Zaveza št. 60

1.1.1.

»Kaj pa če je zares božja šele tista družba, ki zna biti tudi brez Boga?« Tako je Delova kulturna urednica Ženja Leiler nedavno (20. februarja) zaključila eno svojih razmišljanj. Stavek je jasen, nekoliko človeka zamudi tisti »tudi«, dokler se ne odloči, da ima zgolj stilno vlogo – da vprašanje malce retardira in mu vzame značaj sugestije. Sicer pa je stavek ne samo jasen, ampak tudi razveseljiv, ker nas njegov domet nese tja, kamor običajno govorjenje o družbi brez Boga ne seže. Ponavadi si v svoji nedomišljenosti predstavljamo, da bo družba brez Boga čista odsotnost, čista humanistična nirvana, ki je ne vznemiri nobena referenca, ki bi se nanašala na kaj drugega razen nase. Sicer pa bo človek – človeška družba – v glavnem nekaj takega, kot ga pač poznamo iz zgodovine in izkušnje. Samo Boga ne bo. Stavek, ki smo ga navedli, pa nas opozori na neizpeljanost takih pričakovanj in napovedi. Bog bo sicer izginil, a tudi družba – človek – ne bo ostala ista, ampak se bo spremenila in postala božja, kar ne more pomeniti drugega kot to, da bo sama sebi postala bog. Čisto lahko, da v naglici, ki preganja novinarje, tudi avtorica ni šla za svojo mislijo do kraja, ampak je ostala tam, kjer ostaja večina ljudi, kadar se prepuščajo podobnim mislim: da Boga sicer ne bo več, človeštvo pa bo vseeno ostalo, kakor je bilo do sedaj; da bomo torej živeli v svetu, kakor ga je postavil Bog, ki je odšel.

Toda do take podmene nimamo nobene pravice in za njeno realizacijo nobenega jamstva. Prej se bo zgodilo nekaj drugega: novi bog bo nenadoma začel delovati kot bog. To pa najbrž pomeni – spričo tega, kako se je v zgodovini uresničeval in za kakršnega se je izkazal – da stare postavitve sveta ne bo rešpektiral, ampak jo bo kmalu začel spreminjati in postavljati novo in drugačno. Tudi ni nobenega jamstva, da bo Bog, potem ko se bo tako izselil ali ko ga bodo tako izgnali, še naprej – takorekoč par défaut – v odsotnosti – vzdrževal »osnovno in vsem skupno etično normo, da tega, česar nočemo, da bi ljudje nam delali, tudi mi njim ne smemo«. Novi bog bo delal vse novo. In potem, če se bomo znašli v tretji ali četrti kletni etaži katere od ustanov kot so NKVD, GESTAPO ali OZNA, se ne bomo imeli na kaj sklicevati, kar je zunaj teh ustanov, ker tam, in sploh nikjer, ničesar ne bo. Če pa bo Bog stvari, kot je zgoraj navedena norma, le še vzdrževal, bo to pomenilo, da ni povsem izginil in da je še tukaj. In kot se zmeraj dogaja, ga bodo ljudje začeli iskati. In družba že ne bo brez Boga.

Vse kaže, da je v trditvi, ki enači »družbo brez Boga« in »božjo družbo«, kar veliko nasprotje, mogoče pa celo majhno protislovje. To je tisti razlog, da avtorico kdaj zasačimo pri misli, da je mogoče sedeti na dveh stolih. Ko na primer govori o svobodi – na nekem drugem mestu istega članka – pravi, da svobode ljudem res ni treba s predpisi omejevati in določati, ker svoboda, kolikor ve sama zase – »kolikor je dejansko svoboda« – ve tudi, kaj je: da je odgovorna, moralna, etična in pravna. To pa je nezgrešljivo Platonov jezik, ki v celoti računa na Boga. »Božja družba« »brez Boga« nujnega zadevanja stvari na njihovo čisto formo enostavno ne more jamčiti. V »božji družbi« »brez Boga« je svoboda lahko karkoli. Tudi kaj zelo neprijetnega.

Gospe Ženji Leiler smo lahko hvaležni za formulacijo, za katero se je odločila v zaključku svojega sestavka. Z njo nas je opozorila – nehote, seveda – na filistrsko lahkotnost, s katero sedanji čas sprejema in ponuja svet »brez Boga«. Kakor da ne bi šlo za odločitev vseh odločitev. Kakor da bi šlo za vprašanje družbene kozmetike in ne za biti in nebiti.

To je tudi razlog, da Zaveza tak stavek opazi in z njim intonira svoj aktualni kulturnopolitični komentar. Ljudje, katerih spomin ohranjamo v tej reviji, so se nekoč odločili, da zastavijo svoje življenje za obstajanje v normalnosti, ki jim jo je zagotavljala civilizacija, v katero so se rodili. Tako zelo visoke – najvišje so bile stave, ki jih je izkliceval čas: ali živeti v svetu, ki bo temeljil na dejstvih, ki bodo zagotavljala človeku normalnost, ali pa živeti v svetu, ki normalnosti ne bo mogel jamčiti, ker ne bo vedel, kaj sploh je. Zato moramo, če smo že sprejeli v upravo njihovo duhovno dediščino, tudi mi sprejeti naporno prebivanje na razponu dileme, kakor se je oblikovala danes. Njena sedanja zgodovinska formulacija se glasi: krščanska Evropa, da ali ne.

A naj, še preden kaj več rečemo o tem, izrazimo svojo začudenost, da se je ta dilema, tako postavljena, pojavila prav v sedanji zgodovini. Predstava nekrščanske Evrope, ki je en krak te dileme, Evropa brez transcendence, ima na sebi znake nečesa še ne skušenega, radikalno novega, v bistvu tveganega. Ne glede na to, kako kritično so v preteklosti govorili o krščanstvu vplivni posamezniki, ne glede na to, koliko ljudi je že zajela nekrščanska praksa, vseeno velja, da je predstava o nekrščanski Evropi še zmeraj samo predstava in ne resničnost. To pa sta dve zelo različni stvari. Vemo nekoliko, kakšna je predstava, zelo malo ali nič pa ne vemo, kakšna bo resničnost. Čemur se čudimo, je to, da prestop iz skušenega v neskušeno povzroča tako malo pomislekov in rezerviranosti. Kakor da ne bi pravkar šli skozi katastrofe, v katere so nas pripeljali utopični duhovni in politični projekti. Kakor da ne bi imeli nobenih izkušenj, kaj pomeni prestop iz tega, kar človek je, v to, kar človek mogoče ni – kar si je domišljal, da je, pa ni. Nismo se še prav postavili na noge, že ne vemo, kakšna količina človeške opustošenosti se je razdivjala po zemlji, ko so se začela udejanjati besedila o vserešljivosti sveta. Komunistični manifest je lahko vsakdo prebral, ker je kratek, in vsakdo razumel, ker se je v njem vse izšlo. Ko pa so leninski inženirji po propozicijah tega spisa začeli graditi svet, so se njegovi prebivalci v naraščajoči grozi in nemoči začeli zavedati samo tega, kako so žaljeni.

Poleg tega bi lahko pomislili, da je iz opustošenosti, ki jo je povzročila ideologija, bilo mogoče najti izhod in pot za vrnitev, čisto mogoče pa je, da za civilizacijo, če bi se zgodovinsko odpovedala krščanstvu, ne bi bilo več poti nazaj. To je zato, ker bi to bila duhovna odločitev. Upor ali ponovitev davnega edenskega dejanja.

Ko pravimo civilizacija, se nazadnje pred nami izoblikuje pojem doma. Dom vključuje takšno duhovno in snovno oblikovanost kraja ali prostora, da človek v svoji enkratnosti z njim lahko vzpostavi naravno razmerje. V takem kraju ali prostoru ima človek občutek, da je doma. Da je lahko kak prostor dom, mora v njem, kakor pravi pesnik Yeats, vladati »obredje nedolžnosti«, kar pomeni, začetna kompatibilnost ali soobstojnost vseh reči. V prostoru, ki ga je človek sprejel za dom, obstaja vsezajemajoče počelo, ki naredi, da v njem najdejo svojo upravičenost vse bistvene človekove zadeve.

V evropski zgodovini je človeku tak dom postavilo krščanstvo. Duhovne in kulturne energije, ki so iz njega izhajale, so ustvarjale tak prostor, da so v njem obstajale vse prvine njegove enkratne narave, hkrati pa je vsaka od njih stopala v razsežnosti, ki so ji omogočile soobstajanje z drugimi. Seveda so tudi v krščanstvu med njimi nastajale napetosti in spori, a so se pod vplivom krščanskega kulturnega počela vedno znova vračale v izvorno ravnovesje. Vedno je bila možna vrnitev.

Eno od področij, s katerim lahko predočimo regulativni vpliv krščanstva, je narodnost – pripadanje kakemu narodu – ki je s svojimi duhovnimi, etičnimi, kulturnimi in političnimi dimenzijami eno od osnovnih določil modernega človeka. Kot osnovna sestavina njegove identitete, narodnost omogoča človeku biti v zgodovini, a ga hkrati, kot presežna sila, vleče stran od tega, kar je v svoji sredini. Narodnost je zaradi njenih nezavednih korenin vedno mogoče tudi izkoristiti.

V petdesetih letih preteklega stoletja se je v srednjeevropskih državah, ki so bile pod sovjetsko okupacijo, začel močan in organiziran odpor proti stalinističnemu komunizmu. V Nemški demokratični republiki je do upora prišlo junija 1953, na Poljskem in na Madžarskem pa jeseni 1956. Pozneje se je pojavilo vprašanje, zakaj upor ni izbruhnil istočasno tudi na Čehoslovaškem, ampak šele dobro desetletje pozneje. Zanimiv je odgovor, ki ga je dala francoska zgodovinarka Muriel Blaive v knjigi Manjkajoča destalinizacija. Prišla je do zaključka, da je Komunistična partija Čehoslovaške mogla izrabiti intenzivno narodno zavest Čehov, ki jo je postavila zgodovina tega naroda. Rodila se je v husitskih bojih sredi 15. stoletja, se krepila z naraščajočo liberalno miselnostjo 19. stoletja in z zamerami ob münchenski izdaji zapadnih zaveznikov septembra 1938. Spričo te zgodovine je narodna zavest zasedla tako odločilno mesto, da je mogla partija uspešno lansirati nacionalistično geslo »čehoslovaška pot v socializem« in tako pomiriti upornost ljudi. Poljska in madžarska partija take možnosti nista imeli.

Tudi slovenski liberalizem je s svojim izključevalnim poudarkom na narodnosti nazadnje pripeljal do odločitev, ki so dovolj jasno pokazale, da so ljudje, ki so se mu vdali, pozabili na vse, kar jih poleg nacionalnosti še postavlja za ljudi. Leta 1941 je prav pri liberalno nastrojenih množicah partiji uspelo s parolo o narodnoosvobodilnem boju. Nič jih potem ni premaknilo. Nobeni zločini, ki jih je partija uprizarjala, ljudi niso streznili. Nobene misli ni bilo v njih, ki bi jih opozorila, da gredo v pogubo. Zaman je bil boj dr. Antona Mahniča, ki se je v imenu krščanske uravnoteženosti – ki jo je potem v praksi obilo dokazoval s svojo politiko na Krku – bojeval proti podreditvi človeka principu, ki je bil eden od mnogih, a je s svojo silovitostjo grozil, da bo zatrl druge. Nič ni ljudi ganilo, ne skrb za duhovno, kulturno in politično svobodo, ne strah za civilno in gospodarsko samostojnost, ne zadeve prava in vere!

Figure 1. Zima odhaja Mirko Kambič

Nekaj podobnega se je zgodilo med vojno na Primorskem. Spričo zatiranja slovenskega jezika in slovenstva sploh s strani italijanskega fašizma, ki je zavzelo obseg genocida, se je občutek za narodno pripadnost pri ljudeh tako izostril, da so se, ko je partija med vojno tudi tam odela svoj revolucionarni načrt v plašč osvobodilnega boja, brez pomisleka pridružili in se tako bojevali proti enemu fašizmu za barve in v barvah drugega. Vemo, kako neoportuno je tako govoriti, a nekoč bodo vendar morali razložiti, zakaj so sprejeli scenarij te zavratne igre. Ta trenutek tu ne gre za to, a vseeno jih moramo spomniti nato na to, da smo Slovenci v osrednji Sloveniji dali dvajset tisoč življenj, da bi ohranili svobodo, za katero so se oni tako uspešno gnali, da nam je bila nazadnje vsem vzeta. Če človeka zadene nesreča, s tem še ni odvezan od upoštevanja, da ima razum. To je vse zelo res in vse zelo žalostno, a nas tu zanima predvsem naša tema: človek ostaja človek in deluje kot človek, če vse legitimne prvine njegove individualne in družbene biti ostajajo v naravnem sorazmerju in nobena ne izstopi in se polasti drugih. Velikost krščanstva je tudi v tem, da postavlja integralnega človeka.

Harmoničen nastop človeka, ki ga obvladuje krščanska misel, je ena stvar, druga pa je njegova človeška konzistentnost, ki je v tem, da se nobeno od njegovih prizadevanj duhovnih, kulturnih in političnih, ne razvije tako, da bi okrnila njegov človeški status.

Ustavimo se za trenutek pri tako človeški stvari, kot je usmiljenje. Krščansko usmiljenje je notranje dogajanje, hkrati pa tudi zunanja dejavnost. Popotnemu Samarijanu se ranjeni in zapuščeni človek ob poti »v srce zasmili«, hkrati pa že stopi z osliča, mu obveže rane in mu v krčmi plača oskrbo. Vsaka krščanska usmiljenost vključuje ti dve dejanji: dejanje srca in dejanje roke. A je to tudi vse. Zgodba o usmiljenem Samarijanu se, značilno, ne nadaljuje z meditacijo o nezadostnosti, nesrečnosti in bedi človeške ekzistence – z nekakšno tirado na temo svetobolja. Krščanstvo vzpodbuja k usmiljenju do konkretnega človeka v konkretni nesreči, a ne do človeka kot človeka. Nad človekom kot človekom vidi krščanstvo neskončne obljube.

Kaj se zgodi s človekom, ki ga ne vodi več krščanska misel, se vidi tudi v njegovem gledanjiu na vzgojo. Vsi vemo, kaj se je zgodilo 23. decembra lani pred diskoteko Lipa, kjer je množica mladostnikov do smrti pomendrala eno petnajstletno in dve sedemnajstletni dekleti. Nekaj dni za tem, je TV Slovenija priredila omizje, kjer so udeleženci povedali nekaj o dogodku – še več, kot ponavadi, pa o sebi. Izkazalo se je, da nimamo ljudi, ki bi državo konzistentno mislili in vodili. Ta oddaja nam je dala vedeti, kateri je tisti poglavitni problem, ki ne dovoljuje, da bi država delovala. To je kriza vodstva, ne samo vodstva na vrhu – prvenstveno to sploh ne – ampak odsotnost vodstvene miselnosti na vseh ravneh. A čeprav je to vprašanje, ki bi imelo posebno pravico, da dobi mesto v okviru, ki ga obravnavamo, mu tu ne bomo posvetili večje pozornosti.

Ustavili se bomo ob tem, kaj nam je oddaja povedala o vzgoji. Kaj lahko od nje danes pričakujemo. Za uvod nam je voditeljica Vida Petrovčič posredovala mnenje ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma, ki so ga bili vprašali, v čem vidi razlog za to, kar se je zgodilo: »Pomanjkanje vzgoje v našem šolskem sistemu, ki smo mu priča že desetletja.« To je bil ključni stavek večera, kar se je izrazilo v tem, da je predstavnica pedagoške vede, profesorica na Filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek, uporabila svoj nastop za polemiko s tem, brez dvoma krščanskim Šturmovim stavkom. Njen nastop bi se izplačalo objaviti v celoti, ker se iz njega vidi, kaj pomeni pajdeja, ena največjih besedi civilizacije, v očeh človeka, ki nastopa z avtoriteto stroke, kakor vidi samo sebe v postmoderni dobi.

V središču pogovora se je pojavilo vprašanje odgovornosti. Dr. Marjanovič je tu postavila dejstvo, da se mladostniki in mladostnice v tem obdobju pač »zabavajo«, odgovornost, ki jo pri tem prevzemajo zase in za druge, »pa še ni v celoti izoblikovana«. Konkretno se je izrazila takole: »Ker so bili tam prevladujoči mladostniki stari trinajst, štirinajst, petnajst let, je bilo njihovo predvidevanje, kaj se lahko zgodi, popolnoma drugačno, kot bi bilo pri starejših osebah.« Torej mladostniki niso bili odgovorni. Kaj pa drugi, ali je sploh bil kdo toliko odgovoren, da bi ga lahko imeli za krivega za nesrečo? Na izrecno inzistiranje voditeljice je profesorica odgovorila, da ni tistega, »ki bi bil sam po sebi odgovoren« in da »ne moremo s prstom pokazati na enega odgovornega, kot tudi ne na starše teh otrok, kot tudi ne na šolski sistem, kot tudi ne na vse tiste ostale udeležence, ki naj bi pomagali pri prerivanju.« Torej posameznega odgovornega ni bilo. Edina reč, ki bi lahko nosila odgovornost, je bil slučaj ali naključje, ampak to ne moremo imeti za odgovorno. Kaj pa starost, je vprašala voditeljica, pri kateri starosti starši odgovorno dovolijo otroku, da gre v diskoteko? Na to je dr. Marjanovič odgovorila, da s stališča »razvojne psihologije« take starosti ni, ker se odgovornost mladostnika razvija »skozi vrsto socialnih izkušenj in vlog, ki jih posamezniki sprejemajo. Razvija se postopoma, kar pomeni, da starši odgovarjajo samo do te mere, da omogočajo mladostniku in mladostnici, da si pridobi določene izkušnje. Ali si jih bo pridobil na najbolj primeren način ali ne, pa ne morejo odgovarjati. Starši s prepovedjo ne morejo doseči tega, da se ne bi, žal, tem istim mladostnikom dogodila enaka tragika čez dve, tri leta.«

Če to, kar je dr. Marjanovič povedala, malo premislimo, potem česa takega kot je vzgoja, sploh ni. To je nemalo čudno, če pomislimo, da je sporočilo prišlo od človeka, ki si služi kruh s poučevanjem mladih ljudi, kako je treba vzgajati druge mlade ljudi. To je približno tako, kakor da bi profesor na medicinski fakulteti govoril svojim slušateljem, da so se pač lotili področja, kjer se ne da nič narediti. Ljudje si bodo še naprej lomili kosti in dovoljevali, da se jim mašijo žile, in se izpostavljali ptičji gripi, ampak tu se ne da nič narediti – sploh pa ne obstaja noben ukrep, ki bi jih prepričal, da bi malo pazliveje živeli. Pri takem stanju stvari so starši v zelo nezavidljivem položaju. Njihova vloga je omejena na to, da »omogočajo mladostnikom in mladostnicam, da si pridobijo določene izkušnje. Ali si jih bodo pridobili na najbolj primeren način ali ne, pa ne morejo odgovarjati.« Njihova nemoč je res velika. Kako velika je možnost, da bo mlad človek v takem doživel karambol, ki ga bo zaznamoval za celo življenje, bomo razumeli, če razvijemo še drugo primero. Starokopitni in nepoboljšljivi starši še vedno pošiljajo mladostnike in mladostnice v šole za avtomobilske šoferje. Kako zmotno! Le kaj si domišljajo, da tako voluntaristično prestopajo meje svojih kompetenc?

Njihova stvar se konča s tem, da mladostnik dobi določene izkušnje: »Ali si jih bo pridobil na najbolj primeren način ali ne, pa ne morejo odgovarjati.« Njihova stvar je samo v tem, da mladostnik dobi avtomobil, in ko razbije enega, dobi še drugega. In tako dalje. In ko jih bo razbil deset, si bo mogoče že pridobil toliko izkušenj, da bo lahko vozil. Če bo še živ ali pa če avtomobila sploh ne bo potreboval, ker bo na vozičku. (Veliko mladih ljudi mora zaradi stvari, ki so se jim dogodile zato, ker so bili v celoti prepuščeni učnemu procesu, ki ga ni uravnavalo nič razen »razvojne psihologije«, celo življenje preživeti na invalidskem vozičku – v prenesenem pomenu besede. Najhujše pa doživljajo tisti, ki se učijo tako – ki si tako pridobivajo »določene izkušnje« – da kot Geisterfahrer – ne vem, ali v slovenščini že obstaja izraz za to – vozijo po napačni strani avtoceste. Veliko mladih ljudi v Sloveniji danes vozi po napačni strani avtoceste. Kakšne so posledice, lahko le v strahu domnevamo, ker šolski minister še ni ukazal, da stanje preiščejo in registrirajo.

Figure 2. Kažipot v pomlad Mirko Kambič

(Tu tudi ne morem, da ne bi omenil nekih spominov na precej davne dni. Pisec tega komentarja je svoje življenje preživel kot učitelj in med stvarmi, ki so tam prišle na vrsto, se posebno dobro spomni tega, kakšen preplah je vsakič, ko so učitelji v časopisu prebrali, da je kdo doktoriral na pedagogiki, zajel šolsko zbornico. Vedeli so, kaj to pomeni: da to pomeni, da bo nekaj spet padlo po njih – da bodo zaradi nekih novosti, ki jih je domislil novi pedagog, spet manj učitelji.)

Na koncu televizijske oddaje nas je dr. Marjanovič še enkrat zaposlila. Izpostavila je neko stališče, ki smo ga občutili kot razkorak z mislimi, ki jih je sicer razgrinjala pred nami. Ozrla se je na svet odraslih in se – samo po sebi upravičeno – razhudila nad tem »da odrasle osebe nočejo prevzeti odgovornosti«. Spomnila je na neko opazko, ki je padla med oddajo, da so ljudje iz območja diskoteke Lipa že večkrat opozarjali, »da je nekaj močno narobe«, pri tem pa vedno dodajali, naj »za božjo voljo ne pripovedujejo naprej, kdo jim je to povedal«. Zdelo se ji je »zelo nezrelo«, da se nekateri »znotraj socialnega prostora« tako vedejo. Zdi se, da gospa profesor ni pomislila – zelo se temu čudimo – na dve stvari: da se ljudje, prvič, celo življenje učimo in da se učni proces ne konča ob koncu mladostne dobe in da si pridobivamo »določene izkušnje« celo življenje; in, drugič, da smo komaj nedavno končali dolg zgodovinski učni proces, med katerim so ljudje sicer vedeli, da so nekatere reči »močno narobe«, a so že prav kmalu dobili dovolj izkušenj, da je treba o tem molčati. Da je treba o tem molčati, sicer bo tudi z njimi kaj »močno narobe«. Kot rečeno, prav čudili smo se, da tega učena vzgojiteljica ni opazila. Prav do konca smo upali, da bo nekaj tako očitnega kot je ta naša slovenska izkušnja, ki nam preprečuje, da bi postali pravi državljani, povzela z besedo in nam zagotovila, da bo svoj učiteljski čas investirala tudi v to, da bo pred mladimi – ki so, kot se reče, naša prihodnost – obračunala z žalostnimi posledicami tega petdesetletnega učnega procesa. A nič. Moramo pa reči, da se je uvodni Šturmov stavek, ki je ves čas visel izpisan na ozadju, na koncu prav zasvetil.

Figure 3. Butare Mirko Kambič

O krščanstvu je mogoče reči take in drugačne reči, a ob vsem in po vsem vedno ostane na mizi dejstvo, da je omogočilo tak način človekovega obstajanja, ki mu pravimo civilizacija. Da je moglo to doseči, je moralo najprej postaviti človeka v njegovi normalnosti. Del te normalnosti je, kot smo videli, tudi védenje ali prepričanje ali vera, da je človeka mogoče vzgojiti. Eden od nadaljnjih vidikov človekove normalnosti je tudi ta, da vidi razliko med velikimi in majhnimi rečmi, posebno pa to, da opazi, če je kaka stvar zelo velika.

Taka zelo velika stvar je bil čas, ki je tekel od 1941 do 1945 in potem, v nadaljevanju, še do leta 1990. Izkazalo se je, da je govorjenje o tem času, njegova kvaliteta, odvisno od tega, ali kdo vidi njegovo velikost ali ne. Če smo namreč zagledali njegovo velikost, tudi že vemo, kako zelo natančni in odgovorni moramo biti – in spoštljivi.

Eno od tez za razpravo Problemi slovenskega zgodovinopisja v 20. stoletju, ki jo je organiziral Institut za novejšo zgodovino v Ljubljani 26. oktobra 1999, je prispeval tudi zgodovinar dr. Peter Vodopivec. Nas bo zanimal samo en vidik: ali je avtorja dojmila velikost tega časa? Zdi se, da ne. Ena od njegovih trditev, ki meri v to smer, je naslednja: »Zato vsaj po mojem mnenju nikakor ni točno, kar se večkrat sliši celo iz naših zgodovinarskih vrst: da je treba slovensko zgodovino 20. stoletja napisati na novo.« Če bi ga prevzela – morda bi morali reči, presunila – velikost tega časa, tega ne bi tako postavil. Ne bi tako komplacentno govoril o Mikuževem Pregledu in ne bi aktivistično ponavljal trditve, da se je nova zgodovina začela pisati že v »osemdesetih letih«, ne bi odpravil tematike, ki je bila v tem času absolutno prepovedana z izrazom »neobvarovana in politično nezaželena vprašanja«. Dr. Peter Vodopivec morda pozna angleški izraz redeeming the time, a ne kaže, da bi videl vso njegovo zahtevnost: poklicati čas nazaj, ga znova v celoti razmisliti in tako odrešiti. Če te je velikost časa tako presunila, da si praviš, da ga moraš odrešiti, lahko to pomeni samo eno reč: da ga moraš razumeti. Odrešiti čas pomeni čas razumeti. To pa hkrati pomeni premagati neznansko razdaljo med vedeti in razumeti.

Druga Vodopivčeva trditev je različica prve: »Če se želimo resnično odpreti in odkrito soočiti s slovenskim življenjem v 20. stoletju, se moramo najprej osvoboditi bremena najrazličnejših sodobnih političnih pritiskov in z njimi občutka, da delamo neke vrste popravni izpit.« Z »občutkom, da delamo neke vrste popravni izpit«, je Vodopivec dovolj jasno povedal, na katere »politične pritiske« misli. Strinjamo se, da je ta »pritisk« strašen, a ni »političen« – to je denunciacija – ampak moralen.

Krščanstvo je že zdavnaj postalo svetovna vera, a vedno pogosteje govorimo o njem v zvezi z Evropo. Zdi se namreč, da vera, za katero imamo utemeljene razloge, da ji pravimo evropska, prav tu preživlja krizo. Podoba je, kakor da evropski ljudje krščanstva – morda tudi vere sploh, kakor nakazuje Ženja Leiler – ne potrebujejo več. Od nekod – v resnici izvor te miselnosti vseeno ni tako neznan – se je vanje vselila zavest, da si zadostujejo takšni, kakršni so po sebi, in da ne potrebujejo ničesar, kar bi jih presegalo. Taki odsotnosti nadnaravne odrešilne misli in nadnaravnih odrešilnih dejanj pravimo sekularizacija. Za Evropo torej velja, da je stopila na pot sekularizacije, a je to hkrati pot, ki je speljana po terenu, ki mu ne manjka nasprotij.

Na ta nasprotja je ponovno pokazal Jürgen Habermas v komaj izišli knjigi Med naturalizmom in religijo. Stanje, ki je nastalo, lahko povzamemo z vrsto njegovih trditev. Najprej: »V dobi od konca druge svetovne vojne je vse evropske dežele, z izjemo Poljske in Irske, zajel val sekularizacije, ki sovpada s procesom družbene modernizacije.« Združene države Amerike pa, nasprotno, kažejo drugačno sliko: »Za ZDA vse ankete kažejo, da zadnjih šest desetletij že tako razmeroma visok delež vernih in versko aktivnih državljanov ostaja konstanten.« K temu pisatelj pripominja: »Še važnejša pa je okoliščina, da današnja religiozna desnica v ZDA ni nobeno tradicionalistično gibanje. Prav dejstvo, da sprošča spontane prebudniške energije, povzroča pri sekularnih nasprotnikih onemoglo jezo.« (Str. 120/121) Na katero pot se je torej podala Evropa? Pisatelj pravi: »Zdi se, da države Evrope sedaj same hodijo naprej po poti, na katero so po ustavnih revolucijah poznega 18. stoletja stopile skupaj z Ameriko.« (Str. 121) Dvesto let po skupnem začetku je torej stanje naslednje: »V tem horizontu je razcepljenost Zapada pokazala, da je Evropa ostala izolirana od ostalega sveta. Svetovnozgodovinsko gledano, je okcidentalni racionalizem, ki ga je videl nastopiti Max Weber, postal zgolj neka posebna pot.«

Čeprav Habermas ostaja na ravni politike in družboslovja, se včasih dotika tudi momentov, ki zadevajo razmislek o evropskem duhovnem stanju. Iz njegove analize sledi na primer, da je evropska pot morda tudi slepa ulica. Da po njej ni mogoče naprej, izhaja (str. 147) iz dejstva, da sekularni naturalizem ne jemlje vrednosti samo religioznim stavkom, ampak tudi vsem stavkom, ki jih ni mogoče utemeljiti z izkustvenim opazovanjem in vzročnim razlaganjem, torej tudi moralnim, pravnim in drugim vrednostnim trditvam. Kar se bo v prihodnosti brez dvoma zahtevalo, bo ponovni razmislek o moderni – o »njenem sekularistično okostenelem in ekskluzivnem samorazumetju«.

Mi pa bi radi v nadaljevanju nakazali nekaj vprašanj v smeri raziskave, zakaj je prišlo do »revitalizacije religije ravno v ZDA, v deželi, v kateri se je dinamika modernizacije najuspešneje razvila« in zakaj je Evropa pred tristo ali štiristo leti stopila na neko pot – na katero pot? – ki jo je pripeljala do tja, kjer do te obnove ne more priti. Radi bi poskusili z neko razlago.

To kar dela Evropo različno od Amerike, je predvsem nastanek, razvoj in samoumevanje njenih intelektualcev. Ameriški intelektualec je moderen pojav, kakor je tudi evropski intelektualec moderen pojav. Toda evropski intelektualec ni sam od sebe, ampak ima predhodnika, v pomenu, v katerem ga ameriški nima. Moderni evropski intelektualec je končni štadij dolgega razvoja tistega izbranega stanu, katerega predstavniki so v krščanskem srednjem veku nosili ime kleriki – dobesedno izbrani ljudje – ne samo za opravljanje duhovniških dejanj, ampak tudi ljudje, ki znajo, ki vedo, ki so posebej izučeni za opravljanje zahtevnih opravil, ki jih neuki ljudje – laiki, dobesedno ljudje iz ljudstva – ne obvladujejo. Ko pa je z naraščanjem pomena, ki ga je z novim vekom vedno bolj pridobivala posvetna stran življenja, dobival vedno večji pomen tudi človek, ki se je na to življenje spoznal – človek misli, razuma, intelekta – človek, ki je deloval na področju, ki pretežno ni bilo kleriško, je prišlo do usodnega prestopa: intelektualec se ni zadovoljil z mestom, ki ga je tako legitimno imel, ampak je hotel biti, v nekem smislu, tudi klerik – lastnik in nadaljevalec dvojne dediščine nekdanjega klerika. Toda za razliko od nekdanjega duhovnika ali klerika, ki je bil bistveno vezan človek – vezan na začetna in ustanovna besedila vere, ki se ji je zapisal in ji služil – novi klerik – človek misli, razuma in intelekta – ni bil vezan na nič razen nase, na svoj razum in na svoj uvid. A ker je, kakor nekoč klerik, hotel tudi »prerokovati«, je prišlo do spora v celotni civilizaciji – »spor med starimi in modernimi«. Do tega spora je prišlo samo v Evropi, ne pa v Ameriki, ki te specifične zgodovine ni imela. Moderna Evropa ni bila iz sebe, ampak je imela za sabo antiko in krščanski srednji vek, Amerika tudi, a ji je, ker se je postavila v kolonialni ločenosti, deplacentiranost od zgodovine omogočila, da se je postavila na novih temeljih.

Sodobna Evropa pa je v odločilni meri odvisna od intelektualcev, od njihove geneze in njihovega samorazumetja. Tudi Evropa je seveda zgodba o »prestolih in gospodstvih«, a je hkrati, bolj kot katerikoli drug del Zemlje, zgodba misli, ki jo oblikuje. Da o usodi Evrope odločata misel in duh, je tako danes kot je bilo nekoč, razlog njene slave – če se le ve, komu pripada, da prerokuje in komu pripada, da misli. Kaj pa se zgodi, če tisti, ki bi morali misliti, začnejo »prerokovati«, obilno dokazuje naše »tragično stoletje, ki je videlo mnogo milijonov nedolžnih življenj, ki so bila žrtvovana v miselnih izumih, ki so hoteli izboljšati usodo človeštva«. (Paul Johnson, Intellectuals, Phoenix 2005)

K sreči – ali pa tudi na žalost – v Sloveniji ne bi bili v zadregi, če bi želeli izpostaviti ilustrativen primer za to, v kakšni vlogi in s kakšnimi prerogativi opremljen se vidi moderni intelektualec. Za tak primer je poskrbel akademik dr. Tine Hribar v Delovi sobotni prilogi 11. februarja. Kot že nekajkrat, se je pred nami pojavil v izdaji, ki ga kaže v osnovni dvojnosti: na eni strani se podreja ukazom misli, ki so v njem, na drugi strani pa ne more, da se ne bi predajal vzgonu po »prerokovanju«, ki je tudi v njem. Tako je pred nas spet stopil kot intelektualec in kot klerik (v izvornem pomenu te besede). Dvojen je tudi njegov odnos do institucij duhovnega okolja: akademos je njegova ustanova, zato ga, kljub pomanjkljivostim, ki so v njem, sprejema, Cerkev pa ni njegova institucija, ampak nekakšna konkurenca – ker je dr. Tine Hribar mlajši kot Cerkev, bi morali pravzaprav reči, da je on njena konkurenca – zato jo opremi s hudimi sumi. Ti so toliko težji, ker so v njem ambicije izrekovalca. To se vidi iz tega, kako so postavljene njegove besede: dokončno, sentenčno, apodiktično. Ravno odsotnost skepse – pravzaprav že rezerviranosti, kot intelektualne akademske igre – kaže na njegov kleriški instinkt.

Očitno je, da dr. Hribar s Cerkvijo ne ravna kot s predmetom raziskave, ampak kot z nasprotnico. Iz načina, kako to dela, izhaja, da tak njegov odnos ni posledica, za katero bi stal kak vzrok, splošen ali konkreten, ampak nekaj začetnega. Samo v ničemer osnovana začetnost lahko tudi razloži silovitost njegovega napada. Če bi bilo tisto, kar Cerkev nosi, res »last in oblast«, potem je v moralnem smislu sploh ne bi bilo. Na izpraznjeno mesto bi potem stopil intelektualec – klerik in začel funkcionirati. Nastala bi tako nova družba, »brez Boga«, a »božja«, tako kakor jo je tentativno prognozirala Ženja Leiler.

Tine Hribar najprej pravi, da je Cerkev »desetletja in stoletja postavljala religijo nad narod«. To je začetna formulacija, prava beseda, ki je »klerikalizem«, še sledi. A najprej nekaj o »postavljanju religije nad narod«. S to trditvijo je Hribar zašel v rahle težave. Stvar se zdi namreč ta, da je formativno načelo vedno nad tistim, kar želi formirati. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi moglo opravljati svoje naloge. Zdravilska veda je nad učenci, ki hodijo v šolo za zdravilstvo. Če je Cerkev hotela preko religije narod vzgojiti, ni mogla, da ne bi iz religije izhajala in jo tako v nekem smislu »postavljala nad narod«. Počela je to zato, da je mogla doseči, da so vzgojene energije religije prešle na narod in ga vzgojile in opremile za življenje. Tudi boljševiška Partija je svojo ideologijo »postavljala nad narod«, a zanjo dr. Hribar ne more reči, kakor je na nekem mestu citiranega spisa z nekoliko stisnjenimi zobmi priznal Cerkvi, da je »veliko naredila za vzgojo naroda«. Da je Cerkev mogla počenjati to reč – postavljati religijo nad narod – »stoletja«, Partiji pa je že po nekaj »desetletjih« bilo zaukazano, da zapusti oder (kar bi dr. Hribar moral nekoliko bolje vedeti, kot mi), izhaja iz tega, da je religija nekaj naravnega, Partija pa nekaj umetnega, iz »preroških« moči intelektualca – klerika postavljenega.

A prava beseda je, kot smo rekli, »klerikalizem«. S to besedo pa smo že prestopili meje misli in stopili v prostor politike. Ko so stvari v Sloveniji po letu 90 začele dajati znake, da se utegnejo normalizirati, so se neki ljudje ustrašili. Kateri ljudje? Dr. Hribar je nedoločen in skrivnosten: »ljudje iz Demosa«. Kateri ljudje iz Demosa bi to utegnili biti, natanko tudi ne vemo, a nam je dr. Hribar pustil neke sledi, ki kažejo v določeno smer. Pravi namreč da so »neki ljudje v Demosu začeli opozarjati na prebujanje klerikalizma in leta 1992 preventivno izročili oblast liberalnim demokratom«. To gesto, lastno suverenu, dr. Hribar potem še eksplicira: »Niso je osvojili na volitvah, predali smo jim jo ljudje iz Demosa.« V Demosu je bila torej neka skupina, ki je imela to v sebi, da je svojevoljno – na način klike – posegla v demokratski proces. To pa so mogli imeti v sebi samo tisti »ljudje iz Demosa«, ki jim je ob strani stala izučenost, ki so si jo pridobili v dolgih letih prebivanja v Partiji. Nekoliko torej vemo, kdo so bili ljudje, ki so preprečili demokratično dozorevanje tranzicijskega procesa – ki ni imel drugega namena kot je restavracija demokracije in človekovih pravic.

Figure 4. Butare Mirko Kambič

Kdo so ti »ljudje iz Demosa« bili, sledi tudi iz jezika, ki se tu oglaša: da je v 90-ih letih v Sloveniji šlo za »duhovno nadoblast«, za to, kdo bo zavzel izpraznjeno mesto Partije«, za »kulturni boj«, za prebujanje klerikalizma«. So pa še pomembnejše reči, o katerih moramo nujno spregovoriti. Znano je, da je leta 1990 Demos zmagal z zelo pičlo večino. Ko ne bi bilo katoličanov, ki so zaradi svojega specifičnega položaja v totalitarizmu, bistveno pripomogli k zmagi Demosa, te zmage ne bi bilo. Državni udar, ki so ga izvedli »ljudje iz Demosa«, torej ni bil samo protiustaven – leta 1992 smo Slovenci že imeli ustavo – ampak tudi umazana politična intriga. Kadar premišljam o tedanjih razmerah in o neki slovenski dolini, se z ganjenostjo spomnim treh preprostih kmetov, katoliških ljudi, ki so sami od sebe hodili od hiše do hiše in vzpodbujali ljudi, naj volijo Demos. Bolje je, da ne vedo, kako so z njihovim trudom ravnali »neki ljudje iz Demosa«.

Kako malo dr. Hribar razume, kaj je Cerkev, izhaja tudi iz tega, da jo enači s Partijo. Moment, s katerim izpelje enačitev, je pojem »Gospodarja«: pravi, da v sedanjosti ne obstaja več nevarnost »klerikalizma«, ker ljudje »niso več pripravljeni zamenjati enega Gospodarja z drugim, Cerkve s Partijo«. (Najbrž je gospod akademik hotel reči »Partije s Cerkvijo, ampak ker slutimo, v kakšnem razpoloženju je bil, mu ta lapsus oprostimo.) Vseeno pa je, spričo zgodovine, kakršna je bila, tako o Cerkvi govoriti na parketu, po katerem plešejo intelektualci, nedovoljeno. Takšno pomanjkanje bontona, takšno odpoved osnovni vzgojenosti, moremo razumeti samo z upoštevanjem sindroma evropskega intelektualca, ki mu ni priznan status klerika in v njegovem »razvidu del in nalog« ni »prerokovanja«.

Med Cerkvijo in partijo – ali pa med katoličani in boljševiki – je izključujoče razmerje. Ko bi gospodu akademiku ideologija dovolila, da bi se bolj izročal vrednostnemu ambientu navadnega jezika, bi to že od vsega začetka vedel. Med dvema stavkoma: »Želim, da bi Slovenija imela Katoliško cerkev, ki bi iskreno uveljavljala načela svoje duhovne, moralne in kulturne konstitucije« in stavkom: »Želim, da bi Slovenija imela boljševiško komunistično Partijo, ki bi iskreno uveljavljala načela svoje duhovne, moralne in kulturne konstitucije«, je razlika ta, da je danes enega mogoče izreči drugega pa ne – drugega pa absolutno ne.

Figure 5. Cvetna nedelja na deželi Mirko Kambič

Dr. Tine Hribar pravi tudi (Delo, 11. februar), da se »Evropa ni uspela vzpostaviti kot samostojna svetovna sila«. Razlog za to nesposobnost vidi v tem, da se ni politično konsolidirala: da ni sprejela evropske ustavne pogodbe in da ni oblikovala Združenih držav Evrope. Kaj pa misli s svojim obžalovanjem, da Evropa ni začela z »drugo renesanso«, pa ni jasno. Lahko bi Hribar s tem mislil duhovno konsolidacijo v smislu »vrednot svetovnega etosa«, ki so lastne »tudi krščanstvu«. A so te povezave skrajno negotove, ker Tine Hribar zavrača »klerikalno nasilje pri njihovem uveljavljanju«. Ker pa se zdi, da je Cerkev v Hribarjevih očeh takšna, kakršna se je v civilizaciji oblikovala, že po sebi »klerikalna«, ji posebne vloge pri konsolidaciji ne pripisuje. Vsa teža obnovitvenega napora bo zato na ramah vrhovnega duhovnega agenta civilizacije: intelektualca – klerika. (Iz pojmovne stiske, v katero se je zamotal, bi se lahko rešil tako, da bi razločil – s temeljitim premislekom – silo od nasilja. V tem primeru bi se izza »klerikalizma«, ki so mu nadeli ideološko masko, pokazalo nekaj, kar bi utegnilo biti sprejemljivo tudi zanj.)

Evropa je v krizi. Politična faktura te krize se kaže v uničujočih stanjih, v katera se je Evropa zapletla, a jih sama ni mogla rešiti. To je bila prva svetovna vojna, zlasti pa druga svetovna vojna s tremi totalitarizmi, ki so smrtno ogrozili civilizacijo. V obeh primerih je zagatni položaj morala reševati ameriška intervencija. Torej nekdo od zunaj. Zapletla se je tudi v duhovno krizo. Kakor pravi papež Benedikt XVI. v besedilu Evropa in njena nasprotja (First Things, januar 2006), ki bo še letos izšlo v knjigi njegovih esejev Brez korenin, je sekularna država, proizvod moderne evropske politične kulture, prekinila zvezo z Bogom, tako da je zavrgla božje jamstvo in legitimnost. Javno življenje je postalo področje zgolj razuma. Religija in vera v Boga sta bili potisnjeni v domeno čustev. »Bog in njegova volja sta prenehali biti relevantni za javno življenje.« Pojavila se je nova shizma: med vero in nevero teče meja – duhovni limes, podoben tistemu, ki je bil ob koncu antike zgrajen med civilizacijo in barbarstvom.

Figure 6. Cvetna nedelja v mestu Mirko Kambič

Kar mora Evropa storiti, je samosprejetje. Evropa mora sprejeti samo sebe. Ko gre za Biblijo, Koran in Islam, je vse to sveto. »Toda ko pride do Jezusa Kristusa, do tega, kar je kristjanom sveto, je nenadoma najvišje dobro svoboda govora.« Papež se sprašuje: »Ali obstaja evropska identiteta, ki ima prihodnost in na katero lahko stavimo iz polnega srca?« Ta indentiteta, odgovarja, je dostojanstvo človekovih vrednot, ki so pred vsako jurisdikcijo.« Obstoj vrednot, ki jih noben ne more spremeniti, je resnično jamstvo človekove svobode in človekove veličine. V tem dejstvu vidi krščanska vera skrivnost Stvarnika in pogoj človeka, ki je bil narejen po božji podobi.«

Prostora, ki je v reviji odmerjen za aktualni kulturnopolitični komentar, počasi zmanjkuje. V njem smo sledili kulturnemu impulzu, ki nas je končno pripeljal do spoznanja, da je dosedanja zgodovina tako tekla, da je danes krščanstvo prvo evropsko vprašanje. To vprašanje je zato tako važno, ker se za Evropo, če bo ostala krščanska, nekoliko ve, kaj bo, če pa ne bo več krščanska, tega sploh ne vemo. Zato bi to vprašanje morali vsi, ki se jih je dotaknila »hevristika strahu«, o kateri je govoril Jonas, sprejeti tako, kakor da bi ga zagledali »v svežini prvega jutra«. Tisti pa, ki ne mislijo tako, pa naj nam vsaj povedo, pred katera vrata naj položimo pritožna pisma, ko se bomo zavedli, da ne moremo več živeti.

2.1.1.

Ob zadnji izgubi spomina prof. dr. Ljuba Bavcona, ki je nedavno v svojem članku »Revizija druge svetovne vojne« v SP Dela popolnoma zamolčal, da so Slovenijo med drugo svetovno vojno poleg treh fašističnih okupatorjev napadli tudi komunistični revolucionarji, kar je danes splošno znano in priznano, se spominjam, kako sem sam doživljal takratne dogodke v mojem rostnem kraju na Blokah.

Ob vstopu Jugoslavije v drugo svetovno vojno sem bil dijak prvega razreda Državne klasične gimnazije v Ljubljani, katere ravnatelj je bil profesor Marko Bajuk, naš razrednik pa profesor klasične filologije Ernest Tomc, moj bloški rojak. Zadnje dni marca 1941, ko smo bližnjo vojno že čutili, so nam predčasno izdali letna spričevala in šolo zaprli. Zato sva z bratom Stankom, ki je bil dijak četrtega razreda iste gimnazije, zapustila teto Urško, pri kateri sva v Ljubljani živela, in se z vlakom odpeljala na Rakek, nato z avtobusom do Bloške police, naprej pa v sončnem dopoldnevu peš čez gmajne proti domači vasi.

Potem sva dneve preživljala doma na Hudem vrhu s starši in mlajšimi brati in sestrama. Večjega dela na polju še ni bilo, šolskih obveznosti nobenih, zato bi bilo kar veselo in prijetno, če ne bi nad vsemi visel strah pred grozečo vojno. Tiste dni se je ta strah uresničeval v obveznosti vsake družine, da si takoj zgradi podzemno zaklonišče, kamor bi se zatekla pred bombami ali granatami, ki bi nas zaradi bližine italijanske meje lahko hitro dosegle. Pravo nasilje pa je Bloke pretreslo še pred prihodom okupatorjev. Jugoslovanska vojska je že razpadala in neka srbska obmejna enota se je umikala čez naše kraje. Ti vojaki so bili zelo nasilni, iskali so vojaške ubežnike in ustrahovali Bločane. Na Runarskem so v soboto 12. aprila ustrelili triindvajsetletnega Janeza Škrbca iz Topola, ki se je vračal iz vojske. To je bila prva bloška žrtev druge svetovne vojne, še preden so prišli Italijani.

Razsulo se je nadaljevalo s plenjenjem vojaških objektov. Ljudje so z vozili odvažali nabrano blago iz kasarne v Velikih Blokah, vreče moke, testenin in drugih živil, vojaška oblačila in čevlje, odeje in drugo. Z bratom sva odšla v gozdove, kjer so bila vojaška taborišča in iskala orožje in drugo vojaško opremo. Našla nisva ničesar takega, domov sva prinesla samo zvitek strešne lepenke. Oče pa je kot drugi kmetje šel iskat par volov, ki jih je jugoslovanska vojska mobilizirala. Oba vola je našel na Dobrovi pri Ljubljani in ju prignal domov še pred prihodom Italijanov. Zdelo se nam je kar neverjetno, da jih je v takšni zmedi našel tako hitro in tako daleč.

Potem smo čakali, kaj se bo zgodilo, ker nismo imeli pravih vesti. Na velikonočni ponedeljek popoldne so možje in fantje pri lipah na koncu našega vrta streljali z vojaškimi puškami, otroci pa smo radovedno gledali. Tedaj smo zagledali, kako po cesti, oddaljeni dobrih sedemsto metrov, od Nove vasi proti vzhodu peljejo prvi italijanski vojaški tovornjaki. Fantje so proti njim sprožili nekaj strelov. Tovornjaki so se takoj ustavili prav na razpotju, kjer se cesta na desno usmeri proti Studencu in naprej proti Loškemu potoku in na levo proti Sodražici. Italijani so poskakali s tovornjakov, se pod cesto razvrstili v strelce, nekaj časa ležali in opazovali. Ker strelov ni bilo več, so se vrnili na vozila in odpeljali naprej.

Iz radovednosti sem se po tem dogodku zapeljal s kolesom proti Topolu in čez Studenec in približno na istem mestu, ob peskokopu pod Studencem, srečal drugo kolono vojaških tovornjakov in tako prvič od blizu videl okupatorje. Še istega dne, pozno popoldne so se prvi Italijani prikazali tudi pod našo vasjo in prav pod lipami, kjer smo popoldne streljali, so postavili šotor. Bila je majhna skupina z enim oficirjem. Fantiči smo se jim približali, jaz sem na glavi imel oficirsko kapo. Italijani so nam nekaj govorili in klicali »grappa«. Mi nismo nič razumeli, pozneje pa mi je oče razložil, da so hoteli žganje.

Kmalu sva z bratom odšla nazaj v Ljubljano, ker sva dobila obvestilo, da se bo 3. maja nadaljeval pouk na gimnaziji. Vrniti smo morali predčasna spričevala, še slaba dva meseca hoditi v šolo, v kateri se ni še nič spremenilo, ob koncu šolskega leta pa smo dobili že dvojezična letna spričevala. Do vsebinskih sprememb – italijanski jezik namesto srbohrvaškega, italijanska zgodovina in zemljepis – je prišlo šele jeseni z novim šolskim letom, vendar so pouk še naprej vodili slovenski profesorji v slovenskem jeziku razen italijanščine, ki jo je poučeval italijanski profesor v svojem jeziku. Večja sprememba pa je bila pri šolskih prostorih. Stavbo klasične gimnazije so zasedli italijanski karabinjerji, mi pa smo se selili najprej k uršulinkam, nato na Rakovnik in potem zopet v še nedokončano stavbo gimnazije na Šubičevi ulici.

Med počitnicami poleti 1941 sva z bratom živela doma na Blokah. Čeprav smo bili pod tujo italijansko oblastjo, se kaj posebnega ni dogajalo. Kljub okupaciji je tedaj bilo moje zadnje mirno poletje in brezskrbne počitnice. Na občini je ostal domači župan in domači uradniki, prišli pa so italijanski karabinjerji, vendar so poleg njih ostali tudi naši orožniki v svojih uniformah. Vsi javni napisi pa so postali dvojezični. Drugače pa na zunaj ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe. Kasneje so županu dodali italijanskega komisarja, ki pa je znal tudi slovensko. Vojaške oblasti ali vojaških posegov v prvem letu okupacije nismo čutili. V kasarni v Velikih Blokah je sicer bilo mnogo vojakov, vendar smo jih prebivalci po vaseh čutili samo po tem, da so ob nedeljah popoldne prihajali v vas in kupovali jajca, maslo, spraševali po žganju in podobno.

Bločani že od nekdaj, še iz avstrijskih časov niso marali Italijanov. Sprejemali jih niso ravno s sovraštvom, ampak bolj z zaničevanjem. Imeli so jih za manj vredne tujce, iz katerih so se predvsem norčevali. Stike z Italijani so iskali in se jim prilizovali samo nekateri gostilničarji, trgovci, učitelji in večji obrtniki, kmetje pa so se jim rajši izognili. Večjih napetosti pa v začetku še ni bilo. Stvari so se počasi in komaj opazno spremenile konec avgusta in septembra, ko so po vaseh začeli zbirati pomoč za »štajerske begunce«, kot so govorili. Kasneje se je to spremenilo v pomoč »četnikom«, kot so ljudje imenovali oborožene neznance in meseca oktobra smo že slišali posamezne strele iz gozdov. Nato je prišlo do znanega napada v sosednjem Ložu in v Bezuljaku, po katerih so Italijani začeli z orožjem strahovati tudi po bloških vaseh.

Prve sestanke za zbiranje pomoči je v naši hiši javno sklical moj oče, ki je bil občinski odbornik iz naše vasi. Zbirali so zlasti obleko in hrano, kasneje pa tudi nekaj orožja. Nekega zgodnjega jesenskega dne sva z očetom v bližnjem gozdičku pripravljala drva za zimo. V zelenju pod stezo sem našel kose strganega papirja. Ko sva kose sestavila, sva videla, da gre za nekaj proti okupatorjem. Bil je ciklostiran Slovenski poročevalec na dveh straneh, če se prav spomnim deveta številka drugega letnika. Takrat smo prvič zvedeli za t.i. Osvobodilno fronto in za organiziran boj proti okupatorju. To nas je vse navdušilo in na Italijane smo od tedaj gledali še bolj zviška.

Figure 7. Bloški svet pozimi

Že meseca novembra pa je oče začel opuščati svojo podporno dejavnost in je doma nekam zaskrbljeno govoril, da gre za nekaj čudnega, nejasnega, da ne ve, kako naprej. Dogodke je spremljal zelo zavzeto in hodil je poslušat radio, takrat je bilo to še dovoljeno. Še pred božičem je doma povedal, da se s tem ne bo več ukvarjal, ker zadaj vse vodijo komunisti, ki hočejo napraviti revolucijo in jim je boj proti Italijanom samo priročen izgovor. Njegov izstop iz organizirane podpore ilegalcem pa sploh ni bil več potreben, ker so ga neznanci, ki so skrivaj prihajali iz Ljubljane, že sami izločili. Najprej so za sklicevanje sestankov določili druge ljudi, kasneje pa ga na te sestanke tudi niso več vabili kot tudi ne nekaterih drugih vaščanov. Že pozimi je postalo očitno, da gre za izključitev bolj razgledanih in zavednih katoličanov. Začelo se je surovo ideološko izključevanje in delitev na prave in neprave, na naše in one »druge«, ki so kmalu postali »nasprotniki«, potem »belogardisti« in nazadnje kar »izdajalci«. Od 24 kmečkih gospodarjev in dveh bajtarjev se jih je – kot se je kasneje pokazalo – devet opredelilo za OF, dvanajst se OF očitno ni hotelo pridružiti, pet pa jih je bilo pri odklanjanju OF manj odločnih. Seveda se niso v vseh družinah vsi enako odločili in so se tudi družine razbile.

Do pomladi 1942 partizanov v vasi nismo videli. Pač pa so Italijani že sredi februarja 1942 izvršili prve aretacije. Pobrali so devet gospodarjev in fantov ter jih odpeljali v internacijo. Izdala sta jih dva brata, ki sta z njimi sodelovala pri skrivnem delovanju, čeprav se je eden že pred vojno zdravil v umobolnici in ni bil pri pravi pameti. Proti koncu vojne so partizani oba ubili. Takrat pa so razširjali govorice, da so za izdajo »rdečih« krivi »beli« sovaščani, kar je idejno in politično delitev močno pospešilo in poglobilo. Razdvojenost v mišljenju se je spreminjala v medsebojno sovraštvo, ki so ga »rdeči« spremljali z vedno hujšimi grožnjami. V vas se je priplazil strah, dotlej neznan in mučen občutek negotovosti. Podobno se je dogajalo v drugih vaseh bloške planote.

Huda zima z velikim snegom se je končno poslovila in v vas so začeli vse pogosteje prihajati partizani. Ne podnevi, podnevi so še vedno nemoteno prihajali in gospodarili Italijani. Partizani so prihajali ponoči. Domači aktivisti, terenci, so jim pokazali hiše »belih« in ropanje se je lahko začelo. Do polnoči so navadno že končali, pobrali so, kar so hoteli, in odšli v temo, da bi še pred dnevom prišli do svojih skrivališč. Poveljniki so se med »akcijo« zadrževali na pogovorih v zatemnjenih hišah terencev, kjer so jih izdajale prižgane cigarete.

Naša hiša je bila med najbolj obiskanimi. Nič ni pomagalo, da sta starša na mali gorski kmetiji morala sama preživljati devet mladoletnih otrok, dva tudi na šolanju v Ljubljani. »Belogardisti« so, poberi jim vse, se je glasil ukaz »borcev proti okupatorju«. Oče je vse dokaj zadržano prenašal celo takrat, ko so mu večkrat vzeli kaj od živine. Vedel je, da bi odpor stvari samo poslabšal in ga lahko stal tudi življenje. Nekoč, ko so mu domači partizani – njegovi znanci vzeli manjši kos usnja, ki ga je skrbno hranil za podplate otroških čevljev za zimo, pa je izgubil živce in malo je manjkalo, da ni izgubil tudi življenja. Zločinska brezčutnost osvoboditeljev ga je tako razburila, da je zagrabil gnojne vile in se z njimi zapodil nad roparje. Partizan je že dvignil brzostrelko proti njemu, vendar je vmes skočila moja mati in očeta pomirila. Roparji pa so odnesli, kar so se namenili.

V vrsti številnih »osvobodilnih« akcij proti naši družini, velja posebej omeniti tudi tisto, ki so jo partizani junaško izvedli po požaru, v katerem je pogorela vsa vas in tudi vsa naša poslopja. Rešili so samo prašiče in živino, en voz in svoja življenja. Partizani h gašenju požara in reševanju niso pritekli in tudi drugače pogorelcem niso pomagali. Tretji dan po požaru, ko je po malem še gorelo in se kadilo iz ruševin, pa so prišli in pri nas vzeli par rešenih volov in jih vpregli v voz. Nanj so iz kleti naložili zadnji krompir, ki je bil pripravljen za spomladansko sajenje, zaklanega prašiča in vzeli še rešen lonec masti in tudi hleb kruha, ki so ga pogorelcem dali darovalci iz sosednje vasi. Nesrečni družini z devetimi mladoletnimi otroki so s še vročega pogorišča odpeljali še zadnje stvari. Ni čudno, da jim je oče od tedaj naprej rekel samo še rdeči tolovaji.

Jeseni 1941 smo slišali za prve partizanske umore. Že 26. novembra so na Uncu ubili 50-letnega delavca Andreja Maleca. Slab mesec kasneje je še bolj odmeval umor 17-letnega dijaka Marjana Pregeljca, ki so ga partizani ubili prav za božič, 23. decembra v Begunjah. Spomladi so se partizanski umori v naši okolici kar vrstili. Doma v Iga vasi so 16. marca ubili 59–letnega Franca in 21-letno Alojzijo Zigmund, 11. aprila pa nad Poljanami 43-letnega Antona Mastnika iz Babnega polja. Strah se je spremenil v grozo konec aprila 1942, ko so 23. aprila zvečer v domači hiši umorili 42-letnega Antona Tekavca, kmeta v Tavžljah in vidovskega župana, pri Sv. Vidu 38-letnega Franca Strleta, občinskega tajnika, in na Osredku 43-letnega kmeta Valentina Strleta. Ta podvig je izvršil Stane Semič-Daki in njegova leteča morilska patrulja s 16 mojstri smrti, ki je bila za te in druge osvobodilne akcije takoj nagrajena in 29. aprila preurejena v samostojno »Proletarsko udarno četo« s 46 »borci« in podrejena neposredno štabu »III.. grupe odredov«, ki je bil ustanovljen sredi aprila 1942. Osvobajanje se je lahko hitro in še bolj učinkovito nadaljevalo: že 6. maja je v Mokrecu, sedežu partizanske morilske čete, »padel« 21-letni delavec Peter Modic s Hribarjevega na Blokah, 21. maja je bila v Koščakah ubita 14-letna Marija Cej, 25. maja neznano kje 27-letni uslužbenec Ladislav Hribar z Bloške police in 28. maja 26-letni kmečki sin Janez Nanut doma v Podcerkvi v Loški dolini.

Meseca junija in julija 1942 se je partizanski revolucionarni teror nad neoboroženimi Slovenci skokovito povečeval. Do konca maja so na Blokah in v štirih sosednih občinah zahodno od Blok, to je na območju Cerknice partizani ubili najmanj dvanajst žrtev. Meseca junija in julija so na tem področju umorili še 53 neoboroženih civilistov – domačinov, poprečno skoraj vsak dan enega. Skupaj so torej na tem ozemlju, na katerem so po hribovskih kmetijah živele revne kmečke družine, do konca julija 1942 partizani umorili najmanj 65 Slovencev, med temi 22 deklet in žena (v starosti od 14 do 57 let) oziroma 16 mladoletnih oseb. Vse te žrtve so dokumentirano navedene v gradivu cerkniške občinske komisije, ki je v začetku devetdesetih let raziskovala medvojne in povojne poboje, in v knjigi zgodovinarja Staneta Okoliša: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996. Podobno je bilo z žrtvami partizanov v občinah na vzhodni strani Blok. Tudi vesti o teh žrtvah so med nami sejale strah, grozo in obup.

Najbolj znana morišča v prvi fazi komunističnega terorja so v naši okolici bila Krimska jama, Mihčevo brezno, brezno Kozlovka, Komačeva jama, jama pri Poljanah in Mačkovec, kjer je taborila Dakijeva leteča četa. Razen te specialne morilske enote so na tem območju delovali partizani iz taborišča Kožljek, kjer se je že julija 1941 zbirala »Borovniška četa«, od oktobra 1941 je na tem območju deloval »Krimski bataljon«, ki je s 150 možmi tedaj bil najmočnejša partizanska enota, decembra 1941 je bila ustanovljena »Kožlješka četa«, januarja 1942 pa 3. partizanski bataljon »Ljube Šercerja« z zloglasnim komandantom Milošem Zidanškom in še bolj zloglasnim političnim komisarjem Dušanom Pirjevcem-Ahacem na čelu. Konec aprila 1942 je bil poleg osamosvojitve Dakijeve ubijalske proletarske čete iz enot bataljona »Ljube Šercerja« ustanovljen »Notranjski partizanski odred«, iz tega pa junija 1942, v času najhujših umorov »Krimski odred«. Znana je bila tudi »Rakovska četa«. Poveljnik raznih enot v tem času je bil Bojan Polak-Stjenka, po vojni poveljnik divizije KNOJ, ki je sodelovala pri povojnih pobojih, zloglasni politični komisar pa »Fric Novak«. Za delovanje teh enot je bilo od februarja 1942 odgovorno partizansko »Poveljstvo za Ljubljanso pokrajino« s komandantom Ivanom Jakičem-Jerinom, politični komisar tega poveljstva pa je bil dr. Aleš Bebler-Primož, od 4. aprila 1942 naprej pa »III. grupa odredov«, kateri je do sredine julija poveljeval Mirko Bračič-Miran Bradač z namestnikom Ivanom Jakičem-Jerinom, naprej pa Bojan Polak-Stjenka, njeni politični komisarji pa so bili dr. Aleš Bebler-Primož do sredine maja, Ante Novak do 13. julija, naprej pa Polde Maček-Borut Zadvorc.

Partizani svojih žrtev niso samo umorili, ampak so jih navadno pred smrtjo tudi mučili, mnoge so v jame in brezna vrgli še žive. Še pred nekaj leti je ostareli notranjski partizan pripovedoval, kako so v Krimski jami umorili tri mlada dekleta. Po mučenju so jih najprej onečastili, nato so jim zavezali oči in jih privedli pred brezno. Tam so jim naročili, da morajo iti še petnajst korakov naravnost naprej, nato si smejo sneti obvezo z oči in oditi domov. Po nekaj korakih so padle v brezno. Partizan se je nato hvalil: »Babe so v jami še tri dni javkale!«

Figure 8. Moj oče

Med temi junaškimi akcijami »osvobodilne vojske« so italijanski fašisti imeli popoln mir. Razen ponesrečenega in skrajno škodljivega napada na Lož in Bezuljak, po katerem so Italijani pobili skoraj vse napadalce in divjali z zločinskimi represalijami proti civilnemu prebivalstvu, se partizani fašistov niso resno lotili. V prvih petnajstih mesecih okupacije do konca julija 1942, ko so partizani na cerkniškem področju grozovito umorili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, je na tem področju zanesljivo padlo le devet italijanskih vojakov. Kričeče in srhljivo razmerje!

Tudi Italijani niso delali težav partizanom. Le zakaj bi jih, saj so partizani s pobijanjem Slovencev opravljali tudi njim koristno delo. Zato so se ponoči umaknili v svoje kasarne in domačega ljudstva niso varovali pred razbojniki iz gozda, kot je bila njihova dolžnost. Partizani pa so se podnevi umaknili v bolj odročne kraje in gozdove, da ne bi delali težav tujim gostom. Včasih pa so posamezniki bili premalo pazljivi in je prišlo do nehotenih srečanj, ki so sožitje obeh zločinskih strani zmotile. Tako sta se 25. marca 1942 dva partizana sredi Ravnika nepričakovano srečala z dvema italijanskima vojakoma. Navadno so takšen zaplet rešili tako, da so se neposrednemu srečanju izognili vsak na svojo stran in šli naprej, kot da se niso videli. Ob tej priliki pa ni bilo časa za premislek, skoraj istočasno sta počila dva strela in na vsaki strani je eden obležal in drugi pobegnil. Čez kratek čas so iz kasarn v Velikih Blokah pridrveli tovornjaki z italijanskimi vojaki in nesporazum so plačali vaščani. Ubili so kmeta Jožeta Zakrajška iz sosednje vasi Kramplje in požgali vas Ravnik. Partizani se niso prikazali. Samo podružnična cerkev sv. Roka je ostala cela, vendar je čez dva dni ponoči zagorela tudi ta. Domačini so bili prepričani, da so jo požgali partizani, saj Italijani ponoči niso hodili ven.

Figure 9. Hudi Vrh

Do konca šolskega leta sem bil v Ljubljani, zato vseh strahot spomladi 1942 osebno nisem občutil in doživljal, ampak sem jih poznal iz doživljanja in pripovedovanja domačih. Konec junija 1942 sva z bratom prišla domov. Razmere so bile že skrajno napete, ljudi je zajel vsesplošen preplah, strah in občutrek splošne zapuščenosti se je zajedel v večino ljudi. To se je videlo tudi na zunaj. Ob jutrih in dopoldnevih je še bilo nekaj živahnosti, popoldne pa so ljudje bili čedalje bolj čemerni in napeti. Pred vojno smo poleti na polju delali pozno v noč, včasih celo pri lunini svetlobi. Tedaj pa se je zdelo, da že sredi popoldneva lega mrak na zemljo. Ko je bilo sonce še za moža visoko, smo že hiteli s polja domov, hitro nakrmili živino, zaprli in utrdili vrata hlevov in se še pred temo umaknili v domove. Vrata smo skrbno zaklenili in se za zastrtimi okni tiho pripravili na spanje. Oče, ki so ga že nekajkrat iskali, se je vsaj do polnoči skrival na podstrešju ali v hlevu, skednju ali na prostem. Ob vsakem zunanjem šumu ali glasu smo vztrepetali. Zlasti zlovešči so bili žvižgi in pasji lajež, kar je naznanjalo bližino partizanov. Potem smo zadrževali dih in čakali, kdaj bodo potrkali na okno ali vrata.

V neznosni stiski in strahu za življenje so ljudje različno ravnali. Nekateri so se odločili za beg in so Italijane sami prosili, naj jih začasno odvedejo na varno v Italijo. Rekli so, da gredo »pod zaščito«. Tudi iz naše vasi sta iz ene družine tako odšla oče in sin. Drugi, ki so uvideli dvojno igro Italijanov, so razmišljali o samoobrambi. Po 23. aprilu, ko so partizani pri Sv. Vidu zverinsko umorili župana Antona Tekavca in občinskega tajnika Franca Sterleta in še kmeta Valentina Sterleta v Osredku so se začeli zbirati fantje pri Sv. Vidu, oboroženi s skritim jugoslovanskim orožjem. Brez vednosti okupatorja, ki ga tam ni bilo, so se utrdili v Makovčevi hiši na Rudolfovem. Dne 27. maja so jih brez uspeha napadli partizani Notranjskega odreda, ki so se morali umakniti. Ponovno so jih partizani napadli 1. junija, tudi tokrat brez uspeha. V gozd pa so se fantje morali skriti pred Italijani, ki so se po teh bojih pripeljali iz Cerknice.

Iz Loškega potoka so se 9. maja 1942 Italijani umaknili in partizani so neovirano ustrahovali domače prebivalstvo. Zato je že v petek 15. maja 13 fantov s skrivnim orožjem zasedlo Tabor na Hribu. Čez dva dni jih je obkolil in napadel Zidanškov bataljon. Po krajšem boju so se morali predati. Italijani iz Velikih Blok so se na kraj boja pripeljali šele v ponedeljek, ko so partizani z ujetniki bili že daleč v svojem taborišču na Petelinjeku.

Kot smo zvedeli kasneje po ustanovitvi vaške straže, sta tudi pri nas dva vaščana že nekaj mesecev prej sama na svojo roko ponoči na skrivaj in s prikritim orožjem stražila vas. Nekajkrat jima je uspelo brez strela odgnati manjše skupine partizanov. Pred večjimi sta se sama skrila. To sta bila bajtar Anton Turk in mali kmet Jože Kočevar, oba očeta številnih otrok. Prvega so partizani kasneje ugrabili in 25.11.1942 umorili na gmajni pri Runarskem, drugi je padel v boju kot domobranec 15.11.1944 v Beli krajini.

Sredi julija 1942 se je nenadoma začela italijanska ofenziva.. V smeri proti Ljubljani in Borovnici smo vsak dan bliže videli dim gorečih vasi in slišali topovsko streljanje. Kmalu smo zvedeli, da gre za veliko število Italijanov, ki prodirajo skozi gozdove. Njihova letala so trosila letake s pozivi partizanom, naj se vdajo. Partizani so nenadoma izginili. Čez nekaj dni so Italijani zasedli tudi Bloško planoto. Pobrali so vse moške. V desetih dneh med 19. in 29. julijem so umorili okrog 36 mož in fantov na raznih moriščih. Več deset so jih odgnali v internacijo, požgali so vas Metulje in mnogo posameznih hiš.

Že naslednji večer, ko se je italijanska fronta premaknila z Blok proti Loškemu potoku, sta k nam prišla dva partizana in prosila za večerjo. Potem so se partizani zopet pogosto pajavljali v naši vasi, čeprav med ofenzivo niso proti Italijanom sprožili niti enega strela. Partizani so se poskrili in ostali ndotaknjeni. Stvari so se nadaljevale, podnevi italijanski, ponoči partizanski teror. Ljudje so bili obupani. Nobene druge izbire ni bilo več. Morali so se sami braniti.

Figure 10. Fara na Blokah

Prva postojanka vaške straže na ožjem Notranjskem je nastala po italijanski ofenzivi 31. julija 1942 v Begunjah pri Cerknici. Tam so partizani že pred ofenzivo zverinsko pobili vrsto domačih prebivalcev. Tik pred začetkom ofenzive so 11.7. v Krimsko jamo vrgli Ivanko Purkar z Gornjih Otav, staro 20 let, nato pa 13. julija kar šest deklet in žena: Marijo Zalar (32) s Kožljeka, Ano Mestek (20) z Gore, Ano Obreza (28), Jožefo Šivec (35), Angelo Juvančič (20) in najmlajšo Ano Juvančič (16), vse iz Begunj. Nato so se Italijani med ofenzivo strahotno razdivjali. Pomorili so desetine domačinov. Takoj po odhodu glavnine Italijanov so zopet nastopili partizani, katerih med ofenzivo in italijanskim zločinskim divjanjem ni bilo nikjer. Že 27. julija so doma v Begunjah ubili prvega od Kovačevih bratov iz Begunj Janeza Hitija (27), nato pa 30. julija v Mihčevem breznu še mlajšega brata Franca Hitija (18), Janeza Zalarja (17) iz Bezuljaka, Terezijo Knap (49) in Pavlo Knap (16), obe iz Dolnjih Otav.

Vse strahote zadnjih mesecev, ki so od enih in drugih prizadele samo civilne prebivalce, zlasti pa zadnjih pet partizanskih zločinov takoj po odhodu Italijanov, so ljudi privedle do spoznanja, da gre obojim samo za skladno pobijanje Slovencev, ki jim zato doma ni rešitve. Preživeli fantje so zato že 30. julija odšli v Cerknico in od Italijanov zahtevali, da jih odpeljejo v Italijo, kjer bodo poskušali preživeti strahotne čase. Italijani so jih zavrnili in odpeljali nazaj v Begunje. Za njimi pa so 31. julija pripeljali 30 pušk in nekaj streliva. Nastala je prva vaška straža na cerkniškem področju.

Proti koncu avgusta so se v našo vas z odprtim avtomobilom pripeljali italijanski oficirji. Preostali kmetje in fantiči smo se zbrali okoli njih. Kmetje so poslali po mojega očeta, da je prevajal, ker je znal italijansko kot vojni ujetnik iz časa prve svetovne vojne.. Od Italijanov so zahtevali, naj jim dovolijo, da se bodo sami branili, ker jih italijanska vojska ne brani, ampak podnevi le ustrahuje, ponoči pa jih prepušča na milost in nemilost partizanom. Italijani so pristali in jim čez nekaj dni izročili eno jugoslovansko puško in nekaj nabojev. Puška je šla od hiše do hiše, ne glede na to, kdo je bil za partizane in kdo proti. Vsak večer je eden od vaščanov stražil s puško, ob njem pa še eden brez orožja. Bila je vaška straža v dobesednem pomenu. Šlo je samo za varnost vasi, kot pred vojno, ko so v poletnih nočeh vaščani stražili zaradi nevarnosti požara, le nevarnost je bila neizmerno hujša. Podobno so vaške straže nastale tudi po drugih bloških vaseh, le da so drugod v vasi imeli po štiri ali pet pušk.

Stalinistični napadalci na slovenski narod so nazadnje vendarle dobili tako zaželjenega nasprotnika revolucionarnega nasilja. Do takrat so si »belogardiste« morali izmišljati, za naprej pa jim ne bi bilo treba več ubijati deklet in žena, neoboroženih mož in fantov. Vendar iz svoje zločinske ideologije niso mogli, pobili so jih še na tisoče. Italijanov je v boju z borci proti okupatorju padlo komaj za vzorec. Desettisoče drugih s fašistično legijo vred so komunistični partizani nazadnje »prisrčno spremili do meje«, kot se je pohvalil nedavno umrli partizanski heroj. Njihova prisrčnost je bila v skladu z njihovimi dejanji: oboji so napadali in pobijali Slovence.

3.1.1.

S temi besedami je uršulinka Darinka Konc pred nekaj desetletji opisala Žiri, skladatelj Jobst je pa njenim verzom dodal še note in žirovska himna je bila tu. Ko se iz prijazne kotlinice razgledujemo po okoliških hribih, imamo občutek, da smo v mirnem, zaključenem prostoru, ne pa v Poljanski dolini. V resnici Žiri niso zaključek, ampak križpotje in prehodna točka. Sredi Starih Žirov je križišče, od koder vodijo ceste v Idrijo, Logatec in Gorenjo vas oziroma Škofjo Loko, to je na Primorsko, Notranjsko in Gorenjsko. Med obema vojnama je na robu Žirov potekala rapalska meja; v času druge svetovne vojne so Žiri spadale pod Nemčijo, v neposredni bližini je pa bila tromeja med Nemčijo, rapalsko Italijo in Ljubljansko pokrajino.

Današnja občina Žiri ima okrog 5.000 prebivalcev in je od decembra lanskega leta mestna občina. Še vedno so Žiri znane po čevljarstvu in čipkarstvu, v kulturnem pogledu pa po organistu in skladatelju Antonu Jobstu in po akademskih slikarjih Maksimu Sedeju ter Franju Kopaču. Oba slikarja sta bila domačina, Jobsta so pa iz njegove koroške domovine zvabile na ta konec mogočne Milavčeve orgle, ki so jih farani napravili za leta 1912 dograjeno cerkev svetega Martina.

Od leta 1936 do konca vojne je bil na čelu žirovske občine Janez Seljak, po domače Homc iz Stare vasi št. 10. O njem, njegovi številni družini in o hudih preizkušnjah, ki so nanje pritiskale v času druge svetovne vojne in po njej, bo tekla beseda v tem sestavku. Čas vojne in revolucije je nedvomno bil čas velikega zla, je pa bil tudi čas velike zvestobe. Prav je, da vsaj nekatere zglede te zvestobe pobliže spoznamo in se ob njih zamislimo.

3.1.2. Vesel začetek v negotovem času

Pri Homcu v Stari vasi se je očetu Antonu Seljaku in ženi Mariji v letih od 1879 do 1900 rodilo deset otrok, pa so preživeli le zadnji trije: Janez, Matevž in Ivana. Štirje sinovi in tri hčere so umrli prvi dan ali kmalu po rojstvu. Janez, prvi, ki je preživel, je bil določen za očetovega naslednika. Komaj dva meseca pred začetkom prve svetovne vojne se je v novi farni cerkvi svetega Martina v Žireh poročil z Marjano Erznožnik, Krošljevo z Dobračeve. Vsa narava, odeta v majsko cvetje in zelenje, se je kopala v soncu in se veselila novega življenja. Nad žirovsko kotlino je bil tako lep dan, da je bilo skoraj nemogoče misliti, da ne bo vedno tako. Toda gori nad Žirkom se je že kazal temen oblak, ki je napovedoval poletne nevihte.

Le dva meseca po Homcovi poroki, ko so bili Žirovci in okoličani na god svete Ane zbrani pri maši na Ledinici, se je zvedelo, da je razglašena splošna mobilizacija. 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Seveda tedaj ni nihče slutil, da bo eden klavrnih dosežkov te vojne tudi italijanska meja, ki bo potekala tesno za Starimi Žirmi in bosta zato Breznica in Osojnica že na italijanski strani. Med tistimi, ki so že v začetku morali v vojsko, je bil tudi novoporočenec Janez Seljak. Mlada žena Marjana je tako ostala brez soproga, toda ni bila več sama, kajti pod srcem je že nosila novo življenje in 29. aprila 1915 je pri Homcovih prijokal na svet sinček, ki so mu pri krstu dali ime Vojko. Ime Vojko – Vojnimir naj bi vedno spominjalo, da je bil rojen v času vojne, ko so hrepeneli po miru.

Težki so bili meseci in leta, ko so s front prihajale novice o padlih, ranjenih in ujetih. Vsak obisk poštarja so sprejeli z mešanimi občutki, saj niso vedeli, ali jim prinaša veselje ali žalost. Pri Homcu na srečo ni bilo žalostnega sporočila; Janez je bil enkrat ali dvakrat celo na dopustu, nazadnje pa se je živ in zdrav vrnil domov. Leta 1918 se je družina povečala za hčerko Marijo in v naslednjih dvajsetih letih se je rodilo še deset otrok; tako je bilo vseh Homcovih dvanajst, šest fantov in šest deklet. Če bi jih postavili v vrsto po starosti, bi to izgledalo takole: Vojko – 1915, Marija – 1918, Ljudmila – 1919, Janez – 1921, Marjan – 1922, Francka – 1924, Slavka – 1925, Julijana – 1927, France – 1928, Ana – 1930, Roman – 1934 in Anton – 1938.

Primerno vzdrževanje tako velike družine je bilo zahtevno. Oče Janez je bil sicer izučen čevljar, vendar so tudi zemljo, kolikor so je imeli, skrbno obdelali in kasneje so imeli v hiši tudi manjšo trgovino. Zadnjega septembra 1926 se je nad Žirmi razbesnelo neurje in strela je udarila v Homcovo hišo. Potrebnih je bilo nekaj let, da so jo obnovili in popravili vso škodo. Vojko je tudi zato pozno šel v ljubljanske šole. Gimnazijo z maturo je dokončal v škofovih zavodih v Šentvidu, vstopil nato v bogoslovje in leta 1943 pel novo mašo. Ostali otroci zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso mogli študirati. Janez se je v trgovini z mešanim blagom v Žireh izučil za trgovca, France pa je učno dobo opravil v Gantarjevi trgovini čevljev v Zagrebu. Marija in Milka sta se že pred začetkom druge svetovne vojne poročili, Francka se je pa pripravljala, da bo šla za gospodinjo k bratu duhovniku.

Figure 11. Seljakovi leta 1942 – Z leve v prvi vrsti France, Marija, mama, Tone, oče, Milka in Roman, v drugi vrsti Marjan, Slavka, Ana, Julka, Francka in Janez

Pri občinskih volitvah leta 1936 je bil oče Janez Seljak izvoljen za župana občine Žiri, ki je tedaj spadala pod logaški okraj. Bil je seveda član JRZ (Slovenske ljudske stranke), medtem ko je bil njegov protikandidat, ki ni dobil dovolj glasov, z liberalne liste. Odslej je očetu delo na občini vzelo veliko časa, saj so bile Žiri obmejna občina in v letih pred vojno se je vedno nekaj dogajalo. Na Žirovskem vrhu so dan in noč brneli stroji. Vojaki in civilni delavci so gradili ceste in utrdbe. Vedno bolj je bilo očitno, da ni več daleč do spopada, ko se bodo tudi Žiri znašle v ognju dveh front. Zato je bilo že vnaprej določeno, da se civilno prebivalstvo žirovske občine v slučaju vojne nevarnosti preseli na Dobrovo pri Ljubljani.

Ko se je 6. aprila 1941, na cvetno nedeljo, zvedelo za začetek vojne, so se le nekatere družine držale navodil o umiku. Seljakovi so menda bežali samo do Šentjošta, stara mati pa je celo ostala doma. Kmalu se je izkazalo, da je bil strah pred vojnim spopadom odveč, kajti v četrtek so zadnji jugoslovanski vojaki zapustili utrdbe in v petek popoldne so v Žiri prišli Italijani. Ko so se Žirovci naslednji dan, na veliko soboto popoldne, kot običajno pripravljali na vstajenjsko procesijo, se je pri dekletih Marijine družbe, ki so čakala pred cerkvijo s svojo zastavo, pojavil italijanski tenente in z zastave odtrgal trak v slovenskih barvah. Vendar so po dobrih dveh tednih Italijani odšli in 27. aprila so prišli Nemci. Tako je večji del žirovske občine postal nemško zasedbeno področje.

Nemci so se najprej spravili nad duhovnike: župnika Pečnika so aretirali in odpeljali v Šentvid nad Ljubljano, medtem ko je kaplan Žavbi že prej izginil čez mejo. Zvedelo se je, da bodo kmalu selili tudi druge. Nekega junijskega dne je res v Žiri pripeljalo več avtobusov. Na seznamu za selitev so imeli učitelje in njihove družine, financarje, trgovce, mesarje pa tudi župana Seljaka in njegovo družino. Vse so odpeljali v Škofove zavode v Šentvid, kjer so čakali na vlak za Srbijo. Blizu Poljan je kolono srečal koroški Nemec Oberreder, ki je bil imenovan za komisarja za gospodarstvo na Gorenjskem. Zahteval je, da župana z družino izpustijo. Tako se je družina vrnila domov in župan je potem naprej opravljal svojo službo. Nekateri preseljeni so se iz Srbije kmalu vrnili v Ljubljansko pokrajino, na primer gostilničar in mesar Vinko Demšar je prišel v Rovte.

Leto 1942 je bilo v Žireh razmeroma mirno. Poljanska vstaja in dražgoška tragedija sta se ljudi sicer dotaknili, vendar so le redki globlje razumeli njun pomen. Krvava revolucija, ki se je v poletju dvainštiridesetega razbesnela v Šentjoštu, Rovtah in drugod po Ljubljanski pokrajini, je bila onstran meje in na vsakdanje življenje na Žirovskem ni imela posebnega vpliva. 4. januarja 1943 je kakih 50 žirovskih fantov letnika 1924 dobilo pozive na državno delovno službo. Marsikdo je tedaj želel, da bi prišli partizani in jih odpeljali. Bi imeli vsaj izgovor pred Nemci. Tisti, ki so že vedeli, kaj je OF v resnici, so imeli seveda pomisleke zaradi partizanov. Skoraj vsi so pa vedeli, da bo Nemčija vojno izgubila. Vendar, če gre kdo k partizanom, bodo Nemci zapečatli domačijo in starše preselili ali odpeljali v taborišče. Končni rezultat takih in podobnih razmišljanj je bil, da se je 25 fantov odzvalo mobilizaciji, 24 jih je pa odšlo k partizanom. Tisti, ki so ubogali Nemce, so po šestih mesecih že bili na fronti, oni pri partizanih pa so bili izpostavljeni hudemu nemškemu preganjanju.

Konec marca 1943 so Nemci ponovno mobilizirali. Tokrat je večina vpoklicanih šla v gozd. 15. aprila 1943 so se zgodaj zjutraj pojavili v Žireh trije nemški avtobusi in oklopnik. Prišli so po sorodnike fantov, ki so raje odšli k partizanom kot pa v nemško vojsko. Nekatere so odpeljali, pri drugih hišah niso našli nikogar doma, saj so se že prej umaknili čez mejo. 9. maja zvečer so prišli partizani po Seljakovega Janeza in Marjana, ki naj bi naslednji dan šla v nemško vojsko. Janez je bil letnik 1921, Marjan pa 1922. Niso ju našli doma. Bila sta med tistimi, ki so dobro poznali prave namene OF. Kako prav sta imela, se je pokazalo nekaj dni kasneje, ko so partizani pri Polonkarju v Račevi ubili dve sestri in njuna nezakonska sinova, 17-letnega Pavla in 19-letnega Janeza. Ljudje so ta umor obsojali, partizani pa grozili, da se bo slabo pisalo tistemu, ki bi »izdajalce« šel kropit ali se celo udeležil njihovega pogreba. Marjan Seljak je le kak dan pred tem žalostnim dogodkom odšel v nemško vojsko, Janez se je pa za nekaj časa umaknil preko meje na neko kmetijo v Sovro.

Figure 12. Ob novi maši Vojka Seljaka (v sredini spredaj), zadaj desno Janez Seljak

V juliju 1943 bi v normalnih razmerah v Žireh imeli novo mašo, toda novomašnik Vojko Seljak zaradi Nemcev že od začetka okupacije ni prihajal domov. Na počitnice je v tem času hodil k dobri družini na Zaplano in tam so mu pripravili tudi novomašno slovesnost. Eno leto pred tem so partizani ubili tamkajšnjega župnika Jožeta Geohelija. Od doma so šle na novo mašo mama, Francka, Julka, Ančka in teta Ivanka. Mejo so prestopile brez nemškega dovoljenja. Onstran meje v Sovri se jim je pridružil še Janez. Oče Janez bi se tudi rad udeležil sinove prve maše; ko je pa ugotovil, da mu ne bodo dali dovoljenja za prehod meje, se je poti na Zaplano odrekel. Vojko je bil še isto leto nastavljen za kaplana v Planini pri Rakeku, nato pa za župnega upravitelja na Uncu.

3.1.3. Nenavadna jesen 1943 – nove težave za Seljakove

Po kapitulaciji Italije se je Janez Seljak iz Sovre vrnil domov v Staro vas. Toda ni mu bilo usojeno, da bi ostal doma. 23. oktobra so Nemci odšli iz Žirov in že naslednji dan so se pojavili partizani, ki so takoj razglasili mobilizacijo. Med mobiliziranci je bil tudi Janez Seljak. Nekako en mesec je bil potem v partizanski enoti, ki se je največ zadrževala okrog Ledin.

16. novembra 1943 je pridrla v Žiri večja nemška enota. V njenem sestavu so bili tudi kozaki, ki so se obnašali do ljudi zelo brezobzirno. Partizani so se pred njimi umaknili. Tudi napise: Živel Tito, Živel Stalin, Živela Rdeča armada, Smrt beloplavim izdajalcem, ki so jih nekaj dni prej z velikim črkami napisali po stenah hiš, so na hitro prebelili. Že 19. novembra zjutraj so Nemci spet odšli proti Rovtam. Anton Žakelj – po njegovem dnevniku povzemamo opis teh dogodkov – je zapisal: »Sedaj smo spet svobodni, brez vlade, brez hrane in brez elektrike, kajti granate in sneg so potrgali žice. Župan Homc je bil v Loki in v Kranju in dobil zagotovilo, da bodo ljudje dobili karte za prehrano, če bo v Žireh zavladal mir.« Verjetno župan ni mislil, da se bodo razmere tako hitro spet spremenile. Ker so Nemci ob zadnjem odhodu zagrozili, da bodo Žiri porušili s topovi, če bodo v kraju še enkrat našli upornike, so partizani prepovedali svojim, da bi se tu zadrževali čez dan.

29. novembra so se nekateri mobiliziranci, med njimi Janez Seljak in Kolencov Miro vrnili domov. Nekateri so verjeli, da partizanov tudi ponoči ne bo več v Žiri, drugi so bili bolj previdni. Res so prišli še tisti večer in temeljito posegli v življenje marsikatere družine. Na njegovem domu na Dobračevi so ustrelili Janeza Zajca – Anžeta. Več mož in fantov, med njimi Antona Žaklja, Maksa Zajca, Janeza Seljaka, Jožeta Žaklja, so prijeli in odpeljali s seboj na Zabrežnik. Janez Seljak, Homcov, je imel srečo, da se jim je še isto noč izmuznil in kmalu potem odšel v Rovte k domobrancem.

Anžetova smrt je močno odjeknila po Žireh in okolici. Tudi tisti, ki so do tedaj brezbrižno gledali na OF in partizane, češ da se njih to ne tiče, so postali odločni: Če pa take pobijajo, nimajo dobrega namena, ne moremo biti z njimi. Ko so prišli kropit, so nekateri povedali, da jih ne bo na pogreb, ker bodo že prej odšli. Več čevljarjev, ki so po odhodu Nemcev neodločni ostali doma, nekateri so se celo skrivali, je sedaj odšlo v Kranj. Nemci so namreč ob umiku odpeljali tudi stroje in usnje in naročili, naj pride v Kranj, kdor bi še naprej hotel biti zaposlen v čevljarstvu. Možem se to ni zdelo prav. Saj je bila zadruga vendar njihova, stroji njihovi, zakaj bi sedaj capljali za Nemci. Anžetova smrt je vse spremenila. Pa ne tako, kot so računali tisti, ki so jo ukazali. Zgodilo se je nekaj podobnega kot eno leto prej v nekaterih krajih na Dolenjskem in Notranjskem. Na primer v Ajdovcu so celo leto podpirali partizane na Frati. Čeprav se v marsičem niso strinjali z njimi, so čakali in upali, da se bodo nekako sporazumeli. Niso pomislili, da bi jih zatožili okupatorju, da bi pri okupatorju iskali pomoč proti njim, pri tujcu pomoč proti domačim ljudem. Ko so pa partizani ubili ajdovškega župana Vidriha, je bilo tega sožitja nenadoma konec in čez štirinajst dni je v Ajdovcu že bila vaška straža.

Figure 13. France Seljak pred vstopom v domobranstvo

Z »osvoboditvijo« Žirov se je za Seljakovo družino veliko spremenilo. Oče Janez je moral občinski urad prestaviti v Škofjo Loko. Žirovci so potem hodil v Loko po živilske karte in živila. Nova oblast je to nekako tolerirala, saj si je s tem vsaj delno olajšala probleme s prehrano prebivalstva. Večkrat se je tudi zgodilo, da je patrola na samotnem delu ceste ustavila ljudi, ki so se vračali iz Loke, in jim odvzela živila. Toda ljudje so se hitro znašli: mesečno aprovizacijo so spravili pri znancih v Gorenji vasi in jo po delih nosili domov. Tako se je povečala možnost, da jim vsaj nekaj ostane. Jože Žakelj iz Nove vasi, ki so ga odpeljali na večer Anžetove smrti, je bil mož Seljakove Milke. Po nekaj dneh so ga ubili nekje pri Javorju. 24-letna Milka je tako postala vdova z dvema malima otrokoma.

Figure 14. Seljakovi 1944 – Z leve Slavka, Janez, Julka, France in Francka

Spomladi leta 1944 so od doma nenadoma zbežale Slavka, Julka in Francka. Kaj se je zgodilo, kaj jih je tako prestrašilo? Ko so nekega dne na Zabrežniku delale butarice, je prisopihal k njim brat France in povedal, da se že ves dan okoli hiše potikajo partizani, da čakajo nanje. Niso veliko razmišljale. Prenehale so z delom in kar preko hriba odhitele v Gorenjo vas, kjer je bil brat Janez poveljnik domobranske postojanke. Potem je Francka šla k bratu Vojku na Notranjsko, Slavka in Julka pa k sorodnikom v Ljubljano. Doma pri mami so ostali samo štirje najmlajši; Anton še ni izpolnil šest let.

Črni Vrh, Lučine, Suhi Dol in Gorenja vas so bile prve domobranske postojanke na Gorenjskem. Nastale so v začetku leta 1944 ob podpori domobranskih enot iz Rovt, Šentjošta in Polhovega Gradca. Jedro gorenjevaške postojanke so bili prav žirovski fantje z Janezom Seljakom na čelu, ki so prišli iz Rovt. Pridružila sta se jim tudi dva študenta iz Ljubljane: Jože Markež in neki Lojze, ki je bil izredno dober pevec. Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar navaja v svoji knjigi Gorenjski domobranec, da je postojanka v Gorenji vasi nastala januarja 1944 in da je novembra istega leta štela 127 mož. – Vsaj omeniti moramo domobransko postojanko na Hotavljah. Nastala je spomladi ali v začetku poletja 1944, ko se je del moštva iz Gorenje vasi preselil na Hotavlje in se za silo utrdil v dveh Maticovih hišah. Ker je ta postojanka partizane zelo motila, so kmalu organizirali napad nanjo. Hotaveljčan Peter Dolinar ga opisuje v knjigi Prebliski skozi čas, ki je izšla leta 2002. Začel naj bi se v temni, deževni noči 18. julija. Branilci so upali na pomoč iz Gorenje vasi, ki se pa ni mogla prebiti skozi partizanske zasede. Kljub temu so naredili izpad in se rešili v Gorenjo vas. Obe hiši, v katerih je bila postojanka, sta zgoreli in potem domobrancev na Hotavljah ni bilo več.

V decembru 1944 je prevzel poveljstvo nad gorenjevaško postojanko Jaka Remec iz Ljubljane. Nekako ob istem času so partizani s precejšnimi silami napadli Gorenjo vas. Ker branilcem niso in niso mogli do živega, so naredili poseben načrt. S hriba Tabor nad vasjo so zavalili sod, napolnjen z eksplozivom in s prižgano zažigalno vrvico. Računali so, da se bo sod privalil naravnost pred hišo, v kateri je bila domobranska postojanka, vendar se račun ni izšel. Nekako na pol poti se je sod ustavil za nekim štorom. Odjeknila je močna eksplozija, ki pa ni povzročila posebne škode. Ko je branilcem prišla pomoč iz Škofje Loke, so se napadalci umaknili.

Figure 15. Gornjevaški domobranci – Drugi z leve zadaj Viktor Zajec iz Žirov

Kmalu po novem letu 1945 je Gorenja vas doživela vesel dogodek. Ko so domobranci slišali, da zavezniška letala nad okolico Cerkna odmetavajo tovore, so prišli na misel, da bi tudi sami poskusili srečo. Pripravili so signalne ognje in jih prižgali, ko so spet priletela letala. Med tovorom, ki so ga potem dobili, je bilo tudi večje število vojaških oblek. Posadka se je tako oblekla v nove angleške uniforme. Fantje so bili tega veseli, dalo jim je pa tudi misliti, saj je bilo očitno, kakšno podporo od zaveznikov imajo partizani.

Novi poveljnik Jaka Remec je bil 1. februarja 1945 v spopadu pri Fužinah ranjen in je moral na zdravljenje v ljubljansko bolnišnico. 7. aprila malo pred poldnevom so nad Gorenjo vas spet priletela letala, toda tokrat niso prinesla daril ampak bombe. Ena od bomb je padla prav na hišo, kjer so bili otroci zbrani pri pouku. Predrla je streho in strop in pristala v razredu, ne da bi eksplodirala. Nekaj otrok je bilo lažje poškodovanih zaradi stropnih desk, ki jih je bomba med prodiranjem razcefrala in vrgla nanje. Že omenjeni Peter Dolinar piše v svoji knjigi, kako je s hriba nad Hotavljami opazoval kroženje letal in poslušal detonacije. Vedel je, da bombardirajo Gorenjo vas. Kasneje je o tem razmišljal: »Dovolj bi bilo, da bi konica bombe udarila na vžigalnik in bomba bi eksplodirala. Gorenja vas bi imela pogreb, ki bi si ga za večno zapomnila, zlasti pa tisti, ki so se odločili organizirati šolski pouk prav v osrčju nemške in domobranske postojanke, pa čeprav samo mesec ali dva pred kapitulacijo nemškega rajha in dokončnega poraza nemških pomagačev.« (Prebliski skozi čas, str. 116)

Ja, kaj pa tisti, ki je naročil bombardiranje vasi? Mar njemu ni bilo treba upoštevati, da bombe, ki bodo padale na strnjeno vas, ne bodo razlikovale med hišami, kjer so bili Nemci in domobranci, in domovi preprostih kmečkih ljudi ter njihovih otrok. Bombardiranje je bilo očitno namenjeno domobrancem in domačinom, ne pa Nemcem. Posebej je pa treba povedati, da je bil tedaj šolski pouk v Gorenji vasi v slovenščini. Povrnitev slovenskih šol je bila namreč med najvažnejšimi nalogami, za katere so se zavzemali domobranci na Gorenjskem.

Dr. Tine Velikonja je v 45. številki Zaveze pod naslovom Gor so plačali otroci objavil pretresljivo pripoved Janeza Bogataja o bombardiranju Gorenje vasi: »Tik pred koncem vojne, 7. aprila 1945, sem bil ranjen ob bombardiranju. Šel sem ravno po kosilo za našo skupino iz bunkerja za vasjo. Glavna kuhinja je bila v hiši, kjer je bila gostilna pri Šorletu; zdaj nosi neumen napis ‘Pr sedmic’. Na lepem sta prihrumeli dve letali in odmetavali bombe. Ena je padla prav na bližnjo hišo, nekaj metrov stran, kjer sem šel v zavetje. Rudolf Košir iz Lučin, ki je bil tudi z menoj, je bil zadet v srce. Mene pa so šrapneli ranili po levem gležnju in stopalu, zraven pa me je še zasulo. Sam sem se izkopal in se splazil do bližnje kolarske delavnice. Na lepem mi začne kri brizgati iz rane in padel sem v nezavest. Potem so mene in Toneta Kosmača s Hotavelj peljali z avtomobilom v Ljubljano. Njega je zadelo, ko je po cesti peljal cizo s svojimi tremi otroki. Med potjo me je vprašal, kje smo. Odgovoril sem, da v Gabrku. Vzdihnil je: ‘Oh, šele!’ V Loki je bil že mrtev. Čudna reč, njegovim otrokom pa ni bilo nič. Pripeljali so me v vojno bolnico v Ljubljani. Tam sem naletel na novega poveljnika naše postojanke Jaka Remca. Ranjen je bil 1. februarja ob domobranskem napadu na Fužine. Ves je bil nemiren. Sploh še ni bil dober, pa je nekega dne kar ušel nazaj. V bolnišnici me je obiskovala sosedova Mici, poštna uslužbenka v Ljubljani. Bila je nebeško dobra ženska. V soboto, 5. maja 1945, pa je prišla navsezgodaj in mi odločno rekla: ‘Domobranci ste propadli. Partizani so že na Vrhniki. Takoj proč!’ Dala mi je še naslov, kamor naj pridem, in odšla. Gledal sem še, kako nalagajo ranjene, kako jih pehajo v vagone, ki so stali na progi zraven bolnišnice. Ni me mikalo, da bi šel z njimi.« No, Bogataj je imel srečo, da je še isti dan z nekim tovornjakom prišel do Suhega Dola, kjer so še bili domobranci. Sporočili so očetu, da je prišel ponj z vozom. Na očetovo željo je potem 8. maja odšel z gorenjevaško posadko na Koroško in bil 28. maja z njo vrnjen. Bil je na škofjeloškem gradu in nato v Šentvidu, 8. avgusta pa se je vrnil domov.

3.1.4. Maj 1945 in Seljakovi

Pripoved o gorenjevaških domobrancih nas je na videz oddaljila od zgodbe Seljakove družine. Na videz zato, ker sta najmanj dva Seljakova, Janez in France bila v Gorenji vasi in vse opisane dogodke sodoživljala. 8. maja 1945 sta z drugimi šla na Koroško. Tudi Ludvik Jesenko, mož Marije Seljak, najstarejše izmed šestih sester, je bil domobranec v Gorenji vasi in ga je doletela njihova usoda.

Figure 16. April 1944 – Platiševa hiša v Gorenji vasi

Očeta Janeza Seljaka so usodni dnevi v začetku maja 1945 zatekli v Škofji Loki. Ni mu kazalo drugega kot pridružiti se ostalim. Ni bilo časa niti možnosti, da bi skočil v Žiri in se poslovil od žene in tistih otrok, ki so ostali doma. Ni vedel, da se je Ana že v soboto, 5. maja, skupaj z Zajcovo Ireno s kolesom odpeljala v Gorenjo vas, kamor je tisti večer preko Šentjošta prišla tudi skupina rovtarskih beguncev pod vodstvom Franca Kogovška in z njimi Irenina sestra Marta. Naslednji dan so Rovtarji in z njimi Ana, Marta in Irena nadaljevali pot proti Koroški. Takoj po prihodu v Celovec so odšli naprej v Italijo, zato se z ostalimi v Vetrinju niso niti srečali.

Slavka Seljak je od pomladi 1944 bila v Ljubljani pri sestrični Malči. 5. maja, ko se je skozi mesto proti Gorenjski valila reka dolenjskih beguncev s konjskimi in volovskimi vpregami, še ni vedela, kaj bi naredila. Na ulici je slučajno srečala bratranca v domobranski uniformi. Namesto pozdrava jo je vprašal, kaj sploh še počne v Ljubljani. »Vsi vaši bodo šli na Koroško.« Če se hoče pridružiti njegovi enoti, naj bo ob določeni uri na Dobrovi. Ni veliko razmišljala. V kartonski kovček je zložila nekaj obleke in perila in se odpravila. Prišla je ravno pravi čas, ko so bili domobranci že razvrščeni za odhod proti Šentvidu. V gneči pred ljubeljskim tunelom je nepričakovano zagledala očeta. Takoj je opazila, da z njim nekaj ni v redu. Spraševal je za Janeza in ponavljal: »Ustrelili me bodo, ustrelili me bodo.« Skušala ga je pomiriti. Ko se je odprla pot, ga je po temi in blatu vodila skozi tunel. V Vetrinju sta našla Janeza, Franceta in več znancev. Očetu se je zdravje izboljšalo.

28. maja je Slavka z Janezom in očetom šla na kamion v prepričanju, da se bodo odpeljali v Italijo. Ko so bili že na vlaku, je Janez pogledal skozi okno in opazil partizane. V trenutku mu je bilo vse jasno. Pomislil je na beg, toda vse je bilo zastraženo. Ko so šli peš skozi Loko, je bil že večer. Na mostu čez Soro so nekateri odvrgli ure in druge predmete. Na nebu je sijala luna in neki domobranec je pomenljivo rekel: »Za nas sije zadnjikrat.« Prvo noč so bili še skupaj, zjutraj so jih pa že ločili. Janeza so dali k vodilnim v bunker, nato pa kmalu odpeljali. Ženske so bile posebej. Ni jih bilo veliko. Niso jih tepli, le Miha iz Račeve je prihajal k njim in jih zmerjal.

Neko noč – datuma se ne spominja – so jih potem gnali v Šentvid. Pot se ji je zdela dolga in naporna. Pri neki nizki hiši ob cesti jih je na pragu pričakala žena in jim postregla s kruhom. V Šentvidu je prišla v žensko sobo. Pomivale so hodnike. Videla je, kako je bila kapela nabita z domobranci. Očeta in brata Franceta ni več srečala. Ostalo ji je v spominu, kako so jetniki na dvorišču nekoč lepo zapeli pesem: Srce je žalostno. Že tedaj se je šušljalo, da jih iz Šentvida vozijo na morišče, zato so bili zelo pozorni, ko so tudi nje naložili na kamion in jih peljali proti Ljubljani. Bili so zadovoljni, ko so se ustavili na dvorišču sodnih zaporov. Tu je bila potem zaprta do amnestije. Izpustnico ji je dala domačinka, ki se je delala, da je ne pozna. Potem se je najprej zatekla k sestrični Malči, nato pa šla za nekaj časa še k bratu Vojku na Unec.

Posebno usodo je imel Marjan Seljak, ki je maja 1943 odšel v nemško vojsko. Poslali so ga na zahodno fronto in tam je prišel v angleško ujetništvo, kasneje pa med prostovoljce za Jugoslavijo. Menda je bil že vključen v 1. prekomorsko brigado, ko ga je v Splitu dohitela neugodna karakteristika iz domačega kraja, ki jo je prinesel posebni odposlanec Ponamarenko. Kdo je bil to? Po prvi svetovni vojni je prišlo v Žiri okrog trideset ruskih emigrantov, nekateri z družinami. Tedaj so bili znani priimki kot Gluhodedov, Ivanov, Kozlov, Lubski, Petrosjenko in Ponomarenko. Zadnji je bil eden tistih, ki so ostali in se med drugo vojno pridružili OF in partizanom. Marjan je po tistem za vedno izginil. Enaka usoda je doletela tudi Lojzeta Primožiča. Dolgo je bilo vse zavito v skrivnost in šele po več letih so nekatere priče dogodkov spregovorile. Dokaz, da so Marjana in druge ubili partizani sami, je bil že v tem, da jih niso nikoli imenovali med žrtvami vojne. Svojcem do danes zadeve ni nihče pojasnil, še manj se pa opravičil.

Zdi se nam prav, da v tem zapisu povemo nekaj več o Janezu Seljaku, ki je bil prvi poveljnik domobranske postojanke v Gorenji vasi. Njegovi domači so morali leta in leta prikrivati svojo bolečino, zato o očetu in bratih še danes govorijo zadržano in na kratko. Nekoliko bolj zgovoren je nekdanji Gorenjevaščan Metod Bohinc, ki je bil pri svojih sedemnajstih letih član Janezove posadke in ima svojega poveljnika še vedno v spominu. Pravi, da je bil mehka slovenska duša, včasih celo zasanjan, vendar tudi odločen, če je bilo potrebno. Lahko bi bil ostal v gozdovih, lahko bi bil med zmagovalci in kariera bi mu bila zagotovljena, toda njegova načela tega niso dovoljevala. Kljub meglenim izgledom na zmago nad temnimi silami, se je odločil za boj proti njim in vztrajal ne glede na posledice. Čeprav je Janez imel samo obrtno trgovsko šolo, je dajal vtis izobraženega človeka. Njegov konjiček je bila fotografija. Škoda, da se je večina fotografij, ki jih je posnel v Gorenji vasi, izgubila. Ko je okrog novega leta 1945 prišel med domobrance tudi brat France, ki je bil letnik 1928, je bil Janez nejevoljen. Menil je, da je brat premlad za nevarno vojaško življenje. Bal se je zanj. Brat mu je pa dokazoval, da je bilo tudi v Žireh nevarno, saj je bil vedno v nevarnosti, da ga bodo partizani mobilizirali. Poveljnika Janeza si je takratni mladi domobranec zapomnil tudi kot dobrega organizatorja in pevca: »Še ga imam pred očmi, kako je kakšno popoldne proti večeru pod lipo na dvorišču naše »kasarne« zbral okrog sebe može in fante, da smo peli lepe slovenske pesmi. Njegov tenor je lahkotno plaval nad ubranimi glasovi zbora. Dekletom, ki so prišla mimo po cesti, je zastal korak. Začutili smo v sebi moč in veselje. Bili smo kot fantje na vasi in kljub vojni in okupaciji glasniki slovenske besede in hrepenenja po resnični svobodi.«

Figure 17. Janez Erznožnik v ljubljanski bolnišnici aprila 1945

Zmagovalci tega seveda niso opazili, ampak so v Janezu videli le nevarnega nasprotnika, zato so ga uvrstili med prve, ki so jih 30. maja zvečer z gradu odpeljali v smrt. V isti skupini je bil tudi Vencelj Dolenc. Uspelo mu je pobegniti in kasneje je vse popisal. On in še nekateri so za tisti večer načrtovali beg. »Toda v to nestrpno čakanje se odpro vrata. V sobo vstopi straža in odvede Janeza in še enega fanta iz Gorenje vasi. Čez kakih 10 minut si izberejo Viktorja iz Žirov in drugega z Gabrške gore in še dva s Črnega Vrha. V četrto je zadelo mene in Jožeta iz Breznice. Potem so prihajali še drugi.« (Odprti grobovi III, str. 89)

Ko se jim je zdelo, da jih imajo dovolj, so posameznike z rokami zvezanimi na hrbtu povezali še med seboj, da je bila cela skupina na eni, dolgi vrvi. Padlo je povelje: Najprej! Gnali so jih po poljanski cesti in zavili na novo vojaško cesto proti Blegošu. Dolenc, ki je bil domačin, je vedel, da bodo vsak čas v Lovrenški grapi; odrinil je stražarja in planil pod cesto. Zaregljale so brzostrelke, vendar ga niso zadeli. Vse ostale so postrelili blizu kraja njegovega bega, ob vstopu v sotesko. Dolenc se je splazil čez glavno cesto, prebredel Poljanščico in že je bil na varnem. Ko se je oddaljeval od reke, je slišal, kako so čez most proti Bodovljam gnali v smrt drugo skupino ujetnikov.

Poglejmo za trenutek še v Žiri oziroma v Staro vas na dom Seljakovih. Že v torek, 29. maja, je bilo v Žireh slišati, da imajo v Loki vse žirovske domobrance in tiste, ki so šli z njimi na Koroško. Nekaj najbolj zagnanih žensk se je takoj odpravilo tja, da bi se o tem na lastne oči prepričale in se neposredno znesle nad njimi. Po povratku so vsaj v svojem ožjem krogu povedale, kaj so videle na loškem gradu. Te vesti so kmalu pricurljale tudi do domobranskih družin. Čeprav so se zdele nemogoče in neverjetne, so jim morali verjeti. Kako je te novice sprejela Seljakova mati? Ni dvoma, da s skrbjo in bolečino, vendar na zunaj tega ni pokazala. Erznožniki, po domače Krošljevi so bili trdni in ponosni ljudje in taka je bila tudi Homculja, kot so ji rekli domačini. Ker je bila v prostorni hiši sama z otrokoma Romanom in Tonetom, je krajevna oblast sklenila, da njo preselijo, otroka pa dajo v prevzgojni zavod. Toda »ljudska volja« se je temu uprla. Na masovnem sestanku, na katerem so obravnavali usodo Seljakovih, je završalo. Najbolj odločna je bila Seljakova soseda, ki je zbranim razkrila, kako je Seljakova med vojno precej časa skrbela za ranjenega partizana – domačina, v hlevu pa krmila partizanskega konja. Čeprav so bile Žiri svobodne, so se čez dan nenapovedano pojavili zdaj Nemci zdaj domobranci in domobranske hiše so bile pred njimi najbolj varne. Seljakova je torej skrivala partizanskega ranjenca in skrbela zanj, sedaj pa naj bi jo izgnali kot izdajalko. Za ilustracijo povejmo, da je istega ranjenca nekaj časa skrivala tudi Anžetova vdova.

Figure 18. Senegalija 1946 – Slovenske begunke, z leve Marta Zajec, Ana Seljak in Irena Zajec

Seljakovi so tako ostali doma. Čez nekaj časa se je vrnila tudi Slavka, Julka pa šele leta 1947, po Slavkini poroki. Mati je skrbela za vse in se ni pritoževala. Svoj protest je pa pokazala pri vsakih volitvah. Mnogi so tedaj hodili volit zaradi strahu, ona pa ne. Ko so jo prišli nagovarjat na dom, jih je kratko odslovila: »Ne morem iti. Preveč ste mi jih pobili.« Poleg treh sinov in moža je Seljakova mati v povojnih pobojih izgubila še celo vrsto bližnjih sorodnikov. Janez Erznožnik, sin njenega brata Matije, je bil domobranski poročnik, nazadnje v 47. četi. Sredi aprila je bil ranjen pri Dolenjskih Toplicah in se potem zdravil v ljubljanski bolnišnici. Bil je na bolniškem vlaku, ki so ga zajeli pri Lescah, in doletela ga je usoda ostalih ranjencev. Pričevanje o njem najdemo tudi v Šturmovi knjigi Brez milosti. Iz velike Cankarjeve družine – to je bila družina Marjanine sestre Amalije – so po vojni izginili trije sinovi domobranci in 59-letni oče Matija, ki ni bil domobranec. Morda se nam bo ponudila prilika, da podrobnosti o tem povemo v posebni zgodbi.

3.2.1. Uvodne misli

Pisali smo že o tem, kako je bila celega pol stoletja in je še sedaj ena najbolj vročih želja slovenskih pisateljev napisati epohalni zgodovinski roman o dogodkih v času 2. svetovne vojne in po njej. Niso hrepeneli samo po spretni zgodbi, ki bi z obrtniško brezhibnostjo govorila o dobi, ki je usodno razcepila Slovence, ampak po darovih genija. Zato se niso zgledovali po ameriški verziji V vrtincu Margareth Mitchell, ampak si zamišljali nekaj takega, kot je Vojna in mir Leva Tolstoja. Zlasti pa jih je mikal Tihi Don Mihaila Šolohova, saj podobno kot pri nas vsebuje oboje, komunistično revolucijo in državljansko vojno. Miško Kranjec se je lotil naloge s serijo romanov Za svetlimi obzorji, Vladimir Kavčič s trilogijo Tja in nazaj, Od tu dalje in Onkraj in še dlje, za slovensko ljudstvo pa je bila najbolj berljiva Ukana Toneta Svetine. Žal se nobeden od njih ni niti približal umetnini Šolohova. Avtorjem so upravičeno očitali, da so svoje zgodbe bolj štancali kot ustvarjali, še huje pa, da se niso mogli znebiti ideološke okorelosti. Prav pri vseh je bilo na koncu jasno, da je bil zanje partizanski upor proti okupatorju tisto pravo, odpor nasprotne strani, čeprav naravni odgovor na revolucionarno nasilje, pa zaradi naslonitve na okupatorja skrajno sumljiv. Toliko so bili previdni, da besede izdajstvo niso izgovarjali, dalo pa se jo je prebrati med vrsticami. Pisateljem je manjkalo torej oboje, tako kritična razdalja kot umetniška moč. Še najbolj se je taki zamisli približal Vitomil Zupan. Romane Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva in Levitan bi moral samo tesneje povezati, jih nazorneje vgraditi v zgodovinski okvir in še bolj konkretno postaviti na slovenska tla, pa bi šlo. Z isto vnemo in umetniško močjo bi se v eni ali dveh knjigah lotil še nasprotne strani, pa bi Slovenci dobili mogočno sago v petih knjigah o svoji državljanski vojni, na katero bi bili vsi ponosni. Seveda Zupanu kot pravemu umetniku kaj takega ni padlo niti na um. Za podvig ne zadoščata samo umetniški navdih in dar, ampak sta potrebna racionalni načrt in stroga disciplina. Šolohovu je uspelo in je svojo Nobelovo nagrado še kako zaslužil. Čudež je pri njem tem večji, ker mu je zrelo in obsežno delo uspelo napisati komaj nekaj let po dogodku. Domnevajo, da je začel snovati in pisati že med vojno, sumili so celo, da naj bi bil pravi avtor neznani belogardistični oficir. V svojem romanu Zorana ledina, ki je sledil Tihemu Donu, se nam kaže v čisto drugi luči. Pred seboj imamo realsocialističnega propagandista, ki ne skriva svojih namer. Zato dvom, ali sploh gre za istega človeka. S pomočjo primerjalne jezikovne analize so Šolohovu vseeno priznali avtorstvo. Glavni junak Tihega Dona je kozaški fant Grigorij, ki se kot belogardistični vojak prebija skozi vse štiri dele romana. Trepetamo za njegovo življenje in držimo figo, da bi mu ga uspelo ohraniti. Neskončno nam je hudo, ko ga na koncu izgubi. Tudi zgodba, ki jo objavljamo, je na zunaj podobna, razlika je v tem, da jo naš junak preživi in nam jo pripoveduje sam.

3.2.2. Vaški stražar

Rodil sem se 14. aprila 1923 na Velikih Blokah v družini malega kmeta v hiši, v kateri smo še sedaj. No, malo smo jo popravili in preuredili. Otroci smo bili trije, najstarejša je bila Angela, v sredini jaz, Tone najmlajši. Sestra je poročena v Novi vasi, Toneta pa so kot vojaka Rupnikovega bataljona ubili po vojni. No, o njem bom še pravil. Na Bloški planoti, ki leži nad 700 m visoko, nas je pred vojno živelo tisoč ljudi. Nekako smo shajali, čeprav nas je bilo prav toliko kot danes in nismo imeli ničesar drugega kot ubogo zemljo. Zdaj hodimo v službo na vse konce in imamo v Novi vasi tovarno. Pa nismo bili lačni, nekaj bistrih fantov so dali celo v šole v Ljubljano. Pridni smo bili in obdelovali vsako zaplato. Po naših gričih ni raslo grmovje ali drevje, ampak trava. Celo Blošček je bil gol do vrha. Košnja je trajala dva meseca. Koruza ni rodila, dobro pa krompir in žita. Dela je bilo dovolj tudi v gozdu.

Ob razpadu Jugoslavije sem imel 18 let. Pomagal sem doma na kmetiji in priložnostno drugod, za zidarja sem se izučil šele po vojni. K partizanom me ni mikalo. Prehitro so prišli z barvo na dan. Za nas so bili razbojniki, ki so nas ropali in ustrahovali. K vaški straži sem vstopil 12. januarja 1943. leta. Ko sem dobil poziv, naj se zglasim, se nisem obiral. Doma se ni dalo več ostati. Kam pa naj bi sploh šel? Skupaj z drugimi sem se priglasil v stari šoli v Novi vasi. Nekaterim se je posrečilo, da so se vojaščine rešili, med drugimi Jožetu Drobniču, očetu sedanjega ministra za delo Janeza Drobniča. Doma je bil iz naše vasi, pa se je oženil na Kobilo nad Sodražico. Imel je hudo napako, iz ust se mu je namreč širil tak smrad, da ni bil za med ljudi. Ozena, pravijo, se reče njegovi bolezni. Antibiotiki so zdravilo zanjo, teh pa takrat še ni bilo. Vrtel se je okrog komandanta in mu pravil o svojih težavah. Zaradi svoje bolezni se je izvlekel ven. Vsaka stvar je za nekaj dobra! Utrdili smo se nad Faro v hangarju, ki so ga bili leta 1935 postavili jadralci. Otroci smo jih hodili gledat. Zabili so kolec, napeli elastično vrv, nategnili do konca: »Pripravljeni, naprej, teci, teci, spust!« No, v ta hangar so se zatekli vaški stražarji z Runarskega, potem ko so jih v noči med 23. in 24. decembrom 1942 od tam prepodili partizani. Komaj so se rešili. Tam so nam naredili postelje, bilo nas je čez sto.

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 partizani še niso dobro opravili s četniki v Grčaricah, ko so bili že nad nami. Obkolili so nas 9. septembra in zahtevali predajo. Naš poveljnik Franc Omerza-Orehek je imel pri Dominetu pregovore z njimi. Vsi smo na začetku upali, da se bo dalo dogovoriti. Računali smo tudi na izpad, saj nas je bilo več kot dvesto. K nam so namreč prišli tudi vaški stražarji, ki so se umaknili iz Loškega Potoka pod poveljstvom Pavla Poženela-Medveda. Našega obotavljanja je bilo konec, ko so nas tam od Runarskega začele zasipati granate. Obstreljevali so nas Italijani pod partizanskim vodstvom. Ni bilo prave volje za odpor ali izpad, saj tudi nismo vedeli, h komu in kam naj bi šli. Tako smo se zjutraj 13. septembra predali. Obljubili so nam, da se ne bo zgodilo nikomur nič žalega. Komaj so izrekli to obljubo, so jo že prelomili. Spravili so nas na kup, pripeljali tri tovornjake in prišli s papirjem. Nobenega zaslišanja, samo tisti list. Kdor je bil klican, je moral na avto. Ko je bilo branja konec, so bili tovornjaki polni. Odpeljali so, mi pa smo gledali za njimi in ugibali, kam gredo. Kasneje smo izvedeli, da v Kočevje. Večino od njih so postrelili po kočevskih in ribniških moriščih ali poklali na Mačkovcu pri Krvavi Peči. Ko smo čakali, kaj bo z nami, smo opazovali kolono Italijanov, ki je zasedla cesto med Novo vasjo in Glino, najmanj tisoč jih je bilo. Posedali so po travi in čakali, kaj bo z njimi. Nihče se jih ni dotaknil. Tiste, ki smo ostali, so po nekaj urah izpustili domov.

3.2.3. Partizan

Doma sem bil samo teden dni. Še septembra 1943 je bila razglašena splošna mobilizacija v partizansko vojsko. Zajela je vse moške med 16 in 45 letom. Za spodnjo mejo so določili letnik 1927. Škilarjev Lojz iz Raven, pisal se je Ivančič, bi moral biti star 16 let šele čez dva meseca, pa ni nič pomagalo. Zato se je skril, kasneje pa zatekel v Grahovo, kjer je bil ob napadu na postojanko še ne 16 let star vržen v ogenj. Z bratom Tonetom sem se javil, kot se spodobi. Dali so nas gor na hangar pri Fari, bilo nas je čez tristo, nato pa za nekaj dni v kasarne v Velikih Blokah.

Figure 19. France Hrbljan

Od tam so nas gnali po cesti skozi Bloško Polico do Loža. Začelo se je politično prepričevanje. Nekaj dni smo poslušali politične komisarje, da se ne borimo samo proti okupatorju, ampak za družbeni red, v katerem bomo vsi enaki, ko ne bo davkov, zemljo bodo razdelili med nas, tudi graščinske in državne gozdove. Postali smo vojaki Loške brigade. Razporedili so nas po četah in oborožili z italijanskim orožjem. Vsak je dobil kapo z rdečo zvezdo. Jaz sem svojo stlačil v žep. Nikdar si je nisem posadil na glavo.

Najprej smo odšli napadat Rakek, nato pa železniško progo med Rakekom in Ivanjim selom. Iz varne razdalje smo obstreljevali vlakovne kompozicije, v katerih so Nemci vozili vojaški material v smeri proti Postojni in naprej. Po nekaj dneh bojevanja, bilo je zjutraj, ko se je ravno dvigala jesenska meglica, zagledamo nekaj sto metrov pred seboj nemške mitraljezce. Kakih petnajst jih je bilo postrojenih v strelsko vrsto. Za vsakim je šel pomočnik in nosil na ramah redenike streliva. V sklonjeni drži so se nam približevali. Ko je začelo pred nami na vsej črti ropotati, ni bilo sile, ki bi nas lahko zadržala. Na srečo so merili previsoko in so krogle samo klestile veje nad nami. Njih je bilo trideset, nas pa osemsto, pa so nas vseeno pognali v beg. V Bezuljaku na Menišiji smo se za silo uredili, potem pa po robu gmajne dosegli dva kilometra oddaljeni Selšček. Čeprav so z nami bežali tudi oficirji na konjih, so začeli groziti novincem, da nam bodo že pokazali, kam s strahopetci. Nismo dolgo čakali, ko so iz neke štale prignali osem partizanskih novincev. Razglasili so jih za dezerterje. Bili so med prvimi, ki so pribežali. Roke so imeli zvezane od zadaj, ob vsakem na strani pa vojaki s puškami. Gledali smo za njimi, kako so šli po poti mimo cerkve proti Špički. Iz bližnje hiše je stopil komandant Gedžo z italijansko brzostrelko v rokah in šel za njimi. Kmalu je zaropotalo.

Od strahu se še par dni nismo upali pogovarjati med seboj. Naslednje dni smo bili noč in dan na pohodu po notranjskih vaseh. Kadar smo naleteli na Nemce, smo bežali. To bi še prenesel, če ne bi vmes, ko bi se morali odpočiti, uprizarjali lova na belogardiste. Čistka. Tri so že odpeljali, bal sem se, da bom zdaj jaz na vrsti. Po spopadu pri Bezuljaku smo spet bežali. Izkoristil sem zmedo in ušel domov. Dokler si bil pri njih, jim ni bilo mar, kaj bo s tabo, kdaj se boš odpočil, kje boš spal, kdaj se boš do sitega najedel in koliko zmore tvoja puška, ko pa te je zmanjkalo, so napeli vse sile, da bi te dobili. Po nekaj dneh so prišli pome. Hiša zaklenjena, žive duše nikjer. Pa so vpraševali in izvedeli za mater in sestro, ki sta delali na njivi. Da sem pobegnil in sem zanesljivo doma. Prisilili so ju, da sta odklenili vrata, in materi grozili, da jo bodo ubili, če se ne oglasim. Slišal sem jih in se šel pokazat. Vedel sem, da se mi ne piše dobro. Zaprtega so me imeli v zadrugi v Novi vasi s še desetimi podobnimi grešniki. Čez dober teden nas je prav toliko do zob oboroženih partizanov gnalo mimo Metulj skozi gozdove pod Bloščkom proti jugu. Nas bodo ustrelili? Sklenil sem, da bom skočil, čim nas bodo začeli postavljati v vrsto. Najbolj sumljivo je bilo videti, ko smo po gozdni poti prišli do Racne gore in so razglasili počitek. Bil sem napet kot struna. Pripravljal sem se, da bom zdaj zdaj planil. Pa ni bilo nič. Čez pol ure smo vstali in naprej do Loške doline. Ko smo zagledali Knežjo Njivo, se nam je odvalil kamen od srca. Tam je bila Loška brigada, kamor smo spadali. Iskali so vojake za deset mul, ki so jih pobrali Italijanom. Če se ne bo javilo dovolj prostovoljcev, bodo določili kar tako. Prvi sem dvignil roko. Zavedal sem se, da je z mulo veliko dela, vedel pa tudi, da me zaradi nje ne bodo pošiljali v prvo vrsto. Imel sem prav. Na mojo mulo so naložili težki minometalec kalibra 120 mm.

Še naprej smo se podili po Notranjskem, dokler se nismo nekega jutra v začetku oktobra znašli spet v Knežji Njivi. Pod bližnjim kozolcem sta visela odrta vola. Kuharji in mesarji so razsekavali živali in nosili kose mesa v kotle, v katerih je brbotala voda. Zbranih nas je bil okrog 700 vojakov. Ko smo se malo oddahnili, so nam povedali, da bomo imeli prisego. Nepričakovano poči tam pri cerkvi dvesto metrov proč, meter od mene pa pade eden na tla, doma je bil iz Viševka, mrtev. Neki partizan je neprevidno čistil puško.

Iz cerkvice so na travnik prinesli mizo, nanjo postavili križ in dva svečnika z gorečimi svečami. Zgrnili smo se okrog mize, dvignili desnico in iztegnili dva prsta v prisego, pri tem pa izgovarjali komisarjeve besede: »Prisegamo maršalu Stalinu, vrhovnemu komandantu boja proti nacizmu … Prisegamo generalu Titu, da se bomo hrabro skupaj z jugoslovanskimi narodi borili proti okupatorju …

Prisegamo vodstvu OF slovenskega naroda, da bomo izvrševali vse naloge v borbi proti okupatorju in domačim izdajalcem … «

Komisar nam je bral z listka, mi pa smo besedo za besedo glasno ponavljali za njim. Na koncu je zadonela pesem: »Z ruskih step veliki Stalin kliče gromovito, od Triglava se oglaša mu tovariš Tito … «

Kje vse smo se podili po Menišiji tistega oktobra. Bilo je še pred nemško ofenzivo, ko smo pri Padežu in Zavrhu nad Borovnico napadali nekdanje italijanske bunkerje. Nemci so se srdito branili in prešli v protinapad. Morali smo se umakniti. Ranjence so naložili na vozove, mrtve pa kar pustili. Umikali smo se proti Dobcu, Nemci pa za nami. Pri tem prileti granata, ubije našega soseda, brata Toneta pa v nogo, da ni mogel nikamor. Kar tam so ga pustili ležati. Moj minomet je ostal bogvekje. Bratu so pomagali, da se je usedel na mojo mulo na samar in skupaj sva bežala do Begunj. Tam so bili že vozje za ranjence in z njimi čez Bloke v Kočevje. Tole bi rad povedal: čez dva tedna ob nemški ofenzivi konec oktobra so Nemci vse zajeli, med drugimi tudi Toneta, zažgali barake, ranjence pa na tovornjakih odpeljali v Ljubljano in dali v bolnišnico. Za brata sem izvedel, da se nekje zdravi in nič več. Nikogar niso ubili, pa je bilo v vojnem času, ne tako kot so partizani delali z domobranskimi ranjenci po vojni. Brata sem spet videl čez tri mesece, ko sem stražil borovniški most. Na lepem je stal pred mano. Ves ta čas je bil v bolnišnici, potem pa vstopil med domobrance.

Figure 20. Notranjski domobranci iz 6. čete – Sedita z leve France Hrbljan (Velike Bloke) in France Mišič (Hudi Vrh, + 1945), stojijo Jože Hiti (Hiteno), Braniselj I. (Dolenja vas pri Cerknici) in Jože Miklavčič (Veliki Vrh, + 1945)

Ob nemški ofenzivi sem se partizanščine rešil tudi jaz. Napadli so nas pri Dobcu na Menišiji. Ko smo bežali, sem na mulo vzel partizana, ki ni mogel hoditi. Žival se mi je na lepem uprla. Začela je brcati, da ne gre, naj sem jo še tako vlekel. Morala je biti ranjena. Okrog nas je pokalo, mula pa nikamor. Pustil sem vse skupaj in v beg. Še trije smo se dobili in se spravili na kozolec v Zalesu pri Sv. Trojici. Od tam sem prišel domov, se nekaj dni skrival. Potem pa so prišli po griču in po njivah trije Nemci z domobranci. Pokazal sem se in v hipu nas je bilo trideset. Peljali so nas v Pudob.

3.2.4. Domobranec v Grahovem in še kje

Vem, da vas zanima samo Balantič, ne pa drugih 32 ljudi, ki so takrat izgubili življenje. Na celotni postojanki nas je bilo skoraj sto vojakov, kar pomeni, da se je večina rešila: vsa posadka, ki je bila v Drobničevi hiši v Fužini na koncu vasi, in močna patrulja, ki jo je Kremžar pred napadom poslal na Bloke. Če ne bi bilo Balantiča, bi bilo Grahovo danes že pozabljeno. Za nas je bil študent, nikakršen vojak. Seveda nismo vedeli, da so njegove pesmi toliko vredne. No, saj v Grahovem jih sploh ni pisal. Komaj se ga spominjam. Dokler nisem skočil v pritličje, smo bili res skupaj tam zgoraj. Nič se ni videlo. Bila je oblačna noč. Bliskalo se je edino od strelov. Granate, ki so od zunaj stresale steno, so na notranji strani luščile omet, da se je vse prašilo. Drugi so ostali zgoraj, zadnji sem bil, ki sem jih zapustil še žive. Kako so umrli, lahko samo ugibam.

Bilo je zadnje dni oktobra 1943, ko so nas Nemci postrojili v Pudobu v Loški dolini in nam dali na izbiro: k domobrancem ali v internacijo. Odločil sem se za prvo. V tej skupini se nas je nabralo štirideset. Peš so nas peljali v Grahovo. Tudi drugih dvesto se je v Ljubljani skesalo. Nobeden ni odšel v Nemčijo, vsi so se pridružili domobrancem. V Grahovem smo dobili orožje, vendar ne takoj. Na začetku smo imeli samo nekaj pušk. Ko smo odhajali na stražo, smo si jih izmenjavali med seboj. Šele takrat sem izvedel za Kremžarja in Balantiča. Grahovo je bila najbolj izpostavljena domobranska postojanka na Notranjskem. Prvo polovico novembra je šlo, ker se je skozi vas pomikala nepretrgana veriga do zob oboroženih nemških vojakov. Šlo naj bi za Rommlove divizije, ki so se z Balkana selile na italijansko fronto. Drugo polovico meseca pa smo ostali sami.

Figure 21. Fara s cerkvijo in hangarjem – Iz knjige Dežela ob Cerkniškem jezeru

Od prvega dne naprej sem se vpraševal, komu je padlo na um, da je grahovsko postojanko spet postavil na noge. Pod Italijani so jo varovale postojanke v Loški dolini, na Blokah in v Loškem Potoku, zdaj pa je imela pred seboj samo neskončne gozdove, po katerih bi prišla do nje skrivaj cela vojska. Še bolj sem se čudil, zakaj so vodstvo poverili Francetu Kremžarju. Res je imel bogate vojaške izkušnje, med drugim je vodil pobeg iz Pudoba, ni pa bil tak organizator, kot mu pripisujejo. Njegovega poveljstva nismo čutili. Ves tisti november sem ga videl vsega dvakrat. Še manj je bil za rabo Balantič. Zakaj ga je Kremžar potegnil s seboj, ko je moral videti, da ni z njim nič. Oba sta bila kot od drugega sveta, pesnika, bivanje v Grahovem sta jemala kot dopust na svežem zraku in neokrnjeni naravi. A tu je bila postojanka in njeno moštvo, ki sta zahtevala organizacijo in disciplino. Niti tega nismo naredili, da bi se ogradili z bodečo žico in izkopali nekaj bunkerjev, četudi samo lesenih, ko se ni dalo betonskih. Pa še vsak dan se nam je pridružil kakšen pobič, ki so ga starši pripeljali v zaščito, da ga ne bi pobrali partizani. Kam s tako vojsko! Edini, ki so delali z nami in skrbeli za red, so bili bratje Mišič iz Bločic. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo nič. Pošteni ljudje, kmečki fantje, samo barabe so šle v partizane. Jože je prišel z Raba. Franc in Lojze sta potem zgorela ob napadu na vas, z Matijo in Jožetom sem bil nekaj časa v Borovnici. Ta dva so umorili po vojni. Štirje fantje od ene družine, to ni kar tako. Pa so bile še hujše žrtve, tako jih je v Danah v Loški dolini od ene družine umrlo kar sedem, Kandare so se pisali. Na postojanki sem jih svaril, da to ni dobro in si mislil pri sebi: »Enkrat nas bodo vse pobili!«. Teden dni pred napadom so me poslali v Ljubljano, da sem se znebil garij. Ko bi se moral vrniti, se mi kar ni dalo nazaj. Ves večer sem se obiral po Rakeku. Ujela me je noč. Vdrl sem v neki skedenj in prespal. Zjutraj sem šel še h Gabrenji na zajtrk, denarja sem imel dovolj, potem pa s težkim srcem in hudimi slutnjami nazaj na postojanko. Čez štiri dni je sledil napad.

Popoldne pred napadom, med peto in šesto uro, so me poiskale tri dekleta iz naše vasi. Dobile so me, ko sem stal na straži pri Modicu, pri gostilni na robu vasi proti Cerknici. Micka in Ivana Anzeljc ter naša Angela. Vražje punce! Če bi jih zalotili partizani, bi jih na mestu potolkli. Spustile so se bile po gozdu mimo Bloške Police in čez Bločice. Prišle so me posvarit, mene in druge: »Partizanov je kot listja in trave in se odpravljajo v napad.« Kam drugam kot na Grahovo. Kasneje sem izvedel: dve brigadi od Radleka, ena čez Ulako na Veliko Slivnico. Ko so dekleta odhajale, je ravno zazvonilo avemarijo. Odšel sem h Kremžarju in mu povedal novico. Odvrnil mi je: »Tristo domobrancev je v Cerknici. Ti nam bodo prišli pomagat. Imamo dovolj orožja.« Ves iz sebe sem bil, ko sem poslušal trapasto govorjenje. Kakšna vojska je bila tam neki, prav taka poberija kot v Grahovem. Kmalu smo zaslišali strele s Strmca in od Križne gore.

Avto je bil tisti, ki je sprožil spopad. Ob 10 uri zvečer se je pripeljal z njim cerkniški poveljnik Rado Petrovič-Kranjc. Pišejo, da je prihitel na pomoč. Kakšno pomoč neki, saj še vedel ni za napad, sploh pa, kaj naj bi zalegli trije vojaki, ki jih je imel s seboj. Bo že držala druga zgodba. Daki naj bi mu prejšnjega dne poslal lažno pismo, v katerem ga Kremžar poziva, naj pride po orožje. V Grahovem ga imajo preveč, v Cerknici pa premalo. Pustila naj bi ga Rommlova armada. Cerkniški terenci so po nekem fantiču poslali pošto: »Tukaj imaš 50 lir, pa nesi v farovž!« Tam je bilo poveljstvo. V Grahovo so se peljali po orožje. Voznik je prevozil zasedo v Martinjaku. Ko so nič hudega sluteč prišli v Grahovo, se je odprl pekel. Nazaj se ni več dalo. Ustavili so se na vagi, izskočili in hajd v hišo. Avto je zagorel kasneje.

Dobro smo se branili. Nas trideset proti tristo partizanom, ostala partizanska vojska je ropala po vasi ali bila po zasedah, pa smo zdržali celih štirinajst ur. Tisti top je napravil svoje, nazadnje pa ogenj. Partizani: »Podajte se, ne bo se nič zgodilo.« Ti otroci pa vsi v jok. Predali so se pred jutrom. Zgoraj pa sem bil jaz. Pokalo je in stokalo. Po polnoči so začeli partizani streljati s topom. Nobena od granat nas ni direktno zadela. Kremžar: »Fantje, umret bo treba!« Z vrha sem skočil dol; čeprav je bila še noč, sem našel vrata, skozi katera sem zlezel pod vago. Prostor je bil visok slab meter, širok dva in šest metrov dolg, kolikor je bilo potrebno za voz. Pet jih je bilo že notri. Stokali so. Enemu smo tiščali usta, da nas ne bi izdal. Bobnelo je. Pravijo, da se jih je vsega rešilo petnajst. Celotna posadka je štela skoraj 100 ljudi. Življenje je izgubilo 33 ljudi, po drugi oceni 37. Drugi so se rešili; vsi, ki so bili v Drobničevi hiši v Fužini na severnem koncu vasi in vsi, ki so bili v patrulji.

Figure 22. Velike Bloke – Iz knjige Dežela ob Cerkniškem jezeru

Ves dan smo bili pod vago. Slišal sem krike tistih, ki so jih metali v ogenj: »Pustite me, pustite me!« Dobro sem poznal Tomaža Modica, ker je bil iz naše vasi. Odpravil se je bil na pregled v Ljubljano, ker mu je nagajala prostata. Sklenil je, da bo čez noč počakal v Grahovem, zjutraj pa odšel na Rakek in na vlak za Ljubljano. Pa so ga dobili na vasi in v ogenj z njim. Nas niso odkrili, ker je stal na vagi pogoreli avto, vhod z notranje strani pa je bil zasut. Bilo je že 25. novembra ob eni uri ponoči, ko sem se splazil ven. Odrinili smo kamenje in opeko ter skočili, kot je naneslo. Priletim na cesto. Bežim mimo šole in v Strmec. Uležem se v travo, da bi se spočil, kar zagledam žensko, doma iz Grahovega. »Joj, kaj se je naredilo. Pa kdo pa si?« »Jeršanov«, tako se je pri nas reklo po domače. »Pa kaj si še ostal? Vse Grahovo ne spi od hudega, kar se je zgodilo.« »Kam pa greš? Ne v Cerknico, te bodo dobili. Pojdi raje domov. Ne sem nad cesto, ne v Strmec, ampak pod njo. Zgoraj so partizani.« Ubogam jo. Gledam proti vasi, cerkev gori, postojanka gori. Ko sem šel dol skozi temo, sem zagledal prikazen, vso v črnem z belim klobukom. Odmikala se mi je, kakor sem hodil. Padem na tla, ko vstanem, spet stoji pred mano. Pridem na cesto Martinjak-Cerknica, sto metrov stran, gre za menoj. Skočim proti jezeru, prikazen izgine.

Pridem do prvih hiš v Cerknici. Zagledam kozolec, tri štante je imel na vsako stran. Notri voz, na katerem so bile do vrha naložene fižolovke. Zlezem podenj in se uležem na slamo. Kar zašumi v bližnji koruzi. Storže so pobrali, stebla pa pustili. Kasneje se mi je posvetilo, da sem obšel nemško zasedo. Nemški vojaki so se vkopali na njivi, ker so računali na morebitni partizanski napad. Slišali so me, morda tudi videli, kako sem lomastil do kozolca in ropotal po njem. Saj drugače me ne bi našli. Če bi bili to Italijani, bi streljali po kozolcu kot nori in ne bi odnehali, dokler ne bi bilo vse v pepelu. Ti pa so šli za mano. Ravno, ko sem se dobro ulegel in upal, da sem končno na varnem, zaslišim govorjenje. Neka vojska, pogledam, kakšne kape imajo, pa je pretemno. Zaslišim povelje: »Zurück!« Nemci! Za pasom sem imel še šest ročnih bomb. Hitro jih odpnem in odrinem vstran. Vojaki so hodili v temi in me iskali. Pri tem je eden od njih brcnil ob bombe, ki so zaškatljale. Na srečo ni vedel, kaj ima pod nogami, jaz pa sem jih slišal. Za njimi oficir z baterijo. Približa se mi, ko ležim v slami. Od sebe dam glas. Posveti mi v obraz, drugi vojak pa bajonet na sence. Hoteli so me ustreliti. Zarjovel sem, da me je morala slišati vsa Cerknica. Poveljujoče je ukazoval: »Sofort kaput machen!« Jaz pa sem mahal z rokami in klical, da »jaz niks komunist, jaz niks komunist«. Ko sem se spravil s sena in se zravnal, sem dobil s puškinim kopitom tako po hrbtu, da me je vrglo po tleh in sem se izgubil. Ko sem prišel k sebi, mi je drugi vojak celo pomagal, da sem vstal, pa spet s puško po hrbtu. Nazadnje so se me usmilili, me gnali v hišo, kjer so imeli štab, in me pahnili v klet. Čez nekaj ur so odprli vrata, bili so čisto drugačni; smehljali so se mi in me trepljali po rami »Gut, gut!« in me izpustili.

Samo to bi hotel povedati pri vsem. Župnik Šega piše v Zavezi, da so Nemci hiteli grahovski posadki na pomoč še isto noč in s tanki obtičali v javorniških gozdovih. Nič od tega ne drži, ni bilo takoj, ampak šele čez dva dni; ne čez Javornik, ampak kar po glavni cesti iz Cerknice proti Blokam in ne s tanki, ampak peš.

Nekaj dni sem potreboval, da sem prišel k sebi, potem pa nazaj k domobrancem. Štiri mesece sem varoval borovniški most. Tam sem se pozimi 1943/1944 srečal z bratom Tonetom. Kasneje, bilo je poleti 1944, je bil vzet v Rupnikov bataljon. Ob koncu vojne je odšel na Koroško. Pliberk, Teharje, Stari Hrastnik; kaže, da je tam ostal. Po Borovnici sem osem mesecev čepel v bunkerju pri Štampetovem mostu, preživel tam hudo zimo, nazadnje pa bil poslan v 6. posadno četo na Rakeku in varoval železniško progo. Tam sem se imel zares dobro.

3.2.5. Vojne je konec

Še 3. maja 1945 zjutraj smo varovali progo v Lazah. Naš poveljnik se je pisal Pezdir, župnikov brat, doma je bil iz Notranjih Goric. Razlagal nam je, da smo z Angleži dogovorjeni, da imajo že pripravljene kotle, v katerih nas čaka košta. Za nekaj dni se bomo umaknili, potem pa pridemo nazaj. Nisem mu verjel. Slišalo se je že grmenje s postojnske strani in videlo bliskanje orožja. Od tam da prihaja hercegovska divizija s 60 000 vojaki. Petina so divje jurišantke, ki jim ni mar življenja. Prav tiste dni se je mimo nas po cesti pomikala proti Postojni velika italijanska vojaška enota. Fašisti. Vriskali so, ker so bili prepričani, da so že doma. Kasneje smo izvedeli, da so skoraj vse pobili. Mene so tega dne poslali v patruljo na Planinsko goro. Na vrhu smo se srečali s četo fašistov, tistih pravih s črnimi cofki. Posedli so se po travi in varovali svojo mejo, tako so vsaj mislili. Vsi so imeli brzostrelke, mi pa puške. Samo gledali smo se. Verjeli so, da so doma in se bo zanje dobro izteklo.

Ponoči med 3. in 4. majem 1945 sem bil na straži. Nad nami se je bila vkopala nemška protitankovska baterija. Streljali so na partizansko kolono, ki se je po drugi strani Planinskega polja, dva ali tri kilometre daleč, pomikala po cesti od Planine proti Grčarevcu. Tolkli so po tankih. Ob vsakem polnem zadetku so vriskali in se smejali na glas. Morda so bili prav tisti, ki so čez teden dni, 10. maja popoldne, streljali s ceste v Podgori na Borovlje. Zjutraj 4. maja je bilo šele dano povelje za umik.V enoti je bilo še nekaj Bločanov. Prepričeval sem jih: »Pejmo domov. Mi smo propal.« Fantje niso hoteli z mano. Sam sem šel. Na cesti proti Rakitni sem srečal tri dekleta. Kaj niso bila tista, ki sem jih pred nekaj leti videl na fotografiji v Zavezi! Na Teharjah so vse pobili.

Doma mi niso hoteli odpreti. »Zakaj si pa prišel«, so vpraševali mama. Da je govorila z Tonetom, ki jo je poučil: »Nemci so nam dali Slovenijo. Zdaj smo samostojni.« Zjutraj, bilo je že 5. maja 1945, sem napravil usodno napako, ki bi jo skoraj plačal z življenjem. Pokazal sem se pred hišo, ko sem si čistil čevlje. Videli sta me Lenčkovi, terenki iz naše vasi, Korošec sta se pisali, ki sta delali na bližnji njivi. Lov name se je začel.

Mati in sestra sta mi očitali, kako da sem zapustil svojo vojsko. Kaj me nista nagovorili, da sem šel nazaj. Hodila sva zad po njivah. Angela je šla naprej. Dogovorila sva se, da mi bo dajala signale z roko, ali je varno ali ne. Greva mimo Podslivnice do Otonice in hočeva naprej proti Cerknici. Tam naletiva na Lojza, ki je bil doma iz Mahnetov, poročen pa na Velikem Vrhu. Med vojno se je zatekel v zaščito na Rakek: »Lojz, kam pa bežiš? »Kaj ne bi bežal, saj so že ves Rakek zasedli. Domobranci so vsi odšli iz Cerknice in Begunj. Partizani so že pri Sv. Vidu. Doma se bom skril.« Ne poslušam ga in grem naprej. Že čez dvesto metrov nekaj zašumi v grmovju. Partizan! Padem na tla in nazaj. S sestro se vrneva k Podslivnici in prideva do našega gozda. Rečem ji: »Tak ne morem nikamor, ne podnevi ne ponoči. Šla boš domov in pripeljala voziček!« Ustavila sva se nad Blokami dva kilometra pred našo vasjo, kjer sem počakal, sama pa je šla dalje. Čez slabo uro se je vrnila z materjo, vozičkom in sekiro. Nasekal sem smrekovih vej za velik kup. Potem sem se ulegel na voz, onedve pa sta čezme nametali veje. Tako sta dopoldne peljali po cesti skozi našo vas. Domače terenke so zasumile, da nekaj ni prav in govorile: »V smrečju mora biti.«

Figure 23. Nova vas – Iz knjige Dežela ob Cerkniškem jezeru

Vedel sem, da bo šlo zares. V skednju sem izkopal slab meter globoko in dva metra dolgo jamo. Mati in sestra sta v košarah nosili zemljo na njivo, da se ni videlo. Slamo na dno, deko, desko čez, pa sem legel kot v grob. Poslušal sem, kako so se tam zunaj vrstile povorke, na katerih so vpili smrt izdajalcem. Mati so mi nosili jest, s konca je bilo pod desko nekaj prostora. Teden dni sem bil tako skrit, potem pa mi je bilo vsega dovolj: »Ne grem se več. Se bom kar ubil!« Nisem več zdr žal v luknji. Vstajal sem in prihajal v hišo.

Partizanke so se sprehajale po cesti in izzivalno gledale proti nam. Potem se je zgodilo. Dopoldne 13. maja pridejo trije motorji s čolni, devet oznovcev, v hipu obkolijo hišo in začnejo s preiskavo. Ustavijo se pred zaklenjenimi hišnimi vrati, nekaj jih gre zad: »Kje so pa te ženske?« Mati in sestra sta delali na njivi, jaz skrit v hiši. Prisilili so ju, da sta odklenili. Vodil jih je Jože Intihar, v Kopru živi: »Doma ga imate. Kam ste skrili dvesto litrov bencina?« Zame nista hoteli vedeti, za bencin še manj. Saj ga tudi nismo imeli. Mati naprej: »Kdo pa govori, da je naš fant doma?« »Lenčkove.« Takrat je bila pri nas še črna kuhinja, tako da smo kuhali na žerjavici v peči, nad vrati v peč pa smo imeli zidan dimnik. Še zdaj si ga lahko ogledate v veži oziroma kuhinji. V peči je tlela žerjavica. Če bi tako zakurili, kot počnemo sedaj, ne bi zdržal. Se pa je takrat vse tako kuhalo. Zlezel sem v dimnik tako visoko, da sem se z nogami opiral na rob pol metra nad odprtino. Morda je bilo pet, morda deset minut, dušil sem se že, kar so se na srečo odpravili v skedenj: »V hiši ga ni, ga bomo pa tam dobili.« Hitro ven in za kad z zeljem, ki smo jo imeli v shrambi. Ko so se vrnili, niso bili več tako natančni. Vidno razočarani so odšli.

Naslednje dni sem se vseeno zadrževal v hiši, po polnoči pa hodil spat v partizanski kozolec. Računal sem, da me tam ne bodo iskali. Vedel sem, da dolgo tako ne bo šlo, prej ali slej me bodo dobili. Pripravili so mi nahrbtnik, zložili vanj nekaj obleke in hrano. Tistikrat so se na cesti pred hišo noč in dan menjavale partizanske straže. Korakali so sem in tja. Čuvali so konje, ki jih je imela vojska v vasi, obenem pa pogledovali proti naši hiši. So jim že naročili, naj pazijo na nas. Dogovorili smo se, da bom šel proč zjutraj 20. maja. Dobro uro prej je sestra odnesla nahrbtnik. Skrila ga je na njivi 200 metrov daleč, sam pa sem pazil na stražarja. Skrivaj sem ga opazoval skozi šipo. Preračunal sem, koliko časa potrebuje za vso pot. Ko je šel od naše hiše proti vasi, sem skočil na plano in sklonjen stekel do konca njive, zagrabil nahrbtnik in se skril v travo. Naprej ne bi šlo.Griči so bili goli in se ni dalo skriti tako kot danes. Čakal sem, da se je znočilo. Edo Mišič iz Hudega Vrha je tudi ostal doma. Naša mati in ona mati sta se zmenili po prvi maši, kako bi prišla skupaj. Opolnoči me bo čakal na pokopališču pri Fari. Dogovorjeni znak: »Rega, rega!« Šlo je kot namazano. Prišel sem na Blošček in naprej. Zjutraj gledam okoli, ko se nama pridružita še dva, ki sta bila že v avstrijski vojski, eden od njih je bil celo Maistrov borec. Pa še peti se je prikazal, Metlan. Tri mesece smo se vrteli tam, junij, julij, skoraj ves avgust. Griču, ki smo ga izbrali za skrivališče se reče Trtov Vrh. Na kartah ga ni, dviga se dva kilometra zračne črte od Metulj. Eden od nižjih vrhov med Bloščkom, Zaupanščkom in Racno goro. Na karti so označeni z *867, *896 in *936. Veliko se nismo skrivali, ležali smo kar na travi. Hrano so nam nosili, vsakič smo se dogovorili, kam prihodnjič, kje in kam. Bili smo predrzni, celo na večerjo smo hodili v Hudi Vrh. Dvakrat sem šel vmes domov, samo za en dan, da sem se malo uredil.

Takrat pa plakati z obvestilom: »Kdor se ne javi do 27. avgusta, bo na mestu ustreljen.« Odpravil sem se v Cerknico. Tam na vrtu sto metrov od UDBE je štihal domačin. Takoj se je spravil name: »Ti pa si skrivač, ko si tako bled.« Da grem na vojni odsek. Tam zaslišanje: »Kako se pišeš?« »Habjan.« »Pa tega nej več!« Videl sem, da je bilo njegovo ime prečrtano, na koncu pa z rdečim zarisan križ. Šli so naprej po seznamu in me našli. Pisalo je, da sem bil prej partizan.

»Na občino se moraš javit, en dan si zamudil, zdaj smo že 28.avgusta.« Karel Mazi se je pisal tisti, ki mi je to očital. Na papir je napisal tri velike črke: »No, vzemi listek. Pojdi k Šerkotu, da te vpišejo.« Grem po cesti in vprašujem, kje je ta hiša. Ogovori me moški, ki sem ga na videz poznal: »Ali me ne poznaš?«, me vpraša. »Janez Zgonc sem iz Radleka. K Šerkotu da te pošiljajo. Ko boš tja prišel, so sami domači, deko nate, potem pa bodo tolkli in ti polomili vse kosti. Ne hodi!« Ura je bila deset. Poslušam ga naprej: »Bog varuj na cesto prit! Pojdi tja dol po grmovju, pa domov. Cerknica, Martinjak, Grahovo, domov.« Potem so me klicali notranja uprava in civilna zaščita, zakaj nisem prišel k Šerkotu. Kar naprej so me zasliševali, potem so me klicali v delovno brigado.

3.2.6. Vojak nove jugoslavije

Vojaški rok sem služil leta 1948 v Užički Požegi. Prijavil sem samo leto in pol medvojne vojaščine, kar sem imel za manjši greh kot dobri dve leti, kolikor sem bil res. Hudo sem se uštel. Če bi povedal po resnici, bi služil samo šest mesecev, tako pa so mi, ko bi moral domov, rekli, da mi manjka teden dni domobranstva in bom moral zato odslužiti celotni vojaški rok. Še enajst mesecev so me imeli notri.

Po običajnih vežbah sem delal v pekarni. Tam smo tudi spali. Pa sem na prostem pred pekarno pospravljal svoj kovček. Ko sem ga uredil, sem si ogledoval domobranske slike, ki sem jih prinesel s seboj. Vojak, Bosanec, je na hitro videl tuje uniforme na njih in me prijavil. Prišla sta dva vojaka z naperjenimi bajoneti: »Na štab. Kje imaš kovček, ki si ga gledal? Sem z njim!«

Na štabu je bilo v sobi nekih pet oficirjev. Stali so okrog mize in rezali pršut. Eden od njih se me loti: »Kaj imaš notri?« »Molek. Katolik sem. Majka mi je dala.« »Budala, nema boga.« »Domobranske slike si gledal.« »Kaj imaš to? Šta ovo nosiš. Ti si neki oficir. Znaš, budalo, da si propao.« Hoteli so mi dokazati, da gre za sovražno delovanje. Ko so spoznali, da ni za menoj nobene zarote, so odnehali. Oficir me je odrinil, pri tem mi je padel kovček z rok, da se je vse razletelo po sobi: »Bejž u p … m … !« in me odpustil. Pobral sem svojo revščino in odšel. Zunaj nobene komande več. Vojaka, ki sta bila prej tako mogočna, sta se pohlevno pobrala.

Leta 1953 so me za tri mesece poklicali na vojaške vaje v Pivko. Ko bi moral po tem času domov, so me še z dvema zadržali. »Kaj je narobe z vama?« »Duhovnika imam za brata.« »Pa ti?« »Brat je ušel čez mejo v Francijo.« Komandir, vodnik po činu, nam sporoči, da se bomo učili konjereje. Pa nas vprašuje, kako se reče uzdi in kakšne dele ima: »Opiši, kako ide!« »Ajd u k … ., to je uzda tvoja Jugoslavija!« »Šta, šta, stani mirno!« Debelo me je gledal in ni mu šlo v glavo, kako je lahko nekdo tako predrzen. »Tri smene požarstva kod konja!« Pojavi se stotnik. Poročajo mu o mojem nastopu. Vsaka tretja beseda je bila »ajd u pm … !« Tudi on me je kaznoval: »Štiri izmene požarstva pri konjih. V ponedeljek greš h generalu na raport.«

Pride kapetan: » Greva, propalica!« Pred generalom sem se postavil v mirno, kapetan pa našteva moje grehe. Takrat sem se prvič zares ustrašil. General me je zmerjal, govoril o kukavicah, za eno puško je dal život, otadžbina. Ko je nehal, sem prosil za besedo: »Že tretjič sem v vojski, drugič na orožnih vajah. Najprej redna vojska namesto šest kar 17 mesecev. Čez dve leti Vitez tri mesece. Ko sem se vrnil z vaj, me je čakal davek 50 jurjev. Kje jih bom dobil: krava je šla iz hleva in moje kolo. Letos se je sestra poročila, sam sem ostal z mamo, ki je stara 65 let in je ostala brez pomoči. Volička sem moral prodati, ker sem moral k vojakom. Vsi gredo domov, mene pa ste zadržali.« Gledal me je, vedno bolj so se mu oči mehčale in poslal me je nazaj brez kazni: »Evo ti, neka ti bude!«, in mi svetoval, naj se umirim. Čakalo me je še sedem dni, sedem noči, 38 konjev za mene samega vso noč; lovil sem tiste dreke. Od jeze sem bil ves trd, ko so sem razmišljal o domu: žegnanje imajo, sestra je prišla domov, vsa žlahta se bo zbrala. Zjutraj je vodnik zahteval, da očistim tudi hodnik, po tisti stari vojaški »da se sije ko sunce«. Morda sem zlil 50 veder, pa še ni bilo nič, beton neraven in razpokan.

Leta 1955 so me poklicali za dva meseca še v Ilirsko Bistrico. Bilo je že po tistem, ko smo razgrajali zaradi Trsta in vpili po cestah »Armija je čvrsta, mi ne damo Trsta! Življenje damo, Trsta ne damo!« Dve leti in pol življenja mi je ta vojska vzela, pa je tako žalostno propadla. Pa še dobri dve leti med vojno in vse tisto skrivanje. Nekatere domobrance poznam, ki jim je žal, da niso leta 1943, ko so jih mobilizirali v partizane, ostali tam. Jaz nisem tak. Ponosen sem na svoje domobranstvo, ponosen, da sem se postavil na pravo stran.

Pravijo, da je partizanska vojska zmagala tisti hip, ko je počila prva puška. Tak da je bil mednarodni položaj. Ko so nas komunisti prisilili, da smo se po pomoč zatekli k okupatorju, je bila naša usoda zapečatena. Kot namazano jim je šlo. Zdaj si pulijo lase in jim ne gre v glavo, kako se je lahko v nekaj letih vse obrnilo. Podrl se jim je svet. Zato taka jeza.

3.3.1.

Ko sem se v meglenem zimskem jutru pripeljala iz ljubljanske megle na Gorenjsko proti Brezjam, je sonce vedno bolj brisalo meglo. Pogled mi je objel zasnežene vrhove Karavank in pred menoj Julijce s Triglavom, mogočnim očakom, ki že tisočletja zvesto varuje vso božjo lepoto pod seboj. Resnično, prava ‘podoba raja’.

Zavijem v Radovljico, ki me vedno prijazno sprejme kot častitljiva stara gospa, ki ji z obraza odsevata veliko notranje bogastvo in duhovna lepota, sad življenjskih preizkušenj. Tudi srce starožitnega mesteca je v stoletjih nakopičilo veliko bogastva in lepote, ki sama po sebi govorita o zgodovini. O trpljenju in preizkušnjah njegovih ljudi v obdobju nemške okupacije in revolucije – in to je tudi del zgodovine mesteca in okolice – mi je spregovorila petinosemdesetletna gospa Anica Zaletel roj. Resman. Z Radovljico je neločljivo povezana od svojega rojstva leta 1921; tudi družini njenega očeta Janka in matere Marije roj. Zupanc izvirata od tod.

Gospa Anica je v preteklih letih obogatila slovensko kulturno javnost s svojimi slikami na steklo in tako ponovno oživila ljudsko umetnost devetnajstega stoletja, ki žal izumira, podobno kot izumirajo bogkovi koti z živobarvnimi ‘tablami’ svetnikov, Matere božje in Srca Jezusovega , ki so bili našim ljudem v vseh časih priprošnjiki pri Bogu.

Po meščanski šoli v Lichtenturnu v Ljubljani jo je oče, ki je imel strojarno kož, trgovino z usnjem, usnjenimi izdelki in čevljarskimi potrebščinami – po domače se je reklo pri Ledrarju – vpisal na trgovsko šolo na Dunaj, ker se je zavedal, kako pomembna je izobrazba za njegove tri hčerke Minko, Anico, Majdo ter sinova Janeza in Joža. Ko je l. 1938 Hitler zavzel Avstrijo, je oče sklenil, da z visoko šolnino ne bo podpiral Hitlerjeve države in Anica se je vrnila domov. Brat Jože je študiral kemijo in ostal na Dunaju do aprila 1943, ko je bil vpoklican v nemško vojsko.

Anica si je zelo želela postati učiteljica, kot so bile njene štiri tete, materine sestre. Oče je bil zelo socialen človek, in ker je bila pred vojno velika brezposelnost, je odločil, da ima Anica kruh doma in ji ni treba odjedati zaposlitve učiteljicam brez službe.

S pričetkom vojne se je končala Aničina lepa mladost; končalo druženje s prijatelji in prijateljicami v Prosvetnem domu v Radovljici in v Krekovem domu na Jesenicah, končali igralski, pevski in telovadni nastopi in različne akademije. Mladi, ki jih je pred vojno mladostno zagnani in za dobro mladine vneti kaplan Jože Kunstelj združeval tako v Prosvetnem domu kot v Katoliški akciji, so se še nekaj časa sestajali brez svojega voditelja, ki je bil izseljen v Srbijo.

Poletnih počitnic v Resmanovi koči na Jelovici, kjer so preživljali nepozabne dneve prijatelji, sorodniki in znanci Resmanove mladeži – velikokrat se jih je nabralo do osemnajst – je bilo tudi za vedno konec. Resmanova mama, srce skupnosti, je bila vse poletje z njimi in je vselej poskrbela, da je na počitnice prišlo nekaj mladih, ki so bili ali sirote ali so živeli v pomanjkanju. Z njimi je preživljala poletne dneve in pazila, da so bili vselej zaposleni: pomagali so okoliškim kmetom ali urejali okolico koče. Ob večerih so se zabavali, pogovarjali in pomolili pred kamnitim znamenjem z Brezjansko Marijo ob koči, osvetljenim s sojem lučke.

Zlasti po kapitulaciji Italije se je Aničina družba nekdanjih prijateljev, znancev in somišljenikov še bolj zredčila. Sčasoma so bili po večini mobilizirani v nemško vojsko, drugi so se umaknili v partizane, mnogi so se pridružili domobrancem. Študent klasične filologije Ivan Hribovšek je v Anici videl poosebljeno dobroto in požrtvovalnost in do nje gojil posebno naklonjenost in spoštovanje. Kljub mladosti je pričel razbirati znamenja časov in pravilno ocenil, kaj je partizanstvo. Pridružil se je domobrancem z administrativnim delom v pisarni. Anici je pred odhodom na Koroško zaupal rokopis pesniške zbirke, naj ga hrani. Toda ponjo ga ni bilo nikoli. Iz kapele v Škofovih zavodih so tudi njega odgnali v mučeniško smrt.

Tako je gospa Anica Zaletel Resman edina ohranila skromno rokopisno zbirko. Če bi pesnika pustili živeti, ubit je bil pri 22 letih, bi se lahko razvil v enega vrhunskih liričnih pesnikov.

Podobno kot za vse Gorenjce, je bila tudi za Radovljičane nemška okupacija kruta. Izgnani so bili duhovniki, učitelji in uradniki, izseljene cele družine; polnil se je zapor v Begunjah, sledilo je streljanje talcev; lakota in revščina sta trkali na vrata domov.

»Žalostni smo bili nad zasedbo Nemcev, tudi čisto nemočni. Vsi radovljiški fantje, tudi moj mlajši brat Janez, ki je imel komaj sedemnajst let, so bili navdušeni nad prvimi gošarji, ki so po gmajni bolj pohajkovali in preizkušali orožje, kot pa se borili. Zanje so poleti in jeseni 1941 fantje zbirali orožje stare jugoslovanske vojske in ga nosili nekam na Jelovico. Prav kmalu so to izvedeli Nemci, ker je eden od fantov imel spisek orožja z imeni lastnikov. Listek je prišel v roke gestapu in pričeli so preiskovati domove osumljencev. Zdaj šele je Janez povedal očetu, da hrani puško. Oče mu je svetoval, naj jo vrže v gnojnico, ker bo v najkrajšem času postala neuporabna. Gestapovci so lepega dne prišli tudi k nam. Vse so nagnali pred hišo. S tesnobo smo jih opazovali: eden je prislonil lestev h ganku, splezal nanjo in z roko pričel tipati pod tramom. Nenadoma pričnejo padati nanj patroni … Janeza so takoj aretirali in odpeljali v zapor v Begunje.

Nekega dne sva s sestro Minko zvedeli, nekdo nama je prišel zaupno povedat, da so na travniku v bližini zapora ustrelili 30 talcev in da trupla že ves dan ležijo v travi. Med njimi je zelo verjetno tudi truplo našega Janeza. Takoj sve pohiteli tja. Bil je vroč in soparen dan. Grozen pogled na ustreljene talce, še bolj naju je groza, ko iščeva, katero truplo bi utegnilo biti Janezovo. Zagledava truplo fanta z rdečkastimi lasmi in večje postave, ki je ležalo na obrazu. Res, to bi bilo lahko Janezovo. Uspelo ga nama je nekoliko obrniti, téžko je bilo in zelo sva hiteli, da naju ne zalotijo. Kamen se nama je odvalil od srca. Obraz ni bil Janezov, tudi postava je bila večja kot njegova. Torej Janez še živi!

Minevali so dolgi tedni, preden so ga izpustili. Neke noči so ga gestapovci prignali domov. Zahtevali so, da vzame boljše čevlje, ker gre z njimi na Jelovico. Še kos kruha smo mu odrezali in pol suhe klobase poleg. Na Jelovici naj bi Nemcem pokazal, kje so partizanske postojanke. Vedel je za nekatera mesta, toda delal se je nevednega. Ves čas je moral hodili pred njimi, da bi bil v primeru spopada ustreljen prvi. Nemci so imeli s seboj zemljevide in pse, ki so izvohali postojanko: na ugaslem, a še toplem ognjišču je bil kotel z golažem. Partizani so se še pravočasno skrili. Kaj bi bilo, če bi jih presenetili! Janez se je vrnil čez tri dni, zbit in sestradan. Nemci so ga pustili nekje sredi hoste blizu Nemilj. Lahko bi ga tudi ustrelili. Če bi slučajno naletel kje na gošarje, bi to storili oni. Odtlej je živel v stalnem strahu pred enimi in drugimi.

Figure 24. Resmanova družina – Anica je druga z leve

Kljub temu rodoljubni radovljiški fantje niso mirovali. Spontano so se sestajali pomladi in poleti 1942 zdaj pri enem, zdaj pri drugem in se pogovarjali o odporu in načinu pomoči gošarjem. Bili so proti izzivanju partizanov, ker so že poznali hude povračilne ukrepe Nemcev. Enkrat so se sestali pri Trelcu, po domače Vahtarju (hiša je stala na mestu, kjer je sedaj tržnica). Ob Slavku Trelcu, ki je bil znan Sokol (za komuniste takrat niso vedeli), so se zbrali še Vinko Berce, Ivan Jauševec, Edi Gnilšak, Stane Božič, moj brat Janez Resman, Ivan Hribovšek, Milan Kokalj, Zvonko Savnik in Anton Wagner. Ivan Jauševec po rodu ni bil Radovljičan. Prišel je nekje s Ptujskega polja; doma je bilo veliko otrok, v Radovljici pa je dobil možnost, da se izuči za frizerja. On je prinesel s seboj na ustanovni sestanek razpelo, dve sveči in slovensko zastavo. Po političnem prepričanju je bil krščanski socialist. Ko so vse pripravili za slovesno prisego, je Slavko Trelc, ki je sestanek organiziral, prvi prisegel z dvignjeno pestjo. Razpela in sveč ne potrebujejo, je odločila njegova dvignjena pest. Fantom se je prisega brez Boga zdela prazna, zato niso prisegli. Še naprej pa so pomagali gošarjem z zbiranjem pomoči. Ko je bil Ivan Hribovšek dijak gimnazije v Beljaku, je s papirjem oskrboval partizanske tiskarne. Resmanovim so se prezebli gošarji smilili, in veliko so jim napletli, mnoge so obuli.

Čez nekaj dni so Nemci poslali Trelca v Dachau. Tam je med taboriščniki imel visok položaj. Ko se je ob koncu vojne vrnil živ in zdrav, je takoj postal tajnik na občini. Nekaj časa po internaciji Trelca so Nemci deportirali tudi Jauševca.« Tako se nekaterih dogodkov v prvih dveh letih vojne spominja gospa Anica Zaletel.

Pa prisluhnimo še njeni dobri znanki, tudi Radovljičanki, petindevetdesetletni Mili Zupan, kako se ona spominja začetkov vojne. Pred leti je o tem zapisala: »Najhuje se nam je zdelo, ko so pričeli Nemci naše ljudi zapirati in tudi streljati. Tega res nisem mogla prenesti. Pa kaj moreš narediti, če ti ni všeč, vsakega gospodarja moraš vsaj za silo ubogati. Že leta 1941 so šli prvi fantje v gmajno. Med njimi tudi Nace, brat mojega moža. Prinesel mi je konček črnega blaga in naredila sem mu kapo, preden je odšel v goščo. Takrat so rekli taki čepici triglavka. Vse lepo in prav se nam je zdelo, da so fantje šli reševat domovino. Kofčarjev Francelj iz Predtrga je prinesel k nam na stanovanje listke zelene barve v velikosti 15 cm dolžine in 8 cm višine. Vsako jutro preden sem šla na delo, sem jih počasi razmetala po Radovljici. Gotovo jih je bilo tristo po številu. Rekli so, da so za propagando.

Ne vem, kaj je bilo fantom, da so se začeli prepirati sami med seboj in se tudi pobijati. Rečeno je bilo, da so gošarji pobijali gošarje. Vem, da je šel na Jelovico dr. Slivnik, ker je tam ležalo 40 trupel in je vse te fante, mrtve seveda, polil z lizolom in potem so jih kar tam pokopali. Tudi v dolini so začeli delati škodo. Remicevo družino so izselili Nemci. Pred vojno so delali vrtne stole in mize. Gošarji so požgali skladišče in ubili novega gospodarja Matersdorfarja, po rodu Avstrijca, ki je imel osem otrok. Zato so Nemci iz Begunj pripeljali talce in jih nasproti Remiceve hiše ustrelili. Bilo je 19 moških in ena ženska. Vse ustreljene so peljali v Mošnje. Štirih fantov niso ustrelili tam in so morali v Mošnjah zunaj pokopališča izkopati jamo in zmetati vanjo mrtve. Potem so ustrelili še njih.

Najstrašnejše se mi je zdelo, ko so naši borci zvabili mlada dekleta, npr. Simono Ramovš. Naročili so ji, naj prinese od doma čim več zlata, da se bo v gmajni poročila s Podnošarjevim Jožom. Kaj so z njo počeli, ni za napisati. Njena mama, Bogatajeva Lojzka por. Ramovš, je od žalosti umrla v dvainpetdesetem letu. Še in še bi se o tem lahko pisalo, to pa bi bila cela knjiga. Bilo je res grozno, kdor ni bil navzoč, si ne more misliti, kako je bila vojska grda z obeh strani.»

Zakaj je postala tako grda tudi s strani gošarjev, pa takrat ljudje še niso vedeli, ker niso razumeli, da gošarji bijejo boj za komunizem in oblast; še manj so se zavedali, da postajajo za komuniste nevarni tisti domoljubi, zbiralci pomoči za gošarje in sovražniki Nemcev, ki na sestanku pri Trelcu niso prisegli z dvignjeno pestjo.

To nam postane bolj jasno, če preberemo stavek iz poročila sekretarja in kasneje politkomisarja KPS za Gorenjsko Lojzeta Kebeta z dne 21. septembra 1942 Centralnemu komiteju KPS o političnem in vojaškem položaju na Gorenjskem. Vemo, da je Centralni komite KPS ves čas poosebljal Edvard Kardelj: k njemu so se stekala vsa poročila, od njega izhajali vsi ukazi. L.Kebe med drugim sporoča: »Bela garda je začela organizacijsko precej močno delovati. Najbolj agilni so v vaseh pod Kamniškimi planinami, v Radovljici in v Škofji Loki. »

V poročilu 1. oktobra se Kebe pohvali. »Politično delo se je pojačalo po vsem Gorenjskem. Tudi nove partijce bomo v kratkem sprejeli v stranko. Zvez imamo tudi po drugih trgih in vaseh vedno več.« Takoj nato, že 14. oktobra, je Kardelj v poročilu Kebetu določil tovariše za vodilno trojko na Gorenjskem in za voditelja postavil Kebeta. Dal mu je tudi veliko navodil. Poglejmo le nekatera: »Uporno delujte na tem, da ustvarite vsaj najosnovnejši zarodek partijske organizacije na celem terenu … Morate se zavedati, da bomo brez tega kasneje postali igrača kontrarevolucionarnih sil … Na Gorenjskem nimamo dovolj močne partijske organizacije na terenu, ki bi mogla organizirati pomoč ljudstva na terenu za naše partijske čete … Vrzite na teren še nekaj kadrov … , da so pri partizanih kot osnovni bazi, odtod pa stalno odhajajo na teren. Na terenu naj bo osnovna dolžnost naših partijskih delavcev, vzpostavljati predvsem mrežo zaupnikov OF, okrog katerih naj se postopno zbirajo terenski odbori … «

Ti ukazi Edvarda Kardelja so se začeli izpolnjevati jeseni in pozimi 1942/43. Spomladi 1943 je postal predsednik odbora OF v Radovljici pečar Stane Bertoncelj, sin copatarja in čevljarja iz Ljubnega. Poročen je bil s pletiljo Maro roj. Jurkovič, po domače Fajfarjevo, hčerjo kajžarjev iz Radovljice. Odbor je bil izdan, zato sta skupaj s še enim aktivistom pobegnila na Jelovico in postala borca Jelovške čete Cankarjevega bataljona in nato Prešernove brigade. To izvemo iz knjižice ‘Ko sva bili še čisto majhni’, ene od njunih hčerk Stanislave Borovšak.

3.3.2. Dobrota – sestavni del naše medvojne zgodovine

Večje bogastvo kot podobarstvo na steklo in ohranjena Hribovškova pesniška zapuščina in korespondenca predstavlja srčna dobrota gospe Anice, ki jo je sprejela kot dediščino svojih staršev.

Njena mama je bila že pred vojno predsednica Vincencijeve družbe v Radovljici in pomagala družinam z več otroki ali sirotam brez staršev. Oče je z mnogimi dejanji pokazal svojo skrb za socialno pravičnost. Ko je za oba sinova pri trgovcu kupil blago za plašča, je ostanek nekaj metrov pustil pri krojaču, da je ta sešil plašče še za sinove družine brez očeta. Mama je pošiljala denar župniku Čolakoviću za gradnjo nove cerkve v Zjumu na Kosovu; oče je pri veziljah naročil mašni plašč za duhovnika Srečka Hutha, po vojni pa je notredamski sestri iz Lichtenturna, ki je ostala brez vsega, oskrbel civilno obleko in ji poslal denar za kurjavo. Njuna pomoč je bila vsestranska in raznolika. V težkih letih vojne in še nekaj časa po njej so Resmanovi po svojih možnostih pomagali vsakomur, ki je bil pomoči potreben. Pri njih sta že pred vojno našla dom dva otroka, siroti brez matere; mlad ubežnik iz taborišča Dachau je ostal pri njih do poroke.

Figure 25. Mladež, zbrana ob Resmanovi mami na Jelovici poleti 1937 – Anica stoji desno ob mami

Delavcem zaposlenim pri Resmanu, je marsikdo zavidal. Dobivali so kosilo; kadar so tovorili usnjene kože na kamion in jih odpeljali tovarnarju Tonetu Knafliču v Kamnik, so dobili za nagrado še usnjeno aktovko. Med vojno so veliko usnja in čevljarskih potrebščin pošiljali gošarjem. V Brezoviškem gozdu pri Kropi je delovala čevljarska delavnica in njeno delovanje je v veliki meri omogočal Resmanov oče. Gošarjem, velikokrat so jim rekli kar naši fantje ali jih osebno poimenovali, so pošiljali tudi perilo in pletene stvari, saj so se še posebej mami smilili vsi, ki so trpeli pomanjkanje.

Gospa Anica se spominja, da so nosili hrano bajtarski družini z osmimi otroki na Brda. Njihova mama zaradi majhnih otrok niti na dnino ni mogla, prišla je le v jasnih mesečnih nočeh. Po ‘dražgoški bitki’ so Nemci pregnali Kavčičevo družino z devetimi otroki. Resmanovi so jim v internacijo v Nemčijo pošiljali pakete. Resmanov ata je vzel v najem dve župnijski njivi, z namenom, da se bodo otroci naučili delati in jih tudi sam navadil nekaterih kmečkih del. Redili so tudi nekaj živine. Zato so lahko med vojno mnogim izseljencem in internirancem v Avstrijo in Nemčijo in še številnejšim v Srbijo pošiljali pakete, sami pa živeli skromno, da so lahko več pošiljali. Predelovali so stara oblačila in šivali ‘nova’; pekli pecivo z maslom (da je bilo bolj izdatno) in prepečenec; delali prežganje. Na masti so prepražili moko, da so lahko sestradani izseljenci iz prežganja naredili juho in vsaj takrat zaužili nekaj maščobe. Zelo hvaležni so bili za sladkor, kakšna suha klobasa pa je bila višek razkošja.

Poleg tega so v Srbijo (dovoljeni so bili le paketi do 250 gramov) pošiljali stvari, ki so jih lahko izseljenci s pridom zamenjali za hrano, ki je bila izredno draga. Aspirin ali mazilo proti revmi so izseljenci zadržali zase, včasih tudi dreto in konopnino, da so si lahko šivali raztrgane čevlje. Odvečni sukanec, šivanke, škarje, vezalke za čevlje ali cigarete pa so menjali. Velikokrat so bili v paketičih usnjeni podplati, templjanci. Včasih celo nemške marke. Drva za kurjavo so se dobila samo za denar, le kakšna suhljad se je lahko nabrala v gozdu.

Lahko si predstavljamo, koliko dela so imele Resmanova mama, Anica in sestra Minka s pakiranjem, zavijanjem in vožnjo na pošto. Pakete sta vozili na kolesih in velikokrat do Kranja, kadar jih na radovljiški pošti niso sprejemali. In pošiljati je bilo treba kar naprej, ker se s 250 grami ne more dosti poslati.V Srbiji so izseljenci, ki so bili deležni Resmanovih paketov, životarili po različnih krajih: v Valjevu, v Brusu pri Kruševcu v občini Kopaonik, v Zlatarih, Osladiću, v Vrnjački Banji, Čačku, Petrov Gradu in verjetno še kje. Z vsakim paketom je bilo poslano tudi pismo z domačimi novicami in zagotovilom, da se nesrečnikov spominjajo v molitvi.

Pri Resmanovih je veljalo, da ne ve levica, kaj dela desnica. Zato o njihovi dobrodelnosti sami zase govorijo svežnji pisem in dopisnic hvaležnih prejemnikov, ki jih gospa Anica še danes hrani in predstavljajo zgodovinsko vrednost posebne vrste, ker odstirajo drobce njihove bede, ki jo je nemogoče opisati v nekaj besedah. Vsi se zahvaljujejo za poslane dobrote; niso hvaležni le zaradi dobrot samih, ampak so ganjeni zaradi pozornosti, da se nekdo doma spomni njihove bede. »Takrat je človek še bolj vesel darila, ki pride od tam, kjer smo z mislimi vsak dan.« – »Ko živimo v tej zavesti, da še vsi mislite na nas, nam je nekoliko lažje pri srcu.« – »Tako sem bila vesela, da še spala nisem tisto noč.« – »Bila sem ganjena do solz, da se naju še kdo doma spominja, ko pa nimava nobenega svojega več.« Do takih so bili Resmanovi še posebej pozorni. Mnogi bi sicer obupali. »Ako bi nam vi ne pomagali, moremo obupati.« Besede zahvale podkrepijo z zagotovilom, da se v molitvi spominjajo svojih dobrotnikov, ki jim lahko poplača le Bog. Morda jim bodo lahko po vojni sami povrnili. Vztrajajo zaradi upanja, da bo nekoč, morda še tisto leto vojne konec. »Naše življenje nam poteka žalostno, turobno naprej, v vednem koprnenju po svobodi.« –»Vsi smo res neznansko naveličani in ne vem kako bo, ko bo res konec, morda še verjeti ne bomo mogli.«

Preseneča hvaležnost enega od izseljenih fantov, ki paketa sicer ni prejel (verjetno so mu ga ukradli), a se vseeno zahvaljuje. »Tak paketič, ki ste mi ga poslali, je namreč mnogo bolj vabljiv kot dopisnica. Zelo me veseli, da ste se me spomnili v teh težkih časih, pa čeprav poslano ni doseglo svojega cilja. Verjemite mi, da sem Vam za to prav tako hvaležen, kot da bi paket prejel, saj ste imeli namen pomagati mi. »

Resmanovi mami je nekoč iz izgnanstva v Nemčiji pisal družinski oče, ki so mu že odrasli otroci pošiljali pakete. Za kaj se je zahvaljeval? »Vas ne smem prezreti, saj ste mi bili večkrat naklonjeni. Nekajkrat sem prišel na posvet, kajti veliko zaupanja sem imel v Vašega gospoda. Kako tudi ne, saj je znano, da ima za vsakega poštenega človeka pripravljeno usmiljeno srce in odprte roke. Ljubi Bog naj vam ga ohrani zdravega, da bo še dolgo modro gospodaril in svetoval.«

Izseljence zelo pretrese smrt vsakega Slovenca v tujini. »Da bi ja nobenega ne manjkalo, ko se bomo šteli ob snidenju. Kar težko nam je slišati, da tega ali onega znanca ne bo več nazaj.« Če pa umre kdo od domačih, je smrt še bridkejša, kot bi bila doma. »Edina očetova želja pred smrtjo je bila vrnitev v preljubi domači kraj; ali usoda je nanesla tako, da se je pretrgala nit življenja in očeta ločila od nas.« – »Včeraj smo pokopali prvega Slovenca iz našega lagerja, Jeseničana Potrato, bivšega občinskega tajnika. Ta grozna sprememba ga je zrušila. Samo to prosim Boga, da bi moje kosti ne trohnele v tej ilovici.«

Kako vselej vedeti, kaj kdo potrebuje, zato so v pismih Resmanovi nagovarjali izseljence, naj sporočijo svoje želje. Pa kdo od njih odpiše: »Prositi Vas ne upamo za nobeno stvar, ker ste imeli že do zdaj tako velike stroške z nami. Če bi pa bila kakšna priložnost, Vas pa prosimo za sladkor ali če imate suhe krhlje. Da bi jih včasih malo jedli namesto kruha, ker kruha nimamo, to pa sami veste, kako je hudo, če človek nima kruha.« – »Ko so naju izselili, sva s sestro v naglici pozabili na zimski plašč, perilo, čevlje.« Izseljencu, za katerega niso vedeli, da potrebuje tudi čevlje, so nekoč med drugim poslali dreto, v dobri veri, da jo bo zamenjal za hrano. In odpiše: «Dreto bom vseeno zadržal za slučaj, da dobim kakšne podplate; mi bo prav prišla za šivanje čevljev, ker se je tukaj ne dobi. Za obutev je najtežje, ker smo že vse raztrgali. Hodim že v takih čevljih, da se Bog usmili, pa kaj hočem, naj bom zadovoljen, da mi je še glava na vratu. Moj oče ima sicer dobre čevlje, vendar mi jih ne more poslati, ker so pretežki. Silno nerodna stvar zame v teh časih! Poslal mi je tudi enkrat en par podplatov, vendar so izginili, ker so bili poslani v enem paketiču. Tako stvar bi moral le po eno poslati, ker drugače dobi ‘noge’!« Razumljivo, da so mu Resmanovi poleg drete zdaj oskrbeli še čevlje. Izseljenci so vedeli, da se lahko za podplate in čevlje obrnejo le nanje. »Oprostite, gospod Resman, da se obračam na vas s prošnjo. Zelo sem vam hvaležen, da ste obuli mojega sina. Prosim Vas, ako Vam je mogoče tudi zame preskrbeti čevlje, sem skoraj bos. Prosil Vas bo še osebno gospod Černe iz Radovljice. Torej še enkrat Vas prosim in obenem se Vam že zanaprej zahvalim.«

Izseljenci Resmanove prosijo, naj se zanimajo, kako je z zapuščenimi hišami, stanovanji in njihovo imovino; zelo so zaskrbljeni, kdo so novi stanovalci njihovega doma, kako uporabljajo stvari, ki so njim bile tako dragocene, zdaj v tujini pa skoraj svete. »Ali je še na mizi platnen štikan prt?«sprašuje družinska mati, ki ji služi za mizo šolska klop. Zato Resmanovi pospravljajo iz hiš in stanovanj izseljencev njihove stvari na varno. Ali je hiša že izropana, morda celo prodana? Tudi to se je dogajalo in žal so morali Resmanovi večkrat sporočati izseljencem žalostne novice.

Veliko perila in obleke so pošiljali izseljencem v delovna taborišča v Avstrijo in Nemčijo, ker se je na delu po tovarnah in na prostem ob vsakem vremenu in letnem času obleka do konca izrabila. Včasih so prosili le za krpe blaga, s katerimi bi lahko pokrpali oblačila. V Nemčijo je bilo izseljenih nekaj družin iz soseščine Resmanovih in Lancovega. Posebno pozornost so Resmanovi namenili sosedom, družini Berce, po domače Mlakarjevim. S kakšnim paketom so se spomnili tudi sosedovega Wagnerjevega Antona, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, a je sam priznal, da se mu ne ljubi pisati jim, ker je postal ‘ prav lena mrha’.

Postarana soseda Bercetova Lucija, po domače Mlakarjeva mama, ki je imela pri partizanih hčerki Maro in Francko ter tri sinove, se je z mladoletno hčerko Angelo zato znašla v internaciji na Bavarskem ( v samostanu Altoetting). Z neokretno roko je večkrat napisala nekaj vrstic Resmanovi mami: »Draga mama! ali Draga gospa soseda! Ne morem povedati koliko jest tukaj trpim / vedno hujše mi je / saj sem morala vseskozi trpeti / pa zdaj na starost še veliko več. Lepo se zahvalim za vse kar ste mi poslali / prav lepo pozdravljam ata, mamo, Minko, Anico / z Bogom / Brce »

Zamislimo se lahko tudi ob pismu še ne osemnajstletnega dekleta Angele: »Meni je zelo hudo. Imela sem 4 brate in dve sestri, pa moram biti popolnoma sama pri ljudeh, ki jih najtežje vidim. Sami z mamo sva prišli v tujino, zdaj sem morala zapustiti še njo. Od 17. 7. sem že v službi …Ves teden nimam četrt ure časa. Spat grem ponavadi okoli polnoči. Kako pa živite doma? Gotovo bolje kot mi. Ali je letina dobra? Bog daj, da bi vsaj doma dobro obrodilo. Bog ve, ali bomo mi kaj uživali letošnje pridelke? Gotovo ne. Morebiti nikoli več ne bomo videli doma, to ve le Bog. Kako radi bi videli, da bi se nam največja želja izpolnila, to veste katera. Upajmo v Boga.«

Tisto leto, leta 1944 Mlakarjeva mama in hčerka Angela pridelkov nista uživali. Pomladi 1945 je Resmanov oče odločil, da bodo oni zorali Mlakarjeve njive. Posadili so semenski krompir in koruzo, da bodo imeli kaj jesti, je rekel oče; oskrbeli so jih s poljskim orodjem. Anica jim je hotela nesti težje in slabše grablje, pa je oče zahteval, naj da svoje, ki so lažje in pripravnejše, da bodo lažje delali. Šele v naslednjih letih so pridelali nekaj pšenice. Srečna Mlakarjeva mama je kot v starih časih spekla za Veliko noč kolač in povabila na velikonočni ‘žegen’ svoje otroke. Bog ve, kolikokrat je v izganstvu, lačna kruha in doma, koprnela po tem trenutku, če ga bo sploh kdaj še dočakala. Tudi nekdanja partizanka Mara je sedla za mizo. Vprašala je mamo, če je potica ‘žegnana’. Kakšna pa naj bi vendar bila, če ne žegnana po tolikem trpljenju in s toliko ljubeznijo zamesena? »Potem pa je ne bom jedla!« se je obregnila Mara in jo z roko sunila z mize na tla. Morda pa bi ravnala drugače, če ne bi bila v partizanih, ampak težko delala in stradala v izgnanstvu?

Figure 26. Majdnekovo znamenje na Lancovem 1939 – Anica Resman pri osemnajstih

V tem zajetnem kupčku zahvalnih pisem mnogih izseljencev, tudi celotne družine so med njimi, ne moremo prezreti najbolj številnih, ki so naslovljena na Anico. Pisal jih je Polde Pintar. Rojen je bil 13. 11. 1925 v Mošnjah v zelo revni družini z osmimi otroki. Zato so ga Resmanovi vzeli k sebi in pri njih je bil zelo srečen. Občasno so ga morali kar prisiliti, da je obiskal domače, ko pa je njegov oče ovdovel in se drugič poročil, se Polde ni hotel več vračati in tako je postal kar ‘njihov ‘ Polde. Največ se je družil z Anico, saj sta velikokrat skupaj pasla krave in se o marsičem pogovarjala. Skupaj so bili pri delu in razvedrilu, skupaj so hodili na Jelovico. Še ne sedemnajstletnega so vpoklicali v nemško vojsko in bil je po različnih krajih v Avstriji in Bavarskem. Anica mu je pisarila in pošiljala pakete. Vedno ji je odgovoril s preprostim in prisrčnim pismom, povedal vse novice, opisal kraj, kamor je bil premeščen in veselje, če je slučajno kje naletel na slovenskega fanta. Pisal je fonetično in njegova pisma se berejo tako, kot da bi poslušal njegovo originalno in izvirno izražanje. Anica mu je hotela olajšati domotožje in ga obiskala, ko je bil v Traunsteinu. Morda pa mu je trpljenje s tem še povečala. Ob slovesu se je je oklenil kot otrok (kar je v bistvu še bil) in jokal, da bi rad šel z njo domov. Prepričala ga je, da bi ga takoj izsledila nemška železniška policija ‘Bahnschutz’. Zagotovila mu je, da mama veliko moli zanj in da še vedno hrani blago, iz katerega bo po vojni dobil novo obleko. Morda ga je malo potolažilo upanje na vrnitev. Zadnje Poldetovo pismo je datirano iz Bad Reichenhalla 20.2.1944, potem je za njim izginila vsaka sled. Nazadnje je pri nemški Wermacht vpisan 19. 2. 1944. Poslan je bil na rusko fronto. Nemško poročilo je bilo kratko: Pogrešan v Karpatih. Danes vedo zanj le Resmanovi.

Pri Resmanovih tudi na zapornike v Begunjah niso pozabili. Zelo veliko znanih je bilo tam. Toda pakete je bilo treba osebno oddati nemškim policistom, ti pa so bili bolj ali manj naklonjeni radodarnosti ljudi. Resmanovi pogosti obiski so pritegnili pozornost nekega policista, ki je bil Dunajčan in verjetno nasprotnik nacizma. Večkrat se je celo osebno oglasil pri Resmanovih, da je povedal, kateri dan sprejema pakete on. Ob osvoboditvi so tudi njega, kot večino Nemcev v Begunjah, partizani ubili. Zagrebli so jih v kamnolomu v Dragi.

Morda se bo komu zdelo pisanje o dobrodelnosti Resmanovih neumestno in odvečno. Vendar je bila tudi dobrota mnogih zavednih Slovencev do vojnih trpinov sestavni del naše medvojne zgodovine, ki bi bila brez nje še bolj tragična in žalostna. Niso bili Resmanovi edini, ki so pomagali, še mnoge druge bi lahko omenila, tudi npr. slabotnega in drobnega Ivana Jauševca, ki se je ob nedeljah vozil z velikim kovčkom v Avstrijo in na Bavarsko, obiskoval izseljence in jim delil dobrote domačih, pa čeprav na sestanku pri Trelcu ni prisegel zvestobe svojemu narodu z dvignjeno pestjo.

3.3.3. Cerkev brez večne lučke

Med okupacijo so na Gorenjskem ljudje živeli v stalnem strahu pred izselitvijo. Gospa Anica Zaletel do danes ni pozabila tistega junijskega dne 1941, ko so na njihovi Obli gorici grabili seno. Po cesti so pripeljali tovornjaki s ceradami, se hrumeče ustavili na ulici pred gosposkimi hišami in čez pol ure že odpeljali nesrečne pregnance s svojih domov. »Pometali smo grablje v travo, pustili košaro z malico in v naglici odhiteli domov, takoj ko smo zagledali tovornjake in gestapovce, ki so razbijali po vratih nesrečnikov in jih v zelo kratkem času odpeljali neznano kam. Doma smo v grozi čakali, kdaj pridejo Nemci še po nas.

»Zelo boleče smo občutili izselitev duhovnikov. Cerkve so ostale prazne, brez večnih lučk. Izseljena sta bila oba naša duhovnika, dekan Jakob Fatur v Italijo in kaplan Joža Kunstelj v Srbijo. Dobri ljudje so poskrbeli, da so dali Boga v posvečenih hostijah na varno. V Begunjah je ostal v župnišču gospod Hiti, ki je pred vojno oskrboval kaznjenke v ženskem zaporu v Begunjah in stanoval pri usmiljenkah v graščini. Zdaj je ostal sam v župnišču, verjetno so mu prizanesli, ker je bil tuberkulozni bolnik. Prav tako so zaradi starosti pustili doma gospoda Avseca iz Lesc in še starejšega Bleiweissa, župnika v Mošnjah.

V Radovljici smo se morali znajti brez duhovnika. Vrata župnišča so ostala na stežaj odprta. Organistu Mihelčiču sem pomagala spraviti na varno cerkvene paramente, kelihe, ciborij, monštranco in druge dragocenosti. Bilo nas je zelo strah, da bi nas zalotili Nemci, a smo kljub temu mladi ponoči znosili iz kaplanije knjige, last kaplana Kunstlja, v skrivališče v zvoniku in v kapelico na pokopališču. Vedeli smo, s kakšno ljubeznijo in skromnimi sredstvi je kaplan kupoval knjige in nam jih rad posojal.

V prazno župnišče so Nemci poslali nekega Tirolca, pisal se je Neckheim, upokojenega profesorja zgodovine, da je pregledal vse dokumente, zapise in knjige, preden so jih odpeljali in uničili. Cerkvene ključe je imel organist Mihelčič, pa tudi midve z Janševo Anico, por. Jauševec, ki sva skrbeli za čistočo naše božje hiše. Še vedno smo čutili sveto spoštovanje do nje in v njej še naprej molili. Z Anico sva prali in menjavali na oltarjih prte in skrbeli za cvetje.

Figure 27. Župnik Hiti iz Begunj s katehistinjami – Anica sedi skrajno desno

Organist Mihelčič je pokopaval, veliko mu je pomagal študent teologije Pečnikov Darko, moj sošolec iz osnovne šole, od treh otrok najstarejši. Že majhnim je oče umrl zaradi tuberkuloze. Z mamo in osemdesetletno staro mamo so stanovali v železniški čuvajnici ob progi. Otroci so že zjutraj prišli k nam na zajtrk, pa tudi drugače so bili veliko pri nas. Med vojno je Darko vsak dan ob določeni uri prišel v cerkev in z verniki molil rožni venec ali litanije.

Z Anico sva urejali cerkev le zvečer, ko sva doma vse postorili. Nekega večera, bilo je že po policijski uri, navali v cerkev nekaj nemških policistov. Od groze sva kar otrpnili. Bili so oboroženi z brzostrelkami in s seboj so vodili pse. Šli so mimo naju naravnost v zakristijo in vpili: »Banditen!« Tudi njih je bilo strah, ker so se bali, da so morda v zakristiji skriti partizani. Na srečo so bili toliko uvidevni, da so me sploh hoteli poslušati, kaj delava ob desetih zvečer v cerkvi. Od tistega večera dalje sva tri leta in pol, do konca vojne, imeli mir pred njimi. To sem razumela kot posebno božje varstvo.

Tudi zgodovinar Neckheim je zvedel za najina opravila v cerkvi. Nekoč, ko sem bila sama, je prišel k meni in me povabil, da pridem v župnišče, da mi bo nekaj izročil. Neckheim je bil starejši, siv, visok in koščen, zelo škilast in sva se ga še prav posebno bali. Še nekajkrat naju je prišel vabit, a ker si še vedno nisva upali k njemu v župnišče, je nekoč sam prišel k nama v cerkev. Prinesel je leseno razpelo, okrašeno z venčkom iz voščenih belih rožic, z belo pentljo in rožnim vencem. Odneseva naj ga domov, ker je gotovo novomašni križ in zato spomin, ki ga nek duhovnik hrani na novo mašo. Bili sva presenečeni nad tako pozornostjo tujca, ki nama je zbujal toliko strahu. Izkazalo se je, da je bil to novomašni križ dekana Faturja. Še danes je v naši cerkvi na oltarju rožnovenske Matere Božje, samo brez okrasja, ki je že davno porumenelo. Profesorja sva včasih od daleč še videli. Zgleda, da je imel kar veliko dela z dokumenti, ker je vse izpisoval. Znano je, da je bila po vojni vsa dokumentacija skrbno urejena in izročena matičnemu uradu na občini.

Naj omenim še lep spomin na Avguštinovo mamo, povezan z najino skrbjo za cerkev. Z Anico sva vsako leto naredili jaslice. Leta 1943 je zapadlo veliko snega in hud mraz je bil. Mah smo vsi mladinci nabrali dosti zgodaj na Jelovici, tudi naša mama je šla z nami. Cerkev je bila zelo zelo mrzla, zato je tudi naju zelo zeblo. V cerkvi sva bili čisto sami in vsa vrata sva imeli zaklenjena. Naenkrat zaropota pri srednjih vratih. Šla sem jih odpret z velikim strahom in pred vrati zagledam dobro Avguštinovo mamo, od glave do pet ogrnjeno v volneno odejo. V košarici nama je prinesla še toplo potico in v skodelicah kuhano vino. Z največjim veseljem sva pojedli in popili, a prav kmalu začutili, da naju je vino krepko pogrelo in nama stopilo v glavo in noge. Sedli sva na stopnico pred velikim oltarjem in omamljeni dobre volje obsedeli. Pod cerkvijo je železnica in vsake toliko časa sva zaslišali drdranje vlaka, vsak vlak pa je v najinih glavah pomenil prihod Nemcev, ki bodo zdaj zdaj vdrli v cerkev. Tako globoko v podzavesti smo imeli strah pred Nemci! A takrat naju zaradi omotičnosti ni bilo strah in celo smejali sva se na račun Nemcev, čeprav bi lahko vsak čas zaropotali po vratih. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prišli k sebi in se zavedli, da sva v varnem zavetju naše drage farne cerkve, ki jo je ves čas do vojne posvečevala prisotnost Boga. Zdaj ga ni bilo v tabernaklju, a On je bil z nama. Pa tudi najina angela varuha.

Ponovno se je prikazala v cerkvi Avguštinova mama s potico in kuhanim vinom, ker je menila, da še vedno pridno postavljava jaslice. Povedali sva ji, da sva se že prvič preveč krepko podprli in vse tri smo se odpravile domov. Še danes mi je toplo pri srcu ob spominu na dobro Avguštinovo mamo zaradi njene srčne dobrote, ki je osrečevala v vojnem in povojnem času mnogo ljudi, ne le naju v tisti mrzli noči pred božičem. Cerkev je bila prazna, brez Boga, a Bog je živel še naprej v srcih dobrih ljudi.

3.3.4. Prvi stik z gošarji

Kako se jih spominja gospa Anica? »Bilo je na pustni torek 1944, ko je devetletnega Ribčevega Jožka poslala druščina gošarjev od Mlakarjevih k Resmanovim z naročilom, naj gre Anica do mostu na Savi pogledat, če je zastražen, in pride nato k Mlakarjevim povedat. Na vsaki strani mostu je stražil nemški vojak. »Nerada sem šla s tem sporočilom k Mlakarjevim,« se spominja gospa Anica. »Vedelo se je, da se pri njih zadržujejo partizani, Nemci pa so za vsako druženje z njimi pošiljali v internacijo. Ali hočejo gošarji še mene spraviti v nevarnost, če Nemci zvejo, da se družim z njimi? sem se spraševala. V hiši se je vesela družba gošarjev mastila s cvrtjem, ki ga pri nas vsa vojna leta ni bilo na mizi, ker smo sami živeli zelo skromno, da smo lahko čim več pošiljali izgnancem. Povedala sem jim, da je most zastražen. Partizanka Mara mi je naročila, naj ji prinesem toplo perilo, pletene nogavice in dvoje smučarskih hlač, še sestrine. Oboje so bile nove. Ata nama je kupil blago pri trgovcu Kristanu, ki je imel tkalnico in trgovino s suknom v Zapužah. Vrnila sem se s perilom in hlačami. Partizanka Mara je vse vzela in mi pojasnila: ‘Danes moramo na miting na Lipnico, tam se bo jedlo, pilo in plesalo.’ Zaradi straže na mostu so pod večer kar prebredli ledeno Savo. Po vojni so nam Mlakarjevi odpeljali kravo, partizani, ki so se umikali na Primorsko, so nas oropali še konj, voza in sena.

Oče nam je zagotavljal, da je komunistom odmerjen kratek čas. ‘Komunisti v Radovljici so večinoma lenuhi, ‘ je modroval. ‘ Kako naj preživijo brez dela? Ne bodo se mogli udomačiti med nami, prej ali slej bodo odšli v južne kraje.’ Pa je sčasoma uvidel, kako se je zmotil. Usnjarno in trgovino smo imeli le še kratek čas. Kmalu je dobilo naše podjetje novega gospodarja, nekega partizanskega čevljarja. Ta ni nič delal, samo delil je, kar je še ostalo, in končno skladišče in trgovino zaprl. Za slovo je prišel k očetu, naj mu da aktovko, zadnjo, ki je bila obešena na klinu v skladišču.

Ostali smo brez vsega. ‘Ali naj obsedimo doma in se gledamo, saj vendar znamo delati,’ sem vlivala pogum vsem domačim. Zaposlila sem se v Ljubljani, v knjigovodstvu Koteksa in bila zadovoljna z delom. Toda nova ljudska oblast v Radovljici me je z dekretom prisilila, da sem morala sprejeti službo v radovljiški trgovini, ki je oskrbovala vojsko. Imeli so vse, kar navadni ljudje niti na karte nismo dobili. Vodila sem evidenco, koliko komu ‘sleduje’, pripada, skratka skrbela za celotno knjigovodstvo in računovodstvo. Imeli smo še podružnici v Mojstrani in v Bohinjski Beli. Inventure in bilance so bile nekaj groznega, ker sem imela same na pol pismene pomočnice. Če sem vprašala blagajničarko, ali so računi točni, sem vedno dobila odgovor: ‘Ko sunce.’ Potem pa sem v zadnjih trenutkih, že na pošti, morala sama znova preračunavati.

Nastavili so me še za vodjo skladišča, kjer je bilo shranjeno blago od UNRRE. Edina jaz sem imela ključe. Spomnim se žene oficirja, ki me je kar naprej nadlegovala, naj ji dam vojaški plašč. Seveda ji ga nisem smela dati. Kmalu zatem pa se je pričelo v skladišču krasti, ker je nekdo ponaredil ključe, oficirjeva žena pa mi je nagajala na vse mogoče načine. Službo sem odpovedala tudi zato, ker sem zbolela na želodcu. Leta 1949 sem se poročila in imela vse življenje dosti drugega dela, ki mi je bilo v veliko veselje.

Ko sem še delala v skladišču, so me zaprli. Obtožili so me, da sem med vojno imela stike z Gestapom, saj naj bi večkrat hodila na Bled in še vse polno laži so mi natvezili. Med zasliševanjem so me klofutali po obrazu, ker sem trdila, da lažejo. Na Bled sem šla samo k fotografu, takrat edinemu v vsej okolici, ker sem potrebovala fotografijo za novo osebno izkaznico. Bil je Slovenec, a je imel nemški priimek, Lergetporer. Ničesar me niso mogli obdolžiti, zato so me na srečo kmalu izpustili, lahko pa bi v zaporu ostala več let, ali pa bi me ubili. Od klofut sem imela zabuhel in podplut obraz. Zasliševalec mi je pomolil pod nos ogledalo: ‘Le poglej se, da se še zadnjikrat vidiš. Jutri ali pojutrišnjem boš že na pokopališču.’ Po mili volji so lahko delali z ljudmi, kar so hoteli. Nihče jih ni nadzoroval. V smrtnem strahu sem iskala, kakšne rešilne bilke bi se oprijela. Spomnila sem grobega zasliševalca, da smo vso vojno pošiljali izseljencem pakete in skrbeli za mnoge radovljiške fante v hosti, kar so prav dobro vedeli. ‘To je bila vaša dolžnost,’ mi je zabrusil in me za mojo predrznost spet klofnil po razbolelem obrazu.

3.3.5. Pot v Poljansko dolino

Šele po letu 1943 so v Radovljici počasi pričeli spoznavati, kdo so gošarji, kot so partizane imenovali. Toda saj ni možno, da bi bili vsi med njimi ubijalci in tatovi, so se skupaj z Anico spraševali njeni prijatelji, večinoma študentje iz Katoliške akcije. To se jim je zdelo nemogoče, saj so jih poznali iz predvojnih časov, ko so se družili v prosvetnem domu in pri Katoliški akciji. »Za nas mlade so bila to tako pomembna vprašanja, da se nas je nekaj iz Katoliške akcije odločilo, da gremo vprašat za pojasnilo našega nekdanjega kaplana in duhovnega vodjo Kunstlja v Poljansko dolino, potem ko se je bil vrnil iz Srbije in bolj naskrivaj deloval po različnih farah. Končno me je v tej odločitvi utrdil še en dogodek.

»Moj oče Janko Resman in sosed Miha Zalokar, oba poštenjaka, sta bila velika prijatelja. Nekega popoldneva konec septembra 1943 me je Miha poklical, naj pridem k njim. Peljal me je v lepo opremljeno hišo s kmečkim pohištvom, pečjo in pisalno mizo. Odprl je predal s knjigami, in pod njimi poiskal časopis Slovenski dom. V joku mi je povedal, da so mu partizani ubili brata Lojzeta, sodnika v Velikih Laščah in očeta dveh majhnih deklic, s tretjo je bila žena noseča. Iz časopisa je zvedel o poboju domobrancev na Turjaku in v Grčaricah. Obljubila sem mu, da ne bom o tem nikomur povedala. Dal mi je časopis in doma sem ga z grozo prebirala, ker do takrat o takih zverinstvih nisem ničesar vedela in tudi drugi prijatelji iz Katoliške akcije nič. V članku je celo pisalo, da so bile na Turjaku najhujše partizanke. Kričale so: Kje so farji, da jim čreva navijemo na špule!

Kaj je torej res? Kako je to mogoče? Čez kakih deset dni so bili po cestah raztroseni lističi, da bela garda v ljubljanskem časopisu širi laži, ker hočejo oblatiti poštene partizanske borce. Ali so bile novice v Slovenskem domu lažne? Še isti mesec smo se nekateri odpravili do našega kaplana Kunstlja. Z nami sta šla njegov brat Peter in sestra Julka, ki sta pot dobro poznala.

Prekolesarili smo vso Poljansko dolino do Lučin in v gostilni pri Buhu so nam prijazno dovolili, da smo pri njih pustili kolesa. Kaplanovega brata in sestro so dobro poznali.Od tod smo krenili peš po strmini do vasice Planina nad Šentjoštom, s cerkvico na hribu in z obzidjem iz turških časov. Na Planino je vsako nedeljo prišel ilegalno iz Šentjošta gospod Kunstelj. Komaj smo se veselo pozdravili, je odšel maševat zbrani množici v cerkvi. Spovedoval je pred mašo in še po maši do štirih popoldne. Mi bi se morali zaradi policijske ure že pripravljati na odhod, pa se z našim nekdanjim duhovnim vodjem nismo mogli še nič pogovoriti o stvareh, ki so nas težile in zaradi katerih smo prišli do njega. Gospod Kunstelj nas je pregovoril, da smo ostali čez noč, da naša dolga pot ne bi bila zaman. Pri Mežnarjevih, pisali so se Raztresen, je prosil, naj nas prenočijo in tudi sam je nameraval ostati čez noč pri njih. Imeli so dovolj prostora, ker so domači fantje prenočevali na domobranski postojanki v Šentjoštu.

Zvečer smo z domačimi zmolili rožni venec. Ko smo v topli hiši ob veliki kmečki peči ostali sami, smo se takoj pričeli pogovarjati z gospodom Kunstljem o stvareh, ki so nas težile v zvezi s partizanskimi poboji. Kmalu nas je zmotil pasji lajež, ki je postajal vedno glasnejši. Mežnarjeva hiša ob cerkvi je bila odmaknjena od vasi. Zaskrbelo me je, da prihajajo Nemci, do takrat nisem vedela, da so nočni obiskovalci samotnih kmetij lahko le partizani. V sobi je brlela petrolejka, majhna okenca so bila brez zaves, nezagrnjena. Zdaj so psi lajali že čisto blizu hiše in glasno. Gospod Kunstelj nas je bodril, naj se ne bojimo, češ da je na deželi drugače kot v mestih. Sicer pa že devet mesecev ni bilo sem ne Nemcev ne partizanov.

Zdaj zaslišimo že korake in govorjenje. Gospod Kunstelj se je umaknil iz sobe. Potolklo je na vežna vrata in tolklo in ropotalo. Čisto tiho smo bili, oni zunaj pa so nas lahko videli skozi okenca. Zaslišalo se je: ‘Narodnoosvobodilna vojska, odprite vrata!’ Prvič sem slišala to besedo. Za nas Gorenjce so bili vedno samo gošarji. Še smo čakali, pa zaslišimo od zunaj: Odprite, sicer bom vrgel bombo! Nobeden od fantov se ni dvignil, zato sem snela petrolejko z žeblja na steni, šla z njo v vežo in odprla vrata. Eden pred vrati je zavpil: ‘Privijte luč!’ Prvi, ki sem ga ob soju petrolejke zagledala, je bil znanec Šarnekov Janko iz Lipnice, pisali so se Koselj. Začudil se je tudi on: ‘Anica, kaj pa ti tukaj?’ Toda že so se vsipali v hišo do zob oboroženi partizani, vsi v italijanskih uniformah in z italijanskim orožjem. Med njimi sem spoznala še nekatere iz Radovljice in okolice. Vedela sem, da ne smem povedati, zakaj smo tukaj. Preprosto na izlet smo šli, pa nas je čas prehitel in z njim policijska ura, zato bomo ostali pri njih do jutra. Pa me je Koseljev še spraševal, če poznam te ljudi in sem mu odgovorila, da prav nič, kar je bilo tudi res. ‘Meni lahko tako govoriš, ko pa bo prišel politkomisar bo drugače, boš že povedala resnico,’ mi je zagrozil. Politkomisar? Tudi ta beseda mi je bila tuja.

Še kar naprej so se vsipali v hišo, tudi dekleta – partizanke. Prešernova brigada, so pravili, da so. Posedli so po kuhinji in hiši, zahtevali domače, da jim skuhajo koruzne žgance in mleko poleg. Prestrašena sta prišla priletna Mežnarjeva mama in ata. Nosila sem na mize sklede z žganci in mlekom. Pred jedjo so vsi molili Očenaš, ampak se je malo razlikoval od pravega. Še dolgo sem premišljevala, kaj so spremenili. Morda so ga že malo pozabili?

Po večerji so partizani in partizanke zahtevali od domačih, naj jim prinesejo vse nože in sekire. Takoj so jih pričeli brusiti. Kaj nameravajo? Ali nas bodo poklali? Kaj so kasneje z njimi počeli, mi je bilo jasno šele zjutraj. Potem so me obstopili vsi znani Radovljičani: Mara Berce in njena sestra Francka, po domače Mlakarjevi; Mara Bertoncelj, po domače Fajfarjeva in njen mož Stane; Lipničana brata Koselj, po domače Šarnekova. Spoznala sem politkomisarja, ki pa me ni nič spraševal. Doma je bil iz Nemilj, njegova sestra Pavla je služila pri naših sosedih Wagnerjevih. Menda pa tisti večer vseh partizanov nismo videli, ker se niso hoteli pokazati. Vsi so bili v novih zelenih italijanskih uniformah, okrog pasu so imeli male italijanske bombe »paradajzarice«, preko ramen so jim viseli ‘fišeklni’, pasovi s patroni. Pijani zmage in krvi so nam navdušeno pripovedovali, kaj vse se je dogajalo na Turjaku. Mlakarjeva Mara sama je povedala, da so pred Turjakom partizanke vpile: ‘ Kje so farji, da jim navijemo čreva na špule?’ Torej v časopisu niso bile laži! Odgovori, ki smo jih hoteli od gospoda Kunstlja, so se nam ponujali kar sami od sebe.

Tudi za sodnika iz Velikih Lašč, Lojzeta Zalokarja, smo od njih zvedeli, da je bil ubit. Povedali so, da se je Lojze skliceval na partizana, svojega nečaka Toneta Wagnerja, a mu ni nič pomagalo. Torej je tudi to res, kar mi je ves v skrbeh že v Radovljici povedal Lojzev brat Miha! Morda je kdo opazil mojo zadrego in sprevidel, da so nam povedali preveč. Zagrozili so mi s smrtjo, če se to izve doma v Radovljici ali kjerkoli. Torej svoje zločine tudi skrivajo!

Vneto so mi začeli naročati, kaj naj povem njihovim domačim. Šarneku sem morala obljubiti, da se bom v Radovljici peljala kar mimo našega doma naprej na Lipnico z naročilom, ki se ga danes ne spominjam več, a vem, da sem takrat izpolnila obljubo. Bertoncljeva Mara po domače Fajfarjeva, mi je naročila, naj povem njeni materi, ki je imela na skrbi njeni deklici dvojčici sledeče: Če bi Mara padla v borbi, naj se mama nemudoma odpravi v Velike Lašče. Pri neki hiši ( pri kateri sem pozabila) ima Mara pod kapom svinjaka zakopanega toliko zlata, da bo mama z deklicama do smrti lepo živela. Kasneje sem izvedela, da so turjaškim jetnikom in mnogim drugim pokradli vso zlatnino. (Nekaj let pred svojo smrtjo pa mi je Ribčeva Neža, svakinja Bercetovih povedala, da je Mari to zlatnino ukradla njena prijateljica Mara Mlakarjeva).

Ko so mi partizani kar po vrsti naročali, kaj naj povem domačim, sem jim še jaz povedala novice o njih, tudi o tistih, ki so jih izselili Nemci. To mi ni bilo težko, ker smo si z mnogimi od njih dopisovali, jim pošiljali pakete, oni pa so nam izpovedovali svoje težave in preizkušnje. Morda nas je tisto noč na Planini rešilo prav to, da so partizani izvedeli, kako pomagamo njihovim domačim, sem si takrat domišljala. Danes vem: takrat so nas potrebovali, rešilo nas je samo Božje in Marijino varstvo.

Ob treh zjutraj so partizani odšli proti vasi. Kaj so tam počeli, smo zvedeli šele zjutraj. Prebedeli smo do jutra. Ob štirih je g. Kunstelj predlagal, naj gremo do cerkvice. Maševal je v zahvalo Bogu, da smo ostali živi. Tudi s to zahvalo za življenje je molče odgovoril na eno od vprašanj, ki so nas napotila od doma do njega. Pridružili so se nam tudi domobranski fantje iz Šentjošta in spraševali, kaj in kako je bilo. Vaščani Planine so prišli obupani in objokani. Partizani so jim pobrali prav vso živino, nekaj prašičev takoj zaklali (gotovo so za to potrebovali Mežnarjeve nabrušene nože in sekire), odpeljali ves živež, še suhe krhlje. Zjutraj za zajtrk v vsej vasi ni bilo ne mleka ne kruha za otroke. Kako so vaščani preživeli vso dolgo jesen, zimo in pomlad, si težko predstavljamo. Poslovili smo se od obupanih ljudi in mora je še naprej visela nad nami vsemi.

Figure 28. Radovljiške katehistinje s prvoobhajanci 1942/43 – Zgoraj desno Anica Resman, pod njo Cirila Prešeren, levo zgoraj Anica Janša, pod njo Milena Koman

Partizani so nam ponoči povedali, da odhajajo na Primorsko, kjer jih čaka težka ofenziva. Verjetno je bilo to plenjenje do kraja preizkušenih kmetov ena od priprav na ofenzivo. Z italijanskim orožjem so bili že preskrbljeni, zdaj so bili še s hrano.

Ko smo se s kolesi spuščali po klancih v dolino, smo na nasprotnem bregu zagledali vse zeleno partizanske vojske. Vsi do zadnjega so bili oblečeni v zelene uniforme italijanskih vojakov. Spremljalo jih je vse polno konj, še več mul, ki so bile otovorjene z minometi. Zdaj smo vedeli, da so z njimi zavzeli Turjak in skupaj z italijansko vojsko vdrli v grad. Mar ni bila to prava in očitna kolaboracija? Vsa naša hitra vožnja po klancu navzdol je bila en sam strah , kdaj bodo zaropotale brzostrelke v rokah naših partizanov in usmrtile še nas.

Mesec po teh dogodkih, na nedeljo Kristusa Kralja, smo se radovljiška mladina zadnjikrat zbrali na sestanku Katoliške akcije pri Muhovcu v Predtrgu. Ni bilo kaj pojasnjevati. Povedali smo jim o doživetjih na Planini, strahotah o katereh so govorili šentjoški domobranci, o resnici Turjaka, o pobojih v Velikih Laščah, Grčaricah, v Kočevju in po dolenjskih vaseh. Časopis Slovenski dom je pisal čisto resnico, vseh grozot pa ne bo mogel nikoli popisati. Naj vsak presodi sam, kaj je komunizem.To je tudi odgovor našega nekdanjega duhovnega vodja in kaplana. Njegovo spoznanje, ki nam ga je povedal tisto jutro na Planini, pa je bilo: Kdor se ni strinjal s poboji in krajo, je od partizanov ušel, največkrat pa so se takih sami znebili.

Po tem sestanku smo se dokončno razšli. Mnogi do danes niso znali ali hoteli presoditi resnice o ‘narodnoosvobodilnem boju’.

Mnogi preprosti in nešolani ljudje pa so jo hitro spoznali. Tudi gospa Mila Zupan iz Radovljice, ki še vedno bistro misli in je vse življenje presenečala s svojo zdravo pametjo, ki je revolucija ni zameglila. Prebrali smo že nekaj njenih spominov. Mila Zupan je sestra že omenjenega, po zavzetju Turjaka ubitega sodnika Lojza Zalokarja iz Velikih Lašč. Zapisala je, kar je o umoru zvedela in dodala kakšno svojo originalno misel, ki je še bolj iskriva, kadar Zupanova spregovori. »Izkopane so bile tri jame in vanje so zmetali uboge ljudi. Zakaj, Bog ve, saj niso nič naredili. No, saj tudi Jezus Kristus ni nič slabega učil, pa so ga križali. Najhujše se mi je zdelo, da so to delali gošarji z Gorenjske. Potem so dobili za tako borbo naziv Prešernova brigada. Mojega brata si je privoščil Puhelnov iz Ribnega. Odrezal mu je nos in ga nato ustrelil v trebuh. Še preden so to naredili, so ga okobalili za drevo in mu vzeli z nog čevlje, ki mu jih je posodil dobri dr. Kožuh, ker sta mislila oditi peš do Ljubljane. Pa so jima pot prekrižali. Po takem boju so gošarji šli v stanovanje mojega brata, tam pili in plesali. Mlakarjeva Mara je vzela zavese, bile so rdeče barve, se vanje zavila in norela na vse načine. Po končani veselici so sodnijo zažgali in šli na drugo delo. Doma so ostale sirote. Mati brez službe, tretja deklica je bila rojena šele naslednje leto. Še to bom zapisala, da ne pride v pozabo. Niso bili gošarji še siti krvi.«

3.3.6. Katehistinja Anica

Vrnimo se k spominom gospe Anice na njeno katehetsko delo med vojno. »Povedala sem že, kako opustošena je bila radovljiška cerkev brez Boga v tabernaklju. Na srečo smo imeli duhovnika Hitija v Lescah in Bleiweissa v Mošnjah in smo peš hodili tja k mašam. Prva zima v vojni je bila izredno mrzla in zapadlo je veliko snega, pa smo mladi vsak dan v adventu šli k zornicam. Zeblo nas je pa tako, da smo nazaj grede vso pot do doma brcali in tekali za koščki ledu ali zamrznjenimi konjskimi figami, da smo se malo ogreli.

Na pomlad 1942 je gospod Hiti zbral nekaj radovljiških deklet in nas prosil, da bi otroke pripravljale na prvo sveto obhajilo. Takoj sem bila navdušena in nisem pomislila prav na nobeno težavo in nevarnost. Vedno sem si želela postati učiteljica, štiri tete so bile učiteljice in dobre risarke. (Pri mami doma se je reklo pri Cajhnu).

Poleg mene so pričele poučevati še Milena Koman, njena mama je bila učiteljica, brat pa duhovnik v izseljenstvu; pa še Cirila Prešeren in Anica Janša. V Lescah je učila Ivanka Žagar, v Begunjah pa Polonca Lešnik, sestra ljubljanskega kanonika Rafka Lešnika. V Zabreznici je učila Julka Dolžanova in peš v Radovljico prišla na skupni sestanek. Občasno smo se sestale z gospodom Hitijem, da nam je dajal smernice. Naš nekdanji kaplan Kunstelj, je potem, ko se je vrnil iz izgnanstva v Škovec pri Trebnjah, priskrbel kateheze, ki jih imam še danes. Poslal jih je v Škofjo Loko k sestram in neko nedeljo popoldne smo šle ponje v ‘Špital’ v Spodnjo Škofjo Loko.

Z vso zagnanostjo smo se lotile poučevanja in pri tem marsikaj doživele. Povedala bom samo o svojih doživetjih. Najprej sem imela verouk pri nas doma v naših spalnicah v gornjem nadstropju. Otroci so bili zelo pridni in so z zanimanjem sledili mojemu pripovedovanju. Že po nekaj srečanjih pa se je naenkrat znašel v naši ‘učilnici’ gestapovec, zloglasni Simon. Kaj tu počenjamo, je vpil. V dobri veri, da nam ne bo nasprotoval, sem mu pojasnila, da imamo verouk. Z vso strogostjo je ukazal: ‘Da vas nikoli več ne najdem takole zbrane. Za danes naj bo, a zadnjikrat!’

In kaj zdaj? Preselili smo se v Srednjekovo hišo v Podmesto nad Savo. Hišica še danes stoji, ker je zgodovinski spomenik. V njej je bil rojen junak Judenburških žrtev, Olipov fant, obglavljen skupaj z drugimi žrtvami Kranjskih Janezov. V bajti je stanoval železničar Janez Kodrič z ženo in petimi majhnimi otroki. Imeli so samo vežo, majhno kuhinjo in izbo s toplo kmečko pečjo. Vseh 34 otrok je vsako nedeljo dopoldne posedlo okoli nje. Bilo nam je zelo lepo, a ne dolgo. Ko smo se zadnjikrat zbrali pri njih, je njihov najstarejši Janez ves vročičen ležal na klopi ob peči. Nihče ni vedel, kaj mu je. Čez nekaj dni pa pride ves potrt oče Kodrič k nam in pove, da je Janez umrl zaradi meningitisa. Ubogi Janez! Toda takoj zatem sem z grozo v srcu pomislila, ali se je kateri od mojih veroukarjev nalezel od Janeza bolezni? Ali bo tudi kdo od njih umrl? Tiste dneve in tedne sem bila vsa v skrbeh. Pa nihče ni zbolel, kaj šele umrl! Tudi za to gre zahvala Bogu.

Vseeno smo se preselili čez Savo k Cajhnu, mojemu stricu. V hiši je bila trgovina in gostilna. Že vnaprej sem vedela, da tukaj ne bomo mogli dolgo ostati. V trgovini in gostilni je bilo vedno dovolj ljudi in živahne otroke bodo hitro opazili. Zato smo se kmalu preselili v Zgornje Lancovo, h kmetu Simonu Ažmanu, po domače je bil Ropotavov Šimen. Bili so dobra, verna družina s petimi otroki: Micki so sledili Joža, Francl, Meta in štiriletni Markec. Vsako nedeljo dopoldne nas je sprejela lepa, topla kmečka izba. Otroci so bili enkratni. Še danes mi je toplo pri srcu in v duši, ko se spomnim nanje in verjemite, da je to velikokrat. Nekatere imam še posebej v živem spominu; nekaj jih je že v večnosti. Vsako nedeljo so redno prišli vsi, le kakšna težja bolezen je koga zadržala. O tem, koga ni in zakaj ga ni, mi je redno poročal Boltarjev Jožek, zelo bister in priden fantič.

Žal so se otroci neke nedelje, ko smo bili na Lancovem, zelo prestrašili. Da se tajno sestajamo jim nisem dosti govorila, o svojih bojaznih še manj. Zbrano so sledili mojim besedam, toda kar naenkrat so postali zelo nemirni. Prestrašeni so zapičili oči skozi dvoje oken na dvorišče in proti velikemu hlevu. Ozrem se še sama in opazim, da je dvorišče vse zeleno nemških vojakov v uniformah. Zgleda, da so prišli na nedeljsko pohajkovanje, ker so se raztepli v hlev in na skedenj ter se vračali z jajci in kurami v rokah. Kure so vreščale, prestrašeni otroci pa jokali. Toliko vojakov naenkrat in tako od blizu še niso videli. Stisnili so se okrog mene in se nekoliko pomirili.

Zdaj pa je postalo strah mene, kajti Nemci so navalili naravnost v hišo. Prisluškujem glasnim korakom v veži, otroci so bili čisto tiho; Nemci glasno hodijo mimo naših vrat v kuhinjo, se razgledajo po domačih, in spet mimo naših vrat ven na dvorišče. Slišim, ko zaprejo za seboj vrata. Našo izbo so enostavno prezrli. In če bi kdo takrat odprl vrata? Kaj bi bilo z nami? Še danes verjamem, da so k temu čudežu pripomogli dobri angeli varuhi otrok. Kot že velikokrat, smo bili spet v božjem varstvu. Tega dogodka se živo spominjam, čeprav je minilo od takrat 62 let.

Dobri Bog in Mati Marija, Marija Brezmadežna sta otroke, posebno pa mene, varovala še naprej. Na Lancovem so nas nazadnje izvohali partizani, saj so bili v glavnem sami domači fantje. Enkrat med tednom so prišli do Ropotavovega očeta Šimna in zahtevali, da mi mora prepovedati vstop v hišo. Takrat je udaril s pestjo po mizi in to ne enkrat: ‘Še bo prišla v hišo! Hiša je moja! Otroci so moji in tudi njim Anica veliko pomeni. Radi imajo verouk! Ni naša hiša tako blizu, ona pa pride vsako nedeljo, ob vsakem vremenu.’ In tako je ostalo, čeprav me je zaradi partizanov pričelo vedno bolj skrbeti. Spominjam se, da sem neke nedelje preden sem odšla v Lancovo, snela diamantni prstan in ga izročila služkinji. Če se z Lancovega več ne vrnem, naj ga izroči staršem.

Na poti v Lancovo me je vedno spremljalo nekaj otrok tja in nazaj in tolažila sem se, da se mi ne more nič zgoditi, čeprav so me partizani izza hriba in grmovja klicali po imenu. Ali me morda hočejo zvabiti v goščo ali pa samo izzivajo? To pomlad leta 1944 sem že tretjič pripravljala otroke na prvo sv. obhajilo.

Ko sva nekega dne z mamo delali na vrtu pristave, me je pri vrtnih vratih poklical Sodjev Maks iz Bohinja. Bil je svak naše Jožice, ki je od drugega leta pa do poroke živela pri nas. Ni hotel naprej, ker se je bal, da bi ga kdo videl. Vedela sem, da je pri domobrancih. Rekel je, da se mora nujno sestati z mano. Dogovorila sva se za nedeljo na betonski cesti, kot smo rekli glavni cesti proti Ljubljani.

Ko sva se sestala, mi je kar takoj pokazal listek, naj ga preberem. Še danes ga imam pred očmi: ‘Smrtna obsodba Anice Resman!’ je pisalo na sredini. Spodaj pa na kratko, v enem stavku: ‘Obsodba naj se izvrši tajno, ker je pri Radovljičanih zelo priljubljena, posebno pri mladini. Smrt fašizmu – svoboda narodu! ‘ Onemela sem. Hotela sem imeti listek, a mi ga Maks ni hotel dati. Povedal je, da so ga domobranci našli v zapuščeni partizanski tehniki nekje pod Stolom. Tako osupla sem ostala, da ga sploh nisem spraševala, kaj pomeni partizanska tehnika, čemu služi partizanom.

Figure 29. Zlata Avguštinova mama

Še naprej sem hodila v Lancovo poučevat otroke. Saj ne delam nič slabega, samo dobro in to bi morali partizani končno spoznati, sem postajala vedno bolj ogorčena. Razumljivo, takrat sem bila naivna in nespametna. Kako dolgo še?

Nekega dne mi je Kapusova Milka zaupno povedala, naj določenega dne v juniju ob desetih dopoldne pridem v ‘smrekce’. To je bil mlad, nasajen smrekov gozdiček, a že dosti visok in gost, na poti v Vrbnje, nasproti današnje kmetije Dolenc. Takrat je bila to dokaj samotna pot preko polja, Vrbnje pa znano gošarsko gnezdo.Kam točno naj pridem, mi bo ona povedala in se mi ponudila, da me pospremi do tja. Kapusova je bila žena živinozdravnika, živela sta na naši pristavi. Sprva sta govorila, da bo to le za tri mesece, potem pa sta ostala 18 let! Povedala je še, da me bo na ‘vezi’ v tistem smrekovem gozdičku čakal Martin Pavšič, ki je bil mizarski pomočnik pri mizarju Jožu Pavlinu. Martin Pavšič je stanoval z ženo Mico v Predtrgu, v hiši Helene Prešeren. Hvala Bogu in Maksu Sodji, da sem takrat že vedela za svojo smrtno obsodbo. Kapusovi sem odločno povedala, da ne grem nikamor.

Mislila sem, da bom odtlej imela mir, a sem še vedno živela v stalni smrtni nevarnosti. Kmalu me je Kapusova Milka ponovno povabila na zmenek, tokrat v Radovni. Nič hudega, če ne vem, kje je to, saj bo šla z menoj neka partizanska ‘tetka’. Zagovarjala me bo pri partizanih, saj vendar ničesar slabega ne delam, če poučujem otroke verouk. Zdaj sem bila takoj pripravljena oditi s ‘tetko’, ker sem hotela sama prepričati partizane, da je res tako in končno imeti zaradi verouka mir pred njimi. S Kapusovo sva določili dan odhoda in ona ga je javila ‘tetki’.

Bližala se je nedelja prvega svetega obhajila, zato mi je gospod Hiti povedal, da bo prišel sprašat otroke, in to prav tisti dan, ko sva bili s ‘tetko’ zmenjeni za Radovno. Povedala sem mu, da moram prav takrat v Radovno, ker imam tam opravek. Osupnil je in me vprašal, če vem, kje je dolina Radovne in kaj se tam dogaja. Ne enega in ne drugega nisem vedela. Povedal mi je, da je bil kaplan v Gorjah in dobro ve, da se v tem času v Radovni na veliko pobija. Prepričevala sem ga, da moram tja, ker z učenjem verouka nič slabega ne delam in hočem s to stvarjo razčistiti z gošarji. Prav trmasto sem vztrajala pri svojem.

Toda tudi gospod Hiti ni odnehal. Spoznal je, da me mora na nek način prisiliti, da v Radovno pod nobenim pogojem ne bom šla. Skoraj slovesno mi je govoril nekako takole: ‘Gospodična Anica, vi verujete v Boga, ki nam je dal deset zapovedi, zato jim pravimo Božje zapovedi. Peta se glasi: Ne ubijaj! Ker spoštujete svoje življenje, ki vam ga je podaril Bog, ne smete dopustiti, da vas ubijejo. Zato vas peta Božja zapoved zavezuje pred Bogom, da mi obljubite, da ne greste nikamor.’ Ni me prepričal on, ampak obljuba pred Bogom. Poznal me je in vedel, da obljube ne bom prelomila. To se je dogajalo proti koncu julija 1944, 12. avgusta pa je ‘mojih’ trideset otrok bilo pri prvem svetem obhajilu. Ponovno sem doživljala, kako me Bog in njegova Mati skoraj čudežno ohranjata pri življenju.«

Mi pa se ponovno spomnimo na ukaze, ki jih je sekretar Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko prejel od svojega vrhovnega poveljnika Edvarda Kardelja v pismu 14. oktobra 1942 :«Uporno delajte na tem, da ustvarite vsaj najosnovnejši zarodek partijske organizacije na celem terenu … Morate se zavedati, da bomo brez tega kasneje postali igrača kontrarevolucionarnih sil.« Iz pripovedi gospe Anice vidimo, da se je zarodek kmalu razvil v krepko telo revolucionarnega nasilja. Tako kot premnogi drugi, je 23-letna ‘kontrarevolucionarna’ katehistinja Anica postala igrača v rokah revolucionarnih sil.

»Na terenu naj bo osnovna dolžnost naših partijskih delavcev, vzpostavljati predvsem mrežo zaupnikov OF«, poučuje še naprej Kardelj. Skoraj se je Anica že ulovila v ‘mrežo zaupnikov OF’, ker ni vedela, da so Kapusova, Pavšič, partizanska tetka in še kdo terenci, saj te besede takrat še ni slišala. Kardelj pa je predvidel in bil prepričan, da bo delo terencev uspešno, saj od tega zavisi končna zmaga revolucionarjev. »Prepričan sem, da obstajajo za tako delo zelo velike možnosti, kakor hitro boste imeli na nogah osnovni organizacijski skelet Partije.«

»Po vojni šele sem zvedela, da je bila partizanska ‘tetka’ neka Katarina Šenk,» pravi gospa Anica Zaletel. »O njej sem pred štirimi leti prebrala v glasilu Doma za upokojence v Radovljici, kjer je nazadnje živela in dočakala visoko starost preko sto let. Rojena je bila v Begunjah 1903. in se po osnovni šoli zaposlila kot pletilja v tovarni Lana.«

»Med vojno je bila ilegalka,« piše v glasilu ob njenem visokem jubileju, »znana pod imenom partizanska tetka. Njen dom je bil vso okupacijo partizanska javka, v katero so se stekala vsa poročila. Na terenu je pomagala širiti in utrjevati omrežje OF. S svojim pogumom je omogočila partizanom, da so brez boja zasedli kaznilnico v Begunjah in s tem dejanjem rešila 623 zapornikov. Po vojni je prevzela upravljanje kaznilnice v Begunjah. Delo je bilo težko in odgovorno.«

Upokojila se je na petdeseti rojstni dan. Ko je kasneje odšla v Dom za upokojence, je bila še vedno »odločna in samozavestna. Spomin ima zelo dober. Sama pravi, da bi bilo dobro, če bi včasih kaj pozabila, pa ne more. O sebi ne govori rada. Zaupala pa nam je svoj recept za dolgo življenje: biti pošten, imeti čisto vest, biti delaven, kjerkoli si imeti čut za odgovornost.« Tako je o njej poročalo glasilo Doma za upokojence.

Lojzka Jakovčeva, znanka gospe Anice Zaletel, je v Domu večkrat obiskala tudi Šenkovo. Ob njenih obiskih je Šenkova samo molila, jokala in obžalovala, kar je v življenju hudega storila. Večkrat jo je obiskal duhovnik in v veliko tolažbo ji je bilo – sv. obhajilo. Nedoumljiva je skrivnost Božje Ljubezni, ki se je ob koncu življenja razkrila Šenkovi. Pred mnogimi leti se je borila, da skrivnosti te ljubezni ne bi spoznavali prvoobhajanci katehistinje Anice.

Žal me smrtna nevarnost, ki me je čakala v Radovni, ni do kraja izučila. Še vedno sem bila nespametna in naivna. Kmalu zatem sem že tretjič poskušala prepričati gošarje, da z veroukom nobenemu ne delam škode. Sestra Minka je imela pri partizanih prijatelja in ta ji je povedal, da imajo na določeno nedeljo partizani v Kropi miting. Kaj je miting, nisem vedela. Tja bo verjetno prišel tudi komandant Tonček Dežman, če pa ne, ga bodo poklicali. Tega sem na videz poznala, ker je bil za vajenca pri mesarju nasproti naše pristave. Njegova teta pa je že petnajst let pomagala gospodinjiti naši mami.

S sestro Minko, sva se tisto nedeljo zgodaj popoldne odpeljali v Kropo. Doma si nisva upali povedati kam greva, malo proti Brezjam, sva rekli. Oče se je bal za nas in nas velikokrat svaril pred metodami komunizma in pred komunisti. Oboje je poznal bolje kot mi.

Med potjo sva se morali dvakrat javiti stražarjema v stražnici, ker je bilo to območje ‘osvobojeno ozemlje’. Miting je bil v hiši kožarja Lovrenca Kokalja. Že od daleč sva zaslišali glas harmonike. Hiša je bila polna partizanov, miza je bila obložena s krofi in drugimi dobrotami, jedlo se je, pilo in plesalo. To je torej miting! Nekaj časa sva morali čakati na poveljnika Tončka Dežmana. Ni bil presenečen, ko naju je zagledal, verjetno je bil že obveščen, ampak je ves ponosen razkazoval luknje v hlačah svoje uniforme; prestrelile so mu jih krogle v dražgoški bitki, on pa ni bil nikoli ranjen. Z Minko sva molčali, ker naju je postajalo vedno bolj strah, čeprav bi mu rada ugovarjala, kako da je ostal pri tem živ.

Razlog, zakaj sva prišli v Kropo, ga verjetno sploh ni kaj dosti zanimal, ker je le nekajkrat ponovil: ‘To bomo mi vse uredili,’ potem pa na lepem vprašal: ‘Povej, s kom hodiš!’ In takoj nato: ‘Pusti ti svojega Švaba in večkrat pridi k meni v Kropo. ‘ Verjetno je s Švabom mislil enega od mojih bližnjih prijateljev, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, vsak mobiliziranec pa je bil za partizane izdajalec naroda. Ob misli, da bi morala ostati z njimi, me je postajalo vedno bolj groza. Tudi Minka je bila kar zelena od strahu. ‘Ali me ne poznaš?’ se je Dežman hotel delati domačega. ‘Ali me nisi nikoli slišala, ko sem stal na pragu mesarije in ti žvižgal?’ – ‘Nikoli’, sem zatrjevala in mislila samo na to, kako naj z Minko čim prej zgineva od tod. Kaj pa, če naju na silo zadržijo?

Figure 30. Polde Pintar, pogrešan na nemški fronti

Hitro sva začeli nekaj jecljati, da morava domov. Samo od tod in domov! Ne vem več dobro, kako sva se znašli pred hišo in na kolesih. Ko sva se vozili skozi Kamno gorico, sva bili še vedno čisto iz sebe. Javili sva se partizanskemu stražarju pri Kroparskem mostu. Ali nama bo prepovedal naprej? Ne, lahko sva se odpeljali dalje in se šele potem malo oddahnili, ne od hitre vožnje, ampak bolj od strahu. Zahvalili sva se brezjanski Mariji. Spet me je rešila, kot že tolikokrat prej. Sama pri sebi sem trdno sklenila: ‘Nikoli več ne grem nikamor.’

Kljub vsemu hudemu med vojno, ohranjam tudi hvaležen spomin na vsa ta leta, ki so bila zame polna božje dobrote in milosti . V Njegovem varstvu sem bila in sem še vedno, Njemu hvala!

Gospa Anica Zaletel roj. Resman hrani še veliko spominov na prve dni po vojni. O teh jo bomo povprašali v naslednji številki Zaveze.

5.1.1.

Kako končati slovensko državljansko vojno, postaja vitalno vprašanje našega obstoja. Če ne bomo rešili temeljne sprtosti s seboj, ne bomo dosegli tiste duhovne, kulturne in politične polnosti, ki je potrebna za vzdrževanje zgodovinske in biološke identitete. Na to bi bilo treba vedno znova opozarjati, tako kakor opozarjamo na stvari, ki so nujne in brezpogojne – na nekaj, kar je nad vsem drugim, v pomenu, da vse drugo šele omogoča. Dokler se bomo kar naprej spotikali ob stvari, ki nas bodo spominjale, da smo se nekoč med seboj bojevali in ubijali, ne bomo mogli misliti na eno slovensko stvar, ampak vedno na dve. Pri tem bodo predstavniki ene zmeraj verjeli, da bo lahko živela in prosperirala le, če druga ne bo. Če se na tej črti kmalu ne bodo pojavili čisti, sposobni in pogumni ljudje, ki bodo stvari tako postavili, da bo vsem jasno, kaj je treba storiti, bo ta dvojnost končno postala način naše biti. Potem nam mogoče res ne bo več pomoči.

Kako je torej mogoče končati državljansko vojno? Ker so državljanske vojne predvsem vojne, bi metodično kazalo najprej pogledati, kako se končujejo vojne med državami ali meddržavne vojne, ki so vseeno bolj pogoste in bolje poznamo njihov potek in konec. Upravičeno domnevamo, da bi nam analogna razmerja, ki vladajo med obema vrstama vojn, dovoljevala, da iz področja, ki je bilo že velikokrat predmet človekove pozornosti in ga zato bolje poznamo, prenesemo spoznanja in dognanja na področje, za katero imamo manj napotkov, a nas zgodovinsko nujno sili, da nekaj ukrenemo.

Meddržavne vojne ali vojne med državami se ponavadi končajo tako, da se sklene mirovna pogodba, še prej pa pride do premirja – potem ko se ponudi ali zanj zaprosi. Mirovna pogodba je »mednarodna pogodba med zmagovitimi in premaganimi državami za dokončanje vojnega stanja in ponovne vzpostavitve prejšnjega ali novega političnega reda med temi državami«. V prvi svetovni vojni je bilo premirje med Nemčijo in Antanto podpisano 11. novembra 1918, deset tednov pozneje pa se je v Parizu začela mirovna konferenca, ki se je, za Nemčijo, končala 28. junija 1919 z versajsko mirovno pogodbo. Z Madžarsko je mirovna pogodba bila podpisana v Trianonu 4. junija 1920. (Z njo je ta država – ta podatek nas vedno znova preseneti – izgubila dve tretjini predvojnega ozemlja.) Razdelitev severnega Jadrana med Jugoslavijo in Italijo pa je uzakonila pogodba, podpisana v Rapallu 12. novembra 1920. Z njo smo Slovenci, v skladu z Londonskim sporazumom 1915, izgubili tretjino narodnega ozemlja. (S tem so se začeli zapletati ne samo naši odnosi z Italijo, ampak predvsem z imperialno politiko Velike Britanije, ki je maja 1945 v Vetrinju eskalirala v vojni zločin nad slovensko narodno domobransko vojsko.)

Druga svetovna vojna ima to posebnost, da so se Zavezniki – končni zmagovalci – že med njenim potekom dogovarjali ne samo o strateškem usklajevanju svojih različnih vojaških sil, ampak tudi o ureditvi sveta po končani vojni. Tako sta se že skoraj na začetku, sredi avgusta 1941, ko ZDA še niso bile v vojni, Churchill in Roosevelt pogovarjala v Novi Fundlandiji o načelih, ki naj bi urejevala povojno Evropo, in ta načela zapisala v tako imenovani Atlantski listini. Dober mesec za tem je k tej deklaraciji pristopilo že petnajst držav, med njimi tudi Sovjetska zveza. Dve leti pozneje, konec novembra 1943, so se voditelji treh zavezniških držav Churchill, Roosevelt in Stalin sešli v Teheranu in precizirali načine, ki naj bi obvarovali svet pred izbruhom novih spopadov. Zadnji sestanek zaveznikov pred nemško brezpogojno vdajo, ki je bila podpisana 7. maja 1945 v Reimsu, pa je bil na Jalti februarja 1945, kjer spet niso govorili samo o vojaškem sodelovanju, na primer o sovjetski vojni napovedi Japonski, ampak tudi o povojni ureditvi sveta, zlasti Evrope. Tu so bili sprejeti sklepi, proti katerim je bilo pozneje zlasti v Ameriki veliko protestov, ki so se nanašali na žrtvovanje Srednje in Vzhodne Evrope totalitarni Sovjetski zvezi. Zadnje dejanje zaključevanja druge svetovne vojne – njenega evropskega dela – pa je bila konferenca v Potsdamu od 17. julija do 2. avgusta 1945, na kateri pa so se že kazali obrisi nove vojne, ki je izbruhnila med nekdanjimi zavezniki in prešla v zgodovino pod imenom hladna vojna. Mirovna pogodba z Nemčijo ni bila pravzaprav nikoli podpisana, njeno vlogo sta odigrali dve izjavi zaveznikov, da imajo vojno z Nemčijo za končano. Zahodni zavezniki so jo dali 9. julija 1951, Sovjetska zveza pa 25. januarja 1955.

Za meddržavne vojne torej velja, da se končujejo z določenimi dejanji, ki jih spremljajo določena mednarodno veljavna besedila, ki pomenijo, ne samo da je konflikt, v katerega so se podpisnice zapletle, končan, ampak tudi, s kakšnimi posledicami se je za katero od vpletenih strani končal. Mirovna pogodba pomeni torej več kot samo konec oboroženega spopadanja, pomeni tudi konec spora, saj je vojna, ki je pravkar minila, o njem razsodila, tako da ga sedaj pravzaprav ni več. Vojna je stopila vmes ravno zato, da razreši nekaj, česar politika ni mogla – če se seveda strinjamo, da je vloga politike ravno v razreševanju konfliktov, notranjih in zunanjih. Da je z mirovno pogodbo spor ne samo končan, ampak tudi odstranjen – da je v nekem smislu tako, kakor da ga sploh nikoli ni bilo – kaže tudi dejstvo, ki nas vedno nekoliko preseneti, da po mirovni pogodbi države, ki so še včeraj vlagale vso razpoložljivo voljo in moč, da bi druga drugo porazile, danes že vstopajo v nove zveze in zavezništva. Mednarodnopravna mirovna besedila so povzročila, da so države kot sta Anglija in Nemčija ali pa Amerika in Japonska začele povsem novo zgodovino. Morda bodo te države kdaj spet v vojni, a bo to že nova zgodba.

Državljanska ali notranja vojna pa se od zunanje ali meddržavne vojne loči tudi po tem, da se ne konča z nobenim besedilom, ki bi, kakor mirovna pogodba, registriralo izid spopada in njegove posledice. Državljanske vojne se končujejo drugače. Končajo se s kakim dejstvom, ki je za ene zmaga, za druge pa poraz, predvsem pa je nemo ali mutasto; o njem niso bila napisana nobena kompetentna in od vseh priznana besedila. Tudi po državljanski vojni se začne nova zgodovina, a nanjo ne sveti nobena dokončna beseda.

Ko je bil Cezar na marčne ide leta 44 pred Kristusom v senatu umorjen, se je začel trinajst let trajajoči boj za izpraznjeno mesto. Začetna rešitev je bila triumvirat, ki so ga sestavljali Oktavijan, Antonij in Lepid. Toda ko je bila dosežena zmaga nad vojsko Cezarjevih morilcev Bruta in Kasija, se je začel spor tudi med njimi. Protagonista v tem boju sta bila Oktavijan in Antonij, od katerih je Oktavijan ostal v Italiji in si podredil zahod, Antonij pa je šel na vzhod in se v Egiptu zapletel v politične in osebne afere s Kleopatro. Moža sta se vedno bolj oddaljevala, dokler med njima ni leta 31 prišlo do odločilne pomorske bitke pri Akciju, iz katere je izšel Oktavijan kot nesporni zmagovalec.

Ta bitka je pomenila konec državljanske vojne. Nobena listina ni bila o tem napisana, premaganca Antonij in Kleopatra sta zbežala v Egipt in tam naredila samomor. Začela pa se je nova zgodovina na temeljih, ki jih je – modro – postavil zmagovalec. Njegova modrost je bila v tem, da je v sebi združil republikanske prvine, ki jih je zastopal senat, in vlogo nespornega liderja. Ni se oklical za cesarja, ampak se je zadovoljil s tem, da je postal prin ceps – prvi. Tako je odstranil osrednje žarišče spora, ki je že celo stoletje ogrožal imperij, in začel vlado principata, ki je mogel nositi Rim nadaljnjih dvesto let. Državljanska vojna, ki je prepolavljala Rim – s presledki celo stoletje, opisane razmere so zajele njen končni del – se ni končala z nobenimi papirji, a je bila takšna, da je mogla odpreti novo zgodovino.

Tudi štiriletna ameriška državljanska vojna (1861 – 1865) med Severom in Jugom je odprla novo zgodovino in omogočila – ne glede na to, da je povzročila nad 600.000 žrtev na obeh straneh – da so ZDA postale to, kar so pravzaprav še danes. A se tudi ta vojna ni končala z nobenim besedilom, ki bi ga podpisali, recimo, predstavniki severnih ali unionističnih držav in južnih konfederativnih držav. Ko se je aprila 1865 general Lee pri Appomattoxu vdal generalu Grantu, se je enostavno vzpostavilo novo stanje, ki ga je označevala zmaga industrijskega Severa nad agrarnim Jugom. S tem pa je o novem stanju povedanega nekaj mnogo bolj pomembnega, kot je bilo dejstvo, da je poraz Juga prinesel socialno revolucijo in konec sužnjeposestniškega gospodarstva. Brez zmage industrijskega Severa Amerika danes ne bi bila to, kar je – pa tudi svet v celoti ne.

Vojne med državami se torej ponavadi končujejo z mirovno pogodbo, ki ne pomeni samo konec vojnega stanja, ampak tudi njegovo razrešitev. Prav zato, smo rekli, se po sklenitvi take pogodbe lahko začne nova zgodovina, v kateri se rane, ki jih je pustila vojna, začnejo kmalu celiti in na zunaj, na površini, se kmalu uveljavi podoba, kakor da nikoli ničesar ni bilo. (V globini spomin seveda ostaja in neopažen, pogosto tudi nezaveden, tam živi svoje življenje še desetletja, včasih dolga stoletja, potem pa, ko že vsi mislijo, da je vse za zmeraj pozabljeno, silovito vstane v obliki takšnih misli, naziranj in dejanj, da se vsi sprašujejo, od kod se je vse to vzelo.) Notranje ali državljanske vojne pa se za razliko od meddržavnih normalno ne končajo z mirovno pogodbo, ampak s kakim odločilnim dogodkom, ki de facto dobi pomen konca. Pač pa znotrajdržavne vojne, podobno kot vojne med državami, odprejo vrata novi zgodovini, ki v začetku še išče svojo podobo in šele po daljšem razdobju ujame ritem normalnega življenja.

In kaj bomo sedaj rekli o slovenski državljanski vojni? Ali zgornja opažanja veljajo tudi zanjo? Preden odgovorimo na ta prevažna vprašanja, si jo moramo nekoliko ogledati, da bomo vedeli, če na njej ni morda kaj, kar jo dela drugačno.

Slovenska državljanska vojna ima to posebnost, da je potekala v specifičnem zgodovinskem okolju. To okolje je bila vojna. Državljanska vojna v Sloveniji je tekla v času, ko je bila Slovenija kot del Jugoslavije v zunanji vojni z Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Ta sovpadnost ali koincidenca je tista okoliščina, ki je, prvič, omogočila, da se je državljanska vojna sploh začela, in je, drugič, povzročila, da se je tako odvijala, kot se je. Ko nemške, italijanske in madžarske agresije na Slovenijo, odnosno na Jugoslavijo ne bi bilo, lahko z gotovostjo trdimo, da tudi državljanske vojne v Sloveniji ne bi bilo. Sedajle bi lahko razmišljali o čem povsem drugem. Vojna je torej omogočila, da je državljanska vojna mogla sploh nastati. Vojna je tudi omogočila, da boljševiški revoluciji ni bilo treba nastopiti suo iure, ampak ji je ravno vojna ponudila priložnost, da si je omislila veliki alibi, ki je bil v tem, da je mogla nastopiti v sprejemljivem, v nekem smislu tradicionalnem političnem aranžmaju. V Sloveniji boljševiški partiji ni bilo treba nastopiti v svojem imenu, ampak so ji razmere omogočile, da je priredila rezistenco – upor proti okupatorju.

Druga svetovna vojna je nadalje za razliko od prve imela viden in določljiv cilj: odpravo totalitarnih ideologij in njihovih realizacij, ki so pomenile radikalen izstop iz evropske normalnosti. Druga svetovna vojna je bila evropska vojna v emfatičnem pomenu te besede ali, bolje, evropska državljanska vojna: na eni strani je stala Evropa, kakor se je v razvoju civilizacije legitimno oblikovala, na drugi pa Evropa, ki je v imenu ideološke obveščenosti in njenih dokončnih rešitev normalni Evropi napovedala vojno na življenje in smrt. V polstoletnem časovnem razponu, od leta 1939 pa do leta 1989, v katerem se je ta vojna na enem koncu začela, na drugem pa končala, so bili premagani in odstranjeni vsi trije totalitarizmi: v prvem delu fašizem in nacizem, v drugem delu te vojne, v tako imenovani hladni vojni, pa še boljševiški komunizem.

S tem kratkim zgodovinskim ekskurzom smo postavili prostor, v katerem se bodo mogle izoblikovati jasne konture državljanske vojne v Sloveniji. Začela se je po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo z boljševiško agresijo na slovenski narod ali, natančneje, na tisti del slovenskega naroda, ki je bil zanj zgodovinsko in civilizacijsko v prvi vrsti odgovoren – na katoličane. Ker je bil ta napad ne samo političen, ampak fizičen – začel se je s teroristično uverturo – so se katoličani branili. Začela se je državljanska vojna. In ko se na to vojno, ki se je začela 22. junija 1941 in končala konec osemdesetih let z implozijo evropskega komunističnega imperija, ozremo nazaj, vidimo, kaj je bila. Kakor druge državljanske vojne se je tudi ta končala brez mirovne pogodbe. V letih 1990 in 1991 so se v Sloveniji zgodila eminentna politična dejanja, in puncto državljanske vojne pa eksplicitno ni bilo ničesar rečeno, kaj šele da bi lahko govorili o integralnem besedilu kake pogodbe. To umanjkanje je bila tista stvar, ki slovensko državljansko vojno povezuje z drugimi. Kar pa jo dela različno od drugih, pa je to, da ni mogla odpreti nobene nove zgodovine. Ko se je končala, se je izkazalo, da je bila abortus. Državljanska vojna v Rimu v zadnjem stoletju poganske ere je z združitvijo republikanskega in monarhističnega principa rešila neki zgodovinski problem in omogočila imperiju nadaljnji obstoj. Ameriška državljanska vojna sredi devetnajstega stoletja je z industrijsko revolucijo omogočila hegemonijo Zahoda za dolgo prihodnost. Ko pa so slovenski boljševiki napovedali bankrot države, ki so jo postavili in potem z nasiljem vzdrževali, pa tistim, ki so vzeli nase odgovornost za nadaljnjo usodo te države, ni preostalo drugega kot da se vrnejo v stanje, preden se je vse začelo – v stanje, v katerem je bila tista Evropa, ki ji je bil prihranjen boljševiški eksperiment. Slovenska državljanska vojna v primerjavi z drugimi ni odprla prostora za novo zgodovino. A je tu še nekaj drugega.

Predstavniki zavezniških držav so se med drugo svetovno vojno večkrat sestali in razpravljali o tem, kako razkriti in kaznovati tista dejanja vojaških in političnih sil Osi, ki so bila v hudem nasprotju s pravili mednarodnega vojnega prava. Tako so se že oktobra 1943 sestali v Londonu predstavniki zavezniških držav, razen Sovjetske zveze, in ustanovili Komisijo Združenih narodov za vojne zločine. Leta 1945, 8. avgusta, pa so se, spet v Londonu, zbrali predstavniki vlad Združenih držav Amerike, Začasne vlade Francoske republike, vlade Združenega kraljestva Velike Britanje in Severne Irske in Zveze sovjetskih socialističnih republik in podpisali sporazum o ustanovitvi Mednarodnega vojaškega sodišča »za pravično in takojšnje sojenje in kaznovanje pomembnejših vojnih zločincev sil evropske Osi«. O tem sporazumu je bila potem izdana posebna listina, ki jo je pozneje podpisalo še devetnajst drugih držav in nosi ime Londonska listina. Najpomembnejši del te listine, ki je bila objavljena pod naslovom Londonska listina Mednarodnega vojaškega sodišča, je za nas drugo poglavje, ki govori o jurisdikciji in splošnih načelih tega sodišča. Tu je bilo prvič definirano, katera vojna dejanja veljajo za zločine zoper človeštvo. Razdeljeni so v tri kategorije, potem pa je vsak od njih še posebej specificiran. Zločini zoper človeštvo so po tej listini naslednji:

Figure 32. V aprilskem soncu na ljubljanski akropoli Mirko Kambič

»a) Zločini zoper mir: posebej načrtovanje, pripravljanje, sprožanje ali izvajanje agresivne vojne ali vojne, ki je v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, sporazumi ali zagotovili; tudi sodelovanje v skupinskem načrtu ali zaroti za uresničenje katere od naštetih reči.

b) Vojni zločini: posebej kršenje vojnih zakonov ali vojnih običajev. Take kršitve vključujejo – a niso z njimi omejene – umor, maltretiranje civilnega prebivalstva okupiranega ozemlja ali na okupiranem ozemlju, deportacija na suženjsko delo ali v svrho česa drugega, ubijanje ali maltretiranje vojnih ujetnikov ali oseb na morju, ubijanje talcev, plenjenje javnega ali osebnega imetja, neodgovorno uničevanje mest, trgov in vasi, pustošenje, ki ga ne upravičuje vojaška nuja.

c) Zločini zoper človečnost: posebej umori, iztrebljanja, zasužnjevanje, deportacije in druga nečloveška ali protičloveška dejanja, narejena zoper katerokoli civilno prebivalstvo pred vojno in med vojno; preganjanje na poli tični, rasni ali religiozni osnovi pri izvajanju ali v povezavi s katerimkoli zločinom, ki je v jurisdikciji tega sodišča, pa naj je v opreki ali ne z domačo zakonodajo dežele, v kateri je bil zagrešen.«

Za nas je še posebej pomembna klavzula, ki je temu razvidu zločinov dodana in se glasi: »Voditelji, organizatorji, pobudniki in sodelavci, ki so udeleženi pri oblikovanju in izvajanju skupinskega načrta ali zarote za izvedbo kateregakoli od prej naštetih zločinov, so odgovorni za vsa dejanja, ki jih pri izvedbi takšnega načrta, naredi kdorkoli.«

Iz našega vidika so važni in zanimivi tudi členi 7, 9, 10 tega sporazuma. Člen 7 se glasi: »Uradni položaj obtožencev, pa naj so bili šefi držav ali odgovorni uradniki vladnih resorjev, ne bo odvezoval od odgovornosti ali omiljeval kazni.« Člen 9 pa pravi: »Pri sojenju katerega koli posameznega člana katerekoli skupine ali organizacije lahko sodišče (v zvezi s katerimkoli dejanjem, za katerega je posameznik bil obsojen) odloči, da je bila skupina ali organizacija, ki ji je posameznik pripadal kot član, zločinska organizacija.« Člen 10 določa sledeče: »V primerih, v katerih sodišče razglasi kako skupino ali organizacijo za zločinsko, bo ustrezna državna oblast katerekoli podpisnice imela pravico, da posameznika zaradi članstva v teh organizacijah privede na sojenje pred državno, vojaško ali okupacijsko sodišče. V vseh takšnih primerih se bo zločinska narava skupine ali organizacije smatrala za dokazano in ne bo postavljena pod vprašaj.«

Zaradi naših specifičnih slovenskih razmer je pomembna tudi klavzula, dodana členu 15, ki govori o vlogi glavnega državnega tožilca tega sodišča. Ta zakonska pripomba se glasi: »Po sebi se razume, da nobena priča in noben obtoženec, ki je v rokah katere od podpisnic, ne bo vzet iz posesti te podpisnice brez njenega pristanka.«

V dokumentu, ki smo ga v nekaterih točkah povzeli, je, kot smo že poudarili, zgodovinsko najbolj pomemben tisti del, ki je, prvi doslej, preciziral, na kaj bo odslej pravna zavest civiliziranega človeka mislila, ko bo govorila o zločinih zoper človeštvo. Tudi za nas, ki rešujemo vprašanje slovenske državljanske vojne in njenih posledic za narodovo duhovno, kulturno in politično substanco, je ta del tako važen, da čutimo, da ga moramo vzeti za izhodišče našega raziskovanja. Gre za stvar, ki ne dopušča nobenega dvoma. Kdor pozna potek slovenske državljanske vojne, njene celotne pragmatike, njen začetek in njen konec, ne more, da ne bi, potem ko se je seznanil z zločinskim inventarjem, zbranim v okviru treh kategorij Londonske listine za mednarodno vojaško sodišče, vanj stopilo, v podobi samodejnega miselnega refleksa, spoznanje: Tudi slovenska boljševiška partija z njenim ideološkim, policijskim in vojaškim nastopom – z njeno politiko, če smemo tu uporabiti to častitljivo besedo – bremenijo v londonski jurisdikciji navedeni vidiki: zločini zoper mir, vojni zločini, zločini proti človečnosti.

Čeprav je za povprečnega poznavalca analogija med jurisdikcijo Londonske listine in storitvami slovenske boljševiške partije, brž ko jo zagleda, jasna in prepričljiva, se bomo vendar s kratko ilustracijo ustavili pri vsaki od njenih treh osnovnih kategorij.

Najprej »zločini zoper mir«. Nesporno je dejstvo, da smo Slovenci do druge svetovne vojne živeli v miru s seboj. Duhovna, kulturna in politična diferenciacija, ki je bila leta 1941 stara kakih sto, stopetdeset let, je sicer dobivala vedno določnejše konture, a nikomur še na misel ni prišlo, da bi prestopil meje politike, ki je po stari definiciji metoda za reševanje razlik in sporov brez nasilja, posebej krvavega. Imeli smo dvoje vrst dnevnikov, revij in založb; po mestih in vaseh so bili katoliški in liberalni prosvetni in športni domovi, pa tudi hranilnice, zavarovalnice in ponekod tudi banke; imeli smo konzervativne in napredne organizirane politične sile. Noben od obstoječih pluralnih interesov narodove skupnosti ni bil v tako izključujočem nasprotju z drugim, da bi bodisi omogočil bodisi upravičeval oboroženi spopad. Izvajati državljansko vojno iz narodove izdiferenciranosti je torej izstop iz polja legitimne interpretacije v polje, ki ga urejajo ideološke silnice. Ko ne bi bilo boljševiške komunistične partije, v Sloveniji ne bi bilo državljanske vojne. In ker je državljanska vojna pač vojna, je nad to partijo izpisan zločin zoper mir. Jasno je tudi, da je bila ta vojna – ta zločin – »načrtovan in pripravljan«, da je obstajala »zarota za njeno izvedbo«. Celotni aranžma državljanske vojne v Sloveniji spada pod točko »zločini zoper mir«.

»Vojni zločini« so bili, kot pravi Listina, prekrški vojnih zakonov in vojnih običajev. Stvari, ki so navedene pod to točko, so v komaj predstavljivem obsegu počeli tudi komunistični partizani: ubijanje in maltretiranje civilnega prebivalstva, ubijanje in maltretiranje vojnih ujetnikov, plenjenje javne in zasebne lastnine, požiganje hiš in vasi.

Posebej moramo reči nekaj o prekrških zoper vojne običaje, ki so ozko povezani z naravo tako imenovanega gverilskega vojskovanja. Gverilsko vojskovanje mora biti podrejeno specifičnim etičnim in moralnim normam, ki izhajajo iz dejstva, da je z njim izredno izpostavljeno civilno prebivalstvo. Taktika tega vojskovanja je povzeta v pravilo: Napadi in beži! pri čemer prebivalci ostanejo na milost in nemilost prepuščeni represalijam. Gverila, ki jo ženejo čisti nacionalni interesi, se zato strogo podreja normam, ki urejajo takšno vojskovanje, boljševiški gverilci, ki jih niso vodili nacionalni interesi, ampak revolucionarni interesi totalitarne partije, pa se tem normam ne samo niso podrejali, ampak so jih zavestno in načrtno kršili, ker so tako večali negotovost, strah in kaos, obenem pa so, na hrbtih nemočnega prebivalstva, pridobivali pri zahodnih zaveznikih sloves velike bojevitosti. Posledica vsega tega je bila ta, da so Slovenci dosegli strašljivih 6 % vojnih žrtev. Tak davek so terjali interesi boljševiške partije.

Pogosto se demokratski strani v državljanski vojni očita, da ni v večjem obsegu organizirala svoje rezistence. Kaj bi se zgodilo, ko bi jo, so nazorno, ad oculos, pokazali partizani jeseni 1943. Mirno so dopustili, da so nacistični Nemci zasedli deželo in da so fašistični Italijani nemoteno odhajali iz dežele, v kateri so zapuščali sledove, iz rimske perfidnosti in nadutosti narejenih zločinov, sami pa so investirali vse sile v uničenje slovenskih protikomunističnih vaških straž. Ko bi se v gozdovih pojavila še ena, komunistom nasprotna gverila, bi partizani vrgli vse sile proti njej. Vnel bi se boj na življenje in smrt – med Slovenci – in okupatorji bi se mirno sprehajali po zelenih dolinah domovine. Ponovno bi se pojavilo geslo »Ne vznemirjajte Nemcev!« Boljševiki nikakor ne bi bili pripravljeni dovoliti, da se jim izmuzne iz rok edinstvena priložnost za realizacijo svojega projekta, ki jim ga je prinesla vojna. Nedavno mi je eden slovenskih partizanov rekel, da so zadnje leto živeli samo še od angleških konzerv. Doma ni bilo komu več kaj vzeti! Dežela je bila opustošena. Lahko si mislimo, kaj bi se bilo zgodilo, če bi se v gozdovih pojavilo še 15.000 domobrancev. Lahko bi bili obtoženi istega zločina, ki sedaj bremeni partizane: nedovoljeno ogrožanje nacionalne biološke substance.

Figure 33. Nove misli Mirko Kambič

To, kar iz poglavja »zločini zoper človečnost« z največjo pezo pritiska na boljševiško partijo, pa je nepopisna krutost, ki so jo izvajali nad svojimi žrtvami, preden so jih pokončali. Kraji kot so Brezova reber, Krimska jama, Žažarske Rupe, imajo zven, ki ga še nikoli noben slovenski kraj v zgodovini ni imel. Na vrhu teh zločinov pa stoji množično ubijanje ranjencev, najprej na Turjaku, potem pa po vojni pri Brezarjevem breznu in v Iški, nazadnje pa povojni genocid, ki sega tako visoko in pelje tako globoko, da človeška misel ne more za njim. Samo Ciganov so v času, ko so boljševiki postavljali temelje svoje države, pobili okoli 150 – v najbolj okrutnih in razvratnih orgijah.

Državljanska vojna pa se z ustanovitvijo partijske države seveda ni končala. Boljševiki so bili nanjo vezani. Državljanska vojna jim je dajala možnost permanentnega najdevanja in identificiranja notranjega sovražnika, ki je nepogrešljiv konstituent totalitarne politeje. Institucije totalitarne države so izgubile svojo avtonomnost in postale poljuben in razpoložljiv instrument partije. Začela so se preganjanja na »politični in religiozni osnovi«, ki so osnovna prvina genocidne politike in so trajala, z različno intenziteto, do prelomnega leta 1990. Človekove pravice, ki postavljajo človeka moderne v njegovi integriteti, so bile dopuščane selektivno – le če in kadar se niso križale z interesi partijske države.

Kdo bi ob vsem tem utegnil misliti, da Londonska listina, kot akt mednarodnega prava, ureja samo vojskovanje med državami ali meddržavne vojne. Temu pomisleku nasprotuje predvsem dejstvo, da je tudi državljanska vojna pač vojna. Zaradi identičnosti temeljnega razmerja sta si obe, meddržavna in državljanska vojna, v analognem odnosu. Z momenti enega pojava lahko motrimo analogatne momente drugega. Moralna in pravna razmerja ene strukture lahko prenesemo na drugo. Saj bi bilo nerazumljivo in nevzdržno, da bi človekov vzgon po humanosti – po počlovečenju sveta – postavljal meje meddržavni vojni, državljansko vojno pa bi mirno prepuščal divjemu spopadanju »vseh proti vsem«.

Že po sebi torej velja, da tudi za notranje vojne konflikte veljajo pravne norme, ki urejajo meddržavne vojne spore. Vendar bomo iz mednarodnopravne študije Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946), ki jo je izdelal strokovnjak za mednarodno pravo prof. Dieter Blumenwitz, navedli nekaj trditev, ki nas utrjujejo v upravičenost zgornjih trditev.

Ko na primer govori o nerazločilnem gledanju zmagovitih komunistov na kolaboracijo, pravi: »Opustilni razlogi mednarodnega prava, ki izključujejo kazen, niso bili upoštevani.« (173) Značaj boljševiških policijskih milic opiše takole: »Varnostno obveščevalna služba (VOS) je načrtno in sistematično preganjala drugače misleče, kar je – mednarodnopravno pomembno – kaznivo dejanje zoper človečnost.« (172) Toliko bolj so bili komunisti »tako kot vse druge v vojno vpletene strani, dolžni upoštevati omejitve mednarodnega vojnega prava«, potem ko so jih zavezniki poleti 1944 priznali za »vojskujočo se stran«. Ko Blumenwitz omenja legitimnost odpora okupiranega naroda proti agresorju, pripominja, da je ta legitimnost »absolutno omejena z mednarodnim vojnim pravom, katerega praktična uporaba je pogojena z njegovim vsestranskim spoštovanjem«. Ob tem si pravimo: če uporniške sile veže mednarodno vojno pravo v odnosu do okupatorja, jih veže tudi v odnosu do svojega naroda, če so z njim v vojni. (170) Avtor odločitev tretje države, da prizna katero od uporniških sil, dopušča pod pogojem, da v državi »vlada z vojno primerljiv oborožen spopad« in da boj poteka »ob spoštovanju splošnih mednarodnopravnih norm vojnega prava«. Pri tem pa, ob priznanju partizanov s strani Velike Britanje, pripominja, da »ni sporno, da partizani s svojim vojskovanjem niso upoštevali pravil vojnega prava« (115) V poglavju, kjer teče beseda o silobranu življenjsko ogroženih prebivalcev, omenja tudi akcije VOS-a, za katere pravi, da »niso imele nobene pravne podlage in jih gre posledično okarakterizirati kot teroristična dejanja, ki so bila v nasprotju z mednarodnim pravom« (142)

Figure 34. Kraj, kjer nastaja skupna misel Mirko Kambič

Ko smo si tako nekoliko ogledali podobo, ki jo slovenska državljanska vojna dobi v luči mednarodnega prava, in ko smo si potem poklicali v spomin obe poglavitni prvini, ki smo ju identificirali na državljanski vojni sploh – da se, prvič, ponavadi konča brez mirovne pogodbe in da, drugič, njen konec vseeno ni tak, da ne bi mogel odpreti nove zgodovine – si sedaj z védenjem, ki ga na začetku nismo imeli, spet lahko postavimo uvodno vprašanje, kako končati državljansko vojno, ne katerekoli državljanske vojne, ampak državljansko vojno, kakor se je dogajala v Sloveniji. Za slovensko državljansko vojno pa posebej velja: da je boljševiška partija, ki jo je izsilila in vodila, kršila temeljne norme, ki so jim podrejeni meddržavni in znotrajdržavni vojni spopadi; da je, nadalje, po kolapsu družbenega projekta, s katerim je partija šla v notranji spopad, sicer oklicala bankrot države, ki jo je postavila in upravljala, a državljanske vojne same ni hotela končati in nove zgodovine ni mogla začeti. Iz te osnovne nerešenosti sledi ena in ena sama neodložljiva zahteva: sestaviti in podpisati moramo mirovno pogodbo po državljanski vojni in državljansko vojno končati. To moramo narediti, prvič, zato, ker je boljševiška partija še v fazi boja za oblast in potem, ko je že postavila totalitarno državo, pa vse do razglasitve bankrota, obstajala na način, ki sta ga meddržavno vojno pravo in, po analogiji, znotrajdržavno vojno pravo deklarirala za zločin – ker pa je nad nami zločin, in v njegovi senci nimamo prihodnosti; drugič pa zato, ker sila, ki je v državljanski vojni etapno zmagala, ne more, iz svojih sil, odpreti nove zgodovine. Mirovna pogodba bo morala najti in povedati pravo besedo o zločinu in ga razrešiti in odrešiti, poleg tega pa bo morala oblikovati nov družbeni dogovor za novo zgodovino. Nobeno politično dejanje postkomunistične države se namreč ni spopadlo s fakturo državljanske vojne kot osrednjim fenomenom vse nacionalne zgodovine. Navajanje plebiscita decembra 1990, s katerim se umetno rešujejo nasledstvene sile nekdanje partije, je samo slepilni manever za zakrivanje bistvenih reči. Državljanska vojna ostaja slej ko prej nerešena. Politične in kulturne sile, ki ne izhajajo iz partije, a s tem manevrom kot novi sopotniki sodelujejo, razkrivajo s tem svojo neprisebnost.

Mirovna pogodba bo morala narediti politično inventuro državljanske vojne. Med dejanji, ki jih bo morala opraviti, so: rekonstrukcija sil, ki so jo načrtovale, koncipirale, pripravljale in vodile; rekonstrukcija sil, ki so se na napad odzvale in branile narodovo normalnost, kakršna se je v razvoju civilizacije legitimno oblikovala; rekonstrukcija sil, ki so se izkazale za nezgodovinske v tem, da so pristale na hazard boljševiške utopije. Ta inventura nam bo povedala, kako nam je živeti, predvsem pa, na koga lahko računamo in na koga se nazadnje lahko zanesemo. Predvsem pa bomo izvedeli – vsaj toliko, kolikor je nujno potrebno za nadaljnji obstoj – kdo smo. Kdo in kaj pravzaprav smo. Česa se smemo v tem, kar smo, veseliti in česa bati. Ne smemo dovoliti, da bi naša neznanska izkušnja ostala mutasta. Da sploh ne bi bila izkušnja! Če bo naša inventura natančna in zavezana resnici, bomo bolj vedeli, kaj iz česa sledi. Naš horizont se bo na meji s prihodnostjo nekoliko bolj odprl. Ne bomo več nemočni sužnji konkretnega trenutka.

Spričo obstoječega stanja duha v kulturi in politiki pledoaje za mirovno pogodbo po državljanski vojni ne bi smel ostati brez odmeva. Če bodo vprašanja, ki jih je ta vojna pustila, ostala neodgovorjena in prepuščena nezanesljivemu času, bo to lahko trajalo zelo dolgo in marsikaj se bo v tem imelo priliko zgoditi. Zato bi človek mislil, da bo predlogu, ki se je v tem razmišljanju izoblikoval, priznana upravičenost in nujnost. A ni tako.

Vsakič, kadar se pojavi kak predlog za konkretno rešitev, se zgane falanga kontinuitete in iz nje začnejo izstopati branilci obstoječega, bodisi da jih kdo pokliče bodisi da se odločijo iz sebe, gnani od davnega spomina in ranjene ljubezni.

Tak primer je upokojeni profesor mednarodnega kazenskega prava Ljubo Bavcon s svojo kritično oceno knjige Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946), ki jo je napisal prof. Dieter Blumenwitz, tudi strokovnjak za mednarodno pravo iz Würzburga. Med bojevniki za obstoječe – med nasprotniki misli o mirovni pogodbi po državljanski vojni, kakor bi rekli mi – ima Ljubo Bavcon posebno mesto. Njegov napor ne gre proti določeni interpretaciji državljanske vojne, ampak je povsem nov in mnogo bolj radikalen: državljanske vojne enostavno ni; ne da bi jo izrecno zanikal, je v njegovem razvidu dogodkov preprosto ni; s tem, da je ne omeni, nam, tacite, pove, da je sploh ni bilo. Ko sliko dogajanja tako udobno reducira, začne svoj uničujoči pohod na ljudi, ki so državljansko vojno registrirali in jo vkalkulirali v svoja razmišljanja. Ko pravi Ljubo Bavcon, da je »popolnoma nesporna negativna vrednostna, moralna in politična ocena nacifašistične agresije od leta 1939«, počne nekaj, čemur v slovenščini pravimo vdirati v hišo skozi odprta vrata, v nekem drugem evropskem jeziku pa skakati na stoječi vlak. To je ena od reči, s katero so se Slovenci – vsi, res skoraj brez izjeme – strinjali nekoč in danes. (Le da mi nacifašistom zamerimo, poleg vsega drugega, še to, da so s svojo agresijo omogočili realizacijo boljševiškega projekta, za kar bi jim boljševiki morali biti hvaležni – in jim vsaj mnogi verjetno tudi so. Tu ne moremo, da se ne bi spomnili na gestapovca v filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl, ki nekoč med zasliševanjem prizna: brez nacistične revolucije bi bil krojač.) V oceni »nacifašistične agresije« smo bili Slovenci tedaj in danes enakih misli, le da smo nekateri reagirali tudi na agresijo, ki so jo skoraj istočasno sprožili proti Slovencem tudi boljševiki. Ti so že pred vojno, kot peta kolona z internacionalnim centrom v Moskvi, pripravljali teren in pridobivali sopotnike za razmere, ki so obetale priti in so z vojno tudi dejansko prišle. Na takem, ideološko zreduciranem terenu se potem Ljubo Bavcon spoprime s »tako imenovano mednarodnopravno študijo« profesorja iz Würzburga, ki se iz onstranstva ne bi mogel braniti, če mu glasu ne bi ponudila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar. V tako prirejenem zgodovinskem ambientu potem utemeljuje »legitimnost našega in vseh drugih odporniških gibanj zoper fašistične in nacistične okupatorje« in mu ni treba zavračati legitimnosti slovenskega odpora proti boljševiški agresiji, ker je na svoji zgodovinski geografski karti sploh ne izkazuje. Ker torej boljševiške agresije ni bilo, ker državljanske vojne ni bilo, dobijo besede, kot so »okupatorjevi domači pomagači«, »z okupatorji sodelujoče oborožene enote«, »okupatorjevi sodelavci«, »poraženci v drugi svetovni vojni«, zlovešč pomen, ki ga imajo v okupirani Zapadni Evropi. Ljubo Bavcon je Slovenec, a se dela Francoza, da lahko še naprej za silo vzdržuje svoj ideološki teror. Povojne morije sicer ne zanika, a nič ne kaže, da bi jo bil pripravljen vključiti v logiko mednarodnega kazenskega prava. Očitno želi, da bi Slovenija ostala brezpravna enklava, zunaj etosa in morale mednarodnopravne zavesti. Za Bavcona je jasno, kdo je »zmagovalec in kdo in zakaj poraženec v drugi svetovni vojni«. Ideologija ga kot nekakšne cordon sanitaire varuje pred priznanjem, da so poraženci v drugi svetovni vojni z vdajo zadnjega od treh totalitarizmov tudi vsi, ki so kakorkoli sodelovali v boljševiški agresiji na slovenski narod. Škoda, da je tega spoznanja tako malo. Čeprav se zavedamo, da bi bilo to spoznanje komaj predstavljivo težko nositi, bi groza njegove prisotnosti morda le dosegla, da bi tudi oni sedli za mizo, kjer bi se sestavljala in podpisovala pogodba po slovenski državljanski vojni.

Figure 35. Na konju Mirko Kambič

Bavcon zavrača Blumenwitzovo tezo, da je bilo partizansko gibanje kot forma boljševiškega nastopa veleizdaja v odnosu do zakonite begunske vlade v Londonu. To pa je le en del zgodbe. Narodi okupirane Jugoslavije so bili namreč dolžni izkazovati lojalnost do vlade v Londonu predvsem zato, ker je stala na političnih temeljih, na podlagi katerih so ti narodi leta 1918 svobodno vstopili v to državo. Ko pa je ta vlada, s kraljem vred, poleti 1944 pristala na zvezo Tito – Šubašić, za katero je bilo jasno, ne glede na vso politično retoriko, ki se je ob tem uporabljala, da se bo nazadnje iztekla v oblast, ki bo radikalno zanikala politične in civilizacijske temelje, na katerih je bila zveza jugoslovanskih narodov nekoč sklenjena, tedaj je ta vlada izgubila legitimno pravico zahtevati lojalnost teh narodov. Zato so bili v tem trenutku domobranci in četniki, ki so vojaško jamčili nekdanje državnopravne temelje, odvezani poslušnosti londonski vladi. Zgodilo pa se je s tem še nekaj veliko bolj pomembnega: s svojim uporom, da bi sledili veleizdajalski politiki begunske londonske vlade, so izkazali – s svojo smrtjo pa tudi posvetili – tisti način človeškega in političnega obstajanja, na katerem se je realizirala slovenska politična in državna suverenost leta 1990 in 1991. To je tisti missing link – manjkajoči člen – ki ne dovoljuje, da bi stopilo v našo zavest, zakaj smo mogli postati to, kar smo. To je tudi vprašanje, na katero bo morala odgovoriti pogodba po slovenski državljanski vojni. Zato moramo tudi mi, kakor se je v nekem drugem kontekstu izrazil Ljubo Bavcon, »slovensko javnost z vso resnostjo opozoriti na neznansko škodo«, če se to ne bo zgodilo.

5.2.1.

Nova Slovenska zaveza v celoti podpira stališče Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Dante Alighieri je že pred davnimi stoletji napisal:

(D. A. Pekel, 17. spev)

Ko se nam neprestano obnavlja spomin na nedoumljivo apokaliptično stanje leta tisoč devetsto petinštirideset, razumsko nikakor ne moremo dojeti, da je bila to resničnost. In vendar je bila. Kruta razčlovečenost je pustila sledove krvi in kosti po vsej domovini, na znanih in neznanih krajih, v jamah in zakotjih. Žrtvam, tudi preživeli so to bili, je zaprla usta, kakor da ne znajo več govoriti. Samo zaprta usta so bila njihova rešitev.

Spominjam se hoje s svojim očetom po gozdu, kakšno uro hoda od gradu Snežnika, ko sva šla na dnino. Bilo je v času, ko je oče že odslužil svojo raboto kot kaznjenec. Ob gozdni cest je tam znana jama Kozlovka, kjer so imeli tovariši leta 1943 kaj lahko delo, saj so menda (tako se je govorilo) kar s kamiona metali napol mrtve vaške stražarje v globino, ki je tik pod cesto v poševni globeli. Prav nad jamo so ljudje brez vesti in sramu postavili klop za počivanje. Ko sva prišla mimo, mi je dejal: »Pojdiva naprej od tu, da ne bova motila pokojnih.« Od tistih dijaških let me spremlja tesnoba, kakor da sem kriv, ker sem živ. V jami so še vedno kosti mladih fantov, ki se jih ni dotaknil še nihče. Še vedno, pol stoletja za tem, jih nihče še ni pokopal, še vedno nimajo dostojnega groba. Nekateri, danes že pokojni, so govorili, da je še več takih jam, ki jih niso nikoli našli ali se jih niso upali niti iskati. Govorice so se širile po koncu revolucije, ko so »zmagovalci« vsem, ki so o tem kaj vedeli, prelepili usta z lepilnim trakom, ki je izjemne kvalitete in opravlja funkcijo vse do današnjega dne. Pričakovali bi, da bo po končanem mrtvoudju v samostojni državi lepilo popustilo in da bo organ za govor spet opravljal svojo vlogo, ki mu je bila dana od Stvarnika. Ni se zgodilo nič takega. »Kultura« molka in laži še vedno traja in traja, le drobci resnice polagoma curljajo v zavedanje, da so bili v tistem času storjeni nečloveški zločini in da je vsa naša, sedaj samostojna država, posejana z gomilami po dolgem in počez. Še vedno smo napol v Dantejevem Peklu, komaj se bližamo Vicam.

(D. A.., Vice, 27. spev)

Raja še nismo ugledali, čeprav so vrata priprta. A da bi narod stopil vanj, se morajo povsem odpreti.

(D. A., Raj, 132. spev)

Pogoj za normalnost bomo dosegli šele takrat, ko bo premagana kultura laži (laž ni kultura!) in jo bo zamenjala kultura resnice in obžalovanja (to je kultura!).

Če prelistamo duhovno zgodovino Evrope od antike naprej, šele ugotovimo, kakšno barbarstvo smo preživeli v polstoletni zgodovini, še posebej v odnosu do mrtvih bratov, sosedov, sodržavljanov, do soljudi. Če izpostavimo samo antično Grčijo z velikani duha – Platon, Aristotel, lahko spoznamo našo pritlehnost. Ni nam treba stopati po Rimski poti (René Brague), da bi spoznali veličino civilizacijskega duha humanosti, etičnosti, tolerance, dialoga. Ta je pristen v Evropi, izpričan že dve stoletji. Bil pa je prekinjen z zakarpatskimi demoni, ki so zastrupili še pol Evrope in tudi naše revolucionarje. Rezultati te demonske ideologije pa so v slovenskih gozdnih jamah, jaških, rovih in gmajnah ter še danes, po petnajstih letih samostojne države, neoznačeni.

Ta čas se zdi, da smo vendarle nekako bolj sproščeni, saj je uradna komisija, ki ima naročilnico oblastnega organa, zaznamovala 420 lokacij po vsej naši deželi. Zaslutili smo civilizacijski napredek. Trenutna oblast je celo pridobila natečajni predlog za obeležitev smrti na posameznih krajih. Dogodil pa se je nov cinizem. Izbran je bil postmodernistični predlog – količek, ki je samo forma, brez duha in pomenske pričevalnosti, da se je tu, na tem kraju nekoč zgodil zločin (-). Torej toliko je v naši kulturi vredno človeško življenje. V naši zavesti se spet pojavljajo grška obeležja žrtev (mrtvih), rimske nekropole srednjeveški in kasnejši mavzoleji in grobnice ali posamezni grobovi, in ne nazadnje Plečnikovi spominski pomniki. Na vseh teh je napisano ime ČLOVEKA ali skupine, skupaj z letnicami, in če so žrtve, je navedeno, zakaj so darovale svoja življenja in za kakšne cilje so se zavzemale. Natečajna komisija je izbrala samo »količek«, ki je popolnoma nem, kakor mejnik dveh parcel. Tisti, ki so te natečajne količke razglasili za primerne, niso razmišljali o kategorijah vesti, o smislu duhovnega bivanja, o idealih družbene zavesti in tudi o smislu darovanja. Take izbire je zmožna samo nekultura.

Pri Novi Slovenski zavezi se zato zavzemamo, da iz polstoletne teme spet stopimo v območje svetlobe, vsaj v odnosu do mrtvih. Čeprav zgodovina še ni napisana, pa zdaj vemo, da se je neki lažni mit zrušil v svoje nasprotje, zato smo dolžni kot civiliziran narod zabeležiti vse žrtve na farnih ploščah, vendar te nimajo enotnega sporočila. Predlagani količki pa so naravnost žalitev za vse žalujoče in narod kot celoto. Zato predlagamo:

1. Tisoči žrtev si vsekakor zaslužijo neko centralno stavbo kot mavzolej (gr. mausoleion) oz. kostnico (karner) na primernem centralnem kraju, kjer je bilo darovanih največ žrtev. Ne predstavljamo si kake megalomanske gradnje z renesančnim izobiljem. Za vzor bi lahko vzeli preproste zgradbe starih romanskih karnerjev (kostnic), ki so jih gradili naši predniki na pokopališčih. V njih so shranjevali iz pietetnih razlogov in tudi kot simbolno sporočilo o človeku in njegovi minljivosti, človeške ostanke (kosti iz prekopanih grobov). Še obstoječe kostnice v Sloveniji se nam zdijo primeren zgled po vsebini (Libeliče, Jarenina, Gorenji Mokronog – vse 13.–14. stoletje), v arhitekturnem sporočilu pa naj se izražajo v jeziku našega časa. Izven našega prostora bi za primer lahko vzeli Verdun v Franciji s kostnico padlim (na obeh straneh), kjer so posamično poudarjene celo narodnosti s svojimi verskimi simboli. Ob tem centralnem objektu naj bi bilo možno opravljati spominska slavja ali občasne prireditve, zato bi bilo potrebno urediti tudi zunanji prostor za večje število prisotnih.

2. Za krajevno bolj zaokrožena okolja, z velikim številom žrtev, ki si želijo imeti svojce v bližini, predlagamo manjše kostnice, ki naj bi bile v nekem arhitekturnem soglasju s centralno stavbo in v sorazmerni velikosti glede na število žrtev.

Figure 36. Kostnica v Libeličah. Iz knjige Romanika v Sloveniji Marjana Zadnikarja

3. Namesto »količka«, ki je ponižujoče znamenje, predlagamo neke vrste stelo (nagrobnik), ki že s svojo simbolno govorico dostojno sporoča mimoidočemu, da se je na tem mestu zgodilo nekaj posebnega, napis pa naj mu pove, kaj se je v resnici zgodilo.

Predlogi, ki smo jih tukaj navedli, pomenijo globoko nestrinjanje s predloženimi rešitvami. Samo razmišljanje v tej smeri se nam zdi kolikor toliko primerna oddolžitev za vse nedolžne žrtve tiste strani slovenskega naroda, ki nikakor ni mogla sprejeti v svoj program komunistične ideologije, ki se je kasneje uresničila s tolikimi žrtvami in slovenski narod dobesedno iztrgala iz tisočletnega evropskega kulturnega območja.

Navedki iz Dantejeve Božanske komedije so v prevodu dr. Andreja Capudra (Trst 1991)

6.1.1.

Na začetku nas je že obhajala skušnjava, da besedila dr. Spomenke Hribar, ki sledi temu kratkemu uvodu, ne objavimo. Bali smo se dodatnega dela, ki ga je za maloštevilno druščino, ki skrbi za Zavezo, vedno preveč. A smo na drugi strani vedeli, da se ne bomo dobro počutili, če protestu, na nas naslovljenemu, ne bomo dali možnosti, da se oglasi iz prostora, o katerem odločamo. Poleg tega smo še pomislili, da bo za vse koristno, če bodo bralci lahko prebrali, kaj je gospa napisala, saj je znano, da tudi zelo pazljivi ljudje, kadar pišejo ali govorijo, sebi povsem ne uidejo. Nazadnje tudi nismo mogli dopustiti, da neizrabljena odide možnost, ki se nam je tako ponudila, da trditve, ki prihajajo iz nekega drugega izkustva in neke druge miselne geometrije, postavimo v prostor našega védenja in naše resničnosti in tako preizkusimo njihovo trpežnost in vzdržljivost. To bo hkrati, smo mislili, tudi naš prispevek k pripravi terena za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni, za katero plediramo na nekem drugem mestu te Zaveze. Nazadnje smo se torej odločili, da priložnost, preden, mogoče za zmeraj, ne odide, primemo – za čop, kot se v nekem jeziku pravi – in naredimo, kar bo od nas terjala. Domenili smo se tudi, da odgovor ne bo enoten, ampak bo Velikonja pregledal in ocenil to, kar je bilo naslovljeno nanj, urednik pa tisti del, ki je bil namenjen njemu.

6.2.1.

Podpisana sem naročnica in redna bralka Zaveze. Marsikatero koristno informacijo sem dobila iz nje; predvsem so mi prispevki v rubriki Tako se je začelo in druga pričevanja razkrila vzdušje in dogajanje v vojnem času in prej nepredstavljivo obsežnost komunističnega nasilja med vojno. In predvsem mi je revija vzbudila spoštovanje do trpljenja ljudi, ki jih je prizadel boljševizem – prav zato pa mi ni vseeno, kaj revija o meni piše, kako ocenjuje moja prizadevanja! Zato lepo prosim, da bi objavili moje komentarje nekaterih zapisov v Zavezi št. 59!

Gospod Tine Velikonja se pritožuje, da se stranke slovenske pomladi in celo Cerkev izogibajo farnih plošč, in me obsodi: »In kdo drug je to naredil kot Spomenka Hribar. Med tisoč imeni na ploščah je izbrskala dve in nanju usmerila denunciantski prst: na Leona Rupnika in Lovra Hacina. Obsojamo njeno dejanje predvsem zato, ker ji je uspelo z njim prestrašiti tudi Cerkev.« No, ta je malo huda, da bi se Cerkev prestrašila moje malenkosti!

Spornost delovanja Rupnika in Hacina – z njo pa je vprašljiva tudi njuna prisotnost na spomeniku žrtvam komunizma na Žalah – je obravnaval tudi Dieter Blumenwitz v svoji mednarodnopravni študiji Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946), ki jo je napisal na pobudo Marije in dr. Jožeta Bernika ( izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, 2005). Takole pravi:

»Tudi v Sloveniji so bili med vojno ljudje, ki so se poistovetili s cilji okupatorjev ter z njimi sodelovali v večjem obsegu, kot je bilo za vzdrževanje javne varnosti in reda nujno potrebno ter jih je treba tako opredeliti kot storilce in ne kot žrtve.«

To je na splošno! In konkretna ocena Rupnika:

»Že zgodaj je – kot prepričan nasprotnik komunizma – izražal naklonjenost nacionalsocializmu in je še 29. junija 1944 na nekem protikomunističnem zborovanju Hitlerja hvalil ter hujskal proti judovstvu in boljševizmu. Neuresničen je ostal njegov cilj, da bi v Sloveniji ustanovil po strukturi in programu NSDAP podobno stranko, ki bi vladala združeni in po nemškem rajhu zgledujoči se Sloveniji. Iz Rupnikove pobude sta izvirali tako ustanovitev protikomunistične slovenske milice, v kateri so služili nekdanji slovenski vojaki pod italijanskim poveljstvom, kot tudi ustanovitev slovenskega domobranstva. Sodelovanje z nemškim okupatorjem je poleg tega zajemalo vsa področja vsakdanjega življenja, kot sta preoblikovanje uprave in cenzura tiska.« (str. 103–104)

O Lovru Hacinu pa med drugim pravi:

»Tako kot Rupnik je bil prepričan nasprotnik komunizma in je v času svojega službovanja z namenom, da bi razbili komunistično organizacijo, okupacijskim oblastem izročal vse podatke o njenih članih in načrtovanih akcijah. Na priporočilo Leona Rupnika so Nemci Hacina 22. septembra 1943 imenovali za policijskega upravnika policijskega varnostnega zbora v Ljubljanski pokrajini in je bil kot tak navsezadnje podrejen poveljstvu SS. Pod njegovim žezlom se je razvil policijski sistem, ki pod pretvezo bojevanja proti komunistom ni privedel le do korupcije, ampak tudi do tega, da so uradniki politične policije zapornike mučili, jih z ukazom pošiljali na prisilno delo ali zapirali v koncentracijska taborišča.« (str. 104)

Figure 37. Zastarele viže Mirko Kambič

Podatke in interpretacijo delovanja obeh je Blumenwitz črpal iz obširne študije dr. Tamare Griesser-Pečar Razdvojeni narod.

Ob tem lahko rečem le to, da je škoda, da postavljavci spomenika (na Žalah) in farnih plošč niso sami razločili žrtve od storilcev. Menim, da je prav to vzrok za to, da se kdo – morda tudi predstavniki Cerkve – izogiba izkazovanju spoštovanja pred takšnim spomenikom?!

In kaj naj si mislim o očitku denunciantstva, ki je gospodu Velikonji očitno zelo blizu, saj ga moji malenkosti ni navrgel prvič? Usmeriti denunciantski prst se meni sliši kot nekaj potuhnjenega, kot anonimno dejanje, kakor pravijo za koga, da je »denunciral« ali po domače, da je nekoga »naznanil« nekomu drugemu zato, da bi mu škodoval prek tega drugega. Sama pa sem o spornih imenih na spomeniku na Žalah pisala za javnost, v Delu. Če pa je denunciantstvo javna oznanitev nekega nedvomnega dejstva ali tudi prikrite in zamolčane resnice, potem sem – preden sem »denuncirala« Rupnika in Hacina – »denuncirala« Komunistično partijo in ravnanje njenih protagonistov: Kardelja, Kidriča , Tita, Arsa Jovanovića, Borisa Ziherla in še drugih revolucionarjev.

Drugo kritiko je name naslovil gospod Justin Stanovnik, in sicer v svojem govoru pred spominskim obeležjem v Teharjih ob 60. obletnice povojnih pomorov domobrancev. Potem, ko je zavrgel vse, kar je bilo doslej narejenega in imensko celo delo in prizadevanja dr. Mitje Ferenca in policista Pavleta Jamnika, je kot dokaz za svoje trditve navedel:

»Če kdo tej analizi ne verjame, naj se seznani z govorom, ki ga je imela dr. Hribarjeva ob ljubljanski otvoritvi celjske razstave prikritih partizanskih zločinov. Storila je to tako, da je obsodila domobrance in Cerkev – dve žrtvi nasilja – in pozvala k razumevanju tistega, ki je to nasilje izvrševal. Situacija je pokala od absurda. Bilo je tako, kakor da bi iz advokatske pisarne, ki zagovarja zločinca, poslali nekoga, da bi imel govor na grobu žrtve. Iz vsega je sledilo, da taka in podobna izkopavanja odslej ne bodo smela prestopiti okvira običajne arheologije. Vse to je bilo zunaj razuma, a vendar ni bilo nikogar, ki bi hotel to opaziti.«

Resnica pa je taka, da sem v svojem govoru rekla o Cerkvi naslednje:

»To, kar se je dogajalo od leta 1941 do 1945 in še potem, se ni začelo z okupacijo, naš državljanski spopad se je začel vsaj petdeset let prej, z namernim ločevanjem duhov s strani Cerkve. Kar je potem s svoje strani poprijela in radikalizirala Komunistična partija.«

Kdor pozna delovanje in pisanje dr. Antona Mahniča in njegovih somišljenikov (predvsem) v Rimskem katoliku konec 19. stoletja, ve, na kaj sem mislila. Njegov je bil izrek: Kdor ni z nami, je proti nam! Aut – aut! Ali – ali! In je s svojo ideologijo sektašil ne med vernimi in nevernimi, ampak med »pravimi verniki«, ki so povsem poslušni Cerkvi, in liberalnimi katoliki (ali katoliškimi liberalci), se pravi med samimi verniki. Da je Cerkev začela z ločevanjem duhov in s tem še posebej škodovala prav sebi sami, menijo tudi nekateri (pogojno rečeno) katoliški intelektualci, na primer dr. Andrej Capuder in pisatelj Jože Snoj. Cerkvena politika z mahničevsko logiko, z izrecnim namenom ločevanja duhov in gonje proti komunizmu se je nadaljevala vse do začetka druge svetovne vojne – med vojno pa sploh!

O domobrancih sem rekla naslednje:

»Zgodovina zapisuje dejstva, dogodke, datume, osebe, in recimo to, da so bili domobranci borci proti komunizmu in proti partizanom v času okupacije, da so sodelovali z okupatorji, enemu so celo prisegli, da so ob koncu vojne pobegnili v tujino in so jih Angleži vrnili nazaj, v domovino in komunistična oblast jih je pokončala – vse to zgodovinopisje ve. Toda nekaj je, kar se v vsakodnevnem delovanju in pehanju – tudi znanstvenikom, zgodovinarjem – izmika pogledu: to je tragika nekega dogajanja. V našem primeru tragika povojnih likvidacij. Kot tragiko uvidimo te likvidacije iz so–čutenja z žrtvami. Sočutje do žrtev je stvar srca. Kajti za žrtve gre. Ne glede na to, kaj so ti ljudje, posamezniki in/ali kot domobranska vojska počeli med vojno, s kakšnimi krivdami so se obremenili, stvar države v SVOBODI – saj to se je dogajalo po osvoboditvi! – je, da s svojimi ljudmi ravna po zakonu, torej jih sodi in obsodi. Če so in kdor je kriv! (Ta stavek sem poudarila zdaj!)In ker človek ni žival, ker ima dostojanstvo, človeka ne smeš pobiti kot žival. V tisočih kosih.«

Si ta stališča zaslužijo tako gnevno odklonitev, kakor jo je naredil gospod Justin Stanovnik? Ali pa sploh ni dovoljeno navajati dejstev? Tako kot partija ni dovolila omenjati njenih »napak« in »zmot«?

O zločincih sem rekla naslednje:

»Največja nevarnost za vsako svobodo so zmagovalci. Tisti, ki ne morejo pozabiti svojih zaslug. Tisti, ki >pozabijo<, da so samo ljudje in ne nadljudje, pooblaščenci Boga ali Zgodovine. In tisti zmagovalni oblastniki, ki pozabijo, da imajo pravico – če je to po volji ljudstva – urejati pogoje življenja sodržjavljanov, nimajo pa nobene pravice nad njihovim dostojanstvom, nad njihovo svobodo ali celo nad njihovim življenjem!

Zakaj o vsem tem govorim? Prav gotovo ne zato, da bi vzbujala sovraštvo do krivcev povojnih likvidacij. Človek sočutja se trudi začutiti sočutje tudi do njih, kajti nihče se ne rodi po svoji volji in v izbran čas; krivde in grehi ga tako rekoč že čakajo … Ali po svetopisemskem izreku: Pohujšanje sicer mora priti, a gorje tistemu, po katerem pride!«

Moj »poziv« k »razumevanju tistega, ki je nasilje izvrševal«, kakor je rekel gospod Stanovnik, pa je po bistvu in celo po besedah enak, kakor je to v svojem govoru na isti proslavi na Teharjih povedal mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ko je dejal:

»Znan je rek starih modrijanov – ki so ga povzeli tudi krščanski misleci – da ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, temveč tisti, ki krivico dela. Tudi zločinec je predvsem nesrečnik. To je sočutno spoznanje, kakor ga ima Bog do nas grešnikov. To sočutje seveda ni potuha in nima nič opraviti s kakim omalovaževanjem človeške krivde.«

Ali to, kar sme govoriti duhovnik, ni dovoljeno drugim?

O izkopanih predmetih in »arheologiji« sem izrekla ob odprtju celjske razstave Prikrito in očem zakrito naslednje, namreč, da je ta razstava »najbolj pretresljiva, kar jih je bilo kdaj na Slovenskem«.. Kajti:

Razstavljeni predmet so bili najdeni v grobovih in/ali ob grobiščih, toda to niso predmeti, ki bi jih izkopali arheologi, in ki bi pričali o kakšni daljni pokopani kulturi, o ljudeh, ki so živeli tam nekje na začetku zgodovine in od katerih ni druge sledi kot izkopane ostaline. Z njimi nas kvečjemu veže radovednost. Predmetov, ki so razstavljeni tukaj, pa se še drži bolečina, bolečina slovesa od sveta in od vseh dragih, bolečina zatrtih upov in razočaranj – in predvsem bolečina hrepenenja po življenju. Predmetov, ki jih boste videli tu, se še drže molitve, molitve upanja in molitve vdaje v usodo.«

Figure 38. Večeri se Tamino Petelinšek

Toda Justinova kritika se navezuje na govor, ki sem ga imela ob odprtju ljubljanske razstave. Tukaj pa sem izrekla naslednje:

»Razstava, formalno gledano, predstavlja izkopane predmete, ki so se nahajali v bližini povojnih grobišč, ob njih, morda kje tudi v njih. Torej gre za izkopanine. Toda v našem primeru ne gre za običajne izkopanine iz recimo staroselskih grobov, četudi gre tudi tukaj za novce, verske predmete, drobni nakit, žlico … Razlika med predmeti na tej razstavi in tistim iz arheoloških najdb je bistvena. V staroselskih grobovih so živi, sorodniki >pridodajali< predmete mrtvim, da bi jih le-ti spremljali na oni svet, v našem primeru pa so morali njihovi lastniki svoje predmete oddati, odvreči na zemljo tik pred usmrtitvijo. Tukaj razstavljeni predmeti so torej tisti zadnji predmeti, ki so se jih dotikali, tista zadnja vez na svet, na življenje. Zato ti predmeti na nek poseben način prezentirajo njihove nekdanje lastnike. Mrtvi so nam prek teh predmetov bliže, kakor da bi bili – in res so – nekako prisotni, odsotno prisotni.

Teh predmetov ne moremo gledati z ravnodušno radovednostjo znanstvenika ali nedeljskega turista. Ti predmeti govorijo o ljudeh, ki so bili in bi morda še – vsaj kdo zagotovo – lahko bili med živimi.«

Kot je razvidno iz citata, je gospod Stanovnik pomen mojih besed povsem zaobrnil, naredil iz njih čisti ponaredek, ga podtaknil meni in me na tej podlagi moralno diskvalificiral! Tako dejanje – to njegovo dejanje je moralno zavrženo dejanje!

Pa še tako žal mi je bilo, da nisem mogla na Teharje ob obeležitvi 60. obletnice pomorov! Če bi bila mogla, bi bila šla ponosno tja, saj je v spominskem parku Teharje tudi veliko mojega prizadevanja. In bi doživela javno osramotitev pred več sto ljudmi! In kaj bi bila mogla storiti na licu mesta? Šla gor in zanikala laži? No, prav gotovo ne bi bila reagirala, ker se ob grobovih ali simbolnih znamenjih smrti – po nenapisanem zakonu pietete – ne smejo razčiščevati spori med živimi. Zato je Stanovnikovo lažnivo politično razčiščevanje na Teharjih dvakratno zavrženo dejanje!

Gospod Stanovnik pa ni zavrgel le mene osebno, temveč tudi druge, najbolj delovne in zaslužne člane Komisije Vlade za ureditev zamolčanih grobišč v prejšnji (pod Drnovšek/Ropovo vlado) sestavi: poimensko zgodovinarja dr. Mitjo Ferenca in policista Pavleta Jamnika. Dr. Mitja Ferenc pa se je tri leta tudi štirikrat na teden podal na teren in iskal prikrita in zamolčana grobišča, spraševal ljudi, delal zemljevide, (njegova je zasluga, da danes vemo, da je teh grobišč 400 in več!), naredil najbolj pretresljivo razstavo doslej pri nas, že omenjeno razstavo Prikrito in očem zakrito, s katalogom, itd; Pavle Jamnik pa se že leta trudi najti krivce in priče takratnega dogajanja celo ob nejevolji predpostavljenih – in to brez pomoči tistih, ki bi mu še posebej lahko in v moralnem smislu celo morali pomagati! Ne le partijske, tudi domobranske priče so se – recimo lepo – »umaknile« v nevednost. Kar je sploh bilo narejenega na tem področju, sta storila ta dva ( s sodelavci, seveda), pa prejšnji predsednik Komisije Peter Kovačič Peršin, ki jo je tokrat v Zavezi še kar dobro odnesel, saj se je – poimensko neidentificiran, enako kot krščanski demokrati s Peterletom na čelu – znašel v »rubriki« tistih, ki »izhajajo iz Revije 2000, v kateri so delovale in pisale prodane duše« (izjava gospoda Tineta Velikonje). Torej moralno diskreditiran, zavržen. Od državnih uslužbencev naj omenim le nekdanjega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve mag. Franca Žnidaršiča, ki je storil, kar je bilo sploh mogoče, da je Komisija v okviru možnosti naredila skoraj vse, kar je bilo doslej narejenega na področju urejanja grobišč. Vsi skupaj pa smo s strani gospoda Stanovnika deležni popolnega zanikanja, češ da iz vsega »ni bilo nič in nikoli ne bo nič«. To pa je gospod Stanovnik govoril pred veličastnim spomenikom – največjim spomenikom v Sloveniji sploh – posvečenem likvidiranim domobrancem!

Podpisana pa sem doživela še osebne diskvalifikacije.

Ne drži, da »spornosti« v mojem govoru ob odprtju razstave Prikrito in očem zakrito v Ljubljani ne bi bil nihče »opazil«, kakor je na Teharjih zatrdil gospod Stanovnik! Takoj sta jih »opazila« gospod Anton Drobnič in sam gospod Stanovnik, ki je takoj po otvoritvi razstave za POP TV dejal, da Spomenka Hribar »nima legitimacije, da bi imela govor na taki razstavi«. Lahko bi rekla, kdo pa ima to legitimacijo, če ne moja malenkost, ki sem v Sloveniji »denuncirala« takrat aktualno partijsko sektaštvo (1979), in v letu 1984 prva pri nas »denuncirala« povojne partijske likvidacije s pravim poimenovanjem: zločin, pa »denuncirala« zamolčevanje domobranskih grobišč, zahtevala pravico do groba in pietetno obravnavo teh žrtev, postavitev obeliska za vse vojne in povojne žrtve – ob tem, ko so bili (ste bili! ) domobranci tiho; niti eden me ni podprl! Niti v pismih bralcev! Ko so mi očitali, da lažem, da se pomori sploh niso zgodili, tako da že sama nisem bila več gotova, kaj sploh je res, ni bilo nikogar od vas, ki bi bil rekel: res je bilo! Prvi, ki je – zgolj posredno – potrdil, da so se likvidacije sploh dogodile, je bil Zoran Polič, ko je tedaj v Dnevniku zapisal nekaj o »nesrečni usodi domobrancev«.

Niste se zavzeli za pietetni odnos, za spomin na svoje nekdanje tovariše, niste se zavzeli za ureditev njihovih grobišč!

Tudi niste aktivno sodelovali pri sesutju komunističnega sistema tedaj, ko je bilo to še res nevarno; po vaših lastnih izjavah še svojih spominov niste pisali … Pa saj vam tega niti ne morem in nočem zameriti, ker skušam dojeti strah, ki ste ga preživeli in ker skušam spoštovati vaše trpljenje – toda prestano trpljenje in v kosti zalezeni strah vam ne daje nikakršne legitimacije, da pa zdaj, ko ni več nevarnosti, zavračate vse, kar je naredil kdo drug, kar smo naredili mi, mlajši (od katerih nas je kar nekaj, ki smo že krepko sredi starosti)!

Mene so tedaj, ko je leto in pol zdržema trajalo zavračanje mojega »denunciantstva«, branili nekdanji partizani in celo komunisti, pokojni Milan Apih, dr. France Bučar. In mlajši, prijatelji: dr. Andrej Inkret, dr. Dimitrij Rupel, Manca Košir, Samo Resnik; tudi Ivo Žajdela. In seveda Niko Grafenauer s celotno ekipo Nove revije, pa nekateri kolegi na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, predvsem takratni dekan, pokojni dr. Peter Klinar, dr. Jan Makarovič, dr. Peter Toš, dr. Zdenko Roter, Matjaž Maček – pa še kdo, toda javno nihče z domobranske strani!

Še zase niste nič storili! Ko sva bili z gospo Alenko Puhar marca 1991 v Buenos Airesu, naju je na pogovor povabila skupina domobrancev. Na najino začudenje so začeli pripovedovati, kako je bilo, kako se je začelo, kako je potekalo, kdo je edino kriv … . Ko sem vprašala, čemu to, je nekdo odgovoril, da naju poučujejo zato, ker da sva z drugega, nasprotnega brega. Tako nekako kot sovražnikovi poslanki … . Tedaj sem udarila po mizi, da so zažvenketali kozarci, in rekla: »Prmejduš, jaz si pa tega ne dovolim, da bi pri petdesetih letih kot dve šolarki morali poslušati lekcije iz zgodovine! In za domobrance sem naredila več, kot ste vi sami zase«. Bili so presenečeni, ja, so pa pošteno potrdili, da je to res. Isto velja za vas! Razlika je le v tem, da sem tam reagirala takoj, doma, tukaj pa sem od objave članka Zaustaviti desnico do danes, torej skoraj štirinajst let molče prenašala vse diskvalifikacije, vsa podtikanja in zlonamerne interpretacije mojih stališč in to ne le v Zavezi, temveč vDružini, vSlovencu, vDelu, kjer koli ste jih lahko objavili. Pa šikane po telefonu, pa anonimna zmerjaška pošta! In grožnje! Vse to ste če ne inicirali, pa vsaj inspirirali; to vem po tem, ker je vsakemu vašemu napadu name, kjer koli že je bil objavljen, sledila množica nadlegovalnih dejanj s strani vaših somišljenikov. Toda to, da je svoj napad name na podlagi falsifikata gospod Justin Stanovnik po govoru v Teharjih še objavil v Zavezi – ko bi se bil vendar lahko še enkrat prepričal, kaj sem zares rekla – to je šlo pa čez mejo! Tega ne morem več prenesti molče!

Krivičnost Stanovnikove diskvalifikacije moje malenkosti je razvidna še posebej, če upoštevate, da se v resnici že več kot četrt stoletja zdržema prizadevam za pietetni odnos do vseh mrtvih, se pravi še posebej do domobrancev, ki so bili in ker so bili zamolčani, da si prizadevam za ureditev njihovih grobišč z javno besedo več kot dvajset let, konkretno v Komisiji pa od njene ustanovitve leta 1990; da sem bila v sporu z Liberalno demokracijo oziroma z njeno koalicijo zaradi teh vprašanj skorajda vse obdobje njihovega vladanja. Mene primerjati z nekom iz advokatske pisarne, ki brani zločinca, je najmanj, kar lahko rečem, neverjetno, nerazumno. Nikoli, prav nikoli nisem branila zločincev! Ne rdečih in ne belih. Ne belih in ne rdečih!

Vendar ko vam zdaj odgovarjam, ne delam tega zato, da bi poudarjala svoja prizadevanja – o meni in vas, o vseh nas bo slej ko prej podala oceno zgodovina – gre mi za resnico, za dejstva. In za premislek: čemu vse to ? Zakaj, čemu delati za svoje sovražnike tiste, ki – če že menite, da nis(m)o bili uspešni po vaših merilih – s(m)o se vsaj trudili, da bi končali našo tragično shizmo in začeli živeti bolj spravljivo, bolj človeško?! Zakaj zavreči vse, kar »ni naše«? Prav to počnete, žal! In potem jamrate, da je Zaveza osamljena! Kakšna pa naj bo, če vse odrivate od sebe?

Glede na to, da je gospod Stanovnik podal prav nasprotno interpretacijo mojih dejansko izrečenih besed, ki dobijo svoj polni pomen v kontekstu, v katerem so bile izrečene, in glede na to, da objavljate govore ob proslavah v Teharjih in drugod, vljudno, prav lepo prosim, objavite tudi oba moja govora ob odprtju razstav, ki ju prilagam! (Če je vse skupaj predolgo za eno številko, objavite v dveh!) Tako si bodo vaši bralci lahko sami ustvarili svojo sliko o mojih stališčih in spornih interpretacijah. Navsezadnje sta – tako kot drugi – oba govora tudi že zgodovinsko gradivo, dokumenta nekega časa.

6.3.1.

Trinajstim spominskim ploščam z 918-imi imeni, ki smo jih bili leta 1997 postavili na Ljubljanskih Žalah, sta se lani pridružili še dve s 150-imi imeni. Tako je dobilo 1068 ljudi, ki so stalno ali začasno prebivali v Ljubljani ter umrli nasilne smrti v času vojne in revolucije, pravico do javnega imena. Spomenik je dokaz, da je mogoče rešiti vsako, na videz še tako nerešljivo nalogo, če sta le prisotna volja in znanje. Zbrati toliko imen v Ljubljani, v kateri se je v pol stoletja število prebivalcev povečalo za štirikrat, od prvotnih ljudi pa ostala le peščica, je bil pravi podvig. Za vsako od 23 ljubljanskih župnij smo imenovali odbore, nato pa z detektivsko vztrajnostjo in matematično natančnostjo zbirali in odbirali imena. Edina dediščična, na katero smo se opirali na začetku, je bilo tristo imen v Beli knjigi, pa še zanje se je izkazalo, da niso zanesljiva. Na seznamu so bili vsi, ki so bili maja 1945 vrnjeni s Koroške, ne oziraje se na to, ali so bili umorjeni ali pa so preživeli. Obstaja tudi seznam »Ž« notranjega resorja MLO Ljubljana z imeni ljudi, ki jih po maju 1945 ni bilo več v Ljubljani, ker so bili pobiti, kasneje pa smo ugotovili, da se nanj ne moremo popolnoma zanesti. Nekaj je bilo napisanih tudi takih, ki so emigrirali in se na videz izgubili v svetovnem morju. Tako daleč smo šli, da smo obiskali vsa ljubljanska pokopališča, pregledali nagrobnike in izpisali imena, za katera se je dalo sklepati, da spadajo v našo skupino »pogrešan 1945, + 1945« in podobno. Seveda so s tem prišli na prvotni seznam tudi umrli ob bombardiranju marca 1945 in celo nekaj padlih partizanov. Skratka, gradivo je bilo treba preveriti, izpiliti in obrusiti. Bili so srečni časi, vse nam je šlo na roke, živahnost in pridnost članov ožjega odbora, ki jim ni bilo žal ne časa ne stroškov, naklonjenost svetokriškega župnika Antona Rojca, ki nam je odstopil prvorazredni prostor zraven Plečnikovih Žal, arhitekt Franc Popek, ki je posrečeno povezal estetiko in funkcijo ter mojstrstvo in solidnost kamnoseškega podjetja Kunovar, ne nazadnje tudi radodarnost ljudi, ki so nam pomagali, da smo zbrali do 23 milijonov tolarjev, kolikor je spomenik stal. Blagoslovil ga je škof Jože Kvas, eden od slavnostnih govornikov je bil Dimitrij Kovačič, vodilni mestni politik in tako naprej. Skratka, na slovesnosti ob odkritju farne spominske plošče na Ljubljanskih Žalah smo plavali od zanosa in sreče.

Figure 39. Knjige Mirko Kambič

Potem pa se ti pojavi Spomenka Hribar, kot mrhovinar brklja po imenih, nazadnje pa zmagovito potegne na dan imeni Leona Rupnika in Lovra Hacina, uperi vanju svoj pravičniški prst in zakriči: »Držite tatu!« Da se po tistem še ni spreobrnila, dokazuje stavek v sedanjem pismu, ki ga citiram: »Ob tem lahko rečem le to, da je škoda, da postavljalci spomenika (na Žalah) in farnih plošč niso sami razločili žrtve od storilcev.«

Mrtvi so vendar mrtvi in zaslužijo spoštovanje, ne glede na to, kaj so bili in kako so umrli. Da gospa niti danes ne prizna, da je zagrešila grdobijo, in ji ne pade na misel, da bi se opravičila, mi je žal. Tako se vendar ne dela! Saj bi se po njeni praksi tudi mi lahko obregnili ob grobnico narodnih herojev pred Narodnim muzejem, na kateri so med drugimi napisana tudi imena zločincev, kot sta Kardelj in Kidrič, tako hudih, kot še niso tlačili slovenske zemlje. Imena so imena, pustimo jih na sarkofagu, zanima me pa vseeno, kako da gospe Hribarjevi ne pade na um, da bi svetovala njegovo preselitev na Žale. Ko je že tako vroča od čistunskega ognja, zakaj ne pomete po ljubljanskih ulicah, kjer po hišah imena vosovskih morilcev kar mrgolijo?

Še enkrat, mrtvi zaslužijo polno spoštovanje. Osebno me je prizadelo pisanje Hribarjeve še huje, ker je na ljubljanski plošči napisan tudi moj oče. Obsojen je bil kot vojni zločinec, ustreljen na strelišču ob Dolenjski cesti in kot poginula žival tam zakopan. Ponavljam, še danes, petnajst let po uvedbi parlamentarne demokracije, se njegov status ni spremenil, tak pa po mnenju Hribarjeve nima pravice do javnega imena!

Pa se vrnimo k Leonu Rupniku in Lovru Hacinu! Nikdar nismo trdili, da je Rupnik čist kot solza, pisali smo celo, da je sporen zaradi neprevidnih izjav, nikakor pa ne zaradi dejanj. A nagrobnik ni sodni tribunal. Na ploščo smo ga napisali zavestno. Umrl je na protikomunistični strani in nima groba. Nismo in nimamo pravice, da bi mu kratili osnovno človekovo pravico biti simbolično pokopan s svojo mrtvo vojsko vred, in to zaradi smešnega strahu pred hudobnim jezikom kake Hribarjeve? Naši prijatelji v Clevelandu so bili celo zahtevali, da ga moramo napisati na vrhu in to z večjimi črkami kot druge, pod tem pogojem so bili pripravljeni prispevati denar. Nič nam niso dali, obenem pa nam še danes niso odpustili in prav zato zamrznili stike z nami, ker smo njihovega generala »strahopetno skrili« v kopico drugih imen.

Hacin je bil upravnik ljubljanske policije, tako politične kot redarstvene. Njegova naloga ni bila samo, da v času okupacije nadzira ljubljanski promet, ampak tudi, da poskrbi za kurje tatove in druge tolovaje, kamor so seveda spadali tudi partizani in vosovski likvidatorji. Prav nič mu niso mogli očitati na procesu, ni se sadistično izživljal nad svojimi žrtvami, ni odrejal množičnih pobojev in z ničimer se ni okoristil. Obsojen je bil na smrt, sodba je bila izvršena, truplo pa odpeljano neznano kam. Kaj naj bi po mnenju Hribarjeve napravili z njim? Prav posrečen je bil izid ankete, ki so jo sprožili Samo Bevk in drugi poslanci takratne vladajoče koalicije. Vprašali so namreč odgovorne službe zahodnih držav, kdo skrbi za grobove njihovih »kolaborantov« in če je to država. Odgovori, ki so jih prejeli, so bili vsi po vrsti enaki, da država tega ne počne, pač pa svojci. Nekaj časa so z prispelimi lističi mahali kot ponoreli, potem pa se v hipu unesli. Po tistem namreč, ko smo jim povedali, da kaj takega pri nas ni mogoče storiti, ker pomorjenih oz. justificiranih niso predajali sorodnikom, ampak jih zakopavali kar počez in je Slovenija en sam britof.

Hribarjevo boli tudi pisanje o »denunciantskem prstu«. Če bi kaj takega zinila iz šolske klopi, bi ji rekli, da špeca, temu, kar je naredila ona, pa ne moremo dati drugega imena kot ovadba, denunciacija. Grdo dejanje vsekakor, čeprav so ljubljanske plošče javno razstavljene in si jih vsakdo lahko ogleda. Tudi karikature Mohameda in islama so bile javno objavljene, in to v časopisu z nekaj desettisoč izvodi, do množičnih demonstracij in izgredov muslimanskih vernikov pa je prišlo šele štiri mesece kasneje. Takrat šele, ko so nanje s prstom pokazali imami na Danskem in jih nesli kazat vladarjem na Bližnji vzhod. Kazanje s prstom je poziv na linč. Na ljubljanskih ploščah so sesuli samo križ in razbili večno luč, nihče pa nam ne more zagotaoviti, da bo ostalo samo pri tem. Za zgled bi ponudil prispevek Antona Podgorška, ki se zagreto oglaša v Delu in ga uredništvo neskrupulozno in ubogljivo objavlja, pa naj piše še take neslanosti. Med drugim je natisnilo njegov protest, ker je TV namesto rokometne tekme prenašala posvetitev škofa Jamnika. V sobotni prilogi Dela (4. 3. 2006, 29) omenjeni gospod oziroma tovariš svari pred Zavezo, ki je po njegovem »tipična postdomobranska revija«, kaže s prstom na »Rožmanov proces« Tamare Pečarjeve, postreže z lažno zgodbo, po kateri naj bi Rožman v ljubljanski stolnici pozival ljudi, naj ovajajo kar počez, zaključuje pa z zahtevo »da bi morala slovenska vlada že v kali zatreti vse opisane pojave zgodovinskega revizionizma«. Ta »v kali zatreti« je seveda domislica, ki jo je pisec pobral v navdihu in se mu zdi nad vse posrečena, v meni pa vzbuja asociacije na Kočevski Rog, Hrastniški hrib in Srebrenico. Ker se Podgoršek sklicuje na druge in nam servira vichyjsko Francijo, bi mu svetoval, naj se sprehodi po pokopališču Montmartre v Parizu. Zanesljvo mu bo padla v oči velika grobnica iz črnega granita, ki ima na krovni plošči napisano ime: Pierre Laval 1883–1945. Morda mu je bližji Dunaj. Ko bo nakupoval po Mariahilfer Strasse, naj vstopi v Stiftskirche. Na levi strani ne bo mogel spregledati skoraj meter visoke plošče: Alexander Löhr 1885–1947. Pa je bila pri nas čisto druga situacija in nudimo našim žrtvam medvedjo uslugo, kadar jih tlačimo v isti koš.

No, pa še o prestrašeni Cerkvi. Omenil sem že, da ni bilo težav pridobiti škofa Kvasa, da je ljubljanski spomenik blagoslovil, po odzivih v medijih, ki jih je slovesnost sprožila, pa se mu kot garjevcu ogibata tako Rode in Uran. Za Vse svete vsako leto mašujeta v svetokriški cerkvi, gresta na pokopališče in se ustavita pri padlih za Slovenijo in duhovniških grobovih okrog škofa Jegliča, naših spominskih plošč pa se izogibata kot hudič križa. Sporočilo je jasno: Cerkev ne želi, da bi jo pretesno povezovali z domobransko bratovščino in njenimi mrtvimi. Podzavestno se boji celo tako nežnih reči, kot je svareči prst Spomenke Hribar. Prav zato se Cerkev obotavlja in nikakor ne najde pravega trenutka, da bi prišla na na dan z obvestilom, da je ljubljanska nadškofija vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki naj bi bila na procesu proti škofu Rožmanu kršena. Tudi Janša lani, ko je bila 60-letnica teharskega taborišča in tam državna proslava, ni povabil preživelih taboriščnikov, ne pavšalno in še manj osebno, naj se udeležijo proslave. Zato nas ni bilo.

Spomenki Hribar svetujem, naj se končno zresni. Ne more se sprenevedati, da je nihče nima za mar. Čeprav je fizično krhka, njen glas seže v deveto vas. Morda bo užaljena, če ji bom pridružil dva, ki spadata sicer v razred niže, so pa tudi njiju polna usta in jima javnost tudi takrat, kadar klatita najhujše neumnosti, ne zameri, Jelinčiča in Ruglja. Tako delujejo naši mediji. Besede preroka ali modrijana so zanje lanski sneg, za tisto pravo hočejo teater ali cirkus.

6.4.1.

Okoliščina, da je nekaj strani nazaj objavljeno besedilo, o katerem bom skušal nekaj povedati, bo nekoliko skrajšala moje opravilo, saj so besede, za katere sem odgovoren, tam že objavljene in mi jih ne bo treba ponavljati. Zdi se, da se je dr. Spomenka Hribar vznemirila ob dveh stvareh: ob kratki oznaki njenega govora ob ljubljanskem odprtju razstave Prikrito in očem zakrito, ki sem jo v nedeljo 2. oktobra vključil v svoj govor na Teharjih; druga stvar, ki jo je prizadela, pa je moja izjava na POP TV, da Spomenka Hribar ni človek, ki bi smel slovesno odpirati tako razstavo. Prva stvar se razlikuje od druge v tem, da je sestavljena. Gre za Cerkev, domobrance in zmagovalce, za tri prvine, od katerih bo za vsako treba povedati, kaj sem o njej rekel v Teharjih jaz in kaj je o njej rekla slavnostna govornica v Ljubljani, potem pa navesti še njene odmeve v protestnem besedilu. Druga stvar je preprostejša, saj gre v njej za eno samo stvar. Bralci bodo zato verjetno razumeli, če predlagam, da damo na mizo najprej to – tisto mojo televizijsko izjavo – in si jo skupaj ogledamo. A bi prej rad pokazal še na nekaj, kar bi moglo določiti ambicijo in domet mojih besedi.

Čisto lahko se bo namreč zgodilo, da bom poleg lepih in dobrih besedi – sočutnih, ljubečih, dobročudnih, pravičnih, razumevajočih, odpuščajočih, dopuščajočih, etc. etc, skrb zagotavljajočih, svobodo podeljujočih, blagoslove obljubljajočih, etc. etc, – našel v njenih nastopih tudi besede, razlage, stališča in ocene, ki bodo tem lepim besedam stale nasproti in jih omejevale ali celo ukinjale. Kaj bomo tedaj rekli, za nosilko katerih besedi bomo izbrali našo gospo? Za katere bomo rekli, da izhajajo iz njene enkratne avtentičnosti? Recimo, da nam je veliko do tega, da se ne bi zmotili: ali imamo način, da to ugotovimo – onstran vsakega razumnega dvoma? Ali le ni mogoče za vsem manipulacija?

Kaj je manipulacija? Tisti, ki smo šli skozi stoletje, ki je pravkar minilo, bi o tem morali nekaj vedeti. Ali smo že pozabili ali pa še nikoli pomislili nismo na to, da je na servirnih vozičkih velikih in malih manipulatorjev vedno dvojna ponudba: nekaj vabljivih reči, po katerih ljudje radi ali zelo radi segajo, nekaj pa tudi takih, ki nas bodo nazadnje pripeljale tja, kamor sami od sebe ne bi nikoli hoteli. Če bi zmogli trezno presojati! A trezno presojati ne moremo, ker so nas osvojile dobre reči, ki nam tega ne dovoljujejo. Tako s tem, pred čimer stoji plus, požremo tudi to, pred čimer stoji minus – ne da bi prav vedeli. Posledica je ta, da se nas minus, potem ko smo mu odprli vrata, počasi polasti. In mu služimo. Vse manipulacije preteklega stoletja so šle v tem ključu. A kako vemo za gotovo, da je to, kar je pred nami, manipulacija?

Dve stvari sta, ki ju moramo tu hkrati upoštevati: da tega zares in do kraja in po sebi nikoli ne moremo vedeti in da kljub temu nikakor ne smemo biti neumni. Zakaj ne moremo vedeti? Za odgovor se lahko obrnemo k pesmi, ki jo je napisal irski pesnik W. B. Yeats svoji prijateljici Anne Gregory, ki želi, da bi jo tisti, ki jo ljubi, ljubil zaradi nje same in ne zaradi tega, kakršna je videti: »Še sinoči mi je neki star samostanski človek pravil, da ima v rokah papirje, s katerimi lahko dokaže,

da Bog edini more te ljubiti, moja draga,

zaradi tebe same

in ne zaradi tvojih rumenih las.«

Kaj je človek znotraj, v sredini, v zadnji celici, ne vemo. Do tega človeka nimamo dostopa. Navezani smo na to, kakšen je, kaj dela in govori; od tega, kar vidimo in slišimo. A vseeno ne smemo biti neumni: biti v svetu, pomeni, odločati se. To je zato, ker smo za svet odgovorni. Biti odgovoren nujno in vedno pomeni odločati se.

Kako je z dr. Spomenko Hribar v zadnji enkratnosti – govorimo seveda samo o stvareh, ki zadevajo NSZ – torej ne vemo. Odvisni smo od tega, kar nam je na razne načine povedala sama. Odvisni smo od njenih »rumenih las«.

V odnosu do domobrancev in stvari, kateri so bili zavezani, se nam odkriva v čudni dvojnosti. Kakor nam je vsem znano, je malokateri slovenski človek toliko prejokal nad pomorjenimi domobranci, kot ravno ta gospa. Zdi se, da je beseda, ki najbolje kaže njeno pojmovanje domobranske usode, »tragičnost«. Dr. Spomenka Hribar veliko govori o njihovi »tragičnosti«. Tudi mi, ki nas je svet že velikokrat opozoril na vsebinsko nedoločenost te besede in na njene eskapistične potenciale, priznamo, da ta beseda še vseeno aktivira našo človeško odzivnost (pri čemer pa nejasno čutimo, da nam njena semantična motnost – pravzaprav njena stilna vseuporabljivost – ne dovoli, da bi vedeli prav, zakaj). To je torej dobra beseda. Taka je tudi beseda svétost. Ta pripada samo mrtvim, a to vsem in vsakomur brez izjeme, zato posebej o domobrancih ne pove prav dosti, razen tega da so bili nekoč živi in da so sedaj mrtvi. (Tako kot stoji na nekem antičnem nagrobnem spomeniku na Ptuju: Maximia homo fuit, mortua est – Maksimija je bila človek, sedaj pa je mrtva.) O tej besedi bo tudi še treba kaj reči, a velja tudi zanjo, da je dobra beseda in da je usmerjena v območje višjega. Takšna je tudi beseda »pieteta«, ki jo bomo morali tudi še malo natančneje pogledati, a lahko že sedaj rečemo, da sama po sebi skrbi za dobre odzive. Takšne besede slišimo zadnjih dvajset let prihajati od nje. A tudi drugačne.

Figure 40. Pomlad Mirko Kambič

Kaj o domobrancih misli, je s kategorično dokončnostjo postavila ob polemiki ob sprejemanju Zakona o vojnih grobiščih marca 2003: »Naslednikom domobranske strani gre le zato, da bi prišli do priznanja, da je bila domobranska vojska v resnici slovenska vojska. Zunaj dvoma je sicer, da so to bili vojaki. A to so bile pomožne čete okupatorja in nič drugega.« (Delo, 12. 3. 2003) V nekem članku ob dnevu mrtvih (Delo, 3. 11. 2001) se sprašuje, zakaj moramo o povojnem umoru vedno govoriti kot o »zločinu«, »saj so bili pobiti kolaboranti«. Deset let prej pa je v svojem nastopnem tekstu – ki nosi naslov Krivda in greh (KiG) in ki ji je za nekaj let podelil sijaj narodne ikone – segla, implicitno, mnogo globlje v besedni rezervoar negativnega, ko govori o nezadostnosti partizanskega izmotavanja: »Kakor da uboj zločinca sploh ne šteje?« »Zločin nad zločincem je tudi zločin.« Da so bili domobranci v njenih očeh »zločinci«, izhaja tudi iz polemike s tistimi, ki niso sposobni v »zločincu videti človeka« in ki se jim »zločinec ne smili« (KiG, str. 53) To se vidi tudi iz nasveta, kako bi se komunistični partizani mogli rešiti: »Stopiti bi morali pred ljudi in reči: Krivi smo, ker smo izvršili našo sodbo nad krivci bratomornih zločinov.« (KiG, str. 49)

Dr. Hribarjeva govori o »nedvomni belogardistični krivdi«, zato je domobrance treba sicer pokopati, a »ne zato, ker so bili domobranci domobranci, ampak zato, ker so bili ljudje.« (KiG, str. 53)

V eni od debat v zvezi z Zakonom o vojnih grobiščih (TVS1, 12. 3. 2002, ZVG) je dr. Spomenka Hribar povedala, kaj se ji zdi zares važno in od česa nikakor ne misli odstopati: »Temeljna razlika pa vendarle obstaja. Tudi jaz moram reči, tudi komunistov ne bi pustila do konca razvrednotiti, če smem reči, ker navsezadnje, mnogo komunistov je padlo v borbi, ne samo z okupatorjem, ampak tudi z izdajalci, če uporabim to besedo, ali pa s kolaboranti.«

Posebno nas izrekovalka velikih besedi, kakršno smo našli na začetku, preseneti takrat, ko se, takorekoč zunaj konteksta, spusti na raven, ki ji ne manjka dosti do vulgarnosti: »Slišala sem, naj bi tudi nekateri domobranci, tisti, ki so še živi, dobili neko odškodnino. Če boste to naredili, če boste to naredili, potem bo pa to malo prehudo. Vse, kar je prav. Domobranci so dobili plačano. Da bi domobranci nekdanji, dobili kakršnokoli odškodnino! Oni so dobili plačo in, da se nekoliko cinično izrazim, niso plačevali v bolniško blagajno.« (Prikrito in očem zakrito, Radio Sl 1, 11. 10. 2005) Tisti, »ki so še živi … «

O besedah, ki smo jih tu nekaj navedli, ni nobenega dvoma, kaj pomenijo. Strategi nasledstvene politike pa so izumili tudi take, ki naj bi, primerno kontamirane, dosegale svoje cilje posredno. Taka beseda, samo da vas uvedem, je nekoč bila »revanšizem«. Revanšizem je sam po sebi druga beseda za maščevalnost, v postkomunističnem novoreku pa je pomenila registriranje boljševiških fizičnih in političnih zločinov, poizkus doumeti, kaj so boljševiki sploh bili. Z novci, narejenimi iz te ideološke zlitine, se je potem obilno in dobro trgovalo. Govorci, zlasti katoličani – ti, za božjo voljo, res niso hoteli biti maščevalni – so svoje nastope sedaj redno začenjali s stavkom, ki je kmalu dobil ritualni značaj: »Nočem biti revanšist, a vseeno naj mi bo dovoljeno povedati …« Avtorice te iznajdbe – zanimivo, bila je neka gospa – nasledstvena elita ne bi smela spregledati pri podeljevanju priznanj.

Dr. Spomenka Hribar uporablja – gotovo ne edina – v tem pomenu besedo »sovraštvo«, (ki pa nima značaj prave iznajdbe, saj je samo stilistična različica »revanšizma«). Tako (Radio Slovenija, 11. 10. 2005) razume nezainteresiranost mladine za preteklost, saj »nič s tem niso imeli, razen sovraštva, ki jih obdaja«. V istem pogovoru nam je tudi zaupala, kako brutalno je bila ob prelomu vržena v kruto resničnost, ko je videla, kako je vse okoli nje »začelo bruhati sovraštvo«. Podobno se v spisu Odpiranje grobov s tesnobo sprašuje, ali bomo »prekopavali grobove« – kar je lapsus, grobov ni, tudi grobišč ni, so samo morišča – »zato, da bomo vedno znova oživljali sovraštvo«. Različica »sovraštva«, tako razumljenega, je napad na politično artikulacijo zločinov z obtožbo, da se »ti dogodki uporabljajo za politične točke«. »(Radio Sl., 11. 10. 2005) Samo po sebi je razumljivo, da je civilizacijski vakuum, ki ga je vzpostavil boljševiški totalitarizem s fizičnim in političnim terorjem, nazadnje rešljiv tudi – in mogoče samo – s političnimi dejanji v parlamentu in fraza »ceneno nabiranje političnih točk« je tu zato, da se ta volja že vnaprej paralizira. Ali, kot pravi dr. Hribarjeva za sovraštvo, »nevtralizira«: »z diskusijami, s prepričevanji se to lahko nevtralizira«. (Radio Sl, 11. 10. 2005) (Od leta 1990 pa do danes sem, večidel kot urednik Zaveze, prišel v stik morda s tisoč ljudmi, ki bi po logiki dr. Hribarjeve morali »sovražiti«, a sem našel zelo, zelo malo takih, ki so se bili pripravljeni ravnati po njenem scenariju. Trije ali štirje pa so le bili in pokazali, kako odurno je to; pa tudi to, da njihovo sovraštvo prihaja iz nekih drugih nepolitičnih frustracij. Sicer pa naši ljudje niso sovražili in ne sovražijo in tisti, ki jim to obešajo – tudi v našem taboru so takšni – jim delajo krivico. In zakaj ne sovražijo? Mnogo sem o tem razmišljal in nazadnje pristal pri odgovoru: Preveč so trpeli.)

Druga v ti vrsti je beseda »pieteta«. Pomeni dolžno spoštovanje in človek bi mislil, da se bo iztekla v zahtevo po tankovestni obravnavi celostne pravde pomorjenih domobrancev. A ne. Čeprav dr. Hribarjeva nekje pravi, da pieteta ne pomeni samo groba, ampak vključuje tudi stavek stare slovenske kulture, ki o mrtvih dopušča samo vse dobro, pravi tudi tole: »Zgodovinski spomin bo za večno zapisal, da so se partizani borili zoper okupatorja in da so se domobranci borili z roko v roki z okupatorjem proti partizanom. Te razlike ni mogoče reducirati na nobeno revolucijo in na nobeno kontrarevolucijo«. (ZVG, TV Sl, 12. 3. 2002) Zgodilo se bo torej tole: pomorjene domobrance bodo »pietetno« pokopali – drugače že ni mogoče, kar v tistih breznih ne morejo večno ležati – obenem pa bo, mogoče res ne kot spomenik na njihovih grobovih, gotovo pa v glavah ljudi, »za večno« živela podoba, katero so jim dali njihovi morilci: da so bili kolaboranti, izdajalci in tako dalje. Za obnavljanje tega »zgodovinskega spomina« bodo skrbeli šolski učbeniki, mediji, Enciklopedija Slovenije in združenja Zveze borcev, ki bodo tudi večna in zmeraj številčnejša. Tudi kakšna dr. Spomenka Hribar se bo vedno našla. Takšna je ta »pieteta«. Zelo jasno je glede tega postavil stvari dr. Božo Repe: »To, kar se dogaja s preteklostjo, bi moralo ostati v okviru pietete in preteklosti, ne pa prenašati v neke politične boje.« Predvsem pa je treba paziti, »da kolaboracija ne bo nagrajena« in da se ne pozabi na »žrtve na partizanski strani«. »Če ne bomo izgubili orientacijo!« (Prikrito in očem zakrito, RS1, 11. 10. 2005)

Takšna je moralna in politična bilanca jezika, s katerim dr. Spomenka Hribar izraža svoje umevanje domobrancev in njihovega genocidnega uničenja – v obsegu, ki ga dovoljuje okvir tega kritičnega zapisa. To bilanco sem, kot rečeno, izdelal zato, da bi odgovoril na njen, rahlo užaljeni odziv na mojo trditev, da »nima legitimacije, da bi govorila na taki razstavi«. Prikrito in očem zakrito ni običajna kulturna razstava, ampak jo moramo imeti za eno od ritualnih pogrebnih dejanj za pomorjenimi domobranci. Za take slovesnosti pa, vsaj za našo zemljepisno širino, velja, da na njih spregovorijo ali sorodniki ali ljudje, ki na avtentičen način gravitirajo v okrog tistih, ki so jim te slovesnosti namenjene. Za nas je bil važen jezik, s katerim se je v preteklosti vzpostavila dr. Spomenka Hribar, ki je ta govor dejansko imela, in vprašanje, ali ji ta jezik to pravico daje ali ne. Po moje ne. Če pa svoj odgovor postavim v meje, ki mu jih postavlja naša začetna dilema – da le Bog pozna človeka, kakršen je po sebi, mi pa smo odvisni od tega, kaj kdo naredi in reče – potem bomo dodali, da je naš »ne« sicer omejen, a vseeno nujen, ker živimo v svetu, v katerem se moramo odločati po podatkih, s katerimi pač razpolagamo. Odločati pa se moramo, ker smo odgovorni in ker ne smemo biti neumni.

Preden gremo naprej, pa moramo razrešiti še drugo reč. Odločanje namreč po sebi in nujno vključuje bojevanje. Za postmoderno, vserazpoložljivo občutje je ta beseda mrzka. Poizkušajmo to občutje nevtralizirati, kot bi rekla dr. Hribarjeva, s stavkom, ki nam ga ponuja pisatelj G. K. Chesterton v knjigi o Frančišku Asiškem: »Resnica je, da ni niti najmanjšega neskladja, kot ga vidijo snobovski pacifisti, med koga ljubiti in s kom se bojevati, če se le bojuješ fer in za dobro stvar.«

Prvi del mojega odziva na kritiko gospe Hribarjeve je hotel osvetliti upravičenost moje televizijske izjave, da ni imela legitimacije, da govori na razstavi Prikrito in očem zakrito. V drugem delu pa bom skušal razmisliti o svoji teharski interpretaciji treh prvin iz njenega ljubljanskega nastopa, skupaj z njenimi glosiranimi dopolnili, ki jih je navedla v svojem protestu. Te tri prvine so: Cerkev, domobranci in zmagovalci.

Najprej Cerkev. Iz Resnice in ponaredkov je razvidno, kaj je bilo o Cerkvi rečeno v Teharjih in kaj v Ljubljani. Da »državljanskega spopada« ni začel Kardelj s svojo ekipo, ampak dr. Anton Mahnič dobre pol stoletja prej, je seveda trditev iz prepone. Dejstvo je, da je leta 1940, šestdeset let po Mahniču in eno leto pred boljševiško agresijo, Slovenija živela v obnebju človekovih in državljanskih pravic, duhovnega, kulturnega in političnega pluralizma, pravne države, zasebne lastnine in tržnega gospodarstva. Ko ne bi bilo Kardeljeve boljševiške ekipe, bi skoraj gotovo tako tudi ostalo.

Kadar Hribarjeva zadene ob Cerkev, se zaslišijo iz nje glasovi temnega apriorizma. Tako zelo, da gospa, ki očitno zna pisati, nenadoma izgubi kontrolo nad jezikom. Da ni mogoče reči »gonja proti komunizmu«, je vsakomur tako jasno, kakor je jasno, da ni mogoče reči »gonja proti nacizmu« ali »gonja proti alkoholizmu«.

Kdor bo prebral odstavek o Cerkvi v njenem spisu Odpiranje grobov (Delo, 3. 11. 2001), bo razumel, kaj mislim. Tam izvemo, da »pri vprašanju odgovornosti in krivde za povojno likvidacijo domobranskih ujetnikov ne moremo mimo odgovornosti Cerkve«. Njen stavek »Kdo je preproste kmečke fante spravil v službo okupatorja?« dokazuje, da ji je popolnoma vseeno, kaj si bralci o njej mislijo. Za sovraštvo pravijo, da je slepo. Res je slepo. Dr. Hribarjeva bi morala o tem kaj vedeti. Odgovor na vprašanje, kdo jih je »spravil v službo okupatorja« – že ti dve besedi ji jemljeta pravico, da bi govorila nad svetinjami, ki so jih zapustili – daje Lojz Bastič iz Ljubgojne, ki je junija 1942, ko je stal pred krstama pobitega očeta in ustreljene matere, izrekel besede, ki stojijo na čelu vsega katoliškega upora proti boljševizmu: »Jaz se bom branil.« Včasih smo mislili, da beseda braniti se, nekaj pomeni. Toda če napadejo boljševiki, se je braniti prepovedano. Kaj naj bi drugega pomenil stavek: »Medsebojni spopad je mogoč samo s sovražnim srečanjem, trčenjem vsaj dveh strani.« V tem besedilu stoji tudi trditev, da je med »pozitivnimi spremembami« revolucija prinesla tudi »laično družbo«. (Pojem laična družba je postala središčni problem naše civilizacije in nikakor ni gotovo, če ga bo še dolgo mogoče imeti za »pozitivno spremembo«. A pustimo to, tega duhovni gubernatorji postkomunistične province ne morejo razumeti.)

Figure 41. Moj vrtec Mirko Kambič

A je tu še neka druga stvar, za katero bi sociologinja morala vedeti.

Poleg tega, ali smo iz naroda s katoliško kulturo res postali narod z laično kulturo, je še vprašanje, kako se je to zgodilo, če se res je. Laična kultura bi katoliško kulturo lahko nadomestila s superiorno močjo svojega duha. V Sloveniji pa se je to zgodilo ne samo s krvavim nasiljem, ampak z genocidom. Če je tako, potem je v nas nekaj neizživetega. Circumspice! Od kod ta pohabljenost?

Revolucija naj nam bi prinesla še druge dobre stvari, le da jih je večino spet odnesla »destrukcija socializma«. Ne vem, kaj bi gospe svetovali, katero knjigo naj vzame v roke. Socializma ni nihče destruiral, tudi hudobni Američani ne. Socializem se je sesul, iz sebe, ker je bil, v obliki, v kateri ga misli dr. Hribarjeva, zmota. Plemenita zmota, ker so milijoni in milijoni žaljenih in ponižanih ljudi vanj verjeli, a so krivi preroki – aus dem Abgrund falsche Propheten – njihovo sveto vero izrabili in jih peljali v totalitarni monstrum. In proti temu monstrumu so se slovenski katoličani bojevali, da se ne bi naselil na naših poljih – zato so mnogi od njih postali domobranci, v emfatičnem pomenu te besede. A Hribarjeva je neomajna: »katolištvo je pri nas končalo v belogardističnem in krvavem narodnem izdajstvu.« »Končalo« – njena sodba je brezprizivna.

Kakšna je splošna misel dr. Hribarjeve o domobrancih, smo že nekaj povedali. Sedaj nam ostane še to, da pogledamo, kaj je rekla o njih v svojem ljubljanskem nastopu. V Teharjih sem rekel, da jih je tam obsodila. Ker je govorila na grobu – za to razstavo smo rekli, da jo moramo imeti za enega od mnogih pogrebnih ritualov – ni mogla rabiti tako neposrednega jezika, kot smo ga lahko identificirali v njenih siceršnjih nastopih. A to, kar je povedal, nas dojmi kot obsodba. Na pogrebih se tako ne govori, zlasti pa ne na pogrebih ljudi, ki so bili genocidno pokončani; še posebej pa ne na pogrebu, ki ne more biti pravi pogreb, ampak zasilna predstava po polstoletnem ubijanju njihovega spomina – po genocidnem napadu še na njihov spomin. Človek, ki stoji pred grobom, ki nikoli ne bo mogel postati pravi grob, govori drugače.

Ne more se reševati z neobvezno »tragiko povojnih likvidacij«. O »tragiki« govorimo takrat, kadar v sebi nimamo spoštovanja, da bi se nam zdelo vredno kaj dognati, ampak želimo kako reč na lep način spraviti s programa. V našem kontekstu »tragika« omogoči, da ne pokopljemo samo domobrancev, ampak tudi to, kar je bila njihova causa – njihova stvar. To je oblika izničenja.

Dr. Hribarjeva je poleg tega rekla, da bi domobrancem morali soditi, »ne glede na to, kaj so ti ljudje, posamezniki in ali kot domobranska vojska počeli med vojno«. Tu sta dve stvari. Prvič, če tako praviš, obstaja ne samo možnost, ampak realna verjetnost, da so domobranci počeli reči, za katere bi jih morali soditi – kar je že nekakšna obsodba; drugič pa, če že govoriš o sodstvu leta 1945, potem bi že bilo treba kaj reči, kakšna reč je to bila takrat. V totalitarnem sodstvu ni prave razlike med sodnimi in zunajsodnimi usmrtitvami: oboje so uboji. V tako imenovanem kočevskem procesu oktobra 1943 so sodili dvajsetim častnikom protikomunistične vojske in jih šestnajst obsodili na smrt, štiristo vojakov pa so pokončali brez sodbe. Kakšna logika je tu delovala? Krivdo častnikov, za katere bi človek rekel, da so nosili večjo odgovornost, je bilo treba preiskati na sodišču, navadne vojake, ki so, bi človek rekel, imeli manjšo odgovornost, pa so pobili brez te preiskave. Kakšen smisel je potemtakem imelo to sodišče? Ali naj vam ponudim majhno ilustracijo? Obstaja dokument velikolaškega VOSa (INZ, A 418310), ki zahteva, da se neki borec Ljubljanske brigade »takoj razoroži, zasliši in stavi pred sodišče v svrho likvidacije«.

Ko Spomenka Hribar postavlja zahtevo po sojenju, jo utemeljuje s tem, da je to stvar države v »svobodi«, da se je to dogajalo »po osvoboditvi«. Avtorica noče videti, da je v »državljanskem sporu« ravno za to šlo: domobranci so se borili za tako svobodo, v kateri bi bilo sodstvo utemeljeno na pravu, boljševiki pa za svobodo, v kateri bo sodstvo utemeljeno na ideologiji. Tako sodstvo pa ni sodstvo, ampak nekaj drugega. Ali ni dr. Ljubo Sirc nekoč rekel, naj se že nehajo norčevati iz nas?

Tudi v svojem ljubljanskem govoru je bila dr. Spomenka Hribar polna sočutja in moralne indigniranosti. A do kod to sočutje seže? »Človeka ne smeš pobiti kot žival.« Vidite, do tukaj.

V Teharjih sem tudi trdil, da smo v ljubljanskem govoru slišali poziv k »razumevanju tistega, ki je nasilje izvrševal«. Tam je govornica nosilce nasilja tudi precizirala in rekla »zmagovalci«, v Resnici in ponaredkih pa, oportuno, interpolirala še oznako »zločinci«. S tem, da je nasilje omejila na »zmagovalce«, jim je seveda odvzela štiri leta cvetočega nasilja, s katerim je bila tlakovana boljševiška pot do zmage. Zato za zmagovalce ne moremo reči, da so pozabili, da so »samo ljudje«. Te zavesti nikoli niso imeli, če tista vrstica »ti, ki bil si nič, postaneš vse«, kaj pomeni.

A dr. Hribarjeva govori samo o »zmagovalcih« in njihovi spozabljivosti, ker »med vojno sam termin vojne pokrije vse«, kot pravi nekje. (ZVG, 12. 3. 2002) A se tudi tukaj takoj popravi, da tega ne počne zato, da bi »vzbujala sovraštvo do krivca«. Brez potrebe. Pri normalnih ljudeh ni nobene nujne zveze med ugotavljenim dejanjem in sovraštvom do storilca tega dejanja. Je možna, a ne nujna, tudi normalna ne. O ideološki vlogi »sovraštva« smo že govorili, a ga tu omenjamo samo zato, da pokažemo, da je govornici veliko na tem, da bi izvajalce povojnega genocida zaščitila.

Poglejmo, kako to počne. Najprej antropološko pripravi teren: človek ni krmar svoje usode, ni zadnji dejavnik svojih odločitev. Kar ga določa, je epoha, človek je epohalno bitje. Eden je rojen v boljševizem in postane boljševik, drugi je rojen v nacizem in je zato nacist. Tako to gre. V takem epohalnem relativizmu je razumljivo, da človek počne nenavadne reči, zakaj »krivda in grehi človeka že čakajo«. (Mi nasprotno mislimo, da ima človek temelj in da zato nekaj je in od tega, kar je, ne sme odstopiti. Hude stiske so, poleg vsega drugega, tudi čas, ko se človek izkaže, kaj je. Totalitarizem – to je del naše moralne in politične doktrine – je tak čas preizkušnje.)

Poleg tega pa tudi:

Da je mogla funkcionirati Srebrenica, kjer je bilo pokončanih osem do deset tisoč Bošnjakov, je bilo potrebnih dvajset tisoč srbskih vojakov. Koliko partizanov pa je bilo potrebnih, da je funkcioniral Kočevski Rog, če ga razumemo kot metaforo za vsa povojna morišča, kjer je bilo pomorjenih dvanajst tisoč Slovencev? Mogoče, zaradi pregovorne slovenske učinkovitosti, ne dvajset tisoč, deset pa gotovo. In to so bili, kot pravi Spomenka Hribar v svojem protestu, »zločinci«. Zločinci je huda beseda, krivi pa so prav gotovo bili. Koliko takih ljudi je potem hodilo po slovenskih vaseh in mestih deset, dvajset, trideset, štirideset let? Kakšen svet pa je to bil? Kakšna človeška družba pa je to bila? Dr. Hribarjeva nekje pravi: »Celo krivi, potem ko odslužijo svojo kazen, so enaki pred zakonom.« (ZVG, K 12. 3.2002) Ali so ti krivi kdaj odslužili »svojo kazen«?

Ali jo bodo kdaj? Ali bodo za večno neenaki pred zakonom? Kdo jih bo odrešil? Katera listina, kateri papir? Ali je mogoče prinesti večji dokaz, da moramo Slovenci sestaviti in podpisati mirovno pogodbo po državljanski vojni?

V svojem protestu je dr. Spomenka Hribar odprla še več vprašanj, od katerih bi vsako zahtevalo posebno besedilo. Preletimo jih na kratko vsaj nekaj. Zgodovinarja dr. Mitjo Ferenca in policista Pavleta Jamnika in njunega dela seveda nisem »zavrgel«, le rekel sem, da iz tega, kar sta »začela, ni bilo nič in nikoli ne bo nič«. Nato sem dodal: »Zdelo se bo, kakor da nekaj je, v resnici pa nikoli ne bo nič«. Za tem sem navedel primer Slovenske Bistrice, od katere je sedaj preteklo že nekaj let – in ni bilo nič. Med televizijsko oddajo ZVG, 12. 3. 2002, je režija pokazala tudi insert o Slovenski Bistrici. Ko je poročevalka med drugim rekla: »Vse glasnejši pa so tisti, ki menijo, da bi za ta zločin moral nekdo odgovarjati,« se je oglasila generalna državna tožilka Zdenka Cerar in rekla: »Naša zaveza je, da najdemo krivce za te poboje in da mrtvim omogočimo mir v zemlji.« Imel sem torej nekaj razlogov za mnenje, da iz tega, kar delata Ferenc in Jamnik, ne bo nič.

Glede Ferenca pa velja še ta dodatna okoliščina, da se za govornika za svojo razstavo ni obrnil na NSZ, ki ima edina možnost, da pošlje človeka, ki bi imel moralno in zgodovinsko legitimiteto tam stati. Zakaj se je odločil za kretnjo, ki je tako vpadljivo izstopala iz normalnosti? V radijski oddaji 12. oktobra 2005 je o svojem delu rekel tole: »Predvsem ni moj namen obujanje razpravljanja naroda, ampak je moj namen prikazati tiste vsebine narodove biti, če tako rečem, ki jih v nekem spominu pri nekih koreninah nosimo s seboj in se z njimi moramo soočiti in to soočiti na nek dostojen, civiliziran način.« Seveda bomo poslali v Delfe vprašat, kaj bi ti stavki utegnili pomeniti, že sedaj pa razumemo, da se Ferenc ograjuje od tega, da mu ne bi kdo obesil, da vzbuja »razpravljanje naroda«. Vse naj bi se dogajalo kot doslej: »zamolčano«. Neko luč je vrgel na to situacijo dr. Ferenc starejši v pogovoru z dr. Petrom Lachnitom z avstrijske televizije 23. junija 2001, kjer je povedal tudi tole: »Vedel sem, da so bili domobranci pomorjeni, nisem pa vedel, koliko in kje. Šele leta 1988 sva s sinom skrivaj obiskala te gozdne kraje.« Nič hudega, saj tudi Edvard Kocbek ni vedel, dokler ni povedal.

Spomenik na Teharjih, o katerem avtorica pove nekaj slavilnih besedi, imamo mi za žalitev in zavesten udarec s strani nomenklature nasledstvenih sil. Najprej kraj – sredi strupenih odplak, sredi smeti in odpadkov, ki jih proizvaja knežje mesto Celje, z igriščem za golf, z vežbališčem za motocikliste! In potem spomenik sam – rogovile, ki segajo v nebo, kakor da ne bi vedele, zakaj so postavljene v to prezirljivo okolje. In nazadnje – trideset citatov iz Svetega pisma in nobenega podatka, kdaj se je to zgodilo, kdo so bili ljudje, ki so jih tu pokončevali, in kdo so bili ljudje, ki so to počeli. Žrtve so postale čista abstrakcija, zunaj zgodovine in brez imena, izničenje. In za to se je toliko prizadevala dr. Spomenka Hribar. Ali se ni spomnila, da bi vprašala, kje so domači, kje je Nova Slovenska zaveza, da bi jih vprašali, kaj in kako bi radi imeli. Nasilje, novo nasilje.

Do sedaj – bralci so to brez dvoma opazili – nismo proti ničemur protestirali in smo večidel navajali dejstva in jim prepuščali, da spregovorijo sama. Proti nečemu pa moramo vendar ogorčeno ugovarjati. Tu mislim na tisto mesto, kjer se je gospa Hribarjeva tako prepustila nekemu čudnemu impulzu in pokazala, kako malo se zaveda, s kom ima opraviti, da je začela govoriti o našem »strahu«, o našem »v kosti zalezenem strahu« in o tem, da »jamramo«. Tako daleč se je spustila. Pozabila je ta uboga gospa, da smo veterani.

(Da se ima naš spomin kam vračati: k temu, kako smo stali na Termopilah in Maratonu, kako smo se z zadnjimi močmi opotekali skozi Gedrozijsko puščavo, kako smo po bitkah pri Isu, po tistem vrhunskem baletu Aleksandrove konjenice, in pri Gaugameli, kjer se je začela slava makedonske falange, pobirali mrtve, kako smo s Hanibalom šli čez Alpe na kraju, ki so mu pozneje barbari dali ime Mali sv. Bernard in kako smo v tistih prepadih in strminah pustili dvajset tisoč tovarišev in trideset slonov, kako smo z Germanikom po Teutoburškem gozdu pobirali kosti naših in sovražnih vojakov in jih skupaj spoštljivo sežigali na grmadi, kako smo kot brez uma kričali »Morje, morje!« ko smo z armenskih višin vračajoč se s perzijske ekspedicije zagledali neskončno vodovje Ponta, kako smo stali pri Borodinu in neskončno dolgo čakali, da se je začelo pri Austerlitzu. In tako dalje in tako dalje.)

Pozabila je ali bolje, njena fantazija se nikoli ni dokopala do tega, kako nam je bilo, ko smo se redki vračali s Teharij, kjer so barbari pomorili štiri tisoč naših tovarišev, vrnjenih od izdajalskih Britancev, kako smo se tedaj sami vračali v vasi, ki smo jih nekoč branili, in v mesta, ki smo jih nekdaj branili, kako nismo hoteli pozabiti svojih, še manj pa sebe – tega, kar smo bili – in kako so nas zato vlačili po taboriščih in zaporih. In kako smo v tem času v dolgih in samotnih premislekih vse dognali in vse mogli razumeti in ob tem postajali posebni ljudje. Samo nečesa nismo mogli nikoli in nikoli ne bomo mogli razumeti: da so partizani tako ponižali svojo vojsko, da so najeli posebne ljudi, ki so zrežirali njihov vhod v Ljubljano in takega kazali po kinodvoranah do današnjih dni. Tega veterani nikoli nismo mogli »spraviti dol«. Tega mi nikoli ne bi dovolili. A kaj so si ti ljudje vse dovolili.

Figure 42. Deček z jagnjetom Mirko Kambič

Dr. Spomenka Hribar kaže, da ne ve nekaterih zelo važnih reči. Po naši pameti sta to predvsem dve: da je bila boljševiška agresija na slovenski narod proton kakon – prvo zlo, ki se je uresničilo, a se lahko tudi ne bi (vojna je bila samo prostor, v katerem se je to zlo moglo zgoditi, in ni bila vzrok); in da boja proti okupatorju »kot takega«, za katerega je v svojem ljubljanskem govoru rekla, da je bil in da je »vsekakor ponosa vreden«, preprosto ni bilo. Če bi se temu dvojemu vdala, se ji bi odprl nov svet.

Domobranci so bili moderni ljudje na poseben način: tako, da so bili najprej ljudje za »vse čase« in šele preko tega in šele za tem tudi moderni. Take ljudi, ki so v orožju tako stali, da so bili za vse čase in zmerom moderni, je upodobil katalonski pisatelj iz 13. stol. Ramon Llull v svoji knjigi o viteštvu (L’libre qui és de l’orde de cavalleria). Tam pravi:

»Viteštvo je red predanosti v službo Bogu, če treba tudi do smrti, in je v svetosti takoj za duhovništvom. To sta dva najplemenitejša reda na svetu. Prva dolžnost viteštva je braniti katoliško vero, druga pa braniti svojega zemljiškega gospoda. V vsakem času in vsakem kraju vitez skrbi, da vlada pravičnost. Z nenehnimi boji in turnirji mora vzdrževati telesno pripravljenost, duhovno pripravljenost pa z deli modrosti, usmiljenja, zvestobe in človečnosti. Mora biti pogumen, a mora svojemu pogumu dajati pametno mero. Zavezal se je temu da brani žene, posebno nemočne, bolne in slabotne. Pa tudi otroke. In opravljati mora dobra in usmiljena dela.«

Ne recite, da ne vemo, da bo ta odlomek povzročil posmeh in pomilovanje. A tisti, ki v sebi nosijo to misel, da biti človek pomeni biti človek »za vse čase«, ti si bodo z zadovoljstvom rekli: prav takšni bi – mutatis mutandis – morali biti ljudje v orožju danes. (Ramon Llull je pisal v arabščini, latinščini in katalonščini. Knjiga o vitezih je bila v katalonščini. W. Caxton jo je v 15. stol. prevedel iz francoščine v angleščino. Čeprav je bila pozneje še nekajkrat ponatisnjena, je danes zelo redka in angleške knjižnice, ki jo imajo, je ne izposojajo. Mogoče bi gospod Jože Plut, Protovicarius Exercitus Slovenici, preko svojih zvez dosegel, da bi vsaj njene poglavitne dele preslikali za duhovne potrebe Slovenske vojske.)

Slovenski domobranci so bili torej na poseben način moderni ljudje. Moderen človek pa je mogoče biti tudi na drug način. Na primer tako, kakor to predlaga mag. Vinko Ošlak:

Človek ima včasih občutek, kakor da nekateri najvišji cerkveni dostojanstveniki niso čisto prepričani, da je Jezus s tisto obljubo Petru o nepremagljivosti Cerkve mislil čisto zares. Vedejo in izražajo se, kakor da je Cerkev bistveno ogrožena in je od njihove zavzetosti in ostrine v tej zavzetosti odvisno, ali se bo rešila ali bo potonila. Prav to je bila tudi bistvena zmota slovenskega domobranstva in njegove psevdokrščanske ideologije, ki je izhajala iz predpostavke, da je treba vero pred komunizmom »braniti«, ko bi jo v resnici bilo treba preprosto – živeti. Nesreča slovenskega medvojnega obdobja, pa naj temu rečemo revolucija, državljanska vojna ali kakor koli že (čeprav nobeno poimenovanje čisto natančno ne ustreza temu, kar se je dogajalo), je predvsem v tem, da si nista stala nasproti, recimo, pristno krščanstvo in pristno hotenje komunistov, da bi z revolucijo ustvarili red pravičnosti z odpravo izkoriščanja in človekove odvisnosti od slepih zakonov ponudbe in povpraševanja, temveč sta si – z osebnimi izjemami na obeh straneh – stala nasproti dva ponaredka: ponarejeno, ideologizirano in fanatizirano »krščanstvo« in ponarejen, zgolj po oblasti za vsako ceno stremeči polpismeni »komunizem«.

(Ampak, november 2001)

Tako smo za konec pristali spet pri tem, da se moramo odločati.

Tako kakor smo se morali odločiti v zadevi gospe Spomenke Hribar. Z veliko rezervo, ker v zadnji in končni analizi ne vemo, kako je z njo. A odločiti smo se morali, ker smo za svet odgovorni in ne smemo biti neumni – čeprav smo bili pri tem popolnoma odvisni le od njenih »rumenih las«. (V podobi, da ne bo spet kake zamere.)

7.1.1.

Zgodovinarki dr. Tamari Griesser-Pečar je bila za njeno delo za avstrijsko-slovensko sodelovanje in posebej za njeno knjigo »Das zerrissene Volk. Slowenien 1941–1946. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution« podeljena nagrada Antona Gindelyja za kulturo in zgodovino Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope. Dr. Tamara Griesser-Pečar je prva obsežno predstavila to raziskovalno področje. Knjiga je izšla leta 2003 v nemščini in bila kasneje prevedena v slovenščino.

Nagrado je dne 30. 1. 2006 ob 17. uri v slavnostni dvorani dunajske Diplomatske akademije podelil bivši podkancler dr. Erhard Busek, predsednik Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo. Lavdacijo v čast nagrajenki je govoril prof. dr. Arnold Suppan z Inštituta za vzhodnoevropsko zgodovino dunajske univerze. Podelitev je sledila zasedanju »Slovenija in Avstrija kot partnerja za Zahodni Balkan«, ki je bilo ob 9.30 odprto na Diplomatski akademiji.

Nagrado Antona Gindelyja v višini 7.200 EUR prispeva Zvezno ministrstvo za šolstvo, znanost in kulturo in jo Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo vsako leto podeljuje osebnostim, ki s svojim znanstvenim delom pomembno prispevajo k meje presegajočemu kulturnemu in zgodovinskemu sporazumevanju v jezikovni, narodnostni in verski raznolikosti prostora in s tem k razumevanju korenin »nove Evrope«.

Nagrajence izbira žirija pod predsedstvom univ. prof. dr. Ernsta Bruckmüllerja.

Nagrada je poimenovana po zgodovinarju Antonu Gindelyju (1829–1892), sinu nemško-madžarskega očeta in češke matere, ki je bil od l. 1867 ordinarij Karlove univerze v Pragi, član Akademije znanosti na Dunaju in učitelj zgodovine prestolonaslednika Rudolfa. Zaradi svoje nadnacionalne, spravljive drže je bil žrtev napadov iz nasprotujočih si nacionalšovinističnih taborov.

7.1.2.

Potem ko je zgodovinar dr. Arnold Suppan orisal znanstveno pot nagrajenke, je posebej spregovoril o njeni knjigi Das zerrissene Volk, ki je leta 2003 izšla v Avstriji, leto pozneje pa v Ljubljani kot Razdvojeni narod.

Aprila 1941 sta malo deželo Slovenijo v severozahodnem delu kraljevine Jugoslavije vojaško napadli nacistična Nemčija ter fašistična Italija in si jo po enajstih dnevih vojne tudi takoj razdelili. Berlin je zasedel Spodnjo Štajersko in Gorenjsko, Rim Dolenjsko z Ljubljano, Notranjsko in Belo krajino, Madžarska pa si je vzela Prekmurje. Brutalna zasedbena politika treh okupatorjev z množičnimi deportacijami, streljanjem talcev in iztrebljanjem celih vasi je na slovenski strani kmalu sprožila dolgotrajen upor, katerega nosilec je sicer bila vedno bolj po komunistih vodena Osvobodilna fronta – OF, dejavne pa so bile tudi druge uporniške skupine, večinoma meščanskega in katoliškega izvora. V celoti je odpor terjal v Sloveniji več kot 40.000 žrtev.

Seveda pa je prišla pri Slovencih v teh letih okupacije in v prvem povojnem letu do izraza tudi tragična razdvojenost, ki traja v mnogih medčloveških odnosih in tudi v političnih razpravah vse do danes. Na osnovi obsežnih raziskav predvsem v ljubljanskih arhivih se je avtorici posrečilo, da je presegla dosedanja črno-bela gledanja in predsodke ter popravila podobo enostranskega komunističnega zgodovinopisja. Kaže nam, da so bile razmere med morečo okupacijsko dobo mnogo bolj zapletene in da jih je bistveno težje presojati, kot so bili vse do danes pripravljeni uvideti mnogi zgodovinarji in publicisti, ki so takratnim tradicionalnim strankam, meščanskim organizacijam, krščanskim gibanjem in rimskokatoliški cerkvi preveč zlahka pritisnili pečat kolaboracije.

Tamara Griesser-Pečar razločno kaže, kako je v tistih letih nacistične in fašistične zasedbe ravnino boja proti okupatorjem prekrila ravnina drugega boja, namreč boja za kasnejšo družbeno in državno ureditev. Tako je prišlo do državljanske vojne Slovencev proti Slovencem, ki se je pričela v trenutku, ko so komunisti monopolizirali odpor proti okuptorjem pod geslom: Kdor se ne podredi tako imenovani Osvobodilni fronti, je izdajalec ljudstva. Znotraj te sheme za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali druge poti v bodočnost in pogosto hoteli po drugi poti odpora, ni bilo nobenega prostora. Teh pa je bilo, kot pokaže avtorica, veliko. Komunistično obvladovani narodnoosvobodilni odbori so jih brutalno preganjali – med vojno deloma s skrivnimi procesi in divjimi likvidacijami brez sodbe, po vojni na montiranih procesih s številnimi hudimi kaznimi v taboriščih za prisilno delo in eksekucijami.

Avtorica obravnava najrazličnejše tokove, motive, pobude, organizacije in posamezne vidne osebe tistega časa ter oriše bistvo, cilje, potek in prakso različnih družbenih in političnih sil v Sloveniji. Večina meščanskih strank – Slovenska ljudska stranka in liberalci, pa tudi mnogi socialdemokrati – je zastopala legalistično stališče, tj., priznavale so kontinuiteto kraljevine Jugoslavije in begunsko vlado v Londonu. Po njihovem programu naj bi po osvoboditvi države od okupatorjev ljudstvo samo določilo svojo vlado. Na drugi strani je nastala Osvobodilna fronta, ki so jo obvladovali komunisti in je neposredni boj proti okupatorjem povezovala z bojem za revolucijo in novi (komunistični) državni in družbeni red. Razvilo se je večje število ilegalnih organizacij, ki so naštete v knjigi, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kot v meščanskem in kralju zvestem taboru. Do združitve različnih gibanje ni prišlo, ker je že 16. septembra 1941 najvišji organ OF, Slovenski narodnoosvobodilni odbor, izdal sklepe, ki so onemogočali sodelovanje. Vsak odpor, ki ni v skladu z njegovimi lastnimi odredbami, je razglasil za »škodljiv ljudstvu« – s tem je postal izdajalec tudi tisti, ki je deloval proti okupatorju zunaj OF in partizanske vojske.

Komunistična partija je konec avgusta 1941 ustanovila varnostnoobveščevalno službo VOS, ki je bila odgovorna izključno partiji in katere naloga je bila, izvrševati kazni, ki jih je predvidevala »varnostna odredba«. Tako imenovani izdajalci so bili »likvidirani« brez sodnega postopka. V resnici je šlo pri žrtvah največkrat za narodno zavedne Slovence, ki so bili prepričani protikomunisti. Ljudje, ki se niso mogli navdušiti za OF, pogosto tudi taki, ki so bili čisto nepolitični in so hoteli živeti samo v relativnem miru, so bili pod hudim pritiskom od dveh strani. Po eni strani so prihajali partizani, rekvirirali živež in živino, se maščevali nad posamezniki, deloma pa tudi nad celimi družinami, ki so jih imeli za sovražnike ali pa vsaj za ne dovolj aktivne proti okupacijskim silam, po drugi strani pa so nemški in italijanski okupatorji iste vasi podvrgli svojemu nasilju, ker naj bi podpirale partizane ali pa jih vsaj niso izdajale. Cele vasi so bile požgane, mnogi so bili deportirani v taborišča ali na mestu umorjeni.

V posebno problematičen položaj je prišlo vodstvo Katoliške cerkve. Njena osrednja osebnost je bil škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil kasneje – v odsotnosti – obsojen na 18 let prisilnega dela. Rožman nikakor ni bil pristaš fašistov ali nacistov – pričujoča raziskava to v mnogočem dokazuje. Bil pa je prepričan, da je oborožen odpor za tako majhen narod, kot je slovenski, nesmiseln in brezupen. Ko pa je izbruhnilo odkrito nasilje na cesti in so morali umreti mnogi Slovenci, velikokrat kot domnevni »izdajalci«, je škof zmeraj glasneje obsojal te zločine.

Proti pričakovanju meščanske strani se zahodni zavezniki spomladi 1944 niso izkrcali na Balkanu, še celo ne v Istri ali Dalmaciji. Ob napredovanju partizanov sta se v začetku maja 1945 slovenska narodna vlada in slovensko domobranstvo v velikem delu v umaknila v britansko zasedbeno cono na Koroškem, kjer se je moštvo nastanilo v taborišču Vetrinj pri Celovcu. Tja je z domobranci odšlo tudi mnogo civilistov. Britanci so po dogovoru z jugoslovansko stranjo večino slovenskih vojakov pa tudi mnoge civiliste izročili Titovim četam. Večina od več kot 15.000 izročenih je končala, dobesedno poklana, v slovenskih kraških breznih.

Po »osvoboditvi« izpod nacizma in fašizma se je pričel obračun komunistov z nasprotniki in z vsemi potencialnimi nevarnostmi za nove oblastnike. Ključno vlogo pri udejanjanju »revolucionarnega« nasilja je imela tajna služba OZNA oz. UDBA. Sodstvo je v skladu s celotnim strateškim konceptom postalo orodje politike. Sledili so montirani procesi, pri katerih so bili posebno hudo prizadeti zastopniki Cerkve. Po agrarni reformi, uvedeni leta 1945, so bila vsa veleposestva proglašena za »ljudsko premoženje«, prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb, ustanov, cerkva in samostanov. Komunistična partija Slovenije je iz druge svetovne vojne izšla kot edina omembe vredna politična sila.

Kar najgloblje zasnovana in skrajno vestno dokumentirana monografija Griesser-Pečarjeve brez dvoma zapolnjuje veliko vrzel v zgodovini Slovencev med drugo svetovno vojno. Sedaj ni več dokumentirana samo zgodovina notranjepolitične »zmagovalne strani«, ampak tudi »poražene strani«; osvetljena je tudi »temna stran meseca« (Drago Jančar).

Figure 43. Dr. Erhard Busek izroča visoko nagrado dr. Tamari Griesser-Pečar Manica Ferenc

Nagrajenka se je za visoko priznanje in predstavitev takole zahvalila:

Spoštovani gospod dr. Busek, spoštovani gospod profesor Bruckmüller, spoštovani gospod profesor Suppan, cenjene gospe in gospodje z Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo, ekscelence, drage kolegice in kolegi, spoštovani gostje!

Z velikim veseljem sem pravkar smela sprejeti nagrado Antona Gindelyja za leto 2005, ki mi jo je podelil Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo. Zame kot Slovenko, Avstrijko, zgodovinarko in avtorico je to seveda velika čast in nagrada je po mojem mnenju tudi spodbuda za vse, ki so me pri mojem delu v mnogih ozirih podpirali. Dovolite mi, da na tem mestu najprej imenujem gospoda dr. Jožeta Bernika in gospo dr. Marijo Bernik, ki sta mi prva dala idejo za zasnovo moje knjige. Predvsem njuna nesebična podpora je sploh omogočila raziskave za knjigo Razdeljeni narod in za mednarodnopravno študijo (ki dopolnjuje to knjigo) Okupacija in revolucija v Sloveniji profesorja dr. Dietra Blumenwitza iz Würzburga (ki je pred nekaj meseci žal nenadoma umrl). V nagradi vidim hkrati tudi spodbudo za vse, ki si prizadevajo za stalno poglabljanje razumevanja med našimi sosednjimi narodi – v tem primeru še posebej med Avstrijo in Slovenijo. Iz srca se zahvaljujem gospem in gospodom iz žirije, predvsem gospodu predsedniku dr. Ernstu Bruckmüllerju kot tudi gospodu profesorju dr. Arnoldu Suppanu, ki je v svoji lavdaciji povedal tako pohvalne besede, da so me spravile tudi nekoliko v zadrego. Zahvaljujem se vseavstrijskemu Zveznemu ministrstvu za šolstvo, znanost in kulturo, ki je to nagrado omogočilo.

Gospe in gospodje, vedno večje zbliževanje med našimi deželami in narodi – po eni strani zaradi napredujoče globalizacije sploh, po drugi strani pa tudi zaradi vedno tesnejšega zraščanja evropskih dežel po desetletjih, polnih trpljenja – se na mnogih področjih odvija z naglico, ki je razveseljiva, ki ji pa resnično notranje medsebojno razumevanje ne more zmeraj slediti. Zato mi dovolite, da na kratko povzamem nekaj misli. To neskladje med vedno večjo medsebojno odvisnostjo na eni strani in med na mnogih mestih še vedno obstoječim nerazumevanjem in tudi čustveno zadržanostjo na drugi strani je popolnoma razumljivo, vendar pa lahko miroljubni proces prepreči ali ga celo ogrozi, če se množijo samo zunanji stiki in povezovanja, brez hkratnega notranjega razumevanja med ljudmi. K sreči je napredek zelo dober in ravno ustanove, kot je Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo, so s svojim informativnim in raziskovalnim delom mnogo stvari zelo zaslužno pospešile.

V tem krogu ni potrebno posebej poudarjati, da pritiče zgodovinski znanosti pri nalogi zbliževanja naših sosednjih dežel še posebno velik pomen. Toda zgodovinar ni politik. Zgodovinar je zavezan edino zgodovinski resnici, resničnosti, ki jo odkrije, njenemu kar najbolj objektivnemu razumevanju in resni, nestrankarski vključitvi v sedanjost, ne pa katerimkoli drugim političnim ali siceršnjim namenom, ki so usmerjeni v aktualno orientacijo moči ali interesov. Zgodovinarjevo delo ni neposredno usmerjeno v neki politični razvoj v bližnji prihodnosti, pa naj bo ta še tako razveseljiv, kot je npr. izboljšanje mednarodnih odnosov. Je pa nujna PREDPOSTAVKA za tako izboljšanje odnosov in za izboljšano medsebojno razumevanje. In tukaj pri mnogih znanstvenikih, ki delajo v zgodovinski stroki, pravnikih in novinarjih, še naletimo na težave in nesporazume, ki pa bodo – o tem sem prepričana – korak za korakom premagani. Prav v Podonavju namreč, kjer se zbliževanje ljudi in dežel v znamenju nove Evrope dogaja na stičiščh, kjer so še do pred kratkim zijali globoki prepadi med popolnoma različnimi sistemi, s popolnoma nasprotnimi svetovnimi nazori, družbenimi in gospodarskimi ureditvami, je danes še posebej važno, a obenem tudi izjemno težko združevati se v skupnem duhu na osnovi enakih osnovnih vrednot.

Mnenja sem, da mora biti zgodovinska znanost v svojih izjavah jasna, neprizanesljiva, pa čeprav se ima to še vedno prepogosto za neprimerno strogost in trmo, da, celo za radikalnost. Tu je dostikrat potreben pogum, večkrat pa tudi samo pripravljenost, da ne bomo vsem všeč. Politiki lahko taktizirajo, to celo morajo. Morajo sklepati kompromise, morajo znati tudi tu in tam včasih kaj spregledati in včasih kaj opustiti. Toda zgodovinska znanost mora biti nepodkupljiva in resnična, sicer ne bi mogla nuditi politiki nobene osnove za vedno bolj nujno vzajemno podporo, za kompromise in obzirnost. K temu pa spada še to, da bo trajno miroljubno sodelovanje možno le tedaj, ko bodo v različnih deželah priznavali tudi neprijetna, včasih tudi zelo boleča dejstva, ki se tičejo lastne narodne zavesti in ugleda; in ko se vse: od zgrešenega razvoja pa do težkih prestopkov, ki so se dogajali v imenu teh narodov, ne bo zanikalo, ampak se jih bo priznalo kot del zgodovine. Pri tem pa je potrebno, ko gre za razlage in ocene dogodkov, le-te ocenjevati z enakimi merili.

Seveda je razumljivo, da imajo tu mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej zelo pogosto v službi politike, težave. Mnogi še vedno menijo, da morajo služiti političnim ciljem, ki jih imajo za pravilne. Po drugi strani pa se je v mnogih krogih razširilo mnenje, naj bi zdaj pozabili in zatisnili oči pred določenimi dejstvi. To pa je, dame in gospodje, napačna pot za pospeševanje miru in sodelovanja. Prav gotovo pa to ni v duhu Antona Gindelyja, ki ste ga, spoštovani gospod dr. Busek, ravnokar zelo prepričljivo opisali.

Mislim, da kot zgodovinarji ravnamo v duhu Antona Gindelyja, če se trudimo za temeljito in neprizanesljivo obdelavo dogodkov, hkrati pa najdemo in gojimo humano razumevanje za vsakokratne okoliščine in tendence, ki naredijo vsakega človeka, tudi vsakega politika, za »otroka svojega časa«. Nič ne sme ostati zamolčano in pozabljeno, ničesar ne smemo že kar vnaprej opravičiti ali omiliti. Kajti ravno takrat, ko pošteno razkrijemo in izrečemo grozljive stvari, vodi tudi temno ozadje – in vsaka dežela ga ima – v več svetlobe, v več lastne skromnosti, k manj ošabnosti do drugih in tako k boljšemu medsebojnemu razumevanju.

Sicer pa ima marsikaj, kar nas zaposluje v lastni deželi – kot so to problemi narodnostnih manjšin tja do pravzaprav skoraj nerazumljivega in za Avstrijo žal sramotnega spora o krajevnih tablah na Koroškem – svoje korenine v nekaterih še vedno obstoječih vrzelih v zgodovinskem razumevanju. Sicer gre tu na prvi pogled za notranjo politiko in oportunizem moči, toda to mora dati misliti, da različni politiki v določenih območjih očitno še zmeraj pričakujejo večjo popularnost, če bodo izkoristili razpoloženje prebivalstva, ki je sovražno do narodnostnih manjšin. Tu je gotovo potrebno še mnogo storiti za boljše zgodovinsko razsvetljevanje, za boljše razumevanje zgodovinskega razvoja. Sem pa optimistična in obenem upam, da omenjeni politiki razpoloženja pri prebivalstvu niso čisto pravilno ocenili, da smo torej kljub še vedno obstoječim pomanjkljivostim v našem približevanju vendarle dosegli že veliko več, kot pa oni mislijo. Brez dvoma pa bo tu potrebno še veliko dela, ki naj pomaga izboljšati medsebojno razumevanje.

Veseli me, da ste mi dovolili še na hitro povedati svoje misli. Zahvaljujem se Vam in želim predvsem Vam, dame in gospodje z Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo, veliko uspeha pri vašem nadaljnjem zaslužnem delu za zraščajočo se Evropo.

8.1.1.

Jeseni 1946 so začele jugoslovanske oblasti veliko propagandno kampanjo za repatriacijo tisočev beguncev iz taborišč v angleški zasedbeni coni v Avstriji. S tem so skušale popraviti slab vtis, ki ga je pred domačo in svetovno javnostjo napravil najbolj množični eksodus v zgodovini slovenskega naroda. V begunska taborišča so začele vsak teden prihajati jugoslovanske repatriacijske komisije. Te komisije so beguncem, ki bi se vrnili v domovino, obljubljale delo, zaposlitev, šolanje, vrnitev premoženja, varnost in še kaj. V to propagandno akcijo se je vneto vključevala tudi mednarodna organizacija UNRRA, ki je imela na skrbi begunska taborišča.

Zaradi nevzdržnih razmer, v katerih se je znašla naša družina – v Ljubljani je po koncu vojne ostala moja mama sama brez vseh sredstev s šestimi nepreskrbljenimi otroki – se je tudi moj oče odločil za vrnitev. Po daljšem oklevanju sva se dogovorila, da se najprej vrnem jaz, da poizvem, kakšna usoda bi ob morebitni vrnitvi doletela mojega očeta.

Domov sem se vrnil tik pred božičem 1946. Potem ko so meni in moji mami pri oblasteh in pri vplivnih znancih vsepovsod zagotavljali, kako bo oče brez težav lahko dobil profesorsko službo, se je ob koncu januarja 1947 vrnil tudi moj oče. Po vrnitvi pa so vse obljube padle v vodo: oče ne samo da ni dobil profesorske službe, ampak več kot pol leta sploh ni mogel dobiti nobene zaposlitve – doma pa sedem nepreskrbljenih otrok!

Nekaj mesecev po najini vrnitvi nas je doma obiskala miss Boester, sodelavka Unrre, ki si je v taborišču zelo (morda tudi iskreno) prizadevala za našo varno vrnitev. Pozneje pa nas je obiskala še veččlanska delegacija Unrre, s katero je bil tudi neki jugoslovanski spremljevalec (po mnenju moje mame agent Udbe).

Vse to sem podrobno opisal v knjigi svojih spominov, ki je pred meseci izšla pri Slovenski matici. Po izidu knjige pa sta mi prišla v roke dva dokumenta, ki lepo osvetljujeta pokvarjenost naših takratnih oblasti in (zaigrano?) naivnost Unrre, ki jim je pri tem stala ob strani.

Enega teh dokumentov mi je posredoval moj bivši sošolec Marko Glažar. Gre za trojezično (hrvaško-angleško-slovensko) glasilo z naslovom UNRRA, datirano junija 1947, ki objavlja dve fotografiji z obiska omenjene Unrrine delegacije. Ena fotografija prikazuje mene med poukom v petem razredu klasične gimnazije, druga pa moje starše z mojo takrat triletno sestro Petro. Spominjam se (to sem v svoji knjigi pozabil omeniti), da so obiskovalci vztrajno zahtevali, naj moj oče in mama med fotografiranjem zasedeta tak položaj, da se bo lepo videl križ na steni našega stanovanja (očitno s propagandnim namenom, kako je v Jugoslaviji vera svobodna).

O mojem očetu na isti strani glasila piše:

»Dr. Gantar še ni popolnoma zdrav in zato še ne more v službo, pa mu med tem časom pomagajo sorodniki.«

Podobno piše o moje očetu na isti strani tudi v hrvaški verziji: »On se nije još dovoljno oporavio od operacije da bi bio sposoban za rad.« In v angleški verziji: »He is not yet strong enough from his operation to go to work.«

Trditev, da oče samo zaradi slabega zdravja še ne more v službo, je čista laž. Moj oče je bil julija 1946 v mestni bolnici v Lienzu sicer res operiran na želodcu in na dvanajsterniku, toda po treh mesecih si je že toliko opomogel, da je spet poučeval na begunski gimnaziji. Če je lahko poučeval po treh mesecih, kako da ne bi mogel junija 1947, ko je od operacije preteklo že skoraj celo leto?

Resnico razkriva drug dokument, to pa je poročilo Miss Boester, ki je še pred omenjeno delegacijo, in sicer konec aprila 1947, obiskala Jugoslavijo, in se posebej zanimala za najino usodo. Kopijo njenega poročila mi je posredoval dr. Avguštin Malle, direktor Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu. Miss Boester seveda ni znala slovensko, zato je njeno poročilo v slovenščino prevedla Dora Žebot (sestra dr. Cirila Žebota), ki je bila v Spittalu zaposlena kot tolmačica pri angleških oblasteh.

V tem poročilu dobesedno piše o mojem očetu:

»Prof. dr. Kajetan Gantar, ki se je vrnil februarja 1947 do mojega obiska še ni nastavljen kot prof. Obljubljeno pa ima prof. službo. Ko sem v ministrstvu za uk v Lj. vprašala, zakaj ga niso že zaposlili, so mi rekli, da mora kake 3 mesece počakati, da vidijo, ali je politično dovolj za službo odgojitelja mladine. S profesorjem sva se tako menila, da mi bo pisal, ko ga bodo pripustili k prof. službi.«

Miss Boester je bila očitno toliko vztrajna in prodorna, da se je dokopala do pravilnega odgovora. Oče je do njenega obiska že tri mesece potrpežljivo čakal, pa so ji rekli, da mora še »kake tri mesece počakati, da vidijo ali je politično dovolj za službo odgojitelja mladine«. Kdo ve, kaj si je Miss Boester mislila o tem.

Iz poročila Miss Boester po obisku v Jugoslaviji, kamor je odšla 20. 4. 1946

Kljub temu je Unrrino uradno glasilo še tri mesece po tem, ko je Miss Boester našla pravilen odgovor, še naprej zavajalo begunsko javnost z lažnivim podatkom, da moj oče samo zaradi slabega zdravja še ni dobil profesorske službe. V resnici je moral oče na to službo čakati – ne kake tri mesece, ampak še več kot devet let!

V istem poročilu je odstavek posvečen tudi meni. Takole piše Miss Boester (spet dobesedno, z napakami vred):

»Mene je posebej zanimal primer dijaka Kajtena Gantarja, ki je odšel iz našega taborišča pred božičem l. (= lanskega?) leta. V Peggetzu je končal 5. razred. Ko je opravil skušnjo, so ga sprejeli v 5 razr. in ne v 6. kakor bi pričakovali. Tako je izgubil 1 leto. Pravi pa, da mu ni nič zaradi tega. Saj mnogo stvari, katerih se v Lj. uči, doslej ni znal. Sicer je pa tudi najmlajši v svoj. razredu … «

Tukaj je Miss Boester očitno izkrivila mojo izjavo. Kolikor se spominjam, ji nisem rekel, da sem najmlajši, pač pa da sem najmanjši (the smallest) v razredu. Že ko so me starši vpisali v osnovno šolo, sem bil eden najstarejših v razredu, saj mi je po rojstnem datumu samo nekaj dni manjkalo, pa bi se lahko vpisal že leto prej. Potem, ko sem po vrnitvi izgubil eno leto, se je starostna razlika med mano in mojimi novimi sošolci samo še povečala. Cela vrsta sošolcev, katerih rojstni podatki so mi dostopni in znani, je bila dve leti mlajša od mene.

Seveda izguba enega šolskega leta v tistih časih ni bila nobena tragedija v primerjavi s tem, kar so morali pretrpeti nekateri drugi moji sošolci, ki so med vojno ali po njej izgubili po tri ali tudi več let. Tega podatka tukaj ne omenjam zato, ker bi pomiloval svojo usodo. Preseneča me nekaj drugega. Begunska gimnazija v Peggezu in v Spittalu je delovala pod okriljem Unrre. Kot je znano, je ista UNRRA Jugoslaviji pošiljala izdatno brezplačno pomoč v živilih, oblačilih in drugem ter s tem blažila pomanjkanje in preprečevala lakoto v državi. Brez nje bi Jugoslavijo gotovo zadela huda katastrofa; pomoč Unrre je bila tako širokogrudna, da je prešla celo v narodne pesmi in popevke. V zahvalo pa so jugoslovanske oblasti Unrro tako očitno prezirale in ignorirale, da niti niso hotele priznati spričevala šol, ki so delovale pod Unrrinim pokroviteljstvom in nadzorstvom! (Imam zanesljive podatke o tem, da tudi sošolkam, ki so se vrnile domov, v Jugoslaviji niso hoteli priznati spričeval Unrrine begunske gimnazije). UNRRA je takšno arogantno obnašanje brez sramu pogoltnila in pohlevno podpirala in hvalila takratne jugoslovanske oblasti. Človek se sprašuje, ali so bili funkcionarji Unrre brez osebnega ponosa ali pa tako omejeni in zaslepljeni, da niso spregledali resnice.

Figure 44. Z obiska Unrrine delegacije na stanovanju prof. Kajetana Gantarja v Ljubljani

Zanimivo je, kakšne slavospeve in apologije takratne Jugoslavije tudi sicer lahko beremo v omenjenem Unrrinem glasilu! Tako npr. v poročilu, ki ga na naslednji strani objavlja major Cecil D. Chapman, direktor Unrre v britanski coni Avstrije, s temi besedami opisuje svobodo veroizpovedi v Jugoslaviji:

» … Bil sem v nekoliko cerkvah v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, pa nikjer nisem mogel opaziti nobenega vmešavanja v pravico obiskovanja cerkve. Še več! Nekateri obiskovalci cerkve so mi rekli, da se je število obiskovalcev cerkve v zadnjem letu povečalo (ne pa zmanjšalo). Neki državni funkcionar mi je rekel, da je edina razlika v tem, da se cerkveni časopisi zdaj smejo ukvarjati samo z verskimi vprašanji.«

Majorju Chapmanu očitno niti na kraj pameti ni padlo, da bi tega državnega funkcionarja vprašal, koliko pa je cerkvenih časopisov v Sloveniji, da o njih govori v množini. Kot znano, je v Sloveniji takrat smelo izhajati samo Oznanilo, listič na dveh straneh, pa še ta v sramotno nizki nakladi. Toda major Unrre očitno ni imel toliko poguma, da bi si upal jugoslovanskemu državnemu funkcionarju zastaviti takšno nedolžno vprašanje.

9.1.1.

Odlomki Komarjevega govora na spominski slovesnosti v Buenos Airesu, 28. maja 1967

9.1.2.

Vse Ehrlichovo delo je bilo v bistvu eno samo neprestano, neutrudno, vsesplošno bujenje življenja.

Najprej verskega, nadnaravnega.

Dr. Ehrlich je bil predvsem človek vere. Človek močne, neomahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamnitega, nekaj abrahamskega. Njegova vera je bila kot skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno. Zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve. Vse to je danes strogo aktualno. Vera v svetu peša. Pavel VI. je proglasil letošnje leto vere, da se vera v katoličanih obnovi proti vsem oblikam novega brezverja, ki vdira celo v teologijo in Cerkev samo. Nekateri novejši papeževi govori so v tem pogledu naravnost pretresljivi.

Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On, ki je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu. Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. Kajti, kot je dejal Nietzsche, kdor ni kot ubijavec, ki zatre vse, kar mori življenje, nima polnega življenja. Tudi to je strogo aktualno. Blagostanjska civilizacija s svojim vsesplošnim materialnim udobjem poraja brezbrižne in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveno-pasionalni izbruhi dolgočasni nadomestki tihega, močnega notranjega življenja, ki ga ni.

Figure 45. Fotografija, posneta 10. julija 1992 v katedrali San Isidro/Buenos Aires na dan, ko je škof mons. Jorge Casaretto podelil dr. Milanu Komarju odličje sv, očeta Janeza Pavla II. (»red komandanta viteškega reda sv. Gregorija Velikega«). 1. vrsta: mons. Mirko Gogala, Majda Ahačič-Komar (z enim od vnukov), Milan Komar, škof Jorge Casaretto, Pavla Hribovšek-Kremžar, Tone Komar. 2. vrsta: Marija Debevec-Simčič, Marko Kremžar. 3. vrsta: Marjan Loboda, Franci Žnidar, Zorko Simčič

Izprašajmo si vest. Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi, ognjevitimi očmi na nas in nas prosi in roti v tem smislu. Izprašajmo si vest. Še molimo, kot smo takrat molili? Še raste naš rod, kot smo takrat govorili, »ob črnem kruhu in rožnem vencu«? To se pravi, v pokori in molitvi? Je naša zvestoba Cerkvi tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamor ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija? Gredo danes koncilski dekreti med nami iz roke v roko? Je sprejemanje nove stvarnosti v Cerkvi na ravni naših tovrstnih tradicij?

Ne gre za to, da se površno postavimo v ta ali oni tabor, da se proglasimo bodisi za konservativce bodisi za progresiste. Gre za to, da novo orientacijo Cerkve globoko in z ljubeznijo preučimo in v skladu s tem pametno odločimo, kaj nam je storiti, nam, ideološkim emigrantom, ki imamo svoje posebno mesto in poslanstvo v svetu in zato pravico in dolžnost, da varujemo naše legitimne in neodsvojljive interese.

Dragi prijatelji!

Petindvajset let je minilo, odkar je padel dr. Lambert Ehrlich pod komunističnimi kroglami. Spomin, ki ga obhajamo, je trpek, tudi zato, ker se spominjamo ob njem tolikih in tolikih mladih življenj, ki so takrat krvavela.

A ta spomin ne sme biti samo grenak, tudi oživljajoč mora biti. Na nas je padla težka odgovornost. Mi smo dediči velikih učiteljev in te dragocene dediščine ne smemo zapraviti, tudi ne zakopati, ampak jo pomnožiti in predati naprej. Mi v zdomstvu imamo posebne možnosti, iz katerih izvirajo posebne dolžnosti.

V svetu vstaja nova doba. Borba za svobodo in napredek človeštva ne bo prenehala, samo nove in drugačne oblike bo dobila. Svet se združuje, solidarnost med narodi raste iz dneva v dan. Vsi smo odgovorni za vse. Iskrena ljubezen do lastnega naroda nam narekuje spoštovati in ljubiti narode, ki niso naši. Obzorja se širijo. Zastavljajo se nam nove naloge. Boj za obstoj slovenstva tudi ne bo prenehal, zdi se, da bo postal še trši. Obstali bomo le, če bomo hoteli obstati, če bomo z dovoljšnjo iznajdljivostjo, spretnostjo in trajnostjo izrabili nove možnosti, ki nam jih prinašajo novi časi. Ne v rutini, ne v ponavljavstvu, ampak v kvaliteti in resni sodobnosti je naš izhod. Nihče nas ne bo na rokah nosil.

Toda naš boj ne bo le naš boj, ampak boj za vse male narode, za vse zatirane in zapostavljene, proti vsemu zatiranju in izkoriščanju, boj za zmago duha nad gmoto, resnice nad lažjo; pravice nad krivico. Torej boj univerzalnega značaja, čeprav bojevan v okviru naše slovenske posamičnosti. Zato bo šel naš napor, kjer koli naj bomo že na svetu, kamor koli nas je že raznesla usoda, povsod v isti smeri: za zmago duha, resnice in pravice; za resnični napredek in razvoj človeštva, za resnično človeka vredno življenje.

9.2.1.

Milan Komar je skoraj vse življenje moral preživeti v tujini in tam tudi umreti (22. decembra 2005, v starosti 85 let). Je eden tistih filozofov, ki so prepričani, da funkcija filozofa ni pisati, ampak poučevati. Kar se tega tiče, je hodil po stopinjah Platona, Akvinca, a tudi sodobnega Gilsona, ki so – čeprav so tudi sami veliko pisali – bili mnenja, da res velikemu učitelju pristoja samo najvišja oblika učenja, to pa je »vtisniti svoje misli naravnost v srce poslušalca.« (sv. Tomaž). Ni torej čudno, da njegov pisani opus ni obširen, da pa – na srečo – marsikaj ostaja na trakovih, na katere so mnogi snemali njegova predavanja.

Deloval je v krogu argentinskih univerz – predvsem buenosaireške katoliške pa tudi državne – in po različnih argentinskih in tujih Visokih institutih. Predaval pa je tudi v slovenski skupnosti, govoril ali pisal tako mladini kakor članom Slovenskega katoliškega akademskega (visokošolskega) starešinstva. Z isto vnemo je iskal »zadnjo jasnost« in jo predajal naprej, pa naj je šlo za skupino že v tujini rojenih mladih rojakov (kakšni njegovi enkrat mesečni filozofski tečaji za mlade so trajali tudi dvajset let) ali za vsakotedenske, skozi celo leto trajajoče cikle predavanj tristo in tudi večglavi množici izbranih argentinskih intelektualcev. Širina njegove miselne palete – od metafizike do filozofske antropologije, poglabljanje s psihiatrijo – je vredna občudovanja.

Če bi hoteli označiti njegovo delo v argentinski diaspori, danes v Sloveniji tolikokrat komentirani zaradi kdaj skoraj nerazumljivih dosežkov pa tudi kriz, zanj sicer ne bi mogli uporabiti – v prenesenem smislu – tiste rimske izjave, da »unus solus restituit rem«, da je naposled en človek sam rešil skupnost. Toda če se more o kom reči, da je bil eden glavnih stebrov slovenske skupnosti, je to o njem. Pri tem pa je doživljal usodo ljudi, ki je v zgodovini (in to ne samo naši …) nadvse redka: v tej »mali Sloveniji« je vedno imel zveste učence, navdušene poslušalce in resnično cenili so ga tako kulturniki kakor gospodarski teoretiki in praktiki, upoštevali so ga tako v političnem kakor cerkvenem vodstvu.

Najbrž bi težko našli še v kakšni drugi evropski emigraciji, da bi en sam človek v toliki meri bil steber družbeni zgradbi. In kar je še večja posebnost: da je to dosegel s tisto vejo človeškega ukvarjanja, ki se sodobnemu človeku zdi najmanj praktična – s filozofijo.

Komar pa ni bil samo mislec, bil je tudi prerok, to pa je človek, ki ne pričakuje samo, da mu ljudje verjamejo, ampak ki hoče, da se zavejo, da ni rešitve brez iskanja resnice, pa tudi ne brez »conversio cordis«, spreobrnitve srca, človek, ki ve – in to tudi pove – da je resnica včasih kruta, da si pa ne smeš pred njo zapirati oči. Preveč globoko je gledal v bistva stvari, predaleč naprej je videl, da bi mu bilo prizaneseno s trpljenjem. Toda čeprav je na lastni koži čutil, kako še vedno velja, da »kjer je mnogo modrosti, je veliko žalosti in kdor si veča znanje, si veča bolečino« je to sladkotrpko breme prevzel nase.

Milan Komar se je za časa revolucije na Slovenskem pridružil primorskim domobrancem, a je svoj boj za resnico – čeprav na drugih področjih – nadaljeval v tujini. V Argentini je bil deležen visokih priznanj, prejel je tudi visoko papeško odlikovanje, medtem ko mu je imenovanje za častnega senatorja Ljubljanske univerze, podeljeno mu komaj mesec dni pred smrtjo, brez dvoma pomenilo priznanje tudi domovine, v kateri je dolga desetletja bil zamolčan.

Ne v Argentini, ki mu je omogočila, da je svobodno rasel in se razvijal, ne v Sloveniji, ki jo je kdaj s strahom kdaj z upanjem vedno pa z ljubeznijo nosil v srcu, ne bo pozabljen.

9.3.1.

Prijateljem in znancem sporočamo, da se je dne 7. januarja 2006 na pokopališču Pilar v mestu Jardin de Paz od Francija Hrovata ob navzočnosti velikega števila prijateljev in dobrih znancev poslovila vsa njegova družina, soproga Marta, hčerka Marjeta, sin Andrej in vseh sedem vnukov. Položen je bil v argentinski grob, vendar njegov pepel v žari počiva na slovenski zemlji.

Rodil se je leta 1923 v Cerkljah ob Krki pri Brežicah. Kot bistrega fantiča ga je oče Franc l. 1934 vpisal na realko v Novem mestu, kjer je polovično maturiral l. 1943. Med maturo so namreč vdrli v gimnazijo italijanski vojaki in dijake, stare nad 17 let, in profesorje, mlajše od 50 let, v živinskih vagonih zvezane odpeljali prek Trevisa v internacijo v taborišče Monigo. (V branje priporočam knjigo Ivana Dolenca Moja rast.) Novembra 1942 ga je oče vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. Ker je bila z aretacijo matura prekinjena, je z njo nadaljeval po vrnitvi iz Moniga, ko so internirance, vklenjene v verige, pripeljali v Belgijsko kasarno, nato pa po desetih dneh izpustili v Novo mesto. Ponovno je dobil potrdilo o imatrikulaciji na Univerzi v Ljubljani februarja 1943 in tam do leta 1944 uspešno opravil diplomske izpite.

Iz internacije se je še z nekaj abiturienti rešil tako, da je dr. Stanislav Lenič prosil škofa dr. Rožmana za intervencijo, ki je bila uslišana.

Kot vnet pristaš Lamberta Ehrlicha je kot Stražar v boju proti pobijanju pokončnih Slovencev pristal v domobranski policiji. Med vojno je pomagal vsakemu znancu, kakor je vedel in znal. Ni bilo malo prič, ki bi to potrdile, sicer pa takšna pozitivna pričevanja niso nikomur pomagala. Ko sem ga po vojni prvič srečal na Opčinah, sem ga najprej vprašal, ali ima kaj krvave roke. Odgovoril mi je: »Pri Bogu prisegam, niti mezinca.« Prišel je maj 1945. Kako se je rešil Vetrinjskega polja, je opisal v Zavezi št. 57, 2005 (Dve poti v Italijo). Najbolj ga je prizadelo, ko je videl, da je v neki šoli, kjer so prenočili, na slami počivala skoraj polovica narodnega odbora (parlamenta). Odstranili so Leona Rupnika, prevzeli oblast in jo pobrisali, svojo vojsko pa prepustili Angležem in partizanom ter tragični usodi na Vetrinjskem polju.

Več kot leto dni je bil nastanjen v Serviglianu. Z njim je potoval tudi Dušan Lajovic (zadeva OZNA in internet). Hotel je nadaljevati študij v Padovi, toda to finančno ni bilo mogoče. Nadaljeval je pot proti Neaplju, od koder je odplul v Argentino. Tja je prispel kot revna in ušiva podgana, ki ji nihče na svetu ni pomagal, odvisen je bil samo od lastnega dela in truda. Od pometača je napredoval do prokurista v znani novarni zdravil Riedel in kasneje do direktorja tovarne za medicinske instrumente. Bil je delaven, vzoren in skrben oče svoji družini. Imel je sina in hčerko ter sedem vnukov, ki vsi govorijo slovensko. Veliko je sodeloval pri slovenskih društvih, predvsem pri Kreditni banki – zadrugi Sloga. Predsedoval ji je v letu 1975/76. Prepričan je bil, da samo gospodarsko močan Slovenec izseljenec lahko nekaj pomeni. Seveda pa mora ohraniti tudi krščansko pravičnost in ljubezen do naroda. Le to bi bilo po njegovem v blagor našemu izseljenstvu. Želel si je, da bi se čim več mladih ljudi včlanilo v Slogo. Zadnjič je bil njen predsednik leta 1997/1998.

Figure 46. Franc Hrovat

Povedal mi je veliko svojih misli. Še pred osamosvojitvijo mi je dejal, da ima občutek, da je počasna ofenziva obsojena na propad. Primerjal nas je z Nemci, ki so v mesecu dni podrli zid, poenotili obe administraciji in združili obe deželi brez nasilja in prelivanja krvi. Bal se je, da nas bodo komunisti spet prevarali. No, hvala Bogu, to se ni zgodilo, ohranili pa so še vedno velik vpliv na ljudi. Ko je srečal nekega ljubljanskega župana, mu je dejal, da ne more razumeti, kako morejo imeti intelektualci tako zmešane pojme, da še zmeraj govore o pomenu partizanskega prispevka k izgonu okupatorja. Stvar je v resnici preprosta: komunisti so pobijali Slovence, da bi si po vojni prilastili oblast. Vse slavne partizanske zmage niso pospešile konca vojne niti za en dan. Zdi se, da je skoraj šestdesetletno komunistično zastrupljanje rodilo lepe uspehe in opralo možgane večini slovenskih cepcev. Po telefonu mi je dejal, da se mogoče moti, toda nihče ga ne more pripraviti do tega, da bi spremenil to prepričanje.

Veselilo ga je, da sem redno hodil v Drago, kjer sem spoznal dosti njegovih prijateljev: dr. Egidija Vršaja, Zorka Simčiča, Vinka Levstika, poslanca Schiffrerja in še dosti drugih, ki so vsi imeli mojega brata Francija v zelo lepem spominu. Ko je leta 1990 srečal ministra Dularja, ga je vprašal, kakšno jamstvo za fizično integriteto mu lahko nudijo, če pride domov. Pravil mi je, da je dobil odgovor, in to uradno: trenutno nobenega. V časopisu sem pozval ministra Bavčarja, naj za božjo voljo objavijo še tistih 19 imen domobrancev zločincev. Napisal sem, da imam brata, za katerega ne vem, ali tudi spada v to skupino. Odgovora ni bilo. Nato sem vložil prošnjo za njegovo državljanstvo. Oddahnil sem se, ko sem čez nekaj dni dobil potrdilo o njegovem državljanstvu na podlagi uradne računalniške evidence državljanov republike Slovenije.

Še pred Bajukovo vlado mi je pravil, da imajo partijci pač svojo ideološko vzgojo in da še vedno vzdržujejo kadrovsko disciplino; nasprotniki smo mi, proti- in nekomunisti. Smo čreda, ki se med sabo preriva, kako se bo čimprej in čim ceneje prerinila k jaslim. Z jokom se opozicija nikdar ne bo dokopala do vlade. No, tu se je močno uštel.

Že od šolskih let je imel veliko veselje do fotografije. Zato se je tudi ohranilo dosti njegovih tragičnih fotografij o pobitih žrtvah komunizma in njihovih pogrebih. Dostikrat je spremljal vlake od Ljubljane do Novega mesta. Še celo Pirkovič ga omenja v knjigi Belogardizem.

Dragi brat Franci, ko sem telefoniral g. Zorku Simčiču, mi je dejal: Vesel sem, da vam z glasom namesto s pisanjem izrazim sočutje in povem, da je bil plemenit človek, poln same dobrote, in kar je najlepše slišati, niti trohice hudobije ni bilo v njem.

Na Teharjah sva mučeniške smrti izgubila brata Marjana, ti si končal življenjsko pot v hudem trpljenju. Do konca življenja bom mislil na vaju in se vaju bo spominjal.

Figure 47. Narava se prebuja (1942) Franc Hrovat

10.1.1.

Zaradi zadnje številke glasila Nove Slovenske zaveze sem se čutil skoraj obvezanega, da se Vam znova zahvalim za redno pošiljanje revije Zaveza s prilogo Mi med seboj in da Vam obenem izrazim svoje iskrene čestitke za v slovenskem okolju tako potrebno revijo. To trdim kljub temu, da se pogosto ne strinjam s tem, kar berem v reviji. (Škoda pa res, da včasih dobim izvod z več praznimi, nenatisnjenimi stranmi.)

Po elektronski pošti sem že večkrat dobil kako reviji nasprotno mnenje v smislu tistega »Kaj pa je tebe treba bilo?« Ob svojem zadnjem obisku domovine lansko leto sem v nekaterih krogih slišal nekaj zelo pikrih besed na obstoj in način pisanja Zaveze. Toda to me je samo še potrdilo v tistem stavku, ki ga je svojčas rekel Don Kihot svojemu zvestemu spremljevalcu Sanču Pansu:«Ladran Sancho, senal que cabalgamos.« (Lajajo, Sančo, dokaz, da še jezdiva. )

Dovolite mi, da Vam ob tej priložnosti napišem nekaj svojih pripomb, ki se najbolj nanašajo na zadnjo številko.

»Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza« ni vedno za vsakogar lahko branje, čeravno je tokrat bolj dosegljivo. Zame je kljub temu neke vrste srčika revije in nujno potrebna za vsakogar, ki hoče malo bolje spoznati trenutno slovensko kulturnopolitično utripanje s tem, da prisluhne tudi temu, kar mislijo »nevečinski« oz. »neprevladujoči« v javnih občilih. Ob tem nikakor ne pozabljam na to, da količina ni isto kot kakovost, še manj pa isto kot resnica. Če bi bilo tako, Slovenci kot majhen narod ne bi pomenili nič in tudi naše mnenje ne bi izražalo morda večinske »resnice«, ki je prav tako »neresnica«.

Poročilo »Pogledi Nove Slovenske zaveze na preteklost in sedanjost« pod zaglavjem Jubilejno leto je po mojem skromnem mnenju nehote postalo obvezen vir za boljše poznanje in presojanje slovenske polpretekle zgodovine in trenutnega stanja, skratka slovenske stvarnosti (realnosti) oz. bolje dejanskosti. Jasno govorjenje ne bi smelo nikogar motiti, čeprav »resnica bode v oči« in je »pohujšanje« (naslov knjige kad. Danieloua). Ob tem mislim zlasti na nekatere izjave Tineta Velikonja v njegovih posegih v debato. Toda Velikonja ni bil edini. Pomembnih je, na primer, tudi nekaj trditev Janka Mačka o tem, kako so znotraj vaških straž nekateri gledali na svojo samoobrambo. Še manj bi smelo motiti nekaj iskrenih priznanj o nepravilnih držah nekaterih nekomunistov za časa komunistične diktature, česar doslej zaman pričakujemo na nasprotni strani.

Zdi se mi, da bi bilo treba zelo upoštevati zgodovinsko utemeljene trditve Antona Drobniča o času pred vojno in med njo. Njegova mnenja in mnenja sogovornikov o krizi slovenskega protirevolucionarnega vodstva so nedvomno upravičena. Prav tako ni mogoče prezreti utemeljenih sodb o demosu in njegovi vladi, pa tudi o zamujenem času »zavednih slovenskih katoličanov«, ne izvzemši tednika Družina in nadškofijske konference.

Bridko zveni ugotovitev, da je Nova Slovenska zaveza še vedno osamljena. Težko razumljivo je, kar je zatrdil Drobnič, da ZB še zdaj sovražno gleda na NSZ. Toda Stanovnik pokaže na dva razloga, odkod (navidezna) »neobčutljivost« določene kulture za delo NSZ: če ta kultura ne bi vztrajala na svojem stališču, bi izgubila oblast; ker je spoznala, da so zgodovinsko propadli in da so poleg tega povzročili toliko zločinov, jih navdaja jeza, ki se razodeva v njihovem govorjenju proti NSZ, a dejansko je naperjena proti zgodovini, ki da naj bi z njimi ravnala krivično, ker jim je dala »consilium abeundi«.

Menda še bolj odkrit je postal pogovor ob vprašanju, ali je NSZ izpolnila svoje namene. To se je še stopnjevalo z vprašanjem, ali naj bi bila NSZ društvo – šele pred kratkim je bila od države priznana za družbeno koristno društvo – ali pa naj bi postala politična stranka. Upal bi si zatrditi, da bi bila druga izbira zelo tvegana. A če bo šel razvoj t.i.. pomladnih strank še naprej v današnji smeri, NSZ ne bi smela popolnoma izključiti te možnosti. Res je glavnina veličin v (nekdanji?) SPE pomrla, toda njeno delo je ostalo. Zato se mi zdi čudno, da v tem pogovoru ne nekdanja (ne dosedanja) SPE ni našla mesta.

Pod zaglavjem Kako se je začelo Janko Maček (»Teror zaradi strahu in strah pred terorjem«) pokaže v daljšem članku z oprijemljivimi primeri, zakaj se je pričel odpor proti KPS/OF, pa tudi, zakaj tako sorazmerno pozno. Prav zaradi tega je tudi ta dopis zgodovinsko pomemben.

V zaglavju Pripovedi Vanja Kržan priča in dokazuje, kako da so »Ob truplih še vedno samo ugibanja«. V istem zaglavju Ivanka Kozlevčar objavlja »Spomini Ljudmile Drobnič na požig Spodnje Slivnice in izhod iz domovine«. Ena tolikerih žalostno-radostnih zgodb. Ljudmila Drobnič živi v Argentini, kjer si je ustanovila družino z Brankom Rebozovom.

Zagrabi črtica p. Bazilija »Brat«, ki pripoveduje o njegovem kratkem srečanju s skrivačem-kozakom v povojni Avstriji.

V zaglavju Slovenske teme – december 2005 Anton Drobnič poroča o odpravi krivičnih sodb. Blaža Cedilnik sicer piše o igri »Topla greda nekoč in danes«, a njeno pisanje leti na (predobro plačane) sindikaliste in (nespretne ali prilagodljive) novinarje. Pač še vedno nekdanja Slovenija!

Tine Velikonja je v zaglavju Teharje 2005 (Šestdeset let po tem) napisal daljše poročilo o slovesnosti v Teharjah. Ni izpustil navedbe imen prisotnih, a tudi ne odsotnih. Objavlja v celoti pridigo mariborskega pomožnega škofa dr. Antona Stresa, ki je govoril tako jasno, kakor bi si želeli od vseh slovenskih škofov in drugih cerkvenih predstojnikov. Prebrali naj bi imena vseh preživelih iz Teharij, a so izpustili celo prisotne, kot msgr. dr. Janeza Zdešarja. Vsem so izročili »Teharski spominski znak«, čigar faksimile je objavljen. V zaglavju je objavljen celoten govor Justina Stanovnika, ki bi ga bilo treba znova in znova prebrati in premisliti. Zvemo tudi, kdo vse je nastopal, od bralcev do pevskih zborov. Po pravici se Velikonja obregne ob spomenik, ki da je lep, a da ljudje pogrešajo križ, saj so tam ljudje umirali zaradi vere v križanega in za svobodo svojega naroda.

Zaglavje Po branju me je tokrat precej pritegnilo, pa tudi nekoliko užalostilo. Najprej komentar Tineta Velikonja Ob pravem času na pravem mestu h knjigi Janka Modra Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden (Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005). Po Velikonju se je Meršol povzpel »prav na vrh izjemnih ljudi«, ki so morali maja 1945 zapustiti Slovenijo. Vendar bi si drznil staviti k temu komentarju nekaj pripomb. Kolikor je znano do sedaj, je ocena pomembnosti Meršola in majorja Barreja za rešitev civilnih beguncev v Vetrinju vsaj delno pretirana, saj je bilo tedaj že odločeno, da civilnih beguncev »nasilno« ne bodo več vračali. Velikonja ima pravico, da popravlja nekje napačno zapisane datume, da se sprašuje o pravilnosti ravnanja vojaških oblasti, tako z vojaškega vidika kot tudi s strogo moralnega. Ne vem pa, če sme trditi: »Ni dvoma, da je Meršola pekla vest, saj so v knjigi objavljene kar štiri njegove inačice.«. Kdor upošteva kasnejše dogodke, na kar se je potem spomnil ali morda zvedel kasneje, s tem še ne dokazuje nič tistega, kar mu očita Velikonja. ( To je pri Meršolu očitno; prim. npr. njegovo poročilo v Zborniku Svobodna Slovenija 1952 z drugimi zapisi).

Nedvomno ima Velikonja prav, ko zavrača Modrovo neutemeljeno trditev, da je Meršol prelomil Hipokratovo prisego; s to trditvijo se Moder ni ravno izkazal, še manj pa s tem, ko trdi, da je Meršol že prvi ali drugi dan vedel, kam vračajo domobrance, a je moral kot prevajalec molčati, na kar se je bil zavezal s prisego. Pravilno trdi Velikonja, da Meršol ni imel dostopa do uradnih listin. Kolikor vemo, pa Angleži od nobenega tedanjega slovenskega tolmača niso zahtevali prisege. Res pa si ne morem predstavljati, kako bi bil dr. Meršol zmožen preživeti toliko let, ne samo, da ne bi nikomur ničesar zaupal, ampak da bi se živčno zlomil zaradi smrti tolikih, za katere bi se moral čutiti sokrivega.

Pod zaglavjem Brez milosti objavlja Tine Velikonja članek Hipokratova prisega. Gre za komentar h knjigi Lovra Šturma Brez milosti (Nova revija, Ljubljana 2000). Iz Šturmove knjige zvemo marsikaj novega ali drugačno resnico, kot smo jo poznali doslej. Velikonjevo poznanje slovenskega zdravniškega območja hkrati z njegovim kratkim opisom tega okolja je pomembno, ker nam resda prikaže sončne strani partizanskega zdravništva, kar nekaterim morda ne bo všeč, a pokaže tudi na kaj senčne strani tega tako slavljenega dela NOB-ja.

Komentar Justina Stanovnika h knjigi Johna Corsellisa in Marcus Ferrrara »Slovenia 1945« je samo eden od tolikih drugih, ki smo jih že zaznali v »naših« in ne tako »naših« časopisih. Za mnoge zdomce, ki so poznali Corsellisa še iz taborišča, bo ta knjiga razočaranje. Predvsem po vsem tistem, kar je Corsellis pisal o slovenskih civilnih beguncih v Zborniku Svobodna Slovenija 1973 – 1975 ali leta 1996 v argentinski zgodovinski reviji Todo es historia. Seveda dajem prav Stanovniku v skoraj vsem, s čimer pohvali Corsellisa ali Ferrara. Imam pa več pomislekov, kakor Stanovnik. Zame ta knjiga ni bila preveliko presenečenje! Najprej zaradi tega, ker si je Corsellis moral poiskati novinarja, sicer bi njegova knjiga nikoli ne zagledala belega dneva. V tem pa je imel veliko smolo, najbrž zato, ker Ferrarova žena, ki je Slovenka, ni zadosti poznala oziroma ni hotela poznati vse zgodovinske resnice.

Ko je profesor Corsellis leta 1995 v Argentini zbiral podatke za svojo »oral history« o slovenskih beguncih, je obiskal na njegovem domu v Castelarju tudi mojega zdaj že pokojnega brata, dr. Petra. Peter me je poklical in tako sem tudi jaz šel na pogovor. Z bratom sva hitro uvidela, da so vprašanja naravnana samo v eno smer, v tisto, kar se je zdelo važno Corsellisu. Kmalu sva nehala z odgovori. Ko sva ga že ponoči z ženo peljala v Hurlingham, kjer je stanoval pri Marku Kremžarju, je bil sprva nekam vase zaprt, potem je pa na vsem lepem rekel približno tole: Vidva (mislil je na brata Petra in mene) imata malo drugačen pogled, morda zato, ker nista bila v Vetrinju; v taborišču pa sta bila ves čas v stikih s podpolkovnikom Beatonom in Rusinjo Miss Lewin (dejansko Livin od UNRRA-e) in tudi sicer kaže, da so zgodbe vaših družin drugačne. Jasno pa je, da je Corsellis kljub navidezno drugačnim izjavam leta 1995 imel podobne predsodke kot za časa njegove skrbi za slovenske begunce v letih 1945 – 1948 in da jih je pod vplivom zakoncev Ferrara obdržal in še povečal v zadnjih letih. Dolgo bo trajalo, preden bo mogoče videti, ali je bila knjiga za Slovenijo in Slovence bolj koristna kakor škodljiva.

11.1.1.

Sobota, 11. september

Sončno jesensko vreme je bilo tisto jutro, v dušah pa je bila skrita tema. Nisi vedel pri čem si. Kam naj grem? Ali naj ostanem v Ljubljani? Človek je bil na razpotju. Po cestah si srečeval zbegane obraze. Smeh in veselje sta izginila. Pridem v izbo. Bilo je veliko tovarišev. Pa smo se zmenili: ob poldveh odpotujemo iz Ljubljane v Dobrepolje. Res se ob dvanajstih zberemo v izbi in smo šli: Ferko, Logar Jože, Šegula Jože, Rožanc Beno, Cimerman Stane, Mavec Jaka in jaz. Nekam težko sem odhajal. Ravno tako kakor letos aprila, ko sem odhajal na postojanko. Gledal sem po obrazih. Vsi so bili mračni. Nič kaj razpoloženi nismo bili. Po vagonu so ljudje govorili o junaških tovariših, nas pa je skrbelo, kaj je z našimi. Na vlaku smo se informirali, da pot od Šmarja dalje ni sigurna, zato smo izstopili. V Šmarju smo dobili pri znancih bombe in odšli proti Šent Juriju. Po dobri uri hoda smo dospeli na postojanko. Kdo ima komando? Plavi! Govorilo se je ves čas samo o plavih. Ferko je bil jezen, ravno tako Jaka. Samo plavi in plavi! A ko smo zahtevali komandanta, je prišel beli. Samo beli so bili moštvo in oficirji, govorilo se je pa o plavih. Pred nami je plavi oficir razširjal vesti, da Gestapo aretira in zapira ljudi, da so zaprli škofa in da se je začel teror iz leta 1941. Fantje in ljudje so nas spraševali, če je res. Mi smo zanikali. Vendar ljudje niso hoteli verjeti. Ko smo zahtevali komando, so dejali, da je štab na Turjaku. Ferko je tamkajšnjim oficirjem dokazoval, da je treba takoj nastopiti z vsemi silami, da zavrnemo ofenzivo. Vendar so bili vsi zmedeni, nejasni.

Tako smo odrinili proti Turjaku. Po dolgi hoji smo proti večeru prišli na grad. Tam je bilo živahno vrvenje. Številne posadke in bela ilegala so bili tam, pa tudi nekaj plavih. Vendar je bilo isto kot v Šent Juriju. Govorilo se je o plavih, bili so beli. Kje je štab? Na Zapotoku, je bil odgovor. Ferko je zopet hodil in prosil in prepričeval. Pa odgovor je bil, da je treba zbrati vse naše formacije in šele potem udariti. Na dokaz, da izgubljamo le čas in dajemo možnost priprave, ni bilo odgovora. Tudi so nas nekateri znanci grajali, da prinašamo le razdor. Ferko je uvidel, da nam ne preostane drugega, kot da gremo v Dobrepolje k Pernetu in Jerebu ter Lavrihu in tam poizkusimo, kaj se da rešiti. Po maši smo odrinili. Spremljalo nas je nekaj sokolskih legionarjev in četa razoroženih Italijanov. Ferku se je zdelo silno dobro, ko smo gnali te Italijane. Po večurni hoji – biti smo morali pazljivi, kajti blizu so bili tovariši – smo prišli v Videm, kjer smo dobili polkovnika Dežmana in njegove ljudi, ki so odhajali proti Turjaku. Dobili smo tam Arkota, Pipana, Strupija, Puhana, Čubeja in Kurbusa. Ferko se je takoj odločil za povratek. Naročil mi je, naj se tudi jaz kmalu vrnem nazaj, da ne bom spet izgubil pri zajetju kakega fanta. To je bilo najino slovo.

Dobrepoljski bataljon pa bi se moral umakniti zvečer. Zato sva z Logarjem ostala v Vidmu. Perneta in Jereba ni bilo doma, ker sta odšla s patrolo na Krko. Bilo je prisrčno svidenje, ko smo se našli. Vendar je slabo kazalo. Dobili smo Blatnika, ki se je pogajal kot odposlanec tovarišev. Z njim je bil tudi neki četniški kapetan. Vse je bilo nekam preplašeno. Vsi so govorili o tankih, oklopnih avtomobilih, kanonih in o sijajni partzanski vojski. Zdelo se mi je, pa ne samo meni, tudi Jereb mi je takoj dejal, da se na naši strani načrtno ruši morala in razbijajo enote, da bi ja vse odšlo v hribe. To je moj občutek. Po kosilu so se Perne, Lavrih, Kadunc in Jereb odpeljali na Turjak na posvetovanje. Jereb in Kadunc sta se kmalu vrnila. Jereb mi je dejal, da je vse zakleto, da se je Ferko skregal in kričal nad ljudmi pri tem posvetu. Dejal je, da se boji za Ferka, saj so ti ljudje marsičesa zmožni. Navzoč je bil tudi Janko Debeljak.

V Dobrepolju je bil medtem nered. Po Pernetovem odhodu nismo več vedeli, kam naj gremo. Ko se je ob treh v Zdenski vasi pojavila neka kolona, so fantje bežali, ker so mislili, da so partizani. Morala je bila na tleh. Le najzvestejši so ostali trdni. Ob petih so partizani zasedli Raščico. Sedaj je bila vezna pot pretrgana. Radi tega se Lavrih in Perne nista vrnila. Ob pol osmih je bataljon krenil na pot in pustil ves teren in večino municije na postojanki. Po polnoči smo prišli na Turjak.

13. IX. – Na Turjaku je mrgolelo ljudi. Z vseh strani so se zbrali na ta grad. Videti je bilo, da se je načrt spremenil. Še prejšnji dan so govorili, da se vsi umaknemo na Bloško planoto, kjer bo koncentracija naših sil. Ne vem, zakaj se je to spremenilo. Vem pa, da smo imeli dovolj ljudi, cca. 1400. Tudi topove so imeli na Zapotoku in dovolj hrane ter municije. Turjak bi lahko bil oskrbovališče in bi začeli ofenzivo proti malemu številu partizanov, ki so tega dne začeli borbo z nami. Bila je to Gorenjska brigada.

Okrog devetih se je pričela borba. Prve ure so bili fantje zmedeni. Umikali so se, bežali in se zopet vračali na položaje. Po dvanajsti uri pa so prešli v napad in podili partizane nazaj. Čim se je pokazal tank, so bežali in se zopet vračali na postojanke. Morala se je boljšala. Odlikovali so se Škocjanci in Dobrepoljci. Jaz sem bil v ambulanti. Ta dan smo imeli 2 mrtva in 8 lažje ranjenih. Ta dan je tudi prišel dr. Kožuh in prevzel ambulanto. Do trde noči so bili boji. Kolikor jaz vem, bi ponoči morali zasesti vojaki triglavske brigade na Zapotoku, ki so imeli topove. Zakaj se to ni zgodilo, ne vem.

14. IX. – Šesta ura zjutraj. V pozdrav so zagrmeli minometi in strojnice. Vse gospodujoče položaje so ponoči zasedli partizani razen poti na Zapotok, ki je bila še prosta. Skoro ves dan so nepretrgoma grmeli minometi in lahki poljski topovi. Trikrat so poslali pogajalce. Ko so pri drugem pogajanju šli ven naši komandanti, je po njih zapel partizanski mitraljez, da so morali v zaklon. Partizani so bili vsi v italijanskih vojaških uniformah. Sigurno vem, da je bil med njimi tudi Črnogorec Pero. Kdo sta bila druga dva, ne vem. Obljubili so amnestijo (pozneje so partizani izjavili, da seveda ne bi veljala za vse). Kazali so poročila, da je Cankarjeva brigada zasedla Ljubljano, da so vse bele postojanke uničene ali pa so se podale. Naši so prosili toliko odloga, da dobijo vezo s štabom in Ljubljano, kar je bilo zavrnjeno. Z grožnjo, da bo grad v dveh urah podrt, so se pogajanja končala. Streli iz minometov in topov so bili slabo merjeni, večina granat je letela čez grad. Proti peti uri so tretjič poslali v grad odposlanca, ki ga stražarji niso pustili noter. Čas med premirjem so partizani porabili za izboljšanje svojih položajev. Morala je bila dobra. Ko so se naši komandanti vrnili s pogajanja, so jih naši fantje spraševali, če so jih predali. Dejali so, da bi jih ubili, če bi to storili.

15., 16., 17., 18. IX. – 15. in 16. je bila pot proti Zapotoku še prosta. V gradu se je moštvo privadilo. Ranjencev je bilo malo. 15. je bil ranjen Logar Jože. Dobil je drobec mine, ko je tekel preko dvorišča. Uredila se je prehrana. Določeni so bili bataljoni. Komandant I. bataljona je bil Perne, II. bataljona Pograjc in III. bataljona Kadunc. Začeli so peči kruh. Moštvo je bilo namreč doslej brez kruha. Pač pa je bila voda stavljena pod ključ. 16. IX. ponoči se je umaknila zapotoška brigada in smo bili od 17. IX. popolnoma obkoljeni. Le posamezne patrole so se prebijale skozi. 16. IX. je odšel tudi velikolaški župan.

17. IX. – Ehrlichov god. Prvi bataljon, kjer smo bili Stražarji, ga je praznoval z mašo. To so bili Pernetovi fantje. Maševal je g. Polda, ki je imel tudi govor o Ehrlichu in mučencih komunizma. Ta bataljon je imel vsak dan predavanja, ki so jih vodili Perne, Rožanc Beno in Jereb. Popoldne tega dne je bil najhujši topniški ogenj na grad. Padlo je v eni uri in pol nad 350 granat. Po tem ognju so jurišali, pa so bili odbiti od naših mitraljezov. Imeli smo dva ranjenca. Razpoloženje je bilo dobro, le pripravljenosti za izpad ni bilo. Naš Tone je hodil okrog in prosil za izpad. Dobil je nekaj Dobrepoljcev, vse druge pa je prevzel občutek varnosti za zidovi. Ponoči so šle ven patrole, ki pa so se takoj vrnile, če je le zapel mitraljez. Niso se odločile za borbo, ampak so takoj prišle v grad. Med nekim zvonjenjem avemarije so partizani besno streljali v zvonik.

18. IX. – Partizani so uvideli, da ne opravijo ničesar. Zato so pripeljali težko topništvo. Komando so prevzeli kraljevi vojaki in sistematično rušili južno stran gradu od sobote vso noč in v nedeljo dopoldne. Fantje so bili še vedno razpoloženi. Morala je bila dobra. Veliko so prepevali, kar je tovariše zlasti dražilo.Po sobah so bila predavanja in debate. V ambulanti je govoril prof. Petelin o Mausarju in o zgodovini Turjaka. Noč je bila nemirna. Topniški ogenj ni prenehal celo noč.

19. IX. – Prebudilo me je močno streljanje. Topniški ogenj je bil zelo hud. V ambulanti so bile svete maše, ker je bilo v kapeli nevarno. Prihajati so začeli ranjenci. Veliko jih je bilo to nedeljo. Med njimi sta bila Kadunc in Klopčič. Kadunc je bil težko ranjen v hrbet, Klopčič pa lažje od mine. Čez nekaj časa je ogenj nekoliko ponehal, kmalu pa se je razlegel glas: »Partizani so v gradu«. Prišli so skozi nastalo odprtino, ki jo je napravilo topništvo, s težkim mitraljezom – s pomočjo lestve in vrvi. Pozneje so mi fantje pravili, da so prvi streli na naše padli še preden so partizani prišli v grad in da je bil tudi Kadunc tako ranjen. Boj je besnel od sobe do sobe. Fantje so prihajali in odhajali. Perne, Jereb, Žuraj in Mavec so bili skoro ves čas v borbi. Precej fantov pa ni bilo pripravljenih za to. Preko dvorišča je bila pot onemogočena. Nismo mogli do vode. Jerič iz Zdenske vasi je poskušal, pa je dobil kroglo skozi šlem. Ure so potekale in boj je bil še vedno neodločen. Partizanom se je pokvaril mitraljez. Začeli smo upati, da vzdržimo do večera, da naredimo izpad. Pa je spet začelo topništvo in prve granate so zažgale skladišče municije. »Ogenj v gradu«, je šlo od ust do ust. Do vode ni bilo mogoče priti, do municije tudi ne, saj se ni dalo biti na dvorišču.

Fantje so izgubili glavo. Zapustili so položaje in se vsi spravili v kleti. Padla je komanda za izpad. Zgrabili smo puške in municijo ter se pripravili. Pa glej, pred vrati je stal tank! Fantje so zahtevali predajo in 19. septembra ob treh se je grad vdal. Bili so strašni občutki. Temne slutnje so me prevzele. Tone je dejal: »Kaj hočemo. S tem orožjem nismo mogli narediti več, kot smo naredili.« Fantje so odhajali iz gradu. Bil sem med zadnjimi, ki je zapuščal grad in se poslovil od ranjencev v prepričanju, da jih ne bodo pobili, saj so obljubili, da bodo oni skrbeli zanje. Takoj ko sem prišel ven, sem vedel, pri čem smo. Padli smo v roke tolovajev. Takoj so nas oropali opreme, denarja in vseh dragocenosti. Vmes pa so nas zmerjali in vpili: »Bog je z nami, ker smo mi zmagali«! »Fuj, smrt vsem, ki ste se borili za kapital«, je kričal razvajen mestni sinko, ki se mu je na obrazu videlo, iz kakšnega proletariata izvira. Kmalu so prinesli vrvi in kot vstop v ta raj so nas zvezali. Jaz sem bil zadnji. Ko me je neki črnogorski sinko vezal, mu je ljubljanski tovariš dejal: »Tako ga zveži, da bo kri špricala izza nohtov!« In sinko je pazljivo izvršil naročilo.

Tako se je začela naša pot v raj rdeče svobode … Tovariši so zmerjali, kričali in pljuvali na nas. Vsa gospoda je vrela vkup gledat belo pošast. Kmečki ljudje pa so s solzami v očeh spremljali ta sprevod. Jokali so očetje, ko so videli sinove v tem sprevodu, jokale matere in sestre. Hoteli so nam dati sadja, kruha in vode. Toda tovariši in tovarišice so jih odganjali s puškinimi kopiti. Najprisrčnejši je bil sprejem v Velikih Laščah, kjer smo slišali prijazne napovedi o naši bodočnosti. Oba brata Rožanca so tam posebej napadli, dočim sodnika in zdravnika ne. Odgnali so nas v silos, kjer smo se lahko razvezali. Tu smo prebili noč. Okoli nas so goreli ognji in na uho so nam prihajale partizanske pesmi. Pijani stražarji, skoro sami 17-letni tovariši, pa so za zabavo streljali v barako.

20. IX. – Zjutraj dolgo ni bilo gospode. Ponoči so prišli stražarji in sezuli čevlje Pernetu in Jerebu, ki jih ni dobil nazaj, da je bil bos do konca. Okoli devetih pa so se pripeljali tovariši. Najprej so sklicali duhovnike in bogoslovce. Tovariš Brilej jim je držal govor. Zapomnil sem si to, da je blatil Ehrlicha. Njegovo ime je bilo pri tovariših silno osovraženo. Naprtil jim je moralno odgovornost za belo gardo. Vmes smo govorili o bodočnosti. Fantje so bili pri spovedi. Sicer smo pa že prej dobili splošno odvezo. Tudi Perne in Jereb sta bila tisto noč pri spovedi.

Začelo se je prebiranje. Najprej komandanti in oficirji ter nekaj mož, ki so bili tovarišem posebno pri srcu. Sortirali so kar po seznamu, ki so ga naši pustili v gradu – z vsemi imeni in položaji. Potem smo prišli na vrsto ostali. Brata Rožanca je nahrulil njun rojak Hribar iz Loža, kot edina belogardista v Ložu. Jerebu so dejali, da se bodo o njem informirali pri Dermastji. Cimerman je bil plavi in ravno tako je bilo pri meni. Ko sem povedal, da sem odšel iz Ljubljane 11. IX., je dejal: »Seveda, ti si plavi, saj te že obleka izdaja«.Odvrnil sem mu. »Če ti rečeš, pa sem«, in sem šel na levo. To je trajalo skoro ves dan. Vmes so prinesli dva kotla makaronov na vodi in razdelili. Bilo ni niti za polovico. Potem so jih že iz teh na levi nekaj izbrali za delovni bataljon. Komandante in nas pa so hodili gledat tovariši in tovarišice in se iz nas norčevali. Profesor Petelin je bil zvezan. Ko je prišel na vrsto, je neki partizan, gotovo kak njegov učenec, rekel. »Ta je izdal osem profesorjev«. Straža ga je zvezala kot mene prejšnji dan. Fantje domačini so dobivali kruha, sadje in cigarete in to večinoma dali onim trinajstim. Kot se spomnim, so bili to sledeči: Žuraj, Perne, Rak, Mustar, Šuštar, Ivanc, Capuder, Petelin, Pograjc, Miklič in še trije drugi, katerih imen se ne spomnim. Okrog sedmih zvečer so jih odpeljali in tedaj sem jih zadnjikrat videl. Nas so potem zvezali, vlekli ven, toda kmalu nagnali nazaj, ker so menda trije ušli. Naslednja noč je bila silno nemirna. Straža je neprestano streljala in proti jutru sta bila zaradi tega dva ranjena. Eden precej težko in so ga odpeljali v bolnico, drugi lažje; nisem ga mogel obvezati.

21. IX. – Okrog devetih je spet prišla visoka gospoda in so izklicali 54 ljudi, med njimi dr. Kožuha, sodnika Zalokarja, brata Rožanca. Beno je dejal. »Živijo, fantje! Zbogom!« To je bilo slovo. Zunaj so jih zvezali, toda pustili, da so jim ljudje dali živil in cigaret. Potem so jih odgnali preko železnice v hosto in kmalu sta zapela mitraljeza smrtno pesem. Bilo jih je 54, večinoma Škocjancev. Kakor sem zvedel pozneje v Kočevju, so Rožanca pred smrtjo mučili. Nas pa so zvezali – seveda nam niso dali nič hrane – odpeljali na vlak in tudi tam smo ostali zvezani, da nisem mogel ne sedeti ne stati. Ko smo prišli v Kočevje, so nas odpeljali v Dijaški dom in nas tam strpali v sobo. Bilo je strašno. Oken nismo smeli odpreti. Na stranišče samo eden po eden. Vodo so nam prinesli v majhnih vedrih, enkrat, dvakrat pa je bilo konec.

22. IX. – Ta dan sem po treh dneh prvič dobil hrano in sicer dober kruh, menaža je pa bila bolj slaba – mala zajemalka makaronov opoldne inzvečer. Pač pa so nam nudili več Radio- vestnika, ki je bil poln zmag. Tovariši komandanti pa so hodili gledat, spreobračat in zasmehovat belo rajo.

24. IX. – Preselili so nas v vojaško barako, kjer smo dobili malo več svobode. Lahko si se namreč sprehodil po baraki, šel na stranišče, kadar si hotel in tudi vodo si imel. Le hladno nam je bilo brez odej in dobili smo nove tovarišice – uši. Tako so potekali ti dnevi. Še vedno so pobirali obleko in pasove, čeprav smo vsak dan slišali, koliko dobivajo od Angležev.

V nedeljo 26. IX. so nam ukinili kruh ter nam pobrali še zadnji denar in dragocenosti. Drugače smo tu imeli dobre stražarje – bivše legionarje. Alarmi so bili vsako uro. Gledali smo letala, ki so trosila letake. Iz ust komunistov smo vedeli, da je Rupnik izdal narod in da spet zbira bele. Tako so enakomerno tekli dnevi. Fantje so veliko molili in vdano prenašali trpljenje. Zasliševali so nas počasi, le kakih 12 v enem tednu.

30. IX. – 220 naših sojetnikov so danes peš odpeljali v Ribnico. Ostalo nas je samo 85, zato smo dobili več hrane.

1. X. – Spet so nas popisovali. Popoldne so fantje pri iskanju čikov razbili nekaj stropa. Kmalu nato so nas prepeljali nazaj v Dom. Čez kake vsakega desetega za streljanje, ker so mislili, da smo hoteli pobegniti. K sreči je potem to opustil na prošnjo Jereba, s katerim je dalj časa govoril. Bil je to strašen prvi petek. Spali smo v malih sobah in za družbo so nam bile miši.

Drugi dan so nas popoldne s kamijonom odpeljali v Ribnico v kasarno. Tam smo v sobi prišli skupaj z Zakrajškom in s še nekaj znanci. Pustili so nas brez večerje. Ponoči so nas zasliševali, češ da imajo podnevi premalo časa in preveč dela. Tako smo precej dolgo čakali. Proti koncu nas je bilo pet študentov Ljubljančanov, ki smo bili vedno skupaj. Jerebu je bilo še malo slabo. Zaslišan je bil pred menoj in se vrnil silno resen. Zdelo se mi je, da nekaj ni v redu. Ko sem prišel jaz na vrsto, ni bilo nič posebnega, le tovariš me je kot inteligenta ozmerjal in povedal o domobrancih. Ko sem se vrnil v sobo, mi je Nejče takoj povedal, da je tovarišica rekla, da ga pozna iz Ljubljane in da je Ferko ubit. To je bila prva novica o Ferkotu. Komisar je izjavil, da je bil Ferko organizator bele garde in da se je le njegova skupina ob kapitulaciji znašla, vsi drugi pa so se čisto izgubili. Ravno tako je bilo pri Cimermanu in Prelogu, ki mu je tovarišica rekla: »Kaj pa stražarji delajo?«

3. X. – Dopoldne nas je prišla obiskat tovariška gospoda. Komisar nam je držal govor, v katerem sem zvedel, da smo in bomo reveži, da bo narod pljuval po nas, ker je sedaj konec belih. Vladali bodo rdeči. Tudi Petruh, ki bi tako rad šel domov, ne bo mogel, ker tov. Tito ne bo pustil. Potem je govoril o župniku Hrenu, ki je šel na sveti večer namesto v spovednico, kjer ga je čakalo veliko ljudi, raje v zvonik in z mitraljezom streljal tovariše. »Štirideset sem jih postrelil«, je baje izjavil, ko so ga prijeli. In o Šinkarju, kako je klal ljudi, pa kako so kaplani italijanskim oficirjem dovajali slovenska dekleta. Zaključil je s slavospevom hrabri armadi in tovarišu Stalinu. Tako so nas obsipavali vsak dan. Včasih so bile radio- vesti, drugič so pa tovariši fantom jemali čevlje, svitre in pasove. Pakete, ki so jih prinašali ljudje, so vzeli, ker smo bili enaki kot, tako je dejal komisar, nek debeluh iz Novega mesta. Za komisarje je bilo maslo, slanina in bel kruh ter druge dobrote, za nas pa je bilo dvakrat malo kruha. Naša hrana je bila: en liter neslane in nezabeljene tekočine s par krompirjevimi olupki ali 1 žlico fižola, včasih tudi korenja. Umivati in prati se nismo smeli. Stranišče je bilo v sobi – dva zaboja od municije sta služila za to. Pa saj ni bilo treba, ko takorekoč nisem nič jedel. Veliko so trpeli kadilci. Cigarete so bile po 15 lir, košček kruha pa 50 lir. V začetku so nas stražili Ljubljančani, ki so bili prav divji.

Znami je bil zaprt tudi dekan Bitnar iz Črnomlja. Večkrat so ga klicali ven in ga zasmehovali. Če si bil bolj debel, si bil buržuj, ki ga bo treba odstraniti. Bili smo umazani, ušivi, neobriti, z dolgimi lasmi. Okna so bila zabita. Videl si le malo neba, ki je bilo večinoma sivo in megleno. Stražarji so se igrali z mitraljezi in nekoč ranili dva moža skozi obe nogi. Po 13. X. , ko je avion vrgel bombe ob kasarni, smo živeli v neprestanem strahu in dvomu, ali Ljubljana ve za nas. Straža je bežala, ko so prišli avioni. Mi pa v sobah za zapahi prepuščeni na milost in nemilost. Komisar, ki je bil na varnem, je govoril, da moramo biti na vse pripravljeni, kajti vojska je pač vojska. Mislim, da so želeli, da bi nas bombardirali. V tem času so bila zasliševanja. Nejc je bil zaslišan 6. X. , Cimerman, ki je odšel od naju in se pridružil Bločanom, pa 4. X.

Tako so nam tekli dnevi. 15. X. zvečer je prišel k meni v sobo član sodišča Vrhunc, sin ravnatelja trboveljske premogokopne družbe, in klical imena. Prvi je bil Jereb, potem Zakrajšek, tajnik Danilo Terjanin, Pavle Poženel, večinoma Bločani, Begunjci in Cerkničani. Vzeli so svojo opremo in šli. Stražarji so imeli puške na gotovs in stali na vsak meter. Peljali so jih v spodnje prostore in jim tam prebrali sodbo. »Tovariš, obsojen si veleizdaje!« … Trije so bili sojeni na prisilno delo in so se vrnili nazaj v sobe. Po ostale je prišel kamijon in jih odpeljal v noč – v smrt.

Zopet je pretekel teden, poln trpljenja, lakote in zračnih alarmov. Ob vsakem brnenju smo trepetali, kaj se bo zgodilo z nami. 22. X. ob treh popoldne so nas vse spravili v dve sobi in potem klicali v skupinah po pet ali šest. Fantje so odhajali, eni v levo , drugi v desno sobo. V levo so šli Cimerman, Prelog in Rot, v desno sem šel jaz. 105 ljudi je šlo v levo in tam so zvedeli, da gredo ponoči naprej. K nam je prišel sodnik naročit, naj napišemo imena, onim pa nič. Temne slutnje so me prevzemale zannje. Okoli osmih je prišel kamijon in se vsake pol ure vračal. Slišal si klicanje imen, korake klicanih, brnenje motorjev, ki se je oddaljevalo in zopet bližalo. Poleg tega nas je vznemirjalo še brnenje aviona, ki je bil vsaj šestkrat nad nami. Bila je huda noč in komaj smo čakali dneva. Prišel je in zvedeli smo, da smo ob 105 prijateljev. 400 nas je bilo v kasarni, ostalo nas je še 150. Na vsakem koraku si pogrešal znance in prijatelje.

23. X. nas je zopet obiskal sodnik in nam v eno uro trajajočem govoru pojasnil položaj. Omenil je eventuelni umik, ki pa ne bo potreben; govoril je o nemoči Nemcev in o moči Rdeče armade, o Rooseveltu in Churchillu, ki hodita le na lov in kavo, o lordih in milijarderjih, o radiu in begunski vladi, o narodni vojski, o ureditvi domovine, o razmerah, itd. Itd. Vmes nam je mislil dati Slovenski dom, rekoč, da se ne boji naše propagande. Pa se je zbal in ni dal, čeprav smo videli, da ga je imel v žepu. Nedelja je potekla mirno, le avioni so neprestano krožili in nam obujali željo po svobodi.

25. X. ob treh zjutraj smo dobili hrano in že smo krenili na pot proti Sodražici. Ker ni bilo mul, smo služili zato mi. V Sodražici smo se nastanili v šoli. Tu so nam že dovolili pakete. Zvedeli smo za položaj od fantov – partizanov, bivših legionarjev, ki so se menili, kako bi pobegnili. Razburilo nas je lovsko letalo, ki je streljalo na nas z mitraljezom. Noč je pretekla mirno. Naslednje jutro spet ob treh pohod preko Sv. Gregorja na Velike Lašče. Naša skupina je imela za spremstvo oddelek Tomšičeve brigade. Bili so živi hudiči. Čim si se hotel premakniti kaj po svoje, že si jo dobil s puškinim kopitom. Pa je kljub temu minilo in prišli smo v Lašče, kjer so nas zaprli v barako. Dobili smo celo kruha in sadja. Prejšnjo skupino so večinoma spustili, deloma pa razdelili po občinah. Tako nas je ostalo 69. Odpeljali so nas na Rob. Tam smo bili dva dni. Ni nam bilo hudega. Ljudje so nam prinesli obilo jestvin. Bili smo takorekoč prosti.

Z Roba so nas 30 odpeljali nazaj v Lašče in 31. X. Gornje Podpoljane v delovni bataljon Levstikove brigade pod vodstvom ing. Trošta. Vojaki in domačini so nas sprejeli zelo prijazno. Zvedeli smo za položaj in dobili letake za predajo. Na Vse svete popoldne so vse razen mene, ker sem obolel, poslali nazaj v Lašče, kjer so jih spustili s propustnicami. Mene so hoteli zvečer odpeljati z vozom, pa so na prošnjo domačih odnehali, le gospodar je moral jamčiti zame. Naslednje jutro so partizani odhajali iz vasi. Za mene se nihče ni zmenil. Tudi nekaj drugih jetnikov, ki so jih prejšnji dan pripeljali iz Lašč, je ostalo. Počakali smo še dva dni in se nato 4. XI. javili Nemcem, ki so nas odpeljali v Kočevje, kjer so nas rešili domobranci. Tako se je naša pot srečno končala.