Zaveza št. 54 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


§

Resnica ima, kakor knjige, sua fata –različne usode. Danes je njena usoda ta, da se
na splošno misli, da je ni. Če jo boste vpletali v svoje stavke, se vam lahko zgodi
dvoje: ali si bo občinstvo mislilo, da imate nekaj za bregom – da imate nekaj v rokavu,
kakor bi rekli Angleži, ali pa da imate “sekiro za nabrusiti”, kakor bi se izrazili
Amerikanci; ali pa, kar je veliko huje, da ste velik preprostež. V obeh primerih bodo
odslej z vami previdni ali pa se vas bodo celo izogibali: v prvem zato, ker ste nevarni,
v drugem pa zato, ker na vas ni mogoče računati. Resnica na bančnem računu, da; resnica
na zdravstvenem kartonu, da; a resnica po kateri se na primer sprašuje Pilat, prosim
vas, kdo si pa danes s tem še beli glavo. Za vsem ni samo težavnost postopka, pri
katerem je treba sestaviti množico dejstev v verjetna sorazmerja; ni samo težavnost
iskanja resnice po sebi, ampak je tu tudi interes, ki naj bi vas pri tem vodil in
ki si je po dolgem upiranju civilizacije končno pridobil status resnice. Interes je
tudi postal resnica. In ker je interesov očitno in priznano več, je jasno, da je tudi
naših končnih postavitev sveta – resnic – več. Kar je isto, kot če bi rekli, da resnice
ni.

Stvar z interesom je namreč ta, da se mu človek ne more odtegniti. Dogaja se nam nekaj
podobnega kot pri spoznavanju sveta. Nikoli, pravijo, ne moremo z gotovostjo vedeti,
kakšen je svet po sebi, ker pridem do njega le tako, da vidim, slišim, itd. Vedno
ostaja dvom, če je predmet, ki so nam ga posredovali čuti, ustrezen predmetu po sebi.
Podobno se nam dogaja z iskanjem resnice. Vedno ima neko vlogo interes in nam zapira
pot do njene čiste podobe.

Tu se ne bomo ustavljali ob tem, ali obstaja način, kako je mogoče moteči interes
minimizirati ali celo izključiti. Raje bomo opozorili na neki drug razvoj, ki je tudi
usodno prizadel status resnice. V zadnjem stoletju in pol je evropska misel naredila
veliko odkritje. To se je zgodilo takrat, ko je v interesu, kot smo ga opisali, zagledala
ne oviro, ampak veliko možnost. Če je namreč zaradi vloge interesa resnica sama po
sebi nedostopna – tako je šla ta misel – potem jo moram v vsakem primeru, če sploh
hočem kaj imeti v rokah, vsaj v nekem oziru postaviti. In če resnico v vsakem primeru
vsaj nekoliko tudi že postavljam, zakaj je ne bi postavljal v celoti: zakaj se ne
bi zavedel svoje osnovne nevezanosti in jo razumel kot razlog za zadnjo svobodo? Zakaj
se ne bi zavedel svoje suverenosti in postal zavesten postavljavec resnice. To je
bil tisti veliki evropski preobrat – novo samorazumetje človeka: iz iskalca resnice
je človek postal postavljavec resnice. Razumljivo je, da je človek, ko se je v celoti
zavedel, kakšnega se je našel, začutil veliko osamljenost. Nikoli v zgodovini do sedaj
še ni bil tako povsem sam. Einsamkeit – osamljenost – je ena od besedil, ki dajejo
osnovni ton Nietzschejevi knjigi Tako je govoril Zaratustra, knjigi, ki je predstavljala
sklepno dejanje te evropske drame. Da je človek to osamljenost mogel vzeti nase, se
je znašel še pred eno nujnostjo: moral je postati nadčlovek. Kot übermensch, kot nadčlovek
je tradicionalni Evropejec nastopil svojo novo kariero. Nietzsche je oznanil: »Nadčlovek
bodi smisel zemlje!«

Ta razvoj se je razcepil v dve smeri. Prva je v celoti ostala v okviru Nietzschejevega
navdiha. Če hočemo pokazati, kakšno vlogo natanko je človek sedaj igral, se lahko
oklenemo formulacije Ronalda Dworkina: »igrati Boga«: »Igrati Boga se pravi, igrati
se z ognjem. Toda natanko to so smrtniki vse od Prometeja, patrona nevarnih odkritij,
počeli. Mi se igramo z ognjem in jemljemo nase posledice, zakaj alternativa bi bila
neodgovorna bojazljivost pred neznanim.« V tej smeri obstaja torej še pojem nevarnosti,
zavest tveganja in rešpekt pred neznanim. Peter Sloterdijk, zadnji v vrsti teh prerokov,
zanikovalec »nepisanih zakonov« in protagonist »za popolno plasticiteto narave onkraj
judovsko-krščanskih tabujev«, čuti, da mora pri tem pokazati na »poglavitni problem
moderne«, ki je v tem, »kako moralno obvladati sproščene proizvajalne sile tehnike«.
V njem še živi spomin tistega Nietzscheja, ki je priznal, da je v »krščanski zgodovini
bila človeku privzgojena zavest osebnega dostojanstva in vesti« in da ima »svoboda
krščanskega človeka nekaj na sebi«. V tradiciji teh smeri stoji tudi resnejši Jürgen
Habermas, ki celo zavrača Sloterdijkovo »brezrezervno apologijo storljivega« in navzlic
vsemu misli, da ne smemo pozabiti, kakšen »kognitivni sunek« je monoteizem prinesel
človeku: »da mu je dovolil svobodo reflekcije in moč, da se je distanciral od vrtoglave
neposrednosti sveta«. V eni veji velikega ničejanskega impulza se še vedno kdaj pa
kdaj zasveti nepozabljeni človek.

Veliko dlje pa so se razvile stvari na drugi veji tega razvoja. Ljudje, ki so začutili,
da so ustvarjeni za to pot, so nosili v sebi to zmožnost, da zanje ni obstajala nikakršna
»meja med razpoložljivim in nerazpoložljivim« več. Odstranitev tiste meje je v novejši
zgodovini dobila svoje ime: ideološka revolucija. Njena odstranitev se je seveda najprej
zgodila v glavah ljudi; še preden je moglo priti do dejanja, se je morala v človeku
vzpostaviti zavest radikalne nevezanosti. V tej nezvezanosti je človek zagledal svet
kot polje neomejene poljubnosti.

Vse je potekalo na liniji, ki smo jo že nakazali: na liniji interesa. Marx je »odkril«,
kaj je interes delavskega razreda. Bil je pozitivist in zgodovinar in je mislil, da
je interes odkril – v normalnem pomenu te besede. A mi mislimo, da je bilo v tem odkritju
toliko hotenja, da nam dovoljuje pisati besedo v narekovajih. Marx, še bolj pa Engels
sta do svojega »odkritja« prišla z uporabo dialektičnih zakonov mišljenja. V antiki
v osrednjem veku je bila dialektika oznaka za precizno ali znanstveno mišljenje sploh.
S Heglom pa je dobila povsem nov pomen: še vedno je pomenjala mišljenje, a sedaj mišljenje
kot gibanje, ki je edino ustrezno za ugotavljanje sveta, ki je tudi gibanje. Starejši
se besede dialektika dobro spominjamo, saj se je v socialističnem imperiju pričakovalo,
da bomo mislili dialektično in odkrivali dialektično danost sveta. Marx in Engels
sta bila, kot smo rekli, filozofsko izobražena in sta živela v dobi, ki je poudarjala
pozitivistične norme, in jima moramo zato do določene mere pustiti prepričanje, da
sta »interes delavskega razreda« odkrila, ne glede na to, da sta to storila na dialektični
način. Lenin in sodelavci pa so v dialektiki zagledali način, kako je mogoče svet
povsem poljubno postavljati.

Lenin in njegovi nasledniki so bili takšni ljudje, da so to možnost izrabili tako,
da so postavili svet, za katerega je potem obveljala oznaka: realni komunizem. Ta
pa je bil duhovni, politični in gospodarski sistem, za katerega je Leszek Kolakovski
postavil besedo, ki se je uveljavila in ostala: mendacity – zlaganost ali lažnivost.
»Mendacity is the immortal soul of communism.« – Laž je nesmrtna duša komunizma. Na
Inštitutu za znanost o človeku na Dunaju je bil od 9. do 11. marca 2001 velik simpozij
z naslovom Spomin na stoletje, na katerem so zbrani posamezniki poskušali predstaviti
temeljne izkušnje narodov, ki so jim totalitarni sistemi »konfiscirali spomin«. Tam
je Kolakovski, ki je bil v mladih letih sam radikalen akter v tem gibanju, za komunizem
povedal dve stvari: prvič, da je bila »narava komunistične laži, zaradi svoje imunosti
za dejstva, enkratna v vsej politični zgodovini«; in drugič, da je »dialektika omogočila
komunistični laži, da je dejstva preoblikovala v njihovo nasprotje in tako omogočila
kulturo iskrenih laži«. Moramo priznati, da sta to dve formulaciji, ki se ju kaže
zapomniti /IWM, Newsletter 72/. Ob tako zavidljivih uspehih, ki so jih komunisti dosegali
z dialektiko, mogoče ne bo odveč, če spomnimo na razgovor med Goethejem in Heglom,
ki ga je zapisal Eckermann (/18. 10. 1827/ I. P. Eckermann, Pogovori z Goethejem,
Lj. 1959, prevod Josip Vidmar). Ko je Hegel hvalil dialektiko kot »dar, ki postane
velik v razlikovanju med pravim in napačnim«, je Goethe pripomnil: »Samo če ne bi
takšnih duhovnih umetnij in spretnosti često zlorabljali in izkoriščali za to, da
napačno delamo za pravo in pravo za napačno!!« Prav to se je čez sto let dogajalo
po vsej komunistični hemisferi, ponekod pol stoletja, ponekod več, in duhovno tako
zelo pohabilo cele narode, da še po desetletjih ne morejo k sebi.

Pa pustimo zgodovino. Talentiranost za dialektično igro z jezikom in stvarnostjo ni
reševala samo ustanovnih očetov komunizma v njihovih pionirskih naporih pri postavljanju
sistema. Če odprete danes, ko smo že visoko v postkomuničnem času, kakega od dnevnih
tiskanih medijev, vam ne bo treba dolgo obračati strani, da boste pred sabo zagledali
stavke, ki vas bodo z vratolomnim dialektičnim nastopom prepričali, da »umetnija ali
spretnost«, kakor je rekel Goethe, nikakor ni izumrla. Mogoče na nove rodove prihaja
z učenjem, mogoče tudi kako drugače – na primer s polaganjem rok. Predlagamo, da se
za trenutek zadržimo pri enem od takšnih novejših primerov.

Pri izviru

Figure 1. Pri izviru Mirko Kambič

V četrtek, 15. julija, je eden Delovih novinarjev posredoval bralcem daljši odlomek
iz govora, ki ga je imel nekdanji predsednik države pred svojimi somišljeniki v Baški
grapi, in ga glosiral z mislimi, ki so se mu utrinjale ob tam izrečenih stavkih. O
teh mislih bomo rekli kakšno besedo pozneje, sedaj pa h govoru nekdanjega predsednika
(kolikor ga, po navedku, atestirano lahko vzamemo v premislek). Naj za uvod povemo,
da so temeljna dejstva revolucije in državljanske vojne zagledana in priznana, morda
tudi od tistih, ki so z njihovim sprejetjem in razumetjem imeli več dela kot večina.
Menimo, da tudi ljudje, ki tega javno ne priznajo, mislijo tako. Med dejstva, ki ne
morejo da ne bi ganila opazovalce s svojo nespornostjo, sodi to, da je bil slovenski
narod okupiran, razdeljen in obsojen na iztrebljenje (ne sicer takoj in sploh ne med
vojno, kar je tako važno, da s tem sploh ni mogoče pretiravati); da je KPS skoraj
istočasno s fašistično in nacistično agresijo na slovenski narod prišla nanj tudi
s svojo (na preizkušen način, s terorističnimi akcijami partijske milice in z zgodovinsko)
blokado političnih sil zunaj njenega dometa. To je tako jasno, to tako zelo stoji,
da še tako vdano agitropovsko srce začuti, da se je treba vdati. Če bi nekdanji predsednik
države res želel, da bi imel obraz, ki bi mu, ko bi »govoril o viziji prihodnosti«,
verjeli, bi tako najdena in spoznana in občutena dejstva tudi povedal. Rekel bi, recimo,
naslednje: »Komunistična partija Slovenije je začela svoje vojaško in politično delovanje
zoper slovenski narod v času, ko je bil razkosan in obsojen na iztrebljenje.« Potem
bi mogoče še dodal: »Zato je pripisovati domoljubje temu dejanju več kot zloraba te
velike vrednote.« In potem bi se, ko bi se tako že prepustil resničnosti, odločil
– po impulzu tako rekoč – še za naslednjo izjavo: »Dvignjena roka zoper lastni narod
je namreč greh, ki ga ni mogoče ne opravičiti ne oprati, ne z besedami ne z dejanjem.«
Lahko si mislimo, da bi ga poslušalci, ko bi jim tako govoril, vprašujoče gledali.
Ali pa tudi ne! Morda pa bi dobili občutek, kakor da se jih je nekaj neznanega dotaknilo
in da so odrešeni. Začutili bi, da sedaj tam stojijo v tem, kar resnično so: v tistem
pogumu, ki so ga resnično imeli, in v tistem patriotizmu, ki jih je resnično nosil.
Bili bi odrešeni zase – in za zgodovino. Nekdanji predsednik, njihov sedanji govorec,
jih ne bi k ničemur silil in jih ne bi nikamor gnal. Rekel bi preprosto: »Jaz sem
se odločil in izbral.« A nekdanji predsednik je natanko ta stavek tudi izrekel, a
je bil mišljen v nekem povsem drugem zgodovinskem in moralnem kontekstu. Ni bil izraz
»brezpogojne vdaje« resnici, ampak napoved, da bo še naprej vodil dialektične turnirje
na terenu zgodovinsko že zdavnaj izgubljenih pozicij.

Da pa je te pozicije težko braniti, je pokazal tudi poudarjeni napor, ki ga je nekdanji
predsednik in še prej nekdanji partijski funkcionar, potreboval, da je zdržal medijski
dogodek v Baški grapi. Kljub dialektični rutini, ki je oblikovala tudi ta nastop,
je bilo v njem čutiti določeno forsiranost. Še bolj pa je to zadrego – mogoče celo
brezglavost – pokazal mladi mož, ki je govor nekdanjega predsednika novinarsko opremil.
Ne bomo se dlje ustavljali ob takšnih trditvah, kot je tista, da so partizanski nasprotniki
»računali na zmago okupatorja«; da je medvojna slovenska oblast »izbrala sodelovanje
z okupatorjem«; da je Rožman že 1937 »ekskomuniciral Edvarda Kocbeka«; da se je VOS
pravzaprav branila pred »zločini nasprotne strani«. Z vsem tem se ne bomo posebej
ubadali, pač pa mislimo, da moramo postaviti v prava dejanska in vrednostna razmerja
novinarjev predlog za spomenik Vidkunu Quislingu v Ljubljani.

S Quislingom nimajo nobene zveze ne domobranci ne ban Natlačen na škof Rožman ne Katoliška
akcija, sploh nobeden na protikomunistični strani. A je vseeno tako, da bi po naši
misli spomenik Quislingu v Ljubljani že lahko stal. Gre samo za vprašanje, kdo ga
bi bil moral postaviti. (Vendar je, vidite, že govorjenje o tej stvari tako mrzko,
da ga ne bi omenjali, ko ne bi bili izzvani.) Naj razložimo, kaj mislimo.

Kdo je bil Vidkun Quisling, da napravimo kratek tour d’horizon? To je bil norveški
generalštabni oficir, ki je kot član vladnih delegacij in komisij prepotoval precejšen
del Evrope. Spoznal je tudi boljševizem in mislil, da je nemški rasistični filozof
Rosenberg najboljši odgovor nanj. Maja 1933, tri mesece potem, ko je Hitler postal
nemški kancler, je ustanovil fašistoidno politično stranko Nasjonal Samling – Narodni
zbor, ne da bi z njo kdajkoli imel kakršnekoli možnosti za uspeh. Leta 1934, eno leto
pozneje, je po zgledu drugih totalitarnih gibanj ustanovil iz mladih aktivistov organizacijo
telesnih stražarjev. Decembra 1939, tri mesece po začetku vojne, je obiskal Hitlerja
in ga povabil, naj zasede Norveško. Tedaj so se dogovorili, da bodo to naredili »na
miren način« – tako, da bo Quisling Nemce poklical v deželo. Ko je Hitler aprila 1940
zasedel Norveško, je Quisling na svojo roko nemudoma sestavil vlado pod svojim predsedstvom,
a je Nemci niso potrdili. To so storili šele februarja 1942. Zaradi njegovega ravnanja
je londonski Times začel uporabljati njegovo ime za označevanje vsakogar, ki se iz
ideoloških razlogov priključi strani napadalca in tako zagreši gnusni zločin narodnega
izdajstva.

Vsakomur, ki prebere zgornje vrstice, pa naj je tudi učna leta prebil v tempeljskem
preddverju partije, je jasno, da nobeden od slovenskih protikomunistov ni imel zveze
s tako zavrženo kariero, ne na zunaj in ne na znotraj. Najbolj pokvarjeno pa je s
tem povezovati slovenskega duhovnika. Slovenski duhovnik, ki je narod postavil pokonci
– v najvažnejšem pomenu te besede – ga je postavljal v boju z nemštvom in italijanstvom,
kar je ustvarilo v njem protinemški in protiitalijanski avtomatizem. Če že nič drugega!
Poleg tega pa obstaja še neka druga okoliščina, spričo katere je ta novinarjev predlog
tako zelo nesramen: Slovenci smo se namreč v primeri z drugimi evropskimi narodi med
okupacijo izredno dobro držali. Če bi to hoteli raziskati in dokazati z dokumenti,
bi seveda potrebovali mesece in mesece arhivskega dela. Toda pri dejstvih, s katerimi
razpolagamo, lahko že sedaj rečemo, da je v Sloveniji bilo manj kolaboracije kot kjerkoli
v zasedeni Evropi. (Umestno je vprašanje, zakaj zgodovinarji tega prepomembnega dejstva
na raziščejo. Razumljivo, da tega niso počeli takrat, ko so jim plačo določali akademski
politkomisarji. Toda sedaj bo že kmalu poldrugo desetletje, odkar smo v demokratični
državi! Kaj pa je z zgodovinarji? Katera tekočina pa se pretaka po kanalih njihove
zavesti? Ali je z njimi tako, da sicer čutijo določeno nelagodnost spričo tega, da
se jim določeni vesoljski računi ne izidejo, a vztrajajo, kljub vsemu, v ptolomajskem
sistemu. Tako kot Kopernik, ki je tudi, preden se je odločil za obrat, dolgo pomišljal.
Ne izstopijo. Ne smejo? Si ne upajo? Ne vedo, kaj bi s svobodo? Si zapirajo oči pred
soncem kot Platonov ujetnik, ki se reši okovov in pride iz jame?). A pustimo ta vprašanja
in ostanimo pri tem, da pri Slovencih kolaboracionizma in kvizlinštva preprosto ni
bilo. Niti toliko ga ni bilo, da bi lahko rekli, da je bil. A vrnimo se za trenutek
na Norveško. Njihova predsednica Harlem Brutland je pred leti izjavila, da je več
norveških mož padlo v vrstah SS, kot pa jih je bilo žrtev nemške okupacije. Ali bi
lahko navedli ime kake slovenske kvizlinške čete, ki je sodelovala na italijanski
ali nemški fronti.

Ko je lord Weidenfield 19. marca 1999 nastopil na IWM s temo Razmišljanje evropskega
Juda / Newsletter 64 /, je govoril tudi o tem, kako je novejši razvoj Nemcem nekoliko
odvzel edinstvenost njihove krivde. Ko so novi arhivski dokumenti postali dostopni
povsod po Evropi in se je poleg tega razživelo zanimanje za nekdanje razmere, so Nemci
začutili nekakšno olajšanje, da »njihovo breme ni bilo več tipično nemško breme«.
»Francozi, Nizozemci, Švedi, Švicarji in celo Britanci so se zavedeli kršitev človečnosti
in človekovih pravic in aktivne in navdušene kolaboracije z okupacijsko oblastjo.«
No, take »aktivne in navdušene kolaboracije« v Sloveniji zares nikoli ni bilo. Specifično
glede judovskega problema pa pravi ENCYCLOPEDIA OF HOLOCAUST (G. ISRAEL, N. Y., 1990),
da je bil antisemitizem v predvojni Jugoslaviji »povsem obroben pojav«. Prek 50.000
Judov je moglo čez jugoslovansko ozemlje zbežati z dežel, ki jim je grozil nemški
napad. Posebej Slovenija ni nikoli omenjena, niti v tem okviru ne, ne za predvojne
ne za vojne razmere (čeprav enciklopedija registrira take podrobnosti, kot so »folklorne
raziskave v Gottschee – Kočevje v Sloveniji«, ki so potekale v okviru Himmlerjeve
Družbe za prazgodovino nemške duhovne dediščine).

Kaj torej napraviti z novinarjevim ironičnim predlogom, da bi se v Ljubljani postavil
spomenik Quislingu? Rekli smo že, da Slovenci Quislingu nimajo za kaj postavljati
spomenika, razen če bi njegova usoda ganila komuniste, da bi kaj naredili. Zakaj ravno
komunisti? Zato, ker jih s Quislingom veže ista politična danost. Slovenski komunisti,
kakor norveški kvislingi, niso imeli nobene politične možnosti – razen v vojni. Ko
ne bi bilo vojne, bi Quislingov Nasjonal Samling lovil norveške posebneže, in če ne
bi bilo vojne, bi KPS še naprej štela kakšnih 800 mož in živela od članarine in od
skrivne sponzorske miloščine.

Če se bralci še spominjajo, je tema tega komentarja resnica. Ne resnica nasploh, ampak
njen težavni položaj, ki ga ima v posttotalitarni in postmoderni Evropi. Obe določili
sta zelo važni, čeprav ne smemo pozabiti tudi na korozivne vplive, ki so se dogajali
v okviru relativizma moderne. Poglavitni udarec pa so resnici le zadali totalitarizmi
– zlasti komunistični. V kakem drugem oziru sta fašizem in nacizem čisto lahko bolj
domišljena in bolj učinkovita, za resnico pa je komunizem iznašel najbolj celostno
in najbolj rafinirano kontrolo. Njegova prednost je bila v tem, da je imel v lasti
dialektiko, ki je, preprosto povedano, omogočala, da vse oziroma karkoli, hkrati je
in ni. Mimogrede – passim, tako rekoč – smo na dveh primerih pokazali, kakšen mojster
je na tem orodju še vedno nekdanji predsednik republike Slovenije in kako kongenialno
mu zna slediti slovenski novinar.

Česar se človek v takem položaju najbolj boleče zave, je nemoč. Poglavitna nemoč se
napaja – če se to ne sliši paradoksno – iz osamljenosti. Muka mislečega človeka v
totalitarizmu – posebej v komunističnem totalitarizmu – je ta, da se duši od praznine.
Ballestrem, eden od raziskovalcev totalitarizma, pravi naslednje: »Totalitarna partija
ima strašno privlačno moč za vse, ki hočejo kaj postati. Nanjo se osredotoči celotni
oportunizem prebivalcev.« /Totalitarismus im 20. Jahrhundert, p. 243/ Vsi, ki se podredijo
partiji, ustvarjajo praznino okoli mislečega človeka. Z vsako vdajo je praznina večja.

Toda kako važna je resnica, se je pokazalo šele takrat, ko se je v velikem prostoru
med Habarovskim in Prago prvič pojavil svobodni človeški govor. Na desetine jezikov
in na stotine idiomov se je v tem brezkončnem prostoru zlilo v ti dve besedi: živeti v resnici. To, kar se je pol stoletja ali več zbiralo v posameznikih, ki so kakor »suhi gomolji
ohranjali pičlo življenje« resnice skozi neskončno zimo, je sedaj prišlo na dan in
obveljalo za vse ljudi: živeti v resnici. Samo eden od njih je bil Václav Havel, ki
je natanko ti besedi izrekel, a so jim milijoni ljudi, ko sta bili enkrat izrečeni,
kot brez uma ponavljali: živeti v resnici. Kako ganljiv je bil ta čas, kako poln milosti! Odprl je veliko možnost: v zemlji
in zraku je bila sicer jesen, skozi ljudi pa je šla pomlad in klicala po rojstvu,
ne nazaj v starega, ampak naprej v novega človeka – v človeka, ki bo sedaj vedel,
kaj je in kaj mu je lahko odvzeto. Živeti v resnici! Kako to, da to veliko jutro ni bilo začetek večjega dne! Kako to! Morda pa je bilo
preveč vdaje, mogoče se je preveč ljudi vdalo.

Vprašati se moramo sedaj, kakšne so bile tako imenovane protielite, ki so v tem svetu
spontano nastajale in gradile svoj ugled in veljavo iz tega, da se niso dale vsrkati
požrešni središčni sili. V naravi stvari je bilo tako, da so bili v te elite klicani
umetniki, znanstveniki, duhovniki. Koliko se jih je odzvalo in koliko jih je vzdržalo
težavnost obstajanja, za katerega so se odločili? Ali je morda tako, da heroičnemu
obstajanju ni usojeno dolgo trajanje – da je pol stoletja kratko malo nemogoče biti
heroj. Pa tudi, koliko grehov so morali celo ti izbrani ljudje narediti nad seboj.
Za Pasternaka pravijo, da je pod izjavo, ki je zahtevala eksekucijo Zinovjeva in Kamenjeva
leta 1936, stal tudi njegov podpis: »Krogla, ki je bila namenjena Stalinu, je bila
naperjena tudi v moje srce, zakaj Stalin je naša skupna last.« Koliko ponižanj so
morali celo ti čudoviti ljudje prestati. Potem pa je tu tudi vprašanje duhovne moči
in trdnosti značaja, pa naj to pomeni že karkoli. Koliko ljudi pa je, ki bi bili zmožni
tako govoriti s partijskimi bossi in šefi tajnih policij, kot je govoril poljski kardinal
Štefan Wyszynski s šefom poljske partije Gomulko. Govoril je tako, da je Gomulka sredi
pogovora vstal: »Saj tako govorite z nami, kakor da bi bili okupatorji.« Komunisti
so na Poljskem res bili okupatorji in kardinal jim je to znal tudi pokazati. Škoda,
velika škoda, da tistega prizora ni posnela kaka skrita kamera!

Če pa se za trenutek ustavimo pri protielitah, kakor so nastajale v Sloveniji, potem
nas bo kmalu obšlo še neko drugo, ne prav veselo spoznanje. Slovenska protielitna
jedra so se zgoščala predvsem med katoličani – morda bi morali reči, celo med katoliškimi
duhovniki. Protikomunistična rezistenca v liberalnem taboru partiji ni vzbujala večjih
skrbi, ker ni imela trdnih duhovnih temeljev in je večji del nastajala iz schöngeistovskih
nagibov. Katoličane pa je njihova temeljna duhovna in kulturna situacija postavljala v takšna nasprotja s komunisti, da ga ni bilo mogoče skriti. Katoličani
so bili protikomunisti, ne da bi se za to posebej odločali. Imeli so svojo resnico,
ki je bila v koničastem nasprotju s partijsko resnico, umetno in postavljeno. Nasprotje
med komunisti in katoličani je bilo notranje in nujno, lahko bi rekli avtogeno. Katoličani
se torej niso mogli skriti, mnogi pa tega tudi hoteli niso. In tisti, ki tega niso
hoteli, so prišli s partijo v duhovni, največkrat pa tudi v fizični spor. In sedaj
pride to, kar se nam zdi važno in kar je treba povedati. Posledice tako nastalega
radikalnega spora so katoličani predvsem prenašali. Prenašanje je tista beseda, ki najbolj določa duhovni položaj katoličanov. Prenašali
so trpljenje, dolgoletne zapore in druge oblike maltretiranja, ki se ga je slovenska
komunistična policija naučila po sovjetskih akademijah in ga potem še sama ingeniozno
doma dopolnjevala in na novo izumljala. Reševali so to muko s prenašanjem in v pogovoru
z Bogom. Niso pa je preiskali z mislijo. Nikakor nismo pripravljeni načeti reševanje tega težkega vprašanja nasploh: kaj
je več: prenašati ali misliti. Katera vloga je dodeljena katoliškim protagonistom
v drami sveta? Ali so to tisti, ki mislijo, ali tisti, ki prenašajo – tisti, ki so
se odločili za Pavlovo maksimo: in patientia fructus ferre – v potrpežljivosti prinašati
sadove.

Nikakor nočemo biti razsodnik v stvari, ki sega v sam misterij človekovega obstajanja,
v svetu in pred Bogom, vendar bi na tem mestu le radi pokazali na posledice te slovenske
katoliške odločenosti, ki ima po vsem videzu značaj praodločenosti. Ker nismo imeli
veselja, da bi to, kar se je z nami dogajalo – kar nam je bilo naloženo, da prenašamo – tudi mislili, je spomin na to, skozi kar smo šli, neprofiliran in amorfen. Ne vemo prav, kaj je
to sploh bilo. Ne gre za preteklost, gre za sedanjost! Ni pravega razumetja! Tu pa
je že vpletena naša prihodnost.

Kako polivalentna pa je beseda misliti, bi, ne glede na to, da stojimo trdno na njenih
pozicijah, radi pokazali s člankom, ki ga je 21. 12. 1940 ob smrti dr. Antona Korošca
napisal za tednik Slovenija dr. Jakob Mohorič. Avtor govori med drugim tudi o Koroščevi
avtokratskosti in o tem, da so mu množice, vesele, da imajo voditelja »čistih rok«,
vedno znova rade že vnaprej dajale status opolnomočenega pooblaščenca. »Te množice
so bile naravnost vesele, da jim ni bilo treba politično misliti.« Toda urednikom
in sodelavcem Slovenije, Mencinu, Udetu, Fajfarju, ki očitno so politično mislili,
to ni branilo, da leto pozneje ne bi, kljub odločenosti, da mislijo, nasedli instalaciji
KPS in vstopili v OF. /Dr. Jakob Mohorič se je sicer raje pridružil dr. Antonu Gosarju
in se odločil za pravo misel./

Težave z resnico so danes v tem, da so komunistične elite ostale in – mutatis mutandis
– delujejo. Zanemariti pa ne smemo tudi vprašanja, kako smo mi obstajali pod totalitarnim
pokrovom in kakšni smo izšli izpod njega: Ali z velikim védenjem ali pa le z medlim
spominom na neko mučno preteklost, kot na neko ujmo. Razlika je zelo velika: to, kar
je v védenju, lahko povemo; iz vedenja nastane lógos – beseda; spomin pa, nedotaknjen
od misli, zgolj je.

V nedeljo 6. junija je imel kardinal Joseph Ratzinger v Caenu mašo v spomin na zavezniški
débarquement leta 1944. Govoril je o dolgem razdobju povojnega miru, ki ga je dosegla
»izjemna generacija politikov«: Adenauerja, Schumana in De Gasperija. »Ti možje so
postavili državo, ki jo je oblikoval nravstveni um. Vera jim je pomagala, da so na
novo postavili um, ki ga je ideološka tiranija zasužnjila in zlorabila.« Današnji
politiki pa hočejo postaviti drugačno državo. »Laicizem je ideologija, ki hoče zgraditi
državo čistega uma in je brez zgodovinskih korenin in zato tudi ne pozna tistih moralnih
temeljev, ki jih ne uvidi katerikoli um. Tej državi ostane nazadnje samo pozitivizem
večinskega sistema in pravo, ki ga uravnava statistika.« Ko bodo zahodne države v
celoti krenile na to pot, se ne bodo mogle več dolgo upirati pritiskom »ideologij
in političnih teokracij«.

Človeku kot postavki v statističnem računu stoji nasproti razvito življenje notranjega
človeka. Toda »Notranjega človeka ni« je filozof Maurice Merleau-Ponty radikalno zavrnil
tiste, ki so, iščoč, na kaj postaviti človekovo vrednost, priporočali Avguštinovo
vrnitev v notranjega človeka. A če ni notranjega človeka, potem ni marsičesa. Na primer,
usmiljenja. Ko je v knjigi Nikogar ni bilo zraven pisateljica Slavenka Drakulić prikazovala
strahote balkanske vojne in zločince, kot so bili Radislav Krstić, general JLA, ki
je leta »gradil bratstvo in edinstvo jugoslovanskih narodov, dokler ga ni spremenil
v genocid«, je posebej opozorila na okoliščino, da so bili na zunaj to sami dostojni
ljudje. Kaj pa je potem bilo z njimi narobe? Pisateljica odgovarja: »Zlo je odsotnost
usmiljenja«. Natanko takšna je tudi etična formula Mela Gibsona, arhitekta filma Kristusovo
trpljenje, ki je doživel tako viharne proteste po celotni postmoderni Evropi: »compassion
of passion« – sočutje s trpljenjem ali usmiljenje.

To, čemur pravimo tranzicija, torej ni samo strukturna sprememba političnih ustanov
totalitarne države, tudi ni samo vzpostavitev lastninskih odnosov in razmerij, ampak
je tudi sprememba ideološke miselnosti. Tu pa smo spet pri dialektiki. Če dialektiki
ustreza, da je umor zločin, potem je tako; če pa dialektiki to ne ustreza, potem pa
umor lahko tudi ni zločin.

Področje, na katerem danes dialektika, v tej fakturi razumljena, najbolj razposajeno
izvaja svoje vaje, je vprašanje antifašizma in antikomunizma. Postmoderna Evropa je
postavila »zlato pravilo«: antifašizem da, antikomunizem ne. Ta parola izhaja iz hotenja,
da se komunizmu odvzame njegova zgodovinska krivda. Če bi se to kako doseglo, bi bila
nekoliko bolj upravičena tudi nečista ljubezen intelektualcev do te ideologije. V
tej luči postajajo nekateri pojavi bolj razumljivi.

Goli otok na primer je ime za kraj, kjer se je zgodil nad človekom skupinski zločin,
ki po krutosti in rafiniranosti morda presega vse, kar je zgodovina v tej kategoriji
ustvarila. Zlo tega kraja se dviga nad dosežki sibirskih taborišč in morda tudi Auschwitza.
Tu so s posebnimi postopki ubijali duha. In vendar in vendar.

Človek bi mislil, da bodo različni inštituti – politološki, sociološki, psihološki,
zgodovinski – pripravljali simpozij za simpozijem, da izkoristijo edinstveno skrajnost,
ki se je realizirala na Golem otoku in tako doženejo nekoliko bolj, kaj je s človekom.
Pa tudi zato, da se odprejo zaloge človeškega usmiljenja do nesreče nekih ljudi. Nič
od tega – nič v primerjavi z velikostjo enigme, ki se tu postavlja človeškemu razumetju.
Spričo tega ni treba spraševati bralca, kako deluje nanj utrinek iz turističnega obiska
na tem otoku, ki ga je za Frankfurter Allgemeine 15. avgusta 2003 objavil njegov nekdanji,
tudi Slovencem znani urednik Johann George Reissmüller: »Nikjer na Golem otoku ni
nobenega spomenika ali spominske table, ki bi bila posvečena neštevilnim, na tem kraju
od Titovih komunistov mučenih in pomorjenih. Toda v majhni vasi Klada, že na celini,
nasproti Golemu otoku, stoji tabla, na kateri so imena junakov, ki so se borili »proti
fašizmu za boljšo prihodnost svojega naroda«. Na kolodvoru v Bologni, kjer so 2. 8.
1980 fašisti izvedli enega svojih največjih terorističnih napadov v italijanski zgodovini,
stoji tabla z napisom: »Žrtvam fašističnega terorizma.« Na Via Caetani, kjer so maja
1978 našli truplo umorjenega Alda Mora, je tudi spominska tabla, a ne govori nič o
storilcih: nobene besede o »rdečih brigadah«, o »levem ekstremizmu« ali o »komunizmu«.

Ko je novembra 1989 padel berlinski zid, se morda nihče ni do kraja zavedal, kako
zapleten in težaven bo proces, ki ga je ta padec sprožil in zahteval in ki bo šel
v zgodovino pod imenom tranzicija. Nihče ni pomislil, da bo ta proces zahteval postavitev
nove družbe in da bodo to morali narediti ravno ljudje, ki jih je ideološka in družbena
revolucija katapultirala v orbito umetnega obstajanja. Ni bilo prave zavesti, da so
ljudje, ki naj bi življenje normalizirali, v veliki meri sami postali umetni ljudje.
Malo se je mislilo takrat tudi na to, kako zelo oviran bo ta proces. Razumljivo, da
se na to ni mislilo, saj boste morda tudi sami zaman iskali zgodovinske analogije
za to, kar se je imelo zgoditi. Morda res še nikoli ni bilo tako, da bi storilci,
potem ko je bil njihov zločin odkrit in je doživel obsodbo, tako maltretirali svoje
nekdanje žrtve.

Tako večplasten je proces tranzicije. Njeni težavnosti ustreza podoba, ki smo jo našli
v podnaslovu neke knjige: remont ladje na odprtem morju. Poglavitna reč pa je vseeno
po našem mnenju vloga resnice, vsaj za slovenske razmere. Evropa je namreč pol stoletja
po drugi svetovni vojni živela dvojno življenje: eni pod komunizmom, drugi v demokraciji.
Z resnico tudi v demokraciji, iz nekih povsem drugih razlogov, niso dovolj spoštljivo
ravnali, zato jo pogrešajo tudi sami, predvsem pa je nam, ki je bolj potrebujemo kot
oni, ne morejo posredovati. A mi, iz nedavnega evropskega komunističnega vzhoda jo
mnogo bolj potrebujemo.Ne samo za sproti, ampak za nekaj veliko bolj pomembnega –
da se izvlečemo iz rdečih številk epohalne zgodovinske izgube.

Zato se v pričujočem razmišljanju, kot ste gotovo že opazili, vedno znova vračamo
k resnici in njeni vrednosti. Ugotovili smo že nekaj pomembnih reči. Znova smo videli
– kar je Evropa z raznimi očmi že tolikokrat zagledala – da je resnica vrednota zaradi
sebe: da so druge stvari zaradi nje, sama pa zaradi ničesar, kot je rekel Platon.
Če se izkaže to, kar smo mislili, rekli, napisali, storili, za resnično – s čimer
ne povemo nič drugega kot to, da je v območju resnice – potem smo dosegli stanje,
s katerim smo lahko tako zadovoljni, da smemo reči, da smo srečni. Dosegli smo človeško
najbolje branjeni prostor v vsej mnogoterosti obstajanja. Lahko nam bo šlo vse narobe,
a nas, na tistem kraju, ne bo nič zadelo.

To je zadnja možna misel. Lahko bi rekli, da je tudi prva, saj mora vedno biti tukaj,
če hočemo, da bo tudi zadnja – da bomo nazadnje nanjo lahko stopili in se rešili.

V sedanjem času pa smo od resnice odvisni tudi na aktualen ali zgodovinski način –
tu in sedaj, v položaju, kakršen se je v času izoblikoval. Položaj pa je tak, da smo
od resnice eksistencialno odvisni. Tu ne mislimo na ontološko odvisnost, o kateri
smo govorili zgoraj, ampak na aktualno zgodovinsko odvisnost.

Udeleženci slovenskega katoliškega protikomunističnega upora – ali kar slovenski katoličani
– smo tako šli skozi stoletje, da smo bili v isti vojni, enkrat poraženci in drugič
zmagovalci. Dvakrat zato, ker so se dvakrat pregledovali računi: enkrat 1945, enkrat
pa 1990. V tej misli ni niti senčice česa hotenega, ampak je to zgolj misel, ki se
je v sebi potrdila, potem ko je videla, kako stvari so. Besedi zmaga in poraz sta
dve čustveno zelo otovorjeni besedi in ju ljudje sprejemajo ali zavračajo, kakor komu
kaj prinašata, ali veselje ali žalost. V resnici pa ti dve besedi nista drugega kot
dve šifri za isto resničnost. Leta 1945 smo bili kristjani in katoličani premagani,
ker postavke niso bile pravilno postavljene in izračunane; leta 1990 pa smo zmagali
zato, ker je prišlo do velike zgodovinske korekture in se je svet, ki je bil zgrajen
na napačnih računih iz leta 1945, zrušil. Resničnost je bila torej vedno ista, samo
računanje je bilo različno.

Revizija iz leta 1990 je bila korektna; vse instance, ki so za to področje kompetentne,
so jo potrdile. Ugotovljeno je bilo, da v ravnanju s postavkami, ki so sestavljale
novo bilanco, ni bilo napak. Stanje, ki ga je revizija ugotovila, je bilo torej jasno
in papirji, ki so bili izdani, so govorili o zmagi katoličanov. Vendar se je tega
tako rekoč birokratskega dejanja zgodovine držala velika pomanjkljivost: stanje, ki
so ga izdani papirji izražali, ni bilo prelito v zakone, ki urejajo družbeno in politično
življenje. Z drugo besedo: nova bilanca zgodovine je bila pravilna in potrjena, a
je ljudje niso hoteli sprejeti. Za zdaj, človeške odločitve te vrste so zmerom samo
začasne! Predvsem je seveda niso hoteli sprejeti tisti, ki jih je falzifikat iz 1945
postavil za zmagovalce, nove bilančne pole, ki so nekdanji falzifikat anulirale, pa
so jih postavile na mesto, ki ga jim je zgodovina že zmeraj odkazovala. Kako pa je
mogoče, da so lahko ignorirali dokumente, ki jih je izdala zgodovina in na njih ni
bilo mogoče najti napake? To je zato, ker je resnica izgubila pomen, ki ji po osnovni
konstituciji sveta pripada – in ga je nekoč že imela. V civilizacijskem somraku, v
katerem se je znašla resnica, je mogoče nesporne dokumente začasno ignorirati in izdajati
vsakovrstne falzifikate.

Katoličani smo torej na več načinov odvisni od resnice. Najprej ontološko, ker nam
edino resnica omogoča in zagotavlja človeški obstoj, drugič pa eksistencialno ali
aktualno, ker nam omogoča zgodovinski obstoj tu in sedaj. To je tisti razlog, da smo
katoličani za vso resnico. Vse naj se razkrije, vse naj pride na dan – v tem, kako
se je kaj zgodilo, in v tem, kako je bilo kaj mišljeno, in v tem, kaj je kdaj kaj
pomenilo. Vse naj se pokaže na velikem ekranu, da bo na očeh vsem. Ne kakor da bi
se nam ničesar ne bilo treba bati! Sploh ne, ampak kljub temu, da se imamo marsičesa
bati. Vse naj se razglasi »po ulicah in strehah mest«.

Na pot

Figure 2. Na pot Mirko Kambič

Tako bo, v prostoru, ki ga bo obvladovala resnica, imela možnosti tudi zadnja resnica
naše aktualne sedanjosti in preteklosti. V območju resnice se bo lahko slišalo pričevanje
zgodovine, da smo se katoličani prav odločili. Tega ne govorimo zato, ker smo se ravno
mi prav odločali, ampak zato, da povemo, kako se je nazadnje treba odločati v vsakem času. To zahtevati imamo pravico, naj nam nihče tega ne jemlje. Pravico imamo, da govorimo
o svoji zmagi tudi zato, ker smo jo tako drago plačali. Tudi zato, ker smo jo tako zelo drago plačali.

Da so komunisti mogli drugo svetovno vojno prirediti v prostor za revolucijo, so morali
izvesti dva slepilna manevra: enega za notranji, drugega za zunanji svet. Taktično
načelo je bilo v obeh primerih enako: raznorodnost ciljev ali s primarnimi sredstvi
dosegati sekundarne cilje. S slepilnostjo manevrov ni po sebi nič narobe, če se bije
boj z napadalci in sovražniki; če pa gre za način obstajanja s svojim lastnim narodom
ali z zavezniki, pa je tak način moralno nedovoljen.

Da so komunisti mogli izvesti revolucijo, so morali najprej uprizoriti »narodnoosvobodilni
boj«. Narodnoosvobodilnemu boju kot primarnemu sredstvu ustreza primarni cilj – narodova
svoboda. Osvobodilni boj, ki ga je organizirala partija, pa je bil ves čas pilotiran
tako, da se je končal s totalitarno boljševiško vladavino.

Med narodnoosvobodilnim bojem kot primarnim sredstvom in revolucijo kot sekundarnim
ciljem so komunisti izpostavili dialektično razmerje: če se je manjšalo prvo, se je
večalo drugo in obratno. Med vojno je bil v ospredju narodnoosvobodilni boj, revolucija
pa je, nič manj intenzivno, delovala v ozadju; na višku povojne Kardeljeve ere se
je revolucija razšopirila, narodnoosvobodilni boj pa je postajal vedno manj opazna
neznatnost; Kučanov postkomunizem pa je revolucijo spet zatajil in trdil, da priznava
samo enobe. Kot pri Orwellu je trdil, da tako dela že od nekdaj.

Sopotniki tako vodene dialektične igre niso hoteli videti ne takrat ne sedaj. Zanimiva
je izjava tržaškega pisatelja Borisa Pahorja /Ampak, januar/ junij, julij 2001/: »Kocbek
je bil žrtev partijske kratkovidnosti in lahko rečemo, da so začeli izgubljati, ko
so ga pol prisilili, pol prepričali, da je podpisal Dolomitsko izjavo.« Pahor ne vidi
dialektike: Kocbek ni bil žrtev partijske kratkovidnosti, ampak daljnovidnosti; in
z njim partija ni začela izgubljati, ampak dobivati. Pahor tudi na izrazih, s katerimi
je partija opremila svoj jezik o nasprotnikih, ne vidi nič dialektičnega: ljudje,
ki so maja 1945 prišli v Trst, so bili »sodelavci okupatorja, ki so se umaknili iz
Ljubljane … se postavili na angleško stran, in jo prepričali, da so bili zmerom na
njeni strani.« /Nova revija, avgust, september, oktober 2003/. Boris Pahor je tudi
v televizijskem intervjuju 11. 7. letos ponovil tezo o Kocbeku, ki so mu partijci
najprej obljubili kulturni pluralizem v OF, potem pa so ga »prevarali« in zaključil:
»Kocbek ima tudi danes prav.« Tudi v tej sekvenci Pahor ni začutil nič dialektičnega.
Dr. France Bučar, ki, če povemo mimograde, misli, da se je sedanja opozicija »demoralizirala
ali pa se je priključila domobranski liniji, je po svoji logiki izgubljena zadeva«,
/Dnevnik, 28. 12. 2002/ pa dialektiko tako razume, da jo lahko že samostojno uporablja:
»Odpor Slovencev proti okupatorju je bil potreben in nujen. Drugič, jasno je tudi,
da so ljudje hoteli drugačen družbeni red.« /Delo, 22. 10. 2002/ Ampak, za božjo voljo,
kakšen upor je bil potreben in nujen, in kako drugačni družbeni red so ljudje hoteli?
Tudi slikar Jože Ciuha ne vidi v OF nobene revolucionarne nevarnosti, kajti bila je
»posebna energija, povsem drugačna od ortodoksnega marksizma sovjetskega tipa«. /Ona,
8. 6. 2004/.

Kako globoko segajo včasih praeiudicia – že naprej narejene sodbe – kaže tudi obrobna in komaj opazna opomba pisatelja Draga
Jančarja v slavilnem spisu ob Pahorjevi devetdesetletnici /Književni listi, 24. 11.
2003/. Ko govori o tem, kako so krščanski socialisti vstopali v Osvobodilno fronto,
pripominja: »A na začetku vojne pravzaprav druge izbire sploh ni bilo.« Pravzaprav
je bila! Nikoli ni bilo tako, da ne bi bilo nemogoče vedeti, da je bila OF komunistični
projekt, in nikoli ni bilo nemogoče vedeti, kaj je komunistična partija. Od moskovskih
procesov je takrat bilo že pet let! Jančarjeva pripomba je nekaj neznatnega, a meri
naravnost v središčno točko slovenskih zadev. Edina možnost – ponavljamo, edina možnost
– da bi Slovenci onemogočili partijski projekt, je bil skupinski bojkot njene velike
osvobodilne instalacije. Zato ima gesta ljudi, ki so sodelovali v OF, vanjo vstopali
in jo vzeli za svojo, tako veliko historično težo.

Življenje in misel

Figure 3. Življenje in misel Simon Dan

24. junija letos je predsednik Republike Slovenije imel na slovesnosti ob dnevu državnosti
govor, v katerem je med drugim dejal: »Slovenski partizani so pomagali osvoboditi
Slovenijo in Evropo. Njihova zasluga je nesporna in večna. Povojni poboji pa še naprej
begajo naše današnje odnose. Zakaj ne bi priznali, da so bili ti povojni poboji temni
madež naše zgodovine? Zakaj sprava med Slovenci po skoraj šestdesetih letih ne bi
bila možna, če so se spravili že skoraj vsi veliki nasprotniki svetovne vojne?«

Ko znova prebiramo te besede, ne vemo, kaj bi rekli, kam bi šli, h komu bi se obrnili.
Da morajo svobodni ljudje – kot državljani, zakaj predsednik nam je govoril kot državljanom
– poslušati tako pošastne besede! Kaj so že naredili slovenski partizani s Slovenijo?
Da so jo »osvobodili« za polstoletno totalitarno diktaturo? Ali je sploh mogoče izreči
kaj takega? Ali mora kaj takega izreči človek, ki mora misliti na svoje akreditive?
Ali predsednik ve, da se je v tem času zgodilo nekaj stotisoč dejanj duhovnega in
fizičnega nasilja nad »osvobojenim narodom«? Da so bile v tem času nad njim storjena
dejanja, ki jih noben slovenski sovražnik v celotni zgodovini ni naredil? Ki jih niti
hudobija in krutost sovražnika ni zmogla! Ali je kateri sovražnik kdaj pobil deset
tisoč Slovencev, naenkrat, v enem tednu? Kateremu človeku je dana pravica, da pravi,
da je zasluga partizanov, ki so tako »osvobodili« narod, »nesporna«? In »večna«? Povojni
poboji pa »begajo« naše odnose, »begajo«, vznemirjajo, motijo naš mir in naše blagostanje.
In »izvensodni poboji«? Kaj pa so ti poboji? Ali je predsednik republike Slovenije
že kdaj slišal za totalitarne monstrume, ki se imenujejo »sodni poboji«? In da so
se »vsi veliki nasprotniki svetovne vojne« že spravili? Ali plačano spremstvo predsednika
države ne premore človeka, ki bi predsednika lahko poučil, da je prelita kri bratov
»madež, ki ne zastara«? Da je mirovno pogodbo po državljanski vojni treba napisati
z neskončno bolj fino roko kot pogodbe med v vojni sprtimi državami, ki so del mednarodnega
biznisa – končno in nazadnje. Kdaj pa je bila podpisana mirovna pogodba po slovenski
državljanski vojni? Ali ni bil sedanji predsednik države deset let predsednik vlade?
Kako to, da ni ukazal napisati osnutka in ga predložil parlamentu? Kaj pa je mislil,
ko je na čelo komisije za povojne poboje, ki naj bi pomagala pripraviti takšno pogodbo,
postavil ljudi, kot sta dr. Spomenka Hribar in Peter Kovačič? Zato naj se tu naše
govorjenje spremeni v direkten apel: »Nehajte, gospod predsednik, nehajte! Predsedniku
ni dovoljeno, kar je dovoljeno zasebniku. Ko govori zasebnik Milan Kučan v Baški grapi
je to ena stvar; ko pa predsednik republike bere svoj govor pred parlamentom demokratične
države, je nekaj drugega. Vsaka njegova odgovorno izrečena beseda postane nova mera
za sto in sto tisoč državljanov; pa tudi vsaka beseda, ki se je vdala ne-umu, je nova
mera za sto in sto tisoč državljanov. S takimi besedami najvišjega predstavnika svobodne
demokratične politeje se seli ne-um v državo samo. Zato, nehajte gospod predsednik,
nehajte!«

Tranzicija, ki je, kot smo že rekli, tudi in morda predvsem duhovni in kulturni proces,
je pri Slovencih posebno težka, ker so ljudje obremenjeni s spominom na tisto daljno
določitev, ki je imela tako usodne posledice za vse. Ko so padale tiste odločitve,
teh posledic seveda nihče ni videl. Tudi tistih 43,9 % Nemcev, ki so 1933 volili Hitlerja,
se ni verjetno odločalo za totalno vojno in Auschwitz. Te stvari so bile za večino
zunaj predstavljivega. Toda danes, šestdeset let pozneje, je čas refleksije. Danes
se nihče nima pravice izmakniti vprašanju: za kaj sem se odločil leta 1941, ko sem
se odločal za OF? Nihče nima pravice, da bi se izognil temu vprašanju in tako preprečil,
da bi tisti delček substance narodove zavesti, ki jo sam predstavlja, ne bi bil presvetljen
z moralno energijo tega vprašanja. Takrat ni vedel, da bosta na koncu muka totalne
podrejenosti in Kočevski Rog! Toda danes ve. Danes bi morali vsi vedeti, kako gre
zgodovina in kaj lahko iz česa nastane.

Vsi smo odgovorni. Toda, ali smo res? Prelistajte članke v časopisu in naštejte oddaje
na radiu in na televiziji, ki govorijo o Srebrenici, in potem jih primerjajte s številom
tistih, ki govorijo o Kočevskem Rogu. Pred nedeljo 11. julija je bil v Delu dolg članek,
ki je napovedal, da bodo 335 novih trupel iz grobišča Srebrenica, že identifiranih,
pokopali na pokopališču v spominskem parku Potočari. Pridružili jih bodo 989 že identificiranim
in tam pokopanim. Število srebreniških žrtev se je začelo pri 8.000 in se potem vidno
večalo, dokler ni doseglo števila 12.000. Samo nekaj dni potem, 13. 7. 2004, pa je
Delo objavilo enokolonsko desetvrstično poročilo iz Slovenske Bistrice, da bodo na
tamkajšnjem pokopališču postavili kostnico za več kot 400 pobitih januarja 1946. »Kljub
dolgotrajnemu postopku in zasliševanju številnih prič mariborskim kriminalistom v
dosedanji preiskavi ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za ta povojni poboj, pa
tudi strokovnjakom ni uspelo identificirati nobene izmed številnih žrtev.«

Obnovljena preteklost

Figure 4. Obnovljena preteklost Simon Dan

Primerjava obeh poročil govori sama zase. Od srebreniških zločincev je general Radislav
Krstić že obsojen, generala Ratka Mladića in druge – znane – še lovijo. Predsednik
Republike srbske Čavić je izjavil, da za storilce ni »opravičila«. Za Kočevski Rog
pa pravijo sedanji slovenski postkomunistični diadohi , da je bil »napaka«. Napake
se pa opravičujejo, mar ne? V časopisih se pojavljajo tudi članki o Katinu kot »simbolu
zločina in laži«.

Letošnja slovesnost v Kočevskem Rogu je bila 6. junija, dan pozneje, v ponedeljek,
7. junija, pa je bil spominski dan slovenskih izgnancev in pregnancev. Predsednik
države Janez Drnovšek je nanje naslovil posebno pismo in v njem zapisal, da se tega
dne »spominjamo najbolj temnega obdobja v zgodovini človeštva«. Romarjem v Kočevskem
Rogu predsednik države ni poslal nobenega pisma.

Manever, ki ga je KPS izvedla za uresničitev revolucije na domačem terenu, je nosil
šifro Osvobodilna fronta. Bil je tako uspešen, da tudi danes postkomunisti polagajo
vanj velike upe – vse pravzaprav. /Drugi up je še evropska levica, ki se krepi z antiamerikanizmom./

O pripravi druge svetovne vojne za prostor revolucije na zunanjem terenu pa je KPS
samo soodločala. A vseeno tudi tu ne smemo dvomiti, da je med poglavitnimi besedami
bila Kardeljeva. Osnovno strukturo tega manevra je mogoče razbrati iz dela zgodovinarja
Veselina Džuretića Saveznici i jugoslovenska ratna drama. V uvodu tega dela najdemo
tudi tale stavek: »Ko notranja dogajanja stopijo v luč splošnih – ki seveda mečejo
svetlobo na njihovo smer in na njihov značaj – potem tvorijo osnovno strukturo analize
odnosi nasproti vojnim dejstvom – nasproti okupatorju in zaveznikom.« Torej v svetovni
areni sta bila tudi v revoluciji važna samo dva faktorja: okupator in zavezniki. »In
to je omogočilo revolucionarni koordinaciji, da je zagledala svojo rešitev v načelu
borbenosti. To pa je bilo načelo, ki je omogočilo eno najbolj učinkovitih propagandno-političnih
iger moderne dobe.« To načelo je potem odločalo tudi o tem, kdo je »patriot, izdajalec,
revolucionar, protirevolucionar«.

Torej načelo borbenosti. Prav, a kaj to pomeni? Ali »načelo borbenosti« nima nobenih
civilizacijskih, se pravi, moralnih in pravnih omejitev? Ko so jugoslovanski komunisti
osvojili načelo borbenosti, niso tega storili zaradi primarnih ciljev, ki so v tem
načelu, ampak zaradi ciljev, ki s primarnim nimajo zveze. Komunistični partizani s
takšnim načelom niso hoteli dati čim večji prispevek zavezniškim naporom za zmago,
ampak so z njim hoteli doseči nekaj, kar – po svojem namenu – s temi napori ni imelo
nobene zveze. Ni jim šlo prvenstveno za zmago nad okupatorji – zanje so tako in tako
vedeli, da bodo premagani – ampak so hoteli zmagati v vojni z vojaškim šefom legitimne
vlade. To zmago pa je bilo mogoče dobiti tudi samo v Londonu. To je bil najbolj ambiciozen
pa tudi najbolj brutalen načrt, ki si ga je lahko kdo zamislil. Jugoslovansko revolucionalno
vodstvo je vedelo, da ga bo lahko uresničilo samo z vrtoglavo visokim vložkom. Sklenilo
je v ta načrt investirati ljudstvo. Komunisti so se ljudstva polastili – z dejanji
prvega manevra pa tudi z intenziviranjem revolucionarnega terorja – in ga izročili
interesom revolucionarnih ciljev. To je, v goli postavitvi, pomenilo načelo borbenosti:
vložiti toliko življenj, kolikor jih bo pač prilika zahtevala. Tako so komunisti prestopili
ne samo okvir zapadne rezistence, ampak okvire gverilske vojne sploh. Ko je bil sovražnik
že v deželi, ko jo je imel že trdno v rokah, so, kar je po sebi protislovno, uprizorili
frontno vojno. V Sloveniji se je načelo borbenosti izrazilo s frontalnim spopadom
partizanov z Nemci na Pasji ravni in na Dražgošah v zimi 1941/1942. Sem spada tudi
pohod 14. divizije na Štajersko. V jugoslovanskem merilu pa je načelo borbenosti nazadnje
dobilo grotestno podobo: četniki in partizani so tekmovali samo še v številu ljudi,
ki naj bi padli zaradi njihovih akcij. Jasno je, da je v tej pošastni tekmi Mihajlović
vedno bolj zaostajal. Nazadnje se je Churchill odločil in prenesel vojaško podporo
in mednarodno diplomatsko zaščito od četnikov na komunistične partizane. Pri tem so
ga prepričala resnična pa tudi preveličana poročila o izvajanju načela borbenosti.
Ne majhno vlogo so pri tem imele tudi zveze, ki so jih jugoslovanski komunisti ob
pomoči Kominterne vzpostavili z vojaškimi in političnimi centri zaveznikov.

Mir in tiha lepota obstajanja

Figure 5. Mir in tiha lepota obstajanja Mirko Kambič

Kakšna vprašanja pa odpirajo pravni in moralni vidiki načela borbenosti? Ko se je
profesor Klaus Lüderssen / FAZ, julij 2004 / ob letošnji obletnici atentata na Hitlerja
20. julija 1944 spraševal o pravnih vidikih atentata, nas je seznanil z nekaterimi
vidiki, na katere prej nismo pomislili. Dejanje, kot je atentat, je dopustno pod dvema
pogojema: prvič mora biti uspeh razumno zagotovljen, obenem pa mora biti zagotovljena
tudi varnost tretjih oziroma neudeleženih oseb, njihove eventualne žrtve pa v sorazmerju
z moralnim značajem dejanja. Iz tega lahko potegnemo analogne zaključke glede moralnih
in pravnih norm, ki vežejo udeležence v gverilski vojni in spopadih v državljanski
vojni. Dodatni protokol k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 o zaščiti žrtev »ne-mednarodnih
oboroženih spopadov« – tako imenovani Protokol II z dne 8. 6. 1977 – pravi v prvem
odstavku člena 13: »Civilno prebivalstvo in civilne osebe uživajo splošno zaščito
pred nevarnostjo, ki izhaja iz vojnih operacij.« V drugem odstavku istega člena pa:
»Niti civilno prebivalstvo kot tako niti civilne osebe ne smejo biti predmet napada.
Prepovedana so dejanja nasilja ali grožnje z nasiljem, ki imajo za poglavitni namen,
da terorizirajo prebivalstvo.«

Čeprav je ta protokol sprejela Zvezna skupščina nekdanje Jugoslavije šele trideset
let po drugi svetovni vojni, lahko v njem vidimo vsaj moralno obveznost.

Robert Cooper, glavni direktor Sveta Evropske zveze, je marca letos na Dunaju v Skupini
za razmišljanje o duhovnih in kulturnih dimenzijah Evrope, izrazil po sebi zanimivo
misel, da je univerzalni čas, ki ga je narekovala hladna vojna, po njenem koncu razpadel
na tri časovne silnice: na predmoderno, moderno in postmoderno. Problem sedanjega
časa je v tem, je dejal, da sta moderna in postmoderna v neprestani nevarnosti, da
zapadeta gravitacijskim silam predmodernega časa. Zanimiva misel, a napačna.

Nevarnost, ki grozi Evropi, prihaja iz moderne in postmoderne same in je v tem, da
ne obstajajo stvari, ki bi bile tako res – ki bi jih ljudje bili pripravljeni imeti
za tako res – da bi bilo mogoče iz njih sestaviti smisel. Izguba resnice je rezultirala
v izgubo smisla. Bolj uničujočega položaja za človeka si ni mogoče zamisliti. Zato
bodo tisti, ki bodo hoteli »reševati svet«, kot je bilo nekje rečeno, šli, če bodo
imeli v sebi občutljivega duha, v boj za investituro resnice. To se sliši zelo visoko
in zahtevno, a je bilo mišljeno samo to, da bo resnica povsod dobila veljavo: od najbolj
preprostih zadev vsakdanjega življenja pa do tistih, ki celostno zadevajo našo duhovno,
kulturno in politično usodo – tudi tisto, o kateri se je skeptično spraševal Pilat.

Date: 2010