Zaveza št. 47

1.1.1.

S to preambulo bi zločin postal ustavna kategorija

Andrej Meglič na predstavitvi mnenj o spremembi ustave

1.1.2.

V aktualnem obdobju, ki ga zajema Zaveza 47, imajo volitve predsednika republike najvidnejše mesto. Največ dogajanja v javnem prostoru je bilo, posredno ali neposredno, namenjenega temu dogodku. Zato je najbolj naravna stvar, da se ob njem ustavimo in skušamo razumeti, kaj se je z njim pravzaprav zgodilo. Nova Slovenska zaveza je sicer del civilne družbe, a se zaveda, da cilji, ki jih ima, v perspektivi neposredne zgodovine niso uresničljivi, če jih ne bo uresničila politika. Zato skrbno in prizadeto spremlja vse, kar se v politiki dogaja. Tako zelo, da zaradi njene osnovne duhovne in družbene zaposlenosti – pa tudi po tem, kar objektivno je, ne glede na domet njenega samozavedanja – ne bi bilo nesmiselno reči, da je politična organizacija. To bi gotovo tudi bila, v pravem in polnem pomenu, ko to zaradi vakuuma, ki sta ga povzročila genocid in eksodus, ne bi bilo že od začetka nemogoče: ko ne bi bilo tiste zevajoče praznine, ki smo jo prav opazili in se je v celoti zavedeli šele takrat, ko nas je čas poklical, da postanemo oblikovalna sila nove zgodovine. Zato Nova Slovenska zaveza ni mogla stopiti v prostor politike, ampak je ostala v prostoru besede: besede, ki zadeva slovensko preteklost, sedanjost in prihodnost. Za to besedo je sedaj predvsem odgovorna.

Ker je demokracija po definiciji oblast ljudstva – in ne knezov, kraljev in cesarjev – so volitve nujna in hkrati temeljna ustanova te vladavine. Na volitvah državljani uveljavljajo oblast, ki je izvorno njihova, tako da jo enakopravno prenašajo na svobodno izbrane posameznike za pogodbeno dobo, določeno z zakonom. Toda, če hočemo odgovoriti na naše na začetku postavljeno vprašanje, kaj se je z letošnjimi volitvami v resnici zgodilo, moramo vedeti, da volitve niso samo postavitev nove oblasti, ampak tudi poseben, za politično življenje družbe nadvse pomemben čas, v katerem se država in narod soočita s temeljnimi vprašanji o sebi. Zato ne bi bilo nesmiselno reči, da se z volitvami zgodi ne samo ponovna postavitev oblasti, ampak tudi ponovna postavitev družbe. Volitve v vsakem primeru prinesejo nove nosilce oblasti. Povsem mogoče pa je, da volitve ostanejo v formalnem okviru nekega mehanizma, ne da bi bil uresničen tudi drugi del, ki ni formalen, ampak vsebinski – in lahko je ali pa ga lahko tudi ni. Vsakemu pa je lahko jasno, da bi v odsotnosti misli, ki bi hotela preiskati duhovne, kulturne in politične koordinate družbe, primarno dejanje volitev – izbor novih oblastnikov – ostalo nedomišljeno in v veliki meri prepuščeno ali slučaju ali skriti igri znanih in neznanih sil. Jasno je samo po sebi, da volivci lahko kompetentno odločajo, kateri od kandidatov je primeren za katero od razpisanih političnih služb šele potem, ko vsaj do neke mere zagledajo, katere zahteve se bodo pred te službe v prihodnosti postavljale. Kompetentnemu in odgovornemu volivcu mora biti znano »stanje nacije«, kot temu rečemo v neki politični kulturi, vedeti mora, v kakšnem stanju je ladja – da uporabimo drugo pogosto podobo za državo – in skozi katera morja bo morala v prihodnosti pluti.

Ali so zadnje slovenske volitve potekale v takšnem duhovnem in moralnem ambientu? Ali se je na kandidatih samih, v volilnih štabih, ki so garnirali njihovo javno podobo ali pri strankah, ki smo jih videli za posameznimi kandidati ali pri medijih, ki so prirejali predvolilne nastope in soočenja videlo prizadevanje, da se formulirajo najsplošnejša vprašanja naroda in države? Ali je obstajala želja, da ta vprašanja, ki edina dajejo politiki težo in vrednost – in nazadnje zanimivost – stopijo v javni prostor, se v križišču mnogih mnenj in gledanj izostrijo in dobijo objektivno podobo in družbeno uporabne odgovore?

Vsega tega v zadnjem predvolilnem in volilnem dogajanju nismo videli. Te volitve bistvenih vprašanj ne samo niso odpirale, ampak so se jim dokaj opazno izogibale. Prav takšne pa so nam dale določno podobo, kakšni smo: da nismo pri sebi in da živimo življenje na obodu – odtujeno življenje. Da smo daleč od temeljnega vedenja o sebi in svetu.

Figure 1. Biseri na nevarni mreži Mirko Kambič

Naj to trditev, še preden se lotimo natančnejše analize volitev, ilustriramo z nekim dogodkom. Sedaj bo že šest ali sedem mesecev od tega, ko se je na TV Slovenija zbrala družba [Stran 003] renomiranih novinarjev in se izpostavila ugibanju, ali bo dr. Janez Drnovšek kandidiral za predsednika republike ali ne. Bili so enotnega mnenja, da ne bo, in se, kot se je izkazalo, zmotili. Čeprav je stvar na videz obrobna, razkriva razlog, ki je povzročil to zmoto, nekaj zelo osnovnega. Izkazalo se je, da novinarji niso v stanju videti in sprejeti temeljne politične sheme sedanjosti: da kontinuiteta ni morda nekoliko zastarela in že malo izpraznjena beseda, ampak pravo ime za realne sile, ki disciplinirano zasledujejo novo epohalno politiko, v katero morajo, če jo hočejo uresničiti, investirati vse razpoložljive moči. V luči tega vedenja je bilo povsem jasno, da tisti, ki so odgovorni za to politiko, takšne politične količine, kot je dr. Drnovšek, ne bodo pustili neizrabljene – celo če bi sam osebno tako hotel. Novinarje so speljale na napačno sled površinske reči: Drnovškovo navidezno cincanje, potem pa tudi govorice o sporu med Kučanom in Drnovškom, namigovanje na to, da v tej sferi obstajata dve politiki. Predsodki jim niso dovolili videti, da tu sicer obstaja različen osebni stil, tam pa, kjer imajo besedo interesi, med temi ljudmi ni razlike. To je na svoj način povedal predsedniški kandidat in aktualni premier, ki je v nekem predvolilnem nastopu, kjer se je nakazala možnost spora med njim in predsednikom države, odgovoril, da je v tem oziru »vse pod kontrolo«. Jasno, da je. Po malem in od daleč te govorice spominjajo na razlike, ki naj bi obstajale med Brežnjevim in Kosiginom, med Mao Tsetungom in Ču En Lajem in o katerih so sovjetologi in sinologi po svetu pisali magistrske naloge in doktorske disertacije. Ta svet je drugače narejen.

Bistvena, lahko bi rekli, notranja vprašanja se na teh volitvah torej niso odpirala. Kandidatov zaradi tega ne bomo krivili, zlasti ne tistih, ki so ta vprašanja v sebi nosili, a si jih niso upali postavljati, ker so vedeli, s kakšnimi volivci imajo opraviti: da še ni preteklo dovolj časa od takrat, ko so stopili iz totalitarnega političnega rezervata. Večjo odgovornost pa nalagamo novinarjem, ki so jih angažirali različni mediji, da ocenijo nastope in sporočila posameznih kandidatov. Ti pa so bili – če za trenutek pozabimo na prisege, ki so jih ob nastopu morali dati svojim gospodarjem – ocenjevalci in kritiki. Dana jim je bila možnost, da se sklicujejo na svojo objektivno vlogo. Od njih se je pričakovalo – lahko bi se na to tudi sklicevali – da bodo razumeli, spoznali, da bodo dognali, kaj se v resnici dogaja. Njihova osnovna naravnanost je bila drugačna, kot je bila naravnanost kandidatov, ni jim bilo treba imeti ozir do nikogar in ničesar, razen do resnice. Zaradi nje so sploh bili tu. Predstavljali so misel, njeno dostojanstvo in avtoriteto. Vendar so tudi oni ostali na površini.

Zato marsičesa niso videli. Videli niso na primer tako temeljne reči, kot je ta, da so to še vedno TRANZICIJSKE volitve. Tako zelo so se že vdali tezi komunistične levice, da je tranzicija v Sloveniji končana, da niso nikoli zares pomislili, da je ta teza sumljiva že zato, ker je v interesu te levice. Če namreč obvelja, da je tranzicija končana, potem ne bo težko opraviti s tistimi, ki prihajajo z neizpolnjenimi postavkami njenega programa. Komunisti bi najraje, da bi se bila tranzicija končala, še preden se je začela. Nazadnje vedo – in vedo, da tudi drugi nekoliko vedo – da je tranzicija z vsemi mučnimi zahtevami in dragimi postopki, z njenimi bremeni in težavami, z njeno velikansko ceno tu zaradi njih: da tranzicije, če ustanovni očetje komunizma ne bi nekih svojih sanj vzeli tako zares, da so se jih namenili uresničiti z revolucijo, sploh ne bi bilo; da je tranzicija velika zgodovinska pregrada, ki jo morejo premagati samo nekatere družbe in nekateri narodi, drugi pa ne. Postkomunisti, skratka, dobro vedo, da bi bil njihov položaj dosti bolj udoben, če bi bila tranzicija samo še stvar nekega nekoliko neprijetnega spomina. Toda tranzicija je še vedno tu, ne samo v družbi in njenih institucijah, ampak tudi v glavah ljudi. Zato so tudi te volitve tekle po njenih silnicah: ljudje so se v veliki meri odločali že vnaprej in globalno – kamor je koga vleklo njegovo ideološko težišče. To je bila osnovna danost sedanjih volitev, ki pa je novinarji – družbeni interpreti – niso mogli ali hoteli videti. Delali so se – nekateri pa zares tako mislili – da za te volitve veljajo ista merila, kot veljajo za volitve v zapadnoevropskih državah z dolgo in etablirano demokracijo. Nastope posameznih kandidatov so ocenjevali takorekoč tehnično. Pomembna se jim je zdela spretnost in retorika. Važno se jim je zdelo, koliko volivcev je kateri od njih nagovoril in kako. V globini pa so delovale neke druge silnice, ki pa jih novinarji niso opazili in registrirali.

Drugič pa so novinarji – ocenjevalci – dajali podobo, da sprejemajo volitve kot manipulacijo. Kdor se poteguje za oblast v demokraciji, mora biti seveda predvsem sprejet. Zato mora upoštevati miselno razpoloženje ljudi in tako oblikovati svoj program, da ga bodo ljudje razumeli in sprejeli za svojega. Mora jim govoriti na dušo. Demokracija pomeni, [Stran 004] da se morajo njeni politiki prilagajati. A to je le ena njena stran in ne najbolj pomembna. Demokracija se je izkazala za najboljši politični sistem. To vemo toliko bolj, ker sedaj tudi vemo, kaj je totalitarizem. A demokracija zato še ni brez notranjih, sebi lastnih težav. To končno izhaja iz tega, da je država po francoski revoluciji, kot pravi Böckenförde, »brez lastnega duhovnega principa«. To pomeni, da se mora demokratična politeja vedno znova notranje utemeljevati tako, da išče optimalno ravnotežje vseh mnogih delov, iz katerih je sestavljena – nazadnje vseh ljudi. Ker ne stoji več na »maziljencu«, ampak na volji ljudstva, je odgovorna za to, da bo ta volja hotela oblikovati prostor, v katerem bo slehernik mogel dobro živeti, dobro v Aristotelovem smislu – polno, celostno, človeka vredno. Zato mora demokratični politik zares upoštevati obstoječe razpoloženje v družbi, a mu to nikakor ne daje pravice, da bi z družbo manipuliral. Politik in demagog sta dve, v koničastem nasprotju stoječi besedi: druga pomeni izrojenost prve. Naši novinarji – ocenjevalci – pa niso skušali dognati, katere globalne politične koncepte kateri zastopa: kako, s kakšno stopnjo resničnosti, kateri od njih umeva stanje družbe in katera politična dejanja iz tega umevanja izvaja, v katerem redu in s kakšno intenziteto. Njihova opažanja se niso dotikala tega, kaj lahko od novih politikov pričakujemo; s kakšnim uspehom bodo peljali državo »skozi nezarisana morja prihodnosti«. Pač pa so veliko govorili o tem, koliko glasov bo komu prinesla kretnja, ki jo je naredil, beseda, ki jo je izgovoril, domislek, ki se mu je dogodil. Ko smo sledili njihovim izvajanjem, smo dobivali katastrofalen vtis, da ti ljudje sprejemajo volitve – pa tudi politiko sploh – kot priliko za bolj ali manj domiselno manipulacijo. Od kod so to prinesli? Kje so se tega naučili?

Figure 2. Stoji zapisano Tine Velikonja

Ob tem vprašanju se človek nehote spomni nekega dogodka iz začetka volilne kampanje. V nedeljo, 13. oktobra, je bil na POP TV široko reklamiran intervju predsednika države Milana Kučana. Nastopili so trije pobožni novinarji in predsednik. Pogovor je tekel gladko, vprašanja so bila konvencionalna, le včasih se je katero malce približalo rdečemu polju, toliko da razgovor ni zbledel v čisto rutino. Predsednik je, kakor vedno, blestel. Nekoč, ko bo vse to, kar nas danes tako zaposluje, mimo, se bo kdo od raziskovalcev slovenskega jezika gotovo ustavil tudi ob tem, kako so ga uporabljali komunistični in postkomunistični politiki. Prepričani smo, da bo v delu, ki bo tako nastalo, doživel [Stran 005] posebno pozornost in visoko oceno tudi dosežek, ki ga je na tem področju postavil aktualni predsednik države. Mogoče bo raziskovalec celo začutil, da stoji za tem povsem nov pristop do jezika, ki mu je dolžan poiskati posebno tehnično oznako, s katero bo stopil v korpus vedenja o jeziku. Taka tehnična oznaka bi lahko bila na primer »jezik kot situacija«. Vsi vemo, da se jezik tradicionalno uporablja za dajanje empirično ali logično preverljivih izjav, ki situacije same ne ustvarjajo, ampak jo opisujejo ali izražajo odnos do nje. Jezik je torej predikacija ali povedje – preprosto, pripoved. Od nekdaj pa ima jezik – ali bolje rečeno človek, ki jezik uporablja – to sposobnost, da neko dejstvo ali situacijo vzame samo za izhodišče, potem pa se osamosvoji in ustvarja nove situacije. Te so sicer sestavljene iz besed, a se ne nanašajo na nič razen nase in nič ne pomenijo. Za tak tekst – beseda tekst pomeni pletivo ali pletenje – pravimo, da je nepredikativen ali neizjaven. Ljudje, ki so v tem jeziku posebej izvežbani ali pa imajo zanj naraven dar, govorijo gladko, brez miselnih zastankov in zapletov. Ko jih zaradi tega občudujemo, bi morali obenem vedeti, da je to mogoče zato, ker se gibljejo v umetnem in poljubnem svetu in se jim ni treba ozirati na nobeno realnost. Za sedanjega predsednika države bi lahko rekli, da je v tem domala nenadkriljiv. V omenjenem intervjuju pa je, se zdi, dosegel enega svojih viškov. Videlo se je, da tu ni samo talent, ampak tudi dolgoletna vaja. A brez zapleta – zelo poučnega zapleta – tudi ta predstava ni bila.

Na koncu se je pogovoru med novinarji in predsednikom pridružila tudi predsednikova žena. Sedaj so se vprašanja naslavljala nanjo. Pred njo sta bili dve možnosti: lahko bi se odločila za preproste besede tega sveta, kot kava, gostje, vrt, družina, obiski itd., itd., in jih sestavljala v zveze, kot se stvari, ki jih te besede pomenijo, sestavljajo v njenem življenju. Že se je zdelo, da se bo odločila za to možnost, pa si je premislila in se odločila za predsednikovo tehniko. Morda se ji je zazdelo, da je to njena dolžnost in da tako mora. Kar je nastalo, je bila katastrofa. Izkazalo se je, da predsednikove tehnike ne samo ne obvlada, ampak ji je povsem tuja. Pletenje, pri katerem dosega predsednik tako mojstrstvo, ji je sproti razpadalo pod rokami. In bilo nam je je žal, hkrati pa smo bili nanjo ponosni: skozi navidezen poraz se je pred nami zasvetila v človeškem dostojanstvu.

Spoznanje, ki je pri tem nastajalo, pa je bilo to, da nepredikativnega jezika – ali kar ne jezika – ne zna govoriti vsakdo; vsakdo se ga tudi naučiti ne more. Še najboljše okolje za privajanje na ta jezik je bila realsocialistična politika. Ne bomo utrujali z vprašanjem zakaj in se bomo raje zadovoljili s preprostim dejstvom, da so ljudje, ki so se gibali v tistem prostoru, pač odlično obvladali ta jezik. Kakor nas uči vsakdanja izkušnja, ga prav dobro obvladajo tudi tisti, ki so iz tega sveta izšli. Če bi kdo hotel imeti vizualno predstavo, kot nekakšen pendant k temu jeziku, bi še najbolje naredil, če bi si priklical v spomin velike transparente z retuširanimi portreti voditeljev, ki so jih ob raznih priložnostih v povorkah nosili po prestolnicah realsocialističnega imperija: po Pragi, Budimpešti, Sofiji. Tudi po Ljubljani. Ko se na to spomnimo, nam pride pred oči umeten, najlonski svet – preveličan, napihnjen, zlagan svet.

Da smo omenili retuširane podobe na realsocialističnih transparentih, ni kriva zgolj asociativna moč spomina. Kako trdoživa je ideja, ki je omogočila njihov pohod, nam – mutatis mutandis – kaže tudi sedanjost. V Poletu, četrtkovi prilogi Dela, je 7. novembra neki novinar predlagal, da bi po odhodu predsednika Kučana postavili poseben kulturni institut: institut predsednikove biografije. »Pri nas bi morala prav Kučanova biografija vzpostaviti merilo za vse prihodnje«. Kakor da bi iz njega spregovorila neka preteklost, je novinar še nekoliko nakazal, kakšno bi to merilo lahko bilo: »Naj obnovim, kar vsi vemo: v politiko je vstopil v zgodnjih 60-tih letih, ko je Jugoslavija soustanavljala gibanje neuvrščenih. Leta 1966 je sledil brionski plenum, ki je odstavil Rankovića. V letih 1968 in 1971 so bili študentski nemiri, nato obračun z liberalnimi Hrvati in Slovenci. Nato je beograjski dvor razpadal do Titove smrti leta 1980. Sledila sta gospodarski zlom vzhodnega bloka in padec socialističnih režimov. In v zadnjem desetletju »zgodba o uspehu«, ki bo še v času Kučanovega predsedovanja kronana z vabili v Nato in Evropsko zvezo v naslednjih tednih«. Potem novinar še dostavi: »Kučanova poklicna pot je fascinantna politična zgodovina Slovenije in Jugoslavije v zadnjih štirih desetletjih«. Ko preberemo te stavke zagledamo, kako nastaja pred nami eden davnih transparentov. A zakaj »v zadnjih štirih desetletjih?« Zakaj ne v petih ali šestih? Odgovor, možen odgovor, najdemo v Pogovoru z dr. Ljubom Sircem v reviji Ampak, oktober 2002: »Vsa komunistična oblast temelji na tem pobijanju in na zatrjevanju, da je bilo to pobijanje sodelavcev z okupatorjem. Kučan zahteva razrešitev pobojev, da jih ne bi kdo politično [Stran 006] izkoristil. Pri tem ne omenja, da jih je politično najbolj izkoristil on, ko se je kot generalni tajnik partije zavihtel na oblast, potem ko je ta partija, sicer nekaj let prej, a vendarle, z množičnim morjenjem in terorjem zgradila temelj za svojo oblast in oblast svojih članov«.

Morda se nam je z lokom med nekdanjimi in sedanjimi transparenti nekoliko posrečilo razložiti, zakaj se novinarji ne lotevajo bistvenih vprašanj. Časi so se spremenili, a mi se sprašujemo, zakaj se niso spremenili tako, da bi ljudje postali svobodni. Da si ne bi domišljali, da kaj razumejo in da se ne bi ustavljali prej, dokler ne identificirajo vseh vprašanj, ki jih nosi v sebi predmet, ki je pred njimi. Morda je tako, da četrta veja oblasti še ni odkrila svoje kulturne in politične vloge. Morda je tudi tako, da tisti njen del, ki se je realiziral v državi Sloveniji, nosi v sebi še veliko hipoteko. Letošnje volitve so dokazale, da še ni prišla do bistvenega spoznanja: da ji ni treba nikomur služiti, razen sebi in svoji visoki etični in politični vlogi.

V predvolilnih medijskih prireditvah je nekajkrat padlo tudi vprašanje Cerkve. Tako na primer na zadnjem televizijskem soočenju predsedniških kandidatov na TV Slovenija, 8. novembra. Kakor vemo, beseda Cerkev asociira dva pojma: neko družbeno telo, neko organizacijo in vero – način kulturnega obstajanja človeka, ki razume svet in sebe v luči transcedentnega Boga. Vsa širina in zahtevnost področja, ki se je s to besedo na oddaji odprlo, se je že v začetku zožilo na vprašanje »vatikanskega sporazuma« in »verouka«. Obe vprašanji so kandidati reševali v okviru ustavnega stavka o ločenosti Cerkve in države. Vsi smo z zanimanjem čakali, če bo kdo od kandidatov stopil iz formalnega okvira in povedal kaj globljega. Čakali smo pravzaprav, da bo kateri od kandidatov imel pogum – zanimivo, da moramo tako reči – da bo povedal javnosti, kakšno zgodovinsko vlogo je katoliška Cerkev opravila v slovenskem narodu in kako odločilno in usodno je vprašanje transcendence v postmodernem času. Tak pogum bi pokazal, da je njegov lastnik resnično sposoben biti predsednik države. Toda tega nista storila niti Arhar niti Bučar, ki poleg drugega pri tem tudi ne bi veliko tvegala. Tako je vse ostalo na površini. Tistega govora, ki bi, kot smo rekli na začetku, mogel odločilno prispevati k ponovni postavitvi družbe, tistega govora, ki bi tako odprl velike horizonte našega obstajanja, osebnega in družbenega, ni zmogel nobeden. V nobenem ni bilo tega vzgona. Ali pa so mislili, da ne smejo – da morajo biti pokorni, da se morajo podrediti. Toda s tem so tudi dokazali, da so ne samo slepi, ampak tudi krivični: da ne vidijo in nočejo videti mogočne stavbe katoliške Cerkve, ki je ali napisala ali podpisala ali sopodpisala vse temeljne papirje tega naroda; ki ga je naučila brati in pisati; ki mu je, še več, pomagala, da je ustvaril jezik, ki se sesuje v nič, če mu odvzameš besede, ki se na tak ali drugačen način nanašajo na Boga; da ne vidijo nadalje, pa naj bodo že agnostiki ali ateisti, da je čisto lahko tako, da brez Boga ni mogoče postaviti ne človeka ne družbe. Če pa tega ne vidijo, potem tudi ne vidijo, da vse stvari »odpadajo«, ker »središče več ne drži«, kakor je to neprekosljivo povedal veliki irski pesnik Yeats: da se vse stvari razletijo po obskurnem prostoru periferije: narod, družina, jezik, zgodovina, resnica, poštenost, zvestoba. Nobeden ni imel tega duha in tega poguma. Nobeden ni imel tega razločevanja, da bi, ko je bilo sproženo vprašanje Cerkve, rekel: Danes moramo stati na ločitvi Cerkve in države; moderne države drugače ni mogoče postaviti; državo danes lahko postavimo samo kot moderno; toda v istem hipu, ko to rečemo, ne smemo pozabiti na besede tistih razmišljevalcev, ki pravijo, da država hkrati ne more stati zgolj na svojem modernem konceptu. To je politični paradoks moderne. Demokratična politika ga mora kar naprej razreševati.

A volitve so pokazale še druge reči: da se ne gibljemo samo na orbiti, ki je daleč od resničnosti, ampak tudi na orbiti hipokrizije. Kakšna je lahko tudi ločenost Cerkve od države, je pokazala slovesnost v Cankarjevem domu ob dnevu reformacije. Slovesnost je plačala država, ministrstvo za kulturo, in država je bila tudi prisotna v osebi predsednika države, predsednika državnega zbora in predsednika vlade; predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je tudi govoril. Med drugim je rekel, da smo Slovenci s protestanti »stopili v zgodovinski in civilizacijski razvoj«, da nas je »kratko, a nadvse intenzivno obdobje protestantizma v slovenskih deželah odločilno zaznamovalo«. Vse to bi Drnovšek aposteriori lahko rekel tudi za katolištvo. Toda, ali je že kdaj? A to ni pomembno. Pomembno pa je to, da je država pozabila na eno od svojih ustavnih načel, vzela vero takorekoč v svoje roke, se je polastila in izrabila za politične namene. Fotografija v Delu ne pušča o tem nobenega dvoma: Drnovšek je poudarjeno v prvem planu in do volitev je samo še dober teden! Mag. Geza Erniš, ki med prisotnimi sploh ni omenjen, je povsem v drugem planu in dogajanje komplacentno [Stran 007] opazuje. Gotovo ni pozabil besedi, ki jih je izrekel, odnosno citiral, na enem od predhodnih intervjujev na TV: Cuius regius, eius religius. Če ta izraz nekoliko popravimo, ga lahko tudi poslovenimo: glede vere v deželi ima glavno besedo njen gospodar.

A pustimo to. Nam je zavest, da so Slovenci tudi protestanti, prijetna, vzpodbudna in ohrabrujoča; da so tudi v Sloveniji ljudje, ki v neki drugačni, a slavni tradiciji gojijo isto misel. Samo paziti bi morali, da jih gospodar ne bi uporabljal za to, da z njimi tepe katoličane. Tu pa ne mislim na Cankarjev dom, ampak na neki pretekli intervju mag. Erniša. Katoličani so namreč tudi kristjani in v zadnjem stoletju so naredili nekaj dejanj, ki bi tudi pri protestantih morala vzbujati rešpekt.

Toda zares pomembno je to, o čemer smo govorili zgoraj: da volitve niso bile razumljene kot čas velikega samospraševanja, ki bi moglo, vsaj nekoliko, prispevati k ponovni ali vsaj boljši postavitvi družbe in države. Nekoliko bolje bi bili družba in država postavljeni že s tem, če bi se vsi zavedeli, da so vprašanja tudi tam, kjer se zdi, da jih ni. Na primer v prostoru, ki je od nekdaj bil rezerviran za vero in transcendenco. Naj ob tem spomnimo bralce na besede, ki jih je pred dobrim letom izrekel eden največjih evropskih skeptikov in agnostikov sedanjega časa Jürgen Habermas v zahvalnem govoru za mirovno nagrado nemškega knjigotrštva: »Ko se je spremenil greh v krivdo, prestopek proti božjim zapovedim pa v kršitev človeških zakonov, takrat se je nekaj zgodilo. Zakaj z željo po odpuščanju se še vedno druži želja, da bi trpljenja, ki je bilo zadano drugim, sploh ne bilo več. Posebej pa nas vznemirja nepopravljivost preteklega trpljenja – tiste krivice, storjene ljudem, ki so bili po nedolžnem teptani, sramoteni, ubijani, ki jih človeško ni mogoče popraviti. Izgubljeno upanje na vstajenje pušča za sabo veliko praznino«.

Figure 3. Revolucijo bodo popravili Mirko Kambič

Iz vsega, kar smo povedali, sledi, da volitve presegajo rutinsko zamenjavo vladajoče garniture. In čeprav tega nihče ni hotel, čeprav je vladajoča garnitura s sredstvi, s katerimi obvladuje javno sceno, poskrbela, da ne bi prišlo do česa, kar bi bilo podobno prebujanju, smo se ob teh volitvah vseeno zavedeli nekaj temeljnih dejstev političnega, deloma pa tudi duhovnega in kulturnega stanja, ki nam sicer ne bi stopilo tako živo v zavest. Ali bi bilo ta dejstva mogoče povezati v vzorec, [Stran 008] iz katerega bi lahko razbrali celo, kaj se pravzaprav dogaja?

Toliko je danes že jasno, da se komunizem ni končal s komunizmom, ampak ima svoje nadaljevanje. To nadaljevanje ima tudi ime: postkomunizem. Ta beseda je bila sicer narejena v postmoderni maniri in ima torej v sebi nekaj sodobnega duha, a se vseeno ni prijela. Razumljivo, večina tistih, ki delajo v javni kulturni komunikaciji, niti ne pomisli, da bi razmišljali v kategorijah, ki bi potrebovale to besedo. Ti sprejemajo uradno razlago, po kateri so se ljudje konec leta 1990 s plebiscitom odločili za samostojno demokratično državo in se s tem eo ipso poslovili od komunizma. Komunizem je bil tako odpravljen, a je bil odpravljen na indirekten način. Ta beseda ni nepomembna! Opozarja nas na to, da ni bilo nobenega neposrednega in samostojnega dejanja, ki bi bilo storjeno izključno z namenom, da se z njim označi odhod iz komunizma. Ne obstaja noben besedni in noben drug akt, na katerega bi lahko pokazali, če bi hoteli dokazati, dokumentirano in arhivsko takorekoč, da ni več komunizma. Odhod iz komunizma je mogoče dokazati le z interpretacijo nekega drugega dejanja – z ustanovitvijo samostojne demokratične države. Za komuniste so tako bili podani zelo ugodni pogoji. Komunizem je tako prvič dobil značaj nečesa, s čimer pravzaprav sploh ni bilo treba prekiniti. Seveda smo prekinili, a takorekoč mimogrede, v obliki nekega parergona – z nekim delom ob drugem delu – ker že drugače nismo mogli. Mnogo pomembnejše pa je nekaj drugega. Če bi izšli iz komunizma na zelo razločen in viden način, se pravi, s kako slovesno izjavo, sprejeto v svobodno izvoljenem parlamentu, opremljeno s političnimi in pravnimi žigi suverenega narodovega telesa, z zakonskimi prilogami, ki bi do potankosti urejale način odhoda; če bi bil odhod tako koncipiran in tako voden, potem tudi ne bi bilo mogoče, da ne bi bile izrečene, zapisane in na najbolj slovesen, zavezujoč in nepreklicen način objavljene tudi besede, ki bi dajale duhovno, moralno in politično oznako sistema, ki ga je bilo treba zapustiti. Na tak način spoznanega in zagledanega bi ga mogli postaviti tudi v zgodovinski kontekst. Ni treba dvomiti, da bi odhod, tako postavljen in opremljen z besedami, za katerimi bi stala lucidna in profilirana misel, odprl prostor in dal pobudo mnogim ustvarjalnim silam, ki bi hotele iz različnih zornih kotov razumeti, kaj se je v sistemu, ki ga zapuščamo, zgodilo z narodom in njegovo kulturo. Nič od tega se ni zgodilo.

Posledica pa je ta, da komunizma tudi v resnici ni konec, ampak obstaja še naprej kot postkomunizem: spremenjen, drugačen – prav postkomunizem. Na misel nam prihaja verz iz nekega Hamletovega samogovora: da je to tisti razlog, »ki daje polomiji tako dolgo življenje«.

Odhod iz komunizma je bilo torej treba »držati pod kontrolo«. To odločenost je mogoče videti v različnih kulturnih in političnih gestah komunističnega nasledstva. Najbolj, od nam znanih, pa je zanimivo in poučno pismo, ki ga je predsednik države Milan Kučan pisal državnemu zboru Republike Slovenije 26. novembra 1997. V pismu je izrazil svoje mnenje o predlogu Zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima in o predlogu Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima. V pismu je že uvodoma povedal, da »sta oba predložena dokumenta politično in moralno neutemeljena, škodljiva, pravno pa nedopustna«. Situacija je bila dokaj nenavadna: bivši šef ene od komunističnih organizacij, ki so v vseh nekdanjih srednjeevropskih in vzhodnoevropskih komunističnih državah iz najvišjih zakonodajnih mest dobivale oznake zločinskosti, je v okviru prerogativ, ki mu jih daje demokratska država, branil to organizacijo. Iz pisma diha velik napor, da državni zbor ne bi sprejel predlaganih besedil. Očitno je šlo za enega ključnih trenutkov njegove kariere. S pismom na tem mestu – enkrat ga bomo v tem komentarju še omenili – ne bomo polemizirali, navedli bomo le tisti stavek, ki govori o načinu slovenskega odhoda iz komunizma in smo ga omenili zgoraj: »Politična diskontinuiteta s prejšnjim režimom je bila odpravljena s prvimi demokratičnimi volitvami spomladi 1990, državnopravna z osamosvojitvijo v juniju 1991 in ustavnopravna s sprejemom ustave, decembra 1991, dejansko pa s plebiscitom in enotnim odporom proti agresiji JA«.

Komunizem se je tako končal, in se ni končal. Končal se ni zato, ker ni bil ocenjen. Slovenci nekoliko vemo, kaj so bili upori kmetov na prehodu med srednjim in novim vekom, kaj je bilo leta 1848 in z njim povezano narodovo prebujenje, kaj je bilo leta 1918 in prvi svobodni vstop v neko državo; kaj pa je bila revolucija, kaj je bilo pol stoletja politične teme, ki ji je sledila; kaj pomeni nad desettisoče življenj, ki jih je komunistična agresija terjala, tega ne vemo. Ne vemo v zahtevnem pomenu te besede, nimamo tistega vedenja, ki je edino človeka vredno in ima človek do njega pravico, ki ga človek [Stran 009] mora imeti, če hoče biti civis – državljan. Komunistično obdobje namreč izstopa iz slovenske zgodovine: kar nas je v zgodovini doletelo, so bile kuge, lakote in vojske, ujme, ki so prihajale od zunaj in spričo njih nismo mogli nič in jih je bilo treba zgolj prenesti; komunizem pa je bil nekaj, kar je bilo notranje povezano z nami in v zadnji analizi odvisno samo od nas. Prej so nas napadale tuje vojske, s komunizmom pa so prišli ljudje, ki so izšli iz nas: ljudje, ki so napadli svoj narod. V Evropi se je v razvoju zadnjih tristo let zgodilo to, da sta v njej mogli vstati dve sili, ki sta se izživeli v agresiji in vojni – s to razliko, da sta totalitarni fašizem in nacizem napovedovala vojno tujim narodom, komunisti pa svojim lastnim. V osnovnem vzgonu so si bili vsi trije totalitarizmi identični: vsi so bili, kot pravi Thomas Mann, »izraz ene same zgodovinske resničnosti«.

Figure 4. Ljubljana v svetlobi in sencah Mirko Kambič

Toda, kako to, da so se te stvari začele dogajati? Saj bi še malo prej ljudje rekli, da si jih ni mogoče zamisliti. Katera domišljija je ta dejanja spočela? Odgovor je naslednji: vsega tega ne bi bilo, ko ne bi obstajale določene knjige, v katerih je pisalo, da se mora svet spremeniti in da je prav te stvari treba početi, da se bo spremenil. Te knjige so bile moderne, tako da je temu, kar je v njih pisalo, bilo mogoče reči teorija. Kar je v teh knjigah stalo, se je znotraj njih vse izšlo. Nič pa se ni izšlo zunaj njih. Kdor je hotel sprejeti to teorijo, je moral verjeti, da bo svet izgubil svojo osnovno realnost – da stvari ne bodo več padale, če to vero ponazorimo s podobo – predvsem pa je moral sprejeti nasilje.

Take ljudi je torej iskala nova vera: ljudi, ki so se bili pripravljeni odpovedati osnovnemu izkustvu sveta, in ljudi, ki so bili pripravljeni sprejeti nasilje kot bistveni del svojega političnega programa; tudi ljudi, ki so se bili pripravljeni v nasilje tvorno vključiti. In ko so ljudje s to pripravljenostjo zmagali, so začeli uresničevati svoj program. To je bilo obdobje komunizma.

Postkomunistična elita si lahko šteje za velik uspeh, da se vsenarodni pogovor o komunizmu ni razvil. Najpomembnejši del naše preteklosti je tako ostal nepresvetljen. Velike krivice, ki so se ljudem dogajale, so ostale zaprte v zasebnosti individualnega spomina. Količina neregistrirane in nepopravljene krivice ždi kot skrita maligna tvorba v narodovem telesu in ovira njegov normalni razvoj. Nič tako ne ubija narodove duše kot brezup, ki raste iz spoznanja, da pravica in resnica nimata nobenih možnosti. [Stran 010] Iz strateškega centra postkomunistične politike prihaja klic Pustite preteklost. In ko ga povzamejo mediji, se postoteri in prevpije vse druge glasove. Predsednik države je v že omenjenem pismu državnemu zboru takole oblikoval ta glas: »Ozrimo se v prihodnost. Pred nami je novo tisočletje. Vanj nas kot ustvarjalen narod, sposoben poskrbeti za svojo prihodnost, ne bodo popeljali nepotrebni spori in delitve, ki odvračajo pozornost od realnih problemov, s katerimi je soočeno naše življenje«. Katere delitve in spori pa so »nepotrebni«? Kateri problemi pa so »realni«? Kaj pa te besede sploh pomenijo?

A to še ni vse. Klic Pustite preteklost ima v omenjenem pismu tudi svoj uvod, ki deluje kot nekakšna »kratka zgodovina«: »Upoštevati je treba celovitost zgodovine, vse njene strani. Bila je okupacija in odpor zoper njo, bila je kolaboracija z okupatorjem, bila je tudi revolucija in odpor zoper njo. Slovenski narod je med 2. svetovno vojno in neposredno po njej utrpel ogromne žrtve. Obsodbe vredni so vsi zločini, ki so se zgodili med vojno in neposredno po njej. Za kolaboracijo z okupatorjem v času, ko je genocid grozil slovenskemu narodu kot celoti, pa ni in ne more biti nikakršnega opravičila. Zavezništvo in sodelovanje z okupatorjem ne more biti in nikjer ni nacionalna vrlina«. Za božjo voljo, kakšen jezik! Katera zgodovina pa je »celovita«; kaj pa je bilo to, kar se tu označuje za »kolaboracijo«; od kod pa je v resnici grozil narodu »genocid«; ali je morda revolucija v času vojne »nacionalna vrlina«; ali je za ideološki napad na narod kakšno »opravičilo«? Kakšen jezik! Edino, kar nam ostane, je, da upamo, da bo čez 50 ali 100 let to besedilo odkril minister za šolstvo in predpisal, da ga proučujejo po šolah kot primer, kako se ne sme pisati.

V oktobrski številki revije Ampak dr. France Bučar pravi za predsednika Kučana, da ni »serijski predsednik« in da »predstavlja nekakšen most iz prejšnjega režima v demokratični režim«. V nadaljevanju pa nekajkrat ponovi, da je to dober »most«, da je »to svojo vlogo dobro odigral«, da je »svojo funkcijo zelo dobro opravil«. Potemtakem bi človek rekel, da smo že v demokraciji. To pa ne! Bučar pravi, da »demokracija pri nas dejansko še ni usidrana«, da ljudje niti nimajo »prave predstave o tem, kaj je demokracija«. A stvar je še hujša. Če bo za novega predsednika izvoljen Drnovšek, bomo, misli Bučar, »počasi prišli v sistem, ki bo zelo podoben totalitarnemu sistemu«. Ob tem ne moremo, da se ne bi spomnili, da je predsednik Kučan v poslovilnem intervjuju za POP TV za novega predsednika priporočal ravno Drnovška. Čudno, čudno!

Na slavnostni seji državnega zbora ob dnevu samostojnosti je predsednik Borut Pahor med poglavitnimi nalogami zbora izpostavil spremembo ustave, zlasti tako imenovani evropski člen. V naslednjem pa se je dotaknil Zakona o vojnih grobiščih in rekel, da bo državni zbor jeseni nadaljeval to razpravo in tako »storil odločilno dejanje, da se končno spravimo s svojo preteklostjo in med seboj, da opravimo neko dolžnost, spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, ki so jo pred nas postavili naši otroci«. Sedaj se ne bomo zamujali s tem, kako namerava kontinuiteta oblikovati ta Zakon in kaj hoče z njim doseči. Opozorili bi samo na to, da mu očitno pripisuje velik pomen, saj ga je predsednik državnega zbora vključil v slavnostni govor in zanj uporabil tako privzdignjen jezik. S tem je nehote pokazal, da to ni eden od mnogih zakonov, ki gredo skozi parlamentarno proceduro, ampak besedilo z izjemnim pomenom in izjemno vlogo. V tem je mogoče videti celo tiho priznanje, da je v okviru nekega tehničnega zakona skrito nekaj, kar bi po svojem značaju moralo biti zajeto v dokumentu z večjo veljavo. To je natanko tisto, kar tudi mi mislimo. Gre za slovesno obsodbo genocida in spremljajoče zakone, ki bi urejali ureditev morišč in grobišč – krajev, kjer je bil genocid izvršen. Borci pa so v petdesetih letih totalitarne oblasti za grobove svojih že obilo poskrbeli.

A to samo za uvod. Državni zbor jeseni tega zakona ni več jemal v obravnavo, ampak se je osredotočil na spremembo ustave. Nas zanima predvsem predlog za spremembo preambule ustave. To je predlog 25 poslank in poslancev, ki so na poziv borcev s Primorske dali pobudo, da se preambula ustave dopolni tako, da se vanjo vključi navedba, da smo Slovenci narodno samobitnost in državnost uveljavili tudi z bojem proti fašizmu in nacizmu ter z narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem.

O tem predlogu je predsednik Državnega zbora Borut Pahor 28. oktobra, kot predsednik ustavne komisije, organiziral javno predstavitev mnenj. Poslanski predlog je najprej kratko uvedel prvopodpisani poslanec Aurelio Juri in nemudoma zašel v ideološke in terminološke težave. Svoje utemeljevanje je podprl z analogijo z razvitimi evropskimi državami, ki imajo v ustavi »odporništvo« in »antifašizem«. Enobe se namreč ne more enačiti z rezistenco ali odporništvom, ker je imel tudi druge, ali predvsem druge cilje; antifašizem pa ni bil nikoli samo [Stran 011] stvar enobeja, ampak stvar vsega slovenskega naroda, tudi tistega, ki se je med vojno moral boriti proti fašizmu, s katerim mu je grozila komunistična agresija. Za drugo utemeljitev, da je namreč enobe omogočil priključitev Primorske, je predlagatelj sam priznal »določeno špekulativnost«, z dopustitvijo, da so se znotraj enobeja ali ob njem zgodili »zločini in druge nečednosti«, pa je ta boj izničil, saj je ob taki formulaciji mogoče legitimirati katerokoli ideologijo ali gibanje.

Predstavitev mnenj se je udeležilo okoli 40 ljudi. Večina je bila na strani predloga – med njimi je bilo mnogo pobudnikov s Primorske. Bilo pa je tudi nekaj nasprotnikov, ki so z domišljenimi in stvarnimi posegi utemeljili svoje nasprotovanje. Bilo bi škoda, če nekaj najboljših formulacij ne bi poznali tudi bralci Zaveze. Dovoljujemo si zato, da jih, vsaj nekatere, nekoliko obširneje navedemo.

Figure 5. Demokracija stoji na besedi in zakonih Mirko Kambič

Andrej Meglič je menil, da je nedopustno vgrajevati »zločin in krvavo revolucijo« v temelje demokratične države. To bi lahko bila mina, ki bi neprestano ogrožala celo zgradbo. Po tem pa je dostavil: »S to spremembo preambule želi nekdo zbrisati komunistično preteklost v nekdanji Titovi Jugoslaviji, zbrisati krvavo revolucijo, zbrisati zločin in s tem legalizirati umor. Hkrati s tem pa tudi oprati vse krivde krivce za krvavo revolucijo, ne le za izvensodne ali pa tudi s sodnimi farsami spremljane povojne poboje, tudi za zločine zoper človeštvo, storjene med vojno s poboji civilnega prebivalstva iz vrst domnevnega razrednega sovražnika in ne narodnega. Revolucija se je dejansko zgodila, saj bi brez nje ne bilo enopartijske države, brez nje ne bi imeli zaslužnih revolucionarjev, spomenikov revolucije, trgov revolucije, muzejev revolucije itd. Bila je razredna revolucija in nikakor ne narodnoosvobodilna vojna«. Glede možnih učinkov spremenjene preambule je rekel naslednje: »Torej, s to preambulo bi zločin postal ustavna kategorija. Nedolžni, razlaščeni, oskrunjeni, razžaljeni bi ostali brez opravičila in brez popravljenih krivic, kolikor se jih sploh še da popraviti, medtem pa bodo morilci, akterji in skriti odredbodajalci nalog revolucije, ki je sprožila narodno morijo, zaščiteni z ustavo«. Glede tega, zakaj bi radi nekateri ta temni madež vzeli z dnevnega reda še pred nastopom evropskega pravnega reda, je rekel naslednje: »Saj vedo, da si je demokratični svet popolnoma na jasnem, da so vsi totalitarni režimi, pa naj bodo utemeljeni na nacionalnem iztrebljanju drugih ali na razrednem [Stran 012] iztrebljanju drugih, vredni enake obsodbe. Da niso fašizem, nacizem ali komunizem več ali manj vredni, temveč so vsi enaki v svojem bistvu. Vsi so zločinski in do vratu in še čez v krvi«. Svoj nastop je končal z naslednjim nasvetom predlagateljem spremembe: »Če želijo konec vojne v tej državi, potem predlagateljem spremembe preambule ustave odgovarjam z njihovimi besedami: Pustite preteklost preteklosti in stroki, tudi pravni, in je ne tlačite v ustavo. Na vseh partizanskih mitingih, ki jih obvezno posnamejo za glavna poročila, se sliši parola z željo, da se to ne bi več ponovilo. Tako spreminjanje ustave pa je ravno vzpodbuda, da bi se take stvari še ponavljale, saj zločine nihče ne sankcionira, temveč se krvave orgije celo nagrajujejo«.

Figure 6. Barbara Brezigar Mirko Kambič

Ivan Kukar je svojo intervencijo usmeril na strukturno vprašanje ustave in preambule. Jezik preambule mora biti načelen in splošen: »Najprej bi opomnil, da je ustavodajalec pred dobrimi desetimi leti sprejel kratko, jasno, jedrnato, splošno in načelno preambulo k ustavi, ki se opira, prvič, na temeljno ustanovno listino samostojnosti in neodvisnosti, drugič, na človekove pravice in svoboščine, tretjič, na pravico do narodove samoodločbe in, četrtič, na večstoletni boj Slovencev za narodno osvoboditev. Njegovo nasprotovanje spremembi ima tako pravne kot vsebinske razloge: »Menim, da ni prav nobene potrebe za spreminjanje preambule, in sicer tako iz pravnih kot tudi iz vsebinskih razlogov. V semantičnem pogledu je neustrezno, da bi samo en steber podrobneje opisovali. Pri vsakem od štirih navedenih stebrov je mogoče poudariti določene elemente. Na primer pri človekovih pravicah in svoboščinah bi lahko izpostavili najpomembnejše med njimi, pa ni tega nihče predlagal. Zaradi takšnih partikularnih dopolnitev bi se izgubilo bistvo preambule. Partikularni pristop tudi ne omogoča splošnosti in načelnosti besedila, kar pomeni, da predlagana sprememba tudi v nomotehničnem pogledu ni ustrezna«. Na koncu je še plediral za sedanjo dikcijo preambule: »Predlagatelji želijo v določenem zgodovinskem obdobju, v tem večstoletnem boju za narodno osvoboditev dati posebno težo in pomen konkretnemu obdobju. V tem primeru gre za ideološko vprašanje. Sedanja dikcija preambule je ideološko nevtralna in sprejemljiva za čisto vse državljane tako danes kot tudi v prihodnosti«.

Franci Feltrin se je kot nekdanji poslanec Zbora občin spominjal, kako je sodeloval pri [Stran 013] oblikovanju ustavne preambule in kako so takrat dosegli konsenz. V tisti formulaciji je vse zajeto: da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Posebej pa je predlagatelje posvaril, da bi njihova sprememba posegla v 5. člen ustave, s katerim se slovenska država zavezuje skrbeti za izseljence in zdomce. Ti bi bili namreč spričo spremenjene dikcije prizadeti in žaljeni.

Poslanec Nove Slovenije, dr. Jože Bernik, je najprej nekaj povedal o tem, kaj si misli o razpravi, ki se odvija pred njim: »Mislim, da bi se taka razprava, kot je tu, morala vršiti nekje drugje. Da bi morala država ustanoviti posebno komisijo, ki bi imela nove zgodovinarje, nove ljudi, ki niso bili pod nekdanjim režimom in ki bi pregledali vsa dejstva. Ker pa država tega noče storiti – že deset let jo to prosimo – imamo take diskusije kot jih imamo in jih bomo tudi še imeli – še potem, ko bomo šli v Evropsko zvezo«. Glede besedila preambule stoji dr. Bernik odločno na doseženi formulaciji: »Že obstoječa formulacija, ki se nanaša na večstoletni boj za narodno osvoboditev, ki je v preambuli, vsebuje vse relevantne zgodovinske napore, katerih realen cilj je bila narodova svoboda. Dopolnitev, odnosno vrinek, v preambulo bi pomenil zgodovinsko in kulturno neupravičeno izpostavitev enega zgodovinskega obdobja, to je komunističnega totalitarizma na Slovenskem, ki je trajal do prvih, recimo, demokratičnih volitev v Sloveniji«.

Nazadnje je besedo dobil še mag. Janez Pogorelec, ki je k debati prispeval strokovno védenje. Seznanil je razpravljavce, da ima preambula drugačen strukturni status kot normativni del ustave. Preambula se praviloma ne spreminja in dopolnjuje: »Zaradi tega je v primerjalnem pravu spreminjanje preambule v ustavi izjemno redko, saj bi pomenilo na neki način spremembo ustavodajalčevih motivov in ciljev za sprejem in vsebino ustave, kakršne je ta imel v času, ko se je ustava sprejemala. Se pravi, na neki način bi šlo za spreminjanje volje ustavodajalca za nazaj«. Temu je še dodal: »Se pravi, načelno, za spreminjanje ustave je potreben obstoj novih okoliščin, ki ob sprejemanju ustave še niso obstajale, in pogojenost teh sprememb s spreminjanjem normativnega dela ustave.«

Zagovorniki spremembe preambule ustave – v glavnem so to bili bolj ali manj vidni predstavniki borčevske organizacije – so dajali zanimivo in poučno sliko. Pokazalo se je, da niso več v stanju veljavno zastopati svoje stvari. Če bi človek moral že precizirati svoje občutje, bi se odločil za besedo neustvarjalnost: ni jih nosilo novo, sveže, avtentično védenje. Kar so povedali, je bilo že zdavnaj videno in slišano, ad nauseam razglaševano in ponavljano. Pred nas so polagali klišejske prvine najenostavnejše enobejevske apologetike. Kar smo videli in slišali, ni bilo nič na novo premišljenega in doumljenega, od novega razvoja in novih izkušenj potrjenega, v ognju starih in novih dvomov prekaljenega. Dajali so ti govorci zanimivo, a ne preveč vzpodbudno sliko. Kaj se s temi ljudmi sploh dogaja, smo se spraševali. Ali jih je doletela nemesis, ki nazadnje pride nad vse zmagovalce? Ali je to tu kazen za petdeset let udobja v umetnem in ideološkem svetu, v katerem je bilo vse dobro, kar so rekli, in v katerem ni bilo nobenega odmeva, ker ni bilo nobene resničnosti, od koder bi odmev lahko sploh prišel? Ali je to utrujenost po mnogih zdraviliščih in letoviščih, ali je to omrtvelost od mnogih privilegijev? Lahko pa so tudi druge stvari. Lahko je tu strah pred središčem. Morda se je kdaj kdo že napotil v to smer, pa se je že med potjo zbal podobe, ki bi jo tam zagledal. In se je raje vrnil na obod in se prepustil radostim površinskega življenja. Lahko tudi, da ta nemoč prihaja od zavratnih spominov, ki jih obiskujejo ob najbolj nenadejanih časih. Kdo ve.

A kar smo slišali, je bilo zares zelo preprosto in enolično. Na primer: da danes ne bi imeli o čem razpravljati, če se ne bi takrat uprli; da bi dopolnitev preambule prispevala k mednarodnemu ugledu Slovenije; da so tudi drugod, ne samo v Sloveniji pobijali fašiste in njihove domače pomagače; da v vsaki vojni – kot je baje rekel neki strokovnjak s tega področja – pade mnogo ljudi, tudi nedolžnih; da je slovenski narod imel pravico do obrambe; da je Hitler rekel v Mariboru, naj mu naredijo to zemljo spet nemško; da so bili vrhovni plenum OF, slovenski narodnoosvobodilni odbori, Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda temelji nastajanja slovenske državnosti; da je bil leta 1941 slovenski narod zapisan poginu; da je bil osamosvojitveni boj 1991. leta nadaljevanje in kontinuiteta protifašističnega narodnoosvobodilnega boja; da smo Slovenci že aprila 1941 sprejeli nekatera izhodišča, ki sta jih Rooseveld in Churchill potem v atlantski listini le potrdila; da smo se mi že takrat organsko vključili v evropske demokratične sile; da antifašizem avtomatično ni komunizem, terorizem in diktatura; da je tudi Sir Peter Wilkins potrdil, da je bila večina [Stran 014] udeležencev enobeja katoliško usmerjenih, da tu niso sodelovali samo komunisti, ampak pluralno tudi liberalci in sokoli; da smo se pri osamosvajanju lahko sklicevali na NOB, ne glede na to, kakšen je bil, koliko in kakšnih zločinov se je pod njegovo zastavo zgodilo; da so po vojni komunisti narodnoosvobodilno borbo preimenovali v revolucijo; da se to še danes dogaja, le da z druge strani.

Figure 7. Spet bo prišla pomlad in dala življenju novo možnost Mirko Kambič

Ko smo jih tako poslušali, smo se tu in tam zasačili, da nas hoče prevzeti nekaj kakor sočutje. Posebno, kadar je spregovoril kdo od Primorcev. Priznati je treba, da so komunisti Primorce res najbolj potegnili: njihovo slovenstvo, njihovo domoljubje, njihov antifašizem. Toda, se takoj streznimo, zakaj pa so se tako klavrno – da ne rečem strahopetno – vdali, ko so na koncu zagledali totalitarni monstrum, ki so ga pomagali spraviti na svet? Ali ne bi bilo pričakovati, da se bodo v svojem svobodoljubju spet spustili v boj, ko so videli pred sabo nastajati novi fašizem? Toda ne, novemu fašizmu so se raje poklonili. Čudno! Od sočutja nas je malce zadrževala tudi neka informacija, ki nas je prepričala, da jim gre kar dobro. Iz nekega nastopa smo namreč mimogrede posneli, da je »borcev in zagovornikov NOB« še vedno 45.000 (povprečna starost 79 let) in da je »zagovornikov vrednot« še 10.000 (povprečna starost 62 let). Kaj pomeni »zagovorniki vrednot«, nismo zvedeli. Spomnili pa smo se ob tem na to, kaj so Španci govorili nekoč za Franca: da ravno nesmrten ni, je pa neumrljiv.

A je vendar in kljub vsemu bil na koncu eden od zagovornikov spremembe preambule – morda je bil celo borec – ki je izrekel najpomembnejši stavek tega srečanja, v obliki nekega vprašanja: »Prosim vas, ali je res vseeno, kaj bomo mladim rodovom povedali, kako se je slovenski narod obnašal v času svoje najtežje preizkušnje«? Res, kaj bomo rekli, kako se je ta narod obnašal v času svoje najtežje preizkušnje?

2.1.1.

Površni poznavalci Bele krajine večinoma le malo vemo o krajih, ki ležijo vzhodno in severovzhodno od Metlike ob hrvaški meji. Področje nekdanje občine in župnije Radovica, ki je sedaj komaj še župnija, se kot nekakšen zaliv zajeda daleč v hribovit svet hrvaškega Žumberka. Pod Radovico spadata podružnici v Bojanji vasi in na Krašnjem Vrhu. Z obema se bomo srečali v naši zgodbi. Ob cesti, ki iz Metlike pelje na Radovico, je nekako na pol poti Slamna vas, ki pa že spada pod Metliko. Vas Drašiči, ki jo poznamo že iz Spominov Stanke Stariha, leži ob cesti na Vivodino. Od tu so poleti 1942 odpeljali na Brezovo Reber Ivana Klobčarja. Tu blizu je nekoč na banovinskem posestvu Vinomer gospodaril Anton Starc, ki je že pred Klobčarjem postal ena prvih žrtev revolucionarnega nasilja v Beli krajini. Še danes imajo Starca mnogi v lepem spominu, pa tudi njegovo ženo, neutrudno voditeljico gospodinjskih tečajev. Pri Starcu je bil nekaj časa zaposlen Ilija Badovinac, kasnejši revolucionar in partizanski komandant. Baje sta se kar dobro razumela, dokler se Badovinac ni odločil za diametralno drugačen način dela za tako imenovani boljši svet. Pridružil se je nosilcem revolucije, ki je segla tudi v najbolj odmaknjene vasi in zaselke, tudi v Bojanjo vas in na Krašnji Vrh, in jim vsekala globoke rane.

2.1.2. Težke in usodne odločitve preprostih ljudi

Kmalu po osamosvojitvi Slovenije sta se v Kanadi pogovarjala dva Belokranjca: Lojze Babič iz Bojanje vasi in Janez Matašič s Krašnjega Vrha. Bila sta vesela slovenske samostojnosti in ponosna na domovino, ki sta jo pred mnogimi leti neprostovoljno zapustila. Želela sta, da bi njune občutke spoznali tudi v domovini, zato sta svoj razgovor posnela na magnetofonski trak. Ne bo odveč, če iz njune pripovedi izluščimo nekaj zrn za naš Kako se je začelo.

Lojze Babič je že v otroških letih občutil, kaj pomeni revščina. Ko mu je bilo devet let, so ga dali služit za pastirja. Imel je veliko veselje do učenja in bi rad šel v šole, toda denarja za šolanje ni bilo. Ko se je s štirinajstimi leti šel učit mizarstva, je bil večkrat bolj hlapec kot pa vajenec. Kot izučen mizar ni dobil dela v svojem poklicu in je nekaj časa na cesti tolkel kamenje, da je vsaj nekaj zaslužil. To so bila leta gospodarske krize in nekateri so že napovedovali vojno. Lojze Babič, ki je na svoji koži občutil socialne krivice, je bil dovzeten tudi za trpljenje drugih. Videl je, kako težko so shajali kmetje. Družine so bile velike in mladi ljudje so doma delali brez plačila pa še poštene hrane včasih niso imeli. Pritrjeval je tistim, ki so govorili, da tako ne gre naprej, da se mora v kratkem nekaj spremeniti. Šele kasneje je spoznal, kaj se je večkrat skrivalo za tistim govorjenjem.

Prišla je okupacija. V Beli krajini je bilo kar nekaj navdušenja za Nemce, toda zasedli so jo Italijani, ki jih zares nihče ni maral. Po vaseh so se kmalu pojavili odbori OF in ljudje so jih marsikje sprejeli z odobravanjem. V začetku in še kasneje niso razlikovali med četniki in partizani. V prvih in drugih so videli borce proti okupatorju, lahko bi to bili le dve imeni za iste borce. Ko so Italijani začeli odvažati ljudi v internacijo, streljati talce in požigati vasi, so se tudi v Bojanji vasi čutili ogrožene. Z Metliko so imeli malo povezave, kolikor je je pa bilo, je bila blizu OF. Morda so se zaradi tega vpliva nekateri fantje začeli skrivati, morda je do tega prišlo spontano zaradi strahu pred Italijani in je nekdo na to postal pozoren. Nekega dne v juniju 1942 je Babičeva soseda nenadoma prinesla sporočilo, naj se fantje hitro skrijejo, ker bodo ponje prišli Italijani. Bojanci so hitro pobrali nekaj najnujnejših stvari in se zbrali v gozdu. Italijanov niti prvi niti drugi dan ni bilo, pojavil pa se je nekdo, menda je bil Žumberčan, ki se je ponudil, da jih odpelje na Brezovo Reber, kjer se bodo vključili v osvobodilno vojsko. Fantom se je to v tistem trenutku zdela še najboljša rešitev. Niso pomislili, ali je pravi čas za boj proti okupatorju, kdo ga vodi in kakšne posledice bodo zato imeli njihovi domači.

Figure 8. Svet v okolici Drašičev, v ozadju Radovica

Po Babičevih spominih je tedaj iz Bojanje vasi odšlo 12 fantov, medtem ko Radko Polič v knjigi Belokranjski odred (str. 206) pove, da »je samo iz Bojanje vasi prišlo v [Stran 016] nedeljo, 14. junija 1942, 14 fantov«. Isto število omenja tudi Ferdo Godina v knjigi Požgane slovenske vasi v poglavju o Bojanji vasi. Babič se spominja, da so že pri sprejemu na Brezovi Rebri imeli čudne občutke. Ilija Badovinac se je namreč znašal nad njimi, da bi jih bilo treba pobiti, ne pa sprejeti med partizane. Slabi občutki so se stopnjevali, ko so poslušali političnega komisarja, kdo vse spada k beli gardi in ga je zato treba uničiti. Mar je njihov glavni cilj uničevanje bele garde, ne pa boj proti okupatorju? Kaj pa sploh je bela garda? Zakaj so ubili Antona Starca, ki je za Belokranjce naredil veliko dobrega? Ko so potem govorili, da bodo šli čez Gorjance in pri Stopičah napadli neko skupino, ki se sicer izdaja za partizane, v resnici pa to ni, je bil Babič že odločen. Enakega mišljenja je bil tudi njegov najbližji prijatelj France Slobodnik, Števinov iz Bojanje vasi. Med bojem pod Gorjanci je potem Babič prestopil k »Štajercem«, Slobodnik pa je padel. Med novimi tovariši je večkrat slišal, da se je treba izogibati bojem s partizani, da je škoda vsakega slovenskega življenja. V tem je videl potrditev, da se je prav odločil. Večkrat je pomislil, kaj je z ostalimi fanti iz Bojanje vasi, ki so ostali pri belokranjskih partizanih. Vedel je, da se z njihovim početjem večinoma niso strinjali, vendar si niso mogli pomagati. Kakorkoli bi se že lotili bega, bi ogrozili sebe in svoje domače. Ko so partizani sredi avgusta spet napadli »štajerski bataljon« nekje ob Krki, je od njih prebegnil Babičev prijatelj Jože Horvat. Od njega je zvedel, da so Italijani požgali domačo vas, partizani pa preganjali Babičevo mater, sestro in njenega moža, ki so se zato zatekli v Metliko.

Ferdo Godina je v že omenjeni knjigi zapisal, da je bila Bojanja vas požgana 7. avgusta 1942. Italijani so bili menda razdraženi zaradi odhoda domačih fantov k partizanom. Kako je bilo s tem odhodom, smo že povedali. Ferdo Godina navaja podatek, da »je tistega dne v Bojanji vasi zgorelo 159 poslopij. Bilo je v vasi 62 številk in samo 6 jih je po naključju ostalo«. Ostala je tudi podružna cerkvica sv. Marjete in baje so potem v njej prirejali »mitinge«. Ljudje se spominjajo, da so istega dne kot Bojanja vas gorele tudi Rosalnice.

O Radovici piše Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev takole: »V Beli krajini pa tudi drugod je bilo med posebnimi nalogami boja proti beli gardi rušenje vseh zgradb, ki [Stran 017] bi jih lahko belogardisti uporabili za svoje postojanke ali utrdbe. Tega dela se je zavzeto lotil tudi vzhodnodolenjski odred. Tako je dobil njegov 1. bataljon nalogo porušiti v Radovici vsa poslopja, ki bi jih lahko uporabili belogardisti, le-ti so že imeli namen postaviti v tej vasi postojanko. Komandant bataljona Ilija Badovinac je 7. oktobra 1942 vodil svojih 105 borcev proti Radovici in spotoma v Krašnjem Vrhu odvzel živino in druge stvari štirim belogardistom. Zvečer so se napotili v Radovico in zažgali šolsko poslopje in poslopje župnišča, ker so vedeli že iz izkušenj, kako primerna so taka poslopja za organizacijo neke utrjene postojanke! (str. 161) Njihovo delo so malo kasneje dopolnili Italijani in požgali velik del vasi.

Morda je sedaj čas, da pogledamo vsaj kratek odlomek iz pripovedi Janeza Matašiča. Tudi on je izhajal iz manj premožne družine. Od leta 1940 do konca maja 1942 je bil zaposlen na banovinskem posestvu na Vinomeru. Vedel je, da ga je Starc vzel v službo, da bi njegovi družini olajšal materialno stisko in ne zaradi potrebe po delavcih. Ko je Matašič 26. maja 1942 proti večeru odhajal iz službe, ga je upravnik še opozoril, naj bo na poti previden, saj so menda v bližnjem gozdu neki vojaki. Fant je tisti večer prišel srečno domov na Krašnji Vrh in se naslednje jutro, nič hudega sluteč, spet odpravil na delo. Toda na posestvu se je čez noč vse spremenilo: upravnika ni bilo več, žena in otroci prestrašeni in obupani, hlevi in shrambe izropani. Za ljudi na Vinomeru in celo okolico je bil to hud udarec. Niso mogli razumeti, zakaj so partizani to naredili. Tudi Matašič se je ob tem močno zamislil. Vendar je dokončna odločitev pri njem padla, ko je zvedel za surovi poboj Lončaričeve žene in hčerke iz Rosalnic. Ubili so ju kar na njivi sredi žetve. Ubili bi tudi drugo hčerko, če se jim ne bi iztrgala in zbežala. Tako se je Janez Matašič odločil in 21. septembra 1942 postal član protirevolucionarne vaške straže. Ni slutil na kakšno pot se je s tem podal, ni slutil, kaj se bo čez dva meseca zgodilo na Suhorju, ni slutil, da bo zaradi svoje odločitve še deset let po koncu vojne moral preživeti v zaporih. Čutil je, da je treba nekaj narediti, da se zaustavi tako in podobno pobijanje, kot se je zgodilo na Lončaričevi njivi pri Rosalnicah.

28. julija 1943 so na Radovici pokopali Martina Bajuka, kmečkega gospodarja in očeta sedmih otrok, 23-letno Ivanko Šavor in 42-letno vdovo Marijo Bojič. Poglejmo, kako je prišlo do tega pogreba. V nedeljo, 10. maja 1943, so partizani prijeli na Krašnjem Vrhu očeta Bajuka, njegovo ženo, Ivano Šavor in vdovo Marijo Bojič. Odgnali so jih na Radovico in jih zasliševali. Bajukovo ženo so od tam izpustili, ostale pa naslednji dan odpeljali proti Ostrižu in v neki akacijevi goščavi pobili. Njihov grob so prav kmalu našli pastirji, vendar so jih s pomočjo vaške straže odkopali šele tri mesece kasneje in prepeljali na Radovico. Pri tem žalostnem opravilu je bil prisoten tudi Lojze Babič, ki je ob odprtem grobu takole govoril: »Komunizem opravičuje svoje zločine z izgovorom, češ moramo se boriti proti beli gardi. Toda, kje je bila bela garda, ko so padale naše prve žrtve, ko je padel Anton Starc, Ivan Klobčar, suhorski župnik Janez Raztresen? Sami so s svojimi zločini izzvali odpor ljudstva, ki se ni več dalo mirno pobijati, si ropati imetja ter požigati svojih domov. Glejte, v žrtvah, ki jih danes polagamo v blagoslovljeno zemljo, imate jasen dokaz, česa se je bilo bati vsakemu poštenemu Slovencu, vsakemu imed nas.« (Slovenski dom 3. 8. 1943, str. 2) Legionar Lojze Babič, ki je bil poleti 1942 nekaj časa tudi sam partizan na Brezovi Rebri, je povedal to, kar je sam občutil in doživel.

2.1.3. Zgodnja pomlad 1943 v Slamni vasi

Nekaj malega o Slamni vasi smo povedali že v začetku naše zgodbe. Vaščani so nekoč živeli složno, saj so jemali razlike med kmeti, ki so imeli nekaj več, in drugimi, ki so imeli nekaj manj, kot nekaj normalnega. Sicer pa tudi kmetje niso živeli v bogve kakšnem razkošju. Družine so bile velike, zemlja pa skopa, da kljub pridnemu delu niso mogli dovolj iztisniti iz nje. Le eden od otrok je lahko nasledil očeta na domačiji, drugi pa so pogosto ostali pri hiši kot strici in tete. Glede tega so bila dekleta na slabšem kot fantje. Skoraj edina možnost, da gredo na svoje, je bila, če so našle ženina. Za marsikatero se taka možnost nikoli ni pojavila. Ostala je pri hiši in bratova družina jo je imela za svojo, ona je pa to naklonjenost vračala z marljivim delom in z ljubeznijo do otrok. Pri vsakem delu je bila zraven, od zgodnjega jutra do poznega večera, skrbela je za otroke, kot da so njeni. Saj v nekem smislu so bili njeni, kajti njeno pravilo je bilo »držati s hišo«, otroci pa so bili silno važen del »hiše«. Edini »privilegij«, ki so ga take tete navadno imele, je bil v tem, da so ob nedeljah in praznikih lepo oblečene šle k maši ali celo na shod Marijine [Stran 018] družbe. Iz Slamne vasi so hodili v Metliko peš, približno eno uro so rabili za pot, ki je v slabem vremenu znala biti tudi neprijetna, toda v dobri družbi in zanimivih pogovorih, so te težave skoraj izginile.

Nekajkrat na leto so v Slamni vasi imeli mašo v domači podružnični cerkvi sv. Križa. Takrat ni bilo treba pešačiti v Metliko, je bilo pa treba cerkev pospraviti in primerno okrasiti. Pri tem so dekleta spet imela pomembno vlogo. Za gospodarske zadeve pri cerkvi in povezavo s faro sta skrbela cerkvena ključarja, ki sta bila za to posebej izbrana. Pri podružnici je bila že od nekdaj tudi služba cerkovnika, ki je skrbel za zvonjenje, odpiranje ter zapiranje cerkve in podobno. Sovaščani so mu zato dajali poseben prispevek, ki so ga imenovali bera. Navadno je bila ta služba dodeljena kakemu manj premožnemu vaščanu, da si je z bero pomagal pri vzdrževanju družine. Med vojno je opravljal službo cerkovnika Jakob Govednik, ki so ga večinoma klicali Šimnov stric.

Še eno značilnost vasi bi morda omenili, saj je vaščane na poseben način povezovala. Pri posameznih hišah niso imeli vodnjaka, ampak so hodili po vodo k skupnemu vodnjaku, ki je bil blizu Gornikove hiše. Živino so pa zjutraj in zvečer gonili napajat h kalu nekoliko vstran od vasi proti Boldražu. Rekli so, da grejo v zdenec na vodo.

Bilo je proti koncu marca 1943 –najbrž je bilo 25. marca, ko je nekoč bil praznik. V Slamni vasi so se pojavili partizani, kar v zadnjem času ni bilo nič nenavadnega, saj so večkrat gostili celo brigado. Med partizani, ki so tokrat prišli v vas, so bili tudi domačini. Pri Luzarjevih so vprašali za 53-letno teto Katarino. Kdo so bili Luzarjevi in kaj vemo o njihovi Katarini? Katarinin oče Peter, menda se je zato pri hiši reklo pri Petričevih, je bil ugleden kmet in cerkveni ključar. Leta 1943 je imel na plečih že 84 let. Bil je trikrat poročen. Prvo ženo, Katarinino mamo, je ubila strela med delom na polju. Drugo ženo je pripeljal z Lokvice in ta mu je umrla pri porodu. Tedaj je že imel šest hčera, zato je sklenil, da se ne bo več poročil. Toda Petrova sestra, ki je živela na hrvaški strani pri Brašljevici, je razmišljala drugače: »Peter, ali ne vidiš, da tako ne gre? Moraš se poročiti!« Pregovorila ga je in napotila v Drašiče h Kastelčevim, kjer je bila doma prva žena, Katarinina mama. Dogovorili so se in poročil je Terezijo, najmlajšo Katarinino teto. Iz tega tretjega zakona sta potem izšli še dve hčeri. Luzarjevi so v ožjem sorodstvu imeli tudi duhovnika. Martin Radoš iz Radoš je imel novo mašo leta 1918 na Radovici. V začetku druge svetovne vojne je bil župnik v Spodnjem Logu v Poljanski dolini ob Kolpi. Že leta 1942 se je umaknil pred partizani čez Kolpo in prišel v Ljubljano. Pred nekaj leti je umrl v Argentini.

Torej tistega marčevskega dne, ko je v zraku že dišalo po pomladi, so partizani pri Luzarjevih iskali Katarino. Niso je našli, ker je bila na obisku pri teti na Brašljevici. Ko se je v mraku vrnila domov, so jo prestregli že pri hišnih vratih. Oče, ki je slutil, da ne bo nič dobrega, jo je zaskrbljeno vprašal: »Le kaj si naredila, da te iščejo.« Odgovorila je, da sploh ne ve, zakaj mora iti z njimi.

Figure 9. Katarina Luzar iz Slamne vasi, njen oče Peter in polsestra Angela, ko je bila revolucija še daleč

Hkrati s Katarino so tisti večer odpeljali tudi Marijo Govednik, Marijo Nemanič in Drago Štojs. 57-letna Marija Govednik, večinoma so jo klicali kar Marička, je bila žena cerkovnika Jakoba Govednika. Priložnostno je delala kot dninarica. Bila je [Stran 019] mirna in tiha žena. V cerkvi je večkrat vodila molitev rožnega venca. Marija Nemanič je bila stara 35 let, pa je bila že vdova. Izhajala je iz premožne Gornikove družine v Slamni vasi. Njen brat Anton Gornik je bil v jeseni 1942 med prvimi člani vaške straže v Metliki. Antonova žena Bara je bila tisti dan z otroki na rojstnem domu v Rosalnicah, zato so od Gornikovih odpeljali samo deklo Drago Štojs, marljivo in skromno dekle, ki je bila doma s hrvaške strani. Znanih je nekaj pripovedi, kam so jih odpeljali. Po eni verziji, naj bi jih najprej odpeljali na Radovico in zaprli v prazno Pavlovčičevo trgovino, nato pa odgnali nekam proti Bušinji vasi. Za njihov grob se ni nikoli zvedelo.

Nekaj dni po odgonu naštetih štirih žrtev iz Slamne vasi, se je pri Luzarjevih oglasil partizanski kurir in sporočil, da zaprtim ženskam lahko pošljejo hrano. Povedal je tudi, kje na hrvaški strani bodo našli taborišče. Katarinina mlajša sestra je pripravila polno košaro dobrot in skupaj s cerkovnikom Jakobom sta se odpravila na pot. Na opisanem kraju sta res našla neke partizane, ki pa so jima povedali, da ženske niso pri njih in da imajo vsega dovolj. Seveda sta takoj odločila, da hrane ne bosta nosila nazaj, naj se kar oni posladkajo z njo. Na povratku se je neki mlad partizan, ki je bil tam na straži, spustil v razgovor z njima. Nekako čudno je govoril, da je poznal Katarino, Jakobu je pa kar naravnost rekel: »Ja, stric, ženiti se bo sila!« Iz tega sta razumela, da ženske niso več žive, in sta se potrta vrnila domov. Baje je tisti partizan kmalu potem padel, zato niso nič več zvedeli. Seveda bi lahko kaj povedali domačini, ki so gotovo poznali njihovo usodo, toda zastor molka je bil že spuščen in se do danes ni dvignil.

Bara Gornik si je z umikom v Rosalnice za nekaj časa podaljšala življenje, potem pa so odpeljali tudi njo. Zakaj jim je bila tako v napoto? No, že zaradi moža Antona, ki je od septembra 1942 bil pri vaški straži v Metliki, so jo prištevali k beli gardi. Ko se je umaknila z otroki na rojstni dom v Rosalnice, je postalo še bolj očitno tudi njeno poreklo. Njena sestra v Rosalnicah je bila namreč poročena s Stankom Kramaričem, bratom že 3. septembra 1942 umorjenega starotrškega kaplana Franca Kramariča. In zakaj so v zgodnji spomladi 1943 morale umreti štiri ženske iz Slamne vasi? Nemaničeva je bila sestra Antona Gornika, Katarina Luzarjeva je hodila po vodo k Gornikovemu vodnjaku in se je tam večkrat ustavila in tudi kaj pripomnila. Bila je energična in se je po potrebi znala postaviti za svojega ostarelega očeta. In Štojsova? Ali ni bila samo služkinja pri Gornikovih? Sicer pa to ni bil edini slučaj, ko so deklo kaznovali zaradi udejstvovanja in usmerjenosti njenih gospodarjev.

Figure 10. Tri prijateljice iz Slamne vasi

2.1.4. Praznik vnebohoda v Drašičih

V knjigi Rudija Vogriča Boj Belokranjcev nam padejo v oči poročila o ustanovitvi organizacije SPŽZ (Slovenske protifašistične ženske zveze) na Radovici in po drugih krajih, o slovesnem praznovanju prvega maja 1943 pri Suhorju skupaj s Šercerjevo brigado, ki se je kmalu potem premaknila v Drašiče in okolico, zaman pa iščemo vsaj kakšen namig o namenih in vzrokih poboja tako velikega števila belokranjskih žensk, ki seveda niso bile članice SPŽZ in skoraj ni verjetno, da bi to lahko postale. Še je nekaj ljudi, ki so bili priče tistih časov in so pripravljeni o njih govoriti, zato je prav, da se tudi to zapiše. Ko bo kak natančen zgodovinar to bral, bo morda pomislil, da so poročila o silnem navdušenju Belokranjcev nad partizanskimi brigadami, ki so leta 1943 prihajale k njim na oddih, vsaj pretirana, če ne še kaj drugega. Kakšno vlogo je odigral pri tem strah, ki so ga povzročili poboji, o katerih govori naša zgodba? Ali so bili načrtovani prav zaradi tega, ali pa je do njih prišlo spontano v trenutnih okoliščinah in zaradi razprtij med sosedi? Ni dvoma, da je morija žensk in celo otrok nekaj takega, kar zahteva posebno pozornost.

Slovenski dom, ki je leta 1943 večkrat pisal o Beli krajini, ni pozabil opisati »rekvizicij« Šercerjeve brigade v Drašičih maja 1943. Opravili so jih seveda na domačijah, ki niso bile somišljenice OF. Zdi se, da so bile [Stran 020] »rekvizicije« kar pomemben del omenjenega belokranjskega gostoljubja. Pa še enega dogodka iz tistih dni ne gre prezreti. Od 12. do 26. maja 1943 se je v Beli krajini zadrževal Edvard Kardelj. Glavni namen njegovega prihoda je bilo sicer srečanje s hrvaškimi voditelji revolucije, vendar je temu dodal še marsikaj drugega. Nekaj časa je na primer prebil pri Šercerjevi brigadi, na Ravnacah pri Suhorju je vodil zbor aktivistov OF, 25. maja pa se je udeležil »mitinga« za širšo okolico na Lokvicah. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 7, str. 236 in 303)

Komaj so belokranjski revolucionarji zaključili razgovore z visokim partijskim voditeljem, že so hiteli od besed k dejanjem. V noči na 26. maj so se oglasili pri Šukljetovih na Dolenjih Lokvicah. Odpeljali so 18-letno Marijo in 16-letno Nežo. Nista se vrnili in ni se zvedelo za njun grob, le govorilo se je, da so ju »kaznovali« zaradi bratov. Imeli sta namreč tri brate: Stanko je bil najstarejši in je bil že v bogoslovju, Anton in Martin pa sta bila seveda protikomunista. Vsi trije so bili pomorjeni leta 1945 po koncu vojne in so zapisani na farni spominski plošči pri Treh farah.

Leta 1943 je bil praznik vnebohoda 3. junija. Na večer pred praznikom so se nad Drašiči in okolico nagrmadili temni oblaki, grmelo je in treskalo in debele dežne kaplje so se zaradi močnega vetra zaganjale v okenska stekla. Ura je bila okrog pol enajstih in pri Guštinovih so se že spravili k počitku, ko je pobutalo na vrata: »Odprite, takoj odprite!« Ko so jim odprli, so povedali, da iščejo Angelo Guštin, da mora takoj z njimi na komando. Angela je bila prestrašena, vendar se je hitro oblekla. Pred odhodom je še stopila k bratu, ki je bil bolehen in ni vstal iz postelje. Zaskrbljeno jo je vprašal, kam gre. Skušala ga je pomiriti, da se bo kmalu vrnila. Ko so bili nekaj metrov od hiše, se je Angela še obrnila in poklicala: »Katek, Katek!« Njena starejša sestra Katarina je namreč stala pri odprtem oknu. Ko je zaslišala Angelin klic, se je nagnila skozi okno in se ji oglasila, toda kolona se je že premaknila in Angela ni mogla več govoriti.

Zjutraj je bilo v Drašičih veliko vznemirjenje, saj so ponoči poleg Angele Guštin odpeljali še Ljubo Pečarič in njeno hčerko Malko, Karolino Oberman in Marijo Simonič. Kdo so bile te žene in dekleta, zakaj so odpeljali 12-letno Malko Pečarič, ki je bila še otrok? Pri 37-letni Ljubi in hčerki bi bil lahko edini vzrok, da je bil njun mož in oče član vaške straže v Metliki. Zdi se, da so upoštevali, kako ga bodo s tem prizadeli, saj je bil na hčerko in ženo zelo navezan. Pravijo, da je jokal kot otrok, ko je že na praznik dopoldne zvedel, kaj se je bilo ponoči zgodilo v Drašičih. Žalostno novico so prinesli Drašičani, ki so šli k maši k Trem faram. Kasneje se je tudi govorilo, da so jetnice gnali preko Radovice in da jim je nekdo predlagal, naj pustijo otroka pri njem, pa so ga z grobo besedo zavrnili. Marija Simonič je bila stara 36 let in neporočena. Brata Jožeta, ki je bil od aprila 1941 v nemškem ujetništvu, ji niso mogli očitati. Gotovo je po njihovo bilo narobe to, da je bila iz verne družine. Nekaj podobnega je bilo s 24-letno Karolino Oberman, ki je menda bila celo odbornica Marijine družbe v Metliki. Nikoli se ni zvedelo, kaj več o tem, kam so jih odpeljali in zakaj. Le iz govoric in namigovanj je bilo mogoče sklepati, da so jih vodili proti Bušinji vasi in da se je njihova pot končala nekje pri Dragah – na Vlaškem, kot bi tedaj rekli Belokranjci. Ljudje so bili vznemirjeni, celo somišljeniki OF so se zavzemali za njihovo rešitev. Kmalu se je razširila govorica, da so jih poslali na delo v osvobojeno Liko. Treba je bilo pač pomiriti ljudi, dokler se zadeva vsaj nekoliko ne pozabi.

Povrnimo se še malo k Guštinovim, kjer so odpeljali 51-letno Angelo, najmlajšo od treh gospodarjevih sester, ki so živele na domačiji: najstarejša je bila Marija-Marička, za njo Katarina, zadnja pa Angela. Vse tri so bile cerkvene pevke, brat Anton pa dolgoletni ključar podružne cerkve sv. Petra v Drašičih. V njegovi družini je bilo sedem otrok, vendar so štirje še majhni umrli. Odrasli sta dve hčeri in sin Tone, ki je v začetku leta 1943 izpolnil 18 let. Med mobilizacijo v februarju 1943 so partizani hoteli vzeti tudi njega, toda mati jih je prepričala, da je fant bolan, zato naj še nekaj časa ostane doma. Že naslednji dan je odšel v Metliko pod zaščito in kmalu pristopil k vaški straži, hiša pa je zato pri partizanih dobila veliko črno piko. Ko se je maja 1943 v Drašičih zadrževala Šercerjeva brigada, so tudi pri Guštinovih opravili temeljito »rekvizicijo«. Angela se je tedaj sporekla z neko tovarišico v uniformi. Morda je bil prav tisti nepomemben razgovor kasneje odločilen za Angelino obsodbo. Angelini 63-letni sestri Mariji, ki je bila že prej bolna, se je zaradi sestrine nesreče bolezen na hitro poslabšala in je 7. junija umrla. Nekaj dni za njo je umrl še brat Anton. Lahko rečemo, da je bila njuna smrt posledica [Stran 021] terorističnega posega revolucionarjev v Guštinovo družino.

Figure 11. Angela Luzar, Katarinina polsestra in njen mož France Vovk z otrokoma, stoji najmlajša Katarinina polsestra Terezija

Naš zapis seveda ni in ne misli biti celovita kronika metliške okolice v letih 1942 in 1943, vendar se nam zdi prav, da tu dodamo še nekaj podatkov o Kramaričevi družini iz Rosalnic. Omenili smo že, da se je Bara Gornik z otroki v nevarnosti pred partizani zatekla k svoji mami na rojstni dom v Rosalnice, kjer sta gospodarila njena nekaj let starejša sestra Terezija in njen mož Stanko Kramarič iz ugledne Kramaričeve družine na Radovici, ki jo poznamo zlasti po starotrškem kaplanu Francu Kramariču. Tako Stanko Kramarič kot Anton Gornik sta bila člana vaške straže v Metliki. Ob kapitulaciji Italije so se nekateri vaški stražarji umaknili iz Bele krajine, Gornik in Kramarič pa sta se tedaj zatekla v Rosalnice. Partizani so ju kmalu začeli iskati. Najprej so se spravili nad Baro Gornikovo in zahtevali, naj pove, kje se skriva mož. Ker ona na to ni pristala, so jo ubili. Kakih štirinajst dni kasneje, oktober se je že nagibal h koncu, so ponovno prišli v Rosalnice. Stanko Kramarič se jim je v zadnjem trenutku skril pod veliko krušno peč. Zgrabili so njegovo ženo Terezijo, ki je imela v naročju poldrugo leto staro hčerko Mileno. Pri preiskavi so v kleti našli Antona Gornika in še enega skrivača. Takoj so ju odpeljali in neznano kje ubili. Tudi Terezijo so spehali iz hiše, toda na stopnicah se jim je uprla, da ne bo šla nikamor od otrok. Vpričo otrok, ki so jokali in se bali za mamo, so jo kar tam ustrelili. Ko so odšli, je Stanko prilezel izpod peči in se potem udeležil pogreba pri Treh farah. Po pogrebu so prijeli tudi njega in ga odpeljali – za vedno. Stara mati Barbara Simonič in njena sestra Katarina sta potem skrbeli za Gornikove in Kramaričeve otroke, ki so ostali brez obeh staršev. Bela krajina je bila že »osvobojena«, zato se o takih, kot so bili Kramariči in Gorniki, ni več govorilo, če pa so bili kdaj omenjeni, zanje še zdaleč ni veljalo pravilo, da je treba o mrtvih govoriti samo dobro. Stara mati in teta sta se trudili, da bi dali otrokom čimveč ljubezni, da bi jih pripravili za življenje, toda staršev jim v polnosti nista mogli nadomestiti. Seveda jih je povsod spremljalo nekaj, čemur bi lahko rekli drugorazrednost, če ne še kaj hujšega. In če bi danes kdo od tistih otrok vložil prošnjo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, bi dobil pojasnilo, da to nikakor »ne pride v poštev, ker njegovi starši v vojni niso bili izpostavljeni nasilnim dejanjem okupatorja zaradi sodelovanja v NOB, ampak so bili člani in sodelavci be-ga«.

2.1.5. Med 69 žrtvami kar 19 žensk

Ob odkritju farne spominske plošče pri Treh farah pred petimi leti nas je pretresel podatek, da je med 69 tam zapisanimi imeni kar 19 žensk. V pričujočem sestavku smo vsaj omenili večino od njih. Med njimi sta seveda tudi 12-letna Malka Pečarič in 15-letna Anica Lončarič. Ali je mogoče, da se ob tem ne bi zamislili? Ali je mogoče, da zgodovinarji, ki so precej pisali o Beli krajini, tega skoraj niso opazili? Kako, da nobenega sociologa nikoli ni zanimalo, kaj se je vendar zgodilo, da je bilo treba »likvidirati« toliko žensk, med njimi celo otroke.

Veliko bi bilo treba še povedati o takratnem življenju po belokranjskih vaseh. Kako modro je povedala mati iz Bojanje vasi, ki je »spravila pokonci« štirinajst otrok, ko je rekla: »Štirinajst sem jih imela in vse sem enako učila, pa niso vsi enaki«. Ali je mogla Kramaričeva iz Rosalnic, ki je imela pet [Stran 022] otrok, šestega pa je pričakovala, odgovarjati še za dejanja svojega moža? Govednikova iz Slamne vasi je bila dninarica, ko pa je v nedeljo v cerkvi vodila molitev rožnega venca, je za nekaj časa bila glavna. Vsem se je to zdelo normalno, saj je bila cerkovnikova žena. Katarina Luzarjeva je skoraj pol stoletja pomagala očetu in bila steber domačije. V svoji zavzetosti za domačijo je smela tudi kaj reči in nihče ji tega ni zameril, tudi če se je kdaj vtaknila v zadeve, ki so se tikale vaške skupnosti. Žene in dekleta so vedno imele veliko vlogo pri verskem življenju doma in na vasi in Marijine družbe noben normalen človek ni prišteval med politične organizacije.

Figure 12. Tri fare v Rosalnicah, kjer je spominska plošča žrtvam revolucije metliške fare

Partija pa je naenkrat mnogo teh pojmov spremenila. Marsikaj, kar je prej veljalo za dobro, je postalo nevarno in sumljivo. Delo dninarice ali služkinje pri Gorniku je bilo lahko že izdajstvo, če pa nekdo izdaja, zasluži najhujše, četudi je samo dninar ali služkinja. Navaden klepet pri vaškem vodnjaku, ki je bil skozi desetletja nekaj vsakdanjega in samo po sebi umevnega, je postal sumljiv. Zaupanje med ljudmi je izginilo in se spremenilo v sumničenje in strah. Poboji žensk so k temu gotovo veliko pripomogli, ohromili so življenje vasi in ga temeljito spremenili. Morda je pa to spadalo k spreminjanju slovenskega narodnega značaja, o katerem so tedaj veliko govorili.

Verjetno bo kdo pripomnil, da spet skušamo spreminjati zgodovino. Temu bi radi povedali, da je bila zgodovina spremenjena že tedaj, ko so bili nekateri dogodki zamolčani, porinjeni na stran, kot da jih nikoli ni bilo. Vendar ženske in otroci iz Slamne vasi, Drašič, Lokvic, Rosalnic in od drugod so bili pomorjeni, tega se ne da spremeniti.

3.1.1.

V družini pa so se takrat začele aretacije in nerazumljiva obračunavanja. Najprej je bila iz službe nepričakovano odpeljana najstarejša sestra. Po štirimesečnem zasliševanju in poniževanju, stradanju in vsakovrstnem zastraševanju, so jo brez sodbe izpustili.

Kmalu po tem se je tudi nepričakovano, pretepen in izstradan, iz zapora v Šentvidu vrnil 14-letni brat. Bolj plazil se je, kot hodil, tako onemogel, da še dolgo ni prišel k sebi. Na vsa vprašanja je odgovarjal samo, da se bo šel učit za peka … Dalo se je sklepati, zakaj.

Hišnih vrat nismo več zaklepali – v preiskavah je izginilo marsikaj, kar se je dalo še vzeti. V času, ko smo živeli od zelenjave, ki smo jo pridelali na vrtu, smo se navadili na življenje iz rok v usta. Pa vendar ni bila lakota tista najhujša – najhujša je bila negotovost in pričakovanje, kaj se še utegne hudega zgoditi. V tem času je mama stavila na zaupanje v Boga – in dobila. Včasih so se potiho odprla hišna vrata in prav tako tiho zaprla – prestrašeni smo skočili pogledat – dobri ljudje so pustili za vrati košarico z najpotrebnejšim in spet izginili. Niso hoteli biti znani – niso čakali na zahvalo – morda bi ideološko tega niti ne smeli storiti, kdo ve? Premoga nam tudi ni zmanjkalo takrat, ko bi nam ga po vsej logiki moralo. V kleti smo imeli stranko – mlado družino, ki je imela drvarnico poleg naše. In mlada gospa je imela zlato srce! Takrat smo veliko molili za dobrotnike. Slišali pa smo tudi za likvidacije naših dobrotnikov. Med njimi je bil tudi Narte Velikonja, ki je v hudih vojnih časih vzel v službo mojo starejšo sestro k »Vzajemni pomoči«. Ni bilo veliko – bilo pa je le!

Figure 13. Janez, Ciril in Jure Jakopič v sprevodu Križarjev

V tem so nam začeli naseljevati v hišo nove stanovalce. Bili smo močno utesnjeni, a družina se je tesno stisnila okrog mame in starejših dveh sester. Mamo sem večkrat slišala reči: »Kakšna sreča, da smo imeli najprej dve deklici!« Nikoli nismo dobivali igrač, razen tistih, ki so v dnevih pred sv. Miklavžem nastajale v skritih rokah mame in sester. Ročno izdelane punčke so dobile [Stran 024] nove oblekce, piškoti so bili za tiste čase zelo »bio« in trdi. Bili pa so le! Iz srca sem jim hvaležna, da na te majhne radosti otrok niti v najtežjih časih niso pozabile. Jaz sama pa sem imela najraje svojega starega, oguljenega in umazanega medveda, podedovanega od starejših bratov in sester. Ta je malo pred sv. Miklavžem izginil in se čudežno vrnil na praznik sv. Miklavža z novimi gumbi za oči in novimi ušesi, ki so bila prej odpadla. Od vsega najraje pa sem imela svinčnik (barvic še v šoli nisem imela) – z njim v roki sem ure in ure presedela v kotu in risala na »škrniclje« svoje pravljice. Z njim v roki sem bila zelo priden otrok, nemoteč, ker sem ves čas živela v svojem svetu. Pravzaprav nas je vse reševalo prav to – živeli smo v svojem svetu, ker je bil resničen svet okoli nas prekrut.

Figure 14. Po procesiji – starejši Jakopičevi otroci

V tistem času se je namreč začela strašna tragedija družine, ki je stanovala v našem prvem nadstropju. Njihov 15-letni sin, partizan, je bil prisiljen streljati vrnjene iz Vetrinja. Po tem je hodil okrog, kot bi se mu sanjalo – kolikor ni bil alkoholiziran. Posledice teh dejanj so bile strašne travme, ki smo jih občutili vsi v hiši in bližnji okolici. V »jurišantskih napadih«, ki so se vrstili noč za nočjo, je zverinsko vpil in razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Ko mu je njegova družina preprečila vstop v hišo, je ruval na vrtu kamenje in okrasne skale in jih metal v okna, tudi naša. Klicali smo na pomoč in brez moči čakali, da se je utrudil in pomiril. To so bila najstrašnejša doživetja v mojem najranejšem otroštvu! Spominjam se, kako so mi šklepetali zobje, od strahu in mraza, ko sem se, prebujena iz sanj, v srajčki tresoč se oklepala mame, ki nas je skušala pomiriti. Potem še dolgo nisem mogla zaspati in sem imela nočne more. To trpljenje cele hiše pa se je končalo s še strašnejšo tragedijo. Fant se je poročil in imel celo dva otroka – dojenčka in leto dni starejšega. Ko je od njega zbežala žena, jima je polomil roke in noge in ju vrgel v Savo. Potem so ga dali v umobolnico. Ta človek, pristaš vladajoče ideologije, je bil še bolj tragična žrtev komunizma, kot smo bili mi!

[Stran 025]

Leta 1946 se je iz Vetrinja vrnil moj oče. Bil je nedolžen, zato je, ko so se končale množične likvidacije, tvegal. Ni mogel živeti brez svoje družine. Bil je klican na pogosta zaslišanja, najbolj groba in nesramna pa je bila tovarišica terenska delavka. Ker mu niso mogli očitati nobene osebne krivde, se je spravila nad njegove pobite sinove. Popljuvala jih je z najgršimi obdolžitvami! Na koncu je rekla mojemu očetu: »Kako ste jih pa vzgojili!« Takrat je bilo očetu dovolj. »To bo pa pokazala zgodovina!« je rekel. »Ven!« je zavpila. Odslej moj oče ni šel nikamor več na nobeno »uradno povabilo«. Bil pa je do nekaj mesecev pred smrtjo brez volilne pravice in zato tudi brez pokojnine. Šele tik pred smrtjo je bil preveden v najnižji pokojninski razred z nekakšno »socialno podporo« za vsa polna leta poštene službe.

Figure 15. Janez, Ciril in Jurij pri Mariji na Šmarni gori

Po vojni so vse vključevali v javna dela urejanja okolja in zidave naselij blokov za tiste, ki so jih preselili s podeželja. Kmetije so priključili zadrugam in kmet, kar ga je še ostalo, se ni več počutil gospodarja na svoji kmetiji. Udarniško delo samo na sebi je bilo nekaj pozitivnega in po vsej Evropi so ljudje na novo gradili in ustvarjali. Vendar je pri nas izpadlo kot politična agitka, ker je bilo popolnoma ideološko obarvano. Namesto da bi ljudi združevalo, je bilo naperjeno proti vernim. Organizirali so ga ponavadi ravno na cerkvene praznike ali nedelje. Tako nekajkrat celo na samo veliko noč, največji praznik kristjanov. Ljudje so šepetaje negodovali, glasno pa si nihče ni ničesar upal. Takrat je dala moja mama idejo, da bi zbrali ljudi, ki bi hoteli namesto na veliko noč svoje udarniško delo opraviti v dnevih pred sejo. Dekleta so šla po hišah v naši okolici in zbirala ljudi, ki so se upali upreti ustaljenim predpisom. Tako je četica najpogumnejših regulirala Pšato na veliki teden in v nedeljo k slovesni maši grede srečevala tiste, ki so odhajali na udarniško. Potem so seveda krožile govorice, da je bilo to »razbijanje kolektivne zavesti«, od tod dalje pa v tistem času ni šlo. Starejša sestra je tudi v cerkvi prodajala »Oznanilo«, edini takratni verski tisk, ki pa je bil močno nadzorovan. Za prodajo »Oznanila« v tistih svinčenih časih zlepa niso dobili nikogar, ki bi si upal. Ko so kmalu za tem še to mojo sestro zaprli, je prišel Zakristan sam na mile viže prosit mojo mamo, naj to prevzame ona. Ker je bila preobremenjena, je svetovala način, ki se je kasneje dobro obnesel in je v rabi več ali manj še danes. »Oznanilo« je bilo izpostavljeno na klopi in poleg njega cena in pušica za prispevke.

4.1.1.

Ko sem za 45. številko Zaveze pisala članek o izgonu škofa Vovka z Jesenic, sem bila začudena, kako zelo je bilo še dolga leta po vojni komunistično nasilje divje in kako podlih intrig so se znali – podobno kot med vojno – komunisti še naprej posluževati za doseganje svojih ciljev. Spraševala sem se, kakšno nasilje šele so morali trpeti Jeseničani med vojno: na eni strani pod pritiskom kljukastega križa in na drugi srpa in kladiva. Vneto sem se lotila prebiranja literature, najprej jeseniškega partizanskega borca Franca Konoblja – Slovenka, Pod Možakljo in Karavankami so se uprli (Jesenice 1954), zatem pa še pisnega pričevanja predvojnega, ob začetku vojne pa odstavljenega jeseniškega župana Valentina Markeža in Albina Gaserja, vplivnega organizatorja katoliškega delavstva, ki je med vojno živel in delal v Kranju. Oba sta budno spremljala vse, kar so Nemci in komunisti hudega počenjali na Gorenjskem. To zgodovino sta zapisala takoj po odhodu iz domovine na Koroško, v knjižni obliki so jo izdali v Argentini, od koder so mi knjigo ljubeznivo posredovali sinovi Valentina Markeža.

Figure 16. Industrijske Jesenice z avtocesto Stanko Klinar

F. Konobelj nas seznani z močno partijsko organizacijo na Jesenicah že mnogo let pred vojno: inštruirali so jo partijski voditelji iz Ljubljane in jo tudi obiskovali; organizirala je štrajk »zatiranega delavstva« l. 1935; na »borbo z okupatorjem« so jo pripravljali izkušeni španski borci v jeseniški partijski organizaciji kot npr. Jože Gregorčič in France Potočnik. Komunisti so l. 1934 lahko svobodno in nemoteno organizirali Zvezo delovnega ljudstva, delovali v delavskem društvu Enakost in v telovadnem društvu Delavska telovadna enotnost in se zbirali v delavskemu domu pri Jelenu, kjer so se vzgajali revolucionarni kadri.

Zato je »roka jeseniškega železarja, ki je bila doslej vajena vihteti le kladivo, ob vdoru okupatorja takoj zgrabila za puško«. »Da je jeseniški proletarec, ki je prijel za puško tako hitro spoznal pravo vlogo partije, je zasluga predvojnih komunistov, ki so v svojem nesebičnem žrtvovanju in brez pomišljanja na nevarnost šli začrtano pot. Že prvo leto je partijska organizacija tudi v dolini znala vključiti in pridobiti nove borce in podpornike,« piše Konobelj.

Po njegovem so prvi borci odšli v gozdove že junija 1941, 9. avgusta je priseglo že prvih 25 partizanov. »Jože Gregorčič in Stane Žagar sta prižgala plamen NOB na Gorenjskem, Matija Verdnik – Tomaž na Koroškem.« »Jože Gregorčič je bil duša partizanstva, Stane Žagar pa inštruktor CK KPS.« Nihče od njiju ni bil »v sestavi čete, pač pa kot inštruktorja CK KPS gosta taborišča.« Ustno izročilo najstarejših ljudi v Selški in Poljanski dolini še danes prostodušno izjavlja, da je bil Žagar »razbojnik in morilec,« zaradi svoje okrutnosti strah in trepet vse Gorenjske. Po ustnem izročilu naj bi ga partizani sami ustrelili v Davči. Partizanska literatura ga ima za narodnega heroja, ki je marca 1942, kot piše Konobelj, »žrtvoval življenje za svobodo svojega ljudstva nad Crngrobom pri Škofji Loki«.

[Stran 027]

Mnogi drugi so plamen NOB širili in netili naprej: preko Jelovice in Pokljuke do Bohinja, kar je bila naloga Jeseniško-bohinjskega odreda. V Cankarjevi četi so bili zbrani možje in fantje z Jesenic in iz bližnje okolice; »predani fantje in možje iz Lesc, z Bleda, iz Begunj in Kranja pa so postali jedro Jelovške čete«. Zelo kmalu, po Konoblju že 5. avgusta 1941, je bil na Jelovici iz Jeseniško-bohinjskega odreda formiran Cankarjev bataljon, ki se mu je kasneje pridružila Jelovška četa. Nam je znano ‘junaštvo’ tega bataljona, ki je povzročil dražgoško tragedijo pet mesecev kasneje. Konobelj jo opeva kot ‘slavno epopejo’.

Figure 17. Gorska okolica Jesenic Stanko Klinar

Čeprav se med njegovim pisanjem sem in tja oglasijo mitraljezi in odjeknejo poki pušk, sem po branju dobila vtis, da je njegova knjiga ena sama hvalnica in podrobno naštevanje diverzantskih akcij, večinoma Cankarjevega bataljona, prve že poleti 1941. »Kako bi jo Nemcem spet enkrat pošteno zagodli?« so se borci ničkolikokrat spraševali. »Vsak dan je treba kakorkoli vznemirjati Nemce,« sta borce podučila Jože Gregorčič in Polde Stražišar. »Razdirati je treba proge, rušiti razne tovarniške naprave, pozabiti pa tudi ne smemo na izdajalce, ki so postajali že več kot predrzni.« Po uspeli akciji so se borci od veselja objemali, bralcu pa lahko od groze zastane dih, ko takoj nato izve za represalije gestapa. Ali partizanom ni bilo zadosti, da so Slovence takoj ob okupaciji izseljevali, pošiljali v begunjske zapore in v nemška koncentracijska taborišča? Po vsaki partizanski akciji je zdaj vsemu temu sledilo še množično streljanje talcev, pa partizanov to, začuda, ni ganilo. Smejali so se ‘dolgim nosovom’, ki so jih imeli Nemci po sabotažah v tovarni, ustrahovane delavce pa so tudi na tak način borci NOB novačili medse. »Po vsaki sabotaži je zmanjkalo delavcev. Vsak dan so se vračali polni vagoni neuporabnega materiala. Vse to je dalo Nemcem misliti. Hoteli so se maščevati. Pričeli so streljati, izseljevati, internirati in s prepovedjo gibanja na cestah ob določenih urah terorizirali jeseniško prebivalstvo,« modruje Konobelj. Ali je bila taka taktika partizanov srž njihovega osvobodilnega boja?

Med uspele akcije prišteva Konobelj tudi krajo živeža, krajo pletenih jopic iz tovarne Savnik v Škofji Loki, krajo čevljev pri čevljarju Zupanu na Jesenicah itd. Prehranjevalne akcije so bile večinoma »rekvizicije pri sovražnikih in izdajalskih kmetih, s katerimi je bilo treba včasih tudi obračunati«. Ali le z rekvizicijo ali tudi z likvidacijo Konobelj ne pove, s čim so si nakopali naziv’izdajalski’.

Ne vem, ali Konobljevo poetično hvalnico partizanstvu Jeseničani sploh poznajo, zelo dobro pa so si njenega avtorja za vse čase zapomnili zaporniki povojnih komunističnih zaporov v Begunjah in zaslišanci UDBE še nekaj let po vojni.

Pri Konoblju torej ne izvemo o NOB prav nič novega pod soncem in to me niti ne preseneča. Močno pa sem osupnila, ko sem pričela listati po Zborniku fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 1941–1944, zbranih tudi za Gorenjsko. To pa je vendar novejše delo iz l. 1984, in ne enega avtorja, ampak celotnega odbora skupnosti borcev VOS OF Slovenije. V skopem besedilu, ki spremlja fotografije, se kot refren pojavljajo izdajalci, sodelavci okupatorja, peta kolona, bela garda, plava garda, kolaboracija, v uvodni besedi celo ‘sovražnikova zločinska bratovščina’. Knjigi na pot, na prvi strani pred naslovno stranjo pa je citat Borisa Kidriča, ki se začne z besedami: »Neizprosen boj proti peti koloni je važen zlasti danes … « Ta knjiga [Stran 028] me je nehote še bolj utrdila v prepričanju, da je bil poglavitni cilj NOB revolucija in boj za oblast in uničenje vsakogar, ki se s početjem komunistov ni strinjal ali jim je bil ovira za dosego tega cilja. Torej je bil vsak tak eden od ‘sovražnikove zločinske bratovščine’.

Figure 18. Družina Valentina Markeža 1941 – Med očetom Valentinom in mamo Marijo najmlajši Franci, ob straneh Majda in Ciril, stojijo Ivan, Mija, Tinko in Jože Stanko Klinar

Zato sem s toliko večjim zanimanjem prebirala zapise Albina Gaserja in Valentina Markeža, Taboriščni arhiv, 1. zvezek, dokument IV priča: Gorenjska v letih 1941 do 1945. V času totalitarizma je bila emigrantska literatura prepovedana in njen bralec je bil kaznovan z zaporom. Zakaj? Da ne bi prišla na dan še druga plat resnice, ki jo želi povedati ‘zločinska bratovščina,’ pobita, pregnana, danes nepriznana in še mrtva zamolčana? Mene pa zanima prav vsa resnica. Tudi o Jesenicah. Moj rojstni kraj so, kraj mojega otroštva in mladosti, rojstni kraj moje matere, oče pa je večino življenja delal prav v jeseniški železarni, ki mu je, kot ostalim 8000 delavcem, med vojno nudila kruh za preživetje družine, žal pa je – hud astmatik – njej daroval tudi svoje zdravje.

Kdo je bil Valentin Markež? Markeževa družina izvira iz stare bohinjske rodbine iz srede prve polovice 17. stoletja. Družina je bila znana po vsej bohinjski in jeseniški okolici po svoji značajnosti in poštenosti. Tak je bil tudi Valentin, ki se je rodil na Jesenicah l. 1894. Imel je še polbrate, tri brate in sestro Marijo por. Klinar. Dva brata sta bila duhovnika: msgr. Lojze, ekonom Škofovih zavodov v Šentvidu, in France, dekan v Zagorju. Sestra Marija Klinar si je ustvarila družino na Jesenicah, prav tako brat Jože.

Po končani trgovski šoli v Ljubljani je Valentin po nekaj letih dela pri železnici nastopil službo pri KID, Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Najprej je vodil upravo posestev podjetja, potem pa je postal glavni računovodja tega največjega železarskega podjetja v Sloveniji. Že mlad se je poročil z Jeseničanko Marijo roj. Rekar iz Save in v srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: Ivan (1920), Tinko (1921), Mija (1923), Joža (1924), Majda (1928), Ciril (1932) in Franci (1937).

[Stran 029]

V javnosti se je začel Valentin udejstvovati že v mladih letih: pri prosvetnih in strokovnih organizacijah, nato pa tudi v političnem delu. Postal je ena vidnejših osebnosti na Jesenicah. Pri svojem delu je skušal uresničevati ideje Janeza Ev. Kreka. Dr. Korošcu je ostal zvest do smrti.

Ker smo že nekoliko spoznali predvojne razmere na Jesenicah, je skorajda nenavadno, da bi pristaš SLS mogel postati na Jesenicah župan. Zaradi svojih sposobnosti in delavnosti je bil l. 1935 na listi Slovenske ljudske stranke izvoljen za župana na Jesenicah. Njegov protikandidat na volitvah je bil advokat in krščanski socialist dr. Aleš Stanovnik na delavski listi. Novoizvoljeni župan se je ves posvetil delu za občane ter za blagostanje in napredek občine. Dokazal je, da je politika delo za blagor skupnosti; njegovo delavnost in uspehe so priznavali tudi nasprotniki. Delo župana je opravljal brezplačno, honorar, ki mu je pripadal, je namenil revežem in brezposelnim. Še naprej je ostal v računovodski službi.

Župan je budno spremljal politično življenje na Gorenjskem že pred vojno. Zlasti v jeseniškem in radovljiškem okraju, kjer je živelo pretežno delavstvo, zaposleno v železarni in gozdnih podjetjih, so komunisti v letih pred vojno sistematično pripravljali komunistično revolucijo. V tajnih tiskarnah so v velikih množinah tiskali hujskaške letake proti obstoječemu redu, proti kapitalističnima državama Ameriki in Angliji in zahtevali popolno povezavo s Sovjetsko Rusijo in pretrganje zvez s kapitalističnimi državami.

Ob izbruhu vojne se je to hujskanje samo še stopnjevalo. Veliko zadovoljstvo je zavladalo med komunisti ob sklepu nenapadalne pogodbe med nacistično Nemčijo in Sovjetsko Rusijo. Na očitke nekaterih, da so Rusi pomagali Nemčiji pogaziti nacionalno Poljsko, so komunisti odgovarjali, da je to prav, češ da so na Poljskem sami reakcionarji, ki jih ni nič škoda, in da Poljaki sploh Slovani niso.

4.1.2. Začetek vojne in obnašanje komunistov

Jeseniški župan Valentin Markež se zelo dobro spominja zadržanja komunistov že od prvih dni vojne. Takole piše: »Vpoklicanci hite pod orožje, prostovoljci se javljajo, le iz ene skupine ni prostovoljcev: iz skupine komunistov. Sredi tedna nastane pri tej skupini preobrat v tem smislu, da se prijavljajo kot prostovoljci in da skupina iz občine Jesenic in Koroške Bele odkoraka z rdečo, ne z jugoslovansko ali slovensko zastavo na čelu, na kolodvor. Seveda so bili vsi ti ‘prostovoljci’ drugi dan že doma, medtem ko so prave prostovoljce hrvaški ustaši pobijali in zapirali v Zagrebu, ker samo do tja se jim je posrečilo priti zaradi hrvatskega izdajstva.«

»Ob času, ko je 70 mož obmejne straže, oboroženih samo s puškami in nekaj zastarelimi strojnicami, pognalo cel italijanski bataljon, ki je prodiral v smeri proti Trbižu in Jesenicam, iz vasi Gozd nazaj v Rateče in to kljub nemškemu ogrožanju z boka (s Karavank), so komunisti že dajali svojim ljudem navodilo, na katere kraje naj znosijo in skrijejo orožje jugoslovanske armade.«

»Pri veliki večini občin so se ob izbruhu vojske ustanovili narodni sveti, tako tudi na Jesenicah. Vabilu župana (Markež ne piše v prvi osebi, ampak sebe preprosto imenuje župan in kasneje odstavljeni župan) so se odzvale vse stranke in so tudi sodelovale v tem odboru, samo komunistična je odklonila sodelovanje s posebnim pismom, katero sta izročila odboru osebno dva vodilna komunista Janez Rozman in Anton Taller.«

»Jesenice in ves radovljiški okraj so prvotno zasedle italijanske čete. Na Jesenice so prišli prvi Italijani na veliki petek popoldne ob treh. Na županstvo, kjer je stalno zasedal narodni odbor, je prišel italijanski polkovnik z nemškim zveznim oficirjem. Hitro so bile opravljene formalnosti in polkovnik je s svojim štabom odšel, župan je pa telefonično poklical bansko upravo v Ljubljani. Po nekaj trenutkih se je že javil pri telefonu dr. Marko Natlačen. Župan mu javi, da so Jesenice že zasedene po Italijanih, nakar mu ban naroči sledeče: ‘Tolažite prebivalstvo, naj ne obupa, ker za velikim petkom mora priti velika nedelja.’ To je bilo zadnje banovo naročilo jeseniškemu županu.«

Še živeči sinovi Valentina Markeža so mi iz Argentine poslali dokument z nagovorom, s katerim se je na veliki petek župan predstavil zasedbenim oblastem in jih prosil za take odredbe, ki bi Jeseničanom zagotovile red in mir ter oskrbo s hrano.

»Gospod komandant!

Predstavim se vam kot župan mesta Jesenice, ki šteje v normalnih časih okrog 9000 prebivalcev, večinoma revnih delavskih družin. Zagotavljam vam, da je naše prebivalstvo lojalno in disciplinirano. Prosim [Stran 030] vas, da čuvate v našem mestu javni red in zaščitite življenje in zasebno imovino našega prebivalstva. Postopajte z njimi kar najbolj benevolentno. Naš kraj je pasiven in reven, zato se ni mogel založiti z življenjskimi potrebščinami. Radi tega vas prav posebno prosim, da poskrbite za njegovo prehrano.«

Poleg te županove prošnje so bili Jeseničani seznanjeni tudi z odgovorom komandanta: »Komandant je obljubil, da bo gornjim željam v celoti ustregel in zagotovil, da bodo zasedbene oblasti svoje čete same preskrbele z živili. Izrazil je tudi nado, da se bodo res tudi županove besede v celoti od prebivalstva upoštevale in da bo v tem primeru vladala harmonija med zasedbenimi četami in prebivalstvom.«

Zanimiva je ugotovitev župana, da so Nemci, nemčurji (teh je bilo na Jesenicah kar precej), pa tudi komunisti uprizorili veliko gonjo proti Italijanom in postavili zahtevo, da Italijane zamenjajo nemške čete. Nekaj dni zatem, 16. aprila 1941, se je to tudi zgodilo in Markež je bil z mesta župana takoj odstavljen.

»Nemci so na Jesenicah takoj prvi dan, ko so Italijani odšli, izvršili številne aretacije narodno zavednih ljudi in jih odpeljali v zapore v Celovec. Od 17. aprila do 1. maja ni bilo novih aretacij, ker so imeli Nemci posla z drugimi stvarmi. Med tem časom so razpustili občinske odbore, odstavili župane, pregnali iz šol in uradov slovenski jezik. Razpustili so vsa narodna društva, njih premoženje zaplenili, društvene in sokolske domove kot imovino državi sovražnih organizacij razlastili brez odškodnine, knjižnice teh društev izropali in odpeljali v papirnice. Ravnali so kot pravi Vandali!« je zgrožen Markež.

Z ogorčenjem se spominja še nekega dogodka teh dni: »Na Jesenice so privlekli velike kuhinje in začeli kuhati in deliti hrano. Lačna Nemčija je hotela pokazati svojo velikodušnost nasproti stradajočim v Jugoslaviji, katerih ni bilo. Dostojni ljudje niso hodili po to hrano, pač pa komunistično orientiranih družin ni bilo sram biti objekt pred nemškim filmskim aparatom, ki je snemal ‘sestradano jugoslovansko ljudstvo’, katero mora prehranjevati Nemčija, da ne pomrje od gladu. Te filme so potem predvajali po Nemčiji in sramotili Jugoslavijo. Istočasno pa so Nemci dobesedno ropali trgovine, ker so po prisilni izmenjavi 1 reichsmarke za 20 dinarjev blago dobili skoraj zastonj. Dobro založene trgovine so se bliskovito praznile, blago pa odhajalo v Celovec, Beljak, na Koroško, v Avstrijo in celo v Nemčijo.«

Glavni val aretacij narodno zavednih ljudi predvsem iz SLS in Narodno napredne stranke se je pričel 1. maja. Ječe so se polnile z duhovniki, inteligenco, javnimi delavci, predstavniki društev itd. Toda kaj je opazil odstavljeni župan, ki je bil še vedno sredi dogajanja ?

»Le ene vrste ljudi ni bilo med aretiranci, tj. funkcionarjev in pristašev komunistične stranke. Šele proti koncu maja je gestapo poklical v svoj urad posamezne funkcionarje rdečih organizacij in jih je takoj, ne da bi jih zaslišal ali priprl, zopet odpustil. Pakt Hitler-Stalin je bil v veljavi in je deloval. Iz posameznih krajevnih ječ so postopoma odpeljali aretirance v kaznilnico v Begunje, kjer se je začelo nečloveško postopanje z aretiranci. Tja so pripeljali tudi prve jetnike, ki so bili do tedaj v celovških zaporih.«

Figure 19. Valentin in Marija Markež – zlata poroka

Kako so komunisti spremljali to nacistično divjanje nad zavednimi Slovenci? Odstavljeni župan ne bi mogel verjeti, če ne bi bil [Stran 031] temu sam priča: »Komunistične ženske so ploskale in ves rdeči tabor se je veselil in javno odobraval, ko so odpeljali sredi majnika narodno zavedne duhovnike. In to so bili vsi, zato so tudi vse zaprli. Nekatere zelo stare gospode so po nekaj dneh ali tednih izpustili. Ti stari duhovniki, povečini že v zlatomašniški dobi, kot župnik v pokoju Lavtižar, so morali upravljati po več župnij. Nekaj tednov so še smeli pridigovati v slovenskem jeziku, potem pa so jim tudi to prepovedali. Nobenih molitev v slovenskem jeziku niso smeli moliti, niti na pokopališču pri pogrebih ne.«

»Nacistični teror je divjal. Po nekaj tednih so Nemci prepeljali večino aretirancev v Št. Vid nad Ljubljano. Tam so nasilno izpraznili škofijsko gimnazijo in jo spremenili v tako imenovani ‘Umsiedlungslager’. Trpljenje jetnikov je postajalo iz dneva v dan neznosnejše. Mučili so jih mladi nemški in avstrijski gestapovci na vse mogoče načine, telesno in duševno.«

Odstavljeni župan seveda ob vsem tem ni stal križem rok. Družine teh nesrečnežev so ostale doma brez vsakih sredstev. »Organizirala se je tajna narodna skupina, ki je zbirala prispevke v denarju in podpirala z njim potrebne družine tistih, ki so bili v zaporih.« Ali se bosta narodna zavest in človekoljubje komunistov zganila vsaj zdaj? »Komunisti pri tej akciji niso sodelovali,« je podčrtal odstavljeni župan, »celo norčevali so se iz jetnikov, češ da se je sedaj pa obrnilo.«

Kaj pa je na Jeseničane in nekdanjega župana vplivalo najbolj porazno? V mesecu juniju so začeli Nemci, večinoma so to bili koroški Nemci, veliko propagando za vstop v Koroško ljudsko zvezo (Kärtner–Volksbund). Z vstopom je vsak član dobil nemško državljanstvo do preklica brez pravic in dolžnosti.

»Na Jesenicah se je vodila po narodno zavednih ljudeh tiha propaganda proti vstopu v KV, ki je bila nacistična organizacija. Zadnji termin za vstop je bil 30. junij. Toda kmalu po prvem nemškem pozivu za vstop so začele prihajati na občinski urad, kjer so se prijave sprejemale, strnjene grupe komunističnih pristašev in se prijavljale za vstop. To je vplivalo na drugo prebivalstvo zelo porazno.« Razumljivo, da je bil ob koncu vojne dokument o vpisu takoj uničen.

»Vse do izbruha vojne med Rusijo in Nemčijo so komunisti zagovarjali in odobravali vsako dejanje Nemcev, ki je bilo naperjeno proti narodno zavednim Slovencem. Živeli so v najlepšem soglasju z okupatorjem. Do tega dne ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem partizanstvu.«

Figure 20. Mija Markež (na levi) Stanko Klinar

23. junija l. 1941 je bilo prvič aretiranih nekaj komunistov. Zdaj so videli, da se bo treba pred Nemci skrivati. Povelje za odhod v gozd so dobili šele sredi meseca julija od svoje centrale v Ljubljani. To je izjavil proti koncu julija eden izmed vodilnih jeseniških komunistov Viktor ali Polde Stražišar jeseniškemu županu z besedami: »Naši ljudje so dobili nalog, da gredo v gozdove.«

Ko so prve dneve julija kolone najrazličnejših nemških vozil pričele izseljevati Jeseničane v Srbijo (najprej do Šentvida, potem pa naprej z vlakom), ni bilo med njimi nobenega komunista. Šele ko so se ves julij nadaljevale aretacije, so bili med njimi tudi komunisti. Markež, ki je bil predsednik nacionalnega odbora in je zbiral prispevke za žrtve nemškega okupatorja, je sklical tajen sestanek in nanj povabil več komunističnih zastopnikov, saj je bilo zdaj treba podpirati tudi družine komunističnih aretirancev. Nobenega od komunističnih zastopnikov kljub obljubi ni bilo. Markež je prihajal do novih spoznanj o komunistih.

»Niso hoteli sodelovati z drugimi skupinami, pač pa so v kasnejših mesecih zahtevali, da se nabrani denar izroči njim, da ga OF po svoje uporabi. Ker se njihovi zahtevi ni ugodilo, so zagnali zaradi tega velik krik in to kljub temu, da se je nabrani denar – seveda brez posredovanja OF – razdelil po večini med pristaše komunistične stranke. Kasneje so omenjeni sestanek proglasili [Stran 032] za belogardističen, čeprav takrat in še leta potem ni nihče vedel, kaj je pravzaprav bela garda, ker je nikjer ni bilo.«

»Poleg nekaj osebno poštenih so se ob pričetku natepli v gozdove večidel ljudje, ki niso nikdar hoteli prijeti za pošteno delo. Vodilni in odgovorni komunisti, katere je zasledovala nemška policija, sploh niso ostali v gozdovih, temveč so se umaknili v Ljubljansko pokrajino.« Tone Čufar, književnik in idejni vodja jeseniške partijske organizacije se je, po Konobljevih virih, ob nemškem napadu na Jugoslavijo umaknil v Ljubljano.

Na Gorenjskem je bilo zelo veliko policije in zasedbenih čet, zato je gestapo kmalu pričel odkrivati ljudi, ki so nosili hrano v gozdove ali ki so hrano zbirali. Spet so se pričele aretacije. »V avgustu so partizani pričeli ustrahovati s prvimi umori,« se spominja Markež. »Spočetka so bile žrtve splošno nepriljubljeni ljudje, pa tudi svojega človeka so ubili, če se ni mogel ali hotel dovolj hitro preorientirati v zahtevano smer. Za vsak partizanski uboj so Nemci ustrelili najmanj pet nedolžnih žrtev, če pa je šlo za Nemcem prijazno osebo, pa so postrelili tudi petdeset nedolžnih slovenskih ljudi. Prve žrtve v radovljiškem okraju so bile postreljene v Spodnjih Gorjah pri Bledu in za pokopališkim zidom na Koroški Beli in to zato, ker je partizan ranil komunističnega somišljenika.«

»Ljudstvo je instinktivno čutilo, da tako nesmiselno početje pelje ves narod v pogubo. In čeprav je skoraj v celoti črtilo Nemce, kljub temu tudi v hosto ni hotelo prostovoljno.« Prav tako ljudstvo ni odobravalo partizanskih sabotaž, saj se je potem gestapo ponovno razdivjal nad narodom.

Vse delovanje OF je bilo treba tako organizirati, da so ljudi prisilili bežati v hosto. To komunistom ni bilo težko. Vojne razmere, celo nasilje gestapa, jim je bilo v pomoč. Poznali so več uspešnih načinov.

4.1.3. Novačenje v partizane, izzivanja in nasilje komunistov

Tudi z načini novačenja v partizane je bil nekdanji župan dobro seznanjen. »Najbolj preprost način je bil ta, da so denarne prispevke za vzdrževanje partizanov popisali na nabiralno polo, tudi če je bil znesek še tako majhen. Seveda so potem hitro poskrbeli, da je prišla pola v roke gestapovcev. Ta je takoj pričel s streljanjem, tudi takih, ki so prispevali le eno ali pol nemške marke. Pri ponovnih hajkah gestapovcev so zato možje in fantje raje zbežali v hosto.«

Figure 21. Cerkev na Stari Savi – Sedaj zapuščena in pozabljena, med vojno pa so se ljudje v njej zbirali in, ker ni bilo maše, molili Stanko Klinar

»Še bolj enostavno je bilo, da je darovalec dobil tajno sporočilo, da ga zasleduje policija, če je bilo res ali ne. In spet je bila hosta vsaj zasilna rešitev. Teh metod se je OF posluževala zlasti pri tistih, ki so jim bili zaradi svojega vpliva neprijetni ali pa so jih potrebovali za vabo. Svojih pristašev niso spravljali v gozd. Potrebovali so jih doma za druge posle, kot se je to pokazalo kasneje.«

»Oktobra in novembra 1941 si je OF zelo prizadevala, da bi ves narod organizirala v OF. Skrbno so skrivali komunistični značaj te organizacije, saj so vedeli, da ljudje komunizem odklanjajo, v kolikor ga sploh poznajo. V tem času se na Gorenjskem še niso imenovali partizani, ampak so se ljudem predstavljali kot kraljeve jugoslovanske čete, četniki.«

»Toda hoste še niso bile dovolj polne. Zato so teden dni pred božičem l. 1941 začeli z [Stran 033] veliko agitacijo in lažjo za odhod v hosto. Pojavila se je parola, da bo najkasneje ob novem letu, če že ne ob božiču, vojske konec. Na Jesenicah se je pričelo govoriti: »Ves Kranj je odšel v gozd!« V Bohinju pa: »Pet sto tovarišev delavcev z Jesenic je hkrati odšlo v partizane.« Na Dovljem pa so moške in fante dejansko v to prisilili. Obkolili so vas in jih nagnali v hosto, zažgali most čez cesto v Belci, poleg tega pa še odpeljali v gozd celotno posadko orožniške postaje.

V strupenem mrazu so se dneve in noči ti prisiljeni mobiliziranci klatili po gozdu. Okupatorjeva policija je obkolila vas in ustrahovala vaščane. Mobiliziranci so se predali, odpeljali so jih v begunjske zapore in januarja v Dragi pri Begunjah postrelili. Nekdanji jeseniški župan je zvedel, da so pred tem še zapeli pesem : »Marija, k tebi, uboge reve … « in še »Oh zdaj gremo, nazaj nas več ne bo.« Še veliko več jih je pomrlo v koncentracijskem taborišču v Mauthausenu.

»Krvoločni gestapo se ni mogel nalokati krvi zavednih Slovencev, ki so krvaveli pod njegovimi streli in umirali po ječah,« se Konobelj v svoji knjigi večkrat spomni žrtev gestapa, nikoli pa se ne vpraša, kolikokrat so njihovo nedolžno smrt povzročili partizani. In prav on in zloglasni Ivan Vovk – Živan ( od februarja 1944 načelnik okrožne komisije VOS za Jesenice) sta v gornjesavski dolini ‘dvignila dvestoglavo množico’ k tako imenovani ‘decembrski vstaji’, ki jo podobno kot Konobelj ali še bolj vzneseno opeva tudi Ivan Jan – Srečko v svoji knjigi Med gorenjskimi partizani (Kranj 1956).

Enaka katastrofa kot Dovje bi bila kmalu zadela tudi Bohinj. V Bohinju in okolici je organiziral ‘decembrsko vstajo’ Stane Bokal. Že »njegova pojava in njegove navdušujoče besede, ki so prihajale od srca, so vse ohrabrile«, ga poveličuje Ivan Jan. Zato so možje, ki so se ponoči v gozdu »pridruževali koloni, še krepkeje stisnili sekiro, cepin ali risanico in si mislili: Ni hudič, da ne bi uspelo!«

Kaj pa se je v Bohinju in okolici resnično dogajalo, lahko izvemo iz zapiskov V. Markeža in A. Gaserja. Tu so hoteli zgrabiti za orožje in Nemce pobiti. Nemčija je v razsulu, je krožila parola. »Že so zborovalci sklenili, da je skrajni čas, da udarijo. ‘Pravkar prihajam od radijskega aparata, poslušal sem London. Far (dr. Kuhar) sicer pravi, da še ni čas, ampak kaj pa on ve!’ je modroval eden od razburjenih zborovalcev. V tistem trenutku pa stopi mednje kurir, katerega je poslal previden bohinjski kmet iz Polj. Ta ni hotel slepo verjeti propagandi in se je prišel osebno prepričat na Jesenice, če so res že vse Jesenice v hosti, kakor so v Bohinju govorili. Ko se je prepričal, da ni na tem niti pičice resnice, kar so v Bohinju govorili, se je s prvim vlakom vrnil v Bohinj in preprečil, da Bohinja ni zadela ista usoda kot nekaj dni pozneje Dražgoše. Ko je prišel domov, je v naglici razposlal na vse strani kurirje, ki so prebivalstvo obvestili o resničnem položaju in s tem preprečili pogin Bohinja.«

»Čez nekaj dni so Nemci obkolili vsako vas posebej in polovili nekaj udeležencev shoda. Fantje so mnogo prestali po begunjskih celicah in bunkerjih, vendar so bili kasneje na močno intervencijo nekega vplivnega nemškega prijatelja Bohinja izpuščeni iz zaporov.«

F. Konobelj in I. Jan te ‘akcije’ po Gorenjskem vzneseno poimenujeta z ‘decembrsko vstajo’, ko so možje in fantje množično in navdušeno zapuščali svoje domove, tako da so bili celo Nemci, »ki se niso takoj zavedli, zbegani«, zapiše Konobelj. I. Jan pa je še bolj poetičen: Le vkup, le vkup uboga gmajna … naslovi poglavje o ‘decembrski vstaji’. In ta ‘uboga gmajna’ bi po krivdi komunistov skoraj vsa pomrla po begunjskih zaporih.

OF si je izmišljala vedno nove načine, da uveljavi svojo moč. Njeno vodstvo je npr. zapovedalo, da 1. decembra 1941 ob določeni uri ne sme nihče na cesto. Zakaj? Verjetno zato, ker so hoteli preizkusiti svoj vpliv na prebivalstvo in preveriti, kako deluje komunistična obveščevalna služba; če pa bo treba, bodo padali pod partizanskimi streli ‘izdajalski neposlušneži’, so še zagrozili.

Isti dan so po posameznih krajih v okolici Kranja postrelili več Slovencev, tako imenovanih ‘izdajalcev’. In spet so dali Nemcem povod, da so postrelili nekaj žrtev iz zapora v Begunjah. Če pa jim je kdo to očital, so vsakega zavrnili: »Žrtve morajo biti!« Valentin Markež se je sčasoma prepričal, da pada vedno več nedolžnih in čisto nepotrebnih žrtev, »brez koristi za narod, za večjo čast in slavo Moskve«.

Da je temu tako, je Markež uvidel, ko so Nemci slučajno ujeli Giorgiona A., člana komunistične občinske uprave s Koroške Bele, ko se je vračal iz Ljubljanske pokrajine. »Njegove zadnje besede pred usmrtitvijo so bile: ‘Živela Moskva!’ Torej ne: ‘Živela [Stran 034] Jugoslavija!’ ali ‘Živela Slovenija!’ temveč: ‘Živela Moskva!’«

Komunističnih izzivanj ni konca in kraja. 17. aprila 1942 ob eni uri popoldne sta počila v bližini občinske hiše na Jesenicah dva strela. Pod njimi se je zgrudil smrtno zadet nacistični jeseniški župan Karel Luckmann, ki so ga postavili Nemci potem, ko so bili odstavili Markeža. Partizan, ki ga je ustrelil od zadaj v vrat, je lahko skoraj nemoteno zbežal. Kaj bo temu sledilo, so dobro vedeli tudi komunisti.

»To je smatral jeseniški gestapovski krvolok Druschke za strašno izzivanje,« poroča Markež. »Zagrozil je, da bodo to Jesenice drago plačale. In res, že prihodnji dan, v soboto popoldne, so nabiti lepaki naznanjali, da bo 50 nedolžnih ljudi moralo dati življenje zaradi uboja Luckmanna. V nedeljo opoldne so jih z avtobusom odpeljali preko Jesenic na Koroško. Nikdo jih ni več videl, niti slišal o njih.«

»Ta uboj je dal tudi povod, da so Nemci pričeli seliti svojce tistih, ki so odšli v gozd, in tistih, katere so Nemci v Begunjah postrelili. Zopet so pridrveli avtomobili na Jesenice in odpeljali slovenske ljudi v stradež, zopet so lahko ropali in odvažali težko zasluženo in prihranjeno imovino. Zopet so drdrali avtomobili na Koroško in dalje v Avstrijo.«

Markež je prepričan, da so komunistično izzivanje tudi različne diverzantske akcije partizanov, npr. požig železniškega mostu v Mostah pri Žirovnici. »Po kratkem mostu prečka železnica sotesko Završnice v Mostah. Jugoslovanska vojska ga ob umiku razstreli. Nemci ga popravijo, opro z lesenim opornikom. Partizani napadejo ta most in ga zažgo. Nobenemu Nemcu se ne skrivi las. Most je v nekaj dneh popravljen. 29 Slovencev – enemu izmed tridesetih se tik pred smrtjo posreči uiti – umrje pod mostom nasilne smrti. Na očitke, da most ni bil vreden 30 človeških življenj, ker se s tem okupatorju ni napravila nikaka škoda, odgovarjajo partizani: ‘Računali smo najmanj na petdeset žrtev! Žrtve morajo biti!’ Kdo pa jih doprinaša? Oni ne, žrtve so drugi.«

»Proti koncu junija l.1942 se gestapovcem posreči, da pridejo na sled centrali osvobodilne fronte na Hrušici. Ta je bila v Pajerjevi, nekdanji Majšnekovi gostilni. Sledi aretacija gostilničarja in gostilničarke. Pri preiskavi najdejo nekaj odej, katere so partizani 14 dni prej odnesli iz bolnišnice na Javorniku. Pajerja v Begunjah strašno mučijo, aretacije na Hrušici so na tekočem traku. Nekega jutra se znajde obkoljena od nemškega vojaštva. Slede hišne preiskave po vseh hišah. Za vsako malenkost, ki jo najdejo, aretirajo lastnika. Pol Hrušice je v zaporu, krivi ali nekrivi. Ljudje so skrajno vznemirjeni zaradi usode aretirancev.« In kaj storijo hrabri borci OF za osvoboditev Hrušičanov?

»Prihodnji teden oddajo partizani na neki nemški avtomobil nekaj strelov. En Nemec je ranjen: voda na Druschkejev mlin … Ne mine 48 ur, ko pripeljejo 40 Hrušičanov iz Begunj in 40 mož in fantov leži s prestreljenimi glavami na Belem polju, nekaj minut izven vasi, na kraju, kjer je bil napaden nemški avto. Za enega Nemca 40 Slovencev … Poleg tega so družine pobitih izseljene v razna taborišča v Nemčijo. Pa kaj je to komunistom mar? Žrtve morajo biti!« Po pričevanju današnjih Hrušičanov je bilo med žrtvami veliko mladoletnih fantov, najmlajši je imel šele 15 let; med žrtvami so bili tudi štirje bratje; jokali in moledovali so, češ da so popolnoma nedolžni.

Figure 22. Portal Ruardove graščine Stanko Klinar

[Stran 035]

L. 1947 je eden od treh partizanov, ki so streljali na nemški avto, prišel opit na neko prireditev na Hrušico, še vedno v partizanski uniformi, okrašeni z odlikovanji. Tega dogodka se spominja ena od nastopajočih Rina Kavalar por. Oblak (1926). Nobeden od prisotnih ga ni poznal. Vedno bolj se je širokoustil in izjavil: »Bili smo trije, zato smo si takrat upali streljati.« »Zakaj pa ste streljali?« se kar naenkrat zdrami ves prireditveni prostor. »Bila je revolucija! Hoteli smo, da bi Slovenci zasovražili Nemce!« Kot da jih ne bi! »Dragica, ali vidiš tistega, ki je kriv smrti tvojih štirih bratov?« zakliče Rinin stric Dragici in zgrabi partizana za ovratnik. »Izdajalci, naredili ste toliko gorja, da se Hrušica nikoli ne bo opomogla,« kričijo vanj vsi vprek. Partizan seže po pištolo in jo nameri stricu na čelo. Tedaj plane v partizana Rina, toda v trenutku ga zgrabi nekdo od zadaj in ga odvleče ven.

Poleti 1942 Nemci gonijo mlade ljudi poleg v že omenjeni Volksbund, še v tako imenovano Wehrmannschaft, nemško vojaško organizacijo, v Krieger – Bund, v Hitler – Jugend, v Kultur – Bund. V Volksbundu so skoraj vsi razen Markeževih sinov in hčerke in s tem izgubijo celo pravico do šolanja. Nemci pošiljajo mlade fante in dekleta na Koroško za najrazličnejša dela. Delavstvo se mora javljati na najrazličnejše pozive. Markež z grenkobo ugotavlja, da se »nemštvo čuti močno in edino kot še nikoli, Slovenci pa ponižani, razdvojeni, kot še nikoli«. Človek bi pričakoval, da se bodo vsaj mladi množično priključevali osvobodilni fronti. Vendar se niso. Ljudstvo je začelo počasi spoznavati njen pravi značaj in namen.

»Mnogi iz gozda bežijo. Partizanska raja v gozdu – politkomisarji in komandanti seveda ne – je bosa, strgana, ušiva, lačna. Pobegi se množe.« Nekateri ubežniki ali partizanski ujetniki so prostovoljno, nekateri pa prisilno, izdali nemškim gestapovcem vse podrobnosti: pri katerih kmetih, v katerih senikih so partizani nočevali, kje so dobili hrano, bodisi zlepa bodisi zgrda. In nemški krvoloki spet divjajo: ropajo, požigajo, ubijajo. Velikokrat so bili med žrtvami idejni nasprotniki partizanov. Na ta način so se spet oni okoristili z divjanjem Nemcev, hkrati pa so žrtve svojcev pridobili za svoje ideje.

Partizani so se lahko pred nemškimi hajkami nemoteno umaknili. »V službo gestapa namreč vstopajo največje propalice, katere nekoč nihče niti pogledal ni,« se jih spominja Markež. Ti so obveščevalci partizanov na eni, gestapovcev na drugi strani. Tudi kadar so bili partizani izdani, so se v »devetindevetdesetih in sto primerih lahko nemoteno umaknili, ker so bili po svojih zaupnikih, katere so vedno imeli med gestapovci, pravočasno opozorjeni o vseh podvigih, naperjenih proti njim«.

Ker pa je število ubežnikov iz gozda naraščalo in je začela disciplina kljub terorju padati »je bilo treba poleg propagande začeti tudi z nasiljem in strahovanjem lastnih ljudi«. Janez Tavčar, »izza mladih nog navdušen komunist, je med prvimi odšel v gozd. Zaradi ozeblin na nogah se je prišel zdravit domov. Še preden se je vrnil v gozd, ga je policija odpeljala v Begunje. Kaj je tam doživel, ni znano. Dejstvo je, da se je živ in zdrav vrnil domov in se mirno sprehajal po Jesenicah. Nekega majniškega večera, ko je bil na vrtu, počita dva strela in ranjenega Tavčarja odpeljejo v bolnišnico bratovske skladnice na Javorniku, kjer se zdravi. Neke noči potrkajo partizani na vrata bolnišnice, zahtevajo vstop, prisilijo nočnega strežnika, da mora pokazati, kje spi Tavčar. Strel je počil ponovno. Šinil je skozi usta v glavo in žrtev se je zbudila na onem svetu. Komunistična propaganda razglasi, da je izdal slovenske koroške kmete, ki so skrivali partizane, da so jih Nemci pozaprli in izselili z njihovih domačij v Nemčijo«.

Bežno smo opisali prve začetke nastajanja partizanstva v jeseniško – radovljiškem okraju ter trpljenje ljudi pod kljukastim križem na eni strani ter srpom in kladivom na drugi. Čim bolj je slabela moč Nemcev, tem bolj je bilo očitno nasilje komunistov. Toda o tem kdaj drugič. Danes bi bilo morda zanimivo zvedeti le še to, s kakšnimi podlimi načini, ki so se jih posluževali komunisti, so se hoteli znebiti najprej Valentina Markeža: bil je preveč vpliven, načelen, pošten, pokončen in zaveden Slovenec in dosleden kristjan. Tudi zato so se ga morali lotili premišljeno.

4.1.4. Nekdanji župan v krempljih komunistov

Takoj po ustanovitni OF so dobili nekateri vplivni člani SLS povabilo na sestanek na Blejski Dobravi, da se pridružijo organizaciji OF. Na tem sestanku, 22. junija 1941, so sodelovanje odklonili, takoj zatem pa so razglasili Markeža, Arneža in Bertonclja za izdajalce slovenskega naroda! Konobelj [Stran 036] poroča: » 22. junija je bil na Blejski Dobravi sestanek, katerega so se udeležili že znani jeseniški izdajalci: Arnež, Markež, Bertoncelj ter policijska komisarja Hartman in Hofer.«

Kljub grožnjam je Markež tudi odklonil vpis družine v nacistično organizacijo Kärntner Volksbund, ker bi s tem postali državljani Nemčije. Poleg stalne nevarnosti, da družino izselijo v Srbijo in zaplenijo premoženje, so bile družini vzete vse državljanske pravice in dolžnosti. Šoloobvezni otroci niso bili sprejeti v osnovno šolo in starejša sinova sta upravičeno odklonila poziv na nabor za nacistično vojsko. Po drugi strani so se s tem uprli tudi vsem nemškim vabam in obljubam.

Prvo leto vojne komunisti še niso upali javno pobijati tako vplivnih ljudi kot je bil predvojni jeseniški župan, ker so jih ljudje poznali kot dobre in poštene. Zato so se ga lotili na zahrbten način. Tega se Markež spominja takole:

»V decembru l. 1941 so poslali k odstavljenemu županu odposlanca, komunizmu blizu stoječega voditelja Jugoslovanske strokovne zveze, tovarniškega delavca Al. Pukšiča z vabilom, da pristopi v OF. Zahtevali so tudi, naj denar, katerega on zbere, odda skupni blagajni. Prvo kot drugo je odklonil iz zgoraj navedenih razlogov. Opozoril je tudi Pukšiča, da naj bo previden in naj se ne zanese na komuniste. Pukšič mu je hotel imenovati imena sodelavcev v OF, kar je pa vabljeni odklonil z motivacijo, da ne mara vedeti za nobeno ime, ker bo vsa stvar prišla sigurno na dan in on noče dati nobene možnosti komunistom, da bi ga mogli obdolžiti, da je on koga izdal. Ko je odposlanec videl, da ne opravi nič, je odšel.«

Prve dni januarja l.1942 so v Begunjah ustrelili več mladih »pobičev, starih od 16 do 18 let. Med zaslišanjem so jih Nemci grozno mučili. Posebno Okrožnikovega iz Javornika so strahoviti pretepali. Tem fantom pa je Pukšič na sejah natančno poročal o vsem, tudi o razgovoru z županom. Dečkom so bila znana tudi imena drugih aktivnih delavcev v OF, razen komunističnih, ki so se spretno skrivali in tiščali v ospredje boja in nevarnosti druge ljudi, dasiravno so vrhovno oblast imeli oni.«

O tem nas lahko med vrsticami prepriča zelo skopi zapis Ivana Jana iz zgoraj omenjene knjige: »Decembra 1941 je organizacijo OF na Gorenjskem zadela huda izguba. Zaradi neprevidnosti nekega mladinca je sovražnik zvedel za organizacijsko omrežje in zaprl veliko političnih delavcev. To, skoraj nenadomestljivo izgubo in vrzel, ki je s tem nastala, so pozneje in le s težavo izpopolnili novi ljudje.« Ne vpraša pa se, kdo so tisti, ki so izpostavili »mladinca«, kdo pa je ostal na varnem v ozadju. Morda pa so bili zaprti tudi tisti politični delavci, ki se jih je hotela OF znebiti?

V noči od 12. na 13. januar so aretirali Pukšiča in njegova dva sinova, nekaj krščanskih socialistov, voditelja Narodne napredne stranke in delavca Jugoslovanske strokovne zveze, opoldne pa še Valentina Markeža, ki o tem poroča sledeče:

»Pri zasliševanju imenovanega je stavil šef jeseniškega gestapa kot prvo vprašanje, kaj sta govorila tega in tega decembra s Pukšičem. Ker mu zaslišani ni hotel dati nikakega pravega odgovora, mu je gestapovec sam povedal. Pristavil pa je tudi, da ve, da je sodelovanje z OF odklonil, kar ga pa ne opravičuje, ker Pukšiča ni naznanil. Če se za Markeža ne bi zavzela dva, pri Nemcih uvaževana vodilna uradnika KID, bi bil šel kot mnogo drugih – skozi dimnik v Dachau; sežgan bi bil v krematoriju.«

Še dalje so se vršile aretacije in to samih naprednih ljudi. Razen Pukšiča in sinov, ki so ga v zaporu v Begunjah strahovito pretepali, so drug za drugim šli v zapor in naprej v Dachau. Pukšiča je iz zapora rešil njegov svak, zagrizen nacist v Celovcu.

»In komunisti so upravičeno triumfirali. Odstranjenih je bilo zopet nekaj ljudi, ki bi si mogli nekoč lastiti zasluge in zahtevati del oblasti,« je prepričan Markež.

»Glede nekdanjega župana se jim njihov naklep ni posrečil. Zato so v nekem obratu v KID po svojem eksponentu izjavili: ‘Ko bo prihodnjič aretiran, bomo mi poskrbeli, da ne bo prišel več iz zapora.’ Pukšiča so proglasili za izdajalca, čeprav je on in vsa njegova družina do konca vojne vneto delal za OF. Po vojni so ga partizani zaprli. Verjetno ga je rešil njegov sin, ki je kot ubežnik iz nemške vojske odšel v partizane in postal kapetan.«

Markeža se je bilo treba na vsak način znebiti. Njihovemu cilju, socialistični revoluciji je bil preveč nevaren. Toda stvari so se lotili previdno. Najprej je treba uničiti čast in poštenje žrtve. »Za dosego tega namena jim ni bilo nobeno sredstvo preogabno, nobena laž prenesramna,« je kasneje ugotavljal Markež.

[Stran 037]

»Avgusta 1942 sta iz glavne partizanske postojanke v karavanškem pogorju nad Jesenicami pobegnila dva uglednejša partizana. Javila sta se jeseniškim gestapovcem in jim prostodušno izdala vse, kar sta vedela o partizanih, in kasneje se je izkazalo, da sta bila dobro informirana. Povedala sta imena mnogih Jeseničanov, ki so jih imeli komunisti namen likvidirati, med mnogimi drugimi tudi Valentina Markeža. Po zaslišanju ju je gestapo odpravil na delo v Avstrijo.«

Figure 23. Kapelica na Kalvariji – Obnovili jeseniški skavti Stanko Klinar

Policija je prizadete o tej nameri obvestila, kakšnih varnostnih ukrepov pa ni podvzela. Markež je vse to imel za nemško zvijačo in intrigo. Zakaj le naj bi se Nemci kar naenkrat zanimali za njegovo varnost, saj so ga še januarja hoteli poslati v koncentracijsko taborišče? Morda pa ga hočejo Nemci z lažjo o partizanski likvidaciji pridobiti zase?

Kljub temu, da je vedno bolj spoznaval podlost komunističnega sistema, Markež ni mogel razumeti, zakaj naj bi ga komunisti hoteli likvidirati. Saj vendar nikoli ni nič žalega storil, je vrtal po sebi, nikogar izdal, ni klonil pred nemškim pritiskom in se ni vpisal v nacistični Volksbund, nikoli pozdravil s hitlerjanskim pozdravom, temveč še vedno zbiral prispevke in na najrazličnejše načine podpiral žrtve nemškega divjanja.

»Skoraj se za vso zadevo ne meni več, ko sredi oktobra izve, da so po Jesenicah raztroseni letaki, ki ga dolžijo narodnega izdajstva. Tam more črno na belem čitati, da je največji izdajalec, ki izdaja najboljše Slovence gestapu, ker se jih hoče iznebiti, saj ve, da bo kmalu vojske konec in hoče še naprej tlačiti ubogo ljudstvo.«

Na letaku je bil tudi naveden dan, ko naj bi bil imel sestanek z gestapovcem Zwickom skupaj s podžupanom P. Arnežem, mesarjem in posestnikom M. Zavrlom in tesarskim mojstrom I. Petkošem. Na tem sestanku naj bi bili ustanavljali belo gardo. »Hrabra partizanska vojska pa bo že poskrbela, da ga bo spravila na oni svet.« Markež gestapovca sploh poznal ni, Petkoš obe vojni leti in še prej ni prestopil praga županove hiše, z Zavrlom pa najmanj pol leta ni govoril.

Laž je bila preveč očitna, da bi ji ljudje nasedli. »Zato komunisti hitro vržejo med Jeseničane vest, da ta letak ne izvira od OF, ampak da so letak izdali Nemci, da ustvarijo novo intrigo. O tem so govorili tako prepričevalno, da je bil župan skoro prepričan, da je to res, toliko bolj pa drugi.«

»To upanje se je čez nekaj dni razblinilo, ko obišče župana njegov prijatelj, ki mu pove, da so mu partizani ob priliki, ko so mu izropali hišo, očitali izdajstvo, prav tako tudi tistim, ki so bili omenjeni na letaku in vsem grozili s smrtjo. Sedaj ni bilo nikakršnega dvoma več o tem, toliko manj pa še potem, ko se je iz gozda izvedelo, da so partizani obravnavali letak pri svojih političnih urah. Razširili so ga po vsej Gorenjski, Bohinj pa naravnost zasuli z njim.«

»Vendar se je tudi v gozdu našel poštenjak, ki je za sedaj preprečil umor,« mu je Markež hvaležen. »Ta mož se je pisal Franc Jerala, star član rdeče organizacije. Ker ga je gestapo iskal zaradi poslušanja nedovoljenih tujih radijskih postaj, je v zadnjem trenutku ušel skozi okno v gozd. Komunisti so mu v gozdu zaupali važne zadeve. Na nekem službenem potu pade v zasedo, ki so jo postavili jeseniški gestapovci pod vodstvom izdajalca Jožeta Jerama, imenovanega ‘Tom Mix’. Ta ‘Tom Mix’ je bil največji [Stran 038] jeseniški delomrznež, tat, tihotapec, pravi ničvrednež. Ves čas svojega življenja navdušen rdeč, skrajni levičar. Ob izbruhu vojne je pobegnil v Avstrijo z obljubo, da se ne vrne prej, preden se mu ne posreči obglaviti Hitlerja. In samo s Hitlerjevo glavo v vreči se bo vrnil. Pa se je vrnil kot nacist, stopil v službo gestapovcev in lovil svoje prejšnje tovariše in znance, ki so bili v gozdu. Ti so se namreč zaradi okupatorja, ki jih ni poznal, lahko precej svobodno gibali.«

»Gestapovec-lopov ‘Tom Mix’ je ob aretaciji Franca Jerala najprej oklofutal, oklofutal svojega delavskega in partijskega prijatelja,« Markež ne more pozabiti. »Jerala so odvedli v Begunje, kjer je pretrpel vse muke zasliševanja. Ker je užival med svojimi ljudmi velik ugled, mu je gestapo ponudil življenje za ceno, da stopi v njegovo službo. Odgovori, da se mora o tem pogovoriti s svojim bratom. Gestapo ga izpusti za eno noč. Če ne sprejme njegove ponudbe, se mora vrniti, drugače mu pobijejo gestapovci družino, ženo in sina, ki sta bila zaradi njegovega bega v gozd izseljena v Nemčijo.«

»Jerala pride na Jesenice k svojim sorodnikom. V pogovoru pove med drugim tudi to, da je preprečil likvidacijo župana. Na politični uri v gozdu se je bil zanj postavil, češ da ni izdajalec, saj ga vse pozna kot narodno zavednega moža, ki je podpiral in podpira potrebne družine – žrtve nemškega nasilja … Napiše še pismo ženi in sinu, v katerem naroča sinu, naj ne hodi v hosto! In odide v Begunje, kjer ga Nemci ob prvi priliki ustrelijo.«

V Konobljevi knjigi najdemo o njihovem poštenem soborcu Francu Jerali pod njegovo fotografijo le rojstni podatek s pripisom, da je bil »zaveden delavec in se je zavestno udeleževal vseh stavk in delavskih manifestacij. V partizane je vstopil 25. 11. 1941. Padel je kot kurir 28. 4. 1943 v Logu nad Škofjo Loko«. Katerim podatkom naj torej verjamemo?

In kaj se je zgodilo z izdajalskim Jožetom Jeramom? Nedolgo zatem se je pri čiščenju pištole po nesreči sam ustrelil v srce in na mestu je bil mrtev, kot ve povedati Markež.

Zdaj si morda lažje predstavljamo pod kakšnim pritiskom je živel Valentin Markež in njegova družina. Z vsakim dnem je pritisk gestapa in komunistov samo naraščal. Decembra 1943 so na domu ustrelili Ivana Petkoša, tesarskega mojstra in obrtnika. Novo leto 1944 se je pričelo z ubojem uglednega Franca Bertonclja, posestnika in tovarniškega delovodja, ki je od mladih nog sodeloval v katoliških prosvetnih, telovadnih in delavskih organizacijah. Dobra dva meseca zatem so nekaj metrov pred domom ustrelili Petra Arneža, tovarniškega delovodja, nekdanjega podžupana in načelnika socialnega odseka jeseniške občine. Zdaj se umori vrstijo drug za drugim … tudi sredi belega dne, vsem na očeh. O njih bomo spregovorili v katerem od prihodnjih člankov.

Najbolj naivnemu bralcu bo jasno, da je po teh umorih naslednji na vrsti za odstrel Valentin Markež. To vedo vse Jesenice, to se ve tudi v hosti. Mnogi znanci, prijatelji in sorodniki so mu prigovarjali, naj se umakne na Koroško. Zadnja, ki je opozorila Markeževo ženo o smrtni nevarnosti, je bila šolska sestra Jelena Vilman. »Naj Valentin takoj pobegne,« ji je prišepnila pred cerkvijo. S težkim srcem je v to privolil, toda zdaj resnično ni mogel biti več tako naiven, da bi se spraševal, zakaj naj bi ga ustrelili. Jeseni 1944 odide na Koroško, dva sinova pa k domobrancem v Poljansko dolino, najprej eden, zadnje mesece vojne še drugi.

Prve dni maja družina odide z Jesenic k znancem na Koroško, konec l. 1945 se preselijo v begunsko taborišče Peggetz pri Lienzu na Tirolskem. V novembru 1946 pa so taborišče Peggetz preselili v taborišče Spittal ob Dravi, kjer so se slovenski begunci združili s tistimi iz ostalih taborišč. Markež je od prvega dne sodeloval v obeh taboriščih pri civilni upravi. V tem času sta skupaj z jeseniškim delavskim organizatorjem Albinom Gaserjem napisala zgodovino medvojne Gorenjske in delček te sta v pričujočem članku razgrnila tudi pred nas.

Markežev najstarejši sin Ivan (1920) je bil kot domobranec vrnjen iz Vetrinja in umorjen v Škofji Loki, drugi sin Tinko (1921), kemijski laborant v KID, je zbolel že na Jesenicah in umrl v begunstvu na Koroškem. Tretji sin Jože (1924) je tik pred vrnitvijo domobranskega transporta zvedel za resnico in ostal na Koroškem. Tako je družina brez najstarejših dveh sinov prišla v Argentino 5. februarja 1949 s skupino 800 Slovencev. Naselila se je v velikem Buenos Airesu. Oče se je zaposlil kot delavec v tekstilni tovarni, po upokojitvi pa s pomočjo sinov ustanovil svojo kokošjerejo CARNIOLA.

[Stran 039]

Po prihodu v ta tuji svet se je vključil v že obstoječo slovensko skupnost. Bil je v glavnem odboru SLS v begunstvu in odborih Društva Slovencev, zdaj Zedinjena Slovenija. Po kratki bolezni je umrl l. 1972. Njegovo hčerko Mijo (1923) so kot izredno požrtvovalno in odlično učiteljico spoznali že otroci v koroških taboriščih, potem pa teh otrok otroci in nekateri vnuki v sobotnih slovenskih šolah v San Justu, pozneje pa na Pristavi do njene smrti l. 1998. Tudi zaradi takih žena in učiteljic moremo danes govoriti o ‘argentinskem čudežu’.

Ena od sorodnic Valentina Markeža ga ima v najlepšem spominu. »Moj stric je bil človek, ki mu danes ne poznam enakega. Enostavno se ga ne da primerjati z nikomer, tako izjemen človek je bil. Neprimerljiv. Vedno mi je hudo, če pomislim, da so najboljši ljudje morali zapustiti domovino ali umreti. Če bi danes imeli med slovenskimi politiki samo nekaj takih mož, kot je bil moj stric, položaj v Sloveniji ne bi bil tak, kakršen je. Načelni, pošteni in v vseh pogledih nepokvarjeni so tudi vsi njegovi otroci. Nas so v Sloveniji pokvarili, izkrivili, naučili so nas prilagajati in pretvarjati. Oni pa so vedno ostali pokončni.«

Figure 24. Farna cerkev z Murovo Stanko Klinar

»Ko sem bila v Argentini, sem nekoč prisustvovala pouku svoje sestrične Mije in še danes ne morem pozabiti, s kakšnim žarom in zagnanostjo je poučevala. Kakšno leto po njeni smrti, l. 1998, so se njeni učenci iz pevskega zbora, ki je gostoval po Sloveniji, želeli ustaviti v rojstnem kraju svoje pokojne učiteljice. V jeseniški cerkvi so peli pri maši, darovani zanjo, po maši so priredili še koncert in obiskali Mijine sorodnike na Jesenicah.«

»Nikoli si nisem mogla predstavljati bolečine, ki jih je spremljala v begunstvu. Njihovo domotožje je bilo še toliko hujše, ker so kljub največji ljubezni do domovine morali bežati, domovina pa jih je obsodila kot izdajalce in zločince. Po obisku l. 1992 mi je bilo ob slovesu neizmerno hudo. Ne zaradi slovesa, ampak ob misli: Ti ljudje so še danes pregnanci, stric in teta sta umrla, ne da bi lahko kdaj obiskala Slovenijo, jaz pa se lahko vračam domov. Kakšna krivica se jim je zgodila!«

Podobne misli so spreletavale letos pomladi urednico Informativne priloge Zaveze Blažo Cedilnik, ko je poslušala mlade pevce iz Mendoze. »Spomnila sem se sto in stokrat prežvečene izjave narodnega heroja: Najboljši so padli. Ni res, najboljši so odšli v Argentino. Tisti, ki so imeli Slovenijo najraje. In tam privzgojili svojim otrokom in vnukom neskončno ljubezen do Slovenije. In tam so naredili novo Slovenijo. Iz srca. Kajti naša Slovenija je Slovenija z napako. Mi vsi smo Slovenci z napako. Kajti nas so vzgajali čisto drugače.«

Podobne misli kot Blažo Cedilnik velikokrat prešinejo tudi mene. Morda pa smo res Slovenci z napako? Srečujem se z ljudmi, ki so jim bila vojna in povojna leta eno samo trpljenje in preganjanje; ki jih je večdesetletni komunistični totalitarizem zaznamoval s poniževalno opredeljenostjo manjvrednih ljudi brez moralno političnih kvalifikacij, čeprav se je takih ‘kvalifikacij’ vsak pošten človek sramoval. Mnoge so vnebovpijoče krivice oropale osebnega dostojanstva in pristne ljubezni do samega sebe in domovine, ki so ji bili s svojim delom in zadržanjem v vsem zvesti in bi jim morala zvestobo vračati.

Toda kaj se danes dogaja? Nekateri še naprej molčijo, prenašajo krivice in se sprijaznijo z dejstvi, kakršna so. Mnoge je še vedno strah: ene zaradi preteklosti, druge zaradi zastrašujoče, brezizgledne sedanjosti, ki koplje grob našim otrokom in vnukom. Ali ni najbolj enostavno, da se večer [Stran 040] za večerom udobno zleknemo v naslanjač pred televizijo in dopuščamo, da nam perejo možgane. Slovenija z napako poraja tudi Slovence z napako.

P.S. Zaradi počitnic in dopustov sem napisala članek že junija. Istočasno sem v pismu prosila Joža Markeža iz Argentine, sina nekdanjega župana, naj mi še on o sebi, o svojih starejših dveh bratih in pokojni sestri napiše pričevanjsko zgodbo njihove mladosti, zaznamovane z vojno, revolucijo in izgnanstvom. Zelo mu bom hvaležna tudi za njegove osebne spomine na očeta. Še preden mi je utegnil odpisati, je sorodnikom in znancem na Jesenicah in v Ljubljani telefoniral, kako vesel je bil mojega povabila, pa tudi tega, da je v junijski številki Zaveze lahko prebral članek, ki opisuje dogodke in ljudi z njegovih rodnih Jesenic.

En dan zatem, ko je svojemu znancu Rihtarjevemu Francetu iz Ljubljane to sporočil, je nenadoma umrl. Čeprav se nisva poznala, tudi dopisovala si nisva, me je njegova smrt do neke mere pretresla. Ali sem bila žalostna, da je spet eden od mnogih zvestih in poštenih Slovencev svoje življenjsko pričevanje odnesel s seboj v grob? Morda, vendar je Božja previdnost hotela, da je Jože svojo življenjsko zgodbo v najpopolnejšem smislu dokončno razgrnil pred Bogom in svojim Sodnikom. Morda pa mi je ob njegovi smrti težko tudi zato, ker smo Slovenci osiromašeni za dobrega in poštenega človeka, domoljubnega rojaka na tujem.

4.2.1.

Prevedel Brane Senegačnik

5.1.1.

Na pobudo Nove Slovenske zaveze so se njeni člani in nekateri še živi nekdanji mladci odločili, da obnovijo grob prof. Ernesta Tomca na ljubljanskih Žalah. V soboto, 25. maja, so se udeležili maše za profesorja in njegove nekdanje učence, ki jo je bral v cerkvi Vseh Svetih kaplan pri fari Sv. Križa. Po maši je duhovnik blagoslovil obnovljeni grob. Po blagoslovu sta bili prebrani naslednji dve besedi.

5.1.2.

Prof. Ernest Tomec in mesec dni kasneje prof. dr. Lambert Ehrlich in Viktor so pokopani na tem koncu Žal zato, ker so leta 1942 samo do sem segali grobovi. Njihovih grobov ni težko najti. Ležijo blizu glavne aleje in namesto da bi zavili desno proti spomeniku avstrijskim vojakom, umrlim v zadnji vojni, se obrnemo v nasprotno stran in smo že po dvajsetih metrih na kraju. Vzhodno je bil takrat in je še vedno konec italijanskega vojaškega pokopališča, proti severu in zahodu pa se je širil travnik, ki ga je obdajal zid. Spominjam se pogreba 18. marca 1942. Pokopavali so Frančka Župca, žrtev vosovskega umora. Bil je predsednik študentske organizacije, ki ni nikoli delovala, ki pa jo je italijanski okupator formalno zahteval, da bi univerza v Ljubljani lahko ostala. Bilo je kar nekaj govorov na grobu, nič se ni videlo, samo množica pogrebcev. Meni z bratom je postalo dolgčas in sva se odpravila po travniku kar po celem proti zahodnemu vogalu pokopališkega zidu. Tam sva od daleč videla ljudi ob svežih grobovih, polagali so cvetje, prižigali sveče. Ko sva prišla zraven, sva prepoznala našo šiviljo, doma iz Borovnice. »Kaj pa vi, gospa?« sva jo vprašala. »Mojega moža so ustrelili. Tukaj je pokopan.« Bil je eden od talcev, ki so jih postrelili Italijani zaradi partizanskega napada na železniški most pri Preserju. Na lepem je vsa solzna dvignila roko in s prstom pokazala proti množici na našem pogrebu in rekla: »Tam pa pokopavajo izdajalca, ki je kriv za njegovo smrt.«

Figure 25. Tine Velikonja pojasnjuje zgodovino groba profesorja Ernesta Tomca Franc Popek

[Stran 042]

Tam talce, tukaj pa so pokopavali žrtve vosovskih morilcev, tistih, ki niso imeli družinskih grobov, ker niso bili iz Ljubljane. Kikelj in Župec sta bila Štajerca, Echrlich izpod Sv. Višarij, Rojic iz Vipavske doline in podobno. Med njimi se je znašel tudi Tomec, ki je umrl ravno v tistem času. Nasproti njegovega groba je bil grob Jaroslava Kiklja, po Plečnikovem načrtu je na postavku počival bel jagenjček. Zraven je bil pokopan Župec, diagonalno od Tomčevega groba pa Ehrlich in Rojic. Ko so leta 1944 prekopavali turjaške žrtve, umorjene v Velikih Laščah, so jih nekaj prepeljali in pokopali tukaj. Ležijo v naslednji vrsti proti severu: Tone Perne, poveljnik dobrepoljskih vaških stražarjev, ima značilno kapelico, zdravnik dr. Ludvik Kožuh je imel do nedavnega samo komaj vidno ploščo, po smrti njegove žene pa so mu postavili nagrobnik, zraven leži sodnik dr. Lojze Zalokar, ki se mu je kasneje pridružila tudi žena Vida, sledita brata študenta Ivan in Beno Rožanc iz Loža, zadnji pa je Franci Pograjc, študent, doma iz Celja. Ko so spomladi leta 1946 izkopavali grobove Natlačena z vso družino in grobove žrtev vosovskih ubijalcev, Ehrlicha in Rojica, Župca in še nekaterih v isti vrsti, so začeli tudi s turjaškimi. Kaže, da so prvega izkopali Pograjca. Ko je dejanje opazila vdova po sodniku Zalokarju, je dvignila vik in krik in so izkopavanje ustavili.

Tomec je ostal, ker so ga na srečo pozabili. Kasneje so poleg njega pokopali še njegovo mater in brata. Za vse svete so na teh grobovih vedno gorele sveče in tudi sam sem jo nosil vsako leto. Zato sem tudi lahko opazoval, kaj se z grobom dogaja. Videti je bilo, da nekdo zanj skrbi, vendar bolj slabo. Pred osmimi leti sem opazil celo, kako čistijo nagrobnik in s črno barvo obnavljajo napis. Ko pa smo lani spomladi postavili nagrobnik Ehrlichu in Rojicu, smo opazili, da je Tomčev nagrobnik izginil. Najprej sem mislil, da so ga morda odpeljali na obnovo, ker pa ga po nekaj mesecih ni bilo nazaj, se je Stane Štrbenk pozanimal pri upravi in izvedel, da je grob oddan drugemu najemniku. Trajalo je kar nekaj mesecev, da smo upravo prepričali, da gre za grob pomembnega človeka in da ga ni mogoče kar tako oddati, Tomec je namreč eden redkih med dvesto pričevalci za vero, ki ima grob. Telesa večine drugih ležijo neznano kje. Grob so nam vrnili, novi nagrobnik pa je postavljen po načrtih inž. Franca Popka, uporabljen je pohorski granit. Po Plečniku smo ohranili originalni napis imena in priimka, drugo pa spoštuje prvotne dimenzije. Nova Slovenska zaveza si je zadala to nalogo in obenem začela z nabiranjem denarja. Večina stroškov ni poravnanih, šlo je iz naših rezerv, zato apeliramo na bivše mladce, da pomagajo po svojih močeh.

5.2.1.

Žale, 25. maj 2002

Zbrali smo se za blagoslovitev prenovljenega groba prof. Ernesta Tomca. Ob tem čutimo, da ne bi bilo prav, da bi ta slovesnost šla mimo, ne da bi si postavili vprašanje – za nas, ki smo ga poznali, pa tudi za tiste, ki ga niso – kdo je bil prof. Tomec. Odgovor je tukaj, zapisan na plošči, ki sedaj pokriva njegov grob: veliki vzgojitelj slovenske katoliške mladine. Tisti, ki so ga poznali, so mislili, da bodo s to preprosto in monumentalno izjavo mogli povedati sebi in prihodnosti, kdo je prof. Tomec bil: veliki vzgojitelj slovenske katoliške mladine.

Kako je prišlo do tega, da je prof. Tomec oblikoval svoje življenje v ta lik in to podobo? Ali mu je to bilo v zibelko položeno, ali ga je čas takega poklical? Gotovo je bil Tomec, kot vsak izreden človek, obdarovan, toda takšnega, kakršen se je dvignil v slovenskem prostoru, kakršnega so doživeli sodobniki in kakršen je šel v zgodovino, takšnega je poklical čas. Profesor Tomec je imel to v sebi, da je usmerjal svoj vzgojiteljski poseg tako, kakor so zahtevale razmere, v katerih se je znašla Cerkev in slovenska katoliška kultura. Mislil je, da morajo katoličani registrirati dve bistveni stvari, ki sta določali novi čas. Najprej je bilo tu načelo individualne izbire, ki ga je v katolištvo prineslo tako imenovano mladinsko gibanje in ki je dajalo prednost osebni duhovnosti na račun univerzalne ustanove z njeno doktrino in njenimi splošnimi načeli. Izbira, utemeljena na posamezniku, pa ni nikoli varna pred tem, da zapade v poljubnost, pač po načelu, najprej izbira in potem šele utemeljitev – za utemeljitev pa se ve, da človek, potem ko se je enkrat odločil, nikoli ni v zadregi. Razmere so torej prinesle omehčan duhovni in kulturni prostor, [Stran 043] v katerem je človek bil sicer poklican k prostosti, a je bil hkrati v njem brez tradicionalne zavarovanosti. Druga pa je bila z njo povezana in je iz nje deloma izhajala. Razmere so prinesle namreč tudi to, da je bil krščanski svet, že načet od modernistične korozije, nenadoma tudi neposredno napaden svet. Nič dramatičnega se še ni zgodilo, a je bilo jasno, da je krščanstvo oblegano mesto. Napadle so ga sile, ki so izšle iz evropskega liberalizma, a na nelegitimen način, in so se zato, ko so se enkrat osamosvojile, obrnile proti njemu samemu. Vodila je te sile boljševiška leninska elita, izbrana skupina revolucionarnih profesionalcev, ki so nastopali v dvojnem modusu: s konsekventno koncipirano in rigorozno vodeno organizacijo in z utopično ideologijo. Pred obojim so bili katoličani v podrejenem položaju zaradi svoje bistvene civilnosti in zaradi svoje duhovne in kulturne vezanosti.

Brezhibno koncipirana in monolitno vodena organizacija je komunistom dajala veliko revolucionarno fleksibilnost, utopične napovedi o celostni rešitvi človeka v kontekstu zgodovine pa so neustavljivo vlekle nase široke množice in nič manj šolane ljudi. Prvenstveni predmet napada so bili katoličani, in sicer zato, ker so zaradi inherentne avtonomnosti predstavljali največjo oviro ambicijam totalitarne revolucije. Zgodovina je potem to dokazala: vsi so se lahko umaknili, samo katoličani se niso mogli.

Tomčev odziv na te razmere je bil luciden in izviren. Njegova lucidnost se je pokazala v tem, da je oba aspekta kulturnega položaja zagledal v tako jasnih konturah, da niso dopuščale nobenih utvar. Njegova izvirnost pa je bila v tem, da je za oboje, za konsolidacijo integralne krščanske drže in za boj proti komunistični agresiji, iznašel svojstven način. Ali je bila takšna njegova narava – njegova indoles ali njegov ethos, kot bi rekel stari Heraklit – ali je torej deloval iz sebe, ali pa je njegova rešitev izhajala iz razumetja sil, ki so se grozeče dvigale na obzorju slovenstva in katolištva, je kljub vsemu manj važno kot njegova specifična rešitev. Ta je bila v tem, da se je od dveh možnosti, ki se pred človekom s takšnimi ambicijami nujno pokažeta, odločil za to, kar bomo tu poimenovali z besedo biti. Kaj s tem mislimo, se bo bolj jasno pokazalo, če pomislimo, da bi se po sebi lahko odločil tudi za čisto duhovni in miselni angažma, za zgodovinsko in filozofsko zajetje stanja, za spoznanje, za uvid, za resnico – po sebi bi lahko tudi uvidel, da je treba doseči notranjo trdnost katoliškega sveta z napori čiste refleksije. Toda, kakor so se profesorju Tomcu kazale stvari, je bilo razumetje sveta važno, a še daleč ne tako važno kot obstajanje v svetu. To se mu je zdelo, da zahteva njegov specifični čas.

Tomec je hotel vzgojiti mlade ljudi, ki bodo pripravljeni biti elita – to se pravi, na vzoren način krščansko in katoliško obstajati. To obstajanje je postavil na tri temelje: vera, načela, oblikovalna volja.

V vero so bile vključene tri stvari: molitev, obredi in zakramenti. Na vsaki od njih sta stala dva poudarka: pogostost in intenzivnost. Versko udejanjanje naj bi postalo neločljivi del vsakega dne, vdelano v integralni ritem življenja. Vera naj bi postala način življenja.

Druga važna stvar so bila načela. Na listih, ki jih je zapustil po smrti, stojijo tudi tile stavki: »Kajti duh je, ki vlada, in splošno načelo. Splošnost pojma je tisto, kar duhu daje možnost vlade.« Brez načel je človek igra trenutnih vtisov. Nekje pravi: »Neodvisnost je možna samo, če nas vodi abstraktno načelo.« Za Tomca je načelo edini prostor, ki omogoča duhu normalno delovanje. Načela postavljajo človeka, ker mu zagotavljajo stalnost in doslednost ravnanja in odločanja.

Tretji način Tomčeve postavitve človeka pa je bilo osebnostno obstajanje, morda bi kdo rekel tudi etično ali moralno obstajanje. S tem mislimo dolžnosti, ki jih ima človek do sebe in družbe, na primer do mladčevske organizacije. Na tem področju je imel Tomec resnično impozantne uspehe. Morda je tu mesto, da povemo, da so bili mladci posebni ljudje, zagotovo takih pred njimi ni bilo in čisto lahko, da jih nikoli ne bo. To so bili ljudje, za katere je eminentno veljalo, da hočejo iz sebe nekaj narediti; imeli so ambicijo, sebe izdelati. Notranji vzgon, ki je nosil organizacijo, je zajel vsakega člana s svojo oblikovalno energijo in dajal poseben ton njegovemu odnosu do sebe in drugih. Če začneš danes o tem govoriti, kmalu začutiš, tudi če te vljudno poslušajo, da te ne razumejo – tako je ideja oblikovanja samega sebe izginila iz obtoka. Toda v mladčevskem jeziku je bila žrtev, ki je v središču vsakega samooblikovanja, najobičajnejša beseda. Pri tem ne moremo, da ne bi pomislili, da so se taki ljudje morali spopadati s skojevci, vosovci, oznovci! Kako neenak boj je to bil.

Zgodovina je nato, kakor veste, potekala tako, da so mladci zvečine postali žrtve v [Stran 044] najvišjem pomenu te besede: da so žrtvovali sebe ali svoje življenje. Nekateri so bili pomorjeni že med vojno, drugi – morda 150, morda 200 – pa v moriji po vojni. Vse je bilo tako, kakor da bi se nekaj let pripravljali na to zadnje dejanje. Človek pomisli: kakor da bi bili igralci v nekem še ne povsem doumljenem scenariju.

Profesor Tomec je torej hotel postaviti organizirano skupino mladih ljudi, ki bi mogli kljubovati času s tem, da bi bili, v poudarjenem pomenu te besede, to, za kar so se odločili, da bodo. Ni jih vzgajal za premišljevalce, tuhtavce, umovalce. Ni jih sicer odvračal od misli, a jim je svetoval, naj ji posvetijo le toliko časa in toliko energij, da bodo mogli na bolj utemeljen način biti. Osnovna mladčevska beseda je bila biti. Temu je služila knjižna zbirka Naša pot, kjer so izhajale na primer papeške okrožnice: Immortale Dei, Quadragesimo anno, Divini Redemptoris; kjer so izšle tri Ušeničnikove knjige, Katoliška načela, Dialektični materializem, Obrisi socialnega vprašanja; kjer so izšli Odarjevi Temelji organizacij. Temu je služil tudi tednik Mi mladi borci, ki se je od leta 1936 odzival na dnevna dogajanja v Cerkvi in družbi, doma in po svetu. A vseeno velja, da mladčevska beseda ni bila brati, ampak biti. Če prav pomislimo, je tudi to bila žrtev, vsaj za mnoge: odpovedati se samozadostnosti in razkošju misli in se podati na trdo pot življenja, ki je za mladca pomenila oblikovanje sebe in svojega okolja.

Mladčevsko obdobje je trajalo eno desetletje. To so bila trideseta leta preteklega stoletja. Ko se danes ozremo nazaj, vidimo, da so bili, čeprav so se odločili, da bodo služili, v resnici uporniki.

Uprli so se brezskrbni razprodaji političnih izkušenj in kulturnih vrednot, ki se je dogajala na katoliški levici, in vdiranju radikalne revolucionarne levice v duhovne in kulturne institucije naroda. Uporniki so bili zato, ker je oboje uživalo naklonjenost časa. Lahko bi rekli, da je čas gravitiral v to smer, zato je krščanska misel, ki je vedno, če hoče biti avtentična, v določenem sporu s svetom, v specifičnih tridesetih letih, v mladcih katoliške akcije dozorela v prepričanje, da je prišel čas, ko je obrambo krščanske kulture treba vzeti za poklic. Danes pa tudi že vemo, da so se s tem zavzeli za obrambo človekove normalnosti sploh. Ker pa je bil slovenski svet v tridesetih letih večinsko še krščanski, je profesor Tomec mislil, da bo vzorno krščansko obstajanje elitne katoliške mladine pravi način za boj z zablodami časa.

Figure 26. Prenovljeni grob profesorja Tomca Franc Popek

Kaj pa danes? Ni mi treba pripovedovati, kako sta se slovenski in evropski svet v šestdesetih letih spremenila. Ali še lahko govorimo o slovenskem narodu kot o katoliškem narodu? Ali še lahko govorimo o evropski kulturi kot krščanski kulturi? Danes so se vsa mnoga vprašanja zreducirala v eno samo vprašanje – v zadnje možno vprašanje: ali evropski človek še pristaja na Pascalovo umevanje človeka, da človek neskončno presega človeka; da je človek več kot človek. Ali pa je že dobila dokončno veljavo filozofska formulacija, iz katere izhaja, da je človek natanko to, kar je: bitje v prostoru in času, pokrit od prostora in časa, nič razen tega, kar je v prostoru in času – človek kot sociohistorična entiteta. V to vprašanje so se zadeve s človekom poenostavile – in zapletle.

Tomčev zgledni človek seveda ni izgubil ničesar od svojega pomena in aktualnosti – razen tega, da mu okus, ki obvladuje naš čas, ne dovoljuje demonstracije. Če hoče [Stran 045] kaj pomeniti, mora samo biti, z ničemer drugim ne sme opozarjati nase razen s tem, da je. Zgled ali vzor tudi danes velja. Toda zaradi radikaliziranega človekovega vprašanja to ni več dovolj. Sedaj so potrebne še druge reči. Če je v tridesetih letih še bilo dovolj biti, je danes treba tudi razumeti – ali predvsem razumeti.

Ko ob nedeljah poslušamo v cerkvi berila in evangelije nas, vsaj včasih, obide velika gotovost. Tu berejo stvari, si rečemo, ki niso samo resnične, ampak tudi so: dokazljivo so, nismo si jih izmislili, ampak so prišle do nas že izdelane iz nekega sveta, ki ni naš svet; torej so in nekaj pomenijo, a ne bi mogle nič pomeniti, ko ne bi govorile o nas in o svetu na način, ki se sklada z izkustvom, ki ga imamo o sebi in svetu. Poleg tega so ti stavki povedani tako, kakor da bi bili dokončni. To je torej njihova izrednost: da so resnični, sprejemljivi in – dokončni. Kaj takega ne moremo prebrati v nobenem od besedil, ki jim pravijo literatura – od Grkov pa do danes. In potem, če je cerkev ob zelo prometni ulici, zaslišimo avtomobile, ki vozijo mimo, in se vprašamo, ali ima človek pravico, da se ne ustavi ob nečem, kar je pomembno, prav njega zadevajoče, objektivno, resnično in presežno. Ali ni človek – ali pa kultura in civilizacija – če se ne ustavi in gre mimo, že obsojena – obsojena v tem, da ne posameznik ne kultura ne civilizacija ne bodo dosegli tiste spopolnitve, ki jim gre in imajo do nje pravico. Samo to mislimo tu z obsojenostjo.

A sedaj pride še neka reč. Ko se namreč znajdemo pred tem, da bi – ali v resničnosti ali v domišljiji – to, kar smo doživeli, komu tudi sporočili, vidimo, da tega ne znamo. To je zato, ker pri doživetju nismo bili dovolj dolgo – in dovolj resnično, to je najbolj ključna beseda. To, kar smo doživeli, ni moglo postati tako prozorno, da bi se moglo spremeniti v besede. To je en razlog, drugi pa je ta, da ne poznamo tistih nekaj osnovnih besedil, tistih nekaj temeljnih knjig našega sedanjega časa – ne samo tistih, ki govorijo za nas, ampak tudi tistih, ki govorijo proti nam – ki bi postavile resonančni prostor za razumetje. Samo v tako izdelanem prostoru je namreč mogoče kako stvar tako razumeti, da je tudi sporočljiva.

Svet se je od časov prof. Tomca tako spremenil, da je biti sicer prva stvar, a še daleč ne edina. Danes gre tudi za misliti in razumeti – morda v pomenu, ki ga je tem besedam dal poljski teolog in filozof Josef Tischner: misliti in razumeti skupaj s kom drugim. Prihaja torej čas, ki bo gotovo povabil, naj stopijo naprej tisti, ki so pripravljeni misliti in ki bi hoteli razumeti. Za vsem pa mora biti še posebna spremljava – tudi to je specifična zahteva sedanjega časa. Krščanska kultura ima za to spremljavo posebno besedo: ljubezen. To je sicer prava beseda, a se nam zdi nekoliko ambiciozna, poleg tega pa jo je svet zelo ranil. Rabili bomo raje besedo naklonjenost in rekli, kar je treba: ničesar ne bomo mogli prav razumeti brez naklonjenosti do tega, kar bi radi razumeli; in nikomur ne bomo mogli ničesar povedati brez naklonjenosti do tistega, ki bi mu radi kaj povedali.

Ostane nam samo še to, da se prof. Ernestu Tomcu za njegovo delo zahvalimo. Njegovi učenci, šolski ali duhovni ali oboji, zbrani okoli njegovega prenovljenega groba, to radi naredimo.

5.3.1.

6.1.1.

[Stran 047]

Figure 27. Noč gori v beli tišini Mirko Kambič

7.1.1.

Komunisti v Sloveniji so se v okviru Komunistične partije Jugoslavije, ki je bila podrejena svetovni komunistični zvezi Kominterni, na nasilno spremembo politične in družbene ureditve in na prevzem oblasti s silo orožja prizadevno pripravljali vse od konca prve svetovne vojne. Revolucijo so nekajkrat tudi poskusili začeti, vendar so ostali brez uspeha. Seveda tedaj javno niso govorili o revoluciji, ampak o boju za osvoboditev ljudstva, ki so ga po srbski predlogi (ljudstvo = narod) imenovali narodnoosvobodilni boj, čeprav vojne in sovražne okupacije še mnogo let ni bilo in tudi nihče ni vedel, da bo. Narodnoosvobodilni boj je bilo torej takrat in kasneje samo drugo ime za prikrito komunistično revolucijo, za razredno »odrešitev« ljudstva in ne boj proti okupatorju.

Komunistična partija Slovenije je že leta 1938 izrazila namen, da bo v pričakovani vojni sodelovala samo, če bo v njej imela priložnost za izvedbo razredne revolucije. Iz lastnih izkušenj je namreč vedela, da v normalnih razmerah v Sloveniji revolucije ni mogoče začeti. Po nemškem in italijanskem napadu aprila 1941 so zato komunisti s propagando in sabotažami naredili vse za notranjo destabilizacijo in razsulo v napadeni državi. To jim je uspelo in zagotovilo večkratno korist: nastale so nenormalne razmere, ugodne za začetek revolucije; prišlo je do okupacije, ki je nudila sprejemljiv okvir, izgovor in krinko za oborožene akcije, rope in umore idejnih in političnih nasprotnikov; komunisti so dobili možnost, da se dokopljejo do velikih količin orožja in drugih potrebnih sredstev.

Po sovražni okupaciji, ki je bila za namene komunistov še posebno ugodna, ker je bila Slovenija razdeljena kar na tri okupatorje, so se komunisti najprej potuhnili, saj so tedaj glede na pogodbo o prijateljstvu in nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom bili v zavezništvu z okupatorji. Dokler Hitler tega zavezništva ni prelomil, so s Protiimperialistično fronto nastopali predvsem proti imperialistom, tj. proti zahodnim zaveznikom. Zbirali so orožje in svojo organizacijo prilagodili novim razmeram.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, pa so komunisti svojo Protiimperialistično fronto za javnost in videz preoblikovali v t. i. Osvobodilno fronto, v katero so pritegnili zlasti politično in oblastno nepotešene krščanske socialiste, levičarsko usmerjene kulturnike in Sokole, za sebe pa so organizirali tajno propagandno in komunikacijsko tehniko, zlasti pa tajno politično policijo in vojsko VOS – Varnostno obveščevalno službo. Ko »sovjetski so junaki skupni boj oklicali«, kot so peli partizani, bi tudi komunisti v Sloveniji s svojo Osvobodilno fronto po ukazu Stalina in Kominterne morali začeti z omejenimi vojaškimi akcijami, zlasti z uničevanjem transportnih poti in sredstev, v pomoč nepripravljeni in ogroženi sovjetski Rdeči armadi. Revolucijo bi po tem ukazu morali odložiti na povojni čas, med vojno pa bi v boju proti sovražniku morali sodelovati z demokratičnimi strankami in drugimi silami odpora in si tako pridobiti vojaške zasluge in politični kapital za uspešen nastop po vojni.

Tega ukaza iz Moskve so se držale vse komunistične partije v Evropi in so med vojno pri odporu proti sovražniku sodelovale z drugimi odporniškimi skupinami, zlasti pa med vojno in okupacijo nikjer niso odkrito in sistematično izvajali revolucije, čeprav brez posameznih revolucionarnih poskusov in odklonov komunisti niso mogli nikjer. V Sloveniji so komunisti in njihovi zavezniki, zlasti najštevilnejši krščanski socialisti, razmišljali drugače. Na eni strani so vedeli, da po vojni z demokratičnimi sredstvi ne bodo mogli priti do oblasti, ki so jo na vsak način hoteli, za revolucijo pa bo prepozno. Na drugi strani pa so bili zaradi slepe zaverovanosti v komunistično Rusijo prepričani, da bo Rdeča armada v nekaj mesecih kot medved pohodila Nemčijo, da bo vojne prehitro konec. Zato so se odločili za drugačno pot.

Že julija 1941 so komunistični partizani začeli streljati, vendar pod njihovimi streli niso padali okupatorski vojaki, ampak neoboroženi Slovenci, njihovi resnični ali le pričakovani idejni in politični nasprotniki. Osvobodilna fronta pa je 16. septembra 1941 sprejela zloglasni Odlok o zaščiti naroda, s katerim se komunisti niso samo javno in formalno odpovedali sodelovanju z [Stran 049] drugimi silami odpora in demokratičnimi strankami, ampak so se v nasprotju z ukazom iz Moskve in odločitvami drugih komunističnih partij sami razglasili za edinega nosilca narodovega odpora in pod smrtno kaznijo prepovedali vsak drug odpor, ki ne bi bil pod njihovim poveljstvom in nadzorom. S tem so tudi formalno uzakonili dejansko že prej začeto revolucijo v Sloveniji. Od tedaj sta bili v Sloveniji samo dve možnosti: podvreči se komunistom in sodelovati pri njihovem zločinskem nasilju ali pa veljati za »izdajalca«, ki bo sam žrtev nasilja in usmrčen. Vzporedno z nacističnim in fašističnim totalitarizmom je zavladal še absolutni komunistični terorizem. V medsebojnem učinkovanju in sodelovanju sta družno ubijala slovenski narod in uničevala njegovo kulturo in premoženje.

Figure 28. Domačija v snegu Simon Dan

Jeseni in pozimi se je komunistično nasilje nad domačimi prebivalci stopnjevalo in spomladi leta 1942 doseglo prvi revolucionarni vrhunec. Tedaj so se partizani iz domov, kjer so bili čez zimo, spočiti vrnili v gozdove, bojna sreča na vzhodni fronti pa se je začela obračati v korist Sovjetom, kar je dajalo videz, da bo vojne konec pred novo zimo. Treba je bilo pohiteti in Slovenijo na hitro očistiti nasprotnikov revolucije. K temu so izdatno pomagali italijanski okupatorji, med katerimi so bili številni komunistični oficirji, ki so spomladi svoje nesposobne ali namerno neučinkovite posadke umaknili v večja mesta, deželo pa na milost in nemilost prepustili partizanom. Nastala so prva »osvobojena« ozemlja na Notranjskem in Dolenjskem, hkrati pa tudi nešteta partizanska morišča od Krimske jame na Notranjskem do Brezove rebri v Beli krajini, v mestih pa je VOS morila Slovence kar po domovih in na ulicah.

Komunistična revolucija je zapela visoko pesem terorja, ropov, strašnega mučenja in smrti. Razpnite čez ves svet vešala, naš bog so rop, požig, umor … je zavreščalo iz partizanskih vrst. Pobijali so vse, ki so jim bili ali za katere so mislili, da jim bodo v napoto: duhovnike in župane, kmete in hlapce, delavce in izobražence, moške in ženske, stare in mlade, tudi otroke in cele družine. Nihče se jim ni uprl, domače oblasti ni bilo, okupator svoje varovalne dolžnosti [Stran 050] do okupiranih prebivalcev ni izpolnil. Tako so v prvih 15 mesecih okupacije partizani v t. i. Ljubljanski pokrajini sistematično in na grozovit način umorili nad tisoč neoboroženih Slovencev, medtem ko je v tem času padlo komaj nekaj deset okupatorskih vojakov, s katerimi so se samo slučajno zapletli v resen spopad. Ljudstvo je obnemelo v strahu in bolečini. Komunisti so dosegli svoj prvi cilj: Slovenci so pred njimi od strahu trepetali.

Poleti 1942 so Italijani svojo ofenzivo proti partizanom, ki so se razbežali in jim ušli, spremenili v vojno proti slovenskemu narodu. Na svojem pohodu čez Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino so požigali in razstreljevali slovenske vasi, preganjali prebivalce, jih odvažali v internacijo in množično pobijali talce. Zopet je v potokih tekla kri neoboroženih Slovencev, vojni zločini so se kopičili iz dneva v dan. Cilj obeh totalitarizmov, ustrahovanje in uničenje Slovencev, je bil vedno bliže. Iz silnega strahu in obupne stiske se je porodil oborožen odpor proti revoluciji. Ogroženi prebivalci so od okupatorja zahtevali orožje, da se bodo sami branili. Nastale so samoobrambne Vaške straže, ki so za eno leto ustavile revolucionarno nasilje partizanov in s tem v veliki meri tudi nasilje okupatorjev, ki so izgubili najbolj priročen izgovor zanj.

Letos je minilo 60 let od prvega vala revolucije v Sloveniji. Za njim je po kapitulaciji Italije prišlo do novega vala nasilja, do državljanske vojne in ustanovitve Slovenskega domobranstva, ki je za leto in pol zopet ustavilo revolucijo, nato pa spomladi 1945 do krvave zmage komunizma, ki se je iztekla v 45 let trajajočo jugoslovansko boljševiško okupacijo s politično in gospodarsko diktaturo, dokler se totalitarni sistem ni zrušil v samega sebe in smo Slovenci leta 1991 z vojno izgnali zadnjega okupatorja in se narodno in državno osamosvojili.

Po 60 letih od začetka komunistične revolucije in po 11 letih od njenega poraza in osamosvojitve Slovenije, ki je po ustavi demokratična in pravna država, bi morala biti revolucija, njeni nosilci in polstoletni vzdrževalci tudi pravno obsojeni in odstranjeni iz javnega delovanja. Razen malega popravka premoženjskih krivic in razveljavitve nekaterih krivičnih sodb se ni zgodilo nič takega. Zlasti ni bil niti politično niti moralno in ne pravno nihče obsojen za začetno nasilje v letu 1942, ki je bilo neposreden vzrok za vse hudo, kar je Slovence kot posameznike in kot narod doletelo kasneje, zlasti tudi za državljansko vojno in narodni razdor, ki je za slovenski narod poleg mnogo tisoč pobitih vse do danes najbolj pogubna stvarnost.

Nasprotno, kljub razpadu komunističnega revolucionarnega sistema so komunisti obdržali vse privilegije in skoraj vso oblast, zlasti pa vse vrhove oblasti. Še naprej veljajo zakoni s komunističnim besednjakom in pojmi, ki državljane delijo na prave in neprave, sodniki in uradniki še naprej odločajo v skladu s komunističnim zapisom novejše zgodovine in zakone uporabljajo v skladu z revolucionarno razlago. Še več, namesto jasne obsodbe prejšnje totalitarne države, kakršne so bile zmožne vse druge nekdanje komunistične države, pri nas nosilci in vzdrževalci revolucije in totalitarne države po 60 letih zahtevajo, da se revolucionarno nasilje vključi v ustavo kot temelj slovenske samostojnosti, kar bi ustavno opravičilo vse zločine in vse nasilje revolucije. Temu se ni treba čuditi, saj takšno zahtevo podpirajo vladajoči oblastniki in izrecno celo predsednik republike, ki je sam veliki vojak revolucije in zamrznjeno togi komunist.

Po 60 letih so žrtve prvega revolucionarnega nasilja iz leta 1942 še vedno brez časti in brez pravic. Tedanje zločinsko nasilje je povzdignjeno na državni oltar, krivci in zagovorniki zločina so postavljeni za državne in narodove svečenike. Slovenija je v svobodnem svetu edina država, ki niti formalno ni pretrgala vezi in korenin s totalitarno preteklostjo in niti z besedami ni obsodila temnih zločinov revolucije. Neštete partizanske zločince in zločine tudi uradno še naprej pokriva z mitom narodnoosvobodilnega boja, žrtve in nasprotniki medvojnega komunističnega terorja pa so v skladu z revolucionarnim odlokom iz leta 1941 tudi v slovenski državi še vedno »narodni izdajalci« v komunistični interpretaciji. Slovenski narodni razdor v vsej njegovi pogubnosti s svojimi zakoni in oblastnimi ustanovami v vseh vejah oblasti protiustavno še naprej vzdržuje tudi samostojna Republika Slovenija.

7.2.1.

Dva zapisa Dušana Merca v Književnih listih septembra 2002 z naslovom Učitelj kot intelektualec in njegov članek v Družini Nekaj vprašanj Alojzu Rebuli sta me vzpodbudila za sledeče razmišljanje ob moji tridesetletni praksi profesorja slovenskega jezika na strokovnih šolah. Pisatelj in učitelj D. Merc je povojno dete. Torej ni mogel biti suženj ideološkega sistema. Samo nekaj primerov:

Če si se spopadel s Cankarjevimi Hlapci, če jih torej nisi obravnaval, kot je zahteval Sistem, ampak po cankarjansko, si bil napaden: Izrabljaš Hlapce za napad na naše družbeno življenje! Neka moja kolegica je slovesno izjavila, da Hlapcev že ne bo razlagala, ker pisatelj preveč šimfa čez učitelje. V začetku petdesetih let se je močno povečal napad na verne učitelje in učence, (Glej Temna stran meseca – šolstvo!) Ob nedeljah so nekateri učenci dežurali pred cerkvami in ovajali učitelje; učitelji pa so morali pisati karakteristike učencev. Vsepovsod prevzgoja. Večerni politični tečaji za učitelje so se kar vrstili. Če si se uprl in se jih nisi udeleževal, si moral s šole. Ob Kocbekovem Strahu in pogumu je nastala kar politična histerija, kako učiteljem vcepiti drugačnega Kocbeka, takega po meri političnega sistema. Če si kot učitelj samo mimogrede omenil, da je bil Slomšek sodobnik Prešernov, si dobil črno piko. Posebnost svoje vrste so bile tudi karakteristike učiteljev. Najbolj so se odlikovali moralnopolitično neoporečni, z oceno zadovoljivo pa so se morali sprijazniti vsi, ki so bolj ali manj učili po svoje, ki so si celo predrznili kaj spregovoriti na primer o Balantiču. Ocene so seveda vplivale tudi na plače. Prešernov Krst pri Savici je bil še posebno podvržen ideološkim načelom. In zakaj so preganjali profesorja Slodnjaka?

Torej samo prgišče primerov, zaradi katerih smo se učitelji ničkolikokrat počutili kot žalostni Kačurji. Vas spreletava srh? Strah? Ha, tudi nas je!

Figure 29. Zima v soncu Simon Dan

[Stran 052]

Večkrat smo učili po svoji nesocialistični metodi, zato je bila naša moralnopolitična karakteristika na psu. Tako utesnjevanje v ozkem političnem okviru je bilo v dolgoletnem procesu učiteljskega poklica vse prej kot psihična sprostitev. Mnogokrat smo se morali ukloniti zahtevam od zgoraj s figo v žepu. Rada sem učila. Zato. Sploh ni bila »ogromna večina slovenskih učiteljev, ki je ohranila svoje človeško in tudi krščansko dostojanstvo … tudi znotraj komunističnega sistema«. Žal, jih je bilo malo, ki so se drznili kaj narediti po svoje – ali so leteli ali so bili degradirani, kakorkoli že. Verjemite mi, hudo jim je bilo, kadar so se morali ukloniti. Morala sem »hlapčevati« več kot trideset let z občutkom, da pač ne živimo svobodno, da se moramo pretvarjati pred učenci, jim ne moremo govoriti resnice, povsod so špiclji in prepovedane čeri, predvsem v literaturi. Kritični odzivi med učenci in učitelji so bili nični – v kolikor jih pač ni sprožila sama literarna tematika. Nenehno se ponavljajočih socialističnih zgodb zaslužnih pesnikov in pisateljev pa smo imeli že čez glavo dovolj.

Pravite: »Mar mislite, da učitelji in učiteljice slovenskega jezika niso strokovno in svobodno učili slovenščino in privzgajali nam vsem ljubezen do slovenstva?« S primeri, ki sem jih zgoraj navedla, pač nismo učili svobodno, strokovnost je bila šele na drugem mestu. Veliko učiteljev je imelo rdeče knjižice in »podarjeno« izobrazbo. Pripadnost Stranki je bila torej pomembnejša od strokovnega znanja učiteljev. (Mar mislite, da je bilo v društvu pisateljev kaj drugače? Ko sem bila sprejeta v članstvo, me je predsednik takoj povabil v Partijo. Ker sem povabilo odklonila, nisem mogla nikoli nastopati na literarnih prireditvah.)

Seveda ni le stroka, »ki edina zagotavlja prostor svobodi učenca«, kot poudarja avtor članka Učitelj kot intelektualec, marveč in predvsem psihična prizadevnost in razumevanje v odnosu učitelj-učenec, torej ljubezen do poklica. Ali pa si samo učitelj, učitelj z napako.

Današnji učitelj (v demokraciji) si res težko predstavlja travme včerajšnjega, torej učitelja, ki je lahko veliko vedel in znal učiti, ki je rad učil, a je bil izigran in podrejen političnim načelom. Primerjave z današnjimi so skoroda nemogoče. A zagovorniki prejšnjega režima nas še zmerom prepričujejo: Saj ste vendar hodili v šole, na univerzo, tiskali so vam knjige, potovali ste v tujino, se lahko seznanjali z umetnostjo in znanostjo. Res je, dobro smo se oblačili in hranili, imeli smo plače in pokojnine, hodili na izlete in zabave, v gledališča in na koncerte, v naravo, celo v cerkev. Oh! in ah! Celo zrak smo lahko dihali, ki je bil kar hudo zasmrajen s politično ideologijo. In smo učili in učili, upajoč na boljše čase. Na demokracijo. Da bomo svobodno zadihali.

7.3.1.

Moji otroci so raztreseni po svetu. Dva sta v Ameriki, eden je v Angliji. Seveda se bolj poredko obiskujemo. Še sreča, da imamo internet, da si lahko dopisujemo in se pogovarjamo s pomočjo različnih možnosti, ki jih le-ta nudi. Seveda naju kar naprej vabijo, naj večkrat prideva. Ampak to so kar potovanja in če greš tako daleč, ne greš samo gledat na uro. Saj je luštno potovati. Vidiš veliko zanimivih reči. Razgledaš se naokrog in nisi tako zaplankan, kot če čepiš samo doma, čeprav je tam najlepše. Pa so prišli na idejo, da bi se midva preselila v Ameriko, kjer je večina. Ni šans, sem rekla. Ja, potem pa na kak otok na sredi oceana. Da bi imeli vsi približno enako daleč. Krasno, sem rekla. Midva na nekem otoku sredi oceana. S krilci iz slame bi postajala v pristanišču in ob prihodu vsake ladje ali pa aviona upala, da se bo prikazal kakšen znanec. Ali najin otrok. Potem pa ga je naša veleumna vlada pihnila s tistim avionom. Uau, sem rekla. To je tapravo! Kupite nama tegale sokola. Potem bova na konju. Mož bo naredil tečaj za pilota, pa bova frčala sem in tja po zemeljski krogli. Hodila bova k otrokom na kavo oziroma čaj, pa še različne reči si bova lahko ogledala, ki so zdaj zelo oddaljene. Avstralijo, Novo Zelandijo, Velikonočne otoke, Peru, itd. itd. Pa ni bilo nič iz tega. Seveda. Če je bil za našo vlado nekoliko predrag, potem je najbrž za nas tudi. Pa tudi na tisto šlamastiko z vladnim avionom smo že malo pozabili. Čeprav nama od časa do časa otroci namignejo, kako bi bilo krasno, če bi bila kje blizu. Vse sorte bi lahko počeli skupaj. Delali in se zabavali. Ampak midva sva tako navezana na najino Slovenijo. Na malo ljubko mlado državo, o kateri smo sanjali, vsaj sama sem sanjala o njej, odkar vem zase.

[Stran 053]

Ampak ves čas se dogajajo stvari, ob katerih si zaželim, da bi bila daleč stran. Da ne bi videla vsega, kar se dogaja v tej mali ljubki mladi državi.

Figure 30. Pozno sonce – dolge sence Mirko Kambič

Torej, naša država je pravna država, ha. In socialna, ha, ha. Kaj se je dogajalo z Elanom. Pravzaprav se še dogaja. To bo še zabava. Za tiste, ki so na Luni ali na Marsu. Nam pa gre v želodec in jetra. In možgane. Da se ti zmeša. Najprej smo ga z velikim dobičkom prodali Hrvatom, potem pa ga od njih vsega zašuštranega kupili še z večjim dobičkom. Potem smo vanj vložili cel kup denarja (našega, davkoplačevalskega), da se je pobral. Zdaj pa si je peščica vodilnih (grem stavit, da so vsi po vrsti iz LDS), razdelila tako goro denarja, da si je pošten človek niti slučajno ne predstavlja. Seveda so potem ustanovili nekakšen sklad, iz katerega bodo štipendirali otroke Elanovih delavcev. Namesto da bi dali delavcem solidne plače. Namesto da bi se vrnilo nekaj denarja, ki smo ga vsi vtaknili v Elan. Poleg tega se še človek vpraša, če niso nekoliko prilagodili izračunov. Če se to dogaja v Ameriki, zakaj se ne bi še pri nas. Brez ciganke se tako nič ne ve.

Da ne govorimo o zdravniški aferi – ljudje so mesece, leta čakali na izvide o svoji bolezni. So rekli, da bodo vse raziskali in če je kaj usodnega, bodo ukrepali. Sicer so pa zdravniki kasta zase. Oni že imajo evropske plače, odgovornosti pa ne. Brž najdejo razloge, ki jih kakšen pes na repu prinese, in vse skupaj se hitro umiri. Saj raziskujejo. Bodo že povedali, ko bodo končali. Ali pa tudi ne. Mi bomo medtem tako vse lepo pridno pozabili. In minister za zdravje je prave barve, pa se ne bo kaj posebno groznega zgodilo. Vsaj njemu ne. Morda kakšnemu zdravniku, ki se je komu od bogov malo zameril.

Trenutno je v ospredju mlečna afera, ki se vleče že pol leta, ko se je izvožena mlečna roba vrnila, ker je vsebovala prepovedani antibiotik. Iz neznanega razloga se je začelo ukrepati šele mnogo mesecev kasneje, zato pa s toliko več pompa. Kar naenkrat smo izvedeli, da si s pitjem mleka pozdraviš še kakšno bolezen ali tako nekako. Potem so začeli testirati vzorce in obenem uničevati neizmerne količine mleka. Prva faza testiranja je potekala v domačih laboratorijih, druga pa v referenčnih v tujini. [Stran 054] Neverjetno je dejstvo, da so domači laboratoriji odkrili celo kopico kmetov, ki naj bi krave krmili z antibiotiki ali ga kako drugače dodajali mleku. Referenčni laboratorij v tujini pa je ugotovil antibiotik le v nekaj primerih. Na nekaterih mlečnih progah, kjer naj bi bil skupni vzorec kontaminiran, pa pri posameznih vzorcih antibiotika sploh niso odkrili. Državna sekretarka je izjavila, da do tega pride zato, ker imajo različni laboratoriji naprave z različno občutljivostjo, kar pomeni, da zaznajo šele večje vsebnosti antibiotika. Tega pa nikakor ne razumem. Namreč, da damo potrditi teste vzorcev mleka v tak laboratorij, kjer antibiotik zaznajo šele, ko ga je toliko, da bi ubil vola. Sicer pa ne razumem še marsičesa drugega. Kakšni profesionalni inšpektorji so to, da so se nič kolikokrat zmotili, ko so jemali vzorce. Namesto posamičnih so vzeli skupinske. In to ne enkrat. In tako se je vse skupaj še podaljšalo. Pa ne vem, če so kaj ukrenili. Torej, inšpektorji so delali kikse, mleko je šlo še naprej na odpad – pa nič? Seveda je bilo ob tem vse polno ugibanj, kako in od kod se je ta antibiotik znašel v mleku. Med drugim tudi to, da naj bi na ta način sami zmanjšali kvote mleka, ki naj bi jih zahtevali od Evropske zveze. Na vsak način pa je smešno, da je ta afera izbruhnila tik pred volitvami. Da so malo oblatili kmetijskega ministra in njegovo stranko, da ne bi počela kakšnih neumnosti v trenutku, ko bo prišlo do menjave vlade. Da bodo vedeli, da so odvisni od »božje milosti«.

Obenem potekajo priprave na vključitev v EU in NATO. Servilnost naših politikov in pogajalcev mi gre grozno na jetra. Po moje, kot sem že rekla, bi morali več postoriti doma, pa bi se vključili kot enakopraven partner. Ne pa, da bomo nekakšni drugorazredni člani, ki bodo morali biti pridni in poslušati in ubogati in skloniti glavo. Saj veste, da nisem proti. Ampak ne na vsak način in za vsako ceno.

Krona vsega dogajanja pa so bile volitve. Drnovšek je seveda nastopal s pozicije predsednika vlade. Sprva zelo arogantno, tako da se na nekaterih soočenjih sploh ni pojavljal, češ da ima preveč pomembnega državniškega dela. Seveda je tudi Kučan dodal svoje k njegovi kandidaturi. Ko je izjavil, da sta državnika svetovnega formata po njegovem Bučar in Drnovšek, je bilo vsem jasno, koga je treba voliti. Seveda so spet vsi upali, da jo bo zvozil v prvem krogu. Vsaj »napovedi« so tako kazale. Spet je bila v prvem krogu velika gneča. Tega smo že vajeni. Lepo je rekel Slivnik, da so nekateri kandidati, drugi so pa statisti. Naloga statistov je predvsem, da napadajo resne kandidate, vse razen maziljenca. Videli smo, kako so Arharja takoj sklatili, ker se je tako zelo približal Drnovšku, da ga je resno ogrožal. Tista reč z njegovo plačo je bila dobra pogruntavščina. In mediji so jo pograbili z obema rokama. Resda so se kasneje potegnili nazaj, ampak škoda je bila že storjena. Potem pa se je začela Drnovšku nevarno bližati Barbara Brezigar, ki ji pa niso imeli kaj dosti očitati. Stokrat smo slišali za Depalo vas in vsakokrat je poskušala zadevo razložiti, pa so jo vedno novinarji grobo prekinili, češ o tem imate različno mnenje. Sicer ste pa najbrž sami opazili. Nobeden od medijev pa ni zares napadel Drnovška, ker ni odstopil z mesta predsednika vlade tisti hip, ko se je začela predvolilna kampanja. Kajti tako se je kar naprej pojavljal v medijih kot predsednik vlade in nihče ni mogel reči, da so njemu kot predsedniškemu kandidatu namenili več medijskega prostora kot drugim, lahko bi rekli, da celo manj.

Bolj zanimiv je bil drugi krog. Takrat je Drnovšek ugotovil, da gre zares. Je bilo pa očitno, da mu gre vse skupaj na živce, že sam drugi krog in dejstvo, da mu ni zmaga vnaprej zagotovljena. Pa vendar je to dokaj dobro prikrival in smo ga samo včasih za kratek hip zagledali kot človeka. Ko so ga npr. vprašali, kaj bi storil, če bi ob njegovem obisku izobesili slovaško zastavo ali zaigrali slovaško himno, je izjavil, da se njemu to še ni zgodilo, in s pravo kranjsko privoščljivostjo je dodal, da se je Kučanu pa to že zgodilo. In za hip je počila maska, ki jo nosi ves čas na obrazu in njegov smeh je bil pristen, ne pa tak kot sicer, da so vsi opazili, da so mu naročili, naj se vedno, ko kaj pove, nasmehne v kamero.

Pa še nekaj, da ne pozabim omeniti, Janez Stanovnik je dobil odlikovanje, ker je, tako Kučan, dozorel čas za to, da so razmere v Sloveniji take. Za izjemne zasluge pri … , ker se je že od nekdaj zavzemal za samostojno Slovenijo.

Torej, sistem se nadaljuje – volk menja dlako, čudi ne. V prejšnjih časih je bil nepogrešljiv spremljevalec vsakdana notranji sovražnik, zdaj pa isto vlogo igrajo afere. Tako kot notranjega sovražnika ni bilo mogoče uničiti, tako se nobena afera ne razčisti. Lepo počasi se je naveličamo, počasi tone v pozabo in izbruhne nova. In naša oblast ima ogromno dela z odkrivanjem [Stran 055] afer, kar kaže na njeno izjemno profesionalnost in sposobnost.

Zdaj pa nas čaka menjava vlade. Glede na velikost koalicije bo šlo vse gladko kot po maslu. Čeprav se je celo Bučarju zdelo potrebno, da izjavi, da gre pogoltnost LDS čez vsako razumno mero in da gre naša demokracija k vragu, namesto da bi se razvijala in poglabljala. Kajti zdaj bo absolutna oblast popolna.

Jasno je bilo že od vsega začetka, da takšna koalicija (skoraj dvetretjinska večina) pomeni konec demokratičnega procesa, ki se je kljub ostankom preteklosti počasi a vztrajno razvijal. Jasno je, da je to voda na mlin LDS, ki si je počasi nagrabila vse vzvode politične in finančne moči. Kot sem že stokrat rekla in napisala, kriv ni samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj. Tu mislim predvsem na Ljudsko stranko (ki se zdaj spet imenuje tako – saj je bilo jasno, da bo vse tiste dodatke v zvezi s Krščansko demokracijo iz pragmatičnih razlogov kmalu opustila in bodo počasi ali pa hitro izginili), ki se že ves čas prodaja za male drobtinice z bogatinove mize.

Bolj zanimivo kot menjava vlade bo nasledstvo v LDS. Kot je rekel Miha Kovač in še cela vrsta ljudi pred njim, imajo veliko krasnih in sposobnih ljudi. In najbrž vsak od njih po tihem pričakuje, da bo prav on izbranec. In tu se zna zaplesti. In utegne biti tako kot s tisto žabo, ki se je napihovala, ker je hotela biti večja od slona, dokler se ni razpočila. Pobožno upam, da se bo tudi z našo žabo zgodilo tako.

Pa še ena zabava se morda zgodi. Če se bo Drnovškova bolezen ponovila, bodo izredne predsedniške volitve ali kako se že temu reče. Takrat bo Barbara Brezigar še veliko bolj resna kandidatka. Ampak, kot sem že rekla, ni čisto v redu. Druži se z napačnimi ljudmi. Bila je v Bajukovi vladi. Pa Depala vas. Torej se bodo spet zbrali Kučanovi prijatelji in začeli akcijo »vredni smo dobrega predsednika« in ljudje se bodo drenjali in podpisovali in Kučan se bo uklonil ljudski volji. O tem smo dosti slišali in najbrž ne brez razloga. Najbrž je to v načrtu. V katerem ni nič prepuščeno slučaju. Niti slučajno ne.

Alenka Puhar piše o konferenci z naslovom Za odgovorno znanost, kjer citira uvodničarja, zdravnika Marjana Kordaša, ki se je odločil za pozicijo distance in nenehnega dvoma: »Distanco, v kateri ni ne sovraštva ne simpatije, temveč izključno potreba po spoznanju resnice. In če res velja definicija, da je intelektualec tisti, ki zna razlikovati, mar ni zanj nujno, da nenehno dvomi? Dvom je namreč nujen zato, ker je intelektualec svoboden, da pa lahko odgovornost gradi le, če o svojih dejanjih dvomi. Dvom, distanca in razlikovanje so torej edina povratna informacija, prek katere lahko svoboden človek razlikuje. Razlikuje tudi dobro od zla.« Prav iste besede bi lahko uporabili »za odgovorno politiko«, kjer ne bi pomenilo levo lastnikov kapitala, desno pa prizadevanja za resnico o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V »odgovorni politiki« ne bi Kučanove neformalne povezave obvladovale našega političnega prostora. Dobro bi bilo pa že, če bi se vsi intelektualci ravnali po omenjeni misli.

Žal pa so to le pobožne želje. Očitno se bo nadaljeval črni scenarij. Tako, da bi si človek želel nekam daleč stran. Celo Luna je preblizu. Naslednji prispevek bom poslala z Marsa. Od tam se mi bo vse skupaj zdelo najbrž veliko bolj zabavno.

7.4.1. Vandalsko dejanje

Ko smo letos 12. oktobra poromali na Kočevsko, smo se po maši pri Novi Štifti najprej odpravili v Bavdle pri Grčaricah in k jamam pri Konfinu. Nikjer oznak ali kažipotov. Morda je zaenkrat tako še najboljše. Jame so nedotaknjene, »ohranjene v zatečenem stanju« in upamo, da nam bo uspelo pravočasno postaviti spodobno znamenje, preden se jih bo lotil kak divjak in pustil ob njihovem žrelu svoje prstne odtise. Gospa Lojzka je odmolila desetko rožnega venca, prižgali smo nekaj sveč in se potešeni odpravili v Hrovačo. Tam pa nas je čakalo presenečenje. Osupli smo zagledali na označeni in omejeni zelenici, na kateri stoji spomenik posvečen žrtvam Jelendola in Bavdel, tri na novo izkopane grobove. Ravno tam, kjer je bilo leta 1944 pokopanih 120 izmučenih trupel v stotih krstah, ki so bile položene druga poleg druge v treh okrog petnajst metrov dolgih jamah. Ko smo vpraševali, kdo je kriv, so nam povedali, da skrbijo za pokopališče uslužbenci občinskega komunalnega podjetja v Ribnici ali nekaj podobnega. Posredno so nam dali vedeti, da na tisti zelenici ni praktično nič. Večino takratnih žrtev da so svojci odpeljali domov. Pričakujejo tudi, da bomo pokazali razumevanje za stisko ribniške uprave, ki si sicer prizadeva za razširitev pokopališča, vendar so »proceduralni postopki za pridobitev dovoljenj dolgotrajni in zamudni«. V vmesnem obdobju ne vedo, kam bi pokopavali umrle in se jim naša zelenica ponuja kot naročena.

Kar bomo povedali zdaj, je namenjeno tako njim kot vsej slovenski javnosti. Vojaško pokopališče v Hrovači je poleg groba na Selu pri Ajdovcu edino ohranjeno pokopališče vojakov in civilistov, ki so umrli v času državljanske vojne na nekomunistični strani! Prihaja generacija ljudi, ki o preteklosti ne ve nič in tudi noče vedeti, tistih nekaj usedlin, ki so ostale v glavi od šole, pa je neurejenih in popačenih. Zato od naše mladine na lepem izvemo, da tudi na kraju, kjer je pokopanih 120 mučenih in umorjenih Slovencev, ni nič. Preteklost jih ne zanima, zrejo samo v prihodnost. Prav je, da jih spomnimo, kaj se je na ribniškem koncu dogajalo v letih 1943 in 1944, ko morda njihove matere in očetje sploh še niso bili še rojeni, njihovi dedki in babice, ki so vedeli za resnico, pa molčali.

7.4.2. Bavdle (Bavdlje) pri Grčaricah

Kot je razvidno iz številnih knjig in publikacij, naj bi bilo v Bavdlah nad Grčaricami 24. oktobra 1943 umorjenih 23 ujetnikov, ki so jih iz bližnjih Grčaric prignali peš. To število omenjajo Slovensko domobranstvo (3, str. 4, 1944) in Črne bukve (str. 116). Povzel ga je tudi Ivo Žajdela v uvodu knjige Ivana Lavriha (V primežu revolucije, str. 16, Družina, Ljubljana 2001). Ivan Lavrih v omenjeni knjigi navaja manjše število, da je bilo namreč umorjenih ujetnikov 21. Tretje število naj bi bilo po pisanju Janeza Kožarja nad 40 (Franc Ižanc, Odprti grobovi, str. 146–147). Ni namreč znano, koliko ujetnikov so pripeljali iz Ribnice. Pri tem pričevalec omenja, da naj bi jih tudi takrat pobili v Jelendolu, vendar je na fotografiji očitno, da ne gre za jesenski prekop od tam, o njem kasneje, ampak za manjše število krst. Lavrih omenja, da so iz kočevskih zaporov pripeljali v Grčarice zadnjih 18 preživelih in jih zaprli v župnišče, tam pa je bilo več sob že natlačenih z ujetniki (str. 74). Med njimi je bil tudi župnik iz Begunj pri Cerknici, Viktor Turk, ki so ga tja pripeljali iz ribniškega zapora. Bil je med tistimi 64, ki so bili, kot piše priča v Črnih bukvah (str. 120), iz Ribnice razpeljani »po brigadah«.

Osem vojakov kraljeve vojske, ki so padli med boji za Grčarice, nekateri so bili ustreljeni kot ranjenci, je bilo pokopanih pri cerkvi v Grčaricah. Za njihova imena vemo, ker so napisana v omenjeni 3. številki Slov. domobranstva. Med žrtvami v grobu v Bavdlah, v dolinici 600 m nad Grčaricami, ki se odpira proti vasi, so bili sledeči: p. Placid Grebenc, cistercijanec iz Stične, Viktor Turk, župnik iz Begunj pri Cerknici, dr. Vinko Blaško, notarski pripravnik iz Celja, Ernest Šijanec, aktivni kapetan, Boris Pertot, privatni uradnik iz Celja, Ivan Greif – Starček iz Maribora, dr. Vinko Greif, zdravnik iz Maribora in drugi. Omenjene našteva Ivan Lavrih v svoji knjigi, pri izkopu je bil namreč zraven (str. 74) in umorjene tudi prepoznal.

Figure 31. Izkop v Bavdlah nad Grčaricami 12. avgusta 1944

Kot izvemo iz omenjene številke Slovenskega domobranstva, so padle ali pomorjene iz Grčaric in pomorjene v Bavdlah pri Grčaricah prekopali 12.avgusta 1944. Lavrih sicer omenja, da naj bi se to zgodilo po nemški ofenzivi (ki je bila zadnji teden oktobra [Stran 057] in prvi teden novembra 1943), vendar je očitno, da se je zmotil. Izkop, slovo v Ribnici in polaganje v grob so prikazani na fotografijah, ki so bile ob tej priliki posnete. Med njimi je tudi tista na trgu pred ribniško cerkvijo, kjer žrtvam govori poslovilni govor nadporočnik Dušan Lenščak. Bil je poveljnik 115. čete v Ribnici, ki je skupaj z nadporočnikom Ivanom (Janezom) Bohom, poveljnikom 25. čete, organiziral in vodil oba prekopa, tako v Grčaricah in Bavdlah avgusta 1944, vodil pa je tudi veliko odmevnejši prekop iz Jelendola konec oktobra 1944 (Odprti grobovi III, str. 147). Pri vseh prekopih so sodelovali domobranci obeh ribniških posadnih čet.

Več o tem sta nam povedala Viktor Verbič iz Logatca in Tone Gostiša iz Verda, domobranca 115. čete. Obakrat sta bila zraven, tako v Grčaricah in Bavdlah 12. avgusta kot v Jelendolu, oktobra 1944. Razporejena sta bila po zasedah, Verbič nekaj sto metrov naprej od grobišča proti Konfinu oz. Glažuti, Gostiša pri cerkvi v Nemški vasi. Za prvi prekop so se domobranci obeh čet odpravili na pot že opolnoči. Verbičevo skupino, ki je bila prva, v njej je bilo okrog 20 vojakov, so partizani napadli že na mostu pri Goriči vasi, vendar so jih hitro razgnali, nato pri Dolenji vasi in končno v Bavdlah. Tam so zaslišali neko govorjenje in se potuhnili. Po cesti navzdol jim je prišla naproti skupina desetih partizanov. Sploh niso vedeli, kaj se pripravlja, in so zavpili: »Stoj, kdo gre!«. V tistem so domobranci užgali po njih. Eden od partizanov je obležal mrtev, drugi so se razbežali. Kasneje popoldne, med prevozom proti Ribnici, so partizani streljali visoko s hriba, vendar brez učinka, ker so bili predaleč.

Verbič podrobno opisuje, kakšne so bile razmere na grobiščih v Bavdlah in Jelendolu. Obakrat so ga namreč okrog poldneva poklicali, da je prišel pomagat nositi krste. Gostiša je bil, kot smo že omenili, ves čas v zasedi pri cerkvi v Nemški vasi in ni grobov niti videl. V Bavdlah ni bilo treba nositi daleč, ker je prav nad grobiščem cesta, ki pelje iz Grčaric v Glažuto in Jelenov žleb. Na njej so že čakali z vozovi. V Jelendolu je bilo delo težje, saj je do ceste, ki pelje z Grčaric v Rakitnico in naprej, nekaj sto metrov daleč. Verbič nam je pomagal najti Bavdle. Nekaj deset metrov dolga dolinica 600 m od Grčaric. Hišic, ki jih je zdaj videti s tega kraja, takrat ni bilo, tudi tako gostega drevja ne. Bila je prava gmajna, po njej so prej gotovo pasli, a poleti 1944 so bile Grčarice prazne. [Stran 058] Vladala je tropska vročina. Smrad, ki se je širil na kraju, ni bil za ljudi s slabimi živci. Vojaki so se menjavali, nekaterim je popustilo vse in so jih poslali proč. Trupla so bila površno pokrita z listjem in kamenjem, vsa v enem grobu in zelo spremenjena. Nekatera so bila na pol gola, druge je obleka še toliko držala skupaj, da se jih je dalo zelo previdno dvigniti in položiti v krsto. Nekaj trupel je šlo narazen, brž ko so se jih dotaknili, zlasti noge in roke. Ves čas je bila zraven komisija zdravnikov in pravnikov, ki je opravljala identifikacijo ter značilnosti popisala. No, v Bavdlah je še vedno šlo in se je dalo vsaj približno ločiti posamezna trupla, v Jelendolu pa so se zlepila med seboj, kot bi bila namazana s smolo. Vojaki so pazili predvsem na to, da so v vsako krsto položili po eno lobanjo. Verbič se števila ne spominja, ve pa, da je bilo voz osem do deset, na vsakega pa so naložili šest do sedem krst. To kaže tudi fotografija s plakata, ki opisuje dogodek. Na njej je videti kakih osem vpreg, na vsakem vozu pa vsaj pet krst. Sprevod je ravno pripeljal do Dolenje vasi. Tam ga je pričakal in pozdravil župnijski upravitelj v Dolenji vasi Stanislav Kapš. Spremljali so ga domačini, ki so krste in vozove okrasili s cvetjem in zelenjem.

Figure 32. Sprevod voz, naloženih s krstami izkopanih v Bavdlah in Grčaricah pred Dolenjo vasjo pri Ribnici 12. avg. 1944

Šele po žalni slovesnosti naslednjega dne v Ribnici, so nekaj krst odpeljali drugam. Iz pisanja v Slovenskem domobranstvu (3, 3–4, 1944) je razvidno, da naj bi odpeljali v Ljubljano samo krsto z župnikom Viktorjem Turkom. Pokopali so ga na Žalah. Papež ga je razglasil za pričevalca za vero in begunjski farani upajo, da je končno napočil čas, ko ga bomo po 60 letih izgnanstva smeli slovesno pokopati na domačem pokopališču. Sicer kaže, da so tudi nekaj drugih trupel odpeljali sorodniki, vendar samo tiste, ki so jih prepoznali pri izkopu in njihove krste označili, teh pa ni bilo veliko. Šlo je namreč zvečine za vojake kraljeve vojske, ki niso bili domačini. Vsi ti so pokopani v Hrovači. Krste so razložili na trgu pri ribniški cerkvi, kjer so ostale čez noč. Naslednjega dne, 13. avgusta popoldne, je bil slovesen pogreb, s katerega je ohranjenih nekaj zelo nazornih fotografij. Tako žalni obred v Ribnici kot za pokop v Hrovači. Dober meter od pokopališkega zidu v Hrovači so na zunanji strani pravokotno na pokopališki zid na ribniški strani izkopali približno 15 m dolg jarek, širok na dnu 2 m in globok slaba 2 m. Krste so položili eno poleg druge v eni vrsti. Bilo naj bi jih okrog 30. Večina fotografij, s katerimi razpolagamo, je ravno s tega pogreba: postanek sprevoda kmečkih voz, natovorjenih s krstami pri Dolenji vasi, fotografija pred ribniško cerkvijo (Ižanc, Odprti grobovi III, str. 147): izjema je fotografija s plakata »Jelendol – [Stran 059] zadnji opomin omahljivcem«, kjer so po našem na trgu razložene krste žrtev iz Jelendola, saj jih je okrog 100. Pri grobu je jasno vidno, da gre samo za eno jamo, dobro je videti zvonik cerkve v Hrovači in ljudi na pokopališkem zidu; in če primerjamo položaj sedaj, je očitno, da na novo pokopavajo prav na grobovih takratnih žrtev.

Figure 33. Žalna slovesnost pri ribniški farni cerkvi pred pokopom v Hrovači

7.4.3. Jelendol

V Jelendol so partizani vozili ujetnike iz ribniških zaporov s tovornjaki. Po navedbi v Črnih bukvah naj bi bil prvi poboj 15. oktobra zvečer. Takrat so odpeljali 38 ljudi, 13 od teh je naštetih po imenih. Glavni poboj naj bi bil dan prej kot v Bavdlah, v noči med 22. in 23. oktobrom, ko je bilo odpeljanih 95 ljudi. Medtem ko se iz Grčaric in Bavdel ni rešil nihče, je iz Jelendola uspelo pobegniti Slavku Zupančiču. O tem je napisal zgodbo: »Roke sem imel zvezane na hrbtu. Prijela sta me dva komunista in me postavila pred jamo. Sezula sta mi čevlje, slekla hlače, vzela kapo in očala. Zvezala sta mi noge, eden me je držal za roko. Morilec je stal približno poldrugi meter od mene. Privzdignil je lahki mitraljez in oddal dva strela. Po prvem sem še stal, drugi pa me je zaradi zračnega pritiska vrgel … «

Če torej seštejemo vse številke in upoštevamo najmanjše vrednosti 23 + 38 + 95, naj bi bilo v Bavdlah in Jelendolu vsega skupaj pomorjenih najmanj 156 ljudi, deset pa jih je padlo ali bilo ustreljenih v Grčaricah. Poveljnik Koprivica je bil takoj po bojih v Grčaricah pokopan v Ribnici, truplo Vlada Žnidaršiča so 22. septembra 1943 odkopali; preostalih osem pa je bilo izkopanih 12. avgusta 1944 in skupaj z žrtvami iz Bavdel pokopanih v Hrovači. Sklepamo, da je bilo odpeljanih in pokopanih drugod, predvsem v domačem kraju, okrog 45 žrtev, 120 preostalih pa zunaj pokopališkega zidu v Hrovači.

Tudi prekop 4. oktobra 1944 v Jelendolu so opravili domobranci 115. in 25. čete iz Ribnice pod istim vodstvom. Nanj so se dobro pripravili, poskrbeli za prevoz in stesali več kot sto krst. Žrtve so prevažali s tovornjaki. Na jelendolski gmajni so bile tri jame, največ žrtev je bilo v srednji, ki je bila prava kraška jama. Omenili smo že, da so bila trupla bolj razpadla kot v Bavdlah, zlepljena z vlecljivo smolo oziroma lojem, telesni deli so se slabo držali skupaj. V krste [Stran 060] so jih polagali, kakor je pač naneslo. Predvsem so podobno kot v Bavdlah pazili, da so v vsako krsto položili po eno lobanjo, kar pa vedno ni šlo. Trupla je pregledovala komisija, v kateri so bili trije zdravniki in pravnik. Krste so razložili na trgu okrog ribniške farne cerkve, kjer je bila naslednjega dne slovesnost.

Figure 34. Pogreb in pokop žrtev iz Grčaric in Bavdel v novo izkopano jamo zunaj pokopališkega zidu v Hrovači 13. avgusta 1944

Pogreb je bil popoldne. V Hrovači so nekaj metrov od prvega groba na kočevski strani vzporedno z njim in pravokotno na pokopališki zid izkopali dve jami; ocenjujemo, da vsaj 5 m narazen, dolgi 15 in globoki do 2 m, na dnu široki 2 m, kolikor so bile pač dolge krste.V zahodno ležečo jamo so krste polagali drugo poleg druge v eni vrsti, v vzhodno ležečo pa v dveh. Takrat so pokopali 77 krst z 92 trupli, 27 krst pa so svojci odpeljali na domača pokopališča.

Vse tri skupinske grobove so označili, jih ogradili z žico, vsak grob je imel črn lesen križ z imenom, precej pa je bilo tudi napisov »nepoznan«. Ob grobišču so postavili lesen križ s trnovo krono. Bil je tako velik, da ga je bilo videti po vsej ribniški dolini (Pepca Rus, Slovenec, Zakaj so nastali belogardisti?).

7.4.4. Povojna usoda

Po vojni je bilo grobišče na podlagi znane odredbe Zorana Poliča, takratnega notranjega ministra, zravnano z zemljo in so njive segale prav do pokopališkega zidu. Verbič se spominja, kako je bilo leta 1960. Vračal se je iz Kočevja in šel mimogrede na oglede. Nobenih sledi o grobišču, samo zorana njiva, zasajena z grmičevjem, verjetno z ribezom.

Staro pokopališče so razširili kasneje. Pri tem so na prostoru, kjer so bile pokopane žrtve iz Grčaric in Jelendola, pustili zelenico. Nikomur od domačinov ni padlo niti na um nekaj takega, kar se dogaja sedaj, da bi namreč želel imeti grob na prostoru, kjer je pokopanih 120 drugih. Po letu 1990 je želela občina zasesti tudi ta prostor. Zato so se že dogovorili z Društvom za zamolčane žrtve (Franc Perme) in društvom Grčarice (inž. Davorin Žitnik), da bi tam postavili [Stran 061] mavzolej, izkopali oz. izpraznili vse tri grobove in kosti spravili v njegovo kostnico. Omenjeni mavzolej je bil nato v spremenjeni obliki postavljen v jeseni 2000 pri jami pod Krenom v Kočevskem Rogu. Dogovarjali so se, da bi vse plačala občina, s tem pa pridobila dragoceni prostor za grobove. Zadnji hip smo za nenavadni dogovor izvedeli pri Novi Slovenski zavezi. Kje si namreč videl še kaj takega, da bi v Evropi vojake in civiliste, žrtve vojnega nasilja, ki so bili prekopani in pokopani na pokopališču, ponovno prekopali in spravili v kostnico! Saj nismo v Argentini! V uvodu sem napisal, da sta ohranjena samo dva medvojna grobova padlih in pomorjenih vojakov in civilistov na protikomunistični strani: grob 39 vaških stražarjev na Selih pri Ajdovcu, ki so padli ali bili pomorjeni ob napadu na Ajdovec 11. in 12. decembra 1942, ter 120 pomorjenih vaških stražarjev, vojakov kraljeve vojske in civilistov, ki so pokopani v Hrovači. Kako so uničevali take grobove drugje, bi za zgled naštel štiri: pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, kjer je bilo pokopanih najmanj 140 padlih domobrancev; Suhor, kjer stoji na manjšem neoznačenem grobu železni križ, tam pa naj bi bilo pokopanih najmanj 21 padlih pri obrambi vasi; Grahovo, kjer je na množičnem grobu 30 umrlih 23. in 24. novembra 1943 ostalo samo še toliko prostora, da so uredili grob Balantiču; za druge z napisa ne izveš, da so tudi tam pokopani, in Črni Vrh nad Idrijo, kjer je množični grob 46 pokopanih ob napadu na postojanko 1. septembra 1944 izginil, na njem pa so grobovi drugih.

Spomladi leta 1993 smo se dogovarjali s takratnim županom, g. Mihelčičem. Hrovačo smo rešili s kompromisom. Nobenih izkopov in kostnic! Pristali smo na to, da zelenico zmanjšamo na slabo polovico, občina naj jo spodobno uredi, postavi spomenik in za vse skupaj skrbi. Kaže, da nismo podpisovali nobenih pogodb ali dogovorov, saj smo verjeli na besedo. Prepričani smo bili, da gre že tako za vojaško oz. vojno pokopališče, ki je zaščiteno in ga je treba vzdrževati v zatečenem stanju, dokler ne bo sprejet zakon o vojnih grobiščih. Vsaka skupina je napisala svoj tekst (Skupina Grčarice, Nova Slovenska zaveza, Društvo zamolčanih grobov). V jeseni, 7. novembra 1993, je bil spomenik slovesno blagoslovljen in zelenica urejena.

Figure 35. Sedanje razmere na pokopališču v Hrovači, posneto iz istega mesta

Spomeniku žrtev iz Grčaric in Jelendola se je leta 1995 pridružil še spomenik oz. farna spominska plošča umrlih na protikomunistični [Stran 062] strani iz Ribnice. Vse je bilo videti v redu, videlo se je, da za zelenico nekdo skrbi, vse skupaj je bilo ovito v grmičevje in ciprese. Letos pa smo opazili, da so rast odstranili, popolnoma nepripravljene pa nas je zadelo kot strela z jasnega, ko smo na naši že tako in tako skrčeni zelenici zagledali nove grobove.

7.4.5. Kar je preveč, je preveč!

Izvršilni odbor NSZ je zato sklenil, da bo prevzel skrb za Hrovačo, dokler ne bo sprejet zakon o vojnih grobiščih. Na njegovi osnovi bo lokalna skupnost obvezana skrbeti za vojaške grobove in grobove žrtev vojnega nasilja. Po tistem ji bo stroške za vzdrževanje povrnila država. Že za drugo leto je v državnem proračunu za taka dela določenih 200 milijonov SIT! Uredili bomo zelenico, z nizkim grmovjem jasno označili, kje je meja. Trije nedavno nastali grobovi na območju zelenice morajo biti v nivoju, rob grobov visok največ 10 cm, na njih nobenega peska, samo trava, podobno kot drugod na zelenici, plošča s podatki o mrtvem pa položena na zelenico. Novih pokopov na tem prostoru ne sme biti več, tudi ne pokopov v treh že obstoječih grobovih. Če pazljivo pogledate staro fotografijo ob pogrebu 12. avgusta 1944 in pravkar posneto, po legi cerkvenega zvonika v Hrovači in falange prisotnih na pogrebu, ki stojijo na pokopališkem zidu, je očitno, da na novo pokopavajo na starih grobovih. Tiho so, čeprav ni nobenega dvoma, da pri kopanju grobov razkopavajo in mečejo neznano kam izmučene kosti!

Če meje niso določene, je nered. Občinske ekipe se namreč menjavajo, pojavljajo se novi ljudje, ki o starih zadevah nimajo pojma. Zato je treba tak prostor enkrat za vselej zaščititi z odlokom. Ker je zdaj jasno, da je na prostoru, kjer teče ob zidu slabo shojena in malo uporabljana pot, že rob grobišča, jo bomo skušali vključiti v celotni kompleks, prav tako tudi pokopališki zid. Nanj bi pritrdili plošče z imeni žrtev, ki so tu pokopane. Nekaj podobnega, kot je napravljeno na istem pokopališču za padle borce in žrtve okupatorjevega nasilja. Do imen za naše plošče ne bo tako težko priti. Vseh pomorjenih v jeseni leta 1943 je bilo na kočevskem, ribniškem in velikolaškem področju okrog 460. Morišča in število žrtev našteva Žajdela v uvodu Lavrihove knjige (str. 15–17). Pomorjenih je bilo 24 na Velikem Osolniku (+ 9 padlih v boju), 28 ranjencev na Turjaku, 11 in 51 v Velikih Laščah, 116 v Mozlju, 40 v Mačkovcu, 40 na Travni gori, 10 jih je padlo ali bilo pomorjenih v Grčaricah in končno 21 ali 23 v Bavdlah, nekaj nad 130 pa v Jelendolu. Zvečine njihova imena poznamo.

Za ureditev groba 120 žrtev bo treba kar nekaj dela. Ravno pravi čas bo leto 2003, ko bo 60. obletnica padca Turjaka in omenjenih pobojev: v nedeljo 14. ali 21. septembra dopoldne slovesnost na Turjaku, popoldne pa blagoslovitev na novo urejenega vojnega in vojaškega grobišča v Hrovači.

Ali bomo zmogli?

7.5.1.

8.1.1.

Teharska nedelja, 6. oktober 2002

Letos sem na prostoru teharske spominske slovesnosti že zelo zgodaj – nekaj po sedmih. Ko se razgledam, opazim, da sem prvi. Se pravi, prvi od obiskovalcev; ljudje, ki postavljajo šotor za mašo, ki napeljujejo kable za ozvočenje, ki pritrjujejo zastave na drogove – izkaže se, da so to župnikovi sodelavci, zvečine študentje, pa tudi ljudje iz soseske – so seveda že na delu. Prihajajo tudi prvi gasilci, da pripravijo celotni prostor za tolikšen sprejem. Pozdravim se s tistimi, ki jih poznam iz prejšnjih let, in se – ker imam očitno še čas – odpravim naprej gor do spomenika.

Takoj se vidi, da so ga za letošnjo slovesnost nekoliko pripravili: poti naokoli so nanovo posute, stene prebarvane, marmor umit, v kripti pod oltarjem opazim sarkofag, ki ga doslej ni bilo. Stojim ob spomeniku in se ozrem kvišku: visoka zgradba se končuje z valovitim, vijugastim obronkom, ki lahko res, kakor pravijo, ponazarja črko omega. Omega je zadnja črka grškega alfabeta – tu res ne morem reči abecede – in je v krščanski kulturi že od nekdaj znamenje za konec. Tako znamenje je za kraj, kakor so Teharje, vsekakor primerno. Tu namreč ne moremo biti, ne da bi razmišljali o koncu.

Tisti, ki so v zadnjih majskih in prvih junijskih dneh leta 1945 prišli sem, so zvečine stopili naravnost v smrt. Čisto naravnost seveda ne, vmes je bilo še nekaj kilometrov na razmajanih kamionih in nekaj minut po travnatem kolovozu ali po razdrapani gozdni poti. Potem pa so stopili skozi vrata omega v večnost. V večnost! Kaj pa je to, večnost? Spomnim se starega Boethiusa: interminatae vitae tota simul atque perfecta possessio – brezkrajnega življenja vsa in hkratna in popolna posest. Pred mano se izriše groteskna podoba: osmero odsluženih džemsov, trije ovinki kolovoza, jama ali jašek ali brezno – in večnost. Kakšno nesorazmerje! Toda, ustavim misel, ko so bili še na tej strani, ali ni bilo na njih ničesar, kar bi bilo podobno temu, kar jih je čakalo na oni! Bilo je. Bila je tišina. Ko so jih vezali, so bili tiho; ko so jih suvali na kamione, so bili tiho, tako tiho, da tudi tam, prav na zadnjem koncu, ni moglo biti drugače. Tišina je bila od vsega, kar je bilo na njih, najbolj vidna. Povezovala jih je s tem, kar jih je čakalo na oni strani. Njihova telesa je izžigala žeja, iz ran jim je odtekala kri, bili so zvezani z žico, vsak sam in drug z drugim, a vendar: zakaj niso zajeli moči tam, kjer bi rekli, da je ni bilo več, ko ne bi vedeli, da so bili mladi »v srcu vsega življenja«. Zakaj niso kričali in vpili? Zakaj so šli tako tiho »v to dobro noč«? Ali jim je pradavna kultura, v katero so bili rojeni, ukazovala molčati? Ali so na tistem robu zavesti, ki jim je še ostala, ali so tam vedeli, za kaj gre? Ali pa jim je bila preprosto dana milost, da so v tišini odhajali v svojo slavo?

Figure 36. Teharje 2002

Spomenik stoji toliko višje, da se od njega lepo vidi prostor, kjer je bilo nekoč taborišče. Za trenutek se prepustim poizkusu, da bi se prestavil nazaj in se v njem zagledal. Zaprem oči, poizkusim, a se ne najdem. Na strmem loku časa mi spomin omaga in omahne. A ne brez posledic. Sedaj so tu [Stran 064] vprašanja. Kako ste vi, ki vam takrat ni bilo ukazano iti skozi točko omega, kako ste preživeli čas, ki vam je bil podarjen? Ali ste vedeli, da ni samo vaš, ampak tudi od tistih, ki so ostali tukaj? Ali ste bili zvesti? Ali ste vedeli, da vam je bilo dano razpolagati z nečim, s čimer lahko ne bi mogli? Ali ste vedeli, da tisti, ki je tako obdarjen, ni več prost? Ali ste vedeli, da ste zavezani – da je nad vami neka zaveza? Pred sedeminpetdesetimi leti nisem nikoli pomislil, da bom moral nekoč odgovarjati na ta stroga vprašanja. Ko bi bil vedel, bi se bil bolj zbrano pripravljal na govor, ki mi ga je v sedanjem času govoriti. Zvesto bi zbiral in shranjeval besede, da bi jih sedaj mogel postaviti tja, kjer je nekoč stal veliki molk odhajajočih.

Prostor pod nami ni več tako prazen, kot je bil malo prej. Prihajajo prvi obiskovalci in se razgledujejo, kje bi se kazalo ustaviti. Nad prostorom še leži megla, ki me je sprejela, ko sem se začel spuščati s Trojan v Savinjsko dolino. Kot tu, tudi tam ni bila ravno gosta, tako da sem lahko hitro in varno vozil. Predvsem pa je bila take barve, da je obetala, da se bo kmalu dvignila. Ko sem šel iz Ljubljane, še v mraku, se mi je zazdelo, da imam na vetrobranskem steklu posamezne kaplje dežja. Že sem pomislil, da bo tudi teharska nedelja, tako kakor je bila nedelja v Kočevskem rogu, deževna. Potem pa sem na vzhodu zagledal tanko, svetlo črto, ki se je počasi, a vztrajno večala; megla in oblaki so se pred njo umikali in od vzhoda se je svet napolnjeval s svetlobo. Ni bilo tako, da bi lahko s Cankarjem rekel: »In rodilo se je preslavno jutro.« Zarja je bila bolj vsakdanja, skoraj bi rekel, delavniška. A z gotovostjo je napovedovala jasen in veder dan.

Posebnost letošnje teharske spominske slovesnosti je bila tudi ta, da je prišlo več ljudi kot drugekrati. Mogoče za petino ali četrtino več. Ko že ni kazalo najbolje, se je prostor pred oltarjem zadnje pol ure pred mašo začel pospešeno polniti, tako da je nazadnje tam stalo od tri tisoč do štiri tisoč ljudi. Prav toliko kot ljudi je tam bilo tudi spominov, na sebi doživetih ali od drugih pripovedovanih. Tako da je množica pred teharskim križem poleg svoje zunanje podobe, ki jo je bilo mogoče videti, imela še svojo notranjo, ki je ni bilo videti od zunaj, ampak jo je bilo treba odkriti. Do kraja bi jo odkril tisti, ki bi poznal vse zgodbe, ki so jih ljudje prinesli s seboj, in jih razvrstil v skupine tako, kakor katera naravno h kateri spada. Tako bi se pred njim iz mnogih delov sestavila velika slika, ki bi na tisoč načinov govorila o eni sami stvari.

Kakor že tolikokrat doslej začutim veliko nemoč. Ali naj se vdam? Nekoliko mi za začetek pomaga druga posebnost letošnje teharske slovesnosti. Ne samo, da je prišlo več ljudi, ampak so tisti, ki so prišli, bili tam na poseben način. To ni bilo samo moje opažanje (in zato varljivo), ampak neizzvano mnenje mnogih. Tudi ni dejstva, da je množica duhovno navzoča, mogoče ponarediti. Ta navzočnost je ali pa je ni. In na Teharjah je bila letos izkazana na način, ki ga ni bilo mogoče ne videti: v tem, kako so ljudje prihajali in kako so tam, kjer so obstali, tudi stali do konca, dokler ni bila izrečena zadnja beseda; v tem, kako so poslušali ne samo obredne besede, ampak tudi škofovo homilijo in govore med spominskim delom po maši: poslušali so tako, kakor poslušajo tisti, ki želijo razumeti. Ljudje, ki so bili letos na Teharjah, so prišli zato, da bi bili potolaženi – potolaženi s tem, da bi razumeli. Tako tudi duhovna podoba teharskega spominskega zbora ni bila v celoti skrita.

Toda jaz sem hotel priti tudi do druge, do tiste, ki jo sestavljajo spomini, izkušnje, zgodovina. V pičlih dveh urah! Ali ni to malo preambiciozno? A vseeno poizkusim. Najprej so me zanimali motivi, zakaj ljudje prihajajo.

»Ne, nikogar nimam tukaj,« pravi gospa iz Gorenje vasi. »Jaz prihajam zato, ker vem, kakšni ljudje so bili tukaj. Jaz prihajam zaradi ljudi, veste, zaradi ljudi!« Ne pravi »ljudi«, ampak narečno »ledi«, kar njenim besedam daje posebno resničnost. Začutim, da sem slišal nekaj, kar je bilo v nekom velikokrat pretehtano in premišljeno. Nekateri pa prihajajo iz čisto določenih spominov. Človek s Krke na Dolenjskem se je kot železničar šestnajst let vozil iz Ljubljane v Maribor in nazaj in se vsakič, ko se je peljal mimo Teharij, oziral v smer, kjer je mislil, da morajo biti. Za Teharje je vedel skoraj od začetka. Zanje mu je že prvi teden junija povedal Janez Ozimek, ki je pobegnil s Hrastniškega hriba. »Saj je vedel, da sem zanesljiv človek.« V tistih dveh mesecih, ki jih je Janez preživel v bližini doma, da bi prišel nekoliko k sebi, sta se nekajkrat dobila v gozdu. V tistih razgovorih je marsikaj zvedel o tem kraju. Spomin na to ga vsako leto pripelje sem.

Kristina iz Smrečja pri Svetih Treh Kraljih prihaja z možem in tremi otroki sem deloma zaradi očeta, ki je kot mladoletni [Stran 065] domobranec tu preživel nekaj mesecev. A bi mogoče prihajala tudi brez te vezi. Zdi se, da jima z možem ni tuj globlji ali širši pomen Teharij: čutita, da se je tu dogajalo nekaj pomembnega, človeško in zgodovinsko. Nekaj, kar ima vzročno zvezo s sedanjostjo. Odhajam z občutkom, da sta mi sporočila nekaj pomembnega: da mora človek stati v zgodovini.

Figure 37. Teharje 2002 – Govori škof dr. Anton Stres

Nekatera srečanja so kratka, spregovorimo le besedo ali dve, nekatera pa prerastejo v zgodbo, ki nakazuje širše razsežnosti. Takšna je zgodba gospe Marije, ki sedaj živi v Ljubljani, doma pa je iz Sodražice na Dolenjskem. Tam je bil njen oče med vojno župan. Na Velikem Osolniku je jeseni 1943 padel eden njenih bratov, sama pa je med vojno hodila v Ljubljani v šolo. Ko je 5. maja 1945 zvedela, da se Dolenjci zbirajo na Prulah, da bi skupaj šli na Koroško, je šla pogledat, če tam ni tudi kdo od domačih. Hodila je med tistimi vozmi, med konji in voli, in spraševala ljudi o očetu, katerega je predvsem pričakovala, a ga ni bilo. Prepričana, da ga bo našla na Koroškem, je sedla na voz, na katerem je že bila njena domača prijateljica, hčerka poročnika Ivana Skvarče, domobranskega komandanta pri Svetem Gregorju. Na Koroškem o očetu ni bilo ne duha ne sluha – pozneje je zvedela, da se je medtem doma skrival – zato je ostala kar pri Skvarči v vojaškem taborišču. Z njim se je tudi vrnila in v začetku junija prišla v Teharje, kjer so jo dodelili v žensko barako. »Ali se spomnite tega gorja? Ali se spomnite Slovenj Gradca? Ali se spomnite Celja?« Mene pa najbolj zanima, če kaj ve, kako so odvažali ženske iz taborišča na morišče na Hrastniškem hribu. Spomni se drugega odbiranja, ko jih niso zajeli na slepo. Takrat so jih klicali, najprej v baraki, potem pa še enkrat pred kamionom. To drugo klicanje jo je rešilo. Izkazalo se je namreč, da sta bili v Teharjah dve dekleti z istim priimkom in imenom. Po informacijah, ki so jih partizani medtem dobili s terena, se je izkazalo, da hočejo ono drugo in ne njo. Tako je ostala. Dobro se tudi spominja bolniške sestre Lojze Frančič, poznejše zdravnice Lojzke Berdenove iz Šentjerneja, ki je zaradi zrelosti in samozavesti postala središče njene teharske druščine. Le tako je sploh bilo mogoče preživeti. Na poti domov se je spretno izmikala nevarnim srečanjem z Ozno. Ko pa je v Ribnici izstopila, so jo prijeli in za štirinajst dni zaprli. Ali je doma našla očeta, mi v gneči, ki se je medtem naredila okoli naju, ni bilo več mogoče izvedeti.

Cela povest bi lahko nastala iz zgodbe, ki jo pove gospa Breda iz Maribora. Tu je bil junija 1945 nekaj časa tudi njen oče Rudolf Tršinar. Z mamo sta to vedeli, zato sta prišli iz Ljubljane, da bi, če je mogoče, z njim vzpostavili stik. Kako pa sta zvedeli, da je tukaj? Očeta so kot bolničarja v domobranski saniteti mnogi ljudje poznali. Neki mladoletni domobranec je, potem ko so ga izpustili, Tršinarjevim povedal, da ga je videl. Tako sta ga z mamo šli iskat. Zvedeli sta za taborišče in nazadnje prišli v Bukovžlak. Prespali sta pri nekih ljudeh v vasi – »Je že Bog tako dal. Čisto tuji ljudje so naju vzeli.« Izkazalo se je, da je bila gospa, pri kateri sta prenočili, kuharica v taborišču. Obljubila jima je, da ju bo skušala spraviti noter. Drugi dan je gospa prijela enajstletno Bredo za roko – mati se je medtem skrila za neko drevo – in skušala tudi za deklico izboriti vstop v lager. »Bog ve, kaj bi bilo, če bi ji uspelo. Mogoče se sedajle midva ne bi pogovarjala.« Z mamo sva se vrnili v Ljubljano in čez deset let po neki gospe, ki ga je tu sama videla, dobili končno potrdilo, da je res bil v Teharjah. Odpeljali naj bi ga bili konec junija, morda v [Stran 066] noči na 29. junij, ko jih je največ odšlo. Datum se z mojim poznavanjem stvari nikakor ne sklada, a naj bo zapisano, kakor je gospa Breda povedala oziroma slišala. Potem se ozre naokoli. »Kako je tu vse drugače! Nekoč so tod okoli bili samo gozdovi. Ko sem prvič leta 1990 prišla sem, sem rekla, saj to ni to.« Rad ji pritrdim. Tudi jaz se spominjam borovih gozdov, tako da cerkve pri Sv. Ani nad nami sploh nismo videli. Samo zvonjenje je prihajalo dol do nas – iz nekega povsem drugega sveta.

Figure 38. Teharje 2002 – Govori tajnik NSZ Stane Štrbenk

Posebnost nekaterih obiskovalcev je v tem, da jih na Teharje ne veže samo ena vez, ampak več. Tak je gospod Anton iz Logatca, pravzaprav iz Rovt. Njegovih vezi je osem: brat Jože, bratranca Vavken in pet stricev – pet bratov Gantar iz Petkovca. Anton je ravno toliko star, da ga dogodki niso zajeli, a jih je napeto spremljal in se jih natanko spominja. Spominja se ljudi iz svojega kraja, ki so na tej prehodni teharski postaji živeli nekaj dni, spominja pa se tudi, kako so se hiše po Rovtah ob koncu vojne praznile in nekatere ostale prazne za zmerom. Spominja se tudi, kako sta se s sestrico stiskala v obcestnem jarku, medtem ko so krogle žvižgale nad njima. Kako so Italijani streljali ljudi, ki so jih zajeli nad Peskom, ko so se vračali od maše v Podlipi. Kako so partizani obračunavali z ljudmi v Češirkovem gozdu. Revolucija in državljanska vojna!

Nekateri pogovor tudi odklonijo. Gospod in gospa iz Maribora naredita to vljudno, z mnogim opravičevanjem. Brez potrebe. Vsakdo ima pravico, da za pogovor ni razpoložen; vsakdo ima pravico imeti živce, ki tako intenzivnega spominjanja, kot ga zahteva pogovor, ne bi prenesli. Razidemo se kot prijatelji. Odhajam lahek, ker čutim, da sta me razumela. Omenimo še možnost, da se vidimo na vernih duš dan, ko župnija tu priredi versko komemoracijo. Onadva se te vedno udeležita.

Poleg daljših je tu, kot je že rečeno, tudi nekaj bežnih srečanj. Marjan Šifrer, nekdanji poslanec, potoži, da je v zadnji Zavezi našel ime Ehrlich trikrat napisano brez »h«. Gospod profesor da je bil glede tega posebno natančen. Obljubim mu, da se bomo urednik in lektorji v tem popravili in se mu obenem zahvalim za opozorilo in natančno branje. Gospa iz Valične vasi pri Zagradcu pravi, da bi Nova Slovenska zaveza prav storila, če bi vsako leto poskrbela za vodiča, ki bi obiskovalcem razložil, kaj in kje je bilo kaj na Teharjah. Ona in drugi bi [Stran 067] potem vsemu lažje sledili, če bi imeli opredmeteno predstavo. Misel se mi zdi dobra, a jo opozorim, da bodo v tem primeru morali pač priti uro ali dve prej.

Ko v množici zagledam znan obraz, stopim bliže. To je šolska sestra, ki se je nekoč udeleževala branja angleških tekstov, ki sem ga organiziral in vodil na Teološki fakulteti. »Ali kaj poslušate BBC? Ali predelate vsak dan vsaj eno angleško besedilo? Ali si vsak večer v notes zapišete pet neznanih besed in jih naslednji dan vsaj desetkrat ponovite? Na srečo se kmalu zavem, da poučujem …

Ne vem, koliko Celjanov prihaja na Teharje, kakšnega pa srečam vsako leto. Gospod, ki ga spoznam, pripelje očeta, a prihaja tudi zaradi sebe. Izrabim priliko in vprašam: Razmerje Celje–Teharje, kakšno je? Določeni krogi bi radi celo reč pometli pod preprogo, drugi pa se zavedajo, da je to bila velika tragedija in da je treba o njej govoriti – v spomin in opomin. Nasploh opaža v mestu porast humanizma, kakor se izrazi. Tudi pri ljudeh nasprotnega tabora.

Nazadnje naj se dotaknem pogovora z dvema duhovnikoma. Do njiju sem prišel šele po maši, a naj ju navedem kar tu. S prvim se še nisem srečal, a ga po pripovedovanju poznam. To je mladi cerkniški kaplan Marko Košnik. O njem mi je pripovedovala naturalizirana Cerkničanka Marija Zgonc. Vprašam ga, kakšno sporočilo je razbral iz letošnje slovesnosti. »Oh, sporočil je več,« pravi. »Ne vem, katero bi izbral. Vse sem globoko doživljal. Tukaj je čakalo na smrt pet mojih stricev.« Počasi pride na dan, da kaplan Marko izhaja iz znane šentjoške družine Kavčičev. Potem mi je na mah vse jasno. Obenem spet pomislim: Kakšen davek je terjala ta novoveška Sfinga. Kot da bi uganil, kaj mislim, pravi duhovnik: »Ko pa gledam okoli sebe, me včasih prime tudi jeza.« Zdi se mi umestno, da dodam: »Jezo sicer premagujemo, prav pa je, da v nas nastaja in da jo imamo.«

Drugi duhovnik, s katerim izmenjava nekaj besedi, je župnik iz Frankolovega, Vinko Rančigaj. Vidim ga hiteti po poti proti križu, potem ko je večina že odšla. Ob desetih je imel doma mašo, zato prihaja šele sedaj. Izkaže se, da se poznava prek Zaveze. Takoj se vidi, da je to človek, ki se zanima za svet okoli sebe. Posebno dobro pozna stvari, ki so se dogajale okoli Celja. Preideva na strašni nemški zločin v Frankolovem. Rad bi ga vprašal, kakšno je razmerje med Teharjami in Frankolovim, a sedaj za daljši pogovor ne bo časa. Sam bi na hitrico rekel, da je med njima neko obratno sorazmerje: teharski zločin so povzročili Nemci (ko ne bi bilo druge svetovne vojne, komunisti ne bi mogli sprožiti revolucije in ne bi bilo nobenih domobrancev), izvršili pa so ga partizani. Frankolovski zločin pa so povzročili partizani (s svojim neodgovornim napadom in nepripravljenostjo braniti nedolžne žrtve), izvršili pa so ga Nemci.

Najbrž se mi ne bo zamerilo, da sem med kontakti, ki sem jih tako vzpostavljal, nekoliko tudi mislil na revijo Zaveza. Med obiskovalci sem seveda našel veliko naročnikov. Nekateri pa jo posebej kupujejo in to dvakrat na leto: v Kočevskem rogu in na Teharjah. Z zadovoljstvom ugotavljam, da jim je revija nasploh všeč. Pohval ne izzivam, če jih pa slišim, se dobro počutim. Sramota, si mislim, že skoraj tri četrt stoletja imam za sabo, pa sem še vedno rad pohvaljen. Če bi prišel v roke kakemu duhovnemu voditelju, mi ne bi bilo lahko.

Odpravim se dol proti stojnici, kjer se prodajajo publikacije Nove Slovenske zaveze, predvsem Zaveza. Ko zaslišim glas ene od Ložarjevih gospe, ki skrbijo za prodajo: »Tule je za vas še ena Zaveza. Čez sto strani ima. Tudi o Teharjah je v njej čudovit članek. Res se lepo bere, ne bo vam žal.« Ko vidim, da dekle, ki je bila predmet postopka, seže v torbico, vem, da je posel narejen. Ko se potem z njo spustim v pogovor, se izkaže, da je doma od tam, kjer bije srce Suhe krajine, iz Zvirč, iz znamenite Kastelčeve hiše. Obljubi mi, da mi bo sporočila svoje vtise.

Med mašo sem tudi jaz obstal tam, kjer me je ujel njen začetek. Sedaj se vsi obrnemo k oltarju, kjer se začno dogajati edine zares važne reči. Berilo je kot vedno bral naš prijatelj Hočevar. Kako tolažljivo, pomislim, če je kaj, kar se ne spreminja. Vem, da pretiravam, a vendar: ni več človeka v Sloveniji, ki bi berila bral tako kot naš France. Na množico potem začnejo padati stavki: »Duše pravičnih so v božjih rokah.« »Kakor zlato jih je preizkusil.« »Sodili bodo narode in gospodovali ljudstvom.« Ko poslušamo te stavke, nismo več povsem v času. Vprašam se, zakaj vsi tako napeto poslušamo. Ali ne morda zato, ker čutimo, da z njimi segamo k izviru svoje biti. Nato preberejo evangelij. Odlomek je sestavljen iz tolažljivih stavkov: »Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« »To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim.« »To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in vanj veruje, [Stran 068] imel večno življenje.« To je Kristusov evangelij. Tišina ki zavlada, je stopnjevana do skrajnih mej. Le kaj se je letos z menoj in z ljudmi zgodilo, se sprašujem. Take tišine v Teharjah še nismo doživeli – tišine, izhajajoče iz nepremične pozornosti. Ali se je zgodil eden od tisočev majhnih čudežev, ki se vsak dan dogajajo na svetu in omogočajo življenje? Ali je prišlo do nekega razumetja?

Domobranci, ki so šli skozi Teharje, so bili večidel, morda vsi, pomorjeni na kraju, ki se imenuje Hrastniški hrib. Popoldne ob štirih je tam bil drugi del letošnje teharske slovesnosti. Ob tej priliki je bila blagoslovljena spominska plošča, vdelana v skalo v bližini križa, ki so ga postavili Šentjernejčani v spomin na tam pomorjene domobrance, misleč seveda posebej na svoje fante, ki zvečine ležijo tam.

O slovesnosti na Hrastniškem hribu bomo objavili poročilo v posebnem sestavku. Jaz bi se v spomin na tisto popoldne ustavil samo ob dveh stvareh.

Slovesnost je bila, kot pravimo, ekumenska. Praktično to pomeni, da so bili navzoči Srbi (ker tam ležijo tudi srbski četniki) in Hrvati (ker tam ležijo tudi vojaki hrvaške narodnosti). Za večino beseda ekumenski – brez dvoma po naši krivdi – še vedno zveni nekoliko papirnato, tu pa je, ko je tekla ta slovesnost, dobivala resničen pomen. Njena resničnost je prihajala iz globin, kjer ležijo skupaj – neločljivo skupaj – Srbi, Hrvati in Slovenci. Nihče ni ravno tega tako rekel, a bilo je natanko tisto, kar smo vsi čutili. Vsi so tudi govorili: Srbi, Hrvati in Slovenci. Kot ilustracija našega občutja naj navedem nekaj stavkov nagovora protojereja iz Celja. »I zato se sećajmo reći evandželija, u kojem nam Gospod poručuje: Neće biti ni Grka ni Jevrejina, nego ćemo biti svi jedno u Gospodu. Zato i danes ovdje saberimo se u mislima evandželija bez obzira na nacionalne razlike i pomolimo se Gospodu za duše onih, koji ovde pod ovom zemljom leže.«

Druga stvar, o kateri bi rad spregovoril, pa je takšna, da je verjetno ne bom znal prav izraziti. V nedeljo, 6. oktobra, sem bil na Hrastniškem hribu prvič. Nekoliko sem se zakasnil v Celju, zato je bila večina že daleč pred mano, ko sem se od Pustove kmetije v dolini odpravil navkreber. Že po sto metrih mi je začelo nagajati srce. Že sem se spraševal, kako bo to šlo, in bilo mi je malce žal, da sem se odpravil peš. Vrniti pa se nisem hotel. Nazadnje, že proti koncu poti, sem se moral ustaviti vsakih nekaj metrov. O tem pripovedujem zato, ker se mi zdi važno za prikaz tega, kar me je čakalo zgoraj. Ko sem tako prišel do nekakšnega vrha – sam in s precejšnjimi težavami, kot sem omenil – se je pred mano najprej odprla majhna s travo porasla ravničina. Bila je dvesto ali tristo metrov dolga in kakih sto metrov široka, na zgornjem koncu pa se je nenadoma sunkovito dvignila v strm breg, ki se je kakor velik travnat laz zaril kakih štiristo ali petsto metrov v gozdove na vrhu in na obeh straneh.

Figure 39. Teharje 2002 – Spomenik, državna in žalna zastava

Pred mano je bilo torej nekaj kakor gora. In ta gora, pravzaprav njeno pobočje, je bilo posejano z ljudmi, tako da so na njegovih robovih stali daleč vsaksebi, proti sredini, tam, kjer je stal visok križ, pa so se zgoščevali in postajali množica. Že iz daljave, ko so glasovi šele začeli prihajati do mene, sem vedel, da molijo. Ko pa sem prišel pred strmino, je bilo jasno, da je molitev, ki jo molijo, rožni venec. Dvignil sem se še nekaj metrov in sredi ljudi zagledal molivko, ki je molila naprej. Stala je na nekoliko dvignjenem mestu, tako da so jo vsi videli [Stran 069] in so jo vsi udeleženci nekako sprejeli za svojo vodnico. Ko sem jo pogledal, sem imel občutek, da je najbolj naravna stvar, da ravno ona moli naprej. Stala je tam, visoka in vzravnana, v črno oblečena, z rožnim vencem v roki, in izgovarjala stare, že neštetokrat ponovljene besede. A izgovarjala jih je na poseben način: zbrano in obredno, kakor da bi za njo stala velika tradicija ljudskih molivcev, neka posebna kultura, ki je postavljala zahteve glede višine in barve in ritma govora, a je vseeno bil njen glas nekaj osebnega, nekaj enkratnega in prvinskega, kakor da bi prihajal iz osebnega doživetja strašne izkušnje. Tako so na strmino in na ravničino pod njo padali zategli in posvečujoči glasovi. Ljudje so jim mrmraje odgovarjali:

ki je za njih bičan bil;

ki je za njih s trnjem kronan bil;

ki je za njih težki križ nesel;

Ko se je na prvi spominski slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990 zaslišala pesem Doberdob, slovenskih fantov grob in šla čez gozdove med Krenom in sosednjimi vrhovi, se je v prostoru vzpostavila napetost, ki je zajela vsakega od tisočerih navzočih in ga napolnila ne s kako mislijo, ampak z občutjem neznanskosti. Mislili smo, da kaj podobnega ne bo nikoli več.

A kar je bilo v Kočevskem rogu, je bila velikost občutja. Tu pa je sedaj bilo nekaj drugega. Tu je v nas prihajalo nekaj določenega: spopolnitev in odrešenje. Med opotekajočimi postavami teh, ki so šli proti jami, smo zagledali Njega. Zagledali smo Ga, s trnovo krono na glavi in s križem na ramah hodečega sredi njih, in na mah smo vsi doumeli: Da je vse prav in dobro. Začutili smo, da je v nas vstopila svetloba. Sredi zadnje bede in ponižanosti je pred nami rasel Smisel. Videli smo, da ti, ki se pomikajo pred nami, niso sami. Doumeli smo in videli, kako je končno in nazadnje sploh s to rečjo: da človek ni sam. Bili smo ganjeni z ganjenostjo, ki je bila svetloba. Bila je ena sama velika tolažba.

Ko smo se zadnji vračali s hriba, je dan tiho in neopazno prehajal v večer. Pravzaprav to še ni bil pravi večer, ampak tisti sladki čas, ko svetloba spreminja barvo, a še ne začne izginjati; ko ne moremo reči, da ni več pravi dan, a vemo, da ne bo več dolgo; ko s hvaležnostjo sprejmemo vsako refleksijo.

Figure 40. Hrastniški hrib – Šentjernejski župnik Anton Trpin blagoslavlja spominsko znamenje

Ko pridemo do Pustove kmetije v dolini, vidimo, da se člani Nove Slovenske zaveze z zadnjimi močmi borijo z zmedo, ki se je naredila iz množice avtomobilov in avtobusov. »Vse bom pustil in šel,« pravi Miro. Vemo, da ne bo. Od nekod pride policija in se ustavi pri enem od hrvaških avtobusov. Hrvatje pravijo: »Bodite z nami prijazni, sicer vam ne damo morja.« Vidim, da smo spet sredi življenja.

8.2.1. Stari Hrastnik, 6. oktobra 2002

Dopoldne Teharje, popoldne Stari Hrastnik, Brnica, Pustova kapelica. Prehuda bo. Večina naših članov in prijateljev je že zdavnaj srečala Abrahama. Bojim se, da bo za mnoge od njih sto metrov visoka Hrastova reber nepremostljiva ovira, čeprav ne zahteva več kot pol ure počasne hoje. Položnemu delu nad njo so nekoč rekli rekli Tirberg. Takrat so celjski grofje po njem vzrejali divjad, prav tam pa je kasneje zrasel Stari Hrastnik. Zanikrna vas ob potoku Bobnu spodaj v dolini se je imenovala Brnica. Kmetje s hriba bi jo lahko tožili, ker jim je ukradla ime – Hrastnik, potem ko je postala trg in mesto. Tole razlagam arhitektu Dragoljubu Mićoviću – Miću iz Beograda, ko sva se ustavila naprej od Pustovega kozolca na Brnici. Edini med nami je, ki je bil nevarne majske dni leta 1945 desetdnevni gost taborišča na Dolu pri Hrastniku. Na Teharjah je ostal živ vsak deseti, na Dolu ravno toliko. Mićo je nedavno imel srčni infarkt in ga že najmanjši klanec spravi ob sapo. V hrib se bova peljala z avtomobilom. Neverjetno, večina se je odločila za pešpot v hrib. Nekaj se jih je premislilo in se z nama vračajo k avtomobilom. Dve slovesnosti v enem dnevu sta veliko, za povrh pa še ta strmina. Vendar, ko smo že enkrat na tem nesrečnem koncu, opravimo z obojim, da bo mir. Teh krajev domobranci in njihovi svojci niso poznali. Vse, o čemer so vedeli, sta bili glavni mesti tega področja Trbovlje in Celje, ter da je med njima Zidani Most.

Z obeh bi nas radi izrinili, tako s Teharij kot s Starega Hrastnika, pa se ne damo. Celjske oblastnike pri teharskih zgodbah zanima samo dobiček. Do njega so se dokopali izključno zato, ker je tam vse dovoljeno, predvsem brez strahu uničevati naravo. Nočejo vedeti, da je tam še kaj drugega kot komunalno odlagališče za Celje in pol Savinjske doline, odlagališče industrijskih odpadkov, ki je zastonj in tako omogoča Cinkarni, da je eno redkih redkih slovenskih podjetih, ki uspešno tekmuje s svetom; za Štore jim je žal samo to, ker jim gre slabo in jim zmanjkuje dela; kupi žlindre na južnem pobočju hriba zato ne rastejo več tako hitro kot prej. Župan se je prikazal samo na prvi slovesnosti, njegovi nasledniki nočejo niti vedeti za nas, tudi Šrot ne, čeprav ga je za letošnje volitve podprl celo Janša.

Hrastniška uprava je podoben bogpomagaj. Dovoljenje za današnjo svečanost smo od nje sicer dobili, slabo pa se piše gradbenemu dovoljenju za postavitev spominskega kamna. Kar je res, je res, vodilnim v rudniški upravi vsa čast, opravili so svoje! Bog jim je ohranil zdravo pamet. Takoj razumejo našo razlago, da je sprehod po Starem Hrastniku manj nevaren kot hoja na Triglav, spominski kamen, ki ga skoraj ni videti na poraščenem hribu, pa ne stanovanjska soseska okrog Koseškega bajerja. Pač pa je komisija pri občinskem svetu ugotovila, da je hrib nestabilen in ne morejo odgovarjati, če bo koga požrla zemlja, ter da gre za varovano kmetijsko zemljišče, na katerem niso dovoljene nobene gradnje in še in še. Te finte poznamo že iz Kočevskega roga. Na gradbeno dovoljenje za kapelico pri jami pod Krenom smo člani Vladne komisije za ureditev grobišč čakali deset let. Pet let je bilo potrebnih, da nam je država dala v najem hektar zemljišča okrog brezna. Pol ga je imela v lasti že na začetku, na drugo polovico pa je čakala, dokler ni bil končan denacionalizacijski postopek. Njena nekdanja lastnica je bila Kočevarka, ki živi v ZDA. Od prvega dne je bilo jasno, da ne bo dobila nič, saj nima slovenskega državljanstva, pa je trajala toliko časa, da se je lastništvo uredilo. A tisti hip so nam povedali, da z gradnjo še vedno ne bo nič, dokler ne bo sprejet Prostorsko-ureditveni plan občine Kočevje. Nanj mora biti sredi 50 x 25 km obsežnega gozda vnesena pikica, ki bo pomenila našo kapelico. Medtem ko so se postopki za pridobitev dovoljenj vlekli, je z žegnom in cvenkom Bajukove vlade zrastel v vrtači pred jamo babilonski stolp. Zdaj je tam in nikomur ni jasno, za kaj bi se dal porabiti: za kostnico, za verski objekt, za priložnostno kramarsko knjigarno, čemur občasno služi že sedaj, ali za minaret, kaj je namreč drugega s svojim zvoncem.

Hrastniška naveza nekdanjih partizanov in novopečenih oblastnikov bi imela rada v svoji bližini mir, zato jim gre naše postavanje po Starem Hrastniku na živce in to ne brez razloga. Če že niso bili sami zraven, so bili njihovi očetje ali dedi. Hrib je njihova bolečina in strah, prav v kosteh začutijo mraz, ko pomislijo nanj. Nič ne pomaga, da so trupla zmetali in zakopali deset klafter globoko. Pomorjeni so vseeno tu in zdaj. Hrastniški tovariši se bojijo mrtvih, zraven [Stran 071] pa se pretvarjajo, da jim je mar samo za žive. Kaj pa Julijci, kjer leti kamenje kot noro, pa nam nihče ne brani siliti v nesrečo. Od kod taka skrb za narodno zdravje, kot da so utelešeni Keber. Če lahko po cestah in kolovozih Starega Hrastnika vozijo traktorji, je smešno, da ne bi smela nanj stopiti tudi človeška noga. Na vrhu hriba živahni kamnolom, iz katerega letijo pri razstreljevanju po bregu sto kil težke skale, pol km proč pa ni prostora za monolit iz črne Afrike.

Še tega nam manjka, da bi nam zagodlo vreme. Za dež, če že mora biti, so najbolj pripravne Teharje. Bolj lije, manj je videti smetišča in igrišča za golf na drugi strani ograje. V Kočevskem rogu je narobe, kadar razmoči zemljo, da se lovimo po ilovnatih drčah. Stari Hrastnik z množico starejših udeležencev bi bil v dežju in vetru nesreča kozmičnih razmerij. Saj smo to že izkusili za praznik vernih duš pred petimi leti, ko nas je bilo komaj sto. Ko smo se v procesiji vračali s hriba, se je utrgal oblak. Kolovoz se je v hipu spremenil v hudournik. Danes je vreme ravno pravšno. Ni vroče in temni oblaki se razigrano vozijo po nebu. Nič ne kaže, da bi jih popadla mokra jeza.

8.2.2. Bila je sama gmajna

Že petnajst let mi ne gre v glavo, odkod jame na Tirbergu. Za jarek, ki se vleče z vrha do zgornjega roba Hrastove rebri, nihče ne dvomi, da je nastal zaradi udora, do katerega je prišlo zaradi ropanja v drobovju hriba. Kaj pa reber? Na njenem vrhu ni razpok, so samo jame. Kako so nastale, sem izvedel šele prejšnji mesec, ko sem lezel na Kovk v želji napraviti nekaj posnetkov. Naletel sem na domačina, upokojenega rudarja. Oblečen sem bil hribovsko, fotoaparat imel spravljen v nahrbtniku, pa se je razgovoril: »Tam na robu niso kopali premoga, ampak ilovico in material za zasipanje jaškov. Premog se je pokazal iz zemlje v Žiganju pod Jelenco. Tam so ga res kopali kar z vrha, tu pa ne. Na pobočju Hrastove rebri so bili vinogradi in zidanice. Nekaj hišic je še ostalo. Stari Hrastnik je bil tako visok, da se z našega hišnega praga Jelence ni videlo. Pred nosom sem ga imel. Spominjam se, ko sem bil še otrok, kako se je začela za njim kazati temna gora. Po mojem se je hrib vsega skupaj znižal za 50 m. Morda ne njegova špica, pač pa breg, na katerem je stala vas.« Prav sem mu dal, saj sem bral v hrastniški kroniki, da se je samo od 1922 do 1948 leta, torej v 26 letih, ko so njegovo posedanje merili, pogreznil za okrog 20 m. Prepričal me je še, da moram voliti Drnovška, potem pa sva se razšla.

Figure 41. Stari Hrastnik s svojimi devetimi kmetijami pred 1850

Ko je prišel Lojz Opeka v jeseni 1993 na ogled hriba, s katerega je bil ušel, je zmajeval z glavo in govoril: »Sama gmajna je bila, tole je pa gozd!« Če ne bi bilo Pustove kapelice in kozolca, sploh ne bi verjel, da smo na pravem kraju. A kot zakleto smo čakali petnajst let, preden smo prišli pred nekaj dnevi do prave fotografije Starega Hrastnika. Prijatelj Jože Toplak, Prekmurec in zdravnik, ki je prišel v Hrastnik za nekaj let, pa tu pognal korenine in bo v njem pustil kosti, je izbrskal knjigo o Hrastniku, ki je izšla pred dvema letoma. V njej je opisana tudi zgodba o Starem Hrastniku, pol strani pa posvečene njegovi vlogi leta 1945. Najbolj dragocene so seveda slike. Risba, stara dvesto let, kaže na vrhu rebri kmetije, ki so kot piščanci okrog koklje razvrščene na pobočju. Fotografiji sta dve, obe z leta 1929. Prva je panoramska, po mojem posneta s Kovka, druga pa kaže zemeljski plaz pri Šentjurčevi gostilni na hrastniški strani rebri. Kje je zdaj Opeka, da mu ju pokažem! Prav je imel, res je videti sama gmajna.

Ob prvem vremenu se odpravim na Kovk, da poiščem kraj, odkoder je snemal neznani fotograf. Tri ure sem potreboval, preden se mi je odprlo, da sem na napačnem hribu. Pravi hrib je sto metrov nižji, bolj zahodno štrleči Špicberk.

Nanj lezem kar počez po vrtovih in travnikih, dokler ne dosežem severnega roba opuščenega kamnoloma. Pravi krater z odbito vzhodno steno. Spustim se na njegovo dno. Prenizko sem, drugače pa ravno prav. Splezam na strmi južni rob, ki je dovolj poraščen z grmovjem, da se ga varno oprijemam, obenem pa brez visokih dreves. [Stran 072] Končno najdem pravi kraj. Tu je pred 70 leti stal moj fotograf. Ni jasno, kaj je neznanec hotel doseči s posnetkom, saj na njem ni videti mestnih ali trških znamenitosti ne bahatih gostiln in ne idiličnih gričev s cerkvicami na vrhovih. Spodaj ostanki kamnoloma, na desnem robu Dolinškova skala, vmes gmajnasto teme Starega Hrastnika brez znakov življenja. Vinogradov ni več, sameva samo še nekaj zidanic. Pa Jelenca zadaj, skrivnostna in resna, kot da je že takrat vedela, čemu bo priča čez petnajst let. Pogled na skoraj popolnoma poraščeni breg je po svoje pretresljiv, nekaj je že prispeval človek, večino pa opravila narava sama. Na temenu Starega Hrastnka je sicer videti odsek ceste, takoj ob njem pa krpasto liso iglavcev. Tam so grobovi. Če bi zlezel više, bi se na njenem spodnjem robu pokazala zelenica našega sadovnjaka in križ na Tirbergu.

Figure 42. Stari Hrastnik 1929, posnet s Špicberka

8.2.3. Slovesnost na Tirbergu

Precej čez tretjo uro je že, preden se pripeljeva na planoto. Mićo je resen in slovesen. V imenu tistih dva tisoč ljudi prihaja, s katerimi je štiri mesece umika čez pol Balkana delil dobro in slabo in ki so 19. maja 1945 ostali v šoli Kraljice Marije na Dolu pri Hrastniku. Dobro se spominja, da se je takrat tako imenovala. Lepa reč, prej kralji, zdaj heroji! Posebej pa zaradi brata Veljka. Star je bil nekaj čez dvajset let, svetovljan, poln življenja, nikoli vojak, sin najpremožnejšega človeka v mestu. Neizbrisno mu je ostal v spominu njegov žalostni obraz za mrežo šolskega dvorišča. Zgodbo je popisal v dveh knjigah. Ve, kaj je njegova naloga: prižgati sveče, moliti pri križu in zbranim spregovoriti stavke, ki se jih uči že pol stoletja.

Ljudje se zgrinjajo na slavnostni prostor z vseh strani, gorniki iz doline Brnice zasopli, potniki v avtomobilih po drznem kolovozu vznemirjeni, najbolj zadovoljni pa sprehajalci počez po hribu s ceste Hrastnik-Blato. Časa imamo še pol ure. Šentjernejski župnik in dekan Anton Trpin se pripravlja na obred, pomaga mu župnik z Dola Franc Ornik. Pridruži se jima Milan Dudaković, pravoslavni duhovnik iz Celja. Obljubili so nam, da bo prišel tudi duhovnik iz Zagreba, a Hrvatov ni na spregled. Pevci moškega [Stran 073] pevskega zbora iz Šentjerneja preizkušajo glasove, mojster Jože Pirman preverja zvočno elektroniko. Pred meseci smo blagoslavljali križ, zvezda današnje slovesnosti pa je plošča, vsa obdana s cvetjem in svečami. Črni diamant, najden na dnu vulkana. Besede na njej so povezane v kratke stavke, ki povedo vse, kar bi radi izvedeli: kje, kdo, koga, od kod, koliko, kdaj, zakaj. Črke so tisto nekaj več, arhipelag znakov sredi hrapave puščave. Arhitekt Popek je res klasa, tudi kamnosek Kunovar je dal vse od sebe. To je tisto Krpanovo: »Vsi ljudje vse vedo, na vsem svetu pa se vse dobi.« Mićo zamaknjeno prižiga tanke voščene svečke, kot bi praznoval slavo. Nalašč za to priliko jih je prinesel od doma. Moli. Dve nalogi je tako izpolnil, čakajo samo besede zbranim. Z vencem prihaja delegacija nekdanjih vojakov kraljeve vojske v domovini: Dušan Lajovic iz Avstralije, Davorin Žitnik in Boris Kravanja iz Ljubljane.

Pevci povzdignjejo glas, zvočniki njihovo petje blago širijo po planoti. Trpin začne z žalnim obredom. Ko smo s cerkvenim delom nekje na polovici, zagledamo sprevod. Hrvati so. Ti pa znajo! Bližajo se nam s počasnim korakom, slovesno in usklajeno, z vencem in zastavami države, naroda in društev. Šahovnice ne moreš zgrešiti. Nekaj drugega je kot naša mineštra s celjskimi zvezdami, Triglavom in morjem. 22:54. Dekan preneha z molitvijo in pozdravlja prihajajoče. Stjepan Brajdić, predsednik častniškega kluba, polaga venec. Zdaj, ko smo zbrani vsi, nas je poln breg. Prav imajo nekateri naši prijatelji, ko nam očitajo revanšizem. Kar se zdajle dogaja je »zmaga poraženih in poraz zmagovalcev«. Hrib, ki smo ga zasedli, z današnjo slovesnostjo proglašamo za štajerski Rog in Rog za dolenjski Hrastnik. Teharje se skrijejo pred obema. O pomenu dogodka nam spregovorijo vsi trije duhovniki. Blagoslov, pesem. Čas za kulturni del.

8.2.4. Jože Toplak, Hrastnik:

Po prvih demokratičnih volitvah v samostojni Sloveniji smo želeli na Starem Hrastniku urediti spominski park. Svetniki pomladnih strank, takrat smo bili delegati, smo v občinski skupščini sprožili postopek za sprejetje tega predloga. Zanj so bili vsi, tudi zastopniki levih strank. Predlog je bil nekaj novega in doživel v Zasavju velik odmev, pa ne samo pri nas, o njem je poročala vsa Slovenija. V časopisih in RTV so se vrstili pogovori članov hrastniškega Demosa z novinarji, tudi z menoj. Ker smo takrat že vedeli za približno število umorjenih, smo ga omenili, novinarji pa objavili. Nekaj dni po tistem prejmemo pismo sekretarja prenoviteljev, s katerim nas obvešča, da odstopajo od dogovora, ker da se o številu mrtvih nismo pogovarjali. Nihče da nas ni pooblastil govoriti o številkah. Iz pisma je bilo razvidno, da so požrli besedo in dogovora ne bodo spoštovali. Ko smo na naslednji skupščinski seji glasovali o predlogu, je bil izid za našo stran porazen: od 46 članov skupščine so bili zanj samo štirje, dva sta se vzdržala, čeprav pripadnika Demosa, kompletna štiridesetčlanska pokomunistična levica pa se je enotno izrekla proti. S tem je naša pobuda padla v vodo. Sledile so težave s Komisijo za ureditev grobišč. S tako zamudo je bila imenovana, da nazadnje sploh ni zaživela. Takrat je namreč krmilo države prevzel Drnovšek in z njim se je začela totalna čistka. Prav vse občinske komisije so napolnili s svojimi ljudmi. Rezultat njihovega ravnanja je viden, pa naj gre za Hrastnik, Posavje ali Slovenijo.

8.2.5. Alojz Legvart, Hrastnik:

Že za leto 1950 se je govorilo, da je zaradi razstreljevanja z dinamitom vdrla v rudniške jaške mešanica blata, peska in kosti. Samo lobanj da je bilo najmanj sto. Kasneje sem videl, kako so zgoraj na hribu kar nekaj let neprestano, kar pomeni v treh izmenah, noč in dan, na petek in svetek stresali voziček za vozičkom kamenja in peska v trideset metrov globoke razpoke, da bi zakrili svoj greh. Nedavno mi je rudar Jože Božič pravil, kako je tudi leta 1981 vdrla šlemunga-blatna brozga. V njej je bilo prav toliko kosti kot blata in peska. Miličniki, ki so jih poklicali, so rudarje spodili domov in tako dolgo stražili jašek, dokler ga niso uredili.

8.2.6. Dragoljub Mićović, Beograd:

V ponedeljek, 9. maja 1945, so nas zajeli pri Rimskih Toplicah. V naši skupini so bili pripadniki jugoslovanske vojske v domovini iz Črne gore in Sandžaka, nekaj tudi iz Bosne. Bilo nas je 1500 do 2000, vojakov in civilistov, mnogo bolnikov in ranjencev. Tako sem se kot petnajstletnik znašel z bratom in sestro v začasnem ujetniškem taborišču na Dolu pri Hrastniku.

[Stran 074]

Kako se je to moglo zgoditi? Že 12. januarja 1945 smo se bili iz Ruda, majhnega mesta ob Limu na tromeji med Srbijo, Bosno in Črno Goro, odpravili na pot. Vojski smo se pridružili tudi člani kulturne skupine Ravnogorske mladine. Trideset nas je bilo, jaz med vsemi najmlajši. Potovali smo skozi Vzhodno Bosno in februarja dospeli v Trebavo ob reki Bosni severovzhodno od Doboja. Tu je zbral general Draža Mihajlović preostalo vojsko. Kar nekaj tednov so se pregovarjali v štabu, kam naprej. Draža je zagovarjal povratek v Srbijo. Izvedel je, da naj bi tam pripravljali ljudsko vstajo proti partizanski oblasti. Njegovi poveljniki se z njim niso strinjali. Prepričevali so ga, da morajo čimprej do zahodnih zaveznikov. Za zgled so dajali vojake Dinarske divizije pod poveljstvom vojvode Ðujića, za katere so bili izvedeli, da so že v Vipavski dolini. Niso našli skupnega jezika, Draža je odšel v Srbijo, drugi na zahod in mi z njimi. Prebijali smo se čez Slavonijo, Hrvaško in Slovenijo in se ob koncu vojne, 9. maja 1945, znašli na trikotniku Zidani Most-Dravograd-Maribor.

Figure 43. Stari Hrastnik 2002 – posnet s približno istega kraja

Čez dober teden, bilo je 18. maja, je pridrvelo v naše taborišče na Dolu pri Hrastniku trideset partizanov, vojakov 8. črnogorske brigade. Poveljeval jim je partizanski major hudobnega pogleda. Nismo ga poznali. Ostro je ukazal, da se v petih minuth zberemo na dvorišču, tam pa zahteval, da se popišemo. Ko smo to opravili, je sledilo povelje, naj stopijo pred vrsto vsi, ki so doma iz Kolašina. Bilo jih je kakih 300. Izločili so mladoletne fante, starejše moške in vse ženske, ki pa jih ni bilo veliko, drugi naj se pripravijo na odhod. Ko eden od prizadetih vpraša: »Kam gremo?«, major odrezavo odvrne: »V Trst, od tam pa z ladjo v Črno goro.« Kam so jih odgnali, ni treba vpraševati. Partizani so se tako maščevali Kolašinu, ki mu vso vojno niso mogli do živega. Mesto je krepko držal v rokah in večkrat uspešno ubranil major Pavle Ðurišić. Naslednjega dne spet major s svojo bando. Postroji nas po krajih, odkoder smo prišli. Nato ločijo ženske, fante, mlajše kot 20, in moške, starejše kot 65 let. Moška skupina, ki je štela 1300 do 1500 ljudi, je ostala v taborišču, v njej tudi moj brat Veljko. Za njimi je izginila vsaka sled. Druge, bilo nas je 100 do 120, so gnali mimo Zidanega Mosta in Sevnice do hrvaške meje, tam pa izpustili.

8.2.7. Stjepan Brajdić, Zagreb:

Pozdravljam vas v imenu » Društava hrvatskih domobrana, političkih zatvorenika i časničkog kluba hrvatskih oružanih snaga«. Pravkar smo se pripeljali s Teharij, kjer smo bili položili venec, prižgali sveče in pomolili za duše vseh, ki so tam izgubili življenje. Ko smo se ustavili pri kapelici v dolini Brnice, smo sklenili, da gremo na hrib peš. Svoje moči smo žal precenjevali. Kar tretjina jih je omagala že spodaj. Nismo hiteli. Med potjo smo poslušali vašo molitev. Sledile so prelepe pesmi vašega zbora, ki so se razlegale po vsem hribovju. Na polovici vzpona smo zaslišali, da se svečanost začenja. Hodili smo naprej, kolikor so nam dopuščale moči. Na vrhu smo sklenili, da bomo počakali, ker vas nismo želeli motiti. Pa smo zaslišali glas vašega duhovnika: »Hrvati prihajajo! Počakajmo, da se nam pridružijo. Pridite!« Ko smo prišli do vas, ste nam odstopili prostor pred spomenikom in križem, da smo položili vence in prižgali sveče. Nisem se še odločil, kaj od tega bi vam povedal, kar sem pripravil. A ko sem uzrl ta križ, simbol trpljenja, žrtvovanja in ljubezni, sem spoznal, da moram biti iskren in izreči tisto, kar mi polni srce in dušo:

Ljubi Bog! Kje vse leže kosti pripadnikov hrvaškega naroda. Kaj smo zakrivili, da nas je zadela tako strašna kazen? Katera je bila tista demonska sila, ki je omračila um naših ubijalcev, da so se tako zločinsko znesli nad nedolžnimi ljudmi, ne oziraje se na to, katere narodnosti so bili. Kaj so čutili do lastnega naroda in domovine? So sploh kdaj prišli do spoznanja, da so zagrešili zločine, s katerimi so napravili iz vaše dežele največjo grobnico Hrvatov v vsej naši trinajststoletni zgodovini? Ali jim je bilo žal vsaj tega, da so s svojimi zločini oskrunili ime vašega naroda in umazali lepote vaše dežele, ki ste jo prejeli od Boga, da bi v njej uživali blagostanje in jo nedotaknjeno predali svojim potomcem?

8.2.8. Boris Kravanja, Ljubljana:

Delegacija pripadnikov in aktivistov jugoslovanske vojske v domovini, združenih v pododboru Ljubljana-Grčarice, ki ohranja spomin na padle in likvidirane vojake, podoficirje in oficirje JVvV v Grčaricah, Mozlju, Travni gori nad Ribnico in drugod po Sloveniji, se iskreno pridružuje današnji komemoraciji na Starem Hrastniku, in podaja alegorično misel, izposojeno pri Ivanu Cankarju:

»Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem.«

»Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srce topel spomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v veselju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni.«

»Kako je tebi, brat moj, ki si bil brat v bolesti? … morda jih bo še nekaj, vsaj nekaj, ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno uro. O, da bi bila med njimi tudi ti in jaz!«

Slava jim!

Figure 44. Spominsko znamenje na Starem Hrastniku – Sedaj bodo ljudje, ki bodo hodili mimo, lahko prebrali, kaj je to oko zagledalo

8.2.9. Slovo

Še Moja domovina in pozdrav v slovo. Kavčičeva s Šentjošta spet poskuša s svojim [Stran 076] recitalom. Na kratko jo odpravim. Nekateri mi zamerijo, a Stari Hrastnik ni Hyde Park! Večina bi še kar ostala na tem prijaznem kraju, ki se ne zaveda, kakšno breme nosi v svojih nedrih. Sonce je še kar visoko. Potem pa zmeda. Skupina najbolj korajžnih pobegne na pot mimo grobišč in kamnoloma, da bi dosegla Blate, pri tem pa ne ve, da tam avtobusov ni več, ker so jih poklicali, naj pripeljejo do zapornice; Hrvati se ne vračajo v dolino, kjer jih čakata njihova avtobusa, ampak kot ovce sledijo našim iz Slovenije, ki odhajajo mimo kapelice po prečni cesti do kraja, kjer so jih bili odložili. Tam pa ni prostora za vse. Z dirkanjem po hribu in cesti gori doli smo nazadnje vse uredili. Preden smo pobrali zadnje izgubljence in jih spravili do avtobusov, je že padla noč. Kljub vsemu je bil to »dan, ki ga je naredil Gospod«!

9.1.1.

Od 17. do 19. oktobra letos je bila v Dellachu v Ziljski dolini tri dni trajajoča spominska prireditev, posvečena tistim kozakom, vojakom in nevojakom, ki so 1945 iskali zatočišče na avstrijskem Koroškem, a so jih Britanci v nasprotju z ženevskimi dokumenti o ravnanju z vojnimi ujetniki konec maja v Judenburgu predali enotam sovjetske KGB. Prireditve smo se udeležili tudi nekateri člani NSZ, predvsem zato, da bi se tam srečali z Nikolaiem Tolstoyem. Prireditelji, zgodovinsko društvo občine Dellach in slovenska sekcija avstrijskega radia Celovec, so na vsak način hoteli pridobiti Nikolaia Tolstoya, kot kompetentnega poznavalca in renomiranega pisatelja, da prevzame vlogo častnega gosta prireditve. Ker so vedeli za prijateljske vezi med NSZ in Tolstoyem, so se obrnili na nas, da jim pomagamo. Njihovo željo smo brez težav izpolnili.

Glavni del tridnevnega srečanja je bil že na začetku, 17. oktobra. Tega dne je bila zvečer v občinskem kulturnem domu okrogla miza z naslovom Na begu. Takoj se je videlo, da je celotna prireditev namenjena vprašanju beguncev sploh. Kozaki so bili samo téma, ob kateri so se vprašanja lahko organizirala. Kozaki so Avstrijcem ostali posebej v spominu, ozko pa so povezani tudi z Dellachom, saj so se nekatere njihove enote po prehodu iz Furlanije v Ziljsko dolino ustavile nedaleč od tega kraja.

Med udeleženci so bili nekateri domačini z zgodovinskega in dobrodelnega področja, od tujcev pa predvsem Nikolai Tolstoy, potem pa tudi dr. Igor Grdina, zgodovinar iz Ljubljane; dr. Jože Pirjevec, zgodovinar iz Trsta in znani apologet komunističnega enobeja, se ni pojavil; tako tudi ne domačin dr. Valentin Inzko z zunanjega ministrstva na Dunaju.

Najvažnejši član omizja je bil Tolstoy. Ponovil je zgodbo o vračanju kozakov, ki jo poznamo iz njegovih knjig Žrtve Jalte in Minister in pokoli. Tu je ne nameravamo ponavljati. Veliko se tudi ne bomo ustavljali ob prispevkih iz avstrijskega civilnega območja. Govorili so o moralnih, socioloških in pravnih vidikih begunstva in izgnanstva; tudi o pravici do azila, o pravici biti drugačen, biti manjšina. Začutili smo, da je to mehki bok omizja s tipično postmoderno nedorečenostjo. Poudarjali so, da mora civilizirani svet begunce in izgnance sprejemati, nič ali skoraj nič pa ni bilo povedanega o političnih režimih posameznih držav, iz katerih morajo ljudje bežati in si reševati življenje. Kot že tolikokrat nas je tudi tu iritirala nedoslednost postmodernih premišljevalcev, ki se pohujšujejo nad cvetovi zla, njihove korenine pa jih ne zanimajo. Kako naj to imenujemo? Morda novi sentimentalizem.

Bolj zanimiv je bil, vsaj za slovenske udeležence, dr. Igor Grdina. V nemško prebranem tekstu si je zadal nalogo registrirati vse oblike begunstva, ki so se dogajale na Slovenskem v preteklem stoletju: od vojnih beguncev s področja Soče do povojnega bega Slovencev izpod italijanskega fašizma v kraljevino Jugoslavijo; od seljenja slovenskih intelektualcev in proletarcev z avstrijskega Koroškega po plebiscitu 1920 v Slovenijo do izganjanja Slovencev s področja, ki so ga 1941 zasedli Nemci; govoril pa je tudi o izgonu Nemcev s Štajerskega po letu 1945 in o begu Italijanov iz Istre in Goriške v Italijo po londonskem sporazumu. [Stran 077] Tisti, ki so morali bežati ali pa so bili pregnani, so bili zvečine Slovenci. Dr. Grdina se je pri tem potrudil, da je predočil poslušalcem razmere, ki so ali povzročile beg ali pa so vladale ob izgonu, z realnimi podatki, tako da poslušalcem ni ostala skrita količina tega duhovnega in fizičnega nasilja. Za snov pri tem seveda ni bil v zadregi.

Figure 45. Nikolai Tolstoy v družbi prijateljev iz Nove Slovenske zaveze

Vidno pa je dr. Grdina spremenil pristop, ko je prišel do leta 1945 in slovenskega bega na Koroško. Da bi razložil, zakaj so Slovenci bežali, je poiskal najnežnejše možnosti, ki jih daje jezik: da so Slovenci iskali zatočišče zato, ker so med vojno »odklonili sodelovanje v osvobodilnem boju pod vodstvom komunistične partije« in ker so »mislili, da pod Titovo vlado ne bodo mogli živeti«. Glede civilistov med begunci nas je poučil, da so »šli čez ocean in tako iz beguncev postali emigranti«, »domobrance (okoli 9.000) pa so Britanci poslali nazaj v domovino, kjer so jih zvečine (okoli 7.000) pobili«. To je vse. Simpatije, s katerimi smo slovenski udeleženci spremljali mučni boj z branjem nemškega besedila, so ob tem seveda začele naglo kopneti. Dogajanje, ki je bilo tako veliko, da bi se mirno lahko potegovalo za besede, kot so epoha in epohalnost, je Grdina odpravil v petih ali šestih vrsticah. Od kod ta optični defekt, smo se spraševali. Od kod ta prezir do proporcionalnosti? Od kod ta gon po minimiziranju? Tako nenadoma, tako abruptno. Čudno.

To doživetje je bilo povod, da smo nekoliko pozorneje pretresli še nekatere druge okoliščine. Na primer, zakaj so se vrli Korošci odločili, da priredijo meditacijo o begunstvu in izgnanstvu na primeru kozakov? Zakaj se niso prepustili bolj naravnim možnostim in za rdečo nit izbrali slovenske begunce iz leta 1945? Saj so jim v nekem smislu bili bližji in resničnejši, mar ne? Če ni morda tako, da so jim še vedno preveč resnični, tako da bi si ob tem morali postaviti kaka tako resnična vprašanja, da bi bila neprijetna? Na primer, kako je takrat slovenske begunce na vsakem koraku spremljala pripomba: Verfluchte Ausländer! Kako jim pri Sveti Krvi niti za šilinge niso hoteli prodajati razglednic! Kozaki pa so tako daleč hvalabogu. Ali so sploh kdaj bili tu? Poleg tega pa tudi: kako pa je sploh prišlo do tega velikega slovenskega begunskega morja? Ali ne morda zato, ker je skupna nemško-avstrijska agresija na Jugoslavijo 1941 omogočila komunistom, da so realizirali svoj revolucionarni projekt? Ali ni to [Stran 078] odgovornost – ali pa krivda – ki bi fine duše okoli mize preveč pritisnila k tlom? Ali je to tisti razlog, ki je Grdini narekoval takšno rahločutnost?

Sploh je bil naš obisk v Dellachu bolj poučen kot prijeten. (Največja žalost je seveda prebiranje krajevnih napisov v dravski in ziljski dolini. Moj Bog, kje smo bili in kje smo! Namesto da bi obstajali pametno, modro, zvesto, prisebno, se vedno znova prepuščamo norostim; čim večja je katera od njih, tem bolj se ji do konca predamo. Mislili smo že, da je bil komunizem zadnja blodnja, ki smo ji dovolili, da stopi v našo hišo in našo dušo; pa je tu sedaj postkomunizem, ki mu sledimo z enako nezgrešljivim instinktom po samouničenju.)

Prijetno in vsake poti vredno se je bilo pogovarjati s Tolstoyem. Poučno pa je bilo – poleg lekcije, ki smo jo dobili na okrogli mizi – predvsem srečanje s Karlom Gottfriedom Vierkornom. To je eden od nemških oficirjev, ki so poveljevali enotam Petnajstega kozaškega konjeniškega korpusa in bili konec maja 1945 predani Sovjetom. Domnevali smo, da nam bo lahko povedal kaj zanimivega in smo se zato domenili za pogovor. Ne smemo reči, da nas je razočaral, a smo vendar pričakovali, da bo bolj oseben, da bo njegova pripoved bolj detajlirana, da se bo postavil v bolj razmišljajočo držo.

Bolj važno pa je to, česar smo se spomnili ob tem srečanju – na kar smo bili ob njem opozorjeni.

Prvič smo tu dognali nekaj važnega o slovensko-balkanskem komunizmu. Ena od propagandnih postkomunističnih floskul je tudi ta, da je bila ta podvrst bolj civilizirana, bolj človeška, bolj evrocentrična. Resnica je obratna: slovensko-balkanski komunizem se je izživel v najbolj brutalnem preziru do človeka. Naj tu opozorimo na dvoje. Od vrnjenih domobrancev so slovensko-balkanski komunisti pobili 90 %: častnike takoj, bodisi na Jesenicah bodisi v Slovenj Gradcu in Teharjah, moštvo pa do konca junija. Sovjetski komunisti pa sploh niso uprizorili nobenega množičnega ubijanja kozakov, ne ob sprejemu ne pozneje. Ob predaji so, pravi Vierkorn, pobili kozaške častnike. Toda očitno ne vseh, mogoče niti ne večine, saj je znano, da je bil poročnik Nikolai Krasnov že 1955 v Sibiriji, sicer ne bi mogel biti pomiloščen. Vierkorn ni dosleden, saj pravi, da so Sovjeti enako ravnali z Nemci kot s kozaki, nemških častnikov pa, vemo, niso pobili. Med tem, kako so Sovjeti sprejemali kozake in kako so slovensko-balkanski komunisti sprejemali domobrance, je kategorična razlika. Sovjeti so svojim kozakom dali možnost – res majhno – za preživetje.

Figure 46. Nikolai Tolstoy

Druga stvar pa izhaja iz primerjave med Gulagom in Golim otokom. Kdor je bral Solženicina in golootoške memoare, tega o tem ni treba prepričevati. Zato naj tu zadošča sumarična trditev, za katero ne dvomimo, da se vanjo izlije vsaka refleksija o Golem otoku: mogoče je tako – naša trditev empirično ne bo mogla biti nikoli potrjena, ker ni takšne narave – da česa takega, kot je Goli otok, zgodovina še ni imela na sporedu, nekaj tako rafiniranega, človeka zanikujočega, lokavega, pokvarjenega, kot je ta kardeljevsko-rankovićevski izum; mogoče je tako, da se še nikjer in nikoli ni realizirala tako čista in popolna črna luknja, iz katere so bili izsesani vsi fotoni človeškosti.

To je ena stvar. Opozorjeni smo bili na to, kakšen je bil kardeljevsko-balkanski komunizem.

Druga stvar, ki smo jo ob zgodbah v Dellachu zagledali, pa se tiče slovenskega domobranstva. [Stran 079] Petnajsti kozaški korpus je štel petnajst tisoč kozakov in nekaj nad štiri tisoč nemškega komandnega in administrativnega osebja. Ta velika kozaška enota je bila v celoti nemško vodena. V slovenskem domobranstvu pa so bili vsi častniki in podčastniki Slovenci in so poveljevali svojim enotam izključno v slovenskem jeziku. Vse to je slehernemu domobrancu dajalo občutek, da pripada slovenski vojski. Domobranci so vedeli, da se borijo za interese slovenskega naroda – da so v odsotnosti države vojska tega naroda. Manifestacija te zavesti so bila tako imenovana protikomunistična zborovanja leta 1944. Takrat je čez slovensko deželo šlo nekaj takega kot leta 1848 in leta 1918, pravzaprav nekaj, kar je ti leti presegalo. Domobranci so vedeli, da se borijo za svojo stvar. Bili so prva slovenska vojska, ki se je borila za svojo stvar.

9.2.1. Dve knjigi

Karl Gottfried Vierkorn je pretežni del svoje knjige Ujetnik v Sibiriji namenil opisu trpljenja v sibirskih taboriščih, kjer je preživel osem let in pol. Nas je njegova knjiga zanimala predvsem zato, ker je bil polkovnik Vierkorn maja 1945 izročen Rusom kot oficir XV. kozaškega konjeniškega korpusa. Radi bi zvedeli kaj več o tej prisilni repatriaciji kozakov, ki so do zadnjega verjeli angleški obljubi, da se še nikoli v britanski zgodovini ni zgodilo, da bi ujetnike, zajete pod angleško krono, izročili tuji državi. Vemo, da so Angleži to obljubo prelomili in obe veliki skupini kozakov, to je skupino generala Domanova in že omenjeni XV. konjeniški korpus, izročili Stalinu.

Ker so bili nemški častniki XV. korpusa že v taborišču v Avstriji ločeni od kozakov in 28. maja 1945 v Judenburgu posebej izročeni Rusom, pisec Vierkorn o izročitvi in nadaljni usodi kozakov pove zelo malo. Kar precej pa o tem piše Nikolai Tolstoy v znani knjigi The minister and the masacres. V poglavju Izročitev kozakov zvemo, da je general Musson 26. maja v Oberdrauburgu sklical svoje bataljonske poveljnike in jih obvestil, da bodo vsi kozaki poslani domov. Da bi se izognili nemirom pri izročitvi, je treba že prej ločiti oficirje od ostalega moštva. Ko se je polkovnik Malcolm vrnil s tega sestanka v Lienz, je takoj sklical svoje podrejene častnike in jim sporočil, kakšna navodila je dobil na poveljstvu. Njegovo sporočilo je bilo sprejeto z dokaj slabimi občutki. Major Rusty Davies, ki mu je bila naložena skrb za kozake, se ni mogel sprijazniti z vlogo, ki naj bi jo pri izročitvi opravil. Kako naj bo udeležen pri tako zahrbtnem in sramotnem dejanju!

V velikem razburjenju je bruhnil iz sebe zahtevo, naj ga razrešijo dolžnosti zveznega oficirja za kozake. Toda polkovnik Malcolm je njegovo zahtevo odločno zavrnil. Kozaki so namreč Daviesu zelo zaupali in to naj bi odločilno pripomoglo k uresničitvi načrta. Premestitev v tem kritičnem času bi gotovo povzročila nezaupanje in velike težave. Davies je dobil neposreden ukaz, da mora ubogati, in se mu na noben način ni mogel izogniti.

27. maja zvečer se je major Davies pojavil v štabu generala Domanova v Lienzu in po tolmaču, kapetanu Butlerovu, s katerim sta bila prijatelja, pojasnil, da bodo naslednji dan vsi oficirji morali iti v Oberdrauburg na razgovor s feldmaršalom Alexandrom. Sledila je burna diskusija, v kateri sta se mešala upanje in zaskrbljenost. General Krasnov je v tem videl dober znak. Le dva ali tri dni prej je po obisku angleškega divizijskega komandanta Arbuthnotta v kozaškem taborišču napisal svoj drugi apel feldmaršalu Alexsandru. In sedaj je prišel odgovor hitreje, kot ga je mogel pričakovati. Drugi kozaki, ki o tem niso nič vedeli, so bili nezaupljivi. Posebno kapetan Butlerov je po sestanku potegnil Daviesa na stran in ga vprašal, ali je za tem ukazom kaka prevara. Daviesovo zagotovilo ga je samo delno pomirilo in mu je postavil še kategorično vprašanje: »Povej, ti si vojak in moraš ubogati povelja. Toda upam, da si tudi prijatelj. Kot veš, imam v taborišču v Peggetzu ženo in otroka. Ali mi daš besedo kot oficir in kot »džentlmen«, da se bomo zvečer vsi vrnili nazaj v taborišče?« »Seveda, dam ti častno besedo,« je odločno odgovoril Davies. To zagotovilo so potem ponovili tudi drugi angleški oficirji v razgovoru z angleško govorečimi kozaki. Prevara je popolnoma uspela.

Posebna razprava bi bila potrebna o tem, kako so vrnjeni kozaki trpeli in umirali v [Stran 080] sibirskih taboriščih. Koliko jih je preživelo? Lahko si predstavljamo, da so v njihovih taboriščih bile vsaj tako težke ali še slabše razmere, kot jih opisuje Vierkorn v svoji knjigi. Morda bomo kdaj objavili kak daljši odlomek iz te knjige, za danes pa se bomo zadovoljili z dvema odstavkoma iz njegovega Epiloga. Ko se pisatelj po mnogih desetletjih spominja težkega življenja v taborišču, mu stopajo pred oči tudi nekateri srečni dogodki, na primer prejem prvega paketa z živili, ki so mu pomagala, da je sploh preživel. Pravi, da je bil zanj Bogu hvaležen in nadaljuje: »In vendar so bili vedno znova trenutki – in ne samo pri meni – v katerih sem skoraj obupal nad svojim Bogom. Ali sploh še biva? Ali smo v tistem oddaljenem sibirskem kotu tudi mi zanj še obstajali? Ali nam ni odtegnil svoje milosti? Taka vprašanja so nas mučila in ustvarjala poleg fizičnih naporov še dodatno nevarnost, da bi zapadli v globoko depresijo. Vendar Božja milost je bila upanje, znamenje, da nismo izgubljeni. Kakor v presenetljivem prejemu mojega paketa, ki mi je ponovno dal upanje, je bilo to razvidno tudi v naslednjem dogodku. Moj dober prijatelj in sotrpin je doživel takrat – umrl je šele pred kratkim – nekaj, kar je bilo v pretresljivi pogrebni pridigi posebej povedano: Med transportom v Sibirijo – že onkraj Urala, ko smo dolgo stali na žgočem soncu na neki premikalni postaji, je skozi špranjo v vagonu zagledal na sosednjem tiru neko staro ženo, verjetno železničarko, ki je s kladivom tolkla po oseh in kolesih poleg nas stoječega tovornega vlaka. Naenkrat je s kredo nekaj napisala na vrata enega od vagonov. Sotrpin, ki je znal brati cirilske črke in je razumel rusko, je razburjeno povedal, da to izgleda vendar kot oznanilo, in je razbral: ‘Božji angeli vidijo vaše solze – in nekega dne bodo prišli in jih obrisali z vaših oči.’ Ta doživljaj je mojemu prijatelju skozi dolga leta ujetništva dajal moč in zaupanje vase za vztrajanje. Bil mu je opora, ko so lakota, stalna poniževanja, zatiranje, nenehno spopadanje s trpljenjem grozili, da ga zlomijo. Koliko more prenesti človek? Živel je po psalmu: ‘Gospod je moj pastir in nič mi ne manjka – in tudi če moram hoditi po mračni globeli, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj!’

Figure 47. Izdaja kozakov v Lienzu junija 1945 S. G. Korolkov

Nemec Vierkorn se je 2. oktobra 1953 vrnil živ domov iz daljne Sibirije, kjer sta ga dolgih osem let in pol imeli v rokah NKVD in KGB. Koliko naših ljudi se nikoli ni vrnilo iz Teharij, Hrastniškega hriba, Kočevskega roga in podobnih krajev!

10.1.1.

V 44. številki Zaveze smo v sestavku Ob šestdesetletnici razmišljali o začetku oboroženega protirevolucionarnega odpora v Starem trgu pri Ložu in okolici. Ko so partizani že oktobra 1941 sredi belega dne napadli italijansko posadko v Ložu, so jih ljudje večinoma še imeli za četnike. Italijani so tedaj zaostrili ukrepe proti prebivalstvu, vendar represalij še niso izvajali, saj so verjeli, da domačini z napadom niso imeli zveze. Drugače je pa bilo maja 1942, ko je v dolini za nekaj dni nastala »svobodna republika« in so Italijani ob vdoru vanjo ustrelili 11 zaščitnikov ter požgali nekaj hiš. Še huje je bilo ob naslednjih vdorih okupatorske vojske, zlasti v času ofenzive, ko so postrelili okrog 200 ljudi, jih še več odpeljali v internacijo in izropali ter požgali cele vasi.

Prebivalci doline so torej za »osvoboditev« izpod okupatorja morali plačati silno visoko ceno. Več kot sto internirancev je umrlo v taboriščih, zlasti na Rabu. Kmalu pa se je pokazala še ena temna stran tako drage »svobode«. Njeni borci so začeli pobijati domače ljudi, češ da so sodelavci okupatorja, izdajalci svojega naroda. Janeza Kandareta, ki se je komaj vrnil iz italijanskega zapora, so odpeljali na Knežjo njivo in ubili. Zakaj? Da bi on bil povezan z Italijani? Mar je njegovo umno čebelarjenje ogrožalo »osvobodilni« boj? Čeprav se zdi nesmiselno, lahko odgovorimo pritrdilno. Cilj komunistov, ki so »osvobajali« dolino, je bil vzpon na oblast in razgledan, pri sovaščanih priljubljen kmet, bi bil lahko ovira pri tem. Z umori domačih ljudi so komunisti odkrili svoj pravi obraz in spodbudili ljudi k samoobrambi, kajti Italijani niso skrbeli za zaščito, ampak le grozili z novimi represalijami.

V tej stiski so v začetku septembra 1942 v nekaterih vaseh Loške doline vzniknile vaške straže. Italijani so tem vasem razdelili po nekaj nerodnih francoskih pušk in nekaj bomb. Kot da bi že dejstvo, da je v vasi nekaj pušk, zadostovalo, da bodo partizani odslej do prebivalcev obzirni! Kot da bodo sedaj pozabili svoj »zakon«, ki so ga razglasili septembra 1941, že pred napadom na Lož, da je pripadnost OF takorekoč obvezna, vse drugo pa pomeni izdajo in zasluži najhujšo kazen. 3. septembra 1942 se je nazorno pokazalo, kako je bilo s tem. Partizani so obiskali vasi in hiše, za katere so vedeli, da imajo vaško stražo ali da so z njo v zvezi. Zdi se, da posebnega odpora niti niso pričakovali, v Škrilje, kjer bi verjetno naleteli na močnejši odpor, pa niti niso šli. V tisti akciji so pobili 12 ljudi, med njimi kaplana Franca Kramariča, ki so ga poiskali v njegovi sobi v starotrški kaplaniji, v neposredni bližini močne italijanske posadke. Med njihovimi žrtvami so tisto noč bile tudi štiri žene: Frančiška Hauptman iz Dan, Katarina Telič iz Starega trga, Terezija Tomšič iz Viševka in Ivana Čač iz Pudoba. Pri Palčičevih v Vrhniki so odpeljali očeta Janeza, sinova Jakoba in Ivana ter njunega svaka Janeza Poroka. Oče jim je na poti pobegnil, ostale tri so odgnali na Otrobovec in jih vrgli v jamo pri Županovem lazu. Ivan se je iz jame rešil in si s tem za eno leto podaljšal življenje. Podobno je bilo z Ivanom Žnidaršičem iz Pudoba, na katerega so tisto noč tudi streljali. Mislili so, da so ga pokončali, toda bil je samo ranjen in je kmalu okreval. Po kapitulaciji Italije so spet prišli ponj in tedaj so svoje delo temeljito opravili.

10.1.2. Od septembra 1942 do septembra 1943

Zakaj tako krut poseg proti zametkom vaških straž v Loški dolini, ki so bili slabo organizirani in izrazito samoobrambni. Nobenega prepričevanja in prigovarjanja ni bilo, ampak takoj bojni pohod z uboji, požigi in ropanjem. Vendar to ni bilo nič novega. Marsikje so pobijali že prej, ko na protirevolucionarni strani ni še nihče prijel za orožje. Krimska jama in Žiglovica in Brezova Reber so bile znane že nekaj mesecev pred krvavo septembrsko nočjo v Starem trgu in okolici. Neprestano so razglašali, da hočejo preprečiti bratomorni boj, pa so ga bili sami začeli in načrtno razpihovali. V Loški dolini se je vse to v začetku septembra 1942 le še ponovilo in potrdilo.

Z bridko izkušnjo, ki jo je v dolino prinesel 3. september 1942, je prišlo spoznanje, kakšna naj bi bila samoobramba, da bi vasi zaščitila pred nasprotnikom, ki ni izbiral sredstev, ki ni poznal milosti. Ustanovljene so bile vaške straže v Danah, Pudobu in [Stran 082] tudi v Grahovem. Italijani so jih oborožili z nerodnimi francoskimi puškami in z bombami. V posamezni postojanki so bili možje in fantje iz domače vasi in okolice, bili so takorekoč doma. Bili so prostovoljci, zato je bila temu primerna tudi njihova vojaška disciplina. Za nekaj več discipline v postojanki naj bi poskrbeli poveljniki, ki so jih poslali iz Ljubljane. Tako je v Dane prišel Janez Borštnar, ki si je privzel ime Pisun. Naj navedemo samo nekaj podatkov o njem. Rojen je bil leta 1919 v Srednjih Jaršah pri Domžalah. Kot gojenec Marijanišča je leta 1940 maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisal na slavistiko. Že kot dijak je kazal veliko zanimanje za literaturo, zato so mu v Marijanišču zaupali urejanje rokopisnega višješolskega lista Plamen. Ker je bil njegov rojstni dom na nemškem zasedbenem področju, se Borštnar po aprilu 1941 ni več vrnil tja. Poletne počitnice 1941 je preživel v Šentjoštu nad Horjulom, kamor mu je odprl vrata gimnazijski sošolec Vinko Žakelj. Kdaj je Janez Borštnar prišel v Dane? V italijanskem seznamu posadke v Danah iz leta 1943, kjer je Borštnar vpisan kot poveljnik, je kot datum njegovega pristopa naveden 24. 3. 1943. France Kremžar je tedaj že skoraj pet mesecev bil v Grahovem. Borštnar je menda bil hraber vojak in dober poveljnik, čeprav je ob prihodu v Dane bil star le dobrih 23 let in ni imel nobenih vojaških šol. Bil je tudi odličen govornik, kar mu je v novem »poklicu« večkrat prišlo prav.

Figure 48. Podružna cerkev v Pudobu

France Kremžar, sin takratnega urednika lista Slovenec, je prišel v Grahovo kmalu po ustanovitvi postojanke. Za razliko od Borštnarja je že imel nekaj vojaških izkušenj, ki jih je nabral na Dolenjskem kot član Slovenske nacionalne ilegale. Bil je namreč v skupini 17 mož, ki so maja 1942 pod vodstvom poročnika Milana Kranjca odšli na teren. V nekem spopadu s partizani konec avgusta 1942 je bil ranjen v desno nogo in se je potem zdravil v novomeški bolnišnici. Ko je za silo okreval, je odšel za poveljnika vaške straže v Grahovo. Kremžar je grahovsko postojanko prevzel novembra 1942 in imel spočetka velike težave s posadko. Pred njegovim prihodom je štela le 17 mož, pod njegovim poveljstvom pa se je do konca leta povečala na 36 mož, od tega 31 oboroženih in 5 neoboroženih. Premogli so 30 pušk (lebel), 1 pištolo, 132 ročnih bomb in 3023 nabojev za puške. Do 31. marca je posadka narasla na 41 članov, imeli so 50 lebel, 1 mavzer puško in 1 avtomat. To stanje [Stran 083] se kasneje ni bistveno spreminjalo, pač pa so naknadno formirali še podružnico na Dolenjem jezeru. V celotnem sestavu je grahovska posadka veljala za najšibkejšo in nestalno. (France Pibernik, Temni zaliv Franceta Balantiča, str. 182) Take so bile razmere v grahovski postojanki, ko je tja, verjetno na prigovarjanje prijatelja Franceta Kremžarja, prišel tudi pesnik France Balantič.

Tudi vaška straža v Pudobu je nastala v jeseni 1942. Iz Ljubljane so ji za poveljnika kmalu poslali študenta Ivana Kralja. Nekateri domačini se spominjajo, da je pudobski poveljnik namesto baretke, ki je navadno bila del uniforme vaških stražarjev, nosil jugoslovansko šajkačo in da je edini v postojanki bil oborožen z mavzerko. Ko je bil Kralj v nekem spopadu s partizani ranjen, je na njegovo mesto prišel Peter Skala. Njegovo pravo ime je bilo Jakob Petar. Menda je bil uradnik Gospodarske zveze v Ljubljani, sicer pa doma s Štajerskega. Podružnica pudobske vaške straže je bila nekaj časa v Kozariščah blizu gradu Snežnik.

Leta 1943 je bilo v dolini precej mirno, tu in tam pa je le prišlo do kakega incidenta, ki je ljudi opozoril, da vojna še traja. Eden takih dogodkov je bil 20. februarja 1943. Patrola vaške straže je šla na Knežjo njivo. Niso pričakovali, da bodo naleteli na partizane, saj niso vedeli, da so malo pred njimi prišli v vas. Kljub presenečenju se je večina patrole umaknila, le trije starejši možje so se zatekli v hišo na robu vasi in se od tam branili v upanju, da bodo iz doline kmalu dobili pomoč. Vendar pomoči ni bilo. Ko je možem zmanjkalo municije, so se partizani približali hiši in jo zasuli z bombami. Vsi trije stražarji so bili mrtvi. Bilo je skoraj očitno, da Italijani niso hoteli, da bi stražarji dobili pomoč. Tudi sicer je bilo mogoče večkrat opaziti povezanost med Italijani iz Starega trga in partizani, še posebno tam, kjer je imel vmes prste italijanski kapetan Korich.

Kljub italijanski nezainteresiranosti se je vaška straža v Pudobu malo pred kapitulacijo Italije kar dobro utrdila. Vas Pudob leži sredi ravnine dober kilometer od Starega trga – na obeh straneh ceste, ki se skoraj v ravni črti vleče proti jugu in se na južnem koncu vasi razdeli v dva kraka: z enim se obrne proti Podgori in Prezidu, z drugim pa pelje mimo Kozarišč in gradu Snežnik proti Leskovi dolini in Mašunu. Onkraj gradu izvira Mali Obrh, teče skoraj vzporedno s cesto mimo Kozarišč in Ige vasi in se na severozahodni strani Pudoba združi z Velikim Obrhom, ki izvira nad Vrhniko, prečka dolino v smeri vzhod – zahod, se tesno približa severnemu delu vasi, nato pa skupno z manjšim bratom nadaljuje pot proti Škriljam in izgine v Golobini. Glede na tok Malega in Velikega Obrha pravijo severnemu delu Pudoba spodnji del, južnemu delu pri Iga vasi pa zgornji del. Glavno postojanko so branilci imeli na spodnjem koncu vasi v prostorni in trdni Kovačevi hiši – poleg mostu čez Obrh in nasproti podružne cerkve svetega Jakoba. Kot drugo postojanko so na zgornjem koncu vasi utrdili gasilski dom – nekdanje šolsko poslopje. Na vzhodni in zahodni strani vasi so zgradili po nekaj bunkerjev, okrog vasi, zlasti okrog glavnih postojank pa postavili žične ovire. Na spodnjem koncu in na zahodni strani vasi bi napadalce oviral tudi potok. Seveda v Pudobu poleti 1943 niso računali, da bo prišla nad nje tisočglava vojska Šercerjeve brigade s topovi in tanki, ki jih bodo upravljali italijanski vojaki in oficirji.

10.1.3. Okrog 8. septembra 1943

Ko so partizani 7. septembra 1943 začeli obkoljevati četnike v Grčaricah, se še ni vedelo za kapitulacijo Italije. Za neposreden napad na postojanko je bila določena Šercerjeva brigada, za zavarovanje pa naj bi poskrbeli Tomšičeva in Gradnikova brigada. Mirko Bračič, komandant 14. divizije, je napad takole utemeljil: »Tovariši! Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske in vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh oficirjev ne bomo uničili, bomo imeli v kratkem proti sebi 50 bataljonov. Zato Grčarice morajo pasti, ne glede na žrtve.« (Fr. Strle, Tomšičeva brigada 1943, str. 177)

Branilci Grčaric 9. septembra zjutraj še niso vedeli za kapitulacijo Italije in so uspešno odbijali napade. Medtem so se od Kočevja proti Ribnici začele pomikati enote italijanske vojske, ki so želele kar najhitreje in varno v Italijo. Načelnik štaba 14. divizije, Pero Popivoda, se je tedaj dogovoril z italijanskim poveljstvom, da bodo njihovi topniški oficirji pomagali pri napadu na četnike. Ko so pred Grčarice pripeljali topove, je položaj branilcev naenkrat postal zelo resen. »Italijanski oficirji so zadevali kot za stavo in že ob štirinajstih so se morali plavogardisti vdati. Prilezli so iz ruševin beli od ometa kot mlinarji. Tako je bilo 10. septembra [Stran 084] slovenske četniške vojske konec za zmeraj. Partizani Šercerjeve brigade so ujetnike zvezali z močno žico in jih odvedli v Dolenjo vas, kjer so jih izročili Gorenjski brigadi, ki jih je zaprla za zidove tamkajšnje šole, naslednjega dne pa pospremila do kočevskih zaporov.« (Milan Guček, Strmi lazi, str. 334–336)

11. septembra so brigade dobile nove naloge. Tomšičevi brigadi je bila določena smer proti Ljubljani. Spotoma je začela obkoljevati Turjak, neposreden napad pa potem prepustila Gorenjski – Prešernovi brigadi. V noči na 15. september je 3. bataljon Tomšičeve brigade napadel vaške stražarje na Velikem Osolniku, ki so le nekaj ur prej prišli tja – pravzaprav je bil to na hitro sestavljeni bataljon »Dobrač« pod poveljstvom kapetana Piriha. Vesti so o Velikem Osolniku v telegrafskem stilu poročale 21. septembra: »Fantje so se predali v sredo ob 10. uri. V borbi je padlo 8 fantov. Po predaji so partizani pobili 24 fantov. Kar jih niso pobili, so jih dodelili III. bataljonu Tomšičeve brigade. Od teh je eden že ušel in prinesel poročila.« (AINZ 111a – 61298)

Gradnikova in Šercerjeva brigada sta bili tedaj poslani na Notranjsko. Z njima so se odpeljali tudi italijanski topničarji in tankisti. Preko Sodražice so prišli na Bloke, kjer se je v Novi vasi utrdila precej močna domača vaška straža, okrepljena s posadko iz Loškega Potoka. Poglejmo, kaj je o tem »srečanju« zapisal Milan Guček: »Ker v Novi vasi ni uspel politični »prijem«, so partizani navsezgodaj 13. septembra izstrelili nekaj topovskih strelov na utrjeni hrib nad Faro. V hipu je bila na zvoniku bela zastava. Za vkorakanje v Novo vas se je Šercerjeva brigada še posebej pripravila. Velike neporavnane račune je imela s samozvanim voditeljem bloške bele garde – župnikom Antonom Hrenom, ki ga pa med tristo obrazi, postrojenimi na trgu sredi vasi, ni bilo«. Luka, ki je bil tudi sam doma z Verda, je moral najprej prisluhniti nagovoru Dušana Kvedra, »ki je medtem prišel v Novo vas s komandantom Francem Rozmanom – Stanetom, komisarjem Ivanom Mačkom – Matijo in članom vrhovnega štaba Edvardom Kardeljem – Krištofom«, šele potem je lahko stopil pred postrojene ujetnike in začel iskati župnika. Ko se je ta kasneje javil, so ga po hitrem postopku obsodili in patrola ga je odpeljala za bližnje poslopje ter ustrelila. (Milan Guček, Strmi lazi, str. 343–345)

Figure 49. Pogled na zapuščeno Kovačevo domačijo, v kateri je bila septembra 1943 glavna postojanka vaške straže

[Stran 085]

Gradnikova brigada se je še isti dan odpravila z Blok proti Cerknici in naslednje jutro, 14. septembra, začela napad na postojanko vaške straže v Begunjah. Vesti so poročale, da je v dveh dneh, kolikor je trajalo obleganje, padlo na vas kakih 250 do 300 topovskih granat. V sredo, 15. septembra, okrog 14 ure, je streljanje ponehalo in tudi branilci Begunj so se vdali. Poveljnika Vojsko, župnika Turka, učiteljico Drobničevo, trgovca Matičiča in več drugih so partizani takoj zaprli, del begunjske posadke pa vključili v svoje enote.

Kaj pa Šercerjeva brigada? Po padcu postojanke pri Novi vasi je dobila nalogo, naj se preko Bloške police premakne v Lož in Stari trg, zavzame Pudob in nadaljuje pot na Primorsko. Po isti poti je po 8. septembru šlo nekaj tisoč italijanskih vojakov, saj je bila varna pred Nemci, s partizani so pa Italijani itak imeli dogovor.

Očitno so prve dni po kapitulaciji Italije zveze med Starim trgom in Ljubljano še dobro delovale, saj so Vesti 12. septembra objavile sledeče sporočilo: »Stari trg 10. 9. 1943. Obe posadki tako v Pudobu kot v Danah sta od Italijanov dobili orožje, to je dva pokvarjena topa, mnogo pušk in vso municijo. Tej posadki se je pridružila tudi celotna postojanka iz Grahovega. (AINZ 111a – 61252) Pudob je torej v tistih dneh postal zatočišče protirevolucionarnih oddelkov Loške doline. Že prej so bile tu pod zaščito nekatere družine iz okolice, sedaj pa jih je prišlo še nekaj. Zanima nas, koliko branilcev je v Pudobu pričakalo Šercerjevo brigado. Italijani so imeli evidenco vaških straž in njihove oborožitve, iz katere dobimo vsaj približno sliko treh posadk, ki so se zbrale v Pudobu. Domača posadka, ki ji je poveljeval Jakob Petar, uradnik Gospodarske zveze iz Ljubljane, je po seznamu od 15. avgusta 1943 štela okrog 100 mož, iz Dan naj bi jih prišlo pod vodstvom Janeza Borštnarja okrog 40 in približno toliko iz Grahovega pod poveljstvom Franceta Kremžarja. Kako so se potem dogovorili glede razporeda njihovih enot? Vemo, da se je Kremžar z Grahovčani nastanil v gasilskem domu na zgornjem koncu vasi in da je bil tam tudi Borštnar, čeprav je večina njegovih fantov bila v drugi postojanki. Večji del branilcev se je zbral torej na spodnjem koncu Pudoba v veliki Kovačevi hiši. Prave zveze med obema postojankama ni bilo in tudi ne enotnega poveljstva.

Partija in OF Loške doline sta že pred prihodom brigade poslali v Pudob delegacijo, ki naj bi posadko nagovorila k predaji. Milan Guček je v svoji knjigi zapisal, da so med člane delegacije vtaknili tudi župnika Presetnika: »Poveljstvu postojanke je sporočil le partizanske pogoje, to je zahtevo po brezpogojni vdaji. Župnik se je vrnil z odgovorom, da ni potrebno nikogar več pošiljati v postojanko s takšnimi ponudbami, ker se ne bodo predali. Komandant Kremžar je dal nato pretrgati še telefonsko žico, za vsak primer, da jih ne bi nihče več nadlegoval.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 347) Neki domačin, ki je bil tedaj še otrok, se spominja prizora, ko je prišla delegacija z župnikom na čelu po ravni cesti od Starega trga. Most preko Obrha na začetku vasi je bil zaprt s španskimi jezdeci, zato so morali odposlanci počakati, da so jim stražarji odprli. Čez nekaj časa so se župnik in oni z njim po isti poti vrnili v Stari trg. Iz tega sledi, da so se verjetno pogovarjali s poveljnikom enote v Kovačevi hiši, nikakor pa ne s Kremžarjem, ki je bil s svojo enoto v gasilskem domu na drugem koncu vasi.

Figure 50. Trije vaški stražarji, ki so bili ob napadu v Pudobu: v sredini Albin Kandare, levo in desno Ludvik in Stanko Kraševec iz Škrilj

Marko Kremžar, brat poveljnika Franceta Kremžarja, je na našo prošnjo o dogodkih v Pudobu napisal sledeče: »Poskušal bom obnoviti po spominu, kar sem slišal od brata Franceta, ko se je po preboju iz razvalin pudobske postojanke vrnil domov. Kot poveljnik postojanke vaške straže v Grahovem je dobil France pred italijanskim razpadom [Stran 086] – ne vem, koliko prej – pismeno povelje – zapečateno kuverto, ki naj jo odpre v takem in takem primeru, naj se grahovska postojanka združi s postojanko v Pudobu in naj se skupno branita v slučaju napada. Kmalu po 8. septembru so tako Grahovčani odšli v Pudob in s tamkajšnjim poveljnikom sta se dogovorila, da bodo prevzeli obrambo gasilskega doma, domači iz Pudoba pa naj bi branili postojanko na drugem koncu vasi. Obe postojanki naj bi se v primeru napada krili.

Ko so prišli partizani, so najprej vozili ob postojankah z italijanskim tankom in z zvočnikom vabili vaške stražarje, naj se vdajo, ker jim jamčijo življenje. Pričeli so se pogajati najprej s poveljnikom iz Pudoba – ne vem, ali se je pisal Skala ali Skalar, ali je bil to le njegov psevdonim. Kako so potekala ta pogajanja, France ni vedel, videl pa je, da so se fantje vdali. Ko so partizani isto »rešitev« ponudili tudi njemu, jo je v soglasju s fanti odločno zavrnil.«

Pa poglejmo še, kako je začetek napada na Pudob opisal Milan Guček: »Šercerjeva brigada je imela v Ložu topli opoldanski obrok, nato pa se je odpeljal kot predhodnica bataljonski koloni v avtoblindi komisar I. bataljona Dušan Gorkič. Kolona ni šla skozi Stari trg, temveč je zavila na levo skozi Markovec in Viševek. Medtem ko je brigadna kolona zaostala, se je Gorkič s spremstvom zapeljal pred na vso moč utrjeni gasilski dom in mimo njega v vas. Kljub temu, da je molelo proti njemu vse orožje glavne trdnjave, ni padel noben strel. Dušan Gorkič se je ustavil pred postojanko na drugem koncu vasi, kamor se je nagnetlo vse, kar ni spadalo v kategorijo Kremžarjeve posadke. Ne da bi izgubljal čas, je politični komisar Gorkič kar z avtoblinde pozval belogardiste, naj se predajo. Njegove besede so bile bolj prepričljive kot pa pozivi 10-članske delegacije okrožnega odbora OF, ki je prav to poskusila že prej. Vsi so prilezli ven in ker je bilo moštvo večinoma pred kratkim mobilizirano in jim je bilo vseeno, na kateri strani so, če že morajo bili pod orožjem, so postrojeni naredili samo »levo krug« in so postali partizani. Za vsak primer so vendarle ostali zastraženi in so jih poslali nazaj v postojanko. Gasilski dom pa je bil postojanka drugačnega kova. Orožje je molelo skozi strelne line in je morala glavnina brigade počakati, da se stemni.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 346)

Slovenski dom je prinesel obširno zgodbo o padcu Pudoba šele 24. decembra 1943. Tudi tu beremo, kako je italijanski oklepnik peljal mimo gasilskega doma, vendar nihče ni začel streljati. »Ko je privozil sredi vasi, je neki partizan z njega več kot dve uri vabil oblegane fante, naj se vdajo. Dobesedno je kričal: »Fantje belogardisti, predajte se! Zajamčeno vam je življenje!« Zdi se, da so ti pozivi spodnjo posadko spremenili. Ko se je še obotavljala, se je Lah (Milan Lah iz Loža) jezil in rjovel, zakaj se belogardisti ne predajo, ko je na rdeči strani ogromna premoč. Tedaj je poveljnik Peter Skala vprašal skozi okno: »Kdo mi garantira življenje? Kdo garantira za posadko?« Dobil je odgovor: »Mi garantiramo in – Angleži.« Posadka je verjela in se vdala.

Figure 51. Vaški stražarji med počitkom na pohodu

Poglejmo sedaj Gučkov opis napada na gasilski dom: »Ob mraku 13. septembra so padli prvi streli. Na silovit začetni brigadni napad so nič manj srdito odgovorili belogardisti. Ker je bilo na obeh straneh dosti orožja in streliva, tudi lahko artilerijo so imeli eni in drugi, razdalja med nasprotnikoma pa je bila majhna, je grmelo, kot bi letela v zrak smodnišnica. Vso noč sta se zagrizena sovražnika obdelovala, uspeha pa za napadalca ni in ni hotelo biti. Šercerjeva je imela že tudi žrtve – padel je namestnik četnega komandirja, Ljubljančan Vinko Kogovšek – Radovan. Čeprav je bila stiska v obkoljeni utrdbi vse večja, se posadka ni hotela predati. Upali so na čudež, da bodo rešili svoje glave. Za vsak primer pa, če čudeža ne bo, je Kremžar že obljubljal svojim vojščakom, vsakemu posebej – palmovo vejico mučeništva. In ob štirih zjutraj se je zgodil čudež. Nad Loško dolino je legla megla. Noč in megla! Sedaj ali nikoli – se je v tem trenutku odločil poveljnik Kremžar – in je njega in njegove najbližje vzela noč. Brez strela so preskočili brigadni Tomažev vod, ki je ves utrujen zadremal v zasedi pred okopi. Po poveljnikovem pobegu ni [Stran 087] bilo nobenega odpora več, ko je brigada ob prvem jutranjem svitu spet napadla. Borci so vdrli v utrdbo, kjer je ležalo na kupe mrtvih in ranjenih branilcev. Kar jih je bilo mrtvih, so znosili ven, žive pa postavili v vrsto pred utrdbo in zanje ni bilo milosti.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 347)

Tisto o kupih mrtvih in ranjenih v gasilskem domu sploh ni bilo res. Izpad iz napol porušene utrdbe je bil pogumno in pametno dejanje, ne pa pobeg. Guček kljub svoji zgovornosti ne pove, kaj se je zgodilo z ranjenci. Marko Kremžar se bratovega pripovedovanja o tem takole spominja: »Čeprav so poslopje gasilskega doma razbijali s topovi in streljali tudi s strojnicami, smrtnih žrtev ni bilo. Bilo je nekaj lažjih ranjencev. Bratu je krogla prebila suknjič na rami, vendar ga ni ranila. Tudi Balantič, ki je bil v tej postojanki, ni bil ranjen. Zjutraj je brat sklenil, da izrabijo meglo in naredijo izpad. Tako so tudi storili. Rešili so se tudi nekateri ranjenci. Partizane je izpad presenetil in niso reagirali. Pripravili so ga grahovski vaški stražarji v popolni tišini. Ko so bili zunaj obroča, so se razdelili v več skupin.«

Slovenski dom v že omenjenem poročilu pove, da je boj pri Kremžarjevi postojanki trajal do štirih zjutraj, ko je večina posadke naredila izpad. Rešilo se je 23 fantov, 9 pa jih je verjelo obljubam o amnestiji, toda komunisti so jih 14. septembra zjutraj ustrelili pred razvalinami gasilskega doma. Poleg teh devetih sta bila zjutraj pred domom mrtva tudi Ludvik Kržič iz Pudoba, ki je bil težje ranjen in je ob izpadu bil še živ v postelji, in Milan Gerl, osmošolec iz Snežnika, ki ga je že ob devetih zvečer zadela granata.

To poročilo dopolnjuje spomin domačina, tedaj 12-letnega fantiča, ki je 14. septembra dopoldne z nekaj vrstniki prišel do »Tobruka«, kot so v Pudobu leta 1943 iz ne vem kakšnega razloga rekli gasilskemu domu. Še danes ima pred očmi sliko, kako je na balinišču poleg doma ležala cela vrsta moških trupel. Nekatere od njih je poznal, saj so bili domačini iz Pudoba ali iz bližnjih vasi. Tudi Milana Gučka se je na nek način dotaknila groza, ki je tisto jutro zavladala v vasi. Zapisal je sledeče: »Razpoloženje v osvobojenem Pudobu ni bilo veselo. Ponavadi zmagovalce obsujejo s cvetjem, tu pa je bil redek prijazen pogled. Pudob je dajal podobo vse strahote bratomorne vojne«. (M. Guček, Strmi lazi, str. 348)

Figure 52. Varljivi mir na vasi

Eno leto pred napadom na Vaške straže v Pudobu so partizani v noči na 3. september 1942 pobijali in požigali v Danah, Starem trgu, Vrhniki, Viševku in Pudobu. Hoteli so menda preprečiti sodelovanje z okupatorjem in državljansko vojno. Italijani se tisto noč niso premaknili iz svoje trdnjave v Starem trgu. V noči na 14. september 1943 so bili Italijani pri topovih in tankih slovenske brigade, ki je napadala slovenske protirevolucionarje. Trudili so se, da bi bili njihovi zadetki čim bolj natančni, saj je menda bila od tega odvisna njihova vrnitev domov. Morda je bil med njimi tudi kdo od tistih, ki so pred dobrim letom v Loški dolini streljali talce in požigali cele vasi. Vendar so kronist Šercerjeve brigade in drugi zgodovinarji pisali o osvoboditvi Pudoba, o osvobodilnem boju.

Noč na 14. september 1943 je bila polna groze tudi zaradi čudnih klicev, ki jih je bilo slišati v presledkih oglušujočih eksplozij granat in drdranja mitraljezov. »Cezar, Cezar, predajte se! Nič se vam ne bo zgodilo«, je odmeval zamolkel moški glas skozi temo. Napadalci so namreč prisilili poveljnika postojanke, ki se je predala že popoldne, da je svojega kolega Kremžarja spodbujal k predaji. Cezar je bil Kremžarjev psevdonim; že pred začetkom vojne so ga nekateri sošolci in prijatelji klicali s tem imenom. – S posadko iz Dan je v Pudob prišlo pet Kandarovih fantov, toda le 21-letni Peter je bil med branilci »Tobruka«, drugi pa so bili v Kovačevi hiši. France, rojen 1909, se je čutil odgovornega za mlajšega brata, bil je pa nanj tudi navezan, zato mu ni bilo treba dvakrat reči, naj ga gre pridobit za predajo. Tako so se med nekim predahom zaslišali tudi njegovi klici: »Peter, Peter, tukaj France. Mi smo v redu. Predajte se, pa se tudi vam ne bo nič zgodilo.« Toda tako na klice Cezarju kot na Francetove pozive Petru so iz doma v odgovor zadrdrale strojnice. Nikoli ne bo razvozlana uganka, zakaj se [Stran 088] Peter Kandare ni odločil za izpad, ampak je sklenil počakati »osvoboditelje«. Morda ga je k tej odločitvi nagnilo tudi bratovo nočno vabilo. Toda »osvoboditelji« so hitro pozabili na obljube, ki so jih dali preko svojih glasnikov. Med mrliči na balinišču poleg gasilskega doma je bil zjutraj tudi Peter.

10.1.4. Po padcu Pudoba

Čeprav iz Kovačeve hiše ni bil oddan niti en strel in se je posadka vdala tako rekoč na prvi poziv, so zmagovalci takoj odbrali nekaj odločnejših protirevolucionarjev in jih zaprli v zgornje prostore stavbe. Med temi »izbranci« je bil 36-letni Franc Intihar iz Viševka. Bil je prepričan, da se jim ne obeta nič dobrega. Skočil je skozi okno in skušal pobegniti, toda partizani, ki so ga opazili, so ga prerešetali in kar tam v bližini površno zagrebli. Ko je njegova mati zvedela, kaj se je zgodilo, je izprosila dovoljenje, da ga odkoplje in prenese na pokopališče v Viševek. Z malim samotežnim vozičkom ga je potem peljala skozi Pudob proti domu. Zdi se, da se je ta prizor dotaknil tudi Milana Gučka, da je zapisal: »Pudob je dajal podobo vse strahote bratomorne vojne. Mimo zbora zvezanih in nezvezanih belogardistov sta peljala dva starčka na majhnem štirikolesnem vozičku – dirci ubitega sina.« No, peljala sta ga tudi mimo številnih Italijanov, ki so stali ob oklepnikih in tankih sredi vasi in neprizadeto žlobudrali v svojem jeziku, na svoji žalostni poti sta srečevala domače terence, ki so hiteli h Kovačevi hiši, da bi »pregledali« ujetnike in odločili o njihovi usodi.

Med zvezanimi ujetniki na dvorišču »kasarne« so bili sedaj tudi tisti, ki so bili ponoči zaprti v gornjih prostorih. Na dvorišče sta zapeljala dva mala italijanska kamiona in nanju so izmed zvezanih vkrcali okrog 20 mož in fantov. Med njimi so bili: poveljnik Jakob Petar, Albin Hauptman iz Dan, Franc in Janez Tomc iz Podloža, France in Ludvik Kraševec iz Škrilj in Ivan Palčič iz Vrhnike, ki so ga že septembra 1942 vrgli v jamo pri Županovem lazu, pa jim je tedaj še ušel. Odpeljali so jih proti Blokam in naprej v Kočevje. O tem dogodku je 29. aprila 1990 pisal Nedeljski dnevnik pod naslovom Razpihovanje tragične žerjavice preteklosti. Hčerka Albina Hauptmana, ki so mu partizani eno leto prej ubili ženo – mater štirih malih otrok – tu pove, da je oče le en dan pred napadom odšel v Pudob in nadaljuje: »Zjutraj sem vsa obupana tekla kakšne štiri kilometre daleč od naše vasi v tisto postojanko in videla, kako so vozili mrtve. Vprašala sem nekega partizana, če je moj oče še živ, in ko je odgovoril pritrdilno, sem padla na kolena in prosila, naj ga pustijo živega, ker smo na tem svetu od naše družine ostali samo štirje majhni otroci. Rekel je: »Ubili ga bomo.« Prignali so ga zvezanega, da bi tudi njega naložili na majhen tovornjak. Skočila sem k očetu in ga poljubljala, on pa mi je rekel: »Nedolžen sem. Molite zame in pokopljite me zraven mame! Potem so ga odpeljali in za njegov grob nismo nikoli zvedeli.«

Figure 53. Na straži pred vasjo

Nekako ob istem času, morda malo kasneje, so pred Kovačevo hišo napolnili z zvezanimi ujetniki še tretji kamiončič, ki pa je odpeljal na drugo stran – proti gradu Snežnik in jami Kozlovka. Po pisanju Slovenskega doma od 24. 12. 1943 so bili na tem kamionu sledeči: Vilko Bavec iz Kozarišč, Franc Intihar iz Vrhnike, Janez Kraševec iz Škrilj, Janez Mulec iz Pudoba, Jože Petrič in Janez Tomažič, bivši orožnik, ki se je v Kovačevi hiši poskušal skriti, pa so ga kaj hitro odkrili. Vilko Bavec se je baje že v bližini jame vrgel s kamiona, toda beg se mu ni posrečil in tudi on je končal v Kozlovki.

[Stran 089]

Seveda nas zanima, kaj se je zgodilo s še ostalimi člani postojanke v Kovačevi hiši. Nekatere so kar tam mobilizirali in vključili v brigadne enote, druge pa so poslali domov. Tako so na primer od Kandarovih iz Dan mobilizirali Albina in Alojza, Franca in Stanka pa poslali domov. Že 14. 9. 1943 popoldne se je brigada odpeljala mimo Kozarišč v Leskovo dolino in na Mašun. Dobila je ukaz, naj čimprej zasede Trst, toda naslednji dan je pri Ilirski Bistrici naletela na močno nemško enoto. Sanj o Trstu je bilo hitro konec in z nekaj izgubami se je brigada vrnila na Mašun. Otroci iz Loške doline so tja hodili obiskovat svoje očete in brate, do nedavnega vaške stražarje, ki so bili sedaj partizani, in jim nosili perilo ter novice od doma. Novic, večinoma žalostnih, nikoli ni zmanjkalo. Zanje je poskrbel tudi III. bataljon Šercerjeve brigade, ki je ostal v Loški dolini, da bi pod vodstvom domačinov temeljito dokončal »osvoboditev«, za kar je v tisti naglici 13. in 14. septembra zmanjkalo časa. 55-letnega Matevža Hribarja z Bloške police so imeli zaprtega v Starem trgu. 17. oktobra je bil uradno odpuščen domov, pa ni prišel daleč, ker so ga »neuradno« zvlekli v gozd in ubili. Pri Kandarovih v Danah so iskali sinova Franca in Stanka, ki so ju 14. septembra izpustili. Stanko se je pravočasno skril, Franceta so pa odpeljali v Kočevje in ga 22. oktobra z drugimi umorili v Jelendolu. Konec septembra so odpeljali Janeza Palčiča, Mežnarjevega očeta iz Vrhnike, ki se je eno leto prej rešil z begom, in ga ubili nekje nad Ložem. Približno ob istem času so v gozd nad Ložem odpeljali Alojza Kompoša iz Starega trga ter Ivana Žnidaršiča in Marijo Mlakar iz Pudoba. Nobeden se ni vrnil.

Potrebna bi bila cela knjiga, če bi hoteli podrobno opisati vse dogodke, predvsem pa smrti protirevolucionarjev Loške doline po padcu Pudoba. Katere od tistih, ki so bili odpeljani v kočevske zapore, so pomorili v Mozlju in Jelendolu, zakaj so nekatere odpeljali na Mokrc in na Mačkovec? V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne je zbranih veliko podatkov, ki lahko pojasnijo marsikatero tovrstno vprašanje. Seveda se je treba ob njej ustaviti in zamisliti. Ali ni pretresljiv podatek, da so »osvoboditelji« Pudoba v enem mesecu – od 14. septembra, ko so vrgli v Kozlovko Janeza Kraševca, pa do 20. oktobra, ko so na Mokrcu ustrelili Stanka – umorili pet Kraševčevih iz Škrilj. Naj pojasnimo, da je 13. septembra 1943 vseh pet bilo v Kovačevi hiši in so se vdali z ostalo posadko, torej jim je bilo življenje zajamčeno.

Figure 54. Potok Obrh – Ali teče temi ali soncu naproti

Koliko fantov, ki so bili 14. septembra 1943 v Pudobu vključeni v Šercerjevo brigado, je potem padlo v boju z Nemci in koliko so jih »likvidirali« partizani sami? 31. oktobra so pri Selščku nad Cerknico ustrelili brata Franca in Jožeta Palčiča z Vrha pri Podgori. Oba sta bila pred 13. septembrom člana vaške straže v Pudobu. Ko Guček opisuje, s kakšnimi težavami in izgubami se je srečevala Šercerjeva v drugi polovici oktobra in v novembru 1943 na umiku pred Nemci, omeni tudi dezerterstvo: »Na poti od Gerova sem se je pričelo dezerterstvo. Pobudniki so bili belogardisti. Da ne bi slabi zgledi vlekli, je brigada streljala brez milosti vsakega dezerterja, ali tistega, ki je k dezerterstvu nagovarjal. Kazni so bile opravljene pred vso brigado.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 393) »Stiska v brigadi je postajala vse večja. Novinci so čutili bližino domačih krajev in postajali nemirni. Misel na pobeg iz brigade je bila vedno bolj pogosta. Spet je moralo poveljstvo kaznovati s smrtjo dva slabiča, ki sta nagovarjala še druge, naj dezertirajo.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 395). »Tank na cesti, ki kljubovalno stoji, seka z mitraljezi in mu nič ne more vsa brigada, je v hipu sprostil gon za [Stran 090] domom. Domov, domov!« (M. Guček, Strmi lazi, str. 399) Ustrelitve nekdanjih vaških stražarjev pred zborom brigade so ta gon po domu zmanjševale, obenem pa s primerno obrazložitvijo, za katero so poskrbeli politični komisarji, vzbujale v moštvu občutek, da je bela garda nekaj nenormalnega, resnično slabega. Verjamemo, da so nekdanji vaški stražarji skušali izkoristiti prilike za beg, vendar gotovo v tistem času niso bili edini dezerterji. »Gon za domom« so začutili tudi mnogi drugi, ko so se približali domačim krajem. Upravičeno dvomimo, da so se nekdanji vaški stražarji upali koga nagovarjati k dezerterstvu, bili pa so tega greha gotovo največkrat obdolženi, saj so že itak bili sumljivi. To je bil tudi dobrodošel izgovor, da so jih obtožili in se jih znebili. Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko tistih, ki so se v Pudobu predali, je dočakalo konec vojne.

Figure 55. Svet okoli Pudoba

Kaj pa tisti, ki so se iz napol porušenega gasilskega doma rešili z izpadom? Koliko jih je pravzaprav bilo? Guček je zapisal, da »je poveljnik Kremžar s kakšnimi 30 zvestimi hitel v gore Javornika in se po treh dneh javil na Rakeku«. Iz drugih poročil vemo, da so se stražarji po preboju iz Pudoba razdelili na več skupin. Kremžar in Balantič sta kmalu prišla v Ljubljano. Nismo ugotovili, kdaj je prišel Janez Borštnar – Pisun. Ko je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo, se je Kremžar takoj vključil, in – proti pričakovanju nekaterih – tudi Balantič. V novembru 1943 je bila ustanovljena domobranska postojanka v Grahovem, za njenega poveljnika pa določen France Kremžar. Balantiču je prijatelj tedaj svetoval, naj ne gre ponovno v Grahovo, toda on ga je zavrnil: »Jaz vem, kaj so doli počeli, zato se ne morem umakniti. (France Pibernik, Temni zaliv Franceta Balantiča, str. 196) 23. novembra 1943 – le dobra dva meseca po boju v Pudobu – so grahovski protirevolucionarji spet doživeli napad komunističnih brigad, toda tokrat sta jih namesto odrešilne megle proti jutru zajela ogenj in dim gorečih poslopij, od koder ni bilo rešitve.

10.1.5. Zaključek

Ob pudobski zgodbi se nam odpirajo številna vprašanja. Koliko so v Pudobu pred napadom vedeli o dogodkih po 8. septembru na Dolenjskem in pri njihovih sosedih na Notranjskem? Najprej so padle Grčarice. Bračičev ukaz je bil, da morajo pasti, ne glede na žrtve. Zaradi 50 oficirjev bivše [Stran 091] jugoslovanske vojske, zaradi 50 vojaških strokovnjakov, ki bi utegnili ogroziti komunistično revolucijo! Potem so protirevolucionarne postojanke padale kot domine. Povsod se je ponovil približno isti postopek: Napad, podprt z italijanskim topništvom, in s pozivi: Vdajte se, pa se vam ne bo nič zgodilo! Lahko boste šli domov ali prestopili k nam. Življenje vam je zajamčeno! Vsaki vdaji je sledilo »sortiranje« ujetnikov, vezanje z žico, vodenje v zapore, streljanje. Je morda to bil osvobodilni boj, ki naj bi ga zapisali v preambulo naše ustave?

Kako so v Pudobu po 8. septembru dobili orožje od Italijanov, kot so poročale Vesti 12. septembra 1943? So ga Italijani sami izročili, ali ga je vaška straža po posebnem navodilu, ki ga je imela iz Ljubljane, od njih zahtevala? Baje je bila v istem navodilu tudi točka o združitvi vaških straž v Pudobu in o odnosu do partizanov: izogibajte se srečanjem, če boste pa napadeni, se odločno branite. – Seveda se je bilo posadki v pudobskem gasilskem domu težko braniti, ko se je večja postojanka par sto metrov od nje ob prihodu Šercerjeve brigade vdala brez odpora. Kljub temu se je nekaj desetin fantov v gasilskem domu upiralo celo noč in se proti jutru srečno izvleklo iz obroča. Lahko rečemo, da je Pudob postal poseben zaradi vdaje postojanke na enem koncu vasi in tudi zaradi obrambe in uspelega izpada posadke na drugem koncu.

Pogosto slišimo pripombe, da vodstvo slovenske protirevolucionarne strani na kapitulacijo Italije oziroma na dogodke v zvezi z njo sploh ni bilo pripravljeno, da je tedaj popolnoma odpovedalo in prepustilo preproste može na postojankah samim sebi, medtem ko se je nasprotna stran že nekaj mesecev prej dogovarjala z Italijani in načrtovala podrobnosti za dan X. Poleg Kardelja, Mačka in Rozmana je bil 13. septembra na Blokah tudi general Cerutti. Menda se je potem mimo Pudoba premaknil na Primorsko in še nekaj časa ostal med partizani. Že prve tedne po padcu Grčaric, Turjaka, Pudoba in drugih postojank so na protirevolucionarni strani o tem razpravljali in svoje videnje dogodkov ter vzrokov zanje sta povedala major Novak in podpolkovnik Peterlin, ki sta bila tedaj v Ljubljani, čeprav bi po mnenju mnogih morala biti pri svoji vojski na terenu.

Dejstvo je, da je protirevolucionarna stran naredila marsikatero napako, je pa tudi res, da je v tistih izjemno težkih razmerah bilo skoraj nemogoče vedno najti prave rešitve. Nasprotna stran pri svojem boju za oblast ni poznala nobenih meja, bilo ji je dovoljeno vsako sredstvo. Protirevolucionarji pa so bili zavezani pravilom civilne družbe, zato jim marsikatero sredstvo ni bilo dovoljeno in njihova učinkovitost je bila omejena. Namen vaške straže v Pudobu je bil zaščititi življenje vaščanov in njihovo premoženje. Ta namen so stražarji imeli pod Italijani in tudi po njihovem odhodu. Kako naj se odločijo v izredni situaciji, ki je nastala s prihodom partizanske brigade pred Pudob? Če se bodo upirali, bo vas razrušena, mrtve tudi žene, otroci in starci, če pa se vdajo, je vsem zajamčeno vsaj življenje. Ko so v Kovačevi hiši tako tehtali, se je njihova tehtnica nagnila na stran vdaje. Seveda pri tem niso pomislili, ali pa so pomislek namerno prezrli, da nasprotnikovim jamstvom ne morejo zaupati. Še vedno so si predstavljali, da so njegove moralne norme podobne njihovim. Vendar so se hudo zmotili, kajti napadalci Pudoba so imeli osvoboditev samo na jeziku, v resnici pa so opravljali revolucijo. Morda je že odveč, vendar bomo za konec še enkrat ponovili, da napad na Pudob 13. septembra 1943 ni bil osvobodilni boj, kot ga je imenoval kronist Šercerjeve brigade , ampak prava državljanska vojna.

11.1.1.

Tudi v tej fari in občini je bila skupina članov krajevne Slovenske legije /SL/, ki je spretna propaganda OF ni potegnila za seboj in se je leta 1942 drznila upreti komunističnemu nasilju. Zaradi samoobrambe pred tem nasiljem je septembra 1942 ustanovila Vaško stražo /VS/. V začetku je ta štela le 14 članov, a je število naraščalo. Zlasti pa je naraslo število njenih somišljenikov in podpornikov.

Preživelim stražarjem VS v Polju ni dano, da bi to 60-letnico proslavili javno v domačem kraju, tako kot so 14. julija letos Šentjoščani proslavili ustanovitev svoje VS. Mogoče pa je ta pomembni dogodek ohraniti v zapisani besedi. Temu je namenjen pričujoči sestavek v dveh delih.

Naj najprej navedem kratek pregled značilnih dogodkov in scen, ki so privedli člane podružnice Slovenske legije /SL/ pri D. M. v Polju /smel bi tudi reči: člane predvojnega Fantovskega odseka/ do tega, da so zaradi samoobrambe pred komunističnim terorjem – šlo je za preživetje – sprejeli puške od italijanskega okupatorja. Ta ni bil sposoben nuditi potrebno varnost niti se ni trudil zanjo.

Že sredi avgusta 1941 je v Polju skojevec ustrelil bivšega orožniškega komandirja Jožeta Sušnika, ko je opoldne prišel domov h kosilu. Njegov »greh« je bil, da je moral hoditi na svojo prejšnjo orožniško postajo na Vevčah, ki so jo bili prevzeli Italijani po prihodu v Ljubljansko pokrajino. Ker je bila poljska občina blizu Ljubljane /sedaj je njen del/, kamor je hodilo v šolo precej dijakov ter večje število moških in žensk na delo, je v začetku oktobra močno odmeval atentat na gen. Rupnika in nekaj dni kasneje tudi poskus uboja bivšega ravnatelja ljubljanske policije dr. Hacina. Oba sta bila vidna javna delavca in sposobna voditelja.

Sredi oktobra so komunistični terenci v vevški papirnici ustrelili uradnika Chiodija. Kljub italijanskemu priimku je bil po mnenju nekaterih nemško misleč. Kot značilnost časa naj omenim kratek komentar drugi dan po uboju. Ko sem šel iz kaplanije, kjer sem že nekaj let stanoval, proti cerkvi, sem srečal mežnarja Karla Pintarja, ki je bil še leto dni prej obratni zaupnik v vevški papirnici in član krščanskosocialističnega sindikata JSZ. Zaradi precej hudega prestopka /v očeh papirnice namreč: med delovnim časom je zapustil obrat in se v bližnji gostilni srečal s prijateljem, ki ga že dolgo ni videl/ ga je papirnica za zgled drugim delavcem odpustila. Nato je sprejel mesto mežnarja pri farni cerkvi, ker je prejšnji umrl. Z nekakšnim zadovoljstvom mi je Pintar rekel: »Chiodija so ustrelili.« Ker zame ni bilo dvoma, da so ta uboj izvršili terenci, sem Pintarju rekel: »Korel, ali ne uvidite, da komunisti uvajajo uboj v slovensko politično življenje? Takih manir doslej nismo poznali.« Precej začudeno me je pogledal in v zadregi odgovoril: »Chiodi je bil nam delavcem sovražen.« Z ubojem je KP računala na psihološki učinek, prav tako z ubojem orožnika Sušnika: Chiodi sovražnik delavcev, Sušnik narodni izdajalec.

V oktobru sta bila še dva poskusa uboja na Vevčah in v Polju, v Zalogu pa je bilo z nožem zabodeno neko dekle, češ da se je družila z Italijani. Slišali smo tudi o poboju očeta in matere Vehar v Verdu, kar je bil prvi tak primer.

V začetku decembra je bil ustreljen pri cerkvi sv. Jerneja v Šiški absolvent montanistike Fanouš Emmer, ker je z nekaterimi aktivnimi oficirji bivše jugoslovanske armade skušal po radiu vzpostaviti stik z gen. Mihajlovićem v Srbiji in začeti s četniško ilegalo v Sloveniji. Pri tem iskanju stikov je sodelovala majhna skupina kaplana Glavača. Uboj Fanouša Emmerja je nekatere od nas v Polju zelo vznemiril, ker smo imeli z njim nekaj stikov /a ne po Glavačevi skupini/. Naslednjega dne je bil ubit v kemični tovarni njen ravnatelj Valenčak.

Teden dni kasneje /11. decembra 1941/ je bil v Polju atentat na predsednika vplivnega metalurškega sindikata Vinka Vrankarja, ko se je vračal domov z večernega vlaka. Vrankar se kot socialdemokrat /socialist/ ni strinjal z metodami komunistov in njihovih terencev.

V začetku januarja 1942 smo slišali o ubojih vidnejšega člana SL Toneta Martinjaka in policijskega uradnika Ivana Polaka.

Dne 20. februarja je partijski terenec ustrelil predsednika zveze industrijcev Avgusta Praprotnika, finančno vplivnega člana [Stran 093] liberalne stranke. V tistem času smo često slišali in brali še o drugih ubojih v mestu in okolici. /Bralca naj opozorim, da je seznam ubitih v tistem času v knjigi Stalinistična revolucija I., str. 168/69. Obstoji tudi novejši, dopolnjeni seznam, ki ga je sestavil časnikar Ivo Žajdela./ Vendar nekaj besed o nekaterih ubojih, ki so močno vznemirili vso Ljubljansko pokrajino, še posebej pa Ljubljano in okolico.

Dne 16. in 18. marca 1942 je VOS ubila študenta prava Frančka Župca in medicinca Jaroslava Kiklja. Po odločitvi KP sta bila ubita zato, ker sta prevzela mesto predsednika oz. odbornika OUL, študentovske organizacije, ki pa je bila vsaj formalno izvzeta iz fašističnega sistema. S Kikljem so bili dobri znanci vsaj trije študentje iz Polja in tudi pisec tega sestavka se je z njim nekajkrat srečal.

Junija 1942 je izginil član SL in bivšega Fantovskega odseka Janez Dimnik, kmečki sin iz Sneberij ob Savi. Za njim je bila izgubljena vsaka sled. Šele novo ustanovljena Vaška straža je okt. 1942 v nekem partizanskem bunkerju blizu Save našla poleg drugega materiala Dimnikovo sliko s pripisom na hrbtni strani »likvidiran«.

Kot uboj Župca in Kiklja je 26. maja razburil Ljubljano in vso pokrajino uboj univ. prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Bil je splošno znan duhovnik, ki je bil dolga leta tajnik Krščanske kulturne zveze na Koroškem, ob koncu 1. svetovne vojne pa član mirovne konference v Parizu za severno mejo Slovenije. Z njim je bil ubit tudi njegov spremljevalec študent Viktor Rojic. – Istega dne je bil močno ranjen uradnik Vzajemne zavarovalnice Ivo Peršuh, ki je kot rezervni stotnik pri SL vodil priprave vojaškega značaja za upor proti okupatorju, ko bodo Angleži in jug. kralj. vlada v Londonu dali znak za upor. Dva dni kasneje je Peršuh zaradi ran umrl.

Sredi junija 1942 so bili ubiti štirje člani Mravljetove družine na Brezovici: oče in dva sinova vpričo žene oz. matere, najstarejšega Antona pa so odvedli v hribe in ga tam ubili. Vsi sinovi so bili člani dijaške Katoliške akcije in se zato večkrat srečali s člani KA iz Polja. Najstarejši sin Anton je bil sošolec pisca tega članka.

Do nas so prihajale v Ljubljano in okolico še druge vesti o številnih partizanskih ubojih ter o nasilju po Dolenjskem in Notranjskem.

V začetku avgusta je ponovno močno vznemirila poljsko faro ugrabitev žene podžupana Feliksa Pogačnika in še dveh domačink: Podbevškove in Krmčeve pri Podlipoglavu, jugovzhodno od Ljubljane. To se je zgodilo sredi dneva, ko so v mlinih skušale dobiti živež za svoje družine. Po nekaj dneh zasliševanj so partizani vse tri ubili in z njimi tudi dijaka Jožka Cankarja iz Dobrunj ter Filipa Bobnarja iz Zgornjega Kašlja. Plitvo so jih zagrebli malo pod banovinsko pristavo Razori. (Obstoji tudi trditev, da so bili zakopani nižje, na pobočju Pugleda na drugi strani doline.)

V noči od 7. na 8. avgusta 1942 so partizani prišli čez Ljubljanico, vdrli v lahko dosegljivo Pogačnikovo hišo v Zgornjem Kašlju in odvedli očeta Feliksa ter 12-letnega sina Branka v partizanski »šolski logar«, na hribu vzhodno od Lipoglava. Po več kot teden dni dolgem zasliševanju in mučenju – nekaj dni je bil napol obešen za roke, zvezane na hrbtu /kot je povedala priča, bivši partizan/ – so Feliksa napol mrtvega ustrelili in plitvo zakopali na robu »logarskega« prostora. Julija 1943 so ga vaški stražarji odkopali in ga prepeljali na pokopališče v Polju.

Komunistična partija je sklenila Pogačnika ubiti, ker je kot odbornik SL sredi maja pomagal pri oborožitvi prve četniške ilegale na Sv. Urhu in v Bizoviku. Pomagali so mu vsi člani krajevne SL. Pogačnik je podporo četnikom omenil sosedu, ta pa tega ni obdržal zase.

Ugrabitev podžupana F. Pogačnika in njegove žene Marije /bila je v visoki nosečnosti/ ter Podbevškove in Krmčeve, Cankarja in Bobnarja je silila člane krajevne SL k ustanovitvi vaške straže po zgledu VS na Št. Joštu, ki je bila ustanovljena že 19. jul. 1942. Vendar je bilo pri članih precej pomislekov, da bi sprejeli orožje od okupatorja. Pri piscu tega sestavka je bil prvi pomislek glede poučevanja na ugledni klasični gimnaziji v Ljubljani. Prof. Silvo Kopriva me je rotil, naj pustim VS in se preselim v Ljubljano, češ da bom bolj koristil, če bom poučeval, kot če bom vodil VS.

Odgovoril sem mu, da če to storim, si ne bom nikoli več upal pogledati v oči našim fantom. Zato sem mesto poveljnika sprejel, bil pa sem tudi edini rezervni oficir med temi fanti.

Proti koncu avgusta je bil v Rokodelskem domu v Ljubljani ubit njegov ravnatelj Fortunat Majdič, ki je v vodstvu SL prevzel Peršuhovo nalogo in bil poznan bivšemu odseku Slovenskih fantov v Polju kot vodja okrožja.

V noči od 29. na 30. avgust 1942 so partizani Tomšičeve brigade zažgali skladišče izdelanega [Stran 094] papirja v papirnici Vevče in istočasno napadli karabinjersko postajo /nedaleč vzhodno od tega skladišča/ ter italijansko posadko na železniški postaji Zalog. Naslednjo noč so partizani na južni strani papirnice zažgali še skladišče lesa, ki je ležalo na desnem bregu Ljubljanice, na dobrunjski strani. Posledica teh treh partizanskih akcij je bila, da so Italijani odvedli 700 ljudi iz poljske fare, približno 300 iz sostrške in veliko iz Tomačevega, Jarš, Hrastja in drugih vasi ob Savi v internacijo na otok Rab.

Preden širše opišem ta dogodek, usoden za toliko ljudi, naj posežem dobre štiri mesece nazaj na dogajanje v poljski kaplaniji. Od srede aprila smo trije, ki smo stanovali v njej, ponoči stražili, ker smo spoznali, da nismo več varni, ker bi se partizani lahko približali hiši od vzhodne strani. Italijanska straža, nastanjena v stari šoli, ne bi nič pomagala. V straženje sta bila vključena tudi oba kaplana, 42-letni Matija Lamovšek in 30-letni Tone Vukšinič. /Vukšinič preživlja svoje dni v zavetišču Lipa v Torontu, Lamovšek pa je umrl leta 1984 v Argentini/. Stražili smo na ozki ploščadi v 1. nadstropju na vzhodni strani hiše. Trije ali štirje člani SL so nam bili izmenoma v pomoč. Naša oborožitev je bila šibka. Imeli smo 5 ali 6 ročnih bomb in revolver, ki sem ga kot vodni oficir prejel febr. 1941 v planinskem polku v Ribnici in ga kljub natančnemu italijanskemu pregledu na ljubljanski postaji na veliki petek 1941 srečno prinesel domov.

Kaj je bil vzrok za naše straženje? V tistem času sem večkrat spal pri odprtem oknu v sobi v 1. nadstropju na zahodni strani hiše. Neke noči, bilo je malo pred polnočjo /ki jo je kmalu naznanila ura v zvoniku/, sem slišal, da so široka vrtna vrata /del ograje/ zaškripala. Skočil sem k oknu in še videl človeka, ki je hitel ob cerkvi proti mežnariji in tam izginil na dvorišče sosednje Lampretove kmetije. Tako ga italijanska straža pred staro šolo ni mogla opaziti. Jasno mi je bilo, da je ta človek prišel z vzhodne strani. Zjutraj sem omenil kaplanoma, da v kaplaniji nismo varni pred terenci. Po nekaj dneh smo zato začeli stražiti. Kaplanu Lamovšku to ni bilo pogodu, zato je bila pri njem večkrat opazna živčna napetost, posebno v začetku. Zaskrbljeno me je vprašal: »Ali vodilni v Ljubljani sploh vidijo kakšen izhod iz te môre in negotovosti?« Odgovoril sem, da tudi oni do zdaj ne vidijo izhoda. – Sredi junija so v Št. Rupertu na Dolenjskem, kjer je bil Lamovšek doma, partizani ubili župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara. Ta vest je močno vplivala nanj.

Ko je že bila ustanovljena VS v Št. Joštu, sem mu omenil, da sem v nekaterih izložbenih oknih v Ljubljani videl sliko kmečkih fantov, ki so v navadnih oblekah stali v vrsti, na glavi imeli baretke, na ramah pa dolge puške, in da je pred skupino stal italijanski oficir z vojaškim spremstvom. /Kasneje sem zvedel, da je bil to gen. Robotti, poveljnik XI. ital. korpusa/. To je bila za Lamovška zelo vznemirljiva vest. Vprašal je: »So res morali vzeti orožje od okupatorja? Bridka je ta!« Pritrdil sem. Niti malo pa si nisem takrat predstavljal, da bom prej kot v dveh mesecih tudi sam vzel puško od okupatorja, kot so to storili v Št. Joštu.

Stražo v kaplaniji smo imeli do ustanovitve VS sredi septembra. Ali je bilo naše straženje opaženo, ne morem reči, a verjetno se je to zvedelo.

Da je bila odločitev za straženje pravilna, smo dobili potrdilo šele več let po vojni iz dveh knjig, ki so jih napisali krajevni komunisti. Ti so videli v kaplaniji krajevno središče protikomunistične dejavnosti (ZBORNIK … , 1965 in RDEČI ZALOG, 1985; tudi knjiga Podbevškove SV. URH trdi to na več mestih).

Kot že omenjeno so zaradi napadov na dve italijanski postojanki, zaradi požiga skladišča izdelanega papirja in skladišča lesa /v nočeh od 29. na 30. in 30. na 31. avgust 1942/ Italijani odpeljali več kot 1000 moških v internacijo na otok Rab.

Ta dogodek je vreden širšega zapisa.

V ponedeljek 31. avgusta so italijanski vojaki prečesali poljsko občino od Save do Ljubljanice. Vojaki so bili razporejeni v strelcih 4–5 m narazen in s puškami na strel. Skupino moških, ki so jih vojaki prignali iz hiš v središču Polja /pribl. 60 moških/, med njimi so bili tudi župnik Kete, oba kaplana in župnik – begunec z Gorenjske Andrej Šavli /Keteja so kmalu izločili, ko pa je hotel kot župnik posredovati, so ga ostro zavrnili/, so postavili pred hišo mizarskega mojstra Svetka, na sredo ceste pred nas pa kakih 15 vojakov s puškami na strel in na obeh koncih po eno težko strojnico. Čez kake četrt ure se je postavil pred nas neki italijanski polkovnik, precej visok in zavaljen, začel vpiti, da smo vsi, tudi duhovniki, komunisti, da smo vsi odgovorni za partizanske napade in požige in da zaslužimo najhujšo kazen.

Imeli smo občutek, da smo določeni za talce. Vedeli smo, da so Italijani med ofenzivo na Notranjskem kot talce ustrelili več moških. – Ko je zazvonilo poldne, so duhovniki in bližnji moški odmolili angelovo češčenje [Stran 095] in kaplan Lamovšek je dejal kolegoma: »Pripravimo se, da bomo dali generalno odvezo.« Vendar so nas čez pribl. 15 minut odgnali na ograjeno telovadišče prosvetnega doma.

Iniciativi tedanjega študenta prava Martina Krannerja, ki je bil rojen v Žabnicah pod Višarjami /večkrat je šel iz Polja v rojstni kraj in je znal nekoliko italijanščine, je uspelo, da so Italijani izločili 16 fantov fantovske Marijine organizacije. Kako mu je uspelo, bo opisal sam.

Italijani so izpustili tudi omenjene tri duhovnike. Na prošnjo zastopnika vevške papirnice pa tudi tiste delavce, ki so delali v drugi ali tretji nočni izmeni. Ostalo skupino so vojaki med 4. in 5. uro popoldne odvedli na železniško postajo v Zalog, še isti večer s tovornim vlakom odpeljali v Ljubljano v belgijsko kasarno ter jih po treh dneh z vlakom odpeljali na otok Rab.

Podobno se je zgodilo istega dne v dobrunjski občini, kar je izvedla neka druga italijanska vojaška enota. Vse moške so segnali na dvorišče neke gostilne v Zadvoru in tam so morali prenočiti. Naslednji dan /1. sept./ so jih mimo papirnice in skozi Vevče prignali na telovadišče za prosvetnim domom v Polju. Na čelu sta bila sostrški župnik Franc Verce in kaplan Mirko Gande. Ta dva so izpustili šele v Polju. Tudi to skupino so odpeljali na zaloško postajo. Nekateri so bili goloroki in celo bosi, na kakršne so vojaki pač naleteli.

Med odpeljanimi v internacijo so bili predvsem kmečki ljudje, obrtniki, trgovci. Aktivistom in pristašem OF, ki so imeli večino med papirničarji in med železničarji /tudi ti so ostali na svojih mestih na železnici/, je bila internacija prizanesena, protikomunistično usmerjeni kmečki ljudje pa so bili zaradi partizanske akcije odpeljani na Rab.

Zaradi vsega doživetega v tistih dneh smo se člani SL končno odločili, da bomo v soglasju z vodstvom SL v Ljubljani tudi v Polju ustanovili VS zaradi osebne varnosti in preživetja. Zato se je prva skupina, šest ali sedem članov poljske SL, 14. sept. 1942, na kolesih /raba teh je bila takrat prepovedana, a VS Polje je bila že potrjena/ odpeljala k ljubljanskemu vodovodu v Klečah, kjer je bil začasni zbirni prostor za organiziranje vaških straž /za Dravlje, Ježico, Polje, Bizovik, najbrž tudi za Dobrovo in Brezovico/. Tam smo bili 4 dni.

Na kratko naj opišem drzen in nevaren podvig. V Klečah smo se odločili, da bomo naslednjo noč šli s puškami na ramah skoz vasi ob Savi: Kleče, Ježica, Stožice, Tomačevo, Jarše, Obrije, Sneberje, Zg. Zadobrova in nato čez železniško progo v prosvetni dom v Polje. Ker italijanski straži na železniški postaji v Polju to ni bilo javljeno, smo se odločili, da bomo dobrih 200 m vzhodno od železniške postaje preplezali dvojno žično ograjo ob železnici, čeprav je bil 200 m naprej naslednji bunker, od koder bi stražar mogel streljati na nas s strojnico. Ta prehod tja in nazaj nam je uspel. Nazaj grede smo ugotavljali, da v teh vaseh Italijani ne patruljirajo in da se ponoči terenci svobodno gibljejo ter prenašajo pošto in materialno podporo za partizane.

Dne 18. sept. smo se vrnili, seveda s puškami na ramah, v Polje približno poldrugo uro pred sončnim zahodom. Ustavili smo se na prostoru med cerkvijo in župniščem, ker se pred odhodom v Kleče nismo dogovorili, kje bo postojanka. Računali smo, da bodo Italijani v nekaj dneh zapustili prosvetni dom. Ko je župnik Kete zvedel za našo zadrego, nam je ponudil dve prazni sobi v župnišču. To je bilo vse, kar je župnik Kete storil za Vaško stražo v Polju. (Potreben bi bil poseben sestavek, ki bi ovrgel vse trditve o župniku Keteju v zvezi z ustanovitvijo Vaške straže v Polju in tudi trditve v knjigi Ljubljana v ilegali III., 1967, str. 489 in 490. Obenem bi bilo treba razložiti, zakaj je bil župnik Kete v Polju hladno sprejet, in kar se neverjetno sliši: ni bil pritegnjen v nobeno organizacijo ali društvo. Fantovsko kongregacijo je vodil kaplan Vukšinič, ki je bil tudi duhovni vodja pri Fantovskem odseku, in zato Kete ni nič vedel o obstoju SL in njenih pripravah za ustanovitev VS. O tem je zvedel kasneje.)

V tistih dveh sobah smo bivali kakih 10 dni. V začetku oktobra 1942 so se Italijani izselili iz prosvetnega doma in mi smo se vselili vanj. Nismo pa stavbe utrdili, ker smo se podzavestno predajali mnenju, da v prostoru med Ljubljanico in Savo ni pričakovati partizanskega napada. A smo se zelo zmotili!

O partizanskem napadu na VS v Polju ter o glavnih akcijah in dejavnostih sploh bo podrobneje prikazano v nadaljevanju. Prej pa naj bo omenjeno prizadevanje poljske VS za rešitev internirancev iz taborišča na Rabu. To bo opisal Martin Kranner /živi v pokoju v Gorici (Italija) kot bivši telovadni in športni delavec/, ki je bil pri tem reševanju najbolj iniciativen in neposredno udeležen.

12.1.1. Ivan Artač, Nebo je žarelo

Mladika, Trst 2002

Iz trpljenja in bolečine so naši ljudje, ki so morali po drugi svetovni vojni bežati v tujino, da so si ohranili golo življenje, zapeli s svojim kulturnim delom domovini čudovito pesem ljubezni. Med glasove te pesmi bi šteli tudi Artačevo avtobiografijo Nebo je žarelo. Naslov se nanaša na žarenje neba leta 1938, ki ga je bila napovedala fatimska Gospa, vsebina pa nam pripoveduje o življenju pri nas med vojno in o povojnih razmerah v Julijski krajini.

Goričnik, profesor, ki se po štiridesetih letih poučevanja odloči in gre v pokoj, se ozre na svoje življenje kakor pohodnik, ki pride utrujen na vrh gore in še enkrat zaobjame s pogledom prehojeno pot. V oporo nekoliko omajanemu spominu seže po sliki maturantov in profesorjev iz leta 1942, ko je Goričnik maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Drug za drugim oživijo pred njim sošolci in profesorji, pa tudi dogodki, ki so jih raztepli po svetu ali iztrgali življenju. Večina dijakov je bila iz predmestnih vasi, vozili so se v šolo z vlakom in so se šaljivo imenovali tudi vagonarji. Bili so uspešni dijaki, polni mladostnega ognja, navdušeni člani prosvetnih društev, sodelovali so v telovadnih nastopih, prepevali v pevskih zborih, v počitnicah pa taborili in razpravljali o tedanjih dogodkih. Duhovno so jih oblikovali profesorji, ki niso sloveli le po izredni strokovnosti, ampak tudi po topli človečnosti in osebni pokončnosti. Med njimi se Goričnik nekaterih prav posebno spominja, recimo Mirka Rupla, razrednika Milana Grošlja in prof. Vinka Šarabona, zgodovinarja, ki je v času italijanske okupacije in najhujšega narodnostnega zatiranja vlival dijakom pogum in vero z besedami: »Mussolini in Hitler bosta prešla, slovenski narod pa bo ostal, če bo imel v sebi dovolj moči in ponosa!« Ta izjava bi ga bila v takratnih razmerah lahko pripeljala v internacijo ali ga celo stala življenje, toda profesor Šarabon je svoje dijake poznal in je dobro vedel, da med njimi ni ne izdajalcev ne vohunov.

Prva gimnazijska leta so potekala brez težjih dogodkov, kasneje pa so se v svetu in pri nas začeli zbirati temni oblaki, ki so napovedovali drugo svetovno vojno. Hitlerjev nagli vzpon, njegov pohlep po tuji zemlji, zvijačna prilastitev Avstrije pa grožnje Češkoslovaški in Poljski so pripravljali ljudi na hude čase. V januarju leta 1938 je nočno nebo žarelo kakor v velikanskem grozovitem požaru in ljudstvu potrdilo zle slutnje. Sledila je Stalinova povezava s Hitlerjem, napad na Poljsko, zagorela je vsa Evropa, aprila 1941 sta Mussolini in Hitler napadla Jugoslavijo. Skozi Ljubljano so zakorakali oboroženi italijanski vojaki. Ljudstvo je onemelo v ponižanosti in bolečini. Sredi hudega pa je zabrlelo rahlo upanje v neke upornike, ki so jih različno imenovali in za katere se ni prav vedelo, kdo so. Italijani so jih zaznali, v odgovor so uvedli policijsko uro od 20. do 6. ure in Ljubljano obdali z bodečo žico. Uporniki pa so postajali vedno glasnejši, ob napisih Smrt fašizmu so se vse pogosteje pojavljali letaki, na katerih je pisalo: Smrt belim, Smrt beli gardi. Ljudje so se spraševali, kdo so beli, kaj je bela garda, saj ni bilo nobene domače vojaške organizacije mimo upornikov v ilegali. Verno ljudstvo se je ob tem zloveščem skovikanju, ki je prihajalo iz gozdov, čedalje bolj oklepalo vere in Cerkve, tudi študentje, saj so bili mnogi člani Katoliške akcije in drugih cerkvenih organizacij. Na Brezovici pri Ljubljani v Goričnikovi vasi, ki je štela okrog 850 ljudi, je bilo študentov nekaj desetin; vojna je nasilno vdrla v njihove sanje, a ostali so kljub temu pravi steber kulture na vasi, zvesti Bogu in narodu. Uporniki pa so se nekega dne predstavili tem vaščanom z nezaslišanim hudodelstvom: usekali so z vso svojo krutostjo in pobili v eni noči Mravljetovega očeta in tri njegove sinove: Vinka, Franca in Antona. Vinko, duša prosvetnega društva in član Katoliške akcije, je bil učiteljiščnik, Francelj študent prava, Anton pa uradnik pri Zadružni zvezi. Cankar bi bil za slehernega izmed njih rekel, da je bil živa veja na narodnem drevesu, ki je ne moreš odrezati, ne da bi bilo ranjeno drevo samo. Ljudje so otrpnili od ogorčenja in groze, nekdo pa je podtikal: Ne vem … kaj so le morali zagrešiti … Kmalu nato sta izginila Novakova fanta, Janko in Zdravko. Tisti, ki so za njun umor vedeli in pri njem sodelovali, so širili vest, da sta šla v partizane nekam na Dolenjsko. Morije in zasledovanja [Stran 097] nedolžnih mladih ljudi ni bilo konec. Italijani jih niso branili, bali so se za svojo kožo, ogrožene mladeniče so pošiljali hirat v Gonars in na Rab. Vas se je razdelila v dva tabora. Nekateri fantje, med njimi Goričnik, so se zatekli v Ljubljano k sorodnikom. V hudi stiski so si drugi končno pomagali tako, da so sprejeli od Italijanov nekaj pušk in strelnih nabojev. Tako je nastala Vaška straža. Možje in fantje so se ponoči zatekali v Kušlanov grad pri Plešivici, čez dan pa so delali doma in na polju.

Tisti, ki so jih do tega pripravili, so dosegli svoj cilj in so si meli roke: njihovi nasprotniki niso bili več ugledni, verni Slovenci, ampak »kolaboranti«.

V drugem delu knjige pa spremljamo Goričnikovo učiteljevanje v Slovenskem Primorju pod Zavezniško vojaško upravo, nato v Italiji – v Trstu. Sprva službuje v Kanalu ob Soči; ljudje so mu hvaležni, da je po dolgih letih zatiranja in poitalijančevanja prinesel njihovim otrokom lepo slovensko besedo. Včasih pride do trenja med Zavezniško upravo, ki jo zastopa zavezniški častnik, in med partizanskimi odbori, ki bi hoteli mladi rod vzgajati v socialističnem duhu. Goričnik se spretno izogiba vsakemu sporu z eno in drugo oblastjo. Že pred naslednjim šolskim letom pa se začno zavezniki umikati iz Posočja. Goričnik se odloči, da bo poskusil srečo na Tržaškem, kjer nastaja Svobodno tržaško ozemlje. Namestijo ga v zakotni vasi Gropada, kjer se vaščani, ki so jih nahujskali ljudski odbori in partizanski tisk, odločno uprejo, da bi njihove otroke učil »imperialistični hlapec«, in mu delo v šoli onemogočijo. Po enem mesecu ga zavezniške oblasti pošljejo v Nabrežino. Tam ga sprejmejo z veseljem, ne menijo se za politične spletke, pač pa so zadovoljni, da se bodo njihovi otroci po dolgih letih raznarodovanja učili lepe slovenščine. Po priključitvi cone A k Italiji se preseli v Trst, postane profesor političnih ved in poučuje v raznih krajih na Tržaškem.

Pisatelj nas v prvem delu knjige pridobi z nenavadno tankim posluhom za življenje okrog sebe, za ljudi, s katerimi se srečuje. Ob uspešnem šolanju in prisrčnem druženju z vrstniki zazna mogoče bolj v slutnji kot z razumom nekaj težkega, sivega, ki ga navdaja z negotovostjo in tesnobo. Oboje se stopnjuje ob dogodkih, ki ne napovedujejo nič dobrega in ki se grozeče približujejo domovini, da jo na koncu čisto zajamejo in stisnejo v ognjen obroč. Začetni zmedi in otrplosti sledi občutek skrajne bede in ponižanja. »Leta trpljenja so bila dolga kot mrzle zimske noči brez svetlobe in varnega ognjišča. Ljudem je onemel čut za realno presojo svojega bližnjega, časa in dogodkov.« V drugem delu pa kakor da se njegovo vidno polje zoži na osebno doživljanje povojnih časov, na učiteljevanje pod ZVU v coni A, kjer si partizanski šolski odbori lastijo še veliko oblast nad ljudstvom in ga ob podpori partizanskega tiska hujskajo proti begunskim učiteljem. Prepovedo rabo učbenikov, ki jih je izdala ZVU, in zahtevajo uvedbo partizanskih knjig. Zavezniška vojaška uprava, ki učitelje nastavlja in plačuje, zahteva pouk po svojih načrtih, po svojih učbenikih in grozi, da bo odstranila šolnike, ki ne izpolnjujejo njenih navodil. Junak naš Goričnik ni bil, potrpel je in pazil »da bi bil volk sit in koza cela«.

»In vendar je bila ta doba po vojni izredno razgibana, viharna, za mnoge celo nevarna in poniževalna. Zdi se, da je še vedno premalo raziskana in ovrednotena, skratka odrinjena,« pravi pisatelj sam. A prav povojna doba na Primorskem, pod cono A, kjer si je jugoslovanski režim prizadeval, da bi uvedel iste metode terorizma in preganjanja, ki jih je uveljavil v Jugoslaviji, se nam zdi v Artačevi knjigi bolj medlo osvetljena. Nič ne zvemo o tem, kako sta OZNA in jugoslovanska armada izpolnjevali Kardeljevo zapoved: »Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma!« Kako je Goričnik doživljal aretacije in izginotje ljudi v coni A? Gorica je ohranila slovensko srce tudi v dobi najhujšega narodnostnega zatiranja pred vojno in med njo; prav zato je nastop podivjane jugoslovanske armade prinesel v Gorico ob organiziranem zmagoslavju, veliko skrbi in povzročil med samimi Slovenci nepopravljivo škodo.

»Ivan Gradnik in njegovi borci so bili maščevani.« Nad kom so se maščevali?

Bolj se pomudi pri opisovanju, kako je primorsko ljudstvo bežalo v Italijo, k zatiralcem, da bi ne prišlo po priključitvi cone A pod Jugoslavijo. A še tu, kakor da si ne upa povedati svoje sodbe, navaja mnenja drugih avtorjev: Rudolfa Klinca, Marjana Drobeža, Alojza Rebule in Tineta Velikonje.

Osupneš, ko bereš, da je Primorska mati junakov, in naniza imena: Lojze iz Gorice, Pinko iz Trsta in Simon iz Rut! Ali ne zvenijo ta imena v skoraj bolečem nesoglasju med sabo?

Prav tako vzporeja povojne poboje v Kočevskem rogu z grozotami nemških taborišč [Stran 098] v Auschwitzu, v Treblinki in v Rižarni v Trstu, češ povsod se je razdivjala zverinska hudobija. Kakor da bi mogel spomin na grozote, ki so jih povzročili tujci pri nas in drugod, ublažiti slovenski povojni holokavst!

Več strani je posvečenih njegovim vzponom s prijatelji in sodelavci na Sveto goro, na Svete Višarje, v Gregorčičev svet pod Krnom, kjer ga vsega prevzame lepota pokrajine in kjer skuša potešiti svoje hrepenenje po domu in domovini. Tudi Rezija, ki je ohranila narodno prvobitnost, ga očara.

Pripoved, umirjena in ubrana, ni velika slikarska kompozicija, prej bi rekli, da gre za avtoportret človeka, ki ne pozna silovite žalosti ali jeze, pač pa se predaja veri v usodnost in neizbežnost zla in trpljenja in zato ne pozna obsodbe in bojevitosti, ampak mehko, vdano melanholijo in utrujenost sodobnega Kačurja, ki vendarle upa, da nova večerna zarja napoveduje lepši dan.

12.2.1. Apollonio Tottoli
Padre Placido Cortese

Edizioni Messaggero, Padova 2002

Nekega popoldneva letos v oktobru sem kar tako odprl televizor in na sporedu se je odvijal italijanski film. Postal sem pozoren: ta film je prikazoval zgodbo italijanskega policijskega uradnika – kvestorja – na Reki med drugo svetovno vojno. Predvsem po kapitulaciji Italije in med nemško zasedbo Reke z Istro, Trstom in tistim delom Italije, ki ga še niso zasedli zavezniki. Preganjanje Židov se je stopnjevalo in doseglo vrhunec. Kvestorju se je tovrstno nasilje upiralo in naredil je vse, da je rešil čimveč teh nesrečnih ljudi. Visoko uradniško mesto in ugled sta mu šla na roko in rešil je tako okrog pet tisoč Židov. Ko so ga Nemci odkrili, je to plačal s smrtjo v taborišču. Umrl je tam januarja 1945.

Nekaj dni za tem sem v Družini naletel na kratek zapis z naslovom Rešil je 5000 Judov. Ta je tudi sporočal, da se je v Rimu začel postopek za razglasitev kvestorja z Reke za blaženega. Bilo je menda naključje, da sem prav takrat na željo urednika Zaveze prebiral knjigo avtorja Apollonia Tottola z naslovom Padre Placido, vittima di nazismo – Pater Placid, žrtev nacizma. Knjiga je izšla v Padovi, Italija, prva izdaja 2001, druga pa leta 2002 pri založbi Messagero, Padova, na 218 straneh z vključeno kronologijo, bibliografijo in imenskim kazalom. Ta knjiga tudi govori o tistem strašnem času druge svetovne vojne, o približno istih krajih in isti temi. Glavna oseba v knjigi tokrat ni policijski kvestor, ampak skromen frančiškan, kraj ni samo Reka z Istro, ampak tudi Ljubljana s slovenskimi pokrajinami ter Trst in Padova z delom severne Italije. Poleg patra Placida, ki ima v knjigi glavno vlogo, v njej nastopajo še številni ljudje s tega področja in med njimi v pomembnih vlogah tudi nekateri Slovenci. Knjiga, ki je posvečena življenju in delu omenjenega patra, odstira tudi tančico pozabe nad nekaterimi dogajanji in osebami iz tistega časa.

Predgovor h knjigi je napisal goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco, sobrat patra Placida iz frančiškanskega samostana pri baziliki sv. Antona v Padovi, vendar mlajši rojak s Cresa. Pater Placid je bil rojen 7. marca 1907 kot Nicolo Cortesana na otoku Cresu v mestecu Cres. Oče je bil poljski čuvaj, družina italijanska, precej skromna, s štirimi otroki. Nicolo je bil prvorojenec in je do leta 1918, ko je bil Cres avstrijski, hodil v hrvaško osnovno šolo, potem pa v italijansko v peti razred, ko so se starši odločili, da fanta pošljejo naprej v šole. Po frančiškanih, ki so imeli svoj samostan tudi na Cresu, so ga dali v nižjo gimnazijo pri Padovi. Tam jo je tudi končal, opravil noviciat in izrekel zaobljube, ker se je odločil za duhovniški poklic, ter bil poslan na teološki študij v Rim. Tam je bil posvečen in se je nato vrnil v frančiškanski samostan pri baziliki sv. Antona v Padovi. Od tu so ga za nekaj časa poslali službovat v Milano, nato pa spet v Padovo. V Padovi je vestno opravljal svojo duhovniško službo v cerkvi in samostanu, študiral in pisal članke v razne verske časopise in sodeloval še na razne druge načine. Odlikoval se je po vestnosti, vztrajnosti, praktičnosti in prilagodljivosti. Bil je živahnega temperamenta in prijaznega značaja. Predstojniki so ga cenili in ga kmalu postavili za ravnatelja samostanskemu verskemu glasilu Il Messaggero di San Antonio; pri glasilu je uspešno deloval in mu širil naklado. Ker se je pater Placido najbrž tudi zaradi vojnih časov in potreb vse bolj posvečal pomoči potrebnim in dobrodelnosti, so ga že [Stran 099] proti koncu njegovega življenja samostanski predstojniki razbremenili dela pri Messageru. Z novinarskega dela je prešel v celoti na dobrodelnost.

Čas je bil tak, da je bilo pomoči potrebnih vse več ljudi. To je oče Placido Cortese čutil in vedel: v tem je tudi našel svoje pravo poslanstvo, v katerem se je dokončno izkazal in ga tudi plačal z življenjem. Dejavni in usmiljeni pater je namreč svoje samaritansko delo vse bolj širil in šel tako daleč, da je prišel navzkriž z nasilnimi oblastmi tistega časa. Te so ga začele zasledovati in ga na koncu uničile.

Patra Placida kot samaritana je kar težko predstaviti in to je vidno tudi iz knjige, saj so ga v njegovem samostanu skoraj pozabili. Njegovo življenje in delo se je ohranilo le v drobcih in šele 50 let po njegovi smrti so začeli s pravimi raziskavami o njem. Kot po čudežu so potem odkrili nekatere dokaze in priče, ki so pomagale osvetliti njegovo življenje in smrt. Zanimivo je, da je pobudnik raziskav o delu patra prav goriški nadškof. Prav tako je omembe vredno, da pričevanja prihajajo prav od slovenskih ljudi, s katerimi je bil povezan. Veliko vlogo pa je pri tem imel tudi raziskovalec Ivo Jevnikar iz Trsta, ki mu je uspelo zbrati mnogo zelo pomembnih podatkov. Knjiga je torej zbir teh in drugih ohranjenih podatkov, pričevanj, zapisov, spominov, dokumentov iz patrove precej obširne korespondence z domačimi na Cresu. Iz vsega tega pisec poskuša sestaviti celotno podobo dobrodelnega moža, ki je bil predan Bogu in je vse svoje dobrodelno delo opravljal iz ljubezni do bližnjega. Preprosto je dejal: »Pomagal sem preganjanemu Jezusu!«

Avtor na osnovi zbranih in ohranjenih podatkov torej poskuša oživiti lik človeka, ki ga je kljub njegovim dobrim delom in hrabrosti skoraj zagrnil mrak časa in pozabe. Gotovo je opravil dobro delo, ki do neke mere odpravlja krivico, storjeno patru Placidu, na drugi strani pa nam osvetljuje dogajanje v tistih težkih dneh.

Bilo je to v času, ko je divjala druga svetovna vojna, ko so se polnila koncentracijska taborišča in so preganjani ljudje bežali na vse strani, da bi se rešili. Potrebovali so pomoč in včasih so jo tudi dobili. Pater Placido je ni odrekel nikomur. Vedno je bil pripravljen pomagati, kolikor je mogel in še več. Njegovo usmiljenje se ni ustrašilo ovir; šlo je celo v upor proti nasilniku; kljuboval je zlu in to ga je stalo življenja. Vendar je opravil nalogo, ki jo je lahko opravil le predan, nesebičen in hraber človek.

Ko so spomladi in poleti 1942 Italijani začeli odpirati taborišča za ujetnike in civiliste z okupiranih področij, predvsem pa iz Slovenije, kjer je komunistični partizanski in okupatorski teror prekoračil vse meje, je za patra Placida nastopilo novo obdobje karitativnega dela. Predstojniki so ga določili, da naj bi kot duhovnik pomagal internirancem v Padovi in okolici. Naloge se je takoj lotil in to dejavnost opravljal z vnemo in vestnostjo. Pri delu so mu pomagali tudi nekateri slovenski civilisti –begunci iz Slovenije in študentje, ki so takrat študirali medicino v Padovi. Po njih je oče Placido zvedel za resnico o internirancih, ki niso bili nič krivi, ampak le žrtve nasilja okupatorja in komunističnih partizanov. Tako so mu postali ti še bližji in še bolj se jim je posvečal. Mnogi nekdanji interniranci so se ga kasneje spominjali (npr. Kociper) in pustili zapise o njem.

Za ta taborišča je izvedel tudi papež. Da bi bil obveščen, kaj se z interniranci godi, je poslal svojega nuncija za Italijo in delegata pri baziliki sv. Antona v Padovi monsignorja Francesca Borgonginija Duca na obisk v taborišča. Oče Placido mu je bil dodeljen za spremstvo; kot bi mu s tem usoda namenila čimveč informacij o bedi in potrebah v taboriščih. Razmere, ki jih je tam videl, je moral kot čuteč človek obsojati in dale so mu spodbudo za več dela za uboge, brezmočne in pomoči potrebne.

Takšna je bila patrova prva vez s Slovenci: na eni strani s tistimi, ki so svobodno bivali v Padovi, hodili v cerkev, se družili z njim in ga prosili, da jim je pomagal pri prinašanju pomoči v hrani, pošte, zdravil in še kaj v taborišča. Na drugi strani je prihajal v stik s samimi interniranci, ki so se mu smilili in je zanje naredil vse, kar je bilo mogoče.

Pri tem delu z interniranci pa ni pozabil na vse druge nesrečnike. Pomagal je povsod, kjer je mogel. Njegova karitativna dejavnost je rasla z zaostrovanjem razmer. Ko je septembra 1943 Italija kapitulirala, so se stvari še bolj zaostrile. Ljudje so bežali iz taborišč, vojaki iz vojašnic in povsod je primanjkovalo hrane, obleke. Pa dokumentov, voznih kart, strehe nad glavo in prijazne besede. Za vse to je poskrbel pater Placido.

Nenadoma so bili tu Nemci s svojo brezobzirnostjo in so zasedli izdajalsko Italijo. In Nemcem poslušni fašisti. Pa Resistenza! Kaos in samovolja!

Zdaj se je začelo pravo preganjanje Židov tudi v Italiji. Židje so bežali, se skrivali. Pater Placido je pomagal tudi tem. Po zvezi v [Stran 100] Milanu jih je pošiljal v Švico. Pomoč so potrebovali tudi ujeti zavezniški vojaki, zlasti letalci. Tudi te je oče Placido reševal: pošiljal jih je, potem ko jih je skrival in opremil z vsem potrebnim, na ladje, ki so čakale nanje v Jadranskem morju. Pri tem mu je pomagal radijski oddajnik in dobro vpeljane zveze.

Delo duhovnika Placida je postajalo vse bolj nevarno. Pri reševanju ljudi in pomoči zanje je tvegal vse več. Res je živel v ustanovi, ki je imela po sporazumu z državo priznano eksteritorialnost, a to pred Nemci ni veliko pomagalo. Vse je bilo odvisno od njegove spretnosti, organizacijskih sposobnosti in zvestobe sodelavcev. Vseeno pa toliko raznovrstne dobrodelne dejavnosti ni bilo mogoče v celoti prikrivati. Pater Placido, ki je reševal Jude, skrival in usmerjal preganjane na varna mesta, izdeloval ali priskrbel ponarejene dokumente, dajal hrano in civilne obleke bežečim, je postajal Nemcem sumljiv. Opazovali so ga in ga obdali z ovaduhi. Mnogi so ga pred nevarnostjo posvarili, a jih ni poslušal, ker je bil na strani preganjanih. V njegovi naravi je bilo, da se je moral upirati zlu in nasilnikom. Ti pa so mu bili vse bliže na sledi.

Zgodilo se je 11. novembra 1944, da sta prišla dva agenta v civilu in ga z zvijačo izvabila iz samostana. Odšel je z njima in se ni nikoli več vrnil. Takratno iskanje in poizvedovanje – ki je bilo tudi nevarno – ni obrodilo sadov; sicer je bilo nekaj poskusov, a bili so neuspešni. Potem pa je minila vojna in čas se je odmikal. Pater Placido pa je izginjal v pozabo.

Kot že povedano, so nekatera pričevanja in razkritja mnogo pozneje osvetlila čas od njegovega izginotja do njegove smrti. Izkazalo se je, da se je oče Placido pri svojih mnogoterih dejavnostih vključil v zveze, za katere niti ni slutil, kam vse sežejo. In segale so prek Padove v Ljubljano, Milano, Švico in Rim, pa po vsej severni Italiji s Trstom kot pomembnim vozliščem.

Patra Placida sta iz bivališča odpeljala dva agenta gestapa v civilu. Za nemško obveščevalno službo sta delala tajno in sta se vrinila v mrežo, s katero je sodeloval tudi oče Placido. Videti je, da je oba poznal in jima zaupal. No, pristal je v ječi na sedežu gestapa v Trstu na Piazza Oberdan. V tej ječi so ga videle priče in povedale, da je bil mučen, pretepen in neuklonljiv. Nič ni izdal in za nikogar ni povedal česa, kar bi ga kompromitiralo. Nato je izginil bržkone v tržaški Rižarni kot toliko drugih.

Če je pater Placido fizično izginil v Rižarni, pa je njegov neuklonljivi duh ostal živ naprej med ljudmi. Čudna pota usode so ga popeljala v smrt in nato v novo življenje. Po veri v večnost, po vrlinah in zgledu pa tudi med nas. Njegova ljubezen do bližnjega, njegova neomajna vera, hrabrost in prezir do zla so luč, ki ozarja njegov lik in mu daje sij mučeništva. Je mučenec, ki je umrl iz ljubezni do bližnjega, zaradi vere, ki to ljubezen uči. Zatorej ni čudno, da je Kongregacija za zadeve svetih lani 8. oktobra že pristala na vložitev prošnje za beatifikacijo očeta Placida Corteseja. Tako se bo zgodilo, če bo resnično sprejet med blažene, da bodo Slovenci imeli še en razlog in še enega svetnika v baziliki sv. Antona v Padovi – za romanje tja.

Čeprav bo p. Placido v resnici italijanski svetnik in mučenec, bo tudi naš, saj je bil z nami tesno povezan. Njegovo krščansko usmiljenje do naših ljudi – internirancev, beguncev ga je privedlo, nesebičnega dobrotnika, na pot mučeništva. Morali bi mu biti hvaležni in se ga spominjati.

Že daljnega leta 1946 je bilo izročeno samostanu v Padovi priznanje, ki ga je podpisal maršal H. R. Alexander: bilo je priznanje za očeta Placida, ki je reševal zavezniške vojake. Enako je leta 1948 poslal odlikovanje »bronasti križ« češkoslovaški predsednik Edvard Beneš, saj je oče Placido pomagal tudi mnogim Čehom in Slovakom, ki so se takrat znašli v Italiji. V Padovi je občinski svet imenoval ulico po p. Placidu Corteseju. Od Slovencev, ki jim je tudi pomagal, ni prejel nič, če ne upoštevamo pričevanj posameznikov in uspešnih raziskav Iva Jevnikarja. Se mu bomo kdaj lahko javno zahvalili? Težko bi kaj takega pričakovali od sedanjih oblasti, ki merijo zaslužnost z drugačnimi vatli.

Dejstvo je, da je bil oče Placido pripadnik Cerkve in duhovnik. Bil je tudi Italijan, kar ga pa ni oviralo, da bi pomagal drugim. Če ga je tedanja fašistična oblast pomagala uničiti, ga današnja demokratična Italija sprejema z veseljem. Svojo domovino legitimira po dobroti in jo pridružuje tistim deželam, ki imajo tudi svetnike: takšne, ki so glorijo dosegli iz ljubezni do bližnjega. Iz iste vojne ga imajo tudi Poljaki.