da je dvignil roke in še bolj zvesto hodil na borčevske procesije in slavja. Glavno slavje je prav vsakoletno praznovanje padca postojanke vaških stražarjev na Suhorju 27. novembra 1942. Spodaj na pokopališču je pokopanih 21 vaških stražarjev, padli so v boju, njihov grob ni označen, tam zgoraj pod Petrovići v Ikovi Dragi pa počivajo mučeni in umorjeni stotnik Dobrivoje Vasiljević in njegovih sedem tovarišev, med njimi p. Klemen Norbert. Tamle pol kilometra severno v Gornjem Suhorju je Zakotka, njivica, na kateri smo pred dvema letoma izkopali p. Rajnerja Erklavca in še tri, umorjene pozimi leta 1944. Ravno ob žalni slovesnosti ob 60-letnici padca Suhorja smo se z domačini in župnikom dogovorili, da tudi v teh najbolj severno ležečih belokranjskih župnijah postavimo farni plošči. No, pravšnjega prostora na pokopališču v Radovici nam ni uspelo najti, zato smo prav tako prosili župnika, naj spet pomaga in dovoli, da pripnemo ploščo na steno farne cerkve, s čimer se je strinjal. Zataknilo se je z dovoljenjem Umetnostno gradbenega sveta ljubljanske nadškofije. Njena sestava se je menjavala, naša prošnja obtičala. Šele novoimenovana komisija pod predsedstvom škofa Andreja Glavana je s pomočjo njenega tajnika Francija Petriča našla posluh in srce za naše želje in 15. maja 2006 izdala privoljenje. Potem je steklo kot namazano. Načrte je bil že prej napravil arhitekt Franc Popek, plošče izklesal kamnosek Bojan Doltar iz Gradca.

Ob 15 uri slovesnost najprej na Suhorju. Plošča iz belega marmorja iz Carrare pomeni obogatitev domače cerkve. Namenjena je, kot beremo na vrhu »Žrtvam vojne in revolucije!« Sledi seznam z 22 imeni po vaseh in nič več. Samo še: »V letu Gospodovem 2006 postavili župnija Suhor in Nova slovenska zaveza«. Farna cerkev je bila napolnjena kot že dolgo ne tako. Mašo je vodil in ploščo blagoslovil škof novoustanovljene novomeške škofije Andrej Glavan ob asistenci metliškega dekana ter suhorskega in drugih belokranjskih župnikov. Med mašo je ubrano prepeval suhorski cerkveni pevski zbor. V kulturnem delu petje, recitacije, govori. V imenu odbora je nastopil domačin Anton Šuklje in se zahvalil prisotnim, sodelujočim in darovalcem, glavni govornik je bil Justin Stanovnik:

11.1.2.

Dragi prijatelji!

Zbrali smo se k slovesni blagoslovitvi nove farne spominske plošče. Zakaj pravimo farne spominske plošče? Zato, ker z nobenimi drugimi tremi besedami ne bi mogli izraziti pomena in značaja zgodovinskih dejanj, ki jih že šestnajst let opravljamo po Sloveniji. To so najprej plošče, ker so ljudje vse od davnine stvari, ki so hoteli, da ostanejo za zmerom, zapisovali na plošče. Plošča ima to v sebi, da je najpreprostejši in hkrati najslovesnejši dokument kakega časa. Tudi ko bi imeli denarja, da bi se v njem valjali, ne bi postavljali spomenikov, ampak plošče, ki so v svoji slovesni enostavnosti najbolj ganljive priče človekove volje biti v zgodovini. Ko pa pravimo, da so to farne plošče, nočemo samo geografsko zajeti določenega administrativnega področja Cerkve, ampak želimo povedati, da je sporočilo, ki ga tako objavljamo, dano v last skupnosti, ki je v zgodovini vzdrževala krščansko kulturo vere in upanja. S to besedo hočemo povedati, da to, kar tu piše, ni samo moja ali tvoja stvar, ampak stvar vseh ljudi, ki naj bi tudi v prihodnosti vedeli, kar vemo sedaj: za kaj je nekoč šlo in za kaj v nekem osnovnem in bistvenem pomenu vedno gre. Zato za te plošče pravimo tudi, da so spominske. Spomin ima namreč to vlogo in to dostojanstvo v sebi, da se na njem človek postavlja. Človek brez spomina ni nič, narod brez spomina ni nič. Narod brez-spominaje lahko karkoli, če pa ne ve, kaj je, nazadnje neha biti narod.

Figure 53. škof Andrej Glavan blagoslavlja farno spominsko ploščo na Suhorju Tine Velikonja

Farne spominske plošče, ki jih mi postavljamo, pa imajo še to izjemnost, da govorijo o nekem času, ki ga ne dosega noben drug slovenski čas. Sredi stoletja, ki je minilo, se je v naši domovini zgostil čas, ki se ni napovedoval v nobenih sanjah in nobenih slutnjah in nobenih prerokbah. To je bil čas, ki se je zapisal v to deželo s pisavo, za katero smo morali izumiti posebno ime: grobišča; ne grobovi, ampak grobišča. Vsa Slovenija je popisana s pisavo grobišč in v vsakem ležijo ljudje: po eden, po dva, po pet, po deset, po sto, po tisoč. Še nikoli nismo Slovenci doživeli kaj takega. Poznali smo »boj Vitovca in ropanje Turčije«, a je to bilo zunaj nas in ni bilo od nas. Naši ljudje so padali na Soči in na Piavi na Mazurih in v Karpatih, a je to bilo zunaj nas in ni bilo od nas. Ljudje, ki so ustvarjali čas, ki za sabo ni pustil ničesar razen grobišč – tisti, ki jih štejejo, so prišli že do številke petsto – pa so bili od nas in iz nas. Kaj so bili ti ljudje in kaj je bilo v njih, še danes ne vemo. Ne vemo, kaj so bili. Vemo, da so bili vserazpoložljivi pripravljeni na vse in verjeli so, da je svet do kraja manipulabilen, da je z njim mogoče narediti in doseči karkoli, le pripravljen moraš biti na vse. To so imeli ti ljudje v sebi in vero, da jih je zgodovina izbrala za oblikovalce dokončne prihodnosti. To vemo, v resnici pa jih še danes ne razumemo. V Ljubljani imamo vrsto institutov, ki bi si lahko vzeli za nalogo, da raziščejo fenotip boljševika, a tam delajo doktorate in trasirajo svoje akademske kariere, bistvenih nacionalnih vprašanj pa si ne postavljajo. Življenjsko vprašanje slovenske kulture je, kako so ti ljudje sploh mogli nastati; na vsak način moramo to dognati, si pravimo, a smo tudi v tem kot v mnogih drugih rečeh sami.

Slovenci pred drugo svetovno vojno nismo imeli nobene pete kolone, ne italijanske ne nemške, še manj fašistične in nacistične. Imeli pa smo ljudi, ki so se, ko so na nebu zagledali določena znamenja, ko so slišali za določen nauk in prebrali določene knjige, ustavili in rekli: »To sem jaz.« Kar pa je ob tem čudno in nenavadno, je to, da so, ko so to rekli, tudi že vedeli, kaj morajo narediti. In naredili so vse, kar jim je ukazal duh, ki je stopil vanje – pred ničimer se niso ustavili Polastiti so se domovine – vsi veste, kako so to dosegli – potem pa so po pol stoletja morali oditi. In ko so odšli, so ostala za njimi samo grobišča – tistih petsto krajev, za katera smo Slovenci morali izumiti novo in strašno besedo: grobišča. Ko so odšli, je za njimi ostala samo duhovno

opustošena domovina in teh petsto mest v njeni novi geografiji.

Danes je vsem jasno, danes se je iz vse megle že toliko pokazala pokrajina preteklega dogajanja, da človeku normalne pameti, človeku navadne pameti, ne dovoljuje, da ne bi videl osnovne reči: ko teh ljudi ne bi bilo, tudi teh petsto grobišč ne bi bilo. Jasno je postalo, nad vsak dvom je postalo jasno, da je 6. aprila 1941 Nemčija napadla Slovenijo in ne Slovenija Nemčije; jasno je, da je 6. aprila 1941 Italija napadla Slovenijo in ne Slovenija Italije; tako jasno je tudi, da so po 22. juniju 1941 boljševiki napadli slovenske katoličane in ne katoličani boljševike. Nemški nacisti in italijanski fašisti so nas napadli od zunaj, prišli so nad nas kot ujma, kot suša, lakota in kuga, boljševiki pa so bili Slovenci in so nas napadli od znotraj. Z Italijani Slovenci nismo imeli nikoli nič, tudi z Nemci ne, razen redkih izjem, zato pred vojno v Sloveniji ni bilo italijanske in nemške pete kolone, pač pa je v Sloveniji obstojala močna komunistična peta kolona z mednarodnimi, torej zunanjimi povezavami – ni vam neznano, da je imela močna oporišča tudi v Beli krajini – in ta je, ko je prišel čas, udarila z vso silo, ki je izhajala iz spoznanja, da je vojna njena edina možnost.

V strategiji, za katero so se boljševiki odločili, je Suhor igral važno vlogo. Nekaj je dokazal. Ne bom vam sedaj držal zgodovinske učne ure, dve tri stvari pa moram, ker stojimo tu, le povedati. Boljševiki so vedeli, da morajo, če hočejo uresničiti svoj prevratni projekt, uprizoriti rezistenco ali upor proti okupatorju. Samo tako so lahko upali, da bodo pritegnili v svoj krog svobodoljubne in nič hudega sluteče Slovence in pridobili simpatije zaveznikov. Pri tem pa so morali doseči še to, da tega boja ne bo organiziral še kdo drug in da bodo sami. Zato so z odlokom OF z dne 16. septembra leta 1941 proglasili vsakogar, ki bi to poizkušal, za narodnega izdajalca in ga obsodili na smrt. Zato pravimo, da je 16. september 1941 začetek slovenske državljanske vojne. Začelo se je izvajati to, kar je v nekem pismu iz tega časa ukazal Edvard Kardelj: »Na ozemlju Slovenije ne sme bili drugih čet, razen partizanskih. Likvidirajte, če treba z orožjem, vsak drug poizkus.« (Janko Maček, Zaveza 27, str. 15)

Figure 54. Razbita in onečaščena farna spominska plošča na Suhorju Tine Velikonja

Kar je bilo ukazano, se je tudi zgodilo. Ko so se na pomlad leta 1942 po Dolenjskem začela pojavljati oborožena in neoborožena jedra demokratske Slovenske legije ali pa so tja začela prihajati iz Ljubljane, so jih komunistični gverilci začeli napadati tako silovito in tako dosledno, včasih tudi skupno z Italijani, da je tej skraja maloštevilni vojski kmalu postalo jasno, da se bodo mogli obdržati le tako, da bodo začeli sami uporabljati boljševiške teroristične metode. Popolnoma razumljivo je, da vojaki, ki so prihajali iz katoliških fantovskih odsekov, tega niso bili v stanju vzeti nase. Ni jim preostalo drugega, kot da svoj boj legalizirajo pri italijanskih oblasteh. Posadka na Suhorjuje bila prva realizacija tega novega obstajanja. Suhor, s tem, da je sploh bil, pa tudi s tem, kako je padel, obtožuje in bo vedno obtoževal Komunistično partijo Slovenije, tiste ljudi, ki so bili iz take snovi, da so mogli v sebi uresničiti boljševiškega človeka, pa tudi vse tiste, ki so partiji pomagali, da je izpeljala svoj projekt, slovensko liberalno malomeščanstvo in leve katolike, kocbekovce in krščanske socialiste, pa tudi vse druge, ki so z različnimi računi pri tem sodelovali, vse te ljudi Suhor obtožuje za svojo in vseslovensko usodo.

A sedaj smo dežela petstotih grobišč. Koliko jih je samo v Beli krajini! Če hočete o tem kaj natančnejšega izvedeti, vam svetujem, da preberete katero od besedil Janka Mačka v Zavezi 15, 27 in 28. Kaj si boste rekli, ko boste prebrali zgodbe o Marici Nartnik, o Karolini Jakša, o Mariji in Anici Lončarič, o idealnem profesorju Antonu Ovnu, o velikem patriotu agronomu Antonu Starcu, potem pa o tolikih duhovnikih, o Omahnu, Erklavcu, Salmiču, Kofaltu, o župniku Janezu Raztresenu, ki so ga 21. julija 1942 odpeljali iz tega župnišča, o patru Norbertu Klementu, ki so ga skupaj s kapetanom Vasiljevićem v noči na 27. november 1942 odpeljali na Popoviče pod Gorjanci. Koliko bolečine, si boste rekli, ko boste o tem brali. Ali ko boste v duhu obšli Mavrlen in Brezovo Reber, koliko slovenske bolečine, si boste rekli. In kakšna bo vstala pred vašimi očmi Slovenija? Ali boste rekli, da je oskrunjena od toliko zločinov? Ali pa boste raje rekli, da je sveta od tolike bolečine? Kaj boste rekli za to našo zemljo?

Kaj pa slovenska duša, kaj pa boste rekli zanjo? Kakšna je po petdesetletnem nasilju? Ali si bo sploh kdaj opomogla? In ali smo še normalni? Upravičeno se tako vprašamo. Ko so odprli brezno Pri konfinu, ali je kdo kaj rekel? Kaj se je zgodilo s Slovenijo? Ali je zakrknjena? Ali je postala le tako brezčutna? Koliko časa bo še trajal njen zlovešči molk? Duhovna elita v središču Slovenije, ki bi v svojih antenah morala loviti najfinejše vzgibe časa, je tiho, kakor da se ne bi nič zgodilo, in žene naprej svoj rutinirani kulturni biznis.

Zakaj o tem govorim? Zato, da bi mi, ki sedaj skupaj tu stojimo, zbrani v eni misli, začutili, da bi ob tem česar se spominjamo, morali postati boljši ljudje. Da bi to začutili v sebi in da bi to, kar bi se spočelo v nas, povedali tudi drugim. Da bi Slovenci, ki smo šli skozi vse te hude plavže, morali postati boljši ljudje. In da ljudje, ki jim je bilo to naloženo, da so morali odigrati vlogo žrtev, ne bi bili tako sami.

11.1.3.

V Radovici ob 17 uri blagoslovitev, v imenu krajevnega odbora je govoril njegov predsednik, v kulturnem delu je program slikovito popestrila šestčlanska pevska družina Nemanič iz Božakova. Prav na koncu so nam v slovo zapeli celo Cigansko violino. Elipsasta plošča z 20 imeni, zgoraj spet samo »Žrtvam vojne in revolucije«.

V noči med 5. in 6. novembrom se je zgodilo tisto, česar so se nekateri bali, pa jih nismo verjeli. Razdejanje je prvi opazil domači župnik, da je namreč farna plošča razbita na koščke. S hudo slutnjo v srcu je pohitel v Radovico. Ni se zmotil. Tudi tam so poskušali neznanci odtrgati ploščo z zidu, pa jim ni uspelo, odbili so samo spodnji del, do koder so s svojim orodjem lahko segli. Ploščo na Suhorju bomo postavili na novo, ko berete poročilo, se je to že zgodilo, staro bomo obnovili in jo skušali postaviti poleg Kočevskega lesenega križa v Muzej novejše zgodovine, če se bo dalo. Na Radovici smo prilepili odbiti del. Plošč nalašč nismo zavarovali, saj nismo na Divjem zahodu, in tudi v bodoče jih ne bomo. Tudi plošče nasprotne strani bomo pustili na miru, saj to ne vodi nikamor. Potrdilo se je, da je Suhor za borce NOV božja pot. Nič neposvečenega se ga ne sme dotakniti. Župnišče, ki stoji zraven farne cerkve uradno ni na Suhorju, čeprav stoji tik zraven cerkve, njegov naslov je Bereča vas 9A. Na šoli in v njeni bližini so kar štirje borčevski spomeniki: prvi priča, da je »15. januarja 1944 od tu odšla na legendarni pohod na Štajersko XIV. divizija«, druga plošča je posvečena žrtvam okupatorja s Suhorja, tretjo je dobil narodni heroj Martin Južna, četrta, ki je najbolj zanimiva, je posvečena ustanovitvi italijanske brigade Fontanot, kar je zgodilo prav na Suhorju v jeseni leta 1943 po kapitulaciji Italije.

Samo še v Adlešičih in Podzemlju bomo postavili plošči, pa bo Bela krajina pokrita. Na zunaj idilična slovenska dežela, ki ji ob osnovanju prve Jugoslavije ni veliko manjkalo, da je niso prisodili Hrvatom, znotraj pa odrinjena na drugi strani Gorjancev z mehkim trebuhom izpostavljena proti Hrvaški, pred katero jo suvereno varuje počasna Kolpa. Upamo, da bo z zgraditvijo predora pod Gorjanci našla svojo srečo in mir.

Figure 55. Poškodovana farna spominska plošča na Radovici Tine Velikonja

11.2.1.

Iz Užic sva se nameravala peljati naravnost v Višegrad in naprej v Sarajevo. Na zunaj je mesto neurejeno in promet po njegovih ozkih in strmih ulicah kaotičen. Kako je z nekim krajem zares, izveš na pokopališču. Na največjem od njih naletiva na grobarja, ki ravnokar kopljeta jamo, srbska begunca iz Konjica. Da ju v rodnem kraju ne bodo več videli: »Tamo su svi ustaše!« Pa se spomnim na Justina, ki mi je že lani prigovarjal, zakaj si ne bi, ko se že vozim po tistem koncu nekdanje Jugoslavije, šel ogledat tudi Srebrenico. Ženi Igi ni prav všeč, da si daljšava pot proti morju, vendar imava jaz in avto večino in obvelja najina. Prva je na vrsti Kadinjača, s katero skušam obogatiti svoj album propadajočih spomenikov. Po lepo speljani gorski cesti sva hitro na tem 800 metrov visokem hribu in prelazu. Spomenik branilcem Užiške republike je mogočen, vendar ga hudo načenja čas in sameva. Glasba iz propadajočih uslužnostnih hiš zaman vabi v goste.

Bajino Bašto prevozim v enem dihu. Pozna se, da njeni prebivalci niso lačni kruha in imajo varno streho nad glavo, saj jih redi hidrocentrala na Drini. V ušesih mi zvenijo imena Srebrenica, Bratunac in Gornji Potočari. Že prej sem preveril, ali jih imam napisane na karti, zato skozi Bratunac kar zapeljem. Prepričan sem, da se tako velika stvar na desetih kilometrih poti ne more skriti in je ni mogoče zgrešiti, pa sem se motil. Nobenih informacij o spominskem parku, nobenih kažipotov, dolina se hitro zoži in kot bi mignil, sem v Srebrenici, bosenskem rudarskem mestecu, ujetem v soteski sredi strmih gričev. Druga Idrija, z razbitim središčem, kot iz škatlice novo džamijo in obnovljeno pravoslavno cerkvijo na bregu. Nikjer sporočil o dogajanju pred desetimi leti. Pač Republika srpska, ki jo podobno kot pri nas zanimajo slavne bitke in zmage, tudi mrtvi v lastnih vrstah, nočejo pa slišati za umrle na sovražni strani, zlasti ne za grobišča oz. pokopališče, posvečeno osemtisočim pomorjenim med 11. in 19. julijem 1995.

Nazaj proti Bratuncu. Lahkomiselno planem na razdrapano makadamsko cesto, ob kateri naj bi bili Gornji Potočari, Jaglići in Šušnjari. Nekje med njimi naj bi bila po moji predstavi iz TV nenavadna livada, na kateri so uredili pokopališče za pobite leta 1995. A tam zgoraj ni nič. Naletiva na dve domačinki, muslimanki. Povesta, da sta bili tudi oni v množici 25.000 ljudi, ki so jih pred enajstimi leti segnali na polje in v tovarno med Bratuncem in Srebrenico. V okviru mirovnega programa sta se lani vrnili v domači kraj. Potrdita nama to, kar mi je Iga razlagala ves čas, da Potočari gor ali dol, vendar po njenem tu zgoraj med hribi ne more biti nič. Naj me vendar že sreča pamet in naj obrnem nazaj ali pa koga vprašam. Po ureditvi takega parka, kot so nam ga kazali po TV, ne bi pustili za seboj poti, ki je bolj podobna hudourniški strugi kot pa cesti. Domačinki nama razložita, da je spominski park spodaj v Potočarih, tam za tisto ograjo, mimo katere sva se iz Bratunca peljala proti Srebrenici.

Figure 56. Spominski park Potočari Tine Velikonja

Nazaj in nekaj sto metrov proti Bratuncu. To je pravi prostor, na zahodni strani ceste opuščena tovarna akumulatorjev, nekaj takega kot naš Litostroj, na vzhodni spominski park. Na tem kraju se je je dogajalo nekaj podobnega kot na Teharjah ali v Škofovih zavodih. Najprej enotedenska ofenziva, s katero so prebivalstvo mednarodno varovanega ozemlja Srebrenice, ki v premeru ni merilo več kot deset kilometrov, segnali v samo mesto, sledilo je obstreljevanje s hribov, s katerim so ljudi prisilili, da so se odločili za beg do glavne baze mednarodnih sil, na poti do Bratunca, kjer sva sedaj. Na površini nekaj hektarjev zgnetena množica, brez vode in hrane, nobenih sanitarij. Samo nekaj dni potrebuješ, pa imaš pekel. Avtobusov, ki so odvažali proč, je bilo petdeset, od 12. do 17. julija 1995, potem je prostor onemel, podobno kot izpraznjeno taborišče na Vetrinjskem polju junija 1945; nekaj tednov je vladalo varljivo tihožitje, dokler preživeli, pa tudi nizozemski vojaki, 450 po številu, ki bi morali ščititi varovano področje, niso spoznali, da odpeljanih moških ne bo nazaj. Pri nas smo začeli razmišljati o tem šele po amnestiji 3. avgusta 1945, ko smo bili preživeli pritavali iz taborišč.

Vedno se kdo reši, izjema sta ukrajinski Katyn in pri nas Brezarjevo brezno. Vezali so jih s trakovi ali vrvjo in ne z žico, prav tako roke zadaj, tudi slačili so jih do spodnjega perila, niso streljali vsakega posebej, ampak je šlo bolj hitro. Od Bratunca in načrtovanega morišča je bilo največ 60 km, povsod neka šola ali drugo javno poslopje, podobno kot za transporta iz Vetrinja 28. in 29. maja 1945 vojašnica v Slovenj Gradcu, kjer so jih natlačili tako na gosto, da se ni dalo ležati. Avtobusi so pripeljali naravnost na morišče. Ko so obstali, so oddvojili skupine po deset, na livadi so se morali postaviti v vrsto, se nato uleči z obrazom proti zemlji, potem pa po njih sprožili rafale. Morda še to: čez nekaj ur so nadzirali, če je še kdo ostal živ, tako, da so poslušali stokanje in tipali, koliko so se trupla oz. telesa postreljenih ohladila.

General Radislav Krstić, poveljnik Drinskega korpusa, na procesu, ki se je odvijal proti njemu od 13. marca do 2. avgusta 2000, na vsako vprašanje odgovarja: »Ne vem nič!« in: «Ni me bilo zraven, ne mene in ne mojih vojakov!« »Za poboje muslimanskih ujetnikov sem izvedel konec avgusta ali v začetku septembra«. Kako podobno je njegovo govorjenje zagovoru najbolj slavnega osumljenca, ki da je »za poboje maja in junija 1945 v Sloveniji izvedel šele, ko so postala trupla higienski problem«. Nič več mu niso dokazali, kot mi našemu Ribičiču. Izhajali so iz dejstva, da je bil takrat poveljnik Drinskega korpusa in da so poboje izpeljali njegovi vojaki. Naložili so mu 46 let zapora, če prištejemo njegovih 47 let, je malo upanja, da bo še kdaj zagledal beli dan.

Figure 57. Spominski park Potočari Tine Velikonja

Glavni tožilec Mark Harmon je takole pospremil svojo obtožbo:

»Želel bi, da dobite predstavo, kaj vse akcija takih razsežnosti zahteva. Enote, ki so udeležene, morajo prejeti povelje, ki ga je treba prevzeti in razdelati – način ubijanja, pokopa in prekopa žrtev. Na razpolago mora biti dovolj avtobusov, tovornjakov in drugih transportnih sredstev, s katerimi bi tisoče žrtev prepeljali iz kraja, kjer so jih zajeli oziroma so se predali, do taborišča blizu kraja ustrelitev. Poskrbeti je treba za bencin. Opozoril bi vas, da je bila takrat zapora za goriva in zato bencin izjemno drag.

Potrebne so bile varnostne sile, vsak transport proti severu je moral biti varovan. Kraji, kamor so ujetnike pripeljali, so morali biti dovolj veliki, zastraženi in dovolj blizu kraja eksekucij. Do morišč so morale biti na razpolago ustrezne ceste. Priskrbeti je bilo treba dovolj blaga za rute ali trakove, s katerimi so ujetnikom pred ustrelitvijo zavezali oči in dovolj blaga ali vrvi za vezanje rok. Za varovanje taborišča je bilo potrebno veliko stražarjev, saj so morali biti ujetniki tiste dni ali ure pred ustrelitvijo pod strogim nadzorom. Vozila za prevoz od taborišča do morišča so morala biti brezhibna.

Priskrbeti in prepeljati je bilo treba težke stroje za kopanje množičnih grobov in kasneje poiskati ljudi, ki so tisoče mrtvih prekopali. Ko so namreč septembra istega leta mednarodne inštitucije in vsa mednarodna javnost izvedele, da je na tisoče muslimanov iz Srebrenice pogrešanih in pomorjenih, so se general Radomir Krstić in njegovi sodelavci lotili sistematične akcije, s katero so skušali svoje ravnanje prikriti. Vojaki njihovih enot so mrliče izkopavali in zažigali ali zakopavali na skritih krajih.«

Spominski park je velik nekaj hektarjev, v njem je pokopanih tri tisoč identificiranih žrtev, na najnovejših grobovih gomile zemlje in leseni nagrobnik s podatki, drugi so že urejeni, vsi običajne velikosti s skrbno izpisanim nagrobnikom. Šele sedaj izvem, da muslimani ne dovolijo kremiranja, za drugih nekaj tisoč je skupna grobnica, zraven molilnica. Delavci se ne pustijo motiti. Eni s strojem kopljejo jarek za zaglavje, drugi vlivajo beton, tretji postavljajo značilne nagrobnike iz belega marmorja. Edina obiskovalca sva. Najdlje se zadrživa na centralnem spomeniku, krogu s premerom 40 metrov iz granitnih blokov, na katerih so izpisana imena vseh osem tisoč žrtev. Varnostnik naju opazuje od daleč. Ko spozna, da naju zanima prav vse, pride zraven. Šerif Begić, fant izrazitih potez in resnega obraza. Med žrtvami je tudi njegov 21-letni brat, pokaže na njegovo ime na spomeniku, vendar njegovega trupla še niso našli. Dovoli, da ga slikava. Podava se v muzej. Razstava je začasna. Fotografije ob izkopavanju: roke, zvezane z vrvjo, lobanja s strelno luknjo, razdrapani vojaški čevlji …

Za povratek iz Srebrenice v Bajino Bašto izberem hribovsko cesto naravnost proti jugu, ker je najkrajša. Kaj hujšega kot to. Vmes je osem kilometrov makadamske ceste, zaradi katere poslušam očitke prav do morja. Da so bili že Gornji Potočari poglavje zase, zdaj pa še zaprašeni avto, kot bi snežilo. Spet se mi dogaja krivica v zakonu, pa se ne bo nihče potegnil zame. Na vsej poti po Jugoslaviji, od vseh dva tisoč kilometrov samo deset makadama za Gornje Potočare in osem proti Bajini Bašti, pa je videti, kot da se je podrl svet.

Figure 58. Tako se je poslovil komunizem v Bosni Tine Velikonja