Zaveza št. 61 – Ali je bila to skrb za slovenske ljudi (Janko Maček)


§

Okrog 27. aprila v naših medijih vsako leto znova oživi debata o OF, ki se je leta
1941 do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo imenovala PIF in je bila njen pobudnik komunistična
partija. Letos te razprave, v katerih »sodelujejo« ugledni zgodovinarji, pravniki
in sociologi, potekajo že nekaj mesecev. Nekateri dokazujejo, da revolucije pri nas
sploh ni bilo, drugi jo skušajo prikazati kot nebistven privesek upora proti okupatorju,
ki je pa prinesel samo pozitivne rezultate. Kdo je torej pri nas med vojno branil
demokracijo in kdo jo je rušil? Zakaj taki oblaki prahu okrog domobranske prisege
in kolaboracije, ko so vendar komunisti ves čas kolaborirali z boljševiškim totalitarizmom,
kar precej časa pa tudi z nemškim nacionalsocializmom?

Vsa ta vprašanja so izredno važna za jasen pogled na našo polpreteklo zgodovino in
prav je, da se z njimi ukvarjajo znanstveniki. Naš Kako se je začelo pa bo ostal pri
preprostih zgodbah ljudi, ki so rušenje demokracije in boljševiški totalitarizem občutili
že leta 1942 na svoji koži in v vsiljenem samoobrambnem boju nikoli niso videli kolaboracije.
Tudi zgodovinarjem in drugim znanstvenikom je za pravo presojo polpreteklih dogodkov
potrebna resnica, lahko bi jo pisali z veliko začetnico, ki večkrat »bode v oči«,
pa je mnogi kljub temu ne vidijo.

Tudi v tem sestavku se bomo še pomudili v Žireh in okolici, obdelali bomo zgodbo Rada
Jurca iz Brekovic, ki je bila delno že objavljena v Žirovskem občasniku (št. 18, 1992).
Brekovice so raztresena vas, ki se začne na zahodnem koncu Žirov in se v dolžini 3
km vleče ob cesti Žiri–Rovte tja do Podklanca. V času kraljevine Jugoslavije je bila
ta približno 10 km dolga dolina med Žirmi in Rovtami pomembna zaradi mlinov, žag in
hidrocentral, ki jih je poganjala rečica Sora, domačini ji pravijo tudi Sovra; med
drugo svetovno vojno, ki se ji je kmalu pridružila revolucija, in po njej, pa so začeli
ti preprosti obrati izgubljati na pomenu. Odkar je v dolino stopil umor in zasebna
lastnina ni bila več varna, so se ljudje odtujili drug drugemu in življenje se je
v mnogočem spremenilo.

Jurečeva domačija nekoč

Ko smo v 60. številki Zaveze govorili o Žireh, smo omenili, da cesta Žiri–Rovte –
Logatec povezuje Žiri z Notranjsko. To cesto so gradili tik pred prvo svetovno vojno.
Razmere so se v nekaj letih toliko spremenile, da je cesta postala važna tudi zaradi
bližnje rapalske meje. Ko so logaški lesni trgovci začeli na veliko izvažati les v
Italijo, so žirovski »furmani« po tej cesti dan za dnem tovorili to bogastvo naših
gozdov, največ na roko stesane trame, na železniško postajo v Logatec. Skoraj na koncu
Brekovic, prav blizu Jurečeve domačije, so morali vozniki premagati precej hud klanec.
Kdor je tu izpeljal, potem vse do Rovt ni imel več težav.

Rečica Sora oziroma Sovra, ki izvira pod Rovtami, teče precejšen del poti skoraj vzporedno
s cesto. Dolina je v prvem delu od Rovt ozka, pri Podklancu se pa že nekoliko razširi.
Jurečeva domačija stoji kak kilometer od Podklanca ob cesti proti Žirem. Nekoč se
je tu reklo na Pustoti in bili sta dve kmetiji Zgornja in Spodnja Pustota. Posebnost
obeh je bila, da dolgo časa niso imeli otrok. Na Zgornji Pustoti se je zadnji sin
Matevž rodil leta 1818. Ko se je poročil, je nevesta – Samotorčanova, po domače Možinetova
iz Šentjošta – prinesla k hiši veliko doto. To je Matevžu omogočilo, da je kupil še
Spodnjo Pustoto. Po njegovem priimku Jurjevčič se je nove, združene kmetije kmalu
prijelo ime Pri Jureču. Matevž je na stara leta posvojil ženinega nečaka Matija Novaka,
Petračevega od Svetih Treh Kraljev, ki se je izkazal za zelo dobrega gospodarja. Postavil
je velik in za tisti čas moderen hlev, obnovil in povečal tudi druga gospodarska poslopja
ter se lotil gradnje nove, velike hiše. Toda preden je bila hiša dograjena, mu je
umrla žena. Čeprav je bil že pri petdesetih, se je takoj začel razgledovati za drugo.
Na kmetiji namreč brez skrbne ženske roke skoraj ni bilo mogoče shajati. Po nekaj
neuspelih snubljenjih se je jeseni 1911 vendarle poročil s 26-letno Marijo Kogovšek
z Mravljišča v zavraški fari. Že naslednje leto so potem dokončali hišo in v njej
odprli gostilno, ki je takoj imela dovolj gostov, zlasti delavcev, ki so gradili novo
cesto.

Ker tudi v drugem zakonu ni bilo otrok, je Matija Novak sklenil posvojiti nečaka Matija
Jurca, Kendovega iz Opal. Bil je zadovoljen z njim, toda njegovo veselje je bilo kratkotrajno.
Po novem letu 1920 je 60-letni gospodar Jurečevine zbolel za pljučnico in umrl. Pri
hiši so razen gospodinje ostali sami mladi in en invalid, a delo je kljub temu šlo
naprej. Dobro leto po moževi smrti, aprila 1921, se je gospodinja poročila s posvojencem
Matijo. Njej je bilo tedaj 36 let, njemu pa 18. 1.10.1921 se je potem pri Jureču po
1o3 letih spet rodil otrok – sin France. Po enem letu sta prvorojencu sledili dvojčici
Štefka in Ivanka, nato pa še trije sinovi: Pavel, Vinko in leta 1927 Rado. V letih
1932 do 1936 je bila gospodarska kriza. Jurečeve je poleg krize prizadela tudi izguba
denarja; mladi gospodar je dal posojilo za rešitev hidrocentrale na Fužinah, ki ni
bilo nikoli vrnjeno, in bil je za poroka sosedu, čigar posestvo je šlo na boben. Precejšnjo
vsoto so odnesli tudi tatovi, ki so kmalu po smrti prejšnjega gospodarja prišli po
izkupiček za prodani les. Ko so začeli graditi utrdbe Rupnikove linije, so prišli
tuji delavci in delo so dobili tudi domačini. To je pripomoglo k dobremu obisku Jurečeve
gostilne in družino izvleklo iz gospodarskih težav.

Rado je kot otrok pasel ovce. Imeli so jih okrog 20. Hudo mu je bilo posebno v nedeljo,
ko so se drugi otroci igrali, on pa je moral s čredo na pašo. Zgodaj je moral tudi
že pomagati v gostilni. Vendar ga je to delo veselilo, saj je bil rad med ljudmi in
vedno je zvedel kaj zanimivega.

Aprila 1941 so dolino najprej zasedli Italijani. Niso se ozirali na to, da je bilo
precej prebivalcev za Nemce. Posebna delegacija iz Žirov je tedaj šla na Trebijo prosit
Nemce, naj zasedejo tudi Žiri. Res so prišli in do 1. oktobra 1941 je bila meja med
Nemčijo in Italijo pri Sopovtu, 4 km od Brekovic proti Rovtam. Potem je pa prišlo
do spremembe in del Brekovic so spet dobili Italijani. Pri Jureču je bila hiša velika
in razmeroma nova, zato so se v njej naselili obmejni karabinjerji in financarji.
Že v decembru 1941, ko se je izvedelo za poljansko vstajo na eni strani, na drugi
pa za partizanski napad na Lož in Bezuljak, so Italijani začeli utrjevati hišo. Domačim
se je zdelo čudno, ko so nosili v sobe kamenje in ga zlagali na okna, da so ostale
odprte le strelne line. Italijansko početje so imeli za smešno in neumno, saj niso
pričakovali, da bo tudi v njihovi dolini prišlo do vstaje. Jakob Mravlje iz Podklanca,
eden prvih žirovskih predvojnih komunistov, je bil že v času, ko je bila nemška meja
pri Sopovtu, poslan na delo na Koroško in se ni vrnil. Doma sta ostali njegova žena
Marija in hčerka Frančiška, domačini so ji rekli Fanika. Bila je prikupno in živahno
dekle, zato ni čudno, da jo je opazil tudi brigadir italijanskih karabinjerjev, ki
je tedaj stanoval pri Jureču, komaj 1 km od Mraljetove bajtice v Podklancu. Seveda
se ni branila prijaznosti uglajenega, črnolasega tujca. Celo mati verjetno ne bi imela
nič proti, če bi se hči poročila s takim gospodom. Verjetno sta se kdaj vprašali,
kaj bi na to rekel oče Jakob. Med obema vojnama je nekaj let delal v Franciji in se
pri tem navzel naprednih idej. Bil je zelo dober delavec, pravi garač, zato so Jurečevi
bili zadovoljni, kadar je prišel na dnino, čeprav so vedeli, da ne mara premožnih.
Avtomobil je na primer imel za potraten luksuz in ga ni mogel videti. V Žireh je pred
drugo vojno že bilo nekaj avtomobilov. Jakoba je posebno motilo, da ga je imel tudi
župnik Pečnik. Nekoč se ni mogel premagati in je župniku zabrusil: »Kako si drzneš
voziti se z avtomobilom, ko drugi hodijo peš in niti za kruh nimajo!«

Matija Novak in Marija Kogovšek kmalu po poroki

Figure 8. Matija Novak in Marija Kogovšek kmalu po poroki

V dolini zavladata rop in umor

Odkar je nova meja presekala Brekovice na italijanski in nemški del, so Jurečevi hodili
k maši v Zavratec ali v Rovte, včasih pa tudi k Svetim Trem kraljem. V Žireh itak
ni bilo duhovnika. Tako je tudi na praznik Svetih treh kraljev 1942 Jurečev najstarejši
sin France šel tja. Ko je popoldne prišel domov, je povedal, da se je po maši v samotni
hiši nedaleč od cerkve udeležil sestanka, ki ga je menda vodil Stane Kavčič. Beseda
je tekla o tem, kako bodo kmalu pregnali Italijane in potem se bodo začeli dobri časi
za delavce in kmete. Med udeleženci so bili fantje iz Izgorij in še nekateri, ki jih
je poznal. Očetu se je vse to zdelo preuranjeno in je svaril sinove, naj bodo previdni.
Vse ob svojem času! – Bilo je že okrog velike noči, ko so »brekoviški« Italijani nenadoma
pospravili svoje stvari in se odpeljali v Rovte. Mejni prehod proti Žirem je tako
ostal brez italijanske kontrole. V Brekovice so potem prihajale italijanske patrole
iz Zavratca ali iz Rovt.

Nekega dne konec aprila ali v začetku maja so se pri Jureču oglasili partizani. Med
njimi sta bila Stane Kavčič in Kragulj. Nekaj glavnih je z očetom odšlo v posebno
sobo, kjer so se lahko v miru pogovarjali, Rado jim je pa prinašal jedačo in pijačo.
Očeta so nagovarjali k sodelovanju. Bil je dovolj previden, da se je z njimi lepo
pogovarjal, seveda jim pa ni nič obljubil. Pred odhodom so ga prosili, naj jim kaj
da za popotnico. Dal jim je veliko gnjat, mati je pa bila zato slabe volje.

Le nekaj dni po tem obisku – konkretno v četrtek 7. maja – je na vrata Jurečeve hiše
zgodaj zjutraj potrkala ženica z vrhovske strani, ki je šla v Sovro, in povedala,
da malo nad Podklancem leži na cesti neka ženska. Oče je ukazal Radu, naj vzame kolo
in se odpelje pogledat. Ko se je Rado pripeljal na kraj smrti, mu je bilo takoj jasno,
da tista ženska ni nihče drug kot Mravljinčeva Fanika. Ležala je skoraj na sredini
ceste, oblečena v plašč, ki ga je ob odhodu od doma ogrnila, saj je bil večer v dolini
ob Sori kljub maju še svež. Za plaščem je imela zataknjen listič z napisom OF. Kako
se je to zgodilo? Tisti večer so partizani prišli k Mravljetovim, po domače Mravljincovim,
in ukazali, naj Frančiška gre z njimi. Mati je bila zaskrbljena, hči jo je pa mirila,
da se bo kmalu vrnila. Odpeljali so jo po cesti proti Rovtam. Manj kot 1 km od doma
so jo ustrelili in pustili ležati sredi ceste. Tako jo je zjutraj našla ženica, ki
je slučajno prišla mimo. Sosed Mravljetovih je potem napregel konje in jo šel iskat.
V domači hiši so jo položili na pare. Pravijo, da jo je pokropilo le malo ljudi. Rado
se spominja, da je od Jureča šla kropit samo mati.

Kaj je ljudi prestrašilo? Karel Leskovec, ki se je nekako ob istem času vključil v
logaško partizansko četo, je kasneje v knjigi Križpotja zapisal, da so »partizani
konec marca ubili Mravljinčevo hčer s Podklanca. Obdolžili so jo, da je izdajala.
Dekle sem dobro poznal in vem samo to, da je rada hodila z italijanskimi oficirji,
in ti so jo večkrat odpeljali z avtomobilom kam na zabavo. Da bi kaj vedela o aktivistih
Osvobodilne fronte, se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče. Ljudje so
jo našli v nedeljo zjutraj na sredi ceste mrtvo. Na prsih ji je ležal papir: Tako
se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Nihče ni povedal ljudem, zakaj
so partizani dekle ubili, zato je bil učinek za večino prebivalstva drugačen, kot
so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah, ob meji, ljudje niso imeli za tak
greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno.«
(Križpotja I, str. 70)

No, Leskovec se je zagotovo zmotil v datumu, saj se umor ni zgodil konec marca ampak
v začetku maja in tudi ne v soboto zvečer. Ne vemo, kako je bilo s pismenim sporočilom,
da je bila Mravljetova izdajalka. Morda to sploh ni bilo napisano, ampak razširjeno
med ljudi kot govorica, ki je prišla tudi do Leskovca in ki je prestrašila ljudi.
Ni dvoma, da je bilo zbujanje strahu eden važnih namenov partizanskih umorov spomladi
1942. Tudi Leskovčeva trditev, da je Mravljetova hodila z italijanskimi oficirji,
ni verjetna oziroma je napihnjena, saj jih v Podklancu ni bilo, bil je le brigadir
pri Jureču. Primer Mravljetove lahko primerjamo z dekleti iz Begunj pri Cerknici,
ki so jih leta 1942 skoraj ob istem času vodili v Krimsko jamo, češ da so izdajalke.
Morda je bila katera od njih res nekoliko preveč radoživa, toda izdajalka ni mogla
biti, saj ni nič vedela niti o OF niti o partizanih. Ali ni bila tudi to ena od krink
boja za oblast, ki se je skrival za bojem proti okupatorju. Ljudje so bili vsaj v
zadregi, če ne še kaj drugega, saj obnašanja teh deklet tudi sami niso odobravali,
saj bi raje videli, da se ne bi družile s tujci. Ko so partizani že tedaj ali nekaj
tednov kasneje začeli prave politične umore, so ljudje večkrat podlegli vtisu, da
res gre za preprečevanje sodelovanja z okupatorjem. Saj če so bili pri dekletih tako
strogi, kako ne bi bili strogi pri političnih zadevah. Laž se je torej splačala, je
že obrodila prve sadove.

Pa se vrnimo v Podklanec k mrtvaškemu odru Mravljetove. V normalnih razmerah bi ob
nenadni smrti mladega dekleta ljudje kar drli skupaj, tokrat pa je bilo drugače. Le
malo jih je prišlo kropit. V Brekovice so se že naslednji dan pripeljali trije kamioni
Italijanov. Razkropili so se po okolici in pobirali moške. Vzeli so tudi Jurečevega
očeta, nekaj so jih prignali iz Izgorij in nekaj iz Sovre. Okrog 15 so jih odpeljali
v Logatec. Tudi po pokojno Faniko so prišli Italijani in jo odpeljali v Rovte in tam
je bila pokopana.Od nekod se je zvedelo, da bodo izmed odpeljanih moških izbrali nekaj
talcev. Tedaj je rovtarski župnik Zalokar šel v Logatec in prepričal Italijane, da
ti ljudje z ubojem Mravljetove niso imeli prav nobene zveze, kajti neznani storilci
tega zavrženega dejanja so prišli od drugod. V štirinajstih dneh so se možje in fantje
vrnili domov razen treh, ki so jih odpeljali v Gonars. Rado se spominja, da je bil
oče še nekaj časa zaskrbljen in kar ni mogel priti k sebi. Ljudje se skoraj niso več
družili in pogovarjali, saj je bila vsaka beseda lahko nevarna in se ni vedelo, kdo
jo bo prestregel – okupatorji ali partizani. Oče je stalno opozarjal na previdnost.

Jurečeva domačija okrog leta 1930

Figure 9. Jurečeva domačija okrog leta 1930

22. avgusta 1942 so v Brekovice in okoliške vasi ter zaselke prišli vaški stražarji
iz Šentjošta oziroma iz Rovt in pobrali večino mlajših mož in fantov. Vključili so
jih v svoje enote. Pri Jureču so vzeli samo očeta, ki je bil potem nekaj časa pri
vaški straži v Šentjoštu, kasneje pa še v Zaplani. K partizanom so šli s tega konca
le redki. Na splošno stražarji pri mobilizaciji niso bili preveč strogi, in če je
kdo imel kolikor toliko utemeljene razloge, so ga pustili doma.

Do razpada Italije je potem vladal relativen mir. Po 8. septembru 1943 je veliko moških
iz doline prišlo domov. Nekaj jih je ostalo v Rovtah, kjer je vaška straža ostala
na svojem mestu. Tisti, ki so prišli domov, so imeli mir do 15. oktobra, ko so jih
prišli mobilizirat partizani. Pri Jureču so tedaj vzeli tri sinove in očeta, ki so
ga pa kmalu izpustili. 15. novembra 1943 so v dolino pridrli Nemci. Gradnikova brigada
je bila tiste dni v Ravnah. Ko so Nemci prišli od Rovt, so Gradnikovci od daleč streljali
nanje. En Nemec je pri tem padel, dva sta pa bila ranjena. Nemci so vzeli Jurečevega
očeta in nekaj drugih moških, da so jim nosili municijo, ko so šli napadat Ravne.
Gradnikovci so prvi napad odbili, drugega pa niso več vzdržali. V teh bojih je padlo
osem partizanov, od tistih, ki so jih ujeli oziroma so se predali, so jih pa šest
takoj ustrelili, med njimi dve partizanki. Največ partizanov je bilo v tem času zbranih
okrog Ledin. Mnogo mobilizirancev je v času nemške hajke pobegnilo od partizanov in
so potem pristopili k domobrancem. Med pobeglimi so bili tudi trije Jurečevi fantje,
ki so jih potem mobilizirali domobranci.

Oče je bil po teh dogodkih v Rovtah, saj se je bal biti doma. Tudi Rado je bil večinoma
pri očetu, le od časa do časa, ko se je zdelo za silo varno, je šel za kak dan domov.
Le mati je bila stalno doma in skrbela za vse. 27. decembra 1943 so partizani pri
Jureču prvikrat naredili »rekvizicijo«. Vzeli so 6 krav, 3 konje in 3 prašiče, ki
so jih kar ustrelili, in vso zalogo prekajenega mesa in druge hrane. Kendova Pavla,
sedanja Radova žena, ki je bila takrat pri Jurečevih, se rekvizicije dobro spominja.
Domače so nagnali na veliko peč v hiši in jih zastražili, sami pa so se razkropili
po vseh prostorih. Pšenico so iz kašče nosili kar s košem in neka partizanka je pri
tem pela: »Kmet, spametuj se, spreglej!« Klet za krompir je imela vhod z dvorišča.
Ko je Pavla šla tja, da bi pobiralcem odprla vrata, je partizan ustrelil mimo nje
in potem kričal: »Ti, ti si streljala!« Pri prvem obisku so za odvzeto živino in drugo
blago še dali nekakšno potrdilo, kasneje pa nič več. Oglasili so se še trikrat ali
štirikrat. Do spomladi 1944 so odgnali 14 glav živine in v hlevu je ostala samo še
ena krava in tele. Pa so Jurečevi kljub temu imeli srečo, da jim je za v lonec ostalo
vsaj nekaj krompirja. Pri sosedu Kožuhu, kjer je bila tudi precej velika kmetija,
je bila »rekvizicija« tako temeljita, da mati za lačne otroke ni imela ničesar in
so prišli k Jureču prosit za nekaj kil krompirja. Tako so takrat osvobajali kmeta
oziroma se borili proti kulakom.

Jurečevi leta 1935, Vinko, Ivanka, mama Marija, France, Rado, oče Matija
                        in Pavle

Figure 10. Jurečevi leta 1935, Vinko, Ivanka, mama Marija, France, Rado, oče Matija
in Pavle

Mati je umrla od žalosti

Najstarejši Jurečev sin France je bil bolehen, pa je kljub temu bil pri domobrancih.
Nazadnje je bil na postojanki na Gorah nad Idrijo. 22. decembra 1944 se je oddelek
domobrancev z Gor odpravil v Vipavsko dolino, da bi od tam pripeljali nekaj vina.
Z njimi je bil tudi France. Ko so se že vračali, so jih nad Budanjami nenadoma napadli
Nemci, ki so prišli po vrhpoljski cesti. Nekdo jim je namreč sporočil, da se proti
Colu vračajo partizani, ki so v dolini ropali. Franceta je ob tem napadu zadela nemška
krogla in bil je takoj mrtev. Prepeljali so ga v Rovte in tam pokopali. Pavle in Vinko
sta maja 1945 z drugimi šla na Koroško in bila vrnjena v Teharje. Ostala sta tam kot
toliko drugih. Mati se ni mogla sprijazniti z mislijo, da sinov ne bo več nazaj. Le
redko se je še lotila kakega dela in vidno je hirala. Ko so se redki po amnestiji
vendarle vrnili in so jo nekateri tolažili, da bosta prišla tudi Pavle in Vinko, je
to sprejela kot rešilno bilko. V nočeh brez spanja je sredi noči vstajala in v hiši
molila ter čakala, da bo zdaj zdaj potrkalo na vrata. Oče Matija in Rado sta vedela,
da je njeno upanje popolnoma nerealno, pa ji nista upala povedati, ker sta se bala,
da jo bo preveč prizadelo. Pa o tem še kasneje.

Med vojno se je oče Matija v Rovtah včasih pogovarjal z bivšim županom Rožmanom, ki
je bil glede politike vedno na tekočem, saj je redno poslušal skriti radio, tudi slovenske
oddaje iz Londona. Vedel je, da Angleži podpirajo partizane. Ko sta se sinova pred
odhodom na Koroško oglasila doma, da bi se poslovila, oče ni bil tako zelo prepričan,
da se bosta v štirinajstih dneh vrnila. On in najmlajši sin sta seveda ostala doma.
12. maja so prišli iz Žirov trije partizani – domačini. Dva sta se spravila nad Rada
in ga maltretirala, ne da bi povedala zakaj. 18. maja 1945 so se pa šli javit v Gorenjo
vas oziroma v Škofjo Loko. Zbralo se jih je 14 – med njimi tudi oče in Rado. Peljali
so se z vozom. Z istim vozom so se pred vojno, ko so romali na Brezje, peljali v Loko
na vlak. Najprej so se ustavili v Gorenji vasi pri Kalarju, kjer so obdržali štiri
člane skupine: Jerka Seljaka, Ferdinanda Lapajneta, Franca Kogovška iz Izgorij in
Janeza Cigaleta. Vsi ostali so se peljali naprej v Loko. Na komandi, kjer so se javili,
je imel glavno besedo Maks Oblak, Princ iz Žirov. To se je izkazalo za dobro. Princ
se je zavzel zanje in starejši so takoj odšli domov, Rada so pa vtaknili v zaščitno
četo komande mesta, ki je štela okrog 80 mož, zvečine novincev, le desetarji in poveljstvo
so bili starejši partizani. Štirje pridržani so pešačili dva dni kasneje s spremstvom
iz Gorenje vasi v Loko. Vodil jih je domačin, in ko so na Logu počivali, ni dovolil,
da bi šli pit vodo.

Mravljišče 1930 – Mamin brat z družino

Figure 11. Mravljišče 1930 – Mamin brat z družino

Rado je potem stražil na raznih točkah v mestu in pri tem marsikaj videl. Videl je,
kako so z železniške postaje prignali veliko skupino Hrvatov, med katerimi je bilo
skoraj polovica civilistov. Govorilo se je, da je med njimi neki visok oficir, Paveličev
sorodnik. Njega in še nekaj višjih so kmalu odpeljali v Zagreb, ostali so pa bili
zaprti v nemških barakah pred mestom. Čez nekaj časa je Radovo pozornost pritegnil
Poljanškov avtobus, ki je večkrat stal pred barakami. Z njim je Poljanšek že nekaj
let pred vojno prevažal potnike na relaciji Žiri–Ljubljana. Klopi so bile še lesene
in vstop v vozilo je bil z zadnje strani. V ta avtobus so sedaj partizani v rjavih
angleških uniformah pehali Hrvate, in ko so ga napolnili – bil je sorazmerno majhen
– je vedno vstopilo še nekaj stražarjev in so se odpeljali. Rado seveda ni vedel kam.
Ni bilo treba dolgo čakati, da se je avtobus vrnil, in postopek se je ponovil. Nekoč
je imel priliko spregovoriti s šoferjem, ki se je pravkar vrnil s praznim avtobusom.
Na vprašanje kje so, je šofer odgovoril: »Vsi so že pri Bogku.«

V ponedeljek, 28. maja, proti večeru je bil spet na straži nedaleč od kapucinskega
mostu. Nenadoma je iz smeri železniške postaje zaslišal nenavaden hrup in vpitje.
Kar precej časa je trajalo, da se je na cesti pojavila čudna povorka. Partizani z
naperjenim orožjem so spet vodili neke ujetnike. Kmalu je ugotovil, da so Slovenci
– domobranci. Civilistov ni bilo veliko med njimi, zato mu je še bolj padla v oči
Homcova Slavka iz Žirov, ki je s kovčkom v roki stopala med prvimi v dolgi koloni.
Ko so šli čez kapucinski most, so nekateri odvrgli v reko ure in druge dragocenosti.
Šli so mimo nunske cerkve in po notranjih stopnicah – naravnost na grad. Naslednji
dan sta šla Rado in njegov prijatelj iz zaščitne čete na grad, da bi videla, kaj se
dogaja. Bila sta oborožena, zato ju nihče ni ustavil. Morda v veži ali nekje na stopnišču
sta srečala Franca Mlakarja, Krogarskega iz Opal. Njegov stražar je bil precej zadaj.
Fant je Rada, ki ga je poznal, pozdravil in vprašal: »Rado, ali so res tako zmagali?«
V tem trenutku je že pristopil stražar in domobranca sunil s puškinim kopitom, da
je skoraj padel po tleh. Rado in kolega sta sprevidela, da je njun firbec lahko nevaren
in sta se hitro vrnila v četo.

Frančiška Mravlje malo pred umorom

Figure 12. Frančiška Mravlje malo pred umorom

Kmalu po omenjenem dogodku je bil Rado dodeljen za spremstvo skupine 60 nemških ujetnikov,
ki so šli v Žiri gradit most. V Škofjo Loko je spet prišel malo pred odpustom iz vojske.
Konec julija se je vrnil domov. Od znanca, ki je tudi bil na loškem gradu, je slišal
sledeče: Nekega dne so ujetniki čakali v vrsti na kosilo oziroma na ono zajemalko
tople, kalne vode. Neki šibek fant, majhne postave, skoraj še otrok, je na brzino
posrebal tisto vodo in se drugič postavil v vrsto. Seveda tega ne bi smel narediti
in nekdo je opozoril stražarja. Ta ni nič rekel, ampak se samo obrnil in prestopniku
spustil rafal v trebuh. Pred smrtjo je deček še nekajkrat poklical mamo.

Že po povratku iz Žirov je Rado na loškem gradu srečal Franca Kogovška, Bogateja iz
Izgorij. Bil je eden tistih, ki so jih 18. maja zadržali v Gorenji vasi, star je bil
že nad 40 let. Na gradu je pometal dvorišče in hodnike in med tem marsikaj videl in
slišal. Ko ga je Rado vprašal, ali bo kmalu šel domov, je možakar zmajal z glavo in
žalostno rekel: »Ej, mislim, da bodo vse pobili.« Menda so ga potem iz Loke izpustili,
toda na poti domov so ga prestregli domačini in ni ga bilo več. Žena Janeza Cigaleta
je bila pred porodom, zato je prosila, da bi moža spustili domov. Ustregli so njeni
prošnji, češ naj bo, saj res ni nič naredil. Komaj je prišel domov, so prišli ponj
domačini, kot da bi že čakali nanj, in ga odpeljali. Ni ga bilo več nazaj. Na poti
iz Loke domov je izginil tudi Zabrdar iz Goropek, ki se je bil tja priženil, doma
je pa bil iz Gorenje vasi. Ko se je tedaj vračal iz zapora, se je spotoma ustavil
pri materi. Tam se je izgubila sled za njim. Govorilo se je, da se je njegova pot
končala v neki gorenjevaški kleti. Seveda to še niso vsi primeri, ki nazorno pričajo,
kako malo je bilo tedaj vredno življenje premagancev, kako brezhibno je delovala organizacija
zmagovalcev.

Po povratku domov se je Rado o vsem pogovoril z očetom, materi se pa ni upal povedati,
kot smo že omenili. Vedno bolj je hirala. 12. marca 1946 sta šla mati in Rado k studencu
prat štrene. Sredi dela se je prijela za glavo in omahnila v vodo. Sin jo je dvignil
in položil na suho, potem pa odhitel po pomoč. Odnesli so jo domov in poklicali zdravnika,
ki je ugotovil možgansko kap in opozoril, naj bodo pripravljeni na vse. Nič več ni
govorila, le Pavleta in Vinka je še nekajkrat poklicala. Torej se do konca ni sprijaznila
z njuno prezgodnjo in kruto smrtjo. Popoldne ob treh je umrla. Tako komunistično nasilje
ni uničilo samo treh sinov, ampak tudi njihovo mater.

Zaključek

Tale zaključek sestavka Kako se je začelo bo nekoliko drugačen kot navadno. Vzrok
za to je hrup, ki je nastal okrog letošnjega praznovanja 27. aprila. Ugotovili so,
da je predsednik državnega zbora govoril o OF, pa je v celem govoru ni niti enkrat
poklical s pravim imenom. Pa nimam namena polemizirirati, ampak bi rad povedal eno
svojih doživetij, za katero mislim, da je primerno dopolnilo temu, o čemer smo razmišljali
v sestavku.

Ko sem po televiziji spremljal proslavo na Nanosu in se je iz megle izluščila podoba
predsednika Zveze združenj borcev in udeležencev NOB s triglavko na glavi, mi je pred
oči nenadoma stopil dogodek izpred 64 let. Bilo je 30. julija 1942 okrog štirih popoldne.
Sonce je pripekalo in vsaka sapica, ki je zašumela skozi listje velikega oreha pred
našo hišo, je bila blagodejna. Mama, stari oče, hlapec in dekla so na precej oddaljeni
njivi želi pšenico. Z njimi so bili tudi štirje moji bratje, vsi mlajši od mene, jaz
pa sem bil določen, da ostanem doma za varuha tri mesece stari sestrici. Star sem
bil malo več kot enajst let. Štirinajst dni pred tem je bila v Šentjoštu ustanovljena
vaška straža in bilo je slab teden po napadu nanjo. Oče, ki je od leta 1936 bil šentjoški
župan, je seveda bil v postojanki. Naša domačija je od vasi oddaljena komaj 1 km,
vendar je vmes hrib, zato se iz vasi ni moglo nič videti, kaj se pri nas dogaja.

Ko je nekoliko močneje potrkalo na mala vrata, ki so vodila naravnost v kuhinjo, sem
mislil, da je prišel kdo od domačih. Vesel sem hitel odpirat, toda obstopili so me
oboroženi fantje s podobnimi kapami na glavah, kot sem jo videl sedaj, le njihovi
obrazi so bili precej mlajši. Brez odlašanja so se zrinili v kuhinjo in se razkropili
po hiši – v kaščo, v shrambo in v klet. Nisem še poznal besede rekvizicija, vedel
sem pa, da pobirajo živež.

Ne vem, kako sem se znašel pred njihovim komandirjem. Bil je velik in močan – morda
se mi je le zdelo tako – zagotovo pa vem, da je imel dolge, temne lase. Bil je razoglav.
Stala sva sredi kuhinje in on je držal proti meni veliko pištolo ter me prebadal s
svojimi strogimi pogledi. Ne vem, kaj vse me je vprašal, dve zadevi sta mi pa trdno
ostali v spominu. Na vprašanje, kje je oče, sem odgovoril, da je šel v Ljubljano in
se še ni vrnil. »Smrkavec, lažeš! Vem, kje je! Vem, da čepi tam v cerkvi pri belčkih,«
je zagrmel in mi primazal prvo klofuto. Imel je veliko roko, zato je udarec zadel
lice in ustnice, ki so mi potem močno zatekle. Imel je pa prav, da sem se mu zlagal.
Mama je namreč naročila, naj tako odgovorimo, če bo kak tujec vprašal za očeta. Ime
belčki sem tedaj prvič slišal. Skoraj vse šentjoške stražarje sem poznal in vedel
sem, da nihče ne čepi v cerkvi. Bil sem namreč ministrant in skoraj vsako jutro sem
šel k maši. Drugi udarec, nič manj boleč od prvega, sem dobil, ker sem stegnil jezik,
ko bi bil lahko molčal. Fantje s triglavkami na glavah so v glavnem že opravili svoje
delo. Pobrali so vse prekajeno meso, zabelo, kruh – mama je ravno tisto dopoldne spekla
osem velikih hlebov – žganje in verjetno še kaj. Tedaj je h komandirju pristopil eden
od pobiralcev in povedal, da je v sodu v kleti ostalo še nekaj sadjevca. Pogledal
sem ga v obraz, ko je poročal, in zdel se mi je čisto normalen, veliko bolj prijazen
od komandirja. »Spusti ga po tleh,« je odrezavo odločil glavni. Jaz seveda nisem mogel
molčati: »Kaj bomo pa mi imeli?« »Ti smrkavec, ti boš mene učil!« In ponovno sem občutil
njegovo močno roko, kot sem že povedal.

Podobno kot pri Kožuhovih, o katerih pripoveduje Rado Jurca, tudi pri nas mama tisti
večer ni imela kaj dati v lonec. Pri sosedu smo dobili malo kruha, zvečer smo pa šli
v postojanko. Do tedaj smo namreč še spali doma. Naslednji dan smo bili spet doma,
spat smo pa šli v vas. No, tisto noč so spet prišli in vse požgali, tudi čebelnjak
s čebelami, tudi skladovnice drv v gozdu; odgnali so 10 glav živine, ena krava je
pa zgorela v hlevu. Morda je niso mogli odvezati ali pa so nanjo pozabili. Vendar
je bilo vse to malenkost napram tistemu, kar se je zgodilo pri naših sosedih, kjer
so prav tako vse požgali in pri Bradeškovih ubili očeta in mater, ki je držala v naročju
6 tednov starega sina, pri Jesenovčevih pa tudi očeta in mater, dveletna hčerka je
pa zgorela v hiši. Naj dodam, da so tako Jesenovčevi, kjer so imeli tri otroke v starosti
od 6 do 2 let, kot Bradeškovi, kjer je bilo pet otrok od 8 let do 6 tednov, živeli
zelo skromno in niso imeli prav nobene zveze z vaško stražo. Omenim naj samo še Možinetove
iz Potoka, ki so jih odpeljali 30. julija dopoldne. Ti so imeli veliko kmetijo in
tu je bil doma duhovnik Roman Malavašič. Odpeljali, pobili in zagrebli v skupnem grobu
so osem oseb iz te hiše, toda med njimi sta bila dva dninarja, dva hlapca in dekla,
pa samo trije člani domače družine. Seveda ne mislim, da je bilo narobe, če je družina
imela kmetijo in sina duhovnika, bi pa rad vedel, kakšen motiv je vodil partizane
pri teh pobojih in požigih.

Hitler in Musolini sta Slovence obsodila na smrt, partizanski upor pa je njuno namero
preprečil, pravijo, toda zakaj so partizani pobijali Slovence in požigali ter ropali
njihove domove. O tem se ni smelo in izgleda, da se še vedno ne sme govoriti. Zakaj
so po vojni zapostavljali sirote, ki so jim med vojno pobili starše, nekatere pa tudi
prepričevali, da jim staršev niso pobili partizani, ampak Italijani. Kdo je pravzaprav
»ustanovil« vaške straže? Kdo je več pripomogel k temu, da so nekateri sprejeli orožje
od Italijanov, partija ali Cerkev? Od kod pravica tako zaničevalno govoriti o slovenskem
kmetu, ki je bil skozi stoletja steber naroda, ki je prostovoljno in neprostovoljno
dal toliko pomoči partizanom – spomnimo se zgodbe o Brekovicah. Prav pri teh vprašanjih
se tolikokrat potvarjajo zgodovinska dejstva.

Rovte, december 1944 – France Jurca na mrtvaškem odru

Figure 13. Rovte, december 1944 – France Jurca na mrtvaškem odru

Kdo more padlim vaškim stražarjem očitati, da so dali življenje za Italijane? V Grčaricah,
na Turjaku, v Novi vasi, v Pudobu in še kje so partizani septembra 1943 s pomočjo
italijanskih topov in topničarjev strli odpor vaških straž. Medtem ko so vsi Italijani,
tudi najhujši fašisti, tudi tisti, ki so streljali talce in požigali vasi, lahko odšli
domov, so tedaj več sto četnikov in vaških stražarjev postrelili v Mozlju, Grčaricah,
Jelendolu, na Travni gori in drugod. Proti komu je bil torej naperjen upor, ki naj
bi se začel aprila 1941? Ali ni bilo poleg tega tudi načrtovano, da se prepreči izkrcanje
Angležev v Istri, če bi ob kapitulaciji Italije do njega prišlo?

So bili povojni poboji tolikih tisočev Slovencev res izključno zadeva Jugoslovanske
armade? Z loškega gradu so prav kmalu po prihodu začeli voditi izbrane domobrance
na morišča v okolici. Znano je, da je bil tedaj poveljnik gradu zloglasni Miha iz
Žirov, ne pa kak srbski oficir. In kakšno povezavo bi lahko imel Beograd s tistimi,
ki so jih z gradu ali iz kakega drugega taborišča izpustili, pa so jih na poti domov
ali že doma pričakali domači terenci?

Že dolgo vemo, da je pozabiti nemogoče, k odpuščanju nas pa zavezuje tudi naša vera.
Lep zgled za to je Jurečeva mati, ki do zadnje ure življenja ni pozabila svojih sinov,
je pa gotovo odpustila njihovim morilcem, saj je bila globoko verna in je v nočeh
brez spanja neštetokrat molila: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom! V zadnjih dneh smo večkrat slišali rek, da stokrat ponovljena laž
postane resnica. Nehote nas zaskrbi, da se je pri nas v nekaterih slučajih to že zgodilo.
Iz istega reka sledi, da je treba tudi resnico ponavljati, da ostane resnica. Vemo,
da je bilo v polstoletni dobi komunističnega totalitarizma to nemogoče, saj je bilo
prepovedano govoriti resnico, zato je ponekod zbledela in postala ranljiva, vendar
verjamemo v njeno končno zmago.

Date: 2010