Zaveza št. 61 – Poboji pod Jelovico (Vanja Kržan)


Talci na dan osvoboditve

Prvi majski dnevi 1945 so bili za mnoge Radovljičane polni tesnobe, negotovosti in
strahu. Zelo dobro se jih spominja tudi gospa Anica Zaletel roj. Resman, ki smo jo
predstavili v prejšnji številki Zaveze.

Takole se jih spominja: »Bil je Vnebohod in zjutraj smo šli vsi k prvi jutranji maši.
Doma je ostal Janko Zaletel, ki je bil ubežnik iz Dachaua in smo mu med vojno ponudili
streho. Tisto jutro je ostal doma s štiriletno deklico Majdo, hčerkico Sodjeve Jožice
iz Bohinja.

Že k maši grede smo videli na graščini in mestnih hišah razobešene jugoslovanske zastave
z rdečo zvezdo. Ko smo se vračali od maše, jih ni bilo več. Nihče ni vedel, zakaj
ta sprememba. Zvezde na zastavi nismo bili vajeni in zazdelo se mi je, da nam naznanja
nove čase.

Med mašo smo slišali streljanje. Kljub temu je mama in nekaj drugih po koncu maše
odšlo iz cerkve. Večina nas je ostala notri, ker smo se počutili za debelimi zidovi
bolj varne. Ko je streljanje utihnilo, smo šli ven še mi. Pred vrati je stal umazan
vojak s povaljano obleko, toda z brzostrelko v rokah in bombami okoli pasu. Spustil
nas je mimo, a ko smo prišli do železniške postaje, so nas tuji vojaki ustavili in
strpali v gostilno Dernič nasproti železniške postaje, mamo in še nekaj drugih pred
nami pa v gostilno Avguštin. Vsake toliko časa so nas spustili ven, postrojili v vrsto
in stali smo tam kot trop ovac. V grozi smo gledali cevi brzostrelk, naperjene v nas.
Mimo nas so hodili Lancovnani k deseti maši in morali so se nam pridružiti še ti.
Le tiste, ki so nesli otroke h krstu, so spustili naprej. Med nami sta bila dva drobna
Reškova otroka, Lučka in Janez Oblak iz Grabna v Spodnjem Lancovem. Vojaki so jima
dali veliko čokolad.

Kmalu se je razvedelo, da so se to jutro nemški vojaki in vlasovci umikali proti Jesenicam
na oklopnem vlaku. Videli smo ga pred postajo. Devet partizanov je zjutraj, ko smo
bili pri maši, pričelo streljati na stražarje ob vlaku. Nemci so takoj odgovorili
z ognjem. Od devetih so bili trije partizani mrtvi, eden pa ranjen. Nas so vlasovci
zadrževali kot talce, da nas postrelijo, če bi partizani sprožili le še en strel.
Kje so zdaj partizani, da nas rešijo smrtne nevarnosti? Rešil nas je upokojeni višji
mornariški oficir Franc Dernič, ki je živel na naši pristavi. Uvidel je nesmiselno
in nastopaško početje partizanov, prišel do naših stražarjev in naprej do glavnega
nemškega poveljnika. Ta je obljubil, da se nobenemu ne bo nič zgodilo pod pogojem,
da partizani niti enkrat več ne ustrelijo. Oficir Dernič je to jamčil in izpustili
so nas. Še prej pa so nam zagrozili, da bodo poiskali ostale partizane.

Z mamo in sestro smo hitele domov. Na poti proti pokopališču, nedaleč od postaje,
sem videla ležati enega od treh mrtvih partizanov. Pred našo hišo je na cesti ležal
še eden. Prepoznale smo ga. Bil je Skirarjev iz Kamne gorice. Najhujše presenečenje
nas je pričakalo doma. Takoj, ko nam je Janko odprl vrata, je povedal, da je zjutraj
pri zadnjih vratih nekdo nasilno vdrl in se skril na podstrešju. Janko je zaslutil
nevarnost. Splazil se je na podstrešje in zagledal neznanega opitega partizana, naslonjenega
na dimnik, s puško v roki, naperjeno na stražarja ob oklopnem vlaku. Samo enkrat še
bi sprožil in bilo bi po nas, talcih. Janko se je vrgel nanj in ga zbil s puško vred
na tla. Tako je tisto dopoldne nevede rešil nas talce.

S pijanim podstrešnim partizanom je bilo še dosti posla in skrbi. Najraje bi kar naprej
jurišal. Janko ga je končno le prepričal, da se je preoblekel v obleko hlapca in poslal
ga je v hlev, kot da je pri vsakdanjem opravilu. Njegovo puško je zavil v vrečo in
skupaj sva skozi naš sadovnjak odšla proti bregu Save. Vrgla sva jo v gosto grmovje
in koprive. Če bi naju presenetil kakšen nemški vojak, bi bilo po nama. V kakšno nevarnost
nas še naprej spravljajo partizani, vrh vsega še pijani!

Nismo se še umirili, ko je na smrt prestrašena pritekla k nam soseda, Mihova vdova
Marica Zalokarjeva s štiriletno hčerkico in povedala, da skriva v stranišču ranjenega
partizana. Urno sem odhitela z njo. Rana ni bila huda, hitro sem jo očistila in obvezala.
Hujšo nevarnost nam je pomenila krvava sled, ki se je vlekla od ceste čez ves gank
do stranišča. Uspelo mi jo je prekriti s kosi trdega papirja iz trgovine, čezenj sem
položila še časopis, da je zgledalo, kot da so tla na sveže poribana. Z Marico sva
pred straniščna vrata s težavo zrinili omaro in naročili ranjencu naj miruje. Skupaj
z nami je bil tudi on zelo prestrašen.

Napeti smo pričakovali nemške vojake. Pa je prišla domačinka, delala je s partizani
in se pozanimala, če sem že oskrbela ranjenega partizana. Na hitro sem jo odpravila
in ji zagotovila, da je z njim vse v redu.

Radovljica – pogled s Predtrga

Figure 14. Radovljica – pogled s Predtrga

Nenadoma se pri nas pojavijo vlasovci. Čudili smo se njihovi vljudnosti. Vodja je
bil mlajši, lep človek v nemški uniformi.Ko je v veži zagledal malo Majdko, jo je
vzel v naročje in bridko zajokal: ‘Takole majhno deklico sem zapustil doma, ko so
me Nemci prisilno mobilizirali.’ Ne vem od kod je vzel čokolade in jih nasul Majdki
v predpasniček. Ona si je po tem dogodku gotovo za vse življenje zapomnila dan osvoboditve.
Na kratko sta se pogovorila z očetom, nato pa so odšli, v nobeni hiši nič več preiskovali,
še manj delali silo. Popoldne so se z oklopnim vlakom odpeljali, Radovljičani pa močno
oddahnili. Pravili so, da so vlak pri Žirovnici zajeli partizani.

Po odhodu vlasovcev je domačin Urhov Matevž, Marabušnekov, pobral mrtva partizana.
Naša mama mu je dala sveže rjuhe, da je vanje zavil trupli, pa še konja in voz, da
ju je odpeljal. Nobeden od tovarišev partizanov mu ni pomagal. Pokopali pa so jih
slovesno. Beltram, partizan s Primorske, je pokopan na radovljiškem pokopališču, Skirarjev
Cvetko v Kamni gorici, tretjemu so nabili ploščo na nekdanjo Savnikovo hišo, kjer
je danes notariat. Pokopan je v Radovljici ali v Kamni gorici.

Srečno sta ušla tudi skrita partizana, ‘naš’ iz hleva, ‘sosedov’ iz stranišča. Čez
nekaj let nas je ‘naš’ partizan obiskal. Bil je že popolnoma zapit in nas je prosil
samo za žganje. Koliko tragičnih življenjskih usod je zakrivila komunistična revolucija!

Toda zgodba o vlasovcih zame še ni končana. V enem od naslednjih dni sva šli z gospodinjsko
pomočnico Katrco okopavat koruzo na našo Oblo gorico. Njiva je bila za hribom, nasproti
današnjega vrtca. Na sedlu hriba so sedeli pijani partizani s steklenicami v rokah.
Kričali so nama, naj prideva pit. Ali bo odslej tako, da bodo eni trdo delali, lenuhi
pa dobro živeli na naš račun? Oče pa je še pred kratkim naivno mislil, da komunizem
zaradi lenuhov ne bo preživel.Tako visoko je cenil delo, da ga je pogojeval z obstojem
človeka, družbe in celega naroda.

Ko sva na njivi pričeli z okopavanjem, sem opazila, da manjka nekaj vrst koruze v
dolžini enega človeka. Poleg je bil razor, zasut s prstjo. Ne vem kaj me je gnalo,
da sem pričela z motiko odkopavati razor. Vedela sem, da me lahko pijana druščina
partizanov opazi pri tem početju, a sem vseeno kopala naprej. Tudi pred Katrco sem
skušala prekriti razor. Kmalu pod motiko zagledam nemško uniformo z usnjenim pasom
in zaponko z napisom: Gott mit uns. Zdaj sem kopala še hitreje, naprej proti glavi.
Pridem do vratu, ves krvav je bil, nato previdno razgrebem zemljo še z obraza, lep
in čist se mi je prikazal. Saj to je vendar obraz vlasovca, ki je vodil pri nas preiskavo!
Nikoli več ne bo vzel v naročje svoje majhne deklice, ki ga doma z mamico pričakujeta!
Kako hudo mi je bilo zanj! Kako morejo proslavljati zmago tisti, ki so tolikim hote
povzročili trpljenje in prinašali smrt.

Grobišči na Lancovem sta levo pod Boltejevo domačijo

Figure 15. Grobišči na Lancovem sta levo pod Boltejevo domačijo

Urhovemu Matevžu sem obljubila liter žganja, da pokoplje vlasovca v blagoslovljeno
zemljo na pokopališču. Pa mu niso dovolili! Kdo pa so, da smejo odločati še o truplih
umorjenih? Matevž ga je pokopal zunaj pokopališkega zidu, ob poti, ki vodi na novo
pokopališče, pod lepo smreko za Bogatajevo grobnico. Kasneje so to pot razširili v
cesto in gotovo našli truplo. Toda kdo bi se zanj menil.

Dan osvoboditve in slovesen prihod partizanov so objavili po vseh hišah šele nekaj
dni po Vnebohodu. Vsi smo morali na ulice pričakat osvoboditelje. Bratov ni bilo doma,
zato so starši določili mene. Zelo nerada sem odšla. Prav zagotovo me ne bo na Gorenjski
cesti, po kateri bodo prikorakali zmagovalci, sem sklenila sama pri sebi. Legla sem
v visoko travo pod ciprese za vrtnim zidom naše pristave ob Gorenjski cesti. Zaslišala
sem topot konjskih kopit. Bila je šele izvidnica, kontrola, če je dosti dobro pripravljeno
za sprejem. Naenkrat tisti s konja zakriči: ‘Čigava je ta hiša! Zastava nima zvezde,
takoj dol z njo, drugače bom streljal.’ Pozneje smo zvedeli, da je bil to znani partizan
Jule Vobič iz Bele krajine. Po vojni je stanoval v podarjeni vili v Radovljici.

Oče je odločil, da bomo zastavo takoj sneli in nič več obesili. Toda zaman! Prav na
vsaki hiši je morala viseti. Jokala sem, ko sem šivala zvezdo, ker so me prisilili
v nekaj, s čimer se nisem strinjala. Ko se je sprevod približal, je zastava z zvezdo
že visela, jaz pa spet v travi. Poslušala sem navdušeno množico, ki je kričala pozdrave
in posipala cvetje na pot osvoboditeljem. Navdajalo me je z veseljem, da Nemcev in
njihovega terorja ni več. O prihodnosti pa takrat še nismo premišljevali.

Morija na Lancovem

V drugi polovici maja je Radovljica onemela od groze zaradi pokola na Lancovem, v
leščevju nad desnim bregom Save. Tudi nad tem moriščem je zavladal petdesetletni molk.
Vendar so se mnogi zavedali, da je bil pokol preveč očiten in da grobišča ne bo mogoče
zamolčati, zato so po l. 2000 v medijih pričele curljati posamezne novice o Lancovem.
Celo na televiziji je o njem spregovorila domačinka Mila Zupan. Prišli so poizvedovat
kriminalisti. Vse to le zato, da se ustvari vtis, da se ‘zadeva’ preiskuje. S tem
se ‘problem’ razblini in zbledi ter napetost v ljudeh popusti. To pa je bilo tudi
vse.

Naj o teh dogodkih spregovori gospa Anica Zaletel, kar je na lastne oči videla in
lastna ušesa slišala. »Pri svoji vesti jamčim, da je čista resnica, kar sem takrat
doživela. Ko smo vsi v naši družini spremljali grozodejstva tistih dni, mi je bilo
jasno, da jih ne bom nikoli pozabila, pa če bi živela sto let. Takrat sem bila v 24.
letu. Morda se mi je zaradi časovne oddaljenosti kakšna stvar zameglila, toda bistveni
dogodki ostajajo jasni.

Ne vem koliko dni po osvoboditvi je bilo, ko sva s štirinajstletno sestro Majdo gnali
našega konja od pristave proti domu. Bilo je zgodaj popoldne. Ob poti, ki vodi od
gostilne Kunstelj navzdol proti železniški postaji, nisva smeli naprej. Pred nama
je že stala gruča ljudi. Nekaj časa smo čakali, potem pa zagledamo žalosten sprevod
od postaje navzgor. Iz vlaka z živinskimi vagoni so prignali veliko vojakov. Vsi so
bili oblečeni v rjasto rjave suknje in neoboroženi. Videti je bilo, da so zelo utrujeni
in naveličani. Ob Kovačevi hiši je bila vodovodna cev, iz nje je tekla voda v manjše
korito. Eden od vojakov se je ustavil pred menoj, pokazal na čutaro in prosil vode.
Stegnila sem roko, da mu nalijem vode. Ob meni sta stali dve znani gospe iz Radovljice.
Obe sta v en glas zakričali: ‘Ne, nobenemu nič vode!’ Medtem je spodaj na postaji
počil strel.

Mimo nas je odšel zadnji vojak in takrat smo smeli naprej. Vojake so odgnali skozi
Radovljico v lesene barake, ki so jih naredili Nemci ob poti, ki vodi v Lesce. Morda
še kam drugam, morda tudi na Kopališko 7, kjer je danes zdravstveni dom.

Ko sva šli s sestro čez most nad tiri, pogledam dol in vidim na tirih ležečega vojaka
s prestreljeno glavo. Spenjena kri mu je vrela iz glave.Vprašala sem partizana, zadnjega
od stražarjev v sprevodu, bil je Slovenec, kaj je storil ustreljeni človek. Pojasnil
nama je, da je imel v prežagani čutari za vodo skrito pištolo.

Pred hišo mizarja Zupana ob železniški postaji, so naslednje dni posedale ženske v
črnih, plisiranih krilih. Nekaj je bilo tudi mlajših, ki so dojile otroke in so jih
radovljiške deklice začudene gledale, ker takih prizorov niso bile vajene. Pravili
so, da so banaške Nemke. S seboj so imele kožuhaste plašče, preproge, polne košare
in kovčke. Baje so jih odpeljali do Crngroba pri Škofji Loki, skupaj s tri sto drugimi,
okradli in pobili. Da so jih pobili, smo sklepali iz dogodka, ki nam ga je mnogo let
kasneje zaupal brat Janez.

Dobro se je spominjal, da sta bila nekega dne z obrtnikom, ki bi naj nam popravil
streho, dogovorjena, da se snideta v gostilni. Ko je Janez čakal nanj, stopi v lokal
moški in veselo ogovori brata: ‘O, ti tukaj.’ Janez je takoj uvidel, da ga je tujec
zamenjal za nekoga drugega. Bil je močno okajen in je kar naprej govoril osuplemu
Janezu: ‘Mar se ne spominjaš, kako sva partizanila? Ali še veš, kako smo v Crngrobu
klali otroke? Kakor odojke!’ Potem pa je malo pomolčal, se zresnil, strmo pogledal
brata in rekel: ‘ Saj ti pa nisi pravi. Mislil sem, da si moj tovariš iz partizanov.
‘ Brez besed je sedel k drugi mizi. Brat ga je dobro poznal, saj je bil Radovljičan.
Mnogo let kasneje mi je večkrat omenil: ‘Ne morem si predstavljati, kako more ta človek
mirno gledati svoje vnuke, ne da bi se spomnil onih nedolžnih otrok, ki jih je poklal
kakor odojke.« Po nekaj mučnih trenutkih tišine je gospa Anica nadaljevala z zgodbo.

»Ko sva z Majdo prišli domov, sva povedali o žalostnem sprevodu in mrliču na tračnicah.
Ugibali smo, kdo so bili ti ljudje in kam so jih gnali. Vse je zgledalo tako žalostno,
a nismo pomislili, da jih utegnejo pobiti. V enem od tistih dni, mislim, da je bilo
15. maja, ko je imela moja sestrična rojstni dan, je šla po cesti mimo naše hiše skupina
moških s krampi in lopatami na ramah. Starejša sestra Minka je med njimi razpoznala
nekatere Radovljičane.

Nekega večera smo, tako kot vsakič, na kolenih zmolili rožni venec in šli spat. Ne
vem, ali sem že spala, ko nas je vse prebudilo strahotno vpitje in kričanje, kot da
bi prihajalo z našega dvorišča. V resnici pa so ti strašljivi glasovi prihajali nekje
z nasprotnega brega Save in so ponoči tako glasno odmevali. Bila je mesečna noč in
zato zelo svetla. V hipu smo bili na nogah. Po cesti mimo hiše je šla procesija ujetnikov
in ni bilo slišati, da bi ti kričali. Šli so molče, skoraj dostojanstveno. Ob potki,
ki od ceste vodi do naše hiše, je stal križ, ponoči razsvetljen z lučko v laternici
z umetniškim okovjem znanega Joža Bertonclja iz Krope. Naslonjen na železno ograjo
med cesto in križem je stal človek in udrihal z dolgo palico po mimoidočih trpinih.
Mislili smo, da so tepeni zato, ker se morda ozirajo na križ. Toda ne! Drugo jutro
smo videli, da so jih pretepali vso pot do Save, ker so na cesti do savskega mostu
ležale razcefrane palice in opanke.

Lancovo – Grobišče

Figure 16. Lancovo – Grobišče

Kot prikovana od strahu sem kar stala ob oknu. Štela sem ljudi, kar ni bilo težko,
ker so šli disciplinirano v štiristopih. Naštela sem jih približno štiri sto. Verjetno
je skušal kakšen zbežati, ker so se slišali streli pa spet grozovito kričanje nekje
nižje doli. Ne vem, kako dolgo v noč je to trajalo. Imam v spominu, da se je vse umirilo
šele proti jutru.

Naslednji dan nismo bili za nobeno delo. Nočni dogodki so nam legli na srce. Je zdaj
to svoboda, ki smo je bili tako veseli? Zvečer je oče odločil: ‘Spat bomo šli in polkna
zaprli.’ Je mar slutil, da bomo preživeli še eno strašno noč, ko nas bodo v grozi
hromili smrtni kriki pobitih? Jaz sem v svoji sobi pustila polkna priprta. Mesečina
je lila skoznje. Ne vem točno kdaj se je spet zaslišalo vpitje in kričanje in spet
sem bila takoj pri oknu. Zaslišala sem očeta: ‘Molimo, saj drugače jim ne moremo pomagati.’
‘Ki je za nas krvavi pot potil,’ sem slišala domače. Kot vedno so molili kleče. Toda
nisem odšla k njim, da bi se jim pridružila. Ostala sem v svoji sobi za polkni in
kot prejšnjo noč štela nesrečnike v štiristopih. Bili so zvezani in poklapani, nekako
vdano so hodili v žalostnem sprevodu. Spet sem jih naštela kakih štiri sto. To, da
sem jih štela, se mi je zdelo bolj pomembno, kot da zanje molim. Zavedala sem se,
da tako strašna stvar ne sme ostati skrita; zdaj nam je bilo vsem jasno, da jih peljejo
pobit. Prišel bo čas, ko bo to treba glasno povedati. Na koncu sprevoda sem čisto
razločno videla, da so šle ženske z otroki. Za vedno mi je ostala v spominu mamica,
ki je nesla v naročju majhnega otročka, drugega, ki je capljal za njo, je vodila za
roko in ni bil večji od prvošolčka.

Ne, resnično ne morem moliti, čeprav še vedno slišim domače. Saj ne bi spravila glasu
iz sebe. Ali so v sprevodu tudi moji prijatelji iz Radovljice? Najbolj me je skrbelo
za Ivana Hribovška. Vedela sem, da se je s postojanke na Brezjah, kamor so prišli
iz Kamne gorice, z domobranci umaknil na Koroško.«

V zadnjih mesecih vojne se jim je pridružil z delom v pisarni, ker ga je sčasoma globoko
razočaralo kramarstvo, izdajalstvo in laž partizanstva kot je to sam zapisal v tistih
mesecih. Do konca je ostal plemenit, zvest resnici in idealom.

»Nekako dočakamo jutro. Ne čutim samo grenkobe kot prejšnji dan, v notranjosti čutim
nek gnev nad tem vnebovpijočim zločinom. Navsezgodaj pride k nam Radovljičan po svoje
kolo, ki ga je zvečer prislonil ob hišo. Poznala sem ga, pred vojno smo bili skupaj
v prosvetnem domu. Odraščal je brez staršev in postal barabonček, kot smo mu pravili,
zato so ga ubijalci pridobili zase. Šele leta kasneje sem sprevidela, da je po srcu
dober. »Ti pa gotovo veš, kaj je bilo ponoči in še prejšnjo noč?« ga vprašam naravnost.
V svoji nespameti in naivnosti še nisem vedela, da o tem ne bi smela črhniti besede.
Oče, ki stoji za njegovim hrbtom, mi svareče kaže, naj molčim. Kasneje mi je razložil,
da bi me lahko to vprašanje stalo življenje. Ob grozi minulih dveh noči mi je to postajalo
jasno. Ne sprašuj! Ne poizveduj! Bodi tiho!

Možak je prihajal naravnost z morišča. Premeril me je z očmi in strogo vprašal: ‘
Kaj si videla? Ali si kaj slišala?’ Zdaj sem že vedela, da moram molčati in se delati
nevedno. ‘Streljanje’, sem kratko odgovorila. ‘ Veš, belčki so nam uhajali iz barake,
pa smo jih morali streljati,’ mi je mirno pojasnil. Ker mu ne smem ugovarjati, sem
zaprla usta.«

Tako se je torej po vojni s še hujšim terorjem pričela kovati neizpodbitna ‘resnica’
o enobeju, uzakonil molk in razbohotila laž.

Možak je vzel kolo in se odpeljal domov. To je bil Mežnarjev Lojz, ki se je kasneje
nekaj zameril komunističnim oblastnikom. Zaprli so ga in poslali na prisilno delo
pri gradnji Litostroja.

Jauševčev Ivan, ki je bil doma nekje na Ptujskem polju v družini z več otroki se je
v Radovljici izučil za frizerja. Stanoval je kot podnajemnik v hiši blizu župnišča
in je zastonj postoril vsa dela svojim stanodajalcem. V nesrečni noči morije na Lancovem,
ko je v nočno grozo prisluškovala vsa Radovljica, je tudi on zbegano pritekel h gospodarju
in gospodinji. ‘Ali slišite! Kaj je to?’ – ‘Nič ni.’ – ‘Kako nič, če pa slišim!’ –
‘Če pa ti slišiš, vzemi svoje stvari in si poišči drugo stanovanje!’ Oditi je moral
še tisto noč.

Na stanovanje ga je vzela 83-letna šivilja Nežka in ker je bila sama, je Ivan lahko
ostal pri njej še potem, ko se je poročil z mojo prijateljico Anico. Tudi Ivan se
je po vojni znašel kot zapornik na prisilnem delu v Litostroju, istočasno z Mežnarjevim
Lojzom. Ivan je bil po postavi droben in nevajen težaškega dela. Z največjo muko je
vozil težke samokolnice cementa po ozkih, poševno postavljenih deskah navzgor. To
je Lojz opazil. Kadar ni bilo v bližini paznika, je vselej hitro zapeljal še Ivanovo
samokolnico. Ko sem to zvedela, sem gledala na Lojza z drugačnimi očmi. Takrat se
mi je odkrila njegova srčna dobrota; spoznala sem, da so ga po vojni zapeljali v sodelovanje
pri moriji na Lancovem.

Ko se je Lojz tisto žalostno jutro po moriji odpeljal, sta nemir in prizadetost v
meni naraščala. Čutila sem, kot da sem dolžna najti kraj, kjer pobiti ležijo. Morda
je med njimi tudi Ivan? 4. aprila 1944, enaindvajset let je imel, mi je v pismu zapisal:
‘Sicer danes nisem tako brezupen kot nekoč, ker mi življenje samo po sebi ni absolutna
dobrina, ampak hočem vedeti in – hvala Bogu – tudi vem, zakaj živim in za kaj bom
padel.’ Ali se je njegova slutnja že uresničila? Kasneje sem zvedela, da je bil z
ostalimi vrnjen in ubit neznano kje. Njegove pesmi v rokopisu so dolga leta ostale
skrite v našem opuščenem svinjaku, zato so se ohranile in lepega dne spregovorile.

Popoldne sem vzela košarico, kot da grem nabirat gobe. Nekaj v meni me je gnalo na
morišče.

Odpravila sem se po isti poti kot so šli nesrečniki prejšnjo noč. Zdelo se mi je,
kot da bi šla za njihovim pogrebom. Žive duše nisem srečala. Vedno več opank in razcefranih
palic od žamanja je bilo raztresenih po tleh. Na travniku, ob ostrem ovinku ceste
zagledam veliko pogorišče, iz njega se je še kadilo. Na njem je bilo vse polno kovinskih
vojaških gumbov. Tu so torej sežgali njihovo obleko. Pobijali so jih torej gole, kako
grozno! Prav na tem ovinku se odcepi pot, ki pelje na Ravnico. Na levi strani, na
ozki, strmi, travni jasi proti Savi, je rasla nizka, skrivenčena hruška, pod njo in
okrog nje je v travi ležalo vse polno ogledalc, glavnikov in praznih denarnic. Pa
tudi dosti nabožnih podobic. To še vedo takratni lancovški otroci, tudi Marko Ažman,
ki so podobice pobirali. Iz spoštovanja do žrtev so jim starši podobice vzeli, verjetno
tudi iz strahu.

Oziram se okrog, kje bi utegnila ležati trupla? Malo nazaj, na desni strani poti proti
Ravnici, zagledam ogromno gomilo, pokrito s svežo travnato rušo, okrog nje je bila
trava vsa pohojena. To je bilo vse, kar so mi v tistih trenutkih izsledile oči. Malo
više nad gomilo se je začenjal gozd, ki je bil ob robu poraščen z leščevjem.

Nenadoma zaslišim topot konjskih kopit. Od glavne ceste sem sta prijahala dva partizana
v uniformah. Za enega še danes vem, da je imel na ovratniku zlate našitke v obliki
trikotnika. Skočila sem v leščevje, ki pa je bilo ob robu zelo redko. Lahko bi me
opazila, pa sta bila preveč zaposlena z opazovanjem gomile. Objahala sta jo in obrnila
konja nazaj na pot, po kateri sta prišla. Oddahnila sem se, sicer se pa nisem posebno
bala, ker sem bila takrat še tako nespametna, da sem mislila, da se bom lahko izgovorila
na gobe! Okrog grobišča se je širil oster vonj po karbolu, ki so ga polili po truplih.
Še naslednje leto spomladi, ko smo nabirali zvončke, je bližnji potoček ob gomili
smrdel po karbolu.

Ko sta partizana odjahala, je spet zavladala smrtna tišina. Takrat druge gomile nisem
opazila. Šele kasneje sem zvedela, da sem obiskala gomilo žrtev, ki so jih pokončali
prvo noč. Trupla druge noči so ležala v gomili na spodnji levi strani ceste. Zasadili
so smreke, ki so danes že visoke. Poleg zasajenih so ene samo potaknili, da so se
kmalu posušile, nekaj, ki so rasle v bližini, so posekali in pustili propadati.Tako
je dobila gomila videz opustošenega, zanemarjenga kraja in ljudje so vsa leta nosili
nanjo vseh vrst odpadke. Kljub temu smo nekateri na skrivaj kdaj pa kdaj na grobišču
prižgali svečko. Bali smo se pobijalcev, ki so še živeli. Najbolj redno pa je prižigal
svečke Ropotavov ata z Lancovega in tako ostajal zvest spominu pobitih nesrečnikov.

Pravili so, da so bili organizatorji morije v Lancovem domačini. ‘Sodnik’ Nande, kdaj
je sodil, ne vem, rekli so, da na morišču, je bil domačin. Morilci so bili domačini,
pomagali so jim borci 19. hercegovačke divizije. V našem hlevu so imeli konje, seveda
so jih krmili z našim senom. Eden od njih, Žarko mu je bilo ime, je dan po moriji
prišel k nam na vrt in si ponosno zavihal rokav. Roka je bila do pazduhe polna ročnih
ur. Obema s sestro je ponudil, naj izbirava, katero hočeva imeti. Sestra je zakričala:
‘ Svinja, morilec, poberi se!’ Bil je vsaj toliko uvideven, da se je hitro odstranil.

O obeh nočeh smo se doma kar naprej pogovarjali; ne vem, ali je bilo to za naša srca
zdravilno ali pa smo s tem rane še poglabljali. Ženske in otroci na koncu sprevoda
mi niso dali miru. Moj stric, mamin brat, inženir agronomije, me je prepričeval, da
je nemogoče, da bi morili tudi ženske in otroke. Pa je kmalu sprevidel, da so komunistične
metode bolj barbarske, kot si je sploh kdaj mogel predstavljati.

Znamenje na Lancovem

Figure 17. Znamenje na Lancovem

Nekako štirinajst dni ali tri tedne po tej moriji so hišni gospodarji na Lancovem,
lastniki konj, dobili poziv, naj se določenega dne javijo s konjem in vozom. Tudi
moj stric je sledil ukazu. Vsi so morali voziti prst na veliko gomilo, ker se je zemlja
začela posedati. Ob njej je bilo toliko komarjev, da so možje še dolgo časa imeli
vse polno gnojnih bul na opikanih mestih. Zvečer je prišel stric k nam domov, sedel
za mizo in se zjokal: ‘Anica, prav si povedala. Take majhne rokice,’ je pokazal z
rokami, ‘in takele glavice’, je objel z dlanmi, ‘smo zasipali s prstjo.’ Ker so bile
ženske z otroki zadnje v sprevodu, so prišli otroci tudi zadnji na vrsto za pobijanje.
Morda pa so malčke zmetali kar žive v jamo.

Zakaj sem morala prav jaz toliko grozot videti in slišati?

Kmet Mink, pisal se je Peternel, je tisto poletje pripeljal s svojega travnika blizu
grobišča poln voz smrekovih mežljev. Mežlji, pravili smo jim tudi rajkeljni, so bili
za žensko laket debele, zgoraj zakrivljene, obsekane smrekove veje, s katerimi smo
običajno podkurili. Tisti, ki jih je našel na travniku Mink, so imeli na konceh zabite
žeblje. Domnevali smo, da so z rajkeljni ubijalci potolkli uboge ljudi. Streljanja
z morišča ni bilo slišati v tistih nočeh.

Gospa Mila Zupan

Figure 18. Gospa Mila Zupan

Poleti 1946 sva s sestro sami prodajali v naši trgovini, ki je bila takrat še v naši
lasti. Pogosto sva imeli neobičajnega kupca. V Radovljici v Predtrgu je bila vojašnica
in od tam je hodil kar naprej mlad vojak kupovat loščilo za čevlje in vezalke, drugo
je bilo vse na nakaznice.

Nekega popoldneva, bili smo sami v trgovini, sva ga v šali pričeli spraševati, zakaj
mu toliko vezalk in loščila, saj bo lahko s tem kmalu oskrbel vso vojašnico. Takoj
je razumel, da sva pripravljeni na pogovor. Kljub temu se je nezaupljivo ozrl okrog
sebe, pogledal na razpelo v kotu trgovine in vprašal: ‘Zakaj imate križ?’ – ‘Zato,
ker ga imamo.’ – Pa ga ne boste sneli?’ –’Mi ne.’ –’ In če ga ne? Se ne bojite posledic?’
– ‘Ne’. Zgledalo je, da sva prestali preizkušnjo in nama lahko zaupa. Zresnil se je
in vprašal: ‘Ali veste, da so na drugi strani Save grobovi?’ – ‘Kako ne bi vedeli,
saj smo dve noči gledali kako so množico ljudi gnali mimo naše hiše in poslušali,
ko so jih spodaj pobijali.’ Potem je z nekoliko tišjim glasom povedal: ‘Med tistimi
sem bil tudi jaz. ‘ Ostrmeli sva in ga nejeverno gledali. Povedal je, da je bil že
slečen in čakal, kdaj pride vrsta nanj, a je v trenutku zbežal, divje tekel in beg
mu je uspel. Bil je iz Zagreba in odločil se je, da bo hodil ves čas ob Savi. V bližini
Podnarta, to je ugotovil kasneje, ko se je vrnil v Slovenijo, je ob Savi ležal mrtev
Nemec. Slekel mu je perilo, da se je oblekel. Podnevi je čakal noči v košatih smrekah,
ponoči je hodil naprej proti domu. Veliko bi nama lahko še povedal in midve bi ga
lahko marsikaj vprašali, toda zanj je bilo bolj pomembno, da je lahko nekomu o svoji
skrivnosti spregovoril. Končal je z ugotovitvijo, da je bil pred enim letom na vrsti,
da ga ubijejo, zdaj pa je tu pred nama kot Titov vojak. Zgleda, da se je kasneje zbal,
da nama je to zaupal, kajti od takrat ga ni bilo več v trgovino.

Ko se je pred nekaj leti smelo spregovoriti o tem grobišču, je rajni mizar Jaka Ažman
stesal za vsako od obeh gomil križ, moj sin pa je nanju vžgal spominsko letnico 1945.
Kasneje je nekdo pribil na križa še tablici z napisom: Tudi mi smo umrli za svobodo.
Danes grobišči nista pozabljeni. Večkrat gorijo sveče, na praznik Vseh svetih duhovnik
opravi molitve za rajne, sledi še kulturni program z govorom mojega nečaka Janeza
Resmana. V takih dneh občutim tukaj sveto spokojnost, ki jo siplje na grobišče zlatorumeno
listje bukovega gozda. Kot blagoslov z neba, z jesenskim soncem ožarjenega.«

Cesta, ki vodi v Lancovo, se še vedno imenuje Cesta svobode! V hiši št. 12 domuje
šestindevetdesetletna gospa Mila Zupan roj. Zalokar, sestra ubitega sodnika Lojza
Zalokarja iz Velikih Lašč.Poglejmo še v njene zapiske o strašni noči pokola v Lancovem.

»Najhuje je bilo 18. maja 1945, ko je prišel nazaj v Jugoslavijo transport z našimi
ubežniki. Rečeno je bilo, da jih je bilo na vlaku 2000. Vlak je ustavil na pomožni
tračnici. Ves ta narod so postrojili na začetku železniškega mostu in peljali mimo
železniške postaje po sedanji Cesti svobode preko Linhartovega trga do vojaške baze.
Če bi vsega tega ne videla, ne bi mogla napisati. Takrat smo stanovali nasproti železniške
postaje pri gospej Anici Mulej.

Prišla je huda noč, zvečer od desete ure in zjutraj do dveh. Ob desetih so pripeljali
na hrbtu z žico zvezane ubežnike. Na postaji je neprestano piskala lokomotiva, gotovo
več kot pet minut. Zgledalo je tako, kakor da bodo te ljudi odpeljali z vlakom. Dva
sta se iztrgala in so jih ustrelili. Ležala sta na gnoju pri Kovaču nasproti kolodvora.
Vse druge so ves čas zastražene peljali v Podgrad (včasih je bil to Pusti grad ali
Pod Boltarjem). Tam so vse pobili. Dobro se je slišalo. Ob polnoči je šla druga skupina,
vse je bilo kot prvič: spet piskanje lokomotive in na hrbtu zvezan narod. Zjutraj
ob dveh je šel tretji sprevod. Vse so peljali v Podgrad.

Drugi večer malo pred deseto so spet ob piskanju lokomotive peljali otroke. Videla
sem samo na začetku, potem sem dobila šok: v roke in noge me je zgrabil tak krč, da
sem se komaj zvalila na posteljo, ki ni bila pol metra od okna. Potem pa spet sprevod
ob polnoči in ob dveh zjutraj. Tudi tepli so te uboge ljudi. Ta večer je nekdo pod
hišo zavpil: ‘Jože!’ Spet sem bila vsa prestrašena, ker je bil moj mož tudi Jože.
Bil je še v vojski, šel je takrat v gmajno, ko je bila mobilizacija. Kljub temu, da
je bil bolan na želodcu. Mož je potem, ko je prišel iz vojske pripovedoval, kaj so
delali z našimi ljudmi v Kranju in ven iz mesta, ker je bil tam na straži.

Ker v Podgradu gotovo ni bilo več take kotanje, da bi tam pospravili še druge reveže,
so jih naslednji dan pripeljali na železniško postajo. Pravili so, da jih je tristo
in jih ne morejo likvidirati, zato da jih peljejo v Škofjo Loko. So jih pa tam spravili
pod zemljo. Ženske so bile pripeljane in kar lepo oblečene. Za tri dame vem, da so
imele s seboj kožnate plašče. Te so potem nosile Radovljičanke. Sem jih sama videla.
In tudi obleke od njih so bile nekaterim podarjene.

Še to naj napišem. Ko so drugi večer ob dveh peljali sprevod v Podgrad, so bile ženske
v zadnjih dveh vrstah vse enako oblečene v drap kratkih jopicah in drap krilih. Zdelo
se mi je, da so medicinske sestre. Sprevod je šel mimo nas res dostojno in brez besed.«

Gospa Mila Zupan v zanjo originalnem načinu govorjenja še doda: »Če bi partizani vedeli,
da jaz takrat to morijo gledam pri oknu, bi pa tudi mene vmes dali. Saj mi je mož
dostikrat rekel: ‘Tebe bodo v Begunje v zapor peljali.’ Pa Bog vedno enega pusti,
da vidi lumparijo in je živa priča.«

* * *

Ob tem pobijanju in pobijalcih v Lancovem (lahko bi pisali kar o klanju in klavcih)
se nehote spomnimo mnogih znanih ali manj znanih grobišč, množičnih ali posameznih
gomil po vsej Sloveniji. Sam Bog ve, koliko žena, mater, sester in deklet so v letih
po vojni kljub smrtni nevarnosti, ki je od vsepovsod prežala nanje, hodile po moriščih,
znanih ali domnevnih in iskale svoje drage. Premnoge so tavale in jih obiskovale po
moriščih le v bridkih mislih, nekatere pa so njihove kosti dejansko same skrivaj izkopale,
jih v smrtnem strahu prinesle v nahrbtniku domov in pokopale v blagoslovljeno zemljo.
Ali »neobjokano, nepokopano truplo / leži naj plen ujed, ki nanj preže!« (Sofokles,
Antigona.) Resnično so bile kot neustrašne slovenske Antigone, zato si danes nobena
druga novodobna gospa ne bi smela samovšečno prisvajati tega vzdevka.

Grobišče na Lancovem in mnoga druga so še danes brez spomenika, čeprav vsako samo
zase kriči do nebes po spravnem obelisku v spomin na žrtve, ki so jih kot ovce odpeljali
v zakol v majskih in junijskih nočeh leta 1945. Če bodo v senci smrek in bukev njihova
grobišča še naprej ostala neopažena, bo zakopana in poteptana tudi sprava med Slovenci.
Cesta svobode (dobesedno tako se še vedno imenuje!), ta Via Dolorosa lancovških žrtev,
pa kaže sprevrženost takratnih revolucionarjev in njihovih današnjih ideoloških dedičev
ter zlaganost prizadevanja za popravo krivic.

V sovraštvu gine sleherna država,

v kateri psi, zveri ali krilate ptice

ostanke trupel pokopavajo,

s trohnobe smradom skrunijo oltarje.

(Sofokles, Antigona.)

Iz obeh pričevanj o Lancovem lahko opazimo, da Radovljičani ne vedo več točno, kateri
dve majski noči so revolucionarji posvetili pobijanju. Če se eni spominjajo, da sta
bili mesečni, lahko dodamo le, da je bila leta 1945 polna luna 27. maja. Tudi se ne
obremenjujejo z vprašanjem, ali so begunce pripeljali s Koroške, ali pa so jih zajeli
že v Sloveniji, na poti na Koroško. Tudi ne, kako je bilo s tistimi, ki so jih odpeljali
v Crngrob pri Škofji Loki. Kako bi vedeli, saj javno o vsem ni bilo nič povedanega
in nič napisanega vse do danes. Ljudje so lahko le molčali, šepetali in ugibali. Ujetnikov
v svetlo rjasto rjavih vojaških uniformah niso videli ne prej ne potem. Zato sklepajo,
da so bili v Lancovem pobiti hrvaški domobranci, morda tudi srbski dobrovoljci. Na
grobišču so kasneje večkrat videli letoviščarje, verjetno hrvaške, ki so skrivaj prižigali
svečke.

Sploh pa ne vedo, kdo še vse, razen lancovških žrtev, so bili zaprti v nekdanjih nemških
barakah; koliko in kje so jih pobili, koga so zakopali kar ob barakah? Vedo le, da
so zelo pozno pričeli na tistem kraju zidati stanovanjsko naselje, ker so našli kosti
povsod, kamor je zakopal bager.Kdo so bili zaprti na nekdanji Kopališki 7, kjer je
danes zdravstveni dom in kje so jih pobili, ko so izginili kar čez noč? Kdo so bili,
ki so jih zasliševali in mučili v zgornjih nadstropjih občine, da so uslužbenci ali
mimoidoči slišali krike? Ljudje tudi vedo, da so ob prenavljanju občine nek kletni
prostor kar zazidali s kostmi vred. S čigavimi? Ko pa so se o tem širile govorice
po Radovljici, so občinski možje prijazno povabili Radovljičane, naj vsak, kdor kaj
ve ‘o tem’, pride povedat njim na občino.

Sedi Jožica Žbontar, levo Marinka Resman, desno Anica Resman

Figure 19. Sedi Jožica Žbontar, levo Marinka Resman, desno Anica Resman

Radovljičani, ki ne morejo pozabiti grozot obeh noči v Lancovem, pobijanja v barakah
in na občini, še vedno čakajo, kdaj bodo spregovorili verodostojni zgodovinarji iz
raznih institucij in arhivov, ali celo še žive priče, ki bodo hoteli dopolniti njihova
pričevanja z natančnimi podatki, ki jih ljudje ne vedo. Zgolj ustvarjanje vtisa, da
se stvari preiskujejo, pa je huda poniglavost, ki ne bo nikoli pripeljala do sprave,
pa najsi bo postavljen sredi Ljubljane še tako veličasten spravni obelisk.

Sopotniki Jezusovega križa

Veliko tragičnih usod je zakrivila revolucija tudi na bohinjski strani Jelovice. Slučajno
sem zvedela, kako kruto so se znesli bohinjski terenci in komunisti nad Jožico Sodja
roj. Žbontar (2.3.1915).

V prvih letih zakona Janka in Marije Resman iz Radovljice, staršev Anice Zaletel,
se je na cesti v Podmestu zgodila nesreča. Mlada dninarica Francka se je preživljala
tako, da je hodila na dnino in s seboj jemala dveletno nezakonsko hčerkico Jožico.
Bila je pred Fojevo hišo, kjer je stanoval Franc Janc, ko je po klancu navzdol pripeljal
avto. Mati Francka je lovila deklico, ki je tekala po cesti (takrat so bili avtomobili
velika redkost), a je avto povozil mater.

Deklica je ostala sirota, ker pa ji je bil že pred nesrečo določen za varuha Janko
Resman, sta jo zakonca vzela k sebi, še preden sta imela svoje otroke. Kmalu po prihodu
Jožice so se pri Resmanovih pričeli rojevati otroci. Najstarejša Minka in sestra Anica
do svojega šestnajstega leta nista vedeli, da Jožica ni njuna rodna sestra. Starši
med deklicami niso delali prav nobene razlike, Jožica je bila kot njuna rodna sestra.
Vsi so ji pravili Pepca. Skupaj so hodili v šolo, v cerkev, z ostalimi dekleti k Marijini
družbi, ob nedeljah na izlete, na Jelovico ali na kopanje v Savo. Bila je najstarejša
in je zato uživala nekatere privilegije. Lahko si je npr. izbrala barvo nove obleke;
le ona je, ko je odrasla, dobila plašč z ovratnikom iz oposuma. Ob poroki sta ji Resmanov
oče in mama podarila lepo opravo za spalnico.

Pepca se je poročila s Sodjevim Miklavžem (1908), po domače Skalovčevim iz Bohinjske
Bistrice junija 1939. Pri Sodjevih je bilo pet sinov, štirje otroci so umrli že majhni.
Sodjeva mama je bila ob Miklavževi poroki že nekaj časa vdova. Imeli so kmetijo in
strojarno. Najstarejši Jože je bil elekroinženir, zaposlen v Ljubljani, poročen in
oče petih otrok. Ni se zaposlil v svoji stroki, ampak je bil nekaj časa urednik Slovenca.
Miklavž je bil po starosti drugi za njim in je vodil doma strojarno, a mu je moral
pri tem Jože pomagati; zato se je večkrat pripeljal iz Ljubljane domov. Miklavž je
bil po naravi veseljak, družaben in dober pevec. Predvsem pa mamin ljubljenec. Tretji
brat Maks se je izučil za mizarja. Imel je delavnico v Bohinju in si ustvaril svojo
družino. Mlajši Franc in najmlajši Janez sta po odlično opravljeni maturi v Škofovih
zavodih v Šentvidu študirala teologijo. Janez je vstopil k jezuitom, Franc je postal
lazarist, ‘ponižni sopotnik Jezusovega križa’, kot je rekel zase, pesnik in mistični
pisatelj. Videli bomo, da bi lahko tudi za njegove sorodnike rekli, da so bili sopotniki
Jezusovega križa. Posebno še za Jožico in Miklavža Sodjo ter njune otroke.

Pepca je bila pridna in skrbna, vajena vsakega dela in je bila Skalovčevi mami v veliko
pomoč. Bila je vesela, da je Miklavž dobil dobro ženo. Otroci Majda (1940), Marija
(1942) in Janez (1944) so prihajali drug za drugim. Življenje, čeprav trdo, bi bilo
dosti lažje in lepše, če ga ne bi tudi Sodjevim zagrenila nemška okupacija in partizansko
nasilje. Njihova družina je bila komunistom in terencem v veliko spotiko že zaradi
obeh mlajših sinov; Franc je bil že duhovnik, Janez še bogoslovec. Pri Sodjevih je
večkrat prenočeval duhovnik Srečko Huth, kadar je bil na poti na Koprivnik in tudi
zaradi tega se je Skalovčevim slabo pisalo. Mnogim ni bilo po volji, da dela v strojarni
tudi med vojno ni primanjkovalo, tako da jo je Miklavž lahko s prizidkom povečal in
ji dal novo kritino. Mama ga je svarila, naj počaka s prenovitvijo do konca vojne;vedela
je namreč, da zavist Bohinjcev lahko postane za Miklavža usodna.

Miklavž in brat Maks sta preudarjala, kako se izogniti nemški mobilizaciji, zapiranju,
streljanju talcev in izgonu v internacijo na eni strani, po drugi strani pa nasilju
gošarjev in terencev, ki so svobodno pobijali ljudi, ki jim niso bili po volji. Tako
so partizani ubili v gošči sosedovega gospodarja Mencingerja, ko jim je ta pripeljal
poln voz hrane. Mučili, posiljevali in obglavili so enaindvajsetletno Zoro Žmitek,
češ da je švabska kurba in izdajalka, v resnici pa le enega od partizanov ni marala.
Prišli so tudi po Miklavža, da ga odpeljejo in likvidirajo, ker naj bi bil organizator
bele garde v Bohinju, a se jim je izognil. Spoznal je, da mora zapustiti družino,
delo v strojarni in pobegniti. Brat Maks se je 1944 pridružil domobrancem, potem ko
je od gošarjev dobil grozilno pismo, Miklavž pa je odšel k stricu, ki je imel v Borovljah
na Koroškem puškarno in se pri njem zaposlil.

Kako zelo so se bohinjski komunisti zarotili proti Sodjevim in Miklavžu, lahko nekoliko
razberemo iz pisma, ki ga je maja 1973 pisal iz Clevelanda Miklavžev starejši brat
Jože. Med drugim piše: »Takoj ob začetku vojske so razni ljudje, predvsem komunisti,
poiskali kar hitro zvezo z Nemci. Tako je T. Koder hodil z njimi po vasi in kazal
hiše, katerih družine bi bilo treba preseliti. Seveda tudi našo ali bolje, predvsem
našo. Ko je prišlo do preloma med Hitlerjem in Stalinom, se je njih delovanje spremenilo.
Začeli so takoj pripravljati listo za likvidacijo ljudi. Glavni je bil rajnki Vojvoda,
ki je izjavil takoj na začetku: Sodjevi morajo vsi izginiti. Mamo so dali na listo
za likvidacijo. To mi je povedal zvest komunist, ki je bil v gozdovih in s katerim
sva se znašla skupaj v koncentracijskem taborišču. Pristavil pa je, da se zanje ni
treba vač bati, ker so mamo takoj črtali z liste, ko so zvedeli za mojo aretacijo.
To mi je potrdil še nek drug bohinjski gošar, ki je bil tudi v koncentracijskem taborišču.

Jožica in Miklavž Sodja ob poroki

Figure 20. Jožica in Miklavž Sodja ob poroki

Najpomembnejše zanje pa je bilo, da uničijo Miklavža in pri tem so se posluževali
najpodlejših laži. Ko so ga Nemci že drugič aretirali in ga pripeljali iz Nemčije
v Begunje, je bil zaprt z drugimi vred. Med zaporniki je bil tudi neki Lovrenc Rozman
po domače Kašarjev s Kamenj v Bohinju. Nemci so zasliševali vsakega posebej in ko
je Lovrenc prišel od zaslišanja, ga je Miklavž vprašal, kako je bilo. ‘Slabo,’ je
odgovoril Lovrenc. To so bile edine besede, ki sta jih izmenjala. Kmalu so Lovrenca
ustrelili kot talca.

Med zaporniki, ki so ostali živi, je bil tudi neki Tržičan, ki so mu komunisti naročili,
naj gre v Bohinj h Kašarjevemu Toneju in mu pove, da je njegovega sina Lovrenca ovadil
Miklavž in da je bil zaradi tega Lovrenc ustreljen. Vse je tipična podla komunistična
taktika. O tem je bil Miklavžev brat Jože trdno prepričan.

Majda in Marija s sestro Nikico

Figure 21. Majda in Marija s sestro Nikico

Miklavžev pobeg na Koroško je izzval gošarje, da so se znesli nad dvema nemočnima
ženskama: Skalovčevo mamo in Pepco, pa še nad tremi majhnimi otroki. Neke noči so
vdrli v hišo, jo spraznili, najbolj pa shrambo. Ker niso mogli odnesti vsega, so preostale
kozarce marmelade in kislih kumaric zmetali na cementna tla, da se je steklo razbilo
na drobne kosce. Pobrali so vse plenice dojenčka Janezka, še tiste, ki so se mokre
sušile na podstrešju, vso obleko otrok, Pepčina oblačila in šivalni stroj. Tega so
še dolga leta po vojni imeli v neki hiši v Bistrici.

Ker niso mogli dobiti Miklavža, so se v svojem maščevalnem besu izživljali nad njegovo
ženo. Pepco so postavili ob zid in ji zavezali oči kot so to delali Nemci s talci
preden so jih ustrelili. Uspelo jim je, da so jo na smrt prestrašili, kajti prepričana
je bila, da jo bodo ubili. Zahtevali so, naj jim pove, kdaj prihaja njen mož Miklavž
domov. Domnevali so, da se sestajata. ‘Ne prihaja’, jim je Jožica zatrjevala. ‘Kdaj
je bil zadnjikrat doma’, so vztrajali naprej. ‘Nikoli ga ni bilo doma, ‘ je Jožica
govorila resnico. Prihajal je namreč le do Radovljice in sta se z Jožico tam sestala,
največkrat pa ga je Jožica obiskala v Borovljah. Dolgo so jo mučili z zasliševanjem,
zastraševanjem in grožnjami. Na noben način jim ni hotela povedati za Miklavža, kajti
potem bi jim morala izdati, kje na Koroškem je njen mož. Gotovo bi ga poiskali in
ubili.

Pepca je uvidela, da pred ubijalci tudi ona ni več varna. Takoj naslednje jutro se
je še vedno na smrt prestrašena odločila, da se mora iz Bohinja umakniti skupaj z
otroki. Dobra soseda ji je posodila plašč in nekaj plenic za Janezka in še isti dan
so priromali k Resmanovim v Radovljico. Sprejeli so jih z vso ljubeznijo in jim oskrbeli
nekaj obleke. Najeli so šiviljo, parali stare obleke in šivali na novo. Kar nekaj
časa je trajalo, da si je Pepca za silo opomogla.

Stare mame v Bohinju ni mogla pustiti same. Zato se je z Janezkom vrnila, čeprav jo
je bilo še vedno zelo strah; deklici Majda in Marija pa sta ostali pri Resmanovih.
Majda je bila stara štiri leta, Marija pa dobri dve leti. Zelo so ju imeli radi in
posebno Minka in Anica sta se veliko ukvarjali z njima, da deklicama ni bilo dolgčas
in sta lažje zdržali brez mame. Še danes, v zrelih letih govori Majda le o tetki,
saj se matere žal ne spominja. Pepca je bila dobra mamica in imela je zelo rada svoje
tri otroke, morda tudi zato, ker je sama tako zgodaj zgubila svojo mamo. Na srečo
so pri Sodjevih in pri Resmanovih imeli telefon in so se lahko večkrat slišali. Ko
je nekoč klicala Sodjeva mama k Resmanovim, je povedala, da je s Pepco vse v redu,
je pa zelo otožna in zaskrbljena. Veliko pestuje Janezka in mu poje žalostno pesmico:
Ena lučka mi gori, / druga mi pa sveti, / mene pa srce boli,/ treba bo umreti … Nato
pa sta obe, Pepca in Sodjeva mama jokali.

Pri Skalovčevih je bilo leto 1945 zelo žalostno. Vzklila je pomlad z osvoboditvijo
in Pepca je spoznala, da v njej raste novo življenje. Kako srečni bi bili, če bi se
lahko s Koroške vrnil Miklavž, toda vedel je, da bi mu vrnitev k ženi in otrokom domov
prinesla smrt. S težkim srcem je ostal na Koroškem. Bližala se je zima in Jožica se
je pripravljala na rojstvo otročka, ki hvala Bogu še prav nič ni vedel, kako hudo
je na svetu. 25. novembra je rodila deklico Nikolajo; Nikica so jo klicali, naj nosi
ime po očetu.

Sodjevi otroci ob maminem grobu

Figure 22. Sodjevi otroci ob maminem grobu

Nikica je bila drobna, a obe z mamico zdravi. Pepca bi morala že okrevati, pa lepega
dne pokliče bohinjska mama k Resmanovim, da je zbolela za krvavo grižo. Čudno se jim
je zdelo, saj se ni mogla nikjer okužiti. Takoj so šli do radovljiških zdravnikov
dr. Slivnika in dr. Šarca, pa ni bilo nobenega doma. Zato so poklicali na Jesenice
znanega in prijaznega dr. Bartola Keržana. Resmanova mama mu je povedala, kako je
s porodnico. Dobri zdravnik se je takoj ponudil, da gre v Bohinj. Medtem je Skalovčeva
mama ponovno klicala, da je Pepca zelo vroča, ni pa vedela koliko vročine ima. Toplomer
ji je namreč odnesla babica Urša, ki je vodila porod, potem pa je ni bilo več blizu.
Ni prišla pogledat niti kako je z mamico, niti kako s punčko.

Dr. Keržan je sporočil, da se bo nemudoma odpeljal v Bohinj z rešilcem. Toda kar nekaj
časa je trajalo, da se mu je posrečilo dobiti zadosti bencina. Z njim se je odpeljala
tudi Resmanova Anica. Pripeljali so se lahko le do podrtega mostu čez Savo Bohinjko,
tam pa so že čakali dobri Skalovčevi sosedje, ki so s konjsko vprego pripeljali Pepco.
Prenesli so jo čez most in jo odpeljali v žensko bolnico in porodnišnico Leonišče.
Tam jo je sprejela odlična in plemenita zdravnica dr. Joža Žitko, ki je takrat v bolnici
še lahko ordinirala. Aničina sestra Minka je prišla v Ljubljano naslednji dan in je
ostala pri Jožici vse dni; veliko jo je obiskoval tudi Miklavžev brat, lazarist Franc
Sodja.

Dr. Žitkova je, tako kot pred njo že dr. Keržan, takoj postavila pravilno diagnozo.
Jožica ni zbolela za krvavo grižo, ampak babica po porodu ni oskrbela porodnice in
je zaradi neočiščene maternice dobila zastrupitev. Jožičina visoka vročina teden dni
po porodu jo je na to opozorila, a ni poklicala bohinjskega zdravnika dr. Wolfa.

Ing. Jože Sodja je v zgoraj omenjenem pismu tudi zapisal o dogodkih po porodu svoje
svakinje: »Ko je Jožica rodila Nikico, so komunisti napravili še podlejši načrt, da
jo ‘pospravijo’. Drugi ali tretji dan po porodu sta dva pridrvela v hišo in naravnost
v gornje prostore, kjer je ležala Jožica. Kričala sta, da hočejo Miklavža, češ da
se skriva doma. Jožica se je razburila, vstala in še ona kričala, naj jo pustijo na
miru. Erlihova babica je sedela spodaj v kuhinji in bi jima lahko preprečila dostop
do porodnice. Ko je dobila Jožica vročino, bi morala poklicati zdravnika, pa tega
ni storila, ker je sodelovala s komunisti. Tista dva, ki sta vdrla k Jožici v sobo,
sta bila bohinjska komunista, železniški delavec Rant in Anton Rozman, po domače Kašarjev
Tonej. Ker Miklavža nista našla, sta odšla.«

Kmalu po sprejetju Jožice v Leonišče je dr. Žitkova vesela povedala, da smo dobili
čudežno zdravilo, penicilin. Le to lahko reši mlado mamico pred smrtjo. Mora pa zanj
storiti prošnjo na ministrstvo za zdravje. Pri Resmanovih so jo takoj napisali, s
potrdilom in žigom sta jo opremila dr. Žitkova in dr. Keržan. Takoj so jo poslali
na ministrstvo. Vsi so imeli veliko upanja, da bo čudežno zdravilo rešilo mlado mamico.
Tudi dr. Žitkova upanja ni skrivala. Toda dnevi so minevali. Pepco je občasno že zapuščala
zavest. Kadar se je prebujala, je bledla: ‘Ne, ne Miklavž, ne smeš priti, te bodo
ubili.’ Dr. Žitkova je Minko opozorila na ‘mrtvaške rože’ po Pepčinem telesu. Končno
je po mnogih dnevih mučnega čakanja le prišlo sporočilo z ministrstva, ki je prošnjo
– zavrnilo. Mamica štirih majhnih otrok je v naslednjih dneh, en mesec po porodu Nikice,
23. 12. 1945 umrla. Če je ušel smrti Miklavž, naj umre njegova žena. Zdelo se je,
kot da so tako odločili bohinjski komunisti in nova komunistična oblast na ministrstvu
ter jim za štiri majhne otroke ni bilo mar. Na dan pred svetim večerom so zacinjeno
krsto s truplom mlade matere pripeljali iz Ljubljane k Sodjevim.

Gospa Majda, takrat petletna deklica, se spominja krste v veži na tleh. Na zgornjem
delu krste je bilo stekelce in pod njim mamin mrtvaško bledi obraz. Obe s sestrico
Marijo sta hoteli videti mamico. Vsaka z ene strani sta počepnili h krsti. Kako sta
jokali, božali steklo in klicali mamico, pa Sodjeva mama in Resmanovi niso mogli nikoli
pozabiti. Na srečo takrat deklici še nista razumeli, kaj pomeni ostati brez mame in
kakšno življenje čaka štiri sirote. »Vse življenje živijo z menoj ti trenutki,« pravi
danes gospa Majda.

Dr. Keržan je bil simpatizer partizanov in komunist, ampak velik poštenjak. Bil je
zelo ogorčen, da je babica pustila porodnici maternico neočiščeno in je tudi kasneje
ni oskrbela in poklicala zdravnika. Hotela je zatajiti celo njeno visoko vročino in
odnesla toplomer. Nekaj dni po pogrebu je prišel k Resmanovi mami v Radovljico in
hotel podatke o babici Urši in Pepci. Nameraval je stvar prijaviti oblastem, češ da
je bil to naklepni umor, ki ga je babica storila po ukazu nekih izprijenih Bohinjcev.
Kljub žalosti v bohinjskem in radovljiškem domu, ga je Resmanova mama zavrnila: ‘Prepustimo
to božji sodbi. Pepce nam nihče več ne more oživiti.’

Verjetno je s tem rešila tudi dobrega dr. Keržana, ki bi si s prijavo nakopal pri
oblasteh velike sitnosti. Tako kot vsi takratni poštenjaki, je bil tudi on preveč
naiven in še ni dodobra poznal vseh komunističnih metod.

Verjetno jih je bolje spoznal bohinjski zdravnik dr. Vladimir Wolf, ki ga je srečno
naključje rešilo likvidacije mesec dni po Pepčini smrti. Andrej Bohinjc, ki je bil
po vojni sekretar Okrajnega komiteja KP Jesenice, je nehote prišel na sled nekaterim
pobojem Udbe, zato so ga l. 1947 aretirali, zaprli in na drugem dachauskem procesu
avgusta 1948 obsodili na smrt z ustrelitvijo, a kasneje pomilostili. V Gorenjskem
glasu 14. oktobra 1988, ko je bil že na svobodi, je med drugim zapisal o dr. Wolfu
: »Mesec dni kasneje« ( po ustrelitvi jeseniškega kaplana dr. Toma in smrti Sodjeve
Pepce konec decembra 1945), »pa mi je nekdo iz Bohinja prišel povedat, da bo tisti
dan ob enajstih zvečer ubit dr. Wolf, zdravnik v Bohinju. Ubiti so ga nameravali,
ker je rekel, da ima preveč poklicnega dela in da izstopa iz partije. Ubil naj bi
ga Evstahij Baloh, ki je bil tedaj šef personalne uprave pri gozdni upravi v Bohinju.
Da bi preprečil ta umor, sem ga takoj poklical po telefonu, češ naj nujno pride k
meni s podatki o sindikalni organizaciji v podjetju. Upiral se je, vendar, ko sem
zagrozil, da bom prišel ponj s policijo, je pristal in prišel. Ko sva bila sama v
moji pisarni, sem ga razorožil in zahteval, naj pove vse, kar je mislil narediti ta
večer ob enajstih. Ko je videl, da nima izhoda, je začel pripovedovati, kako so pobijali.«
Tako je dr. Wolf za las ušel smrti. Verjetno ga je partija obsodila na smrt, ker se
kot zdravnik, ki mora reševati življenja, ni mogel več slepo pokoravati njenim ukazom
in ji služiti.

* * *

Samo bežno si še oglejmo življenje štirih sirot v uničeni družini Pepce in Miklavža
Sodje iz Bohinja.

Nebogljenega dojenčka Nikico je vzela k prsim tuja mati, a hvala Bogu, dobra in plemenita
Mihavova mama, pri kateri je Nikica kot majhna deklica še nekaj časa živela. Janezek
je ostal pri Sodjevi mami v Bohinju, Majda in Marija sta še naprej ostali pri Resmanovih,
kjer sta se že udomačili zadnje leto vojne. Minka in Anica sta jima posvečali še več
ljubezni, kot da bi jima hoteli nadomestiti mamo in očeta. Toda hitro se je opazilo,
da sta deklici že zaznamovani.

Na pomlad, sneg je ležal še povsod, verjetno je bilo februarja, je šla Anica z deklicama
k zdravniku v ambulanto. »Srečal nas je starejši mož, čevljar in copatar iz Ljubnega,«
se danes spominja gospa Anica. »Pisal se je Bertoncelj in je bil oče partizana Staneta
Bertonclja in tast radovljiške aktivistke in partizanke Prešernove brigade Mare Bertoncelj,
po domače Fajfarjeve iz Radovljice. Poznali smo se, saj je čevljar Bertoncelj nakupoval
v naši trgovini. Tudi Pepco je poznal. Zagledal se je v deklici, obe sta bili oblečeni
v kožuščke in imeli črne pentlje v laseh. Pohvalil me je, kako prisrčni deklici imam.
Z veseljem sem mu povedala, da sta deklici Pepčini hčerkici. Spremenil se mu je obraz
in odurno se je zadrl: ‘Pobijte jih!’ Dobesedno tako! Osupnila sem in mu zabrusila,
naj ga bo sram, ker je že star, ves siv, pa tako hudoben!«

Da bomo lažje razumeli zavrženost in zaznamovanost otrok, ki jim je revolucija ubila
starše in za vedno vzela dom ter jih pahnila po besedah zgodovinarja Joža Dežmana
v ‘partijski pekel’, je treba spomniti, da so otroci partizanskih staršev uživali
v ‘partijskih nebesih’. Čevljar Bertoncelj je imel vnučki-dvojčici, ki sta bili hčerkici
njegovega sina partizana Staneta in snahe partizanke Mare.

Bertoncljevi deklici sta bili morda kakšno leto starejši od Sodjeve Majde. Ko sta
njuna mamica in očka odšla za več kot dve leti v partizane in pustila deklici pri
Marini mami, sta bili neizmerno žalostni. Ena od njih je svoje občutke zapuščenosti
zapisala v spominih, ki jih je podarila svoji materi – nekdanji partizanki Mari, ob
njeni devetdesetletnici.

»Bilo je leto 1943 v Radovljici. Nekega pomladnega dne sva morali ostati čez noč pri
starih starših v Predtrgu, čiso blizu našega doma. V njihovi sobi, ki smo ji rekli
‘hiša’, je stalo pohištvo naše spalnice in najina otroška posteljica. Na steni sta
viseli sliki najinih angelov varuhov, h katerima sva vsak večer molili in obljubljali,
da bova pridni. Nisva hoteli spati, jokali sva, hoteli sva domov k mamici. Klicali
sva jo, prosili na kolenih, naj vendar pride. Vsi smo jokali, tudi stara mama in teta
Rezka. Stari ata naju je vzel v naročje, posadil vsako na eno koleno in naju z ‘Dirja,
dirja kona, v Krana po kostana, v Radolco po kastrolco, v Tržč pa po zvončč’, želel
spraviti v dobro voljo. Midve pa sva še vedno jokali. Vse me je stiskalo, zajemala
sem sapo,cepetala z nogami in hlipaje klicala svojo mamico. Od onemoglosti sva zaspali.
Drugo jutro je bilo še huje. Povsod sva jo iskali. Po klancu navzgor do Žgajnarja,
kjer sva bili doma, sva odšli brez vednosti starih staršev. Kljuke hišnih vrat nisva
mogli doseči, zato sva sedli na prag in čakali na mamico ter jokali. Po naju je prišel
stari ata in naju odnesel nazaj v Fajfarjevo hišo, kot so rekli domu mojih starih
staršev … Še dolgo sva uhajali iz najinega novega doma. Posedali sva na pragu Žgajnarjeve
hiše in čakali na starše. Nekega dne sva ugotovili, da v hiši živijo drugi ljudje
… «

Nikica s staro mamo

Figure 23. Nikica s staro mamo

Zakaj so smeli objokovati ločitev od svojih mamic in očetov le otroci partizanov,
pa to ni bila ločitev za vse življenje! Deklici, ki so jima komunisti zakrivili mamino
smrt in očeta pregnali z doma, pa naj bosta še sami pobiti!

Bertoncljevi dvojčici sta lahko ob osvoboditvi planili mami in ateku v objem. »Postali
sva neučakani. S sestrico sva hodili za staro mamo in spraševali: ‘Ali je danes tisti
dan, ko bosta prišla mamica in atek?’ Kadar je stari ata stopil v kuhinjo, sva skočili
s klopi in ga pocukali za rokav, še ust nisva odprli, že nama je odgovoril:’ Kmalu
bosta prišla.’ …Nekega lepega dopoldneva, ko sva vsaka v svojem naročju nosili polena
iz drvarnice v kuhinjo, sva opazili, kako se s hitrimi koraki približujeta po Beki
navzdol moški in ženska. Obe sva ju radovedno pogledali in zavpili: ‘Mamica, atek!’
Polena sva spustili na tla in stekli k njima. Zavrtelo se mi je, ko me je oče najprej
visoko dvignil nad glavo in nežno objel, nato sem zlezla k mamici in se krepko ovila
okrog njenega vratu. To snidenje je ostalo za vedno najlepši trenutek mojega otroštva.
Bila sem presrečna – to je bila zame svoboda.«

Za Majdo, Marijo, Janeza in Nikico pa je svoboda pomenila začetek bednega življenja
sirot brez doma, brez mamice, brez očeta.

Bertoncljeva družina je dobila novo stanovanje. »Dobili smo veliko stanovanje na Kopališki
7; danes je tam zdravstveni dom. Velika hiša z velikim vrtom … « se še naprej spominja
hčerka partizanke Mare in Staneta Bertoncelj. Čez nekaj let so se preselili. »Takrat
smo stanovale v Beblerjevi vili … « Pepčini in Miklavževi otroci pa so se selili od
ene stare mame do druge: iz Bohinja v Radovljico in nazaj. In kasneje k očetu v daljno
Venezuelo, pa se od tam spet vrnili v Bohinj, kjer so bile njihove korenine. Nikica
pa je otroštvo preživela pri tuji materi.

Bertoncljevi so bili »v nekoliko privilegiranem položaju, ker je obstajala trgovina
za vojaško osebje,« še napiše v svojih spominih hčerka partizanke Mare in partizana
Staneta. »Mi smo ji rekli oficirska trgovina. Tu smo dobili na karte nekatere prehrambene
izdelke v večjih količinah kot v navadnih trgovinah in tudi vrst ni bilo.« V tej trgovini
so dobili tudi belo moko. Ko sta deklici nesli od peka proti domu veliko štruco kruha,
sta dobili tudi spremljevalce – lačne otroke. »Kruh je prijetno dišal, skorja je bila
zlatorumeno zapečena. Sredica našega kruha je bila bela.«

Sodjeva stara mama pa je morala na kmetiji vsak grižljaj prigarati, pozneje so ji
po svojih otroških močeh pomagali Pepčini in Miklavževi otroci. Poznali so le delo
in odrekanje, kaj je zabava, igra, kaj brezskrbno otroštvo niso vedeli. Na srečo je
ostal pri njih dobri in zvesti hlapec Janez, stric Franc pa jim je oskrbel redovnico
s. Agnezijo, da je pomagala ostareli in izčrpani Sodjevi mami. Leta 1956 jo je od
vsega prestanega gorja zadel infarkt in komaj živa se je z vlakom pripeljala v jeseniško
bolnico. Za take matere kot je bila Sodjeva, takrat ni bilo rešilnih avtomobilov.

Gospa Majda ve povedati vse najlepše in najboljše o Sodjevi mami. Bila je izredno
dobra, nobene mržnje ali maščevalnosti ni bilo v njenem srcu, ko je vnukom pripovedovala
o vojnih hudodelstvih. Veliko je molila in vsem ljudem delala dobro. Bila je zelo
gostoljubna; pri njej je našel prenočišče prav vsak, tudi naključni popotnik ali cigani,
ki so smeli prenočevati na senu. Celo zajtrk je zjutraj vsakemu postregla. »Pravila
nam je,« se spominja Majda, »da ne more drugače kot delati dobro ljudem, ker ve, koliko
ljudi izkazuje dobroto in pomaga njenim petim sinovom, ki so morali po svetu.«

Obenem pa je bila zelo stvarna ženska. Po vojni so Sodjevim zaplenili skoraj vse posestvo.
Sodjeva mama je kar naprej hodila na občino, da so jim vrnili toliko polja in pustili
nekaj živine, da so lahko preživeli. Jože Sodja je v omenjenem pismu še zapisal, da
so jim zaplenili 80% vsega posestva in da so stroje iz strojarne demontirali Vojvodovi
fantje; nekdanjo Sodjevo strojarno pa spremenili v varilno delavnico z mnogo hrupa
ob spokojni Skalovčevi domačiji na vasi. Razumljivo, da Sodjevi niso dobili od tega
ničesar, čeprav bi jim morali novi, samooklicani lastniki delavnice plačevati za poslopje
najemnino. Obratovala je, dokler ni pričela propadati in propada še danes. Prav tako
je bila zaplenjena hiša in mizarska delavnica Maksa Sodje; tudi ti dve poslopji sta
propadli in današnje opustošenje priča o strahotnih krivicah zavistnih komunistov
do poštenih ljudi, ki so si z delom ustvarili nekaj premoženja. Razumljivo, tudi Sodjevi
so bili za povojno ljudsko oblast narodni izdajalci, belogardisti, kolaboranti in
njihovo premoženje je moralo postati last ljudstva.

Vrnimo se zdaj k Sodjevemu Miklavžu. Domači so mu sporočili ženino smrt, toda ženo
je lahko objokoval na samem, v tujini. »Miklavža je ta tragedija čisto zmešala in
se še zdaj ni uravnovesil,« je leta 1973 pisal njegov brat Jože. Miklavž je otrokom
pošiljal lepa in uporabna darila, k sebi na Koroško jih ni mogel vzeti. Še nekaj časa
sta bila z bratom Maksom pri stricu v Borovljah. Maks se mu je pridružil potem, ko
je z domobranci pribežal na Koroško. Vendar tam nista bila varna. Sčasoma sta se odpravila
s trebuhom za kruhom v oddaljeno in zanju tujo Venezuelo. Za Maksom so kasneje prišli
žena in otroci, Miklavž pa je otroke zaman vabil, saj so bili še vsi premajhni. Uspelo
mu je, da je dobil zaposlitev v strojarni, toda sčasoma je raje odprl svojo pivnico.
Žal mu je odslej edinole ta nadomeščala dom in domače. Želja, da pridejo otroci k
njemu, ni zamrla. Neprestano jih je vabil. Tudi Sodjeva stara mama jih je k temu nagovarjala:
če nimajo več matere, naj bodo vsaj ob očetu. Poznal pa ga ni nihče od otrok.

Majda je do šestnajstega leta živela pri Resmanovih, se izšolala in dobila službo
v kmetijski zadrugi v Lescah. Marija je šla domov k stari mami, Janezu in Nikici in
se tudi ona s šestnajstimi leti zaposlila in še ne osemnajstletna poročila. Odraščajočemu,
rahločutnemu Janezu je postajal svet brez pravega doma, brez matere in očeta vedno
bolj krut. Skalovčeva mama iz Bohinja je večkrat klicala k Resmanovim, da Janezu ni
več kos, da ga ne more več krotiti in da mora k očetu v Venezuelo. »Pomislite, kaj
mi je storil v navalu trme,« je nekoč potarnala. »Potegnil je namizni prt z vazo vred,
da se je razbila na drobne koščke, zgrabil prt, ga odnesel ven na gnoj in toliko časa
z motiko tolkel po njem, da je vsega razcefral.« Danes psihologi polni razumevanja
govorijo o notranjih stiskah, napetostih in travmah današnjih otrok in mladine, sirote
po vojni pa so se morale znajti kot so vedeli in znali v ‘peklu’, ki jim ga je dodelila
partija.

Oče je še vedno vztrajal, naj pridejo otroci k njemu v Venezuelo. Marija ni hotela,
Majda si je predstavljala Ameriko kot Indijo Koromandijo in sedemnajstletna odpotovala
k očetu skupaj z dvanajstletnim Janezom. Janeza so pospremili z vlakom do Jesenic
vsi sošolci. Spominjajo se, kako je na vlaku nenadoma vstal, se zagledal v Savo in
zajokal: ‘ Z Bogom Sava, ali te bom še kdaj videl? ‘ In tudi teta Anica iz Radovljice
je skupaj z njim jokala.

Majda se je po mnogih letih težkega dela in revščine razočarana vrnila, Janez se je
poročil z domačinko, si ustvaril družino in se ni več vrnil. Domovino in svoj Bohinj
bi zdaj večkrat obiskal, pa se boji težkih ločitev od Bohinja, ko bi moral kot pred
davnimi leti v otroštvu zajokati: » Z Bogom Sava, nikoli več te ne bom videl!«

Tudi sedemnajstletna Nikica je odšla za nekaj let k očetu, a jo je domotožje prignalo
najprej k stricu Janezu v Nemčijo, kjer se je za nekaj časa zaposlila in končno v
rodni Bohinj. Poročila se je in na nekdanji Skalovčevi domačiji sta z možem postavila
novo hišo. K očetu v Venezuelo ni bilo nikoli nobenega več. Po burnih letih brezciljnega
življenja je Miklavž zbolel za rakom, se zdravil v Nemčiji in se v Venezuelo vrnil
umret.

Ta bežni vpogled v družino Miklavža in Jožice Sodja nam ponovno odstre podobo ene
od premnogih uničenih slovenskih družin, ki jih je nečloveški komunizem načrtno iztrebljal.

Isto lahko trdimo za celotno Sodjevo družino. Sodjeva mama je imela vseh pet sinov
raztresenih po svetu in ob smrti ni bilo nobenega ob njej. Do konca življenja se je
pehala, s kmetijo in »vnuki na grbi«, kot pravi danes gospa Majda.

Najstarejši Jože je po vojni z družino bežal in živel najprej v Nemčiji in kasneje
v Clevelandu in tam umrl. Maks je umrl v Venezueli. Lazarist Franc Sodja je v petih
letih trpljenja v komunističnih ječah izkusil vse psihično in fizično trpljenje, kar
ge je mogoče prestati. Knjižnim spominom na ta leta je dal naslov ‘Pred vrati pekla’.
Končno se je naselil v Kanadi, kjer živi v dvaindevetdesetem letu starosti. A svoboda
v tujini tudi zanj ni prava. Vse življenje nosi s seboj naše planine. »Še danes jih
nosim v sebi,« je nekje zapisal. »Nepozabno jih nosim: te tihe večere, to tiho molitev
bohinjske katedrale, ki si jo je v svojo proslavo ustvaril Bog sam.« Njegova ljubezen,
prečiščena v trpljenju, se zliva z Ljubeznijo Križanega. Dobro ve, da se lahko samo
s tako ljubeznijo premaguje sovraštvo sveta. Edino za najmlajšega od bratov, jezuita
p. Janeza lahko rečemo: ‘Le ena se njemu je želja spolnila.’ Štirinajst dni pred smrtjo
se je vrnil iz Nemčije v Bohinj, da je lahko umiral in umrl na planini Krstenica v
osrčju bohinjskih planin. Vsaj njemu ‘v zemlji domači zdaj truplo leži’.

Date: 2010