1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
div2
Justin Stanovnik
1.1.1. Slovenci in druga svetovna vojna
V obdobje, ki naj bi ga zajel komentar te Zaveze, spadata dve stvari, ki zaslužita našo pozornost. Ena zadeva konec prvega dela druge svetovne vojne, ki ga označuje vdaja Hitlerjeve Nemčije 8. maja 1945, druga pa nova strategija postkomunističnih sil in njihovo napori za ohranjanje nekdanjega vpliva v spreminjajočih se razmerah.
Ko smo se maja spominjali druge svetovne vojne in nepredstavljivega trpljenja, ki ga je prinesla s seboj in pustila za sabo, nismo mogli mimo že tolikokrat postavljenih in prav tolikokrat neodgovorjenih vprašanj, zakaj je do nje sploh prišlo. Ali bi se ji bilo mogoče izogniti? Če bi bila versajska mirovna pogodba leta 1919 bolj dojemljiva za potrebe premagane Nemčije, povojna revanšistična propaganda ne bi imela tako lahkega dela. Znano je, da je britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je kasneje zaslovel s svojim načrtom, kako je mogoče s primernimi fiskalnimi posegi države preprečevati ekonomske krize, ki so po veliki depresiji konec dvajsetih in v začetku tridesetih let kot stalna grožnja visele nad kapitalističnim svetom, odstopil kot član delegacije svoje države na mirovnih pogajanjih, z razlogom, da ne more vzeti nase odgovornosti za posledice, ki jih bodo tako omejevalna določila za premagano državo imela za prihodnost. Nekateri so tudi že takrat mislili – med njimi je bil tudi tedanji ameriški predsednik Wilson – da temelji miru, ki so jih postavljali, ne bodo trdni, če ZDA ne bodo postale članica ženevskega Društva narodov, kar se res ni zgodilo. Toda ali bi te in druge podobne okoliščine mogle zaustaviti Hitlerjev vzpon na oblast? Ali ni bil njegov spektakularni uspeh posledica frustracije nemške nacije, ki nikoli ni dosegla statusa imperialne sile, do česar se je čutila vedno bolj upravičena? Ali ni bila Hitlerjeva magija uspešna predvsem zato, ker so ga Nemci hoteli?? Angleški zgodvinar Ian Kershaw se je pred desetletjem lotil njegove biografije ravno zato, da bi pokazal, ne kako se je dvignil, ampak kaj ga je dvignilo. Hitler je leta 1932, tik pred prihodom na oblast, govoril takole: »Če se spominjam časov, ko sem v enem letu pridobil za gibanje 64 ljudi, moram priznati, da je to, kar se danes dogaja, ko milijoni dotekajo v gibanje, nekaj edinstvenega v nemški zgodovini.« Nemci brez dvoma niso hoteli tega, kar se je v tej vojni potem dogajalo, vsaj ne večina, toda ker je bilo tisto, kar so želeli, mogoče doseči samo z vojno, so prav za prav želeli vojno. A je stvar vseeno širša.
Tretji del vojne trilogije angleškega pisatelja Evelyna Waugha Brezpogojna vdaja se zvečine dogaja v okupirani medvojni Jugoslaviji. Junak romana Guy Crouchback, član britanske vojne misije pri partizanih, se, kakor ga prikazuje eden od prizorov, pogovarja z gospo Kanyi, predstavnico skupine židovskih beguncev, ki jim Guy skuša pomagati priti v Italijo. Gospa pravi: »Ali je kje kak kraj, ki bi bil prost zla? Preveč preprosto bi bilo reči, da so samo nacisti hoteli vojno. Tile komunisti tule so jo tudi hoteli. Bila je edina pot, ki bi jih lahko pripeljala na oblast. Tudi mnogi moji ljudje so jo želeli: da bi se maščevali Nemcem, da bi pospešili ustanovitev lastne nacionalne države. Meni se zdi, da je bila volja do vojne – želja po smrti – vsepovsod.«
Kar hoče povedati konvertit Waugh, je to, da vojna ni samo posledica političnih odločitev, ampak moralnega stanja narodov in sveta. Morda, bi lahko rekli, tudi lahkomiselnosti in pomanjkljive domišljije. Ko so prve dni avgusta 1914 vlaki po Evropi vozili fante in može na razne fronte, so govorili: »Ko bo začelo listje odpadati, bomo že doma.« V resnici so prišli domov šele čez štiri leta, a ne vsi, še zdaleč ne vsi. Mnogi so obležali: pod Verdunom, na Marni, v Karpatih, pod Przemyslom, na Soči, na Piavi. V pomenu, ki ga ima v mislih Waugh, tudi Slovenija gotovo ni bila kraj, ki bi bil povsem »prost zla«. Tudi ne vemo čisto natančno, kaj v tem oziru pomeni oznaka, ki jo je za Slovence dal neki drug Anglež, George Rendell, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, ki je v spominih napisal, da smo Slovenci »edini zares katoliški narod v Evropi«.
Tega torej prav dobro ne vemo, politično pa Slovenci z vojno prav gotovo nismo imeli ničesar. Pravzaprav tudi imeti nismo mogli, saj smo bili del države, ki ni imela središča v Ljubljani, ampak v Beogradu. Glede vojne je naša usoda bila odvisna od usode kraljevine Jugoslavije.
Leta 1941 je bila Jugoslavija obkoljena država. Na zapadu je bila Italija, na severu Nemčija, nemške čete so stale tudi na Madžarskem, v Romuniji in v Bolgariji. Na jugu je bila prijateljska Grčija, a je podobno kot Jugoslavija tudi sama, potem ko se je za silo rešila Italijanov, čakala, kdaj pride na vrsto. Tako Američani kot Angleži so pritiskali na Jugoslavijo, naj »brani svojo narodno čast« in ne prestopi k trojnemu paktu. S tem sporočilom je poslal Roosevelt že januarja v Beograd svojega posebnega odposlanca polkovnika Williama Donovana, poznejšega šefa OSS (Urad za strateške službe). Tudi Winston Churcill je opominjal svojega veleposlanika v Beogradu, naj »z vsemi sredstvi izvaja pritisk na jugoslovansko vlado, da ne pristopi k trojnemu paktu«. Jugoslavija se je zelo upirala, 17. marca pa je le podlegla grožnjam in spričo brezizhodnega položaja 25. marca na Dunaju podpisala pristopno pogodbo. Toda že dva dni pozneje, 27. marca je šef generalštaba Bora Mirković organiziral vojaški puč, odstavil regentsko upravo kneza Pavla in ustoličil mladoletnega kralja Petra. Množice glavnega mesta so navdušene šle na ulice. Jubiliral je tudi Churchill: »Narodi Jugoslavije so spet našli svojo dušo.« Toda veselje ni bilo dolgo. Že deset dni pozneje so sile osi prekoračile jugoslovanske meje in skupaj z zavezniki v nadaljnjih desetih dneh pregazile državo. Jugoslavija je bila na vojno v resnici popolnoma nepripravljena, zlasti njen politični in vojaški vrh. Kar je šef britanskega imperialnega štaba videl, ko je 4. aprila prišel v Beograd, je takole izrazil: »Glavni štab se obnaša, kakor da bi imel na razpolago mesece, da pride do odločitev, potem pa še mesece, da jih uresniči.«
Kako je treba ocenjevati upor Jugoslavije, spričo tega, da je bila obkoljena od sovražnih držav, da je bila, z zastarelo vojaško organizacijo in opremo, na vojno nepripravljena, da, drugače kot Grčija, ni mogla računati na neposredno pomoč? V tem pogledu – pa tudi v oceni drugih strateških odločitev, ki jih je terjala druga svetovna vojna – je zanimiva in poučna knjiga Johna Keegana Druga svetovna vojna. Zanimiva je iz dveh razlogov. Zato ker jo je napisal Anglež in zato, ker je bil njen avtor profesor na Kraljevi vojni akademiji v Sandhurstu. Rešitev, ki jo je izbrala Jugoslavija, zavrne avtor z velikopotezno izjavo: »S pogledom nazaj, se nam Mirkovićev puč kaže kot eno najbolj romantičnih in eno od resničnosti najbolj oddaljenih dejanj novejše evropske zgodovine.« Sprašuje se, kakšne posledice je imelo to dejanje srbskih oficirjev, in odgovarja: »Sledile so trpljenje in muke štiriletne državljanske in gverilske vojne. Na nič od tega, se zdi, niso mislili Mirković, Simović in drugi srbski patrioti – rezervni oficirji, kulturniki in drugi – ki so inscenirali državni udar 27. marca.« Res, kaj jih je gnalo? Je bilo vse samo prebujenje patriotizma? Ali pa je bila za vsem tudi jeza nad ureditvijo hrvaškega vprašanja in s tem konec srbskega hegemonije? Ali pa so jih gnale še druge spodbude, oblastniške, gmotne?
Avtor se odloči za naslednjo misel: »Državni udar 27. marca je bila samotna odločitev Srbov, ki, gledano z današnjimi očmi, vstaja pred nami kot zadnji izraz narodnega uporništva, h kateremu se je zatekel, potem ko je avgusta 1939 Poljska zavrnila Hitlerjev ultimat, eden od malih narodov, ki so se znašli med mlinskima kamnoma nemške in ruske vojaške moči.« Vidi se, da avtor kaže veliko razumevanje za dejanje, ki pa ga kot predstavniki zapadnega političnega rezona, ki se uklanja načelu manjšega zla, ne odobrava. Toda, kaj si je avtor o vsem v resnici misli, ne pušča nobenega dvoma stavek, s katerim zaključuje ta del razmišljnaja: »Na koncu pa so se vsi znašli v krempljih stalinizma.«
1.1.2. Boljševizem – vojna – rezistenca
Za Slovence ima okoliščina, kako je država, v kateri smo živeli, stopila v vojno, poseben pomen. Dejanje, s katerim se je država vpletla v vojno, bi namreč lahko tudi izostalo, ob čemer takoj pomislimo tudi na to, da bi potem morda izostala tudi vojna, vsaj v obliki, v kateri se je pozneje de facto razvila. Druga svetovna vojna za Slovence ni bilo tako, kar vojna v taki ali drugačni obliki vedno je, ampak se je izkazala tudi za prostor, v katerem je nujno nastala še druga vojna. To je bila državljanska vojna, ki je, kakor je petsto let pred Kristusom rekel pesnik Bakhilides, »vsepogubni spor«.
Gospa Kanyi, kakor smo že omenili, med tistimi, ki so v vojni videli svojo temeljno perspektivo, prišteva tudi komuniste. Ko ne bi bilo ljudi, kakršni so bili komunisti, v Sloveniji državljanske vojne ne bi bilo, ker je ni zahtevala nobena resničnost, ampak zgolj in samo neka ideologija – neka nenavadna in čudaška ideologija, si pravimo sedaj, ko je vse mimo in se začudeni sprašujemo, kako ji je sploh moglo uspeti. Uspela je zato, ker ji je vojna dala veliko, edinstveno in enkratno priložnost, da organizira rezistenco. Rezistenca je beseda s popolno definiranim pomenom: odpor, ampak izključno odpor proti sovražniku, ki je okupiral deželo, ki je moja domovina. Samo to in nič drugega. Ker pa je beseda v normalnih razmerah povezana z ljubeznijo do ranjene in žaljene domovine, so ji od začetka zagotovljene mitske konotacije. Od tod njena moč, še danes, v retrospektivi.
Tako blagodejno besedo, kot je rezistenca, tako vseopravičujočo, civilno, prvinsko in neideološko, potrebujejo nekdanji komunisti in njihovi camp followers – ljudje, ki so svoje šotore postavljali na njihovem dvorišču. Ta beseda je sedaj, ko so morali razglasiti bankrot, nekakšna rešitev. Zato jo mnogo uporabljajo, v solističnih enako kot v zborovskih nastopih. Lahko bi se reklo, da jo štrapacirajo. Ta vtis prihaja od tega, ker se ne trudijo več, da bi jo kako dokazovali, ampak jo samo še recitirajo. Ne moremo reči, da brez uspeha. A imamo tudi to, kakor vsaka stvar, posebno če z njo pretiravamo, svojo slabo stran.
Ker se toliko uporablja, postaja beseda vedno bolj oguljena in vedno bolj prozorna. Vedno bolj udarja na dan tisto, kar je in je vedno bilo znotraj: revolucija. Zlasti zato, ker so bila cela razdobja, ko so se s tistim, kar je bilo znotraj celo ponašali. In sedaj se v nas, ki poslušamo, oglašajo stare asociacije: enobe – to je slovenska boljševiška beseda za rezistenco – in revolucija. To je vendar bilo eno in isto. Nikoli si enega nismo mogli misliti brez drugega. A to je bilo tedaj, ko še niso vedeli, da jim je zgodovina tako za petami.
1.1.3. Strateški značaj rezistence
Ker bi radi, da se njihova agonija čim prej konča in da se tudi pri nas stvari slednjič normalizirajo, smo se odločili, da ponovimo nekaj opažanj o rezistenci, s katerimi nas seznanja John Keegan v že nekajkrat citirani knjigi Druga svetovna vojna. Keegan je, tako kot tudi mi, poln občudovanja do ljudi, ki so našli v sebi pogum, da so za stvar domovine tvegali življenje. Priznava, kot seveda tudi mi, neprecenljivo psihološko vrednost obstoja rezistence za duha okupiranega naroda. Navdušuje ga, odveč je ponavljati, da tudi nas, neuklonljivost posameznikov, ki so stali visoko tudi takrat, ko se je vse uklonilo in molčalo. To moram povedati, da ga ne bi kdo napačno sodil – in nas. Toda Keegan je šestindvajset let učil strategijo na Kraljevi vojni akademiji in je, kako naj temu rečem, tehnik vojevanja. Njegov poklic je tak, da je moral raziskovati, v kakšnem razmerju so posamezni dejavniki vojnega podjetja do končnega cilja – do zmage. Gre mu za racionalne proporce. In kar se je Keeganu odkrilo, je spoznanje, da vloga rezistence nikakor ne dosega tistega pomena, ki ga ji je, vsaj do nedavnega, pripisovala povojna Evropa.
Keegan ilustrira svojo trditev s tremi primeri. Ko so se zavezniki junija 1944 izkrcali v Normandiji, se je na jugovzhodu Francije, na planini Vercor, zbralo več tisoč makijevcev in začelo napadati nemške enote. Imeli so poklicno vojaško vodstvo in dobre zveze z Anglijo, na pomoč jim je prišla padalska enota SOE (Poveljstvo za posebne operacije), s padali so jim pošiljali orožje in municijo. A ni nič pomagalo. Posebej za to izvežbane esesovske enote so jih – z eksemplarično krutostjo – uničile.
Podobno se je zgodilo približno v istem času z delom slovaške vojske, ki je, kot je znano, delovala v sklopu nemške armade in se je, pričakujoč prihod Sovjetov, uprla. Toda pomoči ni bilo in slovaški vstajniki so bili v celoti uničeni. Med v zadnji analizi neuspela dejanja šteje Keegan tudi varšavsko vstajo, ki jo je zahodno orientirana Domovinska vojska začela 1. avgusta 1944 in nas sicer še danes navdaja z občudovanjem in navdušenjem. Ko so ob petih popoldne tega dne zatulile sirene, se je dvignila vsa Varšava, da bi pred prihodom sovjetskih čet osvobodila mesto in v njem zagotovila vpliv poljske begunske vlade v Londonu. V šestih tednih so Nemci vstajo zatrli, pri čemer je bilo mesto zravnano z zemljo, padlo je 10.000 vojakov in 200.000 civilistov. Izostala je vsa pričakovana pomoč. Sovjeti so zaprli svoja letališča in čakali za Vislo, dokler ni bilo vsega konec. Za stratega Keegana pa je najbolj važno to, da so Nemci varšavski upor zatrli, ne da bi jim bilo treba s fronte potegniti eno samo enoto.
Misel, ki jo Keegan izpelje iz teh primerov, je naslednja: »Če imamo omenjene tri vstaje za pokazatelje pomena uspehov, pa tudi nehotenih učinkov tistega programa subverzije, sabotaže in odpora, ki sta ga podpirala Churchill in pozneje Roosvelt in ki so ga evropske begunske vlade v Londonu tako zelo propagirale, potem moramo reči, da je bil ta program zavajujoč in je zahteval pred vsem velike izgube. Nobeden od njih ni uspel, vsi pa so pogumnim domoljubom, ki so se uprli, prinesli veliko trpljenja, nemškim enotam pa le nepomembno škodo. Spričo tega moramo tudi vsa manjša in pripravljena dejanja, ki so vodila k omejenim velikim akcijam, imeti, objektivno vzeto, za virtuozno bleščeča, a nepomembna in nesmiselna.« Avtor misli, da je treba nazadnje reči, da je »posredna ofenziva proti Hitlerju v bistvu malo doprinesla k njegovemu porazu. Od tristo nemških devizij, ki so 6. junija 1944 stale v Evropi, jih je bilo, če natančno pogledamo, tam zaradi notranje varnosti manj kot dvajset«. Svoboda ni prihajala od raznih partizanskih skupin, ampak iz orožij, ki so bila na frontah »obrnjena proti Wehrmachtu«.
1.1.4. Britanci in rezistenca v Jugoslaviji
Avtor vztraja pri svojih trditvah, priznava pa tudi, da se mnogi vplivni zgodovinarji izražajo laskavo o SOE (Poveljstvo za posebne operacije) in njegovih vojnih uspehih. Avtor misli, da je trditev, da je ta organizacija bistveni pripomogla k Hitlerjevemu padcu, neosnovana, zlasti »ker njen učinek v Jugoslaviji, ki je bila pretežno področje njenega delovanja, ni enoumen«. Stavek, ki ga pisec izrazi mimogrede, ima za nas razumljivo izstopajoč pomen. Kaj to pomeni, da delovanje SOE v Jugoslaviji ni bilo »enoumno«?
Nekje v svojem besedilu pravi Keegan, da bi Jugoslavija utegnila biti izjema v njegovi splošni oceni vojne vloge rezistence. Njegova poznejša izvajanja pa kažejo, da tega mnenja ne more konsistentno izpeljati. Najprej je tu podatek o bojnem značaju Hitlerjevih zasedbenih sil v Jugoslaviji. Avtor pravi: »Zasedbena vojska v Jugoslaviji je bila vedno pretežno sestavljena iz italijanskih enot. Po zlomu Italije pa je bil Hitler dejansko prisiljen podvojiti število divizij v Jugoslaviji – od šest na dvanajst. Toda od teh so bile le redke primerne za boj proti Rdeči armadi ali proti zavezniškim armadam v Italiji. Samo ena, Prva gorska divizija, ki je bila pomladi 1943 prestavljena iz Rusije, je bila prvorazredna bojna enota, ostale, vključno z esesdivizijo Princ Evgen in divizijo Handžar, pa tudi 104., 117., in 118. divizijo so bile sestavljene iz folksdojčerjev iz Srednje Evrope ali pa iz krajevnih nenemških manjšin.«
To je ena stvar. Drugi razlog, da vloga SOE v Jugoslaviji ni bila »enoumna«, pa je ta, da so v njegovem jugoslovanskem oddelku dajali vodilni ton levo orientirani britanski častniki. Ta stavek, zapisan v oklepaju, se za nas, ki nekoliko poznamo to zgodbo, zasveti v posebni svetlobi. Levičarji – Evelyn Waugh, ki opisuje te razmere, pravi, komunisti – ki so usmerjali SOE in s tem tudi politiko britanske vlade, so morali preveličevati moč komunistične gverile. To so počeli zato, da so od vlade dosegli, da je 1943 prekinila zveze z Mihajlovićem in mu odvzeli pomoč – ki je bila vedno zelo skromna, za razliko od te, ki so jo sedaj, v obilju, ki nikoli ni ustrezala njenim učinkom, pošiljali komunistom. Levičarji, nekdanji častniki SOE in sedaj »vplivni zgodovinarji«, pa niso preveličevali vloge Titovih partizanov samo med vojno, ampak tudi pozneje, v nekem smislu vse do danes. Od tod razširjena, a napihnjena vloga jugoslovanske komunistične rezistence.
In kaj je bilo tisto, kar je tako zelo olajšalo delo levičarskih agentov v SOE? Tudi tu nam avtor postreže s pomembnim podatkom: »Eden od važnih motivov Mihajlovićeve politike je bila želja, prihraniti srbskemu prebivalstvu krutost povračilnih ukrepov – upoštevanja vreden motiv spričo krvavih posledic notranje vojne, ki so kljub vsemu bile in terjale življenje deset odstotkov predvojnega prebivalstva.« Toda zares važen je stavek, ki sledi na koncu: »Taki pomisleki so bili Titu tuji.«
Titova bojevitost ni izhajala iz namere, čim bolj učinkovito služiti skupni evropski stvari, katere interese je v vojni predstavljalo Zavezništvo, ampak je bila prvina komunistične strategije v notranji državljanski vojni. Komunisti so, bolj kot vsi njihovi tekmeci, vedeli, da bodo zmagali le, če bodo pripuščeni v zmagoviti protihitlerski tabor. Najboljšo pot do tega cilja pa so videli v tem, da, poleg ideološke priprave zavezniškega terena s pomočjo mednarodnih komunističnih zvez, spremenijo gverilsko bojevanje tako, da bo dajalo videz frontnega vojskovanja. Opustili so civilizacijske norme evropske rezistence in se odločili, da, vsaj za željne oči Zaveznikov, postanejo armada. Če pa se gverila začne obnašati kot armada, se enormno poveča trpljenje ljudi na terenu in izguba tistih oblik življenja, ki se ne more z ničemer zavarovati. Torej, če nič drugega, je že prestop temeljnih norm gverilskega bojevanja bil legitimen razlog, da so se ljudje uprli takšni rezistenci. Pri vsej stvari pa je najbolj zanimivo to, da so Zavezniki, na čelu z Britanci, tako politiko komunistov sprejeli kot nekaj pričakovanega – ne samo zato, ker so njeni promotorji bili komunisti, ampak predvsem zato, ker se je to dogajalo na Balkanu. V njihovih očeh je bil Balkan prostor »zunanje teme«. Balkan ni prostor, kjer so obvezne evropske manire in evropska misel. Balkan je prostor, kjer človeško življenje nima prave cene – oziroma nima nobene cene. Res pa je tudi, da jih je Balkan v tej veri utrjeval.
Kaj so Britanci mislili o Balkanu, nam je nehote ob neki priliki povedal v tem besedilu že omenjeni John Maynard Keynes. Američani so pomladi 1941 sprejeli poseben zakon – Lease-lend Act, Zakon o najemu in posojilu – ki je omogočal državam, ki so bile po mnenju ameriškega predsednika pomembne za ZDA, da so z zamenjavami in posojili prišli do vojaških dobav. Ponavadi je šlo za plačevanje blaga z uslugami, ki so jih posamezne države izkazovale ameriški vojski na njihovih tleh. Ko se je Keynes nekoč pritoževal nad tem, kako so v zvezi s tem zakonom Američani ravnali z Britanci, je rekel: »Z Britanci so ravnali slabše, kot smo mi kdajkoli mislili, da smemo postopati z najneznatnejšo in najmanj odgovorno balkansko državo.« Britanci so med drugo svetovno vojno ravnali z Jugoslavijo kot z balkansko državo, v emfatičnem pomenu besede. Pomembno pa je to, da so se od vseh s takim ravnanjem sprijaznili samo komunisti. Vedeli so, zakaj.
Če bi kdo v mislih, ki smo jih tu nizali, hotel videti nasprotovanje rezistenci, bi se motil. Rezistenca je znak narodove volje po samobitnosti – za izbrance pokorščina visokemu moralnemu ukazu, za vse pa veliko upanje v ponižanosti. Toda le, če upoštevamo meje, ki jih, kakor sleherni stvari, tudi njej postavlja splošna pamet in naravno pravo. Če pa služi drugotnim in zahrbtnim ciljem in te meje prestopi, pa postane ne samo neuspešna, ampak tudi hudodelska.
1.1.5. Rezistenca in disidentstvo
Ljudje z izkušnjo 20. stoletja rezistenco nekoliko bolje razumemo tudi zato, ker nam ni neznan njen analogon – disidentstvo. Rezistenca in disidentstvo sta dva vzporedna pojma: oba pomenita odpor proti nekemu stanju, ki je bilo vzpostavljeno na pravno in moralno nedovoljen način: proti zunanji okupaciji in proti totalitarni oblasti. Obe stvari sta človeško nevzdržni, ker obe pomenita nasilno polastitev človeka, ena v njegovi narodni, druga pa v njegovi splošno človeški in osebni identiteti. Obe sta proti svobodi, ker je svoboda osnovna manifestacija človeka; obe sta dobesedno človeško nevzdržni, zato je odpor proti njima ne samo naraven, ampak tudi moralno zaukazan – v tem, kar človeka konstituira kot človeka. Toda tudi tu, kot povsod, je treba ločevati: k pasivnemu odporu so zadolženi vsi, k aktivnemu odporu pa tisti, ki so za to poklicani in hodijo pred drugimi – kot znamenje. Narodne vstaje pa v enem in drugem primeru dovoljuje samo skrbno pretehtan čas.
Dve obliki nasilja je torej evropski človek skusil v stoletju, ki je pravkar minilo – na poseben način, ker jima je moderna dala svoj pečat. Obe sta izzvali odpor: eno rezistenco, drugo pa disidentstvo, dve stvari narejeni iz iste snovi. Če se torej slovenski komunisti, ki so s svojim temeljnim nastopom vzpostavili stanje, ki je nujno terjalo disidentstvo, sklicujejo na rezistenco, je to absurd, ki ga ljudje samo zato ne vidijo, ker je tako dramatično padla občutljivost nacionalne kulture.
Na tako protislovnem terenu so se torej znašli slovenski komunisti s svojim zatekanjem k rezistenci, misleč, da bodo pri njej našli varno zatočišče. Rezistenca ni v ničemer izgubila svoje visoke veljave, le komunisti, če bi imeli kaj v sebi, se ne bi smeli nanjo sklicevati. Ta argument je moralen in ima odločilno težo. Keeganov argument, da je tistih nekaj sto ljudi, ki so v Bletchley Parku sproti dešifrirali sovražna sporočila in sovražne pogovore, tisočkrat bolj učinkovitih kot vsa Résistence, je vsega upoštevanja vreden, a je formalne narave in zato drugotna zadeva.
1.1.6. Protislovnost druge svetovne vojne – njeni integralni cilji
Kako se je vojna začela in kako je potekala, je za narode, ki so bili vanjo vpleteni, pomembno vprašanje, še bolj pomembno pa je vprašanje, kako se je končala in kakšen svet je postavila. Glede tega je letošnji maj dokazal, da so dozorela spoznanja, ki bodo pretekli in s tem tudi sedanji svet v neki meri postavila v novo luč. Šestdeset let – nenavadno – je bilo potrebnih, da so bila registrirana dejstva, ki so, ko se ozremo nazaj, vseskozi ležala pred nami. Prvič je bilo sedaj v delu kompetentne strokovne in politične javnosti opaziti misel, da se je druga svetovna vojna, končala protislovno. Po srcu Evrope se je potegnila črta, ki jo je delila na dva dela. Zahodno od nje so bili narodi, ki jim je konec vojne prinesel to, za kar je v njej šlo, povratek v civilizacijo, vzhodno od nje pa so ostali narodi, ki so bili še naprej zunaj civilizacije – v »zunanji temi«. Druga svetovna vojna se je končala protislovno ali, drugače povedano, druga svetovna vojna se 8. maja 1945, ko je bil oznanjen njen konec, sploh še ni končala. Končala se je šele mnogo pozneje, 11. novembra 1989, ko je padec berlinskega zidu oznanil konec tako imenovane hladne vojne, ki pa je le ime za tisti del druge svetovne vojne, v katerem je bil dosežen njen integralni cilj – zmaga nad totalitarnim konceptom družbene organizacije. S padcem berlinskega zidu se je razrešilo temeljno protislovje druge svetovne vojne, ki je bilo v tem, da so se demokratične sile proti enemu totalitarizmu bojevale v zavezništvu z drugim in mu to uslugo plačale s tem, da so se začasno odpovedale svojemu integralnemu cilju in mu dovolile, da je obdržal oblast nad polovico Evrope. S tem pa dobijo, ko se ozremo nazaj, papirji, ki so bili podpisani 8. maja 1945 etapni značaj, čeprav jih je svet do današnjega dne imel za dokončne. V resnici pa so bili mejnik, ki je nekoč enotno Evropo obsodil na Evropo dveh zgodovin.
Izrednost letošnjega spominskega obnavljanja preteklosti je ravno v tem, da so se pokazali prvi znaki pripravljenosti, da se drugi svetovni vojni prizna njen integralni moralni in politični značaj. Najdlje so v tej pripravljenosti šli Amerikanci in tako na učinkovit način spet pokazali, da so vodilna svetovna sila. Sporočila, ki jih je George Bush prinesel v Evropo v letošnjih majskih dneh, so bila dovolj jasna, da smo razumeli, kaj pomenijo: sovjetsko zavzetje vzhodne Evrope je bilo za njene narode krivica; zanje, posebej so bili omenjeni Balti, je bila osvoboditev od nemškega nacizma samo prehod v nasilje sovjetskega komunizma; Amerika in Velika Britanija nosita odgovornost za delitev Evrope, ki je bila končno zapečatena na konferencah na Jalti in v Postdamu; napake prejšnjih rodov se zato ne smejo in se ne bodo ponovile. Ta stališča so nekatere države, Estonijo, Litvo in Ukrajino, tako opogumila, da so se odločile, da s svojo prisotnostjo ne bodo večale protislovnega zmagoslavja spominskih slovesnosti v Moskvi. Večjega odmeva pa za enkrat ni bilo. Bolj važno pa je, kako sta se na mejnik, ki ga pomeni maj 1945, odzvali naslednici dveh držav, ki sta v drugo svetovno vojno vstopili kot nosilki totalitarizma: Zvezna republika Nemčija kot naslednica nacistične Hitlerjeve Nemčije in Rusija kot naslednica Stalinove komunistične Sovjetske zveze. Dve državi z neenako preteklostjo. Nemčija kot nekdanja poraženka in Rusija kot nekdanja etapna zmagovalka in končna poraženka. Odzvali sta se, pričakovano, zelo različno.
Putinova Rusija ni zavzela jasnega stališča do svoje totalitarne preteklosti in njenih posledic v notranji in zunanji politiki. Poročilo, ki ga je Svetu Evrope predložila njegova parlamentarna skupina za spremljanje uresničevanja obveznosti, ki jih je Rusija sprejela ob sprejetju v to organizacijo, se glasi: »Rusija še ni svobodnjaška demokracija.« Skupina zato predlaga, da se opazovanje nadaljuje. Tudi drugi opazovalci, zlasti medijski analitiki, gredo v tej smeri in že izražajo zaskrbljenost »nad notranjim razvojem Rusije in njegovim možnim pa tudi že opaženim vplivom na zunanjo politiko«. Da se to že dogaja, kažejo izjave odgovornih ruskih ljudi, da so baltske države leta 1940 »prostovoljno pristopile k Sovjetski zvezi«, ki jih je potem v zmagoslavnem pohodu 1944/1945 tudi spet »osvobodila«. Kot poroča Delo (9. 5.) si je obrambni minister Igor Ivanov, konkretno glede Baltika, privoščil cinično izjavo: »Govoriti o okupaciji je absurdno. Kako lahko okupiraš nekaj, kar ti pripada?« Vse to si lahko razložimo le, če upoštevamo Putinovo nostalgijo za preteklostjo, ki tiči v njegovi misli, da je »implozija Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja«. Na to, da je »nepripravljenost, prekiniti s stalinistično zunanjo politiko, globoko vsajena v ruski politični razred«, kaže tudi okoliščina, da uspela Oranžna revolucija v Ukrajini novembra lani ni spremenila njegove miselnosti, čeprav tega spodbudnega dogodka ni mogoče imeti za drugo kot za Putinovo izgubljeno igro.
Zelo drugačni glasovi pa so, se zdi, prihajali iz Nemčije. Besede zveznega predsednika Köhlerja kažejo na globoko prizadetost: »Zgroženi in osramočeni gledamo Nemci na drugo svetovno vojno, ki smo jo začeli, in na holokavst, ki je civilizacijski zločin in smo ga tudi zagrešili Nemci.« Za uvod v slavnostni govor ob šestdesetletnici je navedel besede, ki jih je 8. maja 1945 vnesel v svoj dnevnik neki nemški ujetnik na Škotskem: »Na nas gledajo kot na bando morilcev, ki so ji strgali maske.«
Ob tem je predsednik dodal: »Trde besede, prave besede. Pod to, kar se je godilo v letih 1939-1945, ni mogoče potegniti črte.« In potem sledi njegov: »Spominjamo se, spominjamo se. Judov, Poljakov, Rusov itd.« V času okoli 8. maja so nemški mediji dali besedo vidnim ljudem iz kulture in politike in vsi, se zdi, so si kar naprej postavljali eno samo vprašanje: Kako se je to z nami moglo zgoditi?
Zgodovinarka Brigitte Hamann, ki je dvajset let raziskovala Hitlerjeva začetna leta v Avstriji, je povedala, kaj je od ljudi, s katerimi se je pogovarjala, spet in spet slišala: »Vsi smo ga pozdravljali kot osvoboditelja.« Sama pa ob tem nadaljuje: »Vsi se moramo vestno in natančno ukvarjati s Hitlerjem in Tretjim rajhom, da nam bo postalo jasno, v kakšnih okoliščinah je moglo priti do te strašne zgodovine.«
A to nikakor ni – ali ni več – vsa zgodba. V podtoku sodobne nemške zavesti se oblikujejo tudi sile, ki niso v popolnem sozvočju s tem, kar se vidi na površju in kar smo v nekaj potezah želeli pokazati zgoraj. Dr. Richard Herzinger (Internationale Politik, maj 2005) vidi te sile v naraščajoči kritiki nekaterih medvojnih dejanj Zaveznikov – na primer uničevalnega bombardiranja nemških mest – predvsem pa v najnovejšem distanciranju od Amerike. Tu je mišljeno seveda nasprotovanje ameriškemu vojnemu angažmaju v Iraku, a le na videz. V tej kritiki ne gre zgolj za dnevnopolitične interese, ampak se tako polagajo dolgoročni temelji za naraščajoče odlepljanje Nemčije od Amerike. V ozadju je namreč neka, še ne dobro vidna zamera, ki je v tem, da se vodilna nemška ambicija zadnjih stoletij, da bi postala imperialna sila, ni uresničila. Avtor to misel takole formulira: »Nemci so sicer dokončno pokopali svoje sanje o svetovni sili. Toda zdi se, da je v globini sodobnega nemškega samoiskateljskega diskurza skrita želja, da bi vsaj tista sila, ki se ji je namesto Nemčije uspelo povzpeti na vrh, doživela polom.« Pisec v tem vidi nastanek nekega zelo slabega razvoja, zato dodaja: »Če že zaradi česa drugega ne, bi zaradi nas samih morali upati, da se ta želja ne bo nikoli uresničila.«
Nazadnje je torej tako, da je jasno besedo o drugi svetovni vojni povedala samo Amerika. Kaj to pomeni, v celoti ne vemo, a dejstvo ostane in ga moramo registrirati in priznati. Samo Amerika je spregovorila o dvolični vlogi, ki jo je z Veliko Britanijo zaigrala na Jalti. (In ne samo tedaj!) samo Amerika je brez ovinkov priznala, da Vzhodna Evropa leta 1945 ni bila osvobojena, ampak okupirana. To pomeni, da je predstava, ki je bila prirejena 9. maja na rdečem trgu v Moskvi, s parado Rdeče armade kot glavno točko, pokala od notranjega absurda. S svojo prisotnostjo so jo namreč počastili tudi predstavniki tistih narodov, ki jim je prav ta armada pred šestdesetimi leti vzela suverenost. Iz Talina, Rige, Vilne, Varšave, Prage, Budimpešte, iz Bukarešte in iz Sofije 9. maja ne bi smeli pošiljati v Moskvo svojih odgovornih političnih ljudi. Mogoče je to pot nasvetovala ali celo terjala Evropska unija, a je potem to še dodaten razlog, da v tej politiki vidimo ponovitev Münchna. Mesta katerih imena smo navedli, bi morala zmago, če sploh kje, slaviti doma, tam so bile dosežene in dobojevane odločilne zmage – z odporom proti nasilju, z mnogimi majhnimi in velikimi dejanji, ki jih je vse bilo treba plačati, vsakega z njemu ustrezno ceno.
Zmaga leta 1945 se je tako slavila na ozadju velikih nesporazumov. Če je pravičnost v tem, da vsak dobi svoje, potem to ni bil pravičen čas. In če je bil to čas, ko so se postavljali temelji za prihodnost, potem moramo reči, da to ni bil čas, ki bi bil naklonjen postavljanju trdnih in zanesljivih temeljev. Tu se moramo ustaviti in povedati, da gre za ključno vprašanje: za usodo Evrope.
1.1.7. Evropske dileme
Evropa je prostor, v katerem vlada nejasnost glede bistvenih zadev. Evropa prvič ne ve, katero mesto ji pripada v globalnem svetu ali katero vlogo naj igra v njem: ali prvo ali drugo ali katerokoli. Predvsem pa ne ve, kakšen odnos naj zavzame do Amerike: ali naj bo tekmica ali partnerica. Poleg tega pa, ali si je mogoče hegemonijo deliti ali pa je prvi lahko samo eden. Pa tudi, ali je mogoče hoteti biti prvi in ne biti pripravljen vzeti nase zadnjo odgovornost za svet. To je ena stvar, druga pa je Evropa v sebi in za sebe. Če naj bo Evropa zveza nacionalnih držav, kateri je tisti moment, ki bo omejeval egocentričnost vsake od njih? Ali je dovolj dejstvo, da morajo vse proizvajati in prodajati po istih zakonih? Z drugimi besedami, ali bo ekonomska skupnost mogla sama od sebe prerasti v politično skupnost? Ali so formalni okviri dovolj, da se v njih razvije realno obstoječa zavest enosti? Kaj pa je tisto, kar človeku dovoljuje ali celo ukazuje, da si pravi, da je Evropejec, naravno in spontano, ne da bi za odgovor na to vprašanje moral vsakič iti v poseben tečaj? Ali so človekove pravice, ki so danes, se zdi, prvi kandidat za postavitev evropskosti, dovolj? Ali imajo dovolj moči in notranje avtoritete, da jih priznam za odločilni identitetni moment moje pripadnosti Evropi? Predvsem pa, ali človekove pravice postavljajo tako pripadnost, ki mi bo dajala zavest, če ne optimalne, pa vsaj zadostne človeške izpolnjenosti? Koliko bom, recimo, tvegal, če se bodo človeške pravice kje kršile? Ali toliko kot bi tvegal, če bi se kje kršile pravice jezika, ki ga govorim, ali tradicije, ki ji pripadam, ali vere, ki jo nosim v sebi?
1.1.8. Evropska identiteta in človekove pravice
Gre torej za to, ali so človekove pravice, kot novodobni credo, zmožne aktualizirati identiteto Evrope. Ali pa je morda tako, da pravice, ki jih ima človek kot človek, izvirajo in obstajajo spričo kakega globljega razumetja človeka in da, če to razumetje kako premine in izgine, postanejo človekove pravice spet samo dogovor ali konvencija, ki se lahko vsak čas spremeni ali celo odpravi in pri tem človek, ki je kot človek eksistenčno odvisen od njih, nima kaj reči. Da sicer lahko protestira, a je njegov protest prazen. Učinkovito lahko človek protestira tedaj, če obstaja pravni red, ki njegove pravice formalno sankcionira. Če pa ta sistem ne deluje, potem njegovih pravic preprosto ni več – realno jih ni več, ker so bile le del sistema, ki ga ni več. Ljudje, ki se s temi stvarmi ukvarjajo, strokovno, kakor se reče, pravijo, da so take reči, kot so človekove pravice, vezane na kulturo; v eni kulturi so, v drugi jih ni. Lahko se rodite v takšno, kjer so, ali pa v takšno, kjer jih ni. To je vse.
Tu pa je še nekaj drugega. S pravicami je tako, da so nekatere iztožljive in druge niso. Če vas lastnik meče iz stanovanja, lahko greste, če ni upošteval odpovednega roka, na sodišče in uveljavite pravice, ki izhajajo iz pogodbe, ki ste jo sklenili. Kaj pa če pride tako daleč, da morate človeku, ki ga cenite ali imate celo radi, reči: »Nimaš pravice z menoj tako govoriti.« Kam boste šli, da boste izterjali svojo pravico? Čisto lahko je pri tem tako, da je vaš človeški status enak ali celo bolj odvisen od neiztožljivih kot iztožljivih pravic, a to ni bistveno. Bistveno je to, da tudi za iztožljive pravice velja, da zdaj so in zdaj niso. In če jih ni – če živite v kulturi, ki jih ne postavlja – nimate nobenih možnosti.
Če hočem torej človekovim pravicam zagotoviti trdnejšo veljavo in obstoj, jih moram rešiti iz plesa relativnosti, v katerem jih – kdo drug, če ne slučaj – postavlja in odstavlja, in jim poiskati trdnejši temelj. Na primer v evropski tradiciji. Ampak v kateri? Ko bomo v mislih prešli vse njene variante, se bomo nazadnje ustavili pri krščanstvu. Z njim pred očmi bomo naše vprašanje postavili takole: ali obstaja kaka možnost, da bodo človekove pravice imele kdaj isto veljavo, kot jo je imelo nekoč krščanstvo? Samo v tem primeru namreč lahko računajo, da bodo postale zanesljiva postavka evropske identitete. Če pa te možnosti nikakor na noben način ne moremo zagledati, potem je jasno, da je moderni razvoj pripeljal do točke, kjer se pot, ki so jo trasirali izhodiščni aksiomi civilizacije, neha. Sedaj pa: kdo pa se upa prestopiti to točko in stopiti v prihodnost brezpotja, za katero nimamo nobene temeljne misli, da bi ga z njo obvladali; kdo pa ima táko srce in pogum – ali pa táko neodgovornost in arogantnost – da bi to zavestno naredil, zase in za druge? Ne gre namreč samo za to, da bi se tam lahko izgubili. Gre za nekaj čisto drugega, za nekaj, kar sega v samo neznanskost: človek se lahko ne samo izgubi, ampak tudi zapravi. Nazadnje je to tisto, za kar človek odgovarja.
Nikoli doumljena velikost tega tveganja nas sili, da se ustavimo in si, preden naredimo tako usoden korak, postavimo dilemo: ali krščanstvo ali postmoderni nominalizem, ali človekova utemeljenost v absolutnem ali človekova utemeljenost v človekovih pravicah, na ničemer drugem stoječih razen na negotovem dogovoru. Ker gre za civilizacijo, moramo vzdržati težo in težavnost te dileme. A kako je človek v to zagato sploh prišel?
1.1.9. Geneza sodobne evrope
V 20. stoletju smo doživeli razvoj, ki se mu lahko samo vprašujoče čudimo. Ko je moderna, ki je verjela v rešljivost sveta, doživela poraz, ki je prišel v podobi dveh svetovnih vojn in treh totalitarizmov, ki so z roko v roki v Evropi, v citadeli racionalne misli, prirejali nečiste in nesramne orgije z vrednotami, ki jih je moderna postavila, se je kljub šoku, ki ga je morala občutiti, in kljub kataklizmični izkušnji, skozi katero je šla, ni odločila za revizijo svojih izhodišč. Nonšalantno se je prevesila v postmodrno, ki je še radikalizirala relativizem moderne s tem, da je postavila popolno poljubnost in jo razglasila za možnost še ne izkušene svobode. Moderni pa je očitala, da je fetišizirala napredek in tako obnovila aspiracija po absolutnem. To ravno naj bi jo pripeljalo v katastrofo. V skladu s tem je Giorgio Agamben lahko zapisal: » Nekega dne se bo človeštvo igralo s pravom, kakor se otroci igrajo s predmeti, ki so odslužili, ne da bi jih pripeljali nazaj v prvotno uporabnost, ampak da bi jih od nje dokončno osvobodili.« V svetu torej ni mogoče dobiti ničesar dokončno postavljenega, nobene šifre, iz katere bi bilo mogoče razbrati obvezujoča dejstva.
Asteničnost misli je ena reč, druga pa je imunost sedanjega človeka za bolečino. V obeh vojnah in v desetletjih totalitarnega razpolaganja s človekom se je količina človekove bolečine tako povečala in zgostila, da je zakrila vse horizonte. Tudi je nastopala, odkrivajoč nove in nove možnosti, tako presenetljivo rafinirano in domiselno, da je sleherni človek moral zaznati njeno prisotnost. In vendar se zdi, da ljudi ni prizadela – kakor da bi ostala zunaj, kakor da bi ji ljudje ne dovolili, da stopi vanje. Ko je lani konec decembra umrla Susan Sontag, so bili vsi časopisi polni pisanja o njeni leto prej izišli knjigi vojnih fotografij z naslovom Gledati trpljenje drugega. Njena vodilna misel je bila, da je treba še pred vsako drugo mislijo imeti pred očmi »neizmerno grozovitost človeka«. Frankfurter Allgemeine je 1. julija objavil eno od fotografij iz leto prej objavljenega Albuma Auschwitz. Na njej vidimo skromno človeško skupinico, starko s tremi majhnimi otroki, iti mimo lagerske žice – v plinsko celico. Na sliki je nekaj, kar sili človeka, da jo gleda in gleda. Sključena starka s culo pod pazduho, ob njej dva otroka v plaščkih, z rutama, sklonjenih glav, dober meter za njimi pa tretji otrok, tudi v plaščku in ruti in sklonjene glave. Gredo tiho in vdano in tako, da človek ne ve, ali se zavedajo, kam, ali ne. Na sliki je nekaj, si pravimo, ko jo gledamo, kar moramo na vsak način razumeti, a hkrati že vemo, da tega, kar je na sliki, ne bomo nikoli prav razumeli. Slika je namreč, komaj si upamo to reči, tudi lepa. Njena lepota je v tem, da združuje infernalnost zla z največjim mirom in človeškostjo. V teh ubogih pred seboj vidimo zapisanega enega od blagrov. Kako bi bilo mogoče, da ne bi bili poveličani! A naše vprašanje se glasi: Kako to, da toliko bolečine človeka ni vrglo?
Iz skrajnosti, skozi katere je šel človek v 20. stoletju, bi moral priti spremenjen. Zakaj ni? Ali je v ozadju tisti Kantov stavek, da je »iz krivega lesa, iz katerega je narejen človek, nemogoče stesati kaj ravnega«? Ali pa je za vsem nekaj, čemur ni mogoče reči drugače kot upor? Šli smo skozi neke kurze in šole, kjer so nam pokazali, kakšne narave so nekatere reči in kako je treba z njimi ravnati – kaj so svet, človek in življenje – potem pa smo živeli naprej, kot da nam nihče nikoli ne bi bil ničesar povedal. Po vsem, kar smo videli, bi se moral spremeniti naš okus, tako da nekaterih stvari ne bi mogli pogoltniti in da velikih krivic ne bi hoteli več prenašati in da bi, če se kaj ne bi ujemalo, rekli, da se ne ujema. Zakaj tako ne delamo, saj smo bili poučeni. Ali je to upor? In ko gradijo nove stavbe – nove sisteme, politične, pravne, socialne, estetske, moralne, pedagoške, komunikacijske, ali postavimo vprašanje – saj smo bili izučeni, mar ne – ali bodo res narejeni za človeka? Ali pa bodo ti prostori takšni, da bomo morali z Ano Ahmatovo reči: A koliko življenj nedolžnih se tam pogubi. Zakaj tega ne delamo, saj smo bili poučeni. Ali je to upor?
Evropa seje pred štiristo leti odločila, da zapusti to, kar jo je nosilo: naporno vzdrževanje ravnovesja med bitjo in kritiko biti, med postavljanjem in kritiko postavljanja, med postavitvijo in kritiko vsake postavitve. Odločila se je, da zapusti enost, ki je temeljila na sobivanju različnega, in postavi novo enost, ki bo temeljila na izločitvi različnega: odločila se je za eno reč, za perspektivo kritičnega uma. Odločitev je bila sprejeta z aplavzom in sledila so stoletja bleščečih uspehov, ki so jih ljudje sprejemali kot potrdilo pravilnosti odločitve. Potem pa se je v dvajsetem stoletju – vse pa se je začelo že v stoletju prej – zgodilo nekaj, česar nihče več ni pričakoval. Pojavila se je nekoč izključena bit, sedaj v pervertirani, divji obliki kot ideologija. Kot bi jo gnal bes maščevanja, je planila na svet, ki ga je ustvaril kritični um, in grozila, da ga bo odnesla v prepad niča – kot zmaj v Apokalipsi, ki je z repom potegnil z neba tretjino zvezd. Postalo je jasno, kam je pripeljala tista davna odločitev. Čudno pa je to, da tisti, ki so stali v tradiciji promotorjev tiste odločite, tega konca nočejo registrirati. Ali je to upor?
1.1.10. Značaj boljševiškega nastopa v slovenski zgodovini
Gotovo bodo bralci razumeli, da je naše govorjenje o Evropi samo pripravljanje prostora za razumetje stanja v Sloveniji. Tudi v Sloveniji gre za neko odločitev, tudi tu gre za stanje, v katero je ta odločitev pripeljala. Odločitev je bil sklep boljševiške komunistične partije, da izvede, v vojnih razmerah, revolucijo, s stanjem pa mislimo na še ne do kraja registrirano duhovno, moralno, miselno in politično opustošenje, ki ga je uresničevanje tega sklepa prineslo. Glede na abortivni značaj boljševiškega angažmaja ne moremo govoriti o kaki bilanci – kakor da bi od njega ostalo kaj trajno pozitivnega – ampak zgolj o registriranju potencialov zla, ki jih je boljševiški poseg sprožil. O tem pa moramo govoriti, predvsem zato, ker se v Sloveniji že uveljavlja mnenje, da je bila boljševiška era zgolj ena od mnogih faz zgodovine. Bila je izjema, eklipsa, potemnitev časa, izstop iz civilizacije.
Boljševiki so najprej uprizarjali politične umore – ne enega, ne dveh ali desetih, ampak na tisoče, na deset tisoče. To je bila absolutna novost; za politični umor Slovenci prej nismo vedeli. Boljševiki so nadalje vzdrževali fizični teror, ki je imel za posledico, da smo se Slovenci prvič v zgodovini bali – vsi, kot narod.
Ko pa so postavili partijsko državo, so nadaljevali s političnim terorjem, ki je imel za posledico, da smo se Slovenci bali še polstoletja – čas, ki je dovolj dolg, da nas je notranje spremenil. Vse do devetdesetega leta smo se tako bali, da smo se še po tem letu, ko se ne bi bilo treba, še bali. Boljševiki so, tudi to je pomembno, notranje politične zadeve tako reševali, da je deset tisoč ljudi moralo hoditi na Ozno ovajat. Posledica tega pa je bila, da smo se bali tudi drug drugega. Prijateljstvo, ki je napristnejša in najširša oblika civilne družbe, je postala nezanesljivo in redko. Tudi se je slovenska družba, ki je v stoletjih postajala vedno bolj egalitarna, tako da so z delom in trudom tudi delavski in kmečki otroci zasedali vedno bolj odločujoča mesta v upravi, prosveti in znanosti, spremenila v selekcionistično: vsakršna promocija pa je bila odvisna samo od pristanka na ideologijo. To je bil eden od najučinkovitejših ukrepov za zatrtje demokratičnega instinkta v družbi. Boljševiki tudi niso dovolili človeku, da bi bil lastnik. To pa ni pomenilo samo ukinitve ene od temeljnih človekovih pravic, ampak tudi odvzem osnovnega pogoja za človekovo osnovno postavitev in rast. Ta bistvena politična pomanjkljivost se je pokazala pozneje, ko je tudi za Slovence nastopil politični čas in se je izkazalo, da ima družba razlaščencev težave s postavljanjem demokratične politeje. In ali naj govorimo še o desetinah procesov, ki niso bili samo zasmeh prava in zakonitosti, ampak tudi strašna žalitev ubogih ljudi brez varstva in zaščite. Ali naj govorim o koncentracijskih taboriščih, ki so jih, potem ko so v dvajsetih letih dobili prve napotke od leninskih pionirjev, fašisti in nacisti razvili do take popolnosti, da se tudi komunistom ni zdelo za malo, pri njih se učiti. Ali naj vas spomnimo na Strnišče, na Ferdreng, na Litostroj, na Medvode, vse tja do Golega otoka, ki ga nič ne more ogrožati v njegovem grozljivem prvenstvu?
Kakor stvari, ki se jih tako dotikamo, presegajo slovensko zgodovinsko izkustvo, sta tu vendar še dve stvari, ki v strmem crescendu zaključujeta impozanten niz boljševiških storitev. To sta enobe in tako imenovano načelo bojevanja. Enobe je boj naroda proti okupatorju za ponovno pridobitev suverenosti, načelo bojevanja pa spreminjanje gverilskega bojevanja v predstave frontnega vojskovanja. To sta bili dve inštalaciji, ki sta dajali videz sprejemljivosti dvema temeljnima prvinama boljševiške strategije: izraba človekovega naravnega vzgona po samostojnosti in svobodi in polastitev ljudi kot nosilcev življenja. To sta bili dve zaplembi: zaplemba duha in zaplemba telesa. In vendar!
1.1.11. Nova strategija postkomunističnih sil
In vendar se promotorji te drame – danes zvečine seveda ljudje, ki stojijo v soju njihove tradicije – ki je bila koncipirana z diabolično perfidnostjo, uprizorjena z zadnjo prisebnostjo čistih akterjev, izkoriščana z nonšalantnostjo uspešnih avanturistov – in vendar se ti tako obremenjeni ljudje samo osuplo sprašujejo: Ali sem bil to jaz? Ali smo bili to mi? Poglejmo, kako gre to v praksi.
Ko je nekdanji predsednik Republike Slovenije in še prej šef slovenske partijske organizacije govoril na mitingu v Osilnici, je med drugim rekel, da moramo sprejeti »vso svojo preteklost, takšno kot se je zgodila, v dobrem in slabem«. In če sedaj poiščemo eksplicitne ekvivalente za ti dve abstrakciji, dobimo: slabo je »kolaboracija, politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem, za katero ni in ne more biti opravičila«, dobro pa je partizanski boj, ki je »izjemno velik, čist in v očeh zaveznikov nesporno priznan«. (Delo, 16. 5. 2005) Tako se je govorilo leta 1945 in tako se govori danes, šestdeset let pozneje. Z eno razliko. Celotno težišče, vsa svetloba, vsa pozornost je danes preusmerjena na enobe, tako da revolucije ni nikjer več – omenjeni so mogoče še kaki zločini, a kot nekaj akcidenčnega, nekaj, kar se je pomotoma in iz nepazljivosti prilepilo k enobe, kot nečemu »velikemu in čistemu«. Ljudje tega duha so pač takšni, da so pripravljeni žrtvovati vse, tudi največje ideološke dragotine, da obdržijo to, kar je bistveno, to kar je konstanta, kar niti ni načelo, kar je bit sama: moč in oblast. Nadarjenost za manipulacijo jim z ukazovalno jasnostjo govori, da revolucija s svojimi zgodovinskimi storitvami, ne daje več legitimacije, s katero je mogoče izterjati moč in oblast. Vse možnosti za to pa daje enobe, na primerno mesto postavljena, primerno aranžirana, s primernimi postopki dekontaminirana. To je sedaj nova strategija, ki smo jo omenili v uvodnih stavkih tega komentarja: enobe ni imela nobene zveze z ideologijo, bila je zgolj rezistenca, ena od mnogih v Evropi, nič drugega kot Résistence. Potem pa so od nekod prišli trije ali štirje komunisti – nekaka zlobna tolpa četvorice – vse skupaj zaplenili, vsemu skupaj dali ime, ki so ga že vseskozi nosili v sebi.
To je torej sedaj novo. Še bolj novo pa je nekaj drugega. Poleg nekdanjih komunistov so v logiko nove strategije privolili tudi ljudje, ki s tem imenom izvorno ne bi hoteli imeti nobenega opravka. Nobenih posebnih razlogov tu ne bomo iskali, čeprav nedvomno obstajajo. Zadovoljili se bomo s tem, da je silovita prednost zgodbe z enobejem kot rezistenco v tem, da je skrajno preprosta, miselno, moralno in estetsko. Enobe, boj za svobodo, je preprosta reč, ker je mit. Boj za narodovo svobodo proti tujcu je mitogena beseda. Da ilustriramo to kategorijo, bomo navedli tri primere.
Ko so k eni od debat ob letošnji šestdesetletnici na nacionalki povabili, naj razloži svoje poglede, tudi dr. Miha Brejca iz Bruslja, jih je na koncu približno takole strnil: V slovenski preteklosti sta bili dve stvari, ena dobra in ena slaba. Dobra je bila boj proti okupatorju, slaba pa kolaboracija. A na oboje pozabimo in glejmo naprej. Tako zelo jasen in kratek je bil. Važno pri tem pa je to, da dr. Brejc v političnem kontekstu sedanje Slovenije učinkuje kot demokrat »ohne Furcht und Tadel«, a je vendar ponovil, skoraj dobesedno, Kučanovo sporočilo. Prav gotovo brez vsake povezave z njim in zgolj iz svoje, kakorkoli že oblikovane kulturne in moralne zmogljivosti, a se je vendar, nehote, uvrstil med tiste, ki bi hoteli sedaj zabetonirati partijsko fakturo zgodovine. Nič ne moremo, nobene moči nimamo, a vendar pravimo, da tega ne bomo dovolili.
V sobotni prilogi Dela je 18. junija razmišljal o »zločinu in spravi« dr. France Bučar. Iz lakonične jasnosti dr. Brejca stopimo tu v manj razgledno pokrajino. A iz mnogih »da pa tudi ne« je neke stvari le možno izluščiti. Tako izvemo, da so »za celih 45 let zmagali komunisti«, a jim je ves ta čas zgodovina po malem izpisovala dokument, s katerim jih je nazadnje odslovila.
Kaj pa »tista večina, ki se je opredeljevala in tudi dejansko bojevala za ideale NOB?« S »tisto večino« petinštirideset let po zmagi ni bilo kaj prida. Njena zgodovinska veličina pa je v tem, da je vseeno zapustila »duhovno in moralno vrednostno dediščino, na kateri naj bi slonela tudi sedanja in bodoča ureditev«. Kajti to je bila boljša substanca naroda, tisti Slovenci, »ki se niso mogli sprijazniti z okupacijo in ki so v osvoboditvi videli priložnost za prenovo domovine in ki so verjeli, da komunisti mislijo enako«. Torej, zavržena revolucija na eni strani, na drugi pa ideali enobe, ki so rešitev, če ne za sedanjost, pa prav gotovo za prihodnost. O slovenski Cape Canaveral! Uspešna izstrelitev, nosilni odri, sedaj nepotrebni, odpadejo in raketa poleti v sinje, modro nebo. (Saj brez partije te čudovite predstave ne bi bilo!) (Dr. Bučar pravi tudi, da Zveza borcev ne more biti »formalni« predstavnik partizanskih aktivistov. Večina borcev verjetno ni tega mnenja, sicer bi vsaj kateri odklonil privilegije, ki jih jim zagotavlja ta »formalna« predstavnica.)
V logiki nove strategije delujejo tudi zgodovinarji, ki, včasih iz čiste vljudnosti, ne morejo narediti odločilnega koraka iz ptolemajskega v kopernikanski sistem. Eden od njih bi utegnil biti tudi dr. Janko Prunk, vsaj v izdaji, v kateri se nam je predstavil v Delu 14. maja. Tudi on je dognal, da delujeta obe žarišči elipse, ki služi za matrico nove strategije. Protirevolucija, vsaj en del, se je »v svoji nemoči in nesposobnosti povezal z okupatorjem«. Tega, pravi, nihče ne zagovarja. Vsi zgodovinarji, tako kot povsod po Evropi, brez izjeme obsojajo »kolaboracijo s fašisti in nacisti«. Eno žarišče je torej postavljeno. Drugo pa tudi: Vsi smo ponosni na to, da smo se tudi »Slovenci udeležili množičnega oboroženega protifašističnega boja in da smo izpolnili svojo človeško in narodno dolžnost na pravi zgodovinski strani.«
Nova ideološka formula je tako sestavljena. S tem smo svoje delo opravili, a bi vseeno radi še opozorili na tri momente tega prisrčnega besedila. Za tako imenovano »ajdovsko vlado« pravi Prunk, da je bila prva »partizanska vlada« in da so v njej odločali »samo komunisti« in da je zato njena legitimiteta »formalno dvomljiva«. Če je tako, so bile vse slovenske vlade do leta 1990 »formalno dvomljive«, ker so bile vse »partizanske« – temeljile so na enobejevski kontinuiteti – in so v vseh »odločali samo komunisti«. Takšna je bila oblast, ki je, po Prunku, zrastla »iz partizanske osvoboditve« – vseskozi. Glede rekurentnega nasveta Maul halten und weiter dienen se Prunk posluži besed »priletnega, modrega slovenskega pesnika Cirila Zlobca« – od navedenih atributov je zares zanesljiv samo prvi – »naj se več ne ločujemo po ločnicah druge svetovne vojne, da smo vsi, tako zmagovalci kot poraženci, enakopravni del slovenskega naroda.« Ko bi Prunk ostal pri tem, ne bi bilo posebne zamere, drugače pa je z njegovo varianto Zlobčeve misli: »Pri graditvi narodne eksistence so sodelovali tako zmagovalci kot poraženci in oboji so enako zaslužni.« Tu pa se znajdemo, kako naj temu rečemo, zunaj človeško dopustnega: eni so namreč gradili »narodno eksistenco« kot drugorazredni ali tretjeradzredni prebivalci partijske države, eni so jo gradili v koncentracijskih taboriščih, eni pod stalnim nadzorstvom Ozne in Udbe, eni – mnogi – je sploh niso mogli graditi, ker so bili v zaporih ali pa so ležali v katerem od štiristo mutastih grobišč po domovini, ki se je tako gradila. Kot rečeno, marsikaj je mogoče razumeti, nekaterih stvari pa tudi od zgodovinarjev ne bi pričakovali. (Morda še nasvet k opazki, da je dr. Janez Stanovnik Janši »iskreno« zaploskal. Kdaj dr. Janez Stanovnik komu »iskreno« zaploska, vedo samo bogovi. Zadnje čase dobivamo vtis, da tudi sam ne.)
Posebnost nove strateške orientacije postkomunistične politike je torej v tem, da je zaradi svoje civilnega videza splošno sprejemljiva. Med Milanom Kučanom in ljudmi kot so Brejc, Bučar, Prunk, noben pameten človek ne bo delal enačaja, a vendar se zdi, da so se v tej točki ujeli. Posebno mesto med tistimi, ki so se ujeli s Kučanom, pa so novinarji. Človek dobi vtis, kakor da bi opravljali neko službo: ne preveč naglas, a dosledno in vztrajno, tako da je bralcu ali poslušalcu jasno, kaj si je treba o čem misliti, ne da bi se pri tem prav dobro zavedel, kako je do tega védenja prišel. Oglejmo si nekaj primerov iz dnevnika Delo.
Tako Janko Lorenci hvali komuniste, da so sestopili z oblasti »prostovoljno« in da so to naredili tako taktno in rahločutno, takorekoč po prstih, da se je finale »brez hudih šokov prelil v neodvisnost in demokracijo«. Da so komunisti to naredili zato, da so si rešili kožo, predvsem pa zato, da so si tako pripravili teren za novo igro, o tem Lorenci nič. Potem pa to, da je komunizem prinesel »razmeroma visoko socialno varnost«. Spet nič o tem, da to pri vsem ni odločujoče, saj je po splošnem mnenju to naredil tudi nacizem. (V ekonomiji, ki se je pripravljala na vojno!) A pri vsem je bolj važen pomislek, kako je mogoče ustvariti »visoko socialno varnost«, ne da bi bilo treba v doglednem času oklicati bankrot. A o tem Lorenci spet nič. A za nas je važno predvsem to, da se Lorenciju tudi glede preteklosti »prevladujoča zgodovinarska in uradna interpretacija« zdi »v osnovi ustrezna«. Res so bili bratomorni spopadi, a so se ti »začeli na podlagi odločitve za odpor proti okupatorju ali za sodelovanje z njim«. Torej eni so rekli, da, drugi, ne, in so se začeli nemudoma med sabo pokončavati. Kdo koga? Tudi o tem Lorenci nič. Sploh pa je bil odpor proti komunizmu nerazumen, zakaj »komunizem je bil šele grožnja«. Dobremu Lorenciju očitno še nihče ni povedal, da je bil komunizem delujoča grožnja – poleg tega, da je bil tudi grožnja za prihodnost, kar je pozneje potrdil z mnogimi dokazi – in da je, še preden je prišlo do upora, samo v Ljubljanski pokrajini zvečine na grozovit način, pokončal 400 ljudi. Tako torej Lorenci o preteklosti, precej lahkotno, operetno, a passo di donna. Kar pa ga v resnici skrbi, je sedanjost. Ko se spomni sedanje Slovenije, ga stisne: »V Sloveniji nastaja ozračje negotovosti, nelagodnosti, tudi strahu.« Vse to prihaja iz območja politike: »Pod represijo so šolstvo, sodstvo, mediji, Kosova protikorupcijska komisija, varuh človekovih pravic, državno uradništvo … « Res, kam smo prišli. A je Lorenci kljub vsemu na nekaj pozabil. Da imamo »uradno« interpretacijo zgodovine. Kam nas bo šele to pripeljalo!
Dejan Pušenjak, drug Delov novinar, ki se nam zdi zanimiv, vidi v preteklem komunizmu, ne nekaj, kar bi bilo treba kritizirati, ampak nekaj, iz česar bi se bilo treba učiti, ker obstaja nevarnost, da bodo ostali neodkriti njegovi skriti potenciali. Najprej pa mu moramo seveda priznati, kar mu gre. Nadškofu Uranu, ki ga ostro prijema zaradi nekih besedi, očita, da ne vidi, kaj je bilo v preteklem režimu dobro – »predvsem za revne«. Pušenjak ima očitno slabo mnenje o »revnih«, saj sploh ni opazil kako zelo je njegov stavek žaljiv. Tudi revni so ljudje, tudi revni imajo višje, recimo, politične ambicije, tudi revni se čutijo žaljene, če se jim ne priznajo človekove pravice! Kakšen prezir! A bolj važno je to, kaj bi lahko pridobili, če bi šli v šolo k preteklosti. Če bi resno študirali jugoslovanski komunizem, »bi lahko morda pomembno prispevali k iskanju odgovorov na najzahtevnejša vprašanja mednarodne skupnosti ta hip«. Pušenjak je mogoče mislil, da bi jugoslovanski komunizem lahko bil nauk, kam lahko kaka politika pripelje: do Vukovarja, do Srebrenice. A jugoslovanski komunizem lahko da samo recept, kako se do tega pride, ne kako se do tega ne pride.
Ko smo zgoraj rekli, da nas prebiranje takih in podobnih novinarskih dosežkov navaja na misel, da nečemu služijo, smo morda rekli premalo. Za vsem mora biti kaj večjega, morda kaka skrivna ljubezen? To pravimo tudi zato, ker je znano, da je ljubezen slepa. Če seveda kljub vsemu ne kompliciramo in je stvar bolj preprosta: zgolj razposajenost v zavesti, da so sami na sceni in da lahko govorijo kar hočejo. Kako bi bilo sicer mogoče, da bi prisebni in drugače prištevni ljudje govorili o »dostojanstvu osvobodilnega boja« in o tem, da mednarodno priznane Slovenije ne bi bilo »brez slovenskega osvobodilnega boja s simbolom rdeče zvezde«.
1.1.12. Samozavedanje kulture
Če narodovo kulturo razumemo kot prostor, v katerem je nekatere reči mogoče izreči in narediti in nekaterih ne, ki nekatere stvari dovoljuje nekaterih pa ne, potem se ne moremo izogniti vprašanju, kaj je z našo kulturo narobe, če brez volje in čuta za ločevanje trpi vse, kar v njej nastaja in vanjo prihaja. Podoba je, da kultura ne ve za neko prevažno stvar: da je. Ko bi namreč vedela, da je, ko bi se zavedala sama sebe, bi eo ipso – že s tem – vedela, kakšna mora biti. Misli kot misli je namreč lastno to, da se ne more zagledati kot nekaj, kar je, ne da bi se hkrati zavedela, da je nekaj, kar mora dognati svojo normo. Podoba je – stvari, o katerih smo razmišljali v tem besedilu, nas navajajo na to misel – da slovenska kultura ni tako zgrajena, da bi njene prvine gravitirale v eno točko – proti mestu, na katerem bi se lahko dogajalo njeno samozavedanje. Vsi veste, da s tem mislimo na kritiko kulture, ki ima to v sebi, če se podreja normalnemu in neideologiziranemu umu, da se nikoli ne izteče v tako različnost, ki ne bi mogla biti kraj njenega samozavedanja. Zakaj smo hoteli priti do pojma samozavedanja? Zato ker je samozavedanje kulture, ki je misel kulture o sebi, vezana, prav zato, ker je misel, na normo. Lahko jo, zgodovina je to dokazala, doseže ali ne. Lahko se izgubi, lahko se, kot smo v tem besedilu že rekli, tudi zapravi. Od tod izvira, kar je tudi za kulturo tako bistveno: skrb za sebe, kar ne pomeni nič drugega kot nenehno iskanje svoje norme, svojega kriterija, svojega telosa.
Če iz kulture izgine zavest, da je, če se izgubi ali zapravi, nastopijo razmere, ki so podobne razmeram po razpadu vsakega drugega sistema – gospodarskega, varnostnega – le da tu posledice nastopijo z odlogom. Ko se Winston Smith, junak Orwellovega romana Tisoč devetsto štiriinosemdeset, odloči za svoj disidentski upor, vnese v svoj tajni dnevni tudi tale stavek: »Svoboda je to, da smeš reči, da je dve in dve štiri. Če je to dovoljeno, vse drugo sledi.« Svoboda je torej dovoljenost javno uporabljati pamet – ne kake svoje specifične, ampak splošno pamet. Toda osnovna racionalnost ni, kakor je mislil Orwell, samo pogoj človekove politične svobode, ampak je tudi temelj družbene ali politične komunikacije. Samo pod pogojem, da so ljudje, ki se udeležujejo kulturnega prometa, pripravljeni priznati, kot nekaj samoumevnega in začetnega, da je »dve in dve štiri in vse drugo, kar iz tega sledi«, samo tedaj imate možnost, da boste mogli svojo misel sporočiti in uveljaviti. Če te splošne in osnovne razpoloženosti ni, so vaši napori izgubljeni, oziroma odvisni od dobre volje posameznikov. Poglejmo, kako je to videti na konkretnem primeru.
1.1.13. Srebrenica in postkomunistični značaj slovenske družbe
Letos 11. julija se je svet spominjal pretresljivih dogodkov, ki so se deset let prej odvijali v Srebrenici. V bosanskoskrbski vojni je padlo več kot stotisoč ljudi, a nas je množični genocidni umor osemtisoč Bosancev moškega spola v Srebrenici človeško in moralno prizadel na poseben način. Tudi slovenski mediji, tiskani in elektronski, so obilno poročali ne samo o vsem, kar se je ob desetletnici dogajalo, ampak tudi o moralnih, kulturnih in političnih implikacijah genocidnega zločina. Mi bomo, iz razlogov, ki jih boste prav gotovo uganili, posebej izpostavili nekatere reči.
Najprej je tu velika pozornost mednarodne javnosti. Pokopu na novo identificiranih žrtev v spominskem parku Potočari so prisostvovali: nekdanji ameriški pogajalec Holbrook, britanski zunanji minister Straw, pooblaščenec za mednarodne odnose EU Solana, nizozemski zunanji minister Bot, odposlanec OZN Mark Brow, član ameriške komisije za raziskovanje vojnih zločinov Pierre Richard, finančnik Paul Wolfowitz, slovenski zunanji minister Rupel, srbski predsednik Tadić, hrvaški predsednik Mesić. Vseh žalovavcev je bilo nad petdeset tisoč. Genocid je bil tudi sicer obsojen. S posebno resolucijo sta to storila ameriški senat in ameriški kongres in pokazala, eden na »podporo tedanje ZR Jugoslavije«, drugi pa na »podporo režima Slobodana Miloševića«.
Tudi glede krivcev nad Srebrenico ne vlada več čista tema. Na krivdo mednarodne politike je pokazal Solana z izjavo, da so se žrtve zanašale na mednarodno zaščito, a jih je mednarodna skupnost pustila na cedilu. Nizozemski zunanji minister pred desetimi leti, Joris Voorhoeve, pa je obdolžil dve stalni članici VS – po nekaterih namigih naj bi to bili ZDA in VB – ki sta vedeli za napad na Srebrenico, pa nista o tem obvestili Haaga. Glede mednarodne vpletenosti je zanimiva izjava neke muslimanske matere, da ni videla razlike med skrbskimi in nizozemskimi vojaki – da so oboji vedeli, za kaj gre.
Podobno velja tudi za fizične storilce in sostorilce. Eden od slovenskih novinarjev je ob tem zapisal: »Da v 48 urah pobiješ, razvoziš in z buldožerji zagrebeš 8.000 ljudi, moraš imeti vsaj 2.000 navdušenih vojakov.« Komisija za Srebrenico vlade Republike Srbske je že našla nekaj ljudi, ki so sodelovali pri zločinu v Srebrenici: 4507 vojakov RS, 1280 policistov, 231 posameznikov. »Od teh jih je 892 še v državni službi RS in celo v oblastnih organih BiH.«
Pomemben je tudi napor, da se pomorjene žrtve identificirajo. Uspeh, ki je bil tu dosežen, je impresiven. Na pokopališču v Potočarih so 11. julija k 1380 že identificiranim in pokopanim dodali še 610 na novo identificiranih žrtev. Iz slovenskih razmer gledano, je zanimiv pogovor našega novinarja z neko muslimansko materjo; bila je »mirna, skoraj vesela«, našli so ji sina Suljo, ki ga bodo sedaj pokopali poleg že najdenega sina Salka in, ko bodo našli še tretjega, Sadiha, bo povsem pomirjena. Ob tem je pomembno tudi to, kakšen pomen pripisujejo Bosanci identifikaciji. Eden od strokovnih sodelavcev Fundacije Srebrenica je to takole izrazil: »Najprej jih moramo identificirati. Le tako lahko ohranimo njihov spomin.«
Posebej moramo tudi opozoriti na to, kaj misli politik naroda, ki je bil obdolžen genocida, kakšno stališče mora ob tem zavzeti. Srbski premier Tadić je pred odhodom v Srebrenico izjavil, da odhaja tja, da bi se poklonil žrtvam, obenem pa poudaril: »Ljudje v Srbiji ne stojijo za tem zločinom. Ohraniti moramo razliko med državljani in kriminalci. Od tega je odvisna usoda Srbije.«
Nikakor ne smemo izpustiti tudi tega, da ni nihče, ki je v Sloveniji spregovoril o Srebrenici, pozabil dodati, da je bil to največji zločin po drugi svetovni vojni. To so ponavljali tako dosledno, kakor da bi nam hoteli nekaj zabičati. Še to morda, za konec, da je slovenska Amnesty International, ki se vedno zgane, kadar se v tujini kršijo človekove pravice – na primer na Trgu nebeškega miru – priredila slovesno prižiganje sveč na Tromostovju na dan pokopa v Potočarih. Udeležil se ga je tudi predsednik DZ Franc Cukljati.
Rekli smo, da bomo nekatere poteze srebreniškega spomina obnovili s posebnim namenom. Če bi živeli v prostoru žive in delujoče kulture, nam o tem namenu ne bi bilo treba posebej govoriti. Tako pa. Domala vse, kar smo opazili na Srebrenici, nas spominja na genocid, ki je bil narejen nad slovensko domobransko narodno vojsko junija 1945. In vendar, ko so rekli Srebrenica – tisočkrat se je to zgodilo – niso niti enkrat rekli Kočevski Rog, ponavljamo, niti enkrat. Kako je to mogoče, res, kako je to mogoče? Pokazalo se je, ad oculos, da smo postkomunistična družba. Kaj je to postkomunistična družba? Družba z razklano zavestjo, shizofrena družba.
V nekdanji komunistični družbi je bilo stanje naslednje: obstajali sta dve resnici, ena je prihajala iz razglasnih postaj imperija, iz medijev in ustanov partijske države, ena pa se je izrekala po kuhinjah. Ti dve resnici sta si nasprotovali, zvečine sta se celo izključevali. In tega smo se zavedali, to nasprotje smo zavestno prenašali. To je trajalo deset, dvajset, ponekod trideset let. Potem pa je prišlo do velike spremembe: naenkrat sta obe resnici, čeprav sta si po sebi še naprej nasprotovali, postali resnični. Počasi je bilo tako, da je bilo belo črno in črno belo, ne da bi pri tem čutili kako nasprotje ali da bi s tem novim dejstvom imeli kake težave. Takšen je človek ali, bolje, za takega se je človek izkazal, da je: da je zmožen obstajati shizofreno. Komunistična družba je živela od tega. Ko bi ji zgodovina dovolila še kakih sto ali dvesto let življenja, bi čisto lahko dosegla spektakularne uspehe. Način, kako je šla Srebrenica skozi prostor slovenske družbene zavesti, nas je opozorila na to, kaj je pravi pomen pojma postokomunistična družba: da je to družba s skizofreno zavestjo. Normalno je nemogoče vpiti, da je sosedova hiša poplavljena, če smo zaradi povodnji sami morali zlesti na streho in vemo, da nas bo vsak čas zalilo.
Razmere, o katerih govorimo, so za nekatere žalostne, za druge žaljive, za tretje nevarne, za nekatere celo brezupne. Predvsem seveda zato, ker so zajele tudi elito. Če sodimo po številu nagrad, moralnih in denarnih, smo v deželi cvetoče kulture. Če pomislimo na ljudi z obogatenimi pokojninami, je veliko ljudi, ki se z zadoščenjem ozirajo nazaj na svoja dela, s katerimi so se uvrstili med subtilne registratorje sveta. Imamo društva in organizacije, na primer SAZU, katerih člani prejemajo mesečno apanažo, da bi »stali na dovrskih pečinah in gledali, če se slučajno ne bliža francosko brodovje«. A ne eni ne drugi niso opazili, da bi se kaj nenavadnega dogajalo.
2. Kako se je začelo
2.1. Nevarne poti v službi domovine
Janko Maček
2.1.1.
Pred kratkim smo na televizijskih zaslonih gledali spominske slovesnosti ob 60-letnici uničenja Hirošime in Nagasakija. Tudi naša 60-letnica konca druge svetovne vojne ne more mimo žrtev slovenskega holokavsta in začetka skoraj polstoletne dobe komunističnega totalitarizma. V naši javnosti še vedno ni ovržena razlaga, da je komunistična partija šele po vojni uzurpirala oblast, ukazala množične poboje in uvedla svoj totalitarizem, ves čas vojne pa naj bi požrtvovalno vodila osvobodilni boj. Kot da nikoli ni bilo revolucije in njenega terorja, ki je že med vojno povzročil toliko žrtev!
Eden slovenskih zgodovinarjev je pred nedavnim na vprašanje, ali so za medvojno dogajanje na Slovenskem potrebne še kakšne temeljne raziskave, odgovoril, da so vsa temeljna dejstva že znana, da je vse le še stvar bolj ali manj ustrezne interpretacije. Drugi zgodovinar je na to pripomnil, da prav začetki tega dogajanja – v letu 1942 – le še niso dovolj znanstveno raziskani in analizirani. Ne domišljamo si, da bi naš Kako se je začelo mogel zapolniti to vrzel, je pa morda lahko pripomoček znanstveniku pri njegovem delu, predvsem pa spodbuda ljudem za oživljanje pomanjkljivega zgodovinskega spomina. Navadno pišemo v naši rubriki o ljudeh, ki so že pred mnogimi leti postali žrtev revolucijskega ali okupatorjevega nasilja, danes pa bi radi odgovorili na nekatera vprašanja ob zgodbi Franca Zorca, ki še živi v Buenos Airesu in je pred dvema letoma praznoval 80-letnico. Povzemamo jo delno po njegovih že objavljenih člankih v Vestniku, delno pa iz njegove pripovedi ob letošnjem obisku pri nas. Zaradi lažjega razumevanja smo tu in tam dodali še kak drug vir.
2.1.2. Usodna pomlad 1942
Naša zgodba oziroma zgodba Franca Zorca se pravzaprav začne že leta 1923, 25. septembra. Ta dan je namreč pri Šumljakovih v Dvoru pri Polhovem Gradcu prijokal na svet četrti otrok, ki je potem pri krstu v Polhovem Gradcu dobil ime Franc. Za njim sta bila v Šumljakovem mlinu rojena še dva otroka. Čeprav skromna merica – plačilo za mletje žita – družini ni omogočala razkošja, jim vsaj kruha ni manjkalo; za tisti čas, ko so bili ljudje še vajeni skromnega življenja, to seveda ni bilo zanemarljivo. Razmere pa so se popolnoma spremenile, ko sta le nekaj let po Francetovem rojstvu umrla oče in mati. Mlin se je ustavil in za šest osirotelih otrok so poskrbeli sorodniki. France, ki je bil izredno bister in je imel veselje do učenja, se je sicer vpisal na klasično gimnazijo, toda po dokončanem drugem razredu je moral zaradi pomanjkanja finančnih sredstev obesiti šolo na klin in postati mizarski vajenec. V začetku druge svetovne vojne je kot mizarski pomočnik živel pri Primčevih na Šujici pri Dobrovi.
Že kot otrok je Franc nekaj časa živel v vasi Šujica, zato je tam in v okolici poznal precej ljudi. Iz prvih mesecev vojne mu je ostal v spominu neki pleskar, ki je ob vsaki priliki govoril o revoluciji in osvoboditvi. Med okoliškimi fanti je bilo kar nekaj njegovih somišljenikov. Franc Zorec se pa z njihovimi pogledi ni strinjal. Precej jasnosti glede tega mu je dal tečaj, na katerem so obravnavali socialno vprašanje v luči krščanskih načel in se pri tem seveda dotaknili tudi komunizma. Vodil ga je duhovnik Križman. Vendar Zorec na Dobrovi s svojimi pogledi na svet in življenje ni bil osamljen. Sicer pa v začetku razlike med pleskarjevim in Zorčevim krogom niso bile tako izrazite ali pa morda nanje niso bili tako pozorni. Kasneje se je Zorec pogosto spomnil besed takratnega dobrovskega kaplana Mozetiča: »Nacisti, fašisti in komunisti so trije bratje in njihova mati je diktatura.« Leta 1941 in v začetku 1942 so se ga te besede komaj dotaknile, kasneje je pa na lastni koži občutil njihovo resničnost in pomen.
Prva Zorčeva neposredna izkušnja s partizani je bila v zgodnji pomladi 1942. Nekega večera je prišel k njemu Bizjanov Slavko in ga vprašal, kje spi. Niti pomislil ni, da bi bilo lahko v tem vprašanju kaj nevarnega. Zakaj bi skrival, da je njegovo ležišče v senu – pri Primčevih. Povabil je Slavka na hlev in mu pokazal svoj »brlog«. Takoj ko je Slavko odšel, je pa Zorca zaskrbelo: Zakaj je spraševal za ležišče in ga celo hotel videti? Le kaj tiči za tem? Iz previdnosti tisto noč ni spal na senu, ampak je šel v hišo k Primčevim in se zleknil na klop pri peči. Že po nekaj urah se je izkazalo, kako upravičena je bila njegova zaskrbljenost. Okrog polnoči se je zaslišalo streljanje s strojnico in puškami; na strehi Primčevega hleva je ropotala opeka. Očitno je nekdo streljal tja. Zakaj? Zorcu je kljuvalo v glavi, vendar še ni imel odgovora. Hitro je vstal in šel naravnost na Bizjanov pod, kjer sta navadno spala Slavko in Ivan. Slavka ni bilo in Ivan je povedal, da je menda šel v partizansko patrolo. Naslednji dan je šel France gledat, od kod so prišli streli. Našel je tulce strojničnih nabojev na desnem bregu Gradaščice ob gozdičku nad Peklom, kot so rekli tistemu kraju. Italijani tja niso šli niti podnevi, kaj šele ponoči, in naboji niso bili italijanski ampak jugoslovanski. Ko je še isti dan govoril s Slavkom, mu je bilo vse jasno. Največji dokaz, da išče v pravi smeri, je pa bila streha na Primčevem hlevu, ki je bila prav nad njegovim ležiščem vsa preluknjana. Kaj bi bilo z njim, če bi tisto noč spal na kraju, ki ga je bil zvečer pokazal sosedu, za katerega do tedaj še ni pomislil, da je pravzaprav njegov sovražnik, ki mu je pripravljen zaradi ciljev in načrtov svoje organizacije vzeti življenje. Kdo je torej na Dobrovi začel? Mar Franc Zorec, ki bi ga bili tisto noč hladnokrvno ubili, še preden se je zares začelo, če ne bi s svojo pronicljivostjo posumil v njihove dobre namene in se s tem rešil?
8. maja 1942 okrog enajstih ponoči so partizani mobilizirali Franca Zorca in še nekaj njegovih tovarišev. Razporedili so jih in odpeljali v napad na dobrovske karabinjerje, ki so imeli postojanko v hiši zdravnika Puca. Le redki novinci so tedaj dobili orožje. Zorec je ujel neki pogovor, da bodo »likvidirali« Prekovega Ivana. Čeprav ga je na vsakem koraku spremljal znanec iz Dolenje vasi, je uspel posvariti Prekove in Ivan se je še pravočasno umaknil. Podobno svarilo je poslal tudi Ambrožiču v Gaberje, ki so se ga tudi že tedaj nameravali znebiti. – Pri napadu na dobrovske karabinjerje je Zorec pokazal svoj odpor proti Italijanom, saj jih zares ni maral, zato si je pridobil nekaj zaupanja pri nadrejenih in po približno štirinajstih dneh dobil dovoljenje, da gre k Primčevim po nekaj perila in drugih potrebščin. Seveda je izkoristil to priliko in takoj odšel v Rokodelski dom v Ljubljano.
Nameraval se je pridružiti nacionalni ilegali, ki je že pred njegovim prihodom v Ljubljano odšla na Dolenjsko. Ko so sredi junija v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo, je kljub nevarnosti šel na Dobrovo in s še nekaterimi fanti somišljeniki so šli v Horjul kropit, da bi pokazali protest proti takemu »osvobajanju« slovenskega naroda. Bastič je bil celo desetletje pred vojno horjulski župan. Njegova funkcija ni bila prekinjena niti v času Živkovičeve diktature, ko je bila manjša šentjoška občina ukinjena in priključena Horjulu. Ko se je čas diktature iztekel, se je Šentjošt vrnil na svoje in delo horjulske občine se je nadaljevalo v prejšnjih tradicionalnih okvirih. Bastičeva politična in kulturna usmerjenost se desetletje in več ni spremenila. Bil in ostal je ugleden somišljenik slovenske ljudske stranke, preudaren gospodarstvenik – zavzet za dobrobit vsakega svojega občana, navdušen prosvetar in cerkveni pevec. Malo pred začetkom druge svetovne vojne se je moral spopasti celo z vprašanjem ciganov, danes bi seveda rekli Romov. Izgledalo je, da je to vprašanje vsaj začasno zadovoljivo rešil, toda vse to je postalo nepomembno, ko so partizani njegove »varovance« neke poletne noči 1942 odpeljali na žažarske Rupe in so tam za vedno izginili. Kdo je bolj razdelil prebivalce Horjulske doline – župan Bastič, ki se je trudil, da bi sicer mučni vendar neizogibni čas okupacije preživeli s čim manjšimi posledicami – ali dr. Cene Logar, ki je pod neposrednim vodstvom Kidriča organiziral osvobodilni boj, ki je pomenil predvsem spremembo družbenega reda, zaradi česar sta morala že zgodaj pasti tudi Bastič in njegova žena. Kdo je bil kriv ali zaslužen, da se je dobršen del Horjula, nekdaj navdušenega za Orle, katoliško prosveto in Krekovo zadružništvo, naenkrat odvrnil od teh slovenskih gibanj in se uvrstil za zastavo internacionale z rdečo zvezdo, srpom in kladivom? Komunisti so tedaj na ves glas oznanjali, da je osvoboditev izpod okupatorja možna samo v tem znamenju. Celo slepec bi videl, da je župan Bastič vedel za partizansko taborišče pri Lešnjaku, ki so ga oskrbovali iz Horjula in je nemoteno delovalo od jeseni 1941 do marca 1942, ko so partizani z lastno neprevidnostjo priklicali Italijane, da so požgali del Korene, ljudi pa odpeljali v internacijo; dr. Logar se je še tri mesece po tem sprehajal po Horjulu, se s kolesom in avtobusom vozil v Ljubljano na sestanke s Kidričem, njegovo ženo in drugimi vodilnimi partijci, nazadnje pa mimo italijanskih straž odšel iz zastražene vasi in naenkrat postal politkomisar dolomitskega odreda. V enem letu njegovega »javnega« delovanja v Horjulu ga ni nihče izdal. In vendar so partizani ubili Bastiča kot izdajalca?!
Toda vrnimo se nazaj k Francu Zorcu. 17. julija 1942 je v Šentjoštu nad Horjulom nastopila vaška straža. Ko se je v Ljubljani za to zvedelo, je menda inženir Martinjak Zorcu namignil, da bi bilo dobro, če bi namesto k nacionalni ilegali na Dolenjsko odšel v Šentjošt. Branilcev Šentjošta je bilo v začetku malo in bili so kot osamljen otoček sredi razburkanega morja. Zorec se je odpravil v Polhov Gradec in nato preko Suše, kjer je živel njegov brat, prišel v Butajnovo. Od tam ga je v Šentjošt pospremil Pavel Malavašič, ki je malo pred tem za las ušel partizanski krogli. V njegovi hiši je namreč stanoval duhovnik Srečko Huth, ki je skrbel za vernike obmejnih župnij, od koder so Nemci pregnali duhovnike. Neke junijske nedelje 1942 so Italijani med mašo v Butajnovi obkolili cerkev in prijeli precej moških. Huth se je tedaj pogumno postavil zanje. Ko so Italijani vztrajali in jih odgnali v Horjul, je šel z njimi in na poveljstvu dosegel, da so večino izpustili. Kmalu za tem so neke noči k Malavašičevim pridrveli partizani. Duhovnika Hutha tisto noč ni bilo doma, gospodar Pavle je pa v zadnjem trenutku zbežal pred njimi. Preiskali so hišo in v Huthovi sobi celo razrezali blazine. Menda niso mislili, da je duhovnik tam skrit, zagotovo bi pa tako njemu kot gospodarju trda predla, če bi ju bili našli. Torej je Zorec že pred prihodom v šentjoško postojanko začutil, v kakšne razmere je prišel. Le en dan pred tem so Šentjoščani odbili napad veliko močnejšega nasprotnika. Ko bi napadalci vedeli, da so bili Šentjoščani proti koncu boja že skoraj brez municije, bi gotovo še nekaj časa vztrajali in nato zmagoslavno zavzeli komaj en teden staro postojanko, toda na kaj takega niso pomislili in ob prvem svitu je vodstvo skupaj s politkomisarjem dr. Logarjem in partijskim sekretarjem Kavčičem odredilo umik. Za neuspešnimi napadalci se je valil dim gorečih poslopij, ki so jih zažgali med napadom. Branilci so sicer imeli dober občutek, da so vzdržali, vendar jih je glodala skrb, kaj bo, če se bodo taki in morda še hujši napadi ponavljali. Ni dvoma, da jim je prihod Franca Zorca vlil nekaj upanja. Ko so slišali, da prihaja iz Ljubljane, so si pač mislili, da bi jih lahko prišlo več in med njimi tudi kak izkušen vojak, toda »Dobrovčanov« pogum – tako ime se ga je kmalu prijelo, nekateri so mu pa rekli kar Franček – in iznajdljivost v vsaki situaciji sta tudi nekaj pomenila.
Takoj po prihodu v Šentjošt je Zorec živo začutil, da se je začelo neko posebno obdobje, da se je začel boj, ki mu doslej ni bilo para v slovenski zgodovini. Nihče tedaj ni razmišljal, kakšen bo izid tega boja. Branilci Šentjošta si ga niso želeli, ampak so bili vanj porinjeni. Niso bili vsi junaki, toda vsi skupaj so vztrajali in vzdržali pritisk. Nobenega vzroka niso imeli, da bi sovražili partizane, vendar je sam od sebe rasel njihov odpor, ko so videli, kako se jim mudi, da bi jih uničili. Res ni mogoče mimo dejstva, da je bila vaška straža v Šentjoštu napadena že po enem tednu njenega obstoja. Kot da partizani bližnje in daljnje okolice niso imeli drugega dela, kot da nikjer ne bi bilo okupatorja, kot da so že od zgodnje pomladi 1942 čakali na ta trenutek. Pri nedavnem razgovoru o napadu na Šentjošt je nekdo vprašal, koliko Italijanov je bilo tedaj v postojanki. Odgovor je popolnoma jasen. Nobenega! Niti ob ustanovitvi in ne ob napadu in še nekaj časa potem nobenega Italijana. Franc Zorec je takoj po prihodu v Šentjošt videl, da so okrog njega sami domačini – prostovoljci. In vendar partizani pred napadom niso poslali nobenih parlamentarcev, da bi se morda dogovorili, da bi videli, kaj se da narediti brez boja. Ko izid boja sploh še ni bil znan, so že zažgali več poslopij. Torej je bil njihov namen že od začetka uničiti postojanko in njene branilce – pač v smislu znanega ukaza, da je treba belo gardo uničiti z vsemi sredstvi. Toda kakšno zvezo je to imelo z bojem proti okupatorju?
Tisti dnevi po napadu, ko je Zorec prišel v Šentjošt, so bili za branilce in njihove somišljenike najtežji. Ne le, da so se bali ponovnega napada, ampak so nanje z neizmerno težo pritiskala tudi teroristična grozodejstva, ki so jih izvajali partizani v okolici; rop, požig in umor so bili na dnevnem redu. 26. julija so pobrali več fantov in mož iz Smrečja, Podlipe, Rovt in Zaplane; sedem so jih ubili v bližini taborišča v Češirkovem gozdu, Antona Leskovca, ki je skušal pobegniti, pa kar v bližini domače hiše. 30. julija so odpeljali osem Možinetovih iz Potoka pri Šentjoštu: gospodarja Jakoba in njegovo ženo Marjanco ter njeno sestro Albino, deklo, dva hlapca in dva dninarja. Spotoma so vzeli še soseda Kogovška, očeta desetih otrok. Vse so pobili v bližini taborišča nad Kajndolom in jih zagrebli v skupen grob. Zorcu se je iz tistih dni najbolj vtisnil v spomin prizor, ki mu je bil v ranem jutru 1. avgusta 1942 sam priča na Koglu pri Šentjoštu, kjer je tisto noč divjala udarna četa dolomitskega odreda – v sodobnem jeziku bi rekli skupina teroristov – pod vodstvom komandirja Gada; požgali so šest domačij, pri dveh so pa tudi ubili mater in očeta. Vaški stražarji se ponoči niso upali iz postojanke, ob prvem svitu pa so se vendarle podali na kraj groze. Povsod je gorelo, pravzaprav je ogenj že dokončal svoje delo, le tu in tam se je še pokazal kak plamenček in svetel dim se je sukljal nad pogorišči. Pri Bradeškovih – Štefancovih, kjer so imeli pet otrok, so našli očeta ustreljenega takorekoč na hišnem pragu, zato je bil tudi močno ožgan, mati je pa ležala nekoliko vstran z veliko vrezno rano na vratu. Poleg nje sta sedeli mlajši hčerki in »varovali« šest tednov starega bratca. Da bi ga zavarovali pred hladno jutranjo roso, sta ga pokrili z okrvavljeno materino ruto. Nista razumeli, zakaj se mama ni zmenila zanju, čeprav sta jo klicali. Najstarejša dva sta že ob prihodu teroristov zbežala k sosedu. Pri Jesenovčevih – Cvekovih sta ob mrtvem očetu in materi, ki sta ležala nekoliko vstran od nekdanjega doma, jokala 4-letna Julči in 6-letni Ludvik, ostanke dveletne Ljudmile so pa našli na pogorišču. Zorec pravi, da so mu ti prizori ostali kot pečat za celo življenje.
Med posamezniki, ki so v tistem času podobno kot Franc Zorec prišli v Šentjošt in se pridružili vaški straži, naj omenimo še Alojza Bastiča, kasnejšega poveljnika 43. domobranske čete, ki jo je vodil tudi na poti na Koroško in na usodnem povratku, kjer pa so ga od fantov ločili, še preden so jih pognali na trdi šoder teharskega taborišča. Prav on je po pogrebu svojih staršev – cel mesec pred začetkom vaške straže v Šentjoštu – izrekel znane besede: »Jaz se ne bom dal kar tako ubiti. Jaz se bom branil.« Komaj štirinajst dni po pogrebu so Italijani zaradi nekaj partizanskih strelov iz bližnjega gozda požgali celo Ljubgojno in med drugim tudi Bastičevo domačijo. Šele po tem je Alojz začel svoj obrambni boj. Ko se pa po vrnitvi iz Vetrinja ni več mogel braniti, se ni skrival, ni skrival svoje triletne obrambe, ampak je na prvi poziv stopil iz vrste, čeprav je vedel, kaj ga čaka.
12. avgusta 1942 je kapetan Pavel Vošner – Vidmar pripeljal v Šentjošt 40 oboroženih mož iz Rovt in Zaplane. Nekateri izmed njih so bili člani Slovenske legije, Vošner pa član Sokolske legije, neposredno povezan z majorjem Novakom, ki je bil tedaj Mihajlovičev namestnik za Slovenijo. S prihodom Rovtarjev so izginili pomisleki, da Šentjošt morda ne bo vzdržal in šentjoškemu zgledu samoobrambe so sledili tudi drugi kraji. Vošner je med dotedanjo šentjoško posadko kmalu opazil Franca Zorca in ko je bil jeseni 1942 ustanovljen »1. bataljon legije smrti«, v katerega so bile vključene posadke vaških straž Šentjošt, Rovte, Zaplana in Hotedršica, Vošner pa določen za poveljnika, ga je pritegnil v svoj štab. Čeprav je Zorec tedaj preživel v Rovtah le nekaj mesecev, je spoznal precej domačinov, med njimi tudi svojo bodočo življenjsko sopotnico Marijo Kogovšek. Čakale so ga pa še mnoge, včasih skoraj neverjetne preizkušnje in nevarnosti, ki jih je moral prebroditi, preden je bila vojna tudi zanj končana in je končno lahko zasidral svoj čolnič v družinskem pristanu.
2.1.3. Med četniki in padalci
Med vidnimi predstavniki protirevolucionarnega odpora v Rovtah je bil Franc Kogovšek, ki je bil že od začetka tesno povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze v Ljubljani. Proti koncu leta 1942 je Kogovšek poiskal Franca Zorca – menda je bil tedaj v Horjulu, kjer je bila na novo ustanovljena vaška straža – in mu razložil pomen ter cilje Slovenske zaveze kot tudi potrebo, da se poleg od Italijanov dovoljenih vaških straž formirajo tudi ilegalni protirevolucionarni oddelki. Zorec je pristal, da postane član takega oddelka. Kmalu po novem letu 1943 ga že najdemo med sedmimi ilegalci, ki so se zbrali na Zaplani pri Vrhniki. Dobil je ilegalno ime Kocelj, po katerem ga nekateri še danes poznajo. Kmalu so se premaknili v bližino Šentjošta in se ustavili na Stovnikovi domačiji. Ljudje so jim rekli četniki. Smatrali so se za kraljevo vojsko in tudi ljudje so to vedeli in niso imeli nobenih slabih predstav o njih. Do sredine marca se je njihovo število povečalo na približno 25 in pripravljali so se za pohod na Primorsko, da bi tudi tja prinesli vest o novi Jugoslaviji, ki ne bo komunistična in v katero bodo vključeni tudi Primorci. Še preden so pa odšli na ta pohod, so v noči na 19. marec na travniku med Vrhom sv. Treh Kraljev in Smrečjem pričakali angleško letalo, ki je priletelo iz Severne Afrike. Za to priliko je prišel k njim major Novak, prisotna sta pa bila tudi odredni zdravnik dr. Lavrič in vrhovski župnik Ramšak. Ko so sredi noči zaslišali, da se približuje letalo, so prižgali pripravljene ognje in signalist je z baterijo oddajal dogovorjene svetlobne znake. Avion se je približal in nekajkrat zakrožil, da je ugotovil, kje naj odloži svoj tovor. Tisto noč so goreli ognji tudi pod Grmado pri Polhovem Gradcu, kjer je Vidmar preganjal partizane, pri postojanki vaške straže na Petkovcu so bile prižgane tri žarnice in tudi partizani na Krimu so imeli neki ogenj. Zaradi znakov z baterijo so letalci določili pravega »odjemalca«: najprej so odvrgli tri tovorna padala, odskočili so trije padalci, nato pa je letalo nadaljevalo pot proti Primorski. Četniške straže so bile razpostavljene v širokem krogu in čakale. Zorec pove, da so pred začetkom akcije še enkrat zaprisegli, da bodo molčali o vsem, kar bodo to noč videli in doživeli. Slučaj je hotel, da je radiotelegrafist Tone Božnar, ki je bil doma iz Polhovega Gradca, doskočil v bližini kraja, kjer je bil na straži Franc Zorec – Kocelj. Malo nad tlemi se mu je padalo zataknilo v smrekove veje. Zorec je prvi pritekel k njemu, da bi mu pomagal sestopiti. Hitro sta se sporazumela, da sta oba Polhograjca in se prepoznala. Seveda sta bila presenečena in vesela. Tone Božnar je tedaj dobil ime Blaž. Drugi in tretji padalec: Vencelj Ferjančič in Bojan Koler sta bila doma iz Idrije. Ferjančič, star 24 let, je bil po poklicu sedlar, Koler po domače Bricov, star 22 let, pa kmečki sin. Ferjančič je dobil ilegalno ime Adam, menda zato, ker je prvi prišel na tla, Koler pa je postal Črtomir. Po Zorčevem pripovedovanju so četniki z omenjenimi tremi padalci proti jutru prišli v župnišče k Sv. Trem Kraljem; s seboj so odnesli dve radijski postaji in v kratkem jim je uspelo vzpostaviti zvezo s Kairom. Padala in nekaj drugega materiala so skrili v eno izmed zapuščenih utrdb Rupnikove linije, ki jih v okolici Vrha ni manjkalo.
O padalcih Božnarju, Ferjančiču in Kolerju obširno piše Jože Vidic v knjigi Angleški obveščevalci, vohuni ali junaki. Med drugim navaja dobršen del pisma, ki ga mu je leta 1988 iz Argentine poslal Venčeslav Ferjančič in v njem opisal okoliščine prihoda v Slovenijo in dogodke, ki so temu sledili. Drugi Vidičev pričevalec je bil Miroslav Križmančič, ki je prišel v Slovenijo z istim letalom kot že omenjena trojka. Prisluhnimo najprej njegovi zgodbi: »Okrog 10. marca 1943 nas je poklical profesor Rudolf in nas razporedil ob navzočnosti majorja Millerja po skupinah za odhod v Slovenijo. Božnar naj bi šel po navodilu dr. Miha Kreka sam z radijsko postajo. Vodja naše trojke bo Radoslav Semolič, jaz bom radiotelegrafist in Nikolaj Sever moj pomočnik. Spustili se bomo na Nanosu z nalogo, da kontroliramo tržaško luko in ladjedelnico ter letališči v Trstu in Gorici. Zvedeti moramo, kje je pilotska šola in pomožna letališča in poročati o vojaških transportih po železnici. Navodila so bila zelo natančna, naloge iste, kot smo se jih učili v šoli. Ferjančič in Koler naj bi se spustila pri Črnem Vrhu nad Idrijo z isto nalogo kot naša trojka. Semolič in Sever se nista strinjala z Nanosom, zato sta predlagala Banjško planoto, ki sta jo poznala. Meni je bilo vseeno, ker nisem bil nikoli na Nanosu in ne na Banjški planoti. Za Tonija Božnarja je bilo rečeno, da se bo spustil v Polhograjskih Dolomitih, kjer ga bo pričakal neki kmet. Ta bo zakuril ogenj kot znamenje za pilota in padalce. Svetlobna znamenja so že dogovorjena z begunsko vlado. Pozneje smo zvedeli, da je beseda ‘kmet’ pomenila četniški štab.
Dva ali tri dni po tem pogovoru smo zapustili Kairo. Za vedno. Z avtomobili so nas prepeljali na letališče Derna v bližini Tobruka v Libiji. Z nami so šli profesor Rudolf, poročnik Clark in še neki oficir ISLD, ki je bil strokovnjak za radijske zveze. 17. marca smo v skladišču dobili padala in obleke za spuščanje, medtem ko je tehnično osebje pregledovalo letalo in vkrcavalo kontejnerje z materialom in radijske postaje. Vsaka ekipa je dobila dve: eno na elektriko, drugo na akumulator. Komandantu letališča je bilo ukazano, da določi najboljšega pilota, pa je rekel, da nas bo peljal kar sam s še enim pilotom.
Tega dne je Bojan zbolel. Zdravnik je rekel, da s tako visoko vročino ne more na pot. Naj odložimo odhod za nekaj dni. Clark se s tem ni strinjal. Bojan je končno dosegel, da je kljub bolezni šel na pot. Zaradi njegove bolezni je Clark pilotu ukazal, naj vse tri (Tonija, Venclja in Bojana), če bodo ognji, spusti nad Dolomiti. Tam naj se Bojan pozdravi, nato pa naj z Vencljem odideta proti Idriji. Med razdeljevanjem dokumentov nam je profesor Rudolf rekel: ‘Odhajate v domovino, da nas obvestite, kakšno je tam stanje. Ne družite se z nobeno vojaško ali politično organizacijo, ker sicer ne boste več gospodarji ne sebe in ne radijskih oddajnikov’. – Nad meni neznanim krajem je letalo začelo krožiti. Spodaj smo videli signale in trije padalci so drug za drugim odskočili. Potem smo leteli naprej proti Soči. Nad Desklami je letalo zavilo proti Banjški planoti. Srečno smo doskočili in se kaj hitro dobili z oponašanjem čuka. Imeli smo pa težave s prtljago. Šele opoldne smo našli prvi kontejner, v katerem je bilo orožje in električni radijski oddajnik. Radijskega aparata na akumulator, ki bi ga bolj potrebovali, kljub iskanju nismo našli. Naš cilj je bilo naselje Avšček nad Avčami, kjer je živelo Severjevo dekle. Bil je prepričan, da ga bo ona seznanila s položajem v okolici.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str. 47)
Pa poglejmo sedaj še Ferjančičevo pripoved: »Odpotovali smo z letališča pri Tobruku v Libiji. Našo trojko bi moral pričakati jugoslovanski major Antić. Ker si ni upal iz Ljubljane, je zaprosil majorja Karla Novaka – Strica, naj nas počaka s svojimi četniki. S seboj smo imeli dva oddajnika na izmenični tok in enega na baterije. Vsak od nas je imel brzostrelko, pištolo, ročne bombe, potrebno obleko in perilo, denar, hrano za mesec dni in drugo prtljago.
Koler in jaz sva dobro pristala, Božnarju se je pa padalo zataknilo v smreko. Približali so se neki oboroženi ljudje in mu pomagali na tla, nato pa nas odpeljali v župnišče pri Svetih Treh Kraljih. Že čez dva dni smo iz tega župnišča poslali prvi radiogram v Kairo. Vse okoli nas je bilo zavito v skrivnost. Niso nam povedali, kje smo, kje imajo taborišče, kje so italijanske postojanke, kakšna je razlika med njimi in belogardisti. – Križmančičeva trojka bi morala pristati na Nanosu. Z njimi smo se tajno sporazumeli, da se bomo čez teden dni povezali na dogovorjeni valovni dolžini. Klicali smo jih in klicali, a nikoli priklicali. Bili smo prijatelji, prepričani, da bomo sodelovali v boju proti fašizmu, le da bomo v dveh različnih odporniških gibanjih.
Koler je bil doma iz Idrije. V obveščevalni tečaj v Kairu je bil sprejet pod imenom Rejc, pri četnikih je pa dobil ime Črtomir. Njegova žena in hčerka sta živeli v vasici Gore nad Spodnjo Idrijo. Ni bil radiotelegrafist. Dodelili so ga nam kot vodiča, ker je poznal vsako stezo od Idrije do Ljubljane. S Kolerjem sva s težavo prepričala majorja Novaka, da sva v Kairu dobila nalogo, da poročava o železniških transportih, o sovražnikovih postojankah, o vojaških tovarnah in ladjedelnicah tja do Tržiča pri Trstu. On nama teh podatkov ne daje, zato si bova sama poskušala najti obveščevalce. Predvsem sva se na ta način hotela znebiti četnikov. Odšla sva do Zavratca in od tam v bližino Idrije. Bojan je obiskal svojo staro mamo in nato še ženo, jaz pa tudi sorodnike. Po tednu dni sva spoznala, da po tej poti ne bova dobila nobenih podatkov. Bojan je imel nešteto načrtov, ki me niso preveč navduševali. Ostal bo v Žirovnici, je pribil kot samoumevno odločitev, to je razpotegnjenem naselju ob istoimenskem potoku, ki ni daleč od naselja Gore. Tam bo organiziral obveščevalno bazo, se povezal s partizani in skušal od njih dobiti potrebne informacije. Spremljal me je do naselja Ravne, nato se je vrnil v Žirovnico, jaz sem pa nadaljeval pot do Sv. Treh Kraljev.
Že naslednji dan sva bila z Božnarjem premeščena v neko hišo sredi vasi Pijava Gorica (ob cesti Ljubljana – Turjak). Brez ovir sva redno vzdrževala radijsko zvezo s Kairom. Iz Ljubljane sva vsak dan dobivala kopijo poročila o celotnem železniškem prometu tistega dne. Čez dva tedna so naju poslali nazaj v četniško taborišče, ki je bilo v bližini Šentjošta nad Horjulom. Tu se je šušljalo, da Koler v Žirovnici zbira orožje za partizane. Po patrulji, ki je odšla v Žirovnico, sem mu poslal šifriran listek z obvestilom, da je njegovo življenje v nevarnosti. Naslednjega dne sem se prostovoljno javil v patruljo, ki je šla ponj. Rekel mi je, da mojega obvestila ni prejel; v taborišče se bo vrnil, ko bo dobil podatke, ki jih pričakuje od nekega zaupnika. Z Božnarjem sva šla k Novaku in mu povedala, kaj se govori o Kolerju. Prepričevala sva ga, da on opravlja svojo nalogo in da bi njegova smrt okrnila četniški ugled pri Angležih.
Čez teden dni se je četniški odred premaknil na Krim. Pred odhodom je Jože Hlebec – Krpan s patruljo šel v Žirovnico po Kolerja. Patrulja se je vrnila opoldne, Hlebec z dvema četnikoma pa šele zvečer, toda brez Bojana. – Po naključju in v zaupanju sem od nekega četnika zvedel za Kolerjevo smrt. V Žirovnici je četniški odred imel svojo zaupnico, obveščevalko, ki je poročala o Kolerjevem protičetniškem delovanju, kar pa on ni vedel. Takrat, ko je Hlebec šel ponj in se vrnil brez njega, ga je ustrelil v Smrečju, točno na kraju našega pristanka s padali marca 1943.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str 13) Križmančičevo in Ferjančičevo pripoved, ki smo ju povzeli iz Vidičeve knjige, smo namenoma vpletli v Zorčevo zgodbo, saj se v bistvenih točkah ujemata z njegovim pričevanjem. Verjamemo, da ju je Vidic pravilno citiral.
2.1.4. Radiotelegrafist Tone Božnar
Omenili smo, kako je Franc Zorec prvi pritekel k smreki, v katero se je zapletlo Božnarjevo padalo, in mu pomagal zlesti na tla. Hkrati sta se tudi spoznala, saj sta bila takorekoč sovaščana. Od tedaj pa do tiste septembrske noči, ko je Božnar padel v roke partizanom, je bil Zorec skoraj stalno v njegovem spremstvu, zato ni čudno, da je ohranil veliko spominov nanj.
O »angleških padalcih – obveščevalcih« je precej pisal Ivo Jevnikar v listu Mladika. Večinoma so bili to primorski Slovenci, ki so jih Italijani mobilizirali in poslali na fronto v Severni Afriki, kjer so prišli v angleško ujetništvo. V ujetniških taboriščih so bili najprej pomešani z Italijani, kasneje pa so imeli svoje odseke. Tiste, ki so se odločili, da se pridružijo boju za osvoboditev Primorske, so poslali Angleži na posebne tečaje in jih izučili za radiotelegrafiste, obveščevalce, diverzante in podobno. Kasneje so jih večinoma z letali spravili na zasedeno ozemlje. Čeprav jih je velika večina pristopila k partizanom in so se nekateri celo včlanili v partijo, jih je povsod spremljala senca nezaupanja in Ozna je mnoge še po koncu vojne pobila, češ da so zahodni vohuni. Nekateri so se pred tem še pravočasno umaknili čez mejo. Tako je Ferjančič leta 1946 odšel v Italijo, dve leti kasneje pa emigriral v Argentino.
Tone Božnar je med temi padalci poseben primer, zato mu bomo posvetili nekaj več pozornosti. Precej podatkov o njem imamo od Franca Zorca, še več pa od Iva Jevnikarja, ki se je zelo trudil, da bi raziskal njegovo izginotje septembra 1943 po kapitulaciji Italije. Uspelo mu je najti zapisnike njegovih zaslišanj, ne pa tudi kraja in datuma njegove smrti.
Tone Božnar je bil rojen 7. septembra 1909 v družini lesnega trgovca Pavla Božnarja na Pristavi v Polhovem Gradcu. Po končani mali maturi je eno leto obiskoval gradbeniški oddelek Srednje tehnične šole v Ljubljani, leta 1928 je pa vstopil v podoficirsko šolo jugoslovanske vojne mornarice v Splitu. V vojni mornarici je služboval več kot sedem let in se poleg drugega usposobil za radiotelegrafista. Leta 1937 je prestopil v trgovsko mornarico. 3. aprila 1940 se je v Gibraltarju vkrcal na tovorno ladjo »Četvrti«, ki je bila last neke sušaške družbe. Decembra istega leta je ladjo ob zahodni obali Irske napadla nemška podmornica in jo tako poškodovala, da so se morali izkrcati na Irsko. Dogodki so se hitro vrstili in nekaj mesecev kasneje je bila Jugoslavija že okupirana in razkosana.
Po prihodu jugoslovanske vlade v London je bil Božnar pisar v kabinetu vojnega ministrstva. Le kakih štirinajst dni je bil telefonist pri dr. Mihu Kreku. Menda je bilo to njegovo službovanje tako kratko zaradi nekega nesoglasja z dr. Kuharjem. Vendar pa je kasneje ravno s posredovanjem dr. Kreka in dr. Kuharja odšel v Kairo z namenom, da ga bodo od tam poslali v Slovenijo. Na zaslišanju v Dolenjskih Toplicah je Božnar izjavil, da mu je Krek ob odhodu iz Londona naročil, naj doma pove, da se bori (Krek) za federativno Jugoslavijo, da se Srbi niso prav nič poboljšali in da je Simović odletel, ker je pometal s hrvaškimi in slovenskimi ministri. V Kairu je Božnar spoznal dr. Rudolfa, ki mu je govoril tudi »o razmerah doma, o nastanku bele garde in mu odsvetoval, da bi se ji udinjal. Bil je simpatizer partizanov. Zbiral je primorske Slovence, ujetnike iz italijanske vojske, in jih uvrščal v jugoslovanske oddelke«. V Kairu je Božnar delal kot inštruktor radiotelegrafije; poučeval je v glavnem tečajnike tujih narodnosti. Kot telegrafist je bil vključen v Intelligence service, odsek za zveze. Njegova predstojnika sta bila major Miller in kapetan Clark. Ob odhodu v Slovenijo mu je prvi naročil, naj pošilja podatke o prometu in okupatorskih vojaških silah v Sloveniji. Imel je tudi dovoljenje sprejemati depeše za London. Pošiljal mu jih je nekdo z imenom Prikazen, ki ga ni poznal, je pa domneval, da je Miloš Stare. Prikaznine depeše so menda prihajale šifrirane, zato Novak, ki je hotel imeti pregled nad vsem, ni bil zadovoljen in se je pogosto jezil, da delajo proti njemu. (Mladika 10-97, str. 238)
Božnar sam pripoveduje, da je bil po prihodu v Slovenijo tri tedne pri Sv. Treh Kraljih, nato pa na Logu v gostilni Mesesnel in v neki neznani hiši v Notranjih ali Vnanjih Goricah. Iz Goric je šel v Smrečje in ostal tam do odhoda četniškega odreda v Iško vas. Aparat je tedaj nekdo peljal z avtom, menda Ris ali dr. Zajec. Z odredom je šel do Otočca, od koder ga je Novak poklical v Ljubljano in ga poslal k Sv. Pavlu blizu Orl, kjer so se zbirali »beli četniki«. Do kapitulacije Italije, je ostal pri tej skupini in medtem so drugi četniki šli v Grčarice. S četniki z Orl je prišel na Turjak, toda že po enem dnevu odšel v Zapotok in nato v Želimlje, kjer so ga zajeli partizani. (Mladika 1-98, str. 20)
Ni dvoma, da se je Božnar s svojimi izjavami na zaslišanju skušal rešiti, moral pa je upoštevati, da imajo zasliševalci v rokah njegove zapiske, kopije depeš in drugo. Menda je takoj ob zajetju povedal, da je angleški padalec. Menda je upal, da si bo s tem izboljšal položaj. Odgovor, ki ga je na to dobil, je bil nenavaden: »A ti si tisti, ki ga že toliko časa iščemo?« O tem, kako in kje so prijeli Božnarja, se posamezna poročila nekoliko razlikujejo. Franc Zorec – Kocelj se je tisto noč s Cerkvenikovo skupino umikal od Zapotoka proti Igu. V Želimljah jih je pričakala močna partizanska zaseda. Zorec je dobil povelje, naj s težko bredo obstreljuje zvonik, s katerega so partizani ogrožali umik. Ko mu je pošla municija, se je hotel umakniti in prav tedaj je naletel na Božnarja. Naj pripoveduje sam: »Umikal sem se v smeri proti Turjaku. Kar nenadoma naletim na Blaža. Zgrabim ga za bluzo in mu rečem: ‘Tone, tu morava iti v vodo in priti na drugo stran na cesto, sicer sva izgubljena.’ Blaž je hotel vedeti, kje je njegova radijska postaja. Ko sem mu povedal, da so jo odnesli naprej, medtem ko smo se mi borili, se mi je iztrgal iz rok in jo ubral proti Želimljam. V tem trenutku nekdo zakliče: ‘Stoj!’ Skočim v vodo, Blaž pa, ki je nekaj trenutkov prej odšel proti vasi, je padel v roke partizanov. Nikdar več ga nisem videl.«
Profesor Janez Grum piše, da je bil ta spopad v noči od 14. na 15. september med 3. in 4. uro zjutraj. Prebijali so se k cesti Škofljica–Ig. »Ko sem med zadnjimi prišel do tja, sem opazil na travi zraven ceste sedečega Božnarja z radijsko postajo in kovčki. Takoj sem ga začel prepričevati, naj gre vendar z nami naprej. Da poznamo zanesljive ljudi blizu Ljubljane, kjer bomo skrili njega in radijsko postajo. Večkrat sem mu ponovil to, a on je dosledno odgovarjal: ‘Ne smem v bližino Nemcev!’ Ti so res bili že nekaj dni v Ljubljani, ni pa še bilo nemške oblasti.« Ker se je medtem kolona premaknila proti barju, je moral profesor Grum za njo. Še enkrat je pozval Božnarja, naj gre z njimi, vendar brez uspeha.
Naj omenimo še pričevanje Ernesta Hirscheggerja, ki je bilo objavljeno v Argentini v knjigi Odprti grobovi III kot dokument 92. Opisano je zbiranje vaških straž na Turjaku in prizadevanje kapetana Albina Cerkvenika, da se zbrane čete ne bi zaprle v grad. Cerkvenik naj bi prevzel poveljstvo nad vsem zbranim moštvom, kar se zaradi nesoglasja poveljnikov vaških straž ni zgodilo, je pa nekako 700 mož potegnil za seboj na Zapotok, od koder naj bi nadaljevali pot v Polhograjske dolomite. O Božnarju piše takole: »Poveljnik Cerkvenik je imel na Zapotoku še pred našim prihodom radiotelegrafista Toneta Božnarja – Blaža. Bil je molčeč in resen fant v starosti 25 let. Ker je bil njegov aparat na dinamo, smo mu morali vrteti pedale, kot bi poganjali kolo. To delo ni bilo nikomur všeč. Vedno je iskal zveze z Mihajlovičem – ‘stricem’. Ob odhodu z Zapotoka smo vzeli s seboj tudi Božnarjev aparat z dvema mulama. Ko nas je v Želimljah napadla Tomšičeva brigada, so se mule splašile. Kljub temu da mu je spremljevalec rekel, naj beži, je Božnar skočil za mulami. Tam nekje med Želimljami in Igom so ga zajeli partizani. Pozneje je eden izmed partizanov pripovedoval, da ve za njegov grob.« (Odprti grobovi III, str. 113)
Zorec se spominja, kako je bil Božnar ob njunem zadnjem srečanju zaskrbljen zaradi radijske postaje. »Brez postaje sem ničla.« Zato ob partizanskem navalu ni skočil v vodo, kot mu je svetoval Zorec, ampak odšel v smeri, kjer naj bi bila postaja. Že na Kureščku in Zapotoku ga je skrbelo, ko so govorili o pogajanjih s partizani, do katerih pa potem niti ni prišlo. Ali je že tedaj slutil, da se ne bo dobro končalo? Nehote se vprašamo, koliko je bil na tekočem o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Vsaj nekaj je gotovo razbral iz sporočil, ki jih je oddajal in sprejemal. Zorec pravi, da sta se večkrat pogovarjala. Ali so pri tem prišli na vrsto tudi dogodki, ki jih je Zorec leta 1942 slišal in sam doživel na Dobrovi in v Šentjoštu? Tudi z domačimi v Polhovem Gradcu je imel Tone Božnar toliko zveze, da mu tamkajšnje razmere niso bile neznane. Zorec pripoveduje, kako ga je nekega večera spremljal na obisk k domačim. Morala sta biti previdna tako zaradi Italijanov kot zaradi partizanskih somišljenikov. O tem obisku pripoveduje tudi Tonetov brat Pavel Božnar v zapisu, ki je bil objavljen v Odprtih grobovih III. Tone in Zorec sta se tisto noč oglasila najprej pri Pavletu, nato pa še pri drugem bratu Jankotu na robu vasi. Proti jutru sta izginila iz Polhovega Gradca. Teden dni kasneje so polhograjski karabinjerji poklicali Pavleta in Jankota na zaslišanje. Zasliševal ju je poveljnik, ki je znal slovensko, kajti bil je poročen s Slovenko. Vsa njegova vprašanja so se vrtela okrog brata Toneta. Ko sta povedala, da sta pred nedavnim dobila njegovo pošto iz Irske, jima je karabinjer pokazal pismo, v katerem je pisalo, da je dne tega in tega pri Pavletu prenočil brat Tone, ki je prišel iz Anglije. Oba sta seveda zanikala resničnost tega podatka, še toliko laže, ker je datum v pismu bil napačen. Italijan, ki je bil kar prijazen, je namignil, da bo bolj zasledoval pisca sporočila kot Božnarjeve, brat Tone pa naj kar pride k vaški straži. Tudi kasneje ob nekem slučajnem srečanju je karabinjer vprašal, če Tone še kaj pride, in zagotavljal, da nima nič proti njemu. Iz vsega tega je Pavle sklepal, da so za bratov obisk zvedeli partizani oziroma oef, ki so povsod imeli svoja ušesa in bili povezani tudi s karabinjerji. Poskrbeli so za prijavo, da bi se tako na lep način rešili Pavleta in Jankota in morda celo Toneta. Izkazalo se je, da je bil italijanski uradnik angleškemu padalcu bolj naklonjen kot pa domači komunisti, ki so imeli toliko povedati o osvobodilnem boju. Pavle omeni, da je Tone dobil iz Anglije posebno pohvalo, ker so na podlagi njegovih poročil zavezniki uspešno bombardirali bencinska skladišča v Livornu, kamor so šli veliki transporti iz Romunije skozi Ljubljano, od koder je dobival dnevna obvestila. To potrjuje tudi Zorec. Torej še en vzrok več, da bi partizani morali videti v Božnarju najboljšega sodelavca, če bi se zares borili proti okupatorju.
Preden zaključimo to poglavje, poglejmo še en dogodek, ko je bil Tone Božnar tudi v nevarnosti, vendar se je vse dobro izteklo. O tem piše profesor Grum Ivu Jevnikarju decembra 1997: »Precej sem se pogovarjal z Božnarjem v avgustu 1943, ko so Italijani na zahtevo Nemcev in z njihovim sodelovanjem po radijski tehniki odkrili, kje se Božnar nahaja, namreč v mojem vodu vaške straže na Orlah. Ljubljanski četniški odred je namreč nekako v drugi polovici avgusta predal Božnarja skupini ‘belih četnikov’, ki so se zbirali v mojem vodu na Orlah. Ta skupina je bila ustanovljena zaradi spora Slovenske zaveze z Novakom. Z velikim strahom in zelo previdno, ker nista vedela, da je na Orlah vaška straža, sta se približala moji posadki dva Italijana. Ker smo ju pravočasno opazili, smo Božnarja in ‘bele četnike’ poslali v goščo pod vasjo. Italijana sta namreč vprašala, če ni v tej vasi neka radijska postaja. Odgovoril sem jim, da je ni.« Zorec, ki je bil tedaj že pri ‘belih četnikih’, se spominja, da so v dolini nenadoma zaslišali brnenje kamionov in zagledali Italijane. Drugi četniki so se lahko hitro umaknili v gozd, Božnar in on pa sta odšla šele zadnji trenutek, saj sta morala pospraviti in odnesti radijsko postajo. Potem sta cel dan, ko so Italijani stikali po vasi in okolici, tičala v bližnjem grmovju in se bala, da ju bodo odkrili. No, nič takega se ni zgodilo. – V začetku septembra je prišel k ‘belim četnikom’ – njihova enota je dobila ime Planinski četniški odred – aktivni kapetan Cerkvenik in jih povedel proti Turjaku.
2.1.5. Priča partizanskega dogovarjanja z Nemci
Franc Zorec je s kolono, ki se je prebila preko barja in Črne vasi, prišel v Ljubljano in postal domobranec. Leta 1985 je o tem pisal v Vestniku pod naslovom: To je moj ponos: bil sem slovenski domobranec. Iz 13. domobranske čete v Dravljah je šel na prvi podčastniški tečaj v Moste, ki je trajal od 3. do 31. januarja 1944. Ko so iskali kandidate za primorsko domobranstvo, se je takoj prijavil. Tako je bil nekaj časa v Prestranku, najdlje pa v Ilirski Bistrici, kjer je bila ena najmočnejših postojank primorskih domobrancev oziroma slovenskega narodnovarnostnega zbora na Primorskem.
Iz Bistrice so Zorca poslali na nekakšen propagandni tečaj v Trst. Tu je srečal kapetana Fajdigo, ki ga je spoznal prejšnje leto pri četnikih. Po njegovem nagovarjanju se je spet odločil za posebno nalogo. Z do tedaj nepoznanim domobrancem se je zglasil na nemškem poveljstvu v Trstu. Dobila sta posebne dovolilnice, civilno obleko, denar in naročilo, naj se nemudoma odpravita v Idrijo in v hotelu Soča najameta dve sobi. Njuna glavna naloga pa je bila vzpostaviti stik z nekim partizanskim komandantom. V ta namen sta dobila tudi zapečateno pismo, ki naj bi ga mu izročila.
Do Postojne sta se peljala z vlakom, nato pa z vojaškim transportom. Kmalu so za njima prišli trije gestapovci in se nastanili v eni izmed sob, ki sta jih najela v hotelu Soča. Dva sta bila trda Nemca, tretji pa je izgledal precej slovensko. Pred njim sta bila še posebno previdna. S precejšnjim trudom sta našla dekle, ki je bilo pripravljeno odnesti nemško pismo na Vojsko. Zveza je bila vzpostavljena. Na dan, ki je bil določen za razgovore, so jima Nemci naročili, naj se ne zadržujeta v hotelu, vendar se je Zorec skril pod posteljo in od tam prisluškoval razgovoru v sosednji sobi. Kot sta domnevala, je tretji Nemec odlično govoril slovensko in je razgovor sproti prevajal. Zorec si je beležil glavne točke. Nemci so predlagali, da partizani na Primorskem prenehajo napadati vojaške postojanke, pa tudi transporte na železnici in cestah. Nekaj dni kasneje sta se oba domobranca vrnila v Trst in Zorec potem svojega idrijskega sopotnika ni več videl. Ker kapetana Fajdige v Trstu ni našel, je o dogajanju v Idriji poročal svojemu bistriškemu poveljniku Antonu Mehletu, kasnejšemu poveljniku gorenjskega polka Slovenske narodne vojske. Menil je, da je treba o tem obvestiti odgovorne politike in je Zorcu odobril potovanje v Ljubljano, kjer se je sestal z Milošem Staretom. Ker je bila malo prej prekinjena zveza z Rimom, Nemci so namreč aretirali kaplana Duhovnika, ki jo je vzdrževal, se je Zorec ponudil, da jo ponovno vzpostavi in osebno poroča dr. Kreku o razgovorih v Idriji. Seveda ni računal, da bo na tej poti skoraj izgubil življenje.
List Slovenec je v petek 7. julija na prvi strani objavil Rösenerjev proglas Slovencem in Slovenkam: »Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. To je čisto navadna govorica! Borba proti komunizmu se nadaljuje, dokler ne bodo njegove azijatske tolpe mogle več škodovati evropskim narodom. S komunizmom ni sprave … Kri, ki je bila prelita v skupnem tovariškem boju Nemcev in slovenskih domobrancev proti skupnemu sovražniku, nam nalaga sveto dolžnost: Borili se bomo do zmagovitega konca.« Marsikomu je tedaj padlo v oči, da je bila Rösenerjeva izjava v slovenskem prevodu drugačna od nemškega originala, ki je bil tudi objavljen: »Das Gerücht wird verbreitet, mit den Banditen in Küstenland sei ein Vertrag geschlossen werden. Diese Behauptungen bleiben für uns in der Provinz Laibach ein Gerücht.« (Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. Te trditve so za nas v Ljubljanski pokrajini le govorica) – Torej so za Primorsko več kot samo govorica! Dejansko se je tiste dni še posebno v Gorici veliko govorilo o premirju med Nemci in partizani. Menda so Nemci 5. julija ustavili vse akcije proti partizanom. Goriški karabinjerji so zaradi čudnega prevoda Rösenerjeve izjave zaplenili Slovenca, pozabili pa na Jutro, ki je tudi objavilo proglas, in tako je zadeva kljub vsemu prišla med ljudi.
Pobuda za pogajanja naj bi prišla od vodstva SS, ki je bilo povezano z goriškim grofom Pacejem in županom Coroninijem. Zdi se, da so Nemci s svoje strani določili pogoje za premirje, še preden so vzpostavili stike s partizani, zato ga partizani niso posebno spoštovali. Po pripovedih je že v začetku julija prišel na pogajanje v Ajdovščino Oberststurmbannführer Scheff s spremstvom, v Idrijo pa Oberststurmführer Hradecky. Tako prvega kot drugega je poslal Globocnik iz Trsta. Nemci so menda bili pripravljeni dati partizanom določen teritorij v popolno upravo, samo da bi se umaknili od važnih prometnih žil in vojaških objektov. Primorski domobranci, ki so na svoji koži čutili to nemško paktiranje, niso bili o tem uradno nikoli obveščeni in so na vprašanja o tem dobivali le skope ali pa nobenih odgovorov.
K vsemu temu dodajmo še razmislek dr. Tineta Velikonje v 40. številki Zaveze o tragičnem padcu domobranske postojanke v Črnem Vrhu nad Idrijo: »Prve dni avgusta, ko se je ustanavljala postojanka v Črnem Vrhu, je na Primorskem veljalo med Nemci in partizani nekako premirje. Čeprav ni bilo uradno podpisano, smemo na podlagi določenih dogodkov in pojavov sklepati, da so se ga tako eni kot drugi držali skoraj do konca, celo med velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi 1945. Takrat je bil Rupnikov bataljon na veliko soboto, 31. marca ob 22. uri, nenadoma premeščen proti Colu in Angelski gori, tako da se je nekaj ur kasneje po ozemlju, ki ga je bil prej obvladoval, brez strela umaknila kompletna 31. partizanska divizija. Za zgled tihega sodelovanja partizanov z Nemci bi omenil nemoteni prehod večine partizanov IX. korpusa ob prevozu partizanskih ranjencev do letališča v Loški dolini zadnji teden avgusta 1944 in tudi napad na to letališče, ko je nemški poveljnik zadrževal svojo vojsko, v katere sestavu je bil tudi Rupnikov bataljon, kar tri ure v gozdovih na vznožju Javornika in Snežnika ter pustil, da so krvaveli samo vojaki Meničaninovega bataljona. Sem spada na neki način tudi Črni Vrh 1. septembra 1944. Pisali smo že, kako so zgodaj zjutraj istega dne, ko je bila napadena postojanka, vojake Rupnikovega bataljona prepeljali z vlakom z Rakeka v Logatec. Takoj so začeli česati gozdove na desni strani glavne ceste proti Planini. Topovski hrup iz Črnega Vrha je moral biti tak, da so ga morali slišati, in je neverjetno, da jih ni nič motil. Potem ko je bila črnovrška postojanka uničena, so čez dva meseca pripeljali skupino štiridesetih nemških policistov SS in ta je v tej vasi nemoteno delovala skoraj do zadnjega dne vojne, ne da bi se je partizani pritaknili.« (Zaveza št. 40 – marec 2001). Kdo je bil torej partizanom bolj napoti, Nemci ali domobranci?
2.1.6. Zorčeva ladjica končno najde svoj pristan
Kdor bi Franca Zorca proti koncu leta 1944 videl v tržaškem zaporu, bi težko verjel v srečen izid njegove zgodbe. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Zakaj ni odšel na pot v Rim, kot je bilo predvideno? Zakaj so ga Nemci aretirali? Ker so ga imeli za enega glavnih pobudnikov parade srbskih četnikov in primorskih domobrancev v Ilirski Bistrici, pri kateri so nosili jugoslovansko in slovensko zastavo in očitno kazali projugoslovansko razpoloženje. S pomočjo domobranskih prijateljev v Trstu in svoje drznosti je Zorec po nekaj mesecih pobegnil iz zapora in po dolgi odisejadi, ki bi zaslužila posebno zgodbo, končno prišel v Rim. Njegovo življenje je malo pred koncem te nevarne poti spet viselo na zelo tanki nitki. Po prihodu v Rim je sprevidel, da njegovo poročilo o pogajanjih med partizani in Nemci, ki jim je bil priča v Idriji, skoraj ni več aktualno. Le s težavo se je sprijaznil z dejstvom, da Angleži podpirajo partizane, ki bodo tudi v Sloveniji prevzeli oblast, domobranci in četniki pa se bodo morali pred njimi umakniti.
Podrobnosti o dogodkih v Sloveniji ob koncu vojne je Zorec zvedel od beguncev, ki so po maju 1945 prišli v Italijo. V taborišču pri Senegalliji se je srečal s šentjoškimi skrivači, ki so šele 27. septembra 1945 odšli iz Šentjošta in po štiridnevni poti mimo Črnega Vrha, Cola in skozi Trnovski gozd srečno prišli v Gorico. Jakob Žakelj, ki je tedaj pisal dnevnik, je 1. februarja 1946 v Senegalliji zapisal: »V naše taborišče je danes prišel g. Franc Zorec in bo ostal tu.« Seveda ga je poznal iz prejšnjega časa, ko je bil član vaške straže v Šentjoštu in četnik v Kraljevem grabnu.
Ni čudno, da je bil Zorec vključen v prvi ilegalni pohod preko meje po poti, ki so jo »strasirali« šentjoški skrivači ob umiku septembra 1945. Na pot sta konec februarja 1946 odšla Pavel Žakelj in Franc Zorec. Oglasila sta se pri Malovrhovih in pri Žakljevih v Šentjoštu. Njuna naloga je bila zbrati določene podatke o razmerah v Sloveniji. Po približno enem mesecu sta se po isti poti vrnila in s seboj pripeljala Milana Zajca, rešenca iz jame v Kočevskem rogu, in Franca Filipiča iz Novega mesta, ki je bil že v letih in je komaj zdržal naporno potovanje. Zorec se dobro spominja tiste poti. Najteže je bilo tik pred ciljem, ko je le malo manjkalo, da bi jih ob prehodu meje pred Gorico odkrila jugoslovanska obmejna straža. Težava je bila še večja, ker je bil Filipič močno izčrpan in ga je moral Zorec podpirati pri hoji ter poleg tega še nesti njegov in svoj nahrbtnik. Imeli so srečo, da je bila trda tema in da je bilo verjetno tudi stražarja strah. Ko se je oddaljil, da bi poklical okrepitev, so se naši »tihotapci« hitro splazili na italijansko stran in bili rešeni. V spomin na to nevarno pot Zorec hrani konec palice, ki jo je tedaj uporabljal. Ko so hodili skozi Trnovski gozd, je ob postanku le redko sedel na tla, ampak se je le naslonil na palico in tako počival. V Gorici je potem del tiste palice odrezal in ga vzel s seboj. Prinesel ga je v Argentino in še danes visi na steni njegovega stanovanja v Loma Hermosa. Na njem piše Šentjošt 1946.
V taborišču v Italiji se je Franc Zorec po daljšem presledku spet srečal z Rovtarji. Zlasti Franca Kogovška, ki ga je v začetku leta 1943 nagovoril za prehod od vaške straže k četnikom, je dobro poznal. Kogovškova nečakinja Marija, domačini so ji rekli Anžetova Mici, je bila z rovtarskimi begunci od odhoda iz Rovt. Anžetovi so sicer slišali, da nameravajo domobranci za nekaj dni oditi iz Rovt, vendar temu niso pripisovali posebnega pomena. Ko so pa 5. maja opoldne iz domače hiše videli dolgo kolono, ki se je razvila proti Praprotnemu Brdu, ko so v njej opazili več sorodnikov in prijateljev, je oče na hitro odločil, naj se jim pridružita tudi Marija in Francka. V naglici sta vzeli nekaj obleke in perila, mati jima je pripravila skromno popotnico, oče je pa razstavil Marijin šivalni stroj in ga potlačil v vrečo. Čudno, kaj ga je vodilo pri tem, ko so vendar vsi mislili, da gredo le za nekaj dni. Marija je potem s tistim strojem med prvimi v taborišču začela šivati. Oče je priganjal, naj pohitita, da bosta na Praprotnem Brdu dohiteli kolono in oddali prtljago na kak voz. Kot v opravičilo je zagodrnjal, da bi šla tudi z mamo, toda nekdo mora pač ostati pri živini.
Marija Kogovšek in Franc Zorec sta se poročila v Italiji leta 1948 – pred odhodom v Argentino. V novi domovini sta si mlada zakonca – on mizar in ona šivilja – kmalu ustvarila lasten dom, ki je dal varno zavetje trem otrokom: Janezu, Mariji in Darinki. Janez je študiral, naredil doktorat in postal svetovno znan znanstvenik astrofizike. Tudi v Ljubljani je že predaval. Tako se je življenjska pot vsaj enega slovenskega protirevolucionarja obrnila drugače od tisočev tistih, ki so se iztekle že junija 1945 v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu in po drugih moriščih.
2.1.7. Zaključek
Ob zgodbi Franca Zorca smo skušali ponovno osvetliti nekatera bistvena vprašanja naše polpretekle zgodovine. Zakaj je Franc Zorec, ki je bil po prepričanju narodnjak in odločen protifašist in protinacist, pobegnil od partizanov in odšel k vaški straži v Šentjošt? Ni dvoma, da je k temu pripomoglo tudi tisto nočno streljanje na njegovo ležišče v zgodnji pomladi 1942. Zakaj so hoteli »likvidirati« trgovca Ambrožiča in Prekovega Ivana? Kdo bi jima mogel očitati zvezo z okupatorjem? Pa župan Bastič in njegova žena? Kdo z normalno pametjo bi mogel verjeti, da so bili to okupatorjevi sodelavci, da so njihove »likvidacije« potrebne za osvoboditev izpod okupatorja? Že kot otrok je Zorec občutil, kaj pomeni biti sirota brez staršev, kaj pomeni revščina. Ni čudno, če ga je prizadelo in zaznamovalo, ko je že prve dni v Šentjoštu gledal jokajoče in prestrašene otroke ob zverinsko pobitih materah in očetih na dvoriščih njihovih požganih domov. In to so bili večinoma revni ljudje, ki se niso nikoli ukvarjali z nobeno politiko! Kdo, ki je videl tiste prizore, bi še mogel verjeti, da se partizani borijo proti okupatorju in za socialno osvoboditev?
Potem je postal četnik. Ker je verjel, da bo okupacije po kakšnem letu ali dveh konec, ker bodo Italijani in Nemci vojno izgubili, in je treba biti za tedaj pripravljen.
Razveselilo ga je obvestilo, da bodo šli na Primorsko delat propagando za novo, demokratično Jugoslavijo. Le malo ali nič je vedel o tem, da prihajajo pozno, prepozno, ker je OF med Primorci že razširila idejo o Jugoslaviji z drugačnim družbenim redom, vse drugo pa ožigosala za izdajstvo in vdinjanje posameznim kapitalistom.
Na Primorskem se je začela propaganda proti četnikom že tedaj, ko se je Zorec odpravljal na Zaplano. O tem nazorno govori Kardeljevo pismo od 20. februarja 1943: »V Zaplani pri Vrhniki se formira oddelek 50 mož, ki naj bi – preoblečeni v partizanske uniforme – šli na Primorsko in se tam predstavljali kot partizani ali ‘nacionalni partizani’ in pritegnili najreakcionarnejše elemente. Poskušali bodo postati oborožen center belogardistično-mihajlovičevskih elementov na Primorskem ter raznetiti tudi tam državljansko vojno. Po teh poskusih najodločneje udarite!« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str. 8) Aleš Bebler, ki je bil tedaj poverjenik centralnega komiteja KPS za Primorsko, je dobil Kardeljevo pismo z zamudo, skoraj hkrati s prihodom treh padalcev na Banjško planoto. V nasprotju s Kardeljem je verjel, da »bela garda na Primorskem nima stvarne podlage, ker tam ni slovenskega bančnega kapitala itn.« Kardelj je tej Beblerjevi oceni nasprotoval in v njej videl »nevarno nagnjenje k zanikanju socialnih izvorov bele garde«. Po njegovem bi se belogardizem na Primorskem lahko v najkrajšem času pojavil iz vrst »trgovcev, malih idustrialcev in posebno kulakov, ki so anglofilsko oblikovani in sovražijo ZSSR«, kot tudi iz vrst duhovščine, ki sicer sodeluje z OF, pa ji vendar ne gre zaupati. (J. Vidic, Angleški obveščevalci, str. 10)
Ko so se trije padalci v noči na 19. marec 1943 spustili na Banjško planoto, niso točno vedeli, kje so. Po napornem iskanju radijskih postaj so že ponoči prišli do samotne kmetije. Povedali so, da so padalci in kmet jih je lepo sprejel. Prosili so za kako slovensko knjgo in čez nekaj časa jim je kmet prinesel brošuro V boj proti Mihajloviču. Križmančič pove, da so bili že ob naslovu hudo razočarani, saj so bili do tedaj prepričani, da je Mihajlovič poveljnik jugoslovanske vojske v domovini. Ko so prebrali o generalovem izdajstvu in zločinih njegovih četnikov, so sklenili, da se bodo za vsako ceno priključili partizanom. Kmet jih je potem povezal s kurirsko postajo B-6 blizu Avščeka. Tako je bilo njihovo delo tako rekoč od prvega dne povezano s partizani in pod njihovim nadzorstvom. (J. Vidic, Angleški obveščevalci, str. 52)
Ni si težko predstavljati, kakšna poročila so potem odhajala v Kairo. In po teh poročilih so Angleži oblikovali svoje mnenje o razmerah v Sloveniji in temu primerna so postala tudi poročila londonskega radia. Če je Kardelj že trgovce, obrtnike in kmete imel za anglofile, je to še bolj veljalo za padalce, ki so izšli iz angleške šole. Če so pobijali prve že zaradi suma, da bi se utegnili obrniti proti njim, je skoraj razumljivo, da niso prizanesli niti drugim. Od trojke, ki je priletela s prvim letalom na Banjško planoto, je preživel samo Križmančič, Semolič in Sever pa sta kmalu po koncu vojne »izginila brez sledu – disapeared without trace«, kot je zapisal John Earl v svoji pred nekaj meseci izišli knjigi The price of patriotism (Cena patriotizma). Earl priporoča, naj bere Vidičevo knjigo, kdor želi zvedeti kaj več o usodi Semoliča in Severja.
Pri Vidicu tudi zvemo, kje je končala Božnarjeva radijska postaja. IX. korpus, ki mu je tadaj poveljeval Lado Ambrožič – Novljan, je imel stalno težave okoli zvez z glavnim štabom. Rešene so bile šele, ko je prišel k njemu v Čepovan mladi, v partizanski šoli v Črnomlju izučeni radiotelegrafist Janez Žnidaršič in prinesel s seboj britansko sprejemno in oddajno postajo. »In to tisto, s katero je padalec Anton Božnar šest mesecev pošiljal četniška poročila kraljevi vladi v London in predstavnikom kraljeve vojske v Palestini in Kairu. Zaplenili so jo, ko so ga partizani ujeli po kapitulaciji Italije.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str. 146)
John Earl je dal svoji knjigi naslov The Price of Patriotism – Cena domoljubja. Ali je upravičen pomislek, da je z njo sicer izkazal spoštovanje padalcem, mnogo premalo pa obsodil tiste, ki so jih najprej prevarali in nato uničili? Pač ni razumel tega, kar so že leta 1942 razumeli Franc Zorec in njegovi somišljeniki.
3. Pripovedi
3.1. Umori pod Karavankami
Vanja Kržan
3.1.1.
Spominjam se nedeljskih družinskih izletov v letih po vojni, ko smo hodili v Jeseniške Rovte k Sv. Križu nad Jesenicami. Po dobri uri hoje smo premagali vzpetino in prišli v Prihode in otroci smo se, vedno žejni, poželjivo ozirali proti gostilni Pri Jerici. Potem smo pot zlagoma nadaljevali proti vasici Sv. Križ, poimenovani po cerkvi nad ozko dolino potoka Jesenica.
Po vojni se je za naselje uveljavilo ime Planina pod Golico; prebivalci, nekdanji Križani, so le še Rovtarji. Za komunistične gošarje je bil Sv. Križ preveč moteče ime. V pogorju pod Karavankami so imeli svoja varno skrita taborišča in ‘javke’, predvsem pa krvave obračune s svojimi nasprotniki. Križani v cerkvi sredi vasice je bil nenehno daritveno jagnje v spravo za mnoga hudodelstva in odrešenik ljudi, ki so umirali mučeniške smrti. Razpet nad daritvenim oltarjem še vedno kraljuje v lepo obnovljeni cerkvi v planinskem raju pod Golico. Ta se vsako leto v maju razbohoti v belih narcisah, kot da bi narava sama hotela ozaljšati tolike skrite grobove, ki jih je izkopala rdeča revolucija ljudem teh in okoliških krajev. Da, edinole rdeča revolucija: tukaj ni bilo enega domobranca, nobenih nemških hajk ali bojev z Nemci, nobenega talca. Morija se je nadaljevala še po vojni. Tudi marsikateri begunec s Koroškega, ki ga je domotožje zlomilo in se je skrivoma vračal v domovino, je končal svojo pot v osrčju teh planin.
Kraj z okolico ima zelo bogato zgodovino. V notranjosti pogorja Karavank ni manjkalo rudnih zakladov železa, svinca, cinka, srebra, mangana in živega srebra. Verjetno so staroselci in ljudstva keltskega porekla že v stoletjih pred Kristusom v teh planinah kopali in talili železovo rudo. Po letu 1000 je pod Golico nastala prava fužinska kolonija s številnimi rudniki in topilnicami jeklenčeve rude. Fužine so nastale v dolini današnjih Jesenic: na Savi, Plavžu in Javorniku. Področje ob vznožju Golice, Rožce in Kočne so imenovali fužinarsko Planino, rudnike pod Kočno pa Savske jame. Leta 1381 je bil izdan prvi pisni dokument o rudarjenju, topilništvu in kovačijah pod Golico, ki je nekakšna ustava rudarskega in fužinarskega dela in določa pravice in dolžnosti rudarjev, fužinarjev, kovačev in oglarjev.
Lastniki posestev in fužin so bili ves čas tujci, zadnja sta bila Italijan Michael Angelo Zois, fužinar iz Bohinja, in Belgijec Valentin Ruard. Ruardova graščina na Savi je ohranjena še danes. V začetku 19. stoletja prične naprednejša in cenejša angleška in švedska industrija ogrožati gorenjsko želazarstvo. Leta 1869 je ustanovljena delniška družba KID (Kranjska industrijska družba), ki do konca druge svetovne vojne dobro uspeva. Leta 1897 je bila z ugasnitvijo plavžev na Savi končana doba klasičnega fužinarstva, kajti rudne zaloge v Karavankah so se pričele manjšati.
Gotovo nas bo sedaj zanimalo, v katero obdobje lahko umestimo cerkev Sv. Križa in naselje ob njej. Leta 1606 sta lastnika fužin na Savi brata Bucellenija najprej zgradila fužinarjem cerkvico Marije Vnebovzete, ki jo je posvetil škof Tomaž Hren, leta 1617 pa še kapelo sv. Barbare na Plavžu. Sedem let kasneje je škof blagoslovil lesen križ na mestu, kjer bo stala cerkev Sv. Križa, vendar posvetitve ni dočakal, ker jo je družina grofov Bucellenijev zgradila šele leta 1683 v zahvalo rudarjem za novo najdišče rude.
Cerkev je skozi stoletja ohranjala pečat »prisrčne ljudske umetnine« in »ljudske lepote«, kakor je zapisal umetnostni zgodovinar in kritik Ivan Sedej, »ko je vsak novi rod dodal v duhu svojega časa nekaj novega.« Na podobah križevega pota iz leta 1846 se je neznani mojster »na vso moč potrudil, da bi bili rablji in povzročitelji Jezusovega trpljenja kar se da grdi in obsojanja vredni«. Sto let kasneje so lahko verniki ob premišljevanju trpljenja bolj kot kdaj v preteklosti zaslutili hudobijo sveta, ki jo je njihov Križani premagal. V bogati tisočletni zgodovinski preteklosti so prebivalci Planine pod Golico okušali trdo življenje v boju za preživetje; toliko trpljenja, bridkosti, krivic in nasilja, kot ga jim je prinesla krvava revolucija, pa v vsem tisočletju niso izkusili.
Cerkev sv. Križa je ostala po vojni še naprej v njihovi lasti, nasprotno pa so se priljubljene cerkvice Marije Vnebovzete na Savi, dar družine Bucelleni fužinarjem, polastili povojni oblastniki, jo zaprli in onemogočili naslednikom nekdanjih fužinarjev, da bi v njej kot tri stoletja poprej molili Božjo Mater in njenega Sina. Še danes žalostno propada ob Bucelleni-Ruardovi graščini kot osameli otoček sredi bahavega trgovskega središča Spar, ki je zraslo na ozemlju nekdanjih fužin, kasneje Železarne, katere ostanki spominjajo na propadlo zvezno plansko gopodarstvo.
Cerkvica na Savi, kulturni spomenik, ki komaj še kljubuje času, ostaja v tem novem okolju svojevrstno obeležje povojne komunistične oblasti, ki je ustoličila vero v partijske bogove, heroje in krvnike, ki še danes s svojimi imeni polnijo jeseniške ulice. Kratek čas po vojni je bilo bogoslužje v cerkvici še dovoljeno. Spominjam se, kolikokrat je zaječala v pesmi »Marija pomagaj nam sleherni čas … Marija pomagaj sirotam vojske … « Vendar takrat še nisem razumela, zakaj vse okrog mene joka …
3.1.2. Le križ nam sveti govori
Toda vrnimo se v Rovte, k Sv. Križu. Že ko smo se kot otroci povzpeli na Prihode, je mojo otroško domišljijo vedno vzburila požgana, za silo obnovljena hiša.
Nanjo me je pred nekaj leti spomnil Pavel Razinger (1933) z Bleda. Z njegovo pomočjo sem pričela razkrivati njeno srhljivo skrivnost. Pred kratkim sem si ponovno ogledala kraj, kjer je stala. Kmečka hiša, prislonjena k bregu nedaleč od poti proti Sv. Križu, je bila dom Franca Lipovca (1886) in njegove žene Helene roj. Štefelin (2. 9. 1893) ter njunih petih otrok, štirih sinov in hčerke: najstarejši je bil Pavel (10. 1. 1918), sledili so mu Franci (1919), Alojzij (21. 6. 1921), Milka (1922) in najmlajši Anton (14. 1. 1924). Po domače so bili Špegarjevi. Mama Helena je bila Štefelinova s Prihodov. Danes je Štefelinova obnovljena hiša zaščitena kot kulturni spomenik; Štefelinovo kapelico z votlino Lurške Marije, ki je bila poleg Kopišarjeve najlepša v Rovtah, so po vojni ob širitvi ceste podrli in nikoli prestavili na drugo mesto.
Pot me je zanesla še na pokopališče pod cerkvico Sv. Križa. Največkrat se ne ustavljam ob letnicah na nagrobnih spomenikih, ko pa sem stala ob grobu Špegarjeve družine, sem se jih razveselila, ker so mi pomagale razjasniti tragedijo Lipovčevih.
Najprej me je pretresla zgodnja smrt očeta Lipovca. Umrl je že leta 1923. Ko so bili otroci še majhni, najmlajši Tonček je bil rojen šele po očetovi smrti. Mama se je krepko namučila, da jih je preživela, saj je bila njivica majhna in je silila že v breg, travnik je bil že ves v bregu in še del gozda so morali posekati, da so pridobili travnik ob hiši, enega so imeli višje na planini. Otroci so morali že zgodaj za zaslužkom. Verjetno so Špegarjevi vdovi radi priskočili na pomoč bližnji sosedje Cehevsovi, predvsem pa malenkost bolj oddaljeni sosedi Žbatnekovi na drugi strani ceste, kot se je reklo pri hiši.
Pri Žbatnekovih, pisali so se Kosmač, so imeli dva sinova, Jakoba in Joža, in dve hčeri. Špegarjevi in Žbatnekovi fantje in dekleta so bili približno enake starosti in so se dobro razumeli, Pavel in Alojz morda najbolje z Žbatnekovim Jakobom. Tudi Špegarjeva vdova, mama Helena, je veliko zahajala k Žbatnekovim in si pri njih lajšala srce skrbi in težav, še posebej, ko se je pričela vojna. Franc je služil jugoslovansko vojsko v Kikindi in bil takoj mobiliziran v nemško vojsko in poslan na fronto, kjer je preživljal nepopisne strahote. Pavel in Lojz sta delala v tovarni na Jesenicah, Malči je služila pri kmetu v Bohinju, najmlajši Tonček je bil za hlapca pri Jeriču.
Medvojna tragedija te družine se prične zapletati prav pri najmlajšem, Tončku. Že pomladi 1942 osemnajstletnega negodnika partizani prisilno mobilizirajo. Razumljivo, da je večkrat pribežal domov, da se je najedel. Življenje v gozdu mu je postajalo vedno bolj neznosno. Ko je zbolel za pljučnico, se je skrival v neki pažbi (pomožno gospodarsko poslopje za trenje lanu in shranjevanje orodja), in razumljivo, da mu je mama nosila jesti.
Nekateri Križani so Tončka obdolžili izdajstva, ker naj bi izdal domačina Naca Razingerja, ki je bil ključavničar v tovarni, da je ponaredil ključ od gestapovske uprave. Naca so Nemci zaprli v Begunje in ga 26. junija 1943 ustrelili v Soteski pri Bohinju, vso Razingarjevo družino, skupaj s starim atom na invalidskem vozičku, pa izselili.
Slišala sem tudi govorice, da naj bi imel Tonček v Žirovnici dekle in ker jo je večkrat obiskal, ga partizani obdolžijo, da hodi izdajat Nemcem.
O Tončku lahko preberemo tudi iz pričevanj v zbirki Taboriščni arhiv priča, 4. zvezek, Buenos Aires 1974: »Fant je prebil hude čase v hosti. Pa mu je postalo prehudo in je pobegnil.
Javi se policiji, ki ga zapre, potem pa izpusti. Proglase ga za izdajalca. Fant se sedaj skriva pred Nemci in partizani, boji se obojih. Ker se stalno ne more nahajati med dvema ognjema, se javi Nemcem v službo. S tem zagreši narodno izdajstvo.«
Seveda so vse te govorice nepreverjene, dejstvo je, da o Tončkovem izginotju še danes nihče ne ve ničesar in so tudi o tem krožile le govorice. Skrivnosti nam noče razjasniti niti Franc Konobelj, ki bi jo edini lahko. Vse, kar zvemo o Tončku iz Konobljeve knjige »Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli«, je zelo skopo: »In našli so se nekateri, ki so bili pripravljeni za Judeževe groše prodati svoje soborce. Značilen je primer Tončka Lipovca, vulgo Špegarjevega, znanega pod imenom Višinski iz jeseniškega rovta, ki je 2. februarja 1943 pobegnil iz partizanskega taborišča v Žingarici ter že čez nekaj ur pripeljal Nemce. Le mrak je rešil partizane, da so se lahko umaknili preko Rebri v dolino.« (F. Konobelj – Slovenko, Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli). Nič pa ne zvemo, kam je za vedno izginil Tonček.
3. aprila 1943 ob enajstih zvečer se Tončkova starejša brata Pavel in Lojz vrneta iz tovarne domov. Nista opazila mož, ki kmalu zatem obkolijo hišo in hlev s skednjem. Ker je Tonček izdajalec, se mora komunistična roka pravice maščevati nad preostalimi domačimi, nad obema bratoma in materjo. Kaj se je po enajsti zvečer dogajalo z njimi v hiši, ne vemo. Pavla in Lojza naj bi likvidatorji ustrelili skozi okno, ko pa so prišli v hišo so mami Heleni s puškinimi kopiti razbili glavo, nato pa še živo privezali k šivalnemu stroju; po končani moriji so hišo, hlev in skedenj zažgali, mater in trupli sinov pa pustili v hiši.
Pri najbližjih sosedih Cehevsovih slišijo strele, nato zagledajo še ogenj! Pri Špegarjevih gorita hiša in hlev! Zato torej so pred tem k Cehevsovim ubijalci in požigalci prinesli od Špegarjevih majhno deklico Cirilo, ki jo je Špegarjeva mama eno leto pred tem vzela za svojo, verjetno od pokojne Sodjeve sestrične. Nemočna Cehevsova mama priteče z grozno novico do Žbatnekovih. Jaka in sestra Lenka stečeta reševat. Toda kako? Vrata so v plamenih, zato s skupnimi močmi sosedi trgajo z okna železne križe. Trupli obeh fantov ležita na tleh, mama glasno joka in zdihuje privezana k šivalnemu stroju, vsa v krvi. Najprej spravijo skozi okno na prostost njo, potem enega za drugim trupli obeh sinov, dvaindvajsetletnega Lojza in petindvajsetletnega Pavla. Mamo pri Žbatnekovih položijo na posteljo v hiši: tarna in moli, kot se danes spominja Pavel Razinger, ki je takrat kot desetletni deček služil pri stricu za pastirja. Pokličejo brata Špegarjeve mame, ker menijo, da mama umira. Čez nekaj dni umre v bolnici.
Zjutraj se zbere na pogorišču vsa okolica. Mežnarjeva mama, ki je skrbela za cerkev Sv. Križa, je bila znana po tem, da je ni bilo ničesar strah, tudi če je ponoči morala sama ven. Takrat pa je priznala, da ji pogorišče in vse, kar je ostalo od njega, vzbuja grozo. V spominu ljudi je ostalo to pogorišče nekaj zastrašujočega in so se ga raje izogibali. Niti pogovarjali se o tem niso dosti.
Mežnarjeva mama je potem, ko se je vrnila v župnišče, krepko potegnila za klenkavec, kot so rekli malemu zvonu. Njegov bronasti zvok je vsem na Planini oznanil smrt Špegarjevih fantov. Po srečnem naključju prva svetovna vojna Križanom ni ugrabila bronastih zvonov. Na klenkavcu je podoba Gospodovega oznanjenja in napis v latinščini: »Gospod Jezus, dobri Učenik, bodi milostljiv svojemu ljudstvu!« Kdo je le lahko v tistih časih preslišal to prošnjo?
Ali pa? Gošarji so prinesli med Križane razkol, sovraštvo in maščevalnost. Rovte so postajale vedno bolj rdeče. Mnogim ni bilo mar, da je bila v njihovem kraju izbrisana ena od slovenskih družin …
Po vojni se je vrnil iz nemške vojske drugi Špegarjev sin Franci, domači in sosedje so mu pravili Francek. Znana nam je povojna usoda mobilizirancev v nemško vojsko, Francek pa je bil vrh vsega še brat izdajalca! Za dobrodošlico so ga na Jesenicah strahovito pretepli. Ostal bi lačen in strgan brezdomec, če mu ne bi priskočili na pomoč sosedi, še posebej plemeniti in dobri Žbatnekov Jaka. Na pogorišču so Francku s skupnimi močmi uredili zasilno bivališče, mu omogočili, da je obdeloval njivico, ker je bil velik ljubitelj zemlje in živine. To mu je tudi pomagalo, da ni povsem psihično propadel in zbolel. Žbatnekov Jaka je kasneje povedal: »Najbolj priden Rovtar je bil Špegarjev Francek. Želel je obnoviti dom, zato je tudi on fural z voli les, da bi zaslužil. In kako mu je pri tem pomagala oblast? Vzeli so mu vola in Francku se je povsem omračil um. Socialna služba ga je spravila ‘na zdravljenje’ v Begunje, od koder se ni več vrnil. Umrl je razmeroma mlad, star 47 let.
In kako je izgubo svojih domačih in doma prestajala Špegarjeva preživela hčerka Milka? Omenili smo že, da je med vojno služila v Bohinju. Prišla je na pogreb svojih dveh bratov, in čez nekaj dni dočakala še maminega. Odslej odpira le tuja vrata, doma nima več. Kje je Tonček? Ali je še živ, ji ni vedel nihče povedati. Po pogrebu svojih domačih je za vedno zapustila domači kraj. Povedali so mi, da je vso pot v dolino tekla, ker so streljali nanjo.
Leta 1947 se je poročila v Kranjsko Goro z Robičevim Jankom. Hčerka Jožica se spominja, da mama ni imela nikjer obstanka. Velikokrat so se selili. Toda to ni bilo najhujše. Milka je bila prepričana, da brat Tonček še živi, ker so ji po vojni prišle na uho govorice, da so ga videli v Vetrinju. Več kot deset let je živela v pričakovanju, da se bo brat vrnil. Sčasoma je otopela, se zaprla v svoj svet in se ni nikoli pobrala. Imela je nekakšen hišni oltarček s slikami svojih bratov in matere; ob obletnicah smrti je prižgala svečo in vedno je rada povedala: »To je bila moja družina.«
Na pogorišču maminega doma je hotela hčerka Jožica postaviti hišo, vendar ni dobila gradbenega dovoljenja, čeprav je bila edina dedinja.
Ko sem na pokopališču pri cerkvi sv. Križa stala ob grobu te nesrečne družine (zadnja je leta 1992 umrla hčerka Milka), sem poleg datumov smrti prebrala še nagrobni napis. Čisto običajen, pa vendar zanje tako primeren. ‘Zadnji dom’ je vklesano nad njihovimi imeni. Res, šele ta dom jih je ponovno zbral, le pogrešanega Tončka ni v njem. Njemu je revolucija ugrabila še ta zadnji dom in zapečatila knjigo življenja brez datuma smrti s preprostim ‘pogrešan’. Bivališče Nebeškega Očeta pa je vsem na stežaj odprlo vrata. Napis na spodnji strani spomenika vliva to upanje. ‘Nikjer, nikjer tolažbe ni, le križ nam svetu govori, da vidimo se nad zvezdami.’ Pomislila sem, da bi ta nagrobni napis lahko veljal tudi za mnoge skrite grobove, raztresene po gozdovih Karavanškega pogorja; v njegovo tišino daleč naokrog pozvanjajo bronasti zvonovi cerkve sv. Križa.
3.1.3. Po vojni v izgnanstvo in delovna taborišča
21. junija 1943 so prišli ponoči partizani po Žbatnekovega Jaka (1921) in ga odpeljali. Napisali smo že, da so bili Žbatnekovi sosedje nesrečne Špegarjeve družine, sin Jaka prijatelj umorjenih sinov.
Velika kmetija je ostala brez obeh sinov, Jakov brat Jože je bil že pred tem mobiliziran v nemško vojsko. Jaka je bil nekaj časa kurir v domačih krajih, nato pa dodeljen Prešernovi brigadi nad Selcami. Komandanti so dobro vedeli, da Žbatnekov ni njihov in da se ga morajo znebiti. Nekoč ga je komandant poslal prvega v napad na čistino sredi gozda in ker je Jaka vedel, da ga bodo Nemci pri priči ustrelili, se mu je uprl: »Kar tukaj me ubij, drugače me bodo Nemci.« Komandantu se je povesila roka s pištolo in ni ga ustrelil. Nekateri soborci so imeli pri sebi marke. Morali so jih izročiti komandantom, Jaka pa se je postavil zanje, vedel je, da je to kraja. Komandant ga je že odpeljal, da ga ustreli, pa se je nekdo drug, ki ga je imel rad, zavzel zanj.
Jaka je pri partizanih spoznal, da življenje ni imelo nobene vrednosti in da je vse, kar so jim pri politični vzgoji govorili, velika laž. Pravo izdajalstvo pa se mu je zdela prisega Stalinu in petje partizanske pesmi z refrenom: Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti. Preveč rad je imel svojo zemljo, njive, travnike in gozdove.
Ko se je ob koncu vojne srečno vrnil domov, prav tako tudi Jože z nemške fronte, so vso Žbatnekovo družino skupaj s postaranim atom odpeljali v izgnanstvo, v kazensko delovna taborišča na Kočevsko. Jaka je bil obsojen na sedem let zapora. Obtožili so ga, da so pri njih doma našli Matjažev glas in da sta skupaj z atom po vojni na skrivaj vodila ljudi čez mejo v Avstrijo. Poleg Žbatnekovih so bile izgnane na Kočevsko še nekatere družine iz Dovjega, Belce in Srednjega vrha nad Martuljkom. Ko so prišli ponje, se je v stogih že sušilo seno, skrinje so bile napolnjene z žitom, krompir je zorel. Na njihove domačije so prišli tujci in se vsega polastili. Kako so gospodarili, so Rovtarji govorili še dolga leta, tudi to so vedeli povedati, da so novi gospodarji pri Žbatnekovih šele ob Sv. Treh kraljih sušili otavo.
Ko se je družina po nekaj letih, Jaka je bil pomiloščen, končno vrnila domov, je bilo izropano vse in razen poslopij ni bila več njihova niti njivica ob hiši. Gozdna uprava je divje izsekavala njihove najlepše gozdove. Jaka in ata sta se uprla zadružnemu gospodarstvu in Jakova trdna odločitev je bila, da njihovo kmetijo spet postavi na noge in na njej zagospodari. Sklenil je, da odkupi njihove njive, travnike in gozdove, zato je pričel služiti denar. Pozimi je noč in dan z volovsko vprego vozil hlode na Erlahovo žago niže v dolino ali do žage na Jesenicah. Takrat je bil to za rovtarske kmete edini možni zaslužek.
Za garaške furmane so vedele vse Jesenice, staro in mlado. Cesta v Rovte je bila namreč najbolj priljubljena sankaška pot, še posebej privlačna v mesečnih nočeh. Toda kaj, ko se je bilo treba kar naprej umikati volom. Še posebej nevarni so bili tisti, ki so se vračali navkreber, neprevidni sankači so zapeljali tudi pod vprego in se jezili. Nihče ni vedel, da sta med furmani Žbatnekov Jaka, ki je s krvavečim srcem vozil svoj les tujim gospodarjem, da bo s tako prisluženim denarjem odkupil svoje njive, pa Špegarjev Francek, ki je sanjal o novi domačiji.
Leta 1953 se je Žbatnekov Jaka poročil z Ano Razinger, po domače Kosovo s Sv. Križa in v zakonu sta se jima rodila štiri dekleta. Ker je služil denar samo za to, da je lahko odkupoval svoje ukradene njive in gozdove, svojih deklet ni mogel izšolati. Dve leti pred smrtjo, umrl je že leta 1980, mu je uspelo dobiti nazaj še svoj gozd, ki pa je bil močno izsekan. Na domačiji je danes Jakova prvorojenka Anica s svojo družino.
Ko so v devetdesetih letih pričeli vračati zemljo, so Žbatnekovi zahtevali povračilo denarja, s katerim je bil pokojni Jaka svojo imovino že odkupil nazaj. Najprej jim je direktor Gozdne uprave povedal, da so vsi papirji izginili, končno so jim vrnili nekaj denarja, ki takrat sploh ni več predstavljal vrednosti nekdanjega zaplenjenega premoženja.
Žbatnekov Jaka je bil vse življenje pošten in plemenit. Nikoli ni tožil o krivicah in trpljenju. »Bo še večje sovraštvo,« je imel navado reči. Tisti, ki so ga poznali, so vedeli, da bo vse potrpel in se ne bo nobenemu maščeval. Morda so ga zato še bolj izkoriščali in podlo z njim ravnali. Pred smrtjo je svojim domačim zapustil duhovno oporoko: »Jaz sem vsem vse odpustil. Tudi vi odpuščajte. Sovraštva je bilo že preveč.«
Takoj po vojni so Žbatnekovi postavili ob cesti kapelico v čast sv. Antonu Padovanskemu v zahvalo za Jakovo srečno vrnitev iz partizanov in Joževo z nemške fronte. Ostala je neporušena, čeprav stalno poškodovana. Šele po naši osamosvojitvi so lahko vanjo postavili podobo sv. Antona Padovanskega.
Jaka Kosmač Žbatnekov je vse življenje ostal pokončen kristjan. Ob nedeljah je bila njegova prva in edina skrb maša pri Sv. Križu. Ker po koncu vojne pri Sv. Križu niso več imeli svojega župnika, je ob nedeljah in praznikih, zlasti pozimi, vpregel konja, pripeljal župnika z Jesenic, ga pogostil s kosilom in odpeljal nazaj. Najprej dolgoletnega župnika Leopolda Govekarja, nato njegovega naslednika Zdravka Hajnriharja. Tudi današnji jeseniški župnik je pri Žbatnekovih dobrodošel in vedno lahko računa na njihovo pomoč.
Jaka je pokazal zvestobo tudi predvojnemu župniku pri Sv. Križu, Francu Krašni, saj je bil Sv. Križ od leta 1899 dalje samostojna župnija in duhovniki največkrat tudi pobudniki za napredek kraja. V Krajevnem leksikonu iz leta 1937 lahko preberemo: »V župnišču je lepa teološka knjižnica z ritualom iz leta 1706.« F. Krašna je prevzel župnijo Sv. Križa l. 1927 in bil tam dve leti in pol župnijski upravitelj. Od januarja 1930 dalje je bil vse do prihoda Nemcev župnik in vneto deloval na vseh področjih. Rovtarjem je oskrbel tudi električno napeljavo. V letu 1941 ali 1942 so Krašna pregnali Nemci. najprej je bil zaprt v zaporih v Šentvidu, potem so ga izgnali na Dolenjsko. Po vojni se je vrnil k Sv. Križu, a je moral svojo nekdanjo faro že naslednji dan zapustiti. Njegove priljubljene Križane je revolucija spremenila. Odslej je pastiroval v Sorici in upravljal bližnji vikariat Davča.
Dne 6. januarja je v Davči oznanil, da bosta naslednji dan on in prijatelj duhovnik Filip Terčelj, ki mu je med prazniki pomagal, ker se je bil pravkar vrnil iz zapora, odpotovala v Ljubljano. 7. januarja sta ju na poti proti Železnikom ustavila dva terenca in odpeljala v nasprotno smer po cesti, ki pelje proti Podbrdu. V Štulcovi grapi so ju likvidirali. Jeseni 1946 so Davčani trupli prekopali na pokopališče v Davči.
Že pred letom 1980 sta Krašni Žbatnekov Jaka in takratni jeseniški župnik Zdravko Hajnrihar ob cerkvi v Davči postavila nagrobno spominsko ploščo, žal pa je danes napis že zbledel, podobno kot spomin na nekdanjega župnika pri Sv. Križu.
3.1.4. Tragedija male Slavke
Omenili smo že Erlahovo žago ob potoku Jesenice, ki se ob glasnem šumenju obilne vode spušča v dolino. Lastnik žage je bil Valentin Erlah. Skupaj z ženo Frančiško sta živela v hišici poleg žage, odrasla hčerka je bila že na svojem. Najbližji sosedi so živeli čez cesto. Danes se naselje imenuje Žerjavec, včasih je bil to Zgornji Plavž. Eden od Erlahovih sosedov je bil Albin Zupan, lastnik gozdnega pobočja Kovačevca in gospodarskega poslopja. Drugi sosed, po poklicu kovač, se je priselil šele 1938, ko mu je Zupan prodal svet, da si je na njem zgradil hišo. Ob pričetku vojne je ta hiša, na samem robu gozda, postala partizanska javka, kovačeva žena pa partizanka prvoborka, po vojni znana politična fukcionarka na Jesenicah.
Pri lastniku Kovačevca Albinu Zupanu je bila med vojno za gospodinjo in deklo Marija Gradišek (24. 5. 1917), rojena v Mekinjah. K Zupanu je prišla s šestletnim nezakonskim sinčkom Jankom. Marija Gradišek je bila preprosta in dobrosrčna ženska, a neuka in nerazgledana. Rada je pomagala partizanom, saj so ji rekli, da se borijo za svobodo. Janko se je veliko zadrževal na žagi, kjer je bilo vedno živahno, in Erlahovo je klical za teto, kot je bilo to včasih običajno med sosedi.
Tudi Marija se je sčasoma navezala na Erlahovo. Zaupala ji je, da je v drugem stanu in da je oče otroka njen gospodar Albin Zupan. Pomladi, 12. aprila 1944, je Marija rodila deklico Slavko. V krstnem listu je Stanislava Gradišek, za očeta je zapisan Albin Zupan. Njenega rojstva ni dočakal, umrl je mesec pred tem.
Nekega jutra prve dni maja, ko je bila deklica stara tri tedne, je Janko pritekel k Erlahovi. »Teta, mame ni, pridite gor, punčka joka!« Tudi po Erlaha so prišli partizani tisto noč, zato je žena takoj vedela, da so odgnali tudi Jankovo in Slavkino mamo. Prišla je s tritedensko štručko domov in hočeš nočeš postala njena krušna mati, njen mož, ki se je kmalu vrnil, pa ata. Takoj se je namreč razvedelo, da so Slavkino in Jankovo mamo ubili. Deklica je bila težka le 1700 g, toda dr. Tancar z Jesenic je ugotovil, da je zdrava in čvrsta. Erlahovi je dal upanje, da bo otroček preživel in ji obljubil, da ji bo vedno v vsem pomagal.
Skrivnostne okoliščine in vzroki uboja Slavkine in Jankove matere ostajajo še danes zaviti v govorice okolišanov, ki so za uboj zvedeli od svojih pokojnih staršev ali kakšnega starejšega še živega domačina. Pravijo, da je bila smrt mlade matere posledica osebnega sovraštva in spletk dveh žensk: ena se je hotel polastiti Slavkinega rodnega očeta, druga pa posestva Kovačevca, po smrti očeta pa je bil za obe še vedno zanimiv Kovačevec. Teh govoric ne moremo niti potrditi niti ovreči, ker ni nobenega zapisnika morebitnega sojenja pred ubojem Slavkine mame. Partizanska stran pa trdi, da je izdajala Nemcem partizanske javke pri sosedu, vendar pisnih dokazov ni.
Slavkina krušna mati odraščajoče deklice ni obremenjevala s temi govoricami. Slavki so sčasoma domačini sami povedali za govorice, vendar si jih želi izbiti iz glave. S svojo sosedo, hčerko nekdanje prvoborke, želi živeti v dobrih odnosih.
Slavki sta bila Erlahova kot prava mama in ata in tudi onadva sta jo vzljubila kot svojo, zato tragična izguba rodne matere zanjo ni bila boleča in travmatična kot za njenega brata Janka.
Tega ni nihče vzel za svojega in je romal od ene tuje družine do druge. Zgodaj se je zaposlil, kasneje poročil in si ustvaril lastno družino. Toda vse to ga ni umirilo. Misel na mamo in njeno tragično smrt ga je ves čas preganjala. Poizvedoval je za tistimi, ki so jo odpeljali, saj se je dolga časa govorilo o nekaterih domačinih iz Plavških Rovt in Jesenic. In kje je zakopana, je do konca vrtalo v njem, saj so pravili, da so jo pobili kar na poti, ker je omagala. A do smrti ni zvedel o umoru matere ničesar in prav gotovo tudi Slavka ne bo, kot da se heroji NOB sramujejo priznati svoja ‘junaška dejanja’. Slavka še vedno nima mrliškega lista rodne matere.
Janka je vse to tako morilo, da je živčno zbolel. Ko se je nekoč vračal od obiska pri psihiatru v Begunjah, se je oglasil pri Slavki. »Danes nimajo zame tablet. Ne vem, kako bom brez njih,« je potožil sestri. Vedela je, da v njegovi notranjosti gloda obup še naprej. Rešitve ni in ni bilo, zato si jo je poiskal sam. Lepega dne se je obesil.
Kako pa je bilo po vojni s Slavko, ki je imela krušne starše in dom? Ob njih ji je bilo lepo, toda njej je zagrenilo otroštvo najprej socialno varstvo, ki si je nad njo lastilo popoln nadzor, kot da bi bila njihova lastnina. Kar naprej so se vrstili pozivi na socialni urad in kontrole na domu. Spominja se zelo mučnega zdravniškega pregleda, ko je bila še čisto majhna. Tudi ni Slavki razumljivo, zakaj sta morali z mamo kar naprej na sodišče in na zaslišanja, »Neprestano so naju nekam vlačili in zasliševali,« ji je še danes v mučnem spominu. Nekoč jo je sodnik prijazno vabil: »Ostani pri nas, boš jedla kremšnite, če ostaneš.« »Saj me pelje tudi mama na kremšnite,« je Slavka hitela zatrjevati sodniku. Erlahova sta se zaman trudila, da bi lahko Slavko posvojila. Videti je bilo, kot da se je vse zarotilo proti Slavki, njenim krušnim staršem in njihovi želji, da bi že enkrat v miru zaživeli. Slavko je bilo ves čas silno strah, da bi jo ločili od staršev in doma.
Danes ji je žal, da nista z mamo nikoli dobili s sodnije nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj so ju tolikokrat zasliševali in kaj so ju zasliševali. Mamo so kar naprej spraševali, kaj ve o umoru Slavkine rodne mame. Zakaj so hoteli, da bi Slavka ostala pri njih na sodniji, pa ni zvedela niti mama niti Slavka.
K prvemu obhajilu ni smela, šla je na skrivaj na Brezje. K birmi je šla na Bled, tudi na skrivaj. Jeseniški župnik Leopold Govekar jo je učil v svoji podstrešni sobici, na skrivaj.
Erlahova sta se vsa leta zaman trudila, da bi lahko Slavko posvojila pred njenim štirinajstim letom. Tudi so se vedno našli nekateri, ki so spodbijali, da je Albin Zupan, lastnik Kovačevca, Slavkin rodni oče. Vedno pa se najdejo tudi dobri ljudje. Sodnik B. Keršič iz Ljubljane, Erlahov znanec, jim je pomagal, kolikor je mogel, prav tako Jožica, ena od plemenitih uslužbenk na socialnem varstvu, ki se je Slavka s hvaležnostjo spominja.
Leta 1952 so zaprli Slavkinega krušnega očeta, češ da je bil med vojno nemški vohun. Ker so mnogi zanj pošteno pričali, so ga čez nekaj časa na srečo izpustili. Če bi ostal zaprt kot politični vohun, bi bil proglašen za narodnega izdajalca in posvojitev bi bila nemogoča …
Po letu 1958 so naenkrat vsi problemi postali rešljivi, za Slavko in mamo je bilo vseh težav konec. Počutili sta se, kot da bi jima s srca odpadla velika mora. Slavka ne ve, zakaj ravno to leto, bile pa so govorice, a se zanje Slavka ne meni. Verjetno so spletke in hudobne nakane prenehale. Ena prvih stvari, ki mi jih je Slavka ob mojem obisku pokazala z največjim veseljem, je bilo šolsko spričevalo, kjer je na notranji strani platnic zapisno črno na belem: 26. 3. 1958 je bila dijakinja posvojena in od tedaj ima priimek Erlah. Očetovstvo po Albinu Zapanu ni bil več problem in Slavka je postala zakonita dedinja Kovačevca.
3.1.5. Umor po vojni
Ne moremo se posloviti od grobov in skritih gomil pod Karavankami, ne da bi se ustavili na enem od zadnjih ovinkov klanca pred Prihodi, kjer se nam prične odpirati planinski svet pod Golico. Na tem ovinku bomo na smreki zagledali preprost lesen križ, spomin na mučeniško smrt povojnega jeseniškega kaplana dr. Franca Toma.
Po letu 1990 je bila na Jesenicah ustanovljena komisija za grobišča. Po pripovedovanju nekaterih domačinov iz Rovt in učiteljice Angele Tavčar z Jesenic, zdaj že vseh pokojnih, so v gozdu pod tem ovinkom takoj po izginotju Toma opazili svežo gomilo. Po bližnjici ne daleč od gomile so vsak dan hodili peš, odrasli v tovarno in otroci v šolo. Še danes se takratna deklica spominja, da jim je ta gomila vselej povzročala strah, kot še veliko drugih mest, kjer so pravili, da so koga ubili.
Jeseniški župnik Jože Milčinovič in član komisije Franc Avsenik s Koroške Bele sta po letu 1900 pribila nad tem krajem na smreko lesen križ. Dolgo časa so ga lomili, zdaj, ko je prestavljen višje, ga ljudje, ki jih je motil, pustijo na miru.
Franc Tom (29. 3. 1903) se je rodil očetu Francu in materi Julijani. Doma v Šentgotardu je bila kovačija in gostilna. Imela sta tri hčerke in tri sinove. Edini, ki se je lahko izšolal, je bil nadarjeni in bistri Franc. Domači župnik in učitelj sta očeta prepričala, da mora fant v šole. Po končani škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava je vstopil v bogoslovje in bil leta 1931 posvečen v duhovnika.
Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, vmes leta 1936 dosegel doktorat iz teologije na graški univerzi. Med nemško okupacijo se je zatekel v Ljubljano in tu ostal do konca vojne.
Poleg svojih intelektualnih in pastoralnih sposobnosti je bil znan po neprizanesljivi kritiki. V predvojni Jugoslaviji si je nakopal zapor v Beogradu zaradi časopisnega članka, v katerem je med drugim govoril o razliki med božjim in človeškim kraljevanjem in izjavil, da je zanj edini in resnični kralj Bog, ne pa kralj Aleksander. Enako neprizanesljiv je bil tudi do cerkvenih ljudi, če se mu je zdelo, da ne ravnajo pošteno, se spominjata Tomovi nečakinji Rajka in Eva. Še ko je bil v Škofovih zavodih, se je dijakom zameril ekonom Jože Arh. Mnenja so bili, da je njegova krivda, ker je bila hrana velikokrat pičla in neokusna, dijaki pa lačni. Ko je bil kasneje J. Arh župnik v Čemšeniku, je prosil Toma, ki je slovel za dobrega pridigarja, da bi na veliki šmaren pridigal. »Arh naj kar sam pridiga,« je odločil Tom in ni ustregel prošnji svojega duhovnega sobrata.
Po vojni, takoj maja 1945 je bil poslan za vikarja namestnika v Podbrezje, Ovsiše in Ljubno, jeseni pa na Jesenice na Gorenjskem. Z župnikom Leopoldom Govekarjem sta morala upravljati tudi župnijo Sv. Križ.
Nečakinji dr. Toma se svojega strica dobro spominjata iz obdobja, preden je dobil dekret za Jesenice. Takrat je bil zadnjikrat doma v Šentgotardu. O politiki se z njima ni pogovarjal, pač pa je spodbujal k učenju in jima na sprehodih razlagal vsemogoče stvari. Zelo rad se je sprehajal in molil brevir. Rajka je imela lep glas, kot vsi v družini Tomovih, zato ji je obljubil, da bo čez čas prišla živet k njemu na Jesenice, končala gimnazijo in se potem posvetila študiju glasbe. Lepe sanje, ki se verjetno Rajki v povojnih razmerah ob stricu duhovniku ne bi nikoli uresničile, tudi če bi njen stric ostal živ.
Na Jesenicah je bilo župnišče zaplenjeno, župnik je stanoval v podstrešni sobici v zaplenjeni Čufarjevi hiši. Kaplan je dobil sobico v Domu onemoglih, ki je bil pred vojno zgrajen s pomočjo jeseniških vernikov. Župnik je opazil, da je Tom brez zimske suknje. Prosil je očeta, ki se mu je sin med vojno ubil v gorah, za sinovo skoraj še novo suknjo in oče mu jo je podaril.
Ljudem se je novi kaplan takoj priljubil zaradi svoje jasne besede in misli, zato so se radi z njim pogovarjali. Dom onemoglih je bil tiste čase obdan s travniki. Ljudje so ga večkrat videli, kako se je sprehajal in molil brevir. Tudi 27. decembra se je, ko so ga po pričevanju nekaterih, obstopili mlad moški in dve dekleti. Odpeljali naj bi ga pod pretvezo, da bi šel v Rovte nekoga previdet. Take pasti so bile nekaj običajnega.
Takratni ministrant Stanko Klinar s Hrušice je bil nekoč pozno zvečer poslan k župniku Govekarju, da bi prišel previdet bolnico na Hrušico. Ko je potrkal na njegova vrata, je vedel, da župnik Govekar lahko dvomi ali so fanta poslali s pretvezo ali zares. Kljub temu je brez obotavljanja odšel z ministrantom peš do Hrušice skozi gozd pred vasjo. Stanko je takrat spoznal, kako pogumen in požrtvovalen duhovnik je župnik, čeprav bi mu na prvi pogled ne prisodil poguma. Danes lahko občudujemo duhovnike, ki so v vojnem in povojnem času kljub smrtni nevarnosti tvegali življenje pri duhovnem oskrbovanju njim zaupanih duš.
Brez pregovarjanja je usodnega 27. decembra z mladimi odšel tudi kaplan dr. Tom. Od takrat ga ni nihče več videl.
Kako pa se ministrant Stanko spominja kaplana Toma? »Vedeli smo, da je izobražen in bo lahko s svojim doktoratom iz teologije napredoval, saj je tudi on imel te ambicije. Na Jesenicah ni imel sebi primernih ljudi za pogovor. Nekateri njegovi duhovni sobratje so vedeli povedati, da je imel pred vojno težave z oblastjo, ker je govoril brez dlake na jeziku. Bil je ljubezniv in zelo prijazen. Kadar sva šla k maši na Savo, se je vso pot pogovarjal z mano o mnogih stvareh, ne spominjam se več, o čem vse.
Bil je odličen govornik. Njegove pridige so bile ognjevite, skorajda skakal je po prižnici, se obračal proti tabernaklju in vzneseno vpil s prižnice. Ljudem je bilo to všeč in so množično hodili k deseti maši, kar gotovo ni bilo všeč novi oblasti. Dobro se spominjam pridige, ko je jasno in glasno izjavil, da je v novi Jugoslaviji preganjanje Cerkve tako veliko, kot je bilo v starem Rimu. V zakristiji sva se z ministrantom Markeževim Francijem spogledala, on se je zasmejal in rekel: ‘Ta je pa huda.’ Kasneje se je pokazalo, da je bila prehuda. Gotovo je še velikokrat povedal kakšno krepko. Imel sem vtis, da ve veliko več o povojnih dogodkih, kot smo vedeli mi. Sestrični sta mi povedali, da je podobno, kot je pred vojno omalovaževal čaščenje kralja, po vojni rušil lik maršala: čisto navaden človek da je, ki se ga ne more po božje častiti, medtem ko je Kristus ne le pravi človek, ampak tudi pravi Bog.
Njegov ministrant Stanko nadaljuje: »Spomnim se jutra, ko sem ga zaman čakal, da mu bom ministriral za mašo ob pol sedmih zjutraj, župnik jo je imel ob šestih. Nobenega ni bilo, da bi povedal, zakaj kaplana ni. Čez nekaj časa sem jo ubral domov.
Ko sem zvedel, da so ga nekje v Rovtah ustrelili, niti nisem bil preveč pretresen. V tistih časih smo živeli s smrtjo: kar naprej smo slišali za mrtve, po jarkih smo videli mrtva trupla.« Razumljivo, spoznali smo že v eni od prejšnjih številk Zaveze, da je bila Hrušica po vojni eno samo morišče in grobišče.
V zadnjih dneh leta 1945 je ljubljanski generalni vikar, poznejši škof Anton Vovk, pisal pristojnim policijskim oblastem za pojasnilo, kam je izginil kaplan dr. Franc Tom, ker je od 27. decembra nenadoma pogrešan. Vendar ni dobil nobenega odgovora.
Domačim v Šentgotardu se je zazdelo čudno, da se jim Franc nič več ne oglasi. Starejši sestri Marija in Tončka sta se zato odpravili na Jesenice in šli poizvedovat za bratom k mežnarju. Takoj sta opazili, da je zelo prestrašen. Povedal jima je za govorice, da so njunega brata ubili; to so takrat že vsi govorili. Rotil ju je, naj ne poizvedujeta pri ljudeh, ki bi utegnili vedeti kaj več, kajti s tem bi jih spravili v smrtno nevarnost in še sami sebe. Tudi on lahko plača s smrtjo za to, kar jima je povedal. Takoj sta se odpeljali domov, kot jima je mežnar goreče prigovarjal. Do danes domači niso zvedeli ničesar o skrivnostnem in zahrbtnem umoru svojega brata in priljubljenega strica.
Prvi, ki se je začel zanimati za povojne poboje na Jesenicah in Hrušici, je bil Andrej Bohinc (1912). Med vojno so ga kot komunista in jeseniškega aktivista Nemci poslali v Dachau. Po vrnitvi je bil do konca vojne politkomisar in partijski sekretar Kokrškega odreda. On je bil tisti, ki se je 4. maja 1945 z Nemci v Begunjah pogajal o predaji. Na prvih volitvah maja 1945 je bil izvoljen za narodnega poslanca Skupščine FLRJ, marca 1946 pa je bil postavljen za sekretarja Okrajnega komiteja KP Jesenice.
Postal je pozoren, ker so po vojni na Jesenicah in Hrušici še naprej pobijali. Ko je zahteval preiskave, so mu rekli, da hodi pobijat drhal s Koroške. Verjel je, vendar je sčasoma posumil, ker so izginjali ljudje, ki so pred kratkim na sestanku kaj rekli. Zahteval je od Ozne preiskave, zahteval okrepitve obmejne straže. Po Tomovem izginotju so komunisti širili govorice, da je kaplan pobegnil na Koroško, verniki pa so skrivaj šepetali o njegovem umoru.
V Gorenjskem glasu z dne 14. oktobra 1988 je med drugim Andrej Bohinc spregovoril tudi o umoru kaplana Franca Toma. Podobno je povedal tudi Jeseničanki Mariji Vodišek, potem ko je bil izpuščen iz zapora. (Med tem je bil, kakor bomo še povedali, aretiran.)
Nedolgo za tem, ko je prosil v Kranj za okrepitev obmejne straže, je Bohinc dobil anonimno pismo. »Črke, izrezane iz časopisa, so sestavljale tekst: Tovariš sekretar, prepreči ubijanje! Torej ljudje vedo nekaj več, sem razmišljal.«
»Začel sem vpadati na seje po osnovnih organizacijah, mojim znancem, starim partizanom, sem naročil, da me obveste takoj, čim slišijo, da mislijo kje koga likvidirati.« (Dejansko je na ta način preprečil likvidacijo partizanskega zdravnika dr. Volfa iz Bohinja, ki je zaradi obilice dela po vojni hotel izstopiti iz partije).
Nekega dne se je ena od deklet, bila je izpod Mežaklje in zaposlena pri Bohincu na okraju, hvalila: »Pa smo ga!« »Koga?« je takoj vpadel Bohinc. »Toma, vendar!« »Kako, saj je pobegnil čez mejo?« se je začudil Bohinc. Zasmejala se je: »Mi smo ga likvidirali, v Rovtah.« »Kdo mi?« »Tine Šrancov ga je ustrelil v hrbet.« Kam so ga zagrebli, ni povedala. »Tine mu je vzel listnico. Saj ni imel nič notri.« Bohincu je tudi zaupala, da so se pred tem pri nekem članu partije na Jesenicah sestali mladinci skojevci, fantje in dekleta, stari 15, 16 let. Na enem od sestankov so pod sliko Tita, Lenina in Stalina prisegli, da bodo izvršili vsak nalog, ki ga bodo dobili od partije. V tistem času je bil na Jesenicah partijski bog Franc Konobelj. Mladinka je Bohincu tudi povedala, da so skojevci pri volitvah pazili, kdo je vrgel kroglico v črno skrinjico.
Po tem prostodušnem priznanju je Bohinc takoj poklical Šranca na občino. Izprašal ga je o likvidaciji. Ta mu je povedal, da je ustrelil dr. Toma v hrbet, ko je ta pri sv. Križu hodil po jasi sem in tja in molil brevir. Ko je Šranc še priznal, da je umorjenemu vzel listnico in uro, ga je Bohinc poslal domov po ukradene stvari. Prinesel jih je, seveda brez denarja, in Bohinc je naredil zapisnik, da Šranca bremeni roparski umor. »Sporočil sem na Udbo Ivu Svetini v Ljubljano,« se spominja dalje Bohinc, »drugo jutro so prišli ponj in zame je bil ta problem rešen. Fant bo pač obsojen. Toda zgodilo se je drugače.«
»Čez mesec dni, ko so bile v tovarni volitve v sindikat, se je pojavilo na volilni listi ime Valentina Šranca! Zvečer mi je volilna komisija prinesla šest listkov, na katerih je pisalo: ‘Nočemo morilca duhovnikov!’ Hoteli so celo, da ga postavim za sekretarja SKOJ.« Tako je od Bohinca zahteval tov. Ivo Svetina, kot navaja Bohinc v pismu Centralnemu komiteju ZKJ v Beograd. Šranc je ravnal po nalogu partije, so Bohincu sporočilu iz Ljubljane, zato mora še naprej ostati na svojem službenem mestu. »To so bili torej morilci s Koroške!… « ironično ugotavlja Bohinc. »Ko sem bil obsojen na smrt, so na Gorenjskem razširili vest, da je bil organizator ubojev na Jesenicah sekretar Bohinc.«
Na smrt je bil obsojen na dachauskem procesu, kasneje pomiloščen na dolgoletno zaporno kazen. Vzrok je bil po mnenju Bohinca ta, da je vedno spraševal, kje so zapisniki o zaslišanju ujetih Nemcev v Begunjah in kje arhiv približno 13 000 fasciklov iz Begunj. Končni vzrok je bilo Bohinčevo razkritje umora dr. Toma in preprečitev umora dr. Volfa.
Kmalu so govorice o Tomovem pobegu na Koroško utihnile. Okrajno sodišče na Jesenicah pod predsedstvom Jože Fistra ga je razglasilo za narodnega izdajalca, kot lahko preberemo npr. v sodnijski odločbi TSP 616/46-6 z dne 7. oktobra 1946. V dneh, ko se je vrnil z zaslišanja iz Ljubljane morilec Tine Šranc in postal sekretar SKOJ-a, je bil na novo službeno mesto v Postojno prestavljen Franc Konobelj. Očitno je, da je bil tudi v povojne poboje vpleten prav on.
Konobljev knjižni prvenec ‘Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli’ in njegova nadaljevanka ‘Ljudje in jeklo’, bi po mnenju mnogih Jeseničanov in okolišanov morala skleniti dokumentacija vseh, ki so jih pobili med vojno in po vojni na Jesenicah in v bližnji okolici komunisti sami in njihovi privrženci. Konobelj bi jo lahko preprosto naslovil ‘Pod Mežakljo in Karavankami ležijo pobiti’. Franc Konobelj – Slovenko je eden redkih še živih prič, ki bi o tem največ vedel. Z razodeto resnico bi razbremenil sebe in svojce umorjenih, hkrati pa pomagal tistim odgovornim zgodovinarjem, ki bodo na novo pisali zgodovinsko resnico o tem obdobju narodove sramote.
Ena velikih sramot je tudi dejstvo, da so komunisti, tudi jeseniški, sodelovali z Nemci, če so imeli od njih koristi. Pa se te medvojne kolaboracije ni lotil še noben zgodovinar!
Oglejmo si le dva primera.
Zadnji medvojni jeseniški župan je bil Nemec inž. Kurt Hoffmann. Po zvezah se mu posreči, da dobi dovoljenje za nakup zemljišča pri Sv. Križu, kjer si zgradi vilo sredi partizanskega ozemlja. Medtem ko partizani ropajo slovenske domove do golih sten, Hoffmannova vila ostane nedotaknjena. Odkupi se z dvema oblekama, ki ju podari partizanskemu komandantu in politkomisarju. Večkrat jim posodi tudi svoj avto. Medtem ko partizani prisilno mobilizirajo po vasi Sv. Križ, gosti nemški jeseniški župan vodilne komuniste v svoji vili. Ob vsaki dnevni ali nočni uri se nemoteno vozi s svojim avtom z Jesenic k Sv. Križu. Da bi se partizani otresli vsakega suma sodelovanja, govorijo o njem: »Ta pride opolnoči k sv. Križu bolj brez skrbi kot kdo drugi opoldne.« Hoffmann je tudi zakupnik občinskega lova, zato se lahko prosto sprehaja po gozdovih na Planini.
V zahvalo izroči partizanom ob koncu vojne občinski urad z nedotaknjenimi arhivi.
Drug primer sodelovanja komunistov z Nemci je Berlinčan Katerbitz, upravitelj posestev Kranjske industrijske družbe. Medtem ko partizani požigajo žage in uničujejo imovino Slovencev, more Kaberbitz s svojimi delavci nemoteno sekati in odvažati les, pri tem se rokuje s partizani. Ko partizani nasilno mobilizirajo, grozi Kaberbitz svojim delavcem z gestapom, če se ne bodo pridružili partizanom v gozdu.
Za številne usluge, ki mu jih izkazujejo partizani, jim na veliki petek 1944 izroči na poti iz Blejske Dobrave na Jesenice pet pitanih volov, kasneje jim podari še dragocenega jahalnega konja. Komunistični veljaki mu dovolijo, da sme svojega očeta in mamo nastaniti pri Sv. Križu, medtem ko družine iz Jesenic in Sv. Križa gestapo izseljuje v Nemčijo. Po koncu vojne mu komunistična oblast ponudi na Jesenicah dobro službo in celo jugoslovansko državljanstvo. (Oba primera sta izpričana v knjigi Taboriščni arhiv priča, 1. zvezek, B. A. 1974).
F. Konobelj pa Hoffmanna in njegov odnos s partizani takole opiše: »Hoffmann je kot jeseniški župan hotel taktizirati tudi s partizani. Še nadalje se je vozil v Jeseniške Rovte, kjer je imel svojo hišo, in to kljub temu, da je bilo ta kraj smatrati kot svobodno partizansko ozemlje. Kot lovec je imel celo priliko, da je z drevesa, na katerem je čakal srnjaka, lahko mirno opazoval partizanske kurirje. Vse to se je nadaljevalo do osvoboditve. Tudi svoje orožje je odstopil partizanom, z avtomobilom, ki ga je vozil v Jeseniške Rovte, pa smo dostikrat prepeljevali ranjence. Župan Hoffmann je tako nekako ‘čistih’ rok prijadral v svobodo« (Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli).
Taki in podobni primeri partizanskega ‘taktiziranja’, kolaboracije komunistov z Nemci, so razumljivi: revolucionarji so morali imeti proste roke za izvajanje nasilja in pobijanje pod Mežakljo in Karavankami.
3.2. Križev pot Jakljevih iz Kompolj skozi Teharje
Ivanka Kozlevčar
3.2.1.
Šestdeset let mineva od konca druge svetovne vojne. Kako dolgo je že od tega, se zavemo dobro takrat, ko ugotovimo, da večine odraslih ljudi iz tistega časa ni več, tedanji otroci pa smo tako rekoč že v odhajanju. Malo je še ljudi, ki jih o tedanjih dogodkih lahko povprašamo, ker so bili sami zraven, in lahko povedo svojo izkušnjo: so lahko pristni, verodostojni. Ta izkušnja je bila zlasti pri ljudeh na domobranski strani večinoma zaklenjena v njihovih srcih in spominu, ker se zanjo ni smelo vedeti, govorilo pa se je o njej samo strogo zaupno, pa še to ne, saj se je zdela mnogim neverjetna, prizadetim pa tako huda, da je bila, kakor se reče, mutasta. Kako naj bi človek govoril o vseh ponižanjih, mučenjih, smrtih, lažeh, ki so prišle kakor vihar in ki jih je povzročil rojak. Zmagoviti rojak, tako imenovani »naš človek«, pa je vse te zločine zatajil, skril, pod hudo kaznijo prepovedal vedeti zanje, se postavil v oltar in »nenašemu človeku« neprestano dopovedoval, kako ničvreden izdajalec je in mora zato biti zadovoljen, da ga pustijo živeti. Beseda izdajalec naj bi pomenila nekaj tako hudega, zavrženega, da je bila že sama dovolj za smrtno obsodbo. Poudarjal je samo svoje trpljenje, o hudem, ki ga je povzročil, pa skoraj ni bilo govora. Ker ugovor ni bil možen, ni nihče niti poskusil javno razmišljati o upravičenosti take oznake, pa naj je že mislil karkoli. Razmere doma in v svetu (tuje države so našemu diktatorju izkazovale vse časti) so bile take, da so se stvari povprečnemu človeku zdele nespremenljive in moral je rad ali nerad nositi breme »izdajalskosti«, »nazadnjaškosti«, podrejenosti in drugorazrednosti, če je hotel ohraniti samospoštovanje, ali zavreči sebe in postati upoštevanja vreden »naš človek«, ki so mu odprte vse poti in je vreden vseh časti, ali pa se vsaj potuhniti in se delati, da je vse v redu. V takem položaju so še najlažje vzdržali pri svojem poglobljeni kristjani, ker so poznali nauk o minljivosti tosvetnega iz evangelija. S svojim verskim in cerkvenim življenjem so nehote izražali nasprotovanje, saj je eno in drugo bilo nezaželeno, zato preganjano in zasmehovano, nekaj takega, kar se mora skriti za štiri stene doma. Vsa kultura in obnašanje, ki sta temeljila na katoliških vrednotah in bila stoletja nosilca življenja, sta bila zavržena, kakor da se bo vse začelo znova.
Druga stvar pa je, da so morala vsa doživetja in izkušnje v ljudeh tudi dozoreti, vzpostaviti medsebojno povezavo z izkušnjami in doživetji drugih, dobiti svoje mesto v dogajanju v tem času sploh, za to pa je bilo potrebno več vedenja o času in razmerah, pa tudi razmišljanja, da so dobile jasno in z besedo izrazljivo podobo. Neposredno po tako hudem doživetju človek lahko samo kriči, joka, moli ali molči, pravih besed za izrazitev take telesne, duševne in duhovne prizadetosti pa ne more najti, ker je tako enkratna, ni mu še znan vzorec zanjo. Potreben je čas, da razmisli o svojem ravnanju in odločitvah, jih razume, sprejme odgovornost zanje, ker so bile zanj nujne, ali pa zavrže.
Pomembno vlogo pri tem molku so imeli tudi intelektualci in publicisti. Ko sem ponovno brala Kocbekovo Premišljevanje o Španiji in članke v zvezi z njim, ki so izšli zdaj v knjižni izdaji, sem bila skoraj šokirana nad njegovo nevarno aktivistično, zlasti proticerkveno ostrino tako v jeziku kot v vsebini: nič razmisleka o resničnosti trditev, nič dvoma, ker je avtor vse vzel iz enako usmerjenih virov in ni ničesar poznal iz lastne izkušnje, nič razmišljanja o smiselnosti takega spopada, v katerega se vmešavajo tujci, ceno pa plačajo domači ljudje, ki morajo prenašati neznansko gorje državljanske vojne na eni ali drugi strani, oboji so samo ljudje, dolgo prebolevati svoje rane, uničene dobrine nadomestiti, prenašati samovoljo enega ali drugega zmagovalca, na koncu pa vendar živeti skupaj, ne glede na vse preživeto. Cerkev je prikazal kot nekaj tako ničvrednega, da je bilo komu prav lahko potegniti sklep, da se lahko brez škode uniči. In vendar je moral tedaj nekaj vedeti o strahotah francoske ali sovjetske revolucije in o tiraniji popolnoma necerkvenih diktatur, npr. nacistične, fašistične in komunistične v evropskem okviru. Torej je bil že takrat tudi zaradi proticerkvenosti na strani takega spopada in kdor je to bral, pa je šel z njim, je moral vedeti, v kaj gre.
V našem času je prevladovalo pisanje, ki je politično in ideološko ustrezalo režimu, to je ustvarjalo določeno javno mnenje, podobo o stvareh tega časa, ki naj bi bila kar se da pozitivna, ne glede na resničnost. Zdelo se je, da vsako kritično pisanje in prikazovanje negativnih, tudi zločinskih strani in dejanj maže to idealizirano podobo. Niso pa pomislili, kakšno pokvarjenost na eni strani in pohujšanje na drugi strani povzročajo te lepe laži.
Tako sem razmišljala med vožnjo v Kompolje v Dobrepoljski dolini, kjer živijo tri sestre, ki so preživele Teharje. Želela sem jih srečati in zapisati po resnici njihovo zgodbo, saj so neposredne priče dogajanja v tem taborišču že redke, vendar vsaka še lahko doda svoj košček k celovitejši podobi.
Pot mimo Turjaka, Raščice v Dobrepoljsko dolino je idilična. Vse je bogato zeleno, saj letos ne manjka dežja. Hiše so večinoma nove ali obnovljene, povsod cvetje, ceste asfaltirane, samo ljudi ni nikjer videti. Tudi tistih nekdaj značilnih zaplat obdelane zemlje in zorečega žita ni, kot da ljudje ne potrebujejo več kruha, skoraj samo zelenje. Polje, kdo bo tebe obdeloval? Zemlja, kdo te bo imel rad in ne bo gledal nate samo kot na bolj ali manj donosen objekt? Kdo te bo spoštoval kot svetišče, v katerem so kosti naših dedov? Kdo se bo poklonil materam in babicam, ki so prebrskale in prerahljale vsako ped teh skromnih njivic in jim dajale moč in lepoto svojih rok? Kdo bo cenil voljo in skrb očetov, ki so si vedno znova po vsaki katastrofi obnavljali domove? Kdo bo domove napolnil z radoživimi, ponosnimi ljudmi, ki jih ne bo strah, saj bodo imeli korenine v zemlji?
Ko sem pred odhodom pogledala v Farne plošče, sem naštela v videmski fari na protipartizanski strani 286 žrtev, na drugi strani pa je bilo po podatkih v članku Monike Kokalj-Kočevar 116 žrtev, od tega 43 padlih, 48 pobitih, 16 umrlih v taborišču (Prispevki k zgodovini Dobrepoljske in Struške doline v knjigi Naši kraji in ljudje. Dobrepoljsko-struški zbornik 1996). Ob teh podatkih te prešine: kako hudo je bilo, koliko so ljudje pretrpeli, koliko ran je ostalo! In vendar gre življenje naprej.
Najprej sem poiskala najstarejšo med sestrami, Francko, poročeno Klinc, pri hiši se pa reče pri Jernejevih. Zdaj je stara že nad 80 let, vsa je drobna in krhka, vendar bistrega pogleda in prav nič sklerotična. Zanjo lepo skrbita sin in snaha. Zaveda se, da ji je lepo, ker ni zapuščena, v hiši je življenje, čeprav več ne kmetujejo. Še lahko gre ven s hojco in gleda ta lepi božji svet okoli sebe. Prosila sem jo, naj pove kaj o svoji družini in kako to, da je prišla v Teharje. Po njeni pripovedi sva šli še na njen prvotni dom k Jakljevim (tedaj Severjevim), kjer živita njena ovdovela sestra Ida in neporočena sestra Milka, tudi ti dve sta bili v Teharju. Obedve sta še polni življenja in prijazne vedrine, nič čemerne zagrenjenosti. Vidi se, da so bila to v mladosti čedna, vedra, živahna, duhovno poglobljena in kulturna dekleta in da jih življenje kljub vsemu ni zlomilo.Obe sestri sta dopolnjevali Franckino pripoved z delci, ki sta se jih sami spominjali. Lepo je bilo poslušati njihovo pristno govorico, zato jo bom poskušala v njihovi pripovedi vsaj deloma ohraniti.
Pri nas se je reklo pri Jakljevih, pisali smo se pa Sever. Bili smo velika, vendar za tiste čase povprečna družina: oče, mati in sedem otrok. Oče in mama sta se poročila med prvo svetovno vojno. Anica (1916) in Jože (1917) sta bila rojena še med vojno, drugi pa po njej: Ivan ( 1920 ), Francka (1922), Milka ( 1923), Zofka (1926), Ida (1929). Imeli smo srednjo kmetijo, v hlevu 10 glav živine pa prašiče in tudi žita dovolj. Saj veste, kako je bilo na kmetih, mi smo vsaj hrano pridelali, bajtarji so bili pa večji reveži. Delati smo morali, pa saj smo radi, vendar je bil čas tudi za druge stvari. Oče je bil občinski odbornik in je poznal razmere v kraju. Naročeni smo bili na Domoljub in Bogoljub, Slovenec je hodil nekaj časa brezplačno, ker je bil oče odbornik. Časopise smo posojali tudi drugim, saj niso imeli denarja, da bi si jih kupovali. Rade smo pele, pri nas se je dosti pelo in smejalo. Dve sva peli v cerkvenem zboru. Pevovodja je bil duhovnik Rafko Fabiani, begunec iz Gorenjske in glasbeno izobražen. Kadar je bila maša v naši vasi, se je ustavil pri nas, pa ljudem ni bilo prav. Bile smo v Marijini družbi, Francka tudi v Dekliškem krožku. Dekleta smo imela uniforme: modra krila, bele bluze, nekakšne pelerinice in rutke. Otroci so pa imeli vzorčast kroj. Brat Jože je bil aktiven pri Katoliški akciji, pa je imel včasih kakšne sestanke. Tudi zaradi tega je imel težave. Nekoč je šel zvečer k sosedovim, ki so bili enakega mišljenja, na vrt, pa ga je nekdo preklofal, da nima nobene pravice ponoči hoditi ven. Že pred vojno je bila kar huda delitev na leve in desne. Bilo je tako, da nekateri fantje zaradi našega sodelovanja pri cerkvi še govorili niso z nami. Bili so taki, ki niso nikjer nič delali, brez službe, hodili pa nobel. Imeli so skrivne sestanke, bili ločeni od drugih, vendar so hoteli imeti vso komando. Kdo jih je podpiral, nekdo jih je moral, kajpak, da so lahko tako živeli. (Prim. še članek France Nučič, Dobrepoljsko leto 1942 v Zavezi št. 23, str. 28.)
Anica se je poročila že pred vojno na Cesto in med vojno je k njej šla Zofka, da je bila za »pesno«, pa še bolj varno je bilo tam, ker je bila blizu italijanska postojanka pri Sv. Antonu. Žalostno je, da tako rečem, pa je bilo res.
Leto 1941 smo preživeli še kar mirno. Ob prihodu Italijanov so bili levi bolj za Nemce, potem so pa na to pozabili. Spomladi 1942 se je pa začelo. Tedaj smo bili do septembra prepuščeni partizanom, bili smo njihova »republika«, in maščevanjem italijanske vojske ob vdorih, zlasti ob ofenzivi. Partizani so organizirali odbore, sovjete, in z njimi nadzirali življenje v krajih. Zaradi streljanja in bombardiranja skoraj nismo mogli na polje, prepovedano pa je bilo hoditi iz kraja v kraj. Partizani so 4. julija odpeljali iz Kompolj lesnega trgovca Franca Babiča in trgovca, gostilničarja, prevoznika Štefana Mustarja in ju ubili v Logu. Tako so se lahko polastili njunega premoženja. Še prej, 9. junija 1942, so ubili 4 mlade fante. To je dolino zelo razdvojilo. Italijani so 26. 8. pobrali moške v Kompoljah in drugod, jih odpeljali v Struge, nato v Zdensko vas. Od teh so jih 17 odbrali in ustrelili, tudi v Logu. Streljali so jih tudi v drugih vaseh. Veliko so jih poslali v internacijo. Stiska je bila res velika in zaradi nje so nastale v septembru vaške straže in prišlo je do razkola. Potem smo v vasi imeli postojanko in okoli vasi so bili bunkerji. Do kapitulacije Italije septembra 1943 so vas varovale vaške straže. (O dogodkih v letu 1942 prim. zgoraj navedeni Nučičev članek in njegovo knjigo Dobrepoljska Hirošima, Videm Dobrepolje 1995.)
Ob italijanski kapitulaciji so se vaški stražarji umaknili na Turjak, vendar ne vsi. Nekateri so se skrivali, tudi brata Jože in Ivan. Ivan ni bil pri vaških stražarjih. Skrivali so se na drugem koncu doline, na naši zemlji, pod eno skalo. Oh, kakšen strah! Potem smo pa zvedeli, da bodo partizani vse preiskali. Ob enih ponoči smo šli oče, soseda in jaz (Francka ) povedat, da naj se premaknejo. Seveda so šli stran in jih niso ujeli. Kar jih je po padcu Turjaka ostalo, so šli k domobrancem v Ljubljano, tudi naša: Jože in Ivan. Pozneje so prišli domobranci v Lašče, po naši dolini so podnevi le patruljirali in ponoči smo bili pa prepuščeni partizanom na milost in nemilost.
Brat Ivan je bil na postojanki pri Sv. Antonu pri Zdenski vasi. Varovali so železniško progo. Partizani so jih večkrat napadli, 27. februarja 1944 pa je bil hud napad na postojanko v Zdenski vasi in pri Sv. Antonu. Drugi dan so partizani zmagali. Kakor smo zvedeli, je bil brat ranjen v bunkerju. Prinesli so ga v hišo. Ko so prišli partizani, jih je prosil, naj ga pustijo, pa ga je neka partizanka ustrelila, tako so mi povedali domačini. Na prošnjo partizana domačina so ga smeli nesti iz hiše, da ni zgorel, ker so poslopja požgali. Tako sem ga dobila na kovtru pred požgano hišo. Za bratovo smrt nam je zjutraj prišla povedat ena ženska. Bila je na Vidmu pri maši, pa je zvedela. Huda žalost in skrb, kako naj ga dobimo. Ali nas bodo pustili gor, ga nam bodo dali? Vprege nismo imeli, ker so nam že vse pobrali. Dobimo ene konje nekje pa en voz pa najprej na Cesto, da smo trugo naročili. Potem smo ga naložili, saj veste, kako je to, če pobiraš mrtvega brata. Mlada sem bila, 21 let, pa samo hudo. Pa na Cesto smo ga peljali, da smo ga dali v trugo, pa na Videm. Ležal je v mrliški veži na Vidmu. Domov si ga nismo upali peljati, kje pa. Drugi dan je bil pogreb. Pokopaval je gospod Rafko Fabiani. Pokopavali so še enega iz naše vasi (Cirila Samca), ki je padel pri Sv. Antonu. So prišli ljudje na pogreb, so, pa so bili v strahu, takrat so imeli partizani vso komando.
Prišel je osmi september 1944. Ponoči so prišli partizani in nam rekli, da imamo 10 minut časa, da se odpravimo, ker bomo morali zapustiti dom. Doma smo bile tri dekleta pa oče pa mama. Seveda jok, tak, da je groza, saj smo mislili, da nas bodo pobili. Pokleknila sem (Ida) in prosila, naj nas ne pobijejo. Takrat sem bila stara 15 let. Očeta je še prav roka bolela. So rekli: Vsi ven. Pobrali so živino, prašiče, pohištvo, kar je še bilo. Zunaj so nas stražili partizani. Rekla sem (Francka), da bi šla rada po glavnik, pa so me pustili noter v hišo. Pa skočim skozi okno in lezem ob hiši pa gor v koruzo. V tisti koruzi sem čepela. Čisto blizu sta šla dva partizana, ki sta stražila. Takrat so pa začeli vpiti: Kje je še ena? Iskali so me vsi skupaj, tudi ata so vpili, naj grem nazaj. Mislili so, da bo zanje še slabše. Jaz nisem vedela, kaj bi naredila – nisem šla. Tam sem čepela, da so odšli, potlej sem pa šla v eno hišo, kjer je sama živela neka ženska in me je sprejela. Tam sem počakala do jutra, zjutraj sem šla pa vseeno domov. Bila je maša, ker je bil male maše dan. Poleg nas so izgnali tudi sosedove. Ti so imeli dve hiši, dekleti sta spali v drugi hiši kot starši, zato so nanju pozabili. Pa še dve drugi družini so izgnali. Tako smo bili izseljeni mi (Jakljevi), Lekčevi, Lekanovi in Lukcovi. Cela procesija nas (Ida) je bila, ljudje pa živina pa vozovi pa stvari. Gnali so nas do Kukova, potem pa rekli, naj gremo kar k svojim v Kočevje, če bomo pa prišli nazaj, nas bodo pa pobili. Niso nas pobili, pa toliko strahu smo prestali. V Kočevju nas je bilo dosti izgnancev v neki šoli, zato so nas dali v Ribnico. Enkrat novembra je bila Ribnica bombardirana in hiša, v kateri smo bili izgnanci, porušena, zato smo šli v Lašče. Tako smo bili spet skupaj, ker so tja pribežale tudi Francka in sosedovi dekleti. Stanovali smo pri Prižanki, štiri družine, en štedilnik, ležali smo pa kar na tleh. V Kočevju in Ribnici smo imeli skupno hrano, tu pa smo se preživljali sami. Hodila sem ( Francka) po hribih, da sem skupovala jajca pa maslo pa take stvari in to peš nosila v Ljubljano prodajat. Hodila sem kar po cesti, navadno sama. V Ljubljani sem navadno prenočila, saj se je težko prišlo v enem dnevu gor in dol. Seveda je bilo nevarno, lahko bi me dobili partizani, vendar ni bilo izbire, treba je bilo živeti. Včasih je šla kakšna kolona, pa smo se peljali. Tako sem zaslužila kakšno liro za hrano. Domov v domačo hišo si nisem upala, bila je zapečatena. Dobiti ne bi imela kaj, saj je bila popolnoma izropana. Zemlje doma nismo mogli obdelati. Tudi varno ni bilo, domobranci te doline niso mogli obvladovati. Ko so partizani marca 1945 požgali Žvirče, sta se v našo hišo za nekaj časa zatekli dve družini z Žvirč.
V Laščah smo bili, dokler nismo odšli na Koroško. Nismo imeli izbire, bili smo izgnanci, izobčenci. Zadnje dni aprila smo pa le šli domov po slovo. Sosedje (Lekčevi) so imeli še nekje spravljenega konja. Naložili smo na sosedov voz, kar smo imeli, in z njimi skupaj šli za vozom, vseskozi peš, tudi skozi Ljubljano. Žalostna skupina. Čez noč smo bili v Šmarju, na Škofljici, nekje na Gorenjskem. Tržič, predor še ni bil urejen. Prišli smo do polovice, potlej ni šlo nikamor več, spet nazaj pa čez hrib: voz pa mi za njim. Za nami je prišel Rupnikov bataljon, kjer je bil tudi naš Jože. Nič nas ni bil vesel, ena skrb več. Prebili so prehod čez Dravo, potem smo šli tudi mi čez. Žalostno je bilo, ko so fantom pobrali orožje. Čutili smo, da je konec. Bili smo v strahu, če nas bo kdo prevzel ali ne. Šli smo v Vetrinj. Je bilo hudo. Od voza smo poševno potegnili nekakšno plahto, da je bilo vsaj malo strehe. Kuhali smo na feltni od avtomobila. Če smo skuhali žgance, smo seveda pojedli tudi žgančevko. Vse je bilo dobro. Lačni smo bili. Po hrano smo šli prosjačit tudi v Celovec. Dobro, da je bila cerkev. Vsak dan smo hodili k maši, molili in peli. Fantje so bili pa kar korajžni, morda zaradi nas. Največ je bilo vredno, da smo se počutili kolikor toliko varne.
Potlej je bili rečeno, da gremo v Italijo. Če ima katera fanta ali brata, da gre lahko z njim. Tako je prišel brat po nas. Ljudje so nam naročali, naj jim v Italiji prihranimo prostor, da bomo skupaj. Nič nismo sumili, da je kaj narobe. Prvi transport je šel v nedeljo 27. maja, mi pa smo bili četrti transport in smo šli v sredo 30. maja. Peljali smo se s kamioni, civilisti posebej, v hudem drenju. Potem so naši opazili, da jih ne vozijo v pravo smer in ustavili kamione. Mislili so, da se bo kaj rešilo.
Brat pride k nam povedat, da gremo v Slovenijo k partizanom. Bog nebeški, pa smo tam! Rad bi civilno obleko, pa kje jo boš dobil. Na nekakšnem klančku pri Pliberku so Angleži spravljali vse domobrance s tovornjakov. Takrat je Rupnikova žena pokleknila, molila, jokala in prosila, naj moža ne izročijo partizanom. Res ga niso, niso ga peljali na planjavo. Angleži so nato vse domobrance spravili na planjavo zraven in obkolili. Tam jih je nagovoril kurat Anton Polda. Pokleknili so in podelil jim je odvezo. Pripravljeni smo bili na smrt. Potem so prišli partizani z rdečimi zvezdami in kamioni in nas posmehljivo natovorili in peljali na železniško postajo, ki je bila zraven. Na vlak so nas naganjali že partizani. Civili smo bili v posebnem vagonu, zato nismo bili skupaj z bratom. V vagone so prišli oboroženi partizani in začeli jemati ure in take stvari. Ja, hujše ni moglo biti. Obupani smo bili, jokali smo in vse sorte. Vlak se je do Maribora ni ustavljal, potem se je pa ustavljal in na vlak so prihajali oboroženi partizani, jemali stvari in, če so katerega prepoznali, tudi tepli. Drugi dan zjutraj smo bili pa že v Celju. Odprli so vagone, pred njimi pa na konjih oficirji. Zmerjanje, pretepanje. Pravi eden: Lej jo, kurirko, pa me (Francko) udari. Mami pa: Kurba stara, kaj si pa ti šla! Ni mogoče povedati, koliko preklinjanja in zmerjanja! Nad domobranci je bilo šele divjanje pa špotovanje. Če so kakšnega spoznali, da je bil kaj več, tisti je bil pa revež. Potem pa v procesiji po Celju, domobranci spredaj, mi pa zadaj. Pa naprej pa nazaj, pa lezi, vstani, poljubi zemljo, pa pretepanje in zmerjanje. Na ulice je kapala kri. Nekateri Celjani so nas gledali privoščljivo, drugi so pa jokali. Ob kolovozni poti proti Teharjem je bila na obeh straneh brežina. Morali smo se prekopicavati navzgor in navzdol. Tako smo hodili tiste tri kilometre do Teharja do večera, cel dan, lačni in žejni, žejni in mučeni. Nismo smeli sesti. Katerega so tudi vrgli na tla pa tudi ubili. Ob poti smo vendarle pred eno hiško pri vodnjaku dobile vodo.
Ko smo prišli, smo morali vse oddati. Tam je bilo že cel kup nametanega. Še to moram povedati, da so materam pobrali otroke na poti k barakam, potem jih niso več videle. Nekateri so bili še dojenčki in so jih položili na nekakšno diro. Kako so matere obupovale! To so bile v glavnem žene oficirjev in so bile kasneje med tistimi, ki so jih klicali poimensko in odpeljali pobit. Potem so dali civile v barako, moške posebej, ženske posebej, zato smo očeta videle samo, ko smo se šli umit ali na stranišče. Bile so tri barake, me smo bile v zadnji. Določeni domobranci, tisti, ki so jih pobili, so bili pa kar zunaj na pesku. V barako so dali mladoletne in tiste, ki so šli k domobrancem januarja 1945. Partizani niso vedeli, da imajo v rokah Rupnikov bataljon, pa tudi oficirjev in kurata Toneta Polda ni nobeden izdal. Kot begunec je imel v Dobrepolju novo mašo julija 1943. Pozneje smo šle na Gorenjsko k njegovim, da smo povedale, kako smo bili tam skupaj. Zelo so držali skupaj. Brata Jožeta smo videvale tam pri ograji en dan, morda dva, ko nas je gledal pri ograji, potem ga ni bilo več. Bil je med prvimi odpeljan na morišče, vendar tega tedaj nismo vedele.
Grozno je bilo gledati reveže domobrance, ki so morali ležati ali stati, kakor so jim ukazali, na golem kamenju v soncu in dežju. S konji so hodili po njih, vendar so bili konji toliko pametni, da so se izogibali stopiti nanje. Niso vedeli, kaj bi naredili, da bi jih bolj mučili. Partizanski oficir Lojze Blažič iz Podpeči je bil tudi na konju tam, smo ga poznale. Domobranci so jezike ven kazali, da bi dopovedali, kako so žejni, ker govoriti niso smeli, me pa smo zmočile robce ali kakšne krpe, kadar smo šle pod nadzorstvom po hrano ali na stranišče, in jih skrivaj spuščale skozi mrežo ali jih vrgle tako, da smo vanje zavile kamenček. Čeprav so bili tako rekoč pod oknom, si nismo upale imeti z njimi nobene zveze, ker je bilo strogo prepovedano. Tudi skozi okno ne bi smele gledati, zato smo to delale naskrivaj.
Videle smo, kako so zvečer odvažali domobrance. Po dva in dva sta imela roke zvezane na hrbtu skupaj, pa sklonjeni so morali iti gor na tovornjak. Ene dvajset jih je šlo gor in ene osem tovornjakov so jih odpeljali vsak večer. V mraku so jih začeli voziti. Klicali so jih po imenu, ob prihodu v Teharje so namreč vsakega popisali. Cele noči je streljalo. Spraševale smo, kaj je to, pa so rekli, da so parade. V resnici so pobijali naše in minirali morišča, pa me tega takrat nismo vedele.
Ko smo šle takoj po prihodu na večerjo, so pripeljali eno skupino, v kateri je bil zadnji tudi naš sosed Franc Korošec, ki je imel eno nogo leseno. Z njegovo družino smo skupaj bežali. Bil je popolnoma uničen, njegovi so ostali na Koroškem. Tudi njega nismo potem več videle. Bil je odpeljan med prvimi, če ga niso ubili kar v Teharju.
Videle smo tudi, kako je pobegnil Ludvik Hren, vrstnik našega Jožeta, ki je bil oficir in se je že s Turjaka rešil, čeprav je bil ranjen. Nekega dne so gnali na stranišče skupino domobrancev. Dvajset jih je bilo. Bilo je dopoldne. Me smo gledale iz barake kot zmeraj, če se je le dalo. Ko so prišli ven, vpraša stražar: Smo vsi. Vsi, so rekli in so šli. Me pa opazimo, da eden stoji pri mreži. Pa je začel plezati po tisti mreži, kar visoka je bila, pa še po drugi in po tretji. Trepetale smo in molile, da bi mu uspelo, in mu je. Bil je pravi čudež, da ga ni nobeden opazil, pa tudi večjega grmovja ni bilo za ograjo. Čisto tiho je ostalo, nobenega streljanja. O ljubi Bog, rešil se je! Kako smo bile vesele!
Tam nasproti nas je bil nekakšen prostor kot nekako stranišče ali pralnica. Videle smo, kako so tja gnali mizarja Ivana Kavčiča iz Kompolj. Imel je neki čin. Tako so ga tepli notri, da se je slišalo tuljenje. Potlej pa pride ven ves krvav z zmaličenim obrazom. Tja so vodili tudi druge oficirje in jih mučili. Pa tudi to smo videle, da so obešali domobrance za noge in so dol viseli kakor prašiči. To smo videle, ko smo šle po hrano in so bile ob poti nekakšne umivalnice ali pralnice.
Neke noči, takrat ko jih je več pobegnilo, je bilo hudo streljanje in vpitje. (To je bilo 21. junija, ko je pobegnila skupina, o kateri piše Janez Zdešar v svojih spominih.) Vse smo morale na povelje ležati po tleh. Nismo vedele, za kaj gre. Tudi nismo videle, kako so mučili kurata Toneta Polda ali Toneta Mehleta, ki so ju dobili in pripeljali nazaj. Tudi tega nismo vedele.
Ženske smo bile večinoma tiho, tudi molile smo vsaka zase po tihem. Nismo si upale na glas, ker bi nas lahko slišali. Pa gledale smo, kaj se zunaj dogaja. Hrano smo imele zelo slabo. Zjutraj robidov čaj in košček kruha, opoldne je bila tista čorba, jooj! Umivale smo se le malo po obrazu in roke, menstruacijo smo itak izgubile. Počasi smo bile polne uši in garij. Grozno!
Kmalu so začeli odvažati tudi ženske. Mislile smo, da gremo za domobranci. Nekega večera smo šle po hrano. Ko smo šle nazaj, so cel sprevod ustavili, pa so začeli šteti do petdeset. Mami je rekel: Ti si prestara zaenkrat. Potlej je pa rekel: Katera ima kakšnega fanta pa brata, naj na stran stopi, bo šla za njim, ker bo treba kuhati, prati pa take stvari. Še mene (Francko) so zraven porinili, češ eden mora iti od nas. Bila sem najstarejša. Bila sem že precej daleč, pa me sestrična nazaj pokliče, ker je zaslutila, da je nekaj narobe. Obrnila sem se in vrnila, nihče mi ni branil. Ta dekleta se niso nikoli vrnila. Pobili so jih, kajpak. To se je zgodilo dvakrat. Tretjič pa so prišli ponoči. Takrat smo morale iti vse na hodnik in so klicali ženske po imenu. Poklicali so tudi Marijo Pugelj iz Strug. Bila je dekle domobranca Vinka Levstika, ki mu je uspelo pobegniti pri Hudi luknji. Tega je bila zelo vesela. Samo da je on rešen, kaj hočejo meni, je rekla. Bila je mlada, stara 17 let in dve kiti dol, lepa, da je strah. Rekla je, da mora iti še nekaj iskat. Pa ji je rekel, da kar hitro, saj ne bo imela časa. Vzela je nekaj in šla. Ni je bilo več, ubili so jo. Govorilo se je, da so jo grdo posiljevali, predno so jo ubili. Bog ve, kaj je pretrpela, pa tako mlada je bila. Med temi so bile tudi oficirske žene, ki so jim pobrali otroke.
Enkrat nas je prišel v barako gledat z ženo minister za kmetijstvo Janez Hribar, ki je bil doma iz Starega Loža. Poznal je več deklet in jih je zafrkaval. Zelo so se ga bale.
Me smo ostale žive, hvala Bogu. Mislimo, da je za nas posredoval Hinko Kavčič iz Dobrepolja, ki je v Celju razsojal in je bil prijatelj sestrinega moža. Drugače si ne moremo razlagati, da so nas pustili, saj so večino družin pobili.
Iz Teharja so nas peljali v Ljubljano konec julija. Na železniški postaji v Ljubljani so dali vsakemu hlebček kruha. Eden iz Četeža je pojedel cel hlebček naenkrat, pa je bruhal in bil ves napihnjen. S postaje smo šli v Šiško v neko šolo. Tam smo bile spet zaprte, vendar smo se skopale in obleke so prekuhali, da niso uši ravno za nami lezle, ko smo šle domov. Jaz (Francka) pa Ida in sestrična sva zunaj stavbe, vendar za ograjo gledale, kako je drevje lepo posajeno. Na drugi strani ograje, zunaj, je bila pa ena punčka. Kar nas pride partizan poklicat, punčka pa z njim, češ da je slišala, kako smo se pogovarjale, da bomo pobegnile. Seveda si je vse izmislila. To naj pokaže, kakšni časi so bili in so bili še otroci zmešani. Čez noč so nas zaprli v klet, potem pa dali nazaj. Preživele smo pa dosti strahu, ker smo mislile, da nas bodo pobili. Iz Šiške so nas pod stražo peljali v Lašče. Tam so nas imeli zaprte v kleti nekaj dni. Nato so nas izpustili in zatekle smo se k sestri na Cesto. Bilo je okrog 10. avgusta.
Tja je za nami prišel tudi oče. Nekega dne ga zagledamo, kako prihaja: kost in koža. On je bil od vseh nas najbolj zdelan. Iz Teharja so ga odpeljali pred nami v Lašče. Tam je bil zaprt. Vodili so ga po Laščah z napisom na hrbtu Jaz sem izdajalec slovenskega naroda. Tam je bil kake tri tedne.
Zdaj smo bili vsi skupaj in morali smo domov. Sestra je bila sama v težavah, ker je šel mož kot civilist na Koroško. Bili smo tako uničeni, da smo s Ceste komaj prišli do Kompolj. Doma je bilo vse prazno in polje neobdelano. Ljudje so po vasi nabirali za nas, da smo preživeli. Sorodnik je dal eno teličko. Za konja smo si denar izposodili, pa ga je zadela kap, ker je bil preobremenjen. V jeseni smo vendar posejale pšenico, nekaj jo je ostalo na podu, ker je ob izselitvi nismo utegnili pospraviti. Potem smo začeli pa obdelovati. Kar dolgo smo se same mučile. Jaz (Francka) sem se poročila od doma 1953. leta, sestra na domu pa 1960. leta. Manjkalo je moških moči, posebno za košnjo. Brata sta bila ubita, to je za kmečko družino še posebno hud udarec, oče pa zdelan od vsega hudega. Še najbolje se je držala mama in govorila, naj bo pa za pokoro. Dočakala je 90 let.
Dolgo smo bili zaznamovani, izogibali so se nas, eni iz strahu. Fantje, ki so hodili vasovat, so sedali za zid, da jih ne bi kdo videl skozi okno. To smo opazile. Hodili so poslušat pod okno ponoči, kaj govorimo. Neka terenka nam je iz prijaznosti zaupno svetovala, naj bomo kar bolj tiho. O, saj si nismo upale nikjer nič povedati, pa tudi povpraševali niso nič, tudi taki ne, ki so imeli domobrance. Vsi smo molčali, nobeden si ni nič upal, tako smo bili ustrahovani, šli smo skozi preveliko grozo. Človek kar verjel ne bi, še po osamosvojitvi se nismo sprostili; kraji, ki so toliko pretrpeli, pa taki izidi ob volitvah. Šele zdaj vam lahko vse tole pripovedujemo, kot da se nam je odprlo.
V Teharje smo šle in v Rog, vendar jaz (Francka) ne morem več tja, nimam več moči.
Spoštljivo sem se poslovila od njih. Morda vsaj malo razumem njihovo trpljenje, ker smo bili tudi mi deležni nekaj tega. Na poti domov premišljujem o ljudeh, ki so vzeli svoj delež nase tudi za ceno življenja in sramotenja, da smo mi preživeli. Kaj bi bilo z nami 1942. leta na takih krajih, kot je na primer Dobrepolje, če ne bi takrat vaški stražarji zaustavili italijansko in partizansko pobijanje. Tako smo preživeli vsaj otroci in ženske, čeprav ne vsi. Kdor te groze ni doživel, tega ne more razumeti. Vedno se jih spominjam s hvaležnostjo in vem, da so bili res vaški stražarji in domobranci, varovali so naše nezavarovane domove in vasi, kolikor so mogli v tisti brezupni situaciji. Ko so morali zapustiti domovino, niso za seboj vsega uničevali, kot so delali partizani 1943. leta, ker so imeli domovino radi in so upali na vrnitev. Njihova žrtev in smrt je bila cena za naše preživetje, pa če to priznamo ali ne. Morda so zato umirali tako vdano, ker so v zvesti tovarišiji bolj ali manj zavestno hoteli doprinesti svojo žrtev do konca. V našem izročilu je že taka prostovoljna žrtev Nekoga do konca. Boleča izguba ni le izguba svojcev, domačih ljudi, ampak je izguba ljudi, ki so hoteli ohraniti naše življenje. Pa ne le golo biološko življenje, ampak tudi naše duhovno izročilo in način življenja. Ali se tega dovolj zavedam ali pa pristajam na zablode tedanjega in sedanjega časa in si režem korenine. O tem mora razmisliti vsak pri sebi.
3.3. Usoda neke družine
Anton Bogataj and Valentin Bogataj
3.3.1.
Rodbina Bogataj, v starih dokumentih napisana tudi Wogathay, izvira iz vasi Fužine v Poljanski dolini. To je čisto na njenem gorenjskem koncu, kjer se cesta razcepi na levo v Žiri in pelje dalje na Notranjsko. Drugi, desni del pa pelje proti Cerknem in dalje na Goriško. Ti kraji ležijo blizu črte, ki loči Kranjsko od Goriške. Je tudi meja dveh slovenskih kulturnih občutij: srednjeevropsko gorenjskega in južnoevropsko goriškega.
Ob koncu srednjega veka se je pojavilo fužinarstvo v teh odročnih krajih. V okolici so kopali rudo in jo talili. Najpomembnejša fužina je bila ob izlivu Hobovščice v Poljansko Soro, kjer leži danes vas Fužine. Kovači so izdelovali predvsem žeblje različnih debelin in dolžin. Izvažali so jih na drugo, beneško stran. Kovačev že davno ni več, ostalo je pa ime.
Sicer pa spadajo ti kraji v rovtarsko področje, ki obsega hribovje ob Idrijci in Sori med mesti Škofja Loka, Tolmin in Logatec. Naseljevali so ga loški podložniki. Izkrčili so svoj rovt sredi gozda in tako so nastale samotne kmetije odmaknjene od sveta. Pogoji življenja so jim izbrusili značaj in delovne navade. Hribovski rovtarji so večji individualisti kot dolinci, so bolj samostojni in zelo delavni, a tudi manj sprejemljivi za novosti.
Njihov dom je nekaj posebnega. Stoji visoko nad levim bregom Sore pod Kranjskim brdom. Ogleduje okolico in je viden z vseh strani. Globoko spodaj v soteski buči Sora. Dolga stoletja je bila fužinska deber neprehodna. Tu je bilo konec poti. Obdelovali so svoj rovt, ki so ga predniki iztrebili sredi gozdov. Pod domačijo so polja in travniki, nad njo gozd. Poleti je tu veliko sonca, je zračno in prijetno za življenje. Pod sabo gledajo na stisnjeno vas Fužine. Malo dalje stoji vas Trebija. Obzorje zapirajo hribi Planina, Mladi vrh in na koncu Blegoš. Samota jih je varovala, vendar so se morali zanašati le na lastne moči.
Do njih se pride po strmi cesti iz Fužin. Nekoč je bila ozka in vijugasta, danes je široka in asfaltirana. Če si hotel pripeljati tovor iz doline, si moral vpreči par konj. Svetleči komati, rejeni in močni konji ter glasni ukazi so dali vedeti, da so na delu Bogatajevi fantje. Klobuke so nosili vedno postrani. Na konje so zelo pazili. Če so šli na daljšo vožnjo, so vzeli s seboj seno. To so bili časi, ko so se dekleta bolj ozirala za lepo vprego kot se danes za novim avtom.
V duhovnih zadevah so spadali pod faro Stara Oselica, ki je bila ustanovljena leta 1753. Vedeti je treba, da je bil Oglejski patriarhat že od 10. stoletja dalje odgovoren za kristjanizacijo Goriške in Kranjske. Znani so opisi naših krajev v Popotnih dnevnikih kanclerja Santonina, ki je v 15. stol. spremljal vikarja na vizitacijah po naših prafarah. Omenja tudi Oselico, ki da je težavna gora in strma na obeh straneh. Zato tudi nosi tako ime.
Naši predniki so prvo cerkev postavili v prvi polovici 17. stol. Naseljevali so se s poljanske in tolminske strani. Želeli so imeti duhovno podporo vsaj za največje praznike. Tako so končno dobili stalnega duhovnika, pred tem so dolga leta hodili opravljat službo božjo vikarji iz prafare Poljane, ker je bila Oselica njena podružnica. Takrat je bil papež Benedikt XIV., ljubljanski škof pa Ernest A. Attems, župnija postane leta 1862 in obsega vasi: Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Trebija in Podgora. Vseh prebivalcev je bilo takrat 1090.
Stara Oselica je uživala velik ugled pri cerkvenih in posvetnih oblasteh. Bila je tudi občinsko središče, čeprav v hribih in odmaknjena od glavne dolinske ceste.
Nekateri duhovniki so bili le kratek čas, vsak pa je po svoje vtisnil pečat tem krajem. Vsi pa so med ljudmi širili kulturo in napredek.
Posebej zanimiv je bil Jurij Humar (1819–1890). Tu je bil le 4 leta, vendar je ljudem ostal v spominu zaradi svojih talentov. Ugotovil je, da ima čudežno moč zdravljenja. V sebi je imel življenjski magnetizem. Njegov način zdravljenja se danes imenuje homeopatija. Najuspešnejši je bil pri zdravljenju z magnetizmom. Ljudje so trumoma hodili k njemu. Bil je zaveden Slovenec. Od leta 1861 je v krstnih, poročnih in mrliških knjigah fare Stara Oselica uporabljal slovenski jezik. Hrabro in pokončno dejanje.
Posebno mesto ima župnik Miha Gogala (1827–1892), ki je tu živel polnih 25 let. Veliko je naredil za dvig verskega življenja. Skrbno je vodil farno kroniko – Status animarum. Poleg obveznih vsebin je pripisal veliko zanimivosti o ljudeh, značajskih posebnostih, njihovih selitvah, vojaščini. Bil je kronist svojega časa. Leta 1870 je kupil tri bronaste zvonove.
Med ljudmi je še živ spomin na Ivana Soukupa (1867–1924), ki je v Oselici preživel 24 let. Delaven pri vodenju fare, saj so se v tistih časih skoraj vsi ljudje udeleževali maše, verouk je bil naporen zaradi velikega števila otrok. Pod njegovim župnikovanjem je vojska vzela zvonove in leta 1923 so kupili nove.
V surovem povojnem času je župnikoval Janez Ferdin, ki je moral skupaj s škofom Vovkom prenašati žalitve in strah pred nahujskano drhaljo ob birmovanjih.
Sedanji župnik Jakob Kralj je 25. po vrsti in med farani že 30. leto. Prav letos so kupili nova bronasta zvonova, bil je nepogrešljivi usmerjevalec in voditelj podviga. Ko je zmanjkalo delovnih rok, je s svojimi priskočil na pomoč.
V Stari Oselici so ustanovili prvo zasilno podružnično šolo leta 1898. Pred tem je dečke poučeval organist in to kar doma. Poučeval je branje, pisanje in računanje. Župnik Matija Pintar je ponudil sobo v župnišču in obljubil, da bo tudi poučeval. Nadzor je opravljal krajevni šolski svet. Odkupili so organistovo hišo in jo povečali.
Večina otrok se je naučila osnovnih znanj, ki so jih potrebovali za pisno sporazumevanje. Že pred prvo vojno je pouk prevzel trebijski učitelj, ki je dvignil raven šole.
Vas Trebija je bila veliko manjša od Oselice, a leži v dolini ob glavni cesti. Zaradi naraščajočega prometa se je širila in župan je ugotovil potrebo po lastni šoli. Zgradili so jo leta 1913. Imeli so srečo z dobrimi učitelji. Posebno znan je bil Viljem Zirkelbach. Vaščane je prepričeval o potrebi po izobrazbi in znanju. Bil je izreden sadjar, vsakemu učencu je ob odhodu poklonil sadiko. Šolski vrt je bil učilnica v naravi. Pozimi so organizirali strokovna predavanja, za dekleta so organizirali gospodinjsko šolo. Ustanovili so gasilsko društvo, prosvetno društvo je vodila učiteljica Marija Pavec.
Prva vojna je ljudi streznila. Tudi iz te fare se mnogi niso vrnili. Preživeli so pripovedovali o grozotah, podrl se jim je notranji svet. Vse se je spremenilo. Starejši se tega še spomnijo. Boleča je bila epizoda, v kateri so Slovensko Primorje in z njo Cerkljansko – našo sosednjo deželo – zasedli Italijani. Takrat je začel cveteti kontrabant-tihotapstvo. Z one strani so dobivali vino in riž, kavo, južno sadje, tekstil; z naše so dobavljali meso in živino, konje in tobak, jajca in moko.
Po kapitulaciji Italije je meja izginila. Po osvoboditvi so ljudje iz naših krajev obnovili družabne in kulturne vezi s Cerkljanskim, ki je bilo takrat v coni B in ga je država Jugoslavija bolje zalagala z raznim blagom, ki ga pri nas ni bilo. Starejši so se poznali še iz avstrijskih, tihotapskih in partizanskih časov.
* * *
Prvi znani gospodar rodbine, ki je predmet opisa, je bil Blaž. Rojen leta 1718. Ta in naslednji rodovi so imeli veliko otrok, življenje je potekalo po utečenih poteh. Fantje so bili vojaki in po večini dragonarji. Vojsko so služili po širnem avstrijskem cesarstvu. Ko so se vrnili, so se oženili po okoliških vaseh. Vsi so imeli številne družine in tudi zato je njihov priimek tako pogost. Njihove usode so različne. V glavnem so bili zelo pridni in sposobni gospodarji, samosvoji in odločni. Pa tudi mogočni in nepredvidljivi. Ko je bil čas za veselje, so bili neugnani in družabni. Bili so krepkega telesa in ostrega pogleda. Ukvarjali so se s kmetijstvom, redili polne hleve živine. Doma so pridelali vse potrebno za življenje. Če je bilo pri hiši zdravje in sreča v hlevu in na polju, če ni bilo vojne in nesreč, so živeli mirno in zadovoljno. Vendar je bilo malo takih mirnih in srečnih obdobij. Doma je ostal le gospodar, drugi so iskali svoje mesto pod soncem. Tudi od te hiše so ob koncu 19. stol. odšli fantje na delo v Ameriko. Nekateri za stalno, drugi so se vrnili in s prisluženim denarjem obnovili domačijo in nakupili zemljo.
Tukaj se začne zgodba mladega fanta Jakoba (1849–1932), najinega pradeda. Bil je že peti rod družine Bogataj. Njegov brat Anton je prevzel kmetijo, ostali so morali iti na svoje. Vsak je iskal in našel svojo srečo. Nekaj denarja je imel prihranjenega, nevesta Jera je imela skromno doto, drugo si je sposodil in kupil kajžo, nekaj zemlje in gozd v zaselku Pilovc, ki spada k vasi Podgora, nedaleč od rojstnih Fužin.
Da je lep ta kraj, so ugotavljali popotniki, ki so pešačili tod mimo ali se peljali na vozeh. Vso zimo se koplje v soncu. Vidi se v farno cerkev sv. Pavla in razločno se sliši njegov zvon. V to sončno dolino, ki jo na severu omejuje greben z imenom Ločile, na jugu pa reka Sora, se je naselila mlada družina. Bilo je leta 1879.
V zakonu se mu je rodilo 5 otrok, zadnja dva sta bila dvojčka. Živeli so zelo skromno. Na griču je na nekdanjem pašniku določil mesto za njive in jih pognojil. Natančno so jih obdelovali, da je družina preživela. Naredil je najnujnejše orodje, kupil plug in brano. Vendar dolga ni mogel odplačati. Kar so pridelali, je bilo le za preživetje. Odločil se je za pot v Ameriko, ko je bil star že 42 let. Stiska je morala biti zelo huda.
Bil je pravi hrust nežnega srca. Delal je do pozne starosti. Kultiviral je okolico kajže, naredil poti, nasadil je veliko sadnega drevja. Njegove lopataste roke so prepoznavni znak našega prvega in drugega rodu. Bil je ljubitelj čebel. Postavil je velik čebelnjak in leta 1912 se je pred njim slikal z ženo in vnukom Matevžem. Tudi zadnja pot ga je vodila tja, pri njih je umrl.
Sinu Jaku je leta 1903 izročil premoženje, z ženo sta se odselila v bajto nedaleč proč. Jaka (1879–1935) je šel po nevesto k družini Gladek na Fužine. Ti so bili mlinarji in žagarji. Težki so bili tisti časi. Ni bilo denarja in ne zaslužka. Fantje so hodili delat v Ameriko ali pa iskali primerna dekleta z dobro doto. Ljubezen ali dota, oboje navadno ni šlo skupaj.
Vendar se je zataknilo. Jaka je v mladostni zagledanosti zapeljal dekle iz sosednje vasi. Iz te ljubezni se je rodila hči Malka, natančno 3 mesece pred Jakovo poroko. Pohujšanje je bilo veliko. Vendar je ta ljubezen naslednjemu rodu pomagala prenašati hude povojne čase. Kajti mnogo let pozneje je postala naša velika dobrotnica. Živela je v Ameriki, zbirala oblačila in jih pošiljala svojim nečakom, tudi naši družini.
Jaka se je poročil z bogato Ivano, ki ga je imela nadvse rada. Domači niso upali hčeri preprečiti izbire. Vsebina njihovih pogovorov že davno leži na oseliškem pokopališču. Jaka je ostal zvest ženi in ustvaril je veliko družino. Ali jo je ljubil? Gotovo je bil razdvojen. Zakoniti ženi je obljubil zvestobo, z doto je domačijo rešila dolgov. Odrekel se je pa mladi nezakonski mami in jo pustil v revščini. Kar naenkrat se je toliko stvari zgrnila na njegova pleča. Pri vsem tem pa je delovala še njegova narava, ki ne trpi ugovora. O tem se v hiši ni veliko govorilo. Povedo pa, da se je v naši hiši veliko molilo in da je bil oče včasih slabe volje.
Kmalu po poroki je odšel v Ameriko, v rudnik. Z zaslužkom je hotel nakupiti zemljo, popraviti hišo. Nato je šel še enkrat. Prinesel je denar, povečal hišo, kupil veliko zemljišč, odplačal očetov dolg, izplačal sestro in svoje premoženje izenačil z ženino doto. Priden in skrben gospodar, vendar tudi nepredvidljiv. Njegova starša, Jakob in Jera, sta pomagala pri delu in vzgoji njegovih otrok. Vzgajala sta jih z vzgledom. In to ves čas njegove odsotnosti v Ameriki in vso negotovost med prvo vojno. Bila sta pravi blagoslov za družino.
Ko se je dokončno vrnil iz Amerike in začel gospodariti, se je začela prva svetovna vojna. Star je bil 35 let in zopet je moral zdoma. Tokrat neprostovoljno. Preživel je vzhodno fronto in rešil se je skoraj po čudežu. Peš in z rožnim vencem v rokah, ki ga mu je dala starka in mu pokazala pravo smer. Vrnil se je šele leta 1919.
Doma ga je pričakalo 6 otrok, sedmi se bo rodil čez eno leto. Najstarejši je bil star 15 let, najmlajši 6 let. Žena je bila že utrujena od dela in skrbi za družino. Dom je bil brez pravega gospodarja s presledki 15 let. Vendar je bil urejen in obdelan po zaslugi starih staršev. Otroci so prijeli za vsako delo in stali materi ob strani.
Leta so tekla, otroci so odraščali in se osamosvajali. Najstarejša fanta sta odšla v Loko in se izučila za mesarja. Dekleta so se omožile po okoliških vaseh. Za naslednika je bil določen sin Andrej, ki je moral doživeti vso tragiko druge vojne in postati žrtev bratomorne vojne.
Brata Anton in Valentin Bogataj, njegova sinova, sva se na povabilo Odbora za ohranitev spomina na zamolčane žrtve druge svetovne vojne Trata – Gorenja vas odločila, da Vam, tukaj zbranim, poveva usodo najinega očeta Andreja Bogataja, po domače Jakopovega iz Podgore, ki je eden od preštevilnih, napisanih na spominski plošči na pokopališču v Gorenji vasi.
* * *
Kratek zapis o Andreju Bogataju ima namen ohraniti spomin na človeka, ki ga je potegnil vrtinec druge svetovne vojne in ki je z življenjem plačal ljubezen do družine in domače zemlje. Na splošno velja, da so posamezne človeške usode deležne hitre pozabe in da ležijo v spominu le dve generaciji. Enako velja za nesmiselne žrtve vojne, ki se ohranijo le, če so zapisane.
Andrej (1908–1945) spada v tisto generacijo ljudi 20. stoletja. ki sta jih zaznamovali obe svetovni vojni. Dano jim je bilo živeti le slabega pol stoletja, nekateri so morali umreti še mlajši. Kratka je njegova zgodba, ker je bilo kratko tudi njegovo življenje; vendar pa tako značilno za prelomni čas prve polovice prejšnjega stoletja. To je bil poseben čas, prišlo je do usodnih družbenih in političnih sprememb, kakršnih še ni bilo. Ljudje so bili nepripravljeni in so z grozo spremljali svet, ki se je rušil pred njihovimi očmi.
V prvi vojni je svet padel s tečajev zaradi gospodarskih razlogov. Velike države so hotele spremeniti meje svojega vpliva, za razvoj svojih imperijev so potrebovale več zemlje, več zemeljskega bogastva, več delovnih rok. Naši ljudje so morali na fronto. Kmalu so z grozo izgovarjali imena tujih krajev, kjer so obležali tisoči. Tudi njihovi sosedje ali prijatelji.
V drugi vojni so se spopadale ideologije. Ena slabša od druge. Vsaka pa je za seboj potegnila milijone ljudi. Tudi žrtve so šteli v milijonih. Spopadali so se, ne da bi točno vedli zakaj. Mladostni prijatelji so se začeli ločevati, hujskači so opravljali svoje nečloveško delo. Za prave cilje so vedeli le izbrani.
Andrej je bil star 6 let, ko je njegov oče odšel na fronto v Galicijo. Poleg njega je oče pustil doma še pet otrok: dva starejša sinova in tri mlajše hčere. Vrnil naj bi se do božiča, samo Srbom je potrebno dati lekcijo, ker so dvignili roko na prestolonaslednika. Minil je božič, pa še eden, pa še drugi. Vrnil se je po petem božiču. Vsaj vrnil se je, mnogi se niso.
Za otroke je bil tujec, niso ga prepoznali, čeprav jim je mati stalno pripovedovala o njem in so zanj molili. Čustvena vez je bila pretrgana, nikoli več se ni popolnoma obnovila.
To je bil zanj prvi čustveni udarec.
Časi po prvi vojni so bili težki. Nova država, nov denar, nov vladar. Samo domača fara v Stari Oselici se ni spremenila. Tja gor so hodili enako zvesto, kot v prejšnjih časih. Bila je mesto srečevanj, medsebojnih spoznavanj in prijateljevanja. In šola na Trebiji. Imeli so dobrega učitelja, ki jih je poleg drugega naučil tudi sadjarstva.
Prvi denar je zaslužil, ko so gradili cesto proti Fužinam. Ni bilo veliko. Kupil je novo obleko in prstan. Družil se je z mladimi s Trebije in Fužin. Z nekaterimi je bil tudi v sorodu, saj sta bila tam rojena njegova starša. Sodelovali so pri kulturnih prireditvah. Bilo jim je lepo, ker so bili mladi.
Oče Jaka ga je, kot bodočega gospodarja, uvajal v posle z živino. Tako je spoznal vse gospodarje v vaseh Stara Oselica, Kladje, Hobovše in Fužine. Ko je pozneje sam trgoval, mu je bilo lažje. Pozimi sta pri kmetih klala prašiče, vendar tega dela ni rad opravljal.
Ko je bil star 24 let, je umrl stari oče Jakob. Bilo mu je zelo hudo, odšel je njegov vzornik, saj ga je prav on vzgajal in uvajal v delo med očetovo vojaško in še prej ameriško odsotnostjo. Seznanjal ga je s skrivnostmi narave in njenimi zakonitostmi. Naučil ga je obdelovati polje, skrbeti za pridelek in spoštovati kruh. Naučil ga je čebelarjenja, po njem je podedoval ljubezen do čebel.
Leta 1938 se je oženil z dekletom Francko Lampreht (1913–1987) iz poljanske fare in začela sta z delom. Izplačal je oba brata in sestre. Vse, kar je zaslužil in kar sta pridelala, je bilo njuno.
Takrat so sence vojne že padle nad Evropo. Orožje je že ropotalo v Španiji, leto kasneje na Poljskem, nato v Franciji in leta 1941 pri nas. Vendar je bilo vse tako daleč, da o tem niso premišljevali.
Otroci so se jima rodili v letih 1939 Jakob, 1941 Anton, 1943 Franc in 1945 Valentin. Staršev ni imel več, kmetija in družina so bili njegova skrb. Z veseljem je gospodaril in vse je kazalo, da bo življenje teklo po ustaljenih in mirnih poteh. Bila sta srečna, vendar je bila njuna sreča kratkega diha.
Leto 1940 se je začelo slabo. Umrl mu je prvorojenec, čez nekaj mesecev še mati. Ni mogel na njen pogreb, ker je moral biti na večmesečnih vojaških vajah. Brez dela so gledali v zrak.
Leto 1941 je bilo najlepše v njunem zakonu. Dobila sta sina, kmetija je cvetela in kazalo je, da se jih vojna ne bo dotaknila. Drugo ju ni zanimalo.
Vendar so se dogajale stvari, ki jih nista poznala. V vasi so partizani leta 1942 napadli okupatorjevo vojaško kolono. Cena je bila visoka: pet talcev je padlo, pet domačih mladih gospodarjev.
Začelo se je zares, vojna je oplazila tudi ta mirni kraj. Tudi njega. Neke noči so ga mobilizirali partizani. Moral je z njimi v neznano. Na Vojskarsko planoto. Dolge tedne ni bilo o njem glasu. Žena pa sama doma z dojenčkom in še v drugem stanju.
Leta 1943 je bilo najbolj hudo. Divji Kozaki so požigali na Trebiji, ustrahovali ljudi in kradli. Ubili so njegovo sosedo. Žena se je pripravljala na porod. S težavo je prišel domov in doma je želel ostati. Pri družini, ker je potrebovala njegovo pomoč. Dovolj mu je bilo potikanja po skrivnih grapah, niti ni poznal smisla tega početja. Vendar je ugotovil, da to ne bo tako enostavno. Moral se je opredeliti. Opredelil se je za družino. Da bi bil čim bliže domu, je šel v domobransko postojanko v Gorenjo vas.
S tem je podpisal svojo smrtno obsodbo, ki je bila izvršena čez dve leti v Kočevskem Rogu. Kljub temu, da ni zagrešil nobenega zločina, da ni nikogar ovadil. Ni bil vojak, ni bil političen človek. Bil je kmet in gospodar. Rad je imel zemljo, ki jih je preživljala. Kako naj bi zapustil domačo zemljo, ki je toliko pomenila njegovemu dedu in očetu. Prvi jo je kultiviral z golimi rokami, drugi je zanjo delal v ameriškem rudniku. Bila je njihovo edino bogastvo in sredstvo preživljanja.
Čez vse pa je imel rad svojo družino. Otroci, blagoslov hiše, so ga potrebovali in vedno, ko je odhajal, mu je bilo težko. Zato je želel dati svojim otrokom lepšo mladost.
Nekaj spominskih drobcev o njem je ostalo le pri najstarejšemu sinu Antonu – po zaslugi mame, ki ga je vedno vzela s seboj, kadar je obiskala moža.
– Bilo je v Sokolskem domu v Gorenji vasi. Z mamo sta ga prišla obiskat. Ni mogel domov, ker je bilo prenevarno. Počival je na pogradu, k sebi je vzel sina in ga dolgo časa gledal. Naročil mu je naj bo priden in da naj uboga mamo. Sinu se je zdelo silno imenitno, rad je bil pri očetu, pa še take postelje ni nikoli videl.
– Mama je šla po opravkih v Gorenjo vas. Sina je vzela s seboj. Oče je bil na straži v bunkerju nad vasjo. Ni pustil, da bi šel z njo. Kar pri njem bo počakal na mamo. Dal ga je v naročje in se pogovarjal z njim. Kaj je lepšega za otroka, kot biti v očetovem naročju.
– Oče je bil doma in ko se je vračal sta ga žena in sin spremljala do prve vasi. Čez vodo so bile postavljene deske, ker je bil most podrt. Oče ga je dvignil, ga dal na štupo ramo in nesel čez. Kakšen občutek varnosti in sreče. Kolikokrat bi otroci potrebovali varno očetovo roko.
Zadnji očetov obisk v domači hiši. Bilo je 4. maja 1945. V hiši se je usedel k mizi tako, da je lahko vzel otroke v naročje. Stari so bili 4 leta, 2 leti in najmlajši, ki je bil star slabe tri mesece. Najstarejši se ga spominja kot zelo shujšanega in zaskrbljenega.
Z ženo sta šla čez njive na griču in po stari navadi ocenjevala pridelek. Vendar so bile njune misli drugje. Kakšna bo usoda premaganih, kam bodo šli, koliko časa jih ne bo domov? Žena, ki je bila nevedna v političnih stvareh, si je to predstavljala zelo preprosto. Seveda se bodo kmalu vrnili. Ovedela se je šele mnogo kasneje. Mož je gotovo slutil, kakšna usoda jih čaka. Vendar ni veliko govoril. Objel jo je in ji naročil naj lepo skrbi za otroke. Če ga ne bi bilo nazaj, naj da domačijo tistemu, ki se ji zdi najbolj primeren. Pa molite zame, jaz bom pa za vas.
Žena je bila takrat stara 32 let, on pa 37. Čakala ga je vse življenje in vse je naredila tako, kot ji je naročil ob slovesu.
Čakanje pomeni tudi upanje. Dokler nekoga čakamo, ima naše življenje smisel, je svetloba, ki nas vabi in ohranja.
* * *
Leto 1945 je bilo leto veselja in žalosti hkrati. Leto veselja za vse tiste družine, starše, žene in otroke, ki so pričakali ta pomladni dan z živimi sinovi, možmi, očeti. Pozabljeni so bili težki časi stradanja in negotovosti. Sedaj so skupaj, življenje bo teklo naprej. Obdelovali bodo zemljo, redili živino, vojna bo ostala le neprijeten spomin.
Leto žalosti za vse tiste, katerih svojci se niso vrnili iz vojnih taborišč, nemške vojske, iz partizanov. Z bolečino v srcu so se sprijaznili, da bodo žene ostale vdove in otroci vojne sirote. In nešteta dekleta brez ženinov.
Leta negotovosti so se začela za tiste družine, katerih domači so bili na poraženi strani. Niso se vrnili, nihče ni vedel, kakšna je njihova usoda. Poleg tega je takratna oblast začela te družine izločevati iz javnega življenja in jim jemati sredstva za preživljanje. Dala jim je vedeti, da so drugačni in da nimajo veljave. Mlade vdove z majhnimi otroki so začele potiti krvavi pot. Le pogled na odraščajoče otroke jim je dajal moč in odločnost, da so vztrajale.
Mama Francka je čakala in upala. Vdana v usodo in navajena trdega dela je premagovala vsakodnevne težave. Prva skrb so ji bili otroci, pa delo v hlevu in na njivi. Nič ni pomagalo, začela je gospodariti. Ko je bilo najtežje, se je zatekla po pomoč k mami in sestram. Priskočile so ji na pomoč.
Francka je imela pet sester in brata, ki pa je padel v nemški vojski. Njihov oče je umrl za posledicami bolezni iz prve vojne. Poleg nje je bila poročena samo še ena sestra. Ostale niso imele družine, zato so vso materinsko ljubezen prenesle na nas nečake. Posebno najstarejša je imela izrazito lastnost in dar krščanskega usmiljenja pomagati pomoči potrebnim, negovati bolnike in skrbeti za porodnico. Lahko rečeva, da so naše tete pomagale obdržati domačiji obeh poročenih sestra, ki sta bili prizadeti zaradi posledic vojne in bolezni. Nam nečakom so po svojih močeh pomagale stopiti v življenje, bile so nam tudi krstne in birmanske botre. Bile so zlate duše, vzgled dobrote in plemenitosti.
Mama je zjutraj prva vstala, zadnja je šla spat. Ob pletvi in žetvi so pomagale sosede. Pri košnji, spravilu praproti in lesa so pomagali vaščani. V tistih letih po vojni so bili ljudje doma, zaslužka ni bilo, dobili so pa skromno malico. Imela je konja, ki je bil v tistih časih njeno plačilno sredstvo. S kmetom v vasi je bila dogovorjena za medsebojno pomoč s konjem. Njegovi fantje so pomagali pri oranju njiv, spravilu sena in drugih težkih delih. Pokazala se je velika solidarnost do vdove in kdor ni mogel pomagati, je izrekel vsaj sočutno besedo. Čutiva globoko hvaležnost do ljudi, ki so tako nesebično pomagali.
Vdove so si medsebojno pomagale in si dajale korajžo. Družile so se, skupaj so hodile v Oselico k maši, skupaj so vsako jutro nosile mleko v mlekarno. Ob zimskih večerih so skupaj prejale, izdelovanje čipk jim je prinašalo nekaj dohodka. Bilo jim je tudi edino razvedrilo. Nobena ni pomislila na ponovno možitev, vse so bile zazrte le v preživetje in vzgojo otrok. Čimprej so jih želele pripeljati do kruha.
14. februarja 1946, na prvi rojstni dan najmlajšega brata, so prilomastili v našo hišo vaški aktivisti. Nenavaden obisk mrkih in temnih obrazov ni obetal nič dobrega. Gospodovalno so se usedli za mizo in popisali premično in nepremično premoženje. Ni jim bilo mar majhnih otrok, ki smo se tiščali na peči. Ničesar nismo razumeli, zdelo se pa nam je, da se dogaja nekaj pomembnega.
Sledila je odločba Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 15. marca 1946 o zaplembi popisane in ocenjene imovine. V last FNRJ je prešla večina zemljišč, trije vozovi, decimalna tehtnica, plug, krava, 500 kg sena, 150 kg svinjske krme. Velikodušno so nam pustili hišo z bornim pohištvom, eno kravo, prašiča in konja. Vsaj to. Na koncu pa poleg smrti fašizmu še svoboda narodu!
Kako zanimivo, da so premičnine v lasti države takoj odpeljali aktivisti. So že vedeli, kaj rabijo.
Mama Francka se ni dala. To je imela za navadno krajo. Seveda ni mogla ničesar doseči pri neomajnih graditeljih nove družbe, ki so tako na hitro opravili z ubežnikovim imetjem. Vzeli so ji tisto, kar sta dva rodova prigarala v potu svojega obraza. Oropali so mladoletne otroke, ki niso ničesar krivi. Izgubili so nedolžnega očeta, sedaj pa še premoženje. Od česa pa bodo živeli?
Usedla se je na kolo in se odpeljala naravnost na sodišče v Šk. Loko. V sveti jezi jim je povedala, kar jim je šlo. Še leta kasneje ni vedela, kje je dobila moč in pogum za svoj protest. To je bil materinski nagon, ki brani svoj rod. Tudi za ceno življenja.
Čez čas so se pojavile pri hiši ukradene premičnine. Nekatere ponoči, druge zvečer. Sklonjenih glav, brez besed in brez opravičila so se graditelji nove družbe sramovali svojega dejanja. Kmalu je prišla odločba o vrnitvi vseh nepremičnin. Bila je moralna zmagovalka in to ji je zadoščalo.
Imela je dobro prijateljico v Ameriki. Nikoli se nista videli, a sta svoji usodi opisovali v neštetih pismih. Nenavadna korespondenca dveh preprostih žena, ki sta začutili željo po izpovedovanju. Imeli sta veliko povedati. To je bila teta Malka, nezakonska hči njenega tasta.
Vso mladost je preživela pri mami, preživljala se je drobnimi deli, nabirala gozdne sadeže, po hribih sta prodajali drobnarije. Menda je včasih prišla v hišo svojega očeta. Obdarili so jo in bili z njo prijazni. V letu 1919 je odšla v Ameriko, stara komaj 16 let. Bilo ji je zelo hudo, ni vedela, v kaj se podaja. V Novem svetu se je dobro znašla, se zaposlila in omožila. Po desetletjih pozabe in ko se je končala druga vojna, je začela iskati vezi z domovino. Je kdo od njenih preživel svetovno morijo? Tako sta se našli. Sorodni duši, preizkušeni v trpljenju. Ustvarila je srečno družino, ki jo je sama tako pogrešala. Nobenemu njenih otrok ni bilo potrebno prehoditi njene trnove poti.
Kako spoštljivo smo jedli bel kruh, spečen iz moke, ki jo je nam poslala. Prvi bel kruh v naši mladosti.
Mama Francka je bila 1. 11. 1965 stara 52 let. Od konca vojne je minilo 20 let, mož se ni vrnil, še vedno ni vedela, kje je njegov grob. Bo dočakala ta dan?
Njene misli so uprte v prehojeno pot, z velikim zadoščenjem se je postavila med sinove za spominski posnetek. Njeno delo je bilo opravljeno.
Njeno življenjsko pot je najbolj zadel župnik v pogrebnem nagovoru.
Bila je človek globoke vere. Brez nje bi obupala. Dan je začela in končala z molitvijo. Velikokrat ni vedela, kaj bomo jedli naslednji dan, kje bo dobila denar za plačilo internata. Ali bodo otroci zmogli doseči cilje, ki so si jih zastavili? Bo polje obrodilo? Bo sreča v hlevu? Zaupala je Brezjanski Mariji, njej je izročala svojo družino, njej se je priporočala. Preprosto in predano, tako kot je videla pri svojih starših.
Nadvse je ljubila naravo. V njej je videla nekaj presežnega. Sveže jutro, miren večer. K maši je najrajši hodila po samotnih poteh. Da se je naužila ptičjega petja, šumenja vode, žitnega polja. To so bili njeni muzeji lepih umetnosti. Na teh poteh se je spominjala svojega očeta, ki jo je vodil s seboj in jo poučeval o tej skrivnosti. In v miru razmislila jutrišnji dan.
Ko je ostala sama, je imela samo en cilj. Opraviti poslanstvo žene in matere. Vzgojiti otroke v poštene ljudi. Saj to je nekaj najtežjega v življenju. Njej je uspelo.
3.4. Novi podatki iz življenja Antona Tepeža
Marijan Smolik
3.4.1.
Marca 2006 bo že deset let, kar sem v št. 20 Zaveze na str. 25–40 objavil pregled življenja ing. Antona Tepeža, predsednika Slovenske dijaške zveze (SDZ), ubitega 29. decembra 1943 v Dobu pri Domžalah. Nekateri bralci so ga še poznali, iz Kanade se je oglasil 24. novembra 2003 njegov sodelavec Stane Pajk, ki je v objavljenem članku tudi na fotografiji (str. 27). Uredniku Justinu Stanovniku je poslal nekaj svojih spominov na Tepeža. Ker sem želel napisati dopolnilni članek o Tepežu, sem ga prosil za podatke o drugih še živih Tepeževih znancih. Poslal mi je naslove gospe Majde, Tepeževe zaročenke in prijatelja Poldeta. Doslej se mi je oglasila gospa Majda, ki je iz Argentine prišla letos spet na obisk v Slovenijo. Tu naj bo objavljeno, kar sta Pajk in Majda napisala in seveda nekaj pojasnil o Tepeževem delovanju, ki je bilo zelo vsestransko, sedanjim bralcem pa je skoraj neznano in v prvem članku ni bilo niti omenjeno.
Krajšo oznako svoje povezanosti s Tepežem je Stane Pajk napisal letos 7. marca. Pisal je v domu Lipa v predmestju Toronta, kjer preživlja svoje starostne dneve v družbi drugih Slovencev:
»Jaz sem Toneta dobro poznal. On je bil predsednik Slovenske dijaške zveze, jaz sem bil v odboru in veliko v zvezi z njim. SDZ je izdajala časopis Stražni ognji, jaz sem bil urednik tega časopisa in sem vedno moral iti v Dob za korekture. Novembra 1940 sem za praznik Vseh svetnikov napisal uvodnik in vprašal člane SDZ, ali smo pripravljeni dati življenje za svoje ideale. Veliko članov je v vojnih letih dejansko žrtvovalo svoje življenje za ideje SDZ in sam njen predsednik je tudi žrtvoval svoje življenje. Jaz sam sem toliko srečen, da sem vse preživel, tudi Turjak in tudi leto 1945.«
Prosil me je za kopijo te številke, zelo se je razveselil, ko je spet videl znana besedila, ki pa po takratni navadi niso podpisana. Letos 9. junija mi je pisal:
»Moram reči, da so posebni občutki, ko po tolikih letih spet vidiš svoje delo. 65 let je dolga doba, posebno pa še po takih razmerah, ko spet prejmeš pismo iz Slovenije, ki ti prinaša toliko lepih spominov, ko sem hodil v Groblje (pri Domžalah, tam so revijo tiskali v tiskarni lazaristov) korigirat Stražne ognje. Enkrat je bilo še prav posebno: zamudil sem vlak za Groblje in mi ni preostalo nič drugega, kot da sem šel peš 17 km dolgo pot. To so pač spomini«.
Potem ko je dobil v roke Tepežev življenjepis v Zavezi, je uredniku 25. novembra 2003 poslal naslednjo »zgodbo«, kakor je svoje dopolnilo sam označil:
»Tone je poznal samo dve stvari: služba in Slovenska dijaška zveza. Ko je po padcu Živkovićeve diktature začel slovenski narod dihati bolj svobodno, je Tone z vso vnemo reorganizacijo SDZ dvignil do viška. Povsod so nastajali krožki in bili imenovani poglavarji. Vse slovenske srednje šole in učiteljišča so bila v polnem razmahu. Na zboru SDZ je bil izvoljen odbor in delovanje je bilo živahno. Izšel je list Stražni ognji in povezoval in navduševal dijake širom Slovenije.
V tem živahnem življenju je prišel 6. april 1941 in Slovenija je bila razdeljena na tri dele: Nemčija, Italija in Madžarska. V Ljubljanski provinci je bilo še malo življenja, saj dijaki so še lahko hodili v šole. Prišla je pa tudi OF in uničevanje ljudi, ki so bili nasprotni OF. Tonetu se je zrušilo delo, ki ga je s tako vnemo postavil na noge. Obdržal je službo v kraju, ki je bil pod nemško zasedbo. Pomladi 1942 je (v Ljubljani) padel na cesti in si zlomil kolk. Njegov priletni oče je bil tudi v bolnici in ko sem ga šel obiskat neko nedeljo, je v postelji zraven njega umrl oče. Bil je zelo potrt. V tej žalosti je našel tolažbo v Majdi, ki je bila poglavar na Poljanski gimnaziji in vnela se je ljubezen. Odločila sta se, da si ustvarita dom.
Revolucija v Sloveniji je bila v polnem razmahu. Tone je še vedno hodil v službo v Dob. Svarili smo ga, naj ostane v Ljubljani in naj ne nosi življenja na prodaj. V tem času so tudi tekle priprave na poroko. Ponovno smo ga svarili pred tem. Samo še enkrat, je dejal, da gre v Dob. Majda pa se je tudi pripravljala na novo življenje. Za 31. december so ji prijateljice pripravile dekliščino. Vse je potekalo v prijetnem razpoloženju. Ker je bila okupacija, je bila tudi policijska ura, ki se je naglo bližala. In med to družbo je stopil prijatelj Polde. Vsa dekleta so obmolknila, vsem je prišlo spoznanje, da se je nekaj zgodilo. Polde je povedal Majdi, da Toneta ni več. Ustrelili so ga partizani«.
Ob tem spisu so potrebna nekatera pojasnila. V prvem članku v Zavezi sem navajal podatke iz revije Straža v viharju, ki jo je kot tednik izdajala Slovenska dijaška zveza od novembra 1934 do 27. marca 1941. Kot predstavnik SDZ je v njej naveden Anton Tepež. Tu je omenjena druga revija, mesečnik Stražni ognji. Izhajala je le od januarja 1940 do 10. marca 1941. Tudi v njej je naveden Tepež kot predstavnik SDZ. Naslov so prevzeli od mariborske dijaške priloge revije Križ na gori, ki je izhajala v letih 1926–1927.
Tepeževo bivanje v Dobu omenja na več mestih tudi Stane Stražar v svoji obsežni knjigi: Župnija Dob skozi stoletja, Dob 1996. Na str. 612 je med žrtvami sovraštva in revolucije naveden tudi Tepež, le datum smrti je napačen: 31. december 1943, morda je bil takrat pokopan. Kraj smrti pa je pravilen: »pri Sameju v Dobu«, tam je namreč živel in hodil peš v kemično tovarno na Količevem.
Tepežev prijatelj Polde Čop živi v Kanadi, na moje pismo 9. maja mi še ni odgovoril. Majda Mlakar, zdaj poročena Ocvirk, živi v Argentini. Odpisala mi je in junija letos spet prišla na obisk k sorodnikom. Povedala mi je, da je že pred leti, ko je zvedela za članek v Zavezi, prišla v Slovenijo in v Dobu spraševala za Tepežev grob, toda nihče ji ga takrat ni znal pokazati. Letos 11. julija sva se peljala v Dob, mogla je moliti ob nagrobnem križu, ki je še vedno naslonjen na pokopališko ograjo približno tam, kjer je bil tudi Tonetov grob. Kdaj so križ postavili in napisali nanj njegovo ime, ni jasno. Limonijevi na Količevem, ki se ga dobro spominjajo, so prepričani, da je to naredil predvojni dobski župnik Janez Bešter, ki se je iz dolgoletnega izgnanstva v Rimu vrnil v Dob jeseni 1957, a je ostal le malo časa (že to leto je bil za župnijskega upravitelja imenovan Peter Golob), nato pa je leta 1962 umrl pri sorodnikih v Besnici.
Ob najinem obisku je bil doma tudi sedanji župnik Slavko Judež, ki nama je pokazal vpis v mrliški knjigi, v kateri je zapisano, da ga je pokopal g. Anton Plevnik iz Mengša. Nemci so ga tam pustili na prošnjo sester usmiljenk v »hiralnici«, pa se je vsa leta vojne s konjem vozil po okoliških izpraznjenih župnijah, tam maševal, spovedoval, krščeval, poročal in pokopaval.
Obiskala sva tudi omenjeno družino Franca Limonija na Količevem. Mama nama je povedala, da je Tepež vsak dan hodil v službo peš od Sameja (v zadnji skupini hiš v Dobu), da so ga tam v hiši ustrelili, domači pa so to takoj sporočili krajevni oblasti in je bil zato lahko pokopan na dobskem pokopališču, v neposredni bližini kaplanije, v kateri je bila takrat utrjena nemška žandarmerijska postojanka. Limonijevi so nama posodili fotografijo skupine uniformiranih »kmečkih fantov« iz Doba, na kateri je tudi ing. Tepež.
Fotografija je razodela še eno izmed področij Tepeževega delovanja: pri Zvezi fantovskih odsekov (ZFO), ki so nastali leta 1937 namesto dotlej prepovedanih Slovenskih orlov. Ker jih sedanji zgodovinski pregledi in enciklopedije komaj omenjajo, je treba tu spotoma navesti nekaj podatkov, zlasti iz revije Kres, ki je izhajala od marca 1930 do marca 1941, glasilo slovenskih fantov pa je bila šele od 1937 dalje. Banska uprava je namreč potrdila nova pravila 11. junija 1937, ustanovni občni zbor Zveze fantovskih odsekov pa je bil 17. oktobra v dvorani Rokodelskega doma v Ljubljani. Stanislav Žitko je bil predsednik, s pravili je bil odobren tudi novi kroj (menda po Plečnikovih načrtih). Ing. Anton Tepež je bil predsednik kamniškega okrožja ZFO (prim. njegovo fotografijo v Kresu 1939, str. 285). Stražar v omenjeni knjigi (str. 330) pa je za fantovski odsek v Dobu zapisal, da »so ga v okviru Katoliškega prosvetnega društva ustanovili 20. oktobra 1935. Prvi vodja fantovskega odseka je bil inženir Anton Tepež. Na tekmovanju v Mengšu 17. 5. 1936 so osvojili prvo mesto«. To je za zdaj tudi prvi podatek, kdaj se je začelo Tepeževo bivanje v Dobu in njegova služba na Količevem.
Zanimiv sočasen podatek o umoru Antona Tepeža je letos poleti objavil dr. Janez Arnež v Pogledih (št. 80–81), ki jih izdajajo Studia Slovenica, pod naslovom »Konec leta 1943«. Namenjen je bil v London dr. Alojziju Kuharju: »V Dobu pri Domžalah (je bil ubit) 29. decembra popoldne ob šesti uri tisti dan, ko se je vrnil za kratek čas iz Ljubljane, ing. Tepež. Ob času umora je bila vsa cesta skozi Dob močno zastražena po nemških četah, kar ga je verjetno zadržalo, da se je zamudil nekaj ur predolgo. On je eden izmed redkih, ki je bil ubit doma na stanovanju, ker ga gotovo niso mogli odvesti v gozd, kakor večino ostalih. Zasliševanje je trajalo okrog ene ure«. To je samo del celotnega poročila, v katerem so našteti še drugi, ki so jih partizani leta 1943 ubili na Gorenjskem. Občudujemo lahko sposobnost obveščevalcev na protipartizanski strani, da so take podrobnosti znali dobiti prek močno zastražene meje med nemškim rajhom in Ljubljansko pokrajino. Podrobnost o daljšem prepiranju v Samejevi hiši sta ohranila v spominu tudi Limonijeva dva. Menda so domačini vedeli tudi, kdo je bil morilec.
Gospo Majdo sem naprosil, da je napisala še svoje spomine na usodne dogodke pred 60 leti:
»Tone je bil izreden organizator. Ljubil je red in poštenost. Do svojega trdnega verskega prepričanja je prišel šele, ko je prek prijateljev študentov prišel v Ehrlichov krog in postal stražar. Po diplomi (1933) je bil eden vodilnih tudi v stražarskem starešinstvu. Mislim, da je na Ehrlichovo pobudo začel preučevati sv. Ignacija Lojolskega, njegov red in organizacijo. Vse to mu je pomagalo, da je tako hitro in uspešno organiziral SDZ.
Bil je tudi član in sodelavec Pax Romane. Bil je v odboru svetovnega kongresa Pax Romane, ki je bil leta 1937 v Lichtensteinu, in je tam z dr. Maksom Wraberjem tudi sodeloval. Naslednje leto 1938 pa je ta kongres organiziral v Sloveniji, vršil se je na Bledu.
Kot članica SDZ in poglavarka na II. državni gimnaziji na Poljanah v Ljubljani sem se udeleževala sestankov in tečajev odbornikov (poglavarjev). Ob eni takih priložnosti v Mariboru leta 1939 sem se pobliže seznanila s Tonetom. Nastalo je prijateljstvo in ljubezen. Spoznala sem njegove starše in on moje, bila sva zaročenca. Vso to idilo pa je porušila vojna, fašizem, nacizem in zlasti komunizem. Tone je obdržal službo v Dobu oziroma na Količevem in zaradi meje ni mogel več pogosto priti v Ljubljano. Pozimi si je na poledici zlomil kolk in bil več mesecev v bolnici, kjer ga je operiral in zdravil dr. Janež. Medtem je bil ubit dr. Ehrlich in sta Tonetu umrla oče in mati. Ostal je brat arhitekt, ki se je z ženo odselil v Avstrijo, kjer je imel službo. Na stanovanje je vzel prof. Peterlina, ki se je ravno poročil, sam pa odšel zopet v službo.
Pri nas v Žužemberku pa se je začela OF. Po italijanski kapitulaciji smo bili osvobojeno ozemlje. Začelo se je preganjanje in likvidacije. Mene so aretirali in odpeljali v novomeško sodnijo v zapor. Ker je bila pri bombardiranju od Nemcev 5. oktobra /1943/ delno porušena, so nas umaknili od tem in nas prestavljali iz kraja v kraj proti Gorjancem. Med tem je bilo več likvidiranih. Bilo nas je vseh skupaj okoli sto, moških, žensk, duhovnikov (dr. Blatnik, prof. Kek, kurat Kraljič in stražar dr. Arko). Med ofenzivo Nemcev so zapor razpustili, veliko pa v bližnjem gozdu postrelili. Duhovniki pa so bili konfinirani v Stično.
Jaz sem se srečno vrnila v Ljubljano. Tam sva se s Tonetom spet sešla in sklenila, da se 6. januarja (1944) poročiva. Uredila sva vse potrebno. Tone je že prej odpovedal službo in dobil drugo v Ljubljani. Šel je še zadnjič v Dob po svoje stvari in od tam se ni vrnil več. Tik pred odhodom so prišli (verjetno oznovci), ga eno uro zasliševali in ga ustrelili (29. 12. 1943). Jaz sem pa dobila sporočilo, ko sem na svojem stanovanju s prijateljicami imela dekliščino. Poskusila sem vse, da bi bil prepeljan v Ljubljano ali da bi vsaj izvedela, če sploh kdo ve, kaj je bilo z njim po smrti, pa je bilo nemogoče.
Danes hvala Bogu vem, da ni bil mučen, pač pa ustreljen in da je bil krščansko pokopan. Hvaležna sem tistemu, ki mu je postavil križ, s pomočjo katerega sem našla njegov grob. Hvala g. Smoliku in sorodnikom ter g. župniku, ki so pustili, da je križ tam ostal in sem jaz po toliko letih našla mesto, kjer je bil pokopan in kjer sem jaz lahko po toliko letih molila za pokoj njegove duše. Prepričana pa sem, da on moli za nas, saj je bil mučenec, ki je prelil svojo kri za svojo vero v Boga.
Tudi ta spominski zapis je treba dopolniti z nekaj podatki.
Predvsem nam je odprl še eno delovno področje Toneta Tepeža: njegovo delovanje v mednarodni zvezi katoliških dijakov in študentov Pax Romana. Tudi o tem mednarodno pomembnem udejstvovanju mladih Slovencev zaman iščemo informacijo npr. v Enciklopediji Slovenije.
Iz večjezične kongresne knjižice z ovojnim naslovom Pax Romana 1938 (112 str.), izdano v Ljubljani za pripravo na 17. mednarodni kongres, ki je bil predvsem na Bledu od 16. do 30. avgusta, povzemam naslednje podatke: Ing. Anton Tepež je bil predsednik pripravljalnega odbora, duhovni vodja je bil dr. Lambert Ehrlich, administracijo so vodile Lojzka Lombar, Ina Slapar in Zmago Stančič. – Predsednik Pax Romane je bil takrat prof. dr. Maks Wraber (1905–1972), ki ga ne smemo zamenjati z mariborskim stolnim proštom dr. Maksimilijanom Vraberjem (1877–1945). – Tema tega kongresa je bila: Odnos katoliških dijakov do komunizma.
Majda in Tone sta se seznanila v Mariboru, kjer so bili od 29. junija do 2. julija 1939 Mladinski dnevi, o katerih je izšla posebna številka tudi v reviji Kres.
Zdravnik dr. Janez Janež (1913–1990) je po vojni postal svetovno znan kot misijonski zdravnik na Tajvanu in je tudi v postopku za beatifikacijo.
Prof. Jože Peterlin (1911–1976) je bil v povojnih letih v Trstu med glavnimi kulturnimi delavci.
Omenjene novomeške zapore in ljudi v njih je opisal novomeški gimnazijski ravnatelj prof. dr. Ivan Dolenec v svojih spominih: Moja rast. Ponatis MD Celje 1991. Zapornike so ubili na Gorjancih, med njimi sta bila tudi katehet Franc Kek in Franc Armeni, občinski tajnik in organist v Dolenjskih Toplicah. Oktobra 1994 so po prizadevanju primarija dr. Cirila Armenija in drugih sorodnikov umorjenih s soglasjem pristojnih oblasti ohranjene kosti z dna brezna vložili v lesen sarkofag. Slovesen pogreb je bil 23. oktobra na novomeškem pokopališču, pokopani so ob kapeli, kjer stoji lep spomenik z vsemi imeni (prim. J. Gril, Družina 30. 10. 1994, str. 12; imena so objavljena v istem časopisu 23. 10. Ker je bil to dotlej edini primer te vrste, so pisali o dogodku tudi v Dolenjskem listu, Slovencu in najbrž še kje).
4. Iskanja in besede
4.1. Hrast
France Papež
5. Poizvedovanje
5.1. Pogreb na ljubljanskih žalah
Tine Velikonja
5.1.1.
Nedavno smo prišli do 52-ih fotografij, ki prikazujejo vojaški pogreb na ljubljanskih Žalah, vendar brez podatkov, koga naj bi pokopavali in kdaj. Oštevilčili smo jih po vrsti, kakor so bile posnete. Po divjih kostanjih, ki so v polnem cvetu, in domobranskem spremstvu smo sklepali, da je bil pogreb maja 1944. Fotografije so zanimive same po sebi, pokažejo, kako so se ljudje takrat oblačili, moški v plaščih ali površnikih, ženske v modnih klobukih, vsi vitki, hodijo v sprevodu postrojeni po dva ali trije v vrsti, resnih obrazov, ni opaziti, da bi med seboj klepetali. Vojaki v zimskih uniformah, zlasti sta impozantna oficirski zbor in častna četa. Žale so gole,
Na eni od zadnjih (50) opazimo poleg izkopane jame grob Jaroslava Kiklja. Viden je namreč del nagrobnika, za katerega je napravil načrt Jože Plečnik, oltar iz belega kamna z jagnjetom. Tam so še danes grobovi šestih, ki so bili po predaji Turjaka 19. septembra 1943 čez dan ali dva ustreljeni pri Velikih Laščah. Najprej notranjost kapelice sv. Jakoba, krsta je zaprta, na njenem vznožju tabla z nečitljivim napisom (1). V tem času smo že ugotovili, da je bil edini, ki so ga na tem kraju posebej pokopali, nadporočnik Tone Perne (1914–1943), poveljnik postojanke vaških straž v Dobrepolju. Ob veliki povečavi smo vendarle razbrali PERME ANT, preostali črki zakriva palmova vejica. Nazadnje pa je Janko Maček odkril v Slovencu, ki je izšel 24. maja 1944, reportažo s tega pogreba, in zagonetka je bila razrešena. Izvemo, da so 21. maja pokopali poleg Ehrlichovega groba štiri, prekopane iz groba v Velikih Laščah. To so bili po vrsti dr. Ludvik Kožuh, brata Ivan in Beno Rožanc in dr. Lojze Zalokar. Kdaj je bil pokopan peti, Franci Pograjc, ne izvemo.
Čez dva dni, 23. maja 1944, so na Žalah najprej pokopali prof. Stanka Petelina, nato pa je prišel na vrsto Tone Perne. Ustreljena sta bila 20. septembra v skupini devetih pred gostilno v Velikih Laščah. Kateri duhovnik je vodil obred, poroča Slovenec, bil pa naj bi glavni domobranski kurat dr. Ignacij Lenček, (2, 6, 17, 51, 52), v imenu Dobrepoljcev se je od nekdanjega poveljnika poslovil višji narednik Hren (8), govorila sta še France Novak (4) in v imenu uslužbencev Prevoda nadzornik Grad (12). Na pogreb so prišli mama, dve sestri in brat (3, 7). Na eni od slik v sredini Mihaela Bitežnik, članica akdemskega kluba Straža, žena dr. Franceta Habjana, živita v Kanadi. Pogrebni sprevod se odvija takole: trije vojaki s križem, na katerem je žalni trak (41), dekleta s šopki in venci, fantje z večjimi venci (42), največjega nosita dva (43), domobranska godba s kapelnikom Florjanom Leskovarjem (5, 41, 43), častna četa (45), skupina bogoslovcev (20), trije duhovniki v ornatu (19, 21), krsta s pokojnikom, ki jo nosijo štirje podoficirji (18, 22, 46–48, 49), desni sprednji je dr. Stanko Kociper (14), za njo svojci, med katerimi vidimo tudi dr. Jožeta Pogačnika, takratnega ravnatelja Marijanišča in kasnejšega nadškofa in metropolita (23, 24), zbor oficirjev (26), fantje, člani akademske kongregacije, in možje (27, 29, 32, 33, 34), vmes skupina duhovnikov (31), med njimi prof. Franc Fric in p. Janko Koncilija, v naslednji skupini med moškimi dr. Ludvik Čepon (34), sledijo dekleta in žene (36–39).
Ko so se spomladi leta 1946 nemški ujetniki pod nadzorstvom partizanskih stražarjev spravili na grob dr. Marka Natlačena in njegove družine ter izkopali dr. Ehrlicha in Rojica, so se lotili še turjaških. Zalotila jih je Vida Zalokar, žena sodnika dr. Zalokarja, in zagnala vik in krik, ki se je raznesel po vsej Ljubljani. Bil je tako glasen in učinkovit, da so turjaške pustili.
5.2. Kdo so akademiki na sliki na strani 89 v zavezi 56
Jože Kočar
5.2.1.
5.2.2. Binkoštni zbor Stražarjev 25. maja 1942, dan pred umorom dr. Lamberta Ehrlicha.
Na predlog urednika, da bi s skupnimi močmi mogoče še našli imena za akademike na zgornji sliki, so se oglasili: Ema Pogačar, Avguštin in Marija Kuk, Peter Klopčič iz Kanade, Stanislav Vrečar s Koroškega, Janez Arnež, Zvonko Grahek, Zorko Simčič in Marija Grošek iz Slovenije. Za pomoč se vsem iskreno zahvaljujemo.
Avguštin in Marija Kuk pišeta:
Vse odkar sva prejela zadnjo številko Zaveze se ukvarjava z identifikacijo udeležencev B. Z. (binkoštnega zbora) 1942 in prilagava imena, ki jih poznava. Upava, da Vam znajo priti prav. /…/
Ema Pogačar po elektronski pošti sporoča:
Zanimiva slika v Zavezi na 89. strani. Žal, ko moje sestre Lee Urbanc ni več, ona je poznala vse. Imena vam bomo našli. Jaz se jih nekaj spomnim, samo sem bila premajhna. /…/
Za začetek, več pa malo kasneje, ko srečamo koga iz tistega časa. Bomo vse še enkrat opisali in prekontrolirali, da ne bo napak!
Marija Grošek, rojena Vidic, je bila soseda Franceta Vovka, doma iz Dolenje vasi pri Polici. Bilo je 5 bratov. Živi samo še brat Stane Vovk v Kanadi.
Zvonko Grahek piše, da so med fotografiranci trije, ki so bili v mladčevski delegaciji pod vodstvom škofa Rožmana pri papežu Piju XI. julija 1938: Anton Štukelj, Rado Lenček in Franc Kvaternik.
Kot pripomoček smo izdelali spodnji silhuetni obris oseb s številkami. Rezultat je boljši, kot je bilo mogoče pričakovati. Razviden je iz tabele na naslednji strani.
1 Radanovič Anton
2 Ilija Alojzij, + Venezuela
3 Loh Maks
4 Ložar Janez
5 Ložar Slavko, 1910-1945
6 Bertalanič Janez
7 dr. Natlačen Marko, 1886-1942
8 dr. Ehrlich Lambert, 1878-1942
9 p. Ramšak Florijan S.J.
10 Casar Franc-Ferko, 1910-1943
11 Žebot Franc
12 Verbic Pavle
13 Poštuvan Matej
14 Žebot Ciril
15 Kalan Peter, +1945
16 Fašun Franc
17 ?
18 Šegula Martin
19 Ocvirk Maks
20 Lipovšek Tone (Silvo?)
21 Junež Stanko + v Sloveniji
22 Planinšič Jože
23 Kos Janez (Cico)
24 ?
25 Šegula Jože, 1921-1943
26 Štibilj Boris, 1921-1945
27 Humar Polde ?
28 Senica Janez, + v Kanadi
29 Štukel(j) Anton
30 Berkopec Anton
31 Mastnak Maks, 1912-1945
32 Pajk Stane, živi v Kanadi
33 Gregorič Alojzij, živi v ZDA
34 Simčič Mirko, 1918-1944
35 Puhan Karel ?
36 Skebe Ciril (Ciko), + Bs. As.
37 ?
38 Muhr Oto, + ZDA
39 Korošec Blaž
40 Gorjan
41 Perne Tone, 1914(8)-1943
42 Horvat Jože
43 Karlin Lojze, 1922-1945
44 Potočnik Gabrijel
45 Štrancar Marjan
46 Kompare Tone, 1909-1945
47 Šercelj Alojz
48 Judnič Stane, 1922-1945
49 Megler Saša
50 Pucko Vinko
51 Porovne France, živi v Kanadi
52 Ostronič Lojze (Tone) , + 1945
53 Dimnik Maks, živi v Argentini
54 Kurbus Armin (Minče)
55 Škof Viki
56 Kvaternik Franc
57 Sfiligoj Dušan Janez, 1922-1945
58 Frumen Ernest
59 ?
60 Jereb Jernej, 1919-1943
61 Klauž Leopold (Leo)
62 Lenček Rado
63 Krek Slavko
64 Vrečar Stanislav, živi na Koroš.
65 Vovk France, + v ZDA
66 Cimerman Stanko, 1921-1943
67 Kimovec France, + v ZDA
68 Flisar Franc (Švejk)
69 Leskovar Ludvik (Lujo)
70 Zadnikar Vilibald, živi v ZDA
71 Bajec Viktor
72 Mejač Konrad
73 Dolinar Zvone
74 Čop Leopold
75 Natlačen Marko ?
76 Ferkulj Jože ?
77 ?
78 Krepfl Janez ?
79 ?
80 Kralj Tone, 1909-1945
81 Tomažič Ludvik ?
82 ?
83 Pipan Tone, 1922-1943
84 Kuk Avguštin, živi v Kanadi
85 Koren Franc
86 Rus Jože
87 Jalovec Maks, 1923-1944
88 Koželj Lojze
89 ?
90 Ziherl Stane, 1921-1945
91 Zemljič Andrej, + v internaciji ?
92 Kovačič Franc
93 Kavčič Zlatomir
94 Rogelj Tone, 1916-1943
95 Zakrajšek Jože, 1922-1943 ? ali Erzetič Slavko ali Krepfl ???
6. Slovenske teme – jesen 2005
6.1. Kako k izvorom?
Janez Juhant
6.1.1.
Šestdesetletnica osvoboditve in formalna uvedba revolucionarnega stanja v Sloveniji je bivše sile spet združila v prikrivanju revolucionarnih usedlin in dokazovanju, da je bilo vse medvojno in povojno dogajanje le osvobodilna borba. Posledice revolucije: povzročitev medvojne državljanske vojne, povojni teror in revolucionarni poboji, uvedba prisilnega stanja naj bi bile le spodrsljaji in napake. Odločilno vlogo pri vzdrževanju te nelogike igrajo premeteni »spreobrnjenci«, ki jih je komunistična tajna policija že vseskozi uporabljala za izvajalce svojih načrtov. Zdaj še vedno služijo svoji navezi in jih ni sram javno lagati in še naprej poceni prodajati svoje človeško dostojanstvo. Tipičen primer sta predsednik Zveze borcev in nekdanja predstavnica DEMOSa, ki je že nekajkrat zamenjala svoje barve.
Na prevarah se revolucija lahko hrani in vzdržuje dalje, saj je ljudi vpletla v nevarno igro in od njih terja dosmrtni davek, da bi bila revolucija lahko »večni projekt«. Če so totalitarni režimi, kot pravi Hannah Arendt, prevzeli popolno oblast nad človekom in družbo, je komunizem uvedel še dodatne antropološke spremembe v človeku, ga obrnil na glavo, obenem mu pa dokazoval, da stoji na nogah. Posledica je trajno pohabljenje človeka.
Razvoj moderne znanosti in tehnologije je sooblikoval tudi moderne sisteme. Služili naj bi čimbolj natančnemu in urejenemu delovanju človeka in družbe. Družbeni sistem naj bi postal urejen in uspešen stroj, ki do potankosti določa življenje posameznika in družbe. Moderni nacionalni in imperialistični sistemi utelešajo ta razvoj. Natančna izvedba te novoveške težnje in višek te samosvoje in samozavestne zamisli predstavljata nacionalni socializem in komunizem. Bila sta sistem natančnega in celovitega obvladovanja in nadzorovanja življenja posameznika in družbe do komaj slutenih in predstavljivih razsežnosti, celo v obvladovanju in določanju človekovega miselnega procesa. Z razpadanjem sistemov se zdaj post-moderni človek upira totalitarnemu nadzoru, da bi končno lahko uveljavil svojo individualno posebnost in se izvil iz okvira »stroja« moderne.
Objektivni razlogi za to, da je ta stroj mlel tudi Slovence, so znani: druga svetovna vojna, vloga KP v Jugoslaviji in Sloveniji, konstelacija mednarodnih političnih sil, ki jo je pogojeval moderni politični »stroj«. Bolj zapleteni so nacionalno-subjektivni vzroki.
Preden jih predstavimo, je treba nekaj reči o izjemno pomembni vlogi katoliške Cerkve v teh procesih razvoja moderne družbe. Cerkev si je prizadevala kot sistem konkurirati izzivalnim sistemom moderne in se skušala tudi sama temu primerno sistemsko tako organizirati, da jim bo mogla kljubovati. Njena vloga v zadnjih stoletjih kaže vedno bolj obrambno držo; po logiki svojega delovanja pa se ni mogla – kljub prizadevanjem – enakopravno in enakovredno postaviti po robu sistemom moderne.
Na Slovenskem se je na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje posrečilo združiti katoliške sile v plodno in dejavno narodno enoto, ki je po svoji verski, kulturni, gospodarski, socialni in politični usmeritvi postala gonilna sila narodovega življenja. Liberalci so daleč zaostajali. Njihova nemoč se je prelevila v jugoslovanski oportunizem, ki je sooblikoval med obema svetovnima vojnama negativno izkušnjo Slovencev s prvo Jugoslavijo.
Poznavalci po vsem svetu se sprašujejo, zakaj je bleščeča laž komunizma tako učinkovito uspela mobilizirati množice. Družbena (gospodarska) stiska v tridesetih letih 20. stoletja je terjala hitrih rešitev in propagandisti totalitarnih sistemov so spretno izkoriščali položaj. V stiski ljudje težko razlikujejo med lažjo in resnico, zato uspevajo bleščeči operativni sistemi, ki ponujajo na videz poceni in hitre rešitve. Katoličani so se s svojo dolgoročno duhovno energijo zdaj znašli v obrambni drži. Žal je treba dodati, da jim je tudi te duhovne moči primanjkovalo, da bi znali združiti v plodnem dialogu svoje vrste in v duhu zbornosti ponuditi deželi novo življenje. V zapletenih okoliščinah vojne in revolucije pa je ob fizičnem nasilju revolucionarnega stroja ostalo le še vprašanje, kako ohraniti življenje in preživeti ob premetenih obljubah raznovrstnih propagatorjev.
Zakaj smo Slovenci morali doživeti tako hud izziv te zgodovine moderne, je vprašanje, ki kljuje še posebej v srcih številnih, ki jih je ta moderni »stroj« ranil, prizadel, jim vzel najdražje. Ali bi se mogli slovenski katoličani temu izogniti ob večji budnosti v preteklosti, ko je bila v Sloveniji le peščica komunistov? Italijanski katoliški mislec in poznavalec dobe moderne, ki je predvideval čase, ki prihajajo, je že na začetku 19. stoletja zapisal: »Človek mora dojeti, kako v stiski opozoriti na bistveno. Koristno je, da je skupnost pripravljena na padce in da se včasih prepusti najbolj ekstremni nevarnosti, kajti potem se lahko vrne k izvorom, opozori vodilne – če že ni prepozno – naj nič več ne mislijo na (malenkostne) zunanjosti, pač pa se posvetijo ohranitvi družbe.« Se je sploh mogoče temu izogniti? In kako verjeti, da so padci in nevarnosti odrešilni. Ni pojasnila, ostaja pa upanje vere, da si svoboda, resnica in pravičnost utrjujejo svojo pot s trpljenjem in žrtvijo križa. Od ranih let me je ta resničnost zaznamovala ob tihi Kalvariji moje stare mame. Izgubila je dva sinova, enega so ubili komunisti v partizanskih vrstah, drugega na Teharjah. Tretji je sicer prišel kot invalid iz nemške vojske domov, prestal novomeške in šentviške zapore, a od posledic ostal na vozičku ter moral potem zaradi preživetja v Nemčijo. Babičina vera je sicer skrivala Jobov zakaj, vendar je njen obraz odražal predanost in upanje. Ne da se ubesediti takih skrivnostnih globin osebnih dram, še manj drame naroda, ki je trpel, krvavel in upal na odrešenje. Obljubljali so mu sicer hitro odrešenje, a navidezna svoboda se je hitro odela v črnino, ječe in preganjanje. Lahko se sprašujemo z Jeremijem: »Rekel si: ‘Gorje meni, da Gospod kopiči žalost na mojo bolečino! Utrudil sem se v svojem vzdihovanju in ne najdem pokoja.’ Tako mu povej: Tako govori Gospod: ‘Glej, kar sem sezidal, podiram in kar sem zasadil, rujem!’ To velja za vso deželo« (Jr 45, 3–5). Na koncu Jeremija opogumlja svoje nesrečno ljudstvo in obljublja uničenje vseh malikov. Ali pa jih je sploh mogoče uničiti? Se ne pojavljajo vedno znova? Nihče ni popolnoma varen pred njimi. Niti pogani niti kristjani ne moremo vnaprej zagotoviti »čistosti« in »resnice«, kajti samo Kristus je pot, resnica in življenje.
Revolucija nas je zaznamovala z lažjo in neobčutljivostjo, z ne-redom in izjemnostjo. Ljudje so si prisvojili božansko pravico v smislu »Vse delam novo«. Ker jim je manjkal božanski pregled, je ostalo pri povprečju in ponavljanju »že videnega«. Še več: pretrgane so bile ustaljene navade, ki so omogočale ljudem normalno življenje. Revolucionarni kaos je opral in zmešal glave, da še vedno iščemo normalnost. Vsi smo okuženi od lahkosti in blišča revolucionarnega zanosa. Ker se ni uresničil kot raj na zemlji, ostaja še vedno umišljen in sanjan. Poleg uničenih življenj, razseljenih oseb, podrtih hiš, vasi in mest, je pustil dediščino blišča laži, ki hromi srca, da bi mogla pogledati resnici v oči, ljudem v obraz in zgodovini priznati, da tehta in sodi s svojo tisočletno tehtnico. Zaplankani v omejenost stranpotne enkratnosti, se še vedno pobiramo, da bi se osvobodili za trdno prihodnost. Sanje so uročile ne le nje, ki so si z njimi prisvajali totalno oblast, pač pa še mnoge, ki so upali, da je mogoče ustvariti novega človeka enostavno in hitro. Zato ta zapis spremlja presenečenje ne le nad trdovratnostjo revolucionarjev in njihovih predanih sodelavcev, ki so verjeli v združenje revolucionarne udarne pesti in krščanske duhovne podlage, pač pa še bolj nad lahkostjo misli vseh, ki so revolucionarno dogajanje spremljali od strani ali jih je celo zaznamovalo kot neposredne ali posredne žrtve. Torej, kako bi mogli terjati prisebnost v tako zapletenih razmerah revolucije in vojne, če to pogrešamo tudi v letih tranzicije? Sprašujemo pa se, kako je s svobodo in samostojnostjo krščanske osebe, če jo lahko vsak vihar izruje iz njenih korenin. Kje so se porazgubile vse duhovne sile stoletnih krščanskih vekov? Ali pa smo kristjani v tekmi moderne tudi sami pristali pri pozunanjenju in organizacijskih okvirih brez temeljne duhovne podlage. Je tudi nam oseba-človek postala poljubno tržno blago, s katerim lahko vsakdo počne vse, da le služi ustvarjanju »novega reda«. Tako so razmišljali nekateri že med vojno, tako se zdi, da se opredeljujejo mnogi v tranziciji. Zdaj je odpadel še hermetični pokrov, ki nas je navidezno povezoval oziroma tlačil skupaj in ostal je le še kaos in človek brez cene. Medtem ko Evropa sicer tudi včasih žonglira z osebo, ljudje postkomunizma še težje spoštujemo njeno ceno, saj nam zaradi kolektivne preteklosti ne pomeni dovolj, da bi znali braniti njene vrednote in njeno ceno, zato nam je zdaj človek pogosto zgolj splet silnic, ki prevladujejo.
Kaj se nam je zares zgodilo, ni lahko dojeti in morda bodo to ustrezno opisali šele zanamci s primerno zgodovinsko oddaljenostjo.
Šestdesetletnico doživljam kot žalostno moro, ki nas je potisnila v geto in vzdrževala v temi. Sprašujem se, zakaj je naš narod (in seveda tudi drugi s podobno usodo) moral izgubiti svoje najboljše ljudi in toliko časa živeti v strahu in negotovosti, kar še danes povzroča, da ne zmoremo in ne znamo živeti normalno. Obletnica in njena vsestranska simbolika je obveza za preganjanje strahov iz naših duš in naših sredin. Čakam na očiščenje, upam, da bomo živeli kot bolj zrele in pokončne osebnosti. Tega nam ne bodo mogle dati zunanje okoliščine, čeprav je demokracija pogoj za normalen razvoj, a njena usoda je v krhkih človeških posodah. Kot kristjan se namreč zavedam, da ljudje ostajamo nepopolni. Krščanstvo nas zavezuje k stalnemu očiščenju in ponovni zavezi resnici. To pomeni stalno nujnost razčiščevati razmerja v nas, med nami in v svetu. Sprenevedanje o preteklosti je slaba popotnica za dobro prihodnost. Zato je lustracija potrebna, a uspešna le ob pripravljenosti pogledati resnici svoje osebe, svoje skupine in svojega naroda v oči in v dialogu iskati pristne temelje človeka in družbe.
Po besedah Jozefa Tischnerja ljudje postkomunizma »nesrečnega daru svobode« še ne znamo dobro uporabljati kot sposobnosti, da delujemo kot samostojne in odrasle osebe. Tudi ljudje Cerkve, ki je od Kristusa prejela in posredovala ta dar Evropi in svetu, pogosto s strahom gledajo na samostojnost človeka kot osebe. Ravno osveščene, samostojne, razgledane in z vero prežete osebe lahko premagujejo prevare in ozkosti neposredne ujetosti, ki jo prinašajo pasti življenja oseb in družbe. Le v globini vere je dovolj razlogov za premagovanje strahov. V njej je tudi sidro za upanje, da bomo kljub oviram v grešnih strukturah družbe (Janez Pavel II.) in omejenosti samega sebe polagoma le jasneje pogledali na ta težki čas in vlogo posameznikov in skupin v njem. Predvsem pa, da bomo s pravičnostjo in spoštovanjem tehtali usode njegovih akterjev in predvsem nikoli ne pozabili njegovih žrtev.
6.2. Skozi tolike nevarne skrajnosti
Justin Stanovnik
6.2.1.
V pravkar minulem stoletju smo Slovenci šli skozi tak čas – skozi tako nevarne skrajnosti, kot pravi Vergil v Eneidi –, da ga moramo v tem oziru imeti za vrhunec prebivanja na svojem zgodovinskem prostoru. Od različnih vprašanj, ki se ob tem pojavljajo, bi se nam zdelo posebej važno odgovoriti, kakšni smo iz tistih skrajnosti izšli: ali je naše védenje prešlo v nove razsežnosti; ali je naša volja zagledala nove, prej še ne slutene cilje; ali je človek vstal pred nami v novi postavi in vrednosti. Taka vprašanja ne bi bila nenavadna, saj so utemeljena v vsakdanjem izkustvu. Mar ne slišimo pogosto za koga, da se je po smrti te in te osebe popolnoma spremenil, da ga po tisti in tisti nesreči ni mogoče več prepoznati?
Skozi skrajnosti, ki jih je postavilo preteklo stoletje, je šla večina Slovencev in bi bilo zato smiselno pričakovati, da bi spremembe zajele veliko ljudi, morda vse. Da bi vsi, kot narod, dozoreli in slednjič dosegli moralno, kulturno in politično polnoletnost. Saj bi bilo naravno, mar ne, da spomin na pritisk, ki je vladal v tistih prostorih, ne bi dovoljeval ničesar, kar ni resnično; da bi spomin na kvantum bolečine, še ne doživete, še ne slišane, dopuščal človeku biti samo to, kar je; da bi se človek, če bi se odločil, da postane kaj od tega, kar ni – da se spet vda blodnjam, utvaram in prividom – zagledal v groteskni smešnosti. Ali ne bi bilo naravno, da bi po vsem, kar je doživel, bila človeku dovoljena samo normalnost – na vse strani odmerjena in skrbno varovana normalnost?
V resnici pa je tako, da naše življenje ni manj ampak bolj banalno kakor kadar koli prej. Vprašanja in občutja, o katerih smo govorili, niso sicer mogla, da v ljudeh ne bi nastajala, a jim je, še preden bi mogla kaj doseči in kaj spremeniti, pošla ustvarjalna energija. Novi čas ali čas po tem jih ni sprejel z naklonjenostjo.
Posebej pa ni novi čas naklonjen katoličanom. Dogajanja med drugo svetovno vojno in čas po njej so bila takšna, kakor da bi bila del scenarija za igro, v kateri je glavna vloga bila dodeljena katoličanom. Če se danes ozremo nazaj, se nam prizor, ki ga gledamo, izteče v zanesljivo misel: vse iztočnice časa so se tedaj tako glasile, da so od katoličanov zahtevale odgovor na vprašanje, ali so v resnici to, v kar so se tisoč let oblikovali in kar so vseskozi trdili, da so. Ni mogoče iti mimo tega, da je to bil čas velike preizkušnje. Stvari so se tedaj poleg vsega tako sestavile, da katoličani tega odgovora niso dajali smo zase, ampak za vse Slovence.
In zakaj nam sedanji čas ni naklonjen? Zato, ker nam ne dovoli, da bi povedali svojo zgodbo. Ta zgodba je na zunaj, na videz in na prvi pogled kdaj tudi protislovna, v sebi, v tem, kar je v resnici bila, pa je ontološko čista. In tega se ljudje, ki imajo v rokah mikrofone sedanjosti, bojijo. Katoličani so odigrali svojo vlogo tako, kakor je zahteval čas: branili so civilizacijo in branili so vero, ki je bila in je njeno zadnje jamstvo. Marsikaj bi se podrlo, če bi to zgodbo poslušali tako čisto, da bi jo morali sprejeti. Poizkusimo to zgodbo v obrisih povedati.
Druga svetovna vojna je imela to posebnost, da ji lahko določimo cilj ali smoter. Samo tako zagledano jo sploh lahko mislimo. Določitev tega smotra ni nič umišljenega, ampak izhaja iz dogajanja samega, a zahteva en pogoj: razumetje prostora, v katerem se je ta vojna dogajala. Ta prostor pa je civilizacija. Če gledamo drugo svetovno vojno v okviru civilizacije, potem lahko in celo moramo reči, da je bil njen cilj in ali smoter odprava totalitarizmov. Odprava totalitarizmov pa pomeni odpravo tega, kar je povzročila prva svetovna vojna, čeprav bi se res morali takoj popraviti in reči, da je prva svetovna vojna totalitarizme samo sprožila ali zanje postavila družbeno situacijo, duhovni in miselni pogoji za njihov nastop pa so starejši. Ustvarili so se takrat, ko se je podrla vera v možnost metafizike in dala prostor ideologiji.
Vsi trije totalitarizmi, komunizem, fašizem in nacizem, so imeli na sebi znake moderne, v kateri so nastali, a so jo vsi trije, vsak po svoje, zanikali. Fašizem in nacizem sta šla nazaj v predmoderno, komunizem pa je izšel iz nje v popolnoma novo, ideološko zasnovano prihodnost. Čeprav različnega izvora in različnih ambicij, so bili vsi trije totalitarizmi predvsem totalitarni: zanikali so ustanove pluralne politične demokracije, ki so izšle iz francoske revolucije, zanikali so pravno državo in pravice človeka in državljana. Uresničili so se v boju s tem, kar je – v končno dobro ali slabo – ustvarila civilizacija v svojih legitimnih okvirih.
Druga svetovna vojna se je torej bojevala v znamenju spopada med demokratičnim in totalitarnim konceptom družbenega in političnega življenja. Njen smoter v tem je bil jasen: vrnitev civilizacije v avtentične duhovne in politične okvire. Dejanski potek vojne pa ni bil tako jasen, ker je prišlo do idejne interference med demokratičnim in totalitarnim substratom sil v Zavezništvu.
Po napadu nacistične Nemčije na komunistično Sovjetsko zvezo so se namreč demokratske sile odločile za najpomembnejši manever v vsej drugi svetovni vojni: antitotalitarna protihitlerjevska koalicija se je odločila sprejeti v Zavezništvo tudi totalitarno Sovjetsko zvezo. Jasno je, da se je s tem vneslo v demokratski tabor fundamentalno protislovje, ki se končno ni moglo razrešiti drugače, kakor da se je že drugi dan po podpisu mirovne pogodbe maja 1945, torej po zmagi nad dvema totalitarizmoma, fašizmom in nacizmom, vojna obnovila. Sedaj so si stali nasproti nekdanji zavezniki: na eni strani zahodne demokratične sile, na drugi strani pa totalitarni sovjetski imperij, povečan za Vzhodno in Srednjo Evropo, ki sta mu pripadli kot vojni plen po vojnem angažmaju v zahodnem zavezništvu. Nastopil je čas hladne vojne, ki je bila evropska vojna, z odpljuski, ki so v raznih sunkih dosegali tudi ostali svet. Končala se je ta vojna z implozijo ali sesutjem totalitarnega sovjetskega imperija z njegovimi depandansami. To sesutje simbolično označujemo s padcem berlinskega zidu 11. novembra 1989.
Pri tem padcu so sodelovali trije pomembni momenti: eden je deloval od zunaj, dva pa sta prihajala od znotraj. Od zunaj je deloval svobodni demokratični svet s svojim superiornim gospodarskim in družbenim razvojem. Od znotraj pa je deloval artificialni značaj socialističnega imperija samega, ki ni mogel nositi življenja in tekmovati s svobodnjaškim Zahodom; druga notranja sila pa je bilo duhovno in družbeno disidentstvo, ki je samodejno vzniknilo na najmanj predvidljivih mestih in se napajalo iz moralnega upora proti totalitarnemu zavzetju človeka. Ta vojna, ki bo v zgodovini nosila naziv hladna, pa zato še nikakor ni bila nekrvava. Na to opozarjajo pomembne letnice: 1953 za Vzhodno Nemčijo, 1956 za Madžarsko, 1968 za Čehoslovaško, 1970 za Poljsko in 1980 spet za Poljsko. Upori, ki so v zaporedju, ki smo ga nakazali, nastajali v Vzhodni in Srednji Evropi, so se dvigali predvsem proti totalitarni politični ideologiji. S tem so dokazovali, da je bil cilj hladne vojne identičen z integralnim ciljem druge svetovne vojne: vrnitev iz totalitarizma v civilizirano življenje. Lahko rečemo obenem še to, da so svobodnjaške vstaje po tem delu Evrope dokazovale našo tezo, da je bila hladna vojna del druge svetovne vojne. Izvorno ti upori niso šli proti sovjetskim vojaškim okupacijskim kontingentom; proti njim so se obrnili, če so se, šele takrat, ko so ti nastopili kot vojaški garant ideologije.
In kakšno mesto ima v tem razvidu dogajanja Slovenija? Slovenci smo tu imeli posebno mesto – v nekem smislu edinstveno. Tu se je vse dogajalo kakor drugod, a na izrazito drugačen način. Temeljna razlika med Slovenijo in ostalo Evropo je v tem, da se je hladna vojna, v pomenu, ki smo ga razložili, začela pri nas veliko prej kot drugod. To, čemur pravimo hladna vojna, se tukaj ni začela šele po zmagi leta 1945. Pri nas se je hladna vojna, ki je, ponovimo še enkrat, vojna proti boljševiškemu tipu totalitarizma, začela štiri leta prej. Začela se je takoj po tem, ko je bila v svetovni spopad vpletena Sovjetska zveza. Istočasno se je namreč začela tudi boljševiška agresija na slovenski narod, ki je trajala, ne da bi naletela na oborožen odpor, do poletja 1942. Ta agresija je potekala najprej v kodu nelegitimnih političnih dejanj, kot je ustanovitev Vosa 2. avgusta 1941 in uzurpacija pravice do odpora s strani partije 16. septembra 1941. To, kar pa so ljudje najbolj občutili, je bil partizanski teror. V tem letu, ki je bilo tudi prvo leto tuje okupacije, so se Slovenci prvič v zgodovini srečali s pojmom političnega umora. V manj kot letu dni so boljševiki tudi na najbolj grozovit način pomorili do tisoč ljudi. S tem so hoteli doseči – in tudi dosegli – dvoje: strah in oborožen odpor ali belo gardo. Čeprav je oborožen upor zoper boljševiško agresijo trajal šele od poletja 1942, je bil civilni odpor mnogo starejši. Trajal je vse od takrat, ko je demokratična duhovna in politična elita uvidela v čem je resnica enobeja. Ravno zato – zaradi uvida v to, kaj se dogaja – je bila ta elita tudi kaznovana tako, da je postala predmet načrtnega fizičnega eliminiranja. Čeprav je torej organiziran vojaški odpor proti boljševiški teroristični agresiji nastal šele eno leto po njenem nastanku, moramo registrirati obstoj hladne vojne že domala od začetka vpletenosti Jugoslavije v svetovni spopad leta 1941.
Prva in poglavitna posebnost Slovenije je bila torej v tem, da je bila vpletena v hladno vojno – v definiciji, ki smo jo utemeljili zgoraj – že štiri leta pred ostalo Evropo in ostalim svetom. To pomeni, da smo bili Slovenci žrtev dveh agresij hkrati: ne samo fašistične in nacistične, ampak tudi komunistično-boljševiške. Naša izjemnost je bila v tem, da smo bili – edini – pod dvojnim udarom. Te izjemnosti ne moremo dovolj poudariti. Predvsem pa se moramo vprašati, zakaj se je moglo to zgoditi ravno v Sloveniji.
Sama po sebi se nam ponujata dva odgovora. Najprej bi lahko postavili domnevo, da so bili naši boljševiki bolj radikalni kot njihova analogna zvrst pri drugih evropskih narodih. Radikalnost je kar dobra beseda, še boljša bi bila mogoče prisebnost, še najbliže pa bi prišli, če bi predpostavili tisti nenavadni gon – po moči enak najelementarnejšim človeškim nagonom – ki ga je odkrilo zadnje stoletje in ki ukazuje človeku, da se brez obstanka poistoveti z revolucionarno prakso, ter bi ga mogoče še najbolj razumeli, če bi ga imeli za maščevanje zavrženega katoliškega substrata. Čisto lahko torej, da so bili Kidrič, Kardelj, Bebler, Maček, Kraigher, Ribičič, Tomšič, Šentjurc idr. virtuozno izjemna realizacija boljševiškega fenotipa. Slovensko posebnost je potemtakem mogoče razumeti iz ideološke obdarovanosti slovenske boljševiške ekipe.
Drugi odgovor pa bi iskal razlog edinstvenega boljševiškega uspeha v duhovnem značaju družbenega prostora, v katerem so boljševiki načrtovali svoj revolucionarni projekt. Znano je, da se je slovenska zgodovina tako razvijala, da je v njej nastalo dvoje tkiv, s katerima je partija mogla računati pri uresničevanju svojih ambicij. To so bili liberalci, ki so začeli izdelovati svojo duhovno in politično kulturo sredi 19. stol., in levi katoliki, ki so nastali med obema vojnama s poudarjeno socialno ali celo socialistično aplikacijo krščanstva. V obeh gibanjih, v liberalizmu in levem katolištvu, je bilo stanje duha takšno, da ni bilo misliti, da bi kdo registriral nezdružljivost njihove izvorne intuicije z boljševiško ortodoksijo. Ne liberalci ne levi katoliki niso, z redkimi izjemami, postavljali vprašanj. Podoba je bila, da so celo čakali na sile, ki bodo končno vzele stvar v roke zares.
Tako se je zgodilo samo v Sloveniji, da so boljševiki postali nesporni voditelji rezistence. To so skušali doseči tudi drugod, a so jim to bodisi v odsotnosti lastne intransigence bodisi zaradi pomanjkanja voljnega sopotništva ni posrečilo. Samo v Sloveniji je bilo mogoče izvesti boljševiško agresijo in izsiliti predčasno hladno vojno.
S to ugotovitvijo smo v središču slovenske zgodbe. Domače in mednarodno politično okolje med drugo svetovno vojno je bilo namreč takšno, da bi se Slovenci boljševizma rešili le na en način in samo na en način: tako da bi imeli tisti, ki jih je nagovoril ali izkoristil, toliko civilizacijske prisebnosti, da bi odklonili sodelovanje. Spričo uspešne taktike in strategije komunističnega nastopa so bili vsi drugi ukrepi – ki so sicer iz nuje morali nastati – že vnaprej obsojeni na neuspeh. Odgovornost liberalcev in levih katolikov – krščanskih socialistov in kocbekovcev – dobiva tako presežen značaj.
Jedro boljševiške strategije je bila inscenacija dveh političnih iger, ki so zgodovinsko resničnost, sestavljeno iz vojne in volje po revolucionarnem prevzemu oblasti, prenesli na prividno ravnino, ki je bila sestavljena iz boja za narodovo osvoboditev in aktivna vključitev v vojne napore zaveznikov. Pred tem, kar se je v resnici dogajalo, je bila spuščena zavesa, opremljena s primerno slikarijo, ki naj bi predstavljala dve zgodbi, od katerih je bila ena namenjena domovini, druga pa tujini. Boljševiki so namreč vedeli, da se bo končni boj dobojeval v Ljubljani in v Londonu, če nam je dovoljeno tako reči. Tako igro so lahko uprizorili samo boljševiki: samo manipulacija, ki jo je Lenin naredil za počelo vstopanja v zgodovino, je omogočila to dramaturgijo.
Najprej enobe, ki se je izkazala za odlično iznajdbo. Klic na boj proti tujcu, ki je vdrl v deželo, je po naravi tak, da se mu odzove vse, kar moralno, duhovno in politično konstituira človeka. Zato je partija uporabila svoj ilegalni aparat, ki ga je izdelala za boj proti legalnemu redu, in organizirala enobe – in ko so bili ljudje enkrat notri, so notri tudi ostali. Takšna je človeška narava. Narodnoosvobodilni boj je silovita beseda zato, ker je mitogena – z njo ali iz nje se avtomatično izdeluje mit. Ko pa se človeka polastijo mitske predstave, se ga polastijo v celoti in za dolgo. Tudi partija se je z enobejem polastila narodove čudi. Brez enobeja ne bi mogla izkoristiti vojne za izvedbo revolucije. To je ugotovitev, ki izhaja iz empiričnih dejstev, izhaja pa tudi iz strukture dane situacije. To je mogoče postaviti takole: če obstajajo razmere, zaradi katerih je mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in nikakor in pod nobenim pogojem in v nobenem primeru drugače –, potem obstaja inherenten in neodpravljiv sum, da ste šli skozi točko »B« samo zato, da ste prišli v točko »C«. Točka »B« ni imela za vas sama po sebi nobene vrednosti. Rekli smo sum, če pa k zgornjemu analitičnemu pomisleku dodamo še svojo empirično informiranost o poteku slovenskega medvojnega dogajanja, postane naš sum gotovost. Kar smo hoteli povedati, je bilo tole: če je bilo mogoče revolucijo (C) uresničiti samo preko enobeja (B), potem velja, da je bila resnica enobeja v tem, da je bila sredstvo za revolucijo.
Enobe je bil en trik, drugi pa je bil tako imenovano načelo bojevanja. Ta je bil namenjen Londonu. Z njim so komunisti pokazali, da so pripravljeni investirati celotno narodovo substanco v vojno podjetje, s katerim naj bi impresionirali zaveznike. Uvedli so – v okupirani državi – elemente frontne vojne, s čemer so svojo brezobzirnost do prebivalstva prignali čez vsako izkustvo, obenem pa razkrili svojo balkansko čud. Pokazali so, da se ne bojujejo zato, da bi narod osvobodili, ampak zato da bi se ga preko krvavega šova polastili. Ni jim šlo za zmago zaveznikov – ta je bila tako ali tako že od vsega začetka zagotovljena – ampak za mednarodno priznanje, v senci katerega bi mogli varno izpeljati svoj revolucionarni projekt. Razen komunistov ni bil nihče pripravljen igrati vloge, ki so jo Britanci dodelili Balkancem. Vsem drugim okupiranim narodom je bilo namreč dovoljeno ostati v okvirih normalne evropske rezistence, za nas pa je veljalo to, kar izraža znani Mihajlovićev očitek: »Vi bi se borili do zadnjega Srba«. Dražgoše, Pohorski bataljon, Štirinajsta divizija so imena, ki pomenijo popolno podreditev načelu bojevanja za interese revolucije. Tudi ta instalacija je delovala.
Spričo opisanega je jasno, da so vse različne oblike protikomunističnega upora, predvsem pa vaške straže in domobranci, bili v skladu s temeljnimi mislimi logike, po kateri je potekala druga svetovna vojna: uničenje vseh totalitarizmov in nadaljevanje življenja po normah, doseženih v zgodovini civilizacije. Njihova vloga je bila legitimna. Res pa je tudi, da so se silnice konkretnega časa tako sestavile, da njihov, sicer legitimni boj, ni mogel, da ne bi imel videza protislovnosti. Svoj boj so morali legalizirati pri okupatorjih, čeprav je vsak od njiju bil nosilec svojega totalitarizma. Zakaj so to morali storiti, presega obseg tega besedila, zato bomo navedli samo dva razloga. Najprej je bila boljševiška agresija na slovenski narod tako konkretna in brutalna, tako neposredna in ogrožujoča, da je ni bilo mogoče več pasivno prenašati. Drugič pa boljševiška nepomirljivost ne bi dajala možnosti, da bi slovenski gozdovi nudili prostor dvema gverilama. Če bi se demokrati odločili za organizacijo lastne gverile, bi s tem ogrozili obstoj naroda na način, kakor ga ni nobena druga stvar v celotni vojni. Dolenjska jesen 1943 je argument, ki nima ugovora, kot beremo v nekem starem besedilu.
To sta dva razloga, a premisliti moramo še eno reč. Če so bili v protislovju slovenski demokrati, so bili v protislovju tudi zavezniki, ki so s sprejetjem Sovjetske zveze sprejeli tudi boljševiški totalitarizem. To pa ni bilo v skladu z osnovnimi cilji protitotalitaristične vojne. Ko so Američani podprli Sovjetsko armado s 430.000 tovornjaki, z 12.000 tanki, s 50.000 džipi, s 15.000.000 škornjev, so s tem plačevali tujo kri. To se je izrazilo v dejstvu, da je na vsakega padlega Američana padlo triinpetdeset Rusov. Slovensko in zavezniško protislovje sta enaka v tem, da ne tu ne tam ni šlo zares. Vendar pa je med njim le ena razlika: pri zaveznikih je šlo za veliko politiko, pri nas pa za goli obstoj, za najpreprostejše življenje.
Slovenski katoličani, ki so sprejeli obrambni boj proti boljševiškemu totalitarizmu – bojevali so ga za vse Slovence – so bili v moralni in politični logiki druge svetovne vojne. Naš začetni in primarni cilj je bil en sam: prispevati pričakovani in dolžni delež k zmagi nad silami osi – ki so pri nas predstavljale okupatorja – in vrnitev z drugimi demokratičnimi narodi v okvire civilizacije. Tako bi se bilo tudi zgodilo, ko ne bi prišli neki ljudje, ki so se tako brez ostanka izročili tuji ideologiji, da so mogli narod, ki se je boril za svoj obstanek, napasti še sami. Ta napad ni bil samo zelo brutalen, ampak tudi tako rafiniran, da ga je del domačega in tujega sveta mogel imeti za nekaj, kar ni bil. Za slovenske katoličane pa se je boj, ki so ga sprejeli, tako iztekel, da so nazadnje doživeli genocid svoje vojske in izgon svoje duhovne in politične elite.
Potem ko se je Evropa po maju 1945 znašla v hladni vojni – ki je, kakor smo rekli, imela namen dokončati boj s totalitarizmi – smo bili slovenski katoličani znova vpleteni vanjo, ne kot novinci, saj smo bili v njej, na poseben način, že štiri leta. Vojna, kakor se je sedaj nadaljevala, je bila vojna posameznika z etablirano totalitarno državo. Še nikoli prej se ni tako drastično pokazalo, iz kakšne snovi je kdo, kakor v vojni, ki se je sedaj začela. Bilo je mnogo majhnih pogumnih dejanj in bilo je mnogo velikih pogumnih dejanj: vsa bodo ostala nema, nobenih priznanj in odlikovanj ne bo zanje nikoli. Bilo je tudi mnogo majhnih vdaj in izdaj in mnogo velikih vdaj in izdaj. Ta vojna je bila sedaj takšna, da ni terjala krvi, ampak človeško dušo. Povzročila je veliko pohabljenosti. Posameznik je bil sam, brez opore in odvisen le od sebe. Z eno izjemo. Boljševiški totalitarizem je bil duhovno in politično zgoščen in zadelan prostor. Drugi so bili nekoliko drugačni. Imeli so prazne intercelularne prostore, ki so jih mogle zasesti neideološke prvine. Ena od teh je bila zasebna lastnina. Čeprav zasebna lastnina v totalitarno obvladani družbi ni imela povsem iste vloge kakor v liberalni demokraciji, je bila vendarle lastnina: nekak podaljšek človeka, nekaj, na kar se je človek lahko oprl. Boljševiška totalitarna realnost ljudem te opore ni dovoljevala.
A je moral tudi boljševizem dopuščati neko družbenost, ki je ni mogel v celoti kontrolirati. Ta družbenost se je udejanjala v Cerkvi. Na to malokrat pomislimo, a je bilo vendar nenavadno, da je tako nepropusten sistem moral tolerirati nek prostor, v katerem je vladala misel, ki je bila ne samo drugačna od misli, ki je prihajala iz ustanov ideološkega imperija, ampak je bil z njo v nepomirljivem nasprotju. Najsi so cerkveni ljudje iz praktičnih razlogov – zaradi preživetja – ostrino tega nasprotja še tako gladili in zmanjševali, so bile besede, ki so se ljudem vsako nedeljo prebirale, v izključujočem nasprotju s tem, kar je veljalo in kar se je razglašalo zunaj. Kaka tretjina ljudi, ki so kljub vsemu hodili ob nedeljah k maši, so bili ne občasno, ampak takorekoč redno izpostavljeni neki pedagogiki, za katero so vsi vedeli, da je partija v skladu s svojim totalitarnim umom ne bi smela trpeti. Ljudje, ki so hodili v cerkev, so bili drugačni, v protopolitičnem pomenu te besede. Bili so izpostavljeni normalnosti, ki je najnatančneje in najčisteje nasprotje ideologije. Mogoče se vsi tega niso tako ostro in določno zavedali, ampak do večine je le moralo prihajati, da je na primer proces, ki so ga Judje priredili Jezusu, zelo podoben procesom, ki so se vsaj prva leta vršili po sodiščih. Ko so ljudje na veliki petek poslušali pasijon po sv. Janezu, niso veliko dvomili, ko so odhajali, za koga je treba imeti javne tožilce, sodnike, oznovce, priče in ljudi, ki so po dvoranah in zunaj njih ščuvali sodnike, naj dodeljujejo najvišje kazni.
Katoličani so razkošje, da so mogli biti drugačni, seveda plačevali. Čeprav svoje drugačnosti niso pretirano razkazovali, se je le ni dalo skriti in tisti, ki so dajali o ljudeh veljavne ocene, so dobro vedeli, kam spadajo. Katoličanom se je na vsakem koraku dajalo vedeti, da spadajo v enega nižjih razredov. Ljudje so sicer različno reagirali, v večini pa je to razlikovanje počasi le prehajalo v upor, ki je imel, čeprav je ostajal znotraj, kriptopolitične konotacije. Tako je nastajalo stanje, ki je čakalo na svoje možnosti. Demosove volitve leta 1990 so bile taka možnost. Kakor je znano, je DEMOS zmagal z zelo pičlo večino. Zato je s precejšnjo verjetnostjo mogoče postaviti naslednjo tezo: če tako velika količina volivcev, najmanj tretjina, ne bi preživela totalitarnega časa v območju duhovno tako drugačne organizacije, kot je bila Cerkev, DEMOS na volitvah 8. aprila 1990 verjetno sploh ne bi zmagal. V skladu s to mislijo je mogoče postaviti trditev, da so katoličani, na koncu res ne sami, dobili hladno vojno, ki se je začela s hkratno agresijo treh totalitarizmov na slovenski narod kmalu po začetku aprilske vojne 1941. Takoj moramo tudi postaviti, da ni bila njihova krivda, če so se moralnih energij, ki so jih zbirali pol stoletja, da jih, ko pride čas, investirajo v politično podjetje, ki bo zagotovilo svobodo in demokracijo, polastili voditelji, ki so kapital, plačan s toliko smrtjo, varovan in branjen s toliko muko duha in telesa, lahkomiselno zapravljali.
V začetku tega besedila smo postavili nekatera vprašanja: ali smo kaj novega in dragocenega odkrili o sebi in svetu, ko smo šli skozi vse hude skrajnosti? Saj so stvari, ki so se nam dogajale, bile nove v tem pomenu, da so presegale naše izkustvo. Prvič v zgodovini smo se srečali s političnim umorom, z mnogimi političnimi umori, z množičnim političnim umorom. Nikoli si nismo bili mislili, da je svet prostor, ki daje možnost takim dejanjem. Poleg tega je do tedaj človek, ki je ubijal, prihajal od drugod. Sedaj pa so okoli nas vstajali ljudje, ki so počeli stvari, ki jih nismo razumeli; ki so se odločali za stvari, ki jih nismo razumeli; ki so govorili kot mi, a jih nismo razumeli. Morda smo si takrat, ko je bilo vprašanj toliko, da nobenega nismo mogli niti do kraja izreči, obljubili: o tem bomo nekoč razmislili, to bomo nekoč dognali. Nekoč bomo to res morali storiti. Saj neko tolmačenje, neko razumetje mora biti. Ali z besedami pesnika Enrighta: »Ali naj gre ruda skozi hude plavže samo zato, da razpade?«
Letos na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi so nam v cerkvi za prvo berilo prebrali odlomek iz 5. Mojzesove knjige. Posebej so me zadele neke besede. Zazdelo se mi je, da bi utegnile biti odgovor na vprašanja, ki me že dolgo oblegajo: »Spomni se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne«. Res, kaj pa vemo, kaj je življenje. Kaj pa vemo, kaj je zgodovina. Kaj pa če je tako, da bodo obstali samo tisti narodi, ki se bodo prav odločali na nepredvidljivih razpotjih zgodovine? Kaj pa če bodo obstali samo tisti narodi, ki bodo spolnjevali »njegove zapovedi«? Ne tisti, ki bodo najbolje razumeli tokove globalne trgovine, ali tisti, ki bodo uvedli najbolj produktivno stopnjo dedeveja. Ali ni to, da slovenski katoličani, po vsem, skozi kar smo šli, ne moremo dognati svoje pravde, da ne moremo uveljaviti svojih junakov in svojih mučencev, da se svet okoli nas ne zmeni za našo resnico, čeprav njena dejstva presegajo velikost vsega, kar pomnimo: ali ni vse to »pot po puščavi«, ali nismo »poniževani« in »preizkušeni« zato, da bi se držali tega, kar je pred vsem drugim – da bi izpolnjevali »njegove zapovedi«. Da bi vedeli, da je to prvi pogoj za vsako življenje.
6.3. Spominski park Teharje
Anton Drobnič
6.3.1.
Na kraju nekdanjega teharskega taborišča, v katerem je po koncu druge svetovne vojne, preden so jih umorili, trpelo več tisoč slovenskih domobrancev in drugih vojakov Slovenske narodne vojske ter njihovih civilnih spremljevalcev, je slovenska vlada po več kot desetih letih gradnje 10. oktobra 2004 odprla spominski park z velikim spomenikom. Na posebni slovesnosti so govorniki poudarjali, da gre za osrednji slovenski spomenik zamolčanim žrtvam vojne in revolucije, s katerim naj bi bil končan slovenski narodni razdor in omogočena sprava.
Na začetku slovesnosti je celjski župan Bojan Šrot opomnil, da spomenike postavljamo, »da nas spominjajo bodisi na osebo, bodisi na dogodke, ki so se zgodili«, in izrekel upanje, »da bo teharski spomenik ohranil svojo sporočilnost tudi za naše zanamce«. Predsednik vladne komisije, ki je vodila gradnjo spomenika in ureditev spominskega parka, Peter Kovačič – Peršin je povedal: »Ta osrednji spomenik žrtvam vojne in revolucije vrača na simbolni način ime in človeško dostojanstvo vsem brezimnim in zamolčanim žrtvam.« Dodal je še, da spomenik »nagovarja obiskovalce s svojo arhitekturo in še posebej z napisi«. Posebno sporočilna se mu je zdela tudi umestitev spomenika med gore smeti in industrijskih odplak. Tudi mariborski škof dr. Franc Kramberger je v pridigi med mašo, ki je bila po državni slovesnosti, izrekel željo: »Žrtvam hočemo vrniti njihovo pravo ime, priznati njihovo človeško dostojanstvo … «
Spominski park Teharje in osrednji slovenski spomenik naj bi torej z lokacijo, arhitekturo in z napisi nas in naše zanamce spominjala na osebe in dogodke, naj bi vrnila pravo ime in človeško dostojanstvo brezimnim in zamolčanim žrtvam. Spomeniki in napisi imajo res takšno vlogo in namen. Kako sta bila ta namen in želja dosežena v Parku spomina Teharje? Kakšna je njegova sporočilnost za nas in za naše zanamce?
Spominski park Teharje sem že nekajkrat obiskal, vendar vedno skupaj z drugimi ljudmi, da si ga nisem mogel v miru ogledati. Zato sem pred dnevi šel v Teharje sam, da vse v miru pogledam in doživim kot slučajni obiskovalec. Ni se mi posrečilo, kajti že ob vhodu sem srečal mlado družino, ki je odhajala iz parka in mi zastavila edino vprašanje, zakaj ni v parku nikjer nobenega napisa ali drugačnega sporočila, ki bi obiskovalcu povedalo, kaj in komu se je dogajalo, kdaj, kje in kako. Takšna kritika osebno neprizadetih mladih ljudi, ki kljub neštetim napisom – kasneje sem ugotovil, da jih je najmanj 14 – niso našli nobenega nujno potrebnega obvestila ali podatka, mi je takoj na začetku povedala, da s tem parkom nekaj ni v redu, da ne gre za pravi spominski park.
Začnimo z napisi! Pri vhodu v park so trije napisi: PARK SPOMINA TEHARJE – VSEM TUKAJ UMRLIM IN IZ TEGA KRAJA V SMRT ODPELJANIM – SPOŠTUJ TIŠINO VSEH UMRLIH. Ime parka nam ničesar ne pove, zlasti ne, za čigav spomin gre. Izvemo le, da so tukaj neki ljudje umrli ali od tukaj bili odpeljani v smrt. Kdo so bili, koliko jih je bilo, kdaj in zakaj so umrli, kdo, kam in kdaj jih je odpeljal? Tega nam napisi ne povedo. Naročeno nam je le, naj spoštujemo »tišino« umrlih, nič pa o spoštovanju njihove časti in človeškega dostojanstva.
Na zunanji steni kapele je napis: V OČEH NESPAMETNIH SO SE ZDELI MRTVI, NJIHOV ODHOD JE VELJAL ZA NESREČO IN LOČITEV OD NAS ZA UNIČENJE. ONI PA SO V MIRU. Lepa svetopisemska misel, ki pa ničesar ne pove o tem, koga in zakaj naj bi se tukaj spominjali. Enako je z napisom v kapeli: BODI TU IN ČUJ ZDAJ Z MENOJ, kakor tudi z napisom na pločniku ob kapeli: V TIŠINI BOM POČIVAL IN NIHČE ME NE BO MOTIL in napisom na zadnji steni kapele NAVČEK TUDI ZA TEBE. Nikjer nobenega podatka o osebah ali dogodkih, ki naj bi se jih spominjali.
Ob poti proti spomeniku je na levi strani napis: GOSPOD, KO BI BIL TI TUKAJ, BI MOJ BRAT NE BIL UMRL, na desni pa: JEZUS JI PRAVI, TVOJ BRAT BO VSTAL. Lepe besede iz zgodbe o Lazarju, vendar ne nudijo nobenega potrebnega podatka razen tega, da je šlo morda za nekaj med brati, med rojaki. Na tem kraju, kjer je brat pobijal brata, Slovenci Slovence, pa zlasti levi napis ni prav primeren. Ni Gospod kriv za bratovo smrt. Gospod je bil tukaj, le brat, ki je moril, ga ni videl ne v sebi, ker se je imel za večjega od Boga, in zlasti ne v umorjenem bratu. Tudi dva tolažilna napisa pri stranskem vhodu k spomeniku: IN OBRISAL BO SOLZE Z NJIHOVIH OČI – IN SMRTI NE BO VEČ ne povesta, v čigavih očeh so solze in kdo jih je izsilil.
Iz napisa v grobnici pod spomenikom PRAVIČNI PA BO POČIVAL, ČEPRAV BO PREZGODAJ UMRL bi lahko razumeli samo to, da so tisti, ki naj bi se jih spominjali, umrli mladi. Zgovoren in zanimiv pa je drugi napis v grobnici: V SVOJI HIŠI JIM BOM DAL PROSTOR IN IME. Kaj nam slovenska vlada ali njena komisija po preroku Izaiji sporoča s tem napisom? Ker v številnih napisih po vsem parku ni nikjer imena ali kakršnekoli drugačne identifikacije umrlih, na katere naj bi park spominjal, nam ta zadnji napis ponuja samo eno misel: Umorjeni imajo svoj prostor in ime nekje drugje, v Sloveniji pa zanje ni ne prostora in ne imena! Ta napis nam torej pove, da teharski park ni spominski, da je zgrajen za neke druge namene.
Druge namene najbolj izdaja lokacija spominskega parka z »osrednjim« spomenikom, pri katerem naj bi bila tudi osrednja kostnica pobitih. Umorjeni vojaki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki partizanskega revolucionarnega nasilja so bili v veliki večini s Kranjske, manj s Primorske, le redki pa s Koroške in Štajerske. Njihov osrednji spomenik in kostnica pa naj bi bila ravno na Štajerskem, daleč vstran od domov pobitih in njihovih svojcev, v drugi deželi, ki aktivnega odpora proti revolucionarnemu nasilju ni poznala. Takšna lokacija groba in spomenika v tujem okolju bo spomin na umorjene in obiske njihovih svojcev iz oddaljenih krajev hitro zmanjšala in po nekaj generacijah povsem odpravila. To bi šlo mnogo počasneje, če bi spomenik bil v svojem naravnem okolju na Kranjskem in če bi kostnica umorjenih bila v njihovem domačem kraju, kjer so tudi njihovi svojci, prijatelji in znanci.
Spomenike ljudje postavljajo na vidna in ugledna ter obljudena mesta. Osrednji spomenik umorjenim domobrancem v Bukovžlaku pa je postavljen v najbolj skrit in neobljuden kot, kjer ga ne vidi nihče, še tamkajšnji vaščani ne. Celo namerni obiskovalec ga zagleda šele ob vstopu v park, vsega vidi šele kakšnih sto metrov pred njim. Postavljen je na enega najbolj onesnaženih krajev v Sloveniji, na mesto, kjer se stikata gora komunalnih smeti in jez velikanskega bazena strupene tovarniške odplake. Tik pod spomenikom so stavbe komunalnega obrata, iz katerega poleg močnega hrupa prihaja tudi neznosen smrad, na drugi strani pa je še vedno delujoče industrijsko odlagališče nevarnih trdih odpadkov. Značilno je tudi, da v spominski park ni zajeto grobišče več sto teharskih žrtev, ki leži samo dobrih sto metrov vstran. To grobišče ni niti označeno, na njem pa se zabavajo igralci golfa, na drugi strani pa hrumijo in drvijo dirkači z motornimi kolesi. Kako bučno in smrdeče spoštovanje »tišine umrlih«!
Z arhitekturnimi elementi spomenika in parka se kot nestrokovnjak seveda ne bom ukvarjal. Povedati pa je treba, da je »prezbiterij« oziroma oltarna miza nameščena tako daleč in tako visoko nad prostorom za ljudstvo, da je za demokracijo skoraj nespodobno, vsekakor pa je neuporabno za velike spominske prireditve. Za nameček je okrog spomenika speljana poglobljena pot, obdana z betonsko ograjo, kar med velikimi slovesnostmi neprijetno deluje kot obrambni jarek med spomenikom – prezbiterijem in ljudstvom. Gre za drugo skrajnost, prva je v Kočevskem Rogu, kjer je državna spominska kapela postavljena tako nizko, da med množičnimi slovesnostmi večina ničesar ne vidi, mnogi niti strehe kapele ne. Z državnimi prezbiteriji v zelenih katedralah res nimamo sreče, vsi so neuporabni. Gre za nevednost, za malomarno brezbrižnost ali za kaj drugega?
Posebno pozornost je treba posvetiti veliki grobnici pod spomenikom, ki naj bi predstavljala simbolni grob umorjenih slovenskih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega nasilja. Pobiti so bili v veliki večini preprosti slovenski kristjani, kmetje, delavci, uradniki in študenti, zato bi moral biti podoben tudi njihov grob in ves spominski park. V resnici je vse drugače! Razen znamenja križa v kapeli in na spomeniku – razpela ni nikjer – ni tukaj nič krščanskega in še manj slovenskega. Številni napisi, ki so vzeti največ iz stare zaveze, kar silijo v primerjavo z judovsko sinagogo. V grobnici, simbolnem grobu slovenskih mučencev, je samo velik bel sarkofag, razkošna marmorna rakev. Ta bi lahko prej predstavljala grobnico mogočnih poganskih velikašev kot pa preprostih slovenskih vojakov.
Državni spomenik v najbolj skritem, zakotnem kraju sredi širnega smetišča in industrijskih odplak, ki jih ni mogoče odstraniti, sredi hrupnih in smrdečih smetarskih obratov, motorističnega dirkališča in z igriščem golfa onečaščenega grobišča mučencev, ni v čast ne državi, ki ga je postavila, in še manj umorjenim slovenskim vojakom in drugim žrtvam komunističnega nasilja. Ne glede na prave želje graditeljev, je v resnici, objektivno bolj izraz zasramovanja in zaničevanja umorjenih kot spoštljivo priznanje njihove časti in človeškega dostojanstva, ki ga z besedami stalno zagotavljajo.
Spominski park ali spomenik, ki je s posebno skrbnostjo narejen tako, da niti s svojim imenom niti s kakšnim napisom, znakom ali podobo, torej prav z ničemer in nikakor ne pove niti posameznega niti skupnega imena oseb in ne dogodkov, niti časa in obdobja, skratka prav nobenega zgodovinskega dejstva, na katerega naj bi spominjal, ni spomenik. Brez spomina na nekoga ali na nekaj ni spomenika, spomina brez objekta spominjanja, spomina »kar tako« ni. V Bukovžlaku zato ne gre niti za spominski park niti za spomenik, kaj šele za osrednji slovenski spomenik umorjenim žrtvam totalitarnega nasilja. Na tak spomenik bomo morali še čakati.
Spominski park Teharje s svojim mogočnim spomenikom in veličastno grobnico torej ne spominja na nikogar in na nič. Razen lepih, nabožnih misli ničesar ne sporoča niti nam in še manj našim zanamcem, saj zanje nima niti podatka, kdaj je bil postavljen. Spominski park in spomenik kljub številnim napisom nimata niti v besedah niti v drugih znakih ali podobah nobene sporočilnosti, na kakršno je upal celjski župan, doslej zamolčanim in brezimnim žrtvam niti na simbolni način in ne kako drugače ne vrača njihovega imena in človeškega dostojanstva, kakor je trdil Peter Kovačič – Peršin in želel mariborski škof dr. Franc Kramberger. Za prej nepoučene obiskovalce ostajata park in spomenik hladna neznanka, nekaj, kar ne spominja na nikogar in na nič, nekaj, kar obiskovalcu z ničemer niti ne poglobi vednosti niti ne povzdigne ljubezni. Brezimni in zamolčani tudi po šestdesetih letih ostajajo brez imena in brez javnega spomina.
Ne vemo, ali je vse to bilo namenoma in premišljeno tako narejeno. Vsekakor pa je ta nepristni spomenik in spominski park odraz svoje dobe in slovenske postkomunistične družbe, izraz svojih nepristnih graditeljev, dedičev in naslednikov nekdanje totalitarne države. Kakor nekdanji vojaki revolucije kljub sestopanju niso sestopili z oblasti, ampak so se samo preoblekli, tako žrtvam svojega nasilja niso postavili spomenika, ampak samo bleščeče slepilo pozabljenja. Pred svojci žrtev in pred svetovno javnostjo niso mogli več molčati, kot so delali pol stoletja. Morali so izpolniti civilizacijski dolg demokratične države do mrtvih in zamolčanih. Izpolnili so ga tako, da ga niso izpolnili, da se ne razkrivajo zla dejanja njihovih prednikov in vzornikov, da so s poplavo nedoločnih starozaveznih besedil zakrili imena žrtev in njihovih krvnikov, da so z bleščečo arhitekturo na kupih smeti zaslepili pogled na zgodovinska dejstva.
Osrednji spomenik zamolčanim žrtvam totalitarizma in spominski park sta zato povsem nepristna, vsaj objektivno laž in prevara, kot je bila laž »osvobodilni boj«, ki je te žrtve umoril, in »ljudska država«, ki je žrtve skrila in zamolčala. Da bi bil tak lahko tudi namen njegovih graditeljev, kaže izredna doslednost v opuščanju kakršnekoli sporočilnosti, kar si je težko zamisliti kot slučajno, ne nazadnje pa tudi slovesnost ob odprtju spomenika, na katero niso bili povabljeni niti svojci umorjenih niti preživeli jetniki nekdanjega taborišča na Teharjah. Njihova navzočnost bi bila ob molku graditeljev preglasna, njihova nezaželenost pa izdaja neiskrenost besed in nepristnost namenov, ki jih je razglašala tedanja državna oblast.
Žrtvam partizanskega nasilja so najprej vzeli življenje in njihova telesa skrili v brezna ter ukazali molk, politični nasledniki partizanov so jim z zakonom o vojnih grobiščih vzeli tudi njihovo identiteto in jih pravno ubili, lani pa so z lažnim spomenikom hoteli vzeti še misel, še spomin nanje. Ostali naj bi samo brezoblična, brezpravna in brezimna meglena gmota »vseh umrlih«.
7. Kočevski Rog 2005
7.1. Uvodno razmišljanje
Justin Stanovnik
7.1.1.
Letos uvodnemu poročilu o spominski slovesnosti na Kočevskem Rogu ne moremo dati naslova Pogovori na Rogu, ker tam letos pravih pogovorov ni bilo. Ni jih bilo zato, ker je deževalo, a če bi samo deževalo, bi kljub temu lahko bili, tako pa je lilo, domala ves čas in pravzaprav vedno bolj, kot bi vreme hotelo nadoknaditi vse tiste priložnosti, ko bi lahko – pa ni. Zato tudi, spominjajoč se vseh tistih roških nedelj, ko bi iz oblakov, ki so viseli nad nami, lahko padalo, nihče ni delal problemov. Ljudje so si izmenjavali vzpodbudne stavke, da je enkrat moralo priti tudi do tega in da je tako pač na svetu. V resnici jih je ta misel že pripeljala, saj je bilo slabo vreme napovedano in bi lahko ostali doma. A jih je prišlo, ne štiri ali pet tisoč kot običajno, ampak več, najmanj šest tisoč, ker je bila letošnja slovesnost pač jubilejna. Celo samostojni in avtonomni mediji so jih našteli štiri tisoč. Morda zato, da bi še enkrat dokazali, kaj to je samostojnost in avtonomnost, še preden bo izdan kak zakon in bodo morali stvarno poročati.
Toda ker je deževalo – ne deževalo, kot rečeno, ampak lilo – povezanih in sproščenih pogovorov ni moglo biti. Ni bilo prave koncentracije in čeprav se ni nihče od tistih, ki sem jih nagovoril, upiral, sem čutil, da moram biti obziren. A nekaj sem vseeno izvedel.
Najprej so, kakor vedno, prišli od vsepovsod: iz Ponikev v Dobrepolju, iz Globodola, iz Hrastovega dola pri Velikem Gabru, iz Žvirč in Sadinje vasi v Suhi krajini, iz Starega trga pri Ložu, iz Velike Ligojne pri Vrhniki. In tako dalje. Čeprav tega nisem preizkusil, sem čutil, da sem sredi slovenskega sveta; vedel sem, da je malo vasi na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini, da tudi na to nekoliko neprijazno nedeljo ne bi bilo koga, pa tudi iz Gorenjske in Primorske, kakšen tudi iz Štajerske. Kakor na vseh velikih romanjih se je tudi tam zbral slovenski svet. Kočevski Rog je že postal velik romarski kraj. Če pomislimo, ni moglo biti drugače. In kaj sem izvedel?
Ljudje ponavadi prihajajo zaradi koga od svojih, zaradi enega, dveh, treh. Pa tudi: Sedem bratrancev leži nekje, morda je kateri tukaj, morda vsi. Pa tudi: Trije strici, mamini bratje, so nekje, morda tukaj. In tako dalje, in tako dalje. Vemo, kako je to bilo: v revoluciji so se odločale družine in vasi. Ni bilo tako, kakor bi hoteli literarni in drugi umetniški ustvarjalci: mati je imela dva sinova, eden je bil domobranec, drugi partizan, eden je prišel na večerjo ob devetih, drugi ob desetih. To je preveč preprosto. Tudi takšni primeri so seveda bili, a niso bili prevladujoči. V resnici je bilo tako, da so se odločale družine in, zanimivo, vasi. Le zakaj? (Če bi inštituti, ki jih vzdržujemo, hoteli dognati kaj koristnega, bi tu imeli hvaležno delo. Tu bi se pokazala možnost, da doženejo, kako se ljudje odločajo. Ali jih to ne zanima? Kaj jih sploh zanima?) Odločale so se družine in te so bile velike. Tu izvem za tri brate iz Sadinje vasi: Janeza, Franca, Slavka, stare 24, 22, 20 let. Mojbog, pomislim, saj to je povprečje pobite slovenske domobranske vojske. Nenadoma mi stopi pred oči množica mladih fantov. Pobili so dvanajst tisoč 22 let starih fantov! Kako pa so mogli potem še hoditi po svetu? Najstarejši sin Martina Bormana, ki mu je nürnberški proces povedal, kaj je bil njegov oče, je postal jezuit in odšel v misijone. Kaj pa so postali sinovi slovenskih zlikovcev? Saj ne gre za nič visokega, gre za navadno človeško dostojnost. In da so nedolžni, dokler se jim vse ne dokaže? In da se tudi njihovih imen ne bi smelo objavljati, dokler se jim vse ne dokaže? Kaj pa Karadžić in Mladić in Gotovina. Saj zanje sploh ne bi smeli vedeti; saj so, preden se sodba ne izreče, nedolžni. Kakšna dvoličnost, kakšna hinavščina! In kaj sem še izvedel v tistem dežju?
Da je še strah. Da so v tistih štiridesetih letih komunisti in tisti, ki so z njimi kolaborirali, ljudi tako dotolkli, da se ne morejo pobrati. Največji hudodelci v zgodovini naroda so poštene ljudi prignali do tega, da so začeli dvomiti o sebi. Eden od mojih stricev, slišim, je pobegnil iz jame v Rogu. Prišel je do Poloma, tu pa so ga lovci na ljudi zgrabili in ubili. Hotel sem že poiskati koga, ki zna pisati, pa mi je mati rekla: Pusti, mrtvega ne boš obudil, samo sovraštvo bo. Toda ali ni nazadnje tako, pomislim, da je nekaj spoštovanje in pravičnost, nekaj pa udobna anonimnost? Kaj je več vredno? Nekoč nam je bilo rečeno, saj se še vsi spomnimo, naj vse skupaj pozabimo – dejansko in tehnično, tako da ne bomo več vedeli. Le tako da bomo lahko odpustili. Toda kaj pa je s človekom, da mora pozabiti – tako da več ne ve – da lahko odpusti? Odpustiti je seveda treba, zares in v celoti, do kraja in brez pridržkov, a pri tem ni treba pozabiti. Oprostiti moraš, kljub temu da veš. Pravo odpuščanje je tisto, ki je izkazano v polni vednosti. Kaj bo z našo zgodovino? A pustimo sedaj to.
Izvedel sem tudi nekaj zgodb. Eden od teh, ki sem z njimi govoril, je bil leta 1952 prav tu, prav na tem kraju, kjer je sedaj jama pod Krenom, v skupini, ki so jo mobilizirali za sekanje lesa. Vodil je to skupino neki kočevski Nemec, ki je vedel za jamo. Eden od fantov, ki je imel razloge, da je mislil, da ima tu nekje brata, je šel tja, a je jama takrat bila že povsem zasuta. Bilo pa je tam okoli čuda stvari. Vzel je enega od čevljev – zakaj ravno čevelj – in ga odnesel domov za spomin. Moj sogovornik se še spominja jase ob cesti. Tam je bil hrast – »saj je še« – in med njim in drugim drevesom lesena štanga, pod njo pa jermena, hlače, čevlji, žica. Le kaj se je tu dogajalo?
Da, zgodbe. Ena pripoveduje o dekletu, stari 22 let, ki je šla iz loške doline na Rakek po tobak – bila je trgovka – pa jo je tam zajelo tisto »neurje«. Šla je z domobranci na Koroško in potem nazaj v Teharje. Tam pa jo je požrla ena od jam – verjetno na Hrastniškem hribu.
Pogovori, ki sem jih tako začenjal, so se med dežjem, ki se je vsipal z neba in dreves, trgali in le redke sem lahko, ko se je za hip nekoliko umirilo, spet povzel, druge – večino – pa sem moral pustiti nedokončane. Za zmerom, začete in nedokončane zgodbe, fragmente nekega velikega časa, ki nas vse muči s svojo neodrešenostjo. Kje je kak umetnik, ki bi ta čas razumel tako zelo, da bi njegove drobce povezal v veliko celoto, ki bi za njo stalo razumetje in bi nekaj povedala in bi nas vse odrešila. Kje je kak umetnik, ki bi tisoč človeških drobcev združil kakor Dante – in un volume. Kako to, da petnajst let po osvoboditvi še nimamo domobranskega filma? Kako to, da še nimamo filma o Kočevskem Rogu?
A letos moram poleg razgovorov, od katerih je, kot rečeno, vsak ostal torzo, govoriti še o nečem drugem. Lopa, ali kako naj imenujem spominsko zgradbico, ki jo je država postavila, če gledamo s ceste, desno od jame in nekoliko više, je letos dobila umetniško opremo v obliki mozaika patra Marka Rupnika. Tako je v to skromno naredbo, s katero je država hotela minimizirati velikost Kočevskega Roga, segla roka umetnika in ji dala duhovno vsebino, ki je v kričečem in komaj znosnem nasprotju s prostorom, v katerem se je naselila. S patrom Rupnikom, čeprav sem zanj seveda slišal, prej, tako je naneslo, nisem prišel ne v posreden ne v neposreden stik. Letos pa sem ga na velikem katoliškem shodu v Stični kak teden pred Rogom slišal govoriti. Ker sem nekoliko zamudil, sem našel že veliko ljudi na samostanskem dvorišču, ki so pozorno poslušali govornika, čigar glas je preko zvočnikov od nekod prihajal do njih. Prisluhnil sem tudi jaz in po nekaj stavkih že vedel, da poslušam besede, ki morajo prihajati iz globokega duhovnega izkustva: bile so jasne, odkrivajoče in resnične. Ob njih se je človek zavedel, da sedaj ve več in da je tisto, kar ve več, tudi resnično. Tu pred nami je vstajal svet, ki ga prej v potankosti nismo videli in je bil takšen, da smo ga lahko sprejeli in obenem ostali svobodni. Bolj svobodni kot prej, nekoliko bolj svobodni. Ko je bilo govora konec, so mi okoli stoječi povedali, da smo poslušali patra Rupnika. Razumljivo, da so po tem dogodku bila moja pričakovanja glede roškega mozaika velika.
Ko sem si po slovesnosti šel mozaik pogledat, sem videl, da so bila moja pričakovanja upravičena. Iz preprostega prostora je v gledalca zasijala posebna lepota, ki je nismo več vajeni. Če bi se hotel natančneje izraziti, bi rekel, da je to bila duhovna lepota. Danes se ponavadi tako ne govori, a je bila ta lepota prav to – duhovna. Pred nami so bile razvrščene podobe, ki so se med seboj povezovale v zgodbo, za katero smo čutili, da bi jo bilo mogoče povedati, a so bile tisto, kar nas je posebej pritegnilo, človeške postave in njihova drža, ki je o nečem pripovedovala, pa najsi so bile podobe zamišljene tako, da sedijo ali stojijo ali hodijo. Drža teh podob nam je hotela povedati, da nečemu služijo in da izpolnjujejo neko voljo. Najbolj zgovorne pa so bile njihove nenavadne oči. Saj te oči, smo si rekli, ne gledajo, ampak o nečem pripovedujejo. Te oči pripovedujejo o tem, kar se dogaja znotraj. Te oči govorijo o tem, kar vidijo znotraj. Vsa zgodba kočevskega mozaika se dogaja znotraj. Za te oči zunanji svet ne obstaja, ampak obstaja samo notranji svet, ki je razumljen kot neka resnica. Kako velika mora biti ta resnica, razodevajo oči, ki so popolnima nepremične in samo gledajo in gledajo. Mogoče je v tem sporočilo te umetnine: da tisto, kar je mogoče videti, ni bistveno, da je za vsem, kar se vidi neka resnica, tisto, za kar v resnici gre. Ko odhajamo, nas prešine, da nam je bilo nekaj povedano: kako je treba razumeti Kočevski Rog. In kaj je tisto, kar je treba razumeti? Da je nazadnje vse prav, da je nazadnje vse razrešeno. To so nam povedale tiste oči, ki niso bile ne žalostne ne vesele, ampak neskončno mirne: ker je nazadnje vse prav in vse razrešeno. Prav to so nam pripovedovale tudi barve tega mozaika, rdeča, plava, bela, zlata, vse barve iz območja svetega. Pater Rupnik nam je povedal, zakaj je Kočevski Rog romarski kraj. Mogoče prvi slovenski romarski kraj. V Kočevskem Rogu stoji torej umetnina, v nekem prostoru, ki ga do bolečine presega, a nas bo zmerom pritegovala s svojo lepoto in svojo duhovno pripovedjo. A imamo pri vsem tudi neke misli, ki jih je pač treba povedati.
Mogoče je malo ljudi to opazilo, mogoče nihče, a je na Rogu nastalo nekaj, kar spričo dejstva, da je na Rogu, ne ustreza povsem. Tu sta namreč dve stvari: to, kar se je na Rogu dejansko zgodilo, človeška, moralna in zgodovinska faktura dogodka, in razumetje tega dogodka, v katero nas je umetnik tako sugestivno uvedel. Njegova duhovna interpretacija Roga, njegovo velikonočno razumetje, ni s tem nič prizadeto, a je tu le neka pomenska dislokacija, za katero ni sicer nobenega pravega razloga, da bi proti njej potestirali, a nimamo tudi nobene pravice, da nanjo ne bi pokazali. Gre za to, da je pater Rupnik v središče svoje eshatološke freske postavil dve ženski figuri, podobo matere in sestre ali dekleta padlega domobranca. Pravzaprav ni nujno domobranca, čisto lahko tudi partizana. V marginalijah k svoji stvaritvi v Družini, je pojasnil, zakaj. Hotel je poudariti bolečino slovenske žene, matere, sestre, dekleta ali neveste. Blizu nam je cankarjansko razumetje matere, pa vseeno mislimo, da je to nedopustno. Kljub njeni bridkosti in bolečini je žena v tem, kar se je na Rogu zgodilo in kar Rog pomeni – pa naj ga vzamemo konkretno in empirično ali metaforično in figurativno – oseba ob strani. V tem, kar se je na Rogu zgodilo, ima središčno mesto umorjeni. To mesto mu pripada in tega mesta mu ne sme nihče vzeti. Če se umetnik odloči za svoja težišča in svoje poudarke, to njegovi umetnini po sebi ničesar ne vzame, a potem njegovo delo ni več, v nekem nikakor zanemarljivem pomenu, ni več zgodba o Rogu. Tako zelo je to res.
Drama, ki se je odigravala na Rogu, je bila strukturno čista: eni so ubijali in drugi so bili ubijani. Da je bilo v desetih dneh pomorjenih 12.000 mladih ljudi, je bila tako silovita in velika stvar, da ji njene človeške in dramske čistosti ne smemo jemati z nobenimi relativizmi, pa naj bodo sami po sebi še tako resnični. O stavku, ki ga je Rupnik napisal v Družini, moramo najprej povedati, da ga imamo do zadnje črke za resničnega in se z njim do konca strinjamo: »Kdor koli je sodeloval pri umoru, ne glede na to, na kateri strani je stal, iz katerega prepričanja je streljal in ubijal, ima eno samo možnost za očiščenje krivde: to je Jezus Kristus, ki je vzel nase krivdo zato, da je mi ne bi več prelagali drug na drugega.« To je kvintesenca duhovnega gledanja na državljansko vojno in na ljudi, ki so se vanjo vpletli. Vsakdo, ne glede, kje je stal, more najti rešitev samo v misli, ki je tu bila povedana. Vsi zločini so lahko pozabljeni samo na en način. Toda na Rogu je bila neprehodna črta med tistimi, ki so ubijali in tistimi, ki so bili ubijani. Nobenega ni bilo, ki bi mogel ali hotel stopiti z ene strani na drugo. Vsak je bil na svoji strani. Pomenljivo se nam zdi tudi to, da od tistih, ki so pretepeni, in napol živi od ran in od lakote in žeje šli proti jami, zagotavlja umetnik božje usmiljenje samo tistim, ki so »hoteli svojemu trpljenju in smrti dati duhovni smisel«. Ali je možno, da bi v tistem brezumju, sredi tistega ubijanja, še imel kdo moč, da bi svoji smrti dajal »duhovni smisel«? Res, kaj pa vemo. Morda je bil kdo med tistimi, ki se je, še preden je padel v jamo, dvignil v zadnjem uporu proti Bogu, ki to dopušča. Kaj pa vemo. Toda ali je prepovedano misliti, da je bilo na tisti poti do jame tudi zločincu izkazano božje usmiljenje, spričo tega, da se mu je dogajala največja možna krivica, da mu v nasprotju z božjimi in človeškimi zakoni jemljejo življenje. Da ubiti in trpinčeni nima pravega mesta v vrednostnem razumevanju umetnika Rupnika, sledi tudi iz tega, da na njem na prvem mestu, še pred njim, sedi tisti, ki je – iz plemenitih nagibov – molčal, čeprav je vedel, kaj se je zgodilo. Umorjeni, junak roške drame, pride šele na četrto mesto: pred njim sta mati, sestra ali dekle in človek, ki je iz obzirnosti in usmiljenja molčal. Zdi se, nemogoče se je znebiti vtisa, da umorjeni, iz bogve katerega razloga, umetniku ni blizu – ali vsaj da najprej ne pomisli nanj. Težko se strinjamo z Rupnikovimi omejitvami, »da so med pobitimi gotovo tudi izredno pošteni, globoko in pristno resnično duhovni in verni ljudje«. Saj smo jih poznali. A, kar pravi Rupnik, kakor da bi bili izjema. Kaj so pošteni ljudje, nekoliko vemo, kaj so verni ljudje, nekoliko vemo, kaj pa so globoko in pristno resnično duhovni ljudje, pa že manj. A vendar si upamo reči, da so ti ljudje iz velike večine bili. Na neki način.
Tudi je res, da, ko pogledamo v sebe, ne najdemo razlogov, da bi si o sebi kaj mislili. Morali bi biti boljši ljudje. Po vsem, kar smo skusili, ali smo slišali, da so skusili drugi, bi morali biti boljši ljudje. Toda ko beremo, da se sedaj »k tem dogodkom ne vračamo več samo z grenkobo, maščevalnostjo, sovraštvom in nasiljem«, se ustavimo. Res je, da je v nas nemalo grenkobe, maščevalnosti, sovraštva in nasilja pa ni. Tega v nas ni. Ali res noče tega nihče videti. Grenkobe je v nas veliko, ker ne moremo doseči svoje pravice, onih drugih stvari pa v nas ni. Vprašujemo se: Le zakaj nas ne marajo? Res, le zakaj? Čim bolj o teh rečeh razmišljam, tem bliže mi je stavek iz Družine: »Ti dogodki nas preprosto silijo k neprestani prošnji za Svetega Duha.«
Zakaj o teh stvareh tako na široko govorimo? Zato, ker s svojim načinom, ne da bi seveda kdo kaj takega hotel, dajejo oporo duhovni in politični vulgarnosti, ki se pojavlja in gospodari po dnevnem časopisju.
V Delovi prilogi Polet od 4. avgusta je uvodničar Primož Kališnik postavil nekaj trditev, ki so neresnične in žaljive, če pa pomislimo, da se nanašajo na ljudi, ki so bili pokončani v genocidnem umoru in jih ni več, da bi se branili, pa so tudi pokvarjene, v emfatičnem pomenu te besede. Kališnik začne s tem, da »veliki bojevnik nadškof Franc Rode« – Rode je samo povedal, da je dve in dve štiri in se pri tem ni pretirano opravičeval, kar pa je za rahle živce postmodernega novinarja že bojevitost – nadškof da je v uvodu v knjigo o Vovku napisal, da bi bilo treba napisati knjigo o preganjanju katoličanov po vojni. Kališnik se s tem strinja, da bodo »tisti, ki jih to zanima« vedeli, kako in kaj. (Človek bi mislil, da bi moralo vsakega Slovenca to nekoliko zanimati, če ni to preveč bojevito.) A Kališnik nadaljuje, da bomo morali ob tem ponovno brati še Kocbeka in Vitomila Zupana – to pa bo zanimalo vse Slovence – da bomo vedeli, kako so se počutili tisti, ki so bežali pred Italijani in Nemci in »tistimi Slovenci, ki so jim ob tistem času stali ob strani, tudi v imenu vere«. Kališnik tudi še misli, da ni razlike med »tistimi, ki so sramotili, mučili in morili z zvezdo ali s križem«.
Jasno je, da tu s Kališnikom ne bomo razpravljali. Pripomnimo naj le to, da je tudi v sedanjem »ubožnem času« izšlo toliko knjig, da tisti, »ki jih to zanima« lahko naredijo obrat iz ideološkega ptolemajskega sistema v kopernikanski sistem resnice, ki človeka prislovično osvobaja. A to Primoža Kališnika verjetno ne zanima.
A da ne bomo tako končevali poročila o letošnjem Rogu, povejmo sedaj, da sta letošnjo spominsko slovesnost počastila tudi dva ministra, Janez Drobnič in Andrej Bajuk, ki sta v spomin pobitim položila dva venca. Posebnost letošnje slovesnosti na Rogu je bil tudi njen konec. Metropolit Uran je doli ob cesti blagoslovil novi roški križ. Odslej bo bronast pozdravljal tiste, ki bodo prihajali sem. Govoril nam bo o tem, kakšen mora biti naš spomin: aere perennius, trajnejši od brona, kot je rekel stari Horac.
7.2. Pozdrav
Marija Zgonc
7.2.1.
Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji!
Tudi mi vemo, da se je pred 60. leti končala vojna. Ko je ves svet svobodno zadihal, smo mi sprejemali nase težki križ.
Prišli smo v Kočevski Rog, da se spominjamo izdane in pobite domobranske narodne vojske, naših najbližjih in vseh pomorjenih po Sloveniji.
Spominjamo se neštetih mučencev, pokončnih, poštenih, zavednih Slovencev, zavezanih in zapriseženih le domu, narodu in Bogu.
Spominjamo se uničenih dekliških sanj in obupa mladih žena, neizmerne bolečine mater in očetov, ki nikoli niso smeli niti v bližino krajev, za katere smo slutili, da ležijo naši pobiti.
Spominjamo se, da smo zaznamovani, zapostavljeni, odrinjeni na obrobje rasli brez očetov, zamolčanih in izbrisanih. Zato hodimo od Kočevskega Roga do Teharij in Hrastnika, od Turjaka, Grčaric, Krimske jame, do Lajš. Morda smo nekje prižgali svečo na očetovem grobu.
Vsega se spominjamo in nosimo s seboj 60 let! V spomin vsem, ki jih pogrešamo, smo pripravili današnjo spominsko slovesnost. Pomislimo na smrtno grozo mladih fantov, ki so končali v teh breznih in vztrajajmo do konca slovesnosti, ko bomo skupaj zapeli pesem »Moja domovina«. Najprej bodo zapeli pobiti sami. Slišali bomo originalni posnetek Domobranskega pevskega zbora in njihovo pesem »Doberdob«.
7.3. Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu
Alojzij Uran
7.3.1.
Spoštovani sorodniki žrtev, dragi sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki oblasti in civilnih organizacij, dragi bratje in sestre v Kristusu!
V tej uri se priklanjamo v spoštovanju do umorjenih tukaj v Kočevskem Rogu in po številnih drugih breznih na slovenski zemlji. Spominjamo se tisočerih mladih mož in fantov iz naše domovine in sosednjih narodov, katerih življenje, prihodnost in upanje so bili uničeni v krvavih bitkah druge svetovne vojne in zlasti v nezaslišanih pobojih pred 60. leti. Tudi danes, ob spominski slovesnosti in sveti evharistiji za pomorjene, nas vse tukaj zbrane globoko prizadeva njihova nasilna smrt. Boli nas, da sta bila njihov idealizem in njihova ljubezen do vere in naroda tako hudo zlorabljena. A to seveda ne onečašča teh mladih ljudi, v katerih vest more videti samo Bog. Vsak kot posameznik stoji s svojim ravnanjem in svojim umiranjem pred vsevidnim in vsevednim Bogom, V njem milosrčno najde dobroto in neskončno usmiljenje. Pokojni so gotovo skušali izpolniti svojo dolžnost – četudi pogosto v svojih strašnih notranjih stiskah in bojih, dvomih in krikih; a zdaj nas gledajo in nagovarjajo. Govorijo nam: Kaj boste vi storili, da mladi ljudje ne bodo spet potisnjeni v takšne grozote? Kaj boste storili, da svet ne bo ponovno opustošen s sovraštvom, nasiljem in lažjo?
Spoštovani! Če je to ura žalosti in spraševanja vesti, je hkrati tudi ura poglobljenega premisleka. Je predvsem ura molitve, prošnje za odpuščanje, je ura sprave in očiščenega spomina. Papež Janez Pavel Il., ki bo, kakor upamo, kmalu dosegel čast oltarja, je v svoji zadnji knjigi »Spomin in istovetnost«, ki smo jo pravkar dobili v slovenskem prevodu, zapisal: »Dano mi je bilo, da sem osebno izkusil ‘ideologije zla’. To ostaja v mojem spominu tako globoko, da tega ni mogoče izbrisati … Dejanske razsežnosti zla, ki je uničujoče pustošilo v Evropi, niso dojeli vsi, niti tisti ne, ki so stali v samem središču tega vrtinca. Živeli smo pogreznjeni v veliki izbruh zla in šele postopoma smo se začenjali zavedati njegovega dejanskega bistva. Odgovorni so si namreč na vso moč prizadevali, da bi lastne zločine prikrili pred očmi sveta. Tako nacisti med vojno kakor kasneje komunisti v vzhodni Evropi so skušali skriti pred javnostjo to, kar so počeli.« Papež Janez Pavel je ob teh bridkih izkušnjah in ob spominu na prestano trpljenje iskal odgovor v Božji previdnosti. V dramatičnem kopičenju zla med drugo svetovno vojno in prek okrutnosti totalitarnih sistemov je odkrival velikonočno skrivnost kot skrivnost Božjega usmiljenja. Zapisal je: »Bilo je, kakor da bi Kristus hotel razodeti, da je meja, ki je postavljena zlu, katerega povzročitelj in žrtev je človek, navsezadnje Božje usmiljenje.«
Papež je 13. maja 1981 doživel smrtonosni napad nase. Tisti dan sem bil skupaj s škofom Stanislavom Leničem v Rimu v neposredni bližini tega dogodka. Papež sam je kasneje ob spominu na atentat povedal: »Kristus je, ko je trpel za vse nas, podelil trpljenju novi smisel, povzdignil ga je v novo razsežnost, v nov red ljubezni … To je trpljenje, ki izžiga in použiva zlo s plamenom ljubezni in celo iz greha poraja mnogovrstno bogastvo dobrega.« Tako papež. Navdihnjen s to vizijo je papež trpel in ljubil v občestvu s Kristusom, zato je bilo oznanilo njegovega trpljenja in njegovega molka tako zgovorno in rodovitno do konca. Tako nam je dal zgled, da bi tudi mi hodili za Kristusom po poti križa.
Danes bomo blagoslovili ta novi mozaik, ki ga je pred nekaj dnevi dokončal naš svetovno znani umetnik p. Marko Ivan Rupnik. On sam je predstavil velikonočni pogled na tragične dogodke, ki so se tukaj odvijali pred 60 leti, kakor je zapisano v Družini: »Treba je iti onstran tega, kar vidimo, onstran črno-belega branja, onstran poražencev in zmagovalcev. /…/ Kdorkoli je sodeloval pri umoru, ne glede na to, na kateri strani je stal, iz katerega prepričanja je ubijal, ima eno samo možnost za očiščenje krivde: to je Jezus Kristus, ki je vzel nase krivdo zato, da je ne bi mi več prelagali drug na drugega. Krivde prelite krvi se človek ne more sam oprati. /…/ Miza je pripravljena tukaj za vsakega zločinca, ki je resno vzel dejstvo, da Kristus jemlje nase njegovo krivdo. Kdor ubija, je namreč že mrtev. Toda v Kristusu tudi on lahko zaživi« (Družina, 23, str. 9).
Dragi bratje in sestre. V današnjem evangeliju 10. nedelje med letom smo slišali Kristusov klic Mateju: »Hodi za menoj!« Poklicani pusti vse in gre za njim. Ne sprašuje se, kdo je ta mož, ne razmišlja in ne prosi, da bi smel premisliti in opraviti pomembne stvari. V brezpogojni veri odgovori na klic. Matej, prej cestninar Levi, ne zapusti več skupine dvanajsterih. To je čista vera, kakršno apostol Pavel v 2. berilu slavi pri Abrahamu. On, čigar telo je tako kakor Sarino že zamrlo, se ni dal zbegati in je verjel božji obljubi. »Popolnoma je bil prepričan, da Bog more storiti, kar obljubi.« Božji in Kristusov klic človeka ne sili, temveč mu daje svobodo in hkrati moč, da more nanj odgovoriti. Pri Abrahamu je še dodano: ta pokorščina v veri »se mu je štela v pravičnost«.
Jezusova beseda »usmiljenja hočem in ne daritve« je navedek iz preroka Ozeja, ki je bila izrečena ob koncu 1. berila. Tako Božja zahteva pri preroku kakor Jezusov klic v evangeliju sta čisto usmiljenje. To je čisto usmiljenje do grešnikov, ki naj začutijo, da je to klic zdravnika, ki rešuje; kateri se imajo za zdrave, zdravnika ne potrebujejo in zato rešilnega klica ne slišijo. Ozdravljenja ne potrebujejo. Nasprotno pa cestninar, ki velja za grešnika, kot »bolni« sliši ta klic kot klic usmiljenja.
Nenavadno je, da ozdravljeni človek zdaj pripelje na pot k Jezusu mnogo drugih »cestninarjev in grešnikov«. Matej jih vzame s seboj v skupnost pri mizi, ki je bila najprej predvidena samo za njega. Takšna skupnost pomeni medsebojni prijateljski odnos v Bogu. Vse Jezusove gostije in obedi z grešniki imajo ta značaj: skupnost pri mizi je izraz odrešujočega Božjega usmiljenja, ki se kaže v Jezusu kot zdravniku in rešeniku. Tako pristna krščanska skupnost vedno bolj postaja evharistična gostija, v kateri bo zdravnik samega sebe razdajal kot najboljše zdravilo, kot »zdravilo nesmrtnosti in protistrup proti grehu«, kakor pravi sv. Ignacij Antiohijski (prim. Ef 20, 2).
Dragi bratje in sestre. Tudi mi smo zdaj zbrani pri Jezusovi daritvi. »Obhajamo spomin Gospodovega trpljenja in vstajenja.« Gotovo nas boli trpljenje toliko nedolžnih ljudi, katerih življenje je ugasnilo v teh gozdovih. Toda tolaži nas Jezusova beseda: »Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Ob njihovi mučeniški smrti se spominjamo znanega in resničnega izreka: »Kri mučencev je seme kristjanov.« (lat. Sanguis martyrum, semen christianorum).
Pri sveti daritvi prosimo za vse pobite in umorjene. Molimo tudi za vse sorodnike in svojce žrtev. Priporočajmo Božjemu usmiljenju tudi tiste, ki so se pregrešili nad njihovimi življenji. Naj zaslišijo usmiljeni glas Božjega zdravnika in se oklenejo rešilne roke, ki jim jo ponuja Bog po Cerkvi. Tukaj je rešitev za vse.
Mrtvi v Kočevskem Rogu nas nagovarjajo. Oni so v miru. Umirali so med molitvijo. Dolga desetletja je bila velikanska gomila rožnih vencev in križcev edini nemi in brezimni spomenik na njihovem grobu. Kakšen spomenik! In kakšno sporočilo za nas! Gotovo ni naključje, da so te rožne vence odkrili prav ob koncu leta rožnega venca. «V prejšnjih časih, ko je bilo krščanstvo samo v nevarnosti, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni molitvi,« piše papež Janez Pavel II., in dodaja: »Molitev rožnega venca nas navdaja z upanjem, da je tudi danes mogoče zmagati v tako hudi ‘bitki’, kakršna je bitka za mir.«
Naši umrli so s to molitvijo odšli v svoj zadnji in najbolj odločilen boj, v smrtni boj. Z Božjo in Marijino pomočjo so zmagali. Zmagali so, ker so molili in odpuščali. Kot zmagovalci so prejeli nevenljivi venec slave.
Naj nam ob koncu spet spregovori umetnik, ki je naredil ta mozaik, p. Marko. »V Jezusu Kristusu se lahko ubijalec in ubiti srečata. Mogoče bo eden ali drugi zelo presenečen, posebej, če bo ubijalec spoznal, da je po ubitem tudi on sam odrešen.« Amen.
7.4. Le kje ležijo bratje in sestre
Matjaž Traven
7.4.1.
Spoštovani!
Ves svet slavi okroglo obletnico konca največje morije v človeški zgodovini. Tudi Slovenci smo mislili, da smo se s koncem 2. svetovne vojne rešili silne more, ki nas je tlačila 4 leta. Pa smo se zmotili. V državah, kjer so revolucionarji vojno izkoristili za prihod na oblast, je konec vojne pomenil začetek vladavine novih diktatorjev in pričetek terorja nad pripadniki lastnega naroda. Čeprav družba na nas močno pritiska, da je to preteklost, da naj na to pozabimo, mladi ne moremo ostati ravnodušni do bolečine, ki jo nosite v sebi naši starši, stari starši.
Dolga leta si niste upali spregovoriti o tem, kaj se je po koncu vojne dogajalo z vašimi družinami. Dolgo nismo razumeli, zakaj na nagrobnih ploščah ni bilo izpisanih imen pomorjenih članov številnih vzornih krščanskih družin. Le kje ležijo bratje in sestre, ki smo jih poznali z redkih in dragocenih družinskih fotografij?
Povejte, kolikokrat je v tem gozdu že odmevala pesem o zasutih ustih? »Lep je molk s prstjo zasutih ust.« Da, za fante in može, ki ležijo tukaj pobiti, je to naposled res lep, spokojen molk.
Po 60 letih naj se, dragi prijatelji, ki prihajate v Kočevski Rog, vendarle zaslišijo besede priznanja. Najprej zato, ker ste v obupnem vojnem času stopili na stran slovenskega naroda in veljavnih vrednot slovenskega človeka. Druga stvar, ki jo mladi občudujemo, pa je veličina, ki jo kažete v osebni drži brez sovraštva, čeprav ste morda desetletja čakali na svojega dragega, čeprav so vam pobrali imetje, čeprav so vam vsa povojna leta grenili življenje tako rekoč na vsakem koraku.
Obljubljamo vam, da ne bomo pustili času, da zagrne zemljo čez omenjena grozodejstva. Prepričani smo, da ima narod, ki bo spoštoval svojo zgodovino, vrednote in še posebej nedotakljivost življenja, lepo prihodnost v vsaki integraciji. To vemo in zato hočemo z Božjo pomočjo delati po svojih najboljših močeh vsi pošteni in dobronamerni Slovenci in Slovenke, ki nam je mar za prihodnost našega naroda. Hvala vam za vaš zgled in pogum!
7.5. Zakaj se nihče ne opraviči
Vanja Kržan
7.5.1.
Spoštovani!
Nismo tukaj le kot verniki, ampak kot Slovenci in Slovenke, državljani in državljanke. Nekateri ste tudi prijatelji Nove Slovenske zaveze. Po naši osamosvojitvi ste bili prvi, ki ste v njenem glasilu upali zastavljati vprašanja, ki zadevajo vse Slovence. Nekaj teh vprašanj danes želimo nameniti predstavnikom oblasti in idejnim dedičem medvojne revolucije. Niso med nami, pa jim vseeno veljajo.
Gospa Justa iz Ljubljane se spominja: »Bilo je poleti 1945, na god svete Ane, ob desetih zvečer. Zaspala sem že, ko naenkrat zaslišim zvonec. V sanjah sem se znašla na vhodnih vratih. Zagledam možev shujšan in podplut obraz. Oči so mu žarele v taki grozi, da tega ne morem povedati. Prepričana sem, da so ga takrat zverinsko ubili in se je prišel poslovit.«
Zakaj se vrhovi našega političnega življenja in uradnega zgodovinopisja končno ne zazrejo v to grozo medvojnega in povojnega genocida? V 1250-letni zgodovini Slovencev je ni podobne! Zakaj je nočejo doumeti? Zakaj gospa Justa še vedno le ugiba dan smrti svojega moža? Sama vprašanja v nedogled: Kje so ga ubili? Kam zagrebli? Zakaj ubili?
Po vojni je bilo takih žena na tisoče.
Gospa Justa nadaljuje: »Vsi so me prepričevali, da so domobrance pobili v Rogu. A v meni je moj mož živel. Nisem se mogla sprijazniti, da ga ni več. Prišlo je leto 1946 in še vedno sem občasno bruhnila v silovit jok. Potem sem spet upala. Upala v brezupu: moža nisem videla mrtvega, zato sem kar naprej upala, da še živi. Kako hudo je bilo, ker nisem smela dati prosto pot žalovanju, njim pa nisem hotela pokazati, da so me prizadeli.
Naivna kot sem bila, sem leta 1946 šla poizvedovat na Ozno. Kar k poveljniku so me napotili. Brez strahu sem ga vprašala: »Zakaj mi ne poveste, ali je moj mož živ, ali ste ga ubili?« Odurno mi je zabrusil v obraz: »Kar trpite v negotovosti.«
Zakaj se z naših političnih vrhov še nikoli ni slišala obsodba sadističnega izživljanja nad trpečimi? Zakaj nobenega opravičila, da bi se rane lažje celile?
Skalarjeva Neža s Horjula je po vojni ostala na kmetiji sama s štirimi majhnimi otroki, peti je bil na poti. Njen mož ni bil vrnjen iz Vetrinja in je ostal na Koroškem. Trikrat mu je uspelo poslati ženi nekaj kratkih sporočil.
»Neža, povem ti, da tako težko živim, da ti ne morem povedat. Ko bi jaz vedel, kam gremo, bi te vzel s seboj. Jaz molim in prosim Marijo, da bi se kmalu videli. Upam, da vas bom dobil vse žive. Prosim Sv. Družino, da mi pomaga domov k moji družini.« – »Neža, najbolj te prosim, varuj otroke, da se jim kaj ne zgodi. Molite pri tabli doma vsak večer. Pozdravljam vse in molim, da bi vsaj enkrat še prišli skupaj na preljubem domu.« A niso prišli. Nežin mož je bil ubit decembra 1945, na Koroškem.
Dve leti pred tem ga je vojna vihra odtrgala od doma in zanesla k domobrancem. Ali so bili res sovražniki naroda in izdajalci? Kdaj jim bodo priznali, da so bili vojaki? Branili so svoje življenje, družino, svoj dom in domovino pred komunističnim terorjem. Ta je bil zanje velikokrat hujši kot fašizem in nacizem.
Ali je samoobramba izdajalstvo? Mar so bili domobranci sodelavci okupatorja? Nikoli niso prepevali: »Slovenija junaška, nemška bodeš ti,« medtem ko je bila pri partizanih priljubljena pesem: »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti.« Razumljivo, saj so partizani morali prisegati Stalinu.
Vprašajmo se še, ali so bila ubita dekleta, žene in matere tudi izdajalke in sovražnice naroda?
Teminčeva mama Ana iz Poljanske doline je imela sedem majhnih otrok, od trinajstletne Katice do triletne Lojzke. Ob vsem delu na kmetiji jih je učila slovensko brati in pisati, ker med vojno ni bilo šole.
Pod večer 24. avgusta 1944 so prišli oboroženi neznanci ponjo in po moža, a jim je ta ubežal. Mama se jim je uprla in ni hotela z njimi. Na silo so jo odvlekli iz štale. Z rokami se je oprijela podbojev, zato so ji s puškinimi kopiti zdrobili dlani. Odgnali so jo na travnati obronek pod štalo. Otroci so se je še vedno oklepali in jokali. Odganjali so jih, a zaman. Partizan je stopil na pot, pomeril in ustrelil mamo v glavo. V hipu so se otroci v grozi razbežali in vso noč drgetali v mamini in atovi postelji.
Sosedje so slišali strel, vedeli, da pod štalo leži mama mrtva. A se nihče ni upal iz hiše. Najbližji sosedi se je trgalo srce, ko je poslušala jok najmlajše Lojzke. Ni se upala ponjo. Sedemletni Stanko je zbolel. Ni jedel, ni govoril. Na trenutke je kot odsoten obstal, potem pa se spustil v dir, da so ga sestrice komaj ujele, jokal je in klical mamo.
Takih sirot je bilo med vojno in po vojni na tisoče. Zakaj jim do danes še nihče ni povedal, da se jim je zgodila vnebovpijoča krivica? Sirote so bile vse otroštvo in vso mladost zaznamovane in zaničevane. Ali je bilo treba njih psihično ubiti? Zakaj še nikoli nismo slišali, da je revolucija uspela predvsem zaradi grozodejstev in nepopisnega strahu med ljudmi?
Podobno se vse življenje sprašuje Korenčev Marjan s Hrušice nad Jesenicami. Devet let je imel po vojni, ko so konec julija 1945 zvečer, potrkali na vrata. Starejša sestra je šla odpret in bila ustreljena prva. Takoj za njo mama in v naslednjem trenutku ata, ki se je skril v kuhinji pod mizo. Marjan je drgetal na stopnicah za stebrom. Še preden se je ovedel, kaj se dogaja, je postal sirota brez doma. Starejši brat je padel v nemški vojski.
Marjan še ni zvedel, zakaj so mu vse postrelili. »Če danes na to pomislim,« tako pravi, »se mi vse zagnusi. Rešitve ni … O, pač, rešitev bi bila, če bi bila pravica!« Po mučnih letih odraščanja in trdega dela na kmetiji, v šole mu ni bilo dano hoditi, se je Marjan dokopal do spoznanja, ki ga še nismo zasledili pri ljudeh, ki bi morali skrbeti za pravičnost. Preprost, nešolan, a pošten človek nam je povedal, da slovenski narod potrebuje odrešenje, ki ga prinaša pravičnost. Pravičnost za vsakogar in za vse enako. Sad pravičnosti je mir. Mir v srcu vsakogar in med nami vsemi. Svoboda v nas in med nami. Pravičnost in mir je moč ohraniti in gojiti le v demokraciji in pravni državi. Šele potem bomo lahko govorili tudi o spravi.
Že pred tisočletji je starozavezni psalmist zapisal: Bog ohranja zavezo s tistimi, ki ljubijo pravičnost. Njegov izrek velja za vse ljudi vseh časov.
7.6. Brez resnice in pravice ni sedanjosti in ne prihodnosti
Anton Drobnič
7.6.1.
Spoštovane Slovenke, spoštovani Slovenci, dragi svojci, sorodniki pobitih!
Nekoč so se cvetoči junijski dnevi v tem zelenem raju nenadoma spremenili v pekel, v čas groze, sovraštva in smrti. Na tisoče golih in bosih, prebičanih in popljuvanih ljudi se je tam od ceste čez to vrtačo opotekalo skozi vrsto težkih kolov in ostrih nožev, se z zadnjimi močmi povzpelo in obstalo na robu zevajočega brezna. Tam so jih bratje z orožjem v roki še zadnjič pogledali, ne v slovo, ne v oči, samo v zobe, če ni v njih kaj zlata. Potem jih je strel, strel v tilnik pahnil v temno žrelo, v globino smrti.
Bilo je prav pred šestdesetimi leti. Deset dni od jutra do noči je hrumel peklenski ples, tisoči so izginili v breznu. Nato so streli utihnili in smrtni kriki izzveneli. Ostal je samo molk in tišina, žvrgolenje ptic in večno šelestenje gozda. Le ob tihih večerih je bilo med šumenjem vetra, ki je prihajal čez daljne slovenske vasi in domove, mogoče slišati milo ječanje, jok in molitev. Neštete matere in očetje, žene in dekleta, sinovi in hčere so tiho jokale, nemo točile solze in na skrivaj prižigale svečke. Slovenska dežela se je za pol stoletja potopila v tiho žalost, v hrepenenje in upanje.
V jutru svobode pred petnajstimi leti pa se je sredi tega temnega gozda nenadoma zbrala velika množica, zbor črnih rut. Z mašnega odra je množica najprej prejela božjo tolažbo, nato pa se je od tam zaslišal že dolgo znani glas vrhovnega oblastnika, ki je kot pridigar govoril dotlej neznane besede:
»Je kraj življenja in je kraj smrti, je čas sovraštva in je čas strpnosti. Smo na kraju smrti. Pripravljeni in odločeni, da kot svoj čas sprejmemo čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti.« In še je množica slišala prisegati skesanega vojaka revolucije: »Sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne … je preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in samospoštovanja. … Je zgodovinska nujnost in naša kulturna in civilizacijska dolžnost. Je povabilo in nujen pogoj prihodnje, času in nam ljudem prepuščene sprave med živimi. … Pokopljimo vse mrtve za vselej, z vsem dostojanstvom in vsem spoštovanjem. … Naj bodo vse nasilne smrti … izenačene v naši zavesti. … Zdaj je čas miru.«
Po teh odločnih spravnih prisegah je množico žalujočih objelo upanje v normalno življenje, v čas obljubljenega medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. Danes, po petnajstih letih od tistega žalnega shoda, je slovenska resnica drugačna. Slovenski narod je še vedno razdvojen, pogledi na dogodke med drugo svetovno vojno in po njej so povsem nasprotni. Naš čas je v resnici čas vedno večje nestrpnosti in nerazumevanja. Niti sprave z mrtvimi nismo zmogli. Od zanesenih besed in velikih obljub ni ostalo ničesar. Le sovraštvo, ki je ubijalo, je vedno glasnejše in vedno bolj nestrpno.
Začelo se je kmalu po prvi roški slovesnosti, še pred osamosvojitvijo Slovenije in se vedno bolj krepilo. Kjerkoli so svojci pobitih začeli priprave za postavitev spominskih plošč z imeni pobitih, so se vzdignila človeški naravi povsem tuja nasprotovanja. Plošče so postavljali le s hudimi težavami, navadno brez kakršnekoli moralne ali materialne pomoči. V mnogih krajih jih še danes ni, pobiti nimajo niti simbolnega groba. Zamolčana grobišča – čez 500 jih je že znanih – so še vedno neurejena, kot so bila pred slovensko samostojnostjo. Naši mrtvi rojaki še vedno ležijo po breznih, jamah in grapah. Niti prešteli jih še niso, kaj šele da bi poskušali ugotoviti, kdo so in od kod so. Vse hočejo pogrezniti v pozabo, izbrisati iz spomina.
Tako imenovani vojni zakoni so še vedno diskriminatorni, še vedno določajo neustavno segregacijo med komunistično in protikomunistično stranjo, med ljudmi istega naroda na eni in drugi strani državljanske vojne. Enim gredo vse pravice in privilegiji, drugim ne priznavajo niti osnovne človeške časti in dobrega imena. Najhuje je z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, ki dela razliko med otroci enih in drugih, in z zakonom o vojnih grobiščih, ki je na podlagi laži uzakonil celo delitev, zakonsko segregacijo med mrtvimi. Ta zakon so z neprikritim cinizmom in posmehom sprejeli z grobim preglasovanjem. Tedaj so naše mrtve brate ponovno umorili, tokrat pravno, z zakonom. Prej so bili samo zamolčani, sedaj so zanikani z zakonom pravne države, z zakonom je predpisana laž za resnico.
Danes tudi tisti, ki so glasovali za tak zakon, priznavajo, da ga je treba nujno spremeniti. Pri popravilu pa imajo glavno besedo zopet oni, ki so ga že enkrat pokvarili. Kljubovalno vztrajajo pri novih lažeh in pri novih delitvah. Niti mrtvim nočejo priznati enakega položaja, enake časti, niti grobovi ne smejo biti enaki. Pa je bilo tako slovesno zagotovljeno, naj bodo vse nasilne smrti enake v naši zavesti! Še v zemlji ne smejo biti enake, kdaj šele bodo enake v njihovi zavesti.
Takšen naj bi bil čas strpnosti? Zopet se je izkazalo, ne gre jim zaupati, ničesar jim ne moremo verjeti. Poznajo samo sovraštvo, tudi po šestdesetih letih samo slepo sovraštvo.
Nova oblast je hotela z dvema novelama odpraviti vsaj najbolj vpijoče krivice in najbolj očitne laži, ki so jih z zakoni samostojne Slovenije vzpostavili tisti, ki nestrpno kričijo: Vsi drugačni, vsi enakopravni! Kot enoten orkester so zakričali: Ne dovolimo spremembe, nočemo nobene enakopravnosti z onimi drugimi! Mi smo bili na pravi strani, na strani zmagovalcev, oni so bili poraženi; mi smo se borili proti fašizmu, oni so prisegli zvestobo okupatorju. Povojni poboji so bili res napaka, vendar smo pobili samo tiste, ki so prisegli okupatorju in izdali narod, kar je največji zločin.
Zadnje mesece tako pišejo, predavajo in kričijo vsak dan. Brez sramu, brez občutka za zmernost in resnico, brez najmanjše strpnosti. Istovetijo se in v tujini se predstavljajo z največjim balkanskim morilcem, slavijo vlado, ki je organizirala in vodila množične povojne poboje in priznavajo samo zgodovino političnih komisarjev. Niso jim mar drugačne besede zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, nič drugega nočejo niti slišati.
Ali so komunisti, ki so ustanovili in vodili t. im. narodno-osvobodilni boj, res bili na pravi strani? Prvi dve leti vojne, vse do 22. junija 1941, so bili na Hitlerjevi strani, pravi zavezniki nacistov in javni nasprotniki zahodnih zaveznikov, ki so po njihovem proti Nemčiji vodili imperialistično vojno. Pomagali so jim razbiti Jugoslavijo, ki so jo imeli za imperialistično tvorbo, pozdravili so okupacijo Slovenije in preganjanje slovenskih izobražencev. Nato so eno leto brez vsakega oboroženega nasprotovanja pobijali znane Slovence po ljubljanskih ulicah, po gorenjskih, notranjskih, dolenjskih in belokranjskih vaseh, gozdovih in zlasti breznih. Čez tisoč uglednih in poštenih Slovencev, nobenega okupatorjevega generala, oficirja, fašista, komaj po naključju kakšnega vojaka. Še več, s svojimi prvimi odloki, s katerimi so si nasilno prilastili oblast nad narodom, so že 16. septembra 1941 pod smrtno kaznijo tudi drugim prepovedali boj proti okupatorju.
Da, bili so vedno na »pravi« strani, vedno na tisti, ki je koristila internacionalni komunistični partiji in njihovi svetovni revoluciji. Tisoči mučenih in mrtvih, trpljenje ljudstva in naroda jih ni ganilo. Vse so pokrili z veliko lažjo: Žrtve morajo biti! Ali so tako številne žrtve kot pri nobenem drugem narodu, v Sloveniji res morale biti?
Ko so notranjski in dolenjski kmetje z orožjem ustavili to strašno in za obstoj naroda nesmiselno komunistično divjanje, katerega so okupatorji premeteno dopuščali in ga nato dopolnjevali še s svojimi zločinskimi represalijami, so komunisti zagnali krik o kolaboraciji in narodni izdaji. Nato pa so jeseni 1943 najprej prisrčno pospremili okupatorje z vsemi vojnimi zločinci vred do državne meje, na svobodnem Notranjskem in Dolenjskem pa še bolj srdito napadali in pobijali razorožene Slovence.
Lani so komunistični partizani in njihovi dediči zakričali, ko so jim njihovi totalitarni bratje, italijanski fašisti očitali povojne poboje. Upravičeno so zahtevali, da je treba povedati vso resnico, da je treba vedno upoštevati, kdo je začel, kdo je bil prvi. Poboji v fojbah so bili samo konec, samo odgovor na dolgoletni italijanski teror. Isti ljudje pa nočejo nič vedeti, kdo je z nasiljem začel na Kranjskem, kdo je celo leto neovirano pobijal Slovence, preden so se ti uprli, čigavi ropi in umori so jih prisilili, da so se začeli zbirati v samoobrambne vaške straže in kasneje v slovenske domobrance, čigav teror jih je pripravil do tega, da so morali svoja življenja in svoje domove braniti s tujim orožjem pred lastnimi brati. Nič nočejo vedeti, kdo je z neštetimi zločini začel slovenski državljanski spopad, ga brezobzirno nadaljeval in kdo ga je še z večjim zločinom končal. Pravijo le, bili smo na strani zmagovalcev.
Da, največje zločine so počeli kot zmagovalci. Nato pa se jim je, kot je razočaran zapel njihov pesnik: Zmage jabolko zlato zakotalilo v blato. V blato laži in prevare, krvi in smrti. Krvi bratov in blata laži s svojih obrazov si nočejo oprati s priznanjem in kesanjem. Namesto očiščenja svojih krvavih rok, rajši še bolj glasno in divje blatijo svoje žrtve. Ker nimajo drugih trdnih obtožb, neprestano ponavljajo veliko laž, da so pobiti nasprotniki komunističnega nasilja pomagali sovražniku in prisegli zvestobo okupatorju, kar naj bi bil vzrok za medsebojni oboroženi spopad in vse medvojne in povojne zločine.
Takšne obtožbe protikomunistične strani so neresnične in nesmiselne. Saj se vendar ni mogla polovica Slovencev, ki so bili narodno zavedni, kar naenkrat, kot bi rekla neka sociologinja, iz čistega miru spremeniti v fašiste in naciste, v pomagače svojih stoletnih preganjalcev. Tudi si ni mogoče zamisliti, kako bi vojaška prisega, aprila 1944, in tam izrečene besede, ki niso ničesar spremenile, mogle biti vzrok za narodni razkol jeseni 1941 in državljanski spopad leta 1942.
V resnici slovenski domobranci nikoli niso prisegli zvestobe okupatorju. Zvestobo in pokorščino so prisegli svojim nadrejenim slovenskim poveljnikom, ne za pomoč sovražniku, ampak samo za boj proti komunističnemu nasilju v Sloveniji, ne za Hitlerja, kot govorijo, ampak samo za svojo slovensko domovino v svobodni Evropi. Njihov boj in njihova prisega bi bila izdajalska in nečastna, če med vojno v Sloveniji ne bi bilo komunističnega revolucionarnega nasilja. To pa je bilo in prvih petnajst mesecev okupacije so komunisti divje pobijali samo Slovence. Zato vaški stražarji, slovenski domobranci in drugi nasprotniki komunistične revolucije, niso bili izdajalci, ampak branilci slovenskih družin in njihovih domov; njihova prisega ni bila prepovedano in nečastno dejanje, ni bila prisega okupatorju in seveda tudi ni mogla biti vzrok, bila je le posledica prejšnjega triletnega komunističnega nasilja.
Dokler naši komunistični borci in njihovi zagovorniki ne bodo priznali teh temeljnih dejstev slovenske preteklosti, dokler ne bodo niti dopustili resnice, da so se slovenski protikomunisti bojevali proti kriminalnemu nasilju in ne proti osvobodilnemu boju, da so branili življenje in varnost Slovencev in ne okupatorja, dokler jim ne bodo priznali častnega namena in poštenih ciljev, temeljne narodne zavesti in človeškega dostojanstva, ne bo narodnega pomirjenja. Brez resnice in pravice ni pristne sedanjosti in ne bo srečne prihodnosti. Premalo so besede pridigarja: Je čas vojne in je čas miru! Po šestdesetih letih so potrebna poštena dejanja.
8. Spominske slovesnosti
8.1. Spominska slovesnost na Hrastniškem hribu
Tine Velikonja
8.1.1.
Stari Hrastnik je sfinga, večna neznanka. Spotikamo se po njegovih grapah, iščemo namišljene poti, merimo z očmi širino in globino jam v razgibanem terenu, kot da smo na Marsu, vmes pa se ves čas vprašujemo, ali je to tisto pravo. V primerjavi s to planoto je bližnji Barbarin rov pri Hudi Jami odprta karta. Vse vemo o njem, 300 metrov naravnost v srce gore, nato 30 ali 40 metrov v levo do betonskih pregrad, ki bi jih bilo treba samo razbiti, še 100 metrov naprej in že smo »pri domnevni lokaciji množičnih grobišč«, pri dveh 45 metrov globokih navpičnih jaških. Naloga, ki je videti najtežja, bo najbolj preprosta. Nobenega listja, zemlje ali smeti. Vse čisto in pospravljeno. Samo sedem milijonov bo treba najti, pa bomo izvedeli vse. Na Starem Hrastniku pa se lahko tolažimo, da bo čez sto let petstoletni potres hrib razklal in v zevajočih ranah pokazal svoje srce.
Spet vemo nekaj več o njegovih domnevnih žrtvah. Prvo skupino vojakov kraljeve vojske so imeli do 18. maja 1945 v šoli na Dolu pri Hrastniku, po tem pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Ob nastopu slovenske pomladi so nekateri Hrastničani še vedeli povedati, da so jih videli, kako so jih gnali v hrib. Predvsem pa so se spominjali sprevoda žensk in mladoletnikov, dvesto do tristo po številu, ki so jih z Dola pri belem dnevu peljali skozi Hrastnik. Zanje vemo, da so jih gnali proti Savi in naprej proti Krškemu, tam pa jim dali prosto pot. Pomorjenih naj bi bilo 1300 do 1500 ljudi, vsi moški razen ene ženske. Dragoljub Mićović piše v svoji drugi knjigi (Zapisi starog Rudjanina, Prosvjeta Rudo, Beograd 2001, 61-80)) v poglavju Hrastniška morišča, kako se je skupina, v kateri so bili preteţno Črnogorci iz Žabljaka, umikala za njimi, se predala partizanom pri Zidanem mostu oz. Radečah prav tako 9. maja ali dan kasneje. Najprej so jih vodili po obsavski cesti proti Ljubljani, nato pa odbrali Črnogorce in jih vrnili na Zidani Most in naprej proti Hrastniku. Tudi zanje domnevamo, da počivajo na Starem Hrastniku.
Letošnja obletna svečanost na Starem Hrastniku je postregla z lepim vremenom. Odločili smo se za popoldansko uro, kar pa se ni najbolje obneslo. Za ta čas je bilo izjemno vroče. Zatekli smo se v senco dreves, da je bilo videti, kot da smo skregani. Sočutna v kapelici nam je na stežaj odprla vrata, da smo si jo dobro ogledali. Raje bi videli, da bi bila mlajša, taka kot v cerkvi sv. Petra v Rimu, delo Michelangela. V resnici ni bila Marija v času, ko so ji položili v naročje mrtvega Jezusa, ravno mlada. Mašo je vodil tako kot vsako leto šentjernejski dekan Anton Trpin ob asistenci dolskega župnika Franca Ornika. Šentjernejci so peli, vsi pa molili za tiste, ki počivajo na tej planoti oziroma hribu. Silvo Golob nam je v svojem govoru razložil, kako se je zgodilo, da so ravno Šentjernejčani tako zagreti za ta kraj, saj so tu obležali predvsem Notranjci in prebivalci Polhograjskih Dolomitov. Tudi njihovih je veliko prišlo v Teharje in vsi, ki so bili odpeljani v neznano, so ostali prav na tem kraju. Pa še, med slovesnostjo je eden od udeležencev svečanosti z nogo brskal po travi in izkopal star kovanec za eno kuno.
Slavnostni govornik je bil Justin Stanovnik in njegov govor objavljamo v celoti.
Spoštovani in dragi prijatelji!
Ko mi je bilo naročeno, naj poiščem nekaj besedi za današnjo slovesnost, se prvi hip nisem zavedel težavnosti, pred katero se bom znašel. A sem takoj, ko sem jih začel iskati, zaslutil, da nobena od tistih, s katerimi se bom nazadnje moral zadovoljiti, ne bo vredna, da bi bila izgovorjena ob tem, kar se je tu dogajalo. Če bi hotel o tem, kar je bilo tukaj, prav govoriti, bi moral to, kar je bilo tukaj, najprej prav razumeti. Toda ali je to mogoče? Že to, kar je bilo zunaj, kar je bilo mogoče videti in slišati, je nepredstavljivo. Če pa bi hoteli v to, kar je bilo tukaj, stopiti, in temu, kar je bilo tukaj, najti notranji pomen in smisel, začutimo, da smo sredi nečesa, kar nas presega.
Zakaj govorim o teh težavah? Zato, da se skupaj zavemo, da je ta kraj, ki je na zunaj najvsakdanjejši slovenski kraj, z bregovi, travniki in gozdovi, povezan z nekim dogajanjem, ki je tako neznano in neznansko, da bo ostalo nerazumljeno, tudi če bi nam vse drugo postalo jasno. Da je nekoč nekaj ta kraj posvetilo in da je sedaj posvečen: da je nerazumljenost samo beseda za posvečenost.
Ljudje, ki so bili v tisto dogajanje vpleteni, so bili naši prijatelji. Svetost je nekaj, kar nas presega, usmiljenje, ki nas ob tem obide, pa je človeška stvar. Ko jih zagledamo pred sabo, kako jih ženejo od Pusta gor proti strelišču – može, predvsem pa mlade fante, žene, predvsem pa mlada dekleta, od katerih jih najmlajša morda ni imela niti sedemnajst – se nam v srce zasmilijo. Z njimi ne samo čutimo ali sočutimo, ampak so nam zaradi tega, kar se jim je zgodilo, tisočkrat bolj dragi, kot bi nam sicer bili. Z usmiljenjem je pa tako, mar ne, da z njimi ne samo dajemo, ampak tudi dobivamo. Usmiljenje nas očiščuje. Že nekaj tisoč let ljudje to vedo. Usmiljenje nas dela lažje, bolj človeške, bolj svobodne v najfinejšem pomenu te besede.
Zato prihajamo na ta kraj tudi zaradi sebe, ne samo zaradi naših prijateljev, ampak tudi zaradi sebe. Tukaj nam je omogočeno, da se znova postavimo: posvečenost kraja nas spomni na našo presežnost, z usmiljenjem in sočutjem pa doživljamo najglobljo človeškost.
Posvečenost in usmiljenje nista od zgodovine, ampak sta nad zgodovino. Zato se tu srečamo z bistvenim človekom, ki je nad časom in zgodovino. A nad tem krajem veje tudi zgodovina, tu smo tudi sredi tega, kar je sedaj in ravno sedaj.
Pred dobrim tednom je bila na Teharjah prireditev, ki je bila namenjena tem, zaradi katerih smo tudi mi prišli danes sem. Prireditev se je označila za »državno žalno slovesnost«, za spomin tistim, ki ležijo, »pobiti in zamolčani«, kot se je reklo, tukaj in drugod po Sloveniji. O tem, kdo so bili ti ljudje, je govoril predsednik RS dr. Janez Drnovšek.
Duhovno in politično izhaja predsednik iz tiste skupine, v kateri so se izšolali in izučili ljudje, ki so doli v dolini pri Pustu ujete domobrance slačili in vezali, najprej vsakega posebej, potem pa še po dva in dva skupaj, in jih potem med pretepanjem vodili do teh jaškov in jih izročali tistim, ki so nad njimi potem izvrševali zadnje dejanje. To je važna okoliščina. V demokratični državi bi samo po sebi lahko izviral tudi od teh, ki so vse to morali prenašati in ki jim je bila potem dodeljena vloga »pobitih in zamolčanih žrtev«. A ne! Na »žalni slovesnosti« ti niso imeli glasu. O njih je govoril človek, ki je, kot smo rekli, stopil v zgodovino in delal kariero po stopnicah, ki so jih postavljali tisti, ki so žrtve izdelovali, potem pa skrbeli, da so ostale »zamolčane«. Za razumevanje njegovega besedila je ta okoliščina bistvena. Znana je krilatica, da je jezik mogoče uporabljati ne samo za odkrivanje stvari, ampak tudi za zakrivanje. Predsednikov govor na Teharjah 11. junija je bila demonstracija druge od obeh možnosti. Njegov položaj je bil tak, da je moral stvari prikrivati. Naj vas spomnim na nekaj momentov, ki jih je mogoče razumeti samo v tem ključu.
Vir zla vidi predsednik Drnovšek v vojni: »v vojni se človek spremeni«, »v vojni počne stvari, ki si jih drugače niti zamisliti ne bi mogel«, »ni lepe vojne«, »vse vojne nosijo s seboj hudo trpljenje«, »vojne niso črno-bele«, »osnovno sporočilo mora torej biti proti vojni«. Nazadnje dobimo naslednje razmerje: Drnovšek omeni vojno šestkrat, »krvavo revolucijo« pa enkrat. Tako je pred nami z vso težo vojna, revolucije pa skoraj ni. Drnovška bomo prav razumeli, če bomo pomislili na odnos med vojno in revolucijo. Z vojno Slovenci nismo imeli nič. Vojna je prišla od zunaj. Vojna nas je zadela kot ujma, kot suša, poplave, potres. Vse pa smo Slovenci imeli z revolucijo. Ali bo prišlo do revolucije ali ne, je bilo izključno odvisno od nas. Revolucija bi lahko bila, lahko pa je tudi ne bi bilo. Vojna je zajela skoraj vse evropske narode, revolucija pa je izbruhnila samo v Sloveniji. Res je, da so boljševiki mogli izvesti revolucijo samo v vojni, a zato vojna še ni vzrok zanjo, ampak samo nujni pogoj. Nujen pogoj pa še ni vzrok, sploh pa ne nujen. Če se neke sile v Sloveniji ne bi bile odločila zanjo, je ne bi bilo. Tedaj tudi ne bi bilo žrtev, zaradi katerih je bila prirejena »žalna državna slovesnost« na Teharjah 11. junija. Gre za to, da bodo ujme vedno, lakote, kuge in vojske bodo vedno. Ali pa bodo tudi samouničevalna dejanja znotraj naroda, pa je odvisno od zadostnega števila ljudi z velikopotezno zločinsko zasnovo. Od kulture naroda bo odvisno, ali bodo in ali bodo imeli kake možnosti ali ne.
Drnovšek je vzel nase zelo zahtevno nalogo, ko se je odločil za tak jezik. A je moral to storiti, ker je izvorno povezan s tistimi, ki bi jih bil moral obsoditi. Bil je v pritislovnem položaju in protislovnost izhaja iz njegovega govora. Pojdimo dalje. Ko omenja veliki umor junija 1945, pravi: »trinajsttisoč naj bi jih bilo«. Pomislite, deset let je bil predsednik vlade, imel je v rokah vso moč, da bi ukazal, da se pošteno preštejejo. Da se jim vsaj tako izkaže neko spoštovanje. A se mu ni zdelo vredno niti tega. Pa tudi sedaj ne čuti, da je nekaj globoko narobe, da govori o njih kot o neki približni gmoti. A poglejmo še tole. Drnovšek pravi, da so se domobranci znašli na »strani poražencev«. Ker se je odločil za zlorabo jezika za zakrivanje resnice, ne čuti, kako ga besede tolčejo nazaj. Kaj pa se je zgodilo s partizansko komunistično državo? Koliko zločinov, človeških in političnih, je bilo vgrajeno v njene temelje, pa ni nič pomagalo. Še danes, petnajst let po njenem bankrotu, se mučimo s to podrtijo. Kako to, da se ni zdrznil, ko je govoril o poražencih? Kdo je nazadnje veliki poraženec? Drnovšek je rekel tudi, da je bila usoda domobrancev »žalostna«. Kakšen pa je bil konec tistega partizana, ki je tukaj nameril brzostrelko na Marico Turk, ki mogoče tedaj ni imela niti sedemnajst let? Kakšen je bil njegov konec? In konec tisočev drugih? Koliko je na tistem koncu pomenila »lepa pokojnina« in partizanski marši na radiu? Kdo je bil poraženec? Čigav konec je bil žalosten?
Gospod predsednik bi bil seveda lahko izbral neko drugo možnost. Lahko bi bil navajal preprosta dejstva in govoril preprosto resnico. Vsa Slovenija bi ga bila odrešena poslušala! A ne, rajši se je odločil za to samouničujočo besedno strategijo. Vidimo, kako mu neizprosna dejstva pod prsti razdirajo njegovo umetelnost. Ko na primer pravi, da preteklost ne »bremeni številnih partizanov, ki so se hrabro borili proti okupatorju« in tudi »komunistov ne, ki so želeli bolj pravičen družbeni red in niso sodelovali v bratomornih pobojih«. Ne partizani in ne komunisti torej ne nosijo nobene krivde. Vsega je kriva le ozka, od partizanov in komunistov odtujena »tolpa četvorice«. Sedaj pa se vprašamo: Kdo pa je izvajal prvi genocid, pobijanje neoboroženih civilistov do poletja 1942? Kdo pa je izvajal drugi genocid, množične umore po Dolenjskem in Notranjskem jeseni 1943? Kdo pa je sodeloval v veliki mašineriji, ki je bila skonstruirana za tretji genocid junija 1945? Samo za obratovanje Teharij in Hrastniškega hriba je bilo potrebno tisoč partizanov. Koliko pa jih je bilo potrebnih za funkcioniranje Brezarjevega brezna in Kočevskega Roga? Koliko pa za Škofjo Loko in Radovljico in Kamniško Bistrico? In tako dalje in tako dalje. Pa tudi tole: Nekje v govoru smo slišali, da je komunizem pokopalo »nespoštovanje človekovega življenja in človekovih pravic«. Kako pa je to bilo mogoče, če pa si večina komunistov, kot pravi Drnovšek, ni želela nič drugega kot »pravične družbene ureditve«?
Nekaj nenaravnega je bilo v tem teharskem nastopu: nekaj, kar se nikjer ne bi bilo smelo zgoditi – nikjer, nikakor pa ne tam, za božjo voljo.
A tu je še nekaj drugega. V šotoru, ki je bil za slovesnost postavljen v teharski areni, je bilo mnogo uglednih in častivrednih ljudi. Lahko bi rekli: veljavnost in vest naroda. Sedaj pa naše vprašanje: Ali se je v kom od teh ljudi oglasilo najbolj naravno vprašanje: Kje pa so tisti, ki so leta 1945 bili v tem taborišču? Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, da je nekaj še živih. Na to nas je spomnil dr. Tine Velikonja: Ko so Nemci praznovali šestdesetletnico Dachaua, Auschwitza in drugih taborišč, so povabili njihove nekdanje prebivalce in jim dali možnost, da so kaj povedali. Kaj pa tukaj? Očitno ni nobeden od navzočih na kaj takega pomislil, ker nihče ni nič rekel. Rekel seveda tako, da bi ga bilo slišati. Tako je »žalna slovesnost«, ki je 11. junija potekala v Teharjah, veliko povedala o stanju duha v Sloveniji. Povedala je, da narod kot kulturni prostor ne deluje in da smo razklano ali shizofreno ljudstvo. Ne prav vesela slika, moramo priznati.
A ne smemo biti krivični. Na slovensko pokrajino se usipljejo tudi snopi svetlobe, ki bi jih bilo greh ne videti. Ta svetloba prihaja iz knjig, ki jih je vsako leto več. V njih nastopajo dejstva, ki jih v njihovi elementarni resničnosti ne bo mogoče premakniti. Vsako leto je teh dejstev več in nekoč jih bo toliko, da bodo prerastla v splošno spoznanje. Tedaj tudi Drnovšek ne bo mogel govoriti tako, kot je letos. Se pravi, ne Drnovšek, ampak kateri njegovih naslednikov.
To je ena stran, druga pa je mnogo bolj važna – pravzaprav edina odločilna. Kadarkoli kdo reče kaj zoper te ljudi, ki tu ležijo že šestdeset let – moj bog, kako dolgo je že to – si nazadnje, zlasti če očitki in žalitve prihajajo od strani, od katere tega nikakor ne bi pričakovali, pravimo: čim bolj bodo žaljeni, tem bliže bodo Bogu. Čudno, za vsakega človeka – čutimo – tega ne bi mogli in smeli reči, za te pa vemo, da lahko. Z vso gotovostjo vemo, da lahko tako rečemo. In da se jim lahko priporočimo.
8.2. Pogrebna slovesnost na Kopiščih v Kamniški Bistrici 16. junija 2005
Tine Velikonja
8.2.1. V dolini Kamniške Bistrice ležijo predvsem vojaki kraljeve vojske
Pogrebno svečanost 16. junija dopoldne pri križu na Kopiščih v Kamniški Bistrici so pripravili Črnogorci iz Budve. Tam sta dve veliki grobišči, pod cesto proti reki pa še tri ali štiri. Posvečena je bila pomorjenim vojakom kraljeve vojske, ki so se pred 60 leti umikali iz Črne gore, Sandžaka in Vzhodne Bosne. V zadnjem času smo izvedeli več, predvsem to, da v grobiščih v Kamniški Bistrici ni Hrvatov. Hrvaška procesija se je zvečine usmerila skozi Celje in naprej po najbližjih poteh hitela proti Avstriji. Tako hitela, da je bilo vojaško čelo že pri Dravogradu, trebuh kolone pa v Zgornjem Doliču. Prav tu jim je Majeviška divizija presekala pot. Polovica jih ni prišla niti do Hude Luknje, omagali so prej ali pa se razbežali, predvsem civilni begunci. Druga polovica, 60.000 do 70.000 po številu, se je 14. in 15. maja 1945 pri Holmcu prebila na avstrijsko Koroško in napolnila Libuško gmajno pri Pliberku. Z njimi se je umikalo 10.000 vojakov kraljeve vojske. Sledili so predaja, Tezenski gozd, Pohorje in križev pot. Kaj pa Kamnik? Še v zadnjem Zborniku žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik (M. Šuštar, 2004, Občina Kamnik, 111-112) piše, da se je znašla v Kamniku mešana združba vojakov in civilistov, tako Srbov kot Hrvatov, postrelili naj bi vse.
Vse bolj kaže, da so prišli do Kamnika predvsem vojaki kraljeve vojske v domovini, po številu naj bi jih bilo 3000, in ti naj bi napolnili plitvo izkopane jame v Kamniški Bistrici. Če želite slediti njihovemu tavanju, neskončnim vijugam, hribom in dolinam, morate poiskati karto. Na pot so se odpravili s Cetinja 6. decembra 1944, kar pomeni, da so, preden so se ustavili pred Kamnikom, romali kar pet mesecev. Na začetku je bilo 12.000 vojakov in 6.000 civilistov. Kolono je vodil Pavle Djurišić, v njej pa so bili črnogorsko-primorski metropolit Joanikije Lipovac in 76 njegovih duhovnikov, člani vrhovnega sodišča, meščani, trgovci, študentje, zdravniki, advokati, učitelji in profesorji. Malo pred božičem so prišli v Rudo, pridružile so se jim nove skupine, nadaljevali pot čez hribe in doline, dosegli Maglaj, po dolini reke Bosne do Tuzle, srečanje z Dražo Mihailovićem, ki ga je spremljalo le nekaj sto izčrpanih vojakov. Draža je sklenil ostati, Djurišić je pot nadaljeval in prešel reko. Vso pot napadi partizanov in ustašev, pegavi tifus, izčrpanost, lakota. Na Lijevćem polju nekajdnevni spopadi z ustaši, pogajanja, ustaška prevara, s pomočjo katere dobijo v pest Pavla Djurišića in njegove častnike, jih vklenjene peljejo po Savi do Jasenovca in tam pomore. Šele 6. maja Slovenija, 9. maja Zidani Most, na tovornem vlaku do Celja, nato peš po Spodnji Savinjski in Tuhinjski dolini, 12. maja se ustavijo kilometer pred Kamnikom in razpnejo šotore. Prvi stiki s partizani so prisrčni, predaja, med 14. in 15. majem prihod črnogorskih partizanov. Takoj druga pesem in po nekaj dneh sistematični poboji. Vsak je opravil s svojimi, tako v Kočevskem Rogu, Tezenskem gozdu, Starem Hrastniku in tudi v Kamniški Bistrici. Povsod pa so bili zraven slovenski partizani, tudi kadar so pobijali Hrvate, Srbe ali Črnogorce. Za Bistrico omenjajo partizane 15. divizije, če ne drugega, so izbrali kraj in poskrbeli za prikrivanje. Prav vsi slovenski partizani so tako ali drugače sodelovali pri tem poslu. Toliko dela je bilo za vse, da jih je zmanjkalo in so si morali pomagati celo z majskimi hrošči, kot so pravili pred enim ali dvema tednoma mobiliziranimi mladostnimi partizani. Glavni posel v Bistrici so torej opravili Črnogorci, partizani 5. proletarske, 7. mladinske in 9. udarne brigade, vse v sklopu 3. divizije, ki ji je poveljeval Savo Burić. Morili naj bi med 18. in 20. majem 1945.
8.2.2. Žalna svečanost ali miting resnice?
Večina udeležencev pogrebne svečanosti je iz Črne gore priletela z letalom na Brnik, nato pa z avtobusi naravnost v Kamniško Bistrico. Tam so jih pričakali rojaki, ki živijo v Sloveniji. Eni so se ustavili najprej pri kioskih z pijačo in jedačo, večina pa se zgrnila okrog križa. Po stari navadi sem na kraju pol ure prej in presenečen, ker je na travniku okrog križa tako živo. Pred dobro uro so se pripeljali in zdaj so tu. Raztresene skupine, več moških kot žensk, mnoge med njimi oblečene v črno, starejše okrašene z nakitom. Okrog petsto ljudi, ki se neprestano premikajo, združujejo v skupine, gestikulirajo in se kličejo, nekateri se tiho, drugi glasno pogovarjajo. Fotografirajo po dolgem in počez, travnik in planine, predvsem pa križ, obdan s svečami in cvetjem. Nobenih značk, zastav, šajkač, nobenih borbenih pesmi, pa tudi brez slovenskih policajev. Niti enega avtomobila, kaj šele marice. Prepoznam nekaj ljubljanskih kriminalistov, ki se diskretno naslanjajo na pult pri kiosku in se natakajo s pivom. Pridružim se jim. V službi so, toliko da so zraven. Ne kaže, da bodo imeli kaj posla. Še pred nekaj leti smo jim rekli južni bratje, čeprav je postajalo tisto bratstvo vedno bolj kilavo. Zdaj se imamo v resnici rajši, obenem pa smo še vedno v zadregi, ko se ogovarjamo in predstavljamo, olikani so, slavnostno oblečeni, vendar vidno vznemirjeni. Kako je že povedal Ivan Cankar: Po krvi smo bratje, po jeziku smo bratranci, po kulturnih navadah, ki so sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si bolj tuji, kot je gorenjski kmet tirolskemu in primorski viničar furlanskemu.
Nekaj tednov smo bili v Sloveniji priče medijski gonji proti njim, svarili so nas pred »mitingom resnice«, kot so pogrebno svečanost poimenovali najglasnejši med njimi. Jelinčič se je čudil, kako si je kamniška občina privoščila tako provokacijo, da je tej svojati odprla vrata v svoj paradiž, kričal, da je v nevarnosti država in ščuval vlado, naj »četniško slavje« prepove. Hanžek je ob vsem tem ostal nem, čeprav je svečanost posvečena izbrisanim. Nasprotniki prireditve so javno kazali svojo nestrpnost, silili s svojimi pogledi v pisane medije in na televizijo in počeli prav tisto, kar tako radi obešajo svojim nasprotnikom, namreč sovražno govorili. No, prevladala je pamet, nepokopani mrtveci imajo pravico, da so spoštovani in čaščeni. Kar nekaj je takih, ki so preživeli, pripeljali so svojce in svojce pomorjenih in z obraza jim je brati, da so potešeni in zadovoljni.
Ob križu polno značilnih tankih rumenih sveč iz pravega voska, spredaj žene v črnem, ena od njih glasno narica, prepoznam brata Niklanovića, ki sta pobudnika pogrebnega slavja. Štirje bratje so prišli takrat do Kamnika, starejša Mitar in Tomo sta bila ubita, mlajša Vlado in Dušan pa mobilizirana v partizane. Ni videti, da bi bila organizatorja, vse teče mirno in prisrčno, kot bi bili na obletnici mature. Stojita pri križu vsak s svojo ženo, da ju fotografirajo.
Pogrebna svečanost se začne točno ob uri, vodi jo črnogorsko-primorski metropolit Amfilohije Radović ob asistenci svojega pomožnega škofa Joanikija, protojereja Perana Boškovića in še vsaj desetih pravoslavnih duhovnikov. Žalni obred je arhaičen, tako po jeziku kot po gestah in govorici telesa, zlate škofovske kape, dolge sive brade, nenavaden in pretresljiv pogreb. Mešanica ruskega in srbskega jezika, prižiganje sveč, vrtenje kadilnic, delitev kruha. Celo uro nato berejo imena umorjenih. Rekli so, da jih imajo 10 000. Imena bereta predvsem škofa, duhovniki vskočijo, da vmes predahneta. Menjavajo se, najprej ime naselja, priimek, nato pa kot rafal imena. Tudi pri njih so bile pomorjene cele vasi. Slovenskih politikov ni videti, preveč je bilo groženj. Nočejo se po nepotrebnem izpostavljati. Prišla sta slovenska zastopnika kraljeve vojske, inž. Davor Žitnik in dr. Boris Kravanja. Ob križ polagata šopek in prižigata sveče. Stane Klep na vozičku v prvi vrsti. Med udeleženci je nadškof dr. Franc Perko, ob njem akademik Matija Bećkovič, črnogorski pesnik, ki je tudi izgubil očeta na tem kraju. Zame je vrhunec njegov nastop. Šestdesetletnik mladostnega videza, kratkih gostih sivih las, kot da je zbit iz enega kosa, jezik rezek in odločen, igralsko niansiranje glasu, popolno obvladovanje mimike. Poslušamo:
8.2.3. Bezgrobna vojska
Zadnja verza sta v polno: sovražijo, ker so morili! Fizična reakcija na določeno situacijo izzove občutke, ki naj bi bili njen vzrok.
Po slovesnosti se spustimo še proti Bistrici, kjer sledi obred na največjem grobišču. V času, ko so morili, je bil tu pašnik, zdaj stoji gosto posajen smrekov gozd. Razidemo se. Mudi se mi v Ljubljano in žal mi je, da ne morem z njimi na kosilo. Marsikaj bi se morali pogovoriti. Predvsem o tem, kaj narediti z grobišči. Križi so z izjemo tega na Kopiščih razpadli, gomile prekrite s suhim listjem in podrtim drevjem. Nekje se je treba prebijati skozi gosto grmovje in trnje, da prideš zraven. Zgornjemu grobišču na Macenovcu so pri širitvi gozdne poti odrezali noge.
8.3. Klic vrni se domov
Buenos Aires 1968/2005
Branko Rebozov
9. Turjak
9.1. Kmet umira
9.1.1.
Tole pretresljivo črtico o dogajanju med obrambo Turjaka septembra 1943 smo našli v domobranskem listu DOMOVI VSTAJAJO, ki je bil glasilo 5. čete 1. šolske skupine. Avtor ni imenovan.
9.1.2.
Krasna jesenska noč, vse je mirno, le v grajski ambulanti se čuje stokanje in hropenje ranjencev – junakov. Lojze, kmet iz okolice Turjaka, čaka na pragu večnosti in v smrtnem boju sanja o posejanih njivah, polnih kaščah, o živini v hlevu – poslavlja se od svoje drage domačije.
»Kako si rekel, Jože?« je Lojz obrnil glavo. »Da me zemlja kliče. Lepo si rekel. Glej, kako se kadi iz brazd. Sam božji dar je kmečka prst, da je ne boš pozabil vzeti s seboj v šolo. Veš, še v tujino so jo jemali ljudje s seboj za spomin!«
Žiii – žiii – žiii – bum …
»Že spet so začeli«, je vzdihnil v kotu in skušal vstati.
»No, miren bodi fant, da se ti kri ne ulije. Zakaj ne ubogaš?« je koj planil doktor Kožuh in ga potisnil nazaj na ležišče.
»Saj naši mečejo. No vidiš, da je prav do line poskočil plamen?« se je vdano zleknil nazaj in zaječal. Potlej se je nasmehnil skozi razžgane ustnice in tiho dejal: »So še kar na oknih naši fantje? Ali je Reharjev France še živ?« Na ustnice mu je prišla kri.
»Še je živ, vsi so živi, samo ti nikar ne govori, ker ti škoduje.«
Zamahnil je s trudno roko in obmolčal. Lojz je kar naprej brbljal in Ivo mu je podpiral glavo.
»Zemlja ga kliče in kmalu bo v njej«, je dejal doktor Rožancu. »Kadar se kmet v vročici pogovarja o zemlji, ga je težko obdržati pri življenju. Že več takih slučajev sem imel na deželi. Posebno pri starih gruntarjih. Ko so se pričeli meniti o zemlji in o čebelah, jim je kmalu zazvonilo. Čudno je, pa res. Saj Lojz je revež. Čreva prestreljena in zdrobljena stegnenica. Močan strel je dobil. Nimam kaj vzeti v roko, da bi mu pomagal. Do jutra itak ne bo, izhiran je že do kraja.«
»Joj«, je kriknil nekdo in planil pokonci. V sami srajci je stal sredi obokane kleti in zmedeno strmel predse. Nenadoma se je spet sesedel nazaj in začel jokati. Rožančev Ivan ga je objel okrog ramen in mu dvignil glavo.
»Na kolenih sem jih prosil, naj je nikar, pa so jo vseeno. Ravno v glavo jo je zadel. Kje pa je zdaj? Puško mi dajte, pa grem za njimi. O, moj Bog!« Njegov jok je postal kakor riganje umirajočega konja.
»Sestro so mu ubili pred štirinajstimi dnevi in zdaj se mu včasih živčni napad povrne«, je tolažil doktor Kožuh profesorja Petelina, ki je začuden strmel v fanta.
»Zemlja, Jože, zemlja, to je naš blagoslov. Blagoslov je v gmajni, v latih, še na grintovih pašah, kjer se pastirji preganjajo, da je zemlja zbita in še komaj za osat dobra. Toda naša je. Ti boš nekoč študiran in boš knjige pisal. Le vse napiši notri in natančno. Vse brazde, vse smreke, vse bukve in vse bilke. Na nobeno ne pozabi.«
Ivo mu je previdno spustil glavo nazaj na blazino in ga zagrnil. Lojze je obmolčal. Roke je držal pod odejo, tesno ob telesu, kakor da že leži v krsti.
»Ne bo več dolgo. Mu že zemlja diši. Menda vsak kmet na zadnjo uro čuti vonj po prsti, po rosi in po medu.«
»Morda«, je profesor zamišljeno prikimal doktorju.
Sredi molka se je z zidu prenesla muha na okrvavljene obveze v kotu. Lojze je pričel umirati …
9.2. Slovo od bratov Rožanc na ljubljanskih Žalah
Tine Velikonja
9.2.1.
Med več kot 600 ujetniki, ki so jih po padcu Turjaka zvezane odgnali v Velike Lašče, sta bila tudi brata Beno in Ivo Rožanc, člana akademskega kluba Straža. Oba so ustrelili 21. septembra 1943 hkrati s še petdeset drugimi v gozdu blizu velikolaške železniške postaje. Po nekaterih poročilih so brata pred smrtjo mučili.
9.2.2.
List Slovenec je 23. maja 1944 poročal, da so 19. maja 1944 pri Velikih Laščah izkopali 52 žrtev komunističnega nasilja. Večino so že naslednji dan pokopali v Velikih Laščah in Dobrepolju, v Ljubljano pa so bili v nedeljo 21. maja prepeljani sledeči: zdravnik dr. Kožuh, sodnik dr. Zalokar, oba Rožanca, profesor Stanko Petelin in poveljnik dobrepoljske vaške straže Tone Perne. Pogreb zadnjih dveh je bil v torek 23. maja, dr. Kožuha, dr. Zalokarja in brata Rožanca pa so ob veliki udeležbi ljudstva pokopali že v nedeljo popoldne. Od Rožancev se je v imenu kolegov poslovil akademik Hribar s sledečimi besedami:
Brata – junaka: IVO, BENO !
Po devetih mesecih sta se vrnila nazaj v belo Ljubljano, k svojim dragim domačim, med svoje tovariše.
Ko sta septembra lanskega leta odhajala, polna navdušenja, neustrašena, s smehom in pesmijo na ustnih – v boj, v najsvetejši boj za ohranitev našega naroda, nismo mislili na tako svidenje.
Toda Bog je nad nami, ki določa pot vsakemu izmed nas, in Bog je tisti, ki je Vaju izbral, da kot junaka žrtvujeta svoji mladi življenji kot spravni dar za naš narod.
Brata – junaka! Danes, ko sta se vrnila, da ležeta k večnemu počitku poleg našega velikega učitelja, profesorja Ehrlicha, skupaj s svojimi soborci, čutim globoko dolžnost, da Vaju v imenu Stražarjev pozdravim kot junaka in se Vama zahvalim za veliko žrtev, ki sta jo doprinesla za rešitev Slovenije.
Slovenski narod, ki je krvaveč in trpeč pod krutim jarmom organiziranega brezboštva že obupal nad svojo rešitvijo, bo znal ceniti junake, sinove naših slovenskih mater, ki so v najtežjih in najbolj temnih urah zgodovine pogumno stopili na branik, da zaustavijo divjanje komunizma, ki ga je gnala le sla po krvi in ubijanju.
Šli so, da žrtvujejo lastna življenja za rešitev drugih. Med te junake spadate tudi Vi, spadata tudi Vidva brata – Ivo in Beno.
Turjak, kraj naše največje bolesti, priča našega največjega junaštva, grob najvrednejših sinov slovenskega naroda.
Tu ste se borili, borci naši, tu ste umirali, junaki naši, tu ste s svojo nedolžno prelito krvjo postali sol in kvas, ki je prerodil narod, mu pokazal edino pot rešitve, pot dokončnega boja proti brezboštvu, proti morilcem lastnega naroda.
Tu si Ti, Beno, med najhujšim topniškim ognjem, ko se ni slišalo ničesar drugega kot divje pokanje in besnenje napadalcev, s svojim jasnim glasom prepel ta peklenski hrušč, ko si svojim ranjenim tovarišem lajšal zadnje ure s pesmijo Ave Marija – Zdrava Marija, naša Kraljica. Da, Beno, Marija je bila tebi in Tvojim tovarišem junakom vodnica v tem svetem boju, Marija pa Vam bo tudi plačnica za te velike žrtve.
In tudi danes, ko Te, Beno in Ivo, Vaju in Vajine soborce pozdravljamo v mesecu maju, naj bo pesem zadnji pozdrav in zahvala za Vaše junaške žrtve!