Zaveza št. 6 – Kulturnopolitični komentar – jesen ’92 (Justin Stanovnik)


§

Ne gre za interese te ali one stranke, gre za demokracijo in svobodo

§

Politično razbiranje časa spremljajo stalne nevarnosti: to, kar je delno, je mogoče
imeti za celoto; najpomembnejšim stvarem se ne odkaže prvo mesto; izpuščajo se prvine,
za katere se pozneje izkaže, da so bistveno določale čas. Hude posledice pa utegne
imeti tudi, če se pozabi ali spregleda, na katerem ozadju teče sedanji čas. Zaradi
narave tistega ozadja namreč dobijo vsi pojavi posebne vrednosti, tako da so naše
kalkulacije, če ga ne upoštevamo, lahko bistveno prizadete. Za vsak čas bi lahko rekli,
da ima osnovni nomos, spričo katerega so naša opažanja ali pravilna ali nepravilna,
naši posegi pa upravičeni ali neupravičeni, pametni ali nespametni, uspešni ali neuspešni.
Ali, da vse povemo še na drug način, tudi tisti, ki smo se malo ukvarjali z matematiko,
še vemo, da znak pred oklepajem gospodari nad razmerami znotraj oklepaja.

Nočemo trditi, da je iskanje odgovora na vprašanje Quae res agitur – za kaj v kakem
času gre – lahko; prav gotovo pa težavnost tega iskanja ni sorazmerna z zmotnostjo
tolikih odgovorov. Dostikrat smo sami presenečeni nad tem, da se nam je tista reč,
ki jo je pozneje prihodnost postavila na prvo mesto, kar naprej vrtela pred nogami
in se je držala vsega, kar smo vzeli v roke, pa je vendar nismo opazili. To je zvečine
tako zato, ker nismo dovolj vztrajni: ko dvigamo od časa plast za plastjo, ne čakamo,
da se otolit našega spoznanja umiri in da si rečemo, da smo pri zadnjem dosegljivem,
ampak se prehitro zadovoljimo. Veliko pa ima pri tem tudi dejstvo, da smo ljudje bitja
želja in interesov in ne priprave, kot so kamere in rekorderji.

Živimo v času, za katerega moramo reči, da ga označuje pozabljenje tega, kar ga okvirno
in hkrati bistveno določa.

Najprej bi tvegali in rekli, da je naš čas izreden čas. Dejstvo je namreč, da izhajamo
iz dobe, ki je bila v nekaterih potezah zgodovinsko edinstvena v tem, da se pred njo
v razponu pomnjenega časa te poteze niso bile pojavile; iz dobe, ki je trajala ne
nekaj let povprečne evropske okupacije ampak pol stoletja; iz dobe, v kateri je neka
protinaravna ideologija hotela pronikniti v zadnjo celico družbe in v dušo zadnjega
človeka in ji je to tudi v nemajhni meri uspelo; iz dobe, v kateri so bila merila
normalnega življenja odrinjena, diskvalificirana, zatrta. Po vsem tem pa so nekega
pustega in dolgočasnega in zelo navadnega torka prišli ljudje, ki so bili ta svet
vzdrževali, in izjavili, da je sedaj te dobe konec. Tako enostavno je to bilo: rekli
so, da je sedaj tega konec. Hkrati pa so objavili geslo: Evropa zdaj! In ljudje, vajeni
uboganja, so res malo poskočili in si, ker so se bili odvadili razločevati med tem,
kar je res in tem, kar ni res, hitro dopovedali, da so v Evropi. In to je sedaj naša
usoda: nekaj drugega živimo in nekaj drugega mislimo, da živimo. Misel in dejstvo
se ne samo ne pokrivata, ampak sta si v flagrantnem nasprotju.

Preden najdemo kako opravičilo za tako hitro pripravljenost, vdati se utvari, povejmo,
da je to kljub vsemu zelo čudno. Naša dežela namreč ni osamljena, ampak je del ogromnega
prostora med Prago in Habarovskom, v katerem je ducat dežela, velikih in majhnih,
prenašalo enako usodo kot mi. In ves informacijski sistem govori o tem, da je nad
temi deželami ena sama želja in ena sama muka: kako se rešiti iz preteklosti. In pri
tem se zdi, da nobena pot ni prava in da nikjer ni pravega izhoda. Kako to torej,
da smo mi že tam čez?

Odgovor ni en sam. Najprej se zdi, da mladi rod ni pripravljen sprejeti zgodovine.
Ne da bi hoteli moralizirati na visokem koturnu, moramo vseeno reči, da zgodovina
nalaga generacijam razna opravila, pa naj so jih pripravljene sprejeti ali ne. Od
te, ki sedaj prihaja na oder, zahteva, da prevzame zahtevno opravilo, ki bi mu lahko
rekli prihajanje k sebi, v pomenu vračanja v kulturo in omiko. To pa seveda ni kakšno
udobno prebujanje, ampak naporno in boleče in malce nevarno osvajanje moralne, politične
in gospodarske samostojnosti. Lahko bi tudi rekli, prehajanje od zmanipuliranega objekta
do polnopravnega [Stran 002]subjekta. Zgodovina jim dopoveduje, da so izbrani za izjemno opravilo, oni pa vztrajajo
na tem, da naj se jim godi kot njihovim vrstnikom »v Evropi«. Za Eneja, ki si je posadil
hromega očeta Anhiza na rame in ga odnesel iz goreče Troje – ta velika metafora za
sprejetje zgodovine – večina ni nikoli slišala.

Starejši, tako oni v zrelih letih kot oni na robu, imajo vsak svojo preteklost. To
pa ni kakršnakoli preteklost, ampak preteklost v totalitarni državi, ki ima specifično
logiko. Ta logika je zgrabila vse in vsakogar, a je tam bila vseeno neka meja, ki
so jo eni prestopili in drugi ne. Tisti, ki so se odločili da stopijo čez, bi sedaj
radi na ta korak pa tudi na stvari, ki so se tam od njih zahtevale, pozabili. Sedaj
je njihova teza sledeča: sedanjost ni nič izjemnega, ker tudi preteklost ni nič izjemnega.
Sedanjost ne postavlja pred nas nobenih posebnih nalog.

Nazadnje so tu tudi tisti, ki sicer niso začetniki totalitarnega projekta, pač pa
njegovi nadaljevalci in dediči. Ingenioznost in domiselnost, ki je odlikovala njihove
očete, jih ni zapustila. Ko se je ideologija in na njej zgrajeni imperij začel rušiti,
so imeli druge sanje – po Orwellu – v katerih se jim je razodelo, da je imperij mogoče
nadaljevati. Sanje so začeli nemudoma uresničevati. Najprej so izjavili, da sestopajo
z oblasti, potem pa so pokazali z roko proti Evropi in nemudoma tja tudi krenili –
s svojim pratežem, svojimi čredami in ženami. Jasno, da za te ljudi ne preteklost
in ne sedanjost nista nič posebnega. Pravzaprav je vse ena sama zakonitost: je čas
vojne in čas miru. Zmeraj je v resnici važna samo prihodnost.

Tako se mešajo usode, vloge in interesi; utvare in prevare. Mnogo ljudi ima razloge,
da pred podobo sedanjosti obesijo platno.

Res, mnogo ljudi si ne želi, da se pokaže prava podoba sedanjosti. Predvsem zato,
ker njen pravi obraz razgalja nevarno dvojnost. Totalitarna preteklost, na zunaj preklicana,
je v resnici še vedno tu, domala nedotaknjena. Ohranila se je v ustanovah, ki danes
igrajo vlogo civilne družbe: to je velik del državne uprave, to so znanstvene in pedagoške
institucije, to so finance, šolstvo. Tu so, zlasti na vodstvenih položajih ljudje,
ki jih je po iskal nekdanji totalitarni sistem in spoznal za vredne. Zato bo naša
Evropa, če bo vse tako ostalo in se morda še utrjevalo, v važnem pomenu besede še
vedno totalitarna. Instinktivna duša nekdanje komunistične birokracije živi naprej
in deluje v logiki svojega ideološkega vzgona.

Primer, ki ilustrira našo trditev in mu je hkrati težko oporekati, je obnašanje medijev
ob nedavnem komunističnem povratku. Kot hudi in malce hudobni učiteljice in učitelji
so ljudje od radia in televizije in časopisov – vse je bilo ustanovljeno še v lepih
totalitarnih časih – spremljali vse, kar je storila demosova vlada, s podtikanjem
in vpitjem. In potem se komunisti vrnejo in nenadoma nastane velika, izdajalska tišina.
Saj je zgodba znana: sedaj državno gospodinjstvo deluje s težavo, a zadovoljivo; levičarska
vlada mora ukrepati, razumljivo, tudi trdo; pluralna skupščina preprečuje hitro in
ažurno sprejemanje zakonov; stavke pravzaprav niso več legitimne.

Nova komunistična levica se ni pripravljena spoprijeti se s svojo preteklostjo in
ostaja notranje nesvobodna. V demokratični sistem, ki je prostor odraslih, odgovornih
in svobodnih ljudi, ki je transparentni prostor uma, vnaša tujo prvino – svojo lastno
nepresvetljeno preteklost.

Tak odnos do preteklosti ni slučajen, ampak je sestavni del osnovnega načrta: kako
ohraniti oblast pod demokratičnim nebom. Dejstvo, da nova pravna država ni uveljavila
svoje vloge proti akterjem preteklega duhovnega, političnega in policijskega nasilja,
ni problematično zato, ker se država ni uveljavila na področju, ki ga mora, za ceno
svoje kredibilnosti, obvladati. Dalekosežnejše so politične posledice; dalekosežnejše
je dejstvo, da sile, ki so bile vpletene v politiko, katere ost je bila naravnana
v samo človekovo središče, v njegovo svobodo, niso stopile v narodovo zavest v vsem
razponu in vsej globini svojega protidemokratičnega bistva.

Nova Slovenska zaveza se ne poteguje za procese; njenemu osnovnemu kulturnemu in političnemu
instinktu se ideja procesov upira. Poteguje pa se za vsenarodno razpravo o vlogi tiste
politične sile, ki se je ob zlomu sistema razprla v [Stran 003]pahljačo levičarskih strank. Ni nujno, da o njej spregovori sodnik, nujno pa je, da
o njej spregovori kulturna in politična občutljivost naroda. In ta ne potrebuje sodišča
za izrekanje sodb; v demokratični kulturi je za tako izrekanje prostor in čas na volitvah.

Spričo stanja, ki smo ga tu na kratko skušali prikazati, prihajamo sedaj k jedru tega
pisanja. Iz vsega izhaja, da levici ne smemo zaupati velikega prehoda. Ko se bo odločalo,
kdo bo dobil v roke vzvode države, moramo na vsak način preprečiti, da ne pridejo
v roke levice. Do zadnjega predmestja in do zadnje vasi mora priti ta stavek, v vsako
stičišče v mreži narodove zavesti se mora ujeti ta klic. Na vsak način je treba doseči,
da ne bo nobenega volilca, ki ga ne bi doseglo to svarilo, potem pa naj se ljudje
odločijo, kakor se hočejo.

Danes je tak čas, da ne gre za interese te ali one stranke, danes gre za demokracijo
in svobodo. To je primum – vse drugo nam bo navrženo. Zato pa morajo zmagati sile
demokratičnega bloka. To so ljudje, ki so pripravljeni brez pridržkov sodelovati pri
demokratični igri na odprtem prostoru; to so tudi ljudje, ki jih nosi demokratična
kultura: to pa je spoštovanje do človeka, osnovna in začetna naklonjenost do človeka.

Ko smo kritični do levice, obžalujemo, da moramo tako govoriti o delu slovenskega
političnega spektra. Odurno in mrzko nam je to opravilo in ne bi se ga lotevali, ko
nas ne bi opravičevala zavest, da je treba tako – in natanko tako – govoriti. Obžalujemo
torej to govorjenje in obenem želimo, da se nam verjame, da zadeva izključno področje
politike. Ljudi se to govorjenje ne dotika, ne njihovih človeških ali strokovnih kvalitet.
Toda stvari stoje tako, da se jih danes v politiki bojimo.

Te bojazni ne bo več, ko se bodo razmere v civilnem delu slovenske družbe ustalile:
ko bo iz njega izginila ideologija in se v njem naselila velika normalnost, kot bi
rekel arhitekt Podrecca. Bila bi pa nedopustna utvara, če bi kdo mislil, da se bodo
razmere v civilni družbi uredile hitro in same od sebe. V nekdanjem vzhodnem komunističnem
imperiju se je uveljavilo spoznanje, da je institucionalni del civilne družbe tako
prepojen z ideologijo, da ne smemo zdravljenja prepustiti reformskim silam, ki v njej
brez dvoma so, ampak mora politika s svojimi posegi pospešiti normalizacijo. Če imamo
demokratično izvoljeno skupščino upravičeno za politično zavest družbe, potem od nje
upravičeno pričakujemo zavesten poseg v to področje.

Volitve so izredna priložnost za to, da država govori o sebi in da politične sile
govorijo o sebi. Volitve so čas spraševanja in samospraševanja. Katere so torej naše
poglavitne pomanjkljivosti?

Najprej je tu vsesplošno pomanjkanje iniciative. Ali je vzrok temu odsotnost velikih
in malih konceptov in idej, ali pa je vzrok še globlji, povezan s tem, da nam pohaja
veselje do življenja, se ne ve. A je tu dejstvo, da tako na ravni vlade in njenih
uradov in ustanov, kot v sferi zasebnega in družbenega gospodarstva teče vse v počasnem,
langvidnem, samodejnem tempu. Čas kliče ljudi z idejami in iniciativo. Drugič pa je
tu vprašanje izobrazbe, znanja, vedenja, sposobnosti. Ne dajmo se varati, izobrazba
naših ljudi je vsaj pomanjkljiva, če ne klavrna. Za sodobni svet premalo znamo; ne
morda kot posamezniki, kot narod, kot celota znamo premalo. Uprimo se tolikanj razglašenemu
mitu o izobraženem Slovencu! Potem pa je tu vprašanje kvalitete naše kulturne in politične
elite. Huda reč se je zgodila z nami, si pravimo – najhujše je morda to, da o tem
sploh ne govorimo – ko se razgledujemo po visokih pisarnah in uradih in tako redko
najdemo človeka, ki bi zaradi svoje naravne in pridobljene odličnosti lahko dajal
življenju prepričljivo višje tone. Povprečje ni najboljše merilo, ne v politiki ne
v kulturi. Kritika, boljša šola, prost vstop vsem v tekmo za višja in visoka mesta,
vse to bo gotovo prineslo uspeh in izboljšanje. Na vse to bomo morali misliti, ko
bomo v predvolilnem času razmišljali o sebi.

Posebej pa ne bi smeli izgubiti izpred oči osnovnih političnih načel. Teh je gotovo
več, mi bi se odločili za naslednje: Prvič, dosledno upoštevanje načel in spoznanj
formalne liberalne demokracije; na tej ravni ne sprejemamo nobenih korektur v imenu
kakršnihkoli konsenzualnih ideologij. Drugič, dosledno uveljavljanje trga ter svobodnega
in odgovornega, na [Stran 004]lastnini temelječega gospodarstva. Tretjič, socialna država v mejah pameti in možnosti.
Četrtič, zaradi naše specifične zgodovine in naše velike izkušnje kličemo ljudi v
političnih in kulturnih ustanovah in vse ljudi k poudarjeni prisebnosti, da ne bi
ponovno kaj ogrozilo demokracije in svobode.

Nazadnje se moramo še ustaviti pred vprašanjem, kaj nosi demokratično državo. E. W.
Böckenförde, profesor v Freiburgu in sodnik ustavnega sodišča v Karlsruheu in udeleženec
mnogih simpozijev, je nekoč izrazil vznemirljivo misel: »Svobodnjaška in sekularizirana
država živi od predpostavk, ki jih sama ne more garantirati. « Potem pa se je še vprašal,
kako naj pridemo do teh predpostavk, če jih ni mogoče niti »zapovedati niti plačati«.
Gre za vprašanje svobodne pritrditve posameznika državi. To vprašanje zadeva celotnega
človeka, torej tudi kompleks tistih gledanj in odzivov, ki mu pravimo etos. Predvsem
pa stopi tu v ospredje vprašanje skupnosti: kaj jo naravno utemeljuje? Tu so gotovo
najpomembnejše tri stvari: narod, jezik, vera. V interesu države je torej, da varuje
vsako od teh, ne da bi se hotela katere polastiti, ker je jasno, da bo samo v avtonomnosti
izvrševala svojo vlogo.

V začetku smo opozorili na posebno obliko neprisebnosti, ki se kaže v pozabljenju
temeljne zasnovanosti časa. Poudarili smo pomembnost ozadja, na katerem se odigrava
sedanjost. Ob tem smo dopustili možnost groteskne iluzornosti, v katero stopi naša
interpretacija sedanjosti, če tega ozadja ne upošteva. Danes predstavlja za nas to
ozadje izhod iz totalitarnega komunizma, z implikacijami, ki ta izhod delajo za veliko
in sekularno opravilo.

Nedavno je novo vodstvo časnika Slovenec izrazilo neko prepričanje, ki zadeva našo
temo: »Prav tako, kot bo v zahodnem svetu prihodnji razvoj zaznamovan z odnosom med
liberalizmom in konservativizmom, bo tudi horizont slovenskega nacionalnega in kulturnega
razvoja odvisen od razmerja med njima.« Če sta izraza liberalizem in konservativizem
najboljša za označitev razmerja v evropskem političnem in kulturnem prostoru, je morda
še vprašanje, a osnovna ideja se nam zdi sprejemljiva: soobstojnost tega, kar ta dva
izraza pokrivata, bo najbrž res usoda bodoče Evrope. Tudi Slovenije, nekoč. Gotovo
pa je, da se ugledni časnikarji s tako formulacijo izmikajo zahtevam slovenske sedanjosti.
Zdi se, da so v stanju odmisliti tisti znak pred oklepajem, zaradi česar se bojimo,
da količine, s katerimi bodo delali, ne bodo izražale dejanskega stanja. In zaradi
tega časnik morda ne bo mogel opravljati tistega dela, ki ga od njega zahteva realni
zgodovinski čas.

Date: 2009