1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Volitve za predsednika republike, ki so dokončni izid doživele v drugem krogu 1. decembra 2002, so se izkazale za bolj pomembne, kot smo bili mislili. Prinesle so namreč neko sporočilo, katerega vsebina je bila že dolgo v zraku, a smo ga – kot mnoge druge stvari – doslej lahko odrivali kot nekaj ne povsem resničnega in dokončnega. Zgodilo se je tisto, kar se pogosto zgodi v življenju in zgodovini, in zaradi česar pravimo, da se stvari dogajajo iznenada in nepričakovano in zaradi česar imamo občutek, da nas razvoj dogodkov zaloti ali zasači. A vsakomur se nekajkrat v življenju zgodi, da mu ni povsem neznano, v katero smer gredo določene stvari in v kakšno novo resničnost se zbirajo in razvrščajo, a šele, ko se nekaj zgodi, včasih nekaj zelo obrobnega, ko nekdo izreče neki stavek ali naredi neko kretnjo, šele tedaj nenadoma postane vse jasno in mnoge stvari, ki smo jih zgolj slutili, dobijo jasne konture in neizpodbitno resničnost. V to vrsto dogodkov spadajo tudi sedanje volitve. Prinesle so neko spoznanje, ki je povzročilo, da smo se določenih stvari zavedeli na poseben način. Dotaknilo se je to spoznanje vseh – ne samo tistih, ki se s politiko strokovno ali, da tako rečemo, poslovno ubadajo – ampak je na nek način stopilo v vsakega člana političnega telesa naroda ali države.
Sporočilo, ki so ga prinesle volitve, je vsebovalo dve točki. Najprej je postalo jasno, da je zgodovinski projekt kontinuitete uspel. Jasno je postalo tudi, da doseženi uspeh ni začasen, ampak ima v sebi širše možnosti – da o njem sicer ne bomo govorili kot o nečem epohalnem ali zgodovinskem, a je vseeno nekaj, kar ima perspektivo, da ostane. Da to ni, skratka, nekaj slučajnega, ampak ima svojo družbeno in politično logiko. Tudi ni tako, da bi o tem uspehu govorilo samo razmerje, doseženo z rezultatom obeh kandidatov – dr. Janez Drnovšek 56 %, Barbara Brezigar 44 % – ampak je bilo to nekaj iz različnih dogajanj sestavljenega.
K občutju, da se je z volitvami utrdilo obdobje postkomunizma, torej ni največ doprinesel volilni rezultat, ampak razne okoliščine. Ena od njih je po našem mnenju izstopala. Posebej nas je dojmila zato, ker zanjo nismo samo slišali, ampak je televizija dosegla, da smo jo imeli tako rekoč pred seboj – kakor da bi bila prav za nas uprizorjena. Govorimo o tem, kako je odhajajoči predsednik države Milan Kučan čakal na razglasitev volilnih izidov. Od vseh mnogih možnosti, si je izbral družbo predstavnikov gospodarstva in kapitala. Prizori, ki so se pred nami vrstili, so bili res impresivni. Ljudje – koliko pa jih je bilo 30, 40, morda več – ki imajo v rokah moč, katere poglavitni vzvod je denar, in odhajajoči predsednik, ki nam z izborom druščine, ki je okoli njega, hoče nekaj povedati: hoče nam povedati, da pravzaprav ne odhaja; da preko ljudi, ki so ob njem in ne odhajajo, ostaja tudi sam. Na učinkovit način nam je tako povedal, v čem je sedaj njegova moč; morda še več, v čem je njegova moč vseskozi bila. A kar je za našo misel posebej pomembno, je nekaj drugega. Kar je bilo na večer volilne nedelje pokazano, smo že vseskozi slutili, a smo si morali, če smo hoteli utemeljiti svoje slutnje, pomagati z negotovim ugibanjem in iskanjem: dejanskost smo si morali izinterpretirati. Tu pa nam je bilo to, kar smo iskali, direktno pokazano – še več – demonstrirano. To nas je nemalo začudilo, saj v komunistični retoriki takega načina komuniciranja z občinstvom nismo bili vajeni. Nekaj važnega se je moralo zgoditi. In naredili smo edini zaključek, ki je bil mogoč: veliko moč morajo imeti v rokah postkomunisti, da so zapustili staro, z mnogimi uspehi kronano metodo manipulacije: prisebnega, domiselnega, iznajdljivega in uspešnega prodajanja videza za resničnost. Res, nenavadno velika moč jim je morala priti v roke, da so stopili s svojega identitetnega temelja, s točke, v kateri se je vsak komunist še vedno prepoznaval v kartezijski sintagmi: Manipuliram, torej sem.
To je bila enunciacija tega večera. A to še ni bil vrh. Dosegli smo ga takrat, ko je televizija začela klicati pred kamero vidnejše ali posebej izbrane goste eks-predsednika in jih spraševati, kako bi označili zmago dr. Janeza Drnovška. Vsi so zrecitirali dvoje: da so nad njegovo zmago navdušeni, saj dobro vedo, kako potrebna je kontinuiteta, in da kaj drugega tudi pričakovali niso. To dvoje, torej. Za hip se je zazdelo, da je vsaj iz nekaterih spregovorila intimna seznanjenost z »železnimi zakoni družbenega razvoja«. Navdušen je bil tudi poslavljajoči se predsednik. Ko je čestital novemu nosilcu politične moči, se je za hip zazdelo, da, [Stran 003] spremljan od vplivnih predstavnikov družbe, udarja temelje nove velike zgodovinske zaveze med avantgardo in – sedaj ne več proletariatom; proletariatu je bilo sedaj prepuščeno, da se ubada z deficitno tekstilno industrijo in z odstranjevanjem ruševin Litostroja in TAMA – ampak med avantgardo in kapitalom. Trenutku ni manjkalo slovesnosti. Začutili smo, da prisostvujemo inavguraciji nove dobe. In ne moremo reči, da nas ni obhajalo nekaj, kakor zavist, ko smo gledali, s kakšno suvereno lahkotnostjo odhajajoči predsednik in nekdanji besednik avantgarde vstopa v nov dialektični ciklus. Nekoč so nas učili in smo verjeli, da je dialektika muka, da se vse veliko sicer rojeva po njenih zakonih, a »kot v porodnih bolečinah«. Sedaj pa smo videli, da je dialektika lahka in vesela – kakor ples.
A vse to je bila bolj embalaža nekega dogajanja. Bistvena je bila moč, ki so jo dobile sile kontinuitete. Zaradi te moči se bo lahko začela druga faza komunistične avanture v slovenski zgodovini: faza postkomunizma. Ta utegne biti dolga, tako dolga kot prva. Če se seveda kaj ne zgodi; če dovolj ljudi ne vstane in vpraša: »Čakajte malo, kaj pa se tu dogaja?« A zakaj prehitevamo?
Vrnimo se nazaj k volitvam in njihovemu sporočilu. V tem, kar bomo razmislili sedaj, bo kdo morda videl nekaj postranskega, a mi mislimo, da koristno dopolnjuje sliko stanja, ki ga želimo opisati. Povedali bomo nekaj misli o moči in presenečenju na nekem ožjem, čeprav nikakor ne nepomembnem področju. V premislek bomo vzeli županske volitve v Ljubljani in skušali razumeti dva momenta, s katerima so nas deloma presenetile, deloma utrdile v nekih starih slutnjah. Za izvolitev ljubljanskega župana sta bila potrebna dva kroga. Enega od momentov, ki ga tu želimo izpostaviti, smo opazili v prvem krogu in drugega v drugem.
Pri prvem poskusu sta se na prvi dve mesti za župansko mesto pririnili dve kandidatki. To ni nič posebnega, nenavadno pa je to, da sta bili obe iz strank kontinuitete, Viktorija Potočnik iz LDS, Danica Simšič iz ZLSD. Obe skupaj sta dobili skoraj 60% glasov. Če hočemo zagledati pravo velikost tega dejstva, je treba upoštevati vlogo in položaj, ki ga ima Ljubljana: da je duhovno in kulturno središče Slovencev; da je rastoči center gospodarske in finančne moči države, da v najpomembnejših delih daje ton celoti. Skratka, da je prestolno mesto. Kdor politično obvlada Ljubljano, v nekem oziru obvlada Slovenijo. Ljubljana pa ima tudi svojo zgodovino. In tu smo sedaj pri stvari. V njeno zgodovino spada tudi to, da so teroristični oddelki KPS po njenih ulicah streljali ljudi, ki so zrasli iz tradicije mesta in se tej tradiciji zapisali. Tako so padli: Peršuh, Ehrlich, Natlačen. Tu so bili sedaj novi ljudje, ljudje nasilja – še nikoli ni bilo takšnih. Ljudje, ki so od nekod prišli in hoteli postaviti novo Ljubljano, so vedeli, da bodo novo Ljubljano postavili samo tako, da bodo udarili njene temelje z obredi krvi. Toda, ker so to bili tudi zelo nenavadni časi, tako nenavadni, da se je zdelo, da so »vrženi s tečajev«; ker se je v mestu vzpostavilo ozračje brezumja, ljudje niso opazili, kaj se zares dogaja. Zato je Ignacij Nadrah, ko je na Žalah pokopaval Ehrlicha, čutil, da mora reči, da dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Danes, ko iz mirnega časa gledamo nazaj, čutimo, da Ljubljane z ničemer drugim ne bi bil mogel bolj obsoditi. A mi se sprašujemo nekaj drugega: kako je mogoče, da je v tem mirnem času, ko se vse štiri strani neba dobro vidijo, skoraj dve tretjini Ljubljančanov hotelo imeti za županjo eno od dveh kandidatk, ki sta izhajali iz politične tradicije tistih ljudi, ki so se leta 1942 s terorjem hoteli polastiti mesta. Ali niso čutili, da je Ljubljana njihovo mesto in da so ljudje, ki so pobiti ležali po ljubljanskih ulicah, bili njihovi ljudje? Da so bili ti iz mesta, oni drugi pa so prišli iz tega, kar je pod mestom. In spet se vprašamo: če bi jim kdo pojasnil, kaj so naredili, ali bi jih mogel s čim bolj obsoditi? Ali obstaja kako dejanje, s katerim bi se sami mogli bolj obsoditi? Toda, tega jim nihče ni pojasnil. In sedaj smo pred mučnim vprašanjem: Ali je bil v tej nepregledni množici en sam človek, ki mu je bilo dano, da je na to pomislil? Ali je tako, da nastaja svet, ki živi zunaj horizonta dolžnega spomina: dolžnega zato, ker je to spomin, brez katerega je človek vsak čas lahko karkoli, in se ne more na nič in nikogar zanesti. Tudi nase ne.
Ljubljanske županske volitve so utrdile v nas neko védenje, ki smo ga sicer medlo nosili v sebi že dolgo. V prvem krogu je od obeh omenjenih kandidatk vodila Viktorija Potočnik (35,31 %) pred Danico Simšič (23,90 %), v drugem pa je Simšičeva (55,45 %) prehitela Potočnikovo (44,55 %) s približno enako prednostjo. Od kod ta preobrat? Bil je tolikšen, tako izzivalen, da smo si to vprašanje postavili vsi. Med drugimi tudi dr. Rajko Pirnat in dr. Miha Kovač, ki ju je TV Slovenija zvečer po volitvah povabila na razgovor. Nobeden od njiju ni resneje pomislil na ideološki vzgon slovenskega volivca, zlasti [Stran 004] ljubljanskega. Mislimo, da ga je treba upoštevati, ker je eden od najbolj trajnih realnosti določenega segmenta slovenske populacije in ni nov, ampak ima svojo zgodovino. Na kaj mislimo?
Mislimo, da se je tehtnica nagnila v prid Simšičeve nenadoma in po svoje slučajno. Potočnikova in Simšičeva sta imeli nekaj dni pred drugim krogom soočenje na televiziji. Tedaj se je, po našem mnenju, zgodil odločilni incident, ki je sicer logično izhajal iz nazorske konstitucije kandidatke Simšičeve, a bi vseeno lahko izostal – če za trenutek odmislimo možnost, nikakor ne neverjetno, da ga je kandidatka, poznavajoč duhovne razmere svojega volilnega telesa, zavestno vložila v igro. To je bilo takrat, ko je rekla, da bo, če bo izvoljena, udarila Cerkev. To je povedala z glasom, nji lastnim, in s kompozicijo obraza, tudi njej lastno. Oboje ima na sebi nekakšno umetno, najlonsko kvaliteto – to vemo toliko bolje, ker je to tudi znan televizijski obraz – ki daje slutiti, da za njim teče račun in neustavljiva pot od sklepa do dejanja. To je torej povedala tako, da v gledalcih ni puščala nobenega dvoma, da bo to tudi res naredila. S čim pa bi udarila Cerkev? Vsi vemo, da gre za spomenik pred stolnico, ki je bil postavljen zato, da blati škofa Rožmana, odnosno Cerkev. Potem ko so ga za časa Demosove administracije odstranili, je bilo že nekaj poizkusov, da bi ga tja spet postavili, da bi nadaljeval prvotno nalogo. Ta naloga pa je bila ena od najbolj pokvarjenih izumov ideološkega boja zoper Cerkev. Ta izum ni pokvarjen zaradi ljudi, ki so to predstavo igrali – to so bile sorodnice ljudi, ki so bili v taboriščih in ječah – ampak je bil pokvarjen zato, ker je imel namen škofa postaviti v moralno protislovni položaj: če ne bo hotel intervenirati pri italijanskih oblasteh, ga bodo obdolžili brezčutnosti; če pa bo interveniral, ga bodo obdolžili kolaboracije. Položaj, ki je bil tako nastavljen, je bil znamenit tudi zaradi tega, ker je ponazarjal protislovnost celotnega boja sil, ki so se uprle boljševiški agresiji. A o tem tu dovolj.
Spregovoriti pa moramo o neki drugi, preznameniti stvari, še preden se vrnemo spet k predsedniškim volitvam: od kod bojni antikrščanski radikalizem, na katerega je, po naši hipotezi, kandidatka Simšičeva pripela svojo volilno kariero?
Nekoč, pred 200 ali 300 leti, so bili vsi Slovenci kristjani. Duhovna delitev se je začela sredi 19. stoletja, v posameznikih morda že prej. Delitev duhov je pravzaprav drugo ime za opuščanje duhovnih, še bolj pa krščanskih institucionalnih pozicij. Poglavitni razlog za to odhajanje je bil prosvetljenski racionalizem, ki se je v realnem svetu razpiral in uresničeval v široki pahljači duhovnih in političnih manifestacij. Celota teh manifestacij je v praksi dobila ime liberalizem. Sedaj lahko postavimo stavek, ki je bil že tisočkrat povedan in napisan: Slovenski liberalizem se je izživljal predvsem v svoji protikrščanski fakturi. To je zelo važno, zakaj samo po sebi bi bilo lahko tudi drugače. Samo po sebi bi bilo lahko tako, da bi ljudje zapuščali krščanstvo zaradi njegove nezadostnosti; zato ker ne ustreza več, recimo, novoveškemu umu, njegovim ambicijam in njegovim rešitvam. S tako konstatacijo bi se ljudje lahko enostavno poslovili, mogoče še z vljudnim obžalovanjem tistih, ki jim manjka intelektualne bistrine, da bi vse to sami sprevideli. Toda zgodilo se je drugače. Od vsega začetka so ljudje začeli, brž ko so ga zapustili, krščanstvo tudi napadati: zamerljivo, jedko, jezno, sovražno. Zakaj?
Tu moramo postaviti novo podmeno. Ta podmena ima realno izhodišče. Dejstvo, da je v Sloveniji v vsaki tretji vasi in na vsakem četrtem griču, slemenu ali sedlu, cerkev, mora nekaj pomeniti. Vsi so si edini, da tega drugod ni. To lahko pomeni marsikaj, najbolj naravno pa se nam zdi, da pravimo, da smo Slovenci poudarjeno religiozen narod. Morda je sedaj čas, da ponudimo svoj stavek: Slovenci smo tako religiozen narod, da smo religiozni celo v svojem odpadu od religije. Da torej Slovenci ne znamo biti ateisti, ampak smo lahko samo antiteisti. Antiteizem pa je negativna oblika religije.
Nasprotovanje, mržnja, sovraštvo do zapuščenega krščanstva pa se lahko hrani tudi iz drugih spoznanj – tudi nikoli priznanih. Odpad od visoko zahtevne, moralne in ambiciozne duhovne skupnosti se v človekovi notranjosti prav lahko registrira kot neuspeh: kot fiasko. Zato prostor, ki smo ga zapustili, in ljudi, ki smo jih zapustili, sovražimo. Sovražimo jih zato, ker so vzdržali, in zato, ker smo mi odpovedali. Spominjajo nas na naš poraz, zato jih mrzimo. Ne mrzimo jih zato, ker so ohlapni, mlačni in malo vredni – za tak odnos dajejo kristjani nemalo razlogov – ampak jih mrzimo zato, ker predstavljajo nekakšen opomin.
Na zadnjem dnu človek namreč ve, da stvari na svetu še daleč niso enake. Charles Taylor zapiše nekje v svoji knjigi Nastanek novoveške identitete (Suhrkamp, str. 144) [Stran 006] da »človek, ki v določenem okviru misli, doživlja in sodi, dela to z zavestjo, po kateri imajo določena dejanja ali določeni načini življenja neprimerno višji rang, kot druga dejanja in načini, čeprav se ponujajo z mnogo manjšim naporom«. »Občutek za to razliko se javlja v različnih podobah: neki način življenja predstavlja večjo izpolnitev, neki način čutenja in ravnanja se kaže čistejši, neki način življenja globlji, neki življenjski stil več vreden kot drug. Vidimo, da nekatere ambicije postavljajo absolutne zahteve, druge samo relativne«. Skratka, svet je napolnjen z različnimi stvarmi, ene vzbujajo rešpekt, druge ne; ene vzbujajo večji rešpekt, druge manjšega. Tako je s svetom in človek to ve.
Volitve so nas torej postavile v neko realnost, ki je nismo videli ali nismo hoteli videti: druga etapa komunističnega angažmaja ali postkomunizem je nesporno politično in družbeno dejstvo. Pri tem večina ljudi ni registrirala okoliščin, da ima od vseh totalitarnih ideologij in gibanj samo komunizem svoj podaljšek ali drugi del. Če bi to okoliščino dobro premislili, bi tudi globlje razumeli zgodovino in naravo komunizma. O tem bomo v nadaljevanju tega razmišljanja morali kaj reči, a sedaj ostanimo pri poglavitnem razkritju volitev: obnovljena moč postkomunistične elite. Kakor so komunisti eno desetletje pred vojno uporabili za pripravo terena za medvojni udar, tako so postkomunisti v demokratskem desetletju po letu 1990 – v katerem so se izvorno demokratske sile ubadale z državo in obnovo politične kulture – usmerjali svojo pozornost v lastninjenje družbenega premoženja in medije: v dve temeljni postavki postmoderne politike. In kakor se v desetletju pred vojno demokratska javnost ni natanko zavedala, kaj se v zakulisju dogaja, tako zavestne sile demokratskega desetletja niso pripisovale dovolj važnosti temu, kar so postkomunisti v zakulisju počeli.
A sedaj je čas, da se obrnemo k drugi od dveh stari, o katerih so nas volitve poučile. V drugem krogu 1. decembra 2002 je Barbara Brezigar zbrala okroglih 44% glasov. Ko je na večer volilne nedelje kandidatka s političnimi prijatelji ocenjevala rezultat, ki ga je dosegla, so ga vsi označili za uspeh. Povedanih je bilo nekaj vzpodbudnih besedi: »da je ta rezultat, spričo tega, da so štartali s čiste ničle, pravzaprav velik uspeh«, »da so naše ideje prodrle«, »da smo vsejali nekaj dobrega semena«. Vse, kar so povedali, je bilo seveda res. Kaj drugega tudi niso mogli, saj so se morali zahvaliti volivcem, ki so jih bili podprli. Mi pa, ki v volilno tekmo nismo bili dobesedno vpleteni, lahko povemo še kaj drugega.
Odstotek, ki ga je Barbara Brezigar dosegla, je bil zares visok in, v glavnem, njeno delo. Bila je taktna, uravnotežena, prisebna, kompetentna. A k njenemu uspehu je prispevala še neka okoliščina, ki je tako pomembna, da je ne samo ne smemo prezreti, ampak jo moramo zapisati v svoje knjige kot nauk.
Barbara Brezigar je bila uspešna tudi zato, morda predvsem zato, ker ni odpirala političnih tem; predvsem tem, ki bi jih ob nasprotniku dr. Janezu Drnovšku lahko ali celo morala. Naj bo jasno. Nič nimamo proti temu, da jih ni, trdimo samo, da je njen visoki rezultat posledica tega, da jih ni. Volitve pa so tu zato, mar ne, da se odpirajo ravno politične teme. A Barbara Brezigar je čutila, da jih ne sme, ker jo bodo volivci sicer kaznovali. To dejstvo, če ga premislimo, pa odkriva praznino v slovenskem človeku natanko tam, kjer se uresničuje politični človek: tam ni ničesar, na kar bi se misel lahko usedla. Če je to, kar smo pravkar povedali, res, potem je tudi res, da je slovenski človek nepolitičen človek, ali politično deficienten človek. Težko bi v sebi odkrili kaj bolj usodnega.
Na vsak način moramo odkriti, od kod naša nepolitičnost izvira. Nepolitični narod ne more biti državni narod. Nepolitični narod ne more servisirati države. Država je takšna družbena bit, da predstavlja suverena, ki nima nikogar drugega, da si se nanj ali moral ali mogel ozirati; nekoga, ki je samo sebi odgovoren. V demokratični politeji pa suveren ni več kralj ali cesar ali knez, ampak vsak človek – človek, ki mu je dano visoko ime državljana. To, kar državljana dela državljana, je političnost.
Nasprotje političnosti je zasebnost. Zasebnik je človek, čigar skrb se neha na meji, ki teče med njegovimi neposrednimi in njegovimi širšimi koristmi. Ali bolje, ki svoje širše koristi prepušča drugim. Zasebnik je skrčen človek. Skrčena je tudi njegova misel, saj se je na svoji naravni poti v svet in celoto ustavila na tisti meji. Pomanjkanje razgledanosti, ki jo daje zanimanje za celoto in ambicija za duhovno zajetje celote, se pozna tudi v tem, kar je v človeku ostalo od njegove skrčene zasebnosti. Njegov odnos do ljudi je obvladovan od slučajnosti in je zato brez kriterija. Jezik je zanj samo splet besedi, ki jih sam uporablja; misel je tisti način registracije sveta, [Stran 007] ki jo sam prakticira; zgodovina je tista preteklost, ki jo je sam doživel; spomin je posoda, kamor so se natekli samo njegovi vzgibi ob srečevanju s tem, kar ni sam. Za zasebnika ne obstajajo stvari same po sebi. Ne jezik kot jezik, ne misel kot misel, ne zgodovina kot zgodovina; pa tudi prav je samo to, kar ima on za prav; dobro in pošteno in častno samo to, kar se, bogve zaradi česa, njemu prikazuje kot dobro, pošteno in častno. Poglavitna posledica zasebnosti je torej ta, da človek, ki se vanjo umakne, ne obvlada jezika v polnem pomenu besede. Zato ga, ko se sreča z drugačnim in različnim, zajame zbeganost. Zato nikakor ni sposoben reševati razlik med seboj in vsakokratnim bližnjim tako, da bi jih naredil sprejemljive za oba. Zato mu je tuja družbena dimenzija misli, ki jo je krakovski filozof Jósef Tischner tako imenitno definiral: »Misliti pomeni misliti s kom drugim«.
Jezik vsakega človeka – pa tudi vsak jezik – lahko degenerira v zasebnost. Zlasti pa se to dogaja, skoraj praviloma, ljudem, ki živijo v skupnosti brez države. Tak narod ne pozna kontrolirane poti skozi čas in njegova zgodovina je bolj katastrofična preteklost kot zgodovina. Predvsem pa taka preteklost poteka v sunkih. Slovencem so se dogodili ti sunki leta 1848, 1918 in 1941. To so doživetja intenzivne zavesti v narodu; doživetja velike soodvisnosti, a ta doživetja se razredčijo in razblinijo, brž ko se kriza razreši – pogosto slučajno, kakor je tudi nastala.
Kot intermezzo, bi tu lahko rekli dve besedi o nečem, čemur včasih pravimo modrost naroda. Modrost naroda se razvije takrat, kadar zasebno izkustvo posameznika, ki je vedno avtentično, preide na skupnost; kadar vložek razuma in pameti, ki vodi ravnanje posameznika, postane vodilno načelo skupnosti.
O modrosti naroda bi pri Slovencih lahko govorili leta 1941, ko ne bi sprejeli komunistične igre. Brez dvoma imamo zaradi razmer, ki so se takrat vzpostavile, veliko razlogov, da se sklicujemo na stanje zmanjšane prištevnosti. Toda, če bi prišlo do prenosa zasebnega uma na skupnost, če bi tudi narod postal tako moder, kot je moder v svetu koristi vsak posameznik, se kaj takega ne bi bilo zgodilo. Do tega prenosa ni prišlo zato, ker je bila v zavesti posameznika skupnost premalo prisotna. To se je zgodilo zato, ker smo premalo modro ljubili svoj narod.
Da so Hrvati leta 1941 postavili državo, ki je bila v vseh ozirih karikatura države, je pričalo o odsotnosti in modrosti hrvaškega naroda. Kakor je jasno danes, tako je bilo jasno tudi takrat, da si bodo s takšno realizacijo svojih starodavnih teženj zelo škodili. Niso imeli modrosti, ki bi jim povedala, da se bodo s svojo fantomsko državo osmešili [Stran 008] za dolga stoletja. Do današnjega dne trajajo posledice tiste zablode.
Srbe je proti koncu preteklega stoletja zadela kruta in po svoje nezaslužena usoda. Postali so, kakor deloma Hrvati in nekoliko tudi Slovenci, genociden narod. Odsotnost modrosti, ki je v končni analizi pripeljalo do tega stanja, je treba postaviti v leto 1918 – rojstno leto države južnoslovanskih narodov. Zaradi vloge, ki so jo Srbi imeli v prvi svetovni vojni, so postali agregatsko jedro nove države, nekakšen Piemont. Srbi so brez pametne distance začeli uveljavljati kulturne, gospodarske in politične možnosti, ki jim jih je dajalo privilegirano mesto. V pogubo države, za katero so bili zgodovinsko odgovorni, in v svojo pogubo. Zapravili so državo, ki bi jo lahko imeli še danes. Toliko o modrosti narodov.
Slovensko nepolitičnost je treba torej pripisati nedržavnosti naše skupnosti v zgodovini. Tej pomanjkljivosti pa se je zadnjih 50 let pridružila specifična usoda, ki ji pravimo partijska država. Ko smo Slovenci dosegli stopnjo, da smo bili sposobni za naloge, ki jih postavlja država, se je zaradi odsotnosti narodove modrosti dogodilo, da smo se znašli v državi, ki pravzaprav ni bila država. V njej smo bili, kot rečeno, pol stoletja, kar je ravno dovolj dolga doba, da smo dobili izkrivljeno podobo o državi. Lahko bi rekli, da smo kot narod bili v zelo slabi politični šoli.
To, čemur pravimo partijska država, je soobstajanje dveh vzporednih sistemov: partije in države. To kar ima od obojega videz države – kar ima parlament, vlada in ustanove – ni prava država, ni sui iuris kot pravimo, ne izvaja svoje biti iz sebe, ni zadnja politična instanca. Zadnja politična instanca je partija, ki je resnična država – je sui iuris in izvaja svojo bit iz sebe – a je le partija in ni država. To, čemur v navadnem jeziku pravimo država, je bil samo izvedbeni servis partije, ki je bila prava država, čeprav sploh ni bila država.
A kar je pri vsej stvari važno, je bilo to, da je bila država samo videz tega, kar bi morala biti. Ni bila zares in živela je ponarejeno življenje. V skladu s tem pa je tudi politika kot skupno ime za delovanje države in za misel o državi, dobila značaj nečesa ponarejenega in nepristnega. Počasi se je v ljudeh naselilo mišljenje, da država ni tu zaradi sebe, ampak zaradi nečesa drugega – da je država nekaj, česar se določene skupine polastijo, da preko nje izkoriščajo druge. Zato nobena misel o državi ne more biti prava misel, ampak samo ideologija. Kako naj obstaja prava misel o nečem, kar ni zares ali, bolje, česar v resnici sploh ni. Na resničen [Stran 009] način obstajajo samo sile, ki stojijo za državo. Tako pojmovanje pa ni imelo katastrofične posledice samo za političnost slovenskega človeka, ampak tudi za njegovo uravnoteženost in normalnost. Naj namreč mislimo o državi karkoli, je vendar nazadnje res, da je država temeljno dejstvo civilizacije. Država postavlja in garantira zakone, ki so sicer lahko krivični, a ne po sebi in ne nujno in ne vedno. Po sebi zakon varuje človeka v njegovem človeškem dostojanstvu.
Bolj porazno pa so na slovensko političnost delovale volitve, ki jih je prirejala totalitarna država. Volitve so osnovno politično dejanje državljana demokratske države. Na volitvah se državljan izkazuje kot nosilec oblasti in posestnik suverene in kompetentne volje. V totalitarni partijski državi pa so volitve imele značaj predstave, ki ni imela s tem, kar naj bi bile, nobene zveze. Zadnji človek, ki je šel volit, je to vedel. Marsikdo se je ob tem zavedal, da z njim manipulirajo: nekateri – vedno manj je bilo takih – pa so začutili tudi, da so žaljeni. Ti so vedeli, da je udeležba na volitvah samo dokaz, da pristajajo na sistem. Torej, ne dokaz suverene volje, ampak vdaje. Čutili so, da bi jih moralo biti sram.
Kako okrnjen je bil ugled države po takšni politični praksi in kako vplivna je postala partija – kako zelo so ljudje vedeli, kaj je kaj – je pokazal plebiscit za samostojnost in neodvisnost 23. decembra 1990. Plebiscit je bil projekt Demosove vlade, zato je bila postkomunistična partija do njega zelo zadržana. Demosovi politiki so se bali, da ne bodo z njim uspeli, če bo obveljala dvotretjinska večina, zato so se borili, da bi v plebiscitni zakon prišla navadna večina. Politiki kontinuitete so se izza svojih mikrofonov iz njih norčevali, češ kako malo verjamejo v svojo stvar in kako malo zaupajo Slovencem. Toda, kaka dva tedna pred plebiscitom je postkomunistična levica naredila volte-face in začela plebiscit vehementno zagovarjati – in razpoloženje v množici se je na mah spremenilo. Posledica je bila ta, da je nekaj, kar ni bilo povsem gotovo, zmagalo z 90%. Ta razvoj je bil za uspeh plebiscita sicer ugoden, po drugi strani pa ena najbolj zloveščih znamenj za prihodnost demokratične Slovenije.
S to iztočnico se lahko vrnemo k izhodišču naše teme. Znamenje, ki se je pokazalo na začetku slovenske demokratične ere, je bilo pač znamenje in je zato puščalo legitimno možnost, da mu kljub njegovi zloveščosti ne verjamemo. Toda to, kar je bilo nekoč samo znamenje, je danes postala resničnost, ki nam ne pušča nobenih možnosti, da je ne bi registrirali in sprejeli kot dejstvo. Resničnosti, ki se je skozi demokratsko desetletje oblikovala in so nam jo razkrile zadnje volitve, ima dvoje sporočil: da se je prvič tako imenovana kontinuiteta utrdila in da so torej odprte perspektive postkomunizma; drugič, da je nepolitičnost, ki smo jo identificirali kot hereditarno sestavino slovenske identitete, ne samo še vedno tu, ampak se je celo poglobila. Iz obeh dejstev izhaja sam po sebi zaključek, da se bo avtentičnost in prisebnost vsake prihodnje slovenske politike merila po tem, v kolikšni meri bo obe sporočili sprejela in razumela. Po našem mnenju gre za stvari, ki so v samem središču slovenskega vprašanja v sedanjem času.
Na začetku tega razmišljanja smo omenili, da se kontinuiteta v boju za premoč naslanja na kapital in medije. O kapitalu smo že nekaj povedali, ostane nam še kratek pogled na medije.
Pomen medijev je v tako imenovanem postmodernem času strahovito narasel. Nekateri filozofi gredo tako daleč, da trdijo, da ni [Stran 010] več možno razlikovati med sfero medijev in sfero resničnosti. Táko je tudi naše vsakodnevno izkustvo. Moderni človek živi torej v dveh resničnostih: v resničnosti svoje realne eksistence in v resničnosti, ki mu jo, poenostavljeno povedano, prinaša televizija. Katera je prava? Katera je merodajna? Pri odgovoru moramo pomisliti najprej na to, da obe resničnosti nikakor nista enakopravni: resničnost konkretnih ljudi, njihovo življenje, ostane z večine samo to, njihovo življenje, zgolj neka dejanskost; resničnost, ki pa jo prinašajo mediji, pa je vedno tudi že premišljena, presejana, izbrana, selekcionirana – vedno in nujno, tudi kadar ni namenoma takšna. Prav ta urejenost ji v tekmi z nepremišljenostjo realne eksistence daje začetno prednost v boju za človekovo dušo.
Položaj, v katerem se je znašel moderni človek, je ne samo shizofren – to prihaja od tega, da je prebivalec dveh resničnosti – ampak tudi prevrnjen ali pervertiran – to prihaja od tega, da je njegova lastna resničnost, njegovo življenje, podrejeno narejeni, sestavljeni, umetni resničnosti. Kaj je mogoče storiti? Najprej pa, česa ni mogoče storiti? Najprej ni mogoče spremeniti sveta, kakor se je bil zgodovinsko naredil. Tudi ko bi mogli, tega ne bi smeli storiti. Vse, kar mislimo, da smemo in moremo narediti, mora biti takšno, da bo mogoče narediti v prostoru, kakršen se je bil naredil. Dve takšni stvari obstajata.
Eno lahko povzamemo s sintagmo: boj za medije. To je politični boj in ga je treba izbojevati s političnimi sredstvi. Medijski pluralizem je namreč takšen pogoj za demokracijo, da je brez njega sploh ni. Postkomunistični medijski monolit je v takšnem nasprotju z demokracijo, da ga je treba rušiti ne samo v DZ, ampak tudi preko ustavnega sodišča. Drugo stvar, ki jo je treba in možno storiti, pa lahko povzamemo s stavkom, ki ga je v eni od svojih brezjanskih pridig izrekel slovenski metropolit: »Misliti s svojo glavo«. Ko si po letu dni ta stavek obnovimo, pomislimo, da bi ga moralo slišati veliko ljudi. Zakaj to ni stavek, ki bi bil ultima ratio – zadnja možnost v nekem brezizhodnem položaju. To je stavek, ki bi lahko bil program. Lahko bi stal v preambuli konstitucije o duhovnem obstoju normalnega človeka. Če se bo sedanji človek hotel zavarovati pred izdelki efemernih prerokov – prerokov za en dan – bo moral misliti s svojo glavo: moral se bo utemeljevati na edinem izkustvu, ki je v resnici njegovo – na svojem življenju. Politični boj za medije mora postati prioritetna postavka demokratskega programa. Misliti s svojo glavo, pa je stavek, ki zajame celotnega človeka in bi lahko bil vodilo postmodernemu človeku sploh: »smer rešitve«, kot piše včasih na hodnikih velikih modernih labirintov.
To sta torej dva poglavitna momenta, iz katerih izhaja politična nemoč demokratskih sil in poglablja slovensko politično indiferentnost: kapital in mediji. Sem pa je treba prišteti še nekaj tretjega. To je zavestna vloga postkomunistične elite.
Za Slovence je bilo zaradi njihove specifične zgodovine vedno zelo važno, kaj se je izrekalo v središču. Središče, pa naj je že bilo politično, Dunaj in Beograd, ali pa duhovno, Vatikan in Moskva, je bilo vedno merodajno – tisto, ki je dajalo mero, predvsem mero dovoljenega in nedovoljenega. Slovenec je bil zgodovinsko zasvojen od središča. Do absurda je bila vloga središča uveljavljena v totalitarnem komunizmu. Stavek, ki ga je izrekel človek, ki je personificiral središče, se je potem kotalil dol po stopnicah do zadnjega predsednika ali sekretarja krajevne skupnosti. Središče je tako dobivalo magično moč. Tako moč še vedno ima.
Zaradi takšne specifične zgodovine, ni povsem domišljeno, če kdo pravi, da bi se slovenska moralna in politična prenova morala začeti odspodaj navzgor. Morda tudi, a bi morala biti upravičevana, izpodbujevana, dopolnjevana iz središča. Ob tem takoj pomislimo, kakšna sprememba bi to bila, če bi predsednik države postala Barbara Brezigar. Kljub omejeni realni moči predsednika bi Slovenija postala popolnoma drug svet. V središču bi se bile izgovarjale druge besede: iz drugega duha rojene, z drugim spoznanjem oblikovane, z drugimi energijami povedane, z drugo skrbjo spremljane – predvsem pa vsakomur v srce položene. In zgodilo bi se nekaj, kar bi bilo videti kot čudež: polovica ljudi bi nenadoma odkrila, da mislijo, čutijo, želijo in hočejo isto.
V realnih središčih politične moči, v takšnih, kakršnih so se naredili, pa se uporablja drug jezik. Spoznali smo, da je jezik postkomunistične politične elite tretje oporišče politike kontinuitete. Spričo postmodernega duhovnega razpoloženja je znak tega jezika predvsem nepredikativnost ali nepovednost ali neizjavnost. Jezik, ki ne pove nič, je nihilistični jezik. In nihilizem je – kakor smo v Zavezinih komentarjih že večkrat rekli – poglavitna metoda postkomunističnega nastopa. Z nihilizmom je mogoče učinkovito razkrajati institucije, ki se naravno rojevajo v družbi. Te institucije so [Stran 011] edini konkurent postkomunizmu. Jezik je prva med njimi.
Vzemimo npr. besede, ki jih je povedal predsedniški kandidat dr. Janez Drnovšek v zvezi s predlogom Barbare Brezigar, da bi vsi v drugi vojni umrli Slovenci imeli enak nagrobni napis. Rekel je tole: »Žal se je pokazalo, da to ne gre. Bile so različne strani. Ljudje so veliko pretrpeli in najbrž je res težko žrtve in tiste, ki so bili na drugi strani, dati pod isti napis in pod isti grob«. Ali bi se kje na svetu predsedniški kandidat upal nastopiti pred svojimi volivci s takimi stavki? In, ali so to sploh stavki? Ali sploh kaj pomenijo? Kaj pa naj bi bilo to: »žrtve in tisti, ki so bili na drugi strani«? To je tako, kakor če bi kdo rekel: »Trije so šli po ulici, dva sta šla na univerzo, eden pa je imel bele nogavice«. Posebej pa, kdo pa so bili »ljudje, ki so veliko pretrpeli«. Kdo pa so bili pri celi stvari »žrtve«? Človek se zgroženo vpraša: Ali se sme tako govoriti? Od kod ljudje jemljejo pogum, da tako govorijo? Kot odmev dobimo drugo vprašanje: »Od kod pa so ti ljudje vzeli pogum, da so okupirani narod udarili z revolucijo«? Spoznanje, ki ga ljudje po takem nastopu odnesejo s seboj, se glasi: Ničesar ni mogoče več povedati; ni mogoče več govoriti. Ali si morete predstavljati večji uspeh za ljudi, ki živijo od nepolitičnosti naroda?
8. decembra 2002 je Milan Kučan imel poslovilni intervju na TV Slovenija. (To je tisti intervju, če se kdo od bralcev še spomni, v katerem nas je izpraševalec Lado Ambrožič namučil s svojo »anatémo«, s svojim »tók pa tók sem naredil« in s svojim »kók je Slovenija več vredna«). V njem je odhajajoči predsednik uporabil isto metodo kot novi, le da v neprimerno bolj rafinirani verziji. Trenutek je bil po svoje slovesen: dolgoletni predsednik odhaja – odhaja človek, katerega poglavitni posel je bil, misliti celoto. Pričakovali smo velika in odrešilna spoznanja. Kaj pa, smo pomislili, če bo Kučan odvrgel vse ozire, podrl vse mostove, odrinil od sebe vsa ogrodja; kaj pa, če bo izkoristil zadnjo možnost, da odide kot velik predsednik? Toda vse, kar smo videli, je bila bolj ali manj spretna slalomska vožnja med vprašanji, ki bi gotovo bila bolj izzivalna, če mu jih ne bi postavljal tako pobožno naklonjen trener. Po dobri uri smo ugotovili, da je to bila spet ena od mnogih zamujenih priložnosti, samo predstava malo utrujenega rutiniranega postkomunista.
Bistvene stvari so tu ostale nedotaknjene. »Bil je to nek prelomni čas«. Toda, kaj pa je [Stran 012] bil ta »prelomni čas«? Zakaj pa je bil sploh potreben? Ali ga lahko tudi ne bi bilo? In kapitalizem? »To je bila objektivna nuja?« Zakaj vendar? In če smo se z novim sistemom odločili za svet, ki »se izraža skozi fenomen človekovega dostojanstva, svetosti življenja, človekovih pravic, itd.«, to pomeni, da smo prej živeli v sistemu, ki s temi vrednotami ni razpolagal. In če »absolutno pravičnega procesa demokratizacije ni«, potem je zelo važno, mar ne, da raziščemo, zakaj je prišlo do tega, da sploh potrebujemo »privatizacijo«. Videli smo, da bi, če bi bil Milan Kučan slikar, vse njegove slike bile brez ozadja.
Ključna točka pogovora pa se je pojavila z vprašanjem: Ali ste še komunist? Potem smo izvedeli, da je predsednik razumel komunizem »kot idejo«, kot gibanje »za socialno pravično družbo, za družbo brez krivic«. Seveda, ko se ta ideja »spremeni v politični program, ko postane zapovedan način življenja, so seveda tu zlorabe«. Že nas je pri tem začelo zanimati, kako bo nekdanji predsednik odpeljal količek, ki ga je tu čakal – saj je Milan Kučan postal komunist, ko je to gibanje že zdavnaj imelo za sabo mladostno fazo »ideje«, ko je že zdavnaj imelo svoj »politični program« in »zapovedan način življenja«, ko so bile tu že velike in težke »zlorabe« – a smo presenečeni in nekoliko ogorčeni ugotovili, da ga predsednik sploh ni upošteval. Da se je peljal kar mimo! Še bolj pa smo bili nezadovoljni in frustrirani, ko je rekel, da se je ideja, ki je bila rojena »v najbolj ozaveščenem evropskem gibanju«, v »evropskoazijskem prostoru carske Rusije« sprevrgla in kot taka prišla v Evropo »z ruskimi tanki«. Naša nelagodnost se je začela spreminjati v jezo. Ruski tanki so prišli v Evropo 1945, komunistična ideja pa najmanj četrt stoletja prej – ravno toliko prej, da je lahko udobno pripravila teren za navdušen sprejem teh tankov.
Ali spraševalec je vprašanje ponovil: Ali ste še komunist – komunist seveda v tem najboljšem smislu? Predsednik mu je odgovoril, da besede niso važne, važna je vsebina. Res važno je to, da se človek sooči s temeljnim vprašanjem, »kakšen projekt družbe se mu zdi vreden njegovega osebnega angažmaja«. »V tem smislu sem seveda to, kar sem bil«. Ta stavek smo poudarili, ker mislimo, da ga je možno imeti za nekakšen dosežek. Dosežek je v tem, da ima dve pomenski glavi. Eni se bodo zagledali v glavo z napisom »v tem smislu«, drugi pa v glavo z napisom »sem to, kar sem bil«.
V intervju je Lado Ambrožič vnesel nekoliko vedrine z informacijo, da je bil Milan Kučan na »večni lestvici Slovencev« – na lestvici Slovencev vseh časov – na tretjem mestu: za Trubarjem in Prešernom.
V okvir slovenske političnosti je postavljeno tudi najbolj aktualno vprašanje sedanjega časa: vstopiti ali ne vstopiti v EU in NATO. Ker so Slovenci glede vstopa v EU precej enotni, se bomo v tem komentarju nekoliko dotaknili debate o vstopu v NATO. Izkazalo se je – in se bo ob referendumu še bolj – da je NATO, čeprav bi moral ostati zunanjepolitična zadeva, postal eminentno notranjepolitični spopad o stvareh, ki so z NATOM povezane samo posredno ali sploh ne. Nekoliko je v ozadje spora za NATO in proti NATU posvetil poslanec Jelko Kacin na neki okrogli mizi s pripombo, da tiste, ki so proti vstopu v NATO, poganja antiamerikanizem. Nekoliko se nam je zdelo čudno, da je to prišlo iz njegovih ust, a smo vsi čutili, da je tu jedro vprašanja. Torej, kaj je z antiamerikanizmom? Ali, bolje, kaj je z Ameriko?
Po koncu hladne vojne, ki je posredno ali neposredno določala strukturo celotnega sveta, se je svet spremenil iz dvosrediščnosti v enosrediščnost: od dvojice Washington – Moskva je ostal samo Washington. S padcem berlinskega zidu 1989 je bil dobojevan boj s tretjim totalitarizmom – s komunizmom. Ostala dva totalitarizma, fašizem in nacizem, sta bila izločena že v »vročem« razdobju druge svetovne vojne, v času med 1939-1945. S koncem hladne vojne sta se zgodili dve stvari: iz bipolarnega sveta je nastal monopolni svet – svet z enim središčem – in od dveh tekmujočih si sistemov, kapitalizma z demokracijo na eni strani in socializma z totalitarizmom na drugi , je ostal en sam: kapitalizem z demokracijo. Lahko bi rekli tudi drugače: izzivalec, totalitarni socializem, je moral priznati poraz in se umakniti.
Pri celi stvari je važno to, da je svet prvič po Rimu – prvič po 2000 letih – postal monocentričen ali enosrediščen. Vmes je imel svet več središč, nazadnje dve, sedaj pa ima eno samo. Ne Peking ne Tokio ne Berlin ne Pariz temu dejstvu ne morejo oporekati. Tako stanje utegne trajati nekaj stoletij. Če bo Washington sprejel vlogo, ki mu je dodeljena – mislimo, da se je sploh ne more odreči, tudi če bi se ji hotel – se bo obnašal približno tako, kot se je obnašal nekdaj Rim. Rim je bil središče sveta približno tri stoletja, eno stoletje pred Kristusom in vsaj [Stran 013] dve stoletji po Kristusu. Vse kar se je v tem času zgodilo v deželah, ki gravitirajo v sredozemski bazen, se je zgodilo po volji ali vsaj s privoljenjem Rima. Ne samo velike reči, ne samo vprašanja vojne in miru, ampak tudi presenetljive podrobnosti. Ko je bil vojskovodja in pesnik Gaius Cornelius Gallus zaradi nekih zadev obsojen na izbris spomina – na damnatio memoriae – so izbrisali njegovo ime s spominskih kamnov še visoko gori ob Nilu, za Prvim kataraktom, v bližini meje s sedanjim Sudanom. In ko so za časa Hadrijana v Kolhidi pod Kavkazom zamenjali deset plemenskih poglavarjev, je bila zamenjava odločena v Rimu.
Sedaj je tako središče Amerika. Jasno je, da bodo po 2000 letih stvari dobile drugačno obliko, a v najglobljem jedru bodo ostale iste. Politika, pa naj bo še tako demokratična, počlovečena, kultivirana, zadeva vladanje in vladanje – po definiciji – vključuje silo. Ko je Thomas Hobbes postavil načelo, da je moč tista, ki dela zakon in ne resnica, je povedal nekaj, kar je res. (A ne v celoti; res je, da moč dela zakon, toda dela ga tudi resnica, sicer ne bi mogli govoriti o pravnosti prava.) Kar velja za pravo, velja tudi za politiko. Svetovni red, kakor je vzpostavljen, ne teče sam. Združeni narodi, varnostni svet, svetovna banka, denarni sklad (itd., itd.) daje podobo stroja, ki poganja sam sebe. Toda, koliko časa bi ta stroj tekel, če bi bil v resnici samozadosten, če za njim ne bi stala neka sila, ki garantira njegov tek – zunaj vseh struktur, zunaj vseh aktov in odločitev? Celo zunaj vsega prava, kodificiranega s sporazumi in pogodbami? Ko ne bi za vsem stala neka sila ali neka moč? Danes imamo to srečo, da ta sila v sebi udejanja in v svetu uveljavlja načela, ki jih je dosegla in postavila civilizacija. Lahko tudi ne bi bilo tako. Čisto lahko si predstavljamo, da ne bi bilo tako.
Ali je to, o čemer govorimo, nasilje? Včasih morda je – kdaj pa kdaj celo nujno je – a v glavnem je to nekaj, čemur pravimo sila, ki nikoli ni nasilje. Med silo in nasiljem je treba zavestno razlikovati. To ni vedno lahko, ker imata pogosto sličen nastop.
Samo dva tipa ljudi ne razlikujejo med silo in nasiljem: ljudje, ki imajo romantično, sentimentalno ali infantilno predstavo o svetu, in ljudje, ki silo in nasilje zavestno ne razlikujejo, ker jim to omogoča manipulacijo s svetom.
Najprej prva možnost. Najlažje jo bomo opisali, če navedemo rešitev začetnika sociologije Maxa Webra, ki je v nekem zelo važnem predavanju leta 1919 napisal: »Moramo si biti na jasnem, da lahko vsako etično vodeno ravnanje stoji pod dvema med seboj različnima, nespravljivo nasprotnima načeloma: ali je to ravnanje vodeno po načelu vesti ali pa po načelu odgovornosti«. Ena vrsta ljudi ravna torej tako, kakor pravi njihova vest, vse drugo jih briga manj ali sploh ne. Druga vrsta ljudi pa misli na posledice svojega ravnanja in se odloča za takšno ravnanje, ki ne bo imelo katastrofalnih posledic za kako stvar, ki se jim zdi vredna. Weber postavlja etiko odgovornosti za podlago politiki, etiko vesti pa za reševanje ljudi v okviru vere in preroštva. Kaj pa če kdo z etiko vesti postavlja politična načela in politične rešitve? Vsi poznamo Lutrove besede v Wormsu: Ich kann nicht anders, hier stehe ich. Tu stojim, ne morem drugače. Če je govor vesti v kom tako silovit, potem jo mora ubogati – če gre za njega osebno. Če pa gre za skupnost, za narod, za državo, pa mora obenem upoštevati tudi posledice svojega ravnanja.
Zgodovina nas uči, da ljudje tako obstajajo: da se ravnajo po vesti in tako utemeljujejo svoje odločitve, ali pa se ravnajo po odgovornosti, [Stran 014] izključujejo vest in postavljajo v ospredje ali celo absolutizirajo interese različnih kolektivov: narodov, držav, ras, ver. Zato pravi Max Weber: »V tej meri etika vesti in etika odgovornosti nista v absolutnem nasprotju, ampak se dopolnjujeta in obe skupaj postavljata človeka, da si lahko izbere poklic politika«.
Obstajajo torej ljudje, ki se idealno tipsko ravnajo po vesti in ostajajo v področju, ki je namenjeno duhovnemu reševanju. So pa tudi ljudje, ki gredo za svojo vestjo, a ne ostajajo na področju, ki je rezervirano za dejanja vesti, ampak gredo z njimi v politiko. Slovenski arhetip takega ravnanja je postal Edvard Kocbek – morda, tako bi na začetku te debate lahko vseeno rekli. Torej naša sodba ni gotova. Gotovo pa je nekaj drugega: Če je naša sodba pravilna, potem pa je na vsak način treba povedati: moramo biti pazljivi, imamo zgled, ki je opomin. Toliko glede prve kategorije ljudi – tistih, ki z vestjo resno mislijo.
Drugo kategorijo pa predstavljajo ljudje, ki prerogative vesti investirajo v manipulacijo z ljudmi. Stoletje, ki je pravkar minilo, je bilo stoletje manipulacij – ne samo s pozamezniki, ampak z masami. (Videti je, da stoletje, ki se začenja ni drugačno; »né cangia stile«, kakor bi rekel Leopardi). In kaj je v očeh množice bolj učinkovito kot sklicevanje na vest in mir, ki je z vestjo najbolj v sorodu. Zato človek, ki je nekoliko seznanjen z zgodovino in nekoliko pozna sile sedanjega sveta, ni mogel biti v celoti srečen, ko je v nedeljo, 16. februarja 2003 pri televizijskih poročilih gledal milijone in milijone, ki so v mestih in velemestih sveta vehementno zahtevali mir. Pravzaprav ob tem sploh ni mogel biti srečen.
Moral se je samo spomniti na to, kaj so počeli komunisti z mirom in kulturo v povojnih desetletjih. Kongresi, shodi, simpoziji: vse za mir in kulturo. Na Svetovnem kongresu borcev za mir v Pragi leta 1950 so ustanovili Svetovno gibanje za mir, ki so mu pozneje postavili za vodstvo Svet za svetovni mir. Sestavljali so ta svet delegati raznih komunističnih partij in sopotniških organizacij. Spomnite se silovitih demonstracij za mir v Vietnamu, ki so jih organizirali in vodili ameriški levičarji. Spomniti se je treba ob tem tudi na to, da po tem, ko je na stotisoče Vietnamcev umiralo po taboriščih in tonilo [Stran 015] v morju, ti mirovniki niso imeli nobene besede za te uboge ljudi. In tako dalje! Zato smo se v nedeljo, 16. februarja 2003 vpraševali, ali gre tem množicam, ki demonstrirajo za mir, v resnici sploh za mir. Za kaj pa jim gre? Veliko vprašanje! Danes je svet rasističen, na poseben način. Ene se sme mučiti in ubijati, drugih se ne sme. To je Gesinnungsethik – etika vesti, vidite! Če bi šlo za kake druge ljudi, predvsem pa, če bi jih klicali drugi z drugačnimi signali, ne bi bilo na demonstracije nikogar! Takšen je svet vesti danes, vidite!
Za to bi morali biti ljudje, kadar prihajajo prednje agenti z najlepšimi besedami – najbolj finimi, najbolj tenkočutnimi – zelo pametni, zelo pametni. Kadar prihajajo pred nas ljudje iz organizacij civilne družbe, s katerimi je kontinuiteta pospešeno zapolnjevala družbeni prostor, je treba pazljivo preiskovati besede, ki jih izrekajo. Predvsem pa se moramo ljudje sedanjega časa vprašati, če nas morda na kaj ne spominjajo!
Ameriko pa sovražijo iz različnih razlogov. Marsikaj bi na njen račun lahko rekli tudi mi: kakšno politiko so Amerikanci vodili na primer do Brozove Jugoslavije, kako so trideset let podpirali njegov režim, ne da bi v zameno zahtevali demokratizacijo države; kako so podpirali Rdeče Hmere; kako so dovolili Hutujcem, da so zmasakrirali 800.000 Tutsujev. In tako dalje, in tako dalje. Poleg vsega tega in nad vsem tem pa je treba vseeno vedeti, da danes Amerika jamči za znosen svetovni red in večanje demokratičnega prostora.
Drugi imajo spet svoje vzroke, zakaj sovražijo Ameriko. Francozi ji ne bodo nikoli odpustili, da je Amerika branila njihovo državo, ko je sami niso hoteli ali znali. Nemški socialisti in zeleni jo sovražijo zato, ker bolje ureja gospodarstvo kot sami. Zakaj pa Ameriko sovraži vesoljna levica – predvsem evropska? Zato, ker so Amerikanci zmagali v hladni vojni; zato, ker so krivi, da je padla Moskva. Levičarji so ljudje duha. Zanje je važno kateri simboli zmagujejo. Naj so bili že kakršnikoli, demokrati ali totalitaristi, Moskva je bila njihov simbol. Da so ga Amerikanci podrli – tega jim evropska levica ne bo nikoli odpustila.
V Nemčiji je odnos do Amerike postal básanos – preizkusni kamen. Po nekem znanem obrazcu narejeno vprašanje Wie hast du’s mit Amerika? (Kako stojiš glede Amerike?) naj bi ti odkrilo, s kakšnim človekom imaš opraviti. Antiamerikanizem raste. Ko so na Frankfurtskem knjižnem sejmu 11. oktobra preko zvočnikov pozvali k enominutnemu spominskemu molku, so Američani in Angleži sodelovali, ostali pa so, malo v zadregi, malo z nejevoljo samo čakali, da bo vsega konec.
Antiamerikanizem spada med patološke pojave sedanjega sveta. Amerika je naša usoda, sedaj in v prihodnje, vsaj tako daleč, do kamor more seči naš politični račun. Zato moramo biti z njo v kritičnem, a ustvarjalnem odnosu. Amerika, naj bo sicer že kakršnakoli, ta odnos dopušča; kar se dogaja po ulicah evropskih mest – tudi Ljubljane – pa je izraz ideoloških frustracij in nima z mirom in prosperiteto nobene zveze.
Komentar, ki ga s tem končujemo, ni hotel biti samo analiza, ampak tudi pledoaje. Hotel je biti klic, da končno dozorimo. Dozoreti pa pomeni, vzeti svojo stvar v svoje roke. Če je sami ne bomo vzeli v roke, bo še naprej v rokah politikov in pouličnih demagogov: politikov, ki so uspešni samo zato, ker so iz take snovi, da jim ni treba kar naprej misliti na gorje, ki so ga narodu povzročili; in demagogov, ki nimajo nobene moči, če jim je ne da množica, sestavljena iz ljudi, ki se še nikoli v resnici niso vprašali, kaj so.
2. Kako se je začelo
2.1. Kdo je uničil enotnost Belokranjcev
Janko Maček
2.1.1.
Ko se s precejšnjim naporom spet spravljam k pisanju, imam pred očmi sliko podboja vrat, kjer sem kmalu po prazniku sv. treh kraljev opazoval napis: 20+G+M+B+03 in pri tem pomislil, da bi v tej hiši gotovo rekli, da smo vstopili v leto 2003 po Kristusu. Pred kratkim smo namreč spremljali debato med našim uglednim teologom in nekim sociologom o tem, ali je prav reči 2003 po Kristusu ali po našem štetju, kot smo pri nas uradno govorili in pisali celih petdeset let. Sociolog je pravilnost svojega »po našem štetju« utemeljeval s potrebo po strpnosti v demokratični družbi. O strpnosti in nestrpnosti in o demokratičnih pravicah je bilo v zadnjem času veliko govora tudi v zvezi z džamijo, muslimanskim svetiščem, ki naj bi jo v kratkem začeli graditi v Ljubljani. Kaj pa referendum o Natu in vprašanje vojne v Iraku? Ali nista to dve najbolj žgoči vprašanji, ki v teh tednih polnita stolpce naših časopisov in se oglašata s televizijskih ekranov? In pri vsej tej obilici aktualnih tem, ki so gotovo važne za našo sedanjost in prihodnost, naj se odpravim za šestdeset in več let nazaj in brskam po preteklih dogodkih, iščem v njih obraze ljudi, ki jih že zdavnaj ni več, in skušam razložiti, kako se je začela neka zadeva, ki se ji reče revolucija, ki pa je čez nekaj časa sprožila protirevolucijo in jo ob koncu vojne v krvi zadušila?
V Nedeljskem dnevniku od 9. februarja 2003 smo brali Rekviem za žrtve – izpod peresa Juša Turka – o knjigi znanega zgodovinarja dr. Ferenca Dies irae – Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Iz Turkovega sestavka se nam je posebno vtisnila v spomin razlaga, da latinski izraz dies irae pomeni dneve jeze, v prenesenem pomenu pa tudi poslednjo sodbo. »In knjiga resnično ne govori toliko o dnevih jeze, temveč prej o neki tragični poslednji sodbi – v tistem pogledu, kako pretresljivo žalostne so bile posledice prvega dela grozljive medvojne slovenske neenotnosti.« – Ob tem se nam samo od sebe vsiljuje vprašanje, kako je prišlo do tiste usodne »neenotnosti«, kdo je prvi začel rušiti jezove, ki so sicer že pokali, toda kljub temu še zadrževali poplavo nasilja in sovraštva. Delček odgovora na to sila kompleksno vprašanje naj bo tudi tole Kako se je začelo. Tudi tokrat bomo še ostali v Beli krajini, deželi brez in steljnikov in dobrih ljudi.
2.1.2. Med vinogradi Dobličke in Tanče Gore
V bližini Črnomlja sta bila že od nekdaj dva vinogradniška okoliša; prvi se vleče od Griča pri Doblički Gori mimo Mavrlena in Stražnega Vrha do Rodin, drugi pa je pravzaprav že pri Dragatušu na pobočjih Tanče gore. O tem drugem piše Zdravko Bahor v knjigi Leta preizkušenj takole: »Na cesti, ki pelje iz Črnomlja proti Vinici, je na Kvasici odcep v desno – pol kilometra pred vasjo, imenovano Dragovanja vas pod vinogradi Tanče gore. Nad vasjo je Paka, ki je bila še ob koncu prejšnjega stoletja zasajena s trto. Uničila jo je trtna uš in ker vinogradov tu niso obnovili, je Paka še danes navaden travnik oziroma pašnik. Nekoliko više pa so se vinogradi ohranili in so danes lepo obnovljeni. Največ jih je na pobočjih Tanče gore. Če rečem grem na Tančo Goro, pomeni, da grem v vas Tanča Gora, če pa rečem grem v Tančo goro, pomeni, da grem v vinograd, ki se imenuje po Tanči Gori. Nad temi vinogradi je ob novi cesti, ki pelje proti Staremu trgu, lepa starodavna cerkev sv. Ane, omenjena že v 16. stoletju. Nad vsemi temi kraji in vinogradi se razprostira Poljanska gora z Debelim vrhom in Židovcem. Na ono stran je Poljanska dolina s Starim trgom.«
Zanimivo, da je trtna uš tudi na področju med Dobličko Goro in Rodinami uničila le nižje ležeče vinograde, v višje ležeče se pa ni razširila, kot da bi se bala sonca in svežega zraka. Doblička Gora je bila še čisto belokranjska vasica, medtem ko je bil Mavrlen že kočevarski. Od Črnomlja je bil Mavrlen oddaljen komaj osem kilometrov. Vas je bila pred preselitvijo Kočevarjev lepo urejena, imela je nekaj obrtnikov, dve gostilni in šolo, v katero so hodili tudi otroci z Dobličke Gore in drugih bližnjih belokranjskih vasi. Po odhodu Kočevarjev se je seveda marsikaj spremenilo. Veliko je k spremembam pripomogla tudi revolucija. Kaj pa dve gostilni, ali sta bili potrebni za [Stran 017] vas s približno dvajsetimi domačijami? Samo zaradi vaščanov gotovo ne, toda v njih so se ustavljali tudi vozniki in popotniki. Tja so prišli po cesti, ki je vodila od Črnomlja prek Dobličke Gore proti Bistrici in Miklarjem na Koprivnik in Kočevje ali pa na Brezovico v Poljanski dolini in naprej na Kočevje.
Kako so ljudje teh krajev živeli v letih pred drugo svetovno vojno in revolucijo? Poglejmo si to na primeru družine Majerle z Dobličke Gore. Ded Janez se je prvič poročil leta 1890. Kmalu po rojstvu hčerke Marije, rekli so ji Micka, je mama umrla in ded se je potem ponovno poročil. Druga žena ni delala nobenih razlik med Marijo iz prvega zakona in svojimi otroki. Mariji dolgo nihče ni povedal, da je bila še dojenček, ko je njena prava mama umrla. Bilo ji je že šestnajst let, ko je to prvič slišala med kopači v vinogradu. Ni mogla verjeti. Ko je še nekoliko odrasla, se je začel zanjo zanimati Herberštov Jože, Kočevar iz Ferdrenga. Imela ga je rada, vendar se je odločila za odhod v Ameriko, kjer se je poročila z dvajset let starejšim Amerikancem, notarjem, in imela z njim šest otrok. Jože iz Ferdrenga je v prvi svetovni vojni padel na fronti. Ko je Marija po petdesetih letih življenja v Ameriki prišla na obisk v domovino in se srečala s polbratom Matijem, je bilo eno njenih prvih vprašanj, ali se spomni Herberštovega Jožeta.
Ded je bil dober gospodar. Pri tem mu je veliko pomagal vinograd, ki ga je skrbno obdeloval in od vina vsako leto iztržil lepe denarce. Odločil se je za prenovo hiše in iz Ljubljane naročil cel vagon opeke. Ker maja 1914 – tik pred izbruhom prve svetovne vojne – v Beli krajini še ni bilo železnice, je vagon z opeko prišel v Kočevje in vozniki so jo potem po cesti mimo Mozlja, Brezovice in Bistrice pripeljali na Dobličko Goro. Nekaj let po koncu prve svetovne vojne je ded umrl in potem je na domačiji gospodarila mati, dokler je ni prevzel sin Jože. Anton, eden od sinov, se je priženil na kočevarsko domačijo v Zagradec in se leta 1941 z njimi izselil v Zasavje. Po letu 1945 je odšel v Kanado, kjer živi še danes. Iz povedanega sledi, da so odnosi med prebivalci belokranjskih in kočevarskih vasi bili čisto normalni in prijateljski, čeprav so se v glavnem držali vsak svojega jezika in običajev. Kot [Stran 018] povsod, kjer ljudje živijo skupaj, je med mladimi tu in tam prišlo do tesnejšega prijateljstva in zakonske zveze. Nihče tega ni imel za nenormalno.
Marsikje v Beli krajini so v letih med obema vojnama težko shajali. Pridelek je bil skromen, drugega zaslužka je bilo premalo ali pa ga sploh ni bilo, zato so večkrat živeli iz rok v usta. Veliko Belokranjcev je odhajalo v tujino iskat dela in zaslužka, da bi rešili zadolženo domačijo, da bi sebi in otrokom omogočili preživetje in boljše življenje. Nekateri so pri tem vsaj delno uspeli, nekateri so za vedno ostali v tujini, nekateri so se vrnili domov brez denarja, toda polni »naprednih« idej. Rudi Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev piše, da je bil prvi zbor belokranjskih komunistov, »ki bi ga lahko imenovali tudi prvo partijsko posvetovanje v Beli krajini, 6. maja 1937 v zidanici kmeta Mihelčiča v Semiču«. Spomnimo se, da je bil ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije na Čebinah le dobrih štirinajst dni pred tem. Leta 1940 je v Belo krajino že prihajala Vida Tomšič in bivala pri kmetu Mihelčiču v Semiču ali pa pri Dvojmoču v Kanižarici. Med drugim je v Semiču učila člane partije uporabljati ciklostilni stroj, ki je bil nekaj časa spravljen v Mihelčičevi zidanici. V nekaj mesecih je Tomšičeva pripravila Belokranjce za drugo partijsko posvetovanje, ki je bilo v začetku julija 1940 in se ga je udeležil tudi Tone Tomšič. Belokranjska partijska organizacija je tedaj štela že 47 članov in nekaj pripravnikov, organiziran pa je bil tudi SKOJ. (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 34).
Tu moramo vsaj omeniti državnozborske volitve leta 1935, ko se je v Beli krajini pokazalo precejšnje nezadovoljstvo z obstoječo vlado. Na čelu hrvaške kmečke stranke, ki je seveda bila v opoziciji, je tedaj že bil dr. Vladko Maček. Kot kandidat Mačkove opozicijske liste za črnomaljski okraj, to je za Belo krajino, je nastopil trgovec Peter Koren. Mnogi so bili prepričani, da bo na volitvah dobil večino glasov. Ko je bil nato za poslanca proglašen njegov nasprotnik s »klerikalne« liste dr. Jure Koce, je bila opozicija razburjena in ni mogla verjeti, da so objavljeni rezultati pošteni. V Dragatušu je tedaj prišlo do demonstracij. Demonstranti niso dovolili odnesti volilnih skrinjic in so zahtevali, da komisija popravi rezultate. Ko so demonstranti tudi naslednji dan vztrajali pri svojih zahtevah, je iz Novega mesta prišla večja skupina orožnikov in z njimi tudi okrajni načelnik. Ker so demonstranti obmetavali orožnike s kamenjem, so ti začeli streljati v zrak, eden od njih pa je ustrelil v ljudi in zadel kmeta Mihaela Goršeta iz Sel pri Dragatušu. Kljub temu je dr. Koce ostal belokranjski poslanec. Kandidiral je tudi na naslednjih državnozborskih volitvah, decembra 1938, ki pa so bile zadnje pred začetkom vojne in okupacije. V Dragatušu je tedaj dobil 172 glasov od 335 oddanih, v celi Beli krajini pa je zanj glasovalo 59 procentov volilcev, za Mačka oziroma Korena pa 41 procentov.
Pretežni del belokranjskega prebivalstva so bili pred drugo svetovno vojno mali kmetje, zato je razumljivo, da si je Slovenska ljudska stranka (v okviru vsejugoslovanske JRZ) prizadevala, da bi bile po vseh občinah v okraju ustanovljene organizacije Kmečke zveze. Ni dvoma, da je bil glavni namen tega prizadevanja pomagati kmetu do boljšega gospodarjenja in s tem do boljšega življenja. Pri tem projektu je veliko naredil mladi kmetijski strokovnjak Anton Starc iz Čuril pri Metliki, ki je bil po dokončanem šolanju in izpopolnjevanju najprej kmetijski referent na okrajnem glavarstvu v Črnomlju, kasneje pa upravitelj banovinskega posestva na Vinomeru, ki je imelo tudi trtnico, od koder naj bi vinogradniki [Stran 019] dobivali kvalitetne sadike in tako postopno izboljševali svoje vinograde. Njegovo delo je bilo komunistom v napoto, čeprav je bilo izrazito strokovno. Seveda njihova skrb tedaj niso bili vinogradi in sodobno kmetijstvo, ampak revolucija in oblast.
2.1.3. Od poletja 1941 do pomladi 1942
Konec januarja 1941 so belokranjski komunisti v hiši Jožeta Dvojmoča v Kanižarici pripravili svoje tretje posvetovanje. Tudi tega se je udeležil Tone Tomšič, manjkali pa so zdravnik dr. Mihelčič in še nekateri domači komunisti, ki so bili tedaj internirani v Ivanjici v Srbiji (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 38). Radko Polič piše, da je bila partijska organizacija v Beli krajini v primerjavi z drugimi izrazito kmečkimi slovenskimi pokrajinami dokaj močna, saj je aprila 1941 – ob začetku okupacije – imela devet partijskih celic (R. Polič, Belokranjski odred, str. 17). Že konec julija 1941 je prišel za stalnega zastopnika centralnega komiteja pri okrožnem komiteju za Belo krajino železničar Anton Šušteršič – Tine Železnik, ki je že prej dobro poznal belokranjske komuniste. Pod njegovim nadzorstvom je bila potem oblikovana prva partizanska enota in organiziran ustanovni sestanek okrožnega odbora OF za Belo krajino. Polič še dodaja, da v začetku ni bilo treba hiteti z ustanavljanjem organizacije OF, ker so bile partijske celice tako številne in močne, da so z lahkoto obvladovale položaj. Ob tem se moramo vprašati, kje je bila tedaj »klerikalna« stran, ki je na volitvah 1938 dobila skromno večino in so jo kmalu začeli dolžiti, da pripravlja državljansko vojno. Pravzaprav je sploh ni bilo. Noben delegat ni prišel iz Ljubljane, da bi delal konkurenco Antonu Šušteršiču in podprl profesorja Antona Ovna, ki je sameval v podstrešni sobi v Stranski vasi in razmišljal o bodočnosti Bele krajine in Slovenije. Včasih se mu je pridružil zdravnik dr. Mihelčič in ga skušal prepričati, da je edina rešitev v takojšnjem odporu proti okupatorju, torej pridružitev velikemu boju Sovjetske zveze, ki bo gotovo zmagala. Profesor je bil bolj previden, menil je, da z odporom ne gre hiteti, da je treba počakati na znak, ki ga bo dala londonska vlada v dogovoru z zahodnimi zavezniki. In prav zdravnik Mihelčič je maja 1942 v partizansko taborišče prinesel partijski ukaz za »odstranitev« profesorja Ovna; je s tem preprečil državljansko vojno?
V noči na 25. avgust 1941 so belokranjski partizani vdrli v skladišče pri rudniku Kanižarica in odnesli 260 kg eksploziva. Italijani so zaradi tega zagnali velik preplah. Preiskavo so usmerili predvsem na zaposlene v rudniku in jih več aretirali. Zanje sta se zavzela dragatuški župnik Omahna in črnomaljski dekan Bitnar. Po nekaj zaslišanjih so jih Italijani vendarle izpustili. Polič in Vogrič tega posredovanja sploh ne omenita, ampak poročata, da so Italijani priprte rudarje in druge rudniške delavce izpustili, ker jim niso mogli nič dokazati.
V soboto, 6. septembra, okrog poldneva so Belokranjci iz taborišča pod Židovcem počakali v zasedi ob cesti Črnomelj-Griblje italijanske obmejne miličnike, ki so s konjsko vprego peljali hrano in municijo. Italijani napada niso pričakovali. Ob prvih strelih sta bila dva miličnika mrtva, dva pa ranjena. Še isti dan so Italijani prijeli več mož in fantov in jih stlačili v tesne zapore črnomaljskega sodišča, še več pa so jih polovili v nedeljo, ko so kot navadno prišli v Črnomelj k maši ali v gostilno. Tudi zaradi tega napada je visoki komisar Grazioli sprožil postopek za uvedbo izrednega vojaškega sodišča in smrtne kazni v Ljubljanski pokrajini.
V ponedeljek, 15. septembra 1941, popoldne sta prišla dva mlajša moška v Šutejevo gostilno na Brezovici pri Predgradu. Na hitro sta nekaj popila, nato pa je eden od njiju z revolverjem ustrelil 36-letnega Alojza Šuteja, ki je stal za točilnim pultom. Preden sta odšla, sta pustila ob mrliču listek s sporočilom, da se bo tako zgodilo vsakemu, ki bi izdajal slovenski narod. Šute je bil sin slovenskih staršev, je pa bil povezan z Kočevarji in se je menda navduševal za Nemčijo. S tem dogodkom so Belokranjci za en dan prehiteli Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, ki so ga 16. septembra 1941 sprejeli v Ljubljani in ga je takoj nato objavil Slovenski poročevalec. Rudi Vogrič piše v že omenjeni knjigi na strani 63, kako »so 16. oktobra 1941 v Beli krajini kaznovali s smrtjo že drugega izdajavca in sicer krošnjarja Marka Miheliča«. Počakali so ga kar ob cesti, ko je od doma iz Sodevcev pešačil v Črnomelj. 20. oktobra so v Malem Nerajcu streljali na »hudega izdajavca« Antona Turka, ki pa je imel srečo, da ga je krogla samo oplazila in je ostal živ.
To je bilo le dober teden pred nesrečnim pohodom belokranjske partizanske čete v Zasavje. Vogrič je o tem takole zapisal: »Belokranjska četa je skozi vasi hodila z razvito zastavo in tudi precej hrupno. Tako so [Stran 020] jim naročili, da s svojim pohodom skozi naselja krepijo ljudem zaupanje v njihovo porajajočo se vojsko. Četa ni vzbujala pozornosti le pri prebivalstvu, temveč tudi pri italijanskih opazovavcih , ki jim je ni bilo težko odkriti in tudi ne zvedeti, koliko je v nji borcev« (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 68). Potem se je zgodilo, da so Italijani večino udeležencev tega pohoda na Gornjih Lazah pobili ali zajeli, Nemci so prebivalce zasavskih občin kljub temu izselili v Nemčijo, belokranjski sosedje Kočevarji pa so se do konca januarja 1942 preselili v izpraznjene zasavske vasi. Že v začetku decembra 1941 je prišel v Belo krajino novi delegat komunistične partije Ivan Novak – Očka, ki je zamenjal Antona Šušteršiča. Novak je s trdo roko prevzel vodstvo belokranjskih komunistov, jih brezobzirno preštel in pregledal in od vseh zahteval brezpogojno poslušnost in pokorščino. Temu primerno disciplino je uvedel tudi v organizacijo OF, ki je že vsega začetka izhajala iz komunistične partije in ji bila popolnoma podrejena.
2.1.4. Mavrlen – taborišče, morišče in grobišče
V začetku aprila 1942 se je v gozdu nad Jugorjem zbralo nekaj novih belokranjskih partizanov. Do sredine maja se je skupinica precej povečala in se 14. maja ponoči lotila prvih nalog. Ena od njih je bila aretacija profesorja Antona Ovna, ki so ga potem umorili v gozdu blizu Gradnika. Kmalu zatem je bil ustanovljen belokranjski bataljon; sestavljali sta ga dve četi, ki sta takoj prevzeli vsaka svoj teren: prva četa se je utaborila na pobočju Peščenika, blizu vasi Brezova Reber, druga pa se je odpravila proti jugu, prešla nad semiškim predorom železnico in mimo Kleča in Planine po [Stran 021] obronkih Roga prispela na Mavrlen. Z njo sta bila tudi politična delavca Dušan Pirjevec – Ahac in Stanko Kociper – Kosta Kositer.
Vas Mavrlen je bila skoraj prazna, saj so prebivalci bili večinoma Kočevarji, ki so se slabega pol leta pred tem odselili. Tu sta še bila učitelj Bregar in njegova žena, ki sta še imela pouk za otroke Dobličke Gore in drugih bližnjih belokranjskih vasi. Četa si je nedaleč od vasi v gozdu pod cerkvijo sv. Križa sicer uredila taborišče, vendar se je veliko zadrževala v vasi. Italijani iz Črnomlja so na Mavrlen le redko zašli. Razgled proti dolini je bil tako dober, da so partizani vsako približevanje sovražne vojske takoj opazili in se pravočasno umaknili. Poleg tega so po okoliških vaseh organizirali Narodno zaščito, ki je imela posebne naloge glede varovanja in obveščanja čete na Mavrlenu. V začetku so bili v zaščito vključeni vsi za to sposobni vaščani. Za vodjo zaščite so postavili Franca Verderberja iz zaselka Snečji Vrh pri Jelševniku. Franc Verderber je bil študent rudarstva, do tedaj je dokončal tri letnike študija. Z rudnikom Kanižarica je imel kar dobre zveze. Nekajkrat je šel kopat v rudnik in tako pobliže spoznaval svoj bodoči poklic, pa tudi kakšen drobiž, ki ga je s tem zaslužil, mu je prišel prav. Njegov starejši brat Jože je bil vstopil v križniški red, dobil redovno ime Pavel in leta 1938 v Črnomlju pel novo mašo. Čeprav je France imel nekatere pomisleke proti OF in partizanom, je nekaj tednov vestno opravljal zaščitniško službo. Seveda mu pri tem ni ušlo, da »ščiti« tudi poboje poštenih ljudi. Ko so jih na nekem sestanku, kamor je bil poklican kot vodja narodne zaščite, seznanili z »likvidacijo« dragatuškega župnika Omahna, se je oglasil in povedal, da kaj takega ne bi smeli početi. Če tako delajo, niso nič boljši od Italijanov, ki so okupatorji. Na obrazih drugih udeležencev in voditeljev sestanka je takoj prebral, da je povedal preveč. Umaknil se je v Črnomelj in kasneje pristopil k vaški straži.
Učitelj Bregar je rad prihajal na obisk k Majerletovim na Dobličko Goro. Z očetom sta marsikaj predebatirala in zraven srknila kak kozarček dobre domače kapljice. Po prihodu partizanov na Mavrlen pa se je ta odnos spremenil. Prav mimo Majerletove hiše je vodila pot iz doline na Mavrlen in naprej v gozd. Večkrat so videli, kako je patrulja iz doline pripeljala ljudi; sprva so mislili, da se bodo po isti poti kmalu vrnili, toda to se ni zgodilo. Oče se ni mogel zadržati in je učitelja kar naravnost vprašal, zakaj partizani pobijajo dobre ljudi, ki niso nikoli imeli opravka z okupatorjem. Bregar se je zaradi takega vprašanja razburil in očetu očital, da zagovarja okupatorjeve sodelavce. Od tedaj je bil oče v skrbeh, ni se več počutil varnega. Na Doblički Gori pa so bili vedno pretreseni, kadar so videli, kako so proti Mavrlenu gnali kakega jetnika. Še bolj jih je prizadelo, če so ga poznali. Najbolj pretresljivo pa je seveda bilo, ko so v deževnem nedeljskem jutru gledali žalostno procesijo množice Ciganov, moških in žensk, starejših, mlajših in otrok, celo nekaj dojenčkov so njihove matere nosile s seboj.
V že omenjeni Bahorjevi knjigi beremo o tem, kako so iz Dragatuša odpeljali župnika Omahna in kaplana Škerlavaja: »Dobro mi je še v spominu večer v začetku julija, ko smo prignali živino s paše domov. Pod Banufcovo hišo na Grivi so sedeli partizani v civilnih oblekah. Teh prvih partizanov smo se zelo bali, saj smo o njih slišali samo slabe stvari. Še posebno smo se bali rdeče zvezde, ki so jo imeli na svojih triglavkah ali kar na civilni kapi. Drugi dan sem šel z mamo na Tančo Goro k maši, ki je bila oznanjena za ta dan. Pri cerkvi so že zbrane žene vedele povedati, da maše ne bo, ker so ponoči odpeljali župnika in kaplana. Odpeljali so ju tisti partizani, ki smo jih videli prejšnji večer« (Leta preizkušenj, str. 57). Iz poročila v Palmah mučeništva zvemo, da je župnik tisti dan kosil travnik, zato je zvečer kmalu odšel k počitku. Okrog desetih zvečer se je začelo razbijanje po oknih in po vratih. Župnik je vedel, da so prišli ponj, zato se je poskusil skriti v prostoru, kjer so imeli svinjski kotel in cel kup zelenjave za svinjsko hrano. Kaj hitro so ga odkrili in takoj zvezali. Nato so župnišče popolnoma izropali, prašiče so poklali in jih naložili na voz. Med nočnimi obiskovalci so bili tovariši in celo tovarišice, ki sta jih župnikova gospodinja in njena nečakinja poznali. Ko so v težko naloženi voz zapregli konje, so za voz privezali še župnika in kaplana in odšli. Pravzaprav so se tedaj komaj premaknili, saj so se ustavili pri kapelici sredi vasi, kamor so sklicali nekaj vaščanov. Da bi pred njimi pokazali svojo moč, so župnika silili, naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu, on pa je glasno zaklical: »Živel Kristus Kralj!« Isto noč so izropali tudi Šimcovo domačijo v Podlogu št. 1 pri Dragatušu in odpeljali s seboj gospodarja Matija Šimca in njegovega 22-letnega sina Franca. Za njun grob se ni nikoli zvedelo.
[Stran 022]
Ko so sedem mesecev prej ustrelili kočevarskega gostilničarja Šuteja, so ob njegovem truplu pustili sporočilo, da se bo podobno zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Ko je župnik Omahna, zvezan in privezan za voz, pred odhodom žalostne karavane proti Mavrlenu stal pred svojimi farani kot na sramotnem odru, so ga samozvani sodniki silili, naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu. Morda so mislili, da bodo s tem ljudi prepričali, da je župnik somišljenik fašizma in nasprotnik svobode, torej sovražnik slovenskega naroda. Res so nenavadno hitro pozabili, kako se je Omahna avgusta 1941 zavzel za tiste, ki so jih Italijani osumili sodelovanja pri vdoru v skladišče razstreliva v Kanižarici, čeprav so med njimi bili pravi komunisti, s katerimi se idejno niti malo ni strinjal. Tedaj je rekel: »Moramo jih spraviti iz zapora. Italijani so okupatorji in jih lahko tudi pobijejo.« Poučil je ljudi, kako naj govorijo, če bodo kaj vprašani, nato pa se s kolesom odpeljal v Črnomelj k dekanu Bitnarju. Skupaj sta šla na italijansko poveljstvo in tam dopovedovala, da roparji skladišča niso bili domačini, ampak da so prišli z one strani meje. In Italijani so se dali prepričati, čeprav je šlo za veliko količino eksploziva. – Župnik Omahna je nastopil službo v Dragatušu leta 1929. Imel je torej dovolj časa, da je svoje farane dodobra spoznal. Verjetno so mu bili znani tudi vzroki volilnih razprtij leta 1935. Spremljal je dogodke v Rusiji in v Španiji in o tem nekajkrat spregovoril tudi na prižnici. Od blizu je opazoval delo predvojnih belokranjskih komunistov, ki so se trudili, da bi prek društev kmečkih fantov in deklet in prek sokolskega društva pridobili mladino. Razmišljal je, kako bi mlade svoje fare pridobil za krščansko kulturo, zato je obiskal Ajdovec na Dolenjskem, kjer so tik pred vojno gradili Gnidovčev dom. Ni dvoma, da je tudi o delovanju belokranjskih komunistov v prvem letu okupacije imel svoje mnenje, ki ga pred domačimi fanti in možmi ni skrival, še na misel mu pa ni prišlo, da bi koga zatožil Italijanom, ampak jih je pred njimi celo reševal.
In kaj sta zagrešila Matija Šimec in njegov sin Franc? Koga sta izdala, da so ju po zakonu o zaščiti osvobodilnega gibanja obsodili na smrt? Pravijo, da je nanju pokazal nekdo, pri katerem so se shajali partizani in somišljeniki OF. Da bi ga lahko izdala! Pa smo tam, pri odstranjevanju potencialnih nasprotnikov, ki jih je uradna zgodovina opisala kot nevarne nasprotnike osvobodilnega gibanja, kot kolaborante in izdajalce. Kaj pa tistih šestdeset in več Ciganov, ki so jih v deževnem nedeljskem jutru, 19. julija 1942, gnali skozi Dragovanjo vas in Dobličko Goro in so vaščani teh vasi bolj ali manj prizadeto opazovali njihov pretresljivi mimohod? Kaj bi oni sploh mogli izdati? Kaj bi mogla izdati gluhonema Mica iz zaselka »pri Anici« blizu Dragovanje vasi. Ljudje so jo poznali kot dobro in pošteno delavko. Pogosto so jo videli, kako je sedela na kupu gramoza ob cesti in ga spretno drobila s kladivom. S svojim delom je preživljala dve nekoliko mlajši sestri in skrbela tudi za snaho Angelo in pet vnukov. Njen sin Ruda je aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo. Tudi Mica in njena velika družina je bila v tisti nedeljski procesiji. Zakaj? Saj tudi če bi »capo zingari« – ciganski poglavar Jure, kot so ga poimenovali Italijani, res kaj izdal, vsi prebivalci naselja v Kanižarici in »pri Anici« z njihovimi najmlajšimi vred niso mogli biti izdajalci. Polič v svoji knjigi omeni, da »so jih po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili«. Kakšno je vendar bilo tisto sodišče, da je izreklo tako obsodbo? Ali je usmrtitev pravi izraz za tisto pobijanje? Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni usmrtiti izvršiti smrtno obsodbo. Ali ne zveni čudno, če rečemo usmrtitev ciganskih otrok? Ko smo govorili o Brezovi Rebri, smo se spraševali, ali so se mučenja z ognjem in na druge grozne načine tam zares dogajala ali pa so le plod domišljije. Kdo bi si upal trditi, da je zgodba o dragatuškem župniku, o Šimcovem očetu in sinu, o množici Ciganov in še o kom le plod domišljije? Dejstvo je, da so vsi ti bili pomorjeni na Mavrlenu, da je med njimi bilo precej žena, mater in otrok, da so mnogi od njih – tudi otroci – bili umorjeni na nečloveški način. Prav zaradi te svoje vsebine je Mavrlen še bolj pretresljiv, bolj grozovit kot Brezova Reber.
Za dopolnilo mozaika o Mavrlenu dodajamo še en kamenček. Ko so Cigane prignali na Mavrlen, so jih zaprli v nekaj praznih poslopij v vasi in zastražili. Kmetica Antonija Brunskole je bila ena od redkih prebivalcev, ki so januarja 1942 še ostali v vasi. Videla je prihod Ciganov in zasmilili so se ji predvsem otroci. Nabrala je nekaj zgodnjih hrušk in jih jim vrgla skozi okno. Morda niti pomislila ni, da jo bo straža opazila, sicer pa ni s tistimi skromnimi hruškami nikomur škodovala. O njeni smrti je leta 1966 v Argentini podal izjavo njen nečak Janko Šterbenc s Snečjega Vrha, ki ji je še v prvi polovici leta 1942 pomagal pri delu na [Stran 023] kmetiji. Takole je povedal: »Odvedli so jo na travnik za njeno hišo in obstrelili. Nezavestno so potem plitvo zagrebli v sadovnjaku. Hlad zemlje ji je vrnil zavest, da je od groze zakričala in se skušala rešiti. Dokončno jo je ubil stražar, ki je slišal njen krik. Potem so hišo izropali in odpeljali živino« (Odprti grobovi II – Bela krajina joka, str. 39).
Vse to se je dogodilo v pomladnih in poletnih mesecih leta 1942, ko v Beli krajini še nikjer ni bilo vaške straže. Kdo je potemtakem povzročil »grozljivo medvojno neenotnost«? Mar so bili za to krivi Cigani – Romi, ki so tako pred vojno kot med njo živeli po svoje in se počasi vključevali v urejeno življenje, njihov nerazumljivi pomor, lahko bi rekli genocid nad njimi, pa je marsikomu, ki je prej še verjel v dobre namene OF, dal misliti. Mar so neenotnost povzročili tisti, ki niso bili za OF, ker so v njej videli komunizem, pa so jih zato začeli pobijati?
2.1.5. Preprečevanje državljanske vojne?
V prejšnjem poglavju smo opisali nekaj vidnejših žrtev, ki so na neki način značilne za taborišče Mavrlen. Omenimo vsaj še nekatere, ki so jim revolucionarji vzeli življenje leta 1942, kmalu po prihodu čete na Mavrlen ali nekaj mesecev kasneje. Že konec maja 1942 so ubili 38-letno Ano Klemenc s Stražnega Vrha. Potem so prepričevali njenega moža, da niso mogli drugače, da je zaslužila smrt. V juliju so v Dobličah vzeli Hildo Fink, ženo tamkajšnjega učitelja. Ni se vrnila. V drugi polovici septembra sta bili umorjeni sestri Jožefa in Danica Schweiger iz Črnomlja. Jožefa je bila stara 24 let, Danica pa 20 let. Prijeli so ju, ko sta šli na Stražni vrh gledat, če je grozdje že zrelo za trgatev. 33-letnega Jožeta Križmana so prijeli doma v Blatniku pri Dobličah in ga odpeljali na Mavrlen. Bil je poročen, oče dveh otrok. Še bi lahko naštevali, pa naj bo za ta zapis dovolj. V knjigi Farne spominske plošče 2 najdemo podatek, da je leta 1942 v črnomaljski fari na protikomunistični strani izgubilo življenje 16 ljudi. Vsi so seveda zapisani na plošči v Vojni vasi. Pri tej statistiki pa niso upoštevani Cigani – Romi; če bi upoštevali še nje, bi se število žrtev leta 1942 povzpelo na 80 in več. Vsi ti so bili civilisti, saj je vaška staža v Črnomlju nastala šele sredi novembra 1942. O vaški straži je pater Žabkar 14. novembra 1942 v svoj [Stran 024] dnevnik takole zapisal: »Danes dopoldne so prišle v Črnomelj »Vaške straže« ali »Legija smrti« ali kot jih ljudstvo imenuje – bela garda. So v vseh mogočih uniformah, močni, zastavni fantje. Ljudstvo jih gleda in se jim čudi.« (P. Lojze Jože Žabkar, Izpovedi, str. 59)
Partizanski poboji na eni in italijanske represalije – poboji, odvažanje v internacijo in požigi – na drugi strani so z veliko težo pritiskali na ljudi. Bili so kot izgubljeni. Mislili so predvsem na to, kako bodo ohranili golo življenje. Številni posamezniki pa tudi cele družine so tedaj šli pod zaščito v Črnomelj. Za tako pot so se odločili tudi Majerletovi z Dobličke Gore. Bilo je menda v začetku avgusta 1942, nekaj dni po žalostnem mimohodu prebivalcev Kanižarice. Oče Jože se je že nekaj časa zaskrbljeno oziral proti Mavrlenu. Kaj če bodo nenadoma prišli in ukazali, naj gre z njimi. Zvedel je tudi, da njemu in celi družini preti internacija, če ga bodo partizani morda le pustili doma. V tisti stiski se je na hitro odločil. Nekaj najnujnejših reči so stlačili v nahrbtnik, zavezali še nekaj cul in se spustili proti Črnomlju. Bilo jih je devet: oče, mati in sedem otrok; najmlajša hčerka Milena je bila rojena v času njihovega begunstva v Črnomlju. Doma so pustili vse, tudi živino. Rečeno je bilo, da bodo zanjo poskrbeli sosedje.
Oče je nekaj časa delal v kamnolomu, nato pa na železniški postaji. Ni pristopil k vaški straži in nihče ga k temu ni priganjal, saj je imel veliko družino in ni bil več rosno mlad. Njegov zaslužek je omogočal skromno preživetje. Ob kapitulaciji Italije ni šel nikamor, saj ni mogel pustiti ženo samo z osmimi otroki. Ko je sprevidel, da so oblast v Beli krajini prevzeli partizani, se je skril in se potem ob prvi priliki umaknil v Ljubljano. Postal je domobranec. Ker je bil dom na Doblički Gori popolnoma opustošen in izropan, celo nekaj oken so odtrgali in odnesli, materi ni kazalo, da bi se tik pred zimo z otroki vrnila domov. Šele spomladi 1944 se je opogumila in odšli so na Dobličko Goro. Sinova Jože in Bernard tedaj nista šla z materjo, kajti že prve dni po razpadu Italije ju je vzel k sebi stric Matija iz Tuševega Dola. Bernard je potem za stalno ostal v Tuševem Dolu in po stricu podedoval kmetijo.
Kako je bilo v Črnomlju in okolici ob kapitulaciji Italije? 8. september je bil cerkveni praznik. OF in partizani so za ta dan na [Stran 025] Mavrlenu pripravili miting. Pater Žabkar je o tem takole zapisal v svoj dnevnik: »8. september. V Vojni vasi imamo Marijin vrtec. Kramljamo z deco in se slikamo pred cerkvijo. Kanoni grmijo na Mavrlen; tam da imajo partizani miting in da je šlo veliko Črnomaljcev tja gor. Zvečer so na rampah ustavili vse ljudi in jih odpeljali na komando v šolo. Silna nervoznost, dekan posreduje. Med večerjo zaslišimo hrup v barakah, vpitje, streljanje, jokanje. Radio pove: Italija je kapitulirala … Komande ni več, odrezani smo od Ljubljane, general Cerutti dela na svojo pest.« (Žabkar, Izpovedi, str. 95). Naslednji dan so partizani z Mavrlena že prišli v Črnomelj. Kdo bi si mislil, da tedaj prevzemajo oblast za skoraj petdeset let? Italijani so se v dogovoru z njimi pripravljali za odhod v domovino. Med drugimi pogoji, ki so jih jim postavili partizani za prost odhod, je bila tudi razorožitev vaške straže. V pismu, ki ga je takratni črnomaljski partizanski štab poslal glavnemu poveljstvu NOV, je zapisano tole: »Italijani niso storili tega, kar smo mi zahtevali in kar je bilo domenjeno. Niso razorožili B. G.« (Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 289). Poveljnika črnomaljske vaške straže Jožeta Štefaniča, ki se je z vlakom vračal iz Metlike, so partizani prestregli in ustrelili, ko so na postaji Gradac zadržali vlak. Vodstvo postojanke sta tedaj prevzela France Verderber in Jože Šterbenc, ki je bil sicer glasbenik in organist v Črnomlju, je pa že pred vojno imel čin poročnika. Verjeli so, da so Angleži že na Reki, in zato mislili, da bodo prišli k njim, če se umaknejo z Italijani. Večino črnomaljskih vaških stražarjev so razorožili, preden so prišli do Kočevja, jih vtaknili v partizanske oddelke in nagnali pred Turjak. Mnogo teh fantov je kasneje prebegnilo k domobrancem. France Verderber ni imel te sreče. Domači so zvedeli le to, da je padel kot partizan nekje na Primorskem. Bog ve, kaj se je z njim v resnici zgodilo in čigava krogla je pretrgala nit njegovega življenja!
Partizani so v Črnomlju le nekaj dni po prevzemu oblasti začeli zapirati resnične in namišljene nasprotnike. Z njimi so napolnili sodne zapore, pa tudi nekaj prostorov v osnovni šoli. Precej aretirancev so prignali iz Metlike. 4. oktobra so vse jetnike iz mesta preselili na grajsko pristavo Majer in jih zaprli v hlev, kjer so do 8. septembra Italijani imeli mule. Po raznih poročilih je bilo tedaj na Majerju zaprtih okrog 90 ljudi. Izmed teh so v noči na 14. oktober odbrali 14 ali 15 oseb in jih odpeljali proti Semiču. Med tedaj odpeljanimi je bila po pričevanju A. Weiss tudi učiteljica Pavla Penko, rojena leta 1903. Marsikateri njen učenec se je še spominja. Poučevala je najprej v Dragatušu, nato pa v Črnomlju. Pater Žabkar jo v dnevniškem zapisu od 27. maja 1943 takole omenja: »Poljska sv. maša na Otovcu; dekleta lepo pojejo. Otroci (60) pa imajo sv. obhajilo in posvetitev Srcu Marijinemu. Lepo je bilo. Posvetitev 5. razreda (gdč. Pavla Penkova) je bila odlično pripravljena in izvajana. Tako lepo so deca okrasili cel razred. Vse v rožah. Metod je imel ganljiv nagovor« ( Izpovedi, str. 75).
Ko pričevalka Weissova našteva ženske, s katerimi je bila oktobra 1943 zaprta v hlevu na Majerju, med njimi ni 19-letne Jožefe Brula iz Talčjega Vrha. Brulovo so kar od doma odpeljali nekam proti Mavrlenu in umorili. Njen brat Jože Brula je bil leta 1941 med prvimi belokranjskimi partizani. Ko jih je nekoliko pobliže spoznal, je sprevidel, da ne spada k njim, in potem se je skrival pred partizani in pred Italijani. Po ustanovitvi vaške straže je bil vaški stražar in domobranec. Bil je vrnjen iz Vetrinja, toda na poti med Slovenj Gradcem in Velenjem je pobegnil iz kolone in potem prišel v Argentino. Njegova zgodba, ki ji je dodal kratko poročilo o smrti sestre Jožefe, je objavljena [Stran 026] v knjigi Odprti grobovi II. – Sicer pa Jožefa Brula ni bila edina, ki so jo tedaj kar na lepem odpeljali od doma in ubili. Podobno se je zgodilo z viniškim kaplanom Ivanom Salmičem in preloškim župnikom Jožetom Pokornom. Medtem ko je v Črnomlju uradovalo »sodišče«, je VOS po vaseh »urejala« zadeve na hiter in enostaven način. Tako so odpeljali tudi 48-letnega Jožeta Štaudoharja iz Jelševnika, ki je bil pravzaprav doma z Mavrlena. Janko Šterbenc, ki je Štaudoharja dobro poznal, ga je v svoji pripovedi navedel kot pričo, kako so julija 1942 tam za Mavrlenom morili Cigane: »Jože Štaudohar je tedaj kosil v bližini tistega kraja, pa ni slišal nobenega strela« (Odprti grobovi II, str. 38). Iz tega ni težko zaključiti, kako so jih pobijali, Štaudohar pa je s svojo navzočnostjo ogrozil »gibanje slovenskega naroda za združitev in osvoboditev« in VOS je temu primerno ukrepala. Takega ukrepa se je VOS poslužila tudi pri rudarju Murnu s Tanče Gore, očetu devetih otrok. Prišli so ponj in ga takoj ubili nekje pri Novi Lipi. Ko so domači zvedeli za njegov grob, so šli tja, pobrali očetove ostanke, kolikor jih še niso raznesle lisice, in jih pokopali na domačem pokopališču.
Pa se za trenutek ustavimo še na Doblički Gori. Komaj je mati, ki se je spomladi 1944 po skoraj dveletni odsotnosti z otroki vrnila domov, vsaj za silo uredila domačijo, je dobila v hišo goste: del čete VDV (vojske državne varnosti), ki je bila tam razporejena zaradi zaščite Črnomlja in morda še bolj zaradi zaščite visokih funkcionarjev, ki so se v hišah in zidanicah na obronkih kočevskih gozdov počutili veliko bolj varne kot v mestu. VDV je zasedla celo hišo, domačim je ostala le sobica v zadnjem delu. Starejše hčere so hodile spat k sosedovim. To je trajalo vse do konca aprila 1945, ko se je tudi VDV spustila v dolino. Očeta od jeseni 1943 niso več videli niti dobili pošte od njega. Kmalu po koncu vojne je nekdo prinesel njegov leseni kovček, v katerem je bilo le nekaj malenkosti, med njimi knjiga Črne bukve in nekaj številk revije Slovensko domobranstvo, ki pa jih je mati takoj vrgla v peč, ker se je bala težav, če bi jih našli. Odkar je hišo zapustila VDV, so imeli pogoste obiske iz doline. Spraševali so za očeta, preiskovali hišo, grozili. Povsod so videli skrivače, vse jim je bilo sumljivo.
Med ljudmi je močno odmeval dogodek, ki se je zgodil v tednu po veliki noči 1945, tik pred koncem vojne. V gozdu pod Debelim vrhom v Poljanski gori je taborilo pet skrivačev, ki so se hoteli izogniti partizanski mobilizaciji. Verjeli so, da je konec vojne blizu. 5. aprila zvečer sta dva od njih šla domov po hrano, ostali trije pa so mirno zaspali. Niti slutili niso, da je njihovo skrivališče odkrito. Zgodaj zjutraj so jih še v spanju presenetili in pobili brez enega samega strela. Bili so razrezani in potolčeni do nespoznavnosti. Potem so jih zvlekli v bližnjo grapo in površno zagrebli. Zločin sta še isti dan odkrila preostala dva skrivača. Svojci so šli po pobite, jih pripeljali domov in nato pokopali na pokopališču: Petra Turka na Tanči Gori, Jožeta Meteža v Goleku in Janeza Gašperiča, ki je bil doma iz Jerneje vasi, v Dobličah. Pater Žabkar se je Gašperičevega pogreba na kratko spomnil 9. aprila: »Pogreb Janeza Gašperiča. Kdo bi si mislil kaj takega: skrival se je na Debelem vrhu pa so ga kar na mestu ubili in zakopali kot psa« (Izpovedi, str. 165). Res, kdo bi si mislil, da je bila to le skromna uvertura v poboje tisočev mož in fantov le dobra dva meseca kasneje.
Kako in kje se je vse to začelo? Mar ne že pred vojno – tudi na onem sestanku leta 1937 v zidanici pri Semiču?
3. Mesto na gori
3.1. Blagor lačnim in žejnim pravice (3)
Marta Jakopič Kunaver, Ljudmila Jakopič
3.1.1.
Dne 22. 7. 1949 so aretirali in zaprli mojo drugo sestro Ljudmilo Jakopič.Naj o tem spregovori sama:
»Približno dva tedna po aretaciji moje tete Ivanke Dovč iz Stožic pri Ljubljani so prišli tudi po mene. Tako kot pri njej, je tudi k nam nekaj mesecev prej začela prihajati na pogoste obiske neka oseba, ki smo jo le površno poznali. Kasneje nam je postalo jasno, da je bila to »predhodnica«, ki naj bi iz nas izvlekla karkoli takega, na podlagi česa bi naju lahko zaprli.
Dne 22. 7. 1949 popoldne, ko sem bila v službi v Mestni hranilnici, sta prišla po mene dva mlajša moška v civilu. Že takoj pri vhodu sta spraševala po meni. Takrat še nisem vedela, da sta bila predtem že na mojem domu in naredila preiskavo. Na moje vprašanje, kaj želita, sta rekla: »Aretirani ste!« In jaz: »Zakaj?« »To boste že izvedeli na Karlovški cesti!« Moje kolegice, ki so bile temu priča, so osupnile, a so se hitro znašle in začele zame med seboj zbirati najnujnejše stvari, ki bi jih potrebovala; bila sem namreč v poletni obleki, na aretacijo čisto nepripravljena. Spominjam se, da so mi še posebno robci, ki sem jih dobila od kolegic, v zaporu služili za različne potrebe: brisačo, umivačko, perilo in razne druge prilike. Aretacije se nisem ustrašila, kljub temu, da sem bila zelo presenečena; navdajalo me je celo čustvo ganjenosti, da je Bog tudi mene izbral za žrtev. Kot moji bratje pred leti, tako sem tudi jaz vedela, da imam čisto vest in sem zaprta zaradi zvestobe resnici in Cerkvi.
Po zaslišanju na Karlovški cesti, kjer sem srečala tudi nekoga, ki sem ga kasneje na svobodi še občasno srečevala v bežigrajski cerkvi, kjer je stal ob vhodu in gledal vstopajoče, so me premestili v zapor na Miklošičevi cesti.
Na Miklošičevi cesti je paznik odprl vrata celice in me pahnil v popolno temo. Po vzklikih »Mila, Mila!« sem presodila, da so znotraj še druge zapornice, ki so me pri vstopu, ob svetlobi s hodnika, spoznale. Predstavile so se mi. Slišala sem samo glasove, nisem jih pa mogla videti. Pritipala sem se do nekega pograda, počivati pa ni bilo mogoče, ker so me takoj napadli celi roji bolh in uši. Tu sem med nočnimi zaslišanji in ob pičli hrani preživela nekaj dni. Nekega zgodnjega jutra so nas naložili na kamion in zgnetene kot vžigalice v škatlici prepeljali na železniško postajo. Tu so nas natrpali v živinske vagone brez vsake svetlobe. Ugibale smo, kam nas peljejo, ena je celo pripomnila, da morda v Sibirijo. Ustavili smo se v Kočevju in nato v Ferdrengu. Tam sem za žico, ki je bila napeljana okrog taborišča, najprej zagledala svojo teto. Bila je tako spremenjena, da bi je skoraj ne spoznala. Lasje so ji popolnoma osiveli, sklonjena k tlom je nekaj pulila iz zemlje. Prvi hip sem pomislila, da se ji je morda zmešalo, ker se je obnašala tako čudno. Pogledala je proti meni, a je pogled takoj umaknila, ker je bil prisoten paznik. Ni me smela poznati!
Tega prizora, in občutka ob njem, ne bom nikoli pozabila! S teto sem se kasneje še večkrat srečala v vrsti za hrano, a nisva smeli med seboj spregovoriti.Vseh šest mesecev v Ferdrengu nisem vedela, kako je z našo družino doma, ker nismo smeli imeti nobenih stikov, niti pisnih. Nisem vedela, kako je z očetom, ki se je vrnil s Koroške, z mamo, ki je ostala s kopico mladoletnih otrok, za katere sva prej s starejšo sestro skrbeli. Navdal pa me je poseben občutek, da sem blizu mučeniškega trpljenja svojih bratov in njihovih grobov. Stanovali smo v zapuščenih hišah bivših »Kočevarjev«. Hiše so bile brez oken in vrat. Živeli smo v stalnem prepihu in brez stranišča, ki je bilo na dvorišču. Ogromne podgane so se podile po hiši in nam jemale že tako pičel čas za počitek. Skakale so iz nadstropja v pritličje in tekale po naših glavah in po vsem telesu. Ponoči so zato nekatere ženske vpile od strahu in gnusa. Pa to niso bile edine nočne težave! Vse nas je preganjala driska zaradi napol kuhane in neustrezne hrane. Ker ponoči ni smel nihče iz hiše, stranišče na štrbunk pa je bilo zunaj, smo glasno klicale paznika, ki pa se je običajno potuhnil. Tako je pogosto prišlo do najhujšega in je bilo naokrog vse ponesnaženo, mi pa nismo imeli ne vode in ne rezervne obleke.V tem, kar sem imela ob aretaciji na sebi, sem morala ostati vseh šest mesecev. [Stran 028] Vsak dan smo sicer dobile po en liter vode, ki pa je v moral zadostovati za pijačo, umivanje in pranje. Če si kaj opral, si moral ponoči na tem ležati, da se je posušilo. Stranišče – provizorij na dvorišču je bilo zasilno zaprto s smrečjem, ki se je kmalu osulo in tam čepeča nesrečnica je bila izpostavljena vsem pogledom.
Hrana je bila tako pičla, da nas je komaj ohranjala pri življenju.
Kruha se v Ferdrengu ne spominjam. Dobile so ga le noseče in bolnice. Zjutraj je bila črna čorba, ki naj bi bila kava, brez kruha. Opoldne neka juha, včasih fižolova, s par fižolčki. Zvečer zelo redka polenta, največkrat samo napol kuhana. Po njej nas je pogosto gnalo. Kljub temu je bila ta polenta najbolj cenjena, ker je bila, čeprav redka, najbolj gosta jed celega dne. Za bore tri žlice te polente nam je neka gospa očistila glavo uši. Zelo srečne so bile tiste, ki so se kakorkoli poznale s kuharicami. Te so pred pomivanjem kotla postrgale polentno skorjo in jo pustile v stranišču. Tam so jo dobile zapornice in jo prinesle pod obleko v hišo. Jaz sama pa sem za hrbtom paznice s smetišča pobirala olupke čebule, ker sem strašno pogrešala sadje in zelenjavo. Kljub strašni lakoti pa smo morale trdo fizično delati. Gradile smo škarpe na cesti in nosile težke kamne pri podiranju neke cerkve in pokopališča. Gradile smo barako, v katero naj bi se preselile pozimi. Politične zapornice smo bile pomešane s kriminalkami.
Za zapornice so si izmislili različne vrste mučenja in poniževanja. Sredi noči nas je zbudil zvonec. V vsej naglici smo morale biti na dvorišču, postrojene v vrstah. Na povelje »Lezi, diž-se« smo morale kot snopi popadati na tla, tudi v najhujše blato. Med nami so bile tudi stare redovnice,ki so komaj hodile. Potem ko so se vrgle na tla, nikakor niso mogle vstati, in so bile tako deležne še drugega maltretiranja.
Še huje pa je bilo opoldne stati na dvorišču v postrojenih vrstah v največji pripeki tudi tako dolgo, da so začele nekatere zapornice padati na tla nezavestne. Namen naših mučiteljev je bil oslabiti telo in dušo. Zato so bila zaslišanja običajno pozno zvečer in ponoči. Iz prvega zaslišanja, še na Miklošičevi cesti, na katerega so me potegnili iz spanja, se spominjam samo tega, da sem bila globoko pretresena, ko sem med zasliševalci zagledala kolegico iz Marijine družbe, ki je bila očitno tam zaposlena. Pri vseh zasliševanjih so nas skušali na vse načine zastraševati. Zdelo se je, da vejo vsako potankost [Stran 029] našega življenja. Spraševali so me o bratih, ki so jih pobili, če sem bila ponosna nanje. Rekla sem, da sem nanje ponosna. Napisali so nekako tako, da sem nanje ponosna, ker so bili v domobranskih uniformah. To je bila ena od pasti, za katero bi me lahko obsodili. Rekla sem, da sem bila nanje ponosna, ker so bili nedolžni. Kadar so mi hoteli sprevračati besede, zapisnika nisem hotela podpisati. Že na vsem začetku sem goreče molila k sv.Duhu, da bi kljub temu, da bom govorila resnico, nikomur ne škodovala. Ko so me zasliševali o Marijini družbi, katere prednica sem bila nekaj časa, so imeli pri sebi kompleten seznam članic. Ko so mi rekli, da sem postavila stražo pod zvonik, sam rekla: »Od mene ni bila. Če je res bila tam, je bila vaša!« Vprašali so me, če se zavedam, kje sem. Vprašali so me tudi, če mislim, da je pri nas verska svoboda. »Če bi bila,« sem rekla, »jaz sedaj ne bi bila tukaj.« Za najhujše »prekrške« pa so zapirali v bunkerje. Jaz sama tam nikoli nisem bila. Sicer pa so me pozimi za dva meseca prepeljali še v zapor na škofjeloški grad.
4. Pripovedi
4.1. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera
Vanja Kržan
4.1.1.
V štiriinštirideseti številki Zaveze sem pisala o poboju deklet in mater v okolici Hotavelj v Poljanski dolini l. 1944. Nedolgo zatem sem dobila namig, da bi lahko prišla še v Selško dolino, saj so se tudi tam dogajale ‘grozne stvari.’ Zaradi prestane groze, bolečine in ustrahovanja jih domači nosijo pokopane globoko v sebi. Ne želijo spregovoriti o njih, ker se bojijo, da bi rane zopet zakrvavele. Vendar se dobro zavedajo, da so te ‘grozne stvari’ tudi zavezujoče: današnji in prihodnji rodovi morajo zanje zvedeti. Dokler bodo ostale neizgovorjene, bomo še naprej živeli v svetu laži in razdvojenosti. Zato pozdravljena Selška dolina, pozdravljena Bukovščica in njeni prebivalci dobrohotne misli, ki ste me tistega zimskega dne sprejeli medse in mi razkrili del svoje pokopane, a še vedno boleče notranjosti.
Že ponoči in ves dan je snežilo. Končno prava zima po zelenem božiču in novem letu! Avtobus, ki me je peljal proti Škofji Loki, je puščal za seboj Ljubljano, neočiščene glavne ceste in prometno zmedo.
Ob meni in pred menoj je sedelo pet navdušenih upokojencev, trije moški in dve ženski, hribovsko opravljeni, z nahrbtniki in palicami. Na celodnevni izlet nekam v Poljansko dolino so bili namenjeni. Eden od njihove druščine je moral ostati doma, da pazi na vnučka, ki je bil tisti dan brez varstva. »Kakor otroke navadiš!« je komentiral najglasnejši med njimi. Ena od žensk pa je dodala: «Moji so tudi imeli dolge kljune, ko sem jim za novo leto povedala, da ne mislim paziti vnukov.« »Ali veste, kaj pomeni kratica SDNB?« povzame tisti najglasnejši. In jim pojasni: »Samo doma ne bit’!« Le zakaj mu je tako hudo doma, sem se spraševala. Morda pa mu dom in domači nič ne pomenijo? Govori kar naprej in čez nekaj časa druščino opomni, da ravno te dni mineva enainšesdeset let od dražgoške bitke. Seveda bo v nedeljo, tako kot vsako leto doslej, šel na partizansko slavje v Dražgoše.
Potem se je spominjal še nekaterih drugih partizanskih proslav, tudi tiste iz l. 1946. »Šli smo, ‘kobajagi’ na miting. Bilo je vsega: za jest, za pit in bab.« Kmalu so prišli na vrsto ‘vici’: od primitivno prostaških do političnih. V enem si je privoščil bivško ljubljansko županjo in verjetno še pomislil ni, da je ona le ena od mnogih hčera tistih revolucionarnih in marksističnih idej, v katerih so nas vzgajali desetletja dolgo, danes pa jih revolucionarji sami prekrivajo z debelo plastjo cinizma in izprijenosti. Ali v vsakoletnih proslavah dražgoške bitke dokazujejo le status borca, ki od svoje domovine zahteva samo privilegije zase? Ali so jim ‘sadovi’ zgrešene politike, ki jo soustvarjajo v parlamentu, deveta briga? Pa razbiti zakoni, ugasla ognjišča, zapuščeni otroci, izkoreninjena in brezciljna mladina, ki se še vedno vzgaja po načelih njihove ideologije, mar jih vse to nič ne pretrese?
V Škofji Loki sem se presedla v avtobus, ki me je odpeljal v Selško dolino. Takoj sem občutila, da sem se znašla v drugačnem okolju. V svetu pristnih ljudi in normalne [Stran 030] govorice. Moji edini sopotnici sta bili starejši domačinki nekje iz doline in tudi šofer je bil domačin. Sopotnica s prvega sedeža je sem in tja izmenjala z njim kakšno ljudsko modrost o vremenu, o tem, kako potrebna sta sneg in mraz, pa tudi o ljudeh, ki sta jih poznala, sta kakšno rekla. Kdo se nam bo danes ob takem sneženju še pridružil na poti? Pa je le eden stal pod zasneženo leseno hišico na postaji v Bukovici. Takoj sta ga kar oba prepoznala: »Poglej ga, Tone je!« sta se ga razveselila. »Ali bi mu ustavili?« se pošali šofer. »No, pa naj mu bo!« zapelje šofer avtobus tik ob njem in vrata se na široko odprejo Tonetu. Zasnežen in nasmejan vstopi, kot da je nekaj samo po sebi razumljivega, da je zdaj on tukaj in so drug drugega veseli. »Bog daj, Tone, pa ne, da greš na Soriško planino?« ga oba hitita ogovarjati. »Kam pa drugam?« se Tonetu dobro zdi, da sta uganila njegovo pot. Tone sede nekam za mano in ko gre mimo, ves nasmejan še mene prijazno pogleda, morebiti pa se tudi midva poznava. Seveda takoj prepoznam tega Toneta, ni čuda, da je Selška dolina ponosna na svojega rojaka, ki ga pozna glasbeni svet po vsej Sloveniji. Škoda, da sem na prihodnji postaji morala izstopiti, gotovo bo zdaj pogovor v avtobusu še bolj živahen.
Pod nogami mi zaškriplje sneg, ko zakoračim po zasneženi dolinici proti Bukovščici: okrog mene sama belina in spokojnost zimske narave, sneži pa še kar naprej. Kako lepo bi bilo, če me ne bi čakala tista ‘grozna stvar’, s katero se grem seznanit. Slišala sem nekoč pripombo, da v dolinah živijo senčni ljudje. V avtobusu od Loke sem pa sem srečala same sončne ljudi! Vem pa tudi, da se prav Selška in Poljanska dolina odlikujeta po mnogih poštenih in številnih družinah, po pridnih, naravno inteligentnih in dobrih ljudeh. Ali je možno, da so se po krvavi revoluciji med vojno, ko so se dogajale tolike ‘grozne stvari’, kot feniks iz pepela dvignili ljudje, ki so obe dolini ponovno oživili z ljubeznijo in veseljem do življenja, s svojo dobroto, nesebičnim razdajanjem, pridnostjo in poštenjem ? Na razbitinah otroštva so si z izjemno pridnostjo in žrtvovanjem ustvarili lastne domove. Radi so doma, radi imajo svoje otroke, vnuke in pravnuke. Lepo in z veliko ljubeznijo so jih vzgajali in s tem pokazali, da imajo radi tudi svoj narod.
Hitro mi je ob takih mislih minila pot do Bukovščice. Skoraj zaletim se v cerkvico, katere barvna okna se odražajo v belini snega. Od tod se začenjata vzpenjati navkreber dve poti. Ena desno ob potoku Štibrnici vodi do Čepulj, druga ob potoku Bukovščica me po petih minutah pripelje do nekdanje domačije z mlinom Adolfa Jelenca. Veliko hišo z mlinom je na novo postavil že Dolfejev oče Anton iz zaselka Laško, na mestu, kjer v Bukovščico priteče še en potok nekje izpod Hriba, in neusahljivi vodni tok usmeril na mlinska kolesa. Denar si je bil prislužil v Ameriki, staro hišo in mlin, ki ju je bil podrl, pa mu je v zakon prinesla z doto žena Jerica Tomažin, po domače Kocjanova iz Laškega, skupaj s štirimi in pol hektarji zemlje. Kasneje si je v Bukovščici še sezidala hišo s trgovino in se po smrti moža Antona preselila vanjo skupaj s hčerkama, ki sta upravljali trgovino.
Prenovljeno domačijo z mlinom in zemljo je podedoval Dolfe (1906). Njegova žena je bila tudi Jerica (1907), pisala pa se je Miklavčič, iz Strmice ned Bukovščico. Imela sta sedem otrok, eden je umrl takoj po rojstvu.
Najstarejša je Marica (1929), sledili so ji Zinka (1930), Franc (1931), Nežka (1933), Francka (1934), Jožica (1937) in Tone (1939). Danes so vsi živi in zdravi, le mlinsko [Stran 031] kolo se ne vrti več. Sedanji gospodar Franc je domačijo obnovil, mlin pa odstranil. Njemu, Francu Jelencu z Jesenic, njegovima sestrama Nežki, por. Kokalj, iz Ševelj pri Bukovici, Francki, por. Potočnik, iz Besnice in najmlajšemu Tonetu Slabetu iz Ljubljane je uspelo premagati bolečino, da so lahko izgrebli iz svojih src nekaj spominov na dogodke med vojno in po njej. Takrat so bili vsi še otroci. Vendar tako ranjeni, da bi spomini na prestane grozote skorajda ostali za vselej zakopani v najglobjih kotičkih njihovih src. Kako le moremo ob takih ljudeh govoriti o novih krivicah, ko še nihče ni spregovoril o krivicah in bolečinah, ki jih toliki med nami leta dolgo nosijo neizgovorjene v sebi?
Za tiste čase je bil mladi gospodar Dolfe dokaj razgledan. Dosti je bral, ljudje so ga radi spraševali to in ono in rad jim je dajal nasvete. V prostem času je rezljal in celo vezal knjige. Bil je aktiven član Orlov in na Dobravi med Bukovščico in Strmico je načrtoval postavitev evharističnega križa. Otrokom je večkrat omenil, da se bodo morali izšolati ali česa izučiti, ker imajo doma premalo zemlje. Tudi sam je pričel iskati zaslužek, in ker je imel v sebi nekaj trgovske žilice, se je pričel ukvarjati s trgovino. Delo v mlinu je v glavnem prepustil svojemu bratrancu Francu Jelencu, ki je bil pred tem nekaj časa v službi v jeseniški tovarni. Otroci so mu pravili kar stric, in kadar je bil ata zdoma po trgovskih opravkih, je stric prevzemal vlogo gospodarja.
Dolfe je s Češkega uvažal šivalne stroje in jih prodajal po vsej Sloveniji in Hrvaški, pa valjčne mline, posnemalnike za mleko in še marsikaj drugega, kar so potrebovali kmetje in mlinarji. Leseno ogrodje za stroje so mu izdelovali v mizarski delavnici v Gameljnah pod Šmarno goro. Odprl je lastno trgovino na Celovški cesti v Ljubljani. Pri tem se je tudi zadolžil. Trgovino na Celovški je zaupal enemu od bratrancev, Ivanu Tomažinu, Ivanova teta Angela Rant pa se je ponudila, da mu vodi knjigovodstvo. Morda ta izbira ni bila ravno preudarna, saj nobeden od njiju ni obvladoval trgovskih in knjigovodskih poslov. Pri izbiri zanju je Dolfeja vodila želja, da bi oba nekaj zaslužila. Vendar pa so ju zelo hitro zastrupile komunistične ideje, ki so delavcem obljubljale blagostanje brez dela in enakost z vsemi. Zakaj bi pa eden imel veliko hišo z mlinom, pa še trgovino, drugi pa nič?!
Ko se je pričela vojna in je trgovina propadla, je Dolfe vse blago in mizarske stroje spravil pri nekom v Škofji Loki. Kdaj in kam je vse to izginilo, ni Dolfe nikoli zvedel in tudi danes otroci tega ne vedo. Od očetove trgovine so ostali samo dolgovi. Odplačevali so jih vso vojno in še po vojni; da pa je dolg samo očetov in po očetovi krivdi, je črno na belem pisalo na zadolžnici s podpisom nekdanje knjigovodkinje.
Ko so Gorenjsko zasedli Nemci, je Ivanova mama Francka Tomažin takoj izobesila nemško zastavo njim v pozdrav, češ naj vedo, da so Tomažinovi, Kocjanovi po domače, socialisti, ki se pridružujejo nacistom v boju proti izkoriščevalskim imperialistom. Dolfe pa je doma povedal, da sta Francka in hčerka šli celo osebno pozdravit Nemce. Poleti 1941. so se pričeli pojavljati neki gošarji, tako so tukaj pravili partizanom, in Ivan Tomažin je bil prvi, ki se jim je pridružil; kasneje je postal obveščevalec Jeseniške čete. Dom njegove matere Francke Tomažin se je spremenil v zbirališče gošarjev in v kraj njihovih konspirativnih partijskih sestankov. Z vso predanostjo je Francki in partizanom pri tem pomagala tudi njena sestra Angela Rant.
Gestapo je budno spremljal partizansko gibanje in neke noči vdrl v Tomažinov dom nad Bukovščico. Francko, njeno hčerko in brate so izselili v Nemčijo, da so delali na posestvu nekega grofa; Franckinega moža Janeza Tomažina, ki je bil zelo dober človek, pa so v Begunjah ustrelili. Kasneje so izselili tudi Angelo Rant. Konspirativni sestanki so bili odslej v kajži pri Potočnikovih v Gorepcah, še višje in globlje v gozdu pod Sv. Mohorjem. Na enem od teh sestankov so brali in razsodili o vsebini pisma, ki ga je Francka pisala iz Nemčije: Dolfe je kriv, da so jih izselili, ker jih je izdal Nemcem, še več, od njih sprejema tudi denarno podkupnino! S tem pismom je bila podpisana njegova smrtna obsodba.
Po vojni je partizanski pisatelj Ivan Jan – Srečko postavil Tomažinovi družini ‘literaren spomenik’, kakršne je znal ustvarjati le on, v podlistku z naslovom Strdenovi, ki je izhajal v Gorenjskem glasu. Njim nasproti je moral postaviti družino Jelenc in jo zato čim bolj oblatiti in obsuti z lažmi, tudi s to, da je Jelenčev ata med vojno od Nemcev sprejemal denar kot podkupnino za izdajanje. Ko mu je najstarejša Jelenčeva hčerka Marica po telefonu ogorčeno zagrozila, naj preneha s takimi lažmi, drugače bo ona prišla z resnico na dan, je podlistek prenehal izhajati. Jan ji je povedal, da je podatke o Jelenčevih dobival od Angele [Stran 032] Rant. Kasneje je izdal Strdenove v knjižni obliki, toda pri Jelenčevih ni knjige nihče vzel v roke, tak gnus so čutili do laži in krivic. Kako pa naj bi lahko prišla takrat Marica z resnico na dan? Saj jo še danes znajo prefinjeno utišati. Franc Jelenc je prepričan, da so Janova besedila nastajala na osnovi vojnih propagandnih poročil in izjav povojnih pričevalcev, ki so želeli oblatiti druge in s tem oprati svoje medvojne grehe.
4.1.2. Pričetek vojne in revolucije v Bukovščici
Kako se spominjajo začetka vojne Dolfejev sin Franc in hčerki Nežka in Francka?
Prvi spomin je povezan z materjo. Tako kot veliko takratnih žena je imela Krekovo gospodinjsko šolo in bila članica Marijine družbe. Bila je zelo pridna, veliko je znala potrpeti s ponižnostjo in potrpežljivostjo, v kateri je bila vzgojena takratna generacija krščanskih žena in mater. Morda ji atova odsotnost ni bila povsem po volji, vendar o tem ni govorila. Ko se je pričela vojna, jo je še bolj zaskrbela atova odsotnost in njegovi posli. »Preden smo otroci na veliki četrtek odšli k maši, nam je naročila: ‘Molite, da bo prišel ata domov!’ Srečali smo ga že na poti v cerkev in zelo smo ga bili veseli. Pripeljal se je s kolesom. Vsi smo ga pogrešali, saj je bil velikokrat zdoma, kadar pa je bil doma, smo se smukali okoli njega in rad nas je jemal v naročje in se z nami pogovarjal. Odslej pa je bil doma ves čas in kljub vojni smo se počutili varne.
Nekega dne je ata iz vojašnice v Loki pripeljal nekaj pušk, pištol in daljnogledov propadle jugoslovanske vojske. Vpričo nas je vse orožje skril na varno mesto in nam razlagal, kako nam utegne vse to še koristiti, saj ne bomo vedno majhna in napadena država, morda bomo nekoč postali velik in svoboden narod, ki bo potreboval svojo vojsko! Kakšen idealist je bil ata in kako je bil do nas in do vseh drugih zaupljiv! Vse orožje je zakopano še danes.
Spominjamo se tudi, da je Dolenc, lesni trgovec in mlinar, hkrati pa tudi župan iz Selc, pooblastil našega ata, da je vodil gradnjo ceste do Bukovščice in še naprej do Pozirna. Ata je hodil k njemu po navodila, pa po denar in čevlje za izplačilo delavcev. Otroci se spominjamo teh plačilnih dni, ko je bila hiša polna delavcev. Cesto so hoteli imeti Nemci, tudi o napeljavi elektrike se je govorilo. Ata gotovo nikoli niti pomislil ni, kako so mu drugi nevoščljivi, da je lahko upravljal z denarjem, še manj, kakšnih laži bo deležen zaradi tega.
Zadovoljstvo, da imamo ata doma, ni trajalo dolgo. Gošarji, ki so se pojavili poleti 1941, so ga čedalje pogosteje vabili na svoje sestanke. Takrat se sploh ni vedelo, da so to partizani. Dvakrat je moral na Rovtarico na Jelovico. Doma nam je prostodušno pripovedoval, da je gošarjem povedal, da ne bo moril in ropal. Potem so pričele hoditi k nam domov ‘delegacije’ iz hoste. Najprej Ivan Tomažin, ki ga je bil ata zaposlil v svoji trgovini pred vojno. Skregal se je z atom, ker ata ni hotel pristati, da gre v hosto.«
Naslednjič je prišla številnejša delegacija, kar pet vseh skupaj. Bilo je pomladi l. 1942. »Stric, ki je bil pri nas v mlinu, je prepoznal med njimi dva Jeseničana, ki sta bila že pred vojno znana jeseniškim delavcem kot organizatorja delavskih štrajkov. Eden od njih je bil nekdanji španski borec Jože Gregorčič, drugi pa Ciril Triler – Čiro. Morda se bralci spominjajo, da je Gregorčič skupaj s Stanetom Žagarjem omenjen v 47. številki Zaveze, ker sta med najbolj zaslužnimi, da sta »prižgala plamen NOB na Gorenjskem« kot ju poveličuje še živeči Franc Konobelj – Slovenko, jeseniški borec, partizanski pisatelj in še marsikaj drugega. Jože Gregorčič je bil po njegovem »duša partizanstva na Gorenjskem«. Med drugim je tudi Gregorčičeva in Žagarjeva zasluga, da je »jeseniški proletarec, ki je prijel za puško, tako hitro spoznal pravo vlogo Partije«. Komunisti so »v svojem nesebičnem žrtvovanju in brez pomišljanja na nevarnost šli začrtano pot«. Nedvomno, ta večer je Gregorčič in njegova druščina začrtala pot Dolfeju Jelencu.
Vprašala sem hčerko, gospo Nežko Kokalj, ki se še danes tega obiska zelo dobro spominja, kakšni so bili ti možje. »Sedeli so za mizo. Imeli so nekakšne velike klobuke. Na pogled so se nam otrokom zdeli grozni: kosmati, grdih, surovih obrazov, kot pravi divjaki. Najbolj grozne pa so bile njihove dolge puške z odprtimi bajoneti na koncu. Vse življenje jih imam pred očmi.« Ob spominu na te divjake mi je gospa Nežka pozabila povedati, kaj in kako so se pogovarjali z atom, če je lahko takrat pogovoru sploh sledila. Preveč grozni so bili bajoneti v rokah teh divjakov.
Potem je kratek čas vladalo zatišje. Ata je slutil, da ga bodo prišli ubit. Večkrat je rekel: »Če me bodo ubili, me bodo po nedolžnem.« Bližal se je maj in treba je bilo pripraviti [Stran 033] njivo za sajenje krompirja. Vsi so pomagali na njivi, tudi otroci. Že takrat so otroci vedeli, da brez dela ni jela. Toda to ni veljalo za vse, najmanj za gošarje. Na lepem se pojavi na njivi poleg ata Tomažinov Ivan. Prihajal je iz hoste, oblečen v staro jugoslovansko uniformo in trdno odločen, da odpelje ata. Najprej ga je iskal doma, potem pride na njivo. »Z menoj v partizane greš!« »Ali ne vidiš, da imam sedem otrok, ki jih moram preživeti!« »Če ne greš z menoj, bodo prišli Nemci in vas pobili!« »Sem že povedal, da ne grem!« Tomažinov je vzrojil: »Hudiča, te bomo pa mi prišli pobit!« »Potem pa sploh ni treba, da grem s tabo v hosto, vas bom kar doma počakal.«
Tistih nekaj dni, ki so sledili, so otroci delali na njivi, kot da ne občutijo utrujenosti, samo velik strah se jim je razlezel po vseh udih. Francka se spominja, kako je nekoč pred vojno celo popoldne stražila očeta, ker je stric v šali zagrozil, da bo ‘atu že pokazal’. »Tako neizmerno sem ga imela rada, da si niti predstavljati nisem mogla, da bi atu kdo kaj storil.« Hvala Bogu, da si tudi zdaj ni mogel nihče predstavljati, kaj jih čaka v noči med petim in šestim majem. Za vse otroke je ta noč kot mejnik, ko se je za vedno sesulo njihovo otroštvo in jih je nov dan zaznamoval z grozo, trpljenjem in bolečino, ki so bili odslej spremljevalci njihovega življenja.
4.1.3. Noč sovraštva in obračunov
»Pozno zvečer petega maja sta bedela samo še ata in stric, otroci smo že pospali v zgornji izbi skupaj z mamo. Zbudi nas močno ropotanje na malih vratih. ‘Odprite!’ Ata se izgovarja, da je policijska ura in se ne sme nobenemu odpirati. Butajo naprej, tako da so vrata ‘dol zagnali’. Po vsej hiši se je zaslišalo glasno govorjenje mnogih moških, hrupno sprehajanje po hiši, in nazadnje še koraki po stopnicah gor, k nam v izbo. Navalijo vanjo, svetijo z leščerbo na vse strani in se glasno pogovarjajo. Odpirajo omare, predale, odidejo, pa spet pridejo in spet rogovilijo po izbi. Enkrat eni, drugič drugi. Vsi razen Franclja smo poskrili glave pod odeje in v grozi prisluškovali in čakali. Nežka zasliši, kako se dva prepirata za očetove obleke: ‘Ti imaš že tole, ta bo moja!’ Potem Nežka zazna, da jemljejo iz predala, kjer hranijo rdeče blago, iz katerega je teta Ivanka njej in Francki nameravala sešiti novi obleki. In odidejo skupaj z rdečim blagom in spet pridejo. Tokrat z atom, ki jim je moral izročiti svojo skrito pištolo in kanto petroleja. Potem so ga zasliševali, kje ima denar, in pobrali tudi tega. Naslednji dan bi moral ata s tem denarjem izplačati cestne delavce!
Ata odpeljejo in zaslišimo odpiranje predala, kjer je mama hranila zlatnino. Poberejo vse, še mamin poročni prstan. In spet odidejo. Potem eden samo odpre vrata, posveti noter in ugotovi: ‘Tako imeniten gospod ta Dolfe, pa ima toliko otrok.’ In odide. Čez nekaj časa jih spet nekaj prištorklja v izbo. Vsem potegnejo s postelj blazine in razsujejo po tleh pleve. Vreče od blazin so potrebovali, da so iz mlina odnesli žito in moko, kolikor ga že niso mogli z mehovi in vrečami. Vse so pretaknili, vse pobrali, s koši odnašali. Vedeli so za vse, kar smo imeli in hranili doma. Odnesli so tudi novo posodo, poslikano s peki z velikimi kapami, celo budilko. Kako boleče za nas otroke je bilo, ko smo kasneje videli, kdo hodi s našo kanglo po mleko, v kateri hiši je naša budilka in naša posoda, in kateri dekleti nosita rdeči obleki, namenjeni Francki in meni.«
Enajstletni Francelj, ki ni tiščal glave le pod odejo, je budno spremljal dogajanje okrog sebe. Videl je in tudi stric je kasneje potrdil, da sta se to noč sprehajala po hiši [Stran 034] in mlinu tudi partizana Gregorčič ter čokati in močni Čiro, Ciril Triler. Slednjega ima še danes pred očmi: bil je v škornjih, nosil je pumparice in kratek, športni jopič. Tisto noč sta bila pri Jelenčevih zadnjikrat. Opravila sta svojo nalogo.
»Ta direndaj je trajal kar nekaj ur. Končno se je pričel nemir malo polegati,« se spominja Francka. »Razločno sva z mamo zaslišali besede nekoga, ki ga po glasu nisva prepoznali, ker ni bil domačin: ‘To je pa že preveč. Ali nismo že dovolj hudega storili?’ In drugi: ‘Če je kdo kaj kriv, je oče, ne pa otroci in mama.’ Tujci so bili prizanesljivejši od domačinov, očetovih ‘prijateljev’ in sorodnikov. Kaj naj bi bilo ‘preveč’, smo videli malo kasneje. Končno se je vse umirilo in oddahnili smo se, da so, hvala Bogu, že odšli.
Ne, saj ni mogoče. Ponovno se zaslišijo koraki po stopnicah in naprej do izbe. ‘Ježeš Marija, oh, Bog pomagaj, že spet gredo nazaj gor!’ v grozi zastoka mama. Nekdo odklene vrata, sploh nismo vedeli, da smo zaklenjeni, in na vratih se pojavi – ata: na sebi je imel samo delovni jopič, ves krvav: ‘Jerica, zabodli so me, umret bom moral!’ glasno in razločno reče. ‘Otroci molite, umrl bom!’ Vsi smo v grozi zakričali. Mama plane k njemu, oče se ob njej zgrudi na tla. V ta trenutek groze zaječi osemletna Francka kot iz uma: ‘Hudiči, naj bodo vsi prekleti!’ Še danes ji ni jasno, od kod so se ji vzele te besede. Morda pa si je s tem krikom otroško srce dalo duška grozi in žalosti ali pa nagonsko zaslutilo prisotnost demonskega sovraštva, ki je v tej noči zagospodovalo v njihovem domu in jim ubilo ata. To noč ga mala Francka ni mogla obvarovati kot nekoč pred grožnjami strica.
Mama je ata z našo pomočjo spravila na posteljo in mu hitro pričela mašiti rane. Štirikrat so ga z bajoneti zabodli v prsi, dvakrat prebodli skoz in skoz, ker je imel dve rani na hrbtu. V kuhinji, kjer so ga klali, je kri iz rane brizgnila do stropa. Na tleh je ležala sekira. Z njo so ga udarjali po glavi, saj je imel udrto lobanjo in eno roko zlomljeno.
Na postelji so se očetu spet povrnile moči, in nekaj časa je še glasno in razločno govoril: ‘Jerica, ne maši ran. Ko bo kri odtekla, bom pa umrl.’ ‘Otroci molite in dobri bodite!’ In otroci smo molili kot vedno, pred vojno, med vojno in po vojni. Od tistih časov vse litanije še danes znamo na pamet.
‘Bodite z vsemi prijatelji. Sami pa ne imejte prijateljev. Zaradi prijateljev bom moral [Stran 035] umreti!’ ‘Nobenega nisem izdal, če sem delal za Rdeči križ, sem delal za dobro.’ Ata je govoril čedalje tiše in v vedno večjih presledkih. Vedeli smo, da je vse, kar govori, sveta resnica. Vedeli, da bo umrl. ‘Kmincov s Križne gore me je držal, Kalanov s Križne gore me je klal.’ ‘Ko so mislili, da sem že mrtev, je pristopil k meni Ivan Tomažin. Rekel je: Zdaj si pa crknil, končno sva poračunala.’ Ata nam je še povedal, da so strica zvezali v njegovi sobi in naj ga gremo odvezat. V kamri pred njegovo sobo smo videli ožgana tla, polita z bencinom. Zdaj šele smo razumeli besede tistega, ki je miril domačine, da so že dovolj hudega storili. Hoteli so zažgati hišo z nami vred! Tudi v stričevi sobi je bilo vse razmetano in izropano.« Stric je imel, kot so takrat vedeli otroci, preko trideset srajc, in vse so mu odnesli!
»Prestrašenega strica smo odvezali in prišel je k atu v izbo. ‘France, dvigni roko, pa pri Bogu in Mariji priseži, da ne boš dal nobenega otroka od hiše!’ In stric je z dvignjeno roko to prisegel.
Ata je vedno manj govoril, samo še v presledkih: ‘Pet deklet imam, zdaj bodo pa ti fantje za njimi šli!’ Končno nas je samo še žalostno gledal. Ob desetih dopoldne je nehal govoriti. Nemški gospod iz Loke ge je dal v poslednje olje, ko je bil še topel, zdravnica Strnadova iz Železnikov je ugotovila samo še njegovo smrt.
»Saj bi šli že prej po pomoč, pa si pred dnem nismo upali, ker so nam partizani zagrozili, da bodo ubili vsakega, ki bi si drznil prestopiti hišni prag ali komu kaj ziniti.
Zjutraj nas je nekaj odšlo v Strmico k stari mami, nekaj v Laško k dobrim sosedom Novakovim, da jim povemo, kaj se je pri nas zgodilo. S Franceljnom sva odšla k Novakovim,« pripoveduje Nežka. »Spominjam se, da so oni gledali naju, midva pa njih, ker nisva mogla spraviti besede iz sebe. Domnevali so, da se nam je nekaj hudega zgodilo in so naju pričeli spraševati kaj, potem šele sva lahko nekaj izjecljala. Takoj je odšel Novak z nama.
Okradli so nas tako temeljito, da so še atu slekli hlače, preden so ga šli prebadat z bajoneti. Pustili pa so mu delovni jopič. Novak ga je moral iz njega izrezati in bil je tako pretresen in ogorčen, da nas je potem, ko mu je s težavo odstranil jopič, poklical k atu, da si bomo za vse življenje vtisnili v spomin njegove štirikrat prebodene prsi: ‘Poglejte, otroci, kako so vam ata zmatral!’
Tete so pričele pospravljati po hiši in mlinu, otroci smo jim pomagali. Kolikor žita in moke niso mogli odnesti, je bilo na debelo potreseno po tleh in polito z lizolom, ker je vse smrdelo. In to žito je bilo od drugih ljudi! Povsod vojska in lakota, tukaj pa taka hudobija! Semenski krompir je bil raztresen še po hosti! Zdaj je pa teti, ki je pospravljala, prekipelo: ‘Ti hudiči naj vsi pocrkajo od lakote!’ Premnogi so takrat umirali od lakote, toda ne partizani. Vso vojno so se ustavljali pri nas doma in vedno vse pojedli kot uši.«
Tako mnenje so si o gošarjih ustvarjali domačini. Neki star možak pa je o njih modroval: ‘Po grmovju se plazijo, kradejo in pobijajo.’ In nič drugega kot to so tisto noč v celoti uresničili pri Jelenčevih. Nemški policaji so prišli stražit atov pogreb, ker so domačim partizani grozili z napadom. Na truplo? Ali na pogrebce?
Nekomu je pričelo presedati lajanje Jelenčevega psa, pa ga je neke noči, dva tedna po atovi smrti, v veliko žalost otrok kar z rovnico pokončal in ga za zmeraj utišal. Pa si je s tem utišal tudi svojo vest?
Še isto leto so ubili župana Dolenca, zatem še njegovo ženo, njunega sina, pa še Dolenčevega brata, ki je bil gostilničar, delavca iz Dolenčevega mlina, eden jim je ušel, in krojača v Dolenji vasi. Vse po vrsti in do konca.
Iz kakšnega testa pa je bil Ivan Tomažin, atov bratranec, ki je še nad njegovim razmesarjenim telesom stresal maščevalnost? Kmalu po tem dogodku je domačin iz Podlonka nad Železniki povedal, da so ga partizani sami ubili že julija 1942, skupaj z dvema drugima, ker naj bi izdajal Nemcem. Jelenčev Francelj se spominja ciklostirane izdaje lističa, ki je prišla iz gozda in naznanjala smrt Ivana in še dveh drugih partizanov. Janova povojna ‘priredba’ je Ivanovo smrt postavila pred datum smrti Jelenčevega ata, ker je hotel Jan dokazati, da Ivan pri umoru ni sodeloval. Ko se je Tomažinova Francka s hčerko vrnila iz Nemčije, so skupaj z Angelo Rant trosili le sovraštvo in mržnjo. Prav nič se jim niso smilili Jelenčevi otroci, ki so tudi zaradi njenega klevetanja ostali brez očeta. Našel se je nekdo, ki jim je grozil s pištolo še po vojni.
Kalanovi bratje, tudi najmlajši, atov krvnik, so še isto leto padli pod nemškimi streli, govori se, da najmlajši pod partizanskimi. Stane Žagar je padel še pred atovo smrtjo v [Stran 036] bitki na Planici, nekateri pa namigujejo, da morda zato, ker je nekoč Dolencu izrazil obžalovanje, da so se v Dražgošah partizani preuranili. Jože Gregorčič je padel septembra istega leta. Same tragične usode, ki molče oznanjajo, da je zakon narave in božji zakon vedno veljaven: Kdor sovraštvo seje, sovraštvo žanje. Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.
Od vsega najbolj žalostno pa ostaja dejstvo, da so v partizanih psihično in doživljenjsko uničili toliko mladih in mladoletnih, ki še danes ne morejo pozabiti, koliko hudega so videli in izkusili v gmajni in hote ali nehote sami prizadeli drugim, ugotavlja Francka. »Ti si še predstavljaš ne, koliko hudega smo mi drugim storili!« je nekaj let po vojni izjavil neki bivši partizan Franclju, ko ga je ta vprašal, zakaj toliko pije. S kakšno pravico in v imenu koga je komunistična revolucija na tak način uničila mlade ljudi za vse življenje, kljub vsem privilegijem, s katerimi so jih po vojni obsipali? Našli so se tudi nekateri, kot npr. partizan Ciril iz Žabnice, ki je po vojni povedal Jelenčevim, da so njihovega ata ubili po krivici, ker je bil nedolžen, in da ga je izdala Francka Tomažin. Kmalu zatem so izvedeli, da je Ciril umrl v prometni nesreči. Govorili so, da morda zato, ker je preveč vedel in govoril.
4.1.4. Zasramovani in poteptani
Nikoli ne bom mogla razumeti, kako so mogli nekateri po uboju Jelenčevega ata še leta in leta prenašati sovraštvo naprej na otroke. Leta 1944 so na Miklavžev večer prišli k Jelencu v kuhinjo partizani, preoblečeni v parkeljne in Miklavža. Ta je rekel trinajstletnemu Franclju, naj moli. Odločno se je uprl, in v parklja preoblečen partizan, ga je z verigo tako udaril po glavi, da je Francelj videl vse zvezde. Planil je vanj, pričela sta se ruvati, mu pri tem snel masko in prepoznal v parklju domačina – partizana.
Danes odrasli Jelenčevi otroci ne dajejo vtisa, da bi nosili v sebi sovraštvo, saj drugače ne bi postali to, kar so. »Čutila sem samo gnus, nikomur pa nisem želela nič hudega,« prostodušno pove hčerka Francka.
Kaj se je po smrti Adolfa Jelenca dogajalo z njegovo ženo Jerico? Nanjo se je sesulo toliko trpljenja, da ga ni bila zmožna prenesti. Letos ima že 95 let, in ko sem ji segla v roke, me je obšlo sveto spoštovanje do nje, njenega neskončnega potrpljenja in ponižne vdanosti. Nekaj so mi o mami povedali otroci, sama sem iz njenih besed izluščila to, kar je še vedno živo v njenem srcu.
V nekaj skopih stavkih mi je tudi ona opisala, kako se spominja smrti svojega moža, potem pa dodala, kar večkrat ponavlja: »Ali ni bilo hudo tako grdo ubiti ata! Ne moreš opisat, kako to doživiš!« Podlost uboja, krivica in hudobija so ji strašnejši od smrti same. Dolgo časa se je trpinčila z očitkom, da bi morala moža pred vsem tem obvarovati. Krivila je sebe, ker ga ni znala bolj navezati nase in obdržati doma. Potem ne bi toliko hodil okrog sosedov, ne bi imel toliko ‘prijateljev’, ki so ga po krivem obdolžili, mu zavidali in ga pahnili v smrt. In še naprej brska mama po spominu na tisto strašno noč. »Eden od tujih je rekel: Pustite ga, ker ima toliko otrok!« Kako topel spomin še danes hrani na tistega neznanca, ki je pokazal sočutje. »Vse je bilo krvavo.« Preveč krvavo, da bi lahko ona tisto noč ustavila možu krvavenje in ga ohranila pri življenju, ko je umiral pred njenimi očmi. Kako strašen mora biti v takih trenutkih občutek nemoči. »Pa ‘rinko’ in ‘ketno’ so mi vzeli!« Prvi spomin, ki jo je vezal na moža in edini, ki bi jo zdaj nanj spominjal. »Toliko sem morala prestat!« Velikokrat so jo otroci ponoči videli, kako stoji ob oknu in gleda na pokopališče.
Stric se je med vojno za nekaj časa pred partizani umaknil v Naklo, drugače ‘bodo še mene spravili v grmovje’ je pojasnil mami. Ostala je sama z otroki. »Sama sem mlela, sama sem delala na polju, v hlevu. Če se je kaj pokvarilo, so mi drugi popravili.« Še danes je hvaležna vsem dobrim sosedom in sorodnikom, ki so ji takrat pomagali, saj je bila še vedno, kljub vsemu, sama. Sama v trpljenju, sama s tolikimi skrbmi.
Takoj po moževi smrti jo je strla še ena bolečina. Zaslutila sem jo že takoj ob prihodu, ko sva si segli v roke. Prišla sem skupaj z njenim najmlajšim sinom Tonetom. Ko ga je zagledala in ga vsa raznežena pozdravljala in držala njegovo desnico v svojih rokah, se je obrnila k meni in ponavljala: »Tonček je moral tako zgodaj od doma. Tako se mi je smilil. Pa ni mogel ostati doma.«
Praznino in osamljenost po moževi smrti, bi ji nekoliko lahko nadomestili otroci. V ljubezni do njih bi lažje utapljala žalost. Saj ima zdaj samo še otroke! Toda kaj se je zgodilo? Štirinajst dni po tistem, ko je stric z dvignjeno roko prisegel umirajočemu očetu, da ne bo dal nobenega otroka od hiše, je zahteval od mame, naj odnese dveletnega Tončka k teti v Zabrekve pod Mohorjem. [Stran 037] Zakaj? Kljub revščini jim lakota ni grozila. Toda stric je dal mami vedeti, da je zdaj on gospodar in da ga je treba ubogati. Sicer je znal celo roko dvigniti nad mamo ali jo vleči za lase, in to pred otroki! Oni pa so bili sploh večkrat tepeni. In mama je vdano ubogala. Tonček je ostal pri teti do šestega leta, potem je šel v šolo.
Naslednji, ki sta morali kmalu zatem od doma, sta bili Nežka in Francka. Zvezali sta culici in tudi oni odšli v Zabrekve k teti, ki je bila sicer zelo dobra. Toda po štirinajstih dneh nista več vzdržali in sta pribežali domov, v veliko radost matere.
Stric pa je ostal nepopustiljiv pri štiriletni Jožici. Tudi njo je morala mama odnesti k atovi sestri. Tam je Jožica samo jokala po materi, zato jo je šla iskat in prinesla nazaj domov. Stric je mami grozil, da ne bo preživljal toliko otrok, in zahteval, da gre Jožica od hiše. Mama jo je morala odnesti nazaj k teti. Nežka je mamo in Jožico spremljala vso pot. Še danes se spominja, kako grenko je mama jokala ves čas. Bolečina
na bolečino so se tako kar kopičile nad mamo.
Odtlej si ni mama več opomogla. Otroci so si edini, da ji je bilo naloženega več trpljenja, kot ga je zmogla nositi. Nežka se spominja, kolikokrat je stala pri oknu in se jokala. Res, solze so ji postale vsakdanji kruh. Solze in garanje brez konca. Otroci so opazili, da je postajala na trenutke odsotna, kot da ne vidi in ne sliši ničesar okrog sebe. Če je kdo prišel do nje in jo kaj vprašal, ga je nekaj časa zgubljeno gledala, potem šele odgovorila ali pa največkrat sploh ne.
»Ti tauga,« se je zadiral nadnjo stric, kar je pomenilo, da jo ima za zmešano. Ali še ni bila dovolj zasramovana? Našli so se vaščani, tudi taki, ki so bili soodgovorni za očetovo smrt, zdaj pa bi nemara radi ‘pomagali’ in so skupaj s stricem modrovali, naj bi mamo dali na zdravljenje v umobolnico. Na srečo do tega ni prišlo, saj bi to pomenil konec za mamo in dokončno razbitje doma za otroke. Sčasoma se ji je stanje izboljšalo. »Sicer se je težko zbrala, vendar je misel počasi oblikovala in vedno smiselno odgovorila,« se spominja najmlajši Tone. »Videlo se ji je, da je povsem otopela. Njena privzgojena vdanost je postala otopelost. V pogovoru z njo ni bilo nikoli čutiti napetosti. [Stran 038] Vedno nam je govorila o potrpljenju, prijateljstvu in poštenju. Nikoli ni vzbujala najmanjšega videza, da bi v sebi kuhala jezo do drugih, kaj šele misel na sovraštvo. Z leti ji je preteklost prešla v spominsko območje. Zelo je bila delovna in morda jo je reševalo tudi delo, zelo rada je delala zunaj«. Ko pišem te vrstice, je Jelenčeva mama stara že 95 let. Le naglušna je že, sicer pa pokretna in zdrava. »Delala pa je toliko«, se spominja Nežka, »da je bila na slabšem od vsake dekle. Pa prav ničesar ni imela.« Samo da bi preživela otroke in jim ne bi bilo treba od doma. Če so otrokom ubili očeta, jim mora ohraniti vsaj dom. Toda udarcev še ni konec. Bo zmogla prenesti še enega?
Vojske je bilo konec in ‘domačim izdajalcem’ je ljudska oblast pričela pleniti premoženje, zemljo, celo domove. Nad mamo se je bilo nagrmadilo že toliko trpljenja, da je mislila, da nič hujšega več ne more priti nadnjo. Toda prišel je tisti grozni dan, ko so se pojavili v kuhinji možje z občine v Loki in nekaj sovražno razpoloženih domačinov. Prišli so, da Jelenčevim sirotam in materi ‘nacionalizirajo’ dom in zemljo. Da ostanejo popolnoma brez vsega in lahko umrjejo od lakote. »Vsi otroci z materjo vred smo stali okoli štedilnika in jokali,« se spominja Nežka. »Med občinskimi možmi je bil eden, ki je imel temno polt ter črne, skodrane in kratke lase. Kasneje smo ga še večkrat videvali in ljudje so mu pravili ‘Cigo’. Ta gleda domačine in jih vpraša: ‘Ali se vam otroci nič ne smilijo?’ Pa se hitro oglasi eden od njih: ‘Kdo od nas bo kupil, otroci pa naj gredo, kamor hočejo.’ Potem so odšli. Mama se je v trpljenju še bolj zaprla vase. Čez nekaj časa smo dobili odločbo od sodišča v Kranju, da nam doma in njiv niso podržavili. Morda je bila to zasluga tistega črnolasca in tudi sodnika v Kranju.
Hvala Bogu, ki v najbolj temnih trenutkih pošlje ljudem angela v podobi dobrega človeka. Kako vse drugačni so bili tisti, ki so otrokom zlobno oponašali: »Ti Dolfejevi mulci niso nič vredni.« Nežka se spominja: «Smo pa tudi otroci toliko delali, da sploh nismo vedeli, kaj je igranje ali druženje z drugimi otroki, če bi seveda te ‘Dolfejeve mulce’ sprejeli medse. Počutili smo se čisto odtujene in osamljene. Ob vsem tem pa nas je ustrahoval še stric. Tudi pretepal nas je in nobenemu si ne bi upali nič reči, čeprav bi morali delati noč in dan. In prav nobenemu se nismo smilili!«
[Stran 039]
Seveda danes odrasli Jelenčevi otroci razumejo, da tudi stričevo življenje ni bilo lahko. Njegova življenjska pot je bila samskost, ki jo je občutil kot vedno večje breme: v usodnem trenutku mu je iznenada naložila skrb za Dolfejeve otroke, delo na Dolfejevi zemlji, v njegovem mlinu. Nič ni bilo njegovega, in on ni bil od nikogar. Trdota do otrok je bila najprimernejša vzgojna metoda, ki jo je poznal, trdota do matere pa po njegovem edino sredstvo, s katerim je lahko z njo komuniciral.
Še potem, ko so Jelenčeva dekleta odraščala, so ljudje govorili, da bodo »vse pokvarjene«. Nekoč pa se je le našel neki bolj prizanesljiv možak, očetov prijatelj iz otroštva, ki je ugotovil, da »ti Dolfejevi otroci ne bodo v življenju za nobeno rabo, ker so tako poteptani.« Pa se bo to res zgodilo?
Mama, sama poteptana, je vendarle našla trenutke, da je lahko otroke razveselila. Eden takih svetlih je bilo praznovanje Miklavža, ki se ga Nežka spominja. »Imeli smo samo črno moko, verjetno tudi masla in jajc nič. Za to je znala poskrbeti hčerka Tomažinove Francke, ki je vse to pobrala, kadar je šla mimo nas. Na Miklavžev večer pa je mama rekla: ‘Nocoj bom za vas, reveže, spekla miklavže iz črne moke!’ Kako je pri vsej pobitosti čutila z nami. Pa tudi s še večjimi reveži, kot smo bili mi. Spominjam se otrok, ki so hodili skoraj vse leto bosi v šolo. Večkrat jim je mama odrezala kos kruha in jih vse prezeble pomilovala: »Saj boste še zmrznili.« Čeprav sama ni imela ničesar, je njihovi mami podarila jakno. »Nikoli ne bom pozabila vaše mame, kako je bila dobra,« je še dolgo potem priznala Nežki. Mamina dobrota in njena vdana molitev sta reševali otoke, da se niso zakrknili v svoji poteptanosti, kot so jim bili prerokovali. Saj je vendar nad vsemi bedela božja previdnost!
Kako pa je najstarejši Dolfejev sin Francelj preživljal obdobje po očetovi smrti? Takrat je imel 11 let, torej bi prav v tem času zelo potreboval očeta, da bi ob njem rasel v fanta in gospodarja na kmetiji. Postajal pa je hlapec, ki je moral v vsem ubogati strogega strica, prijeti za vsako težaško delo, saj je vendar imel že 11 let! Ali naj ga stric pri teh letih zastonj redi? Tisto obdobje, ko se je stric pred partizani umaknil v Naklo, je Francelj sam delal v mlinu. Najtežje je bilo ponoči, ko so prihajali v mlin partizani. Brezsramno, kot da se pri Jelenčevih ne bi nikoli nič zgodilo, so zahtevali, da so jim mleli naprej, nič za to dali, samo jemali hrano in pojedli vse.
Najbrž so partizani menili, da bi Francelj lahko tudi njim koristil pri delu za osvoboditev slovenskega naroda. Zakaj bi svoje mlade moči tratil samo doma? L. 1942 so 500 m v hribu nad Jelenčevo hišo borci naredili zemljanko št. 26. Jeseni je prišel za njenega komandirja Jože Jesenko – Stojan. Nekega zgodnjega jutra, podnevi ni bilo varno, pride Stojan v mlin k Franclju: »No, poba, boš šel z mano?« »Kam pa? Me boš tudi ubil?« »Ne, ne, kar z mano pojdi.« Odpeljal ga je v karavlo in mu jo razkazal, kar za Franclja niti ni bila nobena novost, saj so vsi v vasi vedeli, da dela mizar ogrodje zanjo. Karavlo so s pošto oskrbovali štirje kurirji. »Zdaj boš ti nosil pošto iz vasi gor. Nobenemu drugemu aktivistu v vasi ne zaupam!« Ali je bil to res razlog, da je Francelj postal partizanski kurir, lahko ugibamo. Odtlej je Francelj pošto, ki so jo prinesli aktivisti v Bukovščico, ob vsakem vremenu, podnevi ali ponoči, moral odnesti v karavlo. Kadar je prišla kakšna brigada, jo je moral peljati na določene kraje v okolici, npr. do Sv. Mohorja. Ali si lahko predstavljamo, s kakšno skrbjo in strahom ga je po teh poteh v mislih spremljala mama? Kdaj se bo vrnil? Ali se bo sploh še vrnil? Kaj pa, če ga zadržijo kar v hosti?
Na prvi šolski dan l. 1945 je Francelj prišel v šolo v Bukovščico, ker je med vojno ni bilo. Nad otroki je prevzel ‘komando’ učitelj Hrast, ki za razliko od nekaterih takratnih učiteljev in učiteljic ni bil v partizanih. V partizanih je imel samo sina, on pa je vso vojno poučeval v nacistični šoli v Lienzu. Navidez so ga otroci poznali, saj je med vojno, kadar je bil doma, hodil po Bukovščici v uniformi pripadnikov Volksbunda. Zdaj pa ga nastavijo za učitelja! Naj razume, kdor more.
»Ti pa kar izgini!« se zadere nad Francljem. »Domov pojdi delat! Saj jih imaš dosti za preživet!« Ali so se taki in njemu podobni učitelji sploh zavedali, da imajo pred seboj otroka, ki bo nosil posledice vse življenje? Francelj svoje želje po znanju ni pokopal, prav tako ne očetove želje, da se morajo otroci izšolati ali česa izučiti. Vendar je bilo treba prej poplačati še atov dolg, plačevati davke, in tudi stričevih očitkov: »Ali misliš da te bom zastonj redil?« ni bilo prijetno kar naprej poslušati. Še ne štirinajstleten se je zaposlil na žagi v Bukovščici in opravljal sama težaška dela. Nato si je poiskal zaslužek v kmečki zadrugi in delal pri regulaciji bregov Sore. Potem se je na Jelovici zaposlil kot gozdni delavec pri podiranju dreves in nakladanju hlodov. Ko se [Stran 040] je vrnil od vojakov, se je želel preko zadruge vpisati na gozdarsko šolo v Postojni, toda na zadrugi so mu rekli: Ne. Ustrašili so se, da bi se morebiti po končanem šolanju zaposlil pri njih v zadrugi. Če bi morali zaposliti enega od ‘Dolfejevih mulcev’, bi bili vodilni uslužbenci v nevarnosti, da izgubijo službo. Leta 1953 se je zaposlil na Jesenicah v sivi livarni, končal večerno srednjo šolo, kmalu nato dobil službeno mesto pri računalnikih in ostal tam do upokojitve.
Kaj pa najmlajši Tonček, vir tolikih maminih bolečin? Ko je končal četrti razred, je zdaj že nekoliko ‘omehčani’ učitelj Hrast nagovoril strica, da bi ga poslal v gimnazijo. Toda kako to uresničiti? Stric je spoznal na Jesenicah zakonca Janka in Francko Slabe že pred vojno, med vojno pa sta včasih prišla k njim v mlin po moko. Morda pa bi onadva hotela vzeti k sebi Tončka, da bi se lahko vpisal na jeseniško gimnazijo? Svojih otrok nista imela, pri njiju je živela le nečakinja Slabetove, ki je hodila na poštarsko šolo. Dogovorili so se, čeprav je mami je spet zakrvavelo srce, ker se ji je smilil, da je ponovno moral zdoma. Saj bi vendar lahko postal čevljar, ker ga ni daleč naokoli, je mama večkrat pregovarjala Tončka.
Tone se spominja, kako nebogljeno je stal pred poslopjem jeseniške gimnazije prvi šolski dan. Odhoda zdoma ni občutil preveč boleče, ker je rad ubogal in zaradi vedno večje vedoželjnosti rad hodil v šolo. Zelo težko pa mu je šlo z jezika, kadar je Slabetovo poklical ‘mama’. Slabetovih se je navadil, sprejel in spoštoval jih je, kot so sprejeli oni njega.
Ko je Slabetovi umrl mož in je bila eno leto brez pokojnine, za Toneta pa tudi ni dobivala otroških doklad, ji je ravnatelj gimnazije svetoval, naj Toneta posvoji, ker bo tako dobivala doklade in Tone del pokojnine po njenem možu. Mami Jerici je še bolj zakrvavelo srce, toda ko so jo prepričali, da je posvojitev edini izhod, se je vdala – kot tolikokrat doslej – in podpisala privolitev skupaj s tremi domačini na krajevnem odboru Bukovica, dne 6. 12. 1951. Tako je Tone dobil drugo ‘mamo’, srce prave mame pa je jokalo za najmlajšim, od katerega so jo zdaj še bolj ločili. Tone se spominja trenutkov, ko se je ob koncu počitnic poslavljal od doma. Kot vedno, ga je mama z ljubečo skrbjo spraševala, kaj naj mu še da s seboj za pot. Ko je tretjo jesen odhajal zdoma, se je ustavil vrh klanca na obronku gozda, gledal proti domu in, trinajstleten fantič, zajokal. [Stran 041] »V Bukovščici sem se vedno počutil doma, pojem doma pa v meni ni postal tako globoko vraščen, da se ne bi mogel drugod počutiti kot doma«, razmišlja danes Slabetov Tone. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto in nekaj let kasneje so njegov dom postala različna župnišča, kjer je kaplanoval in župnikoval, danes je njegov dom v ljubljanskem semenišču, kjer je ravnatelj in vzgojitelj mladih fantov, semeniščnikov.
Kakšna srečanja z ‘učiteljicami’ in ‘vzgojiteljicami’ pa sta doživljali Francka in Nežka?
Eden najbolj bolečih zanju je bil tisti z domačinko, ki je učila verouk, brata pa je imela med vojno ‘v grmovju’. Ko so prišle Zinka, Nežka in Francka v cerkev, je vse tri spodila: »Ve pa kar ven! Vas pa že ne bom učila verouka! Kar k teti pojdite, naj vas ona uči!« Da jih je spodila ona, in to iz cerkve, je bilo zanje največje ponižanje!
In so odšle k teti. Za Dolfejeve otroke so bile tete, med njimi tudi ta, atova sestra, ki so ji zaplenili trgovino ‘Pri Jelencu’, v največjo oporo in pomoč. Čeprav tudi ona vsega oropana, ja imela bogato srce. Teta je videla poparjene obraze deklic, pa se je samo zasmejala in veselo rekla: »Kar za peč pojdite! Se bomo še lepše imele!« In še res je bilo! Odslej so redno prihajale k njej. Naučila jih je plesti, vesti in še marsikaj drugega, saj mama za vse to ni imela časa. Nežka pravi, da jim je bila ta teta Ivanka kot druga mama. Vedno je obžalovala, da stric tudi njej in nobeni od deklet ni dovolil, da bi se k njej šla učit za šiviljo, čeprav bi jim teta rade volje to omogočila. Sicer pa zanje ni bilo za učenje ali šolanje nobene možnosti. Štirinajstletna Francka je sadila po Pokljuki smrečice, da je zaslužila za čevlje in obleko. ‘Dolfejevi mulci’ niso bili nikoli deležni nobene pomoči, ki se je delila drugim.
V teh spominih Dolfejevih hčera nisem zasledila najmanjšega očitka komurkoli. Zakaj le? Njihova življenjska šola je bila sicer drugačna, toda opravile so jo z odliko, ker jih je usposobila za življenje, jim podarila življenjsko modrost in zavest, da jih v življenju spremlja božja previdnost. Še mladoletne so se zaposlile v različnih tovarnah in delale doma, dokler si niso ustvarile lastnih domov in si zgradile hiše, dovolj velike, da se bodo otroci, vnuki in pravnuki lahko vedno vračali domov. »Naj imajo oni dom, če so ga nam uničili!« pravi Nežka. Do danes so svoji 95-letni materi Jelenčevi otroci podarili 24 vnukov, 40 pravnukov in tri prapravnuke. Ne le njej, tudi Bogu in slovenskemu narodu.
Ko sem se poslavljala od Selške doline, me ni več obremenjevala ‘grozna stvar’, s katero sem bila zdaj seznanjena, ‘lik borca’ iz jutranjega avtobusa je čisto zbledel. Na tihem sem občudovala Boga, ki daje milost tolikim preizkušanim in trpečim, da lahko premagujejo hudobijo in vztrajajo v dobrem. »Kajti vse, kar prihaja od Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« Toda vera v koga? »Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin (1 Jan 5, 4-6).«
5. Osvoboditev
5.1. Štiri zgodbe »rešencev« z Verda
Justin Stanovnik
5.1.1.
»Izdajalci pa so prejeli zasluženo kazen.«
Jože Mekinda
5.1.2.
V kratkem besedilu, s katerim uredništvo uvaja štiri zgodbe tako imenovanih »rešencev« z vlaka pri postaji Verd, smo se naslanjali na pogovore z nekaterimi udeleženci, zlasti pa na tri spominska dela: Milan Guček, Jutri bo vse dobro, Ljubljana 1959; Jože Mekinda – Franci, Pohod II. grupe odredov na Štajersko, Ljubljana 1959; Franček Majcen, Tudi beseda je bila orožje, Ljubljana 1968.
V nedeljo, 28. junija 1942 so Italijani uprizorili obširne racije po Ljubljani. Zajeli so zlasti Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo. Vojaki so blokirali ulice, hodili od hiše do hiše in zganjali na kamione moške, ki so bili v letih, primernih za odhod v partizane. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih sortirali tako, da so morali iti posamič mimo zakritega kamiona in pri tem povedati ime, letnico rojstva in poklic. Če se je s kamiona zaslišal glas »Bologna«, je bil mimoidoči določen za internacijo. Po nekem karabinjerskem poročilu je bilo takih 598. Za internacijo so odbirali zlasti študente in uslužbence. Z italijanskega seznama »rešencev« na Verdu, ki obsega 338 imen, je razvidno, da je bilo od teh 162 študentov in 47 uslužbencev, delavcev na primer pa samo 35. Iz tega se nekoliko vidi, koga so Italijani imeli za nevarnega. Še istega večera, malo po deveti, so Italijani odpeljali internirance na kolodvor in jih po petdeset strpali v tovorne vagone. Teh je torej moralo biti najmanj 12, poleg tega pa še nekaj oklopnih in osebnih za posadko in spremstvo. Po enournem postanku v Borovnici je vlak okoli polnoči pripeljal pred postajo Verd, kjer ga je ustavil signal. Tu so partizani napadli. Partizani niso vedeli, kdo je na vlaku. Ustavili so ga zato, da bi nekaj zadnjih vagonov odpeli, jih po strmini spustili nazaj na borovniški viadukt, kjer bi se zaradi ostrega ovinka vagoni iztirili in viadukt porušili.
Ko so interniranci začeli vpiti, naj ne streljajo in da so v vagonih Slovenci, so partizani ustavili ogenj, razbili ključavnice in jih pozvali, naj grejo ven. Ker so se mnogi obotavljali, je pred enim od vagonov partizan zavpil, da bo sicer vrgel vanj bombo. Med tem so se tudi Italijani že bili odzvali in streljali na partizane in »rešence«, ki so spešili v strmino navzgor. Tri mrtve so pustili na vlaku, ranjence pa so nosili s sabo v gozd. Že tu v koloni so si nekateri začeli postavljati razna vprašanja; zajela sta jih negotovost in strah.
Očitno mnogi z osvoboditvijo niso bili povsem zadovoljni. Najprej niso hoteli iz vagonov, potem pa so iskali prilike, da bi izginili. Bila je tema, močno je deževalo, beg je bil tvegan, a vseeno možen. Guček pravi: »In ko sem pogledal za znanci, sem videl, da tega in onega ni več.« (32) Eden od preživelih, ki noče, da bi ga imenovali, pripoveduje, kako sta s prijateljem nekoliko zaostala , potem pa na ostrem ovinku takorekoč padla v razmočeno praprot pod potjo in tu čakala, dokler se niso izgubili zadnji glasovi kolone. Tudi se je med interniranci govorilo, takrat in pozneje, da se je neki Ančik, profesor risanja na 1. državni realni gimnaziji, na Pokojišču, kjer so se za kratek čas ustavili, z nekaterimi prijatelji izgubil med hišami in izginil. V nekoliko negotovo luč postavlja to zgodbo dejstvo, da na že omenjenem italijanskem seznamu tega imena ni. Pač pa je na tem seznamu pri petnajstih imenih pripomba, da so se navedeni prijavili italijanskim oblastem na raznih točkah: 6 na Vrhniki, 4 v Cerknici, 1 v Borovnici, po 1 na blokih Studenec in Kleče, dva pa na karabinjerski postaji na Drenikovi.
Partizani so ta razvoj opazili ali pa predvideli. Na to kaže Mekindova pripomba, da je poveljstvo »porazdelilo internirance med borce v bataljonu. Obveščevalna služba je bila takoj obveščena, da so med interniranci italijanski špijoni, na katere je treba posebej paziti. Porazdelitev je bila takšna, da so bili med vsakim partizanom po dva ali trije interniranci.« (324)
[Stran 043]
S tem pa so že nakazane poglavitne strateške postavke za vzdrževanje kohezije partizanske gverile – do neke mere pa tudi vsake druge gverile – negotovost, sumničenje, ovajanje, strah. Z nezaupanjem so prišleke gledali predvsem partizani sami. Ko se je po tako vznemirljivi noči zdanilo, pravi Mekinda, so se začeli borci razgledovati po internirancih: »Med rešenci so zagledali tudi sumljive ljudi, za katere so vedeli že, ko so oni delali na terenu. Takoj so jih prijavili komandam čet in bataljonov.« (324)
Tudi sicer dokaj trezni Majcen ni mogel mimo tega, da ne bi opazil, da »del rešencev ni bil posebno hvaležen za rešitev«. To si je razložil s splošno mislijo, ki jo je takole utemeljil: »Italijani so takrat pošiljali v internacijo ne samo pripadnike OF, temveč tudi mnoge ‘neopredeljene’ in tu in tam tudi belogardiste.« (90)
Ozračje sumničenja pa se ni vzpostavilo samo med partizani in interniranci, ampak so sumničili drug drugega tudi interniranci sami. Nekateri tudi zato, da bi tako dokazali budnost in si utrdili lastno varnost. Ko so ob partizanskem streljanju na vagone nekateri kričali, naj nehajo, ker da so to Slovenci – se spominja eden od njih – je nekdo zavpil, naj bodo tiho. »Rad bi vedel, kdo je to bil! Saj ste videli, da so vseh sort tiči med nami!« (Guček 38)
Usoda internirancev se je odločila drugega dne na Kožljevških Žagah. Po svoje so jo izbrali sami. Partizani so dali vsakomur na razpolago, da si izbere eno od treh možnosti: da se vključi v partizanske enote, da gre v okviru delavskega bataljona obdelovat kočevarska posestva, lahko pa gre tudi domov. Nemogoče je, da se ob tem ne bi vzpostavilo nevarno in napeto ozračje. Poleg tega jih je komandant takole nagovoril: »Okoli in okoli taborišča so postavljene straže, ki imajo nalog, da vsakogar ustrele, kdor bi skušal od tu pobegniti. Smrtna kazen je določena za vsako, tudi najmanjšo tatvino. Pri nas dela eden za vse, vsi za enega! Zato oddajte ves denar, ki ga imate, ker pri nas živimo in umiramo kolektivno! Smrt fašizmu!« (Guček 34) Čeprav je bila torej zadnja možnost za mnoge vabljiva, ton tistih, ki so jih pred izbiro postavljali, ni mogel skriti grožnje, ki je prežala za njo. A je vseeno nekateri niso videli! Franc Miklavčič se spominja, da sta mu prijatelja Dušan Krapež in Stojan Gala, takoj za tem, ko je postalo jasno, da tiste, ki so se odločili za vrnitev v Ljubljano, čakajo hude stvari, izrazila hvaležnost, da ju je odvrnil – ravno še pravi čas. Stvari pa so morale biti jasne takoj po izrekanju. Naj navedemo Gučka (40): »Zbor je bil končan in smo se mogli mi, borci, in za delo prijavljeni svobodno gibati po taborišču, one ‘za domov’ pa so odvedli za manjšo jaso in jih močno zastražili.«
Večina avtorjev in pripovedovalcev navaja za tiste, ki so se odločili za Ljubljano, število 30. Toda če sledimo ukazu bataljonskega politkomisarja Frica Novaka – objavljen bo v prvem prispevku – potem so jih ustrelili 12. A tudi teh niso pokončali takoj, saj povelje nosi datum 5. julij in je bil torej vmes vsaj en teden. Če so bile racije v Ljubljani 28. junija, potem velja, da so bili že naslednjo nedeljo nekateri od njih obsojeni na smrt v »svobodnih slovenskih gozdovih«. Toda Franc Miklavčič misli, da je bilo streljanje opravljeno takoj. Tudi Majcen (90) omenja te internirance, ko pravi, da so nekateri na skrivaj pobegnili in da je to stare partizane »razkačilo«. Potem pa dostavlja: »Fric je dal znova zaslišati ‘prostovoljce’ za Ljubljano in partizani iz štabnega spremstva so mi povedali, da je nekatere, ki so baje priznali, da so belogardisti, ukazal celo likvidirati.« Mogoče so koga ubili že tam, na licu mesta, tistih 12, o katerih govori Fricov ukaz, dan po ustnem izročilu komandanta Bračiča, pa šele čez teden dni. Na to bi dalo misliti tudi pismo, ki ga je Milan Gaberščik pisal staršem v Ljubljano, naj ne skrbijo, ker da je varen v Iškem Vintgarju.
Jože Mekinda pa je to zgodbo takole zaključil: »Okoli 40 mož in fantov v zboru pa je želelo, da bi jih pustili domov. Ti so bili najbolj sumljivi. Med njimi so bili vsi tisti, ki so jih že prej borci in interniranci označili za nevarne. Po celodnevnem zasliševanju so bili končno izločeni oni, ki so kot vohuni delali proti Osvobodilni fronti, med tem ko so se ostali priključili delavskemu bataljonu. Izdajalci pa so prejeli zasluženo kot kazen.« (324)
Ko Majcen opisuje vlogo, ki jo je pri stvari odigral Fric Novak, dostavi: »Menim, da je o Fricu treba povedati kaj več.« Nekaj tega, kar je o Fricu potem povedal Majcen, bi želeli povedati tudi mi, da pokažemo, kakšen duh je vladal pri partizanih in kako je oblikoval [Stran 044] svet, kamor so padli »rešeni« interniranci. Izbrali smo dva odlomka. Prvi govori o dveh partizankah:
Tragično se je končalo njegovo dvorjenje mladi skojevki, doma z ižanskega konca v Ljubljani. Ker mu je bila všeč, jo je zadržal, njo in prijateljico, v štabu, kjer naj bi počakali na nadaljnjo razdelitev. Tudi to pot njegovo gruljenje dekleta ni osvojilo. Ker je bil čedalje bolj nasilen, zlasti še potem, ko ga je imel nakolikanj pod kapo, mu je Ljubljančanka zagrozila, da ga bo prijavila. Fric se je ustrašil in, da bi se zavaroval pred morebitnimi neprijetnostmi, začel ukrepati. Namignil mi je, da sta Ljubljančanki sumljivi in sploh »kurbci«, poslal ju bo v četo. Nisem verjel. Toda dekleti sta bili takoj poslani iz štaba. Spremljal ju je eden izmed zaupnih Fricovih ljudi, človek, ki ga je Fric ponavadi uporabljal za likvidatorja. V četo nista nikoli prišli. Spremljevalec se je vrnil in brez posebnega razburjenja sporočil, da sta pobegnili. Za njima se je izgubila vsaka sled.
Drugi odlomek pa je o avtorju samem. Potem ko mu je povedal, kaj si o nekaterih rečeh misli, ga je Fric poslal iz štaba v četo:
Vedel sem, kaj takšna prestavitev pomeni. Na dušo mi je legla mora, težja od Krima.
Napočilo je najmučnejše obdobje v moje partizanskem življenju. Ko se danes spominjam nanj, se mi zdi, ko da se je vleklo brez konca in kraja, čeravno ni bilo daljše od deset dni. Vedel sem, da je Fric sklenil, da se me bo o prvi priložnosti znebil, da me bo poslal, kot je govoril, v »razhod«. Toda kaj naj storim? Mar naj bežim? Kam? V drugo četo? Razglasili me bodo za ubežnika in me v najboljšem primeru vrnili. Naj se umaknem v Ljubljano? Tudi tam me bodo imeli za ubežnika, morda celo za izdajalca. Prepuščen bom Italijanom na milost in nemilost. Dan ali dva sem ostal v Vintgarju pri četi. Spal sem nemirneje od zajca. Takoj za mano, najbrž ne po naključju, se je prikazal v četi Fricov likvidator.
Ta kratki in zelo pomanjkljivi uvod bomo sklenili tako, da bomo postavili neko vprašanje, nato pa bomo skušali izpeljati še neko primerjavo.
Najprej vprašanje. Koga so partizani pobijali v krimskih gozdovih prve dni julija 1942? Pobijali so »špijone«, »vohune«, »izdajalce«, skratka »belogardiste«. In kdo so ti ljudje bili? Lahko niso bili nič. Lahko pa so hodili ob nedeljah v cerkev. Lahko je bil kdo celo član Katoliške akcije ali član katere od legij, Slovenske, Sokolske, Narodne. Tako je bilo takrat: če nisi bil njihov, si bil špijon, vohun, izdajalec in belogardist. Nekoliko je tako še danes, le besede so drugačne.
Naša primerjava pa je naslednja. Zgodba, ki se je leta 1942 uresničevala v Ljubljani, na Verdu in v krimskih gozdovih – napeta, kakor da bi jo bil napisal velik umetnik – je bila tako narejena, da jo imamo lahko za podobo neke druge, mnogo večje in mnogo silnejše zgodbe. Ta zgodba govori o nesrečnem slovenskem narodu. In kdo je kdo v tej zgodbi? Interniranci so vsi Slovenci. Italijani so komunisti in njihovi pomagači, ki so se Slovencev polastili in jih postavili pred izbiro, ki jo je narekovala totalitarna ideologija. Postavili so jih pred trojno izbiro: eni so stopili v bojne vrste – in postali partijci; drugi so se odločili za delovna taborišča – in po posestvih, tovarnah, uradih, ustanovah in inštitutih služili sistemu; tretji pa so se tej izbiri uprli – in bili v uporu domala vsi pobiti. Ti so hoteli iti domov – hoteli so postaviti domovino in normalnega človeka. Tako kot na Krimu.
P. S.
V Enciklopediji Slovenije »rešenci« nimajo posebnega gesla. Njihovo zgodbo je dr. Tone Ferenc v polšesti vrstici obesil geografskemu geslu Verd. Glede pobitih pravi: »Ok. 10, ki so jih partizani prepoznali za nasprotnike OF, pa so usmrtili«. Konotativna zapletenost fraze prepoznati koga za koga ali kaj bo mogoče kdaj našla usmiljenega jezikoslovca, da jo razreši.
5.2. Smrt v tišini krimskih gozdov
Avgusta Gaberščik Smolej
5.2.1. Spomin na izginulega brata Milana Gaberščika 1918–1942
5.2.2. Moj oče Franc
je bil trinajsti otrok tesarskega mojstra, trdega Tolminca. Ob rojstvu mojega očeta je prišel najstarejši sin že od vojakov. Mati mojega očeta je izhajala iz nekdaj bogate družine Pavličev iz Vipavskega Sv. Križa. Bili so kmetje, posedovali so tudi mlin, v napoleonovih časih pa so s furmanstvom zelo obogateli. Vozarili so celo na Dunaj, in sicer vipavsko vino ter sadje, predvsem češnje in breskve. Imeli so več voz in konjev in seveda tudi hlapcev. Mladi gospodar si je lahko poiskal nevesto na Tirolskem. Zasnubil in poročil je Nemko, rojeno von Trübe, ki je bila šolana in je znala pisati. Ob tej babici se je mati mojega očeta naučila nemščine in pisanja. Ohranjena imam pisma, ki jih je pred letom 1890 pisala svojim po svetu raztresenim otrokom. Kasneje je bogastvo njenih staršev kopnelo, družina je obubožala in morda se je tudi zato poročila s šestnajstimi leti. Z njeno doto sta si z mojim dedom v Ajdovščini zgradila hišo. Od vseh trinajstih otrok jih je pri življenju ostalo le sedem. Zaslužek je bil skromen in v tako veliki družini je vedno primanjkovalo denarja. Mati je veljala za skrbno in nadvse dobrosrčno ženo. Poznali so jo po tem, da je sprejela vse berače, ki so prišli na prag. Ker jim ni mogla dati kaj prida jesti, jih je vsaj očistila umazanije, posebej tako razširjenih uši.
Starejši sinovi so se raztepli po svetu, v Gorico in v Trst, ter se uveljavili s pridnostjo in nadarjenostjo. Stric Vincenc (Cene) je postal uradnik pri tržaškem Lloydu, njegovi sinovi so že pred drugo svetovno vojno odšli v Čile oz. Peru in postali ugledni podjetniki. Stric Karli je izbral še v času monarhije vojaško kariero in je služboval v Pulju, dva od njegovih sinov sta študirala v kadetnici v Wiener Neustadtu in sta kasneje v času kraljevine Jugoslavije nadaljevala vojaško kariero v Beogradu in Zagrebu. Hčerke so odšle služit v Trst in Gorico. Tam so se tudi pomožile. Doma je ostal le moj oče.
Ko mu je bilo šest let, je mama umrla. V hiši sta ostala z očetom sama in otrok je ob pomoči sosed kuhal in nosil očetu kosilo na žago. V Trstu poročene sestre so se končno zavzele za najmlajšega in ga vpisale v slovensko Ciril–Metodovsko šolo pri sv. Ivanu. Tu je moj oče končno zaživel v družbi vrstnikov. Toda očetu v Ajdovščini se je stožilo po najmlajšem in moj oče je moral nazaj. V ajdovsko šolo, pa tudi k domačim skrbem in dolžnostim. Med šolskimi vrstniki je bila tudi kodrolasa Netka, ki je je bila sama dobrohotna milina. Ta je pozneje postala njegova žena.
Še preden je končal osnovno šolo, mu je nekdo, ki je služil vojake v Gradcu, priskrbel učno mesto pri nekem ključavničarskem mojstru. Ko je očeta ta ajdovski rojak kasneje obiskal, je ugotovil, da za otroka nihče ne skrbi in da ga celo navajajo na krajo (v bližnjem skladišču naj bi za mojstra kradel). Takoj mu je našel novega mojstra, ki pa je skupaj z ženo za mojega očeta res zgledno očetovsko skrbel. Ker je videl, da je otrok bister, ga je dal takoj, ko se je oče privadil nemščine, v večerno, kasneje pa celo v obrtno šolo.
Moj oče svojega dobrotnika ni nikoli pozabil in ga je še leta 1924 v Gradcu obiskal.
V času pred prvo svetovno vojno so se obrtniki izpopolnjevali tudi kot potujoči obrtniki rokodelci. Po nasvetu svojega mojstra se je tudi moj oče odločil za pot v svet. Podal se je v Nemčijo in tam delal po velikih mestih Dresdnu, Hamburgu, Hannovru, Bremnu. Delavstvo je bilo takrat stanovsko že dobro organizirano, zakoni so jih že ščitili pred samovoljo delodajalcev. Oče je upal, da bo s prihranki zmogel začeti študij na Visoki tehnični šoli, ki je bila namenjena sposobnim delavcem iz prakse. To mu ni uspelo, saj se je prehitro bližala vojaščina. Je pa poleg Nemčije obhodil tudi del Francije, vendar se v francoskem okolju zaradi jezika in svojskosti prebivalcev ni dobro znašel. Dolgo pa je delal tudi v Švici. Za potujoče rokodelce so veljali izredno strogi predpisi za čas nezaposlenosti. Nezaposleni so bili po hitrem postopku izgnani iz dežele. Mojega očeta je kontrola ujela prvi in edini dan nezaposlenosti, ko je zamudil vlak k vojakom v Gorico. Priprli so ga v Ženevi, da bi ga takoj naslednji dan odpravili čez mejo. Tiste noči v priporu oče ni mogel nikoli pozabiti. Do takrat je bil vajen reda, dostojnosti in moralne urejenosti svojih nemško govorečih vrstnikov, tu pa se je srečal s pijanci, delomrzneži, tatovi, pretepači, homoseksualci, njihovim jezikovnim zakladom in obnašanjem. Presrečen se je vračal v spremstvu oborožene straže preko švicarske meje domov, k vojakom. Potrdili so ga brez oklevanja in takoj dodelili v pisarno, morda ker [Stran 046] ni bil krepke postave, morda se jim je zdel primeren zaradi nastopa in zelo lepe in jasne pisave.
5.2.3. Moja mama Ana
je bila iz družine s sedmimi otroki, živi so ostali le štirje. Njena mama, ki smo ji rekli nona, je bila doma s Prema in se je pisala Kette. Mlada je služila v Trstu pri nekem drogeristu. Bila je visokorasla, v besedah premišljena in raje odrezava kot zgovorna. Pri sosedih je veljala za preudarno svetovalko, posebej so cenili njene nasvete pri boleznih, saj se je spoznala na zdravilne rože. Nono je bil nekoliko manjši od nje, bil je dobrodušen in vesel človek. Njegovi predniki so bili platnarji, ki so se priselili v Ajdovščino iz Like. Okoli l. 1800 je bil eden od njih celo ajdovski župan. Mnogi od njih so bili obrtniki iste stroke skozi več rodov, vsi po vrsti delavni in sposobni ljudje. Nono je še mlad dobil službo poštarja pri pogodbeni ajdovski pošti, ki je takrat tudi skrbela s kočijo za potniški promet do Gorice.
S prihranki sta si blizu nekdanjega rimskega castruma zgradila hišo, ki je danes spomeniško zaščitena. Najstarejša hči, teta Marička, je služila v družini enega slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu, kasneje se je vrnila z Dunaja domov in skrbela za ostarela starša. V njeni kuhinji je do smrti visela poročna slika zadnjega avstrijskega cesarskega para. Ona je edina od vse družine ostala doma tudi pod fašizmom. Bila je velik narodnjak, do svoje smrti v sedemdestih letih prejšnjega stoletja je svojemu naslovu dodajala »Slovensko primorje«, pa čeprav je bila Ajdovščina že davno priključena matični Sloveniji. Oba sinova sta študirala. Stric Janez (Ivan) je postal znan ljubljanski advokat, stric Avgust (Gustl) pa je končal učiteljišče v Gorici. Med prvo svetovno vojno je prišel v rusko ujetništvo. Preko Sibirije, Japonske in Ceylona se je vrnil šele 1920 v Evropo. Tudi on se je z družino umaknil v novo nastalo državo SHS. Moja mama Ana ali teta Neti, kot so jo vsi imenovali, in stric Gustl sta bila podobnega značaja in sta se imela izredno rada. Bila sta oba tenkočutna, topla človeka. Neti je bila najprej v gospodinjski šoli pri nunah v Gorici. Nune so jo brez pomisleka priporočile ženi znanega goriškega zdravnika dr. Dereanija in kasneje družini dr. Pontonija. Za mamo so bila goriška leta najlepša leta njenega življenja. Gorica je bila svetovljansko, danes bi rekli multikulturno mesto. Govorilo se je slovensko, italijansko in nemško. Tudi v italijanski [Stran 047] družini Pontonijevih, saj je bila gospa hči glavarja Wagnerja, služinčad pa v glavnem slovenska. Prva svetovna vojna in soška fronta sta ta čudovito uravnoteženi svet smrtno ranili.
5.2.4. Prva svetovna vojna
Moji starši so se poročili malo pred prvo svetovno vojno. Živeli so v Gorici. Toda že poleti 1915 so začeli evakuirati civilno prebivalstvo v notranjost Avstro-Ogrske. Mama se je kot begunka znašla v Sevnici. Tam sem bila tudi rojena. V begunstvu. Ljudje so jih sprejeli brez zanimanja in brez sočutja. Kot da so k njim prišli neki tuji ljudje iz neke tuje dežele. Usoda beguncev jih ni niti malo pretresla. Razumljivo, da si je po mojem rojstvu mama želela čimprej nazaj v rodno deželo, med svoje ljudi. Oče je po vojaščini vstopil v finančno službo in živel v različnih primorskih krajih. Nazadnje smo živeli v Krminu, ki je bil takrat pretežno slovenski.
Časi so bili vedno bolj negotovi, pomanjkanje pa vsak dan hujše. Mama je bila ponovno noseča in je dobesedno stradala z mano vred. Sredi 1918 so očeta ponovno vpoklicali. Spominjam se, da je bila še dolgo po vojni med dokumenti ovojnica iz trdega papirja in v njej z očetovo pisavo popisan trd list papirja: »Podpisani prosim, da o moji usodi ne obvestite moje žene Ane, ker je noseča. Do mojega odhoda je stanovala v Krminu.« To sporočilo je bilo napisano v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Za primer, da bi padel.
Čez čas se je oče vrnil živ in zdrav, dodeljen je bil ponovno v Gorico. Spominjam se, da je ob jasnem vremenu grmelo, da sem zaman prosila jokajočo mamo kruha in da smo bili vsi grozovito lačni. Morda je mama tudi zaradi prestradanosti jeseni 1918 prezgodaj rodila drobnega fantička. Bile so ga same koščice. Sosedje so požrtvovalno skrbeli za nas, si pritrgovali od ust in iskali po okolici mleko za nas. Na vso nesrečo je novorojenček zbolel za špansko, ki je takrat pustošila po Evropi. Mama ga je morala buditi iz vročice in mu po kapljicah vlivati svoje mleko. Oče se je odločil, da nas bo odpeljal k sorodnikom v Gorico. Najprej je šel v Gorico samo z menoj, da bi vse pripravil in uredil. Mene je mislil pustiti pri tetah, sam pa bi se vrnil še po mamo in bratca. Toda fronta se je nezadržno bližala in v nekaj urah je cesto med Krminom in Gorico preplavila reka beguncev. Kot da jih poganja skrivna moč, so se ljudje ob bobnenju topov odločali za takojšni beg. Zaradi sosedov, ki so se pripravljali na odhod, vseeno kam, samo stran od pobočij, s katerih se je slišalo grmenje, je tudi mama brezglavo stlačila še mokre plenice v priročno torbo, zgrabila dojenčka in se pridružila množici, ki se je valila proti Gorici. Poskus očeta, da bi se vrnil v Krmin po mamo, je bil brezupen, saj so se valile nepregledne množice v nasprotno smer.
Čez Sočo so za potrebe avstrijske vojske postavili pontonski most, ki so ga stražili madžarski vojaki. Z zmerjanjem in kletvicami, s puškinimi kopiti in nasajenimi bajoneti so odganjali begunce. Vendar so jim ljudje prišli za hrbet in vdrli čez gugajoči se most. Neki madžarski vojak, ves zaripel od zmerjanja, je mamo odsunil s puškinim kopitom proti robu majajočega se mosta. Obupana je mama spustila torbo s plenicami, stisnila z obema rokama otročka k sebi in se obrnila proti vodi. Kot da bi hotela skočiti v naraslo reko. Tisti trenutek se je ob njej znašel mlad moški, jo zagrabil za ramena, jo previdno prisilil, da se je obrnila stran od [Stran 048] vode in jo nato brez besed potiskal proti sredini mostu, proti množici, ki si je utirala pot mimo vojakov na drugo stran Soče. Potem ji je podal tudi torbo s plenicami. Imena in usode neznanega rešitelja ni nikoli izvedela. Komaj živa je prišla do svojih, še je prepoznala moža, ko je pritekel, nato pa se je onesvestila.
V Gorici smo bili tako rekoč na varnem. Izstradani bratec pa je nihal med življenjem in smrtjo.
5.2.5. Slovo od Goriške in prihod v Ljubljano
Kot mnogo Slovencev se je tudi oče po porazu avstrijske vojske in ob vkorakanju italijanskih čet v Gorico odločil za odhod v državo SHS. Jugoslovanske železnice so naše skromno imetje prepeljale zastonj in nas pustile v Kočevju, kjer so nas namestili v staro šolo. Okoli leta 1920 smo se preselili v Ljubljano, ker je oče dobil službo in službeno stanovanje pri finančni kontroli na Bregu. Prva očetova plača je zadostovala le za 40 l mleka. Trgovec Šarabon nam je dajal moko za kruh na upanje, kar je bilo v tistih časih resnično delo usmiljenja. Največja skrb pa sta bila bratec, ki je na čudežen način preživel špansko, in mama. Oba sta namreč zelo težko prenašala ljubljansko meglo, ki je sončna, prijazna Goriška ne pozna. Kašljala sta noč in dan.
Mami je od vsega hudega začelo tudi nagajati srce. Spominjam se, kako je slonela ob oknu in gledala proti hiši župana Ivana Tavčarja: »Le kako, da mi ljubi Bog ne pomaga, ko ve, da za bolezen nimam ne časa, ne denarja. Tam čez pa mirno počivajo in še vedo ne, kako so srečni.« Gospa Franja Tavčar je bila vedno zelo ljubezniva, naju z bratom je velikokrat ogovorila ali pobožala, ko naju je srečala na cesti. Mami je ponudila pomoč, najbrž je vedela, da smo begunci. Mama pa je dobrohotno pomoč odklonila, saj ljudje takrat niso bili vajeni podpor; imeli so še svoj ponos, da stiske niso mogli priznati pred tujim človekom.
5.2.6. Najino otroštvo v Ljubljani
Bratec vrstnikov ni dohajal. Največ skrbi je zbujalo dejstvo, da še v petem letu ni spregovoril. Zdravnik je mamo tolažil, da bo otrok kmalu spregovoril, saj da normalno sliši in da že tvori posamezne glasove. Mama se je vseeno žalostila, ga nežno ogovarjala, on pa se je zatekal k njej, pazljivo opazoval njena usta, ko mu je govorila. Najraje pa je posedal pri kolesu šivalnega stroja in ga neutrudno vrtel. Nekega dne pa je pri tej igri začel oponašati lokomotivo. Ves srečen je stekel k mami.
Odkril je govor. Klepetal je od jutra do večera. Kot bi hotel nadoknaditi vse zamujeno. Posamične besede je izgovarjal jasno in čisto in kmalu tudi sestavljal kratke stavke. Vključeval je vedno nove in nove besede. Ko je spregovoril, je postal samozavestnejši. Najbrž ga je ta uspeh opogumil, da je čisto sam našel pot do železniškega nadhoda čez Dunajsko cesto (današnji podhod pod železniško progo), kamor smo hodili z očetom gledat vlake in premikanje lokomotiv. Obupana mama je bila prepričana, da je padel v še neregulirano Ljubljanico, saj se je takrat breg spuščal čisto do gladine in otroku ne bi bilo težko priti do vode. Nihče si ni mogel predstavljati, da bi petleten otrok sam odšel tako daleč. Vsi sosedje in znanci so ga iskali tudi po bližnjih ulicah, dokler ga ni pripeljal eden od sosedov, ki ga je srečal na Dunajski.
Breg z okolico je bil še posebej zaradi bližnjega Fürstenhofa, griča z razvalinami nekdanje knežje palače, skorajda pravljično okolje. Na mestu Fürstenhofa so kasneje zgradili Narodno in univerzitetno knjižnico. Kljub temu so naju z bratom vpisali v otroški vrtec. Brat je obiskoval vrtec na Grabnu, ki je bil brezplačen in namenjen preprostejšim slojem, mene pa so vpisali v uršulinski vrtec, za katerega je bilo treba plačevati šolnino. V tem vrtcu so bile deklice premožnejših meščanskih družin. Bile so samozavestne, in čeprav so me sestre hvalile zaradi ročnih in govornih spretnosti in čeprav sem [Stran 049] deklice v tem celo presegala, me nikoli niso zares sprejele medse. Bila sem po vedenju in obleki različna od njih. Pri njih doma niso kupovali kruha na upanje, pa tudi oblek jim niso krojili za leto dni naprej kot meni.
S spoštovanjem se spominjam svojih požrtvovalnih staršev, ki so nama z bratom skušali dati čim boljšo popotnico v življenje. Oče je delal tudi honorarno – kot varnostnik na ljubljanskem velesejmu –, da nama je z bratom omogočil primerno vzgojo in šolanje. Oba sta se zavedala, da v mestu ni več tiste skupnosti, ki je značilna za vaško oz. podeželsko okolje, kjer skupnost pomaga staršem, da otroku privzgojijo pozitivne vrednote. Da mesto zaradi narave sobivanja njegovih prebivalcev nujno vzgaja sebičneže, se danes le malokdo zaveda. Najini starši, čeprav preprosti in neizobraženi, so imeli kulturo duha, ki se rojeva iz življenjskih izkušenj in daleč presega šolsko znanje.
5.2.7. Širom po Sloveniji
Oče je bil pogosto premeščan. Tako smo med drugim živeli v Šentilju, kasneje v Škofji Loki, pa spet v Ljubljani. Očeta so ob ustanovitvi banovin premestili celo v Zagreb, pa sta se z mamo vendarle še pred začetkom vojne vrnila v Ljubljano. Oče se je nenehno poklicno izpopolnjeval (danes bi rekli, da je študiral ob delu) in je končal svojo poklicno kariero kot finančni inšpektor. Brezhibno je govoril nemško, italijansko in slovensko. V njem je bila tudi velika želja po splošni izobrazbi. Kot gost je npr. obiskoval celo predavanja ljubljanskega filozofa prof. Vebra in k maši je hodil vsako nedeljo peš z Bežigrada k frančiškanom na Tromostovje, ker so se mu zdele socialno obarvane pridige p. Angelika Tominca primerne njegovim izkušnjam in času, v katerem je živel. Z mamo sta redno hodila v gledališče, še posebej v opero. Imela sta mnogo znancev in prijateljev, posebno med primorskimi rojaki. Na svoje primorske korenine nista nikoli pozabila.
Nama z bratom sta omogočila čim boljšo izobrazbo, v najširšem pomenu besede. V šolo sva se vozila iz Škofje Loke. Jaz na učiteljišče, brat na realko. Oba sva bila telovadca in skavta, posebno brat je veliko hodil poleti in pozimi v hribe. Poletja smo pogosto preživljali na taborjenjih. Bila je lepa, osrečujoča mladost.
Odpirali smo se tudi v svet. Brat je odhajal na mednarodne delovne tabore študentske mladine v tujino in imel povsod po Evropi prijatelje. Jaz sem po končanem učiteljišču odšla v Francijo. Pomagala sem kot vzgojiteljica v nekem internatu in obenem hodila [Stran 050] na predavanja. Bila so že leta tik pred vojno. Ozaveščena Evropa je že videla, kako se nevarno razraščajo fašizem, nacizem in komunizem. Mnogi mladi so iskali odgovorov, kako pravično urediti družbene razmere doma in v širšem evropskem okviru.
Druga svetovna vojna pa se je neusmiljeno bližala. Ko je moj bodoči mož po nekaj letih brezposelnosti končno dobil mesto suplenta, najprej na gimnaziji v Murski Soboti in kasneje na učiteljišču v Mariboru, sem pustila učiteljsko mesto v Narapljah pri Majšperku in se poročila.
5.2.8. Maribor ob začetku vojne
Tik pred vojno sva z možem že živela v Mariboru. Imela sva malo znancev. Mesto samo nama je bilo tuje in težko sva se privajala na to, da so bile ulice glasne od popačene narečne nemščine in da se je toliko ljudi oblačilo v pollovsko moško modo, ženske pa v »dirndle«. Tu in tam je že bilo slišati malce pritajeni heil! V nekaterih trgovinah slovensko govorečih kupcev niso postregli. Slovenci smo zanje vedeli in se jih dosledno izogibali. Bil je čas mračnih pričakovanj. Predstavljali smo si, kaj nas čaka. V skrbi za pred nekaj meseci rojeno hčerko, nedonošenčka, sva se z možem odločila, da odnesem otroka k mami v Ljubljano. Nekaj dni za tem so Nemci napadli Jugoslavijo in prestopili meje. Nerazgledani in maloumni so jih pozdravljali.
Iz Ljubljane sem se vrnila v zasedeni Maribor. Strahoma sem se podvizala po skoraj praznih ulicah. Mesto je bilo omrtvelo, izložbe so prazne zijale v tihe ulice, okna hiš so bila zaprta in zagrnjena. Po Gosposki ulici mi je prišla naproti skupina nemških vojakov v nogometnih dresih. Sami visokorasli arijski lepotci. Strumno so korakali in prepevali koračnico. Namenjeni so bili na vadišče pod Kalvarijo. Redki pešci so jim dvigali roke v pozdrav in vzklikali heil. Drugi so hitro zavili v kakšno vežo ali stransko ulico. Sama sem se umaknila v bližnjo pekarno. Na policah so bili le nizki, močno zapečeni hlebčki iz fižolove moke. Skladišča so bila izpraznjena.
Ko sem prišla do stanovanja, je bilo zaklenjeno. Policija je prišla že takoj drugi dan zasedbe po moža in ga odpeljala v meljsko kasarno. Naše stanovanje je zaklenila hišna gospodinja. Jokala je, ko mi je pripovedovala, da ni mogla nič pomagati, saj so jo vojaki ostro zavrnili, ko je hotela mojega moža samo opomniti, da vendar ne more brez vsega od doma.
V nekaj dneh sem moža izsledila. Uniformirane nemške uradnice so zelo neprijazno pojasnjevale, kako, kdaj in kam lahko prinesemo pakete za zapornike. Navodila pa je uprava spreminjala iz dneva v dan. Meljska kasarna je bila prenatrpana, možje so ležali na tleh drug ob drugem, tako da se še premakniti niso mogli. Žene smo prihajale vsak dan in skušale oddati najnujnejše. Obiski niso bili možni. Da bi može vsaj videle, smo žene hodile na vse zgodaj na ulice, ki so vodile proti kasarni. Zlasti izobražence (duhovnike, profesorje, zdravnike itd. ) so Nemci gnali na različna fizična dela in se jim posmehovali. Najzanesljiveje pa smo nekatere lahko videle može skozi zaprta okna kasarne na tisti strani, ki je bila obrnjena proti železničarskim vrtičkom. S precej tveganja so nam lastniki dovolili, da smo posedale na [Stran 051] klopcah in skušale priti v stik z zaporniki. Kmalu je začel delovati v kasarni sobni »telefon«, zaporniki so svojce prepoznavali in se medsebojno obveščali. Ko je stekla železniška proga Ljubljana–Maribor čez popravljeni dravski most in skozi obnovljeni predor pri Črešnjevcu, je to pomenilo, da bodo Nemci začeli Slovence pospešeno seliti na jug. Ko sem zadnjič »obiskala« moža, sem ga tudi prvič videla pri odprtem oknu. Nagnil se je daleč čez rob okna in mi zaklical : »Izgini v Ljubljano.« To je pomenilo: »Pohiti, da te ne bodo pobrali.«
Meljska kasarna pa se ni naglo praznila. Ko je stekla proga proti Ljubljani, so začeli dovažati svojce zapornikov. Tako so selili cele družine. V sobi mojega moža so pripeljali zaprtemu očetu sedem otrok. Mama jim je umrla, med tem ko je bil oče v zaporu. Dobri sosedje so vsakemu od otrok pripravili »punkeljček«, najmlajšemu, ki pa je kar naprej jokal, ker je hotel vzeti seboj še muco, pa so dali kletko s ptičkom. Ob takih prizorih se je prenekateri med zaporniki razjokal.
Veliko skupino mariborskih Slovencev so odpeljali v Šljegovac v Srbiji. Hitro so se organizirali. Čeprav so stanovali na različnih krajih, so imeli nekakšno zadrugo, ki je skušala poskrbeti za čim bolj znosno življenje. Mož je celo nekaj časa poučeval na tamkajšnji gimnaziji. Ker smo imeli v Beogradu sorodstvo, so mu priskrbeli dokumente, da se je lahko naselil pri njih. Mož se je želel prebiti do Ljubljane, kar pa je bilo seveda brez ustreznih dokumentov smrtno nevarno.
Ko sem iz časopisa izvedela, da namerava slovaška vlada odpreti svoje predstavništvo v Zagrebu (Slovaška in Hrvatska nista bili zasedeni, Nemci so njuno »neodvisnost« tolerirali), sem se podala čez Sotlo. Mož je že pred vojno imel žive stike s Slovaki. Mnogo je prevajal in pisal o njih. Upala sem, da mi bo uspelo priti do slovaškega predstavnika. Usmilil se me je vratar hotela, kjer je gospod stanoval. Tiho mi je rekel: »Ker rešujete moža in ker ste Kranjica, vam zaupno povem, da je danes gospod gost dr. Botterija. Tam ga boste lahko našli, ob primerni uri seveda.« Slovaška vlada je možu res izdala slovaški potni list, s katerim se je lahko mirno podal iz Beograda preko Hrvatske v Ljubljansko pokrajino. Posredoval je slovenski Rdeči križ, pomoč in angel varuh desetinam preganjanih in ogroženih.
5.2.9. Beg iz Maribora v Ljubljano
Imetje aretiranih je avtomatično postalo »državna last« in je pripadlo rajhu, vendar je nemška oblast nekako pozabila na naše stanovanje. [Stran 052] Še ko je bil mož v meljski kasarni, sem se na nasvet znancev in z njihovo pomočjo pripravila na selitev. Direktne zveze z Ljubljano še vedno ni bilo, ker je bila proga še poškodovana. Vse imetje je bilo treba prepeljati najprej z avtom do Slovenske Bistrice. S hvaležnostjo se spominjam prevoznika Felacherja, trgovske družine Kovačič, trgovca Korena, ki so mi, ne da bi prosila, ponudili pomoč. Pa tako ni bilo le v mojem primeru. Med Slovenci je bilo takrat toliko solidarnosti in nesebične dobrote. Vsakdo je skušal pomagati. Vsa čast našim železničarjem, morda najprej železniški upravi, ki je ostala v slovenskih rokah. Mislim, da je za to progo zvišala število osebja na progi tudi zato, da so ti krepki fantje in možje pomagali beguncem reševati imetje. Skozi poškodovani predor pri Sl. Bistrici so nosili naše pohištvo, prtljago, zaboje s slovenskimi knjigami … Nihče ni nikogar nadziral, nihče ni ničesar ukradel. Vse je prišlo varno na vlak, ki je čakal na slovenjebistriški postaji. S posebno toplo mislijo se spominjam postajenačelnika iz Slovenske Bistrice, ki je že dobil odlok zasedbenih oblasti, da ne sme več nakladati imovine mariborskih beguncev. Toda s svojim delom je nadaljeval. Nemci so ga, družinskega očeta, kmalu aretirali in takoj ustrelili kot talca. Zame je ta mož (in njemu podobni) pravi junak, zvest tako svojemu narodu kot svojemu srcu.
Danes premišljam, katero zlo je razgradilo tisto na začetku vojne tako prvinsko občutje povezanosti vseh Slovencev, kaj je ohromilo našo presojo dobrega in zlega, dovoljenega in nedovoljenega, laži in resnice. Kako je mogoče, da se je narodna skupnost tako razklala, po vsem trpljenju, namesto da bi nas skupna usoda še bolj povezala? Saj smo ena sama družina po krvi in po skupnem doživljanju ogroženosti in zatiranja skozi vso našo zgodovino.
5.2.10. Ljubljansko zatočišče
Tisti čas je bila Ljubljana še vedno domače, naše mesto, mesto vseh Slovencev. Srečni smo bili, da je bila družina zbrana in da smo imeli občutek nekakšne varnosti. Živeli smo s starši in bratom v majhnem, dvosobnem stanovanju, ob skromnih očetovih dohodkih (oče je bil redno zaposlen pri finančni straži na Bregu). Mož je tu in tam priložnostno dobil kakšno delo, jaz sem pomagala šivilji, ki je stanovala v kletnem stanovanju. Brat, diplomirani jurist, je že prakticiral na sodniji in pripravljal pri dr. Leonidu Pitamicu doktorat, nameraval se je vpisati še dodatno na montanistiko.
Živeli smo za Bežigradom. Povprečni Slovenec je pozdravil misel na odpor zoper okupatorja. S spoštovanjem se spominjam narodnega heroja Ljuba Šercerja. Po razsulu jugoslovanske vojske se je zatekel k staršem v Ljubljano. Stanovali so ob šišenski progi. Takrat so Nemci že izseljevali slovensko prebivalstvo z Gorenjske. Ljubo je podnevi in ponoči nemo spremljal transporte, jok in glasno poslavljanje. Gospa Šercerjeva nam je po njegovi smrti o tem pripovedovala »Mama,« je s sklonjeno glavo rekel, ko ga je nekoč opomnila, naj vendar vsaj ponoči počiva, »mama, jaz sem vendar častnik, vojak, moja dolžnost je, da branim moj dom in moj rod. Mama, ali me lahko razumeš, da jih spremljam vsaj v mislih.« Vojaške akcije, ki jih je kasneje vodil kot šolan strateg, niso terjale žrtev kot mnoge druge partizanske bitke. Italijani so ga odkrili, ujeli, sodili in ustrelili. Vojak, ki je taktično dognano vodil [Stran 053] partizanske boje, je obledel v narodnem spominu. Dal je le ime vojašnici, ki je nosila popačeno ime »Kasarna Ljube Šercera« (namesto slovenskega Ljuba Šercerja).
Ko se je začelo streljanje talcev kot odgovor okupatorja na poulične likvidacije, je razpoloženje v Ljubljani postalo mračnejše, pogovori med sosedi redkejši in tišji. Prebivalstvo je bilo pretreseno, saj ni bilo mogoče videti smisla slovenskih izgub niti se ni vedelo, kdo sploh odloča o likvidacijah, ki so izzvale italijansko streljanje talcev.
Streljali so jih ob prvi zori. Zbujali smo se že mnogo prej in čakali na rafale iz Gramozne jame. Jasno nam je bilo, da so Italijani stopnjevali teror brez posebnega tveganja in žrtev na svoji strani. Zgroženi smo gledali, kako so se mimo naše hiše vračali italijanski vojaki. Včasih so nosili puške kar v rokah, gledali v tla s sklonjeno glavo in se le podrsavajoč pomikali naprej. Če so se od streljanja vračali presunjeni sovražni vojaki, kako ne bi bili presunjeni Slovenci, ko smo odkrivali, da po neki prikrivani strategiji nekdo pošilja v smrt svoje lastne ljudi.
5.2.11. Bežigrajska racija
Italijani so kot okupatorji morali računati na odklonilno vedenje Slovencev, oplašilo pa jih je tudi delovanje OF. Odločili so se, da bodo v Ljubljani razredčili moško prebivalstvo. Začele so se racije.
Ko so italijanski vojaki zastražili okolico hiše, kjer smo stanovali, sta se brat in mož odločila, da se bosta skrila. Oče je že bil v zaporu. Zaradi suma, da je sodeloval z OF, ker je iz njegove pisarne na Bregu izginilo nekaj pušk. Tudi mame ni bilo doma. Bila je že nekaj tednov v bolnici. Tako sem ostala v stanovanju sama z otrokom. Mož se je skril na podstrehi za dimnik. To skrivališče mu je svetoval oz. prepustil brat rekoč: »Pojdi ti gor, ti imaš otroka.« On sam pa je šel v klet. Toda čez kratek čas se je vrnil. »Mislim, da je bolje tako,« je rekel. »me bodo pač pobrali. Če bi me našli skritega, bi me aretirali in zaprli. Iz zaporov pa, dobro veš, pobirajo talce za Gramozno …« Ko so prišli vojaki, je še pobožal hčerkico in mi naročil, naj pozdravim mamo in očeta. Nato sva se poslovila. Naslednji dan mi srce ni dalo, da ne bi že na vse zgodaj odšla s tablico čokolade in nekaj popotnice iskat brata v kasarno in nato na železniško postajo. Toda fante so že odpeljali.
Pri Verdu so vlak napadli partizani. »Osvobodili,« kot so rekli.
5.2.12. »Spomin«
Neke poletne noči so nas zbudili koraki v predsobi. In ihtenje. Zagledali smo očeta, kako je jokal in si zakrival obraz. »Tata, ali ti je slabo?« prijeli smo ga za roke in ga spremili v sobo. »Klical me je, klical me je: tata, tata! jaz pa sem zastonj iskal z očmi v mraku okoli sebe … in nisem se mogel premakniti. On pa je še kar naprej klical: Tata, [Stran 054] tata, o ljudje moji!« Mirili smo ga: »Tata, pomiri se, ne joči, to je samo môra zaradi Gramozne …« Vsi smo si brisali solze. Mama pa je stala kot okamenela, sklenila je na prsih roke in sklonila glavo. Nič ni rekla.
Kot smo mogli sklepati kasneje, je bila to noč bratove smrti na robu Krimske jame.
5.2.13. Vabilo s sodnije
Čez nekaj mesecev (ne spominjam se več natančno kdaj, vsekakor po italijanski jesenski ofenzivi) je oče dobil uradno vabilo s sodnije, da naj se zglasi pri nekem italijanskem oficirju. V skrbeh sem spremljala očeta, saj je bil tisti čas čas nenehne ogroženosti. Oficir nama je pojasnil, da so med ofenzivo zaplenili obilo kurirske partizanske pošte. Med to pošto je bila tudi ovojnica z očetovim naslovom. Oficir jo je izročil očetu na vpogled. V kuverti je bila vizitka mojega brata in naslednje sporočilo brez datuma:
»Dragi moji, ne skrbite zame, saj jaz dovolj skrbim za vas. Internirali so nas v Iškem Vintgarju. V nekaj dneh nas bodo izpustili. Vaš sin in brat Milan.«
(Prepisa tega sporočila se dobro spominjam. Z mamino pisavo je bil napisan na listku, iztrganem iz majhnega notesa. Našla sem ga v škatli, med stričevimi fotografijami. Ne vem, koliko sem bila stara, znala pa sem ga že prebrati. Postal je moja skrivnost, o kateri sem nenehno premišljevala. Op. M. A. Smolej – Ficko)
5.2.14. Iskanja
Po tem sporočilu smo upali, da so brata res izpustili in da je bil morda spet zajet in poslan v internacijo. Čakali smo sporočila. Ker je vsa leta hodil na mednarodne študentske delovne tabore, smo upali, da se mu je morda posrečilo pobegniti iz taborišča in se prebiti v Švico, kjer je imel prijatelje. Poizvedovali smo v Franciji, na Nizozemskem, Danskem, v Švici in Liechtensteinu. Tudi preko švicarskega Rdečega križa. Vse zaman.
Obrnili smo se tudi na prijatelja Edvarda Kocbeka, ki je bil tedaj že v partizanih, na terenu. 6. XII. 1942 nam je Kocbek po ilegalnih zvezah poslal tole pismo:
Dragi Florijan (moževo ilegalno ime),
prejel sem tvoj listek z dne 23. XI. t. l. in ti odgovarjam: najprej po svoji vednosti.
Arhivi so po jesenski italijanski ofenzivi v glavnem uničeni. Sporočam ti torej po spominu. Spominjam se, da je štab notranjske grupe tedaj poslal poročilo, čim je osvobodil Bežigrajce iz vlaka pri Verdu. Poročal je, da je osvobodil toliko in toliko ljudi, da sta od njih padla dva že pri napadu na vlak, da jih je nekaj takoj pobegnilo pred partizani, da je ostale vodstvo zaslišalo takoj, pozneje pa še enkrat natančneje, da se je pri tem oglasilo za partizane okrog 80, velika večina za navadno delo, okrog 12– 15 pa se jih je – po poročilu– uprlo in so bili zaradi tega likvidirani. Tega se spominjam iz poročila. Grupni štab o teh likvidirancih ni govoril natančneje. Ko je ves transport prišel na Kočevsko, so prinesli z njim osebni seznam, ki se je tikal le–teh, medtem ko o likvidirancih ni bilo mogoče sestaviti niti najosnovnejših podatkov.
Iz pripovedovanja očividcev smo takrat dobili vtis, da je pri tistih 12–15 šlo za razne sumljive tipe. Niti pojma nismo imeli, da bi se mogla dogoditi kaka taka svinjarija. Toda niti jaz niti kdorkoli med nami ni niti posredno ali neposredno kaj slišal o Milanu Gaberščiku.
Iz tega sledi, da moram z jarko lučjo posvetiti v razmere v bivši komandi grupe in prijeti člane takratne komande, v kolikor so še pri življenju. Čim dobimo kakršne koli podatke, bomo tebe takoj obvestili, obenem pa ravnali primerno odgovorom. Hočem na kratko pribiti še sledeča dejstva: če se je ta svinjarija zgodila, potem je to eden tistih [Stran 055] ekcesov, ki so se dogajali na osvobojenem ozemlju, to se pravi v tistem času, ko je bilo pravo in polno sodelovanje naše skupine silno težko, kajti na eni strani smo imeli opravka z oblastno pijanostjo partije, na drugi strani pa z anarhično razgibanostjo terena. Kljub vsemu naporu nismo takrat dobili niti zadostnega vpliva na sestavo komande in komisarske plasti. Ofenziva je vse spremenila. Zdaj urejamo marsikaj, med drugim tudi zbiramo gradivo o ekscesih, da se krivci kaznujejo že danes, zagotovo pa po vojni. Javim se torej še enkrat.
Prijateljski pozdrav od Pavla
(partizansko ime Edvarda Kocbeka).
Kocbek je, kot je obljubil, poslal tudi drugo pismo, in sicer 12. I. 1943, vendar v njem ne pojasnjuje konkretnih okoliščin niti ne govori o krivcih in njihovem kaznovanju, kot je v prvem pismu obljubljal. V svoji tragični nemoči se umika v skorajda pesniško obarvano intimo. (Op. M. A. Smolej – Ficko.)
Draga prijatelja,
prejel sem vajino pismo. Verjemita mi, da sem ga prebral s spoštovanjem, ki gre vajini veliki bolečini. Morebiti bi bilo lepše, ko bi po vsem, kar vaju je zadelo, molčal in vaju ne motil, posebno zato, ker nimam na razpolago človeških sredstev, da bi stvar do kraja dognal, niti občutka, da bo s kaznijo pravici zadoščeno. Pred vama stojim neroden, morem in moram le to, da vama odprem samega sebe. Vsi smo med seboj povezani. Vajina bolečina je moja in moja je vajina. Zato vajino trpljenje ne sme priti v nasprotje z zvestobo, ki jo razodeva vajino pismo. Zato se ne smeta izolirati. Bodita močna in spregovorita med seboj o sveti dolžnosti, ki je največja med današnjimi dolžnostmi: biti zvest narodu in človeku. Ne smeta se umakniti v samoto, pomoč živemu je več od pietete do mrtvega. Posebno še, ker mrtvi vedo, kaj je resnica. Mrtvega brata bosta častila le z enim samim smislom njegove smrti, z žrtvijo vsemu tistemu, kar bo prišlo nam in našim otrokom, čeprav ne poznamo okoliščin in odgovora na zakaj in kako.
Obema toplo stiskam roko in vežem misli na vajinega otroka
Gregor
(S tem imenom se je Kocbek pogosto podpisoval pod svoje prispevke v reviji Dejanje, op. M. A. Smolej Ficko.)
5.2.15. Kruta gotovost
23. januarja 1943 je časopis Jutro objavil daljše poročilo o »osvobajanju« na Verdu. Posredovali so tudi kopijo partizanskega povelja za likvidacijo ujetnikov z »osvobojenega« vlaka.
Štab 1. bataljona
»Ljube Šercerja«
KRO komandi 1. čete Šercerjevega bataljona
Štev. 248 Na položaju
Na položaju
Dne 5. julija 1942
Strogo zaupno!
Po ustni naredbi komandanta tretje grupe odredov Mir. J. Bračiča morate 12 internirancev, ki smo jih rešili iz ujetniškega vlaka tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno. Strogo pazite na to, da se o tem ne bo ničesar izvedelo in da Vam kdo ne pobegne. Za izvršitev te naredbe odgovarjate osebno. – Ponovno Vam narejamo, da se mora tov. Brence iz Ustja takoj javiti v štabu. Opazka o italijanskih letakih je nevredna zavednega partizana. Na Vašem področju je dovolj cestá po katerih se kretajo Italijani.
Smrt fašizmu – svobodo narodu !
Politkomisar Fric Novak, l. r.
V Jutru je bil objavljen za bratom tudi krajši nekrolog. Povzemam nekaj misli:
Že ko je leta 1936 stopil na univerzo, je bil sprejet od svojih tovarišev na najprisrčnejši način, saj so v njem dobili iskrenega prijatelja in tovariša. Društvo nacionalnih akademikov je imelo v njem enega svojih najboljših članov. Njegovo delo ni bilo omejeno samo na strokovni študij, temveč se je zanimal za vsa pereča vprašanja, ki so zanimala mlado doraščajočo inteligenco. Na podlagi spoznanj je bil odločen pristaš idealističnega svetovnega nazora in načelen nasprotnik komunizma, vendar v svojem kristalno čistem značaju ni bil sposoben storiti nikomur nič žalega in ni ga pod soncem človeka, ki bi mu bil pokojni Milan skrivil las.
[Stran 056]
V želji, da si čim bolj razširi svoje obzorje, se je skozi dvoje počitnic udeležil mednarodnega akademskega delovnega tabora v Švici, od koder je prinesel nebroj odličnih izkušenj.
Danes še počiva dragi Milan Gaberščik tam nekje sredi gozda, toda prišel bo čas, ko bodo njegove kosti našle svoj zadnji mirni počitek v blagoslovljeni zemlji.
Ljubljana ni bila več zatočišče. Če je bil Maribor ob prihodu Nemcev mrakobno zlovešč, pa je postala Ljubljana po vseh teh dogodkih mesto nenehne bojazni in strahu. Upanje, da bi bil brat še živ, je po vseh teh dokumentih zbledelo. Njegova smrt je postajala gotovost.
Moj brat je bil brez tožnika in brez sodnika pokončan ob Krimski jami. Ker se je odločil, da se ne pridruži partizanom, ampak se vrne raje domov. V Ljubljano, ker je imel očeta v zaporu, mamo v bolnici, svaka in sestro z otrokom, nepreskrbljene begunce iz Maribora.
Je bil mar zato sovražnik? Bi utegnil biti izdajalec? Česa? Komu? On, narodno zavednih Primorcev sin? Kakšna je bila ta postava, ki je brez dokazov obsojala na smrt? In to smrt tako zvodniško prikrivala? In žrtve ne le pobila, ampak jim skušala vzeti dobro ime? O neštetih med vojno pobitih civilistih se še danes govori, da so bili narodni izdajalci.
Moj brat, in še marsikdo med pobitimi, je bil zaveden, pošten slovenski izobraženec, poštenih in zavednih staršev sin. Odrekanje poštenja mrtvim, ki se ne morejo braniti, je hudodelstvo in teptanje človekovih pravic, o katerih danes tako radi govorimo.
5.2.16. Mož v tržaških zaporih
Bratova smrt nam je zastavila mnogo osebnih stisk. Mož se je po prihodu iz Srbije vključil v OF, saj so mnogi njegovi prijatelji, krščanski socialisti, z vero in idealizmom delali v njej. Toda neke noči je prišla policija, aretirala moža in ga odpeljala. Hišne preiskave niso delali, vzrok za aretacijo pa je bila spet zaplenjena partizanska pošta. V njej je bilo tudi ilegalno moževo ime, ki so ga razvozlali, medtem ko imena njegove »povezave« dr. Škrlja niso uspeli prepoznati. Moža so odpeljali v tržaške zapore. Za rojenega Gorenjca je bilo srečanje s primorskimi Slovenci enkratno doživetje. Skozi tržaške zapore se je valila reka Slovencev iz cele Primorske. S spoštovanjem se je spominjal njihove narodne zavednosti, njihovega poguma in prepričanja, da bodo novi časi prinesli Primorski svobodo. Vsi, ki jih je srečal, so bili udržani, naravnost gosposkega vedenja, skromno so pripovedovali o trnovi poti slovenstva v fašistični Italiji, vsi so bili zavedni Slovenci in boj za osvoboditev Primorske je bil za veliko večino edini motiv sodelovanja z OF. Pri vsem pa so bili prijetni šaljivci in neutrudni, imenitni pevci.
Ves čas bivanja v Trstu mož ni bil zaslišan. Nekega dne pa nas je v Ljubljani presenetil Italijan v uniformi. Sporočil je, da je mož trenutno v ljubljanskih zaporih in da ga lahko obiščem. Z obiskom sem pohitela. Seboj sem vzela tudi hčerkico, ki pa bradatega moža za rešetko ni spoznala. Mož mi je povedal, da so ga pripeljali na soočenje, vendar ne ve, ne kdaj ne s kom naj bi se soočil. Tega tudi nikoli ni izvedel, saj so ga že po nekaj dneh spet, ne da bi ga sploh s kom soočili, odpeljali v Trst. Bližala se je namreč kapitulacija Italije.
Kmalu po teh dogodkih so moža izpustili iz tržaškega zapora. Javiti se je moral na vojaški upravi. Sprejel ga je prijazen, očitno zelo kulturen gospod, ki je pogovor napeljal zelo osebno. Moj mož, čeprav do neke mere vešč italijanščine, je molčal. Ta italijanski oficir je obžaloval usodo in žrtve Slovencev, ki naj bi si jih bili sami krivi. Štel je za zmotno zaupanje v komuniste in sodelovanje z njimi, saj je to ravnanje očitna podpora ekspanzionistični Sovjetski zvezi, ki ni opustila načrta svetovne revolucije oz. ostvaritve ruskega imperija.
Kasneje je mož premišljeval, da je izobraženemu Italijanu hodila na misel ogroženost Italije in nadaljnji razvoj v Sredozemlju. Da mu je bilo jasno, da tedanji spopadi niso bili le vojaški, ampak politična in gospodarska obračunavanja. Prihodnost, ki smo jo pričakali, nam je vse to potrdila.
5.2.17. Trenutki odločitve
Vdor Nemcev v Ljubljansko pokrajino je bil samo vprašanje nekaj dni. Beganje vse od začetka vojne, zapor in negotovost, usodno izzvana nasprotja med slovenskim narodom, naravnana v spodbujanje sovraštva in v medsebojno pokončevanje, bratova smrt in zavest, česa se je možu nadejati ob ponovnem srečanju z Nemci, vse to je bilo nenehna obremenitev za vso družino, največja pa [Stran 057] za moža. Končno se je zadnji trenutek odločil za odhod v partizane. Poslovili smo se, saj smo vedeli, da se je odločil po vesti.
Moja mama je ob slovesu stala kakor tisto noč hudih očetovih sanj. Sklenila je roke na prsih, povesila glavo, šepnila »Bog s teboj« in onemela.
Vse, kar sem napisala, noče biti kronika naše družine. Samo žalostno poročilo, kakršnega bi lahko napisalo na stotine slovenskih družin. Želi biti spomin na vse slovenske matere in žene, ki so iskale svoje po taboriščih smrti in muk, po zaporih, in ki še danes iščejo grobove svojih dragih po gmajnah in grapah naše slovenske dežele.
Bili smo zanesenjaki, ki jim je nekdo osvobodilni boj zlorabil in iz njega koval revolucijo. Naša resničnost je bila spopad nepreglednih, neugotovljivih razsežnosti, spopad velikanov, sužnjev apokaliptičnega napredka. Neločljivo smo pripeti na vzvode njihovih moči. Ko mislimo, da jih poznamo, da jih rešujemo, se naše naveze gorostasno zapletajo, vrtinčijo, krajšajo in zatesnjujejo. Kdo je odgovoren? Kdo razpoznava resničnost? Samozavestnemu razumu ostaja podoba dogajanja prikrita. Slutimo jo lahko le v večnostnih razsežnostih našega duha.
V juniju 1992
__
5.2.18. Post skriptum
To so spomini moje mame na tisti čas. Napisala jih je ob petdesetletnici bratove smrti. Njenemu zapisu sem dodala samo mednaslove, da bi z njimi bralcem olajšala razumevanje. Tu in tam sem tudi kaj skrajšala ali dodala, da bi bil tekst za nepoučenega bralca razumljivejši. Kocbekova pisma je mama pretipkala po na roke napisanih originalih, tudi kaj osebnega izpustila. Odredbo Frica Novaka pa je prepisala po objavljenem originalu v Jutru.
V svojih zapiskih mama omenja tudi dogodek, ki se je zgodil po vojni. Zdi se mi za dogajanja med vojno in po njej značilen, zato ga posredujem, čeprav je z dogajanji le posredno povezan.
»V času, ko so partizani napadli vlak, so Italijani pripravljali ofenzivo. Da so partizani »osvobajali« na Verdu ljudi, ki so bili v zelo slabi pripravljenosti, se je kmalu pokazalo. O tem mi je na neki šolski ekskurziji pripovedovala učenka, hčerka udeleženca bojev med ofenzivo. Ta pripoved je bila popolnoma neposredna, saj se mi še sanjalo ni, kaj mi bo povedala. Začela je tako, da mi je potožila, kaj vse je njen očka moral prestati. Oče je bil še mladoleten in je ostal v divjem umiku (ali begu) prepuščen sam sebi. Okupator je med ofenzivo ravnal načrtno in premišljeno, partizani pa so bili taktično povsem nepripravljeni in so prišli v hude stiske. Odločil se je, da spleza na visoko drevo. Tam je prebil noč in še del dneva v gostem vejevju. Ofenziva ga je prešla, ostal je živ. Po tem dogodku je njegov ugled med partizani zelo narasel. Mislim, da je bil sirota nekje s Primorske. Užival je veliko zaupanje predpostavljenih in se je po vojni izobraževal na partijskih šolah. Bil je potem visok funkcionar v vojaški in morda še kakšni drugi policiji.
Na svojih ekskurzijah sem učence vedno opozorila na krajevne znamenitosti krajev, mimo katerih smo šli. Na željo mnogih dijakov smo si ogledali tudi cerkve. Po obisku neke cerkvice, ne vem več kje, je deklica zaupno stopila k meni, ko je nanesla prilika, da sva bili sami, brez prič, in me v zadregi, potihem prosila: »Tovarišica, lepo prosim, če bi prišla mama, ji nikar ne povejte, da sem obiskala cerkev, se pravi stopila v cerkev. To bi bilo zelo, zelo nevarno za mojega očka.« Ta deklica je bila lepo vzgojena in zelo prisrčna kot tudi njena mamica, ki se je za otroka ves čas šolanja skrbno zanimala.
Mama je pogosto ogorčena omenjala, da je v napadu na vlak sodelovala tudi Marjana Draksler, ki so jo skrivali kot ilegalko v hiši, kjer smo stanovali. Vsi so vedeli zanjo. V akciji na Verdu pa je, kot so povedali tisti, ki so jo poznali, opasana s pištolo »napadala vlak«. Vsaj internirance iz naše in bližnjih ulic je poznala. Lahko bi jim pomagala. Če bi bilo v njej več človečnosti, seveda.
Mama je v jeseni 2002 umrla. Odšla je v svet, kjer bomo vsi potolaženi in kjer zlohotne krivice izgube svojo ostrino, saj dobe z ljubeznijo in usmiljenjem ožarjeni večnostni smisel.
V februarju 2003
Maja A. Smolej Ficko
5.3. Odstiranje preteklosti
Maja A. Smolej – Ficko
5.3.1.
Poletje 1992
Ko sem prebirala mamin zapis, so moji daljni otroški spomini oživeli. Ko sem prvič stala ob Krimski jami, so mi ti spomini zazveneli v pesniški govorici. Tragična razsežnost te in podobnih smrti ne prenese drugačne govorice.
Ta zapis posvečam vsem mladim, ki teh časov niso doživeli.
Da bi dojeli,
kako enkratno neponovljivo,
sveto
in
dragoceno je vsako človeško življenje.
In da tega nikoli in nikdar ne bi pozabili.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Preteklost, o kateri pripovedujem, je bila podobna blodnjaku. V njem je dihala tema brez zvezd. V njej pa je vendarle nekdo bival. Nerazpoznavne sence. Vsako pomlad so neslišno vzdihovale. Včasih so tu in tam zašepetale. Ta njihov šepet pa je bil komajda slišen. Odzvanjal je le v pogledih živih. Čudno žalostnih. Mojim otroškim očem so se zdeli kot tolmuni brez dna.
Vsako pomlad, ko so začele odcvetati češnje, je v blodnjaku zajokal neznan krik. Obupno je grabil po stenah, toda leto za letom, vedno znova, je omahnil v naročje senc. Nerazpoznavnih, čudno tihih. In obmolknil.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Krik, ki ga nosim v sebi, pa je z vsakim jutrom razpoznavnejši. Pred davnimi leti je zavpil iz ust črno oblečene žene. Kot slap se je takrat pognal pod strop telovadnice (morda pa je bila avla?) bežigrajske gimnazije v Ljubljani, na Peričevi ulici 4. V maju (morda juniju ali celo juliju) 1945. Rajonski (morda terenski?) sestanek. Morda je bil celo miting.
Sedim v naročju babice. Iz množice (takrat so množico imenovali ljudstvo) se dvigne črno odet obraz.
»Kje so naši otroci? Povejte nam samo, kje imate naše otroke?«
Grozen strah me prešine. Torej so tu med nami strici, ki mamicam kradejo otroke. Stisnem se v varno babičino naročje. O, da le ne bi prišli tudi pome.
Trenutki tišine, v katero se je kot meč zarezal krik, lebde v neskončno večnost. Babičina roka me varuje. Trepeta. Nemočno kot listič trepetlike.
Potem pa skozi prostor zapljusne val. Grozeč je in teman. Hrumi kot bi nas hotel vse odnesti. V njem je nekaj tujega. Nekaj hudega. Nekaj, kar moje otroško srce še ne pozna. Zaliva nam oči in usta.
Danes razumem vse: zakaj so bile sence iz blodnjaka neme, zakaj so se oči živih spreminjale v tolmune žalosti brez dna, zakaj črni krik ni mogel izkričati svoje bolečine, zakaj oči niso mogle izjokati vse tesnobe, zakaj trepetajoče roke niso mogle zasaditi niti ene same rože na kraj, kjer je umiralo in umrlo upanje, zakaj …
Vse nas je preplavil in skorajda zadušil tisti grozeči, človeškemu srcu tako tuji val.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Spominjam se stopinj, ki so se približevale vratom, za katerimi je nekdo zvonil. Sprva so bile še hitre kot da jih nosi skrivno pričakovanje. Potem pa so postajale z vsakim dnem počasnejše. Srce se je utrudilo in z njim upanje. Nekega dne je odšlo. V črni žametni škatli. V njej se je srbrnkasto svetlikal pribor za tehnično risanje.
Točno še vem, da jo je babica vzela iz omare v spalnici. Podala jo je dedku in rekla: »No, pa jo daj gospodu Fajonu!« (Gospod Fajon je bil študent iz sosednjega stopnišča.)
Bilo je slovesno kot da se je čas ustavil in postal večen. Stala sta v predsobi predmestnega stanovanja. Sredi med njima pa škatla s svetlečimi šestili. Bil je tih pogovor, [Stran 059] brez besed. Potem je dedek stopil proti vratom.
Tam sta se s sinom srečala. Tiha, vdana žalost, ki je dokončno nadomestila upanje, ga je priklicala domov. Sin je neslišno prestopil prag. Od tistega dne je s svoje zadnje fotografije, zamišljeno, s knjigo pred seboj, noč in dan zrl proti Krimu. Ob njem je brlela večna luč. V vazi, poslikani z macesni, potoki in mostički, so skozi vse leto dišale rože z babičinega vrta. Fant pa je le tiho sedel in zrl preko Grajskega hriba in Šanc proti Mokrcu in Krimu.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Pouk zgodovine. Mnogo let kasneje. Govorijo nam o junaštvih NOB. O partizanskem napadu pri Verdu. O osvobojenih internirancih. Vse žari v zlatem soju svobode. Toda jaz vem, da vsi osvobojenci niso dočakali svobode. Kakšne smrti so umrli?
Izrišem si junaško smrt. Tisto, o kateri govore in pojejo na šolskih proslavah. Toda zakaj moja babica ne sedi med črno oblečenimi ženami v prvi vrsti? Smrti so torej različne. Ene so vredne spoštovanja, občudovanja, druge pa ne.
Izrisujem si drugačno smrt, nekakšno »nejunaško« smrt. Smrt »kar tako«. Osvobojen umiraš sredi gozda. Od lakote, od mraza, od bolezni … To ni prav nič junaško. Nisi vreden, da bi se te spominjali. Ob tem me rahlo zaskeli v srcu. Glava pa je še vse premlada, da bi se ovedla, zakaj vse te izmišljije bole.
Bolečina pa tiho potone v blodnjak, kjer odmeva že tisti daljni krik, kjer z neslišnimi krili plahuta izginulo upanje …
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Leta tečejo. Začenjam študij. Na obisku srečam pri znancih gospo B. Fant, ki zamišljeno zre proti Krimu, dobiva podobo. S toplino mi pripoveduje o njem. Da je bil čudovit človek, iskren prijatelj, zanimiv, široko razgledan sogovornik, zvest in kremenit narodnjak In potem: »Smrti, tako grozne smrti, si ni zaslužil.«
Iz blodnjaka se oglasi vzdih. Dolg in tesnoben. Stisne me pri srcu. Ne premorem vprašanj. Groze ne morem vreči v tolmun babičine žalosti. Ne morem je priložiti dedkovemu bremenu.
Razmišljam. Grozna smrt? Kaj je to? Mrzlično iščem odgovor. Umreti v boju? Umreti od bolezni, od lakote ali mraza? Ne, vse to ni grozno. Te smrti so v naravi našega bivanja. Tako razmišljam. Toda vendarle, kakšna je sploh lahko grozna smrt, se še kar naprej sprašujem.
Seveda! Nekdo te ustreli, potem ko si srečno ušel vsem onim drugim smrtim. Ustreli kar tako, po pomoti. Po nesreči. Saj ni hotel, ampak zgodilo se je. Puška se je sprožila, sama od sebe. Le kako je moglo biti pri srcu tistemu, ki je to smrt zakrivil. Grozno, seveda, taka je grozna smrt.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Meseci tečejo. Znani literarni teoretik govori o sodobni angleški dramatiki. Prvo uradno spogledovanje z zahodom. Ob meni sedi oče. Resnobno ocenjuje temno, sloko profesorjevo postavo. Ob sebi čuti moje mladostno navdušenje. Z neko trudno, grenko resnobo mi pošepeta: »Nikar! Temu človeku kaplja kri od rok. Noč in dan. Kri nedolžnih ljudi.«
Vzdihi iz blodnjaka zahropejo. Prešine me misel na tisto stričevo »grozno smrt«. Mahoma me literatura sploh ne zanima več. Spet zrem v blodnjak in razmišljam. Grozna smrt ne more biti niti naravna niti po pomoti. Kakšna je torej?
Razmišljam, domišljam, domislim.
Grozna smrt namerno ubija tisto, čemur še ni namenjeno umreti. Pa vendar se mi obenem tudi dozdeva, da grozna smrt ne more biti plačilo za neko krivdo. Smrt, ki naj bi poravnala neko krivico, se umešča v naravni civilizacijski kodeks, ki ga ljudje sprejemamo in razvijamo že iz pradavnine.
Kakšna je torej tista resnična, prava, grozna smrt?
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
V laseh se mi prepletajo že prve sive nitke. Stojim ob Krimski jami. Namesto bolne mame, namesto že pokojnih babice in dedka. Drevje šumi ob globači. Hotela bi biti [Stran 060] čisto sama. Da bi domislila in izjokala toliko stvari.
Zakaj so ga ubili? Kako so ga ubili? Kdo je bil tisti, ki ga je ubil? Ali še živi? Kako mu je pri srcu? Ali ima ženo in otroke? Morda vnuke? Ali vedo?
Toda veje tiho šume, ptice cvrkutajo in v dolini se oglaša zvon.
Leto kasneje telefoniram nekomu, ki dobro pozna te kraje. Pozna tudi nekatere od tistih, ki so osvobajali pri Verdu.
Seveda so nekateri še živi, vendar molče.
Torej mi ne morete nič natančnega povedati, o rešencih torej ne veste nič?
Vem nekaj. Osvoboditelji spregovore pod večer, ko se prebujajo sence ali ko jih omoti vino. Takrat govore o grozni smrti.
Grozna smrt se vedno odeva v laž.
Fantom so govorili, da jih spremljajo nazaj v Ljubljano, da gredo domov, k svojim. Vodijo jih sem in tja po Krimu in Mokrcu, do Iškega Vintgarja, do Zgornjih Otav. Lačne in na smrt utrujene. Pri vsem tem pa čisto natančno vedo, da fantom nikoli več ne bo dano videti doma.
Grozna smrt je tudi strahopetna in zahrbtna.
Nima poguma, da bi prenesla pogled, ki ugaša brez krivde. Hodi ob tebi kot da ti je najboljši prijatelj, varuh in vodnik. Ob primernem trenutku pa ti stopi za hrbet in se spremeni v krvnika.
Grozna smrt deluje neslišno.
Ne ubija s kroglo. Žvižg krogle bi odzvanjal od globač, skalnih previsov in sten. Poletel bi daleč, predaleč v dolino. In visoko, previsoko, tja do Menišije. Vznemiril bi že tako prestrašeno prebivalstvo.
Grozna smrt hodi na pohode z nožem ali gorjačo. Hodi po skritih gozdnih poteh. Ne hodi varno ob robu globače. Spušča se v njeno dno, kjer je brezno skrbno skrito pod svežim vejevjem.
Ko stopiš na veje, se odpre pod teboj globina in te sprejme večnost.
Grozna smrt je resnično grozna.
V nočni tišini domišljam to smrt. Smrt v juliju 1942. Postane mi jasno, da je bil julij 1942 samo generalka za deset tisoč groznih smrti tri leta kasneje.
Moj Bog, povej, kakšno srce so imeli tisti, ki so svojim nedolžnim bratom namenili tako grozno smrt.
5.4. Interniranec – ustreljen ‘kot narodni sovražnik’
Vanja Kržan
5.4.1.
Konec junija je Ljubljano »začudil in vznemiril partizanski napad na vlak ljubljanskih internirancev, ki so jih Italijani v noči med 28. in 29. junijem 1942 peljali v eno svojih taborišč. To je bila prava gverilska akcija« (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945). Med tistimi, ki so izginili brez sledu, je bil tudi sedemnajstletni dijak bežigrajske gimnazije Gabrijel Gaberc, izvrsten matematik, ki si je želel postati gradbeni inženir. Svojemu mlajšemu bratu Kazimiru, pravili so mu Mirko, je bil več kot brat. »Iskren prijatelj mi je bil,« piše danes o njem. »V zgled mi je bil v marsičem: v izpovedovanju vere, načelnosti, pridnosti. Za gradbenega inženirja je imel vse kvalitete.«
Najmlajši Gabrijelov brat Tomaž, takrat je imel 13 let, se spominja tiste nedelje, ko je bila racija v predelu Zelene jame v Ljubljani. »S to racijo so Italijani zajeli mojega očeta, ko je šel zjutraj v službo, na domu pa so pobrali še mojega brata Gabrijela. Očeta so še isti dan izpustili, brata pa zaprli v vojašnico. Čez nekaj dni so vse aretirane odpeljali na železniško postajo, kjer so jih natovorili v vagone za odhod v taborišče v Italiji.«
Če je vso Ljubljano »začudil in vznemiril partizanski napad na vlak«, je toliko bolj vznemirjal svojce internirancev, ker niso vedeli, kaj se z njimi dogaja. S kakšnim namenom so jih partizani ‘osvobodili’ z vlaka? Kaj z njimi počnejo? Jih bodo prisilno mobilizirali? Poleti 1942 je veliko Ljubljančanov že vedelo, zakaj komunisti v imenu OF pobijajo po ljubljanskih ulicah znane Slovence. Mnogi pa so bili prepričani, da so internirance resnično hoteli ‘osvoboditi’.
Nekaj ‘rešenih’ internirancev z vlaka je na partizanski ukaz moralo pisati domov pismo, da so jih partizani zajeli in da bodo kmalu izpuščeni … Toda prav ti so bili med tistimi, ki so jih partizani pobili. Dokument datiran 5. julija 1942, pod šifro ‘Strogo zaupno’ se glasi: »Po ustni naredbi komandanta Bračiča morate 12 internirancev, ki ste jih rešili iz ujetniškega vlaka, tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno! Strogo pazite na to, da se o tem ne bo izvedelo. Za izvršitev odredbe osebno odgovarjate. Smrt fašizmu – svoboda narodu! Politkomisar Fric Novak.« (Svobodni pogledi –1, Buenos Aires 1967, stran 38). Tajnost likvidacij naj bi komunistom jamčila uspešnost zločinske dejavnosti, ljudstvo pa prepričala o dobronamernosti ciljev OF. Današnji postkomunisti še vedno med drugim uspešno obvladajo veščino, ki ji danes ne pravimo tajnost, ampak preprosto ‘pometanje stvari pod preprogo’. Kdo je kriv? Za kakšno kriminalno dejanje gre, o tem se ne govori. Da ne bo nepotrebnega vznemirjanja med ljudmi.
Pri Gaberčevih niso nikoli sprejeli nobenega obvestila o sinovi smrti, nobenega glasu od sina ni bilo od nikoder. Vsa leta vojne nič. Kako strašna je negotovost, s katero je komunistični sadizem trpinčil še svojce pobitih. Gotovo so Gaberčevi domnevali, da ljubljenega sina in brata ni več med živimi. Morda so tudi do njih prišle govorice o pobitih. Seveda v največji tajnosti. Morda so jim kasneje prišle v roke Črne bukve ali morda vsaj podatek iz njih, kjer je na strani 140 med žrtvami komunistične Osvobodilne fronte črno na belem zapisano ime njihovega pogrešanega ljubljenca: Gaberc Gabrijel, Ljubljana, ugrabljen iz vlaka pri Verdu 29. jun. 1942. ter ubit, ker ni hotel ostati pri njih.
Prišla je osvoboditev, pa še vedno nobene novice o smrti, z nobenega urada mrliškega lista. Vsaj zdaj bi se Gabrijel moral od nekod pojaviti, če bi bil še živ. Počasi so pričeli domnevati, da so ga gotovo umorili ali ustrelili. Toda zakaj? Nedolžnega sedemnajstletnega fanta, ki se je ukvarjal samo s študijem in športom in ni pripadal nobeni politični stranki? Njegova politična opredelitev je bilo domoljubje. Kako so ga umorili? Ali so ga mučili in je trpel? Kam so ga zagrebli? Ali bodo sploh kdaj zvedeli vsaj za ta kraj?
Potem ko so ga Italijani odpeljali od doma ga »nismo nikdar več videli, nikdar več!« je pred kratkim pisal brat Mirko iz Belgije. »Kakšna bolečina za nas vse, posebno pa za očeta in mater. Kasneje se je sicer izvedelo o partizanskem napadu na vlak pri Verdu, v katerem so bili večinoma dijaki bežigrajske gimnazije.« Mama in oče sta počasi in mukoma prebolevala smrt svojega najstarejšega sina, in ko se je Mirko nekoč sprehodil z mamo do Štepanje vasi, jo je vso pot ljubeče tolažil »kar je le mogel«. V pogovoru mu je na vsem lepem rekla: »Sedaj nam boš pa ti Mirko, sezidal hišo!« Kako težko se je mama odpovedovala mladostnim upom in načrtom, ki jih je nekoč gojil v sebi njen prvorojenec Gabrijel, pa nikoli ne bo postal gradbeni inženir. Mirko ji je takrat razodel svojo notranjost, svoj življenjski načrt, ki je v njem dozorel po boleči izgubi starejšega brata: »Ne bom načrtoval in zidal hiš, ker [Stran 062] bom postal duhovnik in vsako župnišče bo moja hiša, moj dom.« Mamo je seveda razveselil Mirkov odgovor, saj ga je tudi pričakovala, ker se je v šolskem letu 1944/1945 z bežigrajske gimnazije prepisal na salezijansko gimnazijo na Rakovniku.
Toda saj bi poleg sina duhovnika lahko imela še sina gradbenika, če ga ne bi sedemnajstletnega umorili, se je mama težko utolažila. Mame ni motilo skromno kletno stanovanje v Bavdkovi ulici in ni sanjala o novi hiši zase. Skromnosti je bila vajena. Po prvi svetovni vojni sta oba z možem Jožetom prišla iz Tržiča v Ljubljano, kjer sta se spoznala, poročila in si ustvarila družino. V Tržiču so skoraj vsi fantje postali čevljarji, Jožu pa to delo ni bilo po volji, zato si je našel delo na pošti v Ljubljani. Ostal je uslužbenec na pošti vsa desetletja do upokojitve. Zaslužka ni bilo veliko, zato so živeli skromno in preprosto. Nekaj otrok je umrlo že v mladosti, tako so na koncu ostali zakoncema Jožu in Mariji roj. Plajbes le še trije sinovi. »Imeli smo se zelo radi,« piše Mirko, »bili smo navezani drug na drugega in vsi smo ‘držali skupaj’.« Prvi od živih je bil prav Gabrijel, ki je bil rojen na dan Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca 1925 v Ljubljani. Za mamo je njegov rojstni dan imel simboličen pomen, zato sta ga z možem krstila za Gabrijela …
Gotovo bi tudi Gabrijel postal pokončen krščanski mož, je bila mama prepričana. Vsi njeni trije sinovi so vestno hodili k maši, največkrat k Sv. družini v Moste ali na Kodeljevo k Mali Tereziji. Zelo radi so zahajali v Mladinski dom na Kodeljevem, ki jim je nudil razvedrilo in zabavo. Zlasti Gabriel je dobro igral tenis.
Osvoboditev Gaberčevim ni prinesla nobenega veselja in sproščenosti. Iz bojazni, da ubijejo še njega, se je Mirko priključil skupnosti salezijancev z Rakovnika skupaj z drugimi gimnazijci. Iz Ljubljane so odšli 8. maja ob pol sedmih zvečer skupaj z vojaško komoro na Prulah. Malo na vozovih, malo peš, zadnjikrat preko »lepe in ljubljene« Slovenije. V Vetrinj so dospeli v soboto 12. maja proti večeru.
Dom Gaberčevih je tako postal še bolj tih in prazen. Staršema je ostal samo najmlajši, šestnajstletni Tomaž. Sledi za Mirkom v glavnem niso izgubili, dokončno pa so izgubili vsako upanje, da bi izsledili kakršenkoli podatek o Gabrijelu. Toda ne, motili so se! V prvih dneh januarja 1946. so po pošti prejeli Odločbo s sodišča Opr. št. Zp 206/46-1. Končno po štirih letih prva uradna vest o njihovem Gabrijelu! Ta jih je seznanila s sklepom sodišča: »V smislu čl. 28 zakona o zaplembah se izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine Gaberc Gabrijelu, Ljubljana. Utemeljitev: Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovani sodeloval z okupatorjem (Be-ga, domobranec) in – bil kot narodni sovražnik ustreljen. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«
Kdaj in kje je bil ustreljen, dokument ne navaja. Zdaj vedo le, da so ga ustrelili partizani, kot so pravilno domnevali.
Toda ustreljen ‘kot narodni sovražnik’! Sodelavec okupatorja v času, ko domobrancev v Ljubljani sploh še ni bilo! Sedemnajstletni dijak, ki je postal žrtev racije fašističnih okupatorjev in ga nič krivega pošljejo v taborišče smrti, naenkrat postane sovražnik naroda!
Pri Gaberčevih so štiri leta v negotovosti prebolevali krivično smrt svojega Gabrijela, zdaj pa naj bi sprejeli do konca krivično in žaljivo sodnijsko utemeljitev njegove smrti! Za ljudi, ki normalno razmišljajo, poznavajo stvari in čutijo, je kaj takega nemogoče. Tudi Gaberčevi in ogromno drugih Slovencev tako krivičnih obtožb ne morejo sprejeti, po svoji vesti ne!
Do danes ni nobeden od Gaberčevih prejel sodnega zapisnika krivične smrtne obsodbe niti njene utemeljitve niti kdaj in kje se je izvršila. Ugibajo, da tajno, neke noči, v nekem gozdu, »po ustni naredbi«, »strogo zaupno«. Kaj se torej sploh še čudimo, da živimo v državi s tako krivičnim sodstvom? [Stran 063] Saj segajo njegove korenine tja v revolucionarna leta in iz njih še vedno raste naše sodstvo.
Nekaj časa zatem se je v kletnem stanovanju pri Gaberčevih pojavila komisija za ugotavljanje in zaplembo premoženja. Prišli so po Gabrijelovo premoženje. Mama je uradnikom pokazala na steno: »Tamle je njegov rožni venec, to je Gabrijelova edina imovina.« Zelo verjetno je niso odnesli s seboj ali pa, kot ‘propagandni material’. Končno so se zadovoljili z dejstvom, da v stanovanju ni ničesar, kar bi lahko zaplenili, razen seveda stanovanja samega, če bi bil njegov lastnik Gabrijel.
Potem so mamo klicali na sodnijo, da so tam napisali komisijski zapisnik o zaplembi premoženja ustreljenega obtoženca. Datiran je s 21. 3., štiri dni pred Gabrijelovim rojstnim dnem. V razpredelnici, kjer naj bi se popisalo in ocenilo premoženje, je ročno zapisano: »Popis in cenitev premičnin obdolženega Gaberc Gabrijela se ni izvršil, ker se niso našli nobeni predmeti.«
S tem je zadeva Gaberc Gabrijela dana ‘ad acta’, za vedno. Glejmo vendar naprej, v prihodnost, ne ozirajmo se v preteklost, smo slišali ponavljati, najprej nekdanjega predsednika, po izobrazbi pravnika! S tem je intoniral celoten zbor privržencev, ki do danes ponavljajo to žaljivko.
21. maja leta 1993. je Tomaž Gaberc iz Portoroža poslal dopis Temeljnemu sodišču v Ljubljani, da mu pošljejo dokument, na osnovi katerega je bila izrečena kazen z ustrelitvijo njegovega brata, ‘narodnega sovražnika’. Zaključuje ga s prošnjo: »Verjetno kje na sodišču obstoja zapisnik sodbe, na osnovi katere je bila izrečena kazen z ustrelitvijo in na osnovi katere je bila izdana priložena ‘Odločba o zaplembi celokupne premične in nepremične imovine’ mojega brata. V kolikor obstoja, prosim za prepis le-te, na osnovi katere bom zahteval razveljavitev sodbe, ker sem trdno prepričan, da moj brat ni bil ‘narodni sovražnik’, pač pa prej domoljub, saj so ga Italijani zaprli in odpeljali v internacijo.«
Gaberc Tomaž, že nekaj let pokojni, razveljavitve sodbe svojega brata ‘narodnega sovražnika’ ni dočakal, prav tako ne Gabrijelova starša in še živeči brat Mirko iz Belgije.
[Stran 064]
Svoje spomine na dom, mater in Gabrijela zaključuje: »Moram reči, da se je meni tujina nasmehnila. Pozneje sem prišel v Italijo, taborišče Monigo pri Trevizu, kjer sem v begunski gimnaziji zaključil šolsko leto 1944–45. V Italiji sem nadaljeval študij filozofije in potem v Španiji vse bogoslovne študije. Mašniško posvečenje sem sprejel na 500 m visoki gori Tibidabo, kjer je svetišče Srca Jezusovega, leta 1954. Ta gora se dviga nad Barcelono.«
»Nekaj let kasneje, l. 1959, me je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman poslal med slovenske izseljence v Belgijo, kjer vsestransko delujem že od leta 1960 dalje, prav do danes.« (Pismo je datirano 10. februarja 2003). »Tako sem mogel uresničiti moje matere željo, da bi stara leta preživela pri meni. Res Bogu hvala za sedem polnih let, ki jih je pri meni preživela: najlepša leta v mojem življenju. V mojem naročju je lepo v Bogu zaspala in izpolnil sem ji še zadnjo željo: pokopali smo jo v Ljubljani v grobu družine Gaberc. Ko se sedaj skoraj vsako leto vračam v domovino, najprej obiščem očetov in mamin grob.« Nedvomno gospod Mirko postoji tudi ob farni spominski plošči na Žalah, kjer je vklesano ime njegovega nepozabnega brata Gabrijela.
»Ko smo imeli sveto mašo zadušnico v Charleroi, sem v cerkvi, polni slovenskih rojakov in rojakinj, izrekel tele besede: ‘Ako bi mi Bog dal možnost izbrati svojo mater in očeta, veste, koga bi izbral? Prav to mater in tega očeta, ki mi ju je bil Bog določil, saj sta bila zame najboljša. Bog jima plačaj za vse!’« In če bi gospoda Mirka vprašali, koga bi izbral za svoja brata, bi nam nedvomno odgovoril isto: » Prav tadva brata Gabrijela in Tomaža, saj sta bila zame najboljša. Bog jima plačaj za vse! «
5.5. Iz dnevnika rešenca
Anton Suhadolc
5.5.1.
Avtor članka je sin inž. Suhadolca, dr. Anton Suhadolc, upokojeni profesor matematike
5.5.2.
Gradbeni inženir Anton Suhadolc je bil rojen leta 1897, umrl je leta 1983. Strokovno kariero je začel leta 1923 kot asistent za mehaniko na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1923-1937 je bil tesen sodelavec prof. Jožeta Plečnika. O tem sodelovanju je objavil knjižico z naslovom Plečnik in jaz, izšla je leta 1985 v Založništvu tržaškega tiska. V času pred drugo svetovno vojno je projektiral mnoge stavbe, med najbolj poznanimi so Pestotnikova hiša na Mirju, kjer je sedež Rdečega križa, Čečeva vila na Prulah, v kateri je sedaj hrvaško veleposlaništvo, Goričaričina hiša na Sv. Petra cesti, v njej je vrvarna, Zaltova hiša na Ajdovščini v Ljubljani, kjer je v pritličju optik Zajc, in hiša trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja na Mirju.
Inž. Suhadolc se s politiko ni ukvarjal. Med drugo svetovno vojno je prvo leto okupacije podpiral OF; nekje je zapisal: »Dajal sem nemajhne vsote za OF.« Omenim naj še, da je v njegovi hiši na Dunajski cesti stanoval kot najemnik tudi slovenski pesnik in pisatelj Miran Jarc z družino. Bila sta prijatelja in sta pogosto na vrtu šahirala.
Prišel je 28. junij 1942. Italijani so obkrožili Bežigrad in Zeleno jamo in aretirali več sto ljudi, med njimi tudi inž. Suhadolca in Mirana Jarca. Ponoči so Italijani nekatere zaprte naložili na živinske vagone in jih odpeljali v smeri koncentracijskega taborišča Gonars. Popis oseb na tem vlaku se je ohranil v tako imenovanem »udbovskem arhivu«, sedaj na Linhartovi cesti v Ljubljani. V popisu je navedenih 338 oseb vseh starosti, od takih, rojenih okoli leta 1890 do skoraj otrok, rojenih leta 1926. Kot je znano, so ta vlak napadli partizani v bližini Verda in odpeljali v gozd večino zapornikov.
Inž. Suhadolc je med svojim trimesečnim bivanjem pri partizanih skoraj vsak dan pisal dnevnik. V celoti je popisal pet blokcev velikosti približno 4 krat 7 centimetrov, s svinčnikom, v miniaturni pisavi. Blokci so ohranjeni. V sedemdesetih letih, ko je bil že dalj časa v pokoju, je vsebino blokcev prepisal s pisalnim strojem. Po njegovi smrti so se našli ti in številni drugi njegovi memoarski spisi. Partizanski dnevnik je izšel v samozaložbi leta 2001 pod naslovom Pri partizanih. Dobi se pri avtorju tega sestavka.
Partizani so rešence vodili že po temi čez vas Pokojišče do vasi Padež, kjer so lahko počivali. Takoj dopoldne 29. junija 1942 so partizani rešence nagovorili, naj primejo v roke puške in se jim pridružijo. Inž. Suhadolc piše:
»Okoli 70 jih gre takoj med borce. Okoli 30 je domotožcev.« Glavnina, med drugimi inž. Suhadolc, Miran Jarc, Rudko Večerin (Suhadolčev nečak), direktor meščanske šole Wagner, [Stran 065] slikar Mežan, so se odločili za delo za partizane. Inž. Suhadolc je pripovedoval, da je mnoge sotrpine prepričeval, naj se ne javijo za odhod domov, ampak naj se javijo za delo. Rekel je tudi, da od tistih, ki so se javili za vrnitev domov, pozneje ni videl nikogar. Že naslednjega dne so partizani odpeljali Mirana Jarca in še nekatere druge v štab. Rešenci so do 2. julija hodili po gozdovih in prišli do vasi Stari Log, kjer so jih nastanili v barakah. Ing. Suhadolc piše: »Vsa družba (rešencev) je bila pač zelo čudno izbrana. Bilo nas je 220 mož. Od 50 let starih do 15-letnih dečkov. Od akademikov do delavcev … Da je bil ta zbor politično popolnoma nesorodnih misli in naziranj, je samo po sebi umevno. Simpatični, nesimpatični, vdani in uporni.« So se pa že pojavljale zle slutnje: »Kot poveljnik taborišča se je prikazal mlad, visok, svetel partizan z imenom Ivko. Govoril je dosti omledno, važno, grozil je vsem, ki bi se osmelili s pobegom, neredom ali podobno … Pričeli so tudi z zasliševanjem. To je dalo misliti, da hočejo opredeljevati dobre in sumljive.« In naprej »V času, ko so nas rešence prerešetavali, ali smo pravoverni, me nekdo pokliče, naj grem malo stran od naših barak, kjer me čaka neki partizan. Bil je Janez Stanovnik (Op. avt.: J. Stanovnik je še vedno vnet zagovornik mitologije o NOB, glej članek v Delu Usmrtitve z vednostjo vrhovnega poveljstva. Zelo tehten odmev na njegova izvajanja in na sorodne trditve prof. Kmecla je najti v Novi reviji izpod peresa dr. Tineta Hribarja), ki mi je povedal, da se mi je 3. julija 1942 rodil sin«. Inž. Suhadolcu se je rodil šesti otrok, Janez, sedaj profesor na Fakulteti za arhitekturo, imenovan tudi »papežev mizar«. Nadalje piše: »Franček od Agitpropa je zelo simpatičen partizanček. On prihaja včasih zvečer in pripoveduje, propagira. Želi, da tovarišija komentira njegove trditve. Odziv je mrk. Pozneje sva se s Frančkom srečala, ko sem bil bolj prost in me vpraša, zakaj nisem ugovarjal njegovemu govoru. Pravim, ali mar vem, kakšen bo odziv na kritiko. Svoboda je tudi pri partizanih bolj kratkih nog.«
Čeprav so bili rešenci pod stalno stražo, se je nekaterim posrečilo pobegniti domov, npr. Rudku Večerinu in direktorju Wagnerju. Oba sta kasneje umrla v tujini.
Po deset dnevih brezdelja se je inž. Suhadolc preselil v Novi Log, kjer je delal pri gradnji lesene barake v gozdu, blizu ceste Stari Log-Lašče. Tam je bila mehanična delavnica. Med drugimi je bil tam tudi voznik Radko Wute. O njem piše Suhadolc: »Žal, mlad štajerski rojak iz Slovenskih goric ali po drugi plati zelo drzek in surov. On je skrbel za dva tovorna avtomobila in z njima prevažal, kar je bilo potrebno. Partizane in [Stran 066] blago. On je bil navzoč pri kamenjanju profesorja Umberta Nana pri Čremošnjicah. Takrat, ko je to grozno dejstvo pripovedoval, skoro nisem mogel verjeti.«
Iz tega časa navaja inž. Suhadolc še nekaj zanimivih dogodkov.
»Poseben oddelek je bil Agitprop. V Starem Logu je bilo šest takih partizanov, ki so bili vedno kje v gosteh in so se zopet vračali. Poznal sem Ljubota Blanča in pesnika Roba iz Novega mesta. Včasih je prišel mednje tudi Cevc ali Primož, literat in umetnostni zgodovinar. Izgledali so slabo, vedno sem mislil na kolednike, če sem jih zagledal. Ovsen močnik jim ni šel. Pa saj ni čudno, ko so hodili po krajih, kjer je bil kruh doma.«
»Nekaj posebnega je bil partizanski pogreb. Prvi je bil pogreb mladega fanta, ki je dobil kroglo, ko je šel po vodo v vasi Mala Gora pri Kočevju. Ležal je potem v mrtvašnici v Starem Logu in sem ga šel gledat. Ležal je v krsti iz neobdelanih smrekovih desk. Negiben z malenkostnimi krvavimi sragami. Čigav, od kod, zakaj. Padel za boljšo bodočnost, upamo. Prišel je na dan pogreba duhovnik iz Hinj. Potem v sprevodu na pokopališče. Tam govor, petje partizansko, grobnica, salva, pokop. Na zapuščenem Kočevskem, v zraku, ki še pravzaprav nikomur ne pripada, med samimi nemškimi grobovi, slovenski partizan. To so pravzaprav prvi naseljenci novega vala slovenske zemlje.«
V Starem Logu je inž. Suhadolc srečal mnoge znance. Eno tako srečanje opisuje takole: »Neki večer sem bil ravno pri Matildi. (Op. avt.: Matilda Bradač, žena lokalnega žandarja.) Ko je prišel tja Kocbek, Drejče in Drejčica. (Op. avt.: Franc Lubej z ženo). Predstavili smo se. Kocbek se nekam trudno usede na stol, mi pa po ostalih stolih ali smo kar stali, Bine in jaz. Kocbek spregovori z menoj nekaj o rešencih, o domačih. Videl sem pa, da mu pogovor nikakor ne gre. Gledal sem ga in mislil. Med svojimi si in ne moreš biti vesel in kar pogled zatajuješ. Pozneje sem šele premišljeval, da je mož hudo obremenjen in Bog ve, kake misli so se podile po glavi in kakšne skrbi so ga vznemirjale. Pravzaprav smo bili že takrat vsi begunci.«
V začetku avgusta je inž. Suhadolc sodeloval pri napeljevanju telefonskih žic, nato pa so mu zaupali skrb za gradnjo sušilnic za sadje, tisto leto je namreč sadje obilno rodilo. Eno je gradil na Dvoru pri Žužemberku, nato pa so ga poslali v Šmarjeto. Od tam je hodil v mnoge kraje gradit sušilnice, mesarije in druge objekte. Bil je v gradu Prežek, v Gracarjevem turnu je srečal inž. Schöppla. Tam je narisal načrt za klavnico in mesarijo v Vrhpolju, za sušilnico v Orehovcu in Sv. Križu. Po vojni so ga komunisti prekrstili v Podbočje, kot so prekrstili na desetine imen krajev, poimenovanih po svetnikih, imena mnogih krajev pa so nadomestili z imeni revolucionarnih svetnikov. Večji del avgusta in začetek septembra je Suhadolcu minil v risanju načrtov, iskanju primernega materiala za gradnje, iskanju obrtnikov, pa tudi fizično je močno delal. Sušilnico sadja na Telčah, kjer je dalj časa bival, je v veliki meri zgradil sam. Žal jo je okupator pozneje požgal. S sušilnico je zgorel tudi njegov dokument, prepustnica za prosto gibanje na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem.
V začetku so rešenci včasih tudi stradali. Kvaliteta hrane se je vsaj inž. Suhadolcu precej izboljšala, ko je odšel na delo v Šmarjeto in okolico. Zelo problematična pa je bila, razumljivo, oskrba z obutvijo in obleko.
Jesen se je bližala in inž. Suhadolca je vedno bolj skrbela zima. Začetno skoraj romantično vzdušje partizanstva in navdušenje zanj je počasi popuščalo, česar pa se direktno iz dnevnika ne da razbrati: pri pisanju dnevnika je moral biti previden, saj bi zlahka prišel v roke nadrejenim. Začetni dolgi opisi dogodkov in občutenj se umikajo kratkim geslom o tekočih dogodkih.
Suhadolc je bil v Šmarjeti neposredno podrejen Vinku Kosu in Vinku Paderšiču, imenovanemu Batreja. Ta je bil srednješolski profesor iz Novega mesta, organizator OF pod Gorjanci in poleti 1942 član okrožnega odbora OF Novo mesto, v njem zastopnik krščanskih socialistov (Za te detajle se zahvaljujem Bogdanu Osolniku). Z inž. Suhadolcem sta imela dobre odnose. Suhadolc piše: »Le enkrat, ko je na konju prijahal v Šmarješke toplice, me je poklical k sebi in grajal, češ da preveč govorim. Če bom svoje govorjenje še nadaljeval, se mi lahko še kaj nevšečnega pripeti. Jaz sem mu krepko ugovarjal, vendar sem kmalu utihnil. Bil je to postaven fant, gotovo tudi dosti sposoben in prijeten. Spadal je h krščanskemu socializmu. Zelo ga je bilo škoda. Kdo jih je izdal v jami, ne vem, bržkone pa nasprotniki socialcev.« Batreja, Kos in več partizanov se je med italijansko ofenzivo jeseni 1942 skrilo v neko jamo. Italijani so jih našli in vse pomorili.
Batreja se je strinjal, da bi inž. Suhadolc preživel zimo v stiškem samostanu, kjer je bil opat dr. Kostelec njegov prijatelj. Vendar [Stran 067] se je zgodilo drugače. Pred prihajajočo ofenzivo se je Suhadolc 18. septembra 1942 umaknil v Novo mesto, od tod pa so ga Italijani vklenjenega odpeljali z vlakom v Ljubljano v Belgijsko vojašnico.
V partizanskem dnevniku inž. Suhadolc poimensko omenja okoli 250 različnih ljudi, večino teh je srečal pri partizanih. V zelo dobrem spominu je imel Bineta Kobola iz Zelene jame – tudi inž. Suhadolc je mladost preživel v Zeleni jami – ki ga je spremljal do odhoda v Šmarjeto. Pozneje je izvedel, da je bil Bine organiziran in je jamčil za Suhadolca, ki so ga imeli za bolj belega. To pa verjetno zato, ker je zelo veliko delal za Cerkev: vodil je gradnjo nove šišenske cerkve, cerkve Sv. Cirila in Metoda, gradnjo Baragovega semenišča, današnjega Študentskega kolegija, in načrtoval več deset drugih objektov za slovensko Cerkev. Dobro se je razumel s partizanskim poveljnikom Joštom, Ivanom Smrketom iz Žužemberka, za njegovega brata je celo narisal načrt nove hiše. V Škocjanu je spoznal župnika Škodo, ki je bil po vojni župnik v Šmartnem pri Tuhinju. Inž. Suhadolc mu je narisal načrte za novo cerkev, saj je bila stara porušena. Miran Jarc ga je obiskal le enkrat. Do uradne verzije smrti Mirana Jarca med ofenzivo je bil Suhadolc skeptičen: nobenemu drugemu članu štaba se ni nič zgodilo. Najmanjši očitek je bil, da zanj pač niso poskrbeli, saj ni bil organiziran.
Po štirih dneh zapora so inž. Suhadolca na vztrajne prošnje njegove žene Natalije Sartori spustili domov. Natalija Sartori je bila rojena v zaselku Uhanje pri vasi Ustje na Vipavskem. Po koncu prve svetovne vojne je zapustila Primorsko, ki je bila dodeljena Italiji, in odšla na ljubljansko učiteljišče. Intervenirala je tudi pri vojaškem poveljniku mesta Ljubljane, ki se je tudi pisal Sartori. Morda je bil slučaj dobrodošel, morda pa je imel Suhadolc tudi druge zagovornike. Po vrnitvi domov o OF ni hotel nič več slišati, spregledal je osnovni namen NOB, izvesti komunistično revolucijo, kar mu je žena že prej dopovedovala. Po koncu druge svetovne vojne so posledice seveda nastopile. Žena je jeseni 1945 ostala brez službe, bila je učiteljica za Bežigradom v šoli ob Vodovodni cesti. Dve hčeri, ena je bila leta 1945 stara 14 let, druga 17 let, so maja 1945 izključili iz bivše nunske gimnazije kot sovražnici države! (Precej sem se trudil, da bi našel dokumente o takih izključitvah. Doslej nisem uspel. Vem le, da je bil ravnatelj šole Detela, glavna inkvizitorka otrok pa je bila profesorica angleščine Volavškova. V šoli je nastopala v škornjih in jahalnih hlačah.) Šikaniranja predvsem od lokalnih vodilnih ljudi več let ni bilo konca. To pa je že druga zgodba.
Iz partizanov je bila komunikacija z Ljubljano kar dobra. Inž. Suhadolc je poslal domov najmanj 13 pisem, večinoma kratkih s previdno vsebino, prejel pa je najmanj enega od žene. Vsa so ohranjena. Iz partizanov je prinesel nekaj načrtov in skic poslopij, ki jih je delal za potrebe partizanov. Kopije nekaterih od teh so tekstu priložene. Dnevnik inž. Suhadolca kot zgodovinski dokument gotovo ni zelo pomemben. Je pa zanimiv kot pričevanje o razmerah leta 1942, kot jih je videl politično popolnoma neobremenjen človek, samosvoj, velik domoljub, stvarne in trezne narave.
5.6. Med partizani
Peter Klopčič
5.6.1.
V nedeljo, 28. junija 1942, so italijanski vojaki nenadoma pridrli za Bežigrad in pobrali vse fante in može. Odpeljali so nas v belgijsko vojašnico, kjer nas je neki major pregledal in določil, kdo bo moral v koncentracijsko taborišče in koga bodo izpustili. Študente in izobražence so večinoma pridržali. Mene, študenta, so določili za v Gonars. Na železniško postajo so nas peljali zvečer po policijski uri, da bi nas svojci in prijatelji ne mogli spremljati ob poti ali zbirati se na cesti. Na postaji so nas stlačili na vlak, ki je krenil proti jugu. Pri Borovnici se je razdivjala nevihta z grmenjem in treskanjem, s katerim pa se je prav kmalu pomešalo pokanje pušk. Krogle so odskakovale po lesenih vagonih in nekatere izmed nas ranile. Spoznali smo, da gre za partizanski napad, zato smo vpili: »Ne streljajte, Slovenci smo!« Vendar je streljanje trajalo še nekaj minut, preden so vstopili partizani, nam naznanili, da smo osvobojeni in nam ukazali, naj pohitimo z njimi, češ da nas bodo Italijani napadli s topovi, ki jih imajo na Vrhniki. Res so prav kmalu priletele med nas prve italijanske granate. Število ranjencev, ki smo jih morali nositi s seboj, je naraslo. Bežali smo v temno noč, držati smo se morali za roke, da se ne bi izgubili. Umikali smo se v smer Sv. Vida na Blokah. Pri nekih žagah so partizani improvizirali pisarno, nas vse popisali in vsakega posebej vprašali, ali hoče v borbene enote ali v delovni bataljon ali pa se želi vrniti domov. Približno 20% se jih je odločilo za bojne enote, večina nas je bila za delovni bataljon, le majhna skupina je izjavila, da bi se rada vrnila domov.
Bilo mi je 17 let, vendar sem tako kot večina mojih vrstnikov čutil, da tisti, ki so izjavili, da hočejo domov, niso bili dovolj previdni. In res, to izjavo so nekateri izmed njih plačali z življenjem; postrelili so jih.
Pot smo nadaljevali naslednjo noč in prišli do Sv. Vida. Tam so nas razdelili po senikih, da smo si čez dan nekoliko odpočili. Ko se je znočilo, smo krenili proti Krvavi Peči. Prišli smo do proge Grosuplje-Kočevje, ki so jo Italijani zavarovali z vojaškimi bunkerji in močno stražo, vendar smo brez težav prekoračili progo. Italijani nas niso opazili, čeprav nas je bilo okrog petsto. Vodili so nas mimo Hinj v Stari Log. Stari Log je bil skoraj popolnoma izpraznjen, kočevski Nemci so se bili že izselili. Ostali smo tam kake tri tedne. Potem so nas organizirali v delovne bataljone, največjo skupino so poslali v Novi Log, kjer smo opravljali poljska dela. Pridelek naj bi rabil za vzdrževanje partizanske vojske. Sodelovali smo z domačimi kmeti, ki so morali orati zemljo za partizane, čeprav so bili zelo neprijazno razpoloženi do njih.
Bili smo prav blizu glavnega partizanskega poveljstva v Kočevskem Rogu. Od tam je prihajal med nas Edvard Kocbek, na sestankih nas je skušal navdušiti za partizansko vojsko in nas je nagovarjal, naj se vključimo vanjo. Spoznali smo, da je naiven. Pogostoma so nam prirejali politične ure. Sprva sem na takih sestankih ugovarjal komunističnim tezam, a kmalu me je prijatelj, ki sem ga poznal iz Marijine kongregacije, opozoril, naj ne stavim svojega življenja na kocko. Polagoma se mi je pogled bistril, spoznaval sem, da se partizani bojujejo le za imetje in za oblast. To mi je potrdil star partizan, ki se je bahal, da je ubil že sedem slovenskih izdajalcev, in je skušal dokazati pravičnost svojega dejanja s pojasnilom, da so bili to gruntarji, kulaki in [Stran 069] kot taki potencialni izdajalci. Nazadnje je pribil: Če gruntarjev ne pobijemo, kako bomo hlapci prišli do posestev!
Julija in avgusta pa smo začutili, da med komunističnim vodstvom naraščata nemir in napetost. Kmalu smo zvedeli, da so Italijani obkolili Kočevski Rog in Suho Krajino. Morali smo posekati vsa velika drevesa ob cesti in z njimi zapreti pot od Starega Loga do Kočevja. Nato je naš delovni bataljon dobil povelje, da se pomakne globoko v gozd v lesene lope. Od tam smo se prav kmalu umaknili na Pugled, potem pa v sam Kočevski Rog. Italijani so odstranili hlode s ceste in prihrumeli s tanki, kamioni in topništvom v Stari Log, se maščevali nad civilnim prebivalstvom, na nas pa so streljali iz topov in nas napadali iz zraka. Komunistični voditelji so izginili s prizorišča, poskrili so se v zemljanke, še prej pa so nas razdelili v manjše skupine in nam naročili, naj se prebijemo skozi italijanski obroč, kakor vemo in znamo. Poskrili smo se v gosto robidovje in čakali, da so Italijani stekli mimo nas. Proti večeru smo se premaknili v Podturn, tam smo naleteli na razkropljene partizanske enote in zvedeli, da smo že zunaj obroča. Prav v Podturnu me je zajela italijanska patrulja in me odpeljala v grad Soteska. Tam je bilo ujetih tudi nekaj drugih študentov z vlaka in več kmečkih mož in fantov, ki so se predali Italijanom. Kmečke fante so še tisto noč postrelili, čeprav so imeli pri sebi letake z zagotovilom, da tistim, ki se bodo s temi letaki predali italijanski vojski, se ne bo nič hudega zgodilo. Študente so nas odpeljali v Novo mesto, po nekaj tednih pa v Ljubljano in nato na Rab. Izpustili so le tiste, ki še nismo bili stari osemnajst let.
6. Iskanja in besede
6.1. Dekliška pomlad
Ivanka Kozlevčar, 1951
[Stran 071]
7. Slovenske teme – pomlad 2003
7.1. Zgodovina jih je dohitela
Anton Drobnič
7.1.1.
Ob razstavi »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo«
V sredo 19. februarja je bila v Kranju odprta razstava z naslovom »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo«, ki je od decembra 2002 gostovala v Slovenj Gradcu in je del multimedijskega projekta, katerega nosilca sta ob pomoči Programa Phare čezmejno sodelovanje Slovenija/Avstrija 1999 celovška Mohorjeva družba in Koroški pokrajinski muzej iz Slovenj Gradca. Voditelj slovenskega dela je zgodovinar Jože Dežman, koroškega pa zgodovinar Alfred Elste.
Projekt, ki ima podnaslov »Čezmejno soočenje nacionalnih predsodkov, totalitarnih ideologij in partijskih diktatur s primerom Slovenije in avstrijske Koroške«, je v vsem dvojezičen slovensko/nemški. Uradno je predstavljen kot rezultat kritične obravnave ideologij in partijskih diktatur s strani slovenskih in avstrijskih zgodovinarjev. Prikazal naj bi strukture in dejavnike, ki so vzpostavili totalitarna režima nacionalnega socializma in komunizma na območju zgodovinsko in geografsko tesno povezanih Koroške in Slovenije.
Ustvarjalci so projekt označili kot najbolj vročo razstavo sezone. Ogorčene proteste je vzbudil zlasti pri članih partizanskih borčevskih organizacij, ki v tem projektu kot predstavniki ene od prikazanih diktatur zopet vidijo narodno izdajo in bi najraje šli na nov partizanski pohod. Hudo jih moti že znak projekta, ki je sestavljen iz prekrivajočega se nacističnega kljukastega križa in partizanske peterokrake rdeče zvezde. Tudi besedila so napisana v črno-rdeči kombinaciji. Obdobje partizanstva se torej v zgodovini končuje tako, kot se je začelo – v zavezništvu nacizma in komunizma, v medsebojnem učinkovanju dveh totalitarnih ideologij na ubijanje slovenstva in krščanske kulture. Boleče spoznanje za tiste, ki so zanosno mislili, da z zločini gradijo nov svet! Od njihovega sveta sta ostala kri in tema – rdeče in črno, prepletena rdeča zvezda in kljukasti križ! Ni čudno, da jih popada strah, strah pred lastno zgodovino, ki jih je dohitela!
Spričo ogorčenih odzivov nosilcev »dokončne zgodovine« nam ni treba navajati drugih dokazov in razlogov za trditev, da je razstava »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo« pomemben korak iz dosedanjega mitološkega stanja in nedotakljivih svetišč zabetonirane partizanske zgodovine na pot iskanja resnice. Ta pot bo dolga in težka, saj je pol stoletni totalitarni sistem laži storil vse, da bi resnico za vedno skril, da bi pot do nje zabrisal z veliko prevaro osvobodilnega boja, da bi jo potopil v blato narodnega izdajstva in pogreznil v brezna revolucije. Zato rajši pokažimo, kje na tej razstavi smo opazili takšna skrivališča in prevare, kje smo videli blatne zaplate in nevarna brezna, kje je luč iskalcev zakrila tema »dokončne zgodovine«. Morda bo to pomagalo tistim, ki bodo iskali nadaljevanje začete poti.
Kakor sta naslov in znak razstave zelo posrečena, je na drugi strani vprašljiva že metoda vzporednega prikaza dogodkov na Koroškem in v Sloveniji. Težnja, da bi vzporedno prikazali dogajanje, ki ni bilo vzporedno, ampak zelo raznorodno, škoduje vsebini razstave in njeni celovitosti. Že prvo poglavje, ki pod isti naslov »Jezik sovraštva« uvršča tako vzbujanje slovenske narodne zavesti in domoljubja v Sloveniji (Zedinjena Slovenija, Tabor v Vižmarjih, »besede« in podobno) kot vzbujanje nacionalnega sovraštva proti Slovencem in židom na Koroškem, kaže negativen vpliv oblike na vsebino. Še bolj napačna se vzporedna oblika pokaže kasneje, ko je na Koroškem šlo samo za teror nacizma in komunizma brez odpora proti revoluciji, v Sloveniji pa je po prvotnem partizanskem nasilju prišlo do slovenskega oboroženega protirevolucionarnega odpora in kasneje do državljanske vojne v okviru druge svetovne vojne. Ta specifičen pojav ni mogel dobiti pravega prikaza v nerealnem kalupu vzporednega opisovanja. To napako so delno spoznali že avtorji razstave in se zato oblike vzporednosti niso dosledno držali.
Začetek okupacije in revolucije je opisan povsem v duhu pravljične »partizanske zgodovine«. Tradicionalne politične stranke naj bi razpadle, v resnici so šle samo v ilegalo. »Ostanki« teh strank naj bi bili povsem neenotni o prihodnosti slovenskega naroda. V resnici so zelo enotno sklenili pripraviti vstajo in so zato ustanovili ilegalne vojaške legije, Slovensko, Narodno in Sokolsko, [Stran 073] politično pa se združili v enotno »Slovensko zavezo«. Prisebna naj bi bila edino Komunistična partija, ki naj bi konec aprila 1941 organizirala OF kot nacionalno odporniško gibanje. Nič o danes nezaželeni Protiimperialistični fronti. Partizani naj bi kmalu prešli v napade na okupatorja, o zločinskih napadih na slovenske civilne prebivalce, ki so terjali neprimerno več žrtev kot med okupatorji tudi ta razstava molči.
Brez vsake kritičnosti in z vsem spoštovanjem partizanskim »zgodovinarjem« je opisana in prikazana partizanska vojska, njena »država« in »oblast«. Poglavje o revolucionarnem nasilju, ki sledi prikazu slavne NOB, se zato zdi samo kot neka manjša napaka, kot nekaj postranskega v epopeji partizanstva. Značilno je, da avtorji razstave med elementi revolucionarnosti partizanstva sploh ne navajajo silnega revolucionarnega terorja takoj v prvih letih 1941/42, ko so partizani že pred prvo odporniško puško zverinsko umorili stotine neoboroženih Slovencev in nekaj desetin celih družin.
V enakem nezgodovinskem ključu je prikazan nastanek slovenskega protirevolucionarnega oboroženega odpora. Po opisu na razstavi slovenski kmetje na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini za puške niso prijeli zaradi samoobrambe pred neštetimi partizanskimi umori in ropi v letih 1941/42 – zato ti tudi niso prikazani – ampak samo zato, ker so jim tako ukazale meščanske stranke, ko so ugotovile, da vpliv partizanstva narašča in da imajo komunisti namen izvesti tudi revolucijo. Ne zaradi že izvrševanega [Stran 074] nasilja, ampak samo zaradi nameravane prihodnje revolucije. Protirevolucionarni strani pa razstava mirno pripiše tudi več sto žrtev Črne roke, čeprav je ta na tej strani bila izven zakona in ne njen sestavni del.
Posebno poglavje je seveda terminologija, ki jo uporablja ta projekt. Partizanske enote in ustanove so navedene po njihovih lastnih poimenovanjih in naslovih. Protirevolucionarna stran je navadno imenovana tako, kot so jo zmerjali komunistični politični komisarji. Vaške straže in domobranci so vedno prikazani skupaj z Italijani ali Nemci, nikoli samostojno, čeprav so zlasti domobranci večinoma delovali povsem samostojno. Tako so jim lahko pripisali tudi zločine okupatorjev. Vaški stražarji in domobranci so »morili«, partizani so samo koga »usmrtili«, kar pomeni, da so le »izvršili sodbo«. Za protirevolucionarje je pogosto uporabljeno ime kvislingi, kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem, vse v skladu z nekdanjo totalitarno terminologijo.
Navedli smo samo nekaj primerov, ki kažejo, kako je slovensko zgodovinopisje še globoko v naročju komunističnega konstrukta NOB, kako nebogljeni in omejeni so koraki v samostojno zgodovinsko raziskavo. Tudi takrat, ko naredi imeniten korak v pravo smer, tega koraka ne zna narediti drugače kot s privzgojenim komunističnim političnim besednjakom. To bo trajalo toliko časa, dokler si raziskovalci ne bodo na jasnem o temeljnih slovenskih stvareh zadnjega stoletja: o načrtovanem in izvršenem komunističnem genocidu proti slovenskemu narodu.
7.2. Kolobocija
Blaža Cedilnik
7.2.1.
Ha. Bila sem v Cerknem na pustni prireditvi. Pravzaprav je bil to nekakšen sodni proces, v katerem je tožilec bral vse mogoče lumparije, bedarije in tudi škode, ki jih je Pust zagrešil v preteklem letu, bodisi v svojem lokalnem okolju, bodisi v širši domovini in po svetu. Seveda je bila vse skupaj nekakšna kolobocija, nekje med zares in za hec bi se lahko reklo. Bilo pa je tako podobno naši stvarnosti, kot smo lepo rekli v dobrih starih časih, ko so bili bencinski boni, par-nepar, ko smo skakali iz trgovine v trgovino, da bi le kje staknili kakšen liter olja, zobno pasto, milo, pralni prašek in kar je še drugega luksuza. Pa še več tega je bilo. A ni bilo lepo, v dobrih starih časih. Ko sta se otrok z italijanske in slovenske strani važila. Italijanski otrok je vpil: Mi imamo pa čokolado, pa kavo, pa olje, pa milo, pa prašek! Slovenski otrok je pa vpil: Mi imamo pa socializem! Italijanski otrok nazaj: Tudi mi ga bomo imeli. Slovenski otrok mu je pa zabrusil: Potem pa tudi vi ne boste imeli čokolade, pa kave, pa olja, pa mila, pa praška! Ohhh, človeku se kar milo stori.
Takrat še nismo vedeli za levico in desnico, razen iz kakšnih grozljivih zgodb o gnilem kapitalizmu. Vedeli smo tudi, da so levičarji napredni, desničarji pa nazadnjaški in mračnjaški, fuj. Ampak zdaj imamo tudi mi levičarje in desničarje. Seveda so na oblasti levičarji. In zdaj imamo čokolado, pa kavo, pa olje, pa milo, pa prašek, nimamo pa socializma. Ja, kaj hočemo. Vsega pač ne moreš imeti. Skoraj smo podobni zahodu, Evropi. Sicer se bomo pa vsak čas priključili. Ponižno, priliznjeno. Če me kaj spravi v slabo voljo, je to brez dvoma poročilo o napredku, ki ga je naša država dosegla pri približevanju Evropi. Tako nagravžno in sluzasto se vse skupaj sliši. Ampak zdaj sem pomirjena. Ob svoji, mislim, da petindevetdesetletnici je Novljan dejal: V Evropo ja, v NATO pa ne. Tako, zdaj pa vem.
Imam pa občutek, da še nismo zreli za Evropo. Saj še nismo nič popucali za nazaj. Imamo še kopico starih zamer in nerazčiščenih stvari, ki jih nikakor nočemo razčistiti. Kajti sesula bi se nam zlata podlaga naše samostojnosti. Sveti narodnoosvobodilni boj. Dokler se pa »zlato« še sveti, se levo in desno pri nas razlikuje le po pogledu oz. odnosu do dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Da ne bi pozabili, nam občasno pokažejo kakšnega heroja, ki nas prepričuje o svetosti NOB. Ker pa prihajajo zločini na dan, jih je treba nekomu pripisati. Zelo uporabni so tisti, ki so že odšli v večna lovišča in pa seveda JLA. Tokrat so iz naftalina potegnili Bojana Polaka – Stjenka, ki je načeloval KNOJu. Knojevci so sicer zagrešili povojni masaker, vendar vodstvo KNOJa ni imelo nič zraven. Malo se jim je sicer sanjalo, to je vse. Sem pa šele zdaj zvedela, da je on že davno kritiziral SZDL, ki je hotela imeti vse pod svojo marelo. In že takrat je zagovarjal večstrankarski sistem. Rekel je: Dajmo ljudstvu, kar hoče. Če bi govoril ure in ure, ne bi mogel bolj zadeti totalitarističnosti sistema, ki smo ga imeli. Absolutno absolutne [Stran 075] oblasti. Kot je rekel, tako se je zgodilo. Dali so nam večstrankarski sistem in vse kar spada zraven. Da so pa njihovi otroci in dediči pobrali smetano, jim pa ne moreš zameriti. Bog je najprej sebi brado ustvaril. Uh, še nekaj je rekel. Kmalu bi pozabila povedati. Zaradi njegove kritike SZDL in naklonjenosti večstrankarskemu sistemu mu ni nihče voščil za sedemdeseti rojstni dan. To je pa res žalostno. Kar v srce se mi je zasmilil, ubogi heroj. Povedal je še, da je zagrizen antinatovec in da je treba s teroristi drugače opraviti, ne z vojsko. On že ve.
Prav zanimivo je, kako ljudje poniknejo in se spet prikažejo iz nič, se tako rekoč materializirajo kot v kaki fantastični zgodbi. Za slavnostnega govornika na Jurčičevi poti so izbrali, določili, kaj vem, kako je to bilo, nekdanjega ministra zdaj advokata Kozinca. Človek bi za slavnostnega govornika pričakoval kakega književnika ali kakšnega kulturnika druge usmeritve. Advokat? Zakaj le. Najbrž nam ga skušajo počasi pretvoriti v znan obraz; njegove grehe smo že tako pozabili, zdaj pa nam bo počasi zlezel pod kožo in ko bo nastopil čas, bomo vsi volili zanj. Partija svojih ljudi nikoli ne pozabi ali zavrže, če so ji zvesti.
Podobno so zmaterializirali Nevena Boraka, ki se nam je vsem ob osamosvajanju pošteno zameril. Pa, kje je že to. Potem je poniknil v razne kabinete. Zdaj se je pojavil na čelu Agencije za trg vrednostnih papirjev v vlogi borca za pravico in resnico in poštenost. Odločil se je za javno delovanje. Zakaj le. Ko pride čas, bomo že zvedeli. Očitno ima veliki brat z njim še velike načrte. Do takrat pa imamo čas, da ga vzljubimo. Kajti razkril bo vse nečednosti, ki so se dogajale pri prevzemu Leka, pri kupovanju časnika Delo, v mreži prijateljskih podjetij Pivovarne Laško in bogve kje še vse. Ja, pa da ne pozabimo na SIB banko, ob kateri je poniknila bivša županja, ki smo jo prej gledali dan za dnem na televiziji in poslušali, kaj vse je že postorila za nas, meščane in meščanke in kaj še vse bo. Menda naj bi med milijon stvarmi, ki jih je postorila, uredila tako imenovani mirujoči promet, ampak sama tega žal nisem opazila. Kadar koli grem na sestanek na Zavezo, me to stane od 660 sit pa do nekaj čez tisočaka. Poleg tega pogosto čakam več kot pol ure, da se najde prosto mesto na parkirišču. Pa se naši vrli (bivši) županji zgodi Depala vas, pardon, SIB banka in jo ponikne. Pa ne skrbite zanjo. Čez nekaj časa se bo spet pojavila, vsa bleščeča in strokovna in nujno potrebna pri reševanju države in sveta.
Medtem pa bo nova županja zgradila džamijo. (Tik pred drugim krogom županskih volitev so šibali naokrog telefonski klici: Volite staro, nova bo takoj zgradila džamijo. Očitno so klici izvirali iz dobro obveščenih krogov.) Džamijo z dvema minaretoma. Brez zvočnega pozivanja k molitvi, je obljubil mufti. Seveda, v začetku ne. Bo pa to kot basen o ježu in lisici. Ob nekem posebej velikem prazniku, morda kakšni posebni obletnici, se bo zvočno pozivanje k molitvi izjemoma zgodilo. Enkrat ni nobenkrat. Prvič. Potem pa se bo to zgodilo še večkrat in potem bo postalo običaj. Navada. Pes crkne, človek se navadi. Ja, ravno tega nam je bilo še treba. Džamije. Zavestno ves čas mešajo molilnice in džamije. Da se bodo vesoljni mudžahedini zbirali v Ljubljani. Saj bodo dali denar za džamijo. To pa ni majhna stvar. Mimogrede, koliko je pa kulturnih centrov za kristjane v Sloveniji. Da pa ves čas vlečejo na dan, da čakajo na džamijo že trideset let, to ga pa malo biksajo. Nimajo kaj jamrati zaradi tega. Tisti lepi stari časi niso bili kaj prida naklonjeni gradnji verskih objektov, da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama. Lep primer je gradnja cerkve (ne kakšnega katoliškega verskega centra!) v Trbovljah. Cerkev je imela pred drugo svetovno vojno (takrat še ni bila državni sovražnik št. 1) kupljeno zemljišče v mestnem delu v centru Trbovelj, na katerem danes stoji pošta in trgovina, ni pa imela denarja, da bi začela z gradnjo cerkve. Cerkev so v Trbovljah nujno potrebovali, ker je bila tam ena sama majhna cerkev v zg. Trbovljah. Po vojni je bilo zemljišče nacionalizirano. Ko se je začela denacionalizacija, so na občini izvedeli, da občina nima s to rečjo nič, da je to stvar države. Ker torej niso mogli dobiti prvotnega zemljišča nazaj, so leta 1989 kupili novo, precej slabše zemljišče, ki jim je bilo določeno na ulici 1. junija, ki leži v bregu. V lokacijski odločbi je pisalo, da objekt ne sme imeti zvonika in zaradi hrupa imajo še danes prepoved zvonjenja. Cerkev je bila zgrajena v drugi polovici devetdesetih let. Tako je bilo to s katoliško cerkvijo, kako bo pa z džamijo, bomo pa videli.
Naj se vrnem k SIB banki, oziroma k denarju. Ste se že kdaj vprašali, odkod Hitlerju denar, da je čez noč postavil zbankrotirano Nemčijo na noge? Menda je denarja vedno dovolj, le razporediti ga je treba. Zakaj se ni pri nas pojavil kakšen hitler, pardon, eldeesovec, ki bi našo Slovenijo po osamosvojitvi postavil na visoke noge in bi se nam vsem cedila med in mleko. Tako pa ves čas poslušamo zgodbo o uspehu. Pri tem se pa vse potuhnjeno draži. Ampak inflacijo smo pa [Stran 076] ukrotili. Pravzaprav so jo razprodaje, ki so jih obilno zajeli v statistično raziskavo. Ja, tako se dela. Še kakšno razprodajo priredimo, pa bo naša inflacija najnižja v Evropi.
Misel o denarju in njegovi razporeditvi mi ne da miru in mi ga ne da. Kadarkoli spremljam poročila o proračunu, o rebalansu proračuna, o porabi proračunskega denarja, mi znova ta dva stavka planeta pred oči. Denarja ni za znanost, šolstvo, za pediatrično kliniko, za onkološki inštitut, za štipendije, za … Dovolj ga je pa za vladno letalo, za luksuzno prenavljanje državnih in občinskih stavb in prostorov, za draga potovanja, ki so sama sebi namen, za predsedniško rezidenco, bolje, da ne naštevam naprej. Važno je, kako se denar razporedi. Pri nas se denar razporeja tako, da se večajo razlike med bogatimi in revnimi. Samo Elanovce poglejte. Pa gospo iz Triglava. Pa se ne bi sekirala, če bi bili samo ti. Pa jih je na vagone takih. Ampak zdaj bom bolj mirno spala. Neven Borak bo poskrbel zanje. Če verjamete.
Statistični kazalci nas uvrščajo med najbolje pripravljene kandidatke za vstop v Evropsko zvezo, pokopali nas bodo pa prav oni. Uh, kakšne asociacije se mi podijo po glavi. V najsvetlejših časih naše zgodovine se je glasilo povelje: »Organizirajte mi spontane demonstracije. Nek se čuju uzvici: Dole kralj! Dole vlada! Dole Cvetković – Maček!« Zdaj pa se glasi to (na primer – takih primerov je več) povelje: »Izračunajte mi ničelno inflacijo!« Pri tem pa vsi vemo, vsi, ki hodimo v trgovine po vsakdanja živila in druge potrebščine, da se vse skupaj, kot sem rekla, lepo počasi potuhnjeno draži.
No, in prav ti statistični kazalci nas bodo pokopali, ko bomo vstopili v Evropsko zvezo, tako, kot so skoraj pokopali Zahodno Nemčijo, ko je pod svoje okrilje vzela Vzhodno Nemčijo in se je zanašala na statistične kazalce, ki so »zelo dobro kazali«. Zahodno Nemčijo je vse skupaj pošteno zrukalo in še do danes niso prišli na zeleno vejo. (Moja sestra pravi: »Veš, zelene veje sploh ni.«)
Tudi nas bo pošteno zrukalo. Ampak ne njih. Ne tistih, ki so odgovorni za stanje, ki ga imamo. Ampak tiste, ki dejansko nosijo breme, pa najsi bo to breme osamosvajanja, breme denacionalizacije, breme lastninjenja, … in breme vstopa v Evropsko zvezo in NATO.
Zanimiva je tudi reklama, ki jo delajo v medijih naši politiki za vstop v Evropsko zvezo in NATO. Posebej za NATO. Posebej listje. Staro listje je strašno navdušeno za vstop, mlado listje pa je strašno proti. In predstavniki mladega listja se odločijo, da bodo šli v Irak in tam naredili živi ščit. Kako človekoljubno in velikodušno. Takšno razdajanje. In žrtvovanje. Postavljanje svojega življenja na kocko za neke ljudi na čisto drugem koncu planeta. Živeli bodo pri domačinih in tudi sicer kar se da skromno. In brezplačno poročali medijem, kaj se dogaja tam. Da bomo vsi vedeli. Da bomo linčali Busha in NATO. Joj, človeka kar zapeče vest in se počuti skrajno nečloveški ob misli na te ljudi. Kako smo brezbrižni mi ostali. Ampak. Zakaj, za hudiča, mora biti povsod nek ampak. Torej. Izkazalo se je, da prebivajo v luksuznem hotelu, da hočejo goro denarja za vsako vest. Duh je voljan, a meso je slabo. Pa to še ni vse. Ena od deklet je mlada raziskovalka in je odšla tja delat raziskovalno nalogo pod mentorstvom, koga neki, gospoda Močnika, brez katerega se ne da. Kaj imajo pa drugi naši živoščitovci za bregom. Najbrž tudi kakšno večjo ali manjšo korist. Denar ni vse, ampak pomirja, pravi stara židovska modrost.
Kot vidite, mi gre cel kup reči na živce, kar je dokaz, da mi jih je nekaj še ostalo. Živcev namreč. Posebej pa mi gre na živce stalno spreminjanje ustave. Pravzaprav bolj kot samo spreminjanje dejstvo, da se vedno grozno mudi. Kar čez noč, pa je ustava spremenjena. Če samo pomislim na tisto spremembo zaradi volilnega sistema, me oblije zona. Zdaj jo spet spreminjajo. Kmalu je ne bo več moč spoznati. To bo čisto neka druga ustava, kot je čisto drugačna država. To ni več moja izsanjana Slovenija.
En kup stvari sem izpustila ali se jih ta trenutek ne spomnim. Ampak mislim, da je že to dovolj. Kljub vsemu pa, tale kolobocija ne bi bila popolna, če ne bi omenila bližnjih referendumov. Kakšna kolobocija je bila v parlamentu in parlamentarnih komisijah in strokovnih komisijah in in in. Kdaj naj bo ta referendum in kakšen naj bo. Od vseh izjav o tem referendumu mi je bila najbolj všeč izjava na radiu Gaga, da je to namreč posmehovalni referendum. Zadeli so žebljico na glavico. Vsaj do sedaj so bili bolj ali manj posmehovalni referendumi. Menda bo zdaj bolje. Zdaj, ko nimamo več Kučana. Me je že pošteno skrbelo zanj, pa so pošteno poskrbeli zanj. Zdaj, ko imamo Ropa, poosebljeno aroganco. Mimogrede, kakšni zabavni naslovi so bili v časopisih. Rop pri Kučanu. Rop pri Drnovšku. Šalo na stran. Počakajmo, pa bomo videli. Dajmo času čas. Čas. Čas ni zanesljiv zaveznik. Nikoli ni namreč mogoče zanesljivo vedeti, za koga pravzaprav dela, je rekel Alberto Moravia.
[Stran 077]
8. Besedila Nove Slovenske zaveze
8.1. Pismo časnikarju Schwarzu – Frankfurter Allgemeine Zeitung
8.1.1.
Spoštovani gospod Schwarz,
v pogovoru, ki ga je imel z Vami odhajajoči predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in je bil povzet v Frankfurter Allgemeine Zeitung 5. decembra 2002, smo prebrali nekaj njegovih izjav, ki ne smejo ostati brez komentarja.
Milan Kučan je med drugim izjavil, da je med drugo svetovno vojno Slovencem grozila usoda, ki je bila v marsičem podobna usodi Judov. To je stara komunistična teza in pogosto ponovljena potvorba dejanskega stanja. Slovencem je res grozilo izginotje, a ne neposredno, tako kot je grozilo Judom. Ko bi tudi Slovence vozili vlaki namesto v Srbijo in v nemška delovna taborišča v uničevalne lagerje rajha, kamor so organizirano odvažali Jude, bi bili tudi Slovenci upravičeni ali celo dolžni, da se zatečejo k dejanjem, ki jih dela človek v zadnjem obupu, ko izgubi veljavo vsak razum. Toda Slovenci so vedeli, da bodo, če preživijo vojno, preživeli tudi kot narod, saj je bilo vsakemu pismenemu človeku jasno, da bo, potem ko je vstopila v vojno tudi Amerika, Nemčija poražena. A to ni najbolj pomembna reč.
Najbolj važna in na meji pokvarjenosti je Kučanova trditev, da zaradi tega – zaradi razkosanosti in obsojenosti na smrt – Slovenci nismo imeli druge izbire kot odpor ali kolaboracijo. To, čemur Milan Kučan v svojem ideološkem in nereflektiranem jeziku pravi kolaboracija, naj bi torej bila vdaja dela slovenskega naroda spričo nemške grožnje. Sprašujemo se, iz kakšne snovi mora biti človek, da je sposoben tako arogantnega prezira do zgodovine in ljudi. Za Slovence so prihajale neposredne grožnje od drugod. Slovenci niso zahtevali, da okupacijske sile izpolnijo dolžnost, ki jim jo nalaga mednarodno pravo, zato ker so »odpor vodili komunisti«, ampak zato, ker je uvodni komunistični teror zavzel razmerja, ki so obetala Slovencem usodo, na kakršno so Jude obsodili nacisti. Začetni teror je bila osnovna strateška postavka revolucije; da so komunisti lahko izvedli revolucijo, so morali izzvati odpor v legalnih okvirih okupacije. Morali so se polastiti naroda in ga vzeti za talca. »Narodna izdaja«, o kateri tudi govori Milan Kučan, je res bila in je, kot tudi pravi, točen izraz, a lahko pomeni samo medvojni komunistični udar. Ta je bil proton kakon, prvo zlo, iz katerega se je logično in nujno rodilo vsako drugo. To je bila narodna izdaja.
Milan Kučan je nadalje izrazil upanje, da bo »mlada generacija v stanju takratne dogodke pravilno oceniti in presoditi«. V odprtem tekstu to pomeni, da bo mlada generacija vztrajala na razlagi, ki jo je preko šol in medijev uveljavila ideologija in ki jo je z nekaj primeri v pogovoru z Vami ilustriral odhajajoči predsednik.
Na koncu je nekdanji predsednik še izrazil prepričanje, da bodo tako pridobljeni etični temelji pomembni tudi za Evropo in ves svet. Ta naj bi bil v nevarnosti, da postane hobbesovski prostor spopadanja vseh proti vsem. Kako se bodo ti etični temelji obnesli pri reševanju velikega sveta, ne vemo, vemo pa, da se je »boj vseh proti vsem« v »slovenskem mikrokozmosu« rešil tako, da je nekaterim z medijsko blokado in medijskim molkom bila vzeta javna beseda. Tu ni sedaj nobenega boja več. Tu je samo tišina.
Gospod Schwarz! Slovenci ne bomo pozabili naklonjenosti, ki sta nam jo med našim osamosvajanjem izkazovala nemška politika Kohl in Genscher. V zvezi s pogovorom, o katerem Vam pišemo, pa ni nevažno tudi to, da so Nemci z napadom na državo, ki je bila tudi naša država, ustvarili pogoje, da so komunisti sploh mogli izvesti revolucijo. To omenjam zato, ker mislimo, da iz tega izhajajo neke obveznosti, ki vežejo tudi nemškega poročevalca, ko poroča o razmerah, ki so direktne posledice te revolucije.
Poleg tega pa nas bloka »Sachbücher« in »Politische Bücher«, ki se nekajkrat na teden pojavljata v FAZ, uverjata, da je na nemškem trgu izšlo na stotine knjig o tem, kako sta delovali bodisi nacistična bodisi komunistična nemška država. Spričo tega nas je začudil vtis, ki se ga nismo mogli ubraniti, da ste nekoliko nepripravljeni na pogovor s človekom, ki ni vstopil v politiko šele »v letih radikalnih sprememb, ki jih je doživela dežela na prehodu med osemdesetimi in devetdesetimi«, ampak je sedel v institucijah komunističnega imperija že veliko prej.
Z odličnim spoštovanjem, želeč Vam srečno in uspešno novo leto.
Za Novo Slovensko zavezo
dr. Tine Velikonja
9. Dogodki in premisleki
9.1. Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju (2)
Janez Grum
9.1.1.
Na koncu I. dela (ZAVEZA št. 47, str. 92) sem omenil, da v novi postojanki v prosvetnem domu nismo računali z možnostjo partizanskega napada. In k temu dodam, da zato nismo nič utrdili postojanke z raznimi zakloni in bunkerji, pa da smo se pri tem računanju zelo zmotili. Takoj pa moram povedati in s tem sam sebe popraviti, da je kaj malo manjkalo, morda le deset minut, da ni prišlo do partizanskega napada. V temni noči so se partizani približali prav do vzhodnega dela ograje in se med tem, ko so se pripravljali za napad, krili v brisanem prostoru, ki ga jim je nudil kratek betonski del te ograje. Partizani so bili od postojanke oddaljeni le kakih 25 metrov.
Napadla naj bi četa Tomšičeve brigade, a je bila njena navzočnost zaznana in odkrita. Pozno zvečer, okrog 11. ure, sta istočasno odšla iz postojanke Martin Kranner in Avgust Govše, ki sta hodila v postojanko le na stražo. Na odcepu Vevške ceste od Zaloške je Kranner zavil na levo, Govše pa na desno proti Zgornjemu Kašlju, kjer je imel stanovanje. Ker je rahlo rosilo, je imel dežnik odprt. Na koncu ograje ob Zaloški cesti pa je na njenem oglu nemalo presenečen za betonskim delom vzhodne ograje opazil partizane. Presenečeni so bili tudi partizani, a eden od njih je skočil proti Govšetu in ga s puškinim kopitom udaril po glavi. (Govše je bil človek velike postave in je vedno nosil klobuk. Do tega trenutka tudi odprt dežnik.) Zaradi udarca je Govše zavpil in stekel nazaj. A partizani niso streljali za njim, ker bi se s tem sami izdali. Nazaj je stekel tudi Kranner in oba sta istočasno prišla v postojanko. Posadka VS je bila alarmirana že z Govšetovim krikom in dokončno, ko sta omenjena pritekla nazaj. Stražarji so na partizane za betonskim zidom takoj odprli ves možen ogenj. Pri tem je stara težka strojnica »saintetienne« delovala brez zastoja. Najprej z okna nad galerijo, kjer je bila stalno nared, medtem pa so vojaki streljali iz oken južnega dela stavbe, predvsem iz najvišje sobe. Mitraljezec Tone Koritnik je kot nekdanji vojak uvidel potrebo, da bi strojnica sipala ogenj tudi z najvišjega okna na južnem delu stavbe (nad stanovanjem hišnika), zato jo je hitro prenesel tja, vojaki pa so streljali skozi okno na galeriji, pa tudi skozi okno zraven hišnikovega stanovanja. Ker je strojnica z najvišjega okna streljala bolj diagonalno in so streli prihajali od strani, se je brisani prostor začel manjšati. Defenzivno streljanje iz postojanke je trajalo raje manj kot pol ure. Edina dejavnost partizanov je bila ta, da je eden od njih stekel nekaj metrov ob žični ograji in vrgel molotovko proti prizidku stavbe, kjer so bile spravljene odrske kulise, kar so vedeli domači spremljevalci terenci. Molotovko smo odkrili drugi dan, kakih 10 metrov od omenjenega prizidka. Za ograjo smo našli tudi mrtvega partizana. – O vsem tem so v knjigi »JESEN 1942« (1963) tri poročila. Partizanski poveljnik omenja: »Načrt (za napad) smo predhodno napravili skupno s terenskimi delavci, ki so bili obenem tudi vodniki.« Po tem poročilu naj bi partizanska zaseda ujela komandanta vaške straže, ga pripeljala k četi za zidom, in ta naj bi pri zasliševanju začel vpiti, »nakar se je začelo streljanje s prosvetnega doma in ostalih hiš. Nato se je četa umaknila iz brisanega prostora … V trenutku, ko je aretiranec alarmiral ostale, je odskočil in pobegnil, pri tem pa dobil nekaj udarcev po glavi, zaradi katerih je baje kmalu nato umrl. – Četa se ni ponovno približala, ker je že pri prvem pokanju imela enega mrtvega in tri ranjene.«
Drugi dve poročili, prvo napisano pred komandantovim, je napisal Jože Moškrič (tedaj znani ideolog komunistične dejavnosti že pred vojno v dobrunjski občini, v Zadvoru. Med vojno je to »delal kot zaupnik centralnega komiteja KPS na (širšem) področju Podlipoglava«, zato je poročilo poslal na CK KPS, kar pomeni, da je bil v partijskem vrhu. Poskušal se je tudi dramatsko.) Tudi on omenja streljanje iz sosednjih hiš, ki ga ni moglo biti. – V opombi k temu poročilu (str. 97) je popravek, da je Govše ostal živ in delal naprej pri beli gardi. Še vedno pa je rečeno, da je bil Govše komandant VS v Polju, kar ni bil niti en dan. Moškrič omenja, da je bil namen napada na postojanko v Polju rešiti 50 njihovih priprtih sodelavcev. K temu številu je treba reči: Nikoli ni bilo niti 10 priprtih na postojanki! V drugem poročilu pove točneje, da sta bila poleg mrtvega partizana dva težko ranjena, ki sta po nekaj dneh umrla.
[Stran 080]
V isti noči od 21. na 22. oktober (1942) je drug bataljon Tomšičeve brigade hotel napasti postojanko VS v Dobrunjah. Nameravani napad je stražar pravočasno opazil in s strelom iz puške opozoril stražarje v postojanki. Zato do napada ni prišlo. Namesto tega so partizani zažgali mežnarijo na Sv. Urhu, da bi preprečili postojanko na tem hribu. A je bila kmalu nato ustanovljena. – Neki drug bataljon iste brigade je v isti noči napadel postojanko VS v Bizoviku, ki je bila sredi vasi in nič utrjena. Pri napadu je stavba postojanke (vaška gostilna) zgorela, vendar so stražarji napad zdržali v obokani kleti. Ogenj, ki je silil v to skoz vrata, so gasili z vinom iz sodov in streljali le skoz kletna okna. Ranjen je bil Viktor Habič (na kočevskem procesu okt. 1943 obsojen na smrt).
Tu naj posežem nazaj v prve dni po preselitvi postojanke v prosvetni dom. Dne 5. okt. se je pisar postojanke (E. H.) ponudil, da bi po policijski uri šel s prijateljem pregledat, ali je kaj posebnega okrog njunih domov. Pregledati sta skušala tudi stari del Zgornjega Kašlja, a na enem izmed vrtov na vzhodni strani hiš sta naletela na skupino terencev in partizanov, tako da je prišlo do osebnega stika in prerivanja. Pri tem je eden od partizanov ustrelil in zadel pisarjevega spremljevalca, ki je smrtno zadet tam obležal, pisarju pa se je posrečilo izmakniti in se vrniti v postojanko. Še pred dnem je bil padli stražar (Franc Hočevar) prepeljan na pokopališče v Polju. Bil je prva žrtev naše VS.
V zvezi s tem dogodkom omenim, da je bila glavna dejavnost VS v Polju patruljiranje. (O tem več v III. delu.)
Nekaj dni po tistem, ko je VS odbila nameravani partizanski napad, je v Obrijah med Šmartnim in Tomačevim, na ravnem svetu pod vasjo, odkrila (26. okt.) partizanski bunker in v njem zajela dve ženski in enega moškega. Odvedli smo jih na postojanko v Polje na identifikacijo in zaslišanje. Ženski je prepoznal bivši partizan, dijak kočevske gimnazije, ki je bil na lastno željo več dni na postojanki. To sta bili Marija in Heda Leskošek, žena in hči vodilnega komunista Franca Leskoška, člana CK KPJ in poveljnika prvih partizanskih enot. Znan je bil tudi po svoji dejavnosti v tovarni Saturnus, ki jo je ideološko obvladoval, čeprav je bil le železostrugar. – Zajeti moški, ker ni odgovarjal zasliševalcu in ni hotel povedati imena, je bil naslednji dan predan Italijanom. Kasneje je posadka zvedela, da je bil to Cene Štupar, partijski aktivist na Črnučah. Italijani so ga poslali v internacijo, prav tako Leskoškovo hčer, ženo pa v ljubljanske zapore. Neka vest iz tistega časa pove, da je bila kmalu izpuščena proti odkupnini. – Da so »belogardisti zažgali Petačevo hišo« (ta je skrbel za omenjeni bunker), je laž! Vaške straže niso požigale. Če je kakšna kje to storila, je bila izjema. Znano pa je, da so veliko požigali Italijani. In prav tako je laž, da so belogardisti dva meseca kasneje ustrelili Petača v Ljubljani. Kot da bi tega ne znali Italijani?!
Značilen in vznemirljiv je bil poskus uboja delavca Jožeta Bezlaja (Bevkarjevega) v Zgornjem Kašlju (6. nov.). Naj najprej navedem skrajšano poročilo partizanskega komandanta Ludvika Smrekarja o tem: »Sinoči so šli naši na akcijo v Sp. Kašelj (opomba: popravi, da v Zg. Kašelj), da v zasedi ulove nekega voditelja bele garde … Ker ga na mestu, kjer je bila zaseda, ni bilo, so obkolili njegovo hišo … ter na vratih zahtevali, da odpre. V hiši so bili trije. Ko so naši vlamljali vrata, niso opazili, da lahko z vrha meče nanje bombe, kar so beli tudi storili. Še preden so naši vdrli skozi vrata, so beli začeli metati bombe točno v sredo, med naše. Na istem mestu so bili takoj trije lažje ranjeni, dva malo težje in en mrtev. Ker so bili tako presenečeni, so se morali umakniti … nakar so pa Italijani takoj prihiteli s kamioni« (JESEN 1942, str. 273). K zadnjemu stavku naj že tu pripomnim, le od kod naj bi se Italijani vzeli, iz Zaloga ali iz Polja? Saj se eksplozije ročnih bomb niso slišale niti do konca vasi, Italijani pa so bili na obe strani 2 km daleč.
Zakaj so krajevni komunisti in terenci skušali odstraniti Bezlaja, ki je bil le delavec v Tobačni tovarni v Ljubljani in ki je redko prišel v postojanko VS na stražo, torej ni bil nikakršen »voditelj bele garde«? Bezlaj se ni strinjal z ubojem Feliksa Pogačnika in njegove noseče žene ter z odgonom njunega 13-letnegn sina in tega ni skrival. To pa ni šlo v račun OF. Pa tudi v tovarni ni soglašal z OF in njeno propagando, kar je zadevalo ob načrte in cilje glavnega partijskega aktivista (Franc Černe), ki je bil tudi iz Zgornjega Kašlja. Černeta je KPS že pred vojno izbrala za to nalogo v Tobačni tovarni (Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste-Polje, 1965, str.12). V maju 1942 ga je partija poslala na Dolenjsko, kjer je bil sekretar partijskega rajonskega komiteja pri Novem mestu. Vendar je njegov naslednik [Stran 081] v tovarni videl v Bezlaju slej ko prej idejnege nasprotnika. – Jože Bezlaj mi je pri neki priložnosti potarnal, da se ne čuti varnega v svoji okolici in prosil, da bi mu VS dala nekaj ročnih bomb, seveda italijanskih. S temi je tisti večer rešil življenje sebi in družini. Nastala pa je potreba, da se je takoj naslednji dan preselil bliže Ljubljani. Po končani vojni ga je komunistična oblast takoj zaprla in brez procesa je »izginil«. – Naj pripomnim, da so tudi nekateri drugi stražarji prosili za ročne bombe za varnost v svojih hišah.
Na praznik Brezmadežnega spočetja (8. dec. 1942), ki so ga vaški stražarji praznovali, se je okrog 11.ure dopoldne ustavil pred postojanko napol blindiran kamion Italijanov. Njihov vodja je prišel noter in povedal, da je njihova skupina namenjena na partizansko področje, in če bi se prostovoljno javil kak naš stražar, naj bi se jim pridružil. Javila sta se Drago Halozan in Jože Bajželj. Skupina je prišla do Podlipoglava, a tam so jo napadli partizani in terenci. Smrtno ranjen je bil Halozan in dva Italijana, najbrž ko so stopili s kamiona. Tovornjaku se je posrečilo obrniti in odpeljati nazaj. Mrtve so vaščani pokopali na travniku malo od vasi naprej. Spomladi 1943 so poljski stražarji prepeljali Halozanovo truplo na pokopališče v Polju. (Večje ali manjše pege na njegovem telesu so bili od zemlje.)
(Cf. ČRNE BUKVE, 1944, str. l29.)
Na Štefanovo 1942 zgodaj zjutraj je bila poljska VS poslana skupaj z draveljsko v zasedo kakšna dva kilometra zahodno od te. Od nasprotne strani so Italijani pregledovali ozemlje, a do zasede ni pribežal noben partizan.
Na praznik Sv.Treh kraljev 1943 so Italijani v moči enega bataljona precej zgodaj zjutraj začeli pregledovati vasi Podlipoglav, Podmolnik, odkoder vodi cesta na Orle, in malo vasico Šentpavel ter zaledje teh vasi, se pravi, nekaj pobočja dveh visokih hribov, Molnika in Pugleda. Poljska VS je morala na desnem krilu preiskati zadvorski hrib. Ko smo prišli do konca tega malega grebena, so na nas iz smeri Šentpavla začele švigati krogle. To je bilo za nas presenečenje, ker so tisti teren Italijani isti dan že pregledali, a pri tem vsaj enega bunkerja s terenci ali partizani niso odkrili. Ker pa smo opazili, da se Italijani že zbirajo na cesti Podlipoglav – Sadinja vas, je to pomenilo, da je zanje akcija končana. Zato smo se tej cesti približali tudi mi. Bilo je okrog poldneva. Pri česanju širšega terena so Italijani zajeli le enega partizana (bil je doma iz Slap, Kumrežev – Klemenčič).
Te poldnevne operacije v Dokumentih ni najti, ker je bila lokalnega značaja.
Le dva dni kasneje se je začela tridnevna italijanska operacija večjega obsega, pri čemer so preiskali tudi hribovske vasi Brezje, oba Lipoglava, Pance in Selo. Italijani so hoteli partizane potisniti čim dlje od Ljubljane, zato se ti v omenjenih krajih niso več stalno zadrževali. Po teh vaseh sta poslej patruljirali VS Bizovik in Sv. Urh, pridruževali so se jim tudi stražarji iz Polja, čeprav naj bi bila Ljubljanica južna meja naše dejavnosti. Je pa dejansko še vedno obstajala potreba po čim pogostejših pregledih tega področja, zlasti po dolini Podlipoglava do Javora in levo od nje, zaradi partizanske kurirske zveze z zaledjem v dobrunjski in poljski občini in pa prevažanja ter prenašanja hrane, zdravil, čevljev, oblek in municije za partizane. Vse to predvsem ponoči. Zato je prišlo do več skupnih akcij VS Bizovik in VS Sv. Urh, večkrat brez Italijanov. Naj omenim samo eno.
S poveljnikom VS v Bizoviku, s por. Stanetom Bitencem, sva se dogovorila, da bova predlagala VS v Šmarju in VS na Polici skupen pregled terena, tako da bi oni pregledovali teren v smeri proti Ljubljani, mi pa bi se jim v nasprotni smeri bližali. Zbirališče po končani akciji naj bi bilo na travniku nedaleč od Podlipoglava. To se je res zgodilo, in sicer v dneh proti koncu marca. Ker so se akcije iz postojank začele zgodaj, so bile ob lepem vremenu končane že pred poldnem. Po kratkem odmoru sva z Bitencem predlagala šmarskim in poliškim, da bi iz vseh petih VS sestavili dve četi in v četveroredih korakali skoz Podlipoglav, Sadinjo vas, mimo Št. Lenarta in skoz Zadvor ter mimo papirnice in skoz Vevče v našo postojanko. Predlog je bil sprejet. Marš skozi omenjene vasi je v redu potekal, le pred tovarno na zadvorski strani smo se morali ustaviti in doseči, da nas je italijanska inženirska četa brez ovire pustila naprej. Bila je takoj pripravljena, ker so marsikoga izmed nas osebno poznali. Po nekaj korakih se je že krepko odbijala od tovarniških poslopij pesem: »Regiment po cesti gre … « Nato smo korakali čez most in mimo karabinjerske postaje , nato pa je zadonela in skoz Vevče odmevala »Marširala, marširala kralja Petra garda … « Okrog ene ure smo prišli v postojanko v Polje v prosvetnem domu. Tam smo skušali gostom [Stran 082] postreči z malo menažo. No, nekateri Dolenjci so se raje usedli na bruna zunaj in z nožički rezali črn kruh in prekajeno slanino. Ta in oni je imel tudi kaj za na zob. Naš propagandni marš je bil več dni predmet pogovorov v javnosti.
Vse to se najbrž sliši skoraj romantično, a tega je bilo zame konec takoj drugi dan, ko sem bil klican na italijanski štab v Ljubljano. Tam me je fašistični podpolkovnik Languasco prijemal, da poveljniki VS nimamo pravice sestavljati večjih enot in da mora biti vsaka večja akcija skupaj z Italijani … in končno, da se kaj takega ne sme več zgoditi. Tako je bilo naročeno tudi italijanskemu zveznemu oficirju – skupnemu za vse tri posadke – da ne sme dovoliti večjih enot VS. (Ta zvezni oficir je bil tik pred vojno še študent na katoliški univerzi v Milanu, katere rektor je bil tedaj znani psiholog p. Gemelli.) S tem zveznim oficirjem sva s por. Bitencem morala imeti vsak teden vsaj polurni razgovor. V notranjost postojank se ni vtikal. Fašistični zvezni oficirji pa so bili zvedavi in gospodovalni.
Kak teden kasneje doma na postojanki opazim, da dvoriščna vrata odpira neki vojak in da za njim prihaja italijanski general. Zraven stoječemu na hodniku sem rekel: »Spet bo žehta!«, a po pozdravu začne general mirno vpraševati, kakšno je stanje v postojanki, kako so vojaki zadovoljni s hrano, ali imamo municije dovolj … Nato je s konkretnega prišel na splošno: mi vsi imamo isti cilj, borbo proti komunizmu, vsi smo v tem boju prijatelji, sodelavci. In to vse v očetovskem tonu. Nad tem sem bil presenečen. Obisk je trajal manj kot četrt ure. Kasneje sem zvedel, da je bil to general Lubrano, poveljnik pehote v eni izmed italijanskih divizij, morda celo v korpusu. Obisk sem občutil kot spremembo v razmerju italijanske vojske do nas. In ko sva popoldne tistega dne s predsednikom SL R. Smersujem analizirala ta obisk, sva prišla do zaključka, da je sprememba posledica padca Stalingrada (konec januarja 1943). Tam so tudi Italijani imeli svojo divizijo (in Hrvatje eno) in slišati je bilo takrat, da so ruske čete predrle nemško obrambno linijo ravno pri italijanski diviziji.
Spomladi tega leta je naša postojanka v Polju ustanovila podružnico VS v Šmartnem ob Savi. Zanjo so dali idejo domačini iz Šmartna in Jarš. Za poveljnika je bil postavljen domačin Martin Dimnik, ki je bil v jugoslovanski vojski artilerijski podoficir.
Mnenja sem, da je treba na mestu malo širše prikazati tudi dogodek v zvezi s četniki. Dne 2. aprila 1943 je R. Smersu sporočil por. Bitencu v Bizovik in ta nato meni, da bo naslednji dan s svoje poti po Dolenjskem prišla v bližino Šentpavla četniška skupina in da bo med njimi tudi njihov poveljnik major Karel Novak. V svoj tabor pod Sv. Tremi kralji bi se radi vrnili okrog Ljubljane po njeni vzhodni, severni in zahodni strani, seveda zunaj žične ograje, namesto čez Barje in Ižansko proti Borovnici in Verdu. VS Polje ter VS Bizovik naj bi jim pomagali in jih spremljali na nameravani poti. – Sredi dopoldneva 3. aprila sva z Bitencem in večjim številom stražarjev (tistih, ki so znali vsaj en dan molčati) takoj našla četnike, ki so se sončili pod vasjo Šentpavel. Poveljujočemu oficirju sem omenil, da vidim na tej poti dve večji oviri: prebresti bo treba Ljubljanico, bolj kočljiv pa bo prehod čez železnico, ker so italijanski bunkerji ob njej precej pogosti. Pa da je ponoči težko doseči prehod pri železniškem postajališču v Polju, a izrazil mnenje, da bo najbrž šlo. Četniki so to zamisel sprejeli. Kmalu za tem sta obe VS iskali primerno plitvo mesto za prebredenje Ljubljanice in se odločili za plitvino pod cerkvijo v Kašlju, torej malo nižje od kašeljskega mostu, ki so ga razdrli Italijani. Seveda je bilo treba preizkusiti, kako je to izvedljivo, kar nas je napravilo pet ali šest. Ugotovili smo, da je tudi Ljubljanica mrzla, ne samo Sava. – Popoldne smo se vrnili v bližino četnikov in v prvem mraku skupno odšli na pot čez Podlipoglav, Sadinjo vas, pri cerkvi Sv. Lenarta zavili v Sostro in okrog Zavogelj končno prišli do določenega mesta za prehod čez Ljubljanico. To so prebredli tako četniki kot VS iz Polja, Bizovci pa so se vrnili domov. Trajalo je pol ure, da se je vsak četnik obul, odvezal svojo puško od nahrbtnika in jo dal na ramo, kot je bilo obratno na oni strani reke, v noči od 3. na 4. april. Od kašeljske cerkve naprej smo vodili četnike po poljskih stezah in okrog 11-ih prišli v prazen Sokolski dom v Polju, kjer smo dobili izdatno večerjo. V spominu imam, da je kuhar pripravil dober golaž. Prej ko v eni uri smo spet šli na pot. Pred Sokolskim domom je čakal že prej zaprošeni lojtrski voz z dvema konjema, da so četniki nanj naložili svoje težke nahrbtnike in drugo robo. Da nas italijanska posadka v stari šoli ni opazila, smo šli najprej po stranskem kolovozu do znanega transformatorja, tam stopili na zadobrovsko cesto in se po nekaj korakih ustavili. Sam sem šel z dvema našima stražarjema naprej na železniško postajališče (seveda [Stran 083] previdno, ker sem računal, da me bo italijanski stražar s klicem ustavil v precejšnji razdalji) in nato pri vodji italijanske straže po precej dolgem pojasnjevanju dosegel, da bo odprl železniške zapornice. Res jih je. Italijanski vojaki so začudeni gledali četnike, korakajoče ob vozu in za njim. Tudi sam in nekaj naših stražarjev smo šli s četniki naprej. Po kakih 200 metrih hoje je moja napetost popustila, saj vendar ni bilo čisto gotovo, da bo prehod čez železnico gladko uspel. – Hoja skozi obsavske vasi je bila brez ovir. Ustavili smo se v gozdu nekje pred Ježico, kjer je vodenje četnikov prevzel poveljnik VS Ježica. Čakal nas je že eno uro. Četnike je spremljal do Dravelj, od tam jih je draveljska VS spremljala do Dobrove, kamor so prišli še pred dnem.
Toda naslednji dan je bil zame ponovno hud, seveda zaradi stika s četniki. Isti fašistični podpolkovnik kot pred dvema tednoma mi je preteče bral levite, da stik s četniki ne sme biti moja zadeva … Pričakoval sem, da mi bo odvzel vodstvo VS v Polju, morda celo dal zapreti za nekaj dni, za zgled drugim. A končno je ostalo le pri hudih besedah. Spet je odigral svojo vlogo padec Stalingrada. Morda pa tudi dejstvo, da so četniki v italijanski okupacijski coni na Hrvaškem in niže doli imeli enako razmerje do Italijanov, kot so ga imele VS v Sloveniji.
Čez nekaj dni je nenadoma stopil v postojanko neki kraljevi polkovnik z »našim« zveznim oficirjem. Meni ni odzdravil, pregledal pa je, ali je vsaka puška zakočena. Ker ena ni bila, je zveznemu rekel, da nas mora strožje nadzirati. Pogledal je malo po dvorani – in najbrž ugotovil, da je stavba kaj malo primerna za vojaško postojanko. Odšel je, ne da bi mi kaj rekel, a bil sem prepričan, da je prišel zaradi stika s četniki.
Sredi aprila (l5.) so vse tri VS skupaj prečesale zahodni del kašeljskega hriba od črte Podgorje in znane gostilne Pečar na sedlu Litijske ceste do črte Debenj Vrh – »Mrzla dolina« (dejansko ozka grapa, a tudi poleti nenavadno hladna). Odkrili smo le en opuščen šotor iz vej. Ob omenjeni vzhodni črti smo se spustili po strmini tega vrha na »ravnico« (nekoč se je del tega vrha odtrgal in sredi pobočja obtičal kot »ravnica«). Ker je bila precej kratka akcija s tem končana, so urhovci s svojim poveljnikom (Lojze Dežman) odšli v smeri Sostra domov, po hribu navzdol, ostali pa so Poljci in Bizovci, ki so posedli po tleh, kakor je kdo vedel in znal. Čez kakih 20 minut pa precej glasno reče na robu sedeči starejši vojak s Sv. Urha, ki je ostal med nami: »Tistale smrekica tamle se mi zdi, da ni ta prava. Nekam sumljiva je in preveč sama«. Šel je do nje, jo prijel in dvignil brez vsake muje. In ko je razbrskal nastlano listje, se je pokazala sveža ilovica, torej je pred nedavnim nekdo kopal v rob »ravnice«. Stražarji so začeli grebsti po malo manj kot 2 metra visoki in poldrug meter široki »steni«, pokriti z mahom in vejicami vmes. Kaj hitro se je pokazalo okno z majhnimi šipami. Odkrit je bil bunker! Stražarji so takoj začeli z glasnimi pozivi (ne da bi vedeli, ali je kdo notri): »Predajte se … pridite ven … « Po kakšnih treh minutah teh pozivov pa je iz bunkerja počil strel. Stražarji so seveda odskočili levo in desno, a ranjen ni bil nihče. In prvemu strelu je iz bunkerja sledil še drugi in tretji … (Teh strelov ni bilo veliko.) Naravno, da so stražarji po teh strelih začeli streljati v bunker. Neki bivši partizan, ki je bil na željo sorodnika gost v postojanki, nas je opozoril, da ima partizanski bunker dva izhoda. Res smo precej hitro odkrili na »ravnici« zamaskiran, precej težak pokrov, približno pol metra na kvadrat. Kmalu po tem je iz te gornje odprtine bunkerja priletela ven ročna bomba, se razpočila med nami in ranila enega stražarja (Riko Simoneti). Nato so stražarji vrgli v to odprtino vsaj dve, če ne tri ročne bombe, drugi stražarji pa so spet streljali skozi razbito okno. Vse to je trajalo manj kot pol ure. Nato je bil nekak premor in v bunkerju je bilo vse tiho. – Streljanje v kašeljskem hribu so slišali tudi fašisti v zaloški šoli in se priplazili s težko strojnico na vzhodno stran grape. Od tam so vpili, naj se odmaknemo od bunkerja, nato pa začeli divje streljati vanj. Če je bil pred tem streljanjem še kdo živ v bunkerju, po njem gotovo ni bil več. To italijansko streljanje s težko strojnico se je razlegalo daleč proti Polju in najbrž do roba Ljubljane. Ko so Italijani nehali s streljanjem, so poljski in bizoviški stražarji (tudi urhovski so z ravnega pritekli nazaj, ko so slišali streljanje) odstranili razbito okno in razgrebli steno pod njim ter s težavo potegnili ven štiri mrtve. Položili so jih na »ravnico«. Dva stražarja pa sta hitela v Zalog po lojtrski voz z dvema konjema. Trajalo je več kot pol ure preden je voz s konjema po strmem in že z grmovjem napol zaraščenem, opuščenem kolovozu pripeljal. Stražarji so na voz naložili nekaj listja in mrtve položili nanj. Iz bunkerja so izvlekli tudi nekaj odej, s katerimi so jih pokrili. Nato smo poljski stražarji spremljali [Stran 084] voz po daljši, bolj zložni hribovski poti in prišli na ravno pri Mazovčevi (!) (Gmaknarjevi) hiši, za tem pa pod hribom do mostu in skoz Zalog do pokopališča v Polju. Dodam naj, da so v Zalogu fašisti želeli, da bi mrtve položili na tla pred šolo, da bi jih slikali. To smo odklonili, dovolili pa, da je fašist stopil spredaj na voz in na vozu napravil sliko mrtvih, katerih obrazi so se komaj kaj videli.
Štirje terenci so bili iz domače okolice, dva iz Zgornjega Kašlja in dva z Vevč. Kot vodjo so stražarji prepoznali Egidija Severja.
Taka je resnica o odkritju bunkerja v kašeljskem hribu pod Debenj vrhom.
Za primerjavo naj navedem, kako prikazuje odkritje tega bunkerja knjiga Sv. Urh, 1. natis, str. 258 (v drugem in tretjem natisu 1972 in 1978 na str. 260 isto besedilo): »Dne 15. aprila 1943 je izdajalec pripeljal poljske in dobrunjske belogardiste, ki jih je vodil Lojze Dežman, pred partizanski bunker v Mrzli dolini v kašeljskih hribih, na robu poljske občine. Pred bunker je spustil belo rutico kot dogovorjeno znamenje in izginil s plačilom v rokah.« – V naslednjem, drugem odstavku pa: »Mrtve partizanske borce so belogardisti navezali na vrvi in jih privlekli do ceste. Tam so jih vrgli na voz in odpeljali proti Polju.« – V knjigi Silvo Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev (1995) je ta podatek nekritično prevzet (str. 321): »Mrtve partizane so pripadniki MVAC navezali na vrvi in jih privlekli do ceste. V Zalogu so jih italijanski fašisti potegnill z voza in se z njimi slikali.« Točno je le tako, kot sem omenil, da je en fašist stopil na voz in slikal. Tretji Grgičev stavek: »Poljski župnik partizanov ni dovolil položiti v krste,« je nesprejemljiv zato, ker je bilo pokopališče in je še danes občinska last in grobar občinski delavec.
Odkritje tega bunkerja je odmevalo še po vojni. Bivši partizani in terenci so iskali »izdajalca« in ga »našli« v Robidovem p.d. Kamnarjevem Tonetu iz Zgornjega Kašlja. Tisti dan (15. apr.) so namreč Kamnarjevi (oče, Tone, sestra Tona in pastir) napravljali steljo na strmem pobočju nad »ravnico«. Po vojni so komunisti domače okolice izrabili to dejstvo in Toneta določili kot »izdajalca«. Če bi komunisti imeli oprijemljiv dokaz za to, bi bil Tone obsojen na smrt, o čemer ni dvoma. Ker pa takega dokaza niso imeli, je bil kljub temu obsojen na 8 let zapora. Koliko jih je odsedel, mi ni znano.
Dan po odkritju bunkerja sem prevzel vodstvo vaške straže na Rudniku, kar je bilo odločeno že prej.
Ideološko–politični poseg vaške straže med občane poljske občine (do 16. aprila 1943) bom skušal prikazati v III. delu sestavka.
P. s. V I. delu sestavka (ZAVEZA, št. 47) bi bilo treba omeniti še tri poskuse ubojev protikomunistov in nasprotnikov OF:
Na takratnega študenta Martina Krannerja je bil (l. 1942) oddan strel izza Kuharjeve hiše (a ne od Kuharjevih!), ko je šel pred policijsko uro v župnišče prenočevat. – V Sp. Kašlju je vaški terenec tri večere čakal na mojega očeta Karla Gruma, na nekem mestu, kjer se je oče večkrat ustavil, da bi ga ustrelil. A oče tiste tri večere ni prišel tja. Skoraj ni dvoma, da je bil ta uboj sklenjen zaradi mojega vodstva VS v Polju. Nekaj let po vojni je ta terenec to sam povedal mojemu bratu Karlu. Recimo, da je spoznal zgrešenost svoje namere.
V zgodnji pomladi 1943 so terenci in z njimi nekaj partizanov že začeli vlamljati v Mejačevo p.d. Cofinovo hišo v Zalogu, a jih je pri tem zmotila močna italijanska patrulja, ki se je vračala z železniške postaje. Komunistična partija je sklenila pobiti ugledno Mejačevo družino, ker ni bila za OF.
10. Po branju
10.1. Kako do Rima ali kje je Franci Pograjc ?
Tine Velikonja
10.1.1. Vsaka stezica pelje v Rim …
V Rim? Preprosto: najprej do viške cerkve, tam pa vprašati za naprej. Pa Franci Pograjc? Poizvedite pri Novi Slovenski zavezi ali vsaj berite njeno glasilo!
Če bi zgodovinar dr. Tone Ferenc to storil, se mu Pograjc ne bi izgubil. Na preglednem seznamu pomorjenih v njegovi nedavno izišli knjigi DIES IRAE (Tone Ferenc, Ljubljana, Modrijan 2002) ga namreč ni, čeprav ga omenja kar trikrat, na 653. strani ga ima celo med izkopanimi iz skupinskega groba pri Velikih Laščah. Pa bi moral »pri viški cerkvi« samo vprašati koga od nas in bi izvedel, kam naj ga gre iskat. Na ljubljanske Žale vendar na grobišče šestih, ki so jih prepeljali iz Velikih Lašč in 21. maja 1944 slovesno pokopali! Izbrali so bili prostor takoj za grobovi Ehrlicha, Rojica in Župca. Omenjene tri in druge žrtve vosovskih atentatorjev, tudi Natlačena s prvo ženo in dvema otrokoma ter na Orlovem vrhu pokopane padle domobrance, so spomladi leta 1946 s pomočjo nemških vojnih ujetnikov izkopali in njihove kosti raztresli neznano kje. Le malo je manjkalo, da se ni podobno zgodilo s turjaškimi. Ko je šla takrat gospa Vida Zalokar zjutraj na možev grob, tudi sodnik dr. Lojze Zalokar je bil med ustreljenimi, je zalotila delavce v vojaških cunjah, kako so se s krampi in lopatami spravili nadenj. Dvignila je vik in krik, dela so ustavili in turjaške rešili. Za razliko od drugih podobnih grobov širom po Sloveniji, ki so jih po odredbi takratnega ministra za notranje zadeve Zorana Poliča zravnali z zemljo, je stebrasto znamenje z imenom Toneta Perneta smelo stati na njegovem grobu, podobno skromna plošča za Bena in Janeza Rožanca, ki so jima pridružili mamo, tudi Vido, ki so jo kasneje pokopali zraven moža in sta na plošči napisana oba. Dr. Ludviku Kožuhu se je pridružila nedavno umrla žena, oba pa sta napisana na novem granitnem nagrobniku. Pri najbolj vzhodno ležečemu grobu se moramo potruditi, pozimi odmetati sneg, poleti odmakniti zelenje, da pridemo do plošče z napisom FRANCI. Ta je prava, tu leži Franci Pograjc, rojen leta 1913 v Celju, uradnik, nazadnje stanujoč v Ljubljani pri Sv. Jakobu, eden vidnejših vaških stražarjev, zajet na Turjaku in čez dva dni, v torek 21. septembra 1943, ustreljen pri Velikih Laščah. Domačini, ki so mrtve pokopali, so dali znane in pomembne v poseben grob, ker so računali, da jih bodo prej ali slej odkopali. Tako se je Franci nazadnje znašel na ljubljanskih Žalah, svojci pa izvedeli za njegov grob šele čez pol stoletja. No, o stanju grobišča nasproti groba profesorja Ernesta Tomca za Ehrlichovim in Rojičevim kenotafom smo pisali v prilogi Zaveze (41, Mi med seboj, 3, marec 2001) in kot nalašč v zadnji 47. številki (T. Velikonja, Zaveza, 47, 41–42, dec. 2002). Obakrat je Franci Pograjc omenjen. Njegovo ime lahko preberemo tudi na farni spominski plošči na Žalah (1913–1943), kjer je napisan skupaj z bratom ing. Vladimirjem (1915–1945).
10.1.2. Slovenija ni bila otok!
Kaj pa Tone Ferenc? Rekli smo že v uvodu, da je napravil kvalitetni preskok v vseh pogledih, da pa se zavestno ni spustil v interpretacije, predvsem ne v osnovno. Dvajset strani porabi za formalno razpredanje o partizanskem sodstvu v tistem času (405–425), z eno besedo pa ga ne oceni. Spodobilo bi se vsaj, da bi citiral ustrezne stavke o ravnanju z vojnimi ujetniki in civilisti iz ženevskih konvencij in protokolov. Potem bi se seveda odprlo tudi bralcu, da »je bilo pobijanje ujetnikov septembra in oktobra 1943 vojni zločin, ki bi potreboval skrbno obravnavo in sam po sebi zaslužil obsodbo.« Kakorkoli drugače označevati našteta dejanja bi bila samo potuha za genocidne poboje po končani vojni. Poboji v Dies irae so bili generalka zanje. Vseeno pa je Ferenčevo naštevanje za partizansko stran tako porazno, da Vladimir Kavčič v Svobodni misli (14. 2. 2003) v oceni njegove knjige svetuje, naj si bralec kot protistrup »poprej vsaj ogleda tri knjige Silva Grgiča Žrtve okupatorjevih sodelavcev«.
Manjka oris svetovnih dogodkov v tistem času. Leta 1943 je bilo jasno, da je vojna za sile osi izgubljena. Afriška fronta in Stalingrad sta bila zgodovina, rdeča armada je zravnala bojno črto med Leningradom [Stran 086] na severu in Sevastopolom na jugu in se pripravljala na odločilni napad, Angloameričani so bili na Siciliji in se odpravljali na italijanski škorenj, nihče ni dvomil o invaziji nekje na atlantski obali Francije, načrtovali so tudi invazijo v Istri in na Kvarnerju. Mussolinija so vrgli 25. julija 1943. Jasno je bilo, da Badoglieva vlada ne bo dolgo zdržala in bo njena vojska v najkrajšem času položila orožje.
Za Slovenijo je to pomenilo, da bo šlo samo za to, komu oblast po zvezniški zmagi. Tako kraljeva vojska v domovini kot vaški stražarji so naivno upali, da se bo dalo s partizani dogovoriti za skupni nastop proti Nemcem. Samo partijsko vodstvo je zares vedelo, kaj hoče: popolen prevzem oblasti. Če pogledamo, kako je bilo z uporom proti okupatorju, ne smemo pozabiti, da so imeli komunisti tesne zveze z Italijani že od aprila 1941. Shajali so se tako z vojaškimi in policijskimi poveljniki kot z navadno vojsko, saj so bili dva meseca in pol po okupaciji Hitler, Mussolini in Stalin zavezniki. Pa tudi kasneje in na vseh nivojih. Med italijanskimi vojaki je bilo veliko komunistov. Saj 30% glasov, ki jih dobila KPI na prvih volitvah po letu 1945, ni slučaj. Na Drenovem Griču so partizani v soglasju z Italijani že poleti 1942 izpraznili ves vlak in podobno naredili z vlakom med Stražo in Sotesko. Če bi nam hotel torej Ferenc odpreti oči z nečim novim, bi nam moral po podrobnejšem brskanju po partizanskih in italijanskih arhivih povedati tudi kaj o tem. Partizansko sodelovanje z Italijani je postalo še bolj očitno po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Najmanj desetkrat močnejši so bili od partizanov, tako v orožju kot številčno, in bi si zlahka izborili pot domov. Nemci in partizani bi jih samo nemočno gledali. Pa so pohlevno položili orožje, še več, s topovi so odločilno posegli v boj v Grčaricah in na Turjaku. Da so bili ti stiki tesni, je dokaz že v tem, da niso nikjer podprli vaških stražarjev, svojih nedavnih zaveznikov, v Novem mestu so jih poskušali celo s prevaro predati partizanom.
10.1.3. Arhiv republiškega sekretariata za notranje zdeve
Kaj pa doslej neznani dokumenti, koliko je med njimi zares novih? V uvodu izvemo, da jih je avtor dobil največ, predvsem so to gradiva o delovanju partizanskih sodišč, v Arhivu republiškega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani, ki je bil desetletja nedostopen. Predvsem je pri tem mislil na zapisnike zaslišanj ujetih četnikov in vaških stražarjev. Dobrodošla mu je bila tudi literatura slovenske politične emigracije. Da bi v uvodu omenil Zavezo in drugo domačo literaturo, mu ni prišlo na misel. S tem je napravil nekaj podobnega kot sedanja ministrica za kulturo Andreja Rihter, ki je na prošnjo za letošnjo subvencijo reviji ZAVEZA lakonično odpisala, da ne bo nič, ker »take literature naše ministrstvo ne podpira!«
Zagovori in razlage oseb, ki životarijo v akutnem stanju žeje in lakote ter bivajo v nečloveških razmerah, niso zanesljivi. Ferenc samo bežno omenja, kakšne oskrbe so bili deležni ujeti vojaki in civilisti. Kaj namreč zmore človek po dveh, treh, štirih tednih popolne lakote? Koliko je še vredna njegova beseda? Ker sem šel tudi jaz skozi podobno torturo, je bilo zame popolno presenečenje, ko sem izvedel, da so se iz Dachaua vrnili tudi taki, ki so bili v njem zaprti leto ali dve. Na Teharjah se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Samo še slab mesec, pa bi od lakote pomrli vsi do zadnjega. Človek s normalno telesno težo umre namreč po 70 dneh brez hrane. Najhujša sta ravno prva dva tedna. Toliko časa namreč potrebuje organizem, da se zave, kako se mora nasloniti izključno na lastne zaloge. Prvih 14 dni stradajoči dobesedno živi od lastnega mesa in krvi. Možgani in rdeče krvničke v tem času črpajo energijo za svoje delovanje izključno iz presnove beljakovin. Šele kesneje začne organizem živeti predvsem od telesne maščobe. Kaj pa tekočina? Dvakrat na dan po pol litra rjavkaste vode: tretjino je izdihamo, tretjino izparimo, preostala tretjina pa je premalo za nemoteno delovanje ledvic. Za umorjene na Mačkovcu 28. oktobra 1944, po šestih tednih žeje in lakote, pove priča, da »so bili silno sestradani in zdelani«. In izjave ljudi v takih stiskah naj bodo verodostojni dokumenti za pisanje zgodovine!
Pri zapisnikih zaslišanj ujetih četnikov in vaških stražarjev nas preseneča predvsem dejstvo, da zasliševavci svojim ujetnikom zvečine sploh niso skušali dokazati zločinov. Zanje so bili izdajavci in so zaslužili smrt že s tem, da so jih dobili v uniformah »sovražne vojske«. Iz njih so vlekli nepomembne podrobnosti, čez kateri potok in po katerem travniku ali gozdu je enota šla, preden se je znašla v njihovih rokah. Ferenc napolni četrtino knjige (11–186) s podatki o zbiranju, bivanju, potovanju, beganju in praskah četniškega odreda, v [Stran 087] katerem je bilo komaj dvesto vojakov in oficirjev, njihovo nastanitev v Grčaricah, opis napada in predaje pa opravi na pičlih 27 straneh. Zasliševavcev niso zanimali pravi zločini, ampak izdajstvo. Tega so hoteli dokazati, in kot vidimo po geslu, ki obdeluje kočevski proces, jim je uspelo. Glasi se namreč SODNI PROCES PROTI VOJNIM ZLOČINCEM V KOČEVJU (ES, 12, 138). Tudi pri razlagi se Irena Mrvič ne spušča v razgabljanje o krivdi in kazni, ampak nam postreže s suhoparnimi podatki: našteje imena vosovcev, ki so sodelovali pri pripravi procesa, sodnikov in drugih, ki so ga izpeljali, ob imenih obtožencev izvemo tudi za kazni, ki so jih prejeli, in končno usodo. Proces naj bi dokazal, da so se četniki s svojo naslonitvijo na italijanskega okupatorja do vratu potopili v izdajavsko gnojnico.
Pri branju Ferečevih zapiskov imaš vtis, da je korektno vključil vse vire, tudi take, ki njegovih tez ne podpirajo, da torej ni uporabil najpogostejše prevare zgodovinarjev. Ta je v tem, da ne pišejo laži, vendar dokumente prebirajo kot fižol in rdeče zadržijo, bele pa mečejo v koš ali obratno. Kako je torej z Dies irae? Zame ni razlike med Mozljem in Volčjimi jamami pri Turjaku. Marsikdo se bo ob tem zgrozil in trdil, da je nedopustno enačiti obračun z ujetimi plavo- in belogardisti z domobranskim pobojem 29 sodelavcev OF 4. maja 1945. Postreljeni v gozdu pri Turjaku so bili celo veliko skrbneje izprašani; zapisnika o zaslišanju Leopoldine Mekina, denimo, je za celo knjigo (L. Tršan, Razbitje OF in partije v Ljubljani, Viri, 10, 1996). Tudi njim smrtne obsodbe niso sporočili, niso jih pokopali v krstah, ampak zagrebli v izkopano jamo, svojcev o dejanju niso obvestili, razlika je le v tem, da domobranci svojih žrtev niso zvezali z žico in jih pred ustrelitvijo niso slekli, kar so počeli partizani. Pa tudi za slačenje pred smrtjo niso krivi komunisti, krivi so ustreljeni poljski oficirji v Katynskem gozdu. Njihove obleke in obuvala, v katerih so po žepih ali v nogavicah skrivali dokumente, pisma in drugo lastnino, so pomagali mednarodni komisiji žrtve identificirali in celo določiti datum smrti, s tem pa seveda tudi krivca. Rusi so namreč na 1. nürnberškem procesu skušali Katyn naprtiti Nemcem, pa se je pokazalo, da so bili Poljaki umorjeni v času, ko je Smolensku gospodovala Čeka. Kaj takega pri kasnejših žrtvah komunističnih pobojev ni bilo več možno, saj je bilo spodnje perilo največ, kar so smele včasih obdržati.
10.1.4. Četniki so bili tesno povezani z Italijani?
Ferenc skuša v uvodni četrtini prikazati zbliževanje med četniškim odredom in italijanskim okupatorjem. Čeprav so četniki upali, da bodo pričakali konec vojne neomadeževani v zavetju široke mreže postojank vaških straž, so se odločili, da bodo delovali samostojno. Hitro so spoznali, da ne bo šlo. Izpostavili so se tako partizanom kot Italijanom. Proti obema pa se ni dalo! Postalo je očitno, da se bo ponovila zgodovina Štajerskega bataljona, da jih čaka legalizacija ali drugi Suhor. Pa je prišla vmes kapitulacija Italije. Morda Ferenc njihove stiske, ko so bili obkoljeni v Grčaricah, ne prikaže dovolj dramatično, predvsem pa ne izvemo, kakšne sorte ljudje so bili.
Na 102 strani, denimo, citira pod črto odstavek iz spominov Antona Komotarja (Zaveza, 9, 21–29), ki je bil takrat poveljnik treh postojank vaških straž: v Bevkah, na Drenovem Griču in Ligojni. Komotar piše o pomoči četniškemu odredu junija 1943 pri prehodu čez Ljubljansko barje in njegovem srečanju z odredovim poveljnikom Danilom Koprivico. Objavljena je samo prva polovica odstavka, čeprav bi bilo pošteno, da bil objavljen ves. Druga polovica se namreč glasi takole:
Ob slovesu mi je stisnil roko in mi rekel: »Nije važno, gdje danas koji stoji. Važno je, da se poštuje kralj in otadžbina.« To so bile pač besede srbskega oficirja in srbske mentalitete, ki je v tedanji jugoslovanski vojski prevladovala. V Grčaricah je bil težko ranjen in je umrl nekaj ur potem, ko so partizani Grčarice zavzeli in odred uničili. Kakor sem dejal, sem takrat spremljal odred nekako do Loga, kjer so zavili vstan proti Notranjim Goricam in naprej na Dolenjsko. Poslovili smo se, ko je bil že mrak. Spominjam se, da sem dolgo gledal za njimi, kako postave četnikov izginjajo v naraščajočo noč. Videl jih nisem nikoli več.
Prav bi tudi bilo, če bi bralci izvedeli, kakšne težave z Italijani je imel Komotar zaradi omenjene pomoči četnikom. Naslednjega dne so ga namreč poklicali na vojaško poveljstvo na Vrhniki in ga odstavili. Potem so ga prišli aretirat na dom. Pobegnil je, dobil kolo, se z njim odpeljal na Sv. Tri kralje, tam pa se pridružil manjšemu četniškemu odredu.
10.1.5. Kdo je štiriindvajseti ustreljeni na V. Osolniku? (371–377).
V torek 14. septembra 1943 je prišlo okrog sto vaških stražarjev iz Zapotoka čez Osredek na Veliki Osolnik. Bilo je med 20. in 21. uro, čez dve uri pa so bili že napadeni. Bataljon je bil na hitro sestavljen iz vojakov posadk iz Polja pri Ljubljani, Sv. Gregorja in Velikih Poljan. Med seboj se niso poznali. Zmeda ni bila samo med bojem, ampak je tudi pri opisih dogajanja, pravi Rašomon. Daki, ki je bil takrat komandant Tomšičeve brigade, piše, da so boji trajali dva dni, čeprav so v resnici deset ur! Kaže, da je bil Janez Grum tisti, ki je poslal narednika Dolčiča na Veliki Osolnik s sporočilom, da se bo ponoči umaknila vsa skupina z Zapotoka, in ukazom za umik. Poveljnik Milko Pirih je sklenil počakati do jutra, saj je menil, da partizani zanje ne vedo. O tem mi je pisal Ernest Hirschegger. Ob nedavni polemiki v Družini se je bralo tako, kot da so partizani ponoči naleteli na vaške stražarje slučajno oz. celo to, da naj bi stražarji udarili prvi. Po našem je imel prav Pirih, ki je osumil domačine, »da se je izmaknil nekdo iz vasi in obvestil partizane«, saj do Rašice ni daleč. Ves hrib so imeli že obkoljen, napadalci so bili razporejeni v strelce, ko so se približali vasi. O tem od Ferenca ne izvemo nič, res pa napiše, da je bil Ignac Horvat, komandir 3. čete III. bataljona Tomšičeve brigade, prosluli Imre, ki je 24 vaških stražarjev, ki so jih po predaji v vasi oddelili in prignali k cerkvici sv. Lovrenca, enega za drugim hladnokrvno ustrelil v tilnik. Kaže tudi, da je bil Matevž Hace, namestnik brigadnega političnega komisarja, in ne Daki tisti, ki je odbiral »krive zločina«. Da ni šlo za sojenje, ampak za prebiranje, nam pove že podatek, da so zadevo opravili v slabi uri. Ferenc objavlja dva seznama umorjenih (376, 661), ki se razlikujeta, na prvem seznamu jih je zadel 11, na drugem 16 (neznanega Ivana Tomažina iz Ortneka ne moremo upoštevati), nekaj jih je v resnici padlo v boju, Ivan Habič je bil ustreljen kot ranjenec kasneje. Če bi se zgodovinar povzpel do cerkvice na Velikem Osolniku, bi na nedavno odkriti plošči na zunanji steni njene ladje na kraju zločina prebral in prepisal imena 9 padlih v boju in 24 umorjenih. Zmotil bi se samo pri Tomažinu, ki ga nihče ne pozna in ni jasno, kako je prišel na seznam, od nas pa bi tudi izvedel, da se za kraticama F.T. skriva Franc Tomažič iz Velikih Poljan, za katerega svojci niso dovolili, da ga napišemo na ploščo. Na videz gre za nepotrebno drobnjakarstvo, rekli pa smo že, da hočemo urejeno knjigovodstvo.
10.1.6. Poboj ranjencev na Turjaku (339–341)
Ferenc obravnava pomor turjaških ranjencev kot zločin. Omenja bolničarje Prešernove brigade, ki naj bi ranjence prenesli iz grajske kleti v grajsko poslopje. Stavba, bolj baraka na desni strani zraven slavne lipe, naj bi služila za hlev. Skrb nad ujetimi naj bi prevzeli pripadniki Narodne zaščite. Izvemo za štorijo Vinka Kolbezna, povzeto je pripovedovanje Fanike Bavdek iz Gradeža, ki ga je v Zavezi objavil Justin Stanovnik. No, manjka še nekaj, kdo so bili storilci. V 36. Zavezi (T.Velikonja: Zgodba, ki je ni; marec 2000, 11–20) sem na 18. strani vpletel tudi to. Fanikin nečak Rudi, ki imel takrat 13 let, je zrasel, piše se Podržaj in stanuje v Veliki Račni 30. Ni ga težko najti, saj imajo uspešno zastopstvo za avtomobile znamke BMW. Tole sem po njegovi pripovedi napisal:
Čez počitnice sem bil pri teti Faniki Bavdek – Škindrovi v Gradežu pri Turjaku. Njen brat, stric France Bavdek, je bil med ranjenci. Čeprav je Gradež komaj lučaj od gradu, za predajo nismo vedeli. Šele ko sva s teto tisto nedeljo popoldne gledala proti cesti, sva zagledala kolono zvezanih, ki so jih gnali proti Rašici. Drugo jutro sva šla navsezgodaj na grad pogledat, kaj je ostalo. V pristavi, bolj baraki, do vhoda je peljalo pet betonskih stopnic, so ležali ranjenci, med njimi tudi stric France, ranjen v trebuh. Nesla sva kruh, jabolka in drugo. Teta ga je uredila, potem pa sva šla nazaj in prinesla še enkrat. Teta je pomagala pri negi, zlasti Mihelčičevi iz Zabukovja, jaz pa sem bosonog pohajkoval tam okoli in prišel do grajskih domačih zajcev. Prisotni so na vsak način hoteli, naj enega vzamem. Vzel sem ga, da bo mir. Na lepem se je pojavil nekdo v civilni obleki in ukazal: »Civile stran, pa streljat začnite!« Iz barake so obiskovalce spodili ven, tudi nas, ki smo se motali pred gradom. Teta se je tolažila, da jih peljejo v Velike Lašče, jaz pa sem ji dopovedoval, kako sem jih slišal, da bodo streljali. Šla sva po cesti navzdol in skozi vas. Nisva še prišla do Ahca, ko sva zaslišala pokanje iz pištole. Zdaj tam stanuje Centa. Kako so opravili s prvimi, sta videla dva iz Zabukovja, ki sta ostala notri. Ob stopnicah so že ležali trije. Vsakega na prag in strel v glavo. Streljal je Ludvik Možek, [Stran 089] doma iz prve hiše na Turjaku. Nekaj dni prej se je vrnil iz internacije. Bil je v civilni obleki. Vsak ranjenec se je privlekel na vhod in prejel strel. Ko je kot šestega ustrelil bratranca Antona Okorna z malna tik pred vasjo, se mu je zavrtelo in ga je zamenjal drug. Streljali so terenci s Turjaka, iz Velikih Lašč in Dobrepolja. Ni jih bilo več kot deset, vsi v civilnih oblekah. Ludvik Možek je izgubil ženo med vojno. Bila je ena tistih žensk, ki so se spravile na zvezane vaške stražarje, ko so sedeli na travniku pred marofom. Zapomnili so si jo, jo naslednje leto zatekli na domu in jo skupaj s še eno domačinko, ki se je pisala Logar, ustrelili. Možek je imel srečo, da so ga odpeljali v nemško internacijo in tako zabrisali sled. Po vojni je bil logar v našem revirju. Las se mu ni skrivil.
10.1.7. Drobne napake in pomanjkljivosti
Skozi tako obsežno in s podatki nabito knjigo se ni mogoče prebiti v nekaj tednih. Opozoril bi na nekaj preprostih napak, ki bi se jim dalo izogniti.
Tako podatek o prekopavanju padlih četnikov v Grčaricah in pomorjenih v Bavdlah. Na str. 655 je napisano, kako je »na izkopavanje naletel gosp. ref. TO OF Grčarice Anton Kaplan iz Rakitnice, ki so ga domobranci 20 m od groba ustrelili«. V zadnji številki Zaveze (T. Velikonja, Grobišče v Hrovači, Zaveza 47, 57) smo objavili pričevanje domobranca Viktorja Verbiča o tem dogodku:
… so partizani napadli že na mostu pri Goriči vasi, vendar smo jih hitro razgnali, nato pri Dolenji vasi in končno v Bavdlah. Tam smo zaslišali neko govorjenje in se potuhnili. Po cesti navzdol je prišla nasproti skupina desetih partizanov. Sploh niso vedeli, kaj se pripravlja, in so zavpili: »Stoj, kdo gre!« V tistem so domobranci užgali po njih. Eden od partizanov je obležal mrtev, drugi so se razbežali.
Verbič je dodatno povedal, da je mrlič ves dan ležal na cesti in so ga tam tudi pustili.
Ali pa tisto o izkopu v gozdu Padež pri Birčni vasi (659). Moti me stavek: Seveda je bilo na prekop mogoče misliti šele po letu 1990, in to na pobudo dr. Cirila Armenija, najbrž sorodnika žrtve iz Dolenjskih Toplic.
Ciril ni »najbrž« sorodnik, ampak je zares sin umorjenega občinskega tajnika iz Dolenjskih Toplic, Franca Armenija.
Nekaj zadreg je tudi s fotografijami:
Fotogr. na str. 347: Ujetniki iz turjaške posadke na poti v Velike Lašče.
V resnici sedijo, tam so čakali nekaj ur, ob cesti na travniku med grajskim marofom in gozdom Volčje jame.
Fotogr. na str. 389: France Kremžar (desno) in Peter Križaj.
Ob Križaju stoji Gabrijel (Jelo) Capuder, obsojen na smrt na kočevskem procesu in ustreljen v Mozlju.
10.1.8. Knjiga, ki jo je treba imeti doma!
Zanimivo je, da ob izidu pomembnih knjig, ki opisujejo dogajanja med 2. svetovno vojno in po njej, ni bilo polemike z nasprotne strani. Za zgled bi omenil Bajtov Bermanov dosje in Šturmovo Brez milosti. Čeprav prva ni prinesla veliko novega, je do dobra pretresla komunistično srenjo zaradi avtorja, ki so ga imeli za svojega. Šturmova knjiga za drugo stran ne obstaja. Še vedno je partizansko zdravstvo »najsvetlejša točka v zgodovini NOB«. Zato je seveda nezaslišano, ko izvemo, da so ravno ti zdravniki, omenil bi samo prof. dr. Franca Novaka, prof. dr. Ivana Tavčarja in nedavno umrlo prof. dr. Natašo Ravnikar – Tatjano, odločali o usodi ranjencev in jih poslali v smrt. Ravno zaradi avtorja prof. dr. Toneta Ferenca pa seveda knjige Dies irae niso mogli pomesti pod preprogo, vendar pa, kot smo že omenili, pri njenem branju priporočajo protistrup, Grgičeve knjige o Zločinih okupatorjevih sodelavcev. Berite Grgiča, vendar ne kot studenec resnice, ampak za zgled, kako se v našem času ne sme pisati.
Dies irae je torej knjiga, ki jo je vredno ne samo brati, ampak jo je treba imeti doma. Številne zgodbe o viharni jeseni 1943, razmetane po vseh koncih, so v njej zbrane in urejene. Že zaradi množice podatkov, zlasti imen, je knjiga žalostno in težko branje, toliko bolj žalostno zato, ker govori o sovraštvu in maščevanju, slepoti in naivnosti, predvsem pa o brezobzirnosti revolucionarjev in tragični usodi njihovih nasprotnikov. Tisti, ki se niso pridružili komunistom, niso imeli nobenih možnosti za uspeh, saj je zavezniška koalicija obrnila hrbet celo Mihajloviću. Upornike proti komunizmu je zapustil ves svet, kar se je najbolj nazorno pokazalo v povojnem pomoru domobranske vojske.
10.2. Haaška uvertura
Viktor Blažič
10.2.1.
SREBRENICA. Ein Prozess. Herausgegeben von Julija Bogoeva und Caroline Fetscher. Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main 2002.
Knjiga s tem naslovom prinaša zgodbo o prvem večjem dejanju mednarodnega haaškega sodišča za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije, tako da povzema vsebino sodnega procesa zoper generala vojske Republike srbske Radislava Krstića. Naslovno ime je tudi ime vzhodnobosenskega mesteca, ki je postalo znano po vsem svetu kot kraj največjega vojnega zločina po drugi svetovni vojni, namreč pomora osem do deset tisočev bosenskih muslimanov moškega spola, med njimi tudi mladoletnikov. Prav ta pomor je bil tudi predmet sojenja, ki ga povzema knjiga, in general Krstić obtoženec, ki se je pred tem sodiščem znašel kot eden glavnih, se pravi, poveljujočih izvajalcev zadevnega zločina. Ta general je bil namreč eden najožjih pomočnikov generala Ratka Mladića, ki se mu po splošno znanih podatkih pripisuje ne samo najvišja objektivna krivda, t.j. krivda vrhovnega poveljnika vojske, ki je ta pomor storila, temveč sploh velja za največjega izvirnega krivca, tistega, ki je množične usmrtitve ukazal. Medtem ko je slednji, ki bi bil na slehernem sojenju za srebreniški pomor zagotovo glavni obtoženec, še vedno nedosegljiv za haaške sodnike – skriva se v Srbiji – je generala Krstića zatekla aretacija varuhov miru v srbskem delu bosenske republike; očitno se je znašel med tistimi, ki jih srbska stran lahko žrtvuje, ko mora izkazovati svojo dobro voljo do uveljavljanja mednarodne pravice. Vsekakor sojenje generalu Krstiću ni bilo tisto, kar bi si ta pravica želela; bil je to le nekakšno nadomestilo za tisto pravo predstavo, s katero naj bi za neki čisto določen namen ustanovljeno sodišče izkazalo svojo dejansko moč in avtoriteto.Tako je tudi to sojenje izzvenelo tako, kot izzvenijo vse zadeve našega časa: vse ostaja nekako na polovici, nič se do kraja ne izpolni in vse ostaja zgolj pri kakšnih nadomestilih, pa naj gre za našo, slovensko demokracijo ali za kaj hujšega, denimo za vrnitev pregnancev na domove ali za pregled pomorjenih žrtev v balkanskih obračunih.
Da bi ocenjeval knjigo; da bi sodil o njeni verodostojnosti, niti ni v moji moči; vse, kar o njej lahko rečem, je to, da je sestavljena iz prepričljivih prispevkov in da je pregledno urejena, tako da si bralec lahko ustvari preglednejšo sliko o dogajanju, ki se lahko izlušči iz nekega verodostojnega, po pravilih pravne države vodenega sodnega procesa ter njegovega vestnega in dokaj izčrpnega spremljanja. Bilo bi dobro, da bi jo slovenska javnost dobila v prevodu in da bi se po njej temeljiteje poučila o tem, kar danes pove ime Srebrenica, če se pri tem misli na tisto, kar se je tam dogajalo sredi julija leta 1995. Kar bi rad povedal, je nekaj za spremljavo ali je nekaj tistega, na kar bi moral biti bralec opozorjen, ko se loteva spoznavanja glavne zgodbe, kakršno je ta proces razkril. Ta zgodba pa je na kratko povzeto naslednja.
V vzhodni Bosni, torej v tistem delu, ki z reko Drino meji na Srbijo, je bilo muslimansko prebivalstvo še posebej močno izpostavljeno terorju Karadžić-Mladićeve srbsko-bosenske vojske in paravojaških milic (Arkan in drugi), zato se je v begu začelo zgrinjati proti lokalnim središčem, kot so Srebrenica, Goražde, Žepa. Ko je Mladićeva vojska zavzela kak muslimanski kraj, so se zvrstili vedno enako grozljivi prizori: izgon domačinov iz hiš, ropanje imetja, miniranje džamij, poboji moške populacije, izgon ostalih iz kraja. Spomladi leta 1993 se je začela srbska ofenziva proti največji begunski enklavi okoli Srebrenice, kamor se je zateklo čez 20.000 beguncev, z domačim prebivalstvom vred pa je bilo na tem obkoljenem prostoru okrog 60.000 duš. Zaradi takega dogajanja se je sestal tudi Varnostni svet Združenih narodov in da bi zavaroval to prebivalstvo pred nadaljnjim etničnim čiščenjem, je sprejel resolucijo, s katero je razglasil begunsko enklavo okrog Srebrenice za varovano območje. Nekaj pozneje je dodatna resolucija zavarovala še druge obkoljene enklave. Za stvarno podkrepitev tega ukrepa je poveljstvo mednarodnih sil v Bosni UNPROFOR poslalo na sam kraj v Srebrenico kanadski bataljon kakih 600 mož. Pozneje, v začetku leta 1994, so Kanadčane zamenjali Nizozemci. Do poletja 1995 je vladalo premirje, v začetku julija pa so Srbi, se pravi Mladićeva vojska in prostovoljci, sprožili koncentrirano ofenzivo zoper srebreniško varovano območje. Na pohodu so požigali muslimanske vasi ter še nadalje izganjali prebivalstvo, da je se v množicah zgrinjalo v že tako prenapolnjeno Srebrenico, nato pa so mestece, [Stran 091] nabasano s človeško množico, začeli obstreljevati s tankovskimi granatami. Nizozemski bataljon, ki se ni branil, so preprosto razorožili in mu odvzeli vozila. Ljudje so se ozirali za ameriškimi letali, ki so preletavala prizorišče, pričakujoč, da bodo zaščitniško udarila po srbskih tankih, vendar so odletela, ne da bi se kaj zgodilo. Sledil je prizor, ki smo ga videli tudi na televiziji: general Mladić se s svojimi pomočniki prikaže sredi Srebrenice in se pomirljivo pogovarja z begunci. Na posnetku se vidi tudi general Krstić. Kakor so povedale nekatere priče na haaškem procesu, je Mladić celo ukazal pred neko »kafanico« med begunske otroke razdeliti bonbone in ta ganljivi prizor dal tudi posneti; ko pa so kamere ugasnile, je prav tako ukazal bombone pobrati nazaj. To se je zgodilo 11. julija, naslednji dan pa so Mladićevi vojaki in prostovoljci na zvit način, tako da so množico v sprevodu spuščali skozi ozko prehodno zaporo, izločili iz množice kakih 7.500 do 8.000 moških od dvanajstega leta starosti naprej in jih odvedli stran, na samoten kraj; tam so jih naložili na čakajoče avtobuse in tovornjake ter jih odpeljali neznano kam. Vseh teh niso svojci videli nikoli več. S Srebrenico so padle tudi druge »varovane« enklave, nizozemski bataljon je poveljstvo UNPROFOR umaknilo, letalske napade na srbske napadalce pa je francoski general Janvier sploh prepovedal. Preostale begunce in prebivalce Srebrenice, ženske z majhnimi otroki in starce, so v tistih dneh sredi julija prav tako naložili na avtobuse in tovornjake, jih prepeljali v bližino krajev pod bošnjaškim nadzorstvom ter jih nagnali »čez«.
Izginotje okoli osem tisoč moških muslimanov iz srebreniške »varovane« cone ni kaj dolgo ostala skrbno varovana skrivnost. Po daytonskem miru, po tem ko so mednarodne sile namestile v Bosni 60.000 do zob oboroženih mož in ko je padel režim Karadžić-Mladić, so se lahko začele tudi talne preiskave zemljišč, kjer so se že iz zračnih posnetkov razpoznale sveže prekopanine. Pa tudi nekaj redkih, ki so preživeli te pomore, je lahko pokazalo skrita prizorišča, kjer so v nekaj nočeh sredi julija tisoči njihovih vrstnikov izkrvaveli pod strojničnimi streli.
Svet se je čudil, kako se je moglo kaj takega zgoditi v našem času, v eri vsepovsod navzočih televizijskih očes, ki svoja videnja prinašajo v naše domove, takorekoč vsem nam na očeh, in to v čislani Evropi, pa še pod »varstvom« mednarodnih sil? Marsikaj kaže na tisto, kar imajo nekateri v mislih, ko opozarjajo na »pomen geografije«. Ali drugače: so kraji, ki so zaznamovani z nekakim nenehnim prekletstvom, tj. s ponavljanjem narodnih ujm ene in iste vrste; med tako zaznamovano geografijo nedvomno spadajo pokrajine, sredi katerih je tudi Srebrenica.
Malo je znano, da se je po dveh balkanskih vojnah (1912, 1913) na pobudo človekoljubov Carnegiejeve ustanove zbrala komisija strokovnjakov iz Združenih držav, Anglije in Francije in šla na prizorišča teh vojn preiskovat sledove množičnih pomorov in okrutnosti, o katerih so poročali vojni dopisniki. Odkrili so marsikaj, kar je potrdilo navedbe poročevalcev, in o tem napisali vestno sestavljeno poročilo. Največ pomorov in okrutnosti naj bi zagrešili srbska in bolgarska vojska in to v glavnem nad muslimanskim (največ albanskim) prebivalstvom na Kosovu in v Makedoniji. Toda preden je tej komisiji uspelo svoje ugotovitve objaviti pred svetom, je izbruhnila prva svetovna vojna in to poročilo je obtičalo v predalih ter ostalo pozabljeno. Med drugim tudi zato, ker se je srbska vojska v prvi svetovni vojni vojskovala na pravi, zmagoviti strani in ker so bila tudi njena vojna dejanja, kot je bil umik skozi Albanijo, pa bitka na Kajmakčalanu, tako izjemna in tako slavljena v javnosti velikih zmagovalk. Šele proti koncu prejšnjega, dvajsetega stoletja, torej v našem času, ko so se tako rekoč na očeh sveta prav na tistem koncu našega kontinenta začele ponovno odigravati človeške grozote v velikem, množičnem obsegu, je nekdanji ameriški diplomat in zgodovinar G. F. Kennan našel tisto prej [Stran 092] omenjeno poročilo iz začetka stoletja in ga predstavil v posebni knjigi. Kakor je zapisal v uvodu, tega niti ne bi storil, če ga ne bi pretresla osupljiva podobnost med tistim, kar je prinašalo to poročilo, in tem, kar so videli poročevalci na prizoriščih najnovejše balkanske vojne.
Ko je ostala vsa kruta resnica o dogajanju v prvih dveh balkanskih vojnah zatajena in ko tudi sodbe ni bilo nad najhujšimi prestopki zoper človečnost v teh vojnah – in to s tihim blagoslovom zglednih demokracij – so ti prestopki, ta prekletstva nad celotnimi etničnimi zvrstmi zadobili v skupinski zavesti storilske strani veljavo nekakšnega narodnega običaja ali za svojo stvar opravičenega postopka, seveda ob pogoju, da le-ta ostane pred odprtim svetom kolikor mogoče skrit. Ta tako rekoč blagoslovljena odpustljivost je pokazala učinke svoje notranje logike že kmalu po razpadu prve Jugoslavije, ko se je vojni čas okupacije in razkosanja države kazal sodobnikom kot enkratna, samo začasna priložnost za preobrazbo nezanesljivih in motečih mešanih naselitev v kakšne zanesljivejše, končne rešitve, vsaj za tisoč let: tudi sicer je bil to čas globljega, zelo stvarnega pomena nemške besede Endloesung. V secesionistični NDH so se nemudoma lotili odpravljanja motnje, ki jo je za ljubitelje etnične čistosti predstavljala naselitev pravoslavnega prebivalstva še iz časov Vojne krajine. In lotili so se tega po postopku, ki je v tem od Boga pozabljenem koncu Evrope zadobil veljavo običaja: s pomori prebivalstva vse počez, tako da se nažene v množični beg, se zajame v za to pripravljena taborišča ali pa požene iz dežele. Na Kosovem, ki je pripadlo Veliki Albaniji pod italijanskim pokroviteljstvom, se je začel množični eksodus Srbov, v Bosni je odporniško četniško gibanje na znan način ravnalo v muslimanskih krajih … tako so lahko še komunisti dobili dober oprijem za svojo razredno-državljansko vojno v imenu bratstva i jedinstva.
Po končani veliki in tudi medsebojni državljanski vojni vzorec »dovoljenega« prekletstva nad celimi kategorijami motečih in nezaželenih skupin nikakor ni minil, temveč se je samo prenesel z etničnega na ideološko opravičilo in tako smo dobili množične pomore celih skupin pripadnikov premagane strani državljanske vojne. Vzorec množične, skupinske vendette je torej v drugi, totalitarni Jugoslaviji ostal podedovan. Pač s to razliko od prejšnjega velesrbskega državotvorja, da se v duhu časa pojav in obstoj množičnega vojnega zločinstva na lastnih tleh ni več docela tajil, temveč so ga priznali, odprli javnemu pogledu in tudi izpostavili kaznovanju, le da je ta izpostavitev po zgledu nürnberškega procesa bremenila samo premagano stran. Pod totalitarno, enopartijsko oblastjo pa še posebej ni šlo za to, da bi se z izpostavljanjem vojnih zločinov obči obsodbi javna zavest moralno in pravno ločila od takega (zločinskega) vzorca državotvorja in političnega uveljavljanja. Z vtisom, kakršnega je napravila režimska propaganda, kakor da je v množično vojno zločinstvo vpletena samo ena, kajpak premagana stran, so vse obsodbe samo služile izkoristku te snovi za nadaljevanje ideološko motivirane državljanske vojne v latentni, mirnodobski obliki. Saj drugače kakor v stanju permanentnega notranjega razdora (segregacije), v obliki trajnih privilegijev enih in prav tako trajne diskriminacije drugih totalitarna oblast tudi ne more ne obstati in ne funkcionirati. In ko je faktografsko gradivo o množičnem zločinstvu zmagovite in edino vladajoče strani ostalo skrito in v javni zavesti odsotno, je s tem bilo dano nikjer izgovorjeno znamenje, da vzorec, o katerem je tu govora, ni bil odpravljen, temveč si ga je kot interno pravico vladajoči partijski razred ohranil zase, za svoje eksistenčno (oblastniško) varovanje. Ko je državotvorje z ideološkim navdihom izgubilo svojo magično moč – ko je torej začela razpadati druga Jugoslavija – je prav ta vladajoči razred, ki [Stran 093] je etnične napetosti v državi obvladoval s totalitarnimi sredstvi, s svojim zavedanjem zdrsnil v kolesnice tistega vzorca, kakršnega smo zaznali za čas razpada prve Jugoslavije. To je, da se je ta čas razsula čutil kot priložnost za uresničenje tistega, kar pod vladavino bratstva i jedinstva ni bilo mogoče doseči, a to so bile zapoznele sanje o provincialnih imperijih kake Velike Srbije, Velike Hrvatske, Velike Albanije. Razredno-ideološko opravičilo za odstranjevanje nezaželenih skupin v celem se je povrnilo na svoje prvotno, etnično počelo. Kot najbolj moteče skupine na danih tleh so na srbski strani čutili naglo množeče se bosenske muslimane in kosovske Albance; nekaj podobnega je izkazala tudi hrvaška stran v Hercegovini.
To je tisto glavno, kar sem želel povedati za spremljavo pri bližjem spoznavanju nerazveseljivih dogodkov, s katerimi se danes ukvarja nalašč za to ustanovljeno mednarodno sodišče. Počela teh dogodkov izvirajo iz nravi, katerih delovanja v njihovih temačnih globinah ni zmeraj mogoče razumno razložiti. Vendar smo lahko prepričani, da je ena izmed poglavitnih danosti, zaradi katerih je lahko besnilo množičnega ubijanja po zgodovinskih vzorcih ponovno izbruhnilo tudi v našem času, nepripravljenost druge Jugoslavije in še tudi vseh političnih tvorb, nastalih po njej, da bi to besnilo izpostavile najbolj strogi kritični preiskavi in tudi najbolj strogi obsodbi. Da bi opravili resno moralno in sploh vsestransko ločitev in oddaljitev od tega vzorca politične dramaturgije. Nekaj podobnega denacifikacijskim procesom v Nemčiji. In to še danadanašnji ni opravljeno, tudi na naših slovenskih tleh ne.
Seveda pa je še cela vrsta stvari, na katere bi bilo treba opozoriti ob tej knjigi, še posebej zaradi njihove skrajno kočljive narave, a to bi nas zaneslo v dokaj obširne razprave. Naj torej samo kot bežen dodatek omenim obsojenčevo krivdno zavest, kakor se je le-ta izrekla na procesu. Haaško sodišče, ki se po postopkovnih pravilih zahodne pravne filozofije ukvarja le s pravno presojo tega vprašanja, seveda ne zahaja v zadeve osebne vesti in torej tudi ne v to, koliko je izjava o lastni krivdi iskrena – čeprav bi bila taka preiskava lahko plodna za razumevanje nravi in miselnosti okolja, iz katerega predmet sojenja izhaja. Prav tega razumevanja je na Zahodu malo in posledica tega so bili popolnoma zgrešeni posegi v dogodke, o katerih je tu govora. Kakor smo lahko videli, je bil zgrešen tudi poseg in ravnanje mednarodne skupnosti v primeru, o katerem govorimo, s tem pač, da se je dopustil srebreniški pomor. Obtoženi general Krstić se po pričakovanju, vsaj kakor je izjavljal, ni čutil krivega in tudi od kakega Miloševića ni pričakovati priznanja vsaj kakšne mere krivde. Zanesljivo tudi lahko napovemo, da se ne bosta čutila niti najmanj kriva Karadžić in Mladić, če bosta sploh kdaj sedla na zatožno klop haaškega sodišča. Priznaje krivde je pred tem sodiščem samo izjemen pojav in zanimivo je, da je tako izjemo napravila ženska – Biljana Plavšić. Ta izjema pa samo potrjuje, da za tem zanikanjem krivde po pravilu stoji vrednostno (nacionalistično) opravičenje zločina, sicer se na moralni ravni ne bi dalo zdržati; pač, brez opravičenja te vrste zdrži samo najnižje motivirani kriminal. Za kaj pri tem gre, je lepo povedal četniški vojvoda Vojislav Šešelj, ko je pojasnjeval, zakaj odhaja prostovoljno v Haag: » … da zmagam na bojišču, ki se imenuje Velika Srbija … « Še zmeraj smo torej na zadevnem prizorišču dogajanja priče kanibalističnega stanja duha, ki sega v naš čas iz prejšnjega, dvajsetega stoletja, in ki je tako grozovito ustoličilo prvenstvo skupinskega egoizma (z rasističnim, razrednim, nacionalističnim opravičenjem) nad temeljno človeško pravico, tj. pravico do bivanja vsakogar.
Pri vsem tem pa se je general Krstić zagovarjal z očitnimi lažmi in njegova obramba se je v glavnem trudila, da bi izpodbijala dokaze o njegovi navzočnosti na prizorišču pomora in o njegovi poveljniški pristojnosti. Karadžić in Mladić se skrivata, skriva se Hrvat Gotovina, general Bobetko se je zatekel v bolnišnico. Tisto opravičenje, ki v Haagu doslej sploh še ni bilo izrečeno (slišati je bilo samo nekaj o srbski oficirski časti), torej zdrži samo na prizorišču izvzete (nacionalistične) zavesti, medtem ko iz vedenja teh oseb lahko slutimo, kako močno jih strašijo njihova morilska dejanja v njihovih nočnih prikaznih. Sploh pa bomo videli, kako bo pred sodiščem opravil Šešelj, doslej edini, ki se je namenil tisto opravičenje izreči naglas – in kako bo takemu nastopu kos sodišče samo. Se bo tudi v tem primeru lahko držalo načela o izključno individualni (in ne kolektivni) krivdi obtožencev, kakor je striktno vztrajalo pri primeru generala Krstića? Sprejelo je namreč mnenje, da obtoženi ni sam iz svoje pobude ukazal pomora več tisočev civilistov, temveč da je njegova krivda zgolj v njegovi vlogi poslušnega izvrševalca povelj: obsodila ga je na 46 let odvzema svobode. [Stran 094] Za zdaj je sodišče iz procesa izšlo kot moralni zmagovalec, zakaj obramba (iz Srbije) ni premogla drugega, kot da se je sklicevala naj kaj bedni argument s tem, da je z dokaj obešenjaškim silogizmom poskušala zanikati genocidni značaj zločina (ker niso pobili muslimanov v celoti, le moške, to ne more biti genocid).
V Haagu se bo še preizkušala veljavnost in obstojnost zahodne pravne filozofije, saj se bo sodišče lahko soočilo tudi s povsem nepričakovanimi zapleti, takimi, ki so po izvoru in duhu kaj daleč od zahodnega sveta.
Vsekakor haaško sodišče opravlja poslanstvo, ki ga oblasti na prizadetih tleh iz svojih moči doslej niso bile niti pripravljene niti zmožne opravljati. Upajmo, da bo to poslanstvo miru kronano z uspehom.
10.3. Ob večerni zarji
Joseph von Eichendorff and Prevedel Brane Senegačnik
11. Predvelikonočni premisleki
11.1. Biti resničen
C. Ligneus
11.1.1.
Kristjani imamo vgrajen alarmni sistem za resničnost. Izdelan je iz prilik, podob in besedi, ki se nanašajo na farizejstvo. Najhujše besede, ki jih lahko preberete v svetopisemskih besedilih Nove zaveze, so namenjene farizejem in njihovemu načinu obstajanja. Farizejstvo je največja in najbolj obsojena zavrženost. Zato ljudje, ki so prejeli osnovno katehezo v šoli in so jo pozneje s poslušanjem besedil, ki jih prebirajo v cerkvi, vsako nedeljo obnavljali in dopolnjevali, nosijo v sebi duhovno snov, ki je posebej občutljiva za to, čemur rečemo resničnost: najhujše, kar se človeku lahko zgodi, je, da ne bi bil to, za kar se izdaja, da je. Metafora o pobeljenih grobovih sega v najgloblje dno zavrženosti.
S pojmom farizejstva sem hotel pokazati, kako smo kristjani miselno konstituirani: da je pojem resničnosti osnovna sestavina našega duhovnega in moralnega sveta – da vemo, kaj je resničnost in kako zelo z njo stojimo ali pademo.
Toda še preden razvijemo uvodno misel, moramo vedeti, da je – tako kakor vsemu drugemu – tudi resničnosti treba dati njej lastno mero. Človek je samemu sebi uganka in neznanka in zadnje resničnosti nikoli ne doseže. Zato ji mora dati mero. Mera, s katero se resničnost meri in postavlja, ima svoje ime: naklonjenost do ljudi ali skrb za ljudi. To je univerzalno merilo, uporabno za katerikoli položaj. Vsaka naša misel je resnična in vsako naše dejanje je resnično, če prenese naslednji preizkus: ali lahko ugotovimo, da se dogaja na ozadju naklonjenosti do ljudi. Resničnost – ta tako temeljna reč – ima torej tudi svojo normo.
A to, kar smo povedali, še vedno služi le za uvod v neki pojem. Z njim smo hoteli povedati, kaj je pravi kristjan: da je to predvsem resničen človek.
Sedaj pa se moramo izpostaviti nekemu drugemu premisleku. Vprašati se moramo, kakšne zahteve postavlja resničnost kot norma danes pred nas. Mislim, da se moramo tu odločiti za dve stvari.
Prvič bi za kristjane sedanjega časa lahko rekli, da nismo resnični, če na poglobljen in poudarjen način ne vemo, kaj je to krščanstvo. To se pravi, če tega ne vemo na doživet in izkustven način, lahko bi rekli, če tega nismo nekako zagledali. Če namreč pravimo, da smo kako stvar zagledali, hočemo s tem reči, da je stopila pred nas v absolutni veljavnosti; ne samo pred nas, ampak tudi v nas, tako da odslej nanjo vedno lahko stopimo in vemo, da smo na trdnem. Takšno zagledano in trdno mesto je lahko prizor ali stavek ali trditev iz evangelija, ki nas iznenada preseneti s svojo globino in ga doživimo tako, kakor da bi bil prav za nas napisan; da ga prav mi lahko tako razumemo. Obenem pa čutimo, da meče svetlobo za vse druge prizore, stavke in trditve. Zdi se, da je čas konvencionalnega krščanstva mimo in da prihaja čas za krščanstvo, ki izhaja iz globokega in intimnega zagledanja. Toda ali ga lahko dosežemo? Ali lahko zanj kaj naredimo? Mogoče je tako, da je nakaterim dano vnaprej, drugi pa morajo ob njem prebivati tako dolgo, da se jim nazadnje odpre. Ti ga pričakajo, da se izrazim z znano podobo, sedeč na pragu.
Ena prvina resničnosti je torej uvid, ki nima s časom nobene zveze in se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli v zgodovini. Do njega pride pravzaprav tako, da čas celo izključimo ali pa mu pustimo, da odide in se umakne sam. Če hočemo, da se v nas zgodi uvid, ga nič ne sme motiti. Čim bolj je nedotaknjen in čist, tem bolj je obstojen in za zmerom.
Druga stvar, povezana z resničnostjo, pa ni ločena od časa, ampak je vsa v njem. Govori o tem, da je resničnost našega krščanstva enako kot od notranjega doživetja odvisna od razumetja časa; ukazuje nam, da obstajamo tako, kakor zahteva prav naš sedanji čas – ne katerikoli čas, ampak prav naš sedanji čas. Za naš sedanji čas pa velja, da krščanski soluciji človeka in sveta ni naklonjen. Mislim, da ne bi bilo prav, če bi rekli, da ljudje niso naklonjeni krščanski soluciji. Naklonjen ji ni čas, kakršen se je naredil iz neštetih človekovih odločitev in dejanj. Recimo tako: čas, ki se je naredil iz neštetih človekovih odločitev in dejanj. In v času, kakršen se je naredil, je nekaj protislovnega: še noben čas krščanstva ni tako zelo potreboval in noben čas ga še ni tako težko sprejemal. Saj ni tako, mar ne, da ga ljudje ne bi hoteli sprejemati iz čiste hudobije. [Stran 096] Saj ne moremo tako zelo obsoditi ljudi. Mogoče je bolj res, da se je na svetu dvignil poseben hrup, v katerem ravno najglobljih in najfinejših glasov ni mogoče slišati; da ravno tistih glasov ni slišati, ki so izvorno človeški in v njihovi odsotnosti človek ne ve več, kaj je. Ali pa za vsem tem ni hrup, ampak so se ljudje znašli v posebni pokrajini – v pokrajini instrumentalnega uma – kjer se tisti glasovi ne samo več ne slišijo, ampak jih sploh ni. Ni jih več zato, ker so že vnaprej – še preden so nastali – nelegitimni in smešni. To je sedaj čas in zanj moramo povedati nekatere stvari.
Govorimo, gotovo se še spomnite, o resničnosti krščanskega človeka. O eni od njenih prvin smo že govorili – o tem, da mora človek kot enkratno bitje, kot oseba, zagledati veljavnost krščanstva, da ga mora doživeti v poudarjenem pomenu te besede; da mora notranje vedeti, da je to zagledanje pogoj njegovega krščanskega in človeškega obstajanja. A tu sedaj pride še druga stvar. Krščanski človek bo resničen šele takrat, ko bo, noseč v sebi to obveščenost, zavestno obstajal v svetu, kakršen se je naredil in kakršnega smo v nekaj potezah opisali. Krščanski človek ni sam. Tudi pred Bogom stoji skupaj z drugimi: tako stoji pred njim in tako bo stal v eshatonu. Krščanski človek obstaja lahko samo odgovorno. In kakšna je njegova odgovornost za svet, kakršen se je naredil?
Predvsem mora biti normalen človek. Vedeti mora, da ima svet svojo zakonitost in svojo avtonomnost. Zato kristjan ne sme mešati misterija in politike, tako da bi vnašal misterij v politiko in politiko v misterij. V politiki – ta pa obsega, ko vse premislimo in povemo, celoto človekovega obstajanja v družbi – mora biti na tak način, da bodo ljudje – ljudje, kakršni so se naredili, kot smo rekli – mogli verjeti, da so stvari, ki zanje kristjan pravi, da jih nosi v sebi, legitimne; da imajo pravico do obstoja, da so razmisleka vredne. Krščanski človek mora torej biti predvsem normalen človek; vedno, v svetu, kakršen se je bil naredil, pa posebej. Dovoljeno mu je imeti napake, ne sme pa biti čudak – ne sme biti šemast. Mora biti predvsem kredibilen človek. Če ima možnost, da gre v spovednico, mu to še ne daje pravice, da lahko počne karkoli. ‘Karkoli’ lahko pomeni, da danes govori drugače kot je govoril včeraj, ne da bi natanko pojasnil, zakaj. Tudi to, da ne stoji za besedo, ki jo je dal; da ne izpolnjuje pričakovanj, ki so jih ljudje vanj položili. ‘Karkoli’ lahko pomeni, da je danes črn in jutri rdeč. Ne smemo pozabiti, da je puckizem pojav na krščanski poluti naroda. (Nekoč bomo prosili dr. Andreja Capudra, da nam pove, kaj bi s Puckom naredil Dante.) K normalnosti spada tudi to, da nismo neumni. Če človeka na primer tepejo, je normalno, da ve, da ga tepejo. Ni ravno treba, da udari nazaj, a če ga tepejo, mora vedeti, da ga tepejo. Ni treba, da reagira, sploh pa mu ni dovoljena nobena histerija, a vedeti mora, kaj se z njim dogaja. Nobena etika mu tega ne prepoveduje. Zares mislim, da moramo postaviti načelo: Ne smemo biti neumni! Če se na televiziji ali v časopisih norčujejo iz stvari, ki so ti svete, moraš to opaziti in si zapomniti. Seveda ne gre samo za svete reči. K normalnosti krščanskega človeka spada posebna občutljivost, ki je v zmožnosti, da se čuti žaljenega. Če se pred njim potvarja resnica, če se pred njim razkazuje nesramnost, mora biti krščanski človek žaljen. Če človeka stvari ne žalijo, pomeni, da ne more računati na rešpekt ljudi.
Naj za konec, ker sem pač učitelj, ponovim. Téma tega kratkega sestavka je bila resničnost krščanskega človeka. Najprej smo preko pojma farizejstva izolirali in identificirali pojem resničnosti. V analizi, ki je sledila, pa smo odkrili njeno notranje bistvo in ga povzeli z besedo zagledanje ali doživetje. Potem pa smo tako najdeni pomen resničnosti še dopolnili z zahtevami, ki jih pred kristjana postavlja sodobni svet – spet, kakršen se je bil naredil v treh stoletjih novoveške moderne.