Zaveza št. 58 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze div2 (Justin Stanovnik)


Slovenci in druga svetovna vojna

V obdobje, ki naj bi ga zajel komentar te Zaveze, spadata dve stvari, ki zaslužita
našo pozornost. Ena zadeva konec prvega dela druge svetovne vojne, ki ga označuje
vdaja Hitlerjeve Nemčije 8. maja 1945, druga pa nova strategija postkomunističnih
sil in njihovo napori za ohranjanje nekdanjega vpliva v spreminjajočih se razmerah.

Ko smo se maja spominjali druge svetovne vojne in nepredstavljivega trpljenja, ki
ga je prinesla s seboj in pustila za sabo, nismo mogli mimo že tolikokrat postavljenih
in prav tolikokrat neodgovorjenih vprašanj, zakaj je do nje sploh prišlo. Ali bi se
ji bilo mogoče izogniti? Če bi bila versajska mirovna pogodba leta 1919 bolj dojemljiva
za potrebe premagane Nemčije, povojna revanšistična propaganda ne bi imela tako lahkega
dela. Znano je, da je britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je kasneje zaslovel
s svojim načrtom, kako je mogoče s primernimi fiskalnimi posegi države preprečevati
ekonomske krize, ki so po veliki depresiji konec dvajsetih in v začetku tridesetih
let kot stalna grožnja visele nad kapitalističnim svetom, odstopil kot član delegacije
svoje države na mirovnih pogajanjih, z razlogom, da ne more vzeti nase odgovornosti
za posledice, ki jih bodo tako omejevalna določila za premagano državo imela za prihodnost.
Nekateri so tudi že takrat mislili – med njimi je bil tudi tedanji ameriški predsednik
Wilson – da temelji miru, ki so jih postavljali, ne bodo trdni, če ZDA ne bodo postale
članica ženevskega Društva narodov, kar se res ni zgodilo. Toda ali bi te in druge
podobne okoliščine mogle zaustaviti Hitlerjev vzpon na oblast? Ali ni bil njegov spektakularni
uspeh posledica frustracije nemške nacije, ki nikoli ni dosegla statusa imperialne
sile, do česar se je čutila vedno bolj upravičena? Ali ni bila Hitlerjeva magija uspešna
predvsem zato, ker so ga Nemci hoteli?? Angleški zgodvinar Ian Kershaw se je pred
desetletjem lotil njegove biografije ravno zato, da bi pokazal, ne kako se je dvignil,
ampak kaj ga je dvignilo. Hitler je leta 1932, tik pred prihodom na oblast, govoril
takole: »Če se spominjam časov, ko sem v enem letu pridobil za gibanje 64 ljudi, moram
priznati, da je to, kar se danes dogaja, ko milijoni dotekajo v gibanje, nekaj edinstvenega
v nemški zgodovini.« Nemci brez dvoma niso hoteli tega, kar se je v tej vojni potem
dogajalo, vsaj ne večina, toda ker je bilo tisto, kar so želeli, mogoče doseči samo
z vojno, so prav za prav želeli vojno. A je stvar vseeno širša.

Tretji del vojne trilogije angleškega pisatelja Evelyna Waugha Brezpogojna vdaja se
zvečine dogaja v okupirani medvojni Jugoslaviji. Junak romana Guy Crouchback, član
britanske vojne misije pri partizanih, se, kakor ga prikazuje eden od prizorov, pogovarja
z gospo Kanyi, predstavnico skupine židovskih beguncev, ki jim Guy skuša pomagati
priti v Italijo. Gospa pravi: »Ali je kje kak kraj, ki bi bil prost zla? Preveč preprosto
bi bilo reči, da so samo nacisti hoteli vojno. Tile komunisti tule so jo tudi hoteli.
Bila je edina pot, ki bi jih lahko pripeljala na oblast. Tudi mnogi moji ljudje so
jo želeli: da bi se maščevali Nemcem, da bi pospešili ustanovitev lastne nacionalne
države. Meni se zdi, da je bila volja do vojne – želja po smrti – vsepovsod.«

Kar hoče povedati konvertit Waugh, je to, da vojna ni samo posledica političnih odločitev,
ampak moralnega stanja narodov in sveta. Morda, bi lahko rekli, tudi lahkomiselnosti
in pomanjkljive domišljije. Ko so prve dni avgusta 1914 vlaki po Evropi vozili fante
in može na razne fronte, so govorili: »Ko bo začelo listje odpadati, bomo že doma.«
V resnici so prišli domov šele čez štiri leta, a ne vsi, še zdaleč ne vsi. Mnogi so
obležali: pod Verdunom, na Marni, v Karpatih, pod Przemyslom, na Soči, na Piavi. V
pomenu, ki ga ima v mislih Waugh, tudi Slovenija gotovo ni bila kraj, ki bi bil povsem
»prost zla«. Tudi ne vemo čisto natančno, kaj v tem oziru pomeni oznaka, ki jo je
za Slovence dal neki drug Anglež, George Rendell, britanski veleposlanik pri begunski
vladi v Londonu, ki je v spominih napisal, da smo Slovenci »edini zares katoliški
narod v Evropi«.

Tega torej prav dobro ne vemo, politično pa Slovenci z vojno prav gotovo nismo imeli
ničesar. Pravzaprav tudi imeti nismo mogli, saj smo bili del države, ki ni imela središča
v Ljubljani, ampak v Beogradu. Glede vojne je naša usoda bila odvisna od usode kraljevine
Jugoslavije.

Leta 1941 je bila Jugoslavija obkoljena država. Na zapadu je bila Italija, na severu
Nemčija, nemške čete so stale tudi na Madžarskem, v Romuniji in v Bolgariji. Na jugu
je bila prijateljska Grčija, a je podobno kot Jugoslavija tudi sama, potem ko se je
za silo rešila Italijanov, čakala, kdaj pride na vrsto. Tako Američani kot Angleži
so pritiskali na Jugoslavijo, naj »brani svojo narodno čast« in ne prestopi k trojnemu
paktu. S tem sporočilom je poslal Roosevelt že januarja v Beograd svojega posebnega
odposlanca polkovnika Williama Donovana, poznejšega šefa OSS (Urad za strateške službe).
Tudi Winston Churcill je opominjal svojega veleposlanika v Beogradu, naj »z vsemi
sredstvi izvaja pritisk na jugoslovansko vlado, da ne pristopi k trojnemu paktu«.
Jugoslavija se je zelo upirala, 17. marca pa je le podlegla grožnjam in spričo brezizhodnega
položaja 25. marca na Dunaju podpisala pristopno pogodbo. Toda že dva dni pozneje,
27. marca je šef generalštaba Bora Mirković organiziral vojaški puč, odstavil regentsko
upravo kneza Pavla in ustoličil mladoletnega kralja Petra. Množice glavnega mesta
so navdušene šle na ulice. Jubiliral je tudi Churchill: »Narodi Jugoslavije so spet
našli svojo dušo.« Toda veselje ni bilo dolgo. Že deset dni pozneje so sile osi prekoračile
jugoslovanske meje in skupaj z zavezniki v nadaljnjih desetih dneh pregazile državo.
Jugoslavija je bila na vojno v resnici popolnoma nepripravljena, zlasti njen politični
in vojaški vrh. Kar je šef britanskega imperialnega štaba videl, ko je 4. aprila prišel
v Beograd, je takole izrazil: »Glavni štab se obnaša, kakor da bi imel na razpolago
mesece, da pride do odločitev, potem pa še mesece, da jih uresniči.«

Kako je treba ocenjevati upor Jugoslavije, spričo tega, da je bila obkoljena od sovražnih
držav, da je bila, z zastarelo vojaško organizacijo in opremo, na vojno nepripravljena,
da, drugače kot Grčija, ni mogla računati na neposredno pomoč? V tem pogledu – pa
tudi v oceni drugih strateških odločitev, ki jih je terjala druga svetovna vojna –
je zanimiva in poučna knjiga Johna Keegana Druga svetovna vojna. Zanimiva je iz dveh
razlogov. Zato ker jo je napisal Anglež in zato, ker je bil njen avtor profesor na
Kraljevi vojni akademiji v Sandhurstu. Rešitev, ki jo je izbrala Jugoslavija, zavrne
avtor z velikopotezno izjavo: »S pogledom nazaj, se nam Mirkovićev puč kaže kot eno
najbolj romantičnih in eno od resničnosti najbolj oddaljenih dejanj novejše evropske
zgodovine.« Sprašuje se, kakšne posledice je imelo to dejanje srbskih oficirjev, in
odgovarja: »Sledile so trpljenje in muke štiriletne državljanske in gverilske vojne.
Na nič od tega, se zdi, niso mislili Mirković, Simović in drugi srbski patrioti –
rezervni oficirji, kulturniki in drugi – ki so inscenirali državni udar 27. marca.«
Res, kaj jih je gnalo? Je bilo vse samo prebujenje patriotizma? Ali pa je bila za
vsem tudi jeza nad ureditvijo hrvaškega vprašanja in s tem konec srbskega hegemonije?
Ali pa so jih gnale še druge spodbude, oblastniške, gmotne?

Avtor se odloči za naslednjo misel: »Državni udar 27. marca je bila samotna odločitev
Srbov, ki, gledano z današnjimi očmi, vstaja pred nami kot zadnji izraz narodnega
uporništva, h kateremu se je zatekel, potem ko je avgusta 1939 Poljska zavrnila Hitlerjev
ultimat, eden od malih narodov, ki so se znašli med mlinskima kamnoma nemške in ruske
vojaške moči.« Vidi se, da avtor kaže veliko razumevanje za dejanje, ki pa ga kot
predstavniki zapadnega političnega rezona, ki se uklanja načelu manjšega zla, ne odobrava.
Toda, kaj si je avtor o vsem v resnici misli, ne pušča nobenega dvoma stavek, s katerim
zaključuje ta del razmišljnaja: »Na koncu pa so se vsi znašli v krempljih stalinizma.«

Boljševizem – vojna – rezistenca

Za Slovence ima okoliščina, kako je država, v kateri smo živeli, stopila v vojno,
poseben pomen. Dejanje, s katerim se je država vpletla v vojno, bi namreč lahko tudi
izostalo, ob čemer takoj pomislimo tudi na to, da bi potem morda izostala tudi vojna,
vsaj v obliki, v kateri se je pozneje de facto razvila. Druga svetovna vojna za Slovence
ni bilo tako, kar vojna v taki ali drugačni obliki vedno je, ampak se je izkazala
tudi za prostor, v katerem je nujno nastala še druga vojna. To je bila državljanska
vojna, ki je, kakor je petsto let pred Kristusom rekel pesnik Bakhilides, »vsepogubni
spor«.

Mlado mesto

Figure 1. Mlado mesto Mirko Kambič

Gospa Kanyi, kakor smo že omenili, med tistimi, ki so v vojni videli svojo temeljno
perspektivo, prišteva tudi komuniste. Ko ne bi bilo ljudi, kakršni so bili komunisti,
v Sloveniji državljanske vojne ne bi bilo, ker je ni zahtevala nobena resničnost,
ampak zgolj in samo neka ideologija – neka nenavadna in čudaška ideologija, si pravimo
sedaj, ko je vse mimo in se začudeni sprašujemo, kako ji je sploh moglo uspeti. Uspela
je zato, ker ji je vojna dala veliko, edinstveno in enkratno priložnost, da organizira
rezistenco. Rezistenca je beseda s popolno definiranim pomenom: odpor, ampak izključno odpor
proti sovražniku, ki je okupiral deželo, ki je moja domovina. Samo to in nič drugega.
Ker pa je beseda v normalnih razmerah povezana z ljubeznijo do ranjene in žaljene
domovine, so ji od začetka zagotovljene mitske konotacije. Od tod njena moč, še danes,
v retrospektivi.

Tako blagodejno besedo, kot je rezistenca, tako vseopravičujočo, civilno, prvinsko
in neideološko, potrebujejo nekdanji komunisti in njihovi camp followers – ljudje,
ki so svoje šotore postavljali na njihovem dvorišču. Ta beseda je sedaj, ko so morali
razglasiti bankrot, nekakšna rešitev. Zato jo mnogo uporabljajo, v solističnih enako
kot v zborovskih nastopih. Lahko bi se reklo, da jo štrapacirajo. Ta vtis prihaja
od tega, ker se ne trudijo več, da bi jo kako dokazovali, ampak jo samo še recitirajo.
Ne moremo reči, da brez uspeha. A imamo tudi to, kakor vsaka stvar, posebno če z njo
pretiravamo, svojo slabo stran.

Ker se toliko uporablja, postaja beseda vedno bolj oguljena in vedno bolj prozorna.
Vedno bolj udarja na dan tisto, kar je in je vedno bilo znotraj: revolucija. Zlasti zato, ker so bila cela razdobja, ko so se s tistim, kar je bilo znotraj celo
ponašali. In sedaj se v nas, ki poslušamo, oglašajo stare asociacije: enobe – to je
slovenska boljševiška beseda za rezistenco – in revolucija. To je vendar bilo eno
in isto. Nikoli si enega nismo mogli misliti brez drugega. A to je bilo tedaj, ko
še niso vedeli, da jim je zgodovina tako za petami.

Strateški značaj rezistence

Ker bi radi, da se njihova agonija čim prej konča in da se tudi pri nas stvari slednjič
normalizirajo, smo se odločili, da ponovimo nekaj opažanj o rezistenci, s katerimi
nas seznanja John Keegan v že nekajkrat citirani knjigi Druga svetovna vojna. Keegan
je, tako kot tudi mi, poln občudovanja do ljudi, ki so našli v sebi pogum, da so za
stvar domovine tvegali življenje. Priznava, kot seveda tudi mi, neprecenljivo psihološko
vrednost obstoja rezistence za duha okupiranega naroda. Navdušuje ga, odveč je ponavljati,
da tudi nas, neuklonljivost posameznikov, ki so stali visoko tudi takrat, ko se je
vse uklonilo in molčalo. To moram povedati, da ga ne bi kdo napačno sodil – in nas.
Toda Keegan je šestindvajset let učil strategijo na Kraljevi vojni akademiji in je,
kako naj temu rečem, tehnik vojevanja. Njegov poklic je tak, da je moral raziskovati,
v kakšnem razmerju so posamezni dejavniki vojnega podjetja do končnega cilja – do
zmage. Gre mu za racionalne proporce. In kar se je Keeganu odkrilo, je spoznanje,
da vloga rezistence nikakor ne dosega tistega pomena, ki ga ji je, vsaj do nedavnega,
pripisovala povojna Evropa.

Keegan ilustrira svojo trditev s tremi primeri. Ko so se zavezniki junija 1944 izkrcali
v Normandiji, se je na jugovzhodu Francije, na planini Vercor, zbralo več tisoč makijevcev
in začelo napadati nemške enote. Imeli so poklicno vojaško vodstvo in dobre zveze
z Anglijo, na pomoč jim je prišla padalska enota SOE (Poveljstvo za posebne operacije),
s padali so jim pošiljali orožje in municijo. A ni nič pomagalo. Posebej za to izvežbane
esesovske enote so jih – z eksemplarično krutostjo – uničile.

Podobno se je zgodilo približno v istem času z delom slovaške vojske, ki je, kot je
znano, delovala v sklopu nemške armade in se je, pričakujoč prihod Sovjetov, uprla.
Toda pomoči ni bilo in slovaški vstajniki so bili v celoti uničeni. Med v zadnji analizi
neuspela dejanja šteje Keegan tudi varšavsko vstajo, ki jo je zahodno orientirana
Domovinska vojska začela 1. avgusta 1944 in nas sicer še danes navdaja z občudovanjem
in navdušenjem. Ko so ob petih popoldne tega dne zatulile sirene, se je dvignila vsa
Varšava, da bi pred prihodom sovjetskih čet osvobodila mesto in v njem zagotovila
vpliv poljske begunske vlade v Londonu. V šestih tednih so Nemci vstajo zatrli, pri
čemer je bilo mesto zravnano z zemljo, padlo je 10.000 vojakov in 200.000 civilistov.
Izostala je vsa pričakovana pomoč. Sovjeti so zaprli svoja letališča in čakali za
Vislo, dokler ni bilo vsega konec. Za stratega Keegana pa je najbolj važno to, da
so Nemci varšavski upor zatrli, ne da bi jim bilo treba s fronte potegniti eno samo
enoto.

Misel, ki jo Keegan izpelje iz teh primerov, je naslednja: »Če imamo omenjene tri
vstaje za pokazatelje pomena uspehov, pa tudi nehotenih učinkov tistega programa subverzije,
sabotaže in odpora, ki sta ga podpirala Churchill in pozneje Roosvelt in ki so ga
evropske begunske vlade v Londonu tako zelo propagirale, potem moramo reči, da je
bil ta program zavajujoč in je zahteval pred vsem velike izgube. Nobeden od njih ni
uspel, vsi pa so pogumnim domoljubom, ki so se uprli, prinesli veliko trpljenja, nemškim
enotam pa le nepomembno škodo. Spričo tega moramo tudi vsa manjša in pripravljena
dejanja, ki so vodila k omejenim velikim akcijam, imeti, objektivno vzeto, za virtuozno
bleščeča, a nepomembna in nesmiselna.« Avtor misli, da je treba nazadnje reči, da
je »posredna ofenziva proti Hitlerju v bistvu malo doprinesla k njegovemu porazu.
Od tristo nemških devizij, ki so 6. junija 1944 stale v Evropi, jih je bilo, če natančno
pogledamo, tam zaradi notranje varnosti manj kot dvajset«. Svoboda ni prihajala od
raznih partizanskih skupin, ampak iz orožij, ki so bila na frontah »obrnjena proti
Wehrmachtu«.

V pričakovanju

Figure 2. V pričakovanju Mirko Kambič

Britanci in rezistenca v Jugoslaviji

Avtor vztraja pri svojih trditvah, priznava pa tudi, da se mnogi vplivni zgodovinarji
izražajo laskavo o SOE (Poveljstvo za posebne operacije) in njegovih vojnih uspehih.
Avtor misli, da je trditev, da je ta organizacija bistveni pripomogla k Hitlerjevemu
padcu, neosnovana, zlasti »ker njen učinek v Jugoslaviji, ki je bila pretežno področje
njenega delovanja, ni enoumen«. Stavek, ki ga pisec izrazi mimogrede, ima za nas razumljivo
izstopajoč pomen. Kaj to pomeni, da delovanje SOE v Jugoslaviji ni bilo »enoumno«?

Nekje v svojem besedilu pravi Keegan, da bi Jugoslavija utegnila biti izjema v njegovi
splošni oceni vojne vloge rezistence. Njegova poznejša izvajanja pa kažejo, da tega
mnenja ne more konsistentno izpeljati. Najprej je tu podatek o bojnem značaju Hitlerjevih
zasedbenih sil v Jugoslaviji. Avtor pravi: »Zasedbena vojska v Jugoslaviji je bila
vedno pretežno sestavljena iz italijanskih enot. Po zlomu Italije pa je bil Hitler
dejansko prisiljen podvojiti število divizij v Jugoslaviji – od šest na dvanajst.
Toda od teh so bile le redke primerne za boj proti Rdeči armadi ali proti zavezniškim
armadam v Italiji. Samo ena, Prva gorska divizija, ki je bila pomladi 1943 prestavljena
iz Rusije, je bila prvorazredna bojna enota, ostale, vključno z esesdivizijo Princ
Evgen in divizijo Handžar, pa tudi 104., 117., in 118. divizijo so bile sestavljene
iz folksdojčerjev iz Srednje Evrope ali pa iz krajevnih nenemških manjšin.«

To je ena stvar. Drugi razlog, da vloga SOE v Jugoslaviji ni bila »enoumna«, pa je
ta, da so v njegovem jugoslovanskem oddelku dajali vodilni ton levo orientirani britanski
častniki. Ta stavek, zapisan v oklepaju, se za nas, ki nekoliko poznamo to zgodbo,
zasveti v posebni svetlobi. Levičarji – Evelyn Waugh, ki opisuje te razmere, pravi,
komunisti – ki so usmerjali SOE in s tem tudi politiko britanske vlade, so morali
preveličevati moč komunistične gverile. To so počeli zato, da so od vlade dosegli,
da je 1943 prekinila zveze z Mihajlovićem in mu odvzeli pomoč – ki je bila vedno zelo
skromna, za razliko od te, ki so jo sedaj, v obilju, ki nikoli ni ustrezala njenim
učinkom, pošiljali komunistom. Levičarji, nekdanji častniki SOE in sedaj »vplivni
zgodovinarji«, pa niso preveličevali vloge Titovih partizanov samo med vojno, ampak
tudi pozneje, v nekem smislu vse do danes. Od tod razširjena, a napihnjena vloga jugoslovanske
komunistične rezistence.

Zunaj druščine, sama in v dvoje

Figure 3. Zunaj druščine, sama in v dvoje Mirko Kambič

In kaj je bilo tisto, kar je tako zelo olajšalo delo levičarskih agentov v SOE? Tudi
tu nam avtor postreže s pomembnim podatkom: »Eden od važnih motivov Mihajlovićeve
politike je bila želja, prihraniti srbskemu prebivalstvu krutost povračilnih ukrepov
– upoštevanja vreden motiv spričo krvavih posledic notranje vojne, ki so kljub vsemu
bile in terjale življenje deset odstotkov predvojnega prebivalstva.« Toda zares važen
je stavek, ki sledi na koncu: »Taki pomisleki so bili Titu tuji.«

Titova bojevitost ni izhajala iz namere, čim bolj učinkovito služiti skupni evropski
stvari, katere interese je v vojni predstavljalo Zavezništvo, ampak je bila prvina
komunistične strategije v notranji državljanski vojni. Komunisti so, bolj kot vsi
njihovi tekmeci, vedeli, da bodo zmagali le, če bodo pripuščeni v zmagoviti protihitlerski
tabor. Najboljšo pot do tega cilja pa so videli v tem, da, poleg ideološke priprave
zavezniškega terena s pomočjo mednarodnih komunističnih zvez, spremenijo gverilsko
bojevanje tako, da bo dajalo videz frontnega vojskovanja. Opustili so civilizacijske
norme evropske rezistence in se odločili, da, vsaj za željne oči Zaveznikov, postanejo
armada. Če pa se gverila začne obnašati kot armada, se enormno poveča trpljenje ljudi
na terenu in izguba tistih oblik življenja, ki se ne more z ničemer zavarovati. Torej,
če nič drugega, je že prestop temeljnih norm gverilskega bojevanja bil legitimen razlog,
da so se ljudje uprli takšni rezistenci. Pri vsej stvari pa je najbolj zanimivo to,
da so Zavezniki, na čelu z Britanci, tako politiko komunistov sprejeli kot nekaj pričakovanega
– ne samo zato, ker so njeni promotorji bili komunisti, ampak predvsem zato, ker se
je to dogajalo na Balkanu. V njihovih očeh je bil Balkan prostor »zunanje teme«. Balkan
ni prostor, kjer so obvezne evropske manire in evropska misel. Balkan je prostor,
kjer človeško življenje nima prave cene – oziroma nima nobene cene. Res pa je tudi,
da jih je Balkan v tej veri utrjeval.

Kaj so Britanci mislili o Balkanu, nam je nehote ob neki priliki povedal v tem besedilu
že omenjeni John Maynard Keynes. Američani so pomladi 1941 sprejeli poseben zakon
– Lease-lend Act, Zakon o najemu in posojilu – ki je omogočal državam, ki so bile
po mnenju ameriškega predsednika pomembne za ZDA, da so z zamenjavami in posojili
prišli do vojaških dobav. Ponavadi je šlo za plačevanje blaga z uslugami, ki so jih
posamezne države izkazovale ameriški vojski na njihovih tleh. Ko se je Keynes nekoč
pritoževal nad tem, kako so v zvezi s tem zakonom Američani ravnali z Britanci, je
rekel: »Z Britanci so ravnali slabše, kot smo mi kdajkoli mislili, da smemo postopati
z najneznatnejšo in najmanj odgovorno balkansko državo.« Britanci so med drugo svetovno
vojno ravnali z Jugoslavijo kot z balkansko državo, v emfatičnem pomenu besede. Pomembno
pa je to, da so se od vseh s takim ravnanjem sprijaznili samo komunisti. Vedeli so,
zakaj.

Če bi kdo v mislih, ki smo jih tu nizali, hotel videti nasprotovanje rezistenci, bi
se motil. Rezistenca je znak narodove volje po samobitnosti – za izbrance pokorščina
visokemu moralnemu ukazu, za vse pa veliko upanje v ponižanosti. Toda le, če upoštevamo
meje, ki jih, kakor sleherni stvari, tudi njej postavlja splošna pamet in naravno
pravo. Če pa služi drugotnim in zahrbtnim ciljem in te meje prestopi, pa postane ne
samo neuspešna, ampak tudi hudodelska.

Rezistenca in disidentstvo

Ljudje z izkušnjo 20. stoletja rezistenco nekoliko bolje razumemo tudi zato, ker nam
ni neznan njen analogon – disidentstvo. Rezistenca in disidentstvo sta dva vzporedna
pojma: oba pomenita odpor proti nekemu stanju, ki je bilo vzpostavljeno na pravno
in moralno nedovoljen način: proti zunanji okupaciji in proti totalitarni oblasti.
Obe stvari sta človeško nevzdržni, ker obe pomenita nasilno polastitev človeka, ena
v njegovi narodni, druga pa v njegovi splošno človeški in osebni identiteti. Obe sta
proti svobodi, ker je svoboda osnovna manifestacija človeka; obe sta dobesedno človeško
nevzdržni, zato je odpor proti njima ne samo naraven, ampak tudi moralno zaukazan
– v tem, kar človeka konstituira kot človeka. Toda tudi tu, kot povsod, je treba ločevati:
k pasivnemu odporu so zadolženi vsi, k aktivnemu odporu pa tisti, ki so za to poklicani
in hodijo pred drugimi – kot znamenje. Narodne vstaje pa v enem in drugem primeru
dovoljuje samo skrbno pretehtan čas.

Dve obliki nasilja je torej evropski človek skusil v stoletju, ki je pravkar minilo
– na poseben način, ker jima je moderna dala svoj pečat. Obe sta izzvali odpor: eno
rezistenco, drugo pa disidentstvo, dve stvari narejeni iz iste snovi. Če se torej
slovenski komunisti, ki so s svojim temeljnim nastopom vzpostavili stanje, ki je nujno
terjalo disidentstvo, sklicujejo na rezistenco, je to absurd, ki ga ljudje samo zato
ne vidijo, ker je tako dramatično padla občutljivost nacionalne kulture.

Na tako protislovnem terenu so se torej znašli slovenski komunisti s svojim zatekanjem
k rezistenci, misleč, da bodo pri njej našli varno zatočišče. Rezistenca ni v ničemer
izgubila svoje visoke veljave, le komunisti, če bi imeli kaj v sebi, se ne bi smeli
nanjo sklicevati. Ta argument je moralen in ima odločilno težo. Keeganov argument,
da je tistih nekaj sto ljudi, ki so v Bletchley Parku sproti dešifrirali sovražna
sporočila in sovražne pogovore, tisočkrat bolj učinkovitih kot vsa Résistence, je vsega upoštevanja vreden, a je formalne narave in zato drugotna zadeva.

Protislovnost druge svetovne vojne – njeni integralni cilji

Kako se je vojna začela in kako je potekala, je za narode, ki so bili vanjo vpleteni,
pomembno vprašanje, še bolj pomembno pa je vprašanje, kako se je končala in kakšen
svet je postavila. Glede tega je letošnji maj dokazal, da so dozorela spoznanja, ki
bodo pretekli in s tem tudi sedanji svet v neki meri postavila v novo luč. Šestdeset
let – nenavadno – je bilo potrebnih, da so bila registrirana dejstva, ki so, ko se
ozremo nazaj, vseskozi ležala pred nami. Prvič je bilo sedaj v delu kompetentne strokovne
in politične javnosti opaziti misel, da se je druga svetovna vojna, končala protislovno.
Po srcu Evrope se je potegnila črta, ki jo je delila na dva dela. Zahodno od nje so
bili narodi, ki jim je konec vojne prinesel to, za kar je v njej šlo, povratek v civilizacijo,
vzhodno od nje pa so ostali narodi, ki so bili še naprej zunaj civilizacije – v »zunanji
temi«. Druga svetovna vojna se je končala protislovno ali, drugače povedano, druga
svetovna vojna se 8. maja 1945, ko je bil oznanjen njen konec, sploh še ni končala.
Končala se je šele mnogo pozneje, 11. novembra 1989, ko je padec berlinskega zidu
oznanil konec tako imenovane hladne vojne, ki pa je le ime za tisti del druge svetovne
vojne, v katerem je bil dosežen njen integralni cilj – zmaga nad totalitarnim konceptom
družbene organizacije. S padcem berlinskega zidu se je razrešilo temeljno protislovje
druge svetovne vojne, ki je bilo v tem, da so se demokratične sile proti enemu totalitarizmu
bojevale v zavezništvu z drugim in mu to uslugo plačale s tem, da so se začasno odpovedale
svojemu integralnemu cilju in mu dovolile, da je obdržal oblast nad polovico Evrope.
S tem pa dobijo, ko se ozremo nazaj, papirji, ki so bili podpisani 8. maja 1945 etapni
značaj, čeprav jih je svet do današnjega dne imel za dokončne. V resnici pa so bili
mejnik, ki je nekoč enotno Evropo obsodil na Evropo dveh zgodovin.

Izrednost letošnjega spominskega obnavljanja preteklosti je ravno v tem, da so se
pokazali prvi znaki pripravljenosti, da se drugi svetovni vojni prizna njen integralni
moralni in politični značaj. Najdlje so v tej pripravljenosti šli Amerikanci in tako
na učinkovit način spet pokazali, da so vodilna svetovna sila. Sporočila, ki jih je
George Bush prinesel v Evropo v letošnjih majskih dneh, so bila dovolj jasna, da smo
razumeli, kaj pomenijo: sovjetsko zavzetje vzhodne Evrope je bilo za njene narode
krivica; zanje, posebej so bili omenjeni Balti, je bila osvoboditev od nemškega nacizma
samo prehod v nasilje sovjetskega komunizma; Amerika in Velika Britanija nosita odgovornost
za delitev Evrope, ki je bila končno zapečatena na konferencah na Jalti in v Postdamu;
napake prejšnjih rodov se zato ne smejo in se ne bodo ponovile. Ta stališča so nekatere
države, Estonijo, Litvo in Ukrajino, tako opogumila, da so se odločile, da s svojo
prisotnostjo ne bodo večale protislovnega zmagoslavja spominskih slovesnosti v Moskvi.
Večjega odmeva pa za enkrat ni bilo. Bolj važno pa je, kako sta se na mejnik, ki ga
pomeni maj 1945, odzvali naslednici dveh držav, ki sta v drugo svetovno vojno vstopili
kot nosilki totalitarizma: Zvezna republika Nemčija kot naslednica nacistične Hitlerjeve
Nemčije in Rusija kot naslednica Stalinove komunistične Sovjetske zveze. Dve državi
z neenako preteklostjo. Nemčija kot nekdanja poraženka in Rusija kot nekdanja etapna
zmagovalka in končna poraženka. Odzvali sta se, pričakovano, zelo različno.

Putinova Rusija ni zavzela jasnega stališča do svoje totalitarne preteklosti in njenih
posledic v notranji in zunanji politiki. Poročilo, ki ga je Svetu Evrope predložila
njegova parlamentarna skupina za spremljanje uresničevanja obveznosti, ki jih je Rusija
sprejela ob sprejetju v to organizacijo, se glasi: »Rusija še ni svobodnjaška demokracija.«
Skupina zato predlaga, da se opazovanje nadaljuje. Tudi drugi opazovalci, zlasti medijski
analitiki, gredo v tej smeri in že izražajo zaskrbljenost »nad notranjim razvojem
Rusije in njegovim možnim pa tudi že opaženim vplivom na zunanjo politiko«. Da se
to že dogaja, kažejo izjave odgovornih ruskih ljudi, da so baltske države leta 1940
»prostovoljno pristopile k Sovjetski zvezi«, ki jih je potem v zmagoslavnem pohodu
1944/1945 tudi spet »osvobodila«. Kot poroča Delo (9. 5.) si je obrambni minister
Igor Ivanov, konkretno glede Baltika, privoščil cinično izjavo: »Govoriti o okupaciji
je absurdno. Kako lahko okupiraš nekaj, kar ti pripada?« Vse to si lahko razložimo
le, če upoštevamo Putinovo nostalgijo za preteklostjo, ki tiči v njegovi misli, da
je »implozija Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja«. Na to,
da je »nepripravljenost, prekiniti s stalinistično zunanjo politiko, globoko vsajena
v ruski politični razred«, kaže tudi okoliščina, da uspela Oranžna revolucija v Ukrajini
novembra lani ni spremenila njegove miselnosti, čeprav tega spodbudnega dogodka ni
mogoče imeti za drugo kot za Putinovo izgubljeno igro.

Zelo drugačni glasovi pa so, se zdi, prihajali iz Nemčije. Besede zveznega predsednika
Köhlerja kažejo na globoko prizadetost: »Zgroženi in osramočeni gledamo Nemci na drugo
svetovno vojno, ki smo jo začeli, in na holokavst, ki je civilizacijski zločin in
smo ga tudi zagrešili Nemci.« Za uvod v slavnostni govor ob šestdesetletnici je navedel
besede, ki jih je 8. maja 1945 vnesel v svoj dnevnik neki nemški ujetnik na Škotskem:
»Na nas gledajo kot na bando morilcev, ki so ji strgali maske.«

Ob tem je predsednik dodal: »Trde besede, prave besede. Pod to, kar se je godilo v
letih 1939-1945, ni mogoče potegniti črte.« In potem sledi njegov: »Spominjamo se,
spominjamo se. Judov, Poljakov, Rusov itd.« V času okoli 8. maja so nemški mediji
dali besedo vidnim ljudem iz kulture in politike in vsi, se zdi, so si kar naprej
postavljali eno samo vprašanje: Kako se je to z nami moglo zgoditi?

Umetniški obisk

Figure 4. Umetniški obisk Mirko Kambič

Zgodovinarka Brigitte Hamann, ki je dvajset let raziskovala Hitlerjeva začetna leta
v Avstriji, je povedala, kaj je od ljudi, s katerimi se je pogovarjala, spet in spet
slišala: »Vsi smo ga pozdravljali kot osvoboditelja.« Sama pa ob tem nadaljuje: »Vsi
se moramo vestno in natančno ukvarjati s Hitlerjem in Tretjim rajhom, da nam bo postalo
jasno, v kakšnih okoliščinah je moglo priti do te strašne zgodovine.«

A to nikakor ni – ali ni več – vsa zgodba. V podtoku sodobne nemške zavesti se oblikujejo
tudi sile, ki niso v popolnem sozvočju s tem, kar se vidi na površju in kar smo v
nekaj potezah želeli pokazati zgoraj. Dr. Richard Herzinger (Internationale Politik,
maj 2005) vidi te sile v naraščajoči kritiki nekaterih medvojnih dejanj Zaveznikov
– na primer uničevalnega bombardiranja nemških mest – predvsem pa v najnovejšem distanciranju
od Amerike. Tu je mišljeno seveda nasprotovanje ameriškemu vojnemu angažmaju v Iraku,
a le na videz. V tej kritiki ne gre zgolj za dnevnopolitične interese, ampak se tako
polagajo dolgoročni temelji za naraščajoče odlepljanje Nemčije od Amerike. V ozadju
je namreč neka, še ne dobro vidna zamera, ki je v tem, da se vodilna nemška ambicija
zadnjih stoletij, da bi postala imperialna sila, ni uresničila. Avtor to misel takole
formulira: »Nemci so sicer dokončno pokopali svoje sanje o svetovni sili. Toda zdi
se, da je v globini sodobnega nemškega samoiskateljskega diskurza skrita želja, da
bi vsaj tista sila, ki se ji je namesto Nemčije uspelo povzpeti na vrh, doživela polom.«
Pisec v tem vidi nastanek nekega zelo slabega razvoja, zato dodaja: »Če že zaradi
česa drugega ne, bi zaradi nas samih morali upati, da se ta želja ne bo nikoli uresničila.«

Nazadnje je torej tako, da je jasno besedo o drugi svetovni vojni povedala samo Amerika.
Kaj to pomeni, v celoti ne vemo, a dejstvo ostane in ga moramo registrirati in priznati.
Samo Amerika je spregovorila o dvolični vlogi, ki jo je z Veliko Britanijo zaigrala
na Jalti. (In ne samo tedaj!) samo Amerika je brez ovinkov priznala, da Vzhodna Evropa
leta 1945 ni bila osvobojena, ampak okupirana. To pomeni, da je predstava, ki je bila
prirejena 9. maja na rdečem trgu v Moskvi, s parado Rdeče armade kot glavno točko,
pokala od notranjega absurda. S svojo prisotnostjo so jo namreč počastili tudi predstavniki
tistih narodov, ki jim je prav ta armada pred šestdesetimi leti vzela suverenost.
Iz Talina, Rige, Vilne, Varšave, Prage, Budimpešte, iz Bukarešte in iz Sofije 9. maja
ne bi smeli pošiljati v Moskvo svojih odgovornih političnih ljudi. Mogoče je to pot
nasvetovala ali celo terjala Evropska unija, a je potem to še dodaten razlog, da v
tej politiki vidimo ponovitev Münchna. Mesta katerih imena smo navedli, bi morala
zmago, če sploh kje, slaviti doma, tam so bile dosežene in dobojevane odločilne zmage
– z odporom proti nasilju, z mnogimi majhnimi in velikimi dejanji, ki jih je vse bilo
treba plačati, vsakega z njemu ustrezno ceno.

Jesenska harmonija parka

Figure 5. Jesenska harmonija parka Mirko Kambič

Zmaga leta 1945 se je tako slavila na ozadju velikih nesporazumov. Če je pravičnost
v tem, da vsak dobi svoje, potem to ni bil pravičen čas. In če je bil to čas, ko so
se postavljali temelji za prihodnost, potem moramo reči, da to ni bil čas, ki bi bil
naklonjen postavljanju trdnih in zanesljivih temeljev. Tu se moramo ustaviti in povedati,
da gre za ključno vprašanje: za usodo Evrope.

Evropske dileme

Evropa je prostor, v katerem vlada nejasnost glede bistvenih zadev. Evropa prvič ne
ve, katero mesto ji pripada v globalnem svetu ali katero vlogo naj igra v njem: ali
prvo ali drugo ali katerokoli. Predvsem pa ne ve, kakšen odnos naj zavzame do Amerike:
ali naj bo tekmica ali partnerica. Poleg tega pa, ali si je mogoče hegemonijo deliti
ali pa je prvi lahko samo eden. Pa tudi, ali je mogoče hoteti biti prvi in ne biti
pripravljen vzeti nase zadnjo odgovornost za svet. To je ena stvar, druga pa je Evropa
v sebi in za sebe. Če naj bo Evropa zveza nacionalnih držav, kateri je tisti moment,
ki bo omejeval egocentričnost vsake od njih? Ali je dovolj dejstvo, da morajo vse
proizvajati in prodajati po istih zakonih? Z drugimi besedami, ali bo ekonomska skupnost
mogla sama od sebe prerasti v politično skupnost? Ali so formalni okviri dovolj, da
se v njih razvije realno obstoječa zavest enosti? Kaj pa je tisto, kar človeku dovoljuje
ali celo ukazuje, da si pravi, da je Evropejec, naravno in spontano, ne da bi za odgovor
na to vprašanje moral vsakič iti v poseben tečaj? Ali so človekove pravice, ki so
danes, se zdi, prvi kandidat za postavitev evropskosti, dovolj? Ali imajo dovolj moči
in notranje avtoritete, da jih priznam za odločilni identitetni moment moje pripadnosti
Evropi? Predvsem pa, ali človekove pravice postavljajo tako pripadnost, ki mi bo dajala
zavest, če ne optimalne, pa vsaj zadostne človeške izpolnjenosti? Koliko bom, recimo,
tvegal, če se bodo človeške pravice kje kršile? Ali toliko kot bi tvegal, če bi se
kje kršile pravice jezika, ki ga govorim, ali tradicije, ki ji pripadam, ali vere,
ki jo nosim v sebi?

Luč je že prižgana

Figure 6. Luč je že prižgana Mirko Kambič

Evropska identiteta in človekove pravice

Gre torej za to, ali so človekove pravice, kot novodobni credo, zmožne aktualizirati
identiteto Evrope. Ali pa je morda tako, da pravice, ki jih ima človek kot človek,
izvirajo in obstajajo spričo kakega globljega razumetja človeka in da, če to razumetje
kako premine in izgine, postanejo človekove pravice spet samo dogovor ali konvencija,
ki se lahko vsak čas spremeni ali celo odpravi in pri tem človek, ki je kot človek
eksistenčno odvisen od njih, nima kaj reči. Da sicer lahko protestira, a je njegov
protest prazen. Učinkovito lahko človek protestira tedaj, če obstaja pravni red, ki
njegove pravice formalno sankcionira. Če pa ta sistem ne deluje, potem njegovih pravic
preprosto ni več – realno jih ni več, ker so bile le del sistema, ki ga ni več. Ljudje,
ki se s temi stvarmi ukvarjajo, strokovno, kakor se reče, pravijo, da so take reči,
kot so človekove pravice, vezane na kulturo; v eni kulturi so, v drugi jih ni. Lahko
se rodite v takšno, kjer so, ali pa v takšno, kjer jih ni. To je vse.

Tu pa je še nekaj drugega. S pravicami je tako, da so nekatere iztožljive in druge
niso. Če vas lastnik meče iz stanovanja, lahko greste, če ni upošteval odpovednega
roka, na sodišče in uveljavite pravice, ki izhajajo iz pogodbe, ki ste jo sklenili.
Kaj pa če pride tako daleč, da morate človeku, ki ga cenite ali imate celo radi, reči:
»Nimaš pravice z menoj tako govoriti.« Kam boste šli, da boste izterjali svojo pravico?
Čisto lahko je pri tem tako, da je vaš človeški status enak ali celo bolj odvisen
od neiztožljivih kot iztožljivih pravic, a to ni bistveno. Bistveno je to, da tudi
za iztožljive pravice velja, da zdaj so in zdaj niso. In če jih ni – če živite v kulturi,
ki jih ne postavlja – nimate nobenih možnosti.

Če hočem torej človekovim pravicam zagotoviti trdnejšo veljavo in obstoj, jih moram
rešiti iz plesa relativnosti, v katerem jih – kdo drug, če ne slučaj – postavlja in
odstavlja, in jim poiskati trdnejši temelj. Na primer v evropski tradiciji. Ampak
v kateri? Ko bomo v mislih prešli vse njene variante, se bomo nazadnje ustavili pri
krščanstvu. Z njim pred očmi bomo naše vprašanje postavili takole: ali obstaja kaka
možnost, da bodo človekove pravice imele kdaj isto veljavo, kot jo je imelo nekoč
krščanstvo? Samo v tem primeru namreč lahko računajo, da bodo postale zanesljiva postavka
evropske identitete. Če pa te možnosti nikakor na noben način ne moremo zagledati,
potem je jasno, da je moderni razvoj pripeljal do točke, kjer se pot, ki so jo trasirali
izhodiščni aksiomi civilizacije, neha. Sedaj pa: kdo pa se upa prestopiti to točko
in stopiti v prihodnost brezpotja, za katero nimamo nobene temeljne misli, da bi ga
z njo obvladali; kdo pa ima táko srce in pogum – ali pa táko neodgovornost in arogantnost
– da bi to zavestno naredil, zase in za druge? Ne gre namreč samo za to, da bi se
tam lahko izgubili. Gre za nekaj čisto drugega, za nekaj, kar sega v samo neznanskost:
človek se lahko ne samo izgubi, ampak tudi zapravi. Nazadnje je to tisto, za kar človek odgovarja.

Nikoli doumljena velikost tega tveganja nas sili, da se ustavimo in si, preden naredimo
tako usoden korak, postavimo dilemo: ali krščanstvo ali postmoderni nominalizem, ali
človekova utemeljenost v absolutnem ali človekova utemeljenost v človekovih pravicah,
na ničemer drugem stoječih razen na negotovem dogovoru. Ker gre za civilizacijo, moramo
vzdržati težo in težavnost te dileme. A kako je človek v to zagato sploh prišel?

Geneza sodobne evrope

V 20. stoletju smo doživeli razvoj, ki se mu lahko samo vprašujoče čudimo. Ko je moderna,
ki je verjela v rešljivost sveta, doživela poraz, ki je prišel v podobi dveh svetovnih
vojn in treh totalitarizmov, ki so z roko v roki v Evropi, v citadeli racionalne misli,
prirejali nečiste in nesramne orgije z vrednotami, ki jih je moderna postavila, se
je kljub šoku, ki ga je morala občutiti, in kljub kataklizmični izkušnji, skozi katero
je šla, ni odločila za revizijo svojih izhodišč. Nonšalantno se je prevesila v postmodrno,
ki je še radikalizirala relativizem moderne s tem, da je postavila popolno poljubnost
in jo razglasila za možnost še ne izkušene svobode. Moderni pa je očitala, da je fetišizirala
napredek in tako obnovila aspiracija po absolutnem. To ravno naj bi jo pripeljalo
v katastrofo. V skladu s tem je Giorgio Agamben lahko zapisal: » Nekega dne se bo
človeštvo igralo s pravom, kakor se otroci igrajo s predmeti, ki so odslužili, ne da bi jih pripeljali nazaj
v prvotno uporabnost, ampak da bi jih od nje dokončno osvobodili.« V svetu torej ni
mogoče dobiti ničesar dokončno postavljenega, nobene šifre, iz katere bi bilo mogoče
razbrati obvezujoča dejstva.

Asteničnost misli je ena reč, druga pa je imunost sedanjega človeka za bolečino. V
obeh vojnah in v desetletjih totalitarnega razpolaganja s človekom se je količina
človekove bolečine tako povečala in zgostila, da je zakrila vse horizonte. Tudi je
nastopala, odkrivajoč nove in nove možnosti, tako presenetljivo rafinirano in domiselno,
da je sleherni človek moral zaznati njeno prisotnost. In vendar se zdi, da ljudi ni
prizadela – kakor da bi ostala zunaj, kakor da bi ji ljudje ne dovolili, da stopi
vanje. Ko je lani konec decembra umrla Susan Sontag, so bili vsi časopisi polni pisanja
o njeni leto prej izišli knjigi vojnih fotografij z naslovom Gledati trpljenje drugega.
Njena vodilna misel je bila, da je treba še pred vsako drugo mislijo imeti pred očmi
»neizmerno grozovitost človeka«. Frankfurter Allgemeine je 1. julija objavil eno od
fotografij iz leto prej objavljenega Albuma Auschwitz. Na njej vidimo skromno človeško
skupinico, starko s tremi majhnimi otroki, iti mimo lagerske žice – v plinsko celico.
Na sliki je nekaj, kar sili človeka, da jo gleda in gleda. Sključena starka s culo
pod pazduho, ob njej dva otroka v plaščkih, z rutama, sklonjenih glav, dober meter
za njimi pa tretji otrok, tudi v plaščku in ruti in sklonjene glave. Gredo tiho in
vdano in tako, da človek ne ve, ali se zavedajo, kam, ali ne. Na sliki je nekaj, si
pravimo, ko jo gledamo, kar moramo na vsak način razumeti, a hkrati že vemo, da tega,
kar je na sliki, ne bomo nikoli prav razumeli. Slika je namreč, komaj si upamo to
reči, tudi lepa. Njena lepota je v tem, da združuje infernalnost zla z največjim mirom
in človeškostjo. V teh ubogih pred seboj vidimo zapisanega enega od blagrov. Kako
bi bilo mogoče, da ne bi bili poveličani! A naše vprašanje se glasi: Kako to, da toliko
bolečine človeka ni vrglo?

Maj 1944 – Prihod v Auschwitz

Figure 7. Maj 1944 – Prihod v Auschwitz Foto FAZ

Iz skrajnosti, skozi katere je šel človek v 20. stoletju, bi moral priti spremenjen.
Zakaj ni? Ali je v ozadju tisti Kantov stavek, da je »iz krivega lesa, iz katerega
je narejen človek, nemogoče stesati kaj ravnega«? Ali pa je za vsem nekaj, čemur ni
mogoče reči drugače kot upor? Šli smo skozi neke kurze in šole, kjer so nam pokazali,
kakšne narave so nekatere reči in kako je treba z njimi ravnati – kaj so svet, človek
in življenje – potem pa smo živeli naprej, kot da nam nihče nikoli ne bi bil ničesar
povedal. Po vsem, kar smo videli, bi se moral spremeniti naš okus, tako da nekaterih
stvari ne bi mogli pogoltniti in da velikih krivic ne bi hoteli več prenašati in da
bi, če se kaj ne bi ujemalo, rekli, da se ne ujema. Zakaj tako ne delamo, saj smo
bili poučeni. Ali je to upor? In ko gradijo nove stavbe – nove sisteme, politične,
pravne, socialne, estetske, moralne, pedagoške, komunikacijske, ali postavimo vprašanje
– saj smo bili izučeni, mar ne – ali bodo res narejeni za človeka? Ali pa bodo ti
prostori takšni, da bomo morali z Ano Ahmatovo reči: A koliko življenj nedolžnih se
tam pogubi. Zakaj tega ne delamo, saj smo bili poučeni. Ali je to upor?

Evropa seje pred štiristo leti odločila, da zapusti to, kar jo je nosilo: naporno
vzdrževanje ravnovesja med bitjo in kritiko biti, med postavljanjem in kritiko postavljanja,
med postavitvijo in kritiko vsake postavitve. Odločila se je, da zapusti enost, ki
je temeljila na sobivanju različnega, in postavi novo enost, ki bo temeljila na izločitvi
različnega: odločila se je za eno reč, za perspektivo kritičnega uma. Odločitev je
bila sprejeta z aplavzom in sledila so stoletja bleščečih uspehov, ki so jih ljudje
sprejemali kot potrdilo pravilnosti odločitve. Potem pa se je v dvajsetem stoletju
– vse pa se je začelo že v stoletju prej – zgodilo nekaj, česar nihče več ni pričakoval.
Pojavila se je nekoč izključena bit, sedaj v pervertirani, divji obliki kot ideologija.
Kot bi jo gnal bes maščevanja, je planila na svet, ki ga je ustvaril kritični um,
in grozila, da ga bo odnesla v prepad niča – kot zmaj v Apokalipsi, ki je z repom
potegnil z neba tretjino zvezd. Postalo je jasno, kam je pripeljala tista davna odločitev.
Čudno pa je to, da tisti, ki so stali v tradiciji promotorjev tiste odločite, tega
konca nočejo registrirati. Ali je to upor?

Značaj boljševiškega nastopa v slovenski zgodovini

Gotovo bodo bralci razumeli, da je naše govorjenje o Evropi samo pripravljanje prostora
za razumetje stanja v Sloveniji. Tudi v Sloveniji gre za neko odločitev, tudi tu gre
za stanje, v katero je ta odločitev pripeljala. Odločitev je bil sklep boljševiške
komunistične partije, da izvede, v vojnih razmerah, revolucijo, s stanjem pa mislimo
na še ne do kraja registrirano duhovno, moralno, miselno in politično opustošenje,
ki ga je uresničevanje tega sklepa prineslo. Glede na abortivni značaj boljševiškega
angažmaja ne moremo govoriti o kaki bilanci – kakor da bi od njega ostalo kaj trajno
pozitivnega – ampak zgolj o registriranju potencialov zla, ki jih je boljševiški poseg
sprožil. O tem pa moramo govoriti, predvsem zato, ker se v Sloveniji že uveljavlja
mnenje, da je bila boljševiška era zgolj ena od mnogih faz zgodovine. Bila je izjema,
eklipsa, potemnitev časa, izstop iz civilizacije.

Boljševiki so najprej uprizarjali politične umore – ne enega, ne dveh ali desetih,
ampak na tisoče, na deset tisoče. To je bila absolutna novost; za politični umor Slovenci
prej nismo vedeli. Boljševiki so nadalje vzdrževali fizični teror, ki je imel za posledico,
da smo se Slovenci prvič v zgodovini bali – vsi, kot narod.

Ko pa so postavili partijsko državo, so nadaljevali s političnim terorjem, ki je imel
za posledico, da smo se Slovenci bali še polstoletja – čas, ki je dovolj dolg, da
nas je notranje spremenil. Vse do devetdesetega leta smo se tako bali, da smo se še
po tem letu, ko se ne bi bilo treba, še bali. Boljševiki so, tudi to je pomembno,
notranje politične zadeve tako reševali, da je deset tisoč ljudi moralo hoditi na
Ozno ovajat. Posledica tega pa je bila, da smo se bali tudi drug drugega. Prijateljstvo,
ki je napristnejša in najširša oblika civilne družbe, je postala nezanesljivo in redko.
Tudi se je slovenska družba, ki je v stoletjih postajala vedno bolj egalitarna, tako
da so z delom in trudom tudi delavski in kmečki otroci zasedali vedno bolj odločujoča
mesta v upravi, prosveti in znanosti, spremenila v selekcionistično: vsakršna promocija
pa je bila odvisna samo od pristanka na ideologijo. To je bil eden od najučinkovitejših
ukrepov za zatrtje demokratičnega instinkta v družbi. Boljševiki tudi niso dovolili
človeku, da bi bil lastnik. To pa ni pomenilo samo ukinitve ene od temeljnih človekovih
pravic, ampak tudi odvzem osnovnega pogoja za človekovo osnovno postavitev in rast.
Ta bistvena politična pomanjkljivost se je pokazala pozneje, ko je tudi za Slovence
nastopil politični čas in se je izkazalo, da ima družba razlaščencev težave s postavljanjem
demokratične politeje. In ali naj govorimo še o desetinah procesov, ki niso bili samo
zasmeh prava in zakonitosti, ampak tudi strašna žalitev ubogih ljudi brez varstva
in zaščite. Ali naj govorim o koncentracijskih taboriščih, ki so jih, potem ko so
v dvajsetih letih dobili prve napotke od leninskih pionirjev, fašisti in nacisti razvili
do take popolnosti, da se tudi komunistom ni zdelo za malo, pri njih se učiti. Ali
naj vas spomnimo na Strnišče, na Ferdreng, na Litostroj, na Medvode, vse tja do Golega
otoka, ki ga nič ne more ogrožati v njegovem grozljivem prvenstvu?

Kakor stvari, ki se jih tako dotikamo, presegajo slovensko zgodovinsko izkustvo, sta
tu vendar še dve stvari, ki v strmem crescendu zaključujeta impozanten niz boljševiških
storitev. To sta enobe in tako imenovano načelo bojevanja. Enobe je boj naroda proti
okupatorju za ponovno pridobitev suverenosti, načelo bojevanja pa spreminjanje gverilskega
bojevanja v predstave frontnega vojskovanja. To sta bili dve inštalaciji, ki sta dajali
videz sprejemljivosti dvema temeljnima prvinama boljševiške strategije: izraba človekovega
naravnega vzgona po samostojnosti in svobodi in polastitev ljudi kot nosilcev življenja.
To sta bili dve zaplembi: zaplemba duha in zaplemba telesa. In vendar!

Nova strategija postkomunističnih sil

In vendar se promotorji te drame – danes zvečine seveda ljudje, ki stojijo v soju
njihove tradicije – ki je bila koncipirana z diabolično perfidnostjo, uprizorjena
z zadnjo prisebnostjo čistih akterjev, izkoriščana z nonšalantnostjo uspešnih avanturistov
– in vendar se ti tako obremenjeni ljudje samo osuplo sprašujejo: Ali sem bil to jaz?
Ali smo bili to mi? Poglejmo, kako gre to v praksi.

Ko je nekdanji predsednik Republike Slovenije in še prej šef slovenske partijske organizacije
govoril na mitingu v Osilnici, je med drugim rekel, da moramo sprejeti »vso svojo
preteklost, takšno kot se je zgodila, v dobrem in slabem«. In če sedaj poiščemo eksplicitne
ekvivalente za ti dve abstrakciji, dobimo: slabo je »kolaboracija, politično in vojaško
sodelovanje z okupatorjem, za katero ni in ne more biti opravičila«, dobro pa je partizanski
boj, ki je »izjemno velik, čist in v očeh zaveznikov nesporno priznan«. (Delo, 16.
5. 2005) Tako se je govorilo leta 1945 in tako se govori danes, šestdeset let pozneje.
Z eno razliko. Celotno težišče, vsa svetloba, vsa pozornost je danes preusmerjena
na enobe, tako da revolucije ni nikjer več – omenjeni so mogoče še kaki zločini, a
kot nekaj akcidenčnega, nekaj, kar se je pomotoma in iz nepazljivosti prilepilo k
enobe, kot nečemu »velikemu in čistemu«. Ljudje tega duha so pač takšni, da so pripravljeni
žrtvovati vse, tudi največje ideološke dragotine, da obdržijo to, kar je bistveno,
to kar je konstanta, kar niti ni načelo, kar je bit sama: moč in oblast. Nadarjenost
za manipulacijo jim z ukazovalno jasnostjo govori, da revolucija s svojimi zgodovinskimi
storitvami, ne daje več legitimacije, s katero je mogoče izterjati moč in oblast.
Vse možnosti za to pa daje enobe, na primerno mesto postavljena, primerno aranžirana,
s primernimi postopki dekontaminirana. To je sedaj nova strategija, ki smo jo omenili
v uvodnih stavkih tega komentarja: enobe ni imela nobene zveze z ideologijo, bila
je zgolj rezistenca, ena od mnogih v Evropi, nič drugega kot Résistence. Potem pa so od nekod prišli trije ali štirje komunisti – nekaka zlobna tolpa četvorice
– vse skupaj zaplenili, vsemu skupaj dali ime, ki so ga že vseskozi nosili v sebi.

To je torej sedaj novo. Še bolj novo pa je nekaj drugega. Poleg nekdanjih komunistov
so v logiko nove strategije privolili tudi ljudje, ki s tem imenom izvorno ne bi hoteli
imeti nobenega opravka. Nobenih posebnih razlogov tu ne bomo iskali, čeprav nedvomno
obstajajo. Zadovoljili se bomo s tem, da je silovita prednost zgodbe z enobejem kot
rezistenco v tem, da je skrajno preprosta, miselno, moralno in estetsko. Enobe, boj
za svobodo, je preprosta reč, ker je mit. Boj za narodovo svobodo proti tujcu je mitogena
beseda. Da ilustriramo to kategorijo, bomo navedli tri primere.

Ko so k eni od debat ob letošnji šestdesetletnici na nacionalki povabili, naj razloži
svoje poglede, tudi dr. Miha Brejca iz Bruslja, jih je na koncu približno takole strnil:
V slovenski preteklosti sta bili dve stvari, ena dobra in ena slaba. Dobra je bila
boj proti okupatorju, slaba pa kolaboracija. A na oboje pozabimo in glejmo naprej.
Tako zelo jasen in kratek je bil. Važno pri tem pa je to, da dr. Brejc v političnem
kontekstu sedanje Slovenije učinkuje kot demokrat »ohne Furcht und Tadel«, a je vendar
ponovil, skoraj dobesedno, Kučanovo sporočilo. Prav gotovo brez vsake povezave z njim
in zgolj iz svoje, kakorkoli že oblikovane kulturne in moralne zmogljivosti, a se
je vendar, nehote, uvrstil med tiste, ki bi hoteli sedaj zabetonirati partijsko fakturo
zgodovine. Nič ne moremo, nobene moči nimamo, a vendar pravimo, da tega ne bomo dovolili.

V sobotni prilogi Dela je 18. junija razmišljal o »zločinu in spravi« dr. France Bučar.
Iz lakonične jasnosti dr. Brejca stopimo tu v manj razgledno pokrajino. A iz mnogih
»da pa tudi ne« je neke stvari le možno izluščiti. Tako izvemo, da so »za celih 45
let zmagali komunisti«, a jim je ves ta čas zgodovina po malem izpisovala dokument,
s katerim jih je nazadnje odslovila.

Kaj pa »tista večina, ki se je opredeljevala in tudi dejansko bojevala za ideale NOB?«
S »tisto večino« petinštirideset let po zmagi ni bilo kaj prida. Njena zgodovinska
veličina pa je v tem, da je vseeno zapustila »duhovno in moralno vrednostno dediščino,
na kateri naj bi slonela tudi sedanja in bodoča ureditev«. Kajti to je bila boljša
substanca naroda, tisti Slovenci, »ki se niso mogli sprijazniti z okupacijo in ki
so v osvoboditvi videli priložnost za prenovo domovine in ki so verjeli, da komunisti
mislijo enako«. Torej, zavržena revolucija na eni strani, na drugi pa ideali enobe,
ki so rešitev, če ne za sedanjost, pa prav gotovo za prihodnost. O slovenski Cape
Canaveral! Uspešna izstrelitev, nosilni odri, sedaj nepotrebni, odpadejo in raketa
poleti v sinje, modro nebo. (Saj brez partije te čudovite predstave ne bi bilo!) (Dr.
Bučar pravi tudi, da Zveza borcev ne more biti »formalni« predstavnik partizanskih
aktivistov. Večina borcev verjetno ni tega mnenja, sicer bi vsaj kateri odklonil privilegije,
ki jih jim zagotavlja ta »formalna« predstavnica.)

V logiki nove strategije delujejo tudi zgodovinarji, ki, včasih iz čiste vljudnosti,
ne morejo narediti odločilnega koraka iz ptolemajskega v kopernikanski sistem. Eden
od njih bi utegnil biti tudi dr. Janko Prunk, vsaj v izdaji, v kateri se nam je predstavil
v Delu 14. maja. Tudi on je dognal, da delujeta obe žarišči elipse, ki služi za matrico
nove strategije. Protirevolucija, vsaj en del, se je »v svoji nemoči in nesposobnosti
povezal z okupatorjem«. Tega, pravi, nihče ne zagovarja. Vsi zgodovinarji, tako kot
povsod po Evropi, brez izjeme obsojajo »kolaboracijo s fašisti in nacisti«. Eno žarišče
je torej postavljeno. Drugo pa tudi: Vsi smo ponosni na to, da smo se tudi »Slovenci
udeležili množičnega oboroženega protifašističnega boja in da smo izpolnili svojo
človeško in narodno dolžnost na pravi zgodovinski strani.«

Nova ideološka formula je tako sestavljena. S tem smo svoje delo opravili, a bi vseeno
radi še opozorili na tri momente tega prisrčnega besedila. Za tako imenovano »ajdovsko
vlado« pravi Prunk, da je bila prva »partizanska vlada« in da so v njej odločali »samo
komunisti« in da je zato njena legitimiteta »formalno dvomljiva«. Če je tako, so bile
vse slovenske vlade do leta 1990 »formalno dvomljive«, ker so bile vse »partizanske«
– temeljile so na enobejevski kontinuiteti – in so v vseh »odločali samo komunisti«.
Takšna je bila oblast, ki je, po Prunku, zrastla »iz partizanske osvoboditve« – vseskozi.
Glede rekurentnega nasveta Maul halten und weiter dienen se Prunk posluži besed »priletnega,
modrega slovenskega pesnika Cirila Zlobca« – od navedenih atributov je zares zanesljiv
samo prvi – »naj se več ne ločujemo po ločnicah druge svetovne vojne, da smo vsi,
tako zmagovalci kot poraženci, enakopravni del slovenskega naroda.« Ko bi Prunk ostal
pri tem, ne bi bilo posebne zamere, drugače pa je z njegovo varianto Zlobčeve misli:
»Pri graditvi narodne eksistence so sodelovali tako zmagovalci kot poraženci in oboji
so enako zaslužni.« Tu pa se znajdemo, kako naj temu rečemo, zunaj človeško dopustnega:
eni so namreč gradili »narodno eksistenco« kot drugorazredni ali tretjeradzredni prebivalci
partijske države, eni so jo gradili v koncentracijskih taboriščih, eni pod stalnim
nadzorstvom Ozne in Udbe, eni – mnogi – je sploh niso mogli graditi, ker so bili v
zaporih ali pa so ležali v katerem od štiristo mutastih grobišč po domovini, ki se
je tako gradila. Kot rečeno, marsikaj je mogoče razumeti, nekaterih stvari pa tudi
od zgodovinarjev ne bi pričakovali. (Morda še nasvet k opazki, da je dr. Janez Stanovnik
Janši »iskreno« zaploskal. Kdaj dr. Janez Stanovnik komu »iskreno« zaploska, vedo
samo bogovi. Zadnje čase dobivamo vtis, da tudi sam ne.)

Posebnost nove strateške orientacije postkomunistične politike je torej v tem, da
je zaradi svoje civilnega videza splošno sprejemljiva. Med Milanom Kučanom in ljudmi
kot so Brejc, Bučar, Prunk, noben pameten človek ne bo delal enačaja, a vendar se
zdi, da so se v tej točki ujeli. Posebno mesto med tistimi, ki so se ujeli s Kučanom,
pa so novinarji. Človek dobi vtis, kakor da bi opravljali neko službo: ne preveč naglas,
a dosledno in vztrajno, tako da je bralcu ali poslušalcu jasno, kaj si je treba o
čem misliti, ne da bi se pri tem prav dobro zavedel, kako je do tega védenja prišel.
Oglejmo si nekaj primerov iz dnevnika Delo.

Tako Janko Lorenci hvali komuniste, da so sestopili z oblasti »prostovoljno« in da
so to naredili tako taktno in rahločutno, takorekoč po prstih, da se je finale »brez
hudih šokov prelil v neodvisnost in demokracijo«. Da so komunisti to naredili zato,
da so si rešili kožo, predvsem pa zato, da so si tako pripravili teren za novo igro,
o tem Lorenci nič. Potem pa to, da je komunizem prinesel »razmeroma visoko socialno
varnost«. Spet nič o tem, da to pri vsem ni odločujoče, saj je po splošnem mnenju
to naredil tudi nacizem. (V ekonomiji, ki se je pripravljala na vojno!) A pri vsem
je bolj važen pomislek, kako je mogoče ustvariti »visoko socialno varnost«, ne da
bi bilo treba v doglednem času oklicati bankrot. A o tem Lorenci spet nič. A za nas
je važno predvsem to, da se Lorenciju tudi glede preteklosti »prevladujoča zgodovinarska
in uradna interpretacija« zdi »v osnovi ustrezna«. Res so bili bratomorni spopadi,
a so se ti »začeli na podlagi odločitve za odpor proti okupatorju ali za sodelovanje
z njim«. Torej eni so rekli, da, drugi, ne, in so se začeli nemudoma med sabo pokončavati.
Kdo koga? Tudi o tem Lorenci nič. Sploh pa je bil odpor proti komunizmu nerazumen,
zakaj »komunizem je bil šele grožnja«. Dobremu Lorenciju očitno še nihče ni povedal,
da je bil komunizem delujoča grožnja – poleg tega, da je bil tudi grožnja za prihodnost, kar je pozneje potrdil
z mnogimi dokazi – in da je, še preden je prišlo do upora, samo v Ljubljanski pokrajini
zvečine na grozovit način, pokončal 400 ljudi. Tako torej Lorenci o preteklosti, precej
lahkotno, operetno, a passo di donna. Kar pa ga v resnici skrbi, je sedanjost. Ko
se spomni sedanje Slovenije, ga stisne: »V Sloveniji nastaja ozračje negotovosti,
nelagodnosti, tudi strahu.« Vse to prihaja iz območja politike: »Pod represijo so
šolstvo, sodstvo, mediji, Kosova protikorupcijska komisija, varuh človekovih pravic,
državno uradništvo … « Res, kam smo prišli. A je Lorenci kljub vsemu na nekaj pozabil.
Da imamo »uradno« interpretacijo zgodovine. Kam nas bo šele to pripeljalo!

Dejan Pušenjak, drug Delov novinar, ki se nam zdi zanimiv, vidi v preteklem komunizmu,
ne nekaj, kar bi bilo treba kritizirati, ampak nekaj, iz česar bi se bilo treba učiti,
ker obstaja nevarnost, da bodo ostali neodkriti njegovi skriti potenciali. Najprej
pa mu moramo seveda priznati, kar mu gre. Nadškofu Uranu, ki ga ostro prijema zaradi
nekih besedi, očita, da ne vidi, kaj je bilo v preteklem režimu dobro – »predvsem
za revne«. Pušenjak ima očitno slabo mnenje o »revnih«, saj sploh ni opazil kako zelo
je njegov stavek žaljiv. Tudi revni so ljudje, tudi revni imajo višje, recimo, politične
ambicije, tudi revni se čutijo žaljene, če se jim ne priznajo človekove pravice! Kakšen
prezir! A bolj važno je to, kaj bi lahko pridobili, če bi šli v šolo k preteklosti.
Če bi resno študirali jugoslovanski komunizem, »bi lahko morda pomembno prispevali
k iskanju odgovorov na najzahtevnejša vprašanja mednarodne skupnosti ta hip«. Pušenjak
je mogoče mislil, da bi jugoslovanski komunizem lahko bil nauk, kam lahko kaka politika
pripelje: do Vukovarja, do Srebrenice. A jugoslovanski komunizem lahko da samo recept,
kako se do tega pride, ne kako se do tega ne pride.

Ko smo zgoraj rekli, da nas prebiranje takih in podobnih novinarskih dosežkov navaja
na misel, da nečemu služijo, smo morda rekli premalo. Za vsem mora biti kaj večjega,
morda kaka skrivna ljubezen? To pravimo tudi zato, ker je znano, da je ljubezen slepa.
Če seveda kljub vsemu ne kompliciramo in je stvar bolj preprosta: zgolj razposajenost
v zavesti, da so sami na sceni in da lahko govorijo kar hočejo. Kako bi bilo sicer
mogoče, da bi prisebni in drugače prištevni ljudje govorili o »dostojanstvu osvobodilnega
boja« in o tem, da mednarodno priznane Slovenije ne bi bilo »brez slovenskega osvobodilnega
boja s simbolom rdeče zvezde«.

Samozavedanje kulture

Če narodovo kulturo razumemo kot prostor, v katerem je nekatere reči mogoče izreči
in narediti in nekaterih ne, ki nekatere stvari dovoljuje nekaterih pa ne, potem se
ne moremo izogniti vprašanju, kaj je z našo kulturo narobe, če brez volje in čuta
za ločevanje trpi vse, kar v njej nastaja in vanjo prihaja. Podoba je, da kultura
ne ve za neko prevažno stvar: da je. Ko bi namreč vedela, da je, ko bi se zavedala sama sebe, bi eo ipso – že s tem –
vedela, kakšna mora biti. Misli kot misli je namreč lastno to, da se ne more zagledati
kot nekaj, kar je, ne da bi se hkrati zavedela, da je nekaj, kar mora dognati svojo
normo. Podoba je – stvari, o katerih smo razmišljali v tem besedilu, nas navajajo
na to misel – da slovenska kultura ni tako zgrajena, da bi njene prvine gravitirale
v eno točko – proti mestu, na katerem bi se lahko dogajalo njeno samozavedanje. Vsi
veste, da s tem mislimo na kritiko kulture, ki ima to v sebi, če se podreja normalnemu
in neideologiziranemu umu, da se nikoli ne izteče v tako različnost, ki ne bi mogla
biti kraj njenega samozavedanja. Zakaj smo hoteli priti do pojma samozavedanja? Zato
ker je samozavedanje kulture, ki je misel kulture o sebi, vezana, prav zato, ker je
misel, na normo. Lahko jo, zgodovina je to dokazala, doseže ali ne. Lahko se izgubi,
lahko se, kot smo v tem besedilu že rekli, tudi zapravi. Od tod izvira, kar je tudi
za kulturo tako bistveno: skrb za sebe, kar ne pomeni nič drugega kot nenehno iskanje
svoje norme, svojega kriterija, svojega telosa.

Če iz kulture izgine zavest, da je, če se izgubi ali zapravi, nastopijo razmere, ki
so podobne razmeram po razpadu vsakega drugega sistema – gospodarskega, varnostnega
– le da tu posledice nastopijo z odlogom. Ko se Winston Smith, junak Orwellovega romana
Tisoč devetsto štiriinosemdeset, odloči za svoj disidentski upor, vnese v svoj tajni
dnevni tudi tale stavek: »Svoboda je to, da smeš reči, da je dve in dve štiri. Če
je to dovoljeno, vse drugo sledi.« Svoboda je torej dovoljenost javno uporabljati
pamet – ne kake svoje specifične, ampak splošno pamet. Toda osnovna racionalnost ni,
kakor je mislil Orwell, samo pogoj človekove politične svobode, ampak je tudi temelj
družbene ali politične komunikacije. Samo pod pogojem, da so ljudje, ki se udeležujejo
kulturnega prometa, pripravljeni priznati, kot nekaj samoumevnega in začetnega, da
je »dve in dve štiri in vse drugo, kar iz tega sledi«, samo tedaj imate možnost, da
boste mogli svojo misel sporočiti in uveljaviti. Če te splošne in osnovne razpoloženosti
ni, so vaši napori izgubljeni, oziroma odvisni od dobre volje posameznikov. Poglejmo,
kako je to videti na konkretnem primeru.

Srebrenica 2005

Figure 8. Srebrenica 2005 Arhiv TVS

Srebrenica in postkomunistični značaj slovenske družbe

Letos 11. julija se je svet spominjal pretresljivih dogodkov, ki so se deset let prej
odvijali v Srebrenici. V bosanskoskrbski vojni je padlo več kot stotisoč ljudi, a
nas je množični genocidni umor osemtisoč Bosancev moškega spola v Srebrenici človeško
in moralno prizadel na poseben način. Tudi slovenski mediji, tiskani in elektronski,
so obilno poročali ne samo o vsem, kar se je ob desetletnici dogajalo, ampak tudi
o moralnih, kulturnih in političnih implikacijah genocidnega zločina. Mi bomo, iz
razlogov, ki jih boste prav gotovo uganili, posebej izpostavili nekatere reči.

Najprej je tu velika pozornost mednarodne javnosti. Pokopu na novo identificiranih
žrtev v spominskem parku Potočari so prisostvovali: nekdanji ameriški pogajalec Holbrook,
britanski zunanji minister Straw, pooblaščenec za mednarodne odnose EU Solana, nizozemski
zunanji minister Bot, odposlanec OZN Mark Brow, član ameriške komisije za raziskovanje
vojnih zločinov Pierre Richard, finančnik Paul Wolfowitz, slovenski zunanji minister
Rupel, srbski predsednik Tadić, hrvaški predsednik Mesić. Vseh žalovavcev je bilo
nad petdeset tisoč. Genocid je bil tudi sicer obsojen. S posebno resolucijo sta to
storila ameriški senat in ameriški kongres in pokazala, eden na »podporo tedanje ZR
Jugoslavije«, drugi pa na »podporo režima Slobodana Miloševića«.

Tudi glede krivcev nad Srebrenico ne vlada več čista tema. Na krivdo mednarodne politike
je pokazal Solana z izjavo, da so se žrtve zanašale na mednarodno zaščito, a jih je
mednarodna skupnost pustila na cedilu. Nizozemski zunanji minister pred desetimi leti,
Joris Voorhoeve, pa je obdolžil dve stalni članici VS – po nekaterih namigih naj bi
to bili ZDA in VB – ki sta vedeli za napad na Srebrenico, pa nista o tem obvestili
Haaga. Glede mednarodne vpletenosti je zanimiva izjava neke muslimanske matere, da
ni videla razlike med skrbskimi in nizozemskimi vojaki – da so oboji vedeli, za kaj
gre.

Podobno velja tudi za fizične storilce in sostorilce. Eden od slovenskih novinarjev
je ob tem zapisal: »Da v 48 urah pobiješ, razvoziš in z buldožerji zagrebeš 8.000
ljudi, moraš imeti vsaj 2.000 navdušenih vojakov.« Komisija za Srebrenico vlade Republike
Srbske je že našla nekaj ljudi, ki so sodelovali pri zločinu v Srebrenici: 4507 vojakov
RS, 1280 policistov, 231 posameznikov. »Od teh jih je 892 še v državni službi RS in
celo v oblastnih organih BiH.«

Pomemben je tudi napor, da se pomorjene žrtve identificirajo. Uspeh, ki je bil tu
dosežen, je impresiven. Na pokopališču v Potočarih so 11. julija k 1380 že identificiranim
in pokopanim dodali še 610 na novo identificiranih žrtev. Iz slovenskih razmer gledano,
je zanimiv pogovor našega novinarja z neko muslimansko materjo; bila je »mirna, skoraj
vesela«, našli so ji sina Suljo, ki ga bodo sedaj pokopali poleg že najdenega sina
Salka in, ko bodo našli še tretjega, Sadiha, bo povsem pomirjena. Ob tem je pomembno
tudi to, kakšen pomen pripisujejo Bosanci identifikaciji. Eden od strokovnih sodelavcev
Fundacije Srebrenica je to takole izrazil: »Najprej jih moramo identificirati. Le
tako lahko ohranimo njihov spomin.«

Posebej moramo tudi opozoriti na to, kaj misli politik naroda, ki je bil obdolžen
genocida, kakšno stališče mora ob tem zavzeti. Srbski premier Tadić je pred odhodom
v Srebrenico izjavil, da odhaja tja, da bi se poklonil žrtvam, obenem pa poudaril:
»Ljudje v Srbiji ne stojijo za tem zločinom. Ohraniti moramo razliko med državljani
in kriminalci. Od tega je odvisna usoda Srbije.«

Nikakor ne smemo izpustiti tudi tega, da ni nihče, ki je v Sloveniji spregovoril o
Srebrenici, pozabil dodati, da je bil to največji zločin po drugi svetovni vojni.
To so ponavljali tako dosledno, kakor da bi nam hoteli nekaj zabičati. Še to morda,
za konec, da je slovenska Amnesty International, ki se vedno zgane, kadar se v tujini
kršijo človekove pravice – na primer na Trgu nebeškega miru – priredila slovesno prižiganje
sveč na Tromostovju na dan pokopa v Potočarih. Udeležil se ga je tudi predsednik DZ
Franc Cukljati.

Rekli smo, da bomo nekatere poteze srebreniškega spomina obnovili s posebnim namenom.
Če bi živeli v prostoru žive in delujoče kulture, nam o tem namenu ne bi bilo treba
posebej govoriti. Tako pa. Domala vse, kar smo opazili na Srebrenici, nas spominja
na genocid, ki je bil narejen nad slovensko domobransko narodno vojsko junija 1945.
In vendar, ko so rekli Srebrenica – tisočkrat se je to zgodilo – niso niti enkrat
rekli Kočevski Rog, ponavljamo, niti enkrat. Kako je to mogoče, res, kako je to mogoče?
Pokazalo se je, ad oculos, da smo postkomunistična družba. Kaj je to postkomunistična
družba? Družba z razklano zavestjo, shizofrena družba.

V nekdanji komunistični družbi je bilo stanje naslednje: obstajali sta dve resnici,
ena je prihajala iz razglasnih postaj imperija, iz medijev in ustanov partijske države,
ena pa se je izrekala po kuhinjah. Ti dve resnici sta si nasprotovali, zvečine sta
se celo izključevali. In tega smo se zavedali, to nasprotje smo zavestno prenašali.
To je trajalo deset, dvajset, ponekod trideset let. Potem pa je prišlo do velike spremembe:
naenkrat sta obe resnici, čeprav sta si po sebi še naprej nasprotovali, postali resnični.
Počasi je bilo tako, da je bilo belo črno in črno belo, ne da bi pri tem čutili kako
nasprotje ali da bi s tem novim dejstvom imeli kake težave. Takšen je človek ali,
bolje, za takega se je človek izkazal, da je: da je zmožen obstajati shizofreno. Komunistična
družba je živela od tega. Ko bi ji zgodovina dovolila še kakih sto ali dvesto let
življenja, bi čisto lahko dosegla spektakularne uspehe. Način, kako je šla Srebrenica
skozi prostor slovenske družbene zavesti, nas je opozorila na to, kaj je pravi pomen
pojma postokomunistična družba: da je to družba s skizofreno zavestjo. Normalno je
nemogoče vpiti, da je sosedova hiša poplavljena, če smo zaradi povodnji sami morali
zlesti na streho in vemo, da nas bo vsak čas zalilo.

Razmere, o katerih govorimo, so za nekatere žalostne, za druge žaljive, za tretje
nevarne, za nekatere celo brezupne. Predvsem seveda zato, ker so zajele tudi elito.
Če sodimo po številu nagrad, moralnih in denarnih, smo v deželi cvetoče kulture. Če
pomislimo na ljudi z obogatenimi pokojninami, je veliko ljudi, ki se z zadoščenjem
ozirajo nazaj na svoja dela, s katerimi so se uvrstili med subtilne registratorje
sveta. Imamo društva in organizacije, na primer SAZU, katerih člani prejemajo mesečno
apanažo, da bi »stali na dovrskih pečinah in gledali, če se slučajno ne bliža francosko
brodovje«. A ne eni ne drugi niso opazili, da bi se kaj nenavadnega dogajalo.

Slovenija

Figure 9. Slovenija Arhiv NSZ

Date: 2010