Zaveza št. 51

1.1.1.

Dobro desetletje postkomunistične demokracije nas je pripeljalo do točke, v kateri so neke slutnje, ki so se pojavile kmalu po njegovem začetku, potem pa vstajale v nas vedno pogosteje in vedno bolj določno, končno dozorele v podobe, ki so terjale, da jim priznamo vlogo pomembnega spoznanja. Vsebino tega spoznanja bi najlaže predstavili, če bi se oprijeli besede postkomunizem. Ta ima dva pomena. Lahko pomeni zgolj čas po komunizmu ali duhovno, kulturno in politično stanje družbe, ki je šla skozi ozko grlo totalitarnega monolita in išče svojo podobo v širših, svobodnejših, recimo kar normalnih perspektivah civilizacije. Postkomunizem je torej lahko oznaka za razmere, ki se vzpostavijo v družbi, ki se v celoti in brez ostanka odloči za demokracijo in avtentično demokratično kulturo. V takem razumetju je postkomunizem zgolj »čas po«. Postkomunizem pa ima še drug pomen. Pomeni namreč, da se komunizem s komunizmom ni končal, ampak ima svojo post-fazo; pomeni, da je komunizem fenomen s pregibom, nekakšen kolenski pojav s prvim in drugim delom. Pri tem moramo opozoriti, da komunizma tu ne umevamo v njegovem površinskem nastopu, v njegovi zgodovinski pojavnosti, ampak v tem, kar ga je nosilo – v volji do moči, ki čuti, da si zadostuje le tedaj, če ima v rokah vzvode, preko katerih izvaja celostno ali totalno oblast. Ko torej pravimo komunizem, tu ne mislimo na stanje, ki ga s komunizmom izkustveno in specifično povezujemo – na partijo, na ideologijo na tajno policijo, na represijo, na Goli otok – ampak vzgonske sile, ki so ustvarile neko stanje in ga zaradi njegovih specifičnih oblik imenovale komunizem, lahko bi pa vzpostavile drugo stanje, ki bi imelo isto strukturo, a druge oblike in drugo ime.

A zakaj drugemu delu tega pojava pravimo postkomunizem? Najprej zato, ker je po svoji osnovni strukturi, čeprav ima drugo obliko, enak komunizmu; potem pa zato, ker ga s komunizmom povezuje personalna unija iste elite ali elite, ki je z njo v političnem sorodstvu; najvažnejši razlog pa je ta, da je postkomunistična elita bila v položaju izpeljati svoj program ravno zaradi mesta in vloge, ki ga je imela v komunizmu. Ko ne bi bila nekoč najprej promotor družbene lastnine in potem njen upravitelj, ne bi sedaj mogla izkoristiti njenega razgrajevanja, razdružbljanja ali lastninjenja, ki je kot nekdanji vodilni sili nujno padlo v njeno kompetenco. (Vseskozi moramo namreč imeti na umu, da je bil prehod iz komunizma v demokracijo legalističen in ne revolucionaren.)

Dejstva, ki smo jih v obrisih tu navedli, razložijo, zakaj in v kakšnem pomenu moramo govoriti o drugi fazi komunizma ali postkomunizmu. Tudi fašizem in nacizem nista izginila brez nujnih odpljuskov, a nam nič od tega, kar je ostalo, ne daje pravice govoriti o kakšnem postfašizmu ali postnacizmu – sploh ne, zlasti pa ne v takem obsegu in pomenu, kot moramo govoriti o postkomunizmu. Nobeno drugo posamično dejstvo ne bi, če bi ga dokraja eksplicirali, toliko prispevalo k našemu razumetju, kaj je idejna, zgodovinska in civilizacijska srž komunizma, kot ravno ta razlika. Vprašanja, ki bi izhajala iz tega dejstva, bi odgovorila, kaj mu daje v civilizaciji, v kateri živimo, tako presenetljivo vitalnost. (Nekako vendarle vemo, mar ne? Njegovo vitalnost mu daje civilizacija sama, saj je iz nje izšel – na nedovoljen način, a vendar iz nje. A sedaj ne bomo vrtali dalje s to mislijo.)

1.1.2. Slovenski postkomunizem – revolucija in enobe

V Sloveniji je postkomunizem lahko računal na vsa dejstva in možnosti, ki smo jih navedli zgoraj. Tudi slovenski komunisti nenadoma niso bili več pobudniki in garanti egalitarne družbe, ampak zagovorniki na lastnino vezanih družbenih razlik. Vse je bilo videti komično – pa tudi malce tragično. Proletariat, ki so ga komunisti postavili na tron kot metafizičnega utemeljevalca vsesplošne emancipacije, so postkomunisti postavili nazaj na tlak trde realnosti. Tako mu je bilo dano učinkovito vedeti, da ni nič drugega kot to, kar je – proletariat. Poleg vsega pa so mu še izstavili račun za stroške, ki jih je zahtevala komedija, ki so jo z njim uprizarjali. Bilo je res groteskno, a tega po polstoletnem ideološkem kondicioniranju večina ni bila več v stanju opaziti. Slovenskim postkomunistom so bile torej na razpolago iste bonifikacije kot v drugih postkomunističnih družbah. Prej so bile, kot pravimo, v naravi stvari. Poleg tega in dodatno pa so v Sloveniji obstajale še neke okoliščine, ki so izvajalce postkomunističnega projekta postavljale v poseben položaj. Tu je bilo še nekaj, na kar so mogli in morali računati.

Slovenski komunisti niso nikoli utemeljevali in upravičevali svojega zgodovinskega angažmaja zgolj s svojo družbeno teorijo – z Marxom v roki – ampak vedno tudi z okoliščinami, v okviru katerih so konkretno nastopili. Te okoliščine so bile razmere, ki jih je prinesla vojna. Ko ne bi bilo vojne, ne bi komunistom ne njihova teorija ne njihov hiperaktivizem nič pomagala. Za komunistične načrte je bila vojna sine qua non – pogoj, brez katerega ni nič. Tako se je zgodilo, da je Slovenija doživela dvojno agresijo: napad Nemcev, Italijanov in Madžarov, ki so jih nosile njihove specifične totalitarne ideologije, in napad slovenskih komunistov, ki so vedeli, da morajo izkoristiti dolgo pričakovano možnost. Iz logike te situacije in tega dogajanja je sledilo, da komunisti niso mogli nastopiti zgolj kot revolucionarji, ampak so morali uprizoriti boj z okupatorjem in mu dati ime narodnoosvobodilni boj. Tako so komunisti izvedli svojo agresijo v obliki grandiozne manipulacije, ki je bila možna samo v vojni.

Da za komuniste enobe ni bila vrednost po sebi, ampak sredstvo za izvedbo revolucije, nam pokaže preprost analitičen razmislek. Denimo, da ste v točki A in želite priti v točko C, a to lahko naredite samo tako, da greste skozi točko B. Pot iz točke A v C je torej možna samo preko točke B. Druge poti ni. V skladu s temi propozicijami sledi, da obstaja velika verjetnost, da ste šli skozi točko B samo zato, da ste prišli v točko C. Če ne bi imeli tega interesa, še pomislili ne bi, da bi obiskali točko B. Če so komunisti hoteli izvesti revolucijo, so jo, v času okupacije, mogli izvesti samo tako, da so šli skozi točko B – da so priredili enobe. Toda to ni bil osvobodilni boj, ki bi kaj pomenil sam zase, ampak je bil ves njegov pomen v tem, da je bil sredstvo. To je abstrakten dokaz, ki ima svojo veljavnost po sebi, podpira pa ga tudi način, kako so komunisti šli skozi točko B: podpira ga enobejevska pragmatika. Enobe so namreč izvajali tako, da bi se še najbolj približali resnici, če bi rekli, da so vzeli narod za talca. Tega pa ne počnejo tisti, ki hočejo narod osvoboditi, ampak tisti, ki hočejo z njim kaj doseči. Dosegli so to, da so se ga končno lahko polastili. Pol stoletja so potem dokazovali, da v njihovih očeh narod, ki so ga osvobodili, ni svoboden. Niso nas imeli za svobodne. To je najkrajši in najbolj natančen opis tega, kar so z nami počeli.

Enobe je bil torej v resnici slepilo, a komunisti so ga gojili in negovali, in v totalitarnih prostorih, kjer je bila stroga selekcija glasov, ki so se smeli slišati, je počasi zrastel v ustaljeno mitsko podobo, ki je lahko igrala vlogo ustanovnega kamna države. Enobe je bilo tisto dejanje, s katerim je narod opravičil svoj obstoj v zgodovini. Bil je sublimat vseh narodovih osvobodilnih vzgibov v preteklosti, v njem naj bi se ogledovala vrednost vsega njegovega dejanja in nehanja v prihodnosti.

Toda vedno ni bilo tako. Tako je do kraja in v celoti šele danes. V preteklosti pa je moral enobe deliti ugled z revolucijo. Nikoli sicer ni bilo tako, da bi njegova podoba povsem zbledela, a po vojni, ko se je zdelo, da je opravil vlogo, ki mu je bila dodeljena, je začel počasi izginjati iz ospredja. Na njegovo mesto je v vsej velikosti stopila revolucija. V pilotskih kabinah ideologije so začutili, da je prišel čas, ko je stvari mogoče imenovati s pravim imenom. Možno pa tudi treba. Zavedeli so se, da so revolucionarne spremembe, ki so bile v tej fazi razvoja še bistveno odvisne od družbene volje, v stalni nevarnosti, da zdrknejo na nivo že presežene normalnosti – da zapadejo kateremu od mikov gnilega liberalizma, kot je bilo tedaj temu treba reči – sem pa je v zadnji analizi, potem ko si od njega odstranil specifično enobejevsko embalažo, nazadnje spadal tudi boj proti okupatorju. Zato ga je bilo treba držati v spoštljivi razdalji do revolucije. To se je zgodilo vedno takrat, ko je revolucija zašla v vakuum normalnosti in so se njena jadra povesila. Tedaj so revolucijo nemudoma porinili daleč na prvo mesto in vanjo investirali vse razpoložljive ideološke energije. To se je spektakularno dogodilo po dogodkih ob koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let. Spomeniki pred državnim zborom še dandanes pričajo o zadnjem, a herojskem naporu zagotoviti primat revoluciji.

Stvari, ki so se tako vzpostavile, so trajale vse do padca berlinskega zidu, ki se je zdelo, da je oznanil konec. Čutili smo, da je nazadnje prišel čas, ko bodo maske padle in bomo, ko se bo zastor po igri dvignil, zagledali, ne več igralcev, ampak ljudi. Tudi smo mislili, da bodo igralci, potem ko so postali ljudje, odšli po svojih opravkih. Vsaka druga možnost se je zdela tako absurdna, da nanjo nihče še pomislil ni. Kaj pa je bilo možno narediti drugega po igri – ki pa ni bila nobena igra, ampak strašna resničnost – v kateri je bilo narejeno toliko najbolj surovega in najbolj grobega, pa tudi najbolj rafiniranega in najbolj umetelnega nasilja; v kateri je bilo postavljenih toliko žrtvenikov in na njih toliko ljudi pokončanih; v kateri je bilo toliko dostojnih in svobodnih ljudi zlomljenih; v kateri je bilo toliko laži povedanih in toliko resnic poteptanih in pohojenih. Kaj smo si po vsem mogli drugega misliti, kakor da bodo šli po svojih opravkih – potem ko jih je zgodovina spet naredila za ljudi. Tudi se nam je že zdelo, da se nam nekoliko smilijo.

A to, o čemer smo takrat mislili, da je konec, ni bil noben konec, ampak nov začetek. Tisti, ki jih je zgodovina tako dramatično izničila in jim tako slovesno – tako ritualno – vzela poverilnice, niso odšli po svojih opravkih, kot smo vsi od kraja pričakovali, ampak so začeli novo igro. Začela se je drugo obdobje velike avanture – faza postkomunizma. Kot smo rekli v uvodnih stavkih tega razmišljanja, se nam je ta možnost zdela tako absurdna, da smo misli, ki so nas od časa do časa vznemirile, imeli le za hude slutnje, ki pridejo in grejo. Samo hude slutnje, »samo to in nič drugega«, če ponovimo Poejeve besede iz Krokarja. Toda slutnje so končno postale resnica. Morali smo jo priznati.

Figure 1. Megleno in zasneženo mesto Simon Dan

1.1.3. Trije dosežki slovenskega postkomunizma

Kaj se je zgodilo? Zgodile so se različne reči. Dr. Tine Hribar je nekoč rekel, da je demokracija vsa v proceduri. Ta stavek je resničen in neresničen. Resničen je v tem, da demokracije ni, če ne obstaja v demokratičnem postopku sprejeta procedura. Neresničen pa je v tem, da procedura sam ni dovolj. Postkomunistična praksa nas takorekoč dnevno opozarja na možnost, da kljub veljavni proceduri vladajoča elita lahko izpelje domala sleherno zamisel. Tega ne bi mogla, če ustanove, ki so vpletene v proceduro, ne bi bile pod njenim vplivom. Ali imamo o tem konkretne podatke? Konkretnih podatkov nimamo, zagotovo pa vemo dve stvari: vemo, da so nekatere stvari skrajno nenavadne, in vemo, da vladajoča elita obvladuje veliko večino političnih in družbenih ustanov. Stavek, ki iz tega sledi, se glasi: tudi v demokratski politeji se lahko vzpostavi stanje, ki omogoča totalno oblast. Slovenski postkomunisti so s kombinacijo podedovanih družbenih privilegijev, spretne volilne in parlamentarne politike, predvsem pa z dominacijo nad medijskim prostorom takšno stanje dosegli. Ne da bi kršili proceduro, so dosegli moč, analogno tisti, ki so jo nekoč imeli komunisti. To je osnovni strateški dosežek in služi za ozadje vsem drugim manevrskim premikom nove elite. Ti so različni, vsi pa služijo realizaciji ambicioznega cilja postkomunistične politike: doseči združitev nezdružljivega in sobivanje nesoobstojnega. Praktično to pomeni: civilizacijsko rehabilitirati komuniste in komunistični angažma v zgodovini in si istočasno zagotoviti presežno politično in družbeno moč. Da ta nenavadni projekt začasno uspeva, je posledica dveh okoliščin: duhovnega opustošenja, ki ga je pustilo komunistično enoumje, in postmodernega moralnega nihilizma, ki je zajel tudi Slovenijo. To je tista srečna koincidenca, ki temu nič manj premetenemu kot arogantnemu prizadevanju »daje toliko življenja«, kot pravi Hamlet. Ni nam treba dvomiti, da bo zgodovina to napako prej ali slej odkrila, toda kaj vse se bo med tem zgodilo! In ali bomo po vsem, kar se bo zgodilo, še mogli, kot narod, priti k sebi? Predvsem pa, ali se bomo imeli še kam vrniti?

Med poglavitnimi pobudami, ki so prišle iz postkomunističnih strateških kabin, je bila radikalna odprava revolucije. Stavba, ki jo je postavila revolucija, je bila v ruševinah. Spričo te zgodovinske podrtije komunistom ni bilo več mogoče prikrivati, da so veliki poraženci. Poleg tega pa je revolucija, kadar je delovala v delovnem kombinezonu, počela stvari, ki so bile ena sama obremenitev. Ideologija se je sicer trudila, toda toliko krvi ni bilo mogoče sprati z rok – »dišave vse Arabije« ne bi bile za to dovolj, kakor je v svojem obupu tožila Lady Macbeth. Zato so sklenili, da revolucije ni bilo. V razmerah, kakršne so se vzpostavile in ki smo jih nakazali zgoraj, je bila ta ukinitev za nazaj sprejeta brez ugovora. Na mesto, ki ga je nekoč zasedala revolucija, se je sedaj razširil in razkomodil enobe in dobil še impozantnejši videz. Rešen neprijetnih asociacij je sedaj tam blestel kot vsaka druga zahodnoevropska rezistenca in kot vsaka druga zahodnoevropska rezistenca poudarjal predvsem svoje mesto v zboru Zaveznikov. Hladna vojna – ki je bila nadaljevanje boja in končni obračun z evropskimi totalitarizmi – se ga v bistvu ni dotikala, saj, naj vas spomnimo, revolucije ni bilo. Bile so samo neke želje po socialnih spremembah, ki so se udejanile v jugoslovanskem socializmu, ki pa sploh ni bil noben komunizem. Tudi ta zamenjava je stekla brez odmevnega ugovora.

Postkomunizem je tako dosegel pomemben uspeh: imel je oblast, ki je bila celostna ali totalna, proglasil se je za čistega in je to bilo sprejeto. Kar je motilo tako retuširano sliko, so bile neke malenkosti, neke »napake«, ki so še ostale ideološko neobdelane. To je bil povojni genocid slovenske protikomunistične vojske, umor petnajst tisoč vojakov in njihovih spremljevalcev, mater, žena in deklet. To malenkost so sklenili odpraviti s petim od tako imenovanih vojnih zakonov, ki so mu dali ime Zakon o grobiščih. S tem dokumentom, sprejetim 19. junija letos v državnem zboru, so bila pobitim vojakom slovenske domobranske vojske priznana grobišča »žrtev vojne« – taka grobišča so bila priznana pobitim civilistom – in ne »vojaška grobišča«, ki so bila priznana partizanom in padlim vojakom okupatorskih vojsk; in na grobiščih genocidno pobitih slovenskih domobrancev bo pisalo: »umrli zaradi medvojnih dogodkov in povojnih usmrtitev«. Pobitim domobrancem so torej vzeli status vojakov in z avtoriteto zakona, sprejetem v parlamentu demokratične države, je obveljalo, da revolucije ni bilo. Tako se zdi, da se je končala neka dolga doba na način, ki ga končno nihče ni pričakoval. Kar se je zgodilo, je tolklo človekovo pamet in srce. Sprejeti zakon je pomenil ponovitev genocida – leta 2003! – a se gladina narodove duhovne in politične zavesti ni niti malo vznemirila. Ne pesnik ne pisatelj ne učitelj ne levit se nista zganila. Vse je molčalo. Ali bi kak čas mogel biti bolj obsojen, kot je ta molk obsodil našega. Zdi se, da je s tem bila dosežena in presežena neka skrajnost. Vse je bilo tudi nekoliko grozljivo. Kakor da bi ta molk razkrival našo željo po smrti; kakor da smo se z njim kot narod usodno zavezali. Narod, ki hoče živeti, tega ne bi dovolil.

1.1.4. Kulminacija slovenske postkomunistične arogance

A malokdo to tako dojema. V postkomunističnih ritualih se na raznih slovesnostih povzdigujejo pretekle partijske instalacije, kot da bi šlo za avtentično narodovo zgodovino. Predsednik skupščine demokratične države Slovenije gre na obletnico Zbora slovenskih narodnih odposlancev, na katerem je bil legaliziran ves teror, ki ga je do tedaj specialna partijska milica izvedla nad Slovenci, ki niso kazali pripravljenosti, da izstopijo iz tradicije dosežene narodove kulture; na slovesnost, v senci katere je bil izpeljan spektakel prvega montiranega procesa v Sloveniji in na katerem je bilo šestnajst ljudi obsojenih na smrt in usmrčenih; na obletnico politične manifestacije, v zakulisju katere so se dogajali in načrtovali množični umori. Ministri demokratične vlade Slovenije hodijo na partizanske mitinge, na katerih se slavijo dejanja, ki so v zadnji analizi ustvarila prostor za polstoletno totalitarno diktaturo. Ali imajo pravico? Legalno da, a kako bodo ta svoja ideološka romanja legitimirali, človeško in civilizacijsko, pred tribunalom esencialne narodove zgodovine? Ali pred tribunalom, ki sodi tistim, ki jemljejo ljudem človekove pravice?

Da, dosegli smo skrajnost ali pa smo jo mogoče že presegli. Sedaj je čas, da se še enkrat ozremo nazaj in se vprašamo, ali lahko odgovorimo na vprašanja, kaj se je z nami pravzaprav zgodilo. Morda nam bo absurdnost, v kateri smo se znašli, pomagala, da bomo ostreje gledali. Mogoče bomo le našli, katera je bila tista neznana stvar, za katero smo se bojevali, ko smo se gnali za tisoč znanih stvari.

Figure 2. Mračno mesto Mirko Kambič

1.1.5. Zgodovina kot drama

Tu se nam zdi potrebno, da najprej povemo nekaj o času. Čas najprej razumemo kot prostor, ki omogoča trajanje. To je homogeni čas, ki si ga zamišljamo kot nizanje istih enot: dni, tednov, mesecev, let. Te enote po sebi ne pomenijo nič, tudi dogodki, ki se v njihovem okviru dogajajo ne pomenijo, vsak zase, nič. Kakor enote se po tem gledanju drug za drugim vrstijo tudi dogodki. To je eno gledanje na čas. Včasih pa nas dogajanje, ki ga gledamo, prisili, da ga razumemo drugače. Ne moremo namreč kaj, da ne bi videli, da to, kar se dogaja, nekaj pomeni. Tu so dogodki tako veliki, si tako sledijo, so v takem odnosu med seboj, se tako zapletajo in razpletajo, da vsi skupaj kot celota dobijo pomen – da ne moremo reči drugo kot to, da je pred nami, recimo, nekaj kakor drama. Za dramo pa vemo, da nekaj pomeni: avtor jo je napisal, sestavil, zgradil z namenom, da nekaj pove. Zgodovinski čas je torej tudi dramatičen čas. Zgodovina kot zgodovina ima tudi status drame.

Ali nam je kdo povedal, da določenim dogajanjem lahko pripišemo značaj drame? Nihče nam tega ni povedal, sami smo presodili, da imamo do tega pravico. Svet v celoti je namreč opremljen s pomeni. Včasih se srečamo s stvarmi, za katere mislimo, da jim smemo ali celo moramo pripisati pomen. Naj pojasnim s primerom. Recimo, da hodite s karavano po neznani puščavi dneve in tedne, ne da bi naleteli na sled človeka, potem pa pod previsno skalo, pod katero prenočite, v pesku odkrijete koščke, ki bi lahko bile črepinje razbitega vrča. Tudi če se vam takoj ne posreči sestaviti vrča, nimate pravice odstopiti od misli, da imate v rokah nekaj, kar ni naredila narava, ampak umno bitje, kot je človek. Ali če bi se vam zgodilo naslednje? Oseba, ki jo imate zelo radi, bi zbolela na smrt. Molili bi k Bogu, da bi ji bilo dano živeti vsaj še dve leti. Potem pa bi prišlo tako, da ne bi živela samo dve leti, ampak dvajset, in ne samo dvajset, ampak še dve leti zraven, dvaindvajset. Seveda se lahko vsakdo odloči, da bo to razumel kot slučaj. Vsak pa ima tudi pravico, da vidi v tem neki pomen. A kdo ima bolj prav? Rekli bi lahko naslednje v obliki vprašanja: Če človek, zgolj kot človek, zunaj vse civilizacijske in kulturne informiranosti, zagleda v času ali prostoru nekaj, kar je mogoče tako rekoč prebrati, kakor da bi bilo nekaj zapisanega, ali ima človek tedaj pravico – še bolje bi bilo vprašati, ali sme – iti mimo, kakor gre mimo tisoč mutastih stvari.

1.1.6. Tri dejanja slovenske katoliške drame

To, kar se je zgodilo v slovenskem narodu med drugo svetovno vojno in po njej, je bilo tako sestavljeno in zgrajeno, da daje podobo velike in pretresljive drame. To ni bil čas homogenega minevanja in naraščanja, ampak zgoščen čas, v katerem so bili dnevi leta in leta desetletja, čas, ki je imel scenarij, kakor da bi ga napisal nekdo, ki je z njim hotel nekaj povedati.

Poglaviten akter v tej drami so bili slovenski katoličani. Vloga, ki jim jo je bilo igrati v tem času – v tej drami – je bila takšna, da ni čudno, če človek pomisli, da je bilo dvanajst stoletij katoliškega obstajanja na tej zemlji samo priprava nanjo. Kakor da bi ves ta čas molili, hodili na romanja, zidali cerkve in prenašali težo in vročino dneva – tlačanjenje, boj Vitovca in rop Turčije, samopašnost uradnikov in nadutost oblasti – samo zato, da bi iz sebe naredili ljudi, ki bodo nekoč morali iti skozi neki neznanski čas, ki bo od njih zahteval nič manj kot to, da dokažejo, ali so to, za kar se imajo, ali ne.

Slovenska drama je imela tri dejanja. V naslednjem bomo poizkusili na kratko prikazati vsako od njih. Govoriti bomo morali o določenih stvareh, a ne zaradi njih samih, ampak zato, da boste mogli nekoliko razumeti to dramo: njen potek, njen značaj in njeno sporočilo.

Prvo dejanje ima naslov Kočevski Rog. Kočevski Rog je treba razumeti kot metaforo, kot podobo za vsa pokončevanja katoličanov, v orožju in brez orožja, bodisi v Kočevskem Rogu bodisi kje drugod, pred njim in po njem. V Kočevskem Rogu, tako razumljenem, so pomorili cvet slovenske domobranske vojske, petnajsttisoč zvečine mladih fantov, pa tudi mož, deklet in žena. Ker se je ta veliki uboj zgodil v nekaj dneh in je zajel ljudi določene kulturne, politične in verske usmeritve, je nosil vse znake genocida. Poseben značaj mu daje okoliščina, da so nekdanji vojaki morilcem prišli v roke razoroženi – takorekoč zvezani – tako da storilcem ni bilo treba nič drugega kot moriti. A to ni bistveno. Tudi ni bistveno, da so jih pred smrtjo slekli in jih, še preden so prišli do roba brezna, onemogle od lakote in brezumne od žeje, pobijali s koli; da so v globini umirali tudi po nekaj dni. Bistveno je to, da nihče od njih, pa tudi nihče od njihovih prijateljev, ki niso bili zajeti v ta prvi krog, tega ni predvidel. Ko je Vetrinj dosegla vest, kaj se v Sloveniji dogaja, je neko preprosto kmečko dekle povedalo stavek, ki bolj kakor vse, kar je bilo o tem kdaj povedanega, izraža skrajnost trenutka. Rekla je: »Ali ne bo že sodni dan!« Zdelo se ji je, da bi sedaj moralo ugasniti sonce, da bi zvezde morale začeti padati z neba, da bi se morala zamajati nebo in zemlja. Takšno dokončnost konca je to dekle začutilo. Obenem pa neznosno nasprotje med namenom, s katerim so začeli ta boj, s prepričanjem in vero, s katero so ga bojevali, in tem koncem. Če je tako, hoče povedati ta stavek, je konec vseh stvari in vsake pameti.

Drugo poglavje slovenske drame nosi naslov Argentina. Tudi ta beseda je metafora in pomeni vse katoliške Slovence, ki jih ni zajel genocid, ampak druga posledica odločitve za boj za civilizacijo in vero. To je bil eksodus – izselitev ali odhod iz domovine v tujino – ne glede na to, kje so se naselili in preko katerih vmesnih postaj so tja prišli. Argentina je tem ljudem dala ime zato, ker jih je tja šlo največ in ker se je med njimi spočela ideja – najbolj ambiciozna ideja, ki se je tedaj mogla spočeti – da ustvarijo novo domovino ali novo Slovenijo. Kako velika je bila ta zamisel, koliko poguma in naporov je bilo vloženih v njeno uresničenje, bi bilo težko povedati v knjigi, kaj šele v dveh vrsticah. Ambicija na tujih tleh ustvariti novo Slovenijo – pravzaprav to ni bila nova domovina, ampak ponovitev stare, z vsem, kar je imela in ustvarila, razen zemlje, na kateri je stala – ta ambicija se lahko primerja samo s smelostjo medvojnih upornikov doma, ki so se postavili proti terorju in nasilju, pa tudi proti veliki osvobodilni manipulaciji, ki je zajela liberalne množice in šla, načrtovana in vodena, z demokratičnimi prapori v – totalitarizem. Niso hoteli utoniti v nasilju, ampak so se uprli.

Tudi Slovenci v Argentini so se uprli in uspeli. Za nekaj časa so postavili Slovenijo zase in za tiste, ki so ostali doma. Hoteli so jo ohraniti pristno in avtentično in so jo zato imenovali Svobodno Slovenijo in pri tem ves čas vedeli, da velja za umesni čas. Zidali so cerkve, šole in domove; izdajali so časopise, revije in knjige; rojevali so otroke, jim pripovedovali o oni drugi domovini in obenem tešili svoje koprnenje po njej; pet dni na teden so delali za svoj kruh, šesti in sedmi dan pa za ustanove, ki so omogočile tej domovini obstoj.

Toliko naporov, toliko vztrajanja, toliko sanj! In kaj se je zgodilo na koncu? Zgodilo se je najstrašnejše, kar se je moglo. Ko se je v pravi domovini, postavljeni na zgodovinskih tleh, obnovila svoboda in je ta domovina postala država, v njenem parlamentu ni bila prebrana slovesna listina, s katero bi se svobodna država zahvalila argentinskim Slovencem, da so pol stoletja ohranjevali svobodno Slovenijo. Misel, ki jih je držala pokonci, sanje, ki so jih sanjali, se niso uresničile. Bilo je, kakor da bi bili izdani. In so tudi bili; tako izdani, kakor vojaki slovenske domobranske vojske, ki so jih prevarali in poslali v smrt. Bili so izdani, odrinjeni in zavrženi. A to še ni bilo vse. Potem ko so si postavili hiše in izpolnili gospodarske pogoje za obstoj, ko se je že zdelo, da se je njihova pionirska eksistenca umirila, je prav ta njihova argentinska domovina padla v krizo in kaos, v katerem marsikdo ni več vedel, kako bo živel. Situacija je bila absurdna in žaljiva. Najbolj žaljiva takrat, ko so tisti, ki so z oholo kretnjo zavrnili priznanje za njihov zgodovinski dosežek, sedaj visokostno in hinavsko razmišljali, kako bi jim bilo mogoče pomagati. Tako je stanje sedaj. Kar hočemo poudariti, je to, da je tudi drugo poslavje slovenske drame napisano v istem konceptu, kot ga izkazuje poglavje o Kočevskem Rogu.

Figure 3. Na prehodu – Razmišljujoče mesto Mirko Kambič

Tretje poglavje slovenske drame nima svojega naslova. Če nas bi kdo ravno silil, da ga na vsak način najdemo, bi se odločili za besedo Preživeli. S tem bi bili mišljeni tisti, ki niso izginili v povojnih pokolih niti se niso pridružili izhodu ali eksodusu, ampak so ostali doma in preživeli. Sedaj ne bomo govorili o tem, kakšne možnosti sobivanja z nasiljem in nesvobodo so se odprle pred temi in za katere so se odločili. Govorili bomo o tisti večini, ki je ostajala v temelju zvesta nekdanji duhovni, kulturni in politični vpletenosti, pa tudi svojim prijateljem v Kočevskem Rogu in Argentini. Ki so jim ostali zvesti in prenašali čas, ki ga označujejo Puškinove besede: »Enih ni več, drugi pa so daleč.« Ti so pod strahovlado, ki so jo s svojo osvobodilno vojno Sloveniji priskrbeli komunistični partizani, v sebi in v krogu zaupnih prijateljev – pod zemljo, tako rekoč – »v suhih gomoljih ohranjali pičlo življenje«, kot pravi Eliot. Med te spadamo, v večji ali manjši meri, tudi mi, ljudje sedanjega časa. In za nas je treba reči, da smo se devetdesetega leta dvignili v veliko upanje. Mislili smo, da imamo do tega upanja posebno pravico, saj smo skozi »ljuti čas«, pod zemljo sicer in v »suhih gomoljih«, ohranjali misel na svobodo. Pa tudi v zaporih, tudi v zapostavljanju, tudi v ponižanju. Upanje pa je bilo to, da bo slovenska drama v zadnjem poglavju spremenila koncept; da je določeno, da bomo mi tisti, ki bomo dognali pravdo: svojo in tistih, ki jih ni več, in tistih, ki so daleč – tistih, ki so kot Mandelštam sanjali: »V Peterburgu, tem se spet dobimo: tam smo sonce pokopali.« Mislili smo, da bo slovenska drama v zadnjem poglavju spremenila dramaturgijo. Pripravljali smo se na to, da svoje dejanje, spremenjeno v triumf, odigramo čim bolje: dostojanstveno, velikopotezno, resnično. Tako trdno smo verjeli, da je za nas bilo prihranjeno, da postavimo stvari na njihovo mesto in svojim ljudem oznanimo veliko normalnost, da dolgo nismo opazili, da razvoj spreminja smer. Vedno bolj pa je bila podoba, da Avtor ne misli odstopiti od načrta, ki si ga je od začetka zamislil za slovensko dramo. Postalo je jasno – že nekaj časa je jasno – da Preživeli nismo nobena izjema, da je tudi za nas že napisana vloga in da se ta vloga v bistvu ne razlikuje od tiste, ki je bila odigrana v Kočevskem Rogu in v Argentini. Da je drama, v kateri smo nastopili zadnji, narejena scela. Ne bomo se sedaj spuščali v to, zakaj se je vse to empirično tako razpletlo. Tudi to je zanimiva zgodba in marsikaj že vemo o njej. A vse to ni važno. Važni sta samo dve stvari: zakaj si je Avtor zamislil tako dramo in jo sklenil izpeljati do konca in, za nas, ali jo bomo sprejeli ali ne. Važno je sicer še nekaj, a to bomo dodali v obliki pripombe. Prav to, da je drama izpeljana konsekventno do konca, je za interpretacijo bistvenega pomena. Ravno to je dela izjemno, ravno to nas sili, da jo moramo razumeti; da se jo splača razumeti. Ko ne bi bilo te neznanske doslednosti, je sploh ne bi opazili.

1.1.7. Resnica zgodovine in sprejetje poraza

Tu je morda sedaj mesto, da ponovimo vprašanje: Kaj pomeni resnica zgodovine? Kaj je sploh resnica?

Resnica je najprej dejansko stanje določenega segmenta izkustvenega sveta. To stanje je načelno mogoče ugotoviti ali konstatirati. Splošno je znano, da se je druga svetovna vojna začela 1. septembra 1939. Če pa razpolagate z dokumenti – največkrat jih je najprej treba poiskati v arhivih – lahko ugotovite na primer tudi, koliko nemških in koliko poljskih vojakov je padlo prvi dan spopadov. In tako naprej še za tisoč drugih posameznosti. A tudi če bi imeli vse podatke za to vojno, morda še ne bi vedeli, zakaj se je sploh začela. Še veliko manj pa seveda, če je imela kak cilj, neodvisno od volje vojskujočih se strani. Kak pomen za evropsko civilizacijo ali za svet v celoti? Tak cilj bi lahko bil odprava totalitarizmov. Toda spet, kakšen pomen pa naj bi imela odprava totalitarizmov? Morda ponovna afirmacija človekove antropološke konstante? Toliko na splošno.

Mi pa smo se znašli pred čisto posebnim vprašanjem. Radi bi izvedeli, zakaj so bili slovenski katoličani tako dramatično, skoraj bi rekli tako demonstrativno poraženi? Kdo bo morda rekel, da je bil ta poraz posledica taktičnih, strateških in sploh bojevniških nesposobnosti. Drugi bi se raje odločili za slučaj: da se je takšno nenavadno in posebno stanje sestavilo po igri mnogih naključij. Glede zadnje možnosti nam nekoliko pomagajo vprašanja, ki jih je v nekem novejšem eseju postavil poljski filozof Leszek Kolakovski. Naj navedem tri: Kaj bi bilo, če bi 30. avgusta leta 1918 Faniji Kalpen uspel atentat na Lenina? Kaj bi bilo, če bi leta 1938 Hitlerja zadel infarkt? Predvsem pa – ali si to sploh moremo predstavljati – kaj bi bilo, če bi leta 33 Poncij Pilat, ko je vprašal Jude, koga želijo, da jim izpusti, dobil odgovor, da hočejo Jezusa? Tu se ustavimo in vprašamo, ali bi to bilo sploh mogoče. Zaradi te pomisli, lahko rečemo, da poznamo odgovore na druga vprašanja. Samo preko tega, kar mi vidimo kot slučaj, Bog vodi zgodovino.

Ko se ob motrenju kakega dogajanja odločamo, kaj ima interpretativno prednost, ali slučaj ali pomen oziroma smisel, (za katerim pa moramo logično predpostaviti namen), bi kazalo, če imata obe podmeni približno enako verjetnost, odločiti se za pomen ali smisel. To je zato, ker je ta bliže človeku kot razumnemu bitju. Tu se lahko sklicujemo na človekovo specifično diferenco. Do tega sklepa nas je pripeljal samostojen analitičen razmislek. Imamo pa še drugo gledanje na zgodovino, ki je intuitivne narave.

Osrednja beseda tega gledanja je sprejetje. Svet, to kar človeka doleti, kar je človeku naloženo, je treba sprejeti. To je pogoj njegove sedanje in prihodnje prosperitete. O takšnem sprejetju govori rimski pesnik Vergil. Njegov junak Enej ni zbežal iz goreče Troje sam, ampak si je naložil na rame hromega očeta Anhiza. To je bila ena od stvari, ki mu je zagotovila veliko prihodnost. Vergil je bil od vseh antičnih pesnikov najbolj krščanski, a je bil vendarle pogan in je tisto silo, ki določa, kaj mora človek sprejeti, imenoval fatum ali usodo. Glede tega pravi Eliot tole: »Od vseh piscev klasične antike je bil Vergil tisti, za katerega je svet imel smisel, red in dostojanstvo; to je bil pesnik, za katerega je, bolj kot za kogarkoli pred njegovim časom z izjemo hebrejskih prerokov, zgodovina imela pomen.« Ta pomen je pri Vergilu, kot smo rekli, določala usoda. Krščanski pesnik Dante, ki je tisoč tristo let kasneje tudi pisal o sprejetju sveta, nekoliko v Vergilovi tradiciji, pa je stvari postavil drugače. V skladu s svojo krščansko obveščenostjo je usodo zamenjal z Ljubeznijo. Ljubezen je tista, ki »razmetane papirje vesolja povezuje v eno knjigo«. Ljubezen daje vsemu smisel in pomen. Ljubezen, ki »premika sonce in vse druge zvezde«.

Figure 4. Beroče mesto Mirko Kambič

Dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, čas, ki ga ponavadi poimenujemo z besedo revolucija ali državljanska vojna, se je torej tako sestavilo, da v njem lahko vidimo dramo. Poglavitni igralci v tej drami so bili, kot smo rekli, slovenski katoličani. Ti drame niso pisali, ampak so v njej samo nastopali. Katoličani so bili samo igralci. Tudi ni te drame pisala usoda, kakor je mislil poganski Vergil in tako izrazil prastaro slutnjo, da ima zgodovina pomen. Dramo, v kateri so igrali katoličani, je pisala večna Ljubezen.

Ko to pravimo, pa je v nas že vprašanje: Kako pa to, da je Ljubezen mogla tako razvrstiti vloge v tej drami, da so tisti, ki so bili na strani civilizacije in vere, na strani dobrega, doživeli poraz in ponižanje? Odgovorov ni veliko, pravzaprav je en sam: To, kar se je zgodilo, se je zgodilo zato, da bomo resnični ljudje – ljudje, kakršne si je od začetka zamislila večna Ljubezen. Resnični ljudje ne prihajajo iz triumfa, ampak iz ponižanosti in poraza. V ponižanosti in porazu gredo ljudje vase – v to, kar končno in v resnico so. Tam najdejo vsemu svojo mero: sebi in stvarem zunaj sebe. V zmagoslavnem poletu pa človek izgubi oči za to, da ima vse svojo mero. Zmagoslavje mu ne dovoli, da bi se uprl skušnjavi, da je sam mera vsemu. Zmagoslavje je izguba oči, zmagoslavje je slepota. Tu ne gre prvenstveno za kako hudobijo, zmagoslavje samo je stanje, ki človeku skriva samosvojost in resničnost njega in sveta. Ponižanemu pa se oči odprejo, da vidi vse. To ga dela resničnega in svobodnega. Pred njim je odprto življenje.

1.1.8. Resnični človek v odnosu do življenja in odgovornosti

Ko človek podoživlja vlogo, ki jo je odigral v tej drami ali ki so jo drugi morali odigrati, mu nekatere stvari stopijo pred oči v popolnoma novem, še ne doživetem pomenu. Ko v Kočevskem Rogu v duhu gleda, kako se na robovih brezen drugo za drugim utrinjajo življenja, brez konca – življenja, ki se še prav začela niso – ali ni domala nemogoče, da ne bi v njem vstala silovita želja, da bi ta življenja zavaroval. Da bi kako zaustavil to njegovo strašno odhajanje. In ker to ni mogoče, ali ni naravno, da ga odslej nekaj priganja, da bo življenje branil povsod, kjer bo potrebovalo podpore. Ne iz kake naučene moralne drže, ampak zaradi izkušnje, ki ga je zajela s svojimi silnicami in za zmeraj prepojila njegovo snov; da bo to doživetje odslej delovalo samodejno, kakor na primer hoja ali bitje srca. Zgolj zato, ker je nekoč enkrat za vselej nekaj zagledal.

Druga stvar, ki je povezana z resničnostjo in bi radi nanjo opozorili, je odgovornost. Slovenska katoliška drama govori o ljudeh, ki so bili izigrani. Nad njimi se je izživel neki superiorni talent za manipulacijo. Bili so vpleteni v igro, ki ji zaradi moralne in etične usidranosti nikakor niso bili kos. Bili so v inferiornem položaju. Ko vidimo, kako so zaradi tega igro izgubljali, se mora v normalnem človeku dvigniti silovit protest. Ti ljudje so bili žrtve zato, ker, tudi če bi mogli, niso hoteli biti enaki svojim nasprotnikom. Ali ni to položaj, da si človek reče: To se ne sme dogajati, ne tu ne nikjer drugod. Take skrajnosti so naravne, da se človek odkrije v posebnem svojstvu: da je odgovorno bitje. To je trenutek, ko človek odkrije odgovornost kot način obstajanja. To pa pomeni, da ni odgovoren samo za to, kar se ta trenutek pred njim dogaja, ampak da je odgovoren za vse. Tu se zgodi to, da se – zaradi silnega pritiska konkretnega doživetja – meje odgovornosti – razširijo na vse. Človek začuti v sebi eno najglobljih moralnih doživetij – da je odgovoren za vse. Seveda je tako postavljena trditev absurd. Človek dobesedno ne more biti odgovoren za vse. Ni pa ta misel absurdna v svojem sekundarnem učinku. V tem konkretnem primeru je moja odgovornost res nemočna, a prav zaradi tega moram nujno narediti nekaj drugega: moram stopiti v distanco do svoje privilegiranosti. Moje udobje, moja varnost, moja zadoščenost, moja sitost, moj mir: vse to ni nekaj samoumevnega ali nekaj, do česar imam neizpodbitno pravico. Vsega tega lahko tudi ne bi bilo. Zato vse to v nekem posebnem pomenu ni moje. Nisem svojih stvari lastnik, ampak upravljalec. Predvsem pa moram biti hvaležen. Komu? Takoj nastopi to rešilno vprašanje.

Figure 5. Mesto v soncu Mirko Kambič

Življenje in odgovornost sta ena reč, so pa še druge, z večjim prostorskim in časovnim razponom. Življenje je tu in sedaj; vidimo, kako nastaja in izgineva, do njega imamo nujno vsi določen odnos; tudi odgovornost nastaja tu in sedaj, ni je treba iskati, saj sama hodi za nami in nas išče, pa naj bomo že kjerkoli. Življenje in odgovornost se nas dotikata, da ju opazimo nam ni potrebna posebna obdarovanost ali čut za resničnost. Življenje in odgovornost, bi lahko rekli, sta nekaj vsakdanjega.

1.1.9. Resnični človek in izzivi prihodnosti

A čisto lahko je tako, da smo na robu neke prihodnosti, ki še ni pred nami z vso dejanskostjo in zahtevnostjo. Le njene komaj opazne konture nakazujejo, kakšna utegne biti. Čisto lahko bo takšna, da se bomo, če bomo hoteli zavarovati ogroženo življenje, morali odpovedati čemu, kar bo možno in kar bomo znali narediti. Hans Jonas, ki v svojih spominih (Erinnerungen, Insel Verlag 2003, 335) govori o tej prihodnosti, se sprašuje, katera misel, katera družba in katera država bo najlaže utemeljila in dosegla takšno zahtevno in še neznano odpoved. Tu lahko vstopi naše razmišljanje. Tu lahko ponudimo svojo misel, da bo to mogoče predvsem tam, kjer bo obstajal intenziven občutek za resničnost. Čut za resničnost je namreč nezaupljiv do utopizma, ki brez rezerve jemlje vse, kar prinese razvoj, in brez zadržka verjame v idealno družbo in progresivno izpopolnjivost sveta. Vera v utopijo, kakor pravi Jonas, »pelje naravnost v propad, ker veča človekova pričakovanja, namesto da bi jih krotila.«

Obstaja torej možnost, da bodo v prihodnosti preživeli samo tisti narodi in tiste družbe, ki bodo zmožni askeze kot načina obstajanja. Če bo tako, bo to izziv, ki ga v njegovi novosti in velikosti komaj slutimo. Nobenega jamstva ni, da mu bo razvito človeštvo kos. Kos mu bodo samo tisti posamezniki in tiste skupine, ki bodo, presunjene od nekega zagledanja, razumele nujnost elementarnega obstajanja. To bo svet, kjer bodo kotirale samo bistvene stvari. Jasno je, da posameznik tu pomeni malo, skupina pa, ki jo vodi ista poučenost in isto zagledanje, pa lahko pomeni veliko. Če je njena poučenost resnična, če ni sprejeta površno in lahkotno, ampak globinsko in doživeto, lahko da ton celotni družbi. Če izhaja, kot smo rekli, iz nekega temeljnega zagledanja. Slovenski katoličani bi lahko vedeli, kaj to pomeni.

Vsi znaki, ki nam že sedaj nakazujejo, kakšne zahteve bo prihodnost postavljala pred evropsko človeštvo, če bo hotelo še naprej obstajati v civilizaciji, se izidejo v spoznanje, da se bo znašlo pred veliko in radikalno novo dilemo: zavest ali diktatura. Če bo prepuščeno diktaturi, da rešuje protislovja, v katera je pripeljal tehnološki razvoj, bo konec civilizacije, kakor jo poznamo. Zato zgornja dvojica sploh ni prava dilema. Diktatura bo človeštvo nazadnje pripeljala nazaj v džunglo. To je jasno vsakomur, a ne tako brezpogojno, ne tako eksistencialno in razvidno, da bi se odločil za strmo pot zavestnega obstajanja. Za tako odločitev je človekova svoboda premalo. V takšno odločitev mora biti človek tudi malo potisnjen – od moči dobrotnega navdiha ali od misli, ki je postala resnična, potem ko je sprejela in prenesla veliko tragedijo. Ali moramo sploh ponoviti, da imamo slovenski katoličani možnost, da postanemo nosilci take misli?

Morda se bo v prihodnosti – v ne tako daljni prihodnosti – razrešilo še eno vprašanje, ki se po malem že pojavlja in se glasi oziroma se bo glasilo: ali je mogoče konstituirati človeško družbo brez transcendence, ali bolj jasno in bolj pošteno, ali je mogoče postaviti človeško družbo brez Boga. Gre za to, če je mogoče, da človeška družba obstaja popolnoma sama, v radikalnem, še nikoli razumljenem, kaj šele doživetem pomenu te besede. Popolnoma sama pomeni v celoti prepuščena sama sebi. To bi bilo tako novo, da tako le pravimo, ne da bi vedeli, o čem govorimo. V človeku namreč obstaja praslutnja – ali praspomin – da nekje obstaja neko presežno dejstvo, ki radikalno zanika njegovo osamljenost. Tako neukinljiva je ta slutnja – ali ta spomin – da obstajajo njegove sledi tudi v tistih, ki ga v grobih prostorih svoje operativne zavesti zanikajo. V tej domnevi nas podpirajo izpovedi velikih zanikovalcev. Toda mi ne mislimo na samoklicano samost, na umetno, ideološko, uporniško samost, ampak na zadnjo samost, ki je popolnoma izpraznjena in ni v njej več nobene slutnje in nobenega spomina, ničesar, kar bi jo presegalo; v kateri ni nič razen večnega, votlega odmevanja vedno istega. Samost, iz katere je odšel Bog. Pa saj to ni mogoče. Kam nas je misel pripeljala!

In vendar moramo priznati, da sekularizacija – upadanje verskih prepričanj in ravnanj – v zahodni Evropi narašča s pospešeno hitrostjo. Kam bo to pripeljalo, kje se bo to ustavilo? Sekularizacija se ponavadi povezuje z modernostjo – z rastočo racionalizacijo, z večanjem izobraženosti, s poudarjenim individualizmom, z urbanizacijo. Toda José Casanova v razpravi Katoliška Poljska (Transit 25/60 – 62) temu pojmovanju ne priznava univerzalne vrednosti. Združene države in kulturne sfere drugih svetovnih religij, ki jih je tudi zajela modernizacija, te teze ne potrjujejo. Evropa predstavlja torej izjemo in zahteva »posebno zgodovinsko razlago«. Casanova jo najde v naslednjem: »Ideološka kritika religije, ki jo je začelo razsvetljenstvo in ki jo je nadaljevala vrsta družbenih gibanj od 18. do 20. stoletja, je tako vplivala na sekularizacijske teorije, da so nehale biti opisne teorije družbenih procesov in so funkcionirale bolj kot kritične teorije o nastanku religije in teorije o razvoju religije. Te so videle v upadanju religioznosti bistveni cilj zgodovine.« Preprosto povedano: prosvetljenski aktivisti zahodnoevropskega razuma so se obrnili proti religiji, povezali svojo kritiko z modernizacijsko teorijo sekularizacije in religiji napovedali konec. Ta kritika je v Evropi dobila vlogo dogme, ki je imela ne samo za sociologe religije, ampak za večino prebivalstva značaj nevprašljivosti. Casanova končuje: »Postulat naraščujočega propadanja religije je postal jedro evropskega pojma moderne.« Casanova nam hoče povedati, da nevera evropskega modernega človeka ni slepa posledica slepega razvoja, ampak izhaja iz filozofskega razmisleka in, v zadnji analizi, iz odločitve – »iz velike zgodovinske odločitve«. Odločitve, ki je bila upor – ponovitev pradavne edenske scene.

To spoznanje prinaša nemajhno sporočilo. Če je namreč neka stvar posledica odločitve, potem nič ne brani, da ne bi prišlo do nove odločitve, ki bo prvo ovrgla. Predvsem pa, da tam, kjer do odločitve še ni prišlo – Slovenijo bi morda še lahko šteli sem – do nje sploh ne pride. (Če koga tu moti beseda odločitev, naj pomisli, da se vsaka intelektualna analiza kompleksne eksistencialne situacije lahko konča samo v odločitvi.) Casanova v že navedenem eseju Katoliška Poljska navaja besede škofa Pieroneka, da je treba imeti Evropo »za veliko apostolsko nalogo Cerkve«. Če bi pomislili, da bi slovenski katoličani lahko sodelovali pri tej »veliki apostolski nalogi Cerkve«, bi se nam to zazdelo preambiciozno. Ne zaradi naše majhnosti, ampak zaradi naše skrčenosti in nevelikopoteznosti. Lahko pa rešimo sebe. Slovenski katoličani bi spričo zgodovine, skozi katero nam je bilo ukazano – ali pa dano – iti, morali v tem videti svojo nalogo.

1.1.10. Sklepne misli

Zgodovino, skozi katero smo slovenski katoličani šli v 20. stoletju, smo – kar smo jo hoteli razumeti v njeni celoti in zadnji resničnosti – zagledali kot veliko dramo. Nobena podoba nam o njej ne bi mogla več povedati. Ljudje smo tako narejeni, da nam je v veliko olajšanje, če vemo, kako je z nami, pa naj bo to že karkoli. Drama, ki smo jo zagledali, pa je imela tak scenarij in je bila tako postavljena, da smo, brž ko smo jo zagledali, že vedeli tudi, da nam je bilo z njo nekaj sporočeno. Toda ali se nismo v čem zmotili? Ali nismo česa spregledali? Ali je nismo le tako gledali, da smo v njej videli to, kar smo hoteli? Sama po sebi bi ta vprašanja utegnila biti upravičena, ko ne bi bilo vloge, ki je bila v tej drami slovenskim katoličanom odkazana – vloga poraženih in ponižanih. In ko ne bi bilo enotnega dramaturškega koncepta, s katerim je bila začeta in končana; ko ne bi bilo neizprosne enotnosti, ki ne dovoljuje, da v njej ne bi videli sporočila. Ko ne bi bilo zadnjega dejanja, takšnega kakršno je bilo, naše tolmačenje – naša hermenevtika – ne bi bila več tako varna in zanesljiva. Toda zadnje dejanje nas – saj še traja, mar ne? – ne neha prepričevati, da se koncept drame ni spremenil. kakor da bi gledali Kočevski Rog ali Argentino: ista arogantnost – žalitve enih in ravnodušnost drugih.

O tem, kakšna je drama, v kateri je bilo ukazano nastopiti slovenskim katoličanom, torej ni nejasnosti. Toda ali jo bomo tudi sprejeli? Sprejeti jo moramo enkrat zato, ker bi se sicer sprijaznili z absurdnostjo sveta; drugič pa zato, ker bi, če bi umanjkali, to bil upor. Saj ta drama ni bila kazen, ampak milosten čas obiskanja. Če bomo resnični, nas nobena zgodovina ne bo našla nepripravljene.

2.1.1.

V zadnjih mesecih smo ponovno slišali in brali več razprav o tem, ali je med vojno pri nas bila revolucija ali osvobodilni boj. Oglasil se je tudi dr. Janez Stanovnik in povedal, da je bil med vojno osvobodilni boj, ki pa so ga po vojni zaradi utrjevanja vodilne vloge komunistov prekvalificirali v revolucijo. In potem je pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja izhajala zbirka dokumentov NOB pod naslovom Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, revolucionarne so postale ulice, muzeji in trgi. V tistem vrenju takoj po vojni so se zgodili poboji, ki so sicer vredni obsodbe, toda tedaj pobiti slovenski domobranci in drugi ne morejo dobiti imena žrtve revolucije, saj med vojno revolucije ni bilo, ampak je bil na eni strani boj proti okupatorju, na drugi strani pa sodelovanje z njim.

Vsak Kako se je začelo skuša razkriti vsaj delček medvojnega časa, skuša primakniti vsaj kamenček k mozaiku, na katerem bo prikazana resnica o naši polpretekli zgodovini, tudi resnica o komunistični revoluciji, ki je tedaj pustošila našo okupirano domovino. V današnjem sestavku bi radi osvetlili nekatere dogodke iz prvih mesecev po okupaciji, ko še ni bilo nobenega protikomunističnega odpora, nobene vaške straže, komunisti pa so pod krinko osvobodilnega boja že začeli svoj vzpon na oblast. Pri tem jih nikoli ni skrbelo, koliko ljudi bo zaradi tega izgubilo življenje, koliko materialne škode bo nastalo.

2.1.2. Napad na preserski most

Revija Borec je leta 1980 obširno pisala o partizanskem miniranju železniškega mostu pri Preserju in o procesu pred italijanskim vojnim sodiščem, ki je temu sledil. Precej podroben opis priprav, napada na most in italijanskih sankcij je prispevala Vera Hutar, odvetniška uradnica pri dr. Mironu Bleiweisu, ki je na »preserskem procesu« zagovarjal deset obtožencev. Zgodovinar dr. Ferenc pa je objavil »Nekaj dokumentov o preserski akciji in procesu«. Lahko bi naštevali še druge vire, ki tudi poročajo o Preserju v letu 1941 in 1942, pa naj bo to zaenkrat dovolj.

Zakaj toliko besed o vasi Preserje oziroma o preserskem mostu? Ko so se okrog leta 1850 po dolgem raziskovanju in tehtanju odločili, da bodo speljali železniško progo Ljubljana–Trst preko Ljubljanskega barja med Notranjimi Goricami in Žalostno goro, so nekatere vasice tega konca nenadoma postale znane. Pri Borovnici so zgradili 561 m dolg in 38 m visok viadukt, ki je bil tedaj med največjimi železniškimi viadukti v Evropi. Malo pred današnjo železniško postajo Preserje so preko Ljubljanice najprej postavili lesen most, pa ga že po nekaj desetletjih zamenjali z jeklenim. In prav na tega jeklenega orjaka je bila osredotočena partizanska akcija v začetku decembra 1941.

Glavno poveljstvo slovenskih partizanov se je oktobra 1941 – menda na pobudo faškarskih komunistov, ki sta jih vodila Jože Molek – Puntar in Viktor Kirn – odločilo za rušenje preserskega mostu. Faškarji so se po domače imenovali vaščani vasi Breg in Pako pri Borovnici. Bili so povezani s tovariši v okolici, zlasti z Antonom Gradišnikom – Janošem iz Bistre. Ob razpadu jugoslovanske vojske so zbrali precej orožja in ga za nekaj časa skrili na Galetovi žagi v Bistri. Za zvezo z Ljubljano je največ skrbel Puntar, ki je bil v službi pri železnici. Tehnični načrt za rušenje mostu je bil zaupan inženirju Edu Mihevcu. Minersko skupino so sestavili v Ljubljani. Vodil jo je Vladislav Repše, bivši aktivni inženirski oficir jugoslovanske vojske. Menda si je Repše most vsaj dvakrat ogledal od blizu in pri obeh ogledih ga je spremljala tehničarka Vida Kastrinova. Prvič sta se peljala s kolesi do Preserja in celo uro ogledovala most, stražo na njem in barako, v kateri so bili nastanjeni vojaki – stražarji, drugič pa sta si izposodila čoln, se po Ljubljanici pripeljala do mostu in se celo zapletla v pogovor s stražarjem. Kuštrinova je tudi fotografirala. Okrog 160 kg eksploziva, detonatorje in žico so iz Ljubljane pripeljali v Podpeč in nato odnesli v gozd pod Krimom. Malo pred napadom so prinesli ta material v bližino mostu in ga tam skrili.

Tehnični skupini je bila potrebna podpora oborožene vojaške enote. V Ljubljani so odločili, naj to nalogo opravi Samotorška četa, ki je tedaj štela okrog petdeset mož in bila pravzaprav edina večja partizanska enota na tem področju. Njeno jedro so sestavljali partizani, ki so po nemškem napadu na Rašico prišli na Samotorico nad Horjulom, in še nekaj drugih. Nekaj dni pred napadom je k četi prišla tudi minerska skupina iz Ljubljane in v Belški grapi pri Polhovem Gradcu so se skupaj pripravljali za napad na most. 3. decembra proti večeru so odšli čez Ključ, pri Zaklancu prešli cesto Horjul–Dobrova in se ustavili v gozdu blizu Ligojne pri Vrhniki. 4. decembra zvečer so se premaknili preko železnice in ceste Vrhnika–Ljubljana in se približali kraju napada. Tu so se razdelili v tri skupine: glavnina je ostala na levem bregu Ljubljanice, da bi zasedla most in onesposobila stražo na mostu kot tudi vojake v stražarnici poleg njega; del čete se je s čolnom prepeljal na drugi breg reke, da bi tam ščitil napad, in tretja skupina so bili minerji, ki so s čolni pripeljali eksploziv, ga namestili na predvidene točke in pripravili vse potrebno za razstrelitev. Ker pri prvi eksploziji niso eksplodirale vse mine, so jih ponovno aktivirali in odjeknila je še ena eksplozija. Kljub temu jeklena konstrukcija mostu ni bila bistveno poškodovana. Promet je bil prekinjen le za 15 ur. Po zadnji eksploziji so se napadalci neovirano umaknili nazaj v polhograjske hribe. Italijanskega stražarja, ki so ga prijeli na mostu, so vodili le nekaj sto metrov s seboj, nato pa izpustili. Italijani so imeli ob napadu tri mrtve in štiri ali pet ranjenih, partizani so jo pa odnesli brez izgub.

Iz raznih poročil se da sklepati, da so napadalci med napadom in miniranjem mostu imeli na razpolago štiri čolne: enega je vozil Franc Krašovec iz Goričice, drugega Marjan in Herbert Lichtenberg, lastnika preostalih dveh čolnov pa nista nikjer imenovana. Napad je bil končan okrog dveh po polnoči, vendar so Italijani začeli pravo preiskavo šele zjutraj, 5. decembra. Karabinjer Zappitelli s postaje Podpeč je na cesti v bližini železniške postaje Preserje ustavil kolesarja, da bi ga preiskal. Tako so Italijani prišli do prvega udeleženca v napadu na most. Omenjeni kolesar je namreč bil Franc Krašovec iz Goričice, ki je povedal, da sta prejšnji večer prišla k njemu dva neznanca in ga z orožjem prisilila, da je šel z njima do svojega čolna. Vsi trije so se potem odpeljali po Borovniščici do kraja, kjer so naložili neke zaboje, nato pa k preserskemu mostu. Ob Ljubljanici je videl še nekaj oborožencev, vendar ni nikogar poznal. Poznal je edino brata Lichtenberg, ki sta tudi bila tam s čolnom in sta prepeljala skupino neznancev na desni breg reke. Ko so zaslišali oba brata, sta povedala, da so ju napadalci prejšnji večer na poti domov ustavili in prisilili k prevozu. Domov sta smela oditi šele po koncu akcije. Po nekaterih virih sta Marjan in Herbert Lichtenberg takoj izrazila pripravljenost, da bosta sodelovala pri preiskavi in pomagala ugotoviti, kdo so bili napadalci.

Figure 6. Preserski most

Italijani so že 5. decembra začeli z aretacijami po bližnjih vaseh Goričica, Bistra, Dol, Borovnica, Laze, Breg in Pako. Po zaslišanju na karabinjerski postaji v Borovnici so nekatere izpustili, druge pa odpeljali v Ljubljano, kjer so jih zaprli v poslopju karabinjerskega poveljstva na Bleiweisovi cesti. Na razne načine, tudi z mučenjem, so skušali od njih izsiliti priznanje, da so sodelovali pri napadu na preserski most. Mnogi so zaradi mučenja med preiskavo podpisali priznanje, kasneje pa ga na razpravi pred vojnim sodiščem ovrgli kot neresnično in izsiljeno. 19. januarja 1942 je poveljstvo karabinjerjev 48 »udeležencev« napada pri Preserju izročilo vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani. Tem obtožencem so kasneje pridružili še 21 žrtev in tako je bilo na procesu, ki se je začel 25. februarja 1942 v porotni dvorani ljubljanskega sodišča, obtoženih 69 prebivalcev Borovniške kotline. Osemnajst so jih zaprli šele 11. januarja 1942, ker so pri Ivanu Svetletu, ki je sicer bil v zaporu od 8. decembra 1941, našli dnevni seznam njegovih sodelavcev na železniški progi.

Obravnava pred vojnim sodiščem je trajala deset dni. 69 obtožencev je branilo devet odvetnikov. Ni dvoma, da je bilo že vnaprej določeno, da bodo obtožencem izrečene najstrožje kazni ne glede na to, da njihova udeležba pri napadu sploh ni bila dokazana in da je mnogo dejstev govorilo za njihovo oprostitev. Kar po vrsti so obtoženci preklicevali izjave, ki so jih podpisali med preiskavo, in izjavljali, da so jih zasliševalci k temu prisilili z mučenjem. Ni pomagalo, da so v prid obtožencev nastopile mnoge priče, med njimi tudi borovniški župnik Ciril Jerina, ki je govoril tako odločno, da mu je predsednik sodišča zagrozil z zaporom. Za nekatere obtožence je obramba predložila trdne dokaze, da so bili v času napada v službi, pa jih sodišče ni upoštevalo. Celo vojak Santini, ki so ga partizani ujeli na mostu in kmalu izpustili, je pričal v prid obtožencev. Konstrukt obtožbe je bil zgrajen na priznanjih obtožencev o vlogah pri napadu, ki so jih karabinjerji menda priredili po opisu bratov Lichtenbeg o dogodku in vsilili svojim žrtvam. Ni dvoma, da so s tem hoteli dokazati svojo učinkovitost pri odkrivanju upornikov.

Figure 7. Sedanja Buhova domačija na bregu Ljubljanice v Bevkah

Enajsti dan sojenja, ko so bili obtoženci že hudo izmučeni, je sodišče razglasilo sodbo: 28 obsojenih na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 4 na 30 let zapora, 5 na 8 let, 1 na 5 let in 19 oproščenih – med njimi dva mladoletnika, ki sta pa bila predlagana za poboljševalnico. Takoj po razglasitvi sodbe so odvetniki vložili prošnje za pomilostitev. Tudi škof dr. Rožman je prosil za pomilostitev in visoki komisar Grazioli je o tem takole obvestil notranje ministrstvo v Rimu: »398/2. Ljubljanski škof je danes poslal brzojavke njegovemu veličanstvu kralju in cesarju, papežu, duceju, pravosodnemu ministrstvu, poveljstvu 2. armade in prosil milost za 28, ki jih je vojaško sodišče v Ljubljani obsodilo na smrt.« Istega dne je Grazioli poslal v Rim tudi naslednjo brzojavko: »406/2. Po današnji brzojavki 398/2 zaupno sporočam, da me je državni tožilec pri vojaškem sodišču v Ljubljani vprašal za mnenje glede pomilostitve obsojenih na smrt. Ker je krivda čisto jasna in zaradi teže zločina, ki je terjal življenje štirih vojakov, in potrebe, da damo zdrav primer posebno v tem času, sem izrazil čisto nasprotno stališče. Poslano kabinetu notranjega ministrstva in javni varnosti Rim. Visoki komisar Grazioli.« (Borec 6–7/1980, Nekaj dokumentov o preserski akciji in procesu.)

Kljub nasprotnemu stališču visokega komisarja je bilo pomiloščenih 11 na smrt obsojenih, Vinko Kržič pa je tako dobro zaigral blaznost, da so mu odložili smrtno kazen. 16 na smrt obsojenih so ustrelili 10. marca 1942 ob sedmih zjutraj v Gramozni jami, obsojene na zaporne kazni so odpeljali v Italijo in jih razdelili po raznih težkih zaporih, tudi oproščene so odpeljali v Italijo v internacijo, le 11 na smrt obsojenih je ostalo v zaporu v Ljubljani in čakalo dokončne odločitve o pomilostitvi. Šele 15. avgusta 1942 so jim sporočili, da so zares pomiloščeni in da jih bodo odpeljali v Italijo.

Med tistimi, ki jih je sodišče oprostilo pa so bili kljub temu odpeljani v internacijo, sta bila tudi Marjan in Herbert Lichtenberg. V raznih opisih preserskih dogodkov in sodnega procesa je o njima in o celi Lichtenbergovi družini povedano marsikaj slabega. Nekateri podatki so taki, da se nam zdijo komaj verjetni, na primer tisti, kako sta bila Lichtenberga na karabinjerski postaji v Borovnici skrita za zaveso in določala, kdo od mimoidočih je bil med partizani, ki so napadli most. Je bilo okupatorju pri njegovi umazani igri to res potrebno? Iz nedavnih razprav o udbovskih dosjejih vemo, kako neverjetnih načinov dela se poslužuje totalitarna oblast in kako zna zaplesti v svojo mrežo tudi ljudi, za katere kaj takega ne bi niti pomislili. Tale zapis je gotovo preskromen, da bi mogel dokončno razjasniti ozadje in resničnost ali neresničnost številnih navedb o Lichtenbergovih.

17. marca 1942 je Slovenski poročevalec objavil imena 16 obsojencev na preserskem procesu, ki so jih 10. marca ustrelili v Gramozni jami, in zaključil z vzklikom: »Slovenski mučeniki! Vaša kri ni zaman. Novo moč daje slovenski partizanski pesti, iz nje črpamo nove sile mi pravični pokončevalci tujih imperialističnih zatiralcev in njihovih pomočnikov.« V isti številki Slovenskega poročevalca je bila tudi naslednja izjava Glavnega poveljstva: »Poveljstvo izjavlja slovenskemu narodu, da ni nihče, ki je bil v procesu zaradi napada na preserski most obsojen na smrt ali na večletno ječo ali oproščen, pri napadu sodeloval, niti ni bil s čimerkoli udeležen v predpripravah za napad, niti ni o napadu vedel, niti ni bil član partizanske vojske. Pogumni napad je izvršila hrabra partizanska četa, ki je prišla in odšla brez žrtev. Italijanska vojska, ki je imela ta čas dovolj moštva v svojih postojankah v Preserju, Podpeči, Notranjih Goricah in Brezovici, to je v neposredni bližini mostu, ob napadu ni imela poguma odgovoriti na ogenj partizanskih strojnic in si vso noč ni upala na teren, tako da se je partizanska četa lahko neovirano umaknila na svoj položaj. Svoj pogum so okupatorji pokazali šele naslednji dan, ko so aretirali popolnoma nedolžne ljudi.« V že omenjenem sestavku v Borcu je Vera Hutar zapisala tudi naslednje: »S preserskim procesom je bil nad slovenskim narodom izvršen dvakratni zločin: Prvič – dva brezvestna nemškutarja sta iz sovraštva izdala 66 nedolžnih ljudi (Razliko med 69 in 66 predstavljajo Franc Krašovec in brata Lichtenberg – op. J.M.) in drugič – italijansko vojno sodišče je sodilo 69 obtožencem, med njimi 28 na smrt, čeprav so sodniki vedeli, da so vsi brez krivde.«

Ali Glavno poveljstvo oziroma vodstvo komunistične partije res ni pomislilo, da utegne diverzija na preserski most sprožiti hude okupatorske represalije? Po partizanskem napadu na Lož in Bezuljak so Italijani sicer uvedli nekatere varnostne ukrepe, nad civilnim prebivalstvom se pa niso znašali. Dali so se prepričati, da domačini z napadom niso imeli nobene povezave. Sedaj so ubrali drugačno taktiko, ki pa ni bila nepričakovana, saj je bil strah pred povračilnimi ukrepi prisoten že od začetka okupacije. Prav ta strah je slovenski demokratični tabor odvračal od prehitre in nepremišljene rezistence. Držali so se pravila, da je vsako slovensko življenje dragoceno, da je treba varovati premoženje. Izzivati okupatorja, ko je na višku svoje moči, pomeni ogrožati lastno življenje in življenja drugih. Komunisti so imeli drugačne poglede. Žrtve niso smele biti ovira na njihovi poti do oblasti. Dobro so se zavedali, da ne smejo zamuditi edinstvene prilike, ki se jim je ponudila z okupacijo. Napad na most in sodni proces, ki je temu sledil, sta bila odmevna dogodka, ki so ju hoteli izkoristiti v svoj prid ne glede na žrtve.

2.1.3. Poboj Lichtenbergove družine

Ko vidimo, da so bile za napad na preserski most vnaprej predvidene mnoge podrobnosti, se nam zdi čudno, da bi bili čolni, ki so bili pomembni za izvedbo akcije, prepuščeni slučaju. Brata Lichtenberg naj bi bila vključena, ko sta se vračala z nekega vasovanja in slučajno prišla tam mimo. Potem sta lahko po mili volji štela in ogledovala napadalce. Faškarji so bili tisto noč tudi v zasedah, pa se za to sploh ni zvedelo in nihče od njih ni bil med 69 obtoženci?

Kdo so bili Lichtenbergovi in kako so prišli v Bevke, v hišico ob Ljubljanici? Oče Karel Lichtenberg je bil bratranec turjaškega grofa Auersperga, zato je nekaj časa živel z družino na Jezeru pri Podpeči, kjer so Turjačani imeli pristavo. Poročen je bil z Jožefo Saksida iz vasi Saksid pri Dornberku. V letih od 1918 do 1932 se jima je rodilo osem otrok; najstarejša je bila hčerka Petronila, za njo sta prišla sinova Marjan in Herbert, nato pa še pet hčera: Ida 1924, Wanda 1926, Jožica 1928, Nada 1930 in Vera 1932. Iz pisma, ki ga je leta 1995 napisala Wanda, je razvidno, da so bile nekatere mlajše sestre rojene že v Bevkah, torej so se preselili pred letom 1930. Ljubljanski odvetnik Ivan Tavčar, sin pisatelja Tavčarja, je namreč tedaj Lichtenbergu ponudil oskrbništvo svoje posesti v Bevkah, Auersperg pa je pristavo na Jezeru prodal borovniškemu lesnemu trgovcu Kobiju.

Marija Lešnjak iz Bevk je po pripovedovanju starejših sovaščanov in po svojem spominu zapisala zgodbo o Lichtenbergovih, ki so živeli v Bevkah št. 68. Hiša je komaj zaslužila to ime, saj je imela eno samo sobo in kuhinjo. Stala je približno en kilometer od vasi, tik ob Ljubljanici, sredi barjanskih travnikov. Menda je bila prvotno namenjena za zavetje ribičem, ki jih ni manjkalo na tedaj še čisti in zdravi reki. Manj kot sto metrov od hišice je bila domačija Buhovih, po domače Kaminovih, na kateri je ob začetku druge svetovne vojne živela mati – vdova z nekaj otroki. V Bevkah so temu delu barja ob Ljubljanici rekli tudi Krajina. Ker je v vasi še ena domačija, kjer se po domače reče pri Kaminu, so vaščani za Buhove navadno uporabljali ime Krajinski. Kadar je reka prestopila bregove in poplavila barjanske travnike, je bila Krajina odrezana od vasi in edina možnost za zvezo je bil čoln. Lichtenbergovi so seveda rabili čoln tudi za ribarjenje.

Figure 8. Na kraju, kjer je ta hišica, so bili nekoč Lichtenbergovi

Za Lichtenbergov domek ob Ljubljanici se je v Bevkah prijelo ime pri Grofu, pri Grofovih. Bilo je bolj domače kot Lichtenberg. Velika, desetčlanska družina je živela v skromnih razmerah, ki niso imele nič skupnega z običajnim razkošjem pravih grofov. Oče je bil slabega zdravja. Nekaj je zaslužil z oskrbništvom Tavčarjeve posesti, ukvarjal pa se je tudi z ribištvom in lovom. Herbert je menda obiskoval gradbeno šolo, Marjan je pa pomagal očetu pri ribarjenju in navadno spremljal mater, ko je ob petkih nesla ribe, včasih tudi kak kos divjačine, na trg v Ljubljano. Obdelovali so njivico, ki so jo imeli v najemu, in pridelali nekaj hrane. Štiri mlajša dekleta so ob začetku vojne obiskovala šolo, najstarejša Petronila pa je bila v službi pri Šumiju v Ljubljani. Njen zaročenec je bil zaposlen v Blasnikovi tiskarni. Še danes se domačini spominjajo, da so Lichtenbergovi živeli skromno in pošteno in v popolnoma normalnih odnosih s sosedi in sovaščani. Mlajše hčerke so s svojimi sovrstnicami hodile v šolo in v cerkev, pa tudi odrasli so bili del vaške skupnosti.

Nihče v Bevkah ne ve, da bi bila pri njih kaka fašistična organizacija. V raznih zapisih je namreč veliko zatrjevanja, da so bili vsi Lichtenbergovi otroci člani fašistične mladinske organizacije. Ne mislimo dokazovati, da ni moglo biti tako, kajti Petronila je bila že v službi, vsaj dve hčeri sta bili gojenki v Lichtenturnu, najmlajša Vera je bila ob smrti staršev stara dobrih devet let, vendar se je treba ob taki »zgodovini« zamisliti.

V prejšnjem poglavju smo videli, kako sta bila Marjan in Herbert nepričakovano pritegnjena k sodelovanju pri napadu v noči med 4. in 5. decembrom 1941. Italijani so za njuno sodelovanje zvedeli od Franca Krašovca in ju takoj aretirali. Skupaj z drugimi sta bila potem zaprta v borovniški šoli in prepeljana v karabinjerske zapore v Ljubljani. Oče in mati sta bila gotovo v skrbeh zanju in sta jima skušala pomagati. Lahko si predstavljamo, da so ljudje obsojali ravnanje okupatorjev z zaporniki, hkrati pa tudi dvomili o upravičenosti napada na most. Kakšno ceno je bilo treba plačati za petnajst ur prekinitve vožnje na progi! Koliko strahu in trpljenja! Seveda so okrog božiča 1941 ljudje še upali, da bodo Italijani končno ugotovili, da imajo v zaporu nedolžne ljudi, in jih izpustili.

Ljudi v Bevkah pa je tedaj vznemiril še en dogodek, precej nenavaden za december 1941, ko ponekod še niso razločevali med partizani in četniki – bolje rečeno, partizane so imeli za četnike in partizani proti temu niso protestirali. 24. decembra, na sveti večer, so neznanci obkolili samotno Lichtenbergovo hišico pri Ljubljanici, razbili s sekirami vrata in nekaj oken in v hišo tudi streljali. Lichtenberg, ki je kot lovec imel orožje, je odgovoril na streljanje in napadalcem preprečil vstop v hišo. Devetletna hčerka Vera, že itak bolehna, je bila med obstreljevanjem ranjena v roko in v nogo in se je potem dalj časa zdravila v bolnišnici. Po tistem nenavadnem božiču Lichtenbergovi niso več spali doma, ampak so se preselili k Buhovim. Buhova mati je imela razumevanje za njihovo stisko, čeprav to ni bilo brez nevarnosti za njeno družino. Ali je Lichtenbergovim kdo pojasnil vzroke tistega divjanja? Tudi če bi sinova res kaj povedala Italijanom, starši in sestre za to niso mogli odgovarjati, še najmanj pa devetletna Vera, ki je poleg vsega drugega bila še bolehna. Pričakovali bi, da se bodo Lichtenbergovi po tistem umaknili na kak bolj varen kraj, toda ostali so v samotni Krajini ob Ljubljanici.

Figure 9. Mati Jožefa Lichtenberg malo pred smrtjo

Zima 1941/42 je bila menda dolga in huda. Toda nas tokrat ne zanimajo vremenski pojavi. Le dva dni po napadu na preserski most je z Brezovice in iz Vnanjih ter Notranjih Goric odšlo v partizane 14 fantov. 6. decembra zvečer so se zbrali pri Drpaležu, se prepeljali preko Ljubljanice in odšli proti Kožljeku. Njihov odhod je verjetno pospešil strah pred Italijani. Med njimi je bil Herman Geoheli iz Notranjih Goric, sorodnik takratnega župnika na Zaplani Jožeta Geohelija. Herman se je kmalu vrnil domov in potem dobršen del zime preživel doma. V noči na 11. marec so prišli ponj partizani in ga nedaleč od domače vasi ubili. Nekateri so bili prepričani, da so ga kaznovali, ker je dezertiral iz vojske.

Da partizani res ne poznajo šale, se je posebno pokazalo 23. maja, ko so ponovno obiskali Lichtenbergove. Bila je sobota pred binkoštnim praznikom, ko je bila na Vrhniki napovedana birma. Bevke so tedaj spadale pod Vrhniko. Med birmankami naj bi bila tudi najmlajša Buhova hčerka Ivanka in botra naj bi ji bila Grofova Petronila, ki je v ta namen že prišla iz Ljubljane. Obe materi – Buhova in Grofova – sta spekli potico in vse je bilo pripravljeno za birmanski praznik. Obe družini sta že bili pri počitku, ko je pobutalo na vrata. Zaradi groženj so jim odprli. Ko so vstopili, so takoj povedali, da so prišli postreliti vse Lichtenbergove, starejše od 14 let. Pred nekaj leti, ko je Ivo Žajdela v Slovencu in kasneje v knjigi Zasuta usta pisal o poboju Lichtenbergove družine, je Wanda Lichtenberg po spominu podrobno opisala dogodke tiste noči. Pravzaprav bi tudi sama morala biti med žrtvami, saj je bila tedaj stara 16 let, toda skrila se je pod posteljo in od tam opazovala pobijanje. Oče Karel je skušal pred začetkom morije odvrniti partizane od njihovega naklepa, pa njegovo pregovarjanje ni bilo uspešno. Wanda posebej poudarja, da jih niso postrelili hkrati, ampak v časovnih presledkih, da so zadnji morali gledati umiranje tistih, ki so bili na vrsti pred njimi. Najprej so se lotili Ide. Ponudili so ji življenje, če gre z njimi. Dekle je ponudbo odločno zavrnilo: »S takimi barabami pa ne! Raje v smrt.« Petronila je omedlela, ko je videla, kako so ustrelili Ido. Bila je šest let starejša od nje in je že nekaj vedela o življenju. Naslednjo so ustrelili oziroma obstrelili Petronilo, vendar so jo prej spravili k zavesti. Kakšna doslednost ljudskega sodišča! Kot tretja je bila na vrsti mati Jožefa, nazadnje pa so ustrelili še očeta. Po končanem pokolu, ropanju in požrtiji so partizani odšli. Mati in Ida sta bili takoj mrtvi, Petronila in oče sta pa bila težko ranjena. Kaminova mati jima je verjetno skušala pomagati, vendar se Wanda tega ne spominja, živo pa ima pred očmi sliko, kako so otroci še nekaj časa po odhodu partizanov zadrževali dih, ker so se bali njihove vrnitve, nato pa so v obupu in grozi glasno tulili, ne jokali, sredi krvave scene.

Figure 10. Petronila Lichtenberg

Na binkoštno jutro sta Wanda in Jožica odšli v Ljubljano in na nekem italijanskem poveljstvu povedali, kaj se je ponoči pri njih zgodilo. S precejšnjo zamudo so prišli Italijani z reševalnim avtomobilom in odpeljali očeta in Petronilo v bolnišnico, osirotele otroke v Lichtenturn, mater in Ido pa v mrtvašnico. Oče in Petronila sta v bolnišnici kmalu umrla. Po Wandinem zapisu so vse štiri Lichtenbergove pokopali 26. maja na ljubljanskih Žalah. Preživele hčerke niso bile pri pogrebu, sinova Marjan in Herbert sta pa bila tako in tako v Italiji v internaciji. Po koncu šolskega leta so vse štiri Lichtenbergove odšle v Gorico k maminim sorodnikom; Wando in Vero je vzel k sebi mamin starejši brat Franc, Jožica in Nada sta pa dobili začasen dom pri teti Viktoriji, mamini sestri, ki je kasneje uredila, da so bile vse sprejete v zavod sv. Jožefa v Gorici in tam ostale do konca vojne.

Zaradi natančnosti ponovimo, da je naš opis poboja Lichtenbergove družine povzet po pismu Wande Lichtenberg iz leta 1995. Njeno pričevanje se večinoma ujema z že omenjenim zapisom Marije Lešnjak, ki je tudi nastal v zadnjem času in pove, kako so dogodek videli in ga še vidijo v Bevkah. Obe pričevanji sta nastali popolnoma neodvisno drugo od drugega. Lichtenbergova se ne spominja priprav na birmo in meni, da so bile binkošti 23. maja, Lešnjakova pa postavi binkošti na 24. maj. Iz pripovedi Wande Lichtenberg razberemo, da je bila med grozodejstvom skrita v domači sobi pod posteljo, na kateri sta ležali dve mlajši sestri, Lešnjakova pa omenja, da »so mlajše Grofove hčerke ob vdoru partizanov pribežale na drugi konec hiše k Buhovim. Ena je planila k materi v posteljo, kjer jo je le ta prikrila in jo tako rešila gotove smrti. Najmlajši dve sta se skrili pod posteljo. Tudi Elči je priletela in jokala: ‘Joj, mati, vse nas bodo pobili.’ Hotela je skočiti skozi okno, a ji je ‘tovariš’, ki je pritekel za njo, to odsvetoval rekoč: »Ti kar skoči, saj te bodo zunaj drugi počili.« Zgrabil jo je in odvlekel nazaj k njenim. Tam je morala gledati, ko so najprej ustrelili sestro Ido. Ko je videla, da je ta padla čez prag in krvavela, je omedlela, a so jo spravili nazaj k zavesti in čez nekaj časa tudi njo ustrelili, vendar ne do smrti. V kakih polurnih presledkih so nato ustrelili še mamo Jožefo in zadnjega še očeta Karla. Med vsem tem početjem so se krohotali, zbijali šale in jedli dobrote, s trudom pripravljene in namenjene birmanskemu prazniku. Še danes, po toliko letih, se ljudje spominjajo raztresenih krvavih piškotov, ki so na binkoštno nedeljo nemo vpili na grozotnem prizorišču.«

Od kod so prišli morilci Lichtenbergove družine in kdo so bili? V eni od hiš na koncu Bevk je gospodinja zvečer pospravljala po veži, ko je zaslišala približevanje težkih korakov. Zunaj je bil lep majski večer in svetila je luna. Gospodinja je hitro stopila v sobo in skozi napol zagrnjeno okno videla skupino vojakov, ki so hiteli proti Ljubljanici. Naslednji dan, ko je »udarila« novica o dogodku pri Kaminovih, ji je bilo takoj jasno, koga je videla iti mimo hiše. Torej so morilci prišli z one strani vrhniške železnice in ceste. Nobena skrivnost ni, katere skupine so bile tedaj tam in kje so imele taborišča, ki so jim že začeli pridruževati tudi morišča in grobišča. Nekatere govorice omenjajo v zvezi z Lichtenbergovimi Kragulja, vendar niso z ničemer dokazane. Pomor družine na osamljeni domačiji ob Ljubljanici v tistih dneh nikakor ni bil izjema. Spomnimo se samo, kako so partizani v noči na 22. april prišli k Jakopinovim v Ponovi vasi pri Grosuplju in na grozovit način ubili očeta Jožeta, ženo Marjeto, sinove Jožeta, Venclja in Štefana – Vencelj je bil star 11 let, Štefan pa komaj 6 let – in hčerko Ano, kako so konec aprila v Stranski vasi pri Dobrovi odpeljali tri sestre: 22-letno Marijo, 19-letno Ivanko in 18-letno Francko Skopec in jih ustrelili v taborišču na Ključu.

Figure 11. Ida Lichtenberg

2.1.4. Poletje 1942 na Drenovem Griču

V Hribernikovi knjigi Dolomiti v NOB najdemo tudi poglavje z naslovom Preskrba in organizacija zaledja. Precejšen del tega poglavja je namenjen opisu vagonskih pošiljk za preskrbo partizanskih enot. Navajamo odlomek o pošiljkah preko postaje Drenov Grič: »Pri prevažanju blaga proti Krimu so množično sodelovali zaščitniki štirih vasi: z Drenovega Griča, z Loga, iz Blatne Brezovice in iz Bevk. Po pripovedovanju Albina Kuclerja sta prišli na Drenov Grič dve taki pošiljki, zaščitniki iz Blatne Brezovice pa trdijo, da tri; dvakrat po en vagon, zadnjikrat pa kar trije vagoni. V pošiljkah je bilo manj živil kot drugega materiala: usnja, tekstilnega blaga, orožja, železa profila 10-20 mm, pločevine, pisalnih strojev, radijskih aparatov, različnega orodja, med tem tudi velika stružnica. Vse je bilo namenjeno partizanskim delavnicam na osvobojenem ozemlju. Ves material so zbrali Ljubljančani in ga hranili po raznih skladiščih. Potem so ljubljanski terenski zaščitniki spravili blago na železniško postajo, kjer so skrb zanj prevzeli zaščitniki železničarjev … O prihodu vagonov na Drenov Grič so bili obveščeni zaščitniki po vaseh. Vagon so praznili in odvažali material po enajsti uri ponoči. Imeli so tri vozove z gumijastimi kolesi. Vozili so samotež, samo enkrat so baje peljali s konji, a še takrat samo po barju. Blago je bilo treba zvoziti do Ljubljanice pri Kaminu. Čez Ljubljanico so ga vozili s čolnom, ki so ga imeli skritega v Bevkah. Italijani so namreč že mnogo prej pobrali vse čolne. Na drugi strani Ljubljanice so čakali partizani in odnesli material proti Krimu.« (Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 26)

O »prenosu materiala z Drenovega Griča« se je razpisal tudi Viktor Kirn v svoji Faškariji. Piše, da je prišla prva pošiljka na Drenov Grič že v juniju, druga v noči od 8. na 9. julij, tretja pa v noči od 15. na 16. julij 1942. Vedno so bili vagon ali vagoni postavljeni na železniški postaji na slepi tir in izpraznjeni v eni noči. Pri akciji je sodelovala faškarska četa in zaščite iz podkrimskih vasi. Po Kirnovem opisu sta bila za prevoz preko Ljubljanice angažirana dva čolna, ki sta posebno prišla do izraza pri prevozu stružnice: »Kaj se je zgodilo z zelo težko stružnico, ki smo jo do Kamina srečno pripeljali in tudi naložili na dva čolna, ki smo ju prej povezali z lesenimi legami. Ko smo čolna odrinili cca 6 do 8 m od brega, se je vse skupaj potopilo in stružnica nam je padla v vodo, kjer je ostala do danes.«

Čeprav je bilo pri pretovarjanju blaga na železniški postaji Drenov Grič in prevozu do Ljubljanice ter naprej angažiranih veliko ljudi, se le redki tega še spominjajo. Potrjujejo, da so s postaje res vozili z vozovi z gumijastimi kolesi, rekli so jim »gumiradlji«, ki jih je bilo tedaj še malo in je zaščita morala biti iznajdljiva, da jih je poiskala. Sodelovali so skoraj od vseh hiš v vasi, zato niso v tem videli nič nenavadnega. Partizanov se v začetku še niso bali, po uboju načelnika postaje Drenov Grič Franca Tarkuža in njegove žene pa jih je k sodelovanju priganjal tudi strah, ki ga je bilo vedno več. Sicer pa pot od Drenovega Griča mimo Bevk do Kamina ob Ljubljanici ni bila nič novega. Ljudje so jo poznali že pred vojno. Ko so vsako leto na binkoštni ponedeljek romali na Žalostno goro pri Preserju, so šli preko barja do Bevk, se pri Kaminu s čolnom prepeljali preko Ljubljanice in nato nadaljevali pot do Marijinega svetišča. Baje so za prevoz čez reko plačali en dinar, kar niti ni bilo poceni.

Vrnimo se še nekoliko h Kirnovi pripovedi o »tihotapljenju« blaga z Drenovega Griča v krimske gozdove. Resna ovira na tej poti je bila železniška proga Ljubljana–Borovnica. Po napadu na preserski most so Italijani zaostrili varnostne ukrepe in pomnožili straže. Spomnimo se, kako strogo so sodili obtožencem na preserskem procesu. Kdo bi si mislil, da bodo nekaj mesecev po tistih dogodkih privolili v pogajanje s partizani in dopustili neoviran prevoz raznega materiala preko proge. Kirn pripoveduje, kako je partizanska delegacija – v njej je seveda bil tudi Puntar iz Faškarije – šla na razgovor z Italijani na železniški most pri Goričici. Njegova naloga pri tem je bila, da iz primerne razdalje ščiti partizanske »parlamentarce«. Takole piše: »Naši tovariši so na puško obesili belo krpo in začeli z njo mahati. Kmalu so to storili tudi Italijani. Naši so se po cesti počasi spuščali proti mostu. Pred mostom so že stali pripravljeni tudi trije Italijani. Jaz sem zaostal, rečeno pa mi je bilo, da v kolikor bodo začeli streljati, tudi jaz užgem po njih. Nekaj časa so se pogovarjali, nato pa odšli vsak v svojo smer. Ko so naši prišli do mene, sem še ostal na svojem položaju, dokler se niso skrili na cesti proti Prevalju. Kasneje so mi povedali, da so se sporazumeli, da nas bodo pustili pri miru. Naj takoj povem, da v času prenašanja materiala na tem območju ni padel niti en strel in da smo svojo nalogo popolnoma nemoteno izvajali, razen zadnje noči, ko se je že začela ofenziva. (Faškarija, Prenos materiala z Drenovega Griča.)

Naj se zdi ta zgodba še tako za lase privlečena, to ne spremeni dejstva, da so partizani cele vagone blaga nemoteno spravili preko Ljubljanice in preko železniške proge v zavetje krimskih gozdov. Več noči so bile na nogah cele vasi na obeh straneh Ljubljanice, prevažali in prelagali so tudi težke tovore, kot je bila ona stružnica, pa Italijani tega niso videli in ne slišali, nikogar niso spraševali, kje je bil v nočeh prevozov, nihče jim ni o tem nič povedal, čeprav so menda povsod imeli svoje zaupnike.

Kaj pa umor načelnika železniške postaje na Drenovem Griču in njegove žene, ali je bil v zvezi z omenjenimi prevozi? Ko so v nedeljo, 7. junija 1942, redki potniki prišli na postajo, so takoj opazili, da nekaj ni v redu. Čakalnica je bila še zaprta in načelnika, ki je bil sicer vedno na razpolago, ni bilo nikjer. Je mogoče zaspal? Potrkali so na vrata njegovega stanovanja v pritličju skromnega postajnega poslopja ter našli njega in soprogo ustreljena v spalnici. Prišli so karabinjerji z Vrhnike in začeli preiskavo. Zvedelo se je, da so partizani tisto noč odpeljali šolskega upravitelja Franca Belina, menda zato, ker je po hišah agitiral za organizacijo Dopolavoro. Ohranjeno je poročilo, ki ga je z datumom 8. junij 1942 izdal Obveščevalni oddelek XI. armadnega zbora o smrti načelnika železniške postaje Drenov Grič Franca Tarkuža. Zanimivo je, da so v tem poročilu zapisali, da motiva za ta zločin niso mogli ugotoviti. Seveda jim tudi ni prišlo na misel, da bi v naslednjih dneh in tednih nekoliko bolj gledali, kaj se dogaja na postaji in okrog nje ob urah, ko na njej ni vlaka. Prav zločin na postaji bi jih moral na to opozoriti, saj so bili po mednarodnem pravu odgovorni za red in mir v deželi. Je pa ta dogodek močno vplival tudi na domačine, na vse, ki so kasneje razkladali vagone in transportirali njihovo vsebino v gozdove. Od nekod je pricurljala vest, da je Tarkuž odklonil sodelovanje pri tem velikem in pomembnem podjetju, da kljub opozorilom ni razumel nevarnosti, ki se ji je s tem izpostavil. Ko so bili ljudje pri prvi, drugi in tretji pošiljki obveščeni, kakšna je njihova naloga pri tem, so vedeli, da jo morajo opraviti, v nasprotnem se jim lahko zgodi kot Tarkužu. Pa ni o tem nihče posebej govoril. Saj ni bilo treba, ker so govorili Lichtenbergovi in oba Tarkuževa.

Kirn piše, da so edino motnjo pri prevozu blaga z Drenovega Griča imeli pri zadnjem transportu. Vagone, ki so prišli na postajo 15. julija zvečer, so v glavnem spraznili, preko Ljubljanice pa že niso uspeli vsega prepeljati. Del zaostalega blaga so pustili v kozolcu pri Buhovih. Ko so Italijani v začetku ofenzive prišli tudi do Krajine, so odkrili partizansko »skladišče« in zato Buhovo – Kaminovo domačijo požgali, hkrati pa tudi prazno in opustošeno Grofovo hišico, ki je bila tam v bližini. Tudi tedaj niso raziskovali, kako in od kje je prišlo blago, ki so ga našli.

Še en dogodek je v tistih dneh pretresel Bevke in okolico. Površen opazovalec ne bo videl v njem nobene zveze z Drenovim Gričem, mi pa o tem nismo tako zelo prepričani. Govorimo namreč o Janezu Veharju, ki je na nenavaden način umrl 15. julija 1942. Živel je na mali kmetiji na robu Kostanjevice pri Bevkah. Ko mu je leta 1936 umrla žena, je ostal sam s šestimi otroki – najmlajši je bil star tri leta. Za vse je moral skrbeti sam. Ker kmetija ni dajala dovolj dohodka za številno družino, se je Vehar ukvarjal tudi s prodajo sena. Zbiral je seno po okolici in ga vozil v Ljubljano. Bil je znan po tem, da nikoli ni izbiral besed, ampak vsakemu povedal resnico v obraz. Ko se je 15. julija pripeljal iz Ljubljane, je zavil v vaško gostilno in tam naletel na partizane; eden od njih je na dolgo govoril o skorajšnji zmagi nad Italijani. Vehar je nekaj časa poslušal, nato pa glasno povedal, da v to ne verjame, češ, kako boste vi, siromaki, premagali take armade. Bilo je že pozno, ko je končno zapustil gostilno. Da doma ne bi vznemirjal otrok, ki so že spali, je šel spat na hlev v seno. Otroci so bili navajeni, da je oče kdaj prespal na senu, toda sredi dopoldneva se jim je le zazdelo čudno, zakaj ne vstane. Našli so ga napol zasutega v seno, v obraz je bil plav in na vratu je imel vidne znake davljenja. Klicali so zdravnika, pa ni prišel. 16. julija so ga pokopali na pokopališču v Bevkah. Šest otrok je tako ostalo brez matere in očeta. Govorilo se je, da se je Vehar s preveč odkritim govorjenjem v gostilni zameril partizanom, ki so šli za njim in ga na nenavaden način umorili. Le sklepamo lahko, da so se partizani mudili v vasi zaradi prevozov z Drenovega Griča in je to tudi vplivalo na njihovo obnašanje.

2.1.5. Zaključek

Za konec najprej poglejmo, kako so se razpletle življenjske usode Lichtenbergovih otrok, ki so preživeli preserski proces in partizanski pokol na binkoštno soboto v domači hiši. Vemo, da so štiri sestre dočakale maj 1945 v Gorici. Iz taborišča v Nemčiji sta se tedaj vrnila tudi brata Marjan in Herbert. Do leta 1955 so vsi ostali v Gorici, le Marjan je imel službo v Trstu. Vsi so se poročili. Ker so po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja nastale težave zaradi zaposlitve, sta odšli Vera in Nada v Avstralijo, za njima je odšel še Marjan, Jožica se je izselila v Peru, Herbert pa v Argentino. Le Wanda je ostala v Gorici. V Bevkah je ostal le še spomin na Lichtenbergove, pa še ta je z leti obledel. Ko so po osamosvojitvi tudi v Bevkah postavili spominsko ploščo žrtvam komunističnega nasilja, na katero so zapisali tudi štiri člane Lichtenbergove družine in zraven pripisali domače ime Grofovi, so mladi spraševali starejše, kakšni grofi so bili to in kaj so leta 1942 imeli opraviti v njihovi vasi. Tedaj se je pokazalo, da ljudje še marsikaj vedo, da se je spomin ohranil. Pokazalo se je, da so Lichtenbergovi ostali v spominu vaščanov kot skromni, toda pošteni sosedje, ki niso nikomur naredili slabega. Za zgodbe o izdajstvu, kot je bila tista v Borcu leta 1980, je bilo tu le malo prostora.

Uradna zgodovina je pripisala napadu na preserski most pomen velikega dejanja odpora proti okupatorju in naložila Lichtenbergovim krivdo za italijanske represalije. Po tej razlagi je bila smrt štirih članov njihove družine v noči na binkoštno nedeljo 1942 pravična kazen. Cena, ki so jo prebivalci vasi ob progi morali plačati za to, da vlaki po njej nekaj ur niso vozili, je bila res visoka, tako visoka, da bi glede tega napad na preserski most lahko primerjali z dražgoško bitko. Vendar to ne spremeni vprašanja, kdo je Italijanom dal povod za preserski proces. Mar res Lichtenbergovi?

In kakšna razlaga poboja Lichtenbergovih se je ohranila v ljudskem izročilu? Pravijo, da so se jih hoteli znebiti, ker so tedaj že načrtovali prevoz blaga z Drenovega Griča proti Krimu. Torej naj bi bil preserski most tedaj že v ozadju. Nad Tarkuža so se spravili kasneje, ko so sprevideli, da ne bo pristal na sodelovanje. Ko so ljudje zvedeli, kako je na binkoštno soboto potekalo »sojenje« v Krajini, jih je postalo strah. Okupatorji so 16. marca v Gramozni jami postrelili 16 fantov in mož, tu pa so domači ljudje mučili in vpričo otrok ubili mater in očeta in dve starejši sestri. Zakaj? Kaj so mogle zakriviti mati in dve hčerki, ki sta komaj začeli živeti? Zakaj so jih poleg vsega še mučili? O tem pač Slovenski poročevalec ni pisal.

Figure 12. Ljubljanske Žale – Neoznačeni grob štirih Lichtenbergovih

Tako se je začelo v vaseh, od koder so ljudje nekoč romali na Žalostno goro in se preko Ljubljanice prepeljevali s čolni. Dr. Anton Komotar pripoveduje v svojih spominih, kako se je na Vrhniki v jeseni 1941 že srečal z organiziranim delovanjem OF. Vedel je, da je bila le nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija, vendar nikjer ni naletel na znake njihovega dela. »OF je bila že tedaj za več potez pred vsemi drugimi in je potem obdržala ta naskok do konca vojne«. Hitro mu je bilo jasno, kdo stoji na čelu OF, zato ga nekatere njene poteze niso presenečale. – Ni skrivnost, da je bila OF otrok partije in da so se tudi napad na preserski most in druge podobne akcije odvijali pod njenim vodstvom. Miroslav Luštek je v že omenjeni knjigi Ljubljana v ilegali II opisal, kako je Stane Žagar 4. decembra 1941, pred odhodom k preserskemu mostu, nagovoril Samotorško četo. Menda ni treba razlagati, da je bil učitelj Žagar že pred vojno član centralnega partijskega komiteja. Dvajset dni kasneje, 24. decembra, je bil sveti večer. Poljanska vstaja se je bližala svojemu višku in na Bukovem Vrhu nad Poljanami so zaprisegali novince. Govornik je spet bil Stane Žagar. Anton Peternel je kasneje potožil, da je Žagar tedaj preveč poudarjal borbo delavskega razreda za njegove pravice, ki jih bo uveljavil pod vodstvom partije, le malo pa povedal o boju proti okupatorju. Nekateri možje in fantje so po govoru izjavili, da se niso prišli borit za komunizem, in odšli domov. (Loški razgledi 1971, Spomini na leto 1941 in na poljansko vstajo.) Ne vemo, kdo je 24. decembra 1941 nagovoril tiste, ki so se odpravljali razbijat k Lichtenbergovim, kdo tiste, ki so v noči pred binkoštmi morili Lichtenbergove. Kaj jim je povedal, da jih je vzpodbudil k takemu ravnanju? Kaj so nosili v sebi, da so bili tega zmožni?

Pa naj še kdo trdi, da revolucije ni bilo, da je bil samo osvobodilni boj!

Figure 13. Bevška spominska plošča

3.1.1.

Dne 26. oktobra letos so bili iz Ribnice na bloško pokopališče preneseni posmrtni ostanki bloške rojakinje učiteljice Anice Drobnič, ki so jo partizani ubili ponoči 15. oktobra 1943 v Jelendolu pri Ribnici s še 118 drugimi slovenskimi civilnimi osebami in vojaki. Somaševanje in pogrebni obred je vodil g. kanonik Vinko Prestor, peli pa so pevci iz Begunj pri Cerknici, kjer je več pevskih zborov dolga leta vodila učiteljica Anica. Pri grobu je Anici Drobnič v slovo spregovoril sedanji begunjski pevovodja g. Janez Kranjc, nekdanja učenka pokojne učiteljice prof. Hrenova in urednik revije Zaveza. Njegov govor objavljamo.

Ana (Anica) Drobnič je bila rojena 28. 6. 1898 na Hudem vrhu na Blokah kot najmlajši otrok Franca Drobniča in Neže, roj. Pavlič. Imela je štiri sestre, tri so bile redovnice, brat pa je ostal doma na kmetiji. Osnovno šolo je obiskovala na Blokah. Leta 1917 je v Ljubljani eno leto obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo, nato pa dve leti meščansko šolo pri uršulinkah. Od leta 1920 do 1924 je obiskovala Zasebno žensko učiteljišče uršulink v Škofji Loki. Kot učiteljica je najprej delala v Kolovratu nad Izlakami (1926–1931), nato pa v Begunjah pri Cerknici (1931–1943).

V Begunjah je učiteljica Anica bila tudi organistka in pevovodja cerkvenega pevskega zbora, članica učiteljske Katoliške akcije, tajnica katoliškega prosvetnega društva, zborovodja več pevskih zborov, organizatorka prosvetne dejavnosti, režiserka, koreografinja itd. Ni bila poročena, zato je ves svoj prosti čas posvečala cerkvi, glasbi in prosveti.

Partizani so jo hoteli že spomladi leta 1942 ubiti in so jo večkrat iskali. Prijeli so jo 15. 9. 1943, ko se je vdala posadka Vaške straže v Begunjah. Odpeljali so jo v Kočevje. V Dijaškem domu so jo zasliševali in zasmehovali številni partizanski veljaki od Dakija do Kardelja. Kasneje so jo z drugimi jetniki odpeljali v Ribnico, kjer jo je partizan Franc Pirkovič – Čort dne 15. 10. 1943 ponoči dal ubiti v gozdu pri Jelendolu.

Slovenski domobranci so jo z drugimi žrtvami izkopali 3. 10. 1944. Njena sošolka in sojetnica v ribniškem zaporu Mimi Petelinova jo je dala pokopati v poseben grob na pokopališču v Hrovači. Leta 2000 je bila prišteta med slovenske mučence in pričevalce za vero.

3.1.2.

Stojimo ob grobu slovenske učiteljice Anice Drobnič. To je njen tretji grob. Prvi je bil v Jelendolu, a to ni bil grob, ampak velika jama, v katero so jo zasuli skupaj z drugimi. Leto za tem so jo prekopali v Hrovačo pri Ribnici. Tu pa je niso zasuli, ampak pokopali in je zato imela grob, a je bil podarjen in začasen. Ta, v katerega smo jo položili danes, pa bo njen do poslednjega dne; do takrat, ko se bodo vse stvari spremenile in postale takšne, kakršne so v resnici. Končno je torej prišla tja, kjer je začela živeti. Krog se je sklenil. Končano je potovanje, ki je bilo kratko in dolgo – kratko, ker je živela samo petinštirideset let, in dolgo, ker jih je moralo miniti še več kot toliko, da je nazadnje prišla sem; potovanje, ki je bilo bogato, saj je samo dajala in imamo pravico reči, da je morala biti bogata, da je mogla kar naprej dajati; potovanje, ki je bilo tudi strašno, ker je morala prehoditi pot od Ribnice do Jelendola in mi lahko o tem samo govorimo, ne da bi prav vedeli, kaj to pomeni. Preden so jo odpeljali, je rekla prijateljici učiteljici Petelin: »Pokrižaj me. Jaz grem v smrt.« Mogoče jo je tisti križ varoval prehudih reči. Kaj pa vemo.

Anica Drobnič je bila slovenska učiteljica. Živela je v času, ki je bil tako nenavaden – tako zunaj vsega, kar se je kdaj zgodilo – da so morili učiteljice. Od nekod so prišli ljudje – prišli so iz knjig, iz »tuje učenosti«, kakor bi rekla Cankarjeva mati, iz prostorov zavratnega navdiha – in so mislili, da smejo vse. Poleg tega pa so imeli srce, ki jim je dovoljevalo, da so svojo misel tudi uresničevali. To so bili zares zelo nesrečni ljudje.

Učiteljica je človek kot vsak drug, a vseeno nekaj posebnega; tako kot mati ni ženska kot vse druge, ampak nekaj posebnega, in tako kot domovina ni dežela kot vsaka druga, ampak nekaj čisto posebnega. Posebnost naštetih ljudi in stvari je v tem, da so najtesneje povezani z življenjem: da ga dajejo, nosijo in varujejo. Iz tega izvira njihova visokost in njihova nedotakljivost. Tega ni treba nikogar učiti, to je najbolj naravna stvar, to je v človeku od pradavnine. Če se torej kdo dvigne proti materi ali domovini ali svojemu učitelju, je to dejanje nad dejanji. Z njim hoče povedati, da je nad vsem. Da odslej ne bo razbiral resnice sveta iz stvari, ampak jih bo postavljal, kakor mu narekuje njegova nova kultura ali ideologija. V čas takih ljudi je bilo postavljeno življenje učiteljice Anice Drobnič. In ker se ni hotela vdati in ker ni bila premagana, so jo odstranili. Pravzaprav se je to zgodilo zato, ker je še naprej hotela biti učiteljica. Tudi tako, da je tistim, za katere je bila odgovorna, povedala, kdo so ljudje, ki so sedaj nastopili, in kaj hočejo. Hotela je, da tisti, ki so njeni, vejo, kaj jih čaka od ljudi s Čebin.

Figure 14. Anica Drobnič

Tako se je učiteljica Anica Drobnič uvrstila med tiste ljudi, ki jim pritiče visoki naslov: človek za vse čase. V sebi je nosila duha, da je mogla in hotela to biti. Ni bila naivna, vedela je, da jo zalezujejo; jasno ji je bilo, da veliko tvega. A je stala tam, kamor je mislila, da je postavljena; in je stala tako, kakor ji je velevala vest, slovenska in krščanska. Iz take snovi je bila in taka je hotela biti. Res, tu ni bila samo snov, ampak tudi odločitev – dejanje suverenega duha. Kot človek za vse čase stoji Anica Drobnič tudi pred današnjim učiteljem tako, da, brž ko jo zagleda, ne more kar mimo. Hočem reči, če je učitelj, če ni uradnik in uslužbenec. To, kar dela človeka za učitelja, sta dve stvari: razumetje in skrb – učitelj mora razumeti in mora ga skrbeti. Razumeti mora duhovno in moralno strukturo svojega časa in skrbeti ga mora mladi človek, ki v ta čas vstopa. Nikakor mu ne sme odreči svoje ljubezni in svojega usmiljenja. V trenutku, ko se tega zave, se ne more več umakniti. To lahko stori samo tako, da tvega svojo človeško vrednost in da neha biti učitelj.

Naj nihče ne govori, da je učitelj v našem času onemogočen in da šola več ne obstaja. Tako so govorili tudi v nekdanjih komunističnih časih. A je bilo drugače. Kako je bilo, naj vam povem takole: Svoboda je samo beseda, a če si to besedo izrekel v razredu, je bil razred drugačen; resnica je samo beseda, a če je bila izrečena v razredu, se je razred nekoliko spremenil; pravičnost je samo beseda, a če so jo slišali učenci, so se nekaterim zasvetile oči; tudi domovina je samo beseda, tudi mati in Bog sta samo dve besedi, a postaneta, ko sta izgovorjeni, del resničnega in delujočega sveta. Možnosti so torej že bile, a ljudi ni bilo – ali pa jih ni bilo dovolj; šola je že bila, a učiteljev ni bilo – ali pa jih ni bilo dovolj. Ni jih bilo toliko, da bi preprečili, da bi ljudje, od tuje učenosti pohujšani in od čebinskih navdihov gnani, tako spremenili naš narod, da ga včasih ne prepoznamo več.

Francoski politik Jean Monnet, ki je leta 1950 začel graditi integracijo Evrope s Skupnostjo za premog in jeklo, je pozneje v življenju dejal, da bi, če bi se še enkrat lotil tega dela, za izhodišče raje postavil kulturo, ne premog in jeklo. In Kurt Biedenkopf, ugleden politik nemške krščansko-socialne unije, ki je v nekem nedavnem govoru navedel Monnetove besede, ob tem dostavlja: »Toda sekularizacija, racionalizacija in atomizacija civilnega in družbenega življenja in vedno večje vmešavanje države v vsa družbena področja, je potisnila kulturo in vero v zasebnost in jima tako vzela moč za vzpodbujanje občutja za skupnost, identiteto in človeško solidarnost.«

Naj dodam: Človek je tudi duh – ali morda predvsem duh – in če se ta zanemari, dobimo zanemarjenega in izgubljenega človeka. Če hoče biti današnji učitelj človek za vse čase, mora vzeti zadeve duha za svojo stvar. Zavest, da bo tako stopil v nasprotje s časom, bo, če je pravi človek, samo izostrila njegovo odločenost.

Tako kakor je Anico Drobnič, nekoč drobno dekletce s Hudega Vrha pri Novi vasi na Blokah, potem pa učiteljico v Bégunjah pri Cerknici nevarnost, v kateri sta se znašli kultura in vera, samo vzpodbudila, da mora, če hoče biti zvesta, biti tudi človek za ta svoj čas. To jo je pripeljalo na pot, ki so jo nastopile leto in pol prej druge slovenske učiteljice. Komunistični partizani so 29. maja 1942 po hudem mučenju umorili Darinko Čebulj, učiteljico v Hinjah v Suhi krajini; 3. junija so komunistični partizani umorili Ivanko Škrabec, učiteljico in nosečo ženo iz Sodražice; 25. junija pa so komunistični partizani odpeljali v gozdove pod Mirno Goro Marico Nartnik, učiteljico v Rožnem Dolu nad Semičem in jo tam umorili. Vse te poti so bile mučeniške. »Bojim se. Tako se bojim,« je rekla Marica pred odhodom součiteljici Francki. Vse so to pot prehodile same. Anica pa je imela veliko spremstvo. Kolikor vemo, nikoli ni imela fanta, sedaj pa jih je šlo z njo osemintrideset. Ne vemo, katera je bila na vrsti. Mogoče je bila prva, mogoče je bila zadnja. Marsičesa o tej uri ne vemo.

A sedaj je tukaj za vse ljudi teh krajev. Gotovo ne bodo pozabili nanjo in ji ne bo manjkalo obiskov. Mogoče bo prišel in ji zapel begunjski cerkveni zbor: mogoče se bodo otroci z bližnjih šol kdaj tukaj ustavili med izletom; ali pa jo bo, v neznanski slavi, kjer je sedaj, razveselil šopek pomladanskih ali poletnih ali jesenskih rož, ki ji ga bo prinesel kdo od šolarjev ali šolark, ki se bo tega sam domislil ali pa mu bo tako naročila mati. Vse je odvisno od ljudi. Če bodo ljudje kaj vredni, bo tako.

Največje veselje pa ji bo naredilo ministrstvo za šolstvo, če bo naročilo zgodovinsko raziskavo, zakaj in kako so komunistični partizani morili slovenske učiteljice. Tak ukrep bi namreč bil zanesljiv obet nekakšne sprave. Če se ima ministrstvo za šolstvo za ustanovo demokratične države, ji tega veselja gotovo ne bo odreklo – ne samo zaradi nje, ampak tudi zaradi sebe.

3.2.1.

V nedeljo, 7. septembra, smo se zbrali na Vranji peči pri Zaplani nad Vrhniko ob velikem križu, ki je tam postavljen v spomin na mučeniško smrt župnika Jožeta Geohelija. Nekoč je bilo na tem kraju taborišče in morišče, sedaj pa nas je že na poti pozdravljala ubrana pesem malih zvonov, ki so jih za to priliko tja pripeljali vrhniški pritrkovalci. Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je vodil znani izseljenski duhovnik dr. Janez Zdešar ob somaševanju vrhniškega dekana Gregorca in kaplana Debeljaka. Glavna točka spominskega programa po maši je bil govor dr. Zdešarja, v katerem je osvetlil življenje in delo župnika Geohelija. Prisluhnimo njegovim klenim besedam!

3.2.2.

Jože Geoheli je na svet prijokal že pred prvo svetovno vojno, 8. marca 1911, v Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju. To je bil takrat majhen zaselek nedaleč od Podpeči, za katero se dviga krimsko pogorje s cerkvami sv. Ane, sv. Jožefa, Žalostna gora, in – na majhni vzpetini – nižinska cerkvica sv. Lovrenca.

Sprejeli so ga medse krščanski svetniki slovenske zemlje, tiste zemlje, ki je bila potem tudi njegova usoda: v dvaintridesetem letu svojega življenja se je on, pravični Jožef, moral povzpeti na Žalostno goro nasilne smrti, po zgledu mučenika sv. Lovrenca, na praznik sv. Ane 26. julija leta 1942 …

Oče je bil po poklicu železničar, železniški čuvaj na takoimenovani »južni železnici« Dunaj – Trst. Iz nekaterih podatkov bi se dalo sklepati, da je bila družina potomec italijanskih priseljencev, graditeljev omenjene železnice dobrega pol stoletja prej.

Družbenogospodarsko je družina pripadala spodnji plasti prebivalstva, po tedanjem bi rekli, da so bili (pol) proletarci.

Po političnem prepričanju je bil oče socialist, zavzet socialdemokrat, v verskem pogledu bolj ali manj blizu Cerkve. Geohelijevi so dali otroka krstiti, dobil je ime po koledarsko bližnjem svetniku, 19. marca, sv. Jožefu.

Po osnovni šoli je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor se je vseh osem let vozil z vlakom. Pridružil se je »vagonarjem«, bil je med skupinami tistih dijakov iz okolice Ljubljane, ki so stanovali sicer doma pri starših, a se v šole vozili v Ljubljano.

Bil je razmišljajoč fant, prijeten, – tako ga opisujejo – srednje nadarjen, pri učenju in delu vztrajen in žilav. Med svojimi je bil poznan kot »vagonarska rožica«, in pa »lilija med vagonarji«. Ta, danes zastarela izraza, nam kažeta na mladega fanta s čistim in odprtim srcem, ki zna svoje ime in svoj krst živeti tudi med kdaj pokvarjenimi in umazanimi sošolci. Naznanja se nam poznejši duhovnik, ki zna že kot odraščajoči mladostnik razlikovati in izbirati med dobrim in zlom.

V zadnjih gimnazijskih letih se je odločil za duhovniški poklic. Verjetno mu je pri izbiri pomagala njegova evharistična usmerjenost, saj se je z velikim veseljem v poletnih počitnicah udeleževal novih maš, takrat – in še danes – pravih ljudskih in verskih slavij. Pri eni takih novih maš v Žireh, verjetno gre za domačina Viktorijana Demšarja leta 1928, je sklenil postati duhovnik. Kot osmošolec si je celo omislil latinski Rimski misal.

Odločitev za duhovništvo – se zdi – v lastni družini ni bila dobro sprejeta, naletel je na ovire tam, kjer jih ne bi pričakoval. Kljub temu je v Ljubljani leta 1930 stopil v bogoslovje, kjer se je izkazal kot razgledan in agilen fant, tako da je bil zadnje leto tudi v vodstvu internega bogoslovskega društva.

Oporo za sklep je našel pri znancih in dobrih ljudeh na Vrhniki. V letnih počitnicah se je zato vračal na Vrhniko. Podpirala ga je, predvsem gmotno, neka dobra družina, posebej pa vrhniški dekan Janez Kete, ki se je za fanta zavzel in mu tudi duhovno ves čas stal ob strani. Na Vrhniki se je počutil doma, verniki so ga vzljubili in cenili, zato je razumljivo, da je novo mašo 14. julija leta 1935, po duhovniškem posvečenju 7. julija, pel na Vrhniki, in ne v domači župniji Brezovica.

Geohelijevo duhovniško delovanje se začenja v tridesetih let preteklega stoletja, zaznamovanih v Sloveniji zlasti z idejnimi strujami in vplivi, ki so jih v Evropi povzročili vladajoči nacizem, fašizem in komunizem. V Španiji sta divjali (1936–1939) boljševiška revolucija in anarhizem, nacizem je pogazil cele države, v Sloveniji sta vladali idejna nejasnost in kregi, tudi med katoličani, dokler ni 1. septembra 1939 vzplamtela druga svetovna vojna in bila leta 1941 zasedena tudi Slovenija ter kot plen razdeljena med tri okupatorje.

Časi so bili resni in hudi, v bogoslovju se je Geoheli nanje intelektualno in duhovno pripravljal pet let. Izoblikoval si je – to razberemo iz njegovega delovanja – jasno vizijo: kot katoliški duhovnik pomagati vsem vernikom, brez ozira na levo ali desno, v vseh duhovnih in telesnih stiskah, in zato sprejeti in uresničiti Katoliško akcijo, kot jo je zahteval tedanji papež Pij XI. in ljubljanski škof Gregorij Rožman. KA v Sloveniji ni bila politična stranka ali lobi, bila je strogo verska organizacija. Njen namen je bil vzgajati in šolati katoliške aktiviste, da bi živeli bolj dosledno krščansko življenje, bili vsak svojemu okolju v zgled, in s tem znance in prijatelje pridobivali za poglobljeno versko, duhovno in socialno delovanje v vedno bolj razkristjanjenem svetu.

Kot prvi kraj duhovniškega služenja mu je škof Rožman kmalu po novi maši zaupal mesto kaplana v župniji Toplice na Dolenjskem. Kot poročajo, je tu prvo leto preživel mnogo trpkih ur. Menda se ni ujel z župnikom. Dajal je prednost delu za otroke ter mladostnike, fante in dekleta, jih šolal in versko izobraževal – kar takrat v pastorali ni bilo samoumevno.

V oddaljenih šolah fare je pred začetkom dnevnega šolskega pouka imel maše za šolarje, po maši pa jim je s pomočjo domačih deklet in žena postregel z zajtrkom. Garal je od jutra do poznega večera, v noč pa so ga večkrat zatopljenega v molitev našli na klečalniku … Zgodilo se je celo, da včasih ves teden ni odložil vrhnje obleke, ker ni našel časa za počitek in spanje v postelji … Bil je poznan zaradi izjemne radodarnosti: dajal je iz svojega, za njegovo darežljivost so vedeli revni in brezposelni, ki so se oglašali pri njem …

Po štirih letih in pol je bil v začetku leta 1940 kot župnijski upravitelj premeščen na faro Zaplana pri Vrhniki. Rad in z veseljem se je vrnil v kraje, ki so mu bili že od mladosti znani in priljubljeni, kjer so ga ljudje poznali do podrobnosti, in je dobri glas o njem šel pred njim. Tedanji vrhniški dekan Janez Burnik je pozneje, pri pogrebu, navzočim župljanom takole predstavil njegovo delovanje:

»Vsi vemo, z mladeniškim ognjem in pravo apostolsko gorečnostjo je začel … Z ljubeznijo, prijaznostjo, s smehljajem za vsakega … govoril vam je iz srca za srce, zato ni čuda, da ste se ga z 99 % večino oklenili, … bil je iskren do vsakega, odkritosrčen v toliki meri, da si imel občutek, ko si z njim govoril, kakor da bi ti ponujal svoje srce kar na dlani. Skrivnosti ni maral, zvijače ni poznal. Kar je Kristus rekel o svojem apostolu: ‘To je pravi Izraelec, v katerem ni zvijače, isto moremo trditi o umrlem gospodu: zvijače ni bilo v njem’ …«

Jože Geoheli je v župniji našel že Marijino družbo, na novo pa je začel s KA, ki je tedaj v ljubljanski škofiji začela poganjati korenine. Postal je referent za KA kmečkih fantov v dekaniji Vrhnika. Ob nedeljah popoldne je zbiral in šolal svoje fante in dekleta za nove naloge v Cerkvi in svetu, in jih svaril pred nevarnostjo brezboštva, v kakršnikoli obliki. »Pokonci glave, korajžo, pa bo prišel čas, ko bo spet vse dobro!«, je pogosto ponavljal. Vendar nekaterim domačinom faranom Geohelijevo delovanje pri KA ni bilo po godu.

Da bi si olajšal pastoralno delo na hribovitih tleh zaplaninske župnije, si je kupil motorno kolo, v navdušenje mladih in začudenje starejših faranov.

Geoheli je razmišljal tudi o potrebah prihodnosti. Načrtoval je graditev doma za katoliško mladino, že začel zbirati denar, a se je namera zaradi prihajajočih zapletov kmalu končala. Njegova ljubezen do vsega slovenskega je bila »neizmerna«, zatrjuje ob grobu njegov prijatelj, advokat dr. Marjan Marolt. Takole pravi: »Pilil si pridige v najlepšem domačem jeziku, cerkev si krasil z deli največjih Slovencev (gre za monštranco po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, prip. J. Z.), pokopališče si sam uredil, kot zrel umetnik, svojim faranom – in sebi …«

Figure 15. Duhovnik Jože Geoheli

Z aprilsko italijansko okupacijo leta 1941, in nato v jeseni z začetkom komunistične revolucije se je za župnijskega upravitelja Jožeta začela zadnja, sicer kratka, a najbolj trpka in grenka doba duhovniškega delovanja.

Divjanje okupatorja, ki je požigal vasi, pobijal prebivalce ali pa jih odpeljaval v strahotno taborišče na otok Rab, ter načrtno partizansko ubijanje vplivnih in vodilnih katoliških duhovnikov in laikov po Notranjskem in Dolenjskem – že od spomladi, in pol leta pred ustanovitvijo prve Vaške straže, – je od vernikov, kaj šele duhovnikov po župnijah, zahtevalo pogumno odločitev in konkretno delo za reševanje življenj in imetja. V bližnji ali daljni okolici Vrhnike so partizani že ubili več županov, občinskih tajnikov in svetovalcev: župana v Horjulu Ivana Bastiča z ženo, župana iz Sv. Vida nad Cerknico Antona Tekavca, občinskega tajnika Franceta Strleta, v eni noči 4 člane znane katoliške družine Mravlje iz Brezovice pri Ljubljani, trgovca Janeza Erbežnika iz Zaklanca pri Horjulu, in še desetine drugih, večinoma aktivnih katoliških laikov, pa tudi trdnih kmetov (‘kulakov’ in ‘veleposestnikov’), ki jih – zaradi umanjkanja časa in prostora – ne morem navesti. Naj opozorim še na dejstvo, da je bilo na Notranjskem in Dolenjskem že pred ustanovitvijo Vaških straž (Št. Jošt 17. julija 1942) ubitih in delno tudi mučenih 12 duhovnikov, župnikov in kaplanov. (Godeša:) » … spomladi 1942 so bili duhovniki umorjeni tajno, po izrazito idejno-razrednih merilih in največkrat brez slehernih sodnih obravnav …«

Jože Geoheli se je moral odločiti. V pridigah ni hotel javno žigosati partizanskega ali okupatorskega nasilja, pač pa je – brez ozira na levo in desno – iskal stike z obema stranema ter posredoval za svoje župljane in jim tako skušal reševati življenja.

Spomladi 1942 je šel v najbližje partizansko taborišče, ter tam svoje fante in njih vodje prepričeval, naj se vrnejo domov. Pot v taborišče mu je kazala domača dekle, ki še živi tu med vami. V župnišču pa se je tiste čase večkrat oglasil partizanski vodja Škrabar – ki naj bi bil glavni krivec njegove smrti – in Geoheliju dajal celo neka zagotovila, da se mu ne bo nič zgodilo. Tako poroča Kronika župnije Zaplana. Pisec Kronike, župni upravitelj Jenko Alojzij, nadaljuje: »Ko sem prišel skupaj z Geohelijem, … mi je dejal, da se dobro razume s partizani«.

Geoheli pa je 17. julija šel tudi na italijansko komando v Logatec in dobil zagotovilo: »Če bi partizani koga nasilno odpeljali, naj ta skuša od partizanov pobegniti … Italijanska vojska mu bo orožje zasegla, njega pa spravila na varno.«

Vendar Geoheli ne enim ne drugim ni prav verjel. Še na dan, preden so ga partizani nasilno odpeljali, je svojemu sobratu duhovniku potožil, kako se boji, da bi mu partizani s silo odpeljali fante v gozd, ali pa da bi jih Italijani iz Logatca in Vrhnike polovili in jih poslali v koncentracijsko taborišče na otok Rab. »Rekel mi je«, poroča dekan Burnik, »hudo je v Zaplani, kakor v Španiji«. Svetoval sem mu: »Ne hodite gor!« in odgovoril mi je zopet kratko: »Ne smem jih pustiti samih, vse bi mi zbegali. Grem, pa naj se zgodi kar hoče!« »In zgodilo se je, kar se je zgodilo« dostavlja dekan Burnik …

Še tisti večer, 25. julija, v noči od sobote na nedeljo – v naslednjih odstavkih dobesedno navajam zapise v Kroniki župnije Zaplana, napisani konec leta 1942 – »so partizani naredili preiskavo pri Petrčku (Zaplana 48) ter odpeljali s seboj Šinkovca Janeza. Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta, Petra Šinkovca, krojača, ter ga umorili ter pokopali v Šeširkovem gozdu nad Podlipo …

Domači so vest o ugrabitvi očeta sporočili v župnišče in g. Geoheli je šel s kolesom v Logatec ter italijansko vojaško oblast prosil za zaščito prebivalstva. Po pripovedovanju domačinov so Italijani obljubili, da bodo prišli takoj popoldne, bila je nedelja, dne 26. julija 1942.«

»Geoheli se je vrnil v Zaplano, opravil nedeljsko sveto mašo, mesto pridige pa je samo prosil farane: Molite, veliko molite!«

»Popoldne so se že začeli zbirati okrog cerkve v Zaplani partizani, v gostilni Mesec so bili zbrani tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo. Seveda Italijani niso držali besede. Tako odgovornost gotovo pada nanje«, ugotavlja Kronika.

»Zvečer ob mraku so partizani začeli streljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino (oče, mačeha, sestra) prav pri večerji … Župnišče je bilo precej poškodovano … Nato jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je (menda župnikov sošolec z Vrhnike) ustrelil v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a partizani so ga kmalu našli. Partizanke so ga obvezale (po tej obvezi so ga kasneje spoznali), nato pa so ga odpeljali s seboj v gozd.« »Njegova sestra Angela je skočila skozi okno s prvega nadstropja ter ušla. Seveda so ‘tovariši’ popili vino, izropali vse župnikovo premoženje, ugrabili tudi ves cerkveni denar, zaklali prašiča … V gozd sta bila odgnana ‘na zaslišanje’ tudi Modrijan Mirko iz Zaplane 61 in Kogovšek Ivan iz Zaplane 64. Oba so izpustili, župnika pa ne.«

Zadnje ure Geohelijevega življenja opisuje partizanski očividec, priča in akter tega dogajanja:

»Župnik se je počasi prestopal za nami in je neprestano stokal, kakšni smo, da ga vodimo s seboj, ko vendar lahko vsi farani povedo, da se je držal le svojega pastirskega dela.

Še pred dnem smo dospeli v taborišče … Okrog osmih zjutraj so prišli še nekateri drugi terenci v naš tabor. Odpeljali so ga kakih sto metrov iz taborišča in se tu z njim skoraj ves dopoldan zadržali … Pri zasliševanju ni skoraj nič priznal … Okrog poldne se je štab bataljona dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna kazen. Ponudili so mu kosilo, pa je odklonil. Večkrat smo ga obkolili in ga kaj spraševali. Tu in tam nas je skromno opomnil, da smo daleč zašli, ker smo tako pozabili na boga in se tako sami ločili od poštenega ljudstva, ki ima brezmejno zaupanje v vsemogočnega. Nekateri smo se mu na take besede smejali … V rokah je držal svoj brevir (prav: rožni venec, prip. J. Z.) in neprestano molil in vzdigoval oči proti nebu … Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali … Čeprav bi ljudem dokazali, da je bil župnik nevaren belogardistični organizator, bi le malokdo odobraval, da smo mu sodili. Že tisto jutro smo prejeli več prošenj in zahtev, naj župnika čimprej vrnemo … Prebivalci iz Zaplane so nam obljubljali vse, samo da jim vrnemo gospoda. Še tisti, ki so delali z nami, so na vso moč pritiskali na nas.«

»V ponedeljek (27. julija) popoldne so Italijani napadli partizane v Vranji peči. Seveda so morali bežati. Vendar niso pustili, da bi ostal župnik živ, zato so ga ustrelili v glavo, da mu Italijani ne bi nudili kake pomoči. Italijani so se umaknili, partizani so šli spet na svoj ‘položaj’ in po izjavi nekega ujetega partizana župnik še ni bil mrtev. Zato so ga še tolkli po glavi in ga vrgli preko skalnatega roba v prepad …«

Figure 16. Znamenje na Vranji Peči

»Domačini so bili v strahu za župnika, ki je bil zelo priljubljen, zato so (partizani) v gostilni Mesec in drugod govorili, da so ga poslali v bolnišnico ‘na Dolenjsko’. Res so nekateri tem besedam verjeli in čakali, kdaj bo Geoheli prišel zdrav nazaj …«, dokler župnikovega trupla niso našli in identificirali v Vranji peči 29. novembra 1942.

Govorica o Geohelijevem zdravljenju na Dolenjskem je bila naročena laž, podobna oni o najdbi čistega (praznega) lističa v mrliški knjigi, ki naj bi ga partizani našli in zaplenili že prejšnji dan, v soboto 25. julija (!). Napisan naj bi bil z nevidnim limoninim sokom, s sporočilom, naj Italijani v Zaplano hitro pošljejo okrog 30 pušk … in s seznamom štirih ljudi, ki bi jih bilo treba takoj odstraniti … Vir o lističu ne navaja ne naslovljenca ne odpošiljatelja, tudi ne omenja, v katerem jeziku naj bi bil napisan – italijanski, slovenski –, tudi ne, kdaj, komu ali po kom naj bi bilo odposlano, ali je bila pisava Geohelijeva, itd.

»Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli, peljali so jih v Rovte, od tam pa v Št. Jošt. Tam je bila ustanovljena prva domača četa protikomunističnih borcev. Nato pa so jih poslali v Zaplano … 22. avgusta so prišli …«

Truplo umorjenega župnika so 30. novembra 1942 izkopali in prepeljali v Zaplano. Pri komisijskem ogledu je bil navzoč tudi pokojnikov oče. Kronika piše: »Ta je sina hitro spoznal po barvi in črtah hlač, v katerem je bil še ključ (zložljiv, v obliki samokresa) od hišnih vrat župnišča v Zaplani. V hlačnem žepu je bil tudi žepni robec z monogramom G. J. Na trebuhu je bila še obveza, s katero so pokojnega gospoda obvezale partizanke dne 26. julija zvečer … Tudi zobje in oblika lobanje so kazali, da je truplo res Geohelijevo. Lobanja je bila dvakrat prestreljena in del lobanje oddrobljen … Oba strela v glavo sta bila zaradi težke poškodbe možganov in zaradi krvavitve v možganih smrtonosna. Smrt je lahko nastopila takoj ali pa po nezavestnem stanju čez nekaj ur«. Nosne in lične kosti so bile deloma zdrobljene, deloma so manjkale. Zaradi pomanjkajočih kosti stopal je bil zdravnik mnenja, da so bila stopala odsekana ali pa so bila nepokrita in tako izpostavljena zunanjemu vplivu, ki je pospešil razkroj stopal in kosti. »O najdbi trupla se je sestavil zapisnik s podpisi zdravnika, komandirja in župnika«.

Jožeta Geohelija so partizani, ki takrat niso imeli ne sodne oblasti ne pristojnosti soditi svojim sorojakom, ob navzočnosti okupatorja, ki bi po mednarodnih določilih moral skrbeti za javno varnost, obsodili na smrt in umorili. – Še pred tremi leti je bilo zapisano, v dopisu v lokalnem /vrhniškem/ glasilu »Naš časopis« /4. sept. 2000/: – zaradi neizpodbitnih dokazov kot organizatorja vojaškega sodelovanja z okupatorjem«.

A resnica o župniku Jožetu Geoheliju je drugačna:

Jože Geoheli je pozabljal na svojo lastno varnost, ni mislil nase,

reševal je gola življenja svojih faranov, njih imetje in dobro ime,

s tem namenom iskal stike, brez razlike na levo ali desno, tako s komunističnimi partizani kot z okupatorskimi Italijani,

in to z najbolj čistimi mislimi in hotenji, brez sleherne dvoličnosti, pretkanosti ali zvijačnosti.

Če bi bilo Jožetu Geoheliju možno kaj očitati, potem morda njegov idealizem – drugi bi rekli naivnost. A Jože Geoheli je s pričevanjem predanosti in ljubezni do svojih župljanov duhovno neizmerno prerastel nasprotnike, ki so v njem videli najhujšo oviro pri uresničevanju brezbožne komunistične družbe.

Zato ga je bilo treba – kakor so temu v tistih časih rekli – »likvidirati«, »fizično iztrebiti« …

To je resnica o Jožetu Geoheliju.

4.1.1.

Likvidacije žrtev pred domačim pragom ali kar doma, kot smo bili v prejšnjih izvodih priča zahrbtnemu uboju Ivana Petkoša in Franca Bertonclja, so se po Jesenicah in okolici nadaljevali.

Še istega meseca kot Bertonclja, januarja 1944., so ustrelili Janka Trojarja, tovarniškega uradnika na Jesenicah, od mladih nog pripadnika Sokola in vidnega dalavca v Narodno napredni stranki. Na partizanstvo je gledal sprva zelo idealistično: partizansko gibanje je ves čas aktivno podpiral, prenašal partizanom razna poročila, jim prinašal hrano in denarno podpiral OF. Bil je vedno na poti po poslih za OF. Zato ga je gestapo dvakrat zaprl v Begunjah in ga na strahovit način zasliševal. Ko so ga hoteli prijeti tretjič, jim je še pravočasno pobegnil v gozd in se pridružil partizanom. Tukaj se mu odprejo oči: vidi rope in poboje. Spozna, da partizanstvo ni borba za kralja in domovino, ampak borba za zmago komunistične partije. Vse skupaj se mu zagabi in uide. Zdaj se mora skrivati pred gestapom in partizani, kajti oba nasilneža ga preganjata.

Nekega januarskega večera okrog šeste ure Janko Trojar obišče očeta, ta pa je ravno takrat odšel po nekem opravku. Doma sta bila mama in brat njegove žene. Nenadoma vderejo v kuhinjo komunistični likvidatorji in brez besed postrelijo njega, njegovo mater in svaka. Ko se oče vrne domov, najde vse tri ležeče v krvi z razstreljenimi glavami.

OF izda v ‘opravičilo’ letak, kjer trdi, da je bil Trojar ubit zaradi ustanavljanja plave garde, kot so komunisti poimenovali pristaše Mihajlovičevih četnikov. Njegovega svaka so ubili, ker mu je pri tem poslu pomagal, mater pa zato, ker je sina skrivala. Trojni poboji so bili ‘justificirane usmrtitve’, kot temu danes pravijo.

Umori po domovih v prvih mesecih leta 1944 Jeseničanom in okoličanom še vedno vlivajo grozo pred partizanskim nasiljem. Olipov fant iz Potokov pri Koroški Beli je bil prisilno mobiliziran v partizane. Po nekaj dneh se mu posreči, da uteče. Preden pa more prestopiti prag domače hiše, ga prestreli partizanska krogla.

Tudi Hrušico je marec 1944 zaznamoval z likvidacijami. V brivnici pri Ocepku sta bila ustreljena brivec Matko Kovaček, po rodu Hrvat in njegova mlada in lepa žena Anka Černe z Jesenic. Priča umora je bila sedemnajstletna vajenka Francka Janežič por. Bizjak. Kako se danes spominja tega dogodka? Pred kratkim je priznala znanki, ženi najmlajšega Ocepkovega sina, da jo kot senca spremlja vse življenje.

»Bilo je v soboto, 25. marca 1944. Ura je bila tri četrt na dvanajst. Tega dne je moja mama imela god. Mojster je stal ob stolu pri oknu, jaz na sredini, gospa ob steni. Ob sobotah je bila v brivnici, ker je pomagala militi, otrok pa nista imela. Nenadoma se odprejo vrata. Zagledam dva moška in dve naperjeni pištoli. ‘Kdo je mojster?’ zaslišim. Že v naslednjem trenutku počita strela. Eden od njiju je ustrelil mojstra v glavo, drugi gospo v srce. Oba se zgrudita ob meni na tla, po tleh pa sama kri. Samo stala in jokala sem. Potem začne cviliti še gospejin psiček in se skrije k meni v naročje. Gospod Kocbek iz bližnje hiše je slišal strele in prihitel v brivnico.

Poznala sem oba morilca. Eden je bil s Plavža, drugi iz Javornika. Danes se njunih imen ne spominjam več. Ko sem odhajala domov mimo bližnje kapelice, po vojni so jo pognali v zrak, izza nje stopi neznanec in me vpraša. ‘Ali si poznala tista dva moška? Domenjeno je bilo, da je treba brivca in ženo ustreliti, če pa boš ti izdala, kdo sta bila oba moška, čaka tebe isto.’ Zato raje o dogodku sploh nisem premišljevala, še danes bolje zame, da se čim manj spominjam.«

Zakaj pa bi lahko ustrelili prijaznega Matka in lepo Anko? »Kaj lepo, dobro, tako zelo dobro!« mi je pripovedovala Jožica roj. Jakopovič, danes žena najmlajšega Ocepkovega sina.«Bili smo sosedje Ocepkovih, kjer je imel Matko najeto brivnico. Doma nas je bilo sedem otrok, oče je bil železničar in zelo težko smo živeli. Anka nam je veliko pomagala, do konca življenja pa ji bomo hvaležni, ker nam je rešila smrti trimesečnega bratca. Zdravnik Tancar z Jesenic je napravil čezenj križ. Mama je prijokala domov, Anka pa ji reče: ‘Obleci se, vzemi otroka in greva z njim v bolnico v Celovec. Tam imam poznanega zdravnika.’ Bratec je ostal tri mesece v bolnici in se pozdravil. Vse stroške je plačevala Anka. Še vedno ne razumem, zakaj so morali umoriti tako dobro gospo.« »In zakaj njenega moža?« sem jo še vprašala. »Ne vem. Gotovo ne zato, ker je partizane v hosti oskrboval z britvicami.« Morda pa zato, ker ni hotel priti k njim v hosto, da bi imeli kar tam brivca in somišljenika.

Na Jesenicah so v tem obdobju ubili med drugimi še branjevca Karla Čepona; tovarniškega delavca Karla Valentarja kar vpričo žene, ki je ležala v porodni postelji; pa tovarniškega mojstra Pavla Žejna skupaj z njegovo ženo. Marija Kržišnik iz Podmežaklje in njen sin sta bila člana OF, a nekega ‘náloga’ nista mogla izpolniti. Zato ju je likvidiral verjetno star delomrznež Jaka Krmelj.

Val ogorčenja pri vseh poštenih Jeseničanih in okoličanih sta povzročila umora uglednih nosilcev predvojnega kulturnega, javnega in političnega življenja Franca Bertonclja in Petra Arneža. Skupaj s predvojnim jeseniškim županom Valentinom Markežem so bili ti trije veljaki stebri predvojnih Jesenic in so v dobrobit Jeseničanov na vseh področjih delovali do smrti. Zaradi uboja svojih dveh prijateljev in sodelavcev se je V. Markež že pred koncem vojne umaknil na Koroško, ker je sprevidel, da gredo komunisti v borbi za oblast do konca in da bi bil naslednji za ‘odstrel’ prav on, saj so komunisti svoje lovke že začeli stegovati po njem.

O Bertonclju in Markežu smo v naši reviji že pisali, zato današnji članek posvečamo spominu umorjenega tovarniškega delovodja, ki je že pred vojno ves prosti čas žrtvoval za javno in socilano delo v korist delavcev in sirot. Predvsem pa je bil ljubeč mož in skrben družinski oče. Vse pomembnejše o njegovem življenju in delu mi je napisala njegova najstarejša hčerka Mimi Arnež por. Grum ( ki danes živi v Milwaukeeju, Wisconsin). Zvesto in ljubeče je spremljala zadnja leta očetovega življenja in delovanja, zato je oče svoji ljubljenki tudi marsikaj zaupal. Bila je priča očetove smrti, zato se na koncu opisa spominja tudi teh bridkih trenutkov in nekaterih povojnih dogodkov.

Figure 17. Peter Arnež

4.1.2. Kdo je bil Peter Arnež

»Moj oče Peter Arnež je zagledal luč sveta 22. oktobra 1894 v Kamni gorici pri Kropi. Njegovi starši so bili revni žebljarski delavci. Mati Helena je kovala žeblje v vigenci, oče Peter pa krošnjaril s čevlji po Gorenjski. Pri tem ga je nekoč tako močno ožulil čevelj, da je nastala zastrupitev. Zdravniki so mu odrezali nogo nad kolenom, a operacija je bila prepozna. Oče je umrl star 42 let. Mati je ostala sama s tremi otroki, najstarejši, Peter, moj oče, je bil star 11 let. Hodil je v dvorazredno ljudsko šolo, ves preostali čas pa pomagal materi v vigenci.

S štirinajstim letom je odšel na Jesenice, pričel delati v tovarni Kranjske industrijske družbe (KID) in s svojim zaslužkom pomagal materi. Na Jesenicah se je vključil v katoliško prosvetno društvo, v telovadno društvo Orel in v delavsko strokovno organizacijo (sindikat).

Bil je šibke narave, zato v prvi svetovni vojni ni bil vojak, a je l. 1918 kot sanitejec vstopil v vojsko prostovoljcev ob času koroške krize, da bi reševal slovenski Korotan.

Ko se je vrnil na Jesenice, je moj oče spoznal Pavlo Rozman, hčerko Ane in Petra Rozmana (enega od ustanoviteljev nekdanjega Katoliškega delavskega društva, ki se je kasneje preimenovalo v Krekovo prosvetno društvo). Stara starše sta imela pekarno in slaščičarno nasproti tedanjega katoliškega prosvetnega društva na Savi. Ta hram kulture je po vojni postal skladišče trgovskega podjetja Rožca. Prvega septembra 1919 sta se poročila pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Ženitovanjsko kosilo je bilo na Bledu.

Po poroki je bila naša mama še vedno pomočnica v pekariji in slaščičarni svojih staršev, ata pa je delal v tovarni, kjer je po nekaj letih postal delovodja v mehanični delavnici.

Po prvi svetovni vojni je ata sodeloval pri reorganizaciji SLS in bil do druge svetovne vojne odbornik krajevnega strankinega odbora. Pri drugih občinskih volitvah na Jesenicah je bil kot zastopnik delavcev izvoljen v jeseniški občinski odbor in ostal njegov član do vdora Nemcev. Ko so bile pred ustanovitvijo banovin l. 1929 razpisane volitve v ljubljansko oblastno skupščino, je zbor zaupnikov SLS za radovljiški okraj izbral Petra Arneža za okrajnega kandidata, ki naj zastopa predvsem delavske interese. Pri volitvah je dobil večino glasov. V času Dravske banovine je bil imenovan za banovinskega svetnika za radovljiški okraj. Vedno se je potegoval za dobrobit vseh delavcev, ne glede na strankarsko pripadnost.

Ko je postal podžupan jeseniške občine, je prevzel vodstvo socialnega odseka. Njegova velika skrb so bili občinski reveži in revne družine. Prizadeval si je, da je občina zgradila zavetišče za ubožce in upokojence brez svojcev. V njem je bilo 50 postelj, bolniška ambulanta in kapela sv. Eme. S prostovoljnim delom, finančnimi in materialnimi sredstvi so pomagali mnogi Jeseničani. Dom in kapelo je l. 1940 blagoslovil škof dr. Gregorij Rožman.« ( Ta zgradba še danes služi svojemu namenu.) »Naš ata Peter Arnež je bil na Jesenicah tudi član načelstva Hranilnice in posojilnice, ki je pomagala predvsem delavcem s posojili na majhne obresti.«

Ta Arneževa zavzetost na vseh področjih, zlasti za dobrobit delavcev in revnih, je bila zanj nekaj običajnega. Že v otroštvu in kasneje v rani mladosti, ko je s svojim skromnim zaslužkom pomagal materi, delavki v vigenci, ki je sama preživljala družino, se je pričel izoblikovati njegov plemeniti značaj, srčna dobrota in zavzetost za pravice delavcev.

»V času Aleksandrove diktature je vodil jeseniško občino župan Žabkar, po poklicu lekarnar. Ni bil priganjač Aleksandrovega režima, ampak je občino vodil skladno s potrebami ljudi in ne po zahtevah kraljeve diktature. SLS je takrat zavzela opozicijsko stališče do diktature, namreč pasivno rezistenco, ki je bila uspešna. Morda bi kdo lahko očital, da Peter Arnež ni bil discipliniran strankar, ker je sodeloval v občinski upravi. Vendar ni nikoli naletel na očitke in pri svobodnih volitvah l. 1936 je bil izvoljen na drugo mesto na listi SLS (JRZ) in tako postal podžupan.«

4.1.3. Peter Arnež zajet v vihro revolucije

»Toliko o atovem javnem delovanju pred drugo svetovno vojno. Naj se vrnem k naši družini. Našim staršem je Bog podaril šest otrok, a drugi je kmalu umrl in ostalo nas je pet: Marija, kličejo me Mimi (1920), Peter (1924), Tone (1920) in dvojčici Helena in Pavla (1931). Do nas otrok je bil ata strog, zahteval je red in ubogati smo morali na besedo. Nikoli ni koga udaril, dovolj je bilo, da nas je pogledal in smo vedeli, koliko je ura. Zaradi velike zaposlenosti v tovarni, na občini in pri mnogih organizacijah je bila vsa skrb za pekarno in slaščičarno na maminih ramah, še posebej, ko je postala lastnica obeh obratov. Imeli smo pekovske pomočnike in otroci smo pomagali, kolikor smo mogli.

Ata nam je večkrat poudarjal, kako važno je, da se pridno učimo. ‘Kolikor znaš, toliko veljaš,’ nam je velikokrat povedal. Znanja nam nihče ne bo mogel vzeti, četudi bi vse drugo izgubili. Naučili smo se tudi pridno delati.

Prišlo je leto 1941 in nemška okupacija. Ko so Nemci zasedli Gorenjsko, so takoj razpustili občinske odbore, prav tako vsa kulturna in telovadna društva ter klube, zasegli njih premoženje in domove, uničili knjižnice, prepovedali slovenski jezik v uradih in šolah, celo v cerkvi, nastavili so nemške učitelje itd. Zaprli so vse slovenske duhovnike (razen nekaterih najstarejših) ali jih pregnali na Hrvaško. V nas vseh je rasel silen pasiven odpor proti ponemčevanju. Celo otroci so to čutili. Ko so v jeseniški meščanski šoli učenci morali »očistiti« šolsko knjižnico slovenskih knjig, so jih mnogi metali čez plot namesto na kamione in jih tako vsaj nekaj rešili.

Nemci so kmalu začeli aretirati zavedne slovenske ljudi, zlasti družbeno vidnejše iz predvojnih strank. Živeli smo v silni živčni napetosti in smo imeli kovčke pripravljene v strahu, da bodo Nemci tudi našo družino izgnali. Skrili smo knjige in ‘nevarno’ literaturo, nekatere reči celo zakopali.

Ob nemškem napadu na Jugoslavijo sem učila na osnovni šoli v Št. Janžu na Dolenjskem, ki je prišel pod nemško okupacijo. Kmalu se je pričelo šušljati, da bomo vsi učitelji prestavljeni v Nemčijo. Na tihem sem kraj zapustila in po dolgih ovinkih prišla domov na Jesenice. Zaposlila sem se v tovarni in postala pisarniška pomočnica.

V času okupacije se je ata posvetil pomoči izseljencem. Prejšnje vodstvo SLS je tajno organiziralo pomoč družinam, ki so ostale brez sredstev, ko so zaprli očete. Zbirali so sredstva in pošiljali pakete izgnancem v razna nemška taborišča. Tudi iz naše pekarne smo odposlali lepo število paketov in kart za kruh v Nemčijo.

Ko je nastopila OF, je ata kmalu spoznal njeno lažno krinko,

s katero je skušala zakrivati teror in uboje. Komuniste je dobro poznal, ker je imel z njimi hude boje ob veliki stavki delavcev na Jesenicah l. 1936. Takrat je spoznal njihove cilje, njihov način dela in taktiko, pa tudi zlaganost in demagogijo. Zato je odklonil vsako sodelovanje s komunisti in je odkrito obsojal OF in njeno nasilje.

Skoraj vsak dan smo slišali za kak napad ali uboj, ki so ga zakrivili terenci. Živeli smo v velikem strahu, kaj vse še utegne priti nad nas. Ata je prebiral neko knjigo o Stalinovih čistkah, in ko smo se o njej pogovarjali, smo bili vsi mnenja, da se kaj podobnega v Sloveniji ne more zgoditi.

L. 1943 so Nemci pričeli nasilno mobilizirati pod pretvezo za delo v Nemčiji (Arbeitsdienst) in odvedli tudi našega brata Petra, starega devetnajst let.

Istočasno pa so OF, terenci in partizani nadaljevali s svojim nasiljem in naša zaskrbljenost se je iz tedna v teden večala. Ko so komunistični terenci 1. januarja 1944 ustrelili atovega prijatelja in na mnogih področjih njegovega sodelavca Franceta Bertonclja, je bil naš strah še večji. Vsak dan smo večerni molitvi dodali še molitve za umirajoče – vsi smo jih znali že na pamet – da bi bili pripravljeni na najhujše. Ata je močno slutil, da so ga komunisti že obsodili. Mama in mi otroci smo ga prosili, naj se umakne v Ljubljano. A odločil se je, da bo ostal pri nas doma. Rekel je še: ‘Vsi smo v božjih rokah. Če oddidem, se bodo komunisti znesli nad vami. Naj se zgodi božja volja.’

Tistega leta je bil god sv. Jožefa na nedeljo, zato so v cerkvi obhajali praznik naslednji dan, v ponedeljek 20. marca. Naš ata je bil velik častilec tega svetnika. Razumljivo, da sva šla v ponedeljek zjutraj k šesti maši v farno cerkev. Nad desnim stranskim oltarjem je bila slika sv. Jožefa, danes je ni več. Spominjam se, da je to jutro po maši oče klečal pred oltarjem in molil. Po poti sva se pogovarjala o marsičem. Med drugim mi je naročal, naj bom mami v oporo, če se njemu kaj zgodi; naj ostanem doma in pomagam, dokler se brat Peter ne vrne.

Ob sedmih zjutraj sva bila že oba v službi, ata je bil knjigovodja v mehanični delavnici, jaz v glavni pisarni pri KID. Skoraj vsak dan sem malo pred šesto uro popoldne poklicala ata, da sva šla skupaj domov. Tega dne mi je po telefonu rekel, naj kar grem domov, da bo kmalu prišel, saj je dan daljši in ob šestih ni več temno. Iz glavne pisarne sem šla mimo tovarniških hiš po Delavski ulici in takratnega ‘črnega konzuma’ (po vojni je bila to trgovina Rožca) do gostilne Kobal in domov v sosednjo hišo. Ata je odšel po drugi poti, ker je odšel iz tovarne pri drugem izhodu, nato mimo Vidiceve pekarne in proti domu. Medtem je v Mohoričevo hišo – dve hiši naprej od naše, kjer je imel spodaj krojač Vovk svojo delavnico – planil atentator, zagrozil krojaču, naj se ne gane in odprl okno. V odsevu šipe je oprezoval, kdo prihaja po cesti. Ko je prišel ata mimo, je planil k vratom in streljal.

Ko sem prišla domov, je bila mama v prodajalni in komaj sem vstopila, mi je rekla: ‘Ravnokar je bila tukaj neka ženska in mi povedala, da je šel Košir mimo naše hiše.’ (Za Koširja se je takrat že vedelo, da je komunistični likvidator.) Minuto za tem sva z mamo zaslišali strele in mama je v težki slutnji zavpila: ‘Ata!’ Obe sva stekli iz hiše in ga zagledali: ležal je na cesti pred Mohoričevo hišo, likvidator pa je prihajal nama naproti. Nameril je revolver vame, in nagonsko sem se vrgla v jarek pred Ambrožičevo mesnico na nasprotni strani ceste, kjer je bila njihova ledenica. K sreči se mu revolver ni sprožil in likvidator je odhitel naprej, zavil mimo Kobalove hiše in izginil.

Z mamo sva stekli k atu. Močno je krvavel iz vratu. Morilec ga je od zadaj prestrelil s petimi streli, smrtnega mu je sprožil v tilnik. Odnesli sva ata domov, na pomoč nama je priskočil mlad fant Leon Miceli, ki je bil po vojski vrnjen s Koroške in nekje ubit.

Ata smo odnesli po stopnicah v prvo nadstropje, kjer smo nad pekarno imeli stanovanje. V sobi smo ga položili na tla. Ni odprl oči in ni dal nobenega glasu. Prijela sem ga za roko in opazila, da je tudi dlan prestreljena. Molili smo molitve za umirajoče kot že tolikokrat prej. Zdaj pa za ata. Držala sem ga za roko in ata mi jo je stisnil, kot da bi hotel še povedati, da nas sliši, potem pa – izdihnil. Imel je 49 let.

Ko je prišel dr. Bergelj – ne vem, kdo ga je poklical – je rekel, da ne more več pomagati. Prišla je tudi nemška patrola in ugotovila, da je ata mrtev. Prosila sem, da bi šel kdo od njih z menoj na pošto. Za brata Petra sem oddala telegram in če ne bi Nemci potrdili, kar se je zgodilo, brat ne bi dobil dovoljenja, da pride na pogreb.

Tisto noč po uboju je bedel z nami bratov prijatelj Heliodor Volčini. Na prvi petek v juliju 1944 je tudi njega nekdo ustrelil. Nekaj dni pred tem je dobil od prijatelja, ki je bil na nemški fronti, pismo, da je doma na dopustu. Rad bi videl, da ga Heliodor obišče. Ta brez oklevanja oddide k prijatelju, toda na polju, nekje med Žirovnico in Breznico obleži mrtev. Zelo verjetno je bilo pismo le vaba, ki je Heliodora pahnila v smrt. Pred kratkim mi je Mimičina dobra znanka dejala, da je bil takrat zaznamovan vsak, ki se je družil z Arneži.

Figure 18. Poročna slika Pavle Rozman in Petra Arneža

»V atovi denarnici,« nadaljuje Mimi, smo našli njegovo oporoko: sestavil jo je na zavrženem listku tovarniškega papirja, ni pa je utegnil prepisati. Tudi datuma ni bilo. S temi besedami se je ata poslovil od nas:

Ljuba žena in otroci !

Ker so časi postali zelo resni in za mene nevarni, se mi zdi prav, da vam napišem nekaj smernic za življenje, ako ga bo odločil Bog za čas, ko se bo razdivjal svet v tej vojni.

Ako mi je Bog odločil, da konca ne učakam, potem želim predvsem tebi, ljuba žena, še dolgo življenje, da bi bila v oporo otrokom in obratno oni tebi. Vse, kar je najinega, je tvoje in razdeli po svoji vesti kot mati. Kdor ti bo stal več ob strani, ga tudi bolj obdaruj. Skrbi pa predvsem za njih dušo, ker ta je večna, drugo vse tako hitro mine.

Spominjajte se me v molitvi in ne pozabite vašega skrbnega, vas vse ljubečega očeta –

Bog z vami

Jesenice, (brez datuma) P.A.

Brat Peter je prišel na pogreb in se po nekaj dneh vrnil v Nemčijo. Če bi dezertiral, bi Nemci vso našo družino izselili, kot se je to dogajalo v takih primerih. Brat pa nas ni hotel izpostaviti tej nevarnosti. Zaupali smo v Božjo pomoč in na atovo priprošnjo, da se bo Peter srečno vrnil po končani vojni.«

Veličasten Arnežev pogreb je pokazal, kakšen ugled je užival pokojni.

V nekaj dneh po Arneževi smrti je bilo na Jesenicah in bližnji okolici pobitih še sedem ljudi. Val ogorčenja je naraščal in nekateri zagrizeni nasprotniki komunistov so si omislili orožje. Mica Pivk roj. Glavič iz Javornika je kmalu po pogrebu Petra Arneža obiskala hčerko Mimico in ji ponujala pištolo, češ da se bo lahko ubranila, če bo atov likvidator hotel ustreliti še njo. Mimica jo je brez oklevanja odločno zavrnila, vzela pa je dve ročni bombici, a so jih Arneževi takoj za vedno zakopali. Tako kot večina tudi Arneževi niso bili iz takega testa, da bi se maščevali, kaj šele, da bi si omislili orožje. Oko za oko, zob za zob je postalo načelo le redkih posameznikov, ki niso videli drugega izhoda, kot da so se vključili v akcijo Črna roka.

Večino ljudi je teror navdal z grozo in strahom in so se zaprli vase. Nihče ni mogel z gotovostjo vedeti, ali je varen pred likvidatorjevo kroglo. Takrat, ko je Arnežev likvidator planil v delavnico krojača Vovka – pomočniki so bili že odšli, ostal je sam in likal – je bil krojač prepričan, da je prišel likvidator ubit njega. Zagrozil mu je, naj se ne gane. Sklonil se je nad likalnik in čakal na strel v tilnik. Šele ko se je zgrudil pod streli Arnež, je doumel, kaj se dogaja in odhitel na cesto. Bilo je konec delavnika in veliko delavcev je odhajalo domov. Vendar se nihče ni upal ustaviti ob Arnežu, kaj šele, da bi se nadenj sklonil. To sem pred kratkim zvedela od sina krojača Vovka, ki je bil moj sošolec.

Mimi nadaljuje: »Šestnajstletni brat Tone je po atovi smrti šel ‘na obisk’ k stricu v Ljubljano in se tam ponovno vpisal v gimnazijo. Doma smo se namreč bali, da ga bodo odvedli partizani, saj je bilo med njimi že nekaj njegovih vrstnikov.

Po atovi smrti sem pustila službo v tovarni, ker sem bila potrebna doma. Mama je bila živčno strta in sestri sta bili stari šele trinajst let. Partizani so ponoči velikokrat prišli v pekarno, kjer jim je mojster Jože Čop moral dajati kruh, kolikor so ga hoteli. Živeli smo v večnem strahu, kakšne načrte še kujejo komunisti.

Na pustni torek, februarja 1945 je prišlo uradno sporočilo, da je brat Peter umrl 16. januarja zaradi ran od šrapnela, pokopan pa je na pokopališču ob belgijsko-nemški meji.

Ta vest je bila za nas zelo hud udarec. Mama je bila tedaj v bolnišnici zaradi zastrupitve in morali so ji odrezati kazalec na levi roki. Bratovo smrt smo ji zamolčali. To se nam je posrečilo zato, ker so bratova pisma prihajala še nekaj tednov. Pošta je prihajala z zamudo.

1. marca 1945 so angleška letala bombardirala Jesenice. Namen je bil, da uničijo postajo in železniške proge, vendar so zadele železniška stanovanja v zgradbi nasproti postaje in še nekaj drugih, skupaj z glavno cesto. Če se prav spomnim, je bilo okrog sto mrtvih in veliko ranjenih, največ v železniški menzi nasproti postaje. Naslednje dni so bile na pokopališču postavljene odprte krste z ubitimi, da so jih lahko domači ali znanci prepoznali in zapisali imena.

Zaradi mnogih ranjencev so morali drugi bolniki zapustiti bolnico, tudi mama.

Takrat nismo vedeli, da je prav tisti dan, prvega marca, stal na jeseniški postaji vlak s političnimi zaporniki, ki so jih Nemci peljali iz Ljubljane v Dachau. Med njimi so bili trije frančiškanski patri, načelnik domobranskega štaba podpolkovnik Peterlin, glavni domobranski obveščevalni oficir Ilovar, aktivni major Križ, profesor Lipovec, ki je kasneje v Clevelandu 30 let urejal časopis Ameriška domovina in še drugi. Skratka tisti, ki so delali proti Nemcem, a ne za komuniste, ampak za zahodne zaveznike.

Prišel je 1. maj 1945. Zjutraj smo šli v savsko cerkev k šesti maši, ki jo je daroval p. Fortunat, frančiškan, doma iz Mojstrane. Imel je legitimacijo, da dela v tovarni, zato je na ta način večkrat prišel na Jesenice, imel mašo v savski cerkvi in veliko spovedoval. On nedeljah pa je imel v farni cerkvi mašo neki nemški pater. V času nemške okupacije smo nekatera dekleta na Jesenicah, v Bohinjski Bistrici, na Dovjem in okoliških krajih pripravljale otroke za prvo sv. obhajilo. Vendar otroci zaradi odsotnosti duhovnikov niso mogli k spovedi. Po izpraševanju vesti in molitvi kesanja jim je nemški duhovnik dal skupno odvezo. V Bohinjski Bistrici sem pripravila na prvo obhajilo 200 otrok, a tja je prišel kjub nevarnosti pred Nemci in partizani slovenski duhovnik Srečko Huth. ( O njem in njegovi zveriski smrti na Koprivniku oktobra 1943 je v Zavezi pisal Mirko Kambič.)

Po maši na prvega maja je okoli osme zjutraj prišel k nam domov p. Fortunat in mami povedal, da se bodo domobranci iz postojanke na Brezjah umaknili tisti dan, ker bodo partizani zelo verjetno zasedli zgornjo Savsko dolino. Svetoval je, naj se umaknemo vsaj do Kranja, ker doma ne bomo več varni.

Mama ni dolgo premišljevala: ‘Dekleta naj se umaknejo, jaz pa ostanem doma.’ Na hitro smo zmetale skupaj nekaj perila in oblek. Še danes slišim mamine besede: ‘Vzemite le najslabše, ker boste verjetno kdaj spale na prostem.’ Vzele smo s seboj precej nemških mark, ki so po vojni izgubile svojo vrednost, poleg tega si lahko zamenjal le 300 starih mark za nove. Še isti dan smo odšle z maminim blagoslovom. Sprva sem se upirala, ker mame nisem hotela pustiti same. Bila je zelo odločna: ‘Zahtevam, da greste. Vedno bom molila za vas. Če pa me ubijejo, bom počivala skupaj z atom. Zelo nas je bolelo, ker ji še vedno nismo povedale o bratovi smrti.’ »

Figure 19. Arneževa družina – Sedita mati Pavla in oče Peter, stojijo z leve Helena, Tone, Peter, Mimi in Pavla

4.1.4. Beg v ‘svobodo’

»V družbi z nekaterimi Markeževimi in Francko Bertoncelj smo deloma peš, deloma z vlakom prišle do Kranja in še naprej do Smlednika. Tam smo dobile zatočišče pri nekem kmetu. V nedeljo 6. maja smo že videli, da se procesije ljudi v smeri iz Ljubljane umikajo na Koroško preko Tržiča in Ljubelja. Tudi mi smo spoznali, da bo treba naprej. Neka znanka Markeževih je preprosila šoferja avtobusa z nemškimi ranjenci, da nas zapelje ne Koroško. Avtobus je bil skoraj prazen. Odpeljali smo se 7. maja zjutraj in pripeljali na Jesenice okoli pol enajstih dopoldne. Šofer je nameraval do Kranjske gore in preko Korenskega sedla na Koroško. Na Jesenicah je zvedel, da vse ceste od tu naprej stražijo partizani. Zato smo se odpeljali nazaj do Tržiča in po ljubeljski cesti do predora. Tu smo se malo odpočili. Markežev Tinko, Francka Bertoncelj in jaz smo odšli po poti preko prelaza. Otožno smo se razgledovali po Gorenjski. Le kdaj se bomo spet vrnili v domače kraje? Tinko se ni vrnil nikoli več, ker je umrl že na Koroškem, Francka čez dve leti, ko se je vrnila s Koroške, jaz pa šele l. 1991. Nekajkrat sem obiskala Koroško, leta 1972 sem se povzpela na Rožco, da bi lahko preko Karavank zagledala košček domovine.

Brez zaprek smo v ponedeljek 7. maja zvečer prišli v Celovec in prespali v neki šoli. Naslednji dan smo sklenili, da moramo čimprej proti zahodu, ker naj bi se od tam bližale angleško-ameriške čete, od vzhoda pa ruske. Katere bodo prve zasedle Celovec, se ni vedelo. Na železniški postaji je bilo precej partizanov, zato smo odšli na postajo pri Vrbskem jezeru in se s težavo zdrenjali na natrpan vlak. Prav počasi smo se vozili vso noč in se ob štirih zjutraj ustavili v Spittalu ob Dravi. Povedali so nam, da vlak ne bo peljal naprej.

Markeževi so se namenili v vas St. Peter im Holz blizu Spittala, kamor se je že pred koncem vojne umaknil oče Valentin Markež. Me tri sestre smo odšle še naprej do postaje Pusarnitz in nato v hrib do vasi Gorje (Goriach). Tu so prebivali naši dalnji sorodniki, ki so se sem umaknili iz Bohinja že pred enim letom in sem jih bila nekoč že obiskala. Preprosili so nekega kmeta, da smo smele spati na senu v kotu konjskega hleva. Dali so nam tudi hrano, za plačilo smo plele na njivah. Za nas je bilo to težko delo, ker ga nismo bile vajene; bilo je zelo vroče in sonce nam je prežgalo obleke, ker smo bile vse tri v črnem. A imele smo občutek, da smo na varnem.

Brat Tone se je s stričevo družino umaknil iz Ljubljane v Vetrinj. Junija je zvedel za nas in nas poiskal. Zvedele smo za usodo domobrancev, pa tudi, da bo velika skupina slovenskih beguncev prišla v taborišče v Spittal. Na praznik sv. Petra in Pavla, godovni dan našega pokojnega ata in brata, smo tudi mi štirje odšli tja.

V jeseni smo se morali seliti v taborišče Lienz, naslednjo jesen, novembra 1946 pa nazaj v Spittal, kjer so brat in sestri obiskovali begunsko gimnazijo. Jaz sem poučevala v taboriščni osnovni šoli. Decembra 1948 sem se pri Gospe Sveti poročila z Janezom Grumom.

Že jeseni 1948 so se pričela taborišča prazniti. Za begunce je prišel čas odhoda v svet. Mnogi, zlasti mlajši in neporočeni, so odhajali v Kanado, družine v Argentino. Za Ameriko je bilo potrebno dobiti sponzorstvo (garancijo nekoga, ki bo priseljencu eno leto pomagal, poskrbel za stanovanje in zaposlitev, da ne bo v breme ameriški državi). Na našo prošnjo je za brata in sestri prevzela sponzorstvo mamina sestrična v mestu Milwaukee. Na pot so odšli junija 1949. Nama z možem je ponudil sponzorstvo uvideven slovenski staronaseljenec, ker pa je bil mož nekdanji domobranski oficir, sva morala čakati na dovoljenje še pol leta. (Načelna odločitev, da Amerika in Kanada sprejmeta domobranske oficirje razen nekaj izjem, je prišla spomladi l. 1948.) Jaz sem odšla čez lužo avgusta 1949 in živela v našem mestu skupaj z bratom in sestrama. Mož se mi je pridružil čez pol leta.

Vsak začetek je težak, tudi v Ameriki. Jezika nismo znali, pomagali pa smo si z nemščino. Takrat je v Milwaukeeju živelo še zelo veliko Nemcev. Pridno smo morali delati in hoditi v šole, da smo dosegli, kar smo želeli. Tone je končal študij na univerzi, postal inženir in odslužil ameriško vojaščino. Po nekaj letih se je poročil, prav tako obe sestri s Slovencema – beguncema. Začel je rasti drugi rod.

In kaj naj zapišem za konec svoje pripovedi? Pred skoraj šestdesetimi leti smo odšli od doma štirje nepreskrbljeni otroci Petra Arneža. Naše družine skupaj z življenjskimi drugi, vnuki in njihovimi družinami štejejo petinsedemdeset članov. Za Slovenijo so izgubljeni. Vrnil se ne bo nihče. Nobenega pa ne bi bilo, če bi ata umorili mladega, tako kot so večino domobrancev.

Dodala bi še eno opombo. V knjigi ‘Po sledovih Črne roke’ (Ivan Vidic, Ljubljana 1975), opisuje vosovec Bogo, (mišljen je boksar Bogo Ažman) uboj našega ata in prizna, da ga je on ustrelil. Opis je precej točen. Tudi je res, da je tisti večer nekdo stal na straži pri Kobalu. Vidic piše, da je bil to neki Polde, kdo bi to bil, ne vem.

Ženska, ki je nekaj trenutkov pred streljanjem vstopila v našo pekarno, je mami rekla, da je šel mimo Andrej Košir, znani jeseniški lividator. Z mamo sva bili prepričani, da je on ubijalec našega ata. Kdorkoli od teh dveh je bil, ga jaz takrat nisem prepoznala: imel je na pol zakrit obraz in klobuk, potisnjen globoko na oči. Zelo verjetno je Košir stražil ulico s spodnjega konca.

Morda smo Koširja po krivici obsodili. Tudi v svoji knjigi V. Markež in A. Gaser omenjata Koširja, a to po mojem pripovedovanju.«

4.1.5. Življenje vdove Pavle Arneževe po vojni

Ostala je sama, brez moža, brez otrok, sama s svojimi bridkostmi in trpljenjem. Da je bil kelih trpljenja zvrhan, so ‘poskrbeli’ komunisti. Hčerka Mimica se mame s hvaležnostjo spominja.

Figure 20. Arnežovi po umoru očeta Petra – Med vdovo Pavlo in njeno sestro sedi njuna mama; četrta od leve stoji hčerka Pavla, Peta hčerka Mimi, šesti sin Tone, osma hčerka Helena

»Ko so komunisti prevzeli oblast, so mamo takoj zaprli in podržavili vse premoženje. Samo to so ji mogli očitati, da je žena ‘izdajalca’. Pekarna in slaščičarna je delovala naprej, vendar v lasti države. Nekaj let jo je vodil še prejšnji pekovski mojster naše pekarne Joža Čop. Bil je priden in pošten, do nas vedno neoporečen.

Iz jeseniških zaporov so mamo z mnogimi drugimi odpeljali v Begunje. Tam je od svoje sestre Urške por. Pšenica, ki je bila tudi zaprta, zvedela za smrt sina Petra. Kasneje so mamo prestavili v zapore v Šentvidu, ob amnestiji avgusta 1945 pa odpustili. Vendar v svojo hišo ni smela, živela je pri svoji materi Ani Rozman na Aljaževi cesti. Naš dom je bil izropan, nekateri ljudje so imeli proste roke, da so odnesli, kar so hoteli. Vendar ji je neki moški prinesel nazaj pisalni stroj in se mami opravičil.

Mnogi Jeseničani so jo gledali neprijazno, na cesti je slišala psovke … Zaposlila se je pri podjetju Gradis, da sta z mamo preživeli. To pa nekaterim ni bilo všeč. Cveta Čop, roj. Rabič, žena našega pekovskega mojstra, je organizirala ženske: na ‘mitingu’ so zahtevale, da mamo odpustijo iz službe. Žena izdajalca nima pravice do dela. Ko jo je poslovodja moral odpustiti, se ji je opravičil in obžaloval, da mora to storiti, še posebej, ker je tako težko dobiti pridne in sposobne ljudi. Mama je potem dobila delo, ki ji ga ni nihče zavidal.

Zaradi dobrote nekaterih železničarjev smo že jeseni 1945 mi v taborišču dobili po pismih stik z mamo in ona z nami. Čeprav sama ni imela nič, nam je večkrat poslala predvsem obleko. Ne vem, kje jo je dobila. Verjetno so jo podarili dobri ljudje. Naše plašče so nosila tuja dekleta.

Stara mama ji je neprestano prigovarjala, naj po njeni smrti ne ostane doma, naj gre k otrokom, kjerkoli že bodo. Umrla je leta 1955. Leto kasneje je brat Tone pričakal mamo v Švici. Obiskala sta grob brata Petra na belgijsko-nemški meji. Januarja 1957 je mama končno prišla v ZDA.

V naši družini v Milwaukeeju je živela petnajst let. Zaposlila se je v neki pekarni, bila pa tudi v veliko pomoč pri vnukih, ki so jo imeli nadvse radi.

Ko se je ‘upokojila’, se je preselila k hčerkama v Cleveland in tudi tam so sprejeli staro mamo z velikim veseljem. Vnuki so bili še majhni in vsem je bila v pravi blagoslov. Ob njeni osemdesetletnici, julija 1979, smo se vsi zbrali pri njej: otroci, vnuki in prva pravnukinja (zdaj študentka medicine). Potem je mamino zdravje pričelo pešati. Kljub skrbni negi je umrla 3. decembra 1979. Pokopana je na pokopališču Vernih duš v Clevelandu. Nikoli ni imela želje, da bi obiskala Slovenijo, še manj, da bi se vrnila. Preveč žalostnih spominov je bilo tam.«

4.1.6. Uboji se nadaljujejo

Ko je Peter Arnež ležal še na mrtvaškem odru, je 22. marca 1944 kri komunistične žrtve znova pordečila tla. Na železniški postaji na Javorniku je bil to jutro ustreljen v tilnik Rudolf Planinšek, organist s Koroške Bele. Čakal je na jutranji vlak, da se odpelje na Jesenice. Med potniki na postaji sta bila žena železničarja Marija Trojar in njen šestletni sinček, da bi se odpeljala v Celovec. »Nenadoma sem zaslišal za seboj močan pok in kar odskočil sem od strahu: nikoli nisem slišal strela tako blizu,« se dobro spominja dogodka takratni deček. »Obrnil sem se, na tleh vidim moškega, iz glave mu teče kri. Tisti, ki je streljal, je tekel po potki mimo postaje. Na srečo je takoj zatem pripeljal vlak in z mamo sva vstopila. V Celovcu je mama zvedela, da je bil oče dan pred tem zasut pod ruševinami pri bombardiranju celovške železniške postaje. Zato sem zvečer, ko sva se vračala, še z večjo tesnobo in žalostjo pogledoval krvav madež na tleh. Posut je bil z žaganjem in peskom.«

Poznavalci razmer in znanci Planinškovih danes ugotavljajo, da bi bila prav gotovo tisto jutro skupaj z možem ustreljena tudi njegova žena, če bi šla z njim na vlak.

Planinškova žena Franca (1900) roj. Prešeren je bila doma z Brega pri Žirovnici. Prešernovi so bili znana trgovska družina. Francin brat Janez Prešeren je bil pred vojno lastnik Planike v Kranju. Tudi Franca je imela trgovsko žilico. Od dveh hiš, ki sta jih imela z možem na Javorniku, je imela v eni trgovino. Sama jo je uspešno vodila; imela je zaposleno le pomočnico za pospravljanje in čiščenje.

Mož je bil njeno nasprotje: trgovina in delo v njej ga nista zanimala. Po srcu je bil glasbenik in poleg dela organista je rad komponiral. Po političnem prepričanju je bil sokol, vendar se v politiko – glasbeni bohem – ni vmešaval, še manj med vojno. Zato so se ob njegovi smrti čudili celo simpatizerji OF.

Franca ni bila le sposobna trgovka, ampak tudi ljubeča mama. Že nekoliko starejša, bila je v tridesetem letu, je rodila edinega sina Rudija (1931), čeprav si je močno želela še kakšnega otroka. Ni ga bilo in vso materinsko ljubezen je posvečala Rudiju, ki je bil na mamo zelo navezan. Z očetom ga je družila glasba. Podedoval je glasbeni talent in vidni uspehi v glasbeni šoli so obetali, da se Rudi hitro razvija v obetavnega mladega pianista.

Gospa Planinškova je imela materinsko srce tudi za Konobljeve, družino z več otroki, ki je stanovala v soseščini. Družina je bila revna in brezbrižna. Rudi se je spominjal velikih vreč, ki jih je mama večkrat pošiljala Konobljevim že pred vojno.

Pričela se je vojna. Franca je bila za razliko od moža politično zelo razgledana. Verjetno je k njeni osveščenosti pripomoglo tudi to, da so bile vse ženske v Prešernovi družini (Franca je imela štiri sestre) dvorne dame Karadžordževičev. Rudi se je spominjal lente in ordna, ki ga je mama hranila. Okrog 1790 je na Dunaju živel in deloval daljni sorodnik Prešernove rodbine , doktor prava, ki je bil poročen z rusko princeso; bila je v sorodstvu s Karadžordeviči. Takrat so Prešernove postale dvorne dame.

Toda Franca na to ni bila pozorna. Bila je dama zaradi svoje plemenitosti in inteligence. V njej se je pretakala gorenjska kri Prešernove rodbine in bila je zavedna Slovenka, kar je pokazala takoj ob pričetku vojne. Toda politično razgledana je kmalu spoznala namene OF in se opredelila proti komunizmu. Kljub temu so vsa vojna leta polne vreče hrane in drugih stvari romale tudi v gozdove. Eden od Konobljevih sinov, France Konobelj – Slovenko, se je med prvimi pridružil partizanom in vedel je, kje je treba jemati, kadar se v gozdu kaj potrebuje.

Franca je tudi sprevidela, da je ona, njena družina in trgovina budno nadzorovana. Nadzorovan je bil vsak njihov korak, tudi kadar so šli na prijateljski obisk do sosedov, k družini Herija Krena, kjer so radi skupaj kvartali. Po čem je to sklepala? Videla je, da je pri Udirjevih v njihovi soseski, »na oknu stalno moška glava«, glava krojača Udirja.

Teh besed se še danes spominja ena od sorodnic Planinškove, ki se je kot majhna deklica hotela o tem prepričati: hodila je pred Udirjevo hišo in gledala v okno v nadstropju; gleda in nenadoma se na oknu prikaže moška glava. Teta Franca ima prav.

Figure 21. Francka Planinšek, rojena Prešeren

Pomočnica, ki je pospravljala trgovino in skladišče, je bila mlado, pridno in zelo molčeče dekle. Po vojni se je poročila z zelo znanim politikom. Ali je bila v stiku s komunisti že med vojno?

Kasneje je Franca zvedela, da sta pri streljanju na moža sodelovala dva likvidatorja, ki sta se že ponoči pred tistim usodnim jutrom skrivala za svinjaki pred Udirjevo hišo. Vedno bolj neprijazna soseska je Franci postajala sovražna. Nič več se ni počutila varna, po moževi smrti še manj. Zaprla je trgovino in se za nekaj časa umaknila s sinom v Ljubljano k nečaku Janku Sokliču, ki je do l. 1943 živel pri Planinškovih. Do takrat je bil uslužbenec pri KID na Javorniku. Bil je politično zelo aktiven in vnet zagovornik kralja, plave garde in zagrizen antikomunist. Mnogi so ga povezovali z delovanjem Črne roke, ki je prav v pomladnih mesecih 1944. strašila z znamenjem črne roke po Javorniku, Jesenicah in okolici z grožnjo po maščevanju tolikih umorov nedolžnih ljudi.

Treba je bilo živeti in trgovine ne puščati dalj časa zaprte, zato sta se Franca in Rudi vrnila na Javornik in pogumno vodila trgovino naprej.

4.1.7. Kaj je prinesla osvoboditev

Prišla je osvoboditev, toda ne za Franco in štirinajstletnega Rudija. Franco so takoj zaprli in končno se je znašla v zaporu v Begunjah. Zaprta je bila v velikem prostoru skupaj s kakimi tridesetimi jetnicami. Med njimi je bilo tudi mlado dekle Marija Vodišek iz Jesenic, ki so jo iz jeseniškega zapora prepeljali v Begunje 14. maja 1945. Zato prepuščam besedo njej.

»Gospa Planinšek je bila trgovka z Javornika, soseda partizana Franca Konoblja – Slovenka. Bila je že starejša, belih las, oblečena v črnino, ker so ji bili moža pred enim letom ubili. Ni veliko govorila, največkrat je molila. Baje so ju dolžili, da sta imela v hiši nekakšen bunker, kjer naj bi mučili terence. Menda so ga res imeli, toda bil je skladišče, ki ga je večina trgovcev zavarovala zato, da so skrivali živila in drugo blago.«

Naj prekinem gospo Vodiškovo s citatom iz knjige avtora F. Konoblja: »Kunsteljnovo Jožico so najprej zverinsko mučili v kleti trgovca Planinška na Javorniku, toda ker jim ni hotela ničesar priznati niti se ni hotela obvezati, da bi jim pomagala pri njihovih grozodejstvih, so se nad njo maščevali. Debela hrastova in močno okovana vrata so ostala kot spomin na te grozne dni še po osvoboditvi. Z njimi se je hotel trgovec Planinšek zavarovati. Njegov svetohlinski obraz, ko je bil na eni strani organist, na drugi strani pa član Sokola, je šele v teh dneh prišel do pravega izraza.« (Konobelj ne omenja, kdo so bili mučitelji in kakšna so bila njihova grozodejstva. Tudi ne omenja Planinškove likvidacije, in niti z eno samo besedo žene France).

Naj Vodiškova ponovno povzame svoje spomine iz zapora.

»Nekega dne je Planinškova sojetnici Ivanki Rozmanovi iz Gorice pri Radovljici izročila zlat medaljon. (Kam ga je skrila, da ga je prinesla v zapor, mi še danes ni jasno. Pri prvih preiskavah na Jesenicah so nam pobrali vso zlatnino, ker je, kot je povedala tovarišica s svetlimi kitami, postala državna last.) Prosila je sojetnico, da bi medaljon, potem ko bo izpuščena, izročila njenemu 14-letnemu sinu Rudiju v spomin na mamo. ‘Saj boste tudi vi prišli iz zapora’, smo tolažile gospo. Vendar nas je zelo prepričljivo zavrnila: ‘Ne, nikoli ne bom prišla ven. Ve morda boste, jaz pa nikoli. Tukaj je Konobelj. Ta me zelo sovraži in zagotovo vem, da me bo ubil.’ Mislim, da je bila gospa Planinšek prva iz naše sobe, ki so jo odpeljali na zaslišanje.

Soba, kjer so zasliševali je bila nad našo. Spominjam se, kot bi bilo danes: slišali smo grozne, nečloveške krike in silovite udarce, kot da bi kdo ob tla in stene metal omaro. V grozi smo si mašile ušesa, pa ni dosti pomagalo. Od takrat gospe Planinšek ni nihče več videl.

Pretepanja so se vrstila predvsem ponoči, moški in ženski kriki so odmevali po stari stavbi. Vendar želim Konoblja spomniti samo na tiste mučence, za katere je nedvomno odgovoren, kajti zasliševalci so si žrtve razdelili po kraju njihovega bivanja.«

Desetletja kasneje je k sinu Rudiju prišel njegov bližnji sorodnik, ki je bil priča mučenju gospe Planinškove in povedal Rudiju: ‘Mamo so tako pretepali in z okovanimi škornji skakali po njej, da je na koncu bruhnila pljuča’ (verjetno je mišljena strjena gmota krvi) ‘in je tam, pred nami umrla. Konobelj je bil pri tem glavni.’

»Umorjena trupla so zmetali na kamion in jih odpeljali na Mežakljo, na Poljane«, je prepričana gospa Vodišek. Zakopavali naj bi jih tudi nekje blizu samotne kmetije na Mežaklji. Kje so zagrebli mamino truplo, Rudi nikoli ni zvedel.

Gospa Vodiškova se še vedno čudi, zakaj gorenjski kriminalisti, ki naj bi zdaj raziskovali množična grobišča, nikoli ne poprosijo Franca Konoblja, naj bi jih on popeljal po poteh mnogih grobišč. Gotovo še danes večinoma ve zanje. Tudi za grobišča nemških vojakov in ujetnikov ob koncu vojne. Za krvavo Radovno so zvedeli celo nekateri sorodniki nemških vojnih ujetnikov iz daljne Nemčije. Gospa Vodiškova je prepričana, da so poleg vojnih ujetnikov pobili blizu Begunj vse gestapovce, ki so med vojno vodili in upravljali begunjske zapore. Pred odhodom so jim partizani dovolili, da smejo obdržali orožje, morali pa so jim izročiti vso dokumentacijo begunjskih zaporov.

4.1.8. Usoda sirote brez staršev

Življenje štirinajstletnega Rudija, prikupnega in glasbeno nadarjenega dečka, je postalo brez doma, brez očeta in zdaj še brez mame sama žalost in obup. Kje in kako je preživel prve dneve svobode, mi ni znano.

Desetletja kasneje je Rudi gospe Vodiškovi zaupal posamezne drobce iz svoje nesrečne mladosti. Kmalu po tistem, ko so mu odpeljali mamo, je nekega dne prišel ‘domov’ na Javornik. Želel je odnesti nekaj svojega perila in obleke. Naivno si je domišljal, da ga bo dom pričakal tak, kot je bil takrat, ko so mu odpeljali mamo.

»Ko pride ‘domov’, se pojavi na pragu nova lastnica hiše, partizanka Medveščkova,« se Rudijeve pripovedi danes spominja gospa Vodiškova. »Nenadoma se od nekod pojavi še Konobelj. Medveščkova ga vpraša:’Ali je še niste, Planinškove?’ Konobeljev odgovor je bil kratek: ‘Že.’ Potem se Konobelj obrne k Rudiju: ‘Ali se boš maščeval?’« Na tak način je Rudi zvedel za smrt svoje matere. Rudi se ni nikoli maščeval. Maščevanja željan je ostal Konobelj. Poleti 1945 se štirinajstletni Rudi znajde v zaporih v Šentvidu. Verjetno ga izpustijo zaradi posredovanja sorodnika. Za oskrbnico mu določijo teto Mici Razpotnikovo, sestro njegove matere iz Kranja. Bila je dobra in rada je imela Rudija, toda kdo bi mogel odraščajočemu in ranjenemu fantu nadomestiti dom in starše, izbrisati mučne dogodke iz preteklosti? Komu je lahko zaupal svojo bolečino? Mar bratrancu Tončku, tetinemu sinu? Znano je, da je Tone Razpotnik eden od pomembnih revolucionarnih zmagovalcev: ob osvoboditvi je slovesno prijahal na belem konju v Ljubljano. Kako je lahko Tone opravičil Rudiju očetovo in mamino smrt? Povedal mu je resnico o maminem mučenju in Konoblju, toda ali bo lahko Rudi sploh kdaj prebolel te strahote?

Rudi je v Kranju maturiral, se vpisal na pravo, a študija ni končal, tudi ne študija glasbe. Zaposlil se je v opekarni v Kranju. Glasba mu je ostajala edina pomiritev in razvedrilo. V hotelu Toplice na Bledu je v ansamblu igral ali klavir ali saksofon. Ljudje so vedeli povedati, da je lep in prikupen mladenič.

Konoblja je maščevalni bes gnal naprej. Nekega dne se v dvorani hotela nenadoma pojavi Konobelj z druščino mrkih mož. V prijetno plesno glasbo zareže Konobljev ukaz, naj se ‘belček ‘, ‘narodni izdajalec’ pobere iz hotela. Tudi ta dogodek je Rudi kasneje zaupal gospe Vodiškovi. Takrat Konoblju še ni uspelo, da bi Rudija do konca zlomil. Prijatelji iz ansambla, predvsem ing. Vladimir Kern, tudi saksofonist, so upravniku hotela povedali, da ne bo nihče od njih igral, če Rudija ne bo v ansamblu. In Rudi je še naprej igral.

Toda preganjanja še ni bilo konec. Rudija je bilo treba zlomiti do konca. Pričeli so ga klicati na OZNO v Kranju in zasliševati dan za dnem. Prigovarjali so mu, naj bi delal zanje kot vohun v Nemčiji, medtem pa so ga v opekarni povišali na mesto partijskega sekretarja. Rudi je vohunjenje sprva odklonil. Trikrat so ga zaprli in spet so sledila mučna zasliševanja, obljube in grožnje. Končno je privolil, zato da je lahko odšel v Nemčijo. Takrat pa je bil že psihično uničen, živčni bolnik. Žena in otroci so ostali v Sloveniji, a je zanje ves čas vzorno skrbel.

V Nemčiji se je preživaljal edinole z glasbo. Vendar ga zdaj še ta ni mogla več umiriti. Ponoči se je prebujal, skakal pokonci, kričal in mahal okoli sebe. Ogradil si je balkonska vrata z železno ograjo. Ali ga je bilo koga strah? Ne. Bal se je samega sebe. Bolje je, da trese železno ograjo, kot pa da v mučnih sanjah koga ubije ali odpira teraso, kot da bi hotel pobegniti. »Kaj pa sanjaš?« ga je nekoč vprašala dobra znanka. »Ne vem, vse se ponavlja … « Ali so bile to tudi moreče sanje, da je taval po Mežaklji, iskal in spraševal, da bi našel grob svoje matere? Konoblju in UDBI je dolgoletno zasledovanje in psihično mučenje uspelo: Rudiju so življenje spremenili v ječo.

Gorje mu je načelo še telesno zdravje. Bil je operiran zaradi raka na pljučih, zbolel je za sladkorno boleznijo, dobival je napade angine pectoris. Živčni in telesni bolnik je postal za UDBO nezanimiv. V Slovenijo se Rudi ni več vračal. Pač, prišel je po naši osamosvojitvi.

Zahteval je, da se s pročelja njegove rojstne hiše in nekdanjega doma odstrani ‘spominska plošča’. Skoraj pol stoletja je zloglasna zgradba sredi Javornika z ‘mučilnico’ v kleti služila javorniškim osnovnošolčkom za nazoren pouk o delovanju narodnih izdajalcev in Črne roke. Ko je Rudiju uspelo, da mu je bila vrnjena hiša staršev, njihov nekdanji dom, je šele lahko odstranil sramotno spominsko obeležje laži in krivic. Hiši je zapustil v last svojim otrokom in se vrnil v Nemčijo.

Nobena spominska plošča do zdaj ni zabeležila spomina na krivično ustreljenega očeta in zverinsko ubito mater. In nobena ne bo spregovorila o Rudijevem uničenem življenju. Morda bi se lahko kakšen drobec razbral iz obsežnega gradiva, ki ga o Rudiju hrani UDBA.

Lansko leto, poleti 2002, je ponovno obiskal svoje in domovino. Obiskal je tudi svojo dobro znanko: »Šel bom h Konoblju,« ji je zaupal. Ona plane vanj: »Kaj si znorel! Saj te bo ubil!«

Vsi vemo, da tega Konobelj ne bi storil. Ne bi streljal v Rudija. Vendar bi ga ponovno ubil, še zadnjikrat. Rudi je hotel Konoblja vprašati samo to, kam so zagrebli truplo matere, nič drugega.

In Konobelj bi mu zadal še zadnji, dokončni udarec: ‘Ne vem,’ bi mu odgovoril.

Rudi je letos malo pred praznikom Vseh svetih umrl v Nemčiji.

4.2.1.

V nedeljo, 19. oktobra, so nad grapo pri Zakrižu blagoslovili križ v spomin na tiste, ki so jih 23. marca 1945 sem pripeljali partizani in pobili. Med njimi je bil tudi Jože Aljančič. Njegov sin nam je povedal naslednjo zgodbo.

4.2.2.

Vsi vedo za Lajše, planoto, ki z južne strani obdaja Cerkno, v katere brezno so partizani 5. februarja 1944 vrgli šestnajst domačinov. Eden od teh je pobegnil. Nasprotno pa jih je le malo, ki vedo za grapo blizu Zakriža, v kateri leži dvaindvajset ljudi, postreljenih 23. marca 1945, med njimi tudi moj oče Jože.

Štirje so iz tržiške občine in kovorske fare, od tega trije iz Zvirč: Jože Aljančič, 1901–1945, Jože Hlebčar, 1906–1945 in Ivo Ovsenek, 1928–1945; iz Loke je Jože Blažič (1928–1945), eden pa iz Predoselj: Franc Sušnik, 1925–1945, hlapec pri Mlinarju na Suhi, doma iz okolice Kamnika ali Poljanske doline; bil je tudi domobranec v Kovorju. Za drugih 17 se ne ve, kdo so bili in odkod so jih pripeljali v Cerkno. Če ne bi bilo nas, ki smo hodili po sledi svojih, bi se spomin na dogodek izgubil.

Zakriž ni bil kar tako. Beremo, da sta bila v vasi ob nemškem vpadu v Cerkno in kasnejšem zločinu na Lajšah, torej januarja in februarja 1944, štab IX. korpusa in oficirska šola. Nista bila v Cerknem, ampak previdno visoko nad trgom, sredi gora in blizu gozdov.

Kako so se ti Tržičani, med katerimi je bil tudi moj oče Jože Aljančič, znašli tik pred koncem vojne na tako zapuščenem kraju? Bom povedal kar od začetka. Leta 1942 so začeli med nemško okupacijo mimo Zvirč in Kovorja delati traso za avtocesto za Ljubelj. Mimogrede, po zmagi se je novi oblasti zdelo za malo, da bi nadaljevala tam, kjer je omagal okupator, in je ubrala drugo pot. Marsikdo od brezposelnih je prišel do dela, med njimi so bili tudi Kovorci. Takrat so prišli v stik z Zaklančani. Od tam so šli v partizane že 1942. leta in naši so sodelovali z njimi. Pri nas smo imeli čevljarstvo, pri hiši se je reklo pri Jašnu. Ostalo je nekaj čevljev, ki jih je oče dal Zaklančanom, morda prodal. Potem so s cesto prenehali, oče pa je spet začel popravljati čevlje. Leta 1943 so partizani razglasili v Kovorju splošno mobilizacijo. Mojega očeta in soseda, kmeta Jožeta Hlebčarja, Lečena, so tudi hoteli. Hlebčar je bil bolan na želodcu, oče imel kilo. Pustili so ju, ker je bilo povelje, naj bolnih ljudi ne mobilizirajo.

Ostala sta doma, miru pa jima niso dali. Nanju se je spravil glavni terenec v Kovorju Franc Boncelj, po poklicu mesar. Pride in pravi, da bodo poslali zdravnika, ki bo pregledal, kaj je res. Ko je spoznal, da res nista za v goščo, je v vasi organiziral skupino, ki je nosila naziv Gospodarska komisija, in ju vključil vanjo. V resnici so samo zbirali hrano za partizane. Ljudje so nosili k nam, obesili vrečko s hrano na kljuko hišnih vrat in šli.

Oče jo je snel in oddal Hlebčarju, kjer je bil center. Zanj so vedeli samo zaupniki. Pomagala je tudi Hlebčarjeva dekla Johanca Jerala. Kasneje je vzela šuštarja, ki je delal pri nas. Tako je teklo kot namazano vse leto 1943 do jeseni 1944.

Vedno več je bilo tega, da so prihajali na dopust nemški vojaki, pa namesto nazaj na fronto bežali k partizanom, saj drugam se ni dalo. Potem pa pridejo v začetku oktobra 1944 v Kovor domobranci. Od drugod so bili, več jih je bilo iz Loma. Od domačinov je bil med njimi Jože Klemenčič. S fronte je prišel, bil nekaj časa pri partizanih, pobegnil in postal domobranec na novoustanovljeni postojanki. Nič mu ni bilo prav in izvrtal je, da se pri nas nekaj dogaja. Spravil se je na Johanco. Saj ni bilo treba veliko. Par klofut ji je prisolil, pa je vse povedala. Komandant Jože Perne iz Loma je potem očeta in Hlebčarja postavil pred izbiro. Takole je začel: »No, Ago, kako je kaj?« Ago je bilo očetovo ilegalno ime. »Ali Begunje ali v Kovor za domobranca.« Pa sta šla k njim. Hlebčar je bil za kuharja, oče popravljal čevlje, včasih pa je šel tudi ven na obhode.

Moj oče in Hlebčar sta večkrat prihajala domov, zlasti ob koncu tedna. Tako prideta na dopust oblečena v civilne obleke tudi v nedeljo po novem letu 1945. Pa so ju dobili. Grogec Janko je prejel ukaz, naj poizve, kdaj bosta šla nazaj v Kovor. Tudi on je bil domobranec. Sporočil je dekli pri tej kmetiji, Pavli Mulej, doma je bila iz Naklega. Ta je šla povedat gor na bližnje Hudo, kjer so imeli partizani izpostavo. Zvečer ju je njihova patrulja počakala pri prvi hiši, kjer se pride dol, in ju pobrala. Vodil jo je Slavko Rozman, doma iz Kovorja. Kasneje je pravil, da je moral to narediti, sicer bi ga ubili. Odpeljali so ju mimo Begunj skozi Drago pod Stol. Tja se je premaknil Kokrški odred, prej je ostajal nad Tržičem. Še v istem tednu so po Kovorju raztrosili listke, na katerih je pisalo: »Pošteni ljudje so pri domobrancih. Pobegnite tako, kot sta Aljančič in Hlebčar, ki sta tukaj prosta!« Pridrvijo k nam domobranci, vodil jih je Šula, kot so ga klicali po domače. Postrojil nas je z grožnjo, da moramo povedati, kjer sta, da bo sicer vse pobil. Mislili so, da se skrivata doma. Pretaknili so vse pri nas in pri Hlebčarju. Pri njem je imel moj oče na podstrešju skrito usnje. Videti je bilo bolj varno, saj je bil kmet. Usnje so našli in pobrali. Na koncu so se umirili. Zadeva le ni bila tako čista, kot so jo prikazovali partizani. Kmalu po tistem pride k nam Boncelj. Oče je imel, ko so ga vzeli, nizke čevlje in pumparice. Pravi: »Zima je tu. Dajte čevlje, kakšne gojzarje, nogavice in obleko, da mu bomo nesli.« Izročili smo mu vse, poslali smo škornje z vezalkami in zimsko obleko, z nahrbtnikom vred.

Figure 22. Zakriž s Kojco v ozadju

Tam pod Stolom so bili teden dni. Potem smo izvedeli, da so jih imeli pri naši daljni žlahti na Jamniku. Najprej v Kropi dva dni, potem pa gor pod Jelovico v to vas, ravno v hišo, kjer je bila mamina sorodnica poročena. Reklo se je pri Bavant. Oče je bil na njeni poroki in tudi kasneje hodil na obisk. Tako so se poznali. Ko smo izvedeli za to in da so bili vklenjeni, smo spoznali, da gre zares. Bili so prav v tistem, kakor so jih prijeli, v nizkih čevljih, nobenih škornjev in nogavic. Škoda je bilo tistih škornjev, še danes jih vidim, kakšne barve so bili. Samo ustavili so se za nekaj ur in še to, da so jih od tam peljali na Primorsko. Potem pa se oglasi pri nas Peter Mihelič, mamin bratranec iz Podbrezij. Začne ji razlagati, da ji prinaša pozdrave od moža. »Kakšne pozdrave, kje pa je?« »Pod Stolom.« A tako, mi smo pa že vedeli, da je na Primorskem. Mama mu je odvrnila: »Zdaj mi boš pa lagal!« Ne vem, zakaj je to naredil. Po vojni sem ga ozmerjal tule na dvorišču: »Povej, od koga si bil ti poslan?« Nič ni vedel. Všeč mu je bila Pavla, Hlebčarjeva žena, in jo je hotel potolažiti. Po vojni se je res poročil z njo.

Vojne je bilo konec, povsod so proslavljali svobodo, naših pa od nikoder. Pa pride drugi bratranec, tudi on se je pisal Mihelič. Med vojno je bil partizan v Cerknem in se je smukal okrog zaporov: »Sem moža videl tam zaprtega.« Mama: »Zakaj pa ga nisi poskusil reševali?« Odgovoril je: »Smo tako sovražili tele belčke, da bi jih kar pobili, če bi jih lahko.« Pri nas je s tem opravil. Dočakal je 92 let in čeprav smo bili žlahta, so bile to zadnje besede, ki smo jih slišali od njega. Nikdar več nismo spregovorili z njim. – V Cerknem so jih imeli zaprte v kleti stare hiše z majhnimi okenci in rešetkami. V centru je bilo, če ni bil bivši farovž. Čez dan so čistili po trgu. Koštrin se je pisal, ki nam je prvi povedal za Zakriž. Saj ni naravnost govoril, bil je bolj pijanček. Pa je beseda dala besedo in mu je med drugim ušlo, kje so jih postrelili. Mamin brat, stric Janez Aljančič je stvar vzel v roke. Upal se je, ker je bil med vojno partizan nekje okrog Logatca. Veliko nam je pomagal. Z mamo in bratom se je odpravil v Cerkno in po sledi na Zakriž. Zvečer na avtobus, pa gor v vas in zraven cerkve k tem Bajtarskim, Kosmač se pišejo. Ustavili so se stric, mama in brat. Prijazno so jih sprejeli, vse so jim povedali.

Tako so izvedeli, da so ujetnike pred zadnjo nemško hajko pripeljali gor v Zakriž. Bilo je 23. marca 1945 in ni jasno, kaj so nameravali z njimi. Zaprli so jih v senik nad vasjo. Anton Peternelj iz Zakriža ve povedati, kako je kot sedemletni pobič hodil okrog barake in videl, da so v njej ljudje. Skozi režo med deskami je zagledal iztegnjeno roko in zaslišal prošnjo, naj jim prinese hrano. Drugega ni našel doma kot korenje in ko jim ga je hotel dati, ga je partizanski stražar Lojze, Andrejnov iz bližnjih Raven, udaril, da mu je vse padlo iz rok. Samo njega je videl pred senikom. Tega dne se je napovedovala hajka. Nemci so bili že v Bukovem in potem se je zgodilo. Lojze naj bi sam izpeljal vso reč, kar pa je malo verjetno. Vsaj nekaj jih je moralo biti zraven. Peljali so jih po tej poti ob hribu, ni znano, ali so bili zvezani ali ne, in nad prvo grapo postrelili. Gospodinja pri Orehovcu je prišla dol v vas in rotila domačine, da je treba mrtve zakriti, saj se jim utegnejo Nemci drugače maščevati. Dva iz Zakriža sta šla zraven, med njimi tudi mladoletni Franc Prezelj, ki živi v Zakojci. Nista jih zares pokopala, samo listje sta nametala nanje. Zato so jih živali, zlasti lisice, hitro izkopale in že odnašale. Potem so šli Kosmač in sosedje ter jih pokrili z zemljo.

Vse to so povedali našim že na prvem obisku. Odpeljali so jih na kraj, kjer se je zgodilo. Manj kot pol kilometra od Vrha Križa, sedla, na katerem pridejo skupaj štiri ceste. Od Orehovca, hiši na tem kraju, po kolovozni poti ob severnem pobočju Velikega Kovka. Ko se pot strmo prevesi v Golovo grapo, se druga odcepi položno navzgor in čez dvesto metrov smo tam. Kolovozna pot in strma grapa. Kraju se reče V Rebrah v Orehovski ali Golovi grapi, parcela 256/17. Nekako se je izvedelo, kako so jih. Na pot ob strmini so postavili strojnico in jo pokrili s črno plahto. Ujetniki so šli naprej, ravno tu nad grapo, kjer se kolovoz razširi, pa so jim ukazali, naj obstanejo. Andrejnov naj bi bil tisti, ki jih je pokosil. Obležali so na poti. Eden, Lojze Štucin iz Zakojce, pri Čelku se reče pri hiši, je od tam ušel. Kar navzdol jo je ubral in noben strel ga ni zadel. Naveličal se je bil partizanščine in se skrival doma, pa so ga izsledili. Pred nekaj leti je umrl. Preostalih 22 so pometali v grapo. Tu pod cesto je bilo kar nekaj zemlje, ker je bila prej ogenjca. Šele pred leti, ko so širili zgornjo cesto, ki pelje v Ravne, so jo zasuli s kamenjem. Kaže, da ni bilo namerno, a največ skal je priletelo ravno na mrtve. Morilec Andrejnov Lojze se je zapil, kljub temu pa dočakal starost. V Ravnah je pokopan in sliko ima na grobu.

Figure 23. Križ pod Vrhom križa

Okrog vseh svetih smo vsako leto hodili na grob, teden prej ali kasneje. Zvečer smo se peljali z avtobusom iz Škofje Loke v Cerkno, potem pa v temi v Zakriž. Takoj smo šli na grobišče. Svetili smo si z baterijami. Potem smo spali pri Kosmačevih, zgodaj zjutraj pa nazaj v Cerkno in domov. Avtobus je odpeljal že ob peti uri. Kosmačeva mama je vedela povedati za nas: »Ponoči so prišli, da smo se komaj videli, zjutraj pa jih že ni bilo več.« Samo enkrat smo šli tako, da smo ostali čez dan. Takrat smo šli na grob zjutraj, potem pa peš med Poreznom in Kojco v Baško grapo. V Hudijužni smo se povzpeli na vlak proti Bohinju in domov. Spominjam se, da smo takrat na poti srečali domačina. Začudil se je, kaj iščemo v tako odmaknjenih krajih. Povedali smo, odkod smo in zakaj smo prišli, pa se je razgovoril o tem, kaj se je dogajalo ob tisti nemški hajki. Dan kasneje, kot se je zgodilo tisto z našimi, torej 24. marca 1945, so dobili partizane na Poreznu. Zajeli so jih in pobili čez sto. Pravkar so jih mobilizirali, še pušk jim niso dali. »Vso noč so partizani lumpali v štabu, čez dva dni pa se je zgodilo tisto na gori.« – Z nami so hodili tudi Blažičevi, sestre, Mari največkrat, potem pa so nehale, od Iva Ovsenika tudi. Skupaj smo šli. Mi smo jim pokazali sled. Le Hlebčarjeva Pavla ni šla nikoli, pa je bil vendar njen mož. Po letu 1960, ko so se dobili avtomobili, je šlo gladko.

Pri Orehovcu, tisti hiši na začetku kolovoza, so nam pravili, da jih takrat, ko se je to dogajalo, ni bilo tukaj: »Tole smo kupili kmalu po vojni.« A točno so vedeli za vsako leto, kdaj smo bili tam in kdaj ne, čeprav smo prihajali ponoči. Na grobu smo prižigali sveče. Nikdar se jih ni nihče dotaknil, nobene zasede. Zdaj pravijo, da so hodili miličniki gledat in vpraševat.

Glavnega kovorskega terenca Bonclja sem po vojni večkrat srečal. Vse sem mu povedal. Silak in prava surovina. Vse je stolkel in premetal, kadar je bil pijan. Mučilo ga je tisto, kar se je zgodilo med vojno. Meni ni naredil nič. Čeprav sem za glavo manjši, se ga nisem ustrašil. Vse sem mu očital. Ko so imeli borci piknik, sem ga pahnil po bregu, da je padel v vodo. Zraven je bil Šilc, ki je bil tudi v Cerknem, njegov sin prodaja avtomobile: »Prav mu je, jaz sem bil tam, kjer so jih pobijali.«

Govorijo, da sta bili dve skupini. Dva dni prej naj bi pripeljali iz Cerknega tiste, ki so jih uradno obsodili na smrt. Obležali naj bi v grapi na naslednji parceli. Celo peljali so me tja, a groba nismo našli. Čudno je vseeno, ko smo za naše izvedeli takoj. Na spodnjem robu velikega jesena, ki raste sredi grobišča naših, se je prej videla lobanja, tudi otroci, ki so hodili tam okrog, pripovedujejo o kosteh, ki so se belile med listjem. Na drugem prostoru pa ni nič in morda tudi nič ni bilo. Bukev, na katero smo vrezali začetnice naših umrlih, je gospodar posekal, javor pa pustil v spomin na mrtve.

Leta 1945 so nam zaplenili vse. Razglašeni smo bili za izdajalce in vojne zločince. Joža Fister, brat Hlebčarjeve Pavle, je bil glavni sodnik v Kranju. Naš stric je vse v roko vzel in naredil pritožbo. Uspel je. Fister nam je kasneje povedal: »Tvegal sem, zelo težko je bilo tako odločiti. Vendar ni bilo nobenih dokazov, da bi bili narodni izdajalci in sovražniki. Odločbo o zaplembi sem razveljavil.« Potem smo smeli ostali na domačiji in ničesar nam niso vzeli.

4.3.1.

S takimi in podobnimi grožnjami so partizani pospremili v izgnanstvo številne slovenske družine, ki so jih v letih 1943 in 1944 izgnali z njihovih domov.

Znano je, kako množično je gestapo takoj začel izseljevati zlasti gorenjske družine v Srbijo. Spominjam se, da je bila z Jesenic izgnana družina mojega strica. Po vojni so nam v šoli ničkolikokrat govorili o nemških izgnancih; nekoč smo pionirčki z zastavicami in ruticami okoli vratu na peronu železniške postaje pričakali dobrotnike iz Srbije.

Vse do nedavnega nisem vedela, da so tudi partizani s pomočjo domačinov-terencev izganjali z domov slovenske družine in jih prepuščali neznani usodi; njihove domove, kašče in štale so izropali, jih po vojni podržavili skupaj z njihovimi polji, sadovnjaki, travniki in gozdovi ter na vse načine onemogočali, da bi si ponovno postavili domove. Zaradi vojnih dogodkov so bile družine že pred izgnanstvom okrnjene, velikokrat brez očetov in starejših sinov, ko pa so izgubile streho nad sabo, so se razkropili še preostali.

Na srečo so se našli posamezni dobrotniki in sorodniki, ki so tem družinam pomagali, da so se nekako prebile do konca vojne in še mnoga povojna leta. V Ljubljani je med vojno delovala Kmečka pisarna, ki jim je pomagala najti prenočišča in zaposlitev. Po zaslugi Narteja Velikonje je bila ustanovljena Zimska pomoč. Izgnance in begunce je prehranjevala tudi Ljudska kuhinja, ki so jo oskrbovale redovnice. Otroke je za polovično ceno sprejelo v šolo Marijanišče. Toda danes se o tem molči: Narteja Velikonjo je bilo treba po vojni ustreliti, Marijanišče ukiniti, redovnice odpustiti in pozapreti.

Kdaj so pričeli partizani s pregonom družin, katere in koliko družin so izgnali in po čigavem ukazu, mi ni znano, ker o tem partizansko zgodovinopisje molči. Nekoliko sem se seznanila le z usodo šestih družin. Prisluhnimo otrokom teh družin, saj so jim ostali živo v spominu mnogi dogodki ob izgnanstvu.

4.3.2. Partizanski izgnanci

Prvo zgodbo mi je zaupal Ivan Škrlj (1934) iz Slemena na Bloški planoti v župniji Sv. Trojice. Pravi, da mora biti zapisana, ker je letos v pozni jeseni poteklo ravno šestdeset let, odkar so bili izgnani.

Med vojno je bilo v naselju šest hiš in le ena je bila na strani partizanov. Danes je že nekaj domov praznih, planota je vedno bolj zaraščena, ker so polja in pašniki opuščeni. V jasnih jesenskih dnevih se izpred njegove hiše razprostira pogled po Vidovski planoti, oko se ti ustavi na Krimu, ali celo na daljnem Snežniku na jugu in na Triglavu na nasprotni strani. V jesenskih nočeh se v razsvetljenem meglenem morju utaplja Ljubljana.

Kako se danes Ivan Škrlj spominja obdobja, preden so bili izgnani?

»Rojen sem 5. maja 1934 in se še spominjam dogodkov ob razpadu stare Jugoslavije. Takrat so vojaki iz bližnje bloške vojašnice (zgrajena je bila l. 1936), imeli vojaške vaje okrog naše vasi, kar je bilo meni, šestletnemu fantiču zelo zanimivo. Potem so na Bloke prišli Italijani in življenje je ob delu in skrbeh za preživetje teklo še kar normalno.

Oče je bil med tednom večinoma zdoma za zaslužkom, mama in stara mama pa sta skrbeli za malo kmetijo in za naju s sestro Marijo (1938); leta 1943 je bil rojen najmlajši Roman. Stari oče se je iz prve svetovne vojne v Galiciji in Judenburgu vrnil duševni bolnik, bil večinoma v Ljubljani v umobolnici in tam med vojno umrl.

V drugi polovici l. 1941 so odrasli pričeli skrivnostno šepetati o nekih ljudeh v gozdovih. V zimi 1941/42 je vladalo nekakšno zatišje, že zgodaj spomladi pa so se tudi v naši hiši začeli pojavljati skrivnostni nočni obiskovalci, ki so zahtevali razne uporabne stvari, npr. čevlje, radio ipd. Bolj kot to, nam je vzbudilo strah priznanje sosedovega fanta Franceta Kraševca, da je naš oče pri partizanih na črni listi. France je bil takrat že partizan nekje v Krimu, kot sem takrat ujel na ušesa. Kar groza pa nas je bilo ob novici, da je iz naše fare nenadoma izginil živahni, še ne dvajsetletni fant Peter Modic in družinski oče Janez Seljak. Vedelo se je le, da so ju odpeljali partizani in od takrat se ni nihče vrnil. Šušljalo se je, da žrtve mečejo v Krimsko jamo. »Ko se je dan prevesil v noč,« pripoveduje sin, »je očetov pogled postal votel. Bilo ga je strah noči. Spominjam se, da si je napravil skrivališče: v kamri je s tal dvignil široko desko, pod njo izkopal tako veliko jamo, da je lahko legel vanjo, na spodnjo stran deske pa je z zgornje in spodnje strani pritrdil jermena, da je lahko povlekel desko nadse. Ne vem, ali se je kdaj v to luknjo skril, danes sem mnenja, da se ne bi utegnil. Partizani so se pojavili nenadoma, navadno sredi noči.

Po roški ofenzivi se je mama zelo oddahnila: ‘Zdaj vsaj vem, da smo malo bolj varni.’ Žal pa so ob ofenzivi Italijani odpeljali očeta na Rab. Domov je prišel kot živ okostnjak, ženin oče pa počiva med tisočimi drugimi na rabskem pokopališču. Po vrnitvi z Raba se je oče skupaj s sosedom pridružil Vaški straži in po kapitulaciji Italije po srečnem naključju ostal doma, tako da ni delil usode s tistimi v Mozlju, Jelendolu in Mačkovcu.

Nemška ofenziva v oktobru 1943 je spet pobrala vse moške v naši okolici in nekaj časa ni bilo o njih nobenega glasu. Živeli smo na področju, ki je bilo na največjem prepihu. Zdaj smo bili že trije otroci; stara mama se je odselila k svoji hčerki, ki je sama živela v sosednji vasi, oče se je pred nasiljem partizanov umaknil v Borovnico v domobransko postojanko.

Mama je na kmetiji ostala sama s tremi majhnimi otroki. Za pomoč in naše varstvo je najela sedemnajstletno dekle iz soseščine. V šolo nisem hodil. Ob vsakem dnevnem času so nas ‘obiskovali’ partizani. Bilo jih je vedno več, eni so bili oboroženi, drugi ne. Spraševali so za pota v razne smeri. Eni so hrano zahtevali, drugi zanjo prosili: naj jim mama da, če ima kaj za v usta, kakšno suho sadje. Jeseni 1943 je sadno drevje na srečo kar bogato obrodilo.

4.3.3. Škrljeve iz Slemena na Blokah izženejo partizani

Jesen se je prevešala v zimo. Zadnji novembrski dnevi l. 1943 so bili megleni in deževni. V to turobno sivino so konec meseca zarezali poki pušk in mitraljezov iz doline. Zvedeli smo, da partizani napadajo domobransko postojanko v Grahovem, slišali strašne novice o zažigu cerkve in živih domobrancev. Mnogi so bili Bločani. Potegnili smo se v svoje domove, zvečer stisnili okrog tople peči in molili za očeta in za vse, ki so umrli. V takih trenutkih sem imel občutek, kot da je vojna nekje daleč od nas.

Kako sem se motil! Nekaj dni po teh morečih novicah o Grahovem, je pozno zvečer zaropotalo po oknu. Bilo je 28. ali 29. novembra 1943. S petletno sestrico sva spala v kamri, a bila hitro budna, ko sva zaslišala iz hiše grobe moške glasove.

Figure 24. Domobranec Ivan Škrlj, druga z leve njegova žena Marija, na zadnjem sedežu motorja sin Ivan

‘Dajemo vam deset minut časa. Odpravite se, ker greste z nami. Kar lahko nesete, vzemite, vse drugo je naše.’ Buden sem sedel v postelji in nisem doumel, da moramo takoj oditi. Toda že je na vratih mama: ‘Hitro vstanita, oditi moramo!’

Ko smo zbegano iskali, kaj bi vzeli s seboj, so nam takoj ukazali, da moramo vse očetove stvari pustiti pri miru. Eden od moških je odšel z nama s pomočnico v zgornjo sobo in nadzoroval, da ne bi vzela kaj očetovega. Ves vesel je iz omare snel očetov površnik. Še danes vidim, kako ga je držal za ovratnik: ‘Ta se bo pa dal nosit!’ Odnesel ga je v hišo in razkazoval ostalim trem ali štirim, ki so gospodovalno sedeli za kmečko mizo v hiši. Mama pa je zastokala: ‘Joj, krstna sveča!’ Poleg površnika je partizan držal v roki tudi to. Za nas je bila družinska svetinja. ‘Do zdaj je bila krstna sveča, zdaj je naša,’ ji je odvrnil partizan, vzel nož in jo prerezal na pol.

Sedel sem na peči in vlekel nase nogavice, zadnjikrat na tej peči. Gledal sem devetmesečnega bratca: bil je buden, mahal z ročicami in se glasno smejal. ‘Seveda,’ sem pomislil, ‘Roman ne ve, da nas ženejo od doma.’

Mama je tekala po kuhinji in hiši in ves čas poslušala zasmehovanje moških, kaj je delala pri očetu v Borovnici, ko ga je pred enim tednom obiskala. Zahotelo se jim je žganja. ‘Kje pa imate šnops?’ Mama mi samo pomiga in v temi sem našel petlitrsko pletenko žganja v shrambi. Hotel sem jo postaviti v hiši na mizo, pa so mi ukazali: ‘Kar na tla jo postavi.’

Novi gospodarji naše domačije so zlivali vase žganje, mamo, našo pomočnico in tri otroke sta obstopila oborožena partizana. Čas je, da odidemo. S sestrico sva se hotela stisniti ob mamo, pa je držala v naročju Romana in ga še na pragu zavijala v debelo odejo. Prav ničesar ni mogla vzeti s seboj. V tistem trenutku sem se spomnil, da imamo na stenski uri ob krušni peči rezervni baterijski vložek. Take dragocenosti ne smemo pozabiti! Hitro sem stekel v hišo, stopil na klop in na zapeček, da sem dosegel baterijo nad uro. Ozrl sem se proti mizi v bojazni, da me partizani ne bi zalotili pri tem ‘skrivnem dejanju’. Vendar se zame niso zmenili. Pogledal sem na uro, kazala je deset minut do polnoči. Ker vsega tisto noč niso mogli pokrasti, so uro odnesle mamine sestre, zato še danes visi v hiši ob kmečki peči v spomin na tisto noč.

Nismo vedeli, kam nas partizana vodita. Opazil sem, da nosi eden od njiju s seboj mitraljez. ‘Zakaj pa ta partizan to nosi?’ sem ugibal v svoji otroški glavi. Pogledal sem še drugega, temu je visela z rame dolga francoska puška.

Kmalu smo videli, da nas peljeta proti Ulaki. Tam sta nas oddala v Jerglovo hišo. Za mizo je sedel komisar, tako so mu pravili. Takoj smo opazili, da se ob peči stiskata še dve izgnani družini, na slami po tleh so ležali partizani. Prva družina so bile Ruparjeve s Hitenega, mama in deklici stari pet in tri leta; druga družina so bili Zakrajškovi z Lepega vrha, že postarana oče in mama z invalidnim sinom, drugi sin je bil v ujetništvu v Nemčiji. Čakali smo jutra in neznane usode. Nam so odredili posteljo pri peči, na peči ni bilo več prostora.

Naš devetmesečni Roman je jokal in jokal. Komisar je obljubil, da se bo zjutraj že našla kakšna krava in mleko zanj. Čez kakšno uro sta priropotala mimo hiše vozova: nanju so naložili vse, kar so v naši hiši našli vrednega in kar so v temni noči lahko naložili, s pridelki, živežom, orodjem in pohištvom vred. Vozova sta pripeljala dva soseda z volmi, ker mi volov nismo imeli. Izpregla sta in se vrnila.

Nenadoma zaslišimo mukanje naših krav. Takrat je mamo zlomilo. Sedela je na postelji nasproti komisarjeve mize in začela glasno jokati. Nenadoma vstopi tretji sosed, Bregarjev ata: ‘Dober večer, tovariši.’ Prisede na vogal mize h komisarju in povleče klobuk globoko na oči, med koleni drži bič. Pozorno sem ga opazoval izza maminega hrbta: ‘Kaj pa tako zavzeto pripoveduje temu partizanskemu komisarju Bregarjev ata?’ Takrat še nisem vedel, da je terenec. Odšel je in opazil sem, da je komisarjev obraz postal mrk. Za Romanov jok se ni več zmenil. Premagal me je spanec.

Komaj se je zdanilo, so nas odgnali proti Velikim Blokam. Ko smo zapuščali Ulako, sem opazil pred neko hišo naš voz, ki je bil že prazen. Na cesti ni bilo žive duše, čeprav je bila ponoči polna partizanov z mulami. Rekli so, da gremo do komandanta Dakija, ki nas bo sodil. Doma sem slišal, da so to ime večkrat omenjali v zvezi z napadom na Grahovo. Že samo ime nam je zbujalo strah in noge so mi postajale težke. Še vedno so nas gnali močno zastražene: skupinico treh žensk, petih majhnih otrok, invalidnega fanta in njegovih postaranih staršev.

V Velikih Blokah smo se ustavili pri hiši nekdanjega župana, ki se je bil pravočasno umaknil v Ljubljano. Pred nas se je ustopil partizanski funkcionar z listkom v roki in klical družine po hišnih imenih. Iz Šekotinovih, kot se je pri nas doma reklo, smo postali Čokotinovi. Ta funkcionar in njegov spremljevalec sta bila edina partizana, ki smo jih tisti dan videli. Ukazal nam je naprej v Novo vas. Privlekli smo se do tja. Ob prvih hišah sta nam oborožena stražarja ukazala, naj počakamo. Prestrašeni smo obstali. Kmalu se vrneta iz neke hiše in nam rečeta: ‘Pojdite kamor hočete, če pa bo šel kdo domov, veste, kaj vas čaka.’

Po nekaj dnevih smo z mamo pritavali do Borovnice. Kje je dobila za Romana mleko ne vem, spomnim se samo, da je pri neki hiši v Grahovem prosila za kruh. Dobila ga je košček in ga hvaležno vtaknila v žep.

Figure 25. Domobranci pred svojim bunkerjem, na motorju Ivan Škrlj

Naša družinica je pristala v Borovnici, kjer je oče našel sobo v občinski hiši poleg cerkve. Trikrat na dan sem hodil po en sam obrok hrane v domobransko kuhinjo, dokler nismo dobili mesečnih kart za živila. Predvsem pa smo bili odvisni od dobrote nekaterih Borovničanov. V Ljubljani je zaživela organizacija Zimska pomoč, kasneje sem zvedel, da je bila to pobuda dr. Narteja Velikonje. Mama je nekajkrat potovala v Ljubljano, da nismo ostali goli in bosi sredi zime 1943/44.

Po bombardiranju mostu tudi Borovnica ni bila več varna. Preselili smo se na Rakek, bliže domu. Po vojni je oče z domobranci odšel na Koroško, bil vrnjen in počiva nekje v okolici Teharij.

Ko smo bili med vojno še v Borovnici, sta oče in mama odločila, da grem v šolo v ljubljansko Marijanišče. Vpis mi je omogočil g. Jože Pogačnik, ki mi je določil polovično ceno. S hvaležnostjo se spominjam mnogih plemenitih redovnic, ki so se požrtvovalno trudile z našimi trdimi glavami. Spominjam se osvoboditve in navdušene množice. Vse hiše v okolici Marijanišča so bile ovite v zastave. Kaj mi bo prinesla osvoboditev, se mi takrat ni niti sanjalo.

Figure 26. Jerglova hiša na Ulaki – Pregnane družine so tu preživele noč pred potjo v neznano

Ob svečnici 1946 so morale redovnice zapustiti Marijanišče, prišle so partizanske učiteljice. Nova tovarišica nam je takoj povedala, da tisti, ki so plačevali polovično ceno, ne bodo več mogli ostati na šoli. V moji otroški glavi se je pričelo svitati: očeta nimam več, mama je ostala sama. Moral se bom vrniti domov in prijeti za delo. Bilo mi je dvanajst let. Tudi mlajša sestra se ni mogla izšolati, ta sreča se je ponudila šele najmlajšemu, Romanu.

Toda kaj smo našli doma, ko smo se 15. septembra 1946 vrnili? Po vojni so hišo dokončno izropali. Dober sosed nam je izkopal celo zidani štedilnik. Pričakale so nas gole stene. Orodja nobenega, vozovi in živina so izginili že tisto noč, ko so nas izgnali. Pravili so, da nas ne bo več v Sleme in se bo Škrljevina razdelila. Za očetov del zaplenjenega premoženja je mama morala še nekaj let po vojni plačevati najemnino. Pod streho so nas vzeli sorodniki.

Mamo so pozvali, naj prijavi vojno škodo, seveda, pravici je moralo biti zadoščeno. Zaman smo čakali na kakšno povračilo, čeprav so se po vsej Bloški planoti obnavljale domačije. Toda te je uničil okupator, našo pa partizani in terenci. In razlika velja še danes!

Nadzorovali in zasmehovali so nas še dolgo po vojni. Vaški terenec – s puško in titovko – je bil podaljšana roka nove oblasti v našem zaselku. Mami je bila odvzeta državljanska in volilna pravica in niti sadja na svojem vrtu ni smela pobirati. Živilskih kart nismo dobili. Za UNRRA pakete smo samo slišali in dobrote, ki so jih terenke razdeljevale drugim, so bile za nas samo sanje!«

Ivan Škrlj iz Slemena je danes gospodar na obnovljeni domačiji svojega očeta in starega očeta. Ob njem si je Ivanov sin zgradil lepo novo hišo, ki jo krasita dva sinova. Morda pa življenje na Blokah le ne bo tako hitro zamrlo?

Prav za božič pred 60 leti so partizani izgnali iz svojih domov mnoge družine iz Suhe krajine, Ribniške in Struške doline. Otroci teh družin se danes spominjajo mnogih takratnih dogodkov.

4.3.4. Rusovi in Dernuljčevi izgnani na božični večer

Kmetija Rusovih z gospodarjem Jožetom (1875) in ženo Marijo (1880) iz Četeža pri Strugah je bila ena največjih v okolici, zlasti v pašnikih in gozdovih. O njihovem izgnanstvu mi je pripovedovala njuna hčerka Jožefa Rus por. Ivančič (1921). Najstarejši sin Jože (1909) je bil takrat pri domobrancih, Pepčini sestri Ivana (1913) in Julka (1925) sta delali na kmetiji. Ena sestra je bila že poročena, druga je bila usmiljenka. Po kapitulaciji Italije je partizansko nasilje postalo še hujše, zato se je najstarejši sin Jože umaknil k domobrancem. Kak mesec pred izgnanstvom so jim ukradli konja. Ko se je sveti dan prevesil v večer, 25. decembra 1943, se je v hiši in okoli hiše pojavilo kakšnih dvajset partizanov s komandantom, ki je imel pravico izgnati jih od doma. Medtem ko so se partizani razbohotili po hiši in ostalih gospodarskih poslopjih, »nas je oče vse tri hčerke in mamo zbral pod podobo Srca Jezusovega, ki je visela na steni ob jaslicah: pomolili smo, nato nas je oče blagoslovil. Imeli smo občutek, da se ne bomo nikoli več vrnili domov, kot da se je vse podrlo« se danes spominja Pepca. »Nas boste pobili?« je oče vprašal komandanta, ki je bil po rodu Štajerc. »Ne,« je odkrito priznal komandant, »meni je hudo, da vas moram pregnati.«

»Vsi smo jokali in pobirali najnujnejše. Ko so hoteli sosedi pogledat, kaj se dogaja, partizani niso nobenega pustili zraven. Na voz so nalagali krompir, pšenico, orodje in ker je še veliko ostalo, so prišli naložit še enkrat. Krave so privezali za voz, prašiče postrelili kar v štali. Mama je hotela odnesti s seboj nekaj hlebov kruha, pa je komandant odredil, da imamo dosti en hlebec. »Vse so pregledali, kaj smo nabrali za pot in vsa boljše oblačila in denar vzeli proč. Ko smo odhajali, smo vse pustili odklenjeno« se spominja Pepca. Vse, kar so s težkim delom pridelali, in v mnogih desetletjih oni in predniki spravili skupaj, je bilo v nekaj trenutkih izgubljeno in razgrabljeno za vedno. »V pičle pol ure nismo imeli več doma, bili smo sirote.«

Odpeljali so jih do Dernuljčevih v Strugah. Seznam družin, ki jih bodo nocoj izgnali z njihovih domov, je bil že narejen, zdaj je treba nalog izpolniti. Ustavijo se pred Dernuljčevim domom. S slamo krita streha je dajala dom devetim otrokom očeta Dernuljc Janeza (1896) in matere Marije (1894), Paka v Strugah.

Prisilna mobilizacija v Struški dolini po propadu italijanske vojske ni dala željenih uspehov. Fantje, družinski očetje in gospodarji so se skrivali, zatekali v domobranske postojanke ali priključili domobranski vojski. Zato so partizani uprizarjali prave oborožene hajke in streljali za ubežniki, skrivači in domobranci. Tudi dva starejša Dernuljčeva sinova Janez (1921) in Mirko (1923) sta pristopila k domobrancem, oče se je umaknil v Ljubljano. Sina Joža (1925) so Italijani šestnajstletnega obsodili na sedem let zapora, ker je neko dekle krivo pričalo, da je nosil pištolo; po italijanski kapitulaciji so ga zaprli Nemci, poslali najprej v Dachau, nato v Buchenwald, kjer je umrl. Po nemški ofenzivi je v Struški dolini ostal neznan italijanski vojak. Partizanom je dal povod za nov val nasilja in rekvizicij: »Z Nemci držite, Italijane futrate,« so rekli Dernuljčevim in jim vse pobrali, kakih štirinajst dni preden so jih izgnali.

Figure 27. Leto 1938 – Birma pri Dernuljčevih – Zbrana vsa Dernuljčeva družina – Drugi od desne Miro, peti Jože

Za božič 1943 je bila doma mama sama s šestimi otroki. Micka je bila stara šestnajst let, Ančka štirinajst, Tone enajst, Pepca devet, Avguština sedem in najmlajši Stanko je imel pet let. Tone se tistega božičnega večera dobro spominja. V spominu so mu ostale besede komandanta, ki je ‘imel nalog’, da jih izžene. ‘Ste vi res Dernuljčevi,’ se je čudil partizanski komandant – Štajerc in gledal šest splašenih otrok in svoj spisek. ‘Počemu bi preganjal te otroke?’ je glasno razmišljal. »Po imenu je prebral z lista vsakega posebej in ko je ugotovil, da smo mi pravi, je rekel, da se moramo v pol ure odpraviti v Kočevje. Kaj pa naj napravijo s 83-letno staro mamo? Na srečo je ni bilo na komandantovem seznamu, ker se ni pisala Dernuljc. Ostala je sama doma. Na hitrico smo spravili skupaj, kar se nam je zdelo dragoceno: mama nekaj klobas in če je kdo imel uro. Denarja pri hiši ni bilo.

‘Zdaj bom pa pregledal, kaj ste nakradli!’ je ukazal komandant. ‘Nakradli?’ vzroji mama. ‘vzeli smo samo to, kar je naše!’ ‘Kar je bilo prej vaše, je zdaj naše, kar je pa naše, ni nič več vaše,’ jo je poučil komandant. No, pa je bil tako razumevajoč, da je mami podaril 200 lir, nekaj od denarja, ki ga je bil pred tem zaplenil izgnani družini Rusovim. ‘Boste imeli v Ljubljani za tramvaj,’ in izročil mami denar. Uboga Dernuljčeva mama se gotovo ni zavedala pomembnosti zgodovinskega trenutka, ko sta s partizanskim poveljnikom postavljala temelje bodočega socialističnega gospodarstva!

»Tako je postalo njihovo vse, kar je bilo prej naše,« pripoveduje Tone. »Veliko so izropali že pred štirinajstimi dnevi. Zdaj so naložili še to, kar je ostalo; krave so privezali na voz zadaj, prašiče postrelili v štali. Vse vozove z naropanim blagom so odpeljali proti Žvirčam in naprej v partizansko postojanko v Polomu.«

Na vozu pred hišo so jih čakali Rusovi in obe družini so odpeljali naprej v Rapljevo. Tam so dalj časa čakali, ker se jim je pridružila še ena izgnana družina, Ferkuljevi.

»Od tu naprej so nas nagnali peš do Kočevja. Do Kukovega so nam dali partizansko spremstvo, naprej smo hodili sami. Pri malogorski cesti je bila partizanska zaseda. Povedali so nam, da moramo nad vasjo, ker je cesta minirana. Zjutraj smo pritavali neprespani, prezebli in lačni v Kočevje.

»Vse družine so dali v Marijin dom, kjer je danes občina. Tam smo spoznali še nekatere druge izgnane družine. Najbolj nas je pretresla usoda družine iz Gradenca, oče je bil manjši lesni trgovec. Imeli so več otrok, eden od starejših sinov je bil invalid in je moral z berglami narediti 30 km dolgo pot do Kočevja. Niso jim dali voza. ‘Boš že šla, svinja bela!’ mu je rekel partizan.«

Približno po enem tednu so Rusovi in Dernuljčevi odšli v Ljubljano. Tukaj je bila pomoč izgnancem in beguncem dobro organizirana. Mlajši so se lažje znašli in poiskali zaposlitve: Rusova dekleta so našle različne občasne zaposlitve in skrbele za starše.

Po vojni sta dve Rusovi dekleti bežali z domobranci: Johana se je kasneje vrnila, Julko je pot zanesla v Čile, kjer je danes usmiljenka. Jože se ni vrnil nikoli. S Turjaka je bil odpeljan v Lašče in ubit v bitki. Pokopan je na Orlovem vrhu v Ljubljani. Pepca se je tako vrnila sama s starši v nekdanji dom, pričakal jih je z golimi stenami. Lažje bi obnavljali domačijo in se preživljali, če jim ne bi iz odbora kar naprej pošiljali položnic in pri obveznih dajatvah pobrali včasih ves krompir, da ga še zanje ni ostalo.

Dernuljčeve deklice so bile mlajše, vendar so se že med izgnanstvom v Ljubljani udinjale za gospodinjske pomočnice, najmlajši sta pričeli hoditi v šolo. Toneta pa je iz Ljubljane gnalo proti domu. Odšel je v Nemško vas pri Ribnici in pri stricu delal na kmetiji. Večkrat se je vračal domov. Jaslice so še vedno stale tako kot tisti večer, ko so jih izgnali in je še zadnjikrat pogledal nanje.

Figure 28. Leto 1947 – Preživeli Dernuljčevi – Spredaj stojita sestrični Pogorelec Majda in Pogorelec Milena

Pomlad 1945. je bila zelo lepa in topla. Mama z otroki je iz Ljubljane prišla v Ribnico. Vsak dan so otroci z materjo hodili čez Malo goro domov in delali na njivi. Za Jožefovo je bil krompir že v zemlji. Nebo je tisto žalostno leto rosilo blagoslov in polje je dobro obrodilo. Aprila so se odločili, da ne bodo več vsak večer hodili prenočevat v Ribnico in ravno tisti dan, ko so angleška letala po dogovoru s partizani bombardirala Ribnico, so za vedno odhajali. Za odhod so se lažje odločili tudi zato, ker je bila v Strugah že ustanovljena domobranska posadka.

Nekatere dogodke ob izgnanstvu Dernuljčevih hrani še danes v živem spominu Dernuljčev najmlajši, takrat petletni Stanko (1938), zato prisluhnimo še njemu.

»Na sveti večer sem sitnaril okrog matere za potico. Ni je bilo. Nisem mogel razumeti. Mama mi rečejo: ‘Te prasice partizanske so vse pokradli.’ Štirinajst dni prej so nas tako temeljito okradli, da nam niso pustili niti toliko moke, da bi mama spekli potico. Tudi božični dan mi bo ostal v živem spominu. Gnojil se mi je prst na nogi in zaradi bolečin sem ostal dolgo buden. S sestro sva spala v novi hiši, tako smo rekli tistemu delu hiše, kjer smo spali. Prebudilo me je glasno govorjenje partizanov in slišal sem komandanta: ‘Imam nalog vas vse pobiti, hišo pa zažgati.’ ‘Pa dajte, če boste zato kaj boljši!’ so mu rekli mama. Ko smo se vsi otroci zbrali okrog matere je šele videl, koga bi lahko pobijal zato je rekel tisto, kar je že Tone povedal.

Pred poslopjem je že stal voz in živo se spomnim naših krav, ki so jih zadaj privezali. Peljali smo se proti Rapljevem in z mamo sva sedela zadaj na vozu. Mama me je učila moliti: ‘Jezušček mili, mene se usmili, Jezušček mili, očeta se usmili, Jezušček mili, mame se usmili … in tako naprej vseh bratov in sester. Nazadnje pa je mama še dostavila: Jezušček mili, partizana se usmili.’ Pogledal sem ga, nič ni bil presenečen, kar soglašal je z molitvijo in nas ni zmerjal.

Ko smo v Rapljevem čakali Ferkuljeve, mi je Ravniškova mama, njih niso izgnali, dala jabolko. Tako sem bil zaspan, da nisem vsega pojedel in sem ga pustil na klopi. Potem sem se večkrat spomnil na to jabolko in ugibal, ali me še čaka na klopi.

V Kukovem smo ostali sami in nadaljevali pot proti Vrbovcu. Pri kapelici smo se ustavili, spočili in zmolili vse tri rožne vence, potem pa spet odšli naprej. Jaz sem bil tako zaspan in tako me je bolel prst na nogi, da nisem mogel hoditi. Nekaj časa me je na hrbtu nosil brat Tone. Imel je enajst let in je bil edini fant. Potem pa ni mogel več. Pot je bila zasekana, povprek so ležali hlodi. Treba je bilo čeznje ali pa skreniti s poti v gozd pod cesto. Rusova Johana me je vzela na hrbet in nesla vso pot do Kočevja. Spominjam se, kako sem bil zaspan in sem se prebudil le vsake toliko časa, ko me je na hrbtu prelagala. Želim, da bi bilo njeno ime zapisano.

Figure 29. Rusova družina – Zadaj desno Ivana, dobrotnica Staneta Dernuljca

Ko smo prišli v Kočevje, so nas dali spat v Marijin dom, ležišča smo imeli na odru. Živo se spomnim olajšanja, ker me ni več bolel prst. Ves rdeč je bil in olupljen, toda bolel me ni več. Živo imam v spominu vojaško hrano, ki mi ni bila všeč. Nekoč sem videl, da je mama dala v žep košček kruha, ki smo ga dobili poleg obroka. Takoj po kosilu sem postal lačen. Kruh je bil pri nas doma glavna hrana. Če drugega ni bilo, kruh je vedno bil. Prosil sem mamo za tisti košček kruha. ‘Ah, saj se še žlice niso posušile,’ mi je rekla.

Na starega leta dan so nas z nemškimi vojaškimi kamioni odpeljali v Ljubljano. Bilo je več kamionov. Z mamo sva sedela zadaj in spominjam se, kako zelo me je zeblo. Peljali smo se proti Mali gori in čeznjo v Ribnico. Nekje med potjo proti Ribnici smo zagledali na cesti Uršino teto iz Strug. Mahali smo ji in naročili, naj doma pove, da smo živi.

Na poti skozi Dolenjo vas mi je mama pokazala hišo, kjer je živela naša stara mama, atova mama. Pa me je tako zeblo, da me ni nič zanimalo. Peljali smo se okoli čez Cerknico in Rakek in pri Logatcu mi je mama pokazala vlak. ‘Poglej vlak!’ je drezala vame. Lokomotiva se mi je zdela kot lonec z dimnikom, iz katerega se kadi.

Kako je bilo v Ljubljani, je povedal že Tone. Ata je bil v domobranski postojanki in ga ni bilo z nami. V Ljubljani sem zelo nevarno zbolel. Živo se spomnim matere, kako je klečala in molila, da ne bi umrl.

V Ribnico smo se vrnili septembra 1944. Dali so me k stari mami v oskrbo, pa sem spet zbolel in tokrat me je čez Malo goro nazaj v Ribnico nesla na hrbtu sestra. Zimo smo preživeli v Ribnici, na pomlad pa smo skoraj vsak dan čez Malo goro hodili domov delat kot je povedal že brat Tone.

Zdi se mi, da je bilo 18. aprila 1945, ko smo odhajali iz Ribnice v Struge. Prav ta dan je bila Ribnica bombardirana v dogovoru s partizani. Z nami je šla Lukčeva Štefa, njih so izgnali na žegnanjski dan 30. avgusta 1944. Komaj smo začeli hoditi v hrib, je v Ribnici že silovito pokalo. Med potjo smo srečali partizana, ki je ravno opravljal malo potrebo, nič se ni zmenil za nas. Na vrhu, tam kjer je majhna ravnica, je bilo vse živo partizanov. Malo nižje smo prišli do kapelice, ki so jo kasneje opustošili, pred kratkim so jo na novo posvetili. Ustavili so nas partizani. Spraševali so sestre in vedel sem, da ni res, kar odgovarjajo. Meni so bili naročili: ‘Če te kdo kaj vpraša, nič ne veš.’ Takrat sem bil star že šest let, zvedav, samozavesten in sem hotel nekaj vedeti. Pristopi k meni partizan in me vpraša: ‘Koliko bratov imaš pri domobrancih?’ ‘Dva,’ takoj odgovorim. ‘Koliko bratov pa imaš?’ ‘Štiri,’ mu rečem. ‘Kje pa sta še dva?’ Eden je v Dachauu, drugi je skupaj z nami. Partizan ni nič več spraševal, ker je pričelo spet pokati. ‘Naši streljajo, naši!’ je navdušeno vpila partizanka. Partizan se je obrnil k njej. ‘Zgleda, da je ta povedal po pravici.’

Le nekaj dni pred našo vrnitvijo 12. aprila, je bil letalski napad na Struge. Istočasno ko so jo Angleži bombardirali, tudi v dogovoru s partizani, so jo partizani obstreljevali s tanki in z zažigalnimi bombami. Takrat je pogorel cerkveni zvonik in naša hiša, štala in kozolec. Ostala je samo kovačija, ki smo jo imeli pred vojno. Vrnili smo se na pogorišče. Mama se je ob tem pogledu zjokala. Tone jo je hotel tolažiti in ji je rekel: ‘Kaj se jokate za to staro škatlo? Bomo pa drugo zidali!’« Tako je končal svoje spomine takrat šestletni Stanko, ki danes živi v Angliji.

Pa se je mama še nekaj let jokala, preden je bila sezidana druga hiša. Tri leta so se Dernuljčevi stiskali pri teti. Potem pa še šest let v svoji nekdanji kovačiji, kjer so si uredili kuhinjo in sobo. In jokala je mama za sinom Mirkom, ki se ni nikoli več vrnil in za Janezom, ki je pobegnil na poti iz Vetrinja v Teharje in za Jožetom, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. Na srečo se je vrnil oče in po srečnem naključju so dobili nazaj ukradeno mulo.

Verjetno bi Dernuljčevo mamo veliko stvari prizadelo še danes, če bi npr. vedela, kako sodišče odgovarja Dernuljčevemu Tonetu in še mnogim drugim, ki želijo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – bodisi begunca bodisi pregnanca.

»Glede na navedeno, stranki status žrtve vojnega nasilja po prvem in drugem členu zakona o žrtvah vojnega nasilja ne pripada, saj je bilo stranki nasilno dejanje storjeno s strani partizanov in ne s strani italijanskih, nemških ali madžarskih okupacijskih oblasti.«

Torej je še vedno vsako nasilno dejanje s strani partizanov pravično! Tudi je še vedno vsako nasilno dejanje, ki so ga partizani izvajali nad dojenčki, otroki, mladostniki, starši, starimi in invalidnimi – herojsko dejanje! In še vedno veljajo zakoni, ki jih pišejo dediči komunistične oblasti.

4.3.5. Pugljevi in družine s Kompolj izseljeni na žegnanjski dan

Poleti 1944 so partizani z izseljevanjem družin nadaljevali. Med drugimi so izgnali Pugljevo družino iz Četeža pri Strugah. Oče Jože (1897) je bil pred tem pobegnil od partizanov. Vedno je moral hoditi prvi v četi in ostalim kazati pot. Kmalu je sprevidel, kaj to pomeni. Umaknil se je v Ljubljano, najstarejši sin Jože (1923) pa k domobrancem. Micka (1925), Rozalija (1927), in Jožefa (1929) so takrat, ko so njihovo družino izgnali, že služile in bile zdoma. Doma je ostalo šest majhnih otrok samih z mamo Rozalijo (1897). Francka je bila stara dvanajst let, Ludvik enajst, Tone sedem, Julij šest, Ančka pet in Lojzek štiri leta. Ta ostanek družine je bilo treba izgnati.

Tisti dan 28. avgusta 1944 je bilo žegnanje in doma je bila kljub vojni celo potica. Zvečer je Ludvik skupaj z mlajšim bratom in dvema sosedovima fantoma odšel spat na senik. Pred tem je videl kolono partizanov, ki se je pomikala proti Strugam. Opazil je, da so bili večinoma bosi. Proti polnoči ga zbudi glasno govorjenje: partizani so bili v hiši, pod senikom, v hlevu, pri sosedu. V tem že priteče mama. V desetih minutah se morajo odpraviti zdoma. Ko si Ludvik natika čevlje, mu jih partizan potegne iz rok in v izgnanstvo mora bos. Mama drži štiriletnega Lojzka v naročju, drugi zgubljeno stojijo okoli. Gledajo kako na voz nalagajo njihovo imetje, za voz privežejo krave. Ne pozabijo niti na potico! Niti koščka jim ni ostalo, da bi ga mama lahko vzela s seboj.

Figure 30. Pugljeva družina 1949 – Spredaj ob materi Rozaliji in očetu Jožetu stojita Alojzij in Anica, zadaj pa (z leve) Julij, Anton, Ludvik, Francka in Rozka

Podobno se je dogajalo tudi pri sosedovih, MEGLENOVIH. V izgnanstvo sta morala oče Franc pri 62-ih letih in mama Marija pri 54-ih pa še Francetovi starši, ki sta bila oba že preko osemdeset. Trije Francetovi sinovi so bili pri domobrancih, najstarejši je bil doma in poročen. Njuni deklici sta imeli tri in eno leto. Tako so kar štiri generacije Meglenovih tisto noč izgubile dom. Eden od sinov je močno šepal in se učil za čevljarja v Repnjem. Zato ga tisto noč ni bilo doma in ostal je sam v zapuščenem domu.

Pod vasjo je Pugljeve in Meglenove čakalo nekaj družin iz Kompolj. Ena je bila LEKANOVA, pisali so se Adamič. S seboj so na vozičku pripeljali od rojstva nepokretnega 23-letnega sina. Tudi ta družina je imela sina Štefana (1926) pri domobrancih, oče pa se je dva meseca prej vrnil s prisilnega dela na Snežniku, kjer so ga imeli zaprtega partizani. Dve hčerki, ki sta bili takrat za nekaj dni zdoma, sta se vrnili v samotno opustošenje. Opustošenje sta našli tudi pri sosedovih LUKCEVIH v nekdanji domačiji gospodarja Samec Matija (1889), s sinovi pri domobrancih.

Iz Kompolj so bili še LUKČIJEVI s priimkom KOROŠEC z dvema sinovoma pri domobrancih. Hčerke Francka, Slavka in Milka so spale v stari hiši in tako po naključju ostale doma na izropani domačiji. Po vojni je vsa družina bežala na Koroško, eden od sinov-domobrancev je bil vrnjen in ubit.

Iz Kompolj sta bila tudi gospodarja Jože SEVER (1889), z dvema sinovoma pri domobrancih. Izgnali so vso njegovo družino, razen hčerke, ki ji je tisto noč uspelo pobegniti.

Lahko si predstavljamo, kakšna dolga vrsta voz z naropanim blagom šestih kmetij, je tisto noč ropotala proti Žvirčam in naprej na Kočevsko ali še dalje v Belo krajino v partizanske postojanke.

Izgnance z bornimi culami so strpali na en sam voz in odpeljali v Rapljevo. Od tam naj gredo do Kočevja, kot vejo in znajo. V Vrbovcu je cesta zasekana in naprej še na mnogih krajih. Tudi minirana. Nadaljujejo peš pod cesto, po skalah, skozi grmičevje ali skačejo po hlodih. Toda kako z vozičkom Lekanovega invalidnega fanta? Nekaj časa ga vlečejo, največ pa skupaj z vozičkom nosijo. Pred Kočevjem se je ulilo in potem deževalo vso pot. Vedrili so pod nekim kozolcem, toda najbolj je bil premočen prav Lekanov nepokretni fant. Niso vedeli ali bo ostal živ, ali bo umrl.

Pugljevi ostanejo v Kočevju le nekaj dni, nato krenejo proti Ribnici. Ludvika je stric povabil na svojo kmetijo na Breg pri Kočevju, da mu je pomagal in si zaslužil za hrano. Ludvikov oče se je po vojni umaknil na Koroško in se od tam vrnil šele čez eno leto, brat nikoli. Vse premoženje jim je bilo zato zaplenjeno.

Ludvik je kasneje slišal govorice, da so jih zato izgnali, ker bi nek partizan rad prišel v njihovo hišo. Nekaterim so partizani baje obljubljali: Če z nami držiš, dobiš katerokoli hišo v Strugah.

Iz vsega povedanega pa postane jasno kot beli dan, da se je partizanski maščevalni bes znesel nad družinami, ki so imele sinove pri domobrancih, ali so se v postojanke umaknili še očetje.

Pugljevi so ves čas izgnanstva preživeli v Ribnici, ki je med vojno sprejela in gostila veliko beguncev in izgnancev, pa od današnje države še nikoli ni dobila priznanja. Treba jih je bilo obleči, obuti, predvsem pa nahraniti! Veliko jih je bilo bolnih, ostarelih in za delo nesposobnih. Veliko je bilo otrok. Ustanovljena je bila posebna kuhinja, ki jo je finančno podprla Pokrajinska uprava v Ljubljani. Ena od prošenj Odbora za prehrano izgnancev v Ribnici se takole končuje: »Vsled zgoraj navedenega« (popisana so imena in priimki izgnancev, rojstni podatki in nekdanje bivališče, skupno število oskrbovancev in seveda stroški za prehrano) »prosimo šefa Pokrajinske uprave v Ljubljani, da čimprej ugodno reši prošnjo, za kar mu bodo trpeči izgnanci od srca hvaležni, občini v Ribnici pa bo odvzeta velika skrb, kako vse te nesrečne ljudi preživeti, ki jih brez pomoči Pokrajinske uprave nikakor ne bi mogla.« Prošnja je datirana dne 28. oktobra 1944.

Tudi Ludviku Puglju, njegovim mlajšim sestricam in bratu, ubitemu bratu – domobrancu, pa pregnanim staršem, je bilo storjeno nasilje s strani partizanov: status žrtve vojnega nasilja jim zato ne pripada. Tako določa zakon pravne države.

Prav gotovo je načrtno izganjanje družin prihajalo nekje iz partizanskega poveljstva; prav tiste zadnje avgustovske dni 1944 je val izseljevanja butnil tudi v Ajdovec in okoliške vasi. Pri Gnidovčevih in Pustovih se spominjajo, da so njihovi družini skupaj z nekaterimi drugimi izgnali v sredo 30. avgusta.

4.3.6. Za Gnidovčeve in Pustove ni vrnitve

Tako malo časa so jim dali partizanski mogotci, borih deset minut, da se po celodnevnem delu ne utegnejo niti umiti, obleči, kaj šele odžejati in potešiti lakoto s koščkom kruha. Če so hoteli ljudje preživeti in hraniti še partizane in terence, jih je od zore do mraka priganjalo delo in v takih trenutkih niti pomislili niso, da bodo morda čez deset minut že izgnanci.

Pri Gnidovčevih, na domačiji pokojnega očeta Franca (1886) in mame Antonije (1889), staršev desetih otrok iz Gornjega Ajdovca, so oba poletna meseca vsak dan kuhali za terence, ki so naselili bližnjo hišo. Sami so stradali, njim kuhali po naročilu. Če si je kdo zaželel štruklje, so morali biti na mizi štruklji. In če se jih je kdo preveč najedel, si je po kosilu božal trebuh in zdihoval: ‘Tako sem se nabauhal!’

Še danes bi lahko Gnidovčevi poimensko našteli terence tam okoli. Kaj pomenijo partizani in njihovi pajdaši po terenu so pri Gnidovčevih dobro vedeli in prav tako kaj počenjajo, saj so jim že l.1942 na pragu domače hiše ubili očeta. Zato so se štirje najstarejši Gnidovčevi umaknili pred partizani in terenci k domobrancem; Tončko, ki je bila poročena v Biški vasi, doma pa je imela pet mesecev stara dvojčka, so partizani zaprli na Dvoru in kasneje vlačili po kočevskih gozdovih. Marija (1911), Ana (1924), Jože (1928) in najmlajša Ivanka (1933) so bili doma, Albin (1930) se je v Ljubljani šolal.

Že ves teden pred 30. avgustom se na vasi in v Gnidovčevi kuhinji ni pojavil noben terenec. Ali naklepajo kaj hudega? Niso utegnili premišljati. Mlatili so vse dneve in tudi za najmlajšo, enajstletno Ivanko se je vedno našla zaposlitev. Tega dne je nesla na Dvor paket za zaprto sestro. Ko se je vrnila, jo je mama poslala še v zelnik po solato. Že ko se je vračala z Dvora, opazi tri lojtrske vozove spodaj na poti v senci in ve, da niso iz vasi. Micka, Jože in Ančka so najprej nalagali koruzo, nato na podu mlatili pšenico. Oblačilo se je in bližal se je večer, zato sta Jože in Ančka hotela s kozolca pripeljati rž, da še to omlatijo do noči in še naslednji dan.

Tudi oni že zgodaj popoldne zagledajo tri vozove z vpreženimi konji. Z vozniki si izmenjajo kakšno besedo, eden za svojega konja prosi deteljo. Jože mu jo da in spet mlatijo naprej. Obleka se jim lepi od potu, v kožo se zažira prah.

Ni se še znočilo, ko zagledajo kakih dvajset partizanov, ki prihajajo od Velikega Lipovca proti njihovi domačiji. Eden je gnal osedlanega konja. Ančko stisne pri srcu: ‘Jože, tako čudno se mi zdi.’ Mirno so odšli mimo in naravnost v hišo. Ančka in Jože pripovedujeta: »Že v naslednjem trenutku nas pride iz hiše klicat mama, naj hitro pridemo. Pritečemo in vseh pet popišejo. ‘Tako, zdaj pa se v desetih minutah spravite od doma!’ je padlo povelje komandanta Lušteka iz Kal.« Glasno sprašujejo, jokajo in obupavajo, toda partizani so takih prizorov vajeni! Umazane in prepotene, lačne in žejne, do zadnjega vlakna utrujene, seženejo pod vas. Stražijo jih oboroženi partizani: postarano mater, dekleti, deklico in odraščajočega fanta!

»Zdaj se nikamor več ni mudilo,« se spominjajo Ančka, Jože in Ivanka. »Čakati moramo na mestu, če se kdo prestopi vstran, je oborožen stražar takoj za njim; jokamo in ne vemo, zakaj čakamo, koga čakamo. Poslušamo glasno mukanje naših krav in cviljenje prašičev. Seveda, živina je lačna. Čakamo dolgo v noč. Le zakaj tako dolgo? Kaj počnejo preganjalci? Bila je že skoraj polnoč, ko zaslišimo vozove, do vrha natovorjene z našo pšenico in drugimi pridelki. Za njimi so privezane naše krave! Zdaj vemo: zato smo tako dolgo čakali, da so lahko natovorili oropano. Skupaj z vozovi nas odženejo še proti Dolenjemu Ajdovcu.«

Podobno kot Gnidovčeve so tega dne izgnali PUSTOVE iz Brezove rebri v fari Ajdovec: gospodarja Franca, starega 58 let, mamo Marijo, staro 49 let in otroke Rezko (25 let), Anico (23 let), Jožefo (17 let), štirinajstletnega Ivana in osemletno Veroniko. S svojim jasnim spominom je nedavno ta dogodek opisala takrat sedemnajstletna Pepca Pust por. Vidmar. Prisluhnimo ji.

»Bilo je v sredo, 30. avgusta leta 1944. Mlatili smo pšenico, štirinajst dni od zgodnjega jutra do noči, štirje otroci gospodarja Pusta, dva še mladoletna. Mlatili smo na roko s cepcem. Ko smo ta dan končali, smo še ‘spetlali’, to je, da smo ločili pleve od pšenice. Pospraviti v kaščo pa je nismo mogli, je bila še vsa na kupu na podu. Namlatili smo okrog sto mernikov. In tako smo bili od dela zelo izmučeni in radi bi šli počivat. Pa pride v vas več partizanov in eden pri Pustovih zahteva gospodarja, našega ata. Nato prebere vse člane družine, naj se skupaj zberemo. Bili smo vsi zbrani, manjkala je samo gospodinja, naša mama, ki je šla v zidanico v Boršt po vino. Čakali smo še njo. Ko smo bili vsi zbrani, so zahtevali, da se v petih minutah odpravimo in gremo na komando. Nič ne smemo vzeti s sabo, samo kar si oblečemo, ključe od shrambe pa je treba njim izročiti. Tako smo namesto počitka šli v noč v pregnanstvo in to sedem družinskih članov.

Gnali so nas pod stražo v Dolenji Ajdovec, pri bivši gostilni Iskra so nas ustavili in smo čakali, kaj bo. Približno po eni uri zaslišimo vpitje, ki je prihajalo iz Gornjega Ajdovca in nato že pripeljejo še eno petčlansko družino iz Gornjega Ajdovca, Gnidovčevo.

Ko smo obe družini skupaj, zahtevajo, da gremo naprej, ker pa od strahu in utrujenosti nismo mogli nikamor več, so najeli dva voza in nas odpeljali. Na dveh drugih je bilo naloženo Pustovo imetje in odgnali so vseh enajst glav živine. Obe družini skupaj so peljali mimo Srednjega in Malega Lipovca, Sadinje vasi, Mačkovca, Dvora in Jame na Podgozd. Na Podgozd smo prišli zelo pozno, okoli pete ure zjutraj, toda kljub jutru so nas gnali prenočevat po klancu na kozolec.« Gnidovčev Jože meni, da je bil to Lovričev kozolec.

Pepca se spominja še nadaljne poti. »31. avgusta približno ob sedmih zjutraj, ko smo kako uro počivali, pa so nas zopet gnali naprej mimo vasi Soteska, Podhosta in Obrh in po gozdni poti proti Podturnu.« Gnidovčev Jože ne more pozabiti žeje, ko so v Obrhu malo počivali, pa so se jim ljudje bali dati vodo. Ivanka pa se spominja partizanov, ki so prignali mimo Gnidovčevo živino. Živina jih je prepoznala in mukala. Vozov ni bilo več. Vse naropano blago, vsi merniki pravkar omlatene pšenice, so končali v bližnjih partizanskih postojankah …

V Podturnu so jih zaprli v neko stanovanjsko hišo in tam so naleteli še na tri druge izgnane družine. Tu so pobrali zlatnino, če jo je kdo kaj imel. Pustovim so vzeli 1500 lir.

Gnidovčevi so prosili, da jih na komandi v Podturnu zaslišijo, pa niso hoteli. Ančka in Ivanka se spominjata, da so dopoldne, ko so jih prignali v Podturn srečali tri terenke iz njihove vasi. Samo škodoželjno so se nasmihale, ko so odhajale iz komande mimo njih.

Ob treh popoldne se je pričel zanje pravi križev pot. Šli so nazaj mimo Obrha in nato zavili v gozd. Pričeli so lesti po vseh štirih, tako so bili že izmučeni in v tako strmino so jih gnali. Pozneje so ugotovili, da je bil to hrib proti sv. Petru. Okoli njih je prežalo vse polno mitraljezov, topov in oboroženih partizanov. »Naenkrat se naša mama na lepem ustavijo«, se spominjajo vsi trije Gnidovčevi. ‘Otroci, z nami je konec. Pripravite se na zadnjo uro.’ Glasno je zapela pesem Marija, pomagaj nam sleherni čas. Vsi smo jokali in molili.«

Gnali so jih naprej po gozdu brez konca. Videli so še veliko partizanov in barak, v katerih so prebivali, pa kupe orožja in min. Potem so se nehali vzpenjati navzgor, hodili nekaj časa poševno po pobočju, potem pa so jih gnali spet navzdol. »Zdaj smo šli pa tako navzdol,« piše Pustova Pepca, »da je bil vedno kdo na tleh.« Spet ni bilo dolgo nobene poti, končno pa so pritavali do kolovoza pri Soteski in šli po tej poti naprej. Bila je že trda tema. Prišli so nazaj v Podgozd, od koder so jih ob treh popoldne odgnali. Tu se kar niso mogli odžejati, dobri ljudje so jim, vsem sestradanim dali še kruh in mleko. Partizani so jih spet hoteli odgnati na kozolec prenočevat, pa so jih preprosili, da so lahko prenočili pri teh dobrih ljudeh.

V petek 1. septembra navsezgodaj zjutraj jih partizani ženejo naprej, gospodar Franc Pust pa hudo zboli in nikamor več ne more. Pustijo ga v vasi, ostali morajo kar po njivah iz Podgozda proti Laščam. Na vsem lepem se Gnidovčeva Micka sesede na štor, trmasto obsedi in reče partizanskemu stražarju: ‘Ne grem nikamor več! Kar ustrelite me!’ Stražar jo pregovarja, Gnidovčeva mama tolaži hčerko, češ, bo vsaj šla nazaj domov, stražarju pa dopoveduje, da je vse pregovarjanje zaman. Partizan Micki grozi, da ima dovoljenje, da jo ustreli, če se mu upira. Micka pa kar sedi kot da ji grožnje ne gredo do živega. Pustiti so jo morali kar tam na štoru s stražarjem ob sebi, ostalih deset, od vsake družine je zdaj eden manjkal, sta dva stražarja še bolj priganjala naprej.

Figure 31. Preživeli Gnidovčevi ob devetdesetletnici sestre Marije – Stojijo (z leve) Albin, Ivanka, Anica in Jože

Pustova Pepca končuje svoje bridke spomine: »Šli smo kar mimo Lašč proti Smuki in prispeli tja okoli poldneva. Partizani so vedeli, da je cesta od Smuke do Kočevja močno zasekana, zato so se od nas ‘poslovili’ in pospremili na pot z besedami: ‘Kar pojdite k belim, ki jih imate tako radi, na osvobojeno ozemlje pa nimate več dostopa. Za vas ni več vrnitve’…!«

V Smuki se jih je usmilil domačin Jože Rozman. Ko je videl, kako so vsi izmučeni, jim je dal jesti in piti. Nazadnje pa je še vpregel konje in jih odpeljal v Stari Log, od tam naprej pa z vozom ni bilo več mogoče. Do Kočevja bi normalno hodili še tri ure, ker pa je bila cesta skoraj vsa zasekana, so morali lesti s hloda na hlod, in šele v mraku so vsi izmučeni prišli v Kočevje.

V Kočevju so jih lepo sprejeli. Gnidovčeva Ivanka se spominja nemškega vojaka, ki ji je prinesel za večerjo sladkane makarone. Vzel jo je v naročje, stisnil k sebi in jokal. Domobranci so Pustovim in Gnidovčevim oskrbeli v stanovanjski hiši vsaki družini po eno sobo. V soboto 2. septembra se jim pridružijo spet novi izgnanci: družina Bobnarjevih iz Brezove rebri in Griška Matilda iz Ajdovca. Z domov so jih pregnali en dan za Gnidovčevimi in Pustovimi, 31. avgusta. V ponedeljek 4. septembra sta po mnogih mukah pritavala še Pustov ata in Gnidovčeva Micka. Ni jima bil prihranjen niti en korak.

Družine so nekaj časa ostale v Kočevju, potem pa odšle v Ljubljano, da bi bile bližje domu. V Ljubljani pa so se družine razšle. Bobnarjevi so šli stanovat k sorodnikom, Pustovi v Kmečko pisarno skupaj s petimi drugimi družinami.

Družine so se razkropile tudi med seboj: starši in otroci, bratje in sestre.

Gnidovčevim so bratje oskrbeli sobico v Baragovem semenišču, kjer so imeli tudi strica duhovnika. Kmečka pisarna na Kolodvorski ulici je poskrbela za zaposlitev. Mama je pomagala v kuhinji v Baragovem semenišču, Micka, Ančka in Jože so delali na kmetiji, Ivanka je spet pričela hoditi v šolo. Jože je kmalu odšel na kmetijo k sestri Tončki v Biško vas in ji bil pri delu zelo dobrodošel.

Kako pa je bilo pri Gnidovčevih po vojni?

Okradli so jih tako temeljito, da so se vrnili med prazne stene, brez oken in vrat. Če se danes spominjajo prvih let po vojni, se jim zdi, da je bilo zanje življenje kot mora, ki se je ne da opisati z besedami. Nobeden od štirih bratov se ni vrnil domov. Kje so? Ali se bodo sploh vrnili? Čutili so, da se nekaj hudega dogaja. Niti med sabo se o tem niso pogovarjali. Če so slišali zamolklo bobnenje iz kočevskih gozdov so si mislili: ‘Bijejo jih!’ Ta mora je trajala kakih deset let. Detonacije iz Kočevskega Roga so širile grozo še po petdesetem letu. Verjetno so takrat gradili podzemska bivališča. Kdo? Zakaj?

Po vojni so še nekaj časa videvali domačine– terence, ki so bili v službi v Kočevju. Z drugačnimi vozovi, takimi, ki jih imajo na jugu, so vozili domov najrazličnejše blago.

Sosed, partijski funkcionar je odšel v Ljubljano na partijski kongres. Gnidovčevi, ki so garali za svoje preživetje, so mu morali ves teden zastonj mlatiti pšenico.

Če so hoteli na svojem pograbiti steljo, so morali njega vprašati za dovoljenje in dovolil jim je le, če so mu nosili svoje vino zastonj. Mora, dolga leta in leta …

Leto dni po koncu vojne, 6. maja 1946 so Gnidovčevi od Okrajnega sodišča v Novem mestu dobili pismeno utemeljitev zaplembe svojega premoženja. Ta jih je podučila: »Znano je bilo, da je bil pokojnik lastnik zgoraj popisanega imetja odkrit sovražnik narodno osvobodilnega pokreta, ter, da vsa njegova družina je po njegovi smrti prikrito simpatizirala in delovala z narodnimi izdajalci, vsled česar je bila v letu 1944 po NOV izgnana v sovražno postojanko. S to odločbo je družini še dana možnost, da si s pridnostjo v delu in s sodelovanjem pri obnovi domovine pridobi zaupanje v delovnem ljudstvu in s tem postane vreden član človeške družbe v FLRJ. Smrt fašizmu.«

Mora, ki se je z besedami ne da opisati. Kako dolgo še?

5.2.1.

V tistih časih v mestu tako rekoč ni bilo avtomobilov. Tisti pa, ki so vozili po mestu, so pri večini prebivalcev zbujali grozo. Bili so črni. Zaradi barve so spominjali na vozila pogrebnega zavoda. Po mestu so vozili ponoči, najpogosteje navsezgodaj zjutraj. Vzniknili so iz megle in vanjo spet utonili. O teh avtomobilih sicer nihče ni govoril, vendar so vsi vedeli, da prinašajo nesrečo. Kljub soncu in pisanim barvam jeseni je nad mestom lebdelo nekaj žalostno mračnega.

Za vogali so se ob večerih, v polsenci komajda še utripajočih uličnih svetilk skrivali čudni možaki. Z na široko odprtimi razporki na hlačah so strašili otroke, ki so se vračali iz šole. Najraje so se podili za majhnimi deklicami. Ko so te vse prestrašene in objokane pritekle domov, so mame v sveti jezi vpile:

»Poštene ljudi zapirajo, streljajo, obešajo, iztirjenci pa …«

»Tak bodi vendar tiho, saj te slišijo po vsej hiši,« so se pridušeno oglašali očetje in onemoglo udarjali s pestjo po mizi.

»Zločince in ubijalce slave kot heroje, moj Bog, kakšen svet!« To zadnje se je slišalo kot obupan vzdih na obrežju neizjokanih solz.

Nekega dne so otroci lahko pustili šolske torbe iz lepenke kar doma. Tovarišica jim je prejšnji dan povedala, da bodo namesto v šolo šli na razstavo o zločinih okupatorja in njegovih pomagačev.

Na obrobju mesta je stala velikanska, še neizdelana stavba. Vanjo so se valile množice ljudi. Otrok in odraslih. Do visokega vhoda se je prišlo po stopnišču iz grobega betona in vse naokrog so bili še kupi peska, razmočene luže in od malte belo blato. Množice so nanašale vso to belo umazanijo v stavbo, velikanske dvorane so bile podobne velikemu gradbišču.

Mirina in Martina sta se držali za roko. Hodili so v parih, da se ne bi kdo izgubil. Ko sta z Martino prestopili prag, je Mirina v kotu zagledala vojaka s psom; pes je bil velik in je spominjal na volka. Vojak je nosil svetleče se škornje, v rokah je držal brzostrelko in z njo meril na človeka v progastih hlačah. Ta je ležal na tleh in okoli vratu je imel debelo železno verigo.

Mirina se je hipoma obrnila in hotela zbežati. Martina pa jo je skoraj jezna potegnila nazaj. »Saj niso pravi, kaj ne vidiš, da so same lutke.«

Mirina bi najraje kar stekla skozi dvorane, pa ni mogla zaradi množice ljudi. Ubežala pa je kljub vsemu. Pobegnila je med na tleh zarisane vzorce, ki so jih z umazanimi podplati risali obiskovalci razstave. Sledi njihovih stopinj so bile vznemirljive in pomirjujoče obenem.

Vznemirljive, ker jim je iskala podobo, pomirjujoče, ker niso bile tako grozljive kot neštete povečane fotografije, razstavljene po nepregledno velikanskih stenah dvoran. Vse te podobe izmaličenih človeških postav in žalostno obupanih pogledov so se v njenem spominu zvrtinčile v brezoblično in nerazpoznavno gmoto; skrita globoko v njeni notranjosti je ta gmota nedoločena in nedoločljiva sobivala in rasla z njo.

Jasno razpoznavna sta v njeni zavesti ostala samo vojak s psom in jetnik v progasti obleki. Natančno takšna, kot ju je videla tisto dopoldne na razstavi. Morda se je Mirini dogodilo tako tudi zato, ker je vojaka s psom in brzostrelko srečala še čez nekaj dni v bližini pokopališča na obrobju mesta.

Sredi travnikov je zagledala visoko ograjo iz bodeče žice. Videla je tudi nekakšne visoke lesene pokrite odre na vogalih, kajti ograja je omejevala velikanski notranji prostor z lesenimi barakami. Mama je pospešila korak, Mirina pa bi najraje kar obstala in si vse natančno ogledala. Stopinje so ji zastajale; nekaj podobnega je že videla na razstavi, ampak tu je bilo vse tako resnično. Opazila je, da se jima bliža vojak v pološčenih, svetlečih se škornjih. Čez prsi mu je visela brzostrelka in ob nogi mu je korakal velik volčjak.

»Tovarišica, ustavljanje je strogo prepovedano!«

Mamin korak je trmasto ostal isti. Pogleda ni umaknila. Kot bi gledala skozi človeka v uniformi. Mirina je sledila njenemu pogledu. Za ograjo so moški v progastih, sivih oblačilih premetavali pesek, vozili samokolnice in prenašali vreče. Namenoma je obstala, mama ji je odpela sandal in stresla kamenčke na tla. Mirina pa je tistih nekaj trenutkov izpod čela opazovala dogajanje na oni strani.

Da, prav tako je kot na razstavi, samo debele železne verige ni nikjer opaziti, je vanjo zavrtala misel.

Obe sta molčali. Mirina je vedela, na to jo je opozoril zvesti notranji glas, da se o videnem v tistem trenutku ne more govoriti. Lahko pa se o tem premišljuje. Za Mirino je bilo premišljevanje pravo razkošje. Razkošje svobode.

Figure 33. Zapisano z dletom Mirko Kambič

Čeprav je bila majhna, saj je komajda poznala velike tiskane črke, ljudi, stvari in dogodkov že dolgo ni več postavljala na zaukazana mesta. Z neko uporno privoščljivostjo je spreminjala red na uradno zapovedani šahovnici življenja. V začetku je to počela nezavedno. Tako kot rastlina, ki se steguje za svetlobo.

Od tistega majskega dopoldneva, ko je pred kakšnim letom v cestnem prahu zagledala razcapanega vojaka, pa je to počela zavestno. Sključeno je napol sedel, napol klečal med prahom in kupom granitnih kock. Suknjič je bil umazan in po robovih razcefran. Imel je le nekaj gumbov, ki so bili le za silo zapeti, le toliko, da so skrivali goli vrat in prsi. Na glavi je imel ploščato kapo s senčnikom, potegnjeno na čelo, da bi ga varovala sonca, ki je tisto pomlad zgodaj pripekalo. S kladivom je ruval kocke iz kamnite podlage in jih polagal na kup ob sebi. Ljudje so hodili neprizadeto mimo, kot da niso opazili nič nenavadnega. V senci pod kostanjem je opazila miličnika z brzostrelko.

Iskali sta prehod med granitnimi kockami, Mirina bi se skorajda lahko dotaknila njegovega ovratnika. Ko je obrnil glavo in se zazrl vanjo, je razločno zaslišala šum brezčasne reke. Pogled, ki jo je pobožal, je bil otožen, kot da prihaja iz krajev, ki jih ni več. Mirina in mamica sta se mu nasmehnili. V njegovih očeh se je mokro zablestelo, potem pa je povesil glavo.

»Morda ima doma ravno tako punčko kot si ti,« se je mamica obrnila k Mirini. »Doma, daleč stran od nas, molijo zanj, tako kot sva midve molili za očka.«

Od tistega srečanja sredi granitnih kock zaukazana delitev na premagane in zmagovalce Mirine ni več mogla zapirati v brezizhodne prostore sovraštva. Odtlej je njen neukrotljivi duh vse premeril z vatli večnega brezčasja.

5.3.1. Ob šestdesetletnici smrti pesnika Franceta Balantiča

Zvečer 23. novembra je minilo šestdeset let, odkar se je začel boj za Grahovo, ki bo v vsej slovenski zgodovini izstopal po tem, da je v njem sodeloval eden največjih, če ne celo največji slovenski pesnik tedanjega časa, France Balantič iz Kamnika na Gorenjskem. Bil je še mlad, ni še dokončal šol, na bojno polje je prišel – preko nekih ovinkov – iz akademskih predavalnic. Ko se je njegovo življenje naslednjega dne končalo v goreči Krajčevi hiši sredi vasi, mu je manjkalo še pet dni do dvaindvajsetega leta. Tako se je, kakor po velikosti, tudi v tem pridružil Murnu, Kosovelu in Ketteju. V tem so si bili enaki, da so bili vsi zelo mladi, razlikovali pa so se po tem, da je prve tri ugonobila beda, ki ni človekovo dejanje, Balantič pa je zgorel v ognju, ki ga je zanetilo izrojeno sovraštvo, ki je človekovo dejanje.

Kaj je boj za Grahovo in kako je potekal, je mnogim znano, zato si danes, šestdeset let pozneje, lahko dovolimo, da to vprašanje – ki sicer nikakor ni nepomembno – preidemo in se posvetimo kateremu od drugih, ki nas povezujejo s sedanjim časom.

V boju za Grahovo so bili branilci in napadalci. Branili so ga vojaki mlade slovenske domobranske vojske – res mlade, saj je bila tedaj stara komaj dva meseca. Eden od teh je bil tudi Balantič. In tu je sedaj vprašanje, za katerega slutimo, da nam bo veliko povedalo, če ga bomo le prav razumeli in nanj prav odgovorili. Vprašanje pa se glasi: Ali je bil Balantič domobranski pesnik? Če je bil domobranec, namreč še ne pomeni, da je bil domobranski pesnik – razen v zelo površinskem in omejenem pomenu. Kako je torej s tem? Ali je Balantič bil domobranski pesnik ali ne?

Na to vprašanje bomo najprej morali reči ne. Če pa je komu ta odgovor že naprej všeč, se o drugih možnostih niti pogovarjati ne bo hotel. O čem pa Balantič piše, skozi katere svetove pa nas vodi njegova poezija? Če zaposlimo svoj spomin ali pa če znova prelistamo katero od izdaj njegovih pesmi, na primer tisto, ki jo je za veliko noč leta 1944 uredil dr. Tine Debeljak, ne bomo naleteli niti na eno besedo, ki bi kazala na to, da je bil vojak, kaj šele vojak domobranec. Nič bojevniškega, nič takega, o čemer je govoril na primer Kajuh, kaj šele česa takega, kar bi bilo podobno bojevitosti največjega madžarskega pesnika Sándorja Petöfija, ki je sto let prej v boju za svojo domovino prosil Boga samo eno reč: »O Bog, ne dovoli, da umrem na blazini!« Nič sličnega ne najdete pri Balantiču. Pač pa boste našli prelepe podobe o ljubezni: »kako naj jaz na dvorec tvoj potrkam« ali »macesnovih vršičev mi naberi«; o miru in domu: »dobrotljive domače so dobrave / opasale me z belim lubjem brez«; o odpovedi: »poln sem medu / kakor žametna drobna čebela / rumene so roke od prahu / nazaj ga bom stresel med rože« ali »čeprav na mojem srcu počivali so ptiči, ko leteli so na jug / ne plakam več za njimi«; o zavrženosti: »oblaki trupla so v teme kanalih / vihar jih je pred smrtjo onečastil« ali »v srce mi padla vranja je perot«; o glasovih, ki ga kličejo ven iz prepada: »molitve belo sliši se veslanje / in kliče me močneje kakor greh«; o žalosti: »bridko kanila si jesen v te dneve«; o slutnji človekove veličine: »iz ilovice, ki jo jug sprosti / v bučečih psalmih predpomladnih / si zgnetel me«; o prošnji za sprejetje: »pokliči k soncu me na sinji prod«; o hvaležnosti za dodeljeno pesniško milost: »bogat sem, kakor tihi glas piščali«; o čudenju nad neznanskostjo življenja: »o, kakšni prsti so življenje stkali«.

Iz vrstic in podob, ki sem jih tu nekaj nanizal, sledi, da je bila Balantičeva poezija daleč od njegove vpletenosti v zgodovinski čas. Res da v času njenega nastajanja te vpletenosti še ni bilo, a tudi če bi se katera od pesmi ohranila iz tega časa, komaj verjamemo, da bi v njej ta čas odseval. Pač pa: duh, misel, prst, zemlja, nebo, oblaki, greh, milost, ekstaza ustvarjanja in zahvala za besede. Ponovimo njegovo najlepšo podobo, eno od najlepših v svetovni literaturi: »molitve belo sliši se veslanje«. V dušo, v kateri je nastala ta podoba, nekatere stvari nimajo vstopa.

Tak je torej Balantičev pesniški svet. A ne ves. Tu je še en del in, če se omejimo na bistveno, bomo videli, da ta del obvladuje ena sama podoba, ena sama metafora. To je smrt. Ta smrt ni sama, ampak ima dva spremljevalca, ogenj in blaznost. Torej smrt, ogenj in blaznost. Tu pa se bralec nenadoma zave in si reče: Saj tu vendar ni več samo Balantičeva poezija, tu je Balantičevo življenje. Tu je poezija postala napoved, ki se je uresničila natanko tako, kakor je bila v pesniški viziji zagledana. Smrt, ki je pesnika tako zaposlovala, da jo je videl izstopati iz stvari tega sveta, iz zemlje in neba; ki je vstopala vanj v slutnjah; ki jo je čutil v sebi; ki jo je klical: »deklica, jaz sem smrti pijan«; ta smrt je v resnici, kot fizična sila, 24. novembra 1943 segla po njem v Krajčevi hiši v Grahovem. In ta smrt ni prišla v starodavni opravi, v beli halji, z bridko koso – smrt, ki jo imamo kristjani udomačeno že od Frančiška Asiškega (»sora nostra morte corporale, sestra naša smrt telesna«) ali pa od Cankarja in njegovih Podob iz sanj (»Poleg mene, ob čaju, je sedela svetnica odrešenica;«) Ta smrt je stopila iz ognjenih zubljev, sredi delirija in blaznosti. Natanko tako, kakor jo je nagovoril že zdavnaj: »Če torej tvoj sem, pusti me v svoj blazni grad«! Ali v neki drugi pesmi, v drugačni podobi: »Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza.« Čuti, da je smrt njegova stvar, da ji je zapisan. Samo eno še prosi njenega gospodarja v prošnji, ki stoji v četrtem sonetu drugega sonetnega venca: »Le milost daj, da grlo se izpoje / še preden smrt potiša pesmi moje«.

Kako to, da se je v življenju vse tako zgodilo, kakor je v pesnika prihajalo v slutnjah? Ali ni to kakor prerokba? Kako je to mogoče razumeti?

Tu moramo pomisliti na besedo navdih. Ko pravimo navdih, imamo podobo nečesa, kar prihaja od zunaj, nečesa, kar je v človeka vdihnjeno. Navdih je torej nekaj, česar ni mogoče izsiliti, ampak pride, nenadoma in nepričakovano, od neke druge volje poslano. Stari Grki so navdihu rekli enthusiasmós, kar pomeni polaščenost od Boga; Bog se človeka polasti in v tej polaščenosti človek govori besede, katerih skrajnega dometa ne razume povsem ali sploh ne razume. Ko pravi Prešeren »Dan jasni, dan oblačni v noči mine« ni tega domislil z ustvarjalno voljo, ampak se mu je ta čudoviti stavek zgodil; nenadoma je bil v njem. Tudi Balantič je v polaščenosti od Boga in v polaščenosti od svojega genialnega talenta govoril besede, ki za njihov domet in obseg in zadnji pomen ni vedel. Govoril je stvari, ki so ga presegale. In ko se je v žvenketu črepinj zagledal v ognju – »že v žoltem snopju groze plapolam« – je, ne da bi vedel, to bilo več kot poezija.

In če bi si sedaj še enkrat zastavili vprašanje, ali je Balantič bil domobranski pesnik, bi rekli, da je bil. Na poseben, na najgloblji možen način. Bil je bolj domobranski pesnik, kakor če bi pisal himne in koračnice in bojne pesmi. Bil je njihov pesnik zato, ker je napovedal njihovo usodo – ko je napovedal svojo usodo, je napovedal tudi njihovo. Prišla je v drugih podobah, a je bila enaka; v resnici je tudi tu bila smrt, ogenj, blaznost. S to napovedjo ni posvetil samo sebe, ampak tudi te, katerih eden je bil – slovenske domobrance. Posvetil jih je tako, da je v pesniškem navdihu povedal, kaj je bilo od vekomaj sklenjeno, da se bo zgodilo. Povedal je tudi, zakaj je bilo tako sklenjeno, a o tem na koncu. Sedaj pa poslušajte! Ali naslednje kaže na enega človeka ali na skupino ljudi: »nekoč bo lepo / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli / nekoč bo lepo / pijana bodo legla naša telesa, / v zubljih steklenih veter bo pel / in mehke trave in zemlja in mirna drevesa / bodo tonila v brezmadežni spev. Nekoč bo lepo, / nekoč bomo roke v prst zakopali / in bomo življenja sokove spoznali / takrat bo lepo.« Kdo je človek, ki tako govori? Ali pesnik ali prerok ali tolažnik? Toda poslušajte dalje! Ali se ni tisočkrat in tisočkrat pozneje natanko tako zgodilo, kakor poje Balantičeva deklica v Jesenskih spevih: »odšel je, ne bo se več vrnil / nič več ne bova odpirala popja cvetov / nič več ne bova žgala v poletni noči kresov«. Ali se niso poleti leta 1945 te žalostne tožbe kot bele lučke vžigale v tisočerih hišah po Sloveniji? Od kot to? Zakaj je Balantič pel pesmi, kot pravimo, in nevede govoril strašno resnico?

A sedaj poslušajmo še tole pesem. In potem bomo povedali, kaj bomo ob tem čutili. Vprašali se bomo, zakaj je svoje tovariše v orožju že naprej kropil, zakaj jim je, ko zanje še vedel ni, zapel čudovito trenodijo »To jutro«? Poslušajmo!

Kdaj pa je to prelepo žalostinko napisal in na koga je mislil? Ne vemo. Ni važno, na koga je Balantič mislil, važno je, na koga mislimo mi – ne samo brez nasilja nad pesmijo, ampak nujno, ker kot bralci ne moremo drugače. Kdo pa so »bratje«? Kaj pa je to, »globoko dno«? Zakaj pa so obnemeli »brez glasu«? In kdo je človek, ki je zaklal »ovco belo«, da bi jim z njeno krvjo zaznamoval čela? Kdo je človek, ki mu je hudo za njimi in bo »vedno tožil v jutru v zvokih bledih«?

Balantič te pesmi gotovo ni napisal za pomorjene domobrance vede. Kot smo rekli, saj zanje takrat še vedel ni. Bog ve, na koga je mislil, ko je to pesem napisal. Toda edina skupina ljudi, za katere ta pesem v celoti velja, so slovenski domobranci. Velja na poseben način. Recimo da bi odbor pri NSZ, ki je odgovoren za spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu, razpisal natečaj za pesem, ki bi jo potem tam prebrali; recimo nadalje, da bi nanj povabil nobelovce zadnjih desetih ali dvajsetih let in razpisal veliko nagrado, denimo milijon evrov: ali mislite, da bi dobili kaj tako lepega in velikega, kot je Balantič napisal zastonj za svoje »brate«? Ali ne sega v nas groza, ko pomislimo, kako se vse ujema?

Figure 34. »Skupni grob« Franceta Balantiča v Grahovem Andrej Zgonc

Toda ali nismo rekli, da bomo na koncu razmislili še to, zakaj se je vse tako zgodilo, kakor se je zgodilo. Balantič je namreč napovedal še nekaj, kar tudi ne velja samo zanj. Pravzaprav tega ni napovedal, ampak je za to prosil. Poslušajmo! »In naj bom dolgo, dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.« Slovenski domobranci so hoteli biti bakla pred šestdesetimi leti. To hočejo biti tudi danes. To je bilo in je njihovo bistvo. Mi to vemo. Hoteli so in hočejo svetiti, da se bo videla slovenska pot. In reševati brate! Poslušajmo, kaj še pravi Balantič: »Naj čezme k Tebi hodijo ljudje / naj mi obraz oskrunijo noge / ubogih mojih bratov noge gnojne!« Sedaj nekoliko doumemo, zakaj je bilo nekoč določeno, da bodo slovenski domobranci postali velika žrtev – velika hostija, da uporabim tujo besedo za žrtev? Ali ne zato, da ozdravijo njihovih »bratov noge gnojne«?

Balantič je bil domobranski pesnik, v pomenu, ki ga komaj slutimo. Še manj ga sluti Slovenija. Ko pa se bo ta slutnja nekoč v njeni zavesti izrisala v resnico, bo to zanjo velik dan. Naj že pride skoraj, naj že pride skoraj!

6.1.1.

Za letošnjo teharsko slovesnost, ki je bila 5. oktobra, na prvo oktobrsko nedeljo, je Tine Velikonja prispeval naslednji zapis:

„Letošnji obletni slovesnosti na Teharjah se je slabo pisalo. Vse tisto, kar je bilo poleti zamujeno zaradi nenavadne vročine in pogubne suše, želi narava nadoknaditi. Za prvo oktobrsko nedeljo je zgrmadila oblake, z njimi prekrila vso Slovenijo in samo čaka, da bo izlila nanjo svojo jezo.

Vseeno smo prišli, zvesto, potrpežljivo, vdano. Sestra Metka, ki vodi enega od avtobusov, vprašuje po telefonu, kam naj peljejo, saj je sporočeno, da bo v slabem vremenu maša v teharski farni cerkvi in ne na kraju nekdanjega taborišča. Za obvestilo nisem vedel. Pogledal sem v nebo, videl oblake, nekaj kapljic mi je padlo na avtomobilsko steklo, pa sem odločno odvrnil: »Na nekdanje taborišče seveda, kam pa naj gredo drugam!« Saj drugod ni prostora za nekaj tisoč ljudi z vsem, kar jih bo pripeljalo, namreč za stotine osebnih avtomobilov in nekaj deset avtobusov.

Stojimo pred oltarjem, skoraj vsi se poznamo med seboj, vsako leto nas nekaj zmanjka in vsako leto smo za leto dni starejši. Kmalu bo petnajst let, kar smo se prvič zbrali, in teh let ni mogoče skriti. Tudi mladi so zraven, celo otroci, vendar ne veliko.

Teharje ostajajo, čeprav niso take kot takrat, ko smo jih avgusta leta 1945 zapustili. Ostajamo jim zvesti, čeprav vse tako kaže, da nas nihče več ne potrebuje in da bi najraje opravili brez nas. A tu smo in sem bomo hodili, dokler nam bodo dale moči.“

6.1.2.

Slovesnost je potekala po ustaljenem redu. Maševal in pridigal je mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Med mašo so peli združeni župnijski pevski zbori celjske dekanije pod vodstvom Simona Jagra in ob orgelski spremljavi Vladke Lukač. Spominski del po maši je začel moški oktet Deseti brat s Teharsko legijo, za tem sta nastopila solista Marko Fink in Andreja Zakonjšek. Govorila sta domačinka Fanika Vodopivec in Tine Velikonja. Slovesnost je z občutenimi, kraju primernimi besedami uvedla in sklenila Marija Zgonc. Škofovo pridigo in oba govora objavljamo v nadaljevanju.

Po maši smo se vsi, škof, duhovniki in verni teharski romarji, v sprevodu preselili na tisti del tedanjega taborišča, kamor so Celjani po vojni navozili debelo plast cinkarniških odpadkov in jo v zadnjih nekaj letih izravnali in spremenili v zabaviščni prostor – v igrišče za golf. Toda spodaj v globini, kjer je nekoč v dolino, izpod cerkve Sv. Ane tekel potok, je velik grob, ki je nastajal v juniju leta 1945. Kraj, kjer ta grob pod navoženim piritom leži, sta pokazala in del njegove pretresljive zgodovine povedala tedanja prebivalca teharskega taborišča Tine Velikonja in Justin Stanovnik. Potem smo vsi zmolili del rožnega venca, škof Stres pa je grob (ali grobove) blagoslovil. Ko smo odhajali, smo imeli dober občutek, da smo storili pomembno reč. Ljudje niso govorili. Na vse je leglo vprašanje, kje je Slovenija in kakšen čas preživljamo. Bilo nas je veliko, nikogar pa ni bilo iz celjske občinske uprave, da bi rekel zbranim v imenu mesta Celja: Ljudje božji, oprostite, če morete!

Figure 37. Prišli smo, ker verujemo v vstajenje Ksenja Hočevar

6.2.1.

Tudi to naše srečanje, ki ga obnavljamo vsako leto na Teharjah, obhajamo kot kristjani. Doživljamo ga v luči Jezusovega vstajenja in njegove zmage nad smrtjo, nasiljem in lažjo. S tem namenom smo si z evangelijem, ki smo mu pravkar prisluhnili, še enkrat priklicali v spomin znani velikonočni dogodek dveh Jezusovih učencev na poti v Emavs.

Dva razočarana Jezusova učenca sta po vsem tistem, kar se je z Jezusom zgodilo na veliki petek, zapuščala Jeruzalem. Odhajala sta domov, bila sta verjetno med tistimi, o katerih je apostol Peter nekoč Jezusu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za Teboj.« Sedaj se vračata domov misleč, da je vsega konec, da je Jezusova zadeva končana, da je tisto veliko upanje, ki ga je Jezus prižgal, z njegovo smrtjo ugasnilo. Ostala sta samo veliko razočaranje in velika žalost.

Brez Jezusovega vstajenja bi ta žalost bila resnično velika. Bila bi dokončna. Če Jezus ne bi vstal od mrtvih, bi ne imeli nobenega jamstva, da zlo ni močnejše od dobrote, da nasilje ni močnejše od ljubezni, da laž ni močnejša od resnice. Omenjena dva Jezusova učenca sta bila na tem, da pred nasiljem kloneta in obupata. Za Jezusovo vstajenje še nista vedela oziroma so se jima očitno prve novice o tem zdele tako neverjetne, da sta ju še pravzaprav bolj potlačile kakor razveselile.

Njuna žalost in žalost vseh drugih milijonov in milijard ljudi v zgodovini človeštva bi bila resnično neizmerna in dokončna, če bi Jezus ne bil vstal od mrtvih. Tedaj bi to pomenilo, da bo imela smrt zadnjo besedo. Pa ne samo smrt kot naravni konec življenja, ampak bi lahko imelo zadnjo besedo nasilje v svojih dveh pojavnih oblikah:telesno nasilje v obliki uboja nedolžnega človeka in duhovno nasilje v obliki laži o njem.

Jezus je umrl kot žrtev takega nasilja. Najprej je bil žrtev laži: njegovi tožitelji so ga pred judovsko oblastjo dolžili bogokletja in brezboštva, pred rimskim oblastnikom, kjer prve obtožbe ne bi veliko zalegle, pa so segli po drugačni, politični obtožnici: da je bil politični upornik. Sodnik je celo uvidel, da je nedolžen, a ga je iz preračunljivosti obsodil na smrt. Tako je bil Jezus res žrtev čistega nasilja v njegovih različnih oblikah. Zato razumemo veliko razočaranje učencev: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo …«

Od tistega, kar se je zgodilo tukaj na Teharjah, pa niso minili samo trije dnevi, kmalu bo od tega že 60 let. In vendar še hodimo vsako leto sem. Zakaj? Verujemo v Jezusovo vstajenje, zato verujemo in upamo, da bo zadnjo besedo imel Bog. Nobena vrsta nasilja ne ob obveljala, ne laž in tudi ne poboji, ki so se dogajali tod in po okoliških breznih in po drugih krajih Slovenije, da je naša domovina posejana z množičnimi, dolga desetletja zamolčanimi grobišči. Ker je Jezus vstal od mrtvih, je naše pričakovanje, da bo zmagala resnica, pravica in življenje, utemeljen

Zato ima smisel hoditi sem. Mrtvih sicer ne moremo priklicati v življenje. Laž in pozabo o njih in o tolikih drugih, ki desetletja zamolčani ležijo v množičnih grobiščih naše domovine, pa bi že lahko odstranili. Če se to še ni zgodilo tako, kot bi se moralo, pomeni, da ima nasilje v naši domovini še veliko moč. Toda njegove ure so štete, ne glede na to, kako dolgo bo to še trajalo. Učencema na poti v Emavs so se zdeli dolgi trije dnevi, nam se zdi dolgih 60 let. Sveti Peter pa v svojem pismu pravi: »Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan! (2 Pet 3,8). Časovna bližina ni odločilna. Odločilno je, da bo dan zmage nad lažjo in sovraštvom gotovo enkrat napočil.

Če bi mi kristjani ne verovali v Jezusovo vstajenje, se pravi v Božjo zmago nad lažjo in krivico, sovraštvom in smrtjo, potem bi ne veljalo razmisliti, ali ima smisel hoditi na ta kraj, kjer so se nekateri ljudje dolga desetletja namenoma trudili, da bi ustvarjali vtis in hoteli dokazati, da imajo na tem svetu hudobija, sovraštvo in laž premoč.

Če bi to bilo res, bi lahko tudi mi kakor dva razočarana učenca, ki sta zapuščala Jeruzalem, zapustili tudi ta kraj, kjer so se zločini zgodili, in se ne bi več vrnili. Ker pa je Gospod vstal od mrtvih in razodel svojo zmago nad silami zla, je naše vsakoletno romanje na ta mučeniški kraj – in na vse druge podobne kraje v naši domovini – dejanje vere in upanja v zmago resnice nad lažjo, ljubezni nad sovraštvom in življenja nad smrtjo, prav tako kakor sta se po srečanju z vstalim Jezusom tudi oba učenca vrnila v Jeruzalem, na kraj Jezusove smrti. Po Jezusovem vstajenju Jeruzalem ni več kraj nesmisla in razočaranja, zaradi Jezusovega vstajenja tudi Teharje niso več in ne smejo postati samo kraj tisočerih žrtev človeškega nasilja, ampak hkrati tudi kraj obljube Božje zmage nad vsemi silami zla. To naj postanejo Teharje in vsi drugi podobni kraji tudi za nas, zato vsakokrat tukaj darujemo sveto mašo.

Figure 38. Škof Anton Stres z duhovniki Ksenja Hočevar

Jezusu Kristusu, žrtvi človeškega nasilja, so namreč postali podobni bratje in sestre, ki se jih danes spominjamo tukaj na Teharjah. Kakor so bili njemu podobni v nasilni smrti, bodo njemu postali podobni v zmagi resnice, ljubezni in življenja. Ker to močno verujemo, smo danes prišli sem: drugače bi ne imelo smisla hoditi. Prisluhnili smo Božji besedi in molili bomo goreče v nas: goreče od Božje ljubezni, ki odpušča, goreče od vere v Jezusovo vstajenje in zmago nad silami zla, goreče od upanja v dokončno zmago resnice in pravice, ljubezni in življenja, ki je naj bodo deležni naši bratje in sestre, za katere danes tukaj molimo. Če bomo imeli dovolj goreče srce, bomo danes tukaj molili za vse: za žrtve in za njihove rablje, za vse, ki so trpeli ali pa so delali krivico, za spravo med nami in z vsemi ljudmi brez razlike. Amen.

6.3.1.

Počaščena sem, da smem kot Celjanka spregovoriti na tej spominski slovesnosti. Že dalj časa sem čutila potrebo na nek način nagovoriti vse tiste, ki jih vsako leto tu srečujem, posebno pa Celjane in Teharčane, želela pa bi, da bi moj nagovor dosegel tudi vse tiste moje sokrajane, ki jih danes ni tu, sem nikoli ne prihajajo. Zato hvala organizatorjem, da so mi dali to priliko.

Sama nimam nikogar tu pokopanega, nihče od mojih bližnjih ni šel skozi pekel teharskega taborišča, vendar z možem prihajava sem vsako leto, vse od začetka. Oba se namreč čutiva s tem krajem čustveno povezana, saj sva globoko prizadeta zaradi vsega, kar se je tu dogajalo in se še dogaja. Zakaj?

Ko sem kot 20-letno dekle iz Posavja zaključevala učiteljišče v Celju, sem nekega lepega pomladnega dne v spremstvu svojega fanta, sedanjega moža, ki je svoja otroška in mladostna leta preživljal tu v neposredni bližini, prvič stopila na ta kraj, nisem niti slutila, kaj se je tu dogajalo, še manj pa pričakovala, da bom tisti dan to izvedela. Kraj, kamor me je popeljal moj spremljevalec, je bil kot nalašč za lep sprehod, saj je bil čisto drugačen kot je danes. Pobočja je pokrival borov gozd, v katerega vejevju so pele ptice, pod drevjem je rasla visoka praprot, ponekod borovničevje, v dolini je žuborel potoček, ob njem pa so se belile preproge dišečih zvončkov. Človek bi rekel: idilično, posebno, če je ob tebi človek, ki ga imaš rad. Skupaj sva se zazrla v dolino pod seboj, spodaj Bukovžlak, levo Teharje, pred nama celo Celje, nad nama cerkvica Svete Ane in tam daleč na desni obronki Pohorja. Motilo me je le to, da je bil moj fant nekoliko nenavadno tih. Potem pa je nenadoma spregovoril: o svojem zgodnjem otroštvu, ko mu je tako imenovana »slovenska vojska« v neki noči vzela očeta, in so ga potem čakali in čakali, pa ga niso dočakali. Pozneje so izvedeli, da so ga ustrelili v neki grapi in ga kar pustili tam nepokopanega. Pripovedoval mi je tudi o trumah ljudi, ki so jih gnali mimo njihove hiše jezdeci z rdečo zvezdo na kapi. V koloni so bili starci, otroci, ženske, moški. Če je kdo omagal, ga je jezdec udaril s puškinim kopitom, da se je ta z obrazom zvalil v cestni prah ali padel v obcestni jarek. Ta neskončna kolona se je pomikala za hrib nad vasjo. In potem je pokalo in pokalo dneve in noči. Kot šolarji so pozneje še dolgo po vojni, ko tam ni bilo nikogar več, pobirali prazne izstrelke in razno orožje, nekateri so se ob tem tudi poškodovali. Potem mi je pokazal nekaj udorin, v katerih naj bi bili pokopani postreljeni, a ljudje o tem ne upajo glasno govoriti, je dodal nekoliko tiše.

Ta izpoved me je globoko pretresla. Nisem in nisem mogla dojeti, da so tla, po katerih sva hodila, polna grobov, kajti teh udorin je bilo veliko. Kraj se mi nenadoma ni zdel več lep. In kot da bi narava čutila z menoj, sonce je zašlo, ptičje petje v borovcih je zamrlo, belina zvončkov doli ob potoku je zbledela, žalostno je zapel zvon od Svete Ane. Mrak je legel na pokrajino in tudi na najini duši. Tiha in žalostna sva odšla. Življenje naju je kasneje odpeljalo živeti drugam. Vsaj enkrat letno pa, ko sva se tod mimo peljala na očetov grob skrivaj prižgat svečko, se mi je v srcu odprla bolečina tistega pomladnega dne. Neprestano se mi je v mislih porajala vrsta vprašanj: Kaj se je tu dogajalo, kdo so bili ljudje, ki so tu umirali, od kod so prišli, zakaj so bili tu, kdo si je prilastil pravico vzeti jim življenje? Odgovori so prišli mnogo pozneje, z njimi pa boleča spoznanja o naši preteklosti, o tisti slavni zmagi, o kateri so nas učili v šoli.

Ko sva z možem prisostvovala prvi spominski slovesnosti na tem kraju, sva začudeno strmela nad spremembo podobe kraja. Nekdo si je dovolil posegati v te grobove, da bi načrtno prikril zločine, ki so se tu dogajali, da ne bi nikoli prišli na dan; a so se zmotili. Resnica vedno enkrat pride na dan. Tudi tu se je to zgodilo – po zaslugi redkih preživelih, pa tudi tistih pogumnih in poštenih posameznikov med nami, ki so si zanjo prizadevali in se trudili pokazati te strašne dogodke iz naše preteklosti v spomin in opomin nam in bodočim rodovom. Za utišanje resnice niso zadoščale tone smeti, stotine kubikov žlindre, ne preimenovanje kraja, utišati pa je ne bo mogla niti razigranost igralcev golfa in ne hrup motorjev motokrosistov. Resnica ima vedno zadnjo besedo. Ko pride na dan, nekatere zaboli, nekatere je strah, nekatere pa razžira od znotraj. Nikoli ne bom mogla razumeti, kako lahko povzročitelji takih zločinov, ki so se dogajali tu, žive s tolikšnim bremenom na duši. Morda pa duše sploh nimajo, ker so jo izgubili, ko so se slepo predali neki brezdušni ideologiji, kakor je niso imeli tisti, ki so naložili smeti in žlindro na grobove, ki so gradili hiše, bloke, tovarne in šole na človeških kosteh. Teharsko grobišče in še mnoga druga grobišča v celjski okolici, kakor tudi povsod po Sloveniji, so rana za vse nas, za Celjane, za Slovence; tu so se dogajala dejanja, ki niso dostojna človeka.

Figure 39. Množica med mašo Ksenja Hočevar

Včasih se sprašujem, kako so domačini s Teharij, Slanc, Bukovžlaka, Vrh sprejemali to takrat. Najbrž o strašnih dogodkih niso veliko vedeli, razen nekaterih. Kako pa to sprejemamo danes, ko za vse vemo? Ni lahko živeti na zemlji, kjer ti skoraj vsaka lopata, ko jo zasadiš v zemljo, prinese na dan kosti. Res je, večina zato nismo krivi, ker nismo sodelovali, nekateri takrat še živeli niso. Ali pa to pomeni, da nas potem to tudi nič ne briga? Absolutno ne. To je tudi naša preteklost, naša zgodovina in z njo moramo živeti in doseči, da bo življenje normalno teklo naprej. A kako to doseči? Z lažjo in prikrivanjem prav gotovo ne. To lahko dosežemo le na ta način, da dostojno obeležimo kraje zločina in trpljenja, omogočimo dostojen pokop kosti, se spoštljivo obnašamo na krajih, kjer so trpeli in umirali ljudje zaradi neke zgrešene ideologije, zaradi prevelikih apetitov po oblasti skupine fanatičnih zmagovalcev. Lahko pa tudi pokažemo, da tista dejanja obsojamo, da nam je žal, da smo danes drugačni, da si bomo prizadevali, da se to nikoli več ne bo zgodilo. Ne samo, da to lahko storimo, to je tudi naša človeška dolžnost, dolžnost državljanov Slovenije, dolžnost občanov občine Celje. Zgodovina nas ne bo pomnila samo potem, koliko stadionov bomo zgradili, koliko kilometrov asfalta bomo položili, ampak tudi po tem, kako bomo sprejemali svojo preteklost, kako bomo vrednotili pretekla dejanja, da ne bomo bremenili bodočih rodov. Izgovarjanje in prelaganje pristojnosti zdaj sem zdaj tja, z občine na državo in obratno, samó da se izognemo odgovornosti, je nedopustno. Ne gre za to, da storimo nekaj, ker smo za to pristojni, ampak ker smo ljudje, mnogi tudi verniki, kristjani, in nam to nalaga vera. Vsi mrtvi imajo pravico do dostojnega obeležja na svojem grobu, tako je bilo od nekdaj. Sicer ne bi postavljali spomenikov na grobove, grobov ne bi krasili in na njih prižigali lučke. To vendar delamo vsi, verni in neverni, ker smo ljudje. Če bi tako razmišljala večina mojih sokrajanov, bi jih bilo najbrž na današnji spominski slovesnosti več. Kajti zavedati se moramo, da vsi imamo nekaj s tem; to je naša preteklost, to so rane, ki nam jih je zadala skupna zgodovina. Preteklost moramo pokazati zanamcem v pravi luči, v spomin in opomin, da bomo lažje živeli drug ob drugem, brez očitkov in razdvajanja na ene in druge. Le tako bomo lahko svobodno stopili v svet, ki se nam odpira, le tako nas bo civilizirani svet sprejel. Potrudimo se za to. Žrtvam preteklih zmot na tem kraju, po okolici Celja in po vsej Sloveniji, pa večni mir in pokoj, kajti tudi oni so umrli za to, da bi mi lepše živeli. Saj kjer je smrt, je tudi življenje in če ne spoznamo teme, se tudi svetlobe ne moremo veseliti.

Obljubljali so nam danes mrzel, deževen dan. Pregovor pravi: človek obrača, Bog pa obrne. Tako naj bo tudi za naprej. Hvala lepa, ker ste mi prisluhnili.

6.4.1.

Pravimo, da lahko postane človek bogat samo na tri načine: da odkrije nafto, da ustanovi novo religijo ali da osnuje alternativno gibanje. Ustavil se bi pri tretjem, pri delovanju ljudi, ki nas prepričujejo, da so delali in delajo v skupno dobro, v resnici pa jim gre samo za oblast in denar. Ko je Janez Evangelist Krek ležal na smrtni postelji in razmišljal o svojem življenju, je rekel svojim najožjim, ki so stali okrog njega: »Za te hudiče se nisem pehal!« Pri tem je mislil prav na take. Hotel je povedati, da moramo biti do ljudi, ki razglašajo, da jim je samo za druge, skrajno nezaupljivi.

Komunizem je nekaj vmes med religijo in alternativnim gibanjem, s to razliko, da so bili njegovi nosilci prepričani, da bodo ustvarili raj na zemlji in da jim je za dosego cilja dovoljeno vse. In ko so morali s padcem berlinskega zidu priznati svoj poraz, so se potuhnili, potem pa stopili na plan. In zdaj nam govorijo, vedno bolj glasno, vedno bolj nesramno, brez kesanja, brez obžalovanja. Teden dni potem, ko smo bili pri žalni maši na turjaškem gradu, so se tam zbrali takoimenovani borci NOV in praznovali svojo zmago. Pred dvema dnevoma, ko so sedanji oblastniki proslavljali 60-letnico Kočevskega zbora, pa se je pokazalo, da živimo v zadrti partizanski državi, ki se sicer zaklinja, da je treba na preteklost pozabiti, pa jo potegne iz predala ponarejeno in lažnivo, kadar se ji zahoče.

Kaj se dogaja v slovenski sedanjosti? Boj, ki ga gledamo v politiki, gospodarstvu, v kulturi in družbi sploh, je v bistvu boj za poštenje. Pošten človek pa ni nič drugega kot normalen človek. To smo danes, ne samo kot posamezniki, ampak v celoti, kot narod, lahko rečemo, pozabili, ker je bil totalitarizem, ki nas je oblikoval, predvsem boj proti normalnemu človeku. Ni dovolil, da bi se človek razvijal v svobodi, iz tega, kar je, v celoti, iz prsti in duha, človek, ki si v vsakem trenutku določa koordinate svojega obstoja, s svojo moralno in izkustveno pametjo, in voden od ustanov, ki so se v zgodovini naredile same, ter dokazale in izpričale svojo normalnost s tem, da so v njej ne samo nastale, ampak se v njej tudi obdržale. Te ustanove so družina, narod, jezik, navade ali običaji, pred vsem in nad vsem pa človekova vera, kar v slovenskih razmerjih pomeni krščanstvo in katolištvo. Pošten človek je normalen človek, pošten človek je normalen v tem pomenu, da ni nič posebnega. V svetu, ki se je pokazal, potem ko se je dvignil totalitarni pokrov, pa je normalnost nekaj posebnega in izrednega. To je bistveni problem posttotalitarnega stanja, da ni normalnosti, in zato tudi ni poštenosti.

Pravimo, da za državo ni tako pomembno, kakšno vlado ima, kakšen parlament in kakšne zakone, ampak, kakšno je njeno sodstvo. Nobena zakonska ali pravna precizija, nobeni še tako dognani predpisi ne bodo izbojevali boja s kaosom, v katerega smo zašli. Ta boj bo lahko izbojeval samo normalen človek, človek, ki ga bosta vodila pamet in zgodovina v horizontu svobode. Ali ste že kdaj opazili, ali ste že kdaj izkusili, kako ste se dobro počutili, kako ste bili opogumljeni, kako ste polneje zaživeli, če je kdo v javnosti, predvsem na TV, pa tudi drugod, govoril normalne stvari. Kako vas je to naredilo človeško močnejše, kako se je povečalo vaše zaupanje v prihodnost, pa niste slišali ali videli nič, kar bi bilo povedano v prilog vaše strani, vašega položaja, vaše specifične zgodovine. Razveselila vas je zgolj normalnost, razveselila in okrepila. Takšni, ste začutili, bi lahko bili državljani, takšni bi hoteli biti kot državljani. Zato pojem hvalnico normalnemu človeku, zato ker bodo samo normalni ljudje našli rešitev za politično, moralno in gospodarsko krizo, ki določa naš sedanji postkomunistični čas.

Figure 40. Blagoslovitev onečaščenega grobišča Ksenja Hočevar

A zakaj slavim normalnega človeka tukaj? Dragi prijatelji, kje pa naj bi ga, če ne tukaj. Ali niso od tukaj junija leta 1945 slovenski komunistični partizani na razmajanih tovornjakih vozili na Stari Hrastnik mlade fante, ki še živeti niso prav začeli, a je bilo zanje nekaj onstran vsakega dvoma, da so zrasli v normalnem svetu, da jih je naredil normalni svet, da bi ta normalni svet tudi v času, ki bi jim bil dan, tudi postavili. Kar so komunistični partizani leta 1945 tu pobijali, je bila slovenska normalnost. To so bili ljudje, ki so dajali tako človeško podobo, da je angleški veleposlanik pri begunski jugoslovanski vladi v Londonu, George Randall, zapisal zanimiv stavek. Samo pojasnilo: potem, ko je prešel Churchill leta 1943 od Mihajlovića k Titu, je iz protesta odstopil. V svoji knjigi Meč in Oljka je opisal, kako so se slovenski politiki v londonski vladi dobro obnašali in kako poskušali gladiti spore in reševati nesoglasja. In potem zapiše stavek, odkod prihajajo: »To so Slovenci, ni jih dosti več kot milijon, a so mogoče zares edini kulturni in katoliški narod v Evropi«.

Figure 41. Procesija na onečaščeno grobišče Ksenja Hočevar

Zločin, ki je bil narejen in ga poimenujemo z metaforo Kočevski Rog, zločin, ki je bil genocid, fizični zločin, vezan na kri, je bil tudi kulturni zločin, z zgodovinskimi dimenzijami, ubijanje slovenske normalnosti. Ali je to ubijanje imelo kako logiko? Bilo je logično, iz komunistične totalitarne ideologije. Kako pa bi komunisti mogli izpeljati svoj projekt, če ne bi prej smrtno prizadeli narodove normalnosti? To govorim zato, da se še enkrat na ta dan zavemo, kaj se je tukaj v resnici godilo. Tu so ubijali slovensko dušo, kakršna se je naredila v zgodovini in svobodi, pa tudi iz ustanov, ki so zgodovino in svobodo ne samo dopuščale, ampak tudi utrjevale. Zato postkomunistom ne bo nič pomagalo, če bodo postavljali spomenike in prihajali sem na obveznostne obiske, pomagala bi jim samo ena reč: da stopi vanje spoznanje, kaj se je tu v resnici zgodilo, in kaj je tisto, kar našemu sedanjemu življenju, življenju slovenske države, tako boleče manjka.

Ko namreč govorimo o normalnosti, ne gre samo za problem slovenske, ampak celotne evropske civilizacije. Ko vse premislimo, ko poslušamo sociologe, politologe, zgodovinarje, romanopisce, gospodarstvenike in druge ljudi, ki se ukvarjajo s človekom in človeško družbo, vidimo pravzaprav, da za vsemi reševanji filozofskih vprašanj stoji eno samo vprašanje. Ali se bo izkazalo, da je mogoče graditi svet in civilizacijo brez transcendence ali ne, brez Boga ali ne. To je vprašanje, ki se bo reševalo naslednjih dvesto let. Mi vemo odgovor. Pa tudi zgodovina sama ga bo odkrila. Ali bomo mogli postaviti normalnega človeka brez Boga ali ne. Ali ni Bog garancija normalnega človeka?

Druga stvar pa je ta. V naši postkomunistični fazi je komunizem v tem specifičen, da nima samo svoje primarne faze, ampak tudi sekundarno. Fašizem nima postfašizma, nacizem nima post-nacizma, komunizem pa ima postkomunizem in mi ga doživljamo, mi ga živimo. Zato je komunizem bistveno drugačen, kot so bili ostali totalitarizmi. Ljudje, ki so bili zmožni ustvarjati posttotalitarno fazo, niso pripravljeni za osnovno refleksijo. Brez razmisleka so postavili zakon o vojnih grobiščih, ki je ponovitev genocida, naši borci samo dokazujejo, da so duhovno izvotljeni in da iz strukturne inercije še vztrajajo na svojih položajih, ko delajo take napake, govorijo o 13 pobitih na Turjaku ali da se je dalo po koncu vojne poljubno izkopavati svojce na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu in jih odvažati domov. Kaže, kako niso več pazljivi, samo zgolj vztrajajo. Pot do slovenske normalnosti bo še dolga in težka in zahteva sodelovanje vseh ljudi, ki jo znajo ceniti.

7.1.1.

Ob šestdeseti obletnici obrambe Turjaka in partizanskega poboja zajetih slovenskih vojakov je Nova slovenska zaveza v sodelovanju s škocijanskim župnikom v nedeljo 14. septembra 2003 pripravila spominsko slovesnost v turjaškem gradu. Najprej je bilo slovesno somaševanje, ki ga je vodil nadškof dr. France Perko. V pridigi je opozoril na strahote, ki jih je nad slovenskim narodom zagrešila komunistična revolucija in pozval k iskanju in priznanju resnice, kar je pogoj za nujno potrebno narodno pomiritev. Nato je okrog tisoč udeležencem, med katerimi je na slavnostnem odru bilo tudi šest preživelih turjaških branilcev, spregovoril še predsednik NSZ Anton Drobnič.

7.1.2.

Naša današnja misel je Turjak v septembru 1943. Misliti in govoriti o Turjaku pred šestdesetimi leti pomeni govoriti o odločilnih političnih in vojaških dejstvih tistega časa, govoriti o bistvenih stvareh slovenske novejše zgodovine in njihovih posledicah, ki oblikujejo našo sedanjost. Pomeni govoriti o dokončni in nepopravljivi odločitvi slovenske skrajne levice za koristi mednarodnega komunističnega terorizma, za brezobzirno teptanje slovenskega naroda, njegove svobode, vere in kulture, o odločitvi za uničujoč narodni razdor, ki hromi slovenski razvoj in mu še ni videti konca. Govoriti o Turjaku pomeni govoriti o usodnem času slovenske zgodovine, o času, ki še traja.

Slovenski partizani, ki so jim potrebno število in za javnost všečen obraz zagotovili krščanski socialisti, vodili in upravljali pa mednarodni komunisti s sovjetskimi boljševiki na čelu, so pod krinko boja proti okupatorju že od samega začetka delovali za komunistično revolucijo brez obzira na lastni narod. Svoje revolucionarne cilje in metode so javno ukazali in razglasili že 16. septembra 1941 z zloglasnim odlokom o zaščiti naroda, s katerim so se totalitarno, enostransko in samovoljno oklicali za edinega predstavnika slovenskega naroda in se diktatorsko razglasili za edino oblast, ki jo mora pod grožnjo smrtne kazni brezpogojno ubogati vsak Slovenec.

Prisvojili so si monopol nad bojem proti okupatorju. Ta boj pa je bil le sredstvo za izvajanje revolucionarnega terorja in ne resnični cilj njihovega delovanja. Vsakogar, ki se jim ni podredil, so oklicali za fašista in narodnega izdajalca. Pod tem naslovom so nato celo leto neovirano pobijali svoje resnične ali namišljene politične in idejne nasprotnike. Italijanski okupator, ki je bil dolžan skrbeti za varnost okupiranega naroda, jim teh zločinov nad Slovenci ni preprečil, tega ni niti resno poskusil. Partizansko nasilje je le izkoristil za svoje namene in uporabil za izgovor, da je še sam preganjal in pobijal neoborožene Slovence.

Takšno vzajemno zločinsko delovanje slovenskih komunistov in italijanskih fašistov proti neoboroženim Slovencem je spomladi in poleti 1942 postalo neznosno. Dvema oboroženima sovražnikoma, dvema totalitarnima silama na milost in nemilost prepuščeni prebivalci t. i. Ljubljanske pokrajine so po enem letu strahu za golo življenje v skrajnem obupu še sami zgrabili za orožje in se postavili v obrambo svojih družin in svojih domov, v samoobrambo, najprej spontano, tajno in neurejeno, kasneje javno in urejeno z ustanovitvijo legalnih vaških straž. Stanje se je potem hitro izboljšalo, tako partizansko kot fašistično ustrahovanje, preganjanje in umori so se bistveno zmanjšali. Prvi napad komunistične revolucije je bil odbit in življenje se je počasi steklo v bolj znosne oblike, v manj nevarne razmere.

Po takšnem odporu, ki je odbilo ost partizanskemu revolucionarnemu terorju in razbilo izgovor za okupatorjeve povračilne zločine, so nastale nove razmere, ko je italijanska okupatorska vojska v začetku septembra 1943 kapitulirala. Notranjska, Dolenjska in Bela krajina so postale svobodne. Na tem slovenskem ozemlju razen na progi Ljubljana–Postojna ni bilo več okupatorske oblasti, bile so samo domače slovenske oborožene sile: partizanske brigade, četniški odredi in Slovenska narodna vojska, v katero so se preuredili vaški stražarji in vojaki Slovenske legije.

Figure 42. Med mašo na dvorišču turjaškega gradu – Mašuje škof Franc Perko Andrej Zgonc

Kljub številnim zločinom in enoletnemu spopadanju medsebojno sovraštvo tedaj še ni bilo nepremagljivo in nujno sodelovanje vseh slovenskih oboroženih sil v boju proti nemškemu okupatorju se je zdelo še možno. Po navodilih političnih in vojaških vodstev, ki so menila, da se partizani še lahko odrečejo revoluciji in njenemu nasilju, so zato četniški odredi in enote nekdanjih vaških straž septembra 1943 enostransko razglasile, da partizanov ne bodo napadale in jim predlagale skupen boj proti nemškemu okupatorju, katerega pritisk na svobodno slovensko ozemlje so pričakovali. Protikomunistična stran je na široko odprla vrata, da bi omogočila enoten narodni odpor in preprečila nadaljevanje pogubne državljanske vojne.

Odgovor komunistične strani je bil oduren in za slovenski narod usoden. Partizani so kakršnokoli enotnost in sodelovanje zavrnili in se o tem niso hoteli niti pogovarjati. Povsod so nadaljevali z ostrimi napadi na nekomunistične slovenske vojaške enote in tem napadom dali popolno prednost pred napadi na nacistične okupatorje, dokler te sile ne bi bile popolnoma uničene. Partizanov ni zanimal boj proti nemškemu okupatorju in ne narodna enotnost. Njihov glavni cilj je bila revolucija, absolutna oblast. Po dveh letih revolucionarnega nasilja niti septembra 1943 niso odstopili od revolucije, uvedene z odlokom iz septembra 1941.

Na svobodnem slovenskem ozemlju, kjer vse do nemške jesenske ofenzive ni bilo nobenega okupatorja, se je razvila prava državljanska vojna. Simbol te vojne, ki vsebuje vse njene značilnosti, je postal Turjak.

Po kapitulaciji Italije so se dotedanje vaške straže iz domače varnostne sile na okupiranem ozemlju spremenile v Slovensko narodno vojsko na svobodnem slovenskem ozemlju. Posadke na Notranjskem so ostale na svojih mestih, posadke z območja Novega mesta so se ob napadih partizanov umaknile čez Savo do Krškega in nato v Ljubljano, posadke z območja Ribnice, Velikih Lašč, Suhe krajine, Grosupljega, vzhodne in južne okolice Ljubljane pa so se zbrale na območju Turjaka in Zapotoka. Pridružile so se jim tudi nekatere četniške enote, skupaj okrog 1500 mož, oboroženih večinoma z lahkim orožjem.

Prvotni namen tega zbora je bil zagotoviti zvezo z Ljubljano, preprečiti vdor nemškega okupatorja in zavarovati pričakovano invazijo zavezniških sil od Reke proti Ljubljani. V prepričanju, da se bodo poslej vse slovenske oborožene sile skupaj s partizani bojevale proti Nemcem, sta stotnik Cerkvenik kot poveljnik na Turjaku zbranih enot in kaplan Malovrh kot predstavnik Slovenske zaveze prepričala velikolaškega župana Paternosta, da se je o skupnem nastopu in razmestitvi posameznih enot že 10. septembra v Velikih Laščah pogajal s predstavniki partizanov. Dogovorili so se, da vaški stražarji prevzamejo obrambo ceste na Turjaku in Nemcem preprečijo vdor proti Velikim Laščam in naprej.

Koncentracija nekdanjih vaških straž na Turjaku je bila torej določena zaradi nastopa proti okupatorjem in ne proti partizanom. Partizanom pa ni bilo za boj proti Nemcem, ampak so dobili ukaz, da morajo vse sile uporabiti za uničenje slovenskih protikomunističnih sil. Zato so takoj po padcu četniške postojanke v Grčaricah 10. septembra poslali nekdanjim vaškim stražam ribniške doline in Suhe krajine zahtevo, naj se do 12. septembra brezpogojno predajo. Z napadi niso počakali niti do izteka ultimata, ampak so takoj začeli pritiskati na ribniško dolino in na Žužemberk. Do prvega hudega spopada za Turjak je prišlo že v ponedeljek 13. septembra na cesti Rašica–Turjak, vendar so bili napadalci odbiti. Napadi so se nadaljevali, branilci so se umaknili za grajsko zidovje, nato jih je več kot polovica odšlo na Zapotok in nato po hudih bojih s partizani proti Ljubljanskemu barju in v Ljubljano.

V gradu je ostalo okrog 700 oboroženih mož in več deset civilnih oseb. Branilci so zahtevali premirje in skupen nastop proti Nemcem, partizani so zahtevali samo brezpogojno vdajo. Napadi na grad so se stopnjevali ves teden do nedelje 19. septembra, ko so partizani s pomočjo italijanskih topničarjev in tankov prebili grajsko zidovje in se – kot pravijo nekateri viri – po izdaji domačina Prajerja povzpeli na grajsko streho, od koder so s strojnico obvladovali grajsko dvorišče in izhod iz gradu. Junaški branilci, ki niso imeli več izhoda, v gradu pa jim je zmanjkovalo vode in streliva, so se morali predati.

Po predaji so napadalci, pripadniki Prešernove brigade, ki ji je poveljeval Dušan Švara – Dule, njen politični komisar pa je bil Ivan Franko, turjaške branilce ob mučenju in zasramovanju najprej okradli, slekli do hlač, nato pa na znani partizanski način zvezali z žico, navezali na vrvi in jih še isti dan odgnali proti Velikim Laščam. Tam so jih pri železniški postaji zaprli v neko skladišče. Naslednji dan so jih 13 določili za ustrelitev, ubili so jih 10, trem je uspelo pobegniti. V tej skupini umorjenih so bili predvsem civilisti, med njimi tudi dr. Ludvik Kožuh, zdravnik v Laščah, dr. Lojze Zalokar, predsednik sodišča v Laščah, in Stanko Petelin, profesor iz Ljubljane. Drugi dan so nad železniško postajo umorili po nekaterih podatkih še 50, po drugih podatkih še 60 vojnih ujetnikov, nekdanjih vaških stražarjev. Kot je tedaj poročala okrožna VOS Velike Lašče, so jih okrog 200 poslali na delo v Kočevje, druge, ki jih je bilo okrog 400, pa tudi v Kočevje, »kjer se bode izvršila likvidacija«. Njihova smrt je bila torej ukazana, ko so bili še v Laščah, preden so bili v Kočevju zaslišani.

Na Turjaškem gradu je bilo tudi okrog 36 težjih ranjencev. Zanje so skrbeli zlasti zdravnik dr. Kožuh, kateremu je pomagal dr. Zalokar in več bogoslovcev. Po predaji branilcev so ujete ranjence zaprli v gospodarsko poslopje pod gradom. Od tam je enemu uspel pobeg, 28 pa so jih naslednji dan umorili. Po imenu so jih klicali iz poslopja, zunaj na stopnicah pa je partizan vsakega ustrelil v tilnik.

Med ranjenci v gradu je bilo tudi kakšnih šest ranjenih in zajetih partizanov. Tudi te sta enako kot druge zdravila in negovala dr. Kožuh in dr. Zalokar s svojimi pomočniki. Vsi ranjenci in drugi zajeti partizani so ostali živi, njihovega zdravnika in njegove pomočnike pa so ubili.

Septembrski turjaški dogodki so imeli vse značilnosti tistega časa. Turjaški branilci so se tam zbrali za skupen boj proti Nemcem in partizanov niso napadali, ves čas so se samo branili. Partizani so zavrnili njihov predlog za skupen boj proti tujemu okupatorju in nadaljevali z napadi do uničenja slovenskega nasprotnika. V ta namen so uporabili zločinsko sodelovanje italijanskih okupatorskih oficirjev, ki so jim s svojimi topovi in tanki omogočili odločilno premoč in zmago. Takoj po zmagi so nadaljevali revolucionarno nasilje in zločinsko umorili večino vojnih ujetnikov skupaj z ranjenci in njihovimi civilnimi zdravniki. Tisti, ki so se čez Zapotok rešili komunističnega poboja, so se pridružili novi domobranski vojski, ki se ni več samo branila, ampak se je tudi ofenzivno bojevala proti partizanom. Komunistična revolucija in slovenski protikomunistični odpor sta se stopnjevala, s partizanskim množičnim pobojem vojnih ujetnikov po vojni je narodni razkol postal trajna in glavna ovira normalnega sožitja in napredka.

Figure 43. Grad, obiskovalci in zastave Ivan Arnšek

Ta razdor še danes ni odpravljen, nasledniki komunističnih revolucionarjev in njihovih zaveznikov v strankah vladajoče koalicije ga nasprotno še pravno utrjujejo in opravičujejo. To so nazadnje prav cinično storili letos s sprejemom sprevrženega zakona o vojnih grobiščih, ki krivic do pobitih in zamolčanih žrtev partizanskega nasilja ni odpravil, ampak jih je z lažjo in prevaro ponovil in povečal, z zamolčanjem revolucije in njenih umorov pa partizanski boj opral krvi množičnih zločinov. Vse to so pogubne posledice tiste Slovencem tuje in sovražne miselnosti, ki je povzročila napad na Turjak in njegov padec ter zakrivila najhujše zločine nad brati.

Ali nekdanji napadalci kdaj pomislijo, kaj so z napadom na svoje brate in njihovim pobojem povzročili slovenskemu narodu? Ali na to mislijo takrat, ko se zbirajo nad gradom, od koder so pred 60 leti začeli svoj napad? Ali še vedno slavijo zločin, umore svojih slovenskih bratov?

Pustimo napadalce Turjaka njihovi vesti in premisleku, saj sedaj tudi oni stojijo pred večnostjo in njenim sodnikom. Mi pa se, kot je zapisano na tej spominski plošči, pred desetimi leti postavljeni na steno grajske kapele, poklonimo »branilcem Turjaka, vojakom slovenske protikomunistične vojske, v neenakem in vsiljenem boju od sovraštva bratov in orožja zavojevalcev premaganim, od slepote tujega nauka pokončanim«.

8.1.1.

Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je pred dnevi sklical drugo zasedanje konvencije za prihodnost Slovenije. Tema tega sestanka so bile vrednote, razmerja med vrednotami v Sloveniji in njihov pomen za slovensko prihodnost. Tudi na to drugo zasedanje konvencije predsednik republike v skladu z dosedanjo prakso ni povabil nikogar izmed predstavnikov protirevolucionarnega in protiterorističnega odpora. Nasprotno pa so tudi na tem zasedanju lahko sodelovali komunistični revolucionarji in njihovi nasledniki, podporniki in vzdrževalci komunistične totalitarne oblasti, tudi njihov zadnji vodja, ki si je lastil kar glavno besedo. Že to dejstvo vzbuja sum, da vrednote novega državnega predsednika očitno niso kaj drugačne od vrednot prejšnjega predsednika, zadnjega vodje komunističnega totalitarnega sistema v Sloveniji. Tudi zanj so vsi enakopravni, le da eni mnogo bolj kot drugi.

Kljub bolestnemu zanikanju revolucije in protirevolucije in neprestanemu pranju t. i. NOB je vendar zavest Slovencev o partizanskem medvojnem in povojnem zločinskem nasilju nad slovenskim narodom že tako splošna in močna, da ga niti najvišji predstavniki revolucionarjev ne upajo in ne morejo več zanikati. Zato ni čudno, da je o končnem delu tega nasilja, o povojnih pobojih na zasedanju konvencije govoril kar dr. Tine Hribar, znan zagovornik partizanstva in NOB. Vendar niti njegova opozorila niso zbudila vesti kontinuitete. Kot poroča časnikar, so se drugi udeleženci tem vprašanjem »elegantno izognili«. Elegantno v pomenu »lepo in skladno« to seveda ni bilo. Bilo pa je elegantno v pomenu »lahkotno«: Večina navzočih se je težkemu moralnemu, pravnemu in političnemu vprašanju množičnih pobojev lahkotno in neodgovorno izognila. Življenja nasprotnikov revolucije, njihovo človeško dostojanstvo, dostojen pokop vseh mrtvih in kaznovanje morilcev za to večino očitno niso vrednote, za katere bi se vsaj z besedo zavzeli. Njihova edina vrednota so oni sami sebi.

Pred leti, ko so Ljubljano ovenčali z imenom »mesto kulture«, smo se spraševali: Bo to mesto, v katerega središču stojijo spomeniki zločinskemu nasilju, množičnim morilcem in diktatorjem, na drugi strani pa po njihovem ukazu iz leta 1945 še vedno oskrunjeno in z zemljo zravnano slovensko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, bo mesto, ki je bilo pol stoletja prestolnica množičnega fizičnega in duhovnega nasilja, laži in divjaštva, moglo spremeniti svojo miselnost, bo res postalo kulturno? Bo spregovorilo o vsej resnici ali bo še naprej molčalo in glavo tiščalo v politkomisarsko enoumje? Se bo sramovalo zločina in totalitarne preteklosti, se zapisalo pravici? Bo spoznalo vrednote svobode in demokracije?

Sedaj vemo, Ljubljana – ne samo kot mesto, ampak tudi kot središče slovenske države – še naprej molči, še naprej se dela nevedno in še naprej je brezbrižna do storjenega zločina, do usodnih slovenskih reči. Ne Ljubljana in ne Slovenija kot celota se nočeta odreči množičnemu zločinu in tistim, ki so ga podpihovali, zasnovali, organizirali in izvršili. Predani sta t. i. NOB, lažni vrednoti komunistične revolucije, kulturi laži in zločina.

Ne samo, da je Slovenija edina država, ki ne preganja vojnih zločincev, malikovanje zločina je vidno vedno in povsod. V Ljubljani slovensko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu je še naprej oskrunjeno in razpelo na njem ponovno razbito, vendar ne mesto in ne država ničesar ne ukreneta. V mestu pred vrati najvišjih državnih ustanov še vedno stojijo spomeniki diktatorjem slovenskega naroda in njegovim krvnikom. Njihovim številnim žrtvam pa to mesto ni uredilo niti enega groba in ni postavilo niti enega samega znamenja. »Mesto kulture« ne pozna in ne priznava pravic in navad, ki so od nekdaj znak najstarejše človeške kulture: javnega groba in javnega spomina za vse mrtve. Nečloveško sovraštvo, ki ga je nekdanji totalitarni sistem pol stoletja sejal in gojil do vseh, ki mu niso bili brezpogojno pokorni, je tudi ljubljanske veljake in oblastnike pahnil v rdečo temo, iz katere ne vidijo človeka, ne najdejo človeškega izhoda.

Tako pa ravna tudi država, katere glavno mesto je Ljubljana. Skoraj šestdeset let po množičnih umorih in dvanajst let po vzpostavitvi državne samostojnosti ni uredila niti enega zamolčanega grobišča in ni postavila niti enega spomenika tisočem umorjenih Slovencev, kaj šele da bi našla in pokazala vsaj na enega od številnih krivcev za množični zločin. Prav vse, kar je bilo doslej odkritega, je bilo odkrito mimo in proti volji državne oblasti. Država noče izpolniti najbolj temeljnih dolžnosti iz mednarodnih pogodb in iz svojih lastnih zakonov. Za to državo niti mednarodne konvencije niti njen lastni pravni red niso nobena vrednota. Na vse je pozabila.

Figure 44. Kakšno usodo nam bodo napredle te gorenjske Parke Mirko Kambič

V resnici bi bila pozaba še kar milo ravnanje. Vladajoča postkomunistična koalicija hoče več. Hoče, da bi veliki zločin pozabili tudi drugi, ne samo pozabili, ampak ga tudi pravno zanikali in odstranili iz slovenske zgodovine. Zato so z odločilno in zavestno pomočjo stranke, ki se ponaša z imenom nekdanje politične nosilke odpora proti revolucionarnemu terorju, sprejeli zakon o vojnih grobiščih. Sprejeli so sramotni zakon, ki v resnici ne ureja vojnih grobišč, zlasti ne grobišč žrtev partizanskega terorja, ki so edina bila pravno neurejena, ampak ta grobišča in žrtve v teh grobiščih preprosto zanika, jim jemlje njihovo istovetnost in njihovo čast. Vse zato, da bi partizanska NOB postala čista, pravno brez zločina in brez revolucionarnega nasilja.

Zato zakon ne prizna nobenih medvojnih žrtev revolucije in partizanskega nasilja, pozna samo žrtve vojnih dogodkov. Prav tako zakon ne priznava zločinskih pobojev po vojni, ampak pozna samo izvršitev uradno izrečenih smrtnih kazni. Tako je revolucija z zakonom pravno zanikana, partizani pa zakonsko očiščeni vseh zločinov in terorja. Zakon določa, da so bili samo vojni dogodki in uradne smrtne obsodbe. Zločin je ali skrit ali poveličan. Pravica in resnica za vladajočo koalicijo ni nobena vrednota. Tudi za državnega predsednika ne, saj je lažnivi in krivični zakon mirno podpisal in razglasil, ne da bi mu roka vsaj zadrhtela. Nasilje se je ponovilo v novi obliki.

Tako v mestu kulture vlada kultura zločina, kultura množičnega umora. Politika, ki je javno vzpodbujal k množičnemu umoru svojih političnih nasprotnikov, je sodišče oprostilo. Udeleženec javne televizijske oddaje je lahko glasno izjavil, da so jih leta 1945 premalo pobili. Urednik in voditelj ni niti trenil z očesom, sramotno oddajo, ki je javno odobravala množične vojne zločine, je lahko čez nekaj dni nemoteno ponovil. Najvišji moralni dosežek novega predsednika bivših partizanov pa je njegova nedavna izjava, po kateri je edina napaka povojnih pobojev, da »niso bili demokratični«.

Prvi predsednik države je z besedami obsojal poboje, ničesar pa ni naredil, da bi obsodili kakšnega pobijalca. Nasprotno, nosilcem nekdanje totalitarne oblasti je dajal vso podporo, državna priznanja in časti. NOB, katerega laž in nasilje je privedlo do slovenskega holokavsta in polstoletne totalitarne države, pa je hotel celo zapisati v ustavo kot največjo vrednoto in temelj slovenske samostojnosti in državnosti. Generalna državna tožilka in minister za pravosodje, dva vrhova pravne države, družno sodelujeta na slovesnosti v spomin na prvega organizatorja in zagovornika krvavih političnih procesov dr. Vita Kraigherja. Minister za notranje zadeve ima slavnostni govor ob obletnici morilske organizacije VOS in jo povzdigne za predhodnico slovenske policije. Predsednik slovenskega parlamenta ima vpričo številnih politikov in najvišjih funkcionarjev slavnostni govor ob obletnici zloglasnega komunističnega zbora v Kočevju, ki je brez izjeme soglasno odobril vse dotedanje in ukazal prihodnje partizanske zločine. Slavi ga kot predhodnika slovenskega parlamenta in slovenske države. Zločin je postal in ostal vrednota najvišjih predstavnikov slovenske države.

Takšna je kultura zločina, kultura opravičevanja in lakiranja množičnih umorov in genocida, ki jo gojijo pripadniki vladajoče koalicije. Oblastnikom vseh vrst se ti zločini ne zdijo zločini, ampak nekaj potrebnega, nekaj koristnega. Zakaj bi državljani čutili in ravnali drugače? Če množični umori niso zločin, zakaj bi bil zločin posamezen umor, korupcija, rop, tatvina ali goljufija? In tako je zločin v Sloveniji postal nekaj vsakdanjega, pač nekaj koristnega in potrebnega. Zločin je postal vrednota!

Z slovensko kulturo zločina ne moremo iti v Evropo. To kulturo je treba razkriti in spremeniti. Treba je odpraviti zakon, ki zanika množične umore in genocid, treba je odpreti zamolčana grobišča, izkopati, ugotoviti in dostojno pokopati žrtve. Spremeniti je treba tudi druge krivične zakone, ki državljane protiustavno delijo na tiste na pravi strani in druge, ki niso na pravi strani: zakon o žrtvah vojne, zakon o vojaških invalidih, zakon o vojaških veteranih, zakon o popravi krivic. Treba je vsem državljanom, živim in mrtvim, priznati enake pravice in enako dostojanstvo ne glede na njihovo politično ali idejno opredelitev in prepričanje. Zlasti tudi tistim mrtvim, ki so se med revolucijo uprli partizanskemu nasilju in smrti. Prvi državni predsednik tega ni zmogel. Bo sedanji kdaj zmogel več? Po 60 letih je za zamenjavo rdečih očal že skrajni čas!

Figure 45. Pota bomo prav gotovo morali očistiti Mirko Kambič

8.2.1.

Veselimo se: Kučan bo spet lahko izvoljen kljub temu, da so nekateri hoteli drugače. Mi se pa ne damo! Mi hočemo dobrega predsednika! Mi smo vredni dobrega predsednika! Naši izvoljenci se niso dali. Ne, ne, to pa že ne! Drdrnovšek jim ni povsem po volji, ali pač. A ni krasno, če imaš dva človeka, eden bolj tapravi od drugega, pa ju lepo vsakih deset let zamenjaš na vrhovni poziciji. Drugi je medtem bivši predsednik, z vsemi ugodnostmi, ki temu mestu pritičejo. V naši državi, seveda. Drugod menda ni tako. Ampak zakaj bi se v vsem zgledovali na tujem, ko imamo lastne pameti za izvoz. (Mimogrede, moji trije genialci so se vsi izvozili in so bili sprejeti z odprtimi rokami. Naj omenim samo, da je treba v ZDA za vsako delovno mesto, na katerega sprejmeš tujca, dokazati, da ni mogoče dobiti ustreznega državljana.) In vedno se najdejo ljudje, ki imajo še toooooliko idej. Tu ni kaj dodati. To je naša demokracija. V Ameriki se zamenjata vsake toliko časa dve politični opciji na predsedniškem mestu, pri nas pa se bosta dva človeka iste politične opcije vsakih deset let zamenjala na predsedniškem mestu. Pa naj še kdo reče, da ni to Amerika, če že ni, je pa vsaj nekaj podobnega. Ker pa človeško življenje ni neomejeno, se zadeva enkrat konča. Medtem pa znotraj te edino zveličavne politične opcije vzgojiš nov par predsednik – bivši predsednik in zgodba, pardon, demokracija se nadaljuje. Seveda se splača imeti še nekaj rezervnih igralcev oziroma predsednikov, človek nikoli ne ve. Bolje drži ga, kakor lovi ga. Uh, še to. Predsednika, ki delujeta v paru, morata biti kar se da različna po karakterju, po fizionomiji, ampak bog-ne-daj, da bi se razlikovala v pogledu na OF, NOB, avnojske sklepe, revolucijo, državljansko vojno, kolaboracijo, partizansko nasilje (a smem to reči?) in kar je še podobne šare in navlake. En tak krasen par bi bila Rop in Pahor. Pa saj sta še mlada in že še prideta na vrsto.

Pravijo, da pozicija predsednika nima kakšne posebno pomembne vloge v državi Sloveniji. Že mogoče. Ampak. So formalne in neformalne vloge, je formalna in neformalna moč. Ampak en problem pa je. Pravzaprav ima problem bivši predsednik. Kučan. Ima vse: plačo, pa tajnico, pa urad, pa avto, pa še vse sorte. Samo ne ve ne natančno, oziroma niti približno ne, kaj bi počel. Ne more kar čičati pa čakati, da pride spet na vrsto. Stanovanje je najbrž že pobelil, to je pa tudi menda vse. In tuhta in tuhta in tuhta. Pa se mu je zazdelo, da je nekaj stuhtal. Ali ste poslušali intervju z njim po televiziji. Samo pleteničil je, nič ni imel povedati. Saj ne, da bi kdaj prej kaj konkretnega povedal, je pa vsaj izgledalo tako, kot da je silno pameten in silno pametno govori, le mi smo tako osli, da ne razumemo čisto vsega. In gledali smo njegov resni obraz, zadržali sapo, ko jo je on globoko zajel češ, zdaj bo pa povedal nekaj, česar nikakor ne smemo preslišati, ostro našpičili ušesa, ko je globoko zavzdihnil in opazovali njegove roke, ki so se gibale v sozvočju z melodijo njegovih besed. Zdaj pa niti izgledalo ni tako. Bleda senca nekdanjega človeka, ki je znal na vsako vprašanje zelo pametno odgovoriti. Zdaj pa je govoril, kot bi govoril o rečeh, o katerih se mu ne ljubi govoriti, o katerih niti sam nima pojma. Menda bi rad ustanovil nekakšen debatni klub, pardon, forum. Kjer bi debatirali o vsem mogočem, in, če sem prav pokonstatirala, bi mi, davkoplačevalci, to reč financirali. Televizija pa bi prežala na vsako besedo, ki bi jo izrekel kdo od povabljencev, ki bodo sami taki ljudje, ki v tej deželi nekaj štejejo. Spomnil me je na simpozij, na katerem je nekdo predstavil nekakšno novo statistično metodo, pa bolj ko sem ga poslušala, manj sem razumela, kaj hoče povedati. Pa sem rekla, da je cesar vendarle nag, oziroma, da ničesar ne razumem. Šele potem se je skoraj unisono oglasilo vesoljno poslušalstvo v dvorani rekoč, da tudi oni ničesar ne razumejo. Predavatelj pa je na hitro končal predstavitev z besedami, da morda ni bil dovolj konkreten in razumljiv, ker je zadeva še v razvoju. Po koncu pa je prišel k meni in mi šepnil češ, to je nekakšna direktorjeva ideja in mi je naročil, naj jo predstavim, pa niti sam ne razumem, za kaj gre. Skratka, nekompetentni je drugemu nekompetentnemu naročil, naj predstavi nekaj, kar se mu je pletlo po nekompetentnih možganih. Drugače povedano, blef.

Podobno je z Drdrnovškovimi mizami, ki nimajo nobene zveze z mizami iz Kliničnega centra. Tudi ta, novi predsednik države, nima pojma, kaj bi počel in povedal, da bi poveličal svojo karizmo, karkoli že to je. Sproduciral je prav tako nekakšen debatni klub ljudi, ki v tej deželi nekaj štejejo, kot bi rekel nekdanji in sedanji minister Gaber, govorijo pa o stvareh, za katere niso pristojni, tisti pa, ki bi lahko kompetentno prispevali k debati, pa niso povabljeni, ker bi sicer razsuli klub oziroma kongres bleferjev, kot sama imenujem tovrstna srečanja in debatiranja. Že tako se mu take reči dogajajo, čeprav skrbno pazi, da ne povabi kakšnega napačnega človeka, ampak človek bi rad imel nekakšen pluralizem, seveda v smislu pluralizma samoupravnih interesov (iz tega je doktoriral Rožič, morda bi pa njega vprašal za svet), kjer vsi, vsaj po moje, trobijo v isti rog, le vsak malo po svoje zavija.

Ko sem že omenila izvoz naše pameti, ne moremo prezreti našega bivšega predsednika, ki trenutno predava na Kitajskem. To mu gre gotovo precej bolje od rok kot tisti intervju na televiziji. Kitajce najbrž močno zanima, kako sestopiš z oblasti, izpelješ tranzicijo, uvedeš kapitalizem, pri tem obdržiš oblast, postaneš glavni kapitalist, glavni magnat, ljudstvo pa ostane revno, oziroma postane še bolj revno, pa te vedno znova izvoli. Tudi oni se srečujejo s podobno dilemo, seveda pa bi jo radi razrešili nekako tako, kot smo jo pri nas, brez hude prekucije in ne da bi se komu kaj hudega zgodilo, predvsem ne kakšna lustracija, ali pa tako, kot se je v Nemčiji, kjer so kar podrli berlinski zid – Kitajci najbrž ne mislijo podreti svojega znamenitega zidu, ki se ga vidi celo z lune. Seveda s tapravega konca lune. Tisti, ki so za luno, ga pač ne vidijo.

Ja, pa to še ni vse, kar se dogaja na Kitajskem. Rop na Kitajskem! Kakšen krasen naslov. Kakorkoli že razumeš, se krasno sliši. Seveda gre za predsednika naše vlade, ki je šel tja s celo bando. Menda bodo delovali v smislu povečanja gospodarske menjave med državama. Rezultat pa ne bo tak, da bi bila Kitajska preplavljena s slovenskimi proizvodi, prej bi si človek mislil, da bodo tja preselili še tistih nekaj tovarn, ki so nekako preživele. Tam je delovna sila zelo poceni, pa so tudi zelo pridni. Slovencem nam tako ne bo treba nič več delati. Vključili se bomo v Kučanov forum ali Drdrnovškov debatni klub ali pa ustanovili še kakšnega in bomo debatirali, da bo pamet tekla v potokih.

Vsekakor nam tem ne bo zmanjkalo. Nujno je, da se vsi vključimo v takšne ali drugačne debatne klube. Afere se kopičijo in kopičijo, nobena se ne razčisti ali razreši. Nekaj podobnega je s temi aferami, kot se dogaja s sodnimi zaostanki. Kup teh zaostankov se nikakor bistveno ne zmanjša, ko rešujejo stare zadeve, prihajajo nove s še večjim tempom. Posledica vsake afere je en kup zaslišanj, en kup ovadb, potem pa počasi lepo vse skupaj zastara. Tiste pa, ki se tičejo netapravih ljudi, tiste pa ne zastarajo. Tudi če so že obdelane, rešene, jih vedno znova privlečejo na dan z novim žarom, da zlijejo novo golido gnojnice na njihove akterje in tako ali drugače vpletene, kot je na primer Depala vas in Janša in Morisovci. Da pa je zadeva skoraj zabavna, seveda za tistega, ki ni vpleten, se ukvarja z njo tožilec, ki je tudi poskrbel za afero, ko se je izkazalo, da je vzel v službo prijateljico, ki ni imela ustrezne izobrazbe, pa še pretirano veliko plačo ji je dajal. Izgledalo je, da se bo sam umaknil ali pa ga bodo umaknili. Pa je vse potihnilo. Najbrž obrača zadevo tako, kot želijo njegovi oblastniki. Če mu bo uspelo, bo pošteno oblatil Janša, ki se ga gnojnica, ki so jo že do sedaj zlili nanj, nikakor ni hotela prijeti. Zaželen stranski učinek bi bil pa še očrnitev Barbare Brezigar, ki je kot tožilka to Depalo vas že enkrat zavrgla.

Imamo pa seveda še tudi stare afere ali pa so nove, kakor se vzame. Še vedno se premleva besedilo, ki naj bi označevalo grobišča žrtev s protikomunistične strani, ki so bili zločinsko pomorjeni med vojno in po njej. Ki sem jih sama imenovala izbrisani. Očitno pa je čedalje več ljudi, ki jih tudi tako imenujejo. Kakor koli že, dr. Tine Hribar je v polemiki z dr. Janezom Stanovnikom o napisih na grobiščih po vojni množično pomorjenih v sobotni prilogi Dela napisal, da bi se moral napis glasiti »Žrtve vojne in revolucije«, ker je zločin zagrešila »ena sam zločinka – revolucionarna KPS«. Ne pozabi pa revolucije omejiti na povojno obdobje: »Natančno vemo, da povojna revolucija na slovenskem ni bila ameriška ali francoska, marveč ruska revolucija: komunistično-boljševiška revolucija v slovenski različici.« Dr. Janez Stanovnik je bil izbran za ime tedna na valu 202, kjer je o tej polemiki izjavil, da se z dr. Hribarjem »razhajata v pogledu ocenjevanja zgodovinskega dogajanja in v tem smislu pravilnega napisa za pietetni spomenik, ki ga je nujno postaviti vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja.« Obenem pa pravi: »Z največjim zadovoljstvom se spominjam vojnega razdobja. Zadovoljstva v tem smislu, da se zavedam, da sem v vojni bil na pravi strani in opravil svojo državljansko dolžnost.«

Figure 46. Več sonca Mirko Kambič

Pa smo spet tam. Laž je nesmrtna duša komunizma. Komunizma ni več (o komunizmu lahko govorimo slabo, lahko ga okrivimo za vse, kar se je zgodilo grdega, zločinskega), laž je pa ostala, takšna ali drugačna, v grobi ali fini preobleki. Zgodovino je treba prirediti tako, da se naredili temelj, ki bo nekdanjim komunistom zagotavljal obstoj in visok položaj za vse večne čase, tako doma kot v svetu. Iz »kolaboracije« je treba narediti kolaboracijo in NOB je treba očistiti do zadnje kocine.

Seveda bi lahko brez konca debatirali o »izbrisanih«, seveda samo o tistih iz bivših jugoslovanskih republik, da ne bo pomote. Moja dobra znanka, muslimanka, se silno razburja zaradi zakona o izbrisanih. Tudi ona je mnenja, da gre za večinoma za Srbe, špekulante, ki so mislili, da ne bo nič s samostojno državo. Saj so tudi nekateri komsomolci trdili, da Slovenija ne more preživeti brez Jugoslavije. Zato bi bilo treba vse temeljito pregledati, ne pa jim vsega kar tako, na lepe oči, podariti in to za nazaj. Morda bomo imeli pa referendum, ki bo gotovo cenejši, kot pa vse odškodnine, ki jih bodo uveljavljali predvsem tisti, ki do njih niso upravičeni, ker niso upravičeni do priznavanja stalnega bivališča za nazaj za vsa ta leta.

Pa najbrž pričakujete, da bom omenila tudi Črni les. Ne vem, kaj se grejo. Najbrž je tudi to ena od dimnih zaves, da odvrnejo našo pozornost od pravih reči. To, da ženska ni plačala hiše in zemljišča, nikakor ni prav. Ampak to nima zveze z ljudmi, ki prebivajo v tem »hotelu«. Moja mama je bila v bolnišnici zaradi infekcije na pljučih. Ker je bila stara že blizu sto let, so jo obravnavali kot nepokretno (negovalka, ki jo je prihajala pozneje preoblačit, je rekla, da z vsemi, ki ne morejo slediti hitremu tempu, počnejo tako), čeprav je pred tem sama jedla, se preoblačila, hodila na stranišče. Komaj je čakala, da bo spet doma, da bo posedala na terasi, da se bova pogovarjali, da bo jedla dobro domačo hrano itd. Potem pa jim je padla s postelje, ker je imela noge blokirane z rjuho. Po tem je zares postala nepokretna in le stežka je spregovorila kakšno besedico. Nekaj dni zatem so poklicali in sporočili, da odhaja domov. Bili smo popolnoma nepripravljeni za sprejem takega človeka. Prepirali smo se po telefonu in izrekli so cel kup žaljivk, vendar so na koncu pristali, da jo obdržijo še en dan češ, morda pa ne bo inšpekcije, ki bo ugotovila, da jo imajo po nepotrebnem v bolnišnici. Ena od sester nam je svetovala, naj pokličeva v ta hotel, da jo bodo tam sprejeli, sicer pa ni šans. Vendar nismo želeli, da bi bila mama na tako oddaljeni lokaciji, kjer je ne bi mogli obiskovati vsak dan. Torej smo ob pomoči negovalk in prijateljic sami skrbeli zanjo. Vendar je kmalu umrla. Umrla bi tudi v tem hotelu, če bi bila tam. In bi jim povečala delež umrljivosti. Tako gre to. Me pa čudi nekaj. Dobra dva meseca je, ko ni bilo nikjer v domu za ostarele najti prostora, zdaj so pa našli prostor za vse te ljudi, ki so tam. Naj razume, kdor more.

Torej ustanovili bomo klub in predebatirali vse te in še druge teme in afere. Več glav, več zelja, pardon, več ve. Ni šans, da bi nam zmanjkalo štrene.

Torej, misica in Kučan in Rop s svojo bando se podijo po Kitajski in prodajajo našo pamet Kitajcem. A Drdrnovšek je pa kar doma in riba suhe žemlje. Tudi on bi jim lahko kaj zanimivega povedal. Pa se najbrž pripravlja na naslednji kongres bleferjev, pardon, na naslednji sestanek pomembnežev vesoljne Slovenije, da skupaj strejo še kakšen trd oreh, ki jih v naši daljni zgodovini, polpretekli zgodovini in seveda tudi sedanjosti ne manjka.

8.3.1.

Z Zakonom o grobiščih, sprejetim v državnem zboru 19. junija, je postkomunistična elita dosegla zavidljiv uspeh. Toda kmalu se je pokazalo, da z njim še ni dobljena vojna, ampak le ena od mnogih bitk, ki jih morajo postkomunisti, kakor nekoč komunisti, bojevati, da sproti obnavljajo in utrjujejo teren za svoj protinaravni angažma v zgodovini. Vedo, da so se zgodile stvari, zaradi katerih bi morali že zdavnaj oditi, če bi se pokoravali ukazom, ki prihajajo iz njih; vedo, da morajo obstajati zavestno in intenzivno, da jih kaj ne preseneti – v odsotnosti senzorjev, s katerimi so opremljeni organizmi, ki so naravno umeščeni v svoje okolje.

Napetost, na katero so obsojeni, prehaja na celotno družbo in jo dela negotovo in brezvoljno. Na vseh področjih usihajo narodove vitalne sile. Ozrimo se nekoliko naokoli. Slovenski človek se umika s prostora, ki ga je pred tisoč leti zasedel in kultiviral; tam, kamor je človekova roka nekoč vnašala red, gospodari gmajna in robida prerašča obdelano njivo; vasi se praznijo, znoj dedov in očetov je pozabljen, ljudje se ne znajo upirati negotovim in varljivim mikom doline in mesta: naša mala domovina postaja vedno manjša. Zahtev, ki jih postavlja država – prva lastna država v zgodovini – ne razumemo prav, ker se nismo pripravljeni soočiti z radikalno novim. Nočemo postati političen narod, nismo pripravljeni vzeti nase dostojanstva in bremena suverenosti, ki nam jo daje status državljana. Nekaj deset tisoč ljudi je plačanih za to, da servisirajo državo, a ni nikjer novih in stvariteljskih konceptov; nikjer ni pravega veselja do politične eksistence, veselja nad tem, da smo na svojem. Šola, ki je naravni prostor, kjer bi vsak Slovenec moral dobiti temelje za razvijanje možnosti, ki so položene vanj, se vse bolj spreminja v prostor, v katerem preživljajo obvezne ure učenci in učitelji. Prostor, za katerega bi se učitelji morali z najsvetejšimi prisegami obvezati, da v njem noben učenec ne bo zapravljen in izgubljen, zase in za domovino, se spreminja v prostor, za katerega mora skrbeti policija, da je v njem sploh mogoče biti. Učitelj, ki je zadnjih dvesto let postavljal slovenskega človeka – skupaj s cerkvijo in domačo hišo – učitelj, ki je pred največjimi besedami v slovarju slehernega jezika, učitelj se umika in na njegovo mesto prihaja uradnik. Ali je mogoče razumeti, kaj to pomeni: da narod nima več svojih ljudi, ki bi ga vzgajali?

Figure 47. Harmonično sobivanje Mirko Kambič

Vsi se umikamo s svojih naravnih pozicij: kakor učitelj iz šole, tako kmet z zemlje, oče iz družine, mati od ognjišča, politik od odgovornosti, modrec od modrosti, umetnik od lepote; vsi postajamo neavtentični, ker ne stojimo na svojih mestih, ker nočemo biti to, kar bi morali biti. Počasi postajamo prazne posode, v katere se nataka to, kar je še ostalo v prostoru: pohlep, nadutost, neumnost.

Z Zakonom o grobiščih so si postkomunisti še za nekaj časa utrdili položaj in še za nekaj časa zagotovili obstoj sveta, ki smo ga z nekaj potezami predstavili zgoraj. Iz njihove osnovne poučenosti izhaja, da morajo njihovi udarci biti brutalni in nesramni. Zakon o grobiščih je tak udarec. Domobrance, ki so jih nekoč pobili – ne smemo pozabiti, da so jih dobili zvezane in jim ni bilo treba ničesar drugega kot ubijati – so sedaj še ponižali kot ljudi. Vzeli so jim status vojakov in jih naredili za kolaborante. Za to so morali spremeniti zgodovino – zraven pa so ves čas govorili, da zgodovine ne bodo dovolili spreminjati. Od dveh temeljnih in enakovrednih dejstev, vojne in revolucije, so prelepili revolucijo – ob komplacentnem opazovanju slovenskega zgodovinarskega korpusa. Potem so še sklenili, da bo na grobiščih domobrancev kot spominsko znamenje visel budistični gong. Slovenski domobranci so bili krščanska vojska: bili so se za vrednote, ki jih je ustvarila krščanska civilizacija in – kar jim daje res izjemno mesto – umirali so krščanske smrti. Ne vemo, po koliko letih ali stoletjih se je to spet zgodilo, a domobranci – ne kot posamezniki, ampak kot celota – so umirali tako, da moramo govoriti o smrti krščanske vojske. In njihovi dvojni morilci, najprej fizični in potem politični, jim bodo na vhodu na grobišče obesili – gong!

Ob tem se človek samodejno vpraša, kako je mogoče, da slovenska javnost dovoljuje tak razvrat na javnem mestu. Ali ta javnost sploh obstaja? Kot nekaj s specifično identiteto – moralno, kulturno, politično? Ali pa je lahko karkoli, kar pomeni, da je njen kriterij poljuben, kar pomeni, da ga nima. Za vsem stoji torej vprašanje identitete.

Nanj nas je opozoril razgovor, ki ga je imel Vlado Ambrožič z dr. Janezom Stanovnikom na TV Slovenija na dan Vernih duš, 2. novembra zvečer. Najprej novinar s svojimi vprašanji. V njih je postavil dve domnevi, ki sta nas na mah spomnili na vprašanje, kakšne vrste political animal – politično bitje – je novinar. Ambrožič je najprej spomnil na to, kakšno vlogo so opravili krščanski socialisti, kako veliko množico so pripeljali v enobe, in pri tem vprašal, ali je partija, ki je potem to vlogo zamolčevala, imela zato »slabo vest«. Drugo vprašanje je bilo zelo podobno, le da ni zadevalo partije, ampak Kardelja, kar je konec koncev isto. Spričo okoliščine, da je bil Stanovnik nekaj let po vojni Kardeljev tajnik, je hotel izvedeti, če je Kardelja kaj »peklilo«, da po vojni demokracija in pluralnost nista bili izpeljani, da so bile stranke ukinjene, da so bili tudi krščanski socialisti onemogočeni. Drugače povedano, hotel je izvedeti, če se je Kardelj žrl, ker po vojni ni uvedel meščanske demokracije zahodnega tipa. Čeprav je vrli Ambrožič na ta način vnesel v razgovor nekoliko hilarično razpoloženje, se ob tem vendar nismo mogli znebiti vprašanja, na kakšni identiteti stoji slovenski novinar, da se s skavtskimi kategorijami loteva fenomena, ki se imenuje komunistična partija.

Zelo resno pa je vprašanje identitete razprl dr. Janez Stanovnik – ne da bi morda hotel in ne da bi specifični izraz sploh kdaj uporabil. A vendar. Spet je šlo za krščanske socialiste. Vprašan je bil namreč, kakšno je bilo razmerje med krščanskimi socialisti in partijo. Znano je, da so se krščanski socialisti večidel že med vojno, deloma pa po vojni izgubili v partiji. Zakaj? To vprašanje je bilo upravičeno postavljeno dr. Janezu Stanovniku, ki je začel svoj medvojni angažma kot krščanski socialist, končal pa že kot partijec takih kvalitet, da ga je zagledal Edvard Kardelj in ga postavil za osebnega sekretarja. Vprašan je bil torej pravi človek, saj je zaradi svoje izpostavljenosti nekakšna paradigma tega razvoja. A čeprav je bilo vprašanje postavljeno precej decidirano, pravega odgovora nismo dobili. Najprej se je ustavil pri dolomitski izjavi in pri tem priznal, da je obstajala potreba po »vojaški enotnosti« enobeja. Prav, a kaj ima to opraviti z njegovim vstopom v partijo, ki je končno politična organizacija. (Formalno, sicer vemo, da je partija vse.) Nekoliko bliže nas je pripeljal s trditvijo, da so se krščanski socialisti »hoteli utopiti v nacionalnem gibanju, ki ga je vodila partija«. Torej »nacionalno gibanje«. Partija je torej vodila nacionalno gibanje, toda »mi smo se vseskozi zavedali, da ima partija, kot vodeča sila, svoj namen« in »ni bila nobena tajnost za nas, da ima partija svoj program.« Toda, če stavek, da je partija vodila »nacionalno gibanje«, kaj pomeni, potem sledi, da bi partija morala imeti tudi nacionalni program – in ne kakšnega posebnega, svojega, bogve kakšnega. Tu se bi Stanovnik lahko ustavil in zamislil. A se je zdelo, da te potrebe ni v njem. Nas pa je intrigirala tudi beseda »utopiti se«. Kaj pomeni?

V intervjuju je Stanovnik govoril tudi o katoliških in liberalnih disidentih v OF. Beseda disident je povezana s svetom, ki ga je komunizem ustvaril v srednji in vzhodni Evropi in pomeni ljudi, ki so javno in eksplicitno izrazili svoje nestrinjanje z režimom. Njihova imena so postala najbolj častna imena bližnje preteklosti. Besedo disident vsi razumemo, a je vendar na njej neka nedognanost. Uporniki v državah realnega socializma so bili res disidenti – dobesedno, ljudje, ki sedijo zase, ki so drugačni – toda, kar je zelo važno, v odnosu do partijske elite in njene ideologije. V odnosu do molčeče večine – ki je predstavljala vez s tradicionalno kulturo in politiko – pa niso bili disidenti, saj so jo s svojim uporniškim dejanjem celo predstavljali. Besedo disident je torej treba razumeti v realno socialističnem kontekstu, iz katerega je bila tudi vzeta. Ko pa Stanovnik govori o disidentih, misli na ljudi, ki se niso ločili od kake totalitarne elite ali ideologije, ampak od dveh tradicij, etablranih v zgodovini civilizacije, katoliške in liberalne. S takšno rabo je povezal dva pojava, od katerih eden pomeni vrhunsko dejanje človečanske zavesti in poguma, drugi pa ima na sebi znake skrajne vprašljivosti.

Krščanski socialisti, označeni kot katoliški disidenti, so se torej ločili – sedli stran – od velike, več kot tisoč let stare duhovne, kulturne in, v novejšem času, tudi politične skupnosti. Takšna ločitev pa je vedno problematično dejanje – tako v svojih vzrokih kot v svojih posledicah. Legitimno je takšno dejanje ali takšna ločitev tedaj, kadar imajo njeni pobudniki tako izostreno, premišljeno in utemeljeno vizijo svoje specifične identitete, da morejo, v ločenosti, na njej zgraditi novo in trajno duhovno, kulturno in politično samobitnost. Enotnost ali enost ima kulturno in civilizacijsko prednost pred različnostjo v tem, da šele enotnost omogoči različnosti, da se razvije v svoji legitimni polnosti. Tu se zakonitost miselnega sveta pokrije z zakonitostjo empiričnega. (Za miselni svet jo je formuliral stari Ockham: Pluralitas non est ponenda sine necessitate – mnoštvo naj se ne postavlja brez potrebe.)

Figure 48. Prijateljsko prepričevanje Mirko Kambič

Ali za krščanske socialiste smemo reči, da so imeli legitimno pravico, da so se ločili od matične katoliške skupnosti? Če za trenutek pomislimo na pogoj, ki smo ga postavili za priznanje te legitimnosti, potem moramo reči, da ga niso imeli. Zakaj krščanski socialisti so se v zelo kratkem času dali pritegniti od gravitacijskih sil neke druge duhovne in politične skupine – od komunistične partije. To pa postavlja njihovo specifično identiteto, zaradi katere so se ločili od izvorne skupnosti, v zelo vprašljivo luč. Nekaj časa so še krožili okoli partije, po eni od njenih orbit, potem pa jih je potegnila vase in pogoltnila. Prej pa so še opravili delo, ki ga jim je dodelila. »Velike množice so krščanski socialisti privedli v enobe.« Odgovornost krščanskih socialistov je velika in jo je treba oceniti. Ko pravimo odgovornost, mislimo krivdo.

Dejstvo, da so krščanski socialisti, potem ko so se ločili od katoliške skupnosti, na mah izgubili svojo umišljeno identiteto, pa ne pomeni samo, da te identitete iz kakršnihkoli razlogov niso dognali, ampak tudi to, da niso premislili – teži odločitve primerno – razlogov za svoj odhod. Ko bi jih, bi ali ostali ali pa bi bili sposobni uveljaviti svojo duhovno, kulturno in politično avtonomnost zunaj nje. Vse to nas sili, da jim ne bomo mogli priznati častivrednega epiteta disidentov. Bolj točno bo, če pravimo, da so odpadli. Da so bili odpadniki.

Eden od ključnih stavkov, izrečenih v intervjuju 2. novembra na TV Slovenija, je bila Stanovnikova trditev, da bi se krščanski socialisti podredili nacionalnemu gibanju, ki ga je vodila komunistična partija, »tudi za ceno lastnega odhoda iz zgodovine«. Če je to res – in zakaj ne bi bilo res – potem smo tu pri nečem, kar je preprosto v nasprotju s človekovo naravo. Pravzaprav smo pri nečem, kar nas postavlja v središče sedanje družbene patologije – pri samomorilnosti. Zdrav človek si ne more želeti odhoda, ampak zahteva pravico, da kot enakopraven subjekt – enakopraven v vseh kategorijah družbenega obstajanja – uresničuje cilje, ki so dogovorjeni in ne od kogarkoli od zunaj postavljeni.

Samomorilnost je najskrajnejša in najbolj boleča človekova osebna vdaja. Skupinska ali politična samomorilnost, ki so jo iniciirali krščanski socialisti, pa ima enake posledice za cel narod. Pripeljala je do tega, da smo po osvoboditvi »imeli petdesetletno obdobje teme«, kot pravi Stanovnik. V tej temi – ki je, kot še pravi Stanovnik, sledila narodnoosvobodilni borbi, ki je bila »veličastna stvar, veličastna stvar« – se je zgodilo »tisto pobijanje v Kočevskem Rogu«, ki ni bilo »demokratično«. Ni bilo »demokratično«, to je vse, kar nekdanji krščanski socialist lahko reče o genocidu – da ni bil demokratičen. Bog se usmili!

Ali avtor teh besedi ni imel toliko občutka za ironijo, da bi videl, kaj ta genocid pomeni? Kaj vse se nam iz njega še roga? Da smo na primer s svojo krvjo plačali izgubo Koroške! Za izgubo Koroške je bila prelita slovenska domobranska kri. Katera kri pa je bila prelita za izgubo »Rezije, Kanalske doline, Benečije, Gradiščanske, Goriške, koridorja med Tržičem in Trstom«? Katera kri je tekla za izgubo zemlje, kjer živi osemdesettisoč Slovencev? Ali ni bila ta kri tudi slovenska – ne slovenskih domobrancev, ampak slovenskih partizanov? Ali ne kri primorskih Slovencev, ki so do kraja izmučeni od rafinirane in podle igre, ki jo je z njimi igrala porapallska Italija, verjeli emisarjem Komunistične partije Slovenije in šli v frontalni boj za svobodo – in se na koncu prebudili v novi fašizem! In ki so na koncu morali doživeti še to, da jim je bilo po šestdesetih letih, 14. septembra lani, na partizanskem mitingu v Senožečah povedano, da je na mirovni konferenci v Parizu leta 1946 nož, ki je tako globoko zarezal v narodovo telo, vodil Edvard Kardelj. (»Kardelj ni bil slovenski, ampak jugoslovanski politik.«) Kako pa so se morali ob tem počutiti! Stanovnik zasluži priznanje, da se jim je upal to povedati.

Tega poguma mu očitno ne manjka. V nekem pisanju v Delu, 15. november, pravi na primer, da je bilo postopanje z vrnjenimi domobranci »v popolnem nasprotju s partizansko moralo«. Če bi to slišali iz ust generala Ivana Dolničarja, ki je bil politični komisar – visokega ranga – se ne bi čudili. Dr. Janez Stanovnik pa te prakse, kolikor vemo, nima. In vendar! Zares se sprašujemo, kako je to mogoče. Saj vendar ve za partizanski teror leta 1942, ko so, brž ko se je znočilo, cele vasi in cele doline otrple čakale, pri kateri hiši bodo zalajali psi in kje bodo pobutali likvidatorji. Ali pa dogodki jeseni leta 1943, ki so bili generalna vaja za »Endlösung – za končno solucijo« leta 1945: umor osemindvajsetih ranjencev na Turjaku, umor šestdesetih ujetnikov naslednji dan v Velikih Laščah, množični umor četnikov v Mozlju, množični umor vaških stražarjev v Jelendolu. Kaj pa dve partijski instalaciji v Kočevju oktobra 1943: ena sodna in ena politična? Saj vendar za vse te reči danes skoraj vsi vemo! »Končna rešitev« iz leta 1945 ni bila »v nasprotju s partizansko moralo«, ampak njena velikopotezna in dognana izpolnitev. Zares, človek pomisli, da bi se, čeprav ni bil politkomisar, lahko domislil česa boljšega.

A ne! Tu že beremo, v istem spisu, da je bila končna morija izvršena »pod okriljem Jugoslovanske vojske in ob asistenci slovenskih organov Ozne«. Res je važno, kdo je ubijal – dan za dnem, od jutra do večera – vsaj tako važno pa je to, kdo je ustvaril prostor, v katerem je ta umor bilo mogoče izvršiti. Tu sem pa pridejo ne samo vsi partizani, ampak tudi vsi terenci, do zadnjega ilegalnega kolporterja Slovenskega poročevalca. Če namreč zapustimo te pozicije, moramo nemudoma nehati govoriti o kakršnikoli družbeni in politični odgovornosti. Nehati moramo govoriti o demokraciji.

Figure 49. Polepšano mesto Mirko Kambič

Dr. Janez Stanovnik očitno igra neko vlogo. Ali mu je bila naložena ali pa si jo je nadel sam, za nas – drugače kot za njega – ni pomembno. Pomembno pa je – tudi za nas – to, da mu ta vloga ne dovoljuje, da bi priznal, da je igre, ki so jo igrali komunisti skupaj s svojimi statisti, konec. Ta konec je tako jasno dejstvo sedanjega sveta, da je vsako nadaljevanje te igre nedovoljeno – v svetovnozgodovinskem pomenu te besede, kot bi rekel dr. Urbančič. Če pa dodamo še to, koliko bolečine je ta igra povzročila – da nobene razsežnosti človeškega telesa ali duha, ki je zmožno čutiti bolečino, ni pustila nedotaknjene – potem se temu ukazu pridruži tudi vsako človeško srce. To je sedaj dejstvo in to stoji: da so zmagovalci premagani in da je prišel čas, da se premaganim prizna, kar je povedala zgodovina. To je za komuniste in za vse, ki so sodelovali v njihovem posegu v slovensko zgodovino, boleče dejstvo. A njihova bolečina se bo zmanjšala ali celo izginila, če bodo v končni kalkulaciji upoštevali tudi to, kako drago so nekdanji poraženci plačali svojo pozno zmago. Toda najprej se bodo morali podvreči moralnim energijam normalnega človeškega jezika. Za sedaj pa velja: Igre je konec. Vsako nadaljevanje bo zgodovina imela za nasilje.

9.1.1.

O knjigi z izvirnim naslovom Gerd Kaiser, Katyn. Das Staatsverbrechen – das Staatgeheimnis (Katin, državni zločin – državna skrivnost), Aufbau Taschenbuch Verlag, Berlin, 2. Auflage 2003, 476 strani.

9.1.2.

Naj poročilo in še kakšno misel o tej temeljiti in vsestransko z dokumentarnim gradivom podprti raziskavi o pomoru čez 20.000 poljskih državljanov spomladi leta 1940 začnem z eno najbolj grozljivih listin dvajsetega stoletja. V našem prevodu se dobesedno bere takole.

Odlok z dne 5. III. 1940

Zadeva NKVD SSSR

I. Predložiti NKVD SSSR:

1. Zadeva vojnih ujetnikov, 14.700 oseb, bivših poljskih oficirjev, uradnikov, posestnikov, policistov, obveščevalcev, orožnikov, paznikov, nahajajočih se v taboriščih.

2. Obenem pa se zadeva aretiranih, ki se nahajajo v zaporih zahodnih oblasti Ukrajine in Belorusije, skupno 11.000 ljudi, članov različnih k-r (kontrarevolucionarnih, op.p) vohunskih in diverzantskih organizacij, bivših veleposestnikov, tovarnarjev, bivših poljskih oficirjev, uradnikov in beguncev rešuje: v posebnem postopku z uvedbo za njih najvišje stopnje kazni – z ustrelitvijo.

II. Obravnavano zadevo izvesti brez vznemirjanja aretiranih in brez vnaprejšnjega naznanila obtožne ugotovitve ob končani preiskavi in obtožnega sklepa – po naslednji ureditvi:

a) proti osebam, nahajajočim se v taboriščih vojnih ujetnikov – po navodilih, izdanih s strani Uprave za zadeve vojnih ujetnikov NKVD SSSR,

b) proti aretiranim osebam – po navodilih, naloženih NKVD USSR ter NKVD BSSR (ukrajinske, beloruske,op.p.).

Obravnavo zadev in sprejete rešitve naložiti trojki v sestavu: tov. Merkulova, Kabulova in Vaštjakova (načelnik 1. specoddelka NKVD SSSR).

Sekretar CK J. Stalin (brez lastnoročnega podpisa), okrogel žig Centralnega komiteja KP SSSR.

Birokratski akt s tem besedilom je prišel na dan šele šest desetletij po svojem nastanku, kakor tudi drugi spremljevalni akti iz te zadeve. O tem, kakšni so bili običaji pri sprejemanju take in podobne vrste sklepov in odločitev na najvišjem mestu sovjetske oblasti, pove tudi vloga narodnega komisarja za notranje zadeve (NKVD – narodnij komissariat vnutrennih del)) Lavrentija Berije na naslov sekretarja CK Stalina z istim datumom, t. j. 5. marcem 1940. Vsebina te vloge na ravni podatkov govori o isti zadevi kot gornji dobesedno navedeni sklep, le da ta še ne vsebuje ukaza o eksekuciji, pač pa je poudarjena ugotovitev, da »se nadaljuje sovražna dejavnost« obravnavanega življa, t.j. zaprtih in interniranih poljskih državljanov, kar naj bi nekako ustrezalo fazi obtožbe. Čez to, slednje besedilo, napisano s strojem v ruski cirilici, pa z leve strani segajo lastnoročni, še razberljivi podpisi od zgoraj navzdol: Stalin, Vorošilov, Molotov, Mikojan, medtem ko je Kalinina in Kaganoviča podpisala na levem robu in z manjšimi črkami neznana roka. To je pomenilo, da se podpisani možje strinjajo z obtožbo o »k–r sovražni dejavnosti« obravnavanega poljskega življa in s tem tudi z zahtevo, ki takorekoč med vrsticami izhaja iz tega, se pravi z »rešitvijo« (likvidacijo) zadeve. Ker pa je dobro znano, čigava beseda med podpisanimi je bila odločilna, in ker obe listini nosita isti datum, si skoraj ne moremo misliti kaj drugega, kot da si je dal Stalin po Beriji na svoj naslov naročiti svoj lastni ukaz z zahtevo po »likvidaciji« Poljakov in da so veljavnost te zahteve člani politbiroja potrdili s svojimi podpisi. S tem kritjem je torej Stalin lahko »uslišal« Berijevo zahtevo in mu naročil izvedbo eksekucije obenem z imenovanjem trojke glavnih izvajalcev. Pri tem je posebej zanimivo poudarjeno izrečeno navodilo, naj se obsojencem prikrije, kakšna usoda jim je namenjena. Na tej točki je vse presegajoči zli duh boljševiške oblasti pokazal svojo neprekosljivo zahrbtno naravo, s katero je tako mojstrsko obladoval ogromno in skrajno nevarno območje, kjer se v sferi oblasti ni verjelo v kaj drugega kot v zastrašujočo in odločujočo moč umora. Saj če premislimo, kako bi bilo drugače sploh mogoče brez nevarnih zapletov pomoriti množico mož, katerih večina je bila usposobljena za vojskovanje? V tem prvem krogu pekla, kakor je to okolje z naslovom romana poimenoval njegov pisec, Solženicin, se je pokazala prvenstvena porabnost zločinske narave porušenega Gruzinca.

Odgovor na vprašanje, kako je lahko prišlo do tako grobega prekršenja ene izmed temeljnih postavk vojnega prava, t.j. varstva vojnih ujetnikov, se skriva predvsem v poimenovanjih in še posebej v tisti kratici k-r, ki vrednostno označuje celotno skupino, tako da jo uvršča na stran sovražnikov sovjetske stvarnosti. Ta poimenovanja nas močno spominjajo na ono znamenito Kardeljevo pismo Mačku-Matiji iz leta 1942, v katerem pisec določa, katere skupine med ujetniki so določene za takojšnjo likvidacijo: oficirji, duhovni, kulaki, kulaški sinovi … Poimenovanja te vrste razkrivajo način »opranega«, t.j. ideološko vcepljenega razumevanja in sploh videnja družbenih pojavov, po katerem družbena bit oziroma socialna pripadnost določa človeka in s tem tudi njegovo usodo. Skupine ali socialni razredi, ki po tem nazoru in še posebej po videnju vernikov tega nazora spadajo med »reakcionarne« ali k-r dejavnike, so torej po »železnih zakonih družbenega razvoja« (Kardelj) vnaprej obsojene na izginotje. Eksekutorji Poljakov in še vseh neštevilnih drugih po lastnem razumevanju svojega početja niso delali nič drugega kot izpolnjevali to neizogibno sodbo.

Vendar, kar zadeva zlo usodo ujetih Poljakov, le ni šlo zgolj za marksistično-leninistični navdih, temveč se je temu pridružilo še nekaj tradicionalno zgodovinskega; to pa so stoletna poljsko-ruska trenja. Zakaj v Katinu in drugod niso bili pomorjeni samo pripadniki »izkoriščevalskih« razredov, recimo sloj poljske veleposestniške šlahte ali kapitalističnih tovarnarjev, bankirjev, trgovcev, temveč je bil pomorjen poleg poklicnega oficirskega zbora tudi cvet civilne inteligence: med žrtvami je bilo na stotine zdravnikov, učiteljev, profesorjev, znanstvenikov in drugih izobražencev. To je bil tudi uničujoč udarec po poljski nacionalni biti, saj je šlo za fizično uničenje najodličnejših nosilcev in ustvarjalcev poljske suverene zavesti, ki jo je udejanjala tedanja poljska država.

Če se že ne zdi nujno, da bi se za potrebe te obravnave vračali v zgodovino tako daleč, da bi spominjali na vse delitve Poljske, pa ne moremo mimo leta 1920, ko je boljševiška vojska ob poskusu, da bi prodrla čim dlje na evropski zahod, doživela uničujoč poraz pred Varšavo. Vojaški pohod je na boljševiški strani vodil maršal Tuhačevski, udeležil pa se ga je kot politični komisar tudi Stalin, ki je moral ob tej priložnosti bežati, da ni ostal v tistem delu rdeče vojske, ki ga je poljski maršal Pilsudski odrezal od njegove glavnine in ga v obkolitvenem manevru uničil. Poljaki so tedaj pomaknili meje svoje države precej proti vzhodu, tudi na etnično ozemlje Ukrajine (z Lvovom), Belorusije in Litve (z Vilno). Boljševiško vodstvo je torej imelo ta del za odvzeto ozemlje, poljska vlada pa ga je poskušala kolonizirati s poljskim življem.

Avgusta leta 1939, ko se je Hitler pripravljal za napad na Poljsko in je potreboval zavarovan hrbet z vzhodne strani, Stalin ni niti najmanj okleval sprejeti Hitlerjevo ponudbo o delitvi interesnih sfer v tem delu Evrope. V tajnem protokolu sporazuma o »prijateljstvu« si je zagotovil ves vzhodni del poljske države, Litvo in dele Romunije, medtem ko je vprašanje o nadaljnji usodi Latvije, Estonije in Finske ostalo tolikanj nedoločeno, da si je te države prav tako lastil zase. Ko so torej Nemci Poljsko napadli, so možje v Kremlju previdno nekoliko počakali, in ko so videli, kako naglo so napredovali Nemci, so 17. septembra še sami napadli Poljake z vzhoda, kar je seveda pospešilo konec poljskega odpora. Nacistična in boljševiška vojska sta torej postali sosednji in to na črti, kjer je še danes vzhodna meja poljske države, zakaj ta, po sovjetski vojski zasedeni del tedanje poljske države so kremeljski možje preprosto anektirali, priključili sovjetski Ukrajini in Belorusiji in ga poslej niso več izpustili iz te pripadnosti. Jeseni leta 1939 se je torej zgodila četrta delitev Poljske.

Kakor Stalin ni okleval zgrabiti priložnost, ki se mu je glede Poljske nudila po paktu s Hitlerjem, tako se mu je tudi zelo mudilo zapreti poljsko veleposlaništvo v Moskvi in pretrgati vse diplomatske stike s poljsko vlado, ki je našla zatočišče v Londonu. S tem je pokazal, da zanj oziroma za njegovo stran poljska država ne obstaja več, kakor tudi ni več obstajala za njegove partnerje v Berlinu. Tako postajajo bolj razumljivi ukrepi, ki jih je začela izvajati sovjetska oblast na osvojenih ozemljih, pripadajočih »nekdanji« republiki Poljski. Za enotami sovjetske vojske so nemudoma prišli oddelki NKVD in iz vrst ujetega poljskega vojaštva izločili oficirje ter jih odpeljali v »specialno« ujetništvo, t.j. pod resor notranjih zadev. Vendar niso ostali zgolj pri tem, temveč so oddelki tajne policije poiskali tudi svojce, najožje družinske člane teh »specialnih« ujetnikov z otroki vred in jih odpeljali neznanokam. Prav tako so na domovih poiskali tudi nevpoklicane civilne osebe, javne in kulturne delavce, znane po njihovi narodni zavesti; po sovjetskih kriterijih so slednji spadali v kategorijo nacionalistov, torej prav tako pod označbo k-r. Čez nekaj mesecev so njihovi svojci tako v sovjetski kakor v nemški zasedbeni coni začeli dobivati poštne karte, pisma in brzojave iz treh posebnih, se pravi enkavedejevskih taborišč s krajevnim poimenovanjem Kozelsk, Ostaškov in Starobelsk. Šele pozneje se je izvedelo, da so ta taborišča, v katera so internirali višji sloj vojnih ujetnikov, nekdanji samostani, in da se je eden izmed njih, Starobelsk, nahajal sredi jezera na kraju, imenovanem Otok blaženih. Prvi med naštetimi kraji se je nahajal nekaj sto kilometrov jugozahodno od Moskve, drugi bolj severno v bližini Kalinina (nekdanjega Tvera), tretji pa bolj proti jugu v bližini Harkova.

Figure 50. Upravno poslopje posebnega taborišča Kozjelsk leta 1995

Tistih nekaj sto (blizu štiristo) poljskih internirancev iz teh taborišč, ki so preživeli tako pomore, ukazane po navedenem Stalinovem dopisu, kakor tudi vojne bitke, je povedalo, kaj se je dogajalo v teh taboriščih. Vsakega interniranca posebej so posebni odposlanci iz Moskve klicali v barake uprave na večurna zaslišanja, nekatere tudi po večkrat. Vprašanja so bila značilno usmerjena, in sicer tako, da so poleg osebnih podatkov poizvedovala najprej po družbenem položaju zaslišanca, torej po njegovi razredni pripadnosti. Po tako pridobljenih podatkih pa je zasliševalce še posebej pozorno zanimala miselnost vsakega zaslišanca: je veren katolik ali ne, kakšno je njegovo gledanje na »bivšo« poljsko državo, kaj misli o Pilsudskem, o socialnih in gospodarskih razmerah v svoji deželi, pa o »zatiranju delavcev in kmetov …« Z najbolj trdim poprijemom, ki ni dopuščal nikakršnega izmikanja, pa so zasliševalci pozvedovali po mišljenju vsakogar o »sovjetski stvarnosti«, torej o tem, kako vprašani gleda na prihod sovjetskih »osvoboditeljev« v njegovo domovino. Zasliševalce je zanimalo, recimo, kaj bo vprašani odgovoril na uradno sovjetsko mnenje, da je sovjetska vojska s tem, ko je s svoje strani vdrla na poljsko državno ozemlje, samo »zavarovala« Poljake pred nadaljnjim nemškim osvajanjem, obenem pa delovno ljudstvo osvobodila izpod krutega zatiranja poljske šlahte in kapitalističnih izkoriščevalcev. Zaslišanje je torej zadobilo videz vroče politične debate, zasliševalec pa si je vsako izjavo zaslišanca skrbno zapisal, največkrat šele po končani »debati«. Vsak tak zapisnik so šefi zasliševalske ekipe skrbno pregledali in če se jim je zdelo še kaj nerazjasnjenega, so zadevnega inerniranca klicali ponovno in ga povprašali še po čem. Recimo o tem, ali bi bil pripravljen na kakšno »sodelovanje«, s tem da bi spremljal »sovražno delovanje« svojih sovrstnikov. Tako obdelano gradivo so v skrbno naloženih mapah za vsakega ujetnika posebej pošiljali centrali NKVD v Moskvo. To opravilo je trajalo nekako do konca leta 1939, v prvih mesecih leta 1940 pa je analitični aparat v centrali, zadolžen za te zadeve, napravil preverko, se pravi izrekel oceno o vsakem posebej, obenem s tem pa tudi uvrstil vsakega posebej na sezname, s katerimi se je pripravljala izvedba končne rešitve. Datum 5. marec 1940 na Berijevem in Stalinovem dopisu torej pomeni, da je bilo to ogromno delo, se pravi obdelava okoli 20.000 primerov, končano in da se lahko pristopi k rešitvi zadeve. Velika večina z redkimi izjemami jih je bila uvrščena na seznam za »najvišjo kazen – z ustrelitvijo«, kakor stoji v navedenem Stalinovem dopisu, kar pomeni, da je bila žetev pridobivanja za »sodelovanje« kaj pičla. Kot posnetek vzorcev iz takih seznamov pokaže naša knjiga s strojem pisana poljska imena v cirilici, vendar porušeno, recimo Adamec Vicentija Adamoviča itd. Imena s teh seznamov so očitno zaradi naglice po telefonu narekovali iz Moskve v komande ustreznih taborišč, imenovani pa so bili že dan za tem klicani na zborna mesta, nato pa so jih v skupinah po sto do tristo mož naložili na tovornjake in odpeljali na najbližjo železniško postajo. Odpravljanje ujetnikov oziroma praznjenje posebnih taborišč je trajalo od aprila tja do konca maja 1940. Od aprila tistega leta naprej se je končalo tudi vsako dopisovanje med taboriščniki in njihovimi svojci v domovini. Že omenjenih blizu 400 izbranih mož iz vseh treh taborišč pa se je znašlo v nekem vadbenem taborišču NKVD s krajevnim imenom Grjazovec blizu Vologde, t.j. severovzhodno od Moskve.

Figure 51. Pomlad 1943 – Grobišče v katinskem gozdu ob začetku izkopavanja

Raziskava, na podlagi katere je nastala naša knjiga se sicer ne ukvarja z vprašanjem o tem, kakšno usodo je Stalin v svojih zamislih o prihodnji ureditvi v tem delu Evrope namenil celotni poljski naciji. Po tem, kar je terjal njegov navedeni dopis, se pravi fizično uničenje nosilnega kadra suverene poljske nacionalne zavesti, kar se ga je pač znašlo v njegovih rokah, v njegovih mislih nabrž ni bilo več prostora o kakšni samostojni poljski državi, kvečjemu o kakšni sovjetski republiki. Knjiga pa navaja podatek, da je Heinrich Himmler, Hitlerjev pooblaščenec za izvedbo »končnih rešitev«, marca 1940 v Krakovu izjavil, da je namen velike nemške nacije, uničiti poljski narod. Tudi sicer so nacistične in boljševiške ustanove za te zadeve v vsem času, kar je trajal nemško-sovjetski pakt, tesno sodelovale z namenom, vzajemno v kali zatreti sleherni poskus kakega poljskega upora.

Vse posebne zamisli sovjetskega vodstva o prihodnji usodi poljskega naroda pa je prevrnil na glavo nacistični napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. In tudi tedaj se je Stalinu spet začelo muditi, saj je Vrhovni sovjet že 12.julija sprejel odlok o amnestiji vseh poljskih vojnih ujetnikov in pregnancev in že 30. julija so na istem mestu sprejeli sklep o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov z begunsko poljsko vlado v Londonu in o sklenitvi poljsko-sovjetskega prijateljskega sporazuma. Ujetnike iz taborišča Grjazovec so premestili v Moskvo, iz zaporov pa so tudi začeli izpuščati višje poljske oficirje, tiste, ki jih niti niso internirali, temveč takoj odpeljali na posebno obdelavo v moskovsko centralo. Med njimi je bil najvišji po rangu general Anders in z njim ter še z nekaterimi so najvišji funkcionarji NKVD, med njimi tudi sam Berija, začeli pogajanja o ustanovitvi poljske vojske v Sovjetski zvezi. Ko pa so taboriščniki iz Grjazoveca, torej tisti, ki so bili prej v Kozelsku, Ostaškovu in Starobelsku, začeli spraševati, kam je bila odpeljana vsa tista množica njihovih vrstnikov, tudi osebnih znancev in prijateljev, so jih ruski sogovorniki odpravili z izmikajočimi odgovori. Enemu izmed njih se je celo zareklo, da je bila s temi ujetniki storjena velika napaka (boljšaja ošybka), vendar nobeden izmed Poljakov ni postal pozoren na pomen teh besed. Ko so začeli na zbirno mesto v Kazahstanu prihajati tudi vsi drugi izpuščeni jetniki, se je pokazala vsa grozljiva slika in ves obseg te »operacije« izpred dveh let. Večino civilnih pregnancev, celih družin, so odpeljali v Kazahstan, kjer je samo manjši del preživel prvo zimo. Tisti, ki so prihajali iz taborišč v Zapolarju, kjer so delali v rudnikih, so bili tako izčrpani, da so prišli k sebi šele po nekaj mesecih zdravljenja, mnogi pa so manjkali, ker so od vsega hudega pomrli. Toda za te se je vedelo, medtem ko vsa poizvedovanja za tistimi v Kozelsku, Ostaškovu in Starobelsku niso prinesla nikakršnih sledov; kakor da bi ti ljudje izhlapeli.

Tudi begunska vlada v Londonu je začela po Rdečem križu poizvedovati za vsemi ujetniki, pri tem pa se je pokazal kaj čuden skupni podatek, namreč, da svojci v domovini od tistih, ki so pisali iz omenjenih treh taborišč, po aprilu 1940 niso dobili nobenih sporočil več. Ravno na podlagi tega dopisovanja pa je poljska vlada lahko sestavila seznam teh taboriščnikov, nepopoln sicer, vendar, kot se je pozneje izkazalo, dokaj blizu dejanskemu stanju: število je preseglo deset tisoč. Štab generala Andersa pa je po svojem poizvedovanju, torej na podlagi tistega, kar so vedeli izpuščeni iz zaporov in iz taborišč Gulag, prišel do številke 4518. Sovjetski predstavniki, kakor zunanji minister Molotov, njegov namestnik Višinski ali celo sam Stalin, vsi, na katere so se obračali poljski predstavniki tako iz Sovjetske zveze kakor iz emigracije s poizvedbami o izginulih, pa so trdovratno lagali s trditvijo, da so bili izpuščeni vsi vojaški in civilni ujetniki. Najznamenitejša od vseh teh fars pa je bil prizor z obiska predsednika begunske poljske vlade generala Sikorskega decembra 1941 v Kremlju, kjer sta ga v spremstvu generala Andersa sprejela Stalin in Molotov. Ko je Sikorski zahteval pojasnilo o izginulih – na Stalinovo zahtevo je predložil tudi seznam – je slednji stopil k telefonu in zaigral klic »odgovornim«, naj nemudoma izpustijo še preostale, če jih iz kakšnih razlogov še zadržujejo. Takoj naj mu poročajo, kako je s to rečjo. Vrnil se je k mizi in kmalu je spet zazvonil telefon. Zdaj je pred Poljaki zaigral pogovor, iz katerega naj bi dobil zagotovilo, da so vsi izpuščeni, manjkajoči pa da so najbrž ušli kam na Kitajsko. Takrat genialni učitelj in strateg še ni prišel na idejo, kakršna se mu je po sili razmer utrnila dve leti poznaje – da bi izginotje poljskih oficirjev naprtil Nemcem. Če prav premislimo, tudi še ni bil čas za to, zakaj vse preblizu je bil mesec avgust, ko so Poljaki prvič uradno poizvedovali za izginulimi oficirji – takrat pa Nemci še niso zavzeli Smolenska.

13. aprila 1943 pa je kakor strela z jasnega treščila v svet novica o najdbi v katinskem gozdu pri Smolensku. Zgodilo pa se je takole. Prisilni poljski delavci, ki so delali pri nemški organizaciji Todt, so od domačinov zvedeli, da so v gozdu pokopani neki Poljaki in so na mesto, kjer so bile zasajene mlade borove sadike, postavili iz brezovih brun stesan križ. Tam blizu je bila pred vojno neka ustanova NKVD in tja se je vselil neki nemški vojaški oddelek za zveze. En njegov član je bil strasten lovec in je pozimi 1942/43 opazil, da je divjad razkopavala zemljo okrog križa in da so volkovi raznašali neko mrhovino. Ko si je ostanke ogledal, je videl, da gre za ostanke človeških trupel. Poklicali so izvedence sodne medicine in tako se je začelo. Stvar je prijel v roke Hitlerjev minister za propagando Goebbels ter nemudoma sestavil mednarodno izvedensko ekipo pod pokroviteljstvom švicarskega Rdečega križa. Ta je ugotovila, da so trupla, pokopana v osmih množičnih grobovih, posmrtni ostanki poljskih oficirjev iz taborišča Kozelsk. Četudi je ta preiskava potekala pod taktirko osovraženih nacističnih oblasti in je najdbo kar se da izkoristila Goebbelsova propaganda, ki ni ravno slovela po kakšni verodostojnosti, pa se tega, da so bili izginuli poljski oficirji pomorjeni, ni moglo več tajiti. Ne samo uniforme, temveč tudi osebni dokumenti, pisma, časopisi in drugi osebni predmeti, najdeni v oblačilih, vse to je omogočilo ne samo skupinsko, temveč v kar sedemsto primerih celo osebno identiteto žrtev. Vsi datumi na najdenih pismih in časopisih so se končevali z aprilom 1940. Nekaj pa je bilo še posebej grozljivo: položaj trupel, v vseh primerih ena sama strelna rana v tilnik, na obrazih poškodbe od udarcev, vse to je razkrivalo, da so žrtve na lastnih nogah prišle do mesta, kjer so v grobu ležale in da so se pred tem, ko so vsako posamič podrli na tla in ji zadali smrtni strel, poskušale upirati. Delo je bilo torej opravljeno s profesionalno popolnostjo: žrtev niti ni bilo treba prevažati v izkopano jamo in za vsako so porabili samo eno kroglo.

Figure 52. Pater dr. Zdizislav Peskovski blagoslavlja leta 1988 grobove svojih tovarišev v katinskem gozdu

To je bil torej že tretji primer, ko se je Stalinovemu politbiroju spet mudilo in so ga poljske zadeve spet priganjale k nekemu vratolomnemu preobratu. In v tej sili se je utrnila tista ideja, da bi katinski pomor naprtili Nemcem. Uspeh so si obetali iz osovraženosti nemške strani in znane lažnivosti nacistične propagande, še posebej pa so se morali razveseliti podatka, ki ga je Goebbels ukazal skrivati, namreč, da so bili Poljaki pobiti z nemško municijo. Kot smo že videli iz tiste zarečene izjave o »veliki napaki«, ki je bila storjena s poljskimi oficirji, so si v Stalinovem politbiroju sami pri sebi priznali, da so storili nekaj sebi v škodo in da torej niso bili med tistimi, ki bi verjeli lastnim lažem. Vendar je bila tista »boljšaja ošybka« njihova interna resnica, ki je bila tudi edina dejanska resnica in ki so jo morali upoštevati, če so hoteli ohraniti sposobnost realistične presoje. Nekaj drugega pa je bilo zanje tisto, kar naj bi vedela javnost. Če bi namreč dopustili, da bi se razkrila dejanska in tudi edina resnica, bi se s tem v veliki meri razgalila tudi resnična, t. j. njihova zločinska osebna narava, kakor tudi narava njihove oblasti in sploh družbenega ustroja njihove države. Posebej je zanimiv značaj priložnosti, ki so jo Stalin in njegovi spet nemudoma zagrabili; gre namreč za prenos krivde na sovražno stran, torej na nacistične oblastnike, katerih osebna narava in narava nacističnega državnega ustroja je bila prav tako zločinska in prav tako sposobna genocidnih pomorov, in kar je še posebej pomembno, prav tako sovražna do Poljakov kot naroda.

Laž, še zlasti pa institucionalna laž ima svojo logiko, in če hoče biti verjetna, mora biti vedno bolj predrzna. V tej smeri so Rusi tudi ukrepali in to so delali takole. Najprej, nemudoma po tem, ko je pomor v Katinu prišel na dan, so pretrgali diplomatske odnose s poljsko begunsko vlado, ker si je le-ta dovolila izraziti svoje sume, da so zločin storili Rusi. Kot mojstri ponaredb so prav tako nemudoma v Moskvi ustanovili komisijo, ki naj bi dokazala, da žrtve niso bile pomorjene spomladi 1940, temveč jeseni 1941, ko so ozemlje, na katerem se nahaja Katin, zasedli Nemci. Še prej, leta 1942 pa so v Moskvi sprejeli za državo, ki je bila en sam zapor v najširšem pomenu te besede, precej nenavaden ukrep: poljski armadi, ki se je zbrala v Sovjetski zvezi pod poveljstvom generala Andersa z njihovimi svojci vred, so dovolili oditi preko Irana na Bližnji vzhod k Angloameričanom. V številkah je bilo to skupno 119.865 oseb, in sicer 76.110 Andersovih vojakov ter 43.755 njihovih družinskih članov. Sicer pa je bilo po Berijevem poročilu Stalinu v sovjetske zapore, v posebna taborišča in v Gulag odpeljanih 389.041 poljskih državljanov.

Katinska afera je seveda močno obremenila odnose med velikimi tremi zavezniki, saj je v zraku visela možnost razkola med njimi, se pravi tisto, kar naj bi s svojim odkritjem dosegli Nemci. Ko so Rusi v tajnih notah, poslanih Angloameričanom, kar terjali, da morajo podpreti njihovo razlago katinskega zločina, so jim pravzaprav med vrsticami grozili, da bi utegnili oni sami tudi izstopiti iz koalicije in se ponovno sporazumeti z Nemci, kolikor bi se London in Washington javno pridružila sumom poljske vlade. 3. julija istega leta 1943 je svet presenetila novica, da je predsednik poljske begunske vlade general Sikorski blizu Gibraltarja z letalom strmoglavil v morje. Tako ameriška kakor britanska vlada sta prepovedali svojim javnim občilom širiti dvome v tisto, kar je o katinskem pomoru »ugotovila« sovjetska preiskovalna komisija. Poročilo, kakršnega je le-ta izdala že januarja 1944, je obravnavalo samo katinsko najdbo, t.j. 4243 ugotovljenih žrtev (ponovno je sovjetska komisija preiskala 925 trupel); vprašanje, kje je ostalo nadaljnjih 11.000 izginulih pa je ostalo neodgovorjeno. Rusi so šli pri svojem trdovratnem vztrajanju pri obdolžitvi, da so katinski zločin zagrešili Nemci, celo tako daleč, da so po vojni poskusili predložiti obtožnico s to obdolžitvijo nuernberškemu sodišču, ki je sodilo nacističnim zločinom. Toda tam so se blamirali s sklicevanjem na že omenjeni nemški oddelek za zveze, za katerega pa se je izkazalo, da v času, ki so ga sovjetski tožniki razglasili za čas zločina, še ni prišel do Katina. Sovjetski tožilec je moral obtožbo umakniti, pozneje, šele v devetdesetih letih, pa se je zvedelo, da je eden izmed članov sovjetskega tožilstva ta spodrsljaj plačal z življenjem.

Eden izmed vročih dokumentov, ki vse do nedavnega niso bili znani in ki jih tudi prinaša obravnavana knjiga, je dopis predsednika KGB Šelepina prvemu sekretarju CK KP Sovjetske zveze Nikiti Hruščovu iz leta 1959. Prvi mož komiteja za državno varnost (Komitet gosudarstvennoj bezopasnosti), nasledstva NKVD, je v pismu, lepopisno napisanem z roko, spomnil prvega moža partije na arhivsko gradivo, kakršnega je zapustilo ravnanje oblasti s poljskimi državljani, zajetimi jeseni leta 1939. Šelepin navaja dve vrsti gradiva v tem arhivu – eno je ostalina iz birokratskega poslovanja najvišjih oblastnikov, ki so se ukvarjali s poljsko zadevo in tudi odločali o usodi odpeljanih ljudi – med temi sta seveda tudi dokumenta, ki ju navajamo ali omenjamo na začetku tega spisa, t. j. ukaz o usmrtitvi poljskih oficirjev. Druga vrsta gradiva pa so dosjeji vsakega posameznika iz te populacije, se pravi podatki in ocene, kakršne so zasliševalci pridobili iz »debat« z ujetniki. Šelepin predlaga Hruščovu, da bi prvi del gradiva še bolj temeljito »zaščitili« (spravili še globlje v tajnost in nedostopnost), medtem ko naj bi drugi del gradiva, torej dokumentacijo o obdelavi poljskih ujetnikov, preprosto uničili. Ne ve se, kaj je o tem predlogu odločil Hruščov, niti ne, ali je Šelepin tudi storil, kar je predlagal, morda celo na svojo roko; papirja o tem ni. Tudi Jurij Andropov je, potem ko je postal šef KGB, opozoril svojega šefa Brežnjeva na gradivo »trojke«; s tem je poimenoval prvo vrsto gradiva o Poljakih, medtem ko druge vrste ni omenjal.

Vse to dogovarjanje o nagloblje varovanih državnih skrivnostih se je odigravalo v istem času, ko je sovjetska vlada najostreje protestirala pri vladah držav, v katerih se je začela kakšna javna kritična razprava o katinskem zločinu ali se je načenjalo vprašanje o preostalih izginulih Poljakih. V neki noti britanski vladi iz leta 1972 si je sovjetska vlada dovolila celo trditi, da »angleška vlada vendar dobro ve, da nosi odgovornost za katinski pomor nihče drug kot Hitlerjevi ljudje«. Za sovjetske oblastnike, pa tudi za vse iz njihove šole, torej tudi za naše, so skrivnosti take vrste, kakršna je bila katinska, postale nekakšna temeljna sestavina njihove psihologije in obenem eden izmed temeljnih stebrov njihove (totalitarne) oblastniške moči. Kajti ta vrsta skrivnosti je s svojo satanistično vsebino tvorila nekakšen izkaz njihove nadčloveške izjemnosti in izvoljenosti, obenem pa jih je s svojim krivdnim (zločinskim) bremenom trdno in neločljivo povezovala v zarotniško združbo, zavezano k varovanju te skrivnosti in k razvijanju veščin za vzdrževanje doseženega stanja stvari. Samo hermetično skrita resnica o dejanski (zločinski) naravi tako imenovanega realnega socializma je omogočala vzdrževanje njegove mitologije in njegovo realno (oblastniško) trajanje.

Zato je arhivsko gradivo o pomoru Poljakov ostalo globoko zakopano še za časa Gorbačova in njegove perestrojke in tudi generalu Jaruzelskemu ni uspelo priti do vpogleda v to gradivo, čeprav takrat, v osemdesetih letih v Moskvi niso več mogli prepovedovati kritičnih razprav na Poljskem niti niso več diplomatsko protestirali zoper take razprave v svetu. Molče so torej že priznavali zločin, toda do izrečenega priznanja je prišlo šele po moskovskem preobratu leta 1991, ko je predsedniški položaj v Rusiji prevzel Jelcin. In šele takrat je prišlo tudi na dan, kaj se je zgodilo s tistimi preostalimi 11.000 in še več poljskimi ujetniki, o katerih sovjetska katinska komisija ni vedela kaj povedati. Razkrilo se je, da so ujetnike iz taborišča-samostana Starobelsk postrelili v kleteh sedeža harkovske NKVD in jih zvozili in zagrebli v izkopane jame na polju, v vidni bližini kraja, kjer so imeli harkovski »notranjci« svoje počitniške dače; tako so lahko bedeli še nad mrtvimi. Ujetnike iz samostana Ostaškov pa so na podoben način postrelili v kleteh poslopja kalininske NKVD in jih zagrebli v množične grobove v bližini vasi Mednoje, prav tako blizu naselbine enkavedejskih dač.

Figure 53. Grob neznanega vojaka v Varšavi – v njem je tudi katinski prst

In šele poljski predsednik Lech Walensa, nekdanji voditelj sindikalnega gibanja Solidarnost, je dosegel, da so poljskim oblastem dovolili vpogled v ustrezno arhivsko gradivo oziroma jim izročili kopije te dokumentacije. Pa še to šele tedaj, ko je poljski predsednik zagrozil, da se bo s to zadevo obrnil na mednarodno sodišče. 3. avgusta 1993 pa je Boris Jelcin položil venec na spomenik pomorjemim poljskim žrtvam v Varšavi in se poljskemu narodu v imenu svoje države opravičil za storjeni zločin.

Kot že rečeno, je knjiga, o kateri je tu govor, izredno bogato opremljena, saj se samo njena prva polovica posveča zgodovinski pripovedi oziroma povzetku cele zgodbe, medtem ko skoraj cela druga polovica prinaša odlomke prevedenih dokumentov, ki so nekateri tudi posneti. Priobčene so tudi slike vseh ključnih udeležencev afere z ene in druge strani, tako da so glavni storilci popolnoma znani, kakor tudi mesto njihove udeležbe v vsej zadevi. Na koncu so po imenskem abecednem redu navedeni osnovni podatki o udeležencih, priložena je tudi kronologija dogodkov od tistega 23. avgusta 1939 (pakt Ribbentrop-Molotov) do julija 2000 (postavitev skupnega poljsko-ruskega spomenika v katinskem gozdu). Lahko se reče, da je to delo povzelo vse, kar je doslej znanega tako iz virov kakor iz obsežne tozadevne literature, katere seznam in tudi abecedni seznam imen in kratic prav tako dobite v prilogi.

Urednik, ki me je nagovoril, naj nekaj napišem o predstavljeni knjigi, mi je tudi predlagal, naj bi kakšno rekel o tem, ali je katinski pomor primerljiv s pomori pri nas, zlasti tistimi povojnimi. Takoj na začetku lahko rečem, da se mi zdi oboje ne samo primerljivo, temveč da je podobnosti še preveč, se pravi v taki meri, kakor pri zadevah, kjer gre za najtesnejša sorodstva. 1. Povojni pomori pri nas so bili izvedeni s podobno izvedensko brezhibno temeljitostjo in okrutnostjo (nič uporov, skoraj nič pobegov) kakor oni v Katinu, tako da ni mogoče pri tem zatajiti neke šole: naši eksekutorji so se očitno teh opravil že nekje učili. Še več, ta šola je iz katinskega primera potegnila neki nauk: žrtve so slačili, zakaj pri poljskih oficirjih so prav oblačila in obutev pustila največ sledov tako o identiteti žrtev kakor tudi o času pomora. 2. Navzočnost najvišjih oblastnikov druge Jugoslavije v Sloveniji ob kraju in času povojnih pomorov pove, da je šlo za posnemanje ukaza, kakršnega smo spoznali iz navedenega dokumenta z dne 5. marca 1940 s Stalinovim podpisom. Spomniti se moramo, da so se jugoslovanski partijski voditelji v prvem povojnem času zelo trudili, da bi bili najbolj zgledni posnemovalci svojih sovjetskih vzornikov, zlasti pa Slovenci med njimi. Posnemati nekaj, kar je veljalo za nekakšen vrhunec boljševiške pripravljenosti, to je bilo nekaj, s čimer so naši oblastniki izkazovali ne le zvestobo in privrženost svojim vzornikom, temveč tudi svojo sposobnost za take podvige. 3. Sovjetski voditelji so katinski pomor in še druge podobne izvršili v času neke svoje posebne zanesenosti od uspeha, ki pa so ga dogodki kmalu kruto postavili na hladno. To je bil čas nacistično-sovjetskega pakta, ko so mislili, da s kakšno suvereno poljsko nacijo ni treba več računati; Hitlerjev napad jih je poučil, da so storili »veliko napako« (boljšaja ošybka). Ni pa ne Stalinov in ne kak nasledniški politbiro nikdar mislil, da so s temi pomori storili kaj tako hudega, da bi za to morali koga kdaj prositi odpuščanja. Ne, oni so samo mislili, da se jim je zgodila neka nerodnost zaradi neke pomote. Podobno so se tudi naši povojni pomori zgodili, ko so bili naši oblastniki v stanju zmagovalske evforije in velikih ambicij, kakršne so gojili, ko so si prizadevali pridobiti vlogo zglednih novicev socialistične familije (sovjetskega imperija); kominformski spor, ki je nastal prav zaradi teh ambicij – hoteli so celo prekašati svoje vzornike in učitelje – je tudi naše oblastnike prav tako kmalu postavil na hladno. In tudi ti niso nikdar mislili ali čutili, da so storili kaj takega, kar bi terjalo katarzično razjasnitev, kaznovanje krivcev in zadoščenje žrtev. In nikdar jih ni mučil kak občutek krivde; ne, tudi njim se je zgodila le ošybka. Kar čutijo kot zapuščino ali posledico teh dogodkov, je strah pred povračilom, natančneje strah pred padcem s položaja moči.

In kaj naj rečemo nazadnje? Ne moremo se seveda spuščati v špekulacije o tem, kako bi potekel konec vojne, če bi zmagovita Osvobodilna fronta pričakala ta čas taka, kot je bila pred Dolomitsko izjavo, in če bi Slovenci ohranili svojo vojaško in politično avtonomijo, pridobljeno v osvobodilnem delu vojne. Lahko pač rečemo to, da je mogel biti konec vojne samo tak, kakršen je bil, torej z množičnimi zunajsodnimi pomori nasprotnikov komunizma, in ne drugačen, recimo s sodnim kaznovanjem kolaboracije, največ zaradi uporabe znanja in veščin, pridobljenih v moskovskih učilnicah terorizma in totalitarizma. Kakšen izmed slovenskih diplomantov teh šol, zagotovo odličnjakov, še zdaj diha med nami.

10.1.1.

Ko se je Nova Slovenska zaveza zavedela, da se mora, za ceno svojega moralnega obstoja, odzvati na hudodelstvo, ki je bilo z delom Enciklopedije Slovenije storjeno slovenski kulturi, zlasti njeni zgodovinopisni avtentičnosti, je iskala moralno in denarno pomoč, da svoj odziv objavi v tisku. Našla jo je pri fundaciji Perennia. S tem poročilom se ji zahvaljujemo.

10.1.2.

Nova Slovenska zaveza je z rastočo zaskrbljenostjo spremljala izhajanje posameznih zvezkov Enciklopedije Slovenije. Naša začetna nelagodnost pa se je spremenila v ogorčenje, ko se po prelomu leta 1990 pričakovanja, ki smo jih glede ES z njim povezovali, niso uresničila. ES je še naprej in do konca sledila idejnim ukazom, ki so jih v prvem zvezku postavili panditi ideologije, ki se je nekoč bila polastila naroda, potem pa ji je zgodovina vzela poverilnice. Tisti, ki so sedaj vstopili v glavni uredniški odbor – ki so ga v nekem smislu prevzeli – se niso čutili moralno zavezane za spremembe, ker so mislili, da so v območju nihilizma prihajajajoče postmoderne varni. Z odhodom zgodovinskega in prihodom pozgodovinskega časa je tudi iz njih izginjal strah in rešpekt pred zgodovino kot razsodnikom. Tako so dopustili, da se je do zadnjega zvezka – v duhu znanega izreka – vse tako spreminjalo, da se ni nič spremenilo. Ideološki rokodelci, ki jim je bila zaupana izdelava ES, so imeli proste roke.

Tako se je pred nami, potem ko je izšel še 15. in potem 16. zvezek, pokazalo delo, ki je nosilo vse znake falzificirane fakture narodovega spomina. Bila je žaljiva – za tiste, ki so v njej videli deformirano podobo svoje preteklosti; bila je sramotna – za tiste, ki so iz takšne snovi, da cenijo kulturo in težko prenašajo potvarjanje in nasilje; bila je subverzivna – za tiste, ki jim je pri srcu duhovna, kulturna in politična identiteta naroda, ki mu pripadajo.

NSZ ob tem razumljivo ni mogla molčati. In ni hotela. Njeni člani so napisali vrsto besedil, s katerimi so pokazali na ideološko-instrumentalni značaj koncepta ES in na izbiro in obdelavo empiričnih dejstev, kakršno je koncept terjal. Vse je bilo narejeno v jasnem, logično in stvarno preverljivem jeziku.

Ko pa smo pozneje zagledali potrebo, da ta besedila zberemo in izdamo v posebni publikaciji, smo se obrnili na Vas za moralno in denarno podporo. Ko nam je bila ta odobrena in zagotovljena, smo se lotili dela, ki se je končalo tako, da smo poslali v javnost tri tisoč izvodov brošure z naslovom Enciklopedija Slovenije – Informacija in dezinformacija. Iz priloženega distribucijskega poročila izhaja, katerim ciljnim skupinam smo jo namenili. Mislimo, da je sedaj razmeroma velik del slovenske kompetentne javnosti seznanjen z žgočo duhovno, moralno in politično problematiko, ki je usodno in zlovešče povezana s prvo slovensko nacionalno enciklopedijo.

Toda čeprav so v tej brošuri zbrana besedila, kot smo rekli, kogentna – ni jih mogoče brati in jim ne priznati moralne in stvarne veljavnosti – so ostala domala neopažena. S to brošuro se je – si licet – zgodilo to, kar se je zgodilo z Bajtovimi besedili. Kratko in malo jih ni. Eden od talentov, ki je bil nekoč podeljen komunistom in potem postkomunistom v zameno za vstop v prostor ideologije, je posebna prisebnost ali posebno védenje, da je besedila, s katerimi ni mogoče polemizirati, treba ignorirati. To so storili tudi ob tej publikaciji, bodisi da je tako tekel sklep katerega od postokomunističnih strateških centrov bodisi da je, kar je bolj verjetno, tako zahteval njihov instinktivni ideološki avtizem.

Neka izjema je vendarle bila – ena sama. V sobotni prilogi Dela, 3. maja 2003, je znani kolumnist Boris Jež del svojega razmišljanja o zgodovini in zgodovinopisju posvetil tudi publikaciji, ki mu jo je, kot toliko drugim, poslala NSZ. Ko smo rekli posvetil, smo samo pokazali, kako nas je ta skromna drobtinica razveselila. V resnici je bila prej obrobna glosa, a ni bila cinična in obsojajoča, ampak bi raje rekli, razumevajoča. To je tako razjezilo Martina Ivaniča, od 11. zvezka odgovornega urednika odbora za izdajo ES pri Mladinski knjigi, da se mu jeza še po štirinajstih dnevih ni polegla, kar dokazuje njegovo pismo, objavljeno v isti rubriki 17. maja, s katerim je povedal nekaj stvari – žal predvsem o sebi. A pustimo to drugim analitikom, za nas je prvenstveno zanimivo nekaj drugega.

Zdi se namreč, da Ivaniča ni razjezilo to, kar je Jež rekel, ampak to, da publikacije ni napadel. Iz njegovega besedila sili misel, kakor da bi to bila njegova dolžnost. Ko pravi Ivanič, da Ježa več ne razume, si tega ne moremo drugače razlagati kot tako, da ga je razočaral v nekem pričakovanju. Kot da se je obnašal tako, kakor se človek iz druščine ne sme. Naše tolmačenje nekoliko potrjuje dejstvo, da Boris Jež na to precej grobo in osebno pismo ni reagiral. Ivaničeva izjava, da Ježevo »pisanje zadnje čase manj razume«, nam zveni znano, saj je dolga desetletja utegnila biti uvod v zelo neprijetne reči. A pustimo to.

Bolj važno se nam zdi, da je Ivanič s svojim pismom zelo jasno pokazal, da na argumente, ki jih prinaša naša publikacija, nima kaj reči. V vsem njegovem pismu ne najdemo niti ene stvarne zavrnitve, pač pa obilo nevljudnosti, ki na nekaterih mestih prehajajo v žalitve, ki bodo morda odprle nove možnosti že sicer vsega hudega vajene rubrike. Avtorjem publikacije očita »glasnost, ki je v obratnem sorazmerju z njihovim številom in mladostjo«; očita jim nadalje, da jih »odlikuje zloba in gorečnost starcev«; očita jim »brezobzirno in sebično nadlegovanje mladih«. Ne bomo prikrivali, da nas je ob branju tega pisma obhajalo nemajhno zadovoljstvo. Kdor si bo vzel čas in prebral publikacijo Enciklopecija Slovenije – Informacija in dezinformacija in jo vzporedil z Ivaničevim pismom, bo kmalu videl, da »impotentni starčki« nizajo argumente in dejstva, mladostni in s progresivno dieto hranjeni Ivanič pa spreminja jezik v medmete neobvladanega besa. V nečem pa ima vseeno prav: kot leta 1944 trdimo res tudi danes, da so »fašisti in komunisti isti«.

Figure 54. Vse je zamrznjeno Simon Dan

Drugih odzivov pa na publikacijo ni bilo. (Razume se, da tu ne govorimo o čudoviti podpori, ki nam jo je v Demokraciji dal prijatelj Ivo Žajdela. Ne zato, ker ne bi bila tehtna in ne bi bili zanjo hvaležni, ampak zato, ker je prijatelj pač alter ego.) Odzivov tudi ni bilo s SAZU, ki smo jo v uvodu izrecno apostrofirali. Napisali smo nekaj razumnih stavkov, zakaj bi ustanova, kot je nacionalna akademija znanosti in umetnosti, ob kulturnem škandalu, ki je nastal z ES, morala nekaj storiti. A se je izkazalo, da za tistimi okopi nismo nikogar vznemirili. Močno se nam po vsem zdi, da tega tudi nobeni drugi stavki ne bi mogli. Če je tako, pa krivda ni na nas. Če seveda ne velja, kakor nas je v zadnjem zborniku Nove revije poučil Ivo Urbančič, da ni krivde in greha. In morda bo res držalo, da ni krivde in greha – da je vse samo še stil postmodernega življenjskega šarma. V prilog te misli bi lahko navedli besede glavnega urednika ES od 5. zvezka, ki jih je povedal v intervjuju, danem Družini 12. januarja letos, torej mnogo pred izidom naše publikacije: da moramo vedeti, da je ES »vendarle enciklopedija slovenskega duha, ki je v času po letu 1945 imel tudi svoje slabe trenutke«.

S svojo publikacijo torej nismo veliko dosegli, čeprav smo se z njo nemalo namučili, ker nas je malo in nismo več mladi, kakor nas je opozoril urednik Martin Ivanič. (V odprtem tekstu se njegova misel glasi: »Od kod pa ste prišli? Saj smo vas pobili. Saj vas vendar ni več.«) Vendar je to, kar smo napisali in kar ste nam Vi pomagali izdati in objaviti, dokument, ki bo ostal in čakal na svoj čas. Če, seveda, čas zgodovine ni že dokončno mimo. V vsakem primeru pa: Hvala lepa!