1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
V časovnem obzorju komentarja pričujoče Zaveze je vstop Slovenije v Evropsko unijo izstopajoč dogodek. Že sedaj bi lahko rekli – še bolj pa bo to jasno v neki prihodnosti, n. pr. v izteku stoletja, ki smo ga pravkar začeli, ko se bo tekma sedanjih dogodkov za prestižno mesto že nekoliko umirila – da je formalno pravno udeleženost Slovenije v zvezi evropskih držav mogoče šteti med tri ali štiri poglavitna dejstva našega celotnega obstajanja v zgodovini. Čeprav se odnosi med državami še niso do kraja izoblikovali – ustavna pogodba še vedno ni bila sprejeta in podpisana – je komaj mogoče dvomiti, da bodo Združene države Evrope ladja, ki ji je namenjena linijska plovba skozi čas. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, naj tako prognozo upravičimo z neko okoliščino, ki je nad vsemi drugimi: politična organizacija kontinenta v zvezo držav je zahteva, ki jo je postavil novi globalni ali mondialni čas. Združena Evropa ni nastala v glavi kakega misleca in ni nobena plemenita in vzvišena ali genialna iznajdba, tudi ni napoleonska ambicija kakega posameznika ali kakega naroda, ampak sta jo izsilila življenje in resničnost. To je tisto, kar ji jamči dolgo trajanje. Politično združena Evropa je odgovor na zahteve postkolonialnega časa. Samo združena bo Evropa mogla odgovoriti nanje. To je dokaj jasno, mnogo manj pa je jasno nekaj drugega.
Gre za mesto Evrope v globaliziranem svetu, če si smemo dovoliti to besedo: gre za svetovno mesto Evrope. Težava je v tem, da struktura globaliziranega sveta nima mesta, ki bi ga Evropa, takšna kakršna se je v zgodovini izoblikovala, mogla zasesti; mesta, ki bi jo takorekoč čakalo. Temeljna danost sedanjega sveta je enosrediščnost. Globalnost ali enost sodobnega sveta je v tem, da ima eno središče; moderni svet nima dve, tri ali štiri središča, ampak eno. To ni nastalo zato, ker bi si ga kdo takšnega zamislil, ali zato, ker bi ga kdo takšnega hotel. Tudi zato seveda, a ne v prvi vrsti zato. To je ravno tisto, kar dela to dejstvo tako mogočno ali tako, kot smo rekli, nepremakljivo. To eno središče sedanjega sveta so Združene države Amerike ali, preprosto, Amerika. Čeprav ima Amerika zaradi tega mogoče več sovražnikov kot prijateljev, vseeno deluje v vlogi, ki jo ji daje središčno mesto. Paradoksno, prav to od nje vsi pričakujejo, sovražniki nič manj kot prijatelji. Tako Amerika rešuje Mehiko pred bankrotom, Taivan pred Kitajsko, Indijo in Pakistan pred drug drugim, doseže da Beograd pošlje Miloševiæa v Haag. Do kakih podrobnosti to seže, izvemo iz knjige Protiameriška obsedenost, ki jo je napisal francoski akademik Jean François Revel. Ko so maroške čete zasedle skalnat otok v sredozemskem morju, ki je bil formalno last Španije, je nastala možnost spopada. Evropska zveza je intervenirala, a brez uspeha, čeprav je Javier Solana, njen človek za zunanje zadeve, sam Španec. Zadeva se je uredila šele potem, ko je Collin Powell telefoniral maroškemu kralju in španskemu predsedniku. A da bomo našo misel predstavili bolj učinkovito, predlagamo naslednji primer. Recimo, da bi mednarodne tajne službe z vso gotovostjo izvedele, da Severna Koreja namerava vreči atomsko bombo na Seul ali Tokio, ali, kar se nam zdi še kot primer nekoliko nespodobno omenjati, da bi se to že bilo zgodilo. Od koga bi svet pričakoval, ko bi prišlo do krize nad vsemi krizami, da nekaj ukrene? Od Združenih Narodov, od Varnostnega Sveta? Resolucije tu pač ne bi zadoščale.
Da nas ne bi kdo napačno razumel, moramo takoj pripomniti, da se z mnogimi ameriškimi posegi in ukrepi ne strinjamo. Sem spada sramotni odhod iz Vietnama, ali zločinska podpora Rdečim Kmerom po vietnamski zasedbi Kambodže; ali brezobzirno prepustitev Tutsujev maščevanju Hutujcev, ki je šlo v zgodovino kot genocid v Ruandi. V velikih primerih Američani ne posežejo, ali pa posežejo sebično, iz česar izvirajo velike krivice. Sacro egoismo je načelo, ki ga je mogoče odkriti v ozadju mnogih njihovih političnih gest. Toda selektivnost teh nastopov ne omaja naših načelnih ugotovitev o središčni vlogi Amerike. In samo to vlogo smo hoteli poudariti, ker samo ta vloga določa težavnost svetovnega mesta Evrope. In o Evropi pravzaprav govorimo.
Njena inherentna težavnost je v naslednjem: ko pravimo »Amerika in ostali svet«, mislimo Amerika in Afrika, Azija, Južna Amerika, Oceanija. Ko pravimo »in ostali svet«, logično seveda vključujemo tudi Evropo. Toda vsi vemo, da Evropa nekako ni »ostali svet«. Ni ostali svet, ampak je nekaj drugega. Kaj? Evropa je ostali svet in ni. Kaj pa je? Evropa bi lahko bila tudi središče, a ni središče. Natanko vemo, da ni središče, vseeno pa vemo tudi, da ni »ostali svet«. Evropa je nekaj vmes. Nekaj, kar se prav ne prilega monocentrični strukturi globaliziranega sveta.
Spričo tega smo upravičeni reči, da je Evropa pred veliko nalogo. Ugotoviti bo morala, kaj je, in to, kar bo ugotovila, da je, bo morala umestiti v svet, ki ga obvladujeta dva pojma: »središče sveta« in »ostali svet«. Z drugimi besedami, za svojo identiteto, za to, kar se bo našla, da je, bo morala izsiliti v svetu prostor, ki ga njegova strukturiranost, kakršna je, ne daje. V nekem zelo širokem horizontu bo Evropa v tem zboru »tretji«. Kaj to je, pa danes še ni jasno. Jasno bo šele tedaj, ko bo Evropa videla, kakšna vloga izhaja iz njene zgodovine – iz osnovnega vzgona, ki jo je nosil skozi zgodovino. Ko se bo zavedela svoje identitete. Evropa je prišla v svojem razvoju torej do točke, ko bo morala temeljito premisliti samo sebe. V resnici bo morala opraviti dva premisleka.
Najprej se bo morala izpostaviti vprašanju, kaj se je zgodilo z njo samo, z njenimi duhovnimi temelji. Ali stanje, v katero jo je pripeljal novoveški razvoj, še odseva intuicijo, iz katerega je izvorno nastala. Z drugo besedo, ali je Evropa še evropska? Evropa pa je evropska samo po tem, da vzdržuje v ravnotežju dva, na videz nasprotujoča si momenta vsakega zrelega in razvitega miselnega obstajanja: to, kar imamo za absolutno ali relativno; to, kar imamo za postavitev ali za kritiko naše postavitve. Iz duhovnega napora, ki ga je zahtevalo vzdrževanje tega ravnotežja so nastali vsi edinstveni spomeniki njene duhovne in moralne kulture. Naša trditev, da je nasprotje med obema momentoma navidezno, pa izhaja iz spoznanja, da se v resnici medsebojno omogočata in s tem ohranjata vsak v svoji avtentičnosti in normalnosti: da absolutno v odsotnosti vprašljivosti degenerira in se spremeni v nasilje in da relativno, če izstopi iz sence absolutnega, podivja. Kaj so totalitarizmi preteklega stoletja drugega kot absolutizacija relativnega v odsotnosti izvorno absolutnega. Vprašanje, ki si ga bo Evropa morala postaviti, se bo torej glasilo: ali sta v tem, kar jo nosi, v njenem duhovnem vzgonu še obe sili – sila, ki teži k dokončnosti, to se pravi k dokončni miselni rekonstrukciji sveta, in sile, ki tej dokončnosti postavljajo radikalna vprašanja, ali obe sili še obstajata v taki moči, da se soomogočata. Če namreč ne obstajata v takem razmerju, da bi se mogli medsebojno soomogočati, potem ravnotežja ni več in se je že zgodila katastrofa – v izvornem pomenu te besede, ki je preobrat, izguba ravnotežja, zgrmetje.
Ko je lani nekdanji poljski minister Branislav Geremek, kot član skupine »razmišljevalcev o Evropi«, ki jo je postavil Romano Prodi, predstavil svoj prispevek, je v njem navedel tudi neke besede, ki zaradi svoje zgoščenosti in točnosti zaslužijo, da jih tu ponovimo. Besede je Geremek našel v govoru O evropskem duhu, ki ga je imel leta 1946 v Ženevi nemški filozof Karl Jaspers: »Evropa je k vsaki poziciji ustvarila protipozicijo. Evropo povezuje to, kar jo obenem potiska v zadnje nasprotje: svet in transcendenca, znanost in vera, vpletenost v svet in religija.« K tem Jaspersovim besedam dodaja Geremek še svoje: »Evropska unija bi se po tem takem ne smela pomišljati sprejeti in priznati takó skupnost srednjeveškega krščanstva kakor tudi moderno skupnost uma. Na ta način bi poudarila protislovno bistvo evropskega duha«.
En del naloge – poglavitni del – bo Evropa torej opravila tako, da bo premislila, v kakšnem odnosu je do intuicije, ki jo je izvorno konstituirala. Vprašati se bo morala, ali je misel, ki jo misli, še evropska. Drugi del naloge pa bo od nje zahteval, da poišče svojo geopolitično umestitev v sedanjem globaliziranem svetu. Domnevamo lahko, da s tako imenovanim »ostalim svetom« kot postkolonialna sila ne bo imela težav. Težišče in težavnost tega dela sedanje naloge pa bo iskanje naravnega odnosa do novega središča sveta, ki je, kot smo že povedali, Amerika. Težavnost tega odnosa je v njegovi protislovnosti. Tudi Evropa je namreč nekoč bila središče – spomin na to se iz nje še ni izselil – a sedaj se je vse tako obrnilo, da ni več; da ne more biti več, predvsem pa da tega tudi noče, v pomenu, da nima za to volje, in spremljevalnih okoliščin, ki to voljo omogočajo. Spomin na nekdanje prvenstvo pa je, kot smo rekli, vseeno ostal. V tem je en vidik protislovnosti evropskega položaja, drugi pa je ta, da sile, ki so promovirale in uveljavile prevlado relativnega v evropskem umevanju sveta in mišljenja, niso prihajale samo iz filozofije liberalnega meščanstva, ampak tudi iz tistega političnega in duhovnega vrela, ki mu pravimo evropska levica. Ta pa ni šla po poti ugotavljanja, raziskovanja in analize, kot novoveški liberalni misleci, ampak se je odločila, da iz izbranih prvin sveta izdela ideološke projekte za celostno rešitev človeka in družbe. Eden od teh projektov je bil tudi leninski boljševizem in čeprav ga še zdaleč ni bila pripravljena podpisati vsa levica, je vendar vsa levica vedela, da je izšel iz njenih kvartirjev. In ko je v hladni vojni, ki je bila vojna med dvema koncepcijama sveta, zmagal Washington nad Moskvo, so v nedrih evropske levice spregovorili glasovi globinske antipatije. In ker s politično propadlim in človeško defamiranim boljševizmom javno simpatizirati nekako ni bilo več mogoče, je s toliko večjo silo izbruhnila antipatija do Amerike – kostumirana v modna oblačila kulture, miru, pravičnosti in človekovih pravic. Déjà vu!
Dve Evropi danes torej kričita proti Ameriki, liberalna in levičarska – v duetu, v katerem ni mogoče preslišati kakofoničnega forsiranja levice. Prostori levice so ulica in mediji, liberalna antipatija pa se je naselila v respektabilnih uredništvih velikih založb, na institutih univerz in akademij, predvsem pa v usmerjevalnih kabinah levih političnih strank. Vsi pa, liberalci in levičarji, obilno dokazujejo, da še niso razumeli, da se bo Evropa nekoč morala osredotočiti na delo, ki ji ga je zgodovina postavila na program: iskanje izgubljene identitete in raziskovanje možnosti za avtentično umestitev v globaliziranem svetu. In ker se Evropa ni pripravljena soočiti s to realnostjo, njena stiska – ki je usodna in odločujoča v epohalnem pomenu te besede – ne najde drugega izraza kot nervozo, včasih celo histerijo.
Morda ni nobenega gledalca slovenske nacionalne televizije, ki ne bi opazil, kako so se njeni novinarji nerodno trudili, da bi prikrili zadovoljstvo, ko so vsak večer poročali o številu padlih ameriških vojakov v Iraku – prav do zadnjega, ko so končno le začutili, da si ob strmem naraščanju njihovega števila tega ne morejo več privoščiti. A v tem zboru nastopajo tudi drugi novinarji. Če pogledamo samo Bushev portret, ki ga je objavila sobotna priloga Dela marca lani : Bush kot kavboj, zdravljeni alkoholik, ki je alkohol zamenjal za religijo, politik, ki se nad njegovimi lapsusi zabava vsa Amerika in ki so ga šele dogodki 11. septembra pravzaprav naredili za predsednika. A ne samo Bush, tudi drugi Amerikanci, zlasti konservativci, ki si že dolgo želijo samo to, da bi postala Amerika edina svetovna velesila, svetovni hegemon in policaj, in ki njihova odločnost v Iraku meji že na verski fanatizem. Treba je bilo najti tudi Busheve ameriške in mednarodne kritike in tako se je pojavilo ime Noam Chomsky (škoda, da niso naleteli na Richarda Rortyja in Emmanuela Todda!). Slovensko novinarstvo pohujšuje »imperialnost«, ki je »poglavitno gonilo ameriške mednarodne politike« (namesto »imperialnost« včasih preberemo »imperializem«, ki človeka takoj spomni na še neizrabljeno Leninovo sintagmo »imperializem kot najvišja stopnja kapitalizma », kjer je z najvišjo stopnjo mišljena zadnja stopnja, tik pred kolapsom celotnega sistema). Posledica imperialnosti je bil tudi napad na Irak, ki je bil ena sama polomija: razklal je Zahod, teror se je povečal, njegova senca je ogrozila svoboščine na Zahodu, sedaj se Evropa boji naslednjih Irakov. Tudi španski 11. marec je v resnici posledica »maščevalnih potez predsednika Busha«. Kako je treba pisati o Ameriki, je zgledno pokazal Delov dopisnik iz Washingtona, s frazo, da Amerika »podžiga« domoljubje. Res, kaj se je zgodilo z Ameriko, da mora celo domoljubje »podžigati«. To je možno samo v deželi, ki je pripravljena »preventivno ubijati za demokracijo«!
Morda moramo tu bralca spet prositi, naj nas ne razume napačno. Naš namen nikakor ni braniti Amerike. Res navajamo evropske poglede nanjo, ki so pogosto na mejah absurda, a s tem nočemo kazati na krivico, ki se dela Američanom, ampak na stanje v glavah, v katerih ti pogledi nastopajo. Rekli smo že, da ti pogledi niso izraz uravnovešenosti posameznikov, ampak izhajajo iz globalne krize cele civilizacije, ki nikakor ni pripravljena na duhovni obračun s seboj in ki se raje predaja neprečiščenim in nereflektiranim vzgonskim silam resentimenta. Kaj je nagnilo slovitega angleškega dramatika Harolda Pinterja, da je izrekel besede, ki jih je lani novembra navedel na konferenci o transatlantskih odnosih na Bostonski univerzi njen nekdanji predsednik John Silber: »Združene države Amerike so pošast, ki je ušla kontroli. Če se ji ne bomo zoperstavili z vso odločnostjo, bo ameriško barbarstvo uničilo svet. Načrtovani napad na Irak je dejanje naklepnega množičnega umora«. Vprašanje, kaj je povzročilo te besede, bi bilo na mestu, ko ne bi potrjevale spoznanja, ki smo ga že navedli, da Evropa reagira na enigmo, ki ji jo zastavlja zgodovina, nervozno in histerično. Namesto da bi razumela in sprejela strategijo, ki jo je nakazal italijanski filozof Gianni Vattimo (v svojem prispevku k anketi, h kateri so bili povabljeni nekateri ugledni evropski misleci in je bila na isti dan, 31. maja 2003, objavljena v vodilnih nacionalnih dnevnikih kontinenta). Ko ugotavlja, da je Evropa pač Evropa in da se to kaže tudi v njeni razločenosti od duha, ki danes prevladuje v ameriški družbi, dostavlja : »Kar si želim, je to, da bi prav ta razlika postala navdihujoče počelo nove politike, ki bi bila v stanju dati Evropi dostojanstvo in težo, do katere ima pravico v svetovni politiki«.
To pa ni nič drugega, kot poziv Evropi, da znova premisli, kaj je in kaj jo je naredilo, da je to, kar je. Ta razmislek ima v sebi nazadnje tudi to možnost, da se bo iztekel v spoznanje, da je Evropa že tako globoko v krizi, da je ne dosegajo več magnetne silnice njene izvorne ideje. Če pa bi se oblikovalo to spoznanje, bi moralo takoj z vso moralno zahtevnostjo in nujnostjo nastopiti drugo: da je treba spremeniti kurz dokler je še čas – če sploh je še čas. Iz današnje, progresivistične perspektive se to zdi nemogoče. Toda, če pomislimo, da je že ušel iz kontrole izvorne evropske misli in ga želimo popraviti, se tudi že odprejo možnosti neke nove in druge perspektive. Te pa ne obvladuje več čas, ampak resničnost – avtentična človekova resničnost. Ta pa ni od časa, ampak je vedno nekaj sedanjega in vedno tukaj in se je vanjo vedno realno mogoče vrniti.
Evropa ima torej prihodnost, a le če se bo podredila dvojni nalogi, ki je pred njo: če bo, prvič, identificirala in rešila svoje notranje vprašanje, ki je na svojem najresničnejšem dnu duhovno, in če bo, drugič, razumela in sprejela svet, kakršen je nastal, in v tem svetu poiskala umestitev, ki ji pristoji in ima do nje pravico. Obe nalogi sta rešljivi, a le v pripravljenosti za resničnost in resnico. Če bo Evropa obnovila v sebi to, na čemer stoji od začetka: živeti v resničnosti in v resnici.
Z Evropo, oz. z njeno preteklostjo pa so povezane še nekatere druge in konkretne reči. V naslednjem bomo navedli dve od takšnih, na katerih smo zainteresirani tudi Slovenci. Na prvi skupaj s srednjeevropskimi narodi, na drugi pa samo Slovenci s svojo specifično usodo.
Takoimenovana Atlantska listina, ki sta jo podpisala Roosevelt in Churchill na kongresu na Newfoundlandu od 9. do 12. avgusta 1941, skoraj do nedavnega ni bila deležna naše posebne pozornosti. Toda, glede na čas, v katerem je bila listina sprejeta in glede na posledice, ki jih je imela, njen pomen raste, čimbolj je s povečano časovno razdaljo mogoče videti stvari v celoti. Res so do vstopa Amerike v vojno bili še štirje meseci, toda že tedaj ni bilo nobenega dvoma, na kateri strani je s svojim vplivom in s svojo gospodarsko močjo. Najvažnejši sklep tega srečanja – pomembnejši od vseh osmih zapisanih – je bil sklep, da se Sovjetska zveza sprejme kot poglavitni partner v protihitlerjevsko koalicijo. Ne smemo pozabiti, da je do sestanka prišlo samo mesec in pol po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Ta sklep, ki ga je mesec zatem s podpisom listine potrdila tudi Sovjetska Zveza, pa je imel dalekosežne posledice. Zahodnim zaveznikom, Britancem in Američanom, je bistveno olajšal vojne napore, hkrati pa je v logiko 2. svetovne vojne vnesel globoko protislovje. Ni namreč mogoče dvomiti, da sta se v 2. svetovni vojni, za vsem ekspanzionističnim naličjem, spopadla dva koncepta družbene organizacije, demokracija in totalitarizem. 2. svetovna vojna se je začela – in nazadnje tudi končala – kot boj med demokracijo in totalitarizmom. Toda s sprejetjem Sovjetske zveze v antitotalitarno koalicijo, je to zavezništvo dobilo globok protislovni značaj, saj je bila Sovjetska zveza totalitarna država z najdaljšim stažem in z najbolj intenzivno izvedbo. Najvažnejše pri celi stvari pa je bilo to, da je bilo že tedaj jasno – jasno je moralo biti tudi tistim, ki so to zavezništvo sklepali – da bo Sovjetska zveza po zmagi za usluge dobila plačilo. S čim pa naj bo plačana, če ne tako, da pride pod njen vpliv – v sovjetskem pomenu te besede – tudi Srednja Evropa. To pomeni, da se je 2. svetovna vojna – njen vroči ali njen prvi del – končala s kričečim protislovjem: na eni strani je bil totalitarizem diskreditiran, poražen in uničen, hkrati pa je izšel kot zmagovalec in dobitnik velikega plena. 2. svetovna vojna se je končala z uničenjem totalitarizma – in z njegovo ekspanzijo. Po vsem je treba reči, da v strategiji zapadnih zaveznikov, pa naj je bila sama po sebi še tako razumljiva in upravičena, ni manjkalo cinizma: svoje račune so plačali z nečim, nad čemer niso imeli nobene ingerence – s svobodo srednjeevropskih narodov, ki so jih izročili v smrtonosni objem boljševiškega totalitarizma. Spomnimo se samo Churchillovega odziva na pripombo vodje britanske misije pri vrhovnem štabu Fitzroya Macleana, da bodo v povojni Jugoslaviji vladali komunisti: »Ali se mislite tudi vi tam naseliti?« O tem, kako je vse delovalo in kako daleč so Zapadni zavezniki šli, govori tudi maksima, ki jo je med vojno oznanjal Franklin D. Roosevelt: »Če hočeš nasprotnika pridobiti kot prijatelja, moraš postati njegov prijatelj«. Roosevelt je pridobival prijatelje tudi z darili, ki niso bila njegova.
To je vse nemalo zanimivo in poučno, a mi merimo na nekaj drugega. To, kar imamo v mislih je dejstvo, v katero izhaja zgornje razmišljanje: dolg, ki ga ima Zahodna Evropa do Srednje. Dejstvo, da je Zahodna Evropa pol stoletja živela v območju duhovne in politične svobode in gospodarske prosperitete je bilo tudi po zaslugi nekega drugega dejstva: da je Srednja Evropa pol stoletja živela v območju duhovnega in političnega nasilja in v totalitarni sistem ukalupljenega gospodarstva. Po Padcu zidu je prišel čas, ko bi se moralo zgoditi dvoje: ko bi se Zahodna Evropa morala zavedati svoje zadolženosti in ko bi Srednja Evropa jasno in na odprti sceni morala terjati, da se poravnajo zgodovinski računi. Izterjati bi morala vojno škodo za svoje izgube v hladni vojni. Namesto da ponižno trka na vrata bogatih in visokostnih sorodnikov, bi morala samozavestno, zavedajoč se vloge, ki jo je, nerada sicer, odigrala, nastopiti kot tisti, ki terja plačilo. Njena moralna pozicija je bila in je superiorna. Zakaj je ne uveljavi? Saj petnajsterica novih članic ne sprejema iz usmiljenja in političnega altruizma, ampak zato, ker jih potrebuje. Ko so takoimenovani veliki neto plačniki v Evropski zvezi nedavno izrazili pomislek, če bodo mogli ali hoteli še naprej igrati to vlogo, bi Srednje Evropejci morali položiti na mizo svoje papirje. To je ena od evropskih tem, ki še ni bila deležna primerne pozornosti – ki sploh še ni bila postavljena na program, če smo natančni. Druga pa zadeva specifično Slovence, pravzaprav Slovence in Britance.
Britanci so dvakrat posegli v slovensko zgodovino, obakrat s poraznimi posledicami. Prvič se je to zgodilo sredi 1. svetovne vojne, leta 1915, s tako imenovanim Londonskim paktom. Določene politične sile v Italiji so v 1. svetovni vojni videle možnost, da s spretno izbiro, na kateri strani bi se kazalo vojne udeležiti, končno uresničijo stare ekspanzionistične ambicije na Vzhodu. Pogovarjali so se tako z Avstrijo kakor tudi z antanto v Londonu. In ker so Angleži kot poglavitni antantini pogajalci nudili več, se je Italija 26. aprila 1915 z Londonskim paktom obvezala, da v mesecu dni vstopi v vojno z Avstrijo. To se je zgodilo 24. maja 1915. In ko je, da skrajšamo zgodbo, po premirju 3. maja 1918 Italija začela zasedati po paktu obljubljeno ozemlje, je njena vojska dosegla črto Trbiž, Predel, Triglav, Podbrdo, Idrijo, Snežnik. Tako so Britanci Italijane za vstop v vojno na strani, ki so ji sami pripadali, plačali tako, da so jih spustili praktično pred vrata Ljubljane. Tako se je zgodilo, da je nekaj sto tisoč Slovencev pristalo v državi, za katero nobenemu od njih še na misel ne bi prišlo, da bi jo imel za svojo. Poleg tega pa je to bila država, ki je že čez nekaj let (1922) postala fašistična. To se je zgodilo po zaslugi Mussolinija, ki se je še pravočasno spremenil iz socialističnega pacifista v bojevitega nacionalista, ker je nenadoma zagledal edinstveno možnost, ki jo vojna daje revoluciji. (To velja za vse totalitariste. Tako so tudi slovenski boljševiki hrepeneče čakali začetek vojne. Vedeli so, da je samo v vojni nekaj možnosti za uresničenje njihovega projekta, sicer jih bi povozil čas). Tako je bilo v Londonu napisano besedilo, ki je tretjino slovenskega ozemlja s kakimi 250.000 prebivalci izročila prvi totalitarni preizkušnji v zgodovini. Totalitarni značaj fašizma seveda ni dosegel intenzitete totalitarizma boljševiškega tipa, saj sta v fašizmu obstajala dva tujka, ki sta se mu sicer morala prilagajati, a sta bili to dve ustanovi, ki sta bili legalni in vsaj v principu avtonomni – zasebna lastnina in Cerkev. Ost fašizma ni bila v totalitarnosti, čeprav je seveda bil totalitaren, ampak v njegovi nacionalni nestrpnosti. Z Londonskim paktom so Zapadni zavezniki predali Slovence 20-letnemu enako brutalnemu kot perfidnemu raznarodovanju.
Takšen je bil prvi slovenski politični stik z Angleži. Do drugega pa je prišlo trideset let pozneje, leta 1945. Ko so se pod pritiskom Titovih balkanskih divizij slovenski domobranci morali umakniti na avstrijsko Koroško, so Angleži, katerim so se vdali in od katerih so dobili status vojnih ujetnikov, s komunističnimi partizani, ki so imeli svoje enote na Koroškem, sklenili kupčijo, ki je bila druga angleška kupčija na račun Slovencev: v zameno za odhod partizanov s Koroškega, so jim obljubili izročitev Slovenske domobranske narodne vojske. Tako se je z angleškim posredovanjem uresničila ironija takih razsežnosti, da je človeška misel ne more zajeti in njegova domišljija ne more doživeti: da so Slovenci s potoki krvi plačali – izgubo Koroške. Strašen absurd, ki se reži iz opisanega dejstva, je jedro avtodestruktivistične drame, ki so jo znotraj Slovenskega naroda uprizorili komunisti s svojimi sodelavci, liberalci in levimi katoliki. A sedaj nas zanima vloga, ki so jo v tem aranžmaju odigrali Britanci.
Ko se je Harold Macmillan po posvetu z vojaškim vodstvom 5. britanskega korpusa v Celovcu 14. maja vrnil v Caserto, kjer je bil glavni stan feldmaršala Aleksandra, je častnik za administrativne zadeve general Brian Robertson izdal povelje, ki je med drugim zahtevalo, da se domobranci, ki so se predali Angležem, vrnejo v Jugoslavijo. Ko ga je ameriški svetovalec pri tem štabu, veleposlanik Kirk opomnil, da domobrance s tem pošilja v smrt, je Robertson odvrnil, da ima čez glavo dela z drugimi stvarmi in »da ne more misliti še na to, koga ne sme vrniti Rusom oz. partizanom, ker ga bodo ustrelili«. Ko je Robertsonovo povelje prišlo v štab 5. britanskega korpusa v Celovcu, je načelnik tega štaba Austin Richard William Low izdelal operativno povelje. 17. maja je bilo povelje – ki je pozneje dobilo naziv povelje-ukana, ker je v njem bila odločba, da se domobrancem ne sme povedati kam gredo – izdano in naslednji dan, 18. maja, so začeli voziti transporti proti jugoslovanski meji: najprej so šli Hrvati, potem srbski prostovoljci, z nedeljo, 27. maja pa tudi že slovenski domobranci. Po tedanjem britanskem seznamu je teh bilo 11.850.
Da za vračanje domobrancev nista kriva samo komandant 5. korpusa general Keightley in šef njegovega štaba general Low, nakazuje vpletenost ministra za sredozemski bazen Harolda Macmillana, še bolj pa neka druga medvojna okoliščina, zlasti pa sodni proces, do katerega pa je prišlo mnogo pozneje, jeseni 1989. Obstaja namreč velika možnost, da je general Aleksander Robertsonovo povelje zvečer, 14. maja, potem, ko se je vrnil z neke poti, še videl, preden je bilo odposlano. To je bil usoden trenutek, lahko bi ga bil, če ga je videl, ustavil. To je eden od indicev, da je bila genocidna obsodba Slovenskih domobrancev angleška zadeva in ne zadeva nekih posameznikov. Še bolj angleški značaj pa je obsodba dobila na procesu štirideset let pozneje, oktobra in novembra 1989. Na tem procesu je porota, vsem dokazom navkljub, Nikolaia Tolstoya, ki je, da bi opravičil svoje kritične pripombe na račun lorda Aldingtona, nekdanjega generala Lowa, skušal dokazati njegovo krivdo za repatriacijo domobrancev, spoznala za krivega in mu naložila najvišjo globo v zgodovini britanskega sodstva za razžaljenje časti – 1.500.000 funtov. Tu ni spregovoril noben posameznik, ne sodnik, ne tožilec, tu je spregovorilo angleško javno mnenje, ali kar Anglija, ki je na vsak način hotela zavarovati dobro ime svoje armade in njenih častnikov: Right or not right, my country.
Tistim, ki smo doživeli izročanje domobrancev komunističnim partizanom, ni ostala neopažena neprizadetost, s katero so Angleži izvrševali, kar jim je bilo ukazano. Večine se sploh ni dotaknilo vprašanje, kaj pravzaprav počnejo. Bogve kolikokrat so v stoletni kolonialni politiki počenjali analogna dejanja po raznih kontinentih sveta z ljudstvi, ki so verjela v njihovo gentlemanstvo.
Fama, da so Angleži gentlemani, je postala važen in zelo koristen dejavnik v njihovi kolonialni politiki. Ta fama, brez dvoma, ni nastala iz nič, ampak je za njo stala poudarjena zavest in trdnost značaja britanskih ljudi, predvsem pa prirojen in vedno poslušan čut, da je grde stvari treba prepuščati drugim. Take modrosti se ni mogoče naučiti, za to je treba biti izbran. V tej izbranosti in v ničemer drugem, je tudi razlog, da so Angleži prvi imperiotvorni narod po Rimljanih. Poskušali so seveda tudi drugi, Španci, Portugalci, Francozi in, smešno, Nemci; uspelo pa je samo Britancem in potem Američanom, katerim so po nekaj stoletjih morali izročiti štafetno palico. (Imperija ne bosta nikoli ustvarili ne Kitajska in ne Japonska, imperialna sila pa bi bila danes Rusija, ko bi ji Lenin ne bil zagodel z revolucijo in jo za nekaj stoletij, če ne za zmerom, zaznamoval s historičnim zaostankom. To moramo samo obžalovati, ker je s tem bila preprečena bipolarnost sveta, v kateri bi Evropa danes mnogo lažje našla svoje mesto).
Pomanjkanje usmiljenja z ljudmi so Angleži nadomeščali s poudarjeno ljubeznijo do živali. To je med evropskimi misleci opazil predvsem Arthur Schopenhauer: »Fino čuteči angleški narod je bolj kot katerikoli drug, obdarjen z izstopajočim usmiljenjem do živali, ki se uveljavlja pri vsaki priložnosti«. Svoj splošni stavek je ilustriral z zgodbo, ki se je pripetila nekemu Angležu v Indiji: ko je na lovu ustrelil opico, je umirajoča žival uprla vanj tak pogled, da ga ni mogel pozabiti in ni nikoli več pokončal nobene opice. Gentleman, res! A nam ob tem postane jasno, od kod fama o angleškem gentlemanstvu. Preprosti in nepokvarjeni ljudje so verjetno rezonirali takole: če imajo ti ljudje že živali tako radi, kako morajo imeti radi šele ljudi. (A zakaj imajo radi živali? Spomnimo se na Minattijev stavek: Nekoga moraš imeti rad). Ljudem, opremljenim s tako ljubeznijo, so prišli v roke Slovenci maja 1945. A kaj se je v resnici takrat dogajalo na Koroškem, to bomo Angleže, s katerimi bomo od 1. maja sedeli za isto mizo, gotovo vprašali. To nam bodo morali na vsak način zelo natanko razložiti.
Tega nujnega dela morda ne bo opravila prva garnitura naših odposlancev v Bruslju. Čeprav si o njihovem političnem profilu nismo nikoli delali utvar (z izjemo Peterleta in Brejca), nas je nedavno neki, po sebi malenkosten in obroben dogodek, brutalno postavil na realna tla. Vodja enourne tedenske oddaje Studio City – bralci iz Slovenije ga verjetno poznajo; to je tisti novinar, za katerega smo nekoč kar naprej trepetali, da bo nenadoma in brez pravega razloga zapadel v histerično gestikuliranje, a daje zadnje čase vtis, da se je našel in ujel – je v Bruseljskega komisarja za Slovenijo, dr. Janeza Potočnika v neki oddaji izstrelil vrsto kratkih vprašanj, med drugimi tudi tole: »Kdo je zmagal v 2. svetovni vojni?« In Potočnik je z deško zadovoljnim in skoraj zmagovitim nasmeškom odvrnil: »Zavezniki«. Novinar je priznavalno prikimal in s tem nakazal, da je stvar končana. Toda, smo se vprašali, kateri Zavezniki? Saj Zavezniki v prvem delu 2. svetovne vojne niso bili isti kot v drugem. V hladni vojni je eden od njihovih Zaveznikov ostal ne samo sovražnik, ampak vodja celega ansambla sovražnih držav. Izkazalo se je, da je bil tudi v resnici vseskozi sovražnik, nekakšen protosovražnik. Poleg tega pa je fraza, da so zmagali Zavezniki, eden od prefabriciranih odgovorov, ki jih imajo na razpolago upravljavci agit propovskega arhiva, pri čemer vedno pripomnijo – čutijo, da je pripomba potrebna – da so tudi oni, partizanski gverilci, bili Zavezniki. Ta dodatek je vsekakor potreben, kajti, če so bili komunistični partizani Zavezniki, kako to, da so jim vzeli Koroško; kako to, da so 80.000 Slovencev pustili pod sovražno Italijo. Ali so bili zares Zavezniki v pravem pomenu te besede?
Tako nas je dr. Potočnik spomnil na to, s kako pavšalnim in nereflektiranim védenjem odhajajo naši ljudje v Bruselj. In to dr. Potočnik, ki je po vsem videzu spodoben človek. Kaj pa bomo morali reči za druge?
A vprašanju ne smemo dovoliti, da se razživi v parcialnem območju. Moramo ga razviti in se vprašati: Zakaj pa je stanje duha v postkomunističnih družbah takšno, kakršno je? Kaj pa se je zgodilo z ljudmi v času imperija? Kaj pa je seglo vanje? Nobenih prepričljivih odgovorov na to vprašanje ne boste našli na stojnicah postkomunistične znanstvene humanistike. V nekdanjih komunističnih državah deluje mogoče 100 institucij, za katere bi človek pričakoval, da si bodo vzele za svoje delo, da odgovorijo na ta vprašanja. Saj se vendar najbolj ponujajo, saj vpijejo in kričijo. A si jih nihče ne postavlja! Ali ni to že tudi simptom?
Vprašanja, ki jih tu postavljamo, so vprašanja duha. Nekaj, kar je težko ulovljivo, prostor hitrih in možnih pomot. Toda, tudi če se omejimo na raven konkretnega in materialnega in lažje dokazljivega, se nam pokaže ista slika. Nacizem in fašizem sta tudi bila totalitarizma, frankistična diktatura je tudi imela totalitarne prvine. Toda tranzicija iz teh sistemov v demokracijo ni trajala več kot štiri leta. Leta 1949 je Zahodna Nemčija sprejela Temeljni zakon ali Ustavo in šest let za tem je bila država v stanju, ki so ga označevali za gospodarski čudež. V komunistično Vzhodno Nemčijo pa je bilo po letu 1990 investiranih 1240 milijard evrov – za povprečnega človeka nepredstavljivo velik kup denarja – a po 14 letih ugotavljajo, da še ni prišlo do bistvenega premika. Tu pa nismo na področju duha, ampak v območju stvari, ki jih je mogoče izmeriti in rezultate, ki smo jih dobili, odvezati suma »želenega mišljenja« in samoprevare.
Vsi naši razmisleki konvergirajo v točko, kjer se pokaže vprašanje, kaj je v komunizmu tista specifična reč, ki »katastrofi daje tako dolgo življenje«, kot pravi veliki danski detektiv Hamlet. Kdor bo prvi zagledal odgovor na to vprašanje in ga izrazil v tako shematično jasni in prepričljivi obliki, da nas bo notranje zadovoljil, se bo upravičeno postavil v vrsto za Nobelovo nagrado. Če ne še kaj več, saj slutimo, da bi s tem odkril še neznane reči o človeku.
Dokler pa nas kdo ne razveseli z velikim odkritjem, ne bi kazalo zametavati tudi opažanj, ki sicer ne segajo v sredico stvari, nas pa vsaj usmerjajo v pravo smer. Eno od takih opažanj ima ime pohujšanje. Pohujšanje je odkritje škandaloznosti. Škandalozno pa je stanje ali dogajanje, ki ga sploh nismo pričakovali in ga ne bi smelo biti: mislili smo bili, da nečesa ni, a sedaj vidimo, da je. Takšno spoznanje – pohujšljivo spoznanje – človeka vedno notranje poškoduje, včasih tako zelo, da se ne sestavi več. Takšna skrajnost se nas prime takrat, kadar vidimo, da nas to, kar smo odkrili, onemogoča kot ljudi.
Slovenci smo v bližnji preteklosti doživeli dvoje pohujšanj ali dve veliki pohujšanji. Naj povemo že sedaj, da sta nas obe, kot smo rekli zgoraj, nemalo poškodovali. Naj povemo že sedaj tudi to, da so posledice pohujšanja največje takrat, kadar pride v nas in tam obleži, nedotaknjeno od misli: tedaj tam zgolj je in deluje in nas spreminja, ne da bi prav vedeli, kaj se z nami dogaja.
Prvo pohujšanje je prišlo leta 1945. Bilo je v tem, da so v revoluciji in državljanski vojni zmagali tisti, ki ne bi smeli – ki po normah, od vekomaj veljavnih in sprejetih, po človeških in družbenih normah, ne bi bili smeli. S tem je bil stari red stvari, prastari red stvari, ne ravno porušen, zagotovo pa zelo prizadet: zmagali so tisti, ki ne bi bili smeli. Do sedaj se je mislilo, da temeljni red stvari zna skrbeti sam zase. Da zmagajo tisti – nazadnje in po vseh hudih peripetijah – ki so v skladu s tem redom. Sedaj pa se je izkazalo, da ni tako ali da vselej ni tako. Kako bi moglo biti, da to ne bi bilo pohujšljivo! Prizadet je bil najgloblji princip obstajanja: sprejemanje sveta, dograjevanje sveta. Tu pa so prišli ljudje, ki so odklanjali ta svet in njegov način. Izjavljali so, da bodo postavljali drugačnega. Ali je že kdaj kdo slišal kaj tako nezaslišanega? Predvsem pa so obilno dokazovali, da so za te cilje pripravljeni ubijati; pri tem ni ostalo skrito, da so to počeli z nenavadno lahkoto, kakor da jih nekaj nosi, kakor da ne bi bili v sebi, ampak zunaj sebe. Kako bi mogli takšni zmagati! A so. V tem je bilo to pohujšanje. Ali torej svet ni takšen, kakršen se je od pamtiveka mislilo, da je?
Pohujšani pa niso bili samo tisti, ki niso zmagali, ampak tudi tisti, ki so zmagali – promotorji revolucije in državljanske vojne. V sebi v resnici niso bili nikoli do kraja prepričani, da jim bo uspelo. Ta negotovost ni izhajala iz nepredvidljivosti okoliščin in razmer, ampak iz stvari same, iz njihove upornosti. V svojem najglobljem prostoru niso mogli vanjo verjeti. Vedeli so, da človeku ne pripada. Ko so se, bogve na katero obletnico zbrali na Čebinah udeleženci ustanovnega sestanka leta 1937 jih je, vsakega posebej, pričakala televizija in povprašala po občutju, ki ga po tolikih letih imajo. Vsi so povedali to, kar je bilo v njih najgloblje: kako to, da nam je uspelo; neverjetno, da nam je uspelo! Niso dobesedno tega rekli, ampak to je izhajalo iz tega, kar so povedali.
Vsi, eni in drugi smo torej pohujšani. A kakšna razlika! V enih se je pohujšanje izteklo v nemoč in le redki so imeli to v sebi, da so se uprli – splošne vdaje res ni bilo, a le redki so bili iz take snovi, da so se uprli, vedoč, zakaj gre. Druge pa je pohujšanje zapeljalo, da so pozabili na človeka v sebi – nekateri v celoti. Mislili so, da so izbrani in da jim je dovoljeno vse. Z drugimi besedami, zgodilo se jim je najhujše, kar se človeku lahko zgodi! Leta 1945 se je torej to začelo: da smo Slovenci danes pohujšan narod. Vse nas to pohujšanje zelo bremeni in vsi moramo priti k sebi.
Toda prvemu pohujšanju se je danes, 50 let potem, pridružilo drugo. In ko ju primerjamo, ne vemo, če ne bomo morali ponoviti neke besede: da je drugo hujše od prvega. Ko torej posledice prvega pohujšanja še niso odtekle iz nas, že je prišlo drugo in prvega prebudilo in okrepilo z novim poraznim spoznanjem. Nekoč smo mislili, da se bodo, ko se bo razkrilo, zakaj tisti, ki so zmagali, ne bi smeli zmagati, stvari postavile na pravo mesto in bo te zgodbe konec. Toda začetna pomota se je res razkrila, a zgodbe s tem še ni bilo konec, ampak se je, v drugi varianti, začela znova. Ljudje, ki so bili odgovorni za zločine, ki ne zaostajajo za ničemer, kar je blazno stoletje povzročilo, so, kakor da se ni nič zgodilo, začeli novo igro: bili so tako prisebni in tako pokvarjeni, da so to zmogli.
Stanje, ki se je sedaj vzpostavilo, je bilo neskončno žaljivo: nekdanji promotorji proletariata proti kapitalu so postali sedaj promotorji kapitala proti proletariatu. (Spretnost, s katero so izvedli ta velikopotezni manever, je bila tako frapantna, da je večini zaprlo sapo in še do danes niso prišli k sebi.) Ko so ljudje torej videli, kaj se je zgodilo, so bili poraženi ali, z drugo besedo, pohujšani: tisti, ki so zmagali in ne bi smeli, so sedaj še propadli tako, da so postali močnejši! Ali je zgodovina postavila na program novo regulo sveta: Samo dovolj pretkan moraš biti, samo dovolj pokvarjen moraš biti, pa lahko počneš karkoli in se ti ne bo nič zgodilo. Ali za take sedaj velja, da jim bo dobro na zemlji!
Naše vprašanje, če se še spomnite, se je glasilo: Zakaj je normalizacija nekdanjih komunističnih družb tako počasna in negotova? Za slovenske razmere je pohujšljivost, ki je s komunisti prišla nad nas, del odgovora. Na vsak način jo moramo raziskati in pogledati, kaj je v njej, da jo čimprej izženemo iz sebe in da ozdravimo, še preden nam izpije vse moči. Čim prej moramo priti k sebi.
To pomeni, da moramo najti izvir svoje moči. To, kar nikoli ne dovoli, da bi se perspektiva pred nami povsem zaprla, je védenje, ki je do sedaj prestalo še vsako spraševanje. To je védenje, da je resnica na naši strani. Ali da smo mi na strani resnice. Še kadarkoli smo ponovno premislili svojo zgodbo, bodisi v celoti, ali pa v kakem od njenih delov, še vedno se je naše preiskovanje nazadnje izšlo v to osvobajajoče odkritje: da smo na strani resnice; ali da je resnica na naši strani.
Zbornik Svobodne Slovenije iz Buenos Airesa je leta 1965 organiziral anketo Kaj mislim o komunizmu, h kateri je povabil tudi dr. Petra Celestina Jelenca, predsednika predvojne Socialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze. Tam stojijo tudi tele pomembne besede: »Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, za katere bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: kar je bilo na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje. Komunisti pa so hudodelci«. V teh besedah tiči razlog, da se resnice ne bojimo in da nas ni strah pred prihodnostjo. Le da je to spoznanje v »omračenem« in nasprotnem času težko vzdrževati!
Zato se vedno oddahnemo, kadar resnica demonstrira svojo prisotnost in nam priskoči na pomoč. Nazadnje se je to zgodilo s televizijsko oddajo zgodovinarja Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja. Oddaja je govorila o medvojnih in povojnih vosovskih storitvah na Gorenjskem, o ubijanju očetov in mater, pa tudi o tem, kako so njihovi otroci, tedaj stari od nekaj mesecev do nekaj let, preživljali sirotna otroška in mlada leta, iščoč po gozdovih grobove svojih staršev. Avtor se ni omejil na teren, ampak si je nekoliko ogledal tudi arhive in tam odkril dokumente, iz katerih se vidi, da je bilo to, o čemer so nam pripovedovali ljudje na ekranu, v središču revolucije iznajdeno, domišljeno in vodeno. Tako je bila ustvarjena potrebna dramska enotnost, o kateri je govoril Aristotel. Film zgodovinarja Možine je imel velik odmev: povzročil je veselje ponižanih, razžaljenih in odrinjenih, povzročil je mnogo škrtanja z zobmi, pa tudi nekaj pristnega samospraševanja. Film namreč ni bil samo pretresljiv, ampak je bil tudi visoko novinarsko dejanje – svojevrstna umetnina. Iz njega je prihajala miselna in etična disciplina. Tako smo ob koncu brez besed obstali pred ekrani in si rekli: po tem filmu bo šel čez Slovenijo potres. Film je res imel velik odmev, a pravega potresa ni bilo. Izkazalo se je, da Slovenija za to sklepno dejanje še ni moralno zrela.
Pokazalo pa se je še nekaj drugega. Ljudje, ki so se polemično spopadli z Možinovo oddajo, člani borčevske organizacije, tudi tisti, ki so naredili vse šole, ki jih ima na razpolago ta narod, ljudje z akademskimi naslovi, vsi ti so nastopili v tako nizkem ključu, tako neinventivno in površinsko, zanašujoč se v glavnem na arzenal prefabriciranih agitpropovskih besednih orodij, da niso mogli skriti nezadostnosti spričo stvarne presunljivosti in moralne zahtevnosti Možinove zgodbe. Ko ne bi bilo slovesne resnosti te zgodbe, mogoče tega sploh ne bi opazili, tako pa smo samodejno pomislili: Izgubili so jezik; ko gre za retorične igre, imajo jezik, sedaj pa, ko je šlo zares, se je izkazalo, da so izgubili jezik. Nobena druga stvar ne bi mogla bolj prepričljivo razkriti njihove temeljne neadekvatnosti kot ta porazna konstatacija – da njihov jezik ne prenese resničnosti, da preprosto ni kos resničnosti. In misel, ki je tej takoj sledila: če pa nimajo jezika, ne bodo mogli več nastopiti v kulturnem prostoru, saj jih njegovi senzorji – z jezikom, s kakršnim razpolagajo – ne bi trpeli. A ko smo to rekli, smo tudi že vedeli, da bodo tja še hodili in tam še nastopali, da so to pač takšni ljudje. Hkrati pa smo z vso gotovostjo začutili, da bo to nasilje – da se bo vedelo, da je to nasilje. In nenadoma se nam je ob tem razkrilo še nekaj mnogo širšega: da so to sploh nosilci nasilja, ne samo sedaj in tukaj, ampak že od nekdaj in od začetka. Nenadoma smo zagledali svojo usodo. Pol stoletja smo morali ploskati njihovim lažem; prenašati smo morali duhovno nasilje, dolgega pol stoletja. V kakšnem svetu pa smo preživeli svoje življenje!
O tem pa, kakšni standardi so vodili to postkomunistično polemiko, samo trije utrinki. Dr. Janez Stanovnik na primer, je klical na pomoč novinarsko častno razsodišče, ki je ravno zato tu, da bi »v takih primerih ukrepalo«. Stavek nakazuje trdoživost nekega političnega stila: ko ni več na razpolago Vosa, Ozne, Udbe, Kazenskega zakonika partijske države z verbalnim deliktom, pa vsaj, za božjo voljo, novinarsko častno razsodišče! (Delo, SP, 31. 1. 2004). Dr. Janko Pleterski si ni mogel pomagati – spet trdovratnost nekega političnega sloga – da ne bi govoril o »ljubljanskih klerikalnih kolaboracionistih« (Ali je čudno, če se nas ob tem takoj ne dotakne stari Ovid: Et quamquam sub aqua, sub aqua maledicere temptant – In čeprav pod vodo, pod vodo psovati ne nehajo). (Delo, SP, 21. 2. 2004) In v kakšni stiski se je moral znajti ta renomirani zgodovinar, da je mogel ponoviti frazo o »kolaboraciji na Kranjskem, ki mori brate«. Največ žalostnega veselja pa nam je naredil Anton Bebler, s preciznostjo naslednje formulacije: »Bratomorne boje, veliko materialno škodo in globoko čustveno prizadetost ter posledično krvava maščevanja so na Slovenskem prvotno povzročili oz. vzpodbudili predvsem tuja zasedba, okupacijska oblast in teror ter kolaboracija«. Kaj je gnalo te gospode, da so se s takim orožjem upali v »boj poslednji«. Neko osnovno partijsko védenje, da je treba vztrajati tudi takrat, ko ti vihar zgodovine bije obraz z najbolj ledenimi dejstvi? Mogoče tako, kakor je čutil Miran Potrč, ugleden član nekdanje partijske nomenklature, ki je s pomočjo postkomunistične večine preprečil, da bi Pučnikova komisija sprejela končno enotno poročilo. »Ker sem imel več argumentov, se je mojim pogledom postopoma priključila večina in podprla osnutek poročila, ki sem ga sam pripravil«. Kaj pa je Pučnik hotel. Poizkušal je komisijo »zlorabiti za svoje strankarsko politične interese«. Od državnega zbora pa je hotel doseči, da bi »na podlagi politične opredelitve večine oblikoval ali potvarjal zgodovino«. Take podle in zahrbtne namene je Potrč preprečil Pučniku. Kakšno zadoščenje! »Da bi vse to preprečili, je bilo vredno prenesti vse žalitve, ki sem jih moral poslušati v njegovi komisiji« (Prepih, 1. 9. 1996). Čisto lahko, da je kaj podobnega – pač po tem, kakšna čud ali kakšni talenti so bili komu položeni v zibel – govoril kdo od teh, ki so ga Možinova dejstva pognala v boj.
Ko smo 26. aprila spremljali slovesnost v čast praznika upora proti okupatorju, ki jo je iz Cankarjevega doma prenašala slovenska nacionalna televizija, nam je bilo kmalu jasno, da je slovesnost zamišljena kot odgovor na odkritja zgodovinarja Možine. Ne da bi mogli katerikoli moment proslave vzporediti s katerim od teh, ki jih je nanizal v svoji oddaji zgodovinar Možina, je naše občutje z gotovostjo raslo iz neznane, skoraj histerične silovitosti, s katero je bila proslava koncipirana. S tem tonom je izstopala med vsemi, ki so jih uprizorili v demokratskem desetletju, tako da ni bilo mogoče ne videti, da nekaj pomeni. Kaj pa naj bi pomenila drugega, kot odziv na ponižanost, ki so jo občutili postkomunisti ob oddaji Zamolčani – moč preživetja. Tudi je ta odgovor izkazoval avtentični komunistični podpis: takrat, ko si najbolj ranjen in dotolčen, udari z največjo silovitostjo. Poleg tega pa je bila slovesnost v Cankarjevem domu v notranjem nasprotju z vsebino praznika, ki naj bi ga slavila: Dan upora proti okupatorju. Bila je namreč koncipirana revolucionarno, lahko bi rekli boljševiško. O tem nas je že na začetku seznanila Internacionala, ki jo je zbor zapel takoj po državni himni: »ljudstvo v zadnjo borbo že hiti«. Da je ta pesem padla na hvaležna tla, nam je dal slutiti poudarjen aplavz, ki ga je sprožila. (Čeprav se kamera – nenavadno, nenavadno! – ni niti enkrat sprehodila po prvi vrsti v parterju). Zbor je pel standardne pesmi iz enobejevskega repertoarja, recitacije pa so vidno sledile revolucionarni intonaciji, ki jo je dala Internacionala, včasih z revanšističnimi poudarki: »moram biti s tabo trd /naju more spraviti le smrt«. Višek pa je slovesnost dosegla z zadnjo pesmijo Treba je vedeti, ki je, posebej zato, ker je bila na koncu, dala celi proslavi izrazito agresiven in hujskaški značaj. Obenem pa besede te pesmi ne puščajo nobenega dvoma več, da so mišljene kot odgovor na vsebino Možinovega dosjeja. Treba je vedeti … ! V nekem trenutku smo že videli Možinove junake, nekdanje otroke, kako nam z ekrana govorijo Vedeti je treba … Potem pa smo se takoj zavedeli, da so ti 60-letniki, po vsem kar so bili, po vsem trpljenju, preveč prizadeti in izmučeni in ranjeni, da bi deklamirali. Za trenutek se nam je zazdelo, da bi tudi mi gledalci morali reči Vedeti je treba … potem pa smo tudi mi, še preden smo kaj rekli, umolknili. Potem ko smo videli, da bi vsaka deklaracija žalila to, kar je bilo pred nami: to veliko žalost, ta veliki slovenski pasijon. To zmorejo samo komunisti. Vedno so šli preko vsega. Spet smo videli, da so drugačni in da jih ne dosegamo.
Organizatorji letošnje slovesnosti ob Dnevu upora proti okupatorju so nazadnje dokazali, da postkomuniste počasi zapušča milost zgodovine. Začeli so delati napake. Ko so sklenili boljševizirati praznično proslavo, so imeli najboljše namene: ponižani po Možinovi oddaji – ponižani predvsem zaradi tega , ker je sploh bila – so mislili, v skladu z doktrino, da je čas, da udarijo. Nič pa jih ni posvarilo, da bodo tako – v tem je bila njihova napaka – razkrili, da v uporu proti okupatorju ni šlo za enobe, ampak za revolucijo. Ta trditev od sedaj ni več kleveta nasprotnikov, ampak del njihovega samoumevanja. Če bi družba imela možnost, da se pohvali z določeno prisebnostjo, bi to lahko imelo resne posledice.
Druga napaka pa je bila način, s katerim so postkomunisti pospremili Slovenijo v Evropsko unijo. S ponovitvijo nekega preteklega modela so zelo jasno pokazali, kdo so – da so kontinuiteta. Komunisti so svoj medvojni projekt izpeljali s pomočjo levih katolikov in liberalcev, ko so zmagali, pa so zmago konsumirali sami. Natanko tako so ravnali 60 let pozneje. Za vstop v EU se ni zavzemala samo vladna koalicija, ampak tudi opozicija – morda še bolj uspešno, saj je, kakor med vojno, tudi sedaj opozicija poskrbela za tako potrebni demokratični videz. Toda ko so se določale vloge v pristopnem ritualu, postkomunisti opozicije niso pustili k mikrofonom. Spet so, kar mogoče niso niti hoteli, pokazali, kdo so – da so kontinuiteta. Spomnili so na to, da zanje posebej velja znana domislica: čim bolj se spreminjajo, tem bolj ostajajo isti.
Postkomunistična era za Slovence ni bolj prijazna, kot je bila komunistična. Razlika je morda v tem, da je ona bila uničevalna in brutalna, ta pa je predvsem in v prvi vrsti žaljiva. Žaljivost je boleča in ponižujoča; danes, ko je nastopil eminentno politični čas, pa je zlasti škodljiva, ker ne dovoljuje človeku, da bi postal državljan. Žaljeni človek ni dober državljan. V »omračenost« časa, kot bi se izrazil eden vidnejših slovenskih filozofov, pa od časa do časa sežejo tudi prameni svetlobe. Dve stvari zapuščata postkomuniste: jezik in naklonjenost zgodovine. Poleg tega pa, vsaj za nekaj časa, na fizično nasilje ni mogoče računati. Na kar se danes še lahko zanašajo, je neumnost. Obstaja nemalo dokazov, da so postkomunisti odkrili njene neizčrpne potenciale. Čisto lahko, da se bo neumnost izkazala za enako dobrega zaveznika, kot je bil nekoč strah. Če je seveda neumnost sploh prava beseda za tisto, kar mislimo. Naj bo beseda prava ali neprava, vsa skladišča so polna tega blaga, v Evropi in zunaj nje.
2. Kako se je začelo
2.1. Med kljukastim križem in rdečo zvezdo
Janko Maček
2.1.1.
Te dni mi večkrat pride na misel izrek, da je resnico treba tisočkrat ponoviti, da ostane resnica. Ali ni res, da smo že s sprejemom krščanstva vstopili v Evropo, postali del Evrope? Ker o tem celega pol stoletja nismo govorili, je ta resnica skoraj izginila z repertoarja našega vedenja in nastal je prostor za razlage, da smo si sedanji vstop v Evropsko zvezo prislužili z udeležbo v protifašistni koaliciji, kajti med drugo svetovno vojno je bil pri nas osvobodilni boj in ne revolucija. Res čudno, zakaj je vendar po naših vaseh in mestih bilo toliko žrtev revolucije? In ob letošnjem 27. aprilu so nas spet poučili, da je upor zapisan v temeljih slovenske državnosti, je vrednota, s katero »se je Slovenija najprej vpisala na zemljevid zmagovalnega zavezništva«.
V današnjem Kako se je začelo bomo skušali pregledati, kako se je začelo na Žirovskem, na tem skrajnem zahodnem koncu Poljanske doline. Zanimivo je, da je občina Žiri med obema vojnama spadala pod logaški okraj, medtem ko je župnija, ki je pokrivala približno isto področje, pripadala dekaniji Škofja Loka. V času okupacije so bili Žirovci na tromeji med Nemčijo, rapalsko Italijo in ljubljansko pokrajino, upravno središče so pa imeli v Kranju – na Gorenjskem. Pred nekaj meseci je v uredništvo Zaveze priromal zajeten tipkopis z naslovom Kako se je začelo v Žireh. Pravzaprav so to dnevniški zapiski, ki jih je pisal domačin Anton Žakelj od leta 1940 do konca novembra 1943, ko je zaradi partizanskega nasilja zapustil domači kraj in se za stalno ni več vrnil. Prvi del tega dnevnika se je izgubil, kajti avtor se je maja 1945 umaknil na Koroško in nekaj let kasneje prišel v ZDA, kjer živi še danes in bo letos izpolnil 97 let. V Clevelandu je Žakelj precej pisal v slovenski list Ameriška domovina. Izgubljeni del svojega dnevnika je ponovno napisal po spominu. Zaradi obširnosti in številnih podrobnosti krajevnega značaja, ki bi bile morda za naše bralce manj zanimive, smo iz Dnevnika vzeli le odlomke in podatke, ki se vključujejo v vsebino našega Kako se je začelo. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za tako uporabo.
Nekatere Žakljeve opise in podatke smo skušali dopolniti in pojasniti s pričevanji domačinov, ki od rojstva do današnjih dni živijo v domačem kraju, zlasti se nam v tem pogledu zdi pomemben seznam vseh žrtev vojne in revolucije, ki ga je sestavil Alfonz Zajec in je bil že leta 1990 objavljen v Žirovskem občasniku. V njem so po vaseh in po abecedi navedeni vsi, ki so v tem času izgubili življenje, na ruski fronti ali doma – na tej ali na oni strani. Presenetljiv je podatek, da je več kot 100 Žirovcev – od števila 333, kolikor jih je na seznamu – izgubilo življenje po končani vojni, 28 pa jih je padlo v nemški vojski. Pravzaprav je delo za ugotovitev vseh žrtev vojne in revolucije v žirovski fari začel Jože Žakelj, starejši brat Antona Žaklja. Čeprav je bilo tedaj že razmišljanje o tem nevarno, ga je prenesel na mlajšega sofarana, ki ga je nadaljeval in kasneje tudi razgrnil pred javnostjo. Sicer pa delo za ohranjanje zgodovinskega spomina še ni končano in je potrebno tudi po našem vstopu v EU.
2.1.2. Žiri pred drugo svetovno vojno
Po prvi svetovni vojni je precejšen del področja žirovske fare pripadel Italiji. Na cesti proti Idriji, med Žirmi in Osojnico, je bila obmejna zapornica. Kraji kot Breznica, Osojnica, Vrsnik in drugi so bili tedaj prefarani v faro Ledine. Po koncu druge svetovne vojne je bila predvojna žirovska fara obnovljena, le Vrsnik je ostal pod faro Ledine. V upravnem pogledu so Žiri imele svojo občino, ki je spadala pod okraj Logatec, kjer sta bila tudi sodišče in davkarija. Pri parlamentarnih volitvah, decembra 1938, je v Žireh dobil večino glasov kandidat JRZ (Slovenske ljudske stranke), rovtarski rojak Franc Gabrovšek. Tudi predvojni župan občine Žiri Ivan Seljak, po domače Homc, ki je bil izvoljen na občinskih volitvah leta 1936, je bil član Slovenske ljudske stranske oziroma JRZ. Svojo funkcijo je obdržal tudi v času vojne, ko je nekaj časa uradoval kar v Škofji Loki. Komunisti so po pripovedi Antona Žaklja v Žireh že pri volitvah leta 1919 dobili pibližno 1 % glasov. Zanje so glasovali bivši avstrijski vojaki, povratniki iz ruskega ujetništva, ki so tam doživeli revolucijo in se navdušili za komunistične ideje. V času šestojanuarske diktature je prišlo njihovo delovanje do izraza v sindikalni organizaciji Jugoslovanska strokovna zveza, ki je v Žireh pripravila stavko in za nekaj časa pridobila precej velik krog somišljenikov. Iz Kranja je tedaj prihajal organizator Ivan Pustotnik. Ko sta Anton Žakelj in njegov brat Ciril, ki je v Ljubljani študiral pravo, delavce prepričala, da je Pustotnikovo tolmačenje uredbe o delavskih plačah načrtno neresnično in zavajajoče, so sklenili odstopiti od Jugoslovanske strokovne zveze. Potem so se vključili v organizacijo Zelenih in Pustotnik je nehal hoditi v Žiri.
Žakelj opisuje, kako so se mladi Žirovci zbirali v Prosvetnem domu. Ob nedeljah zvečer so skupaj študirali papeške okrožnice kot Rerum novarum in Quadragesimo anno, Ušeničnikovo Socialno vprašanje in podobno. Brali so knjigo Ukrajina joka in razne sestavke v Slovencu o nevarnosti komunizma. Povabili so Logatčane, da so tudi v Žireh uprizorili igro Rdeča Španja. V času diktature je bilo seveda Prosvetno društvo prepovedano. Dejavnost sokolskega društva pa se je tedaj še povečala, saj so morali k njemu pristopiti vsi uradniki, učitelji, orožniki in drugi državni uslužbenci. Kot piše Žakelj, sta od žirovskega Orla k Sokolu prestopila le dva najboljša telovadca, ker se jima je zdelo škoda zavreči toliko let napornih treningov. Vendar nista bila zadovoljna, saj je bilo društveno življenje pri Sokolu v marsičem drugačno kot pri Orlih. Sokolski načelnik v Žireh je bil posestnik in gostilničar Vinko Demšar, po domače Bahač, ki je bil tudi član ORJUNE. To organizacijo jugoslovanskih nacionalistov sta v Žireh ustanovila carinik Polak in poštar Marušič, ki nista bila domačina. Demšar je bil eden redkih žirovskih Sokolov, ki kasneje ni potegnil s komunisti. Žakelj si je dobro zapomnil razgovor z njim, ko je leta 1938 pobiral članarino za Združenje obrtnikov. Demšarju je Žakelj padel v oči pri zadnjih občinskih volitvah, ko so mladi člani JRZ vodili volilno kampanjo in zmagali. Sedaj ga je povabil: »Vas imam rad, zakaj ne bi prišli k nam in delali za nas.« Žakelj mu je odgovoril: »Po vsem tem, kar ste počeli z nami pod Živkovičevo diktaturo?« »Ah pozabite na to! Prišel bo čas, ko se bomo morali združiti vsi, mi liberalci in vi klerikalci, in se skupno boriti proti komunizmu.« Žakelj piše, da je bila to zanj prava bomba. Take so bile torej tedanje slovenske delitve, ki jih nekateri tako radi prikazujejo kot enega bistvenih vzrokov za začetek revolucije in državljanske vojne.
Leta 1936 so v Žireh imeli novo mašo. Pel jo je lazarist Stanko Žakelj, mlajši brat Antona Žaklja. V družini je bilo namreč osem otrok: šest sinov in dve hčeri. Dr. Stanko Žakelj je kasneje postal predstojnik lazaristov v celi Jugoslaviji. Vladimir in Ciril sta bila dvojčka; prvi je dokončal medicino in postal odličen kirurg, drugi pa je diplomiral na pravni fakulteti. Anton je dokončal takratno Zadružno šolo v Ljubljani. Na isto šolo bi se rad vpisal tudi starejši brat Jože, pa mu je oče prepovedal, češ da bodo ljudje mislili, da hoče izpodriniti koga v Čevljarski zadrugi ali v posojilnici. Oče je namreč tudi sam bil čevljarski mojster, precej znan med Žirovci. V manjšem kraju so bile te zadeve zelo občutljive in za dobro sodelovanje je bilo treba veliko obzirnosti in preudarnosti.
Spomladi 1940 je bil Anton Žakelj šest tednov na »orožnih vajah« na Golem vrhu, nedaleč od domačega kraja, kjer so bile domnevno nezavzetne utrdbe Rupnikove linije. Njegov vodni oficir je bil Stane Žagar, kasneje znan kot partizanski politični komisar. Anton je z njim čisto dobro shajal, zdelo se mu je pa čudno, ko ga je našel v zaupnem razgovoru z nekim slaščičarjem iz Ljubljane in z mizarjem iz Novega mesta, ki je bil odločen nasprotnik velikih družin. Nekoč so tudi njega povabili, naj se jim pridruži pri razgovoru, pa je ravno tedaj imel druge obveznosti.
Ko so Nemci na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, napadli Jugoslavijo, je bil Žakelj spet na vajah. Na veliko sredo, 9. aprila, okrog desetih zvečer se je njegova četa postrojila na cesti pod zanikrno barako, kjer so stanovali. Naletaval je sneg in bilo je hladno. Komandir čete, neki Srb, jim je povedal, da se bodo za nekaj časa umaknili v varnejše kraje. Sicer pa naj Žakelj sam pripoveduje: »Za primer potrebe je bilo določeno, da mora vsak posestnik pripeljati na zborni kraj par vprežne živine in voz. Vsak je dal par volov in star voz z lesenimi kolesi. Okrog polnoči smo odšli peš proti Ljubljani. Na vozove smo naložili zaboje s čisto novimi trdnjavskimi strojnicami, ki jih nismo še preizkusili, municijo in ves inventar, le četni arhiv smo pustili v barakah in jih zažgali. Ko smo šli navzdol proti Polhovemu Gradcu, smo gledali nazaj na kresove po naših hribih.«
Na Šujici pri Dobrovi so bili doma sošolci Žakljevih. Anton se je oglasil pri njih. Na vprašanje, kaj naj stori, je dobil kratek odgovor: »Če še sedaj ne veš, kje smo, ti je težko svetovati.« Zaslišalo se je streljanje in opazil je nekaj fantinov z vojaškimi puškami. Od nekod so prijahali Žirovci – topničarji, ki so se s svojo enoto že prej umaknili. Povedali so, da se vračajo domov, ker je enota razpadla. Pri prijateljih na Šujici je dobil Žakelj kolo in se skozi Horjulsko dolino odpeljal proti domu. Prenočil je v Šentjoštu, kjer sta se kot begunki ustavili njegova mama in žena brata Jožeta s teden dni starim sinom. Precej Žirovcev je namreč tedaj bežalo od doma, saj je oblast izdala ukaz za selitev. Za kraj njihovega zatočišča je bila določena Dobrova pri Ljubljani. Selitev je potekala dokaj neorganizirano in tako so se Žakljevi ustavili že v Šentjoštu, kjer je snaha imela sorodnike, nekatere za umik določene družine pa so ostale kar doma. Če bi prišlo do spopada med obema vojskama, bi Žiri res bile v nevarnosti. Nekateri so kar videli, kako bodo granate ravno nad njihovimi domovi letele z ene strani na drugo in gotovo padle tudi na hiše ter povzročile razdejanje.
2.1.3. Okupacija in njene posledice
Anton Žakelj se je vračal v Žiri na veliki petek zjutraj. Bil je že blizu doma, ko je nad seboj zaslišal žvižganje topovskih granat. Eksplodirale so nekje na Žirovskem vrhu. Italijani niso razumeli, zakaj na njihovo obstreljevanje ni nobenega odgovora. V strahu, da Jugoslovani pripravljajo napad na njihove linije, so se odmaknili od meje. V Žireh so se bali, da bodo Italijani začeli obstreljevati tudi naselja v kotlini, zato sta šla župnik Pečnik in šolski upravitelj v Osojnico, da bi jim povedala, da je vsa vojska odšla. Toda Osojnica je bila kot izumrla, nobenega Italijana ni bilo nikjer. Po daljšem iskanju sta našla domačina, ki je vedel telefonsko številko, da sta vendarle obvestila Italijane. Okrog desetih dopoldne so Italijani začeli »prodirati« proti Žirem, prebredli so Soro in se počasi pomikali po cesti. Jugoslovanska vojska je pred odhodom razstrelila mostove, zato so sedaj italijanski inženirci po okoliških hišah pobrali trame in deske in jih položili na v vodi ležeče ruševine mostu. Popoldne so čez ta zasilni most že vozili mali avtomobili, »pri katerih nisi vedel, kje je spredaj in kje je zadaj«, kot piše Žakelj. »Prometa je bilo vedno več, menda je šla po tej poti proti Ljubljani cela divizija. Bunkerji ob poteh so bili prazni. Milijarde, izdane za Rupnikovo linijo so bile zapravljene. Gradnja je imela samo to zaslugo, da je poživila gospodarstvo, ki je bilo zaradi svetovne depresije na tleh. – Takrat sem začutil sramoto, da pustimo sovražniku na tako lahek način zasesti našo domovino.«
Italijani so že prvi dan izdali razglas, da je treba vse orožje, ki bi ga ljudje morda imeli doma, oddati na občini. Na veliko soboto, 12. aprila, popoldne so se Žirovci zbrali k vstajenju kot navadno. Članice Marijine družbe so s svojo zastavo čakale pred cerkvijo na začetek procesije. Od nekod se je pojavil tenente (italijanski oficir) in iztrgal slovenski trak iz zastave. Kaplan Žavbi, ki je to videl, se je tako razburil, da so ga komaj pomirili. Žakelj pravi, da Italijanov nihče ni sprejel z veseljem: »Nismo bili vajeni njihove kulture in čeprav smo več kot 20 let živeli ob njihovi meji, nismo znali italijansko, ker je bila meja vedno neprehodna. Gospodarsko smo bili z njimi povezani le s trgovino z lesom, ki je šla čez Logatec.« Tistim, ki so tedaj želeli, da bi namesto Italijanov prišli Nemci, se je želja izpolnila v nedeljo, 27. aprila: »Dopoldne okrog desetih je prikorakalo kakih 30 Nemcev, neoboroženih, puške in nahrbtnike so vozili z vozom s konjsko vprego. Tik za njimi je šlo v sprevodu kakega pol ducata članov Narodne strokovne zveze, sindikalne organizacije, ki so jo malo pred vojno prevzeli komunisti. Po sporazumu Ribbentrop – Molotov so bili prepričani, da bo Stalin kmalu zavladal tudi v Nemčiji. Neki žirovski somišljenik je še en teden pred napadom Nemčije na Rusijo trdil v gostilni pri Katri, da je sporazum med Nemčijo in Rusijo večen. Govorilo se je, da so člani Narodne strokovne zveze odločali o tem, koga bodo Nemci preselili v Srbijo.« Resnici na ljubo je treba povedati, da so se za Nemce navduševali tudi nekateri taki, ki niso imeli nobene zveze s komunisti. So pač občudovali nemško delavnost in smisel za red ter organizacijo, kot so to doživljali v nekdanji avstrijski državi. Ni bilo treba dolgo čakati, da so se lahko na lastne oči prepričali, kako hudo je, če se te same po sebi res pozitivne lastnosti vdinjajo ideji nacističnega totalitarizma. Seveda pa to ne spremeni dejstva, da so se aprila in maja 1941 marsikje predvsem komunisti zavzemali, da bi njihov kraj zasedli Nemci. Naša zgodovinska veda je temu pojavu doslej posvetila le malo pozornosti.
Nemci so se najprej lotili duhovnikov. V Žireh so odpeljali samo župnika Pečnika, ker jim je kaplan Žavbi še pravočasno pobegnil čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Nekaj tednov kasneje – junija 1941 – je pa prišlo do pravega preseljevanja. V Žiri je pridrdrala cela kolona vozil, največji med njimi je bil zeleni avtobus z napisom Nürnberg. S seboj so pripeljali tudi župnika, saj mu prvič niso dali niti toliko časa, da bi vzel s seboj najnujnejše stvari. Čeprav se je o preseljevanju govorilo, je bila večina učiteljev na svojih mestih. Odpeljali so Gabrovca in Justina z družinama. Šolski upravitelj Hribernik se je sicer skril, toda ko so mu sporočili, da bodo družino odpeljali tudi brez njega, se je sam javil. Od orožnikov je ostal samo Dalmatinec Rajkovič, ki so ga Nemci vključili v svojo službo. Odpeljali so tudi tri mesarje – od štirih, trgovca Erznožnika in druge – vsega 72 ljudi. Med preseljenci je bil tudi Vinko Demšar, načelnik žirovskega Sokola, o katerem smo že govorili. Vsi so bili zaprti v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, dokler jih niso vključili v transport za Srbijo. Nekateri so se potem uspeli vrniti v Ljubljansko pokrajino, na primer Vinko Demšar je prišel v Rovte, kjer je imel nekaj zemlje, in tam dočakal konec vojne. Župana Seljaka z družino in bivšega financarja Vrabca ter njegovo družino so tudi odpeljali, nato pa so jih spustili; župan je naprej opravljal svojo službo, Vrabca pa so postavili za upravnika državne lastnine, h kateri je spadalo premoženje preseljencev.
Anton Žakelj je v novem redu prevzel vodstvo žirovske Mlekarne. Pravzaprav je bila to nekakšna Kmetijska nabavno-prodajna zadruga, kjer so eni mleko in maslo oddajali, drugi pa kupovali. V Žireh je bilo namreč precej obrtniških in delavskih družin, ki niso imele svojih pridelkov in so morale večino hrane kupiti. Mlekarni je bila poverjena tudi prodaja umetnih gnojil. Delili so jih v razmerju, koliko je kdo oddal mleka ali masla. Menda se je pisalo že leto 1942, ko je partizan – domačin opozoril Žaklja, da bodo prišli v mlekarno razbit stroje, ker delajo za Nemčijo. Pojasnil mu je, da sta edina stroja v mlekarni posnemalnik in pinja in da poleg masla, ki ga izdelajo sami, dobijo iz Kranja še okrog 200 kg masla in 100 do 200 kg sira. Menda so ga razumeli in potem pustili Mlekarno, da je delala naprej.
Jeseni 1941 je poštar Miha prinesel novico, da se v poljanskih hribih skrivajo »gošarji«. Tako so namreč ljudje imenovali prve partizane. Prav na božični dan so v Žireh poslušali regljanje strojnic, ki je prihajalo od daleč z one strani Žirovskega vrha. Bili so to odmevi poljanske vstaje. Potem so zvedeli za dogodke v Dražgošah, kjer je 11. januarja 1942 kot prvi žirovski partizan padel tudi 29-letni Vinko Žakelj, Barteljčkov iz Stare vasi. V avgustu istega leta sta padla kot partizana še dva njegova brata: Janez in Pavel. Prva partizanska žrtev na Žirovskem je pa bila 19-letna Frančiška Mravlje iz zaselka Podklanec, ki je po 27. aprilu 1941, ko so Nemci zasedli Žiri, ostal pod Italijo. Njeno smrt v noči na 7. maj 1942 je rovtarski partizan Karel Leskovec takole opisal: »Dekle sem dobro poznal in vem samo to, da je rada hodila z italijanskimi oficirji. Da bi kaj vedela o aktivistih OF se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče. Ljudje so jo našli v nedeljo zjutraj sredi ceste mrtvo. Na prsih ji je ležal papir: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Nihče ljudem ni povedal, zakaj so partizani dekle ubili, zato je bil učinek na večino prebivalstva drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah, ob meji, ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno. Prav zato bi morali partizani ljudem ob meji tak ukrep bolje razložiti.« Dr. Hribarjeva je v svojem sestavku Zgodovina in smrt v 15. številki Žirovskega občasnika na Leskovcov zadnji stavek kratko pripomnila: »Kako boš ‘bolje razložil’ tak brezumni poboj dekleta, ki je v svoji mladosti spregledalo, da so italijanski vojaki, ki so bili včeraj graničarji, danes okupatorji!« – In kaj je zakrivila mati Jožefa Poljanšek, ki so jo 27. septembra 1942 pri belem dnevu ustrelili na njenem domu v Novi vasi. Njen še ne 20-letni sin Jože je dobrega pol leta kasneje padel kot partizan pri Vinharjih v Poljanski dolini. Ob tem nam prihaja na misel razgovor, ki ga je 3. junija 1943, na praznik vnebohoda, v svoj dnevnik zapisal Anton Žakelj. Do tedaj so partizani v Žireh in okolici »likvidirali« še več »izdajalcev«, med njimi tudi nekaj žena in deklet. Znanec je Žaklja povabil, naj popoldne pride k njemu na razgovor z Milanom Žirovnikom. »Šel sem ob dveh in ostal tam do devetih. Doma sem povedal kam grem in da me ne bo kmalu nazaj. Milana sem našel v podstrešni sobi, vsega prepasanega, z ročnimi bombami na jermenu čez ramena in s pištolo za pasom. Govoril je tiho in premišljeno, kot bi bila pri spovedi. Vprašal me je o vsem in zahteval vse. Povedal mi je, da drugi močno podpirajo OF, naša Zadruga pa doslej ni še nič dala. Med pogovorom sem ga vprašal, ali je res, da partizani koljejo noseče žene in da so na neki kmetiji v Potoku pri Št. Joštu umorili osem ljudi, ker niso našli domačega sina, bogoslovca, ki so ga iskali. Zakaj partizansko vodstvo tega ne demantira? To je zelo slabo za dober glas OF. Dolgo je premišljeval, končno pa odgovoril: ‘Ljudem je treba zabiti strah v kosti!’« Ali ni bil eden glavnih ciljev revolucionarnega terorja »zabiti ljudem strah v kosti«? Tega so se držali pri obravnavanju resničnih ali samo domnevnih nasprotnikov pa tudi pri obravnavanju svojih somišljenikov.
2.1.4. Med dvema frontama
Aprila 1941 so Žirovci zapuščali svoje domove, ker so se čutili ogrožene med dvema obrambnima linijama. Vedeli so, od kod jim preti nevarnost, zato so se ji skušali umakniti. Sedaj pa je nevarnost prežala od vseh strani in prav nič niso vedeli, kdaj se bo pojavila. Ko so partizani v Maharjevi grapi na cesti med Žirmi in Gorenjo vasjo napadli in zažgali poštni avtobus, so ljudje trepetali, kdaj in kje bodo Nemci za povračilo pobrali talce. Na srečo se to ni zgodilo.
Konec leta 1942 so Nemci sklicali pred občinsko hišo zbor vseh fantov od 17. do 30. leta starosti. Neki oficir jih je pozval »k sodelovanju v boju proti banditom«, nato so se morali podpisati na vnaprej pripravljeni seznam, ki so ga kasneje rabili orožniki, ko so klicali fante na nočne patrole. Vsak je moral enkrat ali dvakrat na teden priti na orožniško postajo, ki je bila v župnišču. Tam so jih prešteli, jim razdelili karabinke in po nekaj nabojev, nato pa so pod vodstvom orožnikov, oboroženih z brzostrelkami, šli v patrolo. Menda je bil cilj tega, da so Nemci vsako noč vsaj nekaj fantov imeli pod kontrolo. Partizani so bili navadno vnaprej opozorjeni, da ne bi prišlo do kakega neljubega srečanja. Ta »vaška straža« je potem delovala do oktobra 1943, ko so Nemci zapustili Žiri.
V ponedeljek, 4. januarja 1943, je v Žireh kakih 50 fantov letnika 1924 dobilo pozive za odhod v RAD (Reichsarbeitsdienst – državno delovno obveznost). Nobena skrivnost ni bila, da je to priprava za odhod na fronto. Žakelj je 10. januarja 1943 zapisal v dnevnik sledeče: »Pri Županu na Dobračevi so se zbrali vpoklicani v RAD, da bi se zmenili, kako se bodo vozili v Kranj in morda še bolj, da bi videli, koliko jih bo šlo k partizanom in koliko k Nemcem. Razšli so se tako neodločeni, kot so prišli. Niti partizani jih niso nadlegovali, čeprav drugače vedno mobilizirajo. Mnogi bi radi videli, da bi jih partizani rešili težkega odločanja in kar prišli ponje, pa se niso zmenili za to. Nekateri fantje že vedo, kaj je OF. Borba za komunistično oblast. Vsi so pa vedeli, da bo Nemčija vojno izgubila. To je že o Božiču 1940 zatrdil naš poslanec Franc Gabrovšek na političnem shodu v Žireh, ko je povedal, da je druga svetovna vojna neizbežna in da bo Nemčija nekaj časa zmagovala, nazadnje pa vojno izgubila iz treh razlogov: 1. zaradi pomanjkanja vojakov, 2. zaradi pomanjkanja jekla in 3. zaradi pomanjkanja nafte. Zmaga v drugi svetovni vojni bo priplavala na valovih nafte.«
Odločitev za eno ali drugo stran res ni bila lahka. Kdor je šel k partizanom, je bil v nevarnosti, da bodo Nemci preselili družino in zaplenili domačijo, odzvati se nemškemu pozivu pa je pomenilo iti na fronto, od koder se mnogi niso vrnili. Mnogi starejši so verjeli, da je bolje v redni vojski, saj je tam zagotovljena preskrba, ki je pri partizanih ni, drugi pa so dajali prednost partizanom, ki so vedno v bližini domačih krajev. Tudi grožnja, da bodo sorodniki tistih, ki bodo šli k partizanom, izgubili karte za hrano, je vplivala na odločitev. Nekatere je od partizanov odvračal tudi pomislek, da so vojska komunistične partije. Končni rezultat je bil, da se je približno polovica fantov odločila za nemško službo, od ostalih pa je večina šla k partizanom. Tisti, ki so se odzvali nemškemu vpoklicu, so po šestih mesecih že bili na ruski fronti. V 15. zvezku Enciklopedije Slovenije beremo, da »je Poljanska partizanska četa 13. 1. 1943 pridobila skupino v nemško vojsko vpoklicanih Žirovcev, njihove družine pa so se z begom rešile pred preselitvijo. Marca so ustanovili Žirovsko četo, ki je vodila novince čez razmejitveno črto v Polhograjsko hribovje«. Navedba Enciklopedije, da so se družine pred preselitvijo rešile z begom, drži samo delno. Nekatere družine so res imele to srečo, druge pa so bile preseljene. Bežali so navadno šele zadnji trenutek, ko se je selitvena kolona že bližala Žirem. Starejši ljudje so se težko odločili za beg, morda so nekateri tudi upali, da jim bodo Nemci prizanesli. V Dnevniku najdemo za četrtek, 14. aprila in petek, 15. aprila, sledečo beležko: »Zvečer se je zvedelo, da bodo kmalu prišli Gestapovci preseljevat sorodnike tistih fantov, ki so šli raje v gozd kot v nemško vojsko. Ogrožene družine se selijo na varno. – Ob šestih so me zbudili avtomobili: dva osebna, trije veliki avtobusi in oklopnik. Vse hiše na spisku so bile že zastražene. Ob pol desetih so se že odpeljali: Matevž Govekar z ženo in sinom Milanom, Erznožnik Frančiška, Kočarica; Balčkova mati Franca Žakelj in hči Mici, sin Avguštin je pa pobegnil iz avtobusa, čeprav ima eno koleno trdo. Pri Urbančku v Račevi, pri Mrovcu v Stari vasi in pri Koklju in Krogarju na Ledinci niso našli nikogar doma.«
V letu 1943 so se vznemirljivi dogodki vrstili eden za drugim. Proti koncu februarja je ljudi prestrašila novica, da bodo Nemci vse čevljarje in njihove stroje preselili v Kranj. Nekako ob istem času je orožnik Rajkovič odšel k partizanom. Poštni avtobus je začel prihajati neredno. Zopet so klicali fante v vojaško službo. Iskat so jih prišli avtobusi v spremstvu oklopnika, vendar so nekateri že prej odšli v gozd. 7. maja so bili klicani na nabor letniki od 1916 do 1919. 14. maja se je zvedelo, da sta Lomarjev Tone in Strličev Maks šla čez mejo »k beli gardi« namesto v nemško vojsko. V juniju so ljudje začeli govoriti o četnikih – mihajlovičevcih. Večinoma so odobravali njihov nastop, OF je pa razlagala, da so to sami špijoni. Nemci so uvedli policijsko uro. Vse več fantov je razmišljalo o odhodu čez mejo k vaški straži ali k četnikom.
2. avgusta 1943 je Žakelj zapisal sledeče: »Naše spanje je postalo tako rahlo, da me zbudi brskanje vrabca v strešnem žlebu.« Tisto jutro zgodaj zjutraj je iz Loke pridrvela dolga kolona avtomobilov s policisti in vojaštvom in se usmerila proti Račevi. Že opoldne je bilo od Žirovskega vrha slišati detonacije in regljanje strojnic. Kmalu so v sokolski dom v Žireh začeli voditi ujete partizane. »Rezultat te največje hajke na Žirovskem je bilo 55 (po drugih vesteh 45) mrtvih in 98 ujetih. Ugotovili smo, da je bilo poročilo v Karawanken Bote resnično. Nekaj mrtvih so ljudje našli še pozneje, ko so spravljali praprot. Nemci so baje imeli samo eno žrtev in to takoj v začetku ob italijanski meji v Lavrovcu.« Žakljeve podatke potrjuje tudi zapis v 15. zvezku Enciklopedije pod geslom Žirovski vrh, kjer zvemo, da so se tedaj »na Žirovskem vrhu pred odhodom na Dolenjsko zbrale enote Prešernove brigade in čakale na orožje, ki jim ga je obljubil nemški provokator; padlo je 55 partizanov in 93 je bilo ujetih«. V Žakljevem dnevniku nas zbode v oči kratko opozorilo z datumom 5. avgusta 1943, da »je baje partizansko poveljstvo že nekaj dni vnaprej vedelo, da Nemci pripravljajo ofenzivo, pa ni nič ukrenilo, ali da je bila po sredi celo izdaja«. Kaj lahko rečemo k temu? Mogoče je bila želja po orožju večja kot pa občutek nevarnosti. V brigadi je tedaj bilo veliko neoboroženih novincev. Proti komu bi uporabili orožje, ko bi ga dobili od Nemcev. Mar ne proti četnikom in vaškim stražarjem? – Kapitulacija Italije Žirovcev ni posebno prizadela. Žakelj je 9. septembra 1943 zapisal v svoj dnevnik, da so že zgodaj zjutraj slišali detonacije iz doline Sovre in dodal, da so baje Italijani pri Sopovtu minirali most. V resnici so tisti most skoraj dva meseca kasneje porušili partizani, da bi Nemcem preprečili dostop v Žiri.
Omenili smo že, da so Nemci le nekaj tednov po zasedbi odpeljali žirovskega župnika, kaplan se je pa že prej umaknil čez mejo. V prvih mesecih okupacije meja še ni bila tako zaprta in ljudje so tu in tam še šli k bogoslužju v sosednje fare na italijanski strani. Na Planini v šentjoški fari je tedaj deloval Srečko Huth, ki ga je škofija poslala tja, da bi skrbel za vernike onkraj meje, ki so ostali brez duhovnikov. Prišel je tudi na Žirovski vrh, zlasti k bolnikom. Leta 1942 so Nemci na meji postavili žične ovire in jih tudi zaminirali, zato je postal prehod meje nevaren. Pokazalo se je pa, da so za duhovnika Hutha nevarni tudi partizani. Nekoč so ga ustavili na gozdni poti pod Žirovskim vrhom in mu grozili s smrtjo. V Ljubljanski pokrajini je namreč tedaj že divjala komunistična revolucija. Konec leta 1942 je Srečko Huth odšel na Gorenjsko in se naselil pri svoji materi v Podkorenu. Od tam je opravljal dušnopastirsko delo v tem delu Gorenjske. Nemci so ga nekako tolerirali, ni pa bilo tako s partizani. 18. oktobra 1943 so ga prijeli pri Koprivniku in po mučenju ubili.
Toda vrnimo se v Žiri v prvem letu okupacije. Škof Rožman se je preko Vatikana povezal s celovškim škofom glede oskrbe vernikov na Gorenjskem. Škof dr. Andrej Rohracher je tako na Gorenjsko poslal nekaj svojih duhovnikov, z dolgotrajnim prizadevanjem pa dobil pri oblasteh tudi dovoljenje za delovanje maloštevilnih – večinoma ostarelih in bolnih – slovenskih duhovnikov, ki so ostali na svojih mestih. V Škofjo Loko je decembra 1941 prišel pater Rudolf Besel, duhovnik reda Misijonarjev Srca Jezusovega, po rodu Bavarec. Zaupana mu je bila tudi skrb za žirovske farane. V Žakljevem dnevniku najdemo šele za 28. marec 1943, ko je bila nedelja, kratko sporočilo, da je ob sedmih bil pri maši, ni pa šel k obhajilu, ker ne verjame v veljavnost skupne odveze. Pater Besel v začetku ni znal slovensko in tudi če bi znal, slovenščine v javnosti ne bi smel uporabljati, zato ni spovedoval. Velika noč je bila leta triinštiridesetega 25. aprila. V Žireh so kot po navadi imeli slovesno vstajenje že v soboto ob štirih popoldne in nato blagoslov jedil. V nedeljo ob desetih so se zbrali v cerkvi brez duhovnika. Za tiste čase ni bilo nič posebnega, če so ljudje brez duhovnika prišli v cerkev in tam molili ter prepevali. Besel je prišel v Žiri šele popoldne. Tedaj so prvič imeli mašo v popoldanskem času. Žakelj v svojem zapisu omeni, da je bil tedaj prvikrat po 23 mesecih v domači cerkvi pri obhajilu. Prej namreč ni verjel, da je duhovnik pravi.
V torek po veliki noči dopoldne se je pripeljal v Žiri celovški škof dr. Rohracher in birmal kakih 360 dečkov in deklic. Ni bilo vencev in mlajev, ki so bili vedno v navadi za birmo. Ko se je škof vračal, je pri Cvelfarju na Logu v Poljanski dolini naletel na osem ustreljenih partizanov. Gestapovci so jih tam ustrelili in pustili ležati ves dan – v svarilo drugim. Ljudje so povedali, da se je škof ustavil, ob truplih pomolil in jih blagoslovil. Sicer pa z birmo ni bilo vse tako enostavno, kot bi lahko sklepali iz tega opisa. Od nekdaj je birma bila nekaj slovesnega, nekaj posebnega, ne samo za birmanca, ki nekoč ni bil tako prevzet z mislijo na bogata darila, ampak za celo družino in tudi za župnijo. Za tako slovesnost pa so potrebne tudi primerne okoliščine. Ko je oče Zajec z Dobračeve, ki je bil ugleden gospodar in dober kristjan, saj je v cerkvi vodil molitev, kadar ni bilo duhovnika, vse to razmislil, je odločil, da njegovi otroci k taki birmi, kot je bila po veliki noči 1943, ne bodo šli. Šli bodo, ko bo drugače, ko bo birmal slovenski škof. Otroci so težko razumeli, zakaj so hodili k pripravi, k birmi pa ne smejo, toda še na misel jim ni prišlo, da bi dvomili v pravilnost očetove odločitve. Ne vemo, kaj je na to rekel pater Besel, lahko si pa mislimo, da je pokončnega slovenskega moža razumel vsaj takrat, ko je zvedel, da so ga ustrelili partizani. – Še en cerkveni dogodek je leta 1943 zapisan v žirovsko zgodovino. V nedeljo, 13. julija, je v Zaplani imel novo mašo Vojko Seljak, sin žirovskega župana. Kot študent ljubljanskega bogoslovja od aprila 1941 ni mogel več priti domov. Mama in sestri so se pretihotapile čez mejo, da so se udeležile slovesnosti v Zaplani, oče pa je zaradi previdnosti ostal doma.
Marsikaj o razmerah na Žirovskem v času nemške okupacije smo povedali v tem poglavju, toda slika bi bila zelo nepopolna, če je ne bi dopolnili še s partizanskimi umori. Zlasti leta 1943 so se vrstili eden za drugim, dogajala se je komunistična revolucija. Nekega januarskega dne je izginil 20-letni Hieronim Kogovšek, Frjulcov iz Žirov. Njegovo truplo so našli v začetku marca, ko je nekoliko odlezel sneg, pri leseni baraki v bregu nad Novo vasjo. Govorilo se je, da je imel zvezo z Nemci. – 3. februarja zvečer se je na Dobračevi pojavil znani poljanski likvidator Pavle Inglič, po domače Barborčev. Vstopil je v stanovanje 46-letne Frančiške Bogataj, ji z lističa prebral smrtno obsodbo in jo ustrelil. Frančiška je bila doma sama. Mož je delal v Kranju in tudi sin je bil zaposlen nekje izven domačega kraja. Tisti večer je bila pri njej soseda, ki jo je večkrat obiskala, da sta skupaj klekljali in se pogovarjali. Zakaj je Bogatajeva morala umreti? Govorilo se je, da je izdajala Nemcem, ki so ji za to dali veliko denarja. Toda kaj bi skromna klekljarica lahko izdala? V zadnjem času je v zvezi z umorom Bogatajeve znana še druga zgodba. Njen morilec naj bi ne bil Pavle Inglič, ampak sin Jožefe Poljanšek, ki so jo partizani ustrelili septembra 1942. Njen sin Jože, rojen leta 1924, je bil vpoklican v nemško vojsko, pa se je nekako odločil za partizane. Toda zaradi matere ga je povsod spremljala senca nezaupanja. Iskrenost in pripadnost naj bi dokazal z »likvidacijo« Bogatajeve. Če je to res, potem je verjetno tudi to, da Poljanšek ni padel v boju z Nemci, ampak so ga 6. aprila 1943 ustrelili partizani sami. – 11. marca so partizani v Podgori pri Hotavljah ustrelili dve Žnidarjevi hčeri, češ da sta sodelovali z Nemci. Podgora seveda spada pod Gorenjo vas, vendar je njuna smrt odmevala tudi v Žireh. – 13. aprila je Žakelj zapisal v dnevnik: »Sinoči so partizani v trgovini Pri dekli pokupili vso zalogo tobaka in veliko drugega blaga. Lastniku Anžetu so povedali, naj bo zadovoljen, da je prišel tako poceni skozi, ker ima dva sina v nemški vojski in tudi sam je nekoč služil pri policiji.«
Umor Polonkarjevih v Račevi v noči na 20. maj je pretresel celo okolico. Kaj sta zagrešili sestri Frančiška in Marjana Kavčič ter njuna sinova 19-letni Janez in 17-letni Pavle? Vse štiri so ustrelili v domači hiši. Govorilo se je, da je bil ta pokol povezan z osebnim obračunavanjem. Žakelj piše, da so sestri najprej mučili in ju nato ustrelili. Grozili so, da si bodo zapomnili vsakega, ki bi šel kropit. »Ljudje so to vsi od kraja obsojali. Morili so baje 16-letni fantiči, da so jih na ta način privezali na partijo«. Ljudem je ostalo v spominu, kako so na »deri« peljali na Dobračevo štiri krste; v Žireh so namreč uporabljali za pogrebe poseben mrliški voz, kjer pa je seveda bilo prostora le za enega mrliča. Sočustvovali so z materjo obeh sester, ki je bila že priletna in vdova, pa je morala biti priča pomoru svojih najbližjih. – 30. maja je Žakelj zapisal sledeče: »Popoldne je Barborčev Pavle iz gostilne pri Kendovcu na Selu odpeljal 18-letnega Franca Eržena, Gantarjevega z Dobračeve, in ga nad Aleksandrom ustrelil. Umor sem sam opazoval od Modrijanovca. Pravijo, da je bil France v službi Gestapa ali SS. Težko je verjeti, da bi bilo v našem narodu toliko izdajalcev.« Žaklja je tu treba popraviti, da je bil Eržen star 22 let. Glede izdajalcev mu pa seveda moramo pritrditi in vprašati, ali ni uvajanje totalitarne komunistične oblasti pod krinko osvobodilnega boja največja izdaja, kar si jih moremo misliti.
2.1.5. Belo gardo lahko ustanovimo mi sami
Po kapitulaciji Italije so partizani od Italijanov dobili velike količine orožja in s prostovoljci ter mobiliziranci močno okrepili svoje enote. Vse pogosteje so se začeli pojavljati tudi v okolici Žirov. 21. oktobra 1943 je Žakelj zapisal v dnevnik: »Nemci na videz brezskrbno opazujejo gibanje partizanov. Pravijo, da imajo dovolj pripravljenega zanje; naj kar pridejo. Med ljudmi pa se govori, da se pripravljajo na umik. Prišle so okrepitve, pripeljali so tudi več streliva in brezžično postajo.« Že naslednji dan popoldne so partizani začeli z raznih strani streljati na Žiri. Nemci so dobili iz Škofje Loke novo okrepitev, da bi zavarovala njihov umik. V soboto, 23. oktobra, so poleg desetih drugih talcev prijeli tudi Antona Žaklja. Zaprli so jih na orožniški postaji. Oficir, ki je vodil umik, je grozil, da bo s topovi uničil Žiri, če bo padel en sam partizanski strel, in če bo padel le en nemški vojak, bo dal postreliti 100 Žirovcev. Cel dan je bilo napeto. Nemci so na razna prevozna sredstva – po celi dolini so mobilizirali vse konjske vprege – nalagali čevlje, usnje in stroje, ki so jih pobrali v Čevljarski zadrugi. Šele proti večeru se je kolona, v kateri so v malem avtobusu vozili tudi talce, premaknila proti Gorenji vasi. Spotoma so se večkrat ustavili, da so pobrali zasede, ki so varovale cesto. Pri vsakem postanku so se talci bali, da jih bodo postrelili. Nič takega se ni zgodilo in v Gorenji vasi so jih končno izpustili.
Ko so se talci naslednji dan dopoldne vrnili v Žiri, so se že pokazali tudi prvi partizani – domačini. Na vratih delavnic in drugod so se pojavila obvestila, da se morajo do šestih zvečer na občini javiti vsi moški od 16. do 60. leta starosti. Žakelj se je šel prijavit med zadnjimi. Za njim je prišel še dr. Demšar. Pozdravila sta se in Žakelj je vprašal: »Kaj mislite, ali bo šlo?« Zdravnik je kratko odgovoril: »Poizkusiti bo treba.« Dr. Demšarja so poleti 1941 odpeljali z drugimi, ki so jih tedaj selili, vendar so ga kasneje poslali v Dachau. Od tam so ga rešili sorodniki, ker je kot rojen Idrijčan spadal pod Italijo. Po vrnitvi iz taborišča se je naselil v Rovtah, že prvi dan po odhodu Nemcev pa prišel v Žiri.
Verjetno je tisto nedeljo marsikdo razmišljal podobno kot naš pisec dnevnika: »Kaj storiti? Bežati? Boriti se za ideje, ki so največji sovražnik svobode. Nikamor! Delal bom naprej v gospodarstvu, za naše ljudi, če me bodo pustili na mestu, kjer sem.« Takoj se je pokazalo, da bodo težave s prehrano. Na mitingu so razlagali, da je tudi repa lahko vir prehrane in dajali za zgled Belo krajino. Za vse podrobnosti v zvezi z Mlekarno se je zanimal politkomisar – domačin. 27. oktobra so več Žirovcev, med njimi Jožeta in Antona Žaklja, organista Jobsta, Maksa Zajca in Rudolfa Majnika zaprli in zasliševali zaradi bele in plave garde. Majnika so po hitrem postopku obsodili na smrt in ustrelili za občinsko hišo, nekatere so odgnali na Ledine, Antona Žaklja pa poslali nazaj v Mlekarno. Zakaj so ustrelili Majnika, ki je bil nekakšen občinski revež? Mar samo zato, da bi se drugi bali? Žakelj je zapisal, da »je Majnika obsodil in ustrelil jugoslovanski vojaški sodnik Janko Jan«.
»Prehrana je postala glavni problem nove vlade. Poleg 3000 Žirovcev je treba vsak dan prehraniti še 1000 do 2000 partizanov.« Tako je zapisal Žakelj 10. novembra. Na sestanku gospodarskega odbora, ki naj bi odkril ključ do rešitve tega problema, so nekateri spodbujali k potrpljenju, drugi pa so se pritoževali nad nemogočimi zahtevami partizanov. »Tovariši, ali ne bi mešali krompir z repo, da bomo dalj časa vzdržali,« je predlagal kmet z Žirovskega vrha vodstvu bataljona, ki se je utaboril pri njem. Zaloga krompirja v kleti je namreč šla h koncu, vzeli pa so mu tudi že junico in prašiča. »Tovariš, ti kar sam jej repo, vojska mora pa imeti kaj boljšega«, je odgovoril komandant. Na mnogih hišah so otroci z velikimi rdečimi črkami izpisali gesla: Živel tovariš Tito! Živel Stalin! Živela rdeča armada! Smrt Gestapi! Smrt beloplavim izdajalcem! in podobno. Potem je od nekod pricurljala novica, da je na Primorskem popolnoma zmanjkalo hrane, zato se nemška vojska umika čez žirovske in poljanske hribe proti Koroški. 15. novembra se je z okoliških hribov res zaslišalo streljanje, partizani so se hitro umaknili v gozd, ljudje pa so odstranjevali rdeče parole s svojih hiš. 16. novembra so se v Žireh spet pojavili Nemci, med njimi tudi enota Kozakov, ki so poleg drugega okradli Mlekarno. Po vaseh so mobilizirali moške, da so jim pomagali nositi municijo in drugo prtljago. 18. novembra je tisočglava nemška vojska že odšla proti Rovtam. Vsi konji in vozovi so jim morali voziti opremo in nakradeno blago, poleg tega pa je z njimi odšlo tudi okrog 50 nosačev. Pred odhodom iz Žirov je neki višji oficir spet grozil, da bo dal naselja zravnati z zemljo, če bo tu še enkrat našel partizane. Nosači, ki so jih Nemci onkraj Rovt izpustili, so povedali, da imajo tam postavljene topove, katerih cevi so obrnjene proti Žirem. Kaj bo iz tega? Ko bi imeli domobransko postojanko, bi bili varni tako pred Nemci kot pred partizani. Toda to so bila le razmišljanja nekaterih, dejansko stanje je pa bilo drugačno.
Že 19. novembra, ko Nemci še niso prišli do Rovt, so se prvi partizani vrnili in spet prevzeli oblast. Od tedaj pa do maja 1945 so prebivalci Žirovske kotline živeli v posebnih razmerah. Partizani, ki so bili pravzaprav gospodarji kraja, so svoje baze postavili v okolici. Njihova je bila noč, za katero že od nekdaj velja pregovor, da ima svojo moč. Čez dan so prišli Nemci iz Idrije ali iz Gorenje vasi, domobranci iz Gorenje vasi ali iz Rovt, včasih tudi četniki oziroma »taplavi«, kot so jim ljudje rekli. Nikoli se ni vedelo za dan in uro njihovega prihoda, včasih so prišli eni dopoldne, drugi popoldne, včasih dve skupini hkrati. Če to vemo, si lahko predstavljamo, kako čudno je ljudem zvenelo, ko so jim govorili, da žive na osvobojenem ozemlju.
V ponedeljek, 29. novembra, sta prišla domov Homcov Janez in Kolencov Mire. Bila sta med tistimi, ki so jih partizani mobilizirali konec oktobra. Naslednji dan bi se morala vrniti v brigado, toda odločila sta se, da bosta ostala doma. Zlasti Mire je bil prepričan, da partizani ne bodo nikogar več preganjali. Žakelj in nekateri drugi so razmišljali drugače: »Seveda čez dan jih ne bo, ponoči bodo pa gotovo prišli. Že nocoj lahko pridejo.« In res je bilo tako.
Komaj se je na kotlino spustila noč, so že potrkali na Žakljeva vrata in zahtevali, da Anton gre z njimi. Izgovarjal se je, da mora prej predati Mlekarno, toda partizanka Ana – Marija, bivša učiteljica v Tolminu, mu je na prsi nastavila pištolo in rekla: »Sedaj je vojna in taki izgovori ne pridejo v poštev. Ali greš ali ne?« Ni mu kazalo drugega kot pripraviti nahrbtnik in iti z njimi. Videl je, da so pred hišo čakali še drugi člani patrole. Beg bi bil skoraj nemogoč. Kot bi brala njegove misli, ga je Ana – Marija pogledala in rekla: »Tone, sedaj si naš. Glej, da ne boš naredil kake neumnosti! Saj veš, da imaš doma starše in sestri.« Potem so šli najprej k Homcu po sina Janeza, nato pa vsi skupaj k Čelešniku, kjer so ostali kaki dve uri. Medtem je poveljnik Poljanšek pošiljal patrolo za patrolo v trgovino Pri dekli, k Ivanu Zajcu, ki so ga večinoma klicali Anže. Ko so šli tja že četrtič, jim je Poljanšek naročil: »Anžeta moram nocoj dobiti – živega ali mrtvega. No, ne delajte neumnosti, pripeljite živega!« Čez približno pol ure so se vrnili – zamišljeni in tihi. S poveljnikom so odšli v stransko sobo. Ko je čez nekaj časa prišel nazaj v hišo, je sam s seboj govoril: »Prekleto, da se je mogla zgoditi ta neumnost.« Žakelj je kasneje zvedel, kaj se je tedaj v resnici zgodilo. Ko so partizani že četrtič prišli k Anžetu, so našli hišna vrata odprta, on in vsi drugi, ki so bili tisti večer v hiši, pa so se zatekli v zaklonišče na vrtu. Zajčevi so namreč malo pred vojno razširili in dozidali hišo in hkrati zgradili tudi zaklonišče. Bil je to nekakšen bunker z debelimi betonskimi zidovi in s pločevino obitimi hrastovimi vrati, delno v zemlji. Ker Anže na pozive partizanov ni hotel odpreti vrat, je nekdo ustrelil v klučavnico in les ter del ključavnice, ki ga je krogla odtrgala, je udaril Anžeta v vrat. Bil je takoj mrtev. Tako Anton Žakelj v svojem dnevniku.
Poglejmo še, kako so si te dogodke zapomnili domači, ki so bili tedaj z očetom v zaklonišču in tako postali neposredne priče dogodka. Že zjutraj tistega dne je oče poslal 12-letnega sina in dve leti starejšo hčer k teti v Rovte. Njegova sestra Anastazija je bila namreč tam poročena. Ko se je zmračilo, je ukazal še ženi, naj z najmlajšo – 4-letno hčerko – gre spat k sosedu. Tako so doma pri očetu ostali le 16-letni Viktor, 15-letna Marta in 10-letna Vida. Že zvečer – verjetno po prvem partizanskem obisku – sta prišla tudi Anžetova brata Maks in Mirko, ki sta stanovala v bližini in zato skoraj vsak večer prišla na klepet k bratu. Vsi ti so se potem umaknili v zaklonišče. Ker je zaklonišče bilo delno v zemlji, je znotraj vodilo k vratom nekaj stopnic. Po njih se je povzpel oče Zajec, da bi se pogovoril s partizani. Povedal jim je, da so hišna vrata odprta, da lahko vzamejo vse, kar hočejo, nje pa naj pustijo pri miru. Ne bodo jim odprli. Tedaj je nekdo ustrelil v smeri njegovega glasu in krogla, ki se je ob prehodu skozi močna vrata nekoliko sploščila, je očetu povzročila tako hudo rano, da je po nekaj minutah umrl. Brata Maks in Mirko sta se potem dogovorila. Oba sta bila poročena, vendar je le Mirko imel otroke, zato naj bi on skušal pobegniti skozi okence na zadnji strani zaklonišča, medtem ko bi Maks odprl vrata in s tem pritegnil pozornost oblegovalcev. Tako se je tudi zgodilo. Potem so nekaj časa govorili, da je streljal neki Poljak, ki je bil tedaj med žirovskimi partizani in je slabo razumel slovensko, po drugi verziji naj bi streljala partizanka Marija, verjetno Ana – Marija, ki je aretirala Žaklja, nazadnje je pa prišlo na dan, da je streljal domačin z Žirovskega vrha. Trdili so, da je bila pač nesreča, ki se je ne da popraviti. Kljub tej razlagi pa so pri Zajčevih po vojni vse zaplenili.
Med deseto in enajsto uro ponoči so se Poljanšek in njegovi pri Čelešniku odločili, da svoje »varovance« odpeljejo na Žirovski vrh. Ko so stopili v vežo, je Žakelj opazil pred vrati Maksa, Anžetovega brata. Bil je videti zelo potrt, saj mu na pozdrav ni niti odgovoril. Po dobri uri hoje skozi trdo temo, so okrog polnoči prišli k Sivkarju na Zabrežnik. Utaborili so se v prostorni kmečki sobi – hiši. Od tam je Žakelj naslednji dan pobegnil in odšel v Gorenjo vas. Za beg je skušal pridobiti tudi Maksa Zajca, ki pa je bil tako potlačen, da za tak podvig ni bil sposoben.
V torek, 30. novembra 1943, so Žirovci prihajali kropit Ivana Zajca. Nekateri možje in fantje so se že tedaj opravičili, da jih ne bo na pogreb, ker bodo že prej šli od doma. »Če pobijajo take ljudi, kot je bil Anže, jim res ne moremo verjeti, ne moremo sodelovati z njimi.« Nekateri so tedaj odšli k domobrancem v Rovte. Domobranska postojanka v Gorenji vasi je bila ustanovljena kasneje in njen poveljnik je postal Janez Seljak, Homcov, ki je seveda moral prej pobegniti od partizanov. Kar nekaj čevljarjev je odšlo v Kranj. Iz nekega skladišča so dvignili stroje, ki so jih Nemci 23. oktobra odpeljali iz Žirov in začeli z delom.
4. februarja 1944 so partizani sami v Žireh požgali in porušili osem javnih zgradb: sokolski in prosvetni dom, občinsko poslopje, župnišče, carinarnico in druge. S tem so hoteli preprečiti, da bi se v kraju naselili domobranci. To jim je nekako uspelo, niso pa mogli preprečiti, da ne bi v kotlino skoraj vsak dan prihajali tako Nemci kot domobranci in četniki.
Spomnimo se razgovora, ki sta ga na praznik vnebohoda imela na Dobračevi komisar Milan in Anton Žakelj. Ko sta že obdelala različne teme, je komisar nenadoma vprašal: »Ali veš, da Nemci organizirajo belo gardo?« Žakelj je odgovoril, da te besede še ni slišal, lahko pa zagotovi, da njega in njegovih ne bo zraven, če bodo Nemci kaj ustanavljali. Milan je nato zaključil: »Saj belo gardo lahko ustanovimo mi sami; pobijemo nekaj vaših najboljših mož in bela garda je tu.« Omenili smo že, da je bil Ivan Zajec tudi ključar žirovske farne cerkve, da je pri pobožnostih, ki so jih po izgonu duhovnikov večkrat imeli verniki sami, vodil molitev, takorekoč nadomeščal duhovnika, kljub temu pa svojih otrok ni pustil k »nemški« birmi. Domača OF je to vedela, zato niso niti poizkusili dokazovati, da je sodeloval z Nemci. Ko so po odhodu Nemcev nekateri videli rešitev za Žiri v ustanovitvi domobranske postojanke, so kot uglednega moža za svet vprašali tudi očeta Zajca. Seveda je čutil nevarnost, vendar je rekel: »Mi katoličani ne smemo začeti z nobeno oboroženo akcijo. Mi moramo mirno počakati, da bodo nekatere od nas pobili, potem se bodo pa ljudje sami organizirali. Vem, da bom tudi jaz padel, toda mi ne smemo začeti.« Pri tem razgovoru je bil navzoč Anton Žakelj, ki je gornje besede 19. novembra 1943, deset dni pred Zajcovo smrtjo, zapisal v svoj dnevnik. Po Zajcovi smrti so se mnogi, ki so do tedaj še oklevali, ki so se še trudili, da bi verjeli OF, nenadoma odločili, kajti postalo jim je jasno, da sodelovanje ni možno. Pogreb Ivana Zajca na Dobračevi je vodil domobranski kurat Franc Kunstelj, ki je tedaj prišel z domobranci iz Rovt. Rovtarjem se je pridružil tudi oddelek domobrancev iz Šentjošta.
2.1.6. Zaključek
Anton Žakelj je 2. decembra 1943 v Škofji Loki zaključil svoj dnevnik. Morda je čutil, da o dogajanju v Žireh ne more poročati, ker ga ni več sam neposredno doživljal, ampak je postal odvisen od pripovedovanja drugih. Tako je že smrt in pogreb Ivana Zajca opisal po pripovedi drugih, je pa sam v živo videl nelagodnost partizanov, ki so zagrešili umor.
Tudi v času od decembra 1943 do maja 1945, ko so bile Žiri »osvobojeno ozemlje«, se je marsikaj zgodilo. Zlasti pomembni pa so v tem pogledu tedni in meseci po 9. maju 1945, ko je bilo oropanih življenja več kot 100 Žirovcev, to je vrnjenih domobrancev in tistih, ki so se na ukaz oblasti šli javit. Zelo zgovoren je podatek, da je bilo v žirovski občini, ki je leta 1939 štela 3200 prebivalcev, kar 333 žrtev vojne in revolucije, od tega 106 po vojni. V 17. številki Žirovskega občasnika, kjer je bil objavljen seznam 312 žrtev vojne in revolucije – 21 so jih ugotovili kasneje – je glavni urednik v uvodniku takole razmišljal: »Proti koncu vojne pa je očitno tudi na Žirovskem prevladala državljanska vojna nad narodnoosvobodilnim bojem. Kako sicer razložiti neizpodbitno dejstvo, ki ga razkriva ta številka: da je bilo med drugo svetovno vojno vseh žrtev med Žirovci kar 312 in ne »le« 132, kolikor jih imenuje in priznava spomenik pred osnovno šolo.« Ali iz tega lahko zaključimo, da je 201 žrtev padla oziroma bila umorjena na tako imenovani protikomunistični strani? Ali lahko pritrdimo, da je na Žirovskem šele proti koncu vojne prevladala državljanska vojna nad narodnoosvobodilnim bojem?
Prvi žirovski partizan je padel 11. januarja 1942 v Dražgošah. Ko je poleti 1942 v sosednjih Rovtah in v Šentjoštu že divjala revolucija, je bila večina žirovskih fantov doma; delali so po delavnicah in na poljih in nihče jim tega ni očital. Prvi trenutek odločitve je prišel 4. januarja 1943. Ali naj ubogajo in gredo v nemško vojsko? Edina rešitev pred tem je bil gozd, so bili partizani, ki pa za mobilizirance niso kazali posebnega zanimanja. Od tistih, ki so izbrali to rešitev, so redki vedeli o partizanih nekaj več, večina pa le to, da so domača odporniška vojska. Kako so se počutili, ko so kmalu spoznali, kdo vodi to vojsko? Ali naj poleg hudega nemškega preganjanja in nezadostne opremljenosti tudi v tem iščemo vzroke za tako velik odstotek padlih med žirovskimi partizani? Nobena skrivnost ni, da se je revolucija dogajala tudi v partizanskih enotah. Zakaj so imela slovenska življenja prav pri »osvoboditeljih« tako nizko ceno?
Nimamo podatkov, koliko fantov se je odzvalo nemškemu vpoklicu in so tako prišli na fronto; 28 od teh se ni vrnilo. Ko je leta 1944 in 1945 nemški vojaški stroj že močno popuščal, se marsikateri mobiliziranec z dopusta v domačem kraju ni več vrnil v nemško enoto, ampak je odšel k domobrancem, nekateri samo za en mesec ali dva. Pri tem se samo od sebe postavlja vprašanje, zakaj ti fantje niso šli k partizanom, ki so vsaj po imenu bili narodnoosvobodilna vojska. Ali jih niso pred tem korakom svarile tudi pomorjene žene in dekleta – prvo od njih so ustrelili v noči na 7. maj 1942 v Podklancu. Niso se mogli zadovoljiti z razlago, da je bil povod za smrt štirih Polonkarjevih v Račevi samo osebni obračun, niso mogli verjeti, da je bila smrt Ivana Zajca na Dobračevi le nesrečen slučaj. Vse preveč je bilo teh smrti! Ni dvoma, da je bila to revolucija, ki se je tu zgodila dobro leto kasneje kot v nekaterih drugih delih Slovenije. Podobno je bilo tudi s požigom javnih zgradb v začetku februarja 1944. Okupatorju, ki se itak ni nameraval vrniti v Žiri, niso s tem povzročili prav nobene škode, povzročili pa so bolečino in odpor v domačih ljudeh. Toda tudi to je spadalo k revoluciji, k državljanski vojni.
Če upoštevamo dejstvo, da je bil osvobodilni boj samo preobleka za revolucijo, katere cilj je bil izkoristiti okupacijo za vzpostavitev nove komunistične oblasti, postane vse to zelo pregledno in govorjenje o zaslugah v protifašistični koaliciji izgubi svoj čar.
3. Pripovedi
3.1. Predvojne smučarske reprezentance ni več
Vanja Kržan
3.1.1.
Jeseniški osvoboditelji so po vojni redčili vrste tudi med športniki. Avgusta 1945. so zahrbtno umorili Alojzija Žvana, člana jugoslovanske olimpijske smučarske reprezentance, ki je zadnjikrat tekmovala v Garmischu februarja 1941. Na fotografiji stoji tretji z desne. Ostali člani reprezentance (od leve proti desni) so še bili: Stanko Ravnik, vodja Drago Cerar, Jože Bertoncelj, Jože Razinger, Tone Klančnik Karel, Gregor Klančnik, Slavko Lukanc in Albin Novšak. Na tekmovanja jih je pošiljala in jih financirala Kranjska industrijska družba (KID). Vsi so bili tudi njeni stalni uslužbenci.
Spomine na svojega strica Alojzija Žvana ter nekaj drobcev iz vojnih in povojnih dogodkov v zvezi s stricem mi je povedala njegova nečakinja Zlata Višnar roj. Langus z Jesenic, ki je še danes ogorčena zaradi stričeve smrti. Bila je njegova najstarejša nečakinja in stric je v marsičem zaznamoval njeno otroštvo in mladost.
»Stric Lojzek (14. 7. 1914) je bil najmlajši otrok v družini mojih starih staršev Terezije in Gregorja Žvana, moja mama Julka pa najstarejša. V družini je bilo enajst otrok, trije so umrli še kot otroci. Oče Gregor se je med prvo svetovno vojno zaposlil pri KID.
Družina je živela na Stari Savi na Jesenicah, blizu graščine. Lojzek je bil na koncu zaposlen kot vodja žerjava. Njegova posebna ljubezen so bila smučišča v okolici Jesenic. Ta so ga privlačevala bolj kot vse drugo. Brez posebnih treningov in trenerjev, saj je bil zaposlen nepretrgoma, je ščasoma postal tekmovalec v smuku in slalomu in končno tudi član jugoslovanske reprezentance.
Z mednarodnega tekmovanja v Garmischu februarja 1941 je stric Lojzek prinesel domov pokal, ki sva ga z bratom Jožetom ogledovala z navdušenjem in spoštovanjem do strica. Do nas mlajših nečakov in nečakinj je bil vedno ljubezniv in srčno dober, zato smo ga imeli vsi zelo radi. Midva z bratom sva si ga vzela za vzornika. Starši so nama kupili smuči in vsi klanci in strmine pod Mežakljo so bili naši. Ko so se kmalu po okupaciji 1941 pojavili gošarji in ko nam je po Jesenicah vlival strah v kosti šef gestapa Druschke, so počasi zamrla tudi smučišča pod Mežakljo. Brat Jože je po vojni smučal še naprej in postal član smučarske skakalne reprezentance.
V veliki meri je zamrlo tudi planinarjenje in smučanje mojega strica Lojza. Pozimi 1941/42 je gestapo vneto sestavljal seznam vseh jeseniških in okoliških planincev, lovcev in smučarjev. Ti naj bi jih vodili po Karavankah in okoliških hribih in jim kazali pota do partizanov. Franc Konobelj – Slovenko omenja v svoji knjigi, da je bila nemška hajka na Stol 20. februarja 1942.
Vsi planinci in Lojzkovi smučarski kolegi so bili zavedni Slovenci kot tudi Lojzek sam. Nemcev niso nikoli pripeljali do partizanov, pa saj jih ti tudi ne bi čakali. O tem Konobelj piše: »Hajke na Stol dne 20. februarja 1942 se je udeležilo dva tisoč Nemcev skupno z domačimi izdajalci. V tej akciji so sodelovali skoro vsi tedanji jeseniški smučarji. Le sreči, ki jo je četa takrat imela, in pa zmoti nemškega komandanta, ki je akcijo vodil, se je zahvaliti, da ni bilo, razen Jožeta Kodra, ki je padel na vrhu Stola, večjih žrtev.« Po Konoblju so bili torej med drugimi tudi vsi člani predvojne smučarske reprezentance narodni izdajalci!
Stric Lojzek se je od te hajke spominjal le, kako je po nekaj urah prišel do koče, izza okna so se mu smejali poredni obrazi smučarskih kolegov, nikjer pa med potjo niso naleteli na enega samega partizana.
L. 1944. se je poročil s Cilko Tanšek, ki je bila natakarica pri Hrovatovih na Jesenicah. Za politiko se ni nikoli zanimal, saj ga je smučanje še vedno najbolj privlačevalo. V tem času so bili mnogim Jeseničanom dejanja in namere OF že dobro znani in Lojzek se nikoli ni nameraval pridružiti partizanom, najmanj zdaj, ko si je pričel ustvarjati lasten dom.
»Na deželi je bilo lažje za hrano in moj oče je zanjo večkrat zamenjal kromaste žlice ali kuhalnice. Spomnim se, da se je Lojzek aprila 1945 s kolesom odpeljal k bratu Franciju v Šenčur po živež. Na poti domov so ga v Podgori pri Begunjah zajeli partizani in odpeljali. Še isti dan je žena Cilka dobila sporočilo, naj pride na ‘vezo’ v Breznico. Bila je noseča in staro mamo je zanjo skrbelo. Takrat mi je bilo že 15 let, zato me je stara mama prosila, naj Lojzko spremljam. Partizani so jo odvedli v gozd. Nisem vedela, kaj bi počela in kako dolgo ne bo Cilke nazaj. Zato sem hodila po travnikih in poljih. Čezme naenkrat prihrumijo majhni, črni zavezniški avioni, ki smo jim pravili titovci. Tako strah me je bilo, da sem se skrila v senik.
Končno sem zagledala, da prihaja po travniku Cilka. Letala so naju še vedno preletavala, tudi nad Jesenicami so krožili. Hiteli sva domov in prav nič me ni zanimalo, da bi Cilko spraševala, kako je bilo na ‘vezi’, ali je videla Lojzka, kaj je zvedela. Ona pa je tudi vso pot domov molčala. Že med potjo so nama povedali, da je bila bombardirana Stara Sava, kjer smo stanovali. Ko sva se vrnili domov, sem zagledala ogromno jamo na travniku v Hrenovici. Kaj je povedala Cilka stari mami in moji mami, me ni zanimalo, meni nista povedali ničesar.
Lojzka domov ni bilo. Ostal je pri partizanih. Ko je bila konec aprila zadnja nemška hajka na Gorenjskem, so Nemci Lojzka ujeli blizu Podgore, nekje med Begunjami in Tržičem, in zaprli v Šlandrov dom v Radovljici. Moja mama Julka je odšla v glavno pisarno KID prosit ing. Sauerja, naj bi napisal prošnjo, da strica izpustijo iz zapora. Gospod Sauer in njegova žena sta bila zelo dobra in plemenita. Napisal jo je in veseli smo bili, da nam je zdaj stric bolj dosegljiv kot prej, ko je bil pri partizanih in nismo o njem ničesar vedeli.
Toda kako spraviti prošnjo v Šlandrov dom, v postojanko gestapa, vso zastraženo z oboroženimi vojaki? Doma smo tuhtali in iztuhtali. Prošnjo sem skupaj s kruhom odnesla v Lesce h gospej Angeli Pengal por. Šrajevi, ki je bila znanka Lojzkove sestre, moje tete Juste in je znala nemško. Skupaj sva se odpeljali s kolesom do Šlandrovega doma. Dlje kot do oboroženega stražarja nisva prišli, že ta mi je zbujal strah, da sem preplašena strmela vanj. Verjetno je mislil, da sem Lojzeva hčerka.
Prišli sva do gestapovskega uradnika in gospa Angela ga je pregovarjala na vse možne načine. Čez nekaj časa je gestapovec ponudil zamenjavo strica Lojza za orožje, ki so ga med hajko zaplenili partizani. Zato sva nemudoma odhiteli na partizanski štab. Tam pa o tem niti slišati niso hoteli. V največje začudenje vseh pa se je naslednji dan zjutraj stric Lojzek pojavil doma. Pripeljal se je s kolesom. Še bolj smo se začudili, ko je povedal, da ga je izpustil kar – stražar. Verjetno tisti, ki sem ga tako prestrašeno in proseče gledala, medtem ko se je gospa Angelca pregovarjala z gestapovcem.
Bilo je tik pred koncem vojne, kljub temu je bil stric Lojzek mobiliziran. Ob koncu vojne so na Jesenicah mobilizirali še veliko drugih mož in fantov. Ali je partizansko vodstvo že pred koncem vojne hotelo narediti čistko med jeseniškimi fanti in možmi? Po tej mobilizaciji so nekatere spustili domov, druge so obdržali, a se večina teh nikoli ni vrnila. Kje, kako in zakaj so jih pobili, nihče od domačih ne ve. Njihova imena se nikoli niso pojavila na spominskih ploščah v spomin padlim borcem.
Stric Lojzek pa se je iz hoste vrnil. Prišla je svoboda. Vsi smo mislili, da bomo pričeli normalno živeti. Toda življenje se je spremenilo v en sam strah, ki nas je tlačil kot mora. Slišali smo za uboje in aretacije, slišali, da ljudje enostavno izginjajo, da se polnijo zapori v Begunjah, da nekateri bežijo čez mejo. Vem, da so mi vse to prikrivali, ker so se bali. Celo tega mi niso povedali, da je čez mejo pobegnil stric Pepi, ki je bil med vojno delovodja v vozovni delavnici v tovarni. Ob koncu vojne se je nekega dne pri njem pojavil ‘novi’ delovodja, zahteval od strica vso dokumentacijo, potem pa ga enostavno spodil domov.
Zaradi pobega strica Pepija so v Begunje zaprli strica Tončka. Pred tem je bil zaprt na Polanah na Mežaklji, potem ko je bil ob koncu vojne prisilno mobiliziran v partizane. Ko so ga spustili iz begunjskih zaporov, mu še doma niso dali miru. Oznovci Brejc, Križnar in Rebolj so se kar vrstili pri njem doma, ga zasliševali, kako je Pepi pobegnil, in ustrahovali še ženo in tri majhne otroke: Brejc je metal pištolo po mizi in grozil Tončku vpričo otrok in žene, da ga bodo ubili. To so ponavljali iz dneva v dan, dokler ni nekega dne Tončkovi ženi Angeli prekipelo: »Dajte nam že enkrat mir, ali pa nas vse pobijte!« Potem so odnehali.
Lojzek in Cilka sta pričakovala rojstvo otroka in se ga kljub vsemu zelo veselila. Pričakali smo tudi prve občinske volitve v svobodi, 20.8. 1945. Spominjam se, da se je stric Lojzek, potem ko je volil, nazaj grede oglasil pri nas doma. Moji mami in stari mami ni mogel skriti veselja in ponosa, ker je dva dni pred tem postal oče sinčka. Kmalu se je poslovil, češ da mora hitro domov.
Pa je padel v naročje oznovcem. Še isti dan so ga odpeljali na OZNO, tako smo domnevali, po stanovanju pa pobrali razne stvari: Lojzkov brivski aparat, aktovko, kolo in celo fotografije. Mar zato, ker mora biti za njim zabrisana vsaka sled? Novi oblastniki so si izbrali svoje prostore v nekdanji Zemljakovi vili v Hrenovici, v krasnem naravnem parku ob tovarni. Podobno kot Zemljakovo so zasedli še druge vile, ki so bile pred in med vojno v lasti uglednih uslužbencev KID, potem pa reakcionarjev in kapitalistov.
Naslednji dan je moja mama Julka odšla na OZNO. Na vratih jo je mogočno sprejel Lado Kersnik z Blejske Dobrave in mama je sklepala, da je po vsej verjetnosti postal član OZNE. »Ali smem prinesti za Lojzka odejo? Samo v kratkih hlačah je bil, ko je moral tako na hitro oditi.« Hotela je dodati še nekaj o mrazu, pa ji je le hladno zabrusil: »On je pa že šel. Je bil ‘ta prav’.«
Kaj pomeni ‘ta prav’ mama ni razumela. Tudi ne, kam je šel. Hvala Bogu, samo da je še živ, smo se oddahnili. Odpeljali so ga torej v Ljubljano, smo menili. No, še dobro, bo vsaj prej sojen in rešen zapora. Upajmo, da so v Ljubljani bolj pravični sodniki od teh jeseniških, ki so ga nedolžnega zaprli.
Pričakovali smo ga vsak dan, gotovo v ljubljanskih zaporih hitreje rešujejo sodbe, smo domnevali. Morda pa žena Lojzka le ni bila tako prepričana, da so moža poslali v Ljubljano na hitro in pravično sojenje. Po treh dneh je vstala iz porodne postelje in sama odšla na OZNO v nekdanjo Zemljakovo vilo. Mož mora vendar na delo v tovarno, saj bosta drugače s sinčkom ostala brez sredstev za preživetje. Skoraj začudili so se novi priseljenci vile, zakaj jih Lojzkova žena sprašuje po možu. Mar ne ve, da je hotel zbežati čez mejo? Take pa vedno takoj ustrelijo, ker so izdajalci domovine.
Vendar se hočejo pokazati velikodušne in zveste v službi domovine, zato Lojzki po mučnih zasliševanjih izročijo potrdilo o moževi smrti. Žena je v tistih trenutkih težko dojela, kaj se dogaja, zato je opazila šele doma, da so zapisali dan smrti 19.8., to je dan pred volitvami, ko je bil mož še doma. Vse skupaj je torej ena sama laž: to, da naj bi hotel zbežati, še več, da je umrl en dan pred tem, ko so ga odpeljali. Resnice o moževi smrti in vzroka pa ni zvedela nikoli. Tudi ne, kam so vrgli njegovo truplo. Tako vsakdanje in banalne stvari so novi oblastniki reševali z izdajanjem potrdil o smrti, pa še to samo izjemoma.
Nekaj dni kasneje smo opazili vsem Jeseničanom dobro znanega Franca Konoblja – Slovenka, ki se je peljal mimo naše hiše na Lojzkovem kolesu. Torej je tudi on eden od tistih, ki so našega Lojzka krivično obsodili in spravili s poti? Moja mama, ki je vsak dan bolj spoznavala prevare komunističnih osvoboditeljev, je Konoblju zaklicala, če bo Lojzkova žena dobila kolo in ostale stvari nazaj. Konobelj je samo vprašal: »Kašn’ kolo?« Mama pa: »Saj se na njem peljete.« Mamina drznost, saj so se Konoblja vsi izogibali, ga je osupnila. Brez besed se je odpeljal. Čez kakšen teden je Cilka dobila od policije obvestilo, da lahko pridemo po kolo.
Boleči spomini na Lojzkovo smrt so se spet osvežili po več letih. Vile nekdanjih kapitalistov po Hrenovici so začeli rušiti. Tudi Zemljakovo. Treba bo graditi nove obrate in zaposliti vedno več delavcev, ki so se valili na Jesenice z juga države.
Kar na lepem se je pričelo šušljati, da so bile stene v kleti Zemljakove vile oškropljene s krvjo. Tisti, ki so jim te govorice prišle na uho, niso podvomili o resničnosti teh besed. Tudi pri nas doma ne. Predolgo smo živeli v laži, zdaj pa resnica prihaja na dan, čeprav strašna. Zdaj smo vedeli, da so Lojzka in Bog ve koga še, pred smrtjo pretepali in mučili. Kam le so zmetali njihova trupla?
Pa se je razkrilo tudi to. Čez nekaj časa je vratar v tovarni, g. Grilc iz Žirovnice, ki nas je dobro poznal, zaupno prišel k naši mami in ji povedal, da so v Hrenovici delavci pričeli izkopavati teren za nove predelovalne obrate. Pri kopanju so naleteli na okostja kakih desetih trupel, na kraju, kjer je od bombardiranja ostala jama. Če kdo od nas hoče, lahko pride pogledat … Kdo naj bi šel in kdo bi sploh lahko prepoznal Lojzkove kosti? Zelo smo si želeli, da bi končno imeli njegov grob v blagoslovljeni zemji. Lojzka bi lahko prepoznali edinole po zobovju, ker je imel zlate krone kot takrat redkokdo. Nihče drug, edino moj brat Jože je bil pripravljen, da gre gledat okostja. Toda čeljusti z zlatimi kronami ni našel.
Ne vemo, kam so zmetali okostja teh žrtev, niti ne, ali je bilo med njimi stričevo. Na Jesenicah pa še živi človek, ki bi to vedel … Vendar molči kot grob. Kriminalisti pa, ki naj bi raziskovali povojna grobišča, ga pustijo v miru. To pripoved sem povedala v spomin na našega dragega strica Lojzka.«
3.2. Hej tovariši, pod orožje vsi
Vanja Kržan
3.2.1.
Podobno kot mi je za nepojasnjeno izginotje svojega strica Lojzka Žvana povedala njegova nečakinja Zlata Višnar roj. Langus, so mi o skrivnostnem izginotju svojega strica Lojza Mavsarja z Jesenic povedale njegove tri nečakinje Rezka Novak por. Jan, Angela Novak por. Bremec in Marija Novak, vse tri z Jesenic.
Alojzij Mavsar (1911) je bil sin Janeza Mavsarja, delavca v žebljarni, in mame Ivanke. V družini je bilo pet otrok, tri hčerke in dva sinova, Lojz je bil najmlajši. Mama jim je umrla že zelo zgodaj, zato je materinsko vlogo in skrb za družino prevzela najstarejša Lojzova sestra Angelca, ki se je kasneje poročila s Francem Novakom. Bila sta starša naših treh pripovedovalk in oba sta bila najtesneje povezana z Lojzevim življenjem. Lojz ni bil poročen in je bil do konca življenja zelo navezan na svojo nastarejšo sestro Angelco in njenega moža.
V Rovtah nad Jesenicami se je Lojz pri čevljarskem mojstru nekaj časa učil čevljarstva, a se je raje kot navaden delavec zaposlil pri železnici. Ob pričetku vojne je bil prestavljen v Beljak in stanoval v barakah za delavce ob postaji. Že takrat je pokazal svoj razboriti značaj in nekoč prišel domov s podplutim obrazom. Delavci so se sprli zaradi nekega dekleta, s pričetkom vojne pa so debate med njimi postale bolj življenjsko resne. Zvedelo se je, da jih nameravajo poslati na nemško fronto. Lojz je pobegnil domov in ni mu kazalo drugega, kot da se javi partizanom. Mavsarjeva hiša je bila na Aljaževi 15 (ena redkih cest, ki je po vojni ohranila svoje ime) pod pobočjem Jelenkamna, kjer so imeli Mavsarji v najemu Padov rovt. V gozdovih Mirce in Jelenkamna proti Javorniškemu Rovtu, Jeseničani ne vedo natančno kje, naj bi imeli svojo postojanko jeseniški partizani. Zato ni bilo težko priti z njimi v stik.
Nečakinje se dobro spominjajo zgodnjega pomladanskega večera l. 1943, ko je manjša gruča partizanov prišla po Lojza. Videle so jih skozi okno, ko so odpeljali Lojza po stopnicah iz zgornjega stanovanja, kjer je prebival s svojim očetom. Gošarji so imeli civilne obleke in prepoznale so med njimi le Vinka Kunšiča in Ivana Javorskega. Videti je bilo vse zelo enostavno, pa vendar je bilo deklice strah. Kaj, če izve za obisk partizanov in Lojzov odhod gestapo? Vedele so, da ljudi izseljuje, pošilja v taborišča in strelja; pa tudi to, da družba gošarjev, ki jim je odpeljala strica, ne pomeni nič dobrega.
Njihov ata je menil, da je treba biti z gošarji v dobrih odnosih, zato jim je že pred tem nosil hrano, potem pa, ko so odpeljali Lojza, so bile njegove poti v gmajno še bolj pogoste. Lojz ni več obračunaval s pestmi kot nekoč med fanti v celovški baraki, ampak je toliko bolj glasno opozarjal na stvari, s katerimi se z gošarji ni strinjal. Ni molčal o nepravilnostih, ki jih je videl in spoznaval, zato nečakinje ša danes pravijo, da je bil trmast, a zelo iskren. Videl je, da partizanski veljaki dobivajo hrano iz tovarniške restavracije Kazine, kjer je bila šefinja kuhinje Rezka Kaltnekarjeva, teta partizana Vinka Kunšiča. Toda to še ni bilo najhujše. Stric Lojz je pravil svoji sestri in svaku o partizanskem ropanju in pobijanju. S tako druščino se pa on ne bo družil in njihovih dejanj ne bo nikoli odobraval. Saj niso nobeni borci za svobodo!
Partizani so mu zaenkrat prizanesli. Za to ‘nepokorščino’ so ga poslali v kazenski bataljon na Jelovico, vsake toliko časa pa se mora javiti ‘na vezo’ na Kalvariji, kot se je imenovala jasa s kapelico na pobočju Jelenkamna. Ali se je javljal, če se sploh kdaj je, nečakinjam ni znano. Dejstvo ostaja, da se mu je partizanščina na Jelovici še bolj uprla in mu postala tako nevzdržna, da je pobegnil domov. Skril se je v lopi za drva, kjer ga je lepega dne zagledala sestra Angelca in se ga na vso moč prestrašila. Po treznem premisleku so sprevideli, da Lojz doma ne more ostati, odkrili bi ga partizani ali gestapo.
Že po nekaj dneh se je izkazalo, da je Angelčin strah upravičen. Tik nad lopo je bila v pobočje Jelenkamna usekana steza. Bilo je poleti 1944., ko je Lojz že nekaj dni preždel v lopi. Na stezi se pojavijo »raztrganci« ali »falš-gošarji« kot so jim pravili na Jesenicah. Kdo so to bili? Lenuhi, brezdomci, pijanci, neznačajneži, fantje iz razbitih družin. Ljudem bi se smilili, če ne bi bili tako izprijeni. Za denar so ovajali gestapu in ljudje so se jih na daleč izogibali; tudi bali so se jih. Nekoč so pri Mavsarjevih videli, kako so po stezi gnali uklenjenega partizana.
»Kot nalašč se pojavijo na stezi tisti dan, ko je bil stric Lojz skrit v lopi,« pripovedujejo nečakinje. »Ustavijo se in gledajo v kopališče ‘Pri Minci’ v Ukovi, kjer je bilo tiste poletne dneve polno kopalcev. Že odhajajo naprej, eden pa še kar stoji in gleda naravnost v lopo. Ali je mar videl kaj sumljivega? Mama in ata sta to opazila in vsi smo napeto gledali, kaj bo. Mama ni vzdržala in je stekla v sobo, pokleknila in goreče molila pred podobama Srca Jezusovega in Marijinega. Končno, ‘raztrganec’ je nehal zijati v lopo in se odpravil za drugimi.«
»Stricu ni preostalo drugega, kot da se javi partizanom. V partizanskem taboru sta strica Lojza pričakala Vinko Kunšič in Ivan Vovk – Živko. Toda za partizane je bil dokončno odpisan. Niso ga več sprejeli medse, ne poslušali, ne spraševali, izgnali so ga iz svoje srede in sam si je moral poiskati prostor v gozdu. Poleg vsega so ga obdolžili izdajstva. Lojz je bil namreč od nemškega vojaka zvedel, da bo hajka, in je opozoril partizane. V hajki so bili ubiti trije partizani, med njimi Rogljev Petko. Vsega je bil kriv Lojz, ki naj bi Nemcem izdal partizane.«
»Ata je, kot vedno, še naprej nosil partizanom hrano, poleg tega so mu ti nalagali najrazličnejše dolžnosti. Ker je bil v hajki Ivan Vovk – Živko ranjen, je ata nosil zanj mleko in zdravila, ki mu jih je dajal dr. Bergelj. Nekoč je prinesel iz gozda strgano partizansko suknjo in morale smo jo pošiti. Seveda je ata nosil hrano tudi stricu Lojzu, ki je na skrivnem prišel povedat, kje si je naredil bivališče: na majhni jasici, obdani z nizkimi smrekicami. Od svisli je odtrgal leseno desko, ki mu je služila za streho. Nekoč je ata vzel s seboj tudi mene, morda zato, da ne bi vzbujal suma. Na jasi me je pustil samo. ‘Ti kar nabiraj borovnice,’ mi je rekel in se oddaljil proti stričevemu skrivališču. Mene pa je bilo tako neznansko strah Nemcev, gošarjev in ‘raztrgancev’, da sem trda od strahu komaj pričakala ata, da sva se vrnila domov,« se danes spominja najstarejša Rezka.
»Ko pa me je drugič vzel s seboj, me je peljal do stričevega skrivališča. Stric Lojz se je ravno bril in se naju je hudo prestrašil. Saj je pričakoval samo še svoje ubijalce. Vesel naju je bil in vsem skupaj skuhal na ognjišču mešto. Potem nama je zaupal, da vsak dan čaka, kdaj pridejo ponj in ga odpeljejo … ‘Ti kar pridi kmalu spet gor,’ je rekel mojemu atu. ‘Pustil ti bom listek, da boš vedel, kam so me odpeljali.’ Ata ni dolgo zdržalo doma. Čez nekaj dni se je vrnil v skrivališče in ga našel – praznega. Posoda je bila pomita, gledal je za listkom, nikjer ga ni našel. Končno je zagledal na deblu majhen križec, narejen iz dveh leskovih vej za prst debelih. Snel ga je in slutil, da je to stričev zadnji pozdrav nam domačim. Prinesel ga je domov, pokazal mami, in ona ga je položila na Marijin oltarček. Do smrti je ob njem molila, in ko je umrla, smo križec z njo vred položili v grob. Stric Lojz je bil njen najmlajši brat, toda vse življenje mu je bila kot mama, ki so jo otroci zgodaj izgubili.
Od takrat naprej, ko je stric skrivnostno izginil, ni bilo k nam nobenega gošarja več. Slutili smo, da je stric Lojz mrtev. Spraševali smo Ivana Javorskega, če kaj ve, a rekel nam je, da ne ve ničesar. Ata je moral še naprej nositi v gozd hrano, in ker smo imeli v najemu rovt, je moral ata hočeš nočeš ubogati ukaze gošarjev, drugače še dostopa v rovt ne bi dovolili. Ves ta čas smo poleg vseh bridkosti zaradi strica Lojza trepetali pred gestapom. Kaj bo, če enkrat zasačijo ata, ki nosi hrano v gozd, lahko pa ga kdo izda gestapu? Vsi smo vedeli za Markizetijevo Matildo, ki je delala za partizane. Gestapo jo je zaprl, pretepal in mučil, vendar ni izdala nobenega imena. Vsi so občudovali njen pogum.
Ata ni izgubil razsodnosti in ni slepo ubogal gošarjev. Ko smo kosili v rovtu, je pristopil k njemu nečak Novakov Tonček, ki je bil med gošarji. Povedal je atu, da ‘ima nalog’, da likvidira Bičkovega Franceta, našega soseda, ki je bil med kosci. ‘Bom že pokazal tebi Bička ubijat! Ne boš ga, ne!’ ‘Pa ga bom! Moram ga!’ sta se prerekala. Ata mu je povedal nekaj krepkih, pustil košnjo in najete kosce in varno pripeljal Franceta domov. Tako ga je rešil gotove smrti.
Takšne ‘naloge’ torej dobivajo gošarji od svojih komandantov! Nasilje je iz gozda planilo v dolino in nas moreče pritiskalo. Tončkov brat Otmar Novakov je bil pri partizanih v Javorniškem Rovtu. On pa je dobil ‘nalog’, da mora likvidirati Glavičevo Mico z Javornika, za katero so pravili, da dela za Črno roko. Na določen dan ob določeni uri prihoda vlaka jo je pričakal na peronu javorniške železniške postaje. Ko se je vlak ustavil, Mica ni izstopila na peronu, ampak na nasprotni strani. Najbrž je opazila Otmarja in zaslutila, kaj se ji pripravlja. Oba sta čakala, da vlak odpelje, in se pripravila na srečanje iz oči v oči. Mica je bila noseča in ogrnjena s široko pelerino. V roki pod pelerino je stiskala pištolo. Otmar na to še pomislil ni. V trenutku, ko je vlak odpeljal in sta si stala nasproti, je Mica sprožila in Otmar je obležal mrtev. Tako in podobno je potekala narodnoosvobodilna vojska na Jesenicah in v okolici.«
»Vedno bolj smo bili prepričani, da so partizani sami ustrelili strica Lojza. Domnevali smo, da je bilo to jeseni l. 1944, kdaj točno, pa ne vemo. Vendar smo do konca upali in ga pričakovali, ko so se ob osvoboditvi partizani zmagoslavno vračali iz gozda. Mnogi so jahali na konjih kot kakšni mušketirji,« se jih danes spominja Rezka. »Toda Lojza ni bilo, ne takrat ne kasneje. Mislili smo, da bomo zvedeli za Lojza, ko se bo navdušenje zmagovalcev poleglo. Spraševali smo sosedo Mencingerjevo Fani, ki je bila teta Vinka Kunšiča, pa je naši mami vztrajno trdila, da ne ve, da ničesar ne ve. Mama je sumila, da je ubijalec Ivan Vovk – Živko, vedno je pogledal stran, če sta se z mamo srečala, pa sta se poznala, saj je bil Ivan nečak mamine prijateljice, ki je bila redovnica.«
»Vinko Kunšič je po vojni postal sila imeniten tovariš. Če sta se z mamo slučajno srečala, je tudi on gledal mimo. Bil je nezakonski sin Angele Kunšič in pred vojno furman, ki je po Jesenicah vozil gnoj. Po vojni pa je zelo hitro napredoval za mojstra v tovarni, kasneje pa je postal upravnik počitniškega doma železarjev v Crikvenici. Na Hrušici si je zgradil lepo hišo. Že med vojno je njegova žena razglašala: ‘Po vojni me bodo nosili po rokah.’ Torej je že takrat vedela, zakaj se njen mož ‘bori’ v gozdu.
Minevala so leta, ne da bi karkoli zvedeli o stricu Lojzu ali dobili mrliški list. Mencingerjeva Fani je hudo zbolela in naša teta Ivanka, tudi Lojzova sestra, jo je večkrat obiskala. Njej je nekoč zaupala to, kar naši mami ni upala: ‘Veš Ivanka, moram ti povedati, da vržem breme od sebe; Angeli nisem upala in tudi nisem smela: Lojza je ubil naš Vinko!’ Ivanka je to takoj povedala naši mami, saj je imela vso pravico, da izve, posebno še, ker je sumila Živka. Mama pa je veliko let kasneje povedala za smrt strica Lojza še nam trem. Od koga pa je Kunšič dobil ‘nalog’, da ubije Lojza, pa nikoli nismo zvedeli, morda od Ivana Vovka – Živka.« Lojzov ata je umrl zagrenjen in razočaran, ne da bi zvedel za smrt svojega sina.
Jeseničani pravijo, da je v tem kraju in okolici veliko primerov, ko so fantje in možje izginili v gozdu. Rezka Jan roj. Novak ve za Maksa Javorskega, ki je bil brat partizana Ivana Javorskega, pa za Bučarjevega Julija in Leona Micelija. Vsi trije so odšli k partizanom, a se iz gozda niso nikoli vrnili. Ob koncu vojne so bili mnogi nasilno mobilizirani, pa so tudi izginili neznano kje. Naj bo obnovljena kapelica na Kalvariji pod gozdovi Mirce in Jelenkamna tih spomin nanje, kjerkoli že trohnijo.
Kot mnogi Jeseničani tudi Rezka Jan ne more pozabiti umorov in mučenj po vojni, saj so že zato toliko večji zločini. »Kako smo bili presunjeni, ko smo zvedeli za uboj mladega kaplana dr. Toma. Tak govornik je bil, da smo se samo bali, kdaj bo nehal pridigati. Bil je zelo izobražen, a hkrati ljudski. Po maši je šel med ljudi in se pogovarjal. Vedno je bil obkrožen z ljudmi in z vsakim prijazen, takoj je znal navezati stik. Na cesti je ogovarjal otroke in se zanimal zanje. Po srcu je bil velika dobričina. Nekje v Jeseniških Rovtah ali na poti tja, baje naj bi šel obhajat bolnika, so ga zverinsko mučili in ubili. Po vseh vojnih letih, ko smo bili brez duhovnika, smo ga še toliko bolj pogrešali.«
Morda pa bi mi lahko kakšno skrivnost iz gozda pojasnil nekdanji partizan Ivan Javorski (1915), ki živi na Jesenicah? Vsaj to, kje so imeli svoja taborišča? Ljudje, ki jih srečujem, pokažejo samo z roko proti gmajni, ali na Mežakljo ali na Jelenkamen. Veselo se nasmehne moji naivnosti. »Na Jelenkamnu bi bilo prenevarno. Z vseh strani bi nas lahko obkolili Nemci. Sektor 1 je bil pod Golico na Jeseniškem Rovtu, Sektor 2 pa v Javorniškem Rovtu. Če smo bili obveščeni, da pride Nemec, smo se umaknili, zato ni bilo nobene borbe. Saj še oboroženi nismo bili. Obveščevalci so bili povečini ljudje iz Jeseniških Rovt.«
Kako pa je zašel med gošarje, me je še zanimalo. »V soseščini so živeli moji mladostni prijatelji ali sošolci, tako Mirko Pirš in Tonček Novakov. Oba sta imela veze pri partizanih in ko je prostovoljno odšel mednje Tonček, so vzeli še mene, da bi zabrisali sled za Tončkom. Bil sem kurir in kuhar. Nosil sem pošto na vezo pod Golico, kjer je bila kurirska postaja, pa v Plavškem rovtu, na Javorniškem rovtu in pod Stolom. Od kurirja nisem napredoval. Zadnje leto vojne sem kot kurir šel na Primorsko, v Lokve pri Cerknem, da sem obveščal partizane o premiku nemške vojske, ali je šel nemški transport proti Ljubljani ali proti Bohinju.«
Ker je bilo v vseh rovtih v okolici Jesenic, na Mežaklji in na Pokljuki kar nekaj njegovih mladostnih prijateljev iz soseščine, tudi Mavsarjev Lojz, me je zanimalo, ali so se kaj srečevali, ali je vedel, če so koga ubili in zakaj so ga, ali je vedel za svoje poveljnike, kdo so to bili?
»Z Mavsarjevim Lojzom sva bila res prijatelja. V gozdu se nikoli nisva srečala. Nisem vedel za njegovo smrt, nič ne vem, kako je umrl. Nič ne vem, da bi partizani sami ‘pospravljali’ svoje soborce. Samo to se spominjam, da je imel Lojz službo v Beljaku na postaji in ko je prišel domov, mi je prijatelj povedal, da bo šel Lojz v partizane. Tudi z Vinkom Kunšičem sva bila sošolca. Nikoli se pri partizanih nisva srečala. Kdaj je šel, kako je šel, ne vem. Nikoli nisem imel stikov z Ivanom Vovkom – Živkom. Sem samo kuhal ali hodil kot kurir na vezo.«
»Partizani so vam ubili rodnega brata Maksa? O njegovi smrti pa ste gotovo kaj zvedeli ali se vsaj pozanimali?« sem dalje spraševala Ivana Javorskega. »Ko sem odšel k partizanom, sem brata zadnjikrat videl, potem nikoli več. Pravili so, da je na Primorskem. Ne vem, kako je šel Maks v partizane, zakaj je šel, nič ne vem. Šla sta verjetno skupaj s sosedovim Novakovim Otmarjem. Nikoli nisem imel stika z Otmarjem v partizanih.«
Torej Ivan Javorski tudi o smrti lastnega brata pri partizanih ni zvedel ničesar. Tudi ne ve, da so imeli vosovci svojo bazo na Mirci.
»Še misliti nisi mogel po svoje,« ugotavlja njegova žena Minka roj. Noč, doma iz Javorniškega Rovta, sestra partizanov Joža Noč – Luka in Matevža Noč. »Tudi mene so hoteli spraviti v gmajno. Največja neumnost, ženska v gmajni! Še žival, ki je gmajne vajena, se mora boriti za obstoj. Partizani so delali neumnosti. Vse se je izrodilo. Šlo jim je samo za oblast. Svoje ljudi so pobijali! Če je kdo zinil napačno besedo, je bil likvidiran. Uživali so, če je bilo treba koga ubiti!«
3.3. Skrivnosten križev pot Marije Rijavec
Jožko Kragelj
3.3.1.
Ko so se pojavili prvi partizani na Primorskem, so jih ljudje imenovali četnike. Na kapah so imeli slovensko trobojnico brez zvezde. V ljudstvu so vzbudili navdušenje. Dvajsetletno preganjanje pod fašizmom je klicalo po vstaji. Geslo »Smrt fašizmu – svoboda narodu« je vžgalo. Kdo ne bi hrepenel po svobodi po tolikem zatiranju? Mladi fantje so se navdušeno odzvali in šli v gozdove. Kot junak je takoj zaslovel Janko Premrl-Vojko iz Šembida na Vipavskem. Znano je bilo, da je član fantovske Marijine kongregacije. Možje, ki so bdeli nad primorskim ljudstvom, pa so se začeli zanimati, odkod to gibanje, kdo to vodi. In ko so zvedeli, da je v ozadju komunistična partija, so opozarjali ljudi, naj bodo previdni in naj ne nasedajo temu geslu. To pa je vzbudilo pri gibanju odpor. Tisti, ki so klicali smrt fašizmu, so začeli prinašati smrt našim ljudem, narodnjakom, ki so ljudstvu odpirali oči in opozarjali, naj ne nasedajo lepim besedam in geslom. Padali so ugledni možje, očetje številnih družin. Že junija 1943 so v Dornberku ubili Ivota Brica, ki je bil dolgo let duša prosvetnega dela na Vipavskem. Fašisti so ga dvakrat konfinirali, zdaj pa so nenadoma razglasili, da so ubili izdajalca naroda. Bil je oče sedmih otrok. za njim so jeseni 1943 v Mirnu ubili učiteljico Vero Lestan, 31. januarja 1944 so Črnem vrhu nad Idrijo ubili Marijo in Katarino Čuk ter Frančiško Ozbič, julija 1944 v Ladrah pri Kobaridu Franca Sovdata, očeta šestih otrok. V Žapužah pri Ajdovščini so prav tako julija 1944 odpeljali Brecljevega očeta in tri otroke ter jih v gozdu pobili. V začetku 1945 je v Velikih Žabljah padel Ciril Lisjak, oče desetih otrok. Tudi duhovniki so nenadoma postali »sovražniki ljudstva«. V Podsabotinu so 1944 ubili župnika Alojzija Obita, iz Kanala so odpeljali upokojenega duhovnika Antona Piska in ga 1944 ubili v Gorenji Trebuši. Brezna po Trnovskem gozdu so začela sprejemati nedolžne žrtve. Po zakotnih vasicah so o ljudeh odločali samozvani sodniki, ki so se prelevili v ljudsko sodišče. Namesto fašistov so padali naši ljudje. V Cerknem je prišlo do tragedije, ki je februarja 1944 vzela življenje kaplanoma Piščancu in Slugi in 13 župljanom. Na vse to pa so »osvoboditelji« razglašali: Žrtve morajo biti! In v ljudeh se je iz prvotnega veselja prebudil strah. Tuji ljudje so zavladali nad našimi fanti in možmi, ki so šli v gozdove s pravim namenom, da se otresejo tujega jarma. Na kapah so morali zamenjati trobojnice z rdečo zvezdo, poslušati so morali komisarje, ki so jim govorili o Stalinu, rešitelju narodov, o komunistični partiji, ki postaja voditeljica slovenskega naroda. In kdor se ni strinjal z njihovim naukom, je postal nenadoma izdajalec in sovražnik ljudstva. Nastala je zmeda, nezaupanje med ljudmi. Začeli so se bati drug drugega. Pojavilo se je sovraštvo. Izginila je enotnost. In prav to je hotela ustvariti partija. Najti umetnega sovražnika. Kar so domači terenci rekli, so tuji komisarji izvajali. In izginjali so nedolžni ljudje. Vsepovsod: na Vipavskem, Goriškem, v Brdih, po Banjški planoti, na Idrijskem in Tolminskem. Gorenja Trebuša je postajala grobišče. Kdor je preživel, danes hvali Boga, da se je rešil teh krempljev, ki so bili nenasitni. In danes z nekim strahom pripoveduje svojo zgodbo. Tako življenjsko zgodbo nam je povedala tudi Marija Rijavec – Bavčar, ki je dočakala 83 let in živi na Gradišču pri Ajdovščini s svojo drugo hčerko Hermino, ki je po poklicu logopedinja:
»Rodila sem se v Soški dolini, v Avčah nad Kanalom. Moj oče Anton je prišel iz Lokovca. Bil je invalid, po poklicu pa mizar. Delal je po hišah. Z denarjem, ki ga je zaslužil, je kupil hišo pri Zanutovih, kjer so imeli tudi mlin. Hiša je nekoliko oddaljena od vasi, na samem, pri potoku Avščku. Tudi kraju so rekli V Avščku. Mi pa smo bili Lokovčanovi. Pri Pirčevih, blizu cerkve, je oče spoznal dekle Frančiško Lango in se z njo poročil. Imela sta šest otrok, štiri sinove, mene in še eno hčerko, ki pa je majhna umrla. Oče je obdržal mlin, ki je v vojnem času postal pravo bogastvo, hkrati pa zatočišče za srečanja in tajne pogovore. Otroci smo rastli in očetu pomagali po svojih močeh. Tudi na ušesa smo vlekli, kar so ljudje pripovedovali. Že pred padcem fašizma so začeli šušljati, da se v Graščah nad mlinom dogajajo čudne reči. Ljudje so izginjali. Ko so se pojavili partizani, so Italijani vse štiri brate poklicali v vojsko. Ostala sem sama s starši. Po kapitulaciji Italije so Nemci zasedli vse važnejše kraje v Soški dolini. Iz Kanala je k nam zahajal mlad fant Stanko Murovec. Po poklicu je bil mehanik, a je bil v službi na občini kot občinski sluga. Med nama je vzplamtela ljubezen. Z njim sem zanosila. Sklenila sva, da se poročiva. Z župnikom Močnikom sva se že dogovorila za oklice in za dan poroke. Tudi 13. februarja 1944 je bil Stanko pri nas. Vstopili so partizani in mu ukazali, naj gre z njimi. Nič ni pomagal izgovor, da se namerava poročiti. Mislila sem, da so ga odpeljali, da se jim bo priključil v borbi. Saj se je že večkrat zgodilo, da so prišli po kakšnega moškega, ki je ostal doma. Čez nekaj dni pa je stopil v našo hišo drug partizan, ki je nosil obleko mojega fanta. Zgrozila sem se. »Kaj se je zgodilo?« sem vprašala. »Ali ste ga ubili?« Tajil je. Sama ne vem, kaj sem v tistem razpoloženju in obupu izdavila iz sebe. Gotovo besede obsodbe. 2. aprila 1944 so namreč stopili v hišo trije partizani in mi ukazali, naj grem z njimi. Bila sem v osmem mesecu nosečnosti. Nič niso pomagale očetove besede, niti mamine prošnje. Morala sem z njimi. Eden izmed treh se je pokazal človeka, ki je videl moje stanje. Rekel mi je, da gremo v Gorenji Avšček k Rimeščku, kjer se bo odločilo, kaj bo z mano. In ko smo dospeli do hiše, je stopil z gospodarjem Štefanom v izbo, kjer sta se nekaj časa kregala. Štefanova žena pa mi je ponudila kavo in rekla: »Na, popij, saj je ne boš več!« Iz teh besed sem sklepala, kaj nameravajo z mano. V tej hiši so namreč odločali o usodi ljudi. Nekaj dni pred tem so peljali mimo naše hiše domačinko šiviljo Olgo Jericijo in njeno prijateljico 17 letno Klavdijo Madon. Nista se več vrnili. Govorili so, da so ju s kamni pobili. Bo tudi z mano tako? Na vse sem bila pripravljena. V tistem strahu in zmedi sem postala apatična. Gospodar Štefan je ukazal, naj me peljejo naprej. Ponoči so me odpeljali na Banjšice v vasico Krvavec v neko kmečko hišo, kjer so me imeli pod stražo. Pojavili so se razni komandanti, me ogledovali in nekega dne so mi dali list, naj podpišem. Nisem vedela, kaj je pisalo na njem. Podpisala sem. Nato so me naložili v gnojni koš, vpregli vola in me ponoči odpeljali v Čepovan. Tam me je srečal sosed – partizan, ki mi je zaničljivo rekel: »Zdaj nam pa ne boš več ušla!«
Iz Čepovana sem morala z njimi peš čez Kobilco v Gorenjo Trebušo, na Ugalce, od tam pa v Vojščico. Pri velikem kmetu Vojščičarju je bila komanda mesta Idrija. Vsak premožen kmet je imel takrat tudi bajto in bajtarje, ki so mu pomagali pri delu. Bajto jim je dal za stanovanje.
Vojščičarjeva bajta pa je takrat služila za zapor, v katerem je bilo več kot deset ljudi. K njim so dali tudi mene. V tej družbi sta bila Ažman in njegova žena iz Bohinja, kjer sta imela gostilno. Dolfka iz Orehka, Ivanka iz Dolenjih Ravni pri Cerknem, Marija iz Idrije, Ida iz Gorice, Eta iz Trsta, žena brigadirja kvesture, Vera iz neke gostilne v Solkanu, Fani iz Ajdovščine, dve ženski iz Železnikov in Milka iz Črnega Vrha. Ko so Milko odpeljali, mi je dala za spomin žlico, ki jo hranim še danes. Vsi so bili v veliki sobi. Mene, ki sem bila noseča, pa so dali v »kamro« – sobico zraven, kjer je bila železna »branda« z nekaj slame in ovsenimi plevami. Vsak je pripovedoval svojo zgodbo o aretaciji, nihče pa ni vedel, zakaj so ga odpeljali in zaprli. Dnevi so se po polževo vlekli. Osmi mesec nosečnosti je opozarjal, da se zdaj zdaj lahko kaj zgodi. Bili so toliko človeški, da so pri Vojščičarju naročilu, naj mi dajo vsak dan liter mleka.
Nekega dne se je v daljavi zaslišalo streljanje. Stražarji so odpeljali vso skupino, razen mene, v bližnji gozd v zavetje in tam čakali, da je šla nevarnost mimo. mene pa sta dva stražarja posebej odpeljala pod neko skalo, kjer je bila votlina. Stražarja sta bila Borovničar in Lahajnar iz Ponikev. S seboj sta vzela kramp in lopato. Ko sem to videla, sem pomislila: Ubili me bodo! S seboj sem imela star molitvenik, ki mi ga je dala neka žena pri Vojščičarju. Nosi naslov »Mašne in obhajilne molitve za pobožne kristjane«. Izdal ga je Janez Giontini v Ljubljani. Nosi tretji natis. Molitvenik hranim še danes. Pri votlini sem zagledala skopano jamo. Stražarja sta nalomila nekaj vej in jih nastlala na tla sebi in meni ter sedla. S tem je zame začel nov zapor v naravi, ki je trajal enajst dni. Nekega dne je prišel komandant, ki je bil sodnik za zapornike. Gledal me je. Videl je, da se bližajo dnevi poroda. Videl je tudi molitvenik, ki sem ga držala v roki. Morda se je takrat spomnil na molitvenik, ki ga je videl pri svoji materi. Zato me je vprašal: »Kakšne želje imaš?« Presenetil me je z vprašanjem. »Nimam nobenih želja,« sem mu odgovorila. Še bolj me je presenetil, ko je vprašal: »Morda bi želela iti k spovedi?« Temu vprašanju sem se začudila in rekla: »To pa rada!« »Dobro!« je rekel. »Stražarja te bosta odpeljala v cerkev in bosta poklicala duhovnika.«
In te njegove besede so se uresničile. Stražarja sta me spremljala v cerkev. Poklicala sta župnika Jeklina in sem se pri njem spovedala. Bil je 4. maj. Mi je Marija to izprosila? In 5. maja sem rodila hčerko v tisti ozki sobici v Vojščičarjevi bajti. Gospa Ažmanova mi je priskočila na pomoč. Naslednji dan je prišla tudi babica, ki je prinesla nekaj zasilnega perila. Kaj bo zdaj s tem otrokom, so se vsi spraševali. Bi ga krstili? Zopet čudo. Komandant se je ponudil za botra, a je moral prav tisti dan nekam drugam. Deklico so krstili 8. maja 1944. na ime Marija-Karla. Boter je bil stražar Maks, doma s Kneže, botra pa Štefka Prijatelj, iz Sodražice. Nekaj pa je bilo narobe. Klicali so me na komando mesta in mi očitali, da sem izbrala italijansko ime Karla. Zadevo je rešila gospa Ažmanova, ki je verjetno vedela, kaj pomeni Karla. Rekla je, da bomo deklico klicali Dragica in s tem je bila zadeva rešena. Vesela sem bila, da je bil otrok krščen. A kaj zdaj s tem otrokom? Kako bo živel v tej gneči ljudi? Tudi to zadevo so še kar ugodno rešili. Mene so obsodili na prisilno delo za nedoločen čas in sta me dva stražarja odpeljala k drugemu kmetu – Žgavcu, kjer sta bivala dva stara človeka. S tem sem zaživela bolj dostojno življenje. Pomagala sem jima, a sem bila vedno pod nadzorstvom. Tu sem z otrokom preživela poletje in jesen. Pozimi pa so mene in druge odpeljali proti Čepovanu. Bil je tak mraz, da so deklici med potjo zmrznile pleničke, meni pa stopala. Vse smo skušali odtajati v hladni vodi. Zvedeli pa so, da so se v Čepovanu pojavili Nemci in smo se morali vrniti. Jaz sem ostala z deklico nekaj časa v Mrzli Rupi, nato sem se vrnila k Žgavcu. Pozneje sem morala napraviti isto pot do Čepovana, kjer sem ostala en mesec blizu vasi. Februarja 1945 pa me je čakala pot iz Čepovana v Trebušo in nato po cesti v Cerkno. Tam sem srečala drugo skupino zaprtih ljudi iz raznih krajev, tudi z Gorenjske. Bližala se je zadnja nemška ofenziva; ker so se bali napada na Cerkno, so nas odpeljali proti Zakrižu. Mene so sicer vprašali, če poznam koga v Cerknem, da bi tam ostala z otrokom. Ker nisem nikogar poznala, sem rekla, da poznam neko žensko v Ravnah. Zato mi je komandant ukazal, naj grem iz Zakriža naprej po cesti proti Ravnam. Druge pa so zapeljali v gozd in jih postrelili. Slišala sem to streljanje.
V Dolenjih Ravnah me je sprejela Ivanka, ki sem jo spoznala pri Vojščičarju in so jo tam izpustili. Pri njej sem s svojim otrokom dočakala konec vojne. Dali so mi prepustnico in sem se 15. maja 1945 z otrokom peš vrnila domov. S tem so se končale postaje mojega križevega pota.«
Marija se je leta 1948 poročila v Ajdovščino. Od njenih domačih živi danes samo en brat v Kanadi. Hčerka Marija Karla, ki je rastla in se vzgajala v »socialističnem raju«, pa je odšla k svojemu stricu v Kanado, kjer se je poročila.
V krstni knjigi župnije Vojsko nad Idrijo je vpisan krst te deklice, ki je bila rojena v partizanskem zaporu. Kot boter je zabeležen Maksimilijan Kogoj, kmet s Kneže, kot botra pa Štefka Prijatelj, babica, iz Sodražice. To je tudi dokaz, da so bili med partizani ljudje, ki so bili verni in se niso borili za partijo, ampak so šli v gozdove, da bi se borili proti tiraniji fašizma. V njih je ostala narodna in tudi krščanska zavest, da niso bili pripravljeni slepo pobijati ljudi, ki so bili nedolžni. Zato je tudi Marija Rijavec ostala živa s svojim otrokom. Z bolestjo se sicer spominja svojega križevega pota iz mladih let, ko je videla toliko gorja in krivic. Rada odpušča vsem in želi, da bi se nikdar več ne dogajalo kaj takega med slovenskimi ljudmi.
4. Maj 1945
4.1. Skozi Vetrinj in Teharje
Janko Maček
4.1.1.
V 13. številki Zaveze je Justin Stanovnik takole začel svoje razmišljanje Vetrinj – postaja pred večnostjo: »Od tistih, ki smo v zgodnjih majskih dneh leta petinštiridesetega hiteli čez Ljubelj, bodisi skozi še nedograjen predor ali pa više gori čez prelaz, je verjetno malokateremu šinila slutnja, na kakšno pot se podaja. Pred nami je še milostno visela zavesa, ki se je za večino odgrnila že čez nekaj tednov, pred drugimi pa je še nekaj časa visela, potem pa se je tudi začela odmikati, zelo počasi, tako da se je šele čez pol stoletja pokazalo, kaj je tista pot v resnici bila.«
Ko se je približal konec maja leta petinštiridesetega, je mati osmih otrok na samotni kmetiji v Polhograjskih hribih postala nemirna. Njen mož je bil med zadnjimi domobranci, ki so 9. maja opoldne zapustili postojanko na hribu pri cerkvi in odšli proti Škofji Loki in Ljubelju. Tisto jutro je še prihitel domov, stopil v hlev, s pogledom objel ženo in vsakega otroka posebej ter rekel: »Ne skrbite, v štirinajstih dneh bomo nazaj. Postorite pri hiši samo najnujnejše, ostalo bomo potem, ko se vrnem.« Na prvo junijsko nedeljo po maši je žena šla k župniku in ga vprašala, kdaj vendar se bodo domobranci vrnili. Resno jo je pogledal in rekel: »Le redki morda kmalu, nekateri čez dolgo časa, mnogi pa nikoli. Vem, da je hudo, toda ne preostane vam drugega kot delati in skrbeti za otroke.« Bila je razočarana in ni mu popolnoma verjela. Kako bi se šele počutila, če bi vedela, da je mož medtem že prišel nazaj s Koroškega in da ga nikoli več ne bo domov.
Koliko podobnih zgodb bi lahko napisali o maju leta petinštiridesetega! Koliko mož in fantov je na podoben način odšlo na pot, matere in sestre, žene in otroci so pa ostali doma. Marsikje so odšle tudi žene in dekleta, odšle so cele družine in njihovi domovi so ostali prazni. Vse poti so tedaj vodile čez Ljubelj. Ni še minil en mesec, ko so nekatere poti že vodile nazaj v domovino, toda le redki so s teh poti prišli domov. Za večino so se končale v Teharjih, v Rogu ali na drugih moriščih. Tako je bil Vetrinj zanje res postaja pred večnostjo.
Janez Zdešar je kot vojak Rupnikovega bataljona prišel v Teharje na praznik sv. Rešnjega telesa, 31. maja. V knjižici Spomini na težke dni se takole spominja sobote 2. junija v teharskem taborišču: »Zdi se mi, da so ta dan prišli zadnji domobranci v taborišče. Bili so iz 1. polka. Hrane nismo dobili že dva dni in pol nobene, privoščili nam niso niti žlice vode, kljub temu, da je sonce pripekalo kot ob pasjih dnevih. Jeziki so se nam kar lepili v ustih. Vendar mi je ta dan v veselem spominu. Našel sem Poldeta. Prišla sta še Pavel in Karel. Šli smo v senco pred barako in Pavel (bogoslovec, brat Lojzeta Bastiča – opomba J. M.) nam je začel razlagati o mučeništvu in nebesih. Govoril je tudi o namenu človeškega življenja in da so prav gotovo sedaj prišli trenutki, ko se bomo čez nekaj dni ali ur združili z Bogom. Pavel je bil v nasprotju z večino domobrancev mnenja, da vozijo nočni kamioni fante v smrt. Njegove besede so bile za nas vse, pa tudi za domobrance, ki so se nabrali okoli nas in željno poslušali, novo razodetje. – Ponoči so nas dvakrat budili in dvakrat klicali. Okoli enajstih in ob dveh. Obakrat je šlo po nekaj sto fantov v smrt. Polde, Pavel, Karel in jaz smo še ostali.«
Da, Vetrinj je za mnoge res bil postaja pred večnostjo, Teharje pa le še prag, preko katerega so nekateri stopili kmalu po razgovoru, ki ga opisuje dr. Zdešar. Med redkimi, ki so šli po tej poti, pa jim tedaj ni bilo treba prestopiti praga večnosti, je bila Francka Grom. V tem sestavku bomo povzeli njeno zgodbo, zaradi lažjega razumevanja pa dodali še nekaj podatkov in pojasnil.
4.1.2. V času okupacije in revolucije
Pri Gromovih na Stari Vrhniki so imeli sedem hčera in dva sinova: Franceta in Tomaža. Za očeta Tomaža bi lahko rekli, da je bil skrben kmečki gospodar, mama Frančiška pa je svoja mlada leta preživela na Dunaju, kar se ji je tudi kasneje že na zunaj poznalo. Čeprav je bilo prve mesece po italijanski zasedbi življenje na Vrhniki razmeroma mirno, so se pri Gromovih kmalu začele težave in skrbi. Starejši sin France, tedaj star 21 let, je bil zaveden Slovenec in Jugoslovan in se ni mogel sprijazniti z okupacijo. Ko je zvedel, da se v notranjskih gozdovih zbirajo borci proti okupatorju, je poiskal zvezo in se jim pridružil. Vodila ga je misel, da ne more prekrižanih rok čakati, da bo okupacije konec, ampak mora takoj nekaj narediti. S tem se je strinjal tudi oče, ki je bil znan po svoji pokončnosti.
Leta 1941 je zgodaj zapadel sneg in pritisnil je tudi mraz. France se je tedaj nekega večera nepričakovano pojavil doma. Čeprav je malo govoril, so domači razumeli, da se ni vrnil samo zaradi slabih vremenskih razmer, ampak da ga mori še nekaj drugega. Začutil je namreč, da nekako ne spada k partizanom, da njihov boj ni tak, kot si ga je sam predstavljal. Baje je dobil neko dovoljenje, da lahko čez zimo ostane doma, toda kljub temu sta se kmalu oglasila dva terenca in eden od njiju je Francetu zaupal, da je obsojen na smrt, ker ga imajo za dezerterja. Odslej je bil v nevarnosti pred partizani in pred Italijani. Spal je zdaj na hlevu, zdaj na kozolcu ali pri sosedu. Ko se mu je tako skrivanje in potikanje uprlo, je ostal doma. Pa ne za dolgo. Najprej je neki vrhniški železničar namignil sestri, da Franceta skrivajo doma, kmalu nato pa so Italijani zgodaj zjutraj obkolili Gromovo hišo. Preden so Franceta odpeljali, mu je sestra Francka zabičala, naj ničesar ne izda. Nekaj časa je bil zaprt v Ljubljani, potem pa so ga odpeljali v Italijo in vrnil se je šele po 8. septembru 1943. Seveda mu spet ni kazalo ostati doma. Pridružil se je domobrancem, pa kmalu prešel k četnikom, ki so se tedaj zadrževali okrog Zaplane in prihajali tudi na Staro Vrhniko. Brat Tomaž je šel k domobrancem in do konca ostal pri njih.
Medtem ko je bil France v internaciji, so tudi na Stari Vrhniki neposredno doživeli revolucijo. Vse je pretreslo, ko so partizani odpeljali 28-letno Albino Verbič in jo ubili v gozdu blizu njenega doma. Zvedelo se je, da so na Kurenu tisto noč več ur slišali njene krike. Zato so tudi grob prav kmalu našli. Albinin brat Lado je bil devet let starejši. Njega so počakali pri samotnem kozolcu, ko je po bližnjici šel na železniško postajo. Odpeljali so ga v gozd in nikoli se ni vrnil.
France Grom je torej od domobrancev presedlal k četnikom. Verjetno so tudi zato začeli zahajati k Gromovim. Reden obiskovalec Gromove hiše je bil Dušan Pleničar, z ilegalnim imenom Bratko. Njegovih obiskov so bili vsi veseli, najbolj pa 20-letna Elizabeta, ki ni skrivala, da ji je prijazni in postavni četnik všeč. Celo oče Tomaž je bil zadovoljen, ko je videl, da se med Elizabeto in Pleničarjem pletejo tesnejše vezi, saj je poleg nje bilo pri hiši še šest deklet. Postavni obiskovalec je to seveda opazil in neko tako priložnost izkoristil, da je na pol za šalo na pol za res vprašal očeta: »Oče, ali mi boste po vojni dali Liziko?«
Kdo je bil Dušan Pleničar? V 16., dodatnem zvezku Enciklopedije Slovenije zvemo, da je bil rojen leta 1921 v Litiji in da je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1941 so ga Nemci izgnali v Srbijo, toda po nekaj mesecih je prišel v Ljubljano in se zaposlil pri Rdečem križu, postal pa tudi vodilni član organizacije Pobratim in Narodne legije. Leta 1944 se je pred gestapom umaknil iz Ljubljane. Že tedaj je vodil četniško DOS (Državno obveščevalno službo). Ob koncu vojne je odšel v Italijo in se leta 1948 izselil v Veliko Britanijo. V Londonu je ustanovil tiskarno za slovenske in jugoslovanske publikacije ter dolga leta urejal in izdajal revijo Klic Triglava. Umrl je 4. decembra 1992.
Korenine organizacije Pobratim segajo v leto 1938, ko je profesor Anton Oven začel izdajati listič Mrtva straža in zbirati okrog sebe narodno zavedne študente. Po aprilu 1941 je bil Pobratim v ilegali in je načrtoval odpor proti okupatorju. Profesorja Ovna so partizani maja 1942 ubili v bližini njegove rojstne vasi v Beli krajini. Dušan Pleničar, ki je intenzivno sodeloval pri četniški ilegali v Ljubljani, je imel srečo, da se je leta 1944 izognil nemški aretaciji in odšel na Zaplano. Že junija 1944 je gestapo izvedel prvi val aretacij četniške ilegale in njene DOS. Potem so se aretacije nadaljevale do konca leta 1944 in tja do aprila 1945. Zaprli so tudi več domobranskih častnikov. V tem času so se četniki mudili v okolici Zaplane pri Vrhniki in z njimi je bil tudi general Ivan Prezelj, Andrej. Mihailovič ga je namreč po Novakovem odhodu v Italijo imenoval za poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini in ga nato še povišal v generala.
Verjetno je Pleničar tedaj prihajal na Vrhniko po opravkih in seveda vsako priliko izkoristil za obisk Gromovih. Sredi aprila 1945 so se četniki skupno z generalom Prezljem premaknili na Primorsko v bližino srbskih četnikov in konec aprila skupaj z njimi odšli preko Soče k Angležem. Tedaj je odšla v Italijo tudi večina primorskih domobrancev. Vsi so si s tem rešili življenje, kajti iz Italije jih niso vračali. Dušan Pleničar se ob odhodu na Primorsko ni prišel poslovit na Staro Vrhniko. Le ugibamo lahko, ali je bil ukaz za odhod z Zaplane izdan tako nenadoma ali pa je bila kaka druga prepreka, da si ni mogel vzeti nekaj ur časa. Morda je tedaj tudi on verjel, da se bodo v kratkem vrnili skupaj z zavezniki. Vsekakor je to opustitev popravil tako, da je zaročenki Elizabeti poslal nujno sporočilo, naj se takoj odpravi na Koroško in se nikjer ne ustavlja, dokler ne pride do njega. Z njo naj bi šla tudi sestra Francka.
4.1.3. Težavna pot do Vetrinja
Gromovi so že pred prejemom Pleničarjevega obvestila izvedeli za približevanje partizanske vojske. Tomaž, ki je bil pri domobrancih na Vrhniki, je povedal, da se pripravljajo za odhod na Koroško. V petek, 4. maja, so partizani zasedli Logatec in takorekoč že trkali na vrata Vrhnike. Elizabeta in Francka sta se tedaj na hitro odločili. Menda sta šli od doma v nedeljo, 6. maja. Po tolikih letih je Francka pozabila datum, živo ji je pa ostalo v spominu, da sta odpotovali ob štirih zjutraj. Kar po glavni cesti sta jo ubrali proti Ljubljani. Vsa njuna prtljaga je bil malo večji cekar, ki sta ga nosili izmenoma. Francka je bila obuta v nove, nizke čevlje, ki jih je kupila za veliko noč. Pri hoji jo je oviral tudi pretežek plašč. Malo pred Ljubljano ju je dohitel tovornjak vrhniškega lesnega trgovca in župana Hrena, poln ljudi in prtljage. Begunki sta pomislili, kako lepo bi se bilo peljati z njimi, toda vozilo ju je prihitelo in drvelo naprej.
V Ljubljani sta se sestri na kratko ustavili pri uršulinkah, kjer sta imeli sestrično, nato pa odšli po Miklošičevi cesti na železniško postajo. Mesto je bilo kot izumrlo. Francka je vse bolj čutila, da sta se podali na negotovo pot. Sredi Miklošičeve ceste se je odločila, da se vrne domov. Za Elizabeto seveda ni bilo nobenih dvomov, njen cilj je bil priti do zaročenca, ki jo je klical. Še preden se je Francka vrnila do Tromostovja, jo je ustavil domobranski policist, ki je bil nekaj časa pri četnikih in sta se od tedaj bežno poznala. Pregovoril jo je, da je šla z njim na policijo, kjer so se mrzlično pripravljali za odhod. Preskrbeli so ji kolo in pozno popoldne so se odpeljali v Kranj. Poleg Francke je bilo v skupini še nekaj žensk.
Med policisti se je počutila nekoliko nelagodno, zato se je razveselila, ko je v Kranju zaslišala znan glas in na pločniku zagledala znanko z Vrhnike, ki se je vračala iz internacije. Skupaj sta odšli v bližnjo hišo, kjer je bila doma druga Vrhničanka, ki je ta večer sprejela pod streho več povratnikov iz nemškega taborišča. Tudi Francka je potem tu prenočila, čeprav se je ena od bivših internirank zelo razburjala, ko je zvedela, kam je namenjena. Naslednji dan se je s kolesom odpeljala do Tržiča. Na cesti je že bila velika gneča. Med nemškimi tanki in kamioni so se prerivali konji in voli, vozovi, vozički in kripe, Nemci, vlasovci, domobranci in civilisti. Ko je stala ob cesti in gledala to čudno procesijo, je Francko prevzela groza. Zasmilili so se ji posebno starejši ljudje in otroci. Zaželela si je biti doma, hkrati je pa čutila, da proti toku te silne reke ne more plavati. Ni se mogla ustavljati joku in verjetno je zato postal nanjo pozoren neki domačin ter jo povabil v svojo hišo. Odšla je z njim in prizor, ki se ji je nudil ob vstopu v njegovo kuhinjo, se ji je za zmeraj vtisnil v spomin. Ob štedilniku je stala mlada ženska in v velikem loncu barvala belo rjuho z rdečo barvo. Zraven je pela neko partizansko pesem. Menda je prejšnji dan prišla iz begunjskih zaporov, sedaj pa se je pripravljala na prihod partizanov. Francka je kljub temu tisto noč prespala pri teh ljudeh. Zjutraj so jo pregovarjali, naj ne bi šla naprej, naj za nekaj časa ostane pri njih. Ko se ni dala prepričati, so ji svetovali, naj gre v tovarno in si oskrbi primerne čevlje, saj bo s svojimi težko prišla čez Ljubelj. Ta nasvet je upoštevala in res dobila čevlje, s katerimi je kar dobro hodila.
Na poti k tovarni je nepričakovano srečala sestro Elizabeto, ki je prišla v Tržič z neko skupino civilnih beguncev. Zmenili so se, da bodo Francko počakali in potem skupno nadaljevali pot, toda ko se je vrnila iz tovarne, na dogovorjenem mestu ni bilo nikogar. Spet je bila čisto sama ob reki ljudi, živine in prevoznih sredstev in iz te reke jo je spet poklical vrhniški glas. To pot sta bila znanka Mara in njen mož, domobranski podoficir z Vrhnike. Rada se jima je pridružila. Ko so se vzpenjali proti Ljubelju, so se držali za vozove. Preden so vstopili v tunel, so domobranci naročili ženskam, naj sedejo na vozove. Tako jim ni bilo treba broditi po onem debelem blatu in tudi tema v tunelu ni bila tako strašna. Zvečer so ob cesti videli vojake, ki so bili zbrani ob ognjih. Nekdo je rekel, da so vlasovci. Ko so bili že blizu Drave, jim je nasproti pripeljal tank, na katerem so videli partizana. Francka in Mara sta se prestrašili. V grmovju ob cesti je bilo še nekaj partizanov, ki so se jima posmehovali: »Gospodične, ali vam ni všeč na Kranjskem?« Ko so se ustavili na Vetrinjskem polju, je že deževalo. Mara in njen domobranec sta imela svoj šotor, Francko je pa nekdo razporedil v šotor k ženi majorja Lehmana. Tam je ostala do odhoda iz Vetrinja.
4.1.4. Vetrinj in vrnitev v domovino
Pričakovali bi, da bo Francka veliko vedela o smrti in pogrebu majorja Lehmana, saj je bila več kot štirinajst dni v šotoru z njegovo ženo. Vendar ni tako. Močno se ji je pa vtisnil v spomin 13. maj, prva nedelja, ki jo je preživela v Vetrinju. Duhovnik je maševal na kamionu, na katerem so postavili skromen oltar s podobo brezjanske Marije. Za binkoštne praznike so bili že v vetrinjski cerkvi. Ves dan so se vrstile maše in molitve in cerkev je bila vseskozi nabito polna. Ker je stanovala v vojaškem delu taborišča, je imela le malo stikov z drugimi vrhniškimi begunci, pač pa je bila večkrat skupaj z bratom Tomažem, ki je prišel v Vetrinj z vrhniškimi domobranci. Nekoč se jima je pridružil še neki domobranec in šli so v bližnjo pekarno, da bi kupili kruha. Niso ga dobili, čeprav so imeli denar. V spominu ji je ostalo tudi srečanje z Angelo Geoheli, sestro nekdanjega zaplaninskega župnika, ki so ga partizani ubili konec julija 1942. Poznali sta se še iz časa, ko so Geohelijevi stanovali v železniški čuvajnici pri Štampetovem mostu.
V taborišču je nastal nemir, ko je od nekod prišel mlad fant in govoril, da bodo Angleži poslali domobrance nazaj v Slovenijo. Kmalu so ga odstranili. Francki se je fant zdel resen in zaupanja vreden, čeprav se je tedaj njegova trditev zdela popolnoma nemogoča. V enem sosednjih šotorov so imeli radio. V nekih poročilih je slišala vest, da so jugoslovanske oblasti že »dobile v roke prvih tisoč petsto slovenskih izdajalcev«. Poročila so bila v srbohrvaščini. Domobranski oficir, ki je tedaj tudi poslušal, se je samo posmehnil in zaničljivo zamahnil z roko, kot bi hotel reči: »Kar zganjajte svojo propagando, če se vam ljubi.« Na splošno se je pa tedaj govorilo, da jih bodo Angleži preselili v Italijo, kjer bodo vojsko reorganizirali, civilnim beguncem pa omogočili bolj urejeno življenje. Ko so v nedeljo, 27. maja, prvi domobranci »odšli v Italijo«, je brat prišel k njej in ji naročil, naj se pripravi, da bo šla tudi ona, ko bo njegova enota prišla na vrsto. Ni ji ostalo v spominu, kdaj so odšli iz Vetrinja in koliko jih je bilo. Ko se je odpravljala na kamion, je imela čuden občutek, zato se ji ni nič mudilo. Mimo nje je prihitel kurat France Kunstelj, ki je bil Vrhničan in ga je že od prej poznala. Navadno je bil vesel in nasmejan, tokrat pa se ji je zdel zaskrbljen. Komaj jo je opazil.
Do neke zgradbe v Slovenj Gradcu sta bila Francka in Tomaž skupaj, tam pa so ju ločili. Njo so z drugimi civilisti porinili v neko sobo v nadstropju. Spomni se, da so bili domobranci zelo potrti. Nihče ni govoril. Ko je v Celju prišla iz vagona, je na prostoru pred postajo videla ležati domobrance in partizan na belem konju je jahal preko njih. Konj se je spretno izogibal ležečim in zdelo se ji je, da nobenega ni pohodil. Pot iz Celja v Teharje je bila zelo dolga, podrobnosti te poti ji pa niso ostale v spominu. Ob prihodu v taborišče je spet videla Tomaža. Sedel je z drugimi na šodrastem dvorišču. Pozdravila sta se z očmi, govoriti pa nista mogla.
4.1.5. V teharskem taborišču
Francka je prišla v precej veliko sobo s pogradi. Nekatere sojetnice si je dobro zapomnila: Lovšinovi dve iz Ribnice, Ogrinovo mamo in njeno snaho z Vrhnike, ženo domobranskega oficirja z Zaplane, ki se je zelo bala in so jo potem res odpeljali. Z bratom sta se samo prve dni nekajkrat videla. Enkrat ji je celo uspelo, da mu je podala skodelico vode, toda stražar je to opazil in tako divje zakričal, da fant vode ni popil, ampak jo je dal sestri nazaj. Ni opazila, kdaj so ga odpeljali, samo videla ga ni več.
V taborišču je bilo zelo vroče, Franckina obleka in obutev pa sta bili bolj zimski kot poletni. Sojetnice so videle njeno stisko in so ji pomagale: ena ji je dala lahko poletno obleko, druga pa sandale. Zvedele so, kako so mučili domobranske oficirje in kurata Kunstlja. Francka se je večkrat spomnila, kako resen je bil kurat v Vetrinju, ko je odhajal na kamion. Vedele so, da domobrance ponoči odvažajo iz taborišča. Nekega dne so se kot navadno v parih vračale od večerje. Približal se je partizanski oficir in jih zaustavil. Ko so obstale, je brez pojasnila začel šteti od sprednjega dela kolone. Ko je prišel do petdeset, je rekel: »Za danes bo dovolj.« Preštete so morale počakati, ostale iz zadnjega dela kolone, med njimi tudi Francka, so pa lahko šle v barako. Med preštetimi je bila Minka Dobrovoljc z Vrhnike, ki jo je Francka dobro poznala. Bila je namreč šivilja in vedno lepo oblečena. Tedaj je imela v roki neko skodelico. Hitro je stekla v barako, odložila skodelico in se vrnila na svoje mesto v vrsti. Menda sta bili skupaj z Verbičevo Zinko. Kmalu potem so jih odpeljali. Nekatere od teh, ki so ostale, so jim zavidale, saj so mislile, da so šle na delo.
V 12. številki Zaveze je dr. Tine Velikonja v zapisu Šle so skozi Teharje opisal po pripovedovanju preživelih tudi ta dogodek, ki naj bi se zgodil 5. junija. Piše, da so odbrane zavile nazaj proti kuhinji in obstale na poti. Čez pol ure so izginile. Naslednjega dne so domobranci z dvorišča povedali, da jih je odpeljal avtobus modre barve, ki je čakal za barakami. Lojze Opeka, ki je pobegnil izpred morišča na hrastniškem hribu, se spominja modrega avtobusa, ki je ravno obračal na travniku pri Pustovi domačiji, ko so njega in sotrpine sredi noči pripeljali tja.
Nekega večera je k ženskam prišel oficir in vprašal, katera se javi za delo. Oglasila se je mlada žena, mati dveh otrok. Ko ji je ukazal, naj gre kar z njim, je hotela vzeti torbo. Ni ji dovolil, češ da je ne bo rabila. Francka je tedaj že odprla usta, da bi se javila, pa jo je neki notranji glas zaustavil, da ni spregovorila. K sreči je oficir tedaj gledal na drugo stran in ni opazil njenega nemira. – Nekajkrat so prišli s seznamom, klicali dekleta in žene po imenih ter jih potem odpeljali. Med temi je bila na primer Dana Lovšin, medtem ko je njena sestra Vida preživela Teharje in se vrnila domov.
Francka Grom si je dobro zapomnila noč med 20. in 21. junijem, ko je enajst domobrancev pobegnilo iz teharskega taborišča. Najprej so zaslišale silno vpitje, nato pa tekanje po taborišču in streljanje. Menda je bilo presenečenje tako popolno, da so »varuhi« taborišča v začetku mislili, da so napadeni od zunaj. Dr. Zdešar o tem v knjižici Spomini na težke dni takole piše: »Stražar se je obrnil od nas in pričel korakati vzdolž barake. Napočil je ugodni trenutek. Z nečloveškim rjovenjem in vpitjem smo planili pokonci, vpili vsak svoje povelje, da bi partizane zmešali, in tekli proti stražarju in ograji. Stražar pa je zbežal. Odvrgli smo proti njemu kamenje in se pognali z levjim skokom na ograjo.« (Spomini … , str.57)
Nekega dne v začetku julija so Francki povedali, da gre domov. Nobenega dokumenta ji niso dali. V skupini, s katero je potovala, sta bili tudi Mačkovi dve iz Logatca in Požarjevi dve. Iz Celja do Ljubljane so se peljale z vlakom. V Ljubljani je vlak ustavil precej daleč od postaje. Ko so hitele preko tirov, jih je neki železničar opozoril: »Dekleta, ne na glavni izhod!« in jih usmeril k nekim vratom v ograji. Odhitele so ven in se hitro izgubile v mestu. Eno noč ali dve je Francka prespala pri družini, kjer je nekoč služila njena sestra. Nameravala je ostati v Ljubljani. Šla je na prijavni urad, da bi se prijavila. Ko je čakala v vrsti, je zagledala miličnika iz sosednje vasi, ki jo je opazoval, a je najbrž ni prepoznal. Prestrašila se je in odšla iz urada. Na hitro se je odločila, da gre domov.
Mračilo se je že, ko je hitela po glavni cesti od Viča proti Vrhniki. Kadar je zaslišala kake glasove ali zagledala avtomobilske luči, se je umaknila s ceste. V roki je celo pot stiskala rožni venček, ki ga je dobila od sestrične uršulinke, ko se je oglasila pri njej. Pri prvih vrhniških hišah je zapustila cesto in se kar preko njiv in travnikov usmerila proti domu. Kadarkoli se je kasneje spomnila tiste poti, ni mogla razumeti, kako se je izognila vsem kanalom in jarkom, s katerimi je prepleteno ono področje. Ne da bi koga srečala, je prišla do domače hiše na Stari Vrhniki. V kuhinji so bili oče, mati in ena od sester. Prvo vprašanje, ki so ga ji postavili, je bilo: »Ali si bila skupaj s Tomažem? Kaj je z njim?«
4.1.6. Epilog
Že naslednji dan se je Francka šla javit na KLO (Krajevni ljudski odbor) na Stari Vrhniki. Razporedili so jo na delo v opekarni. Kmalu je zbolela, saj je bilo delo težko, ona pa izčrpana od stradanja v Teharjih. Le nekaj dni je bila doma, pa so že prišli ponjo miličniki in jo odpeljali v taborišče v Šentvid – v škofove zavode. Obtoževali so jo, da je sodelovala s četniki in izdajala partizane. Dvakrat je stala pred sodiščem, vendar ni bila obsojena in maja 1946 so jo izpustili. Seveda je v domačem kraju še dolgo veljala za krivo in so temu primerno ravnali z njo. Kljub temu pa je bila zadovoljna, da ji je po težki poti, na katero je stopila v začetku maja 1945 in potem šla skozi Vetrinj in Teharje, ostalo vsaj golo življenje. Kaj lahko bi tudi njo poklicali ali odšteli, kot so storili z mnogimi njenimi sojetnicami in z bratom Tomažem, za katerega ni vedela, kdaj so ga odpeljali s tistega šodrastega dvorišča.
Kaj pa Elizabeta Grom? Kje se je končala njena pot, ki jo je bila začela v zgodnjem majskem jutru leta petinštiridesetega skupaj s sestro Francko? Bila je v skupini beguncev, ki so jih partizani zajeli malo pred prehodom čez Dravo. Imela je srečo, da je ob neki priliki s še nekaterimi sotrpini pobegnila in se prebila v Italijo, kjer jo je v begunskem taborišču čakal zaročenec Dušan Pleničar. Še isto leto sta se poročila in leta 1948 sta se izselila v Anglijo. – France Grom, ki se je že leta 1941 neposredno prepričal, da s komunisti ni mogoče sodelovati, je konec aprila 1945 prišel s četniki v Italijo in se po nekaj letih taboriščnega življenja izselil v Argentino. Čeprav bi bilo zanimivo izvedeti kaj več o življenju Elizabete in Franceta v tujem svetu, bomo to prihranili za drugo zgodbo, saj je naslov tegale sestavka Maj 1945.
O maju petinštiridesetega je bilo v Zavezi že veliko napisanega. Omenili smo že sestavek dr. Velikonje Šle so skozi Teharje v 12. številki Zaveze – o dekletih, ki so iz Vetrinja prišle v teharsko taborišče: »Niso same silile v nesrečo. Kar jih je doletelo, jim je bilo vsiljeno. Niso bežale pred namišljeno nevarnostjo, ampak pred pravo, pred ljudmi, ki so korakali iz temnih gozdov. Niso čutile nevarnosti tako naravnost kot domobranci, s katerimi so šle na pot in za katere partizani niso skrivali, da ne bo z njimi nobene milosti.« Vse poti vodijo čez Ljubelj je sestavek istega avtorja v 13. številki in pod istim naslovom spet v 17. številki. In še bi lahko naštevali. Zakaj se vsako leto v času, ko narava po končani zimi spet zaživi, ko se vse odene v zelenje in cvetje, znova in znova spominjamo trpljenja in smrti? Pač ne moremo, ne smemo pozabiti tistega, kar se je zgodilo pred devetinpetdesetimi leti, kar je nas in naš narod tako usodno zaznamovalo. Prav v tem pa vidimo tudi posebno znamenje novega upanja in svetlejše prihodnosti.
4.2. Mučencem v žalosten in blag spomin
Cilka Pucko
4.2.1.
Od časa do časa se vračajo moje misli na dneve, od katerih je minilo 54 let. Obrazi mnogih oseb, posebno onih, ki sem jih spoznala šele takrat, so v mojem spominu že obledeli. Tudi mnoga imena je že zabrisal čas. Nasprotno pa zaživi v meni – z vso močjo prav sedaj, da kar telesno zaboli – tisto strašno takratno občutje nemoči, negotovosti, zapuščenosti in bolečin vseh tistih, s katerimi sem takrat delno doživljala njihovo pot na kalvarijo slovenskega naroda v letu 1945. Leto za letom namreč bolj podoživljam in razumem vse doživeto. Takrat je bilo vse le tisti trenutek – ura – dan – noč – teden – kraj – groza dojetij in spoznanj. Kljub časovni oddaljenosti lastna doživetja in pa pričevanja onih, ki so na tem ali onem kraju osebno vse to preživeli, vedno znova slikajo pred mojimi notranjimi očmi grozo tistih dni. Pa pravijo nekateri, da je že čas, da se vse to pozabi! Se vam zdi? Moje takratno osebno počutje ni važno. Skušala pa bom preslikati v sedanjost, česar se pač še spomnim, vsem mučencem tistih dni v žalosten, a blag spomin.
Razburljivi prvi dnevi maja leta 1945 so tudi mene pognali na pot proti Avstriji. V službi sem bila z večinoma protikomunistično usmerjenimi ljudmi, bila sem članica Katoliške akcije in v ženski reviji sem napisala nekaj protikomunističnih člankov: vse to ni bilo ravno priporočilo za mojo varnost doma. In tako sem se s stanovsko kolegico, ki je bila prijateljica žene domobranskega oficirja Tehnične čete, priključila tej četi in 8. maja zapustila Ljubljano.
Že naslednje jutro nas je potrl žalosten dogodek. Hčerkica prvorojenka gospe Jože, žene domobranskega oficirja, je ponoči umrla in so jo na hitro pokopali na nekem pokopališču v bližini Kranja, potem pa spet naprej proti Tržiču. Kljub nevšečnostim smo srečno prišli skozi predor. Potem smo pešačili ponoči. Dravski most nam je bil že odprt, na drugi strani nas je čakalo strahljivo in žalostno doživetje. Domobranci so morali izročiti orožje Angležem, mimo pa je pripeljal kamion, poln oboroženih partizanov. Nato Vetrinjsko polje.
Prvo noč drugo pretresljivo doživetje. Eden od fantov (mislim, da civilist) je dobil živčni zlom in je vpil, da nas napadajo partizani. Nekje v bližini sem iz teme zaslišala spet vpitje: »Domobrani, ajd’te branit svoje žene!« Vse druge dneve v taborišču so več ali manj podobno opisovali nešteti drugi begunci.
Prišel je 27. maj. Tehnična četa, s katero sem prišla v Vetrinj, je imela na ta dan določen odhod v Italijo (!), češ da bodo tam pripravili prostor za vse druge domobranske čete. S prijateljico sva hoteli čimprej do Trsta. Podjetje, kjer sva bili zaposleni, je imelo tam svojo podružnično pisarno. Dobila sem prostor na enem od kamionov. Presunilo me je, ko sem zaslišala klic iz množice, ki se je zbrala ob našem odhodu: »Cilka, ne hodi z njimi! V Jugoslavijo vas peljejo!« Kot blisk mi je šel skozi možgane pogovor treh bratov domobrancev na predvečer odhoda. Prestrašeni so trdili, da vojaštvo vozijo v Jugoslavijo. A že so zabrneli motorji. Nekam sumljivo se nam je zdelo, zakaj nas spremlja toliko oboroženih Angležev. Slišala sem tudi pripombe, da se ne peljemo v smeri proti Italiji.
Ko so se kamioni končno ustavili, je gospa Lavrenčičeva – žena pisatelja Joža Lavrenčiča – vprašala Angleža, kam nas peljejo, in ta ji je odgovoril: »V Jugoslavijo.« A že ni bilo časa za začudenje, ampak samo še za preplah. Domobrancem so začeli pobirati ure in druge vredne predmete, nato pa so nas nagnali proti tovornim vagonom vlaka, ki je že stal na tirnicah. Na deski je bil napis: Podrožca. Vrata vagonov so nato zapahnili od zunaj. Za pretežno večino se je začela vožnja v večnost, z nekaterimi strašnimi vmesnimi postajami.
V vagonu sem bila skupaj z oficirji in podoficirji z ženami. Vladala je strašljiva tihota. Ko se je vlak prvič ustavil, so se odprla vrata in vstopili so prvi partizani. Bili smo na Jesenicah. Vse je bilo v rdečih zastavah s srpom in kladivom. Začela se je prva nasilna kraja. Ko je domobranski oficir na vprašanje, kako se piše, odgovoril: »Inženir Škof« (Viktor), mu je partizan grozljivo rekel: »Če tebe in Rožmana ne bi bilo, ne bi bilo domobrancev!« Molk in bled obraz. Ko je vlak spet potegnil, je inž. Škof rekel: »Nisem pričakoval, da nam bodo Angleži to naredili.« Je pa še vedno upal in rekel, da nas peljejo v Italijo prek Slovenije, češ da je druga pot trenutno neuporabna. A ko se je vlak znova ustavil in so nas nagnali iz vagonov in obkolili s partizanskimi stražami, je ugasnila tudi tista zadnja iskrica upanja. Bili smo v Kranju.
Kot vemo danes, so pred nami vozili v Jugoslavijo Srbe in Hrvate. Zato so bili stražarji, ki so nas obkolili, še Srbi ali na novo mobilizirani partizani. Ali ni čudno, da so ravno bratje po narodnosti pričakali svoje žrtve z največjim sovraštvom! Vendar Bog ve zakaj, morda zato, ker še niso vedeli, da bodo dobili v roke prvi slovenski transport, se z nami ni zgodilo kot z naslednjimi transporti Slovencev. Ni nam bilo treba teči, ne padati na zemljo in vpiti: Mi smo izdajalci! Tudi nisem videla, vsaj v svoji bližini ne, da bi koga pretepali. Nekoga iz množice, ki mi je hotel iztrgati iz rok kovček, je stražar celo odgnal, neki drug, srbsko govoreči, mi je dal nekaj srbskih bankovcev, češ da mi bodo prav prišli, ko bom prosta.
Ko so nas prignali v barake, se nas je vseh, domobrancev in civilistov, polastilo tisto težko, tiho – grozeče občutje ujetnika, ki ne ve, kaj bo z njim. Kar smo v mraku med vpitjem in psovanjem zaslišali prvi strel. Mlad domobranec je bil prva smrtna žrtev, češ da je imel pri sebi orožje. Danes, ko vem toliko o grozotah tistih dni, ga blagrujem. Koliko trpljenja mu je bilo prihranjenega!
Noč smo vsi prebili na prostem. Naslednji dan so nas ženske namestili v eni od barak. Vanjo so pozneje prignali tudi nekaj oficirjev – mož nekaterih od tukajšnjih žensk. Stražniki so seveda pazili, da se ne bi sestajali. Vendar so nekatere imele srečo, da so ujele kak trenutek in govorile z možem. Bila sem priča enemu takih srečanj. Žena je bila noseča in mož ji je rekel: »Moja sestra naj bo zadnja, na katero se obrni, če boš potrebovala pomoč.« Sestra je bila menda zdravnica v ženski bolnišnici. Kaj je naredila z našimi družinami ta »tuja učenost«!
Onemele smo ob pogledu na zbiti obraz gospoda Hlebca, ki so ga pripeljali v našo barako. Tako smo v morečih skrbeh za naše ljudi in v negotovosti, kaj nas vse še čaka, dočakale dan. Zopet so nas nagnali na dvorišče. Ne vem več, kateri dan je bil in ne, zakaj sem bila v vrsti skupaj z oficirji in podoficirji. Nikdar ne bom pozabila fanta, ki je stal ob meni: skoraj svetniško je gledal na vsa dogajanja tistih dni. Rekel je: »Že mora biti prav tako. Tudi oni,« mislil je na patizane, »so v gozdovih trpeli mraz, lakoto in hajkanje. V povračilo po smrti ne verjamejo. Bog pa je pravičen, zato jim je dal zdaj to oblast nad nami.« Kaj se vam zdi, se sme reči, da je človek s takimi nazori, ki je sprejel Bogu vdano svojo smrt, mučenec – svetnik?
Tisti dan so domobrance porazdelili v razne skupine, kot je že znano. Za večino od njih se je začel križev pot z zadnjo postajo v raznih breznih. Vse to so nam opisali srečni rešenci s te zadnje poti. Nas civile pa so naložili na kamion in odpeljali v Cerklje pri Kranju. Namestili so nas v bivši kaplaniji, ki je bila menda tudi domobranska postojanka. Bila je zraven cerkve, okrog poslopja so bili stražarji. Med nami so imele vodstvo nekatere izmed nas. Dnevi, ki smo jih tu preživeli, so bili za nas kot nekakšne počitnice, vendar samo do dne, ko so zamenjali partizanskega komandanta (menda je bil to gorenjski mobiliziranec) s krvolokom, znanim že iz Kranja: vedno z bičem v rokah in v spremstvu črnega psa.
Večer, ko je bil napovedan nočni obhod partizanov, mi ne gre iz spomina. Molile smo kot vedno skupaj rožni venec. Naši živci so bili do skrajnosti napeti. Ne vem več, zakaj nas je zgrabil smeh, ki ga nismo mogle ustaviti. Dejansko je bil to izbruh naše notranje stiske in strahu. S hvaležnostjo pa se spomnim, ko smo še pod prvim komandantom enkrat smele celo v cerkev k maši. Kakšen balzam je bil to za naše duše! Berilo in evangelij je bilo, kot bi bilo ravno za nas napisano, bogoslužje kot za nas darovano. Mnogi obrazi v cerkvi so bili solzni, ko so nas pod stražo pripeljali. Iz Cerkelj je bilo menda kar nekaj moških pri domobrancih.
Po tednu dni teh ‘počitnic’ so nas naložili na lojtrske vozove in odpeljali. Kam, nismo vedeli. A takega sončnega popoldneva in zahoda v življenju še nisem videla. Peljali smo se prek Vodic in vsa gorenjska pokrajina, vse Kamniške in Julijske planine so bile ena sama nepopisna krasota. Ko smo se že v mraku vozili skozi neki gozd, je menda pobegnilo nekaj moških. Že v temi so nas končno postrojili na dvorišču Škofovih zavodov v Št. Vidu. Nov leden oklep je obdal naša srca. In sedaj?
Prvo noč so nas ženske namestili v prvem nadstropju. Kakšna noč! V poznih urah smo slišale krike groze in bolečin ter rohnenje partizanov. Zasliševali so domobrance – že vemo, kako. Naslednjo noč so nas premestili v drugo nadstropje, v bivše profesorske sobe. Bile smo natlačene, da smo ponoči motile druga drugo, ko smo se obračale, a imele smo vsaj lesen pod pod seboj. Dobivale smo tako hrano, da je po besedah neke štajerske partizanke ne bi jedli niti njihovi prašiči; naj jo postavimo pred vrata, da ne zbolimo. In res so stranišča kazala na krvavo grižo med zaporniki. Klicali so nas za čiščenje hodnikov in stopnišč; norčevali so se, da jih moramo dobro očistiti za sprejem škofa Rožmana in Vuka Rupnika, češ da prideta naslednji dan. Kakšen strah, če se bo to res zgodilo in koliko tihih prošenj v nebo! Dobile pa smo za opravljeno delo košček kruha. Zabičali so nam, da ga ne smemo nikomur dati in da moramo molčati o vsem, kar vidimo in slišimo, sicer nas čaka bunker. A ko smo se vračale in so pripeljali mimo prosojne obrazke mladoletnih domobrancev, nas je večina pozabila na grožnje in na skrivaj stisnila košček tistemu, ki ga je ta sreča pač doletela.
Ko so nas ob priliki peljali prvič in zadnjič na zrak na ravno streho poslopja, smo šle mimo kapele in takrat nas je objela nova groza. Skozi vrata so pravkar vrgli nekega fanta in ga umirajočega brcali in pretepali! Iz kapele pa je prihajal tak zrak, da je sapo zapiralo. Moški notri so bili natlačeni in kako so z njimi ravnali, je že nekdo opisal. Ponoči smo poslušale brnenje motorjev z dvorišča in slišalo se je tudi streljanje. Nobena si ni upala omeniti, kaj to pomeni, vendar je neka grozljiva gotovost obstajala v nas vseh.
V življenju so trenutki, ko se nehote pokaže človeška veličina ali revščina. Tudi med nami je bilo to opaziti. Lakota je po določenem času gledala z obraza nas vseh. Vendar so se našli ljudje, ki so kljub lastni lakoti znali deliti svoj košček kruha s človekom še bolj prozornega obraza in svojo obleko s tistimi, ki so imeli še manj ali nič. Bila pa je med nami tudi kakšna, ki ni videla drugega kot svoj lastni jaz. Med nami so bili tudi junaški ljudje, ki so brez strahu odgovarjali raznim zasmehovalcem in zasliševalcem. Ena takšnih je bila žena dr. Kožuha. V obraz jim je zabrusila, da so kršili mednarodno pravo, ko so ji ubili moža. Sicer me je malo neprijetno zadela njena izjava, da so moža mobilizirali domobranci, če bi ga bili pa partizani, bi bil pač pri njih. Opravljal pa je le svojo zdravniško dolžnost. Žalostna sem bila, ko sem pred časom tu brala, da njena hčerka ni dovolila vpisati očetovega imena med padle komunistične žrtve. A tudi to nekoliko razumem, saj vem, kako so potem, ko so prišli na oblast, vzgajali otroke.
Po raznih zaslišanjih je prišel dan, ko je bila izpuščena prva skupina, med njimi jaz. Bila sem spet na prostosti, a ne na svobodi. Bila sem ob službo. Čutila sem, da sem zasledovana in opazovana. Nekaj časa so me pustili pri miru, saj je ves moj videz zgovorno pričal o njihovih zaporih.
Ko sem kasneje od raznih ljudi zvedela, kaj se je dogajalo njim (neki rešenki iz Teharij) ali njihovim svojcem (ranjencem iz Leonišča, ki niso mogli zaradi hudih ran z vlakom ranjencev), sem vedela, da zame doma ni obstoja.
Ob obisku moje hčerke v Sloveniji so ji to potrdili moji nekdanji znanci in znanke, češ da bi se mi bilo zelo slabo godilo, če bi bila ostala doma. In tako sem drugič zapustila Slovenijo, tokrat mi je bila sreča mila. Na dan angelov varuhov l. 1945. sem srečno prišla v Trst. Morda zato, da sem lahko tudi jaz skromna priča več. Bogu hvala za to!
Slovenski narod ima danes veliko, ne sicer v svetniškem koledarju imenovanih svetnikov, a dejansko resničnih svetnikov – mučencev. Njihovemu spominu se lahko vedno znova hvaležno poklonimo. Zahvalimo se lahko za zgled žrtvovanih življenj na oltar Boga in Slovenije. In zaupno se v molitvah in prošnjah obračajmo nanje za svojo duhovno rast, za narodnostno rast malega naroda pod Triglavom, za srečno večnost nas, ki v novi domovini preživljamo jesen našega življenja in končno za naše otroke in vnuke, da bi vselej s ponosom priznali, da njihove korenine izhajajo iz Slovenije in bi bili vedno pripravljeni storiti kaj dobrega in koristnega zanjo, če to zahtevata čas in potreba.
Naši dragi mučenci! Še enkrat naša zahvala in pozdrav v večnost!
5. Biti učitelj
5.1. Za ohranitev samospoštovanja
Anka Koman and Ivanka Kozlevčar
5.1.1.
Zdaj že pokojna prijateljica Marija Brunček mi je v času hude smrtne bolezni večkrat pripovedovala o svojem življenju. V razgibanem vojnem in povojnem času je bilo polno težav in preizkušenj, ki so bile za občutljivo mlado dekle večkrat kar pretežke. Premagovala jih je zaradi nerazvajenosti, ljubezni do učiteljskega poklica in ne nazadnje tudi trdne vere, v kateri je bila vzgojena in ki ji jo je potrjevalo življenje. Pripovedovala mi je o mori, ki je legla nanjo, ko se je zaradi uradnega pritiska morala odločati med opustitvijo verske prakse in opravljanjem učiteljskega poklica, ki ga je nosila v sebi. Bog ve, koliko truda jo je stalo, da je versko prakso opravljala čim manj opazno, v svojem učiteljevanju pa naredila čim več dobrega. V pripovedih o svojem službovanju na Primorskem v Čadrgu in nato v Kobaridu je omenila usodo zelo sposobne učiteljice Anke Komanove, s katero sta učili skupaj v Kobaridu. Anko so kot neprimerno enostavno izobčili iz učiteljskih vrst, čeprav je malo prej dobila priznanje kot zelo dobra učiteljica. Marija je o njenih človeških in učiteljskih lastnostih pripovedovala same lepe stvari, zato sem se odločila, da gospo Anko obiščem, jo podrobneje spoznam in zapišem njeno zgodbo.
Gospa Komanova živi v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici. Čeprav je stara nad devetdeset let, je še zmeraj živahna in uglajena gospa, ki lahko gladko govori in ima nepričakovano dober spomin. Po materini veji je potomka stare tiskarske družine Kleinmayr, ki je začela svojo tiskarsko kariero v Württembergu in za tiskarske zasluge dobila tudi plemiški naslov. Po očetovi strani pa je potomka narodno zavedne koroške družine. Njena zgodba je zanimiva, saj razkriva usodo slovenske učiteljice, ki je z ljubeznijo opravljala svoj poklic v vsakršnih okoliščinah, vendar jo je oblast kljub lojalnosti in nepolitičnosti zavrgla; njeni spomini pa vsaj nekoliko osvetljujejo razmere v Starem trgu ob Kolpi, kjer je službovala pred vojno in med vojno, in na Primorskem. V Starem trgu je bil med njenim službovanjem župnik Alfonz Jarc, kaplan pa Viljem Savelli. Leta 1949 sta bila na – kot vse kaže – montiranem procesu v Črnomlju še z dvema drugima obsojena na smrt ( prim. Palme mučeništva, MD 1994; Marija Jarc, Alfonz Jarc iz Ajdovca, Buenos Aires 1987; Anton Vovk, V spomin in opomin 2003; Janko Maček, Poljanska dolina ob Kolpi – med nakovalom okupatorja in komunističnim kladivom, Zaveza št. 27; trije članki v Slovenskem Poročevalcu: Med vojno izdajalca, po osvoboditvi hujskača proti ljudski oblasti, 23. 2. l949; Župnik Jarc in Savelli priznata, da sta zavestno služila okupatorju in rovarila proti ljudski oblasti, 24. 2. 1949. Župni upravitelj Viljem Savelli, župnik Alfonz Jarc ter sokrivca Pavel Cvetko in Marija Šmalcelj obsojeni na smrt z ustrelitvijo, 25. 2. 1949). Ta proces kar kliče po objektivni presoji (na neresničnost nekaterih obtožb je pokazal že Janko Maček), zato je dragocen vsak prispevek, ki bi zadevo kaj osvetlil. Leta 2000 je ob prenovitvi in dozidavi osnovne šole v Starem trgu izšel Zbornik zgodovine šolstva v Poljanski dolini ob Kolpi (1820–2000). V njem je kar nekaj podatkov o delovanju osnovne šole v tem kraju in spominov učiteljev in učencev na dogodke tudi v vojnem času. Zanimivo pa je, da nobeden niti z besedo ne omeni obeh duhovnikov, čeprav je vsaj župnik Jarc devet let pomembno deloval v tem kraju in seveda tudi v šoli. Oba duhovnika pa sta na fotografiji prvoobhajancev, t.j. učencev iz prvega razreda leta 1943. To da misliti, da je bila usoda teh dveh duhovnikov še tedaj tema, o kateri se je molčalo. O delovanju šole med vojno je nekaj podatkov v splošnem pregledu, spomine pa sta napisali tudi obe učiteljici iz tega časa Anka Koman in Vilma Šterk. Iz njunih spominov je razvidno, da sta vztrajali v skrajno težkih okoliščinah, ko nista imeli ne papirja ne pisal, vendar sta se nekako znašli in otroke učili, kolikor sta mogli.
Gospa Komanova nerada govori o drugih razmerah, češ da je vesela, da je prišlo do pomiritve in ne bi rada povzročila karkoli negativnega. Kljub temu je vendarle pristala na to, da je pri pripovedovanju svoje zgodbe povedala nekaj tudi o času v Starem trgu. V njeno pripoved sem v oklepaju na določena mesta vstavila to, kar so o tem povedali drugi. Tu se začne njena pripoved.
Moja starša sta se priselila v Radovljico še v stari Avstriji 1904. leta. Tedaj je oče dobil službo na katastru. Doma je bil z Brnce pri Beljaku, s kmetije. Tam se je seznanil s svojo bodočo ženo, hčerko profesorja Julija pl. Kleinmayra, slavista in zgodovinarja, pisca Zgodovine slovenskega slovstva 1881. Kleinmayrovi so tam imeli hišo, nekakšen vikend bi danes rekli, kamor so prihajali na počitnice. Oče je ostal v Radovljici tudi po kapitulaciji Avstrije, ker je bil zaveden Slovenec. Otrok nas je bilo pet, dva fanta in tri dekleta. Skoraj vsi smo imeli domoljubna slovenska imena. Starejši brat Viljem je hodil na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Dobil je revmo, ki mu je prizadela srce, in je še mlad umrl. Bil je sedem let bolan. Mlajši brat Boris je bil duhovnik. Najprej je bil kaplan v Metliki in nato na Brezovici pri Ljubljani. Po župnikovi smrti je bil kaka dva meseca celo župnik. Potem v življenju nikoli več ni bil župnik. Po vojni je šel za begunci na Koroško. Družina dolgo ni vedela, če je živ in kje je. Sestra je sicer šla na Brezovico pogledat, kaj je z njim, pa je zvedela samo to, da je odšel za begunci. Čez dolgo časa nam je teta z Brnce povedala, da je za praznike prišel pomagat župniku; tako smo zvedeli vsaj to, da je živ. Odšel je v Argentino (1948) in se prvič vrnil v Evropo na Koroško (1972) za 40-letnico mašništva. Takrat sva se srečala ( prvič po poletju 1941, saj kasneje Bela krajina še poštnih zvez ni imela več) in je povedal, da je bil v Vetrinju. Do takrat nisem nič vedela, kako je bilo z njim, takrat pa mi je pravil in pravil. Kasneje se je še enkrat vrnil, in to v Slovenijo, in imel na Brezjah zlato mašo (1982). Umrl je v Argentini v Mar del Plati 18. maja l999. Nobeden od domačih ga ni spremljal k zadnjemu počitku pod tujo rušo, to je bilo za nas boleče.
Moja starejša sestra Vera je bila učiteljica, nazadnje je učila v Bohinjski Bistrici. Mlajša sestra Milena pa se je učila kuhanja in šivanja, da bi lahko gospodinjila bratu duhovniku. No iz tega ni bilo nič in je ostala pri starših, dokler niso mene vrgli iz službe in se je morala zaposliti, da smo se lahko preživljali, ker sem bila v breme svoji družini. Že prej je naredila mojstrski izpit, da bi bila samostojna šivilja, pa to tedaj ni bilo mogoče. Dobila pa je delo v Almiri v Radovljici.
V šolo sem začela hoditi še v stari Avstriji 1918. leta. Spominjam se, kako smo zamenjali berila, ker je bila v starih berilih avstrijska himna. Ravnatelj je bil Slapšak Julij. V osnovno šolo sem hodila osem let, nato pa še eno leto v meščansko šolo v Škofji Loki. Potem sem šla na učiteljišče k šolskim sestram v Maribor. Tam je bila že moja starejša sestra. Učiteljski študij je tisto leto trajal pet let in obljubljali so nam, da bomo zato lažje dobili zaposlitev. V resnici pa sem morala na službo čakati pet let. Vmes sem en mesec dobila iz posebnega fonda honorarno zaposlitev v Begunjah. Prvo redno zaposlitev sem dobila v Starem trgu ob Kolpi. Takrat sem tja potovala dva dni, prvi dan popoldne do Ljubljane, naslednji dan pa navsezgodaj z vlakom do Črnomlja (vožnja je trajala približno pet ur), od tam pa s poštnim vozom, ki je čakal pred hotelom Lakner, v Stari trg. Tam so me prijazno pričakali vsi učitelji, tudi iz okolice, ker so imeli na enorazrednicah ob četrtkih prosto. Bilo je meseca maja 1937.
Ob mojem prihodu smo bili na šoli štirje učitelji, že jeseni pa so drugi trije odšli, tako da sem v začetku novega šolskega leta bila en mesec sama na šoli in sem morala opravljati tudi upraviteljske posle, ki so mi potem ostali ves čas službovanja v Starem trgu, to je štiri leta pred vojno in štiri med vojno. Šolska stavba je bila kar dobra. Imela je dve učilnici in stanovanja za učitelje. Jaz sem imela sobo in kuhinjo in pisarno za upraviteljska opravila. Imeli smo dosti učil in tudi knjig. Težave so nastale z okupacijo. Do konca šolskega leta smo imeli pouk še v šoli, v naslednjem šolskem letu ( 1941/42) pa smo se morali konec aprila zaradi italijanske posadke v šoli izseliti in pouk smo imeli do konca šolskega leta v sosednji vasi Predgrad v gradu. Potem so pa ugotovili, da tja ni varno hoditi, ker smo pod partizansko kontrolo, in smo se v naslednjem šolskem letu zopet vrnili v Stari trg. Dali so nam na razpolago veliko sobo v delu Starega trga, ki se imenuje Močile. Tako je ostalo tudi po kapitulaciji Italije, ker so imeli partizani v šoli komando mesta. Starši so prvo leto rekli, da otroci v prvi razred ne bodo hodili, ker je pozimi mraz in nevarno in da jih bodo že doma naučili brati. Potem pa iz tega ni bilo nič in so otroke kljub nevarnostim spet redno pošiljali v šolo.
Italijani so se sprva kazali prijazne. Pustili so nam slovensko šolo, Kočevarjem so pa nemško vzeli, zato so bili zelo užaljeni in so se bili še bolj pripravljeni preseliti. Toda Italijani so bili mačke. V šoli so postavili stražo in zahtevali rimski pozdrav. Navadno se je dalo tudi brez tega, stražar ni posebno gledal, kako je kdo pozdravil. Bilo je 26. julija 1941. leta, ko je prišel učitelj iz sosednje šole po pošto. Takrat je stražar vztrajal pri rimskem pozdravu. Učitelj se je izgovarjal, da bo pozdravil potem, ko se bo vrnil. Peljal ga je pred oficirja, ki ga je tako klofnil, da sem mislila, da ga bo »fental«. Take stvari so povzročile, da so imeli ljudje do njih sovražen odnos ne samo zato, ker so bili okupatorji.
Partizani so se v našem šolskem okolišu začeli pojavljati v začetku 1942. leta. Kmalu se je začelo zelo zares. Bila je nedelja 17. maja 1942 v Predgradu. Fletno smo se igrali z otroki, ko pridejo starši in otroke napodijo domov, češ da so prišli četniki. Tako so tedaj še rekli partizanom. Res so se vsi hitro poskrili po hišah, nekdo pa je menda šel povedat Italijanom. (O tem piše Ivan Maček. Prišli naj bi po zidarja Kumpa, ki je v strahu pohitel v Stari trg). Pridrveli so v Predgrad in odpeljali štiri moške, ki so jih našli, v Stari trg. Celo noč so jih zasliševali in pretepali, zjutraj pa so jih peljali na hrib, od koder se lepo vidi Predgrad, in vse štiri ustrelili. To je bilo 18. maja 1942. Bili so popolnoma nedolžni in niso imeli nobene zveze s partizani.
Prvega junija 1942 je bil napad na Stari trg. Takrat je bila šola že preseljena v Predgrad. Stari trg so mislili napasti že prej, pa so jih ljudje preprosili, naj počakajo zaradi prvega obhajila. Pa tudi verjeli nismo dosti, saj pri nas ni bilo toliko partizanov in smo mislili, da govorijo kar tako. Takrat pa so prišli na pomoč partizani s hrvaške strani. Napadli so zgodaj zjutraj, ko so bile straže še dremotne in so jih pobili, tako da so prišli v Stari trg. Potem pa so boji trajali cel dan in bi zmagali, da ni ob štirih popoldne prišla pomoč iz Črnomlja. Tisto poletje in jesen so internirali zelo dosti ljudi (po ES 196). Italijani so rekli, da jih bodo tako obvarovali pred partizani. Ženske so v Predgradu prihajale k meni in jokale, kje so njihovi moški. Seveda jaz nisem nič vedela, vendar sem jih potroštala, čeprav sem bila tudi sama kljub letom bolj otrok kot pa zares pameten človek. Belokranjci so zelo ljubeznivi ljudje, pa so se ti na rami zjokali in malo jim je odleglo. Prej so hodili tarnat k župniku, zdaj si pa zaradi Italijanov niso upali v Stari trg, ki je bil utrjena postojanka. Kasneje po italijanski kapitulaciji pa tudi ne, ker so se čutili opazovane in se je druženje z duhovniki zdelo partizanom sumljivo.
V času mojega učiteljevanja je bil župnik v Starem trgu Alfonz Jarc. Bil je zelo gospodaren, preudaren in delaven. Da se je lahko preživljal, je obdeloval polje. Pri sebi je imel še sestri, mater in osirotelega nečaka. Po italijanski kapitulaciji smo imeli pravo naturalno gospodarstvo, ker nismo imeli plač. Meni so ljudje kaj prinesli, če drugega ne pa nekaj krompirja. Morda so se dogovorili med seboj ali pa jim je župnik rekel, da nimam kaj jesti. Bilo je pravo božje varstvo, čisto nič me ni skrbelo, kaj bom jedla. Dopoldne sem imela pouk, opoldne sem si pa pri gospodinji kaj skuhala na njenem štedilniku. Župnišče in šola, v kateri je bila komanda mesta, si stojita nasproti, tako da je bil župnik popolnoma na očeh in vsaj po kapitulaciji Italije lahko nadziran. Partizanom je dal na razpolago sobo in tudi jesti, kolikor je pač imel.
Kaplan Viljem Savelli je prišel v Stari trg 1941 po vrnitvi iz pregnanstva v Srbiji. Bil je glasbeno izobražen in je tudi sam uglasbil več pesmi. V Starem trgu smo imeli res slabo petje. Pevovodja je bil zelo star in človeku je šlo na smeh, če si ga gledal, kako maha. Savelli je takoj začel zbirati pevce in izuril zbor, da so imeli res dobro petje. Dvakrat so peli tudi Pasijon. Ko je pred leti prišel v Slovenijo iz Argentine gostovat z zborom njegov brat, sem ga šla pozdravit. Ob tej priložnosti sem ga vprašala, če je dobil kako zapuščino po bratu. Odgovoril mi je, da nič, ker so vse sežgali. Do 1946 sta bila še oba duhovnika v Starem trgu, potem pa so Jarca prestavili v Dragatuš, Savellija pa v Koprivnik na Kočevsko. Tam so ju čez dve leti aretirali in pod hudimi obtožbami februarja 1949 obsodili na smrt. Sama sem tedaj učila v Kobaridu. Za proces sem zvedela iz časopisa. Nanj me je opozorila znanka, češ, ali ni to iz tistih krajev, kjer si ti učila. Presunilo me je. Če drugega ne, se pojavi vprašanje, kako da so to napravili šele tedaj; če bi bila res taka izdajalca, so ju imeli vseskozi na očeh. Gospod Jarc je bil lojalen. Ko je nastopila nova oblast, je oznanil, da moramo zakonito oblast spoštovati, razen v stvareh, ki so proti naši vesti. Mislim, da so se ju hoteli znebiti, ker sta imela velik ugled med ljudmi. Po izjavi Katarine Stefanec, ki je bila tudi obsojena na procesu, so se pevke in članice Marijine družbe res pogovarjale med seboj o hudih dogodkih, ki so se zgodili, vendar so zelo pazile, da ne bi rekle kaj takega, kar bi povzročilo nove žrtve na eni ali drugi strani. Nasprotniki komunizma so se po italijanski kapitulaciji skrivali, kasneje je bila v Predgradu domobranska postojanka. Ob koncu vojne so se umaknili. Mnogo je bilo vrnjenih in pobitih. Žrtve okupatorjev imajo svoj spomenik na šoli in jih je približno trideset, žrtve revolucije pa imajo od lani spomenik na nasprotni strani v obliki kapelice in jih je nekaj nad sedemdeset, od tega jih je bilo približno štirideset pobitih po vojni 1945. Protiokupatorsko razpoloženje je bilo sicer močno, vendar ljudje dvojnega pritiska niso vzdržali. Po mnenju Stefanceve je zelo odbijalo nasilno partizansko nastopanje, ko so za vsako reč grozili s kroglo.
Med vojno nam partizani niso branili hoditi k maši, tudi nekateri partizani so kdaj šli. Mislim, da je bilo 8. decembra 1944, ko je skupina partizanov šla k maši. K moji gospodinji so prišli nekdanji učenci mojega brata, ko je bil v Metliki kaplan. Rekli so mi, zajtrka nismo dobili, ampak pri maši smo pa le bili, hvala Bogu, saj smo navajeni biti lačni. Po pripovedovanju Katarine Stefanec je med vojno v Predgradu učil tudi cerkvene pesmi neki gospod Gruden, Tržane je pa učil gospod Savelli, nato pa so pesmi zapeli skupaj na koru, saj ni bilo enostavno kar tako hoditi iz kraja v kraj. Šlo se je le, če je bilo nujno. Zadnjič so peli skupaj na koru Marijino pesem Tiho sonce plava …, potem je sodelovanje nenadoma prenehalo. Res pa je, da so na sestankih in konferencah govorili o veri kot o nečem nazadnjaškem in hvalili Sovjetsko zvezo, tako da se je vedelo, kam stvar vodi in kaj bi radi dosegli pri nas. Zmeraj so govorili: pod vodstvom komunistične partije. Kaj več nismo vedeli, saj smo bili po italijanski kapitulaciji in tudi že prej odrezani od sveta. Ljudje smo tudi znali molčati, saj smo morali, ker smo vedeli, da življenje ni dosti vredno. Tako je bila v Črnomlju eksemplarično ubita neka učiteljica. Rekli so, da je izdajala, pa najbrž ni bilo nič od tega, bila je le mlada in zaljubljena.
Po končani vojni nisem vedela za pobijanje v Rogu. Slišala sem streljanje in pokanje. Na vprašanje, kaj je to, so mi odgovarjali, da streljajo od veselja, ker je konec vojne. Pa tudi dosti spraševati ni bilo varno. Mnogo kasneje sem zvedela, da so pobijali domobrance. Gospa Stefanceva se spominja, da so novice o domobrancih prinesle ženske, ki so nosile jajca in maslo v Kočevje. Zvedele so, da so bili njihovi fantje v vagonih, v katerih so domobrance pripeljali v Kočevje, nekatere so jih celo videle, potem so pa kar izginili. Vse to kaže, kako zelo so bili ljudje prestrašeni in kako zelo so molčali in da so take stvari zaupali res samo najbližjim.
V Beli krajini sem ostala do konca šolskega leta 1944/45. Ko sem prišla v Stari trg, se mi ni zdel nič posebnega, tudi malo odročen, potem sem se pa nanj navadila in se mi je zdel zelo lep. Celo vojno nisem mogla iz njega nikamor. Z domom nisem imela nikakršnih zvez. Na konferencah so nam obljubljali, da bomo tisti, ki smo bili med vojno v Beli krajini, dobili najboljše službe na Gorenjskem, zato naj vsak prosi, kamor hoče, na Gorenjsko ali Primorsko, ker bo tudi ta priključena. Seveda sem bila za Gorenjsko, tam je bila moja družina, od katere sem bila že dolgo ločena. Prosila sem in sem res dobila mesto v Gorjah. Ko je bila 1947. leta priključena Primorska, sem oktobra dobila mesto na Primorskem. O njej sem vedela prav malo. Ko sem dobila službo v Sedlu, sploh nisem vedela, kje je to. V Tolminu sem se oglasila pri nadzorniku in se zanimala za Breginjski kot, pa so rekli, da je to že cona A in da ni preveč nevarno, vendar še zmeraj lahko iz kakšnega grma kdo pride. Po belokranjsko sem mislila, da bo hudo, vendar ni bilo nič takega. Primorci so bili vsi navdušeni za Jugoslavijo. Niso bili komunisti, ampak za Slovenijo oziroma za Jugoslavijo so pa bili. Tisti, ki so se bali komunistov, so pa že prej šli, predno smo mi prišli. Za izselitev so imeli 14 dni časa.
V Breginjskem kotu sem bila tri leta. Nastavljena sem bila v Sedlu. Zmeraj so tem ljudem drugi rekli, da so malo za luno. Ampak ni bilo tako, bili so kar dobri otroci. Z mano je bila še neka učiteljica Vida, ampak tisto so kmalu prestavili v Podbelo, k meni so pa poslali učitelja tečajnika, da sva bila dva. Takrat je bilo že okrog 60 otrok. V nedeljo so imeli sestanek pred šolo, midva sva pa stanovala v šoli, pa so se zgovarjali, da bo zdaj spet šola in da sta učitelja že tukaj. Za oddaljenejše otroke se jim je zdelo ob osmih prezgodaj, vendar otroci niso nikoli manjkali in tisti iz najbolj oddaljenih Stanovišč so bili po navadi prvi. (Pod našo šolo so spadali kraji Sedlo, Homc, Stanovišče). Slovenščino so se najbrž učili sami, prej so imeli italijansko šolo, zato niso mogli dosti znati; matematika pa je povsod enaka, vendar jih še poštevanke niso dobro naučili.
Z ljudmi nisem imela težav, tudi s partijci ne. Ti si niso upali k maši, bili so pa kar dobri ljudje. K maši sem takrat še lahko hodila. Tudi verouk smo še imeli v šoli, otroci pa so morali prinesti podpise obeh staršev, da ga želijo. Bil pa je tam neki gospod, še bogoslovec, ki je potem šel čez mejo in je bil posvečen v Briksnu. Tako se je bal, da sem jaz kakšna taka, no ja, da sem proti veri ali kaj, da sploh ni hotel z menoj govoriti, ko sem se predstavila. To mi je dosti povedalo. Nadzornica je bila z mano zelo zadovoljna. V Ljubljano so povabili po enega učitelja iz osnovne šole in dva predstavnika dijakov, češ da smo vsaj zelo dobri, če ne najboljši. Ta učitelj sem bila jaz.V Ljubljani smo bili zelo lepo pogoščeni, bili smo na predavanju, dobili smo najnovejši Pravopis in gledali igro Operacija. To se pravi, da so nas počastili in so me imeli za dobro učiteljico. Iz tega razloga so me vzeli v Kobarid, ko so ustanovili gimnazijo in so imeli premalo pravih učiteljev, profesorjev. V Kobarid sicer nisem šla rada, ker sem se v Sedlu že navadila, vendar sem bila tu le malo bliže doma. To se je zgodilo v šolskem letu 1950/51. Upravitelj je bil najprej gospod Gruntar, ki pa je šel študirat zgodovino, in upraviteljica je postala neka mlada profesorica matematike. Učila sem slovenščino in zaradi potrebe tudi risanje. Popoldne sem bila pa še prefekta v dijaškem domu. Kadar je prišel kak nadzornik, je govoril, kako je versko mišljenje nazadnjaško, partija ima pa napredne misli itd. Tako so nas vpeljevali v naprednost. Govorili so nam, če ne boste tako, kot je treba, vas bodo pa dali iz učiteljske službe. Jaz in moja kolegica Marija Brunčkova sva še zmeraj hodili k maši. Tako je prišlo, da se je z njo pogovorila ravnateljica. Meni pa ni na šoli nobeden nič rekel. V šolskem letu 1951/52 je bil februarja velik sneg in pošta ni šla. Poklicali so me na občino v Kobarid, pa so mi rekli: Priznamo, da ste strokovnjak v šoli, dobro učite, ampak to je premalo, tudi s svojim zgledom morate delati za napredek. Vi pa hodite k maši, to nam ni všeč, zato vas bomo pa dali nekam drugam, v drugo službo. Ne vem, če sem kaj odgovorila, začela sem jokati. Potem so rekli, da bom dobila odločbo in drugo službo. Pa sem to odločbo, da ne smem več učiti, 29. februarja 1952 res dobila. Na njej pa ni pisalo, da bom dobila kakšno drugo službo, pač pa so zapisali, da dajem slab zgled učiteljem in učencem, nič pa o maši, kot so mi rekli. Če bi navedli pravi vzrok, se ne bi pritožila, tako sem se pa, ker bi rada vedela, v čem je ta slabi zgled. Do prvega aprila 1952 sem še lahko bila v šoli, potem sem jo pa morala zapustiti. Čez dolgo časa mi je nekdo rekel, da so govorili, da sem otroke silila k verouku in da so najboljše rede imeli tisti, ki so hodili k maši. Seveda je bilo vse izmišljeno, saj o teh stvareh nisem imela nobene evidence. Otroci iz internata niso smeli k maši. Res pa je, da smo v času maše imeli odmor in so starši lahko prišli po otroke, če so hoteli k maši. Šola in župnišče sta se držala skupaj, pa so žoge padale tudi na župnijski vrt. Z župnikom smo bili v prijaznih odnosih in se zaradi tega ni jezil. Potem ko so gospoda Ivana Kobala junija 1951 zaprli, je bil župnik Ludvik Likar. Prišel je iz zapora v Idriji in je imel velike težave z govorom, ker so mu menda pri mučenju poškodovali jezik. Zaradi tega se nismo mogli kaj več pogovarjati. Dobro smo se razumeli, to je bil najbrž tisti slabi zgled.
Šla sem domov, kam sem pa hotela. Dobro leto sem čakala na novo delo. Čez eno leto sem dobila honorarno službo s polnim delovnim časom na premoženjsko pravnem odseku na okraju, potem pa na občini, najprej v Kranju, potem pa v Radovljici. To delo se mi je štelo za pokojnino. Ko pa mi je l. 1957 umrl oče, so me poklicali v Stražišče za učiteljico. Seveda sem takoj začela učiti. Mislili so, da bo ministrstvo potrdilo nastavitev, pa sem morala čez en mesec delo pustiti. Šla sem v staro službo, takrat so me pa nastavili za nedoločen čas. V tistem času je bilo točkovanje, ne tako kot v starih časih še pred vojno, ko si prišel vsake tri leta eno stopnjo naprej, če si bil količkaj delaven. Zdaj je bilo, kakor se je zdelo. Meni so tudi v tej službi odbili kako točko, kakor da bi bila najslabša. To pa človeka boli. Zmeraj si čutil, da nisi pravi državljan. Žal mi je bilo, da sem morala zapustiti učiteljsko službo. Jaz sem bila od srca učiteljica. Ko sem maturirala, sem bila stara 20 let. Pet let sem čakala na službo, osem let sem bila v Beli krajini, nato tri leta v Gorjah, tri leta sem bila v Sedlu, eno leto in pol pa v Kobaridu. Po skoraj 16 letih sem se morala od učiteljske službe posloviti. Ni bilo lahko.
Za politiko se nisem zanimala. Nekaj mora človek že vedeti, zato bere časopise in posluša radio. Kot srednješolka sem bila v Dijaški zvezi, ki je bila katoliško usmerjena. V naši družini so me imeli za najbolj slabotno. Zmeraj sem bila nekaj prehlajena, tako da se je mama zelo bala, kako bom zaradi zdravja zdržala tako daleč od doma v razmeroma naporni službi. V Starem trgu je bil dober zrak in sem vse zmogla. Belokranjci so bili prijazni in so te za vsako reč objeli. Primorci pa niso taki. S sosedi in starši sem kar dobro shajala. O ljudeh v Kobaridu pa ne morem nič povedati. Tam sem bila samo leto in pol. Imela sem šolo, pa še v domu sem delala, tako da sem imela cel dan zaseden. Z ljudmi se nisem mogla dosti pogovarjati, razen na roditeljskih sestankih. Enkrat so pripeljali iz Mosta na Soči v dom v Kobarid cel avtobus otrok, pa niso o tem nič vprašali staršev, če jih lahko odpeljejo v Kobarid. Potem so otroci v nalogi napisali, da so sedeli na podstrešju in jokali. Precej samovolje je bilo.
Dočakala sem starost 92 let, kot je ni nobeden v naši družini. Nimam nič manjše pokojnine, kot če bi bila učiteljica. Ampak to ni vse. Moje življenje bi bilo dosti bolj izpolnjeno, če bi učila. Tako pa je bilo, kot je bilo. Drugače nisem mogla živeti, kot sem živela, da sem lahko ohranila spoštovanje do sebe. Ne čutim nikakršnega sovraštva in lahko mirno gledam nazaj.
5.2. Jeseniške katehistinje med okupacijo
Vanja Kržan
5.2.1. Moj učbenik je bil tabernakelj
Nemška okupacija je na Gorenjskem in Štajerskem sprožila množičen val izseljevanja narodno zavednih ljudi, inteligence in duhovščine. Tudi Jesenice z župnijsko cerkvijo in manjšo cerkvico na Savi so ostale brez župnika in kaplana. Ob nemški zasedbi je bil za župnika srčno dobri in plemeniti Anton Kastelic. Bil je bolan na pljučih, in to ga je obvarovalo pred izgonom na Hrvaško. Kljub temu ga je gestapo poslal čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Ob koncu vojne se je vrnil na Jesenice, vendar so ga takoj zaprli v mariborske zapore, kjer je prestajal šestletno kazen v zvezi z jeseniško hranilnico. Umrl je v mariborskih zaporih. V nepravilnosti s hranilnico je bil verjetno zapleten kaplan Andrej Križman, ki pa ga že nekaj časa pred prihodom Nemcev ni bilo več na Jesenicah. Kaplana Pogorelca so Nemci aretirali med prvimi in ga poslali v Šentvid. Kaplanu Godini pa se je posrečilo, da je pobegnil in po mnogih ovinkih prišel v Ljubljano. Ob nedeljah in praznikih so prihajali na Jesenice posamezni duhovniki iz Celovca in imeli v farni cerkvi mašo, ki je v težkih vojnih časih vernikom pomenila edino duhovno tolažbo.
Če Bog vrata zapre, okno odpre, pravijo ljudje. Mnogim Gorenjcem je na začetku leta 1943 skozi to okno prisijalo sonce v osebi duhovnika Srečka Hutha (1907). Po očetu Korošec, po materi Gorenjec, je odraščal v Radovljici in tu imel novo mašo l. 1931. Janez Grum se ga spominja, ko je bil kaplan v Polju pri Ljubljani. »Bil je zelo temperamenten, odličen govornik z jasno izgovarjavo, govoril je ognjevito in si pri tem pomagal z rokami. Bil je hitre hoje in smo ga težko dohajali, če smo šli na kak bližnji hrib.«
Ob nemški okupaciji je bil katehet v Šentvidu nad Ljubljano, in ker je hotel ostati med »svojimi ljudmi,« se je umaknil v kraje ob nemško-italijanski meji. Bil je dušni pastir v raznih krajih v okolici Šentjošta nad Horjulom. Od prvega avgusta dalje je imel božjo službo na Planini. Baje so mu začasno dovoljenje dali Nemci v Lučinah, potem ko se je moral umakniti iz Butajnove, kjer so ga neke julijske noči 1942 iskali partizani, da ga likvidirajo.
Na pobudo Srečka Hutha so v nekaterih vaseh v okolici Šentjošta domača dekleta pričela pripravljati otroke na prvo obhajilo. Bilo je sredi košnje, ko je Srečko, takrat še ‘butajnovski’ duhovnik, prišel čez mejo v Srednji Vrh k Bradeškovim (Zaveza št. 19). »V zraku je dišalo po pokošeni travi, bil je navaden delavnik, v Bradeškovi bajti pa so sredi sončnega dneva zagrnili okna.« V njej je bila slovesnost prvega obhajila.
Proti jeseni so kaplana Srečka poklicali k bolniku na samotno domačijo na Žirovskem Vrhu. Spet je za las ušel smrti, ko je sredi gozda neznanec uprl vanj puško. Srečka je rešil njegov pogum in opomin oboroženemu neznancu, naj prizanese vsaj zakramentu, ki ga nosi bolniku.
Srečko je sprevidel, da se mora umakniti. Decembra 1942 ali januarja 1943 je bežal čez mejo in srečno prišel domov k materi v Podkoren. Seveda je pribežal zato, da bo ponovno »med svojimi« na Gorenjskem. Od nemške oblasti si je izposloval dovoljenje za bivanje in si tako »ustvaril možnost za delovanje zlasti na jeseniškem in bohinjskem dušnopastirskem področju. Že od mladih nog vajen hoje in obenem v najlepših letih svojega življenja, poln duhovniške vneme, je bil kot rojen za takšen stik z verniki v župnijah brez duhovnika.« Tako je o njem zapisal Mirko Kambič v svojem članku ‘Srečko Huth – spomini in dokumenti’ v Zavezi št. 33 (2. junij 1999). V svojih osebnih spominih na kratko obdobje prijateljevanja s Srečkom nam slikovito opiše njegovo človeško priljudnost, družabnost, nenarejeno živahnost ter široko razgledanost. Srečkova »prisrčna sproščenost je izvirala iz njegove harmonične osebnosti« in »prepričanja o lepoti duhovniške službe«. Njegova »navezanost na gorsko naravo« njegovo slovensko narodno zavest še utrjuje. Tako M. Kambič.
Njegovo prepričanje o lepoti duhovniške službe se je izražalo v neumorni in neuklonjivi želji, da skrbi za »svoje ljudi«, ki so ostali brez duhovnika. To mu je bila tudi prva in sveta dolžnost, ki se ji kljub nevarnostim ni mogel in hotel odpovedati. Tako se Srečko Huth v začetku l. 1943 pojavi občasno na Jesenicah, potem ko se je že bil ustavil na Dovjem. Kadar je prišel, je maševal in spovedoval, pa ne v farni cerkvi, ampak v cerkvici na Savi, in se spet odpeljal z vlakom naprej: v priljubljene Gorje pri Bledu in še v Bohinj. Tam se je ustavljal v Bohinjski Bistrici pri Sodjevih, od tam pa odhajal v Srednjo vas, kjer je navezal stike z učiteljico, ki je pripravljala otroke na prvo obhajilo. Zaradi previdnosti se ni nikjer dolgo zadrževal. Vedel je, da mu grozi nevarnost z ene in druge strani. »Srečko je hodil med Scilo in Karibdo,« zapiše tudi Mirko Kambič. »Nevarna mu je bila nemška okupacijska oblast, ki ga je tolerirala zaradi vernikov in strogo dušnopastirskega delovanja. Še bolj nevarna pa mu je postajala VOS OF, ki je imela svoje položaje nad Jesenicami in v Bohinju. Srečko jim je postal kot duhovnik na njihovem revolucionarnem terenu popolnoma odveč, kot ‘premični’ dušni pastir pa skrajno sumljiv.«
Jasno mu je bilo, da mora v takih okoliščinah tudi po Gorenjskem prositi za pomoč verna dekleta in fante, ki bodo otroke sami pripravljali na prvo sv. obhajilo in spoved. Na Jesenicah je dekleta in fante zbral cerkovnik Dežmanov Rudl, vendar pa katehetskega dela ni spremljal. Na prvem ‘ustanovnem’ sestanku se je zbralo kar okoli trideset mladih, dekleta so bila v večini. Kasneje so iz različnih vzrokov mnogi prenehali s poučevanjem. Navodilo je bilo, naj vsak na svojem domu zbere nekaj okoliških otrok in jih poučuje. Otroci so včasih izbirali po svojem okusu in ‘simpatijah’ in tako so manj priljubljene in manj sposobne katehistinje ostale kmalu brez otrok, priljubljenim pa je število otrok naraščalo. V takih primerih so morale poučevati v cerkvici na Savi, kamor je občasno prihajal mednje duhovnik Huth. Že na ‘ustanovnem’ sestanku je dal dekletom in fantom nekatera navodila, ki jih je ob občasnih srečanjih še dopolnjeval. Mati Srečka Hutha je bila učiteljica in gotovo sta tudi njeno pedagoško znanje in praksa vplivala na sinovo katehezo.
Prva stvar, ki jo naj dekleta naučijo otroke, je znamenja križa. Kako, je S. Huth nazorno pokazal tudi bodočim katehistinjam: stal je pred njimi in se z levico pokrižal, desnico držal na prsih, da otroci ne bodo zmedeni, katera je desnica, katera levica. Po znamenju križa je sledila preprosta razlaga o Očetu, kdo je njegov Sin, kako nas Sv. duh z njima povezuje. Vsa kateheza pa naj bo usmerjena na Jezusa, da se med otroki udomači in ga vzljubijo. Katekizmov in drugih pripomočkov ni bilo.
Zaradi svoje družabnosti, sproščenosti in domoljubja je Huth poskrbel tudi za razvedrilo svojih katehistinj: težkim časom navkljub naj se sprostijo v naravnih lepotah Koroške, žal nacistične. Poleti l. 1943 so se skupaj odpeljali z vlakom na Baško jezero kopat. Nekaterim strogim materam izlet ni bil ravno po volji! Srečko Huth pa je dobro vedel, da mora v svojih mladih pomočnicah in pomočnikih ohranjati zdravega duha, ki naj bo tudi v hudih vojnih časih odprt in dovzeten za vse lepo in dobro.
Na kratko si oglejmo nekatera od deklet, ki so – dokler je bilo mogoče – vztrajala pri pripravi otrok na prvo obhajilo. Ko sem v glavi snovala članek, sem upala, da v njem ne bo treba pisati o mrtvih, naj bo vendar enkrat članek bolj veder in svetal, kot so svetle slovesnoti otroških prvih obhajil. Toda nekaj deklet je l. 1943 že nosilo v sebi bolečino ob izgubi očeta, bratov, skrb za preživetje, strah pred grožnjami za lastno življenje. Še bolj pa leta 1944. Pa vendar danes vse po vrsti pravijo, ena od njih je že pokojna, da so zelo, zelo rade učile otroke. »Tako rade!« mi je po telefonu iz daljne Amerike nežno in zateglo zapel glas ene od njih. »Vedno sem si želela, da bi postala učiteljica,« pravi druga, »pa po vojni še pomisliti nisem mogla na kaj takega.« »Odraščala sem sama, brez mlajših bratov,« obžaluje tretja, »zato sem imela rada družbo otrok.« Iz prvoobhajilnih fotografij lahko vidimo, kako veliko otrok so morala dekleta pripraviti, pa nobena ni omenila kakšne obremenjenosti ali nemogočih razmer, v katerih so poučevale.
Duša in srce jeseniške katehetske skupine so bile triindvajsetletna Bertoncljeva Francka, triindvajsetletna Mimi Arnež, sedemnajstletna Cvetka Čop in šestnajstletna Metka Gostič. Spominjajo se še Helene Gluhar in njenega zaročenca Ivana Markeža, ki ga je po vojski ustrelil poveljnik jeseniškega VOS-a.
Cvetka Čop por. Čop (1926) je na Jesenicah končala meščansko šolo, potem se je v Ljubljani vpisala na trgovsko šolo, drugi letnik je končala v Beljaku. Njen oče Anton Čop je bil livarski mojster v tovarni, mama pa je izhajala z velike kmetije v Gorjah pri Bledu. Imela je štiri brate. L. 1944 je morala na prisilno delo v Avstrijo, tam pa je takoj zbrala okrog sebe slovenska dekleta, ki večinoma niso znala nemško, in jih povezovala s tamkajšnjim nemškim duhovnikom. Po vojni je delala v tovarni v knjigovodstvu. Bila je edina, ki ji je bila dana možnost, da je lahko poučevala še po vojni in tako pomagala jeseniškemu župniku. Tudi v Gorjah je poučevala med vojno in po vojni, pa ne le prvoobhajance, ampak vse osnovnošolce. Pomladi l. 1948 sem bila med Cvetkinimi prvoobhajanci tudi jaz. Živo se spominjam nje in njenih katehez. Še danes se sprašujem in čudim, od kod njena ljubezen do nas, od kod predanost in navdušenost za to delo, in to po vsem tem, kar so med vojno in po vojni Čopovi prestajali v Gorjah in na Jesenicah. Tik pred koncem vojne, 5. maja, so domobranci ustrelili Cvetkinega brata Tončka (1920) v Volčjih jamah pri Turjaku. Na Dunaju se je pripravljal na doktorat iz svetovne ekonomije in s koroškim Slovencem dr. Tišlerjem snoval načrt za priključitev Koroške Sloveniji. Postal je trn v peti komunistom, zato so ga verjetno ovadili pri gestapu; ta ga je zaprl najprej na Dunaju, nato v Beljaku in končno v Ljubljani, kjer so ga strahotno mučili; l. 1946 je zaradi maščevanja in nevoščljivosti domačinov do tal pogorela mamina domačija v Gorjah; istega leta se je smrtno ponesrečila Cvetkina mama; l.1947 je nadarjenega in obetavnega sedemnajstletnega brata Tinčka ustrelil psihično neuravnotežen moški.
Zakaj to omenjam, saj vem, da Cvetki ni po volji? Če bi danes doživljala dekleta take pretrese, kot so jih mnoge morale med vojno in po njej, bi opravičeno govorili, da so doživljenjsko uničene zaradi stresov, ki so si sledili drug za drugim. Ali naj zdaj svojo ranjenost prenašajo še na otroke?
Kako Cvetka danes gleda na svoje katehetsko delo? »Za poučevanje verouka sem bila tako navdušena, da ne morem povedati. Moje največje hrepenenje je bilo, da grem tja, kjer me potrebujejo, da pomagam, in prav poučevanje otrok je bilo moje največje veselje. Vedno sem si želela biti učiteljica. Še danes, na starost, želim, da bi delala čim več dobrega.«
Od kod pa njeno katehetsko znanje? Kje se je katehetsko izobraževala? »Pred tabernakljem,« mi v trenutku odgovori. »Ker sem imela na domu že preveč otrok, smo morali v cerkev na Savi. Spomim se trenutka, ko sem nekoč prišla v cerkev, notri pa vse polno otrok. ‘Ljubi Bog, zdaj mi pa ti pomagaj.’ In mi je: s tako lahkoto sem govorila, da ne vem, od kod sem jemala besede. Že sama bližina otrok mi je bila v veselje. In bližina tabernaklja, večkrat sem med poučevanjem pogledovala nanj.«
»Vedno sem se počutila pred Bogom tako zelo majhno in zlasti po mamini smrti čisto brez moči. Ko sem se po pogrebu zjokala doma na peči, sem potem šla v cerkev in se sesedla v klop. ‘Bog, pomagaj!’ sem ga rotila. In spet mi je odgovoril tabernakelj: ‘Med otroki imaš tudi take, ki so v vojni ostali brez očeta ali matere. Kako bi vedela, kaj pomeni izgubiti mamo, če je ti ne bi izgubila?’ Bog je edini, na katerega sem se lahko vedno v vsem zanesla. Bogu se lahko zahvalim za milost, da v sebi nikoli nisem občutila maščevanja ali jeze po vsem, kar smo hudega doživeli. Nikoli ne pozabim na angela varuha in verne duše, ti so še vedno moji priprošnjiki pri Bogu.« Ko Cvetka omeni angela varuha, mi priplava v spomin drugo poglavje v katekizmu s sivo-modrimi platnicami in z ilustracijo: angel varno spremlja otroka, ki gre čez brv. Cvetka nam je otrokom za vse življenje zagotovila, da nas bo spremljal vedno in povsod, ker nam ga Bog pošilja.
Cvetke se še danes dobro spominjam: njenega milega od navdušenja žarečega obraza z debelima kitama ob straneh, ko se nas je nekaj otrok zbiralo pri njej doma in nam je vsa zavzeta govorila, da morajo biti za sprejem Jezusa naše duše tako čiste kot so čista tla, ko jih poribamo. Pri tem je gibala z roko, kot da riba tla, njen dekliški obraz pa je ves čist kar sijal. Morda pretiravam, bo kdo pomislil? Nekdanja Cvetka je v bistu še danes, pri svojih 78 letih, še vedno ista dobra, požrtvovalna in blaga Cvetka. O sebi pravi, da jo je notranje veselje in žar pri poučevanju delalo odločno. Tudi ni nikoli pomislila na nevarnost pred gestapom ali partizani. Brez tega notranjega žara in veselja verjetno ne bi mogla tako zvesto vztrajati pri katehezi in podoba blage, srčno dobre in globoko verne Cvetke bi ostala nepopolna.
Seveda nisem edina, ki se Cvetke spomni, sama pravi, da jo večkrat ogovori kakšna postarana gospa, bodisi na Jesenicah, v Gorjah ali na Blejski Dobravi. »Ali se me kaj spomnite ?« vpraša Cvetko in je skoraj razočarana, če se je Cvetka ne spomni. Potem ji postarana gospa pove, da jo tista molitev, ki jo je naučila Cvetka, spremlja vse življenje, zdaj pa jo ona uči svoje vnuke. Cvetki je resnično žal, da se ne more spomniti vseh svojih ‘nekdanjih otrok’. »Še vedno pa za vse molim,« pravi, se zazre predse in reče, bolj sama zase: »Zdaj pa je vse mogoče iz njih, eni so ostali verni, drugi ne.« Šestnajstim dekletom je birmanska botra in tiste, najbolj ‘goreče’ za Cvetko, so šle k birmi samo pod pogojem, da jim bo ona botra. Še danes imajo z njo prijateljske stike. Kadar je šla Cvetka k maši, se ji je na vsako roko ‘prilepil’ grozd okoliških otrok.
Učila je tudi v Gorjah, kjer je pripravljala otroke na obhajilo in jih poučevala še po obhajilu. Ob nedeljah zjutraj je na Blejski Dobravi po jutranji maši najprej tam pripravljala otroke, nato pa je peš čez Strmo stran nad Vintgarjem hodila še v Gorje. Imela je veliko prijateljic in vedno so jo spremljale. Na kakšno nevarnost ni nikoli pomislila. Cvetka se spominja, da ji je v Gorjah pomagala domačinka Ivanka Polda, sestra Toneta Polde, ki je svoje trpljenje in trpljenje številnih Gorjancev opisal v knjigi ‘Moje Krnice’. Eden od bratov je padel pri partizanih, drugega so na smrt mučili nekje na Dolenjskem. Po vojski so grozili tudi Cvetki. Ko je šla nekoč mimo občine je slišala pripombo: »Zdaj boš pa ti na vrsti.« Pa si Cvetka tega ni gnala k srcu.
Jeseniški vrtnar Rudi Ahac, po vojni so ga komunisti iz neznanega razloga ubili (morda zato, ker je bil vrtnar pri tehničnem direktorju KID Hermanu Klinarju), je Cvetki ob neki priliki za zahvalo naredil srce, v njem križ in sidro, in to iz samih rož različnih barv. Otroci iz Gorij pa so ji zdeklamirali otroško preprosto pesmico, ki jo je spesnila in zložila skromna in preprosta Polona Jan iz Gorij. Gotovo niso ‘verzi’ niti omembe vredni, toda Cvetka je znala biti otrokom tako iskreno hvaležna za to pozornost, da jih do danes ni pozabila: Milostno, o Bog, se spomni, / kar nas gorjanskih je otrok, / skrbno nam vodnico dal, / Cvetko ljubo k nam poslal. / Vsi se ti zahvalimo / in trdno obljubimo: / Jezusa bomo ljubili, / kot ste nas lepo učili. / Vašo skrb do nas otrok, / bo poplačal dobri Bog.
Cvetka se spominja dveh zelo pridnih sestric iz Gorij, vedno sta vse znali in nista mogli razumeti, zakaj le se Cvetka trudi s fantom, ki je bil zelo trd za učenje in je v šoli ponavljal razrede. »Zakaj ga sprašuješ, ali ne vidiš, da nič ne zna,« sta hoteli prepričati Cvetko. Cvetka pa je za take ‘brezupne’ trdoglavce imela svojo ‘učno’ metodo. Fanta je pripravila do tega – to njeni blagi, a odločni naravi ni bilo težko – da je vsako besedo ponavljal za njo in tako ga je naučila molitvic, zapovedi in še marsikaj drugega. Ta fant ji je nekoč kot odrasel pisal iz Nemčije, kjer je delal, in pismo naslovil z okorno pisavo: Draga učiteljica!
Pridni sestrici sta bili Tonja in Jankica Bižal, hčerki organista in zborovodja iz Gorij. Domači nemčurji so ga ovadili gestapu, da je sodelavec komunistov, zato ga je gestapo zaprl v Begunjah in ustrelil. »Dobro se spominjam prvega sv. obhajila leta 1942« pravi Tonja. »Vem, da sva bili zaradi očetove smrti v črni oblekci.« (Cvetka se spominja tudi njunih črnih pentelj v laseh.) »Vsa slovesnost je morala biti na skrivnem, zato je bilo prvo obhajilo kar med običajno mašo v petek zjutraj. V Gorje je takrat prišel duhovnik Černe z Blejske Dobrave, ki se je za nekaj časa vrnil iz Amerike. Ker je bil ameriški državljan, ga Nemci niso izselili. Pomagal je tudi po drugih krajih Gorenjske.« Kako pa se Tonja spominja Cvetke in priprav na prvo obhajilo? »Verouk smo imeli v nedeljo popoldne po nauku. Še danes občudujem Cvetko, kako nas je znala pritegniti, da bi otroci čim večkrat prišli k verouku. Cvetka je sama izdelovala iz papirja najrazličnejše figurice, angelčke in košarice. Še danes hranim šablonico, da je angelček iz papirja lahko stal. Ne vem, kje je kupovala podobice, verjetno v Beljaku ali pa jih je dobivala po kom iz Ljubljane. Tako zelo lepe so se nam zdele! Na hrbtni strani jih je popisala s posvetili ali preprostimi izreki. Pri verouku sta Cvetki pomagali še sestri Tinka in Ivanka Repe iz Spodnjih Gorij, peli pa smo s Polonco Jan, po domače Štajerčevo.«
Po vojni, ko se je župnik Petrič vrnil na župnijo, ga je Cvetka prosila, naj ji za poučevanje da kakšne napotke. Pa ji je pogumno odgovoril: »Ti kar mirno poučuj. Dana ti je vsa oblast!« Danes se Cvetka nasmehne ob spominu na to ‘podelitev oblasti’, takrat pa ji je ta spodbuda veliko pomenila.
Katekizmov v glavnem ni bilo. Pred Nemci so jih bili poskrili ali uničili. Cvetka je v tovarni pretipkavala razne molitvice, da jih je lahko razdelila otrokom. Spominja se dogodka iz cerkve na Savi. Nekoč je vstopil mlad fant in molče spremljal njen pouk. Ko so otroci odšli, jo je vprašal, če imajo kaj katekizmov. Potožila je, da jih nimajo in obljubil ji je, da jih bo preskrbel. Čez nekaj časa je iz Ljubljane po nekom poslal 40 izvodov katekizma, seveda zastonj. Ko jih je delila otrokom, jih je podpisovala v upanju, da jih dobi nazaj. Pa ni dobila nobenega.
Cvetka in ostale katehistinje na Jesenicah so nadaljevale delo tudi po smrti Srečka Hutha. Ta je prišel na listo VOS-a 21. avgusta 1943. Med enajstimi drugimi je bil tudi on ‘kandidat’ za likvidacijo. Ko je iz bohinjske Srednje vasi odšel na Koprivnik, so ga zajeli partizani, mučili in zverinsko ubili 19. oktobra 1943. Po smrti so ga oropali še oblačil, mašniške opreme in celo hostij za prvoobhajance na Koprivniku in Bohinjski Srednji vasi. Na Koprivniku so prvoobhajanci in starši zaman čakali na duhovnika … Toda njegova mučeniška smrt ni bila razlog, da bi dekleta iz strahu prenehala z delom. Naj seme, ki ga je Srečko sejal, požene klas.
5.2.2. Najlepši trenutki, gotovo so tisti …
Na verze matere Elizabete Kremžar »Najlepši trenutki« je V. Vodopivec uglasbil čudovito evharistično pesem, ki je danes na korih kar nekako utihnila, morda zato, ker je za današnje čase preveč čustvena, za mnoge kar osladna. Ko pa jo je med vojno in po vojni na jeseniškem koru zapela sopranistka Tončka Savinškova, so ljudje ob tej pesmi prisluhnili svojemu srcu: Ali še vemo za najlepše trenutke? Jih v vojnem času še doživljamo?
Katehistinja Metka Gostič por. Čop (1927) je z gotovostjo čutila, da so najlepši trenutki tisti, »ko gledam in molim in ljubim le njega, / ko čutim le eno, da z mano je Bog.« Podobno kot je bil Cvetki njen ‘učbenik’ tabernakelj, je šestnajstletni Metki najboljši katehetski pripomoček »blesteči ciborij« in »žarna monštranca«. To skrivnost hoče razodevati tudi otrokom – prvoobhajancem.
Njen rodni dom je bil v Kropi in njen rojstni priimek je Gašperšič. Že majhni deklici je umrla mama, zato so jo vzeli za svojo Gostičevi z Jesenic. Doma so ostali trije bratje: Jože (1926), France (1924) in Milan (1923) sami z očetom. Val revolucije je planil tudi v ta odmaknjeni kraj. Že 17. avgusta 1941 so očeta ubili partizani pod pretvezo, da je kot občinski tajnik imel stike z Nemci in šel na lov z z nemškim uradnikom. Šestnajstletni Jože se je 1942 odločil za partizane, vendar je bil že po treh tednih ustreljen v hajki z Nemci pod Joštom. Dvajsetletni Milan je šel v partizane l. 1943, marca 1945 je želel biti doma za veliko noč, vendar ga je tik nad Kropo ustrelil domobranec. Pred tem se je Milan zjokal v kapelici Pri Mariji nad Kropo, kjer ga je srečala sorodnica, mama Gašperja Dermota, in vprašala, zakaj joka: »Šele zdaj sem zvedel, kaj so z atom naredili. Atovega svaka so določili, da ga mora ustreliti. ‘Ne morem’, je stokal, ‘saj sva si v sorodstvu.’ Pa bi ga prav zato moral. Potem so določili nekoga iz Kamne Gorice.« Baje je bil ustreljen po komandi Staneta Žagarja. Metkin krušni oče Franc Gostič je prav tako umrl med vojno, njegov sin je od partizanov pobegnil in zato vso vojno živel v negotovosti in strahu, po vojni pa se je raje z Jesenic izselil.
Pred vojno se je šolala v Ljubljani na 2. realni ženski gimnaziji in stanovala pri notredamkah. Tu se je povezala z Jeseničanko Mimi Arneževo in ona jo je kasneje pritegnila za sodelavko pri pripravi otrok na prvo obhajilo. Ob koncu šolskega leta 1941 je razredničarka Lidija Kalin vsako dekle pokrižala: ‘Ne vem, ali se bomo še kdaj videle?’ S tem blagoslovom je Metka tretji in četrti letnik gimnazije končala v Beljaku. Po vojni je bila njena srčna želja učiteljišče, pa sploh ni poskušala, da bi se vpisala, ampak je končala trgovsko šolo in se zaposlila v banki na Jesenicah.
Podobno kot težko preizkušana Cvetka tudi Metka ni imela razlogov, da bi v vojnih časih v srcu pela o kakšnih lepih ali celo ‘najlepših trenutkih’, če ne bi bili to trenutki Božje bližine. Kako se danes spominja svojega katehetskega dela? Kako je skušala otrokom razložiti, da se pripravljajo na trenutke, o katerih je v omenjeni pesmi zapela m. Elizabeta: »Najlepši trenutki, gotovo so tisti, / ko v jutro, pri angelski mizi klečim, / ko bliže in bliže prihaja moj Jezus, / najlepši trenutki, ko njega dobim.«
»Otroci so bili precej preplašeni,« se jih danes spominja gospa Metka. »Marsikateri otrokov oče je bil že ‘pogrešan’. Še danes vidim pred seboj deklico z velikimi modrimi očmi, resno in plašno, Tanjo Ravnikovo, ki je od novembra 1943 živela v pričakovanju ‘pogrešanega očeta’. Vidim pa tudi navihanega, skodranega in pegastega Jožka Dakskoflerja. Včasih smo zapeli skupaj z otroki, ker imam zelo rada petje in uživam, če lahko poslušam in pojem. Želela sem, da se otroci naučijo kakšno preprosto pesem. Že pred vojno smo hodili s krušnim očetom in mamo v Šentvid pri Lukovici, kjer je oče sezidal lično hišico, da bo v njej užival pokoj, jaz pa bom tam učiteljica. Same pobožne želje, ki jih je vojna uničila. Tako lepe spomine imam na Šentvid: ob večerih sem slonela na oknu in poslušala pevce na pevski vaji. Peli so cerkvene in ljudske pesmi. Očetov brat je bil organist v Šentvidu. Nikoli ne bom pozabila, kako je očetov bratranec Jože Gostič zapel »Dajte mi zlatih strun«. Kako sem si želela, da bi svojim prvoobhajancem, ki jim je vojna pustošila otroški svet, z melodijami »zlatih strun« posredovala občutja, ki sem jih sam doživljala ob petju v lepih predvojnih časih v Šentvidu.
Že takrat sem vedno imela otroke okoli sebe, ker sem bila sama. Krušna starša sta imela samo enega sina, ki je bil že poročen. Mama in oče sta bila zlata, zelo sta me imela rada in oba sta bila globoko verna. Molili smo vsak dan. Otroke sem imela rada in tako se mi je zdelo čisto naravno, da jih med vojno na Jesenicah pripravljam na prvo sv. obhajilo. Imela sem samo Katekizem in Zgodbe Svetega pisma. Kmalu se je pri nas doma nabralo toliko otrok, da smo morali hoditi v cerkev na Savo. Vendar smo vse delali bolj tajno, ker smo se bali gestapa in partizanov. Niti vse moje znanke niso vedele za moj verouk. Včasih je prišel iz Celovca jezuit p. dr. Raschel, ki ni znal slovensko in je imel samo mašo. Dobro nas je razumel, vedel za našo stisko in podpiral naše priprave otrok. Sam je skušal, kaj je nacizem, spoznaval je komunizem in zato odobraval naše početje. Nekoč mi je dobesedno rekel: ‘Zwischen Hitlerismus und Komunismus ist so viel Unterschied wie zwischen Erdapfel und Kartofel!’ (Med hitlerizmom in komunizmom je tako velika razlika kot med krompirjem in krompirjem.) Njemu je bilo že takrat jasno, da ni nobene razlike. Na Blejski Dobravi župnik Seigerschmidt zaradi starosti in nemškega priimka ni bil izseljen. Vendar verouka ni mogel več poučevati. Včasih sem šla skupaj s Cvetko tja, spomnim pa se zelo dobro, ko sem spremljala na Dovje Arneževo Mimico, ki je tam po maši imela verouk. Ne morem pozabiti, kakšen mraz je bil in kako me je zeblo. Gotovo tudi otroke, pa so vsi pridno vztrajali.
Zelo dobro se spomnim Bertoncljeve Francke z modrimi očmi. Če bi danes še živela, bi gotovo lahko marsikaj povedala, kako je ona doživljala priprave otrok na obhajilo. Bila je tako blaga in mila, zelo umirjena in pametna.«
5.2.3. Na srcu najboljšem pozabim vse drugo
Francka Bertoncelj (1920) je bila od l. 1941 v Ljubljani, kjer je obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo. Nikoli si niti v sanjah ni predstavljala, da bi lahko kdo ustrelil njenega plemenitega in poštenega očeta, morda zato, ker je bila sama enako plemenita in poštena. Pa se je na novega leta zvečer 1944. zgodilo prav to (Zaveza št. 50). Ko se je oče z najmlajšim sinom vrnil od večerna maše, sta ga na dvorišču pred hišo pričakala likvidatorja in eden mu je z dumdum kroglo razparal notranjost. Francka je do zadnjega zaupala v zdravnike, ki so nekaj dni spremljali umirajočega očeta. Po njegovi smrti se ni več vrnila v Krekovo gospodinjsko šolo, čeprav so ji ponudili brezplačno šolanje. Ostala je pri skrušeni mami in mlajšem bratu. Po vojni sta z mladoletnim bratom bežala na Koroško, a je tvegala in se čez nekaj časa vrnila domov na Jesnice, zaradi mame, ki je ostala popolnoma sama, dokler se ni vrnil sin iz ruskega ujetništva. Izšolala se je za finančno knjigovodkinjo in opravljala ta posel do upokojitve.
Zvestoba, milina in poštenje so bile njene vrline. Mirno lahko trdimo, da je bila zvesta, srčno dobra in blaga katehistinja prvoobhajancev. Ne bi tako ‘opevala’ njenih vrlin, če jih ne bi lansko leto ob Franckinem grobu ponovil jeseniški župnik, ki je Francko z njenim notranjim bogastvom spoznal v njeni starosti. Francka je bila prva, ki je ob njegovem prihodu na Jesenice prišla do njega in mu ponudila pomoč, tako kot je leta in leta zvesto pomagala že prejšnjemu župniku. Seveda ne pri katehezi, le pri administraciji in preštevanju denarja iz pušice, natančna in vestna, kot je vedno bila.
Francka Bertoncelj s svojim življenjem potrjuje, kar smo lahko opazili že pri Cvetki in Metki: medvojne katehistinje na Jesenicah niso bile katehistinje po stroki, na katero edino danes vsi prisegajo, ampak katehistinje po srcu. Če to ne bi bile, nas zdaj, v svoji častitiljivi starosti, ne bi mogle ogreti s svojimi pričevanji. Isto lahko ugotovimo pri Arneževi Mimici por. Grum (1920).
Edino ona je bila po poklicu učiteljica, vendar je ob nemškem izseljevanju pobegnila poučevat v Šentjanž na Dolenjsko, kasneje je pobegnila tudi od tam in se vrnila domov na Jesenice. Zaposlila se je v tovarni. Očeta Petra Arneža je likvidator ustrelil na cesti pred domačo hišo, ko se je vračal iz službe, marca 1944. Izdihnil je nekaj trenutkov kasneje, obkrožen z domačimi (Zaveza št. 51).
Do očetove smrti je Mimica zelo rada opravljala delo katehistinje. Strahote vojne in smrt, ki je prežala na vsakem koraku, ji veselja do dela z otroki niso mogle uničiti. Bila je modro in preudarno dekle. Mama in ata sta jo opominjala pred nevarnostjo, saj je v bohinjske hribe že legla groza likvidacij z mučenji. Spomnimo se samo smrti Srečka Hutha oktobra 1943, pa Ludvika Ravnika mesec dni kasneje (Zaveza št. 49). Mimi se je vsako nedeljo vozila prav v Bohinj in tam pripravljala otroke na prvo obhajilo. Slovesnost je bila kar sredi zime, decembra 1943. Bilo je dva meseca po Huthovi smrti in na pomoč je priskočil že znani p. dr. Raschel iz Celovca. Nekatere deklice so vztrajale kljub mrazu v belih oblekicah, druge so si čeznje oblekle plaščke. Večina je imela venčke iz suhih rož v glavah, le malokatera si je pokrila glavo s kapo. Da bi bile čim lepše na ta slovesni dan! Kako pa se Mimi danes spominja svojega poučevanja?
»Ne spomnim se nobenega imena otrok, ne v Bohinju ne na Jesenicah. Predaleč je vse to in od takrat je bilo pred menoj na stotine drugih otrok v mojih 22-tih letih poučevanja najprej v Vetrinju in nato v ZDA, v pokoju pa še 15 let poučevanja verouka v sobotni šoli za otroke, ki so obiskovali državne šole. V Bohinju sta bila med mojimi učenci dva bratranca v drugem kolenu, eden je že umrl, eden živi tu v Ameriki. Le to morem reči, da so bili vsi otroci zelo pridni, pozorno so poslušali in se doma učili molitvice. Tudi starši so pomagali in iskreno želeli, da otroci prejmejo zakramente. In še to naj pripomnim: tisti, ki smo pripravljali otroke za sprejem prvega sv. obhajila, smo si to šteli v čast, obenem pa se zavedali svoje dolžnosti v času, ko je primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Nikoli si še v sanjah nisem predstavljala, da bom kdaj tudi v Ameriki opravljala podobno delo.
Kmalu po smrti našega ata je mama dobila živčni zlom. Sama sem morala prevzeti vodstvo pekarne in skrb za vse: za nakupovanje blaga, peko, prodajalno in računovodstvo. Oba brata sta bila zdoma, najstarejši je kmalu po atovi smrti padel na nemški fronti, drugi je bil v Ljubljani v šoli, sestri dvojčici sta bili šele v štirinajstem letu. Prosila sem prijateljico Francko Bertoncelj, ki je po smrti svojega ata tudi ostala doma pri mami in mlajšem bratu in se ni več vrnila v Ljubljano v šolo, če bi namesto mene ona pripravljala otroke na prvo obhajilo. To je rada storila. Na sliki s prvoobhajanci je v črnini, zato je gotovo, da je bilo prvo obhajilo na Jesenicah maja ali junija 1944.«
Ob vseh današnjih katehetskih pripomočkih in ugodnostih za otroke in katehete ter ob razkošnih obhajilnih slovesnostih je prav, da se v mesecu prvih obhajil po slovenskih župnijah spomnimo požrtvovalnih, zvestih in srčnih medvojnih katehistinj. Pozabljale so nase, na neizpolnjene mladostne želje, načrte in na svoje bridkosti, ko so z mladostnim žarom služile otrokom, takratni Cerkvi v Sloveniji in Bogu. »Na srcu najboljšem pozabim vse drugo, pozabim na zemsko radost in bolest … O, tistih trenutkov, ko Jezusa gledam, ne dam jih nikdar, za vse zemlje prelest.«
6. Iskanja in besede
6.1. Zadnji pozdrav
France Papež
6.2. Laikova glosa k nekemu filozofskemu eseju
Justin Stanovnik
6.2.1.
Čeprav je naslov, ki ga nosi esej dr. Iva Urbančiča, Vprašanje svetovnozgodovinskega mesta Nove revije in problem Evrope, mogoče razumeti tako, da omejuje zanimanje avtorja na ozko skupino, je mogoče zagovarjati misel, da v krog Nove revije spadajo tudi vsi bralci, da ne rečem naročniki, in nazadnje in v nekem smislu tudi vsa slovenska javnost.
Ta začetna pripomba dobi smisel in opravičilo ob nekih dejstvih, ki bralca čakajo že na prvih straneh, do kraja pa se jih zave, ali pa jih vsaj začuti, na koncu, ko se vpraša, skozi katere pokrajine ga je peljal avtor in kaj ve sedaj o svetu, ki mu ga je razkazoval. Mogoče je celo, da si tega vprašanja ne bodo mogli postaviti vsi, ker jih nekaj – ali pa celo veliko – do konca, prav zaradi teh dejstev, sploh ne bo prišlo. Eno od teh dejstev je jezik, ki ga avtor uporablja. Nova revija je, kakor pravi sam, »kulturni mesečnik«. Ta oznaka, če jo natančneje pogledamo, nakazuje ali celo določa raven njenega jezika. Navzlic vsemu namreč kaže na določeno splošnost. Pomeni, da ni kaka strokovna revija, na primer za »fenomenološko hermenevtiko«, kamor, če taka obstaja, Urbančič sicer pošilja svoje razprave. Tu nas ne bo zadržalo vprašanje, ali je zelo težke in tudi najtežje stvari mogoče poenostaviti – poenostaviti pomeni izvesti na bistveno in osnovno in to bistveno in osnovno povedati v jeziku prvega koda – ampak bomo ostali pri tem, da so v tem besedilu nekatera mesta – žal so to, kar je bilo pričakovati, najbolj zanimiva in najbolj tehtna – prek katerih ali skozi katera bralec, tudi tisti, ki je naredil vse šole, ki jih vzdržuje ta narod, in ni brez veselja do stvari, ki so na sporedu, ne more. Problem torej ne leži samo, kot pravi avtor, v tem, da revija obstaja znotraj »nacionalno omejene slovenske kulture«, ampak, vsaj delno, tudi v ezoteričnosti jezika, ki ga bralec v reviji tako splošnega tipa, kot jo nakazuje izraz »kulturni mesečnik«, ne pričakuje. Poleg tega pa so tu besede, ki bi jih bralec v luči tega izkustva utegnil razumeti kot izraz aristokratske ekskluzivnosti. To pa bi bilo zelo zgrešeno. Povedali bomo, zakaj. Avtor kar nekajkrat omenja zahtevnost svojega dela in pri tem govori o »visokosti«. Sprašuje se, kaj je danes treba pisati »v visokem smislu«; zaveda se, da je resnica, kakor jo razume, stvar »visoke intelektualnosti«; ljudje, ki so vzeli njeno zadevo nase (in danes izgubljajo nekdanjo tehtnost), so »visoka inteligenca«. V teh besedah namreč ni nič visokostnega, nič psihološkega, ampak želi avtor z njimi postaviti določena miselna opravila na mesto, ki je nad opravili, ki se na svetu sicer opravljajo. To je torej zgolj tehnično vprašanje in iz tega bralcu ni treba izvajati nobenih zaključkov. Omenjene oznake so zgolj konstatacija nekega stanja, kakor je na primer haute couture. Pač pa je tu nekaj drugega. Gre za to, da bomo v naslednjem govorili o neki stvari, o kateri mogoče sploh ne bi smeli. Govorili bomo o neki stvari, za katero ne vemo – sploh pa ne »v visokem smislu« – kaj je, in je prav ne razumemo. Govorili bomo o njej zato tako, kakor da jo navajamo in citiramo. Če pa se bomo že odločili za kako oceno, bomo to storili z vso previdnostjo in tako rekoč tipaje, ker se bomo ves čas zavedali negotovosti, v kateri smo. Govoriti pa o tej stvari moramo, ker je osnovnega pomena za miselno enunciacijo celotnega besedila. Zato torej, ker je središčnega pomena, v ozadju sicer, a središčnega pomena; ker je skriti kriterij vsega. Sama po sebi stvar ni takšna skrivnost. Čisto lahko ta trenutek hodi po Ljubljani nekaj ljudi, ki jim stvar, o kateri se mi sedaj tako klavrno izpovedujemo, ni nobena skrivnost. A mi, kakor ste morda že videli, želimo odigrati vlogo bralca. To je razlog, da bomo stvari včasih samo navedli. Obstaja nevarnost, da jih, ker jih prav ne razumemo, tudi navedli ne bomo prav. Se strinjamo.
A del odgovornosti bo moral, če bo šlo po pravici, prevzeti nase tudi avtor sam. Njegov prispevek stoji namreč na čelu zbornika, v katerem sodeluje četrt stotnije izbranih slovenskih intelektualcev, in zato učinkuje – verjetno je bil tudi tako mišljen – kot mera. Naslov zbornika pa je Izziv, kar pomeni, da se nahajamo sredi stvarnega, konkretnega, urgentno delujočega sveta. Poizkusimo torej. Ključna beseda Urbančičevega eseja je zgodovina. Ne zgodovina v običajnem pomenu, ampak zgodovina biti. Zgodovina biti je tisto, kar se za vsem zares dogaja in mišljenje biti je tista duhovna ali miselna vpletenost, ki skuša to zgodovino zagledati in v luči tega zagledanja oceniti in presoditi vse, kar se tudi dogaja in čemur pravimo zgodovina v tekočem pomenu besede. Kar je v duhovnem območju zgodovine biti, je avtentično ali, kot bi se morda izrazil Urbančič, »izkušano kot bistvo /smisel/resnica«. Poleg besed zgodovina rabi Urbančič še besede zgodovinskost, zlasti pa svetovna zgodovinskost in, ker govori o biti, seveda tudi bitnost in bistvenost. In potem govori o »bistvenem duhovnem – svetovnozgodovinskem – okolju« intelektualne ustvarjalnosti, na primer, sodelavcev Nove revije in o »bistvenem svetovnozgodovinskem duhovnem mestu« te revije. Pri tem ugotavlja, da je problem sedanjosti v odsotnosti bistvenega zgodovinskega mišljenja. Ko govori o tem, da bi bilo treba Nietzscheja razumeti, se vpraša, ali sploh vemo, kaj se to pravi razumeti, in dodaja: »Kajti mišljenja zgodovine biti znanstvena filozofija filozofskih fakultet ne pozna, pa tudi evropska inteligenca ne.« V tem smislu dodaja, da je treba dandanes nujno določiti, »izkusiti«, kakor pravi avtor, »zgodovinsko bistvo« akademskih znanosti. Facit teh razmišljanj se torej glasi: kar je bistvo za sedanji čas, je to, da je brez bistvenega zgodovinskega mišljenja. A mi teh stavkov nismo navedli zaradi tega tragičnega stanja, ampak zato, da bi pokazali dvoje: da gre tu za ključne pojme sporočila celotnega eseja in drugič, da ti pojmi v eseju, ki je bil napisan za revijo, ki se deklarira za »kulturni mesečnik«, niso natančneje opisani in definirani in niso postavljeni v nobeno precizno relacijo do kateregakoli našega zgodovinskega duhovnega izkustva. In tako se zgodi, da naš čoln reže vode nekega tujega in neznanega morja.
Zdi se, da se je avtor vsaj deloma tega zavedal. Včasih začuti, da je nastala potreba po dodatnem vedenju, zato nas usmerja k branju drugih del. Nekje pravi: »Kaj mislim z usodno ontološko blaznostjo naše epohe, sem dovolj izčrpno predstavil v obširnih študijah zadnjih let in tega zdaj ne morem načenjati.« Spet drugje nam svetuje, da se za konkretno pomoč zatečemo k njegovi knjigi Moč in oblast. To, kar bi bilo v kaki specialistični publikaciji nekaj pričakovanega, nas v »kulturnem mesečniku« nekoliko preseneča, saj se tu pričakuje, da bode imele besede tako integralno fakturo, da bodo v celoti razumljive iz sebe.
Torej: bistvena zgodovina, bistveno mišljenje, svetovnozgodovinsko mesto ali svetovnozgodovinsko okolje stvari in pojavov. Ves čas se moramo zavedati, da se teh izrazov ne smemo polastiti s tradicionalno semantiko, ampak jim moramo dopustiti poseben pomen, ki ga prejemajo od miselne celote, iz katere izhajajo. A pojdimo naprej.
Drugi najpomembnejši sklop besedi je vezan na Evropo. To je razumljivo, saj je Evropa tematizirana v naslovu. Potem esej obilo govori o evropskosti stvari ali o evropskih stvareh. Na primer o »evropski človeškosti človeka«, o »evropski identiteti« kot »možnosti Evrope«, o »izvorni evropskosti«, o »evropskosti sedanje inteligence«. In tako dalje. Toda, kaj pa to je, »evropskost«? Na nekem mestu, se zdi, se avtor zave potrebe po določnejši identifikaciji pojma. Takole pravi: »Seveda je sedaj vse na tem, kaj pravzaprav je evropskost, evropski duh, evropska identiteta človeka vseh razvitih ljudstev Evrope kot možnost prihodnosti.« A potem ne sledi temu plemenitemu impulzu, vsaj ne na način, ki smo ga pričakovali. Pač pa spet naletimo na tožbo, da »današnji evropski intelektualci in današnji evropolitiki ne vedo, v čem je pravzaprav evropskost.« Od splošnejših določil »evropskosti« je, se zdi, še najpomembnejša vezanost na »svetovno zgodovinskost«, kar pomeni samo to, da »evropskost« ne more biti poljubna domislica, ampak nekaj bitno vezanega. Urbančič pravi: »Evropskost je izvorno in bistveno svetovnozgodovinska.« Toda od te oznake nimamo drugega kot vrnitev problema v okvir prvega odstavka.
Nekoliko bolj konkretna in vsebinska je trditev, da je »evropski svetovnozgodovinski duh svoboden ali pa ga ni«. Zlasti če upoštevamo dodatek, da je svoboda, tako pridobljena, že nujno in ontološko deležna resnice. Gre torej za bistveno povezanost svobode in resnice. Urbančič pravi: »Gre mi za povsem osebno poslušnost lastni zadevi pri njeni ubeseditvi kot načinu razkritja nje same po nji sami.« Kje je mogoče tu videti svobodo, resnico in njun spoj? Človekova svoboda je »poslušnost lastni zadevi«. Če je človek »svoboden« v tem, da je »poslušen lastni zadevi«, potem je njena »ubeseditev« že »način razkritja nje same po njej sami«, torej resnica. Če je človek torej pristno pristen – »poslušen lastni zadevi« – je v posesti resnice. Tako to deluje, če smo Urbančiča prav razumeli. Toda ta resnica ni nič objektivnega, »nobena objektivistična skladnost trditve / misli in stvari«. Kaj pa je potem? Subjektivizem? Kadar iskreno verjamem vase, je tisto, v kar verjamem, že tudi »resnica«? Tako jih je očitno več: Urbančičeva, Ušeničnikova, Kardeljeva. To zveni kot kritika, a je v zasledovanju (naše) zadeve nekaj postranskega.
Spričo povedanega je naloga Nove revije, da stopi v okvir »svetovnozgodovinske evropskosti današnjosti«; da spozna, kaj je danes bistveno evropska inteligenca. To pa je: »brezpogojna zavezanost duhu sopripadnosti svobode in resnice ter sprejemanje liberalnega demokratičnega reda«. Omemba »liberalnega demokratičnega reda« je prvi glas empiričnega sveta, sicer smo se gibali med samimi abstrakcijami – lahko bi rekli, skrajnimi abstrakcijami. Nam pa ta glas izkustvenega sveta pride prav, ker ga lahko uporabimo za prehod na druge elemente empiričnega sveta, ki jim Urbančič posveti nekaj strani. K »zgodovinskemu duhu evropskosti« pa se bomo še vrnili. K obema izsekoma realne zgodovine, ki ju Urbančič ponudi bralcu in h katerima malce zadihani prehajamo, pa bomo z veseljem dali nekaj pripomb. Prvič predstavljata oba enega od razlogov, da smo se sploh vpletli v to ne lahko kritiško branje, drugič pa o njiju nekaj vemo, zato bomo lahko nekoliko presodili, kakšne interpretativne možnosti daje duhu »svetovnozgodovinska evropskost«, v moči in svetlobi katere ju je Urbančič videl in predstavil. To sta antikomunizem in sprava. Najprej antikomunizem.
Problem antikomunizma je navedel Urbančiča, da se je dotaknil tudi položaja Nove revije pod komunizmom – pred letom 1990. Tu izvemo, da se je Nova revija zavestno umestila v tradicijo znanih revij: Besede, Revije 57, Perspektiv, Sodobnosti, Problemov in Dialogov, ki so vse bile levičarske, a ne tako monolitno ideološke kot partijske publikacije. Hotele so, kot pravi Urbančič, komunizem »kultivizirati«. Urbančič ima njihovo početje za že vnaprej izgubljeno, a ne more, da ne bi nanje razlil svoje simpatije: da so ljudje, ki so v njih sodelovali, bili sicer »prorevolucijski intelektualci«, a niso imeli v glavi tega, kar je imela partija, ampak so hoteli družbo, se pravi, komunistično družbo humanizirati. Čeprav so izhajali iz nerealnih predpostavk, se je pri njih vedno znova pojavljala »čudovita zahteva«, kot pravi Urbančič, po samostojnosti in neodvisnosti. V resnici pa so partiji ponujali v podpis družbeno pogodbo: vam prepuščamo oblast, nam pa dajte pravico, da prirejamo v kulturnem getu turnirje po svojem okusu. Tako lahko rečemo že tu, da Urbančičev »evropskozgodovinski duh« ni segel, vsaj kar zadeva slovensko zgodovino, dlje nazaj kot do kulturne služičadi, ki jo je vzdrževala Palača. Komunistični kozmos je bil tako koncipiran, da je v njem bilo vedno tudi mesto za kontrolirano samosvojost, kakršno so predstavljale omenjene revije, (v nadaljevanju pa še Znamenja, Revija 2000 etc.). Da Urbančič ni umestil Nove revije v izvorno slovensko zgodovino, je nevarno znamenje za njegovega svetovnozgodovinskega duha »evropskosti«, ki Urbančiču adekvatnega zajetja realne zgodovine ni ali omogočil ali dovolil. Dejstvo, da ni vključil katoliškega upora proti komunističnemu totalitarizmu pred vojno in med vojno, kaže na »zakrite« – rekurentna Urbančičeva beseda – ideološke tendence njegovega miselnega izhodišča. To toliko bolj sili v oči, ker je v nasprotju s pezo, ki so jo morali nositi katoličani, upor Nove revije in njenih predhodnic pa nastopil razmeroma udobno takrat, ko so totalitarizem že začenjale zapuščati moči. To je bil čas »vidnega slabljenja … nekdanje totalitarne komunistične oblasti«, ko so se »splošne politične etc. razmere naglo slabšale«. Nova revija je mogla nastati in se obdržati le zaradi razkrajanja partije. Sem spada tudi Urbančičeva pripomba, da se je tudi Kocbekov analogni poizkus končal »z vsemi hudimi osebnimi posledicami« zanj in za njegove somišljenike. Za posledice, ki so zadele Kocbeka in njegove somišljenike, reči, da so bile »hude«, pomeni izgubo proporca. Kaj bomo pa potem rekli za druge stvari, ki so se ljudem takrat dogajale?
In sedaj antikomunizem. Ali soočenje Nove revije s komunizmom lahko imenujemo antikomunizem, se sprašuje Urbančič. Da, če je legitimen. A kaj je legitimni antikomunizem? To je »intelektualno zgodovinsko nujno in pošteno odkrivanje zmerom skritega bistva komunizma in njegove vseskozi skrbno zakrivane dejanske prakse – tiste temne strani meseca«. Za to početje pa je usposobljeno samo »bistveno zgodovinsko mišljenje«. In Nova revija s takim »mišljenjem« razpolaga. To pa jo rešuje pred marsičim. Na primer pred tem, da bi, kakor s tem mišljenjem nezaščiteni katoličani, neumno in prav »antikomunistično« tiščala v restavracijo. Urbančič nekje pravi, da se je Nova revija sicer nazadnje obrnila »v disidentstvo« – nekoliko bi se obotavljali sprejeti to trditev – »nikoli pa se ni obrnila h kakršnikoli restavraciji predvojnega stanja«. Urbančič ima to za pohvalo, mi pa bi ga radi že tu spomnili na tisto mesto v njegovem eseju, kjer toži nad klavrnimi rezultati tranzicije. Slovenska tranzicija je bila zares do kraja zmanipulirana, toda nekoliko morda tudi zato, ker Nova revija ni mislila popolnoma resno in ni mislila iti do kraja. Nikoli ni bila pripravljena iti v restavracijo, ki v slovenskih razmerah, pa naj so bile sicer že kakršnekoli, pomeni samo restavracijo demokratične politične kulture. (Sedaj pa jim povejmo, v oklepaju, da nekoliko vemo, zakaj ljudje liberalne duhovne usmeritve pri Novi reviji niso marali demokratične restavracije: zato, ker so bili komunistom »hvaležni« za tisti del njihovega angažmaja, s katerim so slovensko družbo dekatolizirali. To ni bilo nikoli jasno in naglas povedano – ni bilo nikoli jasno in naglas povedano in nikoli ne bo, ker živimo v kulturi, v kateri je o nekaterih najbolj bistvenih stvareh neokusno govoriti. Toda najgloblja, najbolj določljiva in najtrajnejša posledica revolucije je ta, da je nekdanji duhovno, kulturno in politično katoliški narod stopil v novo fazo, ki jo določa duhovno kulturno in politično liberalni duh. Te spremembe ali pa tega razvoja niso povzročili liberalci z močjo duha, kar bi bilo normalno, ampak so to storili komunisti s silo – predvsem s fizičnim iztrebljenjem – kar ni normalno in ima in bo imelo komaj predvidljive posledice. Ne glede na to, da se danes v vsesplošni neovedenosti, kakor bi rekel Urbančič, nihče zaradi tega ne vznemirja. Toda ljudje od Nove revije se tega zavedajo ali pa čutijo – v preponi. Samo poguma nimajo, da bi to naravnost povedali.)
A vrnimo se k antikomunizmu. Urbančič pravi, da je antikomunizem, ki ga vodi poslušnost »bistvenemu zgodovinskemu mišljenju«, legitimen in kljub formalnemu padcu totalitarizma aktualen. Povsem drugače pa je z antikomunizmom kar tako. Tak je antikomunizem, ki se je izrazil v katoliškem antikomunističnem angažmaju v preteklosti in sedanjosti. Kaj ga je napotilo k tej misli? Urbančič daje v eseju neke pripombe h Kocbeku in pravi, da je »z izrazitim patosom sprejemal ideje komunistične revolucije«, kar razloži z naslednjim stavkom: »V tem se izraža neka zastrta poteza metafizične istosti katolištva in komunizma kljub njunemu nasprotju.« To opazko uporablja Urbančič zato, da preide k splošni obsodbi katoliškega antikomunizma. Tega ne dopušča zaradi njegove ujetosti v »nasprotje znotraj istega«. Kaj je to »isto«; kaj je ta »istost«? To je »neovedena obče ontološka blaznost naše svetovnozgodovinske epohe bistva /smisla/ resnice – to je bistvene zgodovine«. V tej »istosti« se človeško bitje ne more razločiti od »samodejnega stroja te ontološke blaznosti epohe«. Ko beremo te trditve, najprej pomislimo, da je z antikomunizmom kot »nasprotjem znotraj istega« mišljen antikomunizem kakega drugega totalitarizma, na primer nacizma ali fašizma. Toda ne: ta »istost« je globlja: polje te istosti je »ontološka blaznost«, ki ne dovoljuje »bistvenega zgodovinskega mišljenja«. Ta pa kljub koncu totalitarizma še vedno obstaja. Ali so žrtve »ontološke blaznosti« vsa človeška bitja? Ne, prav gotovo pa ne v enaki meri. Gotovo je samo to, da so žrtve ontološke blaznosti katoličani, kar nam je Urbančič pomolil pod nos s Kocbekom. Med katoliškim antikomunizmom in refleksijo »bistvenega zgodovinskega mišljenja« je namreč, kot pravi Urbančič, »nepremostljiv prepad«. Mi smo – mogoče za zmerom – izključeni »od poštenega odkrivanja zmerom skritega bistva komunizma in njegove vseskozi skrbno zakrivane dejanske prakse«. Ob tej razsodbi ni kaj reči. Razen če izrazimo rahlo in obrobno začudenje, da se Urbančič kljub zadnji filozofski sublimiranosti in »visoki intelektualnosti« ne zdrzne ob pridevniku »pošten«, saj ni mogoče, da se ne bi spomnil, kako je sijal iz komunističnih sintagem »pošteni kmetje« in »poštena inteligenca«. A ne. Na koncu Urbančič še enkrat, v stanju nedotaknjene semantične nedolžnosti, zatrdi, da je za »pošten antikomunizem«.
Drugo dejstvo, ki mu Urbančič dovoli izstopiti pred nas iz empiričnega sveta, je sprava. To stori zato, da lahko spregovori o nekih razhajanjih v Novi reviji, potem pa tudi zato, da na neko dejstvo iz realne zgodovine posveti z lučjo svojega filozofskega uvida. Urbančičeva rešitev sprave je preprosta in radikalna in spominja na zgodbo o gordijskem vozlu. Tisti nekdanji zamah z mečem predstavlja tu kategorična trditev, da krivde in greha ni. Prevladati mora spoznanje, da so bili »mrtvi in živi na obeh straneh dejansko človeška bitja, ki jih je svetovni zgodovinski vrtinec ontološke blaznosti naše epohe zgodovine biti zagnal v skrajno sovražni in krvavi medsebojni spopad, v katerem so – ne glede na svoje ideološke alibije – brez krivde in greha trpeli in umirali«. Svetovne zgodovine – bitne – namreč ne dela človek, ampak je človek od nje le »izzvan v moderno epoho njenega ontološkega stroja«. Človeka kot »smrtnega bitja« torej ni dovoljeno obremenjevati s krivdo in grehom. Govorjenje o krivdi in grehu je, pravi Urbančič, pravzaprav maščevanje, ki je še ena od posledic nereflektirane ontološke blaznosti. Urbančič še misli, da bi to spoznanje bilo treba vdelati v deklaracijo in jo sprejeti »politično« in »na državni ravni«. Predlog je mogoče sprejemljiv, čeprav zveni nekoliko čudno v soseščini »visoke ontologije«.
Kakšne misli nastajajo ob tem v človeku? Saj je sprava ena tistih redkih reči, za katero smo rekli, da jo nekoliko razumemo. Najprej človek pomisli, da Urbančič jemlje človeka ven iz zgodovine. Saj je bilo dogajanje, ki je povzročilo potrebo po spravi, dejansko in konkretno: imelo je začetek, potek in konec. Tudi sile, ki so vanj bile vpletene, niso bile anonimne, ampak so v tisto dogajanje vstopale in iz njega izstopale na način, ki je bil zgodovinsko povezan z njihovimi duhovnimi kulturnimi in političnimi izhodišči. To so bile realne reči, kakor je v življenju realnih tisoč drugih stvari, za katere ima tudi Urbančič ljudi verjetno za kompetentne. In puncto revolucije na primer, ki je bila samo v Sloveniji in je v deželah s primerljivim medvojnim položajem, v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in Norveškem etc. ni bilo, se lahko vprašamo, zakaj se je »vrtinec ontološke blaznosti« samo v Sloveniji spremenil v revolucijo in se samo tu tako uničevalno izdivjal. Ali je vso krivdo treba pripisati ontologiji, ki izza zgodovine igra na »razpoložljivi človeški material«, ali pa imajo pri tem nekaj opraviti tudi ljudje: ljudje, sicer razumni ljudje, ki so v nepreglednih masah pozdravljali leta 1938 Hitlerja na Dunaju; ali pa ljudje, ki so sestopili s Čebin in umestili revolucijo prav v sredo narodove nesreče; ali pa ljudje, sicer razumni ljudje, ki so se razvrstili v kolono za njimi – ne samo razvrstili, ampak z njimi tudi strumno in do konca korakali? Zakaj so ti ljudje nenadoma izgubili razum? Ali bolje, zakaj so ga izgubili samo na enem področju, na vseh drugih pa ne? Tako bi mislili, ko našega razmišljanja ne bi presekal Urbančič z naslednjim stavkom: »Nobene historične raziskave ne morejo najti in ne bodo nikoli našle krivde in greha ne enih ne drugih, ker tega v nobeni empiriji kratkomalo ni, ampak se le apriori pripisuje.« Ta apodiktični stavek nikakor ne priznava zgodovine za prostor človekove kompetentnosti. »V občestvu ljudi«, kot pravi Urbančič, udeleženci nekdanjega spora ne nosijo nobene krivde in greha. Naj takoj tu in v oklepaju omenim, da je krščansko stališče tu drugačno: ravno »v občestvu ljudi« ne samo da lahko, ampak celo moramo govoriti o krivdi in grehu, v nasprotju z »zadnjo analizo«, za katero je kompetenten Bog.
Urbančič govori tu o stvareh, ki jim ne moremo dati dovolj velikega pomena. S tem, ko človeka odvezuje od krivde in greha – upam da smo ga prav razumeli, stavki so nedvoumni – s tem, ko mu jemlje zmožnost biti v krivdi in grehu, mu jemlje obenem temeljno dostojanstvo. Na njegovem miselnem rastru, ki registrira najgloblje vzgibe biti, se ne izrisuje etična odgovornost človeka v zgodovini. Človek kot »smrtno bitje« in človek kot »razpoložljivi material« je še zmerom en človek, nedeljiv in oseba in nosilec etične zavesti – ta človek je, kot je videti, spet postal marioneta: kakor je nekoč »neoveden« igral na partituro, ki so jo pisale anonimne proizvajalne sile, tako danes igra po scenariju, v katerega ga je »izzvala« neka druga anonimna sila – ontološka poblaznelost biti. Urbančič pravi, da o krivdi in grehu ni mogoče govoriti zato, ker je »Bog metafizike mrtev« in je nastopila »pomračitev sveta«. Tudi če se ne ustavljamo ob metafizični smrti Boga, ostane vprašanje, kaj je s tistim Bogom, ki govori iz vesti – včasih, kot vemo, z absolutno avtoriteto. Poznamo nekaj ljudi, katerih radikalna dejanja nikoli ne opravičujejo domneve, da je ta Bog mrtev. Svojo tezo, da je vprašanje sprave treba reševati radikalno s prepovedjo govorjenja o moralni obremenitvi vpletenih stvari, utemeljuje Urbančič tudi s sklicevanjem na tako pomembno duhovno in kulturno avtoriteto, kot je grška tragedija. Na to možnost ga je spomnil Heidegger s citatom zadnjih verzov iz Sofoklejeve tragedije Ojdip na Kolonu. A preden se nekoliko dlje ustavimo ob tem vznemirljivem poizkusu, predlagam, da se za hip zadržimo pri Heideggerju, ki je ena od najpomembnejših osebnosti iz zgodbe o nekem drugem sporu in krivdi – iz velike nemške povojne debate o krivdi in grehu.
V odnosu nemškega filozofa Martina Heideggerja do nacizma je ležala hipoteka: rektorski nagovor na univerzi v Freiburgu 1933 in, kot pravi v svojih spominih Hans Jonas, njegov sramotni odnos do učitelja in vzornika Edmunda Husserla. Nekateri so mu to zadržanje oprostili, drugi ga mu niso. Hannah Arendt mu je – iz znanih in razumljivih razlogov – odpustila, filozof Karl Jaspers in Hans Jonas mu nista. Jonas pravi v svojih spominih /Erinnerungen, Inselverlag, 2003, stran 299/300/, da ga razočaranje, ki mu ga je ta Heideggerjev korak prinesel, ni zadelo samo kot človeka, ampak ga je razumel kot »svetovno zgodovinsko blamažo in bankrot filozofskega mišljenja sploh«. Dotlej je namreč mislil, da bi morala človeka filozofija pred čim takim obvarovati. Jürgen Habermas, eden najpomembnejših glasov sodobne nemške sociologije in filozofije, pa pravi, da nekdanjega Heideggerjevega ravnanja ne bo presojal, ker ne ve, če ne bi v podobnem položaju odpovedal tudi sam. /Der philosophische Diskurs der Moderne, Suhrkamp 1985, str. 184/. Z odstavkom, ki sledi in ni brez zanimivosti za naše razmotrivanje o krivdi in grehu, pa pravi Habermas naslednje: »Človeka jezita samo nepripravljenost in nezmožnost filozofa, da bi po koncu nacionalsocialističnega režima z enim stavkom priznal svojo usodno politično zmoto. Namesto tega pa Heidegger zagovarja načelo, da niso krivi storilci, ampak žrtve. ‘Seveda je vedno predrzno, če človek človeku pripisuje in zaračunava krivdo. Toda če se že iščejo krivi in če se že meri krivda: ali ne obstaja tudi krivda bistvenega umanjkanja? Tisti, ki so že takrat bili tako profetsko obdarovani, da so videli, kako se bo vse zgodilo – tako moder jaz nisem bil – zakaj so ti skoraj deset let čakali preden so nastopili proti zlu? Zakaj leta 1933 niso tisti, ki so mislili, da vejo, zakaj se niso ti takrat odločili, da vse od temelja preusmerijo v dobro?’ V jezo spravlja človeka samo izpodrivanje krivde nekoga, ki si je potem, ko je bilo vsega konec, izpisal opravičilo, da bi svojo odločitev za fašizem opravičil iz malenkostnih birokratskih univerzitetnih intrig. Tako kot Heidegger krivi za svoj prevzem rektorata in za spore, ki so temu sledili »metafizično stanje znanosti«, tako odklanja vse svoje ravnanje in izjave kot empirične osebe in jih pripisuje neki za nič odgovorni usodi.« Habermas Heideggerju še očita, da tudi na svoj teoretski razvoj gleda podobno: da tudi svojega tako imenovanega »obrata« ne umeva kot napor svobodnega preiskujočega duha, ampak kot »objektivno dogajanje anonimnega, od biti same insceniranega preseganja metafizike«.
A sedaj se vrnimo k navedku iz Sofoklejeve tragedije Ojdip na Kolonu, ki ga, na Heideggerjevo sugestijo navaja Urbančič v prilog svoji, že nakazani rešitvi bratskega spora. V igri priporoča tragiški zbor konec žalovanja za tem, kar se je v tragediji zgodilo, češ da ima vse stvari v rokah ky ^ ros. Heidegger prevede to besedo s »tistim, kar odloča, kar je odločujoče«. Bralec, ki je sledil dosedanjemu Urbančičevemu izvajanju, bo naravno razumel »to odločujoče« kot tisto, ki je odločilo, kot nekaj, kar se nanaša na preteklost in je vzrok. Potemtakem bi bil pomen verzov: Nehajte tarnati, saj pri tem ljudje nimate nič; o vsem odloča ky ^ ros – sila nad vami. V kontekstu Urbančičeve fakture sprave spada samo ta interpretacija: ky ^ ros kot antična analogija k »vrtincu ontološke blaznosti« – nečesa, s čimer človek nima nič. Zato nehajte žalovati. Ta interpretacija še daleč ni edina, a mi se vanjo tukaj ne bomo spuščali. V skladu z njo nam hoče Urbančič sporočiti, da junak grške tragiške zgodbe ne propade po kakšni lastni krivdi, ampak po volji ali delovanju anonimnih sil. Včasih se nam res zdi tako – zlasti kadar krivdo določa mit ali ritual. Na splošno pa junak tragiške zgodbe propade prav zaradi krivde, ki ima tudi posebno ime: tragiška krivda. To je ali hýbris – prestop meje; ali hamartía – napačna ocena ali zgrešitev cilja; ali neko dejanje, ki je bilo v nasprotju z aidós, neko dejanje, ki je prestopilo meje spoštljivosti; ali dejanje, ki je prestopilo sophrosýne – zdravo pamet ali mero. Drugi kriterij, drugi bistveni strukturni element grške tragedije pa je spoznanje, uvid ali zagledanje. Ko Kreon, potem ko je s pretiravanjem svoje vladarske vloge – ker je šel čez mero – obsodil na smrt Antigono in s tem pognal v smrt tudi sina Haimona, pride po spoznanju na oder pred zbor mestnih mož, se zlomi v tožbo: »Gorje, gorje!« In zbor mu odgovori: »Gorje, zdaj vidiš, kaj je prav.« Grška tragedija je eminentno evropska igra, v njej gre za osebni etos in za osebno odgovornost in je v nasprotju z Urbančičevo zahtevo, da je treba »odnehati z govorjenjem o krivdi in grehu«. Nasprotno je vsa podoba ta, da grški tragik postavi tragiško dejanje zato, da bi v človeku vzbudil rešpekt do sveta, do obstajanja, do življenja. V tem lahko vidimo izvorno grško slutnjo o neznanskosti eksistence človeka in sveta, slutnjo, ki jo je pozneje prevzelo krščanstvo in izrazilo kot skrivnost – kot strašno skrivnost, mysterium tremendum. V oklepaju pa naj tu še povemo, da se nam zdi skoraj neverjetno, da je filozof Martin Heidegger leta 1943 prišel s to interpretacijo. Ne more namreč pomeniti nič drugega kot to, da to kar sedaj divja po svetu, ni krivda nikogar, tudi ne krivda nemškega naroda. Za to je kriv ky ^ ros – neke sile, ki so nas pognale v to divjanje.
Po tem dolgem ekskurzu je čas, da se vrnemo k temi, ki smo jo pustili nedokončano. Če se spomnite, smo to storili takrat, ko se nam je zdelo, da smo prišli do primerne točke, da premislimo Urbančičevo gledanje na antikomunizem in spravo. Zazdelo se nam je, da bomo v tem, kar izkustveno malo bolj poznamo, prišli do večjega razumetja Urbančičevih filozofskih izhodišč in njihove interpretativne uporabnosti. Vrnimo se torej k besedam, kot so Evropa in evropskost. Urbančič govori o Evropi in evropskosti v abstrakcijah, ki gotovo niso brez smisla, a so same po sebi tako splošne, da bi jih kdo mogel imeti za prazne, če bi jih, kot se nujno dogaja bralcu Urbančičevega eseja, gledal iztrgane iz konteksta filozofije, v kateri so organsko nastale in kjer imajo, slutimo, precizen pomen in vlogo. Urbančič tako govori o »svetovnem zgodovinskem duhu evropskosti«; o možnosti »izvorne evropskosti kot svetovnozgodovinske epohalne identitete človekovega bitja in biti«; o »bistvenem duhu evropskosti« s pripombo, »če to sploh še kaj pomeni«; pa tudi o »slovenski evropskosti«, čemur pa takoj sledi ugotovitev, da se ta pojem »v današnji globalistični postmoderni inteligenci razleti na nešteto črepinj«. Še najbolj povedna sta stavka, da je »evropski zgodovinski duh svoboden ali pa ga ni« in njegova razširjena varianta, da je za »evropskega duha« bistvena »sovisnost svobode in resnice«. Urbančič ima za vztrajanje na tako sublimirani abstraktni ravni razloge. Nekje pravi tole: »Bistveno prekratke so vse znanstvene razlage teh ‘pojavov’: družboslovne, ekonomistične, politološke, ideološke, historiografske, psihološke itd.
Evropska civilizacija je pojem, ki bi na opazovalca duhovnih, kulturnih in političnih dogajanj v evropskem prostoru zadnjih tritisoč let moral delovati naravno in razumno. Upali bi si reči, da je dejstvo, da je zadnjih nekaj desetletij pojem civilizacije izginil iz obtoka – nazadnje ga je sistematično in monografsko obdelal Kenneth Clark – najpomembnejše dejstvo za globalno analizo sedanjega evropskega časa. Dejstvo, da so zgodovinske, sociološke in filozofske fakultete evropskih univerz, razni inštituti in akademije opustile pojem evropske civilizacije, je najboljši dokaz, da smo stopili v dobo upora zoper civilizacijo, kakršna je nastajala, rasla in zorela v evropskem prostoru. Omenjeni kulturni in znanstveni centri z ničimer ne bi mogli bolje pokazati, da Evrope ne marajo, ali drugače, da hočejo Evropo, ki ne bo Evropa.
In kaj je to Evropa, kako je nastala, rasla in zorela? Tu bomo opozorili na nekatera dejstva, kot obstajajo v splošni zgodovinski zavesti; za nekatere pa bom uporabil oznake, kakršne jim je dal češki filozof Jan Patočka v knjigi Krivoverski eseji o filozofiji zgodovine v poglavju Evropa in evropska dediščina do konca devetnajstega stoletja. To bomo naredili zato, ker te oznake v horizontu našega branja posebej izstopajo.
V temelju tega, čemur pravimo evropska civilizacija, so tri dejstva, ki jih razumemo samo tako, da jih opremimo z oznako čudež. To pa ni jasno nič drugega kot konstatacija, da jih ne razumemo. Vprašanja – če začnemo na njenem helenskem kraku – ki so jih postavljali filozofi v šestem stoletju na jonskih otokih, so po dometu in pomenu tako drugačna od vprašanj, ki so dotlej bila postavljena kjerkoli drugod, da jih ne moremo razložiti z nobeno vzročnostjo in jih moramo sprejeti kot absolutno začetno intuicijo. Takšno izjemno in izstopajoče dejanje je – na judovskem kraku – Abrahamova vera in njegova absolutna, z nobenim pomislekom okrnjena poslušnost glasu, ki mu je spregovoril o obstoju enega Boga in mu dal zavest izbranosti. Tretja stvar, nad katero se moramo čuditi in se upira razumetju, pa je dejstvo, da krščanstvo ni zavrglo nobenega od obeh velikih vdorov duha v človeštvo, ne grškega ne judovskega. Ni zavrglo helenske misli – čudno, čisto lahko bi jo, saj je bila drugega izvora in druge snovi; tudi ni zavrglo judovske zavezanosti Bogu – čudno, čisto lahko bi jo, saj je bila, kljub nekaterim stavkom v Novi zavezi, z njo v odnosu revolucionarne novosti. Krščanstvo je ustvarilo novo civilizacijo z evangelijem, ki ga je postavilo v prostor doseženega duha. Imelo je vse možnosti, da postane absolutna in integralna novost – in se izgubi kot ena od mnogih novojudovskih sekt v palestinskem pesku. Krščanstvo je bila novost, a ne v diskontinuiteti z zgodovino. Krščanstvo je bilo kljub vsemu in za vsem eminentno zgodovinski pojav. Zato je tudi ustvarilo civilizacijo.
Jan Patočka vidi grški temelj nove civilizacije v besedi, ki jo je postavil Platon v Apologiji: epiméleia tes psyhés – skrb za dušo. Takole pravi: »Dediščina grške klasične filozofije je skrb za dušo. Skrb za dušo pa pomeni, da resnica ni enkrat za vselej dana, tudi ni zgolj stvar gledanja in spoznanja, ampak je celoživljenjska, raziskujoča, sebe obvladujoča, celoto zagotavljajoča miselna in življenjska praksa.« Skrb za dušo ima izvor v odkritju vesolja, ki ga je naredila jonska filozofija in ga spremenila v obliko filozofskega ideala: »živeti v resnici.« Skrb za dušo je pozneje šla skozi dve zgodovinski katastrofi: skozi katastrofo grške polis in katastrofo rimskega imperija, a se je na tej poti spreminjala – in obstala. Patočka pravi: »Rimski imperij je skrb za dušo spremenil v napor, vzpostaviti pravno stanje v celotni ekumeni, v tistem njenem delu, ki ga je imperij dejansko zajemal, in tistem, kamor je segel s svojim vplivom in svojimi ambicijami. Krščanski zahodni sacrum imperium pa je potem ustvaril še mnogo večjo človeško skupnost kot je bila rimsko-mediteranska, tako da je discipliniral in poglobil notranjega človeka. Torej, skrb za dušo je tisto, kar je Evropa ustvarila. Ta teza velja in jo je vedno mogoče zagovarjati.« Tako je bil dosežen temelj za tisoč let.
Potem pa je prišel prelom. Naj spet uporabim Patočkove besede: »Največji prelom v zahodnoevropskem času je bilo, se zdi, šestnajsto stoletje. Od tedaj sili v ospredje, v nasprotju s skrbjo za dušo, druga tema in osvaja eno področje za drugim, politiko, gospodarstvo, vero, vedenje, in oblikuje ta področja v skladu z novim slogom. Nič več skrb za dušo, skrb za bit torej, sedaj dobi glavno besedo skrb za imeti, skrb za zunanji svet in njegovo obvladovanje.«
Začel se je razvoj, ki je imel svojo logiko. Potočka pravi: »In niti eno stoletje ne bo minilo, ko bo Bacon formuliral popolnoma nove ideje spoznanja in vedenja, tako zelo drugačne, kot so bile ideje skrbi za dušo in negovanja duše: védenje je moč, samo učinkovito védenje je pravo vedenje. Kar je nekdaj veljalo le za prakso in proizvodnjo, velja sedaj za celoto védenja. Védenje naj nas popelje nazaj v raj, v raj odkritij in možnosti, spremeniti svet v korist in nad njim zavladati. Pri tem naj bodo koristi brez omejitev in kriterijev. In kmalu nam bo Descartes povedal, da nas védenje dela za gospodarja in lastnika narave.«
To so teze, ki so postavile temelje novi dobi: razsvetljenstvu. Celotno gibanje nosijo moderne znanosti: matematika, naravoslovje, zgodovina. Spet Patočka: »To je sedaj nova univerzalnost, ki počasi prehaja v to, da daje prednost rezultatom pred vsebino, obvladovanju pred razumevanjem. Ta znanost postaja po svojem celotnem značaju vedno bolj tehnika s težnjo, da se spremeni v tehnologijo in aplikacijo.« Ta razvoj je nujno pripeljal v moralno krizo. »Evropske državne institucije, njihovo politično in družbeno ogrodje,« pravi Patočka, »počivajo na nečem, čemur je družba s svojim realnim ravnanjem že zdavnaj odpovedala zaupanje in poslušnost.« Posamezniki se sedaj rešujejo tako, da se umaknejo v zasebnost. Dostojevski postavi v usta enega svojih junakov: Ničesar ni, vse je dovoljeno! Nietzsche oznani prihod nihilizma: »Bodimo pošteni, poglejmo v oči dejstvu, da smo nihilisti, ne dopovedujmo si nečesa, česar ni.« K temu pripominja Patočka: »Nietzschejeva ofenziva proti sodobni evropski civilizaciji kot nihilistični je tudi sama nihilistična. Odkritje nihilizma si šteje v zaslugo. Njen radikalizem deluje do danes, čeprav gigantska gesta individualizma učinkuje sedaj komično. Nietzschejeva kritika napredka in razsvetljenstva kot kriptonihilizma še vedno velja. Zato so v diagnozi evropske družbe devetnajstega stoletja kot nihilistične družbe povzete vse predhodne krize. Politične in socialne krize so utemeljene v moralni krizi.« Patočka svoje razmišljanje konča takole: »Kot rešitev te krize predlaga Dostojevski bizantinsko krščanstvo, Nietzsche pa vračanje vseh stvari. Toda izvorni temelj krščanstva in ponovno odkritje večnosti predpostavljata ponovitev nečesa, kar je bilo prav na začetku evropske epohe že uresničeno: duša kot del tega v nas, kar ima odnos do neminljive in neuničljive sestavine vesolja, ki omogoča resnico in biti v resnici. In to ne kakemu nadčloveku, ampak vsakemu resničnemu človeškemu bitju.«
Jan Patočka je Masarykov človek in po vsej verjetnosti agnostik. In vendar vidi v krščanstvu možnost, da se v evropskem človeku ponovno zgodi duša, in temelj, na katerem se lahko ponovi izvorna duhovna resničnost Evrope – skrb za dušo. Če pravimo krščanstvo, pa presežemo govorjenje o »svetovnozgodovinski evropskosti« in že stojimo v sredi neke realne duhovne stvarnosti, ki ima vsebino in zgodovino; sredi nečesa, za kar vemo, kaj od nas zahteva in kaj od njega lahko pričakujemo. Iz Urbančičeve »bistvene zamračitve sedanjosti« vidi Patočka – ne kot pripadnik, ampak kot opazovalec – v krščanstvu možnost nove velike intrige – v izvornem pomenu vpletenosti.
To, kar je pri Patočki zastrto, postavlja poljski filozof Leszek Kolakovski kot oprijemljivo in z vso odgovornostjo zasnovano tezo. Najdemo jo v njegovem besedilu iz leta 1970 z naslovom Čemu potrebujemo denar. Kolakovski govori o vlogi denarja v kapitalistični proizvodnji. Denar poganja blagovno proizvodnjo, ta pa proizvaja nove potrebe. Potrebe so vedno manj naravne in vedno bolj umetne. Človek je vse manj to, kar je po naravi, in vedno bolj ustvarjalec in konzument umetnih potreb. Kako bi se bilo mogoče rešiti tega mehanizma? Problem je v tem, pravi Kolakovski, da je »zadovoljevanje naših elementarnih potreb tako odvisno od zapletene tehnologije naše civilizacije, da bi propad sistema pomenil propad ne samo civilizacije, ampak uničenje človeštva«. Poleg tega pa sta z obstojem denarja povezani tako zelo dragoceni stvari, kot sta »pravica do zasebne sfere in politične demokracije«. Sistem, ki v zadnji analizi temelji na denarju, je torej treba ohraniti, a mora človek do njega imeti, če hoče ostati človek, suveren odnos. Vsi projekti, ki so hoteli rešiti vprašanje z odpravo sistema, so pokazali nemoč in propadli. Tako se je zgodilo tudi s socializmom. Nobena od »velikih poenostavitev« se ni posrečila. Edino, kar nam ostane, pravi Kolakovski, so velike zgodovinske religije. V vseh njihovih vrednostnih sistemih sta toleranca in rešpekt pred človekovo osebo. Največje upanje sveta leži torej v velikih tradicionalnih religijah. »Mogoče si je zamisliti, da bi velike tradicionalne religije mogle doseči spremembe, brez katerih je človestvo mogoče že obsojeno. Vere nas bi mogle poučiti o naslednjih trivialnih resnicah: ljudje nikoli ne bomo živeli v popolni družbi in nikoli ne moremo pričakovati, da bo vsem našim potrebam zadoščeno. Niti sanjati se ne splača o tem.« Kolakovski pokaže še na druge momente: na to, da je spiralno naraščanje človekovih potreb samo »simptom obupnega bega človeka pred sabo in pred težavami eksistence, ki ni več sama sebi kos; da bi nas religije mogle navaditi na neboleče odrekanje preobilja v korist globljih vprašanj«. Kolakovski konča: »Take trditve mogoče zvenijo naivno, toda spričo sveta, ki utegne kmalu doživeti zadnjo katastrofo, se ne smemo izmikati tudi naivnemu upanju v stvari, ki bi lahko odločale o našem obstoju.«
Kaj pa Urbančič, kakšne možnosti daje človeku, če sploh kakšne? Predvsem pa, ali človek lahko kaj naredi sam, hote, zavestno, da izstopi iz »pomračitve sveta«? Včasih se zdi, da ne. (A priznamo, da spet tavamo v neznanem gozdu. Kako naj brez ključa razumemo skrivnostne znake, ki so morda mišljeni kot smerokazi.) Zakaj, kakor nekje beremo, »svetovna civilizacija, ki je ne dela moderni človek sam … prinaša s seboj pomračitev / mrk človeka«. Človek je torej ves notri, kako naj »omračen« pride ven? Drugod spet govori pisec o »identiteti človeškega bitja in biti, ki jo je treba zmerom znova zasnovati«. To nas navede na misel, da Urbančič pripisuje človeku sposobnost ali možnost izdelovanja svojega zasnutka. Iz česa, iz sebe, iz stvari zunaj? Zdi se, da se Urbančič nagiba k temu, da polaga svoje zaupanje v notranjega človeka. Kajti »biti – zunaj – sebe – v – svetu – pri – stvareh« prinaša povnanjenost in nepristnost. Nevarnost ostajanja v sebi, v notranjem človeku, ga, se zdi, ne vznemirja. Ne zasledimo nobene opombe, ki bi kazala na vse mnoge politične in moralne zablode, ki so nastale v čistem zagledanju notranjega človeka. Zato bi bilo pametno vztrajati na tem, da mora notranji človek obstajati v ravnotežju z zunanjim svetom in konzultirati stvari zunaj sebe. Ena od stvari zunaj, ki jih je na vsak način treba respektirati, pa je gotovo ustanova. Zanikanje ustanove je ali destruktivnost ali infantilnost, včasih celo oboje hkrati. Obstoj ustanove je utemeljen v tem, da ustreza osnovni človekovi družbenosti, ki je konstitutivna človekova prvina in moment njegove stabilnosti. Zato imamo lahko naraščajočo destabilizacijo družbe tudi za posledico levičarskega boja proti ustanovi. Z vprašanjem notranjega in zunanjega človeka, če se lahko tako poenostavljeno izrazimo, je povezano tudi vprašanje besede oziroma gledanj, ki jih Urbančič v zvezi z besedo daje. Pravi namreč – očitno je to samo zadnji stavek večjega filozofskega razmisleka – da »ne govori človek besede, ampak beseda govori človeku«. Tako postavljeni stavek je mogoče razumeti kot zanikanje primarnosti človekovega duha. Če je primarna beseda in ne človek; če beseda prihaja iz javnosti – za katero izvemo, da je oblika nepristnosti – ni v človeku na primaren način.Toda beseda govori človeku in ga dela svobodnega samo, če je »pristen«. Kaj pa daje človeku pristnost? Mar ne duh? Torej je nazadnje le tako, da človek obstaja s seboj v nomosu duha – prek besede.
Preden preidemo h ključni točki tega vprašanja – pogledali bomo, kakšne so Urbančičeve možnosti za rešitev – se za trenutek ustavimo pri besedi »zavezanost«, ki za Urbančiča očitno ni brez pomena. Nekje pravi – popolnoma sprejemljivo – da postmodernizem pomeni »odvračanje od bistvenega zgodovinskega mišljenja ter kakršnekoli pristne zavezanosti«. Vprašanje se sedaj glasi, kakšna zavezanost pa izhaja iz »pristnega zgodovinskega mišljenja«? Moralna avtoriteta resnice? Kaj pa to je? V času »pomračitve« bi kdo lahko imel to zgolj za govorjenje. Pa tudi sicer vprašanje, kaj pa zares je resnica? Kolikor smo mogli ugotoviti – govorimo kot že nekoliko upehan bralec »kulturnega mesečnika« – Urbančičeva sugestija rešitve sestoji iz dveh delov. Najprej nakaže, da je rešitev možna, ker je »ničevost svetovne civilizacije« le »končna prigoda« zgodovine biti. Trditev o »ničevosti civilizacije« Urbančič utemeljuje na Heideggerjevem stavku: »Poskusil sem pokazati na to, da ‘bit’ po razliki od vsega bivajočega ni ‘bivajoče’ in je v tem smislu nič.« Tako postavljen stavek daje videz metafizične trditve, ki zagotavlja, da je nekaj aei ón – večno. Z drugimi besedami, za »ničevost svetovne civilizacije«, ki jo Urbančič izvaja iz omenjenega Heideggerjevega stavka, za takšno ‘ničevost’ ni jasno – jasno ni nam – zakaj naj bi bila ‘končna’ in ne večna »prigoda zgodovine«.
Naj bo s tem že kakorkoli, po Urbančičevem mnenju je rešitev možna. In v čem naj bi bila? Branje njegovega eseja nam je ponudilo dve mesti, ki bi ju lahko imeli za odgovor na tako postavljeno vprašanje. V kontekstu sta obe mesti vezani na posebno miselno okolje Urbančičeve filozofije, a smo v vsakem od njiju videli toliko splošnosti, da smo ju mogli izolirati in postaviti v samostojni vrednosti.
Prvi stavek napiše Urbančič v zvezi s slovensko spravo in pravi, da bo rešljiva – v kontekstu širše duhovne situacije – »če se bo današnji evropski človek ovedel skritega bistva tega ‘ontološkega stroja’ kot neke končne prigode bistva / smisla / resnice – torej zgodovine – biti naše svetovnozgodovinske epohe ter se s tem umestil v neko ontološko razločenost sebe kot smrtnega bitja od nje kot usodno končne – torej ne večne – prigode«. Stavek je kljub vsemu razumljiv in mu je kljub vsemu mogoče dati neki smisel. Ključna pojma, se zdi, sta dva: človek kot smrtno bitje in njegova bistvena nekompatibilnost z določenim stanjem. Pravzaprav je tu še tretji pojem: razločenost, ki pa ni drugo kot filozofska beseda za odločitev ali spreobrnjenje. Celotni stavek dobi tako kriptoreligiozni značaj.
Drugo mesto pa izhaja iz odnosa umetnosti do znanosti, pravzaprav iz spoznanja ničevosti upanja, da bo umetnost postala korektiv znanosti. Urbančič pravi: »Morda pa rešitev Evropejca ni v vojni umetnosti proti znanosti, ampak v njegovi obrnitvi k istemu pred njegovo razločitvijo na človeka znanosti in človeka umetnosti, ki ju je poslala na ločeni poti in nazadnje v spopad: isto istine biti.«Kaj naj bi ta stavek pomenil, ni povsem jasno. Jasno pa je to, da poti nazaj v »isto istine biti« ni, če je kdaj sploh kaj takega bilo. Mogoče v času, preden je človek jedel z drevesa spoznanja. Stavek spominja na marksistično-socialistično govorjenje o odpravi vseh protislovij, ko bo človek zasijal kot bitje čiste vrste: ko ne bo imel nobenih določil razen tega, da je človek. Pravzaprav je njena radikalizacija.
Čeprav tega Urbančičevega mesta ne razumemo tako, da bi mu mogli pripisati posebno vlogo, smo ga vendar veseli. Spomnil nas je namreč na neko analogno situacijo, kjer tudi nastopata dve nasprotujoči si dejstvi, le da pri njiju ne gre za pomiritev, ki naj bi se dosegla z vrnitvijo v skupno praizhodišče, ampak za ohranitev obeh in vzdrževanje ravnovesja med njima. Situacija je prikazana v uvodu v že omenjeno Patočkovo knjigo Krivoverski esej o filozofiji zgodovine. Napisal ga je francoski filozof Paul Ricoeur. Patočka deli vso zgodovino na dva dela: na predzgodovino in zgodovino. Naša doba je doba zgodovine. Kriterij tega, kaj je predzgodovina in kaj zgodovina, je vloga spraševanja ali vprašljivosti. V nasprotju z absolutno gotovostjo predzgodovinskega človeka je zgodovinski človek v območju spraševanja ali vprašljivosti. Kar je v območju vprašljivosti predvsem ogroženo in v nevarnosti, je smisel. Gre torej za nič manj kot za smisel zgodovinskega človeka. Nevarnost je velika, nastopi možnost nihilizma. Kaj storiti? Patočka vidi rešitev, paradoksno, v vprašljivosti sami, v zavestnem pristanku na vprašljivost, v sprejetju vprašljivosti. Paul Ricoeur pravi: »Tako se hoče Patočka izogniti dogmatični nesmiselnosti nietzschejanske tradicije, pa tudi dogmatizmu tistih, ki apologetsko prisegajo na smisel. Izguba smisla ni že zgrmetje v nesmiselnost, ampak odpira dostop do nove kvalitete, ki je v poglobljenem iskanju smisla samega.« Patočka tako povzema sokratsko »skrb za dušo« in njegovo življenje v »preiskovanju«. To je resnični smisel, pravi Patočka, ker daje pogum živeti v vprašljivosti. Pristanek na tako življenje pa ne zahteva nič manj kot to, čemur so Grki rekli metánoia – spreobrnitev.
Tu je sedaj čas, da si izposodimo neko besedo iz Urbančičevega eseja in ji skušamo dati spremenjen pomen. Urbančič govori med drugim tudi o naporni tekmi, ki jo prinaša moderno življenje pod pritiskom »prakse znanosti« na vseh področjih. Od udeležencev ta tekma zahteva askezo. Kdor hoče v tej areni uspeti, mora biti asket. Takoj uganemo, kaj ta askeza pomeni. V Patočkovem pomenu pa je askeza nekaj drugega: pomeni izostreno duhovno prisebnost, ki ne popusti pred ničimer: ne pred vprašanji, ki jih postavlja podivjana praksa znanosti, ne pred miselnimi in moralnimi zahtevami, ki jih postavlja vprašljivost zgodovine ali boj za smisel. Askeza pomeni vzdrževanje sebe kot razumnega in moralnega človeka v okolju, ki si hoče razum in moralo človekovega bitja podrediti. Vrlina, ki se tu zahteva, je sokratska skrb za dušo, sokratska samokontrola in samoizpraševanje. Stvar, ki se zahteva, je zavestno obstajanje. Ali je takšno naporno, prisebno in asketsko obstajanje sploh uresničljivo? Preden zapademo skušnjavi in rečemo ne, recimo rajši, da je to edina stvar, ki kaže izhod iz Urbančičeve dileme.Vrniti se v »isto istine biti« je nemožno – hvala Bogu, bi najrajši rekli. Ostane torej le še dvoje: ali načelo, naj gre, kamor hoče, pod katero spadajo tudi vsi kratkoročni ukrepi glede vojne, ekonomije in ekologije, ali pa velika odločitev za askezo. Sedaj vsi vemo, kaj ta beseda pomeni, mi pa bi radi še opozorili na to, da askeza izvorno pomeni delovanje v okviru nekega poklica ali umetnosti. Ob tem se nam sama od sebe ponudi lepa in dobra misel, da bi askeza lahko postala poklic novega človeka – osnovna umetnost ali strokovno znanje za veliki čas vprašljivosti, v katerega očitno gremo. Rekli smo, odločitev za askezo. Vsi pa vemo, da bi pred to odločitvijo morala biti neka druga: odločitev za metánoia – za nov premislek, novo spoznanje, nov uvid v to, kaj se pravi biti. Težko bi temu rekli odločitev. Ricoeur pravi, da je bil Patočka masarikovec. Zato je besedo metánoia gotovo razumel bolj v filozofskem kot religioznem pomenu. Kaj lahko rečemo o tem?
Ko smo govorili o Evropi, smo rekli, da se je v sedemnajstem stoletju v njej začel proces, ki jo je vedno bolj ločeval od krščanstva. Proces se je začel v horizontu razuma, ki se je ovedel svoje moči in se na novo konstituiral kot instrumentalni um. Nekdanji metafizični um, ki je segal v območja, kjer je našel Boga, večnost, svobodo, dobro in zlo – um kot logos, je bil spričo uspeha osvobojenega uma diskreditiran in vedno bolj potiskan v ozadje. Z njim pa so bile izgubljene tudi stvari, za katere se je ta um imel kompetentnega: Bog, večnost, duh, svoboda, dobro in zlo. Civilizacija, ki je vso dotedanjo zgodovino virtuozno vzdrževala ravnotežje med absolutnim in kontingentnim, med interesi bitnosti in interesi kritike, imanenco in transcendenco, med stvarmi tega sveta in stvarmi onega, je vedno bolj izgubljala dvoravninskost in postajala dogajanje na eni ravni. Izginil je svet, ki ga je poosebljal Tomaž Akvinski, ki mu je Umberto Eco v Potovanju po hiperrealnosti posvetil tole priznanje: »Njegova postavitev modrosti deluje, ker je bil to mistik, ki si je tako zelo želel, da bi se izgubil v blaženem zrenju Boga – po čemer duša naravno teži – obenem pa je bil človeško pozoren na naravne vrednote in je zelo cenil racionalni diskurz.« Novi kurz, za katerega se je Evropa odločila v sedemnajstem stoletju, je pripeljal civilizacijo v stanje, ki ga imajo vsi – tako tisti, ki stojijo v tradiciji njegovih promoterjev, kot tisti, ki se imajo za njegove nasprotnike – za krizo. Kaj se je pravzaprav zgodilo, je eno od najzanimivejših vprašanj, ki se lahko pojavijo pred človekom, ki ga zanimajo stanja duha. Ali je bilo pohujšanje preveliko? Ali človek ni vzdržal na poziciji, ki jo je doslej imel v civilizaciji, in je postajala vedno zahtevnejša? Ali je preprosto res, da so, kot posameznik, pokvarljive tudi civilizacije, po Kantovih besedah, ki jih najdemo citirane v knjigi Isaiah Berlin The Crooked Timber of Humanity: »Iz krivega lesa, iz katerega je človek narejen, se ne da izdelati nič povsem ravnega.« V boju, ki se je začel v sedemnajstem stoletju, je nazadnje zmagal svet, ki so ga potem postavljali francoski filozofi osemnajstega stoletja: Naj navedemo iz iste knjige: »To so bili projekti narave in znanosti, po katerih je človek podvržen istim zakonom kot živali in rastline in ves živi svet, fizičnim in biološkim zakonom, v človekovem primeru pa še psihološkim in ekonomskim; zakonom, ki jih je mogoče odkriti z opazovanjem in poizkusom, z merjenjem in verificiranjem. Pojmi, kot so nesmrtna duša, osebni Bog, svobodna volja, pa so metafizične fikcije in iluzije.« Ali je bilo to, kar se je tu zgodilo, nujno? Ganljivo je brati Kolakovskega, ki v eseju Pascalova banalnost pove, da je Pascal v istem letu, 1657, zaključeval Lettres Provinciales, pisal Pensées, obenem pa je izdeloval priročnik za geometrijo in bil, kot še pravi Kolakovski, »slava janzenistov, obenem pa vzdrževal najboljše odnose z libertini«. Ali je bil to slučaj ali pa primer, ki bi lahko postal vzorec ali možen slog obstajanja v prihajajoči dobi? Ali je bil Pascal izjema? Ko je leta 1945 umrl znameniti francoski pesnik in esejist Paul de Valéry, mu je T. S. Eliot napisal spominsko besedilo, v katerem je utemeljil visoko mesto, ki ga je dosegel pokojni kot človek in umetnik, in dodal: »Za civiliziranega človeka je možna samo še ena višja stopnja: združitev najgloblje skepse z najglobljo vero. Toda Valéry ni bil Pascal in ne moremo tega od njega zahtevati.« Uveljavil se je torej svet, ki so ga vzpostavljali tisti francoski pisci, uveljavil se je z vsemi posledicami, tudi s krizami, ki jih civilizacija rešuje, a brez pravega prepričanja, da bo to lahko delala v nedogled. Za vsemi velikimi uspehi obstaja vsepovsod zevajoča negotovost. Zato se zdi, da se danes glasi vprašanje vseh vprašanj: Ali je možen obstoj civilizacije brez transcendence? Naslednjih nekaj stoletij bo odgovorilo na to vprašanje: Ali lahko obstaja civilizirana družba ljudi brez Boga? Ali lahko obstaja brezbožna civilizacija? Ali ji bo še mogoče reči civilizacija? Stanje je dramatično. Hainz Joachim Fischer, ki že nekaj desetletij poroča iz Rima za Frankfurter Allgemeine, je v nekem uvodniku udaril z možnostjo, da čez tisoč ali dva tisoč let na svetu ne bo več religije. Mogoče je dopustil to možnost pod vtisom besed papeža Janeza Pavla II. in jih tudi navaja: »Hujši kot meč in lakota, hujši je molk Boga, ki se ne kaže več in ki se je, se zdi, zaprl v svoje nebo, ker se mu upira ravnanje ljudi.« Temu dramatičnemu stanju ustrezajo besede metánoia, pa naj bodo razumljene v filozofskem ali religioznem pomenu.
Neko besedo pa nam ponudi tudi Urbančič. Ne govori o spreobrnitvi, ampak o skoku. Kaj je to? V kakih tridesetih vrsticah Urbančič pove veliko, pa tudi malo ali skoraj nič. Za bralca »kulturnega mesečnika« je heraklitsko temen. Pravi da je treba priti do nečesa, kar se ‘skriva’. To je »epoha zgodovine biti same«. Pot do nje gre prek filozofije, ki pa ni kakršnakoli filozofija, ampak »mišljenje zgodovine biti«. Razume se, da je to nekaj začetnega in prvinskega, še pred raznimi področji in strokami, nekaj »izvoriščnega, elementarnega, preprostega«. Zgodovina biti je nekaj tako prvinskega, da se ne ve za njen status: ali je nekaj, kar že je, ali pa nekaj, kar se z vsakim človeškim posegom dogodi; kar se s »skokom šele dogodi«. Toda ta skok, ta odločitev je nekaj prepomembnega: z njim človek vstopi« v možnost človeka kot bitja biti«. Iz česar bi bralec »kulturnega mesečnika« lahko nekaj izluščil, je morda beseda »skok«, ki jo je mogoče razumeti tudi kot zagledanje, uvid, odločitev. Ves drugi verbalni aparat pa ima, tako si predstavljamo, svoje upravičeno mesto v sistemu, iz katerega Urbančič izhaja in ga hkrati izdeluje. Na človeka zunaj sistema pa deluje kot bogata metaforika kakega filozofskega epa, kakor sta jih izdelovala Parmenid in Lukrec. Lahko bi bil to tudi jezik abstraktnega glasbenega dela, ob katerem bi poslušalci drhteli, ko bi jih avtor vodil po še neslutenih prostorih njihovega obstajanja. Toda če tako pisanje najdemo v zborniku, ki hoče iz različnih vidikov raziskati stvar, ki se nam prikazuje kot »izziv«; če se tako pisanje znajde v miselnem okolju, ki ima posredno ali neposredno nekaj opraviti z dejanjem ali z delovanjem, potem nas prevzame občutek, da je to, kar beremo, na nekoliko nepravem mestu – zelo zanimivo in polno najglobljega pomena, a nekoliko na nepravem mestu.
Spričo tega, da Urbančič govori o »ovedenosti« in »vezanosti«, bi človek mislil, da mu je blizu tudi beseda dejanje. Česa pa naj bi se bralec Urbančičevega eseja »ovedel«, kaj od povedanega pa naj bi ga »vezalo«? Predvsem pa čemu? Mar ne zato, da bi se spremenil, da bi začutil razumnost odločitve? A kako človeka prepričati, kako ga ganiti v prvinskem pomenu besede? Zdi se, da se Urbančič glavne naloge slovenske sedanjosti ni ovedel: najti kogenten govor, sestaviti besede, da bodo delovale kot fizikalne sile. (Spomnimo se na njegov stavek, da »beseda govori človeku«!) Prva stvar, ki bi jo danes angažiran mislec moral vedeti, je ta, da potrebujemo nov jezik. Zakaj umetnost kot biznis, filozofija kot biznis, literatura kot biznis – vse to je vzelo besedam njihov primarni značaj. Kolikor se spominjamo, Urbančič v svojem eseju ni rekel ničesar o restavraciji besede, vsaj ne tako, da bi se bralec mogel tega »ovedeti« ali da bi se ob tem začutil »vezanega«. Nov jezik bo zanesljiv znak, da prihaja sprememba mišljenja, kar beseda metánoia izvorno pomeni.
Vsaj na dveh mestih Urbančič nakaže, da vse to, kar pričakuje – z eno besedo bi temu morda lahko rekli »mišljenje biti« – obstaja šele kot možnost in »nekaj, česar dejansko nikjer ni«; pozneje pa se še tu popravi, da tega »nikjer ni – niti kot možnosti ne«. Ti izrazi bi človeka lahko navedli na misel, da se Urbančič vidi na začetku povsem nove zgodovine – morda tudi nezgodovine; da je tako rekoč sam, da se v preteklosti v človeškem, moralnem in duhovnem pomenu ni zgodilo nič takega, v čemer bi lahko videl analogno uresničitev tega, kar pričakuje. Tudi kot izhodišče ali nastavek ne. Nekaj, k čemur bi se lahko sklonil, iščoč tolažbe in potrdilo človeka. Tako radikalno bi človek mislil, umeva Urbančič preteklo zgodovino. Ali pa – ali si bomo upali izraziti, ali si bomo upali to reči – kako naduta je videti njegova duhovna pozicija.
Z nadutostjo spet ne mislimo nič psihološkega, nič takega, da bi lahko kdo prišel in rekel, da je Urbančič nadut človek. Sploh ne! Tu mislimo nekaj, na kar nas spominjajo besede, ki jih je Paul Ricoeur tudi povedal v uvodu v Patočkovo knjigo in ki Urbančiču gotovo ne zvenijo tuje: »da to ni nič psihološkega ali duhovnega, ampak nekaj bolj temeljnega, ontološka zasnovanost, ki je pred zavestjo«. Nadutost, ki ni nič psihološkega, ampak nekega drugega izvora, se kaže tudi v Urbančičevem odnosu do katoličanov. Njegov esej dokazuje – z njihovo nenavzočnostjo – da ne ve z njimi kaj početi. To je zato, ker je tako zelo v »zgodovini«, da se mu zgodovina zdi banalna. Ali pa je kaj drugega. Ali pa je za vsem tem to, da je Slovenija zmerom bila kolonija kakšne filozofske velesile: gre v Pariz Kocbek in pride nazaj personalist; gre v Pariz Dušan Pirjevec – in pride nazaj eksistencialist; gre v Nemčijo Ivo Urbančič in pride nazaj – v eseju to enkrat bežno nakaže – kot pristaš fenomenološke hermenevtike. Slovenske spreobrnitve so se vse zelo hitro zgodile. Črtomir je postavil vzorec za zmerom.
V Sloveniji pa so se v dvajsetem stoletju zgodile nenavadne stvari, ki bi, če bi jih kdo do kraja premislil – do kraja pomeni, tako daleč ali tako globoko, da bi se premišljevalcu odkrila njihova celota – lahko bile snov za veliko filozofijo. V Sloveniji se je vnel spopad, ki v svoji velikosti absolutno izstopa iz narodove zgodovine in je bil, za socialnim in političnim naličjem, predvsem duhovni spopad. Zajel je vsa področja življenja, vanj so bila potegnjena vsa duhovna vprašanja civilizacije. O nič večjem se človek ne more odločati, kakor so se odločali ljudje v tem času. Hic Rhodus! Tega spopada s tako megalitskimi možnostmi še nihče ni vzel za svojo stvar. Prišli so ljudje, ki so naše zadeve iz tega časa opisali, nihče pa jih še ni premislil. Če bo kdaj kdo hotel to zgodbo tako razumeti, se mu bo prej ali slej odkrilo, da so bili v njej glavni akterji katoličani. To je bil spopad svetovnih razmerij in bi moral, kot bi morda rekel Urbančič, postati predmet svetovnozgodovinskega mišljenja.
Za zaključek pa moramo, po vsem, kar je bilo tu o Urbančičevem eseju povedano, poudariti tri pomembne stvari. Ne gre za to, da bi pobožnjakarsko zaključevali svoja razmišljanja, na pozitiven način, ampak za to, ker so za sedanjo kulturo tako zelo pomembne. Prvič Urbančič ne pušča nobenega dvoma o osebni vpletenosti in zadnji iskrenosti. Nekje pravi, da so ga obhajala srce preiskujoča vprašanja: »Kaj mi je danes – tu in zdaj – pravzaprav in v visokem duhovnem tonu in smislu zadano pisati, in še prej, kaj in kako sploh misliti.« Prevzame nas moralno izhodišče njegovega filozofskega in duhovnega angažmaja: »Vendar eros in skrb – torej mar – žene mojo besedo o Evropi, ne politika, ne tožba, ne obtožba, ne zaničevanje.« Ne pozabi poudariti, da se mu »vprašanja zastavljajo osebno«. Po njegovem je bistvo pisanja to, da »s svojo glavo misliš in rečeš kakšno besedo, ko je treba«.
Drugič pa so tu tista mesta, ob katerih se človek posebej ustavi. Urbančič pelje svojo misel – tudi v tem eseju – na dva načina, lahko bi tudi rekli, da se da voditi dvojni občutljivosti. V njegovem besedilu se tako menjavata dva jezika: Kadar skuša posredovati svoje osnovno vedenje ali osnovno intuicijo, naredi to v jeziku poetske invencije. Kadar pa se znajde v svetu empirije – posebej mogoče v polemičnih pasažah – pa poišče njegov jezik tako precizne formulacije, da bi si jih človek želel zapomniti. Naj navedemo eno od njih: »Postmodernizem je vase zaprt krog, tako da nujno izključuje tudi temeljito vprašanje o lastnem bistvu in temelju, s tem ko razglaša svoj kredo, da je vse mnoštvo svetovne, življenjske, zgodovinske, naravne fakticitete neizvedljivo na eno vse-zedinjujoče, temeljno ipd., ker ima takšno početje za nevarno fundamentalistično redukcijsko fantazmo.«
Tretjič pa je tu nekaj, kar posebej velja za katoličane in kar bi morali predvsem katoličani resno premisliti. Kar namreč izhaja iz njegovega pisanja, tudi iz tega eseja, je vtis, ki samodejno stopi v bralca, da hoče Urbančič svojo duhovno situacijo čim globlje razumeti – ali preprosto razumeti. V tem oziru je njegov esej treba imeti za admonitio. Danes je namreč čas – če se za trenutek spet vrnemo k Patočki in Ricoeuru – ki terja, da stvari predvsem in nad vsem razumemo. Če za koga, velja posebej za katoličane, da je za nami čas konvencionalnega obstajanja, da je prišel čas, ki zahteva doživeto pokritost sebe z vero, ki jo izpovedujemo.
6.2.2. Postskriptum
Urbančič zaključuje svoj esej z daljšim odstavkom, ki se od predhodnega besedila loči v dveh stvareh. Prvič stopi tu v igro del faktične preteklosti evropske filozofije v obliki »dovršene« Heglove in »prevratne« Marxove in Nietzschejeve metafizike. Avtor nemalo obžaluje njuno »odtegnitev, pozabo, potlačitev«. Z njima se je odselilo »zasnutje evropskega svobodnega človeka kot človeka znanosti v njegovi filozofsko domišljeni zavezanosti tistemu presežnemu vse-omogočujočemu in vse–utemeljujočemu: »biti bivajočega v celoti«. Ta moment, delovanje tega zasnutka, bi preprečila človekovo polzenje v »zgodovinsko nepristnost« in mu hkrati omogočala soobstajanje s »svetom znanosti«. Ko se je evropski človek izmaknil iz soja »biti bivajočega v celoti«, se je znašel v »neovedeni razpoložljivosti za prakso znanosti«. To ga je omejilo na površinskost in degradiralo. Nekaj, kar je Evropa že dosegla, bi ga lahko pred tem rešilo. A za nas je važno to, da Urbančič končuje svoj uvodnik s kategorijami, za katere poglavitna struktura njegovega besedila ni imela mesta. Šele na koncu nam je bilo dano prebrati nekaj stavkov, s katerimi nekoliko vemo, kaj početi. Drugič pa se iz zaključenega »facita« zasveti tudi žarek optimizma. Čeprav sedanji »globalizirani evropski človek« ni pozabil in mu niso bili odtegnjeni samo dosežki razvite filozofske misli, ampak tudi začetna in izvorna zasnovanost »svobodnega bitja«, ki bi mu dajala možnost – ko bi obstajala – da se odtegne raznim vezanostim – biološkim, kulturnim, ekonomskim in zgodovinskim – in se odloča za »možnost in nalogo sebe«, ni še vse izgubljeno. Optimizem izraža Urbančič s trditvijo, da obrat k tej možnosti še vedno hrani in skriva v sebi današnja Evropa v »ozadju« svoje svetovne civilizacije. Tudi ta optimistična nota odstopa od duhovnega razpoloženja, v katerem je avtor pisal svoj uvodnik. Bralci pa smo je nemalo veseli, saj tudi z njo nekoliko vemo, kaj početi.
7. Slovenske teme – pomlad 2004
7.1. Evropa obsodila komunizem
Anton Drobnič
7.1.1.
Evropo dvajsetega stoletja so dušile tri zločinske ideologije in trije totalitarni družbeni sistemi: fašizem, nacizem in komunizem. Vsi so bili stranski, pokvarjeni nasledek evropske prosvetljene družbene misli. Vsi so obljubljali svetlo prihodnost, blagostanje narodov in ljudstev, privedli pa so v temo množičnih umorov, preganjanj, nasilja in silnega duševnega in telesnega trpljenja.
Fašizem in nacizem sta bila v drugi svetovni vojni vojaško popolnoma poražena, družbeno pa povsod javno obsojena kot zločinska sistema. Krivice, ki sta jih povzročila, so bile vsaj simbolno popravljene, narodi, ki sta jih obvladovala, pa so se hitro vrnili v svet evropske kulture in demokracije. Njihovi največji zločinci so bili kaznovani, drugim vidnim pripadnikom totalitarnega režima pa so bile prepovedane odgovorne politične ali državne službe. Čeprav je nacizem vladal samo dvanajst let in so po njegovem padcu bili še živi spomini na prejšnjo demokratično vladavino in je bilo novi oblasti na razpolago še mnogo državnih funkcionarjev iz časa pred totalitarno temo, so vendar v Nemčiji še več let izvajali temeljito denacifikacijo in načrtno poučevali o življenju v demokraciji.
Komunizem ni bil vojaško poražen, nasprotno, po drugi svetovni vojni so se boljševiške države znašle na strani zmagovalcev. Na oblasti je komunizem ostal skoraj pol stoletja, v Sovjetski zvezi celih 70 let. Potem se je zrušil sam od sebe brez zunanjega vojaškega pritiska in zato tudi brez vojaškega poraza in političnih posledic, ki jih tak poraz prinaša.
Padec berlinskega zidu konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je pomenil konec velikega komunističnega imperija, ki je nastal po prvi svetovni vojni z oktobrsko boljševiško revolucijo v Rusiji in s postavitvijo komunističnih režimov v državah vzhodne Evrope, ki jih je v drugi svetovni vojni zavzela sovjetska Rdeča armada. Pomenil je propad totalitarnega komunizma kot ideologije in kot družbene ureditve. Vendar ta propad ni bil niti vojaško niti politično sankcioniran in ni prinesel splošne mednarodne obsodbe komunizma kot zločinske ideologije in sistema. Ostala je samo nekakšna zadrega.
Splošni propad komunizma, ki je povzročil tudi razpad komunistične Jugoslavije, katere del je bila Slovenija, najbolj zahodni del komunistične totalitarne Evrope, kot klin zadrt v svet parlamentarne demokracije, tudi v Sloveniji in še zlasti v Sloveniji ni pripeljal do splošne javne obsodbe in zavrnitve komunističnega totalitarnega sistema, do kaznovanja zločincev in njihove odstranitve iz odgovornih javnih služb. Skoraj vse je ostalo pri ugotovitvi, zapisani v preambuli Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991, »da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«. O komunističnem revolucionarnem nasilju in zločinskem divjanju med vojno in po njej, o komunistih kot organizatorjih, ukazovalcih in izvrševalcih zločinskega nasilja ni bilo rečeno nikoli nič. Niso bili niti na splošno obsojeni in še manj osebno kaznovani, niso bili odstranjeni iz odgovornih javnih služb, kaj šele prevzgojeni in pripravljeni za demokratično življenje v pravni državi. Bilo je nekaj poskusov lustracije, očiščenja, vendar ob popolni oblasti nekdanjih komunistov in njihovih naslednikov ni bilo nobene možnosti za uspeh.
Nasprotno, komunisti v Sloveniji so ostali na svojih mestih in se polastili še novih: od predsednika republike in drugih najvišjih položajev v vseh vejah državne oblasti do vseh drugih vodilnih služb v državnih in družbenih organih in organizacijah. Skoraj ni položaja na državni ravni in samo redki so na lokalni, ki ga ne bi zasedal nekdanji komunist ali sedanji postkomunist. Namesto javne prepovedi za nekdanje pripadnike totalitarnega sistema so bili v Sloveniji z izgovorom strokovnosti sprejeti celo nasprotni predpisi, ki so preprečili, da bi bil na vodilne položaje v pravosodju imenovan kdorkoli, ki ni bil prej član zločinske Komunistične partije. Medvojno in povojno zločinsko nasilje, ki ga je s partizani izvajala Komunistična partija, ne samo da v Sloveniji ni bilo nikoli pravno odpravljena, ampak je sedaj, ko je Državni zbor RS sprejel lažni zakon o vojnih grobiščih, celo z zakonom zanikano. Nešteti vojni in povojni zločini so pravno ukinjeni, zločinci pa povzdignjeni v najbolj zaslužne državljane, ki imajo pravico do posebnih privilegijev.
Takšno sprevrženo stanje, ko nas v demokratično Evropo vodijo in o demokraciji poučujejo najvišji in najbolj vneti voditelji nekdanjega totalitarnega komunističnega sistema, je sedaj le vzbudilo potrebno pozornost in zaskrbljenost tudi v Evropi. Z vstopom Slovenije in drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropsko zvezo in NATO bi se lahko zgodilo, da bi nekdanji pripadniki terorističnega in totalitarnega komunističnega sistema prišli na vodilne ali druge odgovorne položaje v teh mednarodnih organizacijah. Evropske organizacije, ki so jamstvo demokracije in obramba pred mednarodnim terorizmom in totalitarnimi režimi, bi lahko bolj ali manj prišle v roke izkušenih teroristov in nosilcev totalitarnega nasilja. Poglejmo samo v Slovenijo, kjer javno govorijo in pišejo o tem, da bi za evropskega poslanca kandidirali Milana Kučana, zadnjega voditelja komunistične diktature v Sloveniji.
Evropa si je zaradi maske protifašizma, ki jo z vso ihto poudarjajo slovenski komunisti, zatiskala oči pred strašnimi zločini, ki so jih počeli v Sloveniji. To počne še vedno, vendar pa se je sedaj ustrašila, da bi ti pripadniki totalitarnega komunizma delovali tudi med njimi, da bi prišli tudi k njim in urejali tudi njihovo življenje. Zato je EPP – Evropska ljudska stranka, ki je najmočnejša stranka v evropskem parlamentu, na svojem 16. kongresu dne 5. 2. 2004 v Bruslju to nevarnost obravnavala in sprejela posebno Resolucijo o obsodbi totalitarnega komunizma.
Na tem kongresu sta sodelovali tudi slovenski stranki NSi in SDS, ki sta članici EPP. Janez Janša, ki je govoril v imenu obeh, je kongres posebej opozoril, da proces normalizacije v postkomunističnih družbah še ni končan, da bomo še dolgo čutili posledice polstoletnega življenja brez demokracije, političnih svoboščin in varstva človekovih pravic, da so v novih članicah Evropske zveze še ostanki starih finančnih, medijskih in ideoloških monopolov. Poudaril je, da je v teh družbah najbolj pomembno oblikovanje vrednostnega okolja, kajti najtežje je iz zaprte, nadzorovane družbe s prestrašenimi prebivalci ustvariti odprto, svobodno družbo, v kateri bo samoumevno, da svoboda prinaša tudi odgovornost.
Resolucija EPP o obsodbi totalitarnega komunizma, katere celotno besedilo smo v zadnji številki objavili v slovenskem prevodu, v uvodu opisuje stanje po sesutju komunizma, kot smo ga že zgoraj prikazali, in razloge za sprejem resolucije. Med temi je za nas posebej zanimiva navedba, da so ob sprejemu resolucije upoštevali »izjave, ki jih je sprejela večina parlamentov v državah, ki so trpele pod komunizmom«. Žal, Slovenci ne sodimo v to večino. Slovenski parlament ni sprejel nobene take izjave, saj so stranke komunističnega nasledstva s svojimi sateliti vse takšne predloge zavrnile.
Za nas pomembno je tudi drugo dejstvo, ki so ga upoštevali, rekoč »da v določenih državah še vedno obstaja nevarnost vnovičnega vzpona komunističnega režima na oblast ter da ta ideologija še vedno predstavlja grožnjo svetovnemu miru in svobodnemu razvoju narodov«. V Sloveniji so komunisti in njihovi priskledniki na oblasti že 12 let, le komunističnega režima še niso uradno uvedli. Tudi svobodni razvoj slovenskega naroda so v teh letih uspešno ovirali.
Resolucija posebej poudarja dejstvo, da je komunistični režim v Evropi »umoril milijone nedolžnih ljudi in zaznamoval mnoge druge s kršitvami človekovih pravic«; med njimi so tudi desettisoči Slovencev, ki so jih umorili komunistični partizani, VOS in druge zločinske organizacije. Med kršitvami človekovih pravic resolucija našteva tudi »nepravične sodne procese«, kar nas spominja na obsodbo škofa Rožmana in številne druge krivično obsojene, ki v Sloveniji kljub ustavni pravici ne morejo doseči rehabilitacije, zlasti pa »izvajanje in uveljavljanje ideologije sovraštva«; to v Sloveniji z vso vnemo še vedno počne vladajoča koalicija, kot se je jasno pokazalo ob sprejemu zakona o vojnih grobiščih in v drugih pravnih aktih, npr. v odločbah ustavnega sodišča, s katerimi zavrača enakost žrtev vojnega nasilja glede na to, ali so žrtev okupatorja ali pa žrtev komunističnih partizanov; to pa izrecno nasprotuje zahtevi resolucije, »da je vsaka žrtev totalitarnega sistema enakopravna v svojem človeškem dostojanstvu in zasluži pravico«. Naše ustavno sodišče takšne enakopravnosti še danes ne priznava, čeprav smo že na pragu Evrope. Samo pred nekaj leti je pod predsedstvom sedanjega predsednika vrhovnega sodišča soglasno odločilo, da niti otroci, ki so žrtve komunističnega nasilja, nimajo pravic, ki jih imajo otroci, žrtve fašističnega nasilja.
Resolucija EPP »poziva k popolni razgrnitvi resnice o komunističnih zločinih« in ta resnica naj bo »vzvod za moralno obnovo družbe v posttotalitarni Evropi«. Poziva k ustanovitvi neodvisne evropske izvedenske skupine, ki bi zbirala in ocenila podatke o zločinih totalitarnih sistemov, države pa vabi, »naj ustanovijo lastne komisije, ki bi raziskale kršenje človekovih pravic v času totalitarnega komunističnega sistema« in poročale neodvisnemu strokovnemu telesu na mednarodni ravni. Postkomunistična vladajoča koalicija v Sloveniji resnico vneto taji, zatajiti je ne bo mogla.
Resolucija EPP zahteva od Evropske zveze, da z uradno deklaracijo obsodi komunizem, da ustanovi evropsko raziskovalno in dokumentacijsko središče, vabi k praznovanju »dneva žrtev« totalitarnega komunističnega sistema, poziva k ustanovitvi muzeja žrtev komunizma in končno »zahteva od vseh, ki se nameravajo potegovati za politične funkcije v institucijah Evropske zveze, da razkrijejo lastno poklicno in politično dejavnost v nekdanjih komunističnih državah in opustijo kandidaturo za določeno mesto znotraj Evropske zveze, če so bili del represivnih komunističnih organov ali če so bili udeleženi pri zločinih zoper človeštvo«.
Resolucija EPP o obsodbi komunizma je politični in ne pravni akt. Zato pravno ne obvezuje in naši komunisti se formalno še lahko tolažijo, kot so se tolažili z neobveznostjo resolucije št. 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je tudi zahtevala obsodbo komunizma. Vendar vedno ne bo tako, kajti EPP ima večino v evropskem parlamentu in bo prej ali slej svojo resolucijo prelila v pravno obvezne akte Evropske zveze. Moralne in politične teže te resolucije pa že sedaj ni mogoče zanikati. Zato se ni treba bati, da ne bi prišla na dan vsa resnica tudi o slovenskih komunistih in se odkrili vsi zločini, ki so jih storili. Tudi ne, da bi kakšen slovenski ali tuji Kučan lahko postal evropski funkcionar. Ostali bodo v temi laži, v senci Evrope, ki se zaveda njihovih zločinov in gorja, pod katerim so pol stoletja ječali številni evropski narodi.
Resolucija EPP o obsodbi totalitarnega komunizma je zato pomembna prelomnica na poti k desetletja zamolčani resnici. O tem nas lahko prepriča že dejstvo, da so jo naši postkomunistični mediji po stari totalitarni navadi v glavnem kar zamolčali.
7.2. Nič se ne dogaja
Blaža Cedilnik
7.2.1.
Kot veste, sem bila dva meseca v Ameriki, daleč, zelo daleč, na drugem koncu sveta. V mislih sem s seboj odnesla vse probleme, ki tarejo mojo ljubo malo Slovenijo. Zato sem si vsak večer vzela uro časa in pregledala novice iz Slovenije. Ves čas se je nekaj dogajalo, novic toliko, da sem jih komaj zmogla prebrati in preposlušati oziroma pregledati na radiu in televiziji. Pa še sorodniki, prijatelji in znanci, s katerimi sem v stalni zvezi preko elektronske pošte, so mi sporočali, kako je pri nas doma. Kaj vse sem zamudila! Referendum o izbrisanih, na primer. Pa kaj. Kljub pozivu na bojkot referenduma z najvišjih inštanc, vključno z bivšim predsednikom države in njegovim forumom, se ga je udeležila običajna množica ljudi in seveda zelo jasno izrazila svoje mnenje. Pa kaj. Naša absolutna oblast je naredila po svoje. Prijateljica mi je pisala: »Hehehe … referendum je pogorel na celi črti, to se pravi, ljudstvo je bilo odločno proti zakonu, ampak vse bo brez zveze, ker je ustavno sodišče menda že odločilo … Drugače pa je tukaj vse po starem, hodimo v službo, šimfamo oblast … pa kaj, kdo jim pa kaj more?«
Prijatelj pa je napisal: »A sploh veste, vi tam daleč na drugi strani velike luže, kaj se tu med tem dogaja? Precej stvari naenkrat: V nedeljo gremo na referendum v zvezi s »prebrisanimi«, predvčerajšnjim je bil interpeliran minister Keber, včeraj minister Bohinc, pestro, televizija je po enajst ur prenašala zadeve iz parlamenta, da človek postane že kar malo bolan od tega, zgodi se pa nikomur nič. Danes sem mukoma oddal napoved za odmero dohodnine, še preden sem šel v službo – hvala bogu – sedaj imam pa že vsega tega poln kufer – mislim teh številnih državljanskih dolžnosti. Kje so pa moje državljanske pravice?« Sem brala in poslušala, čeprav ne celotnega prenosa, samo tisto, kar je bilo objavljeno v raznih poročilih in drugih informativnih oddajah. Vse skupaj so obrnili na glavo in naredili Slovence za najhujše šoviniste in rasiste na svetu. Menda se ves svet zgraža ob naših besedah in dejanjih. Potem pa interpelacije, Keber, Bohinc … Glasovalni stroj je opravil svoje. Pardon, temu se zdaj pač ne reče glasovalni stroj. To se reče samo takrat, kadar so na oblasti nepravi ljudje. Ko je bila Bajukova vlada, npr. Zdaj pa je to sprejemanje sklepov, ki se jih da na glasovanje. In poslanci glasujejo po svoji vesti. Če jo seveda imajo.
O, pa Ljudsko stranko so vrgli iz koalicije. Saj so jo pravzaprav že ves čas nekako suvali iz nje. Ves čas jim je šla na živce, ker se ni obnašala tako, kot bi bilo treba. Saj je bila pokorna, ampak ne dovolj. Bila je vedno nekje vmes. Ni sedela na dveh stolih, kot so ji očitali, ampak med dvema stoloma. Vsekakor je naredila pomladni strani precej škode. Pa sebi tudi. Zdaj bo napočil trenutek resnice. Na volitvah. Ni bila čisto na strani komunistov, komsomolcev in kar je še takih strank, ki nastopajo tako enotno, da jih kar gledaš. In se sprašuješ, zakaj niso vsi v eni in isti stranki. No, pa to smo že obdelali. Vsaj na videz je več strank, je parlamentarna demokracija. Gre pač za farbanje ljudi. Nekateri pač nasedejo. Vsakokrat. Nekateri pa volijo stranke kontinuitete, kot se lepo reče, zaradi koristi, zaradi bonitet, za katere se bojijo, da jih bodo pod drugačno oblastjo izgubili. Je že tako. Menda je vsakdo naprodaj, le cene, za katere se je pripravljen prodati, so različne. Kaj hočemo.
Medtem ko sva bila z možem v Ameriki, smo vstopili v Evropsko zvezo. Za to priložnost so obnovili napis »NAŠ TITO« na hribu nad Gorico, napis, ki je viden daleč naokrog. Kar zazeblo me je ob tej novici, me razjezilo, obenem pa mi je šlo na smeh, ko so povedali, da so ga ob tem (ob vstopu v Evropsko zvezo) delno prekrili s slovensko zastavo. Nikakor mi ni bilo jasno, kaj ima ta napis opraviti s slovensko zastavo, s simbolom osamosvojitve. Mislila sem pa tudi na naše vrle fante, ki so po osamosvojitvi splezali tja gor in razmetavali tisto kamenje. In imeli so občutek, da trgajo vezi s starim režimom, s komunizmom, z Jugoslavijo in z vsem, kar sodi zraven. Po moje se prav bedno počutijo. Prav nasprotno, kot so se počutili takrat. Ta napis se vidi celo iz letala. Če bi me kdo vprašal, zakaj je tam in kaj pomeni, mu ne bi znala na kratko razložiti. Pa tudi na dolgo ne. Kaj ima samostojna Slovenija opraviti z diktatorjem iz prejšnjega režima, iz prejšnje države, iz katere smo se srečno izvlekli. Morala bi mu reči, da so še vedno isti ljudje na oblasti kot takrat, da je še vedno isti režim, ki pa se je na zunaj oziroma na videz spremenil. Volk dlako menja, čudi ne. Kljub vsemu ne razumem popolnoma. In mi nikakor ni vseeno. Pravzaprav nisem jezna, žalostna sem, ker se dogajajo take reči.
Seveda sem zdaj že nazaj. Zdaj sem spet tu, v svoji ljubi Sloveniji. In lahko gledam in poslušam prenose iz parlamenta. Po svoje zanimivo, po svoje dolgočasno. Za vsakega poslanca bi že lahko vnaprej rekel, kaj bo dejal. Pač glede na to, na kateri strani je. Čeprav je v parlamentu cela vrsta strank, se obnašajo natanko tako, kot bi bili samo dve. Z eno malo razliko. »Taprava« stran je enotna, da ne moreš verjeti, pomladniki pa si občasno mečejo polena pod noge tudi sami, kot da jim jih kontinuiteta ne bi metala že dovolj. Sicer je bilo pa že od nekdaj tako. Karkoli diši oziroma smrdi po komunizmu, je enotno in usklajeno in organizirano in prisotno v medijih oziroma izjemno skrbi za propagando, za obveščanje doma in po svetu. Kar spomnimo se dogajanja med drugo svetovno vojno pri nas. Komunisti enotni, organizirani, povezani med seboj in s svetom. Protikomunisti pa so bili razklani, neorganizirani, nepovezani s svetom, kateremu bi morali stalno sporočati, kaj se pravzaprav pri nas dogaja. Zdaj je seveda druga pesem. Komunistična stran ima medije trdno v svojih rokah, skoraj vsi novinarji so cepljeni proti pomladnikom, posebej seveda proti Janši. To bo zelo težko spremeniti, tudi če bo prišlo do zamenjave oblasti. Če bodo hoteli karkoli spremeniti, bodo morali pozabiti na stare zamere in biti enotni. Pa kaj, ko jim vedno podtaknejo kakšno kukavičje jajce. V vseh pomladnih strankah je še vedno, o tem sem prepričana, polno spečih krtov, ki čakajo, da pridejo na vrsto. V tem so bili komunisti zmeraj mojstri. Morali bi uporabljati lakmusov papir, to pomeni, vprašati vse tiste, ki se potegujejo za vodilna mesta v stranki ali v vladi, ko bodo ali ko so prišli na oblast, kaj mislijo o dogajanju med drugo svetovno vojno, o državljanski vojni, o spravi, pa še kaj takega. Prej ali slej bi se izdali. Je pa še nekaj. Tisto, kar sem napisala že prej. Menda je vsakdo naprodaj, le cene so različne. Morali bi težiti k temu, da bi, ko spet pridejo na oblast, izbrali take ljudi, ki niso naprodaj. Sicer pravijo, da takih ljudi ni. Ampak sama pobožno upam, da so ljudje, ki niso naprodaj. Za nobeno ceno. Če takih ljudi ni, sem zelo nesrečna in osamljena. Morala bi reči drugače. Ne, da upam, ampak da vem, da taki ljudje so, da se zanesem na to, da so.
Bližajo se volitve. Različna dogajanja kažejo, da se, vsaj kar se tiče vladajoče garniture, pošteno pripravljajo nanje. Prav zanima me, kakšna bo ta nova stranka mladih, ki so jo pravkar ustanovili. Glede na imena, ki jih poznamo že od prej, bo najbrž še ena različica komsomolcev. Sicer bomo pa kmalu videli in slišali na lastne oči in ušesa. Samo skrbno je treba poslušati. Drobni detajli, besedne zveze, izrazi, fraze. Čeprav vsi mladi govorijo o nekakšni neobremenjenosti s preteklostjo, to sploh ni res. Kot sem že večkrat zapisala, smo vsi tako ali drugače obremenjeni z njo. Seveda na različne načine in do različne mere. Nekoč sem v neko konferenco na internetu napisala nekaj o državljanski vojni pri nas, pa mi je neko mlado dekle v odgovor napisalo zgodbo, ki ji jo je pripovedovala njena stara mama in sicer o tem, kako so domobranci mučili in ubijali ljudi, ki jih je poznala (njena stara mama). To je seveda ena plat, čustvena, prenos s staršev na otroke in vnuke. Druga plat, ekonomska, zadovoljevanje ambicij, pa je ta, da se pač ve, da če hočeš kam priti, narediti kariero, se potegovati za visoko delovno mesto, pač moraš biti v LDS ali pa vsaj njen simpatizer. In mladi ljudje bi radi kam prišli, radi bi naredili kariero, radi bi prišli v odgovorne in dobro plačane službe, za to je marsikdo pripravljen zakopati svoje prepričanje devet klafter globoko pod zemljo in reči, da ga politika pač ne zanima.
Vsi mi si želimo, da bi prišlo do spremembe v vladajoči garnituri. Zdaj je pa ta vlada oziroma ta koalicija naredila že toliko svinjarij, da če ji to spregledamo, potem ni ničesar, kar bi ji lahko škodovalo. So pa zagotovo pripravili vse polno streliva in bomb in topov in vsega mogočega orožja, s katerim bodo pomladnike pri ljudeh čimbolj očrnili. Že spet vlačijo na dan zgodbe o trgovanju z orožjem med slovensko osamosvojitvijo in po njej, ki je bilo plačano, pa nihče ne ve, kam je izginil tisti denar. Skratka, namig, da so si pomladniki, posebej Janša, nagrabili takrat veliko premoženje. Da niso grabili samo eldeesovci. Da so tako rekoč vsi politiki enaki. Vsi krvavi pod kožo. Samo oni znajo upravljati državo, oni drugi pa ne. Skušali bodo prepričati ljudi, da bi pomladniki vse pokvarili, kar so oni v teh letih s trudom napravili. In prepričati ljudi o svojem znanju in sposobnosti. In spet zmagati na volitvah.
Kaj se je torej dogajalo tačas, ko me ni bilo tukaj, oziroma, kaj se torej dogaja sedaj. Na prvi pogled veliko. Kar naprej so neke spremembe ustave, izredne seje, pa interpelacije, pa referendumi, pa afere in tako naprej. Vsi mediji so kar naprej polni novic iz parlamenta. Ko pa pogledaš nazaj, ko narediš nekakšno rekapitulacijo, pa vidiš, da se ni zgodilo pravzaprav nič. Vse je še lepo po starem. Torej je vse to dogajanje samo videz, imidž, slepilo, blef. V resnici se pa nič ne dogaja. Ali pa se nekaj dogaja nekje v ozadju, za vsem dimom in rompompomom, ki ga počnemo vsi skupaj, ko se gremo demokracijo. Tisto dogajanje pa je zelo daleč od demokracije. Ki sploh ni niti podobna demokraciji. Zato je že skrajni čas, da izvolimo ljudi, ki se bodo v resnici šli demokracijo. Seveda pa je vprašanje, ali smo sposobni, da se izognemo pastem in prevaram, ki nam jih bodo, bogve katerič že, spet nastavili komunisti s takšnim ali drugačnim imenom.
7.3. Pogled v zgodovino
Marko Kremžar
7.3.1.
Lani je izšla pri Slovenski matici v Ljubljani pomembna zgodovinska knjiga Borisa Mlakarja ‘Slovensko domobranstvo’. V tem obsežnem delu je zbral avtor podroben pregled tako glede organizacije kakor delovanja domobranskih enot v času od njihove ustanovitve septembra leta 1943 pa do konca vojne, umika in njihove končne usode.
Knjiga je pisana stvarno. Čeprav avtor pogosto uporablja partizanske vire, je jasno, da hoče biti objektiven. Zato ne bi imelo smisla, da bi kot nestrokovnjak pisal iz daljave kritične pripombe knjigi, ki bo – upajmo – služila kot izhodišče za vrsto novih, strokovnih zgodovinskih razprav.
Kot človek, ki je omenjeno dobo doživljal, pa bi vendarle napisal nekaj misli, ki so se mi utrnile ob prebiranju nad 500 strani velikega formata, ki jih obsega Mlakarjeva monografija.
Treba je priznati, da posveča avtor obdobju pred ustanovitvijo domobranstva tri poglavja, to je nekako 80 strani. V njih je resnično omenjeno vse, kar se je takrat dogajalo, a ta uvod zbledi ob podrobnem popisu naslednjih devetnajstih domobranskih mesecev. In vendar je prav v prvih mesecih okupacije zgoščena vsa tragika revolucije, katero je presegel le poboj razoroženih domobrancev po koncu vojne. Zato, kdor ne ve, ali bolje, ne dojame, kaj se je dogajalo v Sloveniji pred ustanovitvijo domobranske vojske, ne bo mogel razumeti razlogov za njen obstoj. Naslednje vrstice potemtakem niso ocena Mlakarjeve knjige, temveč pripis, ki naj pomaga razumeti ne le, kaj se je godilo med vojno v Sloveniji, ampak tudi zakaj.
Znano je, da so komunisti na Slovenskem pričeli krvavo revolucijo po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941, to je dobra dva meseca po pričetku okupacije, in da je ta trajala je do maja leta 1945, kar je skupaj 46 mesecev. Če odštejemo tej dobi omenjenih 19 mesecev domobranstva, vidimo, da je pred tem potekala revolucija že celih 27 mesecev. Predno so bili domobranci, so se branile pred partizanskim terorjem Vaške straže, (avtor jih vse prepogosto imenuje z italijanskim izrazom MVAC, kot da ne bi šlo za spontano slovensko samoobrambo). Te so se pričele ustanavljati v maju 1942 in so prenehale ob italijanskem razpadu. Obdobje Vaških straž potemtakem ni trajalo več kot 16 mesecev. Če prištejemo tem še tistih že omenjenih 19 mesecev slovenskega domobranstva, dobimo skupno 35 mesecev oborožene protirevolucije. A kaj se je dogajalo enajst mesecev, od junija 1941 pa do maja 1942, ko ni bilo proti komunistični OF in partizanom nobenega odpora? To je bil čas, ko je partijska Varnostna obveščevalna služba (VOS) streljala po ljubljanskih ulicah zavedne narodnjake, medtem ko so partizani po deželi morili verne krščanske može, žene, duhovnike, fante in dekleta, skratka vidnejše ljudi, ki so bili idejni nasprotniki komunizma.
Koliko je bilo teh žrtev? Nekateri menijo, da ne več kot 600, kot da bi bila to malenkost, drugi cenijo, da jih je bilo nad tisoč. Če pomislimo, da je ob pričetku vojne imela komunistična partija okrog 1000 članov, vidimo, da je dala ta pomoriti med potencialnimi nasprotniki podobno število ljudi, kot jih je imela sama. Ob tej primerjavi lahko presodimo, kako cinične so sodbe nekaterih glede nesposobnosti demokratičnega tabora, kajti vprašanje je, kako bi potekali dogodki v primeru, da bi komunisti ob pričetku revolucije izgubili podobno število članov partije. A na kaj takega demokratično usmerjeni rojaki niso niti pomislili. Umor je bil, takrat kot vedno, kristjanom tuje in prepovedano sredstvo, življenje pa, posebno še življenje od sovražnika ogroženega rojaka, neprecenljiva vrednota. Dr. Marko Natlačen je, na primer, ob prihodu italijanskih okupatorjev komuniste pred njimi branil, češ, tudi oni so Slovenci. Nekaj mesecev za tem, so ga ti, kot toliko drugih zavednih rojakov, umorili.
Pri tem se človek opravičeno začudi, da ti medvojni umori civilistov ne le, da niso priznani in obsojeni kot zločini, temveč, da predstavljajo celo v zgodovinski študiji le splošen podatek. In vendar je prav tedanji partijski teror nad domačim prebivalstvom sprožil med ljudstvom občutek ogroženosti in s tem upravičeno samoobrambo.
Dejstva, da je bil pri nas ves odpor proti OF, pa najsi gre za Vaške straže ali za domobrance, le upravičena obramba pred revolucionarnim terorizmom partije, ni mogoče nikdar dovolj poudariti. Prav tako pa tudi ne, da ob vsem partijskem nasilju ni slovenskih kristjanov sprva nihče branil in da so odlašali skoraj leto dni, predno so v samoobrambi segli po orožju. Tega so jim komunisti naravnost vsilili.
Slovenske polpretekle zgodovine ni mogoče razumeti, če ne postavimo na začetek razpravljanja imen vseh stotin civilistov, očetov, mater, hčera in sinov, ki so jih partizani pomorili v tistem prvem letu svojega tako imenovanega ‘osvobodilnega boja’. Brez tega imenika žrtev, z opisom mučenj in pobojev, še tako natančna in strokovna monografija ne bo mogla približati novi generaciji bralcev strahot, ki so takrat prisilile ljudi v samoobrambo, to je v varovanje lastnih življenj.
Ob tem je vsako razpravljanje o več ali manj dovoljeni kolaboraciji brez smisla. Kolaboracija je, kot je bilo že večkrat napisano, sodelovanje pri doseganju okupatorjevih ciljev in namenov, bodisi iz koristi, bodisi iz ideološke sorodnosti. Pri nas tega ni bilo. Poznali smo sovražnike, nemške naciste in italijanske fašiste in vedeli, da nas hočejo kot narod uničiti. Od prvega dne vojne smo upali na njihov poraz, a vedeli, da se odloča ta na svetovnih bojiščih. Pred notranjim terorjem pa se je moral slovenski človek braniti sam in se zato oborožiti kjer in kakor je bilo v tistih razmerah mogoče.
Ta skrajna, življenjska stiska zavednih in vernih rojakov med vojno in revolucijo presega vsak zgodovinski opis, osnovan le na podlagi dokumentov. Strah in obup pa tudi žalost in ogorčenje niso statistični podatki. Upamo, da bo pomebno Mlakarjevo delo dobilo nekoč širši in poglobljen okvir, v katerem se bo zgodovinar skušal vživeti v dušo ljudi, ki so se sredi okupacije in tujega nasilja zavedeli, da morajo sami zavarovati življenje svojih družin.
O tem je morda res malo napisanega, a dovolj za nekoga, ki hoče razumeti bistvo takratne zgodovine.
8. Kako je že bilo
8.1. Leteča trdnjava nad Logatcem
Tine Velikonja
8.1.1. Uvod
Ko prebiramo in razbiramo zgodbe o Liberatorju B-24, zavezniški leteči trdnjavi, ki se je 25. februarja 1944 zrušila na vzpetino nad Logatcem, je soglasje samo za kraj, kamor je padla, sicer pa je vsaka štorija malo drugačna. Očitno je, da pričevalcev takrat ni bilo zraven ali so bili premladi. Pomagali so si s pripovedovanjem drugih, pri tem pa zasledovali svoje cilje. Pri tem mislimo na partizansko stran, ki se je spomnila cele vrste grdobij, ki naj bi jih pri tem zagrešili logaški domobranci. Spet torej eden od medvojnih dogodkov, ki naj bi bil zapisan enkrat za vselej. Poizkus, da bi ga prevetrili in posodobili, naj bi bil potvarjanje zgodovine.
Pa je zgodba vendar preprosta, jasna in tragična. Ko je bil štirimotorni bombnik, leteča trdnjava, skupaj z drugimi na pohodu iz Italije v Avstrijo, so ga zadeli nemški lovci, manj verjetno protiletalska obramba s tal. Goreče letalo se je nad Lomom znebilo bomb, preletelo Logatec, posnelo greben Kotlic in treščilo v gozd. Zadnji hip je štirim ali petim letalcem uspelo izskočiti. Eksplozija in ogenj do neba. V razbitinah letala in okolici je ostalo pet počrnelih trupel letalcev. Rešenih pet so domobranci predali Nemcem.
Že pred leti sem zasledil v Pismih bralcev v Delu polemiko o usodi zavezniških padalcev. V enem od prispevkov je bilo napisano, da so domobranci v Logatcu streljali na padalce, ko so bili še v zraku in enega ali dva celo ranili. Zgodba se mi je zdela sprevržena in neverjetna, zato se nanjo nisem odzval. Vprašal sem nekaj ljudi, ki so od tam doma, pa so samo zamahili z roko, češ da se s takimi racami ni vredno ukvarjati. A šmenta, letos na 60-letnico dogodka je zgodba oživela. V spomin na uničeno letalo in njeno posadko so se 28. februarja zbrali maketarji in ljubitelji letalske zgodovine ter ZB NOB iz Logatca in o tem poročali. Izvedeli smo, da je Vojni muzej iz Logatca izdal leta 2001 knjigo Boj za svobodo, katere avtor je Jože Simšič. V njem je o letalu zapisal naslednje (Notranjske novice, 27. 2. 2004):
Petindvajsetega februarja 1944 so nemška letala nad Rakekom zadela ameriški bombnik B-24 H Liberator. Nekje nad Lomom je odvrgel še nekaj bomb, nato pa se je strmo spustil proti Logatcu. Nad Logatcem so izskočili 4 padalci. Enemu od njih se je padalo zapletlo v rep letala, tako da je padel na tla skupaj s padalom in se ubil, na druge tri pa so domobranci streljali in s tem kršili določbe ženevske konvencije iz leta 1925, ki prepoveduje streljanje na padalce, ko se rešujejo iz poškodovanih letal. Ko se je kasneje izkazalo, so enemu od padalcev prestrelili obe nogi. Letalo je padlo v gmajno Pleternik, nedaleč od Logatca. K njemu so pritekli domačini in domobranci. Domobranci so mrtvim letalcem pobrali vse, tudi osebne predmete, kot so bile ure in prstani. Domobranci so zajeli tri padalce, jih zaslišali, razkazovali kot medvede prebivalcem Logatca, na koncu pa izročili Nemcem, ki so jih naslednji dan odpeljali v Ljubljano. Trupla sedmih ponesrečenih padalcev ja 3. marca pokopal logaški župnik Valentin Remškar na pokopališču v Dolenjem Logatcu. Po vojni so jih svojci odpeljali v ZDA.
Simšičeva zgodba je najbolj obširna, sicer pa je šel še dalje Anton Nagode, ko pripoveduje o ravnanju domačih domobrancev (Dnevnik, 1. marec 2004): »Nikoli ne smemo biti takšni, kot so bili nekateri (op. domobranci) takrat. Pobrali so jim vse, tudi osebne predmete, kot so bile ure in prstani, nekdo pa je mrtvecem celo ruval zlate zobe.« Bolj obziren je France Brus (Logaške novice, marec 2004, 12): »Ko je naslednji dan pokanje prenehalo, so prvi očividci naleteli na štiri motorje, razmetane po gozdu, na dokaj polomljena krila in na skoraj nepoškodovan rep. Ob letalu in v njem je ležalo pet zoglenelih trupel, ki bogve zakaj niso mogli izskočiti. Na zapestjih se je dalo opaziti, da so ponesrečenci imeli ure, ki jih je bil nekdo že snel. Mrtve letalce je na pokopališču pokopal dolgoletni grobar Kosov Matija.« Jože Simšič je v Svobodni misli (12. marec 2004) previdnejši, ni sledi o streljanju na spuščajoče padalce, ne o ropanju mrličev, samo še tole: »Od desetih članov posadke so se štirje rešili in so padli v roke logaških domobrancev, ti pa so jih izročili Nemcem, ki so jih odpeljali v Ljubljano, kjer se je za njimi izgubila vsaka sled.«
Ponavljam, pri prebiranju teh poročil je prvi vtis, da jih niso pisali očividci: iz nobenega ne izvemo za približni čas dneva, ko je prišlo do strmoglavljenja, ne kakšne razmere so vladale takrat; kako je mogoče, da so si ljudje upali na kraj nesreče šele naslednjega dne; ker takrat tam sploh ni bilo partizanov, kako je možno, da so dva od padalcev prevzeli oni, in drugo. Zato smo se odpeljali v Logatec in se srečali z nekaterimi pričami dogodka.
8.1.2. Marija Musec roj. Urbas
8.1.3. Iz Martenka
Največ nam je povedala Marija Musec. Doma je namreč iz Martenka, iz takrat samotne kmetije, ki je ležala najbliže kraja, kjer je strmoglavilo letalo. Zdaj so okrog nje zrasle hiše kot gobe po dežju, tudi drevja je toliko, da ni več pravega razgleda: ne vidi se niti čevske cerkve niti grebena Kotlic. V času letalske nesreče je bila Marija stara 19 let:
Res me jezi, ko pisarijo zdaj te štorije o domobrancih, zlatih zobeh in streljanju na padalce. Jezi me tudi urednik Marcel Štefančič, ki se niti za to priliko ni potrudil, da bi prišel do natančnejše in resnične zgodbe. Saj nas pozna, stare Logatčane, pa bi koga vprašal, če sam ne ve. Pa nič!
Bilo je v drugi polovici februarja 1944, vi pravite da 25. v tem mesecu. Okrog enajste ure dopoldne sva, ko sem bila z mamo v hiši, zaslišali bobnenje v daljavi in stekli ven. Kaže, da je šlo za eksplozije bomb, ki jih je odvrglo letalo, ki sva ga zagledali na nebu. Bilo je veliko, za seboj je puščalo ogenj in dim. Nad Logatcem je bilo še kakih 500 metrov visoko. Prikazala so se bela padala, po mojem jih je bilo pet. V tem je priletel nemški lovec in videti je bilo, da strelja nanje. Spredaj se mu je namreč nekaj pokadilo in slišali smo, da je zaropotalo. Mama je vzkliknila: »Joj, ubogi reveži!« Potem so padalci izginili za cerkvijo sv. Jožefa na Čevici. Videti je bilo, da so pristali na zgornjem delu Logaškega polja. Medtem je letalo že treščilo v gozd na Kotlicah, oddaljeno od nas približno km. Močno je počilo, ogenj je buhnil do srede neba in hitro ugasnil. Vse je potihnilo. Pišejo o Blekovskih gmajnah, o Pleterniku, o Krvavih jamah, vse bo držalo, vendar rečemo bolj natančno tistemu kraju, kamor je letalo padlo, Kugejeva gmajna. Po vojni sem večkrat peljala naše otroke tja in smo si kraj dobro zapomnili.
Takoj smo se odpravili na ogled, iz radovednosti seveda. »Gremo, gremo!«, smo si dajali korajžo. Jaz z materjo, Jernačov Korle in Šnopsarca, Francka Leskovec. Bil je jasen zimski dan. Kljub soncu je bilo mrzlo kot hudič. Ubrali smo jo kar po celem naravnost proti kraju. Snega je bilo 20 cm, vendar je bil trd in se ni udiral. Srež. Od nesreče je minila slaba ura, ko smo prišli na vrh Kotlic. V Kugejevi gmajni, takoj pod vrhom, se nam je odprlo razdejanje daleč naokrog. Zagledali smo razbitine letala, polomljena in odsekana drevesa, bukve in smreke, nekatera z izruvanimi koreninami. Letalskega trupa je še nekaj ostalo, zlasti repa. Obstali smo nekaj deset metrov proč, ker je še nekaj pokalo in se kadilo. Med razbitinami je bilo pet zoglenelih trupel. Za tretjino so bili manjši kot normalni ljudje. Nekaj obleke so imeli še na sebi, obraze pa počrnele in skrčene, zob ni bilo videti, kot bi bilo nekaj polito čez obraz. No, zgodba o zlatih zobeh, ki naj bi jih domobranci pulili, je pravljica. Teh ni bilo videti, saj naj bi bili sami mladi ljudje. Pa še o ukradenih urah v tistem ognju! Nekaj bo pri tem vseeno držalo. Vse nas je prehitel Žlajfar s Cest. Tako smo mu pravili, čeprav se je pisal drugače. Kar se tiče njegovih navad, je bil bolj ciganske sorte. Ni znal dobro razlikovati, kaj je njegovo in kaj tuje. Preživljal se je tako, da je brusil nože in škarje. Še po vojni je to počel. Ko smo prišli na kraj, se je že motal okrog mrtvih in jih obračal. Če je v žepih kaj našel, jaz nisem videla nič. Samo stali smo in gledali. Čez pol ure so prišli za nami trije logaški domobranci. Bili so Jožkov Gustl in Andrejčkov Tomaž iz Martinj hriba, tretjega nisem poznala. Kugejev Korl, ki je bil tudi tam, pa je vprašal Gustlna: »Kaj pa je s padalci? Ali ste jih dobili?« »Ja, dva sta bila ranjena v noge in smo ju brž odpeljali v Ljubljano v špital. Druge pa so tudi v Ljubljano dali.« Šli smo čisto zraven. Mrtvi letalec v repu je imel na sebi veliko oblačil: usnjen jopič, znotraj z ovčjimi dlakami, kombinezon in še triko, vse na zadrgo. Žlajfar ga je preiskoval. Ko mu je vse odmaknil, smo videli, da gre za črnca. Trije so ležali v trupu ali nekje zraven, eden v ostankih kabine. Naju je začelo zebsti, v noge sva bili premočeni in sva se odpravili domov. Le tega se še spomnim, kako naju je na povratku Korle opozoril: »Ali ste videli Žlajfarja? Enemu od mrtvih je skušal sneti prstan, pa ni šlo in mu je kar prst odrezal.« Streslo naju je. Ves čas sem o tem molčala, zdaj pa vam povem, da boste vedeli, kako je bilo res.
Naslednjega dne sem se z mamo spet odpravila na tisti kraj. Morda bi se dalo kaj dobiti. Tudi drugi so prihajali. Vedno nas je bilo okrog deset, ki smo brskali tam okrog in iskali pripravne kose kovine. Kovinostrugar Franci Oblak iz Gorenjega Logatca je robo odkupoval. Deli so bili zapičeni v zemljo in je bilo treba včasih tudi kopati. Najprej sva se spravili na bencinska soda. Svetila sta se, kot bi bila iz srebra, za 200 do 300 l, vendar težka, da ju nisva mogli nositi. Mama je poiskala neko šibje, da bi ju prevezala za vleko. Ker se ni dalo, sva odšli domov po vrvi, si navezali vsaka svoj sod in z njim do doma. Saj po tistem srežu je sod kar skakal. Iz enega smo napravili kotel za kuhanje žganja. Ne, zdaj ga nimamo več. Brat ga je prodal v Čevico. Pri Kisovcu imajo še sedaj tak sod in v njem nasajeno rastlinje.
Lepo vreme je bilo še dan ali dva in z drugimi sva hodili v hrib in odnašali aluminij. Enkrat ali dvakrat na dan, toliko da je bilo tovora 5 kg za vsako roko. Potem je bil nekaj dni tak dež in tako hudo vreme, da se ni dalo zraven. Ponoči nas je ob misli na mrtve na hribu kar spreletavalo. Čutili smo njihovo prisotnost. Ko sem zjutraj hodila na stranišče, me je bilo prav zares strah. Dež in odjuga sta pobrala ves sneg. Po tistem je prišel po mrtve letalce logaški grobar Kosov Matija. Ne vem, kdo mu je naročil. Ko so se vračali, sem jih dobro videla, saj so peljali mimo naše hiše: truge, zbite iz navadnih desk, bilo jih je pet, počez so bile zložene na diri, ne spomnim pa se, ali so peljali z volom ali konjem. Matija je vozil, zraven so šli trije domobranci, ki so mu pomagali. Pokopali so jih po krščansko na logaškem pokopališču. Odleglo nam je, ves čas smo mislili nanje, dokler so bili nepokopani.
Midve sva hodili vsak dan po aluminij v tisti hrib. Dobro sva zaslužili. Domobrancev nisem kasneje nikdar več videla tam. Tudi sicer so se zadrževali zase. Imeli so družine in čez dan kmetovali doma. Na postojanko so hodili samo spat. Niso bili pravi vojaki. Zadovoljni so bili, da so jih pustili pri miru. Po vojni pa so jih vseeno pobili. Takrat v naših krajih sploh ni bilo partizanov in v vsem tem času se niso pokazali niti enkrat. Zato mislim, da je zgodba o dveh zavezniških padalcih, ki naj bi jih prevzeli partizani, privlečena za lase. Še zdaj se smejem svojemu sosedu, ko razlaga, da naj bi bilo prvo, kar so vprašali padalci, ko so prileteli na tla: »Ali je to Titova vojska?« In to kar po slovensko. V dveh tednih smo lažje kose že vse raznesli. Spravili so se na večje, tudi na motorje, ki jih je razmetalo daleč naokrog. Tistega najbolj v dolini je Mihcov Jože odvlekel z voli. Pri Klamu, gostilni, so ga raztrančirali in do večera pili na ta račun. Mi smo vse prodali. Drugi so kaj ohranili v spomin. Naši sosedje Lovrinovi imajo še sedaj propeler. Drugi so zbirali medeninaste tulce in jih imeli za karkoli.
Pravili so, da je prav istega dne padlo letalo tudi v Čufariji. Tako rečemo Cerkniški in Loški dolini. Borovnica je bila za nas Coklarija, Breg in Pako Fiškarija, po hribih Menišija. Morda zato zamenjave in zmeda.
8.1.4. Franc Osterman iz Logatca
Prav na drugem koncu je bil takrat Franc Osterman, tudi Logatčan. Takrat je bil star 13 let. V kamnolomu za Ravenskim gričem, desno od Raskovca, je pomagal nalagati kamenje na voz. Lekarnarju Kristanu so postavljali skalnato ograjo. Še danes stoji. Kraj je malo nad dolino in se je dobro videlo. Ranjeno letalo, ki je spuščalo dim, je zagledal že, ko je letelo s postojnske strani in bilo vzporedno z Rakekom. Za Martinjim hribom, nekaj nad Lomom, je odvrglo bombe, ki so zagrmele. Potem je zagledal padalce. Njemu se zdi, da so bili samo trije, največ štirje. Videl je kar dva lovca, ki naj bi zdrvela nizko mimo njih. Toliko se je vseeno videlo, da na tistem polju ni domobrancev in tudi niso mogli streljati nanje. Prvi padalec je padel na streho Kramarjeve hladilnice in se pri tem nekaj poškodoval, drugi pa so se spustili na zgornji konec Logaškega polja vzhodno od ceste, ki pelje v Rovte in Žiri. Ni šel zraven. Pravili so, da so prišli do njih najprej ljudje iz bližnjih hiš. Ker jih niso razumeli, so šli po Jakletovega Edota. Rojen je bil v Ameriki in je razumel angleško. Poskrbeti je bilo treba za ranjenca. Poklicali so domobrance. Govorili so, da so jih izročili Nemcem. Ne ve, kaj so napravili z ranjenimi in koliko jih je bilo, tudi ne, kako so jih izročili Nemcem, ali kar v Logatcu ali so jih odpeljali v Ljubljano. Tudi on je še štirinajst dni hodil na kraj, kjer je padlo letalo. Zdi se mu, da je bila kabina nedotaknjena in so bili mrtvi letalci vsak na svojem mestu. Pri Lomu, blizu kraja, kamor so bile odvržene bombe, je še zdaj videti nekaj jam. Kraju rečejo Amerika in naprej je Dolga njiva, kjer je po vojni še kosil, zdaj pa je vse prerasel gozd.
8.1.5. Matilda Bebar
Matilda Bebar, rojena Rupnik, doma iz Rovt, je tudi gledala v nebo. Ognjena kača, ki se je vila iz ranjenega letala, se ji je zdela gromozanska, hrup nevaren. Padalci naj bi bili trije ali štirje, eden naj bi pristal pri Kramarju, drugi pa po njenem na Poštnem vrhu. Domobranci niso streljali nanje. Čeprav pišejo, kako so dva padalca rešili partizani, to ne drži. Partizanov takrat na logaškem koncu ni bilo.
Vse bombe niso eksplodirale. Tako je 1. aprila 1944 udarila strela in je razneslo še eno. Služila je v Brodu. Ravno so čakali pri porodnici, ko je počilo. Kasneje je na Mačkonovem grabila listje in naletela na veliko granato.
8.1.6. Zaključek
Od vsega drži, da gre za isto letalo, čeprav se je v tistem času, morda istega dne, zrušilo podobno letalo v Loški dolini, in tretje nekaj kasneje v Doleh pri Zali blizu Veharš. Nihče ne piše, kako so domobranci pomagali pokopati mrtve letalce. Ostanke letala so do zadnjega kosa raznesli domačini. Res so prišli takrat na kraj tudi hotenjski domobranci in odmontirali topič, ki jim je kasneje dobro služil. V Rovtah so nam pokazali nepoškodovan motor za hidravlično spuščanje in dviganje koles s tega letala, pa tudi predpasnik, sešit iz padala. Kaže, da se je pet letalcev rešilo s pomočjo padal, eden ali dva sta bila ranjena. Padalca, katerega padalo naj bi se zapletlo v rep letala, od naših prič ni videl nihče. Težko je videti kaj takega, če je letalo v ognju in dimu. Drži pa, da so preživeli letalci prišli v roke domobrancev. Poskrbeli so za ranjena in ju hitro prepeljali v Ljubljano, druge tri pa izročili Nemcem, saj jim drugega ni kazalo, kakor se danes sliši čudno. V Zavezi (T. Velikonja, Slovenska protikomunistična vojska in zavezniški letalci, 24, 28-34) smo že opisali zgodbo od rešenih zavezniških letalcih, ki so jih potem Nemci zajeli v Selah pri Pancah. Takrat smo zapisali, da so sicer šli v ujetniško taborišče, prav vsi pa so preživeli. Zato pripomba »za njimi se je izgubila vsaka sled«, ne pomeni nič. Prav bi bilo, če bi bilo zapisano: »Kaj se je z njimi zgodilo kasneje, ni znano.«
Napisali smo tudi, da so domobranci čutili, kako so Angleži in Američani njihovi naravni zavezniki, s katerimi bodo prej ali slej prišli skupaj. Zanje so bili svetinja, živ dokaz pravega zavezništva. Temu ustrezno so z njimi tudi ravnali. Ne bi kazal s prstom na partizane. Ni dvoma, da so veliko padalcev rešili. Vendar zgodbe, kako so se tu in tam polakomnili njihovih oblek, obutve in orožja in jih zato pobili, niso izmišljene.
8.2. Z izposojeno kamero
Franci Hrovat
8.2.1.
Bilo je v Novem mestu konec maja 1942. Z drugimi sošolci sem se pripravljal na veliko maturo. Prvi dan pismeni izpit. Dobro mi je šlo in zadovoljen sem se vračal proti domu. Ko sem zavil v park pri pošti, sta se mi približala dva italijanska karabinjerja in med brez besed odpeljala v novomeške zapore. Racija.
Tam so zbrali že večino novomeških študentov in profesorjev. Razdelili so nas po zapornih prostorih. V sobo, kjer je bilo v normalnih časih pripravljeno za deset zapornikov, so nas natrpali trideset. Nobenih ležišč, samo tla in strop, le v kotu ograjen prostor – stranišče. Postelja gol cementni tlak, brez vode in brez luči.
Že prvo noč se mi je pripetil po svoje žalosten ali smešen dogodek. Sredi noči sem začutil pritisk v trebuhu in moral na stranišče. V temi in v strahu, da komu ne stopim na glavo, sem pripotoval do cilja. Tam je bila deska z odprtino in pokrovom. Pod odprtino je bil postavljen okrogel sod. Ko sem se izpraznil, sem previdno odpotoval na svoj ležalni prostor. Nisem še zadremal, ko sem zaslišal iz omenjenega zatočišča kričanje in folklorno preklinjanje. Kaj se je zgodilo? Nisem vedel, da ima spodaj ležeči sod še svoj pokrov. Tako sem se ponečedil kar nanj. Na srečo je temna noč pomagala, da me niso odkrili.
Študentje in profesorji smo nadaljevali svoje preživljanje v zaporu. Edini, ki je ostal zunaj, je bil gimnazijski ravnatelj prof. Ivan Dolenec. Ker smo maturo prekinili, so jo imeli za neveljavno. Dolenec je izposloval pri italijanskih oblasteh, da smo lahko ponovili maturo v zaporu. Po nekaj dneh so Italijani pristali. V nekem hodniku so postavili šolsko tablo in pred nočjo je posedlo pet kandidatov. Komisijo so sestavljali profesorji, ki so bili obenem zaporniki. Kot svoboden človek je bil prisoten edino ravnatelj. Dobro, ponovno smo izdelali pismeni del in čakali na zaključek naslednji dan.
A sredi noči so nas zbudili, nas vklenili v pare in nas ob šesti uri zjutraj naložili v tovorne vagone na novomeški železniški postaji. Vožnja v zaprtih vagonih je trajala cel dan in pozno popoldne so naš človeški tovor izložili v »Campo di concentramento – Monigo presso Treviso«.
Da ne pozabim. Kasneje, na intervencijo škofa Rožmana, je bilo šest pripornikov vrnjenih v Ljubljano in trije od njih, med katerimi sem bil tudi jaz, smo naredili – v tretje gre rado – maturo v kuhinji pri ravnatelju Dolencu. Ostali del poslopja je zasedala italijanska vojska.
Dobro, vrnimo se v taborišče. V njem je bilo okrog štiri tisoč oseb, od tega osemsto žensk in otrok. Hrana je bila slaba, disciplina stroga, dosti bolh in uši. Nekoč je umrl star možakar iz Čabra. Ležal je v cementnem koritu in študentje smo hodili opazovat, kako uši zapuščajo mrtvo telo. Taborišče je bilo obdano s stražnimi stolpi. Eden od pripornikov je prispel v taborišče samo z enimi hlačami. Opral jih je in jih obesil pod okno, da bi se posušile. Ponoči jih je veter majal; zaslišalo se je povelje »Alto la« in nekaj strelov. Zjutraj je fant oblekel preluknjane hlače.
Ker sem dobro obvladal italijanščino in delno tudi druge jezike, so me postavili za tolmača. S tem sem si pridobil večjo svobodo za premikanje v taborišču in tudi moj želodec je bil deležen obilnejše hrane. Pa sem videl, kako so stražarji enemu od zapornikov odvzeli fotografski aparat in ga položili na svojem poveljstvu na polico. Ogledal sem si ga in odkril, da v njem ni filma. Na srečo je eden od novomeških študentov v svoji prtljagi prinesel tudi film. Takrat sem imel devetnajst let in v glavo mi je šinila nora ideja, da izmaknem aparat, ga odnesem v taborišče, tam pa posnamem nekaj slik. Posrečilo se mi je. Skrivaj sem prinesel aparat v barako in naredil osem posnetkov skozi špranje okna; posnel sem tudi skupino novomeških študentov. Aparat sem vrnil. Ko sem kasneje prišel domov, so mi film razvili. Vsi posnetki so uspeli. Temu je že šestdeset let. Tri slike so se ohranile in te prilagam.
Nisem domišljav, vendar pa menim, da na svetu ni veliko zapornikov, ki se jim je posrečilo kaj takega: da bi fotografirali taborišče v času svojega zapora.
9. Po branju
9.1. Poljska Domovinska armada
Marko Kranjec
9.1.1.
Die polnische Heimatarmee. Geschichte und Mythos der Armia Krajowa seit dem Zweiten Weltkrieg. Im Auftrag des Militärgeschichtlichen Forschungsamtes hersg. von Bernard Chiari unter Mitarbeit von Jerzy Kochanowski. München, Oldenbourg 2003. XIV, 948 str. (Beiträge zur Militärgeschichte. Band 57.)
Obsežni zbornik – skoraj 1000 strani velikega formata – je nastal v Raziskovalnem uradu za vojno zgodovino v Potsdamu; prispeval naj bi k boljšemu poznavanju sosednje države in je del projekta za raziskovanje vzajemne nemško-poljske zgodovine. V zborniku sodeluje 34 avtorjev, največ, 26, je Poljakov, drugi so večinoma Nemci, sodelujeta pa tudi dva Američana.
Zbornik obravnava poljsko Armio krajowo (Domovinsko armado, v nadaljevanju AK). Ta je delovala znotraj okupirane Poljske; zunaj Poljske so se v drugi svetovni vojni Poljaki bojevali v poljskih armadah ob boku zavezniških sil, zahodnih, pa tudi Rdeče armade. Najbolj znana je armada generala Andersa, ki se je vojskovala v Italiji. Armia ludowa, Ljudska armada, pa je bila vojska komunistične lublinske Poljske, ki jo je Poljski komite nacionalne osvoboditve ustanovil v drugi polovici leta 1944, ko je ruska armada osvobodila vzhodni del Poljske, med Bugom in Vislo.
Uvodni razpravi urednika Bernarda Chiarija »Domovinska armada v zrcalu poljske narodne identitete« sledi 34 prispevkov v štirih razdelkih. V prvem, »Domovinska armada in njeno zgodovinsko ter vojaško ozadje,« piše najprej Bernd Martin o zgodovinskem ozadju, o nemško-poljskih odnosih v 19. in 20. stoletju. Hans-Jürgen Bömelburg in Wanda Krystyna Roman analizirata nemški in sovjetski okupacijski sistem, ki sta bila zgodovinski okvir za nastanek in delovanje AK. Brez poznavanja nacističnega okupacijskega terorja na eni ter učinkovanja sovjetske okupacije na vzhodno Poljsko na drugi strani ni mogoče dojeti niti delovanja AK niti njenega povojnega razumevanja. Strukture podtalne armade, njeno organizacijo in vodstvo opisuje Gregor Mazur, poljsko vlado v izgnanstvu v Franciji in Angliji pa Marek Ney-Krwawicz. Oba avtorja prikazujeta odlično vojaško podtalno organizacijo AK, ki so jo po kapitulaciji Poljske v zelo kratkem času ustvarili iz številnih in najrazličnejših vojaških in civilnih skupin; sprva se je imenovala Związek walki zbrojnej (Zveza za oboroženi boj, ZWZ). Bila je pod poveljstvom poljske vlade v tujini, ki je bila v začetku v Franciji, nato pa v Londonu. Imela je do 400 000 članov, od tega je bil le manjši del organiziran v bojne enote. Primanjkovalo ji je tudi orožja. Sposobnost AK potrjuje sestavek Andrzeja Peplonskega o obveščevalni dejavnosti AK; naj spomnimo, da so angleške tajne službe dobile bistvene podatke o nemškem orožju »V« od Poljakov. Piotr Kolakowski se obrača k drugemu sovražniku, s katerim se je morala AK soočati že kmalu po začetku. Takoj po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo in nato še močneje od 1942/43 dalje so začele sovjetske obveščevalne službe preiskovali in infiltrirati poljsko podzemlje. S tem so pripravljale drugo sovjetizacijo poljskih vzhodnih področij (ali, po njihovem mnenju, osvoboditev beloruske in ukrajinske sovjetske republike izpod poljske oblasti). Naslednja prispevka sta posvečena obema osrednjima vojaškima operacijama AK. Wlodzimierz Borodziej opisuje z varšavsko vstajo dogodek, ki je postal simbol poljskega odpora v drugi svetovni vojni. Da bi prehitela sovjetsko okupacijo Varšave, je AK kljub nasprotovanju nekaterih (proti je bil npr. tudi general Anders) pričela z vstajo; pokazalo pa se je, da je podcenjevala nemško vojaško moč. Dogodki so znani: vstaja je trajala od 1. avgusta do 2. oktobra 1944, rezultat je bil 150 000 do 180 000 mrtvih, od tega okrog 90 odstotkov civilnega prebivalstva, in skoraj popolno porušenje mesta. Vstaja je bila del operacije »Burza« (Vihar); Gregorz Mazur prikazuje njen potek. Pod tem imenom je AK izvedla temeljito pripravljeno in obsežno vojaško operacijo, ki naj bi glede na že katastrofalno nemško vojaško situacijo privedla do splošne vstaje. Boji so potekali v letu l944 in so ponehali septembra in oktobra. Olajšali so napredovanje sovjetski armadi in otežili umik Nemcem, a pričakovanje kakih političnih koristi od tega se je izkazalo za naivno. Povojna politična razmejitev Evrope se je že nakazovala in vse junaštvo ter ogromne izgube nove razdelitve ozemelj niso mogli spremeniti. Pričakovanja, da bodo poljske odporniške sile priznane kot enakovreden zaveznik in tako rekoč gospodar na svoji zemlji, niso bila realna. Obe dejanji, varšavska vstaja in operacija Vihar, sta ostali vojaško-politično neuspešni, imata pa za Poljake silen moralni in simbolni pomen. Rdeča armada in NKVD sta takoj po zasedbi razorožila »poljske nacionaliste« in tako začeli «čistiti« podzemlje. O tem poroča Harald Moldenhauer v zadnji razpravi tega razdelka.
Naslednji razdelek ima naslov »Vojni vsakdan«. Piotr Majewski razkriva življenje pod okupacijskim terorjem in organizacijo »civilnega boja«. Za poljski odpor sta bila izpolnjena dva bistvena pogoja: obstoj legitimnih in etičnih instanc v tu- in inozemstvu, ki so dajale prebivalstvu smernice za ravnanje v razmerju do okupatorja, in pa velika narodna zavednost Poljakov. Civilni boj so organizirale in usmerjale razne organizacije, obsegal je bojkot okupatorja, njegovih prireditev, filmov itd., pa tudi odredb, kolikor je bilo mogoče; večje in manjše, vsakdanje sabotaže ter obveščevalno dejavnost v korist zaveznikov. Delovala so sodišča in kaznovala tiste, ki se po teh navodilih niso ravnali – s striženjem, pretepanjem, pa tudi s smrtjo. Vse to je dajalo Poljakom moralno moč za preživetje v razmerah okupacijskega terorja. Janusz Marszalec govori o življenju pod okupatorjevim terorjem in o mejnih ravnanjih vojakov AK. Tu načenja dolgo prikrivane tabuje; kot v nobeni drugi okupirani državi tudi na Poljskem ni bilo samo odpora. Bili so ljudje, ki so si hoteli olajšati vsakdanje življenje in zagotoviti preživetje s pomočjo kolaboracije, kar je bilo po vojni obsojeno kot nemoralno. Problematizirana so tudi nekatera ravnanja vojakov AK: »navadna kriminalnost«, ilegalne zaplembe, likvidacije, politični umori, predvsem pa boj proti »revolucionarnemu banditstvu«, tj. proti sicer redkim komunističnim partizanskim oddelkom – sodelovanje Poljakov v komunističnih odporniških enotah je bilo minimalno –, pa tudi proti judovskim partizanskim oddelkom, ki so se bili prisiljeni preživljati z ropanjem. Veliko je bilo po vojni govora tudi o represalijah AK nad civilnim prebivalstvom. V Voliniji je bilo npr. l. 1944 požganih veliko ukrajinskih vasi in umorjenih 15–20 000 Ukrajincev, vendar kot povračilo za pokole Ukrajinske uporniške armade (UPA) nad Poljaki, ki jih cenijo na 80–100 000 žrtev; boj med Ukrajinci in Poljaki se je končal s sovjetsko zasedbo, ko se je pokazalo, da Poljaki niso glavni nasprotniki ukrajinske neodvisnosti in se je UPA usmerila proti Sovjetom ter se jim upirala še več let po vojni. Neprijetno vprašanje načenja tudi Martin Dean: sodelovanje Poljakov v domači pomožni policiji na vzhodnopoljskih področjih, ki so jih zasedli Nemci. V pomožni policiji so z zelo različno motivacijo služili pripadniki vseh narodnosti – ukrajinske, beloruske, poljske in ruske. Tako AK kot komunistični partizani so se borili proti njim, brutalnost je bila velika na obeh straneh; zelo težko pa je danes rekonstruirati notranje frontne črte, ki so med vojno potekale po vzhodni Poljski. Jerzy Myszor govori o vlogi katoliške cerkve med okupacijo; nižji kler je brez izjeme podpiral AK in pri njej sodeloval, med varšavsko vstajo deloma celo z orožjem, med visokim klerom pa so bili posamezni redki primeri popuščanja okupatorju. Katja Höger opisuje vlogo žensk v AK, predvsem na primeru varšavske vstaje. Ženski oddelki so imeli 10 000 pripadnic, vsega skupaj je bilo pod vojaško prisego 35–40 000 žensk. Delovale so – glede na veliko pomanjkanje orožja – predvsem v propagandi, upravi, saniteti, kurirski službi, sabotaži, špijonaži in protiletalski obrambi; v varšavski vstaji deloma tudi v oboroženih enotah. Po kapitulaciji je iz Varšave odšlo v nemško ujetništvo med 17 500 vojaki tudi 2 300 žensk, čeprav bi se lahko pridružile civilnemu prebivalstvu. Waldemar Bednarski opisuje vojno dogajanje v občini Kotlice blizu Lublina v sovjetski zasedbeni coni. Občina je imela večino poljskega prebivalstva, samo v nekaterih vaseh je bilo prebivalstvo ukrajinsko, sovražno razpoloženo do Poljakov. Tu je bila AK med dvema frontama – nemško armado in Ukrajinsko uporniško armado, dejansko se je dogajala državljanska vojna, s krutimi nemškimi represalijami; končalo se je s sovjetsko zasedbo in likvidacijo AK. Lars Jockheck in Anke Stephan kažeta AK iz nemške perspektive, s pregledom sodobnih zaznav oz. prikazovanja AK po nemških vojakih in po nemško nadzorovanem poljskem tisku. Prideta do na prvi pogled presenetljivega rezultata, da se je AK zelo pozitivno prilegala nemški mentaliteti: nemški vojaki so imeli herojsko umirajoče borce v varšavski vstaji za zgled; motiviral jih je za boj, ki so ga imeli že dolgo za nesmiselnega. Bernard Chiari načenja v prispevku »Vojna zvijača ali zveza s sovražnikom« občutljivo vprašanje nemško-poljskih stikov l943/44. Ko se je približevala sovjetska fronta in je že dosegla medvojno poljsko mejo, je marsikje v vzhodni Poljski prihajalo do poskusov pogajanj med nemško armado in AK, ki naj bi pomenila izhod iz brezupnega položaja.
Tretji razdelek, «Pokrajine, manjšine in narodnostne interpretacije zunaj Poljske«, obravnava nacionalno in ozemeljsko problematiko, ki je odločilno sovplivala na delovanje AK. Nacionalne napetosti iz časa pred 1918 in medvojnega časa so se med drugo svetovno vojno stopnjevale do odkritih vojaških spopadov, predvsem v Galiciji in Voliniji med Poljaki in Ukrajinci, v manjši meri na področju Vilna med Poljaki in Litavci in pa v novogrodskem okraju med Poljaki in Belorusi. Leta 1939 je imela Poljska 39 milijonov prebivalcev, od tega sta bili Poljakov samo dve tretjini; Ukrajincev je bilo 15 odstotkov, Judov 9, Belorusov 5 in Nemcev 2 odstotka. AK je imela za cilj vzpostaviti Poljsko v medvojnih mejah, zato je nujno prihajala v konflikt z vojaškimi enotami drugih narodnosti. V razdelku sta dva prispevka o stanju v ukrajinskem delu Poljske: članek Grzegorza Motyka (Poljsko-ukrajinsko nasprotje v Voliniji in Vzhodni Galiciji), pisan s poljskega gledišča, je soočen s prispevkom Tymothyja Snyderja (Armia krajowa iz ukrajinske perspektive); članek s poljskega stališča Kazimierza Krajewskega (Novogrodsko področje AK. Nacionalni konflikti in politične razmere 1939 do 1945) dopolnjujeta prispevka Ivana P. Kren’a in Sigizmunda P. Borodina z beloruskega gledišča. Piotr Niwinski piše o nacionalnih konfliktih v vilenskem področju na litavskem ozemlju. Avtorji večinoma zagovarjajo diametralno nasprotna stališča, miti o medvojnih dogajanjih se trdoživo ohranjajo na obeh straneh. V zadnjem članku govori Frank Golczewski o AK in Judih. Raziskuje položaj Judov med drugo svetovno vojno na ozadju vloge Judov v poljski družbi; odnos AK do Judov med okupacijo ni mogel biti ne boljši ne slabši od odnosa Poljakov do Judov v medvojni Poljski.
V četrtem, zadnjem razdelku «Zgodovinske podobe Domovinske armade v poljskem povojnem času« gre za vprašanje, kako je nastal mit o AK, kakšno vlogo je igral v ljudski republiki in po koncu komunizma. Krzysztof Komorowski se v uvodnem prispevku sprašuje o vojaški aktualnosti oblike odpora, ki jo je razvila AK. Trditev, da so oblike dejavnosti, ki jih je uporabljala AK, primerne za rešitev vojaških nalog v 21. stoletju, bo gotovo vzbudila razpravo. Naslednji prispevek Andrzeja Czeslawa Žaka o gojitvi vojaških tradicij v ljudski republiki kaže, kako visoko vrednost ima AK v poljskih oboroženih silah do danes. Že kmalu so pričeli v njih poleg tradicije Ljudske armade gojili tudi vzporedno tradicijo AK. Krzysztof Lesiakowski obravnava primer generala Mieczyslawa Moczara, ki je bil med vojno komandant v Ljudski armadi, v šestdesetih letih pa si je kot politik iskal pristašev tudi med veterani AK. Rafal Habielski opisuje dejavnosti pripadnikov AK, ki so po vojni živeli v izgnanstvu in tam vzdrževali in razglašali tradicije AK. Članek Tomasza Markiewicza je vodnik po materialnih sledovih varšavskega upora, po mestih bojev in likvidacij, ki so vsa zaznamovana s spominskimi obeležji. Zaključno in najpomembnejšo skupino tem obravnavajo sestavki Rafala Wnuka, Edmunda Dmitrówa in Barbare Szacke. Wnuk raziskuje komunistično tezo, po kateri naj bi bili borci AK zlorabljeni za napačne politične cilje, se pri tem izčrpali in postali nesposobni za nujno prenovo poljske družbe po vojni, ki so jo morali opraviti komunisti; pri tem opisuje izbrane biografije ljudi, rojenih okrog 1920, ki so bili glavni nosilci oboroženega upora in jih je oblikovalo dolgoletno podtalno delo. Tako nam posreduje podobo notranje trdnosti AK in vzroke za tako veliko pripravljenost njenih članov na žrtve. Edmund Dmitrów povzema poljsko zgodovinopisje in njegove kontroverzne interpretacije vojne, okupacije in odpora. S sociološko metodo nazadnje Barbara Szacka analizira, kakšen pomen je zavzela AK v poljskem kolektivnem spominu povojnega časa in kako se je vrednotenje spreminjalo v komunistični in v posovjetski dobi, od popolnega zamolčevanja v prvih povojnih letih – kot zaveznike zahodnih sil so člane AK tudi obravnavali kot izdajalce in obsojali na montiranih procesih – do postopnega delnega priznavanja v kasnejših letih; nikoli pa pripadniki AK niso uživali materialnih ugodnosti, tako kot borci Ljudske armade. Ko so nastopile generacije, ki se medvojnih dogodkov niso spominjale več iz osebnih izkušenj, je zavest o AK preraščala v mit, podoben mitu o obeh poljskih vstajah v 19. stoletju.
Knjigo zaključujejo obsežna časovna preglednica, ilustracije, zemljevidi, seznam kratic, seznam literature in osebno kazalo.
Zbornik ne namerava biti monografija o AK; v njem tudi ni nobenega prispevka, ki bi pregledno prikazal njeno podobo in delovanje. Je mozaik študij, ki z najrazličnejših vidikov podrobno obravnavajo posamezna vprašanja o AK, in naj bi prispevale gradivo za bodočo monografsko obdelavo teme. Bralec, ki tematike ne pozna, si mora s težavo sam ustvariti pregledno podobo AK. To je bila organizacija za civilni in vojaški odpor, ki je, predvsem da bi zaščitila prebivalstvo pred okupatorjevimi represalijami, do leta 1943 delovala v glavnem s sabotažami in obveščevalno, vojaške akcije je izvajala le v časovno in krajevno omejenem obsegu. Pripravljala se je na odločilni udarec ob koncu vojne, ko bi s splošno vstajo pregnala okupatorja in prevzela oblast v državi. Zaradi mednarodnih političnih razmerij in vojnih zavezništev je bila izvedba tega načrta obsojena na propad. Poljsko je zasedla sovjetska armada, ki je skupaj z NKVD razbijala enote AK, aretirala ali likvidirala vodstvo in oficirje, moštvo pa razoroževala ali vključevala v enote pod svojim vodstvom, pa tudi odvažala v sovjetska taborišča ali likvidirala. AK je bila razpuščena 19. januarja 1945; iz preostalih podtalnih struktur se je razvil protisovjetski odpor. Še vse do petdesetih let je posamično prihajalo do oboroženega odpora, ki pa seveda proti NKVD ni imel nobenih možnosti. Vojaško in politično je AK doživela neuspeh; izgorela je v boju proti okupatorju, a si je kljub temu – v tradiciji poljskega uporništva 19. stoletja – s tem utvarila ogromen moralni kapital in mit, ki v Poljakih živi še danes. Zato tudi še ni povsem dozorel čas za njeno celostno in objektivno zgodovinsko obravnavo.
9.2. Dnevnik 1952
Edvard Kocbek
9.2.1.
14. februar:
Godovniška druščina: brat z ženo in Vodnikova dva. Debata se je burno prenesla v ocenjevanje sovjetizma in amerikanizma. Jaz sem oba pojava kot duhovna lika enako obsodil, pravzaprav izrazil bojazen, da bo amerikanska duhovna praznota po svoji človečanski nevarnosti presegla sovjetski demonizem ali satanizem. Z vso silo sta se zakadila /Vodnikova/ vame in žal odgovarjala zgolj politično. Prišla sta na ocenjevanje komunizma pri nas in ugotavljala, da smo mi že 1941. vedeli, da nas bodo komunisti ogoljufali. Odgovarjal sem, da smo vedeli, da bi nas lahko, da pa smo zaupali v okoliščine, ki se niso izpolnile, tako v notranjem kakor v zunanjem svetovnem razvoju.
Prijela me je etična ekstaza, ko sem izjavil, da mi ni žal prehojene poti in da se danes ne bi drugače odločil, ker je bila naša odločitev najboljša krščansko tvegana odločitev. Res je, politično so nas povozili, toda zato smo človeško ostali čisti, v sebi imamo kapital, ki ga nima nihče, niti partijci niti belogardisti.
15. april:
(Potem, ko izve, da je V. M., ki ga je večkrat obiskal, udbovski konfident, piše:)
Kaj naj storim? Ne moti me tisto, kar sem mu v treh štirih obiskih pripovedoval, kajti ni dvoma, da sem mu povedal stvari, ki si jih udbovci s slastjo zapisujejo, pač pa me vznemirja splošen in vedno bolj učinkovit način takšnega modernega policijskega ustrahovanja.
Niti Italijani niti Nemci niso povzročili takšne človeške škode, kakor jo povzročajo satanski načini ubijanja človekove celote, lomljenje njegove moralne suverenosti, poniževanje njegove osebne resnice, zasramovanje njegove notranjosti, drobljenje njegove zavesti. Ta špijonski sistem obsega zgolj med Slovenci več deset tisoč ljudi, ubija jim duše pri živem telesu in hromi najdražje v človeku: nedotakljivo vest, sveto svobodo vesti in duha.
9. septembra:
Vedno pogostejši partijski sestanki, vedno manj berem v OF. Slovenski Poročevalec že dlje časa ni več njeno glasilo. Komunisti ne morejo živeti brez sovražnika, ne priznavajo pa niti legalnega nasprotnika, kak paradoks.
Ne morejo živeti brez procesov, aretacij, brez frontno napadalne, skoraj krute bojevitosti, hkrati pa ne priznajo mnogovrstnosti življenja in naravne različnosti mnenj.
10. septembra:
Ne čudim se temu, da je treba socializem vzpostaviti in graditi s terorjem, čudim se le temu, da je ta teror tako nesvet, tako banalen, prostaški.
15. oktobra:
Micika mi je povedala, da je jurjevški kaplan obsojen na mesec dni zapora, ker je imel neprijavljene pevske vaje.
18. oktobra:
Cajnkar rešuje cerkvene in duhovniške zadeve, ki sta jih tako režim kot Cerkev zavozila. Obiskal mariborskega in ljubljanskega škofa, pregovoril Toroša, dosegel njihov skupni sestanek, uredil priprave na občni zbor CMD, obiskal Kraigherja in močno ublažil napetost.
Čeprav na terenu gonja zoper duhovnike še ni popustila, mislim tudi jaz, da je treba priliko izkoristiti in doseči pomirjenje v prvi fazi, potem pa paziti na to, da CMD s pomnoženim številom članstva ne ostane zgolj režimska ustanova, temveč se spremeni v organ notranje krščanske obnove, ki bi svoje reforme vezala na čisto domoljubno in državotvorno čustvo. Šele tu čaka Cajnkarja in njegove njegova prava naloga.
21. decembra:
Letos ne bo božiča niti v mestih niti na deželi. Po tovarnah morajo delati, v uradih prav tako, v šolah je pouk, le na vseučilišču bo najbrž nered. Ponekod ne bodo niti polnočnic imeli. Tisti, ki prinese na ta božič smrečico, ga zapro in mu drevesce odvzamejo. Po trgovinah so poskrili rozine, nakit, svečke in božična darila. Vse bo na razpolago takoj po 25. decembru. Tega nismo niti v sanjah pričakovali, s čimer nas tepe partija osmo leto po osamosvojitvi. Ljudje so potrti, kakor še niso bili.
31. decembra:
Šolar je obsojen na 10 let, Fabijan na 6 let. Sodišče je seglo po edinem sredstvu, po nesmiselno visoki kazni, da vsaj z njo vzbudi videz, da gre za skrito, ljudem neposredljivo krivdo, kajti samo intenzivnega miselnega idejno političnega razlikovanja od OF ne more in ne sme nobeno sodišče tako kriminalno kaznovati.
9.3. Mrtvemu pesniku
Francetu Balantiču
Mitja Šarabon
Pesem je bila prvič objavljena v Zborniku Zimske pomoči 1994