Zaveza št. 48 – Zgodovina jih je dohitela (Anton Drobnič )


§

Ob razstavi »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo«

V sredo 19. februarja je bila v Kranju odprta razstava z naslovom »Med kljukastim
križem in rdečo zvezdo«, ki je od decembra 2002 gostovala v Slovenj Gradcu in je del
multimedijskega projekta, katerega nosilca sta ob pomoči Programa Phare čezmejno sodelovanje
Slovenija/Avstrija 1999 celovška Mohorjeva družba in Koroški pokrajinski muzej iz
Slovenj Gradca. Voditelj slovenskega dela je zgodovinar Jože Dežman, koroškega pa
zgodovinar Alfred Elste.

Projekt, ki ima podnaslov »Čezmejno soočenje nacionalnih predsodkov, totalitarnih
ideologij in partijskih diktatur s primerom Slovenije in avstrijske Koroške«, je v
vsem dvojezičen slovensko/nemški. Uradno je predstavljen kot rezultat kritične obravnave
ideologij in partijskih diktatur s strani slovenskih in avstrijskih zgodovinarjev.
Prikazal naj bi strukture in dejavnike, ki so vzpostavili totalitarna režima nacionalnega
socializma in komunizma na območju zgodovinsko in geografsko tesno povezanih Koroške
in Slovenije.

Ustvarjalci so projekt označili kot najbolj vročo razstavo sezone. Ogorčene proteste
je vzbudil zlasti pri članih partizanskih borčevskih organizacij, ki v tem projektu
kot predstavniki ene od prikazanih diktatur zopet vidijo narodno izdajo in bi najraje
šli na nov partizanski pohod. Hudo jih moti že znak projekta, ki je sestavljen iz
prekrivajočega se nacističnega kljukastega križa in partizanske peterokrake rdeče
zvezde. Tudi besedila so napisana v črno-rdeči kombinaciji. Obdobje partizanstva se
torej v zgodovini končuje tako, kot se je začelo – v zavezništvu nacizma in komunizma,
v medsebojnem učinkovanju dveh totalitarnih ideologij na ubijanje slovenstva in krščanske
kulture. Boleče spoznanje za tiste, ki so zanosno mislili, da z zločini gradijo nov
svet! Od njihovega sveta sta ostala kri in tema – rdeče in črno, prepletena rdeča
zvezda in kljukasti križ! Ni čudno, da jih popada strah, strah pred lastno zgodovino,
ki jih je dohitela!

Spričo ogorčenih odzivov nosilcev »dokončne zgodovine« nam ni treba navajati drugih
dokazov in razlogov za trditev, da je razstava »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo«
pomemben korak iz dosedanjega mitološkega stanja in nedotakljivih svetišč zabetonirane
partizanske zgodovine na pot iskanja resnice. Ta pot bo dolga in težka, saj je pol
stoletni totalitarni sistem laži storil vse, da bi resnico za vedno skril, da bi pot
do nje zabrisal z veliko prevaro osvobodilnega boja, da bi jo potopil v blato narodnega
izdajstva in pogreznil v brezna revolucije. Zato rajši pokažimo, kje na tej razstavi
smo opazili takšna skrivališča in prevare, kje smo videli blatne zaplate in nevarna
brezna, kje je luč iskalcev zakrila tema »dokončne zgodovine«. Morda bo to pomagalo
tistim, ki bodo iskali nadaljevanje začete poti.

Kakor sta naslov in znak razstave zelo posrečena, je na drugi strani vprašljiva že
metoda vzporednega prikaza dogodkov na Koroškem in v Sloveniji. Težnja, da bi vzporedno
prikazali dogajanje, ki ni bilo vzporedno, ampak zelo raznorodno, škoduje vsebini
razstave in njeni celovitosti. Že prvo poglavje, ki pod isti naslov »Jezik sovraštva«
uvršča tako vzbujanje slovenske narodne zavesti in domoljubja v Sloveniji (Zedinjena
Slovenija, Tabor v Vižmarjih, »besede« in podobno) kot vzbujanje nacionalnega sovraštva
proti Slovencem in židom na Koroškem, kaže negativen vpliv oblike na vsebino. Še bolj
napačna se vzporedna oblika pokaže kasneje, ko je na Koroškem šlo samo za teror nacizma
in komunizma brez odpora proti revoluciji, v Sloveniji pa je po prvotnem partizanskem
nasilju prišlo do slovenskega oboroženega protirevolucionarnega odpora in kasneje
do državljanske vojne v okviru druge svetovne vojne. Ta specifičen pojav ni mogel
dobiti pravega prikaza v nerealnem kalupu vzporednega opisovanja. To napako so delno
spoznali že avtorji razstave in se zato oblike vzporednosti niso dosledno držali.

Tudi zgodovina je mogočen mlin

Figure 44. Tudi zgodovina je mogočen mlin Simon Dan

Začetek okupacije in revolucije je opisan povsem v duhu pravljične »partizanske zgodovine«.
Tradicionalne politične stranke naj bi razpadle, v resnici so šle samo v ilegalo.
»Ostanki« teh strank naj bi bili povsem neenotni o prihodnosti slovenskega naroda.
V resnici so zelo enotno sklenili pripraviti vstajo in so zato ustanovili ilegalne
vojaške legije, Slovensko, Narodno in Sokolsko, [Stran 073] politično pa se združili v enotno »Slovensko zavezo«. Prisebna naj bi bila edino
Komunistična partija, ki naj bi konec aprila 1941 organizirala OF kot nacionalno odporniško
gibanje. Nič o danes nezaželeni Protiimperialistični fronti. Partizani naj bi kmalu
prešli v napade na okupatorja, o zločinskih napadih na slovenske civilne prebivalce,
ki so terjali neprimerno več žrtev kot med okupatorji tudi ta razstava molči.

Brez vsake kritičnosti in z vsem spoštovanjem partizanskim »zgodovinarjem« je opisana
in prikazana partizanska vojska, njena »država« in »oblast«. Poglavje o revolucionarnem
nasilju, ki sledi prikazu slavne NOB, se zato zdi samo kot neka manjša napaka, kot
nekaj postranskega v epopeji partizanstva. Značilno je, da avtorji razstave med elementi
revolucionarnosti partizanstva sploh ne navajajo silnega revolucionarnega terorja
takoj v prvih letih 1941/42, ko so partizani že pred prvo odporniško puško zverinsko
umorili stotine neoboroženih Slovencev in nekaj desetin celih družin.

V enakem nezgodovinskem ključu je prikazan nastanek slovenskega protirevolucionarnega
oboroženega odpora. Po opisu na razstavi slovenski kmetje na Notranjskem, Dolenjskem
in v Beli krajini za puške niso prijeli zaradi samoobrambe pred neštetimi partizanskimi
umori in ropi v letih 1941/42 – zato ti tudi niso prikazani – ampak samo zato, ker
so jim tako ukazale meščanske stranke, ko so ugotovile, da vpliv partizanstva narašča
in da imajo komunisti namen izvesti tudi revolucijo. Ne zaradi že izvrševanega [Stran 074] nasilja, ampak samo zaradi nameravane prihodnje revolucije. Protirevolucionarni strani
pa razstava mirno pripiše tudi več sto žrtev Črne roke, čeprav je ta na tej strani
bila izven zakona in ne njen sestavni del.

Posebno poglavje je seveda terminologija, ki jo uporablja ta projekt. Partizanske
enote in ustanove so navedene po njihovih lastnih poimenovanjih in naslovih. Protirevolucionarna
stran je navadno imenovana tako, kot so jo zmerjali komunistični politični komisarji.
Vaške straže in domobranci so vedno prikazani skupaj z Italijani ali Nemci, nikoli
samostojno, čeprav so zlasti domobranci večinoma delovali povsem samostojno. Tako
so jim lahko pripisali tudi zločine okupatorjev. Vaški stražarji in domobranci so
»morili«, partizani so samo koga »usmrtili«, kar pomeni, da so le »izvršili sodbo«.
Za protirevolucionarje je pogosto uporabljeno ime kvislingi, kolaboracija, sodelovanje
z okupatorjem, vse v skladu z nekdanjo totalitarno terminologijo.

Navedli smo samo nekaj primerov, ki kažejo, kako je slovensko zgodovinopisje še globoko
v naročju komunističnega konstrukta NOB, kako nebogljeni in omejeni so koraki v samostojno
zgodovinsko raziskavo. Tudi takrat, ko naredi imeniten korak v pravo smer, tega koraka
ne zna narediti drugače kot s privzgojenim komunističnim političnim besednjakom. To
bo trajalo toliko časa, dokler si raziskovalci ne bodo na jasnem o temeljnih slovenskih
stvareh zadnjega stoletja: o načrtovanem in izvršenem komunističnem genocidu proti
slovenskemu narodu.

Date: 2010