Zaveza št. 54

1.1.1.

Resnica ima, kakor knjige, sua fata –različne usode. Danes je njena usoda ta, da se na splošno misli, da je ni. Če jo boste vpletali v svoje stavke, se vam lahko zgodi dvoje: ali si bo občinstvo mislilo, da imate nekaj za bregom – da imate nekaj v rokavu, kakor bi rekli Angleži, ali pa da imate “sekiro za nabrusiti”, kakor bi se izrazili Amerikanci; ali pa, kar je veliko huje, da ste velik preprostež. V obeh primerih bodo odslej z vami previdni ali pa se vas bodo celo izogibali: v prvem zato, ker ste nevarni, v drugem pa zato, ker na vas ni mogoče računati. Resnica na bančnem računu, da; resnica na zdravstvenem kartonu, da; a resnica po kateri se na primer sprašuje Pilat, prosim vas, kdo si pa danes s tem še beli glavo. Za vsem ni samo težavnost postopka, pri katerem je treba sestaviti množico dejstev v verjetna sorazmerja; ni samo težavnost iskanja resnice po sebi, ampak je tu tudi interes, ki naj bi vas pri tem vodil in ki si je po dolgem upiranju civilizacije končno pridobil status resnice. Interes je tudi postal resnica. In ker je interesov očitno in priznano več, je jasno, da je tudi naših končnih postavitev sveta – resnic – več. Kar je isto, kot če bi rekli, da resnice ni.

Stvar z interesom je namreč ta, da se mu človek ne more odtegniti. Dogaja se nam nekaj podobnega kot pri spoznavanju sveta. Nikoli, pravijo, ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšen je svet po sebi, ker pridem do njega le tako, da vidim, slišim, itd. Vedno ostaja dvom, če je predmet, ki so nam ga posredovali čuti, ustrezen predmetu po sebi. Podobno se nam dogaja z iskanjem resnice. Vedno ima neko vlogo interes in nam zapira pot do njene čiste podobe.

Tu se ne bomo ustavljali ob tem, ali obstaja način, kako je mogoče moteči interes minimizirati ali celo izključiti. Raje bomo opozorili na neki drug razvoj, ki je tudi usodno prizadel status resnice. V zadnjem stoletju in pol je evropska misel naredila veliko odkritje. To se je zgodilo takrat, ko je v interesu, kot smo ga opisali, zagledala ne oviro, ampak veliko možnost. Če je namreč zaradi vloge interesa resnica sama po sebi nedostopna – tako je šla ta misel – potem jo moram v vsakem primeru, če sploh hočem kaj imeti v rokah, vsaj v nekem oziru postaviti. In če resnico v vsakem primeru vsaj nekoliko tudi že postavljam, zakaj je ne bi postavljal v celoti: zakaj se ne bi zavedel svoje osnovne nevezanosti in jo razumel kot razlog za zadnjo svobodo? Zakaj se ne bi zavedel svoje suverenosti in postal zavesten postavljavec resnice. To je bil tisti veliki evropski preobrat – novo samorazumetje človeka: iz iskalca resnice je človek postal postavljavec resnice. Razumljivo je, da je človek, ko se je v celoti zavedel, kakšnega se je našel, začutil veliko osamljenost. Nikoli v zgodovini do sedaj še ni bil tako povsem sam. Einsamkeit – osamljenost – je ena od besedil, ki dajejo osnovni ton Nietzschejevi knjigi Tako je govoril Zaratustra, knjigi, ki je predstavljala sklepno dejanje te evropske drame. Da je človek to osamljenost mogel vzeti nase, se je znašel še pred eno nujnostjo: moral je postati nadčlovek. Kot übermensch, kot nadčlovek je tradicionalni Evropejec nastopil svojo novo kariero. Nietzsche je oznanil: »Nadčlovek bodi smisel zemlje!«

Ta razvoj se je razcepil v dve smeri. Prva je v celoti ostala v okviru Nietzschejevega navdiha. Če hočemo pokazati, kakšno vlogo natanko je človek sedaj igral, se lahko oklenemo formulacije Ronalda Dworkina: »igrati Boga«: »Igrati Boga se pravi, igrati se z ognjem. Toda natanko to so smrtniki vse od Prometeja, patrona nevarnih odkritij, počeli. Mi se igramo z ognjem in jemljemo nase posledice, zakaj alternativa bi bila neodgovorna bojazljivost pred neznanim.« V tej smeri obstaja torej še pojem nevarnosti, zavest tveganja in rešpekt pred neznanim. Peter Sloterdijk, zadnji v vrsti teh prerokov, zanikovalec »nepisanih zakonov« in protagonist »za popolno plasticiteto narave onkraj judovsko-krščanskih tabujev«, čuti, da mora pri tem pokazati na »poglavitni problem moderne«, ki je v tem, »kako moralno obvladati sproščene proizvajalne sile tehnike«. V njem še živi spomin tistega Nietzscheja, ki je priznal, da je v »krščanski zgodovini bila človeku privzgojena zavest osebnega dostojanstva in vesti« in da ima »svoboda krščanskega človeka nekaj na sebi«. V tradiciji teh smeri stoji tudi resnejši Jürgen Habermas, ki celo zavrača Sloterdijkovo »brezrezervno apologijo storljivega« in navzlic vsemu misli, da ne smemo pozabiti, kakšen »kognitivni sunek« je monoteizem prinesel človeku: »da mu je dovolil svobodo reflekcije in moč, da se je distanciral od vrtoglave neposrednosti sveta«. V eni veji velikega ničejanskega impulza se še vedno kdaj pa kdaj zasveti nepozabljeni človek.

Veliko dlje pa so se razvile stvari na drugi veji tega razvoja. Ljudje, ki so začutili, da so ustvarjeni za to pot, so nosili v sebi to zmožnost, da zanje ni obstajala nikakršna »meja med razpoložljivim in nerazpoložljivim« več. Odstranitev tiste meje je v novejši zgodovini dobila svoje ime: ideološka revolucija. Njena odstranitev se je seveda najprej zgodila v glavah ljudi; še preden je moglo priti do dejanja, se je morala v človeku vzpostaviti zavest radikalne nevezanosti. V tej nezvezanosti je človek zagledal svet kot polje neomejene poljubnosti.

Vse je potekalo na liniji, ki smo jo že nakazali: na liniji interesa. Marx je »odkril«, kaj je interes delavskega razreda. Bil je pozitivist in zgodovinar in je mislil, da je interes odkril – v normalnem pomenu te besede. A mi mislimo, da je bilo v tem odkritju toliko hotenja, da nam dovoljuje pisati besedo v narekovajih. Marx, še bolj pa Engels sta do svojega »odkritja« prišla z uporabo dialektičnih zakonov mišljenja. V antiki v osrednjem veku je bila dialektika oznaka za precizno ali znanstveno mišljenje sploh. S Heglom pa je dobila povsem nov pomen: še vedno je pomenjala mišljenje, a sedaj mišljenje kot gibanje, ki je edino ustrezno za ugotavljanje sveta, ki je tudi gibanje. Starejši se besede dialektika dobro spominjamo, saj se je v socialističnem imperiju pričakovalo, da bomo mislili dialektično in odkrivali dialektično danost sveta. Marx in Engels sta bila, kot smo rekli, filozofsko izobražena in sta živela v dobi, ki je poudarjala pozitivistične norme, in jima moramo zato do določene mere pustiti prepričanje, da sta »interes delavskega razreda« odkrila, ne glede na to, da sta to storila na dialektični način. Lenin in sodelavci pa so v dialektiki zagledali način, kako je mogoče svet povsem poljubno postavljati.

Lenin in njegovi nasledniki so bili takšni ljudje, da so to možnost izrabili tako, da so postavili svet, za katerega je potem obveljala oznaka: realni komunizem. Ta pa je bil duhovni, politični in gospodarski sistem, za katerega je Leszek Kolakovski postavil besedo, ki se je uveljavila in ostala: mendacity – zlaganost ali lažnivost. »Mendacity is the immortal soul of communism.« – Laž je nesmrtna duša komunizma. Na Inštitutu za znanost o človeku na Dunaju je bil od 9. do 11. marca 2001 velik simpozij z naslovom Spomin na stoletje, na katerem so zbrani posamezniki poskušali predstaviti temeljne izkušnje narodov, ki so jim totalitarni sistemi »konfiscirali spomin«. Tam je Kolakovski, ki je bil v mladih letih sam radikalen akter v tem gibanju, za komunizem povedal dve stvari: prvič, da je bila »narava komunistične laži, zaradi svoje imunosti za dejstva, enkratna v vsej politični zgodovini«; in drugič, da je »dialektika omogočila komunistični laži, da je dejstva preoblikovala v njihovo nasprotje in tako omogočila kulturo iskrenih laži«. Moramo priznati, da sta to dve formulaciji, ki se ju kaže zapomniti /IWM, Newsletter 72/. Ob tako zavidljivih uspehih, ki so jih komunisti dosegali z dialektiko, mogoče ne bo odveč, če spomnimo na razgovor med Goethejem in Heglom, ki ga je zapisal Eckermann (/18. 10. 1827/ I. P. Eckermann, Pogovori z Goethejem, Lj. 1959, prevod Josip Vidmar). Ko je Hegel hvalil dialektiko kot »dar, ki postane velik v razlikovanju med pravim in napačnim«, je Goethe pripomnil: »Samo če ne bi takšnih duhovnih umetnij in spretnosti često zlorabljali in izkoriščali za to, da napačno delamo za pravo in pravo za napačno!!« Prav to se je čez sto let dogajalo po vsej komunistični hemisferi, ponekod pol stoletja, ponekod več, in duhovno tako zelo pohabilo cele narode, da še po desetletjih ne morejo k sebi.

Pa pustimo zgodovino. Talentiranost za dialektično igro z jezikom in stvarnostjo ni reševala samo ustanovnih očetov komunizma v njihovih pionirskih naporih pri postavljanju sistema. Če odprete danes, ko smo že visoko v postkomuničnem času, kakega od dnevnih tiskanih medijev, vam ne bo treba dolgo obračati strani, da boste pred sabo zagledali stavke, ki vas bodo z vratolomnim dialektičnim nastopom prepričali, da »umetnija ali spretnost«, kakor je rekel Goethe, nikakor ni izumrla. Mogoče na nove rodove prihaja z učenjem, mogoče tudi kako drugače – na primer s polaganjem rok. Predlagamo, da se za trenutek zadržimo pri enem od takšnih novejših primerov.

Figure 1. Pri izviru Mirko Kambič

V četrtek, 15. julija, je eden Delovih novinarjev posredoval bralcem daljši odlomek iz govora, ki ga je imel nekdanji predsednik države pred svojimi somišljeniki v Baški grapi, in ga glosiral z mislimi, ki so se mu utrinjale ob tam izrečenih stavkih. O teh mislih bomo rekli kakšno besedo pozneje, sedaj pa h govoru nekdanjega predsednika (kolikor ga, po navedku, atestirano lahko vzamemo v premislek). Naj za uvod povemo, da so temeljna dejstva revolucije in državljanske vojne zagledana in priznana, morda tudi od tistih, ki so z njihovim sprejetjem in razumetjem imeli več dela kot večina. Menimo, da tudi ljudje, ki tega javno ne priznajo, mislijo tako. Med dejstva, ki ne morejo da ne bi ganila opazovalce s svojo nespornostjo, sodi to, da je bil slovenski narod okupiran, razdeljen in obsojen na iztrebljenje (ne sicer takoj in sploh ne med vojno, kar je tako važno, da s tem sploh ni mogoče pretiravati); da je KPS skoraj istočasno s fašistično in nacistično agresijo na slovenski narod prišla nanj tudi s svojo (na preizkušen način, s terorističnimi akcijami partijske milice in z zgodovinsko) blokado političnih sil zunaj njenega dometa. To je tako jasno, to tako zelo stoji, da še tako vdano agitropovsko srce začuti, da se je treba vdati. Če bi nekdanji predsednik države res želel, da bi imel obraz, ki bi mu, ko bi »govoril o viziji prihodnosti«, verjeli, bi tako najdena in spoznana in občutena dejstva tudi povedal. Rekel bi, recimo, naslednje: »Komunistična partija Slovenije je začela svoje vojaško in politično delovanje zoper slovenski narod v času, ko je bil razkosan in obsojen na iztrebljenje.« Potem bi mogoče še dodal: »Zato je pripisovati domoljubje temu dejanju več kot zloraba te velike vrednote.« In potem bi se, ko bi se tako že prepustil resničnosti, odločil – po impulzu tako rekoč – še za naslednjo izjavo: »Dvignjena roka zoper lastni narod je namreč greh, ki ga ni mogoče ne opravičiti ne oprati, ne z besedami ne z dejanjem.« Lahko si mislimo, da bi ga poslušalci, ko bi jim tako govoril, vprašujoče gledali. Ali pa tudi ne! Morda pa bi dobili občutek, kakor da se jih je nekaj neznanega dotaknilo in da so odrešeni. Začutili bi, da sedaj tam stojijo v tem, kar resnično so: v tistem pogumu, ki so ga resnično imeli, in v tistem patriotizmu, ki jih je resnično nosil. Bili bi odrešeni zase – in za zgodovino. Nekdanji predsednik, njihov sedanji govorec, jih ne bi k ničemur silil in jih ne bi nikamor gnal. Rekel bi preprosto: »Jaz sem se odločil in izbral.« A nekdanji predsednik je natanko ta stavek tudi izrekel, a je bil mišljen v nekem povsem drugem zgodovinskem in moralnem kontekstu. Ni bil izraz »brezpogojne vdaje« resnici, ampak napoved, da bo še naprej vodil dialektične turnirje na terenu zgodovinsko že zdavnaj izgubljenih pozicij.

Da pa je te pozicije težko braniti, je pokazal tudi poudarjeni napor, ki ga je nekdanji predsednik in še prej nekdanji partijski funkcionar, potreboval, da je zdržal medijski dogodek v Baški grapi. Kljub dialektični rutini, ki je oblikovala tudi ta nastop, je bilo v njem čutiti določeno forsiranost. Še bolj pa je to zadrego – mogoče celo brezglavost – pokazal mladi mož, ki je govor nekdanjega predsednika novinarsko opremil. Ne bomo se dlje ustavljali ob takšnih trditvah, kot je tista, da so partizanski nasprotniki »računali na zmago okupatorja«; da je medvojna slovenska oblast »izbrala sodelovanje z okupatorjem«; da je Rožman že 1937 »ekskomuniciral Edvarda Kocbeka«; da se je VOS pravzaprav branila pred »zločini nasprotne strani«. Z vsem tem se ne bomo posebej ubadali, pač pa mislimo, da moramo postaviti v prava dejanska in vrednostna razmerja novinarjev predlog za spomenik Vidkunu Quislingu v Ljubljani.

S Quislingom nimajo nobene zveze ne domobranci ne ban Natlačen na škof Rožman ne Katoliška akcija, sploh nobeden na protikomunistični strani. A je vseeno tako, da bi po naši misli spomenik Quislingu v Ljubljani že lahko stal. Gre samo za vprašanje, kdo ga bi bil moral postaviti. (Vendar je, vidite, že govorjenje o tej stvari tako mrzko, da ga ne bi omenjali, ko ne bi bili izzvani.) Naj razložimo, kaj mislimo.

Kdo je bil Vidkun Quisling, da napravimo kratek tour d’horizon? To je bil norveški generalštabni oficir, ki je kot član vladnih delegacij in komisij prepotoval precejšen del Evrope. Spoznal je tudi boljševizem in mislil, da je nemški rasistični filozof Rosenberg najboljši odgovor nanj. Maja 1933, tri mesece potem, ko je Hitler postal nemški kancler, je ustanovil fašistoidno politično stranko Nasjonal Samling – Narodni zbor, ne da bi z njo kdajkoli imel kakršnekoli možnosti za uspeh. Leta 1934, eno leto pozneje, je po zgledu drugih totalitarnih gibanj ustanovil iz mladih aktivistov organizacijo telesnih stražarjev. Decembra 1939, tri mesece po začetku vojne, je obiskal Hitlerja in ga povabil, naj zasede Norveško. Tedaj so se dogovorili, da bodo to naredili »na miren način« – tako, da bo Quisling Nemce poklical v deželo. Ko je Hitler aprila 1940 zasedel Norveško, je Quisling na svojo roko nemudoma sestavil vlado pod svojim predsedstvom, a je Nemci niso potrdili. To so storili šele februarja 1942. Zaradi njegovega ravnanja je londonski Times začel uporabljati njegovo ime za označevanje vsakogar, ki se iz ideoloških razlogov priključi strani napadalca in tako zagreši gnusni zločin narodnega izdajstva.

Vsakomur, ki prebere zgornje vrstice, pa naj je tudi učna leta prebil v tempeljskem preddverju partije, je jasno, da nobeden od slovenskih protikomunistov ni imel zveze s tako zavrženo kariero, ne na zunaj in ne na znotraj. Najbolj pokvarjeno pa je s tem povezovati slovenskega duhovnika. Slovenski duhovnik, ki je narod postavil pokonci – v najvažnejšem pomenu te besede – ga je postavljal v boju z nemštvom in italijanstvom, kar je ustvarilo v njem protinemški in protiitalijanski avtomatizem. Če že nič drugega! Poleg tega pa obstaja še neka druga okoliščina, spričo katere je ta novinarjev predlog tako zelo nesramen: Slovenci smo se namreč v primeri z drugimi evropskimi narodi med okupacijo izredno dobro držali. Če bi to hoteli raziskati in dokazati z dokumenti, bi seveda potrebovali mesece in mesece arhivskega dela. Toda pri dejstvih, s katerimi razpolagamo, lahko že sedaj rečemo, da je v Sloveniji bilo manj kolaboracije kot kjerkoli v zasedeni Evropi. (Umestno je vprašanje, zakaj zgodovinarji tega prepomembnega dejstva na raziščejo. Razumljivo, da tega niso počeli takrat, ko so jim plačo določali akademski politkomisarji. Toda sedaj bo že kmalu poldrugo desetletje, odkar smo v demokratični državi! Kaj pa je z zgodovinarji? Katera tekočina pa se pretaka po kanalih njihove zavesti? Ali je z njimi tako, da sicer čutijo določeno nelagodnost spričo tega, da se jim določeni vesoljski računi ne izidejo, a vztrajajo, kljub vsemu, v ptolomajskem sistemu. Tako kot Kopernik, ki je tudi, preden se je odločil za obrat, dolgo pomišljal. Ne izstopijo. Ne smejo? Si ne upajo? Ne vedo, kaj bi s svobodo? Si zapirajo oči pred soncem kot Platonov ujetnik, ki se reši okovov in pride iz jame?). A pustimo ta vprašanja in ostanimo pri tem, da pri Slovencih kolaboracionizma in kvizlinštva preprosto ni bilo. Niti toliko ga ni bilo, da bi lahko rekli, da je bil. A vrnimo se za trenutek na Norveško. Njihova predsednica Harlem Brutland je pred leti izjavila, da je več norveških mož padlo v vrstah SS, kot pa jih je bilo žrtev nemške okupacije. Ali bi lahko navedli ime kake slovenske kvizlinške čete, ki je sodelovala na italijanski ali nemški fronti.

Ko je lord Weidenfield 19. marca 1999 nastopil na IWM s temo Razmišljanje evropskega Juda / Newsletter 64 /, je govoril tudi o tem, kako je novejši razvoj Nemcem nekoliko odvzel edinstvenost njihove krivde. Ko so novi arhivski dokumenti postali dostopni povsod po Evropi in se je poleg tega razživelo zanimanje za nekdanje razmere, so Nemci začutili nekakšno olajšanje, da »njihovo breme ni bilo več tipično nemško breme«. »Francozi, Nizozemci, Švedi, Švicarji in celo Britanci so se zavedeli kršitev človečnosti in človekovih pravic in aktivne in navdušene kolaboracije z okupacijsko oblastjo.« No, take »aktivne in navdušene kolaboracije« v Sloveniji zares nikoli ni bilo. Specifično glede judovskega problema pa pravi ENCYCLOPEDIA OF HOLOCAUST (G. ISRAEL, N. Y., 1990), da je bil antisemitizem v predvojni Jugoslaviji »povsem obroben pojav«. Prek 50.000 Judov je moglo čez jugoslovansko ozemlje zbežati z dežel, ki jim je grozil nemški napad. Posebej Slovenija ni nikoli omenjena, niti v tem okviru ne, ne za predvojne ne za vojne razmere (čeprav enciklopedija registrira take podrobnosti, kot so »folklorne raziskave v Gottschee – Kočevje v Sloveniji«, ki so potekale v okviru Himmlerjeve Družbe za prazgodovino nemške duhovne dediščine).

Kaj torej napraviti z novinarjevim ironičnim predlogom, da bi se v Ljubljani postavil spomenik Quislingu? Rekli smo že, da Slovenci Quislingu nimajo za kaj postavljati spomenika, razen če bi njegova usoda ganila komuniste, da bi kaj naredili. Zakaj ravno komunisti? Zato, ker jih s Quislingom veže ista politična danost. Slovenski komunisti, kakor norveški kvislingi, niso imeli nobene politične možnosti – razen v vojni. Ko ne bi bilo vojne, bi Quislingov Nasjonal Samling lovil norveške posebneže, in če ne bi bilo vojne, bi KPS še naprej štela kakšnih 800 mož in živela od članarine in od skrivne sponzorske miloščine.

Če se bralci še spominjajo, je tema tega komentarja resnica. Ne resnica nasploh, ampak njen težavni položaj, ki ga ima v posttotalitarni in postmoderni Evropi. Obe določili sta zelo važni, čeprav ne smemo pozabiti tudi na korozivne vplive, ki so se dogajali v okviru relativizma moderne. Poglavitni udarec pa so resnici le zadali totalitarizmi – zlasti komunistični. V kakem drugem oziru sta fašizem in nacizem čisto lahko bolj domišljena in bolj učinkovita, za resnico pa je komunizem iznašel najbolj celostno in najbolj rafinirano kontrolo. Njegova prednost je bila v tem, da je imel v lasti dialektiko, ki je, preprosto povedano, omogočala, da vse oziroma karkoli, hkrati je in ni. Mimogrede – passim, tako rekoč – smo na dveh primerih pokazali, kakšen mojster je na tem orodju še vedno nekdanji predsednik republike Slovenije in kako kongenialno mu zna slediti slovenski novinar.

Česar se človek v takem položaju najbolj boleče zave, je nemoč. Poglavitna nemoč se napaja – če se to ne sliši paradoksno – iz osamljenosti. Muka mislečega človeka v totalitarizmu – posebej v komunističnem totalitarizmu – je ta, da se duši od praznine. Ballestrem, eden od raziskovalcev totalitarizma, pravi naslednje: »Totalitarna partija ima strašno privlačno moč za vse, ki hočejo kaj postati. Nanjo se osredotoči celotni oportunizem prebivalcev.« /Totalitarismus im 20. Jahrhundert, p. 243/ Vsi, ki se podredijo partiji, ustvarjajo praznino okoli mislečega človeka. Z vsako vdajo je praznina večja.

Toda kako važna je resnica, se je pokazalo šele takrat, ko se je v velikem prostoru med Habarovskim in Prago prvič pojavil svobodni človeški govor. Na desetine jezikov in na stotine idiomov se je v tem brezkončnem prostoru zlilo v ti dve besedi: živeti v resnici. To, kar se je pol stoletja ali več zbiralo v posameznikih, ki so kakor »suhi gomolji ohranjali pičlo življenje« resnice skozi neskončno zimo, je sedaj prišlo na dan in obveljalo za vse ljudi: živeti v resnici. Samo eden od njih je bil Václav Havel, ki je natanko ti besedi izrekel, a so jim milijoni ljudi, ko sta bili enkrat izrečeni, kot brez uma ponavljali: živeti v resnici. Kako ganljiv je bil ta čas, kako poln milosti! Odprl je veliko možnost: v zemlji in zraku je bila sicer jesen, skozi ljudi pa je šla pomlad in klicala po rojstvu, ne nazaj v starega, ampak naprej v novega človeka – v človeka, ki bo sedaj vedel, kaj je in kaj mu je lahko odvzeto. Živeti v resnici! Kako to, da to veliko jutro ni bilo začetek večjega dne! Kako to! Morda pa je bilo preveč vdaje, mogoče se je preveč ljudi vdalo.

Vprašati se moramo sedaj, kakšne so bile tako imenovane protielite, ki so v tem svetu spontano nastajale in gradile svoj ugled in veljavo iz tega, da se niso dale vsrkati požrešni središčni sili. V naravi stvari je bilo tako, da so bili v te elite klicani umetniki, znanstveniki, duhovniki. Koliko se jih je odzvalo in koliko jih je vzdržalo težavnost obstajanja, za katerega so se odločili? Ali je morda tako, da heroičnemu obstajanju ni usojeno dolgo trajanje – da je pol stoletja kratko malo nemogoče biti heroj. Pa tudi, koliko grehov so morali celo ti izbrani ljudje narediti nad seboj. Za Pasternaka pravijo, da je pod izjavo, ki je zahtevala eksekucijo Zinovjeva in Kamenjeva leta 1936, stal tudi njegov podpis: »Krogla, ki je bila namenjena Stalinu, je bila naperjena tudi v moje srce, zakaj Stalin je naša skupna last.« Koliko ponižanj so morali celo ti čudoviti ljudje prestati. Potem pa je tu tudi vprašanje duhovne moči in trdnosti značaja, pa naj to pomeni že karkoli. Koliko ljudi pa je, ki bi bili zmožni tako govoriti s partijskimi bossi in šefi tajnih policij, kot je govoril poljski kardinal Štefan Wyszynski s šefom poljske partije Gomulko. Govoril je tako, da je Gomulka sredi pogovora vstal: »Saj tako govorite z nami, kakor da bi bili okupatorji.« Komunisti so na Poljskem res bili okupatorji in kardinal jim je to znal tudi pokazati. Škoda, velika škoda, da tistega prizora ni posnela kaka skrita kamera!

Če pa se za trenutek ustavimo pri protielitah, kakor so nastajale v Sloveniji, potem nas bo kmalu obšlo še neko drugo, ne prav veselo spoznanje. Slovenska protielitna jedra so se zgoščala predvsem med katoličani – morda bi morali reči, celo med katoliškimi duhovniki. Protikomunistična rezistenca v liberalnem taboru partiji ni vzbujala večjih skrbi, ker ni imela trdnih duhovnih temeljev in je večji del nastajala iz schöngeistovskih nagibov. Katoličane pa je njihova temeljna duhovna in kulturna situacija postavljala v takšna nasprotja s komunisti, da ga ni bilo mogoče skriti. Katoličani so bili protikomunisti, ne da bi se za to posebej odločali. Imeli so svojo resnico, ki je bila v koničastem nasprotju s partijsko resnico, umetno in postavljeno. Nasprotje med komunisti in katoličani je bilo notranje in nujno, lahko bi rekli avtogeno. Katoličani se torej niso mogli skriti, mnogi pa tega tudi hoteli niso. In tisti, ki tega niso hoteli, so prišli s partijo v duhovni, največkrat pa tudi v fizični spor. In sedaj pride to, kar se nam zdi važno in kar je treba povedati. Posledice tako nastalega radikalnega spora so katoličani predvsem prenašali. Prenašanje je tista beseda, ki najbolj določa duhovni položaj katoličanov. Prenašali so trpljenje, dolgoletne zapore in druge oblike maltretiranja, ki se ga je slovenska komunistična policija naučila po sovjetskih akademijah in ga potem še sama ingeniozno doma dopolnjevala in na novo izumljala. Reševali so to muko s prenašanjem in v pogovoru z Bogom. Niso pa je preiskali z mislijo. Nikakor nismo pripravljeni načeti reševanje tega težkega vprašanja nasploh: kaj je več: prenašati ali misliti. Katera vloga je dodeljena katoliškim protagonistom v drami sveta? Ali so to tisti, ki mislijo, ali tisti, ki prenašajo – tisti, ki so se odločili za Pavlovo maksimo: in patientia fructus ferre – v potrpežljivosti prinašati sadove.

Nikakor nočemo biti razsodnik v stvari, ki sega v sam misterij človekovega obstajanja, v svetu in pred Bogom, vendar bi na tem mestu le radi pokazali na posledice te slovenske katoliške odločenosti, ki ima po vsem videzu značaj praodločenosti. Ker nismo imeli veselja, da bi to, kar se je z nami dogajalo – kar nam je bilo naloženo, da prenašamo – tudi mislili, je spomin na to, skozi kar smo šli, neprofiliran in amorfen. Ne vemo prav, kaj je to sploh bilo. Ne gre za preteklost, gre za sedanjost! Ni pravega razumetja! Tu pa je že vpletena naša prihodnost.

Kako polivalentna pa je beseda misliti, bi, ne glede na to, da stojimo trdno na njenih pozicijah, radi pokazali s člankom, ki ga je 21. 12. 1940 ob smrti dr. Antona Korošca napisal za tednik Slovenija dr. Jakob Mohorič. Avtor govori med drugim tudi o Koroščevi avtokratskosti in o tem, da so mu množice, vesele, da imajo voditelja »čistih rok«, vedno znova rade že vnaprej dajale status opolnomočenega pooblaščenca. »Te množice so bile naravnost vesele, da jim ni bilo treba politično misliti.« Toda urednikom in sodelavcem Slovenije, Mencinu, Udetu, Fajfarju, ki očitno so politično mislili, to ni branilo, da leto pozneje ne bi, kljub odločenosti, da mislijo, nasedli instalaciji KPS in vstopili v OF. /Dr. Jakob Mohorič se je sicer raje pridružil dr. Antonu Gosarju in se odločil za pravo misel./

Težave z resnico so danes v tem, da so komunistične elite ostale in – mutatis mutandis – delujejo. Zanemariti pa ne smemo tudi vprašanja, kako smo mi obstajali pod totalitarnim pokrovom in kakšni smo izšli izpod njega: Ali z velikim védenjem ali pa le z medlim spominom na neko mučno preteklost, kot na neko ujmo. Razlika je zelo velika: to, kar je v védenju, lahko povemo; iz vedenja nastane lógos – beseda; spomin pa, nedotaknjen od misli, zgolj je.

V nedeljo 6. junija je imel kardinal Joseph Ratzinger v Caenu mašo v spomin na zavezniški débarquement leta 1944. Govoril je o dolgem razdobju povojnega miru, ki ga je dosegla »izjemna generacija politikov«: Adenauerja, Schumana in De Gasperija. »Ti možje so postavili državo, ki jo je oblikoval nravstveni um. Vera jim je pomagala, da so na novo postavili um, ki ga je ideološka tiranija zasužnjila in zlorabila.« Današnji politiki pa hočejo postaviti drugačno državo. »Laicizem je ideologija, ki hoče zgraditi državo čistega uma in je brez zgodovinskih korenin in zato tudi ne pozna tistih moralnih temeljev, ki jih ne uvidi katerikoli um. Tej državi ostane nazadnje samo pozitivizem večinskega sistema in pravo, ki ga uravnava statistika.« Ko bodo zahodne države v celoti krenile na to pot, se ne bodo mogle več dolgo upirati pritiskom »ideologij in političnih teokracij«.

Človeku kot postavki v statističnem računu stoji nasproti razvito življenje notranjega človeka. Toda »Notranjega človeka ni« je filozof Maurice Merleau-Ponty radikalno zavrnil tiste, ki so, iščoč, na kaj postaviti človekovo vrednost, priporočali Avguštinovo vrnitev v notranjega človeka. A če ni notranjega človeka, potem ni marsičesa. Na primer, usmiljenja. Ko je v knjigi Nikogar ni bilo zraven pisateljica Slavenka Drakulić prikazovala strahote balkanske vojne in zločince, kot so bili Radislav Krstić, general JLA, ki je leta »gradil bratstvo in edinstvo jugoslovanskih narodov, dokler ga ni spremenil v genocid«, je posebej opozorila na okoliščino, da so bili na zunaj to sami dostojni ljudje. Kaj pa je potem bilo z njimi narobe? Pisateljica odgovarja: »Zlo je odsotnost usmiljenja«. Natanko takšna je tudi etična formula Mela Gibsona, arhitekta filma Kristusovo trpljenje, ki je doživel tako viharne proteste po celotni postmoderni Evropi: »compassion of passion« – sočutje s trpljenjem ali usmiljenje.

To, čemur pravimo tranzicija, torej ni samo strukturna sprememba političnih ustanov totalitarne države, tudi ni samo vzpostavitev lastninskih odnosov in razmerij, ampak je tudi sprememba ideološke miselnosti. Tu pa smo spet pri dialektiki. Če dialektiki ustreza, da je umor zločin, potem je tako; če pa dialektiki to ne ustreza, potem pa umor lahko tudi ni zločin.

Področje, na katerem danes dialektika, v tej fakturi razumljena, najbolj razposajeno izvaja svoje vaje, je vprašanje antifašizma in antikomunizma. Postmoderna Evropa je postavila »zlato pravilo«: antifašizem da, antikomunizem ne. Ta parola izhaja iz hotenja, da se komunizmu odvzame njegova zgodovinska krivda. Če bi se to kako doseglo, bi bila nekoliko bolj upravičena tudi nečista ljubezen intelektualcev do te ideologije. V tej luči postajajo nekateri pojavi bolj razumljivi.

Goli otok na primer je ime za kraj, kjer se je zgodil nad človekom skupinski zločin, ki po krutosti in rafiniranosti morda presega vse, kar je zgodovina v tej kategoriji ustvarila. Zlo tega kraja se dviga nad dosežki sibirskih taborišč in morda tudi Auschwitza. Tu so s posebnimi postopki ubijali duha. In vendar in vendar.

Človek bi mislil, da bodo različni inštituti – politološki, sociološki, psihološki, zgodovinski – pripravljali simpozij za simpozijem, da izkoristijo edinstveno skrajnost, ki se je realizirala na Golem otoku in tako doženejo nekoliko bolj, kaj je s človekom. Pa tudi zato, da se odprejo zaloge človeškega usmiljenja do nesreče nekih ljudi. Nič od tega – nič v primerjavi z velikostjo enigme, ki se tu postavlja človeškemu razumetju. Spričo tega ni treba spraševati bralca, kako deluje nanj utrinek iz turističnega obiska na tem otoku, ki ga je za Frankfurter Allgemeine 15. avgusta 2003 objavil njegov nekdanji, tudi Slovencem znani urednik Johann George Reissmüller: »Nikjer na Golem otoku ni nobenega spomenika ali spominske table, ki bi bila posvečena neštevilnim, na tem kraju od Titovih komunistov mučenih in pomorjenih. Toda v majhni vasi Klada, že na celini, nasproti Golemu otoku, stoji tabla, na kateri so imena junakov, ki so se borili »proti fašizmu za boljšo prihodnost svojega naroda«. Na kolodvoru v Bologni, kjer so 2. 8. 1980 fašisti izvedli enega svojih največjih terorističnih napadov v italijanski zgodovini, stoji tabla z napisom: »Žrtvam fašističnega terorizma.« Na Via Caetani, kjer so maja 1978 našli truplo umorjenega Alda Mora, je tudi spominska tabla, a ne govori nič o storilcih: nobene besede o »rdečih brigadah«, o »levem ekstremizmu« ali o »komunizmu«.

Ko je novembra 1989 padel berlinski zid, se morda nihče ni do kraja zavedal, kako zapleten in težaven bo proces, ki ga je ta padec sprožil in zahteval in ki bo šel v zgodovino pod imenom tranzicija. Nihče ni pomislil, da bo ta proces zahteval postavitev nove družbe in da bodo to morali narediti ravno ljudje, ki jih je ideološka in družbena revolucija katapultirala v orbito umetnega obstajanja. Ni bilo prave zavesti, da so ljudje, ki naj bi življenje normalizirali, v veliki meri sami postali umetni ljudje. Malo se je mislilo takrat tudi na to, kako zelo oviran bo ta proces. Razumljivo, da se na to ni mislilo, saj boste morda tudi sami zaman iskali zgodovinske analogije za to, kar se je imelo zgoditi. Morda res še nikoli ni bilo tako, da bi storilci, potem ko je bil njihov zločin odkrit in je doživel obsodbo, tako maltretirali svoje nekdanje žrtve.

Tako večplasten je proces tranzicije. Njeni težavnosti ustreza podoba, ki smo jo našli v podnaslovu neke knjige: remont ladje na odprtem morju. Poglavitna reč pa je vseeno po našem mnenju vloga resnice, vsaj za slovenske razmere. Evropa je namreč pol stoletja po drugi svetovni vojni živela dvojno življenje: eni pod komunizmom, drugi v demokraciji. Z resnico tudi v demokraciji, iz nekih povsem drugih razlogov, niso dovolj spoštljivo ravnali, zato jo pogrešajo tudi sami, predvsem pa je nam, ki je bolj potrebujemo kot oni, ne morejo posredovati. A mi, iz nedavnega evropskega komunističnega vzhoda jo mnogo bolj potrebujemo.Ne samo za sproti, ampak za nekaj veliko bolj pomembnega – da se izvlečemo iz rdečih številk epohalne zgodovinske izgube.

Zato se v pričujočem razmišljanju, kot ste gotovo že opazili, vedno znova vračamo k resnici in njeni vrednosti. Ugotovili smo že nekaj pomembnih reči. Znova smo videli – kar je Evropa z raznimi očmi že tolikokrat zagledala – da je resnica vrednota zaradi sebe: da so druge stvari zaradi nje, sama pa zaradi ničesar, kot je rekel Platon. Če se izkaže to, kar smo mislili, rekli, napisali, storili, za resnično – s čimer ne povemo nič drugega kot to, da je v območju resnice – potem smo dosegli stanje, s katerim smo lahko tako zadovoljni, da smemo reči, da smo srečni. Dosegli smo človeško najbolje branjeni prostor v vsej mnogoterosti obstajanja. Lahko nam bo šlo vse narobe, a nas, na tistem kraju, ne bo nič zadelo.

To je zadnja možna misel. Lahko bi rekli, da je tudi prva, saj mora vedno biti tukaj, če hočemo, da bo tudi zadnja – da bomo nazadnje nanjo lahko stopili in se rešili.

V sedanjem času pa smo od resnice odvisni tudi na aktualen ali zgodovinski način – tu in sedaj, v položaju, kakršen se je v času izoblikoval. Položaj pa je tak, da smo od resnice eksistencialno odvisni. Tu ne mislimo na ontološko odvisnost, o kateri smo govorili zgoraj, ampak na aktualno zgodovinsko odvisnost.

Udeleženci slovenskega katoliškega protikomunističnega upora – ali kar slovenski katoličani – smo tako šli skozi stoletje, da smo bili v isti vojni, enkrat poraženci in drugič zmagovalci. Dvakrat zato, ker so se dvakrat pregledovali računi: enkrat 1945, enkrat pa 1990. V tej misli ni niti senčice česa hotenega, ampak je to zgolj misel, ki se je v sebi potrdila, potem ko je videla, kako stvari so. Besedi zmaga in poraz sta dve čustveno zelo otovorjeni besedi in ju ljudje sprejemajo ali zavračajo, kakor komu kaj prinašata, ali veselje ali žalost. V resnici pa ti dve besedi nista drugega kot dve šifri za isto resničnost. Leta 1945 smo bili kristjani in katoličani premagani, ker postavke niso bile pravilno postavljene in izračunane; leta 1990 pa smo zmagali zato, ker je prišlo do velike zgodovinske korekture in se je svet, ki je bil zgrajen na napačnih računih iz leta 1945, zrušil. Resničnost je bila torej vedno ista, samo računanje je bilo različno.

Revizija iz leta 1990 je bila korektna; vse instance, ki so za to področje kompetentne, so jo potrdile. Ugotovljeno je bilo, da v ravnanju s postavkami, ki so sestavljale novo bilanco, ni bilo napak. Stanje, ki ga je revizija ugotovila, je bilo torej jasno in papirji, ki so bili izdani, so govorili o zmagi katoličanov. Vendar se je tega tako rekoč birokratskega dejanja zgodovine držala velika pomanjkljivost: stanje, ki so ga izdani papirji izražali, ni bilo prelito v zakone, ki urejajo družbeno in politično življenje. Z drugo besedo: nova bilanca zgodovine je bila pravilna in potrjena, a je ljudje niso hoteli sprejeti. Za zdaj, človeške odločitve te vrste so zmerom samo začasne! Predvsem je seveda niso hoteli sprejeti tisti, ki jih je falzifikat iz 1945 postavil za zmagovalce, nove bilančne pole, ki so nekdanji falzifikat anulirale, pa so jih postavile na mesto, ki ga jim je zgodovina že zmeraj odkazovala. Kako pa je mogoče, da so lahko ignorirali dokumente, ki jih je izdala zgodovina in na njih ni bilo mogoče najti napake? To je zato, ker je resnica izgubila pomen, ki ji po osnovni konstituciji sveta pripada – in ga je nekoč že imela. V civilizacijskem somraku, v katerem se je znašla resnica, je mogoče nesporne dokumente začasno ignorirati in izdajati vsakovrstne falzifikate.

Katoličani smo torej na več načinov odvisni od resnice. Najprej ontološko, ker nam edino resnica omogoča in zagotavlja človeški obstoj, drugič pa eksistencialno ali aktualno, ker nam omogoča zgodovinski obstoj tu in sedaj. To je tisti razlog, da smo katoličani za vso resnico. Vse naj se razkrije, vse naj pride na dan – v tem, kako se je kaj zgodilo, in v tem, kako je bilo kaj mišljeno, in v tem, kaj je kdaj kaj pomenilo. Vse naj se pokaže na velikem ekranu, da bo na očeh vsem. Ne kakor da bi se nam ničesar ne bilo treba bati! Sploh ne, ampak kljub temu, da se imamo marsičesa bati. Vse naj se razglasi »po ulicah in strehah mest«.

Figure 2. Na pot Mirko Kambič

Tako bo, v prostoru, ki ga bo obvladovala resnica, imela možnosti tudi zadnja resnica naše aktualne sedanjosti in preteklosti. V območju resnice se bo lahko slišalo pričevanje zgodovine, da smo se katoličani prav odločili. Tega ne govorimo zato, ker smo se ravno mi prav odločali, ampak zato, da povemo, kako se je nazadnje treba odločati v vsakem času. To zahtevati imamo pravico, naj nam nihče tega ne jemlje. Pravico imamo, da govorimo o svoji zmagi tudi zato, ker smo jo tako drago plačali. Tudi zato, ker smo jo tako zelo drago plačali.

Da so komunisti mogli drugo svetovno vojno prirediti v prostor za revolucijo, so morali izvesti dva slepilna manevra: enega za notranji, drugega za zunanji svet. Taktično načelo je bilo v obeh primerih enako: raznorodnost ciljev ali s primarnimi sredstvi dosegati sekundarne cilje. S slepilnostjo manevrov ni po sebi nič narobe, če se bije boj z napadalci in sovražniki; če pa gre za način obstajanja s svojim lastnim narodom ali z zavezniki, pa je tak način moralno nedovoljen.

Da so komunisti mogli izvesti revolucijo, so morali najprej uprizoriti »narodnoosvobodilni boj«. Narodnoosvobodilnemu boju kot primarnemu sredstvu ustreza primarni cilj – narodova svoboda. Osvobodilni boj, ki ga je organizirala partija, pa je bil ves čas pilotiran tako, da se je končal s totalitarno boljševiško vladavino.

Med narodnoosvobodilnim bojem kot primarnim sredstvom in revolucijo kot sekundarnim ciljem so komunisti izpostavili dialektično razmerje: če se je manjšalo prvo, se je večalo drugo in obratno. Med vojno je bil v ospredju narodnoosvobodilni boj, revolucija pa je, nič manj intenzivno, delovala v ozadju; na višku povojne Kardeljeve ere se je revolucija razšopirila, narodnoosvobodilni boj pa je postajal vedno manj opazna neznatnost; Kučanov postkomunizem pa je revolucijo spet zatajil in trdil, da priznava samo enobe. Kot pri Orwellu je trdil, da tako dela že od nekdaj.

Sopotniki tako vodene dialektične igre niso hoteli videti ne takrat ne sedaj. Zanimiva je izjava tržaškega pisatelja Borisa Pahorja /Ampak, januar/ junij, julij 2001/: »Kocbek je bil žrtev partijske kratkovidnosti in lahko rečemo, da so začeli izgubljati, ko so ga pol prisilili, pol prepričali, da je podpisal Dolomitsko izjavo.« Pahor ne vidi dialektike: Kocbek ni bil žrtev partijske kratkovidnosti, ampak daljnovidnosti; in z njim partija ni začela izgubljati, ampak dobivati. Pahor tudi na izrazih, s katerimi je partija opremila svoj jezik o nasprotnikih, ne vidi nič dialektičnega: ljudje, ki so maja 1945 prišli v Trst, so bili »sodelavci okupatorja, ki so se umaknili iz Ljubljane … se postavili na angleško stran, in jo prepričali, da so bili zmerom na njeni strani.« /Nova revija, avgust, september, oktober 2003/. Boris Pahor je tudi v televizijskem intervjuju 11. 7. letos ponovil tezo o Kocbeku, ki so mu partijci najprej obljubili kulturni pluralizem v OF, potem pa so ga »prevarali« in zaključil: »Kocbek ima tudi danes prav.« Tudi v tej sekvenci Pahor ni začutil nič dialektičnega. Dr. France Bučar, ki, če povemo mimograde, misli, da se je sedanja opozicija »demoralizirala ali pa se je priključila domobranski liniji, je po svoji logiki izgubljena zadeva«, /Dnevnik, 28. 12. 2002/ pa dialektiko tako razume, da jo lahko že samostojno uporablja: »Odpor Slovencev proti okupatorju je bil potreben in nujen. Drugič, jasno je tudi, da so ljudje hoteli drugačen družbeni red.« /Delo, 22. 10. 2002/ Ampak, za božjo voljo, kakšen upor je bil potreben in nujen, in kako drugačni družbeni red so ljudje hoteli? Tudi slikar Jože Ciuha ne vidi v OF nobene revolucionarne nevarnosti, kajti bila je »posebna energija, povsem drugačna od ortodoksnega marksizma sovjetskega tipa«. /Ona, 8. 6. 2004/.

Kako globoko segajo včasih praeiudicia – že naprej narejene sodbe – kaže tudi obrobna in komaj opazna opomba pisatelja Draga Jančarja v slavilnem spisu ob Pahorjevi devetdesetletnici /Književni listi, 24. 11. 2003/. Ko govori o tem, kako so krščanski socialisti vstopali v Osvobodilno fronto, pripominja: »A na začetku vojne pravzaprav druge izbire sploh ni bilo.« Pravzaprav je bila! Nikoli ni bilo tako, da ne bi bilo nemogoče vedeti, da je bila OF komunistični projekt, in nikoli ni bilo nemogoče vedeti, kaj je komunistična partija. Od moskovskih procesov je takrat bilo že pet let! Jančarjeva pripomba je nekaj neznatnega, a meri naravnost v središčno točko slovenskih zadev. Edina možnost – ponavljamo, edina možnost – da bi Slovenci onemogočili partijski projekt, je bil skupinski bojkot njene velike osvobodilne instalacije. Zato ima gesta ljudi, ki so sodelovali v OF, vanjo vstopali in jo vzeli za svojo, tako veliko historično težo.

Figure 3. Življenje in misel Simon Dan

24. junija letos je predsednik Republike Slovenije imel na slovesnosti ob dnevu državnosti govor, v katerem je med drugim dejal: »Slovenski partizani so pomagali osvoboditi Slovenijo in Evropo. Njihova zasluga je nesporna in večna. Povojni poboji pa še naprej begajo naše današnje odnose. Zakaj ne bi priznali, da so bili ti povojni poboji temni madež naše zgodovine? Zakaj sprava med Slovenci po skoraj šestdesetih letih ne bi bila možna, če so se spravili že skoraj vsi veliki nasprotniki svetovne vojne?«

Ko znova prebiramo te besede, ne vemo, kaj bi rekli, kam bi šli, h komu bi se obrnili. Da morajo svobodni ljudje – kot državljani, zakaj predsednik nam je govoril kot državljanom – poslušati tako pošastne besede! Kaj so že naredili slovenski partizani s Slovenijo? Da so jo »osvobodili« za polstoletno totalitarno diktaturo? Ali je sploh mogoče izreči kaj takega? Ali mora kaj takega izreči človek, ki mora misliti na svoje akreditive? Ali predsednik ve, da se je v tem času zgodilo nekaj stotisoč dejanj duhovnega in fizičnega nasilja nad »osvobojenim narodom«? Da so bile v tem času nad njim storjena dejanja, ki jih noben slovenski sovražnik v celotni zgodovini ni naredil? Ki jih niti hudobija in krutost sovražnika ni zmogla! Ali je kateri sovražnik kdaj pobil deset tisoč Slovencev, naenkrat, v enem tednu? Kateremu človeku je dana pravica, da pravi, da je zasluga partizanov, ki so tako »osvobodili« narod, »nesporna«? In »večna«? Povojni poboji pa »begajo« naše odnose, »begajo«, vznemirjajo, motijo naš mir in naše blagostanje. In »izvensodni poboji«? Kaj pa so ti poboji? Ali je predsednik republike Slovenije že kdaj slišal za totalitarne monstrume, ki se imenujejo »sodni poboji«? In da so se »vsi veliki nasprotniki svetovne vojne« že spravili? Ali plačano spremstvo predsednika države ne premore človeka, ki bi predsednika lahko poučil, da je prelita kri bratov »madež, ki ne zastara«? Da je mirovno pogodbo po državljanski vojni treba napisati z neskončno bolj fino roko kot pogodbe med v vojni sprtimi državami, ki so del mednarodnega biznisa – končno in nazadnje. Kdaj pa je bila podpisana mirovna pogodba po slovenski državljanski vojni? Ali ni bil sedanji predsednik države deset let predsednik vlade? Kako to, da ni ukazal napisati osnutka in ga predložil parlamentu? Kaj pa je mislil, ko je na čelo komisije za povojne poboje, ki naj bi pomagala pripraviti takšno pogodbo, postavil ljudi, kot sta dr. Spomenka Hribar in Peter Kovačič? Zato naj se tu naše govorjenje spremeni v direkten apel: »Nehajte, gospod predsednik, nehajte! Predsedniku ni dovoljeno, kar je dovoljeno zasebniku. Ko govori zasebnik Milan Kučan v Baški grapi je to ena stvar; ko pa predsednik republike bere svoj govor pred parlamentom demokratične države, je nekaj drugega. Vsaka njegova odgovorno izrečena beseda postane nova mera za sto in sto tisoč državljanov; pa tudi vsaka beseda, ki se je vdala ne-umu, je nova mera za sto in sto tisoč državljanov. S takimi besedami najvišjega predstavnika svobodne demokratične politeje se seli ne-um v državo samo. Zato, nehajte gospod predsednik, nehajte!«

Tranzicija, ki je, kot smo že rekli, tudi in morda predvsem duhovni in kulturni proces, je pri Slovencih posebno težka, ker so ljudje obremenjeni s spominom na tisto daljno določitev, ki je imela tako usodne posledice za vse. Ko so padale tiste odločitve, teh posledic seveda nihče ni videl. Tudi tistih 43,9 % Nemcev, ki so 1933 volili Hitlerja, se ni verjetno odločalo za totalno vojno in Auschwitz. Te stvari so bile za večino zunaj predstavljivega. Toda danes, šestdeset let pozneje, je čas refleksije. Danes se nihče nima pravice izmakniti vprašanju: za kaj sem se odločil leta 1941, ko sem se odločal za OF? Nihče nima pravice, da bi se izognil temu vprašanju in tako preprečil, da bi tisti delček substance narodove zavesti, ki jo sam predstavlja, ne bi bil presvetljen z moralno energijo tega vprašanja. Takrat ni vedel, da bosta na koncu muka totalne podrejenosti in Kočevski Rog! Toda danes ve. Danes bi morali vsi vedeti, kako gre zgodovina in kaj lahko iz česa nastane.

Vsi smo odgovorni. Toda, ali smo res? Prelistajte članke v časopisu in naštejte oddaje na radiu in na televiziji, ki govorijo o Srebrenici, in potem jih primerjajte s številom tistih, ki govorijo o Kočevskem Rogu. Pred nedeljo 11. julija je bil v Delu dolg članek, ki je napovedal, da bodo 335 novih trupel iz grobišča Srebrenica, že identifiranih, pokopali na pokopališču v spominskem parku Potočari. Pridružili jih bodo 989 že identificiranim in tam pokopanim. Število srebreniških žrtev se je začelo pri 8.000 in se potem vidno večalo, dokler ni doseglo števila 12.000. Samo nekaj dni potem, 13. 7. 2004, pa je Delo objavilo enokolonsko desetvrstično poročilo iz Slovenske Bistrice, da bodo na tamkajšnjem pokopališču postavili kostnico za več kot 400 pobitih januarja 1946. »Kljub dolgotrajnemu postopku in zasliševanju številnih prič mariborskim kriminalistom v dosedanji preiskavi ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za ta povojni poboj, pa tudi strokovnjakom ni uspelo identificirati nobene izmed številnih žrtev.«

Figure 4. Obnovljena preteklost Simon Dan

Primerjava obeh poročil govori sama zase. Od srebreniških zločincev je general Radislav Krstić že obsojen, generala Ratka Mladića in druge – znane – še lovijo. Predsednik Republike srbske Čavić je izjavil, da za storilce ni »opravičila«. Za Kočevski Rog pa pravijo sedanji slovenski postkomunistični diadohi , da je bil »napaka«. Napake se pa opravičujejo, mar ne? V časopisih se pojavljajo tudi članki o Katinu kot »simbolu zločina in laži«.

Letošnja slovesnost v Kočevskem Rogu je bila 6. junija, dan pozneje, v ponedeljek, 7. junija, pa je bil spominski dan slovenskih izgnancev in pregnancev. Predsednik države Janez Drnovšek je nanje naslovil posebno pismo in v njem zapisal, da se tega dne »spominjamo najbolj temnega obdobja v zgodovini človeštva«. Romarjem v Kočevskem Rogu predsednik države ni poslal nobenega pisma.

Manever, ki ga je KPS izvedla za uresničitev revolucije na domačem terenu, je nosil šifro Osvobodilna fronta. Bil je tako uspešen, da tudi danes postkomunisti polagajo vanj velike upe – vse pravzaprav. /Drugi up je še evropska levica, ki se krepi z antiamerikanizmom./

O pripravi druge svetovne vojne za prostor revolucije na zunanjem terenu pa je KPS samo soodločala. A vseeno tudi tu ne smemo dvomiti, da je med poglavitnimi besedami bila Kardeljeva. Osnovno strukturo tega manevra je mogoče razbrati iz dela zgodovinarja Veselina Džuretića Saveznici i jugoslovenska ratna drama. V uvodu tega dela najdemo tudi tale stavek: »Ko notranja dogajanja stopijo v luč splošnih – ki seveda mečejo svetlobo na njihovo smer in na njihov značaj – potem tvorijo osnovno strukturo analize odnosi nasproti vojnim dejstvom – nasproti okupatorju in zaveznikom.« Torej v svetovni areni sta bila tudi v revoluciji važna samo dva faktorja: okupator in zavezniki. »In to je omogočilo revolucionarni koordinaciji, da je zagledala svojo rešitev v načelu borbenosti. To pa je bilo načelo, ki je omogočilo eno najbolj učinkovitih propagandno-političnih iger moderne dobe.« To načelo je potem odločalo tudi o tem, kdo je »patriot, izdajalec, revolucionar, protirevolucionar«.

Torej načelo borbenosti. Prav, a kaj to pomeni? Ali »načelo borbenosti« nima nobenih civilizacijskih, se pravi, moralnih in pravnih omejitev? Ko so jugoslovanski komunisti osvojili načelo borbenosti, niso tega storili zaradi primarnih ciljev, ki so v tem načelu, ampak zaradi ciljev, ki s primarnim nimajo zveze. Komunistični partizani s takšnim načelom niso hoteli dati čim večji prispevek zavezniškim naporom za zmago, ampak so z njim hoteli doseči nekaj, kar – po svojem namenu – s temi napori ni imelo nobene zveze. Ni jim šlo prvenstveno za zmago nad okupatorji – zanje so tako in tako vedeli, da bodo premagani – ampak so hoteli zmagati v vojni z vojaškim šefom legitimne vlade. To zmago pa je bilo mogoče dobiti tudi samo v Londonu. To je bil najbolj ambiciozen pa tudi najbolj brutalen načrt, ki si ga je lahko kdo zamislil. Jugoslovansko revolucionalno vodstvo je vedelo, da ga bo lahko uresničilo samo z vrtoglavo visokim vložkom. Sklenilo je v ta načrt investirati ljudstvo. Komunisti so se ljudstva polastili – z dejanji prvega manevra pa tudi z intenziviranjem revolucionarnega terorja – in ga izročili interesom revolucionarnih ciljev. To je, v goli postavitvi, pomenilo načelo borbenosti: vložiti toliko življenj, kolikor jih bo pač prilika zahtevala. Tako so komunisti prestopili ne samo okvir zapadne rezistence, ampak okvire gverilske vojne sploh. Ko je bil sovražnik že v deželi, ko jo je imel že trdno v rokah, so, kar je po sebi protislovno, uprizorili frontno vojno. V Sloveniji se je načelo borbenosti izrazilo s frontalnim spopadom partizanov z Nemci na Pasji ravni in na Dražgošah v zimi 1941/1942. Sem spada tudi pohod 14. divizije na Štajersko. V jugoslovanskem merilu pa je načelo borbenosti nazadnje dobilo grotestno podobo: četniki in partizani so tekmovali samo še v številu ljudi, ki naj bi padli zaradi njihovih akcij. Jasno je, da je v tej pošastni tekmi Mihajlović vedno bolj zaostajal. Nazadnje se je Churchill odločil in prenesel vojaško podporo in mednarodno diplomatsko zaščito od četnikov na komunistične partizane. Pri tem so ga prepričala resnična pa tudi preveličana poročila o izvajanju načela borbenosti. Ne majhno vlogo so pri tem imele tudi zveze, ki so jih jugoslovanski komunisti ob pomoči Kominterne vzpostavili z vojaškimi in političnimi centri zaveznikov.

Figure 5. Mir in tiha lepota obstajanja Mirko Kambič

Kakšna vprašanja pa odpirajo pravni in moralni vidiki načela borbenosti? Ko se je profesor Klaus Lüderssen / FAZ, julij 2004 / ob letošnji obletnici atentata na Hitlerja 20. julija 1944 spraševal o pravnih vidikih atentata, nas je seznanil z nekaterimi vidiki, na katere prej nismo pomislili. Dejanje, kot je atentat, je dopustno pod dvema pogojema: prvič mora biti uspeh razumno zagotovljen, obenem pa mora biti zagotovljena tudi varnost tretjih oziroma neudeleženih oseb, njihove eventualne žrtve pa v sorazmerju z moralnim značajem dejanja. Iz tega lahko potegnemo analogne zaključke glede moralnih in pravnih norm, ki vežejo udeležence v gverilski vojni in spopadih v državljanski vojni. Dodatni protokol k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 o zaščiti žrtev »ne-mednarodnih oboroženih spopadov« – tako imenovani Protokol II z dne 8. 6. 1977 – pravi v prvem odstavku člena 13: »Civilno prebivalstvo in civilne osebe uživajo splošno zaščito pred nevarnostjo, ki izhaja iz vojnih operacij.« V drugem odstavku istega člena pa: »Niti civilno prebivalstvo kot tako niti civilne osebe ne smejo biti predmet napada. Prepovedana so dejanja nasilja ali grožnje z nasiljem, ki imajo za poglavitni namen, da terorizirajo prebivalstvo.«

Čeprav je ta protokol sprejela Zvezna skupščina nekdanje Jugoslavije šele trideset let po drugi svetovni vojni, lahko v njem vidimo vsaj moralno obveznost.

Robert Cooper, glavni direktor Sveta Evropske zveze, je marca letos na Dunaju v Skupini za razmišljanje o duhovnih in kulturnih dimenzijah Evrope, izrazil po sebi zanimivo misel, da je univerzalni čas, ki ga je narekovala hladna vojna, po njenem koncu razpadel na tri časovne silnice: na predmoderno, moderno in postmoderno. Problem sedanjega časa je v tem, je dejal, da sta moderna in postmoderna v neprestani nevarnosti, da zapadeta gravitacijskim silam predmodernega časa. Zanimiva misel, a napačna.

Nevarnost, ki grozi Evropi, prihaja iz moderne in postmoderne same in je v tem, da ne obstajajo stvari, ki bi bile tako res – ki bi jih ljudje bili pripravljeni imeti za tako res – da bi bilo mogoče iz njih sestaviti smisel. Izguba resnice je rezultirala v izgubo smisla. Bolj uničujočega položaja za človeka si ni mogoče zamisliti. Zato bodo tisti, ki bodo hoteli »reševati svet«, kot je bilo nekje rečeno, šli, če bodo imeli v sebi občutljivega duha, v boj za investituro resnice. To se sliši zelo visoko in zahtevno, a je bilo mišljeno samo to, da bo resnica povsod dobila veljavo: od najbolj preprostih zadev vsakdanjega življenja pa do tistih, ki celostno zadevajo našo duhovno, kulturno in politično usodo – tudi tisto, o kateri se je skeptično spraševal Pilat.

2.1.1.

Našim uradnim zgodovinarjem še danes ni jasno, čeprav bi se po 60 letih spodobilo in bi nam tudi morali povedati na ves glas, kaj je bilo tisto, kar se je v času 2. svetovne vojne dogajalo na ozemlju Slovenije, upor proti okupatorju, revolucija, ali oboje in koliko enega in koliko drugega. Zlasti jim ni všeč, če se razpravi pridruži pojem državljanska vojna. Enotni pa so za tisto na protikomunistični strani. Zanje je neizpodbitno dejstvo, da ni bilo drugega kot kolaboracija, pa čeprav samo taktična, še vedno skrajno zavržena in je o njej škoda tratiti čas. Če so že pripravljeni sprejeti drugačno oznako, so jo za Dolenjsko in Notranjsko, z veliko rezervo za Gorenjsko, morda celo za Štajersko, na noben način pa ne za Primorsko.

Tam je šlo za čisto domoljubje, za vsenarodno zadevo, pri kateri so sodelovali vsi. Kar se je dogajalo, je bilo mogočno in zmagovito, zlasti osvoboditev ob koncu vojne, pri kateri da so slovenski partizani igrali odločilno vlogo. In ne nazadnje zadnja resnica: ves boj na Štajerskem nam ni pridobil niti metra slovenske zemlje na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, tu pa smo si priborili Primorsko. Brez tega boja, brez teh žrtev bi tudi po drugi svetovni vojni ostali praznih rok, kot smo po prvi. Na težave, ki jih imamo s Hrvati zaradi povojne velikodušnosti naših komunističnih politikov, na izgubo Gorice, dela Brd, Beneške Slovenije in Kanalske doline, smo pozabili. Primorska je čista, je bila enotna. Kolikor je bilo na njenem ozemlju kolaboracije, je bila uvožena iz Ljubljane.

Na neki način je res, da je bilo na Primorskem drugače. Tam je revolucija zamujala in z njo tudi državljanska vojna. Vse pomembno se je dogajalo z enoletno zamudo. Predvsem ni šlo za okupacijo ampak obvladovanje ozemlja, ki so ga Italijani prejeli kot plačilo za svojo vlogo v prvi svetovni vojni. Njihovo udeležbo na strani protinemške in protiavstrijske koalicije smo plačali Slovenci. Italijanske karabinjerske postojanke so bile gosto posejane, povsod ob meji je bilo tudi veliko vojaštva in to je po razdelitvi Slovenije ostalo. Kako šibko je bilo partizanstvo pred kapitulacijo Italije, nam pričata dva dogodka. Prvi je usoda Janka Premrla-Vojka. V spopadu z italijansko vojsko v Idrijski Beli 15. februarja 1943 je bil ranjen v trebuh in umiral teden dni na bližnjem Brinovem griču, pa ni v tem času prišel do njega noben zdravnik, čeprav smo imeli takrat na ljubljanski strani bližnjo Dolomitsko republiko in bi se dalo priti do njega v nekaj urah. Drugi tak dogodek pa je spopad na Golobarju 26. aprila 1943. Na tej planini nad Bovcem so se zbrali vsi partizani Zgornje soške doline z namenom, da bi ustanovili Gradnikovo brigado, jih je pa bilo vsega skupaj nekaj nad sto. Pri tem so jih napadli Italijani in je v boju 30 partizanov padlo.

V času fašistične nadvlade sta bili na Primorskem dve skupini, ki sta skrbeli za slovenstvo, TIGR kot teroristična organizacija, ki na zunaj ni bila tako vidna, s svojimi akcijami pa učinkovita, in slovenska duhovščina. Edino v cerkvi se je dalo javno moliti slovensko in so pevski zbori peli slovenske pesmi. Ugled enih kot drugih je bil velik. Laične inteligence ni bilo veliko, ker so jo Italijani pozaprli in se je šele spomladi leta 1944 vrnila iz zaporov in internacij. Tako Tigr kot slovenski duhovniki so se aprila 1941 ponujali kar sami, da bi jih sprejeli kot konstitutivne člane v organizacijo, ki bi usmerjala narodni upor. Kako zrel je bil ta upor, nam pove podatek, da je bil prvi spopad na ozemlju okupirane Slovenije ravno med Tigrovci in Italijani na Mali gori nad Ribnico 13. maja 1941.

Ker so imeli komunisti s Primorsko iste načrte kot drugod – tudi na njenem ozemlju izpeljati revolucijo in se polastiti oblasti, z enotnim uporom ni bilo nič. Niso pa mogli odpreti fronte proti svojim dejanskim ali namišljenim političnim nasprotnikom na podoben način, kot se jim je to posrečilo v Ljubljanski pokrajini, kjer so jih kar počez razglasili za izdajalce in belogardiste že leto prej, preden je počila prva puška vaškega stražarja. Izobraženstvo na Primorskem, zlasti katoliško, kolikor ni bilo izgnano ali bilo konfinirano, je bilo v ospredju odpora proti fašizmu vsa leta italijanske nadvlade in si pridobilo velik ugled. Komunisti so vedeli, kaj hočejo, in so skrbno pazili, da je vse pomembno ostajalo v njihovih rokah. Na začetku bolje nič kot nezanesljivo zavezništvo. Ker inteligenci niso zaupali, so bolj verjeli delavcem in malim kmetom, in nanje so se opirali od vsega začetka, kar je kasneje 28. avgusta 1944 povedal Edvard Kardelj na seji centralnega komiteja KPS: »V Trstu se ne moremo opreti ne na slovensko ne na italijansko inteligenco, pač pa na proletariat in buržuazijo, ki je zainteresirana ekonomsko.« Kar se tiče duhovščine, poslušamo, kako se je na Primorskem med drugo svetovno vojno postavila na stran naroda in ni pristala na sodelovanje z okupatorjem. Seveda pri tem kažejo s prstom na duhovnike na ozemlju Ljubljanske pokrajine, ki naj bi počeli ravno to. Obenem pa spet pozabijo razložiti, da je imela duhovščina na Dolenjskem in Notranjskem z njimi drugačne izkušnje, saj so začeli duhovnike takoj napadati in pobijati. Tudi s Tigrom so opravili na kratko, ker so njegove pripadnike sumili, da simpatizirajo z zavezniki. Zato Tigra niso hoteli sprejeti v OF kot samostojno organizacijo, ampak samo posamezne člane. Kasneje so priznali status prvoborcev samo tistim, ki so se takoj vpisali v partijo. Skratka, komunisti so se bali, kaj se bo zgodilo, če bi ob koncu vojne te kraje zasedli zahodni zavezniki. Tigra tudi kasneje niso marali, o čemer nam priča zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS iz junija 1958, kjer je skrajno negativno ocenjen, zlasti njegovi voditelji, ki so označeni kot »reakcionarji, šovinisti, orjunaši in zapadni špijoni«.

Ob osamosvojitvi leta 1991 smo debelo gledali, ko smo izvedeli, da se je kar 3000 Primorcev postavilo v vrsto pred italijanskimi uradi s prošnjo za italijansko državljanstvo. Čudili smo tudi tistim, ki so bili pred 2. svetovno vojno in do kapitulacije Italije v italijanski vojski, s kakšno ihto so se namreč dokopali do italijanskih penzij. Pa je bilo začudenje odveč. Naj ne bo zamere, vendar bi podal neko izkušnjo iz časov italijanske nadvlade. Leta 1938 je šla naša družina na obisk na očetov rojstni kraj na Angelsko goro na Predmejo, takrat Dol-Otlico. Sivina, skoraj nobenih odraslih moških. Karabijerjev nisem v enem mesecu videl za kolikor je prstov na roki. Fašizem so Gorjani sprejeli kot nujno zlo. Teta Berta je postala »donna fascista« in prejela Mussolinijevo priznanje, ker je rodila pet fantov, pet bodočih vojakov, daljna sestrična Slavka se je zaljubila v italijanskega učitelja, ki so ga poslali poučevat v ta kraj. Ko nam ga je predstavila, je bil oblečen v fašistično uniformo. Z njim se je poročila, pa se ni nihče zgražal. Ob kapitulaciji Italije so isti ljudje kot eno stopili na stran partizanov kot največji domoljubi. Medtem, ko so bili slovenski komunisti ves čas nezaupljivi do članov Tigra in do primorskih izobražencev, čeprav jim niso mogli očitati sodelovanja s fašističnimi oblastmi, pa so bili do bivših članov fašistične stranke popustljvi in jih radi sprejemali v svoje vrste. Povzel bi odstavek, ki ga je o tem pojavu napisal Bojan Godeša (B. G., Kdor ni z nami, je proti nam, 1995, Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 374):

Vrh vsega so v KPS sprejeli tudi marsikoga, ki je sicer ustrezal po socialnem poreklu, a je bil pred kapitulacijo Italije član fašistične stranke. To so jim očitali pravzaprav z vseh strani, tako slovenski sredinski izobraženci kot tudi prestavniki KPI. Seveda so jim tako ravnanje oponašali tudi nasprotniki. Tudi sami aktivisti OF so se pritoževali in opozarjali na ta problem. Dogajalo se je celo, da so morali nekatere take, ki so postali partijski funkcionarji, mobilizirati v vojsko, ker so bili zaradi članstva v fašistični stranki nepriljubljeni med prebivalstvom.

O tem bomo nekaj izvedeli iz naše zgodbe. Kot boste lahko brali, ni dokazov, da se je vse zgodilo tako, zelo verjetna pa je domneva, da je Slovenec, ki je postal glavni vaški terenec, naročil uboj dekleta, ki ga je prej spravil v fašistično stranko. Pisali smo tudi, kako so v Prvačini ob kapitulaciji Italije bivši fašisti pobili sorodnike Iva Brica iz Dornberka, umorjenega nekaj mesec prej. Na Šebreljski planoti vedo povedati za družino Pagon. Doma so imeli mesarijo in zato spadali med vaško gospodo. Fantje vsi v fašistični stranki, saj se jih še danes spominjajo, kako so jim migljali cofki na črnih kapicah. Ob kapitulaciiji popolni obrat; postali so najbolj zadrti komunisti, eden od njih, Ivan Pagon-Ogarev (1907–1994), je bil znani partizanski časnikar in publicist.

Naš prispevek spada pod rubriko »Kako se je začelo«. Kljub temu, da so bili leta 1943 partizani na Primorskem vojaško šibki, so imeli bogato razpredeno terensko mrežo, za katero je značilna silna moč vaških terencev, kot je razvidno tudi iz naše zgodbe. Ti so postali ne samo politična in vojaška, ampak tudi moralna sila in so dokazovali svojo moč s tem, da so odločali, kaj se spodobi in kaj ne. Tako so se spravili na dekleta, ki so hodila z italijanskimi karabinjerji in vojaki. Predvsem pa so udarili po narodno zavedni in protifašistično usmerjeni katoliški sredini. Ivana Brica so ubili 2. junija 1943, njegovi sestri in še tri sorodnike ob kapitulaciji Italije. Zgodilo se je v Prvačini 18. 9.1943. Zgodba, ki jo opisujemo, naj bi se odvijala 11. 9. 1943, torej tri dni po kapitulaciji Italije. Ko smo opisovali pomor Brecljeve družine (T. Velikonja, Anatomija nekega zločina, Zaveza, 16, 18-31), je Anton Semenič – Medved, ki je izpeljal njihov umor in igra pomembno vlogo v zgodbi, ki sledi, takrat že nosil naziv »načelnik Okrožne izpostave tožilstva«.

2.2.1.

Samo svojo mater sem hotel poiskati in spoštljivo pokopati, za drugo, kar se je med vojno dogajalo v Podragi, mi ni bilo mar. Šele ko mi je to uspelo, so začele prihajati na dan tudi druge temne zgodbe vasi, ki se je sicer razglašala za slovensko Moskvo. Vrtijo se okrog domačina Antona Semeniča – Medveda, sicer malega kmeta, ki pa je bil med vojno in po njej kralj na Betajnovi. Tako sem izvedel šele nedavno, da je bil on tisti, ki je izpeljal poboj Brecljeve družine iz Žapuž pri Ajdovščini. Antona Lozeja so ubili, ker je zapustil enoto in se odšel domov preobleč, pa ga po vojni vseeno napisali na ploščo sredi vasi kot padlega partizana, Franca Ferjančiča, ki jim je pokopaval mrtve, so se znebili zato, ker je preveč vedel, Furlana pa umorili kar tako.

Moja mati Marička Vidrih je bila rojena 15. novembra 1915. Sem njen nezakonski otrok, za očeta sem izvedel kasneje. Bil je sin velikega kmeta in trgovca iz Malega Ubeljskega. Mati je hodila tja obiskovat svojo sestro, ki je tam služila, pa je naletela nanj. Samo dvakrat sem se srečal z njim in bi vam prihranil njegovo bedno zgodbo. Ni je poročil, celo mene ni hotel priznati za svojega. Ko so odpeljali mater, sem bil star štiri leta. Dogodka se ne spominjam. Mama in jaz sva stanovala v Ložah pri Vipavi pri nonini sestri, ki ni bila poročena. Drugi naši, mamina starša, brata in sestra pa so živeli v domači hiši v isti vasi. Zgodilo se je kmalu po razpadu Italije, po nekih podatkih že prve dni in kar pri belem dnevu. Najprej so na Slapu pobrali Meri Vovk, ker je hodila z italijanskim vojakom, nato pa še našo v Ložah, in obe peljali v Podrago.

Zame je na lepem ni bilo več. Vpraševal sem, kam je odšla. Stara mati mi je govorila, da v Trst. Kar naprej ta Trst. Potem so rekli, da so jo ponoči odpeljali od hiše nepoznani ljudje. Nekaj let po koncu vojne, takrat sem bil star deset let, so me razglasili za vojno siroto in spravili iz cone B v Jugoslavijo. Posvojil me je oče Rudija Kosmača, dramskega in filmskega igralca. Tako sem prišel v Dovje pri Mojstrani, kjer sem pasel krave in pomagal v hlevu. Kasneje me je stric Lado odpeljal nazaj.

Ko sem šel že k vojakom in prišel na dopust, mi je isti stric pravil, da, če hočem izvedeti, kje je mati, naj se obrnem v Podrago. Zglasim naj se pri Urbanovih. Tam mi bo neki Drejc oziroma Dore povedal, kje bi bila moja mati zakopana. Čeprav ni nihče jasno govoril o tem, sem že prej sumil, da so jo proč odpeljali partizani. Zdaj pa sem izvedel resnico. Iskat so jo prišli s finto, da ji gospodar, pri katerem je delala, naroča, naj da hrano za partizane. Vzela je ključe in odšla z njimi v skladišče. Jože Žvanut iz Podrage mi je pravil: »Pri belem dnevu so ju imeli pod tistimle orehom sredi naše vasi. Bili sta ostriženi. Čez pol ure so ju odpeljali. Kasneje smo vsi Podražani izvedeli za njun grob, saj so ju plitvo pokopali. Nanju niso nametali več kot deset cm zemlje. A kdo bi se upal govoriti.«

Leta 1965 sem torej stopil do tega Drejca. Njegova žena je bila sestra podraškega župnika Franca Premrla. Predstavil sem se, kdo sem, po domače sem povedal, da sem jaz tudi Urbanov, vendar iz Lož, in povedal, zakaj sem prišel. Ženska je začela jokati in me kleče rotiti, naj grem iz hiše: »Bogvaruj! Če bo izvedel Medved, bo prišel noter in še kakšnega pobil.« Naj pridem raje do njega.

Primem motor in se odpeljem do njegove hiše, ki je malo preč. Na dvorišču dobim njegovo hčerko, se ji predstavim in da bi rad govoril z očetom. Odvrne, da je v čebeniku, kot rečemo čebelnjaku. Odpravim se tja, potolčem na vrata. Znotraj zaslišim moški glas: »Počakaj! Nekaj moram še narediti!« Odpre vrata. Predstavim se: »Sem Silvo Vidrih iz Lož, Vrbanov, sin tiste, ki so jo usmrtili tle v Podragi.« Navzoča je bila tudi njegova žena. Začel je razlagati: »Ja, poslušaj, jaz ne vem. Tistikrat sem bil v Kočevskem rogu. Ne vem, kje je, slišal sem nekaj.«

Pa mu izrečem par besed, kako vem, da je bil zraven, in tudi, po kateri poti so jo peljali in mimo katere hiše. Slišala je gospodinja. Povedala je nevesti, ki je bila iz Lož, ta pa meni. Dva partizana da sta ju peljala skupaj, mojo mater Maričko in Meri Vovk s Slapa, on je bil pa zraven. Takrat da se je moja mati obrnila nazaj in mu rekla: »Saj vem, kaj boste naredili z mano, ma zakaj?« Odvrnil ji je: »Jaz samo izvršujem povelje Tigra iz Lož.« Tiger je bilo partizansko ime za Ivana Mohorčiča.

Vse to sem mu povedal. Kar malo vstal je. Nadaljeval sem: »Poslušajte, mene ne zanima, kdo jo je. Vedel pa bi rad, kje je zakopana, ker imam pravico, da jo pokopljem.« Začel je: »Ja, dobro, če bom kaj izvedel. Ma tam so orali, gospodar je odšel v Italijo, točno se ne ve, kje je. Bom to izvedel in ti bom napisal pismo.« Res mi ga je napisal, na žalost se je šlo tisto pismo končat. Selili smo se v Nemčiji in Italiji. Ne najdem ga več. Imam pa dober spomin in natančno vem za par besed: »Mladenič, pozabi! To je bila trda revolucija. Če smo tli mi rešit stvar, je pač bil tak ukaz. Pridite!« Dobil sem papir z opisom kraja. Z Drejcem ni bilo nič. Danes vsi govorijo, da so vedeli, ko pa sem vpraševal natančno po kraju, jih ni bilo nikjer. Franc Žvanut mi je petnajst let kasneje pokazal. Napravil se je, kot da gre na lov, jaz pa, kot da grem nabirat gobe. Grob je bil v strmem bregu nad vasjo manj kot sto metrov visoko. Videti je bil kot slabo zasuta jama, široka dva metra, na zgornji strani kolovozne poti. Nazaj sva šla vsak zase. Šel sem mimo organistove hiše, Franc Kopačin se je pisal, ki me je radovedno gledal. Pozdravil sem ga in šel svojo pot. Vsako leto sem hodil na grob in mimo njega. Tako sem se enkrat ustavil pri njem. Kar sam je začel: »Tudi če mi ne poveš, kje si bil, vem, in tudi vem, kdo ti je povedal. Zakaj nisi prosil mene. Šel bi s teboj in ne bi se nama bilo treba skrivati po Podragi, ko bi prihajala nazaj. Vedel sem, kaj se je zgodilo.«

Šele leta 1967, ko sem delal v Nemčiji, sem vložil na občino v Ajdovščino prošnjo za prekop. Nisem bil razpoložen, da bi kaj pritiskal. Kar pet let sem čakal na odgovor. Leta 1972 pa se odpravim tja in naletim na Benota, ki sem ga poznal od prej: »Kaj želite? »Poslušaj, oprosti, saj smo se tikali prej, se lahko tudi zdaj.« Spomnim ga na mojo prošnjo in mu pokažem kopijo Medvedovega pisma: »Tole želim. Lahko prebereš.« Prebral je in obstal: »Silvo, oprosti, da se je tako zgodilo. Tudi vmes bi moral priti k nam, ko si videl, da ni nič. Ne vem, kje se je pismo izgubilo. Počakaj, bom poklical Benjamina Pavliča. Iz Goč je doma, poročen na Slap. Kdaj bi ti to prekopal?« Pavlič je bil šef notranje. Odgovoril sem: »Kar zdaj, bližajo se vsi sveti.« Obljubil mi je: »V dveh, treh dneh dobiš obvestilo na domov.« Dobim sporočilo z občine z navodili, na katere institucije se je treba obrniti: na sanitarno inšpekcijo, na pogrebni zavod in k lastniku zemljišča. Kamorkoli sem klical, so se me branili in me opozarjali, da so pri takem prekopu odveč. Na sanitarni so mi rekli: »Ne si delat stroškov, človek božji! Od takrat je minilo že toliko let in mi nismo potrebni.« Šel sem k lastniku zemljišča, pisal se je Jože Hrib. Prav tako mi je povedal, kot že prej organist iz Podrage: »Nič se ne ve, kdo je lastnik, prav na meji je.« Tam je bila vaška, kjer se je nabirala voda, ki so jo potrebovali za škropit trte. Voda je bila ušla, taki jami so rekla suha luža. Vanjo so vrgli obe in ju zakopali.

Druga je bila doma iz Slapa, Cenetova, Vovk so se pisali. Vsi mi govorijo, da je bilo prijazno dekle iz urejene družine, pridna in poštena. Nikomur ni napravila nič slabega. Samo zaljubila se je v Italijana s tako silo, da je nič ni moglo ustaviti. Zakaj tujec, ko je domačih fantov na pretek. V tem je bila vsa zamera. Če bi šli v Ložah dol do mlina, bi lahko obiskali njeno sorodnico. Tudi k njim sem šel vprašat po soglasje, da obe prekopljemo skupaj. »Ja, lahko napišemo, če bo treba. Tudi za stroške bi dali.« Tisti čas je bila pri njih iz Amerika njena sestra. Ko sem to rešil, sem šel ponovno k lastniku zemlje. Rekel mi je: »Saj ni moje, je na ono stran poti. Drugače pa smo že govorili o tem. Ti kar odkoplji, na moje besede bejži. Samo potlej pusti to pri miri.« Prej niso bili lastniki, a kaže, da so tudi oni imeli prste vmes, ne gospodar, ker je bil takrat premlad, pač pa njegova sestra in oče. Spravim vse skupaj. Kličem spet komunalo in uslužbenec mi pove: »Vidrih, vemo za ta primer. Najbolj poceni boste napravili, da dobiste enega, ki vam bo pomagal odkopat.«

Riko mu je bilo ime, služil je za grobarja v Vipavi. Ne živi več, čeprav je bil mojih let. Šla sva in tisto odkopala. Lepo počasi z rokami sva vse odkrila. Kosti sva razdelila v zabojčka, ki sva ju prinesla s seboj. Kako smo mi to ločili? Sestra s Slapa je rekla: »Moja sestra je imela šestoglaten prstan s kamenčkom.« Ena je bila ustreljena v tilnik, tista je bila moja mati, tako so pripovedovali, njihovi pa je srce odpovedalo. Vi ne verjamete, ampak na kosteh ni bilo opaziti nobenih poškodb. Zvezani sta bili obe od zadaj s tisto telefonsko žico, ki jo je imela italijanska vojska. Pet ali šest plastificiranih pletenih žic, čez pa platno. Prstan in ključe smo našli. Mati je delala pri italijanskem veleposestniku. Pisal se je Carlo Tecozzi. Mamo je vzel za deklo, da je skrbela za prašiče. Ker pa je bila pridna in sposobna, je postala neke sorte oskrbnica, tako je imela tudi nadzor nad skladiščem, kjer so imeli žito, pršut in vinsko klet. Gospodar je že pokojni, po vojni je odšel v Gorico. Kolon je bil, nekje od Milana so prišli. Zamerili so ji, da dela pri njem. Vseeno je čudno, da so njega pustili in se spravili samo nanjo. Če bi res kaj bilo, bi rad videl, da bi mi kdo odkrito rekel: »Mati je to in to zagrešila, zato so komu hišo požgali ali koga ubili«. K njim bi se šel odpravičit.

Prekopala sva to, odkopala, zložila v dva zabojčka. Svojo sem dal v kapelo in prosil župnika iz Podrage, da jo je pokopal v naš grob v Gočah. Drugi zaboj sem dal na Slap. Po tistem grem v Podrago. Izvem, da sta prišli dve ženski tožit k predsedniku zveze borcev v vasi, da kaj se godi. Pravili sta o italijanskem avtu: »Prej fašisti, zdaj spet fašisti!« Takrat sem delal v Italiji in imel tam registriran avto. Puščal sem ga namreč sredi vasi. Nadaljevali sta, kako eden brez soglasja zveze borcev in krajevne skupnosti koplje v hribu. Predsednik borcev France Trošt, Baštončkov po domače, je šel dol k Benoti: »Poslušaj, tu sem v imenu borcev. Prišli so se pritožit, kaj se je zgoraj zgodilo.« Beno ga je zavrnil: »Tam če imate reč, naj pridejo k meni. Ker občina nima pri tem nič. Jaz sem brez nje dal dovoljenje temu človeku.« France je odšel domov in samo moji teti Minki povedal, da je on tisti, ki je pokazal grob. Hvaležen ji je bil, ker mu je dve leti prej poceni prepustila vinograda na hribu.

Vedeli smo, da je imela mama, ko so jo odpeljali, v predpasniku ključe od shrambe in kleti. Tam je imel gospodar spravljene pršute, žito in drugo. Bila je neke sorte oskrbnica, gospodinja. Šli smo k Janežič Hermini, oskrbnici posestva: »Teta Hermina, imam ključ. Mama je bila tu za oskrbnico.« »Vem, bomo provali, če bo odklenil.« Čeprav je bil rjast, smo v prvo odprli vrata.

Stvar je bila tako končana. Meni pa vseeno ni dalo. Izvedel bi rad, zakaj so ubili mamo. Bila je mlada delavna žena, bistra in poštena. Očitali bi ji lahko samo, da ima nezakonskega otroka, mene. Pa še zame je lepo skrbela. V stik sem prišel z novinarjem, ki je hotel zadevo raziskati, da bi o njej pisal. Skupaj sva šla po naši vasi in se oglasila pri petih, ki bi lahko kaj vedeli. Prvi mi je zaprl vrata pred nosom, druga je trdila, da nič ne ve, tretja, Ivanka Vidrih, naša parcela meji na njen vinograd, je rekla: »Kaj si ti prišel k nam. Drži Gašperčove, njim so Italijani zažgali hišo. Ali pa bejži k Merikovim, ki so bili vsi zaprti.« Hotel sem k Gašpercovim, Mohorčič so se pisali, da bi jih vprašal, če je bila moja mati kaj kriva za njihovo nesrečo. Najprej sem izvedel, da ni nihče več živ, potem pa, da je še ena v Vipavi. Šel sem do nje in izvedel: »Silvo, če bi bilo kaj s tem, kakšenkrat bi moja mama meni kaj rekla: Ti, ta Marička je kriva, da je ona izdala, pa ni nič.« Šel sem k Merikovim, k njej, ki je prestala največ, njena sestra je še živa: «Silvo, mene so primli v Benečiji kot partizanko. Bila je hajka in so me ulovili. Nikoli nisem slišala, da bi bila tvoja mati pri tistem kaj vmešana.«

Vovkova Meri s Slap, ki so jo ubili skupaj z mojo mamo, je hodila z italijanskim vojakom. Najprej so ji zagrozili, nato so jo ostrigli, nazadnje pa odpeljali. Tiger da ji je rekel: »Če te jaz ne bom … te tudi Italijani ne bodo.« Merikovi so mi rekli, da bo kaj vedel Karlo Jamšek, tudi doma iz Lož: »Silvo, da kaj jaz vem. Eden jo je spravil v fašistično stranko. Da bi zaščitil sebe, je dal ukaz za likvidacijo.« Ko sem ga vprašal, ali je bil to Tiger, ni tega potrdil, niti ni zanikal. Kar je moje žlahte, so vsi mrtvi. Ti bi morda vedeli, da bi kaj povedli. Tiger je imel gostilno pri svoji hiši v Ložah. Tam so kegljali in ko je enkrat stric, brat moje matere, nekaj omenil, je šel noter po pištolo in mu je zagrozil: »Pazi, da ne bo po tebi!«

Nedavno sem ležal v bolnišnici. Seznanil sem se z nekom iz Dolenj pri Ajdovščini. Iz te vasi je tudi moja žena. Njen oče je bil delal z Jankom Premrlom-Vojkom. Zato se je vaščan iz Dolenj razgovoril. Pravil je, da je prišel k njemu Tigrov sin in rekel: »Moj oče bi moral biti narodni heroj, ne pa Zvonko Ferjančič iz Gradišča pri Vipavi.« Vprašal sem tega človeka, ali je bil Tiger res takšen borec, da bi moral postati heroj: »Bejži, bejži, pijanec je bil. Saj smo ga morali vedno varovati na Slapi, kjer je imel štab, ko je popival po kleteh.«

Tudi do Tecozzija v Gorico sem šel, da bi izvedel, če kaj ve. Dobil sem sina, ki mi je povedal, da je oče umrl: »Ravno danes smo ga pokopali.« Imel je dve punčki in sina. Posestvo je bilo veliko, najmanj sto hektarjev, pol vasi. Imel je mlin, mašino za mlatenje pšenice, napreden kmet. Iz tega je nastala obdelovalna zadruga, zdaj upravlja z zemljo kmetijska zadruga Vipava.

Vemo, da naše nesreče mladih ne zanimajo. Zadnjič se mi je zgodilo, da mi reče zet: »Če bi bila tvoja mati poštena, bi bila še danes živa!« Čisto sem obstal. Na kaj takega nisem bil pripravljen. Ne vem, kako ga je tako zaneslo. Štajerc je, mulec, kar zinil je, kar naravnost je udaril. Lahko bi besedo omilil, da so počeli te reči tako na eni kot na drugi strani, da je pač tako življenje. Ne, kar naravnost. Dokler se mi ne opraviči, je z mano opravil.

3.1.1.

Ob pripravi Žakljevega dnevnika Kako se je začelo v Žireh je pred nas stopila tudi zgodba Zajcove družine z Dobračeve. Zdela se nam je tako značilna za naš polpretekli čas, da smo ji že tedaj namenili poseben sestavek. Namerno smo posegli nazaj v obdobje pred prvo svetovno vojno, saj le tako spoznamo, od kod so prišli njeni glavni junaki, kaj je poganjalo in določalo njihovo življenje. Ali nas niso skoraj pol stoletja prepričevali, da se je naša zgodovina začela leta 1941? Za boljše razumevanje bomo ponovili nekatere odlomke iz dnevnika Antona Žaklja, saj se obe zgodbi prepletata in dopolnjujeta. Gospodu Alfonzu Zajcu se zahvaljujemo, da nam je dovolil vpogled v zakladnico svojih bogatih spominov in zapiskov, tudi takih, ki jih sicer ne razkriva pred javnostjo, tudi takih, ki jih je zabeležil, pa meni, da je njihovo objavljanje brez pomena, dokler ljudje niso pripravljeni sprejeti druge razlage kot tisto, ki so se je navadili v zadnjih petdesetih letih.

3.1.2. Matija Zajec z Vrha Sv. Treh Kraljev

Ko se je v drugi polovici 19. stoletja začelo razvijati čevljarstvo, so Žiri postale zanimive tudi za fante iz okolice. Imeli so možnost, da so se izučili obrti in si zagotovili vsakdanji kruh. Eden takih je bil Matija Zajec z Vrha sv. Treh Kraljev, bolj natančno s Kroga v vrhovski soseski. Matija – mati ga je vedno klicala Matiček – je bil drugi otrok Alojza Zajca in Marije Treven, ki ju je leta 1865 poročil žirovski župnik. Vrh je tedaj še spadal pod Žiri, deset let kasneje je pa že postal samostojna župnija. Ker v soseski še ni bilo šole, Matiček ni znal pisati, za silo brati se je pa naučil pri župniku v nedeljski šoli. Učno dobo je opravil pri Burniku na Dobračevi, hkrati pa izkoristil vsako priliko za učenje. Domov na Krog je le redko šel, pač pa je ob nedeljah k njemu prišla sestra Marjanca in mu prinesla kak priboljšek. Ti njeni obiski so bili dovolj, da je padla v oči Janezu Bogataju, Mininemu Janezu, kot so mu rekli domačini, ki jo je potem tudi poročil.

Janezov oče je bil Janez Bogataj, Kokljev z Ledinice. Ko je dopolnil 28 let, se je oženil z 18-letno Mino Reven in kmalu potem sta kupila hišo na Dobračevi. Imela sta sedem otrok. Še pred rojstvom zadnjega otroka se je zgodila nesreča, ki je Mini vzela moža, otrokom pa očeta. Ko so v poletju 1883 pri podružnični cerkvi v Goropekah obnavljali zvonik, je nepričakovano, skoraj z jasnega neba udarila strela in ubila tri delavce, med njimi tudi 43-letnega očeta Bogataja. Od tedaj je morala mati Mina sama nositi breme skrbi za dom in otroke. Kljub temu se nam zdi nenavadno, da je po desetih letih, ko je bilo pet otrok še nepreskrbljenih, vse imetje prepisala 23-letnemu možu hčere Katre – Matiju Zajcu. Odslej se je reklo pri hiši Pri Matičku. Za drugo obletnico poroke sta Katra in Matiček dobila hčerko Marijo, sledil ji je sin Ivan, nato hčerka Anastazija in še tri hčere in štirje sinovi, skupaj torej deset otrok.

Matija je bil dober gospodar in materi Mini ni bilo žal, da mu je izročila vse imetje. Dokupil je še nekaj zemlje in zgradil novo enonadstropno hišo. Prijavil je samostojno obrt in zaposlil več čevljarjev. Dal je natisniti reklamne kartončke s posebno naročilnico, kamor je bilo treba vpisati le številko čevljev in naslov naročnika; poleg slovenskih je imel tudi kartončke v srbohrvaščini, kar pomeni, da je svoje čevlje pošiljal tudi v Bosno. Seveda je bil Matija član čevljarske zadruge v Žireh, znan je pa tudi kot ustanovitelj Katoliškega prosvetnega društva na Dobračevi in pobudnik gradnje društvenega doma. Vse sinove je sam izučil za čevljarje. Prvi domači vajenec je bil najstarejši sin Ivan. Doma so ga klicali Anže; to ime se ga je tako prijelo, da je bil povsod Anže, le uradno je bil Ivan. Zdi se, da sta mu oče in mati posvečala posebno pozornost, saj je bil po takratnem običaju kot prvi moški potomec vnaprej določen, da za očetom prevzame dom in gospodarstvo, torej tudi vodstvo uspešne čevljarske delavnice, za kar je bilo vsekakor potrebno temeljito strokovno znanje. Po uspešno dokončani osnovni šoli je Anže s 1. aprilom 1912 postal čevljarski vajenec. Po takratnem predpisu je učna doba trajala dve leti in pol – do 1. oktobra 1914. Vsi glavni podatki o tem so zapisani v Ivanovi delavski knjižnici, ki je bila izdana 28. aprila 1912. Septembra istega leta je začel hoditi v prvi razred obrtne šole. Kot zanimivost naj povemo, da je k rednemu učnemu programu spadala tudi nedeljska maša. Odtehtala je dve učni uri. 1. oktobra 1914 je mojster Matija sinu vpisal v delavsko knjižico: »Podpisani potrjujem, da se je sin – učenec Ivan Zajec pri meni izučil čevljarske obrti tako, da je sposoben vstopiti kot čevljarski pomočnik pri vsakem mojstru čevljarske stroke.« Kljub temu zapisu pa je delal Ivan Zajec leta 1921 še poseben pomočniški izpit pred občinsko komisijo v Žireh in potem dobil tudi spričevalo.

3.1.3. Težave prve svetovne vojne

Zakaj kar sedem let razlike med očetovim vpisom v delavsko knjižico in pomočniškim izpitom pred komisijo? 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Že 26. julija, na god sv. Ane, je po maši na Ledinici nastal preplah, kajti razglašena je bila mobilizacija, ki je zadela tudi marsikaterega družinskega očeta in gospodarja. V začetku leta 1916 so začele z italijanske fronte prihajati vesti o padlih, ranjenih in pogrešanih. Razredčene obrambne vrste je bilo treba izpopolniti z novimi vojaki. Med tedaj vpoklicanimi sta bila tudi komaj 18-letni Ivan Zajec in njegov 46-letni oče Matija. Prvi se je poslovil od doma 11. maja 1916. Bil je dodeljen 97. regimentu v Križevcih na Štajerskem, vendar se je po nekaj mesecih znašel na italijanski fronti. Oče Matija je šel na nabor julija 1916, 2. novembra, na dan vernih duš, pa je moral v vojsko. Ta dan mu je ostal v grenkem spominu, kajti vojaško življenje je težko prenašal, stalno ga je zeblo in pogrešal je tobaka. Tudi Anže se je kasneje z grenkobo spominjal dneva vernih duš. Doma jih je oče ta dan že ob štirih zjutraj zbudil. Odmolili so vse tri dele rožnega venca, potem pa začeli šivati. Zunaj se je komaj začelo daniti, voda za namakanje usnja je bila skoraj ledena in tudi Matičkova hiša, kjer so delali, je bila hladna. Šele ko je mati prinesla zajtrk, so si opomogli. V nedeljo, 3. novembra 1918, takoj po dnevu vernih duš – je bil Ivan ujet. Podili so Italijane preko reke Piave in v zmagovalni vnemi pozabili, da so se oddaljili od svoje glavnine. Italijani so sicer bežali, pa vendar obvladali situacijo in preganjalcem zaprli pot za povratek. Razorožili so jih in odpeljali v ujetniško taborišče. Hrana je bila pičla in slaba. Ivan, ki prej sploh ni kadil in zato ves tobak, kolikor ga je »fasal«, pošiljal očetu, je sedaj iskal uteho v strupenem dimu. Še sreča, da ujetništvo ni dolgo trajalo. Konec marca 1919 so ga Italijani izpustili. Ko je ves shujšan, zaraščen in raztrgan stopal po stezi proti domači hiši na Dobračevi, ga je skozi okno opazila stara mati Mina. Ni ga prepoznala, zato je mislila, da prihaja berač. Po vstopu v domačo hišo ga je prvi prepoznal mlajši brat France in potem ni bilo ne konca ne kraja veselja in pozdravljanja. Oče Matija se je vrnil domov že prej. Na fronti se je naučil nekaj italijanščine. Kadar se je razgovoril, je povedal, da ne zna veliko italijansko, toliko pa že, da Italijanom ne bi dal kruha, če bi zanj prosili. S čim so se mu tako hudo zamerili?

Figure 6. Nova Matičkova hiša na Dobračevi

Anže se je vrnil v sredo, 3. aprila 1919, po skoraj treh letih. Ni še čisto prišel k sebi, že je dobil poziv nove jugoslovanske oblasti in 10. aprila je moral spet obleči vojaško obleko. Poslali so ga na Koroško in 14. oktobra 1919 je spet prišel domov. Pa ne za dolgo. 12. decembra istega leta so ga ponovno vpoklicali. Tudi tokrat je služil na Koroškem – v Rožu, kjer mu sicer ni bilo hudega, vendar je bil vojaškega življenja že do kraja sit. Izpustili so ga maja 1920 in potem je leto in pol imel mir. Zadnjič je bil vpoklican decembra 1921. Tokrat je šel v Trebinje v Hercegovino. Njegovi prijatelji v žirovskem orlovskem društvu so vložili zanj prošnjo za dokončno oprostitev od vojaške službe. Bila je uslišana in 28. februarja 1922 je bil končno prost. Tako se mu je v tem času nabralo več kot štiri leta vojaščine in vojnega ujetništva. Ta dolga leta in vse prej kot lahko življenje so mu vtisnili svoj pečat; bil je sicer še mlad, pa vendar je že imel za seboj marsikatero življenjsko izkušnjo.

Zajcovi so imeli srečo, da sta se oba – oče in sin – živa in zdrava vrnila domov. Pri marsikateri hiši ni bilo tako. Ni čudno, da se je Anže s posebnim veseljem vključil v življenje in delo, ki je klicalo na vseh koncih. Oče je še vedno računal, da bo za njim prevzel domačo čevljarsko delavnico, zato je poskrbel, da se je leta 1921 udeležil posebnega strokovnega tečaja, leta 1922 pa tečaja obrtnega knjigovodstva. Kljub obilici dela v domači delavnici je zavzeto sodeloval pri Prosvetnem društvu, kamor se je bil včlanil že pred vojno. Kasneje je postal celo njegov predsednik. Vodil je društvene sestanke, režiral igre in celo predaval. Mladi fantje so z navdušenjem poslušali njegova pričevanja o doživljajih na fronti in v ujetništvu. Anton Žakelj, ki je v Kanadi pred kratkim obhajal 97-letnico, je zaupal Anžetovemu sinu Alfonzu, kako mu je bil Anže med obema vojnama in tudi kasneje resničen vzor, da se je pri važnih odločitvah pogosto vprašal, kako bi on izpeljal določeno zadevo. Ko je Žakelj po letu 1990 tudi v Žirovskem občasniku objavljal svoje prispevke, si je privzel psevdonim Anže in s tem obudil spomin na Ivana Zajca ter pokazal spoštovanje do njegovega dela pred več kot pol stoletja.

Zmotil bi se, kdor bi pričakoval, da bo Anžetu ob veliki angažiranosti v obrti in pri prosvetnem delu zmanjkalo časa za kaj bolj osebnega. Sicer pa za to niti ni potreboval posebnega časa, kajti prav pri vajah cerkvenega pevskega zbora je srečal dekle in ni bilo več daleč do odločitve, da bo ona njegova življenja sopotnica. Anton Jobst, ki je že pred vojno vodil žirovski cerkveni zbor, ni bil samo organist ampak tudi skladatelj. Tudi njega so med vojno vpoklicali, po vrnitvi pa se je spet posvetil svoji glasbi. Cerkveni zbor je izpopolnil z moškimi glasovi, z istimi pevci je organiziral tudi posvetni pevski zbor. Skladateljevo prizadevanje je naletelo na lep sprejem tako pri pevcih kot pri publiki in uspehi niso izostali.

3.1.4. Ustanovitev lastne družine

Matičkov Anže je torej odkril med cerkvenimi pevkami bodočo ženo Marijo Oblak, Deklino Mici. Čeprav sta oba že nekaj časa hodila k petju, je do tedaj skoraj ni opazil. Leta 1916 je šel v vojsko popolnoma neobremenjen s temi zadevami, vse drugače pa je bilo decembra 1921, ko so ga klicali že petič in se je odpravljal v Hercegovino. Ločitev od domačega kraja mu je bila neprimerno težja in dnevi vojaške službe so tekli strašno počasi, saj je bil v mislih vsak dan na Dobračevi. Ni čudno, če je po dokončni vrnitvi iz vojske začel resno razmišljati o poroki. Ena od ovir, ki bi mu lahko otežila ta življenjski korak, je bila v tem, da je bila Marija predvidena za dedinjo tetine hiše in obrti in zato ni mogla oditi k izvoljencu. Kaj bo na to rekel oče Matija, ki je Anžeta dolga leta pripravljal za svojega naslednika, ali se bo sploh sprijaznil s kakšno drugo rešitvijo.

Preden pogledamo, kako sta Marija in Anže razvozlala te probleme, se nekoliko ustavimo pri Marijini družini, pri njenih koreninah. Nazorno sliko o tem lahko dobimo iz zapiskov in pripovedi gospoda Alfonza Zajca. Marija je bila rojena na tretjo adventno nedeljo, 18. decembra 1898, »še preden so pri jutranji maši brali evangelij: ‘Perpravljajte pot Gospoda, ravne storite njegove steze; vsaka dolina naj se poniža in kar je krivega naj bo ravno in kar je ojstrega naj bo gladek pot!’ – pri Žunarju na Jezerih, Stara vas 33. Še isti dan so jo nesli h krstu v cerkev, ki je danes ni več.« V letih 1906 do 1912 so namreč postavili v Žireh novo cerkev z dvema zvonikoma. Marija je bila tretji otrok v družini. Za njo sta oče Janez in mati Marjana sprejela še tri hčere in dva sinova. Ni bilo lahko nahraniti osem lačnih ust. Mati se je trudila in skušala delati čudeže v svoji črni kuhinji, oče pa je poprijel za vsak priložnostni zaslužek, v Žireh so rekli, da je lovil žernade (dnine). Kljub temu je bilo zaslužka premalo in so živeli skromno, vendar zaradi tega niso bili nesrečni.

Marija še ni dopolnila šest let, ko je začela hoditi v šolo. Po šestih letih je dokončala trirazredno osnovno šolo in potem še eno leto ponavljalne in eno leto dopolnilne šole. Že pred koncem osnovnega šolanja je prišla za stalno na Dobračevo, kjer je živela njena teta Marija Oblak. Povejmo na kratko njeno zgodbo. Več kot dvajset let je pri Tomincu na Dobračevi služila za deklo. S prihranki je kupila 100 m2 zemlje in na njej postavila hišico, ki se je je kmalu prijelo ime Pri Dekli. Vendar to še ni vse. Marija – Micka je tu odprla trgovino in pekarno. Ni bila več mlada in ostarela mati, ki jo je vzela k sebi od Žunarja, ji pri delu v pekarni in trgovini ni mogla pomagati. Odločila se je, da vzame k sebi mlajšo sorodnico in tako hkrati reši problem pomočnice pri delu in naslednice. Tako je Žunarjeva Marija prišla k teti na Dobračevo in postala Deklina Mici. Po končani osnovni šoli jo je teta posvojila. Še preden jo je priglasila za vajenko v pekarni in trgovini, jo je leta 1912 poslala na tečaj knjigovodstva. Naslednje leto je nastopila triletno vajensko dobo za delo v trgovini z mešanim blagom in pekarni in se hkrati vpisala v obrtno trgovsko šolo. Tudi pri njej je nedeljska maša nadoknadila dve uri šolskega pouka. Iz ohranjenih spričeval je razvidno, da učenka v šoli ni imela nobenih težav, da je vse predmete – tudi matematiko – odlično obvladala.

Figure 7. Matičkova družina – Sedijo Anastazija, mati Katra in oče Matija in Anže – Stojijo Veronika, Ivana, Maks, Franc, Mirko in Francka

Teta je bila globoko verna žena, zato je poskrbela, da se je nečakinja zelo mlada vpisala v Marijino družbo v Žireh. Kot članica se je na Martinovo nedeljo 1912 udeležila posvetitve nove farne cerkve. Po poroki je prestopila v Marijino družbo za žene; ohranjena je sprejemnica z datumom 24. 2. 1924. S svojim sopranom se je Marija zgodaj vključila v cerkveni pevski zbor. Med vojno je bil zbor okrnjen, zlasti moških glasov je manjkalo. Tudi organist in zborovodja Anton Jobst je bil na fronti. Po vojni so se možje in fantje vrnili in tedaj so se začele prav pri pevskem zboru tkati tesnejše vezi med Marijo in Anžetom.

Čeprav Anže Zajec ni bil njen edini snubec, saj se je celo organist in skladatelj Jobst zanimal zanjo, se je odločila zanj. Teta je bila s tem zadovoljna, vendar je smatrala za dolžnost, da nečakinjo še enkrat opozori na pomembnost njene odločitve: »Kdor se poroči, se v križe položi. Še umrla boš težko, ker boš morala zapustiti otroke.« Stara mati pa je na svojo roko pohitela k Matičku in skušala Anžetove starše prepričati, da je Mici preveč bolehna in preslabotna za možitev, njihov sin naj si raje poišče kako bolj zdravo in močno dekle. Vemo, da bi Matičkovi Anžeta radi obdržali doma. Zlasti očetu je bilo hudo, saj je v njem že gledal svojega naslednika, ko je pa videl sinovo odločnost, se je sprijaznil in mu dal svoj blagoslov. Na Anžetovo mesto glede nasledstva je potem prišel enajst let mlajši Mirko.

Marija in Anže sta se poročila 28. novembra 1923 na Dobračevi. Anže se je preselil k Dekli, vendar zaenkrat še ni čutil posebne spremembe v vsakdanjem življenju. Ob delavnikih je hodil domov čevljarit, mlada žena Marija pa je pomagala teti v pekarni in trgovini kot prej. Večja sprememba je nastopila, ko se jima je konec naslednjega leta rodil sin Leopold. Le nekaj mesecev po njegovem rojstvu je umrla ženina stara mati, teta pa zbolela. Zato je Anže ostal doma in se posvetil trgovini. Dobro leto za Poldetom je prijokal na svet drugi sin Tone. V začetku leta 1926 je umrla teta in z njeno smrtjo je prenehalo dovoljenje za trgovino in pekarno. Marija je s papirji dokazala, da je izučena za delo v trgovini, ni pa imela mojstrskega izpita, ki je bil po tedanjih predpisih potreben za vodenje samostojne obrti. Tudi to se je uredilo in ob zapuščinski razpravi so vse prepisali nanjo in njenega moža. Anže je tako postal ugleden trgovec, čeprav je nosilka obrti ves čas bila žena Marija. Od soseda je dokupil še nekaj zemlje in se lotil prezidave hiše, da bi pridobil prostor za povečanje trgovine pa tudi za družino, ki je skoraj vsako leto dobila novega člana.

Celih deset let se je ukvarjal Anže s prezidavo in povečevanjem hiše, ki ji je dodal še manjši hlev, drvarnico in zaklonišče. Trgovina je medtem nemoteno delovala, tudi v času gospodarske krize. Marija je imela veliko dela in skrbi z otroki. Leta 1927 je bil rojen tretji sin Viktor; naslednje leto so »kupili« hčerko Marto, leta 1930 je prišla na svet Irena, leto in pol za njo Alfonz in leta 1933 še Vida. Ob Vidinem rojstvu je prišlo do težav, ki jim domača babica ni bila kos, zato so poklicali žirovskega zdravnika dr. Demšarja. O tem dogodku je Alfonz Zajec v svoji bogati kroniki domače družine zapisal, da se je dr. Demšar tedaj izkazal s temeljitim znanjem, saj kot mlad zdravnik še ni mogel imeti izkušenosti. Ko se je že zdelo, da bo Vida zadnja v vrsti Anžetovih otrok, je bila več kot šest let za njo, leta 1939, rojena še Metka.

Na obzorju so se zbirali temni oblaki, ki so napovedovali hudo neurje. V Žireh so dobro vedeli, kako na obeh straneh meje gradijo utrdbe, zato jih je vest o nemškem napadu na Poljsko zelo pretresla. Anže je s prvo svetovno vojno imel težke izkušnje. Le malo pred poroko je slekel vojaško suknjo. Z ženo sta se dobro razumela, vendar so bila leta skupnega življenja polna skrbi in garanja. Rojstvo vsakega otroka – bilo jih je osem – je bil sicer vesel dogodek, ki pa so ga vendar spremljale težave in skrbi. Tudi širjenje domačije in obrti je zahtevalo veliko truda in časa. In ko sta končno upala, da je najhujše za njima, da bosta živela v prihodnjih letih nekoliko bolj mirno, se je začelo pripravljati k nevihti.

Kljub veliki obremenjenosti staršev so bili otroci deležni marsikaterega veselja. Vnaprej so se veselili vsakega nedeljskega popoldneva, ko so se peljali na izlet. Morda se sliši neverjetno, toda oče je v ta namen kupil kočijo, po konja je šel pa kar na rojstni dom – k Matičku. Otroci so se takoj po kosilu spravili h kočiji in čakali, da je oče od Matička prignal Luco in jo vpregel. Potem so se odpeljali do Sopovta in nazaj. Vedno znova je bilo to zanje posebno doživetje. Koliko veselja so imeli vsako leto z jaslicami! Oče je poskrbel, da je bilo vedno kaj novega. Ko so za dobračevsko cerkev kupili novo kadilnico, je oče staro kadilnico prinesel domov in od takrat je bilo ob svetih večerih kajenje po hiši in okrog nje posebno slovesno. Malo pred vojno je kupil nove pastirce in zraven veliko čredo 50 ovac. Še zadnje leto je načrtoval nove jaslice in na platno risal mesto Betlehem. Nasilna smrt je bila kriva, da tega dela ni dokončal.

Kljub vsemu naštetemu je Ivan Zajec našel čas tudi za delo na cerkvenem, prosvetnem in političnem področju. Leta 1935 je na predlog župnika Pečnika postal ključar farne cerkve v Žireh. V Katoliško prosvetno društvo se je včlanil že kot mlad fant in tudi kasneje ostal z njim tesno povezan. Konec leta 1927, eno leto preden so se v Ljubljani začele redne radijske oddaje, je društvu ponudil 500 dinarjev brezobrestnega posojila za nakup radijskega aparata. Res so ga nabavili in članom razdelili posebne izkaznice, s katerimi so lahko prihajali v Dom k poslušanju. Kot veteran prve svetovne vojne je podpiral izdajo lista Oj Doberdob in sodeloval v žirovskem odboru za postavitev spomenika padlim. Priprave so stekle kmalu po letu 1930, vendar se je delo zaradi ekonomske krize ustavilo in spomenik je bil odkrit šele 16. 10. 1938. Oče Anže je bil tudi član posebnega odbora, ki se je zavzemal, da bi Žiri dobile stalnega zdravnika. Pri občinskih volitvah leta 1933 je bil izvoljen v občinski odbor, toda politične spletke so mu potem preprečile delo na tem področju. Ker so liberalci dobili večino, je bil za župana postavljen njihov kandidat. Anže se je že udeležil nekaj sej, ko je 9. junija 1934 dobil od Kraljevske banske uprave odločbo, da »je razrešen funkcije občinskega odbornika. Ugotovljeno je, da je gospod Zajc Ivan, trgovec v Dobračevi, v krvnem sorodstvu 4. kolena s članom uprave Zajc Pavlom, čevljarjem v Žireh št. 75.« Ivan in Pavel sta bila bratranca, toda Pavel je bil član Sokola, zato je moral biti razrešen Ivan, ki je bil član Orla. To je bil namreč čas diktature, ko so razpuščali prosvetna društva in zapirali njihove domove. Tudi Katoliški prosvetni dom na Dobračevi so za nekaj časa zapečatili.

3.1.5. Druga svetovna vojna in okupacija

Le dober teden pred napadom Nemčije na Poljsko se je Ivan Zajec udeležil slovenskega romanja na Sveto goro in pri tem obudil spomine na doživetja v prvi vojni. Ko bi mu tedaj kdo napovedal, kaj vse ga čaka v prihajajoči vojni, mu zagotovo ne bi verjel.

Figure 8. Žirovski cerkveni pevci 1916 – V uniformi spredaj skladatelj Jobst, za njim v zadnji vrsti Marija Oblak

Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so bili v Žireh zastraženi in zaprti vsi mostovi, da so otroci z butarami komaj prišli do cerkve. Jugoslovanska vojska je bila v razsulu, vendar so v torek, 8. aprila, razstrelili mostove in zaradi močnih detonacij so se na eni strani žirovske cerkve razletele vse šipe. Prišel je ukaz, naj se civilno prebivalstvo umakne na Dobrovo pri Ljubljani. Nekateri so takoj ubogali, Zajec pa je odločil, da bodo on in družina ostali doma. »Če pride do hude ure, se bomo zatekli v zaklonišče.« Naredil je pograd, da bi v zaklonišču lahko tudi prespali.

Na veliki petek so Žiri zasedli Italijani. Ljudje jih na splošno niso marali in nekaj mož je celo šlo v Gorenjo vas prosit Nemce, naj zasedejo tudi Žiri. 27. aprila so res prišli, vendar najbrž ne zaradi te prošnje. Župnik se je moral preseliti v staro župnišče, ker so se v novem naselili nemški žandarji, že konec maja pa so ga odpeljali v Šentvid, medtem ko je kaplan še pravi čas pobegnil čez mejo. Ivan Zajec, ki je bil še vedno cerkveni ključar, je sedaj poleg odgovornosti za cerkveno gospodarstvo prevzel tudi del skrbi za bogoslužje. S cerkovnikom Filipičem sta se poznala iz prve svetovne vojne, zato nista imela težav pri dogovoru. Cerkovnik je na primer vodil pogrebe. Opravil je vse molitve, le libere ni pel. Ljudje so se ga dokaj hitro navadili. Ob nedeljah in praznikih so se farani zbrali v cerkvi k molitvi, ki jo je večinoma vodil ključar Zajec. Proti koncu leta 1941 se je v Škofji Loki naselil nemški duhovnik pater Rudolf Besel in občasno obiskal tudi Žiri. V začetku ni znal niti besedice slovensko. Ker je bilo dopoldne prekratko, da bi zadostil vsem potrebam svoje velike »fare«, je uvedel popoldanske maše, namesto spovedi pa skupno odvezo. Ob vsakem obisku je blagoslovil vse nove grobove. Že pri prvem obisku v Žireh je spoznal ključarja Zajca in se potem vedno obračal nanj. Kot nekdanji avstrijski vojak je Zajec razumel nemško, da sta se lahko pogovorila, včasih pa je pater tudi pisno sporočil, kaj je treba pripraviti za prihodnji obisk. Ohranjenih je kar nekaj pisem v nemščini in nekatera tudi v slovenščini, iz katerih je vse to lepo razvidno.

Figure 9. Žunarjeva hiša v Stari vasi

27. aprila 1943 je obiskal Žiri celovški škof dr. Andrej Rohracher in birmal 360 otrok. Organizacijo priprave na birmo je prevzel Ivan Zajec in otroke celo sam učil. Nastopil je tudi ob sprejemu škofa. Baje ga je skrbelo, da njegova vojaška nemščina ne bo dobra za pozdrav cerkvenega dostojanstvenika. Škof je bil z obiskom v Žireh zadovoljen in je kasneje Zajcu poslal posebno zahvalno pismo. Ne vemo, če je škof pri tem vedel, da Ivan Zajec svojih otrok tedaj ni pustil k birmi. Irena, Alfonz in Vida so se sicer na birmo pripravljali, toda oče je nepričakovano odločil: »Vi boste šli k birmi, ko bo prišel v Žiri slovenski škof.« Njegov ukaz, naj ne gredo k »nemški birmi« je obveljal, pri Ireni pa se ni izpolnilo tisto glede slovenskega škofa, ker jo je maja 1946 v begunskem taborišču Servigliano birmal italijanski škof. Alfonz in Vida sta bila 30. junija 1946 pri birmi v Žireh in birmovalec je bil beograjski nadškof dr. Ujčič. Ljubljanski škof dr. Rožman je bil tedaj v begunstvu, novi škof pa na njegovo mesto še ni bil imenovan.

4. januarja 1943 je približno 50 Žirovcev, rojenih leta 1924, dobilo pozive za odhod v vojaško službo, med njimi tudi najstarejši Zajcov sin Polde. Nekateri so se tedaj odločili za partizane, Polde Zajec pa je 14. januarja s tistimi, ki so se odzvali vpoklicu, odšel v nemško vojsko. S tem je bila pravzaprav odločena njegova nadaljna usoda. Kmalu za njim je dobil poziv za vojaško službo Tone, ki je bil rojen leta 1925. Od doma se je poslovil 18. februarja, ko je bil oče že v Šentvidu, kamor so ga poklicali v »žandarmerijsko šolo«. Po štirih tednih usposabljanja naj bi postal orožnik in bil dodeljen na eno od gorenjskih postaj. Tako bi tudi bilo, toda prošnja, ki so jo domači vložili za očetovo oprostitev z utemeljitvijo, da sta dva sinova že v vojaški službi in da je velika družina ostala brez skrbnika ter brez rednih dohodkov za preživljanje, je prinesla spremembo. Konec februarja je umrl stari oče Matija in na pogreb je prišel tudi Anže. Ko se je potem vrnil v Šentvid, ga je že čakalo sporočilo, da je prošnja ugodno rešena in da lahko gre domov. Tu se spomnimo, kako je Anton Žakelj 13. aprila 1943 zapisal v svoj dnevnik: »Sinoči so partizani v trgovini Pri Dekli ‘pokupili’ vso zalogo tobaka in veliko drugega blaga. Lastniku Anžetu so povedali, naj bo zadovoljen, da je prišel tako poceni skozi, ker ima dva sina v nemški vojski in je tudi sam nekoč služil pri policiji.« Treba je povedati, da je bila Zajcova trgovina že nekaj časa zaprta, v skladišču pa so še imeli nekaj blaga, ki so ga prišli »kupit« partizani kljub bližini nemške postojanke. Nemška postojanka tudi ni preprečila partizanskih umorov v okolici Žirov. V noči na 20. maj, le dober mesec po »nakupih« pri Zajcu, so v Račevi ubili štiri Polonkarjeve: dve materi in dva sinova. »Ljudem je treba vliti strah v kosti,« je izjavil komisar Milan, ki je 30. maja sredi belega dne sprejemal obiske pri svojem znancu na Dobračevi. Njegova izjava je bila odgovor na vprašanje Antona Žaklja glede pobojev v Šentjoštu onkraj meje v poletju 1942, oba pa sta pri tem mislila na nedavni umor Polonkarjevih v Račevi – tik pred domačim pragom. Naša »že napisana zgodovina« pozna le malo takih odgovorov, pozna v glavnem le kaznovanje izdajalcev in nasprotnikov slovenskega boja proti okupatorju. Ko je bivši predsednik države pred kratkim na zborovanju bivših partizanov pozval k vztrajanju v taki interpretaciji polpretekle zgodovine in v to službo vpregel tudi bližnje parlamentarne volitve, so nekateri mediji izrazili pomislek, da ta tema le malokoga še zanima, da ni več aktualna, nihče pa se ni zamislil nad krivičnostjo takega tolmačenja. Ni dvoma, da je tudi naša zgodba z Dobračeve v tem pogledu zelo konkretna in nam bo zlasti v naslednjem poglavju pokazala dovolj pregledno sliko o tem, kaj ni moglo biti boj proti okupatorju.

3.1.6. Ukrepi nove ljudske oblasti

Po kapitulaciji Italije so se počutili Nemci v Žireh vedno bolj ogrožene, zato so se odločili za ukinitev postojanke. Po 23. oktobru 1943 so v kotlini zagospodarili partizani. Res, da so Žiri še vedno obiskovali Nemci iz Gorenje vasi in Idrije, domobranci iz Rovt, Gorenje vasi in Šentjošta, od časa do časa tudi četniki, vendar se je vedelo, da bodo po nekaj urah ti obiskovalci odšli in takoj po njihovem odhodu bodo tu spet partizani, ki so napol javno vzpostavili tudi svojo civilno oblast.

Figure 10. Žunarjeva družina – Marija je tretja z leve zadaj

Že po štirih dneh so Zajcu prinesli na dom listek, na katerem je pisalo sledeče: »Komanda mesta Žiri, 27. 10. 1943, Zajc Ivanu. Vsled Cerkve in vsled nadalnega opravila in popravila moraš priti in prinesti sabo Cerkveni knige in blagajniški spisek. Smrt fašizmu – svoboda narodu. Komandant Dolinar Lojze.«

Iz potrdila, ki ga je podpisal komandant Dolinar 2. novembra 1943, zvemo, da se je Ivan Zajec odzval gornjemu pozivu, saj so mu potrdili »prejem 3.457,81 DM (nemških mark) v gotovini in 600 DM v hranilni vlogi ter 43 kg valute v kovanem denarju. »Predmetno vsoto, ki se ujema s predloženimi blagajniškimi knjigami se je sprejelo kot začasno posojilo občini Žiri za nujne potrebe občine do uresničitev razmer in uprave te občine.«

Čeprav so ti podatki sami po sebi zgovorni, iz njih ne vidimo, s kakšnim obrazom je cerkveni ključar in blagajnik izročil ves skrbno hranjeni denar. V naslednjih dneh so ga predstavniki nove oblasti še nekajkrat obiskali. Vedno jih je povabil v prostor poleg trgovine, ki mu je nekoč služil kot pisarna, in zaprl vrata, da žena in otroci niso slišali, kaj se pogovarjajo. Po vsakem takem obisku je bil zamišljen in zaskrbljen. Kljub temu se ni pridružil tistim, ki bi radi v Žireh ustanovili domobransko postojanko, »da bi bili potem varni pred Nemci in pred partizani«. Znane so njegove besede, ki jih je 19. novembra 1943 zapisal Anton Žakelj v svoj dnevnik: »Mi katoličani ne smemo začeti z oboroženo akcijo. Vem, da bom tudi jaz padel, toda mi ne smemo začeti.« Zdi se, da je razmišljal, da bi se za nekaj časa s celo družino umaknil k svoji sestri Anastaziji – rekli so ji Stazi – v Rovte, vendar se ni mogel odločiti. V ponedeljek 29. novembra zjutraj je ukazal Ireni in Alfonzu: »Vidva se takoj sedaj napravita in pojdita k teti v Rovte. Tam počakajta. Morebiti pridemo jutri tudi mi za vama.« Pred odhodom jima je še zabičal, naj se celo pot držita ceste, drugod so namreč bile ob meji nastavljene mine. Že opoldne je naročil ženi, naj gre zvečer z najmlajšo spat k sosedu. Ali je nekaj vedel ali pa so bile samo skrbi in slutnje?

Zvečer sta mati in Metka res odšli k sosedu in doma so poleg očeta ostali le Viktor, Marta in Vida. Kot običajno sta okrog osmih prišla na klepet očetova brata Maks in Mirko. Skoraj vedno je bil z njima tudi sosed, tokrat mu je pa nekaj reklo, naj ostane doma. Kmalu so se oglasili partizani in skozi zaprta vrata zahtevali tobaka. Oče je vzel tobak iz trgovine, šel v prvo nadstropje, jim spustil zavitek skozi okno nad vhodnimi vrati, nato pa se vrnil k razgovoru z bratoma. Čez nekaj časa so spet pobutali na vrata. Menda so hoteli surovega masla. Anže tudi sedaj ni odprl vrat, ampak jim je podobno kot prej spustil zavitek skozi okno. Ko so prišli tretjič, niso zahtevali blaga, ampak le to, da jim odpre vrata. Namesto da bi jih ubogal, je namestil na vrata tramiček, ki je bil v zadnjem času vedno pripravljen v veži, in ga uprl v betonsko stopnišče. Nato je ukazal: »Vsi v zaklonišče!« Pohiteli so v zaklonišče in zaklenili za seboj težka, s pločevino obita hrastova vrata. Partizani so kmalu ugotovili, kaj se je zgodilo. Pri glavnih vratih so pustili stražo, večinoma pa prišli na dvorišče k zaklonišču in zahtevali, naj odprejo vrata. Oče je stal pri vratih in jim dopovedoval, da v hišo lahko vstopijo skozi mala vrata, ki so ostala odprta, in vzamejo, kar hočejo. Oba očetova brata in trije otroci so medtem v notranjosti zaklonišča molili. Slutili so, da se bo zgodilo nekaj hudega, da se partizani ne bodo ustavili pred vrati zaklonišča. Res so od nekod prinesli močan železen drog in se pripravljali, da bodo vdrli. Oče je še stal pri vratih in spet ponovil svoje prepričevanje: »Mala vrata so odprta. Vzemite, kar in kolikor hočete, nas pa pustite pri miru.« Tedaj je partizan – domačin, 32-letni Vinko Justin ustrelil skozi vrata. Čeprav je pomeril le po občutku glasu za vrati, je zadel očeta v glavo in po nekaj minutah je bil mrtev. Med otroški jok v zaklonišču so vdrli klici z dvorišča: »Odprite, odprite!«

Vida Zajec, ki je bila neposredna priča tistega dogodka, se spominja, da so partizani z železnim drogom vlomili vrata in grozili, da bodo v zaklonišče vrgli bombo, če ne pridejo ven. Tedaj sta se Maks in Mirko v naglici odločila, da bo Maks, ki ni imel otrok, šel k vratom, Mirko pa se bo skušal rešiti skozi okence na zadnji strani zaklonišča. Računala sta, da bodo vsi oblegovalci prežali pri izhodu iz zaklonišča. Menda so naprej šli otroci, za njimi pa Maks. Svetili so vanje z baterijo. Nekateri so takoj obstopili Maksa. Edina partizanka v skupini je zgrabila 15-letno Marto in jo odvlekla za gospodarsko poslopje, kjer pa se ji je iztrgala in izginila v temo. Morda v prvem trenutku na Viktorja in 10-letno Vido niso bili tako pozorni, ker so pričakovali, da bo še kdo prišel iz zaklonišča, zato sta se jim izmuznila in vsak po svoje iskala skrivališče. Viktor je zbežal na podstrešje domače hiše, Vida pa kar na balkon. Nihče jima ni sledil, nihče ju ni iskal. Slišali so se samo posamezni klici: »Kje je fant? Tri tisoč dam, če jo dobite živo!« Kmalu so tudi ti glasovi potihnili. Očitno jih blago v hiši sploh ni zanimalo. Skupina z Ivanovim bratom Maksom je prav kmalu zapustila prizorišče, ostali so odšli nekoliko kasneje. Vsi razen enega so potem odšli v Žirovski Vrh. Tisti, ki je ostal v dolini, je bil član okrajnega partijskega komiteja; vrnil se je na svoj dom.

Figure 11. Povečana in prenovljena Deklina hiša

Kaj se je zgodilo z Ivanovim bratom Mirkom? Po predvidevanju je bila pozornost napadalcev osredotočena na tiste, ki so prišli skozi vrata. Zadaj za zakloniščem je ostal le en stražar, tudi domačin. Ko se je Mirko zbasal skozi okence in ga zagledal, mu je siknil, naj ne strelja in se hkrati pognal preko žične ograje, ki omejuje vrt in teče komaj en meter od zaklonišča. Bil je že precej od ograje, ko je v temno noč odjeknilo nekaj strelov. Menda se je stražar prav tedaj odločil, da bo ob prvi priliki tudi sam pobegnil od partizanov.

Vest o smrti Ivana Zajca je v prvih jutranjih urah obšla celo kotlino in okolico. V domači hiši so ga položili na mrtvaški oder in ljudje so v velikem številu prihajali kropit. Nekateri možje in fantje so se že tedaj opravičili, da jih ne bo na pogreb, ker bodo prej šli od doma. »Če pobijajo take ljudi, jim res ne moremo zaupati, ne moremo sodelovati z njimi.« Nekateri so odšli v Rovte in se kasneje pridružili domobrancem, še več se jih je zateklo v Kranj in s stroji ter materialom, ki so jih Nemci odpeljali ob umiku iz Žirov, so kmalu organizirali čevljarsko delavnico. Pogreb je bil v sredo, 1. decembra 1943 na Dobračevi. Sestra Anastazija – z njo sta bila tudi Irena in Alfonz, ki ju je oče zadnji dan pred smrtjo poslal v Rovte – se je bala iti v »partizanske« Žiri, zato je naprosila domobrance za spremstvo, njihovega kurata Franca Kunstlja pa za pogrebni obred. Ustregli so ji. Da bi se zavarovali pred kakim presenečenjem, so se povezali s šentjoško četo, naj še oni pošljejo močno patrolo preko Žirovskega vrha. Tako so bili pri pogrebu 45-letnega očeta Anžeta, ki je v prvi svetovni vojni in po njej več kot štiri leta nosil vojaško suknjo in preživel mnoge nevarnosti na italijanski fronti, nazadnje pa umrl na dvorišču domače hiše kot žrtev komunistične revolucija, vendarle tudi vojaki. Skoraj ni dvoma, da so mu revolucionarji že prej povedali, kaj se bo zgodilo, če se jim ne bo pridružil. Torej je bila obsodba nad njim izrečena, hoteli pa so jo izvršiti na bolj eleganten način. Če bi ga odpeljali od doma in se ne bi vrnil, bi imeli celo vrsto možnosti za olepševanje in prikrivanje resnice. Sedaj, ko se je to zgodilo doma in je bil odpor med ljudmi proti njihovemu dejanju večji, kot so bili pričakovali, so skušali svoj načrtovani zločin prikazati kot nesrečo: streljal naj bi Poljak, ki ni razumel jezika, streljala naj bi ženska, ki jo je zgrabila panika, ki niti ni znala ravnati z orožjem. Toda, če je bila res nesreča, zakaj so leta 1946 pri Zajčevih vse zaplenili, tudi tisti del, ki je bil prepisan na mater?

3.1.7. Po očetovi smrti

Za družino je bila očetova smrt težak udarec. Mati je naenkrat izgubila vso voljo do dela in življenja. Za nikogar in za nobeno stvar se ni več zanimala. Pogosto je po cele ure hodila okrog zaklonišča, slonela na vrtni ograji in brezciljno strmela v Žirovski vrh. Zelo je shujšala in v črni obleki je bila videti še bolj drobna. Kasneje je začela klekljati. Ure in ure je presedela pri svojem delu, za okolico pa se skoraj ni zmenila. Otroci so se tega navadili in bili zadovoljni, da je zanje skrbela teta Franca. Koliko jih je pa sploh ostalo doma pri materi? Vemo, da je bil Polde že januarja 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Ker je imel nekaj razredov gimnazije, so ga dali na tečaj za tolmača in ga poslali v Bosno. Ko je leta 1944 prišel na dopust, je pobegnil k domobrancem v Idrijo. Z njimi se je konec aprila 1945 umaknil v Italijo. Imel je srečo, boste rekli, saj jih iz Italije niso vračali. Res je, toda njega je tu doletela druga preizkušnja. Dekle, ki jo je spoznal kot domobranec v Idriji in je tudi bežalo z njimi, se je v taborišču zagledalo v ameriškega vojaka. Fant je nekaj časa žaloval, nato pa se odločil za redovniški poklic. Vstopil je k lazaristom in začel študirati. Leta 1954, ravno na mamin rojstni dan, 18. decembra, je bil v Argentini posvečen v duhovnika. Služboval je najprej v božjepotnem svetišču v Lujanu, nato v revnih severnih provincah Salta in La Rioja, nazadnje pa je opravil posebne izpite in postal dušni pastir – kurat za vojake letalce. Zanimivo bi bilo opisati njegove pastoralne obiske v letalskem oporišču na Antarktiki, vendar bi to preseglo okvir naše zgodbe. Umrl je leta 1975 za rakom v grlu.

Figure 12. Malo pred očetovo smrtjo – Mati in oče z Metko, zadaj z leve Vida, Viktor in Marta

Tone je odšel v nemško vojsko februarja 1943 in kmalu prišel na rusko fronto. Bil je ujet in v taborišču blizu Moskve se je vključil v jugoslovansko prostovoljsko brigado, ki se je odpravljala na sremsko fronto. Bil je ranjen, toda ostal živ in maja 1945 se je znašel na Hrvaškem. Ker mu nova jugoslovanska oblast ni priznala služenja v nemški vojski, je moral po koncu vojne še odslužiti vojaški rok. Šele leta 1947 je prišel domov in se spet posvetil študiju. Na fakulteti v Zagrebu je dokončal gozdarstvo.

Viktor je takoj po očetovem pogrebu odšel s teto v Rovte in čez nekaj časa postal domobranec. Na Koroško je šel z domobranci iz Gorenje vasi. Po prisilni vrnitvi so ga videli v Škofji Loki. Po nekem pričevanju so ga že 30. maja v skupini sedeminštiridesetih odpeljali na morišče pod Lubnikom. Tudi Marta je po očetovi smrti prišla k teti v Rovte. Z njo in njeno družino je 5. maja 1945 odšla na Koroško, nato pa v Italijo in Argentino. Irena je bila do konca vojne doma. Čudno se sliši, da so tudi iz Žirov, ki so bile od 23. oktobra 1943 osvobojene, bežali na Koroško. K Ireni je prišla prijateljica Ana Seljak in ji povedala, da se odpravlja na pot. V soboto, 5. maja, sta vzeli skromno popotnico in se odpeljali s kolesi. Že v Gorenji vasi sta naleteli na Rovtarje, pri katerih je bila tudi Marta. Potem so skupaj potovali na Koroško in v Italijo ter se ustavili šele v Argentini. Doma pri materi so ostali le Alfonz, Vida in Metka.

Materi se je zdravje izboljšalo leta 1946, ko je bila cel mesec na obisku pri svakinji v Otočcu na Hrvaškem, kjer je bil pri vojakih sin Tone. Po februarju 1943 ga je tedaj prvič spet videla. Kmalu po vrnitvi se je zaposlila v žirovski Naprozi (nabavni in prodajni zadrugi), saj je bila izučena trgovka z dolgoletnimi izkušnjami. Leta 1952 so zaradi načrtovanja pobega čez mejo zaprli Vido in jo obsodili na dve leti in pol zapora. Prestajala ga je v Rajhenburgu, današnji Brestanici. Isto leto je Alfonz šel k vojakom. Krajevna oblast, ki je bila gospodar podržavljene Zajcove hiše, je hitro ugotovila, da je hiša skoraj prazna in je dodelila v njej stanovanje dvema družinama.

Leta 1954 je mati vložila prošnjo za upokojitev, kajti že konec leta 1953 je dosegla predpisano starost. Prošnjo so ji zavrnili z obrazložitvijo, da »se zaposlitev pri teti ne more smatrati za redno delovno razmerje, čeprav je vpisana v delavski knjižici predlagateljice, marveč za družinsko in ekonomsko skupnost s sorodniki, ki ni vračunljiva v delovno dobo. Predlagateljica je delala pri svoji teti kot družinski član v trgovini, ki jo je po tetini smrti prevzela in potem vodila kot lastnica.« Povedali so ji, da ji je teta zapustila vse premoženje, hkrati pa zamolčali zaplembo. Zaposlitev po letu 1946 je seveda bila prekratka, da bi z njo zaslužila minimalno pokojnino. Potem je morala delati še celih deset let in šele leta 1964 je ponovno vložila prošnjo. Bila je stara 66 let in je res težko opravljala službo. To pot je bil odgovor pozitiven, vendar so ji priznali le 26 let, ker ji izvrševanja samostojne obrti niso šteli v delovno dobo. Spet je začela klekljati. Poseben dogodek za njo je bil, ko je leta 1973 prišla iz Argentine Irena z možem. Sestali so se v Trstu. Umrla je 24. novembra 1982 v 84. letu starosti. Bila je poročena le dvajset let in en dan in vsa tista leta so bila izpolnjena z neprestanim delom in skrbmi: pekarija, trgovina, osem rojstev, dva pogreba, vzgoja in šolanje otrok, zidava, nakupi zemlje. Ko se je spominjala vojne, je navadno pripomnila: »Zakaj nas niso tedaj selili. Vsi bi bili ostali živi in hišo bi bili dobili nedotaknjeno nazaj. Po vojni ne bi bilo zaplembe in življenje bi teklo mirno naprej. Očeta so umorili partizani in govorijo, da so ga po nedolžnem. Zakaj pa so potem njemu in meni vse zaplenili?« Naj tej materini tožbi dodamo še ugotovitev, da del krivično odvzetega premoženja Zajcovim do danes ni bil vrnjen.

3.1.8. Sedem krst za Ronkarjevo družino

Kakšno zvezo ima tale naslov z zgodbo Zajcovih z Dobračeve? Kdor pozna vsebino knjige Jožeta Vidica, bo pritrdil, da to ni ravno posrečen naslov za več kot petsto strani debelo knjigo, ki večinoma govori o organiziranju in delovanju VOS-a na Gorenjskem. V našem sestavku ne bi omenjali niti VOS-a niti Vidicove knjige, če ne bi bila neposredno povezana z našo zgodbo. V omenjeni knjigi na strani 283 namreč najdemo naslov poglavja Obveščevalci zbirajo podatke o izdajalcih in zločincih – in beremo: »Obveščevalna služba OF je vseskozi zbirala podatke o izdajalcih, posebno bolj znanih in nevarnih. Poleg življenjepisa, značaja in hudodelstev je pri vseh zapisan osebni opis in v 80 % primerov je poročilu priložena slika … Obveščevalni oddelek okrožne izpostave Škofja Loka je 26. maja in 14. junija 1944 poslal obveščevalnemu oddelku pri oblastni izpostavi za Gorenjsko poročilo o desetih izdajalcih. Občinski odbor ZZB NOV Škofja Loka in krajevni odbor ZB NOV Žiri sem zaprosil, naj preverijo, koliko se podatki za časa vojne ujemajo s tistim, kar danes vemo o teh osebah. Njihove pripombe in ugotovitve navajam v oklepaju.« Pod številko 8 in 9 tega poročila sta opisana Leopold in Viktor Zajec, kot sledi:

»8. Zajc Leopold, rojen 15. 11. 1924 na Dobračevem, občina Žiri, trgovski pomočnik, visoke postave, nosi očala, lasje svetli in valoviti. 20. maja 1944, je prišel iz nemške vojske na dopust. V nemški vojski je bil od januarja 1943. 23. maja 1944 je šel k domobrancem v Rovte. Kot nemški vojak je bil v Bosni. Hvalil se je, da je najbolj užival takrat, kadar so pripeljali ujete partizane, da so jih streljali. 15. junija 1944 je bil v Koprivniku navzoč, ko so domobranci ubili načelnika gospodarske komisije Žiri Adama, ranili Markota in ujeli Urbana.

9. Zajc Viktor, rojen 27. 2. 1927 na Dobračevem, občina Žiri, čevljarski vajenec, visoke in vitke postave, lasje kostanjevi, oči modre. Prostovoljno je šel k beli gardi v Rovte 10. 12. 1943, ko so belogardisti v Žireh izropali usnjarno in nekaj trgovin. Bil je v Koprivniku, ko so ubili Adama, ranili Markota in ujeli Urbana.«

Na Vidicovo vprašanje, ki smo ga zgoraj navedli, je odgovoril Mirko Loštrek – Urban, ki so ga domobranci v Koprivniku ujeli, poslali v Postojno in Trst pa je kmalu pobegnil in bil očitno še leta 1978 živ. Pravzaprav ni nič povedal o Leopoldu in Viktorju, ampak le opisal dogodek v Koprivniku. Vsi trije, Adam, Marko in Urban so bili člani okrajnega komiteja KPS Žiri. Ko »so zagledali domobrance, je skozi zadnja vrata prvi planil Marko, ki je bil zunaj ranjen, a mu je uspelo pobegniti v gozd, oddaljen okoli 20 metrov od hiše. Urban je skočil čez gank, se spotaknil in padel, kar mu je sicer rešilo življenje, a so ga ujeli. Za Urbanom je skočil Adam, ki je bil takoj smrtno zadet. Ustrelil ga je domobranec Franc Kogovšek iz Žirov.«

Niti besedice torej o Poldetu in Viktorju. Viktor zagotovo ni bil v tisti patroli, saj je bil pri domobrancih v Gorenji vasi, patrola pa je očitno prišla iz Idrije ali z Mravljišča. To dokazuje Loštrekova izjava, da so ga odpeljali na Mravljišče, nato pa v Postojno in Trst. Debela laž je tudi, da je Viktor prostovoljno šel k domobrancem 10. 12. 1943, ko so belogardisti v Žireh izropali usnjarno in nekaj trgovin. V resnici je šel v Rovte s teto Anastazijo in z domobranci že na dan očetovega pogreba, 1. decembra 1943, saj se je upravičeno bal ostati doma. Nekaj časa je bil pri teti, potem pa res vstopil v domobranstvo. Toda ali je bil njegov vstop prostovoljen? Ali ga niso v to porinili tisti, ki so ubili očeta? Zakaj Loštrek ne pove, da »so očeta ubili po nesreči?« In česa naj bi bil kriv Leopold Zajec? Če je bil res med člani domobranske patrole v Koprivniku, Loštreku očitno ni naredil nič slabega. Ali nista bila Leopold in Viktor Zajec uvrščena med zločince prav zato, ker sta bila sinova umorjenega Ivana Zajca?

Figure 13. Zaklonišče, kjer je umrl Ivan Zajec

Zdi se, da opisano poročilo in seznam nista bila brez pomena, kot bi morda kdo pomislil. Kaj nam dovoljuje tako razmišljanje? Ko je Viktor Zajec 28. maja 1945 z drugimi gorenjskimi domobranci prišel na škofjeloški grad, so ga kmalu poiskali. Ni skrivnost, da so v Žireh menda še isti dan zvedeli za njihov prihod in da se je že naslednji dan odpravilo nekaj žensk v Loko, seveda ne z dobrimi nameni. Tudi te in še kdo drug so lahko pomagale pri prepoznavanju posameznikov. Če je na neki način razumljivo, da so se takoj prve dni lotili častnikov in nekaterih starejših domobrancev, je težko razumeti, zakaj so med nje uvrstili tudi 18-letnega Viktorja Zajca. Po že omenjenem pričevanju so ga odpeljali v noči na 31. maj v skupini 47 jetnikov proti Lubniku.

Še en dogodek v zvezi z umorom očeta Zajca moramo vsaj omeniti. Povedali smo že, kdo je streljal nanj in da so po opravljenem delu vsi »izvajalci« razen enega odšli v Žirovski Vrh. Prav pri Vinku Justinu, po domače Mrlaku ali po partizansko pri Jazbecu so imeli svojo bazo, znano kot kurirska postaja G 9. O tem piše Rado Zakonjšek v knjigi Partizanski kurirji in prav pri G 9 tudi omeni sodelovanje med kurirji in VOS-a. Žirovski kurirji so od pomladi do pozne jeseni taborili v gozdu, za zimo so si pa uredili »bunker« v Mrlakovem hlevu, ki je bil menda dobro skrit. Po eni verziji so ga šentjoški domobranci odkrili 1. decembra, ko so šli na Zajcov pogreb, Zakonjšek, Grgič in drugi pa navajajo datum 2. decembra 1943. Pišejo, da je do odkritja prišlo zaradi izdaje, ne povedo pa, kako naj bi do izdaje prišlo. Bolj verjetno je, da je nesrečo kurirjev povzročila premajhna konspirativnost. Domobranci, ki so z vrha hriba opazovali okolico, so posumili, da pri Mrlaku nekaj ni v redu, zato so se približali in hitro odkrili »bunker«. Potem so odpeljali kurirje in hišnega gospodarja Vinka Justina. Po Zakonjškovem opisu so prijeli osem kurirjev in gospodarja Justina. Vsi razen Alfonza Petriča so bili domačini.Med prijetimi je bil tudi Leander Mlinar, ki je na poti pobegnil, vendar je 2. februarja 1944 padel pri Sovodnji. Tudi Anton Kavčič in Štefan Zajec sta bila člana G 9. Na dan obkolitve nista bila pri Mrlaku, toda 13. decembra sta padla v domobransko zasedo in bila ujeta. Štefan, komaj 16-letni sorodnik Ivana Zajca, ki je bil manj kot en mesec pri partizanih in se je udeležil napada na zaklonišče, je bil ranjen in je nekaj dni kasneje umrl v ljubljanski bolnišnici, Kavčiča pa so zaprli in 9. februarja 1944 ustrelili v skupini 50 talcev za Kamnitnikom v Škofji Loki. Poleg njega in Justina so Nemci tedaj ustrelili še sledeče člane G 9: Ludvika Cigaleta, Franca in Hieronima Grošlja, Jakoba Jurca in Cirila Strliča. Na razglasu, ki ga je podpisal general Roesener, so napisali: »Za v zadnjih dneh od banditov storjene umore – med temi tudi SS vojak – in sabotažna dejanja je vojno sodišče obsodilo sledeče bandite in njihove pomagače.« Okupatorjem pač ni bilo žal slovenskih življenj. Glede tega so si bili s partizani zelo podobni. Omenili smo že izpoved Antona Žaklja, da se je pred važnimi odločitvami večkrat vprašal, kaj bi na njegovem mestu naredil Ivan Zajec. Kaj bi naredil Ivan Zajec, ko bi se bil znašel med tistimi, ki so 1. ali 2. decembra 1943 obkolili Mrlakovo hišo. V življenju ni bil navdušen za oborožen protikomunistični odpor. Kako bi na to vprašanje gledal iz večnostnih perspektiv – po težki izkušnji v zaklonišču?

Ne vemo natanko, kdaj je partizan, ki je v noči na 30. november 1943 omogočil beg Mirkotu Zajcu, prešel k domobrancem, vemo pa, da maja 1945 ni šel z njimi na Koroško. Na poziv se je šel javit in 22. maja so ga vpisali v zaporniško knjigo Centralnih zaporov Ozne na Povšetovi v Ljubljani. Na koncu njegovega vpisa v knjigi je sledeča zabeležka: izpuščen 2. 6. ob 22h. To je bil Maks Pečelin iz Nove vasi pri Žireh, rojen leta 1911, oče štirih otrok. V Šturmovi knjigi Brez milosti je omenjen na strani 155 v skupini devetih sotrpinov, ki imajo v zaporniški knjigi enako zabeležko, toda nobeden od njih se ni vrnil domov. Sedaj že pokojni zgodovinar dr. Ferenc te deveterice ni upošteval v svojem seznamu pomorjenih, ki ga je objavil 13. junija 1991 v časopisu Delo. Vsi, za katere je dr. Ferenc ugotovil, da so jih tedaj odpeljali na morišče, imajo v omenjeni zaporniški knjigi vpisano samo: 2. 6. ob 22h – brez »izpuščen«. V Žireh so nekateri prepričani, da je bil Pečelin že blizu doma, ko sta ga ustavila dva sokrajana. Menda je obema bilo ime Maks, tako kot njemu. Ni znano, kako so se pogovorili, če so sploh kaj govorili, dejstvo pa je, da je Maks Pečelin izginil brez sledu.

Figure 14. Leopold Zajec kot kurat argentinskih letalcev

Na koncu naj še povemo, da smo zapisali to zgodbo, čeprav se zavedamo, da jo bo ta ali oni težko sprejel. Zapisali smo jo Zajcovim in mnogim njim podobnim v zahvalo in spomin, vsem drugim pa v zgodovinski spomin. Naj bo zapisana. Morda bo kdaj segel po njej tudi kdo, ki tega danes zaradi prevzetosti z drugačnimi razlagami še ni zmožen.

4.1.1.

Tretji dogodek, ki je zaznamoval leto 1943, je bil spet do kraja žalosten: požig naše župnijske cerkve Brezmadežnega spočetja Device Marije in umor in požig domobrancev in njihove obrambne postojanke v Grahovem. Poleg 35 pomorjenih domobrancev so partizani zmetali v ogenj tudi nekaj civilistov.

Vse se je začelo 23. novembra približno ob devetih zvečer. Nebo je bilo brez zvezd, pokrito z debelimi težkimi oblaki, vse je zbujalo grozo. Okna v župnišču so bila še od bombardiranja z deskami zabita, le po ena majhna šipa je bila v deskah vsakega okna. Ta večer nas je bilo v kuhinji pet: stari gospod dekan, gospodinja, dva domobranca in jaz. Nič dobrega nismo pričakovali, vojska je, bali smo se partizanskega napada na Grahovo. Domobranci so bili, kolikor jaz vem, na petih krajih v vasi. Naenkrat je počilo, prvi strel iz puške nekje v bližini, takoj nato drugi in tretji. Potem je zaregljala strojnica in zopet poki iz puške in strojnice, nato ročne bombe …

Tako se je začelo in tako se je nadaljevalo, vedno huje, tisto strašno noč. Takoj pri prvem strelu iz puške sta šla domobranca iz kuhinje, na hodniku je eden od njiju preizkusil puško in ustrelil v tlak hodnika, ki je bil pokrit z linolejem; krogla ga je prebila in izkopala v beton pod njim za pol dlani veliko jamico. Potem sta oba domobranca odšla iz župnišča. Zunaj je bilo že vsesplošno streljanje iz pušk in mitraljezov. Nekaj pokanja je bilo prav blizu župnišča, drugo pa bolj oddaljeno, nismo vedeli, kdo obvladuje položaj. Tudi domobranca nista vedela.

Ko sta med streljanjem prišla na cesto, jima je iz teme partizan zaklical: »Lozinka!« Ona dva sta zavpila nazaj: »Nič lozinka, naprej!« Pognala sta se v kritje Krajčevega skednja. Okoli cerkve in domobranske postojanke pa po vasi se je mešalo streljanje, pokanje bomb in človeško vpitje. Čez približno eno uro sem zaslišal, da se je v vas pripeljal osebni avto. Mislil sem si, da morda le prihaja pomoč domobrancem. Pozneje sem zvedel, da so z avtom prišli na pomoč komandant domobranske postojanke v Cerknici in z njim še dva ali trije domobranci. Pripovedovali so potem, da so bili okrog Grahovega trije obroči partizanov in da so tisti domobranski avto nalašč spustili v vas. Kakor mi je znano, so vsi ti domobranci iz Cerknice skupaj s svojim komandantom našli smrt v ognju zažgane postojanke v Grahovem.

Vso noč sem hodil v župnišču od okna do okna v pritličju, nadstropju in kleti, da bi dognal, kdo zmaguje. Nič nisem mogel ugotoviti, ker je bila tema neprodirno gosta. Okrog polnoči pa se je ostro zabliskalo, takoj nato zagrmelo z močnim pokom, kakršnega tisti večer med streljanjem še nisem slišal. Takoj po tej močni detonaciji sem zaslišal, kako se zidovje ruši. In spet je zagrmelo in spet rušenje. Spoznal sem, da so ti močni streli iz topa. Zabolelo me je pri srcu, ker sem vedel, da so partizani dobili pomoč enega ali več kanonov. Bliskanje, grmenje in rušenje se je nadaljevalo, vmes pa drobni streli, poki in vpitje. Groza me je navdajala ob misli, kaj nam bo prinesla ta strašna noč. Malo pa sem še vedno upal, da morda domobranci zmagujejo. Silno sem želel, da bi se vsaj malo zdanilo in bi mogel videti, kam so cevi pušk in mitraljezov obrnjene. Če so usmerjene od domobranske komande, potem domobranci zmagujejo, če pa so cevi obrnjene proti postojanki, potem nam vsem gorje.

Zdelo se mi je, da se že malo dani. Hodil sem od okna do okna in iskal, kje bi mogel bolje in prej zagledati, kam je orožje usmerjeno. Bal sem se resnice in obenem upal, da bo dobra. Ko se je končno le malo zdanilo, sem z grozo in neizmerno stisko ugotovil, da so cevi pušk in mitraljezov od vseh vogalov hiš obrnjene proti glavni komandi domobrancev. To sem videl skozi okno v kleti župnišča. Od tam sem šel v pritličje, kjer so bila glavna vrata še zaklenjena. Stopil sem v kuhinjo. Tam je bil od prejšnjega večera stari ubogi gospod dekan, ki je sedel sključen na stolu, pri štedilniku pa je stala prestrašena gospodinja. Bolj kot z besedami smo si z očmi povedali, v kako težkem položaju smo. Vsi smo bili zelo žalostni. Z velikim strahom v srcu in z grozo v očeh smo pričakovali najhujše.

Figure 15. Grahovo Andrej Zgonc

Čez nekaj časa sem šel iz kuhinje po betonskih stopnicah v nadstropje. Po hodniku sem stopil na balkon župnišča. Bil je nad glavnimi vrati, obrnjen proti cerkvi in domobranski postojanki. Nudil se mi je strašen prizor: stavba komande je gorela s prasketajočimi zublji; avto, ki je zvečer pripeljal domobrance iz Cerknice in bil na vozovni vagi pred postojanko, je gorel z visokim plamenom naravnost proti nebu, kakor iztegnjene roke ubogih žrtev s prošnjo k Bogu za pomoč in usmiljenje. Ubogi naši fantje in možje! Vse sem priporočil Bogu in Mariji. Dvignil sem roke in z balkona dal nesrečnim žrtvam božjo odvezo vseh grehov, če so jih sploh kaj imeli, saj so bili to naši najboljši, zvesti kristjani. Nekateri so bili moji sošolci iz vaške šole, drugi pa malo mlajši ali malo starejši od mene. Vsi plemeniti vojaki v boju za resnico in poštenje, za blagor in svobodo svojega slovenskega naroda.

Moralo je biti še zjutraj, ko je skupina domobrancev napravila ‘izpad’ iz obkoljene postojanke. Izpad se ni posrečil, vse – mislim, da jih je bilo šest – so postrelili. Vse te pobite domobrance so partizani zložili v vrsto pred cerkvijo. Ostali domobranci v postojanki so se partizanom vdali. Postavili so jih v vrsto po enega in jih gnali do stranskih vrat postojanke, ki je bila že vsa v ognju. Zunaj vrat ob bangerju je stal partizan z revolverjem v roki. Vsak ujetnik je moral stopiti na prag goreče hiše. Rabelj ga je ustrelil in žrtev je padla v ogenj. Če ustreljeni še ni bil mrtev, so ga z lopato sekali po hrbtu. Vojaki so tako po vrsti padali v ogenj. Eden od fantov, ki je bil že blizu vrat in je že gledal smrti v oči, je rekel partizanu, ki je žrtve streljal, da bi šel poklicat še druge, ki niso še v vrsti. Partizan mu je dovolil; v splošni zmešnjavi in streljanju in vpitju in dimu, ognju in vročini, zmerjanju in kletvinah in pokanju goreče hiše je skočil čez mejo in globoko upognjen bežal čez sosednji vrt do potoka. Tam se je skril pod bližnjo brv in malo počakal. Ko se je nekoliko oddahnil, je pogledal okoli sebe in zopet bežal in bežal, prihuljen k tlom. Nato se je skril … Tako si je ta fant rešil življenje in je še danes živ. Je pa še vedno prestrašen in o vsem tem nič ne govori. – Medtem je cerkev že gorela, partizani so bili nanesli velike skladovnice smrekovih desk od bližnjega lesnega trgovca Krajca, po domače Matjaža, na sredo cerkve in na kor, da so gledale ven na kamnite stopnice, po katerih se je šlo tudi v zvonik.

Po hodniku sem z balkona spet prišel v pritličje. Ko pridem v kuhinjo, je pred vhodom v župnišče močno počilo. Partizan je od zunaj ustrelil v zaklenjena glavna vrata župnišča, da so se odprla s truščem z obema kriloma na stežaj. Ko stopim na hodnik, so partizani že vreli v župnišče. Vzel sem iz žepa bel robec in ga držal z dvignjeno roko pred seboj v znamenje, da v župnišču ni nobenih vojakov. Prvi je bil z brzostrelko, bolj nizke postave. Ko sem se na sredi hodnika srečal s tem partizanom, sem mu rekel, še vedno v roki držeč robček: »Če mislite, da je kateri od domobrancev zaslužil smrt, prosim, mene pokličite k njemu!« Takrat pa me je srepo pogledal in zakričal proti meni: »Kaj, za bele k … « in je šel naprej po hodniku in vpil, za njim pa vsi drugi. Šli so po vseh prostorih in odnesli, kar so hoteli. Najbolj sem žaloval za birmanskim robčkom, ki mi ga je kupil boter na dan moje birme leta 1926. Čuval sem ga sedemnajst let, do nove maše, ko sem ga prvikrat in zadnjikrat rabil … Moj birmanski robček, bel z zelenim krajčkom …

Šel sem iz župnišča. Postojanka je gorela z velikim plamenom, gorela je tudi cerkev z gostim dimom. Neki partizan je bil na vrhu lestve, ki je slonela na žlebovih stranske cerkvene kapele. Odmaknil je nekaj opeke, pripravljal droben les in ga tlačil v streho, da bo še tam zagorelo. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so že gorele. V zvoniku so bili domobranci, mislim, da štirje. Kaj bo z njimi. Groza. To sem videl v trenutku. Hitel sem v cerkev, bila je polna rjavega, gostega dima pod obokom do višine človeka. Najprej sem odprl tabernakelj in odnesel Najsvetejše v župnišče. Prišli so domačini. Nosili smo iz cerkve plašče in drugo opremo. Nad zakristijo je bilo ‘nebo’ v lesenem ploščatem zaboju skoraj dva metra kvadrat. Težko smo ga spravili po stopnicah iznad zakristije. Tudi neki partizan, s Primorskega doma, imel je očala, doma da je bil cerkovnik, je marljivo pomagal. Hotel sem rešiti prelepi kip Marije Brezmadežne iz trona glavnega oltarja. Postavili smo lestev mimo tabernaklja. Šel sem po lestvi, pa nisem prišel visoko, ker je bil dim pregost in zadušljiv, le do višine tabernaklja sem mogel. Vrniti sem se moral, nisem mogel dihati, ves žalosten, ker nisem mogel rešiti Marije.

Ko stopim na tla, je močno počilo, menda ročna bomba. Najbrž so jo vrgli domobranci skozi odprtino, okroglo lino v oboku cerkve, misleč, da so v cerkvi partizani. Slišali so glasove, videti pa niso mogli zaradi gostega dima. Skoraj bi bil padel, ko sem stopil na tla. Hoteli smo rešiti podobe križevega pota s sten po cerkvi. Spet nismo mogli: vsaka podoba je bila privezana z žico, zaradi dima nismo mogli nobene rešiti. Na sredi cerkve je bil velik kup zloženih smrekovih desk, ki pa še niso gorele. Šli smo iz cerkve. Potem sem se spomnil, da so v omari nad zakristijo visoki praznični pozlačeni svečniki. Pomočil sem robec v blagoslovljeno vodo v kropilnem kamnu v zakristiji in ga držal na nosu. Potem sem stekel po stopnicah do omare nad zakristijo. Videl nisem nič, kar po umu sem iz omare stisnil k sebi vseh šest svečnikov in jih srečno prinesel iz cerkve. Rešil sem še oba angela ob tabernaklju in ju nesel v župnišče in postavil ob Najsvetejše v obednici.

Figure 16. Stara grahovska cerkev

Šel sem prosit za cerkev, pa se ne morem spomniti, ali sem to storil pred reševanjem iz cerkve ali šele potem. Hotel sem najti komandanta partizanov, to je bil Daki. Nisem vedel, kje bi ga dobil. Zato sem spraševal nekatere partizane. Povedali so mi, da je v Matjaževi pisarni. Kmalu sem ga našel. Stal je ob cesti. Bil je mož srednje postave, bled, oblečen v navadno vojaško suknjo stare jugoslovanske vojske z imenom ‘šinjel’. Epoletuška iz blaga je bila na eni strani odtrgana in je visela navzdol. »Prosim, pustite cerkev in je ne požgite!« sem prosil Dakija, ki me je mrko gledal. »Dobite dol naše sovražnike,« mi je odvrnil. Rekel sem mu: »Tega pa ne morem storiti.« Odgovoril mi je: »Potem pa vam ne morem pomagati.« Obrnil sem se in odšel. Razdejanje je bilo popolno in pogled grozen: ogenj, dim, ruševine, odbite veje z drves, na tleh žica električne napeljave. Zraven pa vpitje in streljanje. Silno sem bil žalosten. Iz neprevidnosti sem stopil na električno žico z okovanimi čevlji, da me je streslo. Ne vem, kako sem prišel do župnišča. Zdaj se čudim, da me takrat Daki ni ustrelil, to je bila v tistem času najmanjša stvar.

Figure 17. Desno Krajcova hiša v Grahovem

Ko sem bil že v župnišču, je iz gorečega zvonika skočil eden od stražarjev – domobranec Seljak, oče treh otrok, doma od Sv. Trojice na Blokah. Hotel se je rešiti iz plamenov na streho desne kapele farne cerkve. Obsule so ga krogle in zmerjanje in kletve podivjanih partizanov, ko je bil še v zraku. Obležal je na tleh in kri mu je udrla iz ust. Hotel se je rešiti iz plamenov, pa je padel v žrelo krvoločnih levov. Plamen je zajel vso cerkev, zvonik in ostrešje. Ubogi fantje v goreči cerkvi! Strašni ogenj je prasketal, pločevina na strehi se je zvijala od vročine, opeka je pokala, vmes človeški kriki. Zvonovi farne cerkve so v plamenih drug za drugim z jokajočim zvenom padali v globino zvonika. Zrak je bil poln sovraštva, hudobije in maščevalnosti brezsrčnih zmagovalcev. Nedolžni fantje in možje so ta čas prestajali še zadnjo preizkušnjo in trpeli ob živi daritvi svojega življenja v ognju domobranske postojanke in farne cerkve kot mučenci za svobodo in rešitev slovenskega naroda pred brezboštvom, hudobijo, krivico in prevaro. Odšel sem v župnišče. Pomolil sem v obednici pred Gospodom pod podobo svetega Kruha v monštranci, ko je sprejemal krvavo daritev vernih slovenskih vojakov iz plamenov ognja, ki ga je prižgala človeška hudobija. Bodi jim opora v zadnji uri, sprejmi jih v nebeško slavo in mir. »Sprejmi, Gospod, daritev iz mojih rok … !« Pozneje sem zvedel, da so imeli umirajoči domobranci križ v rokah in ga poljubljali, mnogi smrtno ranjeni od nočne borbe. In tako so odhajali drug za drugim ti slovenski mučenci po zasluženo plačilo pred prestol večnega in vsevednega Sodnika, ki jih je ljubeče sprejemal. »Prav, dobri in zvesti služabnik: ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil.« Oj, prosite pri Bogu za nas in za ves slovenski narod!

Figure 18. Grahovo po boju

Potem sem iz župnišča odšel k nam domov, sto metrov daleč od dvakrat žalostnega pogorišča. Moji domači so mi pripovedovali, kako je bilo pri njih to preteklo noč. Govorili so z grozo v očeh in skoraj z jokom, enako tudi jaz. Ponoči so partizani hoteli vdreti v našo hišo. Niso mogli, ker so naš ata dali za mojo novo mašo napraviti nova in lepa močna vrata, ki so vzdržala vse pritiske. Kaj so partizani nameravali, ne vem, gotovo nič dobrega. Tisto noč so namreč šli po drugih hišah in odvlekli tri poštene može in jih vrgli na ogenj v gorečo domobransko postojanko. To so bili: Pelanov Miha, prileten mož, ki je živel na robu vasi v svoji hišici; pa Kovačkov oče, dobrodušen mož iz srede vasi, ki se je rad kaj pošalil, da smo se iz srca nasmejali; tretji pa je bil Zogarček, čevljar iz spodnjega konca vasi. Nobene krivice niso nikomur naredili. Morda je bilo osebno maščevanje, takrat je bilo vse mogoče.

Figure 19. Nova grahovska cerkev Andrej Zgonc

Partizani so stražili gorečo cerkev in domobransko postojanko skoraj do mraka, da ja ne bo od domobrancev kdo ostal živ in ušel. Čez dan sem bil na svojem domu. Ko so partizani končno le odšli iz vasi, sem šel obiskat svojo novomašno cerkev in gledat, kaj je še ostalo od nje. Ko sem prišel do mežnarije, se mi je nudil prežalosten pogled na umirajočo cerkev. Obstal sem: strehe zvonika ni bilo več, sama cerkev je še gorela s pojemajočim plamenom, sredina strehe se je v ognju udrla, pločevina je od vetra in vročine škripala, cvilila in jokala. Cerkvene strehe je ostalo le za meter od žlebov navzgor okrog in okrog. Ves izmučen od strašne noči in dolgega dneva sem nekaj časa to gledal. Potem pa se je zgodilo, okamenel sem, tudi besede ne bi mogel izgovoriti: na ostanku strehe stranske kapele se je opeka – bobrovec začela na enem mestu premikati. Začel sem se tresti od groze ob izmučeni domišljiji, kaj bi to pomenilo. Med premikajočo se opeko se je naredila majhna odprtina, skozi katero sta se v naslednjem trenutku pokazali dve, z dimom okajeni roki, oviti z rožnim vencem. Za rokami je skozi odprtino pomolela še od dima okajena glava, brez glasu, le oči in roke so prosile pomoči. Bil sem šokiran od groze: živ človek iz goreče cerkve, ali je res, ali je prikazen? Prav takrat pa je prišel z nasprotne strani mož s tobačno pipico v ustih. Takoj sem ga prepoznal. Bil je Matevž Hiti, kovač, po domače Jernejčkov mojster. Bil je močan in pogumen. V mnogih požarih je reševal stvari, ki bi brez njega zgorele. Bil je simpatizer partizanov. Ko je prišel v bližino kapele, se nisva nič pozdravila in nobene rekla, trenutek je bil napet. Kovač se je ozrl kvišku in takoj spoznal položaj in tudi, kaj je treba narediti. Zgrabil je dolgo lestev, ki je ležala na tleh ob steni, jo dvignil in naslonil na žleb strehe, kjer je domobranec še vedno držal zakajeni roki z rožnim vencem skozi odprtino. Fant je urno splezal med letvami ven in stopil na lestev, ki jo je kovač krepko držal. Kljub temu je zdrsnila z žleba postrani na steno. Mož je lestev zadrževal z vso močjo, da je bolj počasi drsela ob steni do tal. Rešeni domobranec se je hitro pobral in v dve gubi stisnjen zbežal čez kamnito ograjo okoli cerkve, nato čez potok. Bil je rešen. Jaz sem še vedno stal okamenel na istem mestu in zavzeto gledal dramatično reševanje med življenjem in smrtjo. Skozi odprtino v strehi se spet prikažejo od dima črni, proseče sklenjeni roki in prav tako črna glava drugega domobranca. Kovač ga je opazil in hitro pobral napol razsuto lestev in jo dvignil do odprtine v strehi. Ubogi fant se je prav tako urno in spretno izvlekel skozi streho in stopil na lestev. Spet se je nagnila in začela drseti po steni navzdol. Močne roke so jo spet zadrževale, da ni bilo padca. Rešeni fant se je hitro dvignil in z upognjenim hrbtom zbežal čez zidno ograjo in čez potok ter izginil v mrak.

Figure 20. Šegova družina pred vojno – Spredaj Jože, oce Jože, Stanko, mati Franciška, Alojzij, zadaj Pepca, Mimi, Franc, Julka in Vinko

Vse to se je pred menoj odigravalo kakor v nemem filmu, brez besed in brez glasov. Gledal sem to kakor v nekem videnju, a bilo je vse kruto resnično. Pogumnemu kovaču sem bil in sem še zdaj neizmerno hvaležen, čeprav je že pred mnogimi leti umrl; naj počiva v božjem miru! Njegov podvig pri reševanju teh dveh domobrancev je bil res junaški, saj je na kocko stavil svoje življenje. Če bi ga videl kakšen vohun in ga zatožil partizanom, bi ga gotovo na mestu ustrelili. Naredil sem sklep, da bom tudi sam molčal. Držal sem ga do prihoda svobode v samostojni Sloveniji. Sklenil sem tudi, da bi, če bi domobranci zmagali, šel rešit plemenitega kovača Matevža, če bi se znašel zaradi simpatiziranja s partizani pred sodiščem. Opisal bi ves dogodek in zahteval: »Roke proč od mojstra Matevža, dajte mu priznanje in zahvalo!« Svoje namere pa nisem mogel izpolniti, ker je nastopila 50-letna komunistična oblast in mojster kovač je umrl v visoki starosti. Prepričan sem, da mu je Bog ob smrti spregledal kakšne človeške slabosti in mu je kot dobri Oče, ki vidi vse naše zunanje in notranje življenje, dal vse priznanje in večno plačilo. »Počivaj, mojster Matevž Hiti, v nebeškem miru in večnem plačilu!«

Ona dva rešena fanta sem dobil še isti večer na vrtu pri našem kozolcu. Povedala sta mi, kako sta se ves čas med požarom na cerkvi umikala pred najhujšim ognjem ves dan do mraka in do skoraj čudežne rešitve. Eden od domobrancev, Bogdan Lavrič, pa je bil menda ranjen in se ni mogel umikati pred ognjem. Zgorel je na podstrešju naše farne cerkve Marijinega Brezmadežnega spočetja v ognju, ki ga je zažgalo sovraštvo. Bogdan je bil plemenit, vesel in korajžen fant, Bog mu daj večno plačilo za njegovo daritev mladega, upanja polnega življenja. Tema dvema rešenima junakoma sem pomagal, kolikor sem takrat mogel. Po kesanju nad človeškimi slabostmi sem jima dal sveto odvezo. Bala sta se tam zadrževati, zakaj vohuni so bili povsod. Odšla sta v črno noč proti gozdnatemu pogorju Javornik in potem naprej na Rakek. »Bog jima daj srečno pot!« sem jima zaželel. Komandant domobrancev Franc Kremžar, ranjen v nočni obrambi, je zgorel v zažganem poslopju. Naj se veseli zmage v nebesih ob večnem plačilu za veliko žrtev. Še prejšnji večer je v župnišču opravil spoved.

Figure 21. 21. julij 1943 – Nova maša Vinka Šege – Novomašnik med ocetom in mamo – Levo dekan Matija Škerbec

Mnogi domobranci so bili v celonočni borbi ranjeni, streliva jim je zmanjkovalo, učinkovite pomoči pa ni bilo od nikoder. Zvedel sem le, da so šli Nemci s tanki po gozdni cesti skozi Javornik na pomoč domobranski postojanki v Grahovem, da bi prišli za hrbet partizanom. Nemški tanki niso mogli naprej, ker je bila cesta zasekana z bukovimi drevesi. To je bila za domobrance in njihovo postojanko usodno. Začetek partizanskega napada na domobransko postojanko je bil v torek, 23. novembra 1942, zvečer, požig postojanke in farne cerkve, obenem pa pomor domobrancev v sredo, 24. novembra 1943. Dva strašna datuma za ta kraj in okolico!

Kmalu po teh grozotah se je iz požgane postojanke začel širiti vonj razpadajočih trupel. Z ljudmi smo se domenili, da jih odkopljemo izpod ruševin. Krst ni bilo, zložili so jih na deke na vozu. Pokopali smo jih v blagoslovljeno zemljo na farnem pokopališču. Mislim, da je bilo 35 trupel; to so bili domobranci in tisti trije možje iz vasi, ki so jih vrgli na ogenj. Pogled na te žrtve je bil grozljiv: kakor črni, ožgani in ugasli zglavniki iz peči, brez rok, brez nog. Ko so polagali žrtve na voz, nisem nikogar prepoznal, le en obraz sem razločno videl: bil je obraz skromnega čevljarja Zogarčka iz vasi, enega tistih treh mož, ki so jih partizani vrgli na ogenj. Z obrazom je bil v pepelu in ometu, bel obraz z zaprtimi očmi, tudi brez rok in nog. Ubogi Zogarček, kakor da bi se hotel še enkrat posloviti od nas …

Naložen voz z ožganim bremenom se je premaknil ob vzdihovanju peska pod železnimi kolesi voza s konjsko vprego, usmeril se je proti farnemu pokopališču zunaj vasi. Tam je bila izkopana jama za dva metra kvadrat. Položili smo jih v skupni grob, v blagoslovljeno zemljo. Cerkveni pogreb smo opravili z veliko bolečino v srcu in z veliko prošnjo k Bogu: »Naj počivajo v miru!« Tako velikega množičnega pokopa še ni bilo na našem pokopališču.

Ta največji grob so potem sorodniki pokojnih in prijatelji lepo uredili, ga s skromnim cvetjem in zelenjem okrasili in svečke prižgali. A kmalu po vsem tem je prišel od partizanov ukaz, da se mora ta grob poravnati z zemljo in se ne sme več vzdrževati. Ukaz je imel tudi pojasnilo: »Naj narava naredi svoje!« Narava je res kmalu pogrnila svoj zeleni plašč prek njihovega zadnjega domovališča, in to za 45 let. To je bil moj drugi množični pogreb v letu moje nove maše. To so bili težki začetki mojega pastoralnega dela.

5.2.1.

Figure 23.

Irina Ratušinska, pesnica, pisateljica in esejistka, se je rodila l. 1954 v družini poljskega izvora v Odesi. Tam je tudi končala študij na univerzi in nekaj časa poučevala na pedagoškem inštitutu. Leta 1981 je prosila za dovoljenje za izselitev s svojim možem, Ukrajincem Igorjem Geračenkom. Od takrat je bila pod nadzorom KGB. 10. decembra istega leta, ob tradicionalni manifestaciji disidentov na Puškinovem trgu, je bila aretirana in deset dni v zaporu Butirki. To je opisala v skrivnem biltenu SMOT, članek so objavili tudi belgijski Les Cahiers du Samizdat; pesmi, prozo in eseje je objavljala tudi v drugih emigrantskih listih (Grani, Possev in La Pensée Russe). To je bilo preveč in 14. decembra 1982 je bila obsojena zaradi protisovjetske agitacije in »pisanja ter razširjanja svojih pesmi« na 7 let taborišča in 5 let izgnanstva. Izpuščena je bila l. 1986, odvzeli so ji sovjetsko državljanstvo in nekaj časa je živela v Angliji; sedaj biva v Moskvi. Njene knjige so bile izdane v 17 državah.

(Po uvodu Meery Devergnas v knjigi Irine Ratušinske Stihi – Poems – Poemes, Ann Arbor l984 in po podatkih z interneta pripravil Marko Kranjec, ki je besedilo tudi prevedel)

5.2.2.

Ali sploh smem pisati o tem? Ali je sploh kdo lahko brez domovine? Morda pa jo vseeno imam? A kaj naj imam za Domovino?

V rubriki »narodnost« stoji – ruska. To se pravi, da je moja domovina Rusija? A v geografski Rusiji sem bila prvič, ko sem bila že odrasla, in še takrat sem od nje videla samo obrobje – Moskvo, Leningrad – in konec! Pa kaj? Ali se je v meni kaj zganilo, ko sem ugledala tolikokrat opevane ruske breze? Priznam, da ne. V Odesi breze nekako ne rastejo. No, dobro, rodila sem se v Odesi. Na zemljevidu je Odesa – Ukrajina. Torej – ukrajinska kultura, ukrajinski jezik, običaji ukrajinski, tudi domovina je Ukrajina, to se razume samo po sebi.

Vendar, za božjo voljo, kdor je samo enkrat bil v Odesi, dobro ve – Odesa ni nikakršna Ukrajina. Razumem ukrajinščino, znam tudi pisati, berem knjige, a govoriti? Meni, ki sem v Odesi živela 24 let, tega niti enkrat ni bilo treba! Ni bilo s kom, tam ni govorcev tega jezika. Odeški govor – čeprav na osnovi ruščine – je stvar zase. V njem je pomešanih toliko jezikov in toliko govorov, še intonacije so drugačne – Odesa je pisano mesto z veliko narodnostmi.

Kot je rekel sekretar odeškega komsomolskega komiteja, ko je prepovedoval jumorino – poseben odeški praznik – »Odesa ima velike revolucionarne in delavske tradicije. O nobeni drugi specifiki Odese ne more biti niti govora.« Tudi jumorino so v Odesi prepovedali in preselili v Tver, kjer se seveda ni prijela in je lepo zaspala. Kar je bilo, kot je videti, tudi zaželeno. Spomnili se bomo, da smo se morali mi, generacija, rojena že v razcvetu sovjetske oblasti in izročena v vzgojo specialistom, ki jih je že zdresirala sovjetska oblast, naučiti na pamet tisto: Domovina (z veliko začetnico) – to je vsa Sovjetska zveza, od meje do meje, brezmejna sibirska tajga nam je domovina prav tako kot Pribaltik. Mi smo gospodarji tu in tam! Če pa odščipnemo še košček Finske ali Poljske ali Japonske: bo tudi to naša domovina – prav tista, ki jo moramo ljubiti s solzami v očeh in dati zanjo življenje. Noben normalen človek zares ne more tako občutiti domovine.

Pa vendar, kaj je? Poljska? Da, moj praded je padel v poljski vstaji; da, mojim prednikom so takrat vzeli posestvo in preselili so se v Odeso. A poljščine sem se naučila šele iz knjig, poljsko književnost sem brala, kolikor jo je dopuščala sovjetska cenzura, prvo predstavo o poljskem narodnem značaju sem dobila iz del viharnika revolucije Maksima Gorkega – in to je bilo neusmiljeno psovanje, ki ga je iz vljudnosti položil v usta ciganke (kajti to je bila preprosta, politično nepismena ženske, na pa avtor sam).

Ne smem pozabiti, da je sovjetska oblast iz mojih staršev, potomcev plemiških družin, že izbrisala vsako zanimanje za njihov izvor in prednike; še dobro, da se ni kdo pozanimal za naš izvor!

Pozabimo na vse, kar je bilo, pozabimo na sorodstvo – to je nevarno, mi smo – sovjetski! Tudi poljski jezik v družini je bil izbrisan. Kolikokrat so babico, globoko verno katoličanko, vlačili v KGB, ker je hodila v cerkev! Pa tudi pred tem so me starši obvarovali: dedu in babici so prepovedali ne samo, da bi me učila poljščine, ampak tudi, da bi govorila z menoj o kakršnihkoli religioznih ali »nesovjetskih« stvareh. ne smeta se približati vnučki! In poslednje niti, ki so me povezovale z družinsko preteklostjo, so bile pretrgane.

In kaj mi je ostalo v zameno? Inteligentnost na sovjetski način! Literatura? Lepo vas prosim! Moja mama predava v šoli književnost. Sicer ne loči Pasternaka od Balmonta, Bloka pa pozna samo kot avtorja pesnitve Dvanajst; pa saj so tudi mene tako naučili. Potem sem izvedela za srebrni vek ruske književnosti in edino, kar sem morala znati, je bilo – da so to dekadenti, v nasprotju z Majakovskim nenadarjeni, in da so samo odvračali ljudstvo od revolucionarnega boja. Kultura? Kolikor hočete!

Napravi, bralec, v mislih eksperiment. Pravim »v mislih«, saj noben normalen človek česa takega v resnici ne more narediti; vendar so to naredili s celim narodom! Vzemi neznano knjigo in ji s topo žago odžagaj košček – recimo četrtino. Sedaj poskusi iz tega koščka razbrati vsebino – potem ko si poprej uničil ostali del, da ne bi prišel v skušnjavo in si ga ogledal! Prav to so s svetovno kulturo napravili za nas – »sedanjo generacijo sovjetskih ljudi«. Razumljivo! Kajti mi smo bili določeni za življenje v komunizmu.

In glejte, v družini ljudi s sovjetsko visoko izobrazbo, v šoli s predpisanim izobraževalnim sistemom, v knjižnični mreži s posebej odbrano literaturo, specialnimi TV oddajami, knjigami in časopisi – kakšen pojem smo mogli dobiti o drugačnem? Saj sploh nismo vedeli, da to »drugačno« obstaja! In kakšen pretres sem doživela pri 24 letih, ko sem v enem tednu, skoraj hkrati (knjige sem dobila samo za kratek čas) prebrala Mandelštama, Cvetajevo, Pasternaka! To me je dobesedno podrlo, fizično, z blodnjami in vročico! Odprla so se mi brezna, in v nasprotju z vsemi spodobnimi morami nisem stala na robu brezna – o ne! Bila sem na dnu, prav v tem breznu, rob pa je bil nekje nedosegljivo daleč zgoraj! Zamajale in podrle so se moje predstave o naši književnosti in o naši zgodovini. In vse to ob moji uporniški naravi, ki sem jo imela, odkar pomnim. Ali nagajajo poljski geni? Ne vem. A zakaj nikoli nisem mogla sprejeti sovjetske religije, čeprav nisem poznala nobene druge? Kakšno bogoiskateljstvo, ko pa ne poznaš niti svoje domovine! Jaz niti nisem iskala. Bog sam me je našel in mi pomagal vzdržati, obvaroval je mojo dušo, potem ko ni bilo nikogar več, ki bi to lahko storil v mojem otroštvu in mladosti.

Ocenjujem, da sem zaradi sovjetskega psevdoizobraževanja zaostajala v razvoju za deset let. V 24. in ne v 14. letu sem dobila vpogled v dejansko kulturo in dejansko zgodovino. S 25. in ne s 15. sem začela pisati, Da, seveda, poskušala sem že prej, ampak to so bile zgolj čečkarije otroka, ki – čeprav ne po svoji krivdi – pozna samo polovico abecede! Sedaj jih imam 27. No, dovolj je, da sem se dokopala do te stopnje. Zdaj lahko morda zamujeno še nadomestim in zaostanek zmanjšam.

Nekoč – če mi bo to uspelo – bom dohitela svoja leta. O čem pa si sploh lahko na tem prelepem belem svetu prepričan? Če bom živa. Če me ne zaprejo. Če me ne vtaknejo v norišnico. Ali imam veliko možnosti? Dragi bralci, to je retorično vprašanje.

6.1.1.

Spoštovani gospod Stanovnik, dovolite mi, da Vas osebno nagovarjam pri izpeljavi nekaj vprašanj v zvezi z Vašo Laikovo gloso k nekemu filozofskemu eseju, ki se tiče mojega prispevka v zborniku Evropski izziv, izdala pa ga je Nova revija. Vedno sem vesel vsakega odziva na katero koli moje besedilo. Je pa v našem kulturnem prostoru takih odzivov na moja številna besedila zelo malo. V tem pogledu nisem kaka posebna izjema glede na druge esejiste. Pogosto imam (imamo!) občutek, da padajo moja (naša) besedila v gluh prostor, kjer je javna razprava o temah duha skorajda zamrla. Na moj »filozofski esej«, kakor ga imenujete, sem dobil le nekaj maloštevilnih osebnih pozitivnih odzivov kolegov in drugega nič. Zato me Vaša glosa kot pismen in dokaj široko zasnovan odziv široko splošno izobraženega katoliškega intelektualca, kakršen Vi nedvomno ste, veseli neglede na hvalo ali kritiko. Saj ti taki odzivi pokažejo, kako je in ni s tvojim delom v javnosti, kje si sam v vsem današnjem našem dogajanju in s tem tudi, kako je z nami intelektualnimi Slovenci v sedanjem trenutku naše zgodovine. Obenem pa sem tudi žalosten ob dejstvu, da so odzivi na moja besedila doslej, tudi Vaš zadnji, govorili nekako mimo zadeve mojega pisanja in mišljenja, torej na način neke vnanje refleksije o mojih temah. Vendar problem ni v tem in Vam zdaj ne pišem pričujočega besedila zaradi tega, ampak zato, ker se mi odkriva neko splošno stanje duha na Slovenskem, o katerem pa se mi zdi vredno spregovoriti ob tem konkretnem primeru. Pokazati želim, kje in v čem je pravzaprav »težava« mojega pisanja, ki mi ni neznana in se je zavedam prav iz same najlastnejše zadeve vsega mojega filozofskega pisanja oz. mišljenja.

Kar se pa posebej tistega mojega »filozofskega eseja« v zborniku Evropski izziv tiče, Vam moram priznati, da ga sam nimam za posebno posrečenega. Z njim sem namreč naredil prevelik kompromis prilagajanja razumljivosti literarnega in intelektualnega ožjega in širšega kroga bralcev Nove revije in s tem tudi vsega današnjega slovenskega kulturništva. Zato sem vzel za izhodišče in podlago najtehtnejšega razdelka mojega eseja, namreč premisleka o današnjem evropejstvu, literarni dnevnik poljskega pisatelja Gombrowicza. S tem moj prispevek v zborniku ni bil nič »lažji«, bil pa je za zadevo mojega mišljenja nejasnejši, zavajajoč, pregostobeseden. Najbrž ne bom nikoli več šel v tak kompromis. Grem torej očitno še bolj v tisto, od česar me Vi v svoji glosi poskušate odvrniti, poboljšati. V čem je stvar?

Vi namreč zahtevate, me opominjate, da mora mislec, če piše za izobraženo javnost, svoje »skrajne abstrakcije« in svoje bistvene misli poslati tej javnosti v nji splošno razumljivem »jeziku prvega koda«, kakor pravite v svoji »laikovi glosi k nekemu filozofskemu eseju«. Prav ta naslov in njegova izpeljana intencija/zahteva sta simptomatična za vso težavo zadeve, ki kliče po pojasnitvi. Trdim nameč, da te Vaše zahteve/želje pri najboljši volji ni mogoče izpolniti. In ta težava se mi kaže kot na nepoljuben zgodovinski način vgnezdena med današnjim pristnim filozofskim mišljenjem njegove nepoljubne zadeve in današnjo javnostjo splošno izobražene inteligence, naj se že imenuje »laična« ali »katoliška« ali »kulturniška« ali še kako drugače. In prav, če je taka, je ne morem, ne smem narediti za predmet kake svoje kritike, češ da je sama kriva za svoje »nerazumevanje« nekakšnih »skrajnih abstrakcij« filozofije, če uporabim Vaš izraz. Ker taka kritika navsezadnje ne pojasni problema oz. se ga sploh ne ove. In zdaj naj postopoma poskusim pojasniti, za kaj pravzaprav tu gre.

Popolnoma delim z Vami mnenje, da je Nova revija kulturni mesečnik o splošnih vprašanjih kulture in duha, ki se ne obrača na »profesionalne filozofe« in bi moral zato upoštevati možnosti dojemanja splošno izobražene intelektualne publike v Sloveniji, ki seveda težko sprejema – če sploh! – take »skrajne abstrakcije«, kakor jih najdete v mojem besedilu tudi Vi, gospod Stanovnik. To je skoraj »večen problem« vsega mojega pisanja. Problem namreč, da med zvestobo poslušnega mišljenja in ubeseditve same tematične stvari ali zadeve mišljenja in razumljivostjo splošno izobražene intelektualne publike ni veliko prostora za manevriranje. In čeprav sem se včasih še tako trudil, da bi bil »razumljiv« tej publiki, je pri meni vedno prevladovala zahteva same tematične stvari (v smislu Husserlovega fenomenološkega klica »zu den Sachen selbst«). Imel sem »slabo vest«, če sem se v tem »pregrešil«. Druga možnost je, da preprosto utihnem kot filozof. Tega pa tudi ne bi mogel prenesti, če čutiš zahtevo zadeve same po njeni ubeseditvi – brez ozira na zasebni narcisizem pisateljevanja. In zato je moje pisanje, kakor mi pravijo in kakor o njem izražate svojo nejevoljo tudi Vi, »težko«, »pretežko« in torej neprimerno za tisto široko izobraženo intelektualno publiko, ki jo nagovarja Nova revija; in tako pač ni v skladu z »ravnijo samega jezika«, kakor pravite, ki naj bi bila določena s ciljno publiko revije. Skratka nesklad, kakor ga v tem pogledu ugotavljate, zadene na vprašanje, ki ste ga zastavili: »ali je zelo težke in tudi najtežje stvari mogoče poenostaviti – zvesti na bistveno in osnovno in to povedati v jeziku prvega koda«, namesto da v Urbančičevem besedilu »zadevamo na najbolj tehtna in najbolj zanimiva mesta, prek katerih ali skozi katera pa tudi najvišje šolani bralec te dežele ne more«. Tako pravite v svoji »laikovi glosi o nekem filozofskem eseju«.

Spoštovani gospod Stanovnik, moja izkušnja je, moj vpogled v zgodovino velikih filozofij izročila je, da se ravno takih filozofsko najbolj bistvenih mest ne le ne da poenostaviti na »jezik prvega koda«, ne da bi jih taka poenostavitev pohabila do neprepoznavnosti in tako sploh zgrešila tematično stvar, ampak da taki zahtevi noben pristen filozofski mislec ne more in po nuji same tematične stvari ne sme popuščati, da bi postal nekakšen javni tribun. Ker kaj pa je pravzaprav ta »jezik prvega koda« drugega kakor tisto, kar je v vsakdanjem javnem intelektualnem govoričenju že vsem do obrabljenosti tekoče »razumljivo sámo po sebi«, tako da pravzaprav ni prave potrebe, da bi to ponovno glodal še filozof? In na drugi strani: Kaj pa je tisto bistveno in osnovno v filozofskem mišljenju? Po moji izkušnji in po temeljitem vseživljenjskem študiju velikih filozofov izročila je to ravno tisto najpreprostejše in prvinsko in najbližje samemu bistvu človeka, kar se ravno v »jeziku prvega koda«, torej v vsakdanji navajeni govorici intelektualnosti zmeraj in neogibno preskoči in potlači, tako da je nji kar najtežje razumljivo ali sploh nerazumljivo, »neprehodna goščava«. Ne po mislečevi krivdi, ampak iz popolne nevajenosti misliti táko prvinsko preprosto stvar sámo.

Poglejte, gospod Stanovnik, Vas očitno malce nervirajo moje ponekod »skrajne abstrakcije«, o katerih se Vam zdi, da morda nekaj višjega pomenijo ali pa tudi prav nič. Vendar, ali ste kdaj pomislili na vprašanje, od kod pravzaprav izvira označevanje prvinskih preprostih stvari filozofskega mišljenja kot abstrakcij? To označevanje namreč nikakor ni samoumevno, kakor se zdi ravno intelektualcem »jezika prvega koda«, če ga »primemo za besedo«. Za takim samoumevnim označevanjem se skriva neka prav plitka, da ne rečem vulgarna »filozofija«, po kateri je npr. bit najsplošnejša in najbolj prazna abstrakcija. Kakor da npr. besede kot so »voda« ali »miza« ali »rdeče« po istem označevanju ne bi bile prav tako zgolj abstraktno splošne, ubesedeni abstraktno splošni pojmi. Že od srednjeveškega spora med nominalizmom in realizmom je znan in se vleče spor o tem ali je takšno abstraktno splošno zgolj prazno ime, ki mu v svetu ničesar ne ustreza ali pa je tudi takšno abstraktno splošno neka samosvoja bitnost in kot taka dana dojemanju, intelektualnemu zrenju. Za nominalizmom se skriva skrajni empirizem, na katerem sploh ni mogoče zasnovati znanosti in je zato njegova konsekvenca skepticizem kot popolna spoznavna nemoč uma. Husserl je z vso fenomenološko jasnostjo in razvidnostjo pokazal, da je tisto »abstraktno splošno« – torej bistveno/bitno – dostopno edinole preprostemu človeškemu načinu intelektualnega zrenja (Anschaung, Wesensschau). Ne morem zdaj »držati filozofskega seminarja« o tem problemu. Dejstvo je, da je Husserl ponovno – po velikih filozofijah izročila, ki so se izmaknile v nedojemljivost – z zelo jasno razvidnostjo pokazal, da so samosvoje izkustvene bitnosti tudi vse take »abstraktne splošnosti« bistveno-bitnega, ne pa rezultat »procesa abstrahiranja in posploševanja« uma, a ni nič zaleglo. V »jeziku prvega koda« še kar naprej ponavljajo in z Vami vred še zdaj ponavljajo oguljeno zlagano frazo, da so ravno bistvene in prvinske stvari filozofskega mišljenja prazne abstrakcije, ki se zdijo filozofom nabite z obiljem pomena, čeprav so »v resnici« (kateri neki le?!) prazne.

Za to trdovratnostjo tiči neka prastara povnanjena razlaga bistva jezika, bistva besede. Beseda je po tej razlagi neki materialni (glasovni ali iz pismenk sestavljeni medij, neka »stvar« kot znak, séma), ki ima še neki višji idealni pomen. S to razlago, na kateri temelji vsa formalna logika in na tej znanstvena lingvistika, je potisnjeno v pozabo, torej izmaknjeno v skritost izvorno bistvo besede, kakor so ga še pred vstajo filozofije poznali stari Grki. Zanje je bila beseda po svojem bistvu od-krivanje, torej kazanje in skrivanje obenem; to v sebi tako vzgibano od-krivanje kot bistvo besede so imenovali delóun, ki ima smisel le iz še izvornejše prvine: raz-krivanja, alethéuein, ki pripada njihovi izkušnji resnice: alétheia: v dobesednem prevodu neskritost ali razkritost. Tako da – po Platonu – pripada izrečeni besedi pravilnost (orthótes kot novi filozofski določitvi resnice izreka, logosa pri Platonu in Aristotelu) le, če beseda izreka torej odkriva to sámo po sebi razkrito – to alethés. In kaj je to razkrito sámo? Tisto prvinsko preprosto zmeraj samosvoje bistvo biti kake stvari. In to bistvo biti je tisto, kar povesta pri Platonu in Aristotelu temeljni besedi idea in ousia-enérgeia in kar je odkrito in dojemljivo le umu, ne pa čutnosti, vendar umu izvornega grškega smisla.

Z vso to zgodbo hočem le opozoriti na to, da beseda po svojem filozofskem bistvu nikoli ni izrek nečesa abstraktno splošnega kot rezultata nekakšnega abstrakcijsko-posploševalnega procesa uma, ampak je – še posebej v filozofiji – od-krivanje intelektualno zagledanega kot zasnovanega v razkritosti biti stvari. Če vprašamo: Na čem in po čem je zasnovano takšno bistvo besede? – je izvorni odgovor absolutna preprosta prvina vse filozofije: sredina odnosa istosti/identitete odkrivajoče misli/besede in razkritosti biti. Parmenides je to – kolikor je nam znano – prvi izrekel z znamenitim stavkom identitete: saj isto je mišljenje in bit – to gár autónoein estin te kai einai. In če je beseda/misel tisto bistveno človeško, izreka omenjeni stavek sámo bistvo biti človeškosti: sredino/vmesnost istosti/identitete bistva človeka in bistva/istine biti. To je prva in zadnja in vseobvladujoča, vseomogočujoča prvina vsake poznejše filozofije, ki na samosvoj in enkraten način razvije prigodo te sredine kot mesto človeško »nadčloveškega«, »nadnaravnega«, »nadbožjega« bistva resnice, bistva biti, bistva človeka, bistva misli/besede in je kot taka sredina mesto učlovečenja človeka (ne učlovečenja opice!) in je edino mesto raz-bližanja Boga in človeka.

Vse to se mi je zdelo potrebno povedati, da ne bi več ob filozofskih prvinah mišljenja topo buljili v zgolj besede kot »skrajne abstrakcije«, namesto da bi bili preprosto poslušno pozorni na tisto, kar od-krivajo, namreč na zadevo sámo, ter se navadili miselno gledati skozi besedo na sámo zadevo, po kateri je bila beseda zasnovana. Temu rečem fenomenologija oz. hermenevtika. Skratka: nič ni na »jeziku prvega koda«, ker v njem že od samega njegovega začetka/počela vlada samoumevno jemanje bistva jezika kot medija/sredstva komunikacije informacij, torej kot razpoložljivega medija vse prakse znanosti. Hoteti v tem »jeziku« izreči in razumeti katero koli pristno filozofsko besedo je nemogoče. In tu je prvi in ne edini problem Vaše »laične glose« in sploh Vašega zgolj vnanje refleksijskega odnosa do filozofskega mišljenja, spoštovani gospod Stanovnik.

Seveda mi je jasno, da sem, če sledim Vam in uporabim Vaš izraz, pravkar spet zašel v »neprehodno« goščavo »skrajnih filozofskih abstrakcij«, ki se zdijo zelo polne smisla, a so »v resnici«(?!) prazne, torej malo ali ničpovedne. Vendar tisto, zaradi česar Vam vse to opisujem s takšno »neprehodno« goščavo »abstrakcij«, je moje prepričanje, da je – med drugim – nujno postaviti pod radikalni vprašaj takšno označevanje bistvenih prvin filozofskih zadev. Nujno je, da prisluhnemo besedi bistvenega mišljenja kot od-krivanju tistega, kar nam je najbližje, a ostaja vendarle izmaknjeno v skritost in je potlačeno v pozabo. Kajti prav to ne pomeni nič drugega kot to, da se nam je, nam današnjim še prav posebej in katastrofalno, filozofsko mišljenje odtegnilo v nedojemljivost in da ima to skrajno hude implikacije za bivanje v takšni zapuščenosti od vsega bitnega in od vseh bogov, torej za bivanje takšne neovedene najvišje nevarnosti. Preboj k takšnemu bistvu filozofske besede ni kaj neznatnega, saj zahteva, da se sprostimo za takšno besedo, ki ni podvržena nobeni znanstveni verifikaciji ali falsifikaciji, kakor je nujna pri vsaki znanstveni trditvi. Filozofska beseda je znanstveno nedokazljiva in tudi neovrgljiva, ker je zunaj polja znanosti po sami njeni znanstvenosti, kakor je tudi zunaj polja »jezika prvega koda«. Beseda bistvenega mišljenja je nujna danes, v času, ko sta se dosedanja metafizika in njena racionalna teologija izkazali kot nezadostni (kot hudičevo delo, kakor sta to metafiziko s stališča svoje drugačne teologije označila znana teologa Rudolf Bultman in Karl Rahner). Kajti njeno izvorišče, tista prej nakazana sredina, je edino mesto možnega raz-bližanja Boga in človeka. Toda če naj takšno mišljenje ne bi zapadlo popolni poljubnosti in samoumnosti, je nujno potrebno usvojiti fenomenološki oz. hermenevtični izvoren način mišljenja in ubesedovanja. Taka usvojitev pa nikoli ni in ne more biti zgolj verbalno védenje za ti dve »veščini«, ampak je praksa, ki zahteva veliko naporov: kakor vsaka velika muzična veščina. Tudi plavanja se ne naučimo z zgolj verbalnim poukom.

Figure 24. Učenost Mirko Kambič

Poglejte, gospod Stanovnik, Vi sami v svoji »laični glosi« večkrat nakažete, da niste vešči takega filozofskega mišljenja, vendar kljub temu sodite in vnanje reflektirate o njem. Se Vam zdi to intelektualno korektno? Ali ni prav to v osnovi antifilozofsko? Iz Vaše »laične glose« čutim neki ton averzije do izvornega, prvinskega mišljenja. Ali morda res le zaradi njegove neogibne nerazumljivosti intelektualcem »jezika prvega koda«? Ali ni izvor Vaše averzije tudi nekje globlje? Domnevam, da je izvor te Vaše averzije v Vaši temeljni krščansko katoliški umeščenosti, ki ima takorekoč vse odgovore na zadnja vprašanja človeka, sveta, človeškega bivanja takorekoč že »v žepu« in mu je zato ne le tuje, ampak nekako protismiselno, nepotrebno ali celo nevarno filozofsko bitno zgodovinsko zastavljanje in razvijanje takih vprašanj ter iskanje odgovorov nanje. Zato na taki podlagi pristno filozofsko mišljenje kot brezpogojno odgovorno in zavezano le lastni zadevi sami, ne more pognati korenin. Ne trdim, da je pri Vas osebno res tako, saj to je le vprašanje Vam osebno. Ali prav kot krščanski intelektualec res ne vidite neke današnje nezanikljive nezadostnosti, bistvene postanosti krščanstva in Cerkve v vsem njunem diapazonu od institucije do dogem in naukov in obredov in vse prakse? Ali ne čutite pri krščanstvu neke izgube njegove moči določanja vsega neznanskega dogajanja današnjega sveta in človeštva, ujetega v vse bolj pospešeni samosmotrni proces vsezajemajoče prakse znanosti kot permanentne revolucije proizvajanja ter nji služečega sistema liberalne demokracije, družbenega reda in vseh vrednot vključno človeka kot po bistvu tega procesa izzvanih pogojev možnosti tega v sebi sklenjenega samosmotrnega procesa z vso strahoto neovedenega drvenja v pogubo vred?

Ampak naj zdaj namesto takih masivnih vprašanj zastavim neko navidez prav »obrobno vprašanje« v zvezi z »abstrakcijami«. Ali niso že omenjene besede »voda«, »miza«, »rdeč« itd., ki so nedvomno – če rečem po Vaše – »splošne abstrakcije«, vsakdanje razumljive le zaradi nenehne oguljene in povsem brezmiselne rabe, ne pa zato, ker bi bile navadnemu človeku in tudi današnjemu splošno izobraženemu intelektualcu zares razumljive v svojem bistvu, izvoru in zasnovanosti? Poglejte, če pozorno sledimo Platonovemu premisleku logosa v njegovem »Sofistu«, se nam odkrije v vsaki besedi logosa kot izreka nečesa o nečem, nekaj nenavadnega, čudnega, prav demoničnega v grškem smislu. Vsaka beseda logosa kot izreka soizreče vedno neko zvezo (koinonia) dvojega: izrečene stvari in njene biti, to da JE. In na tej zvezi ali koinoniji je lahko Platon kot prvi zanesljivo zasnoval in izpeljal svojo filozofijo proti sofistiki, ki jo je s tem v samem njenem korenu premagal; in obenem s tem je položil temelje in omogočil razvoj vseh znanosti in dognal bistvo biti ali idejo človeške skupnosti v polis, imenovano politeia, ki nikakor ni zgolj država, ampak je bistvo biti človeške skupnosti, ki ostaja vzor oz. duhovni temelj evropskega človeštva še dandanes na svoj način. In ko je Heidegger – tudi iz vpogleda v to bitno zgodovino – izrekel stavek, da »je govor hiša biti«, so se temu brez misli posmehovali vsakršni intelektualci »jezika prvega koda«. In ta »slava« je na različne načine spremljevalka velike filozofije od njenega začetka do današnjosti, ne da bi se adepti takih vnanjih, nepristnih, neovedeno zlaganih refleksij sploh lahko ovedeli izvora tega svojega samoprepotentnega početja.

Kako bi Platon vse omenjeno mogel izpeljati, če bi bila bit zgolj najsplošnejša in najbolj prazna abstrakcija, če ne bi bila v bistvu te biti ljubezen in to modro (eros kai to sophón); in če to oboje ne bi bilo tisto Platonovo »nadčloveško«, »nadbitno«, »nadbožje« vladajoče in vse omogočujoče: dobro sámo – to agathon? Tisto, kar je Sofokles v zadnjem verzu svoje tragedije Edip na Kolonu imenoval kyros, kar sem omenil v svojem eseju in kar ste Vi rahlo poironizirali v svoji »laični glosi«. Kajpak, lahko se tudi tako gremo, ampak kakega posebnega smisla pa v tem ne vidim. Spet pa Vas vprašam, kako naj krščanski katolik ostane zares odprt za takšno misel, ki o teh zadnjih rečeh – in moram réči človeškosti najbližjih rečeh – misli mimo nepremakljivih dogem katoliškega krščanstva? Ali pa se morda motim – in to moram dopuščati, zavedajoč se, da je raz-krivanje negotova igra kazanja-skrivanja, ki ni odpravljiva na način znanosti?

In če zdaj Vi, gospod Stanovnik, v svoji glosi na podlagi tistega razlagalskega abstrakcionizma z mučno nejevoljo marširate skozi »neprehodna«, ker »skrajno abstraktna« mesta mojega eseja, Vam mora izpasti zares vse skupaj kot povsem neprehodna goščava za človeka tistega – tudi intelektualnega – »jezika prvega koda«. Pa ne zato, ker bi bilo tisto »zelo težko in zapleteno« (saj je – si drznem reči – prvinsko preprosto), ampak zgolj zato, ker je zunaj polja intelektualčeve vsakdanje oguljene navade.

Ali pa ima mogoče tista Vaša nejevolja svoj bolj vsakdanji izvor v tem, da je »novorevijaštvo« po Vaši percepciji nekako distancirano hladno do krščanstva, Cerkve, vernikov in načina njihovega (ne-)sprejemanja na Slovenskem ter je zato treba malce »zlasati« glavne »novorevijaške ideologe«? Morda pa Vam je tudi ostala v zavesti diskvalifikacijska fraza zunajpartijskih nasprotnikov Nove revije kar kmalu po njeni ustanovitvi, češ da »novorevijaši so partijsko-dvorna plačana opozicija«. Ne vem, spet zgolj domneve iz nekih znamenj Vaše kritičnosti do novorevijaštva. Za ta namen ste za taka glavna »ideologa novorevijaštva« izbrali Tineta Hribarja in Ivana Urbančiča. Toda slednji je v svojem eseju zelo nedvoumno izrecno povedal, da ga v prav ničemer ne določa niti novorevijaštvo niti postmodernizem. Prav tako sem v zapisu v Delu ob proglasitvi Hribarja za osebnost leta in tudi v tistem eseju zapisal, da se s Hribarjem razhajava tako glede »politike«, če rečem poenostavljeno, kakor sem nakazal tudi točko najinega najglobljega filozofskega razhajanja v smislu hoje vsakega po svoji poti. Povedal sem tudi, da Hribarjevo mišljenje po mojem vpogledu ni izvorno fenomenološko-hermenevtično, ampak je konstruktivno in s tem nisem nastopil kritično proti njegovemu delu. Vi ste, gospod Stanovnik, kritično pretresali v glavnem le Hribarjeva »politična« stališča – po moje jasno in zadeto z vašega zadevnega intelektualnega stališča. Tudi Vašo kritiko mojega »filozofskega eseja« sprejemam kot dobrodošel odmev, ki mi daje priložnost tu pa tam morda kaj jasneje ubesediti. Vaš odmev cenim ravno s tem, ko ga jemljem resno v mar.

Skratka, ne zamerite mi prosim, če tu zavzeto in zagreto branim filozofsko bistveno-bitno mišljenje. Na kar sem tukaj le opozoril, ni kritika Vaše »laične glose«, ampak hoče postaviti v vprašljivost ves razlagalni abstrakcionizem kot tisto nepristno miselnost, ki ni nastala zgolj po nekakšni intelektualni insuficienci njenih začetnikov in nosilcev, ampak z današnjo izmaknitvijo v skritost in pozabo samega prvinskega izvora bistveno-bitne misli in besede. Ta izmaknitev v nedojemljivost že mišljenega je priklicala to nepristno, neovedeno zlagano miselnost in jo drži kot formo javnosti še dandanes.

Figure 25. Človek, pesek in neskončnost Mirko Kambič

Sedaj pa je čas, da preidem k bolj vsebinskim temam Vaše »laične glose«. V mislih imam najprej način, kako Vi ob povzetkih nekaterih mojih misli in dokaj svobodnem navajanju skupaj nekaterih mojih besed, ki se Vam zdijo značilne, to postavite tako, da zbuja ironijo nesmisla. Na primer takale povsem samovoljna sopostavitev v zvezo dveh tako direktno nezdružljivih zadev, ko pravite: »Med katoliškim antikomunizmom in refleksijo ‘bistvenega zgodovinskega mišljenja’ je namreč, kot pravi Urbančič ‘nepremostljiv prepad’«. Poglejte, gospod Stanovnik, to je Vaša samovoljna sopostavitev dveh na tak način nepovezljivih zadev, ki pa ima, hočeš nočeš, ton rafinirane ironizirajoče diskvalifikacije iz neke zamere in očitka, ki se spusti skorajda že do strankarstva. In takih reči je še kar nekaj.

Posebej Vas npr. zbode moja trditev, da v slovenskem medvojnem sovražnem in krvavem spopadu, ki se je vlekel tudi še v povojni čas, če gledamo na ta spopad z nekega zadnjega človeku mogočega vidika, ni »krivde in greha« in da so v njem – ne glede na svoje ideološke oz. verbalne alibije – kot po neki »nadčloveški« sili vanj izzvani ljudje trpeli in umirali brez krivde in greha. Pri tem nekoliko samovoljno obrnete mojo misel, da je videti še bolj nemogoča, ko to povzamete takole: »Govorjenje o krivdi in grehu je, pravi Urbančič, pravzaprav maščevanje, ki je še ena od posledic nereflektirane ontološke blaznosti. Urbančič še misli, da bi to spoznanje bilo treba vdelati v deklaracijo in jo sprejeti ‘politično’ in ‘na državni ravni’. Predlog je mogoče sprejemljiv, čeprav zveni nekoliko čudno v soseščini ‘visoke ontologije’.« (na str. 73)

No, če smo natančni, sem zapisal, da se izvajanje pravice nad njimi izkaže zmeraj kot maščevanje, ne pa, da je to že kar »govorjenje o krivdi in grehu«. In s to »pravico« sem očitno imel v mislih državno-pravno sankcioniranje »krivcev« za tisti greh in zločin. Tukaj smo zdaj res pri zadnjih človeških rečeh, pri katerih se mi ne zdi primeren očitno ironizirajoči, posmehljivi ton Vašega načina povzetka in predstavitve moje misli. Videz samoumevnosti, s katero Vi, gospod Stanovnik, to počnete – moram to omeniti – je nekoliko prelahek. Morda deloma tudi zaradi moje neizpeljane gole trditve, ko ti v takem eseju ni mogoče vsega izčrpno pokazati in razviti ter predpostavljaš – naivnež – da je bralec tudi misleče bitje, ki zna prisluhniti tistemu,kar od-krivajoča beseda še skriva. Zato bi jo vendarle kazalo vzeti nekoliko resneje v premislek iz njene zadeve, po kateri je zasnovana. No pa se lotimo tega lepo po vrsti in kolikor pač ta priložnost sedaj to omogoča.

Najprej tiste sopostavitve »visoke ontologije« in »politične deklaracije«, ki da »zveni nekoliko čudno«. In tudi tiste, po kateri »med katoliškim antikomunizmom« in »bistveno zgodovinskim mišljenjem« zija »nepremostljiv prepad«, kar je spet tak povzetek moje misli, ki sugerira Urbančičevo čudaštvo. Vsekakor je res, da se tiste moje misli neogibno zdijo čudaške vsakdanjostni navadni zavesti in pameti in tudi intelektualcem »jezika prvega koda«. Vprašanje pa ostaja, ali jih je sploh dopustno jemati s takšno pametjo. Tu tiči ključno vprašanje vse te zgodbe za Vas, gospod Stanovnik. Ravno mišljenje prave velike filozofske metafizike skozi vso njeno zgodovino se mora nujno od navadnega vsakdanjega človeškega, k svetu in stvarem naravnanega mišljenja, govorjenja, ravnanja obrniti v povsem nasprotno smer, torej k tistemu določujočemu in vladajočemu in omogočujočemu, kar jih žene, omogoča, nosi in obvladuje na njim povsem neoveden, v skritost izmaknjen način. In to isto načelno velja tudi za bistvo odnosa vse prakse znanosti do v-svetnih stvari, do človeka samega, človeške družbe, narave itd. Ta obrat nazaj k skritemu izvornemu je za veliko filozofsko metafiziko tako nujen, da je ona sama šele mogoča edinole v poslušnosti klicu tega obrata, ki prihaja iz samega bistva biti.

In v čem je smisel ali namen tega obrata in z njim filozofske metafizike? Ne v tem, da bi lažje obvladovali naravo in stvari za svoje potrebe. Ampak najprej v tem, da bi ljudi z ovedenjem tega skritega vladajočega kot človeku najbližjega, takorekoč bližine same, sprostila iz ujetosti/zasužnjenosti in izgubljenosti v svetu stvari, s katerimi imajo nenehno in edinole na vsakršne načine opravka in ki celo sebe same povnanjeno razlagajo iz tega sveta kot pač neko posebno stvar med drugimi. In da bi s tem ovedenjem ne le sprostila človeka iz ujetosti/zasužnjenosti v svetu, ampak ga predvsem vrnila sebi samemu kot izvornemu bitju svobode, resnice biti, človeškosti: najvišjega dostojanstva in samospoštovanja dostojnega bitja vsega stvarstva, ki ima svojo ovedeno mero in usodo iz tistega, njemu navadno skritega, vladajočega, določujočega, omogočujočega. In to izvorno je bilo v različnih epohah svoje zgodovine na različne zgodovinske načine ubesedeno v filozofski metafiziki, a je vendarle isto.

Za vse velike filozofske metafizike je – pri vsakem na samosvoj, zgodovinsko enkraten način – vzorec omenjenega obrata tisti Platonov znameniti filozofski mythos/beseda o votlini v 7. knjigi Politeje. In tisto vse določujoče, vladajoče, omogočujoče, h kateremu se nazaj obrača bistveni mislec, je bila pri Platonu podoba sonca, imenovana ideja idej: dobro sámo (to agathón), ki ga je z zelo skopimi besedami spoštljivo vpeljal v Politeji kot tisto »nadčloveško«, »nadbožje«, »nadbitno«, a vendarle človeku kot človeku najbližje: sámo bistvo biti in s tem bistvo biti vsega resnično bivajočega kot posameznih idej stvari in reda/kozmosa stvari v celoti. Na vrhuncih filozofske metafizike Novega veka od Kanta do Hegla je tisto izvorno, k čemur nazaj se obračajo ti misleci takoimenovane identitetne filozofije (Identitätsphilosophie), absolutna subjektiviteta samozavesti uma/volje ali absolutnega duha kot absolutno sebe gotovega (certitudo!) in resničnega bistva biti. Pa niso zgolj ponavljali Platonovega filozofskega mita votline, ampak so temeljito razločili navadni vsakdanji razum in zavest v svet in k stvarem naravnanih ljudi od samozavesti uma oz. duha kot absoluta, ki odkriva tisto, kar ostaja ljudem navadnega razuma in zavesti in »jezika prvega koda«, če rečem po Vaše, povsem neovedeno, neznano, zunaj njihove zavesti. In to so ti filozofi delali z istim namenom: sprostiti človeka v njegovo izvorno mesto svobode, resnice in zagotovljene biti – torej človeškosti človeka kot najvišjega dostojanstva in samospoštovanja dostojnega bitja v vsem stvarstvu. In prav ti filozofi so zasnovali tudi mesto ponotranjenega duha krščanstva na polju duha, ki so ga zasnovali.

Za nas danes pa tisto, k čemur se bistvena misel obrača nazaj iz današnje nepristnosti – namreč prigoda istine biti – ni več tak absolut, če uvidevamo, da nujno potrebuje bistvo človeka, da bi sploh imelo mesto/sredino svojega pri-hoda in tako »s seboj« prigodi tudi sebi lastno, po sebi zasnovano človeškost. Uganka? Vsekakor, nikdar izčrpljiva, človeško »nadčloveška«.

Upravičeno me boste vprašali, gospod Stanovnik, čemu za vraga je bil zdaj potreben tale moj dolgovezni filozofski seminar spričo prej zastavljenih konkretnih vprašanj najinega »dialoga«. Po moje je prav ključen za dojetje tistih vprašanj. Misliti ga je treba skupaj s tistim, kar sem prej pokazal v zvezi s tistim znamenitim Platonovim filozofskim mitom o votlini. Odkriva namreč, da tudi dandanes, v epohi prigode človeka vsezajemajoče prakse znanosti na povsem samosvoj enkraten zgodovinski način človek vsakodnevno biva »v tisti votlini«, torej v nepristni, neovedeno zlagani miselnosti, vednosti, samorazlagah sebe, sveta, družbe, vsega dogajanja; torej v nepristni, neovedeno zlagani zavesti in njenem »jeziku prvega koda«. To pa povsem neodvisno od posebnih barvnih odtenkov te svoje neovedeno zlagane, nepristne zavesti: bodi ta krščansko-katoliška/cerkvena/verska, bodi liberalno demokratska ali liberalistična, skrajno levičarsko-marksistična ali skrajno desničarsko-nacionalistična, ali kulturniško intelektualistična, ali psevdoznanstvena, ali alternativistična, ali »navadna«. In tudi, če ji bistveni mislec to odkriva in ji kaže izzvanost nje same in sploh vse njene razpoložljivosti v izvajanju vsezajemajoče prakse znanosti, nesvobodo pri vsem tem, najvišjo nevarnost razčlovečenja v tej razpoložljivosti in z njo generirani nepristni miselnosti, tega ne more kar zlahka »razumeti«, dojeti, ji je »neprehodna goščava skrajnih abstrakcij«. To pa ji zbuja nejevoljo, jezo, zavračanje, averzijo do bistvenega mišljenja, ki se lahko izrazi tudi na način Stanovnikove ironizacije in posmeha, na kar sem opozoril prej z navedki.

Figure 26. Moderna Mirko Kambič

Torej je treba opozoriti na to, da med bistvenim mišljenjem in to nepristno zavestjo ne vlada prepad zanjo sámo kot nepristno, saj ji je resnica, ki jo odkriva bistveno mišljenje, povsem odtegnjena v skritost in pozabo, povsem potlačena v nedojemljivost in zato sploh ne prihaja v nasprotje z njo. To se pravi, da tudi tistega, v ironično posmehljivem tonu omenjenega, »nepremostljivega prepada« med katoliškim antikomunizmom in ‘bistveno zgodovinskim mišljenjem’ ali »visoko ontologijo« za ta barvni odtenek današnjega zgodovinskega načina nepristnosti zavesti pravzaprav ni zares, ampak samo ironično. In prav tako za ta barvni odtenek nepristne zavesti tudi ne more biti mogoče, da obstaja neka raven ali način bistvenega mišljenja, za katerega tiste medvojne in povojne grozote na Slovenskem pravzaprav niso razložljive niti mislive v kategorijah greha in krivde in zahteve po pravični kazni za to krivdo nedvomnih in edino krivih akterjev tega zločinsva po svobodni odločitvi. Zavest takih presoj in zahtev namreč v svoji zgodovinski nepristnosti ne uvidi izzvanosti tega početja od tistega nji povsem v skritost in pozabo odtegnjenega človeško »nadčloveškega« vladajočega, ki sem ga omenjal.

Skratka: med navadnim nepristnim zavestnim bivanjem človeka in bistvom njegovega dejanskega bivanja s tisto nepristno zavestnostjo oz. miselnostjo vred je treba danes odkriti samosvoj popolni prelom, razhod med njima, vsak stik, česar se današnji človek vsezajemajoče prakse znanosti brez neke temeljite zasnovane spreobrnitve ne more ovedeti, ne more tega pomniti: ne zaradi kake svoje intelektualne ali izobrazbene insuficience, ampak po izmaknjeni prigodi ne-bistva biti kot ničevosti biti, torej ontološkega nihilizma (tu ne mišljenega na Nietzschejev način!), ki ga v svojem eseju literarizirano imenujem »ontološka blaznost« ali »ontološki stroj«. Tako, da nepristna, neovedeno zlagana zavest današnjih ljudi sama po sebi zastira bistvo njihovega dejanskega zasužnjenega bivanja in njihove nepristne zavesti vred, ki je dandanes služba razpoložljivosti vsezajemajoči praksi znanosti, katere neovedena, skrita brezpogojna oblast je ne-bistvo biti, ki se godi kot ničevost biti, kot neovedeni nihilizem. To je ravno osrednji problem najobširnejšega dela mojega eseja in me zato čudi, da ste Vi, gospod Stanovnik, ta problem nekako kar prezrli, ignorirali, čeprav skriva v sebi najhujše implikacije za današnjega evropskega človeka prakse znanosti in njegovo prevladujočo nepristno intelektualnost kot prisilno formo današnje javnosti. (O tem problemu imam v tisku knjigo in Vam jo bom po izidu poslal.)

S tem sem – se tolažim – vsaj do neke mere pojasnil nekaj glavnih točk razhajanja med najinima načinoma presojanja današnjega dogajanja. Po moji izkušnji je danes vsak poskus prevedbe današnjega bistvenega mišljenja v občerazumljivi »jezik prvega koda«, torej vsakdanjega govoričenja intelektualne javnosti in tudi v jezike današnjih empiričnih družboslovnih oz. humanističnih znanosti pohabljajoča vulgarizacija, ravno pravšnja za vsakršne množične informacijsko-komunikacijske medije, kamor sodijo tudi splošne intelektualne/kulturne revije. In dalje, da ni mogoče mimo dejstva, da tisto, kar velja za nepristno/zlagano splošno izobraženo zavest današnjih ljudi, ne velja na ravni ovedenja bistva njihovega dejanskega bivanja razpoložljivosti in z njo sovisne nepristnosti miselnosti kot prisilne forme vsakršnih javnosti. Ne velja torej na polju »visoke ontologije«, kakor jo Vi, gospod Stanovnik rahlo ironizirate. Konkretno: tisto, kar se na ravni demokratične politike in njenega funkcioniranja kaže kot krivda in greh medvojnega in povojnega grozotnega zločinstva v Sloveniji in je torej Zločin, kakor zapiše Hribar, se na ravni bistveno-bitne misli (danes to ni več »ontologija«!) kaže le kot strašna, po neki prigodeni »usodi« izzvana, nesreča, ki pa ima nešteto načinov izkazovanja vsepovsod v današnjem svetu vsezajemajoče prakse znanosti in tudi še zdaj prav tako pri nas v Sloveniji. Nesreča, v katero so bili in so še danes ljudje brez možnega izogiba izzvani z njim skrito oblastujočim ne-bistvom biti. To pa tako, da je vse tako izzvano strašno in nestrašno delovanje ali praksa za zanj razpoložljivega človeka zgolj »tehnični problem«: brez vesti, moralitete, ovedenosti, pomnjenja njegovega skritega bistva.

In zakaj smo ob teh problemih pri zadnjih (ali prvih, kakor pač gledaš, vsekakor pa človeku najbližjih) človeških rečeh? Vi, spoštovani gospod Stanovnik, ki se – tako sklepam – prištevate k slovenski katoliški inteligenci, vidite tisti Zločin kot Zločin glede na Boga in krščanski nauk brez pomisleka kot greh in krivdo človeka. In zato, po legitimnosti demokratičnih zakonov, v katerih – upravičeno! – vidite tudi krščanskega duha (ne le laicističnega) kot »nadčloveško« sankcijo teh zakonov, pričakujete obsodbo in kazen za izvajalce in naročnike Zločina, kar je najnormalnejši odziv zavesti današnjega demokrata, tudi krščanskega demokrata, ne le krščansko-katoliškega intelektualca. Da ne bo spet nepotrebnega nesporazuma: z vsem, kar imam namen zdaj s tem v zvezi povedati, nikakor nočem zagovarjati katerih koli izvajalcev tistega Zločina. Vendar tista zadnja – in prva – človeška zadeva je zdaj ravno vprašanje Boga. O tem vprašanju pa želim in moram igrati »z odprtimi kartami«, kakor se reče, čeprav moram dodati, da v tej »igri« noben človek ni njen suvereni gospodar.

Ni moja izmišljotina, če rečem, da je Bog zapustil današnji svet in današnje človeštvo. To pa tako, da se je današnjemu človeku zavestnega bivanja povsem odtegnila v skritost tista vmesnost/sredina odnosa istosti/identitete bistva človeka in bistva/istine biti kot edino možno mesto raz-bližanja Boga in človeka, njune bližine in daljave. Zato – iz svojih vpogledov – pravim, da tudi Vi, današnji katoliški krščanski izobraženci, pravzaprav nimate pristnega odnosa do Boga, »stika« z njim, ampak imate le versko dogmo o bivanju Boga (kakor da ne bi bil Bog neodvisen od bivanja!?), torej nauk verovanja v Boga. Verovati kaj, pa se pravi, to imeti-za-res brez pristnega odnosa s tistim v tisti sredini, kjer je tak odnos in stik edino mogoč in ki je ni mogoče »pričarati« ne z molitvami, ne z obredi, ne s kakršnokoli versko prakso. Kajti če se dandanes godi nihilizem kot zgodovina ničevosti biti (spet ne v Nietzschejevem smislu!) in se godi prav z nami samimi, današnjimi ljudmi razpoložljivosti, kako bi si tedaj mogli taki verniki domišljati, da pa so oni prav po tem svojem verovanju izvzeti iz tistega nihilizma? Saj ta nihilizem vendar neogibno in njim neovedeno sega v sámo njihovo verovanje v prej nakazanem smislu.

In če je tako – ta pogojnik je tu zmeraj nujen – nimate kot današnji verniki za svoje sodbe o grehu in krivdi človeka nobene druge »višje« sankcije kot svojo zgolj človeško prečloveško samoumnost, tisto nepristno zavestnost svojega bivanja prav tako kakor vsi drugi ljudje te dobe brez ozira na barvni odtenek te njihove nepristne zavestnosti. Pa tudi: kako spričo takega verovanja v neprisotnega Boga ne vedeti, da vse hudo današnjosti ni le neka implikacija njegove zapustitve sveta in človeštva? Tako, da prav zaradi tega ne bi bilo mogoče krivde za vse to strašno hudo obesiti za vrat zgolj človeku in ga dolžiti greha ter klicati nadenj pravico, ki se – brez »nadčloveške« sankcije – sprevrača v zgolj maščevanje kot dejanje nekega zastrtega sovraštva. (Gospod Stanovnik, ne predpostavljajte prosim, da ne poznam dogem teodiceje v zvezi s tem metafizičnim problemom, saj te dogme tudi ne segajo do samega bistva problema, ki se nam danes zastavlja.)

Spričo vsega rečenega se mi kaže bistvenejša najvišja modrost starih Grkov, po kateri človeka brez krivde zadene vsakršno hudo in gorje prestopa (hybris) usodno odmerjene mu mere in meje kot smrtnika. Zato v svojem eseju navajam tiste tri sklepne verze Sofoklejeve tragedije Edip na Kolonu, ob katere ste se, gospod Stanovnik, tudi spotaknili v svoji »laikovi glosi«.*) Vendar se v to zdaj ne bom spuščal. Omenim naj le, da ste v svoji glosi podali dandanes še vedno splošno razširjeno razlago grške tragedije skozi naše današnje pojmovanje občečloveške moralitete. Taka razlaga je vseskozi vprašljiva, naj se zdi še tako samoumevna. Vanjo namreč vnaša nekaj, česar Grki sploh niso poznali: pojmovanja bistva moralitete, katerega vrhunec je Kantovo zasnutje bistva občečloveške moralitete na absolutno gotovi biti subjektivitete samozavesti uma/volje. To bistvo moralitete pa nikakor ni zamenljivo s tistim, kar so Grki mislili kot ethos. Z utečenimi navideznimi samoumevnostmi v takih rečeh ne bo šlo več. Ampak tudi v ta problem se zdaj ne morem spuščati.

Dotakniti se moram še enkrat problema današnje zgodovinsko samosvoje, po njenem načinu nikdar v predmoderni zgodovini enake brezbožnosti – tudi v sami veri v boga na prej nakazani način. Gospod Stanovnik, v svoji glosi navajate misli nekaterih znanih intelektualcev, med njimi tudi levičarskega neomarksista Habermasa, ki napovedujejo, da se današnja evropsko določena svetovna civilizacija brez Boga kratko malo ne bo mogla trajno obdržati. Tudi sam tako mislim in sem to pokazal v svoji knjigi, ki je zdaj v tisku, čeprav tega ne mislim na njim enak način. Toda dejstvo, da današnja svetovna civilizacija, da današnje človeštvo vsej svoji vsezajemajoči praksi znanosti in nenehni rasti blaginje in vsakršnih uživanj, doživljanj in zabav navkljub takorekoč krvavo potrebuje in zahteva Boga, še nikakor ni niti dokaz bivanja Boga (!!) in še celo ne možnost njegovega približanja svetu. Prav narobe: to je nihilistična misel, katere avtor je Nietzsche, ne ker bi veroval v boga, ampak da bi se tako obvladovalo v sužnosti masovnega razpoložljivega človeka. Kajti brez neke temeljite, iz same prigode istine biti kot tiste sredine/vmesnosti istosti/identitete človeka in biti kot sredine raz-bližanja Boga in človeka in iz te sredine zasnovane spreobrnitve zgodovinskega bistva človeka, je današnja svetovna civilizacija s človeštvom vred obsojena na propad. Boga si kratko malo ni mogoče izmisliti ali z vsesplošnim govoričenjem o njem doseči njegov pri-hod, niti izsiliti drugačnega sebe s kakšno zgolj človeško planirano in organizirano revolucijo. Toda ali je sploh mogoče miselno zasnovati obetajočo se prigodo tiste sredine, če si kot krščansko-katoliški vernik že v domnevni posesti odgovorov o zadnjih in prvih vprašanjih človeka, človeštva, sveta? Po moji izkušnji in védenju to ni mogoče, ker ti takšno prepričanje ali vera odvzame/zatre spodbudo za izvorno bistveno mišljenje: njegovo poklicanost iz prigode tiste sredine. Ali ni sam Aleš Ušeničnik na nekem mestu izrecno povedal, da brez vere filozofsko ne bi nikoli prišel do zadnjih resnic? Ali ni prav v tem vernikova odpoved filozofskemu mišljenju?

Le sproščanju prihoda te obetajoče se prigode, le ovedenju in pomnjenju bistva današnjega dogajanja te civilizacije kot skritega bistva skrite najvišje nevarnosti – nevarnosti razčlovečenja – in s tem odskoku od vsega neznansko nagrmadenega gorovja današnje nepristnosti, neovedene zlaganosti javno veljavnih »védnosti« – je danes posvečena pot bistvenega mišljenja.

Vprašanje, ki se mi s tem v zvezi zastavlja in ki ga mimo nepomembnih nesporazumov zastavljam tudi Vam, spoštovani gospod Stanovnik, je naslednje: Ali bo današnje, obstoječe in zelo postano krščanstvo po svojem intelektualnem vrhu zmožno sámo sebe prenoviti v duhu prej omenjene obetajoče se prigode in iz nje same možnega obrata prihodnosti? In naj odkrito rečem svoje opažanje brez kritizerske intencije: današnje postano krščanstvo v svojem vrhu (še!) ne kaže znamenj ovédenosti svojega stanja v današnjosti in še posebej svoje nuje bistvene, temeljne prenove in obrata, ki implicira zavrženje svoje doslej postavljene dogmatike. Zdi se mi, kakor da krščanstvo danes nujno potrebuje novega Mesijo, Odrešenika od sebe samega. Kakor po svoje potrebuje nekakšnega »genija« tudi današnja postana evropskost Evrope. Ampak že ta misel, to pričakovanje odrešenikov je neprimerno. Ne gre, prvinsko gledano, niti za »Mesijo« niti za »genija«, ampak najprej za sprostitev obeta prigode tiste sredine, iz katere se zasnuje drugačna prihodnost, njeni misleci, snovalci, ustvarjalci. Za to sprostitev pa ni kakih programov(!), ampak le tisto, na kar sem skoraj ugankarsko nakazoval doslej: ovedenje/pomnjenje bistva skrite najvišje nevarnosti. Gospod Stanovnik, ali boste spet rekli, da se izgubljam v »neprehodno goščavo skrajnih abstrakcij«? Lahko, le da to meni ne kaže kaj drugega kot le neko nejevoljo ob »težavnosti« zadeve današnjega bistvenega mišljenja. Če upaš, da se bo s tvojo besedo kar koli zganilo v današnjem svetu, je to – za zdaj – brezup. Če pa upaš, da se je s tvojo besedo prigoda istine biti približala človekovemu mišljenju, je to edino zaupanje besedi, ki obeta obrat.

S spoštovanjem in najboljšimi željami za naprej.

* Naj zgolj omenim, da sem o grški tragediji posebej pisal v knjigi Moč in oblast, v poglavju Prometejski mythos moči in oblasti«.

7.1.1.

Ob začetku kampanje za oktobrske volitve v državni zbor se tudi člani in prijatelji NSZ vprašujemo, kako naj ravnamo in kaj nam bodo volitve prinesle. Pri tem najprej opazimo, da nasledniki nekdanje totalitarne oblasti, zveza partizanskih borcev in zadnji vodja komunistične diktature s svojim krogom te volitve pojmujejo kot odločanje za ali proti njihovi »resnici« o t. i. NOB, da hočejo z letošnjimi volitvami zavarovati svojo trenutno »resnico« o njihovem boju med drugo svetovno vojno.

Predsednik partizanskih borcev Janez Stanovnik je zato že 17. julija na Pokljuki obžaloval, da se na njihovo NOB meče blato revolucije, čeprav »med vojsko nismo govorili o revoluciji«. Med vojsko o revoluciji javno res niso govorili, skrivali so jo pod masko NOB, so pa revolucionarno nasilje na kar najbolj krvav način izvajali. Molk o pravih ciljih je pač bistvo vsake prevare. Govorili so o boju proti okupatorju, pobijali pa so slovenske ljudi, ki niso odobravali njihovega nasilja. Umorili so nad tisoč uglednih in zavednih Slovencev, preden je nastala prva vaška straža in zaustavila njihov morilski pohod. Govorili pa tega res niso in še danes na vse kriplje tajijo. Laž je pač nesmrtno bistvo komunizma, izdajajo in določajo pa jih njihova dejanja. Ne po besedah, po njih delih jih spoznamo.

Predsednik borcev je nato v svojem komedijantskem slogu za »potvarjanje zgodovine« obtožil kar Komunistično partijo Slovenije, ker je boj proti okupatorju proglasila za revolucijo. Ni dvoma, da je NOB ustanovila in vodila komunistična partija, zato je ta najbolje vedela, za kaj je v resnici šlo. Janez Stanovnik je bil tudi član te partije, dobro seznanjen z njenimi cilji in dejanji, katera je tudi ves čas odobraval. Zato je njegovo sedanje besedno in miselno prekopicevanje le poskus pridobiti volivce, da bi glasovali za tiste poslance, ki bodo o komunističnem medvojnem nasilju še naprej molčali, tako kot vztrajno molčijo Stanovnik in njegovi borci. Dejstva pa ostajajo neizprosna: tisoči umorjenih neoboroženih Slovencev in petdeset let totalitarnega fizičnega in duhovnega nasilja nad slovenskimi ljudmi in narodom.

Samo dan kasneje je trditev, da bodo letošnje volitve odločale »o resnici in neresnici«, izrekel tudi vsestransko nekdanji Milan Kučan na zborovanju rdečih zvezd v Baški grapi. On, ki pozna več resnic, resnice po vsakdanji potrebi, lahko tako govori: »Resnico« bo pač določil zmagovalec, kot jo je nekoč določal on in njegova partija. Na tak partijski način ima prav tudi Janez Stanovnik, ki je vzdihnil: »Ampak ve se pa, kaj je resnica in poštenje!« Za komuniste je resnica in poštenje samo tisto, kar koristi njim in kar so oni določili.

Za konstrukcijo svoje resnice sta oba nekdanja komunistična veljaka uporabila staro laž, ki komunistične partizane enači s slovenskim narodom. Že začetni teroristični akt slovenskih partizanov, t. i. odlok o zaščiti slovenskega naroda od 16. septembra 1941 je nepokorščino komunistični OF razglasil za izdajo slovenskega naroda. S to lažjo so partizani in njihovi nasledniki opravičevali vse svoje zločine in druge grdobije in to laž uporablja Milan Kučan, ko je govoril o grehu domobrancev, ki naj bi dvignili roko zoper lastni narod, v resnici pa so jo dvignili samo v obrambo proti neznosnim partizanskim zločinom zoper slovenske ljudi in narod.

Takšno komunistično enačenje njihovih zločinskih organizacij s celotnim slovenskim narodom in prilaščanje njegove države ima tudi v sedanjosti hude posledice. Ko Italijani, Nemci ali kdo drug govori in prikazuje resnične ali namišljene zločine nekdanjih partizanov, ti za talca takoj vzamejo slovenski narod in njegovo državo in takšno ravnanje označijo za žalitev slovenskega naroda in za napad na slovensko državo. To pa pomeni, da partizanske zločine preložijo na ves slovenski narod in za komunistični teror zadolžijo kar sedanjo Republiko Slovenijo. Tega pa ne počnejo samo nekdanji partizani, to delajo tudi funkcionarji Republike Slovenije, med katerimi se je kar z uradnim aktom še posebej izkazal sam zunanji minister Vajgel.

Takšno skrivanje za hrbtom slovenskega naroda in njegove države pa jih prav nič ne moti, da ne bi tako kot Kučan drugih obtoževali za izgubo »čistega obraza Slovenije« in za izostanek vabila na letošnje slovesnosti ob 60. obletnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji. Res je hudo, šestdeset let so neprestano prepričevali sebe in druge, da so bili del zmagovite antifašistične koalicije, da so bili »na pravi strani«. Sedaj pa so zvedeli, da »prava stran« ve za zločine, ki so jih delali na njihovi strani tako proti obstanku in svobodi slovenskega naroda kot proti svobodi vseh narodov sveta, za totalitarno oblast nad Slovenci in za svetovno komunistično revolucijo. To jih je strašno prizadelo, kot vsakega mogočnega ošabneža prizadene spoznanje, kako neznaten je v resnici. Zato dediče komunističnega totalitarnega sistema kličejo k volitvam, da bi po zmagi lahko ponovno določili in uveljavili svojo »resnico«.

Nas pa ne zanima, na kateri strani so po njihovih sedanjih besedah in željah bili. Kot je že rečeno, sodimo jih po njihovih delih: začetno dvoletno zavezništvo nacistov in komunistov, ki je omogočilo tudi nacistično okupacijo Slovenije, tisoči umorjenih nedolžnih Slovencev in na drugi strani tisoči živih fašističnih okupatorjev z vsemi zločinskimi generali vred, ki so jih partizani »prisrčno« spremljali na njihovi poti domov (Lado Ambrožič – Novljan). Nato pa novi tisoči umorjenih in pol stoletna totalitarna oblast, ki je Slovenijo pripeljala tik do propasti naroda, njegove kulture in gospodarstva. In še sedaj se celo z zakoni norčujejo iz slovenskega domoljubja in zaničujejo vse, ki so bili ali so proti komunističnemu terorju.

S strankami, ki so naslednice in zagovornice totalitarne preteklosti, zato pri odločanju na volitvah ne bomo imeli težav in dvomov. Pustili jih bomo klavrni usodi gospodarjev zla in nasilja. Enako bomo storili z njihovimi sateliti od skrajne levice do skrajne desnice, ki v bistvenih stvareh vedno glasujejo z nasledniki komunistov in njihovim podmladkom.

Takšna bistvena stvar so t. i. vojni zakoni, nazadnje lansko poletje sprejeti zakon o vojnih grobiščih, ki je pravno določil državljansko neenakost in uveljavil očitno zgodovinsko laž, vse samo zato, da bi komunistične partizane zakonsko očistil zločinov in revolucionarnega nasilja. Glasovanje za ta zakon je bil preizkus temeljne demokratičnosti in pravičnosti političnih strank. Preizkus sta častno prestali samo stranki Koalicije Slovenija, t.j. NSI – Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka in SDS – Slovenska demokratska stranka. To sta sedaj edini politični stranki, na katere se lahko opremo in na katere lahko računamo vsi, ki smo nasprotovali ali se bojevali proti komunističnemu nasilju med vojno in njihovi diktaturi po vojni.

Posebno klavrno se je doslej izkazala SLS – Slovenska ljudska stranka. Od strank komunističnega nasledstva in njihovih satelitov pač nismo pričakovali nič dobrega in nič poštenega, zato nas niso mogle razočarati. Razočarala pa nas je SLS, ki je pravna naslednica medvojne SLS, glavne politične in vojaške nosilke slovenskega demokratičnega odpora proti komunističnemu nasilju partizanskih organizacij. Ne samo zato, ker je edina od izvorno demokratičnih strank glasovala za zakon, ki pravno določa komunistično »resnico« o medvojnem in povojnem nasilju, ampak predvsem zato, ker je to storila pri polni zavesti in javno izraženem vedenju o krivičnosti in neresničnosti tega zakona. Predsednik SLS Janez Podobnik je v parlamentu glasno povedal bistvene slabosti tega zakona, nato pa prav tako glasno izjavil, da bo stranka »s težkim srcem glasovala za zakon«. To se je v sramoto te stranke, zlasti njenega vodstva tudi zgodilo. V nasprotju s strankami komunističnega nasledstva in njihovimi sateliti, ki drugače niti ne morejo, se je vodstvo SLS zavestno odločilo in hote glasovalo za laž in krivico. Menili so, da je »težko srce« njihovo opravičilo, v resnici pa je le dokaz njihove izdaje svojih lastnih korenin.

SLS torej ni prestala preizkusa zgodovinske časti in demokratičnega poštenja. Njeno vodstvo se je kljub velikim besedam izkazalo za najbolj nezanesljivo in najmanj trdno in načelno. Zato se zanje tudi na volitvah ne bomo odločali vse do takrat, dokler z drugačnimi dejanji ne bodo dokazali, da so res drugačni. Za sedaj na kaj takega nič ne kaže, saj predsednik SLS Janez Podobnik in nekateri drugi vodilni člani SLS še naprej sprejemajo in stalno razglašajo grobo komunistično laž o domobranski prisegi Hitlerju in njihovi kolaboraciji z okupatorjem. Še več, izmišljeno domobransko prisego in kolaboracijo skupaj z Milanom Kučanom celo primerjajo in enačijo s partizanskimi množičnimi umori. Demokratični volivci bodo zato tudi SLS s težkim srcem pustili izven kroga naših prijateljev in zagovornikov slovenskega demokratičnega odpora proti komunističnemu nasilju, ki je bilo za Slovence celo bolj uničujoče kot zločinsko nasilje fašistov in nacistov. Ko gre za zločinca in njegovo žrtev, je že nevtralnost v resnici pomoč zločincu.

Figure 27. Kam Mirko Kambič

7.2.1.

V Ameriki je volilna kampanja že v polnem razmahu. Pravzaprav se je začela že takrat, ko sem bila sama še v Ameriki oziroma že prej. Naša politična srenja vključno z vsemi mediji se je šla že ves čas nekakšno gonjo proti Bushu, pravzaprav se jo gre že odkar se je pojavil na politični sceni. Ves čas je na udaru, karkoli se že zgodi v Ameriki ali pa karkoli že storijo Američani. Toliko nizkih udarcev še doma ni dobil. Saj ne da bi se borila zanj, ampak kdo bo mene ali pa naše tovariše kaj vprašal. To se bojo že tam, na oni strani velike luže zmenili.

Naj vas spomnim na Clintona. Njega smo hvalili na vse pretege. Ker je bil nekako taprave barve. Torej tudi državnike po svetu ocenjujemo po njihovi barvi, ne pa po dejanjih. Američani tudi njega niso kaj prida marali. Naj ponovim, kaj mi je rekel turistični vodič, ki pred belo hišo svetuje, prodaja karte in še marsikaj. Rekel je, da ne mara Clintona. In da ga tudi sicer nihče ne mara. Sem rekla, da je to en misterij politike, da je pri nas nekaj podobnega. Potem je rekel, da če najdem človeka, ki ga vsi poznajo, pa ga nihče ne mara, je pravi kandidat za predsednika in bo tudi izvoljen. Poznavalci so povedali, da je bil slab gospodar, da je Bush za njim podedoval slabe razmere. Za časa Clintona so bile svetovne razmere ugodne in se to še ni poznalo. Bil pa je, kot sem že rekla, taprave barve in sijajen igralec. Sicer gre pa tudi Bushu kar dobro od rok. Pa tudi simpatičen je. Pa kot sem že rekla, kaj to mene briga. Prav nihče me ne bo nič vprašal, le hči se bo razjezila, če bo tole brala, in bo rekla, da tudi pri nas ženske volijo Kučana zaradi lepih oči.

Kot pri nas tudi veliko Američanov voli barvo. Pri tem se delajo, da volijo osebnost in program. Marsikdo bi rad volil kakšnega tretjega ali četrtega kandidata, pa kaj, ko nima šans. Torej voli barvo ali pa voli proti. Samo, da ne bo napačen »kuščar« izvoljen (Gre za eno štorijo, ko so bili na zemlji ljudje in kuščarji. Vedno so bili kuščarji na oblasti. Tudi ljudje so jih volili. Ko so vprašali ljudi, zakaj volijo kuščarja, so tako odgovorili.). Letos sem bila, kot veste, spet v Ameriki. Seveda smo se dosti pogovarjali tudi o obeh glavnih kandidatih za predsednika. Pa ne poslušam rada tistih, ki volijo kogarkoli, samo Busha ne. Rada poslušam Billa, ki je v taki službi, da stvari pozna precej od blizu. Poleg tega je človek, ki nima dlake na jeziku. Pove vse tako, kot misli. Vedno pravi, da se v njegovi hiši lahko govori popolnoma brez zavor, da je dovoljeno reči prav vse, da ne bo nič vzeto za slabo. Zato se je prav zanimivo pogovarjati z njim. Seveda sem ga vprašala, kaj misli o obeh kandidatih. Bistvo njegovega odgovora je bilo nekako takole: Bush morda res ni najbolj pameten, vendar ima srce. Carry pa je izredno bister, vendar je resnično pokvarjen. In rajši imam človeka s srcem z malo manj pameti kot izredno brihtnega človeka, ki je pokvarjen do obisti. Ko pa sem zdaj spraševala Američane, kako kaj izgleda zdaj, pravijo, da si nihče ne upa napovedati izida, ker bo zelo tesen. Kakršen koli sistem že imajo s tistimi elektorji, meni je vsekakor bolj všeč kot naš, ko mora »desna stran« zbrati najmanj šestinštirideset poslancev, ker sta oba manjšinjca že vnaprej na »levi strani«, ki rabi za večino samo štiri in štirideset poslanskih mest. In tista dva manjšinjca volijo ljudje, ki imajo dva glasova, po večinskem volilnem sistemu. To pomeni, da je dovolj, če pridejo trije na volitve in dva volita nekoga od poslanskih kandidatov. Torej načelno tista dva oziroma tista peščica ljudi z dvojnimi glasovi, ki pride na volitve in voli za kandidata, ki je potem izvoljen, odloča o tem, katera politična opcija bo sestavila vlado. Sem za zaščito nacionalnih manjšin, ampak da oni odločajo o moji državi, to mi pa še vedno ni všeč. Če bi bila sama na takem mestu, bi se v takšni situaciji glasovanja vzdržala. Bi se pa z zobmi in nohti borila za pravice tistih, ki so me izvolili. Samo poglejte, kako dobro gre madžarski narodni manjšini, kako napreduje področje, kjer so naseljeni, ker je prava stranka na oblasti. No, hecam se. To bi moral storiti Bajuk v tiste pol leta, vsaj tako je rekla poslanka madžarske narodne skupnosti. Sicer je pa Bajukova vlada grešni kozel za vse. Saj človek ne more verjeti. Vsi ekonomski kazalci so bili takrat najslabši. Saj ste slišali Ropa na soočenju z Janšo. Sicer je takoj popravil, da nima zveze, ampak mogoče bo pa le kdo nasedel. Moj mož vedno pravi, da je bila tisto z Bajukovo vlado napaka. Že mogoče, ampak takrat so dobili določene izkušnje, pogledali so v piskre, kot pravimo, in ko bodo imeli naslednjič priložnost, bodo vedeli, kako ravnati. Upajmo, da je priložnost blizu. Pa ne na horizontu, kot smo včasih rekli za lepšo prihodnost. Potem pa dodali, da je horizont črta, kjer se stikata nebo in zemlja in ki se tembolj oddaljuje, čim bolj se ji bližaš.

Medtem so se zgodile volitve v evropski parlament. Rezultat je bil tak, kot si ga niti sanjati nisem upala. Ne samo, da je »desna stran« dobila več glasov kot »leva«, Nova Slovenija je premagala LDS na celi črti. Moja duša je židane volje, kakor bi pila kraški teran, se je zapisalo pesniku Župančiču. Ja, tako sem se počutila. Mene zlepa kaj ne navduši. Ampak to, to je bilo nekaj posebnega. Nekaj, kar sem neskončno želela in se je zgodilo. Čeprav nam ves čas trobezljajo, da evropske volitve nimajo zveze s parlamentarnimi volitvami. Ne vem, kje so to pobrali. Kako da ne vem. Seveda vem. Radi bi NAS o tem prepričali. Da ne bomo šli na volitve ali pa, da bomo volili magari Jelinčiča ali pa kakšno novo stranko, ki že rastejo, kakor gobe po dežju. In vse te nove stranke si močno prizadevajo, da bi nas prepričale o svoji nevtralnosti. Kot vedno vam polagam na srce, da jih dobro poslušajte. Izdali se bodo, kot vedno, z malenkostmi. Hudič se skriva v detajlih. Seveda bo imela vsaka kaj takega v programu, da bi jo človek z veseljem volil. Pa nikar ne nasedajte. Tudi če vam že vnaprej dajo vsakemu eno zlato kroglo. Vsi, ki se izdajajo za neodvisne, so več kot sumljivi. Ko so bili imenovani novi ministri, ni bilo važno, kakšni politični opciji pripadajo, le da so bili strokovnjaki, ki so takoj lahko začeli z delom. Bili so strokovnjaki, ki niso bili vključeni v nobeno stranko. Pa glej ga, vraga. Takoj po izvolitvi so se vključili v LDS, ki je bila zelo počaščena, da so se ji pridružili taki strokovnjaki. Pa Potočnik. Čim je postal komisar, se je preselil k LDS. Blef. En sam blef. Treba se je naučiti prepoznavati take neodvisneže. Njihove besede je treba meriti s posebnim vatlom ali, kot sem že rekla, paziti je treba na podrobnosti, na drobne opazke. Sicer pa vemo, kaj je lakmusov papir: NOB, revolucija, povojni poboji, Janša, itd.

Figure 28. Volivci Mirko Kambič

Zdaj se dogaja tisto, kar bi se moralo zgoditi takoj po osamosvojitvi. Vsa vodilna in vodstvena delovna mesta so razpisana. Kriterij za zasedbo je izključno strokovnost (beri članstvo ali vsaj simpatizerstvo LDS ali listja ali borčevskih penzionistov). Dogaja se nekakšna lustracija. V tem mandatu, ko so imeli absolutno oblast, so zamenjali prav vse, ki niso bili vsaj majčkeno rdečkasti. Nobeno društvo ni varno. Še dobro, da nam v Zavezi niso zamenjali predsednika. Uh, kmalu bi pozabila. Mi zanje ne obstajamo. Smo neosebe. Smo nedruštvo. Preprosto nas ni. To se je lepo videlo ob Enciklopediji. Izdali smo knjižico s komentarji – kritikami Enciklopedije. Novinar, ki nas je pohvalil, je bil takoj napaden. On je oseba. Naše pisanje pa ni dobilo od vodilnih Enciklopedistov niti besedice. Mi smo neosebe. Nas pač ni. Kako se naj pogovarjajo z nekom, ki ga ni.

Skratka, dogaja se torej nekakšna lustracija, ki kaže, da smo nekakšna fevdalna država. Zaslužnim državljanom dajejo oblastniki v upravljanje (beri: izkoriščanje) različne fevde, npr. Stanovanjski sklad, Zavarovalnico … in ti državljani potem neznansko obogatijo. Bivši vodja Stanovanjskega sklada je arogantno izjavil, ko so ga vprašali, kaj bo zdaj počel, ko je zapustil vodilno mesto v skladu, da je tako bogat, da mu ni treba ničesar početi. In vse te državne in paradržavne ustanove in skladi in delniške družbe in podjetja in zdravstveni domovi in uradi in agencije in krneki, vse dobivajo nove direktorje, ravnatelje, predsednike za nadaljnjih pet let. Pri vseh teh državnih in paradržavnih karkoli-so-že, se da obogateti. Tu se da denar prelivati iz žepov davkoplačevalcev v svoj žep. In seveda boš zvest in lojalen tistemu, ki ti je to omogočil. Če si seveda naprodaj. Žal je veliko ljudi naprodaj. Ali pa so brez prepričanja in brez principov. Denar ne smrdi. Denar ni vse, ampak pomirja, pravi star židovski pregovor. Ni torej čudno, da so ti ljudje tako pomirjeni.

P.S. A je Kučan še predsednik? Seveda je. Berite najnovejše učbenike za devetletko. Tam je to tako napisano. Enkrat predsednik, zmerom predsednik. Ha. Mogoče je pa knjiga prezgodaj izšla. Sicer pa, počakajmo na naslednje predsedniške volitve.

8.1.1.

Vprašala sem nekaj sorodnikov, prijateljev in znancev, kakšno razstavo si predstavljajo pod nazivom Kolo nasilja, kaj si obetajo, da bi videli na razstavi s tem imenom. Vsi odgovori so bili skoraj do pičice enaki. Nasilje v družini, nasilje v šoli, nasilje na ulici. Starši izvajajo nasilje nad otroki, otroci izvajajo nasilje nad vrstniki in svojimi otroci in tako se vrti kolo nasilja naprej. Ker sem odkimala z glavo, so me vprašali češ, kje pa je ta razstava. Ko sem odgovorila, da v Muzeju novejše zgodovine, so mnenje spremenili. Aha, potem so to povojni poboji, Goli otok in take reči. Morda tudi terorizem, ki je zdaj tako popularen. Če gre razstava preko naših meja.

Moram priznati, da sem si tudi sama pod tem nazivom zamišljala nekako takšno vsebino razstave. Pa smo seveda vsi od kraja popolnoma udarili mimo. Še najbolj sem se, potem ko sem si že ogledala razstavo, strinjala z mnenjem, ki sem ga prebrala v knjigi vtisov: »Podobno kot prej, ko se je muzej še imenoval Muzej revolucije.« ali »Nekoliko preveč spominja na razstave, ki so bile prej v tej stavbi, ko se je še imenovala Muzej revolucije.« Skratka, poanta razstave je druga svetovna vojna in nasilje okupatorjev. Prav, samo razstava bi morala imeti drugačen naslov. Če so hoteli prikazati nasilje, ki so ga prinesle ideologije v prejšnjem stoletju, bi morali med slikami, ki prikazujejo Mussolinija med ljudmi, Hitlerja, ki mu dekletce daje cvetje in Tita, ki govori zbrani množici, postaviti nekakšen enačaj in seveda spremeniti naslov razstave.

Seveda so poskušali biti objektivni, objektivni v smislu »resnice«. Zato so na pano napisali: »Civilno prebivalstvi Slovenije je bilo žrtev različnih oblik nasilja različnih povzročiteljev. Ob okupatorjevem nasilju, pregonih, zaporu, streljanju talcev, internaciji, prisilni mobilizaciji, je obstajalo tudi nasilje partizanskih formacij.« To je to. Tam na dnu panoja en majhen dodatek. Vsekakor bi morali s to razstavo, če bi hoteli biti objektivni, počakati na podatke raziskave o žrtvah druge svetovne vojne in po njej, da bi dobili kolikor toliko prave številke žrtev, ki jih je povzročil okupator in partizanske formacije. Potem naj bi bilo slikovno gradivo prikazano v ustreznem obsegu. Zato ni čudno, da je v knjigi vtisov cela vrsta pripomb: »Pogrešamo večje objektivnosti prikaza.« ali »Zelo nerealno in premalo so poudarjeni zločini komunizma.«

Posebno poglavje so seveda povojni poboji. Ja, saj res. Povojni poboji, veliki madež, največji madež na naši narodni zgodovini. O njih se sicer govori, pravzaprav se je že vse povedalo in to je očitno več kot preveč. Zato na tej razstavi zanje ni mesta. Niso dovolj pomembni. Ne spadajo pod tovrstno nasilje. Naj spregovorijo mnenja iz knjige vtisov: »Časa in nasilja po drugi svetovni vojni je pa bore malo. Malo več objektivnosti bi se takšnemu nasilju spodobilo!« ali »Zakaj je tako malo o povojnih zločinih komunistične oblasti?« ali »Imamo slike o pobojih, ki so jih izvedli okupatorji, ni pa dokumentov o pobojih med vojno in po njej.« ali kot je napisal študent zgodovine »Kje so Teharje, kje je Kočevski rog in še bi lahko našteval!? Skrajno me je sram kot Slovenca, da se nekateri od vas še vedno skrivajo za utopijo bivšega sistema in izkrivljajo zgodovinska dejstva do absurda. Sram naj vas bo!«

Ko sem si tako ogledovala razstavo, sem se pač sprijaznila s tem, da bom videla nič več kot tisto, kar so nam kazali že ves čas v tej stavbi in po medijih ob raznih spominskih slovesnostih. Upala sem, da bom morda videla kaj originalnega, kar nam ne bi že sto in stokrat pokazali. Pa je bilo takega bore malo. No, da ne bom krivična. Na koncu je cela stena slik iz slovenskih zaporov. Ni mi bilo in mi še zdaj ni čisto jasno, kakšno zvezo imajo z razstavo. Je pa res, da nikakor nisem znala razbrati, kakšna naj bi bila rdeča nit razstave. No, ja. Nasilje. Ampak katero nasilje si je zaslužilo »vstopnico« za na to razstavo? Seveda le tisto, ki je v skladu z edino zveličavno »resnico«, ki nam jo trobijo na ušesa že vseh »teh naših petdeset let«, najprej komunisti, ki so zakuhali državljansko vojno in se povzpeli na oblast, zdaj pa njihovi sinovi in vnuki, po krvi ali po prepričanju. In tudi ta razstava na svoj način izganja revolucijo in državljansko vojno iz naše zgodovine. Nisem si mogla kaj, da ne bi potegnila paralele z Enciklopedijo Slovenije, ki obravnava, kot sem že pisala, vsako hišo, kjer je šel ali pa tudi ne kak partizan mimo, skratka, kot bi rekla moja stara mama, vsako pasjo procesijo, če je bila na pravi strani. In glej ga šmenta, to je opazil še nekdo drug in zapisal v knjigo vtisov: »Kot Enciklopedija Slovenije je tudi ta razstava zelo, zelo pristranska. Kje in kako je prikazano dvesto in več skupinskih grobišč? Kje in kako je prikazano trpljenje okoli dva tisoč Slovencev med vojno in kje okoli štirinajst tisoč in več pomorjenih Slovencev po koncu vojne maja in junija 1945? Kje so prikazane strahote, trpljenje in mučenje ljudi pred poboji – Teharje – Kočevski rog?«

In nekdo je zapisal: »Žal se ne morem znebiti vtisa, da gre za politično razstavo. Kako sicer pojasniti glorifikacijo ene in demonizacijo druge strani!?« in drugi preprosto ugotovil: »Tako politična razstava!« Seveda. Če smo mislili drugače, smo neizmerno lahkoverni. Vse je politika. Politika, ki ima en sam namen. Da ustoliči »resnico«, da postavi temelj slovenske državnosti in osamosvajanja v tiste čase. In na ta način postavi resnične vojne zločince na svetniški piedestal.

»Razočarana sem nad objektivnostjo razstave. Kdaj boste začeli prikazovati resnico? Ali ne bi bil že čas, da se predstavijo stvari take, kot so bile? Žalostna nad nesposobnostjo razstaviteljev zapuščam muzej.« Sama pa nisem bila razočarana. Če sem poštena, sem takoj, ko sem ugotovila, za kaj gre pri tej razstavi, nekaj takega pričakovala. Ampak hrepenenje, da bi se vendar nekaj zgodilo, je ostalo nepotešeno. Pa saj menda nekaj časa lahko še počakam, saj še ni vseh dni konec. Ni hudič, da ne bodo morali enkrat »tardeči« zares zapustiti oblast. In takrat bomo lahko napisali pošteno zgodovino in pripravili pošteno razstavo: Rdeče kolo nasilja.

Ob razstavi je izšel tudi zbornik, ki sicer ne pojasnjuje razstave, ampak skuša pojasniti različne oblike nasilja, predvsem nasilje, ki smo ga Slovenci doživljali med drugo svetovno vojno. Uvodni članek me je čisto zmedel. Govori o črepinjski sodbi v stari Grčiji in o anonimnih pismih. Pri tem kategorizira ljudi, ki takšna pisma pišejo in njihove psihološke profile in seveda tretma, ki ga tak človek potrebuje, bodisi zdravljenje, bodisi zapor. Cela vrsta strokovnih izrazov iz psihologije je nametana vkup in če se človek kaj dosti ne razume na zadevo, bi verjel, da je avtorica strokovnjakinja na tem področju, pa je vse skupaj le prepisano iz kakšnega prastarega učbenika. Z razstavo je povezano samo v tem, da je primer anonimnega pisma, »s katerim je neznan izdajalec dne 25. 8. 1942 opozoril Italijanske oblasti na ilegalno tiskarno Toneta Tomšiča.« Seveda za konec postreže še z elektronskim naslovom spletne strani, kjer najdemo tako recepte, kako napisati dobro anonimno pismo kot tudi recepte, kako ga poslati, da nas ne izsledijo. Zaključi z zažiganjem čarovnic in drugače mislečih. Kar verjeti nisem mogla, da je članek napisala direktorica »Muzeja novejše zgodovine Slovenije«, doktorica znanosti. Tudi ostali članki so zapisani zelo poljubno, marsikaj v njih je netočno ali kar po svoje prikrojeno. Vsekakor bom še kdaj napisala komentar na kakšen članek iz tega zbornika, saj je tema žal še vedno aktualna. Kdo je izvajal nasilje med drugo svetovno vojno in kdo ga je izvajal več. Gre za nasilje nad zgodovino in nasilje nad resnico.

Ob zborniku je še nekakšen poseben dodatek, priloga, članek na polpetih straneh. Napisan je v slogu nekje med Kurirčkom in Pionirjem. Avtorica članka »že skoraj tri desetletja dela v Dispanzerju borcev NOV« in navaja, da so sprva »ambulanto obiskovali le starejši bolniki, zadnja leta pa tudi njihovi svojci, nasledniki in prijatelji.« Članek skuša vcepiti ljubezen do teh ljudi, ki so ubogi onemogli, pesti jih nespečnost in nočne more. (Tudi sicer je članek skoraj enciklopedija bolezni in načinov zdravljenja.) Uči nas, kako jim pomagati in jih negovati. Morda pa bi komu pomagalo, če bi ga postavili pred sodišče, kjer bi moral povedati resnico. Vsaj svoj košček. Zaključuje z mislijo, naj bi razstava »pomagala ozavestiti in prekiniti negativen vzorec Slovencev in vseh ljudi na svetu, da bi prenehali z vojno … «. Moj komentar k vsemu skupaj je: Z nasiljem nad nasilje!

8.2.1.

Ob prvem obisku razstave sem bil precej nepripravljen, vendar ne brez pričakovanja glede podatkov o komunističnem nasilju in njegovih žrtvah. Takoj po vstopu v vežo pred razstavnim prostorom me je »ustavilo« veliko leseno kolo. Povedali so mi, da je to rekonstrukcija kolesa za črpanje vode pri vodnjaku na Ljubljanskem gradu, ki so ga v 17. stoletju poganjali tam zaprti kaznjenci. Kolo s svojim vrtenjem ponazarja neustavljivi ples nasilja, predstavlja neusmiljeno kolo zgodovine, ki ga navadno tudi sami poganjamo ali zaviramo oziroma si to vsaj domišljamo.

Močni oboki in tesne celice razstavnega prostora so mi že v začetku vzbudile rahlo neprijeten občutek. Načrt, da bom skozi začetne dele razstave nekoliko pohitel in s tem pridobil več časa za ostali del, kjer naj bi dobil odgovore na moja vprašanja, se mi ni posrečil. Razstava obravnava nasilje nad Slovenci v 20. stoletju in prva svetovna vojna, ki so jo že sodobniki imenovali »velika vojna«, je eden od vrhuncev tega nasilja. Naenkrat so bile ukinjene svoboščine in bil je uveden vojni absolutizem. Nekaj deset tisoč slovenskih mož in fantov je padlo na frontah, veliko je bilo ranjenih in ujetih. In rezultati teh ogromnih žrtev? Italijani so zasedli velik del slovenskega narodnega ozemlja – Primorsko in del Notranjske – in mu dali ime Julijska Benečija, hkrati pa začeli izvajati italijanizacijo. Qui si parla soltanto italiano (tukaj govorimo samo italijansko), je že tedaj postalo pravilo in se z uveljavitvijo fašizma še zaostrilo. 13. julija 1920 so fašisti napadli slovenski Narodni dom v Trstu in ga zažgali. Njihovo nasilje nad Slovenci na Primorskem je trajalo do kapitulacije Italije v drugi svetovni vojni.

Tudi v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejši Jugoslaviji, ni šlo brez represije. Njena tarča so bili predvsem komunisti. Kaznilnice, kot Sremska Mitrovica, Maribor in druge, postanejo važne državne institucije. V Mitrovici so bili po znanih šenčurskih dogodkih, ki so dobili epilog pred Sodiščem za zaščito države v Beogradu, zaprti tudi obsojenci iz vrst Slovenske ljudske stranke.

Aprila 1941 so Dravsko banovino zasedle in razkosale vojske treh sosednih držav: Italije, Nemčije in Madžarske. Tako kruto razkosanega ozemlja ni bilo med drugo svetovno vojno pri nobenem drugem narodu v Evropi. Italijani so na svojem zasedenem ozemlju ustanovili Ljubljansko pokrajino in jo že 3. maja 1941 priključili Italiji. Vsaj v začetku niso preganjali ljudi iz narodnopolitičnih razlogov in dopustili celo sprejem okrog 18.000 beguncev z nemškega zasedbenega ozemlja. Kasneje, ko so se začeli partizanski napadi, so tudi Italijani izvajali nad ljudmi veliko nasilje, ki ni zaostajalo za nemškim: množične racije, požigi in bombardiranje vasi, interniranje, streljanje talcev, pokoli. Med internacijskimi taborišči je bil zlasti zloglasen Rab.

Nemci so začeli z nasiljem takoj po zasedbi: pozaprli so skoraj vse duhovnike in učitelje ter veliko drugih zavednih Slovencev, razpustili vsa slovenska društva in organizacije in v šolah, kolikor jih niso ukinili, uveljavili nemški jezik. Skoraj 20.000 ljudi so izgnali v Srbijo, še več v Nemčijo, veliko pa se jih je pred izselitvijo umaknilo v Ljubljansko pokrajino. Že leta 1942, predvsem pa leta 1943 so mobilizirali cele letnike v nemško vojsko in jih poslali na fronto, od koder se mnogi niso vrnili. Zelo huda oblika nemškega nasilja nad Slovenci je bilo streljanje talcev. Po zadnjih podatkih so tako ustrelili preko 3.000 ljudi in večinoma objavili njihova imena s posebnimi razglasi. Seveda ne smemo pozabiti na Dachau, Auschwitz in druga uničevalna taborišča. Na nemško nasilje spominjajo na razstavi tudi slike uničenih Dražgoš in pobitih partizanov Pohorskega bataljona.

Kje in kako pa je na razstavi predstavljeno komunistično nasilje? V sliki in besedi so prikazani ujeti vaški stražarji na Turjaku in pogreb jelendolskih žrtev v Hrovači pri Ribnici. Na v bojih padle domobrance spominja slika žalne slovesnosti na kasneje uničenem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu v Ljubljani. Zaradi strahu pred nasiljem je maja 1945 veliko ljudi bežalo na Koroško. Sliki maršala Tita, ko 26. maja 1945 govori z balkona ljubljanske univerze, in vrnjenih domobrancev na poti skozi Kranj, na razstavi nista skupaj, čeprav bi bilo logično, saj je Tito tedaj napovedal pokol domobrancev in drugih protirevolucionarjev. S tem so povezana tudi množična grobišča, ki so večinoma nastala po vojni in se o njih dolga desetletja ni smelo govoriti.

Skoraj pol stoletja dolgo obdobje komunističnega totalitarizma ima na razstavi, v nasprotju z dolžino trajanja in goro zločinov, dokaj skopo odmerjen prostor. V začetek tega časa vsekakor spadajo in ga v dobri meri tudi označujejo montirani procesi: dahavski, Nagodetov, Bitencov in drugi. V ta čas spada Goli otok, »najbolj zloglasno taborišče komunistične Jugoslavije«, kot ga imenuje Aleš Gabrič v svojem prispevku za zbornik razstave. Prav na koncu je prikazana še osamosvojitvena vojna leta 1991, ki pomeni začetek konca komunističnega totalitarizma pri nas.

Moje navdušenje po prvem ogledu razstave je bilo precej skromno. Morda sem si pa vzel premalo časa in se nisem dovolj poglobil v njeno govorico? Ko sem doma prelistal zbornik Kolo nasilja, sem takoj videl, da je veliko več kot samo tiskani vodnik po razstavi, da se loteva tudi tem, ki jih na razstavi ni opaziti ali pa so komaj nakazane. Pri ponovnem obisku razstave sem ugotovil, da sem bil pri prvem ogledu ponekod površen, vendar so nekatere sive lise ostale. Ta moj zaključek je še potrdilo opozorilo, ki sem ga prebral na koncu – takorekoč na zadnjem panoju: »Eno od izhodišč razstavnega projekta je, da jasno razmeji in pokaže razliko med totalitarizmom in demokracijo, suženjstvom in svobodo, vojno in mirom, med nasiljem in pravno državo. – Ob koncu razstave se na pragu novega stoletja v novi državi z ustavo, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice, lahko vprašamo: kaj je ostalo od totalitarnih modelov 20. stoletja, kako je z nasiljem?«

Mislim, da bi bilo pri naštevanju dvojic, ki naj bi jih razmejili, treba dodati še osvobodilni boj in revolucionarno nasilje. Zakaj ne bi pokazali nekaj vosovskih pobojev v Ljubljani in kak partizanski umor na podeželju spomladi in v poletju 1942 ter povedali, kam spadajo. Slika desetih šentjoških otrok, ki so jim partizani konec julija in v začetku avgusta 1942 na krut način ubili oba starša dovolj prepričevalno govori o nasilju. Poleg te deseterice bi bila tudi dveletna Ljudmila Jesenovec, če ne bi že prej umrla v plamenih domače hiše. V čem je požig skromnih šentjoških domačij, med katerimi je bilo več bajtarskih, koristil boju proti okupatorju? Zaradi tega in zaradi italijanskih represalij na partizanske diverzije so nastale vaške straže, se je eno leto kasneje zgodil Turjak. Kaj pa Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, ki ga je izdal SNOO ali bolje rečeno komunistična partija v septembru 1941, mar ni bila to posebna oblika nasilja in začetek komunističnega totalitarizma? Pa dražgoška bitka? Slike, ki jih vidimo na razstavi, so dokaz nemškega zločina nad to vasjo in njenimi prebivalci, govore pa tudi o nečloveškem partizanskem nasilju. Čeprav so vedeli, da v odprtem boju ne morejo kljubovati nemški armadi, so sprejeli boj v vasi, potem se pa umaknili in nemočne vaščane prepustili okupatorskemu maščevanju. Kdaj bo to povedano tudi na kaki razstavi?

Kaj je torej ostalo od totalitarnih modelov 20. stoletja, kako je z nasiljem? Če ostanemo pri desetih sirotah iz poletja 1942, bomo odgovorili, da nasilje še traja. Od deseterice je šest še živih in danes so že ostareli možje in žene. Seveda je to normalno, ni pa normalno, čeprav je resnično, da zanje totalitarnega sistema še ni konec. Pred zakonom so še vedno otroci staršev, ki so bili »usmrčeni kot nasprotniki osvobodilnega gibanja«. Kolo nasilja še vedno pritiska nanje.

9.1.1.

Ko se peljem proti Kočevju, v duhu preštejem, kolikič je že to. Ali je res že petnajstič? Tako slovesno, kakor je bilo 8. julija 1990, se spomnim, ni bilo potem nikoli več. Ne zaradi impozantnega števila ljudi, ki so se tam zbrali, ampak zaradi upanja, ki je šlo skoznje in jih napolnilo s pričakovanje, da prihaja velik dan – da je končno minila noč in da prihaja velik dan. Pridružil sem se množici, ki me je nesla navzgor proti vrhu Krena, do tja, kjer se neha poseka in se začenja njegova gozdna kapa. In tam na robu, ko je pred mano ležal neskončni Rog in je bila pod mano množica ljudi kakor veliko pisano jezero – toliko ljudi kot jih na Rogu ni bilo ne v njegovi predzgodovini ne v njegovi zgodovini – tam na robu je potem prišel do mene Doberdob, ki so ga nekoč domobranci peli padlim tovarišem, sedaj pa sebi. In ljudje so ob tem obstali; kakor so koga dosegli glasovi, tako so obstali in posnetek pesmi je tridesettisoč ljudi spremenil v velikansko nepremično ikono. Nobeno srce, ki je to ikono sestavljalo, ni ob tem ostalo brez posvečenosti. V tem, kar so doživljali, v tem, kar so bili, ni bilo nobenega prostora za dvom, da je sedaj pred njimi drugačen čas in drugačen svet. Občutek svetosti, ki je za trenutek nastal v njih, so imeli za jamstvo konca in začetka.

Tako je bilo takrat, leta 1990. Takrat smo mislili, da so glasovi, ki so – redki – tudi nastajali na Rogu, velika pomota: ko je predsednik države obžaloval žrtve in hkrati hvalil storilce, smo mislili, da mu je to ostalo od nekdanjih dialektičnih turnirjev; da to ni nič drugega kot še neovedena in nepremagana inercija dolge prakse nekdanjega komunističnega hierarha; in ko je šef stranke – nadaljevalke izstopil z vedenjem, ki je kazalo vse znake arogence, smo si rekli, da ima človek pač težave s privajanjem na manire civilizirane družbe. Toda izkazalo se je, da smo slabo ocenjevali. Za tistim, kar se je zdelo trenutno in neobstojno, je bila strašna odločenost, primerljiva samo s hudobno odločenostjo, da izpeljejo revolucijo v dnevih narodove nesreče.

Spominske slovesnosti na Rogu smo potem obhajali v skoraj popolni izolaciji. Obiskovalcev je bilo še vedno veliko, od pet do deset tisoč, a nihče nas ni hotel opaziti. Bili smo sami. Slovesnostim, ki smo jih obhajali, ni manjkala nobena globina, doživljali smo bridkost in milost kraja, a ko smo se iz skrajnosti, ki smo jih tam zaslutili, vračali, nas je čakal svet, ki ga ni bilo mogoče razumeti – tuj in po malem sovražen. Zaman smo se ozirali po pesnikih, in pisateljih, ki so julija 1990 na Rogu brali svoje razne pesmi in svoja razna besedila – nikogar ni bilo, ki bi se zanj izkazalo, da je tam, pred tisto ikono, pustil svojo dušo. Vse se je izživelo v oportunosti nastopa. In preroki? Na Rog so takrat prišli tudi preroki, nekateri so hoteli biti samo videni, drugi so tu izrekli tudi kakšne besede. Toda ko so potem izgubljeni in predrzni ljudje Rog napadali, jim ni »prišla beseda«. Prišla jim ni zato, ker na Rogu niso bili zares. Že mnogo prej so se zapisali drugim silam.

Takšne misli so me obhajale, ko sem se peljal po znani poti proti Kočevju in potem skozi Šalko vas in Željne, kjer so domobranci, ki so jih vozili na Rog, zapuščali zadnje obrise človeškega sveta in so bili potem povsem izročeni temi in neznanim silam, še v nobenem izkustvu doživetim, še v nobeni fantaziji zagledanim. Kot drugekrati sem bil tudi letos tam že kmalu po osmi, tako da mi je do maše ob enajstih ostalo kar nekaj časa, a sem že naprej vedel, da ga bo nazadnje zmanjkovalo. Tudi letos sklenem, da ta čas uporabim za pogovore z ljudmi, na katere slučajno naletim. Iz teh srečanj upam izvedeti, kaj ljudi pripelje na Rog, katera misel ali kateri spomin. Mogoče je to utvara – o tem nimam nobene povratne obveščenosti – a nekoliko upam, da tudi bralce zanimajo zgodbe, ki se mi v teh srečanjih razkrijejo. Kogar nagovorim, se rad ustavi in brez zadrege pove ime in od kod prihaja. Težava je v tem, da se mora vsak pogovor končati, še preden se prav razvije. Vsakič se za to opravičim in podoba je, da so moja opravičila sprejeta. Nekaj je tudi to, da se po tolikih letih nekako poznamo. Drug za drugega vemo, da enako mislimo in da nas nekaj druži. Med ljudmi, ki pridejo na Rog, se, ne da bi kdo za to kaj naredil, vzpostavi posebna naklonjenost. Letos je bilo na Rogu »po podatkih policije« okoli šesttisoč ljudi. Če to številko razpolovim – mnogi so prišli z družinami – je tam bilo prisotnih tritisoč razlogov, za kaj je kdo prišel. Splošni okviri medvojnega dogajanja so bili isti, konkretne zgodbe pa zelo različne. Pri tem pomislim, kako je čudno – kako naravno in obenem čudno je to – da ima vsak človek prav posebno pot, z nobeno drugo zamenljivo. Iz kako je vsaka dragocena zaradi svoje enkratnosti.

Janez Korošec iz Jeršanovega je svojo pripoved osredotočil na očeta; tudi na brata, ki je bil domobranec v Rupnikovem bataljonu in so ga, še ne osemnajstletnega, odpeljali iz Teharij na Hrastniški hrib, a v središču je bil oče France. Čeprav je bil takrat star šele šest let, še danes vidi pred seboj, kaj se je zgodilo 11. julija 1945. Igral se je pred hišo, ko je zagledal, da je vsenaokoli polno partizanov, pod kozolcem, na vrtu, za drevesi; plane v hišo: »Partizani so tu,« in že so tudi v hiši, v kuhinji, povsod. Hočejo očeta. Osem otrok se zbere okoli matere. »Vsi smo jokali, ko so ga gnali.« Na drugi sliki, ki mu je tudi še danes pred očmi, je farovž pri Sv. Vidu, kjer so imeli očeta nekaj dni. »Glej, ata«, mu kaže mati očeta, ki se za trenutek pokaže na oknu. To je bilo nazadnje. Potem pa še Šentvid in širna, neznana in nikoli zarisana topografija slovenskega partizanskega zločina, nad katero še danes blodijo misli sinov in hčera, iz muke osamljenega otroštva gnane. Sedaj so nekdanji otroci že zdavnaj odrasli. Ali tudi drugi prihajajo sem? Da, da; vsako leto se dobimo tukaj, kakor da bi bili zgovorjeni. Poleg njega je sin Uroš, študent politologije, z ženo. Ne morem zatreti v sebi nekdanjega učitelja. Ali ste že brali Edmunda Burkeja? Kjer morem, delam reklamo za tega čudovitega avtorja, ki je eno leto po francoski revoluciji povedal, za kaj je v njej šlo – nekoliko tudi, za kaj gre v vsaki revoluciji. Pri nas ga redko kdo pozna. Tudi njega profesorji niso seznanili s tem edinstvenim mislecem.

Justina Modrijan prihaja iz Šoštanja. Malo se začudim, potem pa se izkaže, da je tam samo poročena, doma pa je iz Rovt pri Logatcu, sestra Marka Modrijana, enega naših dobrih in zvestih rovtarskih prijateljev. Modrijanovi so bili ena od najbolj prizadetih družin na planoti pod Tremi kralji: štirje fantje ležijo pobiti na Hrastniškem hribu, sestro so pokončali v Teharjah. O njih je obširno pisal Janko Maček v svoji knjigo o Rovtah. Iz Šoštanja je tudi Ivan Glušič, znani premišljevalec slovenskih kulturnih in političnih razmer. Izkoristim priložnost in ga zaprosim za kratko izjavo. Povzemam: na Rog prihajam vedno; žene me spoštovanje in čut dolžnosti; mislim, da moram vsaj enkrat na leto počastiti junake in mučence, ki tukaj ležijo pobiti; kaj bi bilo z nami, če tega ne bi delali; morali bi se jim prav za prav priporočati, morali bi jih prositi za pomoč.

Figure 29. Kočevski Rog 2004 Andrej Zgonc

Tako se mi na rekorderju začnejo nizati pripovedi. Ob stezi stojita, malo odmaknjena, dva gospoda, skoraj mojih let. Zato ju nekoliko laže nagovorim. Prvi je Anton Sever iz Pristavice pri Velikem Gabru. Po vojni je izgubil brata Janeza (1921). Njegova usoda je bila povezana z usodo novomeških domobrancev, ki so na poti na Koroško dospeli do Radeč, potem pa se je ustavilo in ni šlo naprej. Kot večina drugih se je po gozdovih vrnil domov in se skrival do amnestije in še nekaj čez. Konec avgusta se je šel javit v Novo mesto, od koder ga ni bilo več. Kot mnogo drugih je tudi njega mesto pogoltnilo. Drugi moj sogovornik je Franc Lavš iz Velikega Gabra, ki hodi na slovesnosti na kraje povojnih morij iz spomina na šest ljudi: na brata in sestro, na tri strice in bratranca. Brat Janez (1924) je bil domobranec v Tržišču na Dolenjskem Po vojni se je nazadnje znašel v Teharjah, a ne sam, tam sta bila tudi brat Jože (1929) in sestra Minka (1926). Minka je bila v ženski baraki, Jože, ki se mu je posrečilo preobleči, je bil tudi med civili, Janez pa za ograjo v oddelku C. Janeza so nekega večera prav kmalu odpeljali, mladoletni Jože je po amnestiji prišel domov – komaj, imel je dvaintrideset kilogramov – Minka pa je doživela usodo, ob kateri človek onemi. Nekega večera je v sobo stopil partizan in zahteval, naj se javijo tiste, ki imajo med domobranci fante, brate ali može, da jim bodo »šle kuhat«. Vstala je tudi Minka. »Šla je ven, porinili so jo na kamion in je ni bilo več.« Stara je bila devetnajst let.

(V kaj pa so ti ljudje morali spremeniti sebe, da so mogli pobijati mlada dekleta? Saj so bili fantje, mar ne? V kaj pa so se izučili v štirih letih? Skozi kakšno prakso pa so morali iti, da so dosegli tako visoko stopnjo? Kako so dosegli to visokokratno pokvarjenost? Skozi katero šolo pa so šli, da niso bili več ljudje, ko so prišli ven? In potem, kako so mogli še hoditi med polji in gozdovi, kako so mogli še gledati sončni zahod in večerno nebo? Pa ne samo oni! Kaj pa tisti, ki so pol stoletja uživali sadove te izprijenosti? Katera pokvarjenost pa danes nekim ljudem dovoljuje, da temu, kar so storili z Minko Lavš, pravijo »pomota«.)

Razlog, da je Minka sploh šla z domobranci na Koroško, pa je povezan s tako imenovanim »pobiranjem nahrbtnikov«. Med vojno, zlasti leta 1944, so dolenjska dekleta v skupinah odhajala v Ljubljano po sol in podobne reči. Ko so se vračale pa so jim partizanske zasede pogosto pobrale, kar se jim je v mestu posrečilo zabarantati. Tako se je v začetku junija 1944 v Velikem Gabru zbrala skupina devetnajstih deklet in se odpravila v Ljubljano. Eno noč so hodile tja, eno noč nazaj, dan, ki je bil vmes, pa so porabile za kupčije. Nazaj grede so do Ivančne Gorice šle po cesti, tu pa so se zaupale znanim gozdnim stezam. Na enih od njih jih je čakala in »zastrelila« partizanska zaseda. Druge so se razbežale, Pepca Sever, sestra našega Antona, pa je bila ranjena v roko in so jo zato ujeli. Hotela je bolnico, a je niso pustili. Tri dni jo je Dolenjski odred vlačil po gozdovih, potem pa so jo domobranci Meničaninovega bataljona, ki so napadli odred, rešili in poslali v bolnico. Toda zastrupitev je bila že prehuda in Pepca je 15. junija umrla. Minka Lavš, ki je tudi bila v tisti skupini, se je od tedaj partizanov tako bala, da je maja petinštiridesetega mislila, da ji ne kaže drugega kot da gre z domobranci na Koroško. Da je pred temi ljudmi treba bežati. Od obeh gospodov iz Velikega Gabra izvem tudi to, da imajo na farni spominski plošči na cerkvi stosedemnajst imen, petnajst iz vojnega časa in stodve iz povojnega.

Čutim, kako čas teče. Pogledam na uro. Moram pohiteti. Iz gozda slišim prihajati glasove rožnega venca: znan glas gospe, ki moli naprej, znan iz Teharij, s Hrastniškega hriba, iz Kucje doline in sedaj tu na Rogu: slovesen, starodaven, ritualen glas. Hvaležen sem zanj (kakor sem hvaležen za vse, kar je tolažilno, dobro in stoji, kakor da bi bilo za zmerom). Sedaj govorim z Ivanom Staričem (1924), človekom, ki je bil zraven od začetka in je zraven, na svoj način, še sedaj v Argentini. Na kratko: nacionalna ilegala v Gorjancih 1942, poveljnik Dobrivoj Vasiljevič, kaplan Norbert, kurat Mavec, potem stiški bataljon, pohodi, boj na Mleščevem, rane in bolnica, nazadnje Vetrinj in četrtek 31. maj, dan, ko padejo vse prevare in samoprevare, in odločenost, da na noben način ne gre nazaj v komunistično Slovenijo. (»Vedno si bil tako pogumen, sedaj si pa tak bojazljivec.«) Ni bilo časa, da bi mi povedal vso zgodbo, bila bi tudi prevelik vložek za moj roški mozaik. Prosil bom prijatelja Toneta Poznika iz Dobrniča, da mu piše v Argentino in ga v mojem imenu prosi, da nam priskrbi podroben opis svoje dolge, nevarne in zveste poti.

Pač pa moram bralcem na vsak način posredovati pripoved Andreja in Jelke Strle iz Kozarišč v Loški dolini. Ko mi povesta, od kod prihajata, se v spominu pred mano odpre prekrasna dolina, ena najlepših v Sloveniji. (A kaj bodo sedaj rekle druge? Na primer tista od Črnomlja preko Dragatuša do Vinice; ali tista, ki teče čez Retje, Hrib in travnik med Pargom in Goteniško goro; ali pa tista, ki se zariva od Cola pod Javorniške hribe? In tako dalje in tako dalje.) Zgodba, ki mi jo pripovedujeta, je pravzaprav zgodba Andrejevega očeta, ki je bil tudi Andrej, tako kakor njegov oče. Bil je invalid in ni veliko hodil naokoli, a je bil za to pomanjkljivost bogato oškodovan s tem, da je znal vse. Imel je tako roko, da je vse, česar se je dotaknil, začelo spet delovati. V Šentvidu pri Ljubljani se je izučil za ključavničarja, a je delal še druge reči, znal je napeljati elektriko in vodovod in vse, kar je bilo treba. Sam je skonstruiral vetrni dinamo. Med vojno je popravljal avte, rdečim in belim, potem pa seveda puške in spet puške. Obojim. Novembra 1944 pa pridejo ponj partizani. Najprej ga zaprejo na občini v Starem trgu, nato pa ga priključijo drugim zapornikom v Podgori. Tja sta ga šla, Andrej je bil takrat star štiri leta, obiskat z mamo. Potem pa je prav kmalu izginil. Uprizorili so mu nekakšen proces in je vedel, kaj ga čaka. Mulec z Jezera je pozneje pripovedoval, kaj je venomer ponavljal: »Tebe ne bodo ubili, mene pa bodo.« Njegova usoda je bilo njegovo znanje. Imel je radijski aparat, ki ga je sam naredil, in to je bil razlog, da so ga obsodili špijonstva. A kaj je bilo v resnici? Zakaj ga niso trpeli? Komunistični gverilci so instinktivno tolkli vse, kar jih je presegalo. Predvsem pa so komunisti vedno tolkli znanje – če se ni hotelo vdati in služiti.

Andrej natanko ne ve, kje je očetov grob. Ve pa za okolico. To je nekje za Prezidom, pod Kozjim vrhom, malo preden se cesta razcepi v Čaber in Tršče. Tam nekje. Ženske, ki so takoj po vojni nosile v Loško dolino prodajat borovnice, so za grob še vedele, a si materi tega niso upale povedati. Mati je bila tedaj stara trideset let in se ni več poročila. Skrbela je za Andreja in Slavka, deklica Marija, ki je bila rojena po tistem z očetom, pa je že po dveh letih umrla. Pred nekaj leti, že v svobodi, je Andrej šel s prijateljem iz Kozarišč v tiste kraje. Poiskala sta primerno bukev v okolici, kjer naj bi bil grob, prosila lastnika za dovoljenje in potem na bukev pribila križ. To je sedaj očetov grob. Andrej se je s tiste poti vrnil s težkim srcem. Neki kmet iz okolice mu je povedal, da so očeta pred smrtjo mučili. Sam je bil takrat devetleten deček in je videl tisto grozo.

Prej in potem in vmes sem imel še druge pogovore. Neverjetno, koliko jih je šlo v pičle tri ure. Srečal sem na primer Francko Selan iz Dobrunj in takoj videl, da jo bom nekoč naprosil za daljši pogovor. Usoda Selanove družine mora na vsak način priti v slovenski spomin. Srečal sem Mirka Hodiša in njegovo ženo iz Loškega Potoka. Nikogar nimata tu in nikogar ne pogrešata, a vseeno prihajata sem enkrat na leto, prav gotovo pa pred Vsemi svetimi. »Sedaj ko je to mogoče, je treba prihajati.« V dolini je bilo mnogo domobrancev. Na plošči jih imajo dvesto šestindvajset, če se ne moti. Ali se jih dolina še spominja? Sedaj da, sedaj da. Prej pa le na skrivaj, po hišah, v gostilni le redko. Nenadoma, po tej in drugih pripovedih, me spreleti: kako mirno ti ljudje govorijo! Nobene zaletavosti, nobene hude ali neprimerne besede, kakor da bi nad vsem vladali dve stvari: mir in spomin. Kako drugačni glasovi prihajajo iz Baške grape ali s Pokljuke!

Tudi gospa, ki mi z roko daje znamenja, da ne želi, da se o njej kaj zapiše, ne kaže nobene jeze. Samo boji se. Boji se mladih. Ne svojih, ker jih nima, boji se jeze in konfliktov v sorodstvu. Tam bi bila nejevolja. A prišla je vseeno! Ni mogla, da ne bi prišla! Potem si z gospodom iz Kočevja izmenjava nekaj misli o stanju v kraju, ki je Kočevskemu Rogu najbližji. Ali so se tukajšnji komunisti kaj spremenili? Misli, da nič. Ali ni to nenavadno, se oba čudiva. Kako to, da velikost Roga ljudi ne podre? O vsem govorijo, o Ruandi, o Kambodži, o Srebrenici, le o Kočevskem Rogu ne. Ali ni to nevarno za naš narodni obstoj, za našo stabilnost, za to, da bi bili kar smo. Kaj pa to pomeni, da si ne upamo biti to, kar smo.

Tedaj zaslišim od zgoraj glas nadškofa Perka. »Gospod z vami.« In s tvojim duhom. Potem napoved, da bo blagoslovil kapelo: »Z blagoslovljeno vodo bom pokropil stene kapele in blagoslovil sveta znamenja.« Nato nas konstituira kot skupnost: »Mi, ki v veri in ljubezni združeni sestavljamo živo Cerkev skupaj z našimi tu pobitimi brati.« Potem se nad nami razlije stara in čudovita pesem: Presrečni bratje in sestre … Katero srce se ob tem ne ogreje?

Pred blagoslovom kapele je nekaj stavkov povedal državni sekretar Franc Žnidaršič. Ob tem se spomnim, kako je kot predstavnik vlade utemeljeval sprejetje Zakona o grobiščih, in pomislim: Kako se je upal priti sem pred te ljudi? Le kakšni ljudje so to, da to zmorejo? Nekaj besed pove tudi Peter Kovačič. Nova Slovenska zaveza mu je pred slovesnostjo pisala pismo, naj ne nastopa na Rogu, ker je nezaželen; da so nam nekateri ljudje sporočili, da jih ne bo, če bo govoril on; da je dovolj, da moramo prenašati to nasilje, da ga je vlada postavila za predsednika komisije za povojna grobišča; da s tem, kar pomeni in kar je doslej govoril, pooseblja žalitev za tiste, ki prihajamo na Rog. A je vseeno prišel in tako hote ali nehote pokazal, kakšno je stanje kulture v Sloveniji. Novi Slovenski zavezi kot poglavitni organizatorski slovesnosti ni preostalo drugega, kot da je na koncu prebrala protestno izjavo. In ljudje so spontano zaploskali. Čeprav jih je Marija Zgonc – moderatorka slovesnosti – že v začetku, kot vedno, prosila, naj posameznim nastopom ne ploskajo, so se ljudje samodejno odzvali in zaploskali. Dr. Spomenka Hribar je v nekem intervjuju pozneje (17. julija v Delu) rekla, da se je v Kočevskem Rogu »vpilo«. Vsak od šest tisoč ljudi, ki so bili tam, ve, da se tiste nedelje ni zgodilo nič takega, da bi se moglo imenovati »vpitje«. A dr. Spomenka Hribar pravi, da se je tam »vpilo«. In če »prva dama slovenske politike« tako pravi …

Žal ji njeni informatorji niso sporočili nekega drugega prizora. Mimo mene sta se skozi množico, že med mašo, rinila dva televizijca, eden s kamero na rami. Med potjo je eden od njiju spravljal vase zadnje grižljaje jabolka, obedek pa preko rame vrgel čez glave ljudi v gozd.

Res je, da so nekateri ljudje odhajali, še preden se je vse končalo. A je to bilo zato, ker je zasilna kapelica tako postavljena, da ljudje od spodaj praktično ničesar ne vidijo: ne mašnika, ne duhovnikov pri somaševanju, ne pridigarja, pa tudi nobenega od nastopajočih ne. Razumljivo je, da se v takšnih razmerah ne morejo notranje udeleževati slovesnosti in vztrajajo samo, dokler je res nujno. Nehote se je pokazalo, da je kapelico postavila država, ki Rog sovraži.

Po koncu celotne slovesnosti pa se je še enkrat pokazala na površini ideja Doberdoba. Ko je večina ljudi že odšla, je mimo mene prišel, skoraj med zadnjimi, prof. Pibernik in pretresen spregovoril: Ali je že kdaj kje bilo tako, da bi vojaki sebi peli pogrebno pesem. Doumel je, da je ta pesem, tako zapeta, zunanje znamenje drame Kočevskega Roga.

Režiserji večernih poročil na TV Slovenija so vse, kar se je na Rogu dogajalo po končani maši, zbrisali. S tem so pokazali, da so javni zavod Radiotelevizija Slovenija že privatizirali. V slovenski tranzicijski maniri pomeni privatizirati polastiti se. Veliko poudarka so takoj za tem dali slovesnosti v Mostecu, ki ga je Društvo izgnancev Slovenije priredilo pred »jutrišnjim Dnevom izgnancev Slovenije«. Muka izgnanstva pač ni nikomur bolj znana kot nam, ki smo v bedi in ponižnosti preživljali leta po Koroških in italijanskih taboriščih; ki smo iz nič postavljali življenje po argentinskih pampah, po kanadskih gozdovih, po avstralskih pustinjah; nič manj ali pa še bolj pa doma v domovini, v Sloveniji, v času polstoletnega notranjega izgnanstva. Naj torej nihče ne govori, da ne vemo, kaj je izgnanstvo. Toda mi imamo toliko čuta in manire, da si nobenega izgnanstva ne upamo primerjati z genocidom, ki se je zgodil v Kočevskem Rogu.

9.2.1.

Človek je edino bitje na planetu, morda celo v vesolju, ki čuti moralno dolžnost, da pokoplje umrle in se jih spominja. Ta brezpogojni notranji imperativ Sveto Pismo enostavno in zavezujoče izrazi v besedah sv. Tobija: »Sin, ko bom umrl, me lepo pokoplji in poskrbi za svojo mater. Ko bo tudi ona umrla, jo lepo pokoplji poleg mene.«

Ne spominjati se pokojnih, ali nasilno dušiti spomin nanje, je greh zoper človekovo dostojanstvo in duha. Ne zaradi umrlih – oni so v kraju miru in pravice – ampak zaradi naše človečnosti je to spominjanje pomembno. Toliko bolj na kraju, kjer smo danes.

Rog je kraj, kjer sta se smrt in življenje dramatično spopadla v prečudnem dvoboju. To je kraj velikega zločina in velike svetosti. Skrivnost tega kraja se bo odkrila šele v večnosti, kajti neredko je bil tukaj mrtev tisti, ki je bil živ in živ tisti, ki je bil mrtev.

Država Slovenija je izpolnila to, kar bi že zdavnaj morala. Odprla je možnost dostojanstvenega spominjanja in resnice. Kajti samo resnica, ki je nad politiko, nas ozdravlja, tudi če je neprijetna za eno ali drugo stran.

Župnija Kočevje od danes prevzema skrb za ta sakralni prostor z željo, da bi v njem iskreno molili za tri stvari:

1. Da bi tukaj pobiti našli mir in srečo v Bogu.

2. Da bi vsi rablji, ki so med vojno in po njej kjerkoli delali zlo, dosegli milost kesanja in srečno smrt.

3. Da bi sedanji in prihodnji rodovi Slovencev drug v drugem najprej videli človeka in njegovo dostojanstvo. Da bi bili v bistvenih stvareh enotni, v nebistvenih dopuščali različnost, v vsem pa spoštljivi.

9.3.1.

Dragi bratje, drage sestre, dragi vsi, ki ste prišli, da se poklonite žrtvam strašnega komunističnega nasilja!

Blagoslovili smo kapelo, podobo žalostne Matere Božje, križ in zvon, da bodo ta sveta znamenja v spomin našim bratom, ki so bili tu po drugi svetovni vojni zločinsko pobiti na koncu vojne.

Ti kraji so z njihovo mučeniško smrtjo postali sveti: sveti Bogu, sveti Kristusovi Cerkvi in vsem poštenim ljudem slovenske domovine. Mučeništvo, ki so ga tu doživeli pred 59-imi leti naši bratje, je povezano z odrešenjskim dogajanjem, ki ga je začel s svojo smrtjo na križu Odrešenik sveta Jezus Kristus. Mnogi med temi žrtvami so pravi mučenci: zaradi vere, obrambe svojega življenja in obrambe krščanskih vrednot slovenskega naroda so se uprli nasilni komunistični revoluciji: res je, da niso imeli druge izbire, kakor da se opro na drugo prav tako totalitarno silo. V zmedenih časih, kakršni so bili med 2. svetovno vojno, človek ne more v celoti zajeti globinskih tokov zgodovine, vendar so nekatera dejstva očitna: naši fantje se niso hoteli borili za zmago nacizma, ampak za svojo svobodo. Borili so se proti najbolj temni sili 20. stoletja, proti terorju Komunistične partije, ki je žrtvovala za svojo zmago na desetine milijonov človeških življenj po vsem svetu: majhen delček teh žrtev so tudi tukaj pobiti slovenski možje in fantje. Po zlomu komunizma lahko iz zgodovinske oddaljenosti bolj objektivno ocenimo njihovo vlogo in njihovo žrtev. Prav njihov tragični konec dokazuje opravičenost njihovega odpora komunističnemu terorju.

Častno mesto zavzemajo te žrtve v zgodovini Cerkve na Slovenskem in v zgodovini slovenskega naroda. Za Cerkev, novozavezno skupnost Božjega ljudstva, so mučenci za obrambo Božjega in obrambo temeljnih vrednot krščanstva, ki ga je komunizem hotel izbrisati z obličja slovenske zemlje. Te žrtve so temelj prenove in zagotovilo prihodnosti Cerkve na Slovenskem.

Figure 30. Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

V zgodovini slovenskega naroda pa so te žrtve vgrajene v temelj naše državnosti in samostojnosti. Vemo, da smo Slovenci dosegli samostojnost po zlomu komunizma v Evropi; po zlomu tistega sistema, proti kateremu so se ti možje in fantje borili. Zato je prav, da jim slovenski narod in samostojna slovenska država da priznanje, ki ga zaslužijo in da obžaluje strahotni vojni zločin, ki ga je zagrešila nad njimi takratna komunistična oblast.

Danes blagoslovljena kapela je skromen znak zasluženega priznanja tem žrtvam komunističnega terorja. Kljub temu, da danes že mnogi zgodovinarji ne nasedajo več komunističnim pravljicam, ki ponarejajo resnično zgodovinsko dogajanje v času komunistične revolucije, se žrtvam komunističnega terorja še godi krivica. Izbrani napisi na spomenikih številnih grobišč po želji nekaterih naj ne bi povedali resnice, da gre za brezpravne žrtve komunističnega terorja.

Vendar resnica nezadržno prodira na dan. Mi se klanjamo odporu slovenskega naroda proti okupatorju in žrtvam, ki so jih prispevali za osvoboditev mnogi partizani. Obsojati pa moramo dejstvo, da je Komunistična partija zlorabila pripravljenost večine slovenskega naroda, da se bori za svobodo. Prepovedala je vsak odpor, ki ne bi bil pod njenim vodstvom, sama pa je zlorabila boj za osvoboditev za izvedbo revolucije, za prevzem oblasti in za krvave zločine nad slovenskim narodom.

Kot kristjani moramo končno sodbo in poravnavo vseh računov prepustiti Bogu, Kristusu kot gospodarju človeške zgodovine in končnemu najvišjemu sodniku človekovih dejanj. Gotovo bodo prej ali slej tudi človeške oblasti obsodile zločine komunizma in tako rehabilitirale njegove žrtve. Mi kristjani moramo krvnikom slovenskih mož in fantov odpustiti v duhu evangelija in prositi zanje Božjega usmiljenja, zlasti milosti spreobrnjenja, kakor Kristus, ki je na križu molil za svoje ubijalce. V odpuščanju in molitvi zanje je naše maščevanje in naša moč.

Prvič obhajamo spomin na te žrtve komunistične revolucije v času, ko je naša slovenska država pridružena Evropski skupnosti. Tudi te žrtve so omogočile oblikovanje današnje skupnosti evropskih narodov. Prihodnost Evrope bo odvisna od spoštovanja človeka,njegove svobode ter od upoštevanja temeljnih človeških in krščanskih vrednot, ki so oblikovale evropskega človeka v preteklosti. Za te vrednote so se borile te žrtve, katerih se danes z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo.

Udeležili se bomo ponavzočitve Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja v evharistični daritvi na praznik Presvete Trojice, tiste nedoumljive skrivnosti vsega obstoječega. Temu središčnemu dogajanju človeške zgodovine bomo pridružili mučeniško smrt in zasluge žrtev komunističnega nasilja v upanju na vstajenje, v življenju pravičnosti in neminljive vseobsegajoče ljubezni. Amen.

9.4.1. Uvod v spominski del po maši

Pet sinov sta imela; pet postavnih, delavnih fantov. Ob večerih so na vasi peli, da so se odpirala okna in dekliška srca. »Kmalu se vrnemo,« so rekli materi in odšli z očetom branit dom, zemljo, Boga. Pa se niso vrnili. Leta in desetletja ji je pogled uhajal nekam v daljavo, dokler ni izmučena in utrujena legla v grob. Nikoli ni zvedela, kje ležijo njeni fantje.

Koliko naših mater je živelo in umrlo z neizpolnjenim pričakovanjem? Koliko otrok je pogrešalo očeta, dobrega gospodarja, pa so z materjo ostali nekje na obrobju? Koliko mladih fantov je omahnilo v prezgodnjo smrt prav v teh jamah?

Mi smo tu njim v spomin; v spomin družinam, ki jih ni in jih tako zelo manjka v naši domovini. In na tem svetem kraju vas pozdravljam, dragi prijatelji! Tu nas vsak korak spominja na smrtno grozo tisočev, zato bomo iz spoštovanja do njih in v spomin našega ubitega upanja posamezne nastope spremljali tiho, brez ploskanja in na koncu skupaj zapeli pesem Moja domovina. Kot vedno bodo najprej zapeli sami, kot so se poslavljali od padlih soborcev.

9.4.2. Mladi hočemo o Rogu pričati tudi svojim otrokom

Urška Knez

9.4.3.

Že od otroških let mi beseda ROG zveni skrivnostno. S seboj prinaša nekaj, kar je polno strahu in spoštovanja. Dolgo mi je pomenila nekaj končnega, morda dokončnega – konec – nekaj, kar se ne nadaljuje. Vse to se mi je vcepilo, ko sem kot otrok kradoma poslušala odrasle, ko so s strahom izgovarjali to kratko besedo.

Kočevski Rog bo ne le zanje, ampak tudi za nas mlade za vedno nek poseben kraj na zemljevidu Slovenije. V globini svoje duše ga doživljam povsem drugače kot na primer Frankolovo ali Dražgoše. Na take kraje so nas pogosto opozarjali – kar redno po šolskem koledarju.

Ko sem se prvič odpravila v Kočevski Rog, še kot dekle, v spremstvu staršev, pa sem še enkrat, in sicer veliko globlje doživela, da se je šola iz nas mladih norčevala in nam prikrivala resnico. Od otroških let sem na skrivaj brala knjižice, ki so si jih med šepetanjem izmenjavali odrasli. Oče jih je skrival kar v svoji omari, v predalu za nogavice. Kadar ga ni bilo doma, sem se pogosto odpravila v to skrivno knjižnico. Zgodilo se je, da bi moral neko tako skrivnostno knjižico že vrniti, pa je mami potarnal, da je še sploh ni utegnil odpreti. Takrat sem se nevede zagovorila in jima povedala, da sem jo jaz pa že prebrala … Kako so mi zabičevali, da ne smem nikomur ničesar povedati! Tako sem na svojo pest že pred prvim prihodom v Rog marsikaj spoznala.

Toda doživetje tega prostora in ljudi, ki so tukaj stopali svoje zadnje korake – to doživetje je bilo in je še vedno silno pretresljivo. Od trenutkov grozljivih dejanj s tega kraja je drevje devetinpetdesetkrat ozelenelo. Loči nas samo čas. Takrat so tukaj, na tem mestu stali ljudje, Slovenci, po večini naši sorodniki, ki verjetno tako kot danes mi, niso mogli verjeti svojim očem. Ko pomislim na silovitost tukaj doživetega trpljenja, v meni vstaja globoko sočutje in občudovanje vseh, ki so tukaj darovali svoja življenja. Odkar imam svojo družino, še posebej razumem stisko žena in mater, ki so po koncu tega grozljivega obdobja čakale svoje drage dobesedno dan in noč. Pa jih ni bilo …

Kočevski Rog je naš narod spremenil. Tukaj smo izgubili svoje vitalno jedro. Nas, mlade slovenske kristjane, navdaja upanje, da moremo iz darovanega trpljenja zaživeti in vedno znova prekvašati naš narod. Ko bomo razumeli, kaj je Rog, bo vir energije za narodov obstoj.

S svojim prihajanjem v Kočevski Rog pričujem svojim otrokom, da je ta kraj svet kraj in da smo dolžni izkazati spoštovanje vsem žrtvam, ki so s svojim življenjem pričale za Boga in Slovenijo.

Figure 31. Kočevski Rog 2004 Andrej Zgonc

9.5.1.

Spoštovani sorodniki, prijatelji, soborci in vsi, ki ste prišli obudit spomin na mrtve in izrazit svojo žalost, sočutje in prepadenost nad tem, kar se je zgodilo tiste usodne dni na robu tega brezna. Spoštovani gospod nadškof!

Zmagati v vojni vihri je možno po zaslugi marsičesa: boljšega orožja, večje zvitosti ali brezobzirnosti, vojne sreče, močnejših zaveznikov. Zato zmaga na bojišču še ne pove veliko o zmagovalcu. Šele po zmagi se pokaže njegova prava podoba, na primer ali je iskreno mislil s svojimi bojnimi gesli, in predvsem, pokaže se njegova moralna višina ali nižina. »Zmaga je dobljena šele tedaj, ko zmagovalec premaga samega sebe,« je nedavno zapisal zamejski Slovenec Vinko Ošlak. In na drugem mestu: »Zmagaš šele tedaj, ko se ti ni treba maščevati.«

Pripadniki enobeja so imeli najkasneje po končani vojni priložnost dokazati, da zmorejo zmagati tudi nad seboj in s tem naš narod zares osvoboditi. Toda to priložnost so zapravili. Svojo vojaško zmago so spremenili v svoj moralni poraz. To, kar se je zgodilo tiste tragične dni leta 1945 na tem mestu in še na mnogih drugih moriščih širom Slovenije, namreč ni mogoče imeti za »zasluženo kazen«, »napako« ali »usmrtitev«. Tu tudi ni mogoče govoriti o dveh resnicah – »naši« in »vaši«. Tu je ena sama resnica: zgodila se je krivica, greh, nekaj, do česar v nobenem primeru ne bi smelo priti; zgodilo se je hudodelstvo in tisti, ki so ga ukazali ali izvršili poboje, so hudodelci. In čeprav imajo pobite še danes za izdajalce, so v resnici sami izdajalci najhujše vrste – izdajalci človečnosti. In ne samo to. S tem, ko so v času okupacije zavestno in preračunljivo izrabili stisko slovenskega naroda in sprožili revolucijo, ki je potem izsilila na naših tleh državljansko vojno, so se pregrešili tudi nad lastnim narodom.

Skratka, poboji in ves demokratični manjko, do katerega je pozneje prišlo, razkrivajo, da vodilne ljudi enobeja ni vodila toliko ljubezen do naroda, kot sovraštvo do vsega in vseh, kar jim je po njihovem mnenju stalo na poti, zaradi česar tudi niso izbirali nobenih sredstev in jim ni bilo sveto nobeno življenje, ne v lastnih vrstah ne v vrstah nasprotnikov. Tistim, ki so zanetili revolucijo, tudi ni šlo samo za osvoboditev slovenskega naroda, ampak tudi – in predvsem – da bi ga »osvobodili« zase, torej za vzpostavitev totalitarne oblasti nad njim.

Žal, povzročitelji medvojne in povojne tragedije in njihovi včerajšnji in današnji politični ter ideološki dediči, somišljeniki in opravičevalci, še vedno ne zmorejo moralne moči in volje pogledati v obraz resnici, ampak rajši ostajajo v svojem svetu polresnic, potvorb in za lase privlečenih izgovorov, obžalujejo, če sploh, le posamezna dejanja, ne obsojajo pa storilcev, bijejo še vedno vojno z mrtvimi, se upirajo popravi krivic, niso voljni storiti niti tako osnovnega civilizacijskega in kulturnega dejanja, kot je spoštovanje posvečenosti mrtvih in njihov dostojen pokop, s čimer še naprej ohranjajo tudi razdor v našem narodu, ki so ga zasejali med drugo svetovno vojno.

Še več. Ker imajo ti ljudje in razne njihove sprege, čeprav pod drugimi izveski kot nekoč, še sedaj v rokah skoraj vse vzvode oblasti v naši državi, se ne smemo čuditi, da naletimo danes povsod, kamor pogledamo – na področju politike, gospodarstva, bančništva, pravosodja in drugod, na polaščanje države, visoko organizirano nemoralo, krajo nekdanjega družbenega premoženja, korupcijo, klientelizem, samovoljnost, izigravanje zakonov in še bi lahko našteval.

Ker so še vedno na oblasti, država Slovenija tudi ne stori, v kar jo zavezujejo mednarodni dokumenti, ki jih je sama podpisala, dolgo časa skrivala pred javnostjo, podpisala zaradi lepšega videza. Resolucija 1096 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov, ki jo je sprejela leta 1996 Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, priporoča namreč državam podpisnicam v 6. členu, da poskrbijo za proces sprememb miselnosti, ki je del dediščine starih režimov, v 7. členu, da preganjajo in kaznujejo osebe, ki so v času komunističnega režima zagrešile dejanja, ki so nasprotna splošnim načelom prava civiliziranih narodov in to tudi v primeru, če se izgovarjajo, da so le izpolnjevali ukaze, v 8. členu, da naj rehabilitirajo žrtve in priznajo gmotno odškodnino njihovim svojcem, v 11. členu pa, da je potrebno izločiti iz izvrševanja oblasti osebe, ki sicer niso storile nikakršnega zločina, vendar so zasedale visoke položaje v komunističnih režimih, te režime podpirale in še danes ne kažejo interesa za ravnanje v skladu z demokratičnimi načeli.

Kaj nam je potemtakem storiti?

V takih razmerah, kot vladajo pri nas, je marsikomu med nami v resnici težko še naprej ponujati roko sprave. Toda prav ta pripravljenost za odpuščanje govori v prid tistemu, ki to zmore. Poleg tega je to edina moralna in zdravilna odrešitev. – Ko je Peter vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ki greši zoper mene? Do sedemkrat?« mu je ta odgovoril: »Ne pravim do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedem«

Vendar odpuščanje in pobotanje za tisto, kar se je zgodilo, ni edino, kar nam je storiti. Vso svojo moč moramo zastaviti tudi za politično, moralno in duhovno prenovo naše družbe, za resnično zmago kulture življenja in ljubezni. K temu, da se otresemo dediščine preteklosti in postanemo resnično demokratična, pravna in socialna država, nas poleg prej omenjene resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope zavezuje tudi nedavna resolucija Evropske ljudske stranke, najmočnejše poslanske skupine v evropskem parlamentu. Predvsem pa nam to nalaga naša dolžnost do naroda in njegovih prihodnjih rodov. S tem se bomo šele oddolžili vsem žrtvam komunističnega nasilja.

Figure 32. Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

9.6.1.

Danes smo se tukaj zbrali že petnajstič. Ko prihajamo semkaj, vsakokrat razmišljamo o vsem, kar se je tu dogajalo. V mislih imamo mlade fante, vojake slovenskega domobranstva, kako so stopali v korak po ljubljanskih ulicah in prepevali slovenske domoljubne pesmi ob slovenski zastavi. Potem pot vetrinjske tragedije, nasilno vračanje, Teharje, Šentvid, mučenje, glad, žeja, upadanje življenjskih moči do onemoglosti, pot do brezna, do katerega so šli kot Kristus, mirno na križ, z mislimi pri domačih in v pričakovanju prestopa v večnost.

Pred kratkim sem dobil listič, ki ga je z vlaka na poti v Kočevski Rog, ne daleč od svojega doma, odvrgel mlad fant domobranec. Na njem je pisalo: »Dragi starši! To vam pišem na žalostni vožnji. Ko bi vi vedeli, koliko trpim od žeje in lakote. Kam grem, ne vem in Bog ve, če se vidimo še kedaj. Vas poljublja vaš sin. Zbogom!«

Stisnilo me je v grlu in zamislil sem se v njegov položaj, trpljenje ob pisanju teh besed in trpljenje matere– ob branju tega sporočila. Predstavljal sem si en sam jok in molk. To je en primer trpljenja od tisočev kočevskih žrtev, njihovih mater, očetov, žena in gotovo tudi ljubečih deklet.

Minilo je 59 let od tedaj. Spomin nanje nas še vedno vznemirja in žene semkaj v Kočevski Rog, da jim povemo, da jih imamo še vedno radi. Domov se vračamo pomirjeni, kot takrat, ko se vračamo iz cerkve.

Danes smo doživeli blagoslovitev te spominske kapele. Na to smo čakali celih 59 let. Pričakovali smo veličini žrtev primerno obeležje in ureditev kočevskih grobišč. A dobili smo ta, sicer praktični objekt, vendar brez vsebine. Ne pove ničesar o teh, ki jim je namenjen. Kakršen je, pač je. Postavila ga je država kot svoj dolg, a ne iz naklonjenosti in pietete do pobitih. Pa vseeno, hvala.

Vemo, da ta kapela ni vse, kar Kočevski Rog terja. Najmanj kar prizadeti zahtevamo je, da se vsa grobišča strokovno raziščejo in primerno obeležijo, do njih izpeljejo varni dostopi in primerno uredi njihova neposredna okolica. To je najnižji še kulturni standard ureditve vojaških grobišč, kar kočevska grobišča zagotovo so.

Danes, ob blagoslovitvi te kapele, žal ni tu niti enega kompetentnega predstavnika slovenske oblasti, ki bi v imenu države pobitim in njihovim svojcem, ki tu žalujejo, izrekel obžalovanje vsaj z eno besedo – oprostite. Oddahnili bi se in to razumeli kot ponujeno roko. Sprejeli bi jo in razumeli kot možen začetek poti slovenske pomiritve. Žal, obnašanje vladajoče elite kaže, da tega noče. Kaže, da svojo eksistenco še vedno gradi na razdvojenosti Slovencev. Še več, razdvajanje stopnjuje in vsiljuje levi post-komunistični totalitarizem. Kako naj si drugače razlagamo pred kratkim sprejeti Zakon o vojnih grobiščih, ki je pobite slovenske domobrance, z lažnimi argumenti, žaljivo ponižal, ko jim je odvzel status vojakov in njihovim grobiščem status vojaških grobišč; ko je prepovedal zapisati na njih grobovih resnico, da so bili vojaki slovenske narodne vojske, kakor so se uradno imenovali in za kakršne so se sami imeli; ko je prepovedal svojcem in zainteresiranim institucijam civilne družbe vzdrževati njih grobišča in ko je prenesel vse zadeve domobranskih grobišč v pristojnost države, kar v bistvu pomeni nacionalizacijo grobišč padlih in pobitih protirevolucionarjev; in končno, ko je poboje prekvalificiral v zakonite usmrtitve, za katere ne odgovarja nihče. S tem je zakon zaprl vsako možnost dialoga s protirevolucionarno stranjo v smeri resnice in sprave.

In dalje, na partizanskih slovesnostih govorijo in se obnašajo kot v času komunističnega totalitarizma, prepevajo bojne partizanske pesmi in demonstrirajo partizanska odličja in prapore. In kar je najbolj predrzno, je to, da na slovesnosti državnega praznika, ki je praznik nas vseh, v navzočnosti najvišjih državnih predstavnikov pojejo komunistično internacionalo. To je žalitev najmanj polovice Slovencev in je v nasprotju z evropskim vrednotenjem komunizma. Tako ob vstopanju v Evropsko Zvezo doživljamo demonstracijo komunističnega totalitarizma, kar nikakor ne vodi k slovenski spravi.

Figure 33. Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

Ali se ob tem zavedamo, katera je naša temeljna politična resničnost in kaj je tisto, kar Slovenijo danes najbolj določa? To, da je resničnost ena sama, da nista dve ali več. Drugo pa je to, da o njej nihče ne govori in je tako, kakor da je ne bi bilo. Ta resničnost pa je dejstvo, da država Slovenija ni doživela resničnega prehoda iz totalitarizma v demokracijo. Lahko bi rekli, da se ni zgodilo to, kar sta terjala zgodovina in temeljni interesi naroda. Volja do moči in oblasti komunistične elite je še tu in je nedotaknjena. Zamenjali so se samo izveski in orodja. Tam, kjer je bil nekoč proletariat, je danes kapital. Tam, kjer je bila nekoč s tajno policijo sankcionirana ideologija, je danes nihilizem, podprt z vsemi sredstvi javne komunikacije. Naša temeljna resničnost je torej neka moč, odtujena in ne obvladana. To je naša temeljna resničnost in vse anomalije v zdravstvu, šolstvu, kmetijstvu, bančništvu, vse disfunkcije v sodstvu in tožilstvu, vse izvirajo iz tega dejstva, pa tudi ves veseli smeh zavarovanih zlikovcev in vsa žaljenost ljudi, ki ne morejo doseči pravice, vse ima tu svoj izvor in temelj. Pa tudi naveličanost, naraščajoče izginjanje veselja do življenja.

In zakaj o vsem tem govorimo ravno tu. Zato, ker so ljudje, ki tu ležijo, imeli drugačne predstave o življenju in bi ustvarili drugačen svet, ko bi živeli. Njihova odsotnost se zrcali v današnji resničnosti.

In kaj nas poleg navedenega še utrjuje v veri o politični identičnosti komunistične in postkomunistične elite. Ozrimo se samo na dve stvari. Vsi vemo, kaj se je zgodilo, ko je Slovenija vstopala v Evropsko Zvezo. Zgodilo se je nekaj, kar je tako spominjalo na nekdanje čase, da smo v ozadju morali videti avtorstvo istega duha. Kakor so se postkomunisti letos prvega maja proglasili za edinega akterja in se polastili vseh mikrofonov, čeprav so se za vstop Slovenije v Evropo trudile tudi izvorno demokratične opozicijske stranke, tako so maja 1945 komunisti odrinili in izključili vse in zmago konzumirali sami, čeprav so jo v veliki meri dosegli s pomočjo zmanipuliranih levih katolikov in liberalov. Tako so učinkovito dokazali, da so kontinuiteta.

Poleg tega pa so tu stvari, ki spominjajo na silovito in usklajeno ideološko ofenzivo in niso brez zveze z vstopanjem v Evropo. Gotovo ste opazili, da se vidni ljudje iz postkomunističnega političnega tabora že nekaj časa intenzivno udeležujejo spominskih predstav, ki jih prirejajo udeleženci nekdanje komunistične gverile. Pri tem je pomembno to, da so to ljudje, ki hkrati stojijo na čelu najvažnejših ustanov demokratične države: predsednik parlamenta, ministri, najvišji častniki slovenske vojske, predstavniki sodstva in tožilstva. Dogaja se torej nekaj, kar se nikakor ne bi smelo – nekaj bistveno nedovoljenega. S tem, da ti ljudje nastopajo na takih krajih, simbolno zanikajo demokratično zasnovo države. Večina jih je pred nastopom službe priseglo, da bodo spoštovali Ustavo Republike Slovenije, ki je temeljni dokument, na katerem stoji demokratična konstitucija države. Gibanje pa, ki mu ti ljudje z vsakim obiskom podeljujejo demokratično legitimiteto, pa je v slovenski zgodovini doseglo petdesetletno totalitarno diktaturo, konec človekovih pravic, duhovno, kulturno in politično nasilje še neslišanih razmerij, v zunanjem življenju pa izgubo Koroške, Gorice in Trsta. Najvažnejše pa je to, da so vse to dosegli tako, da so prelili potoke slovenske krvi, ali sami, ali so povzročili, da so to storili drugi.

In zakaj to delajo? Zato, ker hočejo v zadnjem trenutku to, kar je bilo nenormalno, narediti za normalno. Na še nepozabljenih refleksih ubogljivosti, ki so v narodu ostali, hočejo uresničiti demokracijo, v kateri bodo imeli neomejeno realno moč. V podobi povedano: hočejo skovati totalitarno demokracijo – leseno železo.

Toda, kakor je minil čas komunistov, za katerega smo že mislili, da nikoli ne bo, tako bo minil tudi čas postkomunistov. Eden od najvidnejših znakov, da ta čas prihaja, je ta, da izgubljajo jezik. Ko so napadali Možinovo televizijsko oddajo »Zamolčani – moč preživetja«, se je v vsej odprtosti in širini ter neizprosnosti pokazalo, da nimajo jezika: da so ostali brez jezika, s katerim bi se lahko soočili z resničnostjo. Vse, kar so še zmogli, je bilo, da so uporabljali pol stoletja stara besedna orodja, ki so nekoč, ko so za njimi stale vosovske patrulje in oznovski zapori, delovala kot jezik, ko pa se je bilo treba sedaj spoprijeti z resničnostjo, se je izkazalo, da je to, kar govorijo, nejezik. Izguba jezika je najhujše, kar lahko doleti človeka, družbo ali narod. Leta 1992, tri leta po padcu Zidu, je Otto Lacis, moskovski ekonomist in novinar zapisal: »Vse je pri nas narobe. Do ene velike, up vzbujajoče spremembe, pa je le prišlo. Našli smo svoj jezik in s tem možnost spoznanja samega sebe.«

Figure 34. Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

To velja tudi za nas. V samospoznanju bomo zagledali, kdo smo in kaj smo. Natanko bomo videli, da v Republiki Sloveniji obstaja ena sama politična resničnost, ki jo je mogoče zgostiti v dve besedi: zmanipulirana tranzicija. Videli bomo, da so od te edine resničnosti odvisne tudi vse druge stvari slovenske sedanjosti in prihodnosti. In če bomo jezik vzeli zares, bomo hkrati tudi že vedeli, v čem je ta edina slovenska resničnost: da politiko vodijo ljudje, ki so tam po zgodovinski pomoti.

Mi pa, ki stojimo na tem kraju, imamo pravico do velikega upanja, pa naj bodo dnevi svetli ali temni. To upanje nam dajejo veliki zbori, ki v nekih daljnih prostorih, v belih oblačilih in s palmovimi vejami v rokah, slavijo Boga, kakor nam jih slikajo krščanska besedila. Tam so vsi, od Ehrlicha pa do zadnjega dolenjskega fanta, ki je oblekel domobransko uniformo, da bi se bojeval za dve stvari, ki sta mu, ne da bi prav vedel zakaj, bili pri srcu: to je slovenstvo in krščanstvo. In ki so ga potem, ko se ni več mogel bojevati in potem, ko so ga dobili v roke zvezanega, na robu enega od teh brezen, ubili. Upanje, ki prihaja od teh zborov, nam daje živeti v vsakem času. Nespametni bi bili, če se ne bi zanašali na to upanje.

Hvala, ker ste prisluhnili.

9.7.1.

Vsako leto hodim v Rog. Pa to že tako veste. Hodim v tisto zeleno katedralo na intimno srečanje ljudi, ki so koga izgubili v tisti strašni moriji, ki se je vršila že med vojno, še v večjem razmahu pa po njej. Na intimno srečanje ljudi, ki čutijo, da je Rog nekaj neznansko velikega, večjega, kot zmore doumeti, dojeti, razumeti človeški razum, srce, duša. Intimno srečanje ljudi, ki čutijo, da je Rog ključ do narodove sprave in preko nje do njegove ozdravitve in na tej osnovi do narodove prosperitete, karkoli že pod tem razumemo. Na intimno srečanje ljudi, ki pozorno poslušajo tam izrečene besede, ki ne mislijo vsi enako, ampak so njihovi pogledi obrnjeni v isto smer, kajti vsi ljudje, ki tam spregovorijo, skrbno pretehtajo svoje besede, da ne bi spregovorili česa takega, kar bi žalilo veličino Roga. Na intimno srečanje z Rogom samim, z vsem, kar v kakršnem koli pomenu predstavlja, tudi s šelestenjem listja v krošnjah dreves, ki sestavljajo to prelepo in veličastno zeleno katedralo. Najbrž bi bilo nemogoče ugotoviti, kdo je prvi uporabil to besedo. Zelena katedrala. Sama zase vem, da je nisem slišala od nikogar, da se je preprosto pojavila v meni. Nikar ne mislite, da si lastim pravico do nekakšnega prvenstva. Nikakor ne. Prav gotovo se je na podoben način ta beseda pojavila tudi v drugih ljudeh, kajti ne gre samo za besedo, gre za pomen, spoštovanje, videz, občutek, melodijo. In ta beseda ima vse to. Zdaj jo ponavljajo vsi. Težko bi bilo reči, komu se je porodila v duši in kdo jo je pač posvojil, ker jo uporabljajo vsi, pomeni mu pa ne kaj dosti ali vsaj ne vsega, kar predstavlja. Čeprav se da to ugotoviti iz njegovega pisanja. Ker po nemarnem izgovarja oziroma zapisuje sveta imena, kar Zelena katedrala v pomenu Roga prav gotovo je. Ne prav gotovo, preprosto je.

Ampak. Ampak. Tak se mi zdi, tako vidim Rog od daleč. Ko mislim nanj. Ko odhajam od doma na pot tja. Tam, tam me pa vsako leto kaj pretrese. Ne zaradi tega, kar se je tam nekoč dogajalo, ampak zaradi tega, kar se zdaj tam dogaja. Zagrabi me sveta jeza, kot bi rekla moja stara mama. In ta sveta jeza potisne vse ostale občutke vstran in ne vem od kod se vzamejo ideje in težnje, ki me preplavijo.

Že takrat, prvič, ko se je zbrala cela vrsta politikov kontinuitete, ki so tam arogantno stali z rokami v žepih brez najmanjšega spoštovanja in pietete in žalili ta sveti kraj z obnašanjem in z besedo. Ne bom ponavljala, kako sem se takrat počutila, pa ne samo jaz, saj sem to že velikokrat povedala in tudi napisala. Potem pa ni bilo nikogar več od njih tja. Prihajali smo samo tisti, ki smo čutili Rog. In bilo je tako, kot mora biti na takem kraju.

Pred nekaj leti pa se je začelo. Najprej tista zadeva tam na dnu doline, nekakšna obokana kapelica. Za božjo voljo, kateri hudič je prišepetaval tistemu, ki jo je postavil tja. Zelena katedrala dovoljuje samo skrajno diskretne posege v njeno naravno intimo, kar pa omenjena zadeva (da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama) nikakor ni. Pogovarjala sem se z ljudmi. Večino je v začetku motila, potem so se navadili nanjo. Krasno! Pes crkne, človek se pa navadi. Na kaj vse se človek navadi! Ni, da bi govoril. Da se ne izrazim, …

Figure 35. Kočevski Rog 2004 Tamino Petelinšek

Letos je pa naša vrla oblast in komisija in kdorkoli je že sodeloval pri tem, letos so postavili stalni objekt, v katerem naj se vršijo vse slovesnosti, ki se na tem mestu dogajajo. Groza. Groza. Groza. Kot nekakšen skedenj in prav nič diskreten. Moj mož pravi, da je kot garaža. Vsekakor je spet prišepetaval hudič. Če že Boga ni, je pa vsaj Hudič in tu je dokazov več kot preveč. Pa to še ni dovolj. Ko sem končno prišla toliko k sebi od groze in gravža, sem si stvor začela ogledovati. Zraven tega skednja ali garaže sem opazila visok lesen križ, enostaven, no ja. To bi še sprejela. Zraven pa zvonček na nekem kolu. No ja, tisto nežno zvončklanje pri maši se prav lepo vključi v šelest gozda. Ja, tako si Janezek predstavlja … saj ni bilo treba dolgo čakati, ko so začeli zvoniti – to nikakor ni bilo nežno zvončkljanje, to je bil plat zvona, ki je do skrajnosti sramotil ta sveti kraj. Pa tudi to še ni bilo dovolj. Tudi pri tisti obokani zadevi se je oglasil z vso agresivno nesramnostjo še en zvon. In, ne vem, kakšni ljudje so to bili, zvona sta nabijala in tekmovala, kateri bo bolj skrunil in sramotil in žalil ta prostor in vse, kar se je tu dogajalo in vse, kar komu od nas, ki smo prišli tja, pomeni. Kje je bil Marko Brecelj, da bi ovil zvonove, da ne bi motili svete tišine, motili misli, motili duše, motili srca.

Torej me hočete izgnati iz Roga. Torej hočete, da nikoli več ne pridem tja, kajti že zaradi misli na to, da ponovno doživim to, kar se je dogajalo letos. Da spet gledam neprebavljivo lesenjačo, pa tisto obokano stvar. Okoli jame pod Krenom je nastala prava gneča, ki je prostor ne prenese. Manjka samo še McDonalds in štanti s hrano in kramo. Ne vem, kaj nam je storiti.

10.1.1.

Vas Stari Hrastnik na pobočju Hrastniškega hriba, po kateri je dobilo ime kasneje zraslo mesto Hrastnik v dolini, je štela devet pravih kmetij z vsem, kar spada zraven, in če gledamo 150 let staro skico, kako so bile razvrščene, je nad njimi videti drobno hišico, ki je bila, kot kaže, naša kapelica. Nikjer ni zapisano, ne v farni kroniki ne v zapisih hrastniškega rudnika, komu je bila posvečena, prav gotovo ne sv. Barbari, zavetnici rudarjev, saj je bila postavljena prej, preden so začeli kopati premog.

Dobrih sto let je že minilo, odkar je ta breg zapustil zadnji kmet in prepustil zidove na milost in nemilost silam ranjene narave. Svodi votlin in rovov, ki so ostali po ropanju premogove rude, so se vdajali in rušili. Vseh devet kmetij se je pogreznilo v rudniške razpoke. Samo kapelica je vztrajala, izgubljena na robu gozda, ki jo je vedno bolj preraščal. Ogulilo jo je, izgubila je ves omet, veter je raznesel strešno opeko, ostalo pa je kamnito jedro. Kamen na kamnu, kamniti obok. Po zamisli arhitekta Franca Popka je obnovljena tako, da lahko slutimo, kakšna je bila videti njena notranja zgradba. Vrata je skoval kovač Klemen Zorko iz Župeče vasi pri Cerkljah ob Krki, domači zidar Jozo Lukić pa jo je utrdil.

Kapelica je bila priča dogodkom maja in junija leta 1945, zato se je dolski župnik g. Franc Ornik dogovoril z domačim umetnikom, naj napravi fresko Sočutne, Žalostne Matere božje. Mrtvi sin v njenem naročju simbolizira gole žrtve, umorjene ali smrtno ranjene in pometane v jame v njeni okolici, Marija pa vse tiste matere, ki so do smrti čakale in upale, da se jim bodo izginuli sinovi vrnili. Za predlogo je služil kip v Pustovi kapelici, ki stoji spodaj v dolini Brnice na kraju, odkoder so gnali v hrib domobrance in njihove svojce, polgole, z na hrbtu zvezanimi rokami.

Hrastnik se sramuje svoje zgodovine in bi jo rad zamolčal. Pa vendar se je zgodil v njegovi neposredni bližini na tem hribu, ravno tu, kjer smo zdaj, prav tako množičen poboj slovenske domobranske vojske kot v Kočevskem Rogu. Vojaki so bili pripeljani s Teharij, nekajkrat so jim pridružili tudi transport deklet in žena. Domnevamo, da je bilo teh žrtev okrog štiri tisoč. Teden ali dva prej je bilo postreljenih in pometanih v jame tega hriba tisoč do dva tisoč vojakov kraljeve vojske v domovini, četnikov iz Črne gore in Srbije.

V dejanje vpleteni so bili prepričani, da jim je uspel popolni zločin. Trupel ni najti, morilci so neznani, čeprav se govori o nekih imenih, nobenih sledov niso pustili, niti ni najti predmetov, ki bi pripadali žrtvam. Pa še to, kljub temu, da imamo parlamentarno demokracijo že 14 let, so umorjeni uradno še živi. Niso razglašeni za mrtve in njihova smrt ni vpisana v matične knjige. Vseeno pa zločin le ni bil tako popoln, saj jih je kar nekaj pobegnilo s tega kraja in so napisali svoje zgodbe.

Figure 36. Žalostna Mati božja Tine Velikonja

Ko smo tu, vztrajno iščemo in raziskujemo, kje se je to dogajalo. Precej daleč smo že prišli in vedno bolj jasno postaja, da so bile jame dostopne predvsem na robu travnikov, preko katerih smo prišli na današnji prostor. Vse se je dogajalo ponoči, žrtve so morale prehoditi, potem ko so jih pripeljali na planoto, sto metrov in več po terenu, kjer ni bilo razpok ali brezen. Šele prav na robu, v grmičevju in drevju, na katerem so visele rudarske svetilke, se je zgodilo zadnje dejanje.

Figure 37. Žalostna Mati božja – blagoslovitev kapelice Tine Velikonja

Lojze Opeka nam je pokazal, da je bilo morišče njegove skupine tam, kjer se začne breg strmo vzpenjati na vrh Hrastniškega hriba. Tam blizu stojita zdaj križ in kamen z napisom. Po pripovedovanju drugih pa je jasno, da so morišča tudi drugod. Predlanskim smo si ogledali razgibani svet ob poti od kapelice do vrha Hrastniškega hriba. Vendar se ponoči po tem svetu ni dalo hoditi. Če so žrtve tudi tu, so jih pripeljali čez Dol na sedlo in zgoraj na robu opravili svoj posel.

Ivan Arnšek je verjetno edini slovenski domobranec iz Hrastnika, ki se je znašel na Teharjah. Hrastniški hrib mu je bil dobro znan. S sovrstniki ga je bil prej oblezel po dolgem in počez. Vedel je za jame in razpoke na področju izginulega Starega Hrastnika. Tudi drugi smo gledali na Teharjah, kako so vojake vezali in spravljali na tovornjake. Videli smo, kako so vozila zapuščala taborišče in včasih nas je sredi noči, približno tri ure kasneje, prebudil njihov povratek. Nismo vedeli, kam jih vozijo. Ivan pa je že takrat pomislili najprej na svoj Hrastnik in njegove jame. Opusteli hrib brez živega bitja na njem, ravno prava razdalja za pot do njega, za raztovarjanje in povratek.

Še več. Ve nam povedati, da je bila na severni strani hriba, tik pod Jelenco, napeljana nekaka gorska železnica, ki je sicer peljala po tirih, vendar naravnost in strmo kot pri dvigalu, saj so bili vagoni pripeti na jekleno vrv. Štirje so vozili navzdol ilovko, sivkasto maso, ki so jo nalagali nedaleč od nas in s katero so polnili zapuščene rove, štirje navzgor pa jalovino iz separacije, torej kamenje in prah, ki je bil primešan rudi, in jo blizu železnice sipali po pobočju. Temu delu hriba se reče Zasip. O tem so nam pravili tudi pobegli z morišča, zlasti o osvetljenih železniških tirih, ki jih je bilo tako nevarno prečiti.

Morišča so torej ravno okrog kapelice. Če nam bo vreme naklonjeno, vas bom povabil na obhod in ogled jam tule pod njo. Hvala lepa za hrabrost, ko vas ni ustavil ne dež in ne hrib in na svidenje drugo leto, hvala šentjernejcem in njihovemu župniku in dekanu g. Antonu Trpinu, hvala cerkvenim pevcem z Dola pri Hrastniku in njihovemu župniku g. Francu Orniku, in na svidenje drugo leto.

11.1.1. Uvod

Dogajanja v zgodovini imajo svoje vzroke in svoje posledice, vzroki sami so obenem posledice prejšnjih vzrokov. V zapletanju in prepletanju dogajanj so nekateri dogodki pomembnejši od drugih, se globlje vtisnejo v zgodovino posameznika ali skupnosti in jim določajo smer. To so t.i. ključni dogodki, ki dajejo bolj jasno razumeti določeno dobo – in čase, ki ji sledijo.

V razpravi skušam osvetliti nekatera teh dogajanj: odporništvo, revolucijo in kolaboracijo. Ne gre za faktografski opis, dogodki so bolj ali manj znani: objave Starič-Voduškove, Godeša, Mikola, Mlakarja, Griesser-Pečarjeve … Na osnovi zgodovinsko ugotovljenih dejstev bi rad ocenil njihovo odnosnost, pomen in težo. Skušal bom pokazati nekaj detajlov in opozoriti na dejstva, ki bi jih bilo treba obširneje raziskati.

V celoti gre bolj za skupek posameznih premislekov kot za zaokroženo razmišljanje. Ne gre za nova odkritja, bolj za ovedenje nekaterih dejstev, ki so bila hote ali nehote v pozabi in nezasluženo postavljena bodisi v ospredje bodisi v ozadje zgodovinske zavesti. Razmišljanje bo zato pripeljalo do demitologizacije nekaterih postavk režimskega zgodovinopisja, ki ga je doslej večinsko pisal le zmagovalec. Potrebna je revizija in nekatera bistvena dopolnila.

Za globlje in lažje razumevanje medvojnega dogajanja v letih 1941–1945 je nujno potrebno – vsaj v nekaj stavkih – opozoriti na usodno leto 1920, saj se je zapisalo kot leto, katerega dogajanje in odločitve so bistveno in v osnovi pogojevale in določevale življenje Slovencev vsega 20. stoletja.

Po 1. svetovni vojni je novonastala Kraljevina SHS 12. novembra 1920 v Rapallu sprejela zahteve zmagovite Italije in podpisala mirovno pogodbo o razmejitvi med državama na razvodnici med Sočo in Savo. Leta 1921 je živelo na ozemlju zahodno od omenjene črte 292.876 Slovencev (ES 4,186).

Dober mesec pred usodno mirovno pogodbo, dne 10. oktobra 1920, se je v koroškem plebiscitu v coni A večina od 39.291 glasovalnih upravičencev (22.025 ali 59,04 %) odločila za republiko Avstrijo. S tem je vsa Koroška pripadla Avstriji. Uradno štetje je leta 1910 v deželi Koroški ugotovilo 65.661 Slovencev.

Težko hipoteko pa je prinesla že pomlad tega usodnega leta: »11. april 1920 je rojstni dan komunistične stranke na Slovenskem« (Klopčič 1969, 54). Izšla je iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke, JSDS, ustanovljene že 1896, kot njeno revolucionarno krilo. Po prvi svetovni vojni se je od nje odcepilo in 2. marca 1920 ustanovilo Delavsko socialistično stranko za Slovenijo, DSSS. Čez dober mesec, 11. aprila 1920, se je ta na svojem ustanovnem občnem zboru priključila Socialistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov), SDSJ(k), s središčem v Beogradu in se z njo vred na kongresu v Vukovarju od 20. do 25. junija 1920 preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije.

Vsiljena rapalska pogodba, nesrečni koroški plebiscit ter ustanovitev boljševiške totalitarne stranke so komponente, ki so nato oblikovale slovensko zgodovino. Občutek fizične in duhovne ogroženosti ter nepomembnosti slovenskega naroda kot celote postane v utesnjenem slovenskem prostoru prevladujoč politični občutek. Raztrganje narodnostnega ozemlja leta 1920 – v Kraljevini SHS je leta 1921 bivalo le 1.056.464 Slovencev – italianizacija in germanizacija, ki sta ju fašizem in nacizem dolga leta pred vojno in med njo zganjala nad slovenskim narodom, in še revolucija, ki je z moro boljševiškega komunizma pohabila značaj slovenskega človeka, so prav do devetdesetih let mučile razkosani slovenski narod.

11.1.2. 1.»Vseslovenski« odpor proti okupatorju spomladi 1941

Govorim o odporu, ne o uporu. Mislim torej na idejne zasnove, pripravo, načrtovanje in organiziranje civilnega odporništva, ki je že prve dni in tedne po okupaciji Slovenije 1941 zajelo delovanje demokratskih slovenskih političnih strank in skupin. Izmotale so se iz omrtvičenosti iz demoralizacije porazov in kapitulacij, ki sta označevali položaj v drugih državah in narodih okupirane Evrope, in prešle v odporniško aktivnost.

Tega dejstva na noben način ne smemo podceniti – ali celo – spregledati. Mnenja sem, da je Slovence k takojšnemu odporu spodbudila predvsem boleča in še neozdravljena travma ozemeljskega razkosanja l. 1920 in nato nacifašistično divjanje na Primorskem in po Koroški. Končno seveda sočasni nacistični zločini na Gorenjskem in Štajerskem.

Iz tradicionalne katoliško-ljudske strani so izšle:

1. Slovenska legija.

Vodja je bil Rudolf Smersu, organizacijski referent Albin Šmajd, vojaški Ernest Peterlin. Ustanovni sestanek Legije je bil že 29. maja 1941 v Ljubljani. Do konca leta 1941 je sistem organizacije Slovenske legije prepletal vso tedanjo Ljubljansko pokrajino, poleg tega pa so ustvarili odbore za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko s Prekmurjem. Imeli so ca. 5000 članov.

2. Prebujena Slovenija.

Ustanovil jo je julija 1941 Ivo Peršuh. Po programu se niso razlikovali od Slovenske legije, zato so se že decembra 1941 z njo združili.

3. Študentski klub Straža

je bil ustanovljen že pred vojno. Voditelj je bil dr. Lambert Ehrlich. Straža je kot skupina vstopila v Slovensko legijo, sredi leta 1942 pa iz nje kolektivno izstopila – zaradi programskih razlik.

4. Slovensko narodno gibanje

je vodil Fanouš Emmer. Imelo je izrazito vojaški značaj, idejna usmeritev članstva pa je bila precej heterogena: od nekdanjih mladcev preko sokolov do mlajših jugoslovanskih oficirjev.

5. Združeni Slovenci

iz prve polovice maja 1941. To je bila skupina, ki jo je vodila tako imenovana katoliška sredina, med drugimi Andrej Gosar in Jakob Šolar. Niso se hoteli pridružiti niti že naštetim ilegalnim skupinam niti poznejši OF. Nihali so med obema stranema.

Figure 38. Nevihta Mirko Kambič

Nacionalno-liberalna stran je organizirala:

1. Sokolsko legijo.

Vanjo so se rekrutirali na temelju predvojne politične povezanosti v JNS. Po organizacijski strukturi so bili podobni Slovenski legiji. Vodilni organ – člana sta bila med drugimi Albert Kramer in Avgust Praprotnik – se je imenoval Sokolski vojni svet.

2. Mlado JNS, tudi Novo Jugoslavijo

Ta je nastala kot opozicija proti starejšim politikom v JNS. Predsednik je bil Jože Rus, tajnik Andrej Uršič.

3. Samostojno demokratsko stranko

Od vsega začetka je nihala med vstopom v OF in samostojnostjo. Politično ni imela posebne teže.

4. Staro pravdo

To je vodil Črtomir Nagode. Nastala je aprila ali maja 1941, bila je močna skupina liberalnih izobražencev. Avgusta 1941 so se formalno pridružili OF, a bili januarja 1942 iz nje izključeni zaradi zahtev po koalicijski sestavi znotraj OF.

Dejstvo, da je takoj po okupaciji, spomladi in poleti 1941, iz demokratske večinske strani zraslo devet večjih ali manjših odporniških skupin, dokazuje, da je bil tiste težke dni slovenski narod politično povezan in enoten: okupacija ga je zedinila. Povezoval jih je duh enotnosti v presoji slovenskih nacionalnih interesov za čas okupacije, ki jih lahko takole redefiniramo:

1. Slovenci moramo priti iz vojne čim bolj neokrnjeni, z najnižjim možnim številom smrtnih žrtev, s čim manjšo materialno škodo. 2. Slovenci okupacije ne smemo sprejeti kot nekaj usodno dokončnega in nespremenljivega, temveč kot izziv za odpor in upor: v prvi fazi civilni odpor vseh oblik in možnosti in priprav na oboroženi upor, v drugi fazi oborožen upor in osvoboditev skupaj z zahodnimi zavezniki. 3. Med okupacijo moramo združevati in ne ločevati člane in dele svojega narodnega telesa za skupni cilj Zedinjene Slovenije (Bučar).

Slovenske demokratske politične stranke in skupine so se torej večinsko odločile za civilni neoboroženi odpor, to je za »evropski model« odporništva in uporništva – če smemo takšno odločitev tako imenovati danes.

Tak odpor pozna več oblik. Lahko je simboličen: okupatorju s simboličnimi gestami in dejanji pokazati, da ima opravka s ponosnim, samozavestnim narodom. Lahko je tudi polemičen: s protesti pokazati okupatorju, da nismo premaganci in na razne načine sabotiramo njegove ukrepe in odločbe. Lahko je končno defenziven, a še vedno neoborožen. Vanj spadata organiziranje ilegalnih stalnih skupin in priprava oboroženega upora (J. Semlin).

Ta model odporništva, to je civilni neoboroženi odpor – ali podobnega, primerljivega – je takrat sprejela večina evropskih vlad in političnih vodij v državah, ki so jih po letu 1939 zasedli nacisti. Organiziran in koordiniran oborožen odpor se je v zahodnih deželah razvil šele v letu 1943, civilni odpor pa se je začel že kmalu po vsakokratni nacistični zasedbi.

11.1.3. 2. Oboroženi upor in revolucija

Poleti 1941 je v Sloveniji nastala še ena odporniška skupina. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, je KPS preko OF razglasila takojšnji totalni oboroženi upor proti okupatorjem na vsem slovenskem ozemlju.

»Pobudo« za ustanovitev OF je dala KPS. Do danes ni znan niti točen dan ustanovitve – 26. ali 27. april 1941 – niti ni znano, koliko je zares bilo ustanovnih skupin – tri ali štiri –, koliko jih je bilo zraven in kdo je bil navzoč pri ustanovitvi, ne koliko je bilo poznejših plenumskih skupin, ne kdo je koga v OF predstavljal – nekateri zagotovo le sebe. Tudi ime samo »OF« ni od takrat, prvikrat se omenja šele julija 1941. Predhodnica, PIF, je bila izrazito protizavezniška, protiameriška in protiangleška, saj je bila preko KPJ in Kominterne vezana na prijateljski nemško-sovjetski pakt iz avgusta 1939.

Partija je OF popolnoma obvladala, OF je bila od začetka do konca pokoren instrument KPS. Zato je razpravljanje o koalicijskem ali nekoalicijskem značaju OF le prepir o oslovi senci. KPS je namreč iz taktičnih razlogov v različnih obdobjih organizaciji OF dala ali vzela koalicijski videz, vrata novemu članstvu po potrebi odpirala ali zapirala, pri tem pa bila sama odvisna od navodil KPJ in Kominterne. Ta nihanja v KPS so včasih izraz nejasnosti, ali se že ali še ne – ali pa spet ne ali pa spet že – nahaja v prvi ali drugi fazi revolucije (Kardelj).

Značilno za ustanovne in plenumske skupine v OF – razen KPS – je izrazito sektašenje naznotraj in navzven, pomanjkanje politične zrelosti, zanesenjaštvo in naivnost. Predstavniki teh skupin niso vodilni člani demokratskih strank, marveč njihovi disidenti in oponenti. Povezuje jih nezadovoljstvo s socialno in nacionalno politiko predvojnih strank in ne konkretna vizija nacionalnih interesov v prihodnosti. Javno se odpovedo lastnim političnim organizacijam in njihovem organiziranju in z Dolomitsko izjavo 1943 pristanejo na poenotenje v okviru OF. Zavestno se odpovedo lastnim političnim programom o povojni notranji ureditvi Slovenije in pristanejo na takojšnji totalni oboroženi odpor proti okupatorju.

Razmislimo: Odločitev za totalni oboroženi odpor je smiselna samo, če je osvoboditev okupiranega ozemlja možno predvideti v krajšem doglednem času, tudi z žrtvami, ki pa morajo biti v razumnem sorazmerju s končno zmago. Upor zaradi upora, brez upoštevanja teh pogojev in okoliščin, je iracionalno in neodgovorno dejanje. Tudi če se oborožen upor načrtuje kot stalna gverilska aktivnost vznemirjanja in posamičnega slabljenja okupatorskih vojaških sil, je tak odpor lahko poguben, samouničevalen, ker in če izziva k represalijam, ki narodu povzročijo neprimerno večjo škodo, kot pa je škoda, povzročena okupatorju. Dolžnosti, boriti se proti okupatorju, ne gre razumeti tako, da sebe – in to morda celo v interesu tujih sil – žrtvujemo preko mere in ogrozimo lastni obstoj.

Zakaj se je KPS kljub vsem pomislekom in posledicam, ki jih je morala predvidevati, odločila za takojšnji totalni oboroženi odpor? Zakaj je zavrnila »evropski model« uporništva, civilni odpor in upor, ter se oprijela »boljševiško-azijskega« modela totalitarnega upora?

Sprejem evropskega modela bi jo nujno ohranjal v povezavi z ostalo zasedeno Evropo in ji v demokratičnem duhu dajal večje možnosti za varovanje in uresničevanje slovenskih nacionalnih interesov. KPS prav tega ni hotela, njen cilj je bil – s pomočjo KPJ in Kominterne – sovjetizacija Evrope. Zato je nacionalne interese zapostavila, jih podredila proletarskemu internacionalizmu in se s tem samodejno izključila iz evropskega območja. Za več kot pol stoletja jo je boljševiško-azijski model upora izvrgel iz območja civiliziranega duhovnega sveta. Pri tej odločitvi ji je pomagala tudi fanatična vera – osnovana na zgrešeni oceni – da bo vojne v nekaj mesecih konec, da bo SZ najpozneje do zime 1941/42 premagala nacistično Nemčijo. Vera o skorajšnji zmagi SZ in svetovnega komunizma je temeljila na skupinskem »eshatološkem« pričakovanju in je bila v popolnem nasprotju z realnimi ocenami večine takratnih vojaških analitikov (Dedijer, vodstvo prepričano o takojšnji zmagi, padalci v Črni gori …).

Še en razlog je silil KPS/OF k odločitvi za takojšnji oboroženi odpor: zavedala se je, da bo po vojni imela možnost za uveljavitev politične moči in teže – in končno za pre-vzem oblasti – le s pogojem, da takoj stopi v vojaško akcijo, prevzame vodstvo in si z vedno močnejšo in oboroženo silo nad ostalimi odporniškimi skupinami preko revolucije zagotovi povojno politično oblast. Ta odločilni razlog za takojšnji totalni oboroženi upor je bil marksistične doktrinarne narave, kot jo je razumel leninizem-stalinizem: okupacija neke dežele je enkratna in izredna priložnost za uspeh in uspešnost revolucije (Vida Deželak-Barič, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev …).

V svoji dotedanji kratki 20-letni zgodovini je namreč KPS/KPJ že trikrat brezuspešno in zaman poskušala izvesti nasilno revolucijo v kraljevini Jugoslaviji in v Sloveniji.

1. Generalna politična stavka slovenskih in jugoslovanskih železničarjev, da bi zrušili komaj nastalo Jugoslavijo, se je v Beogradu in Ljubljani aprila 1920 izcimila v upor in končala s streljanjem, 14 mrtvimi in še več ranjenimi na Zaloški cesti,

2. Januarja 1929, ko je KPS proti osebni diktaturi Aleksandra I. v Sloveniji pozvala k oboroženi vstaji, revoluciji in diktaturi proletariata – pa se je vse končalo brezuspešno, z aretacijo, usmrtitvami in zaporom stotin partijcev ali pa z njihovim pobegom v tujino, zlasti v SZ.

3. Kot tretji poskus štejemo Titovo načrtovanje revolucije, oboroženo in nasilno vstajo v Jugoslaviji za drugo polovico leta 1940, pol leta pred nemškim napadom na Jugoslavijo. Pri tem je računal na aktivno pomoč Sovjetske zveze. Septembra 1940 je v Moskvo poslal svojega kurirja Nikola Petrovića z nekaj ustno zastavljenimi vprašanji, katerih vsebina je razvidna iz protokola in pisnega odgovora Kominterne z dne 15. septembra 1940. Tito je namreč presodil, da je položaj v Jugoslaviji po sporazumu med Mačkom in Cvetkovićem dozorel za revolucionarni prevrat in je zato spraševal Moskvo, ali ne bi bilo primerno vlado strmoglaviti. Menil je, da bi bilo treba izrabiti močno zaostritev razrednih nasprotij, organizirati razredni boj in ustvariti resnično ljudsko vlado delavcev in kmetov. – IKKI ni zanikal, da ne bi razmere v Jugoslaviji bile nadvse napete, vendar se ni strinjal s Titovo revolucionarno zagnanostjo:

»V Jugoslaviji manjkajo še vsi pogoji, ki bi dovoljevali zahtevo po strmoglavljenju vlade in vzpostavitvi prave vlade delavcev in kmetov, kar bi v tej situaciji pomenilo vzpostavitev diktature proletariata. Vpliv partije dosega le razmeroma majhen del delavstva, na vasi pa je še zelo skromen. Tudi dosedanjih uspehov partija ni znala organizacijsko utemeljiti pri množicah … Partija se mora resno postaviti po robu špekulacijam o pomoči sovjetske Rdeče armade v taki avanturi.«

Figure 39. Spominska plošča na Žalah v Ljubljani Mirko Kambič

Ugotovitve in naročilo Sekretariata izvršnega komiteja Komunistične internacionale so imele odločilne posledice za politiko KPJ in KPS v naslednjih mesecih. Tito je razočaran začasno umaknil projekt revolucije – zavrnjene v Moskvi sami – in poslušno sprejel kominternska navodila s sovjetsko oceno mednarodnih in posebej jugoslovanskih razmer – do dneva nemškega napada na SZ, ki je prinesel s seboj radikalno spremembo vojaškopolitičnega položaja v svetu in Evropi. Sedaj se je Kominterni in njenim članicam, partijam po Evropi, odprla možnost, da začnejo v zasedeni Evropi s pravimi komunističnimi revolucijami – a ne pod zastavo revolucionarnega osvajanja oblasti, temveč pod krinko in plaščem protiokupatorskega upora. V ta boj se partiji sedaj ni bilo treba spustiti kot razglaševalki in oznanjevalki prihodnje komunistične revolucionarne družbene ureditve v Sloveniji, temveč kot edini in izključni protiokupatorski uporniški sili, kateri se morajo podrediti vse druge nastale odporniške skupine. Če se ji ne pridružijo in podredijo, je to znak, da se okupatorju sploh nočejo resno upreti – kar ponovno pomeni, da so narodni izdajalci. – KP v Sloveniji je pod krinko protiokupatorskega upora začela revolucijo, in sicer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj instrumentalizirala, monopolizirala in sankcionirala.

16. septembra 1941 je samooklicani, od nikogar izvoljeni ali imenovani Vrhovni plenum OF izdal sklepe in odlok, anonimno (brez imen in podpisov!), da SNOO v okviru OF »za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF je … škodljivo borbi za narodno svobodo«. Zato je vsak, »ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec«. Sankcija je smrtna kazen: »Izdajalci se kaznujejo s smrtjo«. Sodijo posebna sodišča, naglo, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (ne obtoženca!) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih dotoči sodišče (isti organ je sodstvo in eksekutiva!)«. »Proti razsodbi sodišča ni pritožbe.« Predvidene kazni so še »narodni bojkot« ter uničenje ali zaseženje imetja.

Za uresničevanje sankcij tega odloka, zlasti usmrtitev, je CK KPS, najvišji forum, v najstrožji konspiraciji že mesec pred tem – 15.avgusta 1941 – ustanovil VOS, ne da bi o tem zaveznike v OF seznanil ali se dogovoril z njimi. Z njim in skupino likvidatorjev si je KPS hotela zagotoviti nadzor in revolucionarni teror predvsem nad organizacijami civilnega upora.

S temi sklepi in odlokom je KPS/OF dokončno razbila – načrtno in zavestno – sleherno možnost povezave slovenskih odporniških sil, ki bi bila v času okupacije tako nujno potrebna. Z monopolistično, absolutistično samopostavitvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko, ki se enači z narodom samim. Kidrič: »Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna … Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo.«

Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem svojih političnih nasprotnikov načelno razglasila za sovražnike in narodne izdajalce ter uveljavljala in sankcionirala svoje cilje in zahteve z njihovim »narodnim bojkotom«, umori in usmrtitvami. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan imeti za začetek revolucije na Slovenskem – in ne šele poletja 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.

S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija. Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim slovenskim nasprotnikom.

Večino prej naštetih vodij posameznih odporniških skupin je KPS preko VOS-a v teku dobrega leta z atentati sredi Ljubljane umorila (Emmer, Natlačen, Peršuh, Ehrlich, Praprotnik), nekaj umorov se je ponesrečilo (Hacin, Smersu, Žebot), nekatere so takoj po vojni ugrabili in so izginili (Šmajd, Uršič) ali pa so jih postavili pred sodišča, jih obsodili na dolgo ječo (Šolar) ali pa na smrt in ustrelili (Peterlin, Nagode).

KPS/OF je s psihofizičnim terorjem in likvidacijami drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzela usmerjanje dogajanja v svoje roke: akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ali manj reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi odgovomost tudi za poznejše, vsiljene politične odločitve svojih nasprotnikov. KPS je obenem izigrala patriotizem in nacionalno navdušenje slovenskega človeka. Njegov boj proti okupatorju je izkoristila ter njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah zlorabila za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni: »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti« (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila že vnaprej okupirana in monopolizirana.

11.1.4. Volitve in Kočevski zbor

KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propadlost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupatorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.

Da bi si dala zunanji videz legitimnosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po »osvoboditvi« v ustavodajno skupščino. Najbolj nas preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavijena le ena sama lista, lista OF (nikoli KPS). Izbirati je bilo možno – ne vedno – kvečjemu med več kandidati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.

Poleg tega so bile volitve leta 1942–1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, »manifestativne«, to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. »Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, komisije.« Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami.

Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontroliranih partizanskih področjih. Jasno je, da so te in takšne volitve bile ena sama velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS in obenem njeno poniževanje slovenskega človeka.

Figure 40. Jamstvo prihodnosti Simon Dan

Za Kočevski zbor je treba posebej poudariti, da ni bil prav tisto, za kar ga je razglasilo partijsko zgodovinopisje in oblasti: ni bil vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske ne Gorenjske ne Štajerske ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganjem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temeljev slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.

Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, tudi pred zahodnimi zavezniki oklicala za edino politično in vojaško silo, ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato že v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba nasprotnike OF uničiti. »Slovenski narod je preko svojih odposlancev na Zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi.«

11.1.5. 4. Protikomunistični upor in kolaboracija

Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične revolucije, ki je na Slovenskem prvi vrh dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može in žene, duhovnike, člane KA, župane, cele družine. Italijanski okupatorji pa so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča.

(Ferenc – samo ca. 350 »napak«, umorov v dobrih dveh (2) mesecih. – »Provincia di Lubiana« je takrat štela ca. 350.000 prebivalcev, torej na 1000 ljudi 1 napaka = »umor«. Danes bi to pomenilo: na 2 milijona ljudi 2000 »napak« – umorov, politicidov, … Dnevno torej 33 umorov vplivnih in vodilnih … (Vse to pred ustanovitvijo prve VS!)

Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarne pokole in mučenja poleti 1942 v Ljubljanski pokrajini za »napake« tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške straže. Partije se je oprijela prava »strast likvidiranja« (Ivo Lola Ribar). Kardelj je post factum svojim podrejenim kdaj očital preuranjenost in način mučenja in usmrtitve, pa še kak »nepotreben« uboj, ne pa umorov samih …

V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov … (potem ko so zaprosili okupatorja v Begunjah, da jih pošlje v internacijo v notranjost Italije …).

Primera prve samoiniciativne samoobrambe sta Loški Potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže – tako so jih začeli imenovati – v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. »Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož, dvakrat več kot partizanov.«

Da je bil ta pojav spontan, dokazuje dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze.

Vaške straže so torej naslale »od spodaj«, v ogroženem prebivalstvu samem, in ne »od zgoraj«, kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. »Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali. V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže »ustanovila« s svojim terorjem KPS/OF sama (Bučar).

»Čisto jasno je,« pravi Ahac, »da smo komunisti glede na svoje želje … bili ‚veseli‘ bele garde … samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP … Ni šlo za to, da bi nastala prava državljanska vojna … potrebne so bile le zadostne količine bele garde … Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP … in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti … « (Ahac – Dušan Pirjevec). Šele ko je nasprotnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je možno »narodno bojkotirati«, opljuvati, moralno diskvalificirati, razglasiti za sovražnika in narodnega izdajalca ter nato končno likvidirati oziroma »neusmiljeno iztrebiti«.

11.1.6. 5. Etična in politična presoja kolaboracije

Najprej splošna ugotovitev:

V silobranu od okupatorja zaprošeno orožje ni bila izdaja življenjskih interesov slovenskega naroda, saj odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena. Ni šlo za poljubno izbiro sodelovanja zunaj področja življenja in preživetja, kjer odločanje ali neodločanje ni eksistencialno pomembno, temveč v silobranu, dvojnem silobranu: v silobranu pred revolucionarnim divjanjem partije in hkrati ter posledično tudi v silobranu pred okupatorjevimi represalijami.Odločiti se je bilo treba: ali se branim in imam tako vsaj nekaj upanja za preživetje ali celo onesposobljenje napadalca in se obenem obranim okupatorjevih represalij ali pa se ne branim in se pustim od obeh življenjsko oškodovati, celo likvidirati. Odločitvi za sprejem orožja ni botrovalo kakršnokoli simpatiziranje z okupatorjem, temveč gola življenjska nuja, obramba življenja – v mučni zavesti, da taka odločitev ne bo našla vedno razumevanja … kljub temu in čeprav je bilo zaradi samoobrambe dejansko vedno manj revolucionarnega pobijanja in umorov …

Odločitev politično ni imela daljnoročnih perspektiv. Po svojem bistvu je bil to kratkoročen program, šlo je najprej za preživetje do konca vojne. Na domobranski strani ta boj ni imel pozitivnega političnega programa, vsaj pri večini moštva ne in tudi na zunaj ne. Ni nastalo zaradi uresničevanja nekega določenega in izdelanega političnega programa za povojni čas, razen preprečenja zmage revolucije.

Z obrambo življenj in imetja je bila tesno povezana tudi obramba vere in vernosti, ne v smislu, da bi bil ta boj prvenstveno voden proti brezbožnemu komunizmu, temveč najprej za varovanje imetja in preživetje vernikov s krščansko in katoliško tradicijo slovenstva.

Figure 41. Zamišljena Mirko Kambič

Odločitev ni temeljila na načelu, da namen posvečuje sredstva, temveč na načelu o dvojnem učinku, dobrem in zlem, ki lahko sledita neki odločitvi. S sprejemom orožja od okupatorja je bilo možno braniti in varovati tudi slovenska življenja in imetje pred terorjem komunistične revolucije, čeprav so s tem bile seveda storjene usluge tudi okupatorju, a okupatorju, katerega vojaška moč je na vseh frontah slabela in je njegov dokončni vojaški poraz že bil gotov – najpozneje po Stalingradu spomladi 1942 je vsakdo v Sloveniji to vedel … in ne samo upal …

Naj omenim še domobransko prisego. Opozoril bi rad na dve študiji, ki sta bili napisani doma, ne v emigraciji (Peršič, Mlakar) Oba avtorja poudarjata, da to ni bila prisega Hitlerju, vendar pa je iz okoliščin in poteka razvidno, da je za domobranstvo pomenila velik politični minus.

Nekateri Vaškim stražam priznavajo upravičenost samoobrambe in povezave z okupatorjem, domobranstvu pa ne (Bučar). – Vendar takšno razlikovanje ni povsem logično. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem in četništvo je posledično in legalno nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (revolucionarno nasilje, preživetje, varovanje golih življenj in imetja), iz katerih so nastale vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost – defenzivne in ofenzivne – samoobrambe same po sebi ni odvisna od le-teh.

Švicarski zgodovinar Werner Rings v knjigi »Leben mit dem Feind« na široko razpravlja o pojavnosti in oblikah kolaboracije v zasedeni Evropi med 1941 in 1945. Razpoznava štiri (4) različne oblike sodelovanja z okupatorjem: brezpogojno, pogojno, nevtralno in taktično kolaboracijo.

Brezpogojna kolaboracija pomeni sprejetje okupatorjevih načel in idealov v teoriji in praksi. Pomeni pripravljenost za usluge in žrtve v boju za skupno stran. Cilji kolaboracije so ali postanejo cilj okupacije/okupatorja (Quisling na Norveškem).

Pogojna kolaboracija pomeni delno sprejetje idealov, načel in prakse okupatorjeve ideologije in ustrezno, to je delno in pogojno sodelovanje pri nekaterih družbenih spremembah, ki si jih tudi sam želim in ustvarjam (Pavelić NZH z Italijani, Petain v Franciji … ).

Nevtralna kolaboracija služi lastnemu preživetju brez priznavanja političnih in ideoloških načel okupatorja. Ker na razmere ne morem in nočem vplivati, moram čase preživeti tako ali drugače, seveda predvsem zase in sebi v dobro – in s tem posredno tudi v dobro okupatorja (Belgija, Danska, Nizozemska … ).

Taktična kolaboracija je sodelovanje z okupatorjem zaradi skrivanja in zakrivanja odpora proti njemu. Čeprav se iz življenjske nuje spustim v sodelovanje z njim, sem in ostanem njegov idejni nasprotnik in so moji cilji nasprotni njegovim in narekovani od raznih ohranjenih pozitivnih možnosti: posrednega preprečevanja njegovega nasilja, preprečevanje umorov nedolžnih, ilegalna pomoč skrivačem, ilegalni tisk, povezava in obveščanje, ohranjanje in bodritev nacionalnega ponosa in protiokupatorske zavesti, pripravljanje materiala za končni oboroženi upor itd., itd.

Zgodovinarka dr.Tamara Griesser-Pečar je mnenja, da so vaške straže in slovensko domobranstvo primer taktične kolaboracije – z nekaterimi izjemami pogojne (Rupnikov krog). Podobnega mnenja je tudi zgodovinar dr. Boris Mlakar, ki taktično kolaboracijo imenuje funkcionalno. Gre bolj – po mojem – za besedno kot stvarno razlikovanje. – Vendar se sprašujem, ali beseda »kolaboracija« ustreza zgodovinski resničnosti opisanega dogajanja pri nas, čeprav tudi sam uporabljam utečeni izraz »kolaboracija«. Je ta beseda upravičena? Izraz »kolaboracija« – kakor ga uporabljajo v evropskih jezikih in tudi v slovenščini, pa naj ga obračamo kakorkoli – vsebuje namreč prizvok in očitek neetičnega dejanja, »izdaje, narodne izdaje«.

Mislim, da sem dovolj utemeljil, da gledano v celoti – Rupnikov osebni krog pustim pod vprašajem – v slovenski taktični oz. funkcionalni kolaboraciji nikakor ne gre za kakršnokoli izdajo slovenskih nacionalnih interesov. Sprejetje orožja od okupatorja in sodelovanje z njim zaradi komunističnega nasilja najustrezneje imenujemo tako, da povemo, kar je res bilo: upravičena samoobrambna povezava z okupatorjem brez izdaje življenjskih interesov slovenskega naroda.

V našem primeru torej resnici bolj odgovarja izraz: »povezava«.

11.1.7. Ob koncu

Na misel mi prihaja vprašanje, če bi bilo prav in upravičeno, da skušamo tudi KPS, njeno delovanje in zgodovinsko vlogo med 1941 in 1945 videti v sklopu vprašanja o kolaboraciji na Slovenskem.

KPS je bila od ustanovitve 1920 – preko KPJ – članica Kominterne, Komunistične internacionale s sedežem v SZ. Cilj te povezave in sodelovanja je bila svetovna boljševiška revolucija in sovjetizacija držav Evrope in sveta. Revolucionarno prevratno delovanje Kominterne in SZ po vseh kontinentih sveta do 1943 je zgodovinsko dovolj raziskano in potrjuje to ugotovitev.

Pri nas je bila KPS življenjsko povezana s to organizacijo in to tujo državo. Že pred vojno je od KI in SZ dobivala organizacijsko, ideološko, materialno in politično podporo. KPS je svoje kadre, na desetine slovenskih partijcev, v Moskvi ideološko šolala, na sedežu Kominterne imela svoje funkcionarje, jih učila ilegalnega dela in uvajala v diverzanstvo, poslala več kot 300 članov in nečlanov od 1936 do 1939 v špansko revolucijo, da so se vojaško usposobili. Kardelj in Tito sta bila – 1936 in 1937 – ilegalno poslana iz Moskve v Jugoslavijo za voditelja prevratnega delovanja: vse in vedno po ukazih in naročilih iz Moskve in Kominterne, s katero je bila tudi od 1939 radijsko povezana (»Ded« in Kopinić). Med vojno je bilo med Titom in Dedom Kominterno izmenjanih več tisoč depeš. Kolaboracija s Kominterno in SZ je zdrknila v hlapčevanje.

V katero zgoraj omenjenih kategorij kolaboracije je treba uvrstiti delovanje KPS? Upam si trditi, da ne spada v nobeno teh, ker presega celo kriterije, ki določajo in označujejo najhujši zgled kolaboracije, to je »brezpogojno kolaboracijo«, kvislinštvo. S pomočjo tuje države, Sovjetske zveze, z direktno podporo mednarodne teroristično-revolucionarne Kominterne je KP Slovenije pod krinko tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja posredno ali neposredno uničila desettisoče slovenskih življenj, notranje razklala slovenski narod, l. 1945 po zavezniški zmagi onemogočila uresničitev Združene Slovenije zaradi totalne vojaške in politične naslonitve na SZ, za pol stoletja slovenski narod izključila iz Evrope in negativno oblikovala slovenski narodni značaj.

Režimsko zgodovinopisje poje hvalnice t.i. narodnoosvobodilnemu boju: poleti 1941 smo Slovenci, v Evropi prvi od vseh drugih narodov in držav, dvignili prapor totalnega in oboroženega upora proti nacizmu in fašizmu. Postali smo navišji živi zgled, evropski prvaki!

Pred kratkim smo spet zvedeli, da smo prvi – a ne le v Evropi, temveč na vsem svetu – po najvišjem številu samomorov med starostniki nad 65 let . Gre torej za prav tiste letnike, za tisto plast prebivalcev, ki so neposredno kot otroci ali mladoletniki na lastni koži doživljali revolucijo in t.i. narodnoosvobodilni boj in nato kot naborniki v JLA prisegali, da bodo branili »tekovine socialističke revolucije« … Sociolog dr. Vinko Potočnik takole komentira: »O razlogih za tako visoko število samomorov pri nas si strokovnjaki niso edini. Sam se najbolj strinjam s suicidologi, ki odgovor iščejo v negativnem razmišljanju o sebi. Negativno razmišljanje o preteklosti sproža veliko občutkov krivde, o sedanjosti nizko samooceno in o prihodnosti občutje nesmisla.«

Prepuščam vam, cenjeni bralci, da skušate tudi vi najti svoj odgovor na vprašanje o morebitni vzročni povezanosti obeh vrhunskih »dosežkov« …

12.1.1.

Spoštovana gospa Tanja Starič,

čeprav je od dogodka, v zvezi s katerim Vam pišemo, že mesec in pol, je ozračje, v katerem se je mogel zgoditi, še vedno aktualno. To opravičuje in morda tudi zahteva to pismo.

Na letni spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki je bila letos na nedeljo Sv. Trojice, 6. junija, se je, kar zadeva vlogo Televizije Slovenija, ponovilo to, kar se je zgodilo na spominsko nedeljo v Kočevskem Rogu leto prej. V večernih poročilih je televizija vključila samo prvi del, sv. mašo in pridigo, njen drugi del – lahko bi mu rekli civilni ali spominski del v ožjem pomenu besede – pa je ignorirala. Tako je izostalo poročilo o tem, kakšen politični, kulturni in duhovni pomen daje kompetentna civilna družba slovenskemu genodicu in kraju, kjer se je zgodil. (Skoraj bi rekli slovenski Srebrenici, ko ne bi bilo tako žalostno in žaljivo, da moramo to, kar je tu in naše in večje, ilustrirati s tem, kar je daleč in tuje in manjše.)

Kaj je mogoče tu narediti? V normalnih razmerah ne bi bilo nobenih težav. Slika stanja, kakršno se je vzpostavilo, je jasna. Ustanova, ki bi se ji to pripetilo, bi se opravičila za pomoto in potem storila vse, da se ne ponovi. Ko bi seveda bila pomota! Ampak, spoštovana gospa Starič, to ni bilka pomota, kajne? To je bila ena od tistih pomot, ki se vse od genocida leta 1945 tako ali drugače brutalno in nesramno ponavljajo. Zato Vam moramo sporočiti neka dejstva.

Eno od njih – temeljno – stoji v 1. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija iz leta 1994 in pravi, da je »Radiotelevizija Slovenija javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti«; pa tudi v njegovem dopolnilu iz leta 1999, ki precizira, da je »ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija Republika Slovenija«, s pripombo, da je ta zavod »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena«. Iz dejstva, da je ustanova Radiotelevizija Slovenija državna in da ji je med javnimi zavodi podeljen poseben pomen, izhaja dvoje: da mora ta ustanova, če naj bo legitimna, vedeti, da je bila postavljena z dostojanstvom organa kot polis delujoče skupnosti in da mora zato državljane – cives – utrjevati in potrjevati; in drugič, da morajo uslužbenci te ustanove disciplinirati svoje osebne preference, kar pa jim pač ne bo težko, saj se pričakuje, da v ustanovo »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena« ne bodo imeli dostopa ljudje, ki nimajo v sebi tega, da bi se pokorili duhovnim, moralnim in kulturnim vzgonom, ki nosijo civilizacijo.

Iz tega dejstva izhajajo vsa poglavitna in zadostna določila, ki pogojujejo možnost posameznika, da deluje v okviru te ustanove. Kdor razume voljo zakonodajalca, izraženo s pojmi »javni zavod«, »ustanoviteljstvo države« in »posebna kulturna in nacionalna izpostavljenost«, temu dodatne zakonske postavke pač niso več potrebne. A jih vendar nekaj navedimo: da se Radiotelevizija Slovenija financira »iz sredstev državnega proračuna«; da mora zagotavljati »celovito in nepristransko obveščenost«; da mora »zadovoljevati interese posameznih skupin gledalcev in poslušalcev v Republiki Slovenija in omogočati njihov dostop v programe.« Da je Radiotelevizija Slovenija te zahteve razumela, dokazuje tudi to, da je v svoj Statut sprejela obvezo, da bo »zagotavljala kakovostne, raznovrstne in uravnotežene informativne vsebine«.

Zakaj država vztraja pri teh zahtevah? Odgovor najdemo v 4. točki Zakona o medijih, kjer stoji zapisano, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju vsebin, ki so pomembne za »kulturo javnega dialoga«. Javni dialog je namreč način obstajanja demokratične politeje. Ko država medijem ukazuje »kulturo javnega dialoga«, jih s tem obvezuje, da ga gojijo – kultura pomeni gojenje. Zaveda se, da brez gojenega – odkritega, odgovornega, kompetentnega – dialoga demokracija nima perspektivnega obstoja.

Kakšne možnosti imamo ljudje, ki se sklicujemo na zakonske postavke, ki smo jih tu nekaj našteli? Ali so, z drugo besedo, iztožljive? Sami veste, da v državi z normalno razvitim posluhom za pravo ne bi z njimi smeli imeti posebnih težav, v naši, pravno naglušni državi, pa imamo zelo malo možnosti. Vsak dan izvemo za nova upravna in sodna dejanja, ki so contra legem in contra rationem – zunaj zakona in razuma. V zadnji analizi je to zato, ker smo v stanju ideološke okupacije. Si monumenta requiris, circumspice – če sprašujete po dokazih, poglejte malo naokoli.

S tem povabilom tudi končujemo. Morda, če nam ne boste zamerili osebne note, bi Vam še izrazili simpatijo – simpatija izvorno pomeni sočutje – ki smo jo občutili do Vas med razgovorom s predsednikom vlade. V njem smo videli soočenje dveh entitet: človek versus stroj za izdelovanje stavkov. Videli smo, da v boju s strojem človek nima veliko upanja.

To okoliščino omenjamo tudi zato, ker podoba, ki ste jo nekoč izdelali pred gledalci, ne dovoljuje misliti, da ste postali ideološki stroj. To pa pomeni, da imajo besede in argumenti, s katerimi smo Vas tu seznanili, nekaj možnosti.

Za uredništvo Zaveze

Justin Stanovnik

12.2.1.

Vemo, da Zbor za republiko noče biti izraz česa tako izjemnega, kot je izredno stanje nacije, vendar njegov nastanek, posebej pa nastopi njegovih protagonistov kažejo, da se je država znašla v krizi, iz katere jo lahko izpelje samo intenzivni angažma najširše civilne družbe. Zbor je nastal iz splošnega občutja, da ustanove, ki servisirajo državo, delujejo tako pomanjkljivo, da je v nekaterih primerih že mogoče govoriti o njihovem notranjem kolapsu. Iz tega pa sledi nekaj mnogo bolj pomembnega. Iz tega sledi, da iz politike, ki je odgovorna za te ustanove, ne prihajajo tako zasnovani zakonski normativi, da bi omogočali obstoj demokratske politeje in da iz nje ne pritekajo operativne in moralne energije, ki so potrebne za njihovo delovanje. Kriza države Slovenije je torej kriza politike.

Nova Slovenska zaveza z vzgoni in ambicijami Zbora, tako razumljenimi, v celoti soglaša in ga zato iskreno pozdravlja in z vsemi močmi podpira. Želi čestitati njegovim promotorjem za prisebnost, ki jih je tako učinkovito in nujno opozorila, kaj je treba storiti. Čutimo pa dolžnost – zaradi naše placentarne povezanosti z zgodovino, zaradi našega totalnega preteklega in sedanjega angažmaja za demokracijo, zaradi védenja, ki iz njega izhaja – zaradi vsega tega čutimo, da moramo opozoriti na neko zelo temeljno reč.

Čeprav je kriza države Slovenije politična, se Zbor ni lotil njenega reševanja politično, ampak pragmatično. Akcijski interes Zbora se je usmeril v periferijo politične aktualnosti, namesto da bi ostal v njenem središču – tam, kjer se vse aktualnosti generirajo.

Slovenska politična resničnost je samo ena. Ni jih več, ampak je ena sama. To je najbolj odločilno dejstvo našega obstajanja v sedanjem času. Zato noben družben vzgib in nobeno družbeno dejanje ne more upati na integralno rešitev svojih ambicij, če ne izhaja iz uvida v to resničnost. In ta resničnost, zadnja in ena sama in vseodločilna, je ta, da v Sloveniji ni bilo tranzicije. V Sloveniji je tranzicija seveda bila, a je bila zmanipulirana na način, ki ne dopušča druge formulacije od te, da je ni bilo. Politična elita nekdanje totalitarne države, ali personalna ali duhovna, je tudi politična elita sedanje demokratske države. Volja do moči, ki je to elito nekoč nosila, je tudi sila, ki jo nosi danes. Kar loči to elito od demokratske, je to, da misli državo preko sebe in ne sebe preko države. To je njen demokratski deficit in ni slučajen, ampak bistven in inherenten. To je tisto sprevrženo stanje, ki povzroča slovensko malaise.

V Novi Slovenski zavezi opisano stanje vidimo v tako jasnih obrisih, da jih v nobenem od svojih dejanj in gledanj ne moremo odmisliti. Ne dvomimo, da jih promotorji Zbora tudi vidijo, a ne tako razločno, tako dokončno in urgentno, da bi jih reševali pred skušnjavo oportunizma. Ko rabimo to besedo, ne mislimo na nič drugega kot na razumljivo – kako zelo razumljivo – upoštevanje zmehčane slovenske politične substance. Priznamo – mogočen razlog, a napačen. Kako napačen, obilno kaže klavrna bilanca slovenskega demokratskega desetletja.

Da je v Sloveniji tranzicija končana, je laž. Mi pravimo, da je to próton pseudos – prva laž. Prva zato, ker je začetna in najgloblja. A še bolj važna je vloga, ki ji je bila odkazana: da ene omogoča in druge onemogoča. Če hočemo, da se bodo pred nami odprle prave perspektive, moramo to laž identificirati.

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

predsednik:

Anton Drobnič

13.1.1.

V ameriškem mesečniku The first things je bil novembra 2003 objavljen daljši pregled (Remembering the Gulag) knjige o zgodovini sovjetskih taborišč, ki jih ves svet pozna kot gulage (= Glavnoe upravlenie lagerej). Ker tudi slovenska zgodovina ni minevala mimo vpliva in posnemanja sovjetskega sistema uničevanja svojih nasprotnikov, mi je članek, ki ga je napisal Lawrence A. Mrzel, predsednik mednarodnega varstva verske svobode (International Religion Freedom Watch), zbudil željo, da bi lahko prebral knjigo, ki jo je o gulagih napisala Anne Appelbaum: Gulag (založba Dubleday, New York 2003, 720 str.). Dr. Janez Arnež (Studia Slovenica) je poskrbel, da je knjiga prišla v Slovenijo že februarja 2004. Zdi se mi prav, da z njeno strašno vsebino vsaj kratko seznanim slovenske bralce revije Zaveza.

Avtor preglednega prispevka v reviji opozarja ameriške rojake, da prehitro pozabljajo grozote sovjetskega sistema in zaradi političnih in gospodarskih računov brez ovir sprejemajo in častijo tiste, ki so bili nosilci tega sistema. Kar je pred desetletji pisal Aleksander Solženicin in so z grozo prebirali takratni bralci, je komaj še v zavesti mlajših rodov. Isto velja tudi za slovensko javnost.

Avtorica je knjigo napisala na podlagi osebnega raziskovanja sovjetskih arhivov v Moskvi in v Sibiriji. Vsaj deloma so že dostopni raziskovalcem in avtorica jih dosledno natančno navaja v prvem oddelku (1). Pogovarjala se je s preživelimi zaporniki in nekaterimi pazniki (2). Prebrala je vse objavljene spomine, tako tiste, ki so bili natisnjeni v Rusiji ali drugod, ruske in prevedene, nekatere je brala še v rokopisih (3). Seznam vseh teh virov (približno 670 naslovov) je na koncu knjige objavila na 16 straneh. Med njimi so tudi taki, ki so dostopni in znani pri nas, npr. Milovan Djilas, Karlo Štajner, Aleksander Solženicin, Nadežda Mandelštam, da omenim samo nekatere. V knjigi je tudi podrobno kazalo oseb in pojmov; knjiga je res pravi priročnik.

Na štiridesetih straneh uvoda je avtorica prikazala ves razvoj sistema, ki je imel začetke že v carski Rusiji z izganjanjem nezaželenih ljudi v Sibirijo. Uvodu sledijo kronološka poglavja od priprav v carski dobi do vsaj delnega konca po Stalinovi smrti in dokončne ukinitve (bolje: preoblikovanja) v dobi Gorbačova. Prenovljene oblike sistematične represije in zlasti njene posledice pa so občutne še tudi v našem času. Knjiga vsebuje še podatke iz leta 2002.

Ker ni mogoče na nekaj straneh povzeti obsežne knjige, ki je razdeljena na tri dele, naj jih najprej naštejem: Prvi del zajema obdobje nastajanja in razvijanja gulagov od 1917 do 1939 predvsem z organizacijskega vidika. V drugem delu so poglavja o življenju, delu in trpljenju v taboriščih, v tretjem pa je avtorica prikazala vzpon in propad industrijskih taboriščnih kompleksov v letih od 1940 do 1956. V epilogu avtorica razglablja, kakšen pomen imajo gulagi za spomin človeštva, v dodatku pa navaja statistične podatke po različnih virih, koliko ljudi je šlo skozi taborišča in koliko jih je tam umrlo. Nekaj podatkov je zanesljivih, drugi so le približni, eni in drugi pa so strašljivi in grozoviti. Žal pa vemo, da to ni samo oddaljena preteklost, saj v različnih delih sveta tudi zdaj mnogi doživljajo podobne ali enake strahote. – Ob branju knjige sem si nekatere stvari sproti zapisoval, primerjal z razmerami pri nas. V naslednjih odstavkih so trije deli označeni z rimskimi številkami (I, II, III), številke poglavij, ki so tekoče oštevilčena v vsej knjigi, pa z arabsko številko.

13.1.2. Prvo obdobje: 1917-1939

Tajna policija (I/1) Čeka (Čerezvičajnaja komisija) je bila ustanovljena že leta 1918 kot od vlade neodvisni organ za zatiranje kulakov, duhovnikov in belogardistov. Deluje naj brez milosti, prelije naj čimveč buržoazne krvi. Zapiranje, odvažanje v taborišča in taborišča so državljanom nevidna. Ime tega represivnega organa se je večkrat spremenilo: bolj znani sta GPU in NKVD. Tudi pri nas bi našli vzporednice z Vosom, Ozno, Udbo. Prvi gulag (I/2, 3) so ustanovili v ukinjenem pravoslavnem samostanu na Soloveckih otokih v Belem morju, razmeroma blizu Finske. Podatke o tamkajšnjem dogajanju smo mogli starejši prebirati v časopisih že pred našo revolucijo, a se je to zdelo mnogim kot klevetanje in pretiravanje. Zanimivo je, da novejši slovenski leksikoni teh otokov sploh ne opisujejo.

Že prve internirance so uporabili za »koristno« delo, ki je bilo hkrati tudi trpinčenje (I/4), ker so kopali Belomorsko-Baltski kanal, ki povezuje Belo in Baltsko morje. Veliki tehnični projekti, ki so bili Stalinova osebna zamisel, so zahtevali odpiranje vedno novih taborišč (I/5), neizmerno trpljenje in veliko uničenih življenj, kar se je še stopnjevalo v gulagih v Sibiriji, kjer so bile neznosne podnebne razmere. V poglavju o Velikem terorju (I/6) avtorica opisuje, kako je tudi številne prvotne voditelje (preganjalce) doletela enaka usoda: znani voditelj represije Jagoda je npr. po aretaciji prosil za milost, pa je ni bil deležen, tudi njegovega naslednika Ježova je doletelo isto. Splošni strah je bil med ljudmi zaradi tega tolikšen, da nihče ni upal vprašati, zakaj je ta in oni nevidno »izginil«, je pač »moral biti kriv«; tako sklepanje se je pojavljalo tudi pri nas.

13.1.3. Življenje v taboriščih

V drugem delu svoje knjige, ki je po vsebini najbolj pretresljiv, je avtorica najprej (II/7) opisala postopek pri aretacijah in zasliševanjih. V vseh obdobjih so bili najbolj sumljivi tujci, čeprav so bili komunisti in celo uslužbenci Kominterne. Mnogi izmed njih so izginili brez sledu. V tej zvezi med drugimi omenja tudi knjigo Hrvata Karla Štajnerja, ki je pred leti izšla tudi v slovenščini (Sedem tisoč dni v Sibiriji, Zagreb 1971), avtorica pa je uporabljala angleško izdajo, ki je izšla v Edinburghu 1988. Na straneh 121–145 je opisala metode zasliševanja, zelo podobne tistim, ki so jih opisali naši rojaki v svojih spominih. Zbuja se vprašanje, zakaj so nekateri jugoslovanski komunisti »izginili«, drugi pa so po vrnitvi domov lahko postali voditelji revolucije.

Življenje in trpljenje v zaporih (II/8) je bilo povezano tudi s pridobivanjem sozapornikov za ovajanje, kar je bilo v navadi v vseh represivnih sistemih. Tudi sporazumevanje s trkanjem po stenah z uporabo morsejevih znakov je bilo splošno razširjeno. Zapori (II/8) so bili za večino aretiranih samo nekaj prehodnega, preden so bili transportirani v Sibirijo v taborišče – gulag (II/6). Avtorica navaja pretresljive opise trpljenja in tudi umiranja med temi transporti.

Delo v taboriščih (II/10,11) naj bi bilo čim bolj produktivno – koristno za državo. Obrok hrane in obleke je bil zato odvisen od uspeha pri delu: kdor zaradi izčrpanosti ali mraza ni dosegal zahtevane norme, je bil avtomatično obsojen na izginotje. S tem v zvezi je bilo tudi kaznovanje in nagrajevanje (II/12).

Figure 42. Solovecko prehodno taborišce Kem – Prihod jetnikov

V poglavju o paznikih (II/13) opozarja avtorica na razliko med nemškimi in sovjetskimi taborišči: v nemških so bili stražarji nekaj rasno vzvišenega in izbranega, v gulagih pa je tudi paznik lahko mimogrede zdrknil na stopnjo jetnika, če je zaslužil kazen, obratno pa so se tudi jetniki večkrat dvignili do službe paznika. Stopnja izobrazbe je bila med njimi splošno zelo nizka. Dogajalo se je tudi, da so vodje gulagov postali tisti iz politične policije v centralnih ustanovah, če so jih hoteli kaznovati (avtorica se tudi ob tem opira na Štajnerjevo knjigo). Grozljivi so podatki, kako hladnokrvno so stražarji velikokrat ubijali taboriščnike. Podatke o tem je dobila v birokratsko natančnih poročilih, ki so jih iz taborišč redno pošiljali v centralo v Moskvi in so tam skrbno arhivirani.

V poglavju o zapornikih (II/14) avtorica opisuje skupino posebno drznih kriminalcev, ki so si v taboriščih izborili privilegije na račun političnih. Tudi različne narodnostne in verske skupine so se znale varovati z medsebojno pomočjo, omenjeni so Židje, muslimani, obrobni narodi, verniki, med njimi nune (str. 305), ki so raje pretrpele smrt, kot da bi prelomile svoje verske predpise.

V taboriščih je bilo veliko žensk (II/15), tudi mater z majhnimi otroki, celo rodile so v taborišču. Dogajale so se tudi skrivne poroke skozi ograjo, ki je redno ločevala moške in ženske. Otroke so ločevali od mater in jih dajali v prevzgojne ustanove, tako nikoli niso zvedeli, kdo so bili njihovi starši. Ob branju sem si zapisal, da je to »strašno poglavje«.

Figure 43. Maksim Gorki, v plašču in kravati, na obisku s sinom in snaho v Soloveckem leta 1929

V naslednjem poglavju (II/16) avtorica opisuje načine umiranja v taboriščih. Ob pokopavanju so šele v poznejših časih začeli trupla označevati s številkami, nikdar pa z imeni. Sorodnikom sploh niso sporočali, da je njihov bližnji umrl. Tudi glede tega je velika razlika med nemškimi taborišči in gulagi. Iz nemških taborišč so sorodniki celo dobili domov žaro s pepelom umrlega. Mrtvecem so komisijsko izdirali zlate zobe in zlato nalagali v banko.

V posebnem poglavju (II/17) je opisana nekakšna strategija preživetja, ko je nekaterim ob splošnem pomanjkanju le uspelo preživeti. Nekateri od njih so v zapisanih (objavljenih) ali pripovedovanih spominih ohranili dejstva, ki jih je avtorica mogla vključiti v svojo knjigo. Med njimi so bile žene partijskih veljakov in nekateri izmed tistih, ki so pristali na vohljanje med sozaporniki, za kar jih je snubil »kum« – ruski izraz, zapisan v angleški knjigi.

Zaprtim zdravnikom, ki so delali v taboriščnih ambulantah, se je včasih posrečilo rešiti kakega bolnika. Ambulante in bolniške oddelke so imeli v taboriščih, ker so hoteli ohraniti delovno silo pri močeh. Zato so tudi strogo kaznovali tiste, ki so si sami prizadeli poškodbo, da bi bili rešeni težkega dela.

Med taboriščniki so bili tudi taki, ki so kljub nečloveškim razmeram ostali zmožni skrbeti za osebno higieno z umivanjem in rednim pranjem perila. Skrbeli so tudi za duševno zdravje, ko so se učili na pamet različna besedila; da so si jih bolje zapomnili, so jih prepevali, kakor v antiki. Drugi so glasno molili, ohranjali praznovanje Božiča in velike noči, zlasti ker so bili med njimi tudi duhovniki. Vsaj nekateri so peli, plesali, igrali na glasbila, kar je vodstvo celo spodbujalo, najbolj načelni pa so to odklanjali kot neprimerno kolaboracijo s sistemom. Tudi pripovedovanje zgodb in zgodovinskih besedil je mnoge reševalo, kakor se spominjajo tudi slovenski zaporniki v taboriščih, ki so bila po Sloveniji.

Zadnje poglavje v tem delu (II/18) je avtorica posvetila opisu pobegov iz taborišč. V arhivih je našla podatke, kako strogo so kaznovali tiste, ki so jih na begu zalotili, vendar je bilo tega v primerjavi s celotno »populacijo« gulagov zelo malo. Dogajale pa so se, zlasti v poznejših letih, celo stavke in množični upori.

13.1.4. Obdobje med 1940 in 1956

To obdobje opisuje avtorica v tretjem delu, ki ga je naslovila: Vzpon in zaton industrijskih taboriščnih kompleksov. Stalin je namreč hotel jetnike čimbolj izkoristiti, zato so že v začetnem obdobju zlasti na daljnem vzhodu in na severu Sibirije odprli vrsto premogovnikov in rudnikov zlata. Izsekavali so dotlej nedotaknjene gozdove, da so z izvozom v tujino pridobili tujo valuto. Zahodnih trgovcev sploh menda ni motilo, s kakšnim nečloveškim trpljenjem je bilo vse to pridobljeno. Ko so jetnike pripeljali v dotlej neobljudene in naravno ljudem sovražne pokrajine, so si morali sami šele zgraditi ceste, železnice, naselja. Tam so zdaj seveda cvetoča mesta, le nekateri ostanki še pričujejo o nekdanjem trpljenju.

Z začetkom vojne (III/19), ki se je za sovjetsko zgodovinopisje uradno začela šele 22. julija 1941, ko je Hitler prelomil zavezo s Stalinom in je ves sistem postal še bolj nadzorovan, so sicer izpustili iz taborišč del za obrambo sposobnih moških taboriščnikov, število kaznjencev pa se kljub temu ni zmanjšalo, ker so v prejšnjih dveh letih polnili taborišča in grobove z zajetimi Poljaki in tistimi iz prej neodvisnih baltskih držav. Industrijska podjetja v taboriščih so med vojno seveda delala za vojne potrebe, hrane je primanjkovalo še svobodnim delavcem, kaj šele tistim v taboriščih.

Umrljivost je bila zato še večja, število umrlih v teh letih ocenjujejo na dva milijona.

Pojavljali so se celo primeri kanibalizma, da so še živi uživali meso pomrlih. V prvih mesecih hitrega nemškega napredovanja proti vzhodu so v naglici evakuirali najbolj zahodno ležeča taborišča, npr. s Soloveckih otokov (arhiv o tem je sicer izginil), v Ukrajini pa so pred hitrim nemškim napredovanjem kar množično streljali tiste, ki jih niso mogli dovolj hitro prepeljati ali pa so bili preslabotni za večdnevno pešačenje. Zgodilo se je celo, da so nemška letala pomotoma bombardirala vlake z zaporniki.

Figure 44. Jetniki z ročnim orodjem razbijajo skale

Skupina sumljivih tujcev (III/20) se je v vojnih letih pomnožila s komunisti iz priključenih baltskih držav in iz Poljske. Med njimi je bilo veliko Židov, ki so na vzhod bežali pred Nemci, pa so v Sovjetski zvezi prišli v taborišča namesto v svobodo. Podobno se je godilo Nemcem iz Povolžja, Fincem iz Karelije, čečenskim in tatarskim manjšinam s Kavkaza. Avtorica na str. 423 navaja številke, da so iz vzhodne Poljske poslali 108.000 Poljakov v gulage, še več, 320.000 pa so jih prisilno pregnali v sibirske pokrajine, kjer so morali živeti kot sicer svobodni preseljenci. Za baltske države sta ustrezni številki 96.000, oziroma 160.000. Za normalne pojme je bila nečloveška ironija v tem, da so imeli tisti v gulagih zagotovljene vsaj nekaj prehrane in obleke, preseljenci pa so si morali vse oskrbeti sami.

Avtorica na str. 425 pripoveduje o poljskem dečku, ki je v ruski šoli poslušal pouk o tem, da Boga ni, da torej tudi molitve ne sme biti, otroci pa so kljub temu kar sami od sebe začeli moliti, a je bil ta otrok zato kaznovan z zaporom.

Pod Stalinom se je nadaljevala politika iz carskih časov, ko so preganjali Čečene (str. 428), vsaj 78.000 jih je umrlo med transporti, ko so jih prevažali v taborišča. Za to so uporabljali celo ameriške tovornjake, ki so jih dobili kot pomoč zavezniški sovjetski vojski. Z zemljevidov in iz enciklopedij so izbrisali cele narode, kraje, pokopališča. Kdo se ne bi spomnil na našo Kočevsko! V šoli so se učili samo še rusko, in to do časa po Stalinovi smrti, ko so se vsaj nekateri smeli vrniti v domače kraje. Ni čuda, da so tam problemi še po tolikih desetletjih.

Število vojnih ujetnikov je najprej naraslo po letu 1939, ko so zasedli vzhodno Poljsko, veliko, kakih 20.000 so jih pobili, iz tega časa je znano grobišče pri Katynu. Število nemških vojnih ujetnikov se je pomnožilo zlasti po bitki pri Stalingradu, kjer je uradno padlo 57.000 Nemcev, ujete pa so spravili v taborišča, v vseh vojnih letih so jih ujeli 2.388.000. Zaradi pomanjkanja hrane so veliko nemških ujetnikov izpustili že leta 1947, vendar jih je bilo ob Stalinovi smrti leta 1953 še 20.000. Tako taborišče pri Moskvi nam je opisal Slovenec Franc Skumavc v knjigi: Po enosmerni poti, Celje 2003.

Med vojno so amnestirali (III/21) milijonsko množico ruskih taboriščnikov (vendar ne političnih), ki so bili primerni za sovjetsko vojsko, da so se borili proti Nemcem; kar pet prejšnjih »zekov« (=zaključónij – zapornik), je prejelo odlikovanje heroja Sovjetske zveze.

Nekaj Poljakov so izpustili, da so se priključili armadi generala Andersa. V Italijo so morali iti preko Irana, saj naravnost na zahod ni bilo mogoče potovati. Mnogi izmed njih so popadali v bitki za Monte Cassino v Italiji.

Po končanih vojnih operacijah so sovjetski voditelji uredili taborišča zlasti v Nemčiji, kjer so osvobodili nemške zapornike, vanje pa privedli nove. Še strašnejša taborišča so uredili v Romuniji; avtorica pozna tudi dalmatinski Goli otok, čeprav ga ne imenuje z imenom (str. 457). Na Kitajskem so posneli isti sistem in ga izpeljali v še hujši obliki.

Nova skupina amnestiranih (III/22) po končani vojni 1945 so bile noseče ženske, vendar med njimi še ni bilo političnih. V juliju je bilo izpuščenih 734.785; natančna številka je iz arhivov – lahko si mislimo, koliko je bilo vseh takih taboriščnic.

Ko je hladna vojna dobivala nove razsežnosti, so po letu 1947 taborišča dobivala nove »stanovalce«. 1. januarja 1950 je bilo vseh taboriščnikov nad 2,5 milijona, milijon več kot ob koncu vojne, saj so se ponovno znašli v taborišču tudi taki, ki so prvotno kazen že odslužili. Ker so ob amnestijah izpuščali zlasti tiste, ki so bili kaznovani za različne kriminalne prestopke, je v taboriščih ostalo vedno več političnih, med njimi so bili zlasti številni častniki Rdeče armade.

Stalin je pred smrtjo ukazal zapreti Žide in zdravnike. Žide naj bi izselili v Sibirijo, a jih je tega rešila Stalinova smrt 5. marca 1953.

Mnogi zaporniki so takrat upali na večjo svobodo (III/23), številni pa so celo jokali v strahu, kaj se bo še zgodilo. Berija, ki je po Stalinovi smrti vodil represivni sistem, je sicer razpustil nekaj nesmiselnih delovnih taborišč, v katerih so gradili prekope in železnice. V poročilu Politbiroju CK je potrdil podatek, da je v taboriščih nad 2,5 milijona ljudi, od teh pa samo 221.000 nevarnih kriminalcev. Navedel je natančno število žensk, otrok in ostarelih in predlagal amnestijo za vse iz teh skupin. Izpustili so jih samo kak milijon, ne pa vseh (str. 479), prepovedal pa je tudi mučenje taboriščnikov in zapornikov.

Ko je prišel na oblast Hruščov, je že konec junija 1953 ukazal zapreti Berijo, ki je prav tako izginil, kot pred njim Jagoda in Ježov. Decembra je bil njegov proces, kdaj pa so ga ubili, ni znano, le ob koncu leta ni več živel. Izpuščanje iz taborišč in opuščanje podjetij v njih so nadaljevali. Znamenje popuščanja je bilo tudi v tem, da niso več kaznovali tistih jetnikov, ki niso hoteli delati ob nedeljah. Ostala pa so še »specialna« taborišča, v katerih so bili »nevarni« sovražniki ljudstva. Takrat je bilo za ograjo še kak milijon zapornikov. Pojavilo pa se je nekaj novega: pretepi med tistimi, ki so smeli oditi, in tistimi, ki so morali ostati. Jezili so se na taboriščne zdravnike, ki so odločali, kdo je tako oslabel, da je smel domov.

Sledi (III/24) daljše opisovanje upora zapornikov (zekov), ko so se nekateri posebej maščevali nad ovaduhi. Uprli so se celo z orožjem, ki so ga vzeli stražarjem. To se je nekje zgodilo poleti 1953, kmalu po Stalinovi smrti (str. 488). Osvobojenim taboriščnikom je celo uspelo opisati svoje trpljenje tujcem. Ponekod so v taborišču mogli poslušati tuje radijske postaje. Tako so npr. zvedeli za upor v Berlinu, ki je bil 17.5.1953 zadušen s tanki. Ker so taboriščnike pogosto premeščali iz enega taborišča v drugo, so se novice o uporih širile. Upirali so se rudarji v Vorkuti na severu Sibirije (str. 489), tam je 29. 7. 1953 stavkalo 15.604 rudarjev. Nad stavkajoče je ponekod vodstvo poslalo jetnike kriminalce. Skoraj povsod so upore vodili Ukrajinci, vendar so končno vse zadušili s silo (avtorica je v opombi št.33 na strani 631 natančno navedla vire za te podatke).

Figure 45. Stražarji s psi

Novo poglavje (III/25) z naslovom Odjuga in olajšanje začenja avtorica z ugotovitvijo, da so stavkajoči sicer izgubili marsikatero bitko, vendar so dobili vojno! Čas gulagov je minil.

Uradna poročila iz njih so osrednjemu vodstvu dokazovala, da preveč stanejo, da je treba plačevati stražarje in hrano, ki jo je sploh težko dobiti. Zato je CK julija 1954 ukazal izvesti olajšave, vendar taborišč le še niso razpustili. Hruščov je imel februarja 1956 tajni govor proti kultu osebnosti – po tem govoru je bilo rehabilitiranih 617.000 jetnikov (str. 509), suženjskega dela v taboriščih ne sme biti več, ostali pa so zapori.

Odjuga je bila svojevrstna in počasna. Mnogi v krajevnih vodstvih so se temu upirali, tudi Štajner, ki je bil izpuščen leta 1956, omenja to v svoji knjigi. Nekateri izpuščeni so se kar sami vračali v taborišče, saj dóma in domačih mnogi niso več imeli ali pa jim v domačem kraju niso dovolili prebivati. Taki so nato v taboriščih delali kot navadni delavci. Pretresljiva so bila srečanja s sorodniki, ki so jih imeli že za mrtve (str. 516) in s svojimi nekdanjimi preganjalci. Otrokom niso upali pripovedovati, kaj so doživeli, nekateri so morali pred odhodom iz taborišča podpisati, da o tem ne bodo nikomur govorili; tudi to smo poznali pri nas. Ker je bilo v taboriščih veliko partijcev, kjer so sicer veliko trpeli, so vendar osvobojeni prosili, naj jih ponovno sprejmejo v partijo.

Oktobra 1961 je Hruščov na partijskem kongresu imenoval glavne krivce za represivni sistem, ni pa si upal objaviti dokumentov o tem. Začeli pa so takrat tudi doma objavljati spominska dela o taboriščih – tako je 1962 izšel Solženicinov En dan Ivana Denisoviča.

V začetku poglavja Doba disidentov (III/26) je avtorica na str. 527 navedla pesem Borisa Čičibabina, v kateri je leta 1967 zapisal, da Stalin ni mrtev, ker živi v tem, kar je povzročil. Ljudi so sicer zapirali še naprej, razlika pa je bila, da si bil v Stalinovem času lahko zaprt za »nič«, odslej pa le za »nekaj«. Spet so zapirali Žide in baptiste, vendar je leta 1960 novi kazenski zakonik prepovedal nočna zasliševanja. Kdaj so se nehala pri nas? Obširno je opisala primer Josifa Brodskega, ki so ga zaprli za pet let, ker je pisal pesmi in torej ni hotel biti družbeno koristen, pozneje pa je zanje dobil Nobelovo nagrado!

Novi zaporniki niso več utonili v neznano, vedeli so zanje tudi v tujini in si prizadevali, da bi jih rešili.

Zanimiv je tudi podatek, ki ga lahko primerjamo z našimi razmerami, da so v tem času kljub odjugi praznovali npr. petdesetletnico Čeke, zloglasne tajne policije. Nezadržno pa so se širile kritične izdaje o tem obdobju, tiskane najprej skrivaj (v samizdatu), ki pa so prodrle tudi v tujino, kamor so redno prihajali tudi drobni listi s tajnimi novicami.

Pritiski oblasti na drugače misleče so postali bolj prefinjeni zlasti s pomočjo psihiatrov. Potem ko so Z. Medvedeva zaprli v psihiatrično kliniko, je vendar akademik Saharov protestiral pri sovjetski akademiji znanosti in Medvedeva so izpustili. Leta 1977 je v New Yorku izšla celo knjiga z referati strokovnega kongresa, na katerem so obravnavali to tematiko. Naslov zbornika Psychiatric Terror je na str. 650. Je morda pri nas kdo obravnaval to snov, ki tudi pri nas ni bila neznana?

Poglavje z naslovom Razbijanje spomenikov (III/27) uvaja pesem Aleksandra Tvardovskega, v kateri na koncu pravi: »Glavno je to, da kamen po svojem bistvu nikoli ni ne dober ne slab«.

Leta 1982 je prevzel vodstvo SZ Jurij Andropov (III/27), ki je že kot poslanik v Budimpešti leta 1957 doživel, kako se je mogel razrasti ljudski upor. Da bi preprečil kaj podobnega doma, je spet uvedel strožji režim. Zapirali in izganjali so člane Helsinškega monitorja, ki so opozarjali na kršenje človekovih pravic in verskih svoboščin. Pritiskali so na žene in otroke »nacionalistov«, Židom so onemogočali izselitev v Izrael. Po njegovi smrti 1984 so ti ukrepi prenehali.

Gorbačov je uvedel drugačne metode, saj je bil prej celo v bližnjem sorodstvu deležen strahot: en ded je bil zaprt leta 1933, drugi 1938, med mučenjem so mu zlomili obe roki. V spominih je zapisal, da so se ga otroci izogibali kot sovražnika ljudstva. Po katastrofi v Černobilu leta 1986 je uvedel »glasnost« – o vsem se sme govoriti in pisati – in »perestrojko« – spremembe naj se tudi uresničijo. Na televiziji je javno zahteval, da je treba opisati tudi črne točke iz zgodovine SZ. Zato so tudi doma začeli zbirati podatke, spomine, arhive. Osvobojeni so bili tudi politični jetniki, izpuščeni disidenti, ki so pozneje postali politični voditelji.

Avtorica v sklepnem poglavju z naslovom Spomin priznava, da se vse še ni izboljšalo in spremenilo, saj sedanji voditelj Putin nič ne skriva, da je bil član tajne policije KGB, torej čekist (str. 571). Mnogi težko prenašajo »brskanje« po neprijetni preteklosti, kar je avtorica osebno doživela na potovanjih po krajih nekdanjih gulagov, kar bi veljalo lahko tudi za koga v Sloveniji. Ponekod so sicer uredili krajevne muzeje v krajih lagerjev, na zvezni ravni pa še marsikaj ni urejeno in dostopno raziskovalcem.

Avtorica primerjalno ugotavlja, da so v Nemčiji uradno obsodili nacizem, v SZ pa komunizma ne, prav tako kot pri nas tudi ne. Res pa je, da je bilo do konca leta 2000 rehabilitiranih 4,5 milijona političnih jetnikov, še pol milijona jih je bilo v postopku. To pa ni veljalo za neštete milijone, ki niso bili sodno obsojeni, ampak samo administrativno preganjani. Tudi mnogi pri nas so to doživeli. Zelo znano nam zveni izjava Rusa Jakovljeva (str. 571), da bo do sprememb prišlo šele, »ko nas ne bo več«. Teža nad Rusijo ostaja, Čečeni še vedno trpijo kot nekoč, nekdanji policisti so ohranili »pridobitve« iz časa, ko so bili na oblasti, navadni Rusi pravijo: »če si večji lump, bolje se ti godi« (str. 572). To je samo nekaj drobcev iz avtoričinega premišljevanja ob koncu knjige.

V Dodatku (str. 578-586) so navedene številke o zaprtih, pobitih, izginulih, iz različnih virov. Ker se ne ujemajo, se avtorica ne more odločiti, katere številke so bližje resnici. Verjetno je, da je šlo skozi gulage v letih 1929-1953 18 milijonov ljudi. Tem je treba prišteti še milijone vojnih ujetnikov in specialnih izgnancev, ki so se morali preseliti. V celoti naj bi trpljenje prizadelo nekako 28,7 milijona oseb različnih narodnosti. Še manj zanesljiva je številka o umrlih, saj jih uradno niso šteli. Tudi teh naj bi bilo preko tri milijone.

Kazala z naslovi uporabljenih virov sem omenil že v začetku tega pregleda, ko sem predstavil knjigo in njeno pomembnost. Mogla bi biti vzorec in spodbuda za raziskavo zelo podobnega dogajanja v Sloveniji v letih »svobode«. Knjiga bo odslej na voljo v knjižnici Teološke fakultete v Ljubljani.

Na njeno pomembnost opozarja podatek, da je leta 2003 izšel nemški prevod pri založbi Siedler v Berlinu: Der Gulag. V Frankfurter Allgemeine Zeitung je Günther Heydemann 25. marca 2004 povzel njeno vsebino. Trajni pomen knjige je podčrtal s tem, da te vrste taborišč poznajo tudi drugod in še v našem času, npr. na Balkanu ali ameriško taborišče na Kubi. Hvali avtoričino prizadevnost, da se je dokopala do ustnih, tiskanih in arhivskih virov, in to prav v Rusiji, kjer bi marsikdo rad pozabil na strahote preteklih desetletij, ki pa so usodno posegle v milijone ruskih družin. Knjiga, pisana nepristransko, je »hkrati počastitev žrtev in svarilo«.

Knjiga je doživela drobno omembo tudi v časniku Delo, v katerem je 23. junija 2004 Alenka Puhar predstavila knjigo Stasiland, v kateri je Avstralka Anna Funder dokumentirano obdelala vzhodnonemško tajno policijo in njene metode. Mlada avtorica je zanjo prejela angleško nagrado Samuela Johnsona, ki jo podeljuje 4. program BBC in » … uživa sloves najodličnejšega priznanja v kategoriji neleposlovnih knjig«. V najožji konkurenci za to nagrado je bila tudi knjiga Gulag, ki pa je v ZDA dobila Pulitzerjevo nagrado v kategoriji neleposlovnih knjig.

Figure 46. Če si imel lastno skledo, si dobil prve porcije

Ob sklepu tega pregleda naj dodam še opombo, da v njej pogrešam več podrobnosti tam, kjer avtorica opisuje preganjanje vernih ljudi. To sicer večkrat omenja, kot je vidno tudi iz tega pregleda, vendar nekako mimogrede, ne da bi se pri tem ustavila, kot se navadno pri političnih oporečnikih in kulturnikih. Verni bralci bi želeli zvedeti še kaj več, saj ni dvoma, da je v njenem gradivu veliko tudi takih podatkov. Tega nisem zapisal kot očitek, ker vem, da v nobeni knjigi, tudi če je zelo obsežna, ne more biti objavljeno vse, kar avtor pozna. Lahko smo hvaležni za vse, kar v knjigi beremo.

13.2.1. Tamara Griesser-Pečar objavlja neolepšano zgodbo iz vojne

Tamara Griesser-Pečar: Das zerrissene Volk. Slowenien 1941–1946. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution. Böhlau Verlag, Wien 2003. 604 Seiten, 99 eur.

Za partizanske čete Jugoslavije (POJ) in njihovega vrhovnega poveljnika Tita je bil »notranji sovražnik« vsaj tako pomemben kakor zunanji. Tamara Griesser-Pečar niti najmanj ne dvomi, da je bila tako za vojaško vodstvo kakor tudi za Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) in njeno slovensko vejo (KPS) odstranitev »belogardistov« (domobrancev) in »plavih« (kralju zvestih četnikov) še bolj odločilnega pomena kakor boj proti trem okupatorjem – in sicer proti italijanskemu v Ljubljanski provinci (»Provincia di Lubiana« od l. 1941 do 1943), ki se je raztezala od Save do severnega Jadrana, proti nemškemu v severnem delu Slovenije (po prestopu Italije na stran zaveznikov do konca vojne tudi na njenem dotedanjem zasedbenem ozemlju), kakor tudi proti madžarskemu okupatorju v Prekmurju, na ozemlju onkraj Mure na severovzhodu današnje Slovenije.

Avtorica si je svoje stvari povsem gotova: »Osvobodilna fronta« (OF), ki so si jo prilastili in jo uporabili komunisti, je med državljansko vojno porabila več energije za to, to je odstranjevala »kolaborante« in »izdajalce« ter pokončavala »sovražnike ljudstva« kakor pa za »narodnoosvobodilno borbo«. Avtorica to utemeljuje ne samo na podlagi dejstva, da so postrelili ujete in hudo ranjene domobrance in četnike v Grčaricah, v Mozlju, Jelendolu, na Turjaku, v Velikih Laščah, na Velikem Osolniku, na Travni gori, v Mačkovcu, v Padežu in Klemenki pri Metliki – vsi so bili Slovenci iz domobranskih enot – ampak tudi na podlagi pokolov, ki so jih zagrešili nad resničnim ali domnevnimi nasprotniki režima: l. 1942 v Ajdovcu in Suhorju kakor tudi l. 1943 v Grahovem, Velikih Laščah in Kočevju ter še na drugih krajih.

Tamara Griesser-Pečar poimensko navaja številna morišča in kostišča jugokomunističnega množičnega pomora na ozemlju današnje Slovenije. To je bilo že zdavnaj potrebno storiti. Avtorica se že trideset let ukvarja s temo, ki je bila desetletja zamolčana v javnosti kakor tudi med predstavniki zgodovinske stroke v njeni domači deželi. Osvetljuje strahote med državljansko vojno v času vojne, dobesedno iztrga njene žrtve teminam zemlje in jih spravlja na dan, in končno poimenuje več sto tisoč brezimnih: vojake redne vojske, vojne ujetnike, pripadnike italijanske in madžarske narodnosti ter Nemce, ki so izgubili življenje v množičnih pobojih leta 1945. Vse Jugoslovane nemške narodnosti je »Antifašističko vijeće narodnog osloboðenja Jugoslavije« (AVNOJ) razglasilo za »brezpravne«. Kdor je preživel strahote taborišč, je bil izgnan. Naravno, da se pozornost v Sloveniji rojene avtorice usmerja predvsem na protikomunistične slovenske vaške straže, na milice in domobranske enote »meščanskega« tabora, na pripadnike meščanstva samega, ki so bili pomorjeni zavoljo razredne pripadnosti, ter na katoliško duhovščino (ta ni vseskoz »kolaborirala«), ki je v medvojnem in povojnem komunizmu plačala visok krvni davek. Raziskovalna vnema in zgodovinarkina težnja po spoznanjih veljata tako nasilno odpeljanim Korošcem in Italijanom (iz tržaškega zaledja) kakor tudi usodi kralju zvestih Srbov, in končno pač še 60 000 hrvaškim vojakom in civilistom, pobitim na slovenskih tleh.

13.2.2. Strahovit zadah po truplih

Hrvati so se na begu pred komunisti vlekli za umikajočo se nemško vojsko in prišli na Koroško ter se v Pliberku predali britanskim četam. Te so Hrvate, vedoč, da jih čaka gotova smrt, pod lažnimi pretvezami med 18. in 30. majem 1945 izročili partizanom – prav tako kakor so s Koroškega ob istem času predali sovjetski armadi 40 000 kozakov. Več tisoč Hrvatov je bilo v Kočevskem Rogu jugovzhodno od Ljubljane zverinsko pomorjenih. Ker je »strahovit zadah po truplih« vse do konca štiridesetih let ležal nad roškim gozdom, so morali nemški vojni ujetniki mnoge »prestlati«. Še danes večidel neprehodni gozd Kočevskega Roga je tudi množično grobišče mnogih Slovencev, ki so bili do leta 1946 na napačni strani.

Poboj domobrancev kot del likvidacije meščanskega razreda je bil partijska in državna skrivnost in je kot tema ostal tabu cela desetletja. Celo v Sloveniji, ki je l. 1991 postala samostojna, se je sprva komaj kdo lotil te tragedije in travme bratomora, ki prav do danes vleče zarezo skozi mali narod in razceplja politične kroge. Pri tem niso kaj dosti spremenila niti spominska bogoslužja v Kočevskem Rogu, katerih so se udeleževali predvsem svojci žrtev OZNE (Odeljenje za zaštitu naroda), pogreznjenih v kraške jame in brezna.

Šele ko je bilo »odkritje« množičnih grobišč tudi uradno registrirano in njihova policijska preiskava pred tremi leti odobrena od državnega tožilstva, je postalo očitno in splošno znano, da so zgodovinska tla Slovenije – in še kako – prepojena s krvjo. Večina že znanih množičnih grobišč se nahaja v skalnatih in zemeljskih razpokah na kraškem območju, v opuščenih kamnolomih, pa tudi v bližini naselij, tako na primer nedaleč od Slovenske Bistrice, kjer so jeseni l. 2001 na tovarniškem zemljišču odkrili ostanke več sto domnevnih kolaborantov, ki so jih komunisti postrelili v bunkerju, tega pa so nato razstrelili.

Gospa Griesser-Pečar zbuja močan vtis, ko podaja pretresljivo celovito podobo titoističnega totalitarizma kot komunistične oblike vladavine nesovjetskega, čeprav stalinističnega kova v vojnem in povojnem času. Kdor hoče razumeti, zakaj je današnja slovenska družba globoko razklana kljub izjemnemu gospodarskemu razcvetu te male dežele, ki je napredovala v »zgledno učenko EU«, mora vzeti v roke to knjigo. Avtorica drži pičlima dvema milijonoma Slovencev ogledalo zgodovine, ki so ga doslej drugi (preveč) zleščili, potem ko je z njega odstranila slepe pege iz nedavne preteklosti. In pri tem osramoti vse tiste, ki so imeli titoizem propadle Jugoslavije – za to so prav Slovenci dali prvi sunek – za milejšo pojavno obliko komunističnega režima, če že ne sploh za najblažjo.

Prevedla Katarina Bogataj Gradišnik