Zaveza št. 50 – Ker verujemo v božje usmiljenje (Anton Stres)


Anton Stres

§

Drage sestre in dragi bratje!

V našo deželo se je spet vrnila jesen in mi smo ponovno zbrani na to prvo nedeljo
v mesecu oktobru – na rožnovensko nedeljo – zbrani na enem od najbolj žalostnih krajev
naše domovine, od koder so bili tisoči odpeljani v smrt in pomorjeni. Na smrt niso
bili obsojeni zaradi ugotovljene krivde, ampak ker so bili – ali pa bi samo utegnili
biti – drugačnega prepričanja. Vprašanje dejanske osebne krivde ali nedolžnosti tukaj
ni bilo pomembno.

Kakor so bile teharske žrtve – če tako s skupnim imenom poimenujem tisoče najrazličnejših
življenjskih zgodb in usod – teharske žrtve tukaj oropane svojega življenja in dostojanstva,
so bile oropane tudi svojega dobrega imena in spomina dolga desetletja vse do leta,
ko jih je začetek demokracije v Sloveniji priklical nazaj v naš javni spomin in naše
javne molitve. Poprej je pred njihovo podobo brlela lučka le v tihem in bolečem spominu
njihovih mater in očetov, sester in bratov, sinov in hčera, sorodnikov in prijateljev.
Njihovo ime se ni smelo izreči v javni besedi in molitvi, kraja njihovega trpljenja
ni smel obsijati plamen sveč in olepšati šopek rož, kakor lahko to danes. Danes stoji
tukaj mogočen spomenik in prav je tako. Mi pa se zbiramo vsako leto na tem kraju,
da s sveto mašo kot edinstvenim spominom na trpljenje in smrt nedolžnega Božjega Sina
njegovi odrešujoči smrti in vstajenju pridružimo vse, katerih življenje je moralo
po človeški krivdi – in sovraštvu – končati tukaj oziroma na moriščih, kamor so jih
od tod odvažali.

Teharje, žal, prav nič ne zaostaja za drugimi svetovno znanimi taborišči smrti, ki
jih je vedno preveč, ki jih ni nikoli manjkalo. Zato pa je potrebno, da se tudi za
Teharje in druge take kraje v naši domovini s podobnim moralnim madežem izreče tudi
na najvišjem mestu v državi vsa resnica o odgovornosti zanje, kakor se je to zgodilo,
ali pa se dogaja, v primeru drugih madežev na vesti človeštva. Pomislimo samo na Srebrenico.

Največ, kar trenutno premore naše javno mnenje, je sočutje z bolečino in trpljenjem
žrtev in njihovih svojcev. Spomenik, ki stoji tukaj, je poklon trpljenju, poklon trpečim
in umirajočim, katerih smrt je povezana s tem krajem. To ni zanemarljivo, a je le
prvi korak. Če hočemo obveljati za moralen narod in pravno državo, ne more biti več
resnic o tem, ali se je tukaj zgodil zločin ali ne in kdo je seveda zanj odgovoren.
Ne more biti nobenega političnega ali kakega drugega opravičila za moralno nesprejemljivo
dejanje. Tudi ne more biti – in dejansko ni – zločinov brez zločincev. Tukaj gre tudi
za sodni zaostanek in to za sodni zaostanek posebne vrste. Teharske in druge žrtve
pobojev po drugi svetovni vojni trkajo na vrata naših ustanov za varstvo pravičnosti
in čakajo na besedo o svoji nedolžnosti in na povrnitev dobrega imena, tako kakor
nemočna vdova v evangeliju, ki smo mu prisluhnili.

Škof dr. Anton Stres

Figure 34. Škof dr. Anton Stres s. Aleša Stritar

V evangeliju, kot smo slišali, Jezus obljublja zmago pravice. Reče o Bogu: »Hitro
jim bo pomagal do pravice!« To je naše upanje, ki ima temelj v veri, da dobri Bog
vodi naše korake in tek človeške zgodovine ter bo v svoji pravičnosti, usmiljenju
in dobroti na koncu imel zadnjo besedo. To upanje ostaja v vseh razočaranjih naša
temeljna opora. Verujemo v Božje kraljestvo in njegovo zmago, zato nikoli ne obupujemo,
ampak vztrajamo v vseh prizadevanjih, za katere iskreno in pred Bogom verjamemo, da
so poštena, pravična in dobra za nas in za vse ljudi. Pot v obljubljeno deželo pravice
in resnice je lahko strma in ima lahko tudi dolge ovinke. Tako, kakor potovanje Izraelcev
skozi puščavo. Toda ne bo se izgubila v puščavi laži, krivic in smrti. Njen cilj je
zagotovljen z Jezusovim vstajenjem, ki je temelj naše vere in našega upanja, pa tudi
naše vztrajnosti in življenjskega poguma.

Drage sestre in dragi bratje, zbrali smo se k molitvi, ker verujemo v Božje usmiljenje
in odpuščanje, prosimo tudi za odpuščanje žrtvam in njihovim rabljem. In to delamo
iz zavesti, da se bomo pred neskončno svetim Bogom vsi razodeli in razkrili kot grešniki,
a bomo deležni njegovega usmiljenja in odpu[Stran 061]ščanja. Naš pogled ni obrnjen nazaj, obrnjen je naprej: v spravo in mirno sožitje
vseh prebivalcev naše lepe domovine. Naše vsakoletno srečanje tukaj na Teharjah ima
ta namen in mora vedno bolj dobivati to vsebino. Ko gledamo zablodam zadnje vojne
in revolucije in časa po njej v oči, se zavedamo, da so grešne silnice, ki so v tistem
ugodnem trenutku zase pripeljale do dejanj, ki jih mora danes obžalovati ves narod,
navzoče tudi v nas in bodo tako dolgo, dokler bo človek grešnik in si bo hotel z nasiljem
krčiti pot do svojih ciljev. Tudi danes je velikokrat teptana pravica do dobrega imena,
dokler resnična krivda ni dokazana. Tudi danes se dogajajo krivice in poteka brezobziren
boj za oblast, ki se ne ustavi pred nobenim moralnim pomislekom. Tudi danes obstaja
nasilje vsake vrste, in telesno, fizično nasilje mogoče ni vedno najbolj kruto in
ne prizadene najgloblje. Tako bo, dokler ne bo Bog – Bog, in ne ljudje – vzpostavil
novega neba in nove zemlje, kjer bo prebivala pravičnost in bomo živeli tudi mi z
novim duhom in novim srcem. Tedaj bomo živeli v miru in spravi. Ker to verujemo in
v to trdno upamo, si že sedaj prizadevamo za vse to in vse to pričujemo s svojim drugačnim
ravnanjem, ko se trudimo živeti v Jezusovi besedi, v medsebojnem spoštovanju, pravičnem
sožitju in sodelovanju. Amen.

Teharje, 5. oktobra 2008

Figure 35. Teharje, 5. oktobra 2008 Andrej Zgonc

Date: 2011