Zaveza št. 52

1.1.1.

Lani 8. novembra je Delo objavilo spis dr. Tineta Hribarja Slovenska prihodnost in odgovornost za resnico. V njem je avtor izpostavil problematičnost tistega dela Zakona o grobiščih, ki predpisuje napis na doslej nepriznanih krajih, kjer se je dogajal povojni genocid. Iz tega, kako je to storil, veje kulturna in moralna prizadetost. V njemu lastnem slogu je dokazoval, da predlagani napis uzakonja nasilje nad novejšo zgodovino in da je povojno množično ubijanje dejanje, ki ga je mogoče zajeti le tako, da ga označimo za Zločin. Spis je imel velik odmev. Nekateri so mu že prerokovali prelomen značaj v slovenskih zadevah. Nad tem se ni kazalo zelo čuditi. Vsi smo vedeli, da je spregovoril eden vodilnih slovenskih intelektualcev. To je bil eden od razlogov, da smo se odločili nekoliko razmisliti vlogo in pomen intelektualcev v sedanjem času. Nekaterim je tudi še vedno odmeval v ušesih odgovor, ki ga je nekoč dal Hribar na neko novinarsko vprašanje: »Tega fenomena še nisem preučil. Ko bom vedel, bom povedal.« Monumentalnost teh besedi je še povečala naše zanimanje. Zazdelo se nam je vredno, da mu sledimo, vredno še posebej zato, ker smo v spisu, ki smo ga navedli – pa tudi v nekaterih drugih njegovih javnih nastopih – našli mesta, ki jih nismo razumeli in se z njimi nikakor nismo mogli strinjati. Iz katerih virov so prišla? Ali iz tistih, od katerih je odvisen intelektualec?

Ne da bi se spuščali v komaj rešljivo vprašanje, koga natanko mislimo, kadar pravimo intelektualci, povejmo, da so to ljudje, ki jim že vnaprej priznavamo, da s posebno veljavnostjo govorijo o splošnih in pomembnih vprašanjih sveta. Veljavnost, ki se drži njihovih besed, izhaja iz prizadevanja, za katero vemo, da se mu posvečajo. Čeprav ima vsak svoj poklic, čeprav so ali pisatelji ali pesniki ali umetniki, pa tudi profesorji, zdravniki in inženirji, žene še vsakega poleg tega in nad tem neka ambicija, ki ni nujna za opravljanje katere od njihovih strokovnih zaposlitev, ampak izhaja iz posebne prvine duha. Izvorno ni ta prvina vezana na nobeno vlogo in nobeno korist, ampak hoče eno samo stvar: hoče razumeti; razumetje je tista reč, za katero se ti ljudje čutijo poklicane. To so intelektualci. Za razumnike imamo ljudi, ki imajo poklice, ki jih je mogoče doseči in opravljati s poudarjeno investicijo razuma, in čeprav jim to daje nekoliko večjo kompetentnost tudi na področjih, za katera se niso izučili, si zato še ne lastijo in ljudje jim zato še ne dajejo statusa intelektualcev. Če bi torej kdo rekel, da so intelektualci razumniki, jim še ne bi priznal njihove visoke in zahtevne vloge. Ko spregovorijo intelektualci, pričakujemo, da se bodo pred nas postavljali stavki, ki bodo izvirali iz superiornega in čistega vedenja: superiornega zato, ker so ga dognali ljudje izjemnih duhovnih energij in ljudje, ki v tem, da so ga dosegli, vidijo svojo človeško poklicanost; čisto pa zato, ker so suvereno zavrgli skušnjavo, da bi poleg razumetja dosegli še kaj drugega razen razumetja.

Razumljivo je, da tako visokih meril ni lahko vzdrževati. Problem je v tem, da intelektualec kot intelektualec ni institucionalno vezan. Samota, ki jo asketičnost njegove vloge zahteva, je prevelika. Tako se dogaja, da stopi, recimo temu tako, v službo. S tem doseže dvoje, odrešenost od samote in zavest oprijemljive in realne koristnosti. Koristnost je lepa in tolažilna beseda in je lahko tudi resnična, lahko pa skriva v sebi nekaj globljega in bolj resničnega: željo po moči. Rekli smo torej, da intelektualec stopi v službo. To je ena možnost. Druga pa je ta, da se mu vizija, ki se mu je razprla pred očmi – ki je stopila predenj iz stvari in iz odnosov med stvarmi – opredmeti v realen in družbeno uresničljiv projekt. Tedaj se mislec, vedno odprt za novo in globljo resničnost, lahko spremeni v agenta in promotorja lastne zamisli – lastne tudi v tem pomenu, da ni bila soočena z dosegljivo celoto stvari. Tako se rojevajo ideologije in ideologi. Nad intelektualcem neprestano visi skušnjava, da se zapusti. Podlegajo ji posamezniki in skupine. Tako pride do tega, da cele dobe oblikujejo degenerirane intelektualne elite.

Leta 1927 je v Parizu izšla knjiga Izdaja intelektualcev. Napisal jo je francoski filozof judovskega rodu Julien Benda. Naslovna besedna zveza – izdaja intelektualcev – je stopila v jezikovni promet kulturnega govora stoletja. Benda je hotel z njo opozoriti intelektualce svoje dobe na to, kaj pomeni zapuščanje kritičnih pozicij in vdinjanje vladajoči eliti, ki je forsirala red, državo, nacijo. Posebej je izpostavil vlogo Charlesa Maurrasa, pobornika integralnega nacionalizma in ideologa Action Française, ki je pred vojno in še globoko v vojni čas igrala vlogo vodilne agenture francoskega nacionalizma. (Na njen ekstremni značaj kaže tudi poizkus Pija XI – 1926 – da prepreči katoličanom sodelovanje v tej organizaciji.)

Čeprav je bila poglavitna smer Bendajeve kritike uperjena na vdajo intelektualcev desnim ideologijam – v času njenega nastanka so se ponekod že razvile v fašizem, drugod pa dajale nedvoumne znake takega razvoja – in se je v tako občuteni in razumljeni klimi pogosto znašel na levici – Anatole France, Romain Rolland, Henri Barbusse in surrealisti niso bili nikoli deležni njegovih kritičnih ocen – je pa nedvoumno obsodil tudi tiste, ki so se vdali komunistični ideologiji. V knjigi navede za to nekaj razlogov: zameri jim »sprejetje materialistične dialektike«, pa še druga stališča, s katerimi »izdajajo poučenost, ki konstituira njihovo visoko bistvo«. Komunizem je treba odklanjati zato, ker je to ideologija, ki zavrača idejo abstraktne pravičnosti, istovetne sami sebi, nad časom in nad prostorom; ki trdi, da resnico določajo okoliščine in se ne čuti vezana na to, kar je postavljala včeraj, če danes razmere zahtevajo drugačno resnico; ki je podlaga sistemu, ki duši svobodo posameznika; ki podpira sistem, ki spoštuje misel le tedaj, če mu služi, in jo obsoja, če najde zadovoljstvo v samoudejanjanju. (Julien Benda, II tradimento dei chierici, Einaudi 1976, str. 43–45.)

Iz povedanega sledi, da je Benda hotel pozvati intelektualce, naj se zavejo svoje visoke odgovornosti. Še preden je stoletje razvilo svoje zle potenciale, so se na kulturnem evropskem nebu izrisale te svarilne besede. Ali so jih ljudje videli, ali so jih hoteli videti?

Izvor sintagme »izdaja intelektualcev« smo nekoliko obširneje prikazali zato, ker se nam zdi primerna za moto v neki pripovedi, ki zadeva zadržanje velikega dela francoskih intelektualcev – in nikakor ne samo francoskih – v dvajsetem stoletju, ali drugače, pripoved o tem, kako zelo je bila Bendajeva kritika prezrta. O tem, kaj se je zgodilo, govori knjiga, ki je izšla skoraj natanko sredi stoletja – 1955 – in nosi naslov Opij intelektualcev. Napisal jo je večji avtor, kot je bil Benda, eden od najbolj uravnoteženih ne samo francoskih, ampak evropskih duhov stoletja, Raymond Aron. A mi bomo sledili neki drugi knjigi.

Pred kratkim nam je prišla v roke knjiga Michela Winocka Stoletje intelektualcev (v nemškem prevodu Das Jahrhundert der Intellektuellen, Konstanz 2003). Knjiga je zelo obširna – in bi lahko bila tudi boljša – a zgodba, ki jo želimo mi izluščiti, je povedana dovolj jasno. Lahko bi rekli, da izstopa sama po sebi. (Morda ni treba posebej pripominjati, da je v tridesetih letih Pariz tudi za Slovence dokončno zavzel mesto nekdanjega Dunaja. Če samo pomislimo, kdo vse se je tam šolal: Kocbek, Kidrič, Logar, Janžekovič, Šolar …)

Zgodba ima dva dela, med njima je polstoletni časovni razpon. Vezni moment so dramatis personae, intelektualci, ki odigrajo poglavitno partijo v obeh delih. Vsebino bi lahko označili na več načinov. Na primer, erozija duhovne drže intelektualcev ali sestop intelektualcev na raven ideologije. Če bi zgodbo pogledali s strani, bi nam morda sugerirala drugo temo: zakaj so bili intelektualci zavarovani pred desnim ekstremizmom, malo ali skoraj nič pa pred levim. (To je, kakor smo videli, nekoliko veljalo celo za Bendaja. Še bolj pa bi se začudili nad različno količino simpatije, s katero obravnava v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki Sir Karl Popper, drugi veliki »sredinec« stoletja, na primer Platona in Marxa.) A preden se odločimo za katero teh možnosti, poglejmo, za kaj gre.

Prvi del se je začel in končal na prelomu 19. in 20. stol. Zgodba je znana in jo bomo tu povzeli v nekaj potezah. Leta 1894 je bil kapetan Alfred Dreyfus, Jud iz Alzacije, častnik v francoskem generalnem štabu, obtožen in obsojen za veleizdajo. Že čez dve leti pa je novo vodstvo obveščevalne službe odkrilo, da odtekanje podatkov še traja, in sicer v isti pisavi. Leto za tem je Dreyfusov brat odkril ime pravega vohuna. To je bil major Eszterhazy, ki pa ga je vojaško sodišče na procesu oprostilo. Po raznih peripetijah so Dreyfusovi prijatelji leta 1906 dosegli, da je bila njegova sodba izničena. Častnik je bil znova sprejet v armado in se v prvi svetovni vojni izkazal za vzornega in pogumnega vojaka.

Dogodek sam ne bi bil tako odmeven, ko se ob njem ne bi razdelila na dvoje francoska družba. Na eni strani so se znašle politične in moralne institucije tretje republike, država in Cerkev, na drugi strani pa pisatelji, umetniki in politiki, zlasti radikali in socialisti, ki sta jih vodila Emile Zola in George Clemenceau. Med vidnimi podpisniki raznih peticij so bila odlična imena, kot na primer pisatelja Anatole France in Marcel Proust. Mogoče se bo kdo od poučenih bralcev čudil, za koga se v tem spopadu potegujemo. Toda ne glede na to, kaj si kdo misli o dreyfusardih in njihovih končnih ciljih; ne glede na to, v kakšnem odnosu so bile sile, ki jih je ta boj dvignil na površje, do francoskega kolapsa leta 1940: kar je za nas ta trenutek važno, je to, da so intelektualci v nekem času imeli to moč, da so s silovito družbeno intervencijo dosegli, da ni obveljalo justično nasilje nad nedolžnim človekom. Raymond Aron pravi v svojih spominih: »Nikakor ni vedno tako, da bi zgodovinski dogodki nastopali v tako čisti in shematični obliki kot afera Dreyfus: na eni strani nedolžen človek, na drugi pa avtoriteta mogočnega generalštaba velike armade.« Nastop intelektualcev je bil, ne glede na politične parametre, zmaga duha.

Figure 1. Zagleda tisoče cvetlic – ples stresajočih se glavic … Simon Dan

Z drugim delom te zgodbe pa se preselimo v povojno leto 1949. Ta del zgodbe je zgodovina zabeležila kot Proces Kravčenko proti komunističnemu časopisu Les Lettres Françaises. Viktor Andrejevič Kravčenko je bil sovjetski inženir in gospodarstvenik. Avgusta 1943 je prišel z delegacijo v Washington na pogajanja za nakup orožja in hrane. (V resnici je šlo za organizacijo transporta ameriške pomoči.) Kravčenko je 1. aprila 1944 zapustil svojo skupino v Washingtonu in se v New Yorku sestal z novinarjem Josephom Chaplinom. Tri dni pozneje so bili na naslovni strani New York Timesa objavljeni razlogi za njegov prebeg. Med drugim je izjavil: »Čeprav sovjetska vlada trdi, da bo v deželah, ki jih bo osvobodila od fašizma, uvedla demokratični red, ni niti v lastni državi naredila ničesar, da bi ruskemu narodu zajamčila osnovne človekove svoboščine. Rusko ljudstvo se nahaja v stanju skrajnega nasilja in je izpostavljeno vsakršnim grozodejstvom NKVD, ki ima trenutno oblast v Rusiji.«

Dve leti pozneje je Kravčenko v newyorškem skrivališču dokončal svojo knjigo Izbral sem svobodo. Ko je 11. februarja 1946 prišla v javnost, je povzročila nepopisen vihar. Gonjo proti njej je v Franciji prevzel časopis Les Lettres Françaises, ki ga je v okviru francoske komunistične resistence ustanovil pesnik Louis Aragon. Časopis je trdil, da so bile Kravčenkove izpovedi napisane po nareku ameriške tajne službe OSS – Urad za strateške službe – in da jih sploh ni napisal Kravčenko. Časopis je tudi trdil, da je absurdno misliti, da bi bila v Sovjetski zvezi taborišča. Zaradi teh obtožb je Kravčenko pri nekem pariškem sodišču vložil tožbo proti časopisu. Proces je bil velik dogodek, ki je, kot pol stoletja prej, razdelil francosko družbo. V razsodbi, ki je bila razglašena 4. aprila 1949, je sodišče ugodilo Kravčenkovi pritožbi, časopisu pa naložilo veliko denarno kazen. Tudi z dvema pritožbama na višji instanci Les Lettres Françaises ni uspela. Polemika pa še dolgo ni potihnila. Še leta 1950 sta levičarska intelektualca Maurice Merleau-Ponty in Jean-Paul Sartre v Les Temps Modernes branila časopis. Dan, ko je bila sodba izrečena, 4. april 1949, je zanimiv tudi z vidika sedanjih odnosov med Evropo, ki jo v tem pogledu vodi Chiracova Francija, in Ameriko. Tega dne je namreč v Washingtonu dvanajst zahodnih držav ustanovilo vojaško obrambno zvezo NATO. Štirinajst dni za tem je bil v Parizu svetovni »mirovni« kongres, na katerem so najvidnejši umetniki, pisatelji in znanstveniki izrazili solidarnost s »taborom miru«. To je bila Sovjetska zveza in njeni zavezniki. Iz tega se vidi, kako star je spor med Francijo in Ameriko, ali bolje rečeno, med evropsko intelektualno levico in Ameriko.

Proces je, kot rečeno, razdelil francosko in evropsko javnost. Splošno razpoloženje se je nagibalo v korist obtoženega časopisa. V procesu, ki je trajal dva meseca, so v njegovo korist nastopili kot priče visoki komisar za atomsko energijo, komunist Frédéric Joliot-Curie, pisatelj Vercors, avtor znamenitega romana Molčanje morja, in komunistični poslanec Roger Garaudy. Na klopi za poslušalce so prihajali Simone de Beauvoir, Jean Paul-Sartre, Arthur Koestler, Elsa Troilet, Louis Aragon, André Gide, François Mauriac in drugi vidni intelektualci, pisatelji in umetniki. Na strani Kravčenka pa je sedela samo skupina ruskih emigrantov, ki so jih na hitrico zbrali iz raznih taborišč za »razseljene osebe« po vsej Evropi. W. Kraushaar, po čigar knjigi Linke Geisterfahrer povzemamo te dogodke, pravi o tem naslednje: »Kontrast med obema skupinama bi komaj mogel biti večji: meščansko oblečeni znanstveniki in intelektualci na eni strani, na drugi pa v cunje zaviti begunci. Edini intelektualni glas, ki se je zavzel za Kravčenka, je bila Margaret Buber-Neumann, avtorica znamenite knjige Ujetnica pri Stalinu in Hitlerju, ki je pred sodnike položila svojo in svojega moža pretresljivo zgodbo. Drugi so molčali, tudi Gide, Mauriac, Koestler.

Pot, ki so jo v petdesetletnem obdobju med dvema procesoma naredili francoski intelektualci, imamo lahko za dramatično ilustracijo k Bendajevi knjigi. Ljudje, ki so se nekoč s pozicij objektivnega razuma borili za resnico in zmagali, prav takšni ljudje se čez petdeset let niso hoteli več postaviti v bran resnice, ampak so vehementno branili nasilje. Zajel jih je bil neki duhovni in družbeni proces, v katerega so vstopili kot intelektualci in izstopili kot adepti ideologije.

Povojna ideološka evforija je v Franciji trajala dobro desetletje. Potem pa so začeli prihajati udarci, ki so po vrsti prinašali streznjenje. Prvi od večjih je bilo leto 1956, ko so Sovjeti zatrli madžarsko vstajo. Težje je bilo prenesti leto 1968, ko so sovjetski tanki v Pragi gazili po »socializmu s človeškim obrazom«. Toda tedaj so še imeli kam iti, tu so še bili Pol Pot, Castro in Mao. Ko pa je sredi sedemdesetih let prišel Solženicin z Otočjem Gulag, so začutili, da je prišel konec. S to knjigo je bila vera nepopravljivo prizadeta. A ne še potreba po njej. To dokazuje lakota, s katero so planili na samoupravni socializem Edvarda Kardelja. V njem so videli zadnjo možnost – rešilni splav, na katerem bo morda mogoče rešiti idejo.

Že iz povedanega sledi, da dobi način duhovnega obstajanja intelektualca, ki se prepusti silnicam ideologije – včasih iznenada, včasih po dolgem razvoju – znake verovanja. To je nenavadno, saj se v celoti giblje v empirično preverljivem svetu – za razliko od človeka vernika, ki ga od začetka omogoča in določa empirično ne do kraja preverljiva vera. Toda cela poglavja novejše zgodovine pripovedujejo o nemalo protislovnem pojavu, da so ljudje sposobni izključevati in zanikati stvari, ki so v svetu splošnega izkustva ne samo možne, ampak tudi zelo verjetne.

O enem takih primerov – za nas tudi sicer zelo zanimivem – govori usoda tretjega dela vojne trilogije angleškega pisatelja Evelyna Waugha. Knjiga ima naslov Brezpogojna vdaja in v drugem delu poseže v medvojne razmere v Jugoslaviji. Kot je znano, je bil pisatelj med vojno skupaj z Randolphom Churchillom v britanski delegaciji pri Titovem glavnem štabu. Kot konvertit – leta 1930 je stopil v Katoliško cerkev – pa tudi človek trmastega, skoraj čudaškega odklanjanja vsega, kar ni resnično in pristno, je kmalu odkril, da je Tito predvsem komunist, ki vidi v boju z okupatorjem edinstveno možnost, da izpelje revolucijo. Poleg tega pa je odkril tudi to, da je med Britanci – tako doma v Foreign Officeu kakor na terenu v Jugoslaviji – veliko takšnih, ki bolj ali manj odkrito, bolj ali manj organizirano, pomagajo jugoslovanskim komunistom v njihovi poglavitni zadevi. V knjigi ne manjka prizorov, s katerimi Waugh posreduje bralcu to temeljno sporočilo. A ko je knjiga leta 1961 izšla v Britaniji, je nemudoma postala predmet silovitih napadov. Kaj pa hoče »ta stari nazadnjak s plašnicami«? Spet primer »norega mcarthyjevstva«! Med napadalci so bili tudi ljudje kot Britanec Philip Toynbee in Amerikanec Gore Vidal. Da bi britanski komunisti konspirirali s Titom, se jim je zdelo izključeno. Toda Geoffrey Wheatcraft je v spominskem eseju ob stoletnici rojstva Evelyna Waugha lani oktobra – petdeset let po izidu – v Times Litterary Suplement mogel zapisati tole: »Kar pa se je izkazalo za resnično, so bili Waughovi hudi sumi in njegova pisteljska intuicija: danes velja za dokazano zgodovinsko dejstvo, da je bilo veliko komunistov, od katerih so bili nekateri sovjetski agenti, natanko tam, kjer jih je Waugh slikal, tudi v obveščevalnih sekcijah za Jugoslavijo. In če verjamemo še Orwellu, je bilo nemalo skrivnih komunistov z laburističnim kritjem izvoljenih v parlament. Danes je Waugh tisti, ki velja za realista.« (T. L. S. 24. okt. 2003.) Tega povojni zahodni intelektualci niso mogli verjeti. Tudi ne hoteli. Ne morda toliko zaradi svojega prepričanja o nepokvarljivosti britanskih politikov in častnikov kot zaradi naklonjenosti do jugoslovanskih komunistov. Lahko bi rekli, zaradi vere v stvar.

Po tem uvodu je gotovo nekoliko bolj jasno, zakaj intelektualcem posvečamo toliko pozornosti. Naj ponovimo, to je zato, ker so pričakovanja, ki jih polagamo vanje, tako velika. Ker vemo, da so od vseh ljudi najbolj sredi tistega opravila, ki se imenuje mišljenje: ki ni drugo kot motrenje stvari, kakor se nam odkrivajo po svojih oblikah; ki ni drugo kot spraševanje, od kod prihajajo in v katero smer kažejo, da bodo šle; ki ni drugo kot polaganje stvari drugo ob drugo in odkrivanje, v kakšnem odnosu so si ali bi si morale biti ali bi lahko bile; ki ni drugo kot spraševanje, kaj ima svet v sebi, kakšne možnosti so v njem in kakšne niso, kdaj svet razumemo in kdaj izvajamo nad njim nasilje. Drugič pa o intelektualcih s posebno pozornostjo govorimo zato, ker je nastopil nov čas. Tudi tisti, ki ne vidimo stvari tako, da bi rekli, da je Evropa zaplula v pokrščanske vode, vemo, da je nastopil nov čas in da je njegova novost prav v tem, da so tu poleg premišljevalcev in razlagalcev sveta, ki jih iz svoje obveščenosti izučuje Cerkev, že dolgo še drugi premišljevalci in razlagalci sveta, ki nočejo ničesar vedeti za obveščenost, ki jo ima Cerkev, ampak se postavljajo avtonomno in iz sebe, kakor se jim zdi, da jim daje pravico ali izkustvo zgodovine ali svet, kakor se kaže v luči emancipiranega razuma.

Novost sedanjega časa je v tem, da je nov odnos Cerkev – svet. Novost njunega razmerja je v tem, da je svet postal močnejši. Kakšna je njegova moč, ali je samo zunanja ali je tudi notranja – odgovora na to vprašanje samo razmerje, tako postavljeno, še ne da. Toda, da je svet močnejši, to pravi čas. Tudi to pravi čas, da so njegovi interpreti intelektualci. Od tod njihova presežna odgovornost. Ko pravimo presežna, hočemo opozoriti na to, da je za človeka prevelika. Toda to so naše misli. Na vsak način pa velja, da intelektualci, ko svet interpretirajo, zanj sprejemajo tudi odgovornost. Od njihovih interpretacij je namreč v veliki meri odvisno njegovo vsakokratno samoumevanje.

V luči navedenega razmisleka in na ozadju splošne duhovne situacije sodobnosti in iz izhodišč, ki smo jih pridobili, nam bo mogoče nekoliko bolj razumeti dogajanje tudi v slovenski javnosti. S tem pravzaprav šele prihajamo k stvari.

Središče dogajanja, ki nas tu zanima, je Zakon o grobiščih, sprejet v državnem zboru 19. junija 2003 ob obstrukciji strank koalicije Slovenija. Razen dveh ali treh tednikov, ki politično gravitirajo v območje nekdanje slovenske pomladi, je javnost, zlasti medijska, sprejemanje zakona spremljala v jeziku, ki je posnemal tistega, s katerim ga je postkomunistična levica promovirala v parlamentu. Oglasila se je Nova Slovenska zaveza, ki je razgalila protiustavno naravo zakona, z izjavo, da pomeni pravno in politično potrditev povojnega genocida. Izjava je ostala brez odmeva. Televizija Slovenija je kljub temu, da je ta ustanova javni zavod, večerna poročila iz lanskega Roga končala z metropolitovo mašo in tako zamolčala spominski del po maši, v katerem so trije govorniki to izjavo na različne načine podali. Dnevnik Delo pa o Rogu sploh ni poročal. Spričo psevdodemokratskega vzdušja v Sloveniji je intervencija Nove Slovenske zaveze, kompetentnega dela civilne družbe, ostala nema.

Potem pa je 8. novembra 2003 sobotna priloga Dela objavilo besedilo Slovenska prihodnost in odgovornost za resnico, v katerem je filozof dr. Tine Hribar zavzel kritično stališče do tistega dela zakona, ki določa napis na grobiščih. Razložil je, zakaj zakonsko določeni napis Žrtve vojne in povojnih usmrtitev ni ustrezen in zakaj bi se moral glasiti Žrtve vojne in revolucije. Zdi se, da so ga ostali členi zakona manj zanimali. Omenja sicer »zahtevo domobranskih veteranov«, da mora zakon obravnavati domobrance kot vojake, a do nje ne zavzame jasnega stališča. Okoli središčnega mesta svoje kritike, ki ga je, kot rečeno, zavzemal napis, pa je avtor nanizal nekaj trditev, postavil nekaj ocen, predstavil nekaj domnev in navedel nekaj zadržanosti do svojega nekdanjega gledanja. Vsi ti momenti v javnosti niso ostali neopaženi, a ne zaradi svoje sporočilne vrednosti, ampak bolj zaradi družbene vloge vplivnega avtorja in dominantnega mesta medija, v katerem so bili objavljeni.

Vse, kar naj bi bilo v Hribarjevem članku za slovensko javnost novo, pa je bilo že povedano: v Sloveniji v obdobju demokratskega desetletja, v tujini pa že veliko prej. Bolj pomembno je to, da sta oba, avtor in medij, prihajala iz tistega duhovnega in miselnega območja, kjer se takšni glasovi redko slišijo in take kretnje redko vidijo. Ne bi bilo napačno reči, da je dr. Tine Hribar odpiral vrata, ki so bila že pred njim nekajkrat odprta, le da jih je sedaj odpiral tako, da so glasovi, ki so ob tem nastajali, dosegli več ljudi.

In kaj vse je bilo mogoče slišati? Gotovo nekaj stvari, za katere mu moramo biti, spričo naših skromnih možnosti, hvaležni. Povedal je na primer, da razume neko besedo, ki se v Sloveniji malo uporablja, kot da ne bi vedeli, kaj z njo početi. Povedal je, da je napis, ki ga določa zakon, »žaljiv«. S tem je povedal, da se dobro zaveda, da nekatere stvari – govorjenje, pisanje, obnašanje – lahko tudi žalijo. Škoda se nam pri tem zdi to, da je občutek žaljenosti omejil na svojce pobitih. V resnici bi morali biti žaljeni vsi; kot državljani in kot ljudje, a predvsem kot državljani, saj je bila žalitev uprizorjena v državnem zboru.

Čeprav je opozorilo o žaljivosti napisa važno, je v javnosti verjetno bolj odmevala neka druga njegova beseda. Hribar namreč ponavlja za Dušanom Jovanoviæem – iz vljudnosti, besedilo ne dopušča nobenega dvoma, da bi to bila tudi izvorna Hribarjeva formulacija – da je bilo ubijanje domobrancev zločin. Za razliko od Jovanoviæa piše Hribar besedo z veliko začetnico, s čimer ji priznava ali podeljuje presežen pomen. Potem najdemo besedne sklope kot: »realnost Zločina«, »Zločin v izvornem pomenu resnice«, »priče Zločina«. Pisec stori vse, da pred nami zraste neznanska velikost tega, kar se je zgodilo; mogoče tudi nedoumljivost, nekaj, okoli česar se bomo Slovenci vedno vrteli, ne da bi kdaj dogodek prav razumeli, v pomenu, da bi nas razumetje odrešilo. (Razen če tega ne bomo sprejeli ritualno, kot nekaj, kar nam je bilo poslano, kot kamen narodovega spomina, ob katerem se bodo ustavljale bodoče generacije in se napajale z »identiteto«.)

Figure 2. Češnjev cvet nad starodavnim vhodom Simon Dan

Poleg tega govori Hribar tudi o »komunističnem Zločinu«. Ne toliko, se zdi, zaradi njegovega izvora kot zato, da bi povedal, pred katera vrata ga je treba postaviti. Tu nastopijo torej komunisti, jasno in brez ovinkov, kar se v teh kvartirjih ne zgodi tako pogosto. Tu pa niso samo nekdanji komunisti, ampak tudi sedanja »komunistična kontinuiteta«. To pa je konstatacija, da komunizma ni konec, ampak je v nekem oziru tukaj. Hribar bi verjetno rekel »spet tukaj«, ker ima komunistično kontinuiteto za »recidivo«, za nekaj, kar se je ponovno pojavilo. Bolj zanimivo in povedno pa se nam zdi Hribarjevo priznanje, da je za komunistično kontinuiteto vedel, a jo je »podcenjeval«. Kot vsako priznanje vzbudi tudi to v nas začetne simpatije, a ne tolikšne, da se ne bi pojavila vprašanja. Kako pa je mogoče spregledati nekaj tako masivnega in vseprisotnega, kot je obstoj nekdanje komunistične elite v ustanovah, ki so ključne za delovanje družbe in države. Kako jo je bilo mogoče ne videti? Predvsem pa, kako je bilo mogoče ne videti njihovih identitetnih znamenj – besed in kretenj, ki niso mogle skriti, od kod prihajajo? Ali nismo pol stoletja gledali njihove rokohitrske nastope in njihove »zle obrede«? Kako bi se moglo sedaj, ko so se spet pojavili – v nekem času sicer, za katerega se je reklo in mislilo, da ni več njihov – kako bi se moglo, zaradi vznemirljive podobnosti ljudi in trikov, ki so jih uprizarjali, zgoditi, da se že srednje oveden človek ne bi ustrašil, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo? Kako je mogel kdo te nevarne znake »podcenjevati«? Posebej če je bil to človek, ki mu je bila mar človekova svoboda in človekovo dostojanstvo; če je bil to človek, ki je bil opremljen z akademskimi papirji, za izrekanje relevantnih sodb o vprašanjih kulture in duha? Če je bilo namreč tako, da je nekatere stvari »podcenjeval«, ali ni bilo prav mogoče, da je druge precenjeval?

Še vedno se vrtimo po obrobju, še vedno nismo prišli do središča in do pravih vprašanj. A preden naredimo to, si oglejmo še nekaj. Nekje v svojem spisu Hribar prijemlje opozicijo, da ne zaznava in ne sledi svojim prioritetam. Očita ji, da je v preteklosti bolj mislila na »lustracijo« kot na »resnico«. Resnica je, kakor že vemo, Zločin, lustracija pa pravna in politična registracija tega Zločina na poseben, mednarodno priznan in dopusten način. Lustracija torej ni ravno kazen, zlasti pa ni samo kazen, čeprav nazadnje in končo to tudi je. Dr. Hribar je, se zdi, pripravljen neko dejanje moralno oceniti za Zločin, upira pa se mu misel, da bi ga vlačili pred politični tribunal.

O nečem podobnem govori v svoji knjigi Kaj ostane po Auschwitzu tudi italijanski filozof Giorgio Agamben. Tam navaja dva primera, razpeta med moralno odgovornostjo za zločinsko dejanje in njegovimi juridičnimi posledicami: nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna, ki je bil v Jeruzalemu obsojen zaradi organiziranega uničevanja madžarskih Judov, in neko italijansko levičarsko skupino, ki je umorila policijskega komisarja. Oba primera povezuje enaka reakcija njunih nosilcev. Eichmann je izjavil, da se čuti krivega pred Bogom, nikakor pa ne pred kakršnimkoli zakonom; italijanski teroristi so tudi priznali moralno odgovornost za umor, odklanjali pa vsakršno ingerenco, ki bi jo nad njimi imelo sodišče. Pri tem Agamben pripominja tole: »Prevzem moralne odgovornosti ima samo tedaj kakršnokoli vrednost, če je povezana s pripravljenostjo, nositi juridične posledice.«

Hribarjev poseg v slovenske notranje politične zadeve novembra lani je pričakovano vzbudil veliko pozornost. V taboru postkomunistov je nastala nemajhna panika, ki pa ni bila posledica radikalnih trditev, ki so jih sedaj hočeš nočeš morali dopustiti, ampak nečesa drugega. Znašli so se pred poraznim spoznanje, da nimajo adekvatnih protiargumentov. V ideoloških laboratorijih izdelan jezik se je odlično obnesel v umetnem komunikacijskem prostoru, ki ga je postavljala partija, tu pa se je sedaj pojavilo nekaj resničnega, na to pa ta jezik nikakor ni bil pripravljen. To se je pokazalo zlasti v odgovoru dr. Janeza Stanovnika, nekdanjega predsednika Predsedstva Slovenije in sedanjega predsednika ZZB. Bilo je očitno, da ne najde nobenih možnosti, da bi z naravno in prepričljivo interpretacijo nosilnih dejstev celotnega dogajanja zavrnil Hribarjeve teze. Moral se je zateči k izboru, ki ni mogel skriti, da sta ga izsilili zadrega in stiska. In omogočili nepopustljivost človeka, ki je bil v stanju prenesti vratolomno kariero od krščanskega socialista do visokega funkcionarja v partijski državi. Kakšno sijajno priložnost pušča Stanovnik neizkoriščeno, smo si ob tem mislili, kakšno edinstveno priložnost, da zapusti ničvredno agitpropovsko apologetiko in začne resnični dialog. Gospodje, bi lahko začel, s to stvarjo pa je bilo takole. Nobena stvar ta trenutek ne bi mogla bolj spremeniti Slovenije, kot bi jo lahko resnična pripoved človeka z njegovimi izkušnjami in njegovim védenjem. Nekoliko smo se pri tem zanašali na njegovo izobrazbo, pa tudi na to, da je bil nekoč krščanski socialist. In to je druga misel, ki nas je ob njegovem nastopu obhajala. Ali bo res tako, smo se spraševali, da bodo to barko, potem ko jo je od vseh strani začela zalivati voda, reševali nekdanji kristjani? Koliko ironij pa še bo v tej zgodbi?

A pustimo to. Za našo temo je bolj zanimiv odziv na strani tistih, za katere je Hribar dopuščal, da so »žaljeni«. Odzivi s te strani zvečine niso bili medijsko registrirani, a smo po kanalih, ki se vedno oblikujejo v »molčeči večini«, le dobili določene informacije in predstave. Najprej je to stran zajelo zadovoljstvo nad tem, kar je bilo povedano: neko veselo pričakovanje, da se bo svet sedaj začel odpirati in normalizirati. Takšno je bilo razpoloženje prav na začetku – dan po tem, bi lahko rekli. Potem pa se je – po tolikih izkušnjah skoraj avtomatično – sprožil refleks: Ne smemo biti neumni! Nekoliko je k previdnosti prispevala tudi izkušnja, ki smo jo Slovenci v zadnjem času dobili o prerokih: imamo jih, smo si rekli, a so, glejte, preroki z napako. Prebudijo se, vstanejo, grejo na prvo rundo, okoli njih se začnejo zbirati ljudje in z rastočim upanjem poslušajo njihove besede, potem pa ti isti ljudje nenadoma in brez vsakega izsledljivega razloga začnejo govoriti nekaj prav nasprotnega. In ljudje se začnejo žalostni razhajati. Od tod tisti, vedno malce zamudniški: Ne smemo biti neumni!

Ta stavek je bil torej nekakšna slovenska kulturnopolitična dedukcija, bile pa so še druge, čisto realne reči. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje, zakaj je Hribarjeva intervencija prišla šele pet mesecev potem, ko se je vse zgodilo. Hribar sam je čutil problematičnost te zamude in jo skušal pojasniti. A ne prav prepričljivo, deloma tudi spričo Jovanoviæevega kritičnega odziva na zakon, ki je bil objavljen dober teden po sprejetju zakona in na katerega se Hribar tudi sklicuje. Še bolj nenavadna pa se nam je zdela naglica, s katero se je vmešalo uredništvo Dela, ki je Hribarja že dva meseca po njegovem nastopu izbralo za osebnost leta, ker je povedal stvari, »ki so preprosto morale biti izrečene«. Vse je bilo videti, kakor da je po nekem scenariju že vnaprej določeno. Delo namreč ni ravno časopis, ki bi hlepel po odkritjih, s katerim je prišel Hribar. (Pisem predsednika Nove Slovenske zaveze in urednika Zaveze na primer sploh ne objavljajo.) Stvari, ki jih je novembra 2003 povedal Hribar, so bile že nekajkrat povedane, ne dosti manj kompetentno, kot je to storil sam. Zakaj ravno sedaj nenadoma taka »forca«? Ali ne morda tudi zato, ker Delo, kot večina drugih medijev, deli Slovence na dva dela: na kompetentne in nekompetentne. A stvar je očitno širša. Segregacijsko načelo, ki tiči za Delovimi odločitvami, ima določen vpliv tudi na Hribarja, kot je nakazal v svojem zahvalnem govoru. Tu je, kakor posnemamo po poročilu v tem časniku, imenoval tri može, ki jih posebej upošteva: To so Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec in Milan Apih. Skupni imenovalec vseh pa je ta, da so na določen način vsi »naši«. Vsak od njih je namreč povedal nekaj, kar so sicer povedali že pred njimi drugi, a tisto očitno ni veljalo, ker niso bili »naši«. Dolgo je že od tega in marsikaj se je vmes zgodilo, a vseeno: ali smemo v tem videti neobvladan refleks še iz časov, ko je bil »dialektični materialist ideološko-partijskega tipa«? Vse se je tako napletlo, da se je Hribar, ko je sprejel Delovo odlikovanje, malce osmešil. Gospodom od Dela, ki so prišli s svojim predlogom – bogve kakšne cilje so še imeli – bi lahko rekel približno tole: »Kar sem jaz povedal, ni v resnici nič novega. O tem že dolgo časa ob različnih priložnostih govorijo drugi. Jaz razpolagam samo z malo močnejšim glasom, to je vse.« Saj je moralo biti neznosno – če je na to kdaj pozneje pomislil – da je prišel, povedal, da je voda mokra, in bil zato nemudoma bogato nagrajen. Žal ni bil toliko priseben, da bi videl, kako se vpleta v nekaj, kar ga bo naredilo manjšega kot je. A to še ni vsa zgodba. Počasi se bližamo tistemu delu Hribarjevih izvajanj, ki bodo nekoliko upravičila naše uvodno razmišljanje o intelektualcih.

V drugem delu svojega pisanja v sobotni prilogi Dela 8. novembra lani, v katerem je utemeljeval svoje nezadovoljstvo z Zakonom o grobiščih, je Hribar spregovoril tudi o nečem, čemur bi lahko rekli: njegova bolečina. Stvar je povezana s preambulo slovenske ustave, za katero si je mnogo prizadeval, da bi v njej stala »svetost življenja«. O tem, zakaj s svojimi prizadevanji ni uspel, ima Hribar svoje mnenje, ki pa se ne ujema povsem z resničnostjo.

A o tem smo že nekajkrat govorili, ne nujno v Zavezi, zato se sedaj k temu ne bomo vračali.

Druga bolečina pa je ta, da se v Sloveniji ni v celoti realiziral projekt prosvetljene države. Praktično to pomeni, da ni bila konsekventno izpeljana ločitev Cerkve od države. Krivdo za to nosi levi politični pol, ki zaradi večinske moči državo postavlja in servisira. Vodeča sila levega pola, LDS, eden od mitotskih ali delitvenih produktov Partije, ni pripravljena razumeti in udejaniti prosvetljenega koncepta moderne države. Zato država pomembnega dela prostora, ki ji po tem konceptu pripada, sploh ne pokriva. Tako ostaja nepokrito polje vzgoje, zlasti domovinske in državljanske, ter polje etike in vrednot – »na področju etosa je brez pobude«. Posledice se že kažejo in so katastrofalne. Na zanemarjano področje prodirajo sile, ki tam nimajo kaj iskati. Dogajajo se groteskne reči. Na ljubljanskih Žalah je na primer zrastel »velik domobranski spomenik«. (Ali naj pripomnimo že tu? Kar je zrastlo na Žalah, ni spomenik, ampak nagrobnik, posvečen ljudem, ki ležijo neznano kje po Sloveniji. Na njem so imena in besedilo, ki govori o tem, kdo so ti ljudje bili, kakor so se sami umevali in kakor so jih umevali tisti, ki so jim nagrobnik postavili. Ali je Hribar pozabil na »posvečenost mrtvih«? Pa tudi, ko bi to bil zgolj »domobranski spomenik«! Zakaj pa bi ga ne smelo biti?) A so še hujše reči. Na primer »prost vstop katolicizma« v kasarne. In to preko kuratov, ki so »obenem tudi polit-komisarji slovenskega klero-katolicizma«. Največje razdejanje na svetem mestu prosvetljene države pa bi bilo to, da bi »v šolo, ki naj bi bila laična, vstopil verouk, vzgoja za katoliško religijo, skupaj s katoliško moralko, seveda pod nadzorstvom RKC«. To bo takrat, ko bo etična in moralna vzgoja v šoli popolnoma degenerirala in »ne bo drugega izhoda«. S tretjo točko Hribarjeve pritožbene knjige smo končno prišli do prave besede: Rimskokatoliška cerkev.

Če torej država »zaradi svoje apriorne zaslepljenosti« katere od svojih funkcij ne opravlja, stopi iz svojega obskurnega in perifernega civilnodružbenega mesta na primer Cerkev, in ko opravlja delo, ki bi ga morala država, postane njen enakopravni partner. In družbe potem ne obvladuje eno vrhovno počelo, ampak dve. To pa je v nasprotju z absolutno suverenostjo moderne države. Ali je prosvetljena liberalna država enako ljubosumna do vseh delov civilne družbe? Nikakor ne! Cerkev je tu v posebnem položaju. To je zato, ker je utemeljena na transcendentalnem počelu. Vso ostalo civilno družbo je končno mogoče izvesti na »kontraintuitivno védenje znanosti«, na katerem stoji tudi država, Cerkev pa izvaja svojo utemeljenost iz Boga. Poleg tega pa je civilna družba nasproti državi v razmerju, ki je analogno zasebnemu razmerju. Cerkev pa je v svoji duhovni drži absolutno samostojna: je zadnja v svojem redu, kakor je država zadnja v svojem redu. Če smo te reči pravilno postavili, potem je mogoče reči, da počelo Cerkve relativizira počelo države. Noben drug del civilne družbe nima tega svojstva. Prosvetljena liberalna država pa Cerkvi tega statusa ne prizna. Poglavitna posledica tega je ta, da država samo od vernih zahteva, da cepijo svojo identiteto v javno in zasebno. Oni so tisti, »ki morajo prevajati svojo religiozno prepričanje v sekularni jezik, če hočejo, da bodo njihovi argumenti imeli možnost, da jih bo večina sprejela«, kot pravi nekje Jürgen Habermas. Ker torej verni, v zelo važnem smislu, niso od »tega sveta«, se v tako koncipirani državi ne počutijo povsem doma. Med njimi in državo je nujna napetost.

Težave pa ima tudi država, ali bolje ideologija, na kateri moderna država stoji. Te težave bi lahko povzeli s pojmom zadostnosti. Ali je država zadostna? To se pravi, ali je država, kakor je v okviru prosvetljenske filozofije koncipirana in za kakršno se ima, v stanju – ali je zadostna – reševati vprašanja, ki so v družbi že vedno bila in vedno nova nastajajo?

Zdi se, da je nekaj teh težav videl in priznal nemški sociolog in filozof Jürgen Habermas. Kar priporoča, se zdi, je zadržanost. Navedli bomo nekaj stavkov, ki jih je ob podelitvi Mirovne nagrade nemškega knjigotrštva sredi oktobra 2001 povedal sam ali pa so jih o njem povedali drugi. Ko je na primer govoril o rastoči sekularizaciji, je rekel, da jo je treba usmerjati, in sicer zato, da se to, kar je »že skoraj pozabljeno, a ljudje čutijo kot implicitno manjkajoče«, ohrani, kolikor je pač mogoče. Pri tem je pripomnil, da je takšno »ohranjanje« treba teoretsko politično utemeljiti. Medijski poročevalci iz podelitvenih slovesnosti niso prezrli, da je človek, ki je zase že večkrat rekel, da je »religiozno nemuzikalen«, imel zahvalni govor, ki je bil včasih bolj podoben »teološkemu traktatu«; da je govoril o »absolutni razliki med Stvarnikom in stvarjo« in o »bogopodobnosti kot jamstvu človekove svobode«.

Figure 3. Zdaj vse šele cveti! Marijan Tršar

Če se sedaj vrnemo k Hribarju, kakršen se nam kaže v spisu, ki ga skušamo nekoliko razumeti in povedati, kaj si je o njem mogoče misliti, potem vidimo, da se mu svet, o katerem govori – drugače kot Habermasu – kaže kot povsem rešljiv. Kar se mora zgoditi, je to, da postkomunistični liberalci pridejo k sebi in da se država zavaruje pred klerokatolicizmom. Kajti svet je utemeljen. Utemeljen je v svetovnem etosu. Vsebino njegove »infrastrukture« tvorijo »svetost življenja, posvečenost mrtvih in dostojanstvo človeka«. Na čem pa temelji ta? Morda na stavku: česar nočeš, da drugi tebi naredijo, tudi ti ne delaj drugim. In spet, na čem pa stoji ta stavek? Ali ga niso že neštetokrat povozili, v zadnjem stoletju pa so ga hoteli sploh spraviti s sveta. A pustimo to, to je bilo nasilje, (čeprav je tudi nasilje bilo posledica neke predhodne odločitve). Kaj pa če se svet spremeni? Kaj pa, če je vse, kar je od kulture, pogojeno – v zgodovini nastajajoče in izginjajoče? Ali nismo prebrali trditve, da je celo racionalnost, na kateri stoji moderna, »historicistična«? Ali je povsem nemogoče dopustiti neko prihodnost, v kateri bodo rekli, da so si »človekove pravice« nekoč pač izmislili? Neka sentimentalna in kulturno hipertrofirana doba: neki ljudje se niso mogli sprijazniti z izpostavljenostjo gole eksistence – z odčaranostjo – ampak so hoteli imeti »perspektivo«? Habermas je ta problem očitno nekoliko videl. To je opazil eden od poročevalcev s podelitvene slovesnosti v Frankfurtu, ki je potem zapisal, da Habermas v svojem zahvalnem govoru Horkheimerjevega stavka »Reševati brezpogojni smisel brez Boga je prazno početje« sicer ni izrekel, je pa bil izpisan, z nevidnimi črkami, po zidovih Pavlove cerkve.

A v tej zadevi smo, vsaj na pol poti, na Hribarjevi strani. »Svetovni etos« je eden od izrazov za tisto, o čemer je človekova narava neizbrisno obveščena. Razlikujemo pa se v tem, da mislimo, da je treba narediti še drugi del poti; predvsem pa se ločimo v tem, da tisto, kar je na neki način v človeka zapisano, potrebuje ustanovo; da se ohranja, prečiščuje in deluje. Ustanova je namreč način, kako se uveljavlja človekova temeljna družbenost, pa tudi dokaz zanjo. Ustanove se paradoksno ne ustanavljajo, ustanove nastajajo – le na videz po posredovanju posameznikov in skupin. Stvari, ki izpolnjujejo človekovo človeškost, jih izsiljujejo. Zato ustanova kot ustanova ni nasilje nad človekom, ampak njegova možnost.

Tudi človekova »etična infrastruktura« teži k temu, da se objektivira v ustanovi. A ta ustanova ne sme biti država. Država. ki bi se poleg politične infrastrukture polastila še etične, bi bila v veliki nevarnosti, da postane ideološki monstrum – oziroma bi takšna nemudoma začela postajati.« (Kar pa ne pomeni, da institucije države niso vezane na etične in moralne norme.)

Problemi, ki jih izpostavlja Hribar in ki jih mi skušamo zagledati in razumeti iz neke perspektive, ki njemu kot človeku postmoderne ni več dostopna, postanejo bolj razvidni – z večjo jasnostjo vidimo, o čem se prav za prav odločamo – če jih razpnemo na raster naslednjega osnovnega premisleka. V zgodovini sta se oblikovala dva načina razumevanja sveta ali branja sveta: težje branje in lažje branje sveta – lectio difficilior in lectio facilior. V svetu je torej možno videti enostavnost in vsi naši posegi vanj – njegove ali miselne ali politične rekonstrukcije – morajo biti enostavne. Ali pa je v svetu mogoče videti sestavljenost, zapletenost in kompeksnost in vsi naši posegi vanj – njegove ali miselne ali politične rekonstrukcije – se morajo soočiti s to neenostavnostjo. Na področju, na katerem se oba izraza, ki smo se ju tu poslužili, izvorno uporabljata – razumljivo, da se v potankosti tu ne bomo spuščali – je obveljalo, da se je metodično treba držati načela »težjega branja«. V življenju in zgodovini pa ljudje težijo k »lažjemu branju«. Vsake toliko časa se odločijo celo za velikopotezne poenostavitve – in vse se končajo s katastrofo. Take poenostavite so bili totalitarizmi 20. stoletja, in sedaj vemo ali bi morali vedeti, kaj se je z njimi zgodilo, predvsem pa, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so bili vanje kakorkoli vpleteni. Treba se je torej, čeprav je naporno, odločiti za težje branje sveta. Demokracija je težje politično branje sveta kot partijska država, integralno krščanstvo je težje duhovno branje sveta kot totalitarna ideologija ali katera od sekt, (ki so nastale prav zaradi izključevanja momentov težavnosti). Zato imata demokracija in krščanstvo, kljub njuni težavnosti in zahtevnosti, prednost. Njuna prednost je v tem, da omogočata civilizacijo. Zakaj? Dvosrediščne družbene tvorbe, ki so zgrajene po načelu težjega branja sveta, imajo prednost pred enosrediščnimi, ki so zgrajene po načelu lažjega branja sveta, v tem, da so nujno in po sebi obsojene na iskanje in vzdrževanje ravnotežja. To pa ne gre brez samopreverjanja in samoobnavljanja tudi vsakega od središč. Čisto mogoče je torej, da se bo v naslednjih stoletjih v okviru evropske civilizacije odločala predvsem ena reč: ali je mogoče zgraditi človeško družbo brez transcendence, ali bolj preprosto, ali bo lahko Evropa, kakršno poznamo, obstajala brez Boga – ali se bo lahko utemeljila enosrediščno. Ko smo izrekli ta stavek, nismo mislili na slučajnostno, fragmentarno, disperzno zavest o Bogu, ki je povsod in bo vedno, ampak na zavestno odločitev družbe za transcendentno sopočelo svojega obstajanja – kot nekaj človeku in človeštvu pripadajočega.

S sekularizacijo, za katero se zdi, se je Evropa zavestno odločila in ki že dolgo ni več na začetku, ampak dosega stopnjo samoumevnosti, se je izpostavila tveganju, ki bi moralo biti deležno skrajnega rešpekta vsakogar, ki mu je kaj mar. Če je namreč res, da brez transcendence ali brez Boga ni mogoče postaviti družbe, potem se bo ta razvoj končal v opustošenju, ki bo zajelo človeka in prostor njegovega prebivanja. Ne gre samo za družbo! Preberimo še enkrat stavek, ki ga je dr. Ivo Urbančič povedal za Demokracijo 11. decembra lani: »Romani, če upoštevamo tudi največje in najboljše avtorje, so dolgočasni, da se ne dajo brati.« Kaj pa ta stavek pomeni? Kam pa meri, po čem pa sega ta stavek?

Kaj pa vemo, kaj vse je na kocki! Ali kdo ve, kaj bo padlo, če bo svetu izpodmaknjena osnova, ki ji pravimo Bog? Če bo njegova stavba ostala brez vogelnega kamna? Ali je kdo, ki ve, če bo še kaj stalo tako, kakor smo vajeni, da stoji? Nihče tega ne ve, nihče na svetu tega ne ve! Vedeti pa je mogoče nekaj drugega: da je tveganje veliko – preveliko, da bi ga človek smel jemati nase. Tveganje je tako veliko, da so njegove razsežnosti primerljive s tistimi, o katerih govori Pascal v svoji znameniti »stavi«. Za skeptično pamet je Bog tako daleč in tako nedoumljiv, pravi Pascal, da se ne more odločiti, ali je ali ga ni. Toda skeptik se mora odločiti, ker je »vkrcan« – ker je in obstaja. In ker se ne more odločiti, mora staviti. ker pa je dobitek, če stavi na Boga, neskončno velik, izguba pa zanemarljiva, je razumno, da stavi na Boga. Temu mora pritrditi tudi skeptična pamet.

Kar hočemo z zgornjo primero povedati, je to, da bi se morali vsi čuditi temu, da ljudje tako lahkomiselno in neodgovorno zapuščajo Boga in Cerkev. Ne samo lahkomiselno in neodgovorno, velikokrat tudi oznanjevalno in goreče, tako da se, brez upa na odgovor, sprašujemo, katere potisne sile delujejo tu – a tergo tako rekoč. To misel bomo poskušali ilustrirati z neko prvino iz Hribarjevega besedila, a prej še en primer, ki kaže na njegovo neupoštevanje stvarnosti sveta.

Hribar se dotakne tudi »morebitne svetovne transnacionalne demokracije«. Ustavnopravno jamstvo te mondialne politične tvorbe bodo »temeljne človekove pravice in državljanske svoboščine«. Z drugo besedo, infrastruktura »svetovnega etosa«. Kaj pa politično jamstvo? O tem se Hribar ne izreče. Domnevamo, da bo, kakor vsaka demokratična skupnost tudi ta imela zakonodajno in izvršno politično oblast, nekaj takega, kot sta generalna skupščina in varnostni svet v OZN. Hribar mogoče misli, da bo svetovna transnacionalna demokracija nosila samo sebe. Ne vemo prav, zakaj, mogoče zato, ker bo temeljila na »svetovnem etosu«. Toda ali je to dovolj? Ob tem pomislimo na znani Hobbesov stavek: Zakonov ne postavlja resnica, ampak moč. V zakonih ponavadi gledamo utelešenje idealne norme, Hobbes pa nas pouči, da je na zakone bistvena moč ali oblast, ki doseže, da zakoni zaživijo – da postanejo zakoni. Ta moč ali ta oblast pa ne prihaja iz prava in zakonov, ampak od zunaj.

Ali bi tudi na svetovnem etosu temelječa transnacionalna demokracija nujno potrebovala tako moč ali tako garancijo? Sama od sebe se tu ponudi misel na Ameriko. Toda za Ameriko pravi Hribar, da je njena oblast »totalna« in »brezmejna«. Transnacionalna demokracija, sloneča na svetovnem etosu, pa takšne garancije ne bi hotela sprejeti. Ravno zaradi »svetovnega etosa«, ki je, kot uči Hribar, »globalno in totalno voljo do moči omejujoči dejavnik«. »Svetovna transnacionalna demokracija« in moč ali oblast, ki bi jo v sedanjih razmerah lahko garantirala, se izključujeta.

Če se bralec še spominja, smo uvodoma govorili o visokem mestu, ki ga civilizacija priznava intelektualcu, pa tudi o velikih zahtevah, ki mu jih predpisujejo njeni kulturni normativi. Kar se od njega pričakuje, je to, da bodo, v imenu poglobljenega razumetja, posredovali, če bi družba kazala tendence, da bo stopila na pota, ki niso v nobene preteklem izkustvu utemeljena in za katera ne obstajajo vnaprej nobeni odgovorni in preverjeni izračuni. Dve stvari ne dovoljujeta intelektualcu nezvestobe svoji naporni drži in svoji poklicanosti: rešpekt pred človekom, pred njegovo velikostjo, pred njegovim neskončnim samopresežkom, kot bi rekel Pascal, potem pa skrb in varovanje ljudi pred odvišno bolečino. Odvišna bolečina je tista, ki ni vezana na eksistenco samo, ampak od časa do časa preplavi svet po krivdi človeka. Pravzaprav tudi tu deluje rešpekt: rešpekt pred človekom v bolečini.

Gornji stavki imajo morda to napako, da vzbujajo vtis, kakor da je intelektualec predvsem človek izostrene moralne zavesti in občutljivosti. Takšen je intelektualec kot agent. V sebi, v nastajanju, v genezi pa je intelektualec to, kar beseda pomeni: iskalec, razbiralec, ugotavljalec. Njegova pot pelje od aktualnega sveta do bistvenega sveta. Bistveni svet pa je že svet, kakor mora biti, oziroma, kakor bi moral biti. Zato se intelektualec vrača s svoje poti kot izrekovalec. Ne kot prerok, ker »mu ni prišla beseda«, ampak kot izrekovalec besede, kakor jo je iskal in našel. Zato intelektualec ni Savonarola, njegove prioritete so drugačne, njegov jezik je drugačen. A je vseeno sol, kakor je bil Savonarola. In tudi nanj z nezmanjšano zahtevnostjo meri neko staro vprašanje: Če se pokvari, s čim se bo jed solila? Se pravi, od česa bomo živeli?

V Hribarjevem spisu Slovenska prihodnost in odgovornost za resnico smo našli poleg izjav, ki nesporno izhajajo iz odgovornosti za resnico, tudi izjave, ki so tako drugačne, da morajo prihajati iz kakega drugega izvora. Katerega? Iščoč odgovor na to vprašanje, smo pregledali še nekaj njegovih besedil, ki imajo približno isti sporočilni rang kot zgoraj omenjeni spis: dva intervjuja iz leta 2000, enega iz leta 2003, predvsem pa njegovo slovito Revizijo, ki je v štirih nadaljevanjih izhajala v Mladini julija 1999.

Tu Hribar razgrinja pred nami svoje poglede na aktualni duhovni in politični čas v Sloveniji. Vidi se, iz prizadetosti, s katero to dela, da je soavtor tega časa. Zato ne daje podobe objektivnega opazovalca, ki si ne dovoli, da bi prestopil skrajno črto, s katere je še mogoče videti celoto in vsakega od delov, ki jo sestavljajo. Hribar stopi čez črto v samo polje – ki se mu takoj razkrije kot bojno polje. Tu pa so zavezniki in nasprotniki, tu so visoke norme intelektualca ogrožene. Poglavitni Hribarjev nasprotnik je katoliška cerkev. Proti njej se bojuje tako, da začutimo, kako ima ta boj za svojo stvar. Vidimo, kako se v bojevniški vnemi nasprotnik pred njim spreminja v sovražnika.

Cerkev je nevarna predvsem zato, ker hoče, da bi »katoličani imeli na Slovenskem ideološko dominacijo, ki jo je prej imel komunizem«. Ta ocena je moto Hribarjevega izjavljanja o Cerkvi: med Partijo in Cerkvijo je enačaj; tudi Cerkvi »gre za oblast«. (To je dokazala tudi in morda predvsem takrat, ko so »kleriki« minirali njegove napore, da bi »svetost življenja« prišla v preambulo slovenske ustave.) Dve enako močni senci sta legli na slovensko zgodovino: »Nad nas sta prišli krščanska teologija in komunistična ideologija. S pomočjo Slovencev samih sta zavladali nad slovenskim narodom.« To je razlog, da Hribarja tako moti predlagani Vatikanski sporazum, ki »Slovence obravnava kot kakšno afriško ljudstvo«. V njegovi preambuli je stavek, ki pravi, da sporazum izhaja »iz stoletne zgodovinske povezanosti med slovenskim ljudstvom in Katoliško cerkvijo«. Ni čudno, da sta komunizem in Cerkev drugovala tudi med vojno. Kajti medvojni spor v slovenskem narodu ni bil drugega kot »konflikt med komunizmom (boljševizmom) in klerokatolicizmom s primesmi klerofašizma«. Cerkev je tudi odgovorni krivec, da spor, ki je takrat izbruhnil, še ni končan. Tudi sedanjo slovensko razklanost »producirajo in generirajo predvsem aktivisti slovenskega katolicizma – slovenski jastrebi«. Tu lahko poišče svoj izvor tudi delni neuspeh prvoborcev za »prostost duha«. Sredi devetdesetih let je namreč nastopila duhovna regresija, »ki se je začela z brezobzirno nestrpnostjo klerikalcev do drugače mislečih, zavita seveda s posebne vrste hinavščino in dvoličnostjo.« (Naj se že tukaj ustavimo pri tistem izdajalskem »seveda«; če so tvoje besede opremljene s to besedo, potem ti ni več pomoči, potem je bilo že vse odločeno.) Tudi se v tranzicijski Sloveniji razumljivo pojavljajo skrajnosti. A skrajnost ni po sebi nič slabega. Hudo je šele takrat, »če skrajnost skuša preplaviti ves prostor in če skrajneži, kakršni so slovenski klerokatoliki, poizkušajo nadzorovati vse pozicije«. (Kljub vsemu se rahlo čudimo, da se v Hribarju ne zgane sočutje s temi »klerokatoliki«, ki imajo tako visoke ambicije, da bi imeli v rokah vse pozicije, praktično pa, nerode, nimajo nobene.)

A da ne bi bilo kake pomote, Hribar še enkrat ponovi: »Govorim o desnih skrajnežih, kajti dediči levega ekstremizma so pred desetimi leti dokazali, da z demokra(tiza)cijo in sestopom z oblasti mislijo resno.« Včasih bojevniška vnema pisca osvoji tako zelo, da pozabi na orginalnost, ki je ena od norm, ki se ji intelektualci skušajo podrediti, in si izposoja puščice kar iz agitropovskega tulca. Tako mimogrede izvemo, da je Cerkev »samozvana« moralna avtoriteta; tudi, da se ne bi pozabilo, kar nas je Partija petdeset let poučevala, da je »treba ločevati med cerkveno hierarhijo in krščansko cerkvijo kot občestvom, torej verniki«. Včasih je človek premalo pozoren na branje in se prehitro vda iluziji, da je kak stavek ali kako mesto razumel. Tako na primer, ko govori o težkih protislovjih, ki da bremenijo krščanstvo. Tako nasprotje vidi med dvema izrekoma o »meču«: »Kdor bo prišel z mečem, bo z mečem pokončan« in »Nisem prišel zato, da prinesem mir, ampak da prinesem meč«. (Dovolj je, da govorite slovensko, da vidite, da je beseda meč v vsakem od obeh primerov znak za zelo različno stvar: enkrat meč kot boj, kri, smrt, drugič pa meč kot znak za radikalno nasprotje med resnico in neresnico, med zvestobo in nezvestobo, med dobrim in slabim. Bralec, vdan besedilu, tu ne bi smel videti nasprotja, kaj šele protislovje!) Njegova strogost do Cerkve je tako velika, da ni pripravljen prizanesti niti Novi reviji, iz katere je nekako izšel. Ko jo je kritiziral zaradi podpore lustracijskim zahtevam leta 1997, ji poočita tudi »molk ob klerikalnih zahtevah slovenske katoliške cerkve, natančneje, katoliške cerkve na Slovenskem«. Dvoumen odnos ima Cerkev tudi do Nove Slovenske zaveze. Na eni strani jo podpira, saj njena »stališča ne bi imela velike teže, če za njo ne bi stal nadškof Franc Rode in po njem ves slovenski klerikalizem«. Na drugi pa jo sebično izkorišča, saj pobite domobrance, za katere se zavzema NSZ, »še zmeraj izkorišča za klerikalne namene«. Tudi sicer čuti Hribar, da mora ožigosati »belogardistično obarvane nastope« dr. Franca Rodeta.

Ni čudno torej, zaključuje dr. Tine Hribar, da je Cerkev ta, tako vodeni boj, izgubila. A to se je slednjič moralo zgoditi, da se je mogel odpreti »prostor za duhovno prostost«. Ob vsem kar smo prebrali, nekaj malega in tu tudi navedli, se nam vsiljuje misel, da dr. Tine Hribar upa, da ga v tem prostoru duhovne prostosti čaka kaka duhovniška služba. O tem ne dvomimo.

Katoliško cerkev pa Hribar pošilja – kako se že temu reče? – na smetišče zgodovine. Ni za ta čas: »Ljudje ne marajo niti Ušeničnikove moralke in duhovne dresure niti Slomškovega leporečja in osladnosti.« Tako! (Toda Aleš Ušeničnik je ustvaril slovenski filozofski jezik, ki ga dr. Tine Hribar v celoti ne govori več ali sploh ne, a kako bi delal novega, če ne bi bilo nobene tradicije; in kadar bi šel na Štajersko, se ne bi mogel zapeljati v slovenski Maribor, če ne bi bilo Antona Martina Slomška in njegovega »leporečja in osladnosti«.)

Figure 4. Razkošno cvetje v parku Mirko Kambič

A mi govorimo o intelektualcih, iz nobenega drugega razloga kot iz tega, da je prišel čas, ko imajo ljudje, ki jim pravimo intelektualci, poverilnice za upravljanje z besedo. (Beseda je drugo ime za misel, ki bi jo ljudje morali imeti v določenem času o sebi in svetu.) Toda čisto lahko je že tako, da intelektualci teh poverilnic nimajo več. Mogoče so že prešle v roke medijev. Če je tako, pa so v resnici v rokah kapitala – tudi elite, a neke povsem druge. Mi, ki ta komentar pišemo, in ljudje, ki ga bodo brali, pa bi imeli veliko raje, da bi z besedo razpolagali intelektualci. Pod enim pogojem, se pravi: da se zavejo, da so Ordo – nekoliko tako kot je Ordo fratrum minorum – in da se podvržejo posebni askezi, ki jo Red terja. Te stvari so potrebne, zakaj v prostoru za izrekanje besede vlada sedaj razvrat: možno je reči karkoli. Senzorji v prostoru so zaradi preobremenjenosti pregoreli in je sedaj mogoče reči karkoli. Z navedbami iz nekaterih Hribarjevih besednih nastopov smo hoteli pokazati, kaj to praktično pomeni.

Krščanstvu pa je bilo že od začetka usojeno, da postane civilizacijska religija. To je zato, ker je univerzalno. Posledica univerzalnosti krščanstva je njegova institucionalna postavitev. Brez tega dvojega ne bi moglo postati duhovni substrat civilizacije. Krščanstvo je bilo že od vsega začetka Cerkev in njeni odposlanci – apostoli – so odšli v Rim. Ustanova in civilizacija sta dve temeljni dejstvi krščanstva. Katoličani so to sporočilo v celoti ohranili. Tudi ko bi bilo v Ljubljani samo 100 katoličanov, bi imeli svojega duhovnika, vezanega na neko središče, in v njih bi na neki način obstajala vera, da je njihova duhovnost takšna, da bi duhovno mogla nositi celo skupnost. Katoliško krščanstvo nikoli ne bi moglo postati sekta.

Če pa je res, da je Cerkev ustanova, je prav tako res, da v določeni meri deli usodo vseh institucij: lahko okosteni in intenziteta njenega življenja se zmanjša in skrči. A ker so nad njo obljube, da bo večna, mora vsake toliko skozi ogenj očiščenja. Tudi slovenska Cerkev je morala skozi tako stisko – skozi ogenj in kri. O tem je poučen tudi dr. Tine Hribar, a je vprašanje, če to, v pregnantnem pomenu besede, tudi ve. Toda bolj važno je neko drugo vprašanje: Ali je Cerkev zaradi te neznanske preizkušnje prišla k sebi – v to, kar je? Ali je razumela čas obiskanja? Ko bi nas Tine Hribar spraševal te reči, bi se nam zdelo, da dela to, kar je prav. Tudi če bi kdaj pozabil na oliko, mu tega nobeden ne bi zameril.

Za vse, kar smo rekli zgoraj, je važno to, kar je 19. oktobra lani povedala v Družini uršulinka Zora Škrlj, misijonarka v Bocvani: »V tej krizi ob aidsu je Cerkev kot mati, ki neguje in varuje življenje. V aidsu vidim klic Cerkvi, pozitiven izziv, da se izkaže kot negovalka življenja na materinski način. Osemintrideset odstotkov ljudi okuženih, toliko bolnih! To niso »tisti« ljudje, neki ljudje. Kristusovo telo je okuženo, umira. To je čas, da Cerkev res živi, kar uči. Ljudje morajo videti, da Cerkev prevzame nase trpljenje ljudi, se poistoveti z njimi, kot se je Jezus. Zdaj ni čas moraliziranja. Izziv Cerkve je, da se izkaže, da res postane bolj Cerkev vseh in da se njen materinski obraz vidi in občuti na vseh ravneh cerkvenega življenja. Upam in molim.«

A to nič ne zmanjša naših besedi o civilizaciji in ustanovi, postavi jih le v določen proporc. V tej točki se bo odločala usoda Evrope. Ko se je Ralf Dahrendorf v knjigi Iskanje novega reda spraševal, kako postaviti obstojne strukture »v svetu brez oprijemališča«, si je odgovoril, tentativno: »Morda pa potrebujemo nekaj novih katedral?« Ne bo dovolj!

Ker je Zaveza glasilo NSZ, nas je razumljivo zanimalo, kaj ima Tine Hribar povedati o njej. Vseskozi smo imeli pred očmi visoke norme intelektualca, zato nas je še bolj zanimalo, kaj bomo slišali. Toda izkazalo se je, da nam ne bi bilo treba segati tako visoko. Kmalu smo videli, da v NSZ vidi predvsem stvar, ki jo je treba napadati, in ne stvar, ki jo je treba razumeti. Ta, od kritične misli nedotaknjeni apriorizem, ga je postavil na mesto, ki si ga, če bi ga sam izbiral, gotovo ne bi želel.

Kar je človeka – spričo visokih meril, ki smo mislili, da jih moramo uporabljati – najbolj deprimiralo, je bilo to, da ni opazil, da govori NSZ drugačen jezik kot so ga govorili in ga govorijo njeni nasprotniki. Še več, da prihaja iz polstoletnega podnebja, kjer je zorela v spoznanja, do katerih tisti, ki so narod osvobodili tako, da so ga zasegli in cela desetletja izkoriščali, kakor so hoteli, ne bodo kmalu prišli. Zaradi teh spoznanj govori NSZ drugačen jezik. Da ni videl kakovosti jezika, ki mu je avtentični intelektualec samodejno izpostavljen, to mu je pisalo oceno, ki smo mu jo dali. V svoji poenostavljajoče shematični miselnosti obremenjuje NSZ z istimi negativitetami kot Zvezo borcev Slovenije. Tako govori o »sektaški nepopustljivosti Zveze borcev Slovenije« in o »nepopustljivi sektaškosti NSZ« (Glede NSZ mimogrede še enkrat navrže, da brez podpore Cerkve »tako in tako ne bi imela posebne teže«). Za obe organizaciji velja, da ju določajo »ekstremne pozicije«. Toda komaj sta minila dva tedna, že je avtor, ki je napisal te besede, napisal tudi tele: »levih skrajnežev ta čas na slovenskem skoraj ni, tudi med levičarsko Zvezo borcev ne«. To so podzavestne napake, ki človeka izdajajo, kakor nas poučuje neki znani psiholog za podzavest. A Hribar dodaja še to, da levičarskih skrajnežev zaenkrat sicer ni, a čisto lahko spet bodo: kot »reakcijsko posledico« jih bo proizvedla »nadaljnja ekspanzija desničarstva«. V odprtem tekstu to pomeni: oni imajo pravico do večine, če jo boste ogrozili, bodo ponoreli. Le pazite! Odgovornost bo na vas.

Julija leta 1997 so nekateri intelektualci iz območja Nove revije objavili proklamativno politično besedilo Ura svetovne resnice.

Zaveza je v aktualnem komentarju za 31. številko decembra 1998 ocenila besedilo in povedala, kaj je o njem mogoče reči na sploh, posebej pa s stališča NSZ. V tretjem nadaljevanju že omenjene Revizije, ki je izhajala v Mladini julija 1999, je nato Hribar navedel nekaj kritičnih pripomb k Zavezinem komentarju. Dotaknili se bomo dveh primerov.

Najprej je Hribar navedel »nosilni stavek« Zavezine kritike: »Danes Slovencev kot Slovencev v nekem zelo važnem pomenu ni. Smo samo eni in drugi.« Na ta stavek se odzove takole: »Mi, pravi, smo Slovenci, drugi, nepravi, niso Slovenci. In čeprav nas bi bilo samo deset, vseh drugih Slovencev pa dva milijona, bi ti drugi, ker niso pravi, še zmerom ne bili Slovenci.« Da bodo bralci laže in bolj razumeli, kaj Hribar napada, bomo apostrofirani stavek ponovili skupaj z odstavkom, v katerem se izvorno nahaja:

Dr. France Bučar je v oktobrski številki Nove revije odprl vprašanje, ali smo Slovenci sposobni samopremisleka. Torej Slovenci kot Slovenci. Tako postavljeno vprašanje ne bo pripeljalo do odgovora, ker je napačno. Danes Slovencev kot Slovencev v nekem zelo važnem pomenu ni. Smo samo eni in drugi. Stvari pa stoje tako, da so eni na samopremislek pripravljeni, ker vedo, da je njihov zgodovinski položaj tak, da jih samopremislek v osnovi ne bo zanikal; drugi pa na samopremislek niso pripravljeni, ker bi jih samopremislek – ki bi se, če bi hotel biti avtentičen, moral dogoditi, pred ozadjem zgodovinske resničnosti – zanikal.

Kaj je treba k temu reči? Zaveza ne pravi, da Slovencev kot Slovencev ni, ampak da Slovencev kot Slovencev »v nekem zelo važnem pomenu« ni. Niti ne najvažnejšem, ampak zelo važnem; dovolj važnem, da zaradi tega ne moremo napraviti skupnega premisleka – kot Slovenci. Slovenci bomo kot Slovenci lahko napravili samopremislek šele tedaj, ko tistega »zelo važnega pomena«, ki nas ločuje, ne bo več. Danes, za sedaj, pa smo dvoji, pri čemer je naša dvojnost naslednja: enim tisti »važni pomen«, ko se bo razkril, kaj je v njem, ne bo škodil, enim pa bo tisti »važni pomen«, ko se bo razkrilo, kaj je v njem, škodil. Škodil tako zelo, da jih bo, v meri tistega »važnega pomena«, zanikal. Ali ni najvažnejše – pa tudi najbolj usodno – dejstvo slovenske sedanjosti, da »eni«, tisti, ki bi jim razkritje »zelo važnega pomena« škodilo, z vsemi razpoložljivimi sredstvi preprečujejo, da bi se tisti »važni pomen« razkril. Vedo namreč, da bi jim škodil. V tem jim damo prav, a dokler ne bodo dovolili, da se to naredi, ne govorite o slovenskem samopremisleku.

Bučarju smo hoteli povedati, da nima smisla siliti Slovence, naj naredijo samopremislek, dokler ne ugotovimo, raztopimo, odstranimo tisti »važni pomen«. Šele ko ga ne bo več ali pa ko ga bomo razumeli, bomo za to sposobni. Podobno kot je Bučar govoril o Slovencih, govorijo nekateri slovenski časnikarji o politiki. Svojevrstno poročilo o instalaciji Pax slovenica – v kateri se dve dekleti »nedvomno zafrkavata« in »brijeta norce« iz sprave – konča Delov časnikar takole: »Pax slovenica je navzven morda provokativen, a navznoter inspirativen spravni dogodek, ki ga za zdaj zmore umetnost, politika ne.« Katera politika? Glede sprave, pa tudi glede večine drugih pomembnih reči, politike kot politike ni. So samo eni in drugi. In eni niso tako krivi, da Slovenija ne gre v smeri sprave, kot drugi. Zato v tem primeru ni dovoljeno govoriti o politiki, pa tudi ne o politikih kot politikih. Tako govorjenje izhaja iz socializma, kjer je bila politika res ena stvar. Tam smo bili vsi eno, tudi »politiki«. (V resnici pa tam ni bilo ne politike ne politikov, ker tam ni bilo tistega, o čemer politika je – polisa.) Danes pa te besede, tako rabljene, ne pomenijo nič, ker se ne ve, na kaj se nanašajo. (Peter Kolšek pa bi naredil lepo gesto, če bi nemočni »politiki« poslal scenarij za »navzven provokativen, navznoter pa inspirativen spravni dogodek«.)

Drugi Hribarjev kritični pogled velja naslednjemu odlomku iz Zaveze, ki ga pisec s komaj opaznimi spremembami na začetku objavlja v celoti:

Pomembnejše je to, da so se promotorji svobode in demokracije s svojim vzorcem znašli zunaj zgodovine. Zakaj? Postavili in kar določili so začetke gibanja, ki so ga sprožili in mu označili pot, smer in cilj. Vse je bilo arbitrarno in svojevoljno. A zakaj so to mogli narediti? To so mogli narediti, ker so videli samo sebe. Imeli so se za Subjekt. Zgodovinski proces osvobajanja se je začel, ne zaradi naroda in njegove zgodovine, ampak zaradi njih. To je bilo v njih najgloblje in kar je pomembnejše – nepremišljeno. Ta ideja jih je nosila, a se je niso zavedali. Niti za trenutek niso podvomili, da deluje za narod in v imenu naroda, v resnici pa so se imeli za upravitelje zgodovine. In prav v tem, da so izstopili iz zgodovine, so pokazali – bolj kot z vsem govorjenjem – za kaj se imajo. Ta osnovna dvojnost je bila v njih.

Zgodovina – tudi zgodovina, v katero so se vpletli – pa se je začela mnogo pred njimi. Preden so se oni uprli totalitarizmu, so se totalitarizmu uprli neki drugi ljudje – z neprimerno večjim in neprimerno težjim vložkom. Ljudje, ki so boj s totalitarizmom izvorno nosili, so prišli iz prostorov avtentične narodove politike in kulture. Svojega boja za svobodo in demokracijo niso osmišljali z nobeno ideologijo, ampak so vanj vstopali iz umetja civilizacije in tradicije. In čeprav so bili premagani in čeprav so bili fizično uničeni, so ostali in so zgodovinsko tukaj. Nihče ne bo dobojeval sedanjega boja za demokracijo, če ne bo šel tja, kjer je njim padlo orožje iz rok, in ga pobral.

Ljudje slovenske pomladi, tako v politiki kot v kulturi, niso imeli v sebi zgodovinskega duha, da bi to videli. Ali so bili naduti? Ali niso vedeli, kaj se pravi biti priseben? Ali so bili samo nevedni? Morda. Toda izkazalo se je, da zunaj zgodovine ni mogoče narediti nič trdnega in trajnega. Usoda pomladnih dejanj v politiki in kulturi to dokazuje.

Snovalcem decembrske Nove revije bi vseeno priporočili, da ne grejo mimo teh razmislekov. Ne moremo jih siliti, da povežejo svoje cilje s cilji svojih predhodnikov v državljanski vojni. Nekoliko razumemo, da jim je težko iti čez Rubikon. Mogoče se to pot še ne bodo odločili, da stopijo v zgodovino. A naj jim povemo tudi to: odsotnost te odločitve se bo poznala na vsaki vrstici, ki jo bodo napisali. Nekoč bodo čez Rubikon vseeno morali.

Besedilo Zaveze je dovolj jasno in ne potrebuje našega komentarja. Sedaj pa poglejmo, kako ga je razumel dr. Tine Hribar, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti: »Ne ‘sile kontinuitete’, novorevijaši, še več, pomladniki v celoti so nas s svojo nadutostjo, nevednostjo in neprisebnostjo pripeljali v ‘pokrajine somraka’, v katerih nam je zdaj biti. In tako bo, dokler ne bodo prišli k sebi, pobrali orožje, ki je padlo iz rok velikim borcem pred njimi, ter se vključili v državljansko vojno, ki še traja, ki bo trajala vse dotlej, dokler ne bo dobojevana. Dokler ne bomo zmagali mi, Mi in naša Resnica. Odločite se, dokler je čas! Kajti prišel bo dan, ko ne bo več milosti. Dan, ko bomo izločili vse, ki v tistem trenutku ne bodo z nami, z edinimi pravimi Slovenci.« In da bi bilo njegovo izničenje NSZ dokončno, ga spet zaključi z naslednjim klicajem: »Kot rečeno, ta stališča sama na sebi ne bi imela teže, če za njimi ne bi stala nadškof Franc Rode in po njem ves slovenski klerokatolicizem.«

Čisto lahko se bo kdo od bralcev, ko bo prebral Hribarjevo interpretacijo, vprašal, če gospod akademik ne zna brati. Naj mu odgovorimo mi. Gospod akademik je prebral in pretuhtal nekaj najtežjih in najbolj abstraktnih knjig, kar jih je bilo napisanih v evropski kulturi; in da jih je razumel, dokazujejo knjige, ki jih je sam napisal. Kaj pa, potem? Za dve stvari pravijo, da sta slepi: ljubezen in sovraštvo. To kar je Hribar povedal, ljubezen gotovo ni. Sovraštvo pa tudi ne. Nobeden, ki ga pozna, osebno ali po knjigah, ne bo dovolil tega reči. Kaj torej?

Figure 5. Skromno cvetje na mizi

Ne bi želeli, da bi to bilo razumljeno osebno, a iz besedil, ki smo jih pregledali za ta komentar, izhaja, da tudi za Hribarja velja, vsaj na izkušenjski ravni, določeno neovedenje potrebe po tem, čemur Angleži radi pravijo »videti sebe v perspektivi«. Opazili smo, da se, ne tako redko, pritožuje nad tem, da so ga žalili, da se mu je zgodila krivica, da ni bil razumljen. Obenem pa nismo opazili, da bi dopustil možnost, da tudi njegove besede, ocene in obtožbe lahko žalijo druge, ali da bi predvidel to možnost in se že vnaprej opravičil. Tega sploh ne bi omenjali, ko nas ta, lahko bi rekli, zanemarljiv spregled ne bi spomnil na nekega drugega, v primerjavi s prvim nesorazmerno pomembnejšega. Zdi se nam namreč, da je Hribar – ali naj rečemo, v resnici in kljub vsemu – religiozna narava. Način, kako govori o »svetosti življenja« in »posvečenosti mrtvih«, kaže na to. Na to kaže tudi animoznost, s katero obravnava Katoliško cerkev in ki nekoliko spominja na davne verske boje. Če je naša domneva resnična, potem si tu stojita nasproti na eni strani postmoderno razkošje, ki poleg drugega nudi možnost religioznega obstajanja brez Boga, in na drugi Cerkev, ki je ustanova zgodovinske in univerzalne religije s konkretno in neodtujljivo odgovornostjo do civilizacije. Če je tako, potem bomo tvegali še drugo domnevo – pravzaprav bi morali reči prepričanje: Če se bo kdaj zgodilo, da bi bogve zaradi česa – zaradi logike pobeglega razvoja ali pa zaradi prometejske dinamike modernega upora – prevladala prva rešitev, tako da bi se druga skrčila na civilizacijsko nepomembno količino, tedaj bi se Hribarjeva prostost duha, potem ko bi ostala sama, spremenila v nekaj, kar lahko nekoliko zaslutimo, če se ozremo na totalitarno osvoboditev človeka v 20. stoletju.

Če bi Hribar stopil iz sebe, tako da bi se mogel videti v perspektivi, bi mogoče opazil tudi to, da ne loči – in actu – med silo in nasiljem. Njuna navidezna podobnost skriva koničasto nasprotje, ki je med njima: sila je pogoj človekovega osebnega in družbenega obstanja, nasilje pa človeka ukinja na osebni in družbeni ravni. Obe sta ustanovi, Cerkev in partija, ena stoji na sili, tako kot življenje, druga pa na nasilju, ki je spervertirana oblika življenja. Ustanova je pogoj človekove svobode, je ena od mnogih oblik tiste meje, za katero pravi Bonhoeffer, da samo preko nje človek skusi »skrivnost svobode«. Komur je torej človek mar – kdor ima, kot smo rekli, rešpekt pred njegovim neskončnim presežkom in kogar skrbi maligno razraščanje človekove bolečine v modernem svetu – za takega bi pričakovali, da bo branil ustanovo.

Podoba je, da se nam je komentar razvil v razmislek o enem od najpomembnejših slovenskih intelektualcev v sedanjem času. Ne da tega ne bi od začetka hoteli. A se sedaj, ko se oziramo nazaj, le sprašujemo – morda skupaj z bralcem – ali ne bi morali brati njegove teoretske spise namesto teh, ki v vsakodnevnem kulturnem in političnem prerivanju ne morejo dobiti dokončne utemeljitve. Toda kaj nam pomaga, če kdo še tako dognano in izbrano in občuteno piše o vrtnarjenju in vrtnarstvu, potem pa, ko ga prosim, da poskrbi za moj vrt, uporablja škropiva, po katerih se obupan sprašujem, ali bo sploh kdaj še kaj z njim. Človek je ena stvar, kljub antičnemu odi et amo – ljubim in sovražim.

Bralec je mogoče opazil, da drugega dela komentarja nismo eksplicitno vzporedili s prvim. Mislimo, da sovisnost med obema izhaja iz njunih vsebin. V obeh je šlo za mišljenje, ki je najbolj notranja zadeva intelektualca – njegova posvečenost. Glede mišljenja pa avtor tega komentarja trenutno nima kaj boljšega ponuditi kot so naslednje vrstice poljskega teologa in filozofa Jožefa Tischnerja: »Kdor misli, rešuje ljudi in njihov svet v njegovi resnici; na tej točki se križata mišljenje in vera. Mišljenje ni religiozno v tem, da brani religijo pred kritičnim razumom. Mišljenje dobi religiozni značaj samo tako, da postane razgovor z odkritim človekom o ohranitvi sveta.«

2.1.1.

Pred kratkim smo v sobotni prilogi Dela v Stanovnikovem odgovoru na televizijski dokumentarec Zamolčani – moč preživetja prebrali tudi stavek, da »na dolgi rok zmaguje samo resnica«. Seveda se s tem strinjamo in v to verjamemo, čeprav je včasih ta rok dolg več kot šestdeset let, čeprav se za posameznike ali cele skupine večkrat uresniči šele v večnosti. Toda za spoznanje resnice si je treba prizadevati, ne pa pred njo zatiskati oči ali celo drugim zastirati pogled nanjo. Zelo krivično je nekomu, ki o svojih pomorjenih sorodnikih več kot pol stoletja ni smel govoriti, še manj pa obiskovati njihov nezaznamovani grob, za katerega morda niti danes ne ve, očitati manipulacijo z mrtvimi. In kakšna bi bila pieteta do mrtvih, če bi jim nosili cvetje in sveče, ne bi se pa zanimali, kdaj in kako so umrli oziroma kdo je odločil in povzročil njihovo smrt, če jim ne bi skušali vrniti dobro ime, ki ga sami v tistem usodnem času niso mogli braniti. Ni dvoma, da je bil čas druge svetovne vojne in z njo združene okupacije, ko je bila naša domovina razkosana med tri okupatorje, izreden čas, ki je do temeljev pretresel stavbo našega narodnega bivanja. In prav v tem času je komunistična partija začela svoj boj za oblast. Dr. Bajt je v Bergmanovem dosjeju označil to dejanje kot največji zločin proti težko preizkušenemu narodu.

V današnjem Kako se je začelo se bomo razgledali po polpretekli zgodovini občine in fare Rovte nad Logatcem. Lansko leto je izšla knjižica Rovte v viharju vojne in revolucije, ki ima na koncu tudi pregled žrtev prve in druge svetovne vojne ter revolucije. Kar 300 Rovtarjev je pogoltnila revolucija. Ogromen krvni davek za občino, ki je leta 1941 štela približno 1400 prebivalcev. Zelo zgovorne so številke, ki povedo, katerim skupinam so pripadale te žrtve. Le 65 jih je padlo ali bilo pomorjenih med vojno, vsi ostali pa so bili »žrtve povojnih usmrtitev«. Od 65 žrtev med vojno je bilo 23 civilistov in le 16 partizanov. Med žrtvami povojnih množičnih pobojev je bilo 64 takih, ki so se šli javit v Logatec, pa se niso vrnili. Kakšen je bil torej osvobodilni boj, ki je zahteval take žrtve, kakšna je bila svoboda, dosežena s tem bojem, da je pahnila v grobove skoraj polovico moških v občini, tistih v najboljših, najbolj ustvarjalnih letih življenja? Kako se je v Rovtah začelo in kaj se je dogajalo, da je po vojni sledil tako strašen obračun? Zamislimo se in poiščimo nekaj odgovorov na ta vprašanja. Kot navadno, se bomo pri tem omejili predvsem na leto 1942, ki je bilo v marsičem usodno in prelomno, zaradi lažjega razumevanja ljudi in razmer pa bomo vsaj površno pogledali tudi v čas pred drugo svetovno vojno.

2.1.2. Med obema vojnama

Spomladi 1933 so v Rovtah pokopali župnika Mateja Sušnika, ki je od leta 1907 skrbel za faro. Starejši farani se ga še danes spominjajo. Ni bil samo duhovnik, ampak tudi gospodarstvenik in prosvetar, skratka dejaven na vseh področjih, ki so v fari prišla v poštev. Bil je s farani v času prve svetovne vojne in dveletne italijanske zasedbe, ki ji je sledila, in ko so Italijani leta 1920 odšli iz Rovt, si je prizadeval zainteresirati ljudi za kulturni napredek, da bi čimbolj zmanjšal posledice vojne in probleme, ki jih je prinašala neposredna bližina državne meje. Po njegovem prizadevanju je farna cerkev leta 1922 dobila nove zvonove. Prejšnje je malo pred koncem vojne vzela avstrijska vojska, ki je tedaj pobrala zvonove tudi pri podružničnih cerkvah. Že leta 1911 je začel svojemu namenu služiti zadružni dom, v katerem sta bili trgovina in dvorana za prireditve prosvetnega društva. Sušnikove pobude za gradnjo Doma in sploh za razvoj zadružništva so med občani padle na plodna tla, saj so v Rovtah od leta 1895 imeli Kmečko hranilnico in posojilnico, od leta 1902 pa tudi mlekarno in posebno licenco za uvoz umetnih gnojil. Že pred prvo svetovno vojno so se tudi lotili gradnje vaškega vodovoda.

Kaj pa društveno življenje? Gasilsko društvo je delovalo že od konca prejšnjega stoletja in leta 1913 so dokončali gasilski dom. Leta 1906 so ustanovili posebno društvo z imenom Narodna godba. Takratni občinski tajnik Jože Kunc je zbral mlade može in fante, ki so imeli veselje za glasbo. Kupili so si glasbila in začeli vaditi. Kmalu so se pojavili pred publiko in potem so nastopali pri raznih prireditvah in tudi pri procesijah. V okviru Narodne godbe je nekaj časa delovala tudi tamburaška skupina; seveda so pa imeli v Rovtah tudi močan pevski zbor, ki ga je do maja 1945 vodila Matilda Kogovšek. Prav ona in njena brata Franc ter Ludvik so bili duša Orlovskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1924. Menda so uprizorili prav vse Finžgarjeve igre, pa tudi nekatere spevoigre kot Kovačevega študenta, Božični večer in podobne. Ludvik Kogovšek, ki je bil sam dober telovadec, je vodil telovadne vaje in nastope. Ko je bilo v času šestojanuarske diktature Orlovsko društvo prepovedano, so orožniki zapečatili dvorano Zadružnega doma, kjer je društvo imelo svoje prireditve. Toda Rovtarji so se hitro znašli. Pritožili so se, da je dvorana zadružna in nujno potrebna za občne zbore in srečanja zadružnikov ter razna strokovna predavanja. Ker je bilo vse to res, je bila dvorana kmalu spet odprta. Seveda predavanja, ki so jih tu imeli, niso bila namenjena samo izboljšanju kmetijstva, ampak tudi aktualnim temam s področja kulture in politike. Po prenehanju Živkovičeve diktature so delo nekdanjega Orla nadaljevali v Zvezi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Opozoriti je treba, da so bile Rovte po letu 1920 obmejna občina. Jugoslavija je tedaj zlasti v obmejnih krajih iz narodnoobrambnih razlogov zelo podpirala sokolska društva. V Rovtah so sicer imeli sokolsko društvo, vendar je bilo maloštevilno in ni imelo posebnega vpliva.

V Rovtah so razmeroma zgodaj dobili kar dobro organizirano osnovno šolo. Leta 1927 je ta šola postala štirirazredna, nekaj let kasneje je pa dobila še peti in šesti razred. V sklopu šole so imeli tudi velik vrt in v njem preko sto sadnih dreves. Velika večina prebivalcev rovtarske planote se je tedaj ukvarjala s kmetijstvom, zato je razumljivo, da je v šolskem programu bila tudi vzgoja za delo na kmetijah. Ta usmerjenost osnovne šole je verjetno pripomogla, da so se številni Rovtarji odločali za kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. V primerjavi z drugimi občinami je imela rovtarska nenavadno veliko absolventov grmske šole. Na splošno se tedaj ljudje kmečkega stanu niso sramovali, ampak so bili nanj ponosni in so skušali izpopolniti svoje strokovno znanje. Potrebo po večji izobrazbi pa so začutili tudi zaradi sodelovanja pri zadružništvu in katoliški prosveti. Naj dodamo, da so bile v času župnika Sušnika v Rovtah tri nove maše: leta 1913 jo je pel Franc Gabrovšek, ki je postal kasneje ravnatelj Zadružne zveze in vodilni član Slovenske ljudske stranke, dve leti kasneje njegov brat Andrej, leta 1927 pa še Janez Hladnik, ki je kmalu odšel med slovenske izseljence v Argentino in po drugi svetovni vojni veliko pomagal našim ljudem, ki so se pred komunističnim nasiljem umaknili iz domovine.

Po Sušnikovi smrti je prišel v Rovte dotedanji vrhniški kaplan Jožef Zalokar. Bil je to čas gospodarske krize in slabih letin. Dogodki na planoti so se začeli nenavadno hitro odvijati in novi »gospod« jim je komaj sledil. Ni imel časa, da bi se dodobra vživel v navade ljudi in tako laže izpolnil njihova pričakovanja. Leta 1936 je jugoslovanska vojska pričela graditi cesto od Zaplane proti Rovtam in nato tudi utrdbe na tako imenovani Rupnikovi liniji. Čeprav je prišlo veliko tujih delavcev, vojakov in civilistov, so tudi domačini dobili zaposlitev pri teh gradnjah. Kmetje so po razmeroma dobrih cenah prodajali pridelke delavcem, njihovim kuhinjam in gostilnam, ki so bile ob večerih in dela prostih dnevih vedno polne. Število gostiln se je sicer že prej povečalo, kajti ljudje so zaradi bližine meje laže prišli do denarja – razmahnila sta se tihotapstvo in trgovina z lesom. Po eni strani je to kazalo na napredek, po drugi strani pa ni bilo tako obetavno. Ljudi je zlasti skrbelo, kaj bo, če pride do vojne. Od sorodnikov in znancev z one strani meje so zvedeli, da so tudi tam pod zemljo zgrajene cele kasarne in utrdbe, kamor je samo še treba poslati vojake in orožje. Če pride do spopada, bodo Rovte med dvema ognjema. Civilno prebivalstvo se bo pred začetkom bojev sicer umaknilo, toda kaj bo z domovi in drugim imetjem, ki ga ne bodo mogli vzeti s seboj. Kaj če bo med spopadom vse razrušeno in uničeno?

Še dva dogodka bi omenili, ki sta vsak po svoje »posvetila« v življenje takratne rovtarske skupnosti. Oba sta se zgodila leta 1938, malo pred začetkom druge svetovne vojne. Pri prvem je šlo za čisto konkretno električno svetlobo. Zaradi gradnje vojaških utrdb so skoraj do Rovt napeljali daljnovod in postavili transformator. Domačini so to izkoristili in dosegli pri banovini, da je tudi vas Rovte z bližnjo okolico dobila elektriko. Na podoben način so se tedaj znašli na Petkovcu. – Drugi pomemben dogodek v tem času so bile državnozborske volitve, 11. decembra 1938. Na listi JRZ (Slovenske ljudske stranke) je v logaškem okraju, kamor je spadala občina Rovte, kandidiral rovtarski rojak Franc Gabrovšek, duhovnik in tedaj že uveljavljeni politik in gospodarstvenik. V Rovtah je od 488 volilnih upravičencev prišlo na volišče 414 volivcev in le 12 jih je glasovalo za Tavčarja, ki je kandidiral na Mačkovi listi, vsi drugi – to je 402 volilca ali 97 % – pa so glasovali za Gabrovška, torej za listo dr. Korošca. (Slovenec, 13. dec. 1938) To so bile zadnje volitve pred vojno, ko so ljudje odločali, kdo naj jih v naslednjem obdobju zastopa v državnem zboru v Beogradu, in hkrati izrazili svoje politično prepričanje.

Figure 6. Rovte v času med obema vojnama

2.1.3. Okupacija in začetek revolucije

V začetku aprila 1941 se je pokazalo, kako malo pomenijo še tako dobro zgrajene utrdbe, če ni vojakov, ki bi jih branili, oziroma vodstva, ki bi vodilo obrambo. Za nemški napad na Jugoslavijo so v Rovtah zvedeli na cvetno nedeljo, 6. aprila, potem pa je vse utihnilo. V sredo pred veliko nočjo so morali kmetje oddati konje – nekateri tudi vole – in vozove. Vojaki so nanje naložili nekaj svoje opreme in odšli. Utrdbe, v katere je bilo vloženega toliko denarja, so ostale prazne. Ljudje so začeli raznašati blago iz skladišč. Prva enota italijanske vojske se je pojavila v Rovtah na velikonočni ponedeljek in en oddelek je takoj odšel k vojaškemu taborišču na Gradišče. Čeprav so ljudje vedeli, da so utrdbe prazne, so zaskrbljeno pričakovali, da se bo nekaj zgodilo. Niso si mogli predstavljati, da bi take utrdbe prišle brez enega samega strela v roke sovražniku. Med italijanskimi vojaki je bil tudi kolonelo, ki je bil pred vojno v Idriji in je imel nalogo zasledovati utrjevanje jugoslovanske meje. V razgovoru z župnikom Zalokarjem je povedal, da je bil prepričan, da bodo te utrdbe, v katere je bilo vgrajenega toliko železa in cementa, za Italijane zelo trd oreh, in posmehljivo zaključil: »In vendar smo prišli sem brez boja.«

Tako so Italijani v dobrih dvajsetih letih že drugič zasedli Rovte. Vojaki so kmalu začeli razstreljevati bunkerje in odstranjevati žične ovire ob njih. Ker sta župan Treven in župnik Zalokar ostala na svojem mestu, so ljudje manj občutili spremembo oblasti. Na Petkovcu so poleti 1941 celo še uprizorili neko igro. Italijanom so pojasnili, da je prireditev v okviru cerkvenega praznika in vse se je lepo izteklo. Ob svatbi Gašperjevega Franceta pa so imeli težave. V soboto pred poroko so fantje postavljali mlaje. Po navadi so na mlaj poleg venca pritrdili še slovensko zastavo. Tudi sedaj so nameravali tako narediti, toda preden so dvignili prvi mlaj, so se pojavili Italijani in razložili fantom, da take zastave ne smejo izobesiti. Ruparski France, ki je bil ženinu za druga, je skušal Italijanom dopovedati, da drugačnih zastav na Petkovcu pač nimajo, pa niso popustili. Fantje so potem postavili mlaje brez zastave, France pa je v sredo po poroki moral iti na zaslišanje h karabinjerjem v Rovte. Resnejši problem z Italijani je France imel malo kasneje, ko je začelo zoreti sadje in jim je očitno pokazal nezadovoljstvo, ker so se lotili obiranja jablane pred domačo hišo. Prijeli so ga in bil je obsojen na tri mesece zapora, ki ga je prestal na Reki. Kmalu po njegovi vrnitvi iz zapora so Italijani zaradi partizanskega napada na Lož in Bezuljak zaostrili varnostne ukrepe in se z Gradišča in s Petkovca preselili v Rovte.

Tisto zimo je vladalo neko čudno zatišje. Italijani so se večinoma zadrževali v svoji postojanki, zlasti ponoči se niso ganili nikamor. Domačinom je bilo to kar prav, so imeli vsaj mir pred njimi. Italijanov niso marali in bili so prepričani, da bodo kmalu spet odšli. V Rupi, na rojstnem domu duhovnika Janeza Hladnika, so pisali kroniko in v njej zabeležili tudi sledeče razmišljanje, ki bi mu pritrdila velika večina takratnih Rovtarjev: »Prišel bo čas, ko se bo videlo, da bodo Italijani in Nemci vojno izgubili. Prvi znak tega bo, ko bodo Italijani vse storili, da bi se otresli nemškega zavezništva in se zbližali z Angleži. Takrat bomo morali pognati Italijane onkraj Soče, da bosta Trst in Gorica naša, da bomo tam spet kupovali in prodajali.« Fantje in možje so vedeli, da je že nekaj organiziranega za tisti čas. Bodo že povedali tisti, ki te stvari vodijo. In za »tisti čas« je marsikdo imel pripravljeno orožje, skrito na varnem kraju. Danes vemo, da je tisto »nekaj organiziranega« bila Slovenska legija, ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke, ne vemo pa, kdaj in kako je v Rovtah konkretno zaživela. Prav gotovo pred avgustom 1942, ko so prvi rovtarski protirevolucionarji za nekaj časa odšli k vaški straži v Šentjošt. Toda o tem kasneje.

Poglejmo še, kaj so Hladnikovi zapisali o drugi strani, ki je zagovarjala takojšen upor proti okupatorju ne glede na žrtve. Takole beremo: »Pripravljal pa se je za tisti čas še nekdo drug. Sprva niti vedeli nismo, kdo je in kaj pripravlja. Ker je bil v deželi okupator, so vsi vedeli, da se o tem lahko samo na tihem pogovarja. – Začelo se je šušljati kmalu potem, ko so Nemci napadli Rusijo. Po samotnih kmetijah in zaselkih je hodil nekdo, ki ga niso poznali, in govoril o novi Jugoslaviji, drugačni in boljši od prejšnje, ko je gospoda vse komandirala, delavec in kmet pa sta bila zaničevana in izkoriščana. Ker je preveč hvalil Rusijo in Stalina, so nekateri kmalu ugotovili, da se za njegovim govorjenjem skriva komunizem, še na misel pa ni nikomur prišlo, da bi ga naznanil Italijanom. Šlo pa je od ust do ust, da tisto, kar se pripravlja, ni zdravo in ne pošteno. Od domačih fantov se za tiste ideje skoraj nihče ni ogrel. Iz zaplaninske fare je bilo pred vojno precej fantov zaposlenih na Jesenicah. Tam so bili komunisti že organizirani, toda poštenih kmečkih fantov se komunizem ni prijel. Ko so po nemški zasedbi izgubili delo, so se vrnili domov in niso sledili tistim, ki so z osvobodilno fronto obetali lepše čase.« (Kronika, str. 84–86)

No, v Rovtah ni bilo čisto tako. Karel Leskovec, kasnejši partizanski komandant, ki je delal v tovarni v Kranju, je konec leta 1941 prišel domov, spomladi 1942 pa se je s še nekaterimi prijatelji v gozdu pri Žibršah pridružil logaški partizanski skupini. Aprila ali v začetku maja 1942 je odšel v gozd tudi rovtarski učitelj Franc Krča in si privzel ilegalno ime Čuč. Seveda je že prej delal za OF in verjetno bil tudi član partije. Ko je bil v začetku julija ustanovljen drugi bataljon Dolomitskega odreda, je Krča postal njegov prvi komandant. Z OF in s partizani je od začetka sodelovala tudi učiteljica Zinka, ki je poučevala na podružnični šoli na Planini pri Rovtah. (K. Leskovec, Križpotja I, str. 87) Morda je kje zabeleženo, kdaj je mesar Artač v Rovtah začel pobirati prispevke za OF. Znano je, da tega niti ni posebno skrival, zato so ga Italijani kmalu prijeli in odpeljali v internacijo. Vsekakor je treba omeniti še en dogodek, ki sicer tedaj v Rovtah ni zbudil posebne pozornosti. Menda je bilo v februarju ali v marcu, ko se zima še ni čisto poslovila. Na samotnem kraju blizu Češirka so našli ubitega krošnjarja – Dalmatinca, ki je že pred letom 1941 opravljal svojo »obrt« v okolici Rovt, zlasti med delavci na utrdbah in se po italijanski zasedbi menda ni vrnil v svoj kraj. Zakaj so ga ubili? Seveda tedaj nihče ni pomislil, da je ta uboj pravzaprav naznanilo dogodkov in ubojev, ki so se v naslednjih mesecih zgodili prav v tem gozdu in na drugih krajih, kjer se je zadrževala enota nekdanjega rovtarskega učitelja Krča. Na podeželju ni bilo posebne vosovske organizacije, zato so morale tudi »likvidacije« opraviti domače partizanske enote, navadno s pomočjo terencev. Morda temu ali onemu ta dolžnost ni bila ravno v zadovoljstvo, ampak bolj v breme, ki se mu pa ni mogel izogniti, ker je bila to volja partije, ki je bedela nad vsem in skrbela tudi za primerno motivacijo svojih članov in njihovih sodelavcev.

2.1.4. Pomlad in poletje 1942

Kakšne so bile razmere v Rovtah spomladi leta 1942? Najprej poglejmo, kaj je o tem leta 1971 v knjigi Križpotja zapisal Karel Leskovec, eden prvih rovtarskih partizanov. Takole piše: »Bolj kot italijanske oblasti v Rovtah je novica o partizanih zaskrbela duhovščino. ‘Ljudje, bojte se komunistov, vera je v večji nevarnosti kot kdajkoli prej!’ je rovtarski župnik grmel s prižnice. Ljudje so verjeli svojemu dušnemu pastirju in se bali … Že prej so Rovatrji radi obiskovali cerkev, toda to, kar se je dogajalo pred pomladjo 1942, ni bilo nikomur več podobno. Kolikor bolj so se širile vesti o partizanih, toliko bolj so ljudje zahajali v cerkev. Takih govornikov, kot so jih takrat poslušali naši kmetje, Rovte še niso videle in ne slišale. Ljudje so zato skoraj ponoreli. Patri in misijonarji so naleteli na rodovitna tla.« (Križpotja I, str. 62) Izgleda, da je Leskovec gornjo sliko povzel po knjigi Belogardizem, kjer je Saje že dvajset let pred njim – druga, dopolnjena izdaja Belogardizma je izšla leta 1952 – takole zapisal: »Po navodilih škofa dr. Rožmana je duhovščina vsako priložnost izrabljala za natolcevanje osvobodilnega gibanja. Posebno rada je izrabljala prižnico, kjer so vsako nedeljo stali ognjeviti govorniki, ki so javno in brez vsakega sramu svojih velikih laži grmeli proti partizanom in vsakemu svobodoljubnemu človeku … Župnik Jožef Zalokar iz Rovt je s prižnice napadal Osvobodilno fronto, blatil partizane in s tem ljudi odvračal od narodnoosvobodilne borbe.« (Belogardizem, str. 177-178, na spodnjem robu strani 178 je povedano, da je podatek o župniku Zalokarju vzet iz sodnega spisa proti njemu KO 777/46.)

Znano je, da je župnik Zalokar že leta 1941 imel resne zdravstvene težave, zato je škofa prosil za pomočnika. Tako je julija 1941 prišel v Rovte kaplan Anton Grčman. Na pomlad 1942 se je Zalokar nekaj časa zdravil v ljubljanski bolnišnici in poleg drugih zdravnikov srečal tudi ortopeda dr. Breclja, ki ga je navduševal za OF. Doktorjeva razlaga se je župniku zdela kar logična, podvomil pa je, da bi bilo možno tako enostavno in hitro pregnati okupatorja. Za veliko noč 1942 so župnije dobile škofovo okrožnico v zvezi z vosovskim umorom študentov Župca in Kiklja v Ljubljani. V Rovtah sta jo župnik in kaplan prebrala na prižnici in potem tudi v pridigah tu in tam spregovorila o komunizmu oziroma o brezboštvu. Zalokar je po lastni izjavi tudi v razgovoru z ljudmi izven cerkve včasih izrazil mnenje, da vojne še ne bo tako kmalu konec, da torej ne kaže verjeti vestem OF, ki lahko prinesejo tudi nesrečo.

V soboto, 6. maja 1942, ponoči so partizani prišli v Podklanec pri Žireh in odpeljali 24-letno Frančiško Mravlje. Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. Na prsi so ji položili listek, ki naj bi ljudem pojasnil, zakaj se je to zgodilo. Domačin, ki je v nedeljo zjutraj med prvimi prišel k mrtvemu dekletu, se spominja, da je bil na papirju le napis OF, Karel Leskovec pa pravi v svoji knjigi, da je na onem lističu pisalo: »Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod.« Vsekakor je bilo iz sporočila razvidno, da so uboj izvršili partizani. Leskovec, ki je bil tedaj tudi sam med njimi, je še dodal, da nihče ni verjel, da bi dekle kaj izdalo. Zakaj so jo potemtakem ubili? Čeprav je Podklanec pred okupacijo spadal pod Žiri, so Mravljetovo pokopali v Rovtah. Nova italijansko-nemška meja je namreč tudi v tem pogledu naredila svoje. Dogodki so si potem hitro sledili. Nekateri so se zgodili v neposredni bližini Rovt in bilo ni nobenega dvoma, da so bili pri njih udeleženi tudi domačini. 11. junija so partizani – večinoma so menda bili to domačini z Logaškega in Rovtarskega, ki so v ta namen posebej prišli s Ključa – iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano. V spopadu so padli štirje Italijani. Čeprav so napad začeli partizani in naj bi torej bila iniciativa v njihovih rokah, so jim Italijani vzeli enega od dveh puškomitraljezov, na katerem je menda bilo izpisano ime Franca Hladnika s Petkovca, brata duhovnika Janeza Hladnika. Leskovec, ki je bil tudi sam med napadalci, je zapisal, da je »na spodnji strani ceste Kragulj s svojim mitraljezom prišel tako blizu, da mu je šofer zavozil na cev.« Nenavadno je, da se je to zgodilo Kragulju, ki je bil pravi orjak in menda tudi dovolj pogumen. Italijani so nato požgali cel zaselek Ceste – 5 hiš, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Ko so prišli na Petkovec, so prijeli Franca Hladnika in Ivana Cigaleta in ju ubili na robu gozda, nedaleč od doma. Cigale je bil star komaj 18 let, Hladnik pa je bil pri Italijanih že itak slabo zapisan in nič bolje pri partizanih. Bil je nekoliko bolj razgledan, saj je dokončal kmetijsko šolo na Grmu. Partizanom je nekajkrat odkrito povedal, kaj misli o njihovem osvobodilnem gibanju. Pokopali so ju v Rovtah in vsi so ju imeli za žrtvi komunistične revolucije. Ohranjen je italijanski dokument, ki poroča, da sta bila Hladnik in Cigale naznanjena kot upornika, zato so ju prijeli na njunih domovih in ustrelili, ko sta hotela pobegniti. Zanimivo, da Leskovec Hladnika in Cigaleta sploh ne omeni, čeprav obširno piše o zasedi in o napadu na Italijane. Kdo je Cigaleta, ki je bil takorekoč še otrok, označil za upornika? France Hladnik je res mislil, da »bo nekoč treba pognati Italijane onkraj Soče«, toda s tistimi, ki so jih napadli 11. junija pri Cestah, zagotovo ni imel zveze. Kako je torej njegovo ime prišlo v poročilo o preganjanju komunistov v Rovtah?

Figure 7. Birma 1936 – v prvi vrsti botra Janez Kogovšek, Skrotnik, ki so ga partizani ubili avgusta 1942, in njegova žena Marija

1. julija 1942 je prišla od Logatca v Rovte cela armada italijanske vojske in hitela naprej proti Šentjoštu. Zasledovali so drugo grupo partizanskih odredov, ki je med Verdom in Logatcem prekoračila železniško progo in se preko Žažarja napotila k nemški meji. Prav ti Italijani so tedaj v Šentjoštu prijeli učiteljico Betko Nagode, učitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Vrhovca in mesarja Lebna. Pripeljali so jih v Rovte in jih sredi poletnega dne pred očmi vaščanov ustrelili na robu vasi. Rovte so bile obdane z bodečo žico in vstop ali izstop je bil mogoč le na določenem kraju, kjer so ob španskih jezdecih stali stražarji in kontrolirali vsakega, ki je prišel mimo. Ljudje so se neradi podvrgli tej kontroli, zlasti moški so se bali, da jih bodo Italijani kar pridržali, zato so se večinoma držali doma. Ob nedeljah so šli k maši v Podlipo, kjer ni bilo Italijanov, čeprav je bila pot nekoliko daljša. Vsaj nekateri so gotovo vedeli za partizansko taborišče v Češirkovem gozdu in na Vranji peči pri Zaplani. Večina moških, če ne kar vsi, iz zaselkov Podpesek in Sovra je bila na sestanku, ki so ga sklicali partizani in se ga je menda udeležil tudi takratni partijski sekretar Džuro (Stane Kavčič), ki je v Podpesku imel sorodnike. Govorili so o narodni začčiti, o zasekavanju cest in poti, o morebitni vključitvi v partizanski odred. Možje so bili na splošno precej rezervirani, zlasti pa so se izgovarjali na čas košnje, ko imajo doma delo od zgodnjega jutra do poznega večera. V Podlipi je bila tedaj narodna zaščita že organizirana in je baje celo sodelovala pri prevozu raznega materiala z železniške postaje na Drenovem Griču mimo Horjula in Vrzdenca v bližino Šentjošta.

Figure 8. Italijansko poročilo o ustrelitvi Janeza Cigaleta in Franca Hladnika

17. julija je v Šentjoštu nastopila vaška straža. Le nekaj dni kasneje so revolucionarji začeli pripravljati napad nanjo. Leskovec piše, da se je njihov bataljon zato iz Češirkovega gozda premaknil v taborišče pri Kanjem dolu. Napadli so v noči na 25. julij. Kljub veliki številčni premoči napadalcev je vaška straža vzdržala. Napad se ni ponovil, pač pa se je že naslednji dan začel pritisk na okolico, na ljudi, ki bi utegnili biti podobnega mišljenja kot oni v Šentjoštu. Iz taborišča v Češirkovem gozdu so v noči na 26. julij prišli na Praprotno Brdo po Pavla Lukana, po domače Mihovca, 46-letnega kmečkega gospodarja in očeta petih otrok. Znano je, da Lukanovo delo ni bilo omejeno le na domačijo in družino. Kot dober gospodar je postal predsednik rovtarske kmetijske zadruge. Za to mesto se je menda tedaj potegoval tudi župnik Zalokar, toda kmetje so se odločili za Lukana. Bil je med vodilnimi člani gasilskega društva in sodeloval je tudi pri prosvetnem društvu. Njegova beseda je bila povsod upoštevana. Od začetka julija, ko je na ukaz Italijanov odstranil ovire na cesti proti Smrečju, je bil Lukan v skrbeh. Italijani so namreč prišli k njemu, ker so bile ovire v njegovem gozdu. Ni mu kazalo drugega, kot da jih uboga. Vedel je, da partizani, ki so taborili v Češirkovem gozdu, s tem ne bodo zadovoljni, vendar je upal, da bodo razumeli, da se italijanskemu ukazu ni mogel upreti. Morda se je celo nadejal, da bodo domačini med njimi zanj rekli kako dobro besedo. Rovte niso bile daleč in prav lahko bi se tja zatekel vsaj ponoči, pa na to ni pomislil niti tisto soboto, čeprav je prejšnjo noč slišal oddaljeno streljanje in videl sij ognja od Šentjošta. Odpeljali so ga in ni se vrnil. Leskovec je v Križpotjih o njem zapisal, da je bil nevaren, ker je imel zvezo z rovtarskim župnikom in šentjoškimi belogardisti, ter dodal, kako se je obnašal na zaslišanju: »V besedah je bil kratek in zanikal je vse, kar so ga naši obdolžili. V očeh sem mu bral prezir, naše početje pa je smatral za poniževalno.« (Križpotja I, str. 165)

Tisto noč in še naslednji dan, ko je bila nedelja in god sv. Ane, so oni iz Češirkovega gozda hodili po okoliških vaseh in kmetijah. Pobrali so več mož in fantov ter jih privedli v taborišče. Anton Leskovec iz Smrečja jim je skušal pobegniti, pa je obležal smrtno zadet v sadovnjaku blizu domače hiše. Nanj je streljal partizan Jovo, znanec in skoraj sosed. Nekaj mož in fantov so po zaslišanju izpustili, sledeči pa so bili tedaj v bližini taborišča pomorjeni: Jakob in Jože Filipič ter Lovro Kogovšek iz Podlipe, Valentin Malovrh iz Smrečja, Franc Bogataj iz Rovt in Peter Šinkovec iz Zaplane. Torej poleg Pavla Lukana, ki smo ga posebej omenili, še šest mož in fantov. Za njihov grob se je zvedelo po treh mesecih, konec oktobra, ko je domačin Janez Modrijan ušel od partizanov.

V noči na 27. julij so partizani odpeljali zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija. Naslednje popoldne so ga umorili v bližini taborišča na Vranji peči. Njemu niti groba niso privoščili, ampak so ga pahnili preko pečine in pustili ležati med skalami in grmovjem. Župnik Geoheli je bil zelo priljubljen in celo somišljeniki OF so prosili, naj ga izpustijo. Njegovi rablji so se nekaj časa pretvarjali, da so ga poslali na Dolenjsko, kmalu pa so priznali, da so ga morali likvidirati, ker je ustanavljal belo gardo. Skoraj hkrati z njim so na Vranji peči umorili tudi 37-letnega Franca Čamernika in 20-letnega Franca Mivška iz Zaplane. Župnikovo truplo je vaška straža našla v začetku decembra 1942 in pokopali so ga v Zaplani.

V nedeljo, 2. avgusta, so se nad ljudi v okolici Rovt spravili Italijani. Iz Logatca je pridrvela večja skupina vojakov. Menda jih v Rovtah ni bilo dovolj in tudi niso bili usposobljeni za take akcije. En del te vojske je s kamioni nadaljeval pot proti Smrečju in Podlipi, drugi pa so se peš odpravili proti Podpesku. Na svojem uničevalnem pohodu so požigali, ropali in ustrelili deset mož in fantov, ki so jih spotoma prijeli. Svojo moč so razkazovali nad ljudmi, ki so se vračali od maše ali pa so počivali doma, in nad njihovimi domovi, niso pa se spustili v gozd, da bi poiskali morilce in grobove njihovih žrtev. Rekli so, da preganjajo razbojnike – komuniste, pa so se sami obnašali kot razbojniki. Na Praprotnem Brdu so med drugim požgali tudi domačijo Pavleta Lukana, ki so ga en teden pred tem umorili partizani. Vendar več o tem v naslednjem poglavju.

Nista se še polegli vznemirjenost in žalost zaradi desetih žrtev italijanske represalije, ko je v Rovtah spet zazvonilo mrliču. Tokrat so se »izkazali« partizani, kot da bi hoteli opozoriti, da jih italijanska represalija ni prestrašila. 6. avgusta ponoči so na njegovem domu v Podpesku, blizu Vranje peči, ubili 61-letnega Janeza Kogovška, po domače Skrotnika. Kogovšek je bil na tem koncu prvi, ki so ga umorili kar doma vpričo žene in dveh odraslih otrok. Ali so res mislili, da jih bodo ljudje zaradi takih dejanj spoštovali? Bali so se jih pa že prej. Leskovec sam pove, kako so se jih ljudje večinoma povsod bali: »V Rovtah se nas niso mogli navaditi. Vsaka beseda je bila bob ob steno. Vsak je le v strahu čakal, kdaj bo počilo in bo za vedno po njem. Tudi tam, kjer so me že iz otroških let dobro poznali, so me zdaj, odkar sem šel v partizane, imeli za nevarnega razbojnika. Dostikrat so to povezali s tem, da že pred vojno nisem zahajal v cerkev kot drugi fantje.« (Križpotja, str. 90) Ruparski kronist pa je poročilu o umoru očeta Kogovška dodal tale kratek stavek: »Dosti je bil eden, da so ljudje ob besedi partizani pričeli trepetati.«

Po vsem tem ni čudno, če se ljudje nikjer več niso počutili varne, če niso mogli nikomur zaupati. Niso mogli razumeti, zakaj so partizani ubili Lukana in druge, ki niso imeli nobene zveze z Italijani. Ali morda zato, ker so hodili v cerkev in bili dobri kmetje ter obrtniki? In zakaj so Italijani požigali domačije, kjer še nikoli ni bilo partizanov, in pobijali može ter fante, ki so se vračali od maše. Ko so Italijani streljali talce v Lukančkovem gozdu, ni bilo partizanov nikjer, kmalu potem pa so prišli k Skrotnikovim in ubili očeta. Ljudje so sprevideli, da bodo morali sami poskrbeti zase ali pa bo po njih. Nekateri fantje in možje, ki se ponoči niso upali spati doma, so se že nekaj časa skrivali skupaj. Ta in oni je v skrivališče prinesel puško, ki jo je imel skrito od aprila 1941. Nekateri od teh skrivačev so bili že povezani s Slovensko legijo, ilegalno organizacijo Slovenske ljudske stranke. Prišlo je do odločitve, da se tudi v Rovtah ustanovi vaška straža, ki bo za nekaj časa odšla v Šentjošt. Vesti, informacijski list vaških straž, so 13. avgusta 1942 objavile sledeče sporočilo: »Rovte, 11. avgusta. Danes je šla skupina 40 naših fantov na pomoč na Sv. Jošt. Skupina se sestoji iz 8 mož iz Zaplane, 31 iz Rovt in nekega kapetana iz Ljubljane, ki bo sedaj prevzel poveljstvo.« (AINZ 110 A -) Pičla dva meseca kasneje so Vesti spet poročale, da so se rovtarski fantje 28. septembra vrnili v domači kraj. Od tedaj pa do maja 1945 so bile Rovte znane kot močna protirevolucionarna postojanka.

2.1.5. Zakaj so Italijani 2. avgusta ustrelili 10 talcev?

V nedeljo, 2. avgusta, v jutranjih urah se je v Rovtah nepričakovano pojavila večja enota italijanske vojske, ena tistih enot, ki so od 16. julija sodelovale v ofenzivi na Notranjskem, se pravi, požigale vasi in streljale talce. Nobena skrivnost ni bila, da partizani že od pomladi taborijo v gozdovih okrog Rovt, zlasti v Češirkovem in na Vranji peči. Zdelo se je, kot da bi imeli z italijansko posadko v Rovtah nekak tih sporazum. Držala se je v utrjeni in z žico obdani vasi in nadzirala vse, ki so prišli ali odšli iz nje, za okolico se pa ni kaj prida zanimala. Ko so partizani odpeljali Lukana in druge, Italijanom ni prišlo na misel, da bi jih šli iskat. Njihovi domači so po enem tednu še upali, da se bodo vrnili. Tudi v Zaplani so še verjeli, da bo župnik prišel nazaj in bodo ob nedeljah spet imeli mašo kot po navadi. Ljudje iz zaselkov Sovra, Podpesek in Logarše so bili najbliže partizanskemu taborišču, vendar so razen redkih, le malo vedeli, kaj se tam dogaja. Skrbelo jih je zaradi onega sestanka o narodni zaščiti in zasekavanju cest, pa so se tolažili, da se morda ne bo izvedelo, če pa bo Italijanom le kaj prišlo na ušesa, jim bo menda šteto v dobro, da so se otepali sodelovanja, kolikor so mogli. Moški s tega konca so se zato še bolj izogibali iti k maši v Rovte. Raje so šli v Podlipo. Nikoli ne veš, kdaj te Italijani primejo in začno spraševati, zakaj bi jim torej sami hodili v žrelo.

Figure 9. Matevž Corn, ki so ga skupaj s sinom Francem ustrelili Italijani – v njegovi hiši so imeli zaprte talce

V nedeljo, 2. avgusta, po končani maši so se Podpeščani in Sovrčani vračali iz Podlipe. Že so se bližali svojim domačijam, ko jih je najprej vznemiril dim, ki se je začel dvigati nad Podlipo. Italijani so se namreč medtem tja pripeljali s kamioni iz Rovt in začeli požigati. Ko so ljudje opazili, da se tudi njim bliža skupina vojakov, je nekdo pomislil, da bi zbežali, pa so ga ostali hitro pomirili, da se nimajo česa bati, saj gredo iz cerkve. Vendar so Italijani vse moške, ki so jih dobili na tisti poti, odgnali na Cornovo domačijo in zaprli v hišo. Pri takratnem Spodnjem Plečniku so doma prijeli sinova Franca in Jožeta in tudi nju odpeljali k Cornu. Nekateri menijo, da so vsaj še dve drugi žrtvi pripeljali od doma, da jih torej niso prijeli na povratku od maše. Italijanska vojska se je namreč razkropila po bolj ali manj samotnih domačijah obeh zaselkov, jih preiskovala, plenila in tudi požigala. Ko se je večina vojakov spet zbrala na Cornovi domačiji, je oficir potegnil iz žepa papir in po imenih in priimkih klical može in fante iz hiše. Poklicani so bili sledeči: Matevž Corn in njegov najstarejši sin Franc, Matevž Jereb-Kuhinjčan, Matija Kogovšek-Pečovrski, Bernard Križaj-iz sorške bajte, Matija Lukančič-Matijatov, Franc Malovrh-Grogelnov, Franc in Jože Nagode-Plečnikova in Matevž Trpin-Sorčan. Med zaprtimi v Cornovi hiši je bil tudi Matevž Lukančič. Ker ni bil klican, je sam stopil iz hiše in se hotel pridružiti ostalim, toda oficir ga je grdo pogledal in porinil nazaj v vežo. Deset odbranih so potem gnali mimo sosednje domačije Matevža Trpina, kjer sta jih pred hišo pričakala njegov oče in žena z malim otrokom v naročju. Matevž je hotel stopiti k njim, da bi se poslovil, vendar ga je vojak grobo odrinil in moral je nadaljevati pot z ostalimi. Odpeljali so jih po poti proti Rovtam. V gozdu so se ustavili, morali so si sami izkopati jamo, nato so jih postrelili in površno zagrebli. Svojci so slišali streljanje, vendar še niso pomislili na najhujše. Ko so zvedeli, da jih niso prignali v Rovte, so iskali v gozdu in našli grob. Potem so z župnikovim posredovanjem dobili dovoljenje, da jih prepeljejo v Rovte in krščansko pokopljejo.

Figure 10. Z leve Matija Kogovšek, Pečovrski, Matevž Trpin, Sorčan, in Bernard Križaj, iz Sorške bajte – vsi so bili ustreljeni 2. avgusta

Vesti so o tej represaliji poročale že 10. avgusta, komaj en teden po dogodku. Obširneje smo o tem pisali v 31. št. Zaveze, vendar bomo zaradi preglednosti ponovili nekatere podatke. Vesti najprej povejo, katere domačije in katera poslopja so Italijani tisto nedeljo požgali in koliko živine so odpeljali. Pri Tereziji Nagode v Podpesku so, na primer, požgali hišo, hlev in kozolec ter odpeljali 10 glav živine, pri Matevžu Nagodetu so prav tako požgali hišo, hlev in kozolec in odgnali 8 glav živine, pri Andreju Trevnu so požgali hišo in hlev ter vzeli 11 glav živine, pri Pavlu Lukanu, kjer so partizani malo prej odpeljali očeta, je pogorel hlev in odpeljali so 4 glave živine, zažgali pa so tudi hišo, vendar so vdova in otroci po odhodu vojakov ogenj pogasili. Skupna bilanca italijanskega pohoda tiste nedelje je bila po tem poročilu: 8 požganih hiš, 9 hlevov, 4 kozolci in 51 glav odpeljane živine. Znano je, da se je župan Treven v Rovtah zavzel, da bi živino vrnili lastnikom, vendar je menda imel le malo uspeha, kajti poročilo v nadaljevanju pove, da so živino odpeljali v Logatec in jo dali na razpolago Prevodu (Prehranjevalnemu zavodu). Glavni del omenjenega poročila pa seveda govori o desetih možeh in fantih, ki da »so jih ustrelili zaradi suma partizanstva«. Pri vsakem je navedeno ime, priimek, hišna številka in nekakšna karakteristika, na primer: Trpin Matevž, Rovte 42, dober in v nobeni zvezi s partizani, Lukančič Matija, Rovte 147, oče 11 otrok, jako dober; Nagode Jože, Rovte 54, v nobeni zvezi z OF itn. Le pri dveh od deseterice najdemo »negativno« pripombo: »ta je bil najbrž simpatizer OF« in »do vseh stvari indiferenten«. Poročilo na koncu še pove, da »so bili vsi ti v nedeljo prijeti, odpeljani proti Rovtam, da so si morali sami izkopati grob, nakar so bili postreljeni. Rovtarski novi komandant je na svojo pest dovolil prevoz trupel na pokopališče, vendar se ni smelo izvedeti«. (AINZ 110 A – 59298)

Figure 11. Franc Nagode, Plečnikov – z bratom Jožetom ustreljen 2. avgusta 1942

Seveda se vprašamo, kdo je sestavil to poročilo. Ni dvoma, da je bil domačin, nekdo s protikomunistične strani, ki te italijanske represalije ni odobraval. Med vrsticami njegovega poročila lahko najdemo tole misel: Italijani se delajo, da preganjajo komuniste, v resnici pa pobijajo naše ljudi in uničujejo njihove domove. Skrajni čas je, da nekaj ukrenemo. – Naj tu pripomnimo, da so Vesti večkrat prinesle tudi novice, na primer poročila s front, ki naj jih Italijani ne bi videli. Omenjeno poročilo ne pove, da bi Italijani 2. avgusta 1942 koga odpeljali v internacijo, vendar iz raznih pripovedi sklepamo, da so tedaj poleg 10 talcev prijeli še nekaj ljudi in jih odpeljali v internacijo.

O vzrokih italijanskih ukrepov proti ljudem v okolici Rovt se je kasneje veliko govorilo. Zlasti tisti, ki so tedaj izgubili kakega svojca, so v mislih podoživljali nekatere dogodke in skušali v njih odkriti vzroke svoje nesreče. Nihče ni našel in pokazal dokumentov, ki bi na to vprašanje dali verodostojen odgovor. Ni znano, kdo in kdaj je začel govoriti, da je seznam desetih talcev pripravil župnik Zalokar. Dejstvo je, da je bila ta govorica med ljudmi kar precej razširjena, izgleda pa, da avtor knjige Belogardizem zanjo še ni vedel, kajti tega Zalokarju ni pripisal, čeprav ga je obremenil z mnogimi »grehi«, čeprav je imel na razpolago vse zapisnike zaslišanj in sodne spise in ga še danes ne moremo kontrolirati, ali jih je pošteno prepisal. Vemo, da se je o tem še leta 1989 razpisal Tone Kebe v septembrski številki revije Borec v sestavku O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem. Takole piše: »Po oblikovanju in utrditvi postojanke v Šentjoštu so idejni organizatorji dobili pogum in nadaljevali svoje pogubonosno delo zoper Osvobodilno fronto. Začeli so javno napadati partizansko gibanje, vanj so uperili besno protikomunistično propagando tudi tam, kjer ‘brambovcev’ še ni bilo. Med temi agitatorji so vidno izstopali rovtarski protikomunisti. Med njimi je bil najbolj glasen župnik Jožef Zalokar, ki je kar s prižnice rohnel zoper narodnoosvobodilno gibanje. Oporo je imel v svojem kaplanu Antonu Grčmanu, bivšem okrajnem glavarju Logatca Francu Kogovšku in drugih krajevnih mogotcih. Vsi navedeni in še kdo imajo zasluge, da se je sredi avgusta tudi v Rovtah začela bela garda. Za poveljnika je prišel 10. avgusta 1942 Pavle Vošnar-Vidmar. Zaradi stalnih operacij drugega bataljona Dolomitskega odreda na območju Rovt so rovtarski belogardisti začasno prišli v šentjoško belogardistično postojanko. Ker pa je župnik Zalokar s svojimi somišljeniki želel in stremel po ustanoviti lastne postojanke v Rovtah, je pričel strahovito pritiskati na civilno prebivalstvo. Na zahtevo, izsiljeno od italijanske oblasti, in z izdajstvom mu je uspelo izvesti obširne racije na partizanske terence. Sodeloval je z Italijani, ko so požigali hiše v vaseh Podpesek, Podlipa in Praprotno Brdo. Italijani so tedaj aretirali deset simpatizerjev Osvobodilne fronte in jih nato v Lukančevem gozdu ustrelili. Pri aretacijah so sodelovali v italijanske vojake preoblečeni belogardisti … Listo aretiranih in pobitih je sestavil župnik Jožef Zalokar s somišljeniki. To je storil za uslugo, da bi jim Italijani zaupali orožje in dovolili ustanoviti belo gardo v Rovtah, čemur so se sprva upirali, saj so tam imeli svojo postojanko.« (Borec 1989/9, str. 971-972) Kot dokaz za verodostojnost teh trditev Kebe navaja »pisne in ustne izjave« enega od takratnih rovtarskih partizanov.

Figure 12. Odkop žrtev v Češirkovem gozdu novembra 1942

Kaj bi rekel župnik Zalokar, ko bi vedel za to Kebetovo pisanje? Zaradi razumevanja celotne zgodbe bomo povedali nekaj več o njegovem delu in življenju. Omenili smo že, da je leta 1933 postal rovtarski župnik. Komaj se je nekoliko vživel v župnijo, se je že začela vojna. Zalokar je o vojni in vojakih nekaj vedel, saj je prvo svetovno vojno preživel na fronti. Od tedaj mu je ostala neka trdota, ki so mu jo nekateri zamerili. V času okupacije je moral več kot eno leto deliti župnišče s poveljstvom rovtarske italijanske posadke. Znal je za silo italijansko, zato so ljudje prihajali k njemu po pomoč, ko so iskali razna dovoljenja in kasneje tudi zaradi reševanja svojcev iz internacije. Sam je kasneje povedal, da je v začetku Italijane prepričeval, da v njegovi fari ni komunistov, ko pa so mu postregli z dokazi, se je branil, da so to le izjeme. Skušal je pomagati, kjer je mogel. Če bi bilo po njegovem, se v Rovtah še ne bi ustanovila vaška straža, čeprav je v tem tudi sam videl neki izhod iz stiske. Ko sta Novak in Vidmar hotela speljati rovtarsko vaško stražo v gozd k četnikom, je nasprotoval, ker je videl v tem veliko nevarnost, itak pa so o tem odločali drugi. Kljub temu so mu po vojni očitali, da je vplival na odnose med vaškimi stražami in četniki. 6. maja 1945, ko so domobranci in tisti, ki so bežali z njimi, odšli na Koroško, je ostal na svojem mestu, v naslednjem tednu pa se je tudi on umaknil. Begunska pot ga je vodila najprej na Koroško in nato v Italijo. Kmalu se je odločil za začasno službo v tržaški škofiji in dobil mesto vikarja v Št. Petru na Krasu. Sredi novembra 1945 je prišel na novo faro, ki je bila sicer v coni B, vendar v Jugoslaviji. Že 17. januarja 1946 so ga aretirali in odpeljali v Ljubljano, kjer ga je Okrožno sodišče obsodilo na sedem let zapora, naknadno pa mu je bila kazen znižana na štiri leta. Očitali so mu splošne zadeve, kot »ustanavljanje bele garde in sodelovanje z okupatorjem ter njegovimi pomagači«. V knjigi Belogardizem je omenjen petkrat, citirani so stavki iz njegovega sodnega spisa, nikjer pa ni niti besedice o kakem seznamu talcev. V Rovte se Zalokar ni več vrnil. Leta 1956 je bil kot župnik v Trbojah pri Kranju spet obsojen na 3 mesece zapora po členu o zlorabljanju cerkve in vere v politične namene. Zadnjih deset let življenja je preživel kot upokojeni župnik v Olševku. Do konca so ga imeli za razrednega sovražnika in so budno pazili nanj. Umrl je konec leta 1972, nekaj mesecev po svoji zlati maši.

Figure 13. Zlata maša župnika Zalokarja leta 1972

Zgodba župnika Zalokarja je zanimiva in v marsičem poučna, vendar se bomo vrnili nazaj k nedelji 2. avgusta 1942. Od kod sta Kebe in njegova priča 17 let po Zalokarjevi smrti zvedela, da je ravno on s somišljeniki sestavil seznam desetih talcev. Zakaj trdi, da so bili vsi simpatizerji OF, ko pa vemo, da ni bilo tako. Kakšna »racija na partizanske terence« je bil požig Lukanove domačije na Praprotnem Brdu? Ko bi Italijane na njihovem vandalskem pohodu res vodili v italijanske uniforme preoblečeni domačini, ali jih ne bi peljali k drugim hišam, ali ne bi zaščitili vsaj svojih somišljenikov. Ali niso vaške straže nastale tudi zato, da bi ščitile ljudi in premoženje pred Italijani, da bi zaustavile njihovo divjanje po notranjskih in dolenjskih vaseh? Kdo je mogel vedeti, kateri možje in fantje se bodo tisto dopoldne vračali iz cerkve? Ali ni morda seznam, s katerega je italijanski oficir bral imena desetih mož in fantov, nastal šele v Cornovi hiši? Nekdo je moral vendar aretirance legitimirati in popisati, da so sploh vedeli, koga imajo v rokah.

Kaj pa sestanek, ki so se ga udeležili menda kar vsi moški s tistega konca Rovt in za katerega je Kebetova priča gotovo vedela? S svojim izgovarjanjem na košnjo in drugo kmečko delo niso pokazali pravega navdušenja za OF, in če bi jih ocenili s tega stališča, niso bili pomembni zanjo. Še več, zvečine so bili njeni potencialni, če že ne resnični nasprotniki. Zakaj se jih ne bi znebili s pomočjo Italijanov in hkrati obrnili pozornost od ubojev, ki so se zgodili nekaj dni prej v Češirkovem gozdu in na Vranji peči. Tisti, ki so se vrnili od zaslišanja v taborišču, so sicer vedeli, kaj se tam dogaja, pa o tem niso govorili. Še desetletja kasneje so nekateri nosili grozo v sebi in je niso upali izpovedati. Italijanski zločin pa je še isti dan, 2. avgusta 1942, z vso svojo težo pritisnil na celo faro in okolico. Šele potem so polagoma začele kapljati domneve in vesti, da so tudi oni, ki so jih odpeljali na Vranjo peč in v Češirkovo taborišče, med njimi so bili tudi člani narodne zaščite, vsi mrtvi, vendar je bila njihova odmevnost veliko manjša zaradi italijanske represalije. 6. avgusta 1942 so partizani pri Skrotnikovih v Podpesku vpričo žene, hčere in sina ustrelili 61-letnega očeta. Po neki človeški pameti bi pričakovali, da bodo veseli, da je vsaj on še živ, ko so Italijani v enem dnevu pospravili skoraj vse moške iz soseščine. Pa ni bilo tako, kajti cilj partije je bil izvesti komunistično revolucijo in uveljaviti njeno totalitarno oblast.

Italijanski pohod 2. avgusta v okolico Rovt lahko primerjamo z dogodkom, ki se je zgodil v Globodolu pri Mirni Peči dober mesec prej. 10. junija zvečer je OF organizirala sestanek in nanj pozvala fante in može globodolske doline. Vodili so ga partizani, ki so prišli s Frate, kjer so se od jeseni 1941 nemoteno zadrževali okrog gozdarske koče. Globodolčane so prepričevali, naj ustanovijo partizansko četo, ti pa so se na vse načine izgovarjali in sestanek ni obrodil nobenega sadu. Partizani so se sredi noči vrnili nazaj na Frato. Naslednji dan okrog šestih zjutraj so nad dolino priletela tri letala in bombardirala Gorenji Globodol, kjer se je pred nekaj urami končal omenjeni sestanek. Ena od bomb je padla na dvorišče Pustove domačije in ubila 33-letnega Antona Pusta in njegovo ženo Marijo, 10-letna hčerka Marija pa je bila težko ranjena. S Frate so partizani mirno opazovali, kako padajo bombe na vas, ki jim je prejšnji večer odrekla poslušnost. Do danes nihče ni dokazal povezave med nočnim sestankom in tem bombardiranjem, vemo pa, da so vodilni na Frati imeli zveze z Italijani v Mirni Peči.

2.1.6. Zaključek

Kakšno jedro lahko izluščimo iz tega razmišljanja o dogodkih v Rovtah. V začetnih poglavjih smo videli veliko zavzetost ljudi za napredek na raznih področjih in njihovo zvestobo verskemu izročilu. Krivico bi jim delali, če bi jih imeli za verske fanatike, kot so jih kasneje prikazovali tisti, ki so bili sami neprimerno večji fanatiki. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so Rovtarji opazovali, kako na tej in na drugi strani meje rijejo v zemljo in gradijo utrdbe, in skrbelo jih je, da se bodo znašli sredi fronte, med dvema ognjema. Vedeli so za komunizem v Rusiji in Španiji, toda to je bilo daleč, na nevarnost vojne pa jih je vsak dan spominjalo brnenje strojev na gradbiščih. Aprila 1941 skoraj niso mogli verjeti, da je bila vsa tista gradnja brez pomena. Italijanov niso marali ob prvi zasedbi in ne zdaj, ko so ponovno prišli v Rovte, tolažili pa so se z mislijo, da bodo kmalu spet odšli tja oziroma še dlje, od koder so prišli. In pri tem jim bodo še pomagali, da se slučajno ne bodo kaj obotavljali. Do tedaj bo pa pač treba nekoliko potrpeti. Ne bodo rinili z glavo skozi zid, čeprav jih k temu nagovarjajo neki agitatorji, ki pa vse preveč dišijo po komunizmu in s katerimi se družijo redki domačini, ki se niso izkazali niti pri delu doma niti pri enem ali drugem društvu ali pri zadrugi. Zakaj ne bi verjeli svoji stranki, saj so njenega kandidata volili leta 1938 in so se še čutili povezane z njo.

Spomladi 1942 se je začelo tudi v Rovtah. Najprej so udarili oni, ki so se komaj zbrali v gozdu. Mrtvo dekle, ki je v nedeljskem jutru v začetku maja ležalo na cesti onkraj Rovt, je imelo na prsih listek z napisom OF. Partizan Leskovec je v tem videl sporočilo: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod; večina Rovtarjev je pomislila, kdo je onim v gozdu dal pravico tako ubijati. Sledil je napad na italijansko kolono pri Cestah, v kateri so peljali tudi hrano za civilno prebivalstvo. Posledice napada so bile hude: požig, internacija in ustrelitev Hladnika in Cigaleta. Zakaj ravno nju, kdo ju je naznanil kot upornika, kaj je bilo v resnici s tistim mitraljezom? Naslednje »runde« Rovtarjev in okoličanov so »likvidirali« partizani v Češirkovem gozdu in na Vranji peči. Med žrtvami so bili kmetje, delavci, župnik, člani Narodne zaščite. Zakaj? Za okupatorja gotovo niso bili, če je pa kdo pomislil, kako bi zavaroval svoje življenje in premoženje, ali je zato zaslužil smrt? Kdo more reči, da to ni bila revolucija? Potem pa grozota tiste avgustovske nedelje, ki naj bi jo – po Kebetovo – Italijanom naročil župnik Zalokar, da bi s tem dobil dovoljenje za ustanovitev vaške straže. Kebe za svojo trditev ni navedel nobenega dokaza, mi pa upravičeno razmišljamo o povezavi med obema uničevalcema slovenskih življenj: fašisti in komunisti.

V povojnem totalitarnem sistemu so vsa uradna trobila stalno ponavljala, da je za vse internacije, talce, požige in celo za padle partizane krivo izdajstvo bele garde. S tem je soglašala in delno še soglaša tudi zgodovinska znanost. Knjiga Belogardizem je nekakšen zbornik izjav in priznanj medvojnih in povojnih obsojencev protikomunistične strani, ki naj bi bile prepričljiv, verodostojen dokaz omenjenega izdajstva. Seveda ni nikjer povedano, v kakšnih okoliščinah, pod kakšnim pritiskom in mučenjem so bila izgovorjena in podpisana tista priznanja. V kakšnem stanju je bil kapetan Pavle Vošnar, ko je na Kočevskem procesu omenil rovtarskega župnika Zalokarja? Vendar v njegovi izjavi ni besedice o rovtarskih talcih. Mar bi bil Zalokar leta 1946 obsojen samo na 4 leta, ko bi imeli le najmanjši dokaz o njegovi vpletenosti v italijanske represalije. Pravijo, da je tedaj duhovnik, ki so ga zaprli, dobil 5 let že zaradi svojega poklica, za morebitne prestopke pa je šla kazen preko 5 let. Ali nismo v začetku sestavka navedli misel, da na dolgi rok vedno zmaga resnica? Kdaj bo njena luč osvetlila tudi ta vprašanja?

3.1.1.

Že osnovnošolčkom so nam vtepli v glavo, da so partizanske sirote otroci tistih staršev, ki so padli v borbi z okupatorjem in žrtvovali življenje za svobodo naroda. Te starše smo poveličevali, njihove sirote so bile, hvala Bogu, preskrbljene za vse življenje. Kako pa naj imenujemo tiste otroke, ki so jim starše ubili partizani ali likvidatorji po ukazu VOS-a? Poleg tega, da so jih (zločinsko) pobili, so jih sirotam blatili in javno ožigosali. Ti niso bili poveličevane partizanske sirote, ampak otroci ‘belčkov’ in narodnih izdajalcev. Ostali so zaničevani, prezrti, zaznamovani in do danes zamolčani, kot da s smrtjo staršev niso bili dosti kaznovani in se je treba maščevati in znašati še nad njimi.

Moja starejša sestra je bila sošolka Marijana Smoleja s Hrušice pri Jesenicah. Kdo je bil ta deček, ki je po vojni hodil v jeseniško osnovno šolo in nekaj razredov nižje gimnazije? Kaj se je dogajalo med vojno in po vojni z njegovo družino in z njim?

Jeseni 1943 so partizani že drugič napadli hišo posestnika in predvojnega župana Pavla Smoleja (1889), po domače Korenca s Hrušice nad Jesenicami, in njegove žene Jere, roj. Janša z Dovjega. Ni se jim posrečilo, da bi ga smrtno zadeli, ampak ga je krogla ranila tako, da je oslepel. Zakaj? je vrtalo v njem in ženi. Njunih pogovorov se spomni najmlajši, takrat sedemletni Marijan (1936). »Ali res nisi mogel rešiti talcev, ki so jih Nemci postrelili na Belem polju?« je večkrat žena vrtala v moža. Kako naj bi jih rešil pred krvoločnim gestapom, pred strašnim Druschkejem, ki se je maščeval zaradi streljanja partizanov na gestapovski avto pri Belem polju in čez dva dni dal tam ustreliti 40 talcev, mož in mladoletnih fantov. Druschke je napodil Smoleja iz svoje pisarne, ko je šel prosit za talce. Še sreča, da je rešil Hrušico pred požigom. Od Druschkeja je dobil tudi povelje, da se mora pridružiti nemški straži v domačem kraju. Zaman je opominjal in rotil partizane, naj delujejo na skrivaj, ti pa so se javno sestajali pri Pajerju v gostilni in tam ustanovili lokalno centralo OF ali se brezskrbno sprehajali po travnikih.

Marijan se tudi spominja, da so partizani večkrat vdrli v hišo in zasliševali slepega očeta in gospodarja, zakaj jih ne zavaruje pred gestapom. Mar niso bili oni, borci za svobodo, dolžni ščititi svoje sovaščane pred maščevalnim srdom Druschkeja? V to mučno obdobje udari vest z nemške fronte, da je padel Smolejev najstarejši sin Pavel (1923), ki naj bi po vojni prevzel posestvo slepega očeta. Ob tej strašni novici oče samo še buta z glavo ob zid.

Figure 14. Poročna slika Pavla Smoleja in žene Jerce

Najmanj trikrat so jim partizani vse pokradli: zabelo, krompir, tudi junca. »Sestra Mira (1927) jim je morala kazati, kje je kaj.« Marijan jo še danes vidi, mamo pa sliši: »Še nam malo pustite!« Eden od ‘rekvizitorjev’ pa ji zabrusi: »Stara, ti pa crkni!« Največkrat je Mira poznala vse partizane, večinoma so bili iz Podmežaklje, in vselej so ji zagrozili, da jo bodo ustrelili, če bo koga izdala gestapu. Živeli so v neprestanem strahu, da jih ne bi kdo ovadil, da hranijo partizane. Mirina prijateljica se danes spominja, kako se je nekoč pogovarjala s šestnajstletno Miro, dekliški pogovori pač. »Kako pa se drzneš pogovarjati s ‘tako punco’?« ji je oponesel malo starejši Hrušičan. Zaznamovanje ‘takih’ šestnajstletnih deklet se je pričelo že med vojno.

Figure 15. Koline pri Smolejevih – z desne mati Jera s hčerko Miro, v sredini oče, na njegovi desni sin Pavel – v ozadju jugoslovanski graničarji

Marijan se spominja še marsikaterega vojnega dogodka, čeprav ni doumel pomena. Pa tudi veselja, ko je prišla osvoboditev: spet bodo lahko v miru obdelovali svoje njive, ponovno redili kakšno glavo živine. Lepega dne je pomagal sestri na njivi pod domačo hišo. Pod njivo je bil travnik, po njem je pričela železnica zavijati proti karavanškemu predoru. Plela sta, ko se pripelje dolg transport tovornih vagonov. Ustavi se, pojavi se polno partizanov s puškami, odpirajo vagone, pobirajo nekatere fante, zapirajo vagone, sliši se vpitje tistih, ki so v vagonih, grobi ukazi partizanov, ki zapirajo vagone in ženejo ujetnike. Mira in Marijan jo v hipu pobereta z njive. Marijan spozna, da vojne še ni konec. Kaj se dogaja, je le stežka dojemal.

Kasneje mu je o tem pravil stric Jože Bizjak. Bil je železničar, nadzornik visoke stavbe, ki je vodila nadzorstvo železnice. Stric je takoj vedel, koga vračajo v dolgih transportih. Pri domobrancih je imel edinega sina Joža, ki je bil študent teologije in je zadnje leto vojne delal pri Karitas v Ljubljani. Stric je bil pozoren ob prihodu vsakega transporta. Nobeden mu ni ušel. Kljub živahnemu ‘prometu’ se je Hrušica zavila v molk. Vendar so skrita ušesa prisluškovala, oči opazovale. Tudi stričeva očetovska ljubezen ni mirovala. Videl je, da vrnjene domobrance, ki so jih pobirali iz transportov, gonijo na Plac, levo od predora. Tako se je imenoval prostor za različne prireditve pred nekdanjim kulturno-prosvetnim društvom. Še danes se tako imenuje, vendar služi le še za nogometno igrišče. Stric je stanoval nad Placom v t. i. vili, nekdaj zelo lepi stavbi, ki je bila last menihov, vendar so jo zapustili, ko so pričeli graditi karavanški predor. S postaje je lahko šel domov samo prek Placa. Vselej je bil oblečen v železničarsko uniformo, vselej je hodil v službenem času.

Kaj je lahko videl? Z oboroženimi partizani zastražen Plac okoli in okoli, sredi njega pa dvored partizanov. Prignani domobranci so morali eden po eden mimo partizanov, ki so jih bili in suvali s puškinimi kopiti, brcali na tleh tiste, ki so se zgrudili, potem pa jih za noge odvlekli na kup. Marijanov stric ni nikoli dočakal transporta, ki bi mu vrnil njegovega edinca, in do smrti ni zvedel, kako in kje so pokončali njega. Morda pa na enak način kot te nesrečnike?

Kje pa so bili dokončno pokončani?

Nad Placom sta poleg vile stali dve železniški hiši s stanovanji železničarjev. Iz prve poleg vile so Nemci že med vojno izselili stanovalce, ker so potrebovali prostore za svoje uslužbence. Tako so med drugimi izselili Gusovo družino (Gus je bil po rodu Rus, ki se je med obema vojnama zatekel v Slovenijo) in družino železničarja Ivana Erjavca. Vrnjene domobranske oficirje so zaprli, mučili in pobijali v teh izpraznjenih stanovanjih. Krvave stene v nekdanjem Gusovem stanovanju so ostale neme priče. To mi je povedala Erjavčeva hčerka Pepca, por. Marinčič (1923). Vebrova mama v soseščini pa je slišala krike mučenih. O strahotah je govorila vsa Hrušica. Streljanja pa ni bilo slišati … Kasneje so to hišo porušili in zgradili stanovanjski blok. Še dolgo časa pa je stala karavla in vojaška kuhinja iz predvojnih časov ter bunker, ki so ga zgradili Nemci, vse to na levi strani v neposredni bližini predora.

Kasneje je nova oblast na nasprotni strani proge, ob vhodu v predor zgradila stražni stolp. V njem je noč in dan stal na preži stražar z brzostrelko, ki je pokosila vsakega skrivača v vagonu tovornega vlaka, ki se je pomikal proti predoru in tudi vsakega ‘izdajalca’, ki bi si drznil pobegniti skozi predor, svobodi naproti. Pa jih je kljub temu dosti pobegnilo, menijo na Hrušici.

Ob vračanju domobrancev je vso Hrušico preplavila dalmatinska brigada, ki se je privalila v Zgornjesavsko dolino prek Vršiča. Oficirji so se nastanili po stanovanjih Hrušičanov, Smolejevi so morali nuditi gostoljubje dvema partizankama, še hlev je bil poln partizanske ropotije. Na Belem polju so imeli konje, glavnina partizanov pa je taborila na travniku za vilo, že zunaj naselja. Nekaj šestnajstletnih fantov je nekega večera zaneslo do partizanskega tabora, malo iz radovednosti, malo iz fantovske objestnosti. Eden med njimi je bil Tine Peternel. Pa se ustopi prednje mlad partizan v uniformi, stegne proti njim roko z nožem in zanosno reče: »Danes sem štiri ubil s tem nožem!« Seveda so fantje takoj vedeli, koga v tistih dneh po Hrušici ubijajo. Hoteli so se pokazati pogumne tudi oni, zato so se naslednji dan naskrivaj odpravili do mesta, ki jim ga je pokazal partizan, kamor naj bi jih zagrebel. Ko so na omenjenem kraju opazili štiri na pol zasute glave, jim je upadel pogum in so se po najkrajši poti vrnili domov. Kasneje, po nekem nalivu, ki je s trupel spral še tisto malo zemlje, so morali nekateri fantje, tisti iz ‘nepartizanskih’ družin, nanositi v vedrih čez trupla zemljo.

Kam so zakopali izmučena telesa vseh pobitih domobrancev? Večina od njih trohni v pobočju nad železniško hišo. Tam okoli je bilo več lastnikov parcel, tudi Marijanov stric jo je imel, večina trupel pa je zakopanih na nekdanji parceli gospodarja Mrvice. Ledinsko ime za to zemljišče je »U Krancah«. Danes je tam senožetni travnik, grobišče pa je v zgornjem delu travnika v precejšnji strmini. Po mnenju nekaterih so pobiti domobranci zakopani tudi na Mlačici pri Mojstrani.

3.1.2. Marijanovo iskanje pravice in resnice

Kljub mori, ki se je s pričetkom svobode zgrnila nad Hrušico, je življenje teklo naprej. Razbohotilo se je poletje in treba je bilo izkoristiti vsak trenutek, da bo zemlja dala svoj pridelek in spet napolnila prazne shrambe in kleti. Hrušičani so bili večinoma železniški uslužbenci, le pri Smolejevih so živeli samo od kmetije. Ko le ne bi bil gospodar slep in ne bi njegov naslednik ostal za vedno nekje na nemški fronti! Vendar jih življenjski pogum in veselje do dela nista zapustila.

Vročega julijskega večera, na god sv. Ane je bilo, ko zaropota po vratih. Mira in Marjan gresta v vežo odpirat, mama še kliče za njima: »Ne odpret!« Mira odpre, za njo že priteče mama, deček pa steče po stopnicah in se skrije za zid. »Marjan, si ti?« sliši sestro na vratih. Njeno začudenje velja osemnajstletnemu Marijanu Brancu, ki ga je Mira prepoznala kljub temu, da je imel maskiran obraz, prav tako njegov spremljevalec. »Zagledal sem dve naperjeni pištoli, trenutek zatem zaslišal strele,« pripoveduje takrat devetletni deček Marijan. »Ob prvem strelu se je, zadeta v srce, zgrudila sestra, naprej proti vežnim vratom, ob drugem se zgrudi mama, nazaj proti kuhinjskim. Slepi oče je obstal v kuhinji, ob pokih pištol se je skril pod mizo. Eden od morilcev je poiskal še njega in pomeril vanj. Vendar ata ni bil smrtno zadet, čez dva dni je umrl v bolnici v Ljubljani. Pa mu še tam niso dali miru. Mučili so ga z zasliševanjem, tako da je posegel vmes zdravnik, naj ga že vendar pustijo v miru.«

»Ko sem videl, kaj se je zgodilo in slišal atovo hropenje, sem stekel pred hišo in v grozi kot iz uma pričel kričati: ‘Vse so postrelili! Postrelili so jih!’ Prihitela je soseda, teta Kavalarjeva in me odpeljala k njim … Kmalu so prišli na dvorišče in v hišo ljudje, ki so nekaj merili in me zasliševali … Še danes tistega pretvarjanja ne razumem.« Za nekaj časa sta dečka vzela k sebi stric Jože Bizjak in njegova žena. Ko se je stric upokojil, so se za stalno preselili na Smolejevo kmetijo, da jo je stric obdeloval naprej in tako ohranil edinemu nasledniku, Marijanu.

»V šolo sem hodil samo do petnajstega leta, potem sem delal doma. Še danes rad delam, delo na polju mi je celilo rane, ob delu sem pozabljal na gorje. Vendar je to z menoj vred raslo. Bil sem poreden otrok in težak mladostnik z močnimi pestmi, ki so jih vrstniki v pretepu občutili. Z leti sem pobliže spoznal starejšega brata svojih prijateljev iz otroštva Mirka Klinarja, ki je bil v partizanih še mladoleten.

Videl sem, da rad popiva in vedno bolj pogosto sem v gostilni prisedal k njemu ali ga obiskal doma s steklenico žganja. Ugotovil sem, da se mu je ob kozarčku razvezal jezik, in nekoč mi je izdal skrivnost: od takrat mi ni več dala miru, ker sem hotel priti na jasno, zakaj so mi postrelili mamo, ata, sestro.

Bilo jih je sedem, ki so tiste dni v gostilni pri Pajerju sklenili, da bodo pobili našo družino, tudi mene, če se jim ne bi skril za zid na stopnicah. Vse je bilo načrtovano in sklenjeno. ‘Zakaj pa še sestro in mamo, če ste že morali ubiti ata?’ sem vrtal v Mirka. ‘Praviš, da ste pred tem zastražili okolico hiše. Koga ste morali zastražiti? Ali mar slepca, dve ženski in otroka?’ sem ga še naprej spraševal. Ne enkrat, ničkolikokrat. ‘Zakaj ste ustrelili sestro, dekle osemnajstih let? Pa mi še to povejte?’ ‘Veš,’ je bil Mirko skrivnosten, ‘govorili so, da je bila všeč morilcu Marijanu Brancu, pa ga ni marala.’

Figure 16. Smolejevi pred vojno, z leve posestnik in župan Pavle Smolej, hčerka Mira, mati Jera z Marijanom

Dosti kasneje mi je Mirko le priznal: ‘Veš, zgrešeno smo naredili. Morali smo. Tak je bil ukaz.’ Vendar Mirko nikoli ni pokazal obžalovanja. On in drugih šest iz sedmerice; vse življenje so si ostali v svesti svoje moči in oblasti. Dobili so temu primerne zaposlitve in nas kot razni občinski možje še naprej gledali zviška in nam z nemogočimi odredbami solili pamet. Eden takih je bil tudi Drago Košir, funkcionar na občini. Bili so uverjeni v svoj prav, v svesti si svoje resnice in opiti od oblasti.«

Le stežka in zelo počasi je odraščajoči mladenič Marijan prepoznaval, da bije boj z mlini na veter. Če je poslušal oddajo Še pomnite tovariši, mu je o medvojnih dogodkih na Hrušici bila na uho sama laž. Če je o njih prebiral v časopisu Sedem dni, mu je laž bodla v oči. Hotel jo je prekričati, odpisal je na članek, pa so ga z novo lažjo in s svojo resnico takoj utišali. Zakaj nihče noče spoznati, da je njihova resnica njemu, devetletnemu dečku, uničila dom, ubila starše, sestro, otroštvo, in to tri mesece po končani vojni? V tem boju, ki ga je bil v sebi, je ostal čisto sam. Hvala Bogu, da so se našli dobri ljudje, ki so preprečili, da ni bilo v celoti zaplenjeno Smolejevo posestvo.

Zakaj lahko Klinarjev Mirko nosi s seboj pištolo? je odraščajočemu Marijanu nekoč padlo v glavo. Videl jo je, ko sta šla k Savi: Mirko je lovil ribe, pištolo pa odložil na bregu. Če jo sme nositi on, jo smem tudi jaz, si je naivno predstavljal Marijan. Na Hrušici si zlahka dobil pištolo, ne ene, kolikor si jih hotel. Tudi Marijan si jo je omislil. Zdaj bi lahko z njo maščeval smrt svojih staršev in sestre. Zavedal se je, da bi moral na koncu ustreliti še sebe, ker bi bil on poraženec in kot vedno kriv le on. Toda z maščevanjem bi vsem končno pokazal, kaj so mu, otroku, storili. Morda pa bi se ob tem le kdo pokesal?

Hvala Bogu, življenje se ni ustavilo pri njegovih dvajsetih. V njem so pričela zoreti še druga spoznanja: zaljubil se je v dobro dekle, se z njo poročil, si ustvaril svojo družino, svoj dom. Življenje, ki se je Marjanu nekoč ustavilo, mu je pokazalo nov obraz. Tragični dogodki iz otroštva so izgubljali ostrino, vendar bodo v njem živeli do konca. Moreče blodnje odraščajočih let so se umirjale, a spoznanje ostaja: »Če danes na to pomislim, se mi vse zagnusi. Rešitve ni … pač, rešitev bi bila, če bi bila pravica!« Prijazni in marljivi gospodar na ostankih posestva svojega očeta, edini preživeli, ne išče več osebnega zadoščenja in pravice pri ljudeh. Želi si le priznanja države, da so mu, osemletnemu, storili nepopravljivo krivico! Morda bi potem lažje živel.

Poslovila sva se. Pospremil me je skozi vežo do vežnih vrat in mi pokazal mesto, kje so se zgrudili mama, sestra, ata, kje je drgetal sam. Obšlo me je, kot da stojim na posvečenem kraju. Na skrinji v veži je s plamenčkom trepetala rdeča lučka. Bilo je v mesecu novembru. Na pragu se posloviva in tedaj opazim na pročelju hiše spominsko ploščo. Ne morem skriti začudenja in ogorčenja. »Kako to, da so se drznili na vašo hišo pribiti spominsko ploščo z imenoma dveh partizanskih žrtev, ki jih je na dvorišču z vrženo bombo ubil domači izdajalec. Za vas je verjetno rodna domačija kraj drugačnih, bolj grenkih osebnih spominov, Zveza borcev pa si jo drzne omadeževati s spominsko ploščo na osvobodilni boj. Ali mar nimate pravice, da bi jo sneli?« Le trpko se je nasmehnil. O tem v svoji preprostosti ni nikoli premišljal. Da, rešitev bi bila, če bi bila pravica!

Na Hrušici ni bilo dečka, ki bi bil bolj preiskušan v trpljenju kot Marijan. Vendar je tudi druge otroke in mladino vojna in povojno obdobje tako zaznamovalo, da se tega niso znebili vse življenje. »Na Hrušici je bilo toliko pištol, kolikor si jih hotel,« mi je povedal Marijan. In toliko streljanja in ubijanja, da so to otroci vsrkavali vase kot zrak. Po čigavi krivdi?

Omenila sem že, da sem za Marijana slišala od svoje sestre, ki je bila njegova sošolka na Jesenicah. Vendar v razredu niso vedeli, da je sirota, ker ni bil ‘partizanska’ sirota. Ko je Marijan hodil v tretji razred skupaj s štirimi sošolci, ki so bili vsi s Hrušice, je nekega dne vso šolo pretresel tragičen dogodek. Božičev Stanko, eden od njih, je prinesel v šolo nabito pištolo, seveda na skrivaj. Že prejšnji dan, doli ob Savi, jo je vseh pet dečkov preizkušalo, da bi se sprožila, pa se nobenemu ni hotela. Seveda, tudi Marijan je bil z njimi. Naslednji dan v odmoru med poukom, je šlo vseh pet na stranišče in vsi so še naprej preizkušali pištolo, ki se noče in noče sprožiti. Nenadoma pa se v Stankovi roki sproži – in krogla zadene v čelo sošolca in prijatelja Janežičevega Francija … Mrtev se zgrudi prijateljem pred noge. Otrpli od groze obstojijo, ‘ubijalec’ v naglici vrže pištolo skozi okno.

Pridirja ravnatelj tovariš Vasič, strah in trepet vseh otrok. Že s svojo pojavo je nagnal strah v kosti: v oprijetih jahalnih hlačah in usnjenih škornjih je bil videti tak kot takrat, ko je l. 1945 prijahal iz gmajne. Samo bič mu je manjkal. Neusmiljeno klofuta prestrašene dečke, ki se še vedno ne ganejo z mesta. Tako, naj si le zapomnijo, enkrat za vselej, da pištola ni zanje! Kaj vse so si oni že zapomnili, za vse življenje, tovariš Vasič! Tudi vzgojni nauki učiteljice Minke Pesjakove, nekdanje partizanke, jim niso mogli do živega. V njih so še naprej živele grozote vojne.

Dečka ‘ubijalca’ so iztrgali staršem in domu, ga poslali v poboljševalnico, kot so takrat pravili prevzgojnim ustanovam. Doma na Hrušici ga niso videli nikoli več. S tem so kaznovali tudi njegove starše, ki ga niso znali pravilno vzgajati! Če bi poslali na ‘prevzgojo’ vseh pet dečkov, bi bilo Marijanovo življenje dokončno uničeno.

»Rešitev bi bila, če bi bila pravica,« mi je rekel Marijan. Pravica pa je v tem, da se Marijanu vsaj prizna vnebovpijoča krivica, ki se mu je zgodila. Tolikim ranjenim ljudem govorimo le o odpuščanju in spravi. Naj slišijo že enkrat odrešujoče besede o obžalovanju! Prečitajmo jih v Lukovem evangeliju! Če tvoj brat »greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat obrne k tebi ter reče: ‘ŽAL MI JE,’ mu odpusti (Lk 17,4).« Kdaj bodo tisti, ki si prilaščajo pravico in resnico, priznali svojo krivdo in jo tudi obžalovali – v besedah, dejanjih, zakonih?!

3.2.1.

Tudi moji dve sestrični iz Jesenic, ki so jima »po nalogu VOS-a« novembra 1943 likvidirali očeta, vodilnega uslužbenca pri Kranjski industrijski družbi, nista spadali k ‘opevanim’ partizanskim sirotam. Skupaj s teto so bile vse tri kot preganjane živalce vsa povojna leta.

Moja sošolka Minka je bila največja prijateljica ene od sestričen. V šoli sta skupaj sedeli in si velikokrat skrivnostno šepetali. Kaj, se mi niti sanjalo ni. Šele čez leta sem zvedela, da sta bila Minkina mama in oče pri partizanih, pa je kljub temu mamo, očeta in staro mamo vpričo petletne Minke ustrelil eden od treh partizanov kar doma v kuhinji. Znanec iz bližnje vasi. Razen sestrične ni nihče v razredu vedel za to. Le oni dve sta si lahko ‘o tem’ šepetali, ker ju je družila ista bolečina in skrivnost, ki jo morata ohraniti zase. Nihče je ne sme zvedeti, nihče oblatiti.

Sestrični in Minka molčijo še danes. Vedo, da jih zakon prezira, ker je žrtev vojne samo tisti, ki je bil »izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev«. Vso mladost so bile prezirane in poniževane. Če se spomnim samo na šolo v prvih povojnih letih: bila je ena sama partizanščina in komunistična propaganda! Vse tri so lahko zelo hitro doumele, da njihovi očetje niso bili na ‘pravi’ strani. Stokrat slišane laži in poduk neke jeseniške afežejevke so sestrični podučili, da je bil njun oče narodni izdajalec. »Po pravici so ga ubili,« jima je zagotovila. Molčali sta, ubožici. Morda pa so ga res … ? Koliko časa še bodo molčale? Kdaj bodo zakričale, da so bili njihovi očetje poštenjaki, po krivici ubiti?

Med vrstniki na Jesenicah sem sčasoma spoznala in slišala še za nekatere, ki niso spadali k ‘opevanim’ partizanskim sirotam. Ko sem kot otrok hodila k stari mami na Murovo, sem slišala za nekoliko starejšega dečka, ki je živel v bližini. Ime mu je bilo Franci, pisal se je Kavčič, toda vedela sem le, da se je hiši reklo pri Luku. Po vojni so mu ubili mamo in očeta, zato je živel pri teti. Otroci tega dolgo nismo vedeli. Pravijo, da nas ‘s tem’ niso hoteli obremenjevati. Pa so nas obremenili za prihodnost: danes sem ogorčena, ker smo morali toliko časa živeti v laži in si ‘o tem’ šepetati.

Ko sem letos pozimi obiskala Franca Kavčiča (1936), mi je najprej odprl album s fotografijami svojega očeta Franca (1905) in mame Zinke, roj. Bizjak (1909) z Jesenic. Naj oživita še pred mojimi očmi, tako kot še danes živita v njem. Očetova družina izhaja iz Zaplane nad Vrhniko. Oče je imel še tri brate, posestvo je bilo skromno, zato je prišel na Jesenice in se zaposlil pri Kranjski industrijski družbi (KID). Bil je izučen čevljar, v tovarni se je priučil varilstva, od doma na Zaplani je bil vajen drvarjenja in gozdarskih del.

Francijeva mama Zinka pa je imela tri sestre: Francko, Lojzko in Angelo, najbližji sta si bili s Francko (1907). Njihov edini brat Luka je nosil ime po očetu.

Franci mi je ljubeče pokazal oguljene platnice albuma. Na sredi je vezeninast okrasek, ročno delo njegove matere. Mama je bila od otroških let do konca življenja ljubeče predana le ročnim delom. Izpopolnila se je v pravo umetnico, umetnico po srcu: bolj kot priučena je bila naravno nadarjena. Vezla je prte, avbe, štole, mašne plašče, tudi za ljubčjansko stolnico. Tako kot večina deklet je bila tudi igralka, pevka in telovadka pri Krekovem kulturno-prosvetnem društvu. In seveda pevka na cerkvenem koru. Pri Krekovem društvu je spoznala svojega moža in l. 1935 sta se poročila.

Figure 17. Čevljarska delavnica v Žireh, kjer se je izučil Franc Kavčič

Odprla je svojo trgovino in zaposlila pomočnico, da se je lahko sama čim bolj posvečala ročnemu delu. Delala je noč in dan. Trikrat sta se z možem zadolžila, da je lahko blago nabavljala iz tujine. Pri tem poslu ji je pomagal tudi mož. Njuna največja umetniška vezenina pa je bil sinček Franci (1936), ki je bil tudi ljubljenček svojih tet, posebno Francke. Sama ni bila poročena in je svoji sestri vedno v vsem pomagala.

Obetavno življenje mlade družinice je pretrgala nemška okupacija. Izseljeni so bili v Srbijo že v prvih mesecih vojne. »Vsi pri Lukovih so bili zavedni Slovenci,« pripoveduje Franci, »vsa mamina umetniška ročna dela so izžarevala slovenstvo, njena uspešna trgovina je vzbujala zavist. Bili smo odločno proti Nemcem. Mamine sestre so postale partizanske aktivistke in vse tri je gestapo zaprl v begunjske zapore, potem so bile izseljene. Luka je bil gozdar, zato je večkrat prenašal pošto partizanom. Gestapo ga je pri tem poslu zalotil, zato so ga v Begunjah ustrelili.«

»Spominjam se jutra, ko sva bila z mamo izseljena, poleti 1941. Pred hišo se je ustavil kamion,« pripoveduje Franci. »Dva gestapovca in trije stražarji s puškami poskačejo z njega. Nisem hotel z njimi. Prijel sem se plota, da so me morali odvleči na kamion. Z mamo sva bila sama. Ata je bil v tovarni in ko je zvedel, je prihitel na postajo in odšel z nama. Izseljeni smo bili v bližino Kruševca, v Lepenac ob Rasinji. Preživeli smo tako, da je mama vezla, ata popravljal čevlje in pomagal kmetom. Najbolj ju je mučil dolg, ki še ni bil odplačan in je zanj ata zastavil na Zaplani nekaj zemlje. Medtem je teta Francka odplačevala naš dolg in dosegla, da smo se po trinajstih mesecih vrnili iz Srbije, jeseni 1942.

Odšli smo na Zaplano. Ata je na Zaplani malo drvaril, da je naprej odplačeval dolg, predvsem pa pomagal svojim ostarelim staršem, da smo se lahko preživili. Občasno smo živeli ali na Zaplani, na Vrhniki ali v Logatcu. Ata pred Italijani ni bil nikjer varen. Pri raciji na Zaplani so ga ujeli in skoraj ubili. Postavili so ga pred dejstvo, da se odloči ali za internacijo ali za Vaško stražo. Razumljivo, da se je ata pridružil stražarjem, saj je tako lahko še naprej ostal z nama in na kmetiji. Potem je bil zaposlen v postojanki Vaške straže.

Živo se spominjam dneva, ko je moral ata z domobranci v Ljubljano na zaprisego. Vrnil se je okrog dveh in nikoli ni povedal, ali je bil na zaprisegi ali ne. Vem pa, da se s tem, čeprav zgolj pravnim dejanjem ni strinjal, saj sem takrat prvič v življenju slišal z njegovih ust besedo ‘sranje’. Rekel je namreč: »Zdaj pa imamo s … .e.« Sprevidel je, kakšne posledice ima lahko to dejanje. Še danes se spominjam občutkov, ki smo jih imeli: kot da se je zakrilo sonce in smo živeli v nekakšni temi.

Mama se je še naprej ukvarjala samo z ročnim delom in na Zaplani organizirala tečaj ročnih del. Pred leti sem bil na blagoslovitvi farne spominske plošče na Zaplani in občudoval avbe na glavah žena v narodnih nošah. V spomin so mi priklicale mamo in spraševal sem se: Bog ve, katera od teh avb je delo moje mame ali njenih učenk?«

»Ob koncu vojne se je ata kot večina domobrancev odločil, da odidemo tudi mi na Koroško in kot večina smo bili tudi mi – vrnjeni.« Marsičesa takrat devetletni deček ni razumel, čeprav se spominja veliko stvari. Od očeta sta bila z mamo ločena že na Koroškem. Spominja se partizanov, ki so v posameznih krajih hodili po ujetnike. Kasneje je zvedel, da so bili to terenci, ki so iskali in jemali s seboj znane domačine. Videl je pretepene, slišal krike, vsrkaval vase solze, strah in tesnobo, ki so ga obdajali.

Figure 18. Franc Kavčič pred vojno na Jesenicah

Zadnja postaja so bile Teharje. Preden so pripešačili do barak, se je Franciju za vedno vtisnil v spomin prizor, ki je od takrat naprej v njem še povečal hude slutnje pred neznanim, kamor jih vodijo: s hriba ob poti so trkljali navzdol zvezane domobrance.

»Matere z otroki in dekleta so natlačili v zadnjo, četrto barako, ki ni bila visoko ograjena z žico kot druge tri,« jih ima Franci še danes pred očmi. »Na vzpetini ob barakah je bila še ena, kjer je bila kuhinja. Vedno sem bil lačen, zato sploh ne vem, kdaj sem bil bolj, kdaj manj. Spominjam se s Koroškega, da smo jedli črn vojaški kruh, ‘komis’ z margarino, in še danes vem, kako zelo je bil dober. S Koroškega je mama prinesla s seboj še nekaj sladkorja. Dajala mi ga je v vodo. Sama si je gotovo odtrgovala od ust, da je lahko dala čim več meni.

Po hrano smo v vrsti hodili v zgornjo barako. Nekoč sem zagledal v vrsti onkraj žične ograje ata. Planil sem k žici. ‘Ata! Ata!’ in mu molil prste skozi luknjo. Zagledal me je in bil takoj pri meni. Začutil sem dotik njegovih prstov. To je bilo po dolgem času najino prvo srečanje po ločitvi na Koroškem in najino – slovo za vedno. Še dobro, da takrat tega nisem vedel. Bog ve, morda pa je slutil ata.

Vsako noč so vozili iz taborišča kamioni, od daleč se je večkrat slišalo streljanje. Koga so odpeljali, kam so jih odpeljali? Mama mi o svojih slutnjah ni govorila. Pozno popoldne nekega poletnega dne se je pred barako ustavil avtobus. Z drugimi ženskami in dekleti je morala vanj tudi mama. Stisnila me je k sebi in nič ni jokala. ‘Vse bo še dobro,’ mi je govorila. Tudi jaz nisem jokal. Morda so mi tekle solze, morda pa šele takrat, ko je avtobus odpeljal? Ne vem. Saj lahko otrok joka tudi potihem, samo s solzami, mar ne? Ali celo brez njih! Ostal sem sam, brez mame. Hvala Bogu, nisem vedel, da – za vedno.

Še isti večer so odpeljali v Celje nas otroke, vsaj mislim, da je bilo na isti večer. Slišal sem, da so nas pripeljali v Petričkovo vilo. Oblekli so nas v kratke raševinaste hlače z naramnicami. Tako grobe so bile, da so me med nogami ogulile do krvi in vsak korak je bil zame muka. Umivat smo se hodili v Savinjo, ki je tekla pod vilo.

Še vedno smo bili vsi zelo lačni. Nekega dne sem zagledal na mizi vrečko moke. Ukradel sem jo in hitro nas je nekaj steklo k Savinji. Moko smo pomešali z vodo, jo v rokah gnetli v nekakšne svaljke in kroglice, potem pa to jedli. Da bi si lahko tak ‘priboljšek’ privoščili še kdaj, smo vrečko z moko skrili pod grmovje. Naslednji dan pa je deževalo in naše moke ni bilo več.

Že tako mlad sem v domu spoznaval značaje otrok: opazoval sem, kako različno so otroci ravnali s kosom kruha, ki smo ga dobili za ves dan. Eden ga je v hipu pomlatil, drugi ga je razlomil na koščke in razdelil na dnevne ‘obroke’, spet drugi ga je ves dan po malem ščipal in jedel po drobtinicah. Najlepše je bilo, kadar smo se lahko izmuznili v gozd, ki je bil v tistem času poln borovnic in jagod. Toda gorje tistemu, ki se ni vrnil ob uri, ko je bil zbor. Prešteli so nas in ena od partizank v uniformi je bila vsa pasja in se je grobo izživljala nad nami. Malo je manjkalo, pa bi enkrat zamudil zbor tudi jaz!

Najhuje se je zgodilo dvema, ki sta preplavala Savinjo in hotela pobegniti. Bila sta stara kakšnih dvanajst let. Povsod so bili stražarji, ki jih še videli nismo vseh, zato so ju hitro ujeli. Takoj so nas sklicali v zbor in ju vpričo nas neusmiljeno pretepli. Ker pa to še ni bilo zadosti, so ju po lestvi spustili v nekakšen bunker v zemlji, lestev potegnili ven in ne vem kako dolgo sta morala ostati v tej betonski jami. Zgoraj je bila seveda odprta in nanju je lahko deževalo ali sijalo sonce.

Nazadnje sem dobil mumps. Ko sem bil že čisto izčrpan od vročine in bolečin, so me dali ležat v posebno sobo. Ali že bledem ali je to resnica? Ne vratih zaslišim glas svoje tete Francke! Potem zagledam še njen obraz! Prišla je pome! Rešila me je mučne raševine in oblekla v normalno spodnje perilo. V tistem trenutku mi je to bilo v največje olajšanje. Odšla sva na vlak. Domov, na Jesenice!«

Figure 19. Prodajalna z ročnimi deli – na desni lastnica Zinka Kavčič

Domov? Kdaj se bosta vrnila še mama in ata? Tudi Francka ni vedela in nihče, kogar je spraševala, ji ni vedel nič povedati. Pa je spraševala po vseh mogočih uradih, znane in neznane ljudi. Kljub temu, da so jo povsod hladno in hitro odpravili, se ni naveličala. »Če ne boste dali miru,« so ji končno zabrusili, »bomo še vas nekam odpeljali.«

Franci se ne spominja, kdaj šele je prišlo sporočilo, da sta oba, ata in mama, ‘pogrešana’. Teta je sčasoma dojela in razumela. Prevzela je materinsko vlogo in pomagala, da je z leti dojel in razumel tudi Franci. Še danes pravi, da mu je bila ves čas kot mati in hkrati trdna opora, da ga komunisti niso mogli zlomiti. »Francka mi je dala hrbtenico,« pravi.

Figure 20. Prvo sveto obhajilo – Francek Kavčič

Vendar še vedno pridejo trenutki, ko se Franciju zazdi, da vsega pa le ne razume. Vse tete so bile partizanske aktivistke, gestapo jih je zaprl in izselil, strica ustrelil, ker je nosil partizanom pošto. Oblast pa, za katero so se partizani borili, mu že v svobodi ustreli oba, mamo in ata. Starša sta bila zavedna Slovenca in nikoli nista storila nič proti svojim ljudem in za okupatorja. Naj razume, kdor more.

Kako je teta Francka zvedela, da je Franci zaprt v Celju? Kaže, da so skrivnostne zveze v najbolj nenavadnih okoliščinah delovale tudi v tistih strašnih časih. Takrat šele je uvidela, da med vojno ni zaman presedela nekaj mesecev v gestapovskih zaporih v Begunjah, kjer je bila zaprta skupaj z mamo Borisa Kidriča. Vpliv njenega sina je teti Francki pomagal, da je lahko rešila Francija iz ujetništva v Celju. Z delom svojih rok ga je preživljala in izšolala. Priložnostno se je zaposlila kot oskrbnica po okoliških planinskih kočah. Privatno je poučevala nemščino in stenografijo.

Franciju je ljubeče nadomeščala mamo. Vendar se mu je zdelo, kot da ima »vedno črva v glavi«. Ni lahko živeti ob sošolcih, ki imajo matere in očete, govorijo o njih, te sprašujejo o njih, jim z muko in strahom odgovarjati, da nimaš mame in očeta in ves čas poslušati o nekih ‘narodnih izdajalcih’ in ‘pravični kazni’, ki jih je doletela. Franci je vztrajal v ponosu in prepričanju, da sta bila mama in oče poštena in zavedna Slovenca, po krivici umorjena. Ko je bil že odrasel, se je nekoč na vratih njegovega doma pojavil človek, ki se je predstavil, da zbira zgodovinske podatke. Zanimalo ga je, kdaj sta bila rojena mama in ata. Pa je bil Franci zelo kratek: »Vprašali bi ju!« Neznanec se je hitro poslovil in Franci je imel odslej mir pred ljudmi, ki bi utegnili z umazanimi prsti brskati po svetih spominih, ki jih globoko v sebi hrani na svojega ata in mamo.

Figure 21. Teta Francka Bizjak

Hvaležna sem gospodu Franciju Kavčiču za nanizane drobce, ki delno osvetlijo življenje njegovih staršev in njihovo družinsko tragedijo, pa strahotno krivico, storjeno otroku z umorom ata in mame.

Jeseničanka gospa Marija Vodišek pa dodaja k tem spominom še en dragocen drobec. Dobro se spominja prikupnega, svetlolasega fantiča, ki se je smukal okoli tete Francke; ta je po vojni Vodiškovo učila stenografijo. Na omari je Francka imela poročno sliko Francijeve mame in očeta. »Vsak dan znova povem Franciju,« je zaupala Vodiškovi, »da so mu ata in mamo po krivici ubili.« »Nikar ne delajte tega, boste otroku še bolj zagrenili življenje,« je vztrajala gospa Vodiškova. Morda pa je teta Francka prav s tem dosegla, da mu je ‘dala hrbtenico’ in je Francijev spomin na starše postal sčasoma neobremenjen.

Nekega dogodka ni mogla Francka pozabiti vse življenje in ga je zaupala Vodiškovi. Med vojno je ničkolikokrat nosila glavo naprodaj, ko je prenašala pošto med Borisom Kidričem in njegovimi starši, ki so živeli v Wiener Neustadtu. Ko je zvedela, da so otroci zaprti v Celju – poleg Francija sta bila tam še njegova sestrična in bratranca in na Teharjah tudi njihovi starši – je na kolenih s povzdignjenimi rokami prosila Kidriča, naj izpusti še starše. »To pa ne!« ji je vzvišeno zabrusil v tako mogočni pozi, kot ga vidimo pred vladno palačo današnjih državnih voditeljev. »Takrat,« je povedala Francka Vodiškovi, »sem zadnjikrat v življenju s sklenjenimi rokami prosila usluge kakšnega človeka.«

Kako bi v tistih časih preživele vojne sirote ‘belčkov’, če ne bi ti otroci imeli ponosnih, predvsem pa ljubečih tet!

3.3.1.

In že smo pri naslednjem vprašanju. Kdo pa so bili starši Francijeve sestrične in bratrancev, ki so se tudi vsi znašli v Teharjah?

Ponovno se vrnimo na Zaplano. Janezu Kavčiču (1869) in ženi Ivani (1873) so se rodili štirje sinovi: najstarejši je bil Ivan, pravili so mu Janko, sledil mu je Jože, za domače je bil Jožko, Franca smo pravkar spoznali, najmlajši je bil Zdravko.

V grobih potezah bomo skušali izrisati za nas neznano podobo Joža Kavčiča (1904), da v njej nekoliko prepoznamo moža in očeta, o katerem je rekel domačin iz Šentjošta: Bil je poveljnik vaških stražarjev v pravem pomenu besede, branitelj njihovih življenj, domov in imetja. Že prva svetovna vojna je ugrabila Zaplanincem veliko mož in fantov. Po vojni so se otepali z revščino; les, mleko in kmetijski pridelki so se prodajali pod ceno. Cvetelo je tihotapstvo. Zemlja je lahko preživila le družine na večjih posestvih. Pri Dolinskih, kot se je po domače reklo Kavčičevim v zakotni dolinici, oddaljeni nekaj kilometrov od naselja Zaplana, je bilo posestvo skromno, le za kakšno glavo živine. Drugače je bilo pri Turku, najbližjih sosedih Kavčičevih, kjer je bilo posestvo večje.

Figure 22. Šentjoški domobranci z generalom Rupnikom – častnik z brado za generalom je Jože Kavčič

Kavčičev ata in sinovi so vedeli, da jih zemlja ne bo mogla preživiti, zato so fantje drug za drugim odhajali od doma, da se izučijo obrti in si najdejo zaposlitev. Vsi štirje so se izučili in našli zaposlitev na Jesenicah. Uspelo jim je, da so se postavili na lastne noge, vzeli življenje zares in ga odgovorno zaživeli. Znali so poprijeti tudi za delo, ki se ga niso izučili, ampak so se mu s pridnostjo in prirojeno inteligenco priučili.

Jože (1904) je bil izučen dimnikar, toda tega poklica ni dolgo opravljal. Moja 85-letna teta Marjanca Dakskofler, por. Savinšek se ga spomni z Jesenic in v šali pristavlja, da je bil za dimnikarja preveč lep in postaven. Vojsko je odslužil pri kraljevi gardi, morda prav zaradi svoje lepe zunanjosti, visoke rasti, uglajenega vedenja in naravne inteligence. Vse to mu je omogočilo, da so mu jeseniški občinski možje zaupali mesto policaja, tik pred vojno je postal občinski tajnik. Bil je sodelavec Franca Bertonclja, občinskega blagajnika in tovarniškega delovodja, ki so ga komunisti med vojno ubili (Zaveza št. 50). Zdaj že pokojna Bertoncljeva hčerka Francka mi je ob nizanju spominov na svojega očeta omenila tudi pokončno držo in poštenje Jožeta Kavčiča, ki ga je njen oče zelo cenil.

Danes bi lahko kdo menil, da je bila tudi takrat vloga policaja nehvaležen posel, saj si lahko vedno pri kom nepriljubljen. Pred vojno, ko še ni bilo toliko tatov, razgrajačev in postopačev, je bilo delo policaja omejeno večinoma na to, da je skrbel za javni red in mir ter za varnost meščanov. »Otroci so vedeli,« mi je pripovedovala gospa Marija Vodiškova, nekdanja Jeseničanka, »da se ne smejo sankati po poteh, kjer hodijo ljudje. Mestni redar je skrbel tudi za to. Gospod Kavčič je zbujal spoštovanje in ugled, ker je bil sam pošten, morda nekoliko tudi zato, ker je bil po postavi visok, čeden in odločen.«

Velikokrat je moral pomiriti razgrete in pretepaške pijance in kvartopirce, reševati njihove spore in poseči v njihove pretepe, teh v Krekovem domu in onih ‘naprednih’ pri Jelenu. To je zahtevalo od njega dosti poguma, previdnosti in preudarnosti, pa tudi občutka za pravičnost. Znal je ravnati z ljudmi, avtoriteto je vzbujal s svojo držo, se je spominjala žena Janeza Dakskoflerja, ki so bili bližnji sosedi Joža Kavčiča. Cenil ga je tudi Peter Arnež, tovarniški poslovodja in občinski blagajnik, prav tako ubit med vojno (Zaveza št.51). Njegova hčerka Mimi, por. Grum, ki živi v ZDA, se ne spominja, da bi kdaj kaj slabega slišala o Jožetu Kavčiču. Kako bi sicer lahko opravljal svoj posel v splošno zadovoljstvo Jeseničanov in svojih predstojnikih, policijskih komisarjev Wohintza in kasneje Hartmana. Poveljnik gasilcev Janez Zupan (1903) in njegova žena Uršula (1902) sta še po vojni pripovedovala svoji hčerki Mariji (1935) o »tistem postavnem in poštenem mestnem policaju«, ki ga deklica ni poznala, pa je oživel v pripovedih njenih staršev, saj sicer danes ne bi vedela zanj!

Jože Kavčič je bil tudi ljubitelj in marsikdaj pobudnik mnogih dejavnosti kulturno-prosvetnih društev v Krekovem domu. Zelo se je priljubil mladini, ko se je v dvorani Krekovega doma oglasil prvi zvočni film. J. Kavčič je pri občinskih odbornikih dosegel, da je občina kupila aparaturo za ozvočenje in si tako pridobil sloves, da je vsestransko razgledan in sprejemljiv za koristne novosti. Prve zvočne filme ima še danes v živem spominu takrat petnajstletni Alojzij Stare (1922). Pri tem ne pozabi omeniti, da zvočnega filma takrat še niso imeli pri Jelenu, v društvu, kjer se je zbirala in ogrevala za komunistične ideje napredna jeseniška mladina.

Verjetno se je Jože v Krekovem domu seznanil s sestrama Marijo (1908) in Angelco (1914) Jagič s Koroške Bele, ki sta hodili tja v Krekovo gospodinjsko šolo, Marija je bila v menzi nekaj časa verjetno tudi zaposlena. Sestri sta bili zelo povezani, zelo sta se imeli radi in Angelca mi je še pred kratkim zatrdila: »Marija je bila zame krasna.« Nedvomno se je taka zdela tudi Jožu in l. 1931. sta se poročila. Življenjsko vodilo žene Marije je bilo: Kjer je mož, tam je žena. Ostala sta povezana v vseh preizkušnjah življenja, v sreči in nesreči, v veselju in bridkosti.

Tudi najmlajši Kavčičev Zdravko se je pri različnih krojaških mojstrih po Poljanskih dolini in na Jesenicah pri krojaču Zvezdi izučil v izvrstnega krojača in podobno kot brat Jože ostal na Jesenicah. Zvezdova hčerka Ivica por. Kranjc se spominja, da je bil Zdravko eden najbolj pridnih in sposobnih krojačev v delavnici njenega očeta. Naj kot zanimivost povem še to, da je bila za Zdravka »krasna« Angelca, Marijina mlajša sestra, ki je kasneje postala njegova žena. Oba para sta živela v neposredni bližini Krekovega doma in sestri, zdaj še svakinji, sta ostali zelo povezani še naprej.

S pričetkom vojne gestapovski val izseljevanja zavednih in vplivnih Slovencev tudi Jožu in njegovi družini ni prizanesel. Podobno kot brata Franceta z ženo in devetletnim Francijem so tudi njega z družino poleti 1941 izselili v Srbijo, v Valjevo. Žena Marija je bila noseča s tretjim otrokom. Ponudili so ji, da ji naredijo splav, a je odklonila. Družinica z dvema majhnima otrokoma in nosečo materjo je odšla v izseljenstvo. Morda zaradi posredovanja dr. Aleša Stanovnika, ki je bil kratek čas izseljen v Srbijo in je poznal Joža Kavčiča z Jesenic, in delno zaradi ženine nosečnosti je mladi družini uspelo, da so se po nekaj mesecih vrnili. Dovoljenja za prehod čez mejo na Jesenice niso dobili in najmlajši Jožev sin je bil rojen v Ljubljani.

Kam zdaj? Edini izhod je bila Zaplana, vsaj preživeli se bodo na domačem posestvu in dojenček bo imel mleko. Toda kakšno podobo jim je ponudila Zaplana ?

3.3.2. Poveljnik Vaške straže na Zaplani

Podobno kot drugod v Italijanski pokrajini je bilo nasilje okupatorja in OF najhujše pomladi in poleti 1942. Ne bom naštevala dogodkov iz tega obdoblja v okolici Zaplane, ki Zaplanincem niso ostali skriti: v Rovtah, v Šentjoštu, v Horjulski dolini, na Drenovem griču, v Bevkah, na Barju in vse tja do Logatca. Omejila se bom le na nekatere dogodke na Zaplani in bližnji okolici, ki so pripeljale do nastanka Vaških straž in kasneje do državljanske vojne. Konec aprila 1942. je policijska komisija iz Ljubljane odkopala grob treh ubitih partizanov na severnem pobočju Ulovke. Po izpričanju dveh partizanov so bili ustreljeni zato, ker so hoteli zapustiti partizanski oddelek, ki je bil sedem dni na Ulovki: poveljujočim revolucionarjem ni mar življenja domoljubnih Slovencev!

V soboto 6. maja ponoči so partizani ustrelili 24-letno Frančiško Mravlje iz Podklanca pri Žireh in jo pustili ležati na cesti; zjutraj so na truplu našli listek z napisom OF: Komunisti drastično predstavijo način in cilj svojega osvobodilnega boja, ljudem v strah in opomin.

Figure 23. Nova maša Vojka Seljaka iz Žirov na Zaplani 4. julija 1943 – na desni z brado Jože Kavčič

11. junija so partizani iz zasede napadli italijansko kolono pri zaselku Ceste, ki je v Rovte peljala hrano vojakom in civilistom. Zato so bili med vozniki tudi domačini iz Rovt. Italijani so jih imeli že postrojene pred zidom, a jih je rešil italijanski oficir, zaselek pa so požgali. Na poti v Rovte so v Petkovcu ‘mimogrede’ ustrelili dva domačina: partizani hočejo prisiliti može in fante, da se jim pridružijo, tako da izzivajo Italijane, ki jim s povračilnimi ukrepi naženejo strah v kosti.

V nedeljo, 2. avgusta, so Italijani zajeli skupino ljudi, predvsem moških, ki so se iz okoliških krajev vračali od maše v Podlipi. Takoj so pričeli požigati Podlipo, nekaj ljudi izpustili, ostale pa prignali v Podpesek. Na njihovem seznamu je bilo zapisano še nekaj tukajšnjih fantov in mož. Z njihovih domov so odgnali še te in vseh skupaj deset postrelili v Lukančkovem gozdu. Kdo so bili žrtve na italijanskem seznamu? Ali ne večinoma tisti, ki so bili nekaj časa pred tem v Podpesku na sestanku s partizani in odklonili sodelovanje z njimi, češ da še ni čas za sodelovanje. Le kako je prišel ta seznam v roke Italijanom? Partizani so se z ovajanjem domačinov Italijanom znebili svojih idejnih nasprotnikov.

Kakšno pa je bilo poletje 1942 na Zaplani? Zopet nanizajmo le nekaj najbolj zgovornih drobcev.

Že v prejšnji številki Zaveze v članku dr. J. Zdešarja smo spoznali, da je bilo prizadevanja župnijskega upravitelja Jožefa Geohelija z Zaplane brez uspeha: da bi se nasilje omililo, je šel celo v partizanski tabor, da bi miril in pripeljal domov fante, ki so jih partizani bolj ali manj na silo ali z zvijačami odvedli s seboj. Tudi dnevi, ko ni bilo čutiti partizanskega nasilja, so pritiskali na ljudi kot zatišje pred viharjem. Dekanu Burniku se je Geoheli potožil: »Hudo je na Zaplani, kakor v Španiji.« V noči od sobote na nedeljo 25. julija so po zapiskih iz župnijske kronike partizani »odpeljali s seboj Šinkovca Janeza (Zaplana 48). Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta Petra Šinkovca, krojača, ga umorili in pokopali v Češirkovem gozdu nad Podlipo.« Tisto noč in teden dni pred tem so partizani odvedli še šest drugih fantov in mož. »Hudo so imeli partizani na piki tudi Frelihovega Franceta (1921) z Zaplane št. 6« poroča Kronika. »Nekajkrat so ga že bili vzeli v gozd, dokler ga nazadnje ni bilo več nazaj.« Po pričevanju sorodnice naj bi bil Frelihov, France Mivšek ubit v Novakovem gozdu okrog 20. julija. »Prav tako je bil ubit od komunistov Čamernik France (1905).« (2. novembra 1942 so domačini našli in izkopali 7 trupel v Češirkovem gozdu. Vsa trupla so kazala znake mučenja.)

V času vseh teh ubojev so imeli partizani svoj tabor prav v tem gozdu le kakih 150 korakov proč od tega ‘pokopališča’! (Tabor je bil ob vzhodni strani hrbtišča potegnjenega od Smrekovca proti podlipski ravnini). Nekaj kilometrov od Češirkovega gozda proti Zaplani je bilo na Vranji peči še eno partizansko taborišče enote Dolomitskega odreda. Prav tisti dan, usodnega 26. julija, so se partizani iz Češirkovega gozda premaknili tja, in ‘spotoma’ ustavili v Zaplani. »Popoldne so se že začeli zbirati okrog cerkve na Zaplani partizani, v gostilni Mesec so se zbrali tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo.

Italijani so prišli na Zaplano šele naslednji dan. Tako odgovornost gotovo pada nanje,« ugotavlja kronika. Partizani so v nedeljo proti večeru prišli po župnika Jožefa Geohelija, streljali nanj in ga ranili, potem še vdrli v župnišče in ga izropali. Odvedli so ga v svoje taborišče na Vranjo peč.

Šele v ponedeljek popoldne 27. julija so Italijani napadli partizane. Seveda so morali bežati. Še prej pa so ustrelili v glavo duhovnika Geohelija, že ustreljenemu s kamenjem razbili glavo, truplo vrgli prek pečin in ga pustili ležati med skalami.

Preden se vrnemo k Jožu Kavčiču, prečitajmo še zadnje sporočilo, ki ga omenja kronika: »Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli.«

Kronika nas je lahko prepričala o nevzdržnem stanju na Zaplani in v vsej širši okolici. Kdo naj brani ljudi pred nasiljem in zahrbtnostjo Italijanov na eni strani ter nasiljem in ropanjem partizanov na drugi? Ne preostane jim drugega, kot da se branijo sami. Ljudje so se bali obojih in obsojali ene in druge.

Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da je bil med temi, ki so jih Italijani prijeli, tudi Jože Kavčič. Gospa Angelca Kavčič je večkrat z Jesenic pobegnila čez mejo na Zaplano, na obisk k sestri, Joževi ženi Mariji in Joževi mami. Spominja se obupa mame, ko so odpeljali Italijani Joža.

»Vrgla sem se na zemljo in jokala: Ne ubijte mi sina!«

Jože se je vrnil, pa ne zato, ker bi se ga Italijani usmilili. Na mestu bi ga lahko ustrelili ali pa njega, ženo in otroke poslali v taborišče na Rab ali v Gonars. Pa ne le njega in njegovo družino, še druge v vasi, vas pa požgali.

Italijanska okupacijska oblast je imela s Kavčičem drugačne načrte: pridruži naj se vaškim stražarjem, ki so se julija 1942. že organizirali v Šentjoštu nad Horjulom. Italijanom vaški stražarji, ki so se uprli komunističnemu terorju, niso bili nevarni, imeli so jih pod nadzorom. Dopuščali so vse, kar Slovence med seboj razdvaja in jih številčno redči. Isto so hoteli in temu primerno počeli tudi revolucionarji in s pobijanjem narodno čutečih Slovencev so tako postali prvi in zavestni okupatorjevi sodelavci, kolaboranti v pravem pomenu besede. Podobno kot okupator so se borili za svoje interese na škodo naroda.

Za Joža odločitev ni bila preprosta, saj se v takratnem času okupacije in revolucije hkrati ni bilo lahko odločati. Jože je gotovo v tistih dneh dodobra spoznal nasilje OF in tudi izprijenost okupacijske oblasti, ki ga je postavila pred izbiro ali – ali, namesto da bi sama zaščitila prebivalstvo pred partizani. Edina pot, ki se mu je ponujala, je bila odločitev za vaške stražarje. Preudarnemu Jožu ni bilo težko spoznati, da pobijanje domačinov v Zaplani in širši okolici ni osvobodilni boj, ampak postaja boj za oblast, za ideje komunizma. Na Jesenicah se je seznajal s komunisti v zadnjih letih pred vojno, ob stavki tovarniških delavcev, nahujskanih s komunističnimi idejami bivših španskih borcev, ki so se sestajali pri Jelenu, in končno ob izbruhu vojne, ko so jeseniški komunisti več kot dva meseca javno simpatizirali z nacisti. Vendar je zdaj vse to stopilo v ozadje: treba je braniti življenja, imetje in preživeti! Vloga policaja na Jesenicah, ko je skrbel za javni red in mir v korist meščanov, je bila otročje lahka v primerjavi z nalogo, ki ga čaka zdaj, ko bo moral zbrati in voditi Zaplanince pred nasiljem partizanov in zahrbtnostjo okupatorja. Gospa Angelca še danes, v devetdesetem letu starosti, živahno in prepričljivo pravi: »Vsi fantje in možje na Zaplani so hoteli, da Jože postane njihov voditelj. Vse najboljše so govorili o njem.« Gotovo, bil je starejši, umirjen, preudaren, človeško topel, srčno dober, pošten in vajen delati z ljudmi. In gospa Angelca še pritrdi: »Povem vam, da tako poštenega človeka, kot je bil Jožko, ni bilo! V dna duše sem ga poznala in vem, da ne bi storil krivice niti enemu.« Upam, da bomo lahko o tem prepričali tudi sami v nadaljevanju pripovedi.

Julija je bila v Šentjoštu ustanovljena Vaška straža. Tja so 10. ali 11. avgusta prišli še Rovtarji in Zaplaninci, konec meseca pa so se vrnili skupaj s Šentjoščani na Zaplano in 22. avgusta se je tu ustanovila posadka Vaške straže. Njen poveljnik ali komandir, kot so pravili domačini, je nekako samoumevno postal Jože Kavčič. Gospod Janko Maček, takrat deček iz Šentjošta, še danes vidi postavnega, visokega komandirja z brado. Med domačini se ga je prijelo ime Bradač.

Kaže, da je Jože užival ugled tudi drugod, saj je pomagal pri ustanavljanju Vaške straže na Planini v Rovtarskih Žiberšah, kjer je ostala postojanka vaških stražarjev do razpada Italije. Vodil jo je Jožev bratranec Jakob Kobal, po domače Kobilčji. Njegova pastorka Dragica Kumer iz Otaleža še danes hrani očima in njegova dva bratranca Franca in Joža Kavčiča v najlepšem spominu. »Na Jožu moj očim ni opazil ene slabe poteze,« pravi.

V kakšnem spominu pa ga hranijo Zaplaninci?

Gospa Minka Mivšek, roj. Podgornik (1922) iz Miznega Dola mi je povedala: »Bil je zelo dober in pravičen. Kako sem mu bila hvaležna, ko me je rešil iz velike stiske! Okoli mene se je bil smukal fant, ki je odšel v partizane. Obdolžili so me, da sem na strani partizanov, zatožili Italijanom in ti so mi zagrozili z internacijo. To je bilo septembra 1942. Za nekaj časa sem se umaknila k teti v Logatec, za božič pa sem se vrnila domov. Bratranec, ki je skupaj s stricem živel pri nama z mamo, je po vsej sili hotel, naj se takoj vrnem nazaj. Stric pa se je zame postavil: ‘Kaj bi hodila, doma ostani. Imaš dosti dela, lačna pa tudi ne boš.’ Bratranec pa se ni dal prepričati. Stric me je peljal k vaškim stražarjem v šolo. Eden je bil prav ‘pasji’ in je metal pištolo po mizi. Pa so mi rekli fantje, naj grem k komandirju. Ljubeznivo me je poslušal in odločil: ‘Kar lepo domov pojdi, če te pa bodo še kaj preganjali, pridi k meni.’ Toda odslej sem imela mir.« Videti je, da je komandirjeva beseda nekaj veljala.

Vsi otroci širom po Zaplani so vedeli, da morajo vedno le h komandirju, tako so jim mame zabičale. Zdaj eden, zdaj drug je prišel do njega s prošnjo, če ata lahko za kakšen dan pride domov. Doma je toliko dela in mame same ga ne zmorejo. Vedno jim je ustregel.

Tudi Lazenčanov oče bi moral biti pri Vaški straži. Znal pa je zdraviti živino, zato mu je komandir dovolil, da je ostal doma. Ustregel je vsakemu, če je le mogel, pravijo Zaplaninci.

Figure 24. Protikomunistična vojska na Vrhniki – na desni v kučmi Jože Kavčič. – Bralce prosimo, da nam pomagajo častnike in vojake na sliki identificirati po imenih.

Jože Kavčič je pomagal pri ustanavljanju Vaške straže na Vrhniki jeseni 1942. V začetku l. 1943. so bile z njegovo pomočjo ustanovljene Vaške straže še v Bevkah, Ligojni in na Drenovem Griču. Znana je fotografija, ko se je general Mario Robotti 13. avgusta fotografiral z Rovtarji in Zaplaninci v Šentjoštu (glej F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 384). Na njej najbolj izstopa odločni Jože Kavčič.

Če se je bil odločil, da postane poveljnik Vaške straže, se je upal izpostaviti tudi na fotografiji skupaj s predstavnikom okupacijske vojske.

Kdo more trditi, da Kavčiču ni bilo žal zaradi skrajno pogubnih odločitev OF, ki jih bo namesto skupnega boja proti osovraženim Italijanom pahnila v državljansko vojno? Kako vse drugače bi bilo, če bi se lahko skupaj s partizani, veliko je bilo med njimi domačih fantov, borili proti skupnemu okupatorju? Ali ga lahko ta fotografija naredi za ‘narodnega izdajalca’, saj je vendar na strani naroda, na čelu svojih Zaplanincev!

Razumljivo, da je komunistična propaganda po vojni fotografijo takoj izrabila v svoje namene in jo objavila tudi v partizanski literaturi. Nazadnje se je leta 2000 pojavila v brošuri Silva Grgiča, Domobransko zanikanje kolaboracije (Lj., 2000). Kavčičevo pomoč pri ustanavljanju postojanke na Vrhniki Franček Saje v svoji knjigi Belogardizem (Lj. 1952) takole ovekoveči: V jeseni 1942. so vrhniški »politični in gospodarski sodelavci italijanskih fašistov Hren, Marolt, Hočevar pa tudi njihovi vohuni, ki so okupatorjem označevali, proti katerim Vrhničanom naj izvajajo teroristične ukrepe, sklenili, da tudi na Vrhniki ustanove oboroženo skupino. Ker pa med ljudstvom na Vrhniki in okolici niso imeli pristašev, so na pomoč poklicali šentjoške belogardiste. V začetku novembra je Jože Kavčič prikorakal z Zaplane na Vrhniko s skupino oboroženih vojščakov slovenske reakcije« (str. 392). Kaj hujšega kot njegovo ‘prikorakanje’ z ‘oboroženo reakcijo’ pa J. Kavčiču nikjer ne očita. Resnično je moral biti Jože Kavčič velik poštenjak in narodnjak, da mu Franček Saje ne more očitati niti se izmisliti o njem nič drugega! Še bolj kot zagotovila gospe Angelce in Zaplanincev o Joževi poštenosti nas lahko o njej prepriča ta edina Sajetova obtožba!

Zgoraj omenjena fotografija se je pojavljala tudi na televizijskih zaslonih, kadar je bilo treba gledalcem pojasniti »pripravljenost oddelkov belogardističnih vaških straž« v skupnem boju z generalom Robottijem, »poveljnikom ofenzivnih operacij proti NOV in PO Slovenije.« Ko zremo fotografijo s ‘postrojenimi’ preprostimi kmečkimi fanti in možmi, ki bi raje živeli na svojih domačijah in obdelovali polja, kot jih stražili z zastarelimi puškami čez ramo, v kar so jih prisilili partizani, ki jim ni bilo mar naroda, in jih po vzoru ruske revolucije blatili z belogardisti (kaj pomeni ta izraz, večinoma niso vedeli), se nehote zavemo vse tragike medvojnega razkola naroda, ki so ga komunisti hote povzročili in ga hočejo imeti še danes. Ko bomo končno obsodili komunizem in njegovo ‘iznajdbo’ revolucijo, lahko upamo, da se bo našel pošten zgodovinar, ki bo osvetlil in opredelil tudi pojem kolaboracije.

29. novembra 1942. so vaški stražarji našli truplo J. Geohelija. Pri poročilu o komisijskem ogledu je bil Jože Kavčič zapisnikar. Podpisal se je z veliko in lepo pisavo s psevdonimom Logar J. Na poročilu je zapisan njegov uradni naziv: poročnik Logar Jože – poveljnik 3. čete »Legije smrti« – I. bataljona Prostovoljne protikomunistične milice. Geohelijev pogreb je bil 2. decembra. V Kroniki lahko preberemo: »Cerkev so domači vojaki lepo okrasili, pri tem je veliko pomagal g. komandir Kavčič … Ob odprtem grobu se je od gospoda poslovil komandir čete g. Logar – Kavčič. Posebej je spominjal na zadnjo župnikovo prošnjo na dan sv. Ane: Molite, veliko molite … Stroški pogreba so bili kriti z darovi faranov … Gospod Kavčič hrani še preostanek teh darov, ki naj bi bil uporabljen za spomenik, ki bi se v ugodnem času postavil.« Zanimivo, da je eden od govornikov ob grobu vzneseno uporabil prispodobo o sedmerih zmajevih glavah, ki bruhajo ogenj in jih je treba pokončati z meči.

J. Kavčič pa spomni le na zadnjo prošnjo pokojnika. Če so hoteli vaški stražarji na Zaplani zagotoviti mir pred partizanskim nasiljem, so morali pregnati partizansko taborišče 2. bataljona Dolomitskega odreda pod vodstvom Franca Krča, ki je ustrahovala domačine na pol ure hoda oddaljeni Vranji peči. Napadli so 2. septembra. Neizkušeni in slabo oboroženi stražarji so doživeli poraz. Jakob Jelovšek je bil v boju najprej huje ranjen, partizani pa so ga še mučili in najbrž oparili noge in roke, ker so vsi znaki govorili za to. Dva domačina sta bila lažje ranjena. Takoj po napadu se je v Ljubljani pričelo govoriti o »strašnih svinjarijah«, ki jih počenjajo belogardisti. Tako o napadu poroča župnijska Kronika.

Malo zatem, jeseni 1942. so združene čete vaških stražarjev napadle taborišče na Ključu pri Dobrovi, marca 1943. pa še taborišče pod Grmado pri Polhovem Gradcu in s tem razbili Dolomitski odred. Glavno poveljstvo slovenskih partizanov, CK in vodstvo OF, ki so bili od jeseni 1942 v Dolomitih, so se premaknili v Kočevski Rog. Omenjeni napad jim ni povzročil nobene škode.

25. oktobra 1942. je prišel na Zaplano župnijski upravitelj Alojzij Jenko. »G. Kavčič me je opozoril na previdnost. Večinoma sem se držal doma … Po Jankovem vrhu in okrog so postavljali po laškem vzorcu bunkerje, napredli bodečo žico, tako da smo bili kmalu v ‘bloku’.«

Končno so ljudje v teh krajih bolj mirno zadihali. Občasno so vaški stražarji sami ali skupno z okoliškimi posadkami naredili kake manjše racije nad partizani, ki so se pojavili zdaj tu, zdaj tam. Ohranjen je dokument, v katerem nekateri domobranci obtožujejo svojega poveljnika Kavčiča, češ da posamezne partizane že vnaprej obvešča o domobranskih napadih. V zvezi s to domnevo sem slišala za nekega partizana Kraševca, ki je sporazumno s Kavčičem vodil politiko nenapadanja. Znano je, da med partizani niso bili vsi ubijalci, in omenili smo že, da se je pomladi 1943. poveljstvo OF in CK umaknilo v Kočevje. Nekateri domačini tudi povedo, da je bila Kavčičeva žena Marija srčno izredno dobra in plemenita ženska in je sama obvestila kakšno partizansko družino, ki se ji je smilila, da bi ostala brez gospodarja in očeta. Morda bomo zdaj lažje razumeli ‘izdajstva’ zakoncev Kavčič. Prav gotovo ni bil cilj poveljnika stražarjev maščevalno streljanje, ampak varovati življenja domačinov in braniti njihovo imetje. Velika noč je bila slovesna in mirna, vendar je zaradi vojne potekala v znamenju »totus mundus vae clamabit« (»ves svet bo ječal v trpljenju«), ugotavlja v Kroniki župnik Jenko. Pri velikonočni procesiji so prvič rabili novi velum in imeli popravljen beli plašč. Prav gotovo so za to poskrbele pridne in umetniške roke g. Zinke Kavčič, Marijine svakinje in zaplaninskih deklet in žena.

Tudi poletje je bilo mirno, če izvzamemo ropanje partizanov v Miznem Dolu meseca avgusta ali posamezne rope. Župnik se je v teh mesecih trudil za duhovno življenje faranov, jih izročal Marijinemu in Jezusovemu Brezmadežnemu Srcu. Maja je bil v vsej škofiji spravno-spokorni dan. 4. julija je bila nova maša Vojka Seljaka iz Žirov in praznik za vso Zaplano. »Dekleta so napletla preko 500 metrov vencev, vojaki so postavili mlaje. Po maši je bilo kosilo v šoli v eni od učnih sob, ki jo je dal g. komandir Kavčič za to slovesnost izprazniti in okrasiti. Vsa slovesnost je lepo in prijetno potekala.«

Vest o kapitulaciji Italije na Zaplani sproži strah in spočetka veliko zmedo. »Kaj bo z Vaškimi stražami?! Kaj bo s tistimi, ki so bili od Nemcev pregnani z Gorenjske?!« preberemo v Kroniki. Gotovo pisec teh vrstic misli na obe Kavčičevi družini na Zaplani. Še večji pa je strah pred komunisti, saj o njihovih pogromih na Dolenjskem dobivajo »gorostasne« vesti, je zabeleženo v Kroniki. Jože Kavčič dobi »nekakšno« pošto, naj se vsi stražarji zberejo na Koreni pri Horjulu. Verjetno od četnikov, ki ponovno pozivajo k združitvi. Zaplano skupaj z vrhniškim županom obišče nemški poveljnik, ki dovoli stražarjem, da lahko ostanejo »na mestu«. Za vso Zaplano je to dovoljenje novega okupatorja veliko olajšanje. Končno pride iz Ljubljane ukaz, da se vse čete Vaških straž zberejo na Vrhniki. Tam je prevzel poveljstvo vsega rajona kapetan Pavlovčič. Kavčič gre osebno do njega, ki mu ukaz potrdi. Združitev je potrebna, da se bodo združeni lažje uprli partizanskemu nasilju, Vrhnika pa je strateško pomemben kraj, ki ga bodo Nemci branili. Tako bodo stražarji nehote ostali »pod zaščito« Nemcev! Odloča pa se lahko vsak sam – in odločali so se pod vplivom »gorostasnih« novic z Dolenjske, kjer so se predajale Vaške straže nasilnim revolucionarnim pobijalcem.

J. Kavčič se je z župnikom zmenil, da se na večer pred odhodom stražarjev na Vrhniko ob avemariji zbere vsa posadka v cerkvi. Prišli so vsi. Župnik je za posadko zmolil rožni venec in razložil, zakaj je umik na Vrhniko potreben. Zanesejo naj se na komandirja, ki ne dela po svoji glavi, marveč na višji ukaz. »Pred cerkvijo je spregovoril še g. Kavčič,« navaja Kronika. »V glavnem je povedal isto. Naglašal je, da se ni uklonil četnikom, ko so zahtevali od stražarjev, naj odidejo v gozd.« (Pritisk četnikov, oziroma majorja Novaka pomladi in poleti 1943. je bil precejšen, vendar mu stražarji niso bili naklonjeni.« Kavčič pa se je spočetka za četnike navdušil, saj so bili edina legalna jugoslovanska vojska, vendar se mu umik v gozdove ni zdel primeren, saj morajo varovati domove in domače.) »Bil je vedno zato, da bi ostali v Zaplani, a zdaj so nastopile take razmere, da se posadka takoj umakne na Vrhniko,« poroča Kronika.

Figure 25. Januar 1943 – na desni Minka Mivšek iz Miznega dola

V tem zadnjem nagovoru svojim fantom – stražarjem Jože Kavčič nehote potrdi to, kar je vedno bil: zvest in preudaren zaščitnik življenj in domov Zaplanincev. V njegovem ravnanju ni bilo nikoli nobene samovolje in nepremišljenih odločitev. V Kroniki je podčrtano, da je bila četa z Zaplane prva, ki je prišla na Vrhniko, in to v celoti. Z njimi so odšli nekateri civilisti, tudi župnik. Partizani so pritiskali že na Rakek, lahko pridejo do Zaplane.

Vso posadko Joža Kavčiča so poslali na urjenje k nemški artileriji v Blatno Brezovico, nato pa kot Prvo slovensko baterijo na stari vrhniški kolodvor v kasarne. »G. Kavčič ni šel z njimi,« je dvakrat podčrtano v Kroniki. Ali se je tako odločil sam ali se je odločilo vodstvo? Kavčič je bil takrat star že štirideset let. Skupaj z njim sta se na Vrhniko umaknila tudi obnemogla starša in seveda njegova družina s tremi majhnimi otroki. Morda Kavčič tudi ni bil tako zelo naklonjen »nemški zaščiti«, saj je poleti 1941 doživel na Jesenicah bolj okrutno nemško okupacijo, kot jo zdaj doživljajo na Vrhniki. Nekdanjega komandirja Kavčiča je nadomestil komandant Špraha, eden od oficirjev pa je bil Maks Mastnak. Pomembna vloga poveljnika pri vaških stražarjih se je za Joža Kavčiča – Logarja končala. Gotovo je dobil novo nalogo v domobranski postojanki na Vrhniki ali v Logatcu, ki jo je nedvomno vestno opravljal.

Ob koncu vojne je družina odšla na Koroško in bila vrnjena v taborišče Teharje. Znano je, kaj so tam komunistični divjaki počeli z domobranci. Nič čudnega, da se nekega dne v vrsti za hrano pojavi Jože Kavčič z iznakaženim obrazom, ‘stolčenim’ od udarcev. Ali je sploh dočakal smrt z ustrelitvijo na Hrastniškem hribu, kjer jo je skoraj gotovo dočakala žena Marija? Morda pa so njegovo izmučeno truplo zagrebli kar v bližino taborišča, tam, kjer je danes smetišče ali igrišče za golf ali dirkališče? V Petričkovi vili v Celju so se znašli tudi Joževi in Marijini trije otroci: trinajstletna hčerka, devetletni sin ter tri in polletni najmlajši sinček. Kako so se iz Petričkove vile rešili oni?

»Govorilo se je,« mi je povedala Angelca, »da so naši v Teharjah, lahko tudi v Radovljici. Nekega večera pride k nam Francka, Francijeva teta. Pokaže sporočilo, ki ga je dobila. Baje od neke starejše gospe, ki so jo izpustili iz zapora zaradi starosti in ki prek svoje prijateljice v Ljubljani sporoča v nekaj besedah: Celje – Petriček – Zavod za otroke – Tam so naši otroci – Vaša Zinka.« (Zinka je že omenjena Francijeva mama).

Teti Angelci je bil ta listič kot žarek, ki je končno posijal v njihovo negotovost in bojazni. Še zdaj, pri devetdesetih mi je kar trikrat ponovila to skopo in skrivnostno sporočilo. Toda kje so starši otrok? To jim še nekaj časa ni bilo jasno.

»Francka je lahko takoj odšla po Francija, midva z možem pa sva morala napisati na neki center prošnjo, da so nama dovolili, da greva po Joževe in Marijine otroke. Morala sva dati pisno izjavo: obveževa se, da bodo otroci povsem v najini oskrbi in ne v breme državi. Rade volje sva podpisala, samo da dobiva čimprej otroke. Na centru so bili zelo prijazni in nama po podpisu te izjave niso delali nobenih težav. Mož Zdravko je sam šel po otroke, zaradi svojih štirih majhnih otrok nisem mogla z njim. Kako sem se oddahnila, ko so prišli! Znanka, ki me je večkrat obiskala, je otrokom zvečer, ko so polegli po tleh, rekla: ‘Zdaj bo pa lahko vaša teta mirno spala.’ Zaradi otrok me res ni več skrbelo, toda če so jih ločili od staršev, kje sta Jože in Marija?«

Kako so se štirje Angelčini otroci in trije Marijini in Joževi, pa še Angelca in mož stiskali v kuhinji in eni sobi majhnega podnajemniškega stanovanja? »Nič ni bilo hudo,« vedro odgovori gospa Angelca. »Saj so lahko otroci spali po tleh. Toliko je bilo dela, da ni bilo nikoli dolgčas. Lepše je bilo takrat, ko sem lahko delala, kot pa zdaj, ko sem obnemogla.« Šele kasneje jim je uspelo, da so se preselili v dvosobno stanovanje.

Kaj pa otroci, kako so se sprejeli? »To pa lahko še hčerka potrdi, da zelo lepo: prav nič si niso bili nevoščljivi. Če je eden lahko pojedel tri žlice polente, za drugega pa sta ostali samo dve, ni bil za to prav nič nevoščljiv. Ali pa, če je enega zeblo in si je oblekel jopo, drugi pa je ni imel, ni bil nič nejevoljen. Tudi mi moji otroci niso nikdar, ne prej ne kasneje, očitali, zakaj smo jih vzeli k nam. Še danes so si kot bratje in sestre in tudi jaz sem enako mama za vse.«

Že enkrat prej mi je gospa Angelca prostodušno rekla: »Še hvala Bogu, da sem lahko to naredila. Nič mi ni žal.« Če mi ne bi povedala nič drugega in ostala samo pri zahvali Bogu, da je lahko delala dobro, bi mi povedala veliko. V tistih strašnih dneh je nakopičeno zlo premagovala le skrita dobrota mnogih in trpljenje nedolžnih. Resnično, nikoli niso bili otroci v breme državi. Koliko ubodov s šivanko pozno v noč je v tistih letih naredil njihov stric gospod Zdravko! Kolikokrat na pol zastonj ali na up, saj denarja ni bilo. Zdaj šele je postal pravi krojaški mojster: iz starih in ponošenih oblačil, ki so mu jih ljudje prinašali, je moral ustvarjati nova. »Dokumenta o tem, da sta Jože in Marija mrtva, nismo nikoli dobili,« pravi gospa Angelca. »Kadar sta šla mož in najin starejši sin po vojni na Zaplano k stari mami, so ju zasledovali in moža nadlegovali z vprašanji: ‘Kje imate brata? Ali ne veste, da je v Trstu?’ Tako dolgo, da sta pričela hoditi na skrivaj, po skritih bližnjicah in izstopala z vlaka na različnih postajah.«

Žrtve revolucije, pri katerih smo se danes mudili, so bile umorjene brez ene same dokazane krivde! Možje in očetje ter skupaj z njimi še njihove žene in matere! ‘Zakrivile’ so samo to, da so jim sledile in ostale z njimi združene v dobrem in hudem. Današnji zagovorniki revolucionarnega prava, z bivšim predsednikom Milanim Kučanom vred, radi ponavljajo: »Vsak je nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda.« Torej se lahko pravo prilagaja in samovoljno kroji v korist nekdanjih revolucionarjev in njihovih današnjih zagovornikov? Nobenemu od pobitih po vojni pa se morebitne krivde ni utegnilo dokazati, tako se je mudilo s pobijanjem. Zakaj so morali postati žrtve še njihovi otroci? Kadar se pojavi zahteva, da odstopi ustavni sodnik Ciril Ribičič, se takoj postavijo v bran zagovorniki človekovih pravic: Noben otrok ni odgovoren za dejanja svojih staršev. Zakaj pa se je sirotam ob vsej tragiki umora poniževalo še pobite starše z lažjo, prikrivanjem in blatenjem?

Tega članka nisem pisala zato, da bi našli odgovor na vsa ta vprašanja. Morda ga ne bomo nikoli. Moj edini namen je bil, da vsaj nekoliko osvetlim podobo očetov in mater, ki so jih med tisočimi umorili brez ene same dokazane krivde. Ali se ne oddolžimo njihovemu spominu tudi s tem, da jim z vsakim takim zapisom vračamo človeško dostojanstvo? In njihovim zamolčanim sirotam vero v Življenje in Dobroto, ki zmagujeta smrt in sovraštvo!

4.1.1.

Vas Rakitna se razprostira po rakitniški planoti za Krimom. Ima devet zaselkov. V šoli so nas učili, da ima devet vasi in tri hiše. Ti zaselki se imenujejo: Hrib, Hudi Konec, Klanec, Boršt, Nakličev Konec, Log, Brenceti, Žotov Grič in Novaki. Vas leži na višini 800 m nad morjem in je od Ljubljane oddaljena približno 30 km. Ima zdravo podnebje, ker se mešata višinski in morski zrak. Od leta 1934 je v vasi zdravilišče za otroke, ki bolehajo za astmo. Zdravljenje je zelo uspešno.

Pred vojno je vas štela 120 hiš in je imela približno 400 prebivalcev. Na železniško postajo v Preserje smo hodili po slabi makadamski kolovozni poti in porabili do tri ure hoje. Drugo pot do Iške vasi pa so nam pred vojno zgradili jugoslovanski vojaki.

Družine so bile velike, imele so do 12 otrok. Marsikje je bila revščina. Vsak košček zemlje je bil obdelan in travniki pokošeni do roba. Sejali smo žita, gojili lan in sadili krompir. Značilnost Rakitne je bil pšeničnik z resastim klasjem. Nismo ga želi, ampak pulili, ker je na isti njivi rastlo tudi korenje. Koruza ni uspevala, fižol pa bolj slabo. Otroci smo nabirali zdravilne rastline: ovčin, arniko, treskotec in druge. Ko smo jih posušili, smo jih prodali. Starejši so jih nosili celo na Vrhniko k trgovcu Malavašiču. Marsikateri dinar smo zaslužili tudi z gobami. S prisluženim denarjem smo se za silo oblekli.

Živino smo gnali na pašo dvakrat na dan, da smo prihranili seno za zimo. Ko sem prišla iz šole, me je živina že čakala na gmajni; vsak še majhen otrok je že imel svojo zadolžitev. Svetili smo si s petrolejkami. Po večini smo otroci na peči pričakali mamo, ki nam je pripovedovala pravljice in razne dogodke iz svojega življenja. Po rožnem vencu pa smo se odpravili spat.

V zimskem času so ženske predle lan, poleti so ga obelile in nesle v Borovnico k Tkalcu. Spali smo na domačih lanenih rjuhah.

Figure 26. Z desne: učitelj Ludvik Tavčar, na levi žena Marija, roj. Zupan, skrajno levo župnik Lovšin

Na vasi smo doživeli veliko lepega. Veselili smo se nedelj in praznikov. Vsa vas se je zbrala k nedeljski maši in tam smo se srečevali.

Nekaj let po prvi svetovni vojni je prišel v Rakitno izredno dober učitelj Ludvik Tavčar in učiteljica Marija Zupanc. Kasneje sta se poročila in si ustvarila družino. V Rakitni sta bila več kot deset let. Bila sta izredna človeka in za Rakitno pravi blagoslov. Do prihoda Tavčarja je bila na Rakitni dvorazredna osnovna šola. Gospod Tavčar je pri šolskih oblasteh dosegel, da so bili ustanovljeni štirje razredi osnovne šole in štirje razredi višje narodne šole. Za te štiri razrede smo dobili posebno spričevalo, ki je veljalo za vpis na srednjo šolo. Prirejal je večerne šole za odrasle fante in dekleta. Učil je sadjarstvo in v tistem času so posadili po Rakitni veliko sadnega drevja. Učil jih je cepljenja in obrezovanja. Tavčar je Rakičane seznanil tudi s čebelarstvom. Zaradi njegovih vsestranskih sposobnosti in prizadevanj se je vas dvignila iz zaostalosti in dosegla gospodarski, zlasti pa kulturni napredek. Prirejali smo igre, imeli smo dober pevski zbor, ki ga je vodil organist in zborovodja Anton Rot. Vedno se je nekaj dogajalo tudi za dekleta in žene, ki se jim je posvetila gospa učiteljica. Pod njenim vodstvom so se naučile veliko ročnih del in vezle čudovite prte. Vsako leto so svoje izdelke tudi razstavile. Učiteljica je organizirala tudi kuharske tečaje. Danes še živeči Rakičani ugotavljamo, da sta se oba dobesedno razdajala za napredek vasi, zato smo jima vedno hvaležni in ju ne bomo nikoli pozabili. Vse to lepo in bogato kulturno življenje se je s pričetkom vojne in revolucije za vselej uničilo.

Figure 27. Družina Šušteršičevih – sedijo z leve oče Janez, hčerka Jožica, ženin Ivan Kržič, nevesta Ančka Šušteršič, mama Ana, hčerka Milka in sin Janez, zadaj stojijo z leve hčerka Angelca in sin Jelko

Pri nas doma se je reklo pri Jernejčkovih, pisali smo se Šušteršič. Našim staršem Janezu (1875) in Ani (1891) se je rodilo 12 otrok. Ostalo nas je deset živih. Imela sem šest bratov in tri sestre. Sem predzadnji otrok, rojena leta 1928. Bila sem zelo vedoželjna deklica, vendar sem se lahko izobrazila šele po vojni. Moje življenjsko vodilo je bilo: »Znam in zmorem.« Bila sem vzdržljiva in nepopustljiva.

Imeli smo srednje veliko posestvo z vrtom okrog hiše, njivami in gozdovi, ki so bili glavni vir dohodkov. Imeli smo vola, kravi in nekaj teličkov. Z voli smo obdelovali njive, predvsem pa smo si služili z vožnjo hlodovine iz gozdov. Moj oče je bil eden od številnih »frohtarjev« – prevoznikov, ki so iz gozdov večjih posestnikov vozili hlodovino v Podpeč h Kobiju. Ta je imel veliko žago in je običajno odkupoval hlodovino od lastnikov gozdov. Gospodinje so prodajale mlade pujske za rejo. Spominjam se tudi, da so se možje in fantje s »pleničkami« – sekirami z dolgimi rezili odpravili celo na Hrvaško. Tam so tesali tramove za železniške pragove. Za zaslužek je bilo težko, zato so se mnogi že okoli leta 1930 odpravili v Francijo. Tudi starejša brata sta odšla med prvimi in se nista vrnila. S tem jima je bilo prihranjeno trpljenje med vojno. Trije Rakičani, ki so se vrnili tik pred vojno, pa so tragično končali.

4.1.2. Prva spoznanja ob pričetku vojne

Spominjam se lepega običaja, ko smo vaščani Boršta nosili devet dni pred božičem kip Marije, od hiše do hiše. Molili smo in peli, da je odmevalo po vasi. Zadnji, deveti dan, smo Marijo prinesli k sosedovim – Jeršinovim. Tam smo molili, peli, na koncu so nas pogostili z dobrotami. To je bilo v adventu leta 1940. Takrat je bila z nami Marija Gradišar, pravili smo ji Zalovka. Živela je v Zali ob potoku Zali in v njen mlin smo Rakičani nosilo žito. Ta večer je bila zelo zgovorna in nas je opominjala pred hudimi časi, ki se nam bližajo. Čudili smo se, da ve toliko stvari, ki jih mi nismo poznali.

V mlinu je živel skupaj z njo tudi njen sin Lojzek z družino. Bil je lovski čuvaj, star je bil blizu 30 let. Kmalu ob pričetku vojne pa smo opazili, da se v mlinu v Zali zbirajo okrog Lojza neznani ljudje. Nobenega nismo poznali, razen dr. Tavčarja, ki je imel v Rakitni že pred vojno lepo hišo. Moja starejša sestra mi je povedala, da je v mlinu prvič slišala besedo »likvidacija«, vendar ni vedela kaj to pomeni. Nekoč je Lojze v vaški gostilni med pogovorom rekel moji sestrični Mariji Šušteršič, ki mu je stregla: »Kmalu se bo pričela vojna, mi samo čakamo pripravljeni. Takrat bomo dobili oblast mi. Pobrali bomo velikim kmetom.«

Verjetno je bilo že med vojno, ko se je nekoč ustavil pri mojem sorodniku Jožetu Rotu, posestniku in kmetu. V pogovoru je Lojze med drugim rekel: »Čisto vseeno je, če ostane v Rakitni samo deset kmetov.« »Kaj pa ostali?« je vprašal Rot. »Pobili jih bomo, saj smo cigane tudi«. Mislil je na cigane, pobite v Iški.

Pomladi leta 1942 je pričel Lojze pridobivati najboljše kmečke verne fante iz Rakitne in jih nagovarjal, naj se pridružijo partizanom. Fantje so nasedali, ker so bili vsi proti okupatorju. O idejah komunizma in revolucije se jim niti sanjalo ni. Prav tako ne prebivalcem Rakitne. Ko so se partizani pojavljali v manjših skupinah, smo jih prijazno sprejemali in postregli. Gospodinje so za lačne partizane pekle kruh, čeprav ga sami največkrat nismo imeli. Okupatorja nismo poznali in ga tudi nismo želeli spoznati. Prve Italijane smo videli šele v roški ofenzivi. Spominjam se partizanskega mitinga na Rakitni, z veliko govorov, recitacij. Takrat sem tudi prvič slišala partizanske pesmi ob spremljavi harmonike in navdušeno tudi sama pela »Hej brigade«. Še danes mi je živo pred očmi partizanka, ki je deklamirala »Še bomo jedli kolače«.

Kmalu so se nam začele odpirati oči. Ko smo nekoč partizanom postregli pečenko, je na samem stopil k meni mlad partizan z Dolenjskega in mi šepnil: »Ali vidiš, oni jedo pečenko, mi pa iz kotla na vodi kuhan močnik!« Zvedeli smo tudi za prve »terence«, vendar sprva nismo vedeli, na kakšen način sodelujejo s partizani. Pri Logarju v utici na vrtu je bil nekaj dni zaprt Tone Kovačič, ki se je pred vojno vrnil z dela v Franciji. Videli smo ga, ko ga je partizan peljal skozi Rakitno v smeri proti Cerknici. Bil je oblečen v črn usnjen jopič, ki ga je zaslužil v Franciji. Od takrat Kovačiča nihče več ni videl. Ljudje pa so pričeli govoriti, da je izginil v Krimski jami. Ali more biti res, da so ga likvidirali zaradi jopiča, kot so pravili ljudje? Pravili so tudi, da je likvidator partizan Jager, domače ime Jože – Štajerc, ki je na belem konju večkrat jahal po Rakitni. Ko se je pastir Bezek vračal iz Padeža, kjer je bil za pastirja, domov k mami na obisk, so ga zajeli partizani in ga hoteli na silo odvesti s seboj. S privzdignjenimi rokami jih je prosil, naj ga pustijo domov. Partizanka je o tem dogodku pravila v Novakih: »Njegove privzdignjene roke so me tako zjezile, da sem ga takoj počila.« Taki in podobni dogodki so postajali del vsakdana na Rakitni. Partizani pa vedno bolj nepriljubljeni.

4.1.3. Italijanska ofenziva

Kmalu je bila napovedana italijanska ofenziva. Ljudje iz nižje ležečih vasi (Preserje, Kamnik) so pribežali v naše kraje in se utaborili ob gozdu. Bili so prestrašeni in obupani. Rakičani smo vso hrano, obleko in druge vredne stvari odpeljali v gozd. Italijanski vojaki so že zasedli hribovje okrog Rakitne in počasi prodirali v vas. Moški so se večinoma umaknili v gozdove in tam čakali, kaj bo. Partizani so se do zadnjega umaknili proti Kočevju.

Italijanski vojaki so vse može in fante, ki so jih našli doma, odpeljali v vaško gostilno. Po njivah in travnikih so našli listke s partizanskimi parolami, zato so lastnike parcel zaprli. Zaradi posredovanja domačega župnika in župana so iz zapora izpustili vse domačine razen štirih. Šef policije je ukazal ustreliti vse, ki so zaprti. Poleg teh so vojaki ustrelili še dva domačina, ki sta se vračala iz gozda domov. Ko so se kasneje moški iz gozda vrnili domov, jim Italijani niso delali težav. Vas je namreč naselila navadna italijanska vojska. Ogradili so središče vasi z bodečo žico in ostali v Rakitni do kapitulacije Italije. V vasi so si uredili vojaško kuhinjo. Po dolgem času smo se najedli vojaške mineštre. Dobili smo živilske karte in bili preskrbljeni z makaroni in rižem. Do kapitulacije Italije nismo bili več lačni. Italijani so se pri nas udomačili. V nedeljo so hodili k maši, tako kot vsi vaščani. V ogrado, rekli smo blok, smo zvečer seganjali živino. Partizani so se pričeli že vračati in ropati domačije. Običajno so prišli ponoči, razbijali s puškinimi kopiti po vratih in pobrali vse, kar so našli. Pred njimi smo trepetali in bili zadovoljni, da smo ostali živi. Zdaj smo se njih bolj bali kot Italijanov. V tem času so Italijani poslali v internacijo nekatere Rakičane, sicer pa niso izvajali nobenega pritiska na domačine.

Eden tistih rakiških kmečkih fantov, ki so bili pomladi iz idealizma pristopili k partizanom, je po ofenzivi pobegnil od partizanov. To je bil domačin Ivan Petelin. Sestal se je z rakiškimi fanti, ki so bili namenjeni, da odidejo k partizanom. Moj brat Jelko, ki je tudi hotel med partizane, je bil takrat med njimi. Ivan jim je zabičal: »Fantje, ne hodite v partizane! Naše ljudi pobijajo, bil sem poleg, ko so umorili tvoji sestrični« (mislil je na naši sestrični Ančko in Pepco). »V Krimsko jamo smo pometali okoli 90 Slovencev«. Fantje so ga takoj obsuli z vprašanji. Na kratko jim je odgovoril: »Če bom ostal živ, bom ob koncu vojne povedal vse, kar sem doživel v partizanih«. Prijavil se je na italijansko poveljstvo v bloku, da bi ga zaščitili pred partizani. Poslali so ga v internacijo, od koder se ni več vrnil. Italijani so hkrati pošiljali v internacijo ljudi, ki so sodelovali s partizani in ljudi, ki so se odvrnili od partizanov. Jasen dokaz, da so za Ivana Petelina poskrbeli partizani, da je bil poslan v internacijo in se ni več vrnil. Ali ni to tudi pojav kolaboracije?

4.1.4. Strahote ob Krimski jami

Kdo sta bili moji sestrični Ančka in Pepca Obreza iz Begunj pri Cerknici, po domače Lukovi? Pepci por. Šivič so tega leta Italijani ustrelili moža, zato se je iz Osredka z obema otrokoma, Slavkom in Mimo, vrnila domov k staršem v Begunje. Ančka je našo družino večkrat obiskala. Mami je rekla, naj partizanom vselej, kadar pridejo, damo jesti, ker so lačni. Mama ji je odgovorila, da jim damo vedno, ko se pojavijo, tudi če smo sami lačni.

Figure 28. Skupina rakiških domobrancev, vsi so izginili v povojnem genocidu

Pred ofenzivo, ko so partizani pobili največ domačinov, so neko nedeljo popoldne prišli k Lukovim trije partizani, domačini. Povabili so Ančko in Pepco, naj gresta z njimi v vas, na veselico. Oče jima je branil, naj ne hodita, vendar so partizani postali nasilni in očetu zagotovili, da ju pripeljejo do večera nazaj. Toda Ančke in Pepce ni bilo nikoli več nazaj. Istočasno so iz Begunj odpeljali tudi Podlipnikovi (Ivančičevi) dekleti, Angelo in Anico, sosedi in prijateljici Ančke in Pepce. Iz Begunj proti partizanskemu taborišču v bližini Krimske jame so v vasi Otave mimogrede odpeljali še Malčkovo dekle, Ivanko Purkart.

Na kakšno »veselico« so odpeljali dekleta? Po pričevanju partizanskega stražarja Vidmarja se je mnogo let po vojni zvedelo, da ne bo nikdar pozabil grozot, ki so jih partizani v taboru počenjali z dekleti. Baje so jih devet dni posiljevali in si jih zverinsko podajali. Nazadnje so jih privlečene za lase žive vrgli v Krimsko jamo. Še tri dni so lahko partizanski borci slišali vpitje na pomoč.

Ančkini in Pepcini starši so z vnučkoma vsak dan čakali, da se vrneta hčerki. Staršem so lagali, da sta hčerki gotovo pri partizanih v Kočevju. Sprva sta verjela, ker je bila Ančka vedno naklonjena partizanom. Ko pa se je v Rakitni pričelo šušljati o Krimski jami, sta pričela dvomiti tudi starša. Bila sta stara in onemogla in naša družina jima je pomagala pri delu. Po vojni sta kmalu umrla, vnuka Slavka so poslali v prevzgojni zavod. Na vsem lepem je tragično umrl v Rajhenburgu, kjer naj bi se ponesrečil z bombo.

4.1.5. Vaške straže

Poleg tega, da so partizani ogrožali življenja Rakičanov, so ogrožali njihovo preživetje. Preko noči so iz hlevov pobrali skoraj vso živino in jo odpeljali, skupaj z voli, ki so jih Rakičani potrebovali za obdelavo njiv in za zaslužek pri delu v gozdu. Zato so bili možje in fantje prisiljeni, da ustanovijo vaške straže, ki so čuvale naše domove in imetja. Po kapitulaciji Italije so se umaknili v Borovnico in se pridružili organiziranemu domobranstvu.

Vaškim stražam se je pridružil moj brat Jelko (1921). Pred tem je bil v službi na železnici v Ljubljani, prav tako tudi brat Lojze (1915). Stanovala sta skupaj s tremi železničarji v Ljubljani, v Zeleni jami; nekdo jih je izdal Italijanom, da nosijo partizanom pošto. To je bilo še pred italijansko ofenzivo. Vso skupino so Italijani zaprli v Ljubljani. Po srečnem naključju je Jelku uspelo pobegniti, ostale štiri, skupaj z Lojzetom, pa so poslali v internacijo v Italijo.

Jelko nam je pripovedoval: »Mene so zaprli v posebno sobo in tri dni nisem dobil ničesar jesti. Nekje sem staknil žebelj in z njim vse dni rahljal zid, kamor je bila pritrjena okenska mreža. Uspelo mi ga je zrahljati, upognil sem mrežo, v šipi pa opazoval stražarja. Ko se je sprehajal, je občasno za nekaj trenutkov izginil za vogal. Odločil sem se, skočil iz prvega nadstropja na tla, tekel za Bežigrad k bratu Tonetu, ki mi je dal jesti. Bil sem brez dokumentov, brez hlačnega pasu in vezalk. Imel sem k sreči le železniško kapo, ki me je reševala. Nemoteno sem prišel na kolodvor in se skril v vagon k zaviraču. Slučajno je vlak peljal proti Preserju. Na postaji sem skočil z vlaka. Italijani so streljali za menoj in skrit sem pričakal večer. Zgodaj zjutraj sem padel v bitko med partizani in Italijani, v gozdu na poti proti Rakitni. Ležal sem na tleh in k sreči me ni zadela nobena krogla. Ker nisem imel dokumentov, sem šel trikrat h karabinjerjem na Rakitni, da bi povedal, kaj sem storil. Vsakič so me odslovili, ker so imeli važnejše posle. Med tem časom je prišel od partizanov Ivan Petelin in mi povedal, kaj se je zgodilo s sestričnama, Ančko in Pepco, in kaj se dogaja v taborišču ob Krimski jami. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se pridružil vaškim stražarjem«.

Figure 29. Janez Šušteršič (1904) – umorjen 1945

Starejši brat Janez, ki je bil ves čas doma, na posestvu, se je pridružil domobrancem šele po kapitulaciji Italije. V postojanki v Borovnici je bil oskrbnik hleva za konje in mule, nasprotno od brata Jelka, ki je bil v domobranski vojski v Rupnikovem bataljonu. Brata Lojza je italijanska internacija zelo spremenila. Ko se je vrnil domov v Rakitno, po kapitulaciji, je hotel ves navdušen takoj v partizane. Mama ga je svarila naj počaka, dokler se stvari ne umirijo. Tako je odšel v Ljubljano, ponovno v službo na železnico. Ostal je vse življenje naklonjen komunističnemu sistemu, vendar ni užival nobenih privilegijev, nasprotno, režim ga je celo zapostavljal, ker je imel dva brata domobranca. Lojze je zvedel kasneje, da ju je izdal partizanski aktivist. Po vojni je bil poslan v Kočevje, tam živel in si zgradil lepo hišo.

Figure 30. Jelko Šušteršič (1921) – umorjen 1945

Jelko in Janez sta bila z domobranci vrnjena s Koroškega. Po pripovedovanju mladoletnega domobranca Ivana Rota iz Rakitne je bila zadnja postaja mojih obeh bratov v Teharjah, kjer ju je Ivan Rot zadnjikrat videl.

Starejši gospodarji na Rakitni niso bežali na Koroško. Ponje je prišel terenec, domačin iz Rakitne, in jih odpeljal v Logatec. Tudi ti se niso nikoli vrnili. »Dobili so, kar so zaslužili«, je pojasnil »terenec«. Zelo verjetno je mislil, da bodo pravično sojeni. Ko so odhajali domobranci preko Rakitne na Koroško, mi je namreč ta terenec rekel: »Vesel sem, da je konec vojne. Domobranskim voditeljem bodo sodili, ostale pa bodo pustili domov«. O tem je bil verjetno prepričan in si to želel, ker pa se je zgodilo drugače, je bilo žal tudi njemu. Težko je živel, ker je bil drugače dober človek.

5.1.1.

Kdorkoli opisuje Koroško prve tedne maja leta 1945, se ne more načuditi, kako nedotaknjena je bila, medtem ko je bila ostala Evropa v ruševinah in pepelu. Šele potem se spomni njenih jezer, livad, gora in rek, zlasti Drave. V tem času namreč pomladansko sonce neusmiljeno topi sneg na Visokih Turah, zato so reke najbolj mogočne.

Kako varljiv je bil ta videz! Čeprav je zid strmih karavanških gora videti neprehoden, ni bil ovira za trume bežečih ljudi, oboroženih ali golorokih, in njihovih krvi željnih preganjavcev. Na zemljevidu Evrope prvi teden maja 1945 vidimo peščeno uro dveh področij, ki so ju še obvladovali Nemci, zgoraj Češko, spodaj pa Slovenijo in Koroško, ki ju veže ožina med Linzem in St. Poeltnom, na zahodni strani Američani, na vzhodni Rusi. Vojna v Evropi se je končala pred Ljubljano. Kasnejši boji, o katerih pišejo naši, so bili oviranje in preganjanje nasprotnika na begu, samo pohlep po krvi. Ponovil bom velikokrat zastavljeno vprašanje, zakaj se Nemci niso vdali takoj po Hitlerjevem samomoru ali vsaj 4. maja, ko so podpisali vdajo v Italiji. Zakaj so kljubovali in umirali še teden dni? Odgovor je jasen: hoteli so se vdati zahodnim zaveznikom in ne Rdeči armadi, še manj Titovi vojski. Z vzhoda in juga so hoteli potegniti v središče čimveč svojih enot in civilistov. Od vsega jih je najbolj skrbela usoda Loehrove armade na Balkanu. Ko je namreč Rdeča armada zasedla Romunijo in vdrla na Madžarsko, se je Loehru direktna pot za umik zaprla. Podati se je moral na ovinkasto pot preko Bosne. Vse poti so vodile na Koroško.

V tisti kaos so padli tudi osemnajstletna Marija Kosmač z Javornika pri Jesenicah, delavec Ivan Preželj iz Zabreznice in uradnica Marija Vodišek s Koroške Bele. Pota vseh treh so se namreč križala v Begunjah na Gorenjskem. Ko je partizanska vojska 19. maja 1945 z Angleži podpisala pogodbo o vračanju zajetih, se je tudi obvezala, da bo v dveh dneh Koroško zapustila. Iz Celovca se je umaknila 20. maja in takrat odpeljala s seboj zapornike, ki jih je nabrala, ravno tako tudi tiste, ki so se gnetli v šoli v Bistrici v Rožu. Kot bomo izvedeli, je celovške ujetnike peljala z avtobusi, druge pa s tovornjaki. Korošci in Gorenjci so prišli najprej v Begunje, drugi v Šentvid.

Na avstrijskem Koroškem so še danes slabo zapisane predvsem Begunje. Partizani so namreč nekaj sto domačinov v času svoje kratkotrajne vladavine na severni strani Karavank aretirali in ob umiku odpeljali v Slovenijo. Nekaj več kot sto se jih nikdar ni vrnilo domov. Za večji del so bile zadnja postaja pred smrtjo ravno Begunje. Komunisti so s tem napravili koroškim Slovencem medvedjo uslugo. Res so bili za svoje zločine po avstrijskem Koroškem, ki so jih zagrešili med vojno in po njej, amnestirani, s tem pa so ostala dejanja nerazjasnjena in vse je padlo podobno kot v Tržaški in Goriški pokrajini na ramena Slovencev kot takih in ne v breme komunističnih revolucionarjev.

Lani so v Begunjah postavili novo ploščo, ki priča o tragični zgodovini tega gradu v času 2. svetovne vojne. V njem je sedaj psihiatrična bolnišnica, nič pa ne priča o vsaj tako žalostnih dogodkih na istem prostoru po 9. maju 1945. Tudi naši trije, vsak iz drugega okolja in drugačne miselnosti, so se znašli v tem zaporu v najbolj nevarnem času maja in junija 1945, ko človeško življenje ni bilo vredno počenega groša. Bili so priče, kako je na videz osvobojeni begunjski grad prevzel staro nalogo. O svojih doživetjih je pred leti pripovedovala Marija Hilda Kosmač, poročena Todorovič, odšifrirali smo zapis Ivana Prežlja, nedavno pa je s svojim prispevkom kot živ leksikon priskočila na pomoč še Marija Vodišek. Take so njihove zgodbe!

Tine Velikonja

5.2.1. Peš skozi karavanški predor

Pravite, da ni moglo biti 3. maja, ker takrat partizanov še ni bilo na Koroškem, ampak v ponedeljek 7. maja 1945. Šele takrat da so partizani Kokrškega odreda kot prvi zlezli čez Karavanke in zasedli Bistrico v Rožu ter dobili tudi mene. Tistega dne sem se odpravila z vlakom v Celovec. Imeli smo poznane v znani špeceriji in smo se navadili, da smo ves čas nemške okupacije hodili k njim po mesečne obroke hrane. Mama je pošiljala mene in mi dajala za spremstvo enega od bratov. Čeprav sta bila stara osem in deset let, sta mi bila vseeno v pomoč in varstvo. S seboj sem nesla karte oziroma nakaznice za hrano za šest ljudi, kolikor nas je bilo v družini, in denar. V Celovcu so nam nakupljeno lepo zložili v prtljago, ki smo jo prinesli s seboj. Četrt ure pred odhodom vlaka nam je uslužbenec vse skupaj pripeljal na kolodvor, vlak se je vračal ob šestih popoldne, in za mesec dni smo bili preskrbljeni. Le zdaj, ko sem šla na tako pot zadnjikrat, ni šel z menoj eden od bratov. Spremljal me je sosedov fant, Zdravko Črv.

Oče Anton Kosmač je bil elektrodelovodja v jeseniški železarni. Naša družina je veljala za nemško, ker je bila očetova mama doma iz Gradca. Čeprav je živela pri nas, se nikdar ni dobro naučila slovensko in zato smo v njeni navzočnosti v želji, da bi nas razumela, govorili nemško. Njena pomoč je bila dragocena. Moja mama Angela roj. Klinar je namreč zbolela za multiplo sklerozo in nekaj let pred vojno obležala. Da je bila stiska še hujša, se je eden od bratov rodil slaboumen. Govorili so, da je do tega prišlo zato, ker je bil deset dni prepozno rojen. Stara mama je imela zato precej besede, saj je bila ona tista, ki je vodila gospodinjstvo. Kljub dvema bolnikoma v družini smo shajali. Oče je bil skrben in dober. Ko je prišla okupacija, je ostal na istem delovnem mestu kot prej, to pa je že pomenilo, da je sodeloval z Nemci. Partizane smo podpirali tako kot drugi, saj se drugače ni dalo. Pazili smo samo, da bi Nemci tega ne izvedeli. Podporo smo dajali preko mamine družine. Ti so bili zelo aktivni v OF.

Vendar to ni bilo dovolj in zgodilo se je, da se je oče partizanom hudo zameril. Vtepli so si namreč v glavo, da bodo izpeljali diverzantsko akcijo v sami železarni. Glavno nalogo so poverili ravno njemu. Nastavil naj bi bombo, ki bi uničila njen ključni del, srce tovarne, Unterstation. Neko jutro ga je čakalo pismo, kjer je podrobno pisalo, kaj mora storiti. Sodelovanje je odklonil. Trdil je, da bi bila to norost, od tega ljudje živijo in še več jih bodo pobili. Zamera je ostala in tudi strah. Zato je nekaj dni pred koncem vojne odšel v Avstrijo. Moralo je biti 2. maja. Mami je rekel: »Umaknil se bom in počakal, da se razmere uredijo. Saj vidiš, da so same barabe. Nič ne boste imeli od tega, če bom mrtev.« Kako prav je imel, se je pokazalo kasneje. Mene so preganjali samo zaradi njega.

Ko sem se torej 7. maja peljala z vlakom v Celovec, so Bistrico v Rožu napadli partizani, zasedli železniško postajo in nas zaustavili. Potnikov nas je bilo komaj za prgišče. Ne vem, kam se je izgubil Zdravko. Sama sem ostala na postaji z nahrbtnikom, kovčkom, denarjem in kartami in nisem vedela, kam naj bi šla. Ker sem bila suha in nerazvita, sem bila videti mlajša. Približa se mi eden od partizanov in vpraša: »Punčka, kam pa ti?« Odgovorim mu: »Ne vem, kam bi šla. Bila sem na vlaku.« Pa reče: »Tukaj se usedi na voz, te bomo peljali v šolo, jutri pa boš šla lahko naprej.« Drugega dne me niso več pustili ven. Prihajali so vedno novi ljudje. Spraševala sem se, kaj je to. Večino so zajeli pod Ljubeljem. Bili so begunci iz Ljubljane, nekaj pa je bilo tudi Korošcev. Nabralo se nas je nekaj sto, mogoče tisoč, tako da v šoli ni bilo prostora za vse in so bili tudi zunaj. Minil je kak teden, ko so se pojavili Angleži s tanki. Videli smo jih, kako so se peljali mimo. Čez dober teden so partizani prejeli ukaz, da se morajo umakniti s Koroške. Pravite, da je bilo 20. maja. Ob pol treh so nas zbudili in razvrstili v kolono. Poznala sem mladega partizana, Kolčnikovega z Javornika. Vprašala sem ga, kam gremo, pa mi je odgovoril: »V Rosegg, od tam pa te ne bo več nazaj.« »O Bog!« Kolona je bila dolga, da ji ni bilo videti konca: otroci, žene, starčki. Gnali so nas po glavni cesti proti zahodu. Ko sem tako mahala s praznim kovčkom sem in tja, se mi približa nek partizan in pravi: »A ti si pa kar sama?« »Ja, nimam namena, da bi ušla, vem pa tudi ne, kaj hočete od mene. Po hrano sem se peljala v Celovec. Poglejte, kovček in nahrbtnik imam, oboje prazno, karte in denar. Bila sem na vlaku.« »To pa ne bo šlo. Poglej tisto hišo! Ko bova šla mimo, te bom kar iz vrste potisnil, ti pa skoči in se izgubi!« Ubogala sem ga, ušla z vrste in tekla, kar so me noge nesle. Bila sem še toliko pri sebi, morate si misliti, da sem šla v neko trgovino in dvignila zalogo hrane za vseh šest kart, si natlačila kovček in nahrbtnik. Zdaj moram do Podrožce in domov. Prvega moškega, ki je šel mimo, sem vprašala: »Kje se pride od tod do Rosenbacha? Pa ne po cesti, ampak po gozdu.« Imela sem srečo: bil je vojni ujetnik, Italijan, doma iz Milana, zdaj pa je stanoval v Rosenbachu. Poznal je pot. Nosil mi je kovček, da sva hitreje hodila. V Podrošci je šel v eno od nizkih hiš, mogoče so bile barake, kjer so imeli Nemci vojne ujetnike. Tam je bila gospa, ki mi je pomagala, da sem se umila. Odpravila sem se na železniško postajo in izvedela, da vlaki ne vozijo. Šla sem k šefu postaje in mu razložila, da moram domov. Odsvetoval mi je: »V predoru je vse minirano in so tiri pokvarjeni.« Nisem se pustila odgnati: »Doma imam bolno mater in brata, oče pa je odšel v Avstrijo, ker se je bal partizanov. Kako bodo brez mene?« »Ne hodite! Boste stopili na mino, pa bo konec.« »Vseeno bom šla.« Povedal mi je, da bom potrebovala dovoljenje. Dajejo ga Francozi. Šla sem k njim in ga dobila.

Skozi predor sem se odpravila naslednje jutro ob pol petih zjutraj. Bila sem otovorjena z nahrbtnikom in kovčkom, napolnjenima s hrano. Vstopila sem v popolno temo. Dišalo je po sajah. Hodila sem med tiri. Od časa do časa sem se ustavila, se usedla in razmišljala. Padala sem v neke luknje in kovček mi je letel iz rok. Pa sem ga poiskala in pobrala ter šla naprej. Videti je bilo, da ne bo nikdar konca. Začela sem jokati in si rekla: »Tukaj ne bom prišla več ven.« Pa sem vstala in naprej, naprej. Vedela sem, da predor spet ni tako dolg, vsak mesec sem se peljala skozi in enkrat ga bo že konec. Na nevarnost, da bi lahko stopila na mino, sploh nisem mislila.

Kar osem ur sem hodila po temi. Bila je ena ura popoldne, ko sem zagledala dnevno luč. Bila sem umazana, črna od saj in raztrgana, ravno tako kovček in nahrbtnik. Šla sem v najbližjo hišo in prosila vode, da sem se umila. Prosila sem za obleko in jo dobila. Da bom vse pustila pri njih, potem pa poslala koga, ki bo vrnil obleko in vzel prtljago. In res je to opravila stara mama. Ponoči sem se napihnila v telo, bilo mi je slabo in odpeljali so me v jeseniško bolnišnico. Tam sem ostala nekaj dni. Niso vedeli, kaj je z mano. Da so krivi strupeni plini v predoru. Doma smo imeli telefon, da so lahko očeta poklicali v tovarno, kadar je bilo potrebno. Tako sem večkrat klicala domov. Nekega večera mi mami sporoči: »Veš kaj, zate je Škrinjarjeva Anica dala nalog, da te aretirajo, ker da ti veš, kje je oče.« »Ne bo res. Maščevati se nam hočejo.« Mama je nadaljevala: »Veš, te že pazijo. Partizani so spodaj v bolnici in čakajo na take.« Naslednjega dne pa sem spet klicala domov in mama mi pove: »Veš, da je Anica šla po mleko. Peljali so se z velikim tovornjakom. Pri Radovljici je velik breg in ravno tam je skočila z avta in padla pod kolo. Bila je na mestu mrtva.« Kakor se čudno sliši, sem vzdihnila v olajšanju: »Hvala bogu, pa jo je.«

5.2.2. Jesenice, Begunje

Pridem domov iz bolnice, pa pravi mamina mama: »Pojdi z menoj k nam, boš imela nekaj časa mir.« Peljala me je na svoj dom v Trebež na Javorniku ob poti na Javorniški Rovt. Sredi noči pa bum-bum, razbijanje po vratih. Bila sta partizana, ki sta prišla pome. Peš sta me gnala najprej na naš dom, od tam na Jesenice. Med potjo sem ju slišala govoriti: »Pa sva mislila, kakšno živino bova peljala v arest, zdaj pa tale otrok.« Prišla sem v stavbo, kjer je zdaj muzej. Polno ljudi, med njimi tudi očetova mama. Čeprav je bila stara sedemdeset let in ni nikomur napravila nič slabega, so jo zaprli, ker je bila Avstrijka: »Mama, kaj pa delaš tukaj?« »Zaprli so me.« Po nekaj dneh so jo izpustili, mene pa na džipu odpeljali v Begunje.

Dosti sem prestala, ampak največji pekel je bil ravno tam. Vsa graščina je bila polna ljudi. V sobi, kamor so me dali, se je dalo ležati, bile so celo postelje, drugod pa ni bilo dovolj prostora. Hrane skoraj ni bilo, ljudi so zasliševali, mučili, tepli. Vse se je slišalo, posebno ponoči ni bilo miru. Ne vem, od kod so jih pripeljali, in ne, kako in kam so jih odvažali. Najbolj sem se zapomnila partizana, ki so ga klicali Andrejček. Prej je bil zobozdravnik na Bledu. Pokazal je name in mi rekel: »Ti boš šla z menoj. Mi boš pomagala.« Odvrnila sem mu: »Saj ne znam!« »Te bom že naučil.« V zaporu je popravljal zobe partizanom. Obenem pa so mu vodili zapornike, ki so imeli zlate zobe, da jim jih je pulil. Mislila sem, da me bo kap. Ni se dalo gledati. Zdržala sem, videla in spoznala precej ljudi. Tehle se spominjam, ker so bili z našega konca in sem jih poznala od prej. Bom kar prebrala: Rehbergar, Košnik z Javornika, Murgelj, Konič, Zarja, moj stric Hardwieger, generalni direktor Not. Med njimi je bil tudi Albin Dolinar. Ko sem ga srečala na vrtu, sem ga vprašala, kako se je znašel v zaporu. Bil je v nemški vojski. »Joj, Albin, kaj pa ti delaš tukaj?« »Na Koroškem sem se predal z vsemi.« »Meni se zdi, da si ga polomil.« »Boš videla, da bo še vse dobro.« »Prav, ti že veš.« Generalnega direktorja Nota sem videla mrtvega na nosilih, ko so ga prinesli po stopnicah z drugega nadstropja. V sobi je bila z menoj zaprta Planinškova. Moža so ustrelili že med vojno, sin pa je bil advokat nekje v Nemčiji. Z menoj je bila tudi Milica Zelenak z Jesenic, poštarica. Spoznala sem tudi zakonca iz Kragujevca. Gospod je bil zaposlen tam v tovarni orožja. Na begu so ju dobili partizani. Za glavnega rablja v Begunjah se ne spomnim več, kako se je pisal, še je živ. Kasneje je postal direktor podjetja Cokla na Blejski Dobravi. Imel je korobač in pretepal. Tudi jaz sem jih dobila od njega. Saj rečem, če slišiš žensko, da joka, se da prenesti. Obupno pa je bilo poslušati stokanje ponoči, ko so pretepali moške. Bil je tudi en Zajdel, ki me je poznal: »Joj, zakaj nisem poslušal vašega očeta in šel z njim, češ da so to barabe, ki jim ni nič verjeti, čeprav smo jim pomagali. Nisem šel, zdaj pa poglej!« Imel je čisto črne oči od udarcev.

Izginili so 27. junija. Soba, v kateri sem bila, je bila v prvem nadstropju, straniščno okno pa je gledalo na dvorišče. Vse smo slišali, saj je bilo tako razgrajanje, da se ni dalo spati, pa tudi videlo se je, čeprav je bilo ponoči. Svetile so luči. Vsakogar so najprej udarili s puškinim kopitom po glavi. Potem sta ga dva pobrala in potisnila na tovornjak. Odpeljali so tudi tiste, ki sem jih prej naštela, da so jim pulili zobe. Tudi zakonca iz Kragujevca. Nekaj so jih postrelili na koncu vrta, druge pa peljali nekam na Mežakljo, tako se je vsaj govorilo, zares pa tega ne vem. To povem, ker me je najbolj razjezilo, ko sem lani na TV poslušala Slovenka, kako se je pogovarjal s Pučnikom. Rekel je, da za nobeno stvar ne ve. Taka laž, ko je bil pri vsem glavni, saj je bil šef OZNE za Jesenice! Res ga v Begunjah nisem videla. Bom pa še to povedala. Kasneje enkrat sem bila z možem v Zaki na Bledu in srečala komandanta begunjskega lagerja. Pred vojno je bil cestar. Prepoznal me je in se začel opravičevati. Potem pa je rekel: »Ja, potem pa sta se Konobelj-Slovenko in Kristel tepla za zlato.« »Saj verjamem.« Gospa iz Kragujevca mi je dala za pest lir in velik zelen kamen. Rekla je, da je smaragd in veliko vreden, morda mi bo prišel prav. Slutila je, kaj jo čaka. Zemelakova Milica mi je dala, preden so jo odpeljali, pošto za domače. Ves čas sem jo imela s seboj in jim jo nesla, ko so me izpustili. Ne da se povedati, kaj so bile Begunje po vojni. Tisto med vojno se skrije. V srcu ti ostane za vedno.

5.2.3. Šentvid, Kočevje

Nato so me peljali v Šentvid. Ne morete si misliti, koliko je bilo tam naroda. Ni se dalo ležati. Spominjam se, da so nas fotografirali, od spredaj in od strani. Od vseh se spominjam Herija Kreina, hčerka bana Natlačena je bila poročena z njim. Tožil je, kako je lačen, pa sem mu obljubila pomoč. Prišel je namreč eden od partizanov in vprašal, kdo se javi, da bo pral šinjele, vojaške plašče. Za plačilo bo dobil hrano. Oglasila sem se, čeprav sem komaj stala. Peljali so me dol v pralnico. Vzela sem gumijasto cev in plašče namočila. Potem sem šla v kuhinjo in rekla: »Opravila sem, kakor so naročili. Zdaj so tako težki, ker so se napili vode, da jih ne morem obesiti.« Dobila sem hrano, ker je bilo tako naročeno. Zasliševal me je Ivan Volk-Pero, doma z Jesenic. »Kje imaš očeta?« »Ne vem, saj se od njega nisem niti poslovila. Odšel je v Avstrijo, kam, pa ne vem.«

Enkrat julija, kdo bi štel dneve, so nas v Šentvidu ponoči zvezali z žico po dve skupaj, mene z debelo gospo. Naložili so nas na tovornjak. Ko so nas pretovarjali, sva morali skupaj skočiti dol. Težka, kot je bila, me je potegnila za seboj in pri tem mi je žica zarezala rane na zapestju. Poglejte, še danes se pozna! Naprej so nas peljali v tovornih vagonih. Ustavili smo se v Kočevju. Prišli smo v taborišče na vzhodnem robu mesta. Šestdeset žensk so nas dali posebej, sicer pa je bilo tam zaprtih veliko ljudi, morda tisoč. Ko so nas pripeljali do rampe, so nas pregledali, kaj imamo. Bila sem toliko brihtna, da sem si denar dala v hlačke. Smaragd sem imela v škatljici. Ko jo je partizan, ki me je pregledoval, odprl, se je kamen zasvetil v soncu. Na široko se je zasmejal: »Ha, ha, ha!« in mi ga vzel. Zraven je bila cesta. Skozi mrežo smo gledali, kako so gnali ljudi po njej: stare, mlade, matere z otroki. Imeli smo jih za Slovence, vi pa pravite, da so morali biti to begunci iz Dalmacije. Niso bili zvezani, vendar močno zastraženi. Še na misel mi ni prišlo, kam gredo, dokler mi ni povedal partizan, ki sem ga spoznala, kaj me čaka. Ko sem tako stala ob ograji in gledala ven, me je vprašal: »Odkod pa si ti doma?« »Z Javornika.« On pa nazaj: »Jaz sem iz Kranjske Gore, Lavtižar.« »Kaj pa si naredila, da si tukaj med temi. Kaj ne veš, kaj te čaka?« »Ne vem.« »Pripravljeni ste za v Rog.« Joj, kako sem se ustrašila! Začela sem se tresti. Dobro se je slišalo grmenje iz gozda. Ob taki priliki je spet prišel do mene in se bolj razgovoril. Morda je bil pijan, kaj vem. Kar govoril je in govoril. Da je vodil kolone do jam, kjer so jih zverinsko pobijali. Najbolj se mu je smilil desetletni pobič, ki ga je prosil: »Stric, nikar me ne ubij!« Odvrnil mu je, da zaradi njega lahko gre, pa ga bo tisti, ki je za njim. Tudi v rove so jih peljali in so zdaj napolnjeni z belčki. »Zakaj pa tako grmi?« »Ko je jama polna, damo ekrazit in razrušimo odprtino, da se zakrije.« Bil je prijazen fant. Vprašal me je: »Kaj si naredila. To tebe tudi čaka.« Razložila sem mu, da nisem nič, samo zaradi očeta. »Nimam niti obtožnice in ne sodbe.« »Bom šel pogledat.« Naslednjega dne mi je dal prav: »Res je, nič nisem našel. Ne vedo, zakaj si tukaj. Tako pa se ne bomo šli. Poštenost pa mora biti. Skrij se na pograd in bodi tam čisto mirna!« Bil je prijazen fant. Rešil mi je življenje. Kasneje, ko je bil že doma, se je obesil, in ko sem to izvedela, mi je bilo hudo. Hrana je bila pičla, peteršilj in nekaj koruznega zdroba. Spoznala sem tudi partizana s Primorske. Povedala sem, da imam lire, ki mu jih rada dam, če mi bo prinesel hrano. Res sem mu dala denar, on pa mi je nosil kruh in drugo.

Najhujši je bil oficir majhne postave, ni bil Slovenec, spominjam se njegovih zvezd na našitkih. Rad je jahal konja. Hodil je po barakah in kogar je pokazal s prstom: »Ti, ti,« je bil odpeljan in ga nismo več videli. Neka nedelja pa je bila zanj usodna. Deževalo je. Pridirjal je po cesti v galopu in zavil proti taborišču. Vrata so bila na stežaj odprta. Zaradi dežja je bil sklonjen in zato spregledal kovinski drog počez nad vrati. Butnil je vanj z glavo, zletel s konja in konec.

Lepega dne je prišel Lavtižar do mene in mi povedal, da bom šla domov. »Veš, Eleonora Roosevelt je vprašala, kje so tisti ljudje, ki so jih s Koroške odpeljali v Jugoslavijo. Da se bomo oprali, vas bomo nekaj spustili na svobodo.« Zaprt je bil tudi zadnji generalni direktor železarne Klinar. Rekla sem mu: »Ste vi gospod Klinar.« »Jaz pa sem Kosmačeva in grem domov.« Prosil me je za svinčnik in papir, da je napisal pozdrave po nemško svoji ženi, da bo izvedela, da je še živ. Bila je Švicarka. Res so me izpustili in štiristopetdeset drugih. Vsaj toliko jih je še ostalo in njihova usoda mi ni znana. Stali smo v vrsti in čakali, da nas pokličejo. Dve uri je klical in klical, a mojega imena ni bilo. Mislila sem že, da me je fant nalagal. Potem pa: Hilda Marija Kosmač. Namesto da bi se oglasila, sem padla skupaj.

5.2.4. Ne boste žrli slovenskega kruha!

Bilo je 11. avgusta 1945. Podpisati sem morala, da bom tiho o vsem, in tega sem se držala. Tudi staršem nisem povedala ničesar. Z menoj je bila tudi Ivica Jekle iz Radovljice. Skupaj sva bili na vlaku. V Ljubljano sem se pripeljala brez vsega, bosa, imela sem samo rdečo oblekico. Poiskala sem gospoda Cerarja, ki je imel zelenjavo na tržnici. Moja stara mama Ana Kosmač je imela majhno trgovinco in je pri njem včasih kupovala. Poznal me je, ker sem šla večkrat z njo. »Kaj pa je z vami? Kakšni pa ste?« me je vprašal. »Tam pa tam sem bila, iz Kočevja prihajam. Lepo vas prosim, mi daste malo denarja. Vrnila vam ga ne bom, ker nimam kje vzeti.« Hotel me je peljati v pisarno, da bo skočil domov in poiskal ženine sandale. »Ne morem noter, sem vsa ušiva. Kar tu na cesti vas bom počakala.« Dal mi je sto dinarjev, kar je bilo za tiste čase veliko denarja. Jedli sva nekaj sladkega in spominjam se, da mi je bilo slabo in sem bruhala. Šli sva na vlak. Ivica je izstopila v Radovljici, jaz pa na Javorniku. Ko sem se peljala po mostu čez Javornik nad cesto, sem v vrsti tovarniških hiš zagledala tudi našo hišo. Videla sem, da so pred njo tuji ljudje. Na postaji sem vprašala, kje so naši. Povedali so mi, da so jih selili na Koroško Belo k očetovi sestri. Od tam je bil oče doma. Prva me je zagledala mama. Nosili so jo k sosedu na vrt, da je ležala zunaj na zraku. Videla me je prihajati in se vpraševala: »Kaj pravite, kdo je tista ženska, te pa še nismo videli.« Ko sem se približala, me je prepoznala. Zjokala sem se: »Ne morem v hišo. Sem vsa ušiva. Prinesite mi obleko, da se bom preoblekla, tole pa sežgimo na vrtu!« Takrat pa v jok tudi mama: »Nobene stvari nimamo. Popolnoma so nas okradli. Moji bratje so nabrali pri znancih stare suknjiče, da smo se z njimi pokrili.« Ropali so delavci, ki so delali pri mojem očetu in vedeli, da imamo. Mama se ni mogla braniti, saj je bila priklenjena na posteljo. Potem so nekako le dobili obleko zame. Še naprej je bilo hudo. Službe nisem dobila. Zmerjali so nas: »Ne boste žrli slovenskega kruha!« Zbolela sem za vnetjem srčne mišice. Zdravniki so bili dobri z menoj, zlasti dr. Brandstetter.

Oče je živel štirideset let v Linzu in delal v železarni Voest. Deset let je moral čakati, preden je dobil avstrijsko državljanstvo. Šele leta 1946 smo po Rdečem križu izvedeli, da je živ. Potem nam je pošiljal pomoč. Vsa leta nas je podpiral, drugače ne vem, kaj bi bilo z nami. Po trinajstih letih sem ga prvič obiskala. Slaboumnega brata so sprejeli v Hrastovec. Sama sem ga peljala. Vendar ni bil tam niti eno leto, ko je umrl zaradi tuberkuloze. Potem sem se na hitro poročila in ni mi žal. Dobila sem oporo in konec je bilo preganjanja. Mama je umrla leta 1959. Naslednje leto se je oče ponovno poročil. Umrl je leta 1985. Ostal je vsaj živ, a biti sam v tujini, je žalost. Pravil nam je, da mu je najhujše za božič. Takrat se spominja otrok in bolne žene. Kar umrl bi.

Bolna sem. Nisem tako stara, vendar ne bom več dolgo. Poslala sem na občino o svojih zaporih. Odgovorili so, da nimajo o meni nobenih podatkov in moram priskrbeti dve priči. Kako naj ju dobim. Edina, ki je bila z menoj, je bila Ivica Jekle, ta pa je predlanskim umrla. Rekla sem si, ne boste me! Dobila sem žensko, vse sva lepo napisali in natipkali ter poslali v Ljubljano. Pa je tudi to prišlo zavrnjeno, da nimajo o meni nič. Kako pa prej, ko so vedeli za vse, čim sem se kje prikazala, pa naj je šlo za službo ali pomoč!

5.3.1.

Naj napišem nekaj spominov iz vojne in po njej. Pred vojno sem bil zaposlen pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Deset let sem delal na oddelku za popravilo orodja in pri spuščanju železa. Zaslužek je bil dober, delo pa nezdravo. Nihče od mojih tedanjih sodelavcev ni več živ. Ravno do vojne sem si zgradil hišo na Zabreznici. Po vojni so jo vzeli in skušali prodati. Vendar so bili ljudje toliko pošteni, da je ni hotel nihče kupiti. Nazadnje so jo ponudili moji sestri in ta jo je kupila in obroke odplačevala dolga leta. Po mojem bi mi morali ta denar vrniti. V partizane me ni mikalo, čeprav sem dobil poziv. Prijatelji so mi povedali, kaj počenjajo v hosti. Ker je postajalo nevarno, sem se od doma preselil na Jesenice. Skušali so me ujeti, pa jim je spodletelo. Nato sem se preselil v Kranjsko Goro, kjer so bili brez moči. Ob koncu vojne sem v soboto 5. maja odšel na srečo čez Karavanke. V tisti zmešnjavi sem med potjo zagledal v bolnici v Vrbi brata, ko je slučajno pogledal skozi okno. Vendar pri njem nisem imel kaj iskati. S seboj sem imel naslov očetovega prijatelja in ga poiskal. Ukradli so mi kolo. V Celovcu so me blizu jezuitske kasarne obkolili trije partizani, eden od njih je bil doma iz Žirovnice, bivši španski borec. Nisem pričakoval, da bo kaj posebnega. Tudi sami so trdili, da moram sicer z njimi, da pa je itak konec vojne. Kako sem se motil!

V jezuitsko kasarno so vodili ljudi, ki so jih lovili po Koroški. Tam je bil tudi dr. Grapar. Naletel sem na tri domobrance iz Čirč pri Kranju, pa brata Zamljen iz Kamnika. Te so ustrelili, z njimi skupaj pa še nekaj Hrvatov. V drugem nastropju so imeli vsak večer veselico in je pela harmonika. Pri sebi so imeli domačina, ki je bil po poklicu trgovski pomočnik. Dobro se je spoznal v mestu in jim pomagal na večernih roparskih pohodih po gostilnah in pekarnah. Celovec je imel med vojno po zaslugi župana Reima vsega dovolj. Po enem tednu so nas Angleži spodili. Še to bi povedal, da prve dni ni bilo nobene komande. Potem je prišel France Bučar in začel delati red. Klical je posamezne ujetnike in jih spuščal iz zapora. Oblečen je bil v svetlo angleško uniformo in je bilo videti, da je glavni. Tudi mene so pripeljali pred njega. Vpraševal me je, kaj imam v torbi. V tistem je prišel v pisarno neki Miršov iz Smokuča, ki me je poznal. Bučarju je namignil, naj me zadrži. Zato so me odpeljali nazaj na slamo, ki smo jo imeli za posteljo. Za Bučarja moram priznati, da so nekatere izpustili samo po njegovi zaslugi. Po nekaj dneh so nas pričenjali nakladati na avtobuse, ki so jih nabrali po Koroškem. Mislim, da je bilo vseh avtobusov, kamor so nas stlačili, pet. Med nami je bilo tudi precej Nemcev v uniformah. V Begunjah so jih preoblekli v stare cape. Tja so navlekli vseh vrst ljudi, tudi ženske. Tam sem naletel na svojo mamo in teto, obe stari čez 55 let. Sreča za nas je bila, da so bile zaprte tudi kuharice z Bleda, sicer bi šli od lakote na drugi svet. Najhujše je bilo v bunkerjih, kjer so vsako noč pretepali pijani partizani. Najbolj surovi so bili Strojčev iz Bohinja, Bahek in Bohar z Jesenic, ne vem, če sem jih prav napisal, in še nekaj podobnih. Iz Lesc je bil pekov, ki je bil v martinarni za šlosarja. Od tam sva se poznala in me je zaščitil. Grdo so počenjali z direktorjem tovarne na Jesenicah.

Strojčev ga je ustrelil od zadaj skozi obleko, padal je in vstajal, star čez 70 let, mi pa smo samo gledali. Po dveh mesecih so nas selili v Šenvid, od tam smo videli domobrance, ki so jih vsak večer nakladali na kamione. Za nas so govorili, da nas bodo poslali za tri mesece na delo v Kočevje, pa bomo fraj. No, po enem mesecu je prišla amnestija in so nas izpustili. Po mojem nekaj tisoč, pa ne vem, koliko je še živih. Štirje smo bili skupaj. Hotel sem, da bi šli takoj čez mejo, pa je šel samo Breznik Jaka, ki je sedaj v Milwaukeeju v Ameriki, druga dva so ustrelili, mene niso ujeli kljub zasedam okoli hiše. Sedaj živim v Kanadi.

5.4.1.

Kdor je med vojno živel na Jesenicah, je bil tako ali drugače povezan s tovarno. Drži, da so partizani nameravali razstreliti najbolj važne dele tovarne, saj piše o tem v svoji knjigi »Med Mežakljo in Karavankami so se uprli« tudi Franc Konobelj – Slovenko, oznovec in udbovec, ki še danes lagodno živi na Jesenicah. Da se je oče Hilde Kosmač temu uprl, je zelo verjetno, saj bi bi bilo nekaj takega brez njega nemogoče izpeljati.

Marijo, mi smo jo poznali kot Hildo, sem poznala. Bila je čedno dekle. V Begunjah sva bili nekaj časa skupaj v sobi. Imeli so jo za Nemko in jo dali kasneje v skupino s tja pripeljanimi Nemci oz. Nemkami. Tisto, kar je doživela z zobozdravnikom z Bleda, ji popolnoma verjamem, tudi sama se spominjam tega človeka. Bil je oficir, ne vem pa, kakšen čin je nosil. Generalni direktor jeseniške KID je bil Karel Nott in ne Noč ali Loth. Videla sem, kako ga je Ludvik Ambrožič z Blejske Dobrave tako močno udaril po zatilju, da se je stari gospod, mislim, da je imel 70 let, na licu mesta zgrudil. O gospe Planinšek iz Koroške Bele, od koder je bil tudi Konobelj, sem že tudi pisala v Slovencu. Bili sva v isti sobi, nosila je črnino, ker so ji partizani nekaj mesecev prej ustrelili moža. Vem, kdaj so jo poklicali na zasliševanje. Zasliševalnica je bila namreč tik nad našo sobo. Takrat, ko je bila tam, zasliševal jo je Konobelj, je bilo slišati, kot bi premetavali pohištvo. Po tistem je nismo več videli. Pozneje sem izvedela od njene nečakinje, ki je živela v Kranju, da je nekaj let po teh dogodkih prišel k njim sovaščan, ki je bil kot stražar prisoten pri njenem zaslišanju. Rekel je nekako takole: »Moral sem priti povedat. S tem ne morem živeti. Medtem ko jo je Konobelj zasliševal, so jo tako pretepali, da je na koncu bruhnila pljuča – kri in kar pred njimi izdihnila.« Kje ležijo trupla tam umrlih, pretepenih in mučenih, ve brez dvoma Franc Konobelj, pa tudi ta Ambrožič, kasnejši direktor COKLE, ki še živi na Blejski Dobravi. Iz tega kraja sta tudi brata Kersnik, Lado in Stane, tudi pretepača in mučitelja. Vem, da je Stane postal kasneje upravnik ljubljanskih zaporov. Umrl je pred letom ali dvema. Tistega dne oziroma noči, ko so jih morili, se tudi sama dobro spominjam, nisem pa mogla gledati skozi okno, ker je bila naša soba obrnjena v drugo smer. Vso noč je bilo slišati kamione, ki so odvažali napol mrtve v razne skrite kraje na Gorenjskem. Nekateri so povedali, da so jih vozili v Radovno in na Poljane nad Jesenicami. O tem mora vse vedeti tudi Janko Repe iz Spodnjih Gorij, njegov sin je zgodovinar Božo Repe. Janka sem poznala še iz predvojnih časov. Živel je v Radovni, njegova sestra pa je redovnica v Franciji v samostanu Notre Dame de Sion. Komunisti so ga dobili popolnoma na svojo stran.

Vem tudi, kako je bilo z Milico Zelenak. Tudi njo je zasliševal Konobelj. Sama je prosila, naj jo zaslišijo, čeprav sem ji to odsvetovala. Z menoj je delala v kuhinji, ko so jo prišli iskat. Čez kaki dve uri se je v kuhinji prikazal Konobelj in kuharju z Bleda rekel: »Zelenakove ne bo več v kuhinjo.« Zvečer, ko sem se vrnila v sobo, sem vprašala, če je Milica prišla po svoje stvari, saj sem nekaj časa upala, da so jo izpustili. Odgovorili so mi, da je ni bilo, pač pa je prišel po njene stvari neki stražar. Šele ko sem se po treh mesecih vrnila na Jesenice, sem lahko preverila, kdo se ni vrnil domov. Nekje proti koncu meseca junija sta prišla v Begunje Niko Šilih in dr. Žiga Vodušek, oče zgodovinarke Jere Vodušek-Starič. Vodušek me je pred leti tožil, ko sem v Slovencu napisala, da je bila takrat tam narejena končna čistka. Pozneje se mi je posvetilo, zakaj je svojo udeležbo pri tem poskušal zanikati s tožbo. Takrat so namreč pobili vse nemško govoreče, tudi tiste ugrabljene v Celovcu. Med njimi je bil tudi celovški župan in njegova žena. To mi je povedala mati Ivana Prezlja, ki je bila skupaj s sinom in sestro ugrabljena v Celovcu in s celovškim županom in še nekaterimi Korošci prepeljana v Begunje. Ker je Lojze Peterle obljubil Avstrijcem, da bo pojasnil izginotje ugrabljenih Avstrijcev, se je dr. Žiga Vodušek kot pravnik ustrašil, da bo prišla zadeva pred mednarodno sodišče. O tem sem takrat Peterleta obvestila s pismom, vendar kolikor vem, ni v tej zadevi naredil nič. Če bi, se morda danes Kučan in Združena lista ne bi sklicevala na AVNOJ in njegove sklepe. Če bo kdaj treba in če bom še pri razumu, sem vedno pripravljena povedati, kar vem.

Kosmačevo so tako kot mene in mnogo drugih prepeljali v Škofove zavode. Tam je zasliševal poleg drugih Ivan Vovk – Živan, vosovec, ki je ubijal po Jesenicah in okolici. Po vojni je osebno ubil najstarejšega sina predvojnega jeseniškega župana Valentina Markeža. Ivan mu je bilo ime in menda se je pridružil domobrancem nekaj dni pred koncem. Vrnjen je bil s Koroške in tam nekje pri Crngrobu ga dobil Vovk, ki ga je seveda poznal, saj sta bila skoraj soseda. Ukazal mu je, naj pljune na svetinjico, ki jo je imel pri sabi. Ker je fant to odklonil, ga je ustrelil. Že pred vojno je bil ta Ivan Vovk znan na Jesenicah kot delomrznež. Kdor je kaj dal na dober glas, se ni družil z njim. Mislim, da še živi, vendar, kakor mi znanci Jeseničani povejo, hodi okrog popolnoma zmešan, bolj podoben klošarju.

Tudi tisto zgodbo o zlatu, o katerem piše Kosmačeva, poznam. To so bili zlati sakralni predmeti, ki jih je kraljeva družina darovala blejski farni cerkvi. Medvojni blejski župan Paar, sicer tudi Jeseničan, je te predmete na prošnjo takratnega blejskega župnika hranil vsa vojna leta. Potem ko so ga izselili, so to zlato pokradli, kot tudi piše Konobelj. Glavni pri tej kraji je bil Koritnik, ki je pozneje živel kot hotelir ob Gardskem jezeru, pa tudi brat Ivana Jana – partizanskega zgodovinarja laži okrog Dražgoš. Brat Jože Jan je bil tast pisatelja Jožeta Snoja in ded Snojevega sina, ki je lani pel novo mašo v Lurdu.

Iz Škofovih zavodov sem bila skupaj s svojim takrat 60-letnim očetom in drugimi izpuščena sredi avgusta po prvi amnestiji. Kaj se je potem dogajalo v Kočevju in na Rogu, vemo iz številnih pripovedi preživelih in verjamem, da je tisto, kar opisuje Hilda, res tako potekalo.

Sedaj pa še nekaj besed o Ivanu Prezlju, ki živi že desetletja v Kanadi. Kot sem že prej omenila, sta bili v Begunjah tudi njegova mama in teta. Mama je bila po moji presoji takrat stara okrog 50 let, morda celo več. Delala je v pralnici, zato sem se lahko z njo večkrat pogovarjala, kajti delala sem v kuhinji in poleg drugega pomivala posodo. V pralnico smo nosile kuhinjske krpe, pri tem podnje skrile tudi kakšno hrano. Jemale smo jo v kuhinji. Tam sta kuhala kuharica in kuhar z Bleda. Kuharica Angela mi je sama rekla, da tako niso kuhali niti za največjo gospodo na Bledu, zdaj seveda samo za oficirje in oznovce. Navadni partizani so imeli kuhinjo v župnišču. Prezljeva mama mi je, posebno zvečer, ko sva se vrnili v sobo, kjer nas je bilo trideset do štirideset, pravila, kako so jih zajeli v Celovcu in prepeljali v Begunje. Franceta Bučarja takrat ni imenovala, saj ga ni poznala. Se je pa pozneje nekoč sam pohvalil, da je bil med prvimi, ki so prišli v Celovec z jugoslovansko zastavo z zvezdo. Kaj je tam delal, ne morem reči, vse, kar vem, je samo pripovedovanje tistih, ki so bili na Koroškem. Ne smemo pozabiti ene stvari, da se je namreč večina partizanov, predvsem pa oficirjev oznovcev med seboj predstavljala samo po svojih ilegalnih imenih. Nekaj pa smo vseeno izvedeli. Kuharica v Begunjah mi je povedala, da se je komandant zaporov v Begunjah pisal Štajer s partizanskim imenom Petnik. Pred vojno je bil cestar iz Gorij na Pokljuko in so ga tisti ljudje poznali. Kadarkoli sem ga videla zapuščati jedilnico, je imel v roki steklenico alkohola in je, ko so šli v bunkerje, od koder se je čez nekaj časa slišalo rjovenje, vseskozi pil. V bunkerje so odhajali skoraj vsi, vedno je bil zraven Konobelj in tisti zobozdravnik z Bleda, njegovega imena ne vem.

V naši sobi je bila neka Blejka Johana, malo starejša od nas, kako se je pisala, ne vem. Potem ko so jo odpeljali na zaslišanje, je nekaj časa nismo videli. Ko sem se nekoč vračala iz kuhinje, ki je bila na pol v kleti, v sobo v prvem nadstropju, sem šla prej v stranišče. V predprostoru je bil umivalnik, stranišči pa dve. Slišala sem, da eno ni prazno. Počakala sem in iz njega je prišla Johana. Pogled nanjo je bil strašen. V obraz je bila črnikasta in vsa zabuhla. Ko me je zagledala, se je ustrašila. Bila je namreč v ambulanti in nihče je ne bi smel videti take. Zaprli sva se v stranišče, tam pa mi je pravila, kaj so delali z njo. Pokazala mi je svoje pretepeno in oteklo telo. Rekla je, da so jo tepli tudi s puškinimi kopiti in od nje je namesto urina tekla le še kri od obtolčenih ledvic. Kaj vse je povedala, me je navdalo z grozo. Zakaj so jo tepli? Povedala mi je, da so hoteli od nje izvedeti stvari, za katere sploh ni vedela. V ambulanti je bil nemški zdravnik, ki je bil med vojno v Radovljici, potem pa so ga skupaj z ostalimi Nemci pobili konec junija. Johana se je vrnila v ambulantno sobo, jaz pa sem nekaj časa še čakala tam v stranišču, da ne bi kdo odkril, da sva bili skupaj. Pozneje so jo v Škofovih zavodih obsodili na smrt. Kje so jo skupaj z drugimi pobili, pa bi morali vedeti tisti, ki so tam sejali strah.

To, kar piše Ivan Prezelj, je brez dvoma res, saj imena, ki jih navaja, nekatera sicer malo popačeno, tam v tistem kotu vsi poznajo. Kako je njemu in Jaku Brezniku, ki sedaj že desetletja živi v Milwaukeeju, uspelo pobegniti čez mejo, mi je nekoč ob svojem obisku v Sloveniji pravil Jaka sam. Samo njima se je posrečilo, druge so postrelili. O tistih, ki so bili pripeljani s Koroške skozi karavanški predor, mi je pripovedovala Klinarjeva iz Hrušice. Videla je vlake, ki so prišli skozi predor. Tam so že čakali partizani, predvsem seveda vosovci in oznovci, odprli vagone, ven zbezali oficirje, med temi je videla tudi Naceta Železnika z Jesenic, domobranskega oficirja. Vse te so tam pobili, ne postrelili, ker so se bali, da bi vaščani slišali strele, in jih vsaj takrat kar tam zagrebli.

Tudi o tem bo potrebna še raziskava. Veliko bi še lahko napisala, kaj se je z nami dogajalo potem, ko smo bili izpuščeni. Mene so še isto leto, to je 10. novembra, s še petimi Jeseničani spet zaprli. Pet dni so nas imeli na Jesenicah, potem pa odpeljali v Ljubljano-Šiško. Zaprti smo bili v tisti veliki hiši, kjer je bila kasneje policija. Verjetno so se bali, da bomo delali zgago pri volitvah. Potem se je zgodilo, da so na Jesenicah več prej izpuščenih iz zaporov postrelili. Med njimi je bil tudi jeseniški kaplan dr. Franc Tom. Njega so skojevci umorili v vasi Sv. Križ nad Jesenicami, danes Planina. Tudi za njegov grob se ne ve. Glavnega ubijalca, mladega fanta Franca Šranca, je dal Andrej Bohinc, ki je bil kasneje na prvem Dachauskem procesu obsojen na smrt, aretirati in ga poslal v Ljubljano. Dejanje je označil kot roparski umor, ker so pri storilcu našli listnico z nekaj malega denarja in dokumenti ubitega. Takratni notranji minister Boris Kraigher pa je Bohincu sporočil, da bo fant prišel nazaj na Jesenice in da je bilo, kar je storil, dogovorjeno. Bohinc tudi pri tej zadevi omenja Konoblja. To je bil tudi eden od vzrokov za Bohinčevo smrtno obsodbo, pozneje so kazen znižali na 20 let, v zaporih pa je preživel 12 let. Imam njegov opis vsega tega pod naslovom »Na smrt obsojeni je spregovoril«. Čeprav fotokopija ni preveč dobra, se lahko vse prebere, in če bo kdo želel, mu jo lahko tudi posodim.

6.1.1.

I.

II.

III.

IV.

Figure 31. In vse je v svetlem ravnotežju Mirko Kambič

6.2.1.

Ko sem oktobra leta 2002 v Družini prebrala povzetek študij o Enciklopediji Slovenije (ES), ki so izšle v Zavezi, sem bila zelo pretresena. V prodajalni na Mačkovi sem kupila navedeno številko revije Zaveza, ki je do tedaj še nisem imela v rokah, komaj sem kdaj slišala zanjo. Natančno sem prebrala študije njenih sodelavcev. Moj glavni vtis je bil, da je vse, o čemer govorijo, kar v svojih analizah trdijo, resnično. Spoznala sem, da sem vse te stvari nosila v sebi oziroma na nek način vedela zanje, nisem jih pa mogla in znala urediti, niso se mi jasno izoblikovale. Takrat in pozneje sem veliko premišljevala o tem, kaj naj storim, kaj je moja moralna in življenjska dolžnost storiti. K temu razmišljanju me je še posebej spodbudil izid publikacije Informacija in dezinformacija, pozneje govori ob svečanosti v Rogu junija 2003, v veliki meri pa tudi sprejetje Zakona o grobiščih. Kadarkoli sem imela kakšen dan miru za zbranost, sem o tem razmišljala, vendar nisem znala svojih doživetij in doživljanja vsega, kar se je v letih od začetka redakcije ES do danes dogajalo, povezati, ne da bi se seznanila z drugim pogledom nanje. Ponovno me je k temu spodbudila 50. številka Zaveze in odločila sem se, da spregovorim tako, kot pač zmorem, kot od mene terja potreba po resnici.

V Uredništvo ES sem bila sprejeta v začetku leta l975. Stara sem bila 32 let. To službo sem dobila po posredovanju tedanjega direktorja Založbe Mladinska knjiga Ivana Bizjaka, ki je bil naš prijateljski sosed. Uredništvo je do tedaj obstajalo le nekaj mesecev. V njem smo bili štirje uredniki in tajnica. Bili smo relativno mladi, zbrani z vseh vetrov. Uredniki smo imeli različne univerzitetne diplome, vendar pa nikakršnega leksikografskega znanja ali prakse. Imela sem vtis, da nihče v redakciji ne ve, kaj se pravzaprav pričakuje od nas. Govorilo se je, naj bi delali leksikon, neke vrste enciklopedijo itd. Prevajali smo Enciklopedijo Jugoslavije, pozneje smo ugotovili, da imajo nacionalno enciklopedijo Slovaki in Judje. Prebirali smo jih in se po njih zgledovali. Po nekem času se je izoblikovalo mnenje, naj bi bilo to, kar delamo, nacionalna enciklopedija. To pripovedujem zaradi tega, ker sem posebno v tekstih Justina Stanovnika, pa tudi pri drugih avtorjih zasledila mnenje, da je bila ES od začetka načrtovan projekt, ki ga je partija naredila zato, da bi naslednjim rodovom prikazala svoj pogled na komaj preteklo zgodovino. Z današnjimi spoznanji to dopuščam. K temu me posebej nagibajo imenovanja ljudi, ki so ES vodili. Sprva je redakcijo vodil Rado Bordon. Redakcija se je nekoliko bolj zbrala in imela bolj izdelan koncept, ko je sprejel uredništvo Franček Bohanec. Tedaj se je že vedelo, kaj pravzaprav delamo. Resno delo se je pričelo s prihodom glavnega urednika Marjana Javornika, ki je s svojo delavnostjo in trdo disciplino dosegel, da smo iz prej diletantske skupine postajali profesionalnejši. Leksikografsko profesionalnost je v redakcijo še posebej vnesel Stane Suhadolnik, ki je po izidu poskusnega zvezka začel delati pri ES kot stalni sodelavec in ima po mojem mnenju vse zasluge, da je ES na takšni leksikografski ravni, na kakršni je v prvem in naslednjih zvezkih. On je nas urednike dobesedno kot otroke, ki se učijo abecedo, učil leksikografskih prijemov, kajti bil je eden strokovno najbolj razgledanih leksikografov. Postavil je leksikografske osnove ES in ves potrebni leksikografski aparat za tako delo, seveda pa ni imel nikakršnega vpliva na vsebino.

Glede na to, da je ES začela nastajati jeseni 1974, ni na ravni uredništva nikoli nihče postavljal nikakršnega vprašanja o njeni ideološkosti. Strokovni odbor za zgodovino je imel poseben oddelek, to je tako in tako znano, za zgodovino NOB itd. Ne spominjam se, da bi kdajkoli kdo kaj ugovarjal vsebini člankov. Sodelavci so zaradi svoje usmerjenosti, védenja, pa tudi samocenzure in varnosti pisali v duhu časa oziroma ene strani. Treba pa je tudi poudariti, da se v prvem obdobju o določenih stvareh uradno tako in tako ni smelo nič vedeti. Stvari, kot so tekle, so se zdele same po sebi umevne.

V letih 1990 in 1991, ko se je politična situacija v Sloveniji spreminjala, je to odmevalo tudi v Uredništvu ES. Zaznavala sem določeno negotovost, morda nemir in malo strahu. Nedvomno je bilo vodstvo ES zaskrbljeno, ali bomo dobivali družbeno subvencijo, ki smo jo do tedaj redno dobivali in je bila pogoj za izhajanje ES. Takratni glavni urednik Dušan Voglar me je celo naprosil, naj posredujem pri ministru za kulturo Andreju Capudru, ki sem ga nekoliko poznala. To sem storila. Subvencijo smo dobili – z ministrovim opozorilom, naj se držimo usmeritve, kakršno so tedaj od nas pričakovali. Kar zadeva konceptualne in vsebinske posege v tem času, so bili minimalni, zgolj kozmetični, toliko da so nekoliko zabrisali tisto osnovno linijo, ki so se je nedvomno držali in so se je hoteli držati in so se je tudi v resnici držali do konca.

Kot je že Justin Stanovnik napisal v svoji študiji in je razvidno iz podatkov v ES, knjiga 5, 1991, je bil Glavni uredniški odbor ES v peti knjigi nekoliko spremenjen; predsednik je postal Janko Kos. Veliko sem pričakovala od novega Glavnega uredniškega odbora. Na njegovi prvi seji ni nihče spregovoril o morebitnih spremembah, kakor da so že tedaj vsi spoznali, da je ES »uspešna v tem smislu, da je vendarle obdržala enotno podobo enciklopedije, kajti preveliki in prenagli zasuki bi jo utegnili ohromiti« (J. Kos v Družini 12. 1. 2003). Ko se je seja končevala, mi je bilo pri duši čedalje težje. Čeprav sem se zavedala, kakšen neznaten prašek sem v primerjavi z vélikimi imeni v Glavnem uredniškem odboru, sem vendarle spregovorila. Ne spominjam se točno, kaj sem povedala, nedvomno pa je bilo v skladu z mojimi tedanjimi spoznanji in resnico. Tega tudi ne morem preveriti, kajti moje replike ni v zapisniku seje, čeprav je bila v celoti snemana. Vsi navzoči so bili zelo presenečeni, nekateri skoraj šokirani. Nihče me ni podprl, a tudi ugovarjal ni nihče. Vsi so molčali. Ko smo se vrnili v redakcijo, so me sodelavci močno napadli, razen nekaj izjem, s katerimi sem bila v bolj prijateljskem odnosu.

Figure 32. Čar svetlobe – čudež resnice Mirko Kambič

To pripovedujem zato, da bi osvetlila, kako trdno so bile določene stvari zasidrane, kako tako imenovani cvet slovenske inteligence ni čutil v sebi moralne nuje, pa tudi ne moči, da bi se o stvareh, o katerih je bil do tega časa zaukazan molk, začel vsaj pogovarjati, in kako trdno je bil pripravljen služiti neki namišljeni resnici, tudi v imenu nekakšne naprednosti nemara.

Vsi vemo, da je potem šla politična zgodovina svojo pot. Nasprotniki komunistov so se morali kmalu umakniti.Tako so komunisti spet vse dobili v svoje roke in vse je šlo naprej po isti poti. Kar zadeva mojo stroko, torej področja, ki sem jih urejala (ta so bila književnost, jezikoslovje s slovenskim jezikom, gledališče, glasba, film, lutkarstvo, do leta 1991 tudi arheologija), je prišlo na področju književnosti do pozitivne spremembe. Na svojo pobudo in s pristankom zunanjega urednika Janka Kosa sem povabila v uredništvo tega področja Franceta Pibernika, ki je zelo ljubeznivo in z velikim trudom vključil tako imenovane zamolčane od črke M naprej, seveda z najmanjšim številom vrstic.

Zaradi preglednosti nad organizacijo dela je treba dodati še naslednje. Organizacijsko je delo pri ES slonelo na notranjem uredništvu, ki je delovalo pri založbi Mladinska knjiga, in na zunanjih strokovnih odborih za posamezna področja, ki so jih vodili zunanji strokovni uredniki. Glavni uredniški odbor se je sestajal enkrat letno, izjemoma dvakrat. Njegova vloga je bila bolj formalna, vendar pa s tem posameznim članom ni bila odvzeta možnost samostojnega razmišljanja in imeli so vsaj nekaj možnosti, da bi o svojih spoznanjih spregovorili. Zunanji strokovni odbori in predvsem njihovi uredniki so imeli večjo strokovno vlogo, čeprav so delali po navodilih vodstva ES. Notranji uredniki smo se enkrat tedensko srečevali na redakcijskih sejah. Navidezno smo lahko povedali vse – pač v duhu samoupravljanja –, okviri pa so ostali primerno zabetonirani. Kdaj pa kdaj je prišlo do kakšnega odstopanja, kot je bilo v primeru Ivana Hribovška. Po sugestiji prof. Jožeta Kastelica sem predlagala njegovo uvrstitev v ES. Odpor je bil tako hud, da je moral strokovni urednik Janko Kos uporabiti ves svoj ugled, da jo je dosegel.

Nekaj bi morala povedati tudi o sebi, o svojem osebnem razvoju v času, ko sem delala pri ES. Moja starša sta vzorec tega, kar se je zgodilo v našem narodu. Oba sta bila predvojna komunista. O očetovem delovanju vem zelo malo. Meni povsem nepojasnjena je njegova vloga med drugo svetovno vojno. Sam pravi, da je bil oficir Ozne, da je eno leto vodil en oddelek Ozne na Bledu. Njegov brat je Ivan Jan. – Ne spominjam se natančno, kaj so moji starši govorili o veri, o Cerkvi, o vernih ljudeh, vem pa, da je to zelo zaznamovalo mojo osebnost, zelo utrdilo v meni določene predstave, ki sem jih pozneje pretresena prepoznavala. Povedala bom čisto majhen drobec. Ko sem tri štiri leta po prejemu zakramentov in vstopu v Cerkev z dvema od svojih otrok začela (leta 1989) obiskovati molitveno skupino pri Sv. Jakobu, sem na vratih velikokrat videla zapisano ime p. Miha Žužek. Začela sem brati verske časopise in kdaj tudi v njih zasledila to ime. V meni je bil nerazumljiv predsodek proti njemu, močan odpor. Po nekem času sem ugotovila, da je to zaradi tega, ker je bil v mojem otroštvu v Kranju, kjer smo živeli do mojega 19. leta, župnik g. Žužek, in jaz sem kot otrok in ves čas doživljala besedo Žužek kot hudo psovko, kot nekaj najgršega. To je ostalo v meni do mojega zrelega časa.

Razumljivo je, da od staršev nisem mogla dobiti nikakršnih pravih informacij o dogodkih med vojno in po njej. Kdaj pa kdaj sem slišala kaj o nekih belčkih, vendar malo. Vse pa je bilo povedano z zagrizenim odporom, če ne celo sovraštvom. Hodili smo v šole, kjer so nas poučevali o zgodovini na način, kakršnega je predpisala partija. V času trajanja svojega civilnega zakona sem kdaj pa kdaj slišala o domobranstvu, o pobitih, vendar je bilo to izrečeno na način, da se me slišano ni globlje dotaknilo. V tistem času nisem bila dovzetna za resnično tragedijo teh ljudi. Šele potem, ko sem sama doživela osebno tragedijo, se je v meni ta senzibilnost odprla in se vedno bolj povečevala. Tako je potem, ko sem živela sama z otroki, kdaj pa kdaj prišla kakšna informacija. Od začetka osemdesetih let mi je bistvene stvari o delovanju partije v prvih letih vojne in tudi po njej pripovedoval Viktor Blažič, ki je bil zame verodostojen. Ko so ob delu pri ES prihajali podatki, informacije, sem kot oseba postajala zanje dovzetna, dotikali so se me, me prizadevali, ob njih sem obstala, ostrmela, bila presunjena. Velike spremembe so se dogodile po mojem vstopu v Cerkev s prejemom zakramentov leta 1985. To mi je dalo nove moralne razsežnosti, odpirali so se mi novi, jasnejši pogledi, zagledala sem stvari, ki jih prej nisem mogla videti. Šele tedaj sem začela prepoznavati, kdo in kakšni so v resnici ljudje na tako imenovani drugi strani in kje so njihove korenine. Informacije so lahko vedno enake, od človekove vsebine, njegove notranjosti, njegove osebnosti pa je odvisno, kako bo informacije sprejel.

Jezus je rekel: Resnica vas bo osvobodila. To sem v svojem življenju doživela zelo otipljivo. Ko sem po razbitju svoje družine ostala vsa v bolečini, povsem razbita na koščke, sem potrebovala nov smisel življenja, temelje, ki me bodo pritrdili v ta svet, spoznanje, pravo spoznanje o svojem minulem življenju, o svoji sedanjosti. Počasi sem stopala na pot iskanja resnice. Iskanje resnice je postalo imperativ mojega življenja. Brez tega ne bi mogla več živeti, ker so udarci prihajali z vseh strani, in samo življenje v resnici, v pravi resnici me je moglo obdržati, to verujem. Pri tem so mi na prvem mestu pomagali moji spovedniki. Iskanje resnice v osebnem življenju sem avtomatično prenesla na svojo okolico, na druga področja in seveda tudi na delo pri ES. Vedno bolj zavestno sem iskala informacije tudi ob srečanjih z nekaterimi ljudmi, ki so bili neposredno prizadeti od teh grozot. Ena od njih je Marija Venturini, Dudkova, katere oče in stric sta v Rogu. Pripovedovala mi je o kalvariji, ki sta jo prestajali z mamo Vido po vojni. Mama je ure in ure nema, brez solz in z neskončno žalostjo in strahom v očeh presedela na zaboju za premog v sobici, kjer sta živeli v veliki revščini. Zaposlila se je lahko kot snažilka. Delala je na II. državni gimnaziji. Spoštljiv in naklonjen odnos profesorjev in dijakov ji je pomagal premagovati bolečino in strahove in se vrniti med ljudi.

Po vsem tem ni čudno, da so se me globoko dotaknile in me nagovorile besede piscev analitičnih študij o ES, med njimi Justina Stanovnika, ko pravi, da bi se ob tem moral ustaviti vsak od 2100 sotrudnikov ES. Še posebej so me prizadele besede iz poslanice Nove slovenske zaveze slovenski javnosti. Navajam: »Od česa pa bomo živeli, če ne od resnice, saj se že sedaj z nami dogajajo stvari, ki se jih samo zato ne upamo raziskati in priznati, ker se bojimo, da jih ne bi mogli prenesti. Nekje se moramo ustaviti, še preden bo prepozno.«

Velik vpliv je imela name tudi knjiga nadškofa Antona Vovka V spomin in opomin. Vplivala je tudi na mojo odločitev, da spregovorim o stvareh, o katerih govorim tukaj. Bila sem pretresena, ko sem brala pogovore, ki so potekali med nadškofom in partijskimi voditelji B. Kraigherjem, B. Kidričem, Z. Poličem, Z. Roterjem. Morda sem šele zdaj do konca doumela, kako je ta ideologija razčlovečila ljudi. Vse njihovo govorjenje se mi je zdelo surovo, primitivno. Vzporedno s tem sem doživljala svojega očeta, ki je bil od leta 1934 v njihovih vrstah, tudi pri Udbi, pa tudi sebe kot majhnega otroka, ki je v takšnem okolju živel in odraščal in ga vsrkaval. Ob dogodkih, ki jih opisuje škof Vovk, so se mi odpirala nova spoznanja in novi pogledi na ljudi, na dogodke, na tisti čas, na vzdušje tistega časa in na vse, kar se je potem naprej dogajalo v času komunistične vladavine do danes. Kako so pravzaprav ljudje, ki so to ideologijo sprejeli vase, vendarle spremenjeni kot ljudje, odvzeto jim je primarno človekovo dostojanstvo, čeprav so morda manj posuroveli kot ti prvi partijci. Kdo bi mogel to bolje vedeti kot jaz, ki sem med njimi živela od najnežnejše mladosti.

V vseh besedilih, naj bodo psihološka, družboslovna, politična, zgodovinska, berem, da so stvari podobne tako na osebni kakor na narodovi ravni, da veljajo enake zakonitosti za posameznika kakor za narod. Tako kot ta trenutek, ta čas mojega življenja povzema v sebi vse dogodke, vsa okolja, osebe mojega življenja, tudi zgodovina naroda v tem trenutku povzema v sebi vso zgodovino, vse dogodke. Kako bi mogel narod živeti zdravo, kako bi mogel imeti prihodnost, če je zatajena, z mnogimi lažmi zasuta njegova največja rana – smrt, mučeniška smrt tolikih tisočev, če so zatajene in z lažjo prekrite neštete solze tolikih mater, očetov, žena, otrok.

7.1.1. Resolucija, sprejeta na XVI. kongresu EPP

Obsodba totalitarnega komunizma

V 20. stoletju sta se razvila dva enako nečloveška totalitarna režima – komunizem in nacizem, ki sta oba povzročila na milijone žrtev. Poraz nacizma v 2. svetovni vojni je omogočil, da so bila njegova hudodelstva raziskana in obsojena ter krivci postavljeni pred sodišče. Komunistični sistem se je sesul, vendar temu ni sledila kakšna podobna mednarodna obsodba.

/Resolucija/

– upošteva deklaracije večine državnih parlamentov prizadetih držav;

– nacistični in fašistični totalitarizem sta bila po pravici mednarodno obsojena, totalitarni komunizem pa še ni bil obsojen z moralnega stališča;

– v raznih delih sveta se totalitarni komunistični režimi še vedno oklepajo oblasti na veliko škodo blaginje svojih ljudstev;

– nevarnost, da bi totalitarni komunistični režimi vnovič prevzeli oblast, še ni minila in ta ideologija še vedno ogroža svetovni mir in svobodni razvoj narodov;

– boj proti fašizmu je nazorno prikazal, da uničenje kakega režima še ne premaga ideologije in da je treba ohranjati spomin na storjena hudodelstva zato, da se prepreči oživljanje totalitarnih ideologij in prakse.

Figure 33. Veriga in drevo Mirko Kambič

/Resolucija/

1. Poudarja dejstvo, da so totalitarni komunistični režimi v Srednji in Vzhodni Evropi pomorili milijone nedolžnih ljudi vseh narodnosti in prizadeli še veliko drugih s tem, da so povzročali hude kršitve človekovih pravic, še posebno:

– deportacija milijonov ljudi v Sibirijo in v druge kraje, s starimi, bolnimi, z nosečimi ženami, otroki in dojenčki vred;

– izgon celotnega prebivalstva iz njegove domače dežele;

– preganjanje in nepošteni sodni procesi zoper politične nasprotnike diktature;

– vnaprej odločene volitve, katerih nasledek so bili nelegitimni parlamenti in uzurpacija oblasti ter de facto vsiljevanje takih režimov;

– nehumano ravnanje in mučenje v koncentracijskih taboriščih, zaporih in v internacijskih centrih, zlasti še mučenje političnih zapornikov in internirancev;

– preganjanje, utemeljeno z etničnimi razlogi, dostikrat enako genocidu;

– preganjanje, utemeljeno z verskimi razlogi;

– preganjanje, utemeljeno z družbenim izvorom;

– popoln nadzor varnostnih služb nad življenjem ljudi ter kršenje njihove zasebnosti;

– razglašanje in spodbujanje ideologije sovraštva;

– prepoved svobodnega združevanja in svobode zborovanja;

– omejevanje prostega gibanja znotraj države in v tujini;

– hude kršitve političnega pluralizma, svobode vesti in svobodnega izražanja političnih nazorov, drugačnih od totalitarne komunistične ideologije;

– preprečevanje dostopa do prostih informacij in popolno umanjkanje svobode tiska;

– razlastitev zemljišč in drugih vrst zasebne lastnine;

– podpiranje revolucionarnih komunističnih gibanj, ki so se bojevala zunaj demokratičnega prizorišča;

– prenašanje finančnih sredstev v tujino – njihova usoda je še do danes nepojasnjena – a nesporno pripadajo ljudstvu prizadetih držav.

/Resolucija/

2. sodi, da je sleherna žrtev katerega koli totalitarnega režima enaka po dostojanstvu in si zasluži pravico;

3. je zaskrbljena, ker še do danes manjka primerno mednarodno ovrednotenje velikanske izgube človeških življenj in trpljenja milijonov ljudi v Srednji in Vzhodni Evropi;

4. ugotavlja, da so bile po padcu teh režimov opravljene pomembne zgodovinske raziskave;

5. se nujno zavzema za popolno razkritje resnice o hudodelstvih komunizma v obdobju totalitarnih režimov, da se omogoči moralni prerod družbe v posttotalitarni Evropi;

6. se nujno zavzema za ustanovitev neodvisne izvedenske skupine, ki bi izbirala in ocenjevala informacije o kršitvah človekovih pravic pod totalitarnim komunizmom;

7. vabi države članice in pristopnice, naj ustanovijo nacionalne odbore, ki bodo preiskovali kršitve človekovih pravic, storjene v času totalitarnih komunističnih režimov, da bodo poročali o svojih izsledkih neodvisni skupini;

8. vabi države članice in pristopnice, naj odpravijo sleherno zaupnost dokumentov, če ta še obstaja, kjer bi le-ti lahko osvetlili primere, povezane s hudodelstvi, storjenimi pod komunističnimi režimi, še posebno tiste, ki so jih zagrešile tajne službe in politična policija, in naj spodbujajo državljane, da se oglasijo in pričajo o takih dogodkih pred omenjeno neodvisno skupino in pred nacionalnimi odbori;

9. na podlagi informacij, ki jih zbere in oceni neodvisna skupina:

– poziva Evropsko zvezo, naj sprejme uradno izjavo za mednarodno obsodbo totalitarnega komunizma;

– poziva k ustanovitvi evropskega raziskovalnega in dokumentacijskega centra, ki bo nadaljeval zbiranje, ocenjevanje in objavljanje informacij o totalitarnem komunizmu in poskrbel za žarišče nadaljnjega preučevanja in zgodovinskih raziskav;

– predlaga, da se določi dan žrtev totalitarnih komunističnih režimov;

– da se ustanovi spominski muzej žrtev komunizma.

10. poziva vse tiste, ki nameravajo prevzeti kako politično funkcijo v ustanovah Evropske zveze, naj razkrijejo svoje poklicne in politične dejavnosti v nekdanjih komunističnih državah in naj ne sprejmejo kakega evropskega položaja, če so bili prej del represivnih komunističnih prisiljevalnih agencij ali vpleteni v hudodelstva proti človečnosti.

Besedilo Resolucije je prevedla Katarina Bogataj Gradišnik

7.2.1.

Spet bom malo posegla nazaj. Za kakšnih petindvajset let, nekaj let več ali manj. Takrat so morje preplavile meduze. Naša družina se je hodila kopat na neko divjo plažo, kjer si bil lahko oblečen ali slečen, zgoraj brez ali spodaj brez ali čisto brez, kar je vsekakor najbolj prikladno. Ko pa smo šli v vodo, smo oblekli kopalke, da smo vsaj najbolj občutljive dele zaščitili pred ožigi meduz. Seveda smo si obvezno nataknili podvodne maske, da smo se izognili tem nevšečnim morskim prebivalcem kolikor se je pač dalo. Sprva so bile na površini, da smo jih že z obale videli, kadar so se pojavile in smo jih lahko z mrežicami pobirali ven, čeprav je bilo to naporno delo. Potem pa so poniknile pod površino. In takrat smo torej oblečeni in s podvodnimi maskami plavali in se jim izogibali. Pod vodo so tvorile nekakšno prostorsko mrežo in človeka je kar zona oblivala, ko se je gibal med njimi. Imel si občutek, da so nekako povezane, da jih vodi nekakšna skupna zavest, da te opazujejo in kaj vem, kaj še. Ampak edini način, da si se ohladil, je bil, da si šel v vodo.

Torej, ko sem pred dnevi gledala televizijsko oddajo, v kateri so govorili o aferah in goljufijah, ki smo jim priča zadnje čase in nam risali mreže medsebojne povezanosti vodilnih v teh podjetjih z drugimi državnimi podjetji in institucijami in politiki v državnem vrhu, me je spreletelo in počutila sem se tako kot takrat, ko sem plavala v mreži med meduzami. Ne, pri nas ni nobene udbomafije, ni nobenega Kučanovega klana, hobotnica o povezanosti ljudi iz politike in gospodarstva, znanosti, šolstva, umetnosti, vse to je ena sama izmišljotina. Komunizma in komunistov ni več. To so toliko časa zatrjevali vsi mediji, da so avtorji teh izjav utihnili. Tudi med ljudmi se je nehalo govoriti o tem. Medtem pa so mreže delovale naprej. Njihovi člani pa so bogateli na račun tako imenovane tranzicije. ***** Ve se celo, kako je ta denar, ki ga je za silne milijarde, krožil od podjetja do podjetja, začenši seveda z državnimi podjetji (podjetja v večinski lasti države) potem preko raznih privatnih podjetij in družb za svetovanje in podobne reči nenadoma izginil. ***** Ve se tudi, da so v vseh teh podjetjih, bodisi državnih bodisi privatnih, isti ljudje, nekje kot vodilni delavci, drugje v nadzornih svetih ali na kakšnih drugih visokih položajih, spet drugje kot lastniki. In ko jih novinarji sprašujejo, kaj se dogaja, kaj se je dogajalo, mirno gledajo in govorijo v kamero in pri tem niti ne trenejo z očmi, kaj šele, da bi zardeli. Aroganca in pokvarjenost se pojavljata v takšni meri in količini, da ne moreš verjeti. Seveda so vsi močno zaščiteni (včasih se je reklo: kot kočevski medvedi), varuje jih zakon o zaščiti osebnih podatkov, varuje jih to, da so povezani s tožilstvom in sodiščem in odvetniki in notarji. Če jih že kdo slučajno ovadi, se te ovadbe »medijo« (kot pravi znani odvetnik Miro Cerar) po kakšnih predalih toliko časa, da se pozabi nanje. »Kritična javnost«, kolikor je sploh je, je medtem zasuta z novimi aferami in goljufijami. Sicer je pa z našo zakonodajo nekaj močno narobe. Ne mislim, da bi morali prav vsakega, zoper katerega je podana ovadba, obsoditi, ampak v tej množici vsakovrstnih goljufij in prevar izjemnih razsežnosti se mora najti kakšen goljuf in prevarant, ki se mu da to tudi dokazati …

Zdaj so izbili sodu dno. Zdaj ne bo dovolj samo udariti po opoziciji, ki naj bi bila kriva za vse. Zdaj bodo potrebne žrtve. Zdaj bodo morali žrtvovati nekaj velikih imen. Pa to najbrž ni problem. Bodo že preračunali, koliko in katere morajo žrtvovati. Sicer bodo pa žrtve nagrajene, pa še žrtvovanje bo tako ali tako samo začasno. Dokler ne uredijo zadev do konca, ne poberejo in operejo zadnje milijarde. Dokler ne postavijo na vsa mesta, ki so količkaj pomembna, svoje zares zanesljive ljudi. Dokler se ne pozabi nanje.

Bo pa seveda to žrtvovanje potekalo z velikim pompom. Naj se vidi, da »smo« pošteni, da pri nas vse funkcionira, da imamo pravno državo, da se ne more nihče, pa če je še na tako visokem položaju, izmuzniti roki pravice itd. itd. Pri tem pa seveda čaka cela vrsta mladih povzpetnikov, da se zavihti na visoke položaje, ki se bodo tako izpraznili. Ti ljudje niso »obremenjeni s preteklostjo«, so strokovnjaki, ki jih ne najdeš z žegnano lampo pri belem dnevu, tudi stranke jih ne zanimajo, čeprav se prej ali slej znajdejo med eldeesovci ali pa v Kučanovem forumu ali društvu, kakor komu paše. Kajti, Kučan »vrača udarec«, pardon, Kučan se vrača. Mediji že čakajo njegovo vrnitev, karkoli že to pomeni, v nizkem startu. Prežijo na vse, kar bo rekel, na vse, kar se bo dogajalo ob njem in v zvezi z njim in nam bodo vse še toplo servirali. Da ga ne pozabimo. To je ena plat. Druga pa je ta, da bo t.i. levica nujno potrebovala vso pomoč, ki jo lahko dobi, če bo hotela zmagati na bližajočih se volitvah. Sicer je pa ta naša zgodba o uspehu tako prozorna, da jo mora spregledati celo tisti, ki ni kaj posebno obdarjen. Morda so pa ljudje le odprli oči in ušesa. In gledajo in poslušajo. In čutijo na lastni koži. Čutijo vse te mreže, ki so razpredene med nami in okoli nas. Ki poleg kraje »družbenega premoženja« skušajo ljudi ogoljufati in jim ukrasti vsak fičnik, ki so ga skoraj pristradali. Kajti le tako lahko kupiš stanovanje, če si navaden smrtnik.

Torej, kot sem rekla, tokrat so vse te goljufije preveč očitno pricurljale v javnost. Vsega tega se je nabralo dovolj in preveč in začele so se dogajati zanimive stvari. Namreč, nekatere javne osebnosti, pa tudi novinarji in poročevalci so »prestopili«. Še pred kratkim so hvalili oblastne strukture in tolkli po opoziciji, zdaj pa počnejo ravno obratno. Tolčejo po vladajoči koaliciji, da skoraj ne moreš verjeti. Sama se sprašujem, ali ni spet napočil trenutek, ko je treba »desnico« ali »pomlad« spraviti za kratek čas na oblast, da se spet dokaže, da ni sposobna voditi države, da se samo hoče okoristiti in da se potem »levica« spet kot edina sposobna sila v tej državi pojavi kot rešiteljica in zopet prevzame oblast. In začne popravljati »napake« in »probleme«, ki jih je nakopičila »desnica«. No, kakorkoli že, zdaj ne bo dovolj medijska gonja in sramotenje in očitanje nestrokovnosti opoziciji. Potrebne bodo torej žrtve. Kako jih bodo izbrali in kako kaznovali, tega pač ne vemo, bomo pa videli in slišali. Seveda pa bodo morali tako izbrani mirno sprejeti svojo neprijetno vlogo. Kaj pa, če je kdo ne bo hotel sprejeti. Kaj se bo zgodilo s tistim, ki se ne bo držal pravil igre. Ki ne bo hotel biti žrtev. Ki bo hotel razkriti, kaj se pravzaprav dogaja. Ki bo naraval povedati kaj preveč. Pa naj bo o sedanjosti ali pa o preteklosti. Ta bo pošteno kaznovan. Ne le začasno. Za zmeraj. Takega se obesi na prangar. Da vsi vidijo, da je baraba, goljuf, kaj vem, kaj še vse. In se mu obesi vse sorte reči. Da bo vedel sam in da bo v opomin drugim, da ne bi še kdo počel kaj takega. Tak »eksemplaričen primer« se je zgodil ob televizijski oddaji: Zamolčani – moč preživetja. Oddaja je na izviren način obravnavala povojne poboje, obdelani so bili večplastno, kot še nikoli doslej. Med drugimi zanimivimi osebami, naj omenim le sinove in hčere pobitih, je nastopal tudi »zamegljeni likvidator«. V obširnem prispevku v Delu (Sobotna priloga, 31. januar 2004) je skušal predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik oddajo »raztrgati« in ji vzeti verodostojnost, predvsem pa je avtorju Jožetu Možinu očital nestrokovnost, ker mu kot novinarju manjka zgodovinski znanj. Možina pa mu je odgovoril, da ima diplomo iz zgodovine na filozofski fakulteti. Zabavno, bi rekla sama, zato sem to tudi omenila. Povedati pa sem pravzaprav hotela, da je Stanovnik v svojem prispevku zašpecal »zamegljenega likvidatorja« in tako rekoč razkril njegovo identiteto, čeprav pravi, da so ga krajani prepoznali. Le kako bi ga lahko, saj v oddaji ni bilo navedenih nobenih podatkov o njem. So pa bili v Stanovnikovem članku. Mož je očitno povedal reči, ki jih ne bi smel, zato je moral biti kaznovan. Izpostavljen.

Figure 34. Tranzicija v kapitalizem Mirko Kambič

Skratka, udbomafija ali kakorkoli že to podtalno reč imenujemo, očitno deluje. Sicer ima pa že kar dolgoletne izkušnje. Vedno so se najbolje počutili v ilegali. Pred drugo svetovno vojno so bili vanjo potisnjeni. In so se pripravljali na ugodne okoliščine, ko bodo lahko prevzeli oblast. Taka krasna okoliščina je bila vojna in okupacija. Pa so bili tudi takrat v nekakšni ilegali. Svojo revolucijo so zakrinkali z narodnim odporom, glavno dogajanje, predvsem ubijanje potencialnih nasprotnikov, se je dogajalo na skrivaj. Tudi revolucija, ki jo sedaj vneto brišejo iz tega »odpora«, kar jim je kar uspelo, vsaj zaenkrat je tako videti. Pa upajmo, da ne bo vedno tako. No, kakorkoli že. Tudi po vojni so delovali tudi podtalno (povojni poboji so bili, seveda, opravljeni kot strogo varovana skrivnost), čeprav so bili na oblasti. Za vsak slučaj. Če bi nekega lepega dne (krožil je vic, da se komunisti bojijo lepega vremena) ljudstvu počil film in bi jih pometali z oblasti. No, ko pa je prišlo do osamosvojitve, so s tem podtalnim delovanjem nadaljevali. Saj niso bili prepričani, da se bo zanje tako dobro izteklo, kot se je. In tudi za naprej se ne ve. Zato imajo vsepovsod razpredene svoje mreže, ki jim zagotavljajo politično in čedalje bolj tudi in predvsem finančno moč.

Naj se vrnem k meduzam. Sama sem alergična na njihove ožige. V začetku sem celotni družini pokvarila počitnice na morju, ker sem vse dopoldneve visela po ambulantah in čakala, da pridem na vrsto, da mi dajo injekcijo. Potem sem začela nositi s seboj tablete ali kapsule, da sem lahko sama ukrepala, če me je ožgala meduza. Zadnje čase jih sicer ni, ampak zdravila nosim vedno s seboj. Nikoli se ne ve, kdaj se bodo spet pojavile. In kakor sem alergična na meduze v morju, sem tudi na tiste, ki lebdijo v prostorskih mrežah pod površjem naše družbe. Pa me včasih kdo vpraša, kaj imam proti eldeesovcem, komunistom ali ekskomunistom in komsomolcem in kar je še takih, da se ne izrazi, bi rekla moja stara mama. Pa pravim, da nič. Pravzaprav nič. Nič učinkovitega.

Za konec pa naj bo spet enkrat pravljica za lahko noč. Morda se spomnite vica iz starih časov. Začne se takole. Vprašaš prijatelja, znanca: Ali poznaš tisti vic, ko pride Kardelj z nožem v hrbtu … Prijatelj, znanec pravi: Ne, ne poznam ga. Povej. Pa mu odgovoriš: Jaz ga tudi ne poznam, ampak začetek je tako obetaven. Nedavno smo se na Zavezi pogovarjali o finančnih problemih in o tem, da nam država in občina nista še nikoli dala niti solda. Pa je nekdo izjavil, da bomo nekoč že dobili kakšen denar za našo dejavnost. Potem pa prostodušno dodal: Saj ne bodo vedno tardeči na oblasti. Prav obetavno je bilo slišati. Pa na Hrvaškem so »naši prijatelji« izgubili na volitvah. V Nemčiji je zmagala krščansko demokratska unija in pošteno premagala socialdemokrate, ki so v svoje vrste sprejeli stranke, ki so se iz bivših komunističnih partij prelevile v »socilsdemokrate«. V Delu opazim anketo, kjer so Janševci prehiteli komsomolce. Morda se pa le nekaj dogaja. Ampak. Morda pa se veselim prezgodaj, Zdaj čakam, da bo dežurna spraviteljica, ki ima v zakupu resnico in pravico, ki se vedno oglasi, kadar opazi kakšne napake v naši družbi, Spomenka Hribar udarila s pestjo po mizi in rekla: Ustavite desnico. Ustavite tega fašista. Morda bo pa Kučan kmalu kandidiral za predsednika države, saj nam očitno grozi »fašizem«. Še bo zabavno v naši ljubi deželici.

7.3.1. Uvod

Jože Istenič je dne 28. novembra 2003 v reviji »Svobodna misel« objavil članek, v katerem obravnava obnašanje domobranske vojske. Zlasti je vzel na piko Rupnikov bataljon. Takole je zapisal: »Na Rakeku je bil stacioniran po zločinih znani Rupnikov bataljon. Člani tega bataljona so zagotovo pobijali aktiviste in simpatizerje OF ter jih metali v požiralnik, pa tudi partizane, ki jih je ujela 47. četa tega bataljona, ko je sama ali skupaj z lovskimi četami drugih bataljonov (domobranskih) vdirala na osvobojena ozemlja. V poročilu te čete za čas od 1. 7. 1944 do 20. 2. 1945 je navedeno, da je ta četa ujela 132 partizanov.«

Cilj gverilskega vojskovanja ni zasedba ozemlja, ampak uničevanje nasprotnikov, tako vojakov kot civilistov. Zato se je moral tisti, ki je vodil boj proti gverili, navzeti njenih navad, če ji je hotel biti kos. Protikomunistični odpor na ozemlju Ljubljanske pokrajine med zadnjo vojno je imel dve obdobji, čas vaških straž in čas slovenske domobranske vojske. Vaške straže so nastale iz stiske, njihov cilj je bil pred partizanskim nasiljem varovati domači kraj, tako ljudi kot imetje, obenem pa s tem preprečevati okupatorjeve povračilne ukrepe. Z ustanavljanjem vedno bolj goste mreže postojank je vaškim stražarjem delno uspelo izriniti partizane iz posameznih področij, za zgled bi omenil Polhograjske dolomite, zvečine pa so bile razmetane postojanke lahek plen združenih partizanskih enot. Italijani namreč niso želeli, da bi bile vaške straže premočne, slabo so jih oborožili in pazili, da niso bile med seboj povezane. Ob kapitulaciji Italije so jih prepustili usodi, še več, celo sodelovali pri njihovem uničevanju. Slovensko domobranstvo je imelo drugačno organizacijo. Na začetku je utrpelo nekaj hudih porazov, za zgled bi omenil Grahovo in Velike Lašče. Kasneje pa se je tako okrepilo in uredilo, da je bilo sposobno kljubovati še tako številčnemu nasprotniku. Izjema je bil Črni Vrh nad Idrijo, kar pa je druga zgodba. Postojanke so bile med seboj povezane, bile so boljše utrjene in so se uspešno ubranile, same ali s pomočjo od zunaj. O tem smo že pisali in dajali za zgled Hotedršico in Gorenjo vas nad Škofjo Loko. Poleg teh postojank pa so bili poleti 1944 ustanovljeni štirje udarni bataljoni, ki so se izkazali za izjemno uspešne. V zgodovini protigverilskega boja je domobranstvo zgled, kako je treba organizirati boj proti gverili: njen nasprotnik mora vsaj na ozemlju, ki ga obvladuje, splesti mrežo postojank, imeti na razpolago močne gibljive enote in pomesti z njenimi vaškimi zaupniki.

7.3.2. Skušali smo jih rešiti

Vrnimo se k Rupnikovemu bataljonu. O njem nam ve marsikaj povedati domobranec 48. čete tega bataljona Vinko Udovč, ki je tudi napisal odgovor na Isteničevo pisanje:

Glede na to, da sem bil naprošen za komentar izjav g. Isteniča in posredno izzvan kot borec Rupnikovega bataljona, imam za dolžnost oporeči »znanim zločinom« tega bataljona.

Rupnikov bataljon je bil ustanovljen 1. 7. 1944 na Rakeku. Za poveljnika je bil imenovan stotnik Vuk Rupnik. Njegove odlike so bile visoka strokovnost v poklicu, pravičnost, častniški ponos in latentna pripadnost prisegi kralju. To mu priznava tudi Lado Ambrožič v svoji knjigi o 15. diviziji, kjer je na 394. strani zapisal nekaj podobnega: »Poveljnik 2. bataljona slovenskih domobrancev je bil Vuk Rupnik … Njegov vpliv na boje je bil pomemben. Odražal je težnjo po redu, disciplini in manevru … «

Vuk Rupnik je že ob svojem prvem nastopu in predstavitvi zabičal vojakom, da ne bo slepega obračunavanja z ujetniki. Sam se bo izrecno posvetil temu, da se bo z njimi ravnalo po mednarodnih konvencijah. Zapretil je s kaznijo tistim, ki bi se skušali izživljati nad njimi. To je kar naprej ponavljal, kadar smo bili postrojeni v zboru.

Povedal nam je, da bo bataljon bival na Rakeku kot gost 7. posadne čete. Sicer pa bo njegova naloga gibanje po terenu za nasprotnikom in uničevanje njegove žive sile v boju, z zajemanjem ujetnikov in njegovim onemogočanjem na vse možne načine. Ujetniki bodo takšni ali drugačni. Eni se bodo predali rade volje, drugi po sili razmer. Tako prvim kot drugim ne smemo po predaji skriviti niti lasu. Naj se ne zgodi, da bi se kdo spozabil nad njimi.

Pričeli so se pohodi in akcije po terenu. Prihajalo je do manjših spopadov pa tudi pravih bitk, za katere ni prostora, da bi jih opisoval na tem mestu. Omejil se bom samo na ujetnike in na način, kako smo z njimi postopali. Ubogali smo poveljnika.

Za zgled bi omenil spopad na Tržišču (Mačkov hrib, kota 680) pri Dolenji vasi, Cerknica, ki je bil 12. avgusta 1944. Dva voda 48. čete sta naletela na II. bataljon Notranjskega odreda in ga razbila. Partizanske izgube so bile velike, 15 jih ja padlo v boju, 14 smo jih zajeli. Med ujetniki je bil tudi ranjenec. Prestreljenega skozi prsi ga je obvezal bolničar I. voda Viktor Ozimek iz Dobrniča. Čeprav Franci Strle v brošuri Pregled razvoja in povelj. sestave notr. odredov na 90. strani piše, da je šlo za izdajo in da je v spopadu sodeloval ves Rupnikov bataljon, je šlo za naključno srečanje, v spopadu pa so se domobranci izkazali za boljše borce.

V poznem poletju leta 1944 je bil na območju Ravnika-Škufč na Blokah zajet ranjen partizan. Normalno je bil obvezan in odpeljan na vozu proti Rakeku na mehkem ležišču. Vojaki so nalašč zanj nakosili trave in ga položili nanjo, da ga po kolovozu ne bi toliko treslo. Med potjo mu je stregla ujeta partizanka, doma iz Mirne Peči. Takrat je bil namreč hud naliv in mu je pokrivala obraz, da ga ne bi preveč namočilo.

Pa še tretji zgled. Bilo je 13. marca 1945 ob napadu na Babno Polje v Loški dolini. V eni od hiš je bila partizanka Ivanka Tekavec, žena oznovca Jožeta Tekavca iz Ravnika na Blokah. Ležala je v postelji z nekaj tednov starim dojenčkom. Menili smo, da trenutno ni aktivna partizanka, in smo jo pustili pri miru. O tem piše celo njen mož v svoji knjigi Dnevi preizkušnje na 379. strani.

Kaj pa zdravi ujetniki? Teh je bil zlasti leta 1944 razmeroma precej. Med njimi so bili tudi Štajerci. Zanje je bilo značilno, da so ob predaji vzklikali vsi enako, kot bi se prej dogovorili: »Ne streljat! Štajerc sem, Štajerc sem! Starše imam izseljene.« Zaleglo je. Večina takih je prejela cigareto ali dve, pa na pot v internacijo. Zlasti v 48. četi je bilo kar nekaj borcev doma s hribovja Sv. Križa, Šentjanža do Bučke, ki je spadalo pod takratno Nemčijo, in so imeli tudi sami svojce izseljene.

Dne 16. avgusta 1944 je bil med drugimi ujet na Lazah (Cerkniško jezero) partizan Ciril Remškar iz Žerovice. Prosil je, da ga sprejmemo v domobranske vrste in to ravno v 47. četo. Ustregli smo mu. Kasneje se je izkazalo, da je to storil sporazumno z aktivisti OF. V 47. četi so bili pretežno Notranjci. Vohunil je za njimi. Zanimalo ga je tako njihovo govorjenje kot dejanja. Zlasti je pazil na obiske svojcev in domačinov pri vojakih, pa tudi drugih, ki so prihajali na Rakek po sol, petrolej in podobno. Odhode z osvobojenega ozemlja je partizanska oblast strogo prepovedala, kar je veljalo zlasti za ljudi, ki so bili zanjo sumljivi. Tako sta odšla na Rakek po nakupih Frančiška Modic in Jernej Onušič, oče šestih otrok, iz Viševka. Ob povratku so ju aretirali in obsodili na smrt. Imela sta srečo, da se je zanju potegnil major Scott, ki je bil poveljnik letališča pri Nadlesku, ki je tam začasno stanoval. Na splošno se je dogajalo, da je take obiskovalce ob povratku na domačem pragu čakal aktivist OF in jih aretiral. Postajalo je očitno, da nekdo vohuni za njimi in jih izdaja. Nekaj dni pred umikom bataljona iz Cerknice je bil Remškar odkrit in zaprt. Toda zadnjega dne smo ga izpustili. Izkazalo se je, da je dobrota sirota. Postal je namreč desna roka cerkniških oznovcev in je storil mnogo hudega.

Še nekaj podobnega. Ob ofenzivi v Suho krajino 17. oktobra 1944 smo naključno naleteli v Velikem Korinju na italijansko partizansko enoto. Vnel se je kratek, a hud spopad. Imeli smo žrtve, partizani znatno več, 28 jih je obležalo mrtvih, nekaj smo jih tudi zajeli. Z ujetniki smo nadaljevali pohod v srce Suhe krajine in čez tri dni pri Lipju zajeli nad 20 partizanov, tako da smo jih skupaj imeli 25. Poveljnik Vuk Rupnik jim je posvetil nekaj tolažilnih besed in ukazal, naj vsak dobi cigareto. Razpoloženje ujetnikov je na mah postalo vedrejše. Sledil je povratek čez Gradenc, Sv. Katarino-Plešivico, že v temni noči na Šmihel in čez Krko. V Grosuplje smo prispeli šele zjutraj. Ko smo se prešteli, smo ugotovili, da ni nobeden od ujetnikov pobegnil. Še več. Eden od partizanov, bil je rdečelas, je izrazil željo, da vstopi v domobranske vrste. Doma je bil iz Dolža nad Stopičami. Vse ujetnike smo predali ustrezni policijski službi iz Ljubljane na preverjanje. Tisti rdečelasi partizan se je čez dober mesec pojavil pri nas in postal domobranec 48. čete.

Takih dogodkov je bilo kar precej. Skušnjava, da bi se na hitro znebili ujetnikov, je bila včasih neznosna. Ovirali so nas na pohodih. Ob znani velikonočni ofenzivi konec marca in v začetku aprila 1945 v Trnovskem gozdu smo ujeli sedem partizanov. Lahko bi obračunali z njimi v zasneženem gorovju, pa so se spustili z nami v Vipavsko dolino, pešačili čez Postojno na Rakek, kjer smo jih predali policijski službi.

Ustavil bi se tudi pri trditvi Jožeta Isteniča, kako so vojaki Rupnikovega bataljona metali aktiviste OF v požiralnik Unca na Planinskem polju pod vasjo Laze. Čista laž. Že samo izbira kraja. Če pogledate na karto, kje je to, mora biti vsakemu jasno, da bi bilo veliko prikladnejše izbrati enega od številnih požiralnikov v Rakovem Škocjanu in okoliških kraških breznih, če bi se že odločili za kaj takega.

7.3.3. Bojni srd

Takole opisuje svoje izkušnje Vinko Udovč. Z njegovim pisanjem nisem popolnoma zadovoljen, ker ni napisal vsega. Tega namreč, da se je včasih vseeno pripetilo, da so domobranci med spopadom ali ob njegovem koncu ravnali v nasprotju z navodili svojega poveljnika. Dogajalo se je predvsem v trenutkih, ko orožje še ni potihnilo. Če se je torej lotil takega pisanja, bi se moral pomuditi tudi pri dogodkih, pri katerih se je zalomilo. Sam mi je pravil, kako je spomladi 1945 njihova izvidnica naletela v Podcerkvi na tri partizane. Ti so pritekli iz hiše sredi vasi in se zapodili po bregu v dolino. Eden od partizanov je ušel, ker se je pomešal med živino, ki se je tam pasla in so se napadalci bali, da bodo zadeli pastirja. Drugi je obležal ranjen in ga je eden od vojakov ustrelil do konca, tretji pa se je skušal predati, a mu ni uspelo.

Ali spopad pri Sv. Ani 13. januarja 1945, v katerem je 47. četa obkolila partizane 1. in 3. četa bataljona Notranjskega odreda. V domobranskih zapiskih je navedeno, da jim je padlo v roke 16 ujetnikov, ki so jih odgnali v Cerknico. Pisali pa smo že o tem, da jih je bilo v resnici več. Sedem najpomembnejših so namreč po končani predaji odpeljali v gozdič, ki je obdajal naselje, in postrelili.

Po končanem spopadu pri Velikem Korinju 17. oktobra 1944, ki ga Udovč omenja, so se domobranci dobro uro zamudili z iskanjem skritih italijanskih partizanov. Tri, ki so jih pri tem odkrili, so pred cerkvijo ustrelili.

Iz vsega napisanega je razvidno, da so se partizani precej vdajali, ker so vedeli, da je velika možnost, da bodo na ta način ohranili življenje. Čakala jih je sicer internacija, katere izid je bi negotov. Za ujetega domobranca, ranjenega ali nepoškodovanega, pa ni bilo nobene milosti. Podobno je bilo z dezerterji. Domobranski je dobil nekaj mesecev zapora, partizanskega pa, čeprav je bil prisilno mobiliziran in ga je doma čakalo deset otrok, je čakal smrtni strel. Lahko bi seveda rekli, da partizani niso imeli nobenih možnosti, da bi svoje ujetnike obsojali na zapor. Na izbiro so imeli samo izpustitev ali smrt. Vendar so, denimo, prve upornike v Loškem Potoku leta 1942 izpustili, kar se je zgodilo prvič in zadnjič, potem pa je šel razvoj na slabše. Več ko so imeli možnosti, da ustanovijo za ujetnike zapore ali taborišča, bolj so bili divji. Zlasti se je to pokazalo po kapitulaciji Italije, kar je zlovešče napovedovalo, kaj se bo zgodilo s poraženimi nasprotniki ob končni zmagi. Partizansko sodstvo, o katerem toliko pišejo, je bilo samo dodatno mučenje in nezaslišan cinizem. Kočevski proces se je končal tako, da so večino obsodili na smrt, nekaj pa oprostili, na koncu pa postrelili vse. Na Teharjah, kjer sem njihovo sodstvo doživel na lastni koži, je šlo samo za prebiranje. To ni bilo desetkanje, pri njem ustrelijo samo vsakega desetega, ampak obratno, od desetih je ostal živ samo eden.

8.1.1.

Malo pozno sicer pišemo o Korotanu, saj je ta slovenski zbor iz Amerike že 18. maja 2002 obhajal 50-letnico svojega delovanja in to obletnico proslavil kako drugače kot z veličastnim koncertom. To praznovanje je potekalo 18. maja z banketom ob petih popoldne in s slavnostnim koncertom ob 19.30. Po tem njihovem prazniku je izšla zgoščenka s programom slavnostnega koncerta. Prav je, da se tudi mi v »stari domovini« (tako jo imenujejo Slovenci v Ameriki) zavedamo življenjske moči naših ameriških Slovencev, občudujemo njihovo ljubezen do slovenske pesmi, do slovenske kulture in ljubezen do domovine, ki je lahko tudi nam za zgled, oporo in v opomin. Seznanimo se torej s tem pevskim zborom in z ljudmi, ki so ga vodili in mu omogočili življenje, tako da živi in prepeva tudi še danes pod novim vodstvom.

Začetek zbora Korotan sega v jesen leta 1951. Gospod Metod Milač je nabiral mlade fante-pevce po slovenskih naselbinah in jih navduševal za petje. 13. septembra 1951 se je v Slovenski pisarni v Clevelandu zbralo 18 fantov k prvi pevski vaji. Zapeli so kar »Zadoni nam, zadoni, iz src napev krepak …«. Spomladi so pristopila še dekleta in mešani zbor je bil tu. Izbrali so že ime Korotan, ker je bila to želja pevovodje in pevcev, saj izraža ljubezen do tiste dežele, kjer je tekla zibel slovenske besede in pesmi.

Figure 35. Korotan 1972

V prvih letih delovanja je bil zbor Korotan v Clevelandu poznan kot ‘Milačev zbor’, ker je bil z Metodom Milačem povezan z osebnim prijateljstvom. Ta je vodil zbor in vzgajal pevce. Pripravljen je bil sprejeti delo, za katerega je vedel, da bo zahtevalo mnogo žrtev. Hotel je ohraniti slovensko pesem tudi v tujini. Uspelo mu je in Korotan je iz leta v leto lepo napredoval. To je dokazal s koncerti in tremi LP ploščami.

Ob deseti obletnici je dirigent Metod Milač jeseni 1961 pripravil poseben koncert ob spremljavi 16-članskega orkestra. Zbor je na tem koncertu izvajal njegovo izvirno skladbo »Pozdravljena zemlja«, besedilo zanjo pa je sestavil gospod Pavle Borštnik. Korotan si je pridobil ime najboljšega slovenskega zbora v tujini.

Sledila je za zbor prelomnica, ker je Metod Milač po končanem študiju odšel na službeno mesto v državo New York. Z njegovim odhodom je bilo končano Korotanovo prvo obdobje, zgrajen pa je bil temelj.

Ob koncu leta 1962 je zbor prevzel gospod Lado Lempel, ki se je uveljavljal tudi kot organist in skladatelj. Pevci so občudovali pri njem natančnost in čut za umetnost. Pripravil je s pevci koncert, ki je lepo uspel in dokazal, da je zbor pripravljen tudi za večje in težje naloge. A smrt je pretrgala njegovo delo 11. novembra 1964. Za kratek čas ga je nadomestil organist, Franc Zupan, ki pa je že po nekaj mesecih iz zdravstvenih razlogov moral prenehati zvodenjem zbora.

Dve leti je trajal odmor brez dirigenta, a pevci niso odnehali, čeprav je bil njihov odbor v skrbeh in prav tako vsa slovenska skupnost, saj bi utrpeli škodo vsi, če bi zbor za vselej utihnil.

Na srečo se je tega zavedal tudi ing. Franček Gorenšek, ki ga je ljubezen do petja še posebej vezala na zbor Korotan. Zato je na prošnjo odbora sprejel mesto pevovodje. Bil je poznan kot odličen pevec in je nastopil kot solist že na prvem Korotanovem koncertu.

Prvi koncert pod njegovim vodstvom je bil leta 1967. Prinesel je poslušalcem nekaj čisto novega. Gorenšek je prevedel in priredil odlomke iz operete ‘The Sound of Music’. Tudi v naslednjih koncertih so pevci izvajali njegove priredbe. Leta 1969 pa je zbor zapel njegovo umetniško skladbo »Naša pesem« na besedilo Marjana Jakopiča.

V tem času je zbor kar precej potoval. Leta 1981 je gostoval po Evropi in prepeval tudi na Koroškem in Primorskem. Čeprav v Sloveniji ni koncertiral, je mnogo rojakov in sorodnikov prišlo na koncerte v zamejstvo, po televiziji pa so Korotan lahko poslušali in videli tudi v Sloveniji.

Za ing. Frančkom Gorenškom, ki je z zborom nastopil zadnjikrat leta 1983, je mesto pevovodje prevzel g. Rudi Knez, ki je že kot pevec sodeloval na prvem Korotanovem koncertu. Pod njegovim vodstvom je imel Korotan štirinajst koncertov za domače občinstvo.Knez je znal izbirati pesmi, ki so bile priljubljene pri občinstvu. Nastopil je tudi v Torontu, Chicagu, Jolietu, Fairfieldsu in Washingtonu D.C., v baziliki Brezmadežne ob 20. obletnici slovenske kapele. Zbor je pel v clevelandski katedrali med sveto mašo, darovano za mir v Sloveniji ob času vojnega pohoda nanjo. Sodeloval je pri slovenskih dnevih na Slovenski pristavi, še posebno ob obisku prvega predsednika demokratične vlade Slovenije Lojzeta Peterleta, škofa Krambergerja in nadškofa Rodeta.

Krona vseh delovanj zbora pod vodstvom gospoda Kneza pa je bil gotovo nastop zbora ob obisku Slovenije, oziroma Maribora, ko je sveti oče Janez Pavel II. prvič obiskal Slovenijo. Korotan je tedaj zastopal ameriške Slovence. Imel je še tri koncerte, in sicer v Šentjoštu, v Želimljem in v Mariboru.

Od Rudija Kneza, dobrega in priljubljenega pevovodje, se je zbor poslovil na koncertu 16. maja 1998. Zborov odbor se je obrnil na gospoda Janeza Sršena, da je prevzel mesto dirigenta, saj je tako zbor lahko začel delati načrte za bližajoči se zlati jubilej. Za ameriške Slovence je bil njegov prevzem Korotana izredno razveseljiva novica.

Janez Sršen je bil sin begunskih staršev, rojen 17. februarja 1955. V družini je bilo osem otrok. Diplomiral je na clevelandski državni univerzi in je zaposlen pri podjetju Philips. Zbor je z njim dobil pevovodjo in tenorista z »izrednim čutom za interpretacijo slovenske narodne in umetne pesmi«. Imel je že izkušnje z zborom, saj je leta 1976 ustanovil zbor pri fari sv. Vida in od leta 1977 vodi moški zbor Fantje na vasi. Leta 1989 pa je začel poučevati tudi petje v slovenski šoli pri fari sv. Vida.

22. maja 1999 je Korotan priredil prvi koncert pod njegovim vodstvom. Tega leta je bil zbor zopet povabljen od mariborske škofije v Maribor k sodelovanju ob proglasitvi škofa Antona M. Slomška za blaženega. V prospektu za 50-letnico zbora je poudarjeno, da je »Korotan z veseljem sprejel povabilo, da sodeluje v množičnem zboru in zborovodja je s ponosom opravil prestižno nalogo«.

18. maja 2002, je zbor Korotan pod vodstvom Janeza Sršena s slavnostnim koncertom praznoval 50. obletnico ustanovitve in delovanja v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu. Seveda ni manjkal ob tej slavnosti tudi banket, a največ je pomenilo, da je s pevovodjem zapelo še 62 pevk in pevcev.

Že omenjeni prospekt za 50-letnico zbora poudarja, da bo zbor izvajal tudi skladbi dr. Metoda Milača ‘Pozdravljena zemlja’ in ing. Frančka Gorenška ‘Naša pesem’ in da »z izborom teh glasbenih stvaritev zbor vztraja na svojem poslanstvu in svoji duhovni usmeritvi, zvest idealom, ki so vodili ustanovitelje«. Končuje pa z ugotovitvijo, da »pod vodstvom mladega in navdušenega dirigenta Janeza Sršena je Korotanu zagotovljena svetla bodočnost in upanje, da bo petje družilo še dolga leta mladi rod, ki odrašča tu v Ameriki, in vzbujalo spomine na lepo deželo, domovino našega rodu«.

Da niso to samo lepe besede in želje, smo se prepričali pri zboru samem, ki dela pod vodstvom dirigenta Janeza Sršena še naprej. Želimo jim veliko veselja pri petju, vztrajnosti pri vajah, trdnega zdravja, uspeha pri publiki in bratske povezave z domovino. Poseben stik z njimi predstavljata dve zgoščenki. Prva je posnetek koncerta ob zlatem jubileju 18. maja 2002, druga pa je spominska plošča za Frančkom Gorenškom, dolgoletnim članom Korotana in tudi njegovim dirigentom od leta 1966 do 1983.

V Družini z dne 8. februarja 2004 pa nam poroča gospod Edi Gobec v Pismu iz Clevelanda, da jih je veselo presenetila vodilna slovenska zdravnica dr. Metka Gorenšek, nekdanja pevka in pianistka zbora Korotan, ki je v spomin na svojega pokojnega očeta ing. Frančka Gorenška o praznikih izdala tri odlične zgoščenke očetovih samospevov in Korotanovega petja z naslovom The Best of Korotan, 1967–1983.

9.1.1.

Žužkova družina Franca in Ivane Novak (doma v Mali vasi v Dobrepolju) s Poljanske ceste 19 v Ljubljani, zraven Rdeče hiše, nasproti Poljanske gimnazije in blizu jezuitske cerkve sv. Jožefa, je zaradi pred kratkim umrlega rimskega profesorja jezuita p. Ivana Žužka vredna, da jo na kratko predstavimo, še posebej zaradi izjemno velike ljubezni do življenja. Potem ko sta se poročila proti koncu leta 1920, sta se jima v jeseni 1921 prekmalu rodila dvojčka Ivana in Franc, a sta umrla po porodu. Oče in mati sta kljub temu neomajno zaupala življenju in sta imela še trinajst otrok, od katerih je še zdaj živih enajst, med njimi tudi najstarejša Majda (1922) in p. Miha (1923), ki sta se prva odločila za redovništvo: Majda je uršulinka, Miha pa znani jezuit. Ivan (1924) je postal jezuit v Italiji, Niko (1925) pa se je pozneje v emigraciji poročil in leta 1982 že umrl. Redovnici in misijonski zdravnici sta postali Janja (1927) in Rezka (1928), naslednji brat Lojze (1929) se je tudi poročil, Silva (1930) pa je kot redovnica postala misijonska farmacevtka. Mlajša polovica otrok: Anton (1932), Božo (1934), Matija Roman (1938), Stane (1937) in Andrej (1942) so si ustvarili družine, najmlajša dva sta doživela že vnuke. V vojnih časih je številna družina živela že v svoji hiši, ki se je morala pozneje umakniti Kliničnemu centru, leto 1945 pa je starše in mlajše otroke »pripeljalo« v tujino, najprej v taborišča na Koroškem in v Italiji, leta 1948 pa v Argentino in še druge dežele. Miha je že med vojno po maturi leta 1941 vstopil k jezuitom v Zagrebu, Majda pa je z uršulinkami ostala v Ljubljani.

Figure 36. Mekinje, september 2001, zlata maša p. Miha – Stojijo z leve Janja, Ivan, Miha, Andrejeva žena Liza, Andrej, Janja, sedita z leve Silva in Cecilija

Ivan je v Zborniku Svobodne Slovenije 1969 zapisal, da je hodil v ljudsko šolo k šolskim sestram v bližnje Marijanišče, nato pa je študiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani, zaradi »zapravljenega« tretjega razreda je postal sošolec mlajšega brata Nika in sta oba maturirala leta 1944. Takratno razpoloženje na Klasični gimnaziji je opisal njun sošolec Metod M. Milač v knjigi Kdo solze naše posuši (Celje 2003). Ravnatelj Marko Bajuk je moral »diplomatsko« rešiti zaplet med dijaki in profesorjem italijanščine, frančiškanom, vojaškim duhovnikom, ki je molil obvezni očenaš pred poukom italijansko, dijaki pa glasno slovensko. Maturo v začetku junija 1944 je delalo 31 dijakov v 8. c razredu, katerega razrednik je bil klasični filolog Silvo Kopriva. Milač je objavil tudi sliko nekaterih maturantov. Njega je nato zaprl nemški gestapo, Žužka pa sta postala domobranska poročnika. V knjigi Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo (Ljubljana 2003) je zapisano, da se je k domobrancem prijavilo okrog 250 dijakov ljubljanskih srednjih šol, ker je nemški okupator poleti 1944 razglasil splošno mobilizacijo letnikov 1914–1926, fantje pa so imeli na izbiro ali domobranstvo ali nemško SS, nemško policijo ali delovno enoto organizacije TODT. Za delavce pri tej pa tudi ni bilo jasno, če bodo kopali jarke samo doma.

Figure 37. Pater Ivan Žužek (1924-2004)

Svoja doživetja kot domobranec si je Ivan zapisoval v droben dnevnik, ki se je ohranil med zaplenjenimi domobranskimi dokumenti, kopijo pa sta po letu 1991 dobila v roke tudi p. Miha in Ivan. Ivan in Niko sta z drugimi bežala v Vetrinj in bila vrnjena prek Pliberka in Maribora, namenjena v Teharje. Kako naj se rešita, je Niko pričal 12. junija 1945 v Vetrinju (Taboriščni arhiv priča, zv. 2, Buenos Aires 1974, dokument št. 68):

Bil sem poročnik SNV (Slovenske narodne vojske) v II. polku I. bataljona 2. čete. Dne 30. maja 1945 smo se na kamionih odpeljali proti Pliberku. Prej smo bili ves čas prepričani, da se bomo odpeljali v Italijo. Kakor hitro pa smo videli, da se peljemo proti Pliberku, se nam je zdelo sumljivo. Med potjo ni nihče niti skušal pobegniti, ker smo še vedno zaupali, da nas ne bodo predali partizanom. Še ko smo se vozili proti Pliberku, nam je neki angleški major izjavil, da gremo v Italijo. V Pliberku so nas iztovorili s kamionov na travnik, nas vse pregledali, zastražili, nato pa nas po posameznih skupinah odpeljali na postajo, kjer so posamezne skupine predajali titovcem. Na travniku smo hoteli organizirati odpor. Usedli smo se na travnik, enako so naredili tudi vojaki. Angleži so nas hoteli odpeljati, mi pa nismo hoteli iti. Angleži so rekli, da bodo streljali, vendar pa niso hoteli streljati na nas, pač pa so začeli pretepati vojake. Tako je najprej eden vstal, temu so sledili drugi. Okrog 15 ljudi pa nas ni hotelo iti na vlak. Prišli so Angleži; ker nismo hoteli iti, so nas naravnost naložili na avtomobil in odpeljali na postajo. Toda v glavnem so delali z nami lepo.

Ko smo prišli na postajo, so nas Angleži predali partizanom. Partizani so pred Angleži pobirali samo ure, vpili in zmerjali nas še niso. Kakor hitro pa je vlak potegnil, so prišli partizani in začeli pobirati dragocenosti. Na vsaki postaji so pridrli novi partizani v vagone in so pobrali še ostalo. Do Dravograda so nam že skoraj vse pobrali. Bili so večinoma Srbi, domačinov ni bilo. Spraševali so nas, ali smo Švabi, zato nas niso še pretepali. Malo pred Mariborom je nekdo povedal: »Ovo su rupnikovci!« Tedaj pa so začeli bolj brutalno nastopati. Ko pa je vlak potegnil, so partizani skočili z vlaka. Kako so potem nastopali, ne vem, ker tedaj sva z bratom (= Ivanom) sklenila skupaj s kuratom Mavcem, poročnikom Urhom Korošo uiti. To smo se javno menili v vagonu, da bomo namreč pobegnili, zato so verjetno skušali tudi drugi pobegniti. Vagone so partizani zaprli in prevezali z žico. V naš vagon pa je prišel »rekvirirat« neki partizan, a ga potem ni več mogel prevezati z žico, ko se je vlak začel premikati. Zaradi tega smo lahko od znotraj odprli vrata. Prvi je skočil iz vagona Urh, nato jaz in nato moj brat. Meni so sledili še drugi. Skočil sem iz vagona okrog 2. ure zjutraj 31. maja. Z bratom sva se nato našla. Pri odskoku iz vlaka sem se precej potolkel, toda rešil sem se.

Z bratom sva šla čez centralno Pohorje, Črni Vrh, Veliko kopo, Kremžarjev vrh pod Sv. Ano. Šla sva nato čez cesto, železnico, prebredla Mislinjo, nato za Sv. Jedertjo šla v hrib. Zjutraj sva prišla do Mežice; zvečer sva desno od Mežice prekoračila cesto in Črno, nato šla čez hribe proti Pliberku. V Bistrici sva naletela na nekega civilista, ki se je izdajal za jugoslovanskega agenta. Vprašala sva ga, kaj naj narediva. Rekel nama je, naj se v Pliberku javiva nekemu dr. Čufu (?) , ki naju bo spravil v Jugoslavijo. Rekel je, da je naboljše, če se vrneva v Jugoslavijo, kajti vsi civilisti, ki bodo ostali tu, bodo odgovarjali. Dejal je tudi, da bodo partizani znova zasedli Koroško, ker se Angleži ne znajdejo; če bo treba, pa bodo z orožjem rešili vprašanje.

Pet dni sva delala pri nekem kmetu v Št. Janžu; izdajala sva se za Italijana. V hosti sta opazila partizana, oblečenega v angleško uniformo, skupaj z dvema civilistoma. Vso so govorili slovensko. Civilisti sploh pravijo, da se partizanske edinice še vedno potikajo po Koroški. Po petih dneh sva odšla v Vetrinj.

Na izpovedano lahko prisežem.

Zaslišal: Zvone Bašelj, l. r. Prebrano prav: Nikolaj Žužek, l. r.

Opomba uredništva: »To pričevanje je ohranjeno v arhivu v slovenščini in angleščini; obe besedili je Nikolaj Žužek podpisal.«

Na Koroškem sta se pridružila svoji družini in vsem je uspelo priti v Italijo. O svojem vstopu v jezuitsko Družbo Jezusovo je Ivan sam napisal v avtobiografskih odlomkih, za katere so ga naprosili uredniki argentinskega Zbornika Svobodne Slovenije 1969:

»1. novembra 1945 sem vstopil v noviciat Družbe Jezusove, sicer za Hrvatsko provinco (Slovenskega distrikta takrat še ni bilo–danes spadam k njemu), vendar v italijanski noviciat Beneško-milanske province. Filozofijo sem študiral tri leta na fakulteti v Aloisianum v mestu Gallarate blizu Milana. Licenciat iz filozofije sem napravil leta 1950. Nato sem bil prefekt v dveh kolegijih. Eno leto v Aquili (Abruzzi) v Italiji, eno v Internatu ruskih dečkov (povečini pravoslavnih) v Meudonu blizu Pariza. Za francoščino in posebno ruščino ni bilo boljšega. Bogoslovje na Gregorijanski univerzi v Rimu (1952–1956). Nato sem bil eno leto na Irskem v tako imenovanem tretjem letu noviciata, ki ga ima D. J. po končanih študijah bogoslovja. V duhovnika sem bil posvečen že v tretjem letniku bogoslovja 9. aprila 1955 v cerkvi Russicuma v Rimu, na veliko soboto po bizanstinsko-slovanskem obredu. Škof, ki me je posvečal, je bil Aleksander Evreinoff, Rus. Novo mašo sem pel na veliki ponedeljek pri Slov. šolskih sestrah na Via dei Colli v Rimu–kjer je bila č. m. Hanželič takrat še generalka. Leta 1957 sem bil poklican z Irskega spet v Rim z nalogo, da se pripravim za profesorja vzhodnega prava na Vzhodnem papeškem inštitutu. Tam sem napravil bakalavreat leta 1958, nato sem se pa moral vpisati na juridično fakulteto Gregorijanske univerze, kajti pri nas še nismo imeli fakultete vzhodnega prava (ustanovljena pred štirimi leti). Končal sem licenciat iz prava leta 1960, nato nadaljeval s študijem do doktorata leta 1962. Doktoriral sem s tezo o Kormčih knjigah (= knjige krmarja, temelj vzhodnega prava od sv. Cirila dalje). Izšla je leta 1964. Predaval sem na Vzhodnem inštitutu ruščino takoj od 1957, čeprav sem bil obenem tudi študent. Pravo pa sem začel predavati leta 1962.« Nato podrobno opisuje svoje znanstveno delo.

Redni profesor je postal leta 1967, šest let je bil tudi rektor Vzhodnega inštituta. Papež Pavel VI. je leta 1972 ob ustanovitvi papeške komisije za ureditev cerkvenega prava katoliških vzhodnih Cerkva imenoval Ivana Žužka najprej za njenega podtajnika, od leta 1984 pa je kot njen tajnik vodil vse delo do izida Kodeksa (v latinskem izvirniku) leta 1989.

To delo je postalo znano tudi v Sloveniji potem, ko je leta 1991 izšel njegov življenjepis v zadnjem snopiču Slovenskega biografskega leksikona, z daljšim člankom ga je predstavila Družina leta 1995 (št. 1), tudi Enciklopedija Slovenije ni več mogla mimo njega (zvezek 16).

Nekaj bi bilo treba napisati tudi o Ivanovi povezavi z evropskimi skavti, katerim je »posvetil veliko svojih moči«, kakor so zapisali na spominski podobici po njegovi smrti. Našli so ga namreč 2. februarja mrtvega v nekem parku, ko je bil namenjen prav na srečanje z njimi in je imel v rokah še ostanke lesenih rogovil, iz katerih je rad izdeloval verska spominska znamenja.

Pogreba se je udeležilo veliko skavtov, škofov in duhovnikov ter tudi najbližjih sorodnikov. Spominski članek je bil objavljen v Družini št. 7. Zahvala sorodnikov je objavljena v ljubljanskem Delu 18. februarja 2004.

10.1.1.

pišem Vam v zvezi z oddajo v spomin na predvojni Akademski pevski zbor Franceta Marolta, ki je bila na sporedu TV Slovenija 8. januarja letos. Ker oddaje nisem spremljal čisto od začetka, nekaterih stvari ne vem. Ne vem na primer, ali je bila oddaja zgolj posnetek spominske slovesnosti v Unionski dvorani 12. decembra lani ali pa je TV Slovenija to slovesnost za svojo oddajo spremenila, ji kaj odvzela ali kaj dodala, na primer ilustrativno filmsko gradivo; tudi ne vem, ali so člani nekdanjega Maroltovega zbora in njegove povojne realsocialistične variante nastopili že v Unionu ali pa samo na televizijski priredbi; ne vem, ali je povezovalec Boštjan Romih nastopil že v Unionu ali pa šele na televiziji. Ko so na koncu oddaje preleteli ekran naslovi zapetih pesmi in imena nastopajočih oseb, mi je uspelo z gotovostjo ujeti samo Vaše, ker je bilo zadnje. Vem tudi, da ste odgovorni urednik oddelka, ki je poskrbel za oddajo, ki smo jo gledali. Zato Vam sedaj tudi pišem.

Pišem Vam seveda predvsem zato, ker ste sodelovali pri nečem ali ker ste za nekaj soodgovorni, čemur ni mogoče reči drugače kot zloraba. Želel bi, da to besedo preberete še enkrat, da Vam ne bi zdrsela skozi zavest brez sledu, ampak bi ji dali čas, da se za trenutek ustavi in Vam sporoči svoj memento. Zdi se namreč, da je v jeziku malo besedi, ki bi človeka z moralnimi in kulturnimi refleksi lahko tako porazile kakor ta: zlorabiti svet ali del sveta, pomeni, spremeniti avtentični vrednostni telos stvari in ga preusmeriti na pot »arbitrarno izbranega fragmentarnega smotra,« kakor bi se morda izrazil A. N. Whitehead. In ker je ta preusmeritev izvedljiva samo »v okrilju noči«, je zloraba skoraj vedno tudi manipulacija. Ali niso protičloveški politični sistemi stoletja, ki je pravkar minilo, mogli nastajati in obstajati le tako, da so zlorabili, ne katerakoli ampak najfinejša hotenja človeka, pravičnost, mir, predvsem pa spet in spet – svobodo. Prišli so, zli demiurgi, in v kostumih božjih opic zapeljali svet v katastrofo. Od nekdaj že, zlasti pa po tem, kar se je dogajalo še takorekoč včeraj, bi osveščen človek moral vedeti, kaj pomeni zloraba: subverzivni način moralnega in političnega obstajanja, vseeno v katerih dimenzijah, velikega ali malega sveta.

To, kar se je zgodilo na TV Slovenija 8. januarja letos – morda je oddaja bila že ponovitev – in to, kar se je zgodilo v Unionski dvorani 12. decembra leta 1941 na izvorni slovesnosti, je imelo skupno to reč, da je v obe predstavi bil vdelan »arbitrarno izbran fragmentarni smoter«, ki je bil v nasprotju s tem, kar sta predstavi na zunaj bili in za kar so ju ljudje imeli. Obe sta bili zlorabljeni. (Za unionsko slovesnost 12. decembra lani tega ne morem trditi z gotovostjo, ker me ni bilo tam, a obstaja velika možnost, da je tudi v njej bilo kaj, kar bi upravičevalo ali celo zahtevalo zgornjo opredelitev.)

Da boste dobili osnovno predstavo, kaj se je dogajalo, na zunaj in na znotraj, na koncertu Maroltovega zbora decembra 1941, Vam bom navedel dva daljša odlomka z začetka in konca Aktualnega kulturnopolitičnega komentarja iz Zaveze 16:

Pogosto se zgodi, da kak dogodek šele iz večje časovne razdalje, čeprav mu tudi ob njegovem času nismo odrekali izrednosti, spregovori s svojo resnično govorico. Šele čas, ki mu je sledil, nam daje pravico, da ga imamo za začetek ali konec česa velikega, ali za prelomni trenutek kakega važnega razvoja. Zgodi se torej, da se nam spomin kdaj ustavi ob neki preteklosti, ki se, potem ko nam je povedala svojo zgodbo, dvigne visoko in osvetli celotno pokrajino našega preteklega izkustva.

Tak, s presežnim pomenom nabit dogodek se je zgodil v ljubljanski dvorani Union v petek, 12. decembra 1941. Zvečer tega dne je zadnjič nastopil Maroltov Akademski pevski zbor. Izrednost tega dogodka je prihajala iz napetosti med dvema poloma: na eni strani ponižujoča izguba narodove svobode, na drugi pa slovenska pesem, ki je najgloblja in najintimnejša govorica narodove duše in je tistega večera spregovorila o svoji užaljenosti in ponižanosti.

Nadvse slovesen je moral biti tisti večer. A to se je vedelo in čutilo že takrat, danes pa je mogoče v njem videti pomen, na kakršnega nihče od tistih, ki so takrat sedeli v dvorani, ni mogel pomisliti. Kar daje tistemu večeru tako visoko mesto in ga ovija v take barve, da ne moremo nanj misliti brez ganotja, je misel, ki nas ob njem prešine. To je bilo zadnjič, da so Slovenci sedeli v kaki dvorani ene misli in nerazdeljeni in predstavljali Slovence ene misli in nerazdeljene. Zadnjič, se pravi, če izvzamemo kratki intermezzo junijske vojne leta 1991. Ko je zbor začel peti Vilharjevo pesem Lipa zelenela je, so poslušalci začutili, da je to pesem, ki so jo pričakovali ves čas. In ko so glasovi v dvorano prinesli tožbo o zimi, ki je dragemu drevesu vzela »cvetje ljubljeno«, so ljudem privrele iz oči prve solze, potem pa se je čustvo razlilo po vseh in je »vsa dvorana ihtela«, kot se spominja eden od poslušalcev, in je »vse jokalo«, kot pravi drugi. A že so se glasovi spremenili v upanje: »nova pomlad zelena, novi cvet bo gnala.« In ko se je to upanje, potem ko je zajelo ljudi, izpelo v napoved: »zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele,« je »dvorana vzvalovila, robci so se dvigali« in »bučanje je šlo skozi prostor.«

Tistega večera so se z odra Unionske dvorane slišale domoljubne pesmi in ljudje so jih tako tudi sprejemali. Nobene dvojnosti ni bilo v njih, bili so samo narod, ki je »v svoji bridkosti in osamljenosti čutil ponižanje in je potreboval vero«, kot se je pozneje izrazil prof. Vilko Ukmar. Kadar se v spominu ustavimo ob tistem večeru, se ustavimo z nostalgijo, kakor po izgubljeni sreči. Zakaj kmalu nato so se začele dogajati stvari, ki so povzročile, da nismo več eno. Razdeljen narod smo, bolj kot si mislimo, in ko bi imeli na razpolago mnogo varnega časa, bi se lahko tolažili s časom, ki vse pozdravi. Toda prav tega obilnega in varnega časa nimamo. Naš čas je zgoščen in napet.

Demokracija omogoča, vsaj v načelu, transparentnost političnega prostora. Če vse ali vsaj večina ustanov demokratične politike in kulture deluje, se ne v politiki ne v civilni družbi ne morejo neopažene oblikovati črne luknje, iz katerih bodo nekoč planile pošasti. Zato ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni. To pa je misel, ki nas pelje nazaj na tisti večer v Unionu 12. decembra 1941. Podoba, ki smo jo tam dali, je resnična, a ne celotna. Ljudje v dvorani in na odru tistega večera »niso vedeli v večini, kako in kaj vse je«, kakor se je pozneje izrazila ena od udeleženk. Ta namig kaže na zakulisje večera.

Nastop Maroltovega Akademskega pevskega zbora je namreč organizirala OF. Na sestanku z Borisom Kidričem je bilo določeno, da se upravni odbor zbora sestane s Prežihovim Vorancem in uredi vse potrebno. Eden od teh organizatorjev v ozadju je pozneje glede sporeda povedal, da so morali paziti: »Seveda nismo mogli postaviti v program tudi Internacionale ali pa Rdečih pionirjev, ki jih je ravno takrat skomponiral Pahor.« Vedeli so, komu pojejo: »Hoteli smo s preprostimi slovenskimi pesmimi, ki smo vedeli, da bodo najbolj vžgale, doseči čim večji uspeh.« Vsem tem stavkom je zgodovina dala interpretativno možnost, ki daleč presega značaj tistega decembrskega večera v Unionu. V slovenski zgodovini so se pojavili ljudje, ki so šli za tem, kar so izražale pesmi, kot sta bili Internacionala in Rdeči pionirji, a teh pesmi niso peli. Rajši so peli »preproste slovenske pesmi«, ker so vedeli, da bodo samo z njimi dosegli uspeh. To je, poenostavljeno povedano, zgodba o slovenski revoluciji in slovenskem narodnoosvobodilnem boju.

Toda ljudje takrat vsega tega niso vedeli. Mislili so, da so eno: bili so kakor veliko srce naroda – v bolečini in upanju. Zato človek, kadar sliši pripovedovati o tem večeru, ne more uiti ganjenosti. A potem ne more, da ne bi tudi pomislil, da je za tistim večerom že sedel pajek.

Sedaj pa k »Vaši« televizijski oddaji! Posvečena je bila, kot rečeno, dvema zboroma, predvojnemu Maroltovemu in povojnemu študentskemu zboru Toneta Tomšiča. Režijsko je oddaja bila koncipirana tako, da so se med posnetke Maroltovega zbora uvrščali posnetki ali nastopi zbora Toneta Tomšiča. Tako je prikaz šel do vojne, ki je pomenila konec Maroltovega zbora. Vojno so naznanili tanki, ki so se valili čez ekran in mleli pod sabo mesta, vasi in ljudi. Potem pa so se na ljubljanskih ulicah pojavili vojaki, nisem čisto gotov, toda mogoče res najprej okupatorjevi, a takoj za tem, če ne že na začetku, domobranci. Videli smo jih korakati po ulicah, videli smo jih na stadionu pri neizogibni prisegi, videli smo jih skupaj z esesovci dvigati roko v nacistični pozdrav. Sploh so prevladovali domobranci, le tu pa tam je režiser pokazal kakega italijanskega ali nemškega vojaka. Vojna je bila postavljena v ozadje, na prvem planu je dominirala kolaboracija: čista, z ničimer motivirana ali povzročena, zavržena, iz same želje po narodovi pogubi in izničenju spočeta kolaboracija. Pri tem je treba vedeti, da smo v decembru 1941, ko ni bilo nikjer nobenega vaškega stražarja, ali če hočete, belogardista, in sta do ustanovitve domobranstva bili še dve celi leti. Torej takrat, ko ni bilo še ničesar razen odloka OF, da zunaj nje ni dovoljeno organiziranje rezistence in da bo, če bo do tega kje prišlo, to sprejeto kot izdaja in kaznovano s smrtjo; takrat torej, ko razen tega in prvih revolucionarnih vosovskih storitev ni bilo še ničesar. Iz tega, kar smo gledali, je kmalu postalo jasno, da hočejo avtorji izrabiti slovesnost za brutalno ideološko diverzijo.

Kako zelo so se avtorji čutili varne ali katero mero predrznosti so mislili, da si lahko privoščijo, so pokazali s tem, da so med dogajanjem, ki sem ga pravkar opisal, predvajali posnetek pesmi Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj. Zbor, ki smo ga slišali, je odpel vse tri kitice, tako da se nas je lahko do konca polastila onemelost pred tolikšno arogantnostjo: v času, ki so ga nakazovali posnetki na ekranu, so ljudje po deželi klečali, molili in prosili, da bi jih dobri angeli varovali še eno noč pred partizanskimi teroristi. Tu ni šlo za nobene zbore in za nobeno umetnost, tu je šlo za življenje.

Spoštovani gospod Virk, oddajo 8. januarja je gledalo mogoče stotisoč ljudi. Ali ste kdaj pomislili na to, da jih je bilo najmanj tridesettisoč zelo žaljenih; da je v najmanj tridesettisoč ljudi stopila zavest – kolikič že – da živijo v državi, kjer jih lahko nekaznovano tepejo. Ali ste kdaj pomislili, da so to hkrati ljudje, od katerih se pričakuje, da bodo državljani; ljudje, ki so za državo odgovorni, ki vedo, da morajo državo voditi državljani – cives – če ne, se bo znašla v rokah falotov; ki vedo, da je država res communis – skupna briga? Pa kaj bi v tem »ubožnem času« govorili o državi in državljanih, ostanimo skromno pri ljudeh. Ali niso bili vsi ti ljudje napadeni v svoji normalnosti? Ko so začutili, da bi se morali braniti, so hkrati že vedeli, da se ne morejo, ker ni več ničesar na njihovi strani, ne prava ne politike ne jezika – odkar po njegovih tolmunih plavajo mrtve ribe.

Figure 38. Prepovedano – zamolčano Mirko Kambič

Po tem, skozi kar smo šli v 20. stoletju, se je pred nami zasvetila beseda normalnost. Vemo, prvič, da sploh je, da obstaja in da nosi življenje; vemo, da obstaja človekova antropološka konstanta, človekova narava, kot pravi Spaemann, in da človek postane pošast, če se izmota iz njenih osnovnih določil. Že dvatisoč let smo v senci Horacovega »est modus«, a smo ga danes na novo odkrili kot pogoj življenja v civilizaciji. Ko je arhitekt Boris Podrecca, še v komunističnih časih, na večer pred nekim Prešernovim dnem imel slavnostni govor, je stopil pred nas s to besedo. Rekel je, da je to, kar je Prešerna za zmerom postavilo tako visoko, njegova normalnost. Ko je bila ta beseda izrečena, smo vsi vedeli, da je resnična, a smo hkrati vedeli še nekaj več: da je to najbolj protiideološka beseda v slovarju, s katerim razpolagamo. Oddaja, pod katero smo prebrali Vaše ime – v tistem delu, ki smo ga označili za »arbitrarno izbrani fragmentarni smoter« – pa tolče človekovo normalnost.

Nekje med oddajo smo slišali, da je bil Maroltov zbor »nepolitičen«. Nekoč so Slovenci imeli to besedo za informacijo, danes pa vemo, da je ideološka finta. Vemo namreč, kdo so tisti, ki hvalijo ljudi in skupine, da so »nepolitični«, in zakaj to delajo. Pozneje med oddajo pa so nas seznanili, da je bil Maroltov zbor »napreden«. Tudi za to besedo vemo, kaj v resnici pomeni. Ne bom se vtikal v to, kako je glede teh stvari Maroltov zbor stal. Očitno pa je, da so se ga nekatere skupine zahrbtno polastile – sedaj celo njegovega spomina.

Kar nekaj ljudi, članov povojnega zbora Tone Tomšič, nas je prepričevalo, da se čutijo povezane s predvojnim Maroltovim zborom; da se nahajajo v njegovi tradiciji. S tem so verjetni mislili na kvaliteto svojega ustvarjanja. Niso pa govorili o tem, da je bil pevski zbor Toneta Tomšiča pod grobo politično kontrolo. Nihče se ni dotaknil tega, da so nekaj članov izključili iz političnih razlogov in da je prihajalo – vsaj pred nekaterimi gostovanji v tujini – do političnih čistk. Dr. Matjaž Kmecl, ki se je posebej trudil, da izpostavi tradicionalne vezi med obema zboroma, si ni, čeprav je po stroki zgodovinar, postavil na primer vprašanja, koliko članov Maroltovega zbora je bilo izločenih zaradi političnega prepričanja in kateri člani se iz tega naslova niso smeli udeležiti kake turneje v tujino. Pač pa je govoril o »politikanskih napadalcih« – upam, da sem njegove besede prav ujel – a je bil ta izraz tako povedan, da smo ga razumeli bolj kot štos – kakor da je šlo za neke v bistvu čudaške in neškodljive ideološke gorečneže. Toda, po vsem, kar vemo, so bili kar pravi. A to ni važno. Važno je to, da so še. To dokazuje oddaja na TV Slovenija 8. januarja leta 2004. Kontinuiteta ni prazna beseda.

Spoštovani gospod Virk, gotovo veste, bolje od mene, da je TV Slovenija »javni zavod«. Mnogo bolje od mene veste tudi, da obstajajo pravila, statuti in druga besedila, ki povejo, kaj ta pojem pravzaprav pomeni. Jaz o tem ničesar ne vem, razen tega, da morajo biti s tem pojmom nujno povezane neke obveznosti. Na primer, da morajo stvari, ki prihajajo iz takšnega »zavoda«, intenzivno težiti k temu, da so za vse Slovence – ali za vse davkoplačevalce, kot slišim danes govoriti ljudi. Toda jaz – za enkrat – nimam nobenega namena hoditi gledat pravilnike in statute. Zavedam se namreč, da institucije, na katere bi se v tem primeru moral obrniti, človeku moje vrste ne dajejo veliko upanja. Kakor vidite, sem se, kljub nekaterim prejšnjim izjavam, omejil na jezik. Predvsem zato, ker mi je znano, da ste pisatelj in ne morete, da jezika ne bi jemali zares.

11.1.1.

Mlakarjevo Slovensko domobranstvo (Dr. Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, Slovenska matica, Ljubljana 2003) je bilo dolgo pričakovano. Vedeli smo, da bi to lahko bila najtežja knjiga, za katero bi se slovenski avtor zavzel, da jo napiše. Dr. Mlakar se je s presledki nanjo pripravljal nekaj desetletij, zato o domobranstvu nihče ne ve več kot on. A je res tudi, da ne glede na to, koliko znanja se je v kom naložilo, vsak vsake knjige ne more napisati. Tako je s to rečjo. To vedenje je še večalo našo nestrpnost. Vedeli smo tudi, da domobranci svojega zgodovinarja nimajo in da bo knjigo o njih pisal, v nekem oziru, tuj človek. Ali bomo ugotovili, da je to prednost ali ovira; lahko bi bilo oboje. O čemer nismo dvomili, je bila avtorjeva skrbnost, ki smo jo pač poznali – jezikovna, stvarna. Toda njihov konec, njihov grandiozni konec je nekaj, kar oddaja tako svetlobo, da se avtor, ko jo enkrat zagleda, pred njo ne more skriti. Spraševali smo se, ali bo lahko pisal zgodovino, ki ne bo drama. O tej knjigi bomo tudi v Zavezi še govorili. Zaenkrat smo naprosili nekaj prijateljev, da nam pošljejo svoje prve vtise. Tistim, ki so se odzvali, se lepo zahvaljujemo.

11.2.1.

Marjan Eiletz, Argentina

Prvi moj vtis, ko sem se poglobil v obširno delo Slovensko domobranstvo zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja, je bil, da je avtor s to knjigo prekinil večdesetletno prakso bivših in še živečih uradnih raziskovalcev na polju slovenskega zgodovinopisja iz obdobja okupacije in revolucije ter nam prikazal »drugo stran meseca« tisočerih, dosedaj nepoznanih ali zamolčanih dogajanj in presenetljivih zaključkov. Krivični bi bili, če bi pričakovali od avtorja raziskovanje vzrokov boljševistične revolucije, identifikacijo krivcev, zločincev in njihovih pomagačev v tej naši »mega-tragediji«. Mlakar je predvsem zgodovinar, prav to in nič manj. Njegova skrb in uspeh sta bila v tem, da nam je razprostrl veličastno panoramo neštetih znanstveno dognanih podatkov – mnogo od teh nepoznanih na eni ali drugi strani – o Slovenskem domobranstvu, od početka do tragičnega konca v masovnih pobojih.

Figure 39. Martin Oblak iz Vrbljen – eden od dvanajstih tisočev

Presenetila me je jasnost njegovih zaključkov, kot na primer pri opisovanju partizanskega nasilja leta 1942 na Dolenjskem in Notranjskem, ko je bilo v dveh mesecih pobitih od 400 do 500 ljudi. Strinjam se z njegovo oceno, da je bila partizanska strategija napadalna, vedela je, kaj hoče: uničiti notranjega, domačega sovražnika, medtem ko je bila protirevolucionarna stran naravnana obrambno. Mnogo se je med nami govorilo in včasih tudi zapisalo, da je naša stran pričakovala prihod zaveznikov, katerim bi se tedaj priključili in bi skupno izgnali okupatorja s slovenskih tal. Tako mnenje je bilo, iz današnje perspektive, utopično. A vendar, kljub splošni antipatiji Slovencev do okupatorjev nismo znali niti mogli podvzeti kaj bolj konkretnega razen nekaterih poizkusov »četništva«, na žalost brez edinosti vodstva in povezave. O tej temi se je Mlakar precej razpisal in na široko razčlenil to našo »napako«. Vendar se v tem pogledu ne strinjam popolnoma z avtorjem, ker bi bil splošen vojaški upor proti okupatorjem za Slovence verjetno pravo samomorilno dejanje. Lahko si umislimo tekmovanje med partizani in četniki, kdo bo okupatorja huje udaril, na kar bi največkrat nedolžni ljudje plačevali represalije, saj teh je bilo že na pretek. Sočasno Mlakar govori o dobro premišljeni revoluciji s ciljem uničenja notranjih slovenskih nasprotnikov. To smo tedaj na protikomunistični strani predobro vedeli. Poznali smo tudi boljševistični inženiring, v katerem je bila nujna postavka ustvariti notranjega sovražnika. Za to stvar smo jim bili predvsem člani katoliške cerkve kot ponujeni na dlani. Potrebovali pa so še drugi argument: kolaboracijo. V svojem perverznem izračunavanju so pobijali toliko časa, da so se jim navadni kmečki ljudje na deželi končno le postavili po robu. Od tam pa je bil do ustanovitve vaških straž le kratek korak in tako moremo reči, da so revolucionarji »ustvarili« sovražnike, izdajalce in kolaboracioniste, ker so jih nujno potrebovali za izvedbo svojega načrta. Pri domobranstvu se je ta »igra« nadaljevala, čeprav niso dosegli končnega cilja, da bi domobranstvo poleg vojaškega sodelovanja stopilo tudi v politično kolaboracijo z Nemci. V tem jim je spodletelo.

Takoj za tem Mlakar postavi tezo o »državljanski vojni« in o samoobrambi protirevolucionarne strani, katero opravičuje kot »reakcijo na številne grobe, krivične in tudi zločinske nastope s strani partizanskih enot.« V to vključuje ideološke pritiske, ropanja in številne umore. V domobranstvu vidi »najpomembnejšo oboroženo silo slovenske protirevolucije, pač tudi z zunanjimi obeležji kolaboracionizma.« Tega zadnjega smo se v veliki večini zavedali, a smo, kot je bilo že neštetokrat povedano, sprejeli to vojaško (nikakor pa ne politično) sodelovanje z okupatorjem kot manjše zlo.

Zanimivi so podatki o prvih protikomunističnih enotah pod okriljem četništva, ki je.delovalo ilegalno, z radijsko povezavo z Londonom in drugimi zavezniškimi poveljstvi preko radiotelegrafista-padalca Antona Božnarja. Mlakar tudi ni skop v ocenah glede notranjih sporov med raznimi ilegalnimi četniškimi skupinami, ki so se vse imenovale Jugoslovanska vojska. Med temi skupinami priznava Slovenski legiji in Slovenski Zavezi ilegalno vodstvo vaških straž.

V poglavju o kapitulaciji Italije in porazu protirevolucionarnih enot nam v znanstvenem slogu zgodovinarske stroke opisuje dogodke ob razsulu Italije in nedojemljivo neenotnem obnašanju voditeljev različnih ilegalnih vojaških skupin. Ta negativna drža in tudi slepo zaupanje potvorjenim poročilom o zavezniškem izkrcanju na Jadranu sta privedla do tragičnega zaključka tega obdobja: padec Turjaka in Grčaric. V istem poglavju moremo zaslediti Mlakarjevo zanimivo definicijo, da je protirevolucionarna stran pravi trenutek za dosego mednarodno veljavnega moralnega in političnega kapitala zamudila že leta 1941, ko ni ustvarila aktivnega odporniškega gibanja proti okupatorju. Revolucionarna stran jo je namreč prehitela in je lahko s svojo znano taktiko in strategijo do konca »vodila igro«. – Vendar avtor na drugem mestu sam omenja, da se je na »demokratični« strani ustanovilo odporniško gibanje (Slovenska legija in kasneje Sokolska legija) že nekaj mesecev pred ustanovitvijo Osvobodilne fronte, a naša akcija ni zajela širših množic, ker pač ni bila dovolj agresivna do okupatorja.

Silno pomembna kot zgodovinski dokument so tri poglavja o nastanku Slovenskega domobranstva, njegovi organizaciji in vojaški sestavi ter razmerja do nemškega okupatorja. Posebno zanimiva je obširna obdelava domobranske prisege, o kateri je dr. Mlakar že pred leti predaval in pisal, a je sedaj te raziskave razširil in poglobil. Med drugim se mi zde važni podatki o »precejšnem vznemirjenju med častniki in tudi moštvom tako pred prisego kot tudi še po njej«. Zanimiva je njegova ugotovitev, da je »jasno, da domobranci niso prisegli Hitlerju, niti mu niso ničesar obljubili, kljub temu, da sta po vojni Rainer in Rösener trdila nasprotno.« O tej prisegi se je tudi na naši strani že precej pisalo in večina avtorjev soglaša, da je bila ta prisega od Nemcev izsiljena in kot taka neveljavna.

Nadalje dr. Mlakar med drugim ugotavlja, da omenjena argumentacija vsebuje ideološke, politične in čisto antropološke, eksistencialne prvine, katerih skupni imenovalec je bil slej ko prej komunizem kot vsesplošna grožnja. Zaključuje to poglavje z besedami: …»Vsekakor pa bo v primeru, da bo (verjetno) stroka ugotovila objektivno in pravno stanje kolaboracije, morala ob tem hkrati odgovoriti na vprašanje, ali je pri tem obstajal tudi ‘hudobni naklep’ škodovati slovenskemu narodu.« Nato posvari pravne filozofe in zgodovinarje, da se »po končani vojni pri sankcioniranju medvojnega ravnanja uporabljajo praviloma dvojna merila in da v tem smislu odločajo zmagovalci«.

V zadnjih dveh poglavjih o dogodkih ob koncu vojne in o vrnitvi domobrancev v Jugoslavijo in njihovi usodi nam dr. Mlakar opisuje več ali manj znana dogajanja v najbolj bolečih mesecih domobranske tragedije, o dvomih in naivnih obljubah, o veselju bližajočega se konca vojne in upanju na dokončno priznanje domobranske pravšnosti in upravičenosti odpora proti komunizmu. Na koncu pa razočaranje nad britanskimi »zavezniki« spričo njihove izdajalske predaje v Jugoslavijo. Na zadnjih desetih straneh (morda preveč strnjeno) nam avtor dokumentirano popiše potek tragičnih dogodkov, mučenj in pobojev tisočerih Slovencev, vojakov in civilistov, ter Srbov, Hrvatov in še nekaterih vse do konca leta 1945. Kot sintezo teh dogodkov nam napiše stavek: »Šlo je za akt maščevanja in obračun z razrednim sovražnikom … «

Zaključil bi razmišlljanje ob tej izredni knjigi s priznanjem avtorju dr. Borisu Mlakarju, ki je posvetil več desetletij iskanju in zbiranju podatkov, arhivskih dokumentov, citatov iz objavljenega tiska ter osebnih pričevanj in zapisov ter izdelal obširen scenarij te grozljive igre. S tem je odgrnil prenekatero zaveso nad zamolčanimi dejstvi in dogajanji v medvojnem obdobju v Sloveniji. To ni knjiga z ideološkimi predznaki, temveč vodič k iskanju resnice in pristop k novi objektivizaciji slovenske zgodovine. To je tudi kompromis z zgodovino kot virom inspiracije za debate v bodočnosti. Hvaležni smo mu mnogi preživeli, ki smo bili vklenjeni v krvavi vrtinec revolucije in protirevolucije.

11.2.2.

Božidar fink, Argentina

S knjigo dr. Borisa Mlakarja stopa pravda o domobranstvu na Slovenskem v novo fazo. O domobranstvu, ki je bilo v dolgih desetletjih in je še zdaj demonizirano, se javnemu mnenju vsiljuje vnaprejšnja obsodba. S to knjigo pa se pravzaprav šele predstavljajo »generalije« obsojanega domobranstva. Zgodovinski pojav bodo zdaj lahko obravnavale stroke in javno mnenje iz novega izhodišča ter se bo bolj stvarno oblikovala sodba o njegovi upravičenosti za reševanje slovenskega ljudstva in narodnih vrednot.

Pravične presoje pa naj ne ovira včasih preveliko idealiziranje domobranstva v svetinjo, o kateri se ne dopušča nobeno kritično vprašanje. Zame je bilo domobranstvo sredstvo za narodno reševanje, o katerega upravičenosti glede zamisli in povezav ne dvomim. Dopuščam pa resno debato o njegovi prikladnosti in drugih izbirah, vendar s predpostavko, da se je bilo neobhodno potrebno upreti komunističnemu nasilju in naklepom.

Figure 40. Domobranske čete se zbirajo 18. decembra 1943 za pogreb padlih v Kočevju Franc Hrovat

V knjigi Slovensko domobranstvo 1943-1945 je zgodovinski pojav predstavljen celovito in nadrobno, strokovno opremljeno in poglobljeno. Avtor se pravilno zaveda njegove dvoumnosti in nedorečenosti ter se odpoveduje vrednostnim sodbam. Pokaže pa široko razumevanje za objektivno zgodovinsko upravičenost domobranstva, posebej tudi za subjektivne nagibe njegovih pripadnikov. Tako daje zagon bolj prepričljivemu utemeljevanju domobranstva z racionalno analizo takratnega položaja in tudi potrebnemu razvijanju mednarodnopravnih argumentov.

Dr. Mlakar se v svojem delu, ki ima vse znake monografije, ne postavlja v vlogo zagovornika in ohranja strokovno objektivnost. Od te ne odstopa s tem, da povsod predpostavlja komunistično revolucijo, ki je bila vodilni nagib partizanskega vodstva. Revolucionarni namen in taktika sta neizpodbitno in od samih predstavnikov nekdanjih borcev priznano dejstvo, ki izničuje opevano svetost razglašenega boja za svobodo. Avtor ohranja strokovnost in znanstveno oddaljenost, ko analizira razloge, ki so izsilili tako imenovano taktično ali funkcionalno kolaboracijo, potrebno ne samo zaradi vzdrževanja osnovnih življenjskih pogojev, ampak tudi zaradi samoobrambe pred neposrednim nasiljem in za odvrnitev boljševiške diktature. Problem prisege je glede pripravljanja in vsebine predstavljen izredno obširno in natančno. Ugotovitev, da prisega ni bila dana Hitlerju, ni vrednostna sodba, ampak je potrditev očitnega dejstva, ki ga nerazumno zanikavajo zagovorniki komunističnih teroristov. Besedilo prisege je analizirano strogo po besednem pomenu, upoštevano pa je tudi subjektivno razumevanje udeležencev. Za Slovensko domobranstvo odkriva avtor na več mestih, da je bilo pojmovano kot slovenska narodna vojska v vsem času svojega obstoja, in ne prezre formalne razglasitve 3. maja 1945. Končno je treba ugotoviti, da je strokovno neoporečen tudi prikaz povojne usode domobranstva oziroma že Slovenske narodne vojske, za katero dr. Mlakar zatrjuje, da v evropskem merilu sploh ni primerljiva.

Propagandistični zagovorniki diktature bodo morda avtorju knjige zaradi njegovih znanstvenih tez očitali pristranost. To bi bilo krivično. Sicer pa se znanstvenemu delu ne odgovarja z udrihalicami, ampak samo na način, ki je na enakovrednem znanstvenem nivoju.

Dr. Mlakar si postavlja vprašanje o ideologiji domobranstva in se pri tem najde v določeni zadregi, ker da je bilo več nosilcev domobranskega programa. Menim, da je vprašanje zgolj akademsko in se mu praktično ni vredno posebej posvečati, ker je preveč zapleteno ali pa povsem preprosto. Odločujoči subjekti, SLS s Slovensko zavezo, poklicni častniki z liberalci in četniki ter Rupnik s svojim krogom, so res imeli različne poglede in nagibe, z ločenimi stališči glede na usmerjenost lojalnosti in na prikladnost ilegalne strategije. En del je videl v domobranstvu tudi izvirno politično gibanje. Vsem dejavnikom pa je vendar bilo skupno, da so hoteli z domobranstvom reševati življenje in druge dobrine pred terorističnimi dejanji komunistov, preprečevati njihovo prevlado po koncu vojne in ponuditi prihodnji oblasti učinkovito sredstvo za zagotavljanje demokratičnega družbenega reda in javne varnosti. To je bil objektivni namen domobranstva in takega so čutili domobranci v celoti.

Ponuja se mi vprašanje o ustreznosti nekaterih izrazov. O pojmu državljanska vojna dvomi že avtor sam in ga uporablja le kot delovno hipotezo. Državoslovni teoretik bi upošteval, da naš spopad ni bil boj med dvema približno enakovrednima silama za neposreden prevzem dejanske oblasti. Namen komunistov je bil šele pripravljanje na neposreden prevzem oblasti v primernem času, ko bi bili prej iztrebljeni vsi morebitni nasprotni elementi, ljudstvo pa do skrajnosti ustrahovano. To se je uresničevalo z najbolj krutimi terorističnimi dejanji.

Vprašati se je morda primerno tudi o pomenu besede revolucija. Ali je teroristična dejanja proti nemočnim drugače mislečim res mogoče imenovati revolucija? Ta je namreč v zgodovinskem pomenu po definiciji nasilno upiranje oblasti za neposredno temeljno spremembo političnega in družbenega reda v državi. Dejanja komunističnih vodij niso bila revolucionarna v strogem pomenu, saj ni bilo državne oblasti, ki bi se ji mogli upirati. Bila so navadna hudodelstva, s katerimi so samo uničevali idejne nasprotnike. Zato je imenovanje odporništva proti partizanstvu z izrazi kot protirevolucijski del ali tabor treba uporabljati le analogno.

Celo označevanje domobranstva z izrazom protipartizanski tabor je treba razumevati omejevalno, ker je bilo domobranstvo namenjeno samo boju proti nasilnim dejanjem in naklepom partizanov kot komunistov, ne pa proti njihovim osvobodilnim namenom. Odporništvo proti partizanstvu se torej res ustrezno označuje samo kot protikomunistični del. Vse drugo izražanje je treba razumevati s pridržkom.

K celovitemu in strokovno dognanemu prikazu nastajanja, ustroja, idejnega ozadja in tragičnega konca domobranstva bi bil potreben enako znanstveno rigorozno obdelan in zaokrožen prikaz terorističnega delovanja komunistov, ki je dajalo neposreden povod za odpor.

Posebej se vsiljuje tudi potreba po strokovni obdelavi pravnih vprašanj. Razjasnjevanje o pravicah in dolžnostih je neobhodno potrebno, da se more sploh začeti pogovor za pomirjenje družbe. Pravna problematika odpira številna vprašanja in se nekaterih dotika že avtor knjige. Teme za obdelavo bi lahko bile npr. tele: Dolžnost in pravica miroljubnega zadržanja prebivalstva do okupatorja. – Dopustnost upora in njegove omejitve. – Veljavnost mednarodnega vojnega prava za spopade, ki niso meddržavne vojne. – Pravna situacija partizanstva glede na njegovo upoštevanje vojnih pravil. –– Domobranstvo kot domača policijska sila pod okupatorjem in/ali slovenska narodna vojska, ki ji okupator pomaga. – Vojaški status domobrancev: militarizirana policija, bojevniki v notranjem spopadu. – Državnopravni pomen razglasa 3. maja 1945. – Status SNV v Vetrinju, načelno: vojni ujetniki, sovražne čete, ki so se predale po koncu sovražnosti (SEP) ali begunci. – Status po izročitvi: ujetniki nasprotnega tabora v notranjem spopadu. – Množični pomor kot vojno hudodelstvo in zločin zoper človečnost.

Ugotovitve stroke bodo lahko odgovori na predhodna pravna vprašanja pred potrebnimi prihodnjimi političnimi odločitvami, na primer pred izrekom o zavrženosti komunističnih dejanj pod okupacijo, o povojnih pomorih kot vojnih hudodelstvih, o pravici padlih in pomorjenih domobrancev in vojakov Slovenske narodne vojske do vojaškega groba, o priznanju žrtvam komunističnega nasilja, pomorjenim v času okupacije in drugem.

Figure 41. Orlov vrh 3. januarja 1944 – pogreb padlih domobrancev Franc Hrovat

11.2.3.

Jože Rant, Argentina

Bibliografija in viri. Ni takega dodatka v knjigi, čeprav je res, da Imensko kazalo prinaša tudi priimke iz opomb, kjer so vstavljene vse navedbe. Vendar se sprašujem, zakaj ta opustitev.

V prvih poglavjih se pisec v glavnem omejuje na to, kar imenuje ARS I, II in III, čemur dostavlja precej knjig (celo stare partizanske, ki jih ne ocenjuje: Saje ipd.) in tudi kar nekaj spisov in revij, tako domovinskih kot zdomskih. Od zadnjih se mi zdi, da daje prednost skupini pri Taboru. Prav tako izredno veliko navaja Kocipra, kar je verjetno nasledek tega, da je Kociprova knjiga izšla v domovini, in dejstva, da je imel na razpolago Kociprovo zapuščino. Toda kako jo je dobil? In kako je dobil Šmajdov dnevnik – razen če so ga zaplenili, ko so ga ugrabili. Čeprav pisec nekajkrat podvomi o kakih Kociprovih trditvah – kar se opaža pri vseh navedenih avtorjih in kar je načelno prav – se mi zdi, da daje prevelik pomen Kociprovim spisom in zapuščini in da včasih popisuje kakšne dogodke samo po Kocipru – ki pa zame, žal, ni nepristranski, posebno v tistem, kar je pisal po vojni in po spominu. (Morda bi bilo dobro primerjati vse objavljeno z njegovo dediščino, zlasti dnevnimi zapiski iz tiste dobe.)

Ko Mlakar navaja, ima človek vtis, da hoče biti nepristranski, objektiven, kar se mu pa ne posreči zmerom, največkrat prav zaradi virov, ki jih je imel na razpolago. Zato je razumljivo, da v prvih poglavjih prevladuje partizanska literatura, v zadnjih pa »protirevolucionarna« ali zdomska. Važna je Mlakarjeva trditev (Uvodna beseda), da SD pušča občutek dvoumnosti in nedorečenosti in da je domobranska tragedija v evropskih okvirih neprimerljiva povojna usoda.

Napačna se mi zdi uporaba izraza pozitivizem (za konkretne dogodke), ki bi naj bil nasproten sintetičnim sodbam. J. Stanovnik v pismu trdi, da Mlakar ni partizanski pisec. Ni pa tudi ne protirevolucionaren! V angl. povzetku na koncu, npr., trdi, da je »buržujsko« območje ustanovilo Slovensko in Sokolski legijo, a ne pove, kdaj, medtem ko so komunisti in njihovi levostranski zavezniki OF – »following the attack on the Soviet Union« (brez datuma!) takoj začeli z oboroženim uporom, kar seveda tako, kot je zapisano, ni res. Tako pisanje ni natančno! Poleg tega: če bi bil upor in protirevolucija samo buržujska zadeva, zakaj potem M. toliko poudarja pretežno kmečko sestavo SNV? (O meščanskem taboru govori tudi v slov. besedilu: s. 101.)

J. Stanovnik hvali lepo slovenščino in jasnost v pisanju. To ne bo čisto res. Mlakar se rad ponavlja, ko navaja pozitivna (ne pozitivistična!) dejstva, morda zato, ker se mu zdi potrebno. Toda njegovi stavki so predolgi, s polno vnešenih podrednih stavkov. Dejansko mu včasih beseda uide tudi v nepotrebne tujke (sondaža, str 90; odisejada, 115; morbidni izrazi, 132; familiarni nazivi, 183; podoba z dodajanim image. 266).

Popis dogodkov in sinteza. Treba je priznati Mlakarju, da je skušal nepristransko predstaviti dogodke – seveda na podlagi virov, ki jih je imel na razpolago. Sam sicer pravi, da sedaj ni več težav z viri, a moral bi priznati, da je za marsikaj uporabljal samo partizanske vire, ker drugih pač (še?) ni, čeprav je med njimi raztresenih dosti drugih virov. Tako npr. v začetnih poglavjih, prav tako kot se je v zadnjih poglavjih precej zatekal k protirevolucionarnim virom – čeprav so eni in drugi večkrat vzeti iz komunističnih sodnih procesov in zaradi tega osumljeni pristranosti. Toda da o pregledu vojaških spopadov med partizani in SD hvali I. Križnarjev pregled, je res precej pretirano – razen če gre za knjigo, ki povzema vse boje s partizanske strani!

Treba pa mu je priznati, da ni ostajal pri splošnem popisu dogodkov, oseb, njihovih spisov, dejanj in ravnanja, ampak je po eni strani skušal o njih izraziti čim bolj nepristranske sodbe, po drugi pa je vidno, da si je prizadeval, kolikor je le mogel, priti do tistih sintetičnih sodb, o katerih govori.

Vendar včasih manjka dokazov. Nekaj primerov: Na str 37 pravi, da se je partija prek stikov s KPI vsestransko pripravila na ital. kapitulacijo. Italijanski vojski, ki je predvsem leta 1942 zagrešila veliko zločinov nad slovenskim narodom, je NOV zagotovila prost odhod v Italijo … (40) Rupnikovo upravo oz. Lj. pokrajino označi kot izrazito nacionalno zadevo (100) itd.

Vendar bi podčrtal nekaj zadev. Npr.: KP je slovenski narod ogoljufala s spremembo besednjaka po ustanovitvi OF (oz. preimenovanju AF) – str. 18-9. Partija je belo gardo rabila in do neke mere ustvarjala (24). Vsi so se zatekali k Italijanom in Nemcem, partizani celo z namenom, da bi jim Nemci izročili domobrance (s. 345, 433)!

Pomembne so ugotovitve in dokazi, kako je partija iskala samo revolucijo in kako so v tem pogledu prebrisano nalagali zahodne zaveznike. Pomembna je ponovna trditev, da si je partija prisvajala popolno oblast in nastopala v imenu vsega slov. naroda, toda ne omeni se, kdo bi ji dal to pravico. Opozarja na to, kako so nekateri v protirev. taboru kmalu uvideli, da bodo posledice njihove odločitve hude (Staretovo pismo, s. 127)

Važen je popis needinega vodstva med protirevolucionarji in posledice, ki jih je to imelo na vseh področjih.Toda skupnega vodstva sploh ni moglo biti – razen če bi bili Slovenci že zreli za življenje v demokraciji in pluralnosti! Po eni strani četniki in ljotiæevci, ti celo v Rupnikovem štabu, po drugi kraljeva vlada in njeno nihanje, nesoglasje med SLS in JNS, v klerikalnem taboru pa med SLS in Stražo itd. Kjer je kolikor toliko demokratičnega duha, ne more vladati diktatura ene skupine, čeprav so to dejansko nekateri hoteli! (npr. s. 376)

Po drugi strani je pomemben dokaz, kako je SL pošiljala častnike v VS (žal jih Mlakar prevečkrat imenuje MVAC) ter gorenjskemu in primorskemu domobranstvu … Kako se je SD pripravljalo na pretrganje z Nemci in vztrajalo na SNV (200)

Ne razume se podpora Rupniku s strani slov. KA, o čemer osebno dvomim (259), saj se niso marali opredeliti za nikak boj in vodstvo, posebno ne na njegov in njegovega kroga kult osebnosti in neke vrste maniheizma a la G.W. Bush. (s 413) Kje so dokazi za podporo KA?

Morda se bodo komu zdeli nepotrebni tako dolgi opisi (npr. notranje organizacije SD), toda tudi to spada v temo.

Zdi se mi važna trditev, da v Sloveniji nikoli ni prišlo do kakih SS oddelkov – in ne po zaslugi OF, ki je v tem pogledu kvečjemu škodila.

NOB vojne ni skrajšal, kot so zatrjevali zaveznikom, ampak podaljšal za nekaj tednov, da je tako lahko pobil svoje razorožene in razočarane nasprotnike.

Popis, kako so se zadnje mesece Nemci zmeraj bolj hoteli polastiti SD in kako dolga je bila tajna borba z njimi v tem pogledu, je važen (statut itd.). Tudi to, da so proti koncu vojne morali popuščati in priznavati slov. narod, slov. ozemlje itd.

Zadeva s prisego je dobro opisana, predvsem nasprotovanje s strani političnih voditeljev. Ni pa dobro opisano morebitno mednarodnopravno upravičenje in osebna odgovornost. Prav tako ni zadosti jasna razlaga morebitne pravne podlage za način sodelovanja z Nemci, do katerega je končno prišlo (s. 414 sl.) Vsekakor pa Mlakar – kot zgodovinar in ne kot pravnik – razpravlja o tem in prinaša nove poglede. Poudarek, da so komunisti SD do tega naravnost prisilili, je primeren (s. 370 sl) Še bolj važna pa je trditev, da pravni filozofi ne bodo mogli mimo dejstva, da se po končani vojni uporabljajo dvojna merila in da o tem odločajo zmagovalci (s. 424-5) – Za to je dober primer Italija, ki je zaradi kapitulacije leta 1943 postala zavezniška država in nikdar več se ni govorilo o ital. taboriščih … Prav tako Avstrija s svojim plebiscitom za Anschluss: Avstrijci so bili v primeru z Nemci med vojno najhujši preganjalci vsega slovenskega, kar vem iz lastne izkušnje.

Iz besedila je razvidno, da Krener ni bil nikoli poveljnik SNV, ampak gen. Prezelj, in da se niti Krener sam ni imenoval general (v Vetrinju), kar se mi zdi silno važno (pa tudi, da je ostal v Vetrinju vsaj do 31. maja). Da je bilo med domobranci precej nezaupanja do Prezlja, je razumljivo (s. 453).

Kar pa ni razumljivo, je slepo zaupanje v angleško besedo s strani tedanjih političnih in vojaških voditeljev : ali ti ljudje niso nikoli brali zgodovine? Sicer pa: kako da tudi M. Brecelj in I. Cankar nista uvidela, kam bo vse to peljalo: do osvoboditve Slovenije po zahodnih zaveznikih?

Kako da se vodstvo SD ali politično vodstvo v domovini (ki je sicer tedaj imelo malo oblasti – s. 479 – in prestiža) ni odločilo za pretrganje z Nemci in prebitje na zahod ali za začasen umik v gozdove, kaže, da ne bo nikoli jasno … Seveda, partizani so skrbeli za to, da so bili domobranci do zadnjega vrženi v boj proti njim – skupaj z Nemci.

Vsekakor pa končni vtis ni slab – kljub žalosti, ki človeka preveva, ko knjigo bere.

11.2.4.

Janko Maček, Slovenija

Z veseljem in pričakovanjem sem vzel v roke knjigo dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo 1943 – 1945. Prebral sem jo od prve do zadnje strani, čeprav sem že v začetku ugotovil, da je kar zahtevna in mi bo zato vzela nekaj več časa. Nekatera poglavja oziroma dele poglavij sem bral ponovno, na primer tisto o domobranski prisegi in Slovensko domobranstvo in konec vojne. Tudi prva tri poglavja se mi zdijo zelo važna, ker govorijo o času in razmerah pred nastankom domobranstva in pravzaprav pojasnjujejo, zakaj je do domobranstva sploh prišlo. Zavedam se, da nisem zgodovinar in da se zato ne morem spuščati v oceno tega pomembnega dela, povedal pa bom nekaj misli, ki so se mi utrnile ob branju in razmišljanju po njem.

Prvo poglavje knjige se začne z besedama vojna in okupacija – in že po nekaj stavkih se srečamo z vprašanjem odpora proti okupatorju in s kolaboracijo. Ni dvoma, da se to vprašanje pri vsaki okupaciji kmalu pojavi. Rad pritrdim avtorju, ko pove, da vsako sodelovanje z okupatorjem še ni kolaboracija, ko razloži splošen pomen tega pojava in njegove različne oblike. Ta in oni bo rekel, da za uvod v knjigo o slovenskih domobrancih to ni čisto primerno, toda če pomislimo, koliko kolaboracije so domobrancem skozi petdeset let pripisovali, je poštena razlaga tega pojma potrebna, posebno glede na naše razmere, ko smo poleg okupacije imeli tudi revolucijo in državljansko vojno. Mislim si, da bi na tem mestu v knjigi lahko stal odstavek o komunistični partiji, kako se je pripravljala na vojno in bila že vnaprej odločena, da jo bo izkoristila za revolucijo in za vzpon na oblast. Moji želji je delno zadoščeno, ko na koncu prvega poglavja v odstavku o začetkih OF preberem tale stavek: »Kljub vsemu ni dvoma, da je vsaj pri vodilnih komunistih šlo za prvenstveni načrt izvedbe revolucionarnega prevrata in prevzema oblasti, pač ob misli na zmago rdeče armade po pričakovanem nemškem napadu.«

Prvi dve poglavji knjige sta izredno zgoščeni. Iz njih zvemo takorekoč vse o času od aprila 1941 do kapitulacije Italije: o predvojnih političnih strankah, o začetku okupacije in o ustrežljivosti nekaterih slovenskih politikov, o ustanovitvi Slovenske legije in drugih dveh njenih vrstnic, o Protiimperialistični fronti, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, o vaških stražah in o četnikih pa tudi o VOS in partizanih. Zvemo, kako »so se že jeseni leta 1941 pričele prve usmrtitve nasprotnikov OF, ne le ovaduhov ali morebitnih kolaboracionistov v ožjem smislu. Nekakšen prelom pomeni likvidacija četniškega organizatorja inž. Fanouša Emmerja, ki pa so mu naprtili še mnogo drugih grehov, za katere je zelo dvomljivo, če so bili resnični. Tovrstne usmrtitve in represivni ukrepi s strani VOS-a in kasneje sploh partizanske ‘uprave’ na prvih osvobojenih ozemljih ali sicer na terenu so pomenili dokončni vzrok in jasno razvidni povod za t. i. samoobrambo pred komunizmom v ožjem, dobesednem smislu. Posebej so številne usmrtitve pomenile šok za katoliško podeželsko prebivalstvo in ob znanem dejstvu, da za vsem tem stojijo komunisti, ni bilo daleč do sklepanja, da je revolucija že na delu.« In dalje: »Apeli k narodni enotnosti so prihajali iz Londona, a v Ljubljani so menili, da s komunisti enotnosti pač ni več mogoče doseči, čeprav so nekateri poskusi v tej smeri še bili. Prevladal je pač občutek ogroženosti, a hkrati je dozorela tudi odločenost, da je treba partizanstvo, predvsem pa KPS oslabiti, nevtralizirati ali po možnosti uničiti. Kako to doseči, s čigavo pomočjo in s čigavim orožjem?« Gornja navedka sta vzeta iz konteksta in morda zato še bolj zgovorna. Mogoče je treba poudariti, da to niso bili le represivni ukrepi, ampak pravi revolucionarni teror, ki je bil sestavni del boljševiške revolucije. Ne samo, da so ljudje imeli občutek ogroženosti, bili so v resnici ogroženi, ogroženo je bilo njihovo življenje in premoženje. Ko si v nevarnosti za življenje, misliš, kako ga boš rešil, ne pa, kako boš uničil nasprotnika. Sporazum s komunisti gotovo ni bil možen. To se je dovolj jasno pokazalo v dogodkih po kapitulaciji Italije. Brez VOS-a in njenega ter podobnega delovanja ne bi bilo ne vaških straž in ne domobrancev. Glede tega res ne more biti nobenega dvoma.

Figure 42. Arhiv komunistične revolucije pred Državnim zborom Tine Velikonja

O domobranski prisegi je bilo že pred Mlakarjevo knjigo veliko povedanega, saj so o njej pisali zgodovinarji, pravniki, sociologi in seveda tudi politiki. V knjigi je razložen splošen pojem prisege in kdo ter kako je v času druge svetovne vojne pod nemško okupacijo prisegel prostovoljno ali pod pritiskom nacistov. Skoraj ni dvoma, da je bila domobrancem prisega vsiljena. Nekateri pripisujejo precej zaslug za prisego kar generalu Rupniku. Navedeno je besedilo prisege oziroma več besedil – predlogov, s katerimi so domobranski štab in drugi posredniki skušali zmanjšati pomen prisege ter jo narediti manj nevarno in škodljivo. O dogajanju okoli prisege naj bi bil obveščen tudi general Mihailoviæ in naj bi dal zanjo privoljenje z nekaterimi pripombami. Roesener je grozil z razpustom domobranstva, če bi prisego še naprej odklanjali oziroma vztrajali pri spremembi njenega besedila. V knjigi je opisan celoten ceremonial prisege, ki je seveda bila najbolj slovesna v Ljubljani. Časopisi so o slovesnosti obširno pisali, vendar so jo skušali prikazati kot »praznik slovenske narodne zastave« in zmanjšati njeno slabo ime v domači in tuji javnosti. VOS in drugi OF naklonjeni poročevalci so že tedaj poudarjali negativne strani prisege, da bi domobrance tudi s tem očrnili in jih prikazali kot resnične kolaborante.

Vidi se, da je avtor preiskal vse mogoče vire o domobranski prisegi, saj je našel celo podatek o tem, kako so prisegli domobranci v Rovtah nad Logatcem. Poveljnik 44. čete Slovenskega domobranstva, ki je varovala Rovte z okolico, je bil spomladi leta 1944 stotnik Vinko Fortuna. Po njegovem opisu, ki ga je aprila 1968 objavil v listu Klic Triglava v Londonu, se rovtarski domobranci prisege na stadionu v Ljubljani niso udeležili, pač pa so dobili dovoljenje, da jo opravijo kar v domačem kraju. Fortuna se spominja, da je bilo to v prvi polovici maja in da ni bilo zraven nobenega nemškega častnika. S kuratom Kunstljem sta se že prej dogovorila, da bodo prisegli Jugoslaviji. Zadeva je prišla na ušesa gestapovcem in v začetku julija so se pripeljali v Rovte, da bi Fortuno aretirali. Imel je srečo, da jim je v zadnjem trenutku pobegnil in se zatekel k primorskim domobrancem na Veharše. V Rovtah danes o tisti prisegi ne vedo nič določnega. V letu 1944 so imeli več slovesnosti, ki so si bile precej podobne, zato se le za tisto v začetku novembra govori, da je bila namenjena blagoslovitvi nove kapelice v spomin vseh dotedanjih žrtev vojne in revolucije. Domačin, tedaj 15-letni fantič, se spominja, da sta bila pri neki slovesnosti navzoča najmanj dva nemška oficirja. Stanko Kociper je v knjigi Tako sem živel opisal neko zborovanje v Rovtah, ki naj bi bilo februarja 1944 in je na njem tudi sam govoril. Motila ga je prisotnost dveh gestapovcev, ki do tedaj na podobna zborovanja niso prihajali. Vendar pa Kociper pri prisegi rovtarskih domobrancev zagotovo ni bil, pa naj je bila ob prisotnosti Nemcev ali brez njih. Dejstvo je, da so na Rovtarskem že leta 1943 imeli priliko videti četniško zaprisego. Med enajstimi obtoženci na procesu proti sodelavcem Mirka Bitenca pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sta bila 19. maja 1949 obsojena tudi Franc Ramšak, župnik z Vrha sv. Treh Kraljev, in Alojzij Tome, župnik iz Podlipe. Oba sta bila kriva tudi zato, ker sta »v moralno podporo in vzpodbudo za poostreno borbo proti NOV opravila zaprisego četnikov« – Ramšak 6. 9. 1943, Tome pa 5. junija istega leta. (K 90/ 49 – 31) Pri četniški prisegi prav gotovo ni bilo Nemcev, pa vendar sta bila Ramšak in Tome zaradi nje obsojena.

Rovte so v knjigi v zvezi s prisego omenjene kot posebnost, seveda pa so važnejši kraji, kjer je priseglo večje število domobrancev. V Novem mestu jih je na primer priseglo 1200, v dveh izmenah po 600 mož. Novomeški domobranski poveljnik major Rudolf Ferenčak je v zvezi s prisego že 18. aprila izdal zaupno naredbo, slovesnost pa je bila 20. aprila dopoldne na stadionu. Major Ferenčak in nemški poveljnik mesta major Hassler sta najprej pregledala zbrane čete, nato pa jih oba tudi nagovorila. Na dan pred slovesnostjo je novomeško domobransko glasilo Za blagor očetnjave objavilo članek, ki po besedah dr. Mlakarja dobro pove, »kaj naj bi bilo bistvo domobranske prisege za tedanjo domačo javnost«.Članek je verjetno napisal dr. Blatnik in med drugim napovedal, »da bomo obljubili, da bomo disciplinirani domobranci in da smo pripravljeni žrtvovati tudi življenje, da se slovenska zemlja očisti brezbožnega komunizma«. V Blatnikovi razlagi se ne omenja bojna skupnost z nemškimi vojaki niti ne vodja Velike Nemčije ali zavezniki komunizma.

Med domobranci, ki so prisegli v Novem mestu, je bil tudi Nace Kastelic, Brezarjev iz Poljan pri Mirni Peči. O njem in njegovem dnevniku, ki ga je napisal kot borec Meničaninovega bataljona, smo pisali v 25. številki Zaveze. O prisegi je Kastelic zabeležil sledeče: »20. aprila 1944 smo se zbrali na novomeškem stadionu. Prisegli smo naši slovenski zastavi in Bogu, da se bomo do konca borili proti brezbožnemu komunizmu, pa četudi nas bi to stalo življenje.« Na koncu dnevnika, ki ga je ta mladi domobranec zaključil na Silvestrovo 1944, je zapisal še tele misli: »Mlad sem še, saj sem nedavno izpolnil sedemnajst let. Veliko sveta sem že poskusil. Marsikdo je bil rojen samo za vojno in svobode še ni okusil. Tudi z menoj je tako, saj sem komaj šolo končal, ko se je začel okupatorski teror, pozneje pa še hujši komunistični. Z novim letom bom odšel v nove boje. Bog ve, ali ga bom preživel. Če bi se zgodilo, da padem, bom padel kot borec proti komunizmu. Če se to zgodi, bi rad bil pokopan na domačem pokopališču v Mirni Peči.« Kastelic ni padel kot borec in ni bil pokopan na domačem pokopališču, kajti konec maja 1945 je prišel v Teharje in verjetno so ga z drugimi odpeljali na Hrastniški hrib. Njegove preproste besede o prisegi in še o čem veliko povedo o tem, kako je gledal na prisego in sploh na domobranstvo. Mislim, da lahko rečemo, da je večina domobrancev mislila podobno, in nekaj o tem najdemo tudi v knjigi Slovensko domobranstvo.

11.2.5.

Jože Pavlič, Slovenija

Knjiga dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo, ki sem jo po nasvetu prijatelja uspel pravkar prebrati, je delo, ki smo si ga lahko želeli, že desetletja pravzaprav goreče pričakovali. Je epohalno in celovito delo, ki bo temelj še za vse nadaljnje in dopolnilne raziskave. Je prvo pravo znanstveno delo o pojavu, ki ga poimenujemo Slovensko domobranstvo in označuje slovenski protikomunistični odpor v letih 1941–1945. Gre za edinstven in specifičen pojav v slovenski nacionalni zgodovini, ki ga omenjeno Mlakarjevo delo eksplicitno in podrobno obravnava.

Pisec obravnava snov temeljito v podrobnostih in celovito na osnovi dosegljive dokumentacije in dostopnih različnih virov. Avtor izredno dobro prikaže začetek in razvoj specifične slovenske medvojne situacije, medvojno življenje slovenskega prebivalstva in prisotnost okupatorjev, zlasti še s poudarkom na razmerah v Ljubljanski pokrajini. Hvalevredno je, da se ne gre skrivalnic z nastankom Protiimperialistične ali Osvobodilne fronte, jasno pokaže vlogo VOS-a, vodenja odpora in odnosa KPS do drugih legalnih političnih strank izpred vojne ter drugače mislečih. Poudarjen je vidik uzurpacije najprej vodenja in nato še oblasti. Takratno politično in družbeno dogajanje z začetki revolucije in protirevolucije na Slovenskem je jasno prikazano.

Dr. Boris Mlakar kot zgodovinar in znastvenik analizira podrobno vse dokumente in vire, jih primerja in usklajuje, da bi se čimbolj približal pravi zgodovinski resnici. To mu pretežno uspeva in k temu ni kaj dodati. Morda sem imel tu in tam pomisleke ob navajanju raznih partizanskih virov. Človek jim nehote ne zaupa, ker vemo, kako je z njimi. No, avtoriteta in zgodovinarjevo poznavanje snovi nas prepričuje, da ne bi smeli imeti pomislekov in mu moramo zaupati. Nedvoumno pa bodo za njim prišli še drugi, ki ga bodo po potrebi dopolnjevali.

Pripravljenost in energija, ki ju je zgodovinar vložil v svoje delo, sta bili, kot je videti, neizčrpni. Njegove besede so pretehtane. Z vsake strani se kaže njegova strokovnost in pošten odnos do snovi in odgovornost do zgodovine. Temu se pridružuje lep, čist jezik in odličen slog. Kot pravi zgodovinar in iskalec zgodovinske resnice se pisec ne zadovolji s papirnatim jezikom, raznimi matricami in klišeji, ki so jih klepali mnogi ideološko ali drugače obremenjeni kvazi zgodovinarji pred njim. Zaradi bremena in zablod tovrstnih zgodovinarjev je proučevanje dejstev seveda toliko težje. Mislim, da kar mukotrpno. V delo je potrebno vložiti velik intelektualni napor, ki ne bo prihranjen niti bralcu, če bo hotel knjigo pozorno brati.

Branja knjige same sem se v začetku nekako bal. Ob njej sem, ne vem zakaj, čutil nekakšno nelagodje. Morda zaradi njene obširnosti. Morda zaradi teme, ki je doživela že toliko zlorabe in žalitev.

Ob branju sem se v zgodbo vse bolj vživljal: vračali so se spomini, včasih nekoliko zamegljeni in potem vse bolj živi, izostreni. Dogodki so vstajali kot iz nekakšne megle, izza nekakšnega zastora. Dramila se je tista oddaljena preteklost, ki smo jo živeli in preživeli. Občutja in slike iz tistega časa so se vzporejala z občutji in spoznanji današnjih dni. Kako kaznovane so bile potem zmage in zmagoviti zanos tistega našega nemirnega časa!

Če sem pa ob branju Mlakarjevega dela čutil nelagodje, frustracijo in bolečino, to ni bilo samo zaradi zavesti poraza in nato prestanih preizkušenj, ampak morda zaradi predvsem dveh spoznanj, ki mi jih je pokazala ali le potrdila ta knjiga. To so na eni strani napake, ki jih je delala naša protikomunistična stran (naivnost, neenotnost, razdrobljenost, nepripravljenost …), na drugi pa tudi nezavedanje usodnosti časa, ki se je kazalo pri tolikšnem številu Slovencev.

Tudi tisti, ki so se časa zavedali, so bili nemočni. Šlo je za zgodovinsko konstelacijo, za neko usodno neizogibnost, ki jo je določila Usoda. Splet zgodovinskih okolnosti je bil tak, da protikomunistična stran in z njo Slovensko domobranstvo ni mogla zmagati na noben način. Nasproti ji je stala »kriva sreča«, zla usoda in »nujnost« Zgodovine.

Mlakarjevo eminentno strokovno delo nisem bral samo kot tako, ampak mi je bila pred očmi strašna drama v smislu grške tragedije, ki se je dogodila prav nam in z nami tudi vsemu slovenskemu narodu.

Kaj se bomo Slovenci iz te drame – bolje verodostojnega prikaza zgodovine tistega usodnega časa – naučili, je pa že drugo vprašanje. Pokazal bo čas. Rad bi bil optimist in tudi delo dr. Borisa Mlakarja bi takrat doseglo svoj namen.

12.1.1.

Med pisanjem treh sestavkov o VS v D. M. Polju (Zaveza št. 47, 48 in 50) sem začutil potrebo, da bi zaradi resnice in pravičnosti moral zavrniti tudi neresnične trditve, ki so mi jih naprtili komunistični pisci v letih od 1952 do 2002 v petih knjigah. Prvi pa je zapisal izmišljeno trditev o meni v slovenski javnosti takrat znani antikomunist že septembra 1943.

Dejavnost VS je sedaj polpreteklost, lahko bi rekel, da je že zgodovina. Neresnične trditve, zapisane sicer v preteklosti, pa še vedno obstajajo, so tu, in bodo tudi v prihodnosti. Littera scripta manet – zapisana črka (beseda) ostane!

V Zborniku … Moste–Polje (1965, l. izd.) je na str. 302 tale odstavek: »Dne 16. sept. 1943 je uspelo prof. Janezu Grumu, ideološkemu vodji bele garde v poljski občini, da se je prebil s Turjaka v Ljubljano. Takoj je poiskal zvezo z Nemci in jih prosil pomoči za oblegane belo – in plavogardiste v turjaškem gradu. Novi okupator ‘Ljubljanske pokrajine’ mu je obljubil vsestransko pomoč. Po razgovoru z Nemci je odhitel Janez Grum v Polje, Dobrunje, Bizovik in na Sv. Urh sporočit tamkajšnjim belogardistom veselo novico.« In na koncu naslednjega odstavka: »Po Grumovem obvestilu pa so si oddahnili in se širokoustili: Zdaj pa naj pride kdor hoče, smo se že z Nemci povezali.«

Ta izmišljena trditev je v daljšem poglavju te knjige, ki je izvleček iz rokopisa za knjigo »Sv. Urh« Štefanije Ravnikar – Podbevšek. Torej so jo pisci Zbornika prevzeli od tam, ker je bila pač uporabna za komunistično propagando proti VS in domobrancem. (Naj omenim, da je v 2. izd. tega Zbornika 1988, zaradi na novo dodanega uvoda ta trditev v tekstu več kot 22 strani naprej.)

V prvi izdaji knjige Sv. Urh (1966) je ta trditev na str. 289, v dveh ponatisih (1972 in 1978, vsakokrat v tritisoč izvodih) pa na str. 291. V primerjavi z natisom v zborniku je opazna le majhna, nebistvena razlika. V opombi pod črto navaja Podbevškova kot vir »Vesti 16. sept. 1943«. Morda je ta vir res sama odkrila ali pa ga je povzela iz Sajetovega Belogardizma (2. izd. 1952), kjer je na str. 603.

To izmišljeno trditev sem bral še isti dan, ko je bila objavljena, v razmnoženini Vesti, 16. sept. 1943. Bral sem jo v šentjakobski šoli, kamor je bila iz domobranske kasarne prejšnji dan premeščena skupina vaških stražarjev, ki so se umaknili z Zapotoka.

Začel sem se spraševati, kako si je mogel kaplan Glavač, ki je vesti izdajal, izmisliti tako trditev? In vsiljevala se mi je misel, da bo vsak bralec sklepal, da imam neke svoje stike z Nemci. Pa sem se spomnil, da je Glavač s to trditvijo ponovno izrabil najino poznanstvo iz KA in posebej še s tritedenskega taborjenja na otoku Hvaru l. 1934. (Prvič sem od njega to doživel l. 1942 v zvezi z ustanavljanjem četniškega odreda, ko me je postavil pred zahtevno dolžnost, ne da bi me prej obvestil. Preračunal je, da bomo tri četnike, poslane iz Ljubljane tik pred policijsko uro, mi v kaplaniji gotovo sprejeli.)

Naslednji dan sem na Starem trgu srečal Glavača, ravno namenjenega v šentjakobsko šolo. Precej trdo sem ga vprašal, kako je mogoče, da si je izmislil tako trditev in celo navedel moje ime. Glavač je cinično odgovoril le glede imena: »Potrebovali smo neko ime, pa smo se spomnili nate.« Ne da bi se kaj opravičeval, je odšel naprej.

Ko sem po letih tu v ZDA Glavačevo trditev bral v Belogardizmu in po več letih nato v prej omenjenem Zborniku, kmalu za tem pa v knjigi Sv. Urh in kasneje tudi v knjigi Rdeči Zalog (1985; v tej sta samo dva stavka: »Janez Grum je takoj navezal stike z Nemci in z njimi sodeloval do konca vojne …«), mi je postalo jasno, da moram, če hočem zavrniti Glavačevo trditev, dobiti v roke originalno besedilo. To sem dobil preteklo jesen v Arhivu Slovenije. Original se glasi: »Po odhodu posadke, katera je dopoldne prišla v domobransko kasarno na Poljanski cesti, so Nemci takoj iskali stik s poveljnikom VS prof. Grumom, kateri jim je dajal točne informacije o položaju naših fantov, obenem pa jim je moral opisati tudi situacijo partizanov.«

Trditev je v Belogardizmu zapisana brez dodatka, v knjigah Sv. Urh in Zbornik pa z dodatkom: »Po razgovoru z Nemci je odhitel Janez Grum v Polje …« (kot je spredaj v 2. odstavku).

Glede omembe mojega imena v Glavačevi trditvi sem končno prišel do tele razlage. Ker sem se na Zapotoku dne 13. sept. 1943 razgovarjal z Danilom Capudrom (opuščam širšo zgodbo), ki se je v noči nato prebil do Ljubljane – torej eno noč pred zapotoškimi in ker je ta bil član Glavačeve skupine, je nedvomno takoj šel h Glavaču in mu omenil tudi najin kratki pogovor. Le tako se je Glavač mogel »spomniti« na moje ime. – Če bi bili Nemci res želeli razgovor s kakšnim oficirjem, ki je tedaj prišel z Zapotoka v Ljubljano, bi prišel v poštev samo aktivni oficir, stotnik Albin Cerkvenik, ki je bil na Zapotoku poveljnik vseh vaških stražarjev in ki je skupaj z župnikom Škuljem in županom Paternostom dejansko prišel do gen. Rupnika. Le on je mogel imeti stik z Nemci kot mestni župan, bil pa je tudi bivši divizijski general.

Morda je imel Glavač v mislih, da bo njegovo trditev bral kdo od Nemcev v Ljubljani, npr. na nemškem konzulatu ali pa v Rösenerjevi izpostavi v hotelu Miklič, ki je bila tam že po Mussolinijevem padcu. To mi delno potrdi Glavačeva omemba v pismu politiku Rudolfu Smersuju, da bi bilo moralo slovensko politično vodstvo takoj navezati stike z Nemci, ko so ti ustanovili Jadransko Primorje. (Pismo mi je bilo dano na vpogled.)

Nemalo začudljivo je še sedaj, da je izmišljena trditev izrazitega protikomunista Glavača tako dolgo služila za komunistično propagando proti vaškim stražarjem in domobrancem in ne nazadnje tudi proti meni. Res pa je, da je za avtorje omenjenih knjig Glavačeva trditev veljala za resnično.

V naslednjih odstavkih se ustavljam le pri hujših očitkih, namenjenih meni v omenjenih knjigah. Po časovnem redu izidov najprej v Sajetovem Belogardizmu.

Predvsem me Saje večkrat zamenjava s Francetom Grumom. France je šel s skupino prvih četnikov proti Novemu mestu in Gorjancem. Sam med vojsko nisem prišel niti do Suhe krajine. Zato je več Francetovih aktivnosti namenjenih meni, nekaj mojih pa njemu. – Glavačeva trditev je na str. 603 v tej knjigi, kot že omenjeno. – Ne bo odveč omeniti, da so gradivo za to knjigo sortirali zaporniki v ljubljanskih zaporih, kot omenja Ljubo Sirc v knjižici »Nesmisel in smisel«.

Naj sedaj povem – doslej nisem imel take priložnosti – da poročila na str. 334–337 nisem postavil jaz. (7. točka je že na str. 330), ampak France Grum, le nenavaden podpis je moj. Ko je konec sept. 1942 France za nekaj dni prišel iz Novega mesta domov, se je zglasil na sedežu VS in me prosil, da bi to poročilo podpisal jaz, zaradi možnega maščevanja, ko se bo vrnil. Hudo trenje je bilo med tistimi, ki so kasneje sestavljali Legijo smrti, ter četniki in njihovimi simpatizerji. Podpis s polnim imenom sem odklonil, privolil pa, da če poročilo malo popraviva, ga bom podpisal kot »akademik Janez.« To sem storil lažje tudi zato, ker mi je bil naslovljenec kaplan Babnik poznan še iz gimnazije. On je imel tesne stike s četniškim vodstvom in on naj bi temu vodstvu izročil Grumovo poročilo. – Sajetovo priznanje za »dokaj objektivni prikaz« torej velja Francetu Grumu, ne meni.

Precej več izmišljenih trditev o meni je v knjigi Sv. Urh. Ustavljam se le pri nekaterih. – Na zadnji strani slik (pred str. 321 in pred seznamom imen) je pod prvo zapisano: »Francka Zupančič v družbi s Francem Steletom – Plevnikom – prvi z leve –, kasnejšim izdajalcem, ki jo je dal na ukaz prof. Janeza Gruma zverinsko pobiti.« Huda obdolžitev! Mogel in smel bi navesti več dejstev, ki govore, da pri tem nisem bil udeležen. Naj omenim samo eno – z majhnim uvodom. Komunistična propaganda vsako leto ponovi članke o raznih dogodkih iz NOB, seveda po svoji izbiri. Tako so ljubljanske Novice 4. okt. 2003 prinesle celostranski članek »Urh, kraj žalostnega spomina« s sedmimi slikami iz knjige Sv. Urh. Med njimi je tudi omenjena slika pred str. 321 in pred seznami imen pod njo pa: »Francka Zupančič v družbi s Francem Steletom (prvi z leve), ki jo je naročil zverinsko pobiti«. Pri tem moje ime ni več omenjeno! Kot kaže, je pred letom 1966 kakšen krajevni ofarski aktivist dosegel, da je bilo pod sliko vrinjeno tudi moje ime, po mnogih letih pa je kdo drug svetoval, morda urednik Novic, da naj bo moje ime opuščeno.

Na str. 485/486 te knjige najde bralec pripoved, da so 9. jan. (1944) domobranci 16. čete na Rudniku na bloku prijeli dve terenki (Natašo Zupančič in Nado Orel) in ju odpeljali na srednjo tehnično šolo (na Grabnu). Za tem je navedeno, da so drugi dan domobranci prestregli Ivana Škraba na Dolenjski cesti, ko se je vračal z dela.

Tudi Podbevškova zamenjuje Franceta Gruma z menoj, zlasti v prvem delu knjige.

Pa še beseda o izmišljeni omembi Jožka Marna in mene na str. 55. Če bi bila midva policijska zaupnika (konfidenta), bi zaloški komunisti to zvedeli in midva bi se ne smela pokazati v domačem kraju. So bili nekateri od teh že takrat bojno razpoloženi.

V Zborniku Moste–Polje sta poleg Glavačeve izmišljene trditve še dve, ki ju moram ovreči. Prva od teh je na str. 136, namreč o vodilnem krščanskem socialistu Janezu (Ivanu) Pangeršiču. Ker sem o njem napisal daljši odstavek v Zavezi št. 50 na str. 96, zato tega tu ne bom ponavljal. – K trditvi na str. 307/308, da sem bil poleg Franceta Steleta drugi nasprotnik Francke Zupančič, naj pripomnim, da nisem imel nobene priložnosti slediti njeni terenski aktivnosti. Sem bil razen redkih obiskov pri domačih stalno od doma in zunaj vasi.

Več izmišljenih trditev, namenjenih meni, je tudi v knjigi Rdeči Zalog (1985). Zalog je bil res večinsko rdeč, tudi partijsko. Pri občinskih volitvah l. 1936 so dobili 44 glasov večine, ne pa v vsej občini. Poveljnik domobranske posadke v Zalogu (str. 184) nisem bil niti en dan. Čudim se, kako so mogli sestavljalci te knjige to zapisati. Sicer pa sem bil iz domače zaloške in poljske okolice proč od 15. aprila 1943, ko sem predal poveljstvo VS nasledniku. (M. Pirihu). In nikoli nisem bil poveljnik domobranskega voda v Polju, s pritokom Dolenjcev vanj, ki je kmalu postal del 13. domobranske čete. – Glede omembe mojega imena v zvezi z vodstvom Črne roke (196/197): saj celo škofu Rožmanu ni bilo prizaneseno s tako obtožbo, zato se ni čuditi, da sta tako obtožena tudi župnik Kete in Janez Grum, ki naj bi vse delal po župnikovih zamislih in načrtih.

K primeru Staneta Lukca (str. 193): Slučajno sem bil na kratkem obisku doma, kar so opazili terenci. Kaj kmalu je prišel njegov oče (ne mati!) s prošnjo, da bi jaz posredoval za sina. Od njega sem šele zvedel, da je Stane v oblasti voda 13. čete v Polju. Očetu sem odgovoril, da že dolgo nimam nobene besede več v Polju. (Pa tudi, da so mi ravno v tej četi oponesli, da sem premehak za terence.) Moj v knjigi navedeni odgovor si je izmislil vpliven vaški aktivist. V opombi je povedano, kdo. Pripomnim naj, da so Nemci zajeli Staneta Lukca nekje na Primorskem.

Presenetljivo, vsaj zame, je, da je Štefanija Podbevšek tudi tej knjigi prispevala svoj sestavek »Francka Zupančič – Oračeva«. Skoraj začudljivo pa je, da je po dvajsetih letih od 1. izd. Sv. Urha (1966) ona sama opustila tisto sliko s Steletovim in mojim imenom pod njo. Tudi sicer ne omenja najinih imen.

Na koncu sestavka se spet vračam k zborniku Moste – Polje, k str. 130–135. Navedbe so resnične, saj so vzete iz italijanskih dokumentov, trije dokumenti so celo v faksimilu. Glede seznama vaških stražarjev ob začetku posadke in glede prošnje za oskrbo in opremo naj povem, da so podobne dopise morali napisati poveljniki vseh VS in jih pošiljati po zveznem oficirju ali sami oddelku za VS pri italijanskem korpusu. Kdor hoče v tem dopisu videti moje posebne zveze z Italijani, naj jih! In glede moje prošnje za dopust na gimnaziji, kjer sem poučeval: Ko sem namreč po dveh tednih pouka v sept. 1942 zapustil šolo, mi je ravnatelj Marko Bajuk sporočil, da ga je referent za srednje šole na banski upravi opozoril, da moram napraviti prošnjo za dopust na italijansko oblast, ker bo sicer moje službeno razmerje prenehalo. Sestavil sem prošnjo v polomljeni italijanščini; popravil mi jo je italijanski profesor, ki se mi je od šestih profesorjev na klasični zdel še najbolj dostopen. Nato sem sam nesel prošnjo prof. Ferjanu, ki je poskrbel, da je bila poslana naprej. Zaradi te prošnje nisem stopil v noben italijanski urad. Da pa je moja prošnja romala do samega poveljnika italijanskega korpusa Robottija in od njega k visokemu komisarju Grazioliju, torej k vrhu italijanske upravne oblasti, sem zvedel šele iz »Sv. Urha«, nato pa obširneje v Zborniku. V domobranski dobi pa so zadevo mojega dopusta rešili sposobni slovenski uradniki sami.

Na koncu naj omenim prijetno kratko srečanje s tistim profesorjem, ki mi je bil popravil italijanščino v moji prošnji. Bilo je sredi poletja 1946 na železniški postaji v Udinah (v laškem Vidmu, kot bi rekli stari Goričani). Prijetno presenečena nad tem naključjem sva bila oba. Dejal sem mu, da grem proti Trstu in Gorici, da bom tako bliže domu, kamor pa ne smem. Je razumel. Obzirno sem ga vprašal, od kod bi bil on. Iz Rezije, je dejal. Iz Rezije? In jaz na to, da tam živijo tudi Slovenci. Pritrdil je, da je Slovenec. Prosil sem ga, naj bi kaj povedal v rezijanščini. On pa, da ga najbrž ne bi razumel. Predno sva se poslovila, je razodel, da je bil pred vojno dodeljen italijanskemu konzulatu v Sarajevu.

12.2.1.

Pri prijatelju – sošolcu smo se v njegovi lepi hiši na Dolenjskem imeli prav imenitno. Povabil nas je k sebi na kosilo in klepet po dolgih letih po maturi. Štirje – dva para smo se pripeljali iz Ljubljane, tako da nas je bilo skupaj z gostiteljema šest. Prav lepo smo bili sprejeti in imenitno pogoščeni. Obujanje spominov na dijaška leta je bilo res prisrčno in prijetno smo se zabavali, dokler …

Ja, dokler ni začel sošolec iz Ljubljane takole: »Ampak, tole, kar se dogaja v državnem zboru okrog teh napisov na spomeniku ljudem, ki so bili pokončani po vojni, je pa že malo smešno. Evropa je razčistila te zadeve in obsodila kolaborante, pri nas pa se še kar pojavljajo razni Drobniči, delajo zgago in s svojo nestrpnostjo in nerganjem onemogočajo normalno delo parlamenta. Zgodovinar Repe je o tem že vse dovolj jasno povedal, vsega sta kriva Cerkev in kler, ki je nahujskal nevedne kmečke fante« itd … Takoj sem zaslutil, da bo to tema, pri kateri se bodo naša mnenja močno razhajala, izbruhnila bodo čustva in debata lahko postane groba in še posebej v odnosu do gostitelja neprimerna. Na kratko sem povedal svoje mnenje, da se s tako oceno ne strinjam in da je v mojih očeh poslanec Janez Drobnič eden najbolj – sicer odločnih, vendar pa – miroljubnih in poštenih ljudi v državnem zboru. Vsakemu sicer dopuščam njegovo mnenje, za pogovor o teh zadevah pa bi si vendarle raje izbral drugo priložnost.

Ko sem prišel domov, sem razmišljal o tem dogodku. Ta moj sošolec in kolega je intelektualec, tehnično visoko izobražen in ni politik. Kako je mogoče – sem si dejal – da dejstva in argumenti v našem prostoru nimajo nobene teže, da razumni ljudje niso sposobni sprejeti resnice in novega stanja, ko je s propadom komunizma vendarle nastopil čas za razsvetljenje, za redefenicijo pogledov na obdobje medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Ne potrudijo se, da bi si pridobili več informacij. Z neverjetno lahkoto se »delajo Francoze« in kot najbolj prekaljeni revolucionarji prisegajo na narodnoosvobodilni boj, pozabljajo pa na dirigirano revolucionarno nasilje, ki je bilo – kot vsi vemo – edini razlog za slovenski medvojni razdor.

Malo se mi zdi verjetno, da bi se lahko s svojim ljubljanskim sošolcem spet kmalu srečala. Na moji vsakdanji gozdni poti na Rašico, kjer moja noga natančno pozna že vsak ovinek, vsako korenino, pa moja razmišljanja vedno znova iščejo pravo besedo kot odgovor na žaljivo, nepremišljeno blatenje. Vem, da je to krivica brez primere, toda kako v poplavi znanih interpretacij, ki jih v ponavljajoči izvedbi sprejetega kalupa poslušam že celo življenje, s prepričljivo besedo vzbuditi vsaj zanimanje in pripravljenost za pogled tudi iz nekega drugega zornega kota … In tako se grem svoj monolog. Izberem si temo, popravljam besede, dokler ne čutim, da so tako neizpodbitne in močne, da prepričajo tudi mene. Nizam stavek za stavkom in skušam biti zbran, da mi ne uide rdeča nit. Predstavljam si, da je to moj odgovor, da je to pismo mojemu sošolcu – za katerega vem, da je v redu in dober človek. Ravno zato nekako čutim, da mu moram to povedati. Toda, ali mu morem in znam to povedati tudi drugače, brez vzorca obtoževanja in žalitev – tako, da bo voljan poslušati in sprejeti tudi zgodbo z druge strani?

Da imamo o kaki zadevi različne poglede, drugačno mnenje, je seveda lahko precej normalno. Kako se oblikuje stališče posameznika, je rezultat mnogih dejavnikov: družinska tradicija, okolje, v katerem živimo, vpliv vzgojnih institucij (vrtci, šole itd.) in medijev, lastne izkušnje in končno osebna angažiranost, poglobljen raziskovalni pristop pri osvetlitvi neke teme, ki je še posebej aktualna in kjer nova spoznanja lahko opredelijo in utemeljijo naše prepričanje. Človek sicer že po naravi svojega obstoja in bivanja želi biti tam, kjer sta resnica in pravica. Žal naša domišljija tako elastična, da si lahko skoraj za vsak primer ustvarimo okoliščine, slike, ki ustrezajo naši želeni resnici in predstavi. Te zavzeto in vneto varujemo in nikakor ne dopustimo, da bi se ta slika v nas spremenila, saj bi to ogrozilo našo notranjo varnost in deklasiralo našo pozicijo. Argumenti – pa naj bodo še tako utemeljeni – so puhli in prazni, za vsakega imamo pripravljen odgovor. Že vnaprej naš »obrambni obroč« deluje stoodstotno, strategija nesprejemanja novih, drugačnih spoznanj deluje brez napake. To je pač zakon inercije, čas dolgotrajnega sprejemanja nekih podatkov, ki so se usedli v našo podzavest in okupirali našo dušo … Ali ima torej smisel prepričevati nekoga pri zrelih letih s popolnoma izdelanim lastnim mnenjem? Težko bo to. Pa vendar, dopuščati, da življenje teče še kar naprej z izkrivljeno, enostransko predstavljeno zgodbo o naši preteklosti, je še hujše breme. Če vložimo svoje hotenje in pripravljenost v napor ozaveščanja – pa četudi ostanemo pri tem nerazumljeni – se zdi, da nam je lažje in da izpolnjujemo na ta način svoje človeško poslanstvo, ki teži k bolj objektivni resnici. Vendar pa bi bilo mnogo lažje, če bi vsak, ki želi odpirati debato o teh zadevah, poleg Repeta in drugih znanih režimskih piscev (ki v gorah naklade opevajo prirejeno zgodovino zmagovalcev) prebral še kakšno drugačno razlaganje teh dramatičnih dogodkov. V času po propadu komunizma se je vendarle odprla pot tudi do drugih virov in mlajši zgodovinarji v svojih delih odpirajo nova, doslej neznana poglavja, ki osvetljujejo takratna dogajanja še iz drugega zornega kota …

Komunisti, ki so poleg Hitlerja »proizvedli« toliko gorja in zločinov, so imeli svojo vizijo, svojo resnico. Edinstveno in vabljivo geslo iz francoske jakobinske revolucije: enakost, bratstvo, svoboda je omamilo množice polovice sveta, množice – obubožanih, izkoriščanih in zavrženih. Stalin, Tito, Naser, Ceausescu, afriški, južnoameriški, kubanski, vietnamski, korejski itd. revolucionarji so zasejali seme upanja v izkoriščano ljudstvo. Pa tudi v srenjo intelektualcev, ki so s pesmijo, glasbo in vsakršno literarno vsebino poveličevali prihajajoče zmagoslavje nad bedno črnino človeštva.

In tako je v napore za pravičnejši svet med drugo svetovno vojno vložila svoje adute tudi naša Komunistična partija. Po njenem mnenju je bil za to dejanje najprimernejši začetek druge svetovne vojne, saj je predvidevala, da bo v vsesplošni zmedi in kaosu najlažje uresničila svoje cilje. Komunisti so bili dobro organizirani (ilegala, španska državljanska vojna) in nikakor niso bili pripravljeni dovoliti, da bi jih v vodstvu in organizaciji odpora – ta je služil za pokritje glavnega namena, to je prevzem oblasti – kdo prehitel. To je bilo res samomorilsko dejanje in noben narod v območju okupirane Evrope leta 1941, ko je bila moč zavojevalca največja, tega ni počel. Z vso gotovostjo lahko postavimo trditev, da so nam večino gorja, ki smo ga Slovenci doživeli med vojno, »preskrbeli« komunisti. Začetek odpora bi bil smiseln – tako kot marsikje po Evropi – v začetku leta 1943 (padec Stalingrada), ko se je ostrina okupatorja skrhala, moč oslabela in so bili primorani pričeti z vpoklicem slovenskih fantov v svojo – nemško vojsko.

Vsa ta dejanja, trpljenje, smrti in gorje pa bi se vsaj do neke mere opravičila, če bi se napovedi, obljube in sanje komunistov uresničile. Žal se je izkazalo, da je bila tudi ta svetla ideja le utopija in da so bili vsi napori, vsi zločini, razredno čiščenje, poboji zaman. Projekt »Raj na zemlji« je propadel in tudi Slovenci počasi spoznavamo, da smo v tem eksperimentu plačali čisto po nepotrebnem previsoko ceno. Kakor se narava človeštvu prej ali slej maščuje za napačne odločitve in zlorabe, tako se tudi v življenju posameznika ali naroda napačne odločitve prej ali slej izrišejo kot usodne …

Del Slovencev je ideji boljševizacije, ki se je med vojno pri nas rojevala, po vojni pa tudi dejansko ustoličila – nasprotoval. Zakaj in po kakšnih merilih bi morali obsojati slovenske fante, ki so se med vojno uprli ideologiji, v katero niso verjeli in kateri niso zaupali – še posebej potem, ko so glavni komunistični akterji po svojih vosovskih eksekutorjih izvajali nad drugače mislečimi ljudmi nasilje najhujše vrste? Ta upor je bil njihova legitimna pravica in dolžnost po »božjih in človeških postavah«. Da jih je pri tem Cerkev spodbujala, je bilo razumljivo, saj je ta ideologija na najbolj grob način zanikala vrednote, ki so stoletja ohranjala in vzdrževala človeško vrsto, da ni podivjala v anarhiji in razvratu. Misel našega najbolj uveljavljenega pisatelja Draga Jančarja, da »je bil narodnoosvobodilni boj vrednota, nič manjša vrednota pa ni bil upor proti totalitarnemu komunizmu«, mi je zato zelo blizu. Dogodki in razplet te zgodbe so pokazali, da so tudi ti fantje imeli svoj prav in da bi si vsaj zdaj, ko je ideološka evforija le malo popustila, (če že drugega ne) zaslužili vsaj spodoben, ne pa žaljivo poniževalen napis na spomeniku oziroma tak napis, kot si ga želijo svojci, brez diktata trenutne oblasti, ki še vedno deluje po kalupu in načinu petdesetletnega enoumja.

To bi bil prvi, pietetni akt slovenskega naroda v znamenju katarze, ki bi vsaj malo olajšal težko breme zločina.

12.3.1.