Zaveza št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli (Janez Zdešar)


§

V nedeljo, 7. septembra, smo se zbrali na Vranji peči pri Zaplani nad Vrhniko ob velikem
križu, ki je tam postavljen v spomin na mučeniško smrt župnika Jožeta Geohelija. Nekoč
je bilo na tem kraju taborišče in morišče, sedaj pa nas je že na poti pozdravljala
ubrana pesem malih zvonov, ki so jih za to priliko tja pripeljali vrhniški pritrkovalci.
Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je vodil znani izseljenski duhovnik dr. Janez
Zdešar ob somaševanju vrhniškega dekana Gregorca in kaplana Debeljaka. Glavna točka
spominskega programa po maši je bil govor dr. Zdešarja, v katerem je osvetlil življenje
in delo župnika Geohelija. Prisluhnimo njegovim klenim besedam!

§

Jože Geoheli je na svet prijokal že pred prvo svetovno vojno, 8. marca 1911, v Notranjih
Goricah na Ljubljanskem barju. To je bil takrat majhen zaselek nedaleč od Podpeči,
za katero se dviga krimsko pogorje s cerkvami sv. Ane, sv. Jožefa, Žalostna gora,
in – na majhni vzpetini – nižinska cerkvica sv. Lovrenca.

Sprejeli so ga medse krščanski svetniki slovenske zemlje, tiste zemlje, ki je bila
potem tudi njegova usoda: v dvaintridesetem letu svojega življenja se je on, pravični
Jožef, moral povzpeti na Žalostno goro nasilne smrti, po zgledu mučenika sv. Lovrenca,
na praznik sv. Ane 26. julija leta 1942 …

Oče je bil po poklicu železničar, železniški čuvaj na takoimenovani »južni železnici«
Dunaj – Trst. Iz nekaterih podatkov bi se dalo sklepati, da je bila družina potomec
italijanskih priseljencev, graditeljev omenjene železnice dobrega pol stoletja prej.

Družbenogospodarsko je družina pripadala spodnji plasti prebivalstva, po tedanjem
bi rekli, da so bili (pol) proletarci.

Po političnem prepričanju je bil oče socialist, zavzet socialdemokrat, v verskem pogledu
bolj ali manj blizu Cerkve. Geohelijevi so dali otroka krstiti, dobil je ime po koledarsko
bližnjem svetniku, 19. marca, sv. Jožefu.

Po osnovni šoli je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor se je vseh
osem let vozil z vlakom. Pridružil se je »vagonarjem«, bil je med skupinami tistih
dijakov iz okolice Ljubljane, ki so stanovali sicer doma pri starših, a se v šole
vozili v Ljubljano.

Bil je razmišljajoč fant, prijeten, – tako ga opisujejo – srednje nadarjen, pri učenju
in delu vztrajen in žilav. Med svojimi je bil poznan kot »vagonarska rožica«, in pa
»lilija med vagonarji«. Ta, danes zastarela izraza, nam kažeta na mladega fanta s
čistim in odprtim srcem, ki zna svoje ime in svoj krst živeti tudi med kdaj pokvarjenimi
in umazanimi sošolci. Naznanja se nam poznejši duhovnik, ki zna že kot odraščajoči
mladostnik razlikovati in izbirati med dobrim in zlom.

V zadnjih gimnazijskih letih se je odločil za duhovniški poklic. Verjetno mu je pri
izbiri pomagala njegova evharistična usmerjenost, saj se je z velikim veseljem v poletnih
počitnicah udeleževal novih maš, takrat – in še danes – pravih ljudskih in verskih
slavij. Pri eni takih novih maš v Žireh, verjetno gre za domačina Viktorijana Demšarja
leta 1928, je sklenil postati duhovnik. Kot osmošolec si je celo omislil latinski
Rimski misal.

Odločitev za duhovništvo – se zdi – v lastni družini ni bila dobro sprejeta, naletel
je na ovire tam, kjer jih ne bi pričakoval. Kljub temu je v Ljubljani leta 1930 stopil
v bogoslovje, kjer se je izkazal kot razgledan in agilen fant, tako da je bil zadnje
leto tudi v vodstvu internega bogoslovskega društva.

Oporo za sklep je našel pri znancih in dobrih ljudeh na Vrhniki. V letnih počitnicah
se je zato vračal na Vrhniko. Podpirala ga je, predvsem gmotno, neka dobra družina,
posebej pa vrhniški dekan Janez Kete, ki se je za fanta zavzel in mu tudi duhovno
ves čas stal ob strani. Na Vrhniki se je počutil doma, verniki so ga vzljubili in
cenili, zato je razumljivo, da je novo mašo 14. julija leta 1935, po duhovniškem posvečenju
7. julija, pel na Vrhniki, in ne v domači župniji Brezovica.

Geohelijevo duhovniško delovanje se začenja v tridesetih let preteklega stoletja,
zaznamovanih v Sloveniji zlasti z idejnimi strujami in vplivi, ki so jih v Evropi
povzročili vladajoči nacizem, fašizem in komunizem. V Španiji sta divjali (1936–1939)
boljševiška revolucija in anarhizem, nacizem je pogazil cele države, v Sloveniji sta
vladali idejna nejasnost in kregi, tudi med katoličani, dokler ni 1. septembra 1939
vzplamtela druga svetovna vojna in bila leta 1941 zasedena tudi Slovenija ter kot
plen razdeljena med tri okupatorje.

Časi so bili resni in hudi, v bogoslovju se je Geoheli nanje intelektualno in duhovno
pripravljal pet let. Izoblikoval si je – to razberemo iz njegovega delovanja – jasno
vizijo: kot katoliški duhovnik pomagati vsem vernikom, brez ozira na levo ali desno,
v vseh duhovnih in telesnih stiskah, in zato sprejeti in uresničiti Katoliško akcijo,
kot jo je zahteval tedanji papež Pij XI. in ljubljanski škof Gregorij Rožman. KA v
Sloveniji ni bila politična stranka ali lobi, bila je strogo verska organizacija.
Njen namen je bil vzgajati in šolati katoliške aktiviste, da bi živeli bolj dosledno
krščansko življenje, bili vsak svojemu okolju v zgled, in s tem znance in prijatelje
pridobivali za poglobljeno versko, duhovno in socialno delovanje v vedno bolj razkristjanjenem
svetu.

Kot prvi kraj duhovniškega služenja mu je škof Rožman kmalu po novi maši zaupal mesto
kaplana v župniji Toplice na Dolenjskem. Kot poročajo, je tu prvo leto preživel mnogo
trpkih ur. Menda se ni ujel z župnikom. Dajal je prednost delu za otroke ter mladostnike,
fante in dekleta, jih šolal in versko izobraževal – kar takrat v pastorali ni bilo
samoumevno.

V oddaljenih šolah fare je pred začetkom dnevnega šolskega pouka imel maše za šolarje,
po maši pa jim je s pomočjo domačih deklet in žena postregel z zajtrkom. Garal je
od jutra do poznega večera, v noč pa so ga večkrat zatopljenega v molitev našli na
klečalniku … Zgodilo se je celo, da včasih ves teden ni odložil vrhnje obleke, ker
ni našel časa za počitek in spanje v postelji … Bil je poznan zaradi izjemne radodarnosti:
dajal je iz svojega, za njegovo darežljivost so vedeli revni in brezposelni, ki so
se oglašali pri njem …

Po štirih letih in pol je bil v začetku leta 1940 kot župnijski upravitelj premeščen
na faro Zaplana pri Vrhniki. Rad in z veseljem se je vrnil v kraje, ki so mu bili
že od mladosti znani in priljubljeni, kjer so ga ljudje poznali do podrobnosti, in
je dobri glas o njem šel pred njim. Tedanji vrhniški dekan Janez Burnik je pozneje,
pri pogrebu, navzočim župljanom takole predstavil njegovo delovanje:

»Vsi vemo, z mladeniškim ognjem in pravo apostolsko gorečnostjo je začel … Z ljubeznijo,
prijaznostjo, s smehljajem za vsakega … govoril vam je iz srca za srce, zato ni čuda,
da ste se ga z 99 % večino oklenili, … bil je iskren do vsakega, odkritosrčen v
toliki meri, da si imel občutek, ko si z njim govoril, kakor da bi ti ponujal svoje
srce kar na dlani. Skrivnosti ni maral, zvijače ni poznal. Kar je Kristus rekel o
svojem apostolu: ‘To je pravi Izraelec, v katerem ni zvijače, isto moremo trditi o
umrlem gospodu: zvijače ni bilo v njem’ …«

Jože Geoheli je v župniji našel že Marijino družbo, na novo pa je začel s KA, ki je
tedaj v ljubljanski škofiji začela poganjati korenine. Postal je referent za KA kmečkih
fantov v dekaniji Vrhnika. Ob nedeljah popoldne je zbiral in šolal svoje fante in
dekleta za nove naloge v Cerkvi in svetu, in jih svaril pred nevarnostjo brezboštva,
v kakršnikoli obliki. »Pokonci glave, korajžo, pa bo prišel čas, ko bo spet vse dobro!«,
je pogosto ponavljal. Vendar nekaterim domačinom faranom Geohelijevo delovanje pri
KA ni bilo po godu.

Da bi si olajšal pastoralno delo na hribovitih tleh zaplaninske župnije, si je kupil
motorno kolo, v navdušenje mladih in začudenje starejših faranov.

Geoheli je razmišljal tudi o potrebah prihodnosti. Načrtoval je graditev doma za katoliško
mladino, že začel zbirati denar, a se je namera zaradi prihajajočih zapletov kmalu
končala. Njegova ljubezen do vsega slovenskega je bila »neizmerna«, zatrjuje ob grobu
njegov prijatelj, advokat dr. Marjan Marolt. Takole pravi: »Pilil si pridige v najlepšem
domačem jeziku, cerkev si krasil z deli največjih Slovencev (gre za monštranco po
načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, prip. J. Z.), pokopališče si sam uredil, kot zrel
umetnik, svojim faranom – in sebi …«

Duhovnik Jože Geoheli

Figure 15. Duhovnik Jože Geoheli

Z aprilsko italijansko okupacijo leta 1941, in nato v jeseni z začetkom komunistične
revolucije se je za župnijskega upravitelja Jožeta začela zadnja, sicer kratka, a
najbolj trpka in grenka doba duhovniškega delovanja.

Divjanje okupatorja, ki je požigal vasi, pobijal prebivalce ali pa jih odpeljaval
v strahotno taborišče na otok Rab, ter načrtno partizansko ubijanje vplivnih in vodilnih
katoliških duhovnikov in laikov po Notranjskem in Dolenjskem – že od spomladi, in
pol leta pred ustanovitvijo prve Vaške straže, – je od vernikov, kaj šele duhovnikov
po župnijah, zahtevalo pogumno odločitev in konkretno delo za reševanje življenj in
imetja. V bližnji ali daljni okolici Vrhnike so partizani že ubili več županov, občinskih
tajnikov in svetovalcev: župana v Horjulu Ivana Bastiča z ženo, župana iz Sv. Vida
nad Cerknico Antona Tekavca, občinskega tajnika Franceta Strleta, v eni noči 4 člane
znane katoliške družine Mravlje iz Brezovice pri Ljubljani, trgovca Janeza Erbežnika
iz Zaklanca pri Horjulu, in še desetine drugih, večinoma aktivnih katoliških laikov,
pa tudi trdnih kmetov (‘kulakov’ in ‘veleposestnikov’), ki jih – zaradi umanjkanja
časa in prostora – ne morem navesti. Naj opozorim še na dejstvo, da je bilo na Notranjskem
in Dolenjskem že pred ustanovitvijo Vaških straž (Št. Jošt 17. julija 1942) ubitih
in delno tudi mučenih 12 duhovnikov, župnikov in kaplanov. (Godeša:) » … spomladi
1942 so bili duhovniki umorjeni tajno, po izrazito idejno-razrednih merilih in največkrat
brez slehernih sodnih obravnav …«

Jože Geoheli se je moral odločiti. V pridigah ni hotel javno žigosati partizanskega
ali okupatorskega nasilja, pač pa je – brez ozira na levo in desno – iskal stike z
obema stranema ter posredoval za svoje župljane in jim tako skušal reševati življenja.

Spomladi 1942 je šel v najbližje partizansko taborišče, ter tam svoje fante in njih
vodje prepričeval, naj se vrnejo domov. Pot v taborišče mu je kazala domača dekle,
ki še živi tu med vami. V župnišču pa se je tiste čase večkrat oglasil partizanski
vodja Škrabar – ki naj bi bil glavni krivec njegove smrti – in Geoheliju dajal celo
neka zagotovila, da se mu ne bo nič zgodilo. Tako poroča Kronika župnije Zaplana.
Pisec Kronike, župni upravitelj Jenko Alojzij, nadaljuje: »Ko sem prišel skupaj z
Geohelijem, … mi je dejal, da se dobro razume s partizani«.

Geoheli pa je 17. julija šel tudi na italijansko komando v Logatec in dobil zagotovilo:
»Če bi partizani koga nasilno odpeljali, naj ta skuša od partizanov pobegniti … Italijanska
vojska mu bo orožje zasegla, njega pa spravila na varno.«

Vendar Geoheli ne enim ne drugim ni prav verjel. Še na dan, preden so ga partizani
nasilno odpeljali, je svojemu sobratu duhovniku potožil, kako se boji, da bi mu partizani
s silo odpeljali fante v gozd, ali pa da bi jih Italijani iz Logatca in Vrhnike polovili
in jih poslali v koncentracijsko taborišče na otok Rab. »Rekel mi je«, poroča dekan
Burnik, »hudo je v Zaplani, kakor v Španiji«. Svetoval sem mu: »Ne hodite gor!« in
odgovoril mi je zopet kratko: »Ne smem jih pustiti samih, vse bi mi zbegali. Grem,
pa naj se zgodi kar hoče!« »In zgodilo se je, kar se je zgodilo« dostavlja dekan Burnik

Še tisti večer, 25. julija, v noči od sobote na nedeljo – v naslednjih odstavkih dobesedno
navajam zapise v Kroniki župnije Zaplana, napisani konec leta 1942 – »so partizani
naredili preiskavo pri Petrčku (Zaplana 48) ter odpeljali s seboj Šinkovca Janeza.
Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta,
Petra Šinkovca, krojača, ter ga umorili ter pokopali v Šeširkovem gozdu nad Podlipo

Domači so vest o ugrabitvi očeta sporočili v župnišče in g. Geoheli je šel s kolesom
v Logatec ter italijansko vojaško oblast prosil za zaščito prebivalstva. Po pripovedovanju
domačinov so Italijani obljubili, da bodo prišli takoj popoldne, bila je nedelja,
dne 26. julija 1942.«

»Geoheli se je vrnil v Zaplano, opravil nedeljsko sveto mašo, mesto pridige pa je
samo prosil farane: Molite, veliko molite!«

»Popoldne so se že začeli zbirati okrog cerkve v Zaplani partizani, v gostilni Mesec
so bili zbrani tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi
naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo. Seveda Italijani niso
držali besede. Tako odgovornost gotovo pada nanje«, ugotavlja Kronika.

»Zvečer ob mraku so partizani začeli streljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino
(oče, mačeha, sestra) prav pri večerji … Župnišče je bilo precej poškodovano … Nato
jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je (menda župnikov sošolec z Vrhnike) ustrelil
v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a partizani
so ga kmalu našli. Partizanke so ga obvezale (po tej obvezi so ga kasneje spoznali),
nato pa so ga odpeljali s seboj v gozd.« »Njegova sestra Angela je skočila skozi okno
s prvega nadstropja ter ušla. Seveda so ‘tovariši’ popili vino, izropali vse župnikovo
premoženje, ugrabili tudi ves cerkveni denar, zaklali prašiča … V gozd sta bila odgnana
‘na zaslišanje’ tudi Modrijan Mirko iz Zaplane 61 in Kogovšek Ivan iz Zaplane 64.
Oba so izpustili, župnika pa ne.«

Zadnje ure Geohelijevega življenja opisuje partizanski očividec, priča in akter tega
dogajanja:

»Župnik se je počasi prestopal za nami in je neprestano stokal, kakšni smo, da ga
vodimo s seboj, ko vendar lahko vsi farani povedo, da se je držal le svojega pastirskega
dela.

Še pred dnem smo dospeli v taborišče … Okrog osmih zjutraj so prišli še nekateri drugi
terenci v naš tabor. Odpeljali so ga kakih sto metrov iz taborišča in se tu z njim
skoraj ves dopoldan zadržali … Pri zasliševanju ni skoraj nič priznal … Okrog poldne
se je štab bataljona dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna
kazen. Ponudili so mu kosilo, pa je odklonil. Večkrat smo ga obkolili in ga kaj spraševali.
Tu in tam nas je skromno opomnil, da smo daleč zašli, ker smo tako pozabili na boga
in se tako sami ločili od poštenega ljudstva, ki ima brezmejno zaupanje v vsemogočnega.
Nekateri smo se mu na take besede smejali … V rokah je držal svoj brevir (prav: rožni
venec, prip. J. Z.) in neprestano molil in vzdigoval oči proti nebu … Še istega dne
proti večeru smo ga likvidirali … Čeprav bi ljudem dokazali, da je bil župnik nevaren
belogardistični organizator, bi le malokdo odobraval, da smo mu sodili. Že tisto jutro
smo prejeli več prošenj in zahtev, naj župnika čimprej vrnemo … Prebivalci iz Zaplane
so nam obljubljali vse, samo da jim vrnemo gospoda. Še tisti, ki so delali z nami,
so na vso moč pritiskali na nas.«

»V ponedeljek (27. julija) popoldne so Italijani napadli partizane v Vranji peči.
Seveda so morali bežati. Vendar niso pustili, da bi ostal župnik živ, zato so ga ustrelili
v glavo, da mu Italijani ne bi nudili kake pomoči. Italijani so se umaknili, partizani
so šli spet na svoj ‘položaj’ in po izjavi nekega ujetega partizana župnik še ni bil
mrtev. Zato so ga še tolkli po glavi in ga vrgli preko skalnatega roba v prepad …«

Znamenje na Vranji Peči

Figure 16. Znamenje na Vranji Peči

»Domačini so bili v strahu za župnika, ki je bil zelo priljubljen, zato so (partizani)
v gostilni Mesec in drugod govorili, da so ga poslali v bolnišnico ‘na Dolenjsko’.
Res so nekateri tem besedam verjeli in čakali, kdaj bo Geoheli prišel zdrav nazaj
…«, dokler župnikovega trupla niso našli in identificirali v Vranji peči 29. novembra
1942.

Govorica o Geohelijevem zdravljenju na Dolenjskem je bila naročena laž, podobna oni
o najdbi čistega (praznega) lističa v mrliški knjigi, ki naj bi ga partizani našli
in zaplenili že prejšnji dan, v soboto 25. julija (!). Napisan naj bi bil z nevidnim
limoninim sokom, s sporočilom, naj Italijani v Zaplano hitro pošljejo okrog 30 pušk
… in s seznamom štirih ljudi, ki bi jih bilo treba takoj odstraniti … Vir o lističu
ne navaja ne naslovljenca ne odpošiljatelja, tudi ne omenja, v katerem jeziku naj
bi bil napisan – italijanski, slovenski –, tudi ne, kdaj, komu ali po kom naj bi bilo
odposlano, ali je bila pisava Geohelijeva, itd.

»Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli
požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli, peljali so jih v Rovte, od tam pa v Št.
Jošt. Tam je bila ustanovljena prva domača četa protikomunističnih borcev. Nato pa
so jih poslali v Zaplano … 22. avgusta so prišli …«

Truplo umorjenega župnika so 30. novembra 1942 izkopali in prepeljali v Zaplano. Pri
komisijskem ogledu je bil navzoč tudi pokojnikov oče. Kronika piše: »Ta je sina hitro
spoznal po barvi in črtah hlač, v katerem je bil še ključ (zložljiv, v obliki samokresa)
od hišnih vrat župnišča v Zaplani. V hlačnem žepu je bil tudi žepni robec z monogramom
G. J. Na trebuhu je bila še obveza, s katero so pokojnega gospoda obvezale partizanke
dne 26. julija zvečer … Tudi zobje in oblika lobanje so kazali, da je truplo res Geohelijevo.
Lobanja je bila dvakrat prestreljena in del lobanje oddrobljen … Oba strela v glavo
sta bila zaradi težke poškodbe možganov in zaradi krvavitve v možganih smrtonosna.
Smrt je lahko nastopila takoj ali pa po nezavestnem stanju čez nekaj ur«. Nosne in
lične kosti so bile deloma zdrobljene, deloma so manjkale. Zaradi pomanjkajočih kosti
stopal je bil zdravnik mnenja, da so bila stopala odsekana ali pa so bila nepokrita
in tako izpostavljena zunanjemu vplivu, ki je pospešil razkroj stopal in kosti. »O
najdbi trupla se je sestavil zapisnik s podpisi zdravnika, komandirja in župnika«.

Jožeta Geohelija so partizani, ki takrat niso imeli ne sodne oblasti ne pristojnosti
soditi svojim sorojakom, ob navzočnosti okupatorja, ki bi po mednarodnih določilih
moral skrbeti za javno varnost, obsodili na smrt in umorili. – Še pred tremi leti
je bilo zapisano, v dopisu v lokalnem /vrhniškem/ glasilu »Naš časopis« /4. sept.
2000/: – zaradi neizpodbitnih dokazov kot organizatorja vojaškega sodelovanja z okupatorjem«.

A resnica o župniku Jožetu Geoheliju je drugačna:

Jože Geoheli je pozabljal na svojo lastno varnost, ni mislil nase,

reševal je gola življenja svojih faranov, njih imetje in dobro ime,

s tem namenom iskal stike, brez razlike na levo ali desno, tako s komunističnimi partizani
kot z okupatorskimi Italijani,

in to z najbolj čistimi mislimi in hotenji, brez sleherne dvoličnosti, pretkanosti
ali zvijačnosti.

Če bi bilo Jožetu Geoheliju možno kaj očitati, potem morda njegov idealizem – drugi
bi rekli naivnost. A Jože Geoheli je s pričevanjem predanosti in ljubezni do svojih
župljanov duhovno neizmerno prerastel nasprotnike, ki so v njem videli najhujšo oviro
pri uresničevanju brezbožne komunistične družbe.

Zato ga je bilo treba – kakor so temu v tistih časih rekli – »likvidirati«, »fizično
iztrebiti« …

To je resnica o Jožetu Geoheliju.

Date: 2009