Zaveza št. 6 – Kočevski rog (Stanko Majcen)


§

1.

Kol,
ogoljen kol,
s krvjo osoljen kol, spran,
ožgan,
kot da od veka stoji
in ne more stran …

Trava
poležava
in ne raste več,
srna se tam ne pase več,
komaj tica seda nanj,
pa jo plaho podrobi drugam
in ne more pozabiti mesta,
kamor je sedla …

Steza in cesta:
a ogne se mu človek in volk.
Molk
kot da je tu razklan
– a krik,
rešni krik,
ne more nikamor.

Še krik,
rešni krik
krvavožareč krik navpik
kot kol zabit v zemljo
in ne more nikamor.

Kam sega ta kol?
V jetra
zemlje?
Do kod se je zabol?
V srce
nebes?

Ah, saj je le kol,
navaden kol,
neotesan in grob,
in le veter,
kadar tuli v svoj rog,
pa še nanj zapiska
ko na votel zob …

2.

Ko bi le vedela, kje je ta griček,
ko bi le znala, kaj mi zvoni,
ko pa je gluho jelenje rogovje,
volk tuli v noč in medved molči.

Ko bi le vedela, kje je ta griček …
vem le, da zvezda nad njim stoji,
vem le, da Mati božja brezjanska
Jezuščka nad njim drži.

3.

In zopet pomlad –
kaj nisem pomladi preklela?
Trdo se preživlja osat,
o, trje jaz sem živela!

In kaj mi hočeš, pomlad?
Na svetlo se zbira družina,
lej, oče, hči, mati in brat,
a jaz – brez edinega sina.

Razcvela se jablan bo rožna,
razsipala breskev svoj cvet,
objela bo misel pobožna
vsa srca, vse duše, ves svet.

A jaz jo kolnem, pomlad,
vso črno jo vidim in grozno
– iz kamenja srka svoj sok osat
in, če že cvete, cvete prepozno.

Epitaf

Bog moj, kaj naj vse pod zemljo spi,
hčere in sinovi, trpek rod:
kam pogled jim meri, v naše dni
ali tja, kjer vse je en sam pot?

Križem-kražem, sem in tja
bliskali smo ko bogovi
– zdaj, ko se majejo tla,
kam štrle čeljusti nam, rogovi?

Tu pa spi mladenič tih in plah,
čaka na vstajenje,
z roso je odet, postlan na mah,
misel – nič, samo še koprnenje …

[Stran 031]

§

Črne rože

Figure 14. Črne rože Vlastja Simončič

Date: 2009