Zaveza št. 59 – Pogledi Nove Slovenske zaveze na preteklost in sedanjost


§

Nekaj vodilnih članov Nove Slovenske zaveze in uredništva Zaveze se je 8. novembra
sestalo na sedežu društva, da bi v letošnjem jubilejnem letu oblikovalo svoje poglede
na preteklost in sedanjost, v luči tistih vidikov in izhodišč, ki društvo posebej
zanimajo. Delo je potekalo v dveh sklopih. V prvem sklopu je vsak udeleženec povedal,
kakšno je njegovo osebno videnje treh obdobij obravnavanega časa: dobe med 1941 in
1945, ki jo imamo lahko za epicenter celotnega dogajanja, dobo totalitarne diktature,
ki je bila preizkusna komora splošno narodne in posebej katoliške kulture, in dobo
od 1990 do danes, ki je čas izhajanja iz totalitarizma in vračanje v območje demokratične
kulture. Vsak je poizkušal v sebi poiskati, katerega od momentov, ki sestavljajo ta
čas, se mu zdi, da je treba posebej izpostaviti in za katerega bi želel, da postane
sestavni del slovenskega spomina. Čeprav je bil ta vir globoko oseben, je pred vse
le bilo postavljenih nekaj pilotskih vprašanj, ki naj bi jih vodila. Na primer: Kaj
se je z nami pravzaprav zgodilo? V kaj smo bili Slovenci vpleteni? Kako smo se na
to, v kar smo bili vpleteni, odzvali? Za kakšen narod smo se izkazali, da smo? Kakšno
vlogo je zgodovina v svojem scenariju dodelila katoličanom in kako so jo odigrali?

§

Anton Drobnič: Med letoma 1941 in 1945 smo bili Slovenci na narodnem pogorišču zaradi sovražne
okupacije na strašni preizkušnji: kot narod, kot kristjani, kot ljudje. Ta preizkušnja
se je začela z veliko prevaro Osvobodilne fronte. Nekateri so prevaro hitro spoznali,
nekateri so jo odkrili pozno ali prepozno, mnogi pa je niso nikoli prav dojeli. Zato
so slovenski katoličani v tem obdobju odigrali dve veliki vlogi: pozitivno vlogo,
ko so se popolnoma osamljeni in ponižani odločno uprli boljševiškemu napadu in so
ta odpor z besedo in orožjem častno vzdržali do konca vojne. Na drugi strani pa so
prav slovenski katoličani, krščanski socialisti, s svojo neomejeno podporo komunistični
revoluciji, s prepričanjem, da je revolucionarno nasilje potrebno, da bo to nasilje
rodilo novega Slovenca in novega kristjana, omogočili komunistični revoluciji, da
je uspela. To obdobje je zato ne samo zgodovina komunistične partije, ampak tudi zgodovina
slovenskih katoličanov. Ker je zmaga komunistične revolucije, ki so jo omogočili krščanski
socialisti, nazadnje propadla, bo to obdobje v zgodovini slovenskih katoličanov zapisano
na eni strani kot čas usodne zmote, na drugi pa kot čas pravega spoznanja in zgodovinske
prisebnosti ter častnega katoliškega odpora proti boljševiškemu terorju.

V času od leta 1945–1990 se je življenje odvijalo v znamenju tistega, kar se je zgodilo
leta 1945. To je bil čas dozorevanja. Tisti del Slovencev, ki so se uprli nasilju
komunistične partije, je bil fizično uničen. Tisti, ki niso bili fizično uničeni,
so pod hudim fizičnim in psihičnim terorjem postajali vedno bolj osveščeni nasprotniki
boljševizma. Drugi pa so zvesto služili komunističnemu režimu in so kar pozabili,
za kakšen režim v resnici gre. Niso hoteli vedeti za strašno nasilje in so s svojim
sodelovanjem dajali totalitarnemu nasilju videz demokratičnosti. Zlasti po uvedbi
t.i. samoupravljanja so mnogi katoličani kar pozabili, da gre samo za prikrivanje
nasilja, in so se brez pomisleka vključili in sodelovali.

Figure 9.

Zadnje obdobje od slovenske osamosvojitve do danes je doba prehoda iz totalitarnega
sistema v samostojno in demokratično Slovenijo. Samostojnost smo dosegli nenavadno
hitro in učinkovito, ker smo spoznali znamenja časa in bili izredno prisebni. Z demokracijo
je drugače. Hitro smo sprejeli samo demokratične družbene oblike, vsebinsko pa smo
še daleč od cilja. Le redki so se dejansko znebili komunistične miselnosti, večina
se je samo preoblekla in se vpisala v razne demokratične ali kvazidemokratične stranke.
Nekdanja totalitarna miselnost se nadaljuje v drugačnih oblikah in z demokratično
masko. Bistvene spremembe Slovenci še nismo dosegli. Spoznanje celotne resnice, duhovno
očiščenje, sprava in sprostitev nas še čakajo.

Janko Maček: Moj pogled ne seže samo do aprila 1941, ampak tudi na zadnja predvojna leta. Obdobje
med obema vojnama, zlasti leta pred drugo svetovno vojno, so odločilno vplivala na
oblikovanje naših duhovnih, kulturnih in političnih sil, s katerimi smo potem dočakali
usodni vihar vojne in revolucije. Pri tem mislim predvsem na naše podeželje, ki je
nosilo velik del tega bremena. Nikakor pa ne verjamem v razdor, o katerem tolikokrat
slišimo, in ki naj bi pripeljal kasneje do revolucije in njenih usodnih posledic.
Prepričan sem, da so bili Orli in kasneje Zveza fantovskih odsekov ter dekliških krožkov
zelo vplivni pri oblikovanju duhovne in kulturne rasti katoliške mladine. Vplivali
so tudi združevalno, saj pri delu v društvu ni bilo važno, koliko je kdo imel, ali
je bil bogat ali manj bogat, ampak kaj je bil sposoben in voljan narediti. Razlike
med tistimi z več zemlje in drugimi z malo ali nič zemlje so se tako manjšale. Nastajale
so vezi med mladimi, ki so se počasi širile tudi na odrasle. Mladi so obiskovali razne
tečaje, ne samo kmetijske, ampak tudi take o katoliškem pogledu na socialno vprašanje
in s tem širili svoje obzorje. Spomnimo se, koliko je na tem področju v Begunjah pri
Cerknici naredila učiteljica Drobničeva. In prav po takih so revolucionarji najprej
in najbolj udarili. Koliko so jih pomorili že spomladi in poleti 1942, še preden se
je začel oborožen odpor proti takemu početju. Seveda niso pobijali samo mladih, ampak
tudi starejše, ki so jim bili na poti: župane, duhovnike, celo žene in matere. Veliko
vaških stražarjev in domobrancev je bilo iz vrst nekdanjih članov Zveze fantovskih
odsekov in drugih katoliških društev in večina od njih je po maju 1945 izginila v
Kočevskem Rogu, v opuščenih jaških Hrastniškega hriba in po drugih moriščih širom
Slovenije. Ta strašni krvni davek se nam bo še dolgo poznal. Naša dolžnost je, da
jim vrnemo dobro ime in ohranimo zgodovinski spomin nanje in na njihov čas, kar je
tudi eden glavnih ciljev Nove Slovenske zaveze.

Justin Stanovnik: Čas, o katerem bi danes radi nekaj povedali, je čas, ki posebej zanima Novo Slovensko
zavezo. To je bil edinstveni čas. Nikoli prej Slovenci nismo šli skozi kaj takega.
Do tedaj so Slovenci doživljali stiske in težave. To so bile stiske, pred katerimi
so na procesijah Sv. Rešnjega telesa prosili nebo, naj jih reši: kuga, lakota in vojska.
Ta čas je bil vse to, pa še več. Bil je čas, ko smo Slovenci spoznali, kaj je to teror,
fizični in politični. Kaj takega še nismo doživeli. To je bil čas, ko so se ljudje
bali za svoja življenja. Poleg tega pa je bil to čas odločanja. Ljudje so se morali
odločati o bistvenih rečeh. Pred vsakega je bila postavljena nujnost, da se odloči
glede tega, kar je bilo v njem shranjeno kot tisočletna kultura. Šlo je za to, ali
bo v času, ki je vse stvari postavil na glavo, ohranil normalnost. Ljudje so se v
globini odločali, ali bodo to, v kar jih je kultura izučila, ali ne bodo. To se mi
zdi, da je za to dobo tako važno.

Druga stvar, ki presega naše védenje o svetu, pa je to, čemur rečemo genocid. V slovenski
zgodovini tega časa so bili trije genocidi; prvič genocid posameznih katoliških elitnih
ljudi od 1941 do 1942, potem množični genocid slovenskih vaških stražarjev jeseni
1943, po padcu dolenjskih in notranjskih posadk, in genocid junija 1945. Genocid presega
ne samo našo skušnjo, ampak tudi zmožnosti jezika, da bi ga izrazil. Nekaj tako nenavadnega
in nekaj tako presežnega je to, kar nas je tedaj zadelo. Kar je posebno zanimivo in
posebno potrebno povedati je to, da je v ta dejanja – v vsa tri, ne samo v zadnjega
– bilo vpletenih nekaj tisoč ljudi in vendar se nihče od teh, ki so genocid organizirali,
ki so ga praktično izvajali, ki so opravljali pripravljalna dela in spremna opravila,
ni odprl in spregovoril. To je nekaj nenavadnega. Če bi naši instituti raziskovali
resnične probleme, potem bi si zastavili vprašanje, kako je mogoče biti prisoten pri
takem dejanju in ga odnesti s sabo v grob. Sprašujem se, kaj nosimo Slovenci na ta
način naprej v zgodovino? To je ena stvar. Druga stvar, ki se mi zdi zelo nenavadna
in poudarka potrebna, pa je naslednja: Revolucija, ki so jo izvedli boljševiki, je
povzročila državo, katere osnovna konstitucija je bilo nasilje. Prvič smo Slovenci
doživeli politični umor, prvič smo Slovenci, kot sem rekel, doživeli teror, prvič
smo Slovenci morali množično hoditi ovajat na policijo, prvič smo se Slovenci bali.
Za vse to so bili določeni nosilci. In vendar, ti ljudje še danes hodijo po Ljubljani,
kot da se ni nič zgodilo. Sprašujemo se, kako je to mogoče. Ne samo, da hodijo po
Ljubljani, da dobivajo oplemenitene pokojnine, ampak oznanjajo da imajo do tega pravico
in vsa kultura jih priznava za osvoboditelje. Da se to dogaja, je mogoče samo pod
enim pogojem: da je jezik degeneriral. Ker jezik tega v normalnih razmerah ne bi dopuščal.
Še ena stvar se mi zdi potrebna, da jo omenim iz te dobe: neko dvojnost. Toliko nasilja
je bilo, toliko izstopanj iz območja človeškega, po drugi strani pa toliko čiste in
požrtvovalne ljubezni. Takrat, ko sem to doživljal, sem bil seveda še zelo mlad a
se spominjam dobro nekega pojava, ki ga ljudje danes ne poznajo. To je t.i. mreža.
Takrat ljudje niso nosili stvari v cekarjih ali torbah, ampak so imeli mreže. Ljudje
so prihajali z dežele z vlakom, z avtobusom, predvsem z vlakom in vsakdo je nekaj
nesel. Spomnim se, da skoraj ni bilo človeka, ki ne bi hodil z mrežo. Tam so bile
stvari, ki si se jih je izboril pri svojih sorodnikih na deželi in jih komu nesel.
Ljudje so skrbeli drug za drugega. Torej, ta dvojnost časa, strašno nasilje in zlo,
na drugi strani pa skrajna človeškost.

Stane Štrbenk: Slovenci smo bili pred vojno in že prej idejno in socialno razdeljeni, kar je v
demokratičnem svetu naravno in normalno. Ena stran so bili predvsem liberalci, ki
so se prištevali k t.i. svobodomislecem in so bili v glavnem nastrojeni proti Cerkvi,
na drugi strani pa so bili zlasti katoliški verniki, ki so ostali zvesti Cerkvi in
veri. Vsekakor pa ta delitev ni predstavljala kakega velikega prepada med ljudmi,
saj so ti živeli kot dovolj strpna skupnost in sodelovali med seboj. Tej nazorski
različnosti ne bi mogli reči narodna razdvojenost, ki je danes pogosta oznaka za opis
takratnih nazorskih razlik med Slovenci.

Res pa je, da med Slovenci v mnogih pogledih obstaja velika razdvojenost od jeseni
1941, ko se je v Sloveniji začel projekt komunistične revolucije. Tu je le treba povedati,
da so nekje na robu liberalnega tabora kot razred zase obstajali še komunisti, ki
so igrali svojo igro. V tej igri je prišlo do izraza načelo volje do moči po vzorcu,
ki je bil že prej izdelan in preizkušen v Sovjetski zvezi. Moskva jim je bila šola
in zgled uspešne prakse, pomoč in zatočišče.

Katoličani, zlasti mladina, zbrana v katoliških organizacijah, smo prebirali knjige
o komunizmu. Tako smo v letu 1941 kar dobro poznali boljševiški komunizem. Vendar
se mi danes zdi, da ga katoličani nismo dovolj resno jemali, misleč, kakor je prišel,
tako bo tudi odšel. Vsaj jaz sem takrat mislil, da v Sloveniji ne more uspeti in priti
na oblast. Komunisti pa so predvojno nazorsko razdeljenost zavestno stopnjevali z
neizzvanim fizičnim nasiljem in s številnimi umori slovenskih katoličanov izsilili
oborožen odpor. Po mojem mnenje je ta nastal zgolj zaradi samoobrambe, v stiski »biti
ali ne biti«, in ne iz idejnih ali verskih razlogov. Besede »jaz se bom branil« utemeljujejo
to stališče.

Povojni poboji so bili nadaljevanje revolucije in vsekakor zločin in genocid. Razlog,
zakaj so bili tako surovo in nečloveško izvedeni, je silno sovraštvo do nasprotne
strani v državljanski vojni, zmagovalno brezumje, predvsem pa načrtno odstranjevanje
drugače mislečih v strahu, da partizani ne bi izgubili zločinsko pridobljene oblasti.
Zavedali so se, da bodo zmogli vzpostaviti in vzdrževati tako zadrto oblast, kot so
jo, le ob odsotnosti tolikih nasprotnih sil. Zavestno so se odločili za že prej preračunano,
hladnokrvno in bestialno množično pobijanje vojnih ujetnikov in njihovih svojcev.
S tem pa domobranska vojska ni bila premagana, kot govorijo komunisti in njihovi borci,
bila je le zločinsko in genocidno umorjena. Tudi ubijalci v odnosu do domobrancev
niso zmagovalci, ampak so vojni zločinci.

Če pogledamo obdobje 1945–1990 (obdobje komunističnega totalitarizma), lahko ugotovimo,
da se tedaj niso vsi prav dobro zavedali, kaj se je z nami zgodilo. V strahu pred
represalijami komunističnih oblasti si večina ljudi ni upala niti razmišljati o tem.
Zakopali so se v delo in molčali ter skrbeli le za preživetje, nekateri pa so iz koristoljubja
tudi namerno kolaborirali s komunistično oblastjo. Najbolj to zamerim slovenski povojni
inteligenci, ki je lahko dojela zločinskost totalitarne oblasti, pa je v velikem številu
in brez sramu z njo kolaborirala in ji dajala videz legitimnosti in demokratičnosti.

Med redkimi, ki so zavračali totalitarizem z besedo in dejanji, so bili katoliški
dijaki in študenti, ki so se združevali v ilegalnih organizacijah Katoliška demokratska
mladina in Zveza demokratske mladine. Spodbujali so mlade k zavračanju komunističnega
totalitarizma s študijem, z odvračanjem od udeležbe v komunističnih organizacijah
in delovnih brigadah, pa tudi s trosenjem letakov in drugega propagandnega gradiva.
Številni, zlasti vidnejši člani so morali v zapor in na prisilno delo, kasneje pa
so bili hudo ovirani pri šolanju, izobraževanju in zaposlovanju. Tako vizija o rešitvi
izpod komunističnega totalitarizma niti v času najhujšega uveljavljanja revolucionarnih
idej med slovensko katoliško mladino le ni zamrla.

Tine Velikonja: Morda bi se najprej ustavil, podobno kot se je pred menoj Janko, pri času med obema
vojnama. Danes pogosto slišimo, kako smo Slovenci v večnem sporu, eni govorijo, da
že od Trubarja dalje, drugi od Mahniča, in v njem naj bi bil zametek državljanske
vojne. V resnici se v času stare Jugoslavije ni dogajalo nič takega, kar bi napovedovalo
krvavi spopad. Socialno stanje se je izboljševalo, nekaj tudi na račun oživljene nemške
vojne industrije, tudi kulturni boj med klerikalci in liberalci se je polegel. Seveda
smo bili razdeljeni, na eni strani Slovenec, na drugi Jutro, na eni Orli, na drugi
Sokoli, vendar ne tako, da bi se začeli med seboj pobijati. Besedi, ki sta delitev
označevali, sta bili »farški« in »protifarški«. Da bi poudarili, kako huda je bila
delitev, so komunisti izumili besedo »klerofašizem« in z njo kazali na katoliško stran
kot na povzročitelja delitve. Slovenski fantje naj bi bili celo zametek paravojaških
enot. Govorjenje o klerofašizmu v času med dvema vojnama ni osnovano na dejstvih.
Res pa je v času stare Jugoslavije katoliška stran prevladovala, kar se je lepo pokazalo
na volitvah leta 1938, vendar ne povsod. Poglejmo samo, kdo je obvladoval industrijo,
javne službe in inštitucije. V slovenskih mestih in trgih so imeli glavno besedo liberalci.
Samo en podatek: na Univerzi v Ljubljani nisi dobil službe kot predavatelj, če si
veljal za deklariranega katoličana. Pa tale zanimivost: ko so začeli graditi Vseučiliško
knjižnico, se je javnost zgražala, ker so postavili temeljni kamen in ga ne blagoslovili.
Ko se je čez slabih deset let, leta 1944, zaletelo v poslopje nemško lovsko letalo
in zažgalo glavno čitalnico s knjigami vred, se je razširil ljudski glas: »Božja kazen,
ker hiša ni bila posvečena«. Spor, ki so ga izzvali komunisti, je bil umeten, Slovenci
nismo potrebovali državljanske vojne, da bi z njo poravnavali stare račune.

Hočem samo povedati, da je bila katoliška stran daleč od absolutne oblasti. Morda
je bilo drugače na deželi, pa še tam sta gospodovala klerikalec župnik in liberalec
učitelj, vsak pa je vlekel na svojo stran. Kar zadeva tri obdobja, za katera smo se
dogovorili, da bomo o njih razpravljali, ni dvoma, da je bil upor proti komunističnemu
terorju v obliki vaških straž življenjska nuja, obenem pa domobranstva ne moremo obravnavati
ločeno od teh začetkov. Leta 1941 in 1942 ni šlo samo za komunistični teror, šlo je
tudi za slepe povračilne ukrepe okupatorja in za tretjo stvar, za prisilno mobilizacijo
v partizansko vojsko. V Ljubljani se je dalo živeti, razmere na deželi pa so postajale
nevzdržne. Komunisti so belo gardo željno pričakovali. Napovedovali so jo v krvavih
pomladnih in poletnih mesecih leta 1942. Nihče ni dobro vedel, koga s tem mislijo,
nazadnje pa je postajalo vedno bolj jasno, da vsakogar, ki ne sodeluje z njimi. Vrhunec
pomeni roška ofenziva. V njej so Italijani pokazali pravo barvo. Niso se toliko spravljali
na nasprotnika, partizanska vojska jo je odnesla brez večjih žrtev, pač pa na podeželsko
civilno ljudstvo, ki s komunisti ni imelo nič. Pišejo in govorijo, da je v roški ofenzivi
sodelovala tudi bela garda. Jasno, če ofenzivo raztegnemo na tri mesece. Če pa se
omejimo na zadnje tedne julija in avgusta leta 1942, vaške straže v njej niso igrale
nobene vloge; bile so šele v zametkih ali pa jih sploh še ni bilo. Ko je italijanska
vojska česala po ozemlju Ljubljanske pokrajine, je naletela samo na manjše partizanske
enote, ki niso nudile pravega odpora. Samo partizanski streli iz zasede in umik. Italijani
so v besu spravili na civilno prebivalstvo. Pobijali so talce, požigali vasi, pobirali
po poljih ljudi in jih vozili v internacijo. Partizane je bilo treba ustaviti, dopovedati
pa tudi okupatorju, da ne more vseh prebivalcev metati v isti koš. Nastopil je ključni
trenutek, ki je seveda potegnil za seboj prav vse, kar se je dogajalo kasneje, tudi
povojni poboj domobrancev. Ljudje katoliškega tabora so se zatekli k italijanskemu
okupatorju po pomoč in zahtevali od njega orožje, da se bodo branili sami, ker on
tega ni zmogel. Niso se uprli toliko zaradi obrambe krščanskih vrednot in za Boga,
predvsem so se hoteli zavarovati tako pred partizani kot pred Italijani. Njihov cilj
je bil varovanje lastnega življenja in imetja, življenja in imetja svojcev ter celotne
soseske. Ne vem, kdo je izrekel stavek: »Komunizmu ni mar za človeško trpljenje«.
Tudi takrat ga revolucionarji niso videli in zato beli gardi pripisovali samo ideološko
poreklo. Njihova propaganda ji je obesila geslo, ki so ga iznašli sami: »Za pet Kristusovih
ran, umre naj partizan!«

Vaške straže so čista zadeva, domobranstvo pa postane problematično, takoj ko ga začnemo
obravnavati ločeno od njih. Pri tem mislim na domobransko prisego, na pretirane akcije
domobranskih udarnih bataljonov in na neusmiljeno odstranjevanje političnih nasprotnikov
v zadnjih mesecih leta 1943 in prvi polovici leta 1944. Slovenski protikomunisti so
se iz dogodkov, ki so sledili kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, nekaj naučili,
če ne drugega to, da s komunisti kompromis ni mogoč. Če se omejim na slovenske katoličane,
ki predstavljajo jedro protikomunističnega odpora, so se v času domobranstva učinkovito
oborožili, se uspešno bojevali in svoje nasprotnike vojaško prekašali. O tem nam pričajo
številke. Ko namreč seštejemo vse med vojno padle in pomorjene vaške stražarje in
domobrance, pridemo do številke 2500. Kar visoka številka, a kaj, ko nam na drugi
strani ponujajo 27.000 padlih partizanov. Večina naj bi jih padla ravno v spopadih
z »domačimi izdajalci«. Italijani in Nemci niso imeli s partizani veliko pravih spopadov,
obsežnejše so bile samo roška ofenziva julija in avgusta leta 1942, nemška ofenziva
septembra in oktobra 1943 in nemška velikonočna ofenziva leta 1945 v Trnovskem gozdu.
Tisto, kar se je dogajalo pri nas, je bila predvsem državljanska vojna. Partizanska
vojska se je spravljala skoraj izključno na domačega nasprotnika. Zato se mi zdi visoka
številka padlih partizanov sumljiva. Skupina, ki sestavlja seznam, nima toliko padlih
partizanov zbranih po imenih, ampak jih je seštevala kar počez na podlagi podatkov
v kronikah partizanskih zgodovinarjev. Saj vemo, kako: »Padlo je sto partizanov, dvajset
od teh je znanih. Piši sto! Domnevamo, da je bilo mrtvih na nasprotnikovi strani sto.
Piši dvesto!«

Povojni poboji so bili opravljeni tako, da z njimi ljudska jeza ni bila pogašena.
Izvedli so jih po ustaljeni revolucionarni praksi. Naivna in smešna je razlaga, da
so Angleži vrnili domobrance zato, ker zanje niso imeli hrane. Lepo prosim, a Tito
in njegovi naj bi jo pa imeli! V resnici so jih vrnili iz čiste navade; tako so se
vedno obnašali v zgodovini, samo na ta način so lahko uspešno delovali kot kolonialna
sila in obvladovali svoj imperij. Desetkrat manj jih je bilo, pa so kljub temu držali
domače prebivalstvo v šahu. Danes je komunistični strani žal, da je do pobojev prišlo.
Lahko bi zabrusili Angležem, ko so jim ponujali domobrance, da naj jih imajo kar sami.
Vendar so bili željni njihove krvi in celo v zameno zanje brez pomisleka zapustili
Koroško. Celo tisti partizani so odšli, ki so vso vojno operirali po hribih južno
od Drave. Poboji so bili izpeljani hladnokrvno in sistematično, brez čustev. Dokazujejo
izredno organizacijsko sposobnost nove oblasti, pomislimo samo, s kakšno muko so domobrance
pripeljali pred kočevska brezna. Vzrok, da so za večji del poti izbrali vlak, je bilo
pomanjkanje bencina.

Po vojni, v času totalitarnega režima, so se slovenski katoličani dobro držali. Morda
ne aktivistično v obliki disidentstva, ampak pasivno, če ne drugega, so hodili k maši.
S tem pa, ko so v nedeljo prikazali v cerkvi, so komunistom povedali vse. Povedali
so namreč, da se z njihovo ideologijo ne strinjajo.

Razočaranje pa je ravnanje slovenskih katoličanov po letu 1990, zlasti njihovih političnih
voditeljev. Pol stoletja prej je bilo pomorjenih 12.000 slovenskih fantov in mož,
6000 najbolj izobraženih civilnih oseb je odšlo v begunstvo, cvet slovenskega naroda,
kar pomeni, da ni ostalo nič. Tisti, ki so kot katoličani leta 1990 vstopali v politiko,
so bili surogat, drugorazredni voditelji. Peterle se ne bi imel kaj šopiriti, če bi
bili prisotni ljudje takšne sorte, kot so bili Ciril Žebot, Franc Casar, Milan Komar,
Jaroslav Kikelj ali Anton Tepež. Večkrat smo se pogovarjali, da je kriza pri katoličanih
kriza njihovih politikov. Slovenski krščanski demokrati niso dobili kot na krožniku
samo medvojnega protikomunističnega odpora, ampak tudi polstoletno zvestobo krščanske
srenje. Res je bila ta zaradi izgubljene državljanske vojne na tleh, kljub temu pa
je zmogla vsaj to, da se je zbirala po cerkvah. Ta srenja je padla politikom, ki so
se razglašali za krščanske, v roke kot zrela hruška. Brez vsakega truda so dobili
na prvih volitvah 10 odstotkov glasov, če bi se bolj potrudili, bi jih dobili 15;
iz volitev so izšli kot najmočnejša stranka DEMOS-a.

Po prvem sklopu se je omizje prevesilo v drugega. Ta sklop je potekal tako, da so
posamezni člani omizja prispevali svoje razmisleke na vnaprej postavljena vprašanja.
Prvo vprašanje je bilo:

Slovenci smo doživeli boljševiško agresijo. Kako smo bili nanjo pripravljeni? Ali
smo v resnici vedeli, kaj pomeni? Kako bi označili obe sili, ki sta si v tem spopadu
stali nasproti?

Anton Drobnič: Slovenci so leta 1941, ko jih je meseca aprila doletela okupacija in nato po 22.
juniju še komunistični napad, boljševizem poznali od daleč, po poročilih o njegovih
dejanjih in zločinih v Sovjetski zvezi in v Španiji. Na boljševiški napad na Slovenijo
pa niso bili pripravljeni. Niso si predstavljali, da jih bo to strašno zlo zadelo
doma, v vsaki hiši in v vsaki družini. Še manj so bili pripravljeni, da jih bo to
doletelo v najbolj nesrečnem času, ko bodo brez domače oblasti in varstva, prepuščeni
volji sovražnega, prav tako kot boljševizem zlobnega okupatorja. Na to niso bili pripravljeni
niti niso mogli biti pripravljeni, saj tako zahrbtnega, nečloveškega in zločinskega
napada v času največje narodove stiske res nihče ni mogel pričakovati.

Ko govorimo o pripravljenosti Slovencev na boljševiško agresijo, je treba vedeti tudi
to, da so ob pojavu boljševističnega napada možnosti in sredstva nasprotnikov terorizma
v primerjavi z napadalci bila zelo omejena. Omejena so bila materialno, zlasti pa
moralno in pravno. Protikomunistična stran je spoštovala moralna pravila, zlasti pravilo
»ne ubijaj, ne kradi, ne ropaj«, spoštovala je človeško življenje in temeljna pravna
načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Na drugi strani pa so boljševiški organizatorji
in voditelji partizanstva, ki so se šolali v Moskvi, bili popolnoma neomejeni barbari.
Delali so, kar so hoteli. Ne samo zato, ker ni bilo nikogar, ki bi jih omejil, ki
bi jim uspešno nasprotoval, ampak predvsem zato, ker je takšno bilo njihovo počelo,
njihova ideologija: moralno, pravično in resnično je samo to, kar nam koristi, kar
je dobro za partijo. Zato je spopad dveh tako različnih sil nujno vodil do politične
zmage moralno, politično in pravno neomejenih komunističnih teroristov, čeprav protikomunistična
stran vojaško ni bila nikoli premagana.

Italijani, na katerih okupacijskem področju je bilo vodstvo in glavnina partizanov,
teh niso preganjali, ti pa niso napadali Italijanov. Njihove praske večinoma niso
bile niti simbolične, vojaško pa so bile povsem nepomembne. Njihov edini omembe vreden
boj, ki pa mu ne moremo reči bitka, je bilo slučajno srečanje in spopad v Jelenovem
žlebu. Zločinsko sožitje okupatorjev in partizanov v napadu na slovenski narod nedvoumno
kažejo rezultati: tako okupatorji kot partizani so umorili mnogo več neoboroženih
Slovencev, kot so ubili oboroženih nasprotnikov v medsebojnih spopadih. Gre za očitno
kolaboracijo pri izvajanju genocida nad Slovenci.

Italijani so prve aretacije in preganjanje neoboroženih Slovencev opravili že pozimi
1941/42. Spomladi 1942, ko so se tedaj še maloštevilni partizani vrnili iz prezimovališč,
so se Italijani premaknili v nekatere večje kraje, podeželje pa prepustili partizanom,
ki so tako prišli do »osvobojenega« ozemlja. Pobijanje idejnih in političnih nasprotnikov
so stopnjevali do grozljivih razsežnosti, revolucionarni teror je postal neznosen.
Na pobijanje civilnega prebivalstva je okupator odgovoril z »roško ofenzivo« konec
julija in avgusta 1942, v kateri je še sam požigal slovenske vasi, množično streljal
neoborožene Slovence ali jih odganjal v internacijo. Boja s partizani ni iskal in
ti ne boja z njim. V silni stiski med komunističnim in fašističnim terorjem so Slovenci
zahtevali orožje za samoobrambo in ga nekaj malega tudi dobili. Ustanovili so vaške
straže, ki so jih Italijani hudo omejevali, na drugi strani pa z orožjem in drugim
vojaškim blagom podpirali partizane, dokler jim septembra 1943 niso izročili še težkega
orožja. Krog komunistično-fašističnega sožitja je bil sklenjen, ko so Italijani sodelovali
pri napadih na Grčarice, Turjak in posadke vaških straž na Notranjskem, partizani
pa pustili oditi vse okupatorje s fašisti, generali in drugimi zločinci vred, medtem
ko so slovenske nasprotnike pomorili.

Janko Maček: Na vprašanje glede boljševiške agresije bi odgovoril, da nismo bili pripravljeni,
čeprav smo imeli Ehrlichove Stražarje, Katoliško akcijo in cel kup društev. To seveda
velja za katoličane. Drugi iz vrst slovenskega demokratičnega tabora so bili pripravljeni
še manj, zato so mnogi pristopili na stran agresije. O boljševizmu in komunizmu smo
imeli dovolj teoretičnega znanja, njegovo bistvo pa smo premalo poznali, celo ob koncu
vojne leta 1945. Kakšni sili sta si stali nasproti v tem boju? Na eni strani je bilo
omejeno število revolucionarjev, pod vodstvom v Moskvi izučenih teoretikov in v španski
državljanski vojni izvežbanih in preizkušenih borcev, ki so bili pripravljeni ubogati
partijo na vsak ukaz in slediti njenim ukrepom za spremembo družbenega reda. Delovanja
v ilegali so bili že navajeni, zato so se v okupaciji dobro znašli. V mnogih je že
zraslo ali bilo vsajeno sovraštvo do nasprotnikov in brezobzirnost pri uporabi sredstev.
Druga stran, demokratična – protirevolucionarna stran je bila sestavljena iz raznih
strank, ki se med seboj že od prej niso preveč razumele. Katoličani so bili njen najmočnejši
del. Vendar so bili tudi razdeljeni: krščanski socialisti so takoj šli v OF, Stražarji
in Katoliška akcija se v marsičem niso razumeli, v boj oziroma v samoobrambo so bili
vsi skupaj porinjeni, za delo v ilegali niso imeli izkušenj, v nasprotju s komunisti
so bili pri delu omejeni z moralnimi in verskimi zadržki in, kar je gotovo zelo važno,
manjkalo jim je pravega vodstva.

Justin Stanovnik: Boljševiška partija je bila v razvoju evropske civilizacije nekaj novega. Bila je
nekaj absolutno novega. Kaj je tvorilo njeno dušo? Najprej je bila to skrajna organiziranost.
Vsakdo je natanko vedel, kaj mora narediti, pa tudi, kaj bo sledilo, če česa ne bo
naredil. Torej, skrajna organiziranost. Na drugi strani pa vodstvo. Vodstvo partije
je na političnem področju ponovilo strukturo mafije. Vodja je bil obenem gospodar
partije in je lahko svojevoljno ukrepal, kar se mu je za obrambo projekta, pa tudi
svojega vodilnega položaja zdelo potrebno, ne glede na to, kakšni bodo odzivi članov.
Torej, ponovitev mafijskega principa vodenja. Druga stvar, značilna za boljševiško
partijo, pa je to, na kar je Leszek Kolakowski mislil, ko je rekel: »Laž je nesmrtna
duša komunizma«. Ko ta stavek ponovimo, mu sami ne verjamemo povsem. Kot ljudje si
ne moremo predstavljati, da obstajajo človeška bitja, ki namenoma, zavestno in vedno,
če je to potrebno, spreobračajo dejstva tako, da iz resnice nastaja laž in iz laži
resnica. Manipulacija je duša boljševiške partije. Vsi njeni posegi v katerem koli
narodu so bili vodeni po tem, ne principu, ampak instinktu. Dejstvo, da je boljševiška
partija izvedla svoje cilje v času, ko je bil narodov obstoj ogrožen, dokazuje vse,
kar smo o njej povedali. V resnici je partija združevala predkulturnega in instinktivnega
človeka z moderno. To je dela različno od nacistične in fašistične stranke, ki sta
izražali predkulturnega instinktivnega človeka, nista pa bili obdarjeni s subjektom
moderne. Komunistična partija pa je poosebljala subjekt moderne.

Spopad med katoličani in partijo, to smo tudi že danes slišali, je bil spopad dveh
neenakih sil. Na eni strani so bile sile, ki jih je vezala civilizacija s svojimi
tradicionalnimi normami, na drugi strani pa samostojen, na nič vezan subjekt moderne.

Stane Štrbenk: Slovenci smo doživeli boljševiško revolucijo. Komunisti so jo pripravljali in se
zanjo usposabljali in le čakali ugodno priliko za sprožitev državljanske vojne. Katoličani
smo komunizem sicer poznali, pa se nismo pripravljali na konfrontacijo z njim razen
v katoliških organizacijah zbrane mladine. Ta je bila pripravljena idejno in organizacijsko,
nikakor pa ne za vojaški spopad z revolucionarji. Tudi večina katoličanov ni bila
pripravljena za vojaško konfrontacijo. To potrjujejo tudi vaške straže, ki niso bile
ustanovljene na ideološki ali programski podlagi, pač pa zgolj zaradi samoobrambe.
Tudi slovensko domobranstvo ni bilo ustanovljeno za ideološko konfrontacijo, ni imelo
političnega programa, pač pa vsaj ob ustanovitvi samo za samoobrambne namene. Slovenski
komunisti so z medvojnimi poboji izsilili oborožen odpor in s tem izzvali državljansko
vojno. Med slovenskimi domobranci ni bilo kakšne večje ideološke nabitosti, med domobrance
so večinoma šli zaradi obrambe pred partizani. Nedvomno pa so bili v domobranstvu
tudi taki, ki so bili idejno osveščeni in so postali njegova gonilna sila. Tako sta
si med vojno stali nasproti dve organizirani sili, od katerih je ena preračunano izzvala
drugo v obrambo in s tem v naprej programirano bratomorno vojno. Dvom, ali je bil
sprejem izziva in organiziranje slovenskega protikomunističnega odpora utemeljeno
ali pametno, je odveč. Kot katoličani, ki imamo pravico upreti se nasilju z vsemi
zakonitimi sredstvi, menimo, da je bil odpor utemeljen in legitimen.

Tine Velikonja: Morda se ne bi toliko zadrževal pri vprašanju, koliko smo bili pripravljeni na revolucijo.
Tega, kar se je zgodilo, se ni dalo predvideti, da bo prišlo namreč v času okupacije
do takega brezobzirnega nastopa komunistov. Dalo pa se je računati z okupacijo. Že
leta 1933 ob prihodu Hitlerja na oblast, še bolj pa po aneksiji Avstrije leta 1936,
ko je Jugoslavija na lepem mejila na Nemčijo, je postalo očitno, da je država ogrožena
in da jo bodo Nemci skušali zlepa ali zgrda pridobiti zase. Kar se je vedelo že pet
let prej, oziroma se je dalo predvideti, je bila torej nemška okupacija. Komunisti
so pravočasno spoznali, da se bliža njihov trenutek. No, saj so se pripravljali in
vadili že od leta 1920, namreč za delovanje v ilegali. Čeprav jih ni bilo veliko,
so imeli spleteno gosto mrežo. Vsaj leta 1938 po nemški zasedbi Češkoslovaške bi protikomunistična
stran morala vedeti, da je nova svetovna vojna neizogibna, v njej pa je Jugoslavija
ne bo tako gladko odnesla. Morala bi imeti pripravljen scenarij za izredne razmere,
pa naj gre za okupacijo ali za pristop države k trojnemu paktu, nazadnje tudi za komunistično
revolucijo. Delati bi morali nekaj takega, kar so komunisti. Poglejte, ti so imeli
svoje bunkerje zgrajene že pred letom 1941, prav tako so imeli postavljene tajne radijske
postaje in tiskarne. Ob kapitulaciji Jugoslavije so vneto zbirali orožje in strelivo.
Demokratična stran tega ni imela, zato je ostala ustanovitev njenih legij samo na
papirju. Ni je bilo videti in ne slišati. Komunisti pa so napolnili prostor že takrat,
ko se v resnici na njihovi strani še ni dogajalo nič.

Pravijo, da na naši strani ni bilo prave sloge in kažejo s prstom na nesoglasja med
Tomčevimi mladci in Stražarji. Eni kot drugi so tekmovali za naklonjenost katoliškega
vodstva, zlasti škofa Rožmana. Pri tem so bili mladci bolj uspešni. Ob komunistični
agresiji pa se je pokazalo, da so Stražarji veliko bolje pripravljeni in da so se
zato tudi bolj zrelo obnašali. Tomec je mladcem prepovedal, da bi šli v vaške straže.
Kaj je bil razlog, natanko ne vem. Ko je spomladi leta 1942 nenadoma umrl, so njegovi
mladci ostali brez voditelja, med seboj pa niso imeli nikogar, ki bi ga uspešno nadomestil.
Ni bilo prave discipline, ljudje, ki so dijaško Katoliško akcijo vodili, niso bili
reprezentativni. Pri komunistih ne moremo spregledati njihove izjemne pripravljenosti
na okupacijo in se na drugi strani dovolj načuditi slepoti na nasprotni. Komunisti
so prav vse izkoristili z namenom priti na oblast. Posluževali so se treh reči, do
katerih niso nikdar imeli zadržkov: laži, tatvine in umora. In zdaj se mi sprašujemo:
če se ti odločiš za spopad, kje se boš ustavil, kako daleč boš šel, ali boš uporabljal
ista sredstva za dosego ciljev kot nasprotnik. Ko zdaj razmišljamo, tako se Stane
vprašuje, ali je bil ta upor upravičen, zdaj ni težko biti pameten. Ko sem dal v 1.
knjigi farnih spominskih plošč poglavju naslov »Boljše bi bilo, če bi se pustili pobijati«,
ste vsi padli po meni. Pa še to, daje se prevelik poudarek Cerkvi. Cerkev je bila
prva napadena in bila tista, ki je na svoj način dajala legitimnost protikomunističnemu
uporu, res je tudi, da so bili marsikje kleriki – ne toliko župniki kot njihovi kaplani
– zelo angažirani, pogosto preveč, skratka, premalo so mislili na to, kam to pelje.
Ko se namreč začne, ni več poti nazaj. Recimo, domobranstvo je bilo dedič vaških straž.
Izkušnje ob kapitulaciji Italije ob komunističnem pobijanju zajetih vaških stražarjev
so bile take, da ni poti nazaj in da bo odslej šlo zob za zob. Ljudje, ki so bili
v vaških stražah v razmerah, v katerih so prevladali Nemci, ki so zasedli tudi Ljubljansko
pokrajino, ti ljudje niso imeli na razpolago drugega, kot da nadaljujejo tisto, s
čimer so začeli. Druge rešitve ne vidim.

V kakšen položaj so bili katoličani potisnjeni? Zakaj slovenski demokrati in katoličani
niso organizirali širše rezistence? Zakaj katoličani niso izvedli bojne diferenciacije
med vaškimi stražarji?

Anton Drobnič: Po okupaciji Slovenije so se slovenski katoličani morali odločiti, ali naj začnejo
vojaški upor proti okupatorju, ali pa se v sodelovanju z jugoslovansko begunsko vlado
pripravijo na kasnejši upor ob ugodnem času. Pri oceni možnosti širše demokratične
rezistence je treba upoštevati predvsem to, da je bila že tako majhna Slovenija razdeljena
kar na tri okupatorje. Že samo to dejstvo je onemogočalo organizacijo enotnega in
učinkovitega upora. Druga stvar, ki jo je treba upoštevati, je tedanja vojaška moč
okupatorjev. Ta je bila v primerjavi s slovensko tako mogočna, da bi okupatorji lahko
mimogrede uničili ne samo vsako slovensko resistenco, ampak z represalijami tudi vse
slovensko civilno prebivalstvo, ne da bi bila njihova vojaška moč kaj prizadeta. Spraviti
narod v nevarnost takojšnega uničenja bi bil zločin. Zato je prav, da se katoličani
niso odločili za takojšno oboroženo rezistenco. Ne bi bila niti mogoča niti uspešna.
Pravilno so se odločili za drugo možnost in so že meseca maja 1941, ko še ni bilo
niti t.im. Osvobodilne fronte niti partizanov, komunisti pa so bili še Hitlerjevi
zavezniki, ustanovili tajno Slovensko legijo. Ta je imela svoje enote in celice po
vsej Sloveniji in bila daleč najmočnejša formacija v malo kasneje ustanovljeni Slovenski
zavezi.

Očitek komunističnih borcev, da je bilo v gozdovih dovolj prostora za vse, je grda
demagogija. Prostor v gozdu je primeren za skrivanje. Ni pa jamstvo za uspešnost upora
proti okupatorju. To so dokazali sami partizani. Čeprav so bili v gozdovih kar štiri
leta in so povzročili tisoče žrtev in ogromno škodo, okupacije Slovenije niso skrajšali
niti za en dan. Nasprotno, zaradi njih je vojna v Sloveniji trajala en teden dalj
kot v ostali Evropi in padlo je še nekaj sto Slovencev več. Prostor v gozdu tudi ne
zagotavlja preživetja množice ilegalcev. Že maloštevilni partizani so povsem izčrpali
možnosti slovenskega podeželja v razmerah vojne in sovražne okupacije.

Partizansko govorjenje, da je v gozdu bilo dovolj prostora za vse, pa je lažno in
povsem demagoško zlasti zaradi njihovih lastnih odlokov, sprejetih 16. septembra 1941.
Tedaj so za narodnega izdajalca, ki bo kaznovan s smrtjo, razglasili vsakogar, ki
bi se proti okupatorju boril samostojno, izven njihove oblasti in nadzora. Ta grožnja
je bila podprta s krvavim dejstvom, z 2. avgusta 1941 ustanovljeno Varnostno obveščevalnoi
službo – VOS, ki jo je ustanovila komunistična partija sama in je bila sestavljena
izključno iz njenih članov. Njena naloga je bila določanje in ubijanje »narodnih izdajalcev«,
kar je množično delala. V takšnih razmerah bi bilo sožitje demokratične rezistence
v gozdovih poleg zločinske komunistične gverile nemogoče. Partizani bi demokratično
rezistenco izven njihove oblasti šteli za narodno izdajo in jo pobijali. Okupatorji
bi medsebojno pobijanje z veseljem opazovali in še bolj temeljito izvajali vojaške
represalije in pobijali civilno prebivalstvo, ki bi imelo svoje sorodnike in zveze
v obeh rezistencah in bi moralo tudi obe preskrbovati in preživljati, ne bi pa imelo
nobenega varstva.

Takšna usoda drugih odporniških skupin v gozdovih poleg komunističnih partizanov ni
samo domneva ali teoretično sklepanje, ampak je kruto dejstvo. V slovenskih gozdovih
so poleg partizanov dejansko bili tudi uporniki organizacije TIGR in vojaki nacionalne
ilegale ali slovenski četniki. Prve in druge so partizani preganjali in pobijali prav
tako strašno in temeljito kot vse druge Slovence, ki se jim niso hoteli pokoriti,
vsekakor pa mnogo bolj vneto, vztrajno in sovražno kot tuje okupatorje.

Ugovor, da so partizanski uporniki v gozdu vzdržali štiri leta, vendar jih okupatorji
niso mogli uničiti, je dvakrat neresničen. Predvsem partizani niso bili uporniki proti
okupatorjem, ampak predvsem uporniki proti obstoječi družbeni in politični ureditvi,
uporniki proti svoji lastni državi in njeni vladi, revolucionarni teroristi proti
lastnemu narodu. Upor proti okupatorju je bil zanje samo sredstvo, samo maska za revolucijo
in torej postranska stvar. Drugič, ne da okupatorji niso mogli uničiti partizanov,
predvsem jih niso hoteli uničiti. Nasprotovali so jim samo toliko, da partizani ne
bi mogli resno ogroziti njihovih interesov. Če bi hoteli, bi jih s svojo veliko vojaško
silo in s svojimi brutalnimi metodami lahko hitro onemogočili. Vendar zakaj bi jih,
če jim niso delali nobene škode, uresničevali pa so njihov cilj: uničiti Slovence.
Še posebej to velja za Italijane, ki so partizane odkrito podpirali in jim na koncu
izročili tudi težko orožje in svoje zaloge. V zahvalo so jim partizani pomagali, da
so septembra 1943 varno odšli domov skupaj z vsemi fašisti, generali in vojnimi zločinci.

Pri vaških stražah pa je treba upoštevati, da so bile od okupatorja izsiljene. Okupator
ni ustanovil vaških straž, ampak jih je na zahtevo prebivalcev dovolil. Dovolil pa
jih je samo toliko, da je lahko rekel, da je dopustil domače varstvo pred zločinskimi
umori, da je zavaroval slovensko prebivalstvo in njegovo premoženje. V resnici pa
je vaškim stražarjem dal le malenkost najslabšega orožja: v začetku le po eno staro
puško z dvajsetimi naboji v eno vas. Tudi kasneje s starimi francoskimi puškami ni
bilo dosti bolje. To je bila vsa legalna oborožitev. Pri tem je okupator strogo pazil,
da se posamezne vaške straže ne bi povezale med seboj, kaj šele, da bi dovolil formiranje
večjih in učinkovitih enot. Povezave so bile samo tajne v okviru Slovenske legije.

Zaradi slabe oborožitve, majhnih in nepovezanih enot in ostrega nadzora okupatorja
so vaške straže res bile samo straže, samo enote za opazovanje in opozarjanje. Celo
za golo obrambno delovanje so bile navadno preslabotne, kaj šele da bi mogle delovati
napadalno. Zato v večini postojank praktično ni bilo mogoče organizirati bojne diferenciacije
med vaškimi stražarji. Takšna diferenciacija je možna predvsem v večjem napadalnem
delovanju z vojaško izurjenimi poveljniki, česar pri vaških stražah ni bilo.

Drugo vprašanje pa seveda je, ali ne bi moralo ilegalno vodstvo Slovenske legije več
in bolje poskrbeti za tajno organiziranje in urjenje udarnih skupin. Težave pa so
bile zelo velike tudi zato, ker je okupator vaške straže le navidezno štel za svoje,
v resnici je štel vaške straže za sovražne, za svoje pa je dejansko štel partizane,
kot se je dokončno izkazalo septembra 1943, ko je prestopil na njihovo stran.

Janko Maček: Najprej o položaju katoličanov. Medtem, ko so čakali primernega trenutka za rezistenco,
so jih prehiteli komunisti, ki so pod masko boja proti okupatorju začeli revolucijo.
Demokratična stran je potem le dobila svojo Slovensko zavezo, kjer so glavno breme
nosili katoličani. Za protiutež komunistom so tedaj hoteli postaviti svojo rezistenco
– nacionalno ilegalo. Kaj hitro se je izkazalo, da je ta vlak že odpeljal, da dve
rezistenci nista možni. Tako se je nacionalna ilegala kmalu spremenila v t.i. legijo
smrti oz. vaške straže, ki so jih dovolili tudi Italijani. Seveda je na ta način nastalo
le nekaj vaških straž na Dolenjskem, večina jih je pa nastala neposredno – kot samoobramba
pred komunističnimi poboji in ropi z vednostjo in pomočjo Italijanov. Začelo se je
govoriti in pisati o protikomunističnemu odporu. Rezistenca je bila vsaj na videz
pozabljena. Vendar je treba vedeti, da je bila v ozadju vaških straž Slovenska legija
in da so bile povezane tudi z Jugoslovansko vojsko v domovini. Zakaj tisti čas, od
aprila 1941 do poletja 1942, ni bilo nobene konkretne oblike demokratične rezistence?
Medtem, ko je osvobodilna fronta na tem področju veliko naredila in odločilno prehitela
demokratično stran. Upoštevali so pač načelo, da je treba varovati življenje in premoženje,
kar je bilo seveda upravičeno, in čakati na primeren trenutek. Bile pa so v tistem
času organizirane legije, Slovenska legija, Sokolska in Narodna legija, v strogi tajnosti,
da ne bi izzivale okupatorja ampak se pripravile za kasnejši nastop. Poleg tega so
v Ljubljani mislili, da ne smejo nič narediti brez begunske vlade, ki pa se je šele
jeseni 1941 oglasila iz Londona. Kot sem že rekel, je medtem OF oz. partija že veliko
naredila in septembra 1941 tudi že postavila svoj Slovenski narodnoosvobodilni odbor,
ki je izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda. Natlačen pa je medtem sicer dobronamerno,
vendar gotovo premalo premišljeno, umazal sebe in druge s sodelovanjem v Sosvetu.
Sicer je pa tudi res, tudi to je treba vedeti, da so ob koncu leta 1941 in v začetku
1942 tudi iz Londona še svarili pred prehitrim začetkom rezistence. – K tej točki
bi dodal še vprašanje, zakaj slovenska demokratična stran ni takoj v začetku okupacije
postavila nekakšnega ilegalnega narodnega predstavništva, kot je baje predlagal dr.
Ehrlich takoj po povratku iz Bosne oz. iz Boke Kotorske? Ko se je Natlačen izgovarjal,
da bi se bilo treba o tem dogovoriti z vlado v Londonu, je profesor pripomnil, da
zveze z njo ni, pa tudi ko bo, je vprašanje, koliko nas bodo razumeli. Bojno diferenciacijo
v vaških stražah pa sem jaz razumel malo drugače in bi rekel takole: med člani vaških
straž so bili ljudje različnega prepričanja, nekateri so v tem videli najlažji način
za preživetje, nastale so zaradi samoobrambe, ponekod se je celo poveljstvo izogibalo
spopadom s partizani in seveda pri tem pozabljalo, da oni striktno zasledujejo cilj
uničiti nasprotnike in popolnoma prevzeti oblast, to se pravi uvesti nov družbeni
red.

Figure 10.

Justin Stanovnik: Katoličani so bili potisnjeni v težak položaj. Predvsem zaradi tega, ker so mislili,
da morajo zaščititi slovenski narod. Komunisti so z dvema manevroma prehiteli katoličane.
Na eni strani so organizirali enobe in s tem zasedli aspiracije prebivalstva, po drugi
strani pa so gverilsko vojno spremenili v predstave frontne vojne. Znani so primeri
iz škofjeloškega hribovja in drugod, ki so bili izpeljani, ne glede na žrtve prebivalstva.
Na ta način so napravili močan vtis na zaveznike čez nekaj časa in s pomočjo mednarodnih
komunističnih zvez. V takem položaju katoličani z nasprotniki niso mogli tekmovati.
Edina rešitev zanje bi bila ta, da bi Slovenci bili tako politično zreli, da bi odklonili
sodelovanje z boljševiškim projektom. Če bi se celotna slovenska kultura tega zavedela
in napravila to gesto, bi to bila edina rešitev, da bi se Slovenci morda rešili polstoletnega
komunističnega totalitarizma. Glede rezistence naj ponovim to, da je tudi demokratska
in katoliška stran organizirala rezistenco, seveda v okvirih, ki jih je postavljal
zahodnoevropski rezon, ne pa v okvirih, ki so jih uveljavili boljševiki. Ko so boljševiki
napadli katoličane, so prekinili njene rezistenčne načrte. Ti so morali namreč, v
položaju, kakršen je nastal, reševati ljudi. Poleg tega pa je tudi to res, da dveh
gveril boljševiki ne bi dopuščali. Njihova nepopustljivost tega ne bi dovoljevala.
Znana je izjava, ki mi jo je sporočil neki prebivalec Teharij iz leta 1945, ko mu
je nek partizanski politkomisar priznal, da so domobranci s tem, da so reševali položaj,
ne pa organizirali svoje rezistence, rešili slovenski narod.

Glede bojne diferenciacije v vaških stražah bi vseeno, čeprav razumem ocene svojih
predhodnikov, njeno odsotnost imel za nezadostnost. Dr. Komotar, ki je bil komandant
postojanke vaške straže na Drenovem Griču, mi je pripovedoval, da sta junija ali julija
1943 z advokatom Stanetom Zupanom, ki je bil komandant vaške straže na Vrhniki, šla
k dr. Šmajdu v Ljubljano in ga opozorila na to, da se bližajo usodni dnevi in da se
s takimi vaškimi stražami, kakor empirično so, ne bodo mogli soočiti z izzivom, ki
bo takrat nastal. Šmajd se je baje s predlogom, da je treba nekaj napraviti, seveda
strinjal – kakor pravi dr. Komotar z velikim obžalovanjem, pa se ni nič zgodilo. Dr.
Zupan je predlagal, da bi po tri, štiri, pet ali šest sosednjih vaških straž organizirali
pod enotnim ilegalnim poveljstvom, seveda z izborom najelitnejših vojakov. To se ni
zgodilo. Res je, da so bili ljudje na strani organiziranega protikomunističnega odpora
po duši legalisti; upoštevali so npr. jugoslovanske aktivne častnike. Bila je revolucija,
bila je državljanska vojna, a niso tega tako razumeli, da bi izrabili voditeljske
talente med preprostimi ljudmi, ki so prav gotovo tudi bili. Kljub temu, da imamo
vse razumevanje za zadrege in za težavnost položaja, v katerega so bili porinjeni
demokrati, moramo le priznati, da niso razumeli urgentnosti časa. Niso se zavedali,
kako intenzivno teče čas.

Stane Štrbenk: Slovenski katoličani so bili po vojaški okupaciji potisnjeni v kritično situacijo.
Ali kolaborirati v mejah dovoljenega z okupatorji, ali kolaborirati s partizani, ali
organizirati široko rezistenco?

Glede organiziranja širše rezistence med okupacijo Slovenije menim, da je prav, da
ni bila udejanjena oz. organizirana. Bila bi neučinkovita in nesmiselna, nesporno
porazna za slovenski narod. Množična rezistenca pod tremi okupatorji bi pomenila uničenje
ne samo rezistence, ampak tudi ostalega civilnega prebivalstva v veliko večji meri,
kot odločitev za odpor proti partizanskemu nasilju. Nemogoča je bila tudi bojna diferenciacija
med vaškimi stražarji, med drugim tudi zaradi pomanjkanja sposobnih poveljnikov in
zelo slabe oborožitve.

Dvomim, da bi bila v tistih razmerah mogoča bistveno drugačna rešitev. Sodelovanje
s partizani ni bilo mogoče, saj so ti zahtevali popolno podreditev komunistom. Pobijali
in ustrahovali so nas bolj kot okupatorji in nas v odpor prisilili zaradi obrambe
lastnih življenj.

Tine Velikonja: Na vprašanje, zakaj nismo katoličani organizirali množičnega upora proti okupatorju,
bi rekel, glede na to, kar danes vemo, da se tega ne dela, ne dela namreč v razmerah,
ko je okupator na vrhuncu svoje moči in je sposoben tak upor že v kali zatreti. Postregel
bi s šalo, ki nosi v sebi globoko resnico. Na vprašanje, zakaj na Čehoslovaškem ni
bilo organiziranega odpora proti okupatorju, sledi odgovor: »Ker je bil ta izrecno
prepovedan.« V nasprotnika se ne zaletiš kot bik v rdečo fano, ampak v začetni fazi
pleteš mrežo, zbiraš orožje, spodbujaš ljudi k zvestobi, šele proti koncu sledi vojaški
poseg. Pariz je bil osvobojen s pomočjo rezistence, Zagreb in Ljubljana pa ne. Tako,
kot so se upora lotili komunisti, se ne dela. Kardelj je dejal: »Komu je mar, če gorijo
cele vasi!« Da ti svoje ljudi v že tako težkih okupacijskih razmerah izpostavljaš
okupatorjevim represalijam, je zločinsko. Zgled, kako se je treba obnašati, je ravnanje
primorskih Slovencev v času italijanske fašistične nadvlade, torej ne okupacije, ampak
v času obvladovanja slovenskega ozemlja med dvema vojnama. In pokazalo se je kaj?
Slovenski katoliški odpor v obliki zelo intenzivnega delovanja duhovnikov, ki so vzdrževali
slovensko občutje; samo v cerkvi se je dalo govoriti in peti slovensko. Šlo je za
upor, ki je bil zelo učinkovit, čeprav v njem niso pokale puške. Če ste zadnjič poslušali
mojega brata Jožeta Velikonjo, je povedal: »Duhovnikom je uspelo ohranjati slovenstvo
brez žrtev. Seveda se pri tem vprašujemo, kako dolgo bi to trajalo, ampak dvajset
let jim je uspevalo. Liberalna stran take mreže ni imela. Zato se je lotila terorističnih
akcij, ki niso imele pravega odmeva, za katere nihče ni vedel, torej akcij, ki jih
je opravljal TIGR.« TIGR je postal popularen šele zdaj. Bil je čisti upor, katerega
prednost pred partizanstvom je bila seveda, da vanj ni potegnil prebivalstva. Janša
postavlja TIGR v prvi plan z namenom, da zmanjša vlogo partizanov, in ima pri tem
prav, pri tem pa pozablja na ravnanje slovenskih duhovnikov, ki se je izkazalo za
veliko bolj učinkovito. Še enkrat torej: »Upor zaradi upora bi moral biti izrecno
prepovedan!«

Partizanski vojaški upor proti okupatorju je bil samo navidezen, praktično ga sploh
ni bilo. Kar so počeli partizani, se prav te dni (op. oktober 2005) na neki način
dogaja v Parizu. Razgrajanje mladih ljudi, ki zažigajo avtomobile in razbijajo trgovine
po pariških ulicah, je najmanj tako učinkovito in odmevno, kot je bilo tisto, kar
so počeli partizani. Miniranje mostov ter požig gradov in tovarn ni bila zahtevna
naloga, če se na posel spoznaš. Potem je drugo vprašanje, v kakšen položaj so bili
slovenski katoličani potisnjeni – kot sem že rekel v svojem uvodu – ker niso bili
pripravljeni na razmere pod okupacijo. Niso računali na to in niso zgradili podtalne
mreže, navajeni so bili odkritega delovanja in se na začetku posluževali sredstev,
ki jih nudi normalna država. Diferenciacija med vaškimi stražarji bi bila nujno potrebna.
Včasih rečemo bolj v šali kot zares, da bi morali ravnati podobno kot partizani in
vsakih nekaj mesecev počiti pred strojem enega od lastnih falotov, denimo zaradi znašanja
nad ujetimi ali mrtvimi partizani, pri tem mislim na plenjenje oblek in obuval, kakor
se to sliši radikalno, ampak na ta način se vzdržuje disciplina in ustvarja elita.
Danes se v vojski vse bolj gradi na občutku tovarištva, vsi za enega, eden za vse,
v ideološko zaostrenih razmerah pa bi morali početi to, kar so partizani. Ni jim bilo
težko, elito so spravili v Skoj ali partijo, za diferenciacijo pa je poskrbel politkomisar,
ki je imel znatno večja pooblastila kot domobranski vojni kurat.

Zakaj katoličani niso predvideli separatne italijanske kapitulacije in zakaj se niso,
če so jo predvideli, nanjo pripravili? Kateri so bili vzroki za poraz vaških straž
v jeseni 1943?

Anton Drobnič: Mnenja sem, da so slovenski katoličani separatno italijansko kapitulacijo pričakovali
vsaj zadnje tri ali štiri mesece. Nanjo pa niso bili dovolj pripravljeni. Predvsem
niso bili pripravljeni organizacijsko. Na kapitulacijo so se odzvali togo, s premajhnim
uvidom, premalo premišljeno in kot navadno tudi neenotno. V tem so tudi vzroki za
poraz vaških straž jeseni leta 1943. Predvsem so vaške straže po italijanski kapitulaciji
še naprej ostale samo straže, čeprav so bile formalno preimenovane v Slovensko narodno
vojsko in so imele povelja, kako naj se združijo in kje naj se zberejo. Večinoma to
ni bilo izvršeno in še naprej so ostali vaški stražarji tako po miselnosti kot po
delovanju. Na Notranjskem so ostali po posameznih vaseh kot v času italijanske okupacije,
podobno je bilo tudi v številnih posadkah na Dolenjskem. Le posadke okrog Turjaka
so se združile v Turjaškem gradu, vendar tudi te niso imele učinkovitega enotnega
poveljstva ali pa ga vsaj niso upoštevale. Tako notranjski kot dolenjski vaški stražarji
in niti oni na Turjaku niso računali, da bodo partizani prišli do težkega italijanskega
orožja, do topov in tankov, zlasti pa niso upoštevali možnosti, da bodo partizani
dobili na razpolago tudi izkušene italijanske oficirje. Pričakovali so samo partizane
s puškami in mitraljezi, česar se jim res ne bi bilo treba bati.

Janko Maček: Glede tega, zakaj katoličani niso predvideli separatne italijanske kapitulacije,
bi rekel, da so vse preveč čakali na pobudo in navodila od zunaj. Zanašali so se na
begunsko vlado in na zahodne zaveznike ter na njihovo pomoč, čeprav zato niso imeli
nobenega jamstva. Skratka, niso razumeli, da morajo vse narediti sami. Tudi za slučaj
italijanske kapitulacije bi morali biti sami pripravljeni, vedeti bi morali, da se
bodo popolnoma sami znašli v tej težavi. Vzroki za poraz jeseni 1943: enotnega vodstva
ni bilo, saj je Ljubljana popolnoma odpovedala, posamezne postojanke so bile na ta
usodni trenutek nepripravljene in prepuščene samim sebi. V taki situaciji so še bolj
prišle do izraza razlike v prepričanju med posameznimi vaškimi stražarji. Že prej
smo govorili o tem, da ni bila izvedena bojna diferenciacija. Ker ni bilo enotnega
vodstva, so se posamezni poveljniki začeli obnašati nevojaško, pa že tako mnogi med
njimi niso bili vojaki. Nekatere posadke so tako razpadle, še preden je sploh prišlo
do boja. To, da so Italijani izročili orožje partizanom in jim celo pomagali s topništvom,
na primer: Grčarice, Turjak, Nova Vas, Begunje, Pudob, je izredno slabo vplivalo na
moralo vseh vaških stražarjev. Torej vse to je potem pripeljalo do poloma. Kjer je
pa bilo vsaj nekaj vodstva, npr. novomeška skupina vaških straž z Vukom Rupnikom na
čelu, skupina, ki je iz Turjaka odšla na Zapotok in Kurešček, postojanke kot Šentjošt,
Rovte in še nekatere druge, so kljub vsemu vzdržali in potem prešli v slovensko domobranstvo.

Justin Stanovnik: Separatna italijanska kapitulacija je bila zelo pomemben moment v slovenski državljanski
vojni. Najprej, ali so demokratske in katoliške sile to kapitulacijo predvidele? Ali
so tako intenzivno spremljale mednarodno politično življenje, da so vedele, kaj se
dogaja? Jaz pravih podatkov o tem nimam, a če so kapitulacijo že pričakovali, gotovo
niso izvedli potrebnih dejanj, da bi se z njo lahko soočili. Pravzaprav se je tukaj
pokazala poglavitna šibkost vaških straž. To kar smo prej rekli, bojna diferenciacija
bi lahko pripomogla. Lahko bi se ustvarila vojska, ki, kakor je rekel Drobnič, ne
bi imela pasivnih značilnosti vaških straž.

Da pa so bili dogodki ob italijanski kapitulaciji zelo važni, je mogoče razumeti v
luči dejstva, da je bil to odločilen trenutek. Če bi bili demokratični nasprotniki
komunizma toliko močni, da bi se lahko enakopravno spopadli s partizanskimi oddelki,
bi lahko bilo nadaljevanje državljanske vojne povsem drugačno. Pojavila se je možnost,
da bi lahko demokrati, oziroma katoličani, organizirali ilegalno rezistenco. Če bi
seveda razumeli čas in vedeli, da je prišlo do odločilnega trenutka, ko je treba,
naj stane, kar hoče, izločiti komunistično gverilo. Tega duha ti ljudje niso imeli.
Že dejstvo, da so pustili, da so Italijani orožje izročali partizanom, je znak, da
niso bili pripravljeni konsekventno izvajati ukazov, ki jih je nastalo stanje dajalo.
Orožje, ki so ga Italijani imeli, bi morali ali vzeti ali pa uničiti. Seveda bi bilo
za to potrebno nasilje. Tega nasilja pa komandanti vaških straž niso zmogli; niso
imeli tega v sebi.

Figure 11.

Še zaradi nečesa je ta čas tako važen. Važen je zato, ker so komunisti dokončno jasno
dokazali, kdo je njihov sovražnik. Od septembra 1943 ni bilo nobenega dvoma več, kakšni
so bili cilji boljševiške gverile. Dokazali so potem to tudi z zločinskimi sodnimi
predstavami v Kočevju, dokazali so to z drugim genocidom, z množičnimi poboji ujetih
vaških stražarjev in četnikov. Dokazali so, da kompromis ni možen, da sta dve gverili
nemožni. Zdi se mi, da je to bil odločilen trenutek. To je bila neka možnost, da bi
demokratski katoliški uporniki dobili superioren položaj. Ko bi se zares do kraja
zavedali, za kaj gre! Samo se niso. Po neki stari navadi so računali, da bodo mednarodne
sile, Angleži, modri in plemeniti gentlemani, določili, kako in kaj. Saj so.

Stane Štrbenk: Glede italijanske kapitulacije menim, da slovenski katoličani nismo pričakovali,
da bo Italija tako hitro separatno kapitulirala. Ker je torej nismo predvidevali,
se tudi nismo pripravili nanjo. Ko je ta nastopila, so bile vaške straže neenotne,
raztresene in nepovezane, brez pravega vodstva, slabo oborožene in brez pomoči od
koderkoli. Prepuščene so bile same sebi. Tako niso bile sposobne ob kapitulaciji razorožiti
italijanske vojske in se oborožiti za obrambo pred partizani. Vse te okoliščine so
bile vzrok, da so bile vaške straže poražene.

Tine Velikonja: Ko poslušamo tole, nam je vse jasno, ker zdaj vse vemo in bi znali pravilno ukrepati.
Zakaj ob italijanski kapitulaciji vaške straže niso bile pripravljene na dogodke,
čeprav se jih je dalo predvideti? Eni se izgovarjajo, da nismo imeli vojaških izkušenj.
Od konca 1. svetovne vojne je minilo 25 let, torej so bili leta 1943 ljudje, ki so
se v njej bojevali, stari 60 let. Res je, da v času 2. svetovne vojne niso nosili
orožja, niso šli v vaške straže, bili pa so v vodstvu slovenskega katoliškega upora.
Partizani so postavili na vodilna mesta španske borce, katerih orožje se je ohladilo
nekaj let prej. Julija 1943 se je vedelo, da bo Italija vsak čas kapitulirala. Takrat
je Badoglio napravil svoj puč in odstavil Mussolinija, pet tednov se je vedelo, da
bo Italija kapitulirala, saj ni bilo dvoma, da bodo Italijani prestopili k zaveznikom.
Zanje je znano, da gredo k tistemu, na katerega stran se nagne bojna sreča, to je
v značaju tega naroda. Časa je bilo res samo 6 tednov, ampak v tem času bi se morali
ljudje, ki so imeli vojaške izkušnje, pripraviti na dve dejanji: brez pardona razorožiti
Italijane in neusmiljeno napasti partizane.

Za taki dejanji ne bi bilo dovolj prisebno vodstvo, ampak bi bila potrebna posebej
izvežbana in prisebna vojska. To pa bi imeli samo, če bi izvedli diferenciacijo med
vaškimi stražarji. Pravočasno bi morali med njimi zbrati ljudi, morda samo tretjino
ali celo četrtino, ki bi bila pripravljena uporabiti skrajno silo in tvegati lastno
življenje. Povsod se Italijani ne bi zlahka vdali, a računamo, da bi šlo. Drugo pa
je taktika. Ponekod so vaške straže zapustile svoje postojanke in odšle v gozd, Vuk
Rupnik, ki je s svojo skupino romal pod Gorjance in proti Krškemu, prav tako četniki
in vaški stražarji, ki so se umaknili na Zapotok, z njega pa spustili v dolino in
se mimo Želimelj prebili na Barje. Tisto staro in na videz bolj varno, ostati tam,
kjer si, čeprav nimaš nobene povezave in ne moreš računati na pomoč, se je izkazalo
za usodno. Partizani so se sprehodili od postojanke do postojanke: Grčarice, Bloke,
Begunje, Veliki Osolnik in Turjak so padali kot domine. Ob kapitulaciji Italije je
bilo partizanov samo 3.000, pol manj kot vaških stražarjev in četnikov. Ob takojšnjem
ukrepanju ne bi imeli časa, da se uredijo in namnožijo.

Kakšno je bilo vodstvo? Kaj razumete pod sintagmo kriza vodstva? Kako važna je ta
kriza za katoliško politično gibanje nekoč in danes?

Anton Drobnič: Ko govorimo o krizi vodstva protikomunističnega odpora, tako političnega, idejnega,
kot vojaškega vodstva, je treba pomisliti predvsem na to, da je bil protikomunistični
odpor demokratično gibanje, demokratičen pojav. Žal je demokratično načelo prevladovalo
tudi pri vojaškem vodstvu, kjer pa nima ničesar iskati in je samo v pogubo, ker povzroča
zmedo in neučinkovitost. Že med samimi katoliškimi politiki in poveljniki ni bilo
prave enotnosti in sodelovanja, še hujša pa so bila politična in vojaška trenja med
katoličani in liberalci. Vojaško vodstvo protikomunističnega odpora je bolj obvladovala
liberalna zavest za razliko od moštva, ki pa je bilo pretežno katoliško. Zato ni bilo
pravega razumevanja med vodstvom in moštvom. Morda so bili še drugi vzroki, opozoril
bi predvsem na neenotnost, tako politično kot idejno, ki je segala v vojaške vrhove
protikomunističnega odpora. Seveda pa kriza vodstva na protikomunistični strani toliko
bolj bije v oči, ko jo primerjamo z vodstvom komunistične revolucije. To vodstvo je
bilo enotno, prežeto z enotno idejo in enotno ideologijo in s povsem oprijemljivim
ciljem: doseči oblast na vsak način in za kakršnokoli ceno.

Kriza vodenja je vidna tudi v današnjem političnem življenju slovenskih katoličanov,
ki se ne morejo zediniti niti o temeljnih vprašanjih, npr. prav o tem, o čemer govorimo
danes: Kaj se je s slovenskimi katoličani in s slovenskim narodom v resnici zgodilo
v letih 1941–1945. Vse kaže, da te enotnosti še ne bomo kmalu dosegli. To je žalostno
dejstvo slovenskih katoličanov od leta 1941 naprej.

Janko Maček: Glede vodstva bi si dovolil reči, da slovenski katoličani med vojno in revolucijo
nismo imeli dovolj dobrega političnega in prav tako ne vojaškega vodstva v oboroženem
protikomunističnem odporu. Izrazit primer za ta problem so npr. Grčarice in Turjak.
Major Novak menda zaradi slabe obutve ni mogel v Grčarice. Seveda je tukaj treba vedeti,
da so se pa tisti, ki so v Grčaricah bili, vseeno borili in da je bil njihov boj prav
zato še težji. Polkovnika Peterlina pa je 1.500 ali več vaških stražarjev zaman pričakovalo
na Turjaku. Iz usode prve in druge postojanke lahko plastično vidimo, kaj pomeni kriza
vodstva. Seveda gre v teh dveh primerih predvsem za vojaško vodstvo. Je pa to vprašanje
širše in bi lahko govorili še o mnogih drugih primerih iz pretekle, zlasti pa polpretekle
zgodovine. Ni dvoma, da tudi v sedanjem času nujno potrebujemo primerno vodstvo. Strinjam
se z gospodom Drobničem, da imamo katoličani pri tem na političnem področju še vedno
velike težave, ki jim kar ni videti konca. Treba bi bilo pošteno razmisliti, kje so
njihovi resnični vzroki.

Justin Stanovnik: Mislim, da je snov, ki jo obravnavamo na to vprašanje, izredno važna. Kajti bistvo
družbenega življenja, uspešnega družbenega življenja, seveda še posebej političnega,
je odvisno od kvalitete elite, ki posamezne segmente družbe vodi. Vse – smo nekje
brali – je odvisno od filozofije glave. Od tega, kakšna je glava. Tukaj moram povedati
nekaj v zvezi slovenskim tradicionalnim katoliškim vodstvom. Vidite, vodstvo v katoliškem
taboru je bilo tako rekoč zagotovljeno. Bilo je nekaj tako naravnega, kot je red v
naravi. Voditeljem, politični eliti, se ni bilo treba posebej boriti za to, da so
bili voditelji. To je imelo v kritičnem času zelo negativne posledice. Manjkalo je
– lahko rečemo – velike odgovornosti. Kar je manjkalo, je bila skrajna odgovornost.
Vojni čas je zahteval nadčloveško odgovornost. Tega pa voditelji s tako tradicijo
niso imeli v sebi. Povejmo v dveh stavkih, kaj je lastnost voditelja. Lastnost voditelja
je, prvič, da razume, kateri so interesi skupine, ki jo vodi, drugič, da razume, v
kakšnem odnosu je čas, ki obstaja, v odnosu do teh interesov, in tretjič, da razume,
s katerimi sredstvi je mogoče udejaniti te interese. In pa seveda, da je priseben
ali pri sebi. Da je pragmatičnega ali operativnega duha. Da ni voditelj v retoriki,
ampak voditelj v tistih predvidevanjih, ki jih je lahko vsak trenutek spremeniti v
dejanja. Mislim, da je ta preteklost za sedanji čas izredno indikativna. Tudi sedaj
in v prihodnosti bomo lahko uspešni, če bomo imeli dobre voditelje. Za voditelja –
da še enkrat ponovim – je poglavitna reč spoznanje, vedenje, videnje in seveda velika
odgovornost. Za nas je pa – kako bi rekel – važno spoznanje, ki smo ga pravzaprav
prinesli iz državljanske vojne in znova videli realiziranega v sedanjem času, da je
vodstvenih talentov malo. Vodstveni talenti so zelo dragoceni.

Stane Štrbenk: Za medvojno katoliško gibanje je pomembna kriza vodstva tako na vojaškem polju kot
tudi na civilnem in političnem področju. To je tudi razumljivo. Na vojaškem področju
v začetku nismo imeli dovolj oficirjev ne drugih voditeljev, ki bi se spoznali na
vojskovanje. Poveljniki vaških straž so bili v glavnem vojaško neizkušeni študenti.
Kasneje v obdobju domobranstva izrazite krize vojaškega vodenja ni bilo. Slovensko
domobranstvo je funkcioniralo enotno, povezano med seboj. Vsaj na terenu ni bilo čutiti
kakšnih nasprotnih stališč v vrhu. Slabše je bilo na političnem področju, kjer ni
bilo pravega vodstva. To smo čutili celo, če se spomnite, leta 1945 v Vetrinju in
Celovcu. Težko rečemo, da je imela Slovenija v tem obdobju sploh kakšne pomembne voditelje,
ki bi bili pripravljeni tvegati vse za določeno stvar. Kar jih je bilo, so jih partizani
že med vojno likvidirali. Mislim, da resnično lahko govorimo o hudi vodstveni krizi
v vojnem času v Sloveniji, zlasti na civilnem področju. Dejansko nikjer ni bilo čutiti,
kdo je duša protikomunističnega upora. Pri narodu, ki so ga tlačili trije okupatorji,
bi bilo kaj drugega težko pričakovati.

Tine Velikonja: Ko gledamo na vodstvo v okviru katoliškega tabora, ki je bilo obenem jedro protikomunističnega
tabora, se je pokazala slaba kadrovska politika v času med dvema vojnama na območju
Slovenije. Tisti, ki se spoznajo, vedo povedati, da ni bilo prave demokracije. Pri
tem mislim na kadrovsko politiko v Slovenski ljudski stranki. Korošec je bil daleč
spredaj, večina pa je imela funkcijo v stranki in bila postavljena na vplivne položaje
po poljubnih ali samovoljnih kriterijih. Korošec je umrl leta 1940, Kulovec ob bombardiranju
Beograda 6. aprila 1941, Krek je odšel v inozemstvo, Ehrlicha in Natlačena so ubili
vosovski morilci. Kar jih je ostalo, so sicer vedeli, kako se morajo obnašati, ne
pa kako morajo ukrepati.

Slovenski človek je v stiski gledal župnika in nazadnje je bil Rožman tisti, čeprav
po svoji naravi sploh ni bil politik, v katerega so bili uprte vse oči in na katerega
je padlo breme odločanja.

Za vojaške kadre pa sem pa že rekel, da so se pri izbiri preveč opirali na tisto,
kar so prejeli iz stare Jugoslavije. Na začetku se že dela tako, kasneje pa je treba
narediti izbor, upoštevati fizično pripravljenost, zlasti pa seveda psihične lastnosti,
zlasti pa hrabrost, spretnost, iznajdljivost, skrb za lastne vojake. Zlasti se dobre
lastnosti hitro pokažejo v gverilskem boju na terenu, še prej pa slabe. Domobranskih
oficirjev je bilo okoli 400 in od tega dobra polovica še iz časa stare Jugoslavije.
Opozoril bi na poveljnike na postojankah vaških straž. Ti so v času domobranstva poveljevali
četam. Domobranska četa ni bila kar tako, po številu je bila enakovredna partizanskemu
bataljonu, po vojaških kvalitetah pa ga prekašala. Čete so imele dobre poveljnike,
ni pa bilo mehanizma, po katerem bi najboljši napredovali in bili privzeti v vodstvo,
zanj ni bilo ne volje in ne razumevanja. Preveč so tudi skoparili s čini. Poglejte,
kako so bili z generali radodarni partizani, ob koncu vojne so jih imeli najmanj sto,
na domobranski strani je bil general samo Rupnik, pa še ta je prejel svoj čin že v
stari Jugoslaviji.

V katoliški mladini, so bili, če gledamo z današnjimi očmi, nepojmljivo veliki potenciali.
Vprašamo se, ali je bil dan prostor, da se ti potenciali uresničijo? Ali pa je bila
ta mladina vzgojena predvsem moralno in duhovno, na račun zgodovinske kompetentnosti
in učinkovitosti?

Anton Drobnič: Res so bili v katoliški mladini veliki potenciali in ta mladina je bila zelo dobro
organizirana in tudi temeljito vzgojena. Ne samo študentska, tudi delavska in kmečka
mladina. Bili so idejno in narodno zavedni, imeli so dobro vzgojo in izobrazbo. Ta
mladina pa v razmerah okupacije in revolucije ni dobila prave prilike za uresničenje
svojega znanja in sposobnosti. Tudi je res, da so bili dobro vzgojeni in organizirani
na škodo zgodovinske občutljivosti in na račun pripravljenosti, da bi v kritičnih
trenutkih lahko učinkovito nastopili. Mislim, da je nekaj podobnega tudi danes pri
nekaterih med duhovnimi gibanji v Sloveniji, ki jih ni malo. So zelo prizadevna, zelo
delovna, dobro organizirana, glede sposobnosti in pripravljenosti za delovanje v viharju
in metežu življenja, za nastopanje v javnosti pa bi kakšnemu duhovnemu gibanju bolj
pristajalo ime duhovno stanje, saj je za gibanje premalo usposobljeno.

Janko Maček: Iz polpretekle zgodovine, ki je verjetno ne poznamo dovolj, vemo, da smo imeli kar
nekaj izredno dobrih in sposobnih mladih ljudi, ki pa jim ni bilo omogočeno, da bi
svoje potenciale razvili in jih usposobili v korist naše katoliške skupnosti in celega
slovenskega naroda. Vzroki zato so verjetno različni. Vendar jih tu ne bi našteval,
ampak bi odgovoril na drugi del vprašanja, ali je bila ta mladina vzgojena predvsem
moralno in duhovno, ne pa na račun zgodovinske kompetentnosti in učinkovitosti? Ali
je bila ta mladina vzgojena predvsem moralno in duhovno, to se pravi na škodo zgodovinske
kompetentnosti in učinkovitosti? Pri mladcih Katoliške akcije, na primer, je verjetno
bilo res nekoliko tako. Sicer pa, ali si nismo v Cerkvi in veri vedno želeli predvsem
duhovne strani? Dejstvo pa je, da se je premalo razmišljalo o tem, da se katoličani
lahko in morajo udejstvovati tudi politično. Torej, da niso samo verniki, ampak da
so tudi družbena bitja, da morajo delovati tudi politično. V zadnjem času, to se pravi
v času totalitarizma, je to prav gotovo še bolj prišlo do izraza in se nas ta občutek,
da politika in vera ne gresta skupaj, še vedno nekoliko drži.

Justin Stanovnik: To vprašanje se mi zdi važno, ne samo z zgodovinskega stališča, ampak tudi s sedanjega,
pragmatičnega. Če se spomnim na fante, ki so bili vzgajani v fantovskih organizacijah,
moram reči, da moralno in duhovno in humanistično tako vzgojene mladine, kot je bila
pri Katoliški akciji in pri Straži in drugih organizacijah, npr. pri Slovenski dijaški
zvezi, Slovenci pač ne bomo več imeli. Danes je kar težko mlademu človeku predočiti,
koliko ljudi je nekoč bilo v Sloveniji, ki so bili pripravljeni izdelati iz sebe najboljše,
kar je bilo v njih. Seveda pa tej mladini ni bilo rečeno, da je nosilec tudi politične
prihodnosti; niso ji bili dani instrumenti, da bi se za to svojo vlogo pripravljala.
Če pa mislim, recimo, na mladce, pa tudi na stražarje, ki so delovali v domobranskih
četah, se sprašujem, kako je bilo to mogoče, da so to bili navadni vojaki brez vsakih
večjih funkcij. Pametno vodstvo bi lahko iz teh ljudi napravilo odlične propagandiste,
oblikovalce zavesti. Tega pač ni bilo. Res je, da je v katoliški politiki vladalo
neko skrito nezaupanje do mladih. Znano je, da je bil jurist Casar star že 30 let
in ga vendar niso bili pripravljeni kooptirati v Slovensko zavezo, ker se jim je zdel
premlad. Na partizanski strani pa so bili ljudje, ki so bili stari 20, 22 let, pa
so bili komandanti brigad in divizij. Mladine niso znali izrabiti. To je eno velikih
pomanjkljivosti tega časa in morda tudi današnjega.

Stane Štrbenk: Nesporno je, da so bili v katoliški mladini veliki potenciali, saj vemo, koliko
je bilo organizacij, ki so se ukvarjale z mladino, tako športnih, duhovnih in moralnih.
Vendar, vsaj kolikor jaz poznam te razmere, mladi niso mogli priti do veljave, niso
se mogli uveljaviti. Uveljavljali so se tam, kjer so sami odločali. Tudi v vojski
so si voditelje včasih sami postavljali. Zato je bilo domobransko vodstvo pretežno
mlado. Na civilnem področju je pač tako, da se mladi težko uveljavljajo pred starejšimi,
ker ti pač menijo, da so mladi še nezreli, nesposobni, pa tudi izpodriniti se ne pustijo.
Mislim, da je to bila velika škoda za naše kasnejše politično življenje.

Tine Velikonja: Vprašanje vsebuje dva elementa. Prvi: ali so bili mladi tako vzgajani, da bi bili
sposobni v trenutkih odločitve oziroma preizkušnje zasesti odgovorna mesta in ustrezno
ukrepati? Torej, ali so bili pripravljeni, če že ne na vojaško, torej operativno delo,
pa vsaj za politično delo? Pri Katoliški akciji so nam kar naprej razlagali, da Katoliška
akcija ni politična organizacija. Govorili so torej nekaj, kar je bilo v nasprotju
z dejanskim stanjem. Neke sorte aktivizem, ki je bil namenjen predvsem samemu sebi,
so bili dnevi akcije. Ob vsakem izidu knjige je bil določen dan in imensko zbrani
potencialni kupci. Ko je izšla, denimo, nova številka Nove poti ali nekaj takega,
je šlo kot namazano. V enem dnevu smo prodali tisoč izvodov in več. Velik uspeh, žal
samo navidezen, kajti knjige, ki smo jih ponujali, celo nam samim niso bile všeč.
Že na zunaj so bile neprivlačne, obenem pa brez prave vsebine. Skratka, akcija zaradi
akcije. Za Slovenčevo knjižnico ni bilo treba nobene propagande. Preprosta prodaja
knjig je postala politično dejanje.

Druga stvar pa je, koliko so mlade porabili kasneje, koliko so jim bili starejši pripravljeni
odstopiti vodilna mesta. Tega ni bilo na političnem področju, premalo tudi na vojaškem.
Slišali smo Staneta, ki smatra, da je v vojski bila odprtost. Kdor se je izkazal za
sposobnega, je po vojaški lestvici hitro visoko prilezel. Dogajalo naj bi se nekaj
podobnega kot pri partizanih. Po mojem je bilo tega absolutno premalo in v tem je
tudi ena od slabosti protikomunističnega gibanja. Mladim ljudem, ki so dozoreli in
se izkazali v boju, je bila pot na vodilna mesta zaprta. Zdaj ravno pišem kritiko
knjige o Meršolu in obravnavam Vetrinje. V času, ko bi bilo treba pokazati nekaj več
kot samo mahati z orožjem, so Krener, Vizjak, Cof in celo Bitenc popolnoma odpovedali.
Zakaj niso bili vsaj leta 1945 prevzeli vodstva vojaki takega kova kot so bili Vuk
Rupnik, Bogdan Berlot ali Lojze Bastič?

Sprašujemo se tudi, ali smo tisti, ki smo preživeli, razumeli vlogo, ki nam je bila
s tem odkazana? Dodajamo še konkretno in parcialno vprašanje, zakaj na primer nismo
pisali memoarov?

Anton Drobnič: Pri preživelih moramo upoštevati neko izrazito jasno dejstvo, da smo na protirevolucionarni
strani preživeli samo zelo mladi. Starejši niso preživeli, razen tistih, ki so ostali
v tujini. Preživeli mladi, zelo malo nas je bilo, smo se razgubili po vsej Sloveniji.
Imeli smo zelo malo stikov, saj smo v začetku bili potlačeni zaradi pošastnosti in
grozovitosti komunističnega vzpona na oblast. Ta šok nas je precej oviral. Kasneje
smo bili razočarani zaradi neobčutljivosti zahodnih demokracij, ki jim je bilo popolnoma
vseeno, kaj se je pri nas v resnici zgodilo in kaj se je še dogajalo. Zato smo se
čutili precej nemočne. Še kasneje smo bili razočarani nad stanjem evropske filokomunistične
inteligence. Nekako po dveh desetletjih totalitarnega režima šele, vsaj kar se mene
tiče, sem prišel do trdnega ravnovesja in do resnega zavedanja, da je treba pričakovati
padec komunizma in se na to pripraviti. Ne da prej ne bi nič delali, saj smo na primer
dijaki že leta 1946 organizirali ilegalno politično organizacijo, ki jo je UDBA leta
1949 odkrila in nas strpala v zapor. Do zrelega in resnega pričakovanja padca komunističnega
sistema je vendar prišlo šele kasneje. V prvih letih po vojni torej le nismo dovolj
razumeli vloge preživelih, da pričajo, da pišejo spomine in da zapisujejo dogodke
in opisujejo življenje v komunistični totalitarni državi.

Janko Maček: Moram priznati, da nekega posebnega poslanstva nisem nikoli čutil. Morda zato, ker
sem nekoliko mlajši: med okupacijo sem dokončal dva razreda škofijske klasične gimnazije
in leta 1945 sem bil v 15. letu. Neizbrisen pečat so mi vtisnili dogodki, ki sem jih
sicer kot otrok, pa vendar zelo intenzivno doživel leta 1942 v Šentjoštu: doma in
pri sosedih so partizani vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater,
kot ministrant sem bil tisto poletje pri več kot pri dvajsetih pogrebih žrtev partizanskega
nasilja. Ko sem po vojni zaradi očetove odsotnosti in težkih razmer doma težko in
s presledki študiral, sem bil tesno povezan z domom in domačim izročilom. Morda včasih
celo na škodo študija. Kasneje sem bil v službi, ustanavljal družino, zidal hišo in
še vedno pomagal na rojstnem domu. Na kakšno pisanje ni bilo časa misliti, nihče me
tudi ni na kaj takega opozoril.

Justin Stanovnik: Ko premišljujem usode in obnašanje preživelih domobrancev, ljudi, ki so se vrnili
iz Šentvida in Teharij, bi moral reči, da je bilo naše obnašanje dobro. Pohujšljivih
primerov skoraj ni bilo. Gotovo so bili, ampak v tistem okolju, ki je bilo meni znano,
takih primerov nisem opazil. Seveda niso izstopali z izpadi ali z javnimi manifestacijami
svojega prepričanja, niso pa dajali ponižujočih znakov uklanjanja.

A važno je nekaj drugega. Iz branja zgodovinskih knjig mi je jasno, da se vsa velika
gibanja, kot je bilo slovensko protikomunistično gibanje, ne končajo abruptno in naenkrat,
tudi kadar se zdi, da so premagana za zmeraj, ampak imajo neke vrste odpljuske. Vedno
se pojavlja v ljudeh želja, da bi tudi v nemogočih razmerah, kot so bile, recimo,
naše, poskušali nadaljevati gibanje, ki so mu nekoč pripadali. Kot je povedal Drobnič,
so se tudi pri nas pojavile te ideje in se izrazile v obliki organizacije, mislim,
Demokratske mladine Slovenije. Jaz pa sem tudi pripadal družbi, ki ni bila samo soobstajanje
krščansko mislečih ljudi, ampak je bilo zavestno ali že kar organizirano soobstajanje.
Vidite, žal mi je, da nismo bili modrejši. Seveda smo bili premladi, pa tudi starejši,
ki pa so poznali življenje in zgodovino, nam niso bili v pomoč. Jaz sem bil domač
na Taboru 12, pri lazaristih. Tam so bili gospodje stari 50, 60, 70 let, pa mi nihče
ni priporočil, naj sedaj zapišem stvari, ki jih dobro poznam in jih nekoč pozneje
ne bom več. Skratka, niso me seznanili z nekimi dejstvi, za katere jaz nisem vedel.
Mislim, da je to kar velika škoda. Po vojni je bil pravi čas za zapisovanje stvari,
ki smo jih doživeli, predvsem pa zasledovanje načina, kako zmagovita partija deluje.
To bi mi lahko delali, čeprav je jasno bila nevarnost preiskav in podobnih reči, ampak
te stvari bi bile uresničljive. Pa se jih nekako nismo zavedali. Zdi se mi, da je
to kar škoda. Moram pa še enkrat ponoviti, da so fantje, ki so prišli iz Teharij,
pa tudi iz Šentvida, zgledno vzdrževali svojo nekdanjo politično in moralno odločitev.

Stane Štrbenk: Vsaj kar se mene tiče, menim, da sem kot preživeli iz komunistične revolucije pravilno
razumel svojo vlogo. Od vsega začetka, ko sem prišel iz zapora v Šentvidu, sem se
vključil v ilegalno politično delo. Deloval sem najprej v Katoliški akciji, nato v
Zvezi demokratske mladine in v Zvezi krščansko-demokratske mladine. Nadalje sem sodeloval
v različnih cerkvenih akcijah in tudi v zaporih aktivno sodeloval v protikomunističnemu
odporu, takem ali drugačnem. Da ne govorim o času po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze,
v katero smo se združili predvsem zato, da dokažemo vso resnico o slovenski državljanski
vojni in da operemo nalepljene madeže zločina našim pobitim sobojevnikom. To je bila
v meni gonilna sila za vso politično aktivnost. Zakaj nismo pisali memoarov, pa res
nimam odgovora. Ne vem, zakaj tega nisem delal, čeprav bi mi danes v marsikateri stvari
to zelo, zelo prav prišlo.

Tine Velikonja: Ko sem prišel iz Teharij, sem bil – in tudi moj brat Marijan – na koncu moči. Oba
sva prebolevala tifus, po nekaj tednih pa prišla k sebi. Bolezen sva premagala, nastopilo
je čudežno obdobje, kot da sva se znašla v obljubljeni deželi, celo belega kruha je
bilo na pretek, tako da sva se v enem mesecu pobrala. Šla sva v šolo, kot da se ni
nič zgodilo. Pri meni pozaba, ko sem kakor noj vtaknil glavo v pesek, se poslužil
torej znanega obrambnega mehanizma. Psihiatri in psihologi dobro vedo, da je to eden
od načinov, s katerim skušamo premostiti izgubo tako, da jo potisnemo v pozabo. Na
zunaj uspe, v podzavesti pa ostane. Obnašal sem se, kot da se ni nič zgodilo. Nasprotna
stran je bila tista, ki mi je odrejala mesto v družbi. Živeli smo normalno, hodili
smo k maši, hodili na izlete, lovili punce in podobno. Ampak nasprotna stran nam je
videla v srce in vedela, da se nismo spremenili. Zame je bil to, recimo, šok, ko sem
prišel avgusta leta 1949 iz Novega Beograda kot brigadir-udarnik in na ministrstvu
za kulturo izvedel, da so mi odbili štipendijo. Kot obrazložitev so mi prebrali karakteristiko
krajevnega odbora, tako mojo kot bratovo, da so proti, ker sva »sovražnika gradnje
socializma na vasi«. Gunclje pri Šentvidu že takrat niso bile vas, ampak delavsko
naselje, predmestje Ljubljane, vaški odborniki me sploh niso poznali. Hočem reči,
z menoj so ravnali kot z nasprotnikom, čeprav sam tega nisem čutil.

Preživel sem Teharje, tega se ni dalo pozabiti. Kaj je zmaga, čuti premaganec bolj
živo kot zmagovalec. Zato mi ni padlo niti na misel, da bi se šel kakšno nasprotno
organizacijo. Zdaj smo prišli do podatkov, kako so gledali na Velikonjeve otroke:
»So nasprotni, vendar pohlevni in niso nevarni.« Ni bilo govora o kakem disidentstvu,
celo medicino sem si izbral zaradi konformizma. Stanovali smo poleg ljubljanske bolnišnice
in mi je ostalo v spominu, da me bodo v tem poklicu pustili pri miru, pa še kruha
ne bom lačen. Kar se tiče spominov, lahko rečem, da so za mano, ko sem prišel takorekoč
umirajoč iz taborišča, ostale samo mračne megle. Zanimivo, sto nas je bilo v sobi,
pa nisem navezal stikov z nobenim, samo s tistimi, ki sem jih poznal že od prej. Tam
sta bila Justin Stanovnik in Jože Grdadolnik in konec. Vse druge sotrpine sem pozabil,
nobenega si nisem zapomnil, ne kako se piše in ne, odkod je doma. Ravno tako za partizanske
stražarje in vodstvo taborišča. Nisem vedel za ime niti enega partizanskega oficirja
ali vojaka. Celo Tomo – Ivan Jurčec mi je ostal v spominu samo kot zlobna figura s
kitajskim obrazom. Šele ko sem začel prebirat literaturo o Teharjah, sem rekel, to
je bila ta baraba. Tudi če bi začel takoj pisati spomine, ne verjamem, da bi vedel
povedati veliko več kot sedaj.

Z naslednjim vprašanjem se bližamo sedanjemu času. Ali smo predvidevali bankrot totalitarizma
in, če smo ga, kako smo se nanj pripravili? Kaj se pravi biti priseben v zgodovini?
To je vprašanje, ki se nujno sproža. Ali smo prisebni danes?

Anton Drobnič: V času po letu 1945 oziroma po prihodu na tedanjo rdečo svobodo smo v tistih krogih,
kjer sem se gibal vsa ta leta, vsi bili prepričani, da bo komunizem prej ali slej
bankrotiral, tako kot smo bili med vojno prepričani, da bosta fašizem in nacizem poražena.
Ne vem, da bi kdo v moji bližini dvomil, seveda pa nihče ni predvideval ali se ukvarjal
s tem, kdaj bo prišlo do komunističnega poloma. Zato smo v teh skupinah živeli v stalnem
uporu proti režimu. Ta upor se je izražal na različne načine: zavračanje odhoda v
delovne brigade, odklanjanje članstva v mladinski ali katerikoli drugi dovoljeni organizaciji,
stalno javno obiskovanje cerkve in cerkvenih obredov, organiziranje in delovanje v
ilegalnih organizacijah, bojkotiranje državnih in vseh drugih volitev. Vse to in še
mnogo drugega je bilo znak našega stalnega upora, našega oblastnemu režimu nasprotnega
delovanja in pripravljanja na čas, ko bo konec komunizma. Res pa je, da te naše priprave
niso bile dovolj učinkovite, saj smo bili pod stalnim nadzorom tajne policije, večkrat
tudi aretirani. Zato česa zunanjega in večjega tudi objektivno ni bilo mogoče pričakovati.
Na splošno smo bili vsaj duhovno ves čas prisotni in zgodovinsko prisebni, čeprav
morda ne dovolj. Tudi danes smo – vsaj pri Novi Slovenski zavezi – zelo prisotni in
prisebni, saj se nismo dali zaslepiti niti različnim komunističnim prevaram in sestopom,
niti neštetim komunističnim bakladam in obljubam niti vsem mogočim ustrahovanjem in
grožnjam. Tudi danes zelo kritično gledamo na dogajanje v slovenskem prostoru in ne
nasedamo vsaki bombici, ki jo vrže eden ali drugi, in se ne veselimo vsakega slepega
naboja, ki ga izstrelijo bodisi naši prijatelji bodisi naši nekdanji nasprotniki.

Janko Maček: Na to vprašanje bi odgovoril z zgodbico. V 8. razredu gimnazije – pisalo se je leto
1955 – sem moral neko dopoldne na zaslišanje na UDBO. Moj razred je medtem pisal latinsko
šolsko nalogo. Ko sem se malo pred poldnevom vrnil na šolo, sem na hodniku trčil na
profesorja latinščine. Zelo kritično me je pogledal in takoj ugotovil, da imam težave.
Povedal sem mu, kje sem bil. Tedaj je rekel: »Pomirite se, saj ne bo večno trajalo.«
Všeč so mi bile te besede, vendar jih nisem vzel tako, kot da je mislil na konec totalitarizma.
Niti dvajset let kasneje tega še nisem pričakoval. Večkrat sem se pa spomnil Piškovega
očeta iz Šentjošta. Ko sva se nekoč pogovarjala o težavah z obvezno oddajo, me je
živo pogledal izpod svojega oguljenega klobuka, ki ni več imel ne barve in ne oblike,
in zaupno rekel: »O, saj bo drugače!« – Biti priseben v zgodovini zame pomeni, da
imam vedno in povsod svoje mišljenje in presojo, tudi ko to ni moderno ali donosno.
Če si pri tem osamljen, je seveda ta prisebnost drugačna, kot če si povezan z društvom,
kot je na primer Nova Slovenska zaveza.

Justin Stanovnik: Če po pravici povem, sem imel v prvem desetletju, pa v drugem in v tretjem in v nekem
smislu prav do 80-tih let občutek, da totalitarizem, ki ga je ustvarila slovenska
boljševiška partija, zelo dobro funkcionira. In zato nisem verjel, nisem predpostavljal
te možnosti, da bo v loku mojega življenja prišlo do bistvenih sprememb. Ampak, moram
povedati tudi to, da se moj protiboljševizem ni s tem nič zmanjšal in da se moja pripadnost
evropski civilizaciji in demokratičnim političnim principom in velikim moralnim zgledom,
ki sem jih v literaturi in v življenju našel, ni nič zmanjšala. Tudi če bom do konca
moral živeti v tem svetu, sem si rekel, bom ohranil svoje bistvo in temu bistvu in
svoji zgodovinski odločitvi iskal filozofske, zgodovinske in politične utemeljitve.
Zato sem kar dosti bral, lahko rečem, 30, 40 let sem samo bral. Še danes ne morem
prav dobro razumeti, kako to, da mi je sistem, ki je tako za vse vedel, dovoljeval,
da sem naročal v tujini knjige, ki so bile direktno naperjene proti njemu. Še danes
tega dobro ne razumem, ampak to je bilo. Bil sem naročen na ENCOUNTER, ki je bila
vrhunska intelektualna protitotalitarna revija. Leta 1970, torej dve leti po izidu,
sem že lahko naročil knjigo Roberta Conquesta The Great Terror, ki razkrinkava, zelo
utemeljeno, leninski boljševizem. Moram pa reči, da smo, kot ste povedali, živeli
v svetu, v katerem je bilo vse, kar se je javno govorilo, proti nam. Zato, če si hotel
ohranjati sebe in v sebi, notranje, stati pokonci, superioren nad svetom, ki se ti
vsiljuje, si moral temeljito delati, ne na enem področju, ampak na vseh. Kajti – da
ponovim – vse, kar je bilo v časopisih, na TV, v knjigah, vse je bilo proti tebi in
če si se hotel spoprijemati s tem, si moral pač veliko delati. To pa seveda pomeni,
da smo – zvečine – ostali amaterji, kajti na vseh področjih pač nihče ne more biti
temeljit. Bi rekel, da sem ohranil tudi spomin tiste fante, ki so šli pred jame in
sicer – kako bi rekel – z rastočo močjo. Ne toliko v petdesetih letih kot v šestdesetih,
ne toliko v šestdesetih kot v sedemdesetih in tako dalje. Pravzaprav šele zdaj, ko
sem v poznih letih, šele čutim vso strahoto, pa tudi neznanskost tega, kar se je zgodilo.

Stane Štrbenk: Razumljivo je, da smo pričakovali bankrot totalitarizma, vendar – vsaj kar se mene
tiče – prav gotovo ne, da bo tako hitro propadel. Zlasti ne brez enega samega strela.
Pričakovali smo, vsaj jaz, da bo treba ta sistem fizično potolči. V resnici tega ni
bilo treba, skratka, skoraj bi lahko rekli, na čudežen način je komunistični totalitarizem
razpadel. Na ta bankrot se zato nismo nič pripravljali, kar je potrdila tudi situacija
po tem bankrotu, ko se enostavno nismo znašli, ko nismo pravzaprav vedeli, kaj moramo
narediti, kako bi ohranili to, za kar smo se borili. Dobili smo svobodo, pa jo nismo
zadržali. Pobrali so nam zmago drugi. Sam imam čisto vest. Bil sem toliko priseben,
da nikdar nisem storil nekaj, kar bi bilo v nasprotju z mojo preteklostjo. Tudi to,
kar je bilo že rečeno, pred očmi in v zavesti sem vedno imel pobite in vedno sem vedel,
kaj smem in kaj moram narediti.

Figure 12.

Tine Velikonja: Ko je moj oče odhajal v smrt, je tolažil sojetnike, da sam sicer ne bo dočakal svobode,
oni pa bodo, ker bo komunizem še za časa njihovega življenja bankrotiral. To so mi
povedali šele pred nekaj leti. No, leta 1945 je kazalo, da bo komunizem zdržal nekaj
stoletij. Moje prepričanje se je še bolj utrdilo potem, ko so Sovjeti izdelali atomsko
bombo. Šele ob naftni krizi leta 1972 se je pokazalo, da ne bodo zdržali. Za razliko
od držav s kapitalističnim družbenim sistemom se socialistične države in sploh vsi
»neuvrščeni« nenadnim spremembam niso znali pravočasno prilagoditi. Škripati je začelo
na vseh koncih, česar ni bilo težko ugotoviti. Treba je bilo samo primerjali tisto,
kar je bilo dobiti pri nas, z obilico v Trstu ali Celovcu. Celo precenjevali smo,
kar smo videli, zlasti če smo se znašli v Londonu ali Parizu. V gimnaziji smo se učili,
da je rimsko cesarstvo propadlo šele dvesto let po tem, ko so se pojavile prve razpoke.
Sam pri sebi sem si govoril: »Najmanj sto let bo še trajalo, da bo ta stvar razpadla.«
Opiral sem se predvsem na Titovo izjemno vojaško silo. Stara Jugoslavija je imela
pod orožjem 300.000 vojakov in je bila po številčni moči tretja ali četrta v Evropi,
obenem pa prednjačila po politični zadrtosti. Ob gospodarski reformi, leta 1965 ali
1967, sem si govoril: »Tem ljudem bo uspelo.« Potem je prišlo Titovo pismo, mislim
da leta 1970, kjer je vse črtal, ponovno potegnil partijo iz predala, spet so samo
partijci smeli biti direktorji. Da bo pa res konec, se mi je odprlo šele leta 1987,
ko sem bil na obisku v ZDA in tam prebiral ekonomiste, ki so razlagali, da bo SZ zdržala
oboroževalno tekmo z ZDA samo še pet let, potem pa bo gospodarsko in politično propadla.
Vojska ji bo ostala, a kaj, ko bo ekonomsko na psu. Izkazalo se je, da so imeli prav.
Svojo vlogo je pri tem odigral Gorbačov, ki je zame največji politik dvajsetega stoletja.
Ranjena žival bi bila zmožna vsaj še nekaj desetletij gristi in otepati na vse strani.
Čez tri leta oziroma čez dobri dve leti je prišlo do razpada. A leta 1987, ob tem
obisku v Ameriki, moram v svojo sramoto priznati, sem šel v Clevelandu na Pristavo
in ob srečanju z rešenci iz kočevskega brezna čutil nelagodje. Fotografirali smo se
namreč pred spomeniki z napisi Orlov vrh in Kočevski Rog. Bal sem se, da bodo fotografije
objavili v emigrantskem časopisju. Ko so mi čez 14 dni povedali, da se je film pokvaril,
se mi je odvalil kamen od srca. Takšni smo, nič ne pomaga. Takrat na meji niso več
gledali, kaj tihotapimo, ampak je carinike zanimala sovražna literatura.

Ko je leta 1990 nastopila slovenska pomlad, kaj je bilo značilno zanjo? Kdo je ustanavljal
Demosove stranke? V glavnem uredništva, vodstva revij, kjer so imeli ekipe zbrane
že nekaj let. Nova revija SDZ, Revija 2000 krščansko demokracijo, Kmečko zvezo Zadružna
zveza in Kmečki glas. Kadar torej presojamo ravnanje vodstva Slovenskih krščanskih
demokratov in vodstva Slovenske ljudske stranke, ne smemo pozabiti, odkod sta prišla.
Prvi izhajajo iz Revije 2000, v kateri so delovale in pisale prodane duše, drugi pa
iz Kmečke zveze, tudi iznajdbe Socialistične zveze delovnega ljudstva. Ljudje, ki
smo živeli na robu političnega dogajanja, nekdanji domobranci in sploh zavedni slovenski
katoličani, smo ugodni trenutek zamudili. Tednik Družina je bil tisti, ki bi lahko
kaj ustanovil, zraven je bila tudi Nadškofijska konferenca katoliških izobražencev,
vendar tega ni storila.

Torej, Velikonja je že pravzaprav posegel v vprašanje, ki ga zdaj mislimo načeti.

Kakšno je bilo duhovno in kulturno okolje, v katerem je nastopila Nova Slovenska zaveza?
Nova Slovenska zaveza je osamljena. Je vedno bila osamljena. Kateri politični, kulturni
in duhovni momenti povzročajo njeno osamljenost?Kaj je z njenim klicanjem?

Anton Drobnič: Nova Slovenska zaveza je dejansko nastopila pozimi leta 1989/90, formalno pa je
bila ustanovljena meseca maja 1991. V tistem času so bile duhovne in kulturne razmere
na Slovenskem skrajno invalidne, povsem enosmerne, zelo nenormalne, niso prinašale
življenja. Vse je bilo še v znamenju totalitarne komunistične vladavine, čeprav so
se ljudje navduševali nad odhodom iz Jugoslavije. Mi smo mislili naprej. Pri Novi
Slovenski zavezi smo razmišljali predvsem o padcu komunizma, o odstranjevanju posledic
in usedlin komunističnega sistema in petinštiridesetletne totalitarne oblasti. Javnost,
tista nosilna javnost, ki so jo predstavljale zlasti skupine okrog nekaterih revij,
pa je bila še globoko v kolaboraciji z nekdanjim komunizmom. Tam ni šlo toliko za
nasprotovanje totalitarnemu režimu, zločinski revolucionarni srenji, ki je obvladovala
družbo, ampak je šlo predvsem za generacijski spor, za boj med mladimi in starimi.
Vsa javnost, tudi nova demokratična javnost pa je bila prepojena z udbovsko agenturo
in tudi sicer je razmišljala po starih, priučenih modelih. Zato je bil pojav Nove
Slovenske zaveze, zavestne akcije odkrivanja komunističnega zločinskega napada na
slovenski narod, odveč enim in drugim. Zločincem in njihovim naslednikom zato, ker
je Nova Slovenska zaveza razkrivala resnico o njihovih zločinih z jasnimi besedami
in ne s čustvi ali s pretiranimi nastopi. Drugim pa zato, ker so se čutili, da so
kolaborirali s tem zločinom, ali pa niso hoteli zavreči čara partizanskih mitov in
pravljic. Načelno obsojajo revolucionarno nasilje, vendar zanikajo, da bi takšno nasilje
izvajali partizani, kajti t.i. narodnoosvobodilni boj mora ostati popolnoma čist vsaj
toliko časa, dokler živijo zločinci, partizani in njihovi svojci pa uživajo materialne
in častne privilegije. V takšnih razmerah je Nova Slovenska zaveza preživela petnajst
let kot trn v peti mnogim. Celo nekateri cerkveni krogi so se ob naših jasnih besedah
včasih počutili nekako nelagodno, malo nerodno jim je bilo, da bi se o njih izjavili.

Po polstoletni komunistični obdelavi slovenska družba ni bila sposobna jasne opredelitve,
jasnega odnosa do zločinske preteklosti. Zato je Nova Slovenska zaveza nastala in
tudi ostala precej osamljena. Te poteze naše družbe, ki so bile zelo vidne ob našem
nastanku, tudi sedaj niso dosti drugačne. Tudi danes se o domobranskem odporu proti
komunističnemu nasilju in proti boljševiškemu napadu jasno ne izrekajo niti demokratične
politične stranke niti druge organizacije. Če že morajo kaj reči, vsi govorijo le
o povojnih pobojih. Prvič zato, ker jih zaradi grozovitega obsega in genocidne narave
ne morejo zatajiti, drugič pa zato, ker jih formalno lahko naprtijo vodstvu v Beogradu,
kot je to storil predsednik Janez Drnovšek letos na Teharjah. S tem skušajo razbremeniti
domače partizane in očistiti domače zločince, v javnosti pa ustvariti vtis, da niti
povojni poboji niso prav slovenska zadeva. Zavest o boljševiškem napadu na slovenski
narod in o genocidu nad slovenskimi katoličani s tem bledi. Nekateri ga na sramotne
načine opravičujejo ali pa kar zanikajo. Vsi pa dosledno molčijo o tem, kaj so komunistični
partizani počeli leta 1941 in zlasti 1942 z množičnimi umori civilistov na začetku,
preden so naleteli na prvi oborožen odpor. Na vprašanje, kako se je začelo, nočejo
odgovarjati, z njim se nočejo ukvarjati. Bilo bi preveč prizadetih, odgovori bi pokazali
preveč jasno sliko, drugačno od tiste, ki jo zločinci kažejo od nekdaj. Kako se je
začelo, je temeljno vprašanje!

Janko Maček: Res je, da je Nova Slovenska zaveza še vedno zelo osamljena. Glede na delo, ki ga
je opravila in ga še opravlja, bi zaslužila večjo pozornost slovenske javnosti pa
tudi dela tistih, ki so zaradi komunističnega nasilja sami trpeli med vojno in po
vojni. O vzrokih za to je veliko povedal že moj predhodnik. V začetku so nekateri
– morda v nekaterih zadevah celo mi sami – pričakovali hitre spremembe in tudi Novo
Slovensko zavezo gledali skozi to prizmo. Drugi so bili glede tega skrajno previdni
in so še danes. Mnoge odvrača to, da se ukvarjamo z mrtvimi, z grobišči in morišči,
z domobranci in kolaboracijo, kar bi lahko ogrozilo njihov ugled, včasih celo kak
privilegij. Pred kratkim smo slišali od ugledne osebe iz našega političnega življenja,
da ne bo nasedal mitom, ki danes skušajo izpodriniti resnično zgodovino. Glede polpretekle
zgodovine je še ogromno nerazčiščenega, zato so naši pogledi za marsikoga moteči.
Rad bi pa tu opozoril, da ne smemo pozabiti, da smo pri svojem delu srečali veliko
izrednih ljudi. Mnogih ni več med živimi. Osebno sem hvaležen, da sem član Nove Slovenske
zaveze in da sem imel in imam priliko tudi na ta način spoznavati polpreteklo zgodovino,
medtem ko ima marsikdo na tem področju še danes resne probleme.

Justin Stanovnik: Kakšno je bilo duhovno in kulturno okolje, v katerem je nastopila Nova Slovenska
zaveza? Tega še nihče od ljudi, ki bi od njih to pričakovali, ni temeljito, vestno,
dosledno analiziral. Kaj so mislili ljudje, ki so demonstrirali 1988 na Roški? Kaj
so v resnici mislili ljudje, ki so se v deset tisočih zbirali na Kongresnem trgu in
jim je tam deklamiral Tone Pavček? Tega prav dobro ne vemo. Ali so mislili, da je
prišel trenutek, da se ločijo od zaostalega Balkana, od tehnološko zaostale družbene
ideologije? Ali pa so mislili tudi na kakšno globljo politično in duhovno emancipacijo?
Tega v resnici ne vemo. Kot je pokazal poznejši čas, si lahko mislimo, da njihova
konverzija ni šla prav globoko. Humus, iz katerega je rasel takratni upor (ki je bil
iskren in navdušen in širokopotezen), ta humus je bil zelo tenak. Kmalu se je pokazala
podlaga, ki se je ustvarila v času totalitarizma. Ta podlaga pa je govorila, da je
odhod totalitarizma slovensko dušo pustil v relativizmu in indiferentnosti. Poleg
vsega pa so bile na delu spet manevri kontinuitete. Kontinuiteta se je odločila ne
samo, da bo sestopila z oblasti, ampak da bo sama vodila prehod v demokracijo ali
tranzicijo. Tako smo bili predmet nove manipulacije, novih lepih besedi, ki so ljudem,
razen Novi Slovenski zavezi, zadoščale.

Soočeni smo bili z dvoje vrst ljudmi. Najprej s tistimi, ki so nadaljevali tradicijo
starega slovenskega liberalizma izpred 1. in 2. svetovne vojne. To so bili ene vrste
ljudje. Druge vrste ljudje, mlajši, pa so predstavljali divji liberalizem, ki so se
ga izučili v preddverjih partije. Tako je bilo okolje zaradi duhovne neobčutljivosti
zelo neugodno za potrebe, ki jih je imela Nova Slovenska zaveza. Poleg tega ne smemo
pozabiti na pohujšanje slovenske katoliške politike. Kajti po toliki smrti, po tolikem
trpljenju, po tolikem prenašanju tega pač nismo pričakovali. Konkretno naj omenim
še težave, ki jih je Nova Slovenska zaveza imela z Enciklopedijo. Enciklopedija, kakor
smo povedali v posebni brošuri, ki smo jo o tej zadevi izdali, je do ene tretjine
falsifikat. In čeprav smo zelo argumentirano, z moralno in politično prizadetostjo,
apelirali na SAZU, da dvigne svoj glas proti temu nacionalnemu škandalu, ki ni samo
škandal, ampak resna ovira, da se slovenska zavest polasti same sebe. To je ena stvar.
Poleg tega je pa še neka reč, ki je ne smem pozabiti povedati, po mojem zelo važna.
Naši liberalni duhovi, pesniki, pisatelji, muziki, pa tudi ljudje iz medijev in inštitutov,
ljudje, ki so sicer proti totalitarizmu, proti nasilju, proti pobojem, proti partiji,
so v nekem smislu, čeprav si najbrž tega niti sami ne bi priznali, hvaležni partiji.
Zakaj so ji hvaležni? Zato, da je s svojim nastopom spremenila katoliški narod v liberalnega.
To, se jim zdi, je treba na vsak način ohraniti. Ti ljudje dokazujejo dan na dan s
svojimi nastopi, da tega ne bi hoteli spremeniti.

Stane Štrbenk: Duhovno in kulturno okolje, v katerem je Nova Slovenska zaveza nastopila, njej prav
gotovo ni bilo naklonjeno. Osamljenost, ki se je skozi njeno dosedanjo dobo čutila,
je bila kar razumljiva, saj bi skoraj lahko rekli, da mnogim ni bila posebno dobrodošla,
še posebno pa ne levici, katere je resnično strah pred javno konfrontacijo z njo.
Prvi smo bili, ki smo si sploh upali dvigniti glas proti organizirani levici. Na desnici
pa smo čutili – tudi pri Cerkvi – izredno previdnost. Vse, kar bi vrglo senco na kogarkoli
od prejšnjih, je bilo preslišano. Delo Nove Slovenske zaveze je bilo javno in slišano,
a se je vsak, ko je slišal njen glas, malo potegnil nazaj in raje umolknil, kot pa
se izjavil. Mislim, da je ta osamljenost škodljiva, čeprav je po svoje še vedno razumljiva.
Nova Slovenska zaveza zaradi tega ni nikoli obupavala, kar dokazuje še posebno njeno
vztrajno delo pri postavljanju farnih spominskih plošč, kar ji vsi priznajo, da je
veliko delo. Kljub temu pa nočejo pristati na resnico, ki izhaja iz teh spominskih
plošč. Tako pač je!

Tine Velikonja: Spomnil bi vas samo na razmere, ki so vladale leta 1991 ob ustanovitvi društva Nove
slovenske zaveze. Gonja in ustrahovanje, osnovana na laži, naših nasprotnikov, mislim
predvsem na Zvezo borcev, Združeno listo in seveda Kučana samega. Podrobnosti jih
niso zanimale, niso raziskali ali pregledali našega programa, niso jih zanimali naši
cilji, pokopati mrtve in pisati resnico, ampak so tolkli kar počez, prav tako kot
so to počeli med vojno. Kaj vse so vedeli povedati o našem prijatelju, ki sedi tule
zraven, o Antonu Drobniču, ker je v 1. številki Zaveze napisal prispevek, samo zgodovinsko
lekcijo o Slovenski zavezi. Ker je bil na položaju generalnega državnega tožilca,
so Milan Kučan, predsednik države, ter celo Demosovi ministri in poslanci od Rupla
do Peršaka in Pluta, organizirali pravo gonjo in prišli na dan s peticijo, v kateri
so zahtevali prepoved društva in Drobničevo razrešitev. Gonjo je zmotil napad jugoslovanske
vojske na Slovenijo. Preizkušena metoda, kako zaleže, če tolčeš vse počez in s tem
ustrahuješ, so farne spominske plošče na ljubljanskih Žalah. Stranke slovenske pomladi
se jih izogibajo, mogoče še položijo kakšen venec, drugače pa tja ne hodijo. In kdo
drug je to naredil kot Spomenka Hribar. Med tisoč imeni na ploščah je izbrskala dve
in nanju usmerila denunciantski prst: na Leona Rupnika in Lovra Hacina. Obsojamo njeno
dejanje predvsem zato, ker ji je uspelo z njim prestrašiti tudi Cerkev. Ob dnevu mrtvih
je bila letos 1. novembra maša na Žalah. Po njej se je nadškof Uran ustavil pri spomeniku
padlih za Slovenijo in zadržal pri duhovniških grobovih okrog groba škofa Jegliča,
ni pa se odločil za deset korakov, kolikor bi jih potreboval do spomenika, na katerem
je napisanih čez 1000 imen, med katerimi so tudi imena svetniškega kandidata Lojzeta
Grozdeta, petnajst pričevalcev za vero, nekaj deset duhovnikov z Lambertom Ehrlichom
na čelu. In tretja, bi rekel, Moravče. Tja smo hodili in sodelovati v odboru. Borci
so takoj začeli z ofenzivo, da morilcev že ne bodo trpeli na njej. V odboru smo se
dogovorili za napis: »Žrtve vojne in revolucije Moravške doline«. A razgrajanje je
bilo prehudo in demokratična stran z nekdanjo moravško županjo Ljudmilo Novak na čelu
je kapitulirala in pristala na napis »Zamolčanim žrtvam«.

Ali je Nova Slovenska zaveza razumno koncipirala svoj angažma? Kako ocenjuje Nova
Slovenska zaveza svoj 15-letni obstoj? Kaj lahko rečete o njenih uspehih in neuspehih?

Anton Drobnič: Ko smo ustanavljali Novo Slovensko zavezo, določali njen družbeni status in njen
program ter način delovanja, smo pregledali več možnosti in načinov delovanja. Odločiti
se je bilo treba predvsem med politično stranko in civilnim društvom. Politična stranka
bi vzela vse naše skromne moči za vsakdanje politične zadeve. Zato smo se odločili
za društvo, v katerem bomo lahko pričali, raziskovali in razglašali resnico protikomunističnega
upora slovenskih katoliških in demokratičnih ljudi zoper boljševiški napad v času
druge svetovne vojne in okupacije. To že petnajst let delamo z vso resnostjo, brez
čustvenega pretiravanja. Čim bolj objektivno skušamo poiskati bistvena dejstva, če
bo kdaj možno, tudi v sodelovanju z nekdanjimi nasprotniki. Tega koncepta se je Nova
Slovenska zaveza skušala držati vsa leta svojega delovanja in posebnih odstopanj ni
bilo.

Večkrat sem razmišljal, ali smo šli po pravi poti, vendar nisem našel nobenega resnega
razloga proti. Zato sem zadovoljen, da smo se tako odločili in da smo kljub neštetim
oviram in nasprotovanjem, še posebno zatajevanju in osamljenosti vztrajali in uspeli.
Na zunaj se naše delo najbolj izraža na naših velikih slovesnostih, ki jih prirejamo
vsako leto v Kočevskem rogu in na Teharjah, in na številnih manjših. Izraža se zlasti
v reviji Zaveza, ki je med slovenskimi revijami nedvomno nekaj posebnega, nekaj takega,
česar drugod ne najdemo. Trajna posledica našega dela so tudi farne spominske plošče,
že blizu dvesto jih je, dve knjigi farnih spominskih plošč in ne nazadnje tudi tisoči
popisnih listov, ki so dragoceni dokumenti o žrtvah boljševiškega napada. Tudi mnogo
drugih uspehov našega dela se je še nabralo, vidnih in nevidnih.

Ves čas smo skušali delovati pozitivno, objektivno in kulturno. Na žalost pa naši
nekdanji nasprotniki ostajajo tudi po šestdesetih letih skrajno sovražni in se tako
kot tedaj tudi danes z nami nočejo niti pogovarjati. Morda je ob tej priliki prav,
če povem, da je do prvega, čeprav posrednega stika med organizacijo Združenja zvez
borcev in Novo Slovensko zavezo prišlo letos julija pri predsedniku Državnega zbora
– tudi na njegovo pobudo – na pogovoru o ureditvi prikritih vojnih grobišč. Na začetku
dveurnega pogovora med predsednikom DZ dr. Francem Cukjatijem, predsednikom ZZB Janezom
Stanovnikom in menoj kot predsednikom NSZ se je Janez Stanovnik obrnil k predsedniku
Cukjatiju in pribil: »Nisem se prišel pogovarjat z njimi« – in z roko pokazal proti
meni, ne da bi me pogledal – »ampak sem prišel svetovat in pomagat samo vam!«. Po
podatkih, ki sem jih dobil, je kasneje svojim borcem tudi zanikal, da sva si ob tem
srečanju podala roki. Vzdušje pri nekdanjih nasprotnikih je torej še po šestdesetih
letih, ko se je že ves svet spravil, pokopal vse mrtve in pogledal naprej, tako nabito
s sovraštvom, tako zadušljivo, da si niti njihov predsednik ne upa priznati, da se
je z nasprotnikom normalno srečal in pogovarjal.

Janko Maček: Kot sem že prej omenil, spadam med mlajše pri Novi Slovenski zavezi, zato se ne
čutim najbolj poklicanega dajati ocene njenega dela, sem pa prepričan, da je Nova
Slovenska zaveza v 15-tih letih opravila izredno veliko delo in da je bil njen program
pravilno zastavljen. Seveda, če bi vedeli vnaprej, kako bo teh 15 let potekalo, bi
morda to in ono stvar postavili nekoliko drugače. Mislim, da tudi srečanja, ki jih
je pravkar opisal gospod Drobnič, potrjujejo, da je delo Nove Slovenske zaveze pravilno,
da je treba vztrajati in ga v tej smeri nadaljevati.

Justin Stanovnik: Ko slišim vprašanje, ali je Nova Slovenska zaveza razumno koncipirala svoj angažma,
pomislim na nekatere besede, ki so se že pojavile, če ne bi morda bilo bolje, da bi
se Nova Slovenska zaveza 1991 leta ustanovila kot politična stranka. Mislim, da je
dejstvo, da se ni vdala tej možnosti in vabi, ampak je ostala kulturna zgodovinska
organizacija, pametno, ker verjetno ne bi zdržala naporov, ki bi jih obstoj politične
stranke zahteval. 15-letni obstoj tudi sam ocenjujem pozitivno. Zdi se mi – kako bi
rekel – srečna okoliščina, da nikoli nismo počeli stvari, zaradi katerih nam bi moralo
biti nerodno. Ohranjali smo dostojnost in dostojanstvo. V svojem govorjenju se nikoli
nismo vdajali histeriji in nismo nikoli nikomur jemali osnovnega dostojanstva. Nas
je vodila neka ambicija, ki je nismo nikoli definirali, ampak je bila v nas, v našem
duhovnem substratu, da ne povemo ničesar, kar ne bi mislili – po premisleku mislili
– da je res. To nas je vodilo in tega smo danes pravzaprav veseli. Čudim se, da kultura,
v kateri smo nastopili, ni slišala našega govorjenja. To se mi zdi nenavadno. Pravzaprav
nekaj pove o tej kulturi, o neobčutljivosti te kulture in o njeni nepripravljenosti.
To, kar je Drobnič prej omenil, kako ZB sovražno gleda na NSZ, h temu stavku, ki je
seveda pravilen, bi jaz dodal dve pripombi, zakaj to delajo. Prvič zato, ker jih njihov
oblastniški instinkt nezgrešljivo opozarja, da morajo vztrajati na tem, sicer izgubijo
oblast. To je vprašanje oblasti. To je ena stvar. Drugič je pa tu jeza. Vsaj jaz opažam
v njihovem govorjenju veliko jezo. V čem je ta jeza? Ta jeza raste iz spoznanja, da
so zgodovinsko propadli, da jim je zgodovina dala consilium abeundi. Še bolj važno
pa je to, da so za to, da so se v zgodovini za pol stoletja uveljavili, napravili
toliko zločinov. Zato se jim zdi to, kar je zgodovina z njimi naredila, krivično.
Njihova jeza izvira iz tega.

Stane Štrbenk: Za nas ni bilo vprašljivo prav nič, da bi nam oviralo ustanovitev Nove Slovenske
zaveze. Vedeli smo, kaj hočemo, in do ustanovitve je hitro prišlo. Tudi ni bilo težko
postaviti njen koncept dela, ker smo vsi čutili, kaj potrebujemo, kaj želimo. Tako
smo si brez težav postavili svoje programske smernice, postavili smo naloge v pravilih
in ne enega in ne drugega v vsem času obstoja nismo v ničemer spremenili. Očitno smo
že na začetku postavili prave cilje, prave smernice, prave naloge, torej pravilno
usmeritev. Menim, da v času obstoja Nove Slovenske zaveze nismo napravili vsega, kar
bi mogoče lahko, vendar pa smo njen program in njene cilje v glavnem vseskozi uresničevali
in jih tudi uresničili. Morda bi za neuspeh šteli samo to, da nismo mnogo pomladili
naše organizacije, kar je škoda, ki jo bomo težko popravili. Nesporno pa je njen velik
uspeh to, da smo vseskozi ostali v javnosti prisotni in vidni, čeprav nas niso ravno
glasno priznavali, da ne govorimo o velikem uspehu pri farnih spominskih ploščah.
Vsi nam priznajo, farne spominske plošče, naša revija in knjige so dokumenti naše
zgodovine, dokumenti, ki jih ne more prezreti nihče, ki se resno ukvarja s slovensko
državljansko vojno.

Tine Velikonja: Zgodovina Nove Slovenske zaveze je presenetljiva zgodba o uspehu. Eno redkih društev
je, morda celo edino, ki je delovalo izključno s pomočjo lastnega denarja, torej od
članarine in naročnine. Seveda so pomagali tudi prijatelji društva tako doma kot po
svetu. Revija Zaveza je edina med revijami za zgodovinska in kulturna vprašanja v
Sloveniji, ki ni od država prejemala nič, obenem pa revija, ki jo razpošiljamo po
svetu v najmanj petsto izvodih vsake številke in katere naklada nikdar ne pade pod
2500 izvodov. Izseljenska matica se sicer hvali z večjo naklado svoje revije, vendar
jo deli zastonj, kot bi šlo za reklamo za pralni prašek. Podvig je bil mogoč samo
tako, da je bilo vse delo opravljeno prostovoljno. Nova Slovenska zaveza je šele nedavno
dobila status društva, ki dela v javno dobro, in upravičeno računa na državni denar.

Figure 13.

Še vedno pa ostaja odprto, kaj bi bilo boljše, društvo ali politična stranka. Tiste
tri odstotke bi vedno dobili na volitvah, da bi se zrinili v državni zbor. Uspeh se
nam je ponujal zlasti leta 1996 zaradi poniglave vloge krščanske demokracije, ki je
do konca mandata vztrajala v španoviji s strankami kontinuitete. Če bi prišli v državni
zbor, bi imeli na razpolago javni mikrofon, da bi se nas lahko slišalo v deveto vas.
To bi bila prednost, slabost pa drobitev moči. Ni nas namreč veliko in staramo se,
le nekaj let imamo še pred seboj, potem pa bomo delo predali mlajšim in drugačnim,
ki bodo našli svojo pot in lastni način delovanja.

Kako bi morali razumeti preteklost, da bi iz nje razbrali vodilno moralno in duhovno
matrico za nadaljnje obstajanje v zgodovini?

Anton Drobnič: Dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno moramo razumeti kot boljševiški napad
mednarodnega komunizma na slovenski narod in na njegovo krščansko in evropsko kulturo
v času, ko je bil v smrtni stiski zaradi trojne fašistične okupacije. Takšni zlorabi
velike narodove nesreče za komunistično revolucijo so se pridružili tudi krščanski
socialisti. Večina slovenskih katoličanov pa je – čeprav osamljena – barbarski napad
mednarodnega terorizma kljub krinki boja proti okupatorju pravočasno spoznala po njegovih
delih in se mu prisebno uprla tako z besedo kot z orožjem ter ga kljub hudim razmeram
sovražne okupacije tudi uspešno odbila. Umakniti se je morala šele pred silo redne
armade. Ni bila premagana, ampak zločinsko pomorjena.

Slovenski katoličani in drugi demokrati so potem pol stoletja trpeli v komunističnem
totalitarnem sistemu laži in stalnega preganjanja. Ves čas pa so vztrajali v duhovnem
in tudi fizičnem odporu proti laži in terorju in končno dosegli tako poraz in sesutje
komunizma kot narodno osamosvojitev.

Vztrajna zvestoba domu in narodu, krščanski veri in kulturi, zmernost in poštenost
na eni strani, na drugi pa čuječnost in prisebnost, zlasti pa dejavna odločnost pri
zavračanju spoznanega zla so vrednote, ki so Slovencem omogočile častno preživetje
tako sovražne okupacije in revolucionarnega nasilja kot kasnejše totalitarne države.
Te vrednote naj bodo vodilo tudi za častno ravnanje in preživetje prihodnjih rodov.
Misliti, da bo hoteno zlo prineslo kaj dobrega, pa je zločin.

Janko Maček: Ko se že več let ukvarjam z rubriko Kako se je začelo, imam priliko spoznavati,
koliko dobrega je bilo v naši polpretekli zgodovini, seveda je pa bilo tudi veliko
zla iz zakladnice dobrega. Gotovo lahko naberemo veliko zgledov za sedanjost, čeprav
se zaradi časovne odmaknjenosti morda ne bi mogli uporabiti kot praksa. Mislim, da
je zlo vedno treba imenovati s pravim imenom in se truditi, da bi ga čim bolj spoznali.
Naša preteklost je sicer težka, vendar tako bogata, da iz nje lahko rastemo v sedanjost
in prihodnost.

Stane Štrbenk: Ali smo se slovenski katoličani iz državljanske vojne kaj naučili? Če pravimo, da
je bila slovenska družba pred vojno socialno in idejno razdeljena, lahko tudi v tem
iščemo vzroke, zaradi katerih so nekateri Slovenci verjeli lažnjivim obljubam komunistov
in jim sledili. Socialne krivice in zatiranje lahko potegnejo k uporu, revolucij in
nasilju. Glavni vzrok za revolucionarno nasilje v Sloveniji in zlorabo ljudskega zaupanja
pa je bila brezobzirna sla mednarodnega in domačega komunizma za razrednim bojem in
oblastjo delavskega razreda ali komunistične partije kot njegove avantgarde in ne
socialne razmere. To dokazuje dejstvo, da so revolucijo v Sloveniji pripravili, začeli
in vodili ter v njej sodelovali in jo podpirali predvsem bogati liberalci in ne ravno
revni intelektualci, ne pa reveži in brezdomci. Razmerja med bogatimi in revnimi in
socialne razlike v Sloveniji pred vojno vendar niso bile tako velike ali neznosne,
da bi same po sebi povzročile upor in nasilje, čeprav so komunisti takšno revolucijo
nekajkrat skušali izzvati že pred vojno. Vsekakor pa nas preteklost uči, da kratenje
človekovih pravic in nepravične socialne razlike niso v prid družbeni in politični
stabilnosti in mirnemu sožitju.

Justin Stanovnik: Če se iz časa, skozi katerega smo Slovenci šli v 20. stoletju, ne bi ničesar naučili,
bi to bil izgubljen čas. Saj ni mogoče, da bi ga nam dodelilo slepo naključje, ampak
je za njim morala biti neka volja, ki ga je inscenirala, ravno takrat in ravno takega,
z nekim namenom. Zato ta čas, če bi ga pustili vnemar in ne bi skušali razbrati skritega
besedila, ki utegne biti v njem, ne bi bil samo izgubljen, ampak bi izpričeval tudi
našo temeljno neposlušnost, ki bi kdaj pozneje, ko že nihče več ne bi mislil na vse,
izstavila svoj račun.

Velikost bolečine, ki so jo morali prenesti posamezniki in cela skupnost, je bila
tako neznanska, da bi bilo nemalo čudno, če ne bi dosegla predvsem ene stvari: da
se ne bi zavedeli, da smo, da obstajamo. Biti je ena stvar, biti in vedeti, da si,
pa druga. Ko se, zaradi česarkoli, zaveš, da si, se že, nujno in samo po sebi, vprašaš
ne samo, kaj si, ampak tudi, kaj bi moral biti. Napetost med zavedanjem tega, kar
si, in zavedanjem tega, kar bi moral biti, pa proizvaja energijo, ki potiska tako
posameznika kot skupnost v stanje zrelosti. Tako bi globina doumetja tega, skozi kar
smo v 20. stoletju šli, lahko Slovence pripeljala do tega, da bi dozoreli kot narod.
Formalni okvir naše zrelosti je država, ki smo jo dosegli in postavili – v nenavadno
naklonjenih okoliščinah, kar bi tudi morali opaziti – njena vsebina pa narodova identiteta
in spoznanje, da je zrelost treba uveljaviti v nomosu razuma. In to, kar nas je 20.
stoletje naučilo, je ravno to, da se nikoli več ne smemo prepustiti silam, ki delujejo
zunaj razuma. Poslušnost razumu je ena zavezanost, ki izhaja iz razumetja preteklosti,
druga pa je zvestoba tradiciji, ki v Sloveniji pomeni zvestobo krščanski kulturi.
Razum in krščanska kultura predstavljata edino jamstvo za varno plovbo po še ne zarisanih
morjih prihodnosti.

Tine Velikonja: Vprašanje ni jasno. Ali so mišljeni Slovenci ali slovenski katoličani? Če so to
Slovenci, bi rekel, da gre predvsem za demografsko vprašanje. Besedi moralno in duhovno
pomenita notranjo moč, ki se kaže tudi v demografski moči nekega naroda. Anton Trstenjak,
ki ga sicer nimam rad in je daleč precenjen, je modro povedal: »Slovenci nimamo dovolj
otrok, ker jih nimamo radi.« Ob sedanjem upadanju rojstev nam postaja vedno bolj jasno,
kako nepopravljiva rana je bila zadana slovenskemu narodnemu telesu s pomorom 12.000
fantov in mladih mož.

Če so mišljeni slovenski katoličani, pa bi jim naročil, naj živijo avtentično, naj
uživajo življenje in ostajajo zvesti Bogu in narodu. Kar se tiče politike, imamo žal
po nastopu slovenske pomladi s krščanskimi politiki slabe izkušnje. Saj nastopati
še kar znajo in jezik jim dobro teče, oblečeni so vedno praznično in kravato imajo
vedno pravilno zavezano, z njihovimi moralnimi kvalitetami pa je bolj tako. Primerjajte
med seboj Pučnika in brata Podobnik, da se ne bom zaletaval samo v Peterleta. Prvi
liberalec in deklarirani ateist, druga dva pobožna gospoda, ki sta vsako nedeljo pri
obhajilu.

Date: 2010