Zaveza št. 50 – Skrita zgodba (Lidija Grbec)


Lidija Grbec

§

Lepo vse pozdravljam!

Za današnjo spominsko slovesnost bi morala pripraviti kratek nagovor in nanizati nekaj
času primernih misli. Ob delu s starimi spisi pa mi je oko in srce pritegnila v orumenelih
papirjih zapisana zgodba, ki je zgovornejša in prepričljivejša od vseh mojih misli.

Skrita zgodba se dogaja leta 1945. Ko so 9. maja ob prvem svitu Ljubljano zapustili
zadnji vojaki Slovenske narodne vojske, domobranci, je vanjo iz vrhniške smeri najprej
prihrumela 29. hercegovska muslimanska brigada, kasneje pa iz dolenjske smeri še domači
partizani. Med hrupnim veseljačenjem in bratenjem vojakov in njihovih civilnih zaveznikov,
pa so Ljubljano molče prepredle in nepredušno zaprle enote OZNE, boljševiške tajne
policije. Njene skupine so hodile od vrat do vrat in vdirale v stanovanja znanih in
neznanih meščanov. Za njimi so zijala razmetana in oropana stanovanja ter jok otrok,
ki so ostali brez nasilno vzetih družinskih članov.

Tako so prihrumeli tudi v stanovanje 54-letnega slovenskega pravnika in pisatelja,
invalida in očeta desetih otrok Narteja Velikonje. Odvlekli so ga v svoje tajne zapore
in za njim se je zgubila vsaka sled. Pojavil se je šele v soboto 23. junija med 11
obdolženci, s katerimi ni imel ničesar skupnega, v montiranem procesu pred boljševiškim
vojaškim sodiščem v Ljubljani. Stari papirji razkrivajo tri pretresljive slike:

Prva slika kaže tulečo drhal na prostoru pred ljubljansko sodno palačo, dopolnjeno
s kričečimi zvočniki, in krvoločno množico v sodni dvorani. Za sodniško mizo razkošno
sedi vrsta bleščeče zlikanih oficirjev, ovešenih z zlatimi odlikovanji, s predsednikom
kapetanom Bogomirjem Bogatajem na čelu. Pred njimi je 11 bledih in izmučenih obtožencev
v povaljanih in zamazanih oblačilih, ob strani pa dva prestrašena zagovornika za vseh
11 obtožencev.

Javni tožilec Slovenije major Jernej Stante kot težka strojnica zdrdra obtožnico po
vseh pravilih propagande in ustrahovanja ter konča: »Kakšne dokaze nudimo za njihovo krivdo? Razdejana domovina, milijon slovenskega ljudstva,
vsa Jugoslavija, vsa Evropa in ves svet so priče njihovih zločinov.
« Kapitalni dokazi boljševiškega sodstva!

Govori Lidija Grbec

Figure 36. Govori Lidija Grbec s. Aleša Stritar

Med vsemi obtoženci, nekoč mogočnimi veljaki, se naš skromni pisatelj, ki mu obtožnica
očita, da je bil idejni vodja nasprotnikov revolucije, zagovarja brez izvijanja, povsem
jasno in odločno. Vse predsednikove očitke pogumno zavrne: »Jaz sem bil zmerom zoper zločin. In sem tudi danes. – Če je Srbija čakala na osvoboditev
500 let, zakaj potem ne bi mi čakali vsaj 5 let. – Potem sem pa mislil: To je komunizem!
In komunizem ne more zmagati. – Ko sem pa zvedel za OF, da jo vodijo komunisti, sem
rekel: Zraven me ni! – Bolele so me goriške meje. In sem rekel: Anglija ne bo mignila
s prstom in bomo morali sami zasesti meje. Zato moramo čakati in ne se med seboj boriti.
– V ideologiji se nisem zmotil, ampak pri svoji taktiki. – Če upoštevamo armado, ki
dela nemire, sem delal napačno, nisem pa delal napačno v duhu katoliške in humanitarne
misli. – Nisem gradil na zločinu, ampak proti njemu. – Ustanovitev vaške straže sem
odobraval. – Imel sem navodilo (za dodeljevanje podpore revežem) od Rupnika. Tega
navodilo sem se držal zvesto iz lastnega prepričanja.
«

Naslednji dan so bili vsi obtoženci obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno
izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja. Višje vojaško sodišče je sodbo
takoj za vse obtožence v celoti potrdilo. Izvršili so jo v ponedeljek 25. junija.

Drugo sliko kaže pismo, ki ga je teden dni kasneje napisala Ivanka, žena obsojenega
književnika. Preko naslovnika v Rimu je bilo pismo namenjeno tudi njenim otrokom,
ki so se – razen dveh najmlajših – že pred rdečo zasedbo Ljubljane razšli neznano
kam po svetu. Skušala bom ujeti in pokazati bolečino

[Stran 063]

in bogastvo zapisanih misli. Tako je pisala:

»Tako si želim, da bi ti vedel, kaj se pri nas godi, kaj se je meni zgodilo in bi to
povedal tudi svojim otrokom. – Vse žene, ki imajo zaprte može, molijo, da bi se njih
možje tako zagovarjali, kot se je
zagovarjal Narte, da bi tako jasno in odkrito pričali za zvestobo Bogu in Cerkvi.
Narte je umrl kot mučenec. Ne vem kje, ne vem kako. Ves tisti strašni dan 25. junija
sem se trudila, da bi se mogla od njega posloviti. Uspelo mi je, da sem prišla prav
do predsedstva sodišča in do državnega tožilca. Videla sem vso strahotno razdejanje,
ki ga povzroči v dušah komunizem, videla sem ljudi popolnoma brez Boga in brez srca,
videla sem prav od blizu sovraštvo do vsega, kar je božje in kar ni komunistično.
Tako silno sem se zbala sovraštva, da sem samo molila, naj Bog vse blagoslovi in razsvetli.
Tako težko je to in mnogo sem se borila. Nočem sovražiti, nočem, da bi sovražili moji
otroci, zato sem Bogu hvaležna, da jih sedaj ni tukaj, in bojim se jim povedati vso
krutost, s katero se je vse to zgodilo.

Teharje, 5. oktobra 2008

Figure 37. Teharje, 5. oktobra 2008 Blaža Cedilnik

Niso me pustili k njemu, niti mu hoteli dati mojega pisma; niso mu pustili duhovnika,
niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj
besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in
prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega. Ko je prispel p. Angelik
– on je imel največ upanja priti do obsojencev – po dolgih intervencijah ob pol sedmih
z vsemi dovoljenji na sodišče, so mu rekli, da je že izvršeno, pa je bila tudi to
laž. Umorili so ga ob tričetrt na osem.

Borila sem se sama s seboj, kakor sem vedela in znala, bala sem se sama sebe in ljudi
in vse delala nekako nagonsko. – Ko sem videla, kako so vse žene, ki imajo može zaprte,
skrušene in obupane, mi je le uspelo, da sem se nekoliko umirila in skušala tudi druge
dvigati in tolažiti. Pomagala mi je telesna slabost. Neprestano se mi je temnilo pred
očmi, bilo mi je slabo in srce mi ni dalo miru. Ko sem prišla potem domov, sem mislila,
da bom zbolela in nobenega odpora ni bilo v meni.

Potem sem začela brskati po predalih in med Nartejevimi zapiski našla priloženo izjavo.
Ne vem, kdaj je to pisal, tudi ne vem zakaj. A meni je bilo to v tistem trenutku pravo
razode[Stran 064]tje: Mnogo sem razumela in tista strašni teža, ki me je hoteli zlomiti, je odpadla.
Morda boš mislil, da je to literatura, bila je literatura, a bolj ko premišljam zadnje
leto njegovega življenja, bolj vem, da je bil to njegov program in zato je imel take
uspehe pri Zimski pomoči, zato je tako fanatično nastopal, pisal in govoril. Zato
je zadnje dni tolikokrat ponavljal, da je treba postaviti zgled.

Bog je njegovo ponudbo sprejel. On ga je vodil, On ga je podpiral, smel je postaviti
zgled kot malokateri.
«

Ta slika bolečine in ljubezni se razteza še v druge višave, vendar jo končajmo tukaj,
da bomo videli še brutalno sliko iz tretje listine, iz izjave, ki jo je ravno 45 let
kasneje eden od udeležencev tedanjega dogajanja pod imenom »Erjavec« dal znani raziskovalki
totalitarne preteklosti Alenki Puhar. Takole piše:

Koncem maja 1945 sem bil kot SKOJ-evec sprejet v enote JA, in sicer v prištabske edinice
KNOJ-a. Na oni usodni dan smo nekako ob 17.30 vsi razpoložljivi vojaki dobili ukaz,
da se skupaj s predpostavljenim javimo kot varstvo v zaporih na Miklošičevi cesti
v Ljubljani. Odšlo nas je nekako 7 do 8 vojakov. Točnega števila se ne spomnim. Tam
smo na dvorišču že videli kamione in nekaj ljudi v unformah. Začeli so z vkrcavanjem
obsojencev, katerih pa nisem poznal. Med njimije bila tudi ena ženska. Niso bili vklenjeni.
Ko so bili na kamionu, je nekdo ukazal, da se posedejo ob stranicah kamiona, mi pa
smo morali stati oboroženi med njimi. – Kamioni so odpeljali iz zaporov na Miklošičevi
in prišli do strelišča na Rudniku v Ljubljani na Dolenjski cesti. Tam so kamioni zapeljali
na teren strelišča, kjer je bila nekako 30 do 35 metrov od središčnice strelišča izkopana
jama cca 3x3x2 metra, pomaknjena cca 4 metre v desno.

Ko so kamioni prišli na strelišče, sem slišal pogovor med nekim moškim in mojim predpostavljenim:
NAREDITE MI USLUGO IN PREBERITE MOJO KNJIGO – VIŠARSKA POLENA! Ta mu je odgovoril:
BOM! Ker smo bili doma naročeni na »Slovenske večernice«, sem to knjigo poznal in
sem vedel, da govori pisatelj te knjige – g. Narte Velikonja.

Nas so razpostavili okoli po terenu, da smo varovali teren, likvidacije so bile posamezne
od strani uniformirancev – menda OZN-e. Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel
je k jami neki gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okvirji očal in pred jamo
je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta jih je zagnal
v jamo. Pa obnašanju obsojenca sem opazil, kako ga je to pretreslo, bolj kot bližnja
smrt.

Po toliko letih mi še vedno ta večer lebdi pred očmi, nekatere stvari niso več tako
jasne, vendar vedno znova se pojavlja vprašanje: KAM SO NAS ZAPELJALI NAŠI VODITELJI?

Teharje, 5. oktobra 2008

Figure 38. Teharje, 5. oktobra 2008 s. Aleša Stritar

Tudi Ivanka Velikonja je do svoje smrti vpraševala in njeni otroci, od katerih sta
dva že odšla k očetu, še danes po 18 letih svobode in neodvisnosti ne vedo, kam naj
položijo šopek cvetja in kje naj očetu prižgejo svečko na grob. Celo sodne spise je
rdeča oblast skrila in sodbe nikoli ni videl niti obsojeni pisatelj Narte Velikonja
niti njegovi domači. Tudi v samostojni Sloveniji prošnja za njegovo rehabilitacijo
že dvanajsto leto brez rešitve leži na sodišču.

Kako resnična se ob tej skriti zgodbi pokaže beseda prof. Justina Stanovnika: »Katoličani smo za to, da nas tolčejo!«

Date: 2011