Zaveza št. 6

1.1.1.

Ne gre za interese te ali one stranke, gre za demokracijo in svobodo

1.1.2.

Politično razbiranje časa spremljajo stalne nevarnosti: to, kar je delno, je mogoče imeti za celoto; najpomembnejšim stvarem se ne odkaže prvo mesto; izpuščajo se prvine, za katere se pozneje izkaže, da so bistveno določale čas. Hude posledice pa utegne imeti tudi, če se pozabi ali spregleda, na katerem ozadju teče sedanji čas. Zaradi narave tistega ozadja namreč dobijo vsi pojavi posebne vrednosti, tako da so naše kalkulacije, če ga ne upoštevamo, lahko bistveno prizadete. Za vsak čas bi lahko rekli, da ima osnovni nomos, spričo katerega so naša opažanja ali pravilna ali nepravilna, naši posegi pa upravičeni ali neupravičeni, pametni ali nespametni, uspešni ali neuspešni. Ali, da vse povemo še na drug način, tudi tisti, ki smo se malo ukvarjali z matematiko, še vemo, da znak pred oklepajem gospodari nad razmerami znotraj oklepaja.

Nočemo trditi, da je iskanje odgovora na vprašanje Quae res agitur – za kaj v kakem času gre – lahko; prav gotovo pa težavnost tega iskanja ni sorazmerna z zmotnostjo tolikih odgovorov. Dostikrat smo sami presenečeni nad tem, da se nam je tista reč, ki jo je pozneje prihodnost postavila na prvo mesto, kar naprej vrtela pred nogami in se je držala vsega, kar smo vzeli v roke, pa je vendar nismo opazili. To je zvečine tako zato, ker nismo dovolj vztrajni: ko dvigamo od časa plast za plastjo, ne čakamo, da se otolit našega spoznanja umiri in da si rečemo, da smo pri zadnjem dosegljivem, ampak se prehitro zadovoljimo. Veliko pa ima pri tem tudi dejstvo, da smo ljudje bitja želja in interesov in ne priprave, kot so kamere in rekorderji.

Živimo v času, za katerega moramo reči, da ga označuje pozabljenje tega, kar ga okvirno in hkrati bistveno določa.

Najprej bi tvegali in rekli, da je naš čas izreden čas. Dejstvo je namreč, da izhajamo iz dobe, ki je bila v nekaterih potezah zgodovinsko edinstvena v tem, da se pred njo v razponu pomnjenega časa te poteze niso bile pojavile; iz dobe, ki je trajala ne nekaj let povprečne evropske okupacije ampak pol stoletja; iz dobe, v kateri je neka protinaravna ideologija hotela pronikniti v zadnjo celico družbe in v dušo zadnjega človeka in ji je to tudi v nemajhni meri uspelo; iz dobe, v kateri so bila merila normalnega življenja odrinjena, diskvalificirana, zatrta. Po vsem tem pa so nekega pustega in dolgočasnega in zelo navadnega torka prišli ljudje, ki so bili ta svet vzdrževali, in izjavili, da je sedaj te dobe konec. Tako enostavno je to bilo: rekli so, da je sedaj tega konec. Hkrati pa so objavili geslo: Evropa zdaj! In ljudje, vajeni uboganja, so res malo poskočili in si, ker so se bili odvadili razločevati med tem, kar je res in tem, kar ni res, hitro dopovedali, da so v Evropi. In to je sedaj naša usoda: nekaj drugega živimo in nekaj drugega mislimo, da živimo. Misel in dejstvo se ne samo ne pokrivata, ampak sta si v flagrantnem nasprotju.

Preden najdemo kako opravičilo za tako hitro pripravljenost, vdati se utvari, povejmo, da je to kljub vsemu zelo čudno. Naša dežela namreč ni osamljena, ampak je del ogromnega prostora med Prago in Habarovskom, v katerem je ducat dežela, velikih in majhnih, prenašalo enako usodo kot mi. In ves informacijski sistem govori o tem, da je nad temi deželami ena sama želja in ena sama muka: kako se rešiti iz preteklosti. In pri tem se zdi, da nobena pot ni prava in da nikjer ni pravega izhoda. Kako to torej, da smo mi že tam čez?

Odgovor ni en sam. Najprej se zdi, da mladi rod ni pripravljen sprejeti zgodovine. Ne da bi hoteli moralizirati na visokem koturnu, moramo vseeno reči, da zgodovina nalaga generacijam razna opravila, pa naj so jih pripravljene sprejeti ali ne. Od te, ki sedaj prihaja na oder, zahteva, da prevzame zahtevno opravilo, ki bi mu lahko rekli prihajanje k sebi, v pomenu vračanja v kulturo in omiko. To pa seveda ni kakšno udobno prebujanje, ampak naporno in boleče in malce nevarno osvajanje moralne, politične in gospodarske samostojnosti. Lahko bi tudi rekli, prehajanje od zmanipuliranega objekta do polnopravnega [Stran 002]subjekta. Zgodovina jim dopoveduje, da so izbrani za izjemno opravilo, oni pa vztrajajo na tem, da naj se jim godi kot njihovim vrstnikom »v Evropi«. Za Eneja, ki si je posadil hromega očeta Anhiza na rame in ga odnesel iz goreče Troje – ta velika metafora za sprejetje zgodovine – večina ni nikoli slišala.

Starejši, tako oni v zrelih letih kot oni na robu, imajo vsak svojo preteklost. To pa ni kakršnakoli preteklost, ampak preteklost v totalitarni državi, ki ima specifično logiko. Ta logika je zgrabila vse in vsakogar, a je tam bila vseeno neka meja, ki so jo eni prestopili in drugi ne. Tisti, ki so se odločili da stopijo čez, bi sedaj radi na ta korak pa tudi na stvari, ki so se tam od njih zahtevale, pozabili. Sedaj je njihova teza sledeča: sedanjost ni nič izjemnega, ker tudi preteklost ni nič izjemnega. Sedanjost ne postavlja pred nas nobenih posebnih nalog.

Nazadnje so tu tudi tisti, ki sicer niso začetniki totalitarnega projekta, pač pa njegovi nadaljevalci in dediči. Ingenioznost in domiselnost, ki je odlikovala njihove očete, jih ni zapustila. Ko se je ideologija in na njej zgrajeni imperij začel rušiti, so imeli druge sanje – po Orwellu – v katerih se jim je razodelo, da je imperij mogoče nadaljevati. Sanje so začeli nemudoma uresničevati. Najprej so izjavili, da sestopajo z oblasti, potem pa so pokazali z roko proti Evropi in nemudoma tja tudi krenili – s svojim pratežem, svojimi čredami in ženami. Jasno, da za te ljudi ne preteklost in ne sedanjost nista nič posebnega. Pravzaprav je vse ena sama zakonitost: je čas vojne in čas miru. Zmeraj je v resnici važna samo prihodnost.

Tako se mešajo usode, vloge in interesi; utvare in prevare. Mnogo ljudi ima razloge, da pred podobo sedanjosti obesijo platno.

Res, mnogo ljudi si ne želi, da se pokaže prava podoba sedanjosti. Predvsem zato, ker njen pravi obraz razgalja nevarno dvojnost. Totalitarna preteklost, na zunaj preklicana, je v resnici še vedno tu, domala nedotaknjena. Ohranila se je v ustanovah, ki danes igrajo vlogo civilne družbe: to je velik del državne uprave, to so znanstvene in pedagoške institucije, to so finance, šolstvo. Tu so, zlasti na vodstvenih položajih ljudje, ki jih je po iskal nekdanji totalitarni sistem in spoznal za vredne. Zato bo naša Evropa, če bo vse tako ostalo in se morda še utrjevalo, v važnem pomenu besede še vedno totalitarna. Instinktivna duša nekdanje komunistične birokracije živi naprej in deluje v logiki svojega ideološkega vzgona.

Primer, ki ilustrira našo trditev in mu je hkrati težko oporekati, je obnašanje medijev ob nedavnem komunističnem povratku. Kot hudi in malce hudobni učiteljice in učitelji so ljudje od radia in televizije in časopisov – vse je bilo ustanovljeno še v lepih totalitarnih časih – spremljali vse, kar je storila demosova vlada, s podtikanjem in vpitjem. In potem se komunisti vrnejo in nenadoma nastane velika, izdajalska tišina. Saj je zgodba znana: sedaj državno gospodinjstvo deluje s težavo, a zadovoljivo; levičarska vlada mora ukrepati, razumljivo, tudi trdo; pluralna skupščina preprečuje hitro in ažurno sprejemanje zakonov; stavke pravzaprav niso več legitimne.

Nova komunistična levica se ni pripravljena spoprijeti se s svojo preteklostjo in ostaja notranje nesvobodna. V demokratični sistem, ki je prostor odraslih, odgovornih in svobodnih ljudi, ki je transparentni prostor uma, vnaša tujo prvino – svojo lastno nepresvetljeno preteklost.

Tak odnos do preteklosti ni slučajen, ampak je sestavni del osnovnega načrta: kako ohraniti oblast pod demokratičnim nebom. Dejstvo, da nova pravna država ni uveljavila svoje vloge proti akterjem preteklega duhovnega, političnega in policijskega nasilja, ni problematično zato, ker se država ni uveljavila na področju, ki ga mora, za ceno svoje kredibilnosti, obvladati. Dalekosežnejše so politične posledice; dalekosežnejše je dejstvo, da sile, ki so bile vpletene v politiko, katere ost je bila naravnana v samo človekovo središče, v njegovo svobodo, niso stopile v narodovo zavest v vsem razponu in vsej globini svojega protidemokratičnega bistva.

Nova slovenska zaveza se ne poteguje za procese; njenemu osnovnemu kulturnemu in političnemu instinktu se ideja procesov upira. Poteguje pa se za vsenarodno razpravo o vlogi tiste politične sile, ki se je ob zlomu sistema razprla v [Stran 003]pahljačo levičarskih strank. Ni nujno, da o njej spregovori sodnik, nujno pa je, da o njej spregovori kulturna in politična občutljivost naroda. In ta ne potrebuje sodišča za izrekanje sodb; v demokratični kulturi je za tako izrekanje prostor in čas na volitvah.

Spričo stanja, ki smo ga tu na kratko skušali prikazati, prihajamo sedaj k jedru tega pisanja. Iz vsega izhaja, da levici ne smemo zaupati velikega prehoda. Ko se bo odločalo, kdo bo dobil v roke vzvode države, moramo na vsak način preprečiti, da ne pridejo v roke levice. Do zadnjega predmestja in do zadnje vasi mora priti ta stavek, v vsako stičišče v mreži narodove zavesti se mora ujeti ta klic. Na vsak način je treba doseči, da ne bo nobenega volilca, ki ga ne bi doseglo to svarilo, potem pa naj se ljudje odločijo, kakor se hočejo.

Danes je tak čas, da ne gre za interese te ali one stranke, danes gre za demokracijo in svobodo. To je primum – vse drugo nam bo navrženo. Zato pa morajo zmagati sile demokratičnega bloka. To so ljudje, ki so pripravljeni brez pridržkov sodelovati pri demokratični igri na odprtem prostoru; to so tudi ljudje, ki jih nosi demokratična kultura: to pa je spoštovanje do človeka, osnovna in začetna naklonjenost do človeka.

Ko smo kritični do levice, obžalujemo, da moramo tako govoriti o delu slovenskega političnega spektra. Odurno in mrzko nam je to opravilo in ne bi se ga lotevali, ko nas ne bi opravičevala zavest, da je treba tako – in natanko tako – govoriti. Obžalujemo torej to govorjenje in obenem želimo, da se nam verjame, da zadeva izključno področje politike. Ljudi se to govorjenje ne dotika, ne njihovih človeških ali strokovnih kvalitet. Toda stvari stoje tako, da se jih danes v politiki bojimo.

Te bojazni ne bo več, ko se bodo razmere v civilnem delu slovenske družbe ustalile: ko bo iz njega izginila ideologija in se v njem naselila velika normalnost, kot bi rekel arhitekt Podrecca. Bila bi pa nedopustna utvara, če bi kdo mislil, da se bodo razmere v civilni družbi uredile hitro in same od sebe. V nekdanjem vzhodnem komunističnem imperiju se je uveljavilo spoznanje, da je institucionalni del civilne družbe tako prepojen z ideologijo, da ne smemo zdravljenja prepustiti reformskim silam, ki v njej brez dvoma so, ampak mora politika s svojimi posegi pospešiti normalizacijo. Če imamo demokratično izvoljeno skupščino upravičeno za politično zavest družbe, potem od nje upravičeno pričakujemo zavesten poseg v to področje.

Volitve so izredna priložnost za to, da država govori o sebi in da politične sile govorijo o sebi. Volitve so čas spraševanja in samospraševanja. Katere so torej naše poglavitne pomanjkljivosti?

Najprej je tu vsesplošno pomanjkanje iniciative. Ali je vzrok temu odsotnost velikih in malih konceptov in idej, ali pa je vzrok še globlji, povezan s tem, da nam pohaja veselje do življenja, se ne ve. A je tu dejstvo, da tako na ravni vlade in njenih uradov in ustanov, kot v sferi zasebnega in družbenega gospodarstva teče vse v počasnem, langvidnem, samodejnem tempu. Čas kliče ljudi z idejami in iniciativo. Drugič pa je tu vprašanje izobrazbe, znanja, vedenja, sposobnosti. Ne dajmo se varati, izobrazba naših ljudi je vsaj pomanjkljiva, če ne klavrna. Za sodobni svet premalo znamo; ne morda kot posamezniki, kot narod, kot celota znamo premalo. Uprimo se tolikanj razglašenemu mitu o izobraženem Slovencu! Potem pa je tu vprašanje kvalitete naše kulturne in politične elite. Huda reč se je zgodila z nami, si pravimo – najhujše je morda to, da o tem sploh ne govorimo – ko se razgledujemo po visokih pisarnah in uradih in tako redko najdemo človeka, ki bi zaradi svoje naravne in pridobljene odličnosti lahko dajal življenju prepričljivo višje tone. Povprečje ni najboljše merilo, ne v politiki ne v kulturi. Kritika, boljša šola, prost vstop vsem v tekmo za višja in visoka mesta, vse to bo gotovo prineslo uspeh in izboljšanje. Na vse to bomo morali misliti, ko bomo v predvolilnem času razmišljali o sebi.

Posebej pa ne bi smeli izgubiti izpred oči osnovnih političnih načel. Teh je gotovo več, mi bi se odločili za naslednje: Prvič, dosledno upoštevanje načel in spoznanj formalne liberalne demokracije; na tej ravni ne sprejemamo nobenih korektur v imenu kakršnihkoli konsenzualnih ideologij. Drugič, dosledno uveljavljanje trga ter svobodnega in odgovornega, na [Stran 004]lastnini temelječega gospodarstva. Tretjič, socialna država v mejah pameti in možnosti. Četrtič, zaradi naše specifične zgodovine in naše velike izkušnje kličemo ljudi v političnih in kulturnih ustanovah in vse ljudi k poudarjeni prisebnosti, da ne bi ponovno kaj ogrozilo demokracije in svobode.

Nazadnje se moramo še ustaviti pred vprašanjem, kaj nosi demokratično državo. E. W. Böckenförde, profesor v Freiburgu in sodnik ustavnega sodišča v Karlsruheu in udeleženec mnogih simpozijev, je nekoč izrazil vznemirljivo misel: »Svobodnjaška in sekularizirana država živi od predpostavk, ki jih sama ne more garantirati. « Potem pa se je še vprašal, kako naj pridemo do teh predpostavk, če jih ni mogoče niti »zapovedati niti plačati«. Gre za vprašanje svobodne pritrditve posameznika državi. To vprašanje zadeva celotnega človeka, torej tudi kompleks tistih gledanj in odzivov, ki mu pravimo etos. Predvsem pa stopi tu v ospredje vprašanje skupnosti: kaj jo naravno utemeljuje? Tu so gotovo najpomembnejše tri stvari: narod, jezik, vera. V interesu države je torej, da varuje vsako od teh, ne da bi se hotela katere polastiti, ker je jasno, da bo samo v avtonomnosti izvrševala svojo vlogo.

V začetku smo opozorili na posebno obliko neprisebnosti, ki se kaže v pozabljenju temeljne zasnovanosti časa. Poudarili smo pomembnost ozadja, na katerem se odigrava sedanjost. Ob tem smo dopustili možnost groteskne iluzornosti, v katero stopi naša interpretacija sedanjosti, če tega ozadja ne upošteva. Danes predstavlja za nas to ozadje izhod iz totalitarnega komunizma, z implikacijami, ki ta izhod delajo za veliko in sekularno opravilo.

Nedavno je novo vodstvo časnika Slovenec izrazilo neko prepričanje, ki zadeva našo temo: »Prav tako, kot bo v zahodnem svetu prihodnji razvoj zaznamovan z odnosom med liberalizmom in konservativizmom, bo tudi horizont slovenskega nacionalnega in kulturnega razvoja odvisen od razmerja med njima.« Če sta izraza liberalizem in konservativizem najboljša za označitev razmerja v evropskem političnem in kulturnem prostoru, je morda še vprašanje, a osnovna ideja se nam zdi sprejemljiva: soobstojnost tega, kar ta dva izraza pokrivata, bo najbrž res usoda bodoče Evrope. Tudi Slovenije, nekoč. Gotovo pa je, da se ugledni časnikarji s tako formulacijo izmikajo zahtevam slovenske sedanjosti. Zdi se, da so v stanju odmisliti tisti znak pred oklepajem, zaradi česar se bojimo, da količine, s katerimi bodo delali, ne bodo izražale dejanskega stanja. In zaradi tega časnik morda ne bo mogel opravljati tistega dela, ki ga od njega zahteva realni zgodovinski čas.

2.1.1.

Poboj domobrancev, ki so jih dobili v roke partizani kot vojne ujetnike, in poboj drugih odkritih ali potencialnih antikomunistov iz civilnih vrst, je gotovo največji zločin nad slovenskim narodom v vsej njegovi zgodovini. Vseh skupaj je bilo pomorjenih v mesecih maju, juniju in juliju najmanj petnajst tisoč. Slovenski komunisti so se dobro zavedali, da je to nezaslišan zločin, prav zato so ga še in še prikrivali. Toda prehudo je bilo, da ne bi

vse skupaj prišlo na dan. Res je, da uradna zgodovina ni še kaj dosti povedala o vseh teh zločinih, toda resnica je tu. In zato so morilci začeli iskati vsa mogoča opravičila.

Eno prvih opravičil je bilo, da je bila v tistem negotovem času takoj ob koncu vojne likvidacija sovražne slovenske vojske nujna. Skupaj z bivšimi zavezniki so pomenili potencialno vojaško nevarnost. Pri tem opravičilu moramo takoj posta[Stran 005]viti vprašanje, zakaj so v tem času prav tako zverinsko pobili na stotine civilistov, med njimi zelo veliko žensk in ne malo otrok. Pobili niso samo tistih, ki so se vrnili iz Vetrinja, ampak še mnogo, mnogo več tistih, ki niso nikamor bežali. Tu mislim na mnoge ugledne slovenske družine, katerih niso utegnili likvidirati že med vojno. Med opravičili slovenskih partizanskih veljakov so bile celo take izmišljotine, da domobranci niso bili pobiti kot vrnjeni ujetniki, temveč da so padli v zaključnih bojih za osvoboditev Slovenije.

V istem času se je pojavilo drugo opravičilo. Rekli so, da ti poboji niso bili načrtni, ampak so bili izraz splošne ljudske jeze. Postavljali so analogijo s poboji v Franciji, kjer so se ljudje znesli nad kolaboracionisti. Pri nas prav gotovo takih spontanih »ljudskih« pobojev ni bilo, ali pa so bili sila redki. Vse je potekalo strogo organizirano. Na poti skozi Celje v taborišče Teharje, ki je potekala zelo počasi in ponižujoče in na očeh vseh Celjanov, se ni zgodilo, da bi Celjani pobili enega ujetnika.

Figure 1. Molčanje gozdov

Opravičilo, ki ga poslušamo in beremo zadnje mesece, pa je, da vodstvo slovenskih partizanov in slovenska OZNA ni imela s temi pomori nič opraviti. Imeli so druge opravke, nekateri so bili sploh takrat nekje drugje in so za pomore zvedeli šele več let za tem. Za pomor je kriva neka jugoslovanska rdeča (ljudska) armada. Kakšno sprenevedanje! In to so si morilci izmislili šele sedaj, ko smo se z JLA razšli. To odrešujočo pogruntacijo ponavljajo sedaj vsi kot papagaji. V soboto, 25. julija tega leta, je kočevskim borcem ob njihovi obletnici govoril tovariš Kučan, predsednik slovenske države.

Med drugim je borcem povedal: »Povojnih dogajanj ni mogoče naprtiti slovenskim partizanom.« Če tako govori sam predsednik, bodo tej izmišljotini kmalu verjeli tisti Slovenci, ki tega niso doživljali, predvsem mislim na mlade generacije. Zato je nujno, da se čimprej pove vsa resnica o pobojih in tudi, kdo so bili glavni voditelji te morije.

Sam sem bil neposredna priča pobojev. Po čudežu sem preživel teharsko taborišče, ki so ga upravljali izključno slovenski partizani. Poveljnik taborišča je bil slovenski partizanski oficir Turnher. In vsi drugi, ki so v Teharje prihajali s svojimi »sugestijami«, so bili slovenski partizanski oficirji. Podobno je bilo tudi v Šentvidu, kot pripovedujejo preživeli. Dobro se spominjajo nekaterih oficirjev – selektorjev, ki so danes zelo znani aktivni univerzitetni profesorji brez kakršne koli starostne demence. Upam, da so tako pogumni, da se bodo sami oglasili in povedali resnico, zato jih sedaj z imeni ne izzivam.

Moje pričevanje pa je naslednje:

Večino domobrancev iz taborišča Vetrinje so Angleži kot vojne ujetnike vrnili partizanom v Slovenijo. En del je šel preko Jesenic, Kranja in Škofje Loke v Šentvid, drugi del pa preko Pliberka, Slovenj Gradca in Celja v Teharje (nekatere so vozili na ta cilj preko Dravograda in Maribora). Glavni zbirni taborišči sta bili Šentvid in Teharje. Vračanju se je izognil le manjši del domobrancev. Nekateri so se sami porazgubili iz vetrinjskega taborišča, ko so začeli sumiti, da je z vračanjem nekaj narobe. Prav tako pa se je rešil predaje zadnji transport, kajti takrat se je že nedvoumno izvedelo, kam jih peljejo. Toda glavnina je prišla v ujetništvo slovenske partizanske vojske.

Kaj z ujetniki? Maršal Tito je s svojim ožjim partijsko-partizanskim vodstvom odločil, naj se vse ujetnike »domačega porekla«, ki so se borili proti partizanom, enostavno fizično likvidira. Dopustil je le redke izjeme. Pri tem pa se je izkazal z »izjemno humano« gesto in naročil, naj se

pusti pri življenju mladoletnike – to je tiste, ki so mlajši od 18 let in ki niso zakrivili krvavih zločinov. S tako odločitvijo so se povsem strinjali tudi slovenski voditelji.

[Stran 006]

To povelje se je na videz res uresničevalo. Po prihodu zadnjega transporta v taborišče Teharje sta se začela popis in selekcija domobrancev. Pomikali smo se mimo barake, v kateri so za okni kot za šalterji tovarišice jemale podatke. Povedati si moral priimek in ime, datum rojstva in morda še kaj. Prav dosti jih ob tem prvem popisu ni zanimalo. Večina domobrancev je dobila oznako »C«, kar je pomenilo takojšen pomor. Fantje in možje takrat tega še niso vedeli. Mladoletniki z rojstnimi letnicami 1929, 1928 in delno 1927 so dobili oznako »A«. V začetku je bilo v tej skupini 400 do 500 fantov. Nekateri v to skupino niso hoteli. Niso se hoteli ločiti od svojih soborcev ali pa so hoteli ostati skupaj s svojimi starejšimi brati. Iz mojega domačega kraja Logatca se tako nista ločila brata Poženel. Mlajši Niko, ki bi verjetno pomor preživel, je hotel ostati skupaj s starejšim bratom Martinom in se je sam odločil za skupino »C«. Čeprav nisem imel bratov, sem se podobno odločal tudi sam. Imel sem se za odraslega fanta s trdo brado in za prekaljenega borca. Kaj naj bi vendar počel med mladoletniki? Toda tovarišica ob oknu mi je odločno zapovedala: »Kogej, ti greš v skupino A«. Ta gospa je verjetno še živa in iskreno hvaležen ji moram biti za svoje življenje. Toda naj povem, da sem se v nadaljnjih postopkih obnašal mnogo bolj modro.

V naslednjih dneh se je začelo čiščenje skupine »C«. Večer za večerom so v taborišče prihajali tovornjaki. Takrat je moralo celo taborišče popolnoma utihniti in vsi smo morali leči na tla. V tej tišini v mraku in v temi se je slišalo samo izklicevanje imen in odzivi poklicanih, ki so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. To doživetje je bilo nekaj posebnega, nekaj svetega. Še danes imam občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja. Nekako v dveh ali treh tednih je bil taboriščni prostor, kjer je trpelo več tisoč domobrancev, izpraznjen.

Po tem množičnem pomoru so slovenski partizanski rablji dobili več časa tudi za nas mladoletnike. Od nas so zahtevali več podatkov kot ob prvem popisu. Predvsem so hoteli vedeti za kraj rojstva, za zadnje stalno bivališče in kraj zadnje vojaške službe. Ti podatki so jim služili predvsem za to, da so pričeli s poizvedbami in iskanjem mnenj krajevnih partijskih oziroma ofarskih aktivistov, kaj naj s posameznikom ukrenejo oziroma ali ga lahko pustijo pri življenju. Ko so začeli prihajati odgovori, so posameznike začeli pošiljati na morišče. Toda tudi brez mnenj s terena so med nami iskali fante iz znanih protikomunističnih družin. Tako je bil na primer umorjen Basaj, sin predsednika narodnega sveta.

Po fante pa so prihajali iz posameznih krajev terenski aktivisti in domači partizani tudi osebno. Poveljstvo taborišča jih ni oviralo, da so fante odpeljali in večkrat na najbolj krut način pobili.

Najhujšo čistko so izvedli šentjernejski »vojvode«. Pripeljali so se z osebnim avtomobilom, se porokovali z oznovci v taborišču in se dogovorili, naj se skliče na kup vse mladoletnike iz šentjernejske doline. Fantje so se na ta poziv, razen ene ali dveh izjem, odzvali. Vsi so bili še isti dan, kot se reče po partizansko, likvidirani. Kdor ne ve za ta dogodek, se danes lahko čudi, kako da ravno v šentjernejski fari skoraj ni preživelih domobrancev. Preživelo jih je le nekaj, in to predvsem tistih, ki se niso umaknili na Koroško in se tudi na pozive v maju, naj se javijo novim oblastem, niso odzvali. Več mesecev so se skrivali in počakali čas, ko so likvidacije pojenjale.

Figure 2. Samotno znamenje

[Stran 007]

Vrste mladoletnikov pa so se redčile tudi po naravni poti. Sam sem dnevno sodeloval pri pokopih. Prijavil sem se za grobarja (čeprav je bilo to tvegano, kajti grobarje se na koncu likvidira), ko je umrl prvi moj sovaščan in prijatelj. To je bil dijak Franci Špacapan. Umrl je za posledicami pretepanja, ki smo ga bili deležni od celjskega kolodvora do taborišča Teharje. S puškinim kopitom je dobil tak udarec po glavi, da se mu je zmešalo. Pa tak nežen, do skrajnosti pošten in miroljuben fant! Prepričan sem bil, da bo kmalu prišel čas, ko bomo grobišče odprli in naše fante dostojno pokopali v blagoslovljeno zemljo. V čevlju pod desnim stopalom sem imel skrito drobno beležnico v tankih usnjenih platnicah. Tu sem si zapisoval in izrisal oznake, po katerih bi truplo kasneje spoznal. Umrle in pobite smo pokopavali v grapi tik pod taboriščem. V tej zaraščeni grapi je bil izkopan dolg, okrog dva metra globok jarek. Sem smo polagali mrtva telesa umrlih in pobitih enega poleg drugega in jih nato pokrili z malo zemlje. Ko je bila vrsta končana, smo nanjo začeli polagati novo. (Danes je na to grobišče nasutih nad deset tisoč kubikov odpadkov iz celjske cinkarne!). Fantom, ki sem jih dobro poznal, sem roke pri polaganju položil v tak poseben položaj, da bi bil to razpoznavni znak. Poleg tega sem vsakemu na določeno mesto pod obleko skril kak kamen. Grobarsko delo se je ponavljalo skoraj sleherni dan. Od mojih prijateljev sovaščanov je bil naslednji na vrsti Ivan Molk, prav tako dijak, ki je umrl od izčrpanosti in bolezni. Njegovo mučno hiranje so si zapomnili mnogi preživeli taboriščniki. V času mojega grobarstva smo imeli samo en primer samomora. Fant si je z britvico prerezal žile na roki in zjutraj smo ga našli mrtvega. V omenjeno beležnico sem si zapisal tudi osnutke teharskih sonetov. Nekaj let po tem dogajanju sem vse te dogodke skrbno obnovil in zapisal. Toda ta zapisnik je ob tajni preiskavi moje študentske sobe izginil. Morda ga na Udbi še hranijo! Med ohranjenimi zapiski je sonet »Pokop«:

2.1.2. Pokop

Mrliči živi z mrtvim na ramah

kot sence vlečejo se iz barak.

Pod truplom lahkim kleca jim korak,

duši jih v prsih ilovnati prah.

Oči v zemljo ima uprte vsak:

v njih davno ugasnil je tesnobni strah

pred mrtveci, ki znesli na rokah

so v jarek jih – brez križev in oznak.

Poslednja pesem čuje se lopat

in že pokrit z zemljo je mrtvi brat;

brez solze; v grlu je umolknil jok.

Stražar priganja in še zadnjikrat

zvali se v jamo prst iz težkih rok.

Mrtvaški mir spet leže naokrog.

2.1.3.

Toda ravno umiranje od lakote je za nekatere potekalo prepočasi. Iz republike so k nam na oglede prihajali tudi visoki politično-vojaški (oznovski) obiski. Predstavljam si, da so ob enem takih obiskov tovariši, ki so vedeli za bližnjo amnestijo, ugotovili, da je te »belogardistične mularije« le preveč. Sklenili so, da se jih polovica enostavno likvidira. Katere naj izberejo za likvidacijo, so prepustili taboriščnemu vodstvu. Teharsko vodstvo (nasproti šentviškemu, kot bomo še videli) je ukrepalo še kar logično. Nekega popoldneva se med nami pojavi gizdalinski oznovski oficir Tomo z mapo v roki. Skliče nas v zbor in pove, da bodo nekatere izmed nas prestavili v drugo, delovno taborišče. V poštev pridejo starejši, predvsem tisti, ki so služili vojake že eno leto ali več. Rekel je še, da imen in podatkov ne bo iskal po popisih, ki jih ima, ampak naj se vsi tisti, ki spadajo v omenjeno skupino, zberejo na določeno mesto. Takrat sem videl, kaj za mnoge pomeni lakota in želja po preživetju. Mnogi so bili prepričani, da k prisilnemu delu spada tudi hrana. Tovariš Tomo ni imel z zbiranjem prostovoljcev nobenih problemov, kajti k iskani skupini so se priključevali tisti, ki so tja spadali in še mnogi drugi, ki so bili pri domobrancih le nekaj mesecev. Ko so ugotovili, da je skupina dovolj velika, so z zbiranjem prenehali. Vse so odpeljali v smrt. Tisti, ki bi morali iti v to skupino, pa se ji nismo priključili, smo bili drugi dan v skrbeh, da bodo spiske podrobno pregledali in nas odkrili. Toda nič od tega! Dovolj je bilo, da so skupino mladoletnikov prepolovili.

O prepolovitvi mladoletnih domobrancev v šentviškem taborišču pa preživeli gorenjski domobranec Vladimir Kern poroča takole:

»Zgodilo se je nekako dva tedna pred amnestijo, lahko pa tudi kak dan manj. [Stran 008]Skupina partizanskih slovenskih oficirjev je sredi dopoldneva dokaj bučno prihrumela pred vhod v kapelo šentviškega zavoda, kjer smo bili zaprti mladoletniki z minimalnim stažem pri domobrancih. Moje mesto je sicer bilo bliže porušenemu oltarju, a prav tisti čas sem se zadrževal pri znancih, ki so imeli svoj prostor blizu vhoda. Iz zelo glasnega razgovora je bilo razumeti, da se oficirji prerekajo, kako odbrati polovico. Prav natančno in sveže imam v spominu, da je eden od njih predlagal: ‘Najbolj pravično bo po vojaško!’ Postrojili so nas na širokem hodniku pred kapelo. Za brezhiben red in disciplino je poskrbel znani, razvpiti pritlikavec iz Radovljice s svojim značilnim fijakarskim bičem, ki je tudi sicer deloval na tem hodniku. Prešteli smo se po vojaško, to se pravi: prvi, drugi, prvi, drugi in tako do konca. Ne spominjam se več, ali so bili nesrečniki prvi ali drugi. Komanda se je glasila ‘Vsi prvi (morda drugi) dva koraka naprej! – Na desno! – Marš!’ Druga polovica, ki smo ostali na hodniku, smo se razočarani vrnili v kapelo, kajti rečeno je bilo, da gredo odbrani ven na delo. Še isti dan pozno popoldne smo zvedeli, da jih vežejo po dva in dva z žico, nalagajo na kamione in odvažajo. Nekateri naši so to videli skozi okno, strahotne krike mučenih pa smo slišali vsi. Še ene podrobnosti se natančno spominjam. Eden od omenjenih oficirjev je bil zelo mlad, močan in škilast. Vem tudi to, da nismo nikoli za nikogar od odpeljanih slišali, da bi preživel. Iz nekaterih pokolov je komu le uspelo pobegniti, iz pokola mladoletnikov pa nikomur.

Naslednji dan so nas začeli obravnavati nekako popustljiveje. Bližala se je amnestija in izpust. Po moji oceni nas je dočakalo amnestijo manj kot 200 od prvotnih približno 600 mladoletnikov v Šentvidu. Najmanj tretjino so namreč že v prvem mesecu pomorili terenci, ki so prihajali v taborišče izbirat svoje žrtve. Pravijo, da so te posameznike pobijali kar v kleteh tega zloglasnega slovenskega taborišča.«

Po tej generalni čistki v taboriščih Teharje in Šentvid so se začele priprave na amnestijo, česar pa takrat jetniki nismo vedeli. Najprej so uprizorili nekako sodno farso. V Teharjah je to potekalo takole: Iz Celja so prišli nekaki sodniki in zapisnikarica. Namestili so se v baraki zunaj

žične ograje. Tja so nas potem kar v vrstah gonili naši partizanski stražarji.

Kaj so nas izpraševali, se niti dobro več ne spominjam, kajti vse skupaj je bilo silno neresno. Vem le, da sem bil obsojen na 18 mesecev prisilnega dela. To se mi je zdelo toliko kot nič nasproti dotedanjim množičnim pomorom. In vendar je ta obsodba prišla v sodni arhiv. To vem za gotovo, ker sem pred nekaj leti imel opravka s sodiščem kot obdolženec (šlo je za nepomembno zadevo). Takrat me je sodnik vprašal, če sem bil kdaj obsojen. Mirno sem odgovoril, da ne, ker sem takratno kazen imel za ničevo zaradi amnestije, od druge zaporne kazni, ki sem jo prejel od vojaškega sodišča in v celoti odsedel (oziroma oddelal), pa je minilo toliko let, da sem že lahko dobival potrdila o nekaznovanju. Vendar sodnik z mojim odgovorom ni bil zadovoljen. Iz mape na sodnijski mizi je izvlekel fotokopijo teharske obsodbe in mi očital, da ne govorim resnice. No, od takrat vem, da smo nekje še dobro »arhivirani«.

Figure 3. Deček sprašuje

Naslednji dogodek je bilo evidentiranje naših fizičnih osebnosti. To je moralo biti nekje v začetku avgusta. V taborišče je prišel fotograf in »strokovnjak« za prstne odtise. Vsakemu so pred slikanjem dali tablico s številko. Zapomnil si je nisem, ker sem bil z njo opremljen samo pri slikanju. Vsakega so fotografirali od spredaj in še v profilu. Nato pa so pobrali odtise vseh petih prstov. Na ta način so si uredili kartoteko političnih kriminalcev. Srčno si želim, da bi kdaj prišle na dan te fotografije, da bi slovenski narod videl, kaj so bili komunisti sposobni narediti v dobrih dveh mesecih z domobranskimi jetniki – mladoletniki. Bili smo živi [Stran 009]okostnjaki. Če ne bi bili izpuščeni, je do popolnega pogina manjkalo največ dva tedna! Zase vem, da že nekaj dni pred izpustom nisem mogel použiti nobene hrane, če se tisto, kar smo dobili, sploh lahko hrana imenuje. Rešeni mladoletniki iz Ljubljane so nam kasneje pripovedovali, da so nekaj naših fotografij videli v izložbah Slavije, kjer je bila razstava dokumentov iz nemških koncentracijskih taborišč. Bile so več kot primerne za to, kajti še nacisti so svojim »klientom« dopuščali več mesecev preživetja!

Z amnestijo in odpustom iz taborišča meseca avgusta (moja skupina je odšla domov 17. avgusta) pa poboj mladoletnikov še ni bil končan. Na terenu se je začel lov na vračajoče se domobrance. Kar precej tistih, ki so imeli od železnice do doma še nekaj kilometrov poti, je na tej poti za vedno izginilo. Za nekatere se je zvedelo, kje ležijo pobiti, za druge pa nikoli. Šele ko bomo dobili iz arhiva sezname izpuščenih mladoletnikov (ti seznami obstajajo!), bomo lahko z gotovostjo vedeli, koliko in kateri so bili med potjo domov pomorjeni.

Tudi jaz sem bil med tistimi, ki jim preživetje ni bilo namenjeno. Mami so logaški terenci kmalu povedali, da mene domov ne bo. Toda vprašalnika zame Logatec nikoli ni videl, kajti nikoli nisem povedal, da sem tam doma. Nekaj dni po vrnitvi pa so me prišli iskat, da bi me likvidirali. Toda doma so našli negibnega, nezavestnega, na pol mrliča. Ni se jim zdelo vredno, da bi me zavlekli v bližnje brezno, kajti prepričani so bili, da bom brez tega izdihnil. Toda božje poti so nepredvidljive. Po dobrem mesecu ali dveh sem spet oživel. Takrat pa so se že bližale volitve in z likvidacijami brez obsodb so prenehali.

Naslednje leto smo si preživeli iz uničevalnih taborišč vsak po svoje lizali rane. Preživljali smo se z najbolj neuglednimi in težaškimi deli, da ne bi komu bili na poti. Toda še pri tem nismo imeli vselej miru. Toda v jeseni leta 1946 smo se brez dogovora skorajžili in kar velik del se nas je znašel v Ljubljani, kjer smo poskušali nadaljevati šolanje. Nekaj časa, dokler oznovska mašinerija ni začela delovati, so nas pustili pri miru. Toda kmalu so se začeli pozivi na ponovna zaslišanja. Bili smo neprestano pod raznimi pritiski. Ponovno so nas zapirali, pošiljali v delovna in druga taborišča in nas še na druge načine maltretirali. O teh zgodbah oziroma usodah posameznikov bi se dalo napisati knjige. Toda kljub temu, da smo zgubljali leta po zaporih in taboriščih, smo vztrajali. Ponovno smo se vračali k študiju.

Če beseda »zdesetkani« pomeni, da preživi vsak deseti, potem za domobranske ujetnike iz Teharja in Šentvida ta pojem ne velja! Kajti preživel ni niti vsak dvajseti. In vendar je danes med preživelimi več kot deset zdravnikov, prav toliko pravnikov, enako število inženirjev raznih strok in prav tako profesorjev in duhovnikov.

Še živim pobudnikom pobojev je danes žal, da so pristali na amnestijo, ki je bila le politična propagandna akcija za tujino in morda tudi za domače ljudi. Prepričani so, da bi bilo bolj pametno, če bi pobili vse. Toda motijo se! Popolnega zločina ni! Na koncu koncev spregovorijo tudi zasuta usta.

2.2.1.

Na godovni dan sv. Roka, 16. avgusta leta 1945 so se v eni od treh hiš v vasici Ščurki globoko pod Turjakom nenadoma odprla vrata. Sonce je bilo že zdavnaj zašlo za Kurešček in v ozki dolini se je somrak že umaknil temi. Na Visokem je odzvonilo avemarijo in v hiši so bili ravno pri večerji.

Bili so nemalo presenečeni, saj ni bilo nobenega znaka, da kdo prihaja, ne laježa psa ne trkanja. Samo vrata so se bila tiho odprla in pred njimi je v poltemi, ker ga luč od mize ni dosegla, stal mlad fant shujšanega obraza, brez kape ali torbe, v ponošenih čevljih in razdrapani vojaški bluzi. Potem pa so ga takoj spoznali. Planili so pokonci in mu poleteli naproti: »Tone, si prišel!« Skoraj hkrati so se ga tako razveselili in, kakor da bi se vsi nenadoma nečesa domislili, hkrati vsi takoj vprašali: »Kje pa je Jože?«

[Stran 10]

Fant ni takoj odgovoril. Ko je tako stal pred njimi, je pozabil na odgovore, ki jih je bil pripravil na poti. Ves čas, odkar so ga zjutraj izpustili iz Teharij, je vedel, da ga bo, ko pride domov, čakalo to vprašanje, pa ni vedel ne takrat pa tudi pozneje ne, ko je zavil s ceste na kolovoz proti domu, kaj bo nazadnje rekel. Celo pot se je mučil s tem. Zlasti potem, ko je šel peš od Polja, kjer je izstopil s celjskega vlaka, čez Orle, kjer so mu pri znani hiši dali jesti, pa potem, ko je pri Pijavi Gorici zavil v želimeljsko dolino in se bolj vlekel kot hodil proti domu. A sedaj je naposled bilo treba nekaj reči: »Nekje na poti se je izgubil, a bo prišel, tudi on bo prišel.«

Zdelo se je, da je domače odgovor potolažil. Ko so odslej dodajali ob večerih očenaše za razne potrebe, je bil eden vedno tudi za Jožeta, »da bi se nazadnje srečno vrnil«. Kako dolgo je to trajalo, pisec teh vrstic ne ve; tudi ne ve, kako se je Tone pri tem počutil in kako je vse to sploh lahko prenašal. Vedel je namreč, da Jožeta ne bo.

Kak mesec in pol pred tem se je v Teharjah zgodilo nekaj, kar je prebivalce tega kraja, čeprav so se v njem uveljavile razmere, v katerih si lahko pričakoval dobesedno karkoli, prizadelo tako hudo, da tega ni mogoče nikoli pozabiti. Smrt je namreč takrat stopila med nas na posebno brutalen način. Morda smo to tako občutili tudi zato, ker si je tokrat nadela masko grotesknega sodnega postopka.

Taborišče se je bilo tedaj že močno izpraznilo. Ostali smo v glavnem mlajši od osemnajst let in nekateri bejevci, starejši domobranci, ki so oblekli uniformo šele zadnje mesece pred koncem vojne. Zdi se mi tudi, da so že bili odpeljali tiste mladoletnike, ki so sicer bili mlajši od osemnajst let, a so bili pri domobrancih več kot eno leto. Ni nas torej bilo mnogo, gotovo manj kot petsto.

Od vseh težav, ki so mučile taboriščnike, je bila verjetno najhujša lakota, še bolj kot strah, kaj bo. Z lakoto je povezanih mnogo nenavadnih stvari, predvsem pa je popolnoma nemogoče, da bi jo človek kolikor toliko verodostojno podoživljal v spominu.

Figure 4. Deomobranec Jože Krampelj 1945

To sem doživel v nekem drugem taborišču pod komunistično upravo štiri leta pozneje. Tam smo bili zares zelo lačni, poleg tega pa smo morali še trdo delati, predhodniki sedanjih policistov so za to znali imenitno poskrbeti. Na dan smo morali nakopati in naložiti deset vagončkov gramoza. Lakota tu ni bila tako skrajna kot v Teharjih, vendar mi je učinkovito dokazala, kako nezanesljiv je v določenih stvareh človekov spomin. Nekega dne – enkrat samkrat se mi je to posrečilo – sem prišel med tiste, ki so šli s kamionom v Maribor po hrano. Tam je bilo zmeraj nekaj priložnosti, da si je človek kaj nabavil: med tem ko so se stvari nakladale, je bilo mogoče dati kaj v usta, nekaj si lahko vtaknil tudi v žep in, če si imel srečo na vhodu, si nazadnje kaj prinesel še v taborišče. Tista vožnja v Maribor je bila posebej srečna. Z mano se je namreč peljal tudi neki zapornik, sicer operni pevec. V enem od bolj zakotnih mariborskih dvorišč – ne vem, kje je to bilo in kaj smo tam počeli – je stopil na kamion in začel prepevati »Prijat’lji, rada šla bi z vami, a to mogoče ni nocoj«. Še danes ne vem, ali je to pesem ali arija, a učinek je bil sijajen. Petje je privabilo ljudi, zlasti ženske, miličnik si ni upal ali pa ni hotel intervenirati, opogumilo naju je občinstvo, ki ga je bilo vedno več, in med tem, ko je oni na kamionu prepeval, [Stran 011]sem jaz polnil žepe s kruhom in cigaretami. Tudi »doma« je šlo vse po sreči, svoj del plena sem spravil v taborišče in ga razdelil med svoj ožji krog. Bilo je že pozno, ulegel sem se na pograd in se zalotil pri nezaslišani misli. Nista bili minili dve uri od takrat, ko sem bil lačen, kot so bili sedaj ljudje, ki so ležali po pogradih naokoli, a si že nisem mogel več predstavljati, kaj to v resnici pomeni, kako to je. Nisem jih mogel več razumeti.

To pripovedujem zato, da bi tako kot jaz moji bralci iz svoje site sedanjosti mogli razumeti nesrečne ljudi, o katerih pripoveduje ta zgodba.

Kot rečeno se je tedaj število taboriščnikov v Teharjah že zelo zmanjšalo. Nekega dne so nas po skupinah začeli voditi v kletne prostore barak, ki so spadale v komandni sklop. Ko smo bili prišli v taborišče, smo morali vse oddati, zlasti pa nahrbtnike, ki so jih potem spravili v tiste kleti pod barake. Sedaj je vsak od nas, ki smo še ostali, dobili po en nahrbtnik.

Kdo je bil nekdanji lastnik tistega, ki si ga dobil ti, se seveda ni vedelo, razen če ni bilo v njem kakega pisma ali fotografije ali kakega drugega znaka, po katerem se je dalo sklepati, kdo ga je bil nekoč nosil. Mene je doletela velika sreča. V nahrbtniku, ki so ga vrgli meni – le kdo je bil ta izbrani bralec – je bila drobna knjižica Balantičevih poezij. Mogoče bo kdo imel za pretirano, če pravim, da je čisto mogoče, da so mi tiste pesmi rešile življenje, a je vendar res, da se je od takrat svet okoli mene odmaknil v nekakšno neresničnost. V nekem važnem pomenu te besede je bilo tako, kot da ga ne bi bilo. Resnično resnične so bile samo tiste pesmi, ki sem jih bral in ponavljal, bral in ponavljal. Bile so, kakor sem pozneje skusil še večkrat, v taborišču in pri vojakih, otok notranje svobode.

V tistih nahrbtnikih pa so bile še druge reči: v zavitku je morda ostalo še malo piškotov, včasih je bila tam tudi konzerva, vse sami ostanki tistih stvari, ki so nam jih dali ob odhodu iz Vetrinja Angleži, da bi uspešneje zamaskirali svoje namene. Važno je pri tem to, da se je sedaj vedelo, da so v tistih kleteh stvari, od katerih je mogoče živeti, se pravi, živeti kak dan več. Razmere v taborišču so se medtem zelo zaostrile: uši je bilo toliko, da si jih moral pobijati nekaj ur na dan, da si za silo shajal; ponoči so s stropa začele padati stenice; prihajale in širile so se neznane, nam tuje bolezni. Predvsem pa je bila tu lakota. To danes, kot rečeno, ni dosti več kot beseda, a vsi, ki smo bili tam, se dobro spominjamo, da so bile travnate bilke, ki so rastle med peskom in kamenjem in jih je bilo mogoče doseči skozi žico, potrgane.

In tedaj enkrat se je zgodilo. Ali so se fantje opogumili in med tem, ko smo pred kotlom čakali na tisto vodo, na skrivaj skočili v eno od kleti; ali pa so jih določili, da so šli urejevat tiste nahrbtnike in so takrat kaj vzeli: na vsak način so jih dobili, vsakega z nečim: eden je imel zavitek prepečenca, drugi pašteto ali kaj podobnega. Vsega tega natančno ne vem več, spominjam pa se dogodkov, ki so sledili in v katere sem bil deloma tudi sam vpleten.

Bila je nedelja – zakaj vem, da je bila nedelja, bom še povedal – ko se je nenadoma zaslišal znak za zbor. Zbralo se je vse taborišče. Bili smo, kot rečeno, skoraj sami mladoletniki. Med dvema barakama smo se morali postaviti v dve vrsti, tako da smo bili obrnjeni drug proti drugemu. Med vrstama je bilo precej prostora. Sledilo je napeto čakanje. Na

Figure 5. Žegnanje pri Sv. Ani 1992

[Stran 012]enkrat se odprejo vrata komandne barake in prikažejo se partizani, med katerimi sta bila tudi eden ali dva s čini, za njimi pa pod stražo nekaj taboriščnikov z rokami, zvezanimi na hrbtu. Nekateri pravijo, da jih je bilo sedem. Čisto lahko, da jih je bilo več, a jaz se dobro spominjam samo treh.

Sedaj se bom potrudil in povedal samo to, kar si lahko sam pokličem pred oči. Pripeljali so tiste fante med nas, ki smo tam stali v dveh vrstah. Ko tako stojijo pred nami, v vrsti, drug za drugim, pride komandant taborišča in začne nekakšen govor. Ti, ki tu stojijo, so se hudo pregrešili zoper socialistično moralo in zoper lik novega človeka. Zato ne zaslužijo, da bi živeli v svetu, ki ga bomo zgradili. Potem je komandant povedal, s čim so se pregrešili: eden je vzel nekaj piškotov, drugi konzervo, tretji pašteto. Ali je dejal, da se je za razsodbo sestavila posebna komisija, ali pa je razsodil in odločil kar sam komandant, tega se ne spominjam več. Toda če imajo prav tisti, ki pravijo, da jih je bilo sedem, potem so sedaj sledile najprej oprostilne sodbe. A jaz, kot rečeno, vem samo za tri, pred mojimi očmi so vedno samo trije. Imena prvega se ne spomnim, tudi drugega se ne spominjam po imenu, vem pa, da je govoril srbsko ali hrvaško, ker je potem ko je zaslišal smrtno obsodbo, nekaj zavpil. Tudi je stal tam pokonci, zdelo se nam je, da niti trene ne. Nismo mogli, da ga ne bi občudovali, kolikor je bilo v nas še kaj te zmožnosti. Posebej pa se spominjam tretjega.

Tudi drugi se ga posebej spominjajo, jaz mogoče zaradi tega, ker je stal zelo blizu mene. Stal je tam, visok, močan; ljudje, ki so ga poznali še od doma, pripovedujejo, da je bil lep fant. A še bolj kot fantova, se mi je vtisnila v spomin zunanjost komandanta. Mogoče sicer sploh ni bil komandant, mogoče je bil komisar ali kaka druga važna oseba v taborišču. A to ni pomembno. Na vsak način smo ga večkrat videvali. Bil je malce ukrivljen – vsi partizani so se nam zdeli upognjenih postav, to je zato, smo rekli, ker so morali nositi težke nahrbtnike. Oblečen je bil v popolnoma novo uniformo iz debelega temnorjavega ali črnega blaga, na rami je imel brzostrelko, čeprav sem takrat mislil, da je to posebna pištola z domišljijsko izdelanim kopitom – partizani so takrat radi paradirali z vsem mogočim eksotičnim orožjem. Da je tisto, kar nosi, v resnici brzostrelka, sem videl malo pozneje. Temna uniforma, ukrivljena postava, izbrano orožje, vse ga je delalo nevarnega in nepredvidljivega.

In res smo kmalu zaslišali besede: »Jože Krampelj, obsojen na smrt z ustrelitvijo.« Takrat me ni obšla ta misel, pozneje pa, kadar je naneslo, da smo o tem dogodku govorili, ali pa ga je spomin po svojih zakonih poklical pred oči, sem, z vsakim letom bolj, vedno globlje razumeval stisko človeka pred smrtjo: najprej smo zaslišali krik, nato smo videli, kako se je zamajal in že je bil na tleh, kakor da bi omedlel. Takoj za tem pa je zavpil še nekdo. Vsi smo se obrnili. Krik je prihajal s konca naše vrste, kjer je stal Jožetov brat Tone. Videli smo, kako hoče naprej, da bi za božjo voljo kaj naredil za brata. Nič, tu se ni dalo nič narediti.

Medtem so Jožeta dvignili s tal in sedaj je tam stal zadnji med tremi, tih in miren. V tišino je onemelo tudi dvorišče med barakama, kakor da bi bila smrtna obsodba ne samo izrečena, ampak tudi izvršena. Potem pa se je komandant zganil, kakor da bi se nečesa domislil. Počasi, molče in zbrano je obšel najprej eno vrsto in potem drugo vrsto. Tako se je premikal v tisti nepremični tišini in naše oči so ga spremljale. Večkrat se je ustavil in se zagledal v obraz pred seboj. Nekajkrat je ob tem stegnil roko in pokazani je moral iz vrste. Ustavil se je tudi pred mano. Le kaj je videl na meni, ali strah ali odpor ali naveličanost ali pa je bilo vse le slučaj, zdi se mi, da sem pogledal v tla, a tiste roke, ki mi je ukazovala ven iz vrste, ni bilo mogoče ne videti.

Potem smo se postavili v vrsto: prvi je šel komandant, za njim trije obsojeni, potem spremstvo taboriščnikov, mislim, da nas je bilo deset, in nazadnje straža. Odpravili smo se proti grobu ali, bolje, proti grobišču. Najprej kakih sto metrov po cesti in potem na levo v dolinico potoka, ki je izviral nekje pod Sv. Ano in tekel pod taboriščem proti ravnini. Na oni strani potoka, na njegovem levem bregu, v strmini, ne več kot deset metrov nad njim, smo zagledali vzdolž dolinice izkopan dolg grob. Dolg je bil morda sto metrov, mogoče tudi več. Takoj se je videlo, da prostora v njem ni več veliko: zgornji del je bil že ves zasut, le v spodnjem delu je bilo še malo prostora.

[Stran 013]

Tam smo se ustavili, na robu, ki ni bil širši od dveh ali treh metrov. Pred nami se je pokazala rumena nasuta prst in tik pod nogami rumena praznina. Potem so obsojence postavili na rob, mi pa smo se morali postaviti v vrsto za njimi, tako da smo jih gledali v tilnik. Potem smo čakali. Sprva nismo vedeli zakaj, potem pa so od nekod pripeljali mladega partizana, ne dosti starejšega od teh, ki so stali zvezanih rok tam na robu. Takoj je bilo jasno vsem, da je pijan. Potem se je vse zgodilo zelo hitro. Partizan je potegnil revolver in šel od tilnika do tilnika …

Nato pa, ko so ti že ležali doli, drug na drugem, kot v viharju poležano žito, je partizan, ki je streljal, opazil, da ima eden na sebi še dobre škornje. Ukazal je enemu naših, naj se spusti dol in mu jih sezuje. Do sedaj še ni bil spregovoril, sedaj pa smo takoj vedeli, da je doma nekje v spodnjesavski dolini. Tisti, ki je moral dol k umrlemu po škornje, nam je pozneje pripovedoval, da je ležeči še imel toliko moči, da ga je med tem, ko ga je sezuval, zgrabil za roko. Bil je to tisti, ki smo ga prej slišali govoriti srbsko ali hrvaško. Mi tega nismo videli, ker smo bili dva ali tri metre proč, toda čisto lahko, da je bilo to res, ker je komandant, potem ko je bil oni s škornji spet na vrhu, snel orožje – sedaj smo videli, da ima brzostrelko – in prerešetal ležeče. Potem so od nekod prišli taboriščniki in začeli zasipati trupla.

Bila je to nedelja, ne dosti po enajstih. Da je bilo to res, me prepričuje okoliščina, ki se je dobro spominjam. Takrat in še dolgo za tem sem bil namreč prepričan, da je Krampelj doma iz Velikih Lašč. Ali je ime tega kraja omenil komandant, ko je bral obsodbo, ali pa je to šepnil kdo iz vrste, ne vem, živo pa se spominjam, katera misel me je obšla, ko smo šli dol h grobu. Nedelja je in ura je enajst, sem si rekel. V Laščah se je pravkar končala deseta maša in mati tega fanta, ki sedaj gre pred menoj, se mogoče prav sedaj vrača od maše in niti malo ne sluti, kaj se bo vsak čas zgodilo s sinom. Začutil sem, da moram nekaj narediti. Začel sem moliti Oče naš.

Nazaj smo šli po isti poti čez potok in nato v kratek breg, potem na cesto in v barako. Ne vem, ali je kdo, bodisi od naših bodisi od onih dveh, kaj rekel. Vse je trajalo malo manj kot uro, ker je kmalu za tem, ko sem sedel na prevrnjeno omaro, na kateri sem spal, pri Sv. Ani zazvonilo poldan.

Na prvi od teharskih barak, tisti ob cesti, je še dolgo za tem visel pritrjen list z obsodbo. Spodaj je bil podpis komandanta: težke in okorne, komaj čitljive črke. Danes ne živi več. Vse mine. Mine neznosna koncentracija časa in velika samota, ki jo je moral prenesti Jože Krampelj, doma iz vasi Ščurki pod Turjakom. Vse mine: Tito in Kardelj in vse drugo. Minejo tudi cinkovi odpadki, ki so jih celjski patrioti zvozili na Krampljev grob iz rumene ilovice. Ne mine samo milo povabilo iz pesmi: Fantič, le gor vstan … Viselo je to povabilo v revnih krošnjah redkih borov okoli groba, a slišal ga je samo Jože Krampelj.

2.3.1.

Pred kratkim sem obiskal neko mater, ki je lansko leto izpolnila 90 let. Še vedno lahko hodi in sama zaliva cvetlice v lončkih na oknih. Sliši slabo, govori pa skoraj šepetaje, kot bi se bala, da jo bo kdo slišal. Vesela je obiska. Začneva pogovor o vsakdanjih zadevah, toda kmalu ga sama od sebe preusmeri v preteklost. Tedaj njene misli postanejo izredno jasne in nobena podrobnost ji ne dela težav.

Komaj petnajst let je živela z možem. V začetku se ji je tožilo po rojstnem domu, toda kmalu se je vživela v novo okolje.

Drug za drugim so prihajali otroci, deset jih je bilo. Za toliko lačnih ust je skromno posestvo komaj dalo dovolj kruha. Bili so težki časi. Ko se je začela revolucija, je večina vaščanov pristopila k Osvobodilni fronti. Mož je vedel, kaj je komunizem. Včasih je s kakim sosedom spregovoril o tem, največ se je pa mudil doma, saj je imel dovolj skrbi s številno družino. K vaški straži ni šel, čeprav so ga nekateri opozarjali, da doma ni varen. Kako bi mogel pustiti njo samo z otroki, ko sta bila najmlajša, dvojčka, rojena v začetku leta 1943.

[Stran 014]

Ob kapitulaciji Italije so se v vasi večkrat pojavili partizani. Sosedje so postali oblastni in zadirčni. Mož se je bal, toda vztrajal je doma. Nekega poznojesenskega dne je spet prišla večja skupina partizanov. Sredi vasi so začeli zbirati može in fante. Povedali so, da je mobilizacija. Tudi moža so odvedli na zborno mesto. Bili so grobi in neprijazni. Čez nekaj časa je krenila kolona skozi vas prav mimo njihove hiše in nato po poljski poti v gozd. Stala je pred hišo in čakala. Že od daleč je zagledala moža in videla, da je zvezan. Ko je prišel do nje, mu je zastal korak. Podoba je bilo, da želi nekaj povedati, pa iz njegovih ust ni bilo besede. Samo gledal jo je. Medtem ga je kolona že potegnila s seboj in kmalu so se izgubili v gozdu. Prav blizu moža je tedaj šel neki vaščan, ki ga niso mobilizirali. Ta je baje potem rekel partizanu, ki je spremljal moža: »Pritegni hudiča, da ne bo ušel!

Pred nekaj leti je ta človek umrl in imel krščanski pogreb. Mater so naprosili, da bi bila pri luči ob njegovem mrtvaškem odru. Upiralo se ji je, pa je vendar ustregla. »Gledala sem mrliča na odru, toda videla sem tisto kolono pri naši hiši in on je ponavljal: Pritegni hudiča, da ne bo ušel.

– Da, težko je odpustiti, pozabiti pa ni mogoče.«

Silno težko ji je bilo tedaj, ko so odpeljali moža. Čutila je, da ga ne bo nikoli več videla. Čutila je, da je sedaj skrb za kopico otrok prepuščena samo njej. Skušala jih je tolažiti in opogumljati, toda pri zemlji in tolikih otrocih je bilo to premalo. Zvedela je, da je nekaterim mobilizirancem uspelo pobegniti in da so povedali, kje so pokopani tisti, ki so jih pobili kmalu po prihodu v taborišče. Bilo je že po božiču 1943, ko so domobranci s pomočjo tamkajšnjih domačinov odkopali pobite, med katerimi je bil tudi njen mož. Pred pogrebom je ležal v mrtvašnici pri farni cerkvi. Tam ga je videla, toda bolečina je bila prevelika, da bi mogla gledati njegovo truplo. Vprašali so jo, če ga pozna. Odgovorila je, da ga pozna po obleki.

Figure 6. Grčave dlani poklanjaš Bogu Vlastja Simončič

[Stran 015]

Mnogi sovaščani niso kazali do nje in otrok nobenega sočutja, nasprotno, zaničevali so jih. Zgodilo se je, da je kdo zahteval, da mu starejši sin pride pomagat pri delu, pa mu ni nič dal za to. Bila je preveč preplašena, da bi se upala to komu povedati. Taki pozivi na tlako so se ponavljali tudi po maju 1945. Kdo bi verjel, da morejo biti tisti, ki so imeli polna usta boja proti izkoriščanju, sami najnizkotnejši izkoriščevalci.

Nekako en mesec po moževem pogrebu ji je bilo tako hudo, da bi skoraj obupala. Odšla je k bratu v sosednjo vas, da bi se vsaj pogovorila, saj doma o svojih težavah ni mogla tožiti. Brata in njegovo ženo je našla sama. Dolgo so se pogovarjali. Vedela je, da si je brat bolj natančno ogledal moževo truplo. Rada bi kaj zvedela o tem, toda brat je bil redkobeseden in ni hotel nič omeniti. Šele več let kasneje, brat je medtem že umrl, ji je njegova žena zaupala, da se je tedaj prepričal, da je bilo moževo truplo brez oči. Ko to pove, za nekaj časa utihne in nato doda: »V njegovih očeh je bil poseben ogenj, njegove oči so govorile, zato jih niso mogli prenašati.«

Novi oblastniki, katerim so njeni sinovi morali tlačaniti, so se odločili, da bodo uredili domače pokopališče. Poklicali so tudi njo in ji povedali, da bodo morali prestaviti grob njenega moža, ker je na tistem kraju prevelika gneča in ni dovolj prostora za spomenike. Stala je ob moževem grobu, okrog nje pa je bilo več sovaščanov. Nekaj časa jih je gledala, nato pa rekla: »Izkopljite ga, če hočete. Lahko ga pokopljete na bregu nad pokopališčem, da ne bo komu v napoto, toda vedite, da bom na grob postavila križ in tudi cvetje bom nosila tja. Naj se ve, kje je pokopan!«

Ko sedaj večinoma sameva v domači hiši, ko v dolgih nočeh brez spanja težko čaka jutra, znova in znova doživlja mimohod tiste kolone, znova čuti zadnji možev pogled, ki ji govori brez besed. Potem spremlja moža na njegovem zadnjem pohodu, na koncu katerega so mu vzeli oči, ker so preveč govorile. Spominja se vseh težav, ki jih je morala prestati v vasi skupaj s svojimi otroki. Toda kljub temu v njej ni zagrenjenosti, ni sovraštva, le modro ugotavlja: »Težko je odpustiti, pozabiti pa ne moreš!« Pozabila bo šele tedaj, ko bo spet združena z možem, ko ne bo več bolečine.

3.1.1.

Karel Mauser (roj. 1918) je bil pisatelj izgnanec. V tem je bila njegova pot podobna usodi, ki so je bili deležni nekateri največji: Teognis, Dante, Thomas Mann, Solženicin, Brodski. Za slovenskega pisatelja je to nekaj redkega. Izgnanec je bil Trubar, potem pa štiristo let nobeden. Za slovensko literaturo je izgnanstvo moderen pojav in postavlja dvoje: vprašanje, kaj je napredek, in spoznanje o izjemnosti sistema, ki je na silo osvojil Slovenijo, a smo ga tudi klicali. Med drugimi so ga klicali tudi pesniki in pisatelji.

Mauser je dosegal domovino z ljubeznijo in besedami. V resnici so ga slišali le redki, a tisti, ki smo ujeli katerega od njegovih glasov, smo to ljubezen takoj videli. Zakaj smo jo takoj videli in vanjo verjeli, vemo šele danes: bila je skušana v trpljenju in je bila izkazovana v žrtvi. Eden njegovih švicarskih prijateljev piše takole: »Predstavimo si visokošolca, katerega je usoda iztrgala iz njegovega poklica in njegove domovine ter ga pognala v vagonaste lesene barake begunskega taborišča. V noči brli sveča na za[Stran 016]boju, ki velja tudi za pisalno mizo. Kot veter hiti svinčnik od vrste do vrste grobega zavrženega papirja. Ko je stran polna, pade na tla. Čas je drag in kazalec na uri je pokazal že polnoč in čez. Tako dela Mauser noč na noč, in ko po kratkem spanju zasije jutro, vzame Mauser na ramo orodje cestnega ali gozdnega delavca, da zasluži dnino za preživljanje sebe in svoje družine.« Ko dobi dovoljenje, se leta 1950 naseli v Clevelandu, kjer najde službo delavca v tovarni svedrov. Tri leta pozneje piše prijatelju Tinetu Debeljaku: »Prišel je čas, ko je treba zastonj pisati in tudi papir moraš sam kupiti. Tako jaz delam … Treba pa je nujno, da mi vozimo naprej in da se vsak po svoje mučimo, da obdržimo, kar se največ da. Perspektive torej niso najlepše. Jaz delam v tovarni vsak dan po osem ur in v soboto pet. Pa je že dovolj. Za pisanje pa so noči in redke proste ure … «

Pisal je romane, od katerih je najbolj znan duhovniški roman Kaplan Klemen, ki je bil preveden v nemščino in španščino. Trilogija Pod bičem naj bi bilo njegovo veliko delo in govori o življenju v povojni Sloveniji. Pisal je pesmi, s katerimi je polnil zdomske časopise in revije. Pisal je tudi novele in črtice iz slovenskega življenja v predvojni domovini in povojnih taboriščih. V teh kratkih besedilih se kaže njegova največja izpovedna moč. Predvsem pa je živel svoje življenje tako, da moč, ki je iz njega izhajala, ni bila manjša od moči njegove umetnosti. Bil je delavec in pisatelj in v resnici dosegel to, kar je bilo za pisatelja v proletarski Sloveniji samo prazna beseda.

Tu priobčujemo del njegovega predavanja v Baragovem domu v Clevelandu 6. februarja 1966.

3.1.2.

Dragi prijatelji!

Že lani smo imeli vrsto predavanj, ki so se izkazala za potrebna, da ne rečem nujna. Vse predolgo smo v slovenski skupnosti odlašali z iskrenim odkrivanjem preteklosti, premalo je bilo resnega izpraševanja vesti in premalo načrtnega zgrajevanja sebe. Brez neke vrste duhovnih vaj človek duhovno otopi, idealizem se osuši in človeku ostane samo golo zunanje ogrodje. Stara gesla se obrabijo, naj so bila nekoč še tako nova, čas se spreminja, prinaša odkritja, nove tokove, nove

misli, ki so sicer nadaljevanje starih, pa vendar nove z dodatki, ki jih nekoč nismo poznali. So ljudje na svetu, ki se krčevito drže vsega starega, kakor da je v novem vse narobe in vse napačno. Ni v novem vse narobe, kakor v starem ni bilo vse prav. Te resnice se mi ljudje tako težko naučimo in še bolj težko jo izvajamo. Nekam sram nas je in nerodno nam je, če recimo v starem, v katerem smo živeli in delovali, najdemo napako. Nočemo je priznati, hočemo jo pokriti in potisniti v stran in pri tem na vsa usta hvalimo samo dobro. In vendar v srcu tako dobro vemo, da na svetu ni popolnega dejanja, da je vsakemu našemu delu primešan kanec sebičnosti, pričakovanje povrnitve dobrega z dobrim in poleg tega še delež naše nepopolnosti, ker smo pač ljudje in bomo taki do smrtne ure.

Tudi v našem javnem življenju ni drugače. Tudi v njem smo bili ljudje in smo ljudje. Vodniki narodov ostanejo ljudje, odborniki po organizacijah ostanejo ljudje, kulturni delavci ostanejo ljudje, državniki in politiki ostanejo ljudje. To se pravi: povsod so bile in bodo napake, ker so naš delež, ker nihče od nas ni prerok, temveč vsak izmed nas ugiba o prihodnosti, iz takih in podobnih slučajev sklepa na tak in tak konec in na tak in tak uspeh. Neumno je torej govoriti takole: če bi takrat naredili takole, bi imela stvar tak konec. Morda bi ga v resnici imela, toda še vedno tudi v javnem življenju velja preprost kmečki rek: ko bi bil vedež, ne bi bil revež.

Gledati iz sedanjosti v preteklost, je lahko. Gledati iz sedanjosti v prihodnost, je pa posel, ki ga more vsak človek opraviti samo po človeško, to se pravi z dobro voljo sicer, pa z napakami, pomanjkljivostmi in nerodnostmi. Marsikdo bo torej rekel: potem pa pustimo preteklost na miru, pokopljimo jo in glejmo v prihodnost. Lepo je slišati ta stavek, morda bi bilo celo manj vrenja v naši skupnosti, če bi se ga oprijeli. Toda stavek sam v sebi hrani nasprotje. Če pokoplješ mrtvo in ne veš, zakaj je umrlo, kako se boš v prihodnosti varoval nove, podobne smrti. Prihodnost mora poznati sovražnike, ki ji strežejo po življenju, da ne ponovi preteklosti. Naredila bo sicer nove napake, toda starih ne bo ponavljala. Boljša bo torej, bolj zdrava, ker bo imela kopico napak manj.

Ta naša predavanja, ki smo jih lani [Stran 017]pričeli in jih letos nadaljujemo, imajo samo ta namen, učiti se. Učiti se, da pridemo izza starinskega obzidja strahu, ki največkrat temelji v naši sebičnosti, in da se pomerimo s svojimi slabostmi iz preteklosti na ravnem. Samo ta način je zdrav, samo s tem načinom bomo prišli do tega, da bomo začeli uvidevati, da ni delal napak samo naš sovražnik, da smo delali napake tudi mi. Ne moremo namreč biti vedno otroci, ki vale krivdo za napake drug na drugega. Svetnikov na tej zemlji je malo in, kar jih je, jih imamo za bedake. Še vedno se nam namreč zdi, da je glavna obramba resnice vihtenje meča, vpitje in pretiravanje. Moč resnice pa je v tihem prodiranju, v iskanju in razrivanju po sebi, v priznanju svoje majhnosti, v poudarjanju dobre volje, ki jo imamo, in v ponižnem kesu nad napakami, ki smo jih tudi mi napravili. Tako so delali svetniki in tako delajo svetniki in zato jih imamo za bedake, za bojazljivce in za ljudi, ki življenja ne poznajo. In vendar ga bolj kakor mi vsi skupaj, ker ga gledajo pri izvoru, namreč pri sebi. Mi ga gledamo pri drugih, pri sosedovih napakah, pri sosedovi polomiji, pri sovražniku, povsod, samo pri sebi ne. Vse, kar je dobrega, pripisujemo sebi, vse, kar je slabega, obesimo nasprotniku.

Vzemimo samo zmago komunizma pri nas. Krivcev zanjo imamo že celo rajdo. Verjetno so vsi pravi, sebe pa med krivce nikoli ne postavimo. Postavim: živel je katoliški človek. Dajal je desetino od vsega, kar je dobil, pa je imel zaprto srce za siromaka, zaprto srce za delavca. Ni čutil, da so v zraku velike socialne spremembe, da bi moral pri svojem delavcu gledati ne samo na par rok, temveč tudi na tiste, ki jih ta par rok mora živiti. Govoril je milo o svoji družini, na družino svojega delavca pa ni mislil. Ali je bil brez krivde? Mar ni bil sokriv, da je ta delavec prisluhnil nečemu, kar je bilo lepo slišati: o volji proletarcev, o volji delavca, ki bo posekal visokost delodajalcev?

Bodimo zelo odkriti s seboj! Nismo brez krivde, da je rdeče seme uspevalo. Socialni prepad je bil prevelik in vse premalo je bilo truda, da bi se premostil, čeprav smo skoraj vse papeške enciklike o delavskem vprašanju znali skoraj na pamet. Mnogo, mnogo smo predebatirali o teoriji, v praksi pa je bilo tako malo poizkusov med katoliškimi industrijalci. Ne rečem, da niso bili; bili so, toda za katoliški narod, za kar smo se imeli, premalo, mnogo premalo. In vendar nikoli ne vijemo rok nad seboj, vedno nad drugimi: ta je kriv, oni je kriv, liberalizem je kriv, samo mi ne nikoli. To isto se ponavlja po veliki tragediji komunistične revolucije v Sloveniji, to isto se ponavlja za vrnjenimi in pobitimi protikomunističnimi borci. V naravi nam je iskati krivca in ga najti v tistem, ki nam ni ljub. Iskati skupnega krivca, iskati ga tudi v nas samih, tega nismo zmožni. Lovili smo se in se še bomo, kakor kaže, na stavkih, ki smo jih in jih bomo začenjali: Če bi ne bilo takrat tako … če bi takrat bilo tako … če bi tisti človek storil tako … Pa niti ne vemo, če bi res tako prišlo, če bi tisto le bilo ali ono ne bilo.

Vse, kar se je nekoč v naši domovini upiralo Nemcem, Italijanom in Madžarom, so bili ljudje, ki niso hoteli živeti na kolenih. Vsi tisti, ki so se pozneje upirali komunizmu, so bile prav iste volje: ne živeti na kolenih samo zato, da bi živeli. Vsi, ki so zapustili domovino in odšli v prostovoljno pregnanstvo, so odšli tedaj zavoljo tega. Vsi tisti, ki so ostali doma in romali po zaporih, so to rajši vzeli nase, kot da bi živeli na kolenih. In tisti, ki so bili vrnjeni, so umrli rajši stoje, kakor da bi kleče živeli. Upor proti krivici ima med mnogimi postavkami prvo postavko: smrt. Vsak je to vedel. Ima pa upor proti krivici še drugo stran: zavest, da si želel dobro doseči. Posrečen upor doseže dobro, neposrečen upor pa prinese tisto, kar smo v iskreni želji, doseči dobro, vzeli v zakup. Ni uporov in ne vojske brez rizika in brez tveganj. V iskanju krivcev na ta moment čisto pozabljamo. In vendar je najbolj osnoven. Hočemo zmanjševati vrednost žrtev naših mrtvih s tem, da govorimo, da se zanje ni nič storilo? Bili so vsaj povečini kakor preprosti Indijanec Emilio Zapata; niso hoteli živeti na kolenih. Niso šli v boj proti zlu, ker jih je nekdo s silo v boj pognal. Šli so vanj, ker so čutili, da pod komunizmom ni življenja razen z zaprtimi usti na kolenih kleče.

Še vedno protikomunistično borbo gledamo z očmi, pripetimi samo na puško in na število mrtvih na tej in na oni strani. Še vedno se ponavlja stara zgodba, ki nam je vsem nekam v krvi: generali pobirajo medalje, vojak pa zmaguje. Še danes ne moremo doumeti, da je zmaga v borbi zmaga neke ideje, lahko tudi napačne in slabe. Mislimo na fašizem, na nacizem in zlasti na komunizem. Zmaga je namreč v tem, da ideja zna prevzeti [Stran 018]množice tako daleč, da so zanjo pripravljeni umreti. Če je bilo namreč naše bojevanje proti ideji samo vojaško, potem smo danes v emigraciji opleli in mislim, da je zaletelost v to smer eden glavnih vzrokov za spore. Idejno šibkost v emigraciji skušamo reševati z velikimi in »čudovitimi« odkritji. Iščemo krivce! V miru in komodnosti človek naredi največ napak. Za idejno šibkost namreč ni nadomestila. Zavoljo nje pritikamo naši borbi v preteklosti še posebne, sekundarne pomene, ki jih takrat ni bilo. Vzdevamo posameznim osebnostim atribute, ki niso resnični. Naše sedanje mišljenje, naše želje, mogoče in nemogoče ambicije, postavljamo v preteklost, kakor da so tam resnično bile. Če tako podaljšujemo preteklost v sedanjost in ji skušamo celo dati obraz sedanjosti, izkrivljamo dejstva iz preteklosti. Dejstva v preteklosti moramo gledati kot dejstva v preteklosti in jih kot taka brez začimb sedanjosti dati v predale, kamor spadajo. Popravkov ni mogoče delati. Delati moremo samo zaključke, ki pa morajo biti, če hočemo, da bodo v zgodovini veljali, dosledni, trezni, brez strupenosti in zapisani z željo, da bodo dobo pravično sodili, tudi če v tem ali onem v našo škodo. Zgodovine po naročilu ne trajajo dolgo.

Težko je v emigraciji ustvariti kaj stalnega in močnega, če ideja, ki jo je polnila prva leta, postane kalna. Če namreč delo, ki ga opravljamo, ni zgrajeno na ideji, če iz nje ne izvira, potem vsako naše delo ostane samo zunanje opravilo. Zgubi dušo in z njo vpliv na množico. Z veliko propagando in z vpitjem moremo sicer vsako delo predstaviti za veliko, toda osebno sem prepričan, da je res nekaj vredno samo tisto delo, ki v nas pusti občutje: prišlo nam je iz duše. Tega dela je zdaj premalo v emigraciji in zato na vseh koncih naglo nazadovanje in upadanje. Prišli smo v čas, v katerem mrtvi volja, v katerem ideali izgubljajo svoj blesk, v dobo, v katero pride vsaka emigracija. Nastajajo spremembe v rodu doma in nastajajo spremembe med nami. Nekateri sprememb nočejo priznati. Nekateri jih vidijo in priznajo, pa so zagrenjeni, ker ne morejo ničesar storiti. Nekateri pa jih hvalijo, tudi če so slabe, češ staro je treba pozabiti, siti smo tega večnega ponavljanja in obnavljanja starega.

Vsi vemo, da je naš delež pozabljenje, toda pozabljenje je dvojne sorte. Prvo je nehoteno in ga prinese čas. Drugo pa je hoteno in ga navadno povzroče zveze, ki jih imamo vsi ljudje. Z nehotenim pozabljenjem preidemo trpljenja, smrti sorodnikov in prijateljev. V to pozabljenje se ne silimo, prihaja počasi in ga mirno lahko krstimo za vdanost. Nekaj drugega pa je hoteno pozabljenje, ki v tem času vdira v našo emigracijo. Dokler smo bili po taboriščih v Avstriji, Italiji in Nemčiji je naša emigracija imela enoten izraz, bili smo vsi eno v trpljenju, v razočaranju in po šibkem upanju, da se drugo leto vse preloži. Z razhodom iz taborišč pa se je mnogo spremenilo.

Če naj porabim nove izraze v slovenskem jeziku, je z razhodom nastala dvojna emigracija: zamejska in zdomska. Zamejska, ki je ostala tesno blizu domovine, in zdomska, ki se je raztekla čez ocean. Takoj prva leta ni bilo velikih razlik med eno in drugo. Z leti pa so se razlike pokazale in se kažejo čedalje bolj.

Zamejska emigracija je tako rekoč dan za dnevom gledala domov in od onstran so začeli prihajati svirači, ki so znali ubirati prave strune. Domotožje zamejske emigracije je bilo hujše od našega, zakaj v naravi nam je, da bolj hrepenimo po tistem, kar upamo doseči, kakor po tem, kar se nam zdi nedosegljivo. In za nas, ki smo bili daleč od domovine, je bila že misel na velike stroške mrzel poliv. Iz zamejske emigracije se je odtrgal prvi in šel, in drugi in tretji. Dokler je hodil samo preprost človek, škoda ni bila velika.

Preprost človek je hotel videti samo svoje ljudi. Ko je začela odhajati inteligenca, pa se je pričelo novo razdobje. Iz majhnih brvi v začetku so začeli rasti mostovi. Pričeli so vstajati glasovi, zakaj emigracija ne neha z napadi na režim doma, zakaj bi se ne iskalo kulturnih stikov, počemu sploh še pogrevati stare zgodbe. Drug čas je. Še papež je dal kolajno nekemu jugoslovanskemu diplomatu.

Še Cerkev išče neke znosne odnose do komunističnih režimov. Mi pa kar z glavo skozi zid!

Figure 7. -Kaplje Vlastja Simončič

In kar nam je postalo najbolj nevarno, to mišljenje je pričelo vdirati v literaturo, ki vedno postane prva revolucionarna. Tako se je začel razkroj slovenske katoliške skupnosti leta 1936 z nastopom pesnika Kocbeka ob španski revoluciji in tako se čez trideset let ob istem imenu pričenja nova razklanost, ki je trenutno najbolj vidna v novih kulturnih teženjih v zamejski emigraciji, pa vdira od tam tu[Stran 019]di med nas. Gotovo je nevarno znamenje, če se komu ne zdi prav, da smo imeli na primer lani Velikonjevo literarno nagrado. Ime pisatelja Velikonje, ki so ga rdeči ustrelili, naj bi se ne vleklo na dan, ker nekaterim vzbuja slabe občutke. Pri ubitem pesniku Hribovšku bi ne bilo treba poudarjati, da je bil domobranec. Take in podobne glose, ki so prišle iz vrst naše emigracije, so gotovo znak, da se je v emigracijo zagrizlo hoteno pozabljenje, da bi nekateri radi položili mostove preko pokritega in zakopanega trpljenja v preteklosti in odprli med nami neko novo pot, ki naj bi bila za moža visoko ograjena z zidom, čez katerega bi ne videli umazanega, krivičnega in zatiralskega, kar v domovini še vedno živi.

Če so pesnika Kocbeka doma odrezali pa ga istočasno puščajo, da onstran meje prodaja svojo filozofijo, je gotovo nekaj narobe. Še bolj narobe pa mora biti z ljudmi, ki mislijo, da bo preko mostov, ki jih nekateri gradijo, prihajalo k nam čisto kulturno bogastvo. Blago namreč, ki naj bi ga mi pošiljali preko tega mostu v domovino, bo stokrat prerešetano. Kar naj bi mi sprejeli, naj bi se niti ne odvilo, temveč samo prodajalo. Ta želja po gradnji mostov je posebno živa v Trstu in Rimu. Ne bo nas pokopala trenutna razdvojenost, ki jo sicer bridko občutimo. Pa je po eni strani dvignila marsikoga, ki je do danes le bedel ali celo že spal. Če nas bo kaj pokopalo, bo hoteno pozabljenje, ki prinaša med nas krhanje nekdaj trdnega idejnega stališča, prinaša beg od preteklosti in resignacijo.

Da ideja polaganja mostov med nami sploh žanje kak uspeh, je več razlogov. Prvi je gotovo tih obup, da se skoraj nič od tega, kar smo pričakovali in želeli, ni uresničilo. Drugi je domotožje. Staramo se in s starostjo domotožje raste. Tretji [Stran 020]razlog in tragičen razlog pa je: marsikaj bi lahko dosegli, če bi se pogovarjali in iskali zveze. To geslo postaja čedalje bolj zapeljivo in se nekajkrat meša in ozira v spremembe v Cerkvi, ki jih nekateri tolmačijo po svoje. Časopisi so na dolgo in na široko pisali, kako je papež Janez XXIII. sprejel urednika moskovske Pravde, kako se Pavel VI. trudi za sporazum z madžarsko vlado, kako daleč je že konkordat z Jugoslavijo. Skoraj nikjer ali pa z nekaj besedami pa povedo, kaj je rekel papež Pavel o komunizmu in o načelnem stališču do njega. Poudarjanje ene strani pa mižanje ob drugi je povzročilo že marsikako nejasnost.

Med nami samimi protikomunistična dejavnost trpi zaradi nedoslednosti in zavoljo napačne razlage, kaj protikomunistična borba sploh je. V zadnjem času ostaja omejena na izjave pravih in nepravih vojaških strokovnjakov, tako da je vrednost idejne borbe proti komunizmu prišla že v staro šaro. Pogrevajo se samo še stare vojaške zgodbe in delajo veliki načrti za bodočnost. Za sedanjost, v kateri pa živimo, nimamo smisla, razen za prepire. Ničesar ni mogoče napraviti skupno, po pameti in trezni presoji, in mnogo sklepov se naredi samo zaradi tega, da bi prehiteli nasprotnike. Jasno, da so taki sklepi včasih naravnost otročji in največkrat na papir zapisane besede. Napisane zato, da so bile pač napisane. Če ne bo to, kar želimo zgraditi, rastlo iz sedanjosti, če problemov, ki jih imamo, ne bomo znali z dobro voljo rešiti v sedanjosti, potem bomo v bodočnost prenesli samo razklanost in bomo v bodočnosti na istem, kakor smo danes.

Veliki angleški državnik Benjamin Disraeli je med mnogimi besedami zapisal tudi tele: »Mnogokrat smo razočarani in vznemirjeni zavoljo majhnih stvari, ki bi jih morali odriniti in pozabiti. Nekdo se je izkazal nehvaležnega, nekdo, ki smo ga imeli za prijatelja, je slabo govoril o nas, zavrnjeno nam je bilo priznanje za delo, ki smo ga dobro opravili. Čutimo se razočarane in potrte. Počemu? Na tej zemlji živimo nekaj desetletij, pa zapravljamo čas, ki ga ni mogoče nadomestiti, z žalovanjem nad stvarmi, ki jih bomo skoraj pozabili mi in vsak drug. Posvetimo svoje življenje dejanjem, ki so res vredna; dajmo prostora velikim mislim in velikim občutjem. Prekratko je namreč naše življenje, da bi smelo biti majhno.« Zelo lepe besede so to. Ne samo naše osebno življenje, tudi življenje tako majhne emigracije, kakor je naša, je kratko. Nekaj desetletij našega osebnega življenja, ki ga položimo v rod, v katerem živimo, ni dolgo. Ob najboljših močeh in z najboljšo voljo ne moremo veliko narediti. Če pa niti tega ni, če ni niti dobre in iskrene volje, ne resničnega poskušanja, če vlagamo v svoj rod samo svoje nerganje in svoj oportunizem, kaj naj sploh še čakamo od prihodnosti?

Naj končam! Prekratko je naše življenje, da bi smeli biti majhni. Trudimo se vsi po svojih močeh, da bi bilo večje, kakor je, lepše, kakor je, in skupnejše, kakor je.

4.1.1.

Če se hočemo med seboj razumeti, se moramo držati določenih pravil, ki veljajo v vsakem komunikacijskem polju. Če se noben od udeležencev teh pravil ne drži, potem polnimo prostor z glasovi ali drugimi znaki, nihče pa ne ve, za kaj gre. To se zgodi tudi takrat, kadar se nekaj udeležencev ne podreja splošno sprejetim pravilom. Pravila pa so dveh vrst: ena zadevajo rabo splošno sprejetih znakov, druga pa urejajo prostor, v katerem se ti znaki izmenjujejo, skrbijo torej za njegov etični značaj.

Nazadnje gre za resnico. To pa spet pomeni dvoje. Najprej in predvsem ni dovoljeno zavestno potvarjati dejstev. Sem spada tudi hoteno neupoštevanje ugotovljenega in znanega stanja. To je nekaj osnovnega in temeljnega, a ne izključuje nečesa drugega: da se vsakdo bori za svojo stvar in jo, na podlagi dejstev, ki občinstvu niso znana, rešuje. Od nikogar ne smemo zahtevati, da pokleka, tudi če se njegovi stvari slabo piše. Zahtevati pa moramo, da se drži semantičnih in etičnih pravil.

V naslednjih sestavkih želimo pokazati na dva taka primera. S prvim zavračamo divjo hipotezo, da so zmagovalci morali pobiti vrnjeno domobransko vojsko, ker se na slovenskih tleh vojna še ni bila končala in [Stran 021]bi domobranci predstavljali preveliko nevarnost. Ne glede na to, da se ujetnikov v nobenem primeru ne sme ubijati, so tu nekatera dejstva, ki jih šentjoška skupinica lepo kaže: število oboroženih domobrancev, ki so hoteli ali morali ostati, je bilo neznatno, poleg tega pa niso opravljali nobenih agresivnih dejanj.

Drugi primer je hujši. Zadeva namreč umetnost, ki ima v naši zavesti posebno mesto. Ko vstopimo v polje umetniškega, pričakujemo, da se bomo srečali z resnico. Sintagma zlagana umetnost je do sedaj pomenila, da ustvarjalec ni zadel globlje človekove resničnosti, in označuje umetnostni poraz in ne nemoralnega dejanja. Zlagana umetnost je sedaj dobila novo razsežnost: tu gre za potvarjanje znanih, recimo kar zgodovinskih dejstev v načinu, ki naj bi veljal za umetniškega. Tu gre za brutalen vdor v samo svetišče evropskega duha.

4.2.1.

Letos julija je bil prvič po 42 letih v domovini tudi Viktor Tominc, ki živi v Clevelandu. Tominc je bil med prvimi člani Slovenske legije v Šentjoštu nad Horjulom. Ta je 17. julija 1942 nastopila kot prva legalna vaška straža v Sloveniji in že čez en teden doživela hud partizanski napad. V maju 1945 pa je bil med šestimi možmi in fanti, ki so po odhodu domobrancev in drugih ljudi iz Šentjošta organizirano ostali v domačem kraju. Mislili so, da bodo že vzdržali nekaj tednov, dokler se njihovi ne vrnejo. Njegovo pripovedovanje je pripomoglo k popolnejši sliki tistih dni in se mu za to lepo zahvaljujemo.

Že 3. maja 1945 je partizanska vojska zasedla Cerknico, Rakek in Planino. En dan pozneje so zasedli Logatec in začeli napadati Vrhniko. Rovtarski in vrhovski domobranci ter ljudje, ki so z njimi bežali, so šli skozi Šentjošt v soboto, 5. maja. V nedeljo, 6. maja popoldne, so bili tudi šentjoški domobranci in tisti, ki so se odločili, da gredo, že pripravljeni za odhod. Potem pa je prišlo do drugačne odločitve. Tisto popoldne so odšli samo civilisti, domobranci pa so se razporedili po zasedah okrog vasi in tako prebili noč. V sončnem jutru 7. maja so se zamaskirani z mladim bukovim zelenjem začeli umikati z nočnih položajev. Tudi oni so odšli protu Suhemu dolu, kjer so jih čakali tisti, ki so bili odšli že prejšnje popoldne. Še istega dne so prišli do Žabnice pri Škofji Loki.

Od Vrhnike, Drenovega griča in Loga se je cel dan in celo noč slišalo močno streljanje. Ko pa je streljanje nazadnje utihnilo, je nastala moreča tišina. Ljudje, ki so ostali doma, se skoraj niso upali ganiti iz hiš. Vse je čakalo, kaj bo. Župnik in cerkovnik sta bila odšla, zato je bilo pri fari vse tiho. Tudi občina je bila zaprta, saj župana in tajnika in sluge ni bilo več. Celo narava se je zdela čudno tiha in mirna.

Napeto tišino je živo občutilo tudi šest mož in fantov, ki so 7. maja kot nekakšna zadnja straža ostali blizu Šentjošta. Povejmo, kdo so bili: Stanko Guzelj, radiotelegrafist Duh, Albert Malovrh, Viktor Tominc, Jakob Žakelj in Jože Žakelj.

Figure 8. Šentjošt

Čez nekaj dni se je moreča tišina začela prebujati. Nekateri so bili še naprej tihi in negotovi, nekateri pa so začeli kazati presenetljive znake veselja, tudi taki, pri [Stran 022]katerih opazovalci v gozdu tega ne bi bili nikoli pričakovali. Imeli so odprte oči in ušesa, saj jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja.

Tako so nekega jutra opazili, da je prišla patrola v Potok k Možinetu. Od te hiše so bili julija 1942 partizani odpeljali 8 ljudi in vse pobili, potem pa še požgali hišo in vsa gospodarska poslopja. Ostala je samo stara mati s štirimi otroki, najstarejši je imel 5 let, najmlajši samo 6 tednov. Ona je sedaj skrbela za otroke in za kmetijo. Ko je prišla patrola, je mati plela na njivi blizu doma. Obstopili so jo in nekaj spraševali. Morda za sina Romana, duhovnika, ki je tudi šel na Koroško. Vpili so nad njo in jo zmerjali. Ona pa je kar plela. Pri neki drugi hiši so ostale doma samo priletna mati in dve hčeri. Bile so tako prestrašene, da si niti med seboj niso več upale glasno govoriti.

Pri nekaterih hišah pa je začuda zavladalo veselje. Med njimi so bile tudi take, ki so imele očeta ali sina pri domobrancih. Saj ni šel z njimi. Ostal je doma in se šel javit na prvi poziv. Na okrašenem vozu so se odpeljali v Logatec. Vrisk in pesem in harmonika jih je spremljala, kot da gredo na nabor. Ni čudno, da so bili veseli tudi doma. Niti na misel nikomur ni prišlo, da jih ne bo več nazaj. Pa jih ni bilo. Toda časi so bili taki, da nekaterim niti ta misel ne bi zagrenila veselja.

Figure 9. Dva varna kraja – Krvinetova in Piškova domačija

Viktorju Tomincu je Janko Žakelj, brat Jakoba Žaklja, malo pred 6. majem povedal, da bo manjša skupina domobrancev ostala v domačem kraju, če pride do umika na Koroško. Povabil ga je, naj se pridruži tej skupini. Tominc je pristal, tudi zato, ker sta se z Jankom dobro razumela. Ko je potem videl, da Janka ni v skupini, je bil nekoliko razočaran. Pobudo za ta načrt je nedvomno dal Jakob Žakelj. On je bil v Šentjoštu med glavnimi predstavniki Slovenske legije, iz katere je nastala vaška straža in kasneje domobranci. Nekaj podobnega se je zgodilo septembra 1943. Ko je po kapitulaciji Italije prišlo povelje, naj se vse vaške straže s Polhograjskega hribovja umaknejo na Vrhniko, je Jakob Žakelj dosegel, da je del šentjoške posadke ostal v domačem kraju. Seveda možje in fantje, ki so ostali sedaj, niso imeli namena varovati vas in okolico kot takrat, ampak samo opazovati, kaj se dogaja, in vzdrževati zvezo s tistimi, ki so odšli na Koroško. Imeli so radijsko postajo, ki pa se je na srečo že prve dni pokvarila, saj bi jih sicer gotovo kmalu odkrili. Povezani niso bili z nikomer ne na Vrhniki ne v Ljubljani, če je tam sploh kdo s podobnim namenom ostal. Torej je bila ta skupina popolnoma šentjoška zadeva, ne pa člen kake širše organizacije. Skupina ni imela nobenih napadalnih namenov. V štirih mesecih se niso niti enkrat soočili s predstavniki novega reda. Šentjoška skupina torej nikakor ni bila teroristična skupina, čeprav nekateri še danes zelo radi govorijo o terorizmu, ki ga je takrat bilo treba z vsemi sredstvi pobijati.

Šesterica je bila v začetku razdeljena v tri skupine. Vsaka se je skrivala posebej, kar je bilo dobro tudi zaradi prehrane. Včasih so se sestali, da so se pogovorili. Imeli so poseben znak, nekakšen ptičji pisk, s katerim so se prepoznavali.

Jakob Žakelj je že takrat, ko so drugi odhajali, poskušal zakriti, da kdo namerava ostati v domačem kraju. Oglasil se je pri nekem terencu in ga opozoril, da naj dobro premisli, kaj bo v teh nekaj tednih počel, ko njega ne bo. Da bi bili ljudje prepričani, da je tudi Jakob Žakelj odšel na

Koroško, je 7. maja spremljal domobrance del poti proti Škofji Loki, nato pa izginil.

Ves čas so skrbeli za strogo konspiracijo.

[Stran 023]

Kljub temu se je tu in tam zgodilo kaj nepredvidenega. Tominc je nekoč v gozdu nepričakovano srečal Matičkovega očeta, ki je tudi imel 3 sinove pri domobrancih. Oče je vprašal, kje so oni. Tominc mu je pojasnil, da ne ve, ker sam ni šel na Koroško. Prosil je očeta, naj nikomur ne pripoveduje, da ga je videl. Ob drugi priložnosti je Tominca videlo fefrnško dekletce, ki je na gozdni jasi paslo ovce. Druge dni je na paši vedno prepevala in bila vesela, ta dan pa je vsa prestrašena tiho sedela ob smreki. Potem je pripovedovala Malovrhovi mami, da je videla partizana. Spet drugič je bil Tominc na smreki in opazoval okolico, ko se je pod smreko pojavil možakar iz sosednje vasi. Še preden je mogel splezati na tla, je možak že odšel naravnost na Žakljev dom in povedal materi, da je videl njenega sina. Mati mu je postregla z žganjem in ga prepričala, da ga ni mogel videti, saj so vsi na Koroškem. Eden od skrivačev je bil nepazljiv in je pritekel ravno pred otroke, ki so nabirali gobe. Otroci so ga prepoznali. Zabičal jim je, da ne smejo nikomur praviti, da so ga videli.

Nekajkrat pa je bilo bolj resno. Tomincu se je namreč v njegovem skrivališču pri Piškovih kmalu pridružil Franc Trček iz Žažarja, sorodnik očeta Piška. Nekega dne sta bila oba na hlevu, ko je nepričakovano prišla skupina dobro oboroženih vojakov. Ustavili so se in posedli okrog hiše in hleva. Bala sta se, da bodo začeli preiskovati in ju odkrili. V njuno veliko zadovoljstvo pa so kmalu odšli k sosedu na drugo stran doline. Od tedaj se nista več upala zadrževati na domačiji. Preselila sta se v gozd. Resno je bilo tudi takrat, ko sta Žakljeva mama in sin Jakob neko jutro stala streljaj od hiše na robu gozda in se pogovarjala. Nenadoma se zasliši neko vpitje. Zagledata, da nekdo teče mimo domače hiše, za njim pa cel vod vojakov. Jakob se je vrgel na tla in se zavalil v grmovje, mati pa je mirno odšla proti hiši. Vojaki so se samo delali, da nekoga lovijo. Takoj so obkrožili mater in ji rekli: »Enega vaših smo ravnokar prijeli, kje so pa drugi?« Mati je ostala mirna: »Nobenega naših niste prijeli, saj so vsi na Koroškem!« Tedaj ali pa ob neki drugi priložnosti so jo postavili pred zid, streljali z brzostrelko okrog nje in kričali: »Povej, kje so sinovi! Če ne, bo po tebi!« Ona pa je ponavljala: »Kako naj vem, kje so, saj so vsi šli na Koroško.« – Nekoč so skrivači večerjali blizu Žakljeve hiše. Noč je bila precej temna. Naenkrat na stezi v neposredni bližini zaslišijo korake vojakov. Bila je obhodnica, ki je šla proti Šentjoštu. Počakali so, da je odšla mimo in nato povečerjali. – Hudo je bilo tudi takrat, ko so prijeli Franca Trčka. Trček se je skrival nekaj časa doma v Žažarju, nekaj časa pa pri sorodniku v Šentjoštu. Ni bil član šentjoške skupine, le slučajno je prišel v stik z njo. Verjetno so ga že nekaj časa zasledovali. Zdi se, da so dobro poznali njegova pota v Žažarju. Ko je nekoč spet šel v Žažar, so mu naredili zasedo in ga prijeli. Odvedli so ga v Šentjošt k Pišku, da bi ga soočili s sorodnikom in tako zvedeli še kaj več. Celo noč so ga imeli zvezanega v Piškovi hiši. Zjutraj je prosil, naj mu dovolijo na stranišče. Na hitro se je odločil za beg. Odrinil je vojaka, ki ga je spremljal, in začel teči po dolini proti cesti. Vojak se najprej ni znašel, nato pa je začel streljati. Streli so poklicali še druge. Vsi so tekli za njim in streljali. Že blizu Kurje vasi je obležal mrtev. Tam v dolinici pod cesto na robu gozda so ga za silo zagrebli. Piškovega očeta so knojevci odpeljali v Šentjošt. Da bi ga mučili, so mu na hrbet naložili vrečo, polno skal. Oče je bil močan in vzdržljiv, toda to je zanj le bilo prehudo. Ljudje so ga videli, kako se ves izmučen opoteka pod težo bremena. [Stran 024]Spraševali so se, kaj nosi, vprašati pa se nihče ni upal, ker so slišali streljanje, in so slutili, da se je zgodilo nekaj hudega.

Figure 10. Nevaren ovinek

Tudi pri zasliševanju so knojevci očeta zelo mučili. Obesili so ga za roke, zvezane na hrbtu in ga poleg tega tudi tepli. Baje je tako trpel, da mu je pot v curkih lil po telesu. Nekajkrat je ponovil, da je že vse povedal, kar ve, in da ne bo več govoril. Ko so ga še mučili, je samo molčal. Kljub hudim bolečinam ni zavzdihnil, ni odprl ust. Ko so uvideli, da ne bodo nič opravili, so ga odvezali. Baje je tedaj oče mučiteljem ponudil roko in rekel: »Ne zamerim vam, če me sprašujete, toda če ne vem, ne morem povedati.« Odpeljali so ga na Vrhniko, kjer so ga še zasliševali, mučili ga pa niso več. Nekako po enem tednu so ga izpustili.

Več let kasneje je neki šentjoški fant bil v Srbiji pri vojakih. Nekoč ga je poklical k sebi oficir – Slovenec, ki ni bil njegov nadrejeni. Fantu se je zdelo čudno, zakaj ga kliče. Oficir je fanta vprašal, če pozna kmeta Piška, ki je bil leta 1945 zaprt zaradi skrivačev. Fant je seveda poznal Piškovega očeta. Oficir je nato pripovedoval, kako trdo so tedaj ravnali z očetom, pa kljub temu niso nič zvedeli od njega. Čim bolj so ga mučili, bolj je molčal. Na koncu je oficir pripomnil, da tako trdnega in pokončnega moža, kot je bil ta oče, v vseh letih svoje službe ni več srečal.

Odkar so prišli partizani v Šentjošt in je bilo konec napete tišine, se je vedno nekaj dogajalo, kar je prizadevalo tudi skrivače in njihovo varnost. V drugi polovici maja in v juniju na primer so v Šentjoštu in okolici zaprli šest deklet in žena. Nekatere od njih so vedele za skrivače. Bilo se je bati, da jih bodo prisilili, da spregovorijo. Takrat nekako so v vasi in okolici aretirali tudi vse može in fante, ki so bili pri vaški straži ali domobrancih, pa so ostali doma in se sami niso šli javit. Skrivači so upali, da nobeden od teh ne ve zanje. Vsi so šli• skozi Logatec, Šentvid in Kočevje. Po amnestiji se jih je večina vrnila domov. Proti pričakovanju so ostali živi skoraj vsi, ki niso ubogali pozivov, da se morajo javiti, oni pa, ki so se polni zaupanja v zmagovalce šli takoj javit, so bili brez usmiljenja pomorjeni. Kakšna ironija!

Julija se je v Šentjoštu naselila večja skupina knojevcev. Bili so večinoma Primorci, sami mladi, krepki fantje. Čeprav jih ni bilo več kot petdeset, so jim ljudje rekli brigada. Ostali so nekaj tednov. Preiskovali so bližnjo in daljno okolico. Lahko bi bili šli tudi v gozd, toda tega niso storili.

Po uboju Franceta Trčka se je Tominc priključil Žakljevim. Francetova smrt jih je sicer pretresla, vendar se vojakov še vedno niso posebno bali. Morda zato, ker nikoli niso poskušali prodreti v gozd. Vse skupaj pa se je popolnoma spremenilo, ko je nekega junijskega jutra v skupini v gozd prišel Pavel Žakelj. Pavel je bil od vsega začetka pri Slovenski legiji in vaški straži v Šentjoštu. Maja 1945 je bil pri gorenjskih domobrancih v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem in je z njimi odšel na Koroško. Doživel je vse, kar se je dogajalo na poti od Podrožice čez Jesenice in Škofjo Loko do Šentvida. Po čudnem naključju je ostal v Šentvidu dlje kot drugi. Nekoč se mu je ponudila priložnost, pobegnil je in prišel domov. Ko so ga zagledali, so bili nemalo presenečeni. Komaj so se pozdravili, se je kar usulo iz njega: »Kako morete biti tako brezskrbni? Prišli bodo partizani in vse poklali, kot so toliko drugih.« Tedaj so skrivači prvič zvedeli, da so domobranci vrnjeni in da niso več živi. Rekel je, da sicer ne ve, kam so jih iz Šentvida vozili. Pripovedoval jim je o znancih, ki so šli isto pot. Mnogo je pripovedoval tudi o znanem partizanskem komandantu Snopkovem Anžonu, ki ga je videl in občutil v Škofji Loki. Precej časa je bilo treba, da se je Pavletu vrnilo zdravje in moč, saj je iz Šentvida prišel zelo izčrpan in bolan.

Že prej so se o domobrancih širile razne govorice, a jim skrivači niso verjeli. Sedaj so verjeli. Sedaj so vedeli, kaj jih čaka, če jih dobijo v roke knojevci. Toda sedaj se je spremenil tudi smisel njihovega skrivanja. Spremljali naj bi dogodke v domačem kraju in bili nekakšna zveza za njihovo vojsko, ki naj bi se kmalu vrnila. Sedaj so vedeli, da je ta vojska pobita, da je ne bo nikoli več. Kakšen smisel ima torej še naprej izpostavljati v nevarnost sebe in ljudi, ki jim pomagajo?

Po 15. avgustu se je iz Teharij vrnil Vinko Eržen, Bukovcov z Žirovskega vrha. Vinko je bil mobiliziran v nemško vojsko. V začetku leta 1945 je prišel domov na dopust. Da se mu ne bi bilo treba vrniti nazaj na fronto, je prišel v Šentjošt k domobrancem. Šel je na Koroško in s Šentjoščani prišel v Teharje. Bil je edini iz šentjoške posadke, ki se je vrnil iz Teharij. Tako je skupina zvedela o žalostni uso[Stran 025]di Šentjoščanov in drugih v Teharjah. Pavle Žakelj, ki je bil preko Podrožice vrnjen v Šentvid, ni o Teharjah nič vedel, drugim govoricam, ki so se sicer širile med ljudmi, pa skrivači niso zaupali. Toda sedaj so bile tudi te govorice potrjene.

Figure 11. Gozd nad Kraljevim grabnom

Prišla je jesen. Sedaj se je vedelo, da se kmalu ne bo mogoče več skrivati v gozdu pod milim nebom. Spet je je pojavilo vprašanje, kakšen smisel ima, izpostavljati v nevarnost sebe in druge. Jakob Žakelj je sicer še mislil, da bi bilo morda treba vztrajati. Večina pa je mislila drugače in odločili so se, da se konec septembra odpravijo v Italijo. Vrhovski župnik Ramšak jim je preskrbel vodiča od Sv. Treh Kraljev do Črnega vrha nad Idrijo. Mimo Črnega vrha so krenili na Angelsko goro, od koder so že videli morje in Gorico. Določili so si smer in nadaljevali pot skozi gozdove. Končno so se ustavili v zapuščenem kamnolomu na ravnini, kjer so že bile njive in vinogradi. Dva od skupine sta šla k bližnji hiši vprašat za vino. V pogovoru z gospodinjo sta zvedela, da so že precej daleč na oni strani meje. Vesela

sta se vrnila k ostalim. Odvrgli so pištole in se napotili v vas. Bil je to Šempeter pri Gorici. Jakob Žakelj je šel v župnišče, povedal kdo so in prosil za nasvet in pomoč. Duhovnik pa ni pokazal dosti razumevanja in ga je na kratko odslovil. Odločili so se, da grejo naravnost v Gorico. Zavili so v cerkev na Travniku in se usedli v zadnje klopi. Zahvalili so se Bogu za srečno pot. Kmalu je pristopila k njim neka gospa in jih vprašala, od kod so. Povabila jih je s seboj in v njeni hiši so potem stanovali več dni. Nato pa so se preselili v napol razbito Alojzijevišče. Viktor Tominc je kmalu dobil zvezo in odšel v Avstrijo v taborišče Peggez pri Lienzu. Vsi drugi pa so ostali v Italiji. Zatočišče so dobili v begunskem taborišču v Senegaliji.

4.2.2. Epilog

Zdi se, da se je Jakob Žakelj kmalu po prihodu v Italijo povezal z Mirkom Bitencem, ki je tedaj že bil v Rimu. Z Bitencem sta se baje spoznala jeseni leta 1943, ko je Bitenc takoj po vrnitvi iz Srbije prevzel vojaški del Slovenske legije. Na njegovo pobudo je Žakelj začel razmišljati o vzpostavitvi ilegalne zveze s Slovenijo po poti, ki so jo spoznali pri svojem umiku v Italijo. Tako sta konec marca 1946 Pavel Žakelj in Franc Zorec odšla na prvo potovanje čez mejo. Skozi Trnovski gozd sta mimo Idrije, Medvedjega brda in Rovt prišla v Šentjošt. Ena njunih nalog je bila, da na povratku odpeljeta v Italijo Milana Zajca, ki se je po rešitvi iz jame pod Krenom v Kočevskem Rogu do tedaj skrival na svojem domu v Velikem Gabru. Žakelj in Zorec sta nalogo opravila in tako rešila še enega očividca in pričevalca o pokolu v Rogu. Nekoliko okrnjena šentjoška »zadnja straža« se je s tem spremenila v »Bitenčevo skupino«. Po dva ali več skupaj so v letu 1946 in 1947 nekajkrat prišli v Šentjošt. Januarja 1948 so Mirka Bitenca odkrili v Ljubljani in ga aretirali. Odkrili so tudi skrivališča in zveze njegove skupine v Šentjoštu, toda to je že druga zgodba.

4.3.1.

Kdor je pred leti spremljal zanimivo razpravo v Borcu 1985–1987 o tem, kako romansirano pisati zgodovino s posebnim ozirom na narodnoosvobodilni boj in revolucijo, je veliko izvedel. Milan Guček je zastopal skrajno stališče, da tako pisanje ne trpi »nobene resnične osebe, nobenega resničnega kraja«. Pri tem je grajal prakso Miška Kranjca in Janeza Vipotnika, ki so jima očitali tudi ostali, da v opise resničnih dogodkov in oseb vnašata vložke, skregane z resnico in zdravo pametjo. Po Gučku »Vipotnik postavi brod na Sotlo, če tako narekuje romaneskno vzdušje, zanemari pa pozitivistično širino in globino vodnega pretoka«.

Začuda veliko ljudi je sposobnih razvidno opisati dogodek, pri katerem so bili zraven, čeprav niso posebej šolani, se pa zapis ponesreči in izgubi sporočilno vrednost, čim se spustijo globlje in skušajo vnesti v pripoved umetniške prvine. Za zgled bi omenil rešence iz brezna v Kočevskem Rogu, kjer je najbolj pretresljiva pripoved Franceta Dejaka, s pravimi epskimi razsežnostmi, čeprav je povedana v najbolj preprosti govorici.

Skratka, pisanje o NOB se je znašlo v zagati. Velikega teksta ni hotelo biti, kar po vrsti so se ponesrečili tudi poskusi priznanih avtorjev, Miška Kranjca, Vladimirja Kavčiča in Toneta Svetine. Kranjec se je v romanu Za svetlimi obzorji enostavno izgubil in obstal na polovici, Kavčič je bil v Žrtvah preveč puščoben in ni vzbudil posebne pozornosti, Svetinova Ukana pa je mešanica indijanarice in pogrošne kriminalke. Vsi so se sklicevali na Šolohova, ki mu je uspelo napisati Tihi Don nekaj let po končani državljanski vojni, kar naj bi bil čudež, ki se lahko ponovi.

Pred pisce zgodovinskih romanov se postavljata dve zapreki: tankočutno prelivanje zgodovinske snovi v umetniško besedo in resnica.

Za večino je prva zapreka neobvladljiva in citiral bi Aleša Erjavca: »Umetnost v umetnosti je ravno preseganje dvojne narave besedila: preseganje prepada med tem, kar je faktografsko in izkustveno poznano kot ‘točno’ in med tem, kar nam umetniško delo na svoj način razkrije; to

preseganje pa mora biti tako, da prehodov med ravnema ne opazimo, da torej ne predstavljata teze in antiteze, marveč sintezo, ki je ne moremo ločiti na njena sestavna dela … «

Pokaže se torej, da citiram Gučka, »katera roka je vodila pero, umetnikova ali pisarjeva. Pokaže se, ali je delo navdihoval božanski dar genija ali znoj zapisovalca. Večina partizanskih piscev je obtičala že pri prvi zapreki, tudi Kranjec in Vipotnik, žal tudi večina tistih, ki so pisali o dogodkih med državljansko vojno kot glasniki protikomunistične strani. Uspeli so le redki, zlasti tisti, ki so se odmaknili od faktografske resnice in pisali iz sebe in lastne stiske; za zgled bi navedel Zorka Simčiča in Vitomila Zupana.

Pod drugo zapreko razumemo željo po resnici, profesionalno poštenost. Zapreka je na videz lahka, pa je trd oreh pri vseh piscih NOB. Večno tarnanje nad pomanjkanjem »zgodovinske razdalje« je samo izgovor za zavestno samoprevaro. Resnici se lahko izognemo tako, da dogodke izkrivljamo ali pa izpuščamo. Citiral bi Erjavca: »Upravičeni očitki pa se postavljajo, če protislovno spreminjamo dejanske dogodke in pri tem mešamo fikcijsko in veristično raven dogajanja.«

Vipotnikova Druga stran medalje iz leta 1988 je obljubljala obrat in presenečenje. Njen izid so napovedovali s podatki, da bo pokazala drugo stran medalje o dogajanjih ob koncu vojne in se ne bo izognila celo taki temi, kot je vračanje in pomor domobrancev. Radovednost je bila toliko večja zaradi govoric, da je sam naletel na reko vračajočih domobrancev nekje od Vetrinja do Teharij in Hrastniškega hriba. Nepreverjene priče so trdile, da je bilo to na celjskem kolodvoru, kjer naj bi bil pisatelj eden od oficirjev na konjih.

Nič takega se ni zgodilo. Vipotnik je zamudil edinstveno priložnost, da bi v času, ko so podrobnosti o takratnih dogodkih šele začele prihajati na dan, udaril s svojo resnico in jo po svojih zmožnostih umetniško obarval. Nobene druge strani medalje nam ni pokazal, obrnil se ni niti za stopinjo, še huje, zavestno je resnico po svoje prikrojil. Namesto, da bi njegovo pripovedovanje [Stran 027]prišlo v literarno zgodovino kot mejnik, kako se da drugače gledati na državljansko vojno tudi s strani partizana, se je še bolj zakrknil in v neki samomorilski trmi vztrajal pri zastavljenem cilju. Razberemo ga lahko iz spremne besede na ovitku, ki jo je napisal Ivan Potrč: »Vedno bolj moramo čutiti, kako bo veličina naše ljudske revolucije do kraja pravično izpričana v pripovedovanjih, ki bodo znala in zmogla povedati vse o tem, kar je ljudstvo prestajalo in doživljalo, tudi v človeških zmotah in tragikah mora odsevati človeška veličina. «

Vipotniku bi očital še en greh, ki ga v njegovem Doktorju ni opaziti, lenobo in podcenjevanje bralca, ki je postal ob nedognani umetniški besedi še bolj očiten. Za zgled bi omenil scenografijo, ki je tako ohlapna, da bi se lahko zgodba odvijala kjerkoli, zlasti predaja domobrancev na Koroškem in dogajanje na Teharjah.

Figure 12. Družina Kukovica 1944 – V drugi vrsti stojijo: Jerca, Nada (+), Ciril (+), Ivan, Stane (+), Minka (+), Andrej; v prvi vrsti so: Marko, oče Jakob (+), marna Marija (+), Lenka

Predaja je bila izpeljana pri železniški postaji v Podgorju v Rožu. Vipotnika ni bilo zraven, čeprav je priča tudi komandant Jože, ki naj bi bil pisatelj sam. Pomagal si je izključno s pričevanjem dr. Franca Hočevarja (Borec 1976, 773 – 774). Niti toliko se ni potrudil, da bi si šel kraj ogledat, saj ne bi spregledal, da stoji postaja daleč nad vasjo. Železniška proga se od mosta čez Dravo pri Borovljah dvigne po vznožju Karavank proti predoru za 200 metrov in je postaja v Podgorju v sredini. Če bi hotel verno opisati tisti vroči dan v pozni pomladi, mu ne bi mogel uiti pogled na pisano pobočje in Dravo 100 metrov nižje, na nasprotni strani pa strme temne Gure. Gladko je tudi nasedel Hočevarju in piše o plakatih, ki naj bi jih domobranci lepili na vagone. Trenutek spoznanja, da so se znašli v pasti, ki je bil že tolikokrat opisan in povedan, bi zaslužil večjo resnost in napor.

Morda je moje pisanje predolg uvod v [Stran 028]podrobnejšo obravnavo 9. poglavja knjige, kjer so opisana fantomska teharska sodišča in linč v Polju pri Ljubljani. Od vsega, kar je napisano, drži samo to, da je bila večina vrnjenih domobrancev pomorjena in zmetana v jame. Ob tako usodnem dogajanju pa ima umetniška svoboda določene meje in je prepuščanje goli domišljiji nevarno in sramotno.

Vipotnik se je zmotil v datumu; ni bilo 14 dni po koncu vojne v drugi polovici maja. Prvi domobranci so prišli v Teharje za Telovo, v četrtek, 31. maja. Taborišče je bilo čisto barakarsko naselje, le temelji in kleti so bili betonski, zato nobenih zidov, iz katerih bi odpadal omet, nobenih hlevov, odkoder bi vodili posameznike pred sodišče, le taborišče C, kjer se je gnetlo nekaj tisoč domobrancev, določenih za smrt, seveda tudi nobenega sodišča in kartoteke, ki naj bi odkrivali posamezno krivdo.

Teharsko sodišče omenja že Podbevškova v knjigi Sv. Urh (str. 590) in predstavil bi značilen odstavek, da vidimo, kako so leta 1966 pisali zgodovino: »Partizanske enote so ob osvoboditvi v bližini Celja zajele večje število domobrancev, zlasti iz dolenjskih postojank. Med njimi je bila večina urhovske posadke, ki je hotela skupaj z okupatorjem zbežati v Avstrijo. Vsi so bili kot vojni zločinci postavljeni pred vojaško sodišče. Po kratkem dokaznem postopku so bili med drugim obsojeni na smrt in takoj justificirani … naglo partizansko sodišče na Teharjih … «

Smisel tega spreminjanja resnice je v pojmu »justifikacija«. Hočejo dokazati, da ni šlo za pomor vojnih ujetnikov, vojni zločin, ampak za justifikacijo, izvršitev sodbe.

Da bi bil bolj prepričljiv, Vipotnik že takrat omenja skrivnost, da je padel po vojni v roke partizanom kompletni arhiv domobranske posadke v Velikih Laščah in dobesedno citira prošnjo Vinka Levstika za vojaško napredovanje, ki jo seveda pripiše drugemu.

Na nedavnem zaslišanju Ribičiča in Polaka smo izvedeli, da ni imela Ozna nobenega opravka pri poboju domobrancev, na drugi strani pa komandant KNOJ- a ni vedel, kaj počnejo enote, ki so pod njegovim vodstvom.

Vipotnik pa nas hoče prepričati, da so vpeljali za vsakega domobranca dokazni postopek: »Ozna jih je delala, v pogovorih z ljudmi po vsej slovenski zemlji, po vseh krajih, kjer so to lahko naredili. Te sezname smo delali mesece in mesece, celo leto, v njih so zapisani vsi belogardisti po imenih, marveč opisani tudi zločini, ki so jih naredili v tem času na Slovenskem.

Za pomorjene domobrance ni bilo nobenih sodišč, samo prebiranje po enostavnem receptu: v taborišče C je bil poslan in s tem že obsojen na smrt vsakdo, ki je povedal, da je starejši kot 18 let in da je vstopil v domobranske vrste pred 1. januarjem 1945. leta. V pritličju poveljniške barake so bila okenca, obrnjena proti taborišču, tri ali štiri, za njimi so sedela dekleta, ki so vpisovala podatke, sama ali s pomočjo vojaka; osebne podatke, datum vstopa v belo gardo (vaške straže, domobranci), morebitno dezerterstvo iz partizanske vojske, vojaške enote, v katerih si služil, spopadi s partizani itd. Na koncu so te napotili tja, kamor so sodili, da spadaš: A, B ali C.

Podatkov niso prever ali. Veliko jih je dajalo lažne podatke. Ce si bil dodeljen v skupino C, si postal nezanimiv, saj si postal zanje mrlič. Tako se niso potrudili niti toliko, da bi spoznali, da jim je padel v roke kompleten Rupnikov bataljon z 850 vojaki in celotna posadka z Urha. Na morišče so jih vozili po slučajnih seznamih, pomešane iz različnih enot, in svoj posel dokončali okrog 25. junija.

Šele kasneje so se pojavila nekaka sodišča, ki so sodila preživelim skupine A in B. Oproščenim niso bila vrata odprta, kot bi šlo za skavtski tabor. Taborišče je bilo hermetično zaprto. Pred 8. avgustom, ko je bila amnestija, so ga lahko zapustili samo tisti na tovornjakih, ki so vozili na morišče, ali umrli, ki so jih pokopavali v grapi zunaj glavne taboriščne ograje.

V Vipotnikovi zgodbi je pred namišljeno sodišče pripeljan tudi Jože Kukovica. Mišljen je Stane Kukovica, član urhovske posadke. Če boste vprašali ljudi, ki so ga bolje poznali, kakšen je bil, vam bodo povedali, da je bil »čuden«. S tem hočejo povedati, da je bil drugačen kot večina domobrancev na tej postojanki. Pripadal naj bi manjši skupini, ki je poravnavala bolne osebne račune in se šla neko pravico brez sodbe. Tako lahko vsaj nekaj umorov črne roke na urhovskem področju (Zalog, Polje, Dobrunje) pripišemo prav njemu in njegovi skupini.

[Stran 029]

Figure 13. Nasilje Vlastja Simončič

Teharsko sodišče ne najde v svojih spisih nič obremenilnega, sploh ga nima v evidenci, telefonirajo v Zalog, kjer pa ni glavnega, ki bi kaj vedel o njem. Oprostijo ga, mirno odkoraka skozi taboriščna vrata proti Celju, se povzpne na prvi vlak proti Ljubljani in izstopi v Polju. Prepozna ga eden od železničarjev, uslužbenci postaje in potniki ga obkolijo in kamenjajo.

Vipotnik si je privoščil umetniško svobodo, saj se je neke vrste linč zares zgodil, in to nad Stanetovim očetom, ko se je s tremi najmlajšimi otroki vračal iz Teharij.

V prvem tednu maja leta 1945 je bežalo vseh enajst članov Kukovčeve družine. 14-letni Andrej je bežal s skupino vajencev v Italijo, ostali na Koroško. V sredo, 30. maja, so se odločili, da gredo skupaj proti Italiji, kot so obljubljali Angleži. V Pliberku so spoznali prevaro. Spravili so jih v vagone tovornega vlaka, ki je peljal naravnost skozi Maribor do Celja, tako da so prišli v Teharje s prvo skupino, v kateri je bil tudi Rupnikov bataljon.

Najstarejši Ivan je kot domobranec pobegnil z vlaka nekje pri Dravogradu. Vrata vagona so bila razmajana in mu je uspelo, da je stegnil roko skozi špranjo in na slepo odrinil zapah. Tega je bil vajen, saj se je kot otrok veliko skrival ali lovil po zaloški tovorni postaji. Z njim sta pobegnila še dva Poljčana, Ivan Lovše in Milan Hlebš. Drugim v vagonu se je zdel beg nesmiseln: »Kaj bomo bežali nazaj k

Angležem, ki so nas izdali. Toliko nas je, da se nam ne more nič zgoditi. «

Stane in Ciril sta bila kot domobranca odrejena v skupino C in sta najverjetneje pokopana v sesutih jaških na Hrastniškem hribu. Nekam na isto morišče so odpeljali tudi mater Marijo s starejšima hčerkama Nado in Minko.

Že prve dni so tri najmlajše Jerco, Lenko in Marka vzeli staršem in jih odpeljali »Na griček«, na zahodno stran Celja nad desnim bregom Savinje. Staršem so morali otroke dobesedno trgati iz rok, vsesplošni jok in žalost pa so rodili zgodbo o »zloglasnem vozu na soncu z umirajočimi otroki«. Od teh otrok ni umrl nihče. V taborišču je ostal samo oče Jaka.

Drugi teden julija so v nekaj dneh izpustili vse preživele civiliste. Jaka Kukovica so napotili po otroke Na gričku. V Celju so se spravili na vlak in se odpeljali proti Ljubljani. Namenjeni so bili v Polje, vendar jih je že v Zalogu čakala nahujskana množica. Potegnili so jih z vagona. Najmlajša so napotili po progi proti domu, očeta s 13 letno Jerco pa gnali po cesti. Med potjo so ju ob vpitju tepli, vendar samo z rokami. V Polju so ju ločeno zaprli v neko hišo, naslednji dan pa pripeljali pred šolo oziroma cerkev v Polju in uprizorili miting ljudske jeze. Končal naj bi se z javnim linčem, vendar naj bi se spozabilo samo nekaj žensk. Jerco so spustili, očeta pa vlekli na Urh z zahtevo, naj odkoplje dva domačina, ki naj bi ju ubil. Baje je kopal na mestu, ki so mu ga določili, pa naletel na poginulo mulo. Od tam so ga peljali v zapor, kjer je životaril še tri mesece in decembra leta 1945 umrl. Otroke so že prej prevzeli bližnji sorodniki.

Vse skupaj se je dogajalo javno; ker se mučilci niso znali pravočasno ustaviti, je imelo vse skupaj nasprotni učinek. Žrtve so se večini prisotnih smilile.

Tak je bil v resnici Vipotnikov linč na zaloški postaji. Zaključil bi z Gučkom: »…če avtor tega ne uspe doseči, pomeni, da je njegovo delo umetniško slabo.« Žal Vipotnikova Druga stran medalje ni več kot pamflet.

5.1.1.

1.

2.

3.

5.1.2. Epitaf

5.1.3.

Figure 14. Črne rože Vlastja Simončič

6.1.1.

Gledam okoli sebe in opazujem. Premišljujem. Pravzaprav sta dve vrsti ljudi: aktivisti in tisti, ki to niso. Ljudje, ki naj bi se aktivno vključevali v politično življenje, morajo po naravi imeti neko lastnost, ambicijo, ki jih sili v to. Jaz jih imenujem aktiviste. Ti ljudje so se vedno, ne glede na sistem družbene ureditve, vključevali v tako imenovano družbenopolitično delo. V letih avnojske Jugoslavije je bil edini most, prek katerega se je dalo priti do tega, komunistična partija. Torej so se včlanili vanjo, češ, če hočeš kaj narediti, kaj premakniti v družbi, pač moraš biti član partije, pa čeprav se v resnici ne strinjaš z njeno doktrino. Seveda pa tudi partija ni križem rok čakala, da bodo ljudje sami od sebe prihajali in se ponujali. Že od vsega začetka, od ustanovitve OF in še prej, je vzgajala »kadre«, od najmlajših naprej. Vstop v pionirsko organizacijo naj bi bil najpomembnejši dogodek v otrokovem življenju. Sledi vstop v mladinsko organizcijo in končno Zveza komunistov kot veliki dosežek in dokaz zrelosti mladega človeka, ko postane avantgarda vseh ljudi, ko pride med izbrano elito, ki hodi pred drugimi, ki ve, kaj je za ljudi dobro, ki skrbi za njihov blagor in jih vodi v lepšo prihodnost. Seveda so imeli tisti, ki so se vključevali v ta proces, ves čas priložnost, da se ~p okažejo, da se družbeno udejstvujejo. Le v pionirski organizaciji je bilo veliko možnosti: razredna skupnost, šolska skupnost, boj za enakopravno vključitev pionirske organizacije med ostale družbenopolitične organizacije … Nagrada je bila med drugim tudi ta, da je bila ocena vedenja vzorno rezervirana samo za tiste, ki so poleg pridnega učenja in lepega vedenja bili tudi družbeno dejavni. Pionirski aktivisti so zrasli v mladinske aktiviste, ki so se imeli možnost udejstvovati v različnih okoljih, od šole do krajevne skupnosti, od občine do republike in zveze. Šolali in izpopolnjevali so se na seminarjih za mladinske aktiviste, kjer so se učili vseh mogočih veščin, ki jih aktivist rabi. Posebej so se vadili v manipulaciji z ljudmi, na primer, kako voditi sestanek, kako pri praviš dnevni red, napišeš sklepe sestanka, kako obrneš smer diskusije iz nezaželene v zaželeno smer, kako moraš vedno imeti pripravljene predloge, kako na koncu povzameš misli razprave in prebereš osnutke sklepov. Posledica takega seminarja je bila skoraj obvezna vključitev v Zvezo komunistov, seveda kot neke vrste nagrada za uspešno delo. Če se nisi hotel včlaniti, si moral biti kar pošteno zvit, kajti navesti si moral zelo dober razlog, zakaj se ne bi še včlanil. Na primer: Nisem se še pokazal vrednega, da me sprejmete v svoje vrste, najprej hočem nekaj narediti za družbo in partijo, da bom zaslužil to čast. Rezultat vsega tega je bil, da so se vsi ljudje z aktivističnimi na gnjenji prej ali slej znašli v partiji. Aktivističnega dela je bilo dovolj, ko ga je pa zmanjkalo, se je družba premaknila na naslednjo stopnjo samoupravljanja in spet so se odprla nova področja delovanja. Nagrada za partiji dopadljivo delo so bile moralnopolitične kvalitete, ki so odprle pot navzgor po družbeni lestvici, kar je pomenilo čast in slavo, pa tudi blagostanje.

In kaj se je zgodilo ob propadu komunističnega sistema, pardon, ob sestopu Zveze komunistov z oblasti? Kam z vsemi temi aktivisti? Ni težav. Demokratični parlamentarni sistem predvideva večje število strank, ki vse rabijo aktiviste. In tako so se vsi ti aktivisti porazdelili po strankah in življenje teče dalje po istih kolesnicah – malo barve je bilo treba in že smo dobili socialdemokrate, liberalne demokrate, demokrate kar tako … Zato nikakor ni čudno, da imamo v naši mali Sloveniji toliko strank. In toliko sindikatov. Pravzaprav bi bilo vse lepo in prav, če ne bi ves čas obstajala še ena družbena struktura, ki ima prav tako svoje aktiviste. To je seveda cerkev. Vendar se njeni aktivisti niso tako kalili in zato niso tako izvežbani, poleg tega jim njihova vera ne dovoljuje tako brezkompromisnih dejanj, spreminjanja mišljenja, prilagajanja situaciji in seveda tistega, kar je poglavitno za manipulacijo z ljudmi: eno razglašaš, delaš pa ravno nasprotno, veliko obljubljaš, pa nikoli ne izpolniš, seve[Stran 033]da zaradi objektivnih težav. Partija je vedno znala obračunati z aktivisti iz nasprotnega tabora, pa naj je bilo to tako kruto kot med tako imenovano NOB, ali pa tako kot danes, ko jim podtika različne mine: zamenjava ene diktature z drugo, gonja proti rdečim direktorjem, prepoved splava, verouk v šolah. In ljudje nasedajo. Kadarkoli obstaja nevarnost, da bi še kdo razen rdečih aktivistov igral v Sloveniji kako pomembnejšo vlogo, takoj se zasliši vpitje na temo Ustavite desnico in rezultati so takoj tu. Torej so še vedno vsa sredstva javnega obveščanja, vsi pomembni položaji v gospodarstvu, skratka, vse je v rokah tistih ljudi, ki so nas pripeljali v družbo na robu prepada, ali v rokah njihovih učencev in naslednikov.

Obstajajo pa tudi posamezni aktivisti, za katere bi veljala misel iz Menartove pesmi: Za leve bil sem desni pes, za desne leva uš. Takim pravimo pokončni ljudje.

Vendar v naših razmerah nimajo dosti možnosti. Je že tako: Ne kar mora, kar more, mož je storiti dolžan, pravi pesnik, zato se tudi taki trudijo, čeprav rezultati niso sorazmerni z vloženim trudom. Ob ustanovitvi prve nekomunistične stranke, bivše SDZ, je nekdo izjavil: Ne glede na to, kaj se bo zgodilo s to slovensko pomladjo, ko me bodo otroci in vnuki vprašali o njej, bom lahko rekel, da sem bil zraven.

Zakaj je torej propadel DEMOS? Mislim, da je odgovor vsebovan v tem mojem razmišljanju, lahko pa bi odgovorili tudi z besedami nekega diskutanta z zgoraj omenjenega ustanovnega sestanka, ko so najprej sklenili, da so lahko tudi komunisti člani SDZ, potem pa so jih še predlagali v vodstvo: Vsaj toliko počakajte, da se vam barva posuši.

Ne morem si kaj, da ne bi zaključila z dogodkom iz mojih rosnih let. V naši soseski so ustanovili telovadno društvo Partizan. Ker me je gimnastika zelo privlačila, sem se včlanila in hodila na treninge. Telovadnica je bila iz kapele preurejen prostor, sveže prepleskan. Čez nekaj časa, ko se je belež osušil, so se začele na stenah prikazovati silhuete, končno pa podobe svetnikov, ki so svoje čase krasile stene kapele. Znova in znova so jih prebelili, pa so se vedno znova prikazali na stenah. Takrat nas je to zabavalo. Danes me je ob tem malo strah.

6.2.1.

Ob jezeru Nahuel Huapi

6.3.1.

6.4.1.

Če sledimo nepretehtanemu občutju, potem je preteklost pač preteklost, nekaj, kar je nekoč bilo in ni več. Po tem občutju je tudi prihodnost tisto, kar pride in še ni. V resnici pa je na določen način ves čas sedaj: nad otipljivo, resnično, izkustveno sedanjostjo se oblikujeta še dve ravnini: preteklost in prihodnost – preteklost v spominu, prihodnost v pričakovanju. In vse to je sedaj. Vsak človek v vsakem trenutku obstajanja živi hkratnost trojnega časa in tu in tam se tega tudi zave. Iz povedanega sledi, da je ves čas v medsebojni soodvisnosti in da nobene njegove prvine, ne sedanjosti ne preteklosti in ne prihodnosti, ni mogoče brez škode izključiti.

Lahko si predstavljamo, da obstajajo ljudje, ki jih preteklost zanima kot preteklost, kot posebna, od sveta ločena pokrajina. Recimo, da so to dobri poznavalci, dvomimo pa, da so tudi dobri zgodovinarji. Pravi zgodovinar je človek s politično dušo. Tak je bil Tukidid, Tacit, Machiavelli, Ranke. Človek se obrača v zgodovino predvsem zato, da bi razumel svoj čas. Pri poklicnih zgodovinarjih ta začetni vzgib pogosto degenerira, ker mu akademski modeli raziskovanja niso naklonjeni. Vendar pa smemo, kadar srečamo človeka s poudarjenim zanimanjem za preteklost, vedno s precejšnjo zanesljivostjo domnevati, da je pred nami človek, ki je na intenziven način v sedanjosti. Biti na intenziven način v sedanjosti, pa pomeni predvsem sedanjost misliti. Tega pa ni mogoče početi verodostojno, ne da bi upoštevali celotno sedanjost, v kateri sta, kot smo rekli, na svoj način tudi preteklost in prihodnost. Človeku s takimi duhovnimi impulzi bi smeli reči zgodovinski človek. Zakaj, kot pravi filozof Edmund Husserl, zgodovinsko življenje je vedno k nekemu cilju stremeče življenje.

K preteklosti se torej obračamo zaradi sedanjosti. Hoteli bi vedeti, kje se nahajamo v zgodovini kot toku, ki zanj mislimo, da ima svojo logiko. Radi bi vsaj približno vedeli, kaj nas čaka za prvim ovinkom. To je čisto naravna in razumljiva želja, čeprav čas naše prognoze spet in spet ovrže. Tu smo torej povsem v času.

A obstaja še druga raven gledanja na zgodovino. Nemški zgodovinar Droysen pravi, da je zgodovina oblika samospoznavanja. V tem, kaj se je zgodilo, in v tem, kako se je kaj zgodilo, nekoliko vidimo tudi, kaj smo. Torej pomeni truditi se z zgodovino tudi slediti delfskemu ukazu: Spoznaj samega sebe! Ko gledamo dejanja in kretnje ljudi, lahko obenem tudi sklepamo, kakšni nameni so bili za njimi. Nekoliko se nam odpre zavesa, ki zakriva razmerje med tem, kaj so ljudje hoteli in kaj so dosegli. Počasi stopa pred nas, če ne v celoti, pa vsaj v posameznih potezah, usoda človekova – condicio humana. Zarisujejo se okviri, ki kažejo na to, kateri upi so uresničljivi in kateri niso. Na zgodovino je torej mogoče gledati, kot pravi zgodovinar Golo Mann, sin pisatelja Thomasa Manna, v okviru večno človeškega. In tu se postavljajo prezanimiva vprašanja: Ali ima zgodovina smisel? Ali obstaja dobro in zlo? In če je tako, ali je zlo kaznovano? Ali se lahko na to zanesemo? Zakaj mora toliko nedolžnih ljudi trpeti? Ali je ena doba enako dobra kot katerakoli druga? Na primer, ali so vse dobe enako blizu Bogu, kot pravi zgodovinar Ranke?

Tudi če na ta vprašanja ni zadovoljivih odgovorov, čutimo, da niso zapravljanje časa. Ta vprašanja so mogoče zelo pomemben način, da vzdržujemo človeka v osnovnem dostojanstvu. Ta vprašanja je seveda mogoče postavljati tudi pod drugimi vidiki, toda študij in razmišljanje o preteklosti je nekaj tako specifičnega, da daje rešitve, na katere drugod ni upati.

Zdi se, da niso vse dobe enako zgodovinske, v pomenu, da bi se hotele v enaki meri utemeljevati na spoznanju preteklosti. Isto velja tudi za narode, kulture in posameznike. Bežen pogled po panorami preteklosti in sedanjosti nas takoj opozori, da so tu velike razlike: očitno je, da je zgodovinski spomin v nekaterih primerih bolj cenjen kot v drugih, da se tu zanj bolj trudijo kot drugod. Hkrati pa lahko vidimo, da se povsod uveljavlja neko sorazmerje: čim bolj je razvit zgodovinski spomin, tem bolj je razvit čut za politiko. Lahko torej postavimo načelo: zgodovinski človek je politični človek in obratno. To je utemeljeno v tem, da sta tako zgodovina kot politika stvar skup[Stran 035]nosti, področji, ki presegata osebni svet posameznika. Kjer je posameznik zapreden v svoj idiotični – v izvornem pomenu idiotični – zasebni prostor, tam je zgodovinski spomin naroda negotov in slaboten, predstave o političnih ciljih skupnosti pa neizdelane in več ali manj slučajnostne. Zato ni brez pomena govoriti o integralnem ali celostnem človeku, pa ne kot o nekakšni, ne vem od kod naloženi zahtevi, ampak kot o nečem naravnem, o tem, kar človeka spopolnjuje in osrečuje. Zgolj zasebni človek je skrčen človek, življenje v njem je še najbolj podobno življenju gomolja, kot bi rekel Eliot.

Vsi seveda vemo, da je človek enkratna in nezamenljiva oseba, prostor, kjer se začenja in končuje vse, kar je samo njegovo, predvsem pa prostor nekega dogajanja, ki ima vse znake drame in v katerem gre za človekovo dušo, ki je on sam. Vse to je v nedeljivem posamezniku. A če se ta nedeljivi posameznik použiva v skrbi zase, če je povsem ravnodušen do zadev bližnjika in do zadev skupnosti kot skupnosti, tedaj ni daleč nevarnost, da se življenje osebe skrči in izniči.

Figure 15. Za očetom Vlastja Simončič

Ljudje vzhodne in srednje Evrope smo dovolj dolgo živeli v nekem posebnem in izjemnem svetu, da smo opazili nekatere stvari, ki jih ne bi bili opazili zunaj tega sveta. Ena od teh stvari se dotika politike. Ko bi bili zunaj, nikoli ne bi tako dobro vedeli, kako važna je politika. Če je namreč politični prostor nenaravno zgrajen, če ni zrastel iz življenja in njegovih zahtev, ampak so ga oblikovali po ideoloških učbenikih, potem se bodo v tem prostoru izrekale besede in stavki in postavljali zakoni in brali govori, ki bodo imeli nenavaden in presenetljiv učinek: tudi v tistem prostoru, ki vedno ostane zaseben in nenadzorovan, ne bo mogoče več izrekati povsem naravnih in resničnih besed in stavkov. Še vedno bodo te besede in stavki zasebni, mogoče bodo celo uporni, a niti pri največjem naporu in prisebnosti ne bodo povsem svobodni in resnični. Torej je tako, da obstaja politika, spričo katere sploh ni mogoče več izrekati resnice. To postavlja naše predstave o človeku in družbi na glavo. In to je pravi pomen izjave praškega nadškofa, da je komunizem v vseh in vsakem od nas.

Če bi to dobro razumeli, bi se naš odnos do politike temeljito spremenil. Ravno v našem času izhajajo dela nekoga, ki je to dobro razumel. Založba Klett-Cotta v Stuttgartu izdaja namreč zbrana dela [Stran 036]češkega filozofa Jana Patočka, Husserlovega in Heideggrovega učenca. Iz njegovega burnega življenja si oglejmo samo zadnji del. Leta 1970 so ga zaradi vpletenosti v Praško pomlad odstranili z univerze. Leta 1977 je bil iniciator in prvi podpisnik listine 77. Sledila so številna in zaporedna zaslišanja. Na enem od njih je 13. marca 1977 po večurnem zaslišanju na policiji umrl. (Značilno za postkomunistične razmere na vzhodu in tudi pri nas je, da so hudodelci še vedno na prostosti.) Odstranitev z univerze Patočke ni strla, ampak se je vneto lotil dela. V življenju in svetu okoli sebe je namreč videl rastoči nered in razpad. Njegovo veliko odkritje je v tem, da je videl zadnji izvor moralnega propada v totalitarni politiki. O tem govorijo njegovi fenomenološki spisi.

Danes, po vsem, kar smo skusili, vemo, da je od tega, čemur pravi Kant »javna uporaba uma«, odvisna tudi zasebna uporaba uma: če ni onega, ni tega. Zato je tako temeljnega pomena, da je javni politični prostor svoboden, da vanj lahko stopi um. V totalitarni komunistični politiki pa je bila javna uporaba uma bistveno omejena. Tam je namesto njega vladal ideologem. Posledice niso bile pogubne samo za tisti čas, ampak so usodne še danes in bodo še dolgo, kot skušamo. Vsenaokoli namreč opažamo, ne da bi se bilo za to treba posebno truditi, to, kar je Hannah Arendt tako točno označila za »katastrofalno izginotje sposobnosti izrekanja sodb«.

Zgodovina in politika sta torej dvoje javnih področij, ki imata neposreden in določujoč vpliv tudi na svoj nasprotni pol: na zasebno življenje. Zato še takemu individualistu, če je le količkaj logičen, ne sme biti vseeno, kaj se tam dogaja.

Tako glede zgodovinskosti kot tudi glede političnosti si Slovenci ne smemo dajati predobre ocene. V politiki nam manjka konzistentne misli in nepopustljive prisebnosti, ki je potrebna za to, čemur pravimo biti v zgodovini. Če hočemo biti v zgodovini, moramo misliti sedanjost v njeni kompleksni strukturi. Pri zgodovini nas izdaja lahkotnost in pripravljenost pozabljati, kar je negacija spomina. Spomin pa je, to se razume, sine qua non kakršnekoli zgodovine.

Poleg tega pa sta tako zgodovina kot politika v stanju, ki bi ga lahko označili za stanje po prestanem mučenju. Namesto da bi šli na dopust in okrevanje, pa stojijo pred njima zahtevne naloge, zlasti pred politiko. Ker je tu sil malo in so še te skromne, se po sebi pojavlja zahteva, da moramo z njimi ravnati modro, varčno, racionalno. Vsi pa bi morali protestirati, kadar se v javnosti pojavijo znaki blaznosti. Teh ni težko odkriti, ker se javljajo v jeziku. Za normalen jezik velja, da mora nekaj pomeniti in, kar je mogoče isto, da je tisto, kar hoče povedati, mogoče ali realno ali logično verificirati.

V zgodovini sanacija mogoče ni tako urgentna, težavnost položaja pa je v tem, da so tisti, ki se z njo strokovno ukvarjajo, nekoč morali iti skozi filtre ideologije.

To gotovo ni ostalo brez deformacij. Jasno je, da nikomur ne očitamo strokovnih pomanjkljivosti. Tu gre za zunajstrokovno determiniranost, ki ne ostaja brez vpliva, saj se je v zadnji analizi niti zavedati ni vedno mogoče. Zgodovina je eno od področij, kjer ni mogoče izključiti ljubezni. Leta 1990 je Gorbačov slovesno izročil poljskemu predsedniku Jaruzelskemu katynski fascikel. V njem je bilo 14.793 imen poljskih vojakov in oficirjev. Poljski zgodovinarji, zlasti prof. Maciszowski, so takoj protestirali, da seznam ni popoln. Človek pomisli na naše zgodovinarje. Kdo od njih je že javno terjal od komunistične politične policije in njenih naslednikov kake sezname? Kdo je že kdaj protestiral zoper uničevanje arhivov, ki mora biti za razvito zgodovinarjevo zavest nekaj odurnega, nekaj kakor umor.

Če je stanje tako, kakor je zgoraj nakazano, potem je treba reči, da mora tako v zgodovino kot v politiko stopiti civis, državljan, navaden človek, če hočete. Stvar kulture tistih, ki se zavestno ukvarjajo z zadevami narodovega duha, pa je, da kaj storijo za izostrovanje zgodovinske in politične zavesti vseh.

7.1.1.

Kljub hudemu dežju, kljub odpovedi mnogih avtobusov se je 5. julija 1992 zbralo na Rogu 5 do 8 tisoč ljudi. Med komemoracijo ni deževalo. Oder je bil postavljen ob samem breznu, med visokimi, redkimi smrekami, nad usedlino, amfiteatrom, kjer se je končala domobranska zadnja, trnjeva, mučeniška pot. Okolje, narava je resna, veličastna. Pet delegacij je položilo vence nad breznom. Enega je poslal slovenski Lazar g. Milan Zajc. V pičlih dveh urah se je zvrstila maša in kulturni program, ki je imel tri viške. Krasna pesem ob spremljavi roga, posvečena in zapeta pobitemu bratu. Deklamacija hčerke pobitemu očetu. Globoka, plemenita čustva, nobeno oko ni ostalo suho. Prof. Justin Stanovnik od NSZ je v govoru postavil domobrance v častni okvir slovenske vojske, ki je branila narod pred nasiljem in upala na svobodno demokratsko Slovenijo.

Kolikor današnja Slovenija razočara, odtehta ta svečanost v Rogu. Če kam, bodo ljudje še prihajali na ta sveti, posvečeni prostor, vse dokler bo narod živel. Tu gre človek vase, tu razume problematiko in moralno vrednoto pobite slovenske vojske. Tu je kraj naše največje tragedije, tu se začenja nujna moralna prenova in dvig.

7.2.1.

Letos je bila prva nedelja v juliju določena, da se spet zberemo v Kočevskem Rogu, tretjič zapored, k skupni maši za vse, ki so jim prvi dnevi svobode prinesli trpljenje in smrt. Kočevski Rog je postal simbol za vse premnoge grobove, jame in brezna, ki so jih polnili zmagovalci v svojem brezumnem sovraštvu. V Kočevski Rog prihajamo, kadar nas pot zanese v te kraje, prižgemo svečko, postojimo ob jami in poskušamo razumeti. Nič sovraštva ni v nas, nobenemu tedanjemu krvniku ne bi privoščili strašne smrti, ki so je bili deležni vsi ti neoboroženi mladi ljudje. Toda pozabili ne bomo. Vsako leto se bomo vračali in se spominjali. Morda se bomo kot narod iz te žalostne izkušnje tudi česa naučili.

Ves teden pred 5. julijem smo z rahlim dvomom razmišljali o naši slovesnosti v Rogu. Vedeli smo, da bodo to nedeljo po Sloveniji nove maše. Mnogo jih bo ostalo zaradi tega doma. Vedeli smo sicer, da pridejo letos v večjem številu naši izseljenci, toda večino predstavljajo le domačini. Tudi vreme se je proti koncu tedna začelo močno kaziti. In slednjič uničujoča sobotna vremenska napoved: ponoči se bo dež razširil po vsej Sloveniji. Že smo v duhu videli, kako se v gozdu z dreves in neba vsipa dež na odprte dežnike, ki drug drugemu delajo napoto, motijo zbranost in zakrivajo pogled na oltar. Razen tega bo dež gotovo mnoge zadržal doma.

Figure 16. Zbranost pred oltarjem

V strahu, da nas bo le nekaj sto prišlo na letošnjo slovesnost, smo se odpeljali v Kočevje. Vso pot je rahlo deževalo, nebo je bilo zaprto in ni obetalo nič dobrega. Ko pa smo prišli do roškega križa, je dež ponehal. Ne nekaj sto, nekaj tisoč nas je bilo, ki smo se razporedili okoli oltarja in po vsem gozdu, ki se razteza ob veliki jami pod Krenom. Nekaj posebnega je tišina, ki vlada med ljudmi. Vsi se zaveda[Stran 038]mo, da smo na svetem kraju, na pokopališču, ob oltarju, kjer je umestna le božja beseda in slovesna beseda spomina na to veliko smrt.

Ob 11. uri se je začela sv. maša, ki jo je daroval g. nadškof dr. Šuštar z množico somaševalcev. Pri maši je pel združeni mešani pevski zbor iz Ribnice in Sodražice. Sv. maša je potekala tako kot vsaka, le da ni pri vsaki nekaj tisoč ljudi, ki sredi gozda molijo na glas in zbrano sledijo mašnikovim besedam.

Figure 17. Zbranost na obrobju

Sredi obreda se je za kako minuto vsul dež. Tisti, ki so bili v gozdu, ga niti čutili niso. Ob oltarju pa so se začel odpirati dežniki. Hvalabogu so se zelo kmalu spet zaprli. Nebo je ostalo sivo, a prizanesljivo.

Po maši smo ostali tam, kjer smo bili, in čakali na slovesnost, ki se je začela takoj, ko so duhovniki odložili mašna oblačila.

Slovesnost je uvedla z nekaj stavki ga. Marijana Jaklič-Klanšek. Takoj nato pa je kot vsako leto do sedaj zadonela pesem domobranskega pevskega zbora: Doberdob. Pretresljiva pesem že sama po sebi. Še bolj pa zato, ker se vsi zavedamo, da večina pevcev leži v jamah na Rogu in drugod. Zapeli so nam svojo lastno usodo. Oj Doberdob, slovenskih fantov grob!

Tudi naslednja točka je bila pesem domobranca, Franceta Balantiča: To jutro. Recitirala jo je ga. Marijana Jaklič-Klanšek:

Po govoru, ki ga je imel g. Mate Roesmann, slovenski politični emigrant iz Amerike, je mešani zbor zapel pesem Gozdič je že zelen.

Potem pa je igralec Pavle Ravnohrib zelo lepo recitiral Pesem dekleta. Naš veliki pesnik Alojzij Gradnik jo je napisal sredi prve svetovne vojne. Objavljena je bila v Ljubljanskem zvonu leta 1917. Res, dekleta in mlade žene v drugi vojni najbrž niso več tkale platna za svoje obleke. Občutje pa je isto: neskončna žalost ob smrti ljubljenega človeka. Pesem je tako lepa in je ni v nobeni Gradnikovi pesniški zbirki, ki so bile izdane po drugi svetovni vojni, da jo bomo tu zapisali:

Lipa zelenela je, pesem, ki je zadonela takoj za tem, nas je v trenutku prestavila za več kot petdeset let nazaj v ljubljansko unionsko dvorano, kjer je s to pesmijo 12. decembra 1941 izzvenel zadnji koncert akademskega pevskega zbora. Od takrat je ta pesem simbol konca neke dobe in začetek dogajanja, ki je do dna spremenilo naš slovenski svet.

Za tem je spregovorila ga. Marija Zgonc o svoji lastni izkušnji: o družini, ki je izgubila moža in očeta, in o grenkem zapostavljanju in zaničevanju, ki ga je bila deležna.

Govor urednika Zaveze, Justina Stanovnika, je razložil simbolični pomen treh zastav, ki so visele ob roškem križu, tam, kjer steza krene k veliki jami.

Po govoru je moški zbor zapel pesem Nebo [Stran 039]žari; na kitari jo je spremljal g. Aleš Žepič, kar je pesmi dodalo posebno, mehko noto.

Zdaj pa je skozi gozd zadonela lepa slovenska narodna Kaj ti je, deklica. Zapel jo je naš imenitni basist prof. Marjan Štefančič. Spremljava z rogom, ki ga je igral prof. Jože Falout, se nam je v tihoti gozda zdela nekaj posebnega in je dajala pesmi nenavaden poudarek. Fantič, le vstani mi! Kako bom vstal, ko me krogla teži. Ne ena, mnogo krogel, mnogo min in zemlje.

Združeni moški pevski zbor iz Ribnice in Sodražice je zapel še dve pesmi: Zabučale gore in Spavajte v Bogu, junaki.

Letos pa so prispevali svoj delež k slovesnosti na Rogu tudi naši rojaki iz Clevelanda. Moški zbor Fantje na vasi, ki ga sestavljajo sinovi slovenskih emigrantov, je zapel dve pesmi.

Čisto na koncu programa je zadonela naša slovenska himna, Prešernova Zdravljica.

Zdaj je množica zavalovala. Pretrgana je bila zbranost, s katero smo ves čas sledili programu. Počasi smo začeli odhajati iz gozda, še enkrat mimo velikega groba. Za trenutek je vsak postal, prenekatera solza je spet skalila oko, ko smo zapuščali to veliko pokopališče naše mladosti. Najbrž smo mnogi mislili isto: drugo leto pridemo spet, če Bog da.

Na cesti pa nas je dohitela stvarnost. Dež, na katerega dve uri nismo nič mislili, se je začel vsipati na nas z vso silo, kot bi hotel nadomestiti zamujeno.

Bilo je pravzaprav čudovito. Pred začetkom slovesnosti je padal dež, takoj po koncu je začelo liti. Ah, smo si mislili, Bog nas je pogledal skozi veliko okno, kot so dejali včasih.

Figure 18. Nasilno vračanje kozakov iz okolice Lienza 1. junija 1945 kot se ga spominja slikar Sergej Karolkov

8.1.1.

Ocena knjige

V oktobru 1990 je v Londonu izšla knjiga z gornjim naslovom. Obravnava izročanje ruskih kozakov in njihovih družin sovjetskim silam v Avstriji, v glavnem pri Judenburgu, dalje angleško ustavitev hrvaških oboroženih sil in civilnih beguncev pri Pliberku ter izročitev srbskih (Ljotičevih) prostovoljcev in slovenskih domobrancev iz vetrinjskega taborišča Titovim vojnim silam na železniških postajah Podrožica in Pliberk. V decembru nato je izšla druga knjiga z istim naslovom. Prva skuša ne le vsestransko osvetliti, ampak tudi opravičiti angleško izročanje omenjenih vojaških pribežnikov in civilnih beguncev, ki so v maju 1945 zbežali na Koroško. Druga pa je zbirka celotnih dokumentov, ki so neposredno in posredno v zvezi s tem izročanjem in so podlaga prvi. Največ dokumentov je iz angleškega državnega arhiva (Public Record Office) v Londonu. Kar precej jih je tudi iz ameriškega državnega arhiva (National Archives) v Washingtonu, D. C., le nekateri so tudi iz arhiva v Inštitutu za novejšo slovensko zgodovino v Ljubljani in iz Vojnega zgodovinskega arhiva v Beogradu. Prva knjiga obsega 367 strani, druga 370, obe sta velikega formata (30 x 21 cm) in tiskani v razločnem tisku. Uredniško sta knjigi zelo pregledni s širokim robom za pripombe; besedilo in povzetki dokumentov v prvi so v zelo razumljivem stilu.

Knjigi so sestavljali bivši brigadir Anthony Cowgill, lord Thomas Brimelow in vojni poročevalec Christopher Booker. (Brigadir je v angleški vojski med polkovnikom in generalmajorjem. Največkrat je to aktiven oficir, ki je poveljnik brigade, včasih pa to stopnjo doseže zaradi svojih izrednih sposobnosti tudi rezervni oficir. Tako je jurist Toby Low, ki se je bil izkazal v bojih v Egiptu, dosegel to stopnjo in postal zaradi organizacijskih sposobnosti načelnik štaba V. korpusa na Koroškem. Drug tak primer je bil brigadir Fitzroy Maclean, ki je bil zaradi svojih diplomatskih sposobnosti vodja angleške misije v Titovem štabu.) Nobeden teh treh piscev maja in junija 1945 ni bil na Koroškem, je pa bil Cowgill v štabu 2. armade v Nemčiji. (Pač pa je pri poskusni verziji (1988) pa tudi pri posvetu za končno izdajo ),The Repatriations« sodeloval brigadir Teddy Tryon-Wilsom, ki je bil oficir v štabu V. korpusa. Ker je bil kot štabni oficir tega korpusa posredno udeležen pri izročanju vseh vrst beguncev, seveda ne more biti pričevalec o tem dogodku.) V posebnem odstavku omenja ljubljanska zgodovinarja dr. Dušana Bibra in dr. Toneta Ferenca, ki sta mu posredovala dokumente iz omenjenega inštituta, Biber pa je dal na razpolago tudi svoje študije o dogodkih l. 1945. (Kot je znano, sta ta dva v dobi komunističnega enoumja pisala, zlasti Biber, o komunistični revoluciji in o državljanski vojni v soglasju s politiko komunističnega režima. Biber je decembra 1986 izdal zbirko predavanj slovenskih, srbskih in angleških zgodovinarjev (predavali so na Brdu) pod naslovom »Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji«, kar je bila posebna številka revije Borec. V predavanjih noben teh zgodovinarjev ne spodbija usodne odločitve komunistične partije, ki je monopolizirala odpor proti okupatorju.) Nadalje je omenjen dr. Franc Hočevar, ki je kot politični komisar partizanske brigade prišel z njo na Koroško iz Trsta (čez Vršič in Korensko sedlo) in je zaradi znanja angleščine postal glavni kontaktni partizanski oficir s V. angleškim korpusom. Navedena je tudi dr. Jasna Fischer, predstavnica že omenjenega inštituta.

Med živečimi angleškimi oficirji, ki so bili maja 1945 na Koroškem, je največkrat omenjen brigadir Toby Low kot načelnik štaba V. korpusa (sedaj lord Aldington), nadalje generalni major Horatius Murray, ki je kot poveljnik 6. oklopne divizije izvedel izročanje srbskih in slovenskih vojakov iz Vetrinja in več drugih višjih in nižjih oficirjev. Posebej bodi omenjen stotnik (captain) Nigel Nicolson, obveščevalec Prve stražne brigade, ki je bila odgovorna za taborišče v Vetrinju. Nicolson je v dnevnem poročilu za 18. maj 1945 izrazil svoj gnus nad izročanjem hrvaških beguncev iz Krive Vrbe, za kar ga je poveljnik brigade ostro pograjal. Poleg teh je [Stran 041]sodelovala dolga vrsta zgodovinarjev in pričevalcev, v začetnih pripravah tudi Nikolaj Tolstoj ter njegov hudi kritik zgodovinar dr. Knight. Pa dr. Žika Prvulovič, nekdanji Ljotičev prostovoljec, v maju 1945 še študent, ki je bil 24. maja vrnjen iz Vetrinja in je svoj pobeg pred prihodom v Št. Vid opisal v knjigi »Serbia between the Swastika and the Red Star«, Birmingham 1986. Pretresljiva zgodba zasluži prevod v slovenščino.

Obširnost te raziskave je dokaz, da hočejo Angleži čimbolj osvetliti izročanje beguncev s Koroške v maju 1945, obenem pa to izročanje opravičiti in dokazati, zakaj je bilo po njihovem nujno, da je bilo izvedeno tako, kot je dejansko bilo. V uvodu je tudi povedano, da so se glavni sestavljalci obeh knjig pogovarjali s predstavniki angleške vlade, ki jim je nudila moralno, najbrž tudi denarno podporo. Da je bil ta projekt po volji angleške vojske, si smemo misliti.

Vzrok in glavni povod za to obširno raziskavo, katere sad sta knjigi »The Repatriations … in 1945«, je bila predvsem Tolstojeva knjiga »The Minister and the Massacres« (London 1986). Zaradi nje so se čutili prizadeti nekdanji oficirji, ki so izvedli izročanje, pa tudi nekateri politiki, med temi zlasti lord Aldington. (V posredni zvezi s to knjigo je bil v oktobru in novembru 1989 v Londonu sodni proces proti Tolstoju in Nigleu Wattsu. Leta je očital Aldingtonu krivdo zaradi vrnjenih in pobitih domobrancev in srbskih prostovoljcev, Tostoj pa ga je v tem podprl.)

Tostoj je presenetil angleško javnost predvsem s priobčitvijo dveh, do takrat neznanih ameriških dokumentov. Prvi pove, da je 14. maja 1945 predstavnik ameriške vlade pri vrhovnem štabu v Caserti Alexander Kirk nasprotoval povelju tega štaba, da je treba izročiti ruske kozake in družine sovjetskim, ter Jugoslovane Titovim silam. Kirk je izrazil svoj ugovor gen. Robertsonu – po stopnji tretjemu generalu v štabu – češ da je to povelje proti dogovoru med angleško in ameriško vlado iz zadnjih dni aprila. Toda Robertson je kljub temu ugovoru izdal (14. maja) povelje za izročitev kozakov in Jugoslovanov. Drugi dokument pove, da je ameriški State department (zunanje ministrstvo) potrdil pravilnost in umestnost tega Kirkovega ugovora in da za Department dogovor z angleško vlado še vedno velja.

Dokumenta sta v ameriškem arhivu odkrila hrvaška zgodovinarja dr. Jerome Jareb in dr. Ivo Omrčanin in jih posredovala Tolstoju. Ta pa ni imel na voljo več važnih dokumentov iz zasebnega Macmillanovega arhiva, ki so jih imeli pisci obeh knjig.

Knjigi »The Repatriations … in 1945« vsekakor pomenita kritiko Tolstojeve knjige in njegovega sestavka iz 1983 »The Klagenfurt Conspiracy« (Celovška zarota). S knjigo in tem sestavkom je Tolstoj opozoril angleško javnost na nehumana izročanja, ki jih je maja 1945 brez pomislekov izvedla angleška vojska na Koroškem. Uporabljal je veliko število originalnih dokumentov, zato je za nas prepričljiv.

Naj v naslednjem nanizam glavne misli posameznih poglavij knjige »The Repatriations in 1945«.

Prvo prikazuje splošno ozadje ter glavne udeležence: britanske, sovjetske in Titove partizanske sile, na drugi strani pa so bili premagani Nemci, omenjani bolj mimogrede, obširneje pa njihovi zavezniki: kozaki, ukrajinska SS-divizija, Ruski korpus nekdanjih carskih emigrantov iz Jugoslavije in protititovski Jugoslovani.

Pod naslovom Jugoslovanska kriza prikazuje drugo poglavje čas od 26. aprila do 13. maja 1945, ko se je vedno bolj kazalo križanje Titovih in angleških interesov ter obisk H. Macmillana v Celovcu. Pri tem obisku je Macmillan nakazal možnost, da bi Angleži poslali begunce iz Jugoslavije nazaj.

Tretje poglavje se nanaša na 13. in 14. maj, ko se V. korpus znajde pred nujnimi nalogami: velikansko število nemških ter hrvaških, srbskih in slovenskih vojakov ter civilnih beguncev.

V četrtem poglavju je govor o usodnem povelju za izročitev kozakov in vseh vojaških pribežnikov in civilnih beguncev iz Jugoslavije.

Peto prikazuje ustavitev in zavrnitev hrvaških oboroženih sil in civilnih beguncev pri Pliberku (14. in 15. maja). Ta zavrnitev je dejansko pomenila izročitev hrvaških množic na milost in nemilost Titovim partizanom.

V šestem skušajo pisci knjige prepričati, da so Angleži morali izročiti kozake sovjetskim silam na podlagi Jaltskega dogovora. Pa da so to morali storiti tudi zaradi [Stran 042]1500-2000 angleških ujetnikov v sovjetskih rokah.

Višek krize za angleško vojsko na Koroškem je bil 16. in 17. maja, o čemer beremo v sedmem poglavju.

Važno za Slovence in Srbe je 8. poglavje z razlago, kako je prišlo do odločitve za izročitev vetrinjskih Jugoslovanov. Pri tem pisci skoraj cinično povedo, da, ker Angleži niso mogli izročiti Titu obljubljenih hrvaških množic pri Pliberku, ker so bile že v njegovih rokah, so kramarsko prišli na idejo, da bi Titu ustregli s srbskimi prostovoljci in četniki ter slovenskimi domobranci iz Vetrinja.

V devetem poglavju so angleški generali na Koroškem na podlagi raznih povelj in odredb iz nadrejenih štabov določili, kdo je med ruskimi begunci sovjetski državljan, za katerega velja sklep jaltske konference, da mora biti vrnjen v Sovjetijo. Pri tem so izvzeli, kar je zelo čudno, ukrajinsko SS-divizijo in Ruski korpus.

Ali pri izročanju uporabiti silo ali ne, pa da je treba uskladiti politiko in potek izročanj na raznih mestih, o tem beremo v desetem poglavju.

Tako kot 8. je za nas važno tudi 11. poglavje: dejanska predaja vseh vojaških pribežnikov iz Jugoslavije Titovi vojski in kozakov Sovjetom v dneh od 18. maja do 2. junija. (Širši povzetek teh 11 poglavij je v »Stalinistični revoluciji na Slovenskem II«, str. 245. Žal je zaradi krajšanja preveč v telegrafskem stilu.)

V dvanajstem poglavju je trditev, da so bila izročanja iz Vetrinja končana s posegom Rdečega križa in s prihodom maršala Alexandra v Celovec. (Za domobrance prepozno, rešeni pa so bili s tem slovenski civilni begunci.)

V juliju in avgustu so angleške vojaške enote, ki so izvedle izročanje in predajo, to točno popisale, o čemer se bere v 13. poglavju.

Figure 19. Zbor 16. čete Stiškega bataljona 16. maja 1945 v Vetrinju

V 14. hočejo pisci prepričati, da opolnomočeni minister angleške vlade pri Sredozemskem vrhovnem poveljstvu Harold Macmillan ni igral skoraj nobene vloge v zvezi z izročitvijo Jugoslovanov. (Pisec teh vrstic pa je prepričan, da je igral važno vlogo.)

Pod nenavadnim naslovom »Clouds of Unknowing« (morda: Oblaki nepoznanja) govori 15. poglavje: V času od junija 1945 do aprila 1953 je bilo izročanje beguncev [Stran 043]s Koroškega zastrto z oblaki in celotne slike ni bilo.

Čeprav druga knjiga priobčuje celotne dokumente, pisci kljub temu navajajo v prvi knjigi glavne misli vseh dokumentov na 102 straneh.

Na koncu druge knjige je kot dodatek C poročilo angleškega Rdečega križa o nemogočem položaju v begunskih taboriščih v Italiji in o prisilnem izročanju »belih Rusov«. Da so se dogajale presunljive scene. Poročilo je kritično do izročanja.

Figure 20. Trije poročniki slovenske narodne vojske v Vetrinju: B. Berlot, V. Derlot, J. Auser

Pri ponovnem branju osmega poglavja mi je postalo jasno, da je Angležem žal le izročitve »vetrinjskih Jugoslovanov«. Te vojake so namreč 12. in 13. maja sprejeli v zaščito – pogoj je bil, da si sami pribore prehod čez dravski most nad Borovljami in nato polože orožje, kar se je zgodilo. Vsaj dvakrat je bilo na poveljstvu brigade rečeno slovenskim predstavnikom, da bodo ob izpolnitvi omenjenega pogoja civilne begunce in domobrance sprejeli v zaščito, kot tudi srbske prostovoljce in četnike. Ta dvakratna obljuba v knjigah »The Repatriations« ni omenjena. (Omenjena pa je v knjigi »Vetrinjska tragedija«, ki zanjo pisci vedo.) Čez dva tedna pa so isti Angleži razorožene in moralno strte prostovoljce in četnike ter slovenske domobrance izročili njihovemu smrtnemu sovražniku – Titovim komunistom. Pri tem se je angleška vojska poslužila prevare, češ da gredo transporti v Italijo. To prevaro omenja tudi captain Nigel Nicolson v že omenjenem brigadnem poročilu za 18. maj ter politični komisar dr. Hočevar (»Konec(c, str. 773). Če je kaj nečastno in brezvestno, je bila nečastna in brezvestna ta izročitev, »perfidni Albion« ni držal obljube, kot pravi pesnik »Črne maše« Jeremija Kalin (Tine Debeljak). Pri vsem tem pa so se angleška poveljstva zavedala, da je bila možna drugačna rešitev begunskega problema na Koroškem maja 1945. Saj so vedela za Alexandrovo odredbo z dne 17. maja, da bi vse begunce s Koroške razen nemških prepeljali v Italijo, Nemce in kozake pa na Salzburško.

V 8. poglavju (str. 81) priznajo pisci in sestavljalci obeh knjig, da je 29. aprila Churchill imel v mislih ravno take kategorije disidentskih Jugoslovanov, ki jih je treba sprejeti, razorožiti in poslati v taborišča, o njihovi končni usodi pa bi odločili angleška in ameriška vlada.

[Stran 044]

Dne 7. maja (1945) je poveljnik 15. bojne skupine (8. angleška in 5. ameriška) gen. Clark poslal 8. armadi v Treviso odredbo, da ta sme sprejeti vdajo le tistih sovražnih sil, ki pridejo v stik z njo. Tiste, ki pridejo v stik s sovjetsko armado, se morajo vdati tej. Tiste pa, ki pridejo v stik s Titovimi silami, se morajo vdati tem. Kot dokazujejo povelja in odredbe naslednjih dni, je Clark izdal to odredbo na predlog poveljnika 8. armade gen. McCreery-ja, seveda pa v soglasju z glavnim štabom v Caserti pri Neaplju (Clarkov štab je bil nekje v srednji Italiji.) Odredba je bila odgovor na prošnjo gen. von Loehra, poveljnika nemške jugovzhodne E armade, da se ta armada želi vdati Angležem. Obenem je Loehr prosil, da bi sprejeli tudi hrvaške vojne sile. Loehrovemu odposlancu je uspelo prebiti se do poveljnika 13. korpusa 8. armade v Tržiču (Monfalcone) in mu izročiti to prošnjo, ki jo je glavni štab s Clarkovo odredbo odklonil. Ker se je Loehrova armada umikala skozi hrvaško Zagorje in nato skozi Štajersko proti Koroški, je odredba praktično veljala le za to armado na Štajerskem. (Manjšemu prednjemu delu te armade je uspelo do 13. maja priti na Koroško, večji del pa je na angleško zahtevo moral ostati na Štajerskem in se predati Titovim silam.) Obveljala pa naj bi tudi za sorazmerno majhne vojaške sile slovenskih domobrancev ter srbskih (Ljotidevih) prostovoljcev in četnikov pa Ruskega korpusa, ki so se umaknili na Koroško čez Karavanke.

Clarkovo odredbo je imel v mislih poveljnik V. korpusa na Koroškem gen. Keightley, ko je 12. maja že pozno popoldne odgovoril političnemu komisarju 4. (Titove) armade, ki je bila zavzela Trst, da bodo vsi, ki so se Angležem predali pomotoma (wrongly), izročeni Titovim silam. Komisar se je namreč pritožil, ker so angleške čete sprejemale pri dravskem mostu nad Borovljami vdajo »sovražnih sil» (nemških, ruskih, srbskih in slovenskih) in ker so v boju za most partizani imeli velike izgube. (Sedaj navajajo 180 padlih.) Pri tem razgovoru je komisar Šiljegovid vrgel pred Angleža zelo močen adut: za odredom 4. armade (ki je ta dan prišel že v Rož na Koroškem), prideta še dve diviziji. — Še po mnogih letih je osupljivo, da je v času tega razgovora bila večina domobrancev na južni strani Drave, čakajoč na prehod čez most, obenem pa na prihod zaščitnega bataljona. Večina domobrancev je prekoračila most 13. maja.

Vsekakor je gen. Keightley vedel za to zadnje prehajanje čez most praktično ves dan 13. maja. Zato se vsiljuje vprašanje, zakaj ni nič ukrenil v smislu odgovora, danega politkomisarju? Morda najmočnejši razlog za generala je bil, da je bil boj za dravski most na avstrijskem ozemlju in po mednarodnem dogovoru iz 1. 1937 bi partizani sploh ne smeli priti na Koroško. In Keightley je kar gotovo vedel, da so dan prej na brigadnem poveljstvu odgovorili nemškemu oficirju, ki se je prebil čez Dravo v Celovec, da, če si nemške čete same pribore prehod čez Dravo, jih bodo Angleži sprejeli. (Enako so pri brigadi odgovorili tudi članu slovenskega Narodnega odbora dr. Bajlecu — prišel je v Celovec pred partizansko zaporo dravskega mostu — ko je prosil za pomoč slovenskim civilnim beguncem — okrog 600 — ki so jih partizani zajeli pred dravskim mostom: »Če pridejo čez Dravo, jih bomo sprejeli».)

Drugi razlog, da Keightley ta dan ni nič ukrenil, je bil naslednji: glavna naloga tistih prvih dni po prihodu Angležev na Koroško je bila, kako v razgovorih doseči, da se bo na Štajerskem ustavila sovjetska armada, ki je bila zasedla že več kot pol dežele, njene bolgarske divizije pa so že prihajale v Labotsko dolino. (V razgovorih v Moskvi okt. 1944 je bilo dogovorjeno, da Koroško in Štajersko — seveda gornjo, avstrijsko — zasedejo Angleži.) Zato so Angleži tiste prve dni praktično prepuščali predele južno od Drave partizanski oblasti. In pri tem so se postavili na stališče: pri prehodu čez Dravo ne bodo nikomur pomagali, pa ga tudi ne ovirali.

Da grem nazaj h Clarkovi odredbi: pisci »The Repatriations in 1945« priznajo, da je ta odredba obšla sklep angleške in ameriške vlade z dne 29. aprila glede disidentskih jugoslovanskih beguncev, vojaških in civilnih. Po črki odredbe bi se bili morali slovenski domobranci ter srbski in ruski vojaki predati partizanom že pred dravskim mostom, a kot rečeno, v smislu te odredbe gen. Keightley 13. maja ni ustavil prehoda čez Dravo.

Spričo Keightleyevega sporočila 8. armadi ob 3. uri zjutraj v noči na 14. maj, da se [Stran 045]pomika severozahodno v smeri proti celovškemu področju 300.000 Nemcev in 200.000 hrvaških sil, in spričo McCreeryjevega sporočila tega podatka 15. armadni skupini ob 15. uri 14. maja, je presenetljivo, da je Robertsonovo povelje bilo razširjeno na vse protikomunistične Jugoslovane. McCreery pa je svojemu sporočilu dostavil, da naj bi glavni štab povprašal Tita, koliko sovražnikov bi želel dobiti nazaj, in predlagal, naj bi bili Hrvatje Titova zadeva. (Oba generala sta poleg Nemcev omenila le Hrvate.) Pisci »The Repatriations« na to razširitev od Hrvatov na vse osebe z jugoslovanskim državljanstvom opozorijo, razlogov zanjo pa ne omenjajo. (Na to razširitev je pred njimi opozoril Tolstoj v svoji knjigi, str. 115, da jo je nekdo spretno (skilfully) dosegel. Je kaj možno, da to razširitev omenja kakšen dokument, ki v Londonu še ni dostopen.)

Kot je razvidno iz dokumentov, je to razširitev nasvetoval Harold Macmillan, predstavnik londonske vlade v Alexandrovem štabu, torej rezidenčni minister, ki je vsklajal vojne operacije s politiko vlade. Pisci obeh knjig skušajo zmanjšati Macmillanovo krivdo za to razširitev•v Robertsonovem povelju na nič, češ da on ni izdal nobene odredbe, da morajo biti osebe z jugo-državljanstvom, ki so bile v nemških silah, vrnjene v Jugoslavijo. Seveda kot politik ni mogel dajati direktnih povelj vojski. Toda kot vladni predstavnik je smel avtoritativno svetovati gen. Robertsonu to smer akcije (the course of action) za izročitev. Prav to je sporočil pozno zvečer 14. maja ameriškemu State Department-u njegov predstavnik v glavnem štabu Alexander Kirk, da mu je to omenil sam Robertson, ko je hotel dobiti njegovo (Kirkovo) privoljenje za to povelje. To dokazuje, da je bila ta razširitev politične narave. Kirk je privoljenje odklonil, ker je zastopal sklep obeh vlad glede jugoslovanskih pribežnikov. Spričo Kirkovega poročila je Macmillanova krivda za razširitev Robertsonovega povelja na vse protikomunistične jugoslovanske begunce izven dvoma.

Pa tudi v povelju samem najdemo dokaz za to krivdo, saj je na njegovem koncu navedeno, da je izdano v soglasju z rezidenčnim ministrom: »Concurred: BR Resmin« tj. British Residence Minister. In pisci obeh knjig opozorijo v marginalni pripombi (str. 263), da se je glavni štab glede tega povelja posvetoval tudi z rezidenčnim ministrom. Sicer pa je Macmillan že 13. maja dop. pri obisku 5. korpusa v Celovcu omenil možnost, da bi nekatere jugobegunske skupine poslali nazaj v Jugoslavijo, kot je zapisal v pismu vojnemu ministru. Čeprav iz dokumentov ni razvidno, smemo sklepati, da je to možnost omenil tudi gen. McCreeryju pri obisku 8. armade. In za spremembo te možnosti v realnost, za Robertsonovo povelje, da je treba »vse osebe z jugoslovanskim državljanstvom izročiti Titovim silam«, je zlasti pritiskal gen. McCreery, ki je bil po telefonski zvezi v tesnem stiku z glavnim štabom in bil na tekočem, kaj se tam dogaja.

Mnenja sem, da bi generali sami povelja, ki je bilo v nasprotju s sklepom londonske vlade, ne izdali brez Macmillanovega privoljenja. Dati si ga je upal le politik Macmillanovega kova in prestiža. S tem privoljenjem so bili generali kriti.

Ali je pri tem povelju sodeloval tudi vrhovni poveljnik maršal Alexander? Tolstoj je mnenja, da bi ga brez njegove vednosti generali ne izdali, da pa je Alexander pri tem imel v mislih hrvaške množice pri Pliberku.

Ob Macmillanovem privoljenju k Robertsonovemu povelju se vriva vprašanje: mar on kot minister ni vedel, da je Titov režim takoj, ko je bil Beograd s pomočjo sovjetskih sil osvobojen Nemcev, začel brezobzirno pobijati svoje politične in idejne nasprotnike? Žrtve so šle v tisoče. Posebno krvavo je pometel z ostanki albanske SS-divizije in njenimi simpatizerji. (Za Albance je bila nemška okupacija minus malum v primeri s srbskim režimom.) Enako kruto so Titovi komunisti obračunavali z zajetimi četniki v Bosni in Hercegovini. To so vedeli Nemci in bili prepričani, da se bo po njihovem odhodu zgodilo isto na Hrvaškem. Zato je gen. von Loehr opozoril Angleže, da bo po njegovem umiku prišlo do krvoprelitja na Hrvaškem. Opozorilo so Angleži prejeli. Zato je Macmillanu in generalom v glavnem štabu moralo biti jasno, da bodo enako usodo doživeli vsi antititovski bojevniki, ki bodo predani Titovim silam. Saj je glede izročanja kozakov sovjetski armadi Macmillan zapisal v svojem dnevniku: »Izročiti jih Rusom, pomeni obsoditi jih v sužnost, mučenje in verjetno v smrt.« Izročili so jih kljub temu spoznanju, češ da je Angleže vezala jaltska pogodba. Toda take pogodbe med Angleži in Titovim režimom ni bilo.

Kljub prejemu Robertsonovega povelja ob [Stran 046]9. uri zjutraj 15. maja, da morajo biti izročeni Titovim silam vsi disidentski Jugoslovani, v 5. korpusu in pri 8. armadi ta dan in delno še naslednji niso razmišljali, kot se da razbrati iz dokumentov, o vetrinjskem taborišču, ki je bilo zanje spričo hrvaških množic pri Pliberku sorazmerno majhen problem. Verjetno tudi zato ne, ker so vetrinjske dober teden prej Angleži sami sprejeli v zaščito. In zato ne, ker je vplivni gen. McCreery vedel, da so bili četniki v prvi verziji Robertsonovega povelja izvzeti od izročanja. — Pisci obeh angleških knjig pravijo, da so takrat s »četniki« bili mišljeni vsi nehrvaški begunci na Koroškem. Ti »četniki«, srbski in slovenski, so ravno v dneh 14. in 15. maja prosili Angleže, da bi jih premestili v Italijo, kjer so že bili prostovoljci in četniki ter slovenski primorski domobranci od 1. maja naprej. Tam so bili ti v smislu sklepa obeh vlad glede beguncev iz Jugoslavije razoroženi in nameščeni v taborišču Palmanova. Zato sklepam, da so generali vedeli, da tudi za »disidentske Jugoslovane« v Vetrinju velja omenjeni sklep obeh vlad.

(Pripomba: Ameriškemu predstavniku Kirku je pri razgovoru gen. Robertson pokazal verzijo povelja z omembo četnikov v njej. Ni pa Kirk videl druge, dejansko odposlane verzije brez omembe četnikov. Verjetno so generali vedeli, da so bili Amerikanci pripravljeni sprejeti tudi hrvaške begunce. Proti Hrvatom so bili angleški politiki in generali apriorno nerazpoloženi, tudi proti civilistom, zaradi ustaških hudodelstev, ki naj bi jih bil sokriv vsak Hrvat. Kirk je zvedel za izročitev »četnikov«, torej Slovencev in Srbov iz Vetrinja, šele v avgustu 1945.)

To bi bili razlogi, zakaj Robertsonovo povelje še ni dokončno zapečatilo usode slovenskih domobrancev (vsaj 11.000), Ljotičevih prostovoljcev (blizu 3000) in črnogorskih četnikov (500) v Vetrinju. Njihovo usodo je zapečatila neka druga odločitev generalov, ki ji je bilo Robertsonovo povelje podlaga. Zakaj in kako?

V glavnem štabu so sprejeli predlog gen. McCreeryja, da naj bi vprašali Tita, koliko sovražnikov bi želeli dobiti nazaj in da naj bi bili Hrvati Titov teater. Toda ta predlog so v štabu razumeli, da so hrvaške množice pri Pliberku ŽE prekoračile državno mejo, torej da so bile že na avstrijskem ozemlju. – Dejansko pa so bile ustavljene pred mejo. V smislu McCreeryjevega predloga je glavni štab poslal Macleanovi vojaški misiji v Beograd naslednje sporočilo za Tita: »Poveljnik zavezniških trup v Avstriji poroča, da se mu je vdalo 200.000 jugoslovanskih državljanov. Mi bi jih radi takoj vrnili maršalu Titu in bili bi hvaležni, če se bo strinjal z nami in bi naročil svojim poveljnikom sprejeti te sile ter se dogovoriti s poveljnikom 5. korpusa o obroku dnevno izročenih in o kraju na avstrijski meji južno od Celovca za vračanje v Jugoslavijo.« Podpisan je bil SACMED (supreme Allied Commander Mediterranean), torej glavni štab. Maršal Alexander je bil ta dan pri četah v severni Italiji, vsekakor pa so mu po vrnitvi naslednji dan poročali o tem dopisu Titu. Dopis je bila prava ponudba in generali so pri tem računali, da jo bo Tito gotovo zgrabil. Namesto da bi po isti poti sporočili v Beograd pomoto, da Hrvati niso prekoračili državne meje — priznanje pomote bi dokazovalo defektnost poročanja in komunikacij znotraj angleške vojske — in da je 200.000 Hrvatov dejansko že v Titovih rokah, so v svojem pragmatičnem mišljenju iskali, s katerimi begunci bi izpolnili ponudbo Titu. Prišli so na misel, zlasti poveljnik 8. armade gen. McCreery in njegov štab, da bi ponudbo Titu izpolnili z izročitvijo protikomunističnih bojevnikov iz vetrinjskega taborišča. K temu jih je pregovarjal tudi politični komisar Hočevar, ki je zahteval izročitev vseh kvizlingov (KONEC, str. 773). Generali so hitro ugotovili, da imajo srbski in slovenski vojaki v Vetrinju tiste oznake, ki v smislu Robertsonovega povelja opravičujejo njihovo izročitev Titovemu režimu in se za to tudi odločili.

Ta odločitev je dokončno zapečatila usodo domobrancev ter prostovoljcev in četnikov. Logičen nasledek te odločitve generalov je bilo povelje načelnika štaba 5. korpusa (brigadir Toby Low), poslano divizijam in brigadam korpusa 17. maja ob 13. uri pop., da bodo »vsi jugoslovanski državljani, ki so točasno na območju korpusa, čimprej izročeni Titovim silam. Pri tem jim ne bo povedan cilj transportov. Divizije in brigade naj pripravijo vse potrebno za izročanje. Organizacijo izročitve bo štab 6. korpusa koordiniral skupaj z jugoslovanskimi (Titovimi) silami. « In že drugi dan je 5. korpus začel izročati civilne hrvaške begunce na postaji Podrožica.

Prva je bila na vrsti hrvaška vlada, ki je prišla v Celovec že 7. maja, torej še pred nemško vdajo. Izročanje Hrvatov se je nadaljevalo še pet dni.

[Stran 047]

Vse to dogajanje ter odredbe in povelja so seveda bila prikrita beguncem v Vetrinju. Celo tudi članu vojaške vlade majorju Barre ju, ki je imel na skrbi civilni del vetrinjskega taborišča.

Prav tako je bilo nam v Vetrinju neznano, da je maršal Alexander hotel vse begunce iz Vetrinja premestiti v Italijo. Dne 17. maja proti večeru je izdal odredbo, znano kot »DISTONE ORDER«, da naj bodo jugoslovanski begunci s Koroške premeščeni v Italijo, Nemci in kozaki pa na Salzburško. (Nemajhna ironija je bila, da je maršal izdal to povelje istega dne kot načelnik 5. štaba že omenjeno povelje za izročanje). Alexandrova odredba je bila v polnem nasprotju z Robertsonovim poveljem dne 14. maja, a bila je v soglasju s sklepom obeh vlad glede beguncev iz Jugoslavije. Z Robertsonovim poveljem se je ujemala le v eni točki, da je treba za primer spopada s partizani umakniti begunce s Koroške, »to clear the decks,(, je zapisal Alexander v dopisu gen. Eisenhowerju, poveljniku vseh zavezniških sil v Nemčiji. Sklepati pa smemo, da je bil za Alexandra važen tudi že nakazani drugi razlog: kot vrhovni poveljnik se je zavedal, da morajo biti njegova povelja v skladu s političnimi cilji obeh vlad.

Toda poveljnik 8. armade gen. McCreery, tedaj v Udinah, je Alexandrovo odredbo prejel šele 19. maja zgodaj dopoldne, torej čez poldrug dan, medtem ko je važna povelja in navodila iz glavnega štaba dobival v nekaj urah. Namerno zavlačevanje je tu otipljivo! In kar se po 47-ih letih sliši neverjetno, a je žal bilo resnično, gen. McCreery tega Alexandrovega povelja 5. korpusu na Koroško ni poslal, češ da bi bilo to povelje za korpus le vir zmede. Kot da ni šlo za človeška življenja! Tu smemo pritrditi Tolstoju, da je bilo v tem McCreeryjevem zadržanju Alexandrove odredbe nekaj konspirativnega! Dosledno temu pa je odredil, da naj 5. korpus pripravi načrte za izročitev tudi vetrinjskih beguncev. In ko je 20. maja, morda že 19. maja pozno zvečer, prejel od 5. korpusa sporočilo, da je prišel v štab korpusa polkovnik Ivanovič, poveljnik zaščitne enote 3. Titove armade, in zahteval poleg domobrancev, srbskih vojakov in ustašev tudi izročitev vseh antititovskih Jugoslovanov izven Avstrije, je McCreery skušal pri glavnem štabu doseči izročitev vseh tistih jugoslovanskih vojakov, ki so bili že skoro tri tedne v Italiji. (A končno niso bili izročeni.)

Po prejemu Alexandrove odredbe je McCreery opozoril glavni štab, da vidi nesoglasje med Robertsonovim poveljem in Alexandrovo odredbo ter da je treba to razčistiti, kar je trajalo več dni. Končno mu je 23. maja zvečer uspelo pregovoriti glavni štab, naj za 5. korpus obvelja Robertsonovo povelje, saj že pet dni izroča hrvaške civilne begunce. Ker je 5. korpus po njegovih navodilih že pripravil vse potrebno za izročanje vseh beguncev iz Vetrinja (tudi civilnih, a slednji končno niso bili izročeni), so drugi dan (24. maja) začeli Angleži s transporti srbskih prostovoljcev na postajo Podgorje (Maria Elend) in to nadaljevali naslednji dan. Ta dan je prišel na Koroško McCreery pogledat, ali se njegov ukaz izpolnjuje. In v dneh od 27. do 31. maja so izročali Titovim komunistom slovenske domobrance.

Zakaj je gen. McCreeryju uspelo pregovoriti glavni štab? Veljal je kot zelo sposoben poveljnik 8. armade, bil v Egiptu načelnik Alexandrovega štaba, bil s tem štabom v ozkem stiku, tudi telefonsko, v primeru spopada s partizani bi on vodil bojne operacije in imel je politično kritje pri Macmillanu.

Naj omenim še en dopis glavnega štaba, ki je bil poslan načelnikom štabov vseh rodov vojnih sil in zunanjemu ministru v London ter sku,~nemu štabu generalov v Washington. Ce bi bil ta dopis poslan tudi generalom na teren — žal ni bil — bi verjetno » disidentski Jugoslovani« v vetrinjskem taborišču bili premeščeni v Italijo. Kmalu po Alexandrovi odredbi 17. maja je namreč gen. Robertson po Alexandrovem navodilu poslal dopis omenjenim generalom v London in Washington, da naj čimprej odločijo glede končne usode beguncev v Avstriji, da bi bila njihova vrni tev v rojstne dežele usodna za njihovo zdravje (harmful for their health). Ni pa v tem dopisu omenil, da je tri dni prej on sam izdal povelje za izročitev antititovskih Jugoslovanov Titovim silam (enako tudi predajo kozakov sovjetskim silam) in ne nakazal potrebe po alternativnem povelju, ki bi razveljavilo povelje, ki ga je 14. maja poslal 8. armadi. To zamolčanje smemo označiti za moralno brezvestnost! Značilno pa je, da so pisci knjig nakazali vprašanje, s kolikšno zavestjo je Robertson s tem dopisom hotel doseči politično kritje (political cover) za omenjeno povelje. Odgovor generalov in zunanjega ministrstva je glavni štab v Caserti prejel 20. junija, torej mesec dni prepozno. Na[Stran 048]ravno, da je zanje bil merodajen sklep obeh vlad z dne 29. aprila, da je disidentske Jugoslovane treba sprejeti, jih razorožiti in poslati v taborišče. Njihovo končno usodo bosta odločili obe vladi.

Kateri so bili motivi za 5. korpus, zlasti pa za 8. armado, da so se odločili za izročitev protikomunističnih bojevnikov iz Vetrinja? Precej znano je bilo, da je bila 8. armada titofilska. Pač zato, ker so se na vzhodni obali Jadrana partizani borili proti nemškim silam, kot se je ta armada v Italiji. Zato je bil vsak angleški vojak načelno nenaklonjen vsakomur, ki je kakorkoli sodeloval z Nemci. Na Koroškem so skušali biti Angleži čimbolj gentlemanski do partizanov in se zato ogibali sporov z njimi kolikor mogoče. In ker so opazili, kako slovenski partizani (drugih na Koroškem ni bilo) sovražijo domobrance, so kramarsko prišli na misel, kot že omenjeno, da bi bilo partizanom zelo ugodno, če bi jim domobrance izročili, kar se je končno res zgodilo. Koroški zgodovinar August Walzl pravi v svoji knjigi »Kaernten 1945«, str. 223, da so bile izročitve jugoslovanskih državljanov »darila dobre volje« (Geschenke des guten Willens) z namenom, da dosežejo miren odhod partizanov s Koroške. Angleška časnikarica in zgodovinarka Nora Beloff pa pravi v knjigi »Tito’s Flawed Legacy« da so v maju 1945 na Koroškem trgovali s človeškim mesom (str. 123). (Pri tem imam v mislih Low-ovo navodilo divizijam in brigadam z dne 17. maja ter dostavek 18. maja, ki je zajel tudi civilne begunce.) In na začetku omenjeni brigadni obveščevalec Nigel Nicolson pravi o predaji antikomunističnih vojakov, da je to bilo »veliko izdajstvo« (The Great Betrayal, Independent Magazine, 22. aprila 1989, London). Spričo teh navedb smemo reči, da izročitev vetrinjskih ni bila repatriacija, ampak pošiljanje ljudi v smrt.

Da je ta velika izdaja mirno potekla, so se Angleži poslužili laži in prevare: vzdrževali bodo splošno prepričanje, da jih vozijo v Italijo. Naravnost zoprno je brati na str. 227 in 228 v 1. delu »The Repatriations« navajanje razlogov, zakaj je v tem primeru bila na mestu prevara (deception), kar je eden najbolj nesprejemljivih odstavkov v tej knjigi. V njej ni priznanja, da je bila izročitev domobrancev in srbskih vojakov »grozljiva napaka« (a ghastly mistake) in »resna zabloda« (a serious blunder), kot sta priznala dva visoka uradnika v zunanjem ministrstvu v sept. 1945. To njuno porazno oceno najdemo v Tolstojevi knjigi.

V drugem delu sestavka sem skušal izbrati iz obeh knjig »The Repatriations from Austria in 1945« najvažnejša in obenem najusodnejša povelja, odredbe in sporočila, ki so privedla angleške generale do odločitve, da so proti sklepom obeh vlad izročili Titovemu režimu slovenske domobrance, Ljotičeve prostovoljce in četnike iz vetrinjskega taborišča. Knjigi vsekakor veliko prispevata k poznavanju motivov za to izročanje. Sta doslej najbolj dokumentaren prikaz teh motivov.

Toda kljub obširni raziskavi in velikemu številu sodelavcev ne prepričata, da je bila vojaška nujnost izročiti vetrinjske protikomuniste njihovim smrtnim sovražnikom, Titovim komunistom. Zaradi vsak dan bolj pretečega spopada s partizani na Koroškem je vojaško res bila nujna odstranitev vseh vrst beguncev južno od črte Beljak – Vrbsko jezero – Celovec – Velikovec – Drava. Ni pa bila nobena vojaška nujnost predati jih diktatorju Titu, ko je vendar obstajala alternativa: premestiti jih v Italijo, kot je zahtevala Alexandrova odredba , ki pa jo je gen. McCreery zadržal. Kot priča dogodkov v Vetrinju pa naj dodam, da bi v primeru nenadnega spopada med Angleži in partizani, vetrinjski begunci v eni noči peš prišli v kraje nad Celovcem in nad Vrbskim jezerom, torej v kraje proč od bojišča. Izročitev protikomunističnih bojevnikov iz Vetrinja je bila pragmatična s političnim računom, da bi partizani brez konflikta odšli s Koroške.

Seveda bi mi kdo od sodelovalcev obeh knjig rekel na to, da so Angleži morali držati besedo, t. j. obljubo dano maršalu Titu, ko so mu ponudili vrnitev jugoslovanskih državljanov 15. maja; izpolnitev obljube, ki so jo dali 19. maja zvečer polkovniku IvanoviČu in večkratne obljube, dane komisarju Hočevarju, da bodo izročili vse kvizlinge. Moj odgovor bi bil v obliki vprašanja: Zakaj so se angleški generali bali zameriti se Titu, če bi se premislili izročiti domobrance in srbske vojake iz vetrinjskega taborišča, ko so vendar 19. maja že vedeli, da je gen. Einsenhower za primer spopada s partizani ukazal petim ameriškim divizijam premik na Koroško v pomoč 5. korpusu. Torej pet dni pred začetkom izročanja iz Vetrinja. Do spopada pa ni prišlo, ker je pod pritiskom angleške in ameriške vlade in ker ga Stalin tedaj ni podprl, Tito ukazal odhod slovenskih partizanov s Koroške.

8.2.1. Ob obletnici smrti

Dne 10. junija 1991 je po skoraj enoletni hudi bolezni v 78. letu starosti umrl v Clevelandu Jože Melaher. Rak mu je razjedel jetra, zato je več zadnjih tednov prebil v bolnišnici. Njegovo smrt smo pričakovali že v marcu in aprilu, a volja do življenja mu ga je za dva meseca podaljšala.

Melaher je bil javni delavec v polnem pomenu besede. Bil je garač na kulturnem, socialnem in političnem področju. Vse to že pred drugo svetovno vojno doma v Sloveniji v okolici Maribora in v Slovenskih Goricah, pa tudi drugje po Štajerskem, saj je bil član tajništva SLS za Štajersko. Vse to delo je nadaljeval po svojem prihodu v Združene države v Cleveland. Dolga leta je bil tajnik Vestnikove organizacije bivših domobrancev (DSPB), zlasti v letih, ko je bil Karel Mauser predsednik. Bil je duša in vodja Baragovega odbora in Slovenske pisarne, urednik slovenskega dela Amerikanskega Slovenca, ki je glasilo Slovenske katoliške jednote. Po potrebi je včasih uredil tudi angleški del, velikokrat pa pomagal pri Ameriški domovini, pri tej je sem pa tja uredil celo številko. Pred leti je bil tajnik Lige slovenskih Amerikancev. Po smrti dr. Kreka pa je kot somišljenik SLS in krščanske demokracije skušal nadaljevati njegovo politično delo.

Nemalo dela je imel pokojni Melaher z raznimi prireditvami v Baragovem domu. In vedno je našel primerno besedo za obiskovalce od vsepovsod, tudi za tiste iz Slovenije. S svojim delom in zgledom v neposredni bližini fare Sv. Vida je bil tej aktiven podpornik. Ni čuda, da ga je prišlo kropit izredno veliko slovenskih ljudi. Tudi zbor mladih se je prišel s slovensko pesmijo poslovit od njega.

Melaher je imel za svoje delo potrebne talente, ki jih je večal s samoizobraževanjem. Njegova razgledanost je bila tolikšna, da se je z njim lahko pogovarjal vsak inteligent, kot je nekoč rekel msgr. Matija Škerbec. (Podobno je mislil tudi o Jakobu Žaklju.)

Glede zaposlitve Melaher ni imel prave sreče. K1jub ameriškemu blagostanju so imeli Melaherjevi precej trdo življenje. Tega ni omenjal, vedno je kazal optimizem.

Dve Melaherjevi dejavnosti naj posebej omenim. V mesecih pred nemškim napadom v 1. 1941 je imel vzdolž slovensko-avstrijske meje govore in predavanja pri prosvetnih društvih, Fantovskih odsekih in strankinih organizacijah, obiskoval je tudi župnišča od Dravograda do Radgone. Vse to zato, da je opozarjal Slovence na nevarnost nemške pete kolone in komunistov. Preprečil je namero, da bi za Hitlerjev rojstni dan po gričih okrog Maribora in v Slovenskih Goricah kurili kresove. Ni čuda, da so ga hitlerjansko misleči Štajerci vzeli na piko.

Pod nemško okupacijo se ni vpisal v nacistični Heimatbund, kot so se mnogi, tudi sicer zavedni Slovenci. Tudi ni sprejel od okupatorja nobene službe. Oktobra 1942 ga je gestapo aretiral, pa se mu je posrečilo uiti. Njegovo delo že pred tem in po tem je bilo v iskanju stika med zanesljivimi slovenskimi rojaki, ki so še ostali v domačih krajih.

Sredi 1. 1943 je Melaher začel povezovati fante in mlade može, ki so bili zvečine dezerterji iz nemške vojske. Skupina je rasla in imela žrtve zaradi nemških hajk, bila pa je tudi deležna razočaranja, ker je vpliven Melaherjev sodelavec odšel v partizane. Tu je Melaher na terenu spoznal prave namene OF in partizanskih enot, kar ob redkih stikih z Ljubljano ni bilo lahko.

Ko je skupina malo narasla, je napadla tri nemške orožniške postaje v Slovenskih Goricah in eno pri Mariboru. Zato so ga Nemci začeli divje zasledovati. Skupina je po Melaherjevi navedbi ob koncu vojske štela skoraj 500 vojakov. Velikokrat je morala biti raztresena po vaseh, pa se je spet zbrala. (Tudi levičarsko usmerjeni zgodovinarji priznavajo Melaherjevo dejavnost. Božo Repe piše na str. 18 zbirke dokumentov Mimo odprtih vrat: »Septembra 1944 je Jože Melaher – Zmagoslav organiziral četniško enoto, ki je bila najbolj številčna tik pred koncem vojne in takrat štela 250 mož – tudi na Štajerskem. Štajerski četniki so novembra 1944 napadli tri orožniške postaje: pri Sv. Juriju – sedaj Videm ob Ščavnici –, pri Sv. Trojici – sedaj Gradišče v Slovenskih Goricah – in Sv. Petru pri Mariboru – sedaj Malečnik.« Te napade priznajo tudi nemška poročila. Dodajam pa, da mi je Melaher v začetku leta 1991 omenil, da so njegovi [Stran 050]četniki napadli tudi orožniško postajo v Krčevini. V naslednjem odstavku Repe omenja, da so se štajerski četniki kmalu nato spopadli s partizani.)

Melaher je kot četniški voditelj tudi izdajal propagandni list Kri in zemlja in ga zvečine sam pisal. Tudi s tega vidika si je upravičeno izbral ime Zmagoslav. Nudil je zavetje ameriškim padalcem, ki so se iz Madžarske in Avstrije skušali prebiti v Italijo. Nekoč jih je bilo v njegovi skupini deset.

Takoj od l. 1943 je imel Melaher svojo skupino za četnike generala Mihajloviča, zato je vojaško priznaval nad seboj Mihajlovičevega predstavnika za Slovenijo generala Ivana Prezlja – Andreja. Ko je npr. v začetku aprila 1945 Prezelj odredil, da naj srbski kapetan Mikić, ki je v februarju prišel s svojo majhno skupino z južne strani, vodi bojne operacije, Melaher pa ostane glavni poveljnik, je Melaher to odločitev sprejel. Politično pa se je držal navodil in smernic Slovenske legije in SLS ter Narodnega odbora, čeprav v jeseni l. 1943, kot je sam zapisal, ni mogel razumeti ustanovitve domobranstva.

V začetku 1945, ko so Nemci doživljali poraze na vzhodu in na zahodu, je prišlo do pogovora med nemškim predstavnikom in Zmagoslavom. Sklenjen je bil dogovor o nenapadanju. Melaher je pri tem obdržal samostojnost svoje skupine. Kasneje so mu Angleži dali priznanje, da je v tem primeru pametno ravnal, in so mu celo dali službo pri IRO.

V začetku aprila 1945 je v Ljubljani Zmagoslav prejel povelje »od naše vrhovne komande«, kot pravi sam, dejansko osebno od generala Prezlja, takrat navzočega v mestu, naj njegova četniška skupina zaščiti železniško križišče Zidani most za primer, da pridejo zavezniki do tja. (Repe pa trdi na omenjenem mestu, da so Nemci uporabili Zmagoslavove četnike za zavarovanje dostopov na Zidani most.) Zmagoslavovi četniki so ostali tam do 8. maja, ko so zapustili položaje. »S slovensko zastavo na čelu smo korakali skozi Celje in ljudstvo nas je pozdravljalo, ker so mislili, da smo jih osvobodili.« Pot je četnike vodila skozi Vojnik, Šoštanj, Slovenjgradec, Dravograd, Labot (na Koroškem), Grebinj, skozi Mostič (Brueckl) do koroškega Št. Vida, kjer so se 12. maja javili angleški posadki. Te četnike so Angleži prepeljali v Beljak. Tam so predlagali Melaherju, naj bi se vrnil v Jugoslavijo, ker je bil sklenjen dogovor med Šubašičem in Titom. Toda Melaher je vztrajal, da mora svojo skupino prepeljati v Italijo, kjer je njihov poveljnik. Melaher je v tem lažje uspel zato, ker je imel v skupini štiri zavezniške padalce. Dne 14. maja je bila ta slovenska četniška skupina prepeljana v Udine, kjer je morala položiti orožje.

En del Zmagoslavove skupine je nekje na Koroškem zaostal in ni več dohitel prvega dela. Angleži so ga poslali v Vetrinj. Od tam so bili vrnjeni (121 jih je bilo) v Titovino z domobranci vred takoj prvi dan vračanja 27. maja.

Zmagoslavovi četniki niso bili ofenzivna vojaška organizacija. Bili pa so pripravljeni za samoobrambo, ker so jih partizani hoteli uničiti. Z živim stikom z ljudmi so skušali dvigati slovensko zavednost vzhodno od Maribora v Slovenskih Goricah, pa tudi v drugih krajih. Melaher je v hudih razmerah tistih let vzdrževal upanje na osvobojenje.

Svojo dejavnost je Jože Melaher opisal v Koledarju Svobodne Slovenije za l. 1965 v članku »Četniki na Štajerskem«. Članek je pomemben zgodovinski vir, ki obenem dokazuje, da si je Jože Melaher pridobil mesto v krajevni slovenski zgodovini.

Z Jožetom Melaherjem – Zmagoslavom je odšel od nas v večnost po plačilo idealist, zaveden slovenski in krščansko misleči javni delavec.

Figure 21. Vse je vihar razdejal Vlastja Simončič

8.3.1.

Letos je Slovenijo obiskalo veliko število slovenskih izseljencev. Največ je bilo takih, ki so prišli domov prvikrat po 47 1etih. 47 let je dolga doba. V tem času so se spremenili oni sami in tudi stara domovina. Zaradi tega mnogi niso več našli ne svojih starih domov ne ljudi, ki so jih poznali in razumeli in ki so razumeli nje. Ko bi bili prihajali bolj pogosto, bi se polagoma privajali na spremembe, tako pa je ta prvi obisk prenekateremu pomenil razočaranje. Vsi pa so lahko obiskali grobove staršev in sorodnikov pa prijateljev, s katerimi so bili nekoč skupaj mladi in polni upanja.

Sprejeli smo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Sprejemali smo vse enako, ne glede na njihovo pripadnost emigrantskim političnim organizacijam oziroma društvom v tujini in tako bomo ravnali tudi v bodoče. Nova slovenska zaveza želi in pričakuje namreč prijateljske odnose in sodelovanje z vsemi slovenskimi emigrantskimi organizacijami, ki tako ali drugače ohranjajo svojo tradicijo in ki želijo sodelovati pri vzpostavitvi svobodne in demokratične Republike Slovenije. To pričakuje tudi zato, ker ima v svojem programu tudi skrb za odpravo krivic, storjenih med državljansko vojno in po njej tudi Slovencem iz politične emigracije.

Tako smo letos prisrčno sprejeli med drugimi tudi skupino 150 izseljencev, članov Slovenskega ameriškega sveta. Z njimi je prišel tudi moški pevski zbor iz Clevelanda »Fantje na vasi.« Pričakali smo jih na pristajalni stezi letališča Brnik s slovenskimi narodnimi nošami in harmoniko. Pozdravil jih je s kratkim nagovorom predsednik NSZ dr. Tine Velikonja in jim zaželel dobrodošlico v Sloveniji in med nami. Dr. Roesmann, predsednik Slovenske ameriške zveze, kateremu smo izročili slovenski šopek rož, se je ganjen zahvalil za sprejem in izrazil srečo vseh, da stojijo zopet na slovenski zemlji. Med potjo do letališkega poslopja, kjer jih je pričakovalo veliko svojcev in prijateljev, ob čudovitem pogledu na slovenske gore in pokrajino, je bilo slišati besede: »To je moja domovina,(in »sedeminštrideset let je od tedaj«. Tej skupini, ki je svoj obisk v Sloveniji deklarirala kot romanje v Slovenijo, smo posvetili še posebno pozornost in jo spremljali skoro po vseh poteh osemdnevnega skupinskega romanja. Udeležili smo se srečanja na Bledu, spremljali smo jih po Gorenjski in po Ljubljani, kjer so na Orlovem vrhu s krajšim spominskim programom položili venec. Toda že naslednji dan je bil venec raztrgan in razmetan, tako kot vsi do sedaj.

Ljubljanski župan je našim emigrantom v Mestni hiši pripravil prisrčen sprejem. Tam jih je v imenu NSZ pozdravil z daljšim nagovorom tudi glavni urednik našega glasila ZAVEZA prof. Justin Stanovnik. Nagovor je bil tako globok, stvaren in prijateljsko domač, da je do solz ganil navzoče in da ploskanja ni hotelo biti konec. Tu so gostje doživeli kanček prave domovine in občutek, da imajo v domovini še veliko prijateljev, ki jih sprejemajo kot enakopravni del svojega narodovega telesa. Žal je sprejem na nadškofijskem ordinariatu odpadel.

Figure 22. Letališka uprava na Brniku je poskrbela za sodoben sprejem

Naslednji dan, v nedeljo 5. julija, so vsi naši obiskovalci prišli na spominsko slovesnost v Kočevski Rog. To je bil pravzaprav cilj njihovega romanja. Na vse je močan vtis naredila velika množica ljudi, maša in kulturni program. Pred mašo so položili venec ob breznu pod Krenom; sodelovali pa so tudi pri oblikovanju maše ter v kulturnem programu z govorom in pevskim zborom.

Naslednje dni smo jih spremljali še na romanje v Teharje, kjer so položili venec in se udeležili spominske maše. Tu so [Stran 052]spremljevalci doživeli trenutke časa, ki se ga medlo še spominjajo iz mladih let. Skoro ni besed, s katerimi bi opisali to družbo, zbrano v cerkvi pri maši. Spoštljiva resnost, ponižnost, zbranost, ena sama molitev in pesem vseh, glasna in brez sramu, odpuščajoča na kolenih in na kraju obhajilo vseh brez izjeme. Lepo versko in tudi kulturno doživetje.

Na koncu našega skupnega romanja smo jih povabili še na Prežganje, da bi se pogovorili o skupnih problemih in interesih. Srečanja so se udeležili vodilni predstavniki Slovenskega ameriškega sveta in drugih emigrantskih organizacij v svetu ter NSZ in Društva Slovenije za ureditev zamolčanih grobov.

Na sestanku smo predstavili vsak svojo organizacijo, svoje probleme in interese ter svoja kritična stališča do SSK in SIM.

Dogovorili smo se, da bo NSZ v bližnji prihodnosti o tej problematiki organizirala v Ljubljani posebno predavanje. V zvezi s predhodnimi predlogi društva Vestnik je bil sprejet sklep, da naj bi glasilo NSZ ZAVEZA postalo glasilo vseh udeležencev protikomunističnega odpora tako v domovini kot v poltični emigraciji. Pri tem naj bi ZAVEZA obdržala dosedanjo programsko zasnovo, dodajale pa naj bi se ji tudi informacije za Vestnik in Tabor. S tem bi postopoma povezali ves slovenski protikomunistični tabor. Dogovorjeno je bilo, da naj bi vsaka organizacija o tem čimpreje razpravljala in sprejela ustrezno dokončno odločitev.

Figure 23. Ameriški Slovenci so položili tudi venec na Orlovem vrhu

Glede včlanjevanja članov Tabora, Vestnika in drugih emigrantskih organizacij v Novo slovensko zavezo je bil sprejet sklep, da se le-ti lahko včlanjujejo v NSZ, da pa naj še naprej ostajajo člani teh organizacij, dokler bodo obstojale. V primeru, da bi društvi Vestnik ali Tabor prenehali obstojati kot samostojni društvi, bi lahko obstajali še naprej kot organizacijske enote NSZ z imeni, o katerih bi se dogovorili. Ne oziraje se na navedeno pa je nujna tesna povezava in sodelovanje emigrantskih organizacij z NSZ, tako glede skupnih programov in skupnega financiranja teh programov. O vsem tem naj bi organizacije čimpreje razpravljale in sprejele vsaka za sebe ustrezno odločitev.

Na srečanju je bilo tudi več razprav o slovenski spravi. Sprejeto je bilo stališče, da vsi dosedanji verbalni poskusi sprave niso privedli nikamor, saj so temeljili le na odpuščanju in pozabi, ne pa tudi na priznanju in popravi storjenih krivic. Zato je bilo ponovno sprejeto stališče, da je resnična slovenska sprava možna le med živimi, to je med preživelimi udeleženci državljanske vojne ob istočasnem priznanju in popravi storjenih krivic, deklariranih v ustreznem dokumentu parlamenta Republike Slovenije. Vrsto in obseg pravic, izhajajočih iz storjenih krivic, bo NSZ opredeli1a skupno in sporazumno z organizacijami slovenske politične emigracije. Brez njih in mimo njih ni pristojen nihče, spravljati se in postavljati okvire in pogoje sprave.

Udeleženci srečanja tudi nismo mogli mimo obstoja in delovanja dveh društev v Sloveniji z delno istim ali podobnim programom, to je NSZ in Društvo za ureditev zamolčanih grobov. Izrazili so mnenje, da bi se morali čimpreje združiti ali pa delovati skupno in enotno z istim programom ter enotno politiko. Obe društvi sta izrazili pripravljenost in dobro voljo, da storita vse za enovitost ali enotnost v programu in sodelovanje pri poslovanju in oblikovanju skupne politike. To naj bi se pokazalo tudi pri postavljanju spominskih plošč padlim in pomorjenim domobrancem in drugim udeležencem protikomunističnega odpora.

Na koncu so naši gostje pozdravili odločitev NSZ, da bo prevzela zastopniške posle naših izseljencev v zadevah državljanstva in vračanja premoženja ter izrazili željo za nadaljnje tesno sodelovanje in medsebojno pomoč.

S tem smo se poslovili od naših gostov, obojestransko zadovoljni in z obljubo, da bomo tako prisrčno in slovensko gostoIjubno sprejemali vsakega in vse skupine iz slovenske politične emigracije, ki bodo prihajale v domovino, če nas bodo le obvestili in izrazili željo po srečanju.