Zaveza št. 50 – Božična pridiga nadškofa Thomasa Becketa (T. S. Eliot)


T. S. Eliot

§

V tridesetih letih preteklega stoletja je angleški nobelovec in eden najpomembnejših
pesniških glasov moderne Evrope Thomas Stearns Eliot za neki festival napisal dramo
o mučeništvu canterburyjskega nadškofa Thomasa Becketa z naslovom Umor v katedrali. Becketova smrt je bila posledica njegovega vztrajanja na pravicah Cerkve nasproti
kralju Henriku II., ki mu je nekoč služil kot kancler. Štiri dni po tej pridigi, ki
jo je imel na Sveti dan leta 1170, so prišli štirje plemiči in ga umorili pred oltarjem,
od koder je govoril. Bralcev Zaveze ni treba spominjati na to, da imajo utemeljene
razloge, da to besedilo dobro preberejo. Za dobro branje pa velja pravilo: enkrat
ni nobenkrat.

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«

Štirinajsta vrstica drugega poglavja iz evangelija po sv. Luku.

§

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Dragi otroci Božji. Moj nagovor to božično jutro bo zelo kratek. Želim le, da bi v
svojih srcih premišljali globok pomen in skrivnost naših božičnih maš. Kadarkoli darujemo
mašo, ponovimo trpljenje in smrt našega Gospoda, na božični dan pa praznujemo njegovo
rojstvo. Tako se veselimo njegovega prihoda v odrešitev ljudi in obenem darujemo Bogu
njegovo telo in kri kot žrtev v zadoščenje za grehe sveta. Prav v tej minuli noči
se je pastirjem v Betlehemu prikazala množica nebeških trum, pojoč »Slava Bogu na
višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji«; prav tokrat v vsem letu praznujemo
rojstvo našega Gospoda in njegovo trpljenje in smrt na križu. Preljubi! V očeh sveta
je to nekaj nenavadnega. Kdo na svetu se bo iz istega vzroka hkrati žalostil in veselil?
Ali bo namreč veselje podleglo žalosti ali pa se bo žalost umaknila pred veseljem.
Samo v tej naši krščanski skrivnosti se moremo hkrati veseliti in žalostih. Premislite
za trenutek pomen besede »mir«. Ali se vam ne zdi čudno, da so angeli oznanili mir,
ko se je svet vendar nenehoma vojskoval in trepetal v strahu pred vojskami? Ali mislite,
da je bil angelski glas zmoten in da je bila obljuba goljufija in prevara?

Glejte, kako je naš Gospod govoril o miru. Svojim učencem je dejal: »Mir vam zapustim,
svoj mir vam dam.« Ali je mislil mir kakor mi: angleško kraljestvo v miru s svojimi
sosedi, plemiči v miru s kraljem, posestnik, ki mirno prešteva svoj dohodek pri pometenem
ognjišču, z najboljšim vinom na mizi za prijatelja, in žena, ki prepeva z otroki?
Tisti možje, njegovi učenci, niso poznali tega; odšli so na daljno potovanje, trpeli
na kopnem in na morju, bili mučeni, zaprti, razočarani in umrli mučeniške smrti. Kaj
je torej hotel reči? Če vprašate to, se spomnite, da je dejal: » … ne kakor ga daje
svet, ga vam jaz dam.« Svojim učencem je dal mir, a ne mir, kakor ga svet daje.

Umor Thomasa Becketa v canterburyjski katedrali – Rokopis iz leta
                        1200

Figure 31. Umor Thomasa Becketa v canterburyjski katedrali – Rokopis iz leta 1200

Preudarite še to, na kar niste verjetno nikdar pomislili. Na božič praznujemo ne samo
rojstvo in smrt našega Gospoda – naslednji dan praznujemo mučeništvo njegovega prvega
mučenca svetega Štefana. Mislite, da rojstvu Kristusovemu sledi dan prvega mučenca
slučajno? Nika[Stran 051]kor. Prav kakor se hkrati veselimo in žalujemo ob rojstvu in trpljenju našega Gospoda,
tako se tudi – v manjši podobi – veselimo in žalujemo ob smrti mučencev. Žalujemo,
ker so trpeli zaradi grehov sveta, veselimo se, ker je nova duša prišteta med nebeške
svetnike v slavo Božjo in v odrešenje ljudi.

Ljubi! Mučenca si ne predstavljamo samo kot dobrega kristjana, ki so ga ubili, ker
je bil kristjan – to bi bilo vredno samo obžalovanja. Ne mislimo o njem le kot o dobrem
kristjanu, ki je bil sprejet v družbo svetnikov – tega bi se bilo le veseliti. Naše
žalovanje in naše veselje pa nista, kot ju pozna svet. Krščansko mučeništvo ni nikdar
slučaj, kajti svetniki se ne delajo slučajno. Še manj je krščansko mučeništvo posledica
človekovega namena biti svetnik, kakor se človek lahko hote ali načrtno postavi za
vladarja. Mučeništvo je vedno dar Božji iz ljubezni do ljudi, da bi jih posvaril in
jih pripeljal nazaj na svoja pota.

Nikdar ni namera človekova, kajti resnični mučenec postane orodje Božje, ki se s svojo
voljo prepusti Božji volji in ne želi zase ničesar, niti ne slave mučeništva. Tako,
kot na zemlji Cerkev hkrati žaluje in se veseli na način, ki ga svet ne more razumeti,
so tudi v nebesih svetniki tako povišani, ker so se najbolj ponižali. Niso, kot jih
mi vidimo – ampak so v luči Boga, od katerega prejemajo svojo bit.

Danes sem vam govoril, dragi otroci Božji, o mučencih preteklosti in vas prosim, da
bi se spomnili posebno našega canterburyjskega mučenca, blaženega nadškofa Elphega.
Primerno je, da se na dan Kristusovega rojstva spominjamo, kakšen je Mir, ki ga je
prinesel. In ne upam, dragi, da vam bom še kdaj pridigal, kajti mogoče je, da boste
v kratkem dobili novega mučenca in najbrž ne zadnjega. Obdržite v srcih te besede
in mislite nanje ob svojem času. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

(T. S. Eliot, Umor v katedrali, prevedel France Papež.)

Date: 2011