Zaveza št. 56 – Je bil Balantič res tak? (Marijan Tršar)


§

Prijatelj mi je omenil, da se je v zadnjem času pojavilo pisanje o »pravih« vzrokih
Balantičeve odločitve, da gre med vaške stražarje. Kot že nekajkrat prej spet poskušajo
to usodno pesnikovo odločitev razlagati z njegovim »krhkim« značajem, s prijateljstvom
s Francetom Kremžarjem pa s hudo lakoto, ki jo je moral prestajati v Ljubljani, in
se je menda rešil na ta način. Takšne govorice se širijo po večini iz krogov rdeče
kontinuitete, še posebej iz pričevanj njegovih kolegov na slavistiki, kjer je bil
nekaj časa tudi sam član OF. Kar ne morejo preboleti nedvomnega dejstva, da se jim
je izneveril in prestopil na stran »belega izdajstva« tako izjemen pesnik, ki se je
za vedno zapisal v našo kulturno zgodovino, pa želijo zmanjševati moralno vrednost
te njegove odločitve v nekakšen naključni značajski spodrsek, ki so mu bile vzrok
posebne razmere, v katerih je takrat bil, pa mladostna značajska nezrelost.

Sam pa sem od blizu, tako rekoč iz prve roke, čisto drugače doživljal peripetije njegovega
doslednega in stopenjskega dozorevanja za ta usodni korak. Predvsem lahko že vnaprej
zavrnem opisano omalovaževanje Balantičevega »pohlevnega«, da, kar »slabičevskega
značaja«. In pritrdili mi bojo tudi vsi tisti, ki so ga poznali bolj od blizu, rekel
bi intimno: res je nasprotno, ta skromni, na prvi videz kar preveč »mehki« fant se
nam je prijateljem iz Kremžarjevega krožka, pa tudi pozneje tistim iz širšega kulturnega
Kroga, kateremu smo se pridružili, pokazal v docela drugačni luči – kot fant z utrjenimi
lastnimi pogledi na aktualno problematiko, ki je svoja gledanja znal braniti domiselno
in odločno in se dal prepričati edino močnejšim argumentom. Že v debatah v domačem
krožku smo občudovali bistrost in pronicljivost njegovega razpravljanja; ne bom pa
pozabil, kako je suvereno in pogumno nastopil proti nekaterim »personalistom« v Krogu,
ko so se v duhu tedaj aktualnega francoskega katoliškega literarno-filozofskega gibanja
zavzemali za nekakšne privilegije: teh naj bi bili deležni »poklicani in izvoljeni«
ustvarjalci, ker da jim je Bog naklonil večjo duhovno občutljivost in ustvarjalni
talent, pa naj bi jim zato toliko ne gledali »pod prste« v vsakdanjih človeških slabostih.
Balantič se je spustil v izčrpno in ostro filipiko ter dokazoval prav nasprotno: ljudje
z večjimi obdarjenostmi niso manj, ampak še bolj odgovorni Bogu za te prejete darove
duha, ne pa, da bi jim ti bili v potuho. Tedaj so tudi krogovci ugledali »pravega«
Balantiča, ki zna v svojih utrjenih prepričanjih vztrajati in jih neomajno braniti.

Grahovo pri Cerknici

Figure 47. Grahovo pri Cerknici

In tak je bil tudi v vsakdanjem življenju. Res je v svojem stanovanju v Mostah na
Ciglerjevi tolkel lakoto, a bil je preponosen, da bi to kazal na zunaj in tožil prijateljem.
Tudi naše ponudbe, da bi vsaj kdaj sprejel naša povabila na kosilo, je odklanjal.
Prijatelji smo si izmislili zvijačo, kako ga kdaj pa kdaj le prepričati. Zmenili smo
se, da bomo vsa naša praznovanja godov in rojstnih dni praznovali skupaj pri njem
ali v krožku, tako se je vsaj tistikrat lahko nasitil brez ranjenega ponosa.

Sicer pa je najhujšo lakoto trpel v Gonarsu od poletja do jeseni 1942, ko je dobesedno
životaril brez paketov ob skopuških lagerskih obrokih. In to brez vsake pomoči njegovih
kolegov z univerze, ki so od blizu gledali izčrpavajoče stradanje tega fanta, čeravno
so vedeli, da velja za nadarjenega pesnika. Lahko bi mu bili pomagali v »španoviji«,
kakršne smo imeli študentje v našem lagerju Alfa, da bi ga, denimo, vključili in mu
kot enakopravnemu dajali skrbno odrejeni delež iz svojih v španoviji prejetih paketov.
Ker je bil Balantič tedaj bržčas še povezan z OF, se mi je zdelo toliko bolj čudno,
da mu niso nudili te preživitvene možnosti, še bolj pa, da niso nikoli, tako mi je
rekel, na večernih internih literarnih nastopih brali njegovih pesmi.

O njegovem vključenju v OF smo zvedeli od Kremžarja še pred internacijo v Gonarsu.
Članom krožka je povedal, da se je Balantič po njegovi informaciji priključil OF na
slavistiki. Potem pa nam je poudarjeno zabičal, da ga ne smemo niti z besedico pregovarjati
ali »spreobračati«. Zakaj Balantič da je dovolj bister in pošten, da bo sam spoznal,
kaj je prav – on sam da o tem niti malo ne dvomi.

France Balantič – Faksimile

Figure 48. France Balantič – Faksimile

Tudi v tem se razkriva nelogičnost govoric, da je Balantič podlegal Kremžarjevim prijateljskim
prepričevanjem. Bilo je prav nasprotno, France ni bil samo njegov prijatelj, oboževal
je Balantiča in mislil samo na to, kako bi mu koristil, mu pomagal. Spomnim se njegovega
občudovanja, ko sem ju leto prej, kmalu po začetku okupacije, obiskal v Dobrepolju.
Povedal mi je, da vsak večer pozno v noč debatirata, največ o umetnosti, in da vedno,
ko pride domov – sam je stanoval pri občinskem tajniku Štihu, Balantič pa pri županu
Drobniču (upam, da še prav pomnim imena) – zapiše v dnevnik vse, o čemer sta meditirala.
Dosti preveč je občudoval Balantičev talent, da bi si upal siliti fanta v kakršno
koli odločitev, kaj šele avanturo.

Sicer pa sem za obe odločilni Balantičevi spoznanji v njegovem gledanju na tedanje
slovenske razmere zvedel od njega v času, ko je bil sam, daleč od prijatelja Kremžarja.
Za prvo v Gonarsu, ko sva po več mesecih ločena v oddelkih Alfa in Gama končno le
prišla skupaj; na jesen so nas namreč izpod šotorov selili v barake. Na skupnem pogradu
mi je nekega večera zaupal svoje konvertitstvo: da je dosti razmišljal, pa mu je zdaj
jasno: sveta ne more odrešiti nobena nasilna ideologija, ampak edino Kristusova ideologija
ljubezni. Prejšnji »oefar« je brez Kremžarja ali mene prišel do tega zanj življenjsko
prelomnega spoznanja.

Spomnim pa se tudi njegove končne odločitve. Bilo je na moj god – praznujem ga na
Jožeta, čeravno mi je prvo ime Marijan – ko sva šla po Miklošičevi nasproti frančiškanom.
Bil sem presenečen, ko mi je kar brez uvoda povedal, kako je zdaj prepričan, da se
je proti zločinskemu komunizmu treba boriti. Zato da bo šel h Kremžarju – ta je bil
tedaj že poveljnik vaške straže v Grahovem – a orožja ne bo vzel, ampak mu bo pomagal
v pisarni. Ne spomnim pa se, čez koliko dni in kako je potem odšel na postojanko.
Tudi ob tej njegovi odločitvi je bil Kremžar daleč stran, očitno pa je Balantič o
vsem že prej dolgo razmišljal.

Zakaj je potem vseeno nosil orožje in hodil z drugimi stražarji na akcije, mi sam
ni nikoli omenil, a tudi vprašal ga nisem. Sodim pa, da so ga v to potegnile strahote
rdeče revolucije, ki so se dogajale tako rekoč pred njegovimi očmi po Dolenjskem in
Notranjskem. O tem me prepričuje tudi njegovo ravnanje po kapitulaciji Italije, ko
se je srečno rešil in se s Kremžarjem zatekel v Ljubljano. V razcefranem laškem vojaškem
plašču je potem stražil na bloku na Lavrici, a je samo odmajeval z glavo, ko sem mu
dopovedoval, da slovenskemu narodu lahko prav tako in še koristneje služi s svojo
poezijo kot s puško. Odločno me je zavrnil in odšel s Kremžarjem nazaj v Grahovo,
kjer je, kot vemo, končal v ognju.

Tudi po pripovedovanju našega krožkarja Staneta Tomažiča, ki se je po čudežu rešil
iz goreče hiše, je bil do zadnjega trden in neupogljiv vojak, ki je bodril svoje sobojevnike.
Zagotovo torej nič podoben mevži, kakršnega bi rada naslikala rdeča kontinuiteta.
Očitno je v letu in pol svojega vojaškega staža, najprej kot vaški stražar in potem
domobranec, videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega
terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil
o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.

Večino teh drobnih spominov na Balantiča sem že večkrat opisal v krajših in daljših
fragmentih, v nekaj intervjujih in v svoji knjigi Dotik smrti. Zdi pa se mi prav,
da jih tako na kratko izluščene zdaj lahko preberejo tudi tisti, ki do knjige še niso
prišli ali ne vedo zanjo.

Date: 2010