1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. Zakon o grobiščih in njegov pomen
Zgodi se včasih, da kak zelo važen dogodek postane ogledalo, ki pokaže obraz času in ljudem. Način, kako se ljudje nanj odzovejo, pove o njih pogosto več, kot bi mogli sami povedati o sebi s še tako premišljenimi in domišljenimi besedami. Predvsem pa se dogodku – posebej, če je vsem viden in javen, kot pravimo – ni mogoče izogniti. V vsakem primeru se ljudje znajdejo v določenem odnosu do njega. Če mu pritrjujejo, če mu nasprotujejo, pa tudi če so ravnodušni in molčijo. Ni mu mogoče ubežati. Nekaj se je zgodilo in vse ljudi postavilo na preizkušnjo. In potem dobi vsak svojo oceno – nujno in neizbežno. Ali je kdo to oceno opazil, registriral in zapisal, je povsem drugo vprašanje. Ocena je že tukaj in ostane. Na prepričljiv način smo povedali, kdo smo. Prepričljiv je bil ta način zato, ker nismo o sebi govorili naravnost, ampak tako, kakor da bi govorili o čem tretjem: Kakor da ne gre za nas, a je v resnici šlo skozi za nas.
Dogodek, ki je našemu času in našim ljudem pokazal zrcalo, je bil sprejem Zakona o grobiščih. Ne samo sprejem, ampak tudi njegova dolgotrajna priprava, saj je več let občasno prihajal v skupščino – vedno takrat, kadar je bilo treba narediti kako politično gesto določene smeri. A o tem pozneje. Letos junija pa so ga v forsiranem tempu porinili skozi skupščino in 19. junija ob pol osmih zvečer sprejeli. Poslanci Nove Slovenije in Socialdemokratske stranke so napovedali obstrukcijo in odšli iz dvorane. Od tistih, ki so ostali – bilo jih je 47 – jih je 44 glasovalo za zakon, 3 pa so bili proti.
Pomen Zakona o grobiščih presega vsa besedila, pripravljana in sprejeta v državnem zboru, po osamosvojitvenih dokumentih 1990–1991. Vloga, ki jo je od njega terjala zgodovina, je bila visoko nad vlogo, ki jo imajo zakonska besedila, napisana in sprejeta za ureditev določenega področja. Zakon o grobiščih bi moral biti preprosto in neambiciozno ime za vsebino z zgodovinskim značajem: mirovna pogodba ob koncu državljanske vojne. Ko skušamo povedati, da bi šele takšno besedilo bilo v fugi zgodovine, hočemo povedati, da bi bilo normalno: tako kakor so nekatera dela v določenem trenutku normalna za zidarja, ki zida hišo, za kmeta, ki orje njivo, za pisatelja, ki piše roman. Za človeka, kot bitje misli in dela, je normalnost najosnovnejše vodilo, veljavno od pračasa, za premišljeno in modro obstajanje svetu.
Zakon o grobiščih, kakor je bil sprejet v državnem zboru republike Slovenije 19. junija letos, pa ni bil sprejet v pričakovanem redu, ampak se je postavil v nasprotje temu redu: arogantno, brutalno, nesramno. Sprejeto je bilo besedilo, ki ni pomenilo konca državljanske vojne, ampak njegovo nasprotje: pomenilo je pravno in politično kodifikacijo nadaljevanja državljanske vojne. To so promotorji Zakona naredili z dvema posegoma: s tem, da so domobrancem vzeli status in dostojanstvo vojakov, in s tem, da so spremenili zgodovino. Od dveh osnovnih dejstev, ki sta določala čas med letoma 1941 in 1945, od vojne in revolucije, je ostala v tem zakonu – s tem pa tudi v pravnem redu Republike Slovenije – samo vojna, revolucija pa je postala neobstoječa zgodovinska entiteta. Enostavno je nikoli ni bilo. Posledice, ki so s tem nastale, so logično jasne, moralno, človeško, zgodovinsko in civilizacijsko pa neizmerljive. Če namreč ni bilo revolucije, ni bilo državljanske vojne; in če ni bilo državljanske vojne, domobranska vojska ni bila legitimna in avtentična izbira slovenskega naroda; če je bila samo vojna, domobranci niso mogli biti drugo kot sodelavci okupatorja ali kolaboracionisti.
Promotorji Zakona so morali napraviti dve potvorbi ali dve falsifikaciji, da so pripravili teren za ponovitev genocida iz leta 1945. Tako je bil nad vojaki domobranci, tudi nad tistimi, ki so bili z njimi, nad materami, ženami, dekleti, izvršen dvojni uboj ali dvojni genocid: fizični genocid iz leta 1945 je bil več kot pol stoletja pozneje obnovljen tako, da je dobil svojo pravno in politično potrditev.
Pri vsem pa je bila dosežena še neka stvar, ki za prakso ni bila več pretirano važna, velik pa je bil njen ideološki pomen. Če namreč leta 1945 partizani niso pobijali vojakov, ampak civiliste, potem to ni bil vojni zločin in je že zastaral. Tako bodo tisti, ki so to počeli, če je še kdo živ, lahko mirno uživali sadove minulega dela.
1.1.2. Slovenska nepolitičnost
Tu sedaj lahko postavimo svoje vprašanje, kakšen obraz je času in ljudem pokazal ta dogodek. Saj mu ne manjka velikosti, dramatičnosti, vznemirljivosti! Ali si je mogoče zamisliti kako stanje, ki bi z večjo zahtevnostjo terjalo odziv ljudi? Ali se tu ni zgodilo nekaj, kar je razumel tako pastir pod Triglavom kot človek z akademskimi predznaki? Ali ni bil tu kršen že osnovni občutek za mero? Ali ni tu neka skupina šla resnično predaleč – tako daleč, da bi se moral sleherni človek vprašati, če ne gre že za njegovo lastno varnost? Nič nenormalnega ne bi bilo, če bi dopustili možnost, da so bili ljudje užaljeni, da jih imajo za tako umsko primitivne in moralno zarobljene, da si upajo pred njimi tako ravnati s komerkoli. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se ljudje zasačili ob misli, da jih imajo samo še za vsega vajene in na vse pripravljene opazovalce; za ljudi, ki jim nazadnje ostane samo to, da jih je sram pred sabo. Sram pred seboj tudi zato, ker jim ni moglo biti skrito, da se jim smejejo, ker tako vdano in voljno jemljejo nase vlogo nemih političnih kulis.
Toda, ali so obstajali kaki znaki, da so ta vprašanja v ljudeh tudi dejansko obstajala? Seveda nam za odkrivanje takih vprašanj manjkajo zanesljive snemalne naprave, a na tistih, ki jih vseeno imamo, so se kazalci redkokdaj premaknili. Sprva smo mislili, da se ljudje niso ovedeli, potem pa smo si le morali priznati, da smo računali na nekaj, česar ni. Dolgo nismo hoteli izreči besede, ki je v nas nastajala, ker smo se bali, da nas bo preveč ranila. Nazadnje pa smo se le odločili, da si priznamo: Slovenci nismo političen narod. Ali bi političen narod dovolil, da se v središču polisa, v državnem zboru, dogodi zločin – ne zločin nad komerkoli, ampak zločin nad lastnim narodom?
1.1.3. Ranjenost bistvenega jezika
In brž ko smo si to priznali, se je pred nami zvrstila cela skala pojmov: če hoče biti narod političen, mora biti svoboden; če hoče biti svoboden, mora biti duhovno priseben; če hoče biti duhovno priseben, mora vedeti, kaj pomeni človekovo nihanje med dobrim in slabim.
In kakor da bi nam kdo ponudil dokaz, smo zaslišali besede Barbare Brezigar: »To je čista laž.« Po intervjuju Vinka Beznika v Mladini, v katerem jo je med drugim obdolžil, da je bila vpletena v priprave na Depalo vas, je napisala: »To je čista laž«. Začutili smo ob teh besedah strašno stisko te gospe – in svojo. V trenutku moralnega revolta je segla, v dobri veri, da bo delovalo, po neki besedi iz jezika, ki ga govori skupaj s svojim narodom – in videla, da s to besedo ni mogoče ničesar narediti. Da je mrtva. Morala je to začutiti in nemalo jo je pri tem moralo biti groza. Začutila je, da je človek, ki potrebuje jezik – da nima ničesar razen jezika – in obenem spoznala, da jezika nima. Kdor namreč danes reče »laž«, ne naredi ničesar. Naredi manj kot nič, ker je s tem samo to razkril, da je brez moči.
Ena stvar je jezik, ki so ga nam pokvarili. Petdeset let smo morali govoriti, da je diktatura demokracija; tisočkrat in tisočkrat smo jeziku zadali takšen smrtni udarec, potem pa nenadoma ni več vzdržal in je začel popuščati. Njegova stavba še stoji, prebivati pa v njej ni več mogoče. Tako je z nami sedaj. Brez bistvenega jezika pa ne moremo bivati v polisu. To je en razlog za našo nepolitičnost.
1.1.4. Nepolitičnost kot slovenski kulturni refleks
Drugi razlog za našo nepolitičnost pa je zgodovinski. Na neki zelo prvinski ravni Slovenci ljudi, ki se odločajo za politiko, nekoliko preziramo. To velja predvsem za neposredno okolje, za vas, za dolino. Prezirati je nekoliko huda beseda, gotovo pa je, da jih ne spoštujemo, notranje in v resnici, tudi če imajo uspeh. Ne spoštujemo jih tako, kakor spoštujemo uspešne ljudi na drugih področjih, na primer v gospodarstvu. Tudi uspeh v zasebnem življenju je zvečine deležen spoštovanja, tako na primer, če kdo postavi družino, ki deluje. Politika, skratka, pa je izjema. Zakaj?
Prav v globini Slovenci ljudi, ki se trudijo, da bi politično organizirali svojo skupnost, zavračajo zato, ker jim njihovo globinsko občutje govori, da se ti ljudje lotevajo nečesa, kar slovenskemu človeku ne pripada. V tem ni nič zavestnega. Tu ima beseda dolgo preteklost, ki je postala dednost. V tem je pravzaprav vsa naša zgodovina. Politik, človek, ki mu pripada, da govori o tem, kaj je družba; ki z družbo upravlja, postavlja zakone in nadzira, če se izpolnjujejo – ta človek ni naš človek, ne v socialnem ne v etničnem pomenu; ta človek prihaja od drugod. Ukvarjati se s politiko, imeti oblast, pripada človeku, ki je od drugod. Vedno v zgodovini je bil od drugod: z Dunaja, iz Rima, iz Beograda. To je srž naše praizkušnje. Slovenci smo sicer tudi imeli nekakšno politiko – že kakih 150 let. Toliko časa se tudi pri nas dogajajo nekakšne politične stvari, a se niso prijele, niso postale sestavni del narodove duhovne substance. Lahko bi rekli, da ta politična praksa, kakršna je pač bila, ni prispevala k bistveni politizaciji Slovencev; ni nas naredila za političen narod.
Oblast kot konkretizacija politike – za razliko seveda od lokalne oblasti, ki pa ni oblast sui juris, saj samo izvršuje, kar je bilo ukazano in dopuščeno od drugod – je bila vedno pojmovana kot sila. Sila, ki deluje po neki tuji logiki, kot ujma, ki pride, vzame in gre.
S politiko je Slovenski človek torej vedno povezoval tujost in silo. Moč in oblast sta vedno pripadali ljudem, ki so prihajali od drugod. Ne ljudem, ki smo jih poznali, sosedu, človeku iz vasi ali ulice. Naš človek naj se politike ne loteva, ker do nje nima prave pravice, ker mu ne pripada. Zato se je slovenski človek na ljudi s političnimi ambicijami vedno oziral tako, da jih je povezoval s povzpetništvom in izsiljevanjem. Zdeli so se mu malce smešni.
Od tod izhaja, da je naš odnos do moralnega zadržanja politikov protisloven: če se je kdo s političnim položajem okoristil, smo rekli, da je pač takšen, kakor so bili vsi doslej: da so prišli, vzeli in odšli; če pa se kdo s svojim položajem ni okoristil, smo ga nekoliko zaničevali, ker si je pač dal dela in opravka z nekoristnimi rečmi. Pravi človek počne samo to, kar ima hasek: kmet orje in seje zato, da žanje; obrtnik izdeluje zato, da prodaja; za vsem je adequativ laboris et rei – vzajemnost dela in učinka.
Vse navedene prvine podajajo tudi razlog, zakaj so komunisti uspeli. Uspeli so zato, ker so bili tujci – bili so sicer domači ljudje, a so prišli s tujimi papirji, predvsem pa s tujimi metodami. Prišli s silo, ki jo je slovenski človek tisoč let povezoval z oblastjo. Od prvega do zadnjega nastopa so dokazovali, da nimajo nikakršnega pomisleka uporabiti silo. Ljudje so kmalu opazili, da so komunisti, kar se dotlej ni dogajalo, za oblast pripravljeni tudi ubijati. Ta sposobnost jih je obdala s posebno avreolo, ki so jo ljudje začeli jemati kot znak posvečenosti za oblast. To lahko povemo tudi drugače: komunisti so imeli tako lahko delo zaradi primarne slovenske nepolitičnosti. Če bi Slovence nosila politična misel, komunistom – pa tudi nikomur drugemu – ne bi dovolili, da sredi okupacije dvigajo revolucijo.
1.1.5. Političnost in država
Političnost moramo imeti za slovenski deficit. Tega se je treba zelo jasno zavedati, zakaj nepolitični narod ne more postaviti države – lahko postavi samo karikaturo države. In država Slovenija je karikatura države, v tem, da je samo na videz. Ne gre zato, da ima pomanjkljivosti, pomanjkljivosti ima vsaka država – ko se ene odpravijo, se pokažejo nove – država Slovenija pa je prizadeta v svoji substanci: v tem, kar država po naravi je. Država pa je v tem, da jo državljani avtentično hočejo – da so zreli, dorasli, polnoletni – in da je razumu priznana vloga, da določa objektivne interese države – ne interese posameznih skupin, tudi strank ne, ampak objektivne interese države kot celote. Določati kake interese v nomosu razuma pa ne pomeni nič drugega, kot te interese postavljati in se zanje bojevati v okviru normativnih pravil političnega diskurza – ali diskurza sploh. Ko je pokojni dr. Jože Pučnik nekoč rekel, da lahko govori tako, da bi omet padal s stropa, pa bodo poslanci kontinuitete glasovali tako, kot jim je bilo ukazano, je pokazal na bistveni defekt slovenske države. Na to, da v njej ne velja pravilo starega Popperja: die Anwendung der Vernuft auf die Fragen der Politik – uporaba razuma na politiko. Ko je 19. junija letos državni zbor republike Slovenije sprejel Zakon o grobiščih, se je to zgodilo med padanjem ometa.
Političen človek je v odnosu do države državljan. Če hoče državljan državo prav hoteti – tako kakor je mogoče hoteti samo državo – mora biti, kot smo rekli, dorasel ali polnoleten. Nedoraslost in nepolnoletnost človeka izključuje iz dostojanstva državljana.
1.1.6. Politična nedoraslost
Nekdanjega predsednika države se drži – in se bo v prihodnje, ko se bodo stvari razčistile, še bolj držala – kontroverznost ali spornost. Seveda tu ne mislimo na človeka, ampak na politično osebnost. Njegova kontroverznost je v tem, da veliko ljudi tudi potem, ko je bil izvoljen, v njem ni moglo videti predsednika demokratične države. Ne iz kakšnih poljubnih, osebnih razlogov, ampak iz realnih, utemeljenih, zgodovinskih razlogov. Bil je nosilec oblasti v totalitarni državi – njena ikona – potem pa je postal predsednik demokratične države, ki se je iz totalitarne izvila, ne prav lahko, poleg tega pa je to bila država, v kateri so bili mnogi ljudje zelo, zelo žaljeni. Prav, bil je legalno izvoljen, toda … Toda vseeno je ta zamenjava stolov delovala nekoliko nedostojno. Skoraj bi rekli obsceno. (Pri tem bo koristno vedeti, da obsceno pomeni »proti sceni« – nekaj, kar ni za javnost!). Kučan kot človek s tem nima veliko opraviti, a nekateri koraki v življenju so vendar takšni, da pozneje nekih drugih ne dovoljujejo. To velja tudi za primere, ko ljudje niso bili v nič vpleteni. Pomislimo samo na sinove znanih komunističnih in nacističnih hierarhov. Nič niso imeli s tem, kar so bili njihovi očetje, a so vendar bili zaznamovani. Niso mogli, da ne bi bili. Kučan za izjemno vlogo, ki jo je odigral v partijski državi, ni bil kaznovan. A vseeno. Ali bi se nam zdelo normalno in sprejemljivo, da bi nekdo, ki bi bil osumljen pedofilije, lahko kandidiral za direktorja deškega vzgajališča? In ali bi ga komisija smela sprejeti, pa čeprav bi imel sicer vse pogoje? Kako bi mogla to svojo izbiro zagovarjati pred javnostjo – politično takorekoč?
A mi govorimo o tem, kaj je državljan – o njegovi državljanskosti. Zagledanost – vsaka zagledanost je nekritična – že ne spada v njen horizont. In ravno v nekdanjega predsednika Kučana so bili in so mnogi zagledani tako, da že lahko govorimo o nedoraslosti ali infantilnosti. In ker je tako nastrojenih ljudi, kot smo rekli, mnogo, nam to dejstvo lahko nekoliko razloži tudi poroznost slovenske političnosti.
V zahvalnem tributu odhajajočemu predsedniku je režiser Dušan Jovanović v Sobotni prilogi Dela 11. januarja letos napisal tudi tole: »Kučanovi zoprniki se lahko na glavo postavijo, a Slovencev ne bodo preobrnili, ne bodo jih odvrnili od Milana Kučana«. Če ima Jovanović prav, potem je naša teza o specifičnem aspektu naše nepolitičnosti potrjena. Tudi nas Jovanovićeve besede spominjajo na Pučnikov omet.
Kako tragično–komično ali komično–tragično je taka navezanost lahko videti, sledi iz naslednjega. Ruski kritik Kornej Čukovski je 22. aprila 1936 v svoj dnevnik zapisal tole: »Včeraj sem bil na kongresu Komsomola. Sedel sem v šesti ali sedmi vrsti. Obrnem se in tam zagledam Borisa Pasternaka. Potem se pojavijo Kaganovič, Vorošilov, Andrejev, Ždanov in Stalin. Tam je stal On, nekoliko utrujen, zamišljen in slovesen. Človek je začutil njegovo povezanost z oblastjo, njegovo moč, obenem pa nekaj ženskega in mehkega. Spet se obrnem: vsi imajo zaljubljene, nežne, poduhovljene, smehljajoče se obraze. Videti njega, preprosto videti njega, je bila za nas vse velika sreča. Nikoli si ne bi bil mislil, da sem sposoben takih čustev. Medtem ko smo mi ploskali, je potegnil iz žepa srebrno uro in jo z mirnim smehljajem pokazal publiki. Vsi smo začeli šepetati: Ura, ura, pokazal je uro. Pozneje v garderobi smo vsi govorili samo o tej uri. Pasternak in jaz sva šla domov skupaj, prekipevajoč od navdušenja«.
Želeli bi, da se rdeča nit našega razmišljanja ne zgubi. Še vedno se trudimo, da bi nekoliko bolje razumeli, kako se je ob zatonu nekega junijskega popoldneva sredi civilizirane Ljubljane zgodilo nekaj neznanskega: ko so si meščani po vrtovih gostiln in restavracij hladili žejo v senci kostanjev; ko so bili še vsi ali v prihajanju ali odhajanju na dopust; ko so po knjigarnah drugi listali po knjigah in se odločali, katero bi kupili; ko ljudje sicer niso imeli hujšega dela, kot da so iskali senco; ko je nad vsem visel red, čeprav je večmesečna suša z neznanskim rdeče–steklenim nebom rahlo spominjalo na katastrofo – a ni bilo še nič hudega, še vse pod kontrolo, kot so rekli na televiziji, še nič takega, da bi komu prišle na misel Heinejevi verzi:
skratka, še vedno v varnem in zavarovanem svetu; ko so posli na borzah po dolgi depresiji že kazali na izboljšanje, tedaj se je v takem svetu civilizirane Ljubljane, v državnem zboru, zgodilo dejanje, ki je imelo vse znake velikega zločina: pravna in politična ponovitev genocida iz leta 1945. In se je to zgodilo v parlamentu mlade države, vsem na očeh, in vendar jih je bilo zelo malo, ki so pomislili, da bi s tem utegnilo biti kaj narobe, kaj šele, da je zločin. Še manj jih je seveda pomislilo na to, da mora človek, ki hoče še naprej biti človek, ob tem kaj narediti.
Da se je to moglo zgoditi, je bilo zato, ker so Slovenci pozabili, da so državljani, ali pa še nikoli tega prav vedeli niso. Ne samo državljani, ampak tudi ljudje! Kaj bi to tu utegnilo biti – biti državljan in človek – laho nekoliko posnamemo iz Osnutka antropologije Ludwiga Erharda, vodilnega nemškega povojnega gospodarstvenika in politika, ki jo je 1961 registriral na magnetofonski trak. Potem ko pove, da se ni hotel pridružiti nacistični Zvezi asistentov in zato ni mogel računati na univerzitetno kariero, nadaljuje: »Toda bilo mi je v zadovoljstvo, da sem kljuboval oblasti in da sem s svojo držo oznanjal, da ima celo v bedi in zavrženosti tistega časa človekov zgled svojo vrednost. Pod mojim vodstvom je delalo do 100 asistentov in vsi so vedeli za moje nazore; spravljali so jih v notranjo stisko, a izdal me ni nobeden. To doživetje me je utrdilo v prepričanju, da ima kriva in zločinska politika samo dotlej možnost za obstoj, dokler so ljudje pripravljeni, da se ji uklanjajo.«
1.1.7. Svoboda in nasilje
Temeljna prvina evropske političnosti je svoboda, zato državljana evropske politike določa predvsem njegov odnos do nasilja. Nasilje ima zelo različne oblike, od neposrednih in brutalnih, do zakritih in rafiniranih. Od človeka, ki računa na status državljana demokratične države, se zahteva takšna prisotnost političnega uma – takšna stopnja odraslosti, kot smo rekli – da more v konkretnem položaju identificirati oblike odkritega in prikritega ogrožanja svobode. To je velika zahteva in zajema celega človeka – njegovo politično in moralno kompetentnost. Ni nam treba drugega kot obrniti nekaj listov v analih stoletja, ki je minilo, in bomo opazili, kako noro in brezglavo so ljudje po trgih evropskih mest klicali, ne po svobodi, ampak po nasilju. Ali ni res, da so bile vse vladavine terorja minulega stoletja, komunistične in fašistične, sprejete z aklamacijo? Bile so seveda zintrigirane, a ko so firerji, dučeji in komisarji prišli do ljudi, jih je čakalo ploskanje.
Bližnja preteklost je pokazala, kako krhka je človekova odpornost, kadar se pred njim pojavi manipulacija ali teror. In ko se pozneje iz manipulacije in terorja konkretizira diktatura, nastane stanje, ki daje podobo splošne vdaje. »Vse je drvelo v sužnost,« pravi za čas, ki ga je opisoval, rimski zgodovinar iz 1. stoletja po Kristusu. Neki drug zgodovinar, ki je raziskoval razmere, ki so obstajale v modernih totalitarnih državah, pa je obnašanje ljudi izrazil v frazi, da »diktature ustvarjajo bojazljivce iz instinkta«. Iz povedanega sledi, kako ljubosumno – kako natančno, zvesto in prisebno – je treba varovati in bedeti nad svobodo. A še prej in predvsem drugim je treba vedeti, kaj svoboda sploh je.
Naj mi bo dovoljeno zgornje razmišljanje ilustrirati s sliko iz slovenskih medvojnih časov. Kar se je zgodilo 16. septembra 1941 je danes sicer že nekoliko bolj znano, še daleč pa nam ni prišla v zavest vsa usodnost, ki se je držala tistega dogajanja. Sestal se je Vrhovni plenum OF slovenskega naroda in se preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Samo po sebi bi se to lahko razumelo, da bo Slovenski narodnoosvobodilni odbor krovna vojaška in politična organizacija, v katero bodo vstopale – ali pa tudi ne – razne odporniške skupine, ki jih bo iz različnih izhodišč in z različnimi političnimi predstavami organizirala osvobodilna volja podjarmljenega naroda. Tako se je zgodilo n.pr. v Franciji. Toda ne. Ta, tako ustanovljeni Slovenski narodnoosvobodilni odbor, se je oklical za edinega organizatorja slovenske rezistence. Vsako organiziranje boja proti okupatorju zunaj OF je označil za »škodljivo«. Kako zelo »škodljivo«? Tako, da mu pritiče »izdaja« in »izdajalstvo«. Posebej pa je bilo še določeno, da se »izdajalci« kaznujejo s smrtjo. Vsakomur je jasno – danes, lahko pa bi mu bilo tudi takrat – da je to bil akt čistega političnega nasilja, ki je v končni analizi povzročil državljansko vojno. Njegova vloga je bila transparentna: z njim se je KPS, ki jo je vodila OF, hotela polastiti naroda. In vendar lahko v 2. Knjigi Dokumentov ljudske revolucije, 1964, ki obsega dogodke od aprila 1941 do julija 1942, preberemo Resolucijo kulturnih delavcev OF, objavljeno v Slovenskem poročevalcu 6. aprila 1942, v katerem kulturniki, zbrani na svojem plenumu, pozdravljajo »partizane, ki edini predstavljajo našo narodno vojsko«, obenem pa izjavljajo, da imajo vsakogar, ki bi »ustanavljal ali vodil posebne skupine ali skupinice izven OF, za izdajalca«. Vdaja se je torej začela že zelo kmalu.
1.1.8. Biti v neidentiteti – komunistična politična vrlina
Duhovne fakture časa, ki je omogočil in dopustil dogodek v državnem zboru 19. junija letos, ni mogoče razumeti, ne da bi upoštevali vloge postkomunistov – nekdanjih komunistov in njihovih vsakovrstnih naslednikov, ki so pristali na to, kar so komunisti nekdaj bili. Posebej bi bilo treba sestaviti njihov psihogram. S tem namreč še nihče ne razpolaga, tako da si ga tudi izposoditi ne moremo. V resnici je tako, da se komunisti, čeprav je o njih napisanih na tisoče knjig, izmikajo razumetju. Včasih si že mislimo, da pretiravamo in da bomo za vsemi umetelnostmi, ki jim jih pripisujemo, zagledali banalnost, kakor jo je zagledala Hannah Arendt v Jeruzalemu, ko je spremljala sodni proces proti velikopoteznemu morilcu Adolfu Eichmannu in je pričakovala diabolitičnega človeka, pa je potem svoje poročilo o tem procesu in o tem človeku morala podnasloviti s »poročilom o banalnosti zla«.
Eden od razlogov za zagonetnost komunistov je v tem, da se v njih mešajo protislovne sestavine, ki so sodelovale pri njihovem zgodovinskem nastanku. Komunisti so namreč hkrati novoveški in nenovoveški. V pospešenem maršu so hoteli rešiti problem sveta enkrat za vselej in končati mučno zgodovino, hkrati pa so bili že pohujšani: dvigal jih je najmočnejši vzgon, ki je kdaj nosil človeka: – sla po oblasti, slepa, čista, nikomur odgovorna sla po oblasti. Hoteli so končati moderno, obenem pa so se izročali podivjanim silnicam predmoderne – podivjanim zato, ker nad njimi ni bilo nobenih mitskih sil, ki so nekdaj krotile zgodovinsko predmoderno. Eno od dejstev slovenske revolucijske pragmatike je mogoče razumeti kot izsevek te pravkar opisane ontološke protislovnosti. Komunisti, ki so bili kot marksisti agenti razuma, so bili istočasno v stanju mučiti ljudi okrutno in zunaj vsakega racionalnega smotra, zgolj za doživljanje moči. To dvoje se lahko ujame v enost samo pri zelo redki vrsti ljudi.
Zato pa so postali tudi sicer mojstri pri vzdrževanju nasprotij in protislovnosti. Najraje bi rekli, virtuozni mojstri, a bi s tem dali preveč poudarka veščosti in premalo začetnemu navdihu: za vsem je namreč moral biti neki začetni navdih.
Največje nasprotje je pač v protislovnem in izključujočem značaju vlog, ki so jih nosili v preteklosti in ki jih nosijo v sedanjosti. Nekoč prvobesedniki proletariata in utemeljevalci brezrazredne družbe – sedaj pa promotorji lastništva in posedovanja in protagonisti liberalno-kapitalske spontanosti. To pozicijo vidimo pogosto v fizično istih osebah, še večkrat in vedno pogosteje pa v ljudeh, ki so se zavestno razvrstili za ljudmi začetnega navdiha. Mogoče se kaj takega v tako ostrih konturah v zgodovini še ni pojavilo. Mogoče je tudi to eden od privilegijev našega presenetljivega časa: da gledamo pred sabo ljudi, ki so še včeraj vse stavili na ideologijo, eno samo, ki je vse razložila in vsemu dajala pravico do obstoja, danes pa je zanje vse, kar združuje, prekleto, dobro pa vse, kar je razpršeno, kar je na periferiji, kar je drugačno; ko gledamo ljudi, ki so še včeraj preganjali in ubijali ljudi, ki niso pristajali na njihovo ideologijo, danes pa tolčejo in ukazujejo tolči ustanove, ki so po naravni zakonitosti nastale v družbi.
Če pa lahko obstajajo istočasno – istočasno v dometu svojega spomina – na dva ne samo različna, ampak protislovna načina, nam ne preostane drugega, kot da pravimo, da nikoli niso to, kar so. Če bi bili res to, kar so, se ne bi mogli tako do kraja zapustiti, da bi postali nekaj povsem drugega. To pa pomeni, da so v večni neidentiteti s seboj in obstajajo zgolj v modusu manipulacije. Zgolj, pomeni to, da manipulirajo ne samo z drugimi, ampak tudi s seboj.
Pomislimo za trenutek na to, s kakšno lahkoto so zapustili in zavrgli revolucijo. Ali ni bila revolucija življenje njihovega življenja? Ali niso dajali vtisa, da jo imajo za svojo metafizično izpopolnitev? Ali jih nismo gledali, kako se použivajo v spominih nanjo? Vzemimo v roke knjigo Vodnik po partizanskih poteh, Borec 1978. Človek bi pričakoval, da bo v taki knjigi bral predvsem o enobeju, pa o tem, kod vse so borci hodili. A ne. Že v začetku zvemo, da je »delo posvečeno štirideseti obletnici KPS«. Tudi uredniški odbor nam v kratkem uvodu ne pušča nobenega dvoma, kje je stal dirigentski pult: »Pripravo za izdajo Vodnika po partizanskih poteh je od vsega začetka vzpodbujala Komisija predsedstva CK ZKS za proučevanje zgodovine ZKS in opozarjala na pomanjkljivosti pri obdelavi gradiva.« Uvodne besede je pri tem prispeval Mitja Ribičič. Poskrbel je, da se je ena med njimi posebej zasvetila. Poglejmo: »Knjiga Vodnik po partizanskih poteh je delo, ki nam približa najsvetlejše trenutke naše revolucije, delo, ki je neprecenljiv prispevek pri ohranjanju revolucionarnih tradicij.« In še: »Izdaja knjige sovpada s prizadevanjem, da bi zlasti SZDL, kot najširša demokratična sila naše družbe, nakazala primerna pota, metode in oblike pri podružbljanju revolucionarnih izročil.« Iz knjige izvemo tudi, kaj je bil Turjak. Turjak je bil poraz »slovenske kontrarevolucije«. Glede revolucije stvari torej stojijo trdno. Glede informacije, da so »partizanski topovi« na Turjaku podirali tudi najdebelejše zidove, pa začnemo kolebati. Ali so bili topovi res »partizanski«? Kaj pa, če niso bili malo tudi italijanski? Ali pa oboje hkrati? Ali tudi oni niso imeli identitete? A pustite to, to je ena sama »sholastika«. Važno je, da so tolkli »kontrarevolucijo«. (Poudarki so Zavezini.)
1.1.9. Sram kot zadnja varovalka politične dostojnosti
Zakon o vojnih grobiščih, ki ga je državni zbor v režiji postkomunistične večine sprejel 19. junija, je stal tako zunaj občečloveških norm – povedali smo že zakaj – da nam ne dovoli, da bi se v svojem raziskovanju ustavili, preden ne odkrijemo moralne in politične srži ljudi, ki so zmogli tolikšen prezir do civilizacije in takšno neposlušnost do normalnih človekovih inhibicij. Neka presežna podstat se je morala nabrati v človeku, da je zmožen tega dvojega: človeka ubiti in ga potem še onečastiti. Težko je to razumeti. Nekako čutimo, da se je človek, ki je tega zmožen, moral prej dvigniti nad vse. Saj je to bistvo arogantnosti: da te ne veže nič več, da si »Jenseits von Gut und Böse« – onstran dobrega in zlega. Da splošne norme niti toliko ne odmevajo v tebi, da bi potem, ko jih prestopiš, povzročile fiziološko reakcijo – da bi zardel. To je zadnje, kar ostane ljudem: da jih je sram in da zardijo. Sram je zadnja bariera, ki človeka zadržuje v območju dostojnosti. Tisti, ki so v državnem zboru glasovali za ta Zakon, so prej morali zavreči vsak sram. Ali pa je še hujše: morda ta temeljni, prvi in zadnji refleks sploh ne deluje več. Potem nad človekom ni nobenega opozorila, potem ga nič več ne bo ustavljalo. Potem smo že zunaj.
Mogoče je začetno in najvišje dejanje arogantnosti v tem, da se odločiš, da boš svet uredil povsem po svoje. Da zaslutiš, da je to ena od človekovih možnosti in se odločiš zanjo. Da se katalputiraš v orbito čistega subjekta, kjer je omogočeno gibanje brez zavezanosti: kjer vlada samo še zakon oportunosti in neoportunosti. Kjer si končno svoboden.
Kjer si na primer tako svoboden, da izrabiš največjo narodovo stisko za to, da izpelješ, kar ti sicer nikoli ne bi uspelo, revolucijo. Da izrabiš zmedo, ko se stvari znajdejo v tako različnih svetlobah, da jim je mogoče dati več pomenov; ko stopi v obtok več jezikov. To je takrat, ko je človek v svoji normalnosti najbolj nezavarovan.
Da so komunisti leta 1941 mogli to storiti, so morali v sebi zatreti sram, ki je, kakor smo rekli, njihova človekova zaščita. Ali pa jim tega tudi ni bilo treba, ker so že bili zunaj, ker so že bili svobodni zaradi tistega začetnega dejanja.
Leta 1996 je državo Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II. Pred tem obiskom se je zgodilo nekaj, česar slovenska kultura nikoli ne bi smela pozabiti. Veteranska organizacija slovenskih komunističnih partizanov je napisala papežu pismo. Posebna delegacija, ki jo je vodil general Ivan Dolničar, ga je izročila apostolskemu nunciju v Ljubljani. Vsega vajeni smo ob tem pismu vendar vsi obstali. Nekaj smo v življenju doživeli, prebrali smo nekaj knjig, mislili smo, da nekoliko vemo, kaj pomeni svet. Toda, ko smo prebrali to pismo, se nam je zazdelo, da se ta znani svet odmika in da smo se znašli v nekem tujem grotesknem svetu, kjer stvari niso več ne zgoraj ne spodaj, ne levo in ne desno, ampak povsod obenem in hkrati nikjer, kjer je mogoče vse izreči in hkrati ničesar povedati.
Ljudje, ki so napisali to pismo, so bili predstavniki gibanja, ki je pobilo 20.000 katoličanov, ki jih je 10.000 pognalo v izgnanstvo, ki je katoliški narod pol stoletja držalo v sponah brezbožne ideologije, ki je imelo katoliško Cerkev za poglavitnega sovražnika, ki je s svojo tajno policijo nadziralo vsako zadnjo celico krščanskega občestva; predstavniki gibanja, ki ima na vesti predvsem ta zločin, da je svobodnemu narodu vzela pridobljene politične in človekove pravice. In ko je duhovni vodja pobitih, preganjanih in maltretiranih mogel priti k njim, ki so bili na poseben način njegovi ljudje in ki so bili tako zelo in toliko časa poniževani, tedaj so predstavniki gibanja, ki je bilo zgodovinsko odgovorno za vsako od teh krivic – že potem, ko jih je zgodovina napodila iz prostorov civilizacije, že potem, ko se je izkazalo, da so bili vsi mnogi zločini in vse nepregledne vrste zlomljenih ljudi zastonj, da vse to ni nikamor pripeljalo, da je narod nazadnje obstal pred eno samo nujnostjo, da stopi na pot mučnega vračanja k sebi v normalnost – tedaj so predstavniki tega gibanja papežu, še preden je prišel, napisali pismo, v katerem so, čeprav dotolčeni od zgodovine, z isto aroganco, kot so jo izkazovali za časa svoje ideološke anabaze, svoje nekdanje žrtve znova strahovito napadli. Ob tem nam je postalo jasno: da to zmoreš, moraš biti iz posebne snovi. Tega ne prenese katerikoli material. Pismo pa je bilo sestavljeno takole: 80% so porabili za napad na nekdanje žrtve, 20% pa za laskanje papežu; kar so povedali o sebi, pa je bilo to, da so delali »napake in da so bili ekscesi«.
1.1.10. Mediji kot osnovni instrument postkomunistične politike
Taki ljudje so pol stoletja dajali ton ne samo političnemu, ampak tudi kulturnemu in duhovnemu življenju naroda. Si monumenta requiris, cirkumspice – če hočeš dokazov, poglej malo naokoli. Eno od področij, tako oblikovanih, tako izučenih, so mediji. Mediji so tudi bistveno odgovorni za družbeno klimo, v kateri je mogel biti sprejet Zakon o grobiščih. Kaj je s slovenskimi mediji?
Kot znano, je Montesquieu sredi 18. stoletja postavil zahtevo po delitvi oblasti na tri samostojna, neodvisna, od različnih oseb ali ustanov vodena območja: zakonodajno, izvršno, sodno. Mislil je, da je s tako delitvijo zagotovil politično svobodo. Zamisel o delitvi oblasti je bila sprejeta kot najvišji dosežek stoletja in postala vodilo pri izdelavi Deklaraciji o človekovih pravicah in ustavi Združenih držav, predvsem pa vsem liberalnim demokratičnim konstitucijam. Partijska država pa je delitev oblasti odpravila, ne v formalnem, ampak v vsebinskem pomenu. Za vsem je bila sedaj ena oblast, ne tri. Z obnovo demokracije pa je načelo delitve oblasti dobilo ustavno veljavo.
V drugi polovici 20. stoletja pa se je začela vpeljavati misel o četrti veji oblasti. To je oblast medijev. Samorazumetje medijev kot oblike oblasti se je izkristaliziralo v pojem kritike. Družbena vloga medijev naj bi bila kritika, ne toliko družbe kot celote, ampak predvsem prvih treh vej oblasti. Ideja medijev kot organa delujoče demokracije je uresničljiva, če so mediji samostojni in pluralni; če imajo, tako kot politična oblast, tudi sami svojo notranjo delitev in kontrolo. Problem medijev v državi Sloveniji pa je v tem, da niso šli skozi proces tranzicije – v smislu radikalnega odlepljanja od totalitarne politične kulture in v radikalni usmeritvi k demokratični politični kulturi – ampak so ostali nekje na sredi, kjer so se ustalili v ravno takšni duhovni podobi, da so mogli in bili pripravljeni servisirati medijske potrebe postkomunistične levice. Bistveno pri tem pa je to, da se slovenski mediji – mislimo večinsko seveda – ne morejo potegovati za status četrte veje demokratične politeje. Zgodilo se je nekaj drugega. Mediji so se pokrili z zakonodajno in izvorno in sodno oblastjo enotne postkomunistične Slovenije in fungirajo, ne kot njen kritik, ampak kot njen družbeni javnomnenjski promotor – z občasnimi perifernimi odkloni kozmetične narave. Kadar gre za nosilne traverze postkomunistične politike, se vedno obnašajo »odgovorno«. Takšna nosilna gred je bil tudi Zakon o grobiščih.
Zelo interesantna je bila reakcija novinarjev in novinarskega društva ob predlogu opozicijske koalicije Slovenija, da se normalizira in pluralizira medijska scena. Odgovor je bil pravzaprav krik, ki je že sam, ne glede na vsebino, veliko povedal. Vehementnost novinarske reakcije je kazala na to, da je kritika opozicije zadela v črno. Legitimna kritika neuravnoteženega medijskega prostora je bila obtožena »poskusov nedemokratičnih posegov v pravico novinarjev in drugih medijskih ustvarjalcev v pravico do svobodnega izražanja«. Tu takoj spoznamo staro tehniko diskvalificiranja iz komunističnih časov. Neko dejstvo ali obrneš ali potisneš v skrajnost in ga potem tam in takega napadeš. Dokazali so, v kakšno šolo so hodili.
V odgovorih novinarjev je bilo obilo prikritega norčevanja. Naj bodo dobri kot mi, so govorili, pa bodo imeli uspeh. Odločuje namreč trg, »ki res izloča slabe, in take, ki jim predvsem zaradi političnega ali drugega predznaka ljudje ne zaupajo«. Zelo signifikanten je bil odgovor Roka Kajzerja dr. Andreju Bajuku, ki je rekel, da je pluralizem medijev potreben za »uravnovešenje političnega prostora«. Kajzerjev odgovor: »Politični prostor se preureja zgolj na volitvah, medijski pa med bralci in gledalci. Če ti ocenijo, da so mediji slabi, bedasti, politično usmerjani, jih lahko kaznujejo tako, kot državljani na volitvah kaznujejo politike.« Toda »politični prostor« se preureja kar naprej. To delajo mediji. Volitve samo registrirajo, kako se je politični prostor »preuredil«. Jasno čutimo norčevanje iz publike. Mediji so lahko zelo »slabi, bedasti in politično usmerjani«, pa jih bralci ne bodo kaznovali in odpovedali, ker drugih enostavno ni. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko ljudi kupuje Delo, a ne zato, ker bi to bil njihov časopis! Tega se torej bojijo ti fantki. Teden dni po začetku Jutranjika je njegov urednik Danilo Slivnik v krogu novinarjev in urednikov drugih standardnih dnevnikov povedal, da se je po enem tednu izhajanja alternativnega dnevnika že pokazalo, da vsi pišejo drugače. Tega se bojijo ti ljudje. Bojijo se demokracije. Bojijo se, da bi ljudje ne začeli množično odhajati od njihovih edicij, ker jim zaradi »političnega ali drugega predznaka« ne zaupajo.
Ko je letos poleti literarni teoretik George Steiner prejel nagrado Börne, je v zahvalnem govoru povedal tudi tole: »V Evropi je v triumfalnem vzponu fašizem denarja, filistrstva in medijev.« Torej »fašizem medijev«. Na katerem terenu pa je Steiner prišel do tega zaključka? Ali ne bi tem preje na našem, ki se ga še držijo kosi totalitarnih povojev, iz katerih se ne more izviti? Še tole! Zakaj pa predsednik Društva novinarjev Slovenije, ki pravi, da ima vse tako izmerjeno na vse strani, ni poslal vprašati pisatelja Rudija Šeligo, zakaj je moral odstopiti kot član sveta RTV?
O stanju v medijih veliko pove napad na Janšev predlog za konvencijo o prihodnosti Slovenije. Grega Repovž je idejo denunciral kot pokalico »za predvolilni čas«, potem pa je Janšo še izključil iz kroga kompetentnih kot človeka, ki »celotno politiko stranke gradi na odnosu do preteklosti«. Kako si sploh upa tak človek govoriti »o konvenciji o prihodnosti Slovenije«? Ob tem si nismo mogli, da ne bi iz ozadja slišali Kučanovo svarilo, da je treba preteklost pustiti pri miru.
Stvar, pravi Repovž, pa sploh ni tako nedolžna. Ideja konvencije namreč pomeni »negacijo političnega sistema«. Tako sedaj vemo: sfera civilne družbe ni nič drugega kot zanikanje politike. Nevarna reč! »V Sloveniji imamo izvršno in zakonodajno oblast.« To mi obvladamo, izvršno in zakonodajno oblast obvladamo, civilno družbo tudi, a ne v celoti in ne popolnoma. Potem pokliče na pomoč še filozofa dr. Tineta Hribarja, da ga utrdi v mnenju, da je demokracija samo v proceduri ali postopku, da je demokracija, kot stvar uma, čista forma. Pri tem pa oba – za akademika dr. Hribarja nismo tako sigurni – vesta, da se v kaki demokratično zasnovani državi lahko natanko držijo dogovorjene procedure, a je država kljub temu kvazi totalitarna. Država Slovenija je takšna država.
Našega stanja pravzaprav ni težko razumeti. Protagonistov obnovljene demokracije v prvih 90-tih je bilo malo in še ti so bili preveč zaposleni s poglavitnimi opravki osamosvajanja in postavljanje države. Poleg tega so jih sile propadle ideologije ovirale na vsakem koraku. Šele sedaj se je tudi pokazalo, kako so bile po masakru in eksodusu ob koncu vojne demokratske sile v narodu oslabljene. Pa tudi – komaj zberemo dovolj poguma, da to povemo – koliko ljudi se je zaradi kolaboracije s totalitarnim režimom izkazalo za neuporabne ali samo na pol uporabne. Nekatera področja so demokrati morali zato prepustiti samim sebi, se pravi kontinuiteti. Ta področja so bila gospodarstvo, finance in mediji. To je bilo deloma razumljivo, popolnoma nerazumljivo pa je bilo to, da je na področju medijev nekaj sto zvečine mladih ljudi začelo voditi rabiaten boj za moralno in zgodovinsko propadlo ideologijo in kazati frenetično sovraštvo do tistih, ki so prinašali svobodo. Po našem vedenju se še nikoli v zgodovini ni kaj takega dogodilo. (Kje ste filozofi, sociologi, politologi, psihologi, prebivalci akademosa in šarlatani zakotnih para-ved, kje ste, da to razložite?)
A mi bi radi ob tem pokazali še na nekaj drugega. V tako etabliranih in tako vodenih medijskih ustanovah se je začela razvijati, ponekod tudi cveteti, nadutost. S teorijo o novinarstvu kot četrti veji oblasti je ta razvoj doživel nesluten pospešek. V državi Sloveniji pa je monopolni položaj medijev omogočil, da je ta nadutost dobila značaj arogantnosti. Ali naj vas spomnim, da je TV Slovenija v večerni informativni oddaji v nedeljo 1. junija, po slovesnosti v Kočevskem rogu registrirala samo metropolitovo mašo in njegov nagovor, drugi ali civilni del z govori in politično zgodovinskimi komentarji pa je enostavno ignorirala. In vendar novinarske aspirante v vsaki, še tako zanikrni šoli, poučijo, da mora biti informacija celovita. Zakaj pa so potem to naredili? To je samopašnost. Privzgojili so jim zavest, da potem ko opravijo nalogo, ki jim je odkazana – ščitijo interese postkomunistične levice in novega kapitala –lahko počnejo karkoli. Še bolj pa se je to pokazalo v primeru zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Ko je novinarje ob nekem zapoznelem vprašanju o vilniuški izjavi lepo prosil, skoraj kot kolege, naj nehajo s tem in naj ga ne spravljajo v zadrego, so planili: da je bil to »izbruh«, »napad na medije«, da je »prezir, s katerim je obravnaval medije, namenjen javnosti«. Ker pa vemo, da ima vilniuška izjava malo opraviti z zunanjo politiko, veliko pa z ideologijo, tudi vemo, zakaj so mu postavili ta vprašanja: zato ker je Dimitrij Rupel in puncto ideologije pravi človek, a ne čisto pravi. Predvsem je preveč izobražen.
A tako predstavljena podoba ne bi imela celote, če bralcev ne bi opozorili na oddajo Studio City v ponedeljek, 30. junija. Voditelj oddaje Marcel Štefančič ml. (to je tisti novinar, za katerega smo se včasih bali, da bo nenadoma in brez razloga padel v histerijo, a se je zadnje čase nekoliko umiril) je gostil nekdanjega predsednika države. Oddaja je trajala eno uro, ta pa je imela še to posebnost, da je bil gost deloma v prvem, deloma v drugem planu, prisoten domala vso oddajo. Pozornost je naprej vzbudilo obnašanje voditelja, za katerega smo vedeli, da je spreten govorec, bolj nagnjen k provokaciji kot boječnosti, tu pa je kazal nekakšno nervoznost, kot da bi imel tremo. Oddaja je sicer tekla gladko, voditelj je tako postavljal iztočnice, da se je nanje dala obesiti kritika na Janšo in Brezigarjevo. Iz vse oddaje pa je izstopilo vprašanje, ki ga povzemamo po spominu: Kakšna situacija bi morala nastati v državi, gospod predsednik, da bi se odločili, da znova vstopite v politiko? Toda to vprašanje je bilo tako vprašano, da smo ga vsi razumeli v nekoliko spremenjeni obliki: V kakšni zelo hudi krizi bi se morala znajti država Slovenija, da bi se vi odločili, da jo rešite? Po eni uri je vse skupaj postalo že malo neprijetno. Nazadnje smo svoje občutje izrazili v vprašanju: Kdaj se bo ljudem začel obračati želodec?
Na ekranu se je od časa do časa pojavilo vprašanje za gledalce: Ali ste zato, da Milan Kučan znova kandidira za predsednika? Na koncu je bil izpisan tudi rezultat: 68% gledalcev je glasovalo za, 32% za ne. Za komentar k zgornjemu in za stanje v slovenskem novinarstvu sploh naj tu zapišemo, da je dober teden pozneje novinar Grega Repovž v Delu zelo trdo prijemal Janeza Janšo zaradi konvencije o prihodnosti Slovenije, češ da »vse skupaj še najbolj spominja na predvolilni čas«.
1.1.11. Nedopuščanje jezika
Za vsem spet stoji vprašanje jezika. Jezik ima to naravo, da je hkrati konkreten in splošen: ko govorimo o plemenitosti določenega človeka, smo odprli možnost, da vstopijo v diskurz vsi ljudje tega sveta, ki jih je mogoče označiti za plemenite. Kadar govorimo, zajamemo v nekem oziru ves svet. Jezik je kakor duh – celosten. To pa tudi pomeni, da jezik ni ideološki; za jezik je ideologija nekaj protinaravnega. Zakaj? Zato, ker ideologija ni celostna; ideologija nastane tako, da izberemo iz realnosti sveta določena dejstva, jih sestavimo v vzorec in tako dobljeni vzorec proglasimo za resnico sveta. Omejenost ideologije je v tem, da daje pravico do legitimnega obstoja samo nekaterim dejstvom, druga pa obsodi na zunanjo temo nelegitimnega.
Ko je Žarko Hojnik 10. maja letos govoril o nekih zadevah v policiji, je postavil tole splošno trditev: »Po našem pravu mora že po najmanjšem namigu oz. obstajanju razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, policija storiti vse, da storilca odkrije in ga privede do obličja Pravice. Seveda policija sama presoja, kdaj so podani omenjeni predlogi za sum, če bi kaj spregledala, pa zakon določa, da se lahko prvo zgane tudi državno tožilstvo, saj lahko ta organ sam zahteva izvedbo potrebnih postopkov, če do njega pride glas o kaznivem dejanju.« Hojnik je tako natanko povedal, kaj bi že zdavnaj morala narediti policija in državno tožilstvo v zvezi s povojnim genocidom. Saj o genocidu ne obstaja samo kaj takega, kot je majhen ali celo najmanjši namig, ampak dejstva, ki segajo do neba in tulijo. Kako to, da jih nihče noče registrirati? Zato, ker smo vsi ideologi; zato ker ne poslušamo jezika. Če hočete še en primer, vam lahko navedem to, kar je filozof dr. Slavoj Žižek rekel o razmerju USA – Irak: »Kadar se vojna upravičuje z izgovarjanjem na demokracijo, smo lahko prepričani, da je njen resnični cilj omejitev demokracije.« Očitno se tudi ta gospod ni hotel ukloniti jeziku, ki bi mu takoj povedal, da so zavezniki v 2. svetovni vojni bíli grandiozni boj za demokracijo proti totalitarizmu in da je z njihovo zmago bilo več demokracije, ne manj. Zakaj ga ni to dejstvo udarilo, saj ni obskurno? Zato, ker se je vdal ideologiji; ideologija je vedno tudi velika vdaja duha.
A vrnimo se k Zakonu o grobiščih. Prvi in največji poraženec tega zakona je bil ravno slovenski jezik. Izkazalo se je, da njegove besede ne samo da nimajo trdnega pomena, ampak pomena sploh nimajo. Drugi poraženec pa je bila slovenska demokratična publika ali preprosto Slovenci. V načinu, kako so postkomunisti z njimi komunicirali, se je videlo, da jih nimajo za prištevne, da se nanje ni treba ozirati. Pravzaprav jim je bil na neki način v debati okrog tega zakona vzet status državljanov demokratične države.
Postkomunistični promotorji Zakona so strukturirali svoje nastope okoli dveh besedi: pieteta in civilizacija. Na primer: da je vlada ugotovila, da je nujno treba storiti to civilizacijsko dejanje; da želi vlada na pieteten način pokopati mrtve, da bodo vsem omogočili pieteten in dostojen pogreb, da bi morali biti vsi sposobni tega civilizacijskega dejanja; da mora parlament pietetno poskrbeti za grobove; da moramo pokazati vso pieteto tem ljudem. Besedi pieteta in civilizacija – oziroma njune izpeljanke – sta bili tolikokrat in s tako emfazo izgovarjani, da so ju vsi morali slišati. Istočasno pa je bilo čisto jasno in so vsi morali vedeti, da bo to, kar bo v Zakonu stalo, nepietetno in necivilizacijsko. Za kako važno stvar gre, je poslanec Franc Cukjati povedal v dveh stavkih: »Umrlemu vojaku je edino, kar mu ostane, status vojaka« in »Ti grobovi bodo še vedno zamolčani.« Gre torej za dve vrednoti; za pieteto in za civilizacijo, le da bosta obe še naprej flagrantno kršeni. Postkomunisti so nekaj govorili, drugo pa, ne mislili, ampak tudi govorili. Pokazali so, kako absolutno obvladujejo Slovenijo. Govorili so naravnost in brez mimikrije. Orwellov »double-think« se je preko parlamenta vrnil v slovenski jezik. Slovenci so slišali, kaj postkomunisti govorijo, in vedeli, kaj bo stalo v Zakonu, le da med obema niso več videli nobene razlike: pieteta je nepieteta, vojna je mir. Postkomunisti so začutili, da so ljudje že tako zinfrentilizirani, da si lahko privoščijo z njimi poljubne igre. Včasih so že bili malo preveč neprevidni, takorekoč na robu. Tako je neka gospa rekla, da je »ključnega pomena, da se o revoluciji ne govori«, ker to »ne bi vodilo k spravi«. Vidimo, da je beseda sprava dobila nov pomen: nedotakljivost tiste verzije preteklosti, ki so jo uveljavili postkomunisti.
Glede jezika, odnosno jezika v postkomunistični retoriki bi se splačalo nekoliko natančneje pregledati nastop vladnega predstavnika mag. Franceta Žnidaršiča. Vse, kar je povedal, je bilo podrejeno enemu cilju: zakriti temeljni interes, ki ga je z Zakonom imela kontinuiteta. Toda ta temeljni interes je imel še drugo stran: bil je žaljiv in brutalen udarec prizadetim in vsej demokratični slovenski javnosti. Zato je Žnidaršič moral biti spreten. Odločil se je, da bo interese kontinuitete minimiziral na dva načina: s kopičenjem tako imenovanih dobrih besedi in z obilico obrobnih in nespotakljivih podrobnosti. Tako je upal, da tistega, za kar je šlo, sploh ne bo opaziti. In potem smo slišali: da je Zakon očiščen vseh ideoloških in vrednostnih sodb; da bodo grobišča uredili na način, ki nikogar ne obtožuje, napada ali žali; da Zakon ne bo razčiščeval zgodovine, da pa zgodovina tudi ni tako važna, saj je govoril z mnogimi svojci, ki jih revolucija in krivda nič ne brigata in bi želeli samo hoditi prižigat svečke; da je Zakon, ki ga predlaga vlada sprejemljiv za vse; da bodo fizični svojci vsakega izkopanega, za katerega bodo nedvomno dokazali identiteto, lahko pokopali na pokopališče; da pa o imaginarnih svojcih nič ne ve (pozabil je, da v vladi ureja stvari za 45.000 imaginarnih svojcev, organiziranih v ZZB; to je naredil zato, da mu ni bilo treba priznati »imaginarnih svojcev« organiziranih v NSZ).
V vseh treh parlamentarnih debatah, ki smo jih nekoliko natančneje pregledali, so se zoper naklepe postkomunistične parlamentarne levice pogumno, vztrajno in iznajdljivo bojevali poslanci NSi in SDS. Upamo, da bo NSZ vsem poslala pismeno zahvalo in priznanje. Od poslancev SLS se je brezkompromisno postavil za resnico odlični Franc Rokavec. Edini iz te stranke! Za ostale poslance je, se zdi, govoril dr. Janez Podobnik, ki je povedal, da je stranka v škripcih, da pa bo večina poslanskih kolegov glasovala za Zakon. »A z grenkobo v srcu.« Potem je dodal: »Z današnjim Zakonom tudi sam nekoliko zaključujem skoraj desetletno prizadevanje, da bi na tem področju tudi kot politik, kot mlad neopredeljen slovenski politik izpolnil svojo človeško dolžnost. Nekdo, ki prihaja iz partizanskega Cerkna, bo to naredil in bo danes glasoval za Zakon. Če bom pa še poslanec, slovenski ali evropski, pa si bom prizadeval, da bomo morda nekatere pomanjkljivosti v naslednjih letih dopolnili.« Z grenkobo v srcu? Moj Bog, ali je mogoče to reči: Z grenkobo v srcu te bom ubil. Iz kratkega govora dr. Janeza Podobnika je bilo mogoče zaslutiti dolgo zgodbo klavrnosti te stranke. Za kaj vse nosijo odgovornost v zgodovini mlade slovenske demokracije! Za dejanja, ki so bila storjena 1997 in 2000, od katerih se slovenska demokracija še dolgo, morda pa nikoli več ne bo opomogla. Ali je še čas, da se stranka povrne k sebi? Ko bi vedela, kam!
1.1.12. Obstrukcija izvornodemokratičnih strank
Pred končnim glasovanjem o Zakonu, v četrtek 19. junija zvečer, sta stranki koalicije Slovenija naznanili odhod. Govorila sta dr. Andrej Bajuk in dr. France Cukjati. Obstrukcijsko deklaracijo SDS, ki jo je prebral Cukjati, bomo navedli v celoti, ker so v njej z intenzivno duhovno disciplino zbrane poglavitne prvine dogajanja in postavljene na visoko etično in politično raven; pa tudi zato, ker je to besedilo zgled, kako moramo ravnati s svojim jezikom, in hkrati najučinkovitejša kritika postkomunističnih jezikovnih malverzacij. Cukjati: »Naša stranka, z ozirom na vse, kar se je dogodilo s tem Zakonom, napoveduje v skladu s poslovnikom obstrukcijo glasovanja. In sicer najprej iz razloga, ker naj bi Zakon rehabilitiral in uredil zamolčana grobišča, v resnici pa uzakonja zamolčanje revolucionarnega nasilja. Dalje, Zakon naj bi bil spoštljiv do pokojnih, v resnici pa pobite vojake po vojni oropa edine časti, statusa vojaka. In tretjič, Zakon naj bi bil spravne narave, a v resnici izraža veliko ignoranco do interesa pokojnih žrtev, do interesa tistih, ki jih zastopa Nova Slovenska zaveza. Zakon naj bi blažil krivice in razkol iz leta 1945, ga pa v resnici poglablja. In Zakon naj bi bil izraz naše zrelosti, kajti tako človek kot narod je takrat sposoben sprejeti sebe, ko se je sposoben odkrito in kritično soočiti s svojo preteklostjo. Ta proces mora vključevati spremembo miselnosti, spremembo v srcu in duhu, pravi resolucija Sveta Evrope o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Vendar pa se je ugotovilo, da nismo dozoreli temu koraku. Prav nič nas ni naučila zgodovina, še vedno delimo ta narod na črnobele, pozitivce in negativce, in zaradi vsega tega ne moremo sodelovati in biti prisotni pri tako sramotnem dejanju, kot je sprejemanje tega Zakona. Pritisk na gumb je majhno dejanje s težkimi posledicami; gre za pritisk, kjer ni pomembno, ali je narejen iz veselja ali z grenkobo, posledice so enake – zapuščamo dvorano pri tej točki«.
1.1.13. Kaj so hoteli postkomunisti z zakonom doseči?
Zakon o grobiščih, kakršnega je izsilila kontinuiteta, presega pomen, ki mu ga pripisujejo v slovenski javnosti. Sprejem tega besedila v državnem zboru je eden najpomembnejših dosežkov postkomunistične tranzicijske politike. Komunisti oz. postkomunisti so vse od prehoda – pa tudi v letih pred prehodom, na katerega so se pripravljali, ali bolje, katerega so pripravljali – imeli eno samo ambicijo: da bi dobili krmilo tranzicije v svoje roke in jo vodili v smeri svoje popolne in dokončne rehabilitacije v novem političnem prostoru. Na nekaterih področjih so krmilo že vseskozi imeli v rokah: na gospodarskem, finančnem in medijskem področju. V politiki pa skraja ne, a so ga kmalu dobili, načelno po razpadu DEMOSA, konkretno pa po volitvah 1992. Toda tu vodstvo ni bilo tako vnaprej zagotovljeno kot v prej omenjenih sektorjih, ki so jih popolnoma obvladali s svojim moštvom. Na pomoč jim je prišla kooperacija ali kolaboracija desnih strank, ki so jih – v različni postavitvi, prepeljale čez vse nevarne plitvine. K temu uspehu jim je nemalo pomagala tudi lastna domiselnost, ki je izumila vrsto političnih trikov – stranke z lažno nazorsko fakturo, stranke z nepolitično stanovsko orientacijo – predvsem pa seveda zanesljiva podpora medijev. Vse se je razvijalo dokaj ugodno. Nečesa pa vendarle niso imeli: kljub vsej materialni in legalni moči niso bili legitimni. V psevdopolitični zavesti mlade demokracije to sicer ni bilo aktualno in urgentno vprašanje, a so postkomunisti vedeli, da nekoč bo. Zakon o grobiščih se jim je tako pokazal kot ugodna priložnost, da dosežejo tudi tolikanj pogrešano in tolikanj zaželeno legitimnost – res da na posreden in nekoliko manj ugleden način. Gre za naslednje: dokler je v preteklosti stal teror, revolucija, genocid in pol stoletna totalitarna diktatura, je bil nelegitimen ne samo komunizem kot povzročitelj teh okoliščin, ampak tudi postkomunizem, ki se od komunizma nikoli ni odlepil na moralno, pravno, politično obvezujoč in prepričljiv način. Zakon o grobiščih pa je prinesel legitimnost komunizmu in postkomunizmu. V tem, kar namreč pomeni – v eventuelni eksplikaciji – onih uničujočih stvari zgoraj sploh ni bilo. Bile so »napake in ekscesi«, bila je – nekaj časa – tudi »nepravna država«, a to še ni dovolj, da bi komu odrekel legitimnost.
1.1.14. Protislovja manipulacije
Podoba je, da je psevdopolitična in medijsko kontrolirana zavest sedanje slovenske javnosti to legitimnost sprejela. Toda bila je prigoljufana in prej ali slej bo poneverba prišla na dan. Postalo bo jasno, da projekt postkomunizma temelji na prevari, ki ni nič manjša od tiste, na kateri je bil nekoč zgrajen projekt komunistov. Slovenski narod ne bo prišel k sebi – v svojo historično in civilizacijsko identiteto – dokler se to ne zgodi. Šele ko bomo vedeli, kdo smo in kaj smo, bomo doživeli tisto duhovno prostost, ki jo narod potrebuje za rast in obstoj.
Vse je odvisno od dozorevanja slovenske politične zavesti; od tega, kdaj bomo dosegli tisto stopnjo zavesti, da bomo končno zagledali, da postkomunistična levica ni sposobna nositi življenja. Najprej pa bomo morali priti do spoznanja, da so komunisti in postkomunisti žrtve napačne ljubezni: da ne ljubijo stvari, ampak sebe. Zato so pri stvareh šele z drugo mislijo, s prvo pa so vedno pri sebi. To ni nič psihološkega, to je v njihovi naravi; to je v temeljni intuiciji, v kateri se jim je razodel svet: da svet ni tu zaradi sebe, da svet nima integralne avtonomnosti, da je svet drugotna in odvisna bitnost, zgolj prostor za realizacijo volje do moči. Zato v njihovem osnovnem duhovnem vzgonu ni prosperitete sveta in življenja, ampak prosperiteto njihove moči. Zato tudi vsi svetovi, ki jim padejo v roke da z njimi upravljajo, nazadnje propadejo. Do sedaj so še vsi propadli. To je vse zaradi napačne ljubezni. Sedaj pa se je pokazalo še nekaj drugega.
Pokazalo se je namreč – in vedno bolj se kaže – da tudi ne znajo. Do sedaj smo mislili, da znajo, le da znanja ne uporabljajo za prosperiteto sveta, ampak sebe. Sedaj pa postaja jasno, da že prihaja kazen za napačno ljubezen. Človek je namreč tako narejen, da spozna samo tiste stvari, ki jih ljubi – stvari kot stvari, ne pa stvari kot možnost moči. In ker komunisti in postkomunisti sveta ne ljubijo tako – oziroma ga sploh ne ljubijo – ga tudi vedno manj razumejo. To je razlog, da kažejo vedno večjo nekompetentnost na banalnih resorjih politike – v administraciji. To se pravi, da je kazen za zgrešeno ljubezen že tu in da se kaže v nesposobnosti upravljati s svetom. Nekateri znaki kažejo – banke, zdravstvo, šolstvo – da prihaja sedaj ta faza. Zavedno ali nezavedno zavedanje tega dejstva – če to ni kontradikcija – že morda prehaja v nevrozo. Kako naj sicer drugače razumemo predlog predsednika vlade 27. junija, da bo v prihodnje začela delovati neodvisna »komisija za etiko in integriteto«. Integriteta je tuja beseda in pomeni po slovensko preprosto poštenost. In zakaj predsednik potemtakem ni ustanovil »komisije za etiko in poštenost«? Zato, ker bi ta napoved, tako izražena, preveč brezobzirno pokazala, da v državi Sloveniji ni poštenosti. Da poštenosti ni v taki meri, da je treba postaviti posebno komisijo ali posebni komite za poštenost. To pa bi bil preveč brutalno izražen facit desetletnega razvoja, prehud in preveč iznenaden zasuk »zgodbe o uspehu«. Mislimo, da beseda o nepoštenosti Slovenije ni več samo slutnja, ampak z mnogimi znaki podprto dejstvo. Zdi se, da je napačna ljubezen kot načelo politične pragmatike prešla od postkomunistične nomenklature med ljudi. Ali ne bi bilo bolje, da bi, namesto da ustanavljajo »komisijo za etiko in integriteto«, ukazali policiji, tožilstvu in pravosodju, da raziščejo, kaj za temi znaki stoji, in sicer tako kot »integriteta« teh
ustanov terja. Če seveda niso ustanovili »komisije za etiko in integriteto« prav zato, ker tega ali ne morejo več ali še vedno nočejo?
1.1.15. Iz nekega poročila
A mi se bomo na koncu še enkrat vrnili k Zakonu o grobiščih. Domobranci, nad katerimi se je s tem zakonom zgodil drugi genocid, so namreč izhajali iz sveta, za katerega, pa naj je sicer bil že kakršenkoli, je ena stvar povsem gotova: da ni potreboval komisije za etiko in integriteto. Na domobrance in domobranstvo nas je nedavno spet spomnil tudi članek dr. Boža Repeta v Sobotni prilogi Dela 16. avgusta, ki ga je naslovil Koliko domobranstva je še živega? S tem je nakazal, da je pripravljen, če stvar tako zahteva, prevzeti tudi vlogo mrliškega oglednika. To je njegova stvar, naša pa je, da povemo, da domobranstva ni razumel. Domobranci namreč niso bili samo vojaki, ampak tudi mnogi Slovenci nevojaki, ne samo na Dolenjskem in Notranjskem, ampak tudi na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem, ki so se bojevali, v orožju ali brez orožja, za Slovenijo, kakršna bo spet takrat, ko bodo njene ustanove delovale tako, da se ne bo treba ozirati po »komisij za etiko in integriteto«. Domobranci namreč niso imeli nobenega parcialnega interesa, kakor so jih imeli slovenski komunisti, hrvaški ustaši, slovaški tisavci, francoski petainovci in drugi. Hoteli so samo obnovo civilizacije, v kateri jih je zalotila vojna.
In kako to, da zgodovinar dr. Božo Repe tega ne ve? Ob tem pomislimo na to, kako je življenje do nekaterih ljudi krivično. Božo Repe je še pred diplomo prišel v službo na CK ZKS in tam postal »sekretar sekcije marksističnega centra za zgodovinopisje«. To pa je položaj, ki ga mlad človek težko prenese brez hudih poškodb. Žal mi je, da moram s to noto zaključevati svoj komentar. A kljub temu še ena malenkost. Repe končuje svoj članek v upanju, »da Slovenci kulturnega boja, ki se je začel konec 19. stoletja, v 21. stoletju ne bomo znova poskušali rešiti z medsebojnim fizičnim obračunavanjem, tako kot se je zgodilo v 40-tih letih 20. stoletja«. Ob tem moramo Repetu nujno svetovati, naj bo pozoren na svoje ljudi. Zakaj slovenski kulturni spor – naj je že zaslužil termin kulturni boj ali ne – so spremenili v »fizično obračunavanje« ljudje njegove tradicije.
P.S. Repetov članek pa je še en majhen dokaz, da se Sobotna priloga Dela počasi spreminja v postkomunistično nedeljsko šolo. Morda je v tem tudi razlog, da pisem urednika Zaveze ne objavljajo. (Urednik jih tudi več ne pošilja. Smo le veterani, mar ne?)
2. Kako se je začelo
2.1. Vsak odpor zunaj partije je izdaja
Janko Maček
2.1.1.
Pred kratkim je v Knjižni zbirki Belokranjskega muzejskega društva izšla obsežna knjiga Kronika mesta Metlike II. – 1941–1991. Avtor je knjigo posvetil svojemu očetu in kot moto v začetku knjige navedel njegove misli: »Kdor pride k tebi, ker si ga povabil – je tvoj gost. Kdor pride v tvojo hišo brez povabila – je vsiljivec. Kdor pride k tebi z orožjem, ker je bil od tebe naprošen – je tvoj zaveznik. Kdor vdre v tvoj dom z orožjem – je tvoj sovražnik. Kdor pa od sovražnika sprejme orožje in mu z njim služi – je izdajalec. Za izdajo pa ni opravičila.«
Preprosta razlaga teh stavkov, ki veje iz knjige, je, da so bili okupatorji, ki so z orožjem vdrli v naš narodni dom, naši sovražniki, tisti pa, ki so kasneje od njih sprejeli orožje, so s tem zagrešili izdajo, za katero ne more biti opravičila. Na prvi pogled je vse razumljivo, toda pojavi se vprašanje, kdo v velikem narodnem domu lahko vabi v goste in izbira zaveznike. Še bolj pestra postane ta slika, če prenesemo gornje misli na posamezne slovenske domove. Kaj so bili tisti, ki so sredi noči vdrli v dom Antona Starca na Vinomeru pri Metliki, ga izropali, gospodarja pa odgnali na Brezovo reber in tam ubili? Kaj so bili tisti, ki so sredi nedeljskega dopoldneva, ko je vse počivalo in so mnogi bili v cerkvi, z orožjem prišli na dom župana Brulca v Hrušici, odpeljali njega in mladoletnega sina ter ju po mučenju ubili? Ali so bili res borci za svobodo in ali sta Starc in Brulc res bila izdajalca in zato za njiju ni bilo opravičila, ni bilo milosti? Kaj in koga sta izdala?
Ali ni zanimivo, kako hitro smo prišli do vprašanja, kako se je začelo! Kako je vendar prišlo do tega, da so eni začeli z orožjem vdirati v hiše drugih, ti pa so šli po orožje k okupatorju, da bi se pred njimi branili? Ali so zato res postali izdajalci? Ali pri nas med vojno res ni bilo revolucije, ampak le osvobodilni boj, boj proti sovražniku, ki je z orožjem vdrl v naš skupni dom, in proti tistim, ki so se mu »pridružili«? Ko smo letos junija ob sprejemanju zakona o vojnih grobiščih spremljali razpravo v slovenskem parlamentu, smo živo začutili, kako občutljiva in važna so ta vprašanja. Marko Kremžar je ob tem zapisal, da so predstavniki slovenskih političnih strank, ki imajo v sedanjem parlamentu večino, »ponovno porinili v brezna domobrance in druge žrtve komunističnih totalitarcev. Zdaj, ko ne morejo več skrivati njihovih trupel, jim hočejo vzeti smisel. Z zakonom hočejo prebeliti tako njihovo prepričanje, kakor tudi vzrok zločina, ki je bil storjen nad njimi«.
Z vsakim Kako se je začelo skušamo prinesti vsaj skromen del odgovora na ta vprašanja. Ni dvoma, da so bili povojni poboji samo veliki epilog komunistične revolucije, ki se je začela in je divjala že med vojno, in pričakovani uvod v 45-letno dobo totalitarizma. V tem sestavku bomo dopolnili zgodbo iz prejšnje številke o spopadu med revolucionarji in protirevolucionarji poleti 1942 pri Stopičah; pospremili bomo »štajerski« odred do Češče vasi in Prečne in spotoma pogledali, kaj se je tam dogajalo spomladi in poleti tistega nemirnega leta. Upamo, da bomo s tem izpopolnili naše vedenje o začetku in vzrokih komunistične revolucije, dodali vsaj nekaj potez k njeni pravi podobi.
2.1.2. Še nekaj o času pred spopadom med partizani in nacionalno ilegalo pri Stopičah
Čeprav smo že v 49. številki Zaveze nanizali precej podatkov o tem vprašanju, se še nekoliko pomudimo ob njem. Pravzaprav ta spopad sam na sebi ne bi bil tako pomemben, če se ne bi začelo hkrati tudi pobijanje civilistov – stopiških faranov. Tedaj so partizani odpeljali župana Brulca, njegovega sina Jožeta, soseda Alojza Kastrevca, Franca Turka z Zajčjega Vrha, Matija Turka iz Verduna, brata Antona in Alojzija Vidmar iz Šentjošta in druge – in jih pobili. Nobenega dvoma ni, da so vsi navedeni bili zares pomorjeni. Toda zakaj in kako? Kje naj to poizvemo?
Verodostojen dokument, ki bi nam lahko osvetlil to vprašanje, je župnijska kronika. Toda naše pričakovanje je preuranjeno. Iz debele knjige, kjer so skrbno zabeleženi mnogi dogodki preteklega časa, zazija v nas praznina, za medvojna leta najdemo v njej le robove številnih izrezanih listov. Eden zadnjih zapisov župnika Smoliča, ki je še ohranjen, je poročilo o blagoslovitvi kapelice sv. Egidija pri Hrenovi žagi na Gorjancih. Slovesnost je bila v nedeljo, 3. septembra 1939; vodil jo je ljubljanski škof dr. Rožman. Kljub veselemu dogodku, je bilo med ljudmi čutiti vznemirjenje in napetost, saj je 1. septembra Nemčija napadla Poljsko, začela se je druga svetovna vojna. Že v soboto, 2. septembra, je bila objavljena delna mobilizacija, vpoklicali so nekatere vojaške obveznike. Župnik Smolič je zapisal, da »se je po maši razglasilo, da morajo biti vsi vojaški obvezniki doma in čakati«. Med navzočimi se je zaslišal jok, vzdihi in tudi kletev. Potem so se skušali potolažiti s pijačo.
Tone Brulc, sin umorjenega župana Brulca – rojen je bil leta 1928, leta 1945 se je umaknil na Koroško in nato v Argentino, kjer je pred nekaj leti umrl – je po letu 1990 v listu Novo jutro opisal, kako je leta 1941 doživel začetek druge svetovne vojne. Takole pripoveduje: »Dober kilometer od Novega mesta je bilo v Žabji vasi skritih v gozdu enajst precej velikih vojaških skladišč orožja in hrane. Pred prihodom nemške in nato italijanske vojske je preteklo nekaj dni, ki so jih izkoristile bližnje in daljne vasi za ropanje. Vozovi z orožjem, obleko in hrano so romali v podgorske vasi in že takrat se je videlo, da so bile nekatere vasi pri tem zelo delavne. V Hrušici, kjer sem bil rojen, težko, da je kdo odšel ropat v deset kilometrov oddaljeno Žabjo vas, medtem, ko se je sosednja vas Gabrje dobro preskrbela z orožjem, obleko in hrano.« Pisec nato pove, kako sta se sovaščana Dušan Ravtar in Jože Rukše – Ravtar je bil menda španski borec, Rukše pa se je navdušil za komunizem v času ujetništva v Rusiji – aprila 1941 zavzemala, da bi Hrušica prišla pod Nemce. Ker v domači vasi skoraj nista imela somišljenikov, sta organizirala gabrske kmete, da so šli v šest ur oddaljeno Krško prosit Nemce, naj zasedejo njihove vasi. Potem je bila v Hrušici »meja med nemškim rajhom in rimskim imperijem – pri Borjanu, kjer se ceste cepijo na Št. Jošt, Veliki Slatnik in Orehek, bili pa so tedaj v vasi tudi štirje slavoloki«. Kasneje so tisto skoraj nerazumljivo evforijo za Nemce opravičevali kot »protiklerikalni upor«.
Saje je v Belogardizmu opisal, kako so partizani v noči na 12. julij 1942 obkolili področje Šentjošta. Nasprotnikov niso dobili, ker so menda že prej odšli proti Toplicam, pač pa so natančno preiskali njihovo taborišče in med drugim odkrili tudi ovitke pisem, ki jih je pošiljal župan Brulc iz Hrušice. »S tem so izsledili belogardistično zaupniško mrežo in zato v nedeljo, 12. julija, aretirali klerikalnega župana Brulca in nekaj njegovih sodelavcev ter jih zaradi dokazanega sodelovanja pri zločinskem delovanju štajerskega bataljona obsodili na smrt. To so bile prve smrtne obsodbe, ki so jih partizanska vojna sodišča izrekla nad izdajalci domovine v stopiški fari.« Kaplan Urbanč je kasneje zatrjeval, da so bili vsi obsojenci vzorni fantje in člani Katoliške akcije, ki so bili partizanom napoti. (Belogardizem 1951, str. 387) Saje tu pod opombo omenja še sestavek o razmerah v Stopičah, ki je bil leta 1943 objavljen v brošuri V znamenju Osvobodilne fronte. Poglejmo vsaj nekaj odlomkov! 17. maja so partizani strogo prepovedali delo na žagi na Gorjancih. Marsikatera družina v podgorjanskih vaseh je bila zato prizadeta, saj so izgubili edini zaslužek. Po vaseh je bila ustanovljena vaška zaščita. Posebno znan zaščitnik je bil Juršič na Dolžu, ki je kaznoval celo lastno mater, ker je brez predpisanega dovoljenja šla k maši v Stopiče. Po razkritju štajerskega bataljona so partizani v nekaj tednih pobili okrog dvajset ljudi iz občine, češ da so bili povezani s »Štajerci« in zato izdajalci. Večino žrtev so odpeljali na zaslišanje v Gaberje, jih obsodili in nato na raznih krajih pobili. Na mnogih truplih, ki so jih svojci skupaj z legisti po nekaj mesecih našli in prenesli v blagoslovljeno zemljo, so bili vidni znaki mučenja. Med umorjenimi sta bili tudi dve dekleti: Marija Kastrevc iz Hrušice in Frančiška Ovniček iz Pangerč Grma. Odpeljali so ju 29. avgusta, ko so opravili splošno »rekvizicijo« v Hrušici. Da bi njihovo delo potekalo čim bolj nemoteno, so vaščane nagnali v cerkev in jih tam zastražili. Pri Brulčevih so izropali že tedaj, ko so odpeljali očeta in sina Jožeta. Ustrelili so tudi psa, da jih ne bi motil pri njihovem »osvobodilnem« opravilu. Več družin iz vasi Veliki Cerovec, Vrhe, Dolž, Pangerč Grm, Sela, Zajčji Vrh, Mali Orehek, Veliki Orehek, Hrušica in Hrib je tedaj bežalo v Stopiče ali celo v Novo mesto. Precej mož in fantov je pristopilo k Legiji. Jeseni 1942 je bila potem tudi v Hrušici nekaj časa legionarska postojanka.
Povrnimo se še nekoliko k nedelji 12. julija 1942, ko so partizani odpeljali očeta Brulca in druge. Ali je njihovo ukrepanje res bilo posledica nočnega odkritja v taboru nad Šentjoštom? Prej bi verjeli, da je bilo za tem maščevanje nad tistimi, za katere so čutili, da so njihovi idejni nasprotniki. Zdi se, da tudi poveljnik Kranjc in njegovi kaj takega niso pričakovali. Če so bili Brulc in drugi res tako tesni sodelavci nacionalne ilegale, zakaj ni poskrbela za njihovo varnost, zakaj se niso z njo umaknili? Bila je velika verjetnost, da bodo nasprotniki kljub najstrožji konspiraciji kaj odkrili. Enota nacionalne ilegale je bila vojaška formacija, kjer ni bilo prostora za civiliste. Korošec je zapisal, da je Novak po dogodku pri Zajčjem Vrhu naročil Kranjcu, »naj se stalno premika, dokler ne dobi novih moči in boljšega orožja«. V vojaškem pogledu je bila ta taktika pravilna, glede na dejanske razmere na terenu pa komaj sprejemljiva. Brez zveze z vasmi obstoj ilegale ne bi bil mogoč, zlasti zato, ker je bila preskrba iz Ljubljane neredna in nezadostna. Bilo je zelo težko skrivati se hkrati pred okupatorjem, ki je obvladoval večje centre in važnejše zveze, in pred partizani, ki so bili prisotni v vaseh in v gozdovih. Partizani so imeli tudi po najbolj odmaknjenih podgorskih vaseh organizirano vaško zaščito, ki je bila prisotna tudi tedaj, ko ni bilo v bližini nobene partizanske enote. Predvsem pa pri svojem delu niso poznali nobenih obzirov in predsodkov. V takih razmerah so bile možnosti delovanja nacionalne ilegale silno omejene, če jih je sploh še kaj bilo.
Komunistična partija je že septembra 1941 pod »firmo« Osvobodilne fronte dosegla sprejetje »zakona«, da je v Sloveniji možen odpor proti okupatorju le v okviru in pod vodstvom Osvobodilne fronte. Vsaka rezistenca, vsak odpor izven OF je izdaja slovenskega naroda, kazen za izdajo pa je smrt. In ta »zakon« je nenadoma postal volja ljudstva. Nič zato, če so med »ljudstvom« bili tudi tisti, ki so spomladi 1941 klicali v podgorske vasi Nemce, jim postavljali slavoloke in izobešali zastave s kljukastim križem. Res, da je bil Brulc izvoljen pred vojno na volitvah, toda tiste volitve niso bile demokratične, saj so tedaj komandirali klerikalci. No, če bi se župan priključil OF, bi ga verjetno sprejeli, izven nje pa nima kaj iskati oziroma je izdajalec. Če je pa celo podpiral oboroženi oddelek izven OF, je njegov greh neodpustljiv, je neposredno kršil »zakon« iz septembra 1941. V Gabrju so torej julija 1942 ravnali zakonito in umor šmihelsko-stopiškega župana ter drugih mož in fantov ter deklet ni bil zločin, ampak so bile to justifikacije, usmrtitve, ki jih je ukazalo sodišče. Kakšna sprevrženost! Še večja sprevrženost pa je, če zgodovinarji tega še danes ne vidijo oziroma nočejo videti in še vedno pišejo o sodiščih in justifikacijah.
2.1.3. Napad na nacionalno ilegalo pri Češči vasi
V nedeljo, 12. julija, je odred nacionalne ilegale – ker mu je poveljeval Milan Kranjc, mu nekateri pravijo tudi Kranjčev odred – odšel iz okolice Stopič proti Dolenjskim Toplicam. Ivan Korošec piše v svoji knjigi, da so na tej poti zajeli partizanskega kurirja, ki je na Brezovo Reber oziroma na Frato nesel obvestilo in načrte o italijanski ofenzivi. Očitno je bilo poveljstvo divizije Isonzo že tedaj povezano s partizani. Torej odkritja o ofenzivi ne gre pripisovati le organiziranosti in iznajdljivosti OF, ampak tudi naklonjenosti vodilnih italijanskih funkcionarjev svetovnemu in slovenskemu komunizmu. Franček Saje obširno piše, da je bil tedaj v bližini Zaloga ubit Viktor Hajtnik, privatni uradnik »in sekretar mestnega odbora OF v Novem mestu, ki se je nameraval pred italijanskim nasiljem umakniti na osvobojeno ozemlje, pa je na poti naletel na ‘partizane’, s katerimi je malo prej sodeloval«. Saje dodaja, da je Hajtnik »prav tako kot ostali živel v veliki zmoti«, kar je razvidno iz tega, da mu je njegova žena še aprila 1949 takole pisala: »Bili so partizani, s katerimi je mož skupno delal, med njimi Tomažič Drago, ki je bil komandant Štajerskega bataljona in se je s svojimi somišljeniki odcepil od partizanov k beli gardi.« (Belogardizem 1951, str. 372).
Iz raznih poročil lahko zaključimo, da so »Štajerci« pri Volavčah prišli na levi breg Krke in se za nekaj časa ustavili v gozdu pri gradu Brajtenau. Domačin iz Češče vasi se spominja, da so 14. julija zvečer prišli po cesti od Zaloga in se usmerili k hrastovemu gozdičku blizu vasi – med rečico Temenico in cesto Češča vas–Bršljin. Korošec piše, da je tisto noč in še naslednji dan deževalo, zaradi ofenzive pa so tudi pričakovali večjo budnost Italijanov, zato so obtičali v tistem gozdičku, čeprav jim je bilo ukazano, naj se stalno premikajo. Somišljeniki OF iz Prečne in okolice, ki so bili obveščeni o dogodku pri Zajčjem Vrhu in o premiku »štajerskega bataljona«, so takoj sporočili njegovo novo lokacijo na Brezovo Reber. V tamkajšnjem štabu so se odločili za hiter napad. Sklenili so, naj se dve četi nemudoma spustita k Prečni, čez noč previdno obkolita taborišče in ob prvem svitu 16. julija od vseh strani planeta v napad.
Pokazalo se je, da je načrt eno, njegova izvršitev pa drugo. Saje piše, da je bila Likova četa, ki se je prva približala Prečni, zvečine sestavljena iz kmečkih fantov z leve strani Krke. Ko so zvedeli, da gredo nad četnike, jih je prijela taka jeza zaradi njihovih zločinov, da so zahtevali takojšen napad. Zanimivo, da so še nekaj dni prej imeli »Štajerce« za odlične partizane, sedaj so pa že vse vedeli o njihovih zločinih in bili zato tako ogorčeni, da jih vodniki niso mogli zadržati in upoštevati navodila svojega štaba. Tako se je en vod postavil za Prečno v zasedo, ostali pa so se pri belem dnevu spustili v dolino, šli po desni strani Temenice in po železniškem mostu prešli na drugo stran. Njihov vodič, domačin, ki jih je šel klicat na Brezovo Reber, jim je z mostu pokazal gozdiček in ni šel naprej. Dobrih 100 m pred gozdičkom so se razporedili v strelce. Popoldne se je že nagibalo k večeru in pred seboj so videli le hrastova drevesa na začetku gozda in se jim bližali po čistini pred nedavnim pokošenega travnika.
»Štajerci« so partizane opazili dovolj zgodaj, da so se lahko pripravili. Skriti za hrastovimi debli na robu gozda so opazovali napadalce, ko so zravnani stopali proti njim. Bilo jih je več kot napadalcev, zato je na enega prihajajočega merilo več skritih cevi. Korošec piše, da je bil cel odred na položajih in čakal povelja za ogenj. »Ko se je prva strelska linija napadajočih partizanov približala robu gozda na kakih 80 m, je zagrmelo kot salva. Po teh strelih je vrsta presenečenih napadalcev obležala. Kdor ni obležal, je zmedeno bežal. Ta strelska linija je bila predhodnica za napad glavnine«, ki pa potem sploh ni napadla. Če lahko verjamemo Sajetu, glavnine sploh ni bilo oziroma še ni prišla na bojišče. Nekdo omenja, da je pred več leti slišal zgodbo o tem boju v radijski oddaji Še pomnite, tovariši. Pripovedoval je bivši partizan, ki je bil tedaj med napadajočimi in ostal živ. Po njegovem se je za takojšen napad odločil njihov komandir, ki ni pričakoval posebnega odpora: »Nič ne bomo čakali drugih, saj bomo mi sami lahko opravili to delo.« V Osolnikovi knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas beremo, da »sta dva voda iz partizanske čete, ki je zasledovala gibanje belogardistične legije, padla v zasedo med Temenico in Češčo vasjo. Belogardisti so pobili 19 partizanov, dva sta utonila v Temenici, eden pa je – čeprav hudo ranjen – ostal živ in so ga prepeljali na Brezovo Reber«. (Z ljubeznijo … , str. 91) No, dva voda partizanske čete seveda nista padla v zasedo, ampak sta se skrajno neprevidno približevala robu gozda, kjer sta lahko pričakovala odpor.
Poglejmo še, kako je napad in situacijo po napadu prikazal Franček Saje, ki je bil v Češči vasi skoraj domačin. Takole piše v Belogardizmu na strani 389: »Dva voda sta se po pobočju Straškega hriba spustila v dolino, da so belogardisti z lahkoto opazili bližajoče se partizane. Hitela sta do Zaloga in tam prekoračila Temenico. Po širokem in ravnem travniku med Temenico in Češčo vasjo sta se malo pred prvim mrakom v strelcih bližala parobku gozdiča, v katerem je taboril belogardistični oddelek. Belogardisti so partizane čakali v zasedi za robom gozda in nenadoma z osemdesetimi puškami hkrati ustrelili na petinštirideset partizanov. Partizani so se le slabotno branili in se v neredu umikali proti Temenici. Čez nekaj minut so belogardisti začeli metati bombe, jurišali so na travnik in stekli do Temenice, kjer se je pod grmovjem poskrilo več partizanov. Na bojišču je obležalo sedemnajst ubitih in ranjenih partizanov, dva sta utonila v Temenici, kjer so ju našli kmetje čez nekaj tednov, nekaj jih je bilo lahko ranjenih, Lojze Kastelic, kmečki sin iz Št. Jurija pri Mirni Peči, je bil hudo ranjen, študent Ivan Marn iz Dolenje vasi pa je ostal pri belogardistih.«
Vaščani Češče vasi so videli, da so obleganci po koncu streljanja prišli iz gozdička in pregledovali nasprotnike, ki so ležali po travniku. Pregledovali so tudi grmovje ob Temenici, kamor se je zateklo nekaj beguncev. Kranjčev odred je naslednji dan odšel iz gozdička pri Češči vasi in se ustavil v Parkljevem borštu onkraj Prečne. Nekaj vaščanov je odšlo na travnik, da bi pokopali mrtve partizane. Brez posebnega iskanja so pobrali 14 trupel in jih zložili na robu gozda v jamo, ki so jo nekoč skopali fužinarji. Eno truplo so našli šele po nekaj dneh na njivi proti Prečni, dve pa je naplavila Temenica. Nekaj partizanov je namreč na begu skočilo v rečico in ker niso znali plavati, so imeli težave. Vsaj dva sta se iz vode rešila. Preživel je tedaj tudi Lojze Kastelic, ki je težko ranjen obležal na travniku in ga je menda eden od Kranjčevih še prebodel z bajonetom.
Kaj pa Italijani? Kaj je počela med spopadom pri Češči vasi njihova posadka v bližnjem Zalogu, ki je sicer bila maloštevilna? Niti glasu niso dali od sebe, niso se ganili iz postojanke, da bi ugotovili, kaj se dogaja. Niso poklicali okrepitve iz Novega mesta, ki bi lahko prispela v nekaj minutah. Pri tem se spomnimo, da je partizansko taborišče na Frati nad Globodolom delovalo nemoteno od jeseni 1941 do 8. oktobra 1942, Italijani pa so medtem zbombardirali Globodol, odpeljali v internacijo na stotine moških iz okolice Novega mesta in še bi lahko naštevali.
Zakaj toliko besed o spopadu med revolucionarji z Brezove Rebri in protirevolucionarji pri Češči vasi? Zato ker je to bil prvi odločen spopad med prvimi in drugimi. Tistemu »otipavanju« pri Zajčjem Vrhu namreč komaj lahko rečemo spopad. V katero razpredelnico bi uvrstili ta spopad? V razpredelnico revolucije, državljanske vojne ali osvobodilnega boja? Spopadli sta se dve skupini odpornikov, dve rezistenci, če partizane, ki so od začetka bili vojska komunistične partije in odstranjevalci njenih političnih nasprotnikov, in nacionalno ilegalo, ki se je morala od prve ure po ustanovitvi prikrivati pred partizani, sicer ne bi nikoli prišla do Češče vasi, sploh lahko tako imenujemo. Po videnju nekaterih so bili partizani, ki so se z naperjenim orožjem – v strelcih – približevali taborišču v gozdičku ob Temenici, okrutno pobiti iz zasede. Vprašajmo se, kaj bi se zgodilo s poveljnikom Kranjcem in mnogimi člani njegovega odreda, če bi tiste, ki so se jim bližali v strelskem razporedu, pričakali v taborišču s prekrižanimi rokami. Kaj bi se zgodilo, če bi na drugi strani gozdnega otočka odhiteli proti Prečni, kjer je čakal nanje prvi vod partizanske čete? Seveda, partizani bi nekatere ustrelili v boju, nekatere justificirali, tega ali onega pa morda celo vzeli na preizkušnjo v svoje vrste. In to bi bil osvobodilni boj! Ker pa je pri Češči vasi več sreče imela nacionalna ilegala, je iz tega nastal »belogardistični zločin«.
2.1.4. Zakaj so umorili župnika Komljanca in več njegovih faranov?
Nacionalna ilegala je po 11. juliju dobila povelje, naj se stalno premika iz kraja v kraj, mi pa se bomo v našem razmišljanju za nekaj časa ustavili v Prečni in okolici. Koliko so njeni prebivalci imeli zveze s pravkar opisanim spopadom pri Češči vasi? Vemo, da je domačin hitel z obvestilom o prihodu »Štajercev« na Brezovo Reber in od tam pripeljal napadalce v bližino njihovega taborišča, vemo, da so domačini po boju pobrali mrtve in jih dostojno pokopali. Kake posebne zveze z ilegalo jim tokrat partizani niso očitali.
Precej drugače je pa bilo dober mesec prej, ko se je pri Prečni ustavila skupina Šentruperčanov, ki so bili namenjeni v Kranjčev odred. Poglejmo najprej, kaj je o tem zapisal Franček Saje v Belogardizmu: »V nedeljo, 14. junija, ob 5. uri zjutraj je okrog trideset šentrupertskih belogardistov prišlo v Goriško vas pri Mirni Peči. Spraševali so za najbližjo partizansko četo. Ko so jim ljudje pojasnili, so se obrnili v nasprotno smer in odšli v gozd Žabljek med Prečno, Bršljinom in Kalom.« O njihovem prihodu so ljudje takoj obvestili partizane Gašperjeve čete, ki so se tedaj zadrževali za Kalom. Partizani obvestilu niso verjeli, poslali pa so v Češčo vas tričlansko patrolo, ki naj bi ugotovila, kaj je na stvari. Te tri partizane so zajeli Šentruperčani in jih pokončali. Za to naj bi vedel tudi župnik Komljanec, ki je bil s skupino v zvezi, saj se je z njo dogovarjal glede mobilizacije prečenskih fantov. (Belogardizem 1951, str. 368) V nadaljevanju Saje pojasni, kako je prišlo do aretacije in obsodbe župnika Komljanca. Pravi, da so partizani že isti dan okrog poldneva zvedeli za umor svojih tovarišev in za župnikove načrte o mobilizaciji. Sklenili so to preprečiti. Zato so župnika in nekaj njegovih sodelavcev aretirali in obsodili na smrt zaradi »organiziranja belogardističnega izdajstva«. Tako Franček Saje.
O dogodkih v Prečni in o župniku Komljancu je bilo že med vojno, v emigraciji pa tudi po vojni precej napisanega. Ko bomo Sajetovo zgodbo »soočili« z drugimi viri, ne bo težko ugotoviti, da je v njej marsikaj neresničnega, če lahko ostanemo pri tem umirjenem izrazu. Toda najprej preglejmo nekaj podatkov o župniku Janku Komljancu! Rojen je bil 24. junija 1892 na Bučki. 24. junija 1916, prav na svoj rojstni in godovni dan je bil posvečen v duhovnika. Avgusta 1925 je prišel za kaplana v Prečno in 29. avgusta 1937 je bil umeščen za prečenskega župnika. Že kot kaplan je pokazal velike organizacijske sposobnosti in široko razgledanost. Da bi v času gospodarske krize pomagal faranom, je ustanovil hranilnico in posojilnico, po njegovem prizadevanju je Prečna dobila pošto, bil je glavni pobudnik za postavitev spomenika padlim v prvi svetovni vojni. Ustanovil je Katoliško prosvetno društvo s fantovskim odsekom in dekliškim krožkom in dosegel, da so za potrebe društva preuredili staro šolo in tako dobili za tisti čas kar sodoben prosvetni dom. Prosvetno društvo in dom sta tako postala gibalo in središče družbenega življenja v fari. Vrata prečenskega župnišča so bila dan in noč odprta revežem in brezposelnim, skratka vsem pomoči potrebnim. Pravijo, da je v njem vsak dan dobilo hrano več kot dvajset ljudi.
Tudi v Prečni so aprila 1941 nekateri zbirali podpise za priključitev Nemčiji. Ko so na cerkvi v Zalogu izobesili nemško zastavo s kljukastim križem, se je župnik sam s študentom Tršarjem povzpel v zvonik in jo odstranil. Prav tisti, ki so se tedaj najbolj navduševali za Nemce, so bil kasneje med glavnimi agitatorji za OF. Ne glede na nevarnost je tedaj župnik povabil fante svoje župnije na sestanek in jim razložil, kaj je bistvo fašizma, nacizma in komunizma, in opozoril na nevarnosti, ki jih vsak izmed njih prinaša. Ivan Derganc, ki se je kot 19-letni fant udeležil tistega sestanka, se spominja, da je župnik na koncu omenil tudi OF in nekako takole zaključil: »Italijanski fašizem bo prvi propadel, nato bo poražen nemški nacizem, ker mu nasprotuje skoraj cel svet, za tem pa bodo tla ugodna za razvoj ruskega komunizma v svetovnem merilu, ki pa se bo sam zrušil, ko bo na vrhuncu svoje moči, ker nima ne duhovne ne materialne podlage. Toda do takrat je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal.« Tak pogled na svet je imel župnik Komljanec in pred nikomer ga ni skrival. Dobro je poznal početje Nemcev na njihovem zasedbenem področju v Sloveniji, saj so njegov brat in dve sestri pribežali iz Bučke v Prečno, da bi se izognili izselitvi v Nemčijo. Ko so Italijani uvedli posebna dovoljenja za vožnjo s kolesom, je rekel, da raje hodi peš, kot se klanja okupatorju. Kljub temu je šel prosit za Frančka Sajeta, ko so ga zaprli zaradi suma, da dela za partizane. Na njegovo intervencijo so ga potem izpustili. Organist Rigler je ob tem godrnjal, pa ga je župnik posvaril: »Ne bodi tak! Frančka sem učil v šoli in upam, da bo še dober fant.« Morda se je pri tem tudi spomnil, kako so pred vojno v Bršljinu postavili novo kapelico. Marijin kip za kapelico so blagoslovili v Prečni in ga v procesiji pospremili v Bršljin. Med štirimi fanti, ki so pri tisti slovesnosti nosili Marijo, je bil tudi Franček Saje.
OF je v Komljančevi fari že zgodaj pokazala svoj pravi obraz. Janez Murgelj iz Gornjih Kamenc je bil pred vojno orožnik. Verjetno je zato čutil dolžnost, da se čimprej vključi v odpor proti okupatorju. Zgodaj spomladi 1942 se je pridružil eni od partizanskih skupin, ki so se pojavile v okolici. Toda kmalu je spoznal, da ne spada v tako družbo, in se vrnil domov. Pa ne za dolgo. Neke noči so prišli ponj in ga nad domačo vasjo ubili. Ravno na veliko noč 1942 je bil njegov pogreb. V govoru ob grobu je župnik razmišljal o vzrokih Janezove smrti in omenil, da je on prva taka žrtev v fari, lahko pa da ne edina. Neki Murgljev sovaščan, ki je stal ob pokopališkem zidu, je tedaj zagodrnjal: »Tudi ti boš šel kmalu za njim.«
V začetku maja 1942 je dobil župnik grozilno pismo. Pokazal ga je tudi organistu Ivanu Riglerju in mu povedal, da iz zanesljivih virov ve, da je tudi on na seznamu za likvidacijo. Rigler je okupacijo preživel in kasneje v ZDA o dogodkih v Prečni ter o umoru župnika Komljanca napisal obširno izjavo ter jo overil pri notarju. Riglerjevo pričevanje je verodostojen vir za iskanje resnice o okoliščinah umora župnika Komljanca in drugih. Od tedaj, ko mu je župnik povedal, da je na komunističnem seznamu, je Rigler hodil prenočevat v cerkveni stolp skupaj z župnikovim hlapcem Alojzom Pašičem, ki je bil doma iz Semiča. Tudi župniku je predlagal, naj bi hodil spat v zvonik, pa ni sprejel, vendar ponoči navadno ni bil v župnišču. Tisto noč, ko so terenci imeli sestanek v gostilni pri Pečariču, so psi močno lajali. Šlo je že na polnoč, župnik je pa še vedno hodil okrog cerkve. Mimo je prišel komunistično usmerjeni učitelj Colja in ga ogovoril: »Kaj pa vi tukaj?« Župnik je odgovoril: »Kot gospodar moram pogledati, kaj se dogaja, ko psi tako močno lajajo.« Učitelj se je ironično nasmehnil in rekel: »To ne bo nič pomagalo.« Župnik je nato vprašal: »Kaj pa vi tu delate?« Učitelj se je smejal in rekel: »Jaz sem se pa šel naužit svežega zraka.« Ta razgovor je Rigler poslušal iz zvonika. V naslednjih dneh je zvedel, kdo je bil na tistem sestanku in da so sklepali, koga je v Prečni treba odstraniti.
V ponedeljek, 15. junija, po farnem žegnanju, je Rigler že navsezgodaj prišel v župnišče, da bi pomagal pri košnji. Župnik mu je takoj pokazal seznam, ki so ga Šentruperčani tisto noč dobili pri zajetem partizanu. Ko jih je prosil, naj se utaborijo kje v bližini, da bodo varovali vas, mu je njihov vodja pojasnil, da ne morejo ostati, ker se morajo takoj premakniti naprej proti Gorjancem. Župnik pa tudi tisti dan ni hotel nič slišati o tem, da bi se za nekaj časa umaknil iz Prečne, čeprav so ga mnogi k temu nagovarjali.
Ko je cerkovnik in organist Rigler tisti večer odzvonil avemarijo, je stopil v župnišče priganjat župnika, naj gre z njim v zvonik. Ni mu odklonil, vendar je rekel, da morajo še opraviti večerno molitev: »Že sedemnajst let sem tukaj in sem vsak večer molil z družino rožni venec, pa ga bom tudi nocoj.« Rigler je odnehal in hotel sam oditi proti cerkvi, toda pri vratih župnišča so že bili partizani. Porinili so ga nazaj v vežo in tudi sami vstopili. Med njimi je prepoznal Frančka Sajeta in Stanka Pečariča, gostilničarjevega sina. Ukazali so, da morajo župnik, hlapec Pašič in Rigler takoj z njimi. Rigler se je ob odhodu pri vratih obotavljal, da sta s Pečaričem ostala sama, ga nato nenadoma porinil čez prag in hitro zaklenil. Preden so vlomili težka vhodna vrata, se je s pomočjo kuharice skril v krušno peč. Preiskali so celo poslopje, le v peč, ki je bila še topla, saj so tisti dan pekli kruh, ni nihče pogledal. Tako je bil Rigler rešen, župnika in hlapca pa so odpeljali.
Sredi noči so ju prignali na Kal v hišo cerkvenega ključarja Somraka in ju zaprli v svinjak. Somrak in Komljanec v zadnjem času nista bila v dobrih odnosih. Tam so župniku odvzeli denar, ki ga je imel pri sebi, ker ga je nameraval odnesti s seboj v skrivališče. Naslednji dan so ju odvedli v vas Hudo. Med potjo so šli še v Daljni Vrh. Menda so tam hoteli pobrati Jožeta Murglja, ki jim je bil trn v peti, pa ga niso našli doma, ker je slutil nevarnost in se pravočasno umaknil v Novo mesto. Namesto njega so zahtevali mlajša brata – Antona in Lojzeta. Doma je bil le 19-letni Lojze, dve leti starejši Anton je pa škropil trte v vinogradu. Prisilili so starše, da so povedali, kje dela, vzeli Lojzeta in šli še po brata. Potem so vse štiri odvedli na grad Hmeljnik, kjer so jih zaslišali in obsodili na smrt. 17. julija 1942 so jih pobili v dolinici severno od gradu.
Za njihovo usodo se je hitro izvedelo in v torek, 23. junija, je Slovenec objavil članek Komunistični partizani umorili štiri slovenske duhovnike. 17. junija zvečer, ko so bili Komljanec in njegovi sotrpini že v grobu, so namreč prišli v Šentrupert in odpeljali župnika Franca Nahtigala in oba kaplana. Kaplana Franca Brulca so potem izpustili, župnika Nahtigala in kaplana Cvara pa že naslednji dan ubili. Med štirimi duhovniki, o katerih je 23. junija pisal Slovenec, je bil poleg Komljanca, Nahtigala in Cvara tudi hinjski kaplan Henrik Novak, ki so ga odpeljali že 29. maja hkrati z učiteljico Darinko Čebulj. –25. junija je Slovenec prinesel osmrtnico za župnikom Komljancem. Podpisala sta jo novomeški prošt Karel Čerin in prečenski kaplan Ivan Gerčar. Ko jo beremo, nam nehote zbudi pozornost, da ni v njej niti z besedico nakazan vzrok župnikove smrti.
O Komljancu, bratih Murgljih in Lojzetu Pašiču je Slovenec spet pisal 8. aprila 1943. 3. aprila so namreč v gozdu za gradom Hmeljnik odkopali njihov grob in trupla prepeljali v Prečno. Pri izkopu je bila prisotna komisija pod vodstvom novomeškega zdravnika dr. Korbarja, ki je sestavila uradni zapisnik. Pogreb je bil naslednji dan, v nedeljo popoldne. Slovenec je zapisal, da se ga je udeležilo okrog 2.000 ljudi, vodil pa ga je novomeški prošt Karel Čerin. Poslovilni govor je imel župnik Kres iz Vavte vasi in ga zaključil približno takole: »Prišel bo čas, ko bodo te žrtve svetel zgled bodočim rodovom, ko jih bo Cerkev dvignila med mučence za vero. Verjamemo, da se bo to zgodilo kmalu in da bo še marsikdo od vas, ki se danes poslavljate od župnika in njegovih tovarišev v smrti, to dočakal.«
Del govornikove napovedi se je že uresničil, saj je Cerkev župnika Komljanca proglasila za pričevalca za vero, zgodovinska veda pa nas glede dogodkov v Prečni leta 1942 še vedno vodi po gosti megli. Nihče še ni preklical Sajetove razlage, da so župnika in sotrpine obsodili zaradi zveze z nacionalno ilegalo, zaradi izginotja treh partizanov v noči na 14. junij. Seveda je očitno, da so bili župnik in drugi obsojeni že prej, da bi jih »likvidirali« tudi, če ne bi bilo Šentruperčanov. Bi pač poiskali ali si izmislili kak drug vzrok. Takratni ravnatelj novomeške gimanzije Ivan Dolenec, znan po svoji poštenosti in preudarnosti, je ob obletnici Komljančeve smrti, 17. junija 1943, v Slovencu objavil spominski zapis, kjer je med drugim povedal sledeče: »V začetku junija 1942 se je v Novem mestu izvedelo, da je Komljanec med tistimi, ki so jih partizani obsodili na smrt. Prijatelj iz Novega mesta mu je zato svetoval, naj se umakne iz Prečne. S tem prijateljem sva ga obiskala 7. junija 1942, torej deset dni pred smrtjo. Prijatelj ga je ponovno vabil, naj se vsaj za nekaj časa umakne. Janko je povedal, da ve, kako ga imajo zapisanega smrti, toda on ostane na svojem mestu, pri svojih faranih. Pripravljen je odločno braniti svoje življenje, toda umakniti se noče. – Dne 12. junija se je spet raznesla govorica, da je nevarnost za župnikovo življenje postala akutna in da naj se mu sporoči, naj čimprej izgine iz Prečne. Prijatelj mu je naslednji dan to sporočil, seveda brez uspeha. 15. junija je bil Janko dopoldne v Novem mestu. Nujno so mu svetovali, naj vsaj tisto noč ne ostane več v Prečni. Seveda je župnik mislil, da je sedaj njegova navzočnost v Prečni bolj potrebna kakor sploh kdaj prej. Ostal je doma, nameraval pa je spati zunaj župnišča.« – Komu bomo torej verjeli? Ravnatelju Ivanu Dolencu ali Frančku Sajetu, ki je bil 15. junija zvečer med tistimi, ki so župnika odpeljali? Kdor vsaj malo misli s svojo glavo, se mu ne bo težko odločiti.
Med žrtvami partizanskega nasilja v tistem času sta bila tudi logar Jože Mihič in njegova žena Ana. Jožeta so odpeljali 2. julija in ga ubili blizu Vinkovega vrha. Žena je v začetku septembra zvedela za njegov grob. Poskrbela je, da so ga odkopali in prepeljali na pokopališče v Dolnjo Stražo. 24. septembra zvečer pa so »osvoboditelji« ponovno vdrli v Mihičevo hišo, jo izropali in odpeljali s seboj v gozd 43-letno vdovo Ano ter jo po hudem mučenju ubili. – 6. julija so obiskali Murnove v Podgori. Oče Martin je bil oskrbnik graščine Brajtenau pri Zalogu, 56-letna mati, hči in trije sinovi pa so bili doma. Najmlajši, Ivan, je izpolnil šele 17 let. Tisto dopoldne so bili fantje v vinogradu, zato jih niso dobili. Ko so zvedeli za obisk, so se takoj umaknili v Novo mesto. Ivan se je čez nekaj dni zaradi bolezni vrnil domov. Kmalu potem so partizani spet prišli, ga odvlekli v gozd in okrutno umorili. (V znamenju Osvobodilne fronte, str. 38)
Posebno tragična je bila usoda Novakove družine iz vasice Hudo. Pravzaprav so živeli v samotni hišici izven vasi ob cesti za Mirno Peč. Po domače se je pri njih reklo pri Krevsovih. Leta 1942 so mimo njihovega doma vodile razne poti in zveze, in ker niso bili za OF, so bili v napoto. V nekaj mesecih je izginilo pet članov družine, oče je pa umrl zaradi bolezni. V brošuri V znamenju Osvobodilne fronte je omenjen le sin Albert kot druga žrtev revolucije v prečenski fari. Partizani so ga ustrelili pri gostilni Šranga v Mirni Peči. Najstarejši sin Ludvik je bil ubit že spomladi 1942 pri Gradišču v šentjernejski dolini. Mater Frančiško in hčeri Faniko ter Silvo, ki je imela komaj 16 let, so partizani odpeljali 13. avgusta 1942 na Brezovo Reber in ni jih bilo več nazaj. Ostala sta le še Angela, ki je bila že od leta 1934 v Ljubljani, in Kristijan, rojen 1921, ki je leta 1942 delal na žagi v Bršljinu. Tudi tisti dan, ko so vzeli mater in sestri, je Kristijan bil na delu. Zvečer je doma našel le pogorišče, iz katerega se je še kadilo. Odšel je v Ljubljano in nekaj časa stanoval pri sestri. Kasneje je pristopil k domobrancem in maja 1945 odšel na Koroško. Njegova pot se je končala v Kočevskem Rogu ali v Teharjah. Angela še živi in edina pozna zgodbo Novakove družine s Hudega. V Prečni le še redki vedo, da so nekoč
v vasi Hudo živeli Novakovi, po domače Krevsovi. Lep primer posledic zaukazanega molka.
Naš opis poti »štajerskega bataljona« se je spremenil v opis stiske in trpljenja ljudi v Prečni in okolici. Ta stiska in podobne po drugih krajih in brezkompromisni boj komunistične partije za oblast so povzročili, da se je enota nacionalne ilegale spremenila v legalne legionarske postojanke ali vaške straže.
2.1.5. Zaključek
Ko je sedaj že pokojni Pavel Kogej v 21. številki Zaveze pisal o umoru župnika Komljanca in dvanajstih njegovih faranov v letu 1942, je na koncu ugotovil, da so prav ti umori in spoznanje, da jih okupacijska oblast ne more in noče preprečiti, privedli do tega, da so se možje in fantje odločili vzeti obrambo svojih domov v svoje roke, da so se tudi v teh krajih začele organizirati vaške straže. V našem sestavku skušamo razkriti tudi vlogo nacionalne ilegale, njeno povezavo z ljudmi teh krajev in dogodki tistega časa.
Če se vprašamo, kaj je bil glavni in prvi namen skupine, ki je 17. maja odšla iz Bizovika pri Ljubljani proti Dolenjski pod vodstvom Milana Kranjca, lahko odgovorimo, da gotovo ne sodelovanje z okupatorjem. In kaj je bil glavni namen partizanskega vodstva, ki je tudi odšlo 17. maja iz Ljubljane in se ustavilo nad Tisovcem v Suhi krajini? Tudi ta odgovor ni težak: Gotovo ne boj proti okupatorju. Koliko Slovencev so vosovci v Ljubljani in partizani na podeželju do tedaj že pobili in zakaj? Zakaj so tako kričali o beli gardi, ki je še nikjer ni bilo, zakaj so jo takoj povezali z Italijani? Ali ne bi bilo možno, da bi razne predvojne politične stranke organizirale in vzdrževale svoje rezistence, ki pa bi seveda morale sodelovati in videti nasprotnika le v okupatorju. Gotovo, toda partija je že septembra 1941 postavila zakon, da je odpor možen le pod zastavo z rdečo zvezdo oziroma s srpom in kladivom, čeprav je že vnaprej vedela, da mnogi na to ne bodo pristali, že vnaprej je vedela, da jih bo treba odstraniti. Ali je to še rezistenca – odpor proti okupatorju?
Ni dvoma, da bi župnika Komljanca in druge iz Prečne pobili ne glede na prihod Šentruperčanov. Njihov prihod je uboj kvečjemu nekoliko pospešil. Sodba je namreč bila že prej dogovorjena in je samo čakala na izvršitev. Ko je Saje, ki je vse to dobro vedel, kasneje pisal o dogodkih v Prečni, je v zapletu Šentruperčanov s tremi partizani našel primerno sredstvo, da umaže župnika Komljanca in opraviči njegov umor, še več, da ga prikaže kot nujnost. Seveda je pri tem čisto pozabil, da ga je župnik nekoč rešil iz italijanskega zapora in mu takorekoč pomagal iti v partizane. V zapisu Ivana Derganca ob petdesetletnici Komljančeve smrti beremo, da so k njegovi obsodbi pripomogle tudi zamere v zvezi s hranilnico, ki jo je vodil, in podobno. Razprtije med sosedi večkrat navajajo kot vzrok »likvidacij«, pri tem pa pozabljajo, da nesoglasij med sosedi nikoli ni manjkalo, vendar se zaradi tega niso pobijali med seboj. Med obema vojnama je v Sloveniji tudi strankarstvo povzročilo marsikatero razprtijo, političnih umorov pa ni bilo. Kdaj se je to spremenilo? Že leta 1941 je partija ustanovila VOS, ki je postala njena »železna pest« in je po njenih navodilih pobijala Slovence, ki se niso mogli sprijazniti s komunizmom. Nekateri so potem te okoliščine izkoristili tudi za »urejanje« odnosov med sosedi in sovaščani, ki ga pa brez privoljenja partije nikoli ne bi bilo. S političnimi umori je VOS že v začetku ovirala in preprečevala rezistenco izven okvirov OF, nekoliko kasneje pa so to nalogo opravljale tudi partizanske enote, zlasti na podeželju. Ni težko ugotoviti, kakšen boj je bil to in kakšne možnosti je pri tem imela nacionalna ilegala.
Župnik Komljanec je odločno odklanjal vsako sodelovanje z Italijani. Po pričevanju organista Riglerja niti dovoljenja za vožnjo s kolesom ni hotel iskati. Verjetno se tudi zato ni mogel odločiti za umik iz Prečne. Le zaradi reševanja ljudi se je ponižal in šel prosit zanje. V času evforije za Nemce je z zvonika cerkve v Zalogu snel nemško zastavo s kljukastim križem. Ker ga po vsem tem niso mogli obtožiti sodelovanja z okupatorjem, so ga obtožili belogardizma, ki naj bi bil najhujše možno izdajstvo. Kaj je izdal župan Brulc, o katerem so Italijani v Novem mestu že konec maja 1942 pisali, da je verjetno belogardist? In kdo so bili tisti, ki so zaradi suma belogardizma vodili ljudi v gozdove in pobijali? Bili so revolucionarji – komunisti, pa naj danes še tako prepričujejo, da so se borili samo proti okupatorju. Njihova dela so ostala pri njih in po teh delih so še danes prepoznavni, pa četudi jih zgodovinske knjige in enciklopedije še po šestdesetih letih uvrščajo med borce za svobodo in narodne heroje. Knjige in celo enciklopedijo se da spremeniti, na novo napisati, del in pobojev pa ni mogoče spremeniti. Tudi če so za nekaj časa zabrisana, bodo prej ali slej spet prišla na dan in pričala o tem, kdo je bil v najusodnejšem času slovenskega naroda njegov resnični prijatelj in kdo sovražnik!
3. Pripovedi
3.1. Ali sem v življenju komu storil kaj hudega?
Vanja Kržan
3.1.1. Franc Bertoncelj in 40-letnica Krekovega prosvetnega društva na Jesenicah
Naslednji, ki je bil za komuniste preveč načelen, vpliven in spoštovan med poštenimi delavci je bil Franc Bertoncelj (1891). Rodil se je na Zgornji Lipnici pri Kamni Gorici blizu Krope na Gorenjskem. Njegov oče se je kot tesar preselil na Jesenice z družino šestih otrok. Vsi so se zgodaj zaposlili pri Kranjski industrijski družbi in pomagali postaviti očetu lepo in veliko hišo pod Jelen kamnom na Jesenicah. Kasneje so jo obdali še z njivo, sadovnjakom, travnikom in nekaj gozda. Franc se je že petnajstleten zaposlil v žični valjarni, z leti je napredoval v mojstra in prevzel mojstrsko mesto za nekdanjim komunistom, očetom Ivana Vovka s partizanskim imenom Živan. Po očetovi smrti je Franc podedoval hišo s posestvom, brata in sestro pa izplačal.
Poročil se je z Antonijo Smolej s Koroške Bele. Rodili so se jima štirje otroci, eden je umrl še čisto majhen. Hčerka Francka je bila rojena 1920., sin Albert 1923., in najmlajši Dominik 1928 leta. Sinovoma so vedno pravili Berti in Dinko. Mama je bila blaga in rahločutna ženska, ki ji je bila moževa trdnost v veliko oporo: v usklajenosti z njim je znala pravilno odločati in ukrepati. »Živeli smo zelo lepo družinsko življenje,« pravi danes hčerka Francka. »Po kosilu smo vedno obsedeli in se pogovarjali. Ata je bil zelo prijeten in razgledan sogovornik in zlasti midva sva se veliko pogovarjala. Čeprav vedno trden in odločen, je bil po naravi zelo ‘mehka dušca’ in zelo priljuden tudi v družbi.«
»Ata se je najraje in največ pogovarjal o delu pri Krekovem prosvetnem društvu. Od mladih nog je bil telovadec in kasneje vodja najmlajših Orlov. Sprva je igral rog pri Krekovi godbi, kasneje ni bilo prireditve, kjer ne bi pel pri zboru, ali operete, kjer ne bi nastopal kot pevec ali igralec.«
V tridesetih letih preteklega stoletja je bilo delovanje Krekovega prosvetnega društva na Jeseicah v razcvetu. To so bila leta številnih operet, iger in prireditev, ki jih še danes redki najstarejši Jeseničani hranijo v zelo lepem spominu. Delovanje je doseglo svoj višek ob proslavi štiridesetletnice Krekovega prosvetnega društva v nedeljo 30. avgusta 1936. Prvotno se je imenovalo Katoliško delavsko društvo, ustanovljeno l. 1897. in je imelo svoje prostore pri Markotu na Stari Savi.
Štiridestletnico so Jeseničani poimenovali »Veličastni tabor katoliških Slovencev na Jesenicah«. Za sobotno večerno prireditev, igro Slehernik, je bilo prodanih 1800 vstopnic in se jo je udeležil tudi nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, v nedeljo dopoldne pa je daroval mašo na trgu za Krekovim domom. Slovesnosti so se udeležili še dr. Miha Krek, dr. Anton Korošec, slavnostni govornik je bil predsednik prosvetne zveze dr. Lukman, popoldne pa se je tabora udeležil celo ban dr. Marko Natlačen. Maši je sledil slavnostni sprevod pripadnikov različnih društev in stanov skozi Jesenice, v katerem je sodelovalo 4000 ljudi, 500 narodnih noš, v špalirju pa 3000. V soboto, na predvečer tabora so s strehe Krekovega doma »švigale rakete in razsveljevale jasno nebo.«
Resnično, nikoli ni zmanjkalo snovi za pogovor med atom in hčerko Francko, ki je tudi že od mladih nog nastopala na odru Krekovega doma.
Franc Bertoncelj je med delavstvom (tukaj niso všteti delomrzneži in lenuhi, poedini španski borci in netilci štrajkov) užival ugled pridnega, vestnega in skrajno poštenega moža, zato ga je delavstvo Slovenske ljudske stranke takoj po koncu prve svetovne vojne poslalo kot svojega zastopnika v občinski jeseniški odbor. Skoraj nepretrgoma je sodeloval v občinskem odboru, dokler ga niso Nemci leta 1941. odstavili.
Deloval je pri raznih odsekih in je bil blagajnik krajevnega šolskega odbora. Od leta 1936. je bil član občinske uprave in obenem tudi občinski blagajnik. Ob vsaki priliki se je goreče zavzemal za delavske koristi, saj je bil sam tovarniški delavec od svojega petnajstega leta, prav tako tudi njegovi bratje. Le s svojo pridnostjo, vestnostjo in sposobnostjo se je povzpel do mesta delovodja. Bil je odkrit značaj, ki je vsakemu povedal resnico v obraz, vendar ni bil nikoli pri tem žaljiv. Ni se oziral na sebe, ali bi mu taka odkritost utegnila škodovati.
Prišla je vojska in z njo nemško uničevanje in velik odpor do Nemcev. Nemci so na občini prešteli denar, napravili zapisnik in blagajno zapečatili. Brez Bertoncljevega sodelovanja so kasneje izvršili revizijo blagajniškega poslovanja in ugotovili, da je v blagajni 19 din preveč! Seveda jih blagajniku niso vrnili.
Bertoncelj je bil skrajno zaveden Slovenec in je v vsem ostro nasprotoval okupatorju. Iz načelnih razlogov ni prispeval niti ficka za nemško narodno socialistično dobrodelno akcijo (NSV). Dobival je vabila za sodelovanje v nemških organizacijah, a je na vsako odgovoril odklonilno. Nasprotno pa je zbiral prispevke in v veliki meri sam prispeval za žrtve nacističnega nasilja. Veliko paketov je od Bertoncljevih romalo v nemška taborišča. Nemška policija ga je zaradi protinemškega zadržanja velikokrat klicala na odgovor, pa se ni dal prestrašiti. Francka je večkrat slišala njegovo mnenje: »Kot so Nemci prišli, tako bodo odšli.« Vsem Jesničanom je med vojno postal zgled zavednega in v pravem pomenu besede neustrašnega Slovenca. Taki komunistom niso bili po volji.
Ni mogel doumeti nesmisla, zakaj partizani po nepotrebnem pobijajo Slovence. Kot narodno čuteč mož tudi ni mogel odobravati tega brezobzirnega in krutega pobijanja. Ker je vedno odkrito povedal resnico, svojega mnenja tudi pred nikomur ni skrival. Francka se spominja, da ga je kdo od znancev ali sorodnikov pregovarjal, naj ne bo tako pokončen. Pa mu je odgovoril: »Sem, kar sem.« Pa so ga drugič spet svarili, ne pred Nemci, pred partizani: »Te bodo ubili!« »Se bom pa zagovarjal.« Zaradi svoje poštenosti je bil prepičan, da ga bodo postavili pred sodišče in se bo lahko zagovarjal. Prepričan je bil tudi, da ga komunist brez razloga ne bo napadel. Takih poštenjakov – naivnežev je bilo med vojno veliko, ker si niso predstavljali pokvarjenosti komunizma.
Bertoncljeva družina je bila zelo odprta in gostoljubna in mladi fantje iz soseščine so radi iskali družbo živahnega Bertija in Dinka. Komunisti so se svojih umazanih poslov vedno lotevali prikrito. Pri Bertonclju so se posluževali mladih fantov, terencev, ki so hodili k njim domov in z Bertijem in Dinkom igrali namizni tenis kot njuni najboljši prijatelji, v resnici pa so nadzorovali vso družino, zlasti pa ata. Bertoncljeva hiša je stala na samem pod Jelenkamnom, in pozimi je po klancih za hišo mrgolelo smučarjev, tudi Bertijevi in Dinkovi ‘prijatelji’ so bili med njimi. Francka in Berti sta šele po vojni izvedela, da so ti fantje hodili v ‘navezo’ v ne tako oddaljen Javorniški Rovt in poročali o vsem, kar se je pri njih govorilo, delalo, dogajalo. Ivan Vovk – Živan, tudi njihov znanec, pa je v hosti sprejemal novice iz ‘naveze’.
In še nekaj so pri Bertoncljenih zvedeli šele po vojni, namreč da so bili vsa leta vojne pod nadzorom spodnje stranke, družine Talar. Celo tega niso vedeli, da je sodeloval v ‘navezi’ tudi njihov sin, čeprav ga je neko noč šel Bertoncljev ata s sanmi reševat v Javorniški Rovt, kjer si je zlomil nogo.
Po vojni sta Francka in Berti zvedela marsikaj novega celo o svojem atu. Nekoč sta po jeseniškem radiu poslušala oddajo ‘Mi pa nismo se uklonili’. Ena je bila posvečena smrtni obsodbi njunega očeta, ki se je izvršila brez njegove prisotnosti kar v hosti. Pripovedovala je o tem, kako je na Novo leto 1944. Ivan Vovk – Živan, organizator in načelnik VOS-a za jeseniško okrožje 1943-1944., ves vznemirjen prihitel med svoje tovariše v hosti nekje v Javorniškem Rovtu. (VOS je bil na Gorenjskem po besedah Ivana Križnarja »prva ustanova nastajajoče nove države.« Lahko torej mirno trdimo, da se je ustanavljala na krvi mnogih pobitih!)
Torej, ves vznemirjen je Živan tega dne mahal s šopom papirjev v roki in prebiral iz njih, kakšen nasprotnik OF je Franc Bertoncelj. Obtožnica ga je bremenila nekega sestanka na Blejski Dobravi, pa do nedavnega Francka in Berti nista vedela katerega. Pa poglejmo v literaturo jeseniškega prvoborca Franceta Konoblja, kakšen sestanek bi mogel sprožiti smrtno obsodbo njunega ata.
»22. junija 1941. so Jesenice krepko stopile na novo pot.« Dan, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo in je bilo formalno konec komunistično – nacističnega zavezništva. Dan, ki ga označuje Konobelj za »množični odhod komunistov in zavednih socialistov v gozdove« (str. 139). In še naprej nas seznanja z dogodki tega dne: »22. junija je bil na Blejski Dobravi sestanek, katerega so se udeležili že znani jeseniški izdajalci: Arnež, Markeš, Bertoncelj ter policijska komisarja Hartman in Hofer. Namen tega sestanka je bil že takrat lahko vsakomur jasen.« Ker pa bralcu namen tega sestanka ne more biti jasen, poglejmo, kaj je o njem zapisal predvojni jeseniški župan Valentin Markež: »Nekateri člani SLS so dobili vabilo za sestanek, da se izrečejo o tem, ali se pridružujejo organizaciji in delovanju OF. Sodelovanje so odklonili, ker se ideje OF niso strinjale z njihovimi načeli, čeprav so imeli velik odpor do Nemcev in sovražili njihovo nasilje.« Zaradi te izjave je OF razglasila V. Markeža, Petra Arneža in Franca Bertonclja za izdajalce slovenskega naroda in jih obkladala z belogardisti, čeprav nikoli ni bilo domobranstva na Jesenicah in okolici.
Živan je na novega leta dan 1944. v hosti »s šopom papirjev v rokah« odločil, da je treba Bertonclja likvidirati. Tudi po vojni sta mu pravica in dolžnost likvidacije še naprej pripadali, ko je v taboriščih trpljenja in smrti na Škofjeloškem gradu in potem v Šentvidu odločal o življenju in smrti svojih žrtev.
Tega dne gre Brtoncelj skupaj s svojima prijateljema Arnežem in Markežem od večerne maše domov. Pri prehodu čez železniško progo se vsi trije ločijo in vsak odide sam proti svojemu domu. Bertoncelj dohiti svojega najmlajšega sina Dinka in z njim skupno nadaljuje pot.
Naj spregovori Dinko sam, kakor se danes spominja dogodka: »Naša mama je zelo rada malo poklepetala z gospo Arneževo. Pri prehodu čez železnico, sta se obe zadržali, da sta se do konca dogovorili. Z očetom sva nadaljevala pot proti domu, mama pa je ostala nekaj sto metrov za nama. Ko sva prispela na domače dvorišče, sem stopil nekaj korakov naprej, da bi odklenil vežna vrata. V tistem trenutku sta planili dve osebi iz naše vrtne ute proti meni in očetu. Eden je imel v roki samokres, drugi pa brzostrelko. Ta me nagovori: ‘Wer bist du?’ Še danes mi ni jasno, zakaj v nemščini. Čeprav takrat sploh nisem obvladal tega jezika, sem takoj ugotovil, da to niso Nemci. Ker je bila že tema, nisem mogel videti obrazov, zdelo se mi je pa, da ima na glavi staro jugoslovansko vojaško kapo, drugi pa nekak vojaški plašč. Ko se mi približa z brzostrelko, me s cevjo udari v prsa in me porine proti atu. V tem pa skoči drugi k atu, in zavpije temu ob meni: ‘Pusti tistega!’ Odskoči od ata, ta pri meni pa pomeri s pištolo proti atu. V tem pa že drugi odda kakih deset strelov, toda ata je zadel le zadnji. Vse se je dogajalo z bliskovito naglico, jaz sem se takoj vrgel proti hiši in pod stopnice: zaropotala je brzostrelka, jaz pa sem se stiskal pod stopnicami v neskončnem strahu. Atentatorja sta izginila, oče se je ranjen opotekel proti Pucovem, sto metrov oddaljenem travniku, kjer so imeli Nemci protiletalsko topništvo. Verjetno se mu je zdelo, da bo tam bolj na varnem. Dobil je samo en strel, vendar, ker so streljali z dum-dum kroglo, mu je raztrgalo vse drobovje. Nemški vojaki so ga odpeljali v tovarniško ambulanto, od tam pa na Golnik, kjer je šele po osmih dneh po hudem trpljenju umrl. Mama je k sreči zaostala z gospo Arneževo, mene pa so hvala Bogu zgrešili, ker bi bila lahko nesreča še dosti večja. Zakaj pa se je vse tako zgodilo, pa samo Bog ve,« končuje svoje pismo Dinko.
Sam Bog tudi ve, kdo sta bila morilca. Pri Bertoncljevih niso zanju nikoli zvedeli in tudi zanimalo jih ni. Po Jesenicah se je govorilo, da sta bila to nekdanji mesarski pomočnik pri mesarju Bajžlju in Košir s Plavža.
Ob strelih je stopil iz hiše, ki je mejila na Bertoncljevo, atov brat Jože. V naslednjem trenutku je videl, kako sta mimo njega hušknili dve moški postavi, se zavihteli preko plota na sosednje dvorišče in skrili v hiši, kjer je stanovala Kosova s sinom. Tudi ta je do takrat velikokrat igral z Bertijem in Dinkom tenis. Po atovi smrti pa se ni ne on, ne nihče od nekdanjih prijateljev nikdar več prikazal pri Bertoncljevih. Pač, enkrat so prišli po mizo za tenis, drugič so odpeljali kolo, češ da ga potrebujejo kurirji.
Šestnajstletni Dinko se velikega strahu še dolgo ni mogel otresti. Nekoč je šel po Jesenicah, pa je pritekel domov, se vrgel na zofo v kuhinji in v grozi ponavljal kot iz uma: »Videl sem ga! Videl sem ga!« Pri tem se je ves tresel. Mama je takoj vedela, koga misli. Kdo ve, ali ga je res videl ali ne.
Francka je bila v Ljubljani že od leta 1941. kjer je obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo, zato je tega usodnega novoletnega dne ni bilo doma. Prav tako ne Bertija, ki je bil že eno leto na nemški fronti in do decembra l. 1945., ko se je vrnil domov, niso dobili o njem nobenega glasu. Le takrat, ko je prišel v rusko ujetništvo, so jih obvestili, da je pogrešan. Za Bertoncljeve je bil mrtev.
Mama, Francka in Dinko so ata na Golniku obiskali. Videlo se je, da se poslavlja od življenja in pripravlja na srečanje z Bogom. »Francka, ti mi zdaj povej, ali sem v življenju komu naredil kaj hudega?« Starši vedo, kako pravični sodniki so otroci, toda Francka je lahko očetu z vso gotovostjo in iskrenostjo zagotovila, da se ne spominja ničesar takega. Skrbela ga je Franckina prihodnost, ker jo je spraševal ali se po vojni misli poročiti z zaročencem ali ne. »Zaupala sem v zdravniško pomoč« pravi Francka »in si nisem mogla misliti, da bi ata umrl. On pa me je zavrnil, da je bil duhovnik že pri njem. Po osmih dneh je ata umrl. Mamo je atova smrt zelo prizadela. Ob njem je bila sama močna in odločna, ker je potrebovala nekoga, da se nanj nasloni in ji je v oporo. Zdaj je bila strta. Tudi zaradi Bertija. Nisem se več vrnila v šolo, čeprav so mi ponudili brezplačno šolnino. Ostala sem doma pri mami in Dinku.«
»Po vojni je mama ostala brez pokojnine, čeprav je ata polnih 38 let delal v tovarni. Bila je tujka v eni sobici v lastni hiši, ki so jo podržavili. Povedali so ji, da je odslej upravnica hiše Talarjeva v kletnem stanovanju. Njej so bili verjetno že med vojno obljubili, da bo postala celo lastnica in Talarjevim s tem poplačali usluge za medvojno ‘terensko’ delo. Naša mama se je do smrti preživljala samo s tem, kar smo ji mogli dajati mi otroci in kar si je pridelala na njivi in z vzrejo dveh pujskov. Šele l. 1966. je Bertiju uspelo po zelo srečnem naključju, da je na javni licitaciji odkupil našo hišo od občine in jo temeljito obnovil, ko se je iz nje izselila zadnja tuja stranka. Ko je Talarjeva zbolela je našo mamo prosila, naj ji oprosti vse, kar ji je hudega storila. Mama ji ni imela kaj odpuščati in ji rekla, da je vse oprostila celo morilcem svojega moža.«
Še dolgo po vojni so Bertoncljevi spoznavali, kako je komunistična propaganda in laž mnoge ljudi zavedla, mnoge pa prisilila, da so s komunisti delovali. Nekega dne pride k Bertoncljevim Jože Svetina s Koroške Bele. Tudi ta prosi mamo, naj mu odpusti, ker je on tistega nesrečnega večera po komandi Živana pripeljal do Bertoncljevih likvidatorja, in jima pokazal, katera hiša je njihova. Trdil je, da ni vedel, kaj nameravajo. Mamo je poznal še iz mladih dni, ni pa vedel, da je poročena z Bertoncljem. Zaradi tega opravičila so ga za vedno vrgli iz partije, za komuniste je bil izdajalec.
Tudi Bertiju so se opavičevali medvojni ‘prijatelji’, ki so z njim in Dinkom igrali tenis. Pravili so, da so morali hodili ‘na vezo’ z novicami. Ko se je Dinko l.1970. prvič vrnil v domovino, so se opravičevali tudi njemu. Zdaj šele so se Bertoncljevim počasi odpirale oči, v kakšnem kačjem gnezdu so živeli med vojno. Zakaj pa naj bi gojili ‘revanšizem’ do Živana, ko so v zadnjih letih tolikokrat slišali to besedo? Ali se ni že narava sama nad njim grdo maščevala: ob koncu življenja se je zgubljeno potikal po Jesenicah, za vsakim vogalom brskal po smetnjakih in bogvekaj iskal v njih?
3.1.2. Kaj pa zdaj
Povojne razmere so bralcem Nove Zaveze dobro znane, lahko si predstavljamo, kako je bilo pri Bertoncljevih. Zato si dogodke oglejmo le bežno. Takoj po zahrbtni ustrelitvi očeta, ni bilo nobenega terenca več, ki bi hodil k Bertoncljevim igrat tenis. Vse je izginilo v hosto. Po vojni so partizani pod Jelenkamnom še nekaj časa hodili v uniformah in oboroženi, ker naj bi stražili mejo v bližnjih Karavankah, kot so pravili. Najprej so prežali na tiste, ki naj bi bežali, kasneje pa na one, ki naj bi se s Koroške vračali. Klatili so se po hosti nad Bertoncljevo hišo. Bertoncljevim so takoj po osvoboditvi podržavili gozdno parcelo na Kalvariji, blizu kapelice, ki so jo na pobudo jeseniških skavtov pred kratkim lepo obnovili.
Strah, ki je od očetove smrti dalje gospodaril pri Bertoncljevih in mnogi poboji, tudi takih, ki so odšli v hosto k partizanom in se niso nikoli več vrnili, je mamo prisilil, da je svetovala Francki in Dinku, naj se za nekaj časa umakneta k daljnim sorodnikom Hribovškovim v Predtrg pri Radovljici. Dinko še vedno ni prebolel groze, ki ga je prepojila tisti večer pod stopnicami. Tudi pri Hribovškovih je zavladal sam strah in groza pred komunističnim divjanjem. Hribovškovi odhajajo na Koroško, prav tako Arneževa dekleta in z maminim privoljenjem, čeprav ostaja sama, podobno kot Arneževa, odideta še Francka in Dinko. Po srečnem naključju nista bila vrnjena v domovino. Dve leti sta se nekako preživljala po Koroškem. 1. maja 1947. se je Francka v smrtnem strahu vrnila domov, ker je moral Berti za leto in pol k vojakom in je ostala bolna mama popolnoma sama in brez dinarja pokojnine.
»Zakaj si bežala od doma?« je rejena AFŽ-jevka v živo rdeči obleki zasliševala Francko na Plavžu, kamor so jo odgnali iz železniške postaje. »Ker sem se bala, bala sem se!« ji je Francka že stotič ponovila. »Koga si se bala? Česa si se bala?« je vrtala še naprej v Francko. Seveda, če sama ni leta dolgo živela s strahom v kosteh, Francke ni mogla razumeti. Ali pa ni hotela razumeti. Morda je morala izsiliti iz Francke priznanje, da so jo izdajalci slovenskega naroda pregovorili k pobegu in se zdaj skesano vrača v naročje domovine. Toda kaj, če je ta ne sprejme? Biti na Jesenicah in ne prestopiti praga domače hiše in objeti osamljene matere! Če me zaprejo ali še mene ubijejo! je v hipu spreletelo Francko. In spet je vsa trda od strahu. Pa se nenadoma spomni: »Bala sem se, ker sem nekaj mesecev po očetovi smrti po pošti dobila z voskom zapečateno večjo kuverto, v njej pa na listu papirja narisano rdečo roko, od katere kaplja kri, pod risbo pa je bil pripis: To naj Vam bo zadnje opozorilo. O.F.«
Potem šele je bilo zaslišanj brez konca in kraja. Toda končno so Francki dovolili, da se lahko vrne domov. Dolge mesece je zaman pisala prošnje in življenjepise, da bi dobila kakršnokoli službo. Doma je iz vseh kotov prežala revščina in lakota. Ko je hotela nekoč iz češnje na dvorišču utrgati prgišče zrelih sadežev, (Bertoncljeve hrustavke so bile znane po vseh Jesenicah), je prihitela ‘oskrbnica hiše’ in ji to prepovedala.
Šele potem, ko se je izkazala kot brigadirka pri gradnji nove Jugoslavije na progi Šamac-Sarajevo, so ji milostno dodelili najslabše plačano mesto na jeseniški klavnici. Vsaj živilsko karto je dobila, vzeli pa so ji borno plačo, ker je morala vračati podporo, ki jo je mama dobivala, ko je bil Berti pri vojakih. Še pred gradnjo proge Šamac-Sarajevo je po osem ur krampala teren, kjer so kasneje zrasli Titovi zavodi-Litostroj, da je pred očmi videla samo še rdeče od vročine in izčrpanosti. Pa jo nekega dne pokliče komandant, naj se Francka pripravi, da jo ta in ta tovariš z Jesenic želi imeti zvečer zase. Ali so še po vojni tovariši želeli ohraniti navado, da si lastijo dekleta, kot je bilo to v navadi pri partizanih?
Dinko je v begunjskem taborišču čakal na Franckino pošto. Dogovorjena sta bila, da mu piše, kako so jo sprejeli, kako se ji je nasmehnila mati domovina. Če bo sporočilo ugodno, se vrne še on, drugača ne. Zadoščalo je že sporočilo o delovni brigadi. Ta Dinkovega duha ne bi razvnela v zanosu krampanja in prepevanja udarnih pesmi. Preveč ga je domovina ranila, da bi se ji zjutraj in zvečer klanjal pod vihrajočo zastavo na drogu sredi delovnega tabora ob prepevanju borbenih pesmi. Vzgojno-politične ure bi z lažnivimi frazami oklepale njegovega duha v sužnjost. Brigadirkam in brigadirjem so dajali v hrano brom, da jim je napihnil mišice in mrtvičil mladostno poželenje. Njegove mišice pa se bodo krepile v zdravem mladostnem naprezanju in premagovanju naporov, je sklenil Dinko. Domov se preprosto ne more več vrniti. Še ne dvajsetleten je ostal v tujini sam. Ponovno je našel hribe in pisal domov, da ga bodo odslej ti povezovali z domovino. Mama ga je razumela. Mame, ki veliko trpijo, razumejo vse. In vsak dan molijo za svoje otroke. Če jih same ne morejo spremljati na njihovih potih, naj jih spremljata Božja previdnost in božji blagoslov.
Dinko danes pravi: »Ponosen sem, da sem imel takega očeta. Bil je zaveden Slovenec, pokončen človek in versko trden. Zapustil mi je najboljšo popotnico za moje begunsko življenje. Samo njemu in seveda svoji mami se moram zahvaliti za vse vrednote, ki sta mi jih vcepila kot otroku. Tako sem se lažje prebijal skozi vse težave v tujini.«
Že pred odhodom v Argentino je Dinko na Tirolskem naredil šolo za smučanje in postal učitelj smučanja. Od svojega očeta je podedoval njegovo trdnost in odločnost, predvsem pa, na veliko srečo, športnega duha Bertoncljevih. Dinkov bratranec Jeseničan Jože Bertoncelj je bil pred vojno v olimpijski smučarski reprezentanci. Odslej je Dinkova življenjska pot šla samo še navzgor. Per asperam ad astra. V Buenos Airesu je bil veliko bolan. Vlaga in ravnina nista bila zanj. Na sneg, v hribe ga je gnalo, pod Ande mora. Z nekaterimi fanti je odšel v Bariloche. Postal je hišnik v hotelu, sicer pa je bil pol leta smučarski učitelj v Severni Ameriki, pol leta v Argentini. Z argentinsko ekspedicijo je odšel na Himalajo, na Dhaulagiri. »V času, ko se je domovina domala negibno dušila za železno zaveso in je bila vsaka misel na kakršnokoli ekspedicijo bolj oddaljena kot zunanje galaksije, je Dinko Bertoncelj kot prvi Slovenec dosegel višino skoraj 8000 metrov. Po vrnitvi sta z dr. Vojkom Arkom napisala knjigo o Himalaji iz prve roke, izšla je v Buenos Airesu leta 1956. v založništvu Slovenske kulturne akcije« (Stanko Klinar, Zvon, št 2, april 2002).
Po tem uspehu ga je Argentinska raziskovalna odprava povabila s seboj na Antarktiko. Dinko piše knjige in izdaja. Zakaj ne bi, podobno kot oče, združeval športa in kulture tudi Dinko? Oče je znal gospodariti z denarjem, tudi Dinko zna. Iz hišnika v hotelu je postal lastnik hotela. Predvsem pa je ostal velik ljubitelj planin. Najprej slovenskih. »In naj ne bo pozabljeno, da je Dinko Bertoncelj že v sedemdesetih letih obiskal Slovenijo in Julijske Alpe in v svojih domačih Jesenicah predaval o argentinskem alpinizmu« (dr. Stanko Klinar).
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je skupaj z Mohorjevo družbo v Celju izdala l. 2001 »V kraljestu kondorjev in neviht«. Lahko bi ji dali podnaslov »Slovenske gore na jugu sveta«. Petnajst avtorjev opisuje planinsko zgodovino v južnih Andih, predvsem v gorah okoli Bariloč in na Celinskem ledu. Prvi, odkar stoji svet, so slovenski planinci stopili na prenekateri gorski vrh, ki dotlej še ni imel imena in ga krstili po slovensko. V Andih ni samo Cerro Tuma (imenovan po pravniku in znamenitem gorniku Henriku Tumi), tam so tudi Cerro Tomek (po planincu Tomažu Kralju), pa Cerro Boj, ki spominja na Roberta-Boja Petrička, pa Cerro Vivod, ki so ga poimenovali po smrtno ponesrečenem Božidarju Vivodu.
Katerega od teh vrhov pa je osvojil ljubljenec vršacov Dinko? Ena od lepih vitkih gora v Katedralski skupini se je imenovala Campanile, Zvonik, argentinski andinisti so govorili o njej kot o Torre invincible, Nepremagljivem stolpu, ker nanjo ni bilo mogoče priplezati. Že v začetku petdesetih let sta podnjo prišla ‘šumska brata’ Dinko Bertoncelj in France Jerman, jo preplezala do vrha in prejšnje ime prekrstila v Campanile Esloveno, Slovenski zvonik. Če bi lahko s človeškimi besedami opisovali tudi nevidno stvarstvo nebes, bi lahko rekli, da je bil Dinkov oče prvi, ki je sinu na vrhu nepremagljive gore krepko stisnil roko.
Pa se vrnimo iz veličastnega kraljestva Andov v domovino, v mračno obdobje l. 1948., ko so se lahko le v največji tajnosti šepetale besede ‘pobegnil’, ‘Amerika’, ‘Argentina’. Bertoncljevim je to leto prineslo nov udarec. Dobili so odločbo, da jim je odvzeto vse imetje. Novi oblastniki so morali zato že štiri leta pokojnega Franca Bertonclja uradno obsoditi na smrt. Obsodba se je vršila na sodišču v Ljubljani. Prisotna je bila Francka, mama za kaj takega ni imela več moči in zdravja.
Danes se tega takole spominja: »Razpravo je vodil Kraigher starejši, zagovornik po službeni dolžnosti pa je bil Bitežnik, ki pa ni imel nobene besede. Obtožnica je bremenila ata, da je bil velik nasprotnik OF in da se je udeležil nekega sestanka, kakšnega nam takrat spoh ni bilo znano. Ko je s prihodom Nemcev moral predati občinsko blagajno, je ne bi smel dati njim, ampak partizanom, ki jih takrat še nikjer ni bilo. Kako naj se človek sploh zagovarja pred lažmi in nesmisli? Vendar me je sodnik vprašal, če sem prinesla kakšne protidokaze. Rekla sem mu, da tudi sodišče nima nobenih dokazov. Vrgel mi je majhen listič, na katerem je bila napisana obtožnica. Živan in njegov sveženj listov, ki naj bi jih prinesel v hosto na dan, ko so očeta ustrelili, na tem lističu niso bili omenjeni. Listič z obtožnico sta podpisala zdaj že pokojni jeseniški župan Franc Škrlj in takratni občinski tajnik Ramuš Miro. S tem je bila razprava končana. Mrtvi oče je bil obsojen na smrt in izgubo vseh državljanskih pravic. Ker je že bil ata kaznovan s smrtjo, je bilo treba kaznovati še nas, ki smo ostali živi. Mami je bila odvzeta pokojnina, zaplenjena nam je bila hiša, tudi tista na Javorniku, gozdno parcelo pa smo izgubili že takoj po vojni.« Omenili smo že bili, da je Bertiju pomagalio srečno naključje, da je l. 1966. na javni licitaciji odkupil lastno hišo.
3.1.3. Še vedno ideološka »ločitev duhov«?
Povrnimo se za nekaj trenutkov na proslavljanje 40-letnice delovanja Krekovih prosvetnih društev na Jesenicah leta 1936. Pod naslovom »Veličastni tabor katoliških Slovencev na Jesenicah« je s tabora temeljito poročal častnik Slovenec, nasprotno pa liberalno Jutro o taboru ni objavilo ničesar. Napisano je bilo veliko vznesenih, za današnjega bralca morda preveč vzhičenih stavkov. Ko je poročevalec Slovenca poročal o taboru, pomisli najprej na ljudstvo, ki ga je treba pred komunizmom obvarovati v »taboru Kristusovem« in ga temu primerno podučiti in vzgojiti. V zanosu se ozre na tovarniške dimnike: »Tam je zaslužek, tam je kruh, ki je privabil v te kraje tisoče ljudi, ki jih ima prosvetno društvo nalogo vzgajati za znosno skupno življenje na večnih osnovah družbenega reda: pravici in ljubezni.« Torej za znosno skupno življenje na temelju pravice in ljubezni! Dalje pisec članka govori o vzgoji »novega človeka«, ki bo znal v »bodočem idejnem boju uveljaviti Kristusov nauk v človeški družbi«. Ali v teh besedah, ki temeljijo na evangeliju in papeževih okrožnicah, lahko najdemo kakšno razpihovanje sovraštva, ki ga današnji vneti razlagalci takratnega idejnega boja med klerikalizmom in komunizmom iščejo na vsakem koraku? Ali imamo lahko že neko veličastno prireditev, kakršno je bilo proslavljanje na Jesenicah za »delitev duhov«? Še liberalno Jutro je tokrat molčalo, z nobenim člankom razdvajalo.
Poročevalec zaključi z besedaami: »Krekov dom je žarel še dolgo v noč, ko so odhajale množice s prireditvenih prostorov na svoje domove. Še dolgo v noč je blestelo nebo, v srcih slehernega pa je blestela nova luč, ki bo slovenskemu katoliškemu delovnemu ljudstvu svetila na poti njegovega kulturnega in prosvetnega dela.« Ali je kaj narobe, če je ta »nova luč« nauk Kristusa in Cerkve? In če je množica ljudi z »novo lučjo« živela bolj polno, osrečujoče in smiselno?
Na srečo sem bila te polnosti življenja mnogo let kasneje deležna tudi sama in sem svoji mami Tončki Savinšek (1909) por. Terseglav zanj hvaležna. Velikokrat nam je pravila, da je najlepša mladostna leta preživela v Krekovem domu in da ji je vzgoja v telovadnem in pevskem društvu dala zelo veliko. In seveda v Marijini družbi. Ne le njej osebno, tudi množici takratne mladine. Nam otrokom je sadove svoje vzgoje izpričala s svojim kasnejšim življenjem in nam jih privzgojila. Njen oče je na Jesenicah poosebljal glasbeno šolo: bil je učitelj violine, klavirja, predvsem pa izvrsten orglavec, organist in pevovodja. Njegova žena je bila učiteljica ročnih del, načelnica Orlic in Marijine družbe. Tudi moja mama je od svojih staršev veliko prejela. V mladih letih je »Tončka Savinšek igrala veliko glavnih vlog in to zelo dovršeno, saj je bila tudi najboljša sopranistka v mnogih operetah, pela je v Ciganu baronu, Grofici Marici in drugih«, se še danes spominja njena znanka Mimi Arnež por. Grum.
Komunistična revolucija, povojni teror in totalitarizem sta uničila nekdaj bogato kulturno življenje na Jesenicah. Krekov dom je po vojni postal Titov dom. Zasedle so ga Titove brigade, ki so zasegle velik del gledališke opreme. Razrezali so celo odrsko zaveso, da so si vojaki lahko delali iz nje nogavice. Nekje v sedemdesetih letih pa je »moderni« prizidek postavljen tik ob pročelje doma uničil celoten izgled nekdanjega Krekovega kulturno prosvetnega doma, ki danes sramotno propada podobno kot celotne Jesenice. Komunizem je ustvarjal ne le novega človeka, še več, novo podobo vasi in mest!
Vse možnosti za razcvet je po zmagi komunistične revolucije imelo delavsko kulturno društvo Svoboda, ki je bilo naslednik predvojnih društev Svobode, Enakosti in Vzajemnosti. Tudi delovanje teh treh in še predvsem komunistične Svobode je bilo ideološko obarvano. Poglejmo kaj piše o tem France Konobelj: »Jeseniška in javorniška mladina se je zbirala v Delavskem domu pri Jelenu. Običajno so bili sestanki pod odrom. Študijske krožke je velikokrat vodil Tone Čufar, kakor politično jih je skušal dvigniti tudi kulturno. Prebiral jim je dela ruskih klasikov, včasih pa jim je čital svoja dela, ki so bila polna revolucionarnih idej.«
Pri Jelenu so se zbirali tudi sekretarji partijske celice, ki so bili, med drugimi: brata Polde in Viktor Stražišar, Franc Guzelj, Matija Verdnik, Viktor Kejžar in Albin Žemva. Tod so se snovali tudi štrajki delavcev, največji tisti leta 1935., ki so ga vodili nekdanji španski revolucionarji pod vodstvom Joža Gregorčiča. (Ali se niso delavci radi zaposlevali pri KID prav zaradi dobrega in stalnega zaslužka?) Inštrukotorji kot Kidrič in Kardelj so prihajali iz Ljubljane, celo Josip Broz je bil enkrat med jeseniškimi proletarci – komunisti. »Tik pred začetkom vojne,«
opisuje dalje F. Konobelj, »se je napredna mladina zbrala k posvetovanju na Poljanah v gostilni Rozman. Zajela jih je žandarmerija. Med aretiranimi je bil tudi Boris Kraigher.«
Delavska društva so »iz leta v leto poglabljala in dopolnjevala vzgojno delo med jeseniškim delavstvom,« je zapisal predvojni komunist Franc Škrlj, po vojni pa predsednik »novega« kulturno-prosvetnega društva in povojni jeseniški župan. »Vera v prihodnost delavskega razreda je delavcem dajala moč, da so kljubovali nasilju vladajočega kapitalističnega režima. Nič ni moglo zatreti in zlomiti revolucionarne marksistične ideje, ki se je prav zaradi nasilja še bolj širila in utrjevala.«
Kako so »kljubovali nasilju vladajočega kapitalističnega režima«, so delomrzneži, lenuhi in drugi komunistični veljaki pokazali v revoluciji med NOB z zahrbtnimi poboji »kapitalistov«, npr. samo L. Ravnika, ki je omogočal delavcem delo v tovarni, I. Petkoša, ki je svoje delavce vedno dobro plačeval in F. Bertonclja, ki je bil od rane mladosti do smrti sam tovarniški delavec in njihov zastopnik. Predvsem pa dva meseca kasneje z ubojem socialno čutečega Petra Arneža, sina revnega kroparskega žebljarja, delavca v jeseniški tovarni, in velikega zagovornika delavskih pravic in neumornega člana delavskih organizacij. Zato bomo o njem pisali kdaj drugič.
Če piše Škrlj o »nasilju kapitalističnega režima«, se nehote vprašamo, kdo pa je izvajal nasilje, ki je omogočilo, da so se »revolucionarne ideje še bolj širile?« Ali morda mnogi umorjeni, ki so jih po zmagi revolucije že pobite obsodili na smrt, da so jim lahko še uradno – izkoriščevalskim kapitalistom – pokradli in zaplenili premoženje, če ga je sploh kaj imel, domače pa obsodili na sramotno životarjenje?
Zato je nevzdržna trditev Spomenke Hribar, ki si jo je drznila izreči pred resnimi zgodovinarji na otvoritvi razstave Med kljukastm križem in rdečo zvezdo v Slovenj Gradcu. Po njenem je kriv za idejni razdor med vojno škof A. Mahnič ob koncu 19. stoletja. Že prej smo lahko večkrat poslušali njene trditve in ocene, zakaj, kako, s čim in ob kakšni priliki so bili »postavljeni vsi okviri in vsi pogoji za tragičen razplet med drugo svetovno vojno.« Ali ni tej ideološki ločitvi duhov, ki so več desetletij strpno sobivali, porušila krvava revolucija, ki je hotela do korenin iztrebiti vse, kar je nasprotovalo komunistični ideologiji? O tem gospa molči. Žal gospa tudi noče uvideti, da je današnja razdvojenost, ali kot ji pravijo polarizacija, še vedno posledica te nezaceljene rane naroda. Morda se tudi ne zaveda, da pristaši komunistične ideologije s takimi nastopi, kot ga je imela ona v Slovenj Gradcu, ali predstavniki Zveze borcev z Ivanom Janom na ponovitvi razstave v Kranju, živo pričajo, da to polarizacijo živijo, saj je temeljni kamen njihovega načina mišljenja in bivanja. Pa smo spet pri »ločitvi duhov«. Po čigavi krivdi tokrat?
Mladi zgodovinar in filozof Jože Dežman je v 10. številki Maga marca 2003 ob otvoritvi zgoraj omenjene razstave v Kranju izjavil, da so bili koroški zgodovinarji sposobni prikazati in obsoditi nacizem v Avstriji. Za Slovence pa ugotavlja, da še nismo »sposobni celovito predstaviti partijske sfere, niti vodstva niti članstva« v letih od 1938–1945. Prijetno me je presenetila njegova ugotovitev, da je medvojni in zlasti povojni sistem deloval tako, da je travme svojcev, žrtev revolucije še poglabljal, in svojce maltretiral, diskriminiral in stigmatiziral na različne načine.
Prepričana sem, da bodo teh novih zgodovinskih spoznanj veseli vsi prizadeti svojci, še posebno tisti, ki se še vedno bojijo spregovoriti o svojih travmah, ali pa v svoji globoki ranjenosti ne morejo.
4. Osvoboditev
4.1. Žalost v očetovih očeh
Ana Božič
4.1.1. Še en umor v tišini krimskih gozdov
V 48. št. Zaveze sem prebrala članek Avguste Gaberščik Smolej Smrt v tišini krimskih gozdov. Njen brat Milan je bil na istem transportu kot moj stric Janez in oba je doletela ista usoda. To mi je dalo pobudo, da napišem spomin na strica in njegove.
Janez Por se je rodil pred osemdesetimi leti, 24. 20. 1923. Njegovo ime je vklesano na farnih ploščah na Žalah poleg cerkve Vseh svetih v Ljubljani. Kadar grem tja, nemo zrem v njegovo letnico 1923–1942. Kako mlad je moral umreti! Spominjam se, kako sem kot sedemletna deklica ob mami spremljala odhod strica Janeza, njenega brata. »Ubogi Janez«! je vzdihovala mama, ko je po Bezenškovi ulici odhajal z italijanskimi karabinjerji. »Ne skrbi zame, Helena«, jo je tolažil, »zvečer bom že doma!« Zaman je upal. Domov ga ni bilo nikoli več. Brezupno so ga čakali oče Franc Por, pekovski mojster iz Zelene jame, mama Helena, rojena Stare, ter pet bratov in pet sester.
Rod zakoncev Por izhaja z Bleda in iz Mojstrane. V začetku prejšnjega stoletja sta se oče in mama preselila v Ljubljano s prvorojenko Milko. Ko je oče 1914. leta v prvi svetovni vojni odhajal na fronto, je doma pustil ženo in pet otrok. Najmlajša, Helena, je bila stara sedem mesecev, najstarejša, Milka, je že obiskovala prvi razred, Vida, Frenk in Tone pa so bili stari od šest do dveh let. Mama je sama preživljala otroke v Spodnji Šiški nad Ljubljano. Šivanje in pranje je bilo trdo, a pošteno delo. Služila je tudi pri feldmaršalu Borojeviću, ki je bil zvest poveljnik avstro-ogrske vojske, po rodu Bosanec. Za opravljeno delo je dobivala plačilo pogosto v naravi – hrano. Prav zato njeni otroci niso bili lačni.
Oče je bil na fronti v Galiciji, kjer je prišel v rusko ujetništvo. Sprva so bili v ujetništvu odnosi dokaj človeški, potem pa so bili mladi vojaki deležni vseh mogočih poniževanj. Sabaka – pes so jih imenovali. Po štirih letih nasilja se je odločil za pobeg. Še z dvema »kameradoma« je uspel priti že do Romunije, ko so jih ujeli in odpeljali nazaj v taborišče. Še isto noč je ponovno ušel in se po daljšem času srečno vrnil domov. Na pragu domače hiše v Knezovi ulici v Spodnji Šiški, kjer so stanovali, je žena sprva mislila, da je prišel berač. Čez nekaj trenutkov je v poraščenem in raztrganem človeku prepoznala moža. Ob objemu matere in očeta so trije otroci prekinili z igro in odhiteli v šolo na Šišensko ulico povedat sestrici in bratcu veselo novico. Snidenje je bilo nepopisno, vendar samo za kratek čas. Vojaške oblasti so očeta ob koncu vojne poslale še na soško fronto, od koder se je tudi srečno vrnil.
Po prvi svetovni vojni se je življenje ustalilo. Družina se je povečala še za šest otrok. V številnejših družinah je običajno, da starejši otroci pomagajo vzgajati mlajše, tako je bilo tudi pri Porovih. To vlogo je najprej prevzela najstarejša, Milka, ki je takrat že zaključila dvorazredno trgovsko šolo. Pri pekovski obrti in vzgoji je imela dovolj opraviti. Frenk je leta 1929 maturiral na klasični gimnaziji. Tone se je pri očetu izučil za peka. Helena je postala trgovska pomočnica, Vida pa šivilja in se je 1928. leta že poročila in z možem odšla na svoje v Stožice. Dom v Šiški je postal pretesen, zato se je družina leta 1930 preselila v Zeleno jamo v hišo z vrtom in prizidkom s krušno pečjo za obrtno dejavnost.
Oče je dnevno pekel svež kruh, žemlje, kajzarice, rogljiče, in to ročno, brez mešalcev. Posebnost tistega časa je bila tudi to, da so gospodinje nosile v peharjih k peku testo, ki ga je vsak dan ob določeni uri »vsajal« v peč. Na vsakem kruhu je bil nalepljen majhen listek s priimkom, da se prineseni kruh ni pomešal. Popoldan, do večera (za zamudnike tudi zvečer), je v pekarni nekdo delil spečene kruhe gospodinjam. Za to uslugo je bilo seveda treba tudi nekaj plačati. Peka kruha in peciva ponoči za prodajo, podnevi pa prinesenega kruha v peharčkih se je ponavljala dan na dan, iz leta v leto. Nikoli se ni ustavilo razen ob nedeljah in praznikih. Kolektivnega dopusta ali kakšne druge oblike počitnic oče Franc ni poznal. V svojih otrocih je imel pomagače. Eden je delal v pekariji in trgovini, drugi pri drveh za kurjenje, tretji je prevažal moko. Nekaj časa je bil pri hiši tudi konj Cezar za transport. Po štirih letih bivanja v Zeleni jami se je poročila Milka. Takoj za njo še Helena, moja mama, ki je ostala v isti ulici pri sosedovih. Trgovec Pollak, ki je dobavljal moko, je ugotavljal, da se gospodu Poru poročajo in odhajajo dekleta, kot sveže žemlje iz peči. Frenk je svojo kariero začel v Mestni hranilnici, se poročil in preselil v center Ljubljane, v Dalmatinovo ulico, kjer še danes živi njegova vdova, naša teta 91-letna Fani. Tone je ostal doma in pekovska obrt se je nadaljevala. Naloge najstarejše je prevzela sedemnajstletna Vera. Doma so bili še Ančka in štirje mlajši bratje. Dekleti sta urejali pisarniške zadeve, ki so bile tiste čase zelo enostavne. Davek od obrti pa vendar ni bil pozabljen. Tudi takratna oblast je strogo zahtevala svoje. Ob neki denarni zadregi se je Vera pogajala s financarjem, ki jo je grobo zavrnil: »Če ima pek lahko enajst otrok, bo imel pa še za davek.«
Starši so bili z mlajšimi, ki so jim ostali doma, malo bolj popustljivi, zato so si tudi več privoščili, npr. kak nedovoljen večerni odhod na ples ali v kino. Moteča nadloga je bilo le očetovo nočno delo v pekarni. Domov je bilo treba priti zelo tiho. Vedno se to ni posrečilo. »Ali si ga kaj nabil?« je vprašala mama drugi dan. »Nisem mogel, ker me je tako lepo prosil«, je odgovoril oče. Svoje čase je ob nedeljah popoldne bil »nauk« (približno pol ure molitve v cerkvi). Če se je le dalo, so mladi na to radi pozabili. Za ta prekršek se je bilo treba opravičiti mami. Šola, zabava in pomoč pri domači obrti …, tako so minevali dokaj brezskrbni dnevi. Sorodstvo se je množilo. Na svet so prihajali vnuki – nečaki. Na domačem dvorišču je bilo zabavno zlasti ob nedeljah, ko so v Zeleno jamo prihajale mlade družinice. Porova mama je vedno postregla s čim dobrim. Razlegalo se je petje, pomešano z otroškim smehom. Za godove smo nastopali že vnuki z deklamacijami. Res je bilo zabavno, prijetno, skromno. V poznih nedeljskih popoldnevih smo se razšli. Takšno življenje je prekinila vojna – pravzaprav ne vojna, ampak revolucija. V začetku vojne so bili moški mobilizirani v jugoslovansko vojsko. Po razpadu so se na srečo vsi vrnili domov. Italijanska okupacija, policijska ura, hrana na karte, racije po domovih, zapiranje ljudi in odvažanje v internacijo – Gonars, Rab, talci. Vse to se je zgrnilo na slovenski narod. Kako se temu upreti? »Naj se takoj vključimo v OF«, so se spraševali fantje. Pri očetu so oživeli spomini. Pred četrt stoletjem se je dogajala v Rusiji grozota. Ali bo tudi pri nas tako? »Počakajte,« je oče v spominih ponovno doživljal rusko ujetništvo in sinovom pripovedoval o medsebojnih spopadih, nasiljih in ubijanju nedolžnih ljudi. Tak je komunizem. »Kar počakajte!« Ni bilo treba dolgo čakati, ko so udeleženci OF in NOB začeli ubijati lastne brate, sinove vernih slovenskih družin. Nikakršnih domobrancev še ni bilo. Šele po teh dogodkih so se organizirali v odpor.
Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 1942, so Italijani po raciji odpeljali še ne devetnajstletnega Janeza skupno z mnogimi Ljubljančani v internacijo. Pri Verdu so transport napadli partizani in ga zajeli. Vsi tisti, ki so se vključili v njihove vrste, in tisti, ki so bili odpeljani v delavski bataljon na Kočevsko, so bili rešeni. Dvanajst mladih »osvobojencev«, ki so komaj čakali, da pridejo zopet domov in so se izrekli za vrnitev domov, pa je našlo zadnji dom v Krimski jami. Prav tisti čas sta že dva iz družine, starejši brat Jože in svak Oton, preživljala težke dneve v internaciji. Po dveh letih in pol sta se vendarle vrnila domov. Oba sta se zaposlila pri mojem očetu v trgovini Philips – radio v Ljubljani.
Oče Franc je ob svojih desetih otrocih, zetih, snahi in že več vnukih jokal le za enim. Senca žalosti je legla na družinska srečanja. Ob praznovanjih je z rosnimi očmi gledal mimo zbranih. Takrat in vsa leta pozneje sem spoznavala mehko dušo skrbnega deda. Kaj ga je naslednjih deset let še vse čakalo! Preboleval je izgubljenega sina, nemočen spremljal aretacije treh sinov, hčere, dveh zetov. Doma mu je ostal le najmlajši, petnajstletni sin Pavel. Po ukinitvi privatnega sektorja je končno našel zasluženi počitek. Domov se je vrnila Vera s hčerko. Njen mož je v ljubljanskih zaporih na Milošičevi 9 vse leto čakal, da so mu po sodni razpravi razglasili oprostilno sodbo. Osem let po koncu vojne je oče pričakal vrnitev svoje hčere, sinov in zeta. Sorodstvu so se pridružile še tri snahe – neveste izpuščenih sinov.
Ko sta ded in babica praznovala petdesetletnico poroke, smo bili skoraj vsi zbrani. Poleg Janeza je manjkal le še sin Jože, ki je po vrnitvi iz zapora emigriral v Kanado.
Za Janezom je ostal boleč spomin. Bil je vedrega značaja, ubogljiv, navezan na dom. Zato se ni čuditi, da si je želel samo domov. Kamor koli je prišel, je s seboj prinesel smeh in dobro voljo. V trgovini Gajger se je učil za trgovskega pomočnika. S strankami je bil prijazen in ustrežljiv. Njegova najljubša jed so bile palačinke, zato so mu rekli »omletek«. Vzorniki so mu bili starejši bratje. Dobro se je razumel s svakinjo Fani in ji zaupal, da je zaljubljen. Ni vedel, kako naj se izvoljenki približa. Fani mu je svetovala, naj ji nese rože. To se je res zgodilo. Deklica jih je sprejela. Ves srečen je svakinji to povedal.
Ko stojimo ob Krimski jami, se sprašujemo, kako so mogli ubiti tako sončnega in mladega fanta, ko vendar ni naredil nič hudega. Kakšne obtožbe so se spomnili? Kako je gledal smrti v oči? Da so ravnali z njim grdo in da so bili njegovi zadnji trenutki hudi, je najbolje vedel njegov oče, ki je poznal rusko revolucionarno prakso, zato je ostala žalost v njegovih očeh do konca.
4.2. To jutro …
France Balantič
5. Turjak 1943
5.1. Ranjenci
Kati Breznik and Ivanka Kozlevčar
Letos mineva šestdeset let od poraza vaških straž na Turjaku na nedeljo 19. septembra 1943, ko je ura kazala 20 minut čez eno popoldne, kot je rečeno v knjigi Turjak (Ljubljana 1944), ali ob dveh, kot je rečeno v ponatisnjenem govoru Karla Mauserja (Karel Mauser, Turjak – govor ob petnajstletnici, Zaveza, št. 10). Porazu je sledilo neusmiljeno obračunavanje s stražarji. Prvi so bili na vrsti ranjenci. Po podatkih v knjigi Turjak 1944 naj bi jih bilo 36. Ambulanto so imeli blizu kapele. Za ranjence so skrbeli zdravnik dr. Kožuh Ludvik, medicinec Rožanc Beno in kot bolničarji zlasti bogoslovci, pomagal je tudi prof. Stanko Petelin. Zadnjo nedeljo so ob osmih v ambulanti imeli še sveto mašo. Nekateri ranjenci so bili težko ranjeni, vendar jim niso mogli pomagati (zmanjkovalo je že obvez in vode), drugi lažje. Ambulanta je bila polna in po predaji so se lažje ranjeni pridružili zdravim, kot se spominja Ahlin Nace (Nobeden ni pokazal strahu, Zaveza št. 10). Tako sta storila na primer Nace Ahlin in Jelo Capuder. Sodnik Zalokar je Ahlinu v Laščah povedal, da so ranjenci ostali v gradu, tudi dr. Kožuh je po Ahlinovem pričevanju v Laščah dr. Brileju očital, da so ga vzeli od ranjencev. Ranjenci so torej prvotno ostali v ambulanti v gradu. Iz v Zavezi natisnjenega govora Karla Mauserja (K. Mauser. Govor ob petnajstletnici, Zaveza št. 10) je razvidno, da je bila ambulanta na koncu v najmočnejšem vogalnem stolpu, glede na Ahlinov prispevek naj bi bila pri kapeli, saj je zaradi gneče bil z ranjenim tovarišem v kapeli. Po predaji je odhajajoči dr. Kožuh dal seznam ranjencev Karlu Mauserju in Mrvarju iz Žužemberka. Ta pa ga je predal partizanu. Mauser je šel po vodo za ranjence, vendar so ga ob vrnitvi v ambulanto s tovarišem napodili iz gradu. Iz prispevka Justina Stanovnika, ki je v sestavku Dan po vdaji v 10. št. Zaveze (izšlo tudi v Družini l993, št. 33, Turjak – dan po vdaji) zapisal pričevanje zdaj že pokojne Fanike Bavdek iz Gradeža, pa je razvidno, da so bili okoli polnoči, ko je ona zaradi obvestila o ranjenem bratu pritekla na grad, ranjenci že v stavbi pod gradom. Našla je brata, ki jo je prosil, naj prinese kaj pijače, ranjenci so bili zelo žejni. Med njimi je opazila tudi bogoslovca Lojzeta Breznika, ki je v Škocjanu preživljal počitnice, ker zaradi Nemcev ni mogel domov v Rafolče. Obvestila je Lojzetovo sestro Kati pa tudi druge ljudi. Skupaj sta se z veliko količino čaja vrnili k ranjencem. Potem se je zgodilo zadnje dejanje, pri katerem pa Bavdkovi niso dovolili več prisostvovati. Ker je malo ljudi, ki bi o tem lahko pričevali kot očividci, sem prosila Kati Breznik, da še enkrat obnovi boleči spomin na ta dogodek.
Kati Breznik je doma iz Rafolč pri Lukovici. Njen oče je bil daljni sorodnik jezikoslovca Antona Breznika. Družina je bila velika: sedem fantov in dve dekleti, Kati je najmlajši otrok. Ko ji je bilo 6 let, ji je umrl oče in domačijo je moral prevzeti najstarejši brat, ki je imel že svoj poklic. Vsi bratje so se izučili, sestra je šla k usmiljenim sestram, ona in brat Lojze pa sta študirala. Stanovala je v Lichtenturnu. Tik pred začetkom vojne so šolo zaprli in je šla domov, vendar je že 20. aprila opoldne, ko so bili zbrani pri kosilu, prišel nekdanji župan povedat, naj študenta hitro izgineta, ker jih bodo Nemci sicer zaprli. Uspelo ji je priti v Ljubljano in se je zatekla v Lichtenturn. Prvo leto je dobila pomoč pri Rdečem križu, kjer je bil vodja izpostave predvojni komunist, nekdanji učitelj na Brdu pri Lukovici, Vladimir Svetina. Drugo leto pomoči ni bilo več, gospod Svetina je dekleta poslal na Erjavčevo na sedež Gilla. Razumela je potegavščino in ni šla tja. Ko je bila ustanovljena Zimska pomoč, so begunke dobile po 300 lir na mesec, zimske čevlje in plašč, to jim je pomagalo preživeti. Počitnice 1941 je preživljala v Beli krajini v Preloki, naslednje leto pa o počitnicah ni mogla iz Ljubljane. Leta 1943 je končala sedmi razred klasične gimnazije. Ostati je morala v Ljubljani, ker so bile razmere zelo zapletene.
O dogodkih ob padcu Turjaka je Katina pripoved sledeča. Po kapitulaciji Italije je prišel moj brat bogoslovec Lojze, ki je med počitnicami pomagal v Škocjanu pri Turjaku, pome v Ljubljano, ker se je bal, da bi Nemci begunce deportirali. Do Grosuplja sva šla z vlakom, nato pa peš. V Škocjanu je bil župnik Alojz Zupančič. Bratu so svetovali, naj zaradi varnosti gre na grad in 13. septembra so prišli ponj. Kasneje je župnik sprevidel, da grad ne bo vzdržal, in sta šla iz gradu po levi strani od glavnega vhoda in prišla že do Ščurkov. Potem je Lojze ugotovil, da je pozabil dokumente. Vrnil se je na grad, vendar se je spopad medtem že tako razvnel, da ni mogel več ven.
V župnišču smo ostale še kuharica, gospodinjska pomočnica in jaz. Spat smo hodile k sosedu. V noči po porazu sta dva partizana prišla Bavdkovi Faniki povedat, da je njen brat ranjen. Šla je na grad in videla tudi mojega brata in moža gospe Marjetke iz Malih Lipljen. Vse je obvestila. Pripravila sem čaj, palačinke in perilo. Skupaj smo šli na grad: Bavdkova, njen nečak, Marjetka in jaz. Bilo je po sedmi uri zjutraj. Grad je bil razrušen, pod gradom pa so bile na prostoru, kjer je zdaj lovski dom, tri ozke podolgovate stavbe. Stale so približno pravokotno na zdajšnjo pot proti vhodu v grad. Škarpe ob poti tedaj ni bilo. Ranjenci so bili v srednji stavbi. Imela je dve sobi in ozek hodnik. Na koncu hodnika je bilo stranišče na štrbunk. Do ranjencev smo prišli lahko, niso nas ovirali. Brat je na Turjaku najprej stregel ranjencem, potem je pa tudi on dobil drobec granate v golenico. Ranjenci so nam rekli, da jim partizani obljubljajo, da jih bodo odpeljali v bolnico, kjer jih bodo zdravili. Svetovala sem bratu, naj pove, da je begunec in da mu daje podporo Tomšičeva družina. Stari g. Tomšič in moj oče sta bila v prvi svetovni vojni skupaj na fronti, zato sta bili naši družini v prijateljskih odnosih. Brat pa mi je odgovoril: »Ne verjamem, da bodo lepo delali z nami, ker je to revolucija in boj za vero in Boga.« V tem so me klicali v drugo sobo, da bi pomagala peljati težko ranjenega Marjana Bajžlja na stranišče. Z njim smo šli Fanika, neki partizan in jaz. Na stranišču sta me pustila samo z njim. Ko sem tako čakala pri Bajžlju, zaslišim vpitje: »Civili takoj ven!« Ostala sem pri ranjencu. Čez čas so se zaslišali klici: »Ranjenci ven, vsak sam, kakor kdo more!« Ko sem peljala ranjenca nazaj, sem videla mladega fanta, ki je po vseh štirih kobacal proti glavnim vratom. Civilov ni bilo več. Eden od stražarjev mi je rekel: »Kaj pa delaš tukaj!« Rekla sem: »Saj veš, da sem bila z ranjencem na stranišču.« V Marjanovi sobi, ki je bila bliže glavnim vratom, so bili samo še trije fantje. Tam sta bila prej tudi dva ranjena partizana, ki so ju vaški stražarji ujeli. Tudi ta dva je doletela usoda vaških stražarjev. Iz druge sobe, ki je bila dlje od glavnega vhoda, je prišel moj brat na hodnik in rekel: »Kati, zbogom in nasvidenje v nebesih!«
V njegovi sobi so bili še vsi fantje. Stopila sem še v njegovo sobo in vprašala, če ima kdo kako naročilo za domače. Rekli so: »Kaj nas zdaj brigajo domači, ker je pred nami … Sledil je molk. Tedaj mi je v glavi zabrnela ena sama misel: Rešiti se moram, da bom povedala, kaj se je zgodilo z bratom in ranjenci. Še te misli se živo spominjam: Če bom kdaj v življenju še tako zabredla, me bo ta dogodek reševal in me bodo ti fantje za lase potegnili v nebesa. Imela sem občutek svetosti trenutka in začutila sem nalogo priče. Včasih o tem nisem mogla govoriti, zdaj pa je prišlo nad mene kakor milost, da lahko govorim. Ohranila sem prisebnost. Na hodniku sem prosila stražarja, da me spremi iz hiše. Bila sem nenavadno mirna, v šoku nemara. Zunaj pod stopnico je ležal ubit konj ali mula in pravkar ustreljeni ranjenec je padel nanj. Drugi, prej ubiti so bili že položeni v vrsto tako, da so gledali proti gradu. Za njimi so stali postrojeni partizani. Ubijalec je stal ob ubitem konju. Name ni pomeril samokresa, verjetno so se tako dogovorili ali pa ga je zadržala božja roka. Na rokah je imel bolj sive usnjene rokavice in v roki je držal velik samokres. Bil je manjši, a postaven. Pogledala sem mu v obraz, ko sem šla mimo, Bog vedi zakaj. Bil je zelo resen, strog. Stražar me je spremljal do poti v vas, potem se je vrnil. Točnega časa, kdaj se je začelo streljanje ranjencev, ne vem. Glede na to, da smo bile z njimi morda kake pol ure, se je poboj začel okoli osme ure zjutraj.
V vasi je neka partizanka metala bombe v hišo, v katero se je zatekel ranjeni vaški stražar. Nisem si upala mimo. Prosila sem dva partizana, naj mi pomagata. Rekla sta ji, naj neha, da sem mogla naprej. Z menoj sta šla do konca hiš. Bila sta iz Mavčič, kot sta mi povedala. Potem sem tako zbrana prišla do ceste Ljubljana – Kočevje in začela iti po cesti proti Škocjanu. Na prvi vzpetini so mi moči popustile, sesedla sem se ob cesti v travo in bruhnila v jok. Nisem mogla več nikamor. Ne vem, kako sem prišla v župnišče. Še več let sem imela občutek, da bom dobila strel v tilnik.
Pomorjene ranjence so na lojtrskem vozu takoj prepeljali na turjaško pokopališče. Od voza je še tekla kri, so rekli ljudje. Pokopali so jih še isti dan brez duhovnika sami partizani v dve jami zadaj za kapelo, kjer je zdaj potka z živo mejo proti turjaški grobnici. V eno jamo so jih dali 19, v drugo 8. Za vsesvete smo od zadaj mimo turjaške grobnice skrivaj nanesli cvetje na grobova. Februarja 1944 so mojega brata in Škocjančane prekopali na škocjansko pokopališče. Tam počivajo tudi ranjeni in nato pomorjeni bogoslovci: Lojze Breznik (iz Rafolč), Krmelj Matevž (iz Škofje Loke), Logar Jože (iz Vodic), Klopčič Janez (Vrhpolje pri Moravčah). Vsi so Gorenjci, ki so se umaknili pred nemškim okupatorjem, pa so umrli od domače roke.
Stavbe, v katerih so čakali ranjenci na smrt, so podrli kakih 10 let pred osamosvojitvijo. Ostal je le prag srednje stavbe, čez katerega so morali ranjenci ob streljanju. Okrog leta 1990 pa so postavili lovski dom, da bi se zakrila vsaka sled, in tudi škarpo so napravili.
V župnišču v Škocjanu sem ostala približno do 20. novembra, potem sem dobila prepustnico za Ljubljano. V Lichtenturnu sem povedala prefekti, kaj sem doživela, domov pa sem pisala le, da je brat umrl. Neki domačin mi je omogočil srečanje z mamo na Ježici na bloku, da sem ji lahko povedala. Naša družina je bila tedaj zelo prizadeta. Deset dni pred Lojzetovo smrtjo je padel pri partizanih najmlajši brat Tine (1922), ki se je nekaj mesecev pred tem umaknil k partizanom zaradi vpoklica v nemško vojsko. Pravzaprav se ne ve, čigava krogla ga je zadela. Po pripovedovanju neke afežejevske funkcionarke iz kraja, kjer je padel, naj bi bilo takole. Ob kapitulaciji Italije naj bi bilo dvajset partizanov določenih za pogajanja z vaškimi stražarji. Srečali naj bi se v Mršeči vasi pri Šentjerneju. V grmovju je bila skrita partizanska zaščitnica. Ko so se vaški stražarji z vozom pripeljali na pogajanje, je nekdo iz zaščite baje iz razburjenja ob pogledu nanje spustil nanje rafal in začelo se je vsesplošno streljanje. Domneva se, da naj bi bila pogajanja le past, saj so bili v pogajalski skupini partizanov tako nekompetentni ljudje, kot je bil moj brat. Gotovo so ga vključili zato, ker se ga jim ni zdelo škoda. Napisan je na farnih spominskih ploščah na Brdu, tako kot Lojze. Pokopan pa je na pokopališču šentjernejske podružnice v Grobljah.
Leta 1944 sem maturirala. Študirati nisem mogla, ker sem bila brez štipendije in drugih sredstev, zato sem se zaposlila. O svojem doživetju tudi kasneje nisem govorila, saj bi se ljudem zdelo nemogoče, pa tudi bala sem se, da bi mi kot nezaželeni priči kaj hudega naredili. Čutila pa sem, da moram skrivnost skrbno varovati. V meni ni bilo sovraštva in maščevalnosti ne tedaj in ga tudi ni sedaj. Morda me je Bog zato s čudnimi zapleti ravno v tistem trenutku postavil na tisti kraj, da sem bila priča, ker zmorem z njegovo pomočjo odpuščati. Marsikaj težkega me je še v življenju prizadelo, zlasti bolezen, pa so mi zmeraj pomagali moji turjaški fantje, da sem ostala pri življenju, hvala Bogu.
Moj brat Lojze je bil nadarjen fant. Rad je imel glasbo in igral je violino in harmoniko. Sodeloval je v dijaškem glasilu Žar. Veliko je kolesaril tako po Sloveniji kot po sosednjih deželah in rad je hodil v hribe, kolikor je bilo mogoče. Bil je resen in duhovno poglobljen. Zaradi njegovih duhovnih lastnosti je Cerkev začela postopek o ugotavljanju njegove mučeniškosti. Bog ve, zakaj je bila potrebna njegova žrtev, morda da bi vsaj kaj malega razumeli.
Tako se končuje Katina pripoved. Šli sva še enkrat po poteh, ki jih je prehodila takrat. Marsikaj je spremenjenega. Pot, po kateri se je še dalo priti iz gradu, je slabo vidna. Tudi tri stavbe na spremenjenem prostoru ob lovskem domu si je težko predstavljati. Ni nikakršnega napisa, npr.: na tem kraju so partizani drugo jutro po zmagi pobili na Turjaku zajete ranjence. Tudi na pokopališču ni napisa, da so bili tu prvotno pokopani pomorjeni ranjenci. Še na marsikaj drugega bi bilo lahko opozorjeno, npr.: tu so partizani odpodili civiliste, ženske, ki so ujetim prinesle vodo; ali: tu so ujete zvezali z žico in jih privezali na vrv, kar je vsaj za nas nov izum ipd. Ko vse podoživljaš, je težko biti tako miren in brez jeze, kot je gospa Kati. Vedno mi hodi na misel, da smo ženske in otroci in starci premalo storili za preprečitev teh velikih pomorov Slovencev. Mar ne bi ob taki hudi nevarnosti morali zvoniti vsi zvonovi in goreti kresovi kot v turških časih in klicati ljudi, da se pridejo upret zločinu. Ljudje vseh nazorov bi morali začutiti zapoved: ne ubijaj. Ne bi se smeli pustiti prestrašiti in ustrahovati in ohranili bi samospoštovanje. Če bi se res vsi uprli temu, vseh ne bi mogli pobiti in kri nedolžnih ne bi prišla nad nas in nad naše otroke. Morda pa je tudi zato potekalo vse tako hitro in na skrivaj, da se kaj podobnega ne bi zgodilo. Žal pa tudi dandanes ne moremo govoriti o kaki posebni občutljivosti za zlo pri naših ljudeh.
6. Iskanja in besede
6.1. Čas je bil tak
France Papež
7. Kočevski Rog 2003
7.1. Kočevski Rog, nedelja, 1. junij 2003
Justin Stanovnik
7.1.1.
Obletne spominske slovesnosti na Kočevskem Rogu postajajo tradicija. Če vštejemo prvo, ki je bila 8. julija 1990, še na oni strani ceste, na pobočju Krena, smo bili letos tam že štirinajstič. Letošnja slovesnost pa je bila, kot vsakič po 1990, ob jami, a postavljena nekoliko drugače kot druga leta. Oltar je stal tako, da so ljudje gledali nanj navzdol z vzpetine ob jami in nad jamo. To jim je dajalo večjo preglednost nad dogajanjem, predvsem pa jim ni oviralo pogleda južno sonce. Tudi ob taki postavitvi je ostal betonski silos spodaj toliko oddaljen, da ni motil molilcev ob jami in nad njo.
Prvi obiskovalci so bili tu že pred osmo. Večina se je najprej ustavila pred križem, ki stoji na enem od obeh krakov, ki peljeta k jami. Nekateri so si dali opraviti s prižiganjem sveč, drugi pa so tam samo stali in se od časa do časa ozrli navzgor na umetelno izrezane oblike, iz katerih je izstopalo obličje Trpečega. Malokomu se je zdelo potrebno ali primerno kaj reči in na obrazu vseh se je razodevalo vedenje, da vstopajo v prostor, ki je drugačen od drugih prostorov sveta; da so sedaj v preddverju svetišča, ki ga je postavila in posvetila velika bolečina, sestavljena in prepletena, kakor so sestavljene in prepletene reliefne izreznine velikega razpela nad njimi. Ko so se premaknili in odšli naprej, se jim je videlo, da so posvečeni tudi sami. Bili so nekoliko drugačni ljudje, kot so bili še malo prej. Neverjetno, sem ob tem pomislil, kako človeka na zunaj oblikuje in določa misel – ali pa zgolj občutje – ki je znotraj. Kako nič ne ostane skrito.
Letos je bila ena od tistih redkih roških spominskih nedelj, ko smo že mislili, da bomo morali odpreti dežnike. Tudi jaz sem padel med pesimiste in se po nekaj sto metrih vrnil v avtomobil po dežnik – samo zato, da sem ga skozi vso slovesnost neodprtega vlačil s seboj. Na Rogu je najbolje biti tako, da te čim manj stvari ovira. Tudi čim manj znancev in čim manj opravkov in zaposlitev. Da si zgolj med ljudmi, na najpreprostejši način, kot delček množice, ki diha, posluša, moli in poje. Ko se ozreš okoli sebe in opaziš, da so naokoli popolnoma neznani ljudje, a obenem veš, da nosijo tvojo žalost: da jo nosijo s teboj in tudi ti nosiš njihovo. Da so, ne bom rekel bratje in sestre, ampak nekaj drugega: tu obstaja posebno razmerje, poseben odnos, posebna bližina. Tako kot ljudje stojijo na Rogu, ne stojijo nikjer drugod. Niso ne bratje ne sestre in ne prijatelji, še največ in najbolje bi povedali, če bi rekli, da spadajo skupaj. Zakaj spadajo skupaj? Zato ker nosijo isto žalost, ker se podpirajo v isti žalosti. Pravim, žalost. Ni to čisto prava beseda, druge ne najdem. Žalost sama je že odšla, že dolgo je tega, kar je odšla. Sedaj je tu tisto, kar je ostalo po njej, čudna praznina, v kateri samootno domuje spomin nanjo – na čas, ko je žalost še bolela. Mi vsi, ki stojimo tu med skalami in smrekami, nekaj vemo. Ljudje zunaj tega ne vejo. Njim moramo vse šele razlagati: pripovedovati, predočevati, dokazovati – da bi tudi oni vedeli. Zaman! Ko nazadnje omagamo, vidimo, da nas samo gledajo. Malokdaj se komu zasvetijo oči. A včasih se le, zato vedno znova poizkušamo. Mi tukaj pa vemo vse. Ko se naše oči srečajo, vemo drug za drugega, da so v njih tudi naše zgodbe.
Ali je res, kar se je letos govorilo po slovesnosti na Rogu: da je bila nekaj posebnega? Tudi jaz sem opazil, da je bila, a kaj jo je delalo posebno? Po premisleku bi se odločil za besedo zrelost. Ničesar ni bilo preveč, ničesar premalo, vse je imelo svojo mero. Kakor da bi prej nekdo vse natanko izmeril, pesmi, molitve, govore. Vse je imelo svojo mero. Tudi ljudje so se vključevali v to mero, nihče ni naredil ničesar, kar bi odstopalo od nje. Ljudje so bili tudi zadovoljni. Zdelo se jim je, da so slišali prave besede, da so poslali v nebo prave besede, da so poslali v nebo prave molitve, da so bili na pravi način zraven, ko so se dogajale skrivnosti. Še najbolj pa so bili zadovoljni zato, ker so v sebi čutili, da so mislili prave misli. Kaj bi moglo človeka bolj zadovoljiti?
Letošnjemu Rogu je dala pečat tudi mladost. Še vedno je bilo seveda največ starejših ljudi, več kot druga leta pa je bilo tudi mladih. Morda bi moral reči otrok. Bilo je nekaj posebnega, videti jih, kako so šli za očetom ali materjo: dva, trije, štirje, včasih tudi več. Le kaj so si mislili? Le kakšna vprašanja so potem postavljali? Mi pa smo ob tem mislili na družine, ki bi lahko bile!
Maševal je metropolit dr. Rode. Njegovo pridigo objavljamo v celoti, tako tudi govore iz spominskega dela po maši. Med mašo in po maši je pel mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane pod vodstvom Damijane Božič Močnik. Pridigo in govore boste sami prebrali, zato sem odvezan vsakega komentarja. Pevcev pa niste slišali, če niste bili tam, zato vam moram povedati, da je bilo to, kar so zapeli, zelo, zelo lepo. Nobena stvar slovesnosti na Rogu tako ne povzdigne kakor pesem – ubrana, pretanjena, mogočna. Letos je bila takšna. K pestrosti sporeda sta prispevala čista glasova dveh solistov, Marte Močnik in Jožeta Oblaka. Od vseh se je nazadnje poslovila, kot že tolikokrat, s svojim mirnim glasom Marija Zgonc, ki je spominsko slovesnost tudi uvedla.
Hvala vsem, hvala, in Bog vas živi!
PS: Slovenska nacionalna televizija je v večernih poročilih pokazala samo metropolitovo mašo in njegovo pridigo. Spominsko slovesnost po maši, s petjem, govori in komentarji na aktualni čas, pa so novinarji ignorirali. Ne vemo, kakšne šole imajo, a o celostni informaciji so le mogoče kdaj slišali. Ali so torej pokvarjeni? Niso pokvarjeni, samo naduti so. In pohujšani.
7.2. Pot ozdravitve naše zavesti
dr. Franc Rode
Zbrani na kraju smrtne groze, kjer še slišimo pritajene krike mladih mož in fantov, na kraju, kjer med pomladnim zelenjem še odmevajo rezki rafali strojnic, na kraju, kjer še zaznavamo zamolklo padanje na pol golih teles v brezno, na tem kraju, ki je podoba stoterih drugih morišč po Sloveniji, se nepomirjeno vrača vprašanje: Kako je bilo mogoče? Čemu vse te smrti v pomladi življenja? Čemu ti tisoči mladih življenj izročeni v smrt po nezaslišanem trpljenju in ponižanju?
Zbrani smo na tem kraju, da se spomnimo vseh teh žrtev – Slovencev, Hrvatov, Srbov – in da ne pozabimo.
Po tem, kar se je tu zgodilo spomladi leta 1945 smo tragičen narod. V prejšnjih stoletjih smo krvaveli na tujih bojnih poljih. Če smo umirali na svoji zemlji, je bilo to zaradi tujih zavojevalcev, med nami ni bilo krvi. Bili so nesporazumi, nasprotni tabori, razhajanja v mišljenju, vendar se to ni nikdar sprevrglo v krvavo obračunavanje med nami.
To, kar se je zgodilo po zmagi Komunistične partije, je povsem novo v naši zgodovini. Nekaj, kar je spremenilo našo narodno zavest. Po letu 1945 nismo več isti. Naša pesem ni več ista. Naše veselje ni več isto. Naše besede ne zvenijo enako. Prešerna in Cankarja ne moremo več brati, kot so ga brali Slovenci pred usodnim letom.
Veselje zmagovalca po tem letu je le hrupno prikrivanje zločina. Veselje naroda, ki gradi prihodnost na zamolčevanju nedolžnih žrtev je lažno in ne sprosti srca. Zato toliko travm in depresij med nami.
Je mogoče živeti z vsemi temi žrtvami, ne da bi jim priznali dostojanstvo, ki ga smrt zariše na vsakem obrazu? Je mogoče živeti, ne da bi jim priznali pravico do imena in do groba? Je mogoče v nedogled izrivati iz spomina ta dejstva grozote in nezaslišane hudobije? Je mogoče imeti do sebe minimalno spoštovanje, če jasno ne obsodiš ideologije, ki je narekovala taka dejanja?
Ne bomo doživeli notranjega očiščenja in prave svobode, dokler se bomo izmikali pred temi dejstvi in jih potiskali v pozabo. Ne bomo dosegli odrešenja, dokler rablji in njihovi miselni potomci ne bodo priznali svoje krivde, svoje velike krivde. V naši zavesti se ne bo nič spremenilo, naša zavest bo ostala bolna, dokler bomo vztrajali pri trditvi, da so ti nesrečni samo žrtve vojne in povojnih usmrtitev – kar je isto kot reči, da so pač mrtvi, ker so jih usmrtili. S to tavtologijo samo zakrivamo resnico in se ji zopet izmikamo. Kot da si ne upamo razkriti pravega vzroka, od koder je prišlo vse zlo: zločinska ideologija in njena zgodovinska uresničitev – revolucija.
»Resnica vas bo osvobodila«, pravi Pismo (Jn 8,32). Nobeno sprenevedanje, nobeno ovinkarjenje, nobeno izmikanje nas ne bo osvobodilo. Samo resnica.
Pred svojo vestjo, ki je nepodkupljivi Božji glas v človeku, pred narodom, ki je bil težko ranjen, pred zgodovino, ki naj sodi nepristransko, je treba priznati zločin in ga iz srca obžalovati. Te pa, ki so bili pol stoletja nasilno izločeni, je treba z dostojnim spomenikom spet sprejeti v narodovo občestvo.
To je pot ozdravitve naše zavesti. To je pot k virom narodovega zdravja. To je pot do ponovnega veselja, ki veje iz očiščenih src. To je pot sprave.
7.3. Nobena laž ne more živeti večno
Helena Jaklitsch
Spoštovani!
Danes stojim tukaj pred vami, da bi z vami delila svoja razmišljanja o grozljivih dogodkih, katerim so bili priča ti kraji pred skoraj šestdesetimi leti. Ni preprosto. Marsikdaj se sprašujem, ali bi bila tudi sama sposobna tako velikega poguma, da bi kljub strahu pred ponižanji, mučenjem ter pred smrtjo ne zatajila svoje družine, svoje domovine, svoje vere. Ne vem in srčno upam, da nikoli ne bi bila postavljena pred ta preizkusni kamen. Prav zato pa se še s toliko večjo ponižnostjo in občudovanjem spominjam teh, ki ležijo tu, v teh jamah in so to preizkušnjo prestali. Ne zbujajo pa mi samo občudovanja, temveč mi pomagajo razumeti tudi našo sedanjost ter ohranjati spomin na našo polpreteklo zgodovino, zaznamovano s smrtjo nedolžnih.
Žal ni bil dovolj samo eden. Deset tisoče je bilo treba zverinsko pobiti, da bi prepričali Slovence, da so osvobojeni. Brez sodbe, brez dokazov, so jih napol mrtve, zverižene od bolečin, zmetali v te jame. O njih se ni smelo govoriti, o njihovi nasilni smrti se ni smelo vedeti. Povojna oblast jih je želela popolnoma izbrisati. Dolga desetletja so nato dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom ponavljali svojo osvoboditveno resnico. Mnogi so jim verjeli, žal jim mnogi verjamejo še danes.
Toda nobena laž ne more živeti večno. Še posebno, če je resnica tako močna, tako očitna. Vendar, priznam, včasih se mi zdi, da prihaja na dan prepočasi. Včasih se bojim, da se bo zadušila v tolikokrat ponovljenih lažeh. V svoji mladostni vihravosti na trenutke zgubljam potrpljenje, ko vidim, kako kontinuiteta še vedno izrablja svojo, na ideologiji in laži zgrajeno »zgodovino«, da se ohranja na oblasti. Jezi me, ko vidim svoje vrstnike, kako se pod pretvezo, da se njih preteklost ne dotika, da je to stvar »starih«, raje odločajo za apatičnost, kakor da bi se spoprijeli z resnico. Toda pomembno je za človeka, predvsem za mladega človeka, da ve, da pozna svojo zgodovino. Tako kot sama ne smem in nočem pozabiti svojih kočevarskih korenin, zaznamovanih z vso njihovo 600-letno zgodovino, ki se je rojevala in razvijala prav v teh krajih, in njenega tragičnega konca, tako Slovenci ne smemo dopustiti, da bi pozabili na grozljive dogodke iz polpreteklosti, ki nas zaznamujejo še danes. Če želimo preživeti in ostati, moramo negovati svoj lasten zgodovinski spomin. Ne tistega spačenega, prežetega z lažjo, kot nam ga vsiljujejo zadnjih 60 let in ki ga še vedno najdemo v naših učbenikih, ampak tistega, ki se je pisal s slovensko krvjo med, predvsem pa po vojni. In prav zato sem vam prav v takih trenutkih, kot je danes, še posebej hvaležna, da ste vsa ta desetletja kljub grožnjam, ki ste jih bili deležni, kljub krivicam, ki so se vam godile, ohranjali spomin na grozodejstva, ki so se dogajala v senci teh gozdov. Hvaležna vsem vam, da niste dopustili, da bi resnica ostala zasuta pod to prstjo. Da niste pozabili, kakšno ceno je moral plačati slovenski narod, da lahko danes živimo v svoji državi. Sama sem namreč trdno prepričana, da je ravno iz te krvi, ki je bila tu prelita in iz teh grobov zrasla samostojna Slovenija.
7.4. Življenje je odločitev
Marija Šterbenc
Dragi prijatelji, spoštovani vsi navzoči!
Na ta kraj prihajamo s posebno globokim spoštovanjem, saj tu se je zgodila smrt in smrt se zgodi samo tam, kjer je življenje.
Zame je vstop v to svetišče narodove zgodovine misel na življenje, misel na globoko ljubezen do življenja, na odgovornost do življenja, na vse tisto, kar je povezano s prizadevanji za ohranjanje in spoštovanje življenja; je vera v življenje. Ko pa me prevzemajo te misli, se mi poraja tudi vprašanje, koliko naš narod, slovenski narod, spoštuje in ljubi življenje.
Tu v Kočevskem Rogu je pravi prostor, kjer lahko najgloblje razmišljamo o življenju.
In ker me je ob vstopu v to SVETIŠČE le-to nagovorilo in opomnilo k ljubezni do ŽIVLJENJA, mi dovolite nekaj misli o življenju:
- Svetopisemsko pojmovanje življenja temelji na veri, da je Bog izvir človekovega življenja in le-temu določa tudi namen in cilj.
- Življenje je največji Božji dar in velja kot njegova lastnina in tako nima nihče pravice, da bi uničeval svoje ali tuje življenje.
- V peti Mojzesovi knjigi lahko beremo, kako Mojzes končuje svojo oporoko z besedami: »Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.«
- Imamo dar Božjega življenja po Kristusu in odkrivamo, kakšne so posledice spoznanja za odgovorno življenje. Ta zavest lahko vedno raste, čeprav slabost človeške grešnosti ostaja.
Ob vstopanju Slovenije v Evropsko Unijo je pomembno, da imamo zdravo samopodobo o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, da si želimo še več modrosti in življenjske volje.
Da imamo dovolj zdravja duha, telesa in duše; dovolj občestvenosti, da bi lahko delali kot skladna in uspešna družina; dovolj pogumnih vizij življenja, da bi lahko bili motivirani, uspešni, vztrajni in solidarni.
Kmalu bomo praznovali binkošti! Sveti Duh deli svoje darove »vsakemu posebej, kakor On hoče«. Vsakega od nas posebej pripravlja in usposablja, da v skladu s svojimi darovi in pripravljenostjo živi in prevzame tisto poslanstvo, h kateremu je poklican. Različni darovi so izziv in vabilo za sodelovanje v občestvu poklicanih.
Tu, v Kočevskem Rogu je primeren kraj, da si izprašamo vest o naši ljubezni do življenja, tu je kraj, kjer vas vse na poseben način povabim k zaščiti življenja, da bo med nami vzcvetela nova volja in pripravljenost za pristno življenje.
Želimo si življenje, ki naj bi zmagovalo in lahko se veselimo, da je po zaslugi tistih, ki najbolj ljubijo izvor vsakega življenja in so občutljivi za vse vidike življenja, pred petimi leti bila ustanovljena Ustanova Anin sklad, ki posebej skrbi, da bi bakla življenja nikoli ne ugasnila. Namen in program Aninega sklada je pomagati družinam z več otroki.
Tako se Anin sklad lahko pohvali, da pomaga 134 družinam, ki imajo skupaj okrog 900 otrok. In iskreno vas vabim, pomagajte nam prižgati čimveč luči upanja. Včasih nas je strah, da luč pojenja.
Prepričana sem, da kjer je vera, upanje in ljubezen, tam življenje zmaguje in bo zmagovalo tudi v prihodnosti. Tisti namreč, ki so morali tod nasilno umreti, so namenili svojo daritev za naše bolj polno življenje.
Življenje je torej dar, zato ga sprejmimo, je najlepša avantura, zato se dajmo presenetiti, življenje je skrivnost, zato jo odkrivajmo, je igra svobode, zato jo igrajmo svobodni, življenje je borba, zato se je treba boriti, je lepota, zato jo poveličujmo, življenje je sestavljanka neznank, zato jo zlagajmo v celoto, je enkratna priložnost izpolnitve, zato jo dobro uporabimo, življenje je pesem, zato jo pojmo skupaj, je cilj, zato se potrudimo, da ga dosežemo, življenje je POSLANSTVO, zato ga izpolnimo, in končno, življenje je odločitev, zato bodimo velikodušni.
Vsem skupaj in vsakemu posebej hvala za vsak drobec ljubezni do življenja.
7.5. Pozorno spremljati slovenski in evropski čas
Justin Stanovnik
Spoštovani gospod metropolit, spoštovani škofje in duhovniki, odlični predstavniki političnega in družbenega življenja, dragi prijatelji iz vseh slovenskih krajev, ki prihajate vsako leto ali pa ste tukaj prvič, vsi prisrčno pozdravljeni!
Letošnja vseslovenska spominska nedelja na Rogu je že štirinajsta, če zraven štejemo tudi prvo, ki je bila onstran ceste, na pobočju Krena. Mogoče smo se torej že nekoliko navadili, da hodimo sem, in nismo več tako presunjeni kot prva leta, ko nam je vsem v očeh stalo neko vprašanje, ki pa sploh ni bilo vprašanje, ampak začudenost, še nema, v prvinskem stanju, ko so stvari samo še v očeh in še niso prišle do ustnic. Vprašanje pa bi se glasilo: Kakšen pa je ta svet, da se je moglo v njem to zgoditi? Za kake zelo velike reči pravimo, da niso možne, nikakor in sploh ne, potem pa se kljub vsemu zgodijo in postanejo – nova norma možnega. In potem pravimo: Torej tudi to. In potem se ljudje ne čudijo tako zelo, ker imajo referenco: Aha, to je pa tako, kot je bilo v Kočevskem Rogu. Ali pa v Phnom Penhu. Ali pa na Kolimi. Ali pa v Katinu. In pohištvo zla, s katerim je opremljen ta svet, se poveča za en kos, ki nas skraja zelo zaposluje, počasi pa se ga navadimo in ga nazadnje sploh ne opazimo več. Temu pravimo pohujšanje uresničenega.
To sem povedal zato, da si bomo rekli: Ne smemo se vdati, ne smemo dovoliti času, da nam vzame občutljivost. Ko smo enkrat tu, moramo dovoliti, da vstopijo v nas prizori, ki so se nekoč tukaj odvijali, in glasovi in kriki, ki so na poti v nebo šli skozi te veje in krošnje dreves; moramo vztrajati, dokler se ne naredi pred nami velika reka, po kateri je od tukaj odtekalo življenje. Tu se ni zgodil en sam izgubljen in zavržen umor, tu so ubijali ljudi. Koliko? Do osemsto na dan. Čakajte malo, ali to gre v človeka? Ne, to ne gre v človeka. V njem je za to premalo prostora. Tu ostane samo še gledanje in strmenje in molčanje. Tukaj nekoliko razumemo, kaj to je, presežnost. In ko še pomislimo, da je mogoče tukaj bila narodu zadana smrtna rana in obenem vemo, da to ni prazno govorjenje, stopi v naše oči prva začudenost, ki sem jo omenil v začetku.
A čas se s tem, kar se je tu zgodilo, ni ustavil, ampak gre naprej, daje na spored nove dogodke in dela novo zgodovino. Del te zgodovine smo tudi mi, ki smo si vzeli za nalogo, da varujemo mesto, ki pripada tem ljudem in temu, kar so mislili in verjeli in za kar so živeli in umirali. Iz te zgodovine bom vzel dve stvari in vas prosil, da ju skupaj pogledamo in ocenimo, kaj pomenita.
Najprej je tu neko besedilo, ki se imenuje zakon o grobiščih. To je tako važna reč, da v resnici presega vse, kar je državni zbor sprejel po postavitvi samostojne države. Narava stvari je takšna, da bi država, ki se je pred pol stoletja utemeljila na množičnem umoru, morala priznati žrtve tega umora in moralno praznino temeljev, na katerih je stala. Narava stvari je takšna, da bi ta zakon moral biti napisan tako, da bi lahko bil izhodišče za slovensko spravo. Toda v postkomunističnih strateških pisarnah so se odločili, da bodo napisali zakon, ki bo pravno in politično fiksiral začetni genocid. To so storili tako, da so mrtvim domobrancem vzeli status vojaških grobišč in jih tako oropali časti in dostojanstva vojakov, in tako, da v zakonu ne priznavajo obstoja revolucije. Če pa ni bilo revolucije, ampak samo vojna, potem ni bilo državljanske vojne in Slovenski domobranci niso bili avtentična narodna vojska, ampak kolaboranti, nič drugačni od tistih v državah zahodne Evrope, kjer ni bilo revolucij.
Komunisti so že po svojem odhodu, to se pravi, v svoji, postkomunistični fazi, medvojne in povojne pokole dopolnili in utrdili na dva načina. Napisali so Enciklopedijo Slovenije in tako svojim nasprotnikom vzeli avtentično zgodovino in pripravili so zakon o vojnih grobiščih, s katerim naj bi nova demokratična država pravno in politično kodificirala zločin, ki ga je uprizorila njena totalitarna predhodnica. Vse ob molku slovenske javnosti! Vse je bilo tiho: pesniki so bili tiho, slikarji, igralci in muziki so bili tiho, izrekovalci visokih in subtilnih moralnih načel so bili tiho. Veliko so razpravljali in filozofirali o iverih, kot je nekje rečeno, brun pa niso hoteli videti. Nikomur ni prišlo na misel, da gre za stvari, ki so zadnji temelj našega obstajanja in soobstajanja. Nova Slovenska zaveza je bila in bije samoten boj. Pokazala je na človeške in moralne krivice megalitskih razsežnosti, na znanstvena, pravna in politična protislovja, a ni prebudila nikogar. Še več. Čez deželo je šla nekakšna upornost in zagrizenost in kljubovalnost. Kaj se je zgodilo z ljudmi? Res, kaj se je zgodilo z njimi?
Druga stvar, ki mislim, da jo moram na tem kraju danes izpostaviti, je haaško sodišče za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji. Predstavlja namreč, v primerjavi s tem, o čemer sem pravkar govoril, nekakšno protiigro zgodovine. Na to sodišče nas je spomnil nastop nekdanjega predsednika Slovenije 21. maja. Spoznanja, ki so nastajala ob spremljanju tega nastopa, so zrastla v prepričanje, da gledamo enega najvažnejših dogajanj po preobratu 1990. To, kar se doma, vsaj v Sloveniji, ni nikoli zgodilo, se je zgodilo v tujini: Komunistična avantura, ki se je na naših tleh začela s tolikim zanosom, z obeti novega veka ne samo za balkanske narode, ampak za svet; ki je šla v boj z obljubami zadnje svobode in človekove vseodrešenosti, ta avantura se je končala z zločini takih razsežnosti, da je mednarodna skupnost morala zanje postaviti sodišče, analogno tistemu; ki ga je postavila v Nürnbergu za nacistične zločine. Ideologija, ki je postavljala novo zgodovino, je bila poslana – ne na smetišče zgodovine, kjer bi ji bilo milostno dovoljeno, da premine po naravni poti, ampak pred njeno sodišče, da jo še pred koncem moralno in pravno oceni tisti svet, ki ga je s svetovno revolucijo hotela uničiti in stopiti na njegovo mesto. Da smo natančni! Haaško sodišče se ni neposredno ukvarjalo z naravo komunizma. Vendar je tam ta narava bila in sicer tako, da je, kot pravimo, vpila s svojo odsotnostjo. Pred Milanom Kučanom se je nekajkrat odprla edina možnost, da v celoti legitimira odhod Slovenije iz nekdanje države le tako, da pokaže na notranjo strukturo partijske države. Naravno bi bilo in vsi smo čakali na to, da bo pojasnil, da partijska država ni bila sui iuris, nekaj samostojnega in zadnjega, ampak je bila samo izvedbeni servis partije, ki je za njo kot vseprisotna mafija prek na videz samostojnih struktur države uveljavljala svojo igro. Legalnih institucij v resnici, v delujočem pomenu, ni bilo in sklicevanje nanje je Kučana samo zapletalo. Tragikomično je bilo gledati, kako je Milošević nizal situacije in ga potiskal skozi vrata, za katera je vedel, da Kučan skoznje ne sme vstopiti. Ni namreč mogel – očitno tudi ni hotel – tematizirati sistema, ki je oba dvignil in v katerem sta oba nekaj časa drugovala. A je bil tudi sistem, ki ga je civilizacija obsodila. Kučan in Milošević sta različna človeka, a nobenega ne bi bilo, ko ne bi bilo partije.
Tako je bil 21. maja v Haagu – v odsotnosti – obsojen komunizem in sicer tako, kakor doma, vsaj v Sloveniji, ni bil še nikoli, kot sem že omenil. Komedija, ki se je leta 1928 začela na zagrebškem sodišču, kjer je Josip Broz izjavil, da priznava samo partijsko sodišče, se je končala v Haagu, kjer sta dva njegova politična naslednika natanko takšno buržoazno sodišče, kakor je bilo zagrebško, ne samo priznavala, ampak na njem drug drugega obtoževala. Rekel sem komedija, a bi moral reči kaj drugega, saj se na posnetkih, ki jih je o tej predstavi naredila zgodovina, še slišijo smrtni kriki stotisočev. Tudi teh, ki ležijo pomorjeni na Rogu in se jih danes spominjamo. Zgodbo o Haagu sem omenil pravzaprav zato, ker so z njo dobili nekakšno zadoščenje.
Za nas pa Haag prinaša dobro vest. Govori o tem, da na situ zgodovine pride vse na površje. Na nas je samo, da smo pripravljeni, ko se to zgodi. Ko je prišlo leto 1990, priznajmo si, nismo bili prav pripravljeni. V temnem in samotnem času smo izgubili vero, da nekoč Rog bo, kakor je v pesmi zagotavljal Zorko Simčič. Rog danes že je, a to še ni vseslovenski Rog. Nekoč bo tudi to. Neverjetna zgodba iz Haaga daje oporo za to vero.
Torej moramo biti pozorni in skrbno spremljati slovenski in evropski čas. Vse zgodovinske katastrofe so namreč imele daljne in komaj opazne začetke. To, kar je v dvajsetih letih preteklega stoletja nastajalo po münchenskih kleteh in pivnicah, se je začelo sto in več let prej v nemški romantiki, kjer so zelo ugledni pesniki in pisatelji ukazovali človeku, da mora v celoti in do konca izživeti to, kar je v njem, pa naj bo že karkoli. In ko so leta 1937 sestopali v Čebin – kot groteskne simulacije Nietzschejevega Zaratustre – ustanovni očetje slovenskega boljševiškega projekta, so nosili v sebi kvas, ki sta ga veliko prej izvarila Marx in Lenin, a takrat nihče ni imel niti pojma, kakšen kruh se bo zamesil z njim.
Tako grejo te reči. Pozorno moramo torej spremljati slovenski in evropski čas. Prav danes – ali pa bo to jutri, če ni bilo že včeraj – se je zgodilo nekaj, kar bo prihodnji kronist čez sto ali dvesto let označil za napoved velike katastrofe. Moramo živeti odgovorno – kot ljudje, posebej kot državljani in, bi morda kdo dodal, še prav posebej kot kristjani. Isto bi lahko povedali tudi drugače: Ne smemo biti neumni. Še bolje pa mogoče tako, da ponovimo naročilo, ki ga je romarjem lani dal na Brezjah metropolit: Misliti s svojo glavo!
To lahko pomeni marsikaj. Na primer, kako stojijo stvari s krivdo. Na kraju, kjer smo, bi bilo nenaravno, če naša misel ne bi zadela tudi ob to besedo. Če gre za preteklost, smo vsi česa krivi in samo iz te zavesti smemo govoriti o krivdi kogarkoli. Toda govoriti je treba, zakaj »krivda sicer ne prehaja na prihodnje rodove, psihične in moralne posledice molka pa grejo na škodo prihodnjih rodov in temeljnega soglasja demokratične skupnosti«. Te besede sem prevzel od neke zelo znane pisateljice, moja pa je misel, da govorjenje o krivdi ni v nasprotju z našim sočutjem s tistimi, ki so se na tem in na drugih krajih tako zelo obremenjevali, da mogoče sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi globoko v sebi že vnaprej računali na naše odpuščanje.
Nazadnje še nekaj česar še nikoli nismo prav premislili. To, kar se je tu dogajalo, in to, za kar so ljudje, ki se jih danes tako slovesno spominjamo, bili pripravljeni umreti, ni samo slovenska zgodba, ampak je del evropske zgodbe. Evropa se prav sedaj znova postavlja, duhovno, kulturno, politično, in sicer tako, da ni pretirano reči, da je na točki, ko bo ali zavrgla stare merilne instrumente in se prepustila potisnim silam slepega razvoja, ali pa bo še enkrat pregledala, kaj pravijo kazalci na napravah, ki jih je koncipiral duh njene izvorne intuicije.
Tu ima veliko, danes morda poglavitno besedo tako imenovana levica. V novoveški Evropi je imela levica vedno pomembnejšo vlogo, v naraščajočem pomenu. Nove stvari so se dogajale na levici, tako da so mogli uveljaviti geslo: Duh stoji na levici. To je eno dejstvo. Drugo pa je to, da je tako vodeni razvoj pripeljal v katastrofično dvajseto stoletje. Nekaj je moralo biti globoko narobe. Zato je tisto, na kar čakamo, veliko samospraševanje na levici. Naj k temu navedem neki stavek iz eseja, ki ga je napisal sedanji nemški zunanji minister Joseph Fischer, ki je bil sam radikalen levičar in je mogoče še: »Bojim se, da leva inteligenca danes molči iz globoke nemoči in brezizhodnosti. In v tako nastalem vakuumu vidim pravi problem prihodnosti.«
Tudi slovenska levica je v stanju »globoke nemoči in brezizhodnosti«, samo da ne daje nobenih znamenj, da se tega kakorkoli zaveda. Na ta korak še čaka. Nanj še čakamo tudi mi, ker vemo, da je levica konstitutivni del evropske civilizacije. Konkretno in specifično pa to velja za Slovenijo. Samo skupaj bomo namreč mogli premostiti globoko razpoko, ki se je naredila po sredi naše biti. Gre za soglasje o osnovnih rečeh, ki ne sme biti izsiljeno od raznih situacij, ampak mora prihajati iz naravne in vesele zavesti, da smo narod.
7.6. Slovo in zahvala
Marija Zgonc
Preden se poslovimo, se v imenu Nove slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.
Predvsem pa se zahvalim vsem vam, ki vsa leta prihajate v Kočevski Rog, za vašo zvestobo in vztrajnost; pa tudi tistim, ki ste prišli prvič. Še se bomo tu srečevali. Kočevski Rog je in bo kraj spomina, molitve, pa tudi upanja, saj je nemogoče, da bi tolikšna žrtev našega naroda bila zaman. Tu je naše mesto, kjer enako čutimo, enako mislimo in enako upamo.
8. In memoriam France Dejak
8.1. Moji osebni spomini
Julka Žagar
8.1.1.
S Francetom Dejakom sva postala sorodnika leta 1951, ko se je moja sestra Metka poročila z njim. Spoznala sta se leta 1950 v Clevelandu na tečaju angleškega jezika. Naša družina izhaja iz okolice Škofje Loke in po vojni se je pri nas tudi slišalo o tem, kaj se je dogajalo z domobranci, ki so jih iz Vetrinja vračali v domovino. Ko se je Metka poročila s Francetom, smo o njem vedeli samo to, da je doma iz Ribnice. Njegova mama je bila takrat v zaporu, njegov brat Tone pa pri vojakih. Zgodbo o njem smo izvedeli šele takrat, ko je mama prišla iz zapora in nas obiskala.
Večkrat sem premišljevala, kakšen je človek, ki je v življenju toliko prestal. Morda zagrenjen, poln sovraštva do ljudi, ki so tolikim ljudem prizadejali trpljenje in krivico? Ali zna po vsem, kar je doživel, sploh še normalno komunicirati z ljudmi in se veseliti življenja? V mislih sem imela moškega, ki se je kmalu po vojni peljal z vozom skozi središče našega mesta in se sredi belega dne ustrelil. Pripovedovali so, da je ta človek po vojni likvidiral naše ljudi.
Franceta sem prvič osebno srečala v Clevelandu leta 1973, ko je bil star 48 let. Bila sem prijetno presenečena. Tudi ko mi je pripovedoval svojo zgodbo, v njem ni bilo nobenega sovraštva in maščevanja. Bil je miren, vesel, srečen in zadovoljen v krogu svoje družine. Z Metko sta imela tri sinove in hčerko.
Pozneje sem družino Dejak v Clevelandu obiskala še trikrat, leta 1980, 1988 in l998. S Francetom sem se srečala tudi v Avstriji, kamor je prišel na obisk leta l981 in l985. Takrat je bilo zanj še prenevarno potovati v domovino. V Slovenijo je prišel prvič leta 1993 in nato še leta l995 in 2000. Tedaj sta z Metko stanovala pri meni in sem bila ves čas z njima na vseh njunih poteh po Sloveniji.
Ob vseh teh srečanjih sem iz Francetovih ust velikokrat slišala, kaj vse je doživljal takrat po vojni. Vedno znova mi je tudi rekel, kako zelo si želi, da bi se kdaj tudi v Sloveniji lahko o tem glasno govorilo. Dejansko se o tem danes v Sloveniji že nekaj let glasno govori, toda ali ljudje znajo res slišati in razumeti ter se iz tega kaj naučiti za življenje?
8.1.2. Zanesljivo okolje
Le nekaj izredno zanesljivih ljudi je vedelo, da je Žnidarjev France pobegnil iz jame v Kočevskem Rogu in da se skriva. Po pobegu iz jame je najprej srečal kmeta, ki je s sinom sušil seno in mu je dal piti vode. Potem ga je peljal na vozu do vasi Ograda, kjer mu je gospodinja dala kozarec slivovke in mleka ter ponošene vojaške hlače. Tedaj je prišlo sosedovo dekle, ga spoznalo in reklo: »Ti si ta in ta. Nikar se ne boj. Pojdi svojo pot, ne bomo te izdali.« Domači pes tudi ni zalajal in ga je bil zelo vesel. Ko ga je mama našla doma v postelji, je takoj tekla povedat sosedovim tetam, kjer je spala. Johana Petek – Šoštarjeva je ob železnici našla listek, ki ga je France odvrgel, in je na njem pisalo: »Peljejo nas v Kočevje, smo lačni, oskrbite nas s hrano.« Podpisani so bili: Jože Petek (brat Šoštarjeve Johane), Alojz Krajec iz Zapuž (sosednja vas) in France Dejak. Krog zanesljivih ljudi ni bil velik in ga tudi nikdar niso izdali. Mnogi od teh so imeli ožje sorodnike že pokojne v jami. Ti ljudje so bili zanesljivi in morda niso bili zanimivi za politiko. Četudi je pogosto prišlo do zapletov ali nevarnih situacij, se je vselej zanj srečno končalo. Po vasi so delali preiskave, in ko so nekoč prišli v njihovo hišo, je bil France skrit v senu, ki ga ni bilo prav veliko. Neki vojak je s puškinim bajonetom prebadal seno in imel je veliko srečo, da ga ni zadel. Vsem tem ljudem in celi soseski je treba dati veliko priznanje. Večina ljudi je bila v letih 1950 /1951, ko je bil France Dejak že v Ameriki, izdana in mnogi so bili zato, ker ga niso izdali, po več mesecev ali let zaprti. Mama Angela 22 mesecev, teta Marjeta 12 mesecev.
Pri nas doma smo dostikrat o tem premišljevali in moji starši so vedno rekli, da bi v Škofji Loki to ne bilo mogoče. Bog je hotel imeti priče, kot je večkrat rekel France.
8.1.3. Skrivanje pri Pužljevi teti
Danes je le malo živih ljudi, ki so po vojni doživljali triletno naporno in nevarno Francetovo skrivanje. V vasi Breže pri Ribnici živi še njegova teta Marjetka, rojena 1911, sestra Francetove mame Angele, ki se je tja primožila iz Dolenjih Lazov leta l931. Rodila je 6 otrok. Leta l944 se je mož smrtno ponesrečil med vasjo Laporje in Rašica, ko se je na kamionu peljal domov na obisk. France se je včasih tudi skrival pri teti na kozolcu blizu domače hiše. Otroci so bili majhni in so se igrali okrog kozolca in pod njim, on jih je pa gledal. Tako rad bi jih kaj poučil, pa ni smel. Še tako so mami včasih rekli, da je nekdo na kozolcu. Morala je biti skrajno previdna zaradi majhnih otrok. Bala se je, da bi ga izdali, zato je šla z njimi na kozolec, da so se prepričali, da ni nikogar. Ni ji bilo lahko, še posebno ne, ko so jo leta 1950 zaprli za 12 mesecev, ker je vedela, da se nečak skriva in ga ni prijavila. Otroci so bili tedaj sami doma in skrbeli za živino in polje, kakor so vedeli in znali, in zraven še hodili v šolo.
8.1.4. Navezovanje stikov z drugim rešencem
Francetovi stari starši so živeli na kmetiji v isti vasi in pri njih se je začel skrivati že po nekaj tednih. Tam je bilo bolj varno. Stara mama je imela raka in je bila vsak dan slabša. Ribniški kaplan jo je hodil večkrat obhajat. Francetova mama se je preselila k njej, da je laže skrbela zanjo. Po nekaj mesecih je povedala kaplanu, da se France skriva na podstrešju in da je ušel iz Roga. Potem je obiskoval tudi njega in mu po nekaj tednih povedal, da ve še za enega skrivača. Svetoval mu je, da bi bilo laže, če se povežeta. Najprej sta si dopisovala. Oktobra leta 1945 pa sta se s skrivačem iz sosednje vasi srečala. Kmalu za tem sta odšla na dogovorjeno mesto, kamor naj bi ju prišel iskat nekdo iz Italije, da ju pelje čez mejo.
Francetov dve leti mlajši brat Lojz je tudi bežal maja 1945 s skupino iz domačega kraja, in ko jih je ujela noč nekje od Ljubljane naprej, so se spravili počivat na kozolec. Ko sta se s prijateljem zjutraj zbudila, je večina že odšla, zato sta šla k znancem v Ljubljano. Ti so jima svetovali, naj ostaneta pri njih. Prve dni po osvoboditvi je bila razglašena splošna mobilizacija in Lojz se je šel javit. Najprej so ga zaslišali, potem pa pridržali. Tako je postal vojak in je služil nekje na Gorenjskem, nato v Kočevju in Litiji. Oktobra pa je umrla stara mama in brat Lojz je prišel na pogreb, a ga zamudil. Ljudje so ravno odhajali s pokopališča. Ko mu je mama povedala, da se France skriva, se je odločil, da bo dezertiral. Po dopustu je šel na železniško postajo in na vlak, a že na naslednji postaji je izstopil in se napotil v skrivališče. Tako je svoj pobeg nekako prikril in postal skrivač skupaj z bratom in njegovim prijateljem.
France je bil izredno vesel brzostrelke, ki jo je Lojz prinesel s seboj, kar oklenil se je je, vendar pa je ni nikoli uporabil. Sklenili so, da bi jo uporabili zase, če bi jih zajeli, da jim ne bi prišli živi v roke.
8.1.5. Tveganje mladosti
Skrivanje v času po vojni res ni bilo preprosto. France je večkrat rekel, da so mu pomagali pokojni soborci, ki so bili že pri Bogu, da je Bog gotovo hotel imeti priče. Imel je prav posebno božje varstvo, saj kritičnih trenutkov ni manjkalo, a so se vedno srečno končali. Že najmanjša malomarnost bi bila lahko usodna.
Ko je bila stara mati že nepokretna, jo je on negoval in večkrat je rekla, da jo najbolj zna urediti prav France. Bali so se, da bi to rekla tudi kakšnemu obiskovalcu sosedu.
V treh letih skrivanja so se tudi naveličali biti samo v kleteh ali podstrehah, zato so šli večkrat za nekaj dni daleč v gozdove, tam spali in si sami kuhali. Bali so se, da bi jih izdal dim. V zimskem času so velikokrat pletli, ličkali koruzo ali šivali. Tako so si sami sešili obleke za maškare, si jih nadeli in odšli na pustno soboto v sosednjo vas v gostilno ter plesali z dekleti ves večer. Pred polnočjo pa so izginili.
Ko so se selili iz enega skrivališča v drugo, so večkrat srečali domačine in z njimi govorili srbohrvaško, da jih ne bi spoznali.
France mi je včasih rekel, da moraš biti za vse to mlad in neumen.
8.1.6. Poskusi pobega čez mejo
Prvi poskus, da bi jih nekdo prepeljal v Italijo oktobra po smrti stare matere, ni uspel. S človekom, ki naj bi jih vodil, so se baje zgrešili.
Drugi poskus so pripravili sami. Januarja 1946 so šli prek Bloške planote, Javornika, Cerkniškega jezera in Slivnice proti Italiji. Ker je začelo močno snežiti, so se vrnili. Na tej poti so se soočili s številnimi nevarnostmi, vendar so vsem srečno ušli.
Zadnji, tretji poskus jim je srečno uspel. 22. maja leta 1948 so prišli s Koroškega ljudje, ki so jih bili pripravljeni prepeljati čez mejo. Do Ljubljane so šli peš, naprej pa z vlakom do postaje Podkoren. Nato so bosi prebredli Savo ter v največji tišini nadaljevali pot čez hribe v Avstrijo. Seveda pri tem ni manjkalo zapletov in nevarnih situacij, vendar so ob svitu srečno prestopili jugoslovansko-avstrijsko mejo in končno bili v tako zaželeni svobodi.
8.1.7. Nova tveganja
V času, ko se je skrival in ko je bežal, si je France tiho obljubil, da bo tudi sam pomagal tistim, ki so v stiski in nevarnosti pred komunisti. Septembra leta 1948 se je pridružil dvema, ki sta vsak mesec na skrivaj potovala prek meje v Jugoslavijo. Hotel je tudi še enkrat v domovini obiskati svojo mamo in ljudi, ki so mu pomagali v času skrivanja. Morda bi kdo obsojal tako vračanje v domovino. Vendar je sam vedno dodal, da se zaveda, da so s tem storili veliko dobrega, kajti njihova pota so bila poštena in brez maščevalnosti. Veliko ljudi so pripeljali iz domovine, ker so bili tam v nevarnosti. Marsikoga so rešili zapora, preganjanja, morda celo smrti. Mnogi od teh niso zagrešili drugega kot to, da niso sprejemali komunistične ideologije in so tako postali »ljudski sovražnik«. Takih se je takratna oblast hotela znebiti.
Mislim, da se je ilegalno vrnil sedemkrat. Prišel je peš čez hribe, v domovini se je vozil z vlakom, s kolesom ali celo z motorjem ali pa je pešačil. Mamo je v tem času obiskal samo štirikrat, ker ga je vedno svarila, kako je nevarno, da se spušča v taka tveganja. Rekel je, da je bil vedno zelo previden in je vsako stvar zelo premislil. In v zadnjih letih je še dodal, da moraš biti za take stvari mlad in pogumen.
Večkrat mi je rekel, da je bil takrat in tudi še ves čas pozneje prepričan, da je delal prav, čeprav so bile žrtve velike in veliko tveganje. Če je rešil samo eno življenje, je bilo vredno.
Ko poslušamo Francetovo zgodbo, se nam zdi neverjetno, da je bilo vse to sploh mogoče. Verjetno je Bog res imel svoje načrte z njim.
8.2. Kako me je France Dejak spravil čez mejo
Milka Bizilj
Imela sem fanta, ki je maja leta 1945 odšel na Koroško. Takrat sva se na hitro poslovila, ne da bi se zavedala, da bo to slovo trajalo dobra štiri leta.
Po nekaj tednih je prišla prva pošta, da je živ in zdrav. Naslov je imel pri nekem kmetu na Koroškem, kjer se je zaposlil. Tako se je začela pošta sem in tja – ljubezen na daljavo.
Takrat sem zelo sodelovala s Slovenskim planinskim društvom in s prijateljico Ivanko sva veliko hodili v hribe. Izleti v planine so mi bili res v uteho. Z vrha visokih planin sem s hrepenenjem gledala v ono smer, kjer je bil moj fant.
Leta so minevala in moj »stric« Bine se je vedno bolj pritoževal, da je bolan, da potrebuje pomoč, naj čimprej pridem itd. Treba se je bilo odločiti. Kako hudi trenutki. Nikomur zaupati, nikomur povedati. Nikomur stisniti roke v slovo. Niti staršem in sestram, ker bi bili žalostni in bi se tako izdali. Le prijateljica Ela me je potolažila in povedala tele besede: »Pojdi, samo človek je nekaj vreden – vse drugo ne pomeni nič.« Ko je prišlo povelje po telefonu, sem s tresočim se glasom rekla: »Pridem.«
Ob dveh popoldne avgusta leta 1949 sem imela pred glavnim kolodvorom sestanek z nekim dekletom, ob šestih zvečer sva sedli na vlak. Po nekaj urah vožnje sva v trdi noči izstopili na končni železniški postaji na slovenski Koroški. Bila sem v planinski opremi in imela s seboj kolo in dva nabasana nahrbtnika.
Mislila sem, da bo »stric« kar tam in mi pomahal, kakor je obljubil.Kmalu sem opešala s tolikšno prtljago. Kolo in oba nahrbtnika sem pustila v visoki koruzi. Preštela sem električne drogove. Pri določenem sem pustila vso svojo robo, zadaj je bila visoka koruza. Ko smo prišli na cilj, so nas tam čakali naši vodiči. Takrat sem prvič srečala Franceta Dejaka. Stisnil mi je roko, jaz pa sem mu povedala, kaj se je zgodilo z mojo prtljago. Ni bil hud, ampak je z mirnim glasom posadki zapovedal: »Nazaj in poberite vse, sicer bomo izdani!« Kmalu so se vrnili z vso mojo prtljago. Nato je France preložil vse v en nahrbtnik. Kar je ostalo, smo pustili tam v neki hiši.
Nadaljevali smo pot. France ni veliko govoril. Spregovoril je le, kadar je bilo potrebno kakšno povelje ali nasvet. Proti jutru smo se potegnili na neki kozolec in tam preživeli dan. Neka dobra žena je postavila košaro na določen kraj. Notri je bilo toplo mleko. Bili smo 4 begunci in 3 vodiči, s Francetom na čelu. Vsak je imel s seboj nekaj hrane. Jaz pa na hrano niti pomislila nisem, zato sem že malo oslabela. Dva begunca sta mi ponudila kos kruha in malo slanine.
V drugi temni noči smo nadaljevali pot. V bližini neke vasi so čuvali mrliča. Vse je bilo razsvetljeno. France je povedal, da se moramo izogniti svetlobi. Medtem so nas zavohali vaški psi. Začeli so lajati na ves glas. Vsi smo bili zelo prestrašeni, le France je bil čisto miren, redkobeseden. Noč je bila dolga. Mučila nas je žeja. Ko smo prišli do malega potočka, smo vsi kar popadali k njemu, da si pogasimo žejo. Vsi zbrani smo zmolili molitvico. Pred nami je bila bodeča žična ograja, nato 1 km širok mrtvi obmejni pas. Drug drugemu smo pomagali držati bodečo žico, da smo plezali pod njo in se rešili.
Zadnje povelje je bilo povedano z mirnim glasom: »Naravnost gori!« To je bil mrtvi obmejni pas, poraščen, poln suhljadi, da je kar pokalo pod nogami. Ko smo prišli ven na malo planjavo, nam je posadka čestitala z besedami: »Rešeni ste!« Bili smo svobodni v Avstriji. Oddahnili smo se, obenem pa začutili utrujenost in lakoto.
8.3. Francetu Dejaku v spomin
Anonymus
Samo nekaj dni je manjkalo do šestdesete obletnice tistega groznega dne, ko je France Dejak omahnil v brezno Kočevskega Roga. Zdaj smo ga pokopali na zeleni planjavi pokopališča vernih duš v daljnem Chardonu, v ameriški državi Ohio. Skromen in tih je živel med nami, toda množica, ki se je tisti dan zgrnila okrog njegove gomile, je bila najboljše potrdilo globoke sledi, ki jo je pustil za seboj.
France je bil kristjan po božji volji: doživel je najstrašnejše dokazilo človeške zlobe in sovraštva in potem, ko se mu je s čudežno pomočjo iztrgal iz krvavega objema, je tvegal vse: nag, ranjen in pretepen je sredi gozda, skozi katerega je bežal, stopil pred Slovenca sočloveka in zaprosil za usmiljenje in pomoč. In dobil ju je.
Nekajkrat mi je pripovedoval o tistem usodnem trenutku. Videl sem in vedel sem, da mi izpoveduje svoja najintimnejša čustva in razkriva osnovno vodilo svojega »novega« življenja: ta dolg, to usmiljenje moram povrniti in ga bom povrnil v polni meri, vse dni svojega življenja ga bom vračal.
France je bil preprost slovenski fant, doma tam od Ribnice in do zadnjega je ohranil slikovit ribniški naglas. Od prvih dni bivanja med clevelandskimi Slovenci, ko se je za njegovim hrbtom šepetalo »Ta je eden od treh … «, pa do poslednjih tednov svojega drugega življenja je bil vselej pripravljen priskočiti na pomoč na ta ali drugačen način. Ko je med nami obležal ubogi Tone, ki ga je popolna paraliza priklenila na posteljo za dolgih dvajset let in več, je bil France med tistimi, ki so ga zvesto obiskovali v Starostnem domu in mu lajšali neizmerno trpljenje; s težko, žuljavo roko mu je podajal kosce narezanega sadja in Tone, ki ni nikdar potožil nad svojo usodo, ga je sprejemal kot prijatelja … Potem se je Tone poslovil in kmalu za njim je bil tudi Francetu poslan »glas«: prišel je čas.
Ni ga pretreslo. »Tisto grozno poletje,« je dejal, »mi je bilo darovano novo življenje. Ne morem se pritoževati, lahko bi bil mrtev že vsa ta leta. Pa sem obstal in živel …«
Če bi ga hoteli predstaviti na kratko, z eno samo besedo, bi bila ta beseda »garač«. France je bil izučen zidar in je ta poklic opravljal med nami pravzaprav v prostem času, poleg trdega dela v tovarni. Ustvaril je vzorno družino in dom in priskočil na pomoč, kadarkoli in kjerkoli ga je kdo zaprosil. Ni pa polagal samo opeke na opeko. Bil je v resnici VELIKAN, ki je zgradil svetal zgled poštenega, delovnega slovenskega človeka, človeka, ki je dojemal krščanstvo v vseh njegovih najelementarnejših aspektih, ki ni poznal zlobe, zavisti, hinavstva, nepoštenja ali zahrbtnosti. Za njim ne ostaja noben neizgovorjen »ampak« . Kot Pravičnik se je po šestih desetletjih »navrženega« življenja prijavil na nebeški porti.
Ob njegovem življenju zadobi še vse ostrejše obrise tisto žalostno nasprotje med dvema bregovoma slovenskega življa v usodnih časih druge svetovne vojne in revolucije. Ob spominu nanj, na takšnega, kakršen je živel med nami, izzveni še toliko strašnejše sovraštvo, ki mu je streglo po življenju: Takšne ljudi so pobijali v Kočevskem Rogu! In po vsem tem, kar so mu prizadeli, ni imel »zanje« ene same žal besede. Razumeti ni mogel samo, zakaj so jih v tistih zadnjih urah, ko je bilo že odločeno, da jim je namenjena smrt, še živinsko pretepali. Pa tudi to je bila le bežna pripomba, ki jo je odgnal kot nadležno muho. Ko je govoril o mesecih skrivanja v domovini, je v smehu omenil dan, ko je njemu in njegovima dvema sotrpinoma življenje nekje »pod streho« le preveč presedalo, pa so se sredi mrzlega februarskega večera napravili v maškare in odšli pustovat v sosednjo vas, kjer jih niso poznali.
V zadnjih dneh je celo v domači hiši hodil s palico. Volja je bila močna, telo je omahovalo. »Takole je,« je dejal, »na stara leta,« pa je moral vedeti, da palice ne bo več odložil. Končno, poslednje trpljenje ni trajalo dalj od tistih groznih dni v poletju leta 1945. Ko se je duša slednjič ločila od telesa, je v Kočevskem Rogu pod Krenom pristopil k oltarju mašnik, da njihovemu Bogu še enkrat priporoči Francetove sotrpine.
Francetov duh je bil že med njimi.
9. Ob petdeseti številki zaveze
9.1. Urednik in sodelavci stopijo pred bralce
9.1.1.
Justin Stanovnik
Slikarju Henriku Krnecu se zahvaljujemo za to, da je omogočil, da stopimo pred bralce takorekoč dvakrat
Če jih je pa zares že petdeset, potem pa je to jubilej. Jubilej je tuja beseda in pomeni v slovenščini vriskanje in veselje. Vriskali ne bomo, ker smo zato že prestari in časi niso taki, da bi se spodobilo, veseli pa smo in sicer zelo. Če bi nam kdo maja 1991, ko je izšla prva številka, napovedal, da jih bomo dočakali petdeset, bi rekli, da nam je pač zelo naklonjen. Začetek je bil res skromen. Prva številka je imela samo 16 strani. Potem pa se je začel vzpon. Neprestano je šlo gor in deseta številka je imela že štiriinosemdeset strani, dvajseta pa šestindevetdeset. Ta je tudi postavila štandard, ki še drži. V začetku pa je bilo res vse tako videti, da so mladi novinarji pri eni od publikacij, s katerimi so se tako imenovani prenovitelji skušali pritihotapiti v nove čase, zapisali: Ti starčki bodo spravili skupaj še eno številko ali dve, potem jih bo pa stisnilo. (Čisto lahko, da je to bilo Delo X. Z veseljem se zato spominjam nekega prizora iz naše bolniške sobe v Kliničnem centru. V kotu sobe leži bolnik, sicer zdravnik iz Maribora. Odloži časopis, malo počaka, potem pa pravi prav počasi: »Delo X je pa taki drek.« Lep stavek, sem pomislil, a na moj infarkt ne bi tako blažilno vplival, če ne bi bil povedan v tisti čudoviti mariborščini.)
V začetku ni bilo mišljeno, da bom jaz urednik. Rečeno je bilo, da bo vsako številko uredil drug. Potem pa je prišlo tako, da sem uredil »samo« še drugo in »samo« še tretjo, zatem pa je tisti »samo« odpadel in vsem, tudi meni, je bilo jasno, da sem notri.
Ni bilo lahko, a bi lahko bilo teže. Teže pa ni bilo zato, ker so vsi, ki sem jih povabil, rekli Da. In ko so enkrat rekli Da, so tudi oni bili notri. Lahko bi seveda šli ven, a so bili k sreči iz takega materiala, da se jim je zdelo, da tega ne smejo.
Nekateri so bili ljudje besede že prej. Ko je Nada Matičič prišla k Zavezi, je bila že priznana pisateljica. In Brane Senegačnik, ki je v Zavezi objavil nekaj svojih najboljših pesmi – tega mu res ne bomo nikoli pozabili – je bil že uveljavljen pesnik. Ivanka Kozlevčar pa nam je ponudila nekaj svojih mladostnih pesmi, ki so v marsikom vzbudile obžalovanje, da ni vztrajala na poti, na katero so jo vabile muze. Tudi za Vanjo Kržan smo vedeli, ko je začela objavljati v Zavezi, da piše v razne katoliške liste in glasila. Ostali pa s pisanjem nismo imeli nič.
Sam sem celo življenje učil. Ker je socializem slabo prenašal latinščino in grščino – in mene – sem učil trgovinske vajenke nemščino in angleščino. (»Kann ich der Dame einen Nagellack zeigen?« Spominjam se, kako so moje Dolenjke zapele zadnjo besedo: ze`i – gén. Kako jih ne bi imel rad?) Obenem pa sem ves čas upal, da bom v pokoju prevajal Platona. (Ko sedaj slišim, da je Platona skoraj vsega prevedel Gorazd Kocjančič, mi ne preostane drugega, kakor da priznam, godrnjaje, da Bog vselej vse prav stori. Gotovo je Kocjančič to bolje naredil, kot bi jaz.)
Velikonja, Drobnič in Maček pa so imeli s pisanjem toliko kakor jaz – se pravi nič. (Velikonja bi se sicer lahko nalepil na zgled, ki ga je imel v družini.) Maček, ki je svoje življenje preživel v Slovenijalesu, je svojo situacijo ujel v tole metaforo: »Kako bom jaz pisal, ki sem celo življenje dile štel?« A so vsi začeli pisati – in odkrili, da znajo. Še bolj in s še večjim navdušenjem pa so to odkrili bralci. To je bil poglavitni razlog, da smo v razmeroma kratkem času ugotovili, da je revija sprejeta.
Zelo važno je bilo tudi to, da se je urednik lahko popolnoma zanesel, da bodo besedila za vsako številko ob dogovorjenem času pripravljena. (Blaža Cedilnik, za katero sem prej pozabil povedati, da je, še preden je prišla k Zavezi, tudi napisala mnogo duhovitih dialogov in monologov, a nič na papir, vse v redki zrak, Blaža je svoj prispevek prinesla redno šele pet ali celo deset čez dvanajsto, vedno rahlo presenečena, da urednik ne izgubi ravnotežja.) Še veliko več – prav za prav največ – pa je bilo vredno to, da smo se vsi zavedeli, da smo omizje. Omizje je kraj, kamor vsak prinese svoj talent in ga da na mizo, da je tam za vse. To je seveda samo podoba za to, da smo vsi vedeli in da vsi vemo, h komu se lahko obrnemo ali za modrost ali za pamet ali za razumetje ali za naklonjenost ali za preprosto človeško pomoč. Omizje je več kot prijateljstvo. Omizje tvorijo ljudje, ki so nekaj zagledali. Mi pa imamo skupen spomin, ki je tako močan, da njegova gravitacija nikoli ne popusti.
Poleg tistih, ki so z rednimi prispevki zagotavljali izid vsake številke, pa so drugi za Zavezo občasno prebrali kako knjigo, kaj prevedli, kaj konkretnega raziskali, kaj premislili. Brez njih bi bila revija predvidljiva in monotona, a jih je preveč, da bi jih mogel imenovati in se jim zahvaliti. Ne dvomimo, da vedo, da smo jih veseli, in tudi sami so lahko veseli, da pomagajo, da gre naprej tako pomembno podjetje, kot je Zaveza.
Nekateri od tistih, ki jemljejo v roke Zavezo, jo najprej prelistajo zaradi lepih fotografij, za katere skrbita Mirko Kambič in Simon Dan. S Kambičem sva se poznala že davno nekoč – še v prejšnjem življenju – potem pa se dolga leta nisva srečavala, nazadnje pa naju je spet pripeljala skupaj Zaveza. Zaradi izbranih slik je Zaveza kot velika zračna hiša z mnogimi lepimi balkoni in okni.
Potem pa sta tu še dve skupini ljudi, brez katerih Zaveza ne bi mogla shajati. To so tisti, ki jo vsake tri mesece razpošljejo po Sloveniji, po Evropi in po daljnem svetu. Škoda, da vam jih ne morem predstaviti s fotografijo. Na fotografiji pa lahko vidite drugo skupino, ki pa ima ime. To so Ložarjevi, ki organizirajo prodajo Zaveze na Kočevskem Rogu, na Teharjah in drugod.
Posebej pa ne smem pozabiti na Družino – zelo bi si zameril, če bi pozabil – kjer nam Zavezo pripravijo za tisk. Tam je gospa Helena, ki je z domiselnimi predlogi rešila že marsikateri problem v zadovoljstvo urednika in bralcev.
Posebej se moram zahvaliti tudi bralcem za njihovo prijaznost in potrpežljivost. Naše gospe, ki se na NSZ ukvarjajo z računi, pravijo, da mogoče takih naročnikov nima nobena druga revija. Hvala in Bog vas živi! Vse!
9.1.2.
Blaža Cedilnik
Vsako leto štiri številke Zaveze. To gre pravzaprav zelo počasi. Dve leti in pol za deset številk. To ne gre nikamor. Pa vendar. Prišli smo do petdesete številke. Saj skoraj ne morem verjeti, da jih je že toliko.
Včasih me kdo vpraša, kako sem pravzaprav prišla k Zavezi. Sicer je vse skupaj precej logično, saj je bil moj oče domobranec in se mi je zaradi tega »izvirnega greha« življenje precej zakompliciralo, da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama. Ampak o tem sem že pisala. Moja mama mi o tem ni skoraj nič pravila, ne meni, ne sestri, ker naju ni hotela s tem obremenjevati, ker je že sama imela kup problemov na ta račun. Celo zelo se je trudila, da bi pozabila in, žal, ji je to v veliki meri uspelo, da sva v poznejših letih le stežka kaj izvlekli iz nje. Sem pa že kot majhen otrok ugotovila, da nima smisla spraševati, ker ne dobim odgovora. Zato sem skrbno poslušala, kar so se odrasli pogovarjali, posebej tisto, kar so govorili šepetaje. Česar nisem razumela, sem si skrbno zapomnila, ker bom razumela kasneje, ko bom odrasla, saj so mi vedno, kadar sem kaj vprašala, odgovorili, da tega ne bom razumela, ker sem še premajhna. In tako se je v moji glavi nabralo cel kup reči, ki so se počasi zlagale v mozaik, ki se je čedalje bolj izpolnjeval.
Ko se je začelo govoriti o povojnih pobojih, ko so si ljudje počasi upali kaj reči o tem na glas, sem skušala najti moža (pisal se je Pleško), ki je stanoval v bližini, kjer smo takrat stanovali in so ga kot mladoletnega izpustili domov iz Teharij. Takrat se je oglasil pri nas in je rekel moji mami, da ji lahko pove, kaj se je zgodilo z njenim možem, mojim očetom. Mama ga je skoraj napodila in rekla, da noče nič slišati. Stara mama ji je večkrat rekla češ, pa bi vseeno šla k njemu, boš vsaj vedela, kako je z njim. Mama je takrat vedno zavpila in rekla, da noče ničesar slišati. Meni ga pa potem tudi ni uspelo najti; najbrž sem bila premalo odločna, malo sem se bala hoditi okoli popolnoma tujih ljudi in jih spraševati, če poznajo nekoga, ki se piše Pleško in je bil kot mladoleten domobranec izpuščen iz Teharij.
Ko je izšla prva Bela knjiga, je bratranec iz Argentine sošolcu plačal karto, da se je odpeljal tja in si knjigo ogledal. Šele takrat je izvedel, da je imel dva brata, ki sta bila ubita po vojni. Ko mi je pripovedoval, kako ga je to pretreslo, sem ga vprašala, če je pogledal za mojega očeta. Rekel je, da je bil tako zmeden, da se ni spomnil, da bi pogledal še za koga drugega. Vendar, kot sem ugotovila kasneje, mojega očeta ni ne v prvi ne v drugi Beli knjigi. Tudi v nobeni knjigi, ki so izšle pri nas na to temo, ni bil omenjen. Njegovo ime sem našla šele v knjižici »Spomini na težke dni«, Janeza Zdešarja. S pomočjo te knjižice sem potem našla nekaj ljudi, s katerimi se še sedaj družim v tem našem društvu.
Med najbolj »razvpitimi« in »zakrknjenimi« domobranci je bil takrat Tine Velikonja, zato sem ga poiskala in obiskala. Povedal mi je in narisal, kako je bilo v Teharjah in tudi to, da pripravljajo ustanovitev društva, in če želim, mi bo poslal vabilo na ustanovni zbor. Na ta zbor sem prišla rahlo v dvomih. Bala sem se, da bo vse skupaj nekakšna jamrarija in sem sklenila, da v tem primeru pač izginem, naj se gredo sami, če se hočejo. Pa sem bila prijetno presenečena. Bili so sami vitalni in odločni ljudje, ki so se zbrali z namenom, da iščejo resnico, ki je bila dolga leta zamolčana. In tako sem se našla tu, ker sem ugotovila, da tudi novo nastajajoce stranke, stranke slovenske pomladi, sklepajo kompromise na račun
resnice.
Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na vsakem srečanju oglasila in »pregrizovala« besede, ki so bile izrečene v govorih. In imela sem kup idej. Ena je bila izlet »po poteh vrnjenih domobrancev«, ki je lepo zaživela, druga pa je »klub«, kjer bi se zbirali in se pogovarjali o tistih dneh in o današnjem času. V novih prostorih društva bi bilo to sedaj izvedljivo, vendar očitno ni nikogar, ki bi organiziral, sama pa sedaj nikakor nimam časa za to. Sicer se dogajajo posamezni sestanki in manjša srečanja, ampak to ni to, kar sem imela in imam še sedaj v mislih. Pa naj se vrnem k »pregrizovanju« besed. Ob neki taki priliki mi je Justin Stanovnik dejal, naj bi kaj napisala za Zavezo. To je bilo skoraj tako, kot bi tiščal žabo v lužo. Še isti dan sem se spravila k pisanju in od takrat sem redna sodelavka revije. Posebno spodbudo mi dajejo pisma pohvale, ki mi dokazujejo, da je moje pisanje doseglo svoj cilj. Res, da me je včasih treba malo »pocukati«, ampak vedno imam že več stvari napol napisanih in moram samo pošteno sesti zraven, da dobi zadeva rep in glavo in da ni vse skupaj ena velika kolobocija. Kajti vse, kar se dogaja v naši ljubi Sloveniji, je, žal, ena sama velika kolobocija. Zato mi snovi ne zmanjka. Malo pogledam naokrog, prelistam časopise, poslušam radio, pogledam televizijo, pa me že prime »sveta jeza«, kot bi rekla moja stara mama, in že se mi utrinjajo misli, pravzaprav kar lijejo kot potok, da mi ne uspe vsega napisati. Lahko rečem, da mi je pisanje za Zavezo poseben užitek in mi je žal, da sem vedno v časovni stiski. Morda bo pa kdaj bolje.
Kaj se ve.
9.1.3.
Anton Drobnič
Že ob pripravah za ustanovitev Nove slovenske zaveze je bilo dogovorjeno, da bo društvo izdajalo svoje glasilo z imenom Zaveza. Res je spomladi 1991 med člani že bil droben zvezek prve številke. Nasprotniki so napovedali, da bo druga številka zadnja. Pa ni bilo tako, revija se je od prvotnih šestnajstih strani kmalu močno povečala in sedaj je pred nami že 50. zvezek, nad sto strani zanimivega branja.
Od začetka je bilo jasno, da sodelavcev ne bo na pretek in da bomo morali večino napisa-
ti kar sami. Meni je bila po skupni odločitvi naložena dolžnost in čast, da sem napisal uvodnik v prvo številko revije. Kasneje sem bolj redko sodeloval in šele po koncu mojega mandata na državnem tožilstvu sem od 31. zvezka naprej postal bolj reden sodelavec.
V omenjenem uvodniku z naslovom »Slovenska zaveza«, objavljenem spomladi 1991 v prvi številki revije, sem zapisal kratek pregled dogodkov po okupaciji Slovenije in opis partizanskega nasilja, ki je vzbudilo oborožen odpor, slovensko vstajo proti revoluciji in privedlo do ustanovitve demokratične Slovenske zaveze, katere vrednote in častno preteklost naj osvetli in nadaljuje Nova Slovenska zaveza. Tedaj sem že nekaj mesecev bil na položaju republiškega javnega tožilca in ta uvodnik je skupaj z mojim članstvom v NSZ vzbudil novo ogorčenje pri dedičih revolucije in sovražnikih demokratičnih sprememb, ki so od vsega začetka nasprotovali imenovanju nekdanjega domobranca na to mesto, dotlej dostopno samo najbolj zaupnim in zvestim revolucionarjem, kasneje pa vse do konca mandata neprestano zahtevali mojo odstavitev. V tej gonji sovraštva so se zlasti izkazali pristaši borčevskih organizacij, ki so v delovanju NSZ in v vsebini njenega glasila videli veliko nevarnost za svoje tedaj še nedotaknjene mite o NOB in za svoj monopol nad pisanjem zgodovine. Zato so, sklicujoč se na moj opisani naglavni greh zoper revolucijo, v najbolj kritičnem trenutku slovenske zgodovine, nekaj dni pred osamosvojitvijo junija 1991, s prvim podpisnikom Milanom Kučanom, predsednikom predsedstva republike in desetinami drugih najvišjih državnih in političnih funkcionarjev na čelu začeli javno gonjo z zbiranjem podpisov za mojo odstavitev. S pravimi boljševiškimi metodami so jih zbrali nekaj deset tisoč, vendar jim odstavitev niti tedaj niti kasneje ni uspela.
Po podpisu borčevske zahteve je Milan Kučan tudi pred tujimi časnikarji brez sramu govoril, da sem bil sodelavec nacizma. Za to laž se ni nikoli niti z besedo opravičil. Zato z njim nisem nikoli hotel imeti nobenih stikov, ne zasebnih in ne uradnih, on pa je s komunistično gonjo proti meni nadaljeval do konca in napisal še dve zahtevi vladi in parlamentu, naj me odstavijo. Naj k temu povem še to: Ob moji sedemdesetletnici mi je eden od vrhovnih državnih tožilcev na nekem sestanku rekel, da je običaj in naj pričakujem, da bom spričo okrogle obletnice in bližnjega konca mandata kot prvi generalni državni tožilec Republike Slovenije od predsednika republike kmalu prejel državno odlikovanje. Odgovoril sem mu, da s tem ne bo nič, ker sem od predsednika Milana Kučana že prejel visoko priznanje. Na močno dvomljivo začudenje vseh, sem jim pojasnil, da je komunistični predsednik republike poleg drugega zoper mene napisal kar tri javne zahteve za odstavitev, mi torej kot idejnemu in političnemu nasprotniku izkazal takšno priznanje in javno pozornost, s kakršno se lahko pohvali redko kakšen nekomunističen Slovenec. Niso se smejali.
Zaradi takšnih dramatičnih posledic sem najbolj zadovoljen prav s tem uvodnikom. Ob njem se je pokazalo, da se dediči in zagovorniki zločinske revolucije zapisov v Zavezi bojijo, ker razganjajo njihovo meglo in krajšajo pot k resnici. Mojemu zapisu nesorazmerno divji odpor nasprotnikov je bil zato klic in spodbuda k novim člankom in zapisom. Zaradi nerazumnega ogorčenja in laži, ki jih je to ogorčenje rdečih brigadirjev množično izdelovalo, jih v času tožilskega mandata nisem hotel izzivati s svojim imenom, ampak samo z vsebino člankov. Moji kasnejši občasni prispevki so bili zato objavljeni z izposojenimi ali izmišljenimi imeni. Čeprav so bili nekateri mnogo ostrejši kot prvi uvodnik, ni nobeden več vzbudil takšnega odpora in ogorčenja. Potrdila se je stara boljševiška miselnost: Ni pomembno, kaj, ampak kdo kaj reče ali dela. Partizanski množični poboji so dobro delo, samoobramba vaških straž je vojni zločin!
Moje kasnejše pisanje v Zavezo je bilo včasih odziv na sedanje dogodke, pogosto pa kar nadaljevanje in podrobna obdelava misli, zapisanih v prvem uvodniku. V tistem uvodniku namreč tudi danes razen kakšne besede ne bi črtal ali spremenil nobene takrat zapisane misli, čeprav je od tedaj minilo že dvanajst let in sem v tem času vse večkrat preučil, premlel in razčlenil. To je zame vzpodbuda, da še naprej pišem o naši nerešeni preteklosti, nemočni in zmedeni sedanjosti ter nezanesljivi prihodnosti.
Zaveza je v Sloveniji redko tiskano glasilo, ki na ta vprašanja skuša odgovarjati dosledno s stališča človekovih in narodnih koristi, varovanja njegovega obstoja in njegove kulture, s stališča varovanja temeljnih človekovih pravic in brez ozira na strankarske politične ali premoženjske koristi in namene. Prednost te revije je tudi to, da je v njej mogoče opisovati revolucijo in odpor proti revoluciji ter sedanja razmerja zaradi revolucije s pravim jezikom, ki ni zastrupljen z blodnim besednjakom revolucionarjev in njihovimi miti ali z modnim jecljanjem njihovih sedanjih prilizovalcev, česar so polna mnoga druga glasila. V Zavezi so stvari imenovane s pravimi imeni, cenjene po trajnih merilih in zapisane z jasnimi stavki. Drugačnost te revije je očitna in privlačna. Zato se je v njej prijetno oglašati.
Revija je že doslej opravila veliko delo, ki ga drugače ne bi opravil nihče. V njej je zbranih ogromno podatkov in izjav o dogajanju med revolucijo in po njej, zapisane so analize in stališča k sedanjim družbenim in političnim dogodkom, številna strokovna mnenja, ki zadevajo narodni razdor, kulturni prikazi in še mnogo drugega. Zato je Zaveza že sedaj in bo še bolj kasneje dobro in zanesljivo skladišče podatkov in pogledov tudi za zgodovinarje, politike in druge, ki jim je mar naša preteklost, sedanjost in prihodnost. Na tej poti ji želim še mnogo let!
9.1.4. Mirko Kambič
Trčimo s kozarci! Čast jubilejni petdeseti številki Zaveze! S prvo številko ni imela nobenega jamstva za dolgo in uspešno življenjsko pot. Z veseljem smemo čestitati odločnemu uredništvu in vsem, ki imajo zasluge za naš jubilej. Revija ni le preteklost z bogato vsebino. Pisana beseda, razmnožena v lepi nakladi, pomeni jamstvo za prihodnjost. Zaveza je zakladnica resnice o usodnih dogodkih slovenske preteklosti, ki smo jo nekateri neposredno doživljali. Predvsem je Zaveza vračala številnim žrtvam njihova imena in dolžno čast. Odkrivala je neznana in zavestno prikrita dejstva, prispevala k resnici in celostni podobi krutega obdobja slovenske zgodovine. Besede so prešle v pomembna dejanja z otipljivimi ploščami imen žrtev vojne in revolucije, ki je želela zabrisati in celo onečastiti svoje nasprotnike.
Hranim vse dosedanje številke Zaveze in občasno jih znova pregledujem in prebiram. S pisano besedo sem prispeval le nekaj malega, zato pa toliko več s slikami. Uredniku Justinu sem hvaležen, da je med besedila skrbno uvrščal ilustracije in fotografije. Globoko povedni so posebno družinski portreti, prevzamejo nas tudi obrazi posameznikov, otrok, fantov in mož, deklet in žena. Kot bi nam bili šele s sliko resnično navzoči. Svojo sončno mikavnost pa imajo slikovne priloge, ki prebudijo iskrico duha in pospešijo utrip srca. Zaveza naj bo tudi vnaprej pobuda za trdno samozavest, za optimizem in dobro medsebojno povezanost!
9.1.5. Ivanka Kozlevčar
Ob osamosvojitvi smo bili zaradi uresničitve tako rekoč stoletnih pričakovanj v večini v privzdignjenem razpoloženju in za svojo domovino bi bili pripravljeni marsikaj potrpeti, samo da bi se v njej res vsi počutili doma. Ljudje, ki so zaradi komunistične revolucije med vojno in po vojni izgubili svoje ljudi, premoženje, družbeni položaj, dom, domovino in so bili ves povojni čas prikazovani kot izdajalci in kolaboranti, tako rekoč neljudje, so pričakovali neko zadoščenje, morda še najbolj moralno, vrnitev časti, ki jim je pripadala. Pričakovali so možnost, da bi tudi v domovini lahko povedali, zakaj so se tako odločali, kot so se, predstavili svoje videnje in izkušnje dogodkov in postavili vprašanje, kje so fantje in ljudje sploh, ki so med vojno in po vojni izginili. Zaveza je bila v tem času prvo glasilo v domovini, ki je bilo namenjeno predvsem tem vprašanjem, ki so zanimala tudi mene.
Sama sem medvojni in povojni čas močno doživljala, čeprav sem bila vsaj med vojno še otrok. V normalnih okoliščinah bi najbrž mnogo tega pozabila, ker pa smo morali molčati in ker tedanje govorjenje in pisanje nista bila v skladu z resničnostjo, kot sem jo doživljala, kar me je neprestano prizadevalo, mi je mnogo tega ostalo boleče v spominu. Največja travma zame pa je bilo vsekakor izginotje domobrancev po vojni. V naši družini so bili med njimi trije očetovi bratje. Počasi nam je prišlo do zavesti, da ležijo nekje pomorjeni. Vedeli smo tudi, da so z njimi ravnali surovo, saj smo videli, kakšni so se vrnili pomiloščeni mladoletni domobranci. Vsa grozljivost njihove smrti pa je padla name, ko sem v Angliji 1961 brala Dejakovo knjigo o rešitvi iz roškega brezna. Dejstvo, da so bili v podzemlju nekateri še živi, samo ranjeni, vendar brez upanja, med množico mrtvih, je leglo name s tako težo, da sem dobila strah pred zaprtim prostorom in tudi v kakšne jame ne grem. To grozo so na nekem morišču morali preživeti tudi moji strici in mnogi drugi, ki sem jih poznala. Mnogokrat sem se spraševala, zakaj se je moralo to zgoditi. Nihče jim ne more očitati, da bi bili fašisti ali nacisti ali hitlerjanci ali kapitalisti, saj so bili večinoma revni, kakršni so bili pač tedaj ljudje. Niso verjeli v nemško zmago, v italijansko pa sploh ne. Bili so veliki domoljubi, v primerjavi z današnjimi ljudmi kar neznanski, odklanjali pa so zahrbtnost in brutalnost komunističnih metod in pripravljeni so bili zastaviti svoja življenja za versko – kulturne vrednote svojih očetov. Današnji človek tako zelo živi le od »uvaževanja praktičnih razmer«, da to težko razume. Na svet so gledali kmečko trezno. Spominjam se mamine pripombe januarja 1943 političnemu komisarju, ki nas je prepričeval o čudovitem življenju brez davkov :«Ja, kako boste pa potlej učitelje plačevali.« Tudi zaveznikom niso zaupali. Pred odhodom na Koroško se je prišel stric Jože domov poslovit. Svojemu bratu, našemu očetu, je naročil: »Lojz, da ti ne pade na pamet, da bi kam šel. Pri otrocih ostani. Angleži so kramarji, nič dobrega nas ne čaka. Bo, kar bo.« Tako je stal ob hišnih vratih s hlebcem kruha pod pazduho. Zaviti mu ga niso imeli v kaj, tako brez vsega smo bili tedaj. Ostali so brez besed, mama ga še pokropila ni, kar se je ob pomembnejših odhodih zmeraj delalo. Morda so domobranci zato tako mirno umirali, ker so se čutili popolnoma zapuščene in jim je ostalo le upanje iz vere. Zaveza si prizadeva, da bi slovenska država priznala zločin, ki je bil storjen nad njimi, prvič, ko jih je komunistično partizansko vodstvo s svojo zahtevo po popolni podrejenosti in z zločini prisililo v odpor, in, drugič, ko so jih po vojni pomorili, ter da bi dobili ustrezno mesto v zgodovini. K temu bi rada prispevala vsaj kak drobec.
Druga stvar, ki me je bolj nezavedno gnala k sodelovanju pri Zavezi, je zavezanost ljudem, iz katerih sem izšla. Ko sem šla v drugo gimnazijo, mi je mama rekla: »Ljudje so že taki, ko gredo v mesto in študirajo, pozabijo na nas navadne ljudi. Glej, da ne boš taka.« Te njene besede so me obvarovale pred marsikatero neumnostjo, vendar mi je jasno spoznanje o dvojosti ljudi prišlo pozneje. Junija 1969 sem peljala starše v Stično k maši. Ko sem v cerkvi pogledala okoli sebe po klopeh, mi je padla v oči skromnost in zgaranost ljudi, zlasti njihove udelane roke, saj so bili pri prvi maši predvsem kmečki ljudje, pa tudi njihova zbranost. Bilo mi je bridko, ko sem pomislila, kako težko živijo. Domov grede smo v Ivančni Gorici ob križišču, kjer so zdaj bloki, šli mimo skupine ljudi. Zbirali so se z nekim namenom. Bili so drugačni od ljudi v cerkvi: spočiti, lepo oblečeni, posvetni in glasni, kakor da je svet njihov. Dvoji ljudje, me je obšlo. Nenadoma sem začutila veliko bližino s tistimi v cerkvi, vedela sem, kam spadam. Vem, da ljudi ni mogoče deliti tako enostavno, vendar je prisotnost ali odsotnost duhovnega bistven element. To dvojost ljudi zmeraj občutim, ko grem na Rog. Toliko ljudi se zbere, pa tak mir, skromnost, dostojanstvenost in kulturnost. Zaveza brani vrednote teh ljudi in s tem tudi moje.
9.1.6. Vanja Kržan
Ali pišem zato, ker me je k sodelovanju povabil urednik Zaveze? To še zdaleč ni edini razlog. Čim dlje poslušam pretresljive življenjske izpovedi v trpljenju in bolečini preizkušenih ljudi in čim več jih zapišem, tem bolj sem prepričana, da moje pisanje ni golo naključje. Če so nam »celo vsi lasje na glavi prešteti« (Mt 10,30), koliko bolj vodi božja previdnost tako pomembno stvar, kot je zapisovanje teh pričevanj v Zavezo.
Obiskujem ljudi, ki so med vojno in po njej ogromno pretrpeli. V pogovoru z njimi opažam, da jim rane ponovno zakrvavijo. Toda velikokrat prijetno presenečena ugotavljam, da prihaja nad nas božji mir, mir, ki ga svet ne more dati in je ena od prvin božjega kraljestva »med nami« (Lk 17,21). Zakaj božje kraljestvo so »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Moje pisanje v Zavezo je najprej izpolnjevanje evangeljskega naročila, da iščimo in ustvarjajmo božje kraljestvo na zemlji. Zgodi pa se, da se srečam z ljudmi, ki odklanjajo odkrivanje resnice. »Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam« (Mt 10,12-14). Po svoje me bogatijo tudi taka srečanja, predvsem pa mi nikoli ne vzamejo poguma.
V Zavezo bi pisala tudi, če evangelija ne bi poznala. Narava me je obdarila s čutom za pravičnost, z gnevom do krivice in laži, pa tudi s sočutjem do ljudi, ki živijo med nami in svojo bolečino molče nosijo v sebi. V moje začudenje sploh niso redki. Še danes, po več kot petih desetletjih psihičnega nasilja, so oropani človeškega dostojanstva. Nemalokrat imajo vtis, da so spet in spet izigrani, ker se ne njim ne njihovim umrlim še vedno ne priznavajo osnovne človeške pravice in se poniglavo molči o krivicah, ki so jih prestali eni in drugi. Krivično ubiti so bili zavedni Slovenci in taki so tudi njihovi svojci, čeprav so, žal, največkrat razočarani nad voditelji svojega naroda.
Ponosna sem, da smo se Slovenci že pred več kot 900 leti zapisali v zgodovino evropskih narodov s knjižnim zapisom v slovenščini. Pred 1200 leti smo sprejeli krščanstvo in dolga stoletja kot Slovenci in kristjani obstali. Končno nam je bila tako rekoč podarjena samostojna država in osebno sem prepričana, da je vzklila iz krvi tisočih nedolžno pomorjenih. Tudi zaradi zavezanosti zgodovinski preteklosti pišem v Zavezo in žal mi je, da večina današnjih zgodovinarjev in politikov ne premore kaj dosti narodnega čutenja, niti spoštovanja do Slovencev in slovanstva. Besedo domoljubje so že zdavnaj črtali iz svojega besednjaka.
Ne eni ne drugi se nočejo kritično soočiti z najtemnejšim poglavjem slovenske zgodovine – z državljansko vojno in revolucijo. Po revoluciji so nas njeni idejni dediči in politični samodržci podjarmili s partijsko diktaturo. Oblast še vedno trdno držijo v svojih rokah, kar je v škodo slovenske državnosti in naroda. Moje pisanje v Zavezo vodi želja, da bi duša našega naroda končno postala svobodna in nas ne bi več razdvajale laži in krivice.
Michael Benson je v enem iz serije člankov Pogledi na Slovenijo (5) v Sobotni prilogi Dela 19. julija 2003 zapisal: »Še vedno sem včasih pretresen, ko vidim, kako se Slovenci vedejo do drugih Slovencev. Slišal sem zgodbe, ki bi še kamen spravile v jok.« Ali ne tiči eden od temeljnih vzrokov takega vedenja v naši razdvojenosti, ki jo je povzročilo še vedno zamolčano revolucionarno nasilje? Prav vsaka Sobotna priloga pa s svojim političnim enoumjem razdvojenost in nestrpnost med nami podpihuje in poglablja.
In zakaj še pišem v Zavezo?
Bila sem rojena tik pred pričetkom vojne, zato se medvojnih dogodkov ne spominjam. Zelo dobro pa so se mi vtisnili v spomin mnogi dogodki iz otroštva, ki so kasneje prerasli v spoznanje, kako smo bili takratni otroci in mladostniki zavedeni, ogoljufani za spoznavanje zgodovinske resnice in vzgojeni za dvoličnost.
Ko mi je bilo pet let, mi je nekoč leto starejša sestrica na skrivnem zaupala: »Ali veš, da je stric Vlado pobegnil v Ameriko, toda nobenemu ne smeš povedati, drugače bodo gošarji ubili mamico.« Ubili je niso, toda vsakič, ko so jo klicali na zaslišanje, smo otroci v strahu pričakovali, kdaj se bo vrnila.
Še nekaj let po vojni smo nosili otroci kruh za peko k Arnežu, pa mi ni šlo v glavo, zakaj k Arnežu, če pa je bil pek Čop, oče moje sošolke. Šele pred kratkim, ko se mi vedno bolj odstirajo medvojni dogodki v mojem rodnem kraju, sem rešila to uganko iz otroštva: Arneža so že med vojno ustrelili pred domačo hišo, po vojni pa pekarijo podržavili.
Mi, prevarani osnovnošolčki, smo ničkolikokrat na številnih proslavah, v povorkah ali v špalirju, ko so proletarske Jesenice pričakale vodilne politike ali celo maršala, ki se je s svojim spremstvom peljal z Bleda na Vršič, skandirali in mahali z zastavicami do onemoglosti. Od samega navdušenja!
Leta 1975 smo Ljubljančani kar se da slovesno proslavili 30 letnico osvoboditve. Na Trg revolucije se je z vseh strani zgrinjala množica in kot na oltarju se je ob novo postavljenem spomeniku izvršil obred umestitve in razglasil zgodovinski pomen revolucije. Danes je ta beseda črtana iz besednjaka politikov in zgodovinarjev.
Takrat so nehote postali priče laži in bede slavne NOB in revolucije tudi moji otroci. Najstarejši sin je hodil v četrti razred osnovne šole in učiteljica jim je že ves teden opevala revolucijo in pomembnost njene zmage. Za domačo nalogo je moral napisati spis o tem, kako so njegovi starši doživeli dan zmage, 9. maj. Sin je vedel, kakšno vsebino pričakuje nad revolucijo vzhičena tovarišica. »Očka, ti mi to povej, mamica se ne spominja.« Očka je nekaj nejevoljno zagodrnjal, zato sem sinu priskočila na pomoč in rekla možu: »No, nekaj mu pač povej, nalogo mora napisati.« Tedaj je iz njega planilo: »Ali naj mu povem, da smo zjutraj vsi šli k maši k frančiškanom. Ko smo prišli domov, nam je mama iz zadnjih ostankov hrane pripravila zajtrk in rekla: »Še to pojejmo, potem pa čakajmo, da pridejo partizani in nas pobijejo.« Na srečo očeta niso ubili, ampak samo zaprli in izstradali, da sva ga z bratom na vozičku pripeljala domov. Ali naj mu povem še to, da so jeseni 1945 – nihče točno ne ve kdaj in kako – v Trstu ugrabili in kasneje ubili strica Ivana in teto Malči. Njuni štirje otroci – naša najljubša bratranca in sestrični – pa so se raztepli po svetu. No, pa naj napiše vse to!« Sin je postajal vedno bolj solzan in zbegan, pa ne zaradi nesrečne usode njemu neznanih sorodnikov. Uvidel je, da vsega tega ne sme napisati. Mož je razdražen odšel iz kuhinje, zato sem sinu narekovala nekaj stavkov o veselju nad zmago.
Tako smo pričeli vzgajati v dvoličnosti še svoje otroke. Še danes imam pred očmi solze desetletnega otroka, razdvojenega med lažjo in resnico. Ali bi po vsem tem v svojih pripovedih iskala še kaj drugega kot resnico in samo resnico? Ali me ne sili k temu že odgovornost do prihodnjih rodov?
V Zavezi vsi pišemo zastonj: ne obračunavamo potnih stroškov ne dnevnic, ne štejemo ur, dnevov ali noči dela. Zame je pisanje sveta, a hkrati prijetna dolžnost in štejem si v čast, da smem pisati vanjo.
»Naredite si mošnje, ki ne ostarijo in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih« (Lk 12,33). Prinašati ljudem bodisi »junakom« mojih pripovedi bodisi bralcem Zaveze, zdanjim in prihodnjim, neminljiv zaklad božjega kraljestva, kot so resnica, pravica, usmiljenje, mir in veselje, je moje edino, največje in neminljivo plačilo.
V veliko čast mi je tudi, da smem biti sodelavka tolikih nesebičnih in požrtvovalnih ljudi, ki se vsak po svoje trudijo za Zavezo.
9.1.7. Janko Maček
Ob jubilejni številki Zaveze smo veseli in ponosni tudi njeni sodelavci, saj smo z njo prehodili težko, pa vendar lepo pot. Kaj je mene nagnilo, da sem stopil na to pot, da sem začel pisati. Neposreden nagib je gotovo prišel od začetnika in urednika revije, ki sem ga že prej poznal in ki je znal razbliniti vse moje pomisleke in me pridobiti za delo. Ko sem napisal prve skromne prispevke, sem se nehote nalezel vneme, ki sem jo čutil pri drugih sodelavcih. Videl sem, da ljudje naše pisanje sprejemajo in da so zanj hvaležni, da so hvaležni, ko pridemo k njim in jim pomagamo izluščiti iz trde lupine spomine, ki so jih leta in desetletja nosili v sebi in jih niti svojim najbližjim niso zaupali, ker so se bali, da bi jih s tem spravili v nesrečo.
Naj povem, da mi je bilo v začetku neprijetno, ko me je ta ali oni vprašal, v kateri domobranski četi sem bil in kako sem ostal živ. Seveda, kako bi sicer pisal o tistih dogodkih! Zdi se, da je moj odgovor, da nisem bil v nobeni četi, ker sem bil tedaj še otrok, tega in onega razočaral. Redkim sem razložil, kako sem tudi kot otrok doživel marsikaj, kar mi je vtisnilo pečat za celo življenje. Ko sem se na poseben način srečal s partizani, sem bil star komaj enajst let. Bilo je lepo poletno popoldne, konec julija 1942, nekaj dni po napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu. Bil sem doma kot varuh tri mesece stare sestrice, medtem ko je bil oče v postojanki, mama in drugi člani družine pa so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. Nenadoma je bilo okrog hiše in v njej polno partizanov. Medtem, ko so eni stražili, drugi pa hitro polnili nahrbtnike, vreče in torbe, se je njihov komandir lotil mene. Spraševal me je za očeta in mamo, predvsem za očeta, in mi grozil s pištolo. Nazadnje mi je primazal nekaj krepkih klofut, da sem še naslednji dan imel zatekle ustnice. Menda sem ga razjezil s svojimi odgovori. Dve noči zatem so spet prišli in vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater, dveletna deklica je pa umrla v plamenih goreče hiše. Mi smo bili tisto noč v postojanki in tako ostali živi. Tedaj sem bil ministrant, zato sem bil pri vseh pogrebih, ko so pokopavali najprej naše sosede in druge, ki so jih pobili partizani, kasneje pa tudi nekatere, ki so jih postrelili Italijani. Marsičesa seveda nisem razumel, opazil pa sem bolečino ljudi in večkrat me je bilo strah. Še danes ne znam pojasniti, česa sem se bal tisto noč, ko so napadali Šentjošt; psi so bili že hripavi od lajanja, celo noč je bilo slišati korake okrog hiše, slišalo se je streljanje in v oknih je migetal sij požara. Tudi brat, dve leti mlajši od mene, je tedaj trepetal z menoj kot šiba na vodi.
Ko smo se jeseni 1943 vrnili iz nekajtedenskega begunstva na Vrhniki, sem začel obiskovati prvi razred Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Težko sem se poslovil od doma, kjer se je vedno kaj dogajalo. Zdelo se mi je, da bi moral pomagati staršem pri obnovi požgane domačije. 6. maja 1945 sem pripešačil domov iz Ljubljane, ko se je oče ravno odpravljal na pot. Od leta 1936 je bil šentjoški župan in je tedaj šel na Koroško kot civilist. Bilo mi je dano na izbiro, ali grem z njim ali ostanem doma pri mami, sestri in bratih. Odločil sem se ostati doma. V jeseni 1945 nisem šel v šolo. Prav nič me ni vleklo v takratno Ljubljano in doma je bilo dela več kot dovolj. Zaradi očetove odsotnosti so v začetku leta 1946 zaplenili našo kmetijo in potem izvzeli iz zaplembe deleže za »ženo pobeglega in šest nedoletnih otrok«. Tedaj sem spoznal vse mejnike in parcele našega posestva, naučil sem se hoditi na sodnijo in gledati v zemljiško knjigo, »nedoletnosti« sem se pa znebil šele pred nekaj leti, ko je bila tista zaplemba po petdesetih letih končno razveljavljena in sem odstopil svoj delež bratu, ki danes gospodari na kmetiji.
Iz časa mojega kasnejšega študija na klasični gimnaziji v Ljubljani – po nekaj letih kmetovanja sem namreč ugotovil, da ne bi bil dober kmet – mi je ostal v lepem spominu tale dogodek: Prav na dan, ko smo pisali latinsko šolsko nalogo, so me »varuhi reda« klicali na razgovor. Ni in ni jim šlo v glavo, da zares nisem imel nobene zveze z Bitencem in njegovo skupino, čeprav so v njej sodelovali tudi moji strici in so se shajali na maminem rojstnem domu. Šolsko nalogo sem zamudil, vendar sem sredi predzadnje ure le prišel na šolo. Ko sem ves potlačen stopal po tihem hodniku, mi je prišel nasproti moj profesor latinščine in takoj opazil moje stanje. Povedal sem mu, zakaj nisem mogel pisati naloge. Videl sem, da je tudi njega postalo strah, vendar mi je rekel: »No, kar pomirite se, saj bo tudi tega enkrat konec.« Seveda si tedaj nisem mogel predstavljati, kakšen bo ta konec in da bom o tem celo pisal, vendar so me profesorjeve besede opogumile in pomirjen sem odšel v razred.
Naj bo teh nekaj spominov dovolj, saj praznujemo jubilej Zaveze in bi bilo prav razmišljati o njej in o njenem poslanstvu. Karkoli sem v teh petdesetih številkah napisal, sem naredil z iskreno željo, da bi prišla na dan in se ohranila resnica. Nikoli me ni pri tem vodila maščevalnost – beseda revanšizem mi ni bila samo zoprna kot zlonamerna skovanka, s katero so že vnaprej hoteli razvrednotiti vsako zavzemanje za resnico – ampak mi je že kot pojem tuja. Nekateri so mi očitali, da v Kako se je začelo govorim skoraj samo o žrtvah, malo ali nič pa o njihovih morilcih. Moj namen je povedati, če le mogoče z dokumenti dokazati, da so komunisti v svojem boju za oblast morili najboljše ljudi, ki nikoli niso bili, niso mogli biti izdajalci. Če je to jasno, je očitno tudi, da so njihovi morilci bili zločinci, in s tem je povedano dovolj. Sam sem prepričan, da so mnogi od njih tudi žrtve revolucije – seveda na drugačen način – in so vredni pomilovanja bolj kot česa drugega.
V 49. številki Zaveze sem pisal o šmihelsko-stopiškem županu Francu Brulcu. Na posebno okruten način so ga umorili julija 1942. Ob njem sem omenil še nekatere druge župane, ki so jih samozvani komunistični sodniki leta 1942 prav tako obsodili in umorili. Bil sem neprijetno presenečen, ko mi je kmalu po izidu številke nekdo telefoniral in odločno prepovedal »manipulirati« z njegovim očetom. Prav zaradi besede manipulacija sem mu nekoliko bolj glasno odgovoril, vendar mi je bilo kasneje žal, saj sem začutil, da je iz njega govorila bolečina – pa četudi po več kot šestdesetih letih. Na poseben način sem začutil, da je treba nekatera imena izgovarjati ali zapisovati le z največjo spoštljivostjo. Nenadoma sem se zavedel, da zlati jubilej ni le vesel dogodek, ampak mnogo več, saj se za njim skriva tudi teža prehojene poti, tudi teža nedovršenega dela.
Kaj naj še rečem? Zavezi iskreno čestitam in želim, da bi se sadovi njenih petdesetih številk še dolgo občutili kot zaveza verodostojnemu zgodovinskemu spominu. Hvala vsem, ki ste nam pri delu pomagali in tudi tistim, ki ste samo brali; hvala Bogu, da je dajal rast.
9.1.8. Nada Matičič
Devetega maja petinštiridesetega. Svoboda. Zato se je treba pražnje obleči, v nekaj temno modrega. Ob treh sem se odpravila v mesto. V center. Ulice so bile izumrte. Čudno. Pred opero sem obstala in se nisem zavedela, da opere ni, da je pravzaprav odeta v platno z bolj ali manj znanimi velikani, ki so samoumevno gledali vame. Nič nisem razumela. Center. Tu je prekipevalo od mesta, ki se je prišlo poklonit Osvoboditeljem. Tudi pošta je bila preoblečena in ljudje so bili preoblečeni v rdeče, palače so prekipevale od rdečih zastav in otroci so vihteli z zastavicami in množice so obsipale Osvoboditelje s šopki, zdaj vzklikale zdaj rjovele, zahripeli obrazi so oznanjali vsesplošno navdušujoče razpoloženje. Bila sem tujek v svoji slovesni opremi, tu in tam so me oplazili temačni pogledi. Zato sem zapustila kipeče prizorišče in hitela domov v zavetje svojih sten. Tik pred vrati me je dohitela znanka iz soseščine. Pomolila mi je pest pod brado: Zdaj se bomo pa takole pozdravljali!! Potem sem se pogreznila v tišino pozabe noči. Do jutra. Tedaj je pobutalo po vnanjih vratih. Neki prst je bil vperjen v hišo in tulil: Tisto cunjo dol, drugače … Naša slovenska zastava – cunja? Oče se je razhudil in poslal gledat po soseščini: Zvezda! Potem je mama šivala zvezdo. Nov simbol? Sovjetski simbol, ki je vladal dolga desetletja in še danes ni povsem izdihnil. Potem je rekel oče: Iz ene ječe, prekleti zlomek, smo se znašli v drugi. Toda slovesni deveti maj je bil samo uvod v tragedijo, kakršno pozna vsa dolga, mračna zgodovina Zmagovalcev. Ki so svoje poražence izropali, mučili, ubijali – jih z Lažjo prisilili, da so jim vdano služili … Krvava svoboda je šele zaživela kmalu po devetem maju. Prišla je k nam gospa Malči in potem so po hiši odmevali njeni ranjeni kriki: Moj Duško, ubili so ga. Mečejo jih v jame … Nismo ji povsem verjeli. Mnogi pa so vedeli in molčali. Ni bilo Nürnberga. Bo Haag? Bodo krvavi Zmagovalci (in teh ni malo) prišli pred sodišče? To bi bilo zadoščenje in bilo bi pravičneje od kakršnegakoli Spomenika. Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše. Da ne ločujejo več svobode od Svobode. Zdaj ko so tragična odkritja brezen in jam zaznamovala velik del slovenske dežele, jih slišimo: Ne preštevajte vendar teh kosti, glejmo v prihodnost! Popolna brezbrižnost je hujša od brezen in jam. In četudi bi bili pobili tretjino naroda – pa kaj potem! Saj smo vendar dobro živeli, jedli, se oblačili, se vozili po svetu – kaj pa nas zdaj motite s temi kostmi? Pohabljene duše. In teh me je strah.
* * *
Ko me je vaš urednik povabil k sodelovanju, sem se pričela odzivati s črticami, predvsem o žrtvah in zmagovalcih; psihološko sem razčlenjevala bistvo njihovega početja, duševnih pretresov, brezizhodnosti pa tudi samopašnosti oblasti. Predvsem pa njihovo izgubo spomina. Preteklost in sedanjost se nenehno menjavata in povzročata v osebah travme pa tudi upanje.
Sem slavistka v pokoju. Toda moj pravi poklic je pisateljevanje, v nepokoju. Napisala sem petnajst romanov, morda bo še kakšen, in številne črtice in novele po revijah. Vse z zelo pestro tematiko. Ne glede na okolje in prostor, na pripadnost junakov, me zanimajo njihova duševna stanja. Kako človek lahko s svojo voljo in vestjo premaguje lastne, lahko tudi usodne težave, ali se dvigne ali propade.
9.1.9. Brane Senegačnik
»Ampak razmislite o posledicah, ki jih lahko ima objavljanje v Zavezi za vas v prihodnosti!« mi je pred leti prijazno položil na srce urednik, ko sem mu prinesel svoje pesmi za prve številke revije. Tega seveda ni rekel tako, kot da ne bi bil vesel moje pripravljenosti za sodelovanje ali kot bi verjel, da si bom premislil. Želel je le, da se odločim za sodelovanje pri polni zavesti, kako in kaj je z našo družbeno, kulturno in duhovno resničnostjo. In seveda je imel prav, ko je mislil na težave, ki jih sodelovanje pri reviji lahko pomeni za posameznika v javnem življenju. Nekje v tistem času sta predsednik države in zunanji minister (intelektualec ter eden vodilnih politikov demokratične opozicije) s svojim podpisom podprla po kulturnem linču dišeč javni protest proti generalnemu javnemu tožilcu, ki je prihajal iz vrst društva Nova Slovenska zaveza; v tej gesti je bilo seveda mnogo več kot nasprotovanje njegovi konkretni »domobranski preteklosti«: šlo je za izraz ideološke skrajnosti, za vzorec družbenega delovanja, ki temelji na apriornem izključevanju določenih ljudi in vrednot in se praktično izraža z nereflektirano , tako rekoč refleksno nestrpnostjo do njih. Skratka, šlo je za izraz tiste drže, ki lahko živi samo v okvirih enega družbenega vzroka, namreč tako, da nenehoma kliče prekletstvo nad določen del kulture, ga (fizično in teoretično) izključuje, išče svoj končni raison d’etre v takšnem početju. Za to, kar je nekdo nekoč z odličnim instinktom za oblastni inženiring imenoval permanentna revolucija. In vse do danes se te razmere delovanja revije Zaveza niso spremenile, vsaj ne bistveno: v tem je glavni razlog izrinjenosti revije na rob družbene zavesti in nekakšnega polglasnega (in zato še učinkovitejšega) anatema, ki pade na tiste, ki se odločijo za sodelovanje. Zdi se, da se zdaj razmere še slabšajo: ideološka kontinuiteta družbe je zagotovljena ne le po politični plati, temveč tudi z delovanjem družboslovcev, zlasti mnogih zgodovinarjev, ki zlorabljajo svojo formalno strokovno kompetenco kot argument v prid fundamentalno potvorjeni podobi resničnosti. Ni se čuditi, če je iz sentimentalizma starejših »malih ljudi« in iz uporništva mladine proti lastni svobodi pognal nov kult tovariša Tita, kar je eden najčistejših dokazov, kako puhloglava slovenska »postmoderna« družba zasmehuje samo sebe. No, vsi ti pomisleki proti sodelovanju, ki jih zbuja »stanje duha« v slovenski družbi, so seveda prej razlogi za, če človek ne more pristati na sovraštvo do mišljenja.
»Zunanja« okoliščina, zaradi katere sem prišel v stik z uredništvom, je bilo sojetništvo mojega pokojnega očeta v komunističnem koncentracijskem taborišču z nekaterimi uredniki Zaveze. Poučenost o zgodovini, ki jo je dopolnjevalo še vedenje o pobitem stricu, o kraških in rudniških breznih, napolnjenih s trupli žrtev komunizma, in premnogih mučenih, pretepenih, ustrahovanih »malih« ljudi, kmetov in proletarcev, o vsem tistem, o čemer se ni smelo govoriti, je seveda predstavljala dodatno spodbudo. Naj novodobni povzpetneži, palčki na velikanskih ramenih svojih komunističnih očetov in mater še tako veselo godejo, ali je prijetno rajati in rejvati po kosteh? Ali njihovo pokanje ne vzbuja srha v kosteh živih? In če ga ne, kako živi potem sploh smo? Zaveza odigrava neprecenljivo vlogo pri odkrivanju žrtev revolucije, njihovih grobov in usod: delo, ki ga opravlja neplačano namesto plačanih zgodovinarjev, ki so plačani, da ga tako ali drugače zaustavljajo.
Sem tak človek, da ne morem kaj prida verjeti v jasno in enoznačno zgodovinsko resnico in pravico, v črno-bele moralne podobe ljudstev, organizacij in posameznikov. Zato zelo težko razumem svoja prizadevanja kot čisti boj za dobro proti zlu. Mogoče je to slabo; mislim pa, da pri tem vendarle ne gre za dandanes tako priljubljeni navidezni relativizem, ki je zgolj naličje: z njim se njegovi zagovorniki rešujejo obveznosti in zahtev, ki jih zahteva konsistentno in odkrito zagovarjanje nekega stališča, medtem ko dejansko sledijo povsem nereflektiranim, nikoli pod vprašaj postavljenim diktatom interesa. Globinski vzroki za izrinjenost Zaveze iz velikega dela javne zavesti, za njeno minoriziranje ter ideološko diskvalifikacijo so najbrž v njenem sklicevanju k odprtemu, odgovornemu in jasnemu argumentiranju. Nepristajanje na šablone, ne oziraje se na všečne floskule, kritično soočanje stališč, katerih edina moč je v teži njihove notranje prepričljivosti – vse to že samo na sebi močno iritira mehanizem večinskega mišljenja na Slovenskem. Toliko bolj, ker taka drža predstavlja vez s tradicijo, ki je hotela živeti (čeprav z odkloni, uspehi in neuspehi) iz karseda celostne resničnosti. To pa je tudi najgloblji razlog za veselje nad delom revije in velika spodbuda za nadaljnje sodelovanje.
9.1.10. Tine Velikonja
Spomladi leta 1991 smo se ustanavljali kot društvo. Jasno nam je bilo, da moramo imeti tudi revijo. Prva številka je imela šestnajst strani, na ovitku zadaj pa napisano: Odgovorni urednik: Pavel Kogej; Založila Družina; Odgovarja: dr. Mirko Cuderman; Slikovno gradivo: Marjan Tršar. Pa se je izkazalo, da Cuderman noče biti v naši druščini in smo ga morali izbrisati. Uničili smo stare ovitke in natisnili nove. No, en izvod prve različice sem si prihranil za spomin.
S tem, da sem bil sprejet med pisce Zaveze, sem seveda iz priložnostnega sodelavca Pisem bralcev krepko napredoval. Za prvo številko nam je bilo naročeno, da moramo biti kar se da kratki in jedrnati. Zato sem svoj opis upora na Vidovski planoti, prvega uspešnega protikomunističnega upora v Sloveniji, ki bi zaslužil zato epske razsežnosti, skrčil na dve strani.
Kaj bi poudaril? Morda to, da je moral še tako površen bralec opaziti veliko Zavezino skrb za jezik. Slovenski jezik je namreč take sorte, da je možno v njem pisati klobasaste in zavite stavke, v katerih se zlahka izgubiš. Če pobiraš še jezikovne posebnosti, bo zmeda popolna. Pri tem se spominjam šale, ki jo je v Anekdotah objavil moj oče. Med Prvo svetovno vojno so ovadili ajdovskega notarja, da je v gostilni javno zabavljal čez cesarja. Obtoženi se je na sodišču zagovarjal, da se je res pogovarjal s prijatelji, vendar slovensko, ovaduh pa slovenščine ne obvlada. Ta je trdil, da zna slovensko. »Pa naj prevede tale stavek italijanščino!« In je narekoval: »Izpod bele peči curi vir po strmi ježi navzdol v temačno tesen«. Ovaduh je bral in bral, potem pa povedal v materinščini: »Pravi, da ena od tistih živali, ki bodejo, kuri neko peč, ki je ozka, pa močna.« Zadeva je bila rešena.
Pisanje v Zavezo mi je nudilo veliko veselja. Povezano je bilo z romanji po Sloveniji in obiskovanju prič. Pri tem sem se srečaval s čudovitimi ljudmi in skrivnostnimi kraji, v katerih so se dogajale mračne reči, o katerih sem bil sicer bral, nikdar pa jih obiskal: Ajdovec, Breginjski kot, Črnovrška planota, Dobrepoljska dolina, Dražgoše, Gorenja Trebuša, Javorovica, Loški Potok, Stomaž in druga naselja pod Čavnom, Vidovska planota. Čim se je objava prispevka zakasnila za leto ali dve, sem ob natisu opazil, da je vsaj nekaj pričevalcev v tem času umrlo. Ujeli smo zadnji čas.
Kaj bomo pisali? Predvsem resnico o neznanski krivici, ki se je zgodila polovici Slovencev. O tem, da smo morali proslavljati svobodo, ki je pomenila novo suženjstvo, za mnoge ljudi pa uničenje. Prihajali so dobrohotni prijatelji in nam svetovali, naj pišemo čimbolj odprto in neobremenjeno. Po njihovem bi bilo najboljše, če bi prišli v stik s partizanskimi pisci in skušali zgodovinske dogodke opisati skupaj, ne toliko vsak iz svojega zornega kota, ampak bolj kot dopolnilo zgodbe. Predlog je bil videti posrečen, vendar smo ga kot naivnega in neizvedljivega zavrnili. Izkazalo se je, da smo imeli prav, saj se nekdanji partizani kljub temu, da je njihov načrt o ureditvni sveta propadel, niso spreobrnili. Ni dvoma, da bi se odzvali podobno, kot se je deset let prej Franc Popit, ko so mu svetovali, naj skliče predstavnike Cerkve. Nekaj reči da bi bilo vseeno treba urediti z njimi. Pa se je nasmehnil in odvrnil: »Zakaj pa? Se bomo pogovarjali, ali je bog ali ne?«
10. Slovenske teme – september 2003
10.1. Zakon o ukinitvi revolucije
Anton Drobnič
Komunisti so že od vsega začetka imeli revolucijo tudi v Sloveniji za pravi in zadnji cilj svojega delovanja. Že leta 1938, daleč pred drugo svetovno vojno, so tudi sklenili, da bodo v bodoči vojni sodelovali samo v primeru, če bodo imeli možnost za izvedbo revolucije. Ko je kasneje res prišlo do vojne, so ocenili, da jim sovražna okupacija Slovenije daje najboljše možnosti za njihove namene. Zato so takoj začeli z revolucionarnim delovanjem in 16. septembra 1941 z zloglasnim odlokom Osvobodilne fronte o zaščiti naroda revolucionarno nasilje tudi javno ukazali in razglasili.
Revolucionarnemu nasilju so partizani že na začetku vojne peli slavo: Čez ves svet razpnite vešala, naš bog so rop, požig, umor … Revolucije niso samo častili in opevali, ampak so jo na najbolj krvav način tudi izvrševali. Na narodovem pogorišču, ki ga je povzročila sovražna okupacija, so pod zaščito okupatorjev sami pobili tisoče Slovencev, z namernim izzivanjem zločinskih okupatorjevih represalij pa odločilno sodelovali pri smrti množic talcev in internirancev, pri požigu stotin slovenskih vasi, šol in cerkev, pri uničenju slovenske kulture, premoženja in gospodarstva. Čez 70 tisoč Slovencev je bilo umorjenih zaradi revolucije, tisoči so bili zaprti in preganjani, ogromno je bilo oropanih vsega premoženja, nešteti tudi časti in spoštovanja. Vse to gorje so opravičevali z lažjo, da Slovenci nimajo nobene druge možnosti in da zato žrtve morajo biti. Svoje zasluge so merili s tem, koliko »žrtev so dali«, kar pomeni, koliko smrti so prinesli Slovencem, ne okupatorjem.
Z neznosnim ustrahovanjem in grozovitimi umori so partizani pri prebivalcih, poldrugo leto prepuščenih strahu in smrti, zbudili organiziran upor proti svojemu nasilju. Vendar komunisti od revolucije niso odstopili. Nasprotno, jeseni 1943 njihovo nasilje proti idejnim in političnim nasprotnikom ni samo doseglo novega vrha z množičnimi umori, ampak je bilo na še vedno slavljenem kočevskem zboru oktobra 1943 soglasno in v celoti odobreno za nazaj, za naprej pa ukazano kot najpomembnejša naloga vsega »osvobodilnega« delovanja. Po tem ukazu so ob koncu vojne izvedli slovenski holokavst nad tisoči neoboroženih Slovencev.
Po zmagi so revoluciji postavili nešteto spomenikov. Opevali so jo pesniki in povzdigovali pisatelji, slavili so jo učbeniki in učitelji. Ko so se nekateri spozabili in začeli resno jemati mit o NOB kot ljudski vstaji ter pozabljati na revolucijo, jih je Josip Broz – Tito, poosebljena revolucija, grobo postavil v resničnost, ko jim je zabrusil: Čas je, da se nehamo sprenevedati in govoriti nesmisle o spontani vstaji ljudstva. Vse je že mnogo let prej pripravila in organizirala Komunistična partija!
V Sloveniji je z mitom o NOB kot boju proti okupatorju enako grobo in jasno opravil pri Stalinu izšolani in za to najbolj pristojni revolucionar Mitja Ribičič – Čiro, namestnik Ivana Mačka – Matija, z besedami: Kdor ne razume, da je v NOB šlo za revolucijo, ta ne razume ničesar! In so hitro in dobro razumeli: Na najbolj častnem mestu v Ljubljani največjega spomenika niso postavili NOB, ampak revoluciji, največjega trga niso imenovali po NOB, ampak po revoluciji. Na spomenike so pisali: Tovarišem, padlim v revoluciji. Imeli smo ceste revolucije, muzeje revolucije, inštitute za zgodovino revolucije, izdajali so zbirko dokumentov revolucije, imeli smo vojake in heroje revolucije in mnogi so imeli – in še imajo – izredne pokojnine za revolucionarne zasluge. Revolucije so bila polna premnoga usta in glave, kamni in papirji, vsa Slovenija. Takšno stanje je končno dobilo tudi najvišjo pravno potrditev. Revolucija je bila vnesena v Ustavo SRS iz leta 1974, v kateri je dobila polno priznanje in status najvišjega družbenega in državnega počela ter temeljnega ustavnega načela, ki je moralo biti »podlaga in smer za razlago ustave in zakonov, kakor tudi za delovanje vseh in vsakogar«.
Revolucija je bila podlaga in smer za delovanje vseh in vsakogar, dokler je bila najvišja vrednota in si je to veljavo in najvišje mesto lahko zagotavljala sama s svojo totalitarno, državno in politično prisilo, z monopolom nad pravom in zgodovino. Ko pa se je komunistični državni in družbeni sistem zrušil sam vase in je bila vzpostavljena svoboda misli in besede, je tudi slovenska javnost zvedela za drugo, temno in zločinsko plat revolucije. Njena vseobvladujoča moč se je zgubila in njen slepeči blišč se je nenadoma spremenil v črno gmoto krvi in zločina, laži in groze. S padcem totalitarnega sistema in s premeno vodij proletariata v surove kapitaliste je revolucija postala breme tako za njene generale in vojake kot za njene številne uporabnike. Zatrobili so preplah, treba se je bilo rešiti.
Prva misel, ki se ponudi, da bi NOB ločili od revolucije, ni uporabna, saj so celo strokovnjaki revolucije, kot je profesor in politik dr. Ivan Kristan, povedali, da sta NOB in revolucija neločljiva celota, da gre torej za eno in isto stvar. Zato so najprej začeli zmanjševati njeno pomembnost, kasneje so o revoluciji najraje molčali, sedaj pa jo kar naravnost zanikajo. Celo poveljniki partizanskih enot, ki so zagrešile najhujše revolucionarno nasilje, kot sta Lado Ambrožič –Novljan ali Bojan Polak – Stjenka, se javno sprenevedajo, češ da med vojno niso nikoli slišali za revolucijo. Seveda dobro vedo, da ni pomembno, kaj so govorili in slišali, ampak samo to, kar so naredili. Naredili pa so nasilni družbeni in politični prevrat in vzpostavili totalitarno državo, katere smo se Slovenci osvobodili šele leta 1991 z novim oboroženim odporom.
Samo zanikanje ne more razbremeniti krivde tistih, ki so odgovorni za revolucionarno nasilje. Potrebno je bilo poiskati bolj učinkovit in obvezen način: Pravno veljavno je bilo treba določiti, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji bila samo vojna in nič drugega. Delno je bilo to doseženo že z drugimi vojnimi zakoni, zlasti z zakoni o vojnih invalidih, o žrtvah vojne in o vojnih veteranih. Najboljša priložnost za pravno odpravo revolucije v celoti in za popolno očiščenje NOB pa se je ponudila z zakonom o vojnih grobiščih, ki ga je Državni zbor sprejel junija 2003.
Z zakonom o vojnih grobiščih, katerega javno razglašeni namen je bil spoštljivo pokopati doslej zamolčane žrtve medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja, so stranke komunističnega nasledstva in njihovi zvesti služabniki v vladi in parlamentu enostavno določili, da žrtev revolucionarnega nasilja niti med vojno niti po vojni ni bilo. Seveda tega niso naredili odkrito z jasno besedo, ampak po preizkušeni revolucionarni praksi prikrito, zelo podobno kot so po vojni z zloglasnim 28. členom zakona o zaplembah mimogrede legalizirali vse umore idejnih in političnih nasprotnikov in jih spremenili v usmrtitve obsojenih oseb.
Po zakonu o vojnih grobiščih so bile med vojno samo žrtve »vojnih dogodkov«, katerim gredo »grobišča žrtev vojne« (2. člen). Žrtev revolucije zakon ne pozna, jih ne priznava in jim ne daje pravice do grobov. Tisoči med vojno umorjenih neoboroženih Slovencev so sedaj po zakonu zamolčani ali pa lažno prišteti k žrtvam vojnih dogodkov in jim je tako po zakonu vzeta njihova čast in istovetnost, saj je jasno, da umori celotnih družin, metanje mladoletnih fantov in deklet v brezna ali poboji vojnih ujetnikov niso vojni dogodki.
Prav tako po vojni desettisoči vojnih ujetnikov in njihovih civilnih spremljevalcev po zakonski določbi niso bili pobiti in zločinsko umorjeni, ampak so bili »po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčeni od organov oblasti«. Beseda »usmrtiti« v slovenskem jeziku pomeni »izvršiti obsodbo na smrtno kazen«. Usmrtitev je torej zakonito dejanje, nič protipravnega, daleč vstran od zločina. Tisti, ki so po vojni pobijali, zato po zakonu o vojnih zločinih niso storili nobenega zločina, saj so samo legalno izvršili izrečeno smrtno kazen. Zakon sicer pove, da so bile te obsodbe »v nasprotju z načeli in pravili pravne države«. Izreči pravno napačno sodbo pa ni zločin, ampak samo pravna zmota. Pravno napako pa naj bi bilo pravno neukim komunističnim sodnikom nekako težko zameriti. Tako se brisanje zločina zapre: Zmotiti se pri izreku sodbe ni zločin, izvršiti izrečeno sodbo tudi ni zločin. Uzakonjeno je torej politkomisarsko pravo, ki nam ga je že maja 1990 povedal prof. dr. Ljubo Bavcon, da povojni poboji niso bili zločin, ampak samo justifikacija, izvršitev kazenskih obsodb.
Zakon o vojnih grobiščih je revolucijo in revolucionarno nasilje izbrisal tudi iz predpisanih besedil na vojnih grobiščih. Na grobiščih žrtev vojne iz 2. člena zakona je predpisano besedilo: »Umrli kot žrtve vojne«, na grobiščih žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb iz 3. člena zakona pa napis: »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev« (16. člen). Iz napisov na grobiščih torej obiskovalci ne bodo zvedeli prav ničesar o revoluciji in njenem nasilju, o medvojnih in povojnih zločinskih pobojih. Po zakonu revolucije in revolucionarnih zločinov pač ni bilo. Prav tako zakon med prepovedanimi napisi na grobiščih ne omenja napisov, ki slavijo komunistično revolucionarno nasilje, ker takšnega nasilja zakon sploh ne pozna in ne priznava (16. člen).
Z zakonom o vojnih grobiščih je torej vladajoča koalicija pravno ukinila revolucijo in komunistično nasilje, odpravila protipravnost in zločinskost medvojnih in povojnih pobojev, popolnoma oprala NOB vsakega madeža in vojne zločince vsake odgovornosti. Dejansko pa revolucionarno nasilje s tem ni bilo niti popravljeno in ne odpravljeno. Z brutalno in cinično uveljavitvijo zakona s preglasovanjem, kot je že pred časom svetoval nekdanji predsednik republike, se je revolucija samo izkazala in dokazala, izvršila novo nasilje nad pomorjenimi nasprotniki in njihovimi svojci, svoje žrtve z lažjo in prevaro ponovno zamolčala in jim odvzela še zadnjo čast in istovetnost, obenem pa pokopala zadnje upanje in priložnost za spravo in umiritev polstoletnega narodnega razdora.
Pred vstopom v Evropo so nasledniki komunistov in njihovi podporniki pokazali, da gredo lahko iz totalitarizma, da pa totalitarizem nikakor ne more iz njih. Pravno so revolucijo odpravili, dejansko so jo pripeljali do nove zmage. Pomorjenim nasprotnikom so pod geslom spoštljivega pokopa v nasprotju z ustavo in mednarodnimi konvencijami vzeli zadnjo čast in pravico do javnega groba. Laž in prevara, neomejeno bistvo komunizma, sta postali zakon.
Ni mogoče prezreti žalostnega dejstva, da je to prevaro dedičem komunizma omogočila stranka, ki se sklicuje na krščanstvo, stranka, ki je pravni naslednik nekdanje Slovenske ljudske stranke, organizatorke in nosilke upora proti revoluciji in polstoletnega demokratičnega odpora proti totalitarnemu sistemu. Pri tem sta najbolj sramotno vlogo odigrala prav najvišja predstavnika stranke: predsednik Franci But in vodja poslanske skupine SLS Janez Podobnik, ki sta vedela za neprimernost in nesprejemljivost zakona ter o tem tudi javno govorila, takoj nato pa sta glasovala za zakon. Ponovila se je žalostna zgodba krščanskih socialistov, ki so s svojim sodelovanjem in podporo zagotovili potrebno število in sprejemljivost komunistični manjšini, da je lahko izvedla revolucijo in vse njene zločine ter uvedla in izvajala totalitarno oblast. V nasprotju s spoznano resnico, svojim programom in tradicijo je SLS zavestno omogočila uzakoniti laž in prevaro ter nadaljevanje revolucionarnega nasilja in narodnega razdora. Tisti, ki so revolucijo nekoč povzdignili v najvišje ustavno načelo, so jo sedaj pravno ukinili, vedno zato, da ohranijo njene »pridobitve« in svoje privilegije.
10.2. Izbrisani in zamolčani in še kaj
Blaža Cedilnik
Predsednik državnega zbora Borut Pahor je izjavil, da bodo čim hitreje sprejeli zakon, ki bo izbrisanim »državljanom« popravil krivico, ki se jim je zgodila z izbrisom. Krasno. Vsem naenkrat! V paketu. Ne glede na to, zakaj niso uredili svojega statusa v takrat novo nastali državi Sloveniji. Takih, ki se jim je zares zgodila krivica, ker so morda skoraj ves čas živeli v Sloveniji in niso razumeli, kaj morajo storiti, je bore malo. Po moje jih lahko preštejemo na prste. Krivica se je zgodila Slovencem, ki so v kritičnem času živeli izven Slovenije in ki se še danes borijo z nepremostljivimi ovirami, da bi si pridobili državljanstvo. Pa zanje se tako nihče ne zmeni. Gre izključno za Neslovence, ki so se v skupni državi znašli na tem prostoru. Vsak od nas je poznal (pozna) koga, ki je vehementno zavračal kakršno koli urejanje novih dokumentov – saj ne bo nič iz tega, saj Slovenija ne more brez Jugoslavije, prej ali slej bo spet po starem – sicer so pa to govorili tudi naši vrli komsomolci, ki si danes lastijo vse zasluge za to, da imamo svojo državo. Tudi cela vrsta politikov in kako drugače znanih oseb je govorila tako, ampak to ni ovira, da ne bi danes zasedali visokih položajev v politiki, gospodarstvu itd. Naravnost gravža se mi, ko jih slišim govoriti, kaj vse »smo« že postorili v naši državi in kaj vse še »moramo«. Torej, izbrisani bodo ponovno vpisani v paketu, vsi naenkrat, s posebnim zakonom, tudi tisti, ki so špekulirali, ki so bili prepričani, da se bomo vrnili, vsi smrkavi in objokani, v Beograd. Nihče si ne upa govoriti o tem, koliko nas bo to stalo. Ali bolje: nihče noče govoriti o tem, koliko nas bo to stalo. Krivico je vendar treba popraviti. Denar tukaj ne igra nobene vloge. Prav.
Pri popravi krivic denar res ne sme biti najvažnejša stvar. Ampak, spet ta hudičevi ampak, torej, ampak, če bi bilo enako za vse, ki so se jim zgodile krivice na državnem nivoju. Mimogrede naj omenim ljudi, ki jih je Jazbinškov zakon o razprodaji stanovanj zatekel v stanovanjih, ki so bila vrnjena bivšim lastnikom, stanovanja, ki so bila nekoč nacionalizirana. Za te se ni nihče zmenil in se tudi ne bo. So imeli pač smolo. Tudi to se zgodi. Naj omenim še ljudi, ki so plačali stanovanja v Zbiljskem gaju. Ostali bodo praktično brez vsega, brez denarja in brez stanovanja. Nobene zaščite. Država se za to preprosto ne zmeni. So imeli pač smolo. Se zgodi. Kaj hočemo.
Takih skupin ljudi, ki se jim je zgodila velika krivica, ki jih je ali jih bo zaznamovala za vse življenje, je še veliko. Pa jih ne bom naštevala. Govorila bom o ljudeh, ki niso bili izbrisani iz nekakšnih registrov, ki niso izgubili samo državljanstva ali so bili finančno oškodovani, izgubili so vse. Bili so izbrisani z obličja zemlje, vzeli so jim življenje in čast in dobro ime. Bili so izbrisani dobesedno, bili so zamolčani, ni se smelo o njih govoriti, kot da jih nikoli ni bilo, kot da nikoli niso obstajali. To so med vojno in po vojni pobiti – ne pa usmrčeni, kot piše v zakonu o grobiščih. Govorim tudi o članih družin pobitih, ki so bili maltretirani in šikanirani in še zdaleč ne enakopravni državljani. Bili so manjvredni, državljani drugega razreda. Lahko so bili veseli, da so ostali živi. Najbolje bi storili, če bi se skrili v kakšno luknjo in se ne bi več prikazali na svetlo. Govorim tudi o tistih, ki sicer niso bili pobiti, so bili pa obsojeni na zapor ali prisilno delo v montiranih procesih. Teh ljudi se ni dalo rehabilitirati ali jim popraviti krivice v paketu. O, ne, to pa ne gre tako. Vsak posebej mora obnoviti proces. Komisija, ki dodeljuje status žrtve, dela neizmerno počasi. Kar se pa denarja tiče, uh, ves čas se govori o denarju, o denarju davkoplačevalcev, in odškodnine so sramotno nizke.
Spet pogrevam to, že tolikokrat prežvečeno zgodbo. Ja, saj je najbrž ne bi, če je ne bi prežvekovali tisti, ki so jo zakrivili, ali pa njihovi nasledniki in somišljeniki. Kar naprej se pojavljajo v medijih prispevki, ki žalijo in blatijo vse prej omenjene. Vedno znova in znova. Ob smrti Vinka Levstika, ki nas je vse, ki smo ga poznali, globoko prizadela, si drzne »zgodovinar« dr. Božo Repe napisati v osrednji časnik Delo nekakšen pamflet, ki žali pokojnika in vse domobrance in njihove svojce in prijatelje. Navaja celo vrsto polresnic in celo neresnic, kot je v odgovoru napisal Ivo Žajdela. Dodatek k tej žaljivki pa je prispeval Anton Podgornik, dipl. iur. Ta je med drugim zapisal: »Vprašanje, ki je mnogo bolj pereče in aktualno danes, pa je, kako bo demokratična Evropa gledala na poskuse rehabilitacije kolaboracije v Sloveniji, na organizacijo, kot je Nova Slovenska zaveza, ki je imela 5. aprila občni zbor v Ljubljani, in na vse farne plošče in spomenike slovenskemu domobranstvu, ki rastejo kot gobe po dežju. Najbolj eklatanten tak spomenik je na ljubljanskih Žalah, kjer so po abecednem redu navedena imena padlih domobrancev, med njimi pa posebej izstopata general Rupnik in Lovro Hacin, šef policije med vojno. Ta spomenik oz. farna plošča se predstavlja, da je postavljena v spomin osvoboditeljem slovenskega naroda!
Danes v Evropi oživljata tako neonacizem, ki se pojavlja v ekstremnih, agresivnih oblikah, kakor tudi italijanski neofašizem. Ali ni sramotno, da se sicer obrobno, vendar ne nepomembno postavlja ob bok s temi gibanji tudi neodomobranstvo?«
Grozljivo je, da ne uvidi, da predstavljajo imena na farnih spominskih ploščah dokaz zločina neizmernih razsežnosti, ki se je dogajal med vojno, ki je že sama po sebi dovolj grozljiva, še bolj ognjevito pa po njej. Posebej ga motijo spomeniki, ki stojijo na grobiščih. Pri tem pa ne opazi, da stojijo partizanski spomeniki prav na vsakem voglu. Če je česa kot gob po dežju, so to partizanski spomeniki in spomeniki revoluciji (ki je, menda, sploh ni bilo), ki so jih postavljali vsa leta po vojni in jih postavljajo še danes.
Toliko je bilo že izrečenega o tem, da pri nas ni bilo kolaboracije v takem smislu, kot v nekaterih evropskih državah, da pri nas ni bilo možno imeti več osvobodilnih gibanj hkrati, da so si komunisti predrznili izvajati revolucijo med okupacijo oziroma vojno, skratka, razmere v Sloveniji niso bile niti najmanj primerljive z nobeno drugo državo in zato se je tudi vse skupaj drugače odvijalo. Neverjetno je tudi, koliko sovraštva se je nakopičilo v ljudeh, ko so jih leta in desetletja pitali s »sveto NOB« in notranjimi sovražniki in izdajalci in kolaboranti v stilu: »Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada!«
Bog-ne-daj, da bi kdo tako pisal, ko bi umrl kakšen spomeničar ali graditelj države in revolucije in samoupravljanja. Vsi mediji, posebej pa še pisma bralcev bi bruhali takšen gnev, izrekli bi na tone psovk in žaljivk, da si tega skoraj ne znam predstavljati. Sama sem v zvezi z oddajo »pod preprogo«, v kateri je nastopila generalna državna tožilka Zdenka Cerar, gost je bil pa Tone Drobnič, napisala v bistvu samo to, da mu voditeljica ni pustila, da bi dokončal stavke, da bi zaokrožil misli, ki nam jih je hotel posredovati. Nekaj dni je zvonil telefon in prenašal zmerljivke in psovke, ki so mi jih namenili. Pisem sem dobila kot kakšna filmska diva, večina je bila grozilnih in žaljivih.
Sicer pa vse tako kaže, da naši vrli komsomolski voditelji ne znajo živeti in delati brez notranjega sovražnika. Nekoč sem že zapisala, da so pustili tistih nekaj domobrancev pri življenju zato, da bodo imeli ob vsakem trenutku na voljo dovolj notranjih sovražnikov. Tudi svojci pobitih so primerni za to reč. Institut notranjega sovražnika je očitno najbolj osnovna in najpomembnejša institucija v državi. Bila, je in bo, dokler bodo na oblasti dediči revolucije in samoupravljanja. Zato jo je treba gojiti in seveda še naprej vzgajati otroke v takem duhu. Taki šoli se reče nevtralna šola, šola brez ideologije. Madona santa benedetta, bi vzkliknila moja stara mama. Ja, seveda, RKC je tudi zelo primeren notranji sovražnik. Notranjih sovražnikov ni nikoli preveč.
Poleg notranjih sovražnikov so še afere, sama jih imenujem mine. Mine, katerih cilj je, da naredijo veliko prahu in prekrijejo resnične probleme in dvignejo prah, da se naredi megla, da se lahko tačas na hitro nekaj naredi, nekaj, kar ljudem ni povšečno ali kar jim bo zagrenilo življenje ali pa bo prineslo korist določenemu krogu tistih, ki so pri koritu. Temu so včasih rekli ribarjenje v kalnem. In res. Pozabili smo na SIB banko, pozabili na avion, pozabili na šlamastiko s čolnom, zdaj se pogovarjamo samo še o mizah. O operacijskih mizah v Kliničnem centru. O generalnem in strokovnem direktorju Kliničnega centra. Ki sta se očitno zelo okoristila z nakupom teh miz. Nekatere so še skoraj nove. Pa lahko bi jih menda dobila pol ceneje. To me spominja na kopijo švicarskega nožka, ki smo ga kupili v trgovini, kjer stane vse le 199 tolarjev. Na prvi, pa tudi na drugi pogled je nožek čisto enak kot švicarski. Celo logotip je zelo podoben. Ampak, ko ga začneš uporabljati, pa vidiš veliko razliko. Nič namreč ne deluje. Rezila ne režejo. Na njih bi lahko jahal na vrh Triglava, ne le na vrh Šmarne gore. Škarjice, pinceta in vse ostalo je popolnoma brez vrednosti. Blef. Izgled. Morda je s temi mizami tudi tako. Da so one pol cenejše na prvi in drugi pogled čisto enake, pri uporabi pa nastane razlika. Sicer pa nimam pojma. Pač nisem strokovnjak za mize. Očitno pa je, da hoče Keber ubiti več muh na en mah. Znebiti se dveh ljudi, ki sta mu trn v peti, pa jima je moral nekaj nastaviti, porihtati tisto zadevo s prostovoljnim zavarovanjem, potisniti prejšnje afere v pozabo, pa še kaj, česar se ta trenutek ne spomnim ali pa še nisem opazila, kaj se še pripravlja, da me bo nekoč lopnilo po butici.
Če kdo govori o udbomafiji, ga takoj proglasijo za paranoika. Če kdo govori o komunizmu in komunistih in komunistični mreži, ga takoj zatrejo, češ, da se ne zna vživeti v moderni čas, ko ni več komunizma in komunistov, ko je odvisen sam od sebe in ne more več dolžiti komunistov za vse težave in probleme, ki jih ima ali vidi okrog sebe. Proglasijo ga za cinika, ki mu je čas pobegnil in ga ni znal izkoristiti. En tak paranoik in cinik sem tudi sama. Saj se spomnite, kaj so mi včasih rekli kolegi v službi, ki so bili močno zagreti za demokratične prenove, ki jih je izvajala partija. Rekli so mi, da ne sledim času, da ga ne znam izkoristiti in podobno, ko sem imela kakšno cinično pripombo v zvezi z njihovim navdušenjem. Ko se je zadeva, karkoli je že bilo, izvedla in ni bila niti najmanj v skladu z njihovimi pričakovanji, so pa mrko gledali in rekli, da so imeli ciniki spet prav.
Žal.
Pa še pravljica za lahko noč: Prijatelj nas je obiskal na morju. Bil je ves razburjen in je govoril, da mu je pohajala sapa. Najnovejša novica! Vi ste na morju in sploh ne veste, kaj se dogaja. Kučan bo na naslednjih volitvah (če ne že prej) spet kandidiral za predsednika države! S krajšimi prekinitvami bo dosmrtni predsednik Slovenije! To mu omogoča ustava! Samo več kot dvakrat zaporedoma ne more biti izvoljen. Vmes mora biti vsaj enodnevna prekinitev. Potem je pa spet lahko dvakrat. In spet in spet. Kaj vem, kaj bi nam še natrosil ta naš prijatelj, če ga ne bi prekinili. Ja, ljuba duša! Kje si pa živel ves ta čas? To že vrabci čivkajo. Mislili smo, da ga ni človeka, ki tega ne bi vedel. Celo mediji so pisali in govorili o tem. A tako. Aja. Aha. A zato vi vedno, kadar vas en dan ni v Sloveniji, sprašujete, če je Kučan še vedno predsednik? Aha. Pa se mu je končno posvetilo. Nekateri imajo pač »dolgo lajtengo«.
11. Dolgo pričakovana knjiga
11.1. Nagovor na predstavitveni konferenci
Tamara Griesser-Pečar
11.1.1.
Pri založbi Böhlau na Dunaju je izšlo delo slovenske zgodovinarke
dr. Tamare Griesser-Pečar z naslovom Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946, Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution / Razdvojeni narod, Slovenija v letih 1941–1946, Okupacija, Kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Delo bo predvidoma prihodnjo pomlad izšlo tudi v slovenskem prevodu. Zaenkrat posredujemo našim bralcem nagovor, ki ga je imela avtorica 2. junija na dunajski univerzi pri predstavitvi svoje knjige strokovni in kulturni javnosti. Besedilo je prevedla Katarina Bogataj Gradišnik.
11.1.2.
Spoštovani gospe in gospodje!
Zelo me veseli, da je moja knjiga že zaradi tematike med znanstveniki in v časopisju deležna tolikšne pozornosti, da sta se v tako velikem številu odzvali temu vabilu. In zahvaliti se moram Dunajski univerzi – predvsem predstojniku Inštituta za vzhodnoevropsko zgodovino, prof. Arnoldu Suppanu – kakor tudi založbi Böhlau – posebno gospodu dr. Rauchu, ki ni mogel priti sem, in gospe dr. Weiss, ki je tu navzoča – da je danes v tem okviru lahko predstavljena ta knjiga o Sloveniji iz vojnih let, okupacije, državljanske vojne in revolucije. Najlepša Vam hvala, gospod prof. Suppan, tudi za poznavalski uvod, ki smo ga pravkar poslušali. Zahvaljujem se za podporo Skladu za znanstveno raziskovanje. Predvsem pa bi rada tu takoj ob začetku izrekla svojo prav posebno zahvalo dr. Jožetu Berniku in gospe dr. Mariji Bernik, ki sta pričujočo raziskavo tako velikodušno podprla.
Slovenci – razdvojeni narod. Ta naslov sem izbrala, spoštovani gospe in gospodje, ne le zato, ker ima razdvojenost pri majhnem narodu nujno večjo težo kakor pri kakem velikem, ampak tudi zato, ker so razprtije in boleče napetosti med slovenskim prebivalstvom izbruhnile ravno v času, v katerem bi bila složnost in skupno delovanje posebno potrebna – namreč v času pod zasedbo tujih surovih diktatur – nemške in italijanske. Posebnega pomena pa je ta razdvojenost tudi zavoljo tega, ker so iz nje vzniknile usodne posledice, ki so deželo zaznamovale še za nadaljnjih petdeset let in ki v marsikaterem pogledu učinkujejo še danes. Če se ozremo na leta od 1941 do 1946, se razcepljenosti in razpoke niso zarezale samo skozi družbo, temveč tudi skozi ljudi same. Tu gre namreč za veliko Slovencev, ki so bili v tistih letih razklani v sebi samih med svojo notranjo nenaklonjenostjo do zasedbene oblasti, deloma tudi pripravljenostjo na aktiven odpor proti njej, in na drugi strani med okoliščino, da je organizirani upor v glavnem vodila politična sila, s katere cilji se v mnogočem nisi strinjal, ki pa je brezobzirno skušala uresničiti svoje lastne težnje po oblasti. Raven boja proti okupatorju je bila prekrita z ravnjo nekega drugega boja – boja za poznejšo obliko družbe in države. Bila je torej tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem, ki se je začela tisti trenutek, ko so komunisti odporniška gibanja proti zasedbenim oblastem tako rekoč monopolizirali – z geslom: Kdor ni z nami, je zoper nas, kdor se ne podredi vodstvu tako imenovane narodne osvoboditve, je narodni izdajalec. V tem obrazcu za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali drugih proti v prihodnost, dostikrat tudi hoteli ubrati druge poti odpora, ni bilo prostora. Narodnoosvobodilne centrale, ki so jih obvladovali komunisti, so te ljudi preganjale s surovo silo – med vojno deloma s skrivnimi procesi in z divjimi likvidacijami brez obsodbe, po vojni z montiranimi procesi s številnimi ostrimi kaznimi s prisilnim delom v taboriščih in z usmrtitvami.
Razpoke, ki so tu zazijale – tako rekoč v duši slovenskega naroda – učinkujejo deloma še danes – v historičnem in političnem pogledu. V slovenskem narodu obstaja občutljivost posebne vrste, ki izvira iz tistih dni in otežuje notranji mir prav do danes. Da bi mogla tu z zgodovinskim delom prispevati k večji pravičnosti in razumevanju, je bil zame lahko le spodbuden motiv – pri znanstvenem delu samem pa je dovoljeno edinole ugotavljanje stvarnosti – snovi sem se morala lotevati nepristransko in odprto za rezultate. Upoštevati sem smela samo dokazljiva dejstva. V tem primeru je to pomenilo: Treba je bilo razgrniti obsežno mnogoterost tokov, motivov, pobud, organizacij in vidnih posameznih osebnosti tistega časa. Žal je komunistična Jugoslavija dopuščala le zelo enostransko prikazovanje zgodovine druge svetovne vojne in je tako imenovani narodnoosvobodilni boj predstavljala skoraj brez kritične presoje. Na meščansko opozicijo – na tradicionalne stranke, na krščanska gibanja, na Cerkev itn. – je bil udarjen pečat kolaboracije. Očitek kolaboracije je bil namreč učinkovit inštrument za preganjanje ljudi, ki so bili komunističnemu režimu nevšečni iz kakih drugih razlogov.
Kakor sem v tej knjigi poudarila že uvodoma, pričujoča raziskava nima pretenzij, da bi zgodovino tistega časa obnavljala in analizirala v celotnem obsegu. Šlo pa mi je za to, da bi prikazala mnogoštevilnost in mnogovrstnost organizacij, strank, zvez, vojaških in paravojaških enot kakor tudi obveščevalnih služb v Sloveniji, in s tem resničnosti ustrezno razširila pregled nad tedanjimi razmerami in dogajanji, da bi tako podala kolikor mogoče zvesto podobo bistva, ciljev in delovanja različnih družbenih in političnih sil tistega časa, kakor tudi odgovorila na vprašanje, kako je prišlo do nastanka in razvoja vsakokratnih grupacij in njihovih namer. Pri tem sem se osredinila predvsem na razmere in dogajanja znotraj slovenskega naroda in ne toliko na cilje in načine ravnanja zasedbenih oblasti, s katerimi se je doslej ukvarjalo že veliko zgodovinarjev.
Ugotovitve, pridobljene v tej knjigi, naj bi potem služile kot podlaga za presojo tistih sil – predvsem njihove legitimnosti – s stališča mednarodnega prava. Veseli me, da se je te naloge že lotil prof. Dieter Blumenwitz, redni profesor za mednarodno pravo na Univerzi v Würzburgu. Njegova raziskava bo izšla – tako je vsekakor predvideno – prav tako v zbirki »Študije o politiki in upravi«.
Vsekakor je mednarodnopravno nesporno, da je pomenila nemška, italijanska in madžarska zasedba najsevernejšega dela tedanje Jugoslavije kršitev določila Briand-Kellogovega pakta o prepovedi vojne, h kateremu je 27. avgusta 1928 pristopilo sprva 15, pozneje 60 držav (s Sovjetsko zvezo vred). V zvezi s tem je treba opozoriti na vojaške napade, na tujo upravo, na preseljevanje in pregon nekaterih skupin prebivalstva po zasedbenih oblasteh, na streljanje talcev, na koncentracijska taborišča, na prisilno mobilizacijo itn.; pri presoji vsega tega kot nadvse zavrženih, tako mednarodnopravno kakor tudi moralno nevzdržnih dejanj, tudi v Sloveniji ni kakih omembe vrednih nesoglasij. Toda medtem ko fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji in sistema po vsem svetu zadevata ob globoko zaničevanje, pa se početje komunistov, ki kršijo človekove pravice v deželah, ki so jih poprej zatirali, žal še danes marsikdaj obravnava kot manj obsojanja vredno, da, deloma celo kot povsem neprimerljivo s početjem fašistov in nacionalsocialistov.
V pričujoči raziskavi so prikazane strukture in razvoj dogodkov, ki so pripeljali do državljanske vojne v Sloveniji, pri tem pa je glavni poudarek na letih 1941 in 1942, ker so bili prav v teh prvih dveh letih vojne postavljeni temelji za nepomirljivi spor znotraj slovenskega naroda. Posebna pozornost pa je v tej raziskavi namenjena tudi koncu vojne, ko so komunisti končno prevzeli oblast. To delo razkriva, kako so komunistični oblastniki delovali, kako so ravnali z resnico in s človeškim dostojanstvom. Potemtakem, spoštovane gospe in gospodje, v letu 1945 ni bilo resnične »osvoboditve« Slovenije, ker se je osvoboditev iz ječe totalitarnega režima okupatorjev iztekla le v novo zasužnjenost drugega totalitarnega režima, vladavine komunistov. Osvobojena – in torej svobodna – je Slovenija šele od 25. junija 1991.
Med hudo zatiranimi Slovenci so se leta 1941 in v naslednjih letih razvila povsem različna stališča glede na to, kako se je treba odzvati na narodovo usodo in kakšno prihodnost naj bi izbrala Slovenija. Meščanske stranke – »Slovenska ljudska stranka«, liberalci in socialdemokrati – so zastopali legalistično stališče, se pravi, videli so se v kontinuiteti kraljevine Jugoslavije in so priznavali jugoslovansko vlado v eksilu z Dražo Mihajlovićem kot vrhovnim poveljnikom. Po osvoboditvi države izpod zasedbenih oblasti naj bi narod sam določil svojo vlado. Ali je bil nekdo privržen usmeritvi k temu cilju ali k tistemu partizanov – to je bila v slovenskih očeh hkrati odločitev med Londonom in Moskvo, čeprav se je na koncu, po sporazumu Tito – Šubašič l. 1944, tudi britanska vlada obrnila k Titu in partizanom.
Na drugi strani je nastala »Osvobodilna fronta«, obvladovana od komunistov, ki je neposredni boj proti zasedbeni vojski povezovala z bojem za revolucijo in novo (socialistično) ureditev. To stališče, pri katerem ni šlo le za spopad s tujo silo, temveč tudi za povsem novo družbeno ureditev, za katero si nikakor ni prizadevala večina ljudi, ampak naj bi se uveljavila s silo, je vojno naposled spremenilo v državljansko vojno. Komunisti so si prilastili izključno pravico do odporniškega gibanja – kot pravi odpor je veljalo samo tisto, kar je služilo njihovim namenom, drugače misleče so razglasili za izdajalce, proti katerim so dovoljena vsa sredstva – celo umor in strahovlada.
Kaj pa je komunističnim revolucionarjem podeljevalo legitimnost pri tem, ko so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki »naroda«? Da naj bi to bili, je v slovenskem zgodovinopisju in publicistiki prav do danes obveljalo kot nekakšna dogma, ki je ni mogel nihče spodbijati, ne da bi v očeh javnosti sam zabredel v bližino izdajalca in (ali) fašista.
Po natančnem preudarku se pokaže: Nič ni komur koli – bodisi komunistu ali komu drugemu – dajalo pravice, da bi razglašal svoje predstave kot edino sprejemljivo pot. Še najprej bi utegnila kot legitimacijska podlaga za komunistični koncept veljati najbrž pravilna podmena, da razen komunističnih organizacij ni bilo nobene druge organizacije, ki bi bila zmožna delovati enako disciplinirano in pripravljena uporabiti nasilje. Vendar bi bila tedaj nujno potrebna pluralistična usmerjenost te organizacije z več strpnosti do drugače mislečih. Tako se je vsekakor dogajalo, da so se v Sloveniji komunistične organizacije prav pogosto spopadale bolj z domnevno izdajalskimi rojaki kakor z zasedbenimi oblastmi. Zato pač tudi ni naključje, da so partizani komaj kdaj ubili kakega nacista ali fašista na zelo odgovornem položaju, so pa pomorili nič koliko znanih Slovencev. Težava pri presoji zasedbenega časa v Sloveniji je v dejstvu, da tu ni šlo le za boj zatiranih Slovencev zoper tuje zatiralce, ampak istočasno za boj revolucionarnih Slovencev zoper meščanske Slovence z računom na povojni čas. Zato tudi na vprašanje o izdaji in kolaboraciji ni mogoče odgovoriti tako preprosto, kakor to delata komunistično zgodovinopisje in publicistika, ko zanju razen komunističnega ne obstaja noben drug pošten odpor.
11.1.3. Slovenija v času okupacije 1941–1945
Kaj pa je pravzaprav sploh bila ta Slovenija?
Dravsko banovino, kakor se je dežela imenovala v kraljevini Jugoslaviji, so takoj po napadu Hitlerjeve Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 zasedle tri sile: Nemčija, Italija in Madžarska. Največji del slovenskega ozemlja so zasedli Nemci – Spodnjo Štajersko, Mežiško dolino, Gorenjsko, Zasavje – medtem ko so Italijani okupirali Ljubljano, Notranjsko, Dolenjsko, Belo krajino. Madžari so zasedli majhen del: namreč Prekmurje na severovzhodu.
a) Na ozemlju pod nemško zasedbo so takoj vpeljali ostre ukrepe zatiranja – in predvsem tudi take za popolno germanizacijo dežele. Slovenske kulturne organizacije, slovenska književnost kakor tudi slovenske šole niso smele več obstajati, raba slovenskega jezika je bila prepovedana, tudi po cerkvah. Sprožil se je val deportacij slovenskega prebivalstva – pregnanih je bilo kakih 80.000 ljudi. Okrog 17.000 se jih je izognilo pregonu s pobegom na področje, ki so ga zasedli Italijani.
b) Na ozemlju pod italijansko zasedbo, v t. i. »Ljubljanski pokrajini« (Provincia di Lubiana), je slovenska kultura – šole, izobraževalne ustanove – lahko obstajala še naprej, Cerkev je lahko delovala še naprej. Čeprav je vladalo strogo zatiranje, predvsem v poznejšem poteku okupacije.
V teku vojne so tako nemški kakor tudi italijanski okupatorji vedno znova jemali talce iz vrst civilnega prebivalstva in jih vsakokrat veliko usmrtili. To je bilo v ostrem nasprotju z mednarodnimi konvencijami, še posebno s Haaškim dogovorom iz l. 1907. Sodniki na Nürnberškem procesu so imeli pozneje v rokah veliko dokumentov o takih kršitvah mednarodnega prava s strani Nemcev in Italijanov.
c) Tako kakor Nemci na Štajerskem in na Gorenjskem so tudi Madžari zanikovali obstoj slovenskega naroda. Slovenci v Prekmurju po madžarski interpretaciji niso bili Slovenci, temveč »Vendi«. Vse krajevne table in javne napise so odstranili in jih zamenjali z madžarskimi, priimke so madžarizirali. Uradi, izobraževalne ustanove in šole so morale svoje slovenske knjige oddati, in te so bile nato sežgane. Vsa slovenska društva so bila razpuščena.
11.1.4. Slovenska gibanja: odporniško gibanje in državljanska vojna
Ker Slovenci na Štajerskem in Gorenjskem pod nemško zasedbo niso imeli prav nobene možnosti, da bi se publicistično ali sicer politično in kulturno izražali, je zdaj čisto naravno prevzela vlogo vodilnega središča za slovenski narod »Ljubljanska pokrajina«. Nasploh so zdaj prihajala vsa relevantna gibanja Slovencev odtod – dokler niso Nemci po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 zasedli tudi tega ozemlja. Razvoj odporniškega gibanja v različnih taborih kakor tudi živahni razmah komunistov, ustanovitev »Osvobodilne fronte« (OF) kakor tudi Varnostnoobveščevalne službe (VOS), in naposled mnoge čezmejne aktivnosti, tudi tihotapljenje orožja čez meje mesta Ljubljane, obkrožene z bodečo žico, vse to pod nemško zasedbo ne bi bilo mogoče.
Že prav od začetka so se razvile ilegalne organizacije, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kakor tudi v meščanskem in kralju zvestem taboru. Do združitve različnih gibanj pa vendarle ni prišlo, ker je že 16. septembra 1941 Vrhovni plenum komunistično obvladovane OF sprejel nekaj sklepov, ki so onemogočili sodelovanje in na katerih so komunisti med drugim utemeljevali legitimnost svoje oblasti. Vrhovni plenum, ki se je preimenoval v »Slovenski narodnoosvobodilni odbor«, je monopoliziral odporniško gibanje. V skladu s tem je bil sleherni odpor zoper okupatorja zunaj »Osvobodilnega odbora« in partizanske vojske razglašen za narodu škodljiv in je bil krvavo kaznovan. OF ni imela od naroda nobenega pooblastila, da bi mogla govoriti in ravnati v njegovem imenu. Sicer pa v času vojne tudi ni bilo mogoče izpeljati kakih volitev ali referenduma. V Osvobodilni fronti ne najdemo strank, ki so se legitimirale pred vojno oziroma njihovih izvoljenih predstavnikov. Razen tega je bil izdan Zaščitni odlok, ki naj bi kaznoval narodne škodljivce in izdajalce, pri tem pa je postal izdajalec tudi vsakdo, ki je deloval proti okupatorju zunaj OF in partizanske vojske.
V Sloveniji je številčno zelo šibka Komunistična partija izkoristila enkratno priložnost, da je pozneje prišla na oblast. Ta priložnost se ji je ponudila z okupacijo. Član Politbiroja ZK KPJ Edvard Kardelj je že oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, da bodo komunisti vodili oborožen odpor proti okupatorju samo tedaj, če se jim bo ponudila priložnost, da izpeljejo revolucijo.
Komunistična partija je konec avgusta ustanovila Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila odgovorna izključno partiji in ki je imela nalogo, da opravlja kaznovanje, kakršno je predvideval Zaščitni odlok. Začelo se je v Ljubljani, kjer so bili tako imenovani izdajalci »usmrčeni« na cesti, pa tudi na domu. V resnici je šlo praviloma za narodno zavedne Slovence, ki so bili prepričani protikomunisti. In nadaljevalo se je v podeželski regiji Ljubljanske pokrajine. Spomladi l. 1942 – malo pred italijansko ofenzivo (15. julija) – se je nasilje stopnjevalo. Komunistična varnostna služba VOS je skušala neusmiljeno odstraniti vse, ki bi utegnili biti zmožni ogroziti organizacijo Osvobodilne fronte in od komunistov vodeno narodnoosvobodilno gibanje, ali pa tudi samo načeti njen samozvani monopol pri zastopanju odporniškega gibanja.
Leta 1942 so bili partizani že dobro organizirani. Še naprej so nadaljevali taktiko, začeto že l. 1941, tako da so s posameznimi akcijami – zlasti z napadi in sabotažami – prizadejali italijansko zasedbeno oblast in se potem ob nevarnosti umaknili. S tem so pri Italijanih izzvali neusmiljene povračilne ukrepe, pogostna maščevalna dejanja, ob katerih je moralo največ pretrpeti nedolžno podeželsko prebivalstvo. Slovenci, ki se niso mogli navdušiti za OF, velikokrat tudi taki, ki so bili čisto nepolitični in so hoteli zgolj živeti v relativnem miru, so bili tako hudo stiskani od dveh strani. Z ene strani so prihajali partizani, zaplenili živila in živino, se maščevali nad posamezniki, včasih pa tudi nad celimi družinami, ki so jih šteli za sovražne ali pa vsaj nedejavne ali premalo dejavne proti zasedbeni oblasti, na drugi strani pa je italijanski okupator uganjal nasilje nad prav istimi vasmi in istimi družinami, ker so domnevno podpirale partizane ali pa jih vsaj niso izdale. Cele vasi so bile požgane, veliko ljudi odpeljanih v taborišča ali pri priči pobitih, marsikdaj so bile iztrebljene cele družine.
Zaradi italijanskega in partizanskega zatiranja so se od pomladi 1942 naprej v raznih naseljih spontano – in edinole z namenom samoobrambe – ustanavljale vaške straže. Te so se naposled čutile prisiljene, da sprejmejo orožje iz rok italijanskih okupatorjev. Komunistični teror nad podeželskim prebivalstvom je namreč postajal čedalje bolj neznosen. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 se je zgodilo eno največjih hudodelstev v Sloveniji za časa vojne. Po padcu Grčaric in Turjaka je »ljudska oblast« uprizorila v Kočevju prvi politični montirani proces in izrekla 16 smrtnih obsodb. Za odrom pa je pobila še nekaj sto nasprotnikov, tudi ranjencev. To se je zgodilo, čeprav so tisti čas še potekala prizadevanja, da bi se vendarle dosegel sporazum med obema taboroma. Vaški stražarji, ki so se bili zbrali na Turjaku, so se pripravljali, da stopijo v ilegalo – proti nemškemu okupatorju.
Kot odgovor na dogodke v Kočevju in okolici je nato nastalo slovensko domobranstvo, katerega cilj je bil, bojevati se proti boljševizmu – s pomočjo Nemcev.
Mimo tega pa so obstajale tudi ilegalne organizacije, tako npr. različne legije in – tudi v Sloveniji – po številu šibka jugoslovanska vojska (četniki), katerih poveljnik je bil Draža Mihajlović, hkrati tudi minister jugoslovanske vlade v eksilu. Obveščevalne službe so vsaj še do jeseni 1944 oskrbovale vlado v eksilu in zaveznike s poročili iz zasedene dežele. Mnogi so bili zaradi tega aretirani in odpeljani v Dachau.
Predvojni slovenski politiki so nato poskusili sestaviti nacionalni politični odbor. Potem ko Narodni svet legalno ni mogel več obstajati in se ilegalno ni mogel uveljaviti, je bila l. 1942 osnovana Slovenska zaveza. Ko je po kapitulaciji Italije razpadla tudi ta, so zastopniki Slovenske ljudske stranke SLS in Jugoslovanske nacionalne stranke JNS, tako imenovanih »liberalcev« – ob pritegnitvi nekaterih socialistov – vnovič poskusili doseči sporazum in vzpostaviti narodno zastopstvo z lastno Slovensko narodno vojsko, SNV. Pogajanja so se začela spomladi 1944 v najstrožji tajnosti. Udeležencem je bilo čedalje bolj jasno, da morajo tudi zahodnim zaveznikom poslati razločne signale. Nato je nastala »Narodna izjava«, datirana z 29. oktobrom 1944, ki naj bi postavila nekaj smernic za povojno ureditev – temeljito socialno, gospodarsko preureditev države. Naposled je prišlo 3. maja 1945 v Ljubljani do oblikovanja Slovenske vlade. Vse enote, ki so se nahajale na tradicionalni strani, so bile včlenjene v Slovensko narodno vojsko.
11.1.5. Dilema Cerkve
V posebno problematičnem položaju se je znašlo vodstvo katoliške Cerkve v Sloveniji. Od začetka zasedbe dalje je skušala prebivalstvu pomagati toliko, da bi moglo kolikor je mogoče brez škode prebiti okupacijo. Osrednja cerkvena osebnost je bil škof dr. Gregorij Rožman, ki je pozneje, l. 1946, od komunističnega sodstva v odsotnosti obsojen na 18 let prisilnega dela. Rožman je bil prepričan, da je oborožen upor za tako majhen narod, kakor je slovenski, nesmiseln in brezupen, da bi veliko žrtev padlo zaman, vsekakor pa te ne bi bile v nikakršnem sorazmerju s kakim majhnim delnim uspehom, ki bi bil tu in tam mogoč. Dejansko razne nasilne uporniške dejavnosti (drugače kakor v odporniških gibanjih nekaterih drugih dežel) niso nič spremenile sile in moči zasedbene vojske, poznejši odhod okupatorjev in njihov popolni poraz nista imela nič opraviti s tistimi dejavnostmi na zasedenem ozemlju. Res, da ne kaže prezreti vrednosti, ki jo ima oborožen upor kot »signal« in simbol za samopotrditev zatiranih kakor tudi za odklonitev krivice, vendar ne sme ostati nezastavljeno vprašanje, v kakšnem razmerju je bilo to pozitivno učinkovanje signala z neizmernim trpljenjem civilnega prebivalstva, ki je bilo pri tem izzvano, ali je bilo mogoče v teh brezupnih okoliščinah prevzeti odgovornost za številne človeške žrtve, ki so bile s tem povzročene. Ali je upravičeno sprejeti odgovornost za silovite katastrofe med slovenskim prebivalstvom samo zato, da se postavi znamenje, da in celo zato, da se komunistično vodeni Osvobodilni fronti podari dober izhodiščni položaj za poznejšo oblast? To vprašanje si je zastavil škof in je nanj odgovoril z razločnim Ne.
Ko je na ulici izbruhnilo odkrito nasilje in je moralo veliko Slovencev umreti, prav pogosto umorjenih zavoljo domnevnega »izdajstva«, je izrazito protikomunistični škof ta dejanja čedalje glasneje obsojal. Izrecno je svaril pred »brezbožnim komunizmom«, opirajoč se na encikliko »Divini Redemptoris«. Vosovske »likvidacije« so bile s stališča katoliške morale docela nevzdržne. Rožman je bil prepričan, da bodo zavezniki kmalu premagali okupatorje. Komunisti pa da bi, če bi prišli na oblast, vladali še dolgo. Prepričan je bil, da je treba storiti vse, da bi bilo žrtev kolikor je le mogoče malo. Obenem je poskušal pri zasedbeni oblasti intervenirati za vse, ki so za to zaprosili, ne glede na njihovo politično prepričanje.
11.1.6. Sodbe in pokol po vojni
V nasprotju s pričakovanji tradicionalne strani se zahodni zavezniki spomladi 1945 niso izkrcali na Balkanu. Zaradi prodiranja partizanov sta se narodna vlada in slovenska narodna vojska večidel umaknili v britansko zasedbeno cono na Koroškem, tam so jih nastanili v vetrinjskem taborišču. Spremljalo jih je veliko civilistov. Britanci pa so slovenske domobrance izročili Titovim četam. Večina jih je končala, po vseh pravilih pomorjenih, v kraških jamah Slovenije. Pretežni del četnikov pa je odšel v Italijo in preživel.
Po tako imenovani »osvoboditvi« se je začelo obračunavanje komunistov z vsemi političnimi nasprotniki in z vsemi morebitnimi izviri nevarnosti za nove oblastnike. Preganjani so bili predstavniki tako imenovane »bele« in »plave garde«, ostanki nekdanjih političnih strank, člani Katoliške akcije, predstavniki Cerkve, sodelavci Intelligence Servicea, pa tudi kratko malo pripadniki premožnih slojev, zlasti podjetnikov. Vse, kar ni bilo vključeno v Osvobodilno fronto, je bilo sumljivo, preganjano in večidel postavljeno pred sodišče. Sumljiv je bil vsakdo, ki je kritično razmišljal o katerem koli področju tako imenovane ljudske oblasti. Ključno vlogo pri izvajanju »revolucionarne« strahovlade je imela OZNA, bolj znana pod imenom »Udba«. V najkrajšem času je spletla mrežo neformalnih sodelavcev, pri tem pa ji je za dosego ciljev prišlo prav vsako sredstvo.
Sodstvo je postalo, ustrezajoč strateškemu celostnemu konceptu, inštrument politike. Sledili so sodni procesi po zgledu »Kočevskega procesa«, izpeljanega v letu 1943, pri tem pa je bila posebno močno prizadeta Katoliška cerkev, ki je vse do preobrata l. 1990/1991 veljala za sovražnika št. 1 komunističnega režima.
Z agrarno reformo, sprejeto že l. 1945, je bila celotna veleposest razglašena za »ljudsko premoženje« – prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb in drugih pravnih oseb, Cerkve, samostanov in verskih zavodov kakor tudi ustanov.
Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina omembe vredna politična sila. Celega pol stoletja je obvladovala Jugoslavijo, Slovenijo. Tisti čas je danes zgodovina. Vendar pa zgodovina, ki še v mnogih pogledih potrebuje osvetlitve in pravične razlage.
Zahvaljujem se Vam za pozornost in upam, da bo ukvarjanje s to knjigo sprožilo tudi rodovitno razpravo.
12. Dogodki in premisleki
12.1. Vaška straža pri Devici Mariji v Polju
Janez Grum
V tem delu skušam prikazati njeno poseganje med tisti del občanov poljske občine, o katerih je bilo znano, da so ofarski terenci in partijski aktivisti. Ti so dejansko bili zaledna vojska partizanov.
Kot pri drugih postojankah VS okrog Ljubljane in v večjih krajih na podeželju, kjer enotnosti v idejnem mišljenju in družbenopolitični dejavnosti ni bilo več, je tudi VS v Polju skušala zavreti dejavnost te zaledne vojske. Šlo je za razbitje terenske mreže. To je bila zahtevna in odgovorna naloga, meni, poveljniku VS v domačem kraju, pa zoprna.
V času mojega poveljstva (od 8. 9. 1942 do 15. 4. 1943) je VS v Polju prijela 27 ljudi, večino v prvih treh mesecih obstoja. Ker je bil seznam prijetih in zaslišanih (vodil ga je E. H.) po italijanskem zlomu izgubljen, naslanjam število 27 predvsem na seznam, ki ga je na zahtevo »Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo« sestavil Državni arhiv Slovenije, pri čemer so verjetno sodelovali tudi nekdanji aretiranci, terenci ter partijski aktivisti. Seznam z 22 imeni je omenjena Komisija izročila javnemu tožilcu dne 9. febr. 1946. Po tem datumu je bil 15. marca 1946 temu seznamu dodan krajši opis aretacije in ustrelitve Mirka Rometa, Dobrunje 85, kar se je zgodilo 28. januarja 1944, torej v domobranskem času. Ni pa omenjeno, če je bil ta pripis sporočen tudi državnemu tožilcu.
Nekaj besed k seznamu. Pri eni ženski je zapisano, da so jo aretirali karabinjerji. Pri dveh drugih imenih pa, da sta bili osebi prijeti decembra 1943 in nato poslani v Dachau, to je tudi v času domobranstva. Teh treh torej, čeprav so na seznamu, ni aretirala VS. Pri dveh drugih imenih pa je omenjeno, da sta bili osebi prijeti v začetku septembra 1942, kar bi pomenilo, da pred ustanovitvijo VS. Iz kratkih opisov je razvidno, da je tudi ta dva prijela VS v prvih treh mesecih svojega obstoja.
Zaradi resnice dodajam k številu 19 prijetih še osem imen, ki jih ni v seznamu »Komisije«, so pa v mojem spominu. V noči nameravanega partizanskega napada sta bili v postojanki zaprti žena in mlajša hči Lovra Kuharja (pisatelja Prežihovega Voranca), ki sta se skupaj s še eno hčerko že pred vojno priselili na vzhodni rob Vevč, že blizu Zgornjega Kašlja. Pred tem je bila prijeta Gasarjeva Marička iz Zgornjega Kašlja, po napadu pa zdravnikova hči (dr. Jenkova), ki je kmalu potem odšla za možem Markom Simčičem k partizanom. 26. oktobra so bili v bunkerju pod Šmartnim odkriti in prijeti žena in hči vodilnega komunista Franca Leskoška in Cene Štupar, glavni aktivist na Črnučah, v vasi Šmartno pa Valentin Petač, ki je imel skrb za omenjeni bunker. Skupaj 26 aretiranih! – Torej ne »okoli 50 ljudi«, kot je poročal naravnost Kardelju »zaupnik centralnega komiteja KPS Jože Moškrič dne 24. oktobra 1942« (Cf. Jesen 1942, 1963, str. 97.) Po Moškričevem poročilu naj bi bilo »okoli 50 ljudi prijetih v treh tednih«; dejansko je bilo prijetih 27 v treh mesecih!
Beseda o prostorih, ki so služili kot zapor. Kletni prostori pod dramskim odrom v prosvetnem društvu so bili že več let prej adaptirani za trgovino Konzumnega društva, ki se je kakšni dve leti pred vojno preselilo v Svetkovo hišo čez cesto. V teh prostorih ni bilo vlage. Največkrat so bili v njih dva ali trije aretirani. Vaška straža je prijela tudi nekaj žensk, morda tretjino od števila 27. Te so bile nastanjene v dveh sobah nad hišnikovim stanovanjem, torej v prvem nadstropju. Nastala je potreba imeti ločene zaslišane in tiste, ki še niso bili zaslišani. Zato je bilo pet ali šest prijetih žensk prepeljanih v malo dvorano v kaplaniji. To se je zgodilo brez moje vednosti in brez privolitve starejšega kaplana Lamovška. Zato je ta takoj protestiral, da kaplanija ni primeren prostor za pripornice in da naj jih posadka čimprej odpelje iz kaplanije. Neprijetna za oba kaplana je bila tudi straža ob kaplaniji zaradi pripornic.
Zraven dvorane je bila pitna voda ter posebej še pralnica in stranišče. Zaradi velikih oken je bila mala dvorana (za 50–60 ljudi) svetla in zračna, prav nič kletno zatohla. Pred vojno je služila za shode in sestanke. Ker smo dovolili, da smejo priprte dobivati enkrat na dan kosilo od doma, je po kaplaniji dišalo kot redkokdaj. Po tednu dni, morda dan ali dva več, so bile priprte poslane nazaj v postojanko. Nobena ni bila zaslišana v kaplaniji. Tako je bilo konec te tudi zame neprijetne zadeve, ker sem takrat sam stanoval v kaplaniji od jeseni 1935.
Pripor žensk v kaplaniji je komunistična propaganda po vojni prikazovala kot »mučilnico v Polju«.
Nekaj besed k zasliševanju. Vsak aretirani je bil zaslišan in pri tem nihče ni bil mučen. Temu je pritrdil tudi Ernest H. v pismu, ki sem ga pred kratkim prejel. Navedel pa mi je malo izjemo k moji trditvi: »Nekdo je predrzno odgovarjal in prejel zaušnico … Oče Govše je morda res pretrdo ravnal s Petačem«. To je vse, kar bi danes mogel kdo očitati VS v Polju. K Petaču naj pripomnim, da so ga kaj hitro prevzeli Italijani, ga dalj časa zasliševali in ustrelili.
Streljanje od vaških stražarjev aretiranih so Italijani pridržali sebi, in to dosledno. Na področju treh VS – Polje, Bizovik, Sv. Urh – je bila izjema glede tega ustrelitev Rudolfa Muzga v bližini Podlipoglava 26. marca 1943. Smrtno obsodbo nad njim je izreklo italijansko poveljstvo v Ljubljani, za zgled okolici pa so morale eksekucijo izvršiti omenjene tri VS. Terenski aktivist Muzga, ki so ga odkrili in prijeli stražarji s Sv. Urha, je pri zaslišanju v Bizoviku priznal, da je vodil več kot 200 ljudi v partizane, predvsem tiste, ki so prihajali iz Ljubljane. Je pa tudi pokazal grobove Draga Holozana in dveh Italijanov, ki so padli 8. decembra 1942 v Podlipoglavu. – Muzga je rad sprejel možnost za spoved in prejem obhajila v sostrski cerkvi, kar je opravil sostrski župnik Verce.
Po ustrelitvi je bilo domačim naročeno, naj ustreljenega prepeljejo na sostrsko pokopališče.
Vsekakor je bilo poveljstvo VS v Polju zame kot domačina delikatna stvar. Taka so bila zasliševanja znanih občanov. Predvsem pa je bila težka odločitev koga izpustiti in koga predati Italijanom. Izpuščenih je bilo več kot polovica od šestindvajsetih, od Italijanom predanih pa sta bila dva, morda trije poslani v internacijo. Kadar je VS koga aretirala, je takoj drugi dan, če ne še isti večer prišel kdo od sorodnikov prijetega in prosil za pogovor s poveljnikom. Teh prošenj ni bilo mogoče takoj odbiti, ampak je bilo potrebno vsaj nekaj pogovora. Vsi pa so prosili za izpustitev prijetega in pri tem navajali različne razloge. Eden se je dobro poznal z mojim očetom, da mu je napravil novo streho in popravil vodnjak. Drugi je imel v dobrem spominu našo mamo, da je z njo hodil v staro poljsko šolo, tretji je navajal težave in probleme v družini priprtega itd. Vsi so trdili, da se prijeti ne ukvarja s politiko in da je bil krivično denunciran, da ne dela za partizane …
Posebej neprijeten je bil tale primer. Ko se je s prvo skupino rešenih z Raba vrnil nekdo, ki ni bil predlagan za vrnitev, a je bil mišljen nekdo drug z istim imenom, so ga Italijani poslali nazaj v internacijo. Bil je daljni sorodnik naše družine. Končno je bil rešen po tretjem seznamu. Vedno bolj sem doživljal resničnost pregovora, da je težko biti prerok v domačem kraju, v mojem primeru na čelu VS. Tudi vzdrževanje discipline pri stražarjih – domačinih je bilo večkrat kočljivo. V enem primeru je kaznovani stražar ušel iz pripora in me klel pred ljudmi, ki so prihajali z vlaka v Polju. Pozneje je kot domobranec v Rupnikovem bataljonu postal višji narednik. Kot vrnjeni domobranec iz Vetrinja je pred Dravogradom skočil z drvečega vlaka in precej potolčen prišel nazaj v Vetrinj. Pred nekaj leti je umrl v Argentini. Po končani vojni je komunistična oblast, točneje diktatura KP, tudi v poljski občini bila odločena čimprej obsoditi nekdanje vaške stražarje. Zato je Komisija za ugotavljanje zločinov ukazala Arhivu Slovenije sestaviti tudi seznam tistih, ki naj bi bili odgovorni in krivi za vso dejavnost VS v Polju. Pri tem se je Arhiv naslanjal na špijonažna poročila, ki so bila napisana v dobi, ko je VS obstajala, nobenega dvoma pa ni, da so tudi pri tem drugem seznamu sodelovali nekdanji terenci in drugi komunistični aktivisti.
Na seznamu so: Govše Z–7790, Rant Z–7821, Jerančič Z–7104, Petkovšek Z–7761, Kete Z–7385, Dovč Z–7780, Hirscheger Z–7369, Govše Z–7370, Završnik Z–5379, Hirscheger Z–7384, Halozan Z–5394, Pikl Z–7781, Resman Z–7782, Jeriha Z–3604, Kukovica Z–5376, Grad Z–4898, Rak Z–7756, Hlebš Z–7752, Grum Z–7753, Smrdu Z–3605, Bajel Z–7787.
Kopija odločbe poslana javnemu tožilcu v Ljubljani.
Svetič Vilibald. Ljubljana, 9. 2. 1946
K seznamu. Dva od navedenih, Avgust Govše in Jaka Kukovica, oba vrnjena iz Vetrinja, sta bila po vmesnih postajah križevega pota pripeljana iz Celja na železniško postajo v Zalogu – prvi že v juniju, drugi konec avgusta 1945 – in tam izročena nekdanjim terencem in komunistom iz Zaloga in Polja. Od tam naprej za Govšetom do danes ni sledu. Kukovica pa je na trgu sredi Polja doživel svojo kalvarijo (Zaveza, št. 6, str. 26). – Deset od v seznamu navedenih je bilo v začetku l. 1946 v begunskih taboriščih na Koroškem. – Nekaj besed o Keteju.
Župnik Kete, ki pri VS ni sodeloval in ga mi nismo obveščali o našem delu, je verjetno prišel na ta seznam zaradi svojega propagandnega članka »Prej leglo komunizma – sedaj žarišče narodnega gibanja« (Slovenec 30. jan. 1944). Tudi Kete je bil na Koroškem, umrl je 27. julija 1951 in je pokopan na Brežah (Friesach).
Na seznamu ni naveden Martin Kranner, ker je omenjen že na prvi strani Odločbe z oznako Z–7368. V sodnem procesu, do katerega pa ni prišlo, bi bili časopisi takrat pisali o »Krannerjevem procesu« in ga označili kot voditelja protikomunistične dejavnosti v Polju in zato za najbolj odgovornega. Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da je bil pred vojno zelo delaven v katoliških akademskih društvih. (Cf. Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941.) Tudi Kranner je bil na Koroškem, največ v domačih Žabnicah, kamor še sedaj često zahaja in večkrat obišče Višarje. – Kaj so njemu in drugim na seznamu očitali poljski komunisti, je zapisano v »ugotovitvah in odkritjih« terencev in aktivistov. Sestavek bi preveč narasel, če bi pri vsakem imenu na tem drugem seznamu navedel kaj iz teh odkritij. To je shranjeno v Arhivu Slovenije v oddelku Z in vsakomur dostopno. Kot je omenjeno pri imenih, je bil tudi ta seznam skupaj s prvim izročen državnemu tožilcu 9. 2. l946.
»Mučilnica v Polju«. Zakaj je bila mala dvorana v kaplaniji razglašena za mučilnico, sem že omenil. Po vojni je komunistična propaganda nemalokrat vrgla med ljudi laž, da je bila mučilnica v župnišču in zanjo naj bi bil odgovoren župnik Kete. Novi župnik po vojni (menda član duhovniške Ciril-Metodove skupine) je pri oblasteh dosegel, da je prišla v župnišče uradna komisija, ki naj bi našla dokaze za obstoj mučilnice.
V to komisijo je bil pritegnjen tudi mežnar Karel Pintar, omenjen v prvem sestavku. Vsi so bili v belih srajcah in goloroki, torej še ni bilo mrzlo. Skupino je iz šolskih prostorov opazila Zofka Rant, nekdanja hišnica v prosvetnem domu, ko je bila skupaj s študentko Cilko Gabrovšek prisiljena za kazen ribati prostore v šoli. Pozneje je Rantova Pintarja vprašala, kaj je bil razlog, da je skupina šla v župnišče. Pintar ji je zaupal, da je skupina imela nalogo ugotoviti obstoj mučilnice, pa da niso našli nobenega dokaza zanjo. O tem časopisa tedaj nista poročala. Zofka Rant mi je to povedala avgusta 1966 ob obisku v Št. Jakobu na Koroškem. Bila je nenavadno razumna ženska, zato nisem dvomil v njeno pripoved. Verjetno obstoji o tej komisiji kak dokument v Arhivu Slovenije.
Javno mnenje pa je tudi poslej bilo prepričano, da je v Polju bila mučilnica, in očitek je padel na kaplanijo, ki naj bi bila »center klerofašistov« (str. 118 v poljskem Zborniku). In na str. 120 je v Zborniku slika kaplanije z njeno jugozahodno stranjo, ki gleda proti cerkvi. Zraven slike je zapisano: »Bivša kaplanija v Polju, kjer so v kleti mučili pristaše OF«. Pri tem pa Zbornik ne navaja, kdo so bili stanovalci v kaplaniji do konca vojne. Če bi bili sestavljavci te knjige res prepričani o mučilnici in bi mogli navesti dokaze, bi z užitkom omenili imena kaplana Lamovška, kaplana Vukšiniča in Janeza Gruma. – Da je bila ta izmišljena trditev o mučilnici v kaplaniji več let predmet komunistične propagande za široke množice, je dokaz njena omemba v knjigi Ljubljana v ilegali IV (str. 247). Tam je objavljena slika kaplanije z dveh strani. Pripis spodaj pa se glasi: »Domobranski zapor in mučilnica v Polju«. Čudno pri tem pa je, da v tekstu kaplanija ni nič omenjena. Zgolj propagandno je vržena tudi v to precej razširjeno knjigo!
Naslednji odstavki prikazujejo tri značilne in zanimive dogodke, ki niso zadevali celotne postojanke VS, ampak samo poveljnika. Bili so takšni, da moram nekaj povedati o njih.
Prvi primer.
V pozni jeseni 1942 sta se VS v Polju javila dva partizana, ker nista zmogla več prenašati trdega partizanskega življenja. Oba sta bila domačina iz Zaloga in meni dobro znana že pred vojno. To sta bila Miha Kačar, priložnostni delavec in lastnik večje hiše v Zalogu, ter Franc Škerjanc, ki je bil kmet. Kačar je v pojasnilo povedal: »Prvo zimo (1941/42) je bilo v partizanih kar prijetno. Italijanski napadi so bili redki, ni bilo hitrih maršev in v hudem mrazu smo se greli ob kmečkih pečeh. Ko pa ste vi (VS) udarili nazaj, je v hribih nastal hudič.« Škerjanc je težko prenašal partizanstvo tudi zato, ker je imel samo eno oko. Tudi telesno ni bil krepak. Oba sta bila stara okrog 40 let. Škerjanc je bil znan v poljski občini in čez njene meje, ker je bil na občinskih volitvah v Polju v sept. 1936 nosilec komunistične liste, torej kandidat za župana. Na volitvah je zmagal kandidat JRZ Ivan Keber. Nosilec komunistične liste je bil Škerjanc tudi pri državnih volitvah l. 1938, kot kandidat za poslanca vzhodnega dela ljubljanske okolice. Tudi tedaj sta zmagala kandidata JRZ. Volilno propagando zanj je vodil vodilni partijec Franc Leskošek, ki je bil obenem namestnik kandidata. Če bi bila ta lista zmagala, bi po vsej verjetnosti Škerjanc odstopil, dejanski poslanec v Beogradu pa bi bil Leskošek. – (Cf. Poljski zbornik, str. 65, kjer sta na sliki Škerjanc in Leskošek z zavezanimi usti, češ da ne smeta govoriti in da so jima vsi shodi prepovedani.)
Kačarju in Škerjancu sem jasno povedal, da verjetno ne bo mogoče obiti Italijanov in da bosta morala v internacijo. S tem sta že računala. Predlagal pa sem jima, naj bi se skrivala v bližini doma. Po nekaj tednih pa sem prejel prošnjo Škerjančeve žene, naj bi nujno prišel na njihov dom. Res sem šel v Zalog, seveda z večjo patruljo, ker bi ta prošnja utegnila biti past zame. Močno vznemirjena je Škerjančeva povedala, da sta z možem zelo zaskrbljena, da bi partijski aktivisti zvedeli, da je mož zapustil partizane in da se skriva nekje nedaleč. Kaj hitro je izrekla prošnjo, naj bi bil mož čimprej poslan v internacijo, ker da bo samo tam varen. Odgovoril sem, da se mi ta prošnja upira in da mi jo bodo njeni sorodniki v Slapah in drugi zelo očitali. Pri ponovnem obisku čez nekaj dni je Škerjančeva povedala, da bodo njeni v Slapah (ofarska hiša) molčali o moževi internaciji. – Škerjanec in Kačar sta bila kmalu potem izročena Italijanom, ki so ju poslali v taborišče v Italijo. Po zlomu Italije sta se oba vrnila domov in tudi vojno sta preživela. Nisem pa pozneje nikoli slišal, da bi ju KP kaznovala za njuno dezerterstvo. – Nekoč po vojni so pred poljsko cerkvijo naključno prišli skupaj Škerjanc, Tone Maček (brat famoznega Ivana Mačka) ter moj brat Karel. Ko je Škerjanc vprašal brata: »Kako pa kaj Janez?«, je Maček segel vmes in rekel: »Na mestu bi ga počil, če bi ga dobil.« Škerjanc pa na to: »Eh, meni je Janez rešil življenje.«
Drugi primer.
Bilo je najbrž v oktobru 1942, ko sem prejel od poveljnika fašistične čete v zaloški šoli vabilo, naj bi se čimprej zglasil pri njem. Ob obisku me je takoj presenetil z vprašanjem, če poznam Ivana Pangeršiča iz te okolice. Vojaška oblast ga je pripeljala iz internacije v Ljubljano in ga določila za talca. Pangešič je bil v širši okolici znan in tudi vpliven kot vodja krščanskosocialističnega sindikata v vevški papirnici, izmenično z Edvardom Reškom. Bil je član delegacije krščanskih socialistov (JSZ), ki so junija 1940 v Celju sklenili sodelovanje s komunisti. Fašistični poveljnik mi je na kratko navedel neke razloge za to italijansko odločitev, nato pa me vprašal za mnenje o Pangeršiču. Povedal sem, da Pangeršiča poznam že veliko let, da sem bil kot dijak celo tri leta član njegove krščansko usmerjene kulturne organizacije za delavce (Krekova mladina), katero je on dobro vodil, da sva tri leta skupaj igrala v tamburaškem zboru, da je z družino redno hodil v cerkev, da komunist NI! To navajam po spominu, verjetno sem omenil še kaj. Ker me je fašist precej pozorno poslušal, sem bolj proseče dodal: »Morda bi Pangešiču višja vojaška oblast prizanesla s smrtno kaznijo?« In precej v zadregi sem izrekel misel, da če ne gre drugače, naj bi ga poslala nazaj v internacijo. To se je tudi zgodilo. Po italijanskem zlomu se je Pangeršič vrnil domov. Morda je moj obisk pri fašističnemu poveljniku nekaj pripomogel, da ni bil ustreljen kot talec. – Tu moram zavrniti iz trte zvito trditev na str. 198 knjige Rdeči Zalog, da so v zaloški šoli zasliševali Pangeršiča »belogardisti Kranner, Hirschegger in Grum«. Zavračam tudi trditev, da je njegov oče na italijanski komandi zvedel, da ga »imajo v rokah domačini«. Pri obisku v zaloški šoli Pangeršiča sploh nisem videl. In ves čas sem imel vtis, da je njegova usoda že dokončno odločena. – Po vrnitvi je Pangeršič kmalu odšel na Gorenjsko, kjer ga je KP naslednje leto postavila za načelnika Narodne zaščite v jeseniškem okrožju. Padel je pod kroglami Nemcev pri Sv. Križu nad Jesenicami 4. febr. 1945.
Tretji primer.
Bilo je že na pomlad 1943. Spomnim se, da je bila že trda tema. Okoli pol osmih zvečer se je pred kaplanijo ustavil kmečki koleselj z enim vpreženim konjem ter voznik s spremljevalcem. Ta je prišel v kaplanijo prosit, da bi eden od obeh kaplanov prišel previdet bolnika v Zadobrovo. Kaplana sta bila takoj pripravljena, vendar je starejši Lamovšek rekel: »Ker bo kmalu policijska ura, bo eden od naju jutri zgodaj zjutraj prinesel bolniku evharistijo.« Kaplan Vukšinič pa je predlagal, da je to mogoče še sedaj zvečer ob spremstvu vaških stražarjev, saj smejo iti čez železnico pri postaji kadarkoli mimo italijanske straže. Res so kar hitro prišli štirje stražarji, ki so s puškami na ramah spremljali Vukšiniča z obhajilom. Čez kakšno poldrugo uro se je kaplan vrnil in povedal, da je bila vožnja tja in nazaj brez ovir. Drugo jutro smo zvedeli, da je bolnik proti jutru umrl. – Po vojni je komunistična propaganda ta dogodek zmaličila tako, da so v Polju videvali kaplana Vukšiniča, kako je skupaj z vaškimi stražarji vdiral k družinam, pri njih iskal propagandno gradivo za OF ter ljudem grozil. Danes 90-letni Vukšinič, dolgoletni župnik na kanadski fari v bližini znanega kanala Welland za dviganje in spuščanje ladij, uživa svoj pokoj v slovenskem starostnem domu Lipa v Torontu.
13. Po branju
13.1. Kaj ponujajo farne spominske plošče?
Tine Velikonja
Zbornik Janka Pleterskega, Oto Luthar in Jurij Perovšek, ZRC SAZU 2003
Kakšen zbor modrecev je Slovenska akademija znanosti in umetnosti? Včasih dobiš vtis, da gre za združbo starcev, ki vsak mesec s tresočimi prsti prejemajo od države mastno nagrado za minulo delo, pri tem pa ne vidijo in ne slišijo nič, kaj se dogaja okrog njih. Saj jim odpustimo, ker so molčali v času totalitarnega režima, ne pa njihovega ravnanja v času parlamentarne demokracije. Niso se oglasili v podporo predlagateljev iz pomladnih stranik, da bi obsodili komunistični totalitarni režim, ne ob napadih na Cerkev, čeprav je bila pod starim režimom tlačena, kljub temu pa vztrajala na čelu civilne družbe, ne zaradi škandalozno razloženih gesel v Enciklopediji Slovenije, niso protestirali proti nedavno sprejetemu Zakonu o vojnih grobiščih. Pa bi vendar morali prevzeti vlogo parlamenta: zaradi »zasedbe državnega zbora« in zasedbe treh najpomembnejših položajev oblasti po naslednikih stranke, ki je totalitarni režim vzdrževala. Pri izdaji zbornika, ki je posvečen obletnici rojstva njenega člana, J. Pleterskega, enega vodilnih zgodovinarjev propadlega totalitarnega režima, bi morali biti vsaj malo kritični in oceniti, v kakšno smer je peljalo njegovo zgodovinopisje in kaj je od njega ostalo. Okrogla življenjska obletnica ne more biti razlog, da nekomu posvetiš skoraj sedemsto strani debel zbornik. Morali bi tudi vsaj toliko previdni in aktivni, da bi preprečili vtihotapljenje prispevka Kolonizacija spomina, ki sta ga napisala Breda in Oto Luthar (647-666).
O tem prispevku malo več. Naslov »Kolonizacija spomina« prvi hip ni jasen, ker pač misliš, da so se v bele lise zgodovinskega spomina, ki jih je prejšnji režim pustil, naselili verodostojneši in bolj pošteni podatki in jih pokrili. Temu bi smeli reči »kolonizacija interpretacije preteklosti«, vendar kaže, da omenjeni pojem avtorjema ne pomeni dopolnitve izpuščenega ali napačno razloženega, ampak nedopustno vrivanje v ustaljeni spomin, ki smo ga podedovali.
Ponavljata staro trditev, da je »totalitarizem nacizmu inherenten, kar za komunizem ne velja«. Tisto, kar je v komunizmu nasilnega, je po njunem »stranpot emancipatoričnega projekta«. Kako čudovito se dajo uporabiti zapleteni izrazi. Tisto, čemur rečemo revolucija, je postal »emancipatorični projekt«! Ni dvoma, da bodo komunizem in revolucijo čez deset ali dvajset let spet z vsem pompom privlekli na dan. To nam dajo slutiti že pojmi kot tale, da je šlo pri komunizmu za »modernizacijski in emancipacijski projekt slovenske levice«.
Ob tem, ko sta do komunizma skrajno obzirna, pa sta neizprosna do tistih, ki so se mu uprli. Nič ju ne zanima, kaj je bil pravi vzrok, da so Slovenci zahtevali od okupatorja orožje in ga tudi dobili, nič to, zakaj so bili pripravljeni obleči njegove uniforme, jesti iz njegovega lonca, podati lojalnostno izjavo – prisego in drugo. Zanju je edina definicja, na katero sveto prisegata, pri čemer se sklicujeta na knjigi nemških avtorjev Hansa Lemberga in Karla Bosla, da je kolaboracija »izdajalsko in koristoljubno sodelovanje s sovražnikom«. Zato se jima zdi pojem »funkcionalna kolaboracija«, ki po mnenju B. Mlakarja na neki način sploh ni kolaboracija, nesprejemljiva.
Pri farnih spominskih ploščah ju moti prav vse, zanju niso kenotafi, spoštljiva znamenja pomorjenim, katerih imen ni bilo dovoljeno izgovarjati, katerih grobovi so morali biti zravnani z zemljo ali se njihovi ostanki belijo po jamah, breznih in kotanjah širom po Sloveniji, plošče so zanju »mitologizacija poboja«. Res so tudi to. No, nekoč sem v predavanju o slovenskem protikomunističnem uporu dejal, da na mednarodni ravni domobranski pravdi slabo kaže, da ne bomo nikdar mogli prepričati sveta, da je bil odpor izzvan in upravičen. Ne verjame nam in tudi ne bo, da je bilo nekaj treba narediti, kajti med dvema mlinskima kamnoma, revolucionarnim terorjem in okupatorjevimi povračilnimi ukrepi, se ni dalo živeti. Zaključil sem z ironično mislijo, »da so imeli domobranci srečo, da so jih pobili«. Avtorja jim te sreče ne privoščita in menita, da je bil genocidni poboj domobranske vojske sicer »politično nespameten in vreden moralne obsodbe«, da pa ni bila zato njihova odločitev sodelovati z okupatorjem nič manj zavržena. Rotita nas, »da ne smemo dovoliti, da bi protikomunistična stran potegnila iz tega koristi, ne smemo namreč dovoliti, da bi prišlo do premeščanja krivde in prilastitve vloge žrtve s strani domobrancev in njihovih naslednikov«.
Avtorja se čudita, kako je mogoča tako obsežna izpeljava projekta, obenem pa priznata, da za njim stoji Nova Slovenska zaveza: »Na Notranjskem in Dolenjskem danes skorajda ni kraja brez spomenika ali »farne plošče«, posvečene domobrancem, s čimer se ne more primerjati nobena od tranzicijskih držav.« Pa jima kot zgodovinarjema ali karkoli sta že ne bi smelo biti čudno. Kaj ne vesta, da je samo na slovenskem ozemlju divjala prava državljanska vojna, da so komunisti šli v upor proti okupatorju izključno zato, da bi se polastili oblasti, in se pri tem spravljali predvsem na domače prebivalstvo, na drugi strani pa protikomunistična stran pri svojem odporu ni skušala reševati lastnih parcialnih projektov, ampak ji je šlo izključno za obrambo pred revolucionarnim nasiljem, katere končni cilj je bila vzpostaviti staro stanje v okviru evropske demokracije?
Opozoril bi tudi na njuno trditev, da so se farne plošče znašle na cerkvenih fasadah brez soglasja župnikov. Ne vem, kako si predstavljata, da je kaj takega mogoče. Svoje nestrinjanje bi lahko opravičila s pripombo, da so nekatere teh plošč neestetske in kvarijo videz cerkve ali kapele, zlasti tam, kjer je imen preveč (Ambrus, Loški Potok, Preserje, Stopiče), pa ne. Ne gre jima za to. Na dan prihajata z denunciacijo in zahtevo, da bi moral nadškofijski umetnostni svet »vztrajati pri odstranitvi spomenikov, ki so vzidani v fasade«. Zato nekako odobravata »razbitje farnih spominskih plošč v Poljanah nad Škofjo Loko in miniranje v Črnomlju« kot dokaz, da so bila znamenja »v nasprotju z željami prebivalcev kraja«.« Pri tem pozabita povedati, da sta bili postavljeni na pokopališču in ne na cerkvi. Pozabila sta na uničeni plošči v Zagradcu in na Bučki. Ti sta pa res postavljeni na cerkveno fasado, ploščo na Bučki so razbili celo pred posvetitvijo. Taka je ostala.
V opombah za zaključek omenjata kot »morda najbolj sporni domobranski spomenik osrednjo tablo na ljubljanskih Žalah«. Krivi so verzi Zvonka Simčiča: »Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi, odslej si tudi ti izvoljen narod, odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi.« Primerjava genocida nad Judi z genocidom nad domobranci je zanju nezaslišana in nepomljiva. Pa je vendar šlo za podobno reč. Prve so pobili Nemci v želji, da izboljšajo raso, druge naši komunisti z namenom, da posvetijo idejo.
13.2. Antiamerikanizem v očeh francoskega akademika
Maja A. Ficko
13.2.1.
Jean–François Revel, L’obsession anti-américaine, Plon 2002 (Protiameriška obsedenost)
13.2.2. Uvod
J. F. Revel, roj. 1924, član francoske akademije, dobitnik številnih nagrad, avtor mnogih odmevnih del, s kritičnim očesom opazuje domačo in tujo politično areno. Pričujoče delo je dopolnitev in nadaljevanje že l. 1970 izdanega dela Ni Marx ni Jésus (Niti Marx niti Jezus), ki je zbudilo zanimanje širše svetovne javnosti. V njem Revel obravnava odnos Evrope do ZDA. Ta odnos je v pretežni meri negativen, temelji pa, po njegovem mnenju, na nepoznavanju dejstev, potvorjenih in napačnih informacijah, na predsodkih in pravih fobijah. Mednarodni politični razvoj je po letu 1970 pripeljal do padca komunističnih sistemov in do sprememb v ravnotežju sil, saj so ZDA po spremembah v Sovjetski zvezi ostale brez resnejšega konkurenta. Protiameriška miselnost se je v obdobju zadnjih tridesetih let po avtorjevem mnenju sprevrgla v pravo obsedenost. Avtor skuša v svojem najnovejšem delu politično ovrednotiti in posredovati svoje videnje odnosov med ZDA in Evropo po letu 1970, še posebej upošteva svetovni položaj po terorističnih napadih 11. septembra 2001.
Avtor izhaja iz zgodovinsko pogojene francoske zunanje politike, iz razmerij na domači notranjepolitični sceni, s politično presojo sega tudi v širši evropski prostor, kar vse je še posebej zanimivo za francoskega (oz. evropskega) bralca, ki živi v opisanem kulturno-političnem okolju. Ker lahko pojave, ki jih avtor analizira in kritično presoja v svojem najnovejšem delu, zaznamo tudi pri nas, se nam je zdelo primerno, da z njegovim videnjem teh pojavov seznanimo tudi slovenskega bralca.
13.2.3. Mirovniška protiglobalizacijska gibanja
Avtor je zelo kritičen do protiglobalizacijskih gibanj. Vsa ta gibanja t.i. civilne družbe se imajo za mirovniška, pa vendar prihaja ob njihovih protestih do hudih neredov, ki mejijo že na pravo vojno (Seattle, Göteborg, Nica, Genova, Davos). Ko bi bili med mirovniškimi protestniki nasilneži res v manjšini, meni avtor, potem do neredov takih razsežnosti sploh ne bi moglo priti, saj bi jih mirovniki sami onesposobili. (Kako je mogoče, da 200.000 »mirovnikov« ne more obvladati »nekaj sto« anarhistov?) Njihovi protesti so v bistvu nasilni,v popolnem nasprotju z običaji in normami razvitih demokratičnih družb. S silo, ne pa z mirnim protestom, preprečujejo, da bi se demokratično izvoljeni predstavniki sestali in skušali najti rešitve za nastale probleme.
Kjerkoli se »mirovna« gibanja pojavijo, prihaja do hudih izgredov. Nasilje skušajo pripisati policiji, ki v večini primerov le odgovarja na nasilna izzivanja ( policija je npr. že pred srečanjem v Genovi dobivala pisma bombe, morala je tudi posredovati v predhodnih neredih, kjer so protestniki metali molotovke). Avtorja ti nasilni protesti spominjajo na divjaško izživljanje fašističnih, nacističnih in komunističnih skupin nad demokratičnimi družbami prve polovice dvajsetega stoletja.
S kančkom francoskega humorja Revel označuje te »mlade« protiglobaliste za »ideološke starčke«, »prikazni, ki prihajajo iz preteklosti, polne krvi in ruševin«. Protiglobalisti, po njegovem, izvajajo »pantomimo« revolucije, ki izginja s sodobnega političnega prizorišča. V Genovi je bilo namreč med protestniki mogoče videti rdeče zastave s srpom in kladivom (ki se jim od l. 1989 odreka celo italijanska KP), slike Che Guevare, anarhistične zastave in kratice, ki označujejo Rdeče brigade.
Avtor vidi v protiglobalizacijskih mirovnih gibanjih idejne dediče francoskega maja 1968, ki je bil izrazito marksistično usmerjen in je kasneje končal v trockistično- maoističnih vodah. Čeprav je gibanje v začetku zavračalo vsakršen totalitarizem (znano je množično privzeto geslo, izpisano na zidovih Sorbonne: Il est interdit d’ interdire – Prepovedano je prepovedovati), se ni vključilo v parlamentarno demokracijo tako kot komunistične partije zahodnega tipa. Gibanje je končno degeneriralo v teroristične skupine tipa Rdeče brigade v Italiji, Action directe v Franciji, Fraction Rote Armee v Nemčiji, japonska Rdeča armada in skoraj neznana belgijska CCC (bojne komunistične celice).
Protiglobaliste in teoretike maja 68 povezuje skrajno poenostavljeno, marksistično videnje sveta. Zanje velja:
a) Izvor vsega družbenega zla je v kapitalizmu, ki ga utelešajo ZDA.
b) »Vstaja ljudskih množic« je bolj v skladu z demokracijo kot »formalna« strankarska demokracija zahodnega tipa.
Kaj protiglobaliste najbolj moti pri pojavu globalizacije?
Globalizacija sama na sebi jih seveda ne moti, saj sta tako francoska revolucija kot tudi kasneje komunizem uspešno izvažala svojo ideologijo. Če se omejimo le na zadnjega, vemo, da so obstajale štiri komunistične internacionale in da je sovjetski režim z nasiljem in vojaškimi operacijami uspešno »izvažal« svojo ideologijo na vse konce našega planeta. Protiglobalisti ne nasprotujejo globalizaciji kot taki, pač pa globalizaciji, ki temelji na svobodni izmenjavi blaga in storitev ter na privatni iniciativi. Ker so ZDA postale po zlomu komunizma edina gospodarska supersila, je jasno, da ima sedanja gospodarska globalizacija ameriške poteze, ki poudarjajo predvsem liberalne elemente gospodarstva. Celo politično levo usmerjeni režimi skušajo prilagoditi svoje plansko gospodarstvo novim izzivom (prost pretok blaga, mednarodni trgovinski sporazumi, tuja vlaganja).
13.2.4. O revnih in bogatih državah
Nasprotniki globalizacije nenehno govore o večanju prepada med revnimi in bogatimi državami, ki se bo ob globalizaciji še poglobil. Seveda nikoli ne operirajo s številkami, ki bi upravičevale njihove proteste. Resne študije pa kažejo, da se dohodek na prebivalca v t. i. nerazvitem svetu vztrajno viša in v nekaterih državah, npr. v Latinski Ameriki, že dosega evropske standarde iz l. 1950. Protiglobalisti tudi pozabljajo, da ima revščina, ki v nekaterih, še posebej afriških, državah prerašča v pravo bedo, predvsem politične in ne le gospodarske vzroke. V nerazvitem svetu prevladujejo nedemokratični, diktatorski režimi. Korupcija, nekritično prevzemanje socialističnega planskega gospodarstva, kolektivizacija podeželja, nizek izobrazbeni nivo, nenehne medetnične napetosti in državljanske vojne požirajo finančna sredstva, ki jih razvite države namenjajo tem državam. V okviru »Marshallovega plana za Afriko« so afriške države prejele štirikrat več nepovratnih sredstev kot nerazvite dežele Azije in latinske Amerike.
Da protestniki niso »prijatelji« revnih, lahko razberemo že iz programa sestankov na vrhu, ki so jih skušali preprečiti.V Seattlu so protestirali proti »divji« globalizaciji, ko pa je vendar zasedala Svetovna trgovinska organizacija, ki je nameravala postaviti pravila za mednarodne trgovinske izmenjave in s tem preprečiti »podivjanost« na tem področju. V Nici in v Göteborgu so se srečali predstavniki držav Evropske unije, torej 12 od kakšnih 2oo držav na našem planetu. Kaj je bilo tu globalističnega? sprašuje avtor. In v Genovi se je sestalo sedem najbolj razvitih držav, Rusija je bila na srečanje iz vljudnosti dodatno povabljena. Čeprav je njihov vpliv gotovo velik, svojih odločitev ne morejo vsiljevati drugim, saj niso Združeni narodi. V Genovo so bili povabljeni tudi predstavniki afriških vlad, saj je 8 udeleženk razpravljalo ravno o pomoči Afriki: znižali so jim dolg in ustanovili svetovni sklad za zdravstveno pomoč deželam, kjer pustošijo aids, tropska malarija in tuberkuloza. Revne dežele pričakujejo odprtje meja za svoje kmetijske pridelke, torej računajo na večjo globalizacijo in ne obratno. Ko so na medameriškem sestanku v Quebecu sklenili, da bodo odprli enoten ameriški trg, ki bo Južni Ameriki omogočal prodajo kmetijskih pridelkov v Severni Ameriki in s tem dvignil življenjski standard latinskoameriških držav, so protiglobalisti sprožili nasilne nemire. In končno, pravi nekoliko ironično Revel, protiglobalisti sami imajo od globalizacije kar nekaj ugodnosti, če ne drugega, se gibljejo nekontrolirano, brez omejitev po celem planetu in sprožajo nemire.
13.2.5. Strah pred »amerikanizacijo« življenja in izgubo nacionalne identitete
Ta je bolj ali manj prisoten v vseh evropskih državah. Revel občutek te »ogroženosti« vztrajno zavrača. Meni, da nobena kultura ne more obstati, če se zapira sama vase. Šele prost pretok kulturnih dobrin in talentov omogoča medsebojno bogatenje in preživetje nacionalnih kultur. Seveda pa je za vsako nacionalno kulturo osnovni pogoj ne le preživetja, ampak tudi vpliva na sosednje kulture, dovolj široko razvejan in kvalitetno domišljen in izpeljan nacionalni šolski sistem. Osnovno in srednje šolstvo sta ključnega pomena zaradi svoje vse pogostejše dostopnosti širšemu krogu prebivalstva, pa je tudi dobro zasnovan in izpeljan visokošolski sistem je za nacionalno skupnost zelo pomemben, posebno če je univerza organizirana tako, da združuje tako raziskovalno kot pedagoško dejavnost. Revel poudarja, da je bilo v teku evropske zgodovine nešteto pozitivnih medsebojnih vplivov, da je potekala kulturna izmenjava celo v času političnih sovražnosti in vojn, in za svoje trditve navaja mnogo primerov.
Angleščina kot sredstvo sporazumevanja med govorci, ki prihajajo iz kulturno in jezikovno zelo različnih okolij, ima predvsem utilitarni predznak. Zahteva najpogosteje le elementarno znanje angleščine, ne vključuje poznavanja angloameriške kulture in njihovega načina razmišljanja, ki bi edino lahko ogrozilo nacionalno identiteto posameznega govorca. Da je angleščina v taki meri občevalni jezik, je posledica dejstva, da so ZDA postale ne le strateškopolitična velesila, ampak vodijo tudi na gospodarskem, znanstvenem in tehnološkem področju. Anglicizmi in domačemu jeziku tuje strukture (ki jih večinoma lansirajo in negujejo mediji), niso posledica prevlade angleščine, ampak imajo »avtohtone« vzroke: po eni strani gre za slab šolski sistem, ki ne neguje v dovoljšnji meri narodnega jezika, po drugi pa za ceneno modernistično miselnost, ki vsako zavzemanje za čistost domačega jezika proglaša za okostenelost in že preživeli akademizem. Vsakršno siromašenje jezika in odsotnost jezikovnih norm jezik slabi. Postaja dovzeten za tuje vplive in ustvarja sebi tuje »bastardne« izraze, ki so dandanes nekakšne kopije največkrat zelo slabe angleščine.
13.2.6. Vprašanje nasilja
V evropski protiameriški miselnosti ima vprašanje nasilja veliko vlogo. Večina ljudi je prepričanih, da so ZDA nasilna dežela in da se to nasilje iz Amerike seli tudi v Evropo. Revel z mnogimi argumenti dokazuje, da to ni čisto tako in da protiameriški miselnosti botrujejo napačne ali izkrivljene informacije oziroma polresnice in zatiskanje oči pred domačo realnostjo. Kritično sooča v zadnjih tridesetih letih nenormalen porast nasilnih dejanj v Franciji in stanje v ZDA.
Omenjamo le dva zanimiva elementa. Zloglasna možnost, da si vsak ameriški državljan lahko nabavi in uporablja strelno orožje, dobi ob dobrem poznavanju ameriške zakonodaje seveda druge dimenzije. Vsakdo, ki poseduje orožje, je namreč natančno registriran; znani so njegovi osebni podatki, imajo celo njegove prstne odtise, znan je dobavitelj orožja, datum nakupa in izvor orožja. Nasprotno pa v Evropi cveti prava ilegalna trgovina z orožjem, ki jo je nemogoče obvladati.
V evropskih mestih, in teh je vedno več, so področja, kjer nasilje strmo narašča in je celo za policijo neobvladljivo. Revel navaja primer New Yorka, ki je s šestimi milijoni prebivalcev, preko dneva to število naraste na dvanajst miljonov, vedno veljal za šolski primer nasilne ameriške družbe. Županu Guillianiju je od l. 1990 do 1998 uspelo zajeziti in zmanjšati nasilje z dosledno zakonodajo. Vsak najmanjši prekršek, tudi če gre za mladoletnike (geslo No tolerance), je takoj kaznovan in povzročeno škodo je treba na mestu popraviti oz. povrniti (tudi ko gre za v objestnosti razbito okno ali prerezane gume na sosedovem avtomobilu). Vsa še tako »nepomembna« kriminalna izživljanja so na ta način dosledno sankcionirana, državljan pa se izmlada nauči, da so zakoni zato, da se jih spoštuje, in da nobeno nezakonito dejanje ne bo ostalo nekaznovano. Tako dosledno ravnanje oblasti daje državljanom občutek varnosti in zaupanja v državne inštitucije. Primeri nasilnih smrti so padli z 2245 v letu 1990 na 663 v letu 1998. Neumestno in naivno bi bilo misliti, da so ZDA oaza miru, nasilja je še vedno veliko, vendar že mnoga mesta in zvezne države v lokalni zakonodaji sledijo Guillianovemu konceptu. V Franciji so se v začetku nad temi ukrepi zgražali, češ da so nedemokratični. Ob nekontroliranem porastu nasilja, ko (oborožene) mladostniške skupine ustrahujejo cele četrti in ko nasilje narašča celo v šolskih prostorih, pa trenutno vse politične stranke iščejo izhod iz nastalega položaja v novi bolj dosledni zakonodaji.
Revel vidi v glavnem dva poglavitna vzroka za nastali položaj v Franciji (in Evropi).
a) Protivzgojna ideologija vladajočega šolskega sistema
Nasilni učenci, ki se izživljajo nad svojimi sošolci ali celo učitelji, za svoja dejanja disciplinsko ne odgovarjajo in zanje ne nosijo nobenih posledic. Mediji ta dejanja bodisi zamolčujejo ali pa banalizirajo, šolske oblasti pa oškodovancem preprečujejo, da bi prišli do svojih v ustavi zajamčenih pravic. Francoski pedagoški delavci se nasilju v šolskih prostorih lahko izogneje samo še s stavko, tako da ne pridejo na delo v okolje, ki jih ogroža.
b) Spodletela integracija priseljencev
Revel se nekoliko obširneje dotika integracije priseljencev. S simpatijo prikazuje »ameriški talilni lonec«, ameriški način integracije. Otroke priseljencev takoj vključijo v redni šolski program. V teku šolanja, ki poteka v angleščini, se dobro nauče jezika, navad in norm svojega novega okolja. Materni jezik in kulturo lahko neovirano gojijo v družini in v za to namenjenih društvih posameznih narodnosti. Vsi vedo, odkod prihajajo, vendar se imajo za lojalne ameriške državljane.
Podoben način integracije je poznala Evropa do približno l. 1950. Ta način temelji na avtoriteti družine (ki je posredovala jezik in kulturo izvorne države) in na avtoriteti šole, ki jo je družina podpirala v želji, da otrokom omogoči kar najboljšo izobrazbo in prihodnost v novem okolju. Po letu 195o je začela avtoriteta v družini strmo padati. Pojavila so se civilna gibanja, ki so v imenu človekovih pravic zahtevala »posebno« obravnavo otrok priseljencev. Ker so se šolske oblasti bale očitka, da so rasistične, so po šolah oblikovali posebne programe in tudi posebne oddelke. S tem so otrokom preprečevali, da bi se vključili v svoje novo okolje, saj se niso mogli niti dobro naučiti jezika, ki bi jim omogočil nadaljno šolanje in primeren poklic. Materni jezik in kultura pa sta zaradi razpada tradicionalne družine tudi potegnila krajši konec.
Tako so ti mladi nezadovoljni in neintegrirani priseljenci večni potencialni izvor nasilja in terorizma.
13.2.7. Evropa in njena zunanja politika
Revel z mnogimi primeri dokazuje, da evropski politiki svetovni politični položaj vse prevečkrat poenostavljajo, njihovo videnje svetovnih dogodkov je naravnost »pregrešno« preprosto. Vzemimo samo pojav terorizma, v katerem mnogi evropski politiki vidijo samo posledico ekonomske neenakosti in revščine. Ne vidijo, da večina teroristov prihaja iz premožnejših, da ne rečemo bogatih družin in da so študirali na zahodu. V pojavu islamskega terorizma gre za zavračanje vsakršne posodobitve islamske družbe in posledično za zavračanje laične družbe in njenih moralnih normativov, npr. spoštovanja človekovih pravic. Osnovno »protiteroristično zdravilo« so družbene reforme v islamskih državah: demokratizacija na političnem področju, dobro vodenje gospodarstva, laično šolstvo, odprava korupcije, prost dostop do informacij, enakost moških in žensk, toleranca in pluralnost verovanj. Seveda bi vse te reforme zahtevale odpravo šerijatskega prava. Ne le neislamske, tudi moderne laične islamske države so ogrožene, saj je npr. v letih 1990–2001 v Alžiriji umrlo zaradi terorističnih dejanj ekstremistične »Islamske oborožene enote« ( Groupe islamique armé ) 100.000 do 150.000 ljudi.
Mnogi politiki v pojavu organiziranega terorizma s strateškim ciljem uničiti vse, ki ne upoštevajo ekstremističnih interpretacij korana, niso sposobni videti nove oblike vojskovanja. Bin Laden ima preko multinacionalne teroristične organizacije El Kaida svoje »vojake« po vsem svetu. Svetovna politika je do l. 2000 živela iz izkušenj hladne vojne. Ukvarjala se je z državami nekdanjega vzhodnega bloka, s problemi tretjega sveta, s Kitajsko in njeno preobrazbo … Po 11. septembru 2001 se je slika spremenila in že v letu 2002 je tudi Rusija uvidela, da se svet sooča z novo obliko vojne.
13.2.8. Naš odnos do ZDA
Avtor je ZDA gotovo naklonjen. Tudi njeni notranji in zunanji politiki. Ali je pri tem objektiven, je težko presojati. Mnogim, tudi ameriškim kritikom, se zdi preveč »proameriški.«
Resnici na ljubo pa je treba povedati, da J. F. Revel v pričujočem delu večkrat opozarja, da si mora bralec sam oblikovati mnenje o ameriški družbi, bodisi na podlagi bivanja v ZDA bodisi z upoštevanjem različnih, tudi ameriških, kritično razpoloženih avtorjev, da bi se na ta način znebil predsodkov, neutemeljenih sklepov in mnenj. Stoji na stališču, da je kritična distanca do ZDA potrebna in koristna, zavrača pa neosnovano protiameriško miselnost, ki se sprevrača, kot že naslov njegovega dela nakazuje, v nekritično protiameriško obsedenost, ki v ZDA vidi utelešeno zlo.