Zaveza št. 57 – Teta Ivanka (Ana Gaberščik)


§

[Stran 082]

Teta Ivanka je prebivala na južnem obrobju mesta. Do njene hiše si prišel po poti
čez travnike, ki so se raztezali med železniško progo in široko mestno cesto s tramvajem.
Ob dobro shojeni stezici so bile še druge hiše, vendar nobena ni bila velika. In vse
so imele vrt. Spomladi, ko so prihajali k teti Ivanki na obisk, se je zdelo, da so
hiše posute kot igrače sredi cvetočih dreves.

Navadno so prihajali s tivolske strani. Hodili so mimo visoke ograje, ki je zamejevala
ogromen vrt s stavbo, podobno palači. Pred vhodom je bila lesena stražarnica, v kateri
je stal miličnik. To se je zdelo Mirini smešno. Vojne je bilo konec in v šoli so jim
vsak dan pripovedovali, v kako lepi in svobodni deželi živijo. Le zakaj so potem pred
hišami potrebni miličniki z brzostrelkami, se je vsakokrat spraševala. Na tistem velikem
vrtu nikoli ni bilo nikogar. Vsaj Mirina ni nikoli nikogar videla. V vrtu pa je vendarle
nekdo živel. Velika modrordeča papiga z razperjenim oranžno rumenim čopom na glavi.
Vsakokrat, ko so prišli mimo, je pritrjena s kovinsko verižico mirno sedela na nekakšni
prečki pod velikim drevesom. Mirini se je zdela vedno žalostno zdolgočasena kot je
lahko bitje, ki so ga vsi zapustili.

Tam, kjer je Mirina živela prej, so bili vrtovi obdani z ograjami, na njih so se podili
otroci. Plezali so po drevesih in se skrivali med grmovjem. Nihče jih ni preganjal,
kaj šele, da bi kje stal kakšen miličnik.

Na obrobju mesta so živeli preprosti ljudje. Svoje pritlične hiše so obdali z majhnimi
vrtovi, kjer je kraljevala zelenjava. Za papige v takih vrtovih ni bilo prostora;
na njih so se sprehajale muce, domače, pa tudi pritepene. Zanje se je vedno kaj našlo.
Otroci so jih božali in pestovali. Na teh vrtovih ni bilo nobenih skrivnosti, vsi
so se poznali. Če nisi prišel ob uri domov, so vedeli, kje naj te iščejo in so te
tam tudi vedno našli. Mame so se malo pojezile, poklepetale s sosedovo teto, nato
pa je vsak v miru odšel na svojo stran.

Vrt s pisano papigo je bil drugačen. V njem je bilo vse skrivnostno, ne samo papiga.
Nekoč, ko so stopali vzdolž ograje, je Mirina slišala, kako je mamica tiho rekla očku:
»Samo poglej, kako si je ta hohštaplerska baraba omislila celo papigo. Nacionalizirana
vila in vse nakradeno mu nista dovolj …«

Mirina ni prav vedela, kakšna je nacionalizirana vila. Da bi mamico spraševala o njej,
si ni upala. Takrat so otroci vedeli, da se o stvareh, o katerih odrasli le šepetajo,
ne sme spraševati na cesti. Kaj je to hohštaplerska baraba, ji tudi ni bilo čisto
jasno. Takih oseb ni bilo v pravljicah, ki jih je poznala. Sicer je vedela, da barabe
delajo nespodobne stvari, na primer lažejo, kradejo, ali pa celo koga ubijejo, ampak
tista mamičina hohštaplerska baraba je morala biti posebne vrste. Če je v hišo skrila,
kar je nakradla, in če miličnik straži pred vhodom, morda čaka nanjo, da jo bo odpeljal
v zapor. Potem uboga papiga ne bo več osamljena, v hišo bodo prišli ljudje, ki ne
kradejo. Morda bodo Mirino nekega dne celo povabili v skrivnostni vrt. Morda bodo
tam tudi otroci in se bo z njimi lahko igrala.

Tako je tuhtala Mirina. Vsakokrat, ko so šli vzdolž ograje, je stopila na prste in
pokukala skozi tanko režo v ograji, da bi pozdravila osamljeno papigo. Otrok še vedno
ni bilo na vrtu in hiša je ostajala nema kot zakleti grad. Samo enkrat je Mirina videla
njenega skrivnostnega prebivalca.

Pred vhodom se je ustavil velik, črn avtomobil. Iz njega je stopil šofer in urno odprl
vrata avtomobila. Bil je rahlo sklonjen kot da se priklanja, tako nekako kot dvorjani
na cesarskem dvoru v zgodbi o Martinu Krpanu. Miličnik se je pred hišico postavil
v pozor. Iz avta je stopil moški v sivem plašču in klobuku. Nikomur se ni nasmehnil,
nikogar pozdravil ali ogovoril. Stopil je proti vhodu in kot duh izginil v hiši.

Pri teti Ivanki je bilo vse sončno in jasno. Nikjer ni bilo ograj, samo dišeče žive
meje. Mirina je lahko cele dneve po mili volji raziskovala hišo in vrt okoli nje.
Vsakokrat je odkrila kaj novega. Hiša tete Ivanke je bila pravzaprav hišica, tako
zelo je bila majhna. Steza med travniki, ki se je končala ob železniški brežini, se
je pred njenim vhodom nekoliko razširila, kot da vabi mimoidoče k sebi. Prostor pred
hišo sta na obeh straneh vhoda zamejevali dve košati, rožnato modrikasti hortenziji.
Vhod je bil nekaj prav posebnega. Do vrat so namreč vodile tri ali štiri kamnite stopnice,
dovolj široke, da so ob straneh na vsaki stali veliki cvetlični lonci s temnozelenimi
suličastimi listi [Stran 083] aspidistre, na najvišji stopnici pa je bila v okras pritrjena na kamnito kocko ogromna
cementno siva krogla.

Spominjanje

Figure 46. Spominjanje Tamino Petkovšek

Teta Ivanka je največkrat posedala v velikanskem naslanjaču v kuhinji. Pred njim je
bila lesena pručka s pisano blazino. Na njej si je od časa do časa spočila noge, ki
so ji stalno otekale. Mirino je bilo teh nog nekoliko strah; stopala so namreč tičala
v velikanskih copatah in ko teta Ivanka ne bi imela tako zelo prijaznega obraza in
še prijaznejšega glasu, bi se je v resnici bala, saj jo je nekoliko spominjala na
čarovnico iz zgodbe o Janku in Metki. Toda, ko se je oglasila, je njen glas mirno
zibal besede v mehko primorsko melodijo, natanko tako kot glas babice Ane. Ob tem
glasu je postajal svet lep in svetal, v njem se je razlivala milina.

Svet, v katerem je takrat živela Mirina, pa je na milino že čisto pozabil. V tistem
svetu ni bilo več pravljic, ni bilo Zlatoroga in vil, ni bilo kraljevičev in spečih
princes, ni bilo dobrih pastirjev … V otroškem svetu so takrat živeli junaki s puškami
in mitraljezi, kurirčki s torbicami, hudobni črno oblečeni vojaki, mule otovorjene
s strojnicami in kotli; med njimi so se tu in tam znašli tudi ranjenci, ki so jih
obvezovala mlada dekleta. Ta je imela Mirina še najrajši, saj bi jo spominjala na
vilinska bitja, če bi jim namesto rdečih na čelu svetile srebrne zvezde.

Pri teti Ivanki si hodil v drugačnem svetu. Zakaj je bilo tako, je Mirina spoznala
šele mnogo let kasneje. V tistem svetu so vsa bitja bivala v brezčasju, ki je ljudi
osrečevalo. V njeni hiši je imel vsak predmet svojo zgodbo. Te zgodbe so bile mnogo
lepše in bolj zanimive kot zgodbe, ki so jih morali prebirati v šoli.

Na steni med oknoma je visela omarica s steklenimi vratci. V njej se je skrivala pojoča
ura. Mirino je njeno enakomerno tiktakanje uspavalo. Ko so se ji začele oči kar same
zapirati, se je oglasila vesela melodija, ki jo je vsakokrat prebudila. In potem je
bila Mirina prepričana, da se za steklenimi vratci skrivajo muzikanti iz starih časov,
saj so zaigrali dunajski valček. Natanko tisto melodijo, ki si jo je žvižgal dedek,
ko je z metlo plesal po kuhinji, babica pa se mu je za mizo smejala. Ali pa štedilnik.
Ves se je lesketal, kot da bi bil iz pravega zlata. Mirina se je najraje ogledovala
v medeninastem kotličku za vodo. Ampak začuda, vedno je iz njega pogledal čudno razpotegnjen
obraz neke skuštrane punčare. To jo je vedno spravilo v slabo voljo. Še posebej, kadar
[Stran 084] je teta Ivanka hudo resno rekla, da se iz kotlička lahko pokaže tudi hudička, če
se punčka predolgo gleda v ogledalo. In tista skuštrana punčara je bila res bolj podobna
hudički kot pa Mirini. O, Mirina pa ni hotela biti ne grda ne zlobna.

V cerkvi

Figure 47. V cerkvi Tamino Petelinšek

Zato je raje sedla na stolček nasproti oknu in se zagledala vanj. Zavese so se napihovale
v komaj zaznavni sapi kot da poplesujejo v meglice ovita vilinska bitja. Listi marelice,
ki se je ob oknu stiskala k steni, so kot v senčnem gledališču izrisavali na zavesah
čudne podobe, ki so včasih preskočile na steno in begale po njej. Ob sončnih poletnih
popoldnevih so begajoče sence zašle tudi na velikansko fotografijo mladega gospoda
s psom.

Mirina je neštetokrat prebirala njegov obraz, neskončno jo je zanimal ta mladi gospod
z očali. Nekoč je namreč ujela na vrtu pod oknom glas tete Ivanke. Bil je nenavadno
tih, skorajda kot šepet:

»Gustica, saj vendar veš, nikoli več jih ne bo iz Roga!«

In potem je slišala mamičin glas, ki je zadrhtel kot tožeč vzdih:

»Vsi vemo to, Ivanka, ampak naša bolečina čaka vstajenja.«

Nekaj neskončno blagega je zaplavalo skozi okno in utonilo med cvetočimi grmi. Zunaj
ob obsončeni steni je utripala tišina. Ni bil molk, ob katerem se ti stisne srce,
ko zlohotna gluhota kot skalni balvan lebdi nad teboj. Bila je tišina, v kateri so
spomladi med cvetenjem marelice šumele čebele, poleti pa med zorečimi plodovi brenčale
muhe in ose, v njej si skozi odprta okna slišal tihe pogovore odraslih, ki jih nihče
ni smel slišati. V tej tišini so cvrkutale ptice, tu in tam se je v njej zaslišalo
enakomerno zibanje vlakov na brežini, ob mraku se je na bližnjem griču zavihtel proti
nebu zvon.

Ko se je oglasil, je Mirina v njegovem glasu zaslišala pesem o vstajenju. Zagledala
je z zlatom prepleteni pajčolan, ki je ob Veliki noči ostajal na oltarni mizi bližnje
frančiškanske cerkve. Ta tišina ni molčala, nenehno je govorila brez besed, tako zelo
milo in nežno, da se Mirini ob njeni govorici nikoli ni stisnilo srce. Tudi takrat
ne, ko si je izbrisala mladega gospoda s fotografije na steni. Ležal je v božjem grobu
njene domišljije, prekrit s prosojno belim čipkastim velikonočnim pajčolanom. Zlate
nitke v mrtvaškem prtu so se sredi modro vijolično utripajočih luči in cvetja lesketale
kot sončni žarki, ki so nekoč obsijali jutro vstajenja.

Najtišje je tišina govorila med jasminovimi grmi na koncu vrta. Tam se je skrivala
skalnata votlina, v kateri je živela Gospa v modrem ogrinjalu. V maju so v polkrogu
pred votlino zacvetele šmarnice in kadarkoli je prišla Mirina do jasminovih grmov,
so se v zahajajočem soncu zalesketale zvezde, ki so obkrožale glavo neznane Gospe.
Njen obraz je v soju večerne zarje postajal še bolj mil in prijazen. Mirina je začutila,
da bi tej mili Gospe lahko povedala prav vse. Globoko v sebi je namreč čutila, da
so na svetu stvari, o katerih se drugim ljudem ne pripoveduje, še posebej ne tistim,
ki jih imaš najrajši. Tisto namreč, kar bi jim povedal, bi jim prizadejalo neznosno
bolečino. Neko popoldne, ko se je skozi okno tete Ivanke širil vonj po kavi, ki so
si jo skuhali odrasli, da bi se ob njej spominjali časov in ljudi, ki jih ni bilo
več, je Mirina na klopci pod jasminovim grmom neslišno spregovorila o svoji bolečini.
Blagi Gospe je zaupala, da bi imela rada drugo, drugačno mamico.

Táko kot jo ima sošolka Maruška. Njena mamica se je Mirini zdela nebeško lepa. Maruška
je živela v veliki hiši z vrtom, kjer je [Stran 085] gospa Ž., vedno skrbno počesana in nakodrana skrbela zanjo in njeni dve sestrici.
Kaj je delal njihov očka, Mirina nikoli ni mogla prav izvedeti. Nekdo v razredu je
rekel, da je tovariš Ž. narodni heroj. Mirina je bila do takrat prepričana, da so
vsi narodni heroji padli za svobodo in boljše življenje. Tako vsaj so jih učili v
šoli. Vsekakor ga Mirina nikoli ni videla. Gospa Ž. je bila vedno nasmejana, prinašala
jim je piškotov. Nikoli se ji ni mudilo v službo ali na delovno akcijo, nikoli ji
ni bilo treba, kot njeni mamici, udarniško obirati smrdljivih koloradskih hroščev.
Ni se jezila, če so tekali po kamnitih, z marmorjem obloženih stopnicah z vrta v dnevno
sobo in nato naprej v prvo nadstropje; potem pa so se po leseni stopniščni ograji
dričali navzdol. Njena kuhinja se je svetlo bleščala, v njej je bilo vse na svojem
mestu, nikoli se v njej ni nič prismodilo.

Kadar je bilo le preveč blatnih stopinj v sobi in na stopnicah, se je pojavila Katica.
Katica je baje prišla iz Bele krajine v Ljubljano. Rekli so sicer, da dela v tovarni
pletenin in da pri družini Ž. samo stanuje, ampak Mirina jo je vsakokrat videvala,
kako v predpasniku in z omelom v roki pospravlja po hiši. Gospa Ž. pa se je s kolesom
odpeljala v mesto, v pisani bluzi in plapolajočem širokem krilu. Vedno lepa in nasmejana.
Saj je imela doma Katico, ki je poskrbela za vse.

Mirina si je neznansko želela, da bi se tudi njena mamica vozila s kolesom po mestu.
Sapa bi ji zmršila skodrane lase samo zato, da bi jih očka lahko kasneje pogladil.
In potem, potem bi se oba z mamico smejala. Ona pa bi bila srečna, presrečna …

Ko je od Maruške odhajala domov, je vedno na skrivnem in čisto potihem jokala. Ni
jokala zaradi velikanske hiše z marmornatimi stopnicami, kjer je živela Maruška, tudi
ni jokala zaradi vrta, v katerem so se lahko natekali po mili volji. Pravzaprav tudi
ni jokala zato, ker njena mamica ni bila tako lepa kot gospa Ž. Jokala je, ker je
v globini vedela, da je njena mamica mnogo lepša, vendar se njena lepota utaplja v
tisočerih skrbeh in opravkih. Mirina je bila še majhna in mamici ničesar ni mogla
odvzeti. Čas, to je doumela, ko je odrasla, premnogim ljudem nalaga bremena, ki jih
komajda zmorejo nositi; tisti čas jih je neusmiljeno grmadil v dušah in srcih večine
ljudi. Hotel je v njih zadušiti vse tisto, kar jim je lepšalo življenje. Brezčasja
tisti čas ni mogel trpeti.

Mala Mirina je globoko v sebi to dobro čutila, zato je njena žalost ostajala in ostala
za vedno samo njena; slutila je, pravzaprav je to po božji milosti tudi trdno vedela,
da bi njena otroška bolečina mamici odvzela še tisti zadnji mili nasmeh, nasmeh upanja,
odblesk nekdanjih časov, ki jih je vse osrečeval.

Gospa z vrta tete Ivanke je dekletce vsakokrat ogrnila v svoj sinjemodri plašč. Stisnila
jo je k sebi. Ob njej je čas izgubil svojo zlohotno ostrino. Otopela je v omamnem
vonju šmarnic in jasmina.

Date: 2010