Zaveza št. 50 – V spomin Francetu Balantiču (Jure Vombergar)


§

San Justo, 13. avgusta 1988

Govor ob 45-letnici smrti pesnika Franceta Balantiča

Predsednik odbora staršev šole Franceta Balantiča in režiser današnje prireditve sta
me naprosila, da ob tej priložnosti, ko proslavljate 45-letnico smrti Franceta Balantiča,
nekaj povem o njem.

Najprej sem si mislil, kaj naj bi jaz, ki nisem literat, govoril o pesniku, ki ga
sicer dobro poznam in cenim kot enega največjih naše literature; takoj nato pa sem
pomislil, da mi je vendar ta pesnik, na način kot bom povedal, bolj blizu kot kak
drug. Blizu po svoji življenjski usodi in celo, se boste čudili, zelo blizu po mojih
družinskih vezeh.

Svet je majhen, to že vemo, naš mali slovenski svet še posebno.

Moj tast, dr. Tine Debeljak, je bil tisti, ki je Balantiča odkril in bil njegov mentor.
Prvi je izdal zbirko njegovih pesmi in potem, ko je bil Balantič prepovedano ime v
Sloveniji, to zbirko znova izdal v emigraciji. Prvi je kritično ocenil njegovo delo
in mu dal veljavo, katero danes že nihče več ne zanikuje, tudi v domovini ne.

Na to družinsko vez sta mislila gospoda, ki sta me povabila, da predavam, menila tudi,
da bom jaz imel najlažji dostop do gradiva o pesniku in nista se zmotila. Debeljak
bi bil seveda najbolj primeren, da danes stoji na tem mestu, a kot veste, na žalost
to ni več mogoče zaradi njegovih let.

A glejte, še drugi družinski spomini me povezujejo z Balantičem. Lahko povem to zanimivost,
da sem po svoji mami iz družine Benkovič, sosed družine Balantič na robu mesta Kamnik.
Le sadovnjak je vmes. Moja mati, moji strici in tete (po domače Tomanovi) in Balantiči
(po domače Joškovčevi) so bili prijatelji iz otroških let in sošolci. Naneslo je celo,
da je bil moj oče birmanski boter Francetu Balantiču. Bolje rečeno, bil je namestnik
botre, tete moje mame, Minke Benkovič por. Senica, iz Domžal, znane dobrotnice, ki
jo imajo še mnogi, tudi med nami v Argentini, v najlepšem spominu.

Tako sta v mojem družinskem albumu dve fotografiji s Francetove birme, kjer na vrtu
pred[Stran 052] Balantičevo hišo sedijo moji starši (takrat še neporočeni), birmanec France, njegova
sestra, botra Senica in še nekateri sorodniki. Res lep spomin.

Ko sem pripravljal to predavanje in prebiral razno gradivo, sem zasledil še mnoge,
vsaj zame zanimive podatke, ki kažejo na prijateljske vezi med družinama Benkovič
in Balantič. Recimo tele:

– družina Balantičeve matere je tudi bila soseda Benkovičev;

– Balantičeva mati je bila kot dekle hišna pomočnica pri teti moje mame, kasnejši
birmanski botri;

– ko se je družina Balantič morala na hitro izseliti iz hiše, kjer so dotlej živeli,
so dobili začasno bivališče v bližnji hiši, last Senicovih.

In ko sem že pri teh družinskih asociacijah, naj omenim tudi to: France Balantič je
rad igral na odru, in sicer v gledaliških igrah, ki jih je prirejalo kamniško dijaško
počitniško društvo. Tako je igral tudi v igrah mojega očeta. Moj oče je bil namreč
zelo aktiven član omenjenega društva. Med drugim je uredil za tiste čase kar luksuzen
društveni zbornik »Na bregovih Bistrice«, ki sem ga rad prebiral kot otrok. Da bi
razumeli to očetovo navdušenje nad kamniškim kulturnim življenjem, naj pripomnim,
da je imel Joža Vombergar (sicer po rodu iz Cerkelj), v Kamniku nevesto, Marjanco
Benkovič, kasneje mojo mamo.

Pa še to: duhovni vodja kamniškega društva je bil duhovnik Vilko Fajdiga. Njemu sem
po vojski več let ministriral v cerkvici v Kosezah pri Ljubljani, in ko smo se, zapozneli
emigranti iz leta 1954, družini Debeljak in Vombergar, odpravljali na pot v Argentino,
je imel za nas mašo za srečno vožnjo.

To so družinski spomini in anekdote. Naj ilustrirajo to, kar sem že prej rekel, kako
je naš slovenski svet majhen, kako so življenjska pota Slovencev iz različnih krajev,
celo različnih celin in generacij, med seboj prepletena, da smo Slovenci doma in po
svetu ena sama velika družina, na različne načine povezana, bodisi krvno ali duhovno,
s prijateljskimi vezmi.

Zdi se mi primerno in pomembno, da se teh vezi zavedajo in jih pomnijo naši otroci,
naši potomci. To bi bil en način, kako se jaz osebno, po svojih družinskih vezeh in
spominih, približam pesniku Francetu Balantiču kot človeku.

A še veliko skupnega je, kar me bliža in veže z Balantičem. Ne nazadnje najina skupna
ljubezen do Kamnika in kamniških gora, posebno Male in Velike planine, kamor sva hodila
na nepozabne počitnice; se vozila z istim znamenitim vlakom, kamniško »račko«; hodila
v isto šolo, klasično gimnazijo v Ljubljani, ko je ta še bila najboljša in najresnejša
gimnazija na Slovenskem, seveda z razliko skoraj 20 let.

Nisem literat, literarni kritik ali izvedenec. Ne morem govoriti o Balantičevi pesniški
obliki, razvoju sloga in izraznosti. A s tem še ni rečeno, da ne bi imel posluha za
lepo, živo slovensko besedo, poezijo. Že kot mladostnik sem bral Balantičeve pesmi
in se jih učil na pamet, na lastno pobudo, kar verjetno še danes počno starejši najstniki
in zaljubljenci, ki jim slovenska beseda še seže do srca.

Morem pa se mu približati po vsebini njegovih pesmi in življenjski usodi. Morem podoživljati
stisko mladega človeka kot kristjana, razpetega med zavestjo grešnosti in božjega
otroštva, in kot Slovenca, vrženega v srhljivi vojni čas in v »prelom svetov«, povzročen
od trojne okupacije in istočasne družbene revolucije, kar je bila edinstvena situacija
v vsej takratni Evropi.

France Balantič je bil po naravi tih, vase zamaknjen (introvertiran) človek, izrazito
občutljive, lirične in pasivne narave. Zelo intenzivno je doživljal svoje notranje
duhovno življenje, hkrati pa imel posluh za problematiko svoje dobe, »nečistega časa«;
vendar je njegova pesem daleč od socialne, revolucijske in okupacijske poezije. Zaradi
vojnih grozot, ki jih je doživljal, pa je bil notranje zelo pretresen in strt. Če
dodam še, da je bil vse svoje kratko življenje bolehen za pljučnico in potem tudi
za jetiko, ni čudno, da je njegov osnovni pesniški ton bolj žalosten kot optimističen.

Tematika Balantičeve poezije se giblje med ljubezenskim in religioznim doživetjem,
med upom in obupom, spušča se v prepade in višine človeške duše z osebno prizadetostjo,
ki domala fizično zadeva pozornega bralca, med katere se štejem. Blizu mi je njegova
poezija, polna podob iz pastirsko kmečkega sveta, iz narave in krajev, ki sem jih
kot otrok pogosto obiskoval in doživljal. Čeprav nimam globlje literarne formacije,
občudujem popolnost njegove pesniške oblike, rime, metrike, bogastva prispodob in
svežine jezika. Nobena beseda ni odveč, nobena rima ni slaba, noben verz. Težko si
predstavljam, da je vso to lepoto in doživetost mogel podati pesnik, ki je umrl še
skoraj otrok.

[Stran 053]

Kar pa najbolj presune današnjega bralca njegovih pesmi in vzbuja srh, pa je grozljivi
privid neizbežne skorajšnje smrti v ognju, kar se je zgodilo, kot je napovedal, ko
še ni izpolnil 22 let. Tu človek onemi. Odveč je vsakršen racionalen pristop. Ne da
se razložiti z boleznijo ne z zgodovinsko nujnostjo. Religiozen človek tu skloni glavo
pred neumljivo skrivnostjo.

Slovenski politični emigranti, ki smo izšli kot taktični premaganci v stalinistični
revoluciji, proslavljamo Franceta Balantiča kot svojega, »našega« pesnika, čeprav
si ga ne lastimo. A vendar pesnika, ki simbolizira, po neumljivi božji previdnosti,
usodo vaških stražarjev in domobrancev. Zato je razumljivo, da smo se ga vedno spominjali
ob obletnicah smrti, poimenovali po njem svoje ustanove, recimo vašo šolo ali društvo
pisateljev, dvakrat izdali zbirko njegovih pesmi. Večina naših izobražencev je obravnavala
pesnika iz svojega zornega kota, tako poleg Debeljaka še France Papež, sošolec Nikolaj
Jeločnik, Marijan Marolt, Vladimir Kos, Frido Beznik in drugi. Ostali smo mu zvesti
in bomo naprej, dokler Balantič ne bo vrnjen domovini v vsej svoji pravi podobi.

Skušam se postaviti v Balantičev položaj, v njegov prostor in čas, čas do sedaj najhujših
razmer in odločitev za naš narod. Skušam razumeti njegovo odločitev, da stopi med
vaške stražarje, on, ki je bil po naravi plah, občutljiv, skratka, nevojaški tip človeka,
a vendar globok kristjan in zaveden Slovenec.

Naj sam pove, kako se je odločil; citiram njegove lastne besede: »Pravi red more prinesti
le krščanstvo s svojo zapovedjo ljubezni. Vsi drugi nauki nosijo v sebi kal zla, zato
prej ali slej rode zlo«. »Prišel sem do prepričanja, da je borba proti komunizmu ne
le dovoljena, ampak celo nujno potrebna.« (Kritik v domovini, Mitja Mejak, tu namerno
potvori Balantičeve besede, češ, da je trdil, da je dovoljeno pobijati komuniste,
kar je bistveno nekaj drugega). In še: »Dolgo sem iskal, sedaj pa sem prišel čisto
na jasno, sedaj vem, kaj je prav.« Do sem njegove besede.

Vendar ne poznamo nobene Balantičeve pesmi ali verza propagandnega značaja. Ni opeval
mesijanskih vizij in utopij, ne sovraštva do nasprotnikov, česar so polne poezije
partizanskih pesnikov.

Balantičeva zavest pravilnosti mišljenja in odločitve ni imela razultata v politični
in vojaški zmagi. Iz njegovih pesmi je celo slutiti bližajočo se tragedijo. A Balantič
je izbral edino moško pot. Španski rek pravi: »Es de hombres defender las causas perdidas«.
Vredno moža je, zavzemati se za zgubljeno pravdo, kadar je ta poštena, pravična in
legitimna.

Po vsem tem je odveč govoriti o spornih vojaških strategijah in kombinacijah ali o
tem, kaj je bilo sklenjeno v Teheranu in Jalti. Sicer pa, zgodovina druge svetovne
vojne in vsega, kar je z njo v zvezi, še ni napisana.

Po več kot 40 letih so v Sloveniji končno izdali celotno zbirko pesmi Franceta Balantiča.
Doslej ni bil priznan, ne zato, ker bi pel izrecno protikomunistične ali domobranske
pesmi, ampak samo zato, ker je padel na nasprotni strani sedanjih oblastnikov.

Urednik zbirke pravi v uvodu: »Ne moremo Balantičeve lirike kratkomalo zamolčali ali
preskočiti. Ta lirika prestavlja vrednoto v slovenskem pesniškem izročilu. Če bi poskušali
tajiti to dejstvo, bi ravnali predvsem zoper lastno kulturno vrednot in načelo o spoštovanju
slehernega resničnega umetniškega dejanja.«

In vendar so to počeli skozi 40 let. Leta 1966 so zbirko že natisnili, pa potem uničili.

Izdajo Balantičevih pesmi spremlja kritika, ki sicer priznava vrednost njegove poezije,
pa je istočasno opremljena z vsem arzenalom boljševiškega slovarja zmerjanj in sramotenj.
Do kdaj bodo v Sloveniji izdajali knjige naših pisateljev ali sploh pisali o njih,
ne da bi jih hkrati sramotili kot ljudi, ki so se uprli komunizmu, ker so si predstavljali
družbeno ureditev na demokratski način, v skladu s krščanskimi načeli? Nobenega razumevanja
do teh, kaj šele prizanesljivosti in sočutja! Kritik Mitja Mejak si privošči celo
to perverzno travestijo, da z lastnimi Balantičevimi besedami skuša utemeljiti nujnost
in samoumevnost revolucije.

Človeka zgrabi sveta jeza, ko to bere. Vsi, ki so doslej pisali v domovini o Balantiču,
se vedno in dosledno spotaknejo ob njegovi politični odločitvi, in to še danes, ko
je vsem evidentno, kam je pripeljal komunizem, stalinizem, realsocializem, samoupravni
socializem, in kakor ga že imenujejo.

Naj si dovolim ob tem kratek ekskurz: iz otroških let se spominjam zgodbe o možu in
ženi, ki sta se prepirala o tem, ali se trava reže ali striže. Mož je trdil, da se
reže, žena pa, da se striže. Ko se tako med potjo prepirata, prideta do brvi čez potok.
Mož v jezi pahne ženo v vodo in zavpije: »Reže se, reže!« Žena pa že[Stran 054] skoraj utopljena, le še roko moli iz vode in striže s prsti.

Oprostite, ne morem drugače, kot da tako ilustriram zadrtost ljudi, ki jih slaba vest
žene, da še danes opravičujejo odločitve ali institucije, ki so pripeljale do položaja,
ki ga sicer danes tako močno kritizirajo.

Ubogi Balantič! S svojo grozno smrtjo je plačal svojo zvestobo Bogu in slovenstvu,
proti brezbožnemu in breznarodnemu komunizmu v stalinski varianti, edini poznani v
tistem času. Kaj bi pravil o večini takratnih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki
so bili na boljševiški strani, mnogi zavestno kot glavni tvorci in pospeševalci revolucije,
drugi nevede ali sprenevedajoči se: Vsak naj opravi s svojo vestjo!

Kakšna groza tistih dni! Prijatelje, vrstnike, pesnike je »prelom časov« razmetal
in razporedil: Balantiča med vaške stražarje, Hribovška med domobrance, Remica med
četnike, Brejca (alias Javorška) med partizane, Šmita v nemško vojsko. Vsi dobri pesniki,
prijatelji, so si stopili v nasprotje z orožjem v rokah, kot borci revolucije in protirevolucije.

Bog daj, da se to ne bi nikdar več zgodilo med Slovenci! Da ne bi nihče več pisal
o bratih Slovencih kot »hlapcih, ki cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je
malo, da bi nas v uporu vse pobralo … «

Samo milijon nas je Slovencev, dober milijon …

Iskal sem (za konec) Balantičev verz, ki bi predlagal kak slovenski program za sedanjost
ali prihodnost, pa ga nisem našel. Je morda v tem veličina Balantiča, prav v tem,
da ga nihče ne more uporabiti za kakršenkoli partikularen ali utilitaren namen, pa
je vendarle vsem blizu? Blizu kot pesnik eksistenčne tesnobe in ogroženosti v silni
stiski časa, pesnik vedno nove, vsem zapovedane duhovne poglobitve?

Tako si drznem približati pesniku jaz, v bojazni, da so moje besede neprimerne, v
zavesti, da so nedorasle njegovi veličini.

Naj se nam približa sedaj on sam s svojo poezijo, v predstavitvi naših mladih recitatorjev.

Odprimo srca veličini Balantičevega pesniškega genija!

Date: 2011