Zaveza št. 5

1.1.1.

Opazovalcu sedanjega slovenskega javnega življenja je pred vsem drugim jasna ena reč: politika nove države se je znašla v globoki krizi. Če želimo priti do korenin, iz katerih kriza poganja, bomo nazadnje videli, da za vsem stoji nerazumevanje časa. Kriza prihaja iz nepripravljenosti ali nesposobnosti videti zgodovinske silnice, ki določajo slovensko sedanjost, z drugimi besedami: nesposobnost in nepripravljenost biti v zgodovini.

Slovenska sedanjost je, če izvzamemo Balkan, bolj obremenjena kot sedanjost drugih narodov in držav nekdanjega komunističnega bloka. Naš voz je bil in je trikratno naložen: na njem se je znašla ustanovitev države, izhod iz komunizma in obnova demokratične kulture ter nazadnje, a ne najmanj pomembno, zdravljenje ran državljanske vojne. Stranke demokratičnega bloka so, združene v Demosu, prevzele te naloge, šle z njimi na volitve in, skromno sicer, a vendarle zmagale. Sedanja politična kriza, njeno zlo je v tem, da je Demos sredi mandata, ko so bile njegove naloge šele na pol opravljene ali komaj začete, izgubil izpred oči to, kar mu je bilo naloženo in kar je prevzel. Kakor hitro pa se je to zgodilo, se je takoj pokazala njegova siceršnja politična heterogenost, ki je končno pripeljala do njegovega razpada oziroma do njegove samoukinitve. Lahko bi rekli tudi drugače: izvoljeni nosilec slovenske politične volje in stabilnosti je enostransko pretrgal sredi mandata demokratično pogodbo, ki jo je bil sklenil z volilnim telesom. Razpad Demosa je próton kakón – prvo zlo – slovenske politike.

Mislimo, da je razumno reči, da je prva naloga slovenske politike izhod iz komunizma in obnovitev demokratične kulture. S tem nikakor nočemo zmanjševati vloge državne osamosvojitve. Toda spričo ugodnih okoliščin in nedeljene narodove volje je ta naloga bila izvršena v presenetljivo kratkem času. Izhod iz komunizma je torej prva naloga, tisto od zgodovine postavljeno ozadje, ki ostaja kriterij vsakega parcialnega dejanja: ob vsakem se moramo namreč vprašati, v kakšnem odnosu je do tega odločujočega ozadja. Izhod iz komunizma ni namreč samo stvar politike, temveč je v njegovem kompleksnem zajetju narodovo opravilo v naj širšem smislu. Posebna naloga politike je bila, da to opravilo zavestno usmerja. In sedaj, ko je to zavestno središče nehalo obstajati, moramo ugotoviti, da je slovenski narod v odločilnem dogajanju brez usmerjevalca. Razpad Demosa je torej prvo in poglavitno zlo politične sedanjosti.

Zakaj je Demos razpadel, kateri šivi v njegovi skupni misli so najprej popustili? Če pravimo, da je razpad Demosa prvo zlo, potem lahko rečemo tudi, da za njim stoji neka trditev, ki je hkrati próton pseudos – prva laž. To je trditev, da je izhod iz komunizma že opravljena naloga; to je korolar te trditve, da je vztrajanje pri tej nalogi neproduktivno, še več, retrogradno in reakcionarno, podobno bojevanju zaščitnih čet, potem ko je glavnina armade že zdavnaj odšla.

Trditev, da je izhod iz komunizma opravljena naloga, je v tako intenzivnem nasprotju z resnico, ki jo vsak dan uveljavlja polje našega neposrednega izkustva, da ne moremo verjeti, da nima drugotnih ali ideoloških vzgonov. Nihče ne dvomi, da je stari totalitarni red v svoji industrijski fakturi enkrat za vselej za nami, a ostaja dejstvo, da so poražene sile še tu, združene v političnem bloku nove levice z mogočnim ozadjem civilne družbe, ki so jo te sile generirale v času neomejene oblasti. Kdor je zadnji dve leti poslušal javne glasove, politične in medijske, je dobil vtis, ki se je nazadnje spremenil v deprimirajočo ugotovitev, da živi v okupirani deželi: da so nas zasedle neke paradoksne sile, ki imajo samo en cilj, kako raniti, zastrašiti, deprimirati, onemogočiti. Tega enostavno ni bilo mogoče spregledati. Zato tistih, ki hočejo, da se oglasijo sirene za »all clear«, dobesedno ne moremo razumeti. Jasno, da ni več komunizma komitetov in sekretarjev, sedaj smo sredi komunizma v njegovih posledicah. Sedaj je tu bes in cinizem – to dvoje [Stran 002]– hkrati ali ločeno – ne tako redkih ljudi, ki so spoznali jasno ali nejasno, da so stavili na stvar, ki se ni izkazala samo za izgubljeno, ampak jih je – to v sebi natanko vedo – človeško in politično zelo obremenila. Zato jim ostaja samo eno: tolči vse, kar ima obliko, vse, kar hoče, kot pravi Hans Jonas, ubogati prvo dolžnost, ki jo postavlja svoboda, da namreč sama sebi postavlja meje. Zadnji izvor njihove jeze je v tem, da se na obzorju vedno bolj trumoma pojavljajo stvari, ki so pohujšljivo podobne vrednotam. Vračanje vrednot pa naznanja normalno družbo. Tu ne moremo, da ne bi pomislili na Ralfa Dahrendorfa, ki pravi, da je revolucija za levico to, kar je za desnico vojna: ukinitev normalne družbe. Nanj se lahko sklicujemo tudi, če hočemo podpreti misel, kako počasi se vse skupaj spreminja: »Zgodovina je vedno tudi nemesis. Duh starega reda živi še leta in desetletja.«

Poglavitni del javnega življenja se odvija v ustanovah civilne družbe. Tu pa torej še vedno vlada stara in nova partijska elita, predvsem pa ljudje, ki so zaradi pogodb, ki so jih bili sklepali s to elito, moralno prizadeti. Najvažnejša področja so pod njihovim vplivom: šola, kultura, velik del znanosti, zlasti hermenevtičnih družbenih znanosti, državna uprava, finančne institucije. Smo torej sredi delujočega neokomunističnega aparata. Tu pa prihajajo ljudje s čudaškimi domislicami, da je izhod iz komunizma opravljena naloga. Nikakor si tega ne moremo razložiti, zatekarno se celo k domnevam, ki jih nikakor ne bi hoteli sprejeti: kaj, če ni v ozadju stara, še ne povsem pozabljena vpletenost; kaj, če ni, se vsiljuje misel, v tej vpletenosti nekaj neizbrisnega.

Dve misli nas ob tem zaposlujeta. Obe kažeta v neko smer, ki se nazadnje izteče v ugotovitev, da so se v partiji zbrali nenavadni ljudje, v emfatičnem pomenu te besede. Prva misel se dotika dejstva, da med njimi ni pravih konvertitov. Res je nenavadno, da po vsem, kar se je bilo zgodilo, po dejanjih, ki jih prav razumemo samo, če počasi zlogujemo besedo zločin, tako da se narn pokaže ne samo njegova fizična odvratnost, ampak tudi diabolična perfekcija, s katero so bili uporabljeni kot sredstvo politične manipulacije; res je čudno, da potem, ko so se bili pridružili skupini, ki se je polastila vsega naroda, ki je ta narod v pravem pomenu besede zavzela ali okupirala; res je nenavadno in čudno, da se potem, ko se je igra končala in ko je prišel čas refleksije in so dobile stvari v normalni svetlobi normalne podobe, ni sprožil v nikomer, dobesedno v nikomer, tisti osnovni človeški mehanizem, ki bi zahteval, da se pove resnična zgodba. Res je, odpadlo je mnogo karieristov, zdrknili so v zasebnost svojih vikendov, kjer gojijo tulipane in ob tihih večerih začudeni premišljujejo, kako se v zgodovini včasih vse srečno konča. Nekateri, po našem mnenju najboljši, so se zaprli v svoje hiše, nikogar pa ni, ki bi naredil to uslugo svojemu narodu, da bi sedel in začel pisati pravo zgodbo.

Druga misel pa se dotika dejstva, ki nas ne spravlja v nič manjše čudenje. Kako je mogoče – tu mislim fizično mogoče – da se ljudje, ki so bili pol stoletja generatorji in nosilci duhovnega in političnega nasilja, sedaj pojavljajo, kakor da bi se nikoli ne bilo nič zgodilo, kakor da je to nekaj najbolj naravnega, na demokratičnem forumu. In ne samo to! Sedaj so glavni bojevniki za človekove pravice, za prav tiste pravice, ki so jih sami pol stoletja odrekali prav temu ljudstvu, češ da bi mu bile samo škodile; obenem pa so pripravljeni izobčiti vsakogar, ki bi si drznil pokazati na to okoliščino. Da to zmoreš, moraš biti iz neke posebne snovi. Tu ne pomenijo dosti parnet in odločitve, kar tu nazadnje velja, je neka posebna človeška snov.

Ko vse te stvari premišljujemo, si moramo na koncu ponoviti, da so to res nenavadni in izredni ljudje. Če se bo projekt, ki so ga sedaj začeli izvajati, posrečil – in kdo bi si upal trditi, da nima lepih možnosti – bodo ljudje tega časa upravičeno govorili, da so priča nečesa, kar se, če vse premislimo, v tako vzorni obliki v zgodovini še ni zgodilo. S takimi ijudmi imamo torej opraviti. Zato se lahko v resnici zelo čudimo, da prihajajo ljudje, opremljeni z uglednimi akademskimi papirji, in malo visokostno, malo pa tudi že nestrpno razlagajo, da je komunizem že zdavnaj za nami, naj nihče več ne tečnari s tem. Pri tem je zanimivo to, da vsi ti ljudje prihajajo iz določene politične in kulturne smeri. To nas spominja na Heinejeve verze: Poznam melodijo, poznam besedilo, poznam tudi gospode sestavljalce.

[Stran 003]

Prehajamo torej na drugo vprašanje: Katere Demosove sile nosijo največjo odgovornost za razkroj njegove ideje in politike? Na prvo mesto bomo postavili odgovornost liberalnega intelektualca. Ni namreč imel v sebi te moči, da bi vzdržal v svoji vlogi. Intelektualci – tu imamo v mislih predvsem skupino, ki se je zbrala v sedanji demokratski stranki – imajo nedvomno poglavitne zasluge za veliki slovenski preokret. Predvsem bi morali poudariti dejstvo, da so izstopili iz akademosa v politiko in tako dobesedno rešili demokracijo v njenem političnem ključu. Ko bi bili do konca vzdržali ne samo kot Demosov člen, ampak kot njegova poglavitna kohezivna sila, ko bi bili ostali tam in služili njegovi ideji – tako reflektirano pozicijo bi lahko od njih pričakovali – dokler ne bi bile njegove naloge končane, in se potem vrnili v svoje stolpe, bi jih zgodovina s slavo in ne brez spoštovanja zapisala v svoje knjige. Toda niso se zadovoljili s tem, da so prvi v prostorih, kjer se odvijajo zadeve duha, najodločilnejše stvari, po našem mnenju, hoteli so še oblast: navadno, vulgarno, banalno oblast. Tu smo sedaj v soseščini tega, čemur pravimo izdaja intelektualcev. To skušnjavo lahko opišemo s staro metaforo: utrgati sad, ki ti ne pripada. V tem smislu je govoril o intelektualcih Gyorgy Konrad v govoru ob prejemu lanske mirovne nagrade nemškega knjigotrštva, da namreč intelektualci naredijo usodni prestop takrat, ko skušajo razširiti svojo moč na sfere, za katere niso pristojni; ko niso več zadovoljni z močjo, ki jim jo zagotavlja kultura, ampak začnejo stremeti po neposrednih pozicijah moči. Sem spada tudi misel, ki jo je ponudil Leszek Kolakowski, da se »ponavadi slabo konča, kadar hočejo intelektualci postati voditelji ljudstva in poklicni politiki; trg je s svojimi nevarnostmi za intelektualca bolj primeren kot kraljevi dvor.«

Poleg tega se zdi, da je eden od vzrokov udara v demosovskih vrstah presenetljiva oblika starega liberalnega antikrščanskega resentimenta. Čudno se nam to zdi zato, ker bi po človeških in kulturnih žrtvah, ki so jih slovenski kristjani utrpeli v boju s tem, čemur danes vsi upravičeno pravimo napad na civilizacijo, pričakovali spoštovanje in priznanje. Pa se namesto tega neinteligentno širijo glasovi o nevarnosti klerikalizma. Za vsem tem stoji nekaj zelo bistvenega in zelo globokega. Liberalni intelektualec še ni radikalno tematiziral vprašanja o svoji samozadostnosti. Šele ko se bo v celoti izpostavil temu vprašanju, ko bo v njegovi luči spoznal, da je na primer komunizem v bistvu njegov poraz, bo morda uvidel, da mora biti v njem kljub velikim vzponom, ki jih izkazuje njegova tristoletna zgodovina, neki temeljni defekt, ki je v naravi liberalizma kot ideje. Šele tedaj, ko bo to postalo izkustvena prvina njegovega vedenja, bo mogel sprejeti krščanstvo kot enakopraven in legitimen del polisa. Kar danes po našem mnenju ovira duhovno svoboden nastop liberalne inteligence, je prav nereflektiran odnos do krščanstva. Czeslaw Milosz, ki ga menda ni mogoče dolžiti fundamentalizma – s Kolakowskim kritično piše o poskusu rekatolizacije poljskega javnega življenja – pravi v enem od takih polemičnih člankov tudi tole: »Marksizem sem vedno občutil kot posledico globoke erozije človekovih religioznih gledanj, tako na evropski celini kot v Rusiji. To je uvidel tudi Dostojevski, ki je v Besih s preroško močjo pokazal na napore revolucionarjev, da podelijo svetu smisel brez Boga. Od takrat imajo totalitarna gibanja metafizično ozadje z negativnim predznakom in spadajo med pojave evropskega nihilizma. Prav ta erozija religioznih gledanj predstavlja po mojem eno temeljnih potez v mišljenju 20. stoletja in daje naši dobi apokaliptične poteze.« Šele ko bodo nosilci tako katoliške kakor liberalne inspiracije v procesu samospraševanja uvideli – kot nekaj, kar v osnovi določa novi čas – da ne eni ne drugi sami ne morejo nositi celotne odgovornosti za sedanji svet, šele tedaj bo nastopila prava postmoderna doba.

Slovenski liberalni intelektualec ima bistven delež pri izhodu iz deviantne narodove preteklosti, žal pa tudi nemajhno vlogo pri pozabljanju in zapuščanju pozicij, ki jih terja kulturna in politična sedanjost.

Nemajhno vlogo pri razpadu Demosa pa nosijo tudi slovenski kristjani, tako v krščanski demokraciji kot tudi zunaj nje. Kaj lahko rečemo o njihovi specifični poziciji?

Najprej je treba ugotoviti, da delež njihove krivde ni v tem, da bi kaj usodnega naredili, ampak v tem, da nekaterih [Stran 004]stvari, za katere so bili po naravi stvari zadolženi, niso naredili. Njihov greh je greh umanjkanja. Krščanska demokracija, ki je politična organizacija slovenskih katoličanov, je bila namreč naravno, po svoji zgodovinski, svetovnonazorski in politični vlogi, posebej poklicana in zadolžena, da vzame obstoj Demosa za svojo prvo skrb. Politično je SKD naslednica predvojne SLS, zato je na prvi pogled jasno, da je restavracija pravne države in ponovna vzpostavitev civilne družbe v posebnem smislu njena stvar. Krščanska demokracija je hočeš nočeš tudi politična organizacija slovenskih katoličanov, ki so se med državljansko vojno večinsko uprli komunističnemu udaru in bili v tem uporu poraženi, sedaj pa v vračanju v območje evropske kulture razumljivo vidijo svojo zmago.

V svetovnonazorskem vzgonu, ki nosi krščansko demokracijo, tudi ni – ali ne bi smela biti – odsotna prvina, ki sili njene nosilce k vključevanju in ne k izključevanju. In to je ravno duh, ki ga vsaka koalicija potrebuje. Krivdo krščanske demokracije vidimo v tem, da ni dovolj jasno uvidela svojega posebnega mesta v Demosu. Poleg tega, kar smo povedali, je krščanska demokracija organizirala vlado in bila logično zanjo posebej odgovorna, kar bi v prvi vrsti moralo vključevati skrb za solidno podporo v skupščini. Preko predsednika je krščanska demokracija dajala vladi svoj pečat, tako da ni nesmiselno reči, da je to v določenem smislu bila krščanskodemokratska vlada in torej odgovorna, kot vlada celotnega političnega organizma, za prehod v demokratsko kulturo z vsemi njenimi atributi. Da je za to bil obstoj Demosa nujen pogoj, teren, na katerem je vse to mogoče realizirati, ni treba preveč dokazovati. Naj še tako upoštevamo oteževalne okoliščine, nam nazadnje vendar ostane dejstvo, da krščanska demokracija tega ni dovolj intenzivno čutila. Ni se dovolj jasno zavedala, v kakšnem ritmu tečejo zgodovinske ure v deželi in se ni osredotočila na unum necessarium.

Zgornje kritične pripombe seveda ne pomenijo, da nismo vseskozi videli junaškega vztrajanja krščanskih demokratov tako v vladi kot v skupščini. Mogoče jim bo zgodovina nekoč – a kako malo se je zanašati na zgodovino, vidimo v našem času – priznala, kako mirno in dostojanstveno so prenašali agresivnost nove levice, ki je razkošno razkazovala znanje, ki se ga je bila naučila v kuloarjih leninske politike.

Ostale stranke in osebnosti Demosa nosijo odgovornost za dogajanje v koaliciji v skladu s svojim vplivom in močjo. Posebej bomo tu omenili socialne demokrate in njihovega predsednika dr. Pučnika. Če je bil razpad Demosa za mnoge Slovence udarec, je bil prestop dr. Pučnika in njegovih socialnih demokratov v protidemosovsko koalicijo, kar umik njegove podpore Peterletovi vladi v resnici pomeni, nekaj, česar enostavno ni bilo mogoče razumeti. Tega namreč res nihče ni pričakoval. Prvič ima socialna demokracija v svoji tradiciji in ideologiji prvine, ki jo delajo za najtrdnejšo in najzanesljivejšo sestavino parlamentarne demokracije. V naši zavesti je socialna demokracija demokracija par ecxellence. Poleg tega pa je bil dr. Pučnik vedno logičen, jasen in precizen besednik Demosove politike. Njegove nastope smo v žalostnih in zmedenih časih imeli za redko tolažbo na medijsko kontrolirani politični tribuni. Njegova odločitev je bila tem bolj šokantna, ker smo jo čutili kot iracionalno. Nikakor je namreč ni bilo mogoče razumeti. Navsezadnje imamo nekaj pravice reči, da so zanj glasovali najboljši Slovenci, tisti, ki so skozi temni čas nosili svojo zvestobo. To so težka moralna vprašanja, to je bil hud udarec za vse te ljudi. Poleg tega pa je vnesel v celotni slovenski politični prostor prvino radikalnega nezaupanja: vse je mogoče, kakor da bi brali Russellovo Abecedo relativnosti. Če se je kdaj kaj zgodilo, čemur se je lahko reklo politično pohujšanje, se je zgodilo sedaj.

Vendar mislimo, da socialna demokracija kljub videzu ni izgubljena za demokratični blok. Računamo na njeno politično logiko. Z liberalci je drugače. Ti so vedno bili žrtve takšne ali drugačne politične zakompleksanosti. To je bilo takrat, ko so nastopali zoper prvo slovensko gimnazijo; to je bilo takrat, ko so mimo in proti Slovenski ljudski stranki hodili v Beograd; to je bilo končno takrat, ko so prišli Besi in so se postavili v vrsto s tistimi, ki so jim ponudili svoje usluge. Logika in tradicija socialne demokracije sta drugačni. Zato mislimo, da je ne bi smelo manjkati v prihodnjem novem Demosu.

[Stran 005]

Zaradi jasnosti moramo tu vstaviti neko terminološko opazko. Ko govorimo o liberalcih, mislimo izključno na vodilno plast sedanje demokratske stranke. Po naravi stvari bi tudi oni bili lahko pomemben del demokratičnega bloka. Eden od njegovih nosilnih polov. Toda bojimo se, da so se z zadnjimi dejanji odločili za obstajanje zunaj njegove orbite.

Za narodne demokrate moramo reči, da vedno bolj prihaja v ospredje njihova poglavitna vrednost. To je njihova naravna drža in njihova zvestoba. Oboje jih priporoča slovenskim volilcem in tistim, ki bodo v prihodnje oblikovali vlade.

Nova Slovenska zaveza s skrbjo spremlja politično dogajanje v deželi. Njena skrb izhaja iz dejstva, da je zaradi svoje specifične zgodovinske izkušnje lastnica pomembnega védenja: kako katastrofalne so posledice neizkoriščenih možnosti in kako usodno je pričakovati, da bodo račune plačevali drugi, in kako pogubno je pozabljati, da si nazadnje za vse odgovoren sam in da zgodovina zahteva od naroda skrajno pozornost in prisebnost. V imenu te izkušnje postavlja NSZ pred slovensko politiko načelo skrajne odgovornosti. Pravico, da kliče k odgovornosti, ji daje tudi spomin na slavo tistih dvajset tisoč Slovencev, ki so tako razumeli svojo odgovornost, da so v njeni službi tvegali svoje življenje, ko je šlo za to, da se izognemo polstoletnemu hlapčevanju.

Nova Slovenska zaveza misli, ko gleda razpadanje Demosa, da se ruši lepa, dobra in koristna stavba, v kateri so njeni prebivalci živeli pametno in smiselno življenje. Če pa se bo hiša do konca podrla, bodo njeni prebivalci šli ven in se vdajali raznim nenaravnim, celo incestnim zvezam ali pa bodo v odtujenosti in osamljenosti nazadnje pozabili, zakaj so se bili nekoč zbrali.

Nova Slovenska zaveza torej predlaga, da se ustanovi Novi Demos. V njem naj se zberejo vsi člani nekdanjega Demosa, opremljeni s političnim vedenjem, ki je medtem dozorelo v čisto vino odgovorne politike. V opravičilo, da si dovoljujemo tako velike besede, dajemo v premislek to dvoje: prvič predstavljamo placentarno zvezo s tisto preteklostjo, ki jo nazadnje in v osnovi hoče nova demokracija ujeti, drugič pa nam za to daje nekaj pravice okoliščina, da smo bili, ne morda gledalci, ampak igralci v največji drami, ki jo je kdaj uprizorila zgodovina tega naroda.

2.1.1.

V pomladanskih in poletnih mesecih leta dvainštiridesetega so slovenski komunisti začeli uresničevati tista poglavja iz svojih učbenikov, ki govorijo o umetnem pospeševanju revolucije. Poglavitno vlogo je tu imel uboj. Februarja so se zgodili le posamezni umori, marca in aprila pa so začeli naraščati in se v maju zgostili tako zelo, da so postali znamenje časa: vrh pa je bil dosežen junija, ko skoraj ni minil večer ali noč ali jutro, da ne bi kje udarili. Tople poletne dni in noči je napolnil vonj po pogoriščih in smrti.

Zgodilo se je, kar so bili hoteli: v deželi je zavladal strah.

Sredi junija 1942 so na Ljubgojni v horjulski dolini ubili župana Bastiča in njegovo ženo Marijano. To bi naredili tudi s sinom Tonetom, ko bi ga bili našli, in s sinom Lojzom, ko bi bil tistega večera doma. Lojz je prišel na pogreb staršev in se nato po skrivnih poteh vrnil v Ljubljano. Njegova sestra Marica Cerar-Bastič pripoveduje v svojih spominih o njem takole:

[Stran 006]

»Lojze je težko prenašal skrivanje v Ljubljani, domov se ni upal priti, pot je vodila skozi samotne gozdove. Še vedno so mu grozili s smrtjo. Ogorčeno je vzkliknil: »Ubiti se ne dam! Jaz se bom branil!« Ko je zvedel, da se v Št. Joštu zbirajo možje in fantje, ki se čutijo ogrožene, ob večerih v šoli, da bi se skupaj branili, se jim je pridružil. Skupina je bila najprej ilegalna, pozneje so jim okupatorske oblasti dovolile, da se oborože in branijo. Tak je bil začetek Vaških straž. Obramba življenja in lastnine v času najhujšega terorja!«

Jaz se bom branil.

Točno kje in kdaj je Lojz Bastič izgovoril te besede, se ne ve. Gotovo pa je, da je z njimi izrazil občutje mnogih ljudi in da so se v tistih mesecih dvainštiridesetega na tak ali drugačen način velikokrat ponovile. Zato mislimo, da jih lahko postavimo na čelo vsega slovenskega

protikomunističnega upora. Nobeno govorjenje in nobena razprava in nobena knjiga ne bi mogla tako zgoščeno in resnično razložiti in upravičiti upora slovenskih katoličanov proti Besom, ki so prišli v deželo, da jo, gnani od neznane in blazne vere, spremenijo po svoji podobi.

Jaz se bom branil. Najprej je bilo samo nekaj ljudi tako zvestih in pogumnih, da so našli v sebi moč, da se dvignejo nad strah. Drugi so sledili. Nazadnje je vstala vsa Dolenjska in vsa Notranjska in ponovila tiste znamenite besede. Danes, ko od tistih časov mineva petdeset let, jih povejmo še enkrat v čast dežele in njenih ljudi.

Boj, ki so ga bili začeli, se je zanje končal žalostno, tragično in boleče. Za nas vse boleče.

A so zmagali, samo mnogo ljudi tega še ne ve.

2.2.1.

Do sedaj je NSZ objavila že vrsto besedil, ki vzroke za nastanek državljanske vojne med Slovenci v času tuje okupacije 1941-1945 pojasnjujejo predvsem z načelnega stališča, pripisujoč glavno krivdo delovanju Stalinove agenture na Slovenskem. Le malo besedil se je lotilo bolj konkretnega prikaza zanimive in zelo tragične dinamike razvoja dogodkov, ki jo vsako zgodovinopisje, ki noče biti samo računalniški urejevalec časovne zaporednosti, raziskuje pod vidikom vzročnosti in iz nje izhajajoče posledičnosti; le-ta je obenem že tudi vzročnost nove posledičnosti. Če si dovolimo uporabiti matematično pojmovanje, bi se ta za ljudi na Slovenskem tako pogubni poltrak vzrokov in posledic, ki se je začel leta 1941, lahko radikalno spremenil v daljico in se končal šele z resnično spravo, ki bi temeljila na obojestranskem priznanju zmot in obžalovanju, sodno preiskavo o zločinih vseh vrst in poravnavo materialnih in moralnih krivic. Pojem narodnega izdajstva bi moral biti zasluženo označen kot »demagoška floskula za moralno diskvalifikacijo političnega nasprotnika«.

Že v prvi številki NSZ je bil objavljen zanimiv članek izpod peresa Tineta Velikonje o ustanovitvi vaške staže pri Sv. Vidu. Sedaj so pred nami novi trije članki, ki vsak po svoje, tudi s humorjem, opisujejo ustanovitev vaških straž v Loškem potoku, pri Šentjoštu in v Ligojni, četrti pa obravnava partizanske uboje nekaterih Vrhničanov. Članki so nastali na osnovi ustnih pripovedi in jim po tolikih letih seveda zgodovinar ne more pripisovati zanesljivosti v vseh časovnih in drugih podrobnostih (človeški spomin je namreč dostikrat nego

tov faktor), vendar pa jim že zaradi širšega poznavanja razmer na Slovenskem v času druge svetovne vojne ne bi mogel odrekati verodostojnosti v bistvenem, to je glede vzrokov za nastanek vaških straž, načinov njihove ustanovitve in nadaljnjega poteka dogodkov.

V člankih bi nepristranski bralec našel dragoceno spominsko gradivo, ki mu bo nudilo snov za razmišljanje o sledečih temah: večinska katoliška in protikomunistična usmerjenost slovenskih kmetov pred vojno, njihovo protiokupator[Stran 007]sko razpoloženje, deloma celo navdušenje za OF na začetku vojne, partizanski teror proti idejnim nasprotnikom in nepotrebni napadi na okupatorja, ki se je potem znašal nad civilnim prebivalstvom, nastanek prvih vaških straž v sodelovanju z Italijani ali brez njih, povezanost vaških straž z Novakovo Jugoslovansko vojsko v domovini (in medsebojno sumničenje), mobilizacija ujetih vaških stražarjev v partizane in njihovi pobegi od tam, vključitev vaških straž v Slovensko domobranstvo, pomori po koncu vojne. Poseben primer je bila vaška straža v Ligojni, ki je ves čas, tudi kot domobranska enota, gojila miroljubne odnose s partizani, vendar ji zato po vojni ni bilo prizanešeno. Še leta potem so domačini sprejemali predstavnike oblasti s klici, naj povedo, »kje so naši fantje in možje«.

2.3.1.

Okupacija je občino in župnijo Šentjošt na robu Polhograjskih Dolomitov razdelila na dva dela: manjši del je prišel v nemško okupacijsko cono, večji del pa pod Italijane. Prav zaradi možnosti prehoda iz italijanskega na nemško zasedbeno področje na hribovitem in gozdnatem terenu komaj 25 km od Ljubljane je kraj že leta 1941 postal zanimiv tudi za OF. Dr. Cene Logar, glavni organizator OF v Horjulu in okolici, kamor naj bi spadal tudi Šentjošt, pripoveduje v svojih spominih, kako je že junija 1941 od občine prevzel neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga ukazali Italijani, da bi tako legalno dobil stik s hribovskimi vasmi. Že tedaj je dobil občutek, da bo Šentjošt za OF izredno težaven teren. Po njegovem mišljenju je verski fanatizem pripeljal Šentjoščane do odpora proti OF. Ne more pa razumeti, kako je prišlo do tega fanatizma, saj je bil v Šentjoštu 34 let župnik Jože Nagode, »ki je bil vse prej kot verski fanatik in ga ni bilo mogoče zaplesti v protiljudsko politiko.«

Kljub okupaciji je bilo leta 1941 življenje v Šentjoštu razmeroma mirno. Dobro so vedeli, kako so Nemci zapirali in preseljevali duhovnike, izobražence in naprednejše kmete, saj se je to dogajalo tudi v sosednji župniji Lučine. Med druj~imi je bil v Srbijo preseljen tudi Jakob Zakelj, ki se je malo pred vojno priženil na kmetijo v Lučinah, je pa kljub temu še vodil Nabavno in prodajno zadrugo v Šentjoštu.

Figure 1. Prvi radio. Na skrajni desni sedi poznejši osrednji človek protikomunističnega odpora v Šentjoštu, Jakob Žakelj

Vplivi OF na Šentjošt so prihajali tako iz Horjula kot tudi z Vrhnike. Ko se je Jakob Žakelj jeseni 1941 vrnil iz izgnanstva v Srbiji na svoj rojstni dom v Šentjoštu, so ga na vse načine skušali pridobiti, saj so vedeli, da ima vodilno vlogo v političnem in gospodarskem življenju kraja. Prizadevanje domačih učiteljev in nekaterih Horjulčanov ni prineslo uspeha. Šentjoščani so bili trdni pripadniki Slovenske ljudske stranke, ki je po okupaciji delovala v ilegali. Žakelj je že v [Stran 008]novembru in decembru 1941 organiziral majhno skupino oboroženih mož in fantov. Ta skupina tedaj še ni imela nobenega posebnega namena. Za njo ni vedel nihče razen tistih, ki so bili vanjo vključeni, in pa vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Iz te skupine je pomladi 1942 nastala Slovenska legija v Šentjoštu, ki je štela okrog 50 mož in je s svojo organizacijo segala tudi na nemško zasedbeno področje.

Med drugimi poskusi, da bi Šentjoščane pridobili za OF, je bil tudi predlog za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Pripravljalni sestanek je bil v Šentjoštu na praznik novega leta 1942. Govorila sta Franc Furlan in dr. Janko Grampovčan. Sestanek ni uspel in ga niso več ponovili. Prav tiste dni je vladala v Šentjoštu skoraj taka napetost kot v začetku vojne v aprilu. OF je v neposredni bližini na nemški strani meje izvajala mobilizacijo. Sledil je partizanski napad na nemško obmejno postojanko v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem in na nemški avtobus pri Lučinah. Zaradi tega so Nemci požgali več domačij in ubili nekaj ljudi.

Figure 2. Hiša, v kateri so se odvijali dramatični dogodki 18. aprila 1942

2. marca 1942 je prišlo do spopada med partizani in Italijani pri Koreni nad Horjulom. Na samotni kmetiji v Lesu pri Koreni je namreč od konca septembra 1941 do tedaj delovalo partizansko taborišče. Po spopadu so Italijani požgali več domačij in precej ljudi odpeljali v internacijo.

V soboto, 18. aprila pozno zvečer, je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Razkropili so se po hišah in sklicali vaščane na sestanek v gostilno k Skvarčetu. Jakoba Žaklja so s pol ure oddaljene kmetije pripeljali zvezanega. Govornik je zbranim povedal, da je OF v Sloveniji edina organizacija, ki se bori proti okupatorju. Kdor nasprotuje OF, je izdajalec in zasluži smrtno kazen. Nekatere je ta kazen že doletela. Po govoru so trdo prijeli novega župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja zaradi pridig proti komunizmu in OF. Cvelbar je prišel v Šentjošt dobra dva meseca pred tem v pomoč težko bolnemu župniku Nagodetu. Žaklja so obtožili, da zbira orožje in ustanavlja belo gardo. Po sestanku so vse druge spustili domov, le Žaklja so spet zvezali in odvedli s seboj. Na poti so ga ponovno zasliševali in mu grozili, nato pa so ga vendarle izpustili. Baje se je zanj zavzel neki sorodnik iz Polhovega Gradca.

7. maja 1942 je Narodna zaščita blizu [Stran 009]Hrastenic na cesti med Polhovim Gradcem in Dobrovo napadla italijansko kolono. Med drugimi Italijani je tedaj padel tudi polkovnik Latini. Italijani so zaradi tega pobrali vse moške, ki so jih po vaseh okoli Dobrove dobili doma, in jih peljali mimo Hruševega ter Babne gore v Polhov Gradec. Grozili so, da bodo samo za padlega polkovnika ubili 100 moških. Nazadnje so od približno 80 mož in fantov odbrali 15 talcev in jih pri Srednji vasi postrelili, ostale pa odpeljali v internacijo.

O tem dogodku se je govorilo tudi v Šentjoštu. Po nočnem sestanku 18. aprila nekateri možje in fantje niso več spali doma. Prenočevali so pri sosedih po senikih in kozolcih ali pa celo v gozdu. Imeli so nekaj orožja, ki pa so ga morali skrivati tako pred Italijani kot pred partizani. V juniju so partizani nekajkrat obiskali Šentjošt, opravljali rekvizicije in odvedli nekaj vaščanov v taborišče v Lesu na zaslišanje. Zvedelo se je, da je več mož in fantov ter župni upravitelj obsojenih na smrt. Kadar so ponoči zaslišali pasji lajež, so ljudje trepetali in čakali, kdaj bo zaropotalo po vratih. O tem strahu pripoveduje Karel Leskovec v knjigi Križpotja: »Dostikrat smo šli iz taborišča brez posebnega namena, le toliko, da smo se ljudem pokazali. Največkrat so se nas smrtno prestrašili. Posebno v Rovtah se nas niso mogli navaditi. Vsaka beseda je bila bob ob steno. Vsak je le v strahu čakal, kdaj bo počilo in bo za vedno po njem.«

Glasovi o ubojih so se pač hitro širili. Če je bila morda za Šentjoščane smrt profesorja Ehrlicha in študenta Rojica 26. maja v Ljubljani še nekoliko odmaknjena, je bil umor Mravljetovih z Brezovice že zelo blizu. 13. junija ponoči so namreč partizani v domači hiši ubili očeta Antona in sinova Vinka ter Franceta, sina Toneta pa odpeljali s seboj na Ključ in ga tam ubili naslednji dan. Tonetova žena Tončka je bila učiteljica v Horjulu, zato je novica o teh ubojih zelo hitro prišla tudi v Šentjošt. V Zaklancu pri Horjulu so partizani že 21. aprila ustrelili trgovca in posestnika Janeza Erbežnika, češ da je bil italijanski špijon. – Samo eno noč po uboju Mravljetovih so 14. junija prišli v hišo horjulskega župana Ivana Bastiča na Ljubgojno. Pobrali so vso hrano, živino in konje. Župana in njegovo ženo Marjano so odvedli s seboj. Okrog treh zjutraj so na kmetijah v Zagorici, manj kot kilometer od Bastičevega doma, slišali smrtne krike župana Bastiča in nato en sam strel. Zjutraj so sosedje pripeljali trupli na Ljubgojno. Župan je imel glavo vso razbito, ‘žena pa je bila ustreljena. – Konec junija je bil ubit načelnik železniške postaje na Drenovem Griču. Govorilo se je, da je preveč vedel o vagonskih pošiljkah za partizane, ki so prihajale na Drenov Grič. Ena od teh pošiljk je bila prepeljana v gozd blizu Šentjošta.

Že od marca, ko je bila požgana Korena, so ljudje živeli v stalnem strahu tudi pred Italijani. Na zadnjo nedeljo v juniju so Italijani med nedeljsko mašo prišli v Butajnovo pri Šentjoštu. Obkolili so cerkev in večino moških, ki so bili pri maši, prijeli ter jih odvedli v Horjul. Verjetno so jih nameravali odpeljati v internacijo. Po posredovanju duhovnika Srečka Hutha, ki je bil tedaj v Butajnovi kot dušni pastir za bližnje župnije pod Nemčijo, so drugi dan vse razen enega izpustili.

Ob prehodu IIL grupe odredov, ki je trajal od 28. junija do 14. julija, je bila po vaseh okrog Vrhnike in v podlipski, horjulski ter polhograjski dolini v akciji tudi Narodna zaščita. Šentjošt te organizacije seveda ni imel. Že 1. julija so napadli Italijane pri Ljubgojni. Italijani so naslednji dan požgali celo Ljubgojno. 8. julija so napadli Italijane pri Ligojni med Vrhniko in Horjulom. V odgovor so Italijani požgali celo vas in ubili nekaj ljudi. Zaradi manjših spopadov so tedaj požgali tudi Belco pri Polhovem Gradcu in Gabrje pri Dobrovi ter ubili več ljudi. 1. julija so Italijani prihrumeli tudi v Šentjošt. Rudolf Hribernik poroča v knjigi Dolomiti v NOB, da »je 1. julija okoli 500 Italijanov, ki so prišli iz Rovt, v Šentjoštu brezobzirno teroriziralo prebivalce in kradlo«. Jakob Žakelj je pa zapisal, da so hoteli tedaj Italijani, razjarjeni zaradi nekaj partizanskih strelov, zažgati celo vas.

Prav tem Italijanom je naslednji dan, 2. julija, padla v roke v bližini Šentjošta učiteljica Betka Nagode, ki se je vračala z Vrhnike. Baje so pri njej dobili neke obremenilne papirje. Takoj so jo aretirali, nato pa odšli iskat še učitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Tomaža Vrhovca in mesarja Leopolda Lebna. Odvedli so jih v Rovte in jih tam ustrelili. 10. julija so Italijani blizu njegovega doma ustre[Stran 010]lili 21-letnega Andreja Tominca. V noči od 9. na 10. julij so namreč partizani napadli italijansko posadko v Polhovem Gradcu in so naslednji dan Italijani tudi od Šentjošta in Butajnove hiteli na pomoč. Nekateri zgodovinarji so krivdo za te uboje naprtili organizatorjem vaške straže v Šentjoštu, češ da so si s tem pridobili naklonjenost Italijanov. Vaška straža formalno tedaj še ni bila ustanovljena. Mnogo dejstev dokazuje, da vaška straža pri tem ni sodelovala.

Figure 3. Vas Šentjošt s farno cerkvijo Sv. Janeza Evangelista in podružno cerkvijo Sv. Jošta. V ozadju je Kožljek in drugi samotorški hribi, od koder je del partizanov začel prodirati proti šoli in župnišču.

Vsi ti dogodki so do skrajnosti zaostrili razmere v Šentjoštu in okolici. Ljudje so se bali Italijanov, saj bi vsak dan lahko prišlo do novih represalij, prav tako pa so se bali tudi partizanov. V tej situaciji je prišlo do odločitve, da Slovenska legija v Šentjoštu, ki je bila organizirana že nekaj mesecev prej in delno tudi oborožena, nastopi kot vaška straža. Odločitev je potrdilo vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Za poveljnika vaške straže v Šentjoštu je bil poslan Franc Kompare – Igor. Ustanovitev vaške straže so odobrili tudi Italijani. Jakob Žakelj se tega spominja takole: »Ustanovitev vaške straže je verjetno dovolila italijanska vojaška oblast v Logatcu. Vendar tega točno ne vem, ker so vsa poročila iz Šentjošta šla v Ljubljano in prihajala iz Ljubljane. Z Logatcem in z Italijani neposredno nismo imeli nobenih zvez. Res pa je, da so 40 grških pušk in nekaj municije pripeljali Italijani iz Logatca in jih je od njih prevzel bivši orožnik Franc Grdadolnik.«

Vaška straža v Šentjoštu je uradno nastopila 17. julija 1942, ko je 35 oboroženih mož in fantov pod vodstvom Kompareta – Igorja prišlo v vas in se naselilo v župnišču in v šoli. »Belogardizem« o tem dogodku takole poroča: »V petek, 17. julija 1942 – dan po začetku velike italijanske ofenzive na Notranjskem – so Kompare-Igor, kaplan Cvelbar in bratje Zaklji z ostalimi Šentjoščani, oboroženi z italijanskim in jugoslovanskim orožjem, ki so ga skrivaj pred partizani zbirali že od 1941. leta, iz gozda za Žakljevo hišo zmagoslavno prikorakali v Šentjošt. V zvonik farne cerkve so zanesli strojnico in cerkev spremenili v trdnjavo, se utrdili po okoliških hišah in v župnišču, okoli katerega so takoj izkopali strelske jarke« (stran 492).

V resnici župni upravitelj Cvelbar tedaj sploh ni bil v Šentjoštu. Že 25. ali 26. junija je odšel v Ljubljano in se vrnil šele v začetku septembra. Medtem ga je v Šentjoštu nadomeščal domačin Roman Malavašič, ki po končanem bogoslovnem študiju še ni imel službe in je zato prišel na svoj dom v Šentjošt. – Ker je bilo stražarjev malo, so komaj zasedli župnišče in šolo. Ni bilo niti potrebe niti možnosti, da bi zasedli še druge hiše v vasi. V farni cerkvi stražarji nikoli niso bili nastanjeni, le v zvoniku so nekaj časa imeli opazovalnico. Podatki o številu članov prve vaške straže so precej različni. Treba je upoštevati, da nekateri, ki so bili v Šentjoštu in okolici vključeni v Slovensko legijo, v začetku niso bili tudi člani vaške straže. Gotovo je, da posadka v začetku ni štela več kot 35 mož.

27. julija 1942 – samo en teden po ustanovitvi – so partizani že napadli vaško stražo v Šentjoštu. O tem napadu se je na eni in na drugi strani mnogo govorilo. Za ponazoritev bomo navedli nekaj odlomkov iz poročil oziroma spominov udeležencev napada. Poglejmo naprej, kako Rudolf Hribernik in Karel Leskovec opisujeta priprave Dolomitskega odreda za napad.

»Poveljstvo Dolomitskega odreda in politično vodstvo na terenu sta, zavedajoč se vseh posledic, ki bi jih za nadaljnji razvoj narodno osvobodilnega gibanja imela belogardistična postojanka v Šentjoštu, sklenila, da jo je treba takoj napasti. Napadla naj bi oba bataljona: prvi bataljon naj bi napadel iz smeri Kožljeka (Samotorice) in z delom svojih enot ščitil napad iz smeri Horjula in Polhovega [Stran 011]Gradca. Drugi bataljon je napadel iz smeri Smrečja in obenem ščitil napad iz smeri Podlipe in Rovt. V napadu je sodelovala okrog 200 partizanov« (R. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 202).

»Premaknili smo se čez podlipsko dolino v taborišče nad Kanjim dolom. Bataljon se je tu zadržal dva ali tri dni, da bi se dobro pripravili na napad na Šentjošt. Ko bi uničili to postojanko, bi moralno uspeli in verjetno bi se vse skupaj precej spremenilo. Omajali bi njihov ugled in gotovost ljudi. Čeprav smo se tega zavedali, se nismo dovolj potrudili, da bi zmagali. Za napad sta bila določena dva bataljona, prvi in drugi, več kot 150 partizanov. Zavarovanje smo postavili le proti Horjulu in Rovtam« (K. Leskovec, Križpotja, str. 182).

Figure 4. Šola je za velikimi kostanji, v ospredju je Skvarčetova gostilna in zadružno poslopje. V ozadju je grič Kogelč in pod njim pot proti Smrečju, od koder je napadal drugi del partizanov.

Navedena dva odlomka, ki sta jih napisala dva partizana. udeleženca tega napada, ne omenjata dogodka, ki se je dogodil popoldne 24. julija pred napadom in je bil poleg drugega gotovo odločilen za izid napada. Tudi uradni zgodovinarji o tem dogodku ne poročajo. Neki poznan in zaupanja vreden človek je namreč 24. junija prinesel iz bližine Rovt poziv poveljniku vaške straže Igorju, da naj zvečer tja osebno pripelje močno patrolo za neko nočno akcijo. Poziv je v imenu kraljeve jugoslovanske vojske poslal aktivni kapetan Juš Lesjak – Lampe, obveščevalni oficir in namestnik majorja Novaka, ki ga je general Mihajlovič postavil za komandanta jugoslovanske vojske za Slovenijo. Šentjoščani so bili prepričani, da bodo v akciji sodelovali tudi člani Slovenske legije iz Rovt. Poveljnik Igor je res sestavil patrolo in jo sam vodil proti Rovtam. Ko so prišli že blizu Potoka in se je že skoraj mračilo, sta jim prišli nasproti dve deklici in poveljniku izročili listek, na katerem je bilo sporočilo o napadu na Šentjošt. Z vso naglico so se stražarji vrnili v Šentjošt in do napada že pripravili nekaj zasilnih zaklonišč okrog župnišča.

Listek je po eni razlagi poslal rovtarski kaplan, po drugi pa neki bogoslovec, ki je bil na počitnicah na kmetiji onstran Sv. Treh kraljev. Novico o napadu naj bi mu omenil neki partizan, ki je prišel na kmetijo po hrano. Baje je tudi neki italijanski oficir v Rovtah že 24. julija popoldne vedel, da se pripravlja napad na Šentjošt. Morda je bil obveščen o premikih partizanskih enot ali pa je celo imel zvezo s partizani.

Kmetje v Kajnem dolu so popoldne videli močno oboroženo skupino partizanov, ki je prišla iz taborišča in se usmerila proti Podpesku. Ta enota je lahko šla postavit zasedo proti Italijanom ob cesti Smrečje-Rovte, mogoče pa je tudi, da je bila namenjena šentjoški patroli.

Napad se je začel 24. julija ob 23. uri. Verjetno so pri napadu sodelovale tudi nekatere enote Narodne zaščite, zato je bilo število napadalcev večje, kot navajata Hribernik in Leskovec. »Poveljnik vaške straže Franc Kompare je dobro vodil obrambo. Zaradi pičle zaloge municije je naročil streljati le v skrajni potrebi. Okrog polnoči so že zagorela prva poslopja, ki so jih zažgali partizani. Branilci so bili primorani zapustiti šolsko poslopje in se umakniti proti župnišču, kjer je bilo središče obrambe. V šolo so vdrli partizani in od tam uspešneje napadali župnišče in položaje okrog župnišča. Tako je prišlo poslopje Nabavne prodajne zadruge izven obrambnega obroča. Partizani so vdrli tudi v to poslopje in ga zažgali, potem ko so pobrali precej blaga. Pošastno so goreča poslopja osvetljevala vse bojišče in okoliške hribe. Čim bolj se je bližalo jutro, tem bolj so napadalci pritiskali, toda dve strojnici, za kateri Italijani niso vedeli, sta jih vedno prisilili k umiku. Vaški stražarji so bili polagoma primorani odstopati položaj za položajem in se [Stran 012]umikati proti župnišču. Če bi partizanom uspelo priti do župnijskega gospodarskega poslopja in ga zažgati, bi se od tega vžgalo tudi župnišče in branilci bi se morali vdati ali pa zgoreti v župnišču. Zato je bila borba za župnijsko gospodarsko poslopje ob jutranji zori zelo huda. Zadnji partizanski juriš je bil strt v ognju branilskih dveh strojnic, ki sta požirali že skoraj zadnjo zalogo municije« (Jakob Žakelj, Spomini).

»Napad je trajal vse do tretje ure zjutraj, ko so se partizani umaknili, ker je vodstvo odreda spoznalo, da bi bile pri dnevnem napadanju žrtve prevelike. Enote tudi niso imele težkega orožja, razen tega pa so se bale italijanske intervencije od posadk v Horjulu, Polhovem Gradcu, v Rovtah in na Vrhniki. Ta bojazen pa je bila, kot se je kasneje pokazalo, neupravičena, ker Italijani iz vseh teh postojank niso intervenirali niti drugi dan po partizanskem napadu, in to kljub temu, da se jim je zdel rezultat boja za šele ustanovljeno postojanko že od vsega začetka negotov. To je bil tudi dokaz, koliko so belogardiste njihovi gospodarji cenili in koliko so bili pripravljeni zanje žrtvovati … Preden so se partizani umaknili, so v konzumu rekvirirali osem voz hrane in pobrali nekaj živine na domovih belogardistov … Kasneje se je pokazalo, da je ostala posadka skoraj brez municije in da so belogardisti iz postojanke drugi dan poslali neko žensko k Italijanom (v Horjul) s prošnjo, da jim pošljejo municijo. Ženska je prinesla samo par sto kosov municije« (Rudolf Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 203-205). To poročilo Rudolfa Hribernika lepo pokaže, kakšen odnos so imeli Italijani do vaške straže in v kakšni stiski se je le-ta znašla po napadu.

Žakelj piše, da ni bilo mogoče ugotoviti, koliko so imeli napadalci izgub, »ker so odpeljali vse mrtve in ranjene razen enega, ki je mrtev z mitraljezom v roki ležal v pšenici na njivi pod šolo. Izmed 35 članov vaške straže pa ni bil nihče ubit ali ranjen.« Po Cvelbarjevem podatku naj bi ob napadu v Šentjoštu padlo 43 ali 44 partizanov. Rudolf Hribernik pa piše v že omenjeni knjigi, da so imeli partizani enega mrtvega in tri ranjene.

Figure 5. Domobranska poroka: poročnik Franc Grdadolnik in Anica Žakelj. Natanko čez leto dni ju je za trenutek ločilo in potem za večno združilo Teharje.

Ko so med napadom partizani zažgali mežnarijo, so bili v nevarnosti organistova žena Jelka Malavašič, njena skoraj [Stran 013]80 let stara mati, dvanajstletni Rafko Žonta in njegova sestra Albina, ki se sedaj piše Loboda in živi v Argentini. Vsi štirje so bežali v cerkev, ki pa je bila zaklenjena, zato so do zgodnjega jutra tičali v lopi pod zvonikom v strahu, kdaj bodo prišli partizani. Prav tako v strahu sta bila tudi dva starejša možaka, ki sta bila pred začetkom napada v zvoniku na straži. Ko se je začelo streljanje, sta se umaknila v cerkev, saj zvonikove line niso nudile primernega zaklonišča. Nista vedela, da so v lopi z njima vred trepetali tudi štirje mežnarjevi. Iz zvonika tisto noč ni bil oddan niti en strel, partizani pa kljub temu niso poskušali priti v cerkev.

Stanetu Kavčiču, ki je bil tedaj sekretar okrožne,ga komiteja KP Vrhnika, so v zvezi s Šentjoštom marsikaj očitali, med drugim tudi to, da je negativno vplival na izid napada. Dr. Cene Logar piše, kako je vseskozi opozarjal na nevarnost Šentjošta. Tudi štab Dolomitskega odreda se je z njim strinjal. »Po analizi situacije smo sklenili, da je za uspešen boj proti okupatorju in za osvoboditev potreben najostrejši boj proti beli gardi, ki jo je treba uničiti, če naj se uspešno borimo proti okupatorju.« Toda partijsko vodstvo na Vrhniki, »kjer je bil odločilen človek s sorodniki v Šentjoštu«, je bilo drugačnega mnenja. Kljub temu pa je v noči od 24. na 25. julij prišlo do napada na Šentjošt, ki pa v začetku ni bil uspešen. »Hoteli smo ponovno napasti, toda pri istem forumu smo naleteli na odpor z zagotovilom, da bo s to postojanko urejeno na politični način … Tako je bil odred prisiljen, da ni več nadaljeval boja proti postojanki, pač pa je obrnil vso aktivnost proti okupatorju.« Tone Kebe v zapisu O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem navaja Kavčičevo izjavo iz leta 1985, kjer Kavčič pravi, da so ga med drugim dolžili, da je zaustavil napad na Šentjošt, in to tik pred zmago. Menda naj bi on izdal ukaz za umik. V resnici je le v ozadju spremljal potek napada, saj je operacijo vodil štab bataljona. »Bil sem prisoten zato, ker sem se z napadom strinjal, in želel sem, da me vidijo tudi borci, saj so me vsi poznali. Bil sem zelo prizadet, ko nam je štab bataljona sporočil, da se napad ni posrečil in da se moramo zaradi jutranjega svitanja umakniti. Če bi nosil najmanjšo krivdo za ponesrečeni napad, bi to štab odreda v že omenjenem pismu glavnemu poveljstvu gotovo sporočil. To bi mu bil dodatni obtežilni material zoper mene. Toda nič takega ni sporočil, ampak piše: Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Šentjoštu, napravili napad na to postojanko. Toda zavzeti je nismo mogli, ker so belogardisti imeli v zvoniku in župnišču težke mitraljeze … Mislim da citirana izjava oziroma ocena iz pisma štaba odreda pove marsikaj« (Borec 1989, št. 9, strl 965).

Iz navedenega lahko sklepamo, da je bil nastanek šentjoške vaške straže ali bolje rečeno šentjoškega upora proti komunizmu za partizane dovolj velik problem. Zdi se pa, da je ustanovitev vaške straže v Šentjoštu bila problem tudi za del protikomunističnega tabora. Znano je, da se major Novak in njegov štab nista strinjala z ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu, še manj pa z nastajanjem vaških straž po drugih krajih Slovenije, ki ga je bilo mogoče predvidevati, če bi prva legalna vaška straža uspela. Težko je verjeti, da je kapetan Lesjak samo slučajno ravno 24. julija poslal poziv, naj šentjoška patrola pride zvečer v Rovte, in tako prepolovil že itak šibko posadko v Šentjoštu. Kot Novakov obveščevalni oficir je lahko zvedel za partizanski napad na Šentjošt, saj je vzdrževal stike z nekaterimi od 80 aktivnih oficirjev, ki so v Ljubljani in pokrajini pristopili k OF. Možno bi celo bilo, da je preko teh oficirjev prišla pobuda za uničenje šentjoške vaške straže in da je Lesjak pri tem sodeloval s partizani. Možno je pa tudi, da je bil nje ov cilj le onemogočiti vaško stražo v Šentjoštu in s tem širjenje vaških straž na druge kraje, obenem pa usmeriti člane Slovenske legije v četniške enote, ki kljub prizadevanju majorja Novaka in njegovega štaba kar niso mogle zaživeti. Vsekakor so v Šentjoštu in tudi v Ljubljani o tem dogodku nekateri mnogo razmišljali in je negativno vplival na odnose med Slovensko legijo in majorjem Novakom.

Naj bo tako ali drugače, šentjoška vaška straža je vzdržala partizanski napad in po njenem zgledu so se nato vaške straže hitro širile po Polhograjskih Dolomitih, pa tudi v okolici Ljubljane in na Dolenjskem.

2.4.1.

Že pred razsulom prve Jugoslavije je imela komunistična partija na Vrhniki in v okolici (Borovnica) zelo aktivna jedra. Delovala je v majhnih skupinah, kot so bile trojke in dvojke, med delavci, kmeti, mladino, tako moško kot žensko. Delovala je predvsem prek legalnih organizacij, kot je bil tamburaški orkester na Bregu; vodil ga je komunistični prvak Jože Molek (Petkov Joži), ki je kasneje dobil ime Puntar. Na Vrhniki pa se je kot pravi voditelj že takrat odlikoval Franc Popit (Benetkov France). Iz ozadja je vodil klub esperantistov. Bil je dijak III. državne – bežigrajske gimnazije v Ljubljani. Sošolci, s katerimi se je vozil v Ljubljano, se ga dobro spominjajo in vedo, kako se je ujel v komunistične zanke. Njegova pot bi bila vredna podrobne obravnave. Popitov najožji sodelavec je bil Andrej Verbič (Andrejčetov) iz ugledne liberalne družine. Njemu je bilo poverjeno vodstvo Zveze kmečkih fantov in deklet, ki je bila prikrita komunistična organizacija. Med ožje Popitove sodelavce je sodil tudi Nace Voljč (Jokelčkov), ki pa je, kot trdijo poznavalci, deloval pri fantovskih odsekih.

Nasprotni tabor, ki se je vrsto let vzgajal v Rokodelskem domu katoliško in protikomunistično, se je do leta 1930 zbiral pri Orlih. Ta organizacija je bila po uvedbi unitaristične diktature ukinjena in prepovedana, nastala pa sta Fantovski odsek in Dekliški krožek. To še zdaleč nista bila samo telovadni društvi. Mladi so se zbirali v Prosvetnem domu, kjer so poslušali predavanja, imeli filmske predstave, uprizarjali igre in organizirali družabna srečanja. Duhovni vodja teh društev je bil na Vrhniki ob propadu stare Jugoslavije kaplan Štefan Kraljič.

V takih razmerah je Vrhnika dočakala italijansko okupacijo. Fantje so se brez razlike navduševali za zbiranje orožja zoper okupatorja, da bodo nastopili, ko pride čas.

Že konec leta 1941 se je začela propaganda za OF. Fantje iz katoliških društev so se vedno bolj ogibali sodelovanja z OF in partizani. Toda nihče ni v času od jeseni do poletja 1942 pripravljal kakršnegakoli vojaškega odpora proti partizanom; še manj pa, da bi se kdo vdinjal Italijanom.

S partizani je bilo drugače. Komunistom je bila vedno na prvem mestu svetovna revolucija. Zato je komunistično vodstvo OF iskalo zveze z italijanskimi komunisti, ki jih med italijanskim oficirskim kadrom ni bilo tako malo. Tako je bila vzpostavljena zveza med Ljubljano in Verdom, kamor so prihajali polni vagoni opreme za partizane z vednostjo italijanskih poveljnikov. Ker za tako sodelovanje ni bil postajenačelnik na Drenovem Griču, so neke noči pobili njega, ženo in otroke. Zaradi neovirane poti za prevoz preko Ljubljanice so na binkoštno soboto 1942 ubili tudi grofa Lichtenberga, ki je stanoval pri Kaminu, kjer je bil čolnarski prehod. Ubili so tudi njegovo ženo in dva otroka – birmanca. Hladnokrvno in brez milosti so pobijali ljudi tudi brez vsakega vzroka. Za nekatere so poskušali najti opravičilo. Tako so to poletje na Vrhniki med prvimi odpeljali očeta Lukančiča, ki je z družino stanoval pod Sveto Trojico. Ubili so ga pri Tonikovem breznu in ga vrgli vanj. Pred smrtjo so ga zverinsko mučili z mravljami in ognjem. Sam pisatelj Karel Grabeljšek je pozneje dejal Lukančičevi ženi, da so ga ubili nedolžnega. Umor so opravičevali s tem, da je izdajalec, za dokaz pa so navajali, da je znal italijansko. (Na Vrhniko je prišel po 1. svetovni vojni iz Trsta!)

Sistematično so partizani-komunisti začeli z likvidacijami svojih ideoloških nasprotnikov julija in avgusta 1942. Takrat še ni bilo nobenih vaških straž. Med prvimi žrtvami je bil zaplaninski župnik Jožef Geoheli. Zverinsko so ga mučili več dni; zagrebli pa so ga v Vranjih pečeh. Njegova smrt bi bila vredna dramatizacije. Njegov likvidator, vrhniški študent in dober Jožefov znanec, je pri njem dva večera popival, tretji večer pa ga je odgnal na morišče. Ta Stane Dobovičnik je bil pozneje komisar 14. divizije. Padel je 31. 3. 1944 v Topolščici na Štajerskem, kjer so pijane v zdravilišču presenetili Nemci. Po vojni so za to popivanje krivili tamkajšnje sestre usmiljenke in jih pregnali v Niš.

[Stran 015]

Kmalu po uboju župnika Geohelija se je začela »čistka« na Vrhniki. Prvi so prišli na vrsto Hrenovi fantje. Zgodilo se je med 2. in 3. avgustom. Oče Hren je bil upokojen orožnik, Gradarjev z Verda. Stanovali so na Vrhniki v hiši poleg župnijske cerkve sv. Pavla. Imel je štiri sinove: Janeza (letnik 1911), ki je delal v kamnolomu; Slavka (letnik 1913), ki je bil pismonoša za zunanja naselja; Francija (letnik 1918), ki je delal pri železniškem skladišču, in Mirka (letnik 1921), ki je bil dijak. Starejši trije so bili pri Fantovskem odseku, radi so zahajali v društveni dom; še posebej Franci je bil v društvu zelo dejaven in vpliven. Partizani so ponoči med 24. in 1. uro hišo obkolili. Štirje so skozi pritlična okna, ki so bila odprta, zlezli v stanovanje in z naperjenim orožjem vse prebudili. Zahtevali so, da se fantje oblečejo. Niso dovolili, da bi prižgali luči. Za silo so svetili z baterijami. Razen najmlajšega Mirkota, ki je imel nogo zaradi bolezni v opornicah, so fante odpeljali v noč: Janeza, Slavka in Francija. Zadnja priča jih je videla, ko so jih peljali pod zgornjim Storžem. Nato se sled izgubi nekje med Zaplano in Petkovcem. Pravijo, da so verjetno končali nekje v Vranjih pečeh kot zaplaninski župnik. Groba še do danes niso odkrili in tudi Črne bukve nič ne pišejo o tem pomoru. Ker jim greha izdaje niso mogli naprtiti, so terenci po Vrhniki najprej razširili glas, da so odšli k partizanom. Zato ni dosti manjkalo, da niso Italijani odgnali preostali del Hrenove družine. Toda kmalu za tem so Italijani v neki hajki zajeli tri partizane. Eden izmed njih je povedal, da so Hrenove fante pobili in enega od njih še poprej strahotno mučili. Med likvidatorji naj bi bili Janez Brenčič (Šimcov), kasnejši vrhniški župan, Vinko Turk (po vojni je naredil samomor) in Bernežev Marjan. Janez Brenčič se omenja že pri Lukančičevi likvidaciji. Po vojni je za nagrado dobil hišo Hrenovega Karla, županovega brata, ki je bil prav tako likvidiran leta 1945. (Vrhniški župan Nace Hren in Gradarjevi (Hren) z Verda niso v sorodu.)

Naslednji so prišli za likvidacijo na vrsto Ferfoljevi fantje. Ferfoljevi so bili delavska družina. Sinovi Ivan, Jože in Pavle so bili navadni delavci, Viktor je bil izučen mizar, najmlajši, Stanko, pa je bil v tistem času dijak. Najstarejši Ivan ni bil več doma, bil je poročen in je živel

drugje. Na piki so imeli predvsem Jožeta (letnik 1921) in Pavla (letnik 1925), ki sta bila zelo delavna pri Fantovskem odseku. Tistega avgustovskega večera se je kljub nevarnostim (Italijani in partizani) k njim prebil dober prijatelj teh fantov in jim povedal, da bodo to noč partizani odpeljali Jožeta in Pavla. To je zvedel od svojega dekleta, ki je bilo povezano z vrhniškimi terenci. Skrbna mama je takoj ukrepala. Šla je prosit v soseščino k družini, ki je veljala za ofarsko, da bi fanta pri njih prespala. Sprejeli so ju in ušla sta smrti. Drugi dan sta se zatekla v varstvo italijanske postojanke. Končno sta dobila zatočišče na postojanki prve vaške straže na Šentjoštu nad Vrhniko. Tja so se pred likvidacijami zatekali tudi drugi, ko je tam nastala ta postojanka. Takrat na Vrhniki še ni bilo bele garde.

Tako kot Ferfoljeve fante so iskali tudi druge. Zelo so vzeli na piko Revnovega Slavka. Slavko je bil dijak-vozač. Pri debatah na vlaku je razlagal, da so za OF skriti komunisti. To je bilo dovolj. Naročilo za likvidacijo je dobil Vinko Turk. Ker se mu na Revnovem domu na Idrijski cesti ni nihče odzval, je v hišo vrgel ročno bombo. Toda Slavko je že pred tem pobegnil in se umaknil v Ljubljano, kjer je v semenišču študiral njegov brat Zdravko.

Nepreklicna smrtna obsodba pa je bila izrečena tudi nad kaplanom Štefanom Kraljičem, ki je bil duhovni voditelj vrhniške katoliške mladine. Najprej so ga likvidatorji čakali v Sinji gorici, kamor je hodil maševat v podružnično cerkev. Ker je vrhniški dekan Janez Burnik slutil, kaj se pripravlja, ga ta dan ni pustil v Sinjo gorico. Nato so ga dvakrat iskali na Vrhniki v kaplaniji in obakrat je imel čudežno srečo, da se je likvidaciji izmaknil. Kar štirje so čakali nanj iz Fricove koruze. Odšel je nato v Ljubljano. Ker je bil obsojen na smrt, ga je škof Rožman poslal v Rim. Ko so bile ustanovljene vaške straže, se je vrnil in postal vojni kurat na Dolenjskem. Ob italijanski kapitulaciji, ko so partizani zajeli njegovo enoto, se je spet po čudnih okoliščinah rešil in postal kurat pri domobrancih. In na koncu: v Vetrinju je bil pri tistih zadnjih enotah, ki jih Angleži niso več vračali.

Ob zaključku naj povem, da je to le kra[Stran 016]tek, površen izvleček vrste pripovedovanj živih prič. Za podrobnejši faktografski opis vsega dogajanja na Vrhniki leta 1942 pred ustanovitvijo vaških straž bi si moral zgodovinar vzeti mnogo več časa in pregledati vrsto dostopnih dokumentov. Vsem, ki so mi pomagali k temu opisu, iskrena hvala!

2.5.1.

Nekoč smo v našem glasilu rekli, da imajo knjige svojo usodo. Tudi posamezniki imamo svoje usode, pa tudi vsaka vas, bi lahko rekli, ima svojo usodo.

V naslednjem bomo z nekaj skopimi obrisi tako rekoč okvirno skušali pokazati usodo neke vasi v izrednih okoliščinah. Njene usode se bomo res lahko samo dotaknili in se že sprašujemo, ali nam je to sploh dovoljeno, spričo neznanske zapletenosti človekovih odločitev. A ker je navsezadnje treba nekaj reči – govoriti o preteklosti je najbolj normalna reč – se bomo morali vdati v nepopolnost svojega početja. Usoda vasi, ki smo jo izbrali, je ne samo zanimiva, ampak važna, ker na vzoren način predstavlja neko odločitev in njeno problematičnost. Zanimali nas bodo vzroki in realne možnosti te odločitve.

[…]

Za njo so gozdovi, ki ji krijejo hrbet, zato se varno in malo visokostno razgleduje po širni ravnini pod seboj, po kateri teče, kot so ljudje včasih rekli, Velika cesta. Tako je vas samosvoja, a vendar ne odrezana od sveta.

Ko je izbruhnila državljanska vojna in udarila na počez čez slovenski svet, se je Ligojna odločila, da ne stopi ne na to ne na ono stran. Hotela je, kot bomo videli, nekaj nemogočega: hotela je ostati nevpletena v času, ki tega ni prenesel. Kako vztrajno se je držala tega načela, bomo videli iz pogovora, na katerega smo povabili gospo Angelo Vrhovec, ki je kot mlado dekle doživljalo tiste napete in nevarne čase, pozorno in z velikim občutkom za dogodke in njihov zunanji in notranji pomen. Veseli nas, da smo dobili tako zavzetega kronista in razlagalca.

ZAVEZA: Vsak od nas ima do vasi, iz katere prihaja, poseben odnos. Čim starejši je človek, tem več nanjo misli in tem bolj se zdi, da jo razume. Kaj bi vi lahko rekli o svoji vasi pred vojno.

VRHOVEC: Naša vas je bila pred vojno povprečno kmečka, bili smo mali kmetje, recimo polkmetje. Živeli smo zelo skromno, toda bili smo kar lepa skupnost. V večini hiš se je vsak večer molilo, vsako leto pred božičem smo nosili po hišah Marijo. Praznovali smo tudi pusta, imeli veselice, v zimskem času pa smo se dekleta zbirala v eni izmed hiš sredi vasi in delale ročna dela. Med domačimi dekleti in deklami ni bilo nobenih razlik. Vsi so jedli pri isti mizi. Spoštovali smo drug drugega, si med seboj pomagali, cel teden pridno delali, ob sobotah vse lepo pospravili, poribali, v nedeljo šli k maši, popoldne pa mi mladi na vas. Nekateri so bili v društvu kmečkih fantov in deklet, nekateri pa smo občasno hodili na Vrhniko k Prosveti.

Figure 6. Velika Ligojna z vrhniške strani.

[Stran 017]

ZAVEZA: Kaj pa politika? Ali je bila vas politično enotna ali se je delila? Ali je tudi vanjo vdiral tako imenovani napredni svet?

VRHOVEC: Nekako do leta 1939-40 je bila vas, kar se tiče politike, dokaj enotna. Večina je bila v Slovenski ljudski stranki. Nato pa se je začela ta enotnost zgubljati. Mladi so bili že pod vplivom novega časa.

ZAVEZA: Za partizane ste verjetno zvedeli na jesen 1941, zlasti pa na pomlad 1942. A zares se je začelo v začetku junija, ko je odšlo v gozd nekaj vaščanov. A to je bil pravzaprav le uvod. Dober mesec za tem so partizani tik nad vasjo napadli Italijane, zaradi česar so Italijani vas požgali. Dogodile so se tudi druge tragične reči. Želeli bi, da malo podrobneje opišete te dogodke.

VRHOVEC: Ko so se pojavili prvi partizani, so fantje sodelovali, sprva malo bolj prikrito, spomladi leta 1942, ko so partizani začeli vabiti v svoje vrste, je v juniju 1942 nekaj fantov res odšlo v partizane. Takrat se je zares začelo. Omenim naj, da so Italijani imeli glavno komando na Vrhniki, v Horjulu pa postojanko. In če so hoteli priti iz Vrhnike do Horjula, so morali skozi našo vas. Teden dni pred požigom Ligojne so požgali Ljubgojno pri Horjulu. Ko so se vračali na Vrhniko, so se spotoma ustavili pri kmetu Bradešku, ki je stanoval tik ob cesti in mu dejali: »Če pade samo en strel na nas, bo gorela cela vas.« Partizani so namreč Italijane že dvakrat prej napadli, ko so se vračali iz Vrhnike proti Horjulu in obratno, vendar so jih napadli zunaj vasi, na pobočjih, ki se nagibajo na horjulsko stran. Obakrat se je srečno izteklo, imeli smo samo strah.

Toda prišla je usodna noč med 7. in 8. julijem 1942. Partizani so začeli zbirati fante in može in zahtevali, naj postavijo na cesti proti Horjulu ovire, ker bodo napadli Italijane. Nekaj fantov je prosilo partizane, naj jih ne napadajo tako blizu vasi, ker bodo Italijani vas samo požgali, ampak naj jih napadejo v Lipalci. Partizani se niso zmenili za to in so Italijane napadli. Italijani niso streljali na partizane, obrnili so se proti vasi in jo požgali. Zgorelo je 43 stanovanjskih hiš in preko 100 gospodarskih poslopij. Vaščani smo pred Italijani bežali (možje že prej) na ravnino proti Sinji Gorici. Tri

može, ki se niso umaknili iz vasi, so ustrelili.

ZAVEZA: Med temi tremi zbuja posebno zanimanje Bradeško. Videti je, da je imel vodilno vlogo v vasi. Govorilo se je, da je bil že prej opozorjen, da ga nameravajo partizani ubiti. To je zelo verjetno, tako so namreč komunisti ravnali tudi z drugimi uglednimi ljudmi po deželi. Opišite njegov primer.

VRHOVEC: Bežal je tudi Bradeško. Ko pa je videl, da vas gori, se je obrnil nazaj, ker je vedel, da ima v kleti hiše ženo in hčerko. Prišel je do doma, rešil obe, njega pa so Italijani zajeli in ga odpeljali proti Vrhniki, ter ga pri Bezjakovem griču, tik nad Vrhniko, ustrelili.

Bradeško je bil največji med ligojnskimi kmeti. Bil je vaški skrbnik, delaven, pošten, napreden (saj smo v Ligojni že leta 1922 imeli vodovod), zaveden član Slovenske ljudske stranke. Po pripovedovanju drugih so mu partizani večkrat grozili, da ga bodo ubili. Tudi moj bratranec, ki je bil partizan, mu je svetoval, naj se umakne. Bradeško pa mu je odgovoril: »Nikomur nisem nič slabega naredil in se tudi ne bom nikamor umikal.«

ZAVEZA: Kakšen je bil odnos vaščanov do partizanov pred napadom na Italijane? Kaj pa po napadu in požigu vasi? Vloga tako imenovanega naprednega vaškega jedra pred vojno, do požiga vasi in po požigu?

VRHOVEC: Do požiga vasi so bili vaščani, posebno pa mladina, naklonjeni partizanom. Po požigu pa so se zelo spremenili, ker ta napad ni imel drugega uspeha kot požgano vas in žrtve. Mladi so že bili pod vplivom novega časa. Največ zaslug za to je imel Tone Petrovčič. Pri njem se je shajala večina fantov. Tone je bil v Društvu kmečkih fantov in deklet, bil je zelo agilen in organizatorski in je zato imel velik vpliv na mlade fante. Ko se je začela organizirati OF, je bil on prvi, ki je stopil vanjo in začel nagovarjati še druge.

ZAVEZA: Če so torej partizani hoteli z napadom mobilizirati vas, so doživeli neuspeh. Nihče več ni odšel v partizane. Vas se je sedaj celo še bolj odmaknila. Kaj pa vi? Ali so tudi vas hoteli pridobiti in kako?

VRHOVEC: Jaz sem bila pred vojno na Vrhniki vključena v Prosveto. Petrovčič [Stran 018]me je že leta 1940 poskušal dobiti za članstvo v Društvu kmečkih fantov in deklet. Ko pa se je začela OF, me je ponovno vabil vanjo. Jaz sem vprašala očeta za nasvet. On mi je zaupno povedal, da se za OF skriva komunizem. Rekel pa mi je tudi, da naj o tem molčim, ker ga lahko stane glavo. Kaj pa komunizem je, sem vedela že tedaj, saj je bil oče ruski ujetnik v prvi svetovni vojni, pa tudi jaz sem že pred vojno prebrala nekaj brošur o SZ, med njimi tudi knjigo Ukrajina joka. Tako sem odklonila sodelovanje. Moram pa priznati, da zaradi tega nisem čutila nobenih posledic, zato lahko trdim, da vas ni imela izdajalcev.

Figure 7. Velika Ligojna – notranjost vasi s kapelico

ZAVEZA: Potem je prišel čas ustanavljanja vaških straž. Tu se srečamo že z drugim poizkusom, da vas ostane zunaj konflikta. Vaš opis ustanovitve vaške straže v Veliki Ligojni bo to lepo pojasnil.

VRHOVEC: Po požigu vasi fantje niso šli v partizane, temveč so doma popravljali požgane domove. Ko so se začele ustanavljati vaške straže, se sprva niso vključili. So pa k nam prišli ustanovit vaško stražo fantje iz Horjula in sicer šele novembra 1942. Ustanovili so jo v šoli. Takrat pa so partizani zopet začeli pritiskati na fante, da bi šli v partizane. Ker se fantje temu pritisku niso vdali, je komanda vaških straž iz šole po vasi izdala pozive za vključitev v vaške straže. Fantje so sprva tja hodili samo spat. Po nekaj mesecih pa je prišel ukaz iz Vrhnike in v vaške straže vključil vse fante. Kljub vključitvi v vaške straže so fantje še vedno po malem sodelovali s partizani, predvsem v pošiljanju hrane.

ZAVEZA: Kako se je to sodelovanje kazalo? Vloga komandantov, posebej komandanta Ambroža?

VRHOVEC: Sodelovanje s partizani se je kazalo predvsem v pošiljanju hrane. Komandant Ambrož je bil zelo dober z vaščani, tudi za fante. Delal je tudi za partizane, saj vemo, da je bil leta 1949 direktor Opekarn.

ZAVEZA: Po razpadu Italije 1943 se je večina vaških stražarjev skoncentrirala po večjih središčih. Kaj pa se je dogajalo v Ligojni?

VRHOVEC: Po razpadu Italije so vsi fantje prišli domov in bili doma. Na Mar[Stran 019]tinovo nedeljo zjutraj pa so vas obkolili Nemci in na sredo vasi zgnali vse moške in fante. Starejše moške so potem poslali domov, mlajše pa so odpeljali v Žirovski vrh, da bi vozili municijo. Nato so jih odpeljali v Ljubljano v prisilne delavnice in jih postavili pred dejstvo: ali prijeti za orožje ali oditi v Nemčijo. Naši fantje so se odločili za domobrance, ker so hoteli ostati doma.

ZAVEZA: Kje so Ligojnčani v glavnem služili in kakšen sloves so imeli kot vojaki?

VRHOVEC: Kot domobranci so stražili železniško progo na Verdu. Šušljalo se je, da kadar stražijo ligojnski fantje, lahko partizani in terenci prečkajo progo. Glede na to lahko povem, da so bili zelo slabi vojaki, saj so samo čakali, da bo vojne konec in Nemec uničen. Tudi ob napadu na Štampetov most se baje niso preveč navdušeno udeleževali boja.

ZAVEZA: Potem pride konec vojne. Domobranci odidejo večidel na Koroško. Fantje iz Ligojne slečejo uniforme in čakajo doma partizane. Tu imamo opraviti s četrto fazo te oportunistične politike in njenim tragičnim koncem. Opišite malo groteskno razmerje med nedeljskim mitingom na Vrhniki in pozivi, ki so jih njegovi ligojnski udeleženci dobili nekaj dni pozneje.

VRHOVEC: Po koncu vojne je bila večina fantov v civilu in doma. Niso šli na Koroško.

V nedeljo, 13. maja 1945, je šla skoraj vsa mladina (fantje s harmoniko) veselo na miting na Vrhniko. Dne 17. maja 1945 je prva skupina fantov, ki so bili pri domobrancih, dobila pozive, druga skupina pa teden dni kasneje. Med temi fanti sta poziv dobila tudi Franc Ogrin, ki je bil pri vaških stražah samo nekaj tednov, ker je bil slabega zdravja, in Tone Petrovčič, o katerem sem že govorila in ki ni bil ne pri vaških stražah in ne pri domobrancih. Tudi teh dveh ni bilo več domov.

Z Vrhnike so jih odpeljali v Logatec. Tam so ostali teden dni, tako da so jih sestre in nekatera dekleta prišle še obiskat. Od tam so jih odpeljali v Ljubljano in od takrat jih nihče ni več videl. Da so bili odpeljani v Ljubljano, je povedal neki mladoletnik, ki je bil tudi odpeljan v Ljubljano z dvema bratoma, tam od bratov ločen, po nekaj mesecih pa je prišel domov.

ZAVEZA: Le kaj so si ti fantje mislili, ko so že vedeli, da jih čaka smrt? Nekaj domobrancev, menda so bili trije, med njimi eden mladoleten, so le prišli domov. Verjamemo, da ni bilo lahko, a je torej domačinom le uspelo koga rešiti, če so se zares potrudili.

VRHOVEC: Bog ve, kaj so si ti fantje mislili. Če ne prej, so v Ljubljani zaslutili, kaj jih čaka. Za tri fante vem, da so se res vrnili domov. Kako so ušli moriji, vedo samo oni. Govorilo pa se je, da so enega rešili šele, ko je bil v Kočevju, eden je bil mladoletnik, pa še brata je imel v partizanih, eden pa je menda zbežal med potjo.

ZAVEZA: Kako so vaščani sprejeli dejstvo, da so jim pobili sinove, brate, zaročence? Saj so vendar morali vedeti, da so jim bili ne samo nenevarni, ampak so jim celo koristili. Ali ne presega po malem človekovih predstav, da so jih za vse usluge, ki so jih jim bili naredili, nazadnje pobili? Ali pa so hoteli nagnati v duše ljudi tak strah, ki nas morda ne bo nikoli več zapustil? Mogoče je najbolj žalosten sad tega časa, da bomo za zmeraj narod prestrašencev?

VRHOVEC: Po koncu vojne smo, namesto da bi se ga veselili, dejansko doživeli največjo tragedijo, kot je nismo v vseh štirih letih. Vas je bila prazna, zgubili smo 22 fantov in 6 mož.

Ko so se stvari postopoma umirile in ko smo zagotovo vedeli, da naših fantov in mož ne bo nazaj, kadarkoli so prišli iz Ljubljane razni govorniki in imeli razne sestanke na šoli, ni bilo drugega kot samo vpitje: »Povejte nam, kje so naši fantje in možje.« Pa tudi pri volitvah je bila udeležba slaba. Tako smo mi, pa tudi ostali kraji na Slovenskem, morali plačati zmago komunizma.

ZAVEZA: Gospa Vrhovčeva, hvala za ta pogovor. Govorili smo o nekem času, ko se je bilo pač treba odločiti. Če se nisi hotel ali si se obotavljal, ti to ni dosti pomagalo. Tako je torej s temi rečmi na svetu. Govorili smo o zadnjih rečeh, o življenju in smrti, na kratko in nepopolno, zakaj, kot pravi pesnik: Kaj je življenje in kaj je smrt? Kdo ve? Razumemo: vsak se za življenje boji. Vemo pa tudi, da sta nekaj pogum in zvestoba. S to mislijo bi želeli končati ta pogovor.

2.6.1.

Čeprav je Loški Potok samo velika vrtača, je živelo takrat v njem toliko ljudi, da bi napolnili majhno mesto. Dolina je kot praznično okrašena ladja, ki pluje proti jugu, z zaokroženim dnom in po sredi potegnjeno cesto, s trakovi negovanih travnikov in skrbno obdelanih njiv, ki se krivijo v breg na obeh straneh. Naprej pa silijo v strmino pašniki. Ustavlja jih črnina mogočnih gozdov, ki se širijo na vse strani in vzpenjajo na Snežnik, na jugu pa padajo v dolino Kolpe. V sredini se kot 50 m visok jambor dviga Tabor s farno cerkvijo in čokatim zvonikom. Nanj se prislanjajo sredinski Hrib z gosto pozidanim vzhodnim pobočjem, na severu Retje in na jugu Travnik.

Na Hribu so imeli glavno besedo Orli, v Travniku Sokoli. Niso se imeli radi, vendar se niso ločevali po črti revni in bogati, ampak klerikalci in liberalci. Ta cepitev je kasneje odločala, na katero stran so se postavili v državljanski vojni. Orli so imeli dvorano z vsemi orodji, na katerih se je premetavalo mlado in staro, pevske zbore, igralske družine in tamburaški zbor. Radi so gostovali po okoliških vaseh. Sokoli so jih skušali posnemati, pa jim je šlo slabo od rok. Bilo jih je tudi premalo.

Kmalu po okupaciji so Italijani zasedli del gostilne pri Rusu v središču Hriba in vanj vselili 20 karabinjerjev. V gostilni se je košatila brhka kočevarska Nemka, ki je ravno ovdovela in burkala domišljijo potoških fantov. Ni ji bilo prav, da doline niso dobili Nemci. Zbrala je skupino domačinov, ki so se imeli za liberalne in bili naklonjeni komunistom. V Nemcih so videli boljšega okupatorja že zato, ker je preganjal farje. Trgali so plakate in italijanske zastave. Šest so jih Italijani polovili in poslali v internacijo. Pri Pajniču so imeli tudi spravljen seznam narodno zavednih in krščanskih družin, ki naj bi jih izselili, če bi se okupatorja zamenjala. Komunisti so kasneje iste ljudi s seznama obdolžili, da sodelujejo z okupatorjem. Ob napadu na Sovjetsko zvezo je bilo igre konec.

Življenje je teklo dalje. Karabinjerji so se dobrikali domačim dekletom, ki so se jim sramežljivo izmikala, čeprav včasih s težkim srcem. Samo šarmantnemu brigadirju je uspelo, da je osvojil sicer ledeno srce lepe krčmarice. Župnik in kaplan sta brala maše, učitelji vtepali pamet v butice otrok, ki so do strehe napolnili vse tri šole v vasi. Dela na polju je bilo dovolj, pridelek še kar, saj nista rodila samo krompir in pšenica, ampak, ker ni bilo slane, tudi koruza. Na žagi se je znojilo nekaj deset domačinov, veliko več pa kot sekačev v gozdu, posla je bilo dovolj za vseh 200 vozarjev, ki so tovorili les na Rakek.

V jeseni se je začelo govoriti o nenavadnih prebivalcih okoliških gozdov. Da gre zares, so spoznali še pred zimo. Takrat je Debeljakov Janez z Bele Vode skoraj šepetaje razlagal Pri Birtu, kako se okrog njegove hiše klatijo čudni tiči z orožjem in se gredo ravbarje in žandarje. Čez nekaj dni so ga na hišnem pragu, ko se je odpravljal v hlev, prestregli neznanci in ustrelili. Baje jih je vodil Daki. Iz Travnika je prišel glas, da je bil kaznovan, ker je izdajal. Ljudi se je polotila tesnoba, saj so že vedeli, da gre za komuniste. Odločili so se, da z njimi ne bodo sodelovali, saj so bili dobro poučeni, kako je v Rusiji, »kjer uničujejo kmeta, dol z vero in samo gledajo, kje bi se dalo kaj ukrasti«. Hočejo oblast in jo bodo tudi dobili, samo da Italijan odnese pete. Nekaj bo treba napraviti. Zato niso ustanovili skupnih odborov OF, kot se je to dogajalo na začetku drugod po Sloveniji. Izjema so bili Sokoli v Travniku, ki so začutili, da je napočil njihov čas in jih je nekaj tudi odšlo v partizane.

Zima je bila huda in partizani so se poskrili po bajtah za gozdne delavce ali se zatekli domov. Pomladansko sonce leta 1942 jih je izbezalo na plan. Začeli so se oglašati tudi v dolini, vendar samo ponoči. Grozili so in zahtevali hrano. Aprila so domači fantje postavili nočne straže, zdaj ne več proti ognju, ampak proti vedno bolj nasilnim in nevarnim obiskovalcem. Orožja so imeli dovolj, saj je ob razpadu jugoslovanske vojske obležalo vsepovsod. Najbolj prav je prišlo partizanom, dovolj pa ga je ostalo tudi za druge.

Šele 9. maja, ko se je stopil tudi sneg na Snežnikih, so se partizani spustili v [Stran 021]dolino tudi podnevi. Okrog 11. ure so napadli karabinjersko postajo. Streljali so iz bližnjih hiš, najbolj učinkovito pa s Tabora, odkoder so merili naravnost v okna in enega od karabinjerjev smrtno zadeli. Napadeni so poklicali pomoč iz Ribnice in z Blok. Po nekaj urah so se iz ribniške strani oprezno prikazali prvi vojaki. Ko so zavzemali dolino, so na domovih presenetili tri domačine, ki so se ravno pripravljali na beg. Ker je imel vsak oblečen vsaj kos vojaške uniforme, ni pomagalo nobeno pregovarjanje. Zanje so bili »partigiani«, enega so ustrelili na domu, druga dva pa zmagoslavno sredi trga kot vojno trofejo. Zvečer so skupaj z napadenimi in mrličem dolino zapustili in jo za 3 mesece prepustili na milost in nemilost šibkemu nasprotniku.

Loški Potok je bil na zunaj še vedno videti kot mirovniška ladjica sredi vojne vihre v Evropi, ljudje pa so slutili, da ne za dolgo. Nočni obiski so postajali pogostejši, straže so vedno manj zalegle. Dne 15. maja 1942 je trinajst fantov, starih 19 do 27 let, iz več vasi in različnih slojev izkopalo svoje orožje in se odpravilo na Tabor, da bodo ustanovili postojanko vaške obrambe. Imeli so dobre puške, zbrojevko, dovolj streliva in ročnih bomb. Utrdili so se v zvoniku, sicer pa so se kot straže razpršili po platoju. V Ljubljano so poslali kurirja po pomoč. Bil naj bi eden od domačinov, ki se je oglasil pri škofu Rožmanu. Prosil je za posredovanje pri Italijanih, da bi dobili orožje in ljudi. Škof mu je baje odgovoril: »K Italijanom pa že ne bomo hodili po orožje!« Ni znano, kaj so se dogovorili.

Figure 8. Fantje iz Retij, Hriba in Malega Loga. Vsi so bili pobiti, nobeden ni padel v boju: trije triinštiridesetega, devet petinštiridesetega, eden je v sumljivih okoliščinah izginil v gozdu.

Naslednjega dne zvečer, ko je že odzvonilo avemarijo in so bili vsi kot na trnih, se je s Tabora oglasil plat zvona. Potočani so pohiteli na Tabor. Orožje so imeli samo tisti, ki so ga pripravili in imeli pri sebi. Ostali so se obnašali, kot bi Turek vdrl v deželo, in pograbili sekire, kose ali vile, kar je bilo pač najbolj pri roki. Nekaj ur so čakali v temi noči, pa je bilo vse mirno. Večina se je zato opolnoči razšla, tudi tisti s puškami, ostala je [Stran 022]samo trinajsterica, ki jo je bodril kaplan Leopold Puhar. Videti je bilo varno, dogovorili so se za pomoč, če bi partizani napadli. Do takrat bodo že sami. Tabor je bil kot nezavzetna trdnjava, debeli zvonikovi zidovi so jim vlivali zaupanje in občutek varnosti. Računali so, da partizani podnevi ne bodo tvegali napada, pa tudi če, bodo sami zlahka zdržali, dokler ne pride pomoč.

Samo dva sta odslužila vojake, drugi so bili brez vojaških izkušenj. Nihče ni znal ravnati s strojnico.

Naslednjega dne, v nedeljo 17. maja 1942, so se pojavili partizani že zgodaj zjutraj. Večina so bili Ložani in naj bi šlo za bataljon, čeprav jih je bilo največ 50. Četrt pred deseto je še vabilo k maši, ljudje so se že odpravili na pot in hoteli v breg, pa odnehali, ko so spoznali, da se nekaj pripravlja. Ženske so se vrnile domov pripravljat kosilo, moški pa so se nagnetli v gostilno Pri Birtu in čakali, kaj bo. Kmalu je začelo pokati z vseh strani z lahkim orožjem, krogle so tolkle po zvonovih, da so prestrašeno doneli. Odpor branilcev je bil slab, baje so streljali kar tako, ker niso hoteli nikogar raniti ali ubiti. Napadalce so hoteli samo prestrašiti in prepoditi. Strojnica se ni oglasila. S kaplanom vred so se zgnetli v zvonik. Tam so kmalu spregledali, da so se znašli v pasti. Pogled proti jugu sta jim zakrivala cerkev in župnišče. Partizani so se tako neopazno približali stolpu. Ob vrata v zvonik so znesli slamo in jo zažgali. Zagorela niso samo vrata, ampak tudi stopnice v zvoniku. Vaščani so zaskrbljeno opazovali gost dim, ki se je valil iz lin. Možje so se na glas jezili na lastne sinove, ki so se poskrili doma in niso držali besede. »Le enkrat naj še eden zavriska na glas, pa bom šel tja in jih vse razgnal!«

Dim je pregnal branilce iz zvonika na kor, od tam pa so po okenski mreži zlezli v ladjo in se skušali postaviti v bran za oltarjem. Partizani so z bombami razstrelili vrata v cerkev, vdrli vanjo in branilci so se jim vdali brez strela.

V dveurnem spopadu ni bilo ranjenih ali mrtvih. Opoldne je vse potihnilo, le gost dim, ki je ovijal zvonik, je oznanjal predajo. Ujetnike so s kaplanom vred otovorili s strelivom, ki so ga zaplenili, in jih prignali v dolino. Kot na sejmu so jih nekaj ur razkazovali na trgu. Kaplana so izpustili, pa že zvečer poslali ponj. Na srečo jo je že ubral skozi gozdove naravnost v Ribnico. Fante so odpeljali v taborišče pod steno na Jazbini nad Šegovo vasjo. Z njimi so ravnali v nasprotju z boljševiško prakso. Niso jih pobili. Zadržali so jih in vključili v svoje vrste.

Ob roški ofenzivi so se partizani razšli, večina zajetih fantov se je prebila domov in skrila. Kasneje so se na razglas prijavili Italijanom, ti pa so jih poslali v taborišče.

Čeprav se je zanje vse na videz srečno končalo, ni v tej čudni vojni nihče od njih ostal živ – in nihče ni umrl v boju. Čez pol leta so jih po posredovanju izpustili iz taborišča. Pridružili so se vaškim stražam, ki so se skupaj z Italijani utrdile na Taboru. Posadka je bila tako močna, da partizani niso prišli več blizu. Ob kapitulaciji Italije so se stražarji zatekli na Bloke, bili tam zajeti z bloškimi vaškimi stražarji. Tri od teh trinajstih je v Kočevju obsodilo na smrt naglo sodišče in so baje pokopani v Mozlju. Ostalih devet se je ob nemški ofenzivi rešilo iz partizanskega ujetništva tako, da so se razkropili in pridružili domobrancem.

Figure 9. Loški potok obsega šest vasi, v sredi ga Tabor krasi …

[Stran 023]

Figure 10. Najniže v dolino se je spustilo Retje …

Maja 1945 odhod na Koroško, vrnitev s prevaro in smrt. Edinega, ki je ostal v partizanih in naj bi padel nekje na Štajerskem, so ustrelili partizani sami pri Borovcu. Prestregli so namreč pismo, v katerem ga eden od trinajstih pregovarja, naj dezertira. Na spomenik padlim borcem na Taboru njegovega imena niso vklesali.

Še tako površnemu bralcu pade v oči razlika med obema kulturama, ki sta se spopadli, in kako je ena popolnoma nadigrala drugo.

Na eni strani krščanska vaška srenja dovolj izobraženih in obveščenih kmečkih ljudi, z visoko bralno in družbeno kulturo, s pestro razvito civilno družbo. Poučeni so bili, da je komunizem nekaj slabega, »saj ne priznava Boga, sovraži kmeta in krade«, vendar je bilo to védenje brezosebno, površno in naučeno. Niso bili seznanjeni s temeljnimi ocenami o bistvu komunizma, pri katerem sta se pobratili protestantska znanstvenost in azijatska praksa, o kraljestvu laži in nasilja, zlasti pa niso dobro vedeli, iz kakšne snovi so ljudje, ki so se odločili, da ga uveljavijo tudi pri nas. Kulturno in prosvetno življenje je s pomočjo Cerkve ustvarjalo videz idile, da je bilo znosno, čeprav je šlo za trdo življenje na skopi zemlji, ki je ni bilo dovolj za vse, za garaško delo v gozdu in vozarjenje po nevarnih cestah.

Na drugi strani pa so imeli nasprotnike, ki so jih vodili poklicni revolucionarji. Ti so vedeli, kaj hočejo, in se tudi niso ustrašili sredstev, s katerimi so hoteli svoj cilj doseči. Vprašanje je, koliko so zares verjeli v raj na zemlji, saj so imeli priložnost, da so si ga ogledali v Sovjetski zvezi. Željni so bili oblasti in so šli v napad tako silovito, da niso presenetili samo svojih nasprotnikov, ampak tudi ljudi v Kominterni.

Kako opojno je bilo za te ljudi, katerih večina je živela prej na robu družbe, da so se lahko sprehajali po osvojenem ozemlju in uveljavljali oblast z orožjem, pri vsem pa so smeli uporabljati magične besede »narod, svoboda, enakost«.

Predaja na Taboru ni osamljeno dejanje, napovedovala je Turjak in Vetrinje. Preveč je bilo zanašanja na drugega, zadeve so se premalo razmislile do konca. Vedno smo se slepili, da bo nekdo drug opravil nalogo, ki je čakala nas, pogosto smo to celo pričakovali od Boga.

3.1.1.

V vojnem času so z zvezami težave, celo če gre za kraje v isti državi. Še težje je, če morajo ljudje in sporočila potovati čez državne meje. Da je pretok ljudi in informacij med državami, ki so si v vojni, prekinjen, se razume samo po sebi. Tu so mogoči samo posredni stiki. In to je področje, ki ponovno dokazuje, kako velika je človeška iznajdljivost.

Tudi medvojna Ljubljana je imela stike s svojimi predstavniki v jugoslovanski vladi v Londonu. Te stvari še niso sistematično raziskane, vendar je toliko gotovo, da sta Slovenska ljudska stranka in Slovenska zaveza pošiljali v London dokaj redna in obširna poročila. Ta so običajno potovala preko Vatikana, morda tudi preko Švice. Razmeroma ugodno pot pa so predstavljale tudi zveze, ki jih je imela Slovenija z Mihajlovičevim Štabom.

Tu priobčujemo dve poročili iz leta dvainštiridesetega. Z dokumentarno svežino nam postavljata pred oči tragično zapletenost tistega časa.

3.2.1.

Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino

Fond DMB, fasc. 122

Ljubljanska Pokrajina: V Ljubljanski Pokrajini je še vedno glavni problem partizanstvo, vendar se je situacija že znatno spremenila. Partizani so imeli v svoji oblasti velik del Dolenjske in Notranjske, kjer so proglašali svoje republike in izvajali strašen teror nad prebivalstvom. 15. julija so Italijani začeli ofenzivo proti partizanom, katerih je bilo v začetku ofenzive kakih 4 do 5 tisoč. V italijanskih operacijah pa je nastopilo v ofenzivi 60 do 70 tisoč vojakov in fašistov z vsemi vrstami orožja od tankov, težkih topov, do bombnikov. Kjer je šla italijanska akcija in čistila teren, je pustila za seboj strašne sledove. Požigi, streljanje in odseljevanje. S tem, kar je bilo požganega pred ofenzivo in kar so Italijani požgali med ofenzivo, cenimo, da je požganih preko 800 kmečkih domov in blizu 2000 gospodarskih poslopij. Požigajo pa tudi partizani, zlasti v krajih, kjer je bilo ljudstvo vedno proti njim nerazpoloženo. Tako so v Št. Joštu nad Vrhniko partizani požgali Prosvetni dom, Konzum in okrog 20 gospodarskih poslopij. Od ofenzive dalje je Ljubljana popolnoma blokirana in ne more nihče v Ljubljano in iz Ljubljane brez posebnega dovoljenja Komande divizije. Prevod ne pošilja hrane iz Ljubljane, pa tudi Ljubljana ne dobi kmečkih pridelkov, kar se najbolj pozna v tem, da že mesec dni ni nobenega mleka, mesa pa po 6 do 10 dkg. tedensko na osebo, ali pa nič. Grozote, ki so jih vršili in jih še vrše partizani, so take, da si jih ni mogoče predstavljati. Doslej cenijo, da je bilo od partizanov pobitih ca 1500 ljudi, med njimi 12 duhovnikov, 3 župani in tudi mnogo žensk in otrok. Svoje žrtve so partizani strahotno mučili, jim rezali posamezne ude, žive zakopavali, ali žive sežigali. Po ofenzivi, ko je bil Krimski teren očiščen partizanov, so našli v Iški okrog 100 grobov partizanskih žrtev. Blizu Mačkovca tudi v Krimskem sektorju okrog 200. Na mnogih krajih pa po 20 do 50 takih grobov. Spričo takega početja partizanov je odpor proti njim vedno bolj rastel in danes v večini krajev na Dolenjskem ni nobena stvar bolj osovražena kot partizan. Ljudstvo je samo začelo iskati zaščite pri Italijanih in danes je že več občin, kjer imajo domačini z vednostjo Italijanov orožje, da se branijo pred partizani, ker jih Italijani niso zaščitili. Tako stanje je na primer v Velikih Laščah, Begunjah, Št. Joštu nad Vrhniko. Zahtevajo pa orožje tudi po drugih krajih ljudje sami. Večino orožja, ki so ga ljudje hranili od zloma Jugoslavije, so jim namreč s silo in izsiljevanjem pobrali partizani in z istim orožjem pobijali Slovence. Ne moremo se čuditi takemu stanju, ker ljudstvo se v obupu posluži vsakega sredstva, da se reši uničenja.

Italijani so mnogo moških, iz krajev kjer se je vršila ofenziva, odpeljali v Italijo. Tako se nahaja na Igu le še 50 moških, starcev in invalidov, preko 200 se jih nahaja v internaciji na Rabu. Mnogo so celih družin z otroci vred odpeljali iz Bele Krajine, doslej je znanih 6 takih transportov. Žalostno je pri tem to, da so ti ljudje v mnogih krajih rade volje šli v internacijo, da se rešijo partizanskega pekla in italijanskih represalij.

Značilno za naše razmere je to, da ima občina Stari trg pri Ložu doslej že več mrtvih, pobitih od partizanov ali Italijanov, kot jih je imela v vsej svetovni vojni.

Zaključek: partizanstvo gre v razsulo. Beseda partizan in komunist bo ostala na slovenski zemlji najbolj osovražena. Ljudstvo, v kolikor je bilo zapeljano, je trdnejše slovensko in jugoslovansko, kakor je bilo kdaj-koli. Ljubljana sama, ki je največ pripomogla k tej narodni tragediji, se je mnogo poboljšala, a je še danes za deželo, o kateri lahko rečemo, da je ozdravljena komunistične kuge.

Konec situacijskega poročila z dne 22. avgusta 1942.

Oznaka »Prikazen«.

3.3.1.

Arhiv instituta za novejšo zgodovino (AINZ)

Fond DMB, fasc. 174

3.3.2. Kratek pregled političnih dogodkov v Sloveniji

Po zlomu Jugoslavije je SLS v mesecu juniju 1941 postavila svoj politični program, v katerem zahteva: »Na temelju narodnostnega načela, svobodno in samostojno Slovenijo z vsem njej pripadajočim zemljepisno in gospodarsko zaokroženim ozemljem. Slovenija naj bo sestavni del obnovljene razširjene, federativno urejene Kraljevine Jugoslavije.«

V bistvu isti program so sprejele v oktobru 1941 na pobudo SLS tudi JNS in socialistična stranka. V marcu 1942 je bila ustanovljena Slovenska Zaveza iz vseh političnih strank in skupin, razen komunistov kot vrhovni slovenski osvobodilni forum in je tudi postavila zahtevo federativne Jugoslavije.

Maja meseca 1941 so pripadniki SLS začeli organizirati tajno vojaško organizacijo – slovensko legijo, ki je zbirala orožje ter vojaško organizirala vojne obveznike za nastop koncem vojne. To je najmočnejša tajna vojaška organizacija, ki je z vsem svojim aparatom vstopila odnosno sodeluje od začetka leta 1942 v Mihajlovičev pokret. V tem pokretu sodelujejo tudi sokolske formacije v kolikor niso prešle v OF, ter na novo stvorjena mladinska organizacija Pobratim. Politična situacija danes: Ni ga Slovenca, ki bi bil za kako drugo državno kombinacijo, kot za Jugoslavijo, razen komunistov, ki imajo v programu srednjeevropsko sovjetsko republiko z Nemci in Italijani. Vsi Slovenci pa želijo Jugoslavijo na federativno urejeni osnovi. Z velikim zadovoljstvom je bila sprejeta izjava dr. Krnjeviča iz Londona, da bo Jugoslavija federativno urejena država. Le škoda, da srbski del vlade v Londonu;o tem še ni dal nobene jasne izjave. V prPravi je osnutek zvezne ustave Jugoslavije, kakor tudi slovenske ustave. Tekom enega meseca bomo lahko poslali v informacijo te osnutke.

Nastanek, razvoj in delo komunistične osvobodilne fronte:

Komunistična stranka se v Sloveniji po zlomu Jugoslavije ni mogla znajti. Po vstopu Rusije v vojno se je šele začelo aktivno delo KPS. Ustanovila je OF in kot propagandni šlager vrgla med maso »boj proti okupatorju« na eni strani, na drugi strani pa »boj vsemu staremu«, to je predvsem proti vsem bivšim političnim strankam in njihovim voditeljem. Konkretnega programa niti političnega, niti gospodarskega, niti državnega OF vse leto 1941 ni izdala, ampak se je omejila na obljube: Nov čas, nov red, novi ljudje. Edina rešitev je Sovjetska Rusija. Napadala je londonsko vlado in Angleže. Sestava OF pa je nastala tako: KPS je že v Jugoslaviji vrinila v razne organizacije svoje komunistične trojke ter jih razjedala v notranjosti. Najbolj je bila na ta način inficirana sokolska organizacija in sploh liberalne organizacije. Od ostalih pa krščansko-socialistična organizacija delavcev »Strokovna zveza«. Levičarski eksponenti KPS v teh organizacijah so takoj vstopili v OF ter pri KPS tako formalno zastopali sokolske organizacije in krščanske socialiste. Odločilno besedo v OF pa si je obdržala KPS in v eksekutivo so mogli samo njeni preizkušeni člani. V takozvanem plenumu OF pa so bili levičarski sokoli, krščanski socialisti ter posamezni disidenti ostalih strank. Ker sta bila tako eksekutiva OF, kakor tudi plenum dolgo v tajnosti, je z izborno propagando uspelo komunistom, zlasti v mestih mnogo ljudi zapeljati in delati videz, da je OF nacionalna organizacija. Kakšnih sredstev so se posluževali, je razvidno iz tega, da so komunisti z aparatom OF leta 1941 priredili po mestih, zlasti v Ljubljani proslavo 1. decembra. Po politični pripadnosti je OF sledilo največ liberalcev, predvsem integralni Jugosloveni, ter tudi centralisti, ki so se čez noč postavili proti Jugoslaviji in kralju. Po stanovih pa je OF potegnila za seboj največ učiteljstva in velik del zdravnikov. Takoj v začetku pa so se postavili proti OF pristaši SLS radi načelnega nasprotja proti komunizmu in to predvsem iz narodnega, kakor tudi verskega stališča, ker komunizem eno in drugo negira. Prvi razdori v OF so se pojavili v decembru 1941, ko je OF proglasila Mihajloviča za izdajalca, kakor tudi vso londonsko vlako in začela vedno bolj kazati nenarodno in proti slovensko sta[Stran 026]lišče in celo javno priznala, da sodeluje z italijansko komunistično stranko ter pozivala nemške partizane iz Koroškega na Štajersko. Z umori je OF začela jeseni 1941, najprej v mestih, ko pa so se pojavljali partizanski oddelki po deželi, se je začelo klanje Slovencev tudi po deželi. Vse je vedno bolj kazalo, da komunisti s pomočjo OF nameravajo izvesti pod okupacijo komunistično revolucijo in nič drugega, kar se je tekom leta 1942 tudi dejansko izkazalo. Pod obljubami, da bo vojske vsak čas konec, se je spomladi leta 1942 začelo po deželi nasilno mobiliziranje moških. Najmanjši odpor je bil kaznovan s smrtjo, na smrt pa so bili obsojeni po sklepih OF vsi narodno zavedni Slovenci, vsi pristaši Londonske vlade, vsi organizatorji slovenske narodne vojske, vsi simpatizerji Mihajloviča, zlasti pa vsi pristaši katoliških organizacij. Partizanski teror je tako naraščal in izzival okupatorjeve represalije, da je povzročil največjo tragedijo, kar jo je slovenski narod v zgodovini doživel. Okupatorjeva vojska se je iz podeželja umikala. Partizani so proglašali enodnevne sovjetske republike in začeli masovni pokol Slovencev, takozvanih belogardistov, kakor so označevali vse tiste, ki niso hoteli priznati komunističnega vodstva. Pri pokolih slovenskih mož, žena in otrok so se dogajale nepopisne stvari. Krvoločnost partizanskih komisarjev bo ostala sramota za ves slovenski narod. Navedem samo nekaj primerov, ki so dokazani. Mnogo moških so žive zakopali, med tem ko so jim prej porezali roke, noge in jim staknili oči. Stare žene so zažigali na grmadah. Ugotovljen je primer, ko so mater umorili, jo pred šestletnim otrokom zrezali na kosce, nato pa je moral otrok sam kose svoje matere nositi v košari v grob. Partizanski oddelki so napadali civilne vlake in streljali na slovenske železničarje, med tem ko italijanskih vojaških transportov niso napadali. Okupator pa je na vse to streljal talce, požigal vasi in vozil cele transporte slovenskih družin v internacijo. Višek slovenske kalvarije pa se je začel 15. julija 1942, ko se je začela ofenziva italijanske vojske sestoječa iz 70.000 mož proti 4-5000 partizanov. S topovi, tanki in avioni je šla okupatorjeva vojska po slovenski zemlji, gorele so vasi, padali so talci, padale nedolžne žrtve, transport za transportom pa je šel v Italijo. Okupator je pobiral kmete z njiv v delovnih oblekah, ne da bi mogli vzeti s seboj najnujnejše. Istočasno se je še bolj razbesnel – partizanski teror. Ker so okupatorji javno razglasili, da bodo upepelili vsako vas, ki bi dajala podporo partizanom, ali pa bi iz vasi streljali partizani, so ti delali tako. Ko se je bližala proti vasi italijanska vojska, so se partizanski oddelki umaknili, zaostala je le neka patrola, ki je iz vasi namenoma oddala na Italijane par strelov, nato pa pobegnila. Italijani so nato vas požgali, postrelili talce, družine pa vozili v internacijo. Ker je bila tajna organizacija Slovenska legija, najmočriejše razpredena po vsej provinci in je bila narodno in jugoslovansko usmerjena, je bil partizanski teror proti pristašem SLS najhujši. 80 % partizanskih žrtev.je iz vrst katoliških organizacij. Toda narod je kljub temu vztrajal in je značilno za njegovo razmerje do okupatorja, da partizanov niso izdajali Italijanom, četudi so bili partizani njihovi smrtni sovražniki in so jim prizadejali dostikrat več gorja kot Italijani. Nastala je taka situacija, da je bilo slovensko prebivalstvo pod italijansko okupacijo na robu propada, ker je vse kazalo, da istočasnega boja s komunističnim terorjem in z okupatorjevimi represalijami ne bo moglo vzdržati. Po skoro enoletnem samozatajevanju in dvojnem terorju, je kmečki narod v boju za golo življenje in v samoobrambi, sam od sebe zahteval od okupatorja orožje, da se ubrani pred partizani in da tako prepreči strahotne represalije okupatorja. V okolici Novega mesta je bil že od marca leta 1942 ilegalni oddelek, ki se je stvoril iz fantov in mož, ki so bili zasledovani od partizanov, ali pa so bili v nevarnosti pred internacijo. Ko se je avgusta meseca ustanovila v okolici Novega mesta prva vaška straža, je tudi ta oddelek previdno prešel v legalo. Vaške straže pa so začele vedno bolj rasti, ker so prebivalci v boju za življenje in dom naravnost zahtevali orožje. Ko pa je prišla še direktiva od Mihajloviča, da se lahko snujejo oboroženi oddelki v boju proti partizanom in v preprečitev okupatorjevih represalij, so vaške straže iz dneva v dan rasle in jih je danes že blizu 4.000. Vsi ti so narodno zavedni in vedo, kaj bo njihovo delo, ko opravijo s komunisti. Partizani pa so tudi v svojih vrstah napravili čistko. Na stotine zapeljancev so sami pobili, ko so se jim začeli v par[Stran 027]tizanskih vrstah upirati, da so šli v boj proti okupatorju, ne pa proti slovenskemu narodu za komunizem. Dokaz takih čistk so skupine grobov po gozdovih, kjer je na mnogih krajih pokopanih do 100 in več takih žrtev. Vaške straže imajo značaj četnikov. Oblečeni so v glavnem v civilne obleke, kot pokrivalo imajo baretko, kot značko pa mrtvaško glavo. Deloma so oblečeni tudi v bivše jugoslovanske uniforme, orožje in municijo pa dobivajo od italijanske vojske.

Bilanca komunistične revolucije ter okupatorjevih represalij v ljubljanski provinci, ki šteje cca 300.000 prebivalcev, je za leto 1942 sledeča: Partizani so doslej poklali 2.500 Slovencev, med njimi 18 duhovnikov. Italijani so postreljali 1.800 Slovencev. Cca 25.000 Slovencev mož, žena in otrok vseh starosti do dojenčkov je v internacijah. Od teh jih je mnogo že pomrlo. Od Italijanov in partizanov je bilo doslej požganih preko 3.000 poslopij. Partizani v zadnjih mesecih požigajo predvsem šole, prosvetne domove in cerkve. Italijanske izgube v vseh teh bojih pa so malenkostne v primeri s slovenskimi. To vse so podatki le za ljubljansko provinco ter za internirance v Italiji.

Figure 11. Žalovanje

Kakšna pa je slika pod nemško okupacijo na Gorenjskem in Štajerskem pa dokazuje okolnost, da so tam na podlagi doslej dobljenih podatkov Nemci postrelili 3.743 Slovencev.

Razmerje Slovencev do Italijanov: Slovenec že po naravi zaničuje Italijane. Zato o kakem sodelovanju ni govora, najmanj pa o političnem sodelovanju. Ko je v letu 1941 radi ostavke ministra Puclja in dr. Natlačena prenehala delovati konzulta, je vsak političen stik z okupatorji prenehal in kljub mnogim poskusom od strani visokega komisarja in civilnih oblasti ni uspel dobiti nobene skupine za politično sodelovanje. To velja tako za napredne, kakor tudi za SLS. V kolikor je stikov z okupatorjem radi vaških straž, je ta le z vojaškimi oblastmi. Kar vzbuja silno nevoljo pri civilnih oblasteh, fašistih in na Kvesturi. Opetovano so se zastopniki navedenih že pritoževali, da so mnogokrat ponudili roko, da bi Slovenci sodelovali v kakršnikoli obliki s civilno oblastjo, pa so to Slovenci odklanjali, celo v boju proti komunizmu. Ker imajo vaške straže stik le z vojaškimi oblastmi in ker je veliko nasprotje med vojaškimi oblastmi in italijansko civilno upravo, zato [Stran 028]tudi civilna uprava z velikim nezadovoljstvom gleda na vaške straže in mnogo intrigira proti temu, da bi bile ukinjene. Civilne oblasti smatrajo, da je to ponižujoče za italijansko vojsko, da mora s pomočjo slovenskih četnikov odnosno vaških straž vzdrževati red, vojaška oblast pa stoji na stališču, da je do takega stanja privedla nesposobnost civilne uprave. V zadnjem času pa je poleg te težave nastala še ta, da komunisti s pomočjo zvez z italijanskimi komunisti označujejo vaške straže za Mihajlovičevske ter za Italijane bolj nevarne kot partizani. To izrabljajo tudi komunisti v letakih, ki označujejo vaške straže kot belogardistične, Mihajlovičevske bande. S tem hočejo le pri Italijanih vzbuditi sum vaške straže in doseči njihovo ukinitev. Če bi Italijani res hoteli razorožiti te vaške straže, smo pred novo katastrofo, ker bi na eni strani zopet zavladali partizani, na drugi pa je dvomljivo, da bi vaške straže orožje vrnile, kar bi povzročilo nove represalije.

Hrvaški partizani v Sloveniji: V zadnjih mesecih se je večkrat pojavilo, da so priš1i močni partizanski oddelki na pomoč slovenskim. Pridejo, požgejo nekaj poslopij, izropajo par vasi, napadajo vaške straže, če kaj ujamejo izročijo slovenskim partizanom, kateri nato te pobijejo. Če so ti hrvaški partizani pravi komunisti, potem seveda temu ni pomoči, če pa niso, potem pa to delajo iz nepoučenosti ali napačne informiranosti. Vaške straže, ni nikako sodelovanje z okupatorjem, ampak so nastale sledeče: Slovenski narod ima dva sovražnika, komuniste in Italijane. Proti italijanskemu okupatorju se v danih razmerah ne da boriti s puško, hoče pa to storiti proti komunistom, da prepreči njih teror in okupatorjeve represalije. Ko pa bodo uničeni komunisti in ko bo prišel odločilni trenutek, tedaj pa nam vsem Slovencem in tudi Hrvatom pomozi Bog v skupni končni borbi.

3.4.1. Če padem, zmagam, če umrem, živim.

»Neprestano se izgubljamo v zablodah, če ne jemljemo za svoje vodstvo Kristusa in vero.«

»Evropa je izgubila Kristusa in zato Evropa urnira – samo zato!«

Dostojevski – Cit. po De Lubac, Drame de 1’humanisme athée, 318

3.4.2.

Dogodek v mesecu maju pred petdesetimi leti je – z vsem tistim, kar je bilo s tem dogodkom povezano – zarezal globoko in kar najbolj bolečo rano v slovensko narodno in cerkveno zgodovino. O njem je dr. Vilko Fajdiga, tedanji profesor verouka na bežigrajski gimnaziji in poznejši naslednik dr. L. Ehrlicha, napisal v Bogoslovnem vestniku kratek članek. Dokaj stvarno in brez čustvenih poudarkov, torej tako, kakor se spodobi za strokovno teološko revijo, pravi med drugim:

»Dne 26. maja 1942 so komunisti zavratno ustrelili univ. prof. dr. L. Ehrlicha. Z njim je izgubila Cerkev izredno zvestega duhovnika in apostola, teološka znanost pa visoko nadarjenega apologeta in misiologa.«

Nato Fajdiga podaja glavne Ehrlichove življenjepisne podatke: rojstvo 18. 9. 1878 v Žabnicah na Koroškem, študij filozofije in teologije v Innsbrucku 1897–1903, naslednje leto še v Rimu, pozneje (1920 in 1921) še dadatno študij etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Leta 1910 je postal profesor filozofije in apologetike na [Stran 029]bogoslovnem učilišču v Celovcu in ostal tam do 1919. Tega leta je bil pozvan v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, kjer je izdelal in objavil obširno poročilo La Carinthie (1919). In Fajdiga nadaljuje:

»Ehrlich postane 1922 profesor primerjalnega veroslovja in apologetike na mladi slovenski univerzi v Ljubljani, ki ji je daroval izredno veliko ljubezni in žrtev. Med prvoboritelji za razvoj teološke fakultete in za pravice ter veličino slovenske univerze bo ostalo ime dr. L. Ehrlicha vedno zapisano z zlatimi črkami.

Življenje pokojnega dr. Ehrlicha je tako bogato, da smemo že sedaj izraziti željo, naj bi bilo čimprej popisano v obširnem življenjepisu. V njem nam bo razkrita globina in nadnaravno bogastvo njegove človeške in duhovniške osebnosti. V tem življenjepisu naj bo dano priznanje njegovi brezmejni apostolski dejavnosti, katere obsega in nesebičnosti danes še ne moremo izmeriti. Biografija naj bi prikazala tudi Ehrlicha kot neomadeževanega ljubitelja našega naroda in kot neutrudnega delavca za njegovo večjo in srečnejšo bodočnost.«

Figure 12. Kri mučencev

Ko nato Fajdiga navede Ehrlichove filozofske in apologetične razprave, pristavlja: »Vendar pa je njegov univerzalni duh našel točnejšo in ljubo mu znanstveno stroko, ko se je seznanil s katoliškimi zastopniki tako imenovane ‘kulturno-historične’ šole v etnologiji in primerjalnem veroslovju.

Pot od teh panog do študija in dela pri misijonskem prizadevanju katoliške Cerkve je bila kaj naravna. Zato res najdemo prof. Ehrlicha takoj po njegovem prihodu v Ljubljano polnega načrtov in iniciativ za čim bogatejši razvoj misijonske misli med Slovenci. Ni tu prostora za opisovanje in ocenjevanje ogromnih zaslug profesorja Ehrlicha za napredek misijonskih prizadevanj slovenskih katoličanov, opozoriti je treba predvsem na to, da je hotel prof. Ehrlich misijonsko delo tudi resno znanstveno utemeljiti. Zato kmalu po prihodu v Ljubljano začne predavati na teološki fakulteti misijologijo in oskrbi fakultetni knjižnici bogato misijonsko litetaturo … Dr. Lambert Ehrlich je umrl sredi dela in sredi načrtov.«

Sam sem kot študent teologije v Ljubljani od 1. 1936 do 1941 kar osem semestrov poslušal Ehrlichova predavanja več ali manj o vsem zgoraj omenjenem, izvzemši filozofijo. Pred začetkom vsakega predavanja je ta »sloki, dognani, začuda mirni in začuda živi duhovnik s srebrno glavo, božje vdano dušo in kamnito voljo« (kakor se o njem izraža M. Javornik) vselej najprej pokleknil na prvo stopnico pred katedrom; in s sklonjeno glavo je molil tako zatopljen v božjo navzočnost in tako iskreno, da mi še danes ob njegovem imenu ta prizor živo prihaja v spomin.

Ehrlichova predavanja tudi za tiste slušatelje, katerih posebno zanimanje se je usmerjalo bolj na druge predmete, niso mogla nikoli biti dolgočasna. Tudi takrat ne, kadar predavatelj še posebno ni mogel zakriti znamenj utrujenosti zaradi požrtvovalne apostolske dejavnosti. Kar se tiče sistematičnosti in logičnega razporejanja predavane snovi, so Ehrlicha tedaj nekateri drugi profesorji prekašali. Drugače pa je Ehrlich sijal med njimi kakor nekakšen prerok. Prerok v smislu gorečnosti za Boga in njegovo kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru.

Ko je govoril, je vedno imel – tako smo čutili – pred seboj velika, notranja [Stran 030]obzorja s svetovno in celo nadvesoljstveno razsežnostjo. Večkrat je komaj zadrževal nekak skrivnosten ogenj, ki je žgal tudi pod navidezno hladnimi in nekako odsekanimi besedami. A nikoli ni bil to ogenj sovražnosti do kogarkoli, naj je še tako odločno zavračal njegove zmote in zablode. Rad in veliko bolj, kakor pa je v fundamentalni teologiji navada, se je ustavljal ob starozaveznih prerokih. Predvsem pa je globoko in ognjevito razpravljal o Preroku vseh prerokov, o Kristusu. Opozoril nas je npr. na dejstvo, da je celo odpadnik Renan zapisal: »Kristusa ne bo nikdar nihče več prekosil; Kristus je vogelni kamen človeštva. Če bi hoteli njegovo ime izločiti iz svetovne zgodovine, bi se svet v temeljih pretresel.« Ob Ehrlichovih predavanjih smo posebno živo začutili resničnost tega, kar je zapisal J. H. Newman: »Živimo v skrivnostnem svetu – ena sama svetla luč žari pred nami, dovolj močna, da nam kaže pot skozi vse težave. Brez te luči bi bili skrajno bedni: ne bi vedeli, kje smo, kako naj vzdržimo, kaj bo iz nas in iz vsega, kar nam je drago; ne bi vedeli, kaj naj verujemo in čemu naj živimo. A v tej luči imamo vsega, in to v obilni meri.«

Po nekaj več kakor petdesetih letih so mi še vedno pri roki Ehrlichova skripta iz fundamentalne teologije in zapiski, ki sem jih delal (l. 1938/39) ob predavanjih. In tako lahko s tem večjo zanesljivostjo ugotavljam, kako velik pomen je Ehrlich pripisoval pričevalcem za Kristusa, svetnikom, zlasti še mučencem. Mučencem je posebej posvetil še zadnje poglavje. Čisto ob koncu pravi:

»Kristjani so šli tudi skozi moralne muke. Izgubili so službe, dostojanstvo, čast, premoženje. Dostikrat so starši ali otroci prigovarjali mučencem, itd. Na primer: K mladi Perpetui, ki se je pravkar omožila in imela malega otroka, je pristopil oče in jo nagovoril: Hčerka moja, usmili se mojih sivih las! S temi rokami sem te vzredil … Bolj sem te ljubil kot vse tvoje brate. Poglej me, tvoj sem, in če ti umreš, ne bom mogel živeti. Potem se ji je vrgel pred kolena in jo ves v solzah klical, ne svojo hčer, ampak gospo. Smilili so se ji lasje očeta. Žalosten je odšel. – Toda Perpetua se je spomnila Kristusovih besed: ‘Kdor ljubi svojega očeta bolj nego mene, mene ni vreden!

Značilno za mišljenje mučencev je pismo škofa Ignacija iz Antiohije, ki ga je pisal Rimljanom. Kot osemdesetletnega starčka so ga peljali rimski vojaki l. 107 v Rim in 20. dec. l. 107 so ga levi v Koloseju raztrgali. V svojem pismu pravi: ‘Rad umrjem za Boga, če mi le vi ne branite. Pšenica božja sem. Naj me zmeljejo zobje divjih zveri, da bom čist kruh Kristusov. Rajši se sladkajte zverem, da mi bodo grob, in da prav nič mojega telesa ne puste, da ne bom po smrti komu v nadlego.’ – Duh prvega krščanstva: ‘Blagor mi, če trpim! Če padem, zmagam, če umrjem, živim.’«

Prof. Ehrlich je redno vsak dan ob udeležbi mladih ljudi v zgodnjih urah maševal v Ljudskem domu (Ljudski kuhinji, Streliška ul., pod Gradom). Tako je bilo tudi na binkoštni torek 26. maja 1942. Po zahvali za sv. daritev je stopil na ulico. Naredil je kakih dvajset korakov, ko so se ostro razlegli morilski streli in je obležal mrtev v vencu lastne krvi. Bliskovito se je razširila novica, ki je kakor mora legla na Ljubljano.

Sam sem tedaj bil semeniški duhovnik, v šestem letniku teološkega študija. Šele čez nekaj ur nato sem mogel priti na kraj Ehrlichove smrti. Videti je bilo na tleh le še sledove krvi in plapolanje plamenov množice prižganih svečk in nekaj cvetja. – Bogoslovci, ki so tisto leto poslušali Ehrlichova predavanja, so povedali, kako je bilo zadnje njegovo predavanje v tednu pred tem dogodkom nekaj prav posebnega: kakor živa slutnja vsega, kar je pozneje prihajalo eno za drugim in kar je mogoče, kakor je Ehrlich z vso močjo poudarjal, pravilno prestati samo v popolni, brezpogojni naslonitvi na živega Boga, ki se nam razodeva in podarja po Kristusu in njegovi Cerkvi.

A čisto zadnje »predavanje« je bil Ehrlichov veličastni pogreb. »Pšenica božja sem … Če padem, zmagam, če umrjem, živim!«

4.1.1.

Prevedel Tone Pretnar

4.2.1.

4.3.1.

December 1941. Sneg, moker in težak, se spušča iz nizkih oblakov že ves dan. Vas je mračna in prazna. Na plundrasti cesti, ki se vije med nizkimi hišami, so le redki sledovi stopinj. Novi sneg jih bo kmalu zabrisal. Zvonik farne cerkve, ki sicer ponosno kraljuje nad vaškimi strehami, je ta dan v gosti megli in le pridušeno bitje cerkvene ure nekje visoko v nepredirni sivini v rednih presledkih oznanja njegovo prisotnost. Celo otroci v tistem neprijetnem snegu niso našli pravega veselja in so se raje zatekli domov, k topli peči.

Tudi v hiši sredi vasi so bili vsi doma. Družina je bila zelo velika in življenje je bilo trdo in naporno. Toda mati te številne družine je znala s svojo ljubeznivostjo in prisrčnostjo ustvarjati dobro voljo in veselje okoli sebe. Vedno je našla pravo besedo ali pa je sedla med otroke, zapela s svojim lepim glasom in otroci so peli z njo.

Tega mračnega decembrskega dne pa ni bilo tako. Družina je opazila, da je mati že ves dan resna, zamišljena in tiha. Ko se je zmračilo, je šla mati v kamro in se kmalu vrnila z zavitkom v roki. Stopila je k starejšemu sinu in rekla: »Poznaš Petra iz Spodnjega Dola?« Ko ji je pokimal, mu je naročila: »Odnesi ta zavitek k njim domov in reci, da je to dala tvoja mama za Petra!« Fant ni nič spraševal, oblekel se je in takoj odšel.

Zunaj je bila že noč, a v primerjavi s sivim in mračnim dnevom neverjetno svetla. Sneg je še vedno naletaval. Pomislil je na Petra. Seveda ga je poznal. Poleti je večkrat prišel na obisk. V hišo so pogosto in radi prihajali tudi drugi ljudje, toda ta mladi mož je bil drugačen. Ni veliko govoril, skoraj nič. Sedel je v [Stran 032]veži za mizo, lep, postaven, oblečen v kratke hlače in bele dokolenke. Mati si je dala opraviti v kuhinji, oče pa je prinesel liter domačega mošta. Fantova sestra, zaradi katere je Peter prihajal, pa je brez zanimanja hodila iz kuhinje v hišo, pa malo v vežo in spet nazaj. Ni se mogla ogreti zanj.

Na jesen je Peter nehal prihajati. Prišla je zima. »Zakaj me mati pošilja k tej hiši,« je premišljeval vso pot, »zakaj prav k njemu, sedaj, zvečer, v tej zimi, v tem mokrem snegu?«

Peter je bil res nenavaden človek. V vsem, česar se je lotil, je bilo nekaj izjemnega, silovitega: najsi bo to na napornih kolesarskih turah, ki jim nihče drug ni mogel biti kos, ali v telovadni vrsti na orodju, ko je gledalcem ob njegovih vajah zastajal dih. Kako predrzno je prejšnjo zimo smučal prav po tistih strminah, kjer si nihče drug ni upal. Zgodilo se je, da je z nezaslišano hitrostjo zapeljal čez oporni zid prav sredi vasi in pristal na skoraj kopni cesti, polni gramoza, tako da so se iskre kresale. Peter je bil res skrajno predrzen, če je le imel gledalce, hkrati pa je bil zelo molčeč, nepristopen in nepredvidljiv.

Fant se je bližal njegovemu domu. Premagala ga je radovednost. Odvil je beli svileni papir in zagledal novo črno kučmo. To so bile kučme, ki so jih fantje prinašali čez mejo z italijanske strani in so bile tedaj prav priljubljene in iskane. Ko je prišel do hiše, je skozi nezagrnjeno okno videl Petra, ki se je ravno oblačil. Oddal je zavitek in povedal, kakor mu je mati bila naročila.

Ko se je vračal proti domu, so snežinke še vedno naletavale. Bilo ga je tudi malo strah samega v skrivnostni noči. Toda sedaj je vse razumel; v tistem, ko se je Peter oblačil, se mu je posvetilo: v gmajno gre, med gošarje. Danes, sedaj, mogoče čez uro ali dve, bo odšel. Nekateri ljudje v vasi so to vedeli. Tudi njegova mati je vedela. Minil ga je strah, tudi njega samega je prevzel pogum in ponos, da sedaj ve tudi on. Zdelo se mu je imenitno, da je vpleten.

Kako se bo obnašal Peter? Mati je dobro poznala njegov značaj. Molčeč, nedostopen, nepredvidljiv, skrajno pogumen – če ne celo predrzen – in, ali ni ta fant lahko celo nevaren? Sedaj bo oborožen. Mati je začutila nelagodje in strah. Hčerka, zaradi katere je poleti prihajal, mu ni bila naklonjena … Mati se je hotela pri Petru z darilom nekako odkupiti in zgladiti morebitno zamero. Fant je zaslutil, da se je mati Petra bala …

Lepa nova plišasta črna kučma, ki jo je fant tistega decembrskega večera odnesel Petru, je varovala prvega gošarja iz vasi pred hudo zimo, ki je prihajala. Kakšna je bila njegova pot?

V naslednjih vojnih letih je Petrovo ime in dogodki, ki so bili z njim povezani, spremljalo fantovo odraščanje. Zalost in skrb, ki jo je videl na obrazih odraslih, in vse hujše stiske ljudi so vplivale tudi nanj. Med ljudmi se je zasejalo sovraštvo in nezaupanje. Peter vsega tega ni videl. Odločil se je za smer in niti za hip ni pomislil, da je lahko zmotna. Od nje ga ni odvrnila ne narava ne stiske ljudi. Svoje poslanstvo je videl v nepopustljivem izvrševanju nalog, ki jih je prevzel ali si jih naložil sam. Bil je samoten človek in njegov skrivnostni korak je navdajal srca ljudi s trepetom.

Proslavil se je v mnogih drznih dejanjih, a najbolj žalostno slavo si je pridobil kot izvrševalec obsodb, ki jih je izrekla partija v imenu ljudstva. Prenekatera družina se je zaradi njega odela v črnino in zvonovi po dolini so peli žalostno pesem.

Njegov dom na robu vasi je še danes samoten in pust. Grozote tistega časa in Petrova senca leže na njem.

To je zgodba o črni kučmi in njenem nesrečnem lastniku. Tudi je to zgodba o neki slovenski materi in njeni modrosti; pa še zgodba o fantiču, ki mu je življenje odprlo svoje temne prostore, tako zgodaj, da ga spomin nanje nikoli ni zapustil.

[Stran 033]

Figure 13. Ecce homo – Foto Vlastja Simončič. Zgornji prizor je čakal mojstra in njegovo kamero v nekem gozdu blizu Šentjošta nad Vrhniko. Pisalo se je leto 1945 – imenovano leto človekove osvoboditve.

4.4.1. Grahovo

(Sonet za Franceta Balantiča)

4.4.2. Jesenska tišina

(Sonet za Alojza Gradnika)

4.5.1.

[Stran 035]

4.5.1.1.

Figure 14. Skica za farno spominsko ploščo
Pravilno geslo je: Bog – narod – domovina Arh. Leon Debevec

5.1.1. 1. Obravnava par défaut

Nedavno je Viktor Blažič v šestih nadaljevanjih v Slovencu razgrnil svoje poglede na bližnjo slovensko preteklost. Kakor je bilo pričakovati, je postavil težišče zanimanja na obdobje 1941–1945.

Blažič opremlja svoj spis s pripombo, da je namenjen vodstvu slovenskih krščanskih demokratov, to se pravi vodstvu neke politične stranke. Spis je nekakšno spremno delo k programu bodočega delovanja SKD. Hoče biti besedilo, ki bo na podlagi interpretacije neke preteklosti postavilo okvire, v katerih naj se giblje prihodnja politika stranke. Mnogo vprašanj se nam vzbuja, ko prebiramo to besedilo. Zanima nas seveda predvsem to, zakaj je Viktor Blažič napravil ta pregled preteklosti prav v tem trenutku. Kaj je v tem trenutku bilo tisto, kar je narekovalo novo interpretacijo preteklosti. Ne smemo namreč pozabiti, da je to izrazito sporna preteklost in da spornost te preteklosti traja tudi v naš čas. To se pravi, da avtomatično, ko govoriš o neki določeni preteklosti, to spornost tudi obnavljaš. Lahko se seveda vprašamo – in smo se pred začetkom branja tudi vprašali – ali bo dal Blažič takšno interpretacijo te preteklosti, da bo zadovoljila ljudi, ki so bili na različnih straneh vpleteni v to preteklost in da bo s to, bi rekel, virtuozno in pravično interpretacijo pomagal zgladiti pretekli spor. Takoj moramo povedati, da se to ni zgodilo.

Blažič seveda ni nepopisan list. Udeležil se je državljanske vojne na strani zmagovite strani. Najprej moramo povedati, da nas ob branju tega besedila prevzame občutje, ki mu po navadi pravimo »déja vue«. Njegova ocena te preteklosti se namreč bistveno ne razlikuje od določenih že znanih ocen. Take ocene so dosedaj dajali dr. Bučar, dr. Roter, Miklavčič in drugi. To se pravi, da tistega novega, bi lahko rekli odrešujočega, kar smo pričakovali od Blažiča spričo dejstva, da ga imamo za prodornega političnega in kulturnega analitika, v njegovem besedilu žal nismo našli. Morda se sliši pretirano, ampak je vseeno res, da v dosedanjem besedilu ni skoraj nobene posamične trditve, ki bi jo človek brez pridržka podpisal. S temi konkretnimi primeri ne bomo polemizirali.

Omejili se bomo na nekatere splošne vidike Blažičevega besedila. Ena od prvih stvari, ki smo jo opazili, je neka odsotnost. Namreč odsotnost bistvenega spoznanja ali bistvene okoliščine, ki mora, ali mislimo, bi moralo določati vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni. Gre namreč za to, da je zmagovita stran v DV svojega nasprotnika fizično uničila. To se pravi, da danes, ko zmagoviti človek govori o naravi DV, o njenih vzrokih, o njenem poteku, lahko z gotovostjo računa, da se mu ne bo ugovarjalo. Zakaj se mu ne bo ugovarjalo? Preprosto zato, ker človeka, ki bi v to debato vnesel radikalno različne poglede, enostavno ni. Vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni je govorjenje na pokopališču. In kar iz tega osnovnega spoznanja izvira, bi po našem mnenju bilo, da bi morali govoriti o DV s posebno občutljivostjo. Ko pravimo s posebno občutljivostjo, mislimo na to, da bi govorec moral že vnaprej razmisliti in sam ovrednotiti svoje poglede, če morda v kaki točki ne držijo. Kajti, kakor vemo, radikalnega kritika ne bo. Današnji govorci o DV so esencialno osameli ljudje. In prav žalostno je, lahko bi rekli, da je celo dokaz za njihovo osnovno nereflektiranost, da tega sploh ne opazijo. Še zlasti bi pričakovali to od človeka krščanske inspiracije, človeka, ki se zdi, da je poučen od finejših etičnih in moralnih vzgonov. Vse to je seveda vprašanje kulture in, rekel bi, eden od mnogih dokazov, kako nizka je kulturna raven slovenske sedanjosti. Že uvodoma moramo tudi ugotoviti, da stil Blažičevega besedila ni jasen. Težko je izluščiti iz razmeroma prepletenega besedovanja tisto, kar v resnici hoče povedati. Izjave torej niso izrazito jasne in enoumne. Toda zdi se, da je nekatere bistvene prvine le mogoče osamiti.

5.1.2. 2. Napad in obramba; ali, kdo je začel?

Prvič Blažič govori o enakomerno porazdeljeni krivdi na obeh straneh v DV. To je njegova teza. Obe strani sta bili enako krivi, tisti, ki je napadel, ker je napadel, in tisti, ki se je branil, ker se je branil. Zdi se, da Blažič ne priznava nekega prastarega, ne samo krščanskega, ampak, bi rekli, splošno etičnega načela, da je breme krivde na tistem, ki je spor začel.

Ob tem moramo povedati tudi nekaj o tem, kako Blažič okarakterizira ta spor. Pravi namreč, da je bil to obračun. Kaj je glede tega treba reči? Treba je reči, da beseda obračun ne ustreza, ne zdi se nam pravična. Kajti, kadar govorimo o obračunu, govorimo o dveh krivih strankah, ki se v nekem določenem trenutku na nekem določenem kraju spopadeta v odločilnem sporu in temu pravimo obračun. Slovenska DV pa ni imela značaja obračuna. Zakaj ne? Zato, ker je bila ena stran preprosto napadena. In stran, ki je bila napadena, ni nosila na sebi take krivde, da bi jo bilo treba zato fizično uničevati. Torej to ni bil obračun, ampak moramo govoriti o napadu in obrambi. Z besedo obračun pa poskuša Blažič pri stranskih vratih, potem ko je to pri glavnih vratih že bil jasno povedal, še enkrat povedati, da sta obe strani obremenjeni. V resnici pa je v trenutku, ko so komunisti začeli pobijati slovenske župane, bila ena stran zgodovinsko neobremenjena, ali bolje povedano, neobremenjena do take mere, da je zato po nekih javnih, moralnih in etičnih pravilih ni imel nihče pravico fizično izločati iz političnega prostora.

Da pa je vsaka stranka, vsaka politična, pa tudi gospodarska, kulturna ali religiozna formacija v nekem smislu kriva, to je seveda res. Kajti vsako družbeno telo je krivo že zato, ker zavzema nek določen prostor in gotovo v svoji zgodovini dela takšne ali drugačne stvari, ki jih imajo nekateri ljudje za krivice. Toda bistvo cele stvari je v tem, da ta stran ni bila tako kriva, da bi jo bilo treba zato fizično uničevati.

Takoj in v zvezi s tem povejmo tudi, da Blažič stran protikomunističnega upora pretirano, lahko bi rekli celo do neznosnosti, obremenjuje. Kaj namreč pravi? Pravi, da bi nasprotna stran morala odgovarjati na komunistični napad ilegalno. To se pravi, da ne bi smela legalizirati svojega upora pri okupatorskih oblasteh, ampak iti v popolno ilegalo. Drugič pa, da bi morala voditi tako intenziven protiokupatorski boj, da bi pritegnila boja in borbe proti okupatorju željni slovenski narod, zlasti njegovo mladino, v svoje vrste in tako vzeti revolucionarno substanco komunistični partiji. Jasno je, da je bilo to nemogoče. Zakaj je bilo to nemogoče? To je bilo nemogoče zaradi tega, ker je bila strahovlada, ki je nastopila s komunističnimi uboji v poznih zimskih, pomladanskih in poletnih mesecih 1942 po slovenski deželi pa tudi po slovenskih mestih, tako velika, ker je bil strah in teror tako hud, da ga ni bilo mogoče preprečevati še z novim ilegalnim terorjem. Ne smemo namreč pozabiti, da so bili na strani protikomunističnega upora ljudje, ki niso mogli enako cinično in makiavelistično uporabljati vseh sredstev v boju. Protikomunistična stran je namreč vedno branila tudi slovenskega človeka, in sicer v veliki meri, ne samo svojih ljudi, ampak tudi Slovence v celoti. O tem se danes malo govori, o tem se danes malo ve, je pa to ena od značilnosti slovenske DV. Če bi šli katoliški protikomunistični

Figure 15. Sveto trnje

[Stran 038]uporniki v ilegalo in začeli s protirevolucionarnim terorjem, potem bi se zgodilo dvoje: intenziteta eksterminacije Slovencev bi se prvič nesluteno stopnjevala, drugič pa bi se s totalnim ilegalnim medsebojnim obračunavanjem dveh sil popolnoma razbremenile okupatorske sile. To se pravi, da bi s tako revolucionarno taktiko predvsem ustregli italijanskemu okupatorju.

Značilno pa je to, da vsi avtorji iz tako imenovanih revizionističnih krogov, to so v glavnem bivši krščanski disidenti, ki so iz kakršnihkoli razlogov sodelovali v DV na komunistični strani, zlasti seveda krščanski socialisti, da vsi ti ljudje breme očitkov nalagajo na protikomunistični katoliški tabor, češ da ni napravil vsega, kar bi moral. Pri tem ga značilno obremenjujejo do take mere, da je objektivnemu bralcu jasno, da naloge, ki jih ti ljudje zahtevajo glede preteklosti, niso mogle biti izpeljane. Mogoče je šel Bučar tukaj še mnogo dlje kot Blažič. Kajti iz Bučarjevega teksta – naslov knjige je Usodne odločitve – izhaja pravzaprav tale stavek: Zakaj ste vi, ki ste vlekli nazaj, tako nespretno in tako neučinkovito vlekli, da smo mi, ki smo vlekli naprej, zmagali?

5.1.3. 3. Nezgodovinskost komunističnih sopotnikov; ali, drugi so krivi

Značilno je torej, da ti ljudje ne govorijo o svoji krivdi. Konkretno, v Blažičevem tekstu zaman iščemo kakšno oceno njegove lastne zgodovinske vpletenosti v DV. To je gotovo zelo čudno in je spet nov znak za nereflektiranost celotnega gledanja na to konkretno preteklost. Torej, krivi so drugi, mi nismo krivi. Človek se sprašuje, kako to, da je možna taka odsotnost neke, bi rekli, zrelosti. Nesposobnost gledati na svojo preteklost, kot pravimo, moško, trezno, v pripravljenosti videti svoj delež, svojo vpletenost; njeno naravo, njeno upravičenost, njeno etičnost. Nekaj nedozorelega je v tem. Ta neobčutljivost za lastno vlogo, pa tudi za lastno krivdo v DV tako kriči s svojo odsotnostjo, da lahko uporabljamo latinski rek: Clamat per absentiam – kriči s svojo odsotnostjo.

V resnici pa je spričo notranje slovenske situacije in spričo mednarodne situacije bilo tako, da bi se Slovenci DV in povojnemu komunističnemu totalitarizmu lahko izognili samo in resnično samo na en način: da bi velika večina slovenskega naroda izjavila komunistom, da ne vstopajo v njihov projekt. Vse druge opcije so se končale ali bi se končale približno enako, kakor se je ta, za katero so se narodove sile odločile. Tudi če bi se Slovenci v celoti distancirali, praktično govorjeno v celoti, od komunističnega projekta, še vseeno ne bi bilo nobene garancije, da bi komunizmu ušli. Kajti toliko komunistov je na Slovenskem bilo, da bi lahko vzpostavili svojo vlado pri naših južnih sosedih in bi potem kot osvoboditelji prišli po vojni v Slovenijo. Spričo tega seveda, kako so se odločali zahodni in tudi vzhodni zavezniki. Toda gotovo je vsaj to, da bi bili v tem primeru kot narod enotni. Ne bi bili grešili nad lastnim narodom.

Tako pa krščanski socialisti, poleg Sokolov in poleg tako imenovanih kulturnikov, v resnici nosijo veliko breme, ker so s svojim ugledom, s svojo veljavo pri ljudeh, ogromno prispevali, da se je toliko Slovencev odločilo za angažma v tako imenovani osvobodilni vojni. Ampak, kot rečeno, Blažič, Bučar, Miklavčič in drugi, deloma tudi Roter, o svoji krivdi ne govorijo. Odločajo se za drugo taktiko, za taktiko kazanja s prstom na druge ljudi.

Dva razloga bi lahko navedli za to žalostno pomanjkanje reflektiranosti. Prvič je tu dejstvo, da so zmagali. To jih je tako določilo, da dejansko tega ne morejo pozabiti. Ne morejo doumeti in priznati, da so bili v resnici premagani. Drugič pa je tu dejstvo, da ne vedo, zares ne vedo dobro, kaj je to komunizem. Niso se v sebi dokopali do adekvatnega vedenja, kakšnemu nestvoru, intelektualnemu, moralnemu, političnemu, zgodovinskemu, so pomagali pri rojstvu. Ker so pač bili zraven, do tega ne morejo ali nočejo priti. Ljudi pa, ki bi jim to danes jasno dopovedali, ki bi jih z doslednim spraševanjem gnali do tega priznanja, teh ljudi seveda ni, ker so jih ubili. To je tudi eden od razlogov, da govorijo na pokopališču. Krivda krščanskih socialistov je namreč zelo velika, ne samo zato, ker so povzročali ljudem veliko bridkosti. Hujše je to, da so se izkazali za nehistorično silo. Krščanski socialisti so bili v bistvu samo snov, na kateri se je lahko nekaj gojilo, so bili dejansko samo bakterijsko gojišče. Bili so esencialno nezgodovinska sila. Zato je po svoje razumljivo, da iz nekega podzavestnega vedenja o tem, kaj so bili, zahtevajo od svojih [Stran 039]nasprotnikov, da bi bili morali reševati njihov položaj. To je globinska zavest o svoji hoteni in dejanski nezgodovinskosti. V resnici z ničimer ne bi mogli tako zelo jasno in določno precizirati svojega stanja. Prav to, da ne vidijo svoje krivde, znova govori o njihovi nezgodovinskosti; drugič pa to, da krivdo za svojo usodo zvračajo na svoje nasprotnike, ki pa jim s tem priznavajo zgodovinskost.

5.1.4. 4. Neznosnost trditve, da so bili oboji enaki

Da Blažič nikakor ni nepristranski opazovalec, ampak je celo krivičen opazovalec, kaže tudi dejstvo, da govori o enaki intenziteti boja na obeh straneh. V resnici je to daleč od resnice. Katoliški uporniki so se borili tako rekoč po načelu tistega starega slovenskega pregovora: »On je mene s kolom mahov, jaz sem njega z žakljem pahov.« Ko bi slovenski protikomunistični uporniki delovali po načelu zob za zob, kakor jim danes Blažič krivično očita, potem bi zares mnogo Slovencev izgubilo življenje. Najhujši pa je Blažičev očitek, ki sicer ni vključen v to razmišljanje, ampak v enega prejšnjih tekstov, da bi bili namreč domobranci, ko bi bili zmagali, ravno tako radikalno in totalno obračunali s svojimi nasprotniki. To se mi zdi ena od najstrašnejših klevet, ki je bila izrečena zoper te nesrečne ljudi. Če potem, ko ležijo pobiti po roških in drugih breznih, pride nekdo in jih obremeni s tako krivičnim očitkom.

5.1.5. 5. Biti prevaran – še en dokaz nepolitičnosti

V zvezi z vpletenostjo krščanskih socialistov moramo seveda povedati še nekaj drugega. Krščanski socialisti namreč poznajo neko določeno arijo, ki jo zapojejo, kadar nastopi za to potreba. Pravijo namreč takole: »V začetku je bila OF pluralna koalicijska tvorba, pozneje pa so komunisti to pluralnost razbili in vzpostavili svojo komunistično totalitarno oblast.« V resnici je stvar drugačna. Totalitarizem v OF se ni začel šele z Dolomitsko izjavo, ampak mnogo prej. Totalitarizem je v jedru leninskega genija samega, v njegovem osnovnem projektu. To je njegov prvi in končni namen, vzpostavitev totalitarne oblasti.

Figure 16. S slovenske transverzale 1945

In krščanski socialisti so pač pri tem napravili napako, da so se, kakor pravijo, dali prevarati. To je seveda še vprašanje, ampak oni pravijo, da so se dali prevarati. Zdaj pa nastane vprašanje: Ali se sme politično delujoči človek pustiti prevarati? Po naši pameti ne! Zlasti se ne bi smel dati prevarati tedaj, ko se pojavijo besi. V Sloveniji pa se je zgodilo namreč ravno to. Pojavili so se besi in nekateri so vstali in izjavili, da bodo pri njihovem projektu sodelovali. In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Mnogo bridkosti, mnogo trpljenja, mnogo življenj je na najstrahotnejši način bilo izgubljenih. Pa ne samo to. Zgodilo se je nekaj neprimerno hujšega: človeku je bila vzeta svoboda. In prav ti borci za svobodo, za osvoboditev človeka pred okupatorjem pa tudi širše, socialno, so po vojni, ko se je ta projekt javno in nesramno izvajal, sodelovali pri njem in niso ničesar napravili, da bi ga onemogočili. Gre torej za pomoto, kot pravijo. Tukaj prihaja zdaj to spoznanje, da bi si morali Slovenci zgodbo, ki smo jo doživeli v DV, dobro zapomniti. Prav s tega stališča, da se ne smemo več dati varati.

Prišli so torej besi, kakor pravi Dostojevski, in našli so se ljudje, ki jih v Dostojevskega romanu Besi pooseblja [Stran 040]Julija Mihajlovna. Radi so se igrali z liberalnimi idejami in bilo jim je všeč, da bodo rešitelji naroda. Opravljali so vlogo, ki jim je bila dodeljena. Ne gre namreč samo za preteklost, gre tudi za prihodnost. Kajti veliko spoznanje slovenske zgodovine, spoznanje, ki bi ga morali vključiti varcana imperii slovenske politike, bi moralo biti, da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati. Tukaj moramo nekaj besed spregovoriti o kulturi. Narodova kultura je malo vredna, če v trenutku, ko jo narod najbolj potrebuje, ni sposobna opraviti te naloge, se pravi, ni sposobna identificirati besov. Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali, pojavljali se bodo v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektirana, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati! Lahko se smejemo stavku, da je zgodovina magistra vitae, lahko ga jemljemo z rezervo, ampak česa za božjo voljo bi se pa iz zgodovine le lahko naučili. V času, ko nas od preteklih napak še vse boli, ko čutimo, kako smo oslabljeni, bi morali na to misliti.

5.1.6. 6. Mit in razum

Blažič z ničimer ne kritizira slovenskega upora poleti, jeseni, na zimo 1941 na Gorenjskem in Štajerskem, ampak ga ima, podobno kot Bučar v svojem dražgoškem govoru, za izbruh narodove volje po obstoju. Ampak izbruh narodove volje po obstoju, ki je nekaj sijajnega, nekaj, kar moramo pozdraviti, moramo vendar živeti v soju normalnega uma. Če pa so se ljudje uprli v času in na način, ko je klical samo katastrofe, pa tega ne smemo pozdraviti. To ni nekaj, s čimer bi se morali hvaliti, ampak je nekaj, nad čemer bi se morali zamisliti. Ali je to res slovenska politična pamet? Ali ni morda to ista pamet, ki je pol stoletja pozneje, ko smo izstopali iz komunizma, glasovala človeka iz klana bivših ječarjev? Ali se ni tako pokazala politična pamet, kakor jo je pokazal najskrajnejši vzhodni Balkan?

Naj tukaj povemo dva stavka o Dražgošah, za katere pravi Blažič, da si jih ne bi mogli zamisliti brez tega revoltiranega razpoloženja. Glede Dražgoš moramo reči dvoje. O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. Kaj so Dražgoše v okviru mita, vemo, toda Dražgoše je mogoče oceniti tudi s stališča njihove takratne gole resničnosti. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in ki so imeli v primeru Dražgoš en sam cilj: da namreč prisilijo prebivalce neke slovenske vasi, ki so z obnašanjem in govorjenjem pokazali, da komunizma in partizanstva ne marajo, v to krvavo igro. Tako so jih hoteli prisiliti, da se jim priključijo. To dejanje je učbeniški vzorec za taktiko. Ravno tako so počeli po Dolenjskem in Notranjskem. Pred vasmi, ki so se odločile zoper komuniste, so napadli Italijane, in potem so Italijani prišli, pobili nekaj domačinov in vas požgali. To je bila lahko ali samo kazen ali pa so upali, da se bodo ljudje v stiski pač zatekli k njim. Zato mislimo, da ni dovoljeno danes, ko vemo, kakšen je ta svet bil, peti hvalnico Dražgošam.

5.1.7. 7. Nedovoljeno povojno sodelovanje s komunizmom

Še v neki posebni točki je Blažičeva interpretacija daleč od resnice in ponovni dokaz nepoglobljenega ukvarjanja s to dobo. Govori namreč o različnosti situacije med vojno in po vojni in pravi približno naslednje: Razlika med vojno in povojno situacijo je ta, da so bile med vojno opcije v Sloveniji odprte, po vojni pa so bile vse opcije zaprte, ko se je komunistična oblast že etablirala. V obeh točkah je Blažičeva interpretacija zelo pomanjkljiva, če ne celo diametralno nasprotna dejanskemu stanju. Med vojno namreč, sedaj ko gledamo nazaj ex eventu – po dogodku, vidimo, da situacija med vojno sploh ni bila odprta. V resnici so komunisti, ko so sprožili svoj veliki projekt in ga ovili v narodne barve odpora proti okupatorju, tudi že zmagali. Spričo odnosov, kakršni so vladali med Rusijo in zahodnimi zavezniki in ljudmi, ki so vodili zahodne obveščevalne službe, spričo sodelovanja Kominterne z zahodnimi obveščevalnimi službami in tako dalje, spričo stanja, [Stran 041]kakršno je bilo v mednarodni atmosferi, spričo naklonjenosti, ki jo je mednarodni evropski in ameriški duh gojil do komunizma, je bil ta projekt določen za uspeh v tistem trenutku, ko je bil sprožen. V resnici ga nič ni moglo ustaviti. Situacija med vojno je bila popolnoma zaprta. Kakor smo že rekli v tej svoji kritiki, je bil samo en način, kako bi se Slovenci morda rešili, da bi namreč frontalno in celostno odklonili sodelovanje v komunističnem projektu. Torej je ta Blažičeva ocena zgrešena.

Po vojni, pravi Blažič, pa smo imeli zaprte opcije, ni se dalo nič več napraviti. Komunistična oblast je bila v vsej svoji totalitarnosti etablirana, podprta od ideoloških centrov, od policije in tako dalje. Tudi ta interpretacija je napačna. Kajti po vojni se je začela doba, ki je značilna za vsako totalitaristično dobo, začel se je čas odločanja ljudi. Začelo se je kazati, iz kakšne snovi so bili posamezniki. Ali iz take, da bodo lahko klonili, da bodo lahko podpisali unconditional surrender – brezpogojno vdajo in sodelovali z nasilnim projektom, ali pa bodo do tega projekta vzdržali vsaj distanco, kritično distanco, če ne celo notranji odpor. Začelo se je veliko slovensko razlikovanje. In na žalost moramo povedati danes, ko gledamo nazaj, da se je tudi začela doba velikega slovenskega kolaboracionizma in da je velik del slovenske kulture odpovedal. Posledice te kolaboracije smo čutili ob prvih svobodnih volitvah in jih čutimo danes, ko ponovno in ponovno ugotavljamo, da je substanca civilne družbe obremenjena od te kolaboracije, da ne more vzpostaviti čistega odnosa zoper preteklo nasilje prav zaradi tega, ker je s tem svetom kolaborirala. Blažič torej tukaj absolutno nima prav. Zaradi razmeroma klavrne vloge, ki jo je igrala njegova skupina, ne more priti do jasnega spoznanja povojne moralne in etične situacije.

Figure 17. S slovenske transverzale 1945

Posledica te slovenske kolaboracije je, da imamo danes inštitucije, znanstvene, kulturne, humanistične, zasedene z ljudmi, ki so od te kolaboracije ranjeni; da imamo podjetja, gospodarske organizacije zasedene z ljudmi, ki so od te kolaboracije ne bi rekel ranjeni, ampak pokvarjeni. To, lahko rečemo, je velika slovenska žalost, da smo se Slovenci tako klavrno obnašali. Od nikogar ne zahtevamo, da bi bil moral iti na trg in se tam izpostaviti in kričati zoper nasilje, zoper krivico, ki se je godila. Pričakovali pa bi in zahtevali od zrelega človeka vsaj notranji odpor. In prav tega odpora pri Slovencih ni bilo.

5.1.8. 8. Gre za življenje in vrednote

Iz tega pa sledi še nekaj drugega. Dejstvo kolaboracije velikega dela slovenskega naroda s povojnim komunizmom kaže tudi na to, da posledic državljanske vojne danes v današnji kulturni in politični situaciji ne moremo odmisliti. Državljanska vojna je tukaj, v drugih oblikah sicer, ampak razpoke, ki se delajo med ljudmi, ločevanja, so v bistvu ločevanja na pozicijah DV. Črte, ki se delajo med ljudmi, so identične s tistimi, ki so se delale med vojno. Gre namreč preprosto za normalnost, gre za spodobnost, gre za kulturo; in gre za nenormalnost, nespodobnost in nekulturo. Gre za poštenost, delo in gre za nepoštenost in nedelo. Prav to danes ločuje ljudi.

Videti je, da se bo bodoča slovenska notranja politična scena razvijala tako, da se bodo začele delati razpoke počez prek strank. Torej v okviru posameznih strank se bo začelo neko osnovno ločevanje in prav to ločevanje bo tako, kakor [Stran 042]smo ga v prejšnjih stavkih poskušali opisati. In če kdo tega ne vidi, ne vidi neke velike možnosti v slovenski politiki, možnosti, da se preko odločanja za tvorna, živa, produktivna, perspektivna stališča odločamo za trdnejšo slovensko prihodnost. Kar pozdraviti je treba ločevanje! Če gre za ločevanje na vprašanju moralnega in etičnega, ga kar pozdravimo!

Še eno vprašanje nam ostane na koncu. Namreč vprašanje, zakaj se je Blažič odločil za obnavljanje medvojnih razprtij s poskusom reinterpretirati preteklost? Trdim, da je Blažičev poseg analogen nekemu drugemu preteklemu slovenskemu posegu. Mislim na poskus Tineta Hribarja, da bi v slovensko ustavo vnesel sintagmo svetost življenja. Vsi dobro vemo, vsi dobro poznamo zgodbo okoli te sintagme. Kar je bilo pri tem s Hribarjevega stališča nedovoljenega, je naslednje: hotel je zaradi semantične ambivalentnosti izraza svetost življenja vriniti v slovensko ustavo, ki je osnovni politični, zgodovinski dokument, interpretacijo življenja in sveta neke ozke, majhne intelektualne ezoterične skupine. Prav zaradi tega, ker je bila sintagma svetost življenja taka, da je bila na videz sprejemljiva tudi za katoličane. Čez nekaj časa pa bi se morda kdo oglasil in nas presenetil z izjavo, da je svetost življenja, ki so jo mislili tisti, ki so ustavo formulirali, pač nekaj povsem drugega, kot jo razumejo katoličani.

Kje so analogne točke med Hribarjevo in Blažičevo akcijo? Blažič s svojo reinterpretacijo zgodovine poskuša nekaj drugega: v okviru politike slovenske krščanske demokracije, ki ji omogoča politično življenje slovenski katolicizem, za katerega velja, da se je v medvojni situaciji odločil za borbo proti komunizmu, hoče slovenski politični substanci, ki daje glasove krščanski demokraciji, postaviti na čelo skupino bivših krščanskih socialistov. Slovenska krščanska demokracija bi imela zelo, zelo malo glasov, ko ne bi ljudje, ki so se med vojno odločili proti komunizmu, v svojem krščanstvu vztrajali in danes dali svoje glasove političnemu vodstvu krščanskih demokratov. Da bi utrdili disidentsko oblast v krščanski demokraciji, je treba znova dezavuirati avtentično vodstvo slovenskega protikomunističnega upora. Zato je treba apologetično utrjevati krščanskosocialistično medvojno opcijo. To je eden od manevrov, s katerimi bi se rada manjšina polastila poglavitnega dela katoliške tradicije. Torej, volilno telo, ki danes daje glasove, je treba prepeljati na nove pozicije tako, da s kritiko uničuješ njegovo preteklost. To je v bistvu stara krščanskosocialna ambicija in taktika. Spomnimo se medvojnega gesla: »Prepeljati katoličane na »napredne pozicije.«

Mislim, da je ta poseg resnično škodljiv za trenutno slovensko politiko. Zakaj ravno sedaj se je izkazalo, prav s stališča politične, moralne in kulturne regeneracije naroda, da so mnoge stranke negotove, taktizerske, da jim ne gre za bistvo zgodovinskega trenutka, ki je izhod iz komunizma in regeneracija naše kulturne in politične substance. Razočarala nas ni samo sedanja tako imenovana opozicija, za katero vemo, kakšna je, ampak so nas razočarale tudi nekatere sile Demosove koalicije, celo socialdemokrati in zeleni. Izkazalo se je, da so to v bistvu v sebi negotove sile. Izkazalo se je, da so sile, ki so zares na pozicijah demokracije, samo krščanski demokrati, slovenska ljudska stranka, narodni demokrati, liberalci iz Kranja in, upamo, mnogo posameznikov. Torej, nastopil je čas, ko bi se morale te sile v resnici strniti, poiskati to, kar jih druži in ne to, kar jih ločuje. In prav v tem trenutku je prišel Blažič z interpretacijo, ki je morala revoltirati večino volilnega telesa krščanske demokracije. Kako je mogel pričakovati kaj drugega! Ob takem govorjenju, ob tako nereflektiranem pa tudi tako krivičnem govorjenju bi bilo zelo zelo čudno, ko se ljudje ne bi uprli.

5.2.1.

Kakršnekoli že so oznake eseja na Slovenskem, za zbirko kratkih člankov, ki jih je Roter kot aktualna moralnopolitična razmišljanja pod skupnim naslovom »Utrinki« objavljal v listu Naši razgledi 1989-90, gotovo velja, da se po svoji notranji zgradbi bolj ali manj vključujejo v politično angažirano esejistiko dnevniško spominskega tipa. Če izhajamo iz trditve literarne vede, da je esej predvsem avtorsko dejanje, ki se zdaj bolj približa esejistični estetiki, katere začetnik je Montaigne s svojimi prvoosebnimi izpovedmi in refleksijami, zdaj pa Baconovim povsem nadosebnim, tako imenovanim znanstvenim esejem, moremo ugotoviti, da Roterjeve »utrinke« temeljno določa prav zgradba povsem avtorskega pripovedujočega subjetka. (Prim.: D. Poniž, Esej, 1989.)

V esejih »Pozabljena preteklost« (1991, Predgovor napisal M. Kučan, zaključno besedo dr. T. Hribar) se prvoosebni pripovedujoči subjekt (avtor) predstavi kot univerzitetni profesor sociologije religije, ki se kot nekdanji partizan (1942 se je komaj šestnajstleten vključil v NOB), podobno kakor številni njegovi soborci, skoraj ne more sprijazniti s porazom partizanskih zmagovalcev zaradi popolnega zmaličenja njihovih zamisli o socialno pravični slovenski družbi po letu 1945. Vseeno pa mu, podobno kot soborcem, bolečine zaradi strtih sanj blaži spoznanje, da je bila pomembnejša od neuspele izgradnje socializma v resnici zmaga nad okupatorjem.

Ta povsem avtorski subjekt je torej postavljen v čisto določen čas in prostor (1941–1991), njegova kontaktna usmeritev poteka zdaj k celotni slovenski kulturni javnosti, zdaj k temu ali onemu političnemu oziroma javnemu delavcu, znanstveniku in podobno. Izvor subjektovega govora pa je ves čas isti: poveličevanje vodstva KPS in tistih, ki so 1941–1945 sprejeli njen monopol nad načinom upora proti okupatorju, in občudovanje reformatorjev KPS, ki so se končno spustili z višin »oblasti« (nelegitimne, saj niso bili izvoljeni na demokratičnih volitvah!), da bi se po dobro organizirani medijski propagandi v rokah prekaljenih komunistov ponovno vrnili na oblast, tokrat demokratično izvoljeni. Ta in takšen izvor subjektovega govora pa zahteva še dodatno razmišljanje o bistvenih potezah subjektove strukture.

Navidezno se Roterjev subjekt res skuša odtrgati od splošnega načela znanstvenega socializma, saj še bolj na začetku knjige pretežno soglaša z Janezom Janšo (str. 22), naj o usodi slovenskega naroda ne odločajo več predstavniki manjšine na partijskih sejah, temveč samo na neposrednih volitvah izvoljeni predstavniki večine na zasedanju skupščine ali parlamenta. Vseeno pa ta subjekt govori predvsem o družbeni prenovi v novo socialistično demokratično skupnost, tako da se mu v nadaljevanju poskus, da bi se odtrgal od temeljev

Figure 18. Skica za farno spominsko ploščo Arh. Jože Marinko

[Stran 044]

Figure 19. Skica za farno spominsko ploščo Arh. Jože Marinko

materialistične metafizike oziroma dialektičnega materializma v glavnem ne posreči niti tedaj, ko je povsem jasno, da ta sistem ostaja vseskozi vprašljiv, kolikor želi ostati – ne več edini – temveč predvsem večinski družbeni sistem, ki se mu morajo pristaši drugačnih sistemov oziroma konca metafizike vendarle nekako podrediti.

Subjektovo temeljno spoznanje, zelo intimno ga podpre z načinom govora, ki daje esejem lirično stilizirano estetsko notranjo podobo, je namreč »bilo (in ostaja) tisto o katastrofalni tragičnosti dosedanjih prevladujočih usmeritev v marksizmu, a hkrati tudi o novih možnostih, ki jih ima, če si bo poiskal novo identiteto«, kajti intelektualni svet, s katerim se srečuje, to pričakuje z velikim zanimanjem in simpatijo in je »odprt za možnost«, ki je ne bi smeli zamuditi (str. 45). Subjektu torej še ni povsem jasno ali je res neustrezen sistem znanstvenega socializma ali so kje pogrešili nepravi ljudje, saj se je ta sistem v najtežjih trenutkih slovenske zgodovine vendarle izkazal za uspešnega, zmagovitega?! Zato pride do dveh možnih sklepov: poraz, ki smo ga doživeli ob popolnem zmaličenju zamisli o socialni pravični slovenski družbi po letu 1945, nima nikakršne prave povezave s partizanskim nesebičnim, totalnim medvojnim osvobodilnim dejanjem in ne more na to totalno žrtvovanje (akcijo) metati nikakršne sence ali ga celo delati za vprašljivo (str. 188); ali pa do sklepa, da bi bilo potrebno tudi po 1945 vzdržati totalno identiteto med družbo in načeli, da ne bi prihajalo do neskladnosti med proklamiranim in uresničenim. Ljudje, ki so vodili našo družbo, so se »izpridili«. Hkrati pa subjekt (kakšno protislovje!) prav te »izprijence« imenuje za najnaprednejši del marksistov, predvsem Staneta Kavčiča, 25 poslancev, V. Rusa, saj so nosilci politične pluralizacije in demokratizacije v Sloveniji.

Prvi možni sklep, da znanstveni socializem ni soudeležen v totalnem partizanskem boju, bi imel za posledico spoznanje, da je odpadel še zadnji argument o kakršnikoli pozitivni vlogi marksizma na Slovenskem, saj niti v NOB ni bil kakorkoli ploden. Drugi sklep je podoben. Če so že vseskozi od 1945 komunisti sami »demokratizirali« marksizem, pravi ali ne, tudi po vojni gotovo ni prispeval nič pozitivnega v smeri spoštovanja temeljnih človekovih pravic in blagostanja ter demokracije. Vendar bi bile takšne ugotovitve v zvezi z Roterjevim subjektom preuranjene.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je veliko trdovratnejši sindrom komunistične oblasti na Slovenskem, kot si morda mislimo ob branju teh esejev. Med NOB je bilo v boju z največjim zlom človeštva dovoljeno vsakršno nemoralno dejanje, tudi monopol nad odporom proti okupatorju (tudi revolucija z navidezno zgolj antiokupatorsko tendenco), ki je protikomunististom dovoljeval le troje: umakniti se Nemcem v gozdove in se predati partizanom;.upreti se Nemcem takorekoč z golimi rokami; organizirati s pomočjo Nemcev samoobrambo pred revolucijo. S kolaboracionizmom so se torej tisti, ki niso pristajali na monopol KP, totalno zapisali uresničevanju znanstvenemu socializmu povsem nasprotne metafizike, krščanstvu. Ta totalni boj (revolucija) se je končal z zmago komu[Stran 045]nizma in s poboji na Rogu. Subjekt revolucije ne priznava in v zvezi s tem ostro napade predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ki državljanske vojne ne zanika (str. 178).

Zdi se, da je Roterjev subjekt še vedno vpet v vrednote znanstvenega ateizma, zato se le delno umika v možnosti demokratičnega dialoga, kar bi moralo bolj vznemiriti zgodovinarje, politike in predvsem številne izobražence, ki jih zanima vprašanje skladnosti med bitjo in bivajočim, možne v trenutkih popolnega nihilizma, na primer v spopadu med katolištvom in dialektičnim materializmom za obrambo iste domovine.

5.3.1.

V ušesih še marsikomu od nas odzvanja geslo, s katerim so na prvih in dosedaj tudi edinih demokratičnih volitvah po letu 1938 nastopali »prenovljeni« komunisti – Evropa zdaj! V luči slovenskega razvoja zadnjih dveh let postaja vedno bolj vprašljivo, koliko so si te Evrope, zahodne demokracije in tržnega gospodarstva v resnici želeli. Tistim, ki nam že skoraj teroristična kampanja dela medijev proti prvi in doslej edini povojni po demokratičnih volitvah sestavljeni vladi ni uspela natakniti plašnic, postaja v zadnjem času marsikaj bolj jasno. Vidimo lahko, kako uspešno so »prenovitelji« (taktično sicer navidezno v ozadju) skupaj s svojimi »rezervnimi« strankami (LDS, SSS, DS) starimi in novokomponiranimi novimi sopotniki (SDSS, Zeleni itd.) metali pesek v kolesje Peterletovi vladi in jo v tretjem poskusu tudi iztirili. Prihodnost bo najbrž pokazala, ali in do kakšne mere je bil v razvpito sestopanje slovenske komunistične partije vključen tudi strateški način infiltriranja njenih članov v novonastale opozicijske stranke s točno določenim in tempiranim delovanjem projekta zrušenja Demosa in »zaustavitve desnice«. S svojimi manevri so očitno uspeli vsaj začasno (upajmo) zavreti delovanje tistih strank, ki so si demokratizacijo slovenske družbe in uveljavljenje tržnega gospodarstva tudi zapisale v svoj skupni Demosov program in ga za razliko od prenovljencev in prebarvancev skušale tudi uresničevati.

»Nekompetentna vlada« je torej padla, nova Drnovškova pa je podedovala polovico njenih ministrov, ki so se kot v pravljici z dotikom čarobne paličice v hipu spremenili v »kompetentne«. Znani način, kako je do padca v tretjem poskusu »končno« prišlo, ima kaj malo opraviti z našo potjo v »Evropo zdaj«, znatno več pa s tistim delom Evrope in njene tragične zgodovine, od katerih naj bi se po zlomu komunizma končno poslovili. »Mehki udar« po Orwellu zveneče skovanke »konstruktivne nezaupnice« je po črki sicer demokratičen, po duhu pa nedvomno ne. Spomnimo se samo, kako je parlament obšel prej tako razglaševano načelo čim večjega soglasja ob sprejemu nove ustave in uspel s prej od bivše opozicije tako napadanim preglasovanjem izsiliti precej oporečnih in nedodelanih ustavnih rešitev. Spomnimo se vseh često vidno nervoznih prizadevanj, ki jim je načeloval dr. •France Bučar, kako v parlamentu tudi s proceduralno nedopustnimi bližnjicami čimprej spraviti na oblast dr. Drnovškovo ekipo in tako iz vodstva slovenske države izločiti še zadnji »moteči faktor« – Lojzeta Peterleta in ministre iz strank, ki jih v demokratičnem svetu označujejo kot desnosredinske. Spomnimo se tudi, kako so »nadstrankarski« predsednik predsedstva g. Milan Kučan in ostali za zahodna demokratična merila povsem običajne parlamentarne postopke ob »konstruktivnih nezaupnicah« proglašali za »karikaturo«. Se jim toži po nekdanjih postopkih vnaprej do potankosti režiranih zasedanj in po enoumnih socrealističnih aklamacijah v bivših skupščinah, ki očitno niso bili »karikature demokracije«?

Že omenjeni projekt »ustavljanja desnice« je torej uspel. Skupaj z drugimi desnosredinsko usmerjenimi demokrati [Stran 046]smo se slovenski kristjani ob nekaterih izjemah spet znašli tam, kjer smo bili dolga desetletja – v opoziciji. Stanje, ko so ta čas o nas in za nas odločali drugi, je spet postavljeno na svoje mesto – na glavo. Oblast iz prejšnjega samoupravno socialističnega obdobja, ki naj bi baje sestopila, je spet na svojem »zgodovinskem mestu«, ki ji ga, če stvari natančno pogledamo, dve leti Demosove vlade nista niti načeli. Pozicije »levice«, ki pa je, kot opozarjajo nekateri dobri poznavalci sodobnih slovenskih razmer, ob podedovani razdelitvi finančne, gospodarske in politične moči, dejansko »desnica«, so ostale v gospodarski, bančni, policijski in še nekaterih sferah praktično neokrnjene kljub dimni zavesi tarnanja o Demosovem revanšizmu. Nova Drnovškova vlada, ki smo jo dobili brez novih in v veliki meri proti izkazanim željam volilcev na prejšnjih volitvah, že kaže prve obrise svojega načina delovanja. Si bo res s tiskanjem denarja in z inflacijo kupovala socialni mir in popularnost na prihodnjih (bližnjih?) volitvah, nujne negativne posledice tega z Evropo skreganega početja pa obesila prejšnji vladi in predvsem g. Peterletu osebno? Bo skušala zadrževati izvajanje tistih že sprejetih zakonov, ki »levicia ne ustrezajo in sprejetje tistih, ki jih je bivša opozicija brez vsakega sramu minuli dve leti uspešno blokirala.

Kakšna je torej ob najnovejših političnih spremembah slovenska oddaljenost od Evrope, kjer med drugim v zadnjem času krščanskodemokratske in ljudske stranke v naši soseščini dosegajo vidne uspehe in mesta predsednikov republik? Bojim se, da se prej oddaljujemo od nje, kot pa se bi ji približevali.

Figure 20. Na straži

5.4.1.

Pogovarjali sva se s kolegico. Ne spomnim se, kako sva prišli do sprave oziroma do pobojev med vojno in po njej. Rekla je, da sem edini človek, za katerega ve oziroma je vedela že ves čas, da je bil njegov oče domobranec in kot tak ubit. To dejstvo je vzela na znanje; nikoli se ji ni zdelo, da bi to kakorkoli vplivalo na najin odnos.

Ob tem sem se spomnila na cel kup stvari. Na sošolca, ki je hodil skupaj z nami v šolo skoraj dvanajst let, pa je šele na tridesetletnici mature povedal skoraj kot skrivnost, da je bil njegov oče domobranec. Mislil je, da drugi tega nismo vedeli, pa smo, ves čas, saj je bil njegov oče omenjen v vseh knjigah, ki so opisovale tako imenovano narodno izdajo. Zame so vedeli vsi. Ne da bi ravno razlagala vsem naokrog, nisem pa lagala. Če me je kdo vprašal za očeta, sem povedala. Vendar je bilo v šoli drugače kot pozneje, v službi. Ko sem nastopila svojo prvo službo, so me kolegi kot novinko spraševali vse mogoče. Tudi po [Stran 047]očetu. Kaj je in tako naprej. Povedala sem, da je bil klasični filolog in da ga nimam več. Zanimalo jih je še, kdaj in kako je umrl. Vojna, sem rekla. O, so rekli, je bil partizan, je padel. Ne, partizani so ga po vojni ubili. Kot bi treščilo z jasnega, nikogar moj oče ni več zanimal, vsi so bili nenadoma silno zatopljeni v delo in spoznala sem, da je pravzaprav v drugih večji strah kot v meni. Posledica tega je bila, da sem se dokončno otresla vsakega strahu pred izjavo: Moj oče je bil domobranec. In zanimivo, nihče ni tega vzel kot: Aha, tvoj oče je bil izdajalec, morilec, ampak: O tem pa ne bi, to je tabu tema, to je nekaj, o čemer se ne govori, nekaj, o čemer je bolje ne govoriti, se pravi, je prepovedano govoriti, posebej ne na glas, javno, temveč le na skrivaj, šepetaje, na štiri oči, kot na primer politične vice.

Zanima me, kako so drugi to uredili pri sebi. Toda, če bi vzeli dobesedno to, kar so nas ubili v šoli, potem ne vem, kako bi lahko otrok preživel oziroma normalno odrasel s težo take sramote na duši. Mislim, da je vsak od nas to nekako premagal, preobrnil, zakopal v podzavest ali pa analiziral. Pri meni je šlo za to slednje. V mojem spominu je bil oče neko čudovito bitje. Moja mama in stara mama sta o njem govorili samo dobro. Še bolj zanimivo pa je, kaj sta o njem menila mamina svaka, oba partizana, oba sta ga visoko cenila. Eden je bil visok komisar. Pozneje je pravil, da ga je videl v Vetrinju in bi ga lahko rešil, pa se je bal za lastno kožo (in seveda položaj). Pa kolegi in dijaki so ga spoštovali. Tudi njegove pesmi in pisma govorijo o njem. In še kaj. Če skušaš spraviti, zložiti vse skupaj, ne gre. Nekaj je narobe. Narobe je tudi to, da je bilo toliko takih. In potem ugotoviš: Vsaka vojna je umazana. Naša je bila umazana na kvadrat. Nihče ni izšel iz te vojne, ne da bi bil umazan, pa če je bil še tako pošten in pravičen. Poznejša spoznanja so mi samo utrdila to prepričanje.

Pogovarjala sem se s partizanom, v hosti je bil od začetka do konca vojne. V hribe je šel iz poštenih, patriotskih nagibov. Pa vendar je, po lastni sodbi, izšel iz nje umazan. Sodeloval je pri poboju ustašev. Pripovedoval je, kako so po dva in dva zvezali z žico, jih vodili do brezna

Figure 21. Tihi in zanesljivi korak svetlobe

[Stran 048]in žive metali vanj. Potem so z mitraljezi streljali v jamo, iz katere je prihajalo neznosno vpitje. Vpitje je po streljanju prenehalo, slišati je bilo le še posamezno stokanje. Ko pa so odhajali, se je začulo vpitje iz jame: »Još sam živ. Još sam živ.« Večina partizanov se je glasno smejala, njemu pa so se te besede vžgale v dno duše. Leta po vojni so ga morile, mislil je, da se mu bo zmešalo. Vprašala sem ga, kako je mogel sodelovati pri čem takem. Rekel je, da ga je bilo na smrt strah. Bil je eden od stražarjev, ki so hodili ob koloni zvezanih parov ustašev, da ne bi kdo pobegnil. Bal se je drugih partizanov, stražarjev, nikomur ni zaupal, nikogar ni poznal kot človeka, z nikomer ni bil prijatelj. Veš, je rekel, v začetku je bilo vse drugače. Skupaj smo bili v hosti iz sosednjih vasi, poznali smo se, zaupali smo si, zanesli smo se drug na drugega. Pozneje pa so nas premešali, eden drugega smo morali kontrolirati, v nas se je naselil strah. Mislim, da je s tem, ko je te dogodke pripovedoval, pomiril svojo vest. Slišati je bilo kot spoved, kesanje. Če bi bila verna, bi najbrž rekla, da je na ta način dobil odvezo. Da je lahko pomirjen dočakal visoko starost. Da je naprej živel kot pošten človek. In to, da je to pravil meni, jaz pa sem mu pripovedovala o svojem očetu, je bila sprava. Prava sprava. Sama sem ga ohranila v spominu kot poštenega, visoko moralnega človeka.

Naj povem še drugo zgodbo. Bila sem na prvi spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu. Ko smo odhajali, me je ogovoril (bolj prav bi bilo: nas je ogovoril) starejši, skrušen možak in pripovedoval: Jaz sem jih tu pobijal, star sem bil sedemnajst let, nisem razumel, nisem vedel … Pa ga nismo imeli časa poslušati, mudilo se nam je na avtobus, človek pa je iskal človeka, za odvezo, za spravo.

Koliko je še ljudi, ki nosijo v sebi ta strah, ki se bojijo povedati, kaj so doživeli, kaj mislijo. Bojijo se, da bodo stopili na žulj nekomu, ki ne samo, da je še živ, še vedno ima moč, da se jim maščuje, da jih kaznuje.

Koliko je še takih ljudi, ki iščejo resnično spravo, ki hočejo na glas povedati svoj greh ali svojo krivdo? Mislim, da je za take ljudi prostor v Novi slovenski zavezi. Za tiste, ki hočejo povedati in zvedeti resnico. Če hočemo biti prijatelji, morajo pasti zidovi molka, zidovi zamolčanosti, zidovi tabujev. Morda je resnica zares boleča, je pa odrešujoča.

Nikar ne začenjajmo spet znova. Prej so nas učili, da se je zgodovina začela z Avnojem, zdaj pa naj se začne z našo slovensko vojno. Kar je bilo prej, ne šteje. Kako da ne, vse šteje. Vsi nosimo pečat svojih očetov, svojih prednikov. Povejmo si, drug drugemu, vso resnico v obraz; in cesar ne bo mogel več nag hoditi naokoli, češ da nosi dragoceno oblačilo. Le tako, da bomo pošteno napisali svojo zgodovino, brez glorifikacij in poniževanj, bomo lahko neobremenjeno zaživeli v svobodi in demokraciji. Dokler pa v nas živi strah, da bomo narobe mislili, in različne druge oblike strahu in avtocenzure izgovorjene in pisane besede, toliko časa bomo živeli v razprtijah, stopicali bomo na mestu, na kakršenkoli napredek bomo čakali zastonj.

V znanosti se vsak znanstvenik z novim dosežkom sooči z vsemi drugimi. Spomnimo se na odkritje »hladne fuzije«. Kakor je zablestelo, tako je tudi ugasnilo »veliko odkritje«, ker ni bilo dokazov o njegovi resničnosti. Ves svet se je navdušil, vsi so skušali izvesti poskus po navodilih izumitelja, nekaterim je celo »uspelo«, vendar se je izkazalo, da vse skupaj ni res, da je prevara. Zakaj se ne bi tega oprijeli tudi v življenju, predvsem v politiki. Začnimo s pravimi argumenti, soočimo vsa dejstva; dejstva in ne: Jaz verjamem, prepričan sem. Dejstva in analize. Ne verjeti, videti in vedeti je treba. Za nazaj in za naprej.