Zaveza št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem (Janko Maček)


§

Pred nami je zadnja številka Zaveze v letu 2005, ko se je ves svet spominjal konca
druge svetovne vojne. Na nekaterih slovesnostih, ki so jih organizirali v ta namen,
na primer v Auschwitzu in v Moskvi, so se zbrali državniki z vsega sveta. Posebna
pozornost je bila namenjena nekdanjim zapornikom, ki so preživeli holokavst in dočakali
tudi 60-letnico konca svojih rabljev.

Pri nas smo se teh slovesnosti ob 60-letnici spominjali z grenkim priokusom, da je
bilo prav leto 1945 leto množičnih pobojev, da se je tedaj namesto obljubljene svobode
in demokracije začela skoraj polstoletna doba komunističnega totalitarizma. Marsikatera
slovenska fara in občina je tedaj izgubila desetine in stotine najboljših sinov in
hčera, ki so izginili v raznih breznih in drugih grobiščih širom Slovenije. O tem
je zgovorno pričala razstava o prikritih grobiščih v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani,
ki so jo pred kratkim zaprli. Več kot 400 takih grobišč je do sedaj uradno evidentiranih,
pa menda še niso vsa, na primer med njimi ni Blažetove jame nad vasjo Sava pri Litiji.
Šestdeset let po koncu vojne še nismo pokopali mrtvih. Dosegli smo osamosvojitev in
lastno državo, kot narod pa ostali razdvojeni. Kako bomo ohranili svojo samobitnost
v pisani množici Evrope – pod neusmiljenimi pritiski globalizacije?

Kako je z našo spravo? Če smo si nekako edini v tem, da so bili povojni poboji zločin,
se razhajamo že ob vprašanju, zakaj je do njih prišlo. Ob spominu na konec druge svetovne
vojne se revolucionarna stran ponaša s protifašistično koalicijo in s prstom kaže
na kolaboracijo druge strani. Pravijo, da je dejstvo, da so domobranci kolaborirali
z okupatorjem in da so povojni poboji tudi dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ne
izbrisati. Ker nam je potrebna narodna sprava, je najbolje, da na vse to pozabimo
in skrbimo za bodočnost. O revoluciji govore samo protirevolucionarji, ki bi radi
opravičili svoje sodelovanje z okupatorjem. Sredi Ljubljane stoji mogočen spomenik
revolucije, v arhivih in knjižnicah ležijo kupi dokumentov in knjig o socialistični
oziroma ljudski revoluciji na Slovenskem, njeni še živi izvajalci pa so »prepričani«,
da je bilo med vojno le nekaj pobojev, toda to so bile pravične kazni za kolaboracioniste
ali pa napake nekaterih preveč zagretih borcev za svobodo.

Če je vse to res, zakaj potem tak strah pred revolucionarnim terorjem, zakaj stotine
beguncev že med vojno in tisoči ob koncu vojne, ki so se potem razselili na vse strani
sveta. O tem nasilju in strahu zaradi njega bi radi nekaj povedali v današnjem Kako
se je začelo. Kdor tega ni doživel sam, težko razume težo tistega časa. Zakaj tak
strah in groza? Vprašanje ni enostavno, vendar bomo skušali nanj dati vsaj skromen
odgovor.

Že v začetku je bilo nasilje

Leta in leta smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF, čeprav je bila tedaj
ustanovljena Protiimperialistična fronta. Sovjetska zveza je namreč tedaj še imela
prijateljske zveze s Hitlerjem, zato je Kominterna svojim članom prepovedala kakršnokoli
protinacistično udejstvovanje. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična
fronta preimenovala v Osvobodilno fronto. Do tedaj so Nemci na Gorenjskem in Štajerskem
že preselili precej Slovencev in nobena skrivnost ni, da so jim pri tem asistirali
tudi komunisti. Toda Slovenski poročevalec je 11. julija 1941 objavil Kidričev članek
K dejanjem, kjer je med drugim rečeno: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki
ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne
enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zavzela
tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja
… Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne
fronte, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašistovskih
zločincev.« Konec avgusta 1941 je Delo prineslo Kidričev članek Izdajstvo reakcionarne
buržuazije nad lastnim narodom, kjer ponavlja: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda
je vzpostavljena in je danes edini upravičeni narodov predstavnik … Pojem Osvobodilne
fronte in pojem slovenskega naroda postajata istovetna. Kdorkoli danes kakorkoli napada
Komunistično partijo, vrši protinarodno delo, ta se je znašel na isti liniji z nemškimi
in italijanskimi fašisti.«

Divji svet Brezove Rebri

Figure 14. Divji svet Brezove Rebri

15. avgusta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Varnostno–obveščevalna služba VOS,
slovenska čeka, ki je bila podrejena neposredno centralnemu komiteju partije. Na čelu
obveščevalne službe je bila Zdenka Kidrič, na čelu varnostne likvidatorske službe
pa Franc Ravbar – Vitez. Konec marca 1942, ko so ljubljanski vosovci imeli na vesti
že nekaj desetin žrtev, se Kardelj v pismu Titu pohvali, da je OF v Ljubljani postala
prava oblast in da »se je vsi bojijo, zlasti po ustrelitvi Praprotnika, največjega
slovenskega kapitalista. Vse to bi bilo nerazumljivo brez tako imenovane Varnostne
in obveščevalne službe OF in Narodne zaščite. Predvsem je Varnostna služba OF. Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz rok,
niti ne dovolijo kontrole. Vodstvo je enotno in je sestavljeno iz sekretarjev obeh
delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. Eksekucijski aparat
sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali.
Ti fantje delajo vse mogoče stvari … Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča,
prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti
… Slovenci smo menda edini narod v Evropi, ki ima svoje belo emigracijo že v času,
ko je sama na oblasti. Iz Ljubljane namreč vedno pogosteje bežijo v Italijo belogardistični
izdajalci itd. Varnostna služba je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti,
ki ga je vzela na muho, ne more rešiti, zato bežijo, zato se jih je polastila prava
panika.« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji I, stran 323)

Tako iz prve roke o tem, kakšna združba je bila VOS in kako je delovala. V času, ko
je Kardelj o tem pisal, so se tudi na podeželju že začeli poboji, politični umori.
Ker tam VOS v glavnem ni bila organizirana, so to nalogo prevzele kar partizanske
enote, v nekaterih slučajih tudi krajevna Narodna zaščita – terenci. Okupatorji so
skrajno slabo skrbeli za varnost prebivalstva na zasedenem področju, zato so vosovci
in druge teroristične skupine v začetku imeli dokaj lahko delo. Njihove žrtve niso
imele nobenega pravega zatočišča. Kdo bi mogel vedeti, kateri od pešcev na ulici je
organiziran morilec, ali da duhovnik, ki zvoni pri vratih – Natlačenov umor – ni duhovnik,
ampak oborožen izvrševalec komunistične obsodbe. Kaj je mogel storiti kmečki gospodar,
ko so sredi noči potrkali na vrata in ga ustrelili kar na hišnem pragu ali pa odpeljali
s seboj? Ni čudno, če so se ljudje bali, kot je zapisal Kardelj. Bežali so pa v resnici
le redki, saj za to niso imeli možnosti pa tudi ne potrebe, ker se niso počutili krive.

Organizatorji VOS so poskrbeli tudi za njeno »zakonsko utemeljitev«. Ko se je Vrhovni
plenum OF 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor, je
nemudoma izdal nekaj važnih odlokov, med njimi tistega o zaščiti naroda, ki že določa
smrtno kazen za izdajalce. Vsako organiziranje in delovanje izven okvira OF je tako
postalo narodno izdajstvo in zanj je bila zagrožena smrt. V odloku je bilo tudi določeno,
da osebno zaslišanje obtožencev ni potrebno, da pritožba proti razsodbi posebnega
sodišča ni možna. Tako je partija »legalizirala« poboje političnih nasprotnikov, ki
jih je začela že prej in se lotila boja za prevzem oblasti. Angela Vode je o tem zapisala,
da »je šlo za prevzem oblasti, kjer ne sme biti komunistom nihče na poti, ki bi mislil
s svojo glavo, pa tudi korita niso hoteli z nikomer deliti«. (Skriti spomin …, str.
71) Komunisti so tudi poskrbeli, da so svoje žrtve pred pobojem in po njem čimbolj
oblatili in tako pred ljudmi opravičili svoje dejanje. Največkrat so jim naprtili
sodelovanje z okupatorjem in organiziranje državljanske vojne. Ko so 4. decembra 1941
na Vodnikovi cesti v Ljubljani ustrelili inženirja Emmerja, ga je Slovenski poročevalec
označil za voditelja bele garde. Ko na drugi strani še nihče ni mislil na kako obliko
oboroženega protirevolucionarnega boja, so že na veliko govorili in pisali o beli
gardi in o državljanski vojni.

Zakaj so se ljudje začeli bati VOS-a in partizanov

Kardelj v omenjenem pismu izraža zadovoljstvo, da se ljudje VOS-a boje in da pred
njim celo beže v Italijo. Po njegovem je to dokaz, da je OF oziroma partija že postala
oblast. Kaj pa pravzaprav pomeni bati se nekoga, kakšen je bil strah, ki smo ga med
vojno občutili pred partizani in po vojni pred oznovci in udbo. Naslednja primerjava
morda ni čisto dobra, vendar naj jo zapišemo. Na podeželju smo bili otroci nekoč v
poletnih mesecih skoraj vedno bosi. Celo v šolo smo šli bosi in učitelji se zaradi
tega niso razburjali. Tudi v gozd smo tekli brez čevljev in nobena posebnost ni bila,
če smo kdaj videli kačo, ki bi lahko bila strupena. Odrasli so nas vedno opozarjali,
da so kače nevarne in naj se jim izogibamo. Zdi se, da so se ta opozorila vsidrala
tako globoko v našo zavest, da so se spremenila v strah, da smo se bali tudi slepca
na travniku, čeprav smo vedeli, da sploh ni nevaren.

Znani igralec Boris Kralj je leta 1994 izdal knjigo Bežanja, beganja in iskanja, kjer
je popisal spomine na svoje življenje. Že na prvih straneh te knjige opisuje, kako
je njegova družina 6. aprila 1941, ko se je zvedelo za začetek vojne, bežala v vasico
Beč nad Begunjami. Boris je imel tedaj 12 let, brat Marjan pa 9. Pri Jurentovih v
Beču, kjer so Kraljevi preživeli tistih nekaj dni begunstva, so tudi imeli dva nekoliko
starejša fanta. Nekega popoldneva so potem vsi štirje odšli do Krimske jame oziroma
do previsnih sten, od koder so opazovali Ljubljansko barje, Borovnico in »slavni borovniški
most«. Ko so se naveličali pogleda na čudovito pokrajino, so odšli k jami in domačina
sta začela vanjo metati kamenje. Borisa je bilo strah in šele po daljšem prigovarjanju
se je odločil, da tudi sam vrže kamen. Dolgo je bilo vse tiho, končno so pa le zaslišali
zvoke kamna, ki je udarjal ob stene. Kralj pravi, da so vse to počeli z zbranostjo
pa tudi z grozo. Ne ve, ali zaradi teme v jami ali zaradi zvoka, ki se je vedno bolj
oddaljeval in končno utihnil, ali pa zaradi nečesa četrtega – nepojasnjenega. Otroci
z Beča, Župenega in drugih krajev tam blizu so Krimsko jamo poznali, saj so na gozdnih
jasah okoli nje pasli živino. Včasih so tudi v nedeljo popoldne pritekli do Strmca.
Še jeseni 1941 so tu pasli in se zabavali in prav nič jih ni skrbelo, da bi srečali
četnike, o katerih so slišali govoriti odrasle. Niso si predstavljali, da bo čez nekaj
mesecev tu zraslo taborišče, kjer bo delovalo revolucijsko sodišče, in da bodo namesto
kamenja metali v jamo ljudi, da bo jama nenadoma postala kraj groze in smrti.

Le nekaj mesecev spomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju.
Nikoli ne bomo natančno vedeli, koliko žrtev je pogoltnila njena globina, koliko je
bilo med njimi rešencev z vlaka, ki so ga partizani v noči na 29. junij 1942 ustavili
pri Verdu in proti pričakovanju na njem našli internirance. Kako so pa ljudje teh
krajev zvedeli, kaj se dogaja pri Krimski jami? Na Župenem so videli, kako je nekoč
patrola vodila proti taborišču več begunjskih deklet. Ko so nekaj dni kasneje vprašali
partizana Matizlja, kaj je z njimi, je čudno odgovoril, da so že tri dni tam notri
pa se še vedno sliši njihovo javskanje. Družina, ki je zaradi strahu pred partizani
prespala noč pri sosedu, je zjutraj doma našla listek s sporočilom: »Nocoj ste pobegnili,
toda kmalu se boste znašli v Krimski jami.« Od tedaj so se večkrat pojavile grožnje:
»Vedite, da je še dovolj prostora v Krimski jami.«

Ni čudno, če je med ljudmi zavladal strah. Seveda pa je bil pri Krimski jami opravljen
le en del nasilja, ki je v tistem času pritisnilo na ljudi teh krajev. V Vidovski
fari so 23. aprila na njihovih domovih umorili župana Tekavca, občinskega tajnika
Strleta in odbornika Valentina Strleta. V begunjski fari so odpeljali Mira Koširja,
nato pa v viharni noči 27. julija na dvorišču domače hiše ustrelili 22-letnega Janeza
Hitija, njegovega mlajšega brata Franceta pa odpeljali s seboj in vrgli v Mihcovo
brezno. Seveda nismo navedli vseh imen. Vidovskega župnika Žužka so partizani ustrelili
malo izven vasi, ko se je z njihovo dovolilnico – tedaj je namreč cela planota spadala
k osvobojenemu ozemlju – odpravil v Cerknico. Potem so razširili vest, da so ga morali
ustaviti, ker je hotel odnesti Italijanom seznam sodelavcev OF. Ko so se kasneje približali
Italijani, so partizani oddali proti njim nekaj strelov in se umaknili. Okupatorska
vojska se je strašno znesla nad nič krivimi domačini. 21. julija so v kamnolomu za
vasjo ustrelili 20 moških, 14. avgusta pa na Blokah še 12 moških, ki so se jim sami
prišli javit. Tudi za Otavčane so bile posledice osvobojenega ozemlja strašne. Italijani
so odpeljali vse može in fante, jih postrelili in pustili ležati ob poti proti Stražišču.
Prišlo je nekaj Župencev, da so jih pobrali in pokopali na domačem pokopališču. Zvečer
po pogrebu pa so prišli partizani in odpeljali 16-letno Pavlo Knap ter njeno mater,
češ da sta krivi za pokol mož in fantov, ter ju vrgli v Mihcovo brezno. Kdo bi mogel
razumeti to čudno prepletenost dogodkov in ga ob vsem tem ne bi postalo strah!

Če bi kdo pomislil, da je bilo tako hudo samo na Notranjskem, bi se motil. Poglejmo
torej na drugi konec Slovenije, v Belo krajino, kjer so partizani 14. maja 1942 odpeljali
profesorja in znanega narodnoobrambnega delavca Antona Ovna. O njem smo pisali v 20.
številki Zaveze, vendar bomo tu na hitro ponovili njegovo zgodbo. Bil je doma v kmečki
družini v Stranski vasi pri Semiču. Študiral je slavistiko v Ljubljani in v Pragi.
Leta 1930 je diplomiral in takoj nastopil službo na državi klasični gimnaziji v Mariboru.
V začetku šolskega leta 1935/36 je bil prestavljen v Ljubljano. Začel je izdajati
nacionalistični listič Mrtva straža, ki ga je sam pisal, urejal in financiral. Pričakovali
bi, da ga bodo tudi zato pustili v Ljubljani, toda kmalu je bil spet premeščen v Maribor.
Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev pa tudi sicer ni skrival naprednih
idej, zato so ga nekateri imeli za komunista. Zamerili so mu tudi, da je vztrajal
pri razvezi oziroma razveljaviti svoje neuspešne in kratkotrajne zakonske zveze. Aprila
1941 je bil Oven profesor na gimnaziji v Ptuju. V vojsko ni bil vpoklican, ker zaradi
rahlega zdravja sploh ni služil vojakov. Vedel je, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu
in da ga bodo iskali, zato se je kmalu odpravil v svoj rojstni kraj in se nastanil
v hiši brata Franceta in njegove žene Slave.

Profesor Oven se je hitro vključil v vsakodnevno življenje v Stranski vasi. Veliko
časa je posvetil branju in študiju. V Ljubljano ga ni vleklo, ker je zvedel, da so
ga na tamkajšnjem stanovanju iskali gestapovci. Od časa do časa ga je obiskal kdo
od učiteljev iz Semiča pa tudi zdravnik dr. Alojz Mihelčič; ta in njegov brat Jože
sta bila že pred vojno člana komunistične partije. V začetku septembra 1941 je bil
v Ovnovi gostilni ustanovni sestanek OF. Vodil ga je Tone Šušteršič, partijski inštruktor
za Belo krajino. Po hudem porazu prve belokranjske čete pri Lazah v začetku novembra
1941 je bil Šušteršič odpoklican in na njegovo mesto v Belo krajino je prišel Ivan
Novak – Očka, čevljar po poklicu in preizkušen komunist, znan po veliki brezobzirnosti
ne samo do resničnih ali domnevnih nasprotnikov ampak tudi do podrejenih komunistov.

12. aprila 1942 je Očka pri Vražjem kamnu vodil sestanek belokranjskega okrožnega
odbora OF, na katerem so kot posebno točko obravnavali Antona Ovna. S čim se je profesor
tako zameril Očku in belokranjski partiji? Diagnozo njegove »bolezni« je lahko postavil
dr. Mihelčič, saj sta se večkrat pogovarjala. Verjetno je poznal njegovo predvojno
delo v Ljubljani in tudi list Mrtva straža ter vedel za njegova občasna potovanja
v Ljubljano. Oven je bil namreč še vedno povezan s skupino narodno zavednih študentov,
ki so sodelovali z Jugoslovansko vojsko v domovini, verjetno pa je imel stike tudi
z dr. Črtomirom Novakom in Staro pravdo. Ko se je 5. januarja 1942 vrnil z nekajdnevnega
obiska v Ljubljani, je svakinja opazila, da je vznemirjen. Povedal ji je, da bo pripravil
nekaj razglednic z naslovi. Če bi se njemu kaj zgodilo, naj na vsako napiše: Paket
odposlan in jih odda na pošto. Res ji je čez nekaj dni izročil več razglednic z naslovi.
Zapomnila si je ime pisatelja Matičiča in učiteljice Angele Vode. V knjigi Bela krajina
joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, je objavljeno pričevanje, da je bil spomladi
1942 v okviru Slovenske zaveze ustanovljen protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali:
profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc. Profesorjev dnevnik
pa o tem ne pove nič oprijemljivega. Naj dodamo, da tudi če je tak odbor res bil,
njegov cilj ni bil samo protikomunizem, ampak predvsem združevanje vseh demokratičnih
sil za kasnejši nastop proti okupatorju. Seveda so komunisti vsako politično združevanje
izven svoje organizacije takoj obsodili kot izdajstvo domovine. To pa je bilo v direktnem
nasprotju z načelom, ki ga je Oven zapisal že v 1. številki Mrtve straže: »Monopola
na narodno vodstvo ne priznamo nikomur.« Ni dvoma, da je temu načelu ostal zvest do
konca. V njegovi beležnici najdemo razne telegrafske notice. Tako je 13. aprila 1942
zapisal: »Komunisti mi groze. Veliki petek. Vodje prvi.« Kljub suhoparnim stavkom
začutimo, kako je napetost iz dneva v dan rasla in pritiskala nanj. Nehote se vprašamo,
ali je kdaj pomislil, da bi se umaknil. Kam bi se sploh mogel umakniti? Bil je vedno
odločen nasprotnik okupatorja. Kako naj bi se sedaj k njemu zatekel po zaščito pred
domačimi ljudmi? Morda je še računal na nekakšen sporazum z OF, saj je vendar šlo
za temeljna vprašanja slovenskega naroda. Vedel je, da je mrtva straža vedno izpostavljena
nevarnosti in ostal je na mrtvi straži.

Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka – Zadaj dr. Lambert Ehrlich

Figure 15. Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka – Zadaj dr. Lambert Ehrlich

Takoj po veliki noči 1942 se je začela zbirati nova belokranjska partizanska enota.
Po prvem maju je že štela preko trideset mož. Taborišče so si uredili v gozdu pri
Dragomlji vasi. O njihovi prvi akciji piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred
takole: »Obiskal jih je zdravnik dr. Mihelčič in jim prinesel naročilo okrožnega komiteja
za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega pomembnejših
belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je doslej vešče prikrival s hlinjenjem
pristaštva Osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov.« In kako se je te aretacije
spominjala njegova sedaj že pokojna svakinja? Na praznik vnebohoda, 14. maja 1942,
je profesor po večerji v svoji sobi še poslušal radio. Bila je lepa majska noč. Okrog
polnoči je potrkalo na hišna vrata. Svakinja, ki je še pospravljala v gostilni, je
šla v vežo. »Odprite, vojska je tukaj!« Ko je odprla, sta vstopila dva partizana in
eden je rekel: »Hočemo profesorja Ovna!« Stopila je po stopnicah in ga poklicala.
Kmalu je prišel v vežo. »Komanda zahteva, da pridete na teren. Vzemite samo nujne
osebne stvari!« Še enkrat je šel v svojo sobo in se hitro vrnil z majhno torbico,
daljnogledom in fotoaparatom. Nato so odšli. Domači so že naslednji dan vedeli, da
profesorja ni več med živimi. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali čudno
vpitje, kar bi lahko pomenilo, da so ga pred smrtjo mučili. Prej kot en mesec po smrti
so zvedeli tudi za njegov grob, vendar je vaška straža šele 21. decembra šla po njegovo
truplo in ga prepeljala v Semič. Ležal je v kapelici sv. Terezije pri farni cerkvi
in potem so ga pokopali na pokopališču pri cerkvi sv. Duha. Ljudje so bili pretreseni,
marsikdo se je pa bal iti na pogreb. Ženo iz Sodjega vrha, ki je grob v gozdu odkrila,
so partizani obtožili vohunstva in obsodili na smrt.

Dr. Tine Debeljak je leta 1954 v Argentini v Koledarju svobodne Slovenije objavil
daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu
zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil
profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva straža, ki jo je sam pisal
in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z veliki osebnimi stroški. Bil je
moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu
iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško
nevarnost s severa in proti njej postavljal ‘velikoslovanske zahteve’, ne samo etnografske.
Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Strli so mu roke in noge, kakor
je pokazalo truplo, šele nato so ga ubili. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal
v uredništvu Slovenca.« – Poglejmo še, kaj je o Antonu Ovnu zapisala Angela Vode,
ena tistih, ki so kmalu po njegovi smrti dobili »šifrirano« sporočilo iz Stranske
vasi. Takole piše: »Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa
tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano
na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo
potem delo tem lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče,
zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli: pomota – pa je bilo
opravljeno. Navadno pa je bil vzrok: izdajstvo lastnih ljudi okupatorju. Zelo me je
pretresla vest, na kako grozovit način so umorili profesorja Toneta Ovna iz Bele krajine.
Poznala sem ga kot skrajno poštenega človeka, politično pa preveč naivnega. Rekel
je, da se ni vključil v OF, ker ga ni nihče povabil, češ da je njegov okraj že domena
drugega, dr. Mihelčiča. Toda Oven je bil preveč priljubljen pri ljudeh svojega kraja,
zato sem mu svetovala, naj se umakne v Ljubljano, če misli delati v nacionalni smeri,
kajti komunist ga ne bo trpel poleg sebe. Ali z njimi ali proti njim! Omenila sem
mu, da se igra z glavo, če ostane doli, on pa je začudeno rekel: »Meni da bi kdo storil
kaj žalega? Z vsemi se dobro razumem, s komunisti živim v prijateljstvu, samo to jim
pravim, da nisem internacionalec! ‘Opozarjam vas, vi, anima candida, da jih ne poznate!
‘Čudim se, da vi tako govorite!

Ni se znašel in je plačal z življenjem.« (Živi spomin … , str. 81)

Zdi se, da so s profesorjem Ovnom hoteli dati opozorilo vsem Belokranjcem. Ko so pa
ugotovili, da ljudje še niso dovolj prestrašeni, so z opozorili nadaljevali. Po ustanovitvi
belokranjskega bataljona se je njegova prva četa utaborila na pobočju Peščenika pri
Brezovi Rebri, druga četa pa je odšla na Mavrlen nad Črnomljem. Kasneje so ustanovili
še tretjo ali kleško četo, ki je dobila ime po vasici Kleč pod Planino nad Semičem.
Ob vseh teh taboriščih so nastala tudi morišča in grobišča.

Anton Oven z Mrtvaško stražo

Figure 16. Anton Oven z Mrtvaško stražo

Z Brezove Rebri so hodili na pohode tja do Metlike in Radovice na eni in do Semiča
na drugi strani. V taborišče so se vračali mimo Malin ali mimo Osojnika. Na povratku
so s seboj vodili živino, večkrat pa tudi kakega moškega ali žensko. Začelo se je
šušljati, da tiste ljudi pobijajo in imena Brezova Reber se je kmalu prijela groza.
27. maja so prišli na Vinomer po Antona Starca, znanega kmetijskega strokovnjaka in
organizatorja Kmečke zveze. Bil je upravitelj tamkajšnjega banovinskega posestva,
zato je tam tudi stanoval z ženo in dvema sinovoma, tretji pa je bil rojen po njegovi
smrti. – 9. junija ponoči se je patrola z Brezove Rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu.
Odpeljali so duhovnika Jožeta Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta
ter njegovo ženo Frančiško. Kofalta so Nemci pregnali iz Leskovca pri Krškem, kjer
je od nove maše leta 1934 opravljal službo kaplana. Zatekel se je v rojstni kraj in
živel v mali hišici pri materi in teti. Kdo bi pričakoval, da bo tu na poti domačim
ljudem in da bo prvi belokranjski duhovnik, ki ga bodo umorili. 23-letno Karolino
Jakša s Pribišja so prijeli v gozdu, ko je grabila listje, in jo odpeljali v taborišče.
Njen greh je bil v tem, da je bila v Ljubljani, kjer je bila zaposlena kot gospodinjska
pomočnica, članica Katolišče akcije. Ivana Klobčarja iz Drašičev so odpeljali 22.
junija. V svojem kraju in okolici je bil znan kot dober gospodar, zato je bil pred
vojno izvoljen za poslanca. Hkrati z gospodarjem so vzeli tudi več glav živine in
domačijo izropali. Njemu so naložili težak tovor in ga tako mučili že na poti proti
Brezovi Rebri. – Na Osojniku so videli, kako so 21. julija 1942 popoldne tam mimo
peljali suhorskega župnika Janeza Raztresena in njegovo kravico. Njegovo smrt je pretresljivo
opisal Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence III. Po znanih pričevanjih so na
Brezovi Rebri hudo mučili tudi kmeta Jožeta Lončariča iz Rosalnic, ki so ga ustavili
na cesti, ko je peljal pesek za gradnjo hiše. Odgnali so njega in vole. Nekaj tednov
kasneje so prišli v Rosalnice in sredi poletnega popoldneva na njivi pri žetvi ustrelili
njegovo ženo Marijo in hčerko Anico, druga hčerka Terezija pa je pobegnila. Lahko
bi še naštevali, toda naj bo dovolj. Podobno kot Krimska jama je Brezova Reber delovala
le nekaj mesecev v letu 1942, vendar je bilo dovolj, da se je za vedno zapisala med
kraje groze in smrti.

Suhorski župnik Janez Raztresen

Figure 17. Suhorski župnik Janez Raztresen

Pa poglejmo nekoliko še na Mavrlen – v taborišče 2. čete belokranjskega bataljona.
Omenili bomo dva dogodka, ki sta poleti 1942 močno zaznamovala ta kraj. V noči na
7. julij so se oboroženci z Mavrlena nenadoma pojavili v Dragatušu. Spravili so se
nad župnišče, ga temeljito izropali, župnika Omahna in kaplana Škerlavaja pa zvezali
in odpeljali s seboj. Preden so odšli iz vasi, so h kapelici na hitro segnali nekaj
vaščanov. Da bi pred njimi pokazali svojo moč, so za voz privezanega župnika silili,
naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu, on je pa zaklical: Živel Kristus kralj. Isto
noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja
Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Le kaplan Škerlavaj se je čez nekaj
časa vrnil, vse ostale so pomorili. Priče so povedale, da so župnika hudo mučili.
– V nedeljo 19. julija zgodaj zjutraj je mavrlenska četa obkolila romsko naselje v
Kanižarici pri Črnomlju. Prebivalce so izgnali iz hiš, naselje pa zažgali. Nekaj Romov
je tedaj pobegnilo, večino pa so odgnali s seboj na Mavrlen. Vse odpeljane so nekaj
dni kasneje pobili v bližini taborišča. Njihovo število ne bo nikoli natančno znano.
Med njimi je bilo veliko žena in otrok, celo dojenčkov. Poročila o njihovem številu
se razlikujejo – od najmanj 60 do okrog 100. Razna pričevanja govorijo, da jih niso
pokončali s strelnim orožjem, ampak na druge načine. Ljudje z Dobličke gore, ki so
v tistem deževnem jutru videli sprevod prestrašenih, utrujenih in mokrih jetnikov,
pravijo, da je bil že ta pogled dovolj pretresljiv. Kaj bi šele rekli, če bi videli
njihov genocidni pomor!

Kot spomin na 3. belokranjsko četo so ostali grobovi na Kleču pod Mirno goro. Po imenu
bomo omenili samo Marico Nartnik, učiteljico in upraviteljico šole v Rožnem Dolu pri
Semiču. Nartnikova ni bila samo učiteljica rožendolskih otrok, skrbela je tudi za
bolnike v svojem okolišu, pomagala pri urejanju podružnične cerkve, vodila Dekliški
krožek itd. Bila je članica Katoliške akcije za učiteljice, nazadnje tudi voditeljica
novomeške skupine. To je menda bil glavni greh, s katerim se je zamerila partizanom,
ki so tedaj v Katoliški akciji že videli belo gardo. Na kresni večer, 23. junija 1942,
so jo odpeljali na Kleč in obsodili na smrt. Tako sta bili Karolina Jakša in Marica
Nartnikova med prvimi belokranjskimi dekleti in ženami, ki so jim »osvoboditelji«
nasilno vzeli življenje. Kasneje – v drugi polovici leta 1942, zlasti pa v letu 1943
– je bilo takih primerov še več.

Pred strahom in nasiljem nihče ni bil več varen

Ko se spominjamo učiteljice Nartnikove, ne moremo mimo dveh drugih učiteljic, ki sta
že nekaj tednov pred njo postali žrtvi komunistične revolucije. Prva je bila na vrsti
Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah. Odpeljali so jo 29. maja 1942 zgodaj
zjutraj – hkrati s kaplanom Henrikom Novakom. Baje sta bila nekaj dni zaprta v samotnem
skednju pod Polomom. Za točen kraj in datum njune smrti se ni nikoli zvedelo, čeprav
se je o njunem mučenju veliko govorilo. Po pripovedovanju so se kaplanovi kriki tisto
noč slišali daleč naokrog. Franc Smrke – Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu
o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal, da je imel Novak v cerkvenem zvoniku
radijsko oddajno postajo in bil tako v stalni zvezi z Ljubljano, Novim mestom pa tudi
z bližnjimi italijanskimi postojankami. Dnevno je obveščal o vsem, kar se je zgodilo
v Hinjah in okolici. V svojo mrežo je pritegnil tudi Čebuljevo. Bila je dobra sodelavka,
ker zaradi prejšnje liberalne usmerjenosti ni bila nikomur sumljiva. Komentar o tej
nenavadni laži menda ni potreben, vendar bomo omenili Kocbekove zapiske v Tovarišiji.
11. junija 1942 je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral zapisnik o zaslišanju
kaplana in učiteljice iz Hinj, ki sta bila »justificirana«. Bil je tedaj nekje v bližini
z osrednjim vodstvom partije in OF. Že 27. maja je zvedel za smrt dr. Lamberta Ehrlicha,
ki ga je sicer vznemirila, vendar uboja ni obsodil. V nedeljo 31. maja je bil Kocbek
v Hinjah. Nekaj dni prej je OF izdala odlok o prevzemu oblasti na osvobojenem ozemlju
in o volitvah v narodnoosvobodilne odbore in v zvezi s tem naj bi Hinjcem po maši
spregovoril pred cerkvijo. Kmetje niso pokazali navdušenja, ampak so govornika gledali
zelo nezaupno. O tem je zapisal sledeče: »Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti,
ki je kmetom že tako dana, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega
dela domačega kaplana in učiteljice.« (Tovarišija, str. 30) O teh vprašanjih je tiste
dni nekajkrat debatiral s Kidričem. Izgleda, da je verjel, da sta kaplan in učiteljica
kriva in da je njuno podtalno delo pripomoglo k nezaupnosti kmetov. Kaj pa strah in
žalost, ker so ju vzeli in kruto umorili, strah za lastno eksistenco?

28. maja 1942 v jutranjih urah so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali svoje stvari
in se umaknili v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so prišli partizani. Vodil jih
je Daki, ki je »osvoboditev« Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli.
Sodražica je tako postala del osvobojenega ozemlja. Še tisto popoldne je bilo na trgu
zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega področja.
Dobršen del zborovanja je bil namenjen javnemu zaslišanju učiteljice Ivanke Novak.
Postavili so jo pred zbrano množico in spraševali, kje je mož France, zakaj sta nasprotovala
OF in podobno. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, naročili
pa so, da mora ostati doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni
upal postaviti za učiteljico, ki je v Sodražici naredila veliko dobrega in je bila
v zadnjem mesecu nosečnosti.

Naslednji dan so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali
dva voza Romov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Najbrž niso vedeli
za osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku
obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod
Boncarjem postrelili. Menda jih je bilo šestnajst, večina žensk in otrok. Sodba je
bila enaka za vse brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Istega dne popoldne
je partizanska patrola prišla v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so 33-letnega sina
Franceta. Tudi njega je »sodišče« v Sodražici obsodilo na smrt in še isto noč so ga
odpeljali pod Boncar in ustrelili.

Po učiteljico Ivanko so prišli v noči na 4. junij. Preden so jo odpeljali, so temeljito
preiskali in razmetali njeno stanovanje, njo pa medtem zasramovali in pretepali. V
gozdu nad Jagerbirtom pri Zamostecu si je morala sama skopati grob. Nič niso zalegle
njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bi rodila otroka.
Pobili so jo brez strela, zvalili v plitvo jamo in tako površno zagrebli, da je rob
plašča še gledal iz zemlje. Nehote se vprašamo, zakaj taka krutost do matere in njenega
nerojenega otroka. Morda zato, ker jim je njen mož France Novak uspel pobegniti? Bil
je eden vidnih članov Ehrlichovih stražarjev, kar je bilo že več kot dovolj za njegovo
obsodbo. Sodraške republike je bilo kmalu konec in tedaj so prišle iz Hrovače pri
Ribnici – učiteljica Ivanka je bila namreč Škrabčeva, njen oče Janez je bil nečak
znanega frančiškana in jezikoslovca Stanislava Škrabca – Ivankina mama, sestra in
soseda. Odkopali so njene posmrtne ostanke, jih prepeljali v Hrovačo in 8. septembra
1942 pokopali v družinski grob Škrabčevih. O tem in o življenju Ivanke Škrabec – Novak
so tedaj poročali tudi časopisi.

Ig pri Ljubljani je bil prvič »osvobojen« že 16. oziroma 17. maja 1942. 16. maja so
partizani napadli karabinjersko in financarsko postajo na Igu. Niso je zavzeli, ker
so Italijani dobili pomoč iz Ljubljane in se nato skupaj z njo umaknili. 17. maja
je bila nedelja in na Igu so nameravali imeti birmo, toda namesto sprevoda birmancev
so dopoldne skozi vas korakali partizani z rdečo zastavo. Prvi njihov ukrep je bil
prepoved zvonjenja. Takoj so prijeli župana Janeza Mrkuna in trgovca Valentina Jenka
in ju obsodili na smrt. Ostrigli so več deklet, ki so se menda družila z Italijani.
Hudo so se znesli nad Romi. Župnik Klemenčič je o tem zapisal sledeče: »Pod Krimom
se je zadrževala večja družba ciganov. Te so 17. maja vse prignali v Iško. Silno vpitje
se je slišalo, ko so jih gnali. Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade,
stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43. Smrkavci so se na njih učili
streljati s strojnico.« (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79) Dr. Ferdo Gestrin
omenja ta dogodek v svoji knjigi Svet pod Krimom z dvema stavkoma: »Kot potencialne
ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt družine ciganov
iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju
usmrtile okoli 70 Romov.« (Svet pod Krimom, str.60) Štab Šercerjevega bataljona, ki
je v imenu OF prevzel oblast v podkrimskih vaseh, je 19. maja izdal razglas. Podpisala
sta ga Tone Vidmar – Luka in Fric Novak. V njem je poudarjeno, da imata edino oblast
na osvobojenem ozemlju partizansko poveljstvo in OF oziroma njeni terenski odbori.
Razveljavili so vse okupatorske zakone in predpise, hkrati pa razpustili občinsko
upravo na Igu in v Tomišlju. Na koncu razglasa je bilo še opozorilo, da bodo vsi prestopki
kaznovani po odloku SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev
in osvoboditev, po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera
do primera. (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, II. knjiga, str. 10) Torej razglas,
ki je naknadno »legaliziral« poboje v Iški. Koga bi ne bilo strah pred njegovimi izvajalci.

Šenčurski župan Anton Umnik

Figure 18. Šenčurski župan Anton Umnik

V Grosuplje je že maja 1941 prišel inštruktor centralnega partijskega komiteja Adolf
Jakhel. Bil je študent slavistike, vendar je večino svojega časa namenil komunistični
organizaciji, katere član je bil od leta 1933. Njegova prva naloga v Grosuplju je
bila organizacija partijskih celic. Konec oktobra 1941 je bila ustanovljena grosupeljska
partizanska četa, ki je v začetku štela devet mož in sta jo vodila Jakhel kot poveljnik
in Rado Polič kot politkomisar. Le dober teden po ustanovitvi, to je 10. novembra
1941, so v tovarni Motvoz ubili vratarja Antona Kneza. Njegov greh je bil v tem, da
ni skrival, da ne odobrava vsega, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni. Nekaj
časa so v Motvozu celo razmnoževali Slovenskega poročevalca in delavci so ga hkrati
z drugimi obvestili raznašali v okoliške vasi, od koder so bili doma. Povedati je
treba, da do Knezove smrti karabinjerji v tovarni niso delali nobenih težav, kar pomeni,
da Knez ni ničesar izdal. Ustrelil ga je sodelavec, ki je bil tedaj že pri partizanih.
Vsa tovarna se je udeležila pogreba, uboja pa mnogi niso obsojali.

Osiroteli Bradeškovi otroci s teto Mici pred razvalinami domače hiše

Figure 19. Osiroteli Bradeškovi otroci s teto Mici pred razvalinami domače hiše

Vzdušje v tovarni je ostalo napeto. Kolikor bliže je bila pomlad, toliko bolj pogoste
so bile novice, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada in potem bo vojne konec.
Agitacija za OF se je začela tudi po vaseh. Ustanavljali so enote Narodne zaščite
in jih zaprisegali. Prekopali in zasekali so več cest. Prebudili pa so se tudi Italijani.
16. aprila so iz Št. Jurija in okolice odpeljali okrog 40 moških. OF je nato razširila
glas, da bo roka pravice kmalu udarila. In res so 21. aprila ponoči prišli partizani
v Ponovo vas in pobili šest članov Jakopinove družine: očeta Jožeta in mamo Marjeto,
18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana.
Novica o tem grozljivem dogodku se je v kratkem razširila po vsej okolici in hudo
pritisnila na že tako prestrašene ljudi. Mnogi so se spraševali, kaj so zagrešili
44-letni oče Jakopin, njegova 39-letna žena in štirje otroci, ki so bili pravzaprav
begunci pred Italijani, saj sta oče in mati z malim sinom leta 1925 pribežala z Unca
pri Rakeku. Mar vse to zaradi 15-letnega sina Ivana, ki je nekaj dni pred pokolom
šel k Italijanom in se je že govorilo, da je izdajalec? »Ljudje se nas morajo bati.
Tudi če je samo en član družine proti našim postavam, je treba likvidirati celo družino.«
Sicer pa Jakopinovi niso bili edine žrtve, ki jih je leta 1942 v tej okolici povzročil
komunistični terorizem. Naj omenimo vsaj nekatere: Marijo Debelak in organista Antona
Kraljiča so ustrelili doma v Št. Juriju, Alojza Šemeta, ki je bil tajnik občine Žalna
– Slivnica, na travniku pri sušenju sena, Zofijo Globokar iz Žalne in Ludvika Rosija
z Velikega Mlačeva so odpeljali v gozd in se nista vrnila. Prav tako so naredili z
Janezom Zavrženom iz Luč in z očetom štirih otrok Janezom Šemetom z Lobčka.

Večkrat slišimo trditve, da so bile medvojne in povojne razprtije med Slovenci samo
v Ljubljanski pokrajini, drugod pa so bili ljudje enotni in so sledili OF v boju proti
okupatorju. Kako je bilo s tem na Gorenjskem, kjer so Nemci že leta 1941 postrelili
okrog 150 talcev? Novica o Dražgošah se je hitro razširila – delno zaradi bitke, še
bolj pa zaradi strašne nemške represalije: 41 vaščanov so ustrelili kot talce, poseben
minerski vod pa je tako temeljito porušil vas, da res ni ostal kamen na kamnu. Vendar
so na Gorenjskem tudi partizani zelo zgodaj začeli s poboji Slovencev. Kot uvod v
gorenjsko vstajo so v noči med 1. in 2. decembrom 1941 pobili 10 Slovencev, ki so
jih obsodili zaradi tolmačenja in izdajanja. Selški župan Franc Benedik se je januarja
1942 zelo trudil, da bi Nemce prepričal, da vaščani Dražgoš niso nič krivi, naj jim
prizanesejo. Kljub temu so ga partizani obtožili kot nemčurja in izdajalca. 23. avgusta
1942 so ga ustrelili iz zasede. Njegova zadnja želja je bila, naj Nemci zaradi njega
ne bi streljali talcev. Približno ob istem času so ustrelili še štiri može iz bližnje
okolice, češ da so bili županovi sodelavci. Pravi pokol so pa naredili 27. januarja
1943, ko so na Benedikovi žagi v Dolenji vasi ustrelili županovo ženo Ano Benedik,
sina Franca, delavca Franca Podreko, gostilničarja Jurija Berganta in Franca Vebra.

2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko
Bedenk. Ustrelil ga je partizanski komandir Perko, ki je bil ranjen in ga je Bedenk
hodil prevezovat ter mu nosil zdravila, obenem pa v pogovoru z njim izražal odkrit
dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Naslednji dan, 3. septembra, so
Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Oče Anton
Umnik je bil v času znanih šenčurskih dogodkov leta 1932 župan občine Šenčur. Potem
je bil deset mesecev zaprt v Beogradu in Sremski Mitrovici skupaj z Janezom Brodarjem
in drugimi slovenskimi »republikanci«. Pri volitvah leta 1936 je bil ponovno izvoljen
za šenčurskega župana in je na tem položaju ostal do aprila 1941, ko so ga Nemci odstavili
in postavili svojega komisarja. Sedaj so ga pri delu v gozdu aretirali partizani kot
belogardista in okupatorskega sodelavca. Kar skozi gozd in preko polja so ga odpeljali
v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom bivšega poslanca in predsednika Kmečke
zveze Janeza Brodarja. Brodarjevi so jih pravočasno opazili, da sta se oče Janez in
starejši sin Ivan še lahko skrila. Niso ju našli, čeprav so preiskali celo domačijo.
Med preiskavo so seveda pridno polnili nahrbtnike. Umnika in nekaj članov Brodarjeve
družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je
poveljnik poklical 18-letnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je
pristopil k svojemu nekdanjemu županu in ga hladnokrvno ustrelil. Ni težko uganiti,
kaj bi se zgodilo z Janezom Brodarjem in morda tudi s sinom, če bi ju našli. Že naslednje
jutro se je Brodar odpravil na Koroško in se več kot dve leti ni vrnil.

V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in njegova
žena Marija, rojena Jagodic. Janez se je posebej ukvarjal z mlekarstvom, zato je bil
znan po vsej okolici. Veliko je pomagal pri delu zadruge, pri gradnji prosvetnega
doma in vodovoda v Olševku, pri skrbi za olševsko podružnično cerkev. Oba z ženo sta
bila navdušena prosvetarja, in ker nista imela otrok, sta se temu konjičku lahko še
bolj posvečala. V začetku avgusta 1942 so se pri Martinkovih oglasili »gošarji« in
Janezu grozili zaradi bele garde. Ker je dobro poznal veterinarja Bedenka, se je s
še nekaj prijatelji kljub nevarnosti udeležil njegovega pogreba v Kranju. Na povratku
domov so se ustavili v Šenčurju in kropili Antona Umnika. 5. septembra zvečer so se
partizani ponovno pojavili pri Martinkovih. Od Janeza so zahtevali, da jim izroči
skrito orožje. Zaman sta jih z ženo prepričevala, da nimata nobenega orožja in da
za belo gardo še nikoli nista slišala. Kot nekaj dni prej v Hrastju je poveljnik čez
nekaj časa tudi tu dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in Janez je zadet od dveh
strelov omahnil v ženine roke. Ko so napolnili še nahrbtnike, so odšli v noč. Sosed,
ki je slišal dva strela, je pomislil, da so z enim pokončali Janeza, z drugim pa ženo
Marijo.

Križ v Iški, kjer ležijo pobiti Cigani

Figure 20. Križ v Iški, kjer ležijo pobiti Cigani

21. maja 1941 se je v Hrašah pred hišo smledniškega župana Jožeta Burgarja ustavil
črn gestapovski avto. Burgarja so aretirali in odpeljali v škofove zavode v Šentvid
nad Ljubljano. Od županstva so ga odstavili že prej. Hkrati z njim so odpeljali smledniškega
učitelja, župnika Platišo so pa zaprli že prej. Po nekako petih tednih zapora se je
Burgar vrnil domov in se spet vključil v delo, ki ga na veliki kmetiji nikoli ni zmanjkalo.
Včasih je šel v Kranj na Kmetijsko zadrugo, s katero je tudi v času okupacije ostal
povezan. Ob taki priliki se je sredi poletja 1942 ustavil v Hrastju pri Janezu Brodarju
in prvič slišal za seznam za »likvidacijo«, na katerem naj bi bil tudi sam. Novica
o smrti Antona Umnika in begu prijatelja Brodarja ga je vznemirila, vendar niti tedaj
ni pomislil, da bi se umaknil. Res se še skoraj eno leto ni nič zgodilo, toda 5. avgusta
1943 so ga partizani odpeljali v gozd, ki se vleče od Hraš proti Smledniku. Čeprav
se je takoj govorilo, da so ga že po poti mučili, so domači še upali na njegov povratek.
11. septembra so pa zvedeli za njegov grob. Skoraj hkrati s to novico je prišla med
ljudi še druga, ki je zvenela kot ukaz. Njeno sporočilo je bilo, da je bil Burgar
kaznovan zaradi sodelovanja z okupatorjem, zato naj ne hodijo na njegov pogreb. Kljub
temu je veliko ljudi prišlo v Hraše kropit – pa tudi k pogrebu v Smlednik. Še bi lahko
naštevali, toda ali ne govorijo že ti primeri dovolj o terorju in strahu, ki so ga
komunisti povzročili tudi na Gorenjskem.

Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so partizani
                        pomorili 1942

Figure 21. Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so partizani
pomorili 1942

Strah in groza do konca življenja

Ostanimo še malo pri komunističnem terorju in strahu zaradi njega. Čeprav smo nanizali
kar nekaj primerov, jih je še mnogo ostalo neomenjenih in bi bilo treba za popolnejši
mozaik tistega časa dodati še marsikateri kamen in kamenček.

Leta 1941 in v prvi polovici 1942, ko se dogaja večina naših primerov, so z orožjem
nastopali samo okupatorji in partizani oziroma vosovci. Zakaj so Nemci leta 1941 začeli
streljati talce? Če bi zelo preprosto odgovorili na to vprašanje, bi rekli: da bi
prestrašili ljudi in s tem odvrnili upornike od ponovnih napadov. Dejstvo pa je, da
so Nemci že pred tem začeli izvajati načrt ponemčevanja in da so represalije zaradi
partizanskih akcij prilagodili temu načrtu, z drugo besedo, dobrodošel jim je bil
vsak izgovor za uničevanje slovenskih življenj in premoženja. Na drugi strani pa komunisti
zaradi tega niso bili zaskrbljeni, kajti njihov glavni cilj je bil priti na oblast.
Ljudje, ki so bili v strahu pred Nemci ali Italijani, so bili bolj naklonjeni sodelovanju
s partizani. Za okupatorje je bilo le malo Slovencev, niso pa bili redki, ki se prav
tako niso strinjali s komunisti; bili bi za rezistenco, toda ne pod vodstvom komunistov.
Take je bilo treba prestrašiti ali celo odstraniti. Tako so začeli moriti župane,
duhovnike, učiteljice in druge, za katere ni bilo upanja, da bi stopili na njihovo
stran, še druge manj pomembne pa zato, da bi med množico vzbudili strah. Že v začetku
je bilo jasno, da vzpon na oblast ne bo mogoč brez odstranitve političnih nasprotnikov
in za ta namen so bile vojne razmere naravnost idealne.

Kaj pa mučenje? Nekateri menijo, da partizani svojih žrtev med vojno praviloma niso
mučili, da so razni opisi o tem plod nasprotne propagande. Če bi bilo to res, zakaj
sta potem o mučenju pisala Kardelj in Kidrič, da ne govorimo o Jožetu Javoršku, ki
je na primer opisal muke suhorskega župnika Janeza Raztresena. Boris Kidrič je v poročilu
centralnemu komiteju KPJ sredi decembra 1942 zapisal sledeče: »Naši pretiravajo glede
likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih
enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle
v javnost in so precej pomagale resnični beli gardi.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast..,
str.. 367) In kdo so bili sumljivi civilisti? V Beli krajini Anton Oven, Karolina
Jakša, Ivan Klobčar, Romi iz Kanižarice in drugi; v Suhi krajini kaplan Novak in učiteljica
Čebuljeva, v Sodražici učiteljica Novakova, Franc Kozina in tako dalje. Skratka, vsak,
ki ni bil za partijo, je bil lahko sumljiv. – Dušan Pirjevec – Ahac je bil poleti
1942 med belokranjskimi partizani, menda na Mavrlenu, kjer so sredi julija poleg drugega
imeli opraviti z Romi iz Kanižarice. Bogve zakaj se je Kardelj v nekem pogovoru z
Vladimirom Dedijerom spomnil ravno njega, ko sta se pogovarjala o napakah partizanskih
funkcionarjev. Rekel je sledeče: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca
smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici
jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri drugi pa so bili zaradi takih
zločinov ustreljeni.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast.., str. 374- 375) Vse skupaj je
nekoliko čudno, mar ne, toda jasna je potrditev, da je mučenje bilo. Zdi se, da Angela
Vode, ki je dobro poznala marsikaterega funkcionarja partije in OF, ni dvomila, da
so profesorja Ovna zares mučili. S tem pa še nimamo odgovora na vprašanje, zakaj mučenje.
Mar res zaradi sadističnih nagnjenj posameznikov, kot je razlagal Kardelj svojemu
sogovorniku, ali pa tudi in predvsem zaradi vzbujanja strahu pri nasprotnikih in tudi
pri svojih.

14. junija 1942 so v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo. Ljudje niso bili
prestrašeni le zaradi dejstva, da so ju ubili, ampak predvsem zaradi krutosti tega
uboja. Koga ne bi pretresel pokol Jakopinove družine v Ponovi vasi pri Grosuplju!
V Šentjoštu nad Horjulom se je pravi terorizem začel po neuspelem napadu na postojanko
vaške straže, ki je bila ustanovljena 17. julija 1942. Čeprav je bila ta zgodba že
nekajkrat povedana, jo bomo tu delno ponovili in skušali opisati grozo, ki so jo doživeli
Bradeškovi otroci ob poboju njihovih staršev.

Bradeškovi so živeli na mali kmetiji približno pol ure hoda od Šentjošta. Njihova
skromna domačija je bila na lepem, razglednem kraju, toda tistih nekaj njivic in senožeti
je bilo položenih v tako strmino, da je bilo obdelovanje težko. Kljub temu sta oče
Franc in mati Ivana z marljivim delom, bolje rečeno garanjem, na njih pridelala dovolj
hrane zase in za otroke. Oče je bil med prvo svetovno vojno ujet v Rusiji in je imel
priliko v živo videti revolucijo. Ker je bil zgovoren mož, je o tem rad pripovedoval
in ni skrival strahu, kaj bo, če se bo tudi pri nas začelo kaj podobnega. To je tudi
bila edina »napaka«, ki bi mu jo mogli domači revolucionarji očitati, kajti skrb za
družino in domačijo mu ni dovoljevala, da bi se vtikal v kake javne zadeve. Bil je
skromen in veren človek, vedno zadovoljen in vesel. Mati Ivana mu je pomagala pri
težkem kmečkem delu, predvsem pa skrbela za otroke: najmlajši je bil rojen 15. junija
1942, najstarejši je izpolnil osem let, vmes so pa bile še tri hčere; šestletna Marija,
štiriletna Terezija in dveletna Francka.

31. julija zvečer so se Bradeškovi ob običajni uri spravili k počitku. Otroci so kmalu
pospali, oče in mati pa sta kljub utrujenosti še bedela. Zlasti oče je bil zaskrbljen.
Od napada na Šentjošt je vsako noč prisluškoval pasjemu laježu. Šlo je na polnoč,
ko se je v oknih pojavil sij požara. Oče je hitro ugotovil, da gori pri Štantu, približno
en kilometer oddaljenem sosedu. Takoj je poklical ženo in skupaj sta dvignila otroke
ter poskrbela, da so se za silo oblekli. Mati je nagovarjala očeta, da bi zbežali
v gozd. Toda on je okleval: »Zakaj bi se skrival, saj nikomur nisem nič naredil.«
Nenadoma je zagorelo še pri bližnjem sosedu Jesenovcu in tudi na strehi domačega kozolca
so se pojavili ognjeni zublji. Mati je tedaj držala v eni roki komaj pet tednov starega
dojenčka, v drugi pa hlebec kruha. Silovito je zaropotalo in mala vhodna vrata so
zletela s tečajev. Več oborožencev se je zrinilo v vežo. Medtem ko se jih je nekaj
spravilo nad družino, so drugi hiteli netit ogenj. Pa naj pripoveduje Marija, ki je
bila tedaj stara šest let: »Nas otroke so dobesedno zmetali skozi velika vrata. Ko
sem se tako znašla zunaj, je oče že ležal blizu praga. Ni čudno, da je bil potem precej
ožgan od ognja. Zaslišala sem strel in videla mamo, kako je nekaj korakov od vrat
padla na tla in iz rok spustila najmlajšega. Naenkrat sem bila čisto sama. Nič nisem
vedela za druge otroke. Ne vem, ali sem videla, da je ‘kuhinjca’ ostala cela, ali
zakaj mi je prišlo na pamet, da bi se zatekla tja. (To je bila majhna uta, kjer je
oče kuhal žganje.) Ko sem se približala, sem pri vratih zagledala tri partizane in
eden se je zadrl: »Izgini, če ne bomo še tebe.« Spet je počilo in v joku sem se premaknila
k vodnjaku. Tam sem našla brata Pavleta, ki je neutolažljivo jokal. Bila sva istega
mnenja, da je treba bežati. Jaz sem silila k spodnjemu sosedu, kjer je bila naša teta
Mici. Spustila sva se kar po strmem bregu, da bi prišla do poti, ki je vodila tja.
Ko sva opazila, da po poti gre nekaj partizanov z našimi kravami, sva spremenila smer
in kar povprek tekla k drugemu bolj oddaljenemu sosedu. Držala sva se za roke, se
spotikala in jokala, da sva bila že kar obnemogla. Ob prihodu v gozd, skozi katerega
sva morala iti, sva zagledala pred seboj dve beli postavi. Nisva se jih bala in sva
šla za njima. Na koncu gozda, od koder ni bilo več daleč do soseda Pilevca, sta postavi
izginili. Pohitela sva do hiše in precej dolgo klicala, da so nama odprli.«

Po opravljenem delu se »osvoboditelji« niso več zadrževali pri Bradeškovih. Že Marija
in Pavle sta videla skupino odhajajočih in zato spremenila smer svojega bega. Ob mrtvih
starših in gorečem domu so ostali samo mlajši trije: štiriletna Terezija, dveletna
Francka in Lojze. Njega je že mati zavila v dekico, sestrici sta ga pa pokrili še
z njeno okrvavljeno ruto. Tereziji se je vtisnilo v spomin, kako je Francka ves čas
jokala in klicala mamo. Vse prizadevanje, da bi jo potolažila, ni nič pomagalo. –
Zgodaj zjutraj so prišli vaški stražarji iz Šentjošta. Med njimi je bil tudi Franc
Zorec, ki še živi v Argentini. Ko je bil letos spomladi v domovini, je obiskal Bradeškove
in z njimi obudil spomin na žalostno jutro 1. avgusta 1942. Še vedno ima pred očmi
sliko, kako se je mala deklica stiskala k mrtvi mami, ki je imela veliko vrezno rano
na vratu. Na podoben prizor so naleteli pri Jesenovčevih: nedaleč od požganega doma
sta ležala mrtva oče in mati, šestletni Ludvik in štiriletna Julči sta prestrašena
ihtela poleg njiju, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču. – Bradeškova
Marija se ne spomni, kdaj in kako sta potem z bratom prišla v Šentjošt. Od pogreba
staršev, ki se ga spomni zelo medlo, ji je ostala predstava, da so bile krste zbite
iz grobih desk in brez okraskov.

Glavno skrb za Bradeškove otroke je prevzela teta Mici. Ni bilo lahko. Na več vrat
je morala potrkati in marsikatero grenko požreti, preden je vseh pet sirot končno
dobilo zasilen dom. In kako so se počutili otroci? Čeprav so imeli streho nad glavo
in niso bili ravno lačni, so pogrešali dom in starše. Noben še tako dober sosed ali
sorodnik jim ni mogel nadomestiti materine ljubezni in očetove skrbnosti. Groza tiste
zanje tako usodne noči jim je pa za vedno ostala v spominu. Sicer pa so za ohranitev
groze poskrbeli tudi drugi. Bilo je že po koncu vojne, menda se je pisalo leto 1947.
Marija in Pavle sta hodila v šolo v Šentjošt. Osnovnošolski otroci so bili tedaj razdeljeni
na pionirje, ki so bili nekaj več, in vse ostale. Onadva sta seveda spadala k ostalim.
Večkrat je prišel v šolo bivši partizan – domačin in jim kaj povedal. Ob nekem takem
obisku je poklical Marijo in Pavleta na stran, da drugi ne bi slišali, in jima začel
dopovedovati, da so njune starše ubili Italijani. Začudeno sta ga gledala. Ko ju je
kasneje spet iskal, sta že vnaprej vedela, kaj bo. Vedno znova pa sta ob tem doživela
dogodke tiste noči: smrt staršev, beg po strmem, temnem bregu, grozo in strah. Preveč
živi in boleči so bili ti spomini, da bi jih mogla zatajiti. Tudi danes se Bradeškovi
– Pavle že več let počiva na pokopališču v Polhovem Gradcu – spominjajo dogodkov izpred
več kot šestdeset let in še vedno te spomine spremljata groza in bolečina. Pravijo,
da rojstnega doma, ki ima sedaj drugega lastnika, prav zato ne obiskujejo.

S to zgodbo zaključujemo sestavek o terorju in strahu. Ali bi bil veliki ideolog revolucije
danes še ponosen na svoj VOS, na svoja navodila za vzbujanje strahu. Morda pa bi tudi
njega postalo groza, ko bi videl, kako hude so posledice še po šestdesetih letih?

Date: 2010