Zaveza št. 46

1.1.1.

Vsi vemo, da se v življenju dogajajo pričakovane in nepričakovane stvari. Tudi v zgodovini. Nekatere stvari so pričakovane, druge pa izstopajo iz rutine sveta. Stvari, ki so pričakovane – ki imajo »pravico«, da se dogajajo – utegnejo biti zelo neprijetne in se jih, ko se pojavijo, zbojimo, notranje pa nas ne prizadenejo, ker jih pač poznamo: déja vu – to smo že videli. Kar nas zdaj čaka, ni razumetje, ampak prenašanje. Včasih pa se pred nam pojavi stvar, ki nas zadene s svojo nenavadnostjo in neznanostjo: kot nekaj, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Tu pa ne gre več samo za prenašanje, ampak tudi in predvsem za razumetje. Tista neznana stvar – ni nujno, da zadene ravno nas, lahko tudi druge ali zgolj druge – ima namreč lahko v sebi skrito važno sporočilo, brez katerega bi bilo nam ali drugim težko, morda nemogoče obstajati v svetu. Lahko to stvar tudi ignoriramo, a nam v tem primeru usoda morda že piše visok račun. V nenavadnosti in nepričakovanosti je vedno tudi ukaz, ki zahteva razmislek. Po nekem zelo starem spoznanju je čudenje začetek vedenja. Nekatere stvari so tako nenavadne, neznane in skrivnostne, da se jim mora občutljiv človek posvetiti z najbolj osredotočeno pozornostjo. Na misel nam prihaja verz iz znane Poejeve pesmi: Srce, za hip utihni, da raziščem to skrivnost. Dobe, ki jih filozofija in umetnost štejeta za velike, so tudi dobe, v katerih ni manjkalo ljudi, ki so imeli ta talent in občutljivost, da so se duhovno odzvali na neznanost sveta. Iz njihovega čudenja so prihajala spoznanja, zaradi katerih ni nesmiselno reči, da v tem svetu nismo popolni tujci.

Nenavadne reči so tu zato, da se ob njih ustavimo in razmislimo, kaj pomenijo. Mogoče bomo spoznali, da je bila njihova nenavadnost način, s katerim so nas opozorile, da se ne bi bile smele zgoditi. Ob tem se bo v nas ponovno utemeljilo prepričanje ali vedenje civiliziranega človeka, da svet ni prostor, v katerem se sme zgoditi karkoli – da svet ni prostor poljubnosti. Obstoj civiliziranega človeka je garancija, da bodo nekatere stvari, če se bodo že zgodile, takoj in že vnaprej zunaj postave. Konstitucija polisa kot paradigme civiliziranega prebivanja je ravno v tem: da se v njej ne morejo pojavljati in obstajati poljubne reči. V Perziji – po neki stari metafori – pa se lahko zgodi karkoli.

V novejši slovenski zgodovini sta dve stvari, ki ne moreta iti skozi zavest razmišljajočega človeka, ne da bi povzročili veliko začudenost. Prva spada v bližnjo preteklost, druga pa je del žive in aktualne sedanjosti. S prvo mislimo na komunistično boljševiško revolucijo sredi preteklega stoletja, z drugo pa preživetje komunističnega aparata in njegovo ponovno polastitev političnega in gospodarskega življenja preko institucij demokratične države. Obema je skupno to, da sta zunaj integralne logike civilizacije, zunaj človekovega političnega in moralnega uma, obenem pa imata obe, ena zavoljo svojega totalitarnega značaja, druga pa zaradi svojih totalitarnih spominov, usodne posledice za sedanji in prihodnji obstoj naroda. Tako revolucija kot kontinuiteta v revoluciji etabliranega aparata imata na sebi značaj vpada, s čimer mislimo na njuno bistveno tujost. To dvoje, vpadniški značaj in tujost, ju veže na vloge klike. Sto let bo moralo miniti, da se bo iz njiju iztočil podzavestni spomin na njuno izvorno vlogo. Ko smo malo prej uporabili besedo usodnost, smo mislili na to, kako bo narodova skupnost živela brez organske elite. Elita je namreč ime za skupino, ki se ni naroda polastila, ampak je iz njega prišla, da bi zanj prevzela nekatere odgovornosti. Elita je referenčni pol narodovega dialoga s seboj. Klika pa se naroda polasti in misli predvsem nase in na podaljševanje svojega obstajanja. Misli seveda tudi na skupnost, ali le toliko, kolikor je v funkciji njenih parcialnih interesov.

A naša osnovna beseda je nenavadnost, čudnost, mogoče tudi pohujšljivost. Da se je v Sloveniji zgodila boljševiška revolucija, je mogoče sprejeti samo zato, ker se je zgodila. Če bi jo kdo nekaj let prej napovedal kot realen politični dogodek, bi velika večina Slovencev imela to za absurdnost. Duhovne, kulturne in politične razmere v Sloveniji, njeno geopolitično mesto, socialni položaj njenih prebivalcev, so ne samo govorile proti njej, ampak so jo izključevale. Situacijo bi bilo mogoče izraziti z besedami, ki jih je neki francoski avtor uporabil za opis newyorškega 11. septembra »kot kraj, kjer katastrofa pride iz niča in se to, kar je neverjetno, uresniči, preden postane možno«.

Ko trdimo, da je bila boljševiška revolucija v Sloveniji realno nemogoča, se bomo nujno vprašali, kako pa, da se je to nemogoče vendarle realiziralo? Revolucija v Sloveniji ni imela nobenih možnosti v perspektivah normalnega časa. Če bi ta čas trajal, bi se potencial nezadovoljstva, ki je med ljudmi obstajal, iztrošil v legalnih oblikah družbenih konfrontacij. Socialni in gmotni položaj ni bil takšen, da bi tiral množice v skrajna dejanja. Tudi najbolj prizadetih plasti ne. Čemur se je v Sloveniji reklo revščina, je prej pomenilo trdo življenje kot ponižujoče siromaštvo. To ljudem ni bilo neznano. Da se je to razpoloženje spremenilo, je moral priti nov čas. Bistvo njegove novosti je bilo v tem, da je omogočal drug jezik. To kar je še nedavno zvenelo prenapeto, avanturstično, utopično, predvsem pa nerealno, je nenadoma postalo sprejemljivo. Vojna je na vseh področjih prinašala dokaze, da je to, kar je bilo nekoč nemogoče in nepredstavljivo, postalo mogoče – ne samo mogoče, ampak najbolj vsakdanja stvar. V svetu, ki se je zavrtel v kaos, niso bile napovedi o radikalnem družbenem obratu več deležne nekdanje skepse. Vojna je ljudi navadila na nasilje. Nasilje je postalo še več – norma novega časa. Tudi revolucija ni več vzbujala nekdanje groze.

Figure 1. Leto 1941 – Prva agresija – Vdor tuje vojske Franc Hrovat

Vsega seveda ne moremo pripisati času. Tu so bili tudi ljudje, ki so zelo dobro vedeli, s katerimi besedami in s katerimi dejanji je treba tako nastali čas napolniti. Za to so bili izučeni, saj je to bil njihov poklic. Imeli pa so tudi teorijo – dragoceno teorijo. Imeli so tudi svoje knjige. Tam so bila mesta, ki so že vnaprej dajala odvezo vsakemu umoru, vsaki laži, vsaki spletki, vsaki izdaji. Tam so bila mesta, ki so zagotavljala, da se bo nazadnje vse izšlo. In ljudje, ki so te knjige brali in to teorijo sprejeli, so mislili, da je ena od novosti novega časa tudi ta, da ni več zločina, če ga naredijo – ne zagrešijo – ljudje s pravim namenom. Kateri čas bi mogel biti bolj nov? Bolj odrešujoč?

Kar smo pravkar povedali, velja za tiste ljudi novega časa, ki so vanj vstopili kot subjekt. Ti so predstavljali manjšino. Veliko večino pa so predstavljali ljudje, ki so bili za novi subjekt objekt. Tudi ti niso bili zgolj bitja, avalentni ljudje, zgolj ljudje. Bili so opremljeni ljudje. Vedeli so, da so nekatere stvari več vredne kot druge: imeli so vrednote. Imeli so narodnost, jezik, v veliki večini tudi vero. Hodili so v šolo, vsaj v obrisih so poznali mite, s katerimi je civilizacija ponazarjala in utemeljevala svojo kulturo. Vedeli so, da je možno – in treba – ločevati med dobrim in zlim. Imeli so izkušnje. Po vsem, kar smo rekli, jih ne moremo odvezati prištevnosti.

Rafinirane metode in prisebni subjekt ne jemljejo vrednosti našemu uvodnemu stavku, da je komunistična boljševiška revolucija sredi preteklega stoletja stvar, ki se ji velja čuditi. Ali drugače, stvar, ki se ne bi bila smela zgoditi. Če hočemo ohraniti kulturo, če hočemo, da se igra, ki s presledki traja 2500 let, nadaljuje, ne smemo nikogar odvezati od osnovnega razločevanja. Za to, s čimer človek stoji in pade, ni alibija. Lahko svoja umanjkanja drug drugemu odpustimo, ne smemo pa jih opravičiti, ne za naprej ne za nazaj. Če komu vzamemo možnost razločevanja, mu vzamemo človeško vrednost. Zato nam nič ne brani, da se ne bi čudili, da je toliko ljudi podprlo komunistično boljševiško revolucijo. K temu vprašanju se bomo še vrnili.

Sedaj pa si nekoliko pobliže oglejmo drugi predmet našega čudenja: dejstvo, da so komunisti, po vsem, kar so bili in kar so pomenili za slovenski narod – po genocidu in eksodusu, po polstoletni totalitarni diktaturi, in slednjič po svojem porazu, ki ga ni povzročila nobena vojska, ampak se je zgodil tako, da jim je zgodovina sama vzela poverilnice in jih proglasila za nesposobne nositi življenje – da so po vsem komunisti politično spet tu in, kot postkomunisti vodijo demokratično igro. To je tisto, kar nas, če katera stvar, čudi. Nekateri – dr. Tine Hribar, Slovenska samozavest – mislijo, da stranka, ki je dobila dovolj moči, da prevzame oblast, to stori tako, da uvede totalitarizem na nasilen način. Ni treba. Če ima stranka v rokah vso oblast, lahko vlada na totalitaren način, ne da bi ukinila eno samo institucijo demokratične države. Tako oblast in tako moč imajo sedaj stranke postkomunističnega bloka.

Kako je to mogoče? Kako je do tega prišlo?

Po letu 1945 je Karl Jaspers za nacistično varianto totalitarizma našel četverno krivdo: kriminalno, politično, moralno in metafizično. Morda to ni najboljša klasifikacija, morda tudi ne zajema vsega, morda ne zajema vsega, kar obsega komunizem, a že našteto je dovolj. In vendar. Kako to, da komunizma niso dosegle pravne in moralne kategorije evropske zavesti? Zakaj je ostal neregistriran in neocenjen? Zakaj ostajajo njegove žrtve v mejah spomina – osebnega, skupinskega – etablirana zgodovina pa jih pušča zunaj svojega zanimanja? Ta ugotovitev velja za večino držav postkomunistične Evrope. Jacques Rupnik (Transit 22, 126, Kaj storiti s komunistično preteklostjo?) navaja za češke razmere tole: »V dveh desetletjih pred 1988 se je odvijala živa debata o zgodovini samo v neodvisnih krogih disidentov in intelektualcev. Akademski zgodovinarji so med tem molčali (ali pa so bili k molku prisiljeni). Sedaj so zgodovinarji končno že 10 let svobodni, a omembe vredne debate je bilo komaj kaj ali nič«. To torej ne velja samo za Slovenijo. Toda molk zgodovinarjev nikakor ni glavni razlog komunistične vrnitve. Glavni razlog je povezan z naravo komunizma: z njegovo ideologijo in njegovo pragmatiko.

Dejstvo je, da je komunizem edini od totalitarizmov uvedel – z različno stopnjo radikalnosti – nekaj, čemur se je reklo družbena lastnina. Kaj je ta težko določljivi izraz pomenil, še najbolj pojasni, če ga navedemo v njegovi negativni varianti: komunizem je odpravil zasebno lastnino. Zasebnik, posameznik, državljan ni mogel biti in ni bil lastnik. Vse dimenzije tega dejstva so se pokazale šele sedaj. Sedaj se je videlo, kaj pomeni, če so ljudje lastniki ali če niso lastniki. Pokazalo se je, kaj pomeni zasebna lastnina in kakšno vlogo ima za vzdrževanje človekove osebnosti. V totalitarnih državah, kjer zasebna lastnina ni bila odpravljena, so pa po vrnitvi v demokracijo potrebovali približno tri leta za obnovo normalnega gospodarskega in političnega življenja. Tako je bilo v Nemčiji, v Italiji, v Španiji. V nekdanjih komunističnih državah pa je bila potrebna denacionalizacija in proces normalizacije se bo zavlekel za desetletja. Spomniti se moramo tudi tega, da je bil ves ideološki impetus partijske države uperjen v to, da se pojem lastnine asociira s pojmom zla: lastnina naj bi človeka degradirala, naj mu ne bi dovoljevala, da je človek, lastnina naj bi človeka povnanjala, z lastnino naj bi človek samega sebe zreduciral na stvar. In tako dalje. Partijski ideolog je prisebno uvidel, da je človek, ki mu – potem ko si mu vzel politične pravice – vzameš še lastnino, do kraja in brez omejitev izročen gospodarju. Zato so komunisti nad tem področjem posebno skrbno bedeli. Morda bi se, za ilustracijo, splačalo spomniti na to, kako je Kardelj planil, ko je zvedel, da v Sloveniji mislijo na to, da bi partijo organizirali po podjetjih in ne več po občinah. Kardelj je kot človek nezmotljivega ideološkega instinkta bliskovito zagledal nevarnost, da partija, potem ko se bo kontaminirala s poglavitno prvino naravnega življenja, z lastnino, izgubi ideološko čistost in učinkovitost. Vedel je, da bo partija, samo če bo ostala zunaj življenja, življenje lahko tudi obvladala – preko svojih agentov, ki jih je pošiljala, da so vodili ali upravljali s podjetji.

Partijsko kampanjo proti lastnini je seveda spremljalo nasilje, imela pa je tudi lastna idejna oporišča. Na zunaj je bila namreč ravno toliko podobna krščanstvu, da je pred ljudmi lahko paradirala v etičnem ogrinjalu. Seveda komunistična kritika ni bila krščanska, ampak psevdokrščanska. Bila je ukradeno blago in na oglati postavi ideologije se je takoj videlo, da ni bila narejena po meri. Krščanstvo postavlja človekovo etičnost zelo visoko, morda sploh najvišje, a je nikakor ne jemlje iz energetskega polja svobode: človek je etičen lahko samo svoboden, če mu vzameš svobodo, izgubi govorjenje o etiki vsak pomen. Lastnino je mogoče zlorabiti, toda to nikakor ne govori proti njej, zakaj zlorabiti je mogoče vse, najboljše stvari še najbolj.

Torej, z odvzemom zasebne lastnine so komunisti zagotovili, da je bila njihova oblast nad človekom totalna (besedo je treba sicer razumeti v razumnih mejah, zakaj človeka si čisto brez vsakega ostanka ni mogoče podrediti). Bistvo pa je to, da so si to oblast zagotovili tudi za čas – na kar pa takrat niso mislili – ko te oblasti formalno ne bodo več imeli.

Ob prelomu 1990 so se demokrati znašli pred nerešljivo nalogo. Prehod tako gigantskega značaja, kot je bil ta, je zahteval zamenjavo totalitarne birokracije ali nomenklature. Tega pa demokrati niso mogli narediti, ker je niso imeli s čim nadomestiti. Lahko bi naredili zamenjavo na politični način, a bi to lahko naredili samo v vakuumu revolucije. Te pa iz znanih razlogov ni moglo biti. Prehod je potekal v ozračju normalnosti, ki je določal, kateri ukrepi so možni in kateri niso. Možno je bilo npr. reformirati politične institucije in jih delno napolniti z novimi ljudmi. Ni pa bilo možno zamenjati vodstvenega personala partijske državne uprave. Tega enostavno ni bilo mogoče. Nekdanji hlapci niso imeli tega znanja in so zato ostali hlapci. Do danes, a tega takrat še niso vedeli.

Ob tem se nam, sama od sebe ponuja, samo za primerjavo, znamenita Heglova parabola o gospodu in hlapcu iz uvoda v njegovo Fenomenologijo duha. Hegel je hotel razumeti zgodovino, predvsem pa, preko zgodovine, človeka. Zgodovina je zanj gibanje, ki ga poganja mehanizem z dialektično strukturo. Dialektika preveva vso Heglovo filozofijo kot načelo, ki določa mišljenje in realnost. Njeno bistvo je delovanje po nasprotjih. Razmerje med gospodom in hlapcem je tu postavljeno tako, da pokaže dialektično strukturo zgodovine. Zgodba je na grobo takale. Človek si želi moči in priznanja. Tega pa dosežejo samo pogumni, ki so za dosego teh ambicij pripravljeni tvegati svoj obstoj ali življenje. Tem pripade mesto gospoda, tistim, ki tega poguma nimajo, pa mesto hlapca. Gospod in hlapec imata vsak svoje življenje: gospod vlada, hlapec služi. Toda gospod, ki živi od dela hlapca, izgublja stik z realnimi stvarmi in njihovo upornostjo, hlapec pa dela in ustvarja, njegovo izkustvo in njegovo poznanje realnega sveta raste. V nekem pomenu moč hlapca raste in nekoč preseže moč gospoda. Tako nastanejo pogoji za nov dialektični ciklus. Ko slišimo za to parabolo, kot smo jo zaradi poenostavitve imenovali, razumemo, zakaj so se zanjo ogreli ustanovni očetje marksizma. Osvojila jih je pozitivna ocena dela, ki spreminja naravo; v njej so videli potrdilo svojega stavka, da je zgodovina vseh dosedanjih civilizacij pravzaprav zgodovina razrednih bojev. Toda ko so pozni učenci nauka, ki se je navezoval na tako veliko tradicijo, realizirali svoj projekt v realnem svetu, so skrbno pazili, da bi razmerje med gospodom in hlapcem ostalo takšno, da ne bi moglo priti do novega dialektičnega cikla z zamenjanimi vlogami. »Viteštvo in viteška čast«, o kateri govori Józef Tischner v komentarju k Heglovi zgodbi, novega gospodarja ne prevzame tako zelo, da ne bi ob tem skrbno pazil, da hlapcu prepusti samo toliko avtonomnosti, kolikor je potrebuje izvrševanje hlapčevskih opravil.

Ko mora gospodar v novi zgodbi objaviti bankrot – do tega mora priti zato, ker gospodar ni dobil gospodujočega položaja zaradi superiorne morale, ampak zaradi superiorne intrige – mu ostane ta tolažba, da hlapec ne more prevzeti njegove vloge. Tako pride do tega, da po nekaterih vmesnih turbulencah gospodar ponovno zasede svoje mesto. Do naslednjega bankrota. A v tej reprizi obstaja vendar možnost, da se hlapec izmojstri v upravljanju s stvarmi. To pomeni, da se zave svoje zgodovinske vloge. Tako obstaja možnost, da se z bankrotom postkomunizma zgodba zaključi.

Biti del političnega življenja je ena stvar, politično življenje totalno obvladati pa je nekaj drugega; ni isto biti igralec v orkestru in biti njegov dirigent. Da postkomunisti obvladajo servisne ustanove države in gospodarstva, izhaja, kot smo nekoliko videli, iz strukture komunističnega totalitarizma. Prestižna vloga kontinuitete je deloma utemeljena v naravi stvari in predstavlja prvino realnega razvoja. Toda sedaj nastopi neko drugo vprašanje. Kako to, da ljudje, v vlogi volivcev, niso podprli izvorno demokratskih političnih sil bolj spektakularno, tako da bi v tem bilo mogoče videti večinsko narodovo voljo za demokracijo in novo politično kulturo? Ko bi Demosove sile ob prelomu dobile večinski mandat, ki bi obveljal kot plebiscitarna volja, bi se te sile počutile bolj poklicane, da izpeljejo nekatera velika in potrebna politična dejanja, ki bi zagotovile demokratično prihodnost. Če se ni mogla zgoditi družbena, bi se morala zgoditi politična revolucija. Ljudje bi morali povedati, da so bili v totalitarizmu žaljeni in ponižani. Da so bili, poleg vsega, kar se jim je zgodilo, predvsem žaljeni in ponižani. Kako to, da se to ni zgodilo? Ali tam, kjer bi morali začutiti žaljenost in ponižanost, ni bilo nič; ali je bila tam praznina?

Vprašanja, ki smo jih tu postavili, so identična z nekim drugim vprašanjem. Kaj se je z nami zgodilo v revoluciji in državljanski vojni in potem v petdesetletju političnega mrka? Moralo se je zgoditi nekaj nenavadnega, še ne raziskanega, morda celo umu tujega. Nekoliko vemo, kaj je zgodovina; nekoliko vemo, kaj je človek, kaj si je kdaj o sebi mislil, na višinah ekstaze in v globinah obupa in samoprezira; nekaj vemo o njegovih iznajdbah – o meri, ki si jo je izboril, da bi mogel najti ravnotežje med seboj in drugim, med seboj in Bogom; nekaj vemo o njegovi velikosti in njegovi majhnosti. In vendar, vse naše miselne naprave na mah odpovejo, ko se znajdemo pred tem, da bi morali razložiti – z jasno miselno predikacijo – katero od stvari, s katerimi nas muči neracionalni posttotalitarni čas.

Figure 2. Leto 1942 – Druga agresija – Žrtve komunističnega terorja Franc Hrovat

Ali bomo, npr., razumeli naslednje? Kadarkoli se je, vsaj v Evropi, zrušil nasilni sistem in je prišla svoboda, bodisi da je bila izbojevana bodisi da je padla z neba, je vedno med ljudmi vstalo veliko veselje. Morda so bile kake izjeme, a nikoli – nikoli! –ta izjema ni bila mladina, kajti svoboda in mladost sta konsubstancialni – iz iste snovi. Sedaj se pa spomnite, kaj se je zgodilo po demisiji totalitarnega komunizma ali po zmagi Demosovih strank na prvih svobodnih volitvah.

Nekaj sto mladih ljudi – morda jih je bilo tristo, štiristo, morda petsto – uslužbencev in aspirantov raznih medijev, je začelo s sovraštvom, včasih odprtim, včasih prikritim, napadati tiste, ki so svobodo ali prenesli ali bili zanjo odgovorni. Koliko besedil z iznajdljivo zlobo so tiste mesece in leta pošiljali med ljudi, ne sklerotizirani politični starci, ampak mladi ljudje. Kako je do tega prišlo, v kakšne šole so hodili, kaj so jim dajali piti? Kako to, da jih svoboda ni potegnila za seboj? Kako to, da se niso prebudili, odprli oči in zagledali, da je to, kar sedaj nastaja, njihova stvar? (Človeku pride pred oči prizor iz Orwellove Živalske farme). To je bilo nekaj izstopajočega, nekaj zloveščega, predvsem pa nekaj nerazumljivega. Morda bodo koga iz nerazumetja odrešile besede, ki jih je predsednik Milan Kučan povedal v govoru v Kočevskem rogu 8. julija 1990 o tem, v kakšnem miselnem ambientu je rasla mladina: »V petinštiridesetih letih, ko smo si dostikrat lajšali življenje s preteklostjo tako, da smo jo čez vse mere zlatili in črnili, kovali v zvezde, ali jo pošiljali v pekel, jo puščali v marsičem usodno neizrečeno in prepovedano, so zrasli novi rodovi.«

Kontinuiteta črpa iz zalog, ki so se ji nabrale v letih totalitarnega vladanja. Namesto da bi jo dejstvo, da se je brezprizivno polastila naroda, izpostavilo radikalnemu spraševanju, jo v postpoziciji preteklost podpira, tako zelo, da od nje živi. Kako je do tega prišlo? To je bilo zaradi vdaje. Mogoče bi morali reči, zaradi velike in aktivne vdaje. Tej vdaji se reče kolaboracija.

Kolaboracija je pojem, ki je nastal v 2. svetovni vojni in se izvorno nanaša na odnos prebivalstva zasedene države do zasedbenih oblasti. Ta odnos ima nujno neke elemente sodelovanja, razen tam, kjer ta odnos ne preide v aktivno resistenco. Kdaj je sodelovanje z okupatorjem kolaboracija? Kolaboracija je tisto sodelovanje, ki ni nujno za preživetje. Da je kaj kolaboracija, morata biti izpolnjena dva pogoja:

1. Obstajati mora sila, ki je sovražna v tem smislu, da ima namen pokorjenemu subjektu vzeti samostojnost in samobitnost;

2. Pokorjeni subjekt se mora poistovetiti z interesi te sile, vključno z njenim namenom, da pokorjenemu subjektu vzame samostojnost in samobitnost.

Kolaboracija je ena od najbolj nenaravnih in mrzkih dejanj, ki se utegnejo zgoditi v narodu.

Jezik ima to lastnost, da se neprestano spreminja; spreminja se tako, da raste; (tudi odmira, a raste hitreje, kot odmira). Raste tako, da pojme, izdelane za označevanje določenega razmerja, prenaša na analogna razmerja in tako veča svoje semantično območje. Obstaja torej možnost, da kolaboracija ni omejena na relacijo okupator – okupirani narod, ampak velja tudi za druga razmerja, ki izpolnjujejo zgoraj postavljena pogoja. Ali velja tudi za razmerje partija – državljan? Velja, če niste hermenevtični dogmatik, ki mu je pri srcu statika jezika in njegovega naravnega gibanja ne prizna. Poglejmo.

1. Ali je partija sovražna sila, ki je imela namen, vzeti narodu samostojnost in samobitnost? Brez dvoma je partija bila sila, ki je hotela narodu vzeti samostojnost in samobitnost. Ker jo je vodilo načelo univerzalnosti in ne nacionalnosti – kot okupatorje – se ni odločila polastiti se naroda preko transplantacije svojega jezika – svojega naravnega jezika ni imela – ampak preko ideologije, ki je bila njen umetni jezik. Partija je vzela narodu samostojnost tako, da mu je preprečila suvereno odločati o sebi. Rezervirala si je pravico, povedati, kaj narod je in kateri so njegovi cilji. Samobitnost pa je narodu odvzela tako, da je prekinila tok njegove v tradiciji pridobljene kulture, ki je bilo polje njegovega samoumevanja. Tudi jezik, ki je nosilec narodovih zgodovinskih življenjskih izkušenj, je naredila za predmet permanentne in ideološke interpretacije.

2. Članstvo v partiji je presegalo potrebe preživetja. Pokorjeni je legitimno sodeloval s partijo v tem, da je sprejemal ustanove, ki jih je postavila, pa tudi v vseh drugih oblikah, ki so bile nujne za preživetje. Specifičnost komunističnega sistema pa je bila med drugimi tudi ta, da članstvo v partiji ni bilo nujno za preživetje. V tem se je razlikoval npr. od fašizma, kjer je za najmanjšo državno službo, npr. za občinskega poštarja ali cestarja, bila potrebna izkaznica fašistične stranke. Zato biti član fašistične stranke ni bil nujni znak kolaboracije, biti član partije, npr. KPS, pa je bila kolaboracija, ker je ta družbena gesta bila potrebna za preživetje. V komunistični Sloveniji si lahko opravljal mnogo služb – še daleč ne vse – ne da bi zato moral stopiti v partijo. Seveda so bile t.i. »kariere« vezane na partijo. Spet ne čisto vse, zakaj partija je za svojo notranjo in zunanjo legitimacijo potrebovala tudi take, ki so naredili »kariero«, ne da bi bili kdaj partijci. Toda nosilci takih »karier« so vedeli – pa tudi običajni ljudje so vedeli – da morajo zato še bolj pozorno in zavzeto služiti. A kar je tu važno, je to, da je v komunistični Sloveniji članstvo v partiji treba imeti za kolaboracijo. Quod erat demonstrandum.

Toda biti član partije ni kakor plašč, ki ga človek obleče, in ko ni več potreben, sleče. To bi veljalo za cinike, a za Slovence se je izkazalo, da niso ciniki. Mogoče je tako, da za vsakomer še hodi katoliška preteklost. Ta jim ne dovoli oz. nam ne dovoli, da svojih vlog ne bi jemali resno. Vojna, ki smo jo preživeli, ima na zalogi nekaj dokazov za to trditev. Pomislite samo na katoličane, ki so vstopili v partijo in po tem, zaradi svojega fundamentalizma, pristali na Golem otoku, a svoji novi veri kljub vsemu ostali do konca zvesti. Predvsem ne smemo pozabiti, da je večina bolj razvitih ljudi morala pred vstopom v partijo opraviti na sebi manjšo moralno operacijo, ki jih je bolj zaznamovala, kot so takrat mislili. V Sloveniji – kako je bilo drugod, ne vemo – je bil namreč vstop v partijo v očeh povprečnega človeka vedno povezan z nečim ne povsem čistim, čeprav je Slovenec, izučen pragmatik, znal ceniti koristi, ki dotekajo iz tega članstva. A vendar! Partijec je bil, kljub temu, da so bili ljudje z njim, razumljivo, prijazni, vedno tudi nekoliko oddeljen človek. To so vedeli eni in drugi. In to se ni pozabilo. Zato je dokaj zanesljivo, če pravimo, da je sedanja politična podoba Slovencev, njihova mlačnost in ravnodušnost, pa tudi resentiment ali celo sovraštvo do obnovljene demokracije, tudi posledica nekega nepreiskanega, neobračunanega, nepredelanega spomina.

Čeprav je kolaboracija – vsaka – nedovoljena in zavržena stvar, moramo vendar ločiti – mislim, da je to ločevanje možno – med kolaboracijo kot splošnim, političnim in moralnim dejanjem in kolaboracijo v posameznih primerih, ki jih nikoli ni mogoče do kraja izmotati iz psihološkega nitja konkretnega človeka. To moramo povedati zaradi človeške dostojnosti, ki jo zavestno nikoli ne bi hoteli kršiti, čeprav v isti sapi želimo, da se ne pozabi, da je totalitarni čas vedno tudi preizkusna komora, v kateri se preizkušajo posamezniki in narodi. Je čas torej, ko se kariera dela, in je čas, ko se kariera ne dela, kot bi se morda želel izraziti predsednik države. Totalitarizem je čas, ko se kariera ne dela, če jo je treba plačati s kolaboracijo.

Figure 3. Leto 1942 – Druga agresija – Žrtve komunističnega terorja Franc Hrovat

A da ne pozabimo, kaj hočemo. Hočemo nekoliko razumeti eno od dveh čudenje vzbujajočih dejstev sedanjega časa – vrnitev nosilcev nekdanje diktature in njihova afirmacija v institucijah demokratske države. Če se potrudimo in to dejstvo nekoliko dlje zadržimo pred seboj, se nam bo, hkrati s tem, ko bomo to, kar je pred nami, bolje razumeli, odkrila tudi naša nezadostnost: da nismo že takoj in od začetka opazili, da je v tem temeljni škandal dobe – škandal, v izvornem grškem pomenu, pohujšanje, ki postavlja pod vprašaj celotno moralno kredibilnost dobe; škandal, ki s tem, da je nedotaknjen in neregistriran, meče svojo temno senco na vse, s čimer bi se doba sicer mogla ponašati.

A če stvar stoji pred nami v takšnih razmerjih, zakaj je potem ne vidijo vsi? Ali je morda tako, da se ljudem nekatere stvari sploh ne zdijo več važne? In jim, še preden bi jih mogle vznemiriti s svojim sporočilom, prepovejo vstop in jih odslovijo? Ali je bila njihova politična izkušnja ali politična izkušnja njihovih očetov takšna, da so se umaknili v zasebnost, v ravnodušnost in nihilizem, ali morda tudi množico preganjajo spomini?

Jacques Rupnik navaja v že citirani študiji (Transit 22, 115) del novoletnega govora Václava Hávla, kjer pravi predsednik čehoslovaške države dobesedno tole: »Mi vsi smo, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje totalitarnega aparata. Nihče od nas ni zgolj žrtev, mi vsi smo bili hkrati deloma tudi njegovi tvorci.« Rupnik ob tem dodaja, da »takšno izjavo lahko da samo človek Hávlovega formata, ki ni bil nikoli komunist in je več let preživel v ječi«. Važno pa je to, da Hávlova izjava ne velja samo za češke razmere, ampak ima splošno veljavo. Zlo totalitarizma je tudi v tem, da v njem nihče ni ostal povsem nedotaknjen, da je vsakega vsaj deloma umazal, ker je s svojo bistveno nemoralnostjo kontaminiral celotni čas. Tudi tisti, ki z njim niso izrecno kolaborirali, so morali z njim vsaj na zunaj sodelovati in so bili na neki način tako vpleteni. Poleg tega je s trajanjem pritisk počasi izgubljal značaj izrednosti in ljudje so ga vedno bolj sprejemali kot normo običajnega življenja. To je bila vdaja, ki je ljudje, dokler je totalitarno stanje trajalo, niso opazili. Po njegovem koncu pa so se počutili zaradi tega osramočene in degradirane. Duša totalitarnega človeka je zato ranjena. Čuti, da je brez orientacije, predvsem pa je izgubila vero v varnost in dobrost sveta.

Svet preprostega človeka – predvsem slovenskega človeka – pa je zadel še en sunek, ki je bil toliko močnejši, kolikor manj je bil pričakovan. Prihajal je iz območja revolucije in državljanske vojne. Ta sunek je bil pravzaprav veliko pohujšanje, ki je bil v tem, da so zmagali tisti, ki ne bi smeli. Tisti, proti katerim ni bil samo tedanji etablirani svet, ki je vendar nekaj veljal in v katerem se je vendar vedelo, kako se svet vrti, ampak tudi Bog. Najpreprostejši človek je vedel, da so tisti, ki so zmagali, hoteli doseči zmago ne samo brez Boga, ampak proti Bogu. In vendar so zmagali. Vsi so vedeli – tudi tisti, ki so bili iz kakršnih koli razlogov na njihovi strani – da so zmagali ljudje, ki se niso ustavili pred ničemer. Kakšen pa je svet potemtakem? Ali je še kakšna garancija, da bo človekov angažma za dobro uspešen? Posledice tega pohujšanja so bile toliko hujše, ker se nihče ni lotil dela, da bi jih prečistil v luči razuma, splošnega ali teološkega. Tako se še sedaj vleče po ljudeh in kultura se bo morala potruditi, da ne postane prvina trajne zgodovinske izkušnje.

Preteklo stoletje nas je prepričljivo seznanilo z nekaterimi dejstvi, povezanimi z navadnim ali množičnim človekom. Samo pomislimo, s kakšno lahkoto je Hitler impresioniral svojo dobo – celo svoje nasprotnike. Kako uspešni so bili Mussolini, Castro, Mao in drugi. Starejši se še spominjamo, s kakšnim skritim, zarotniškim zanosom so ne tako redki delavci in kmetje pred vojno in med vojno izgovarjali ime Stalin. V eni izmed samotnih slovenskih vasi je stekel pogovor, v katerem je sosed sosedu rekel tole: »Kako to, da si tako neumen, da ne maraš komunistov? Poglej, kako se mučiš s temi njivami. Če pa bodo prišli gor komunisti, bo Rus tod z avionom sejal.« Niti malo si ne smemo misliti, da ni katere od teh besedi mislil resno. Vedno je seveda pri roki opravičilo, da so bili ljudje zapeljani, da so bili žrtve zapeljivcev. Joachim Fest, pisec najbolj znanega življenjepisa o Hitlerju, na to odgovarja takole: »Natanko govorjeno zapeljevani človek ni samo žrtev, ampak tudi sokrivec. Zapeljivec nima uspeha, če ni vsaj skritega pristanka. Nastanek in obstoj totalitarizma v katerikoli deželi potrebuje družbo, ki se v celoti izroči režimu.« Spričo tega lahko rečemo, da se množica totalitarizmu ne samo vda, ampak ga tudi kliče. Kliče ga zato, da bi jo rešil iz težav, ki so od zmeraj del življenja in jih od življenja ni mogoče ločiti, razen tako, kakor to delajo totalitarizmi – da življenje uničijo. Utopična misel, ki nikoli ne neha obiskovati človeškega srca, je torej stalna nevarnost. Glede tega pravi isti pisec tole: »Pogoji za izbruh totalitarizma obstajajo skoraj nespremenjeni še danes, le da v drugem ključu. Ti pogoji spremljajo visoko razvite družbe, ki hočejo, da se jim v življenju laže. Potreba po sekularni veri in nezrele ideološke utvare – cel kompleks nerazumnih odzivov na temne sile, ki obvladujejo moderni svet – nosi v sebi grožnjo nenadnega povratka totalitarizma.« Če ljudje zapustijo v tradiciji pridobljene in izkušene norme obstajanja, jih prej ali slej zajame negotovost, v kateri se lahko zgodi karkoli. Najslabše se konča vedno srečanje z diktaturo, ki ni brez skrivnostne privlačnosti. Vedno začasni! Tu smo priča res nenavadnemu razvoju: dobrih 200 let po rojstvu novoveške demokracije nastopi splošna totalitarna skušnjava, ki ne more biti drugega, kot želja po smrti demokracije. Od kod to? Ali človek ni več pripravljen nositi svobode? Zakaj pravijo zgodovinarji, da je »odnos med diktaturo in ljudstvom ne samo najbolj urgenten, ampak tudi najtežja tema sedanjega raziskovanja«? Čutimo, kako pomembno bi bilo, da dobimo odgovore na ta vprašanja. Nekoliko tudi že vemo, da jih ne bomo dobili, razen tako, da se bomo vrnili k temeljnim vprašanjem: Kaj je kultura, ne kultura v kakršnem koli pomenu besede, ampak kultura kot civilizacija? Na vsak način se moramo vprašati, kaj je kultura v dimenzijah civilizacije; kultura, ki je nastala v civilizaciji. Slutimo, da sta življenje in svet nekaj – ne karkoli, ampak nekaj. Čutimo – po strašnih zablodah minulega stoletja – našega stoletja – da pod nobenim pogojem in v imenu ničesar ne smemo zgubiti stika s tem nekaj – s to Resnico. Da se ne smemo ozirati kamorkoli – v obzorja begajočih odsvitov in fantazem – ampak v tisti nekaj, kar svet in življenje v resnici sta. Civilizacija, ki so jo zgradili na veliki intuiciji jonskih filozofov in na veliki intuiciji, ki je pognala Abrahama na pot, je bila obrnjena na to nekaj. In tako, v to Resnico usmerjena, zavarovana. Človek je bil v njej zavarovan! Kaj je ta varnost pomenila in kaj pomeni, bodo ljudje razumeli takrat, ko je ne bo več.

Figure 4. Upor slovenske demokratske mladine – Eden od domobranskih bataljonov Franc Hrovat

Ena od stvari, ki nas na modernem človeku skrbi, je ta, da ga, kot je videti, nič ne žene, da bi se vračal v svojo preteklost in jo, preizkušajoč v mislih, ponovno prehodil. Da se samemu sebi ne zdi toliko zanimiv, da bi se mu zdelo vredno iti na to ekskurzijo. Njegov spomin se zato ne oblikuje v zgodbah, ki bi njemu in drugim kaj pomenile, ampak ostaja slučajnosten in fragmentaren. Včasih slišimo, da se človek ni pripravljen učiti iz preteklih napak in da jih bo zato moral ponavljati. Nam se ta sklep ne zdi veliko vreden. »Nikoli več vojn, nikoli več revolucije,« je vzklik, ki je površinska in površna misel slabih govornikov. Večja izguba se nam zdi ta, da človek, ki ne hodi, raziskujoč, v preteklost, zgubi skoraj edino možnost, da bi več zvedel, kaj sploh je s človeškimi zadevami. Človekova pot skozi preteklost je pot samospraševanja in dozorevanja. Na tej poti človek včasih pokima, večkrat zmaje z glavo, včasih pa se ustavi in si pravi: »Tako je torej s to rečjo.« Potem obstaja možnost, ne samo, da ne bo ponavljal istih napak, ampak tudi ne bo delal novih ali vsaj manj. V resnici pomembno pa je to, da se z vsako tako potjo v preteklost nekoliko poveča volumen celotne kulture. Ko je hamburški sociolog Wolfgang Kraushaar v knjigi Levica na napačni strani avtoceste navedel tale stavek, je mislil natanko to kot mi: »Samo tisti, ki se zavedajo fatalne dediščine totalitarnega režima, bodo imeli možnost, da prestanejo demokratske izzive prihodnosti.« Fatalne dediščine totalitarnega režima se ljudje ne bodo zavedali, če je v spominu sami ne bodo prehodili.

Ponovno po poti preteklosti pa ima lahko še druge učinke. Lahko pomeni tudi tako potrebno katarzo. Po odpravi apartheida v Južni Afriki so ustanovili Komisijo za resnico in spravo. Odločeno je bilo, da bo njeno delo javno in da ga bodo spremljali televizija, radio in tisk. Njen podpredsednik prof. Alex Borain pripoveduje o njenih učinkih: »To je pomenilo, da proces ni bil omejen na majhno skupino članov komisije, ampak je bil vsakodnevno doživetje vse nacije, posredovano po radiu, ki ga je dve leti in pol prenašal vsak dan in dosegel najoddalnejše kraje. V teh procesih je na svoj način in v svojem jeziku 23.000 žrtev povedalo svoje zgodbe, svoje pa tudi več kot 7.000 storilcev, seveda iz povsem drugega kota. Kar je takrat name napravilo vtis in me še danes spremlja, je neverjetna moč, ki leži v pripovedovanju resnice: ne samo za vso deželo, kot nasprotje lažem, propagandi in polresnicam, ki smo jih prej doživljali, ampak tudi z ozirom na to, kar je proces pomenil osebno za ljudi, ki so tri leta tu javno govorili. Upam si reči, da je to v mnogih primerih imelo katarzičen in zdravilen učinek za tiste, ki so imeli pogum, priti in javno povedati zgodbe, ki so jih osebno prizadele. Mislim, da je to pomagalo, da so iz žrtev postali ljudje ali ljudje, ki so preživeli.«

Z gornjim smo hoteli povedati, da projekt kontinuitete spremljajo pravzaprav zanjo zelo ugodne razmere. V njenem bistvenem interesu je namreč to, da ostane neopažena – neopažena in neregistrirana v tem, po čemer vsaka stvar je, kar je, v svoji preteklosti.

Do preteklosti imajo postkomunisti dvojen odnos: tam je namreč revolucija, ki je povezana z umorom, zločinom in porazom, in enobe, ki so ga komunisti priredili, da so mogli izvesti revolucijo (čeprav je bila enobe nevarna igra, in je v njej mnogo komunistov izgubilo življenje; še več življenj pa so izgubili posamezni ljudje ali narod, ki so ga komunisti velikopotezno investirali v svoj projekt). Dvojnost odnosa do preteklosti je v tem, da je neprijetno revolucijo treba prelepiti, enobe, ki je bil sicer igra in prevara, a ima, po sebi, vedno ugodne konotacije, pa je treba gojiti, a samo v ideoloških rastlinjakih in pod kontrolo. Stvar je jasna, a kljub temu ne enostavna. Zato so se post-komunisti odločili, da bodo po svojih mnogih in različnih zvočnikih ljudem enostavno odsvetovali ukvarjati se s preteklostjo. Kdor se ukvarja s preteklostjo, ne more biti pravi človek za sedanjost. Ta je komplicirana in zahteva celega človeka. Vprašanje je, ali je človek, ki se ukvarja s preteklostjo, sploh sposoben opravljati zahtevnejšo službo. Ljudje so se upravičeno ustrašili.

Čas, tako koncipiran, gre postkomunistom na roko. Sedanji postmoderni čas je namreč človeka odrešil, in sicer na enostaven in genialen način: odrešil ga je dolžnosti biti človek. In s tem je bila v trenutku odpravljena množica problemov, ki so bili povezani z besedo človek. »Naše stanje je post moderno stanje pluralnih in začasnih perspektiv, ki nimajo racionalne in transcendentalne osnove ali enotnega pogleda na svet; to stanje nam je dano kot usoda in zastonj se je pretvarjati, da ni tako«. V središču postmoderne je beseda, ki jo je dobavil njen filozof Martin Heidegger: Gelassenheit – sproščenost – »s katero dovoljujemo stvarem, da so, ne pa, da jih z voljo spreminjamo in podrejamo našim namenom« (John Gray, In the Enlightenment’s Wake, 153). To je torej program postmoderne: zapustiti »duha resnobe« in »iskanje metafizičnega temelja«, na osnutke sveta, ki jih je ustvarila naša kultura, pa »gledati lahkotno in igrivo kot na izginjajoče umetniške oblike, ne pa na resnobne podobe resnice« (prav tam, 152/153).

Sedanji čas, kot trdijo njegovi postmoderni ideologi, ne zahteva od človeka, da skuša najti svoje mesto v svetu, da poišče svoj odnos do preteklosti in prihodnosti, da se trudi za svojo zadnjo identiteto. Dovoljeno mu je, da se razpusti. Ta miselnost pa nikakor ni slaba za postkomunistično strategijo. V takem je njena preteklost v dokaj varni in nedosegljivi razdalji.

Toda v naravi postkomunistov ni – kakor ni bilo v naravi komunistov – da bi se prepuščali sicer ugodni klimi. Zato na tem področju ne manjka zavestnih nastopov, zlasti s strani tistih, ki se, zaradi nakdanjih obveznosti v partiji, čutijo posebej odgovorne za postkomunistično politiko. Gotovo je tu, če že ne najbolj pogost, pa najbolj viden akter predsednik Milan Kučan. Spomnimo se samo na njegovo morda že rahlo pretirano svarjenje pred preteklostjo.

Toda to mu ne brani, da ne bi, če potreba nanese, vzel preteklosti v svoje roke. Tako npr. 14. julija letos v Kočevski Reki na nekem partizanskem mitingu. Naj za ilustracijo izpostavimo mesto, kjer govori o italijanski ofenzivi poleti 1942: »Okupacijska vojska se je kot lava valila po notranjskih, dolenjskih, kočevskih in belokranjskih vaseh, požigala domove, uničevala pridelke in živino, ubijala vsakega, ki so ga označili kot partizanskega podpornika, druge pa pognala z domov, nalagala na vojaška vozila in transportirala v zloglasna italijanska koncentracijska taborišča na Rabu, v Gonarsu in drugod. Njihovo zlo delo je bilo zastrašujoče.« Res, zastrašujoče! Toda, zastrašujoče je tudi to, kar sledi: »Zato lahko danes, po 50-tih letih samo osuplo ugotavljamo, da nihče od takratnih italijanskih civilnih in vojaških poveljnikov najvišjega ali izvršilnega ranga zaradi očitnega vojnega zločinstva in genocida nad slovenskim civilnim prebivalstvom, zaradi streljanja talcev in ubijanja partizanskih ranjencev in ujetnikov nikoli ni odgovarjal pred italijanskim sodiščem.« Zastrašujoče je to zato, ker so partizani imeli v rokah vse, ali veliko večino, teh tako krivih oficirjev in vojakov, a se nikomur ni skrivil niti las na glavi. Nikomur niso priredili procesa za vse prestano slovensko gorje, vse so pospremili do meje, potem ko so si od teh tako krivih vojnih zločincev dovolili sprejemati neke tehnične usluge, kot so bile v tem, da so jim s svojimi topovi razbili zidove Grčaric in Turjaka. Zastrašujoče je to trditi ob dejstvu, da so partizani istočasno v Kočevju priredili proces proti Slovencem, da so partizani v Turjaku pobili najprej 35 slovenskih ranjencev, naslednji dan v Velikih Laščah še 60 slovenskih vaških stražarjev, potem pa priredili v Jelendolu, Mozlju in Mačkovcu pokol, v katerem je padlo najmanj 300 ljudi. Tu ni bilo nobenih alibijev, da so to naredile »jugoslovanske oblasti«. To uvodno igro v povojno morijo, to vajo v genocidu, so dokazano izvedli slovenski partizani. Tu vidimo, v kakšnih rokah se je znašla zgodovina. Nadalje, predsednik nonšalantno trdi, da v »vseh nacističnih in fašističnih okoljih« niso doživeli katarze? Prav. Toda ali so po vseh tolikih zločinih, medvojnih in povojnih, slovenski komunisti doživeli katarzo? In, če so jo, kako? Čudno, da predsednik ne vidi, kako ga njegov lastni stavek bije v zobe. Ali ko pravi, da sta Nürnberg in Potsdam vedela, kaj je bilo med vojno »demokratsko« in kaj »zavrženo«. Ali je bilo »demokratsko«, da je komunistična OF 16.9.1941 uzurpirala pravico rezistence in grozila s smrtjo vsakomur, ki bi organiziral svojo rezistenco in se tako uprl tej »demokratični« odločitvi? In, ali ni bilo morda »zavrženo«, da je, ko so vse sosednje armade planile na domovino, organizirala nanjo agresijo še komunistična boljševiška partija?

Figure 5. Upor slovenske demokratske mladine – Z enega od protikomunističnih taborov Franc Hrovat

In ko potem predsednik predlaga, da bi se morali posloviti od raznih prepirov in spopadov okoli preteklosti in – tu je ena najstarejših prvin komunistične pragmatike: mi smemo, drugi ne – »za vselej pokopati mrtve«, da »ne bi bili več sredstvo političnega manipuliranja živih«, to lahko razumemo samo tako, da pomeni: zasuti mrtve in živim zavezati usta. Zakaj spominjati se mrtvih, izkazovati jim dolžni zgodovinski in kulturni spomin ni drugo kot »politično manipuliranje«. Komunisti se mrtvih bojijo. Upravičeno.

Za primerjavo bi bilo poučno pogledati neki drug stil nekega drugega predsednika. Letos sredi aprila je nemški predsednik Johannes Rau v mestecu Marzabotto pri Bologni, na kraju, kjer so Nemci med 19. septembrom in 1. oktobrom 1944 pobili od 800 do 1000 žensk, otrok in starcev – zanimivo, ti partizani, z večine komunistični partizani, so pred napadom na nemške linije zagotovili prebivalcem varstvo pred nemškim maščevanjem – povedal tele besede: »Danes si človek komaj predstavlja, kaj se je zgodilo tistega mrkega in mrzlega septembra 1944. Ob zori tega dne so prišli morilci v črnih uniformah kot hijene, da bi zbrisali tu vsako sled človeškega življenja.« Potem pa je, značilno, še nadaljeval: »Nihče ne sme pozabiti, da si mora vsaka generacija izostriti pogled na zločinske, človeka prezirajoče ideologije. Te zmote moramo potolči, preden bi mogle dobiti moč nad ljudmi.«

Po svoje poučno bi bilo tudi te besede postaviti ob neke druge, res ne prav sveže, besede predsednika Kučana, ki se nanašajo na parlamentarno izjavo o protipravnosti komunizma: »Dvomim pa, da bi lahko kakršenkoli dokument te vrste prinesel neko uradno resnico o preteklosti. Dvomim, da je ta resnica sploh mogoča in potrebna.« Potem pa še: »O preteklosti ima vsakdo svojo lastno, osebno izkušnjo in te izkustvene sodbe ne more nadomestiti noben politični dokument.«

Toda to so summi montes – vrhovi – lok te ideološke fronte pa sega do zadnjega novinarja. Preden pokažemo na primer s tega področja, naj spomnimo na drugega, iz zavarovalništva, tudi iz visoke sfere. Vsi poznamo spor med zavarovalnico Triglav in Agencijo za zavarovalni nadzor. Za nas je zanimivo, kaj je o tem sporu povedal v oddaji Odmevi 8. avgusta 2002 strokovnjak za zavarovalništvo, dr. Miroslav Končina. O njem sicer ne vemo nič, ob njegovih besedah pa smo postali pozorni. Izjavil je tri stvari: da je treba »zagotoviti kontinuiteto zavarovalnice«, da »ni mogoče ostati čisto na formalnih načelih«, da je treba vse urediti »na eleganten način«. S »kontinuiteto« seveda ni mislil politike, mišljeni so »tisti, ki znajo«, »formalna načela« pa so v takih primerih in besedilih vedno povezani s pravom; »eleganten način« pa je »način«, ki je na osnovi prvega in drugega stavka rezerviran za določene ljudi.

Figure 6. Leto 1991 – Naš ponos Franc Hrovat

Glede denacionalizacije so si novinarji edini, da povzroča »nove krivice«. Nismo še doživeli, da bi kdo od njih prodrl tako globoko v to problematiko, da bi se mu utrnilo, da je prvi izvor problema nacionalizacija. Ko ne bi bilo nacionalizacije, bi bila odveč tudi denacionalizacija in njene krivice. Zato bi morali svojo moralno ogorčenost usmeriti na tiste ljudi, ki so si izmislili nacionalizacijo. To morda kateri od njih celo vidi, a mu »politična korektnost« brani izvajati posledice. Tako je novinarka Vesna Tržan (Delo, 9.8.02) potem, ko je iskala mnenje o težavah, povezanih z ureditvijo Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, pripomnila – tako so ji verjetno povedali – da je poglavitna ovira denacionalizacija: da je urejanje Gospodarskega razstavišča »v klinču denacionalizacijskih postopkov«, kot se je izrazila. Dobra formulacija, vredna zaščite avtorstva.

Figure 7. Leto 1991 – Naš zanos – Kam je šel? Franc Hrovat

Večkrat se zgodi, da kateri od izvajalcev programa – nikakor ni rečeno, da med njimi ni tudi prostih strelcev – zaradi prevelike vneme ali premajhne pazljivosti ne pristane na konju, ampak skoči čezenj. To se ne dogaja samo preprostim ljudem, kakor npr. trojici Črnovršcev, ki so menili, da bodo s svojega kraja sprali domobranski madež, če bodo razkrili, da so domobranci ob napadu »sami podkurili pod svojo postojanko v šoli«. To se dogaja tudi ljudem, ki so bili visoko v nomenklaturi. Tako je poslanec Milan Potrč (Delo, 15.6.02) zahteval od vlade celotno poročilo o višini zneska, ki ga bo terjal Zakon o popravi krivic. Menil je, »da se pozablja, da ima država poleg 1.200 milijard tolarjev javnega dolga tudi nemajhne obveznosti, ki izhajajo iz naslova Zakona o popravi krivic«. Potrč je upravičeno indigniran. Ni prav, da vsi ljudje plačujejo, kar so zakrivili komunisti. Naj državno računovodstvo izračuna višino dolga, ki smo ga z njimi podedovali. Znesek, je opozoril Potrč, je visok in utegne doseči višino 1.000 milijard tolarjev.

Med izvajalci programa, na katere je kontinuiteta polagala velike upe – morda tudi zahteve – so zgodovinarji. Kot je pokazala Enciklopedija Slovenije, postkomunisti ta sektor trdno držijo v rokah. Toda ne povsem. Nekateri so se sicer dali, kot smo videli v prispevkih ES, tako povoziti, da je človek v njih le s težavo prepoznal zgodovinarje, drugi pa so vozili med Scilo in Karibdo, z več ali manj sreče, pa tudi z več ali manj drznosti. Nekateri – zelo redki – pa so pokazali, da rastejo v moralno staturo, ki jim bo zagotovila trajno mesto v stroki in kulturi.

Pri ambicioznih narodih je zgodovina med prvimi vedami. V očeh naših praktikov srednje in starejše generacije pa je zgubila veliko svoje vrednosti, ko so videli, kako se kot ancilla – služkinja, vrti vedno samo pri vratih. Saj niso mogli, da ne bi videli njenega ponižanja. Morda so komu legle na dušo tudi krivice, ki so se delale mrtvim in živim ljudem.

Tudi ne verjamemo, da zgodovina prej ali slej ne obstane pred spoznanjem, da velike pripovedi ni mogoče organizirati brez moralnega vidika – v subtilnem pomenu te besede. Mnogi naši zgodovinarji pa, kakor da te potrebe niso začutili: mogoče zato, ker zvečine pripovedujejo majhne zgodbe, ki ne nudijo prostora za dramo; moralni vidik pa je vedno povezan z dramskim zajetjem dogajanja.

Ena od pomanjkljivosti je tudi ta, da moderni zgodovinar ne vidi dogajanja, ki ga raziskuje, v velikem prostoru civilizacije. Šele predpostavka civilizacije daje – skupno z moralnim vidikom – dogajanju pomembnost in človeško vrednost. V mnogih glavah pa civilizacija ni več »nekaj«. Čisto lahko je namreč tako, da je postmoderna izstop iz civilizacije. Ideologi postmoderne civilizacijo sovražijo (besede ni treba razumeti v psihološkem pomenu). Povsem možno je, da je danes že veliko zgodovinarjev, ki niso prebrali tistih 30 ali 40 evropskih knjig. Brez teh knjig pa pojem civilizacije lahko deluje kot nasilje ali izmišljotina. Vsepovsod vidimo, da se zgodovina, sebi v škodo, sociologizira.

Še vedno pa se pojavljajo zgodovinarji, ki velikodušno zastavijo svoje znanje in svoj ugled v obrambo pridobljenih partijskih pozicij. To je nedavno (Svobodna misel, 12. julija 2002) storil dr. Janko Pleterski, potem ko je Inštitut za novejšo zgodovino predstavil enega svojih projektov. Boli ga, da avtorji projekta niso bili do domobrancev bolj dosledni in puncto kolaboracije. Zato je kolaboracija beseda, ki v njegovem besedilu daje vtis, kakor da izpodriva samo sebe. Toda to opažanje je važno samo kot izraz njegovih emocionalnih potreb. Bolj važno je to, da iz besedila izhaja določena muka, kakor da bi tekst ne bil pisan z lahkoto. Odkod ta muka in ta napor? Rekli bi, da od tod, ker je avtor, namesto da bi odkrival, moral predvsem skrivati. Tako težko nalogo si je zastavil! Njegov apologetski koncept je zahteval, da je zamolčal enega najodločilnejših dejstev v prostoru, o katerem je nameraval govoriti. V Sloveniji namreč ni bilo »2. svetovne vojne kot takšne«. V Sloveniji sta bili dve vojni, druga je bila posledica komunistične boljševiške agresije. Kako vemo, da je bila? Paradoksno, iz negacije. Tako da vemo, da je lahko ne bi bilo. To je pravi vzrok in neovrgljivo dejstvo. Čudaštvo dr. Janka Pleterskega pa je v tem, da proti eni agresiji dovoli odpor, zoper drugo pa ne. Če druge agresije ne bi bilo, bi avtorju bilo prihranjeno to besedilo, pa tudi nekaj zelo tveganih trditev v njem. Ne bi mu bilo npr. treba govoriti o pomoru, ki so ga zmagovalci »natovorili na dušo celemu narodu«. Niso ga natovorili na »dušo celemu narodu«. Duša naroda nima s tem genocidom ničesar. To formulacijo je mogoče razumeti tako, da je gospod akademik kot visok nekdanji partijski funkcionar mogoče bil nezavednega mnenja, da so komunisti tudi že narod. Kar pišem, je glosa in nobena polemika. Dodal bi samo en nasvet in eno pripombo. Profesor Boris Pahor je čudovit človek in nadarjen pisatelj, za enobejevsko apologetiko pa ni najzanesljivejši vir. Govoriti o »tragični zmoti« v zvezi z enobejem, je seveda izraz ljubezni. O ljubezni je bilo povedanih že nekaj resničnih in zadovoljivih stavkov. Eden od Tavčarjevih pripovedovalcev v Zali pa pravi, da nam je vsem v pogubo. To je zato, ker je ljubezen, kakor tudi pravijo, slepa.

Lani, 23. junija, je na avstrijskem radiu tekla oddaja, ki jo je organiziral dr. Peter Lachnit in ji dal naslov Prikrita državljanska vojna, partizani in domobranci v Sloveniji. V njej je nastopil tudi zgodovinar dr. Tone Ferenc. Med drugim je povedal: »Slovesnosti ob 50-letnici konca vojne in osvoboditve se ne bom udeležil. Ostal bom v tihoti svojega doma. In bom molil. In bom molil za tiste ljudi, ki so se takrat razglasili za rdeče, bele in plave in ki je vsak od njih imel pred očmi svojo svobodo – pred očmi svojo svobodo. Lux perpetua – tem, ki še vedno ležijo po breznih in grobiščih! To je sprava«. Kako te besede človeka ne bi pretresle! A ne more, da ne bi ob tem pomislil, da obstaja še druga molitev – molitev zgodovinarja. Ko bi dr. Tone Ferenc s spoznanjem, s katerim nas je pravkar seznanil, še enkrat šel skozi mnoge svoje spise, in povedal, kar bi se mu ob tem zdelo treba, da pove, bi to bila molitev zgodovinarja.

Komunistom je zgodovina pokazala zrcalo, a so se, ker so vedeli, kaj bodo zagledali, obrnili proč. Ponudena jim je bila milost samospoznanja, pa so roko, ki se je k njim stegnila, oholo zavrgli. To je bil upor. Pravzaprav je bil to drugi upor. Prvi se je zgodil takrat, ko so svojo avanturo začeli. S tem pa so pokazali, da so kontinuiteta – da so ostali isti. To so izkusili in to bi lahko potrdili slovenski katoliški politiki, ki so se vsi po vrsti povezovali z njimi – in bili, vsi po vrsti, izigrani. Pravzaprav so tudi oni ignorirali zgodovino. Duh demokracije je v dogovoru – v njegovi ne zunanji, ampak notranji – že vnaprej zavezujoči zavezanosti. Dogovor je intimna zadeva jezika. Nekoč so Heinricha Manna vprašali, kako je bilo pogovarjati se z Walterjem Ulbrichtom: »To je bilo približno tako, kakor če bi s kom sedli za mizo, pa bi ta že na začetku izjavil, da to, ob čemer sedita, ni nobena miza, ampak bajer za race, in pogojeval nadaljevanje pogovora s tem, da se tudi njegov sogovornik strinja s tem, da ne sedi za mizo, ampak ob bajerju za race.« Timothy Garton Ash, ki to zgodbo pripoveduje (Transit, 22,44) nadaljuje: »V državah, ki jih preganja razklana preteklost, se dogaja nekaj zelo podobnega. Važen cilj bi torej bil, da obe strani nedvoumno izjavita, da dejansko sedita za mizo. Mogoče bi se potem posrečilo tudi to, da se bosta zedinili tudi za velikost in obliko mize – za dejanski okvir, v katerem se bodo različna tolmačenja spopadala med seboj.«

Figure 8. Moja lepa domovina – moja ljubezen in moja zaveza Simon Dan

Ob koncu se za trenutek vrnimo k prvemu od dveh dejstev, ki nas s svojo nenavadnostjo spravljata v začudenje: da je sploh prišlo do komunistične boljševiške revolucije. Lahko ne bi. Ta stavek dobi večjo veljavo, če pomislimo, da ni ničemur služila. Kakor ni jakobinska vstaja v francoski revoluciji ničemur služila in je lahko ne bi bilo, tako tudi boljševiška revolucija po socialdemokratskem 19. stoletju ni ničemur služila in je lahko ne bi bilo. Tako jakobinizem kot boljševizem sta dva epifenomena in z avtentičnim razvojem Evrope nimata organske zveze. (Za avtentičen imamo lahko tisti razvoj, ki postavlja ustanove trajnega ali civilizacijskega značaja.)

Toda ko pravimo, da nista niti jakobinizem niti boljševizem ničemur služila, še ne povemo, da sta prišla iz nič. Prišla sta iz neke odločitve, ki je bila zahteva duha v začetku moderne. Klasično jo je po našem mnenju formuliral Martin Heidegger (Was heisse denken, 24) v zvezi z razlago Nietzscheja: »To je trenutek, ko se je človek odločil, da v celoti prevzame gospostvo nad zemljo.« Človek je hotel postati subjekt zgodovine. Ključna beseda tega hotenja je bila svoboda. Ta ambicija je zajela obe gibanji, ki sta rasli iz duha moderne, liberalizem in levico. Za razvoj na liberalnem polju imamo glas iz središča citadele. Friedrich A. Hayek pravi: »Brez dvoma je treba imeti zagotovilo večje svobode za odgovorno, da so se liberalci drug za drugim znašli na poti v socializem.« Stara ali politična svoboda jim ni bila dovolj. Hoteli so vso svobodo, tudi »novo« svobodo. Za razvoj na levici pa že citirani Wolfgang Kraushaar navaja tele besede: »Dejstvo je, da je odpovedala na področju, ki je bil od francoske revolucije, torej od začetka, njen izvorni teren: univerzalistične postavke njene družbene koncepcije, njena ideja svobode, demokracije in družbene pravičnosti. Ker je bila levica slepa za totalitarni značaj komunističnega sistema, je pustila za sabo tako okrnjeno verodostojnost, da ogroža svoje lastno samorazumevanje.« Boljševiška revolucija, ki je bila v svoji realizaciji največja degradacija človeka v zgodovini, je povzročil prestop meje, ki jo je človek imel za omejevalno, v resnici pa je bila pogoj njegove svobode. Tako, kakor jo je razumel Dietrich Bonhoeffer. »Človek ne ve, kaj je svoboda, razen če je ne doživi z mejo.« Prestop te meje se je v grški antiki, npr. v etični in estetski organizaciji Ajshilove tragedije, imenoval hybris; v krščanstvu pa greh. Človek je varen specifično pred tem grehom, dokler je v ravnotežju med dvema poloma svoje biti, med imanenco in transcendenco. Zato je čisto lahko, da je evropska zgodovinska podstat vseh sedanjih bojev, etičnih, estetskih, moralnih, antropoloških, pa tudi političnih, socioloških in ekonomskih, vprašanje transcendence: ali bodo nove rešitve, Habermasova novorazsvetljenska, Hávlova humanistična, Heideggerjeva psevdoteološka, Rortyjeva novoliberalna in druge, zagotovile človeku mesto fizičnega obstoja in adekvatnega, to je celotnega samorazumetja ali ne.

Angleški pisatelj Evelyn Waough je leta 1950, 20 let po tem, ko je bil sprejet v Katoliško cerkev, napisal roman Helena. To je zgodba o Sv. Heleni, materi Konstantina Velikega, za katero najzgodnejše legende poročajo, da se je pred smrtjo podala v sveto deželo in tam, po mnogem iskanju, končno našla Križ. V navedenem odlomku jo najdemo v pogovoru s papežem Silvestrom: Toda zakaj mislite, da Bog noče, da bi ga našli – Križ mislim? Stavim, da čaka, da se kdo od nas odpravi in ga poišče. Prav sedaj, ko ga najbolj potrebujemo. Prav sedaj, ko ga vsi pozabljajo in vsi blebetajo o neki hipostatični združitvi. Prav sedaj nekje čaka nek trd kos lesa, da bi vanj udarili s svojimi neumnimi glavami. Jaz se bom odpravila in ga našla, je rekla Helena.

2.1.1.

Ime Brezova Reber se zdi kar primerno za vasico na robu semiške občine, saj spominja na Belo krajino, ki jo nekateri imenujejo dežela brez in steljnikov. Verjetno je kraj to ime dobil že pred postavitvijo podružnične cerkve sv. Katarine, sicer bi ga morda poimenovali po tej zavetnici soseske. Z Brezove Rebri je le nekaj kilometrov do Jugorja ob cesti Novo mesto – Metlika, ki pa že spada pod Suhor. V neposredni bližini vasi se začno pobočja nad 800 m visokega Peščenika, ki je pravzaprav del zahodnega grebena Gorjancev. Nekoč je bilo po teh pobočjih med gozdnimi površinami precej pašnikov, sedaj pa so večinoma poraščena z bukovim gozdom. Svet je kraški, posejan z vrtačami in velikimi skalami, ponekod kar precej strm. V okrilje Peščenika se je konec maja 1942 zatekla belokranjska partizanska četa, ki je svoj »osvobodilni« boj začela z »likvidacijami« Belokranjcev iz sosednih vasi. Njenega taborišča se je prijelo ime Brezova Reber in je že v začetku postalo tudi morišče in grobišče domačih ljudi. To dejstvo je treba poudariti, ker vedno znova slišimo trditve in »dokaze«, da pri nas med vojno ni bilo revolucije, da je bil le osvobodilni boj na eni strani, na drugi pa kolaboracija.

Kronisti delovanja belokranjskih partizanov so dokaj natančno popisali dogodke okrog nastanka belokranjske čete spomladi 1942 in s tem zapustili prepričljiv dokument, da je spomladi 1942 v Beli krajini bila komunistična revolucija. Naj navedemo samo dva primera: Radko Polič je v knjigi Belokranjski odred takole zapisal: »Prav tiste dni, ko je belokranjska partizanska četa v dragomeljskem gozdu že narasla na okoli 40 borcev, jih je obiskal v taborišču zdravnik dr. Lojze Mihelčič in jim prinesel navodilo okrožnega komiteja za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega od pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je dotlej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov, Ivana Lojka iz Dol pri Hrastu in gestapovca Pera Kolarja, po domače Mihinega iz Bušinje vasi. Ko so že imeli zdravnika pri roki, je še pregledal vse borce.« (R.P., Belokranjski odred, str. 136.) Rudi Vogrič piše o tem v svoji knjigi Boj Belokranjcev: »To taborišče je bilo blizu Dragomlje vasi v gozdu, kjer so se dobili z Lojzom Grčarjem, Brodaričevima iz Rosalnic in z drugimi, ki so prišli že v aprilu. Komandir Lojze Grčar in komisar Matija Bahor sta pojasnila red in disciplino. Še istega dne so prišli tudi novinci iz Gradca in Črnomlja. Nekaj dni zatem je prišel dr. Mihelčič, ki je vse pregledal. Zatem so se razdelili na štiri skupine z nalogami: prva je odšla iskat belogardista Ovna, druga na Kal po puške, tretja likvidirat izdajalca Ivana Lojka na Hrast in četrta v Bušinjo vas po še nekega izdajalca.« (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 100.)

Vse to se je zgodilo, še preden so se partizani utaborili pri Brezovi Rebri. Polič v svoji knjigi pove, da je bil 19. ali 20. maja na Mišinem brdu iz dotedanje belokranjske čete, ki je menda štela 33 mož, in skupine 19 mož, ki so prišli v Belo krajino iz dolenjskega odreda, sestavljen prvi belokranjski bataljon z dvema četama. V prvo četo novoustanovljenega bataljona, ki je dobila ime gorjanska ali metliška četa, ker je bilo njeno operativno območje na gorjanski ali metliški strani Bele krajine, so prišli predvsem belokranjski partizani s tega območja in večina tistih, ki so pravkar prišli z dolenjske strani. Bataljon je takoj po ustanovitvi odšel preko ceste Novo mesto-Metlika in v vasi Sela pri Jugorju sta se četi razšli. 2. četa, s katero sta bila tudi politična delavca Dušan Pirjevec – Ahac in Stanko Kociper – Kosta Kositer, je odšla proti jugu in se utaborila blizu Mavrlena nad Črnomljem, 1. četa pa je nekaj dni ostala blizu Sel, nato pa se je preselila v taborišče na vzhodnem pobočju Peščenika nad vasjo Brezova Reber. Pri njej je ostalo tudi poveljstvo bataljona in politični delavec Janez Jezeršek – Sokol. Kmalu sta k četi prišla tudi glavni mož belokranjske partije Ivan Novak – Očka in član okrožnega komiteja Jože Borštnar.Tako je taborišče pri Brezovi Rebri za nekaj časa postalo resnični center revolucije v Beli krajini, ime Brezova Reber pa je dobilo tudi simbolni pomen. Odpeljali so ga na Brezovo Reber, je pomenilo toliko, kot odpeljali so ga v mučenje in smrt.

Še ena vas z imenom Brezova reber je znana iz zgodovine revolucionarnega terorja v letu 1942. To je Brezova Reber pri Ajdovcu – nad Globodolom, kjer so partizani 16. oktobra 1942 ustrelili ajdovškega župana Štefana Vidriha. Po napadu na postojanko vaške sraže v Ajdovcu so zmagovalci 12. decembra odpeljali ujete vaške stražarje na Brezovo Reber. Posebno, za ta primer ustanovljeno sodišče, je 21 ujetnikov obsodilo na smrt in še isti dan v večernih urah so jih pobili v gozdu blizu vasi.

Morda bo ob branju tega uvoda kdo nejevoljno zmajal z glavo, češ zakaj ponavljate stvari, o katerih ste že pisali, ko ste razpravljali o profesorju Ovnu, agronomu Starcu, učiteljici Nartnikovi in drugih Belokranjcih, ki so leta 1942 postali žrtve krvave revolucije. Res smo že pisali, toda resničnost Brezove Rebri in podobnih krajev v Sloveniji je tako usodna in tako kruta, da se bomo morali k njej še vračati, dokler ne bo splošno priznano, da je komunistična partija leta 1942 s svojimi zločini povzročila slovenskemu narodu, ki je bil že tako težko prizadet zaradi okupacije, nepopravljivo škodo, da so bili tudi medvojni poboji zločin, ki ga nobeno prepričevanje o osvobodilnem boju in protifašistični koaliciji ne more opravičiti in izbrisati.

2.1.2. Pomlad in poletje 1942

Za boljše razumevanje Brezove Rebri si osvežimo še nekatere podatke. Sredi decembra 1941 je prišel v Črnomelj novi predstavnik centralnega komiteja komunistične partije Ivan Novak, po poklicu čevljar, ki si je privzel ilegalno ime Očka. Njegova glavna naloga je bila čimprej prebroditi hudo krizo zaradi udarca, ki so ga belokranjski partizani doživeli 2. novembra 1941 na Gornjih Lazah. Kot piše Polič, je Očka že v Ljubljani zvedel, da je belokranjska partija »gnezdo oportunizma in sektaštva«, zato se je najprej lotil pospravljanja po lastni hiši. Z veliko odločnostjo in brezobzirnostjo je izbrskal vse podrobnosti o posameznih belokranjskih komunistih. Kdor ni pokazal dovolj pripravljenosti, da bo v bodoče sledil vsem ukazom vodstva partije, je bil takoj izključen in ni se mu obetalo nič dobrega. Na tako prečiščeno in utrjeno partijo se je spomladi 1942 lahko oprl pri organiziranju nove partizanske čete, na njo se je lahko zanesel, da bo dosledno izpolnjevala ukaze glede ravnanja z domačimi nasprotniki. Tak »red in disciplina« sta vladala tudi v taborišču na Brezovi Rebri, posebno potem, ko so se partizanom pridružili še Očka in nekateri drugi vodilni komunisti.

Tak »red« je bil prisoten že 12. aprila v gozdu pri Vražjem kamnu, ko se je sestal okrožni odbor OF, torej vrh OF za Belo krajino. Srečanje je vodil Ivan Novak – Očka, sekretar partijskega komiteja, ki je od konca marca, ko so Italijani zaprli dr. Franca Hočevarja, opravljal tudi funkcijo sekretarja okrožnega odbora OF. Vse niti, s katerimi je bila prepredena Bela krajina, so se torej zbirale v njegovih rokah. Ni dvoma, da je njegovo ostro oko spremljalo tudi nastajanje nove partizanske skupine v tistih dneh.

Iz raznih dokumentov izhaja, da je ta nova partizanska četa sredi maja taborila v gozdu pri Dragomlji vasi in tedaj se je pri njej oglasil zdravnik dr. Lojze Mihelčič. Prinesel je navodilo okrožnega komiteja za prvo akcijo, in ko je že bil v taborišču, je še pregledal borce. Zdravnik je torej v taborišče prinesel ukaz in navodila za »likvidacije«. Med prvimi, ki jih je ta ukaz prizadel, je bil profesor Anton Oven. Janez Vitkovič piše v knjigi Bela krajina skozi viharje k svobodi, da so na plenumu OF pri Vražjem kamnu razpravljali o profesorju Ovnu. Plenum je bil v nedeljo, 12. aprila, z datumom 13. april pa je v profesorjevi mali beležnici zapisano sledeče: »Komunisti mi groze. Dobil bom prej groz. pismo. Veliki petek. Vodje prvi.« Dr. Mihelčič je profesorja v tistem času nekajkrat obiskal. Vedno sta se umaknila v njegovo sobo in se dolgo pogovarjala. Ni nam znana vsebina njunih pogovorov in ne, kdaj sta imela zadnjega, lahko pa si mislimo, da problemi zdravja in bolezni niso bili njuna tema. Potem je dr. Mihelčič prinesel v taborišče oni »ukaz za akcijo«. Ni dvoma, da je on vedel, kakšen ukaz je to, medtem ko je profesor sicer slutil nevarnost, vendar pa še vedno razmišljal, kako bo pojasnil svoja stališča in dosegel sporazum za skupen odpor proti okupatorju.

Figure 9. Vas Brezova Reber

Ko bi partizani tedaj zares mislili na slovenstvo in na boj proti Italijanom, bi morali vedeti, kako dragocenega človeka imajo pred seboj. V lističu Mrtva straža, ki ga je bil Oven izdajal od januarja 1937 do marca 1941, je dovolj jasno pokazal svoje prepričanje. V 1. številki drugega letnika je na primer zapisal: Kaj pa imamo mi skupaj s fašisti, nacisti, reksisti, ksaristi, falangisti, marksisti in vsemi ostalimi Antikristi … Bodimo korajžni optimisti. In za svojo barvo si vzemimo rožnato. Rožnate naj bodo naše srajce! In naša srca polna dobre volje. Demokracijo hočemo! In dosegli jo bomo. V oktobrski številki istega leta je objavil svoj Credo: Verujem v svobodo in pravico. Po njih se človek loči od živali. Verujem v besedo Odrešenikovo, ki je na gori Tabor rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Verujem v svetovno demokracijo, ki bo zmagala, ker drugače biti ne more in ne sme. Verujem v človeka, ki hoče mir, ampak ne mir na kolenih. Verujem v silo, ampak ne v silo laži in surovosti, temveč v silo večnih vrednot. Verujem v svoj mali narod in njegov tisočletni sen ter v vse njegovo največje in najpreprostejše.

Nemško okupacijo je Oven dočakal v Ptuju, kjer je tedaj na gimnaziji poučeval slovenščino in srbohrvaščino. Zaradi Mrtve straže in narodnoobrambnega delovanja v letih pred vojno so ga Nemci imeli na posebnem seznamu, toda kljub temu mu je uspelo pobegniti v rojstni kraj v Beli krajini, ki je bila pod italijansko okupacijo. Do smrti je potem ostal brez službe v domačem kraju. V tem času je nekajkrat potoval v Ljubljano, kjer je bil povezan z nekim protiokupatorskim gibanjem. Po nekih navedbah naj bi spomladi 1942 postal član odbora Slovenske zaveze za Belo krajino. Veliko je razmišljal in študiral o bodočih slovenskih mejah in o tem tudi pisal. (Več o prof. Ovnu v Zavezi št. 20: Srce, ki je bilo za svobodo.)

Vemo, da je dr. Mihelčič prinesel ukaz za »likvidacijo« profesorja Ovna. Kdo pa je postavil diagnozo njegove bolezni, podpisal njegovo obsodbo? Dejstvo je, da je izvršitev obsodbe nad Ovnom bila prva konkretna akcija novo ustanovljene belokranjske čete. Na nobenega okupatorskega vojaka ta mlada četa do tedaj še ni sprožila strela. Kdo more v tem videti boj proti okupatorju? Kakšni protifašisti so bili to, da so umorili največjega nasprotnika nacizma in fašizma v Beli krajini in ga vrh vsega še mučili?

Po Antona Starca v Vinomer so šli že iz taborišča pri Brezovi Rebri. Kdo je bil Anton Starc? Več o njem je pisalo v 28. številki Zaveze, zato tukaj samo nekaj glavnih podatkov. Rojen je bil v trdni kmečki hiši v Čurilih pri Metliki. Po očetu je podedoval ljubezen do domače zemlje. Dokončal je kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu in nato vinarsko šolo v Mariboru, potem pa odšel še na izpopolnjevanje v Švico. Po končanem šolanju in izpopolnjevanju se je zaposlil na kmetijskem oddelku okraja Črnomelj, leta 1935 pa je postal upravnik banovinskega posestva v Vinomeru pri Metliki. Moderno urejena kmetija, predvsem pa njena drevesnica in trtnica, naj bi postala zgled belokranjskim kmetom. Ko se je leta 1936 tudi v Beli krajini začela uveljavljati Kmečka zveza, je Starc veliko pomagal pri ustanavljanju in organiziranju Kmečkih zvez po posameznih občinah in tudi predaval na kmetijskih tečajih, ki so jih potem prirejale. Od doma v Vinomeru, kjer je živel z ženo in dvema sinovoma, tretji pa je bil rojen šele po njegovi smrti, so ga odpeljali 27. maja 1942 zvečer. Zvedelo se je, da se je njegova pot končala na pobočju Peščenika pri Brezovi Rebri.

Figure 10. Pot iz vasi Brezova Reber na morišče Brezova reber

9. junija ponoči se je partizanska patrola z Brezove Rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožefa Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo 38-letno ženo Frančiško. Zakaj so ti trije bili tako nevarni »osvobodilnemu« gibanju, da so jih na Brezovi Rebri pobili in površno zagrebli v skupen grob? Jožef Kofalt je leta 1934 pel v Semiču novo mašo in bil potem kaplan v Leskovcu pri Krškem, dokler ga niso Nemci leta 1941 izgnali na Hrvaško. Po nekaj mesecih izgnanstva mu je uspelo priti domov na Krvavčji Vrh. Naselil se je v majhni hišici pri materi in teti. Maševal je v podružnični cerkvi sv. Florijana, le včasih je šel v Semič. Soseščani so bili zadovoljni, da so vsak dan imeli mašo v domači cerkvi, saj je bilo treba do Semiča pešačiti več kot eno uro. Kofalt je bil prvi duhovnik v Beli krajini, ki so ga umorili. Zakaj je bil napoti partizanom, saj so ga preganjali že Nemci? Konkretnega odgovora na to vprašanje nimamo, kot tudi ne na vprašanje, zakaj so umorili njegova soseda Jožeta in Frančiško Plut. Ker sta bila nekoliko bolj premožna kot drugi? Jože Plut, po domače Jakop, je bil zelo delaven in podjeten, saj je na primer že tedaj imel mlatilnico, ki jo je poganjal bencinski motor. Ga je morda to naredilo za »kulaka in belogardista«?

Nekaj podobnega je bilo z Ivanom Klobčarjem iz Drašičev. Prišli so ponj 22. junija. Baje je bilo v načrtu, da ubijejo tudi ženo in štiriletno vnukinjo, pa se je sosed, ki je bil sicer somišljenik OF, temu uprl. Ivan se je v Drašiče priženil z druge strani Gorjancev – iz Podgrada. Z marljivostjo in podjetnostjo je izboljšal skromno kmetijo, da je postala zgled vsej okolici. Izvolili so ga za poslanca in kot osebni znanec bana dr. Natlačena je dosegel, da so v času gospodarske krize začeli graditi cesto od Drašičev proti Krmačini. Ljudje, ki so bili že na robu revščine, so s tem prišli do zaslužka in izboljšali svoj položaj. Ko je leta 1936 v Drašičih in okolici hudo pobila toča, je Klobčar na svoje stroške odšel v Banat in s pomočjo občine kupil večjo količino koruze, da so jo razdelili med oškodovance. Ni pa bil samo podjeten, bil je tudi veren. Ko je bil kot mlad fant v šoli v Novem mestu, se je poleg drugega izučil še za organista. Ni čudno, če je postal nanj pozoren tudi dr. Mihelčič in ga že leta 1938 skušal pridobiti, da bi se vpisal v komunistično partijo. Menda je zdravnikov brat Jože, ki je bil tudi kmet, že tedaj bil kandidat za člana centralnega komiteja. Ko so Klobčarja 22. junija vzeli od doma, so hkrati odgnali tudi več glav živine in hišo popolnoma izropali. Njemu so naložili težak tovor in ga tako mučili na dolgi poti proti Brezovi Rebri. Potem so ga nekaj časa zadrževali v taborišču, nazadnje pa so ga po hudem mučenju umorili na Kleču blizu Planine nad Semičem.

Figure 11. Nova maša Jožefa Kofalta 1934 – Novomašnik med očetom in materjo, poleg novomašnikove matere župnik Erklavec, spredaj desno sedita novomašnikovi nečakinji

Nekega junijskega dne so v taborišče pripeljali Karolino Jakša s Pribišja. Menda so jo prijeli kar v gozdu, ko je grabila listje. 23-letna Karolina je bila zaposlena v Ljubljani kot gospodinjska pomočnica. Bila je članica Katoliške akcije. Kadar je bila doma na obisku, se je družila z domačimi dekleti, ki so tudi bile članice Katoliške akcije. To je bil že zadosten razlog za smrtno obsodbo.

V začetku julija je patrola s Peščenika prestregla Jožeta Lončariča iz Rosalnic, ko je vozil pesek za gradnjo hiše. Moral je obrniti vprego in odpeljati proti taborišču. Niti njega niti volov, s katerimi je vozil, ni bilo nazaj. O mučenju in smrti Jožeta Lončariča je kasneje povedal Janez Nemanič iz Dobravic, ki je nekako ob istem času moral odgnati na Peščenik par volov. Nemaničeva zgodba je opisana v knjigi Bela krajina joka – dokument št. 42. Tudi z njim bi verjetno naredili podobno kot z Lončaričem, če se ne bi zanj zavzel hrvaški trgovec z živino, ki se je prav tedaj pojavil v taborišču. Potem je Nemanič v spremstvu straže več dni hodil po vodo k izviru blizu vasi Brezova Reber. Ko je nekega dne med njegovimi »varuhi« nastal preplah, je zbežal in se zatekel v Metliko. Italijani so ga poslali v internacijo, na domu v Dobravicah pa so partizani nekoliko kasneje ubili njegovo sestro Marjeto in 15-letno nečakinjo Marijo Virant, ki je bila tisti dan na obisku pri teti. (Odprti grobovi II – Bela krajina joka, str. 107) 27. julija so se fantje s Peščenika nepričakovano pojavili na Lončaričevi njivi pri Rosalnicah, kjer so njegova žena Marija in hčeri Ana ter Terezija žele oves. Med snopjem sta mrtvi obležali 45-letna mati in 15-letna Anica, Terezija pa se je morilcu iztrgala in pobegnila. Leta 1969 je Terezija o tem in o očetu dala v Buenos Airesu posebno izjavo, ki je bila objavljena v zgoraj omenjeni knjigi kot dokument št. 50. Seveda se tudi ljudje v domačem kraju še danes spominjajo žalostne usode Lončaričeve družine.

Ko se pred našimi očmi vrstijo slike teh žalostnih dogodkov, imamo občutek, da so bili na eni strani revolucionarji na pobočju Peščenika, na drugi pa ljudje po vaseh in vasicah tega dela Bele krajine, ki so zaskrbljeno čakali, kaj jim bo prinesla naslednja noč, kdaj bo roka revolucije udarila po njih. Pa ni bilo čisto tako. Tudi po vaseh so bili v maju in juniju 1942 ljudje, ki so bili povezani s skrivnim centrom in so z njim sodelovali pri dogodkih, katerih izvajalci so bili večinoma oni s Peščenika. Rudi Vogrič opisuje v svoji knjigi, kako je že maja in junija 1942 po belokranjskih vaseh nastajala nova »ljudska oblast«. Pri obsodbi Štefana Štiglica in njegove žene Marije s Cerovca so tako sodelovali tudi »predstavniki ljudstva«. Štefan je bil oskrbnik gradu na Krupi in je že zaradi tega bil kriv; žena Marija je menda celo podpirala OF, toda zaradi moževe službe je bila tudi ona kriva. Neki sovaščan, ki je glasoval za njuno obsodbo, je rekel: »Vem za jamo tu v bližini, da ne bo treba kopati groba.« Res potem Štiglicovih niso odpeljali na Peščenik, ampak so izvršili obsodbo kar pri tisti jami. Pridružili so jima še Mici Inkert, služkinjo iz gradu na Krupi. Ko so dober mesec kasneje požgali še grad, je bilo v tem delu dežele dokončno opravljeno s fevdalno preteklostjo. Geograf in zgodovinar Ivan Simonič, doma z Vinjega Vrha pri Semiču, je v razpravi o gradu na Krupi zapisal, da »so ga partizani požgali leta 1942 v času žetve, ker so v njem videli ponižujočo preteklost kmetov tlačanov. S požigom so tudi preprečili, da bi se v gradu nastanila italijanska vojska. Grad je gorel počasi, več kot dva tedna. S poslopjem je zgorel tudi arhiv.« (Ivan Simonič, Šole in gradovi, str. 30.)

Med znanimi žrtvami Brezove Rebri je bil tudi suhorski župnik Janez Raztresen. Ponj so prišli 21. julija opoldne. Vaščani Osojnika so videli, ko so ga gnali skozi vas. V taborišče sta namreč vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh dveh vasi večkrat opazovali, kako se je patrola vračala proti Peščeniku in vodila s seboj »rekvirirano« živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Nekateri so vedeli povedati, da župnik ni bil videti čisto nič prestrašen, ko je stopal za svojo kravico, ki so jo tudi gnali s seboj. Baje so ga zakopali precej stran od glavnega grobišča pod Peščenikom. Za grob naj bi se vedelo že prve dni po njegovi smrti in naj bi bil kasneje prenesen na pokopališče pri cerkvi sv. Katarine na Brezovi Rebri.

Med žrtvami Brezove Rebri v juniju 1942 sta bila tudi 57-letni soboslikar Ferdinand Stezinar in 35-letni Albin Lukežič, oba iz Semiča. V začetku julija, kakih štirinajst dni za Klobčarjem, so prignali na Brezovo Reber njegova soseda Alojza Rozmana iz Vidošičev in Antona Kučiniča iz Železnikov. Nista se več vrnila domov. Po izpovedi prič je na Brezovi rebri končalo svojo pot tudi nekaj ciganov, vendar njihovih imen ne poznamo.

Figure 12. Prijatelji – Na levi dr. Anton Čepon, tretji Janez Raztresen, župnik na Suhorju, peti p. Rajner Erklavec

2.1.3. Brezova Reber – znamenje revolucije

Koliko žrtev komunistične justice je končalo svojo pot na pobočju Peščenika med vrtačami in belimi skalami? Točnega števila ne vemo in ga najbrž ne bomo nikoli vedeli. Zdi se, da Brezova Reber ni toliko značilna zaradi števila žrtev, ampak bolj zaradi tega, kdo so bile žrtve in kako so jih morili. Vendar tudi število žrtev nikakor ni zanemarljivo, če upoštevamo razmeroma kratek čas »obratovanja« tega morišča in pa dejstvo, da na nek način tja spadajo tudi žrtve, ki so bile v tistem času pomorjene po drugih krajih v okolici.

Taborišče pri Brezovi Rebri je delovalo komaj dva meseca – od konca maja do konca julija 1942. Po napadu na italijansko posadko na Hrastu pri Suhorju se namreč partizani na Peščeniku niso čutili več varne in so se začeli premikati iz kraja v kraj. Dejstvo pa je, da je bila revolucija ravno v tistih dveh mesecih najbolj intenzivna. Če bi primerjali število »posadke« pod Peščenikom s številom njenih žrtev, ki so bile pripeljane v taborišče ali pokončane drugod, bi ugotovili, da je bilo njeno delo zelo intenzivno. Ena njihovih akcij v tem času je bil tudi požig gradu na Krupi. Več kot štirinajst dni je gorelo. Veter je prenašal dim, predvsem pa vonj po dimu, zdaj na ta zdaj na drugi konec Bele krajine. Nikomur ni prišlo na misel, da bi gasil. Ko se je že zdelo, da je nehalo goreti, se je znova pokadilo in nad očrnelim zidovjem so zaprasketali rdeči zublji. Šele ko je ognjenemu zmaju popolnoma zmanjkalo hrane, je obnemogel in se sam od sebe umiril.

Pomislimo nekoliko, kdo so bili možje in žene, ki so jih odpeljali na morišče pri Brezovi Rebri. Med njimi sta bila dva duhovnika: Jože Kofalt, begunec pred Nemci, in Janez Raztresen, župnik na Suhorju. Česa so ju dolžili? Sodelovanja z okupatorjem jima prav gotovo niso dokazali. Če je kdo bil član Slovenske legije, to še ni bilo sodelovanje z okupatorjem. Ravno nasprotno! Profesorja Ovna so obsodili, še preden so prišli na Peščenik. Baje so zvedeli, da je postal član odbora pravkar ustanovljene Slovenske zaveze. Ali niso vedeli, koliko je profesor naredil in bi še naredil za Belo krajino in za slovenstvo, ali pa jim je ravno to bilo v napoto? O Antonu Starcu je Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev zapisal na strani 104, da ni utegnil pobegniti k Italijanom, ker »so ga 27. maja partizani odpeljali s seboj in ga zaradi njegovega izdajavstva še istega dne kaznovali s smrtjo«. Vogrič ni povedal, v čem je bilo Starčevo »izdajavstvo«. Mar v tem, da se je zavzemal za boljše življenje belokranjskega kmeta? Kakšne načrte pa so z belokranjskim kmetom imeli tisti, ki so tudi v Beli krajini s ciklostilom razmnoževali Zgodovino VKPB (vsezvezne komunistične partije boljševikov) in iz nje črpali navdihe za svoj »osvobodilni« boj? Koga ali kaj je izdal Ivan Klobčar, ki je z marljivostjo in podjetnostjo izboljšal najprej svojo kmetijo, potem pa kot zadružnik in poslanec pomagal tudi drugim. Kaj so hoteli zvedeti od njega, kakšno priznanje so hoteli izsiliti, da so ga tako strašno mučili? Škoda, da noben zapisnik o zasliševanjih na Brezovi Rebri ni ohranjen. Ali pa jih morda niti niso pisali? In kmetje Lončarič, Plut ter Nemanič? Zakaj so nje odgnali na Brezovo Reber? Zaradi sodelovanja z okupatorjem zanesljivo ne. Baje so grad na Krupi požgali, ker so v njem videli ponižujočo preteklost kmetov tlačanov. Ali je bil še kateri kmet tako ponižan kot Lončarič, Klobčar in drugi, ki so jih hkrati z njihovo živino prignali na Brezovo Reber?

Karolina Jakša s Pribišja je bila menda članica Katoliške akcije. Če so za nekoga izvedeli, da je član Katoliške akcije, je bil že uvrščen na seznam najnevarnejših nasprotnikov OF, nasprotniki OF pa naj bi itak vsi bili sodelavci okupatorja, z modernejšo besedo kolaboranti. Posebno izrazito se je ta opredelitev pokazala pri obsodbi učiteljice Marice Nartnikove. Nartnikova je bila učiteljica in upraviteljica na podružni osnovni šoli v Rožnem Dolu pri Semiču. Bila je ena tistih učiteljic, ki opravljajo svoj poklic z veseljem in odgovornostjo. Za Rožni Dol, ki je bil že od Semiča precej oddaljen, še bolj pa od Novega mesta in Ljubljane, je bila taka učiteljica pravi zaklad. Nartnikova je bila članica Katoliške akcije, zato je čutila za dolžnost, da v kraju svojega službovanja pomaga tudi pri verski vzgoji otrok in pri katoliškoprosvetni vzgoji mladine nasploh. Gotovo je marsikaj vedela o komunizmu in bila idejno njegova nasprotnica, vendar s tem še ni bila politično angažirana proti OF in takoimenovanemu osvobodilnemu gibanju. 23. junija so jo odpeljali, bolje rečeno odvlekli od doma na Kleč pod Planino nad Semičem in tam umorili. Le malo prej je bila ustanovljena klečka četa in zdi se, da je bilo potrebnih nekaj umorov za njeno potrditev.

Tu bi lahko kaj povedali še o drugih grobiščih v Beli krajini, na primer o Mavrlenu, toda omejili se bomo samo še na dva primera, pri katerih so po vsej verjetnosti bili udeleženi možje s Peščenika. Kraja Dobravice in Primostek sta sicer spadala pod Podzemelj, vendar sta bila ljudem nekaterih vasi na robu semiške fare kar dobro poznana. S Krvavčjega Vrha so na primer hodili na vlak v Dobravice. Po bližnjicah skozi gozd je bila ta pot precej krajša kot na postajo v Semič. Tako se je hitro izvedelo, da so oni z Brezove Rebri odpeljali 30-letnega kmečkega fanta in navdušenega prosvetarja Janeza Južino. Po nekih navedbah je Janez bil tudi član Katoliške akcije. Vesti so o njegovem mučenju in smrti poročale 21. avgusta 1942. Prav tam je tudi povedano, kako je Nemanič iz Dobravic pobegnil partizanom in se zatekel v Metliko. V isti številki Vesti je poročilo o najdbi trupla Franca Tomca iz Primostka, ki so ga našli napol zakopanega v steljniku pri Krivoglavicah. Tomc je bil kmet, rojen 4. avgusta 1894. O njegovem prekopu je 24. julija 1942 poročal poveljnik črnomaljskih karabinjerjev, ki so bili pri tem prisotni in ugotovili, da je pokojnik imel roke zvezane na hrbtu. (AINZ 161/IV-5/686, 110 A-0243787)

Seveda s tem ni podana celotna bilanca Brezove Rebri. Tako kot o večini grobišč medvojnega in zlasti povojnega časa nimamo o Brezovi Rebri nobenih zapiskov, nobenih pismenih poročil. Kronisti belokranjskih partizanskih enot, ki so podrobno prikazali vsak prehod preko železniške proge, vsako srečanje z Italijani, so le tu in tam omenili, da je bil kak izdajalec kaznovan, na splošno pa so se tej temi raje izognili. Kot da teh dogodkov ni bilo, kot da spomladi in poleti 1942 niso bili glavna skrb nove oblasti. Za nekatere grobove žrtev, ki smo jih tu omenili, na primer za grob profesorja Ovna in Marice Nartnikove, se je kmalu izvedelo, za druge nikoli. Še največ so o Brezovi Rebri vedeli pastirji oziroma mladi fantje iz okoliških vasi, ki so se potikali po tistih dragah in lazih, če je bilo le mogoče. Jože Ramuta z Osojnika je kasneje povedal, kako je nekoč tekel preko laza pod Peščenikom in se nenadoma spotaknil. Mislil je, da je zadel ob korenino, toda ko je bolje pogledal, je videl, da se je spotaknil ob človeško roko, ki je štrlela iz zemlje. Nekateri grobovi so bili tako slabo zasuti, da so jih razkopavale lisice in raznašale dele človeških ostankov. Iz premalo zasutih grobov je močno zaudarjalo, zato so eksekutorji pogosto menjali lokacijo svojega dela.

1. novembra 1990 se je kar precej ljudi, predvsem semiških faranov, zbralo na grobišču na strmem pobočju Peščenika k blagoslovitvi križa, ki naj bi odslej opozarjal na posvečenost tega kraja. Z veliko resnobo so prisluhnili govorniku, ki je povedal, da so zbrani na kraju, kjer so bile leta in desetletja vidne človeške kosti. »Najmanj dvajset ljudi je tu dobilo zadnji dom, nekateri pa govore o stotih. Kako pretresljivo je slišati: dvajset ali sto.« Opozoril je zbrane, da je s postavitvijo križa narejen šele prvi korak in jih pozval, naj pomagajo pri odkrivanju resnice o Brezovi Rebri.

Žal niti danes, ko tisti križ stoji že dvanajst let, še ni znana vsa resnica o Brezovi Rebri. Zarota molka za nekatere še vedno ni končana. Kako bodo zgodovinarji zapisali verodostojno resnico, če je nihče ni povedal!

2.1.4. Resničnost ali domišljija?

Ko razmišljamo o »likvidacijah« na Brezovi Rebri, ne moremo mimo vprašanja, kako so potekale, zakaj so pogosto bile združene z nečloveškim mučenjem. Zakaj je mučenje postalo kot nekakšen ritual, ki so ga v Beli krajini posebno dobro obvladali. Ko se je Janez Nemanič rešil z Brezove Rebri, je povedal o mučenju Jožeta Lončariča: »Imeli so privezanega za noge, da je visel nad zemljo. Njemu nasproti so privezali tudi mene, da sem gledal, kako so mu na hrbtu rezali kožo na jermence. V izrezano znamenje srpa in kladiva so natresli soli, ga dvignili še višje in pod njim zanetili ogenj, da je v strašnih mukah umiral.« (Bela krajina joka, str. 107.) Jože Javoršek je zapisal naslednje: »Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili … Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje. Na konjski odeji je ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkalo moči. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Župnik je imel na hrbtu s črepinjo izrezan srp in kladivo.« (J. J., Spomini na Slovence III, str. 156.) O mučenju Ivana Klobčarja je njegova pastorka Stanka Stariha zapisala v svojih spominih tole: »Privezali so ga na bukev in pod njim zakurili ogenj. Na hrbtu so mu zarezali kožo in ga masirali s soljo. Ko je bil že opečen, so ga odvezali in vrgli na ogenj. Imel je zdravo srce in ni mogel umreti, zato so ga privezali še za rep konju in ga vlačili sem ter tja.« Ko so decembra 1942 semiški vaški stražarji iz jame pri Gradniku dvignili truplo profesorja Ovna, ni bila opravljena uradna obdukcija, toda tisti, ki so imeli opravka s truplom, in svojci, so na njem videli ožganine in druge znake mučenja. Ljudje iz okolice Brezove Rebri se spominjajo, kako so tudi nekateri sokrivci teh mučenj ob določenih prilikah o tem govorili. Ni bilo čisto jasno, ali so se hoteli s tem hvaliti ali pa si olajšati vest.

Ni dvoma torej, da so mučenja zares bila. Težko je verjeti, da je bilo mučenje le pripomoček za boljše zasliševanje, za odkrivanje nasprotnikove organizacije, prej bi verjeli, da je bilo potrebno za dokazovanje zvestobe nekaterih mučiteljev, predvsem pa za vzbujanje strahu pri nasprotnikih in tudi pri somišljenikih. Verjetno je pri raznih opisih tudi kaj dodanega, vendar je očitno, da se je ritual pri umorih ponavljal. To je razumljivo tudi zato, ker so jih večinoma opravljali isti ljudje. Zanimivo bi bilo vedeti, od kod so pobrali tretiranje z ognjem in rezanje kože s črepinjami.

Figure 13. Obvestilo karabinjerjev o najdbi trupla Franca Tomca iz Primostka (AINZ 161/IV)

V knjigi dr. Ferenca Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, ki je izšla leta 1987, ima drugo poglavje naslov: Ljudska oblast od pomladi do jeseni 1942. Na koncu tega poglavja posveti avtor nekaj strani »napakam narodnoosvobodilnega gibanja na osvobojenem ozemlju in prizadevanju za njihovo odpravo«. Med največjimi napakami je našteto vojvodstvo, sektaštvo, neupravičene usmrtitve ljudi in neustrezen način usmrtitev, torej mučenje. Avtor pove, da »je o tem pisal zlasti belogardistični tisk in je danes resničnost vseh podatkov težko preverjati.« Da pa so takšni primeri bili, pričajo tudi odlomki iz Kardeljevih pisem. Tako je npr. 26. 7. 1942 pisal Ivu Ribarju – Loli, da so tudi primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razvedelo že med prebivalstvom in vrglo slabo luč na partizanskega borca. Tudi Boris Kidrič je v svojem poročilu centralnemu komiteju KPJ sredi decembra 1942 zapisal: »Naši pretiravajo glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in precej pomagale resnični beli gardi«. (T. F., Ljudska oblast … , str. 367)

Na naslednjih straneh že navedene knjige beremo, da so bili zaradi omenjenih napak nekateri partizanski funkcionarji celo kaznovani, vendar so bile kazni manjše, kot bi pričakovali. Med tako kaznovanimi je imenovan Dušan Pirjevec – Ahac, ki je za nas zanimiv tudi zato, ker je bil v tistem usodnem času v Beli krajini. Prav njega se je spomnil Kardelj v pogovoru z Vladimirom Dedijerjem 11. oktobra 1978, ko je povedal: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri drugi pa so zaradi takih zločinov bili ustreljeni.« (T.F. Ljudska oblast … , str. 374-375)

Kot primer takih zločinov nad ljudmi in njihovim premoženjem večkrat omenjajo komandirja udarne čete dolomitskega odreda Petra Cafuta – Gada. Od spomladi 1942 je bil pri dolomitskih partizanih in bil je znan po svoji hrabrosti in krutosti. Lastnoročno je opravil pokol Mravljetovih na Brezovici pri Ljubljani in še nekatere druge. Po neuspelem napadu na Šentjošt nad Horjulom, 24. julija 1942, mu je bilo zaupano vodstvo enote, ki naj bi se ves čas zadrževala okrog Šentjošta in ogrožala postojanko. Vendar je bilo to ogrožanje nekaj posebnega. Partizani se postojanke sploh niso dotaknili, pač pa so neusmiljeno pobijali ljudi iz okolice, večinoma take, ki niso imeli zveze z vaško stražo, in požigali njihove domove. Karel Leskovec, ki je v jeseni 1942 opravljal službo obveščevalca pri štabu dolomitskega odreda, je v knjigi Križpotja opisal, kako so se partizani sami »znebili« Gada. Nikjer ne omeni, da bi bil Gad morda obsojen zaradi dogodkov v zvezi s Šentjoštom, ampak pove, kako so v štabu odreda ugotovili, da je postal nevaren, ker je začel nagovarjati tovariše k uporu proti komandirju Turetu, in ga zato obsodili na smrt. Obsodba je bila izvršena v pozni jeseni 1942 med pohodom proti Hotedršici. Za konkreten dokaz, da dolomitski partizani Gadove »odstranitve« niso vzeli kot kazen zaradi okrutnega uničevanja šentjoške okolice, so poskrbeli oni sami. 20. novembra 1942 so v Zaklancu pri Horjulu odpeljali 65-letnega Janeza Dolinarja, njegovo ženo in dve hčeri, 60-letno sosedovo mater Ivano Zalaznik in njeno hčer ter 22-letno Marijo Fajdiga, torej enega družinskega očeta, dve materi in štiri dekleta. Pobili in zakopali so jih komaj en kilometer od vasi. Le nekaj kilometrov zračne črte od tistega kraja je bilo tedaj najvišje vodstvo partije in OF. Nikoli ni bilo slišati, da bi zaradi poboja sedmih nedolžnih ljudi iz Zaklanca bil kdo od njihovih morilcev obsojen ali vsaj klican na odgovornost.

Vrnimo se nazaj v Belo krajino. 26. junija 1942 sta bila poklicana v štab 5. grupe odredov in takoj aretirana takratni komandant belokranjskega bataljona Alojz Grčar in politični delegat krščanskih socialistov Stanko Kociper. Proti Grčarju je najhuje nastopil zdravnik dr. Mihelčič. Tožil ga je, da je oviral delo komunistov, preprečeval ali vsaj zavlačeval ukaze belokranjskega partijskega komiteja za likvidacije in se povezoval s krščanskimi socialisti. Na Kocipra se je zgrnil cel plaz obtožb: Jezeršek, ki je kot delegat partije prišel v Belo krajino hkrati z njim, ga je tožil, da je na mitingu v Jugorju govoril samo o verskih vprašanjih, Sovjetske zveze pa sploh ni omenil, da je preprečil aretacijo nekaterih denunciantov, da si lasti kontrolo nad komandirji in politkomisarji in nad delovanjem čete; Bahor mu je očital, da bo treba po vaseh, kjer je on imel mitinge, ponovno obdelati teren, ker je sektašil s tem, da je popolnoma ignoriral partijo in na prvo mesto postavljal verska vprašanja. (Slovenski dom, 15. 5. 1943, AINZ 110/B-II 244937) Iz teh obtožb se kaže resnična slika takratnega vodstva belokranjske KP in OF, ki je bilo prepričano, da s poboji duhovnikov, kmetov, članov Katoliške akcije in drugih preprečuje državljansko vojno, ki pa jo je že samo začelo – prav s temi poboji. Bilo je tako, kot je v nekem pismu Ribarju zapisal Kardelj: »Večina jih skoraj niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak (je zanje pomembna le) revolucija, ZSSR in Stalin«. (T. F., Ljudska oblast …, str. 363.)

2.1.5. Po odbodbju Brezove Rebri

Brezova Reber je ostala v spominu ljudi prav zato, ker je bilo tam morišče in grobišče. Če bi bilo tam samo nekajmesečno partizansko taborišče, bi bilo morda ohranjeno v kaki monografiji, drugače pa bi bilo kmalu pozabljeno. Terezija Lončarič bi se po dvajsetih letih življenja v Argentini, če bi sploh bila tam, spominjala rojstnega doma v Rosalnicah in lepih domačih običajev, zagotovo pa v mislih ne bi romala na pobočje Peščenika, če ne bi bil tam mučen in pokopan njen oče. Nečakinja duhovnika Kofalta do smrti ne bo pozabila, kako se je leta 1946 z mamo, Plutovimi in nekim moškim, ki ga dotlej nikoli ni bila videla, vzpela po pobočju Peščenika do kraja, kjer se je neznanec ustavil in pokazal: »Tu ležijo, tu kopljite!« S tesnobo v srcu je potem z golimi rokami pobirala stričeve posmrtne ostanke iz plitve jame in jih v nahrbtniku nosila na dolgi poti do domačega pokopališča na Krvavčjem Vrhu. Tudi Plutovi so tedaj prenesli kosti svojih staršev v družinski grob. Pod Peščenikom so ležale v istem grobu kot Kofaltove. Vse so opravili v tihoti in na hitro. Niso se oglasili zvonovi, ni bilo duhovnika, da bi blagoslovil izmučene kosti, in ne sorodnikov ter sosedov, da bi jih pokropili z blagoslovljeno vodo. Vsaj nekateri sovaščani so vedeli za ta dogodek, pa so se naredili, kot da niso videli in ne slišali. Je bilo menda tako za vse bolj prav. Tak je bil tisti čas. Tudi za poboj domobrancev se je vedelo, pa se o tem ni govorilo, kot da ga nikoli ni bilo.

Brezova Reber je opravljala svoje »poslanstvo« komaj dva meseca, pa je zapustila za seboj neizbrisne sledove. Jeseni 1942 so tudi v Beli krajini nastale postojanke vaških straž. Po padcu Suhorja zmagovalci ujetnikov niso vodili na Brezovo Reber kot nekaj mesecev pred tem župnika Raztresena, ampak na Popoviče na hrvaški strani. Ena od nalog vaških straž je bila tudi ta, da odkrijejo grobove žrtev komunistične revolucije in jih prenesejo v blagoslovljeno zemljo. Tako so semiški stražarji že decembra 1942 iz brezna pri Gradniku dvignili posmrtne ostanke profesorja Ovna, jih prenesli v Semič in nato pokopali na pokopališču pri cerkvici sv. Duha. Zima je potem za nekaj mesecev zaustavila iskanje grobov, ko pa je spomladi 1943 odlezel sneg, so se spet lotili te naloge. 1. aprila so s Kleča prinesli ostanke Marice Nartnikove, nato pa so se namenili raziskati še Brezovo Reber. Pri vaški straži v Semiču so bili tudi fantje iz vasi pod Peščenikom, ki so marsikaj vedeli o tamkajšnjem grobišču ali pa vsaj poznali njegovo lokacijo. 7. aprila 1943 se je patrola iz Semiča odpravila proti Brezovi rebri, toda pri Osojniku je naletela na partizansko zasedo in v spopadu je padel 17-letni vaški stražar Jože Golobič s Kala, ki je kot domačin gotovo poznal pobočja Peščenika. 28. aprila so semiški stražarji pri vasi Brezova Reber nepričakovano zadeli ob Šercerjevo brigado, ki je prav tisto jutro prišla z dolenjske strani Gorjancev. V tem boju so padli štirje vaški stražarji, med njimi Anton Dajčman s Kala in Janez Mavsar iz Potokov. Radko Polič je zapisal, da je brigada potem »ostala na podgorjanskem in metliškem območju Bele krajine do 27. maja 1943 in imela še več spopadov s semiškimi belogardisti«. (R. P. Belokranjski odred, str. 413.) Na pobočjih Peščenika je neprestano prežala nevarnost, saj je preko njih vodila partizanska »cesta« z gorjanskega dela Bele krajine na roško stran. Raziskava grobišča se je tako odmikala iz meseca v mesec in kaj kmalu je prišel 8. september, ko je za skoraj pol stoletja postala popolnoma nemogoča, kajti v Beli krajini je že nastopilo obdobje komunističnega totalitarizma.

Figure 14. Morišče Brezova Reber s križem

V novih razmerah v Beli krajini resničnih ali domnevnih nasprotnikov ni bilo več treba voditi na Peščenik in privezovati na bukve, ampak so bili zanje na razpolago sodnijski zapori v Črnomlju. Seveda so bili ti zapori takoj po kapitulaciji Italije premajhni, saj se je nova oblast lotila zadev, ki so drugod lahko prišle na vrsto šele maja 1945. P. Jože Žabkar nam je v svojih Izpovedih zapustil nekaj slik o delovanju te nove oblasti. Poglejmo vsaj nekatere! 29. marca 1944 … Mavsar me je prišel iskat: »Trije so bili obsojeni na smrt, ali bi jih šel spovedat.« Hitim v ječo v poltemi, vodi me straža, ropot zapahov, rožljanje ključev celice št. 5. Moški okoli 40 let, oče petih otrok, joka in mi stiska roko, dve dekleti v črno oblečeni. Solza in strah mi silita v oči, ko sem sedel na prično, objel spovedance, na smrt obsojene, in jih absolviral. »Ego te absolvo … « In pa nedolžni smo, nič nismo krivi, pozdravite mi ženo in otroke, pozdravite mi mater. – Moral sem iz ječe. Čez nekaj ur bodo ta življenja strta. Spal nisem celo noč … 30. marca. Meni je prišel sodnik dr. Boris Kocjančič javit, da so bili oni trije ustreljeni in zakopani na pokopališču na Butoraju včeraj ob 9. zvečer. Obisk, ki mi je še teh par las dvignil pokonci. Sem od Majerja pa je prišel s puško na rami Mavsar s štirimi vojaki. Izvršili so eksekucijo. (Izpovedi, str. 117.) 10. septembra – nedelja. Imel sem prvo mašo, takoj nato pa v sodne zapore v ljudski šoli, kjer sem previdel na smrt obsojenega župnika Josipa Pravharja. Povedal sem mu, da je bila njegova prošnja za pomilostitev zavrnjena in da bova poravnala račune z ljubim Bogom … Ko sem odhajal, mi je krepko stisnil roko, pogoltnil vso bol v srcu, se mi nasmehnil, dvignil roko proti nebu in rekel: »Tam se vidimo!« Takoj nato sem se odpeljal k podružnici v Rodine na žegnanje. Ko sem se proti večeru vrnil v Črnomelj, me je čakalo naročilo, naj hitro grem v zapore, ker me župnik želi še enkrat videti. Vedel je: nocoj me bodo odpeljali na zadnjo pot. Jamo so naročili ob 10h in sicer »za nekega Švaba, ki da je mrtev«. Pa na takem prostoru, ki je proč od naših ljudi. Opet je skopal jamo ob zidu … Zadnjikrat sva se še vse pomenila: bil je zelo miren, bolj kakor pred odhodom vlaka kakšen železničar. Do vrat me je spremil in še enkrat stisnil roko: »Na svidenje nad zvezdami.« In potem sem šel domov. Čudno tesno mi je bilo pri srcu. Ob 9.10 zvečer je padel lahen strel … Celo noč nisem spal, tako sem bil razburjen. Ivanka ga je srečala, ko so ga peljali v Vojno vas. Imel je roki zvezani na hrbtu in šel je pogumno smrti naproti. Vrgli so ga v izkopano jamo, slekli so ga, samo srajco in spodnje hlače so mu pustili in rožni venec dali na prsi. Opet ga je našel ob 6h zjutraj v jami nezasutega. Spoznal je v njem pokojnega župnika in ga je zasul. Žal da ni imel nobene rakve na razpolago, da bi ga dali noter. (Izpovedi, str. 131–133.)

Kljub uradnemu sodstvu in eksekucijam, kot jih opisuje p. Žabkar, so se v Beli krajini tudi po septembru 1943 ob posebnih prilikah še posluževali načina dela, ki so ga bili vajeni z Brezove Rebri, to je iz časa, ko Bela krajina še ni bila »osvobojeno ozemlje«. Res je, da to pravzaprav ne spada k temi Kako se je začelo na Brezovi Rebri, vendar bomo zelo na kratko omenili smrt treh belokranjskih duhovnikov. Viniškega kaplana Ivana Salmiča so vzeli 13. novembra 1943 ob dveh popoldne kar pred župniščem, ko se je sprehajal in molil brevir. Odpeljali so ga v gozd pod cerkev na Žežlju in kmalu se je od tam zaslišal strel. Podobno so naredili z Jožefom Pokornom, župnikom v Preloki. Odpeljali so ga 15. novembra 1943 ponoči in ga umorili nekje v gozdu med Adlešiči in Črnomljem. In še enega duhovnika so se na tak način znebili na »osvobojenem« ozemlju, kjer je tedaj delovala verska komisija in urejala odnose med duhovniki in novo oblastjo, kot se je reklo tedaj in še štirideset let kasneje. V Semiču je že več let pred vojno župnikoval p. Rajner Erklavec. Tudi v času vojne je ostal med svojimi farani. Z njimi je nosil bremena okupacije in revolucije. Med nemško ofenzivo oktobra 1943 je bil na svojem mestu in je pomagal vsem, ne glede na njihovo politično pripadnost ali nazorsko opredeljenost, kolikor mu je seveda bilo mogoče. Septembra 1944 so p. Erklavca ponovno zaprli. Čez nekaj časa se je za njim izgubila vsaka sled. Kasneje se je zvedelo, da so ga v pričakovanju nekega napada skupaj z več drugimi jetniki odpeljali proti Gorjancem. To naj bi se zgodilo konec novembra 1944. Njegov grob je menda na neki njivi blizu Suhorja. Tako grobovi niso posejani samo na pobočju Peščenika, kjer od leta 1990 nanje opozarja vsaj skromen križ, ampak tudi na drugih krajih, kjer niti dvanajst let po zlomu totalitarizma nanje ne spominja nobeno znamenje.

2.1.6. Resnica se ne da izbrisati

Morda je prav, če se ob koncu spomnimo še na to, da je letos šestdesetletnica Brezove Rebri. Pred šestdesetimi leti so torej bili posejani grobovi po pobočju Peščenika in tudi v pokrajini pod njim. Šestdeset let je v človeškem življenju dolga doba, marsikdo je sploh ne dočaka. Tudi za zgodovinski spomin, ki je vezan na človeka, tako obdobje ni brez pomena. To dejstvo nam stopi pred oči, ko pomislimo, da so bile vsaj štiri petine tega obdobja izrazito nenaklonjene ohranjanju verodostojnega spomina, še več, spomin na take kraje, kot je Brezova Reber, so skušali zatreti s tem, da so jih naredili za tabu. Ko bi bil v prvih letih po vojni narejen temeljit popis vseh, ki so med vojno ali prve mesece po njej postali žrtve te ali one strani, ne bi bilo težko ugotoviti, kdo je pokopan na Peščeniku, kdo pa na neki njivi pri Suhorju. To se seveda ni zgodilo, kljub temu pa se je ohranil spomin tudi na tiste, o katerih se javno ni smelo govoriti, še manj pisati, razen o njihovem »izdajavstvu«.

Figure 15. Divji svet Brezove Rebri

V naši zgodbi smo skušali povedati vsaj del resnice o pomorjenih na Brezovi Rebri. Kakšen greh so jim lahko dokazali? Nekaterim vsaj to, da so bili idejni nasprotniki komunizma, da so si odpor proti okupatorju in osvoboditev domovine predstavljali drugače, kot je to videl Ivan Novak – Očka, drugim niti tega ne. Koga je izdala Marica Nartnikova, ko je v samotnem Rožnem Dolu pripravljala otroke na prvo obhajilo in spodbujala dekleta k izobraževanju, da bi bile nekoč dobre matere in gospodinje? Ali je bila v tistem času, v razmerah sovražne okupacije, možna večja izdaja, kot so se je lotili možje s Peščenika, ko so čas sovražne okupacije izkoristili za vzpon na oblast in se zato lotili fizičnega iztrebljanja svojih nasprotnikov, ki so večinoma bili le potencialni nasprotniki? Koliko dragocenih domačih ljudi so pobili na Brezovi Rebri in drugod, preden so konec julija napadli Italijane na Hrastu, pa tudi s tem povzročili večjo škodo vaščanom kot pa okupatorju.

Pred kratkim mi je slučajno prišla v roke odločba, s katero je Upravna enota Ljubljana zavrnila neko prošnjo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi te zavrnitve je povedano sledeče: Zakon o žrtvah vojnega nasilja v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 8. odstavku 2. člena isti zakon še določa, da je ob pogojih iz 1. člena žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega roditelj je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v pogojih za priznanje žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec … Iz potrdila Arhiva RS je razvidno, da je bil oče prosilca ubit 15. 7. 1942, ker je simpatiziral z be-ga … Ker stranka torej ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj so njegovega očeta ubili partizani, je upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.«

Upravni organ seveda ni mogel odločiti drugače, kot predpisuje zakon. Za nas v tem primeru ni toliko pomembno, da je bila zavrnjena zahteva prosilca po odškodnini, ampak nas predvsem skrbi stališče družbe do tega problema. »Bil je ubit 15. 7. 1942, ker je simpatiziral z be-ga.« Torej že naklonjenost do »be-ga« je bila tako velik prestopek, da so ga kaznovali s smrtjo, ali z drugo besedo, že nenaklonjenost komunistični OF, že nazorska usmerjenost, ki bi lahko pripeljala do take nenaklonjenosti, je bila dovolj za smrtno obsodbo. Na drugi strani pa je vse ovrednoteno kot boj proti okupatorju, tudi mučenje dekleta s Pribišja in matere s Krvavčjega Vrha naj bi bilo boj proti okupatorju. Seveda, ko bo konec počitnic, bodo poslanci v parlamentu spet ponavljali, da je nesmiselno in žaljivo govoriti o medvojnih žrtvah revolucije ali kaj takega pisati na njihovih grobovih, saj je med vojno bil samo čisti osvobodilni boj. Toda skromen križ med belimi skalami na pobočju Peščenika nemo priča o dogodkih pred šestdesetimi leti. Zgodovine se res ne da spremeniti in resnice ni mogoče izbrisati. Še tako podroben in obširen opis napada na Italijane na Hrastu ne more spremeniti dejstva o mučenju nedolžnih ljudi na morišču pri Brezovi Rebri in na mnogih drugih krajih. Resnica o tem se je ohranila v času najhujšega totalitarizma in tudi v bodoče ne bo pozabljena!

3.1.1.

Svet, v katerega sem se rodila l. 1942, ni bil prijazen. Rodila sem se 60-letnemu očetu in 46-letni materi kot deseti otrok. Bila je vojna in trpeli smo veliko pomanjkanje. Oče, upokojeni orožniški narednik, je prijel za vsako honorarno delo, z dokladami pa smo odplačevali dolgove. Nekaj let prej je namreč za številno družino, ki je v Ljubljani živela v skrajno neprimernem stanovanju, zidal hišo. Po obeh starših smo namreč Ljubljančani. V tistih časih pomanjkanja hrane nismo imeli na deželi nikogar, ki bi nam pomagal s pridelkom. Starejši otroci so se v času najintenzivnejše rasti zaman ozirali za kruhom. Že po smrti brata Cirila, ki je bil po rasti večji od drugih in zato neprestano lačen, smo brali v njegovem dijaškem dnevniku: »Danes je dobil Janez večji kos kruha kot jaz …« Ob branju tega zapisa je mama neutolažljivo jokala.

Z mojim rojstvom nas je bilo pet deklet in pet fantov. Trpljenje v vojni in po njej nas je močno povezalo. Družina je črpala moč iz vere. Moji najzgodnejši spomini se dotikajo vsakovečerne molitve rožnega venca. Kot najmanjša privilegiranka sem smela sedeti v materinem naročju, kjer sem kmalu zaspala. Molitev je bila moja vsakodnevna uspavanka.

Figure 16. Družina Jakopič leta 1942

Tako kot starši, so bili tudi otroci navdušeni idealisti. Fantje so vstajali zgodaj – še pred jutranjo šolo so ob šestih ministrirali pri maši. Tešč, v vsakem vremenu. Tudi domovinska ljubezen je bila sveta stvar. Fantje, ki so aktivno sodelovali v raznih verskih organizacijah, bi ob vesteh o komunističnem preganjanju Cerkve v Rusiji in likvidacijah nedolžnih ljudi tudi pri nas, pri formiranju vaških straž najraje takoj posegli v odpor. A oče jim je, mladoletnim, do zadnjega branil. Zavedal se je zelo nepregledne situacije. Na njegova ramena je težko pritiskala odgovornost za vso številno družino.

Leta 1942 pa se je zgodilo nekaj, kar je dalo pečat vsemu našemu kasnejšemu življenju. Najstarejšega brata so sredi belega dne na cesti ustavili Italijani in ga strpali na vlak za v Gonars. Vlak so napadli partizani in ujetnikom dali navidezno odločitev: domov ali v partizane. Brat se je že odločil, da gre domov, ko ga je znanec potegnil za seboj v gručo tistih, ki so šli v partizane. Tistih, ki so se odločili za odhod domov, niso nikoli več videli živih.

Figure 17. Frančiška Jakopič na Martin drugi rojstni dan

Brat je bil v partizanih okrog dva meseca. Tam se je srečal tudi s svojim gimnazijskim profesorjem Kocbekom. Ker je imel za vse okoli sebe odprte oči, je prav njemu večkrat potožil, da mu kot idealistu tu ni obstanka. Kocbek ga je tolažil: »Saj ne bo vedno tako …« Ovadil pa ga ni in brat je kmalu pobegnil. Čeprav nevarna, mu je bila poslej odprta samo ena pot: k domobrancem.

Naša družina je med vojno živela v hudem pomanjkanju tudi zato, ker obe starejši dekleti, ko sta končali srednjo šolo, nista dobili zaposlitve. Tudi onidve sta poskušali z vsemogočimi honorarnimi zaposlitvami. Ob tem sta še študirali in delali razne tečaje. Situacija je bila težka. Spominjam se večerov, ko so fantje – sedaj so tudi ostali trije odšli k domobrancem – prinesli domov kako sebi pritrgano konzervo in komis. Eden od njih je nekoč povedal, da se sam še nikoli ni do sitega najedel.

S puškami so stražili municijo. Mama jim ni nehala prigovarjati, naj nikoli ne streljajo na človeka, ker je življenje sveto. Posebno Jurij, nežen fant, ki je mislil na duhovništvo, ne bi bil sposoben ubiti človeka.

Mama je med tem skrbela za najbolj potrebne v naši bližini. V najbližji soseščini so bile nizke zidane »mestne hiše« in malo delj barake. Zidane hiše so imele eno samo sobo za vso družino, v barakah pa so stanovali celo skupaj z domačimi živalmi. V tej soseski se je revščina često družila z alkoholom. Otroci so hodili bosi v snegu, pogosto so pijani možje pretepali žene celo na cesti. Dekleta so se pajdašila zdaj z Italijani, zdaj s partizani. Zato je nam otrokom oče prepovedal, da bi se igrali izven ograje. Očetova vzgoja je bila vsestransko zelo stroga: nekaj iz poklicne obremenjenosti, nekaj zaradi številnosti družine in pomanjkanja in tudi zaradi vsesplošnih izrednih razmer.

Ker sem bila takrat še premajhna, sem šele kasneje izvedela, da je mama zelo pogosto še tisto ubogo hrano, ki je komaj zadostovala za nas, delila z najbednejšimi v naši bližini. V tem ni bila niti najmanj ideološko obremenjena. Pomagala je tudi družini, ki je imela sinove partizane. Sama pa sem jo videla šivati iz starih oblek, ki jih je po potrebi prekrajala tudi za nas, hlače in suknjiče za otroke najrevnejših. Kljub temu je bilo veliko zavisti – ki so jo kasneje posebej drago plačali moji bratje. Že takrat se je v gostilni marsikdo hvalil, da »bi to družino zabil šest klafter pod zemljo«. Gotovo je bilo v ozadju tudi ideološko sovraštvo in sovraštvo do Cerkve. Vedeli smo, da se v naši hiši, v prvem nadstropju, ki smo ga oddajali, zbirajo člani OF pod krinko, da »tolčejo orehe«. Ti so imeli tudi mladoletnega sina, partizana. Nikoli jih nismo izdali. Življenje je bilo za nas sveto.

Iz najranejše mladosti se spominjam še enega dogodka, morda celo po pripovedovanju, ki ga je kasnejše vsakodnevno pranje možganov v šoli postavilo v pravo luč in sem vedno bolj verjela besedi svojih staršev. V šoli so nam nekatere ljudi, kot je bil na primer slovenski ban Natlačen, ki so ga kasneje zahrbtno ubili komunisti, dodobra ogrdili in opljuvali. Moj oče, rejnik številne družine, pa ga je blagoslavljal vsaj za eno njegovo plemenito dejanje – namesto slavnostnih gostij je denar običajno razdelil med družine z veliko otroki. Človek, ki je bil sposoben razmišljati na ta način, je bil v resnici vse prej kot zločinec. Še danes lahko trdim, da v vsem svojem kasnejšem življenju nisem slišala za podobno potezo. Brez dvoma je bila pri nas mama »duša« družine. Po vseh krivicah, ki sem jih doživela do danes, bi bila zelo zagrenjena, če ne bi kot medaljon nosila na srcu besede, ki jih je mama ponovno in ponovno izrekala v najtežjih trenutkih: »Hvala Bogu, da nismo mi tisti, ki bi delali krivico! Kakšen pekel mora biti v takem srcu!« Utrujeni in bolni oče se ni nikoli aktivno vtikal v politiko. Vendar je v paniki in ob napovedih komunistične zmage že zaradi sinov na materino željo odšel na Koroško. Tam se je srečal s sinovi, ki so prišli tja s svojimi četami. Ker so bili skrajni idealisti (in naivci), ker so verjeli v človečnost in pravično sojenje, so kljub očetovemu nasvetu, naj ne gredo, odšli s svojimi prijatelji v domovino – v smrt. Najstarejši – Janez, je celo rekel: »Gremo tja, kamor gredo naši tovariši. Ne moremo jih pustiti na cedilu.«

Figure 18. Marta Jakopič na svoj drugi rojstni dan

Doma smo takrat preživljali tako težke čase, da so se triletnemu otroku vtisnili v dušo kot pečat. Spominjam se ene same teme pri brlečih svetilkah in prestrašenih in trpečih obrazov matere in starejših dveh sester, na katerih ramena je padla gruča nedolžnih nepreskrbljenih otrok. Spominjam se večernih razbijanj po vhodnih vratih, ki so me prebujala iz najlepših otroških sanj. Vdiranja z brzostrelkami in od sovraštva spačenih obrazov, ki so z izmišljenim razlogom, da iščejo fante, ki so bili takrat že pobiti, z brzostrelko, pripravljeno na strel, prisilili mamo, da jih je peljala po vseh prostorih hiše. Niti nikoli kasneje, ko sem bila že odrasla, nisem mogla razumeti teh inkvizicijskih metod zastraševanja in poniževanja, ki sem jim bila priča v najranejšem otroštvu. Nad nedolžnimi ljudmi!

Mimo nas pa so se valile množice glasnih ljudi, ki niso pozabili pljuvati na naš vrt, na mitinge, ki so se vrstili večer za večerom. Kadar sem ušla nadzoru starejših, sem prislonila svoj nosek k ograji in jih gledala z velikimi, začudenimi očmi. Nekoč sem z drobnim glaskom zapela: »Moj očka je pa šel na Koroško!« Hitro je pristopila mlada ženska in mi zaskrbljeno šepnila: »Bodi tiho, srček!« Razen zastraševanja se takrat moje mame nihče ni dotaknil. Spoštovali so jo eni in drugi, vsi, ki jim je nesebično delila dobroto. Imeli smo uro, ki je igrala staro dunajsko melodijo. Običajno sta nam jo starša navila, da je igrala, samo ob posebnih prilikah. Spominjam se večera, ko so se spet oglasili udarci po vhodnih vratih, in prestrašenih obrazov nemočnih žensk in otrok v polmraku brleče luči. Takrat je začela igrati ura sama od sebe, nihče ni vedel in še danes ne ve, zakaj. Starejša sestra jo je pograbila in zakopala v koš med umazano perilo. Tam je še nekaj časa pridušeno igralo, potem pa utihnilo. Spet novo zastraševanje. Mama in starejše sestre so imele ves čas pripravljene cule z najpotrebnejšim, če bi jih odvedli s seboj. Dobri ljudje v soseščini pa so se ponudili, da v tem primeru poskrbijo za nas, najmlajše. Do tega ni prišlo, hvala Bogu!

4.1.1.

V 40. št. Zaveze sem napisala pripombo, da slika v knjigi Milene Vrenčur in Ivana Križnarja z naslovom V navzkrižnem ognju, ki ima podnapis Požig Leskovca pri Višnji Gori septembra 1942, ne prikazuje navedene vasi. To me je vzpodbudilo, da sem bila bolj pozorna na to, kaj kje piše o medvojnih dogodkih v tej fari. V Šolskem muzeju v Ljubljani sem tako našla nepodpisan popis medvojnih dogodkov v višenjskem šolskem okolišu pod naslovom Podatki o dogodkih na šolah za časa domovinske vojne (odslej Podatki … ). Temu zapisu se pozna, da je bil delan v času, ko se o nekaterih stvareh ni moglo govoriti, zato je marsikaj izpuščeno. Iz izkušnje pri pisanju članka Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943 (Zaveza št. 26) pa vem, da tudi podatki v tako imenovanih dokumentih niso točni, poročila pa so sploh v veliki meri prilagojena naslovnikom, tako da je samo na njihovi osnovi težko napisati kaj objektivnega. Tako sem se odločila narediti kratek pregled tega, kar je bilo v vojnem času v višenjski fari uničenega z ene ali druge strani in si pri tem pomagala tudi s pričevanji ljudi, ki dogodke do neke mere še pomnijo, čeprav se navadno ne spomnijo več točnih datumov. Žal pa je teh ljudi čedalje manj in tudi stari so že.

Na obravnavanem območju so delovale enote II. grupe odredov, ki so 1941/42 prezimovale na Pugledu, kjer so se idejno in politično prekalile (prim. Ivan Ferlež, II. grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942), saj so bili njihovi pripadniki večinoma člani partije, in na pomlad začele živahno aktivnost, tako ideološko, ki jo je na sestankih na severnem in zahodnem območju Višnje Gore uveljavljal zlasti aktivist Jope (pod tem imenom se ga spominjajo ljudje – menda Grosupeljčan Stojan Šuligoj), ki je s svojimi nastopi in vedenjem vzbudil v ljudeh predvsem nezaupanje, kot tudi borbeno in preskrbovalno, pri kateri so morali zlasti mlajši moški neoboroženi sodelovati v nevarnih akcijah, v katerih bi jih okupatorjevi vojaki prav lahko zajeli ali pobili. To podcenjevanje njihove človeške vrednosti je budilo v njih odpor in začeli so se izmikati in skrivati, kar pa je bilo glede na grožnje in partizanske represalije nad tistimi, ki niso hoteli sodelovati, lahko smrtno nevarno. Začele so se tudi hude okupatorjeve povračilne dejavnosti, kot požiganje, zapiranje in streljanje talcev.

Taka akcija je povzročila tudi prvi požig v višenjski fari. V petek 13. marca so pripadniki II. grupe odredov postavili zasedo v Stehanu na ovinku pri koti 463 . Čakali so neko vojaško misijo, ki naj bi prišla iz Zagreba. Popoldne je pripeljal avtomobil. Dve vojaški osebi so ubili, šofer je pobegnil, zaplenili so orožje, avto pa so zažgali. Za njim je pripeljal drugi avtomobil, v katerem je bil general Oxilia (Ferlež). Šoferju je uspelo avto obrniti in pobegniti v Višnjo Goro. Po akciji so se partizani čez Staro vas in Pance umaknili v taborišče.

Dogodek ni ostal nekaznovan. Tedaj je bil sneg in stopinje so vodile tudi na Spodnje Brezovo. O dogodkih na samem Spodnjem Brezovem so mi pripovedovale Marija Koščak (roj. Gorše) Koščarjeva, Rezka Novak Andrejčeva in Ana Škufca Breznikarjeva. Nekatere nasprotujoče si podatke je pomagal prekontrolirati Milan Jevnikar. Na razpolago mi je bil tudi dnevniški zapisek Mihaela Omahna, ki mi ga je posredovala njegova vnukinja Mihaela Zajc. Dogodek je omenjen tudi v Podatkih … , pri Ferležu in drugod.

Italijani so še isti dan pod večer prišli s policijskimi psi v vas in ugotovili sledi. Partizani so res prejšnji dan prišli na Brezovo po hrano, Škufčeva (Breznikarjeva) pa pravi, da so pri njih prejšnje dneve v kovačnici celo kuhali, njihova hiša je namreč na koncu vasi, malo stran od drugih, zato so se pri njih večkrat zadrževali. Mimo Brezovega je potekala povezava med poliškim koncem in Polževim. Italijani so pobrali vse moške, tako oblečene, kot so jih dobili v roke, in jih odpeljali v Višnjo Goro v Sodnijo (Auerspergov grad), kjer je zdaj poklicna šola. Koščarjev oče je ravno krmil živino. Vojak mu je iztrgal iz rok vile, ga pritisnil k zidu, udaril s puškinim kopitom in odpeljal. Novakovemu očetu je mladoletni sin hotel dati površnik, pa so odpeljali še njega. Na vasi je vstal jok, vendar si niso mogli pomagati. Otroci so se pri Koščarjevih prestrašeni stisnili na peč. Marija je bila med sedmimi otroki najstarejša, imela je 11 let. Po deseti uri zvečer so spet zaslišali jok in vpitje.Vojaki so prišli požigat. Eden je pri Koščarjevih s puškinim kopitom razbil okno in vrgel v izbo goreč otep slame. Vojaki so požigali potihem in niso klicali ljudi ven. V paniki je Koščarjeva mama pograbila odejo in so bežali iz hiše. Na gašenje niso pomislili. Požigali so predvsem na sredi vasi, k hišam na zgornji strani, ki so bile malo stran med sadovnjaki, si niso upali. Koščarjevi so bežali čez gozd na Peč, kjer so dobili zavetje pri Markletu. Gledali so proti svoji vasi in videli, kako gori. Zjutraj so šli domov in že od daleč je smrdelo po ožganem. Opustošenje je bilo hudo, vendar so ljudje iz neprizadetih hiš na obrobju vasi takoj po odhodu vojakov fašistov reševali, kar se je dalo, prej jim namreč fašisti niso pustili. Trditev v Podatkih … , da so ženske najprej pobegnile v gozd, nato pa se vrnile in začele puliti vojakom kante bencina iz rok, je malo verjetna in nisem dobila potrditve. Spuščali so živino iz hlevov in gasili. Pri Koščarjevih je Lojzka Javornik pogasila ogenj na skednju in v hlevu, v hiši, izbi, pa je bilo ožgano samo pohištvo, ker so bila vrata zaprta in se ogenj ni razširil iz prostora. Najbolj so bili prizadeti Brezovarjevi in Tončkovi, ki jim je zgorelo vse, tudi živina. Pourjevim so zgorela vsa poslopja razen kozolca, Rahnetovim in Andrejkovim pod in hlev, Polžkovim kozolec in pod, Svetinovim, Lipavčevim in Bečnikovim kozolec, Pepinim hiša in Grabnarjevim hlev. Ljudje so bili obupani. Aretirane so po pripovedovanju Franceta Škufca, ki je bil med njimi, najprej spravili na ograjeno dvorišče za Sodnijo, po zaslišanju pa so jih zaprli v celice v pritličju in v nadstropju. Tisti zgoraj so lahko videli ogenj, ko je gorela domača vas. Nekaj hrane so jim smeli prinesti domači samo v soboto opoldne, drugače so jih pustili brez vsega. V nedeljo po južini so moški prišli domov. Zanje je šel prosit župnik Vidmar. Ljudje so se jezili na partizane, kaj so hodili v vas, če so se pripravljali na akcijo. Začeli so tudi sumiti, da so to naredili zanalašč, ker je bila vas versko dejavna in bi lahko imeli z njo še težave, zato se jim je morda ni zdelo škoda. Koščarjeva se spominja, da je oče prišel enkrat zelo obupan s sestanka in rekel: »Vse nas bodo pobili, ker imam brata duhovnika.« Ta izjava kaže na hud ideološki pritisk. Nedvomno so ljudje začutili, da so prepuščeni sami sebi in da bo šlo zares. Pri zasilni obnovi so lahko računali le na pomoč ljudi. Po les je bilo treba v gozd in ga speljati z vprežno živino, to pa je bilo v tistih časih že življenjsko nevarno, pa tudi ob živino si lahko prišel. Takih povračilnih požigov je bilo tedaj v drugih okoliših dosti. Do 24. marca, to je v desetih dneh, so zaradi delovanja II. grupe odredov požgali še Golo, Škrilje, Veliki in Mali Lipoglav (Ferlež).

Figure 19. Višnja Gora – Pogled z juga proti severu

Druga vas, ki je bila kmalu potem tudi iz povračilnih razlogov požgana v višenjski fari, je Pristava nad Višnjo Goro. Maja in prvo polovico junija se je II. grupa odredov začela pripravljati na odhod. V tem času je sledilo dosti akcij tudi na višenjskem področju. V noči od 3. na 4. junij so izpraznili skladišče Prevoda v Višnji Gori. Na stavbi zdajšnje krajevne skupnosti oziroma na mestni hiši je v spomin na ta dogodek vzidana spominska plošča z napisom: V noči s 3. na 4. junij 1942 je II. grupa odredov ob pomoči nad 450 zaščitnikov izvedla veliko prehranjevalno akcijo iz italijanskega skladišča v mestni hiši na pobudo intendanta Grosupeljsko-Stiškega okrožja Ignaca Fabjana – Ilije, padlega v roški ofenzivi 1942. Italijanska posadka je bila na postaji in v Sodniji in morda še kje (v nekdanji orožniški hiši zraven Perkovih?), vendar ni padel niti en strel, čeprav naj bi na količkih po dva in dva nosača znesli na Pristavo 17000 kg živil (Ferlež), od tam pa so jih odpeljali z vpregami. Taka akcija ni mogla ostati neopažena in je šlo po vsej verjetnosti res za dogovor. 14. junija so pobrali živino grofu Codelliju. Pogostni so bili tudi napadi na železnico. Med 6. in 11. junijem je prišlo med II. grupo odredov in it. oddelki do spopadov na Muljavi. Na Polževem se je po tem utaboril proletarski bataljon Toneta Tomšiča, da bi nadomestil na odhod na Štajersko pripravljajoče se enote II. grupe odredov. Po muljavskih spopadih so v Višnjo Goro prišli novi italijanski oddelki Cacciatori delle Alpi, kar je razmere zaostrilo. O velikem številu italijanskih vojakov v Višnji Gori v tem času poroča tudi M. Omahen v svojem dnevniku. Ljudje niso smeli na polje brez dovolilnic in s sekanjem grmovja in dreves so začeli delati varnostni pas ob železnici.

V novih razmerah ni čudno, da je ob prvem incidentu zopet prišlo do hudega povračilnega dejanja. To je bil požig Pristave. O njem mi je pripovedoval gospodar na Turkovi domačiji Stane Omahen. Kot smo videli iz prej povedanega, je bila v tem času višenjska okolica, posebej pa še Polževska planota, pod kontrolo partizanov. Partizani so 17. junija zvečer na cesti s Pristave proti Zavrtačam, kakih 300 metrov od vasi, streljali na italijansko vojaško vozilo (po Ferležu potniški avtomobil) novodošle italijanske enote. V njem sta bila dva oficirja in šofer. Partizani so dva ubili, eden pa je ušel. Vozilo so zažgali, Italijana pa za silo zakopali. Čez noč so ostali partizani še v vasi, Italijani pa so jo obstreljevali s Starega gradu. Ljudje so vedeli, kaj jih čaka, zato so se moški že zvečer umaknili v Zavrtače, ženske in otroci pa so ostali doma do zgodnjega jutra. Tedaj so odšle še ženske in otroci. S seboj so vzeli le najnujnejše, ker so jih obstreljevali s Starega gradu. Tudi partizani so se po kratkem spopadu umaknili. V vasi je ostal le stari Matevžek, ki ni hotel nikamor. Italijani so ga odpeljali v Višnjo Goro in ga za nekaj časa zaprli. S seboj so prinesli bencin, tako da so vas temeljito požgali, živino pa odpeljali. Vaščani so ostali brez vsega. Čez kak teden so Italijani napravili še pohod proti Zavrtačam. Tedaj so požgali še obe koči na Polževem. Ena je bila na prostoru, kjer zdaj stoji hotel, druga pa ob cerkvici Sv. Duha. V Zavrtačah pa so požgali dva kozolca.

Figure 20. Požgana šola v Višnji Gori

Na Pristavi je bilo tedaj več domačij, kot jih je danes: dve Turkovi (obnovljeni), Žgajnarjeva (obnovljena), Matevžkova in Markčeva (neobnovljeni), Rezina (zdaj vikend). Vas si ni več v celoti opomogla, ljudje so se razšli. Turkovi otroci, ki so bili brez mame, so se najprej zatekli k Selanovi teti na Kalce, potem pa so živeli pri Jakličevih v Kriški vasi, dokler si niso uredili zasilnega bivališča doma. Bilo je poletje in morali so delati, če so hoteli preživeti. Sprva so s Starega gradu nanje streljali, če so se pojavili na njivah, potem pa so jih pustili pri miru. Usoda Turkovih otrok je bila težka. Dva so kot domobranca po vojni umorili neznano kje, eden se je uspel rešiti in živi v Argentini; Stane, najmlajši (1928), je bil kot mladoleten pomiloščen. Najbolj se spominja hude lakote in mučnih zasliševanj v Škofovih zavodih, pa tudi osamljenosti, zapostavljanja in hudega garanja po vojni, da je zmogel dajatve in visoke davke. Zdaj je izčrpan in bolan, vendar je njegov spomin še svež.

Po odhodu ofenzivnih italijanskih enot so se partizanske akcije nadaljevale. Ena takih naj bi bila rekvizicija usnja pri Janezku ( Nadrahu). Po dnevniških zapisih M. Omahna naj bi se to zgodilo 28. julija. Po pripovedovanju Staneta Zupančiča, ki je v akciji sodeloval, je bilo v akciji udeleženih 50 fantov iz okolice in 5 partizanov. Dobili so se na severni strani višenjske doline nad Korletom, šli nato pod varstvom gozda proti jugovzhodu, prečkali dolino malo pod Bašarjem in šli po stopnicah v mesto k Janezku. Vračali so se po isti poti in vsak je nesel približno dvajsetkilogramski zavoj usnja in čevljarskih potrebščin. Zbrali so se v Dednem Dolu na poti, kjer je odcep na Puščo. Tam so čakali trije vozovi in vse so odpeljali proti Polici.

Odnos do partizanov se je počasi spreminjal. Ljudje so bili prepuščeni nasilju z ene in druge strani, sami pa so bili neoboroženi in nemočni. Zelo negativen vtis so naredile partizanske likvidacije tako imenovanih narodnih izdajalcev na Polici in Polževem in drugod. Ljudje so videli, kako partizani vodijo od nekod ljudi, jih pretepajo in likvidirajo, kot so to imenovali. Tako ni ostal skrit poboj obeh Francetov Jakoš, očeta in sina, in Milka Cankarja iz Dobrunj ter Franceta Jakoša in Ivana Palčiča iz Bizovika 18. maja v Krčmarjevem gozdu pri Bliski vasi na Polici. Prav tako se je zvedelo za pokol Černetovih iz naselja Gozd – Reka 25. maja po neuspelem prehodu na Štajersko po bitki pri Jančah, čeprav je bila tam nemška okupacijska cona, in za smrt mnogih drugih. (Nekaj imen žrtev na obravnavanem področju iz tega časa je navedenih v brošuri Matija Škerbec, Krivda rdeče fronte, I. del, Cleveland 1954.) Ostal jim je le beg, toda kam. Prišla je še italijanska ofenziva in lahko so gledali samo to, kako gorijo vasi okoli Krima, ljudi pa Italijani pošiljajo v internacijo ali pobijajo. Moški so se začeli skrivati, kolikor je bilo pač mogoče, in se tudi oboroževati, če je komu kaj ostalo od vojne. Kakšne prave organizacije vsaj na začetku pa ni bilo. Kasneje so nekaj orožja dobili tudi od okupatorjev. Za Polico trdi Ambrožič (Lado Ambrožič, Gubčeva brigada, 1972), da so dobili 4. okt. 30 pušk.

Partizani so opazili spremembe, vendar zanje niso iskali krivde pri sebi. Hoteli so obračunati z vaškimi stražami, ki v tej prvi fazi še niso imele nobene moči. Bile so res straže, ki so opozorile na nevarnost, da so se moški lahko umaknili ali da se je kaj skrilo, npr. vprežna živina, in da se aktivisti niso več mogli neomejeno znašati nad ljudmi. Glede na to, kaj so mogli najti po hišah, Ambrožič pravi, da so bili razočarani in da poročila terencev niso bila točna.Tako je Gubčeva brigada imela nalogo, da očisti območje okrog Police in Dednega Dola (Prim. Ambrožič).

Napad se je začel 18. oktobra (po spominu pripovedovalcev, po Ambrožiču in po Slovenskem domu z dne 30. okt. 1942 – Smrt Jožeta Radeljna, v Pdatki … dogodek ni omenjen). Sama se spominjam, da smo otroci, teta in mama sedeli okrog peči in na peči (to je bilo na Gornjem Brezovem na nasprotni strani dednodolske doline, kot je Spodnje Brezovo), ko je stric (oče je bil takrat zaprt) potrkal na okno in sporočil: Po gmajni gre dosti partizanov, sliši se ropotanje, mi se bomo poskrili. Molili smo, pod mano pa je začela klop ropotati, od strahu sem se tresla. Sestra je rekla, da tega ne more prenašati in naj sedem na peč. Čez nekaj časa so nam spet sporočili, da je zdaj mirno in da so šli naprej. Otroci smo šli spat. Takrat so hoteli najprej razorožiti Blečji Vrh, Dedni Dol in Spodnje Brezovo pred napadom na glavni cilj, Polico. Po Ambrožiču je bil Blečji Vrh prazen, ljudje so se poskrili. Pri Vidicu so našli eno bombo, zato so mu rekvirirali živino. Na Spodnjem Brezovem pa naj bi streljali iz več hiš, nato pa se zabarikadirali v eno. Partizani naj bi zaplenili 3 puške in ubili enega belogardista (tedaj belogardistov še ni bilo, kvečjemu stražarja), dve poslopji pa naj bi požgali. Po pripovedovanju Rezke Novak (Andrejčeve) je bil potek drugačen. Pri njih so po prvi svetovni vojni naredili novo kaščo, v kateri je bila tudi posebna soba. V njej so se včasih shajali mladi in se učili plesa. V tem času so fantje vanjo nanesli slamo in v njej prenočevali. Nekdo je partizanom to povedal. Prišli so do Andrejčevega kozolca in začeli streljati proti kašči. Fantje so zbežali iz nje proti bajti Andrejčeve Micke in za hišo naprej, da so se poskrili. Partizani so streljali za njimi in ubili Jožeta Radeljna Tiletovega. Ljudje si niso upali iz skrivališč, zato so mrtvega odkrili šele zjutraj. Strel ga je zadel v glavo. Po pomoti so požgali Koščarjev kozolec in pod Andrejčeve Micke. Pravzaprav so se hoteli maščevati Možakovim in Andrejčevim, vendar je prišlo do zamenjave zaradi enakih priimkov. Marija Koščak (Koščarjeva) se še spominja, da je k njim pritekel Andrejkatov Jože in jim rekel, da partizani hočejo od njih orožje, pa jim ga ne dajo. Bežali so v gozd, nato pa so se zatekli k Lipavčevim v Golo Gorico. Po tistem času si fantje niso več upali prenočevati doma in so se umaknili na Polico. Tudi vaščani niso več spali na svojih domovih, ampak skupaj na treh mestih, sosednji Dednodolci pa so hodili spat k Fari.

V Dednem Dolu so videli ogenj na Spodnjem Brezovem, zato so se fantje umaknili. Pri Suharebrnikovih je 15-letni Tone ostal doma. Partizani so njega in Kavčevega Toneta odpeljali s seboj v Drmožnik. Čez tri dni so ju izpustili, ko so morali naprej. Zelo so pestili tudi Mleščevske (Mleščevo, mlin v skrajnem zahodnem koncu dednodolske doline), naj povejo, kje imajo Dednodolci orožje, in jim grozili z vsem mogočim. Rusovim so po pomoti rekvirirali živino, ker so jih zamenjali s Šklopovimi.

Naslednji dan je prišlo do prvega pohoda na Polico, ki pa ne spada v višenjsko faro.

Ker ta prvi pohod na Polico ni bil popolnoma uspešen, so jo ponovno napadli v drugi fazi »čiščenja« legistovskih postojank na Dolenjskem. Za drugi pohod so porabili vso svojo moč na tem področju in pri večini postojank so bili uspešni. Polica je bila tedaj edina postojanka, ki je ovirala prost prehod po hribih med Ljubljano in Dolenjsko. Tako so se 16. jan. 1943 na območju Leskovške planote zbrale Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in Šercerjeva brigada, da bi dokončno obračunale s tedaj že organizirano postojanko vaških straž na Polici. To pot so prišli res z veliko močjo, o čemer priča dejstvo, da so v treh dneh porabili za hrano 7 volov. Ta podatek nam kaže, da take enote le ne morejo biti neomejeno velike. Prišlo pa je do nepredvidenega spopada na Gorenjem Brezovem, po katerem kako presenečenje na Polici ni bilo več mogoče. V tem spopadu sta bili na Gorenjem Brezovem zažgani dve hiši, Finčeva in Obrukarjeva. V prvo se je zatekla petčlanska patrulja vaških stražarjev, ki je partizani v zasedi niso opazili in tudi ne pričakovali iz smeri, iz katere je prišla. Hiša je ob napadu zagorela in ubit je bil en otrok, dva pa sta bila ranjena. Da ne bi prišlo do še več žrtev, so se stražarji vdali. Dvema je uspelo pobegniti do Obrukarjeve hiše, enega so ubili, dva pa ujeli in porabili drugi dan kot nekakšna talca vodiča pri napadu na Polico, kjer je bil eden ubit, eden pa je pobegnil. Obrukarjevo hišo so zažgali, misleč, da bosta stražarja zgorela, vendar sta ostala živa (Podrobneje o tem glej sestavek Ivanka Kozlevčar, Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943, Zaveza, št.26. Ta dogodek v Podatki … ni omenjen.)

Po italijanski kapitulaciji je bilo področje okrog Višnje Gore svobodno ozemlje. Stražarji so bili razbiti in moški iz okolice Višnje Gore so se skrivali ali pa so se umaknili v Ljubljano, če je bilo mogoče. Nekatere pa so tudi mobilizirali partizani. Pritisk za vstop k partizanom je bil zelo hud. Nekdo, ki ne želi biti imenovan, se spominja, da se je skrival doma, vendar so to vedeli. Pobrali so jim skoraj vse pridelke in jim grozili s požigom, če se ne priglasi. Zaradi tega je res šel k partizanom, vendar takoj pobegnil. Ljudje iz okolice Višnje Gore so bili zaradi Turjaka prizadeti, sama Višnja Gora pa je pričakala partizane z navdušenjem. Položaj je bil zelo napet, ker se je tudi pričakovalo, da bodo Nemci prej ali slej vdrli čez mejo. Ta je potekala nad Gorenjim Brezovim in Leskovcem, dobro uro severno od Višnje Gore. Ljudje so vedeli, da jih pri morebitni ofenzivi ne čaka nič dobrega.

Do prvega vdora je prišlo 22. sept. To pot se je zgrnilo gorje na samo Višnjo Goro. Nemci so jo bombardirali. Na nagrobniku žrtvam tega bombardiranja je datum 21. 9. 1943. Ivica Bašar, ki se bombardiranja zelo živo spominja, pa meni, da velja datum 22. 9. Ta drugi datum je naveden tudi v Podatki … in potrdila ga je tudi Kristina Petrovčič, roj. Puš. Ob tem dogodku je bila Ivica v trgovini v domači hiši. Neka ženska z Vrhov jim je prinesla jajčka v trgovino. Mama ju je prišla opozorit, da so avioni in naj gredo v klet, ker bi lahko bombardirali. Vsi otroci so šli v klet. Bilo je okrog enajstih. Tedaj se je začelo. Zračni pritisk jih je metal z ene strani na drugo. Trajalo je morda kakih dvajset minut. Padlo je več bomb, vendar na srečo več zahodno od hiš v mestu, na Mesarjev travnik. Nekaj bomb pa je zadelo hiše. Ena je padla na pekovo hišo pri cerkvi in ubila tri osebe, ki so bile tedaj v njej, ena je padla na sokolski dom in ga uničila. Zadeti sta bili tudi Bernikova in Zavodnikova hiša. Dva otroka so zadeli pri mitraljiranju, ker sta se igrala zunaj. Več je bilo ubitih zaradi bomb. Tako so bili mrtvi Tonček Aubrecht (1941), Franci Bernik (1936), Alojz Mustar (1911), Marija Mustar (1911), Julka Pajk (1903), Marija Pajk (1926), Marjan Pajk (1942), Slavko Prijatelj (1929) in Alojz Vidmar (1892). Nekaj je bilo tudi ranjenih. Hiše, ki so bile zadete, so bile uničene, prav tako hiše v neposredni soseščini, druge so bile bolj ali manj poškodovane (med njimi šola), popokale so šipe, opeka na strehi in drugo. Opustošenje je bilo zelo hudo, kajti kosi bomb in ruševin so leteli na vse strani. Po napadu so se Bašarjevi hoteli umakniti v Kosco, vendar so prišli samo do Mohoreta, ko so že pridrveli Nemci, vendar so še isti dan odšli. Do spopada ni prišlo, ker so se partizani umaknili, čeprav jih je še prejšnji dan bilo dosti.

Veliko ljudi je zgubilo streho nad glavo, najbolj pa so bili ljudje prizadeti zaradi velikega števila žrtev. Ugibali so, kako je prišlo do te nepričakovane akcije. Nekateri so mislili, da so jih napadli zato, ker so partizani prejšnji večer priredili miting v sokolskem domu. V Slovencu 30. nov. 1943 je članek Višnja gora v raju komunistične svobode, v katerem je rečeno, da sta na mitingu govorila Edo Turnher in Metod Mikuž. Omenja tudi, da so ljudje nasedali govoricam, da sta bombe metala višenjski kaplan in komandant vaške straže na Polici. Resnica je, da so bile takrat vaške straže v razsulu, 19. sept. je padel Turjak, a domobranstvo še ni bilo ustanovljeno, torej ni bilo možnosti, da bi imeli kakršnokoli možnost odločanja glede bombardiranja. Verjetno je ta nemška akcija take vrste, kot so jih Nemci delali na Dolenjskem v bližini meje, npr. pri Šentjerneju, niso pa še bili pripravljeni na ofenzivo. Šrangarjeva Tončka se spominja, da so avioni prileteli iz dolenjske smeri.

Do drugega vdora je prišlo ob nemški ofenzivi o vsesvetih (1. nov.) 1943. Ta se je na tem področju začel z obstreljevanjem vasi Sela. O tem dogodku sta mi pripovedovali Marija Kozlevčar, roj. Dremelj (Kavščekova) in Jožefa Zajc, roj. Traven (Belentinova). V Podatki … ta dogodek ni omenjen. Dopoldne, ko so bili nekateri pri maši, ker so bili Vsi sveti, se je začelo obstreljevanje z minometi. Obstreljevali so s planjave Hladno pri Metnaju, od koder se vas Sela zelo lepo vidi. Takrat ni bilo partizanov in ni bilo nobenega pravega vzroka za streljanje. Bil je nekakšen surov uvod v prodor nemških čet čez mejo med nemškim in bivšim italijanskim zasedbenim delom. Začelo se je to, kar so ljudje s strahom pričakovali. Granate so najprej padale pod cerkvijo, ko pa so začele zadevati, je v vasi zagorelo. V tisti zmedi, ko ljudje niso vedeli, ali bi gasili ali reševali živino ali pa se poskrili pred granatami, se je Belentinov oče spomnil, da bi v zvonik obesili belo rjuho. Storili so tako in res je streljanje ponehalo. Ljudje so gasili in reševali, kar se je dalo, vendar so kmalu prišli nemški vojaki, med katerimi je bilo dosti vlasovcev. Ti so začeli pobirati, kar je bilo kaj vrednega, vendar so kmalu odšli v sosednje vasi in proti Višnji Gori. Za seboj so pustili nesrečne ljudi in pogorišče. V celoti so bile požgane tri domačije: Španova, Kavščekova in Anzljeva, rešili pa so živino.

Figure 21. Za silo obnovljena hiša na Gorenjem Brezovem

Kavščekovi oče, mati, stric in 6 otrok so dobili zavetje v štibelcu pri Belentinovih, ki so bili tudi sami številna družina. Pozimi so zopet začeli prihajati partizani in včasih tudi prenočevali, tako da je bila v hiši neznanska gneča. Belentinovi najstarejši fantje, Gust, Andrej in Jože, so bili v službi na železnici, nato so bili tudi pri domobrancih. Izginili so v povojnih pobojih. Mladi Turnher se je oglasil pri materi in vprašal, če je kateri prišel domov. Če ni, ga ne bo, je rekel, vendar sem jaz svoje sošolce v Teharju izpustil.

Hiše so v enem letu toliko obnovili, da so ljudje lahko živeli doma. Veliko je bilo solidarnostne pomoči, dosti sta zidala Jurjev in Vrbetov oče z Gorenjega Brezovega, skoraj zastonj, kot je rekla Kavščekova.

Samo Višnjo Goro je ob tem vdoru pretresel poboj talcev. 21 mož (Podatki … ) so pripeljali od drugod in jih 11. nov. pobili na travniku pod Codellijevim gradom, pokopani pa so na pokopališču, kjer je spomenik partizanskim žrtvam. Tega dogodka se spominja tudi Stane Potokar, ki jih je videl, preden so jih pobili. Po njegovem jih je bilo več. Zraven so ustrelili tudi dva vlasovca, ki sta v Dednem Dolu posilila neko ženo. Taka dejanja vlasovcev so vzbudila velik strah pred prihodom Rdeče armade in marsikatero dekle je tudi zaradi tega zapustilo domovino.

Istega dne so Nemci kot talce za v Stehanu ubitega nemškega vojaka ubili v Šmarju tudi osem Višnjanov, ki pri tem niso imeli nič, in sicer Antona, Piškurja, Martina Piškurja, Karla Strojana, Jožeta Brodnika, Ivana Štepica, Antona Ulčarja, Vinka Hudelista, Rudolfa Tronteljna s Peščenjeka. V Višnjo Goro so jih prepeljali skupno, pokopali pa so jih v družinske grobove. Družine pobitih so veliko trpele. Poboj talcev je za kraj in okolico pomenil veliko grozo. O tem, kako je prišlo do seznama, po katerem so aretirali ljudi za talce, je bilo več govoric, npr. da je bil to pozabljen seznam bodočih mobilizirancev ali da je šlo za pod pritiskom narejen seznam popolnoma nedolžnih oseb, ki jim ni bilo mogoče ničesar očitati in naj bi jih zato ne pobili, ali pa celo, da je šlo za osebe, ki naj bi jih ne bilo škoda. Nobene od teh govoric noče nihče potrditi s svojim imenom. Vprašanje pa je, če o tem obstaja kak dokument.

Nemci so odšli in v Višnjo Goro so prišli spet partizani in ostali bolj ali manj nepretrgoma do junija 1944, ko so jo zasedli domobranci. Partizani pa so se zavedali, da tega področja ne bodo mogli obdržati, zato so se odločili za uničenje pomembnejših stavb in drugih objektov. Nastopila je zadnja faza uničevanja. Tako je prišlo 1. decembra (Podatki … ) do požiga šole, Codellijevega in Auerspergovega gradu in stavbe pri železniški postaji, kjer je zdaj pošta, kar je moralo biti nezaslišano dejanje. Pojavlja se vprašanje, kako da se domačini niso uprli. Datuma se osebe, ki sem jih spraševala, niso spomnile in tudi o samih dogodkih ni bilo mogoče kaj več zvedeti. Stane Potokar, ki je v Codellijevem gradu delal, se spominja, da so luščili koruzo, ko je prišlo sporočilo, da bodo grad požgali. Tina Dolinar, katere mama je bila kuharica v gradu, se spominja, da je bilo zvečer, ko sta prišla partizan in partizanka in sporočila, da bodo čez pol ure grad požgali. Kaj so ljudje raznesli, bo ostalo skrivnost, dejstvo pa je, da je mnogo dragocenosti verjetno tudi zgorelo. Tudi ni mogoče zvedeti, kako so stavbe požgali. Ljudje najbrž zaradi možnih zamer ali česa drugega nočejo govoriti o tem. Iz Codellijevega gradu se je kadilo več dni. Šolo in Auerspergov grad oziroma Sodnijo so po vojni obnovili, prav tako za silo stavbo pri postaji, o Codellijevem gradu pa ni več sledu, celo kamenje se je porabilo za gradnjo hiš po vojni. Tako je Višnja Gora izgubila stavbe, ki so ji po obnovitvi stiškega samostana in preselitvi upravnih dejavnosti iz njega omogočile, da je postala upravno središče, in bi ji morda tudi po koncu vojne dale določeno prednost pred sosednjimi kraji. Pri tem pa je propadel tudi ves arhiv, na katerega bi morali kot stari meščani še posebej misliti.

Partizani so uničevali tudi prometne povezave, pri čemer so morali sodelovati ljudje iz okolice. Porušili so viadukt v Loki pri Žalni še 19. septembra 1943, januarja 1944 so začeli razdirati progo, 30. junija 1944 so minirali tunel, prekopavali so tudi ceste, npr. proti Vrhu. To zadnje uničevanje naj bi imelo strateški in politični pomen, vendar ni vplivalo na potek dogodkov, zelo pa je prizadejalo kraj sam, ki nima več takega položaja, kot ga je imel pred vojno.

Gornja bilanca uničevanja v višenjski fari gotovo kljub trudu ni popolna, vendar naj bi pokazala, kdo, kdaj in zakaj je kaj uničeval in kaj so morali ljudje zaradi tega pretrpeti. Ljudje tedanje generacije ne morejo pozabiti ne enega ne drugega okupatorja, ki sta nasilno vdrla k nam, pa tudi ne nesmiselnega razkola in uničenja zaradi terorja ene skupine v narodu, ki si je hotela prisvojiti vso oblast. Življenje demantira vse, kar se vzpostavlja s silo, in zmeraj se najde kot pri Andersenu otrok, ki reče, da je cesar vendar nag.

5.1.1.

Večkrat v zadnjih stoosemdesetih letih je Hrastniški hrib spremenil svojo obliko in površje. Že leta 1822 so pričeli okoliški kmetje kopati v njegovo površino, ko jim je ta ponudila neko novo, neznano kurivo: premog. Čez nekaj let so posegli v globino hriba, ga prekopali z jaški in nakopali še več premoga. Pustili so jih prazne, zato se je hrib ponekod posedel, ali pa je kakšen del zdrsnil v dolino. Pred več kot sto leti so kmetje zato pričeli zidati domove v dolini; polja po pobočju so še naprej obdelovali, kosili travnike in se prilagajali muhasti površini hriba, kadar so se na njej prikazale kotanje.

Ob vznožju hriba v Brnici, naselju ob dolini, ki povezuje Hrastnik in Laško, so verni ljudje že pred vojno pozidali kapelico s kipom Sočutne: morda njej v zahvalo, da jih je obvarovala nesreče; morda v spomin na dogodek, ko se nesreči ni dalo izogniti. Prav mimo kapelice se prične vzpenjati pot na hrib in malo naprej še vedno stoji toplar, čeprav danes prazen in brez voz pod njim.

Junija leta 1945 so pred kapelico Sočutne noč za nočjo ustavljali kamioni, ki so s Teharij vozili mlade fante. Po dva in dva so ti živi snopi popadali iz vozila, povezana skupaj z bodečo žico okrog zapestij. Kot čredo, ki jo vodijo v zakol, so trpine mimo kapelice odgnali do toplarja in naprej v hrib. Tudi takrat verjetno pod njim ni bilo voz in drugega kmečkega orodja, ki spada poleg. Tu so fante slekli, sezuli in jih potem kake pol ure gnali po strmini, ki so jo stežka zmogli. Morda so jim kje v grmovju mežikale kresnice v topli poletni noči, toda kdo bi jih videl? Soj karbidovk jim je poplesaval pred očmi, ali pa je bila ta svetloba le privid izčrpanih in izsušenih teles.

Opotekajoče procesije v hrib so se ponavljale noč za nočjo, iz več kamionov vsako noč. Neke noči pa je pripeljal še avtobus z mladimi dekleti: tudi te so odgnali v hrib, samo zato, ker so bile sestre teh fantov – domobrancev; in tudi kakšna postarana mama se je vlekla med njimi; bila je mati ali žena kakšnega domobranca.

Prignali so jih na rob opuščenih rudniških jaškov, tam v vsakega izstrelili strel, da sta se žrtvi zvalili globoko v jamo. Mnogo noči zapored, na stotine, na tisoče. Na morišču v Brnici je bilo pobitih približno 2700 domobrancev, malo višje in bolj desno v Krištan dolu pa 1500.

Od kod so bili ti fantje in možje? Nekaj jih je bilo iz Ljubljane, nekaj iz Šentjerneja, iz okolice Cerknice, Menišije, Loža, pa tudi iz Logatca, Rovt, Vrha pri Sv. Treh kraljih, Šentjošta in Horjula. Kdo so bili? Mnogi danes živeči svojci po vsej verjetnosti domnevajo, da so bili ti fantje in možje njihovi bratje ali očetje ali možje. In kakšni so bili? Seveda do konca izmučeni, toda kakšno bistvo se je skrivalo v vsakem od teh slovenskih mučencev? Morda je bilo mnogo fantov podobnih takim kot je bil Lojze Opeka, ki se mu je zrahljala bodeča žica okoli zapestja in mu je uspelo pobegniti iznad jaška. Kasneje si je v Argentini ustvaril družino in z ženo vzgojil sina, ki ga danes pozna svet pod imenom Pedro Opeka. Da, skupaj s temi mladimi fanti so takrat morili tudi generacijo njihovih otrok.

Približno toliko kot slovenskih domobrancev so že sredi maja na Hrastniškem hribu umorili hrvaških domobrancev, ustašev in srbskih četnikov, ki so jih zajeli pri Zidanem Mostu. Danes je hrib grobišče okoli 7000 človeških trupel. Država je zanje poskrbela le toliko, da je kasneje v jaške navozila lavino in tu pa tam predele hriba, kjer so se pojavile vdolbine, zravnala z buldožerji. Sicer pa je hrib ostal neokrnjen, obvarovan pred odlagališči odpadkov, bujno zelen in sem in tja pokošen, kakršen nas je sprejel v vročem nedeljskem dopoldnevu 16. junija.

Tega dne je bila prvič po 57 letih po tej moriji na Hrastniškem hribu pogrebna maša, ko je ponovno na neviden in skrivnosten način s temi žrtvami umiral Križani in zaživel Vstali. Pred mašo je bila blagoslovitev križa z umetniško izrezljanim Križanim. Križ so darovali rojaki iz Šentjerneja, mašo je daroval in križ blagoslovil njihov župnik Tone Trpin.

(Jožef Pogačnik)

Figure 22. Križ na kraju pobegov iz jam Tine Velikonja

Vseh tisoč imen umorjenih, ki jih hrani osrčje Hrastniškega hriba, ne bo nikoli izpisanih na nobeni plošči, v nobeni mrliški knjigi. Toda Bog je gospodar zgodovine in gospodar večnosti. Tudi če zgodovina, ki jo ustvarja človek, noče zapisati imen teh tisočerih, so zapisana pri Bogu in zapisana v »bogato duhovno zgodovino Cerkve«, je zatrdil duhovnik Trpin v homiliji.

Bolj kot kdajkoli v preteklosti je Hrastniški hrib to nedeljo spremenil svoje obličje. Križani oznanja, da je to svet kraj, odslej blagoslovljena zemlja. Po svetopisemsko lahko zaželimo vsem pokopanim v njem, da se spočijejo od svojega truda in bolečin. Nam živim pa ima Križani s svojo prisotnostjo na travniku Hrastniškega hriba veliko povedati.

5.2.1. Uvod

Novo leto je, kar je, SREČNO NOVO LETO 1988 nič drugačno od prejšnjih. Zakaj bi se moral veseliti, ker sem se še za eno leto postaral. Pa praznična preobjedenost in lenoba. Pri polnočnici je bila taka gneča, da sem ostal pred vrati in hitro odnehal. Dopoldne sem premetal pošto in preletel božične in novoletne želje. Ni me zares zanimalo, kdo se je oglasil in kaj napisal, saj so bili stavki tradicionalni in splošni. Na stran sem dajal samo pošto tistih prijateljev ali znancev, ki sem jih bil na neki način pozabil. Še vedno ne bo prepozno, če jim odpišem naslednje dni. Vljudnost bi zahtevala, da se oglasim tudi hvaležnim bolnikom, pa za večino ne vem, kje so doma. Po kosilu bo na vrsti novoletna turneja v smučarskih skokih. Ne kaže, da bom zdržal do konca. Stisnilo me bo že med prvo serijo. Reporterjeve pripombe bodo pravljica za lahko noč. Potem pa na lepem pismo s prijaznim sporočilom: »Petnajst let je minilo, kar ste me imeli v rokah. Zdrava sem in čutim, kot da sem se ponovno rodila.« Milka Tainta in ime kraja – Dol pri Hrastniku!

Dol pri Hrastniku, Teharje, Dol pri Hrastniku! Ko sem se bil daljnega 9. avgusta 1945 vrnil iz teharskega taborišča, sem se zavedal, da sem bil z eno nogo že čez reko, ne pa, čemu sem bil priča. V tifusni vročici nisem dojel, da tistih, ki sem jih videl zvezane zapuščati taborišče, ni več. V delovnih taboriščih so. Govorice so spodbujali novi oblastniki sami: »Globoko v gozdovih jih imamo. Odslužiti morajo svoj greh.« A nas, ki smo se vrnili iz tistega pekla, ni bilo mogoče dolgo vleči za nos. Ker tisto je bil pekel, kakor je slišati banalno in poceni, čeprav nas niso pekli na ražnju ali prešali s stiskalnico. Bolj smo doma prihajali k sebi, bolj se je začelo svetlikati tako nam kot tistim, ki so nas bili pripravljeni poslušati, da je imelo vsako dejanje svojo funkcijo, sprevržena govorica, prej bi dejal hudobno lajanje, sestavljeno izključno iz kletvic, ki nas je spremljalo podnevi in ponoči, ležanje na šodru na petek in svetek, lakota in žeja, klicanje vsakega posebej ter divje vezanje z žico z rokami zadaj in po dva skupaj, skrivanje pod plaščem noči in zarota molka o kraju, kamor naj bi jih peljali delat. Pa seveda tisto, česar nismo videli, pa izvedeli kasneje: razbijanje z orožjem po glavah med vožnjo, divje speljavanje ovinkov, da je zvezana človeška masa pljuskala z ene strani na drugo in so žice rezale meso in drobile kosti, udarjanje s kolci pri skakanju s tovornjakov, udarci s pestmi po glavah in brce z gojzarji po obrazih sedečih, slačenje obleke, sezuvanje čevljev, vodenje v manjših skupinah na morišče, nobenih masovnih eksekucij, samo hladnokrvno in premišljeno vodenje dvojic do roba jame in ležerno in malomarno ubijanje, ki so jim sledili samo stoki umirajočih in klokotanje njihove krvi.

Nisem vedel, da je Slovenski poročevalec 1. junija 1945 v dnevni kroniki mimogrede omenil tudi prihod transporta skozi Karavanke »s čez tisoč domobranci in njihovimi spremljevalci«. Ko bi bili morali novinarji naslednje dni o tako pomembnem dogodku postreči s podrobnostmi, so molčali, kot bi bili ob glas. Tisti, ki so jim prepovedali pisati o tem, so že vedeli, zakaj. Svojci domobrancev po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem so bili zaradi vsakodnevnih grdobij, s katerimi se je nad njimi izživljala nova oblast in njeni opričniki, tako na tleh, da novice sploh niso razumeli, ker je bila v popolnem nasprotju s tistim, kar jih je v njihovi bedi držalo pokonci, zavest namreč, da so so njihovi fantje in možje na varnem.

Figure 23. Kapelica z gotsko Marijo na Marnem Tine Velikonja

A avgusta 1945 je bilo že drugače. Čeprav nemočna in v vročičnih sanjah, sva bila z bratom Marijanom dva od tisoč preživelih domobrancev, ki smo se razpršili po Gorenjski, Notranjski in Dolenjski. S svojim povratkom in videzom smo dvignili alarm, ki se ga nismo zavedali. Midva sva v dobrih dveh mesecih shujšala na 30 kg, tresla naju je tifusna mrzlica, samo pogledati naju je bilo treba v obraz in telo, pa je bilo vse jasno. Zatulile so neslišne sirene in zla vest je kot afriška pošta preplavila slovensko deželo, neverjetna in surova, ki je dokončno odpravila vse dvome. Saj bi bili morali nekaj slutiti, bila so znamenja, ki se jih ni dalo spregledati. Že omenjeni časopisni zapis o vračanju in kasnejši molk. Pa besede, ki so bile izrečene v soboto, 26. maja 1945, torej nekaj dni prej, z balkona ljubljanske univerze, Titove besede, ki niso bile namenjene toliko množici, ki se je na Kongresnem trgu skrivala pod dežniki, ampak ponižanim in razžaljenim na poraženi strani. Besede, ki so bile sicer pesniško zavite in zanosne, niso dopuščale nobenega upanja ali dvoma: »Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Res je, da bi navadni ljudje laže razumeli, če bi pustili govoriti Ivanu Mačku – Matiji. Ker ne bi mogel iz svoje kože, bi udaril s pestjo po govorniškem pultu: »Porkaduš, v krtovo deželo smo jih seveda poslali, kam pa drugam; tudi tiste bomo, ki jih še dobimo!«

Figure 24. Hrastniški hrib – Legenda: 1. Pustova kmetija; 2. Sedlo; 3. Križ; 4. Kapelica; 5. Pot med grobišči Tine Velikonja

Z boemskim klobukom pokriti Josip Vidmar in v brezhibno uniformo nališpani Kidrič sta Tita dobro razumela in mu servilno kimala. Vedela sta, da zadeva teče. Zagomila pri Grgarju, Zalesnika in Cvetrež pri Trnovem, Jama za Robom na Predmeji, Andrejčkovo in Ajharjevo brezno v Idrijskem Logu in druge jame po Primorskem so bile že do vrha polne, že skoraj teden dni so jih metali v protitankovski jarek v Tezenskem gozdu in vozili na Pohorje, Košnica je postala že celjska zgodovina, na njihovem Golovcu so napolnili prav vse, kar je bilo skopano, in so se že ozirali drugam, mrliči pri Lancovem so dvigali neznosen smrad, Krakovski gozd je postal zaradi muh zaprti teritorij, v Kamniški Bistrici in Mariji Reki vseh mrličev sploh še niso utegnili zakopati, motorji tovornjakov, namenjenih k Brezarjevemu breznu, so bili že prižgani. A Krim in Mežaklja, Kočevski Rog, Grčarice z okolico, dolina Poljanske Sore, Stari Hrastnik, Žančani, Mostec pri Brežicah, Slovenska Bistrica in drugi kraji, so še požrešno čakali na svoje porcije.

Figure 25. Kužno znamenje na Marnem iz leta 1660 Tine Velikonja

Za večino morišč sem izvedel šele v zadnjih petnajstih letih. Edino Kočevski Rog je že po nekaj mesecih začel buriti domišljijo. A preživeli s Teharij smo vedeli, da se Kočevski Rog skriva tudi v bližini Celja. Znali smo računati. Tovornjaki so se vrnili že čez tri ure, kar je pomenilo, da je bilo do morišč največ uro počasne vožnje. Potem je padla beseda Hrastnik, kasneje so se jim pridružili še drugi kraji v bližnji in daljni okolici: Marno, Krištandol, Dol pri Hrastniku, Brezno, Huda Jama, Košnica, Griže. To bo pravo!

Dol pri Hrastniku torej. Odpisal sem. Najprej običajne želje za novo leto, potem pa: »Z menoj je nekaj podobnega kot z vami. Tudi jaz se živo zavedam, da mi je bilo življenje podarjeno in da ga drugič živim. Po koncu vojne leta 1945 sem bil namreč v taborišču Teharje. Od tam so vozili neznano kam domobrance. Zdaj se govori, naj bi bilo to blizu Dola pri Hrastniku. Če morda veste ali ste slišali, kje so ti kraji, bi vam bil zelo hvaležen, če bi mi povedali zanje, še bolj pa, če bi mi jih pokazali.« Odgovor je prišel že v enem tednu in bil pritrdilen: »Nekaj mi je poznano. Ko bo skopnel sneg, bomo veseli, če nas obiščete.«

Ko smo se srečali, se zima še ni poslovila. Na mraz sem računal, ne pa, da bo dan tako kratek. Za volan se je usedel mož Janko, jaz poleg njega, gospa Milka resna in tiha zadaj. Ustavili smo pri kapelici. Moral sem se z nosom dotakniti stekel, da sem videl, komu je posvečena. Sočutna. Velika in stroga. Potrebovala bi obnovo. Na hrib bo šla z menoj samo gospa, ata pa bo počakal pri avtomobilu. Potok je Brnica, to pa tista kmetija, pri kateri so jih odlagali. Cesta vodi kar skoznjo, poslopja na desni in levi, na koncu toplar. Pred nekaj stoletji je bila to edina kolovozna pot z Dola v Hrastnik. Spodaj v soteski je bilo prostora samo za potok. Če so se bili vozniki odločili za naravnost in navzdol, so morali kar po strugi. Tale zgornja je bila pred vojno občinska cesta. Čeprav je šla po dolini banovinska, so ljudje raje hodili po zgornji, zlasti otroci v šolo. Odkar se je zgodilo, kar se je, je zakleta. Čeprav nikjer ne piše, da bi bilo po njej prepovedno hoditi, je prazna. Cesta se zoži v kolovoz, ta pa se strmo vzpenja levo v breg in omaga na sedlu. Ob njej stare jablane. Na prelazu zagledam Kum, kot bi bil v dosegu roke, spodaj pa Hrastnik. Stara pot pelje naprej in navzdol.

Nad sotesko 60 m visoka Dolinškova skala. Po njihovi gostilni je dobila ime. Na njej so našli ostanke gradu Freudeneck. Kje so tisti časi! Kakšen promet so imeli. Oče je vsak teden obrnil vagon vina, pol iztočil sam, drugega pa prodal birtom po dolini. Kako bi knap brez pijače! Ko se je maja in junija leta 1945 dogajalo tisto, so poslušali nočne krike, vpitje in strele, ki so odmevali s hriba. Predvsem strele, ne v rafalih, v presledkih, ni jih hotelo biti konec. Tudi pri njih so se ustavljali, preden so se lotili posla. Pili so in se glasno hvalili, kako dobro jim gre od rok. Niso podrobno razlagali, s čim se ukvarjajo. Ko bi le videli njihove pijane in zadovoljne obraze, ko so odhajali. Vojska in tisti mulci. Potem je leta 1961 v dolino zdrvel plaz, zaprl Brnico in cesto proti Rimskim Toplicam. Lotil se je tudi njihove hiše in z gostilno je bilo konec. Na hitro so se morali izseliti. Še dobro, da jih ni zasulo. Za ljudi je bil glavni krivec dinamit, ki so ga metali v jame. Bolj bo držalo, da so povsod, kjer se je pokazalo, da premoga zmanjkuje, na hitro izropali preostalo in se umaknili.

Figure 26. Samotna Pustova kmetija na Brnici Tine Velikonja

Ne bo šla z mano, vrnila se bo k možu in počakala tam. Sem ne hodi rada. Naprej ni varno. Strmi breg je Hrastova reber, spodaj so še njive in travniki, navzgor pa gmajna, prav na robu pa tistile mogočni hrasti. Za njimi so jame. Svet se z njimi vred prevesi v travnik, na njem pa je rudniški sadovnjak. Lahko grem po kolovozu do kapelice. Za njo je smrekov gozd. Tam še ni bila. Moram pohiteti, če nočem, da me bo ujela noč. Kar naprej in v hrib do kamnoloma. Ne bo se mi udrlo, čeprav piše na tablah, da se svet podira in so jame nevarne. Če me bo kdo ustavil in vpraševal, kaj iščem na prepovedanem kraju, naj mu rečem, da iščem bližnjico na Kal in Mrzlico. Če mi ne bodo verjeli, naj se izgovorim, da je cesta od Blat navzgor lepa in se da tudi po temi priti do koče.

Res me bo lovila noč. Nisem vedel, kaj in kje naj iščem. Nikjer žive duše. Po rebri me zapuščeni kolovoz res pripelje na travnato teraso z nasadom starih jablan. Jame so predvsem na robu, navzgor po pobočju prav do vrha hriba vedno globlja zareza, kot da ga bo vsak hip razklala. Pa zapuščena kapelica in smrekov gozd poševno do vznožja golega vrha. Blate, nad njimi Jelenca, kot sem razbral z zemljevida. Nobena od teh smrek nima štirideset let. Ko se je dogajalo tisto, jih še ni bilo. To je tisto pravo. Od napora in nemira lovim sapo. Obstanem. Na božji njivi sem, na kraju, ki mu je bilo po čudni igri usode ali previdnosti namenjeno, da mi ni bil namenjen. Šlamparije niso imeli v krvi. Enkrat ali dvakrat bi še pripravili transport, pa bi se znebili vseh. Kaj je prišlo vmes? Mrači se. Poiščem odsekano vejo. Služila mi bo za palico. Na videz neprevidno in nevarno tečem po spolzki gozdni poti in travniku navzdol. Stara hribovska tehnika za snežišča in melišča. Palica je krmilo in zavora. Obstanem na robu Hrastove rebri. Spodaj pod mano cesta, po kateri drvijo avtomobili, in osamljena kmetija. Kar na pamet zasmučam po gmajni in travnati strmini. Kot bi trenil, sem na cesti. Pri kapelici me čakata v avtu. Dobra človeka sta. Ne moreta skriti, da bi najraje ubežala. Na nerodno pot sta se podala samo meni na ljubo. Še to izvem, da so zvečer ljudi napodili z njiv, zaprli cesto proti Dolu in jo zastražili. Da, Pustova kmetija in kapela. Zdaj se pišejo drugače, Igričnik. Stari so in samski. V času tistega so morali ugasniti vse luči in zapreti okna. Potem, ko so odložili tovor, so tovornjaki odpeljali naprej v hrib in nad hišo zavili na cesto proti Dolu.

5.2.2. Fudžijama ali Gora sv. Helene

Kakšna je razlika med Šišenskim hribom, Starim Hrastnikom in Šmarno goro? Na zemljevidu pri površnem pogledu ne vidimo nobene, saj vsi trije sedijo na enaki površini. Samo trikrat dva kilometra, šest kvadratnih kilometrov zemeljske krogle. Če hribe ali griče gledaš v živo, ni težko spregledati, da se ima Šišenski hrib z Rožnikom vred za pljuča glavnega mesta, čeprav ima prvi na vrhu razpadajoče pol leseno pol betonsko poslopje nekdanje jugovojske in Rožnik zanemarjen gozd, čeprav je Mostec pivsko barakarsko naselje in cerkev na Rožniku stalno zaprta; od daleč ni videti, kaj je narobe s sto metrov višjim Starim Hrastnikom; samo Šmarni gori se je posrečilo, da se je rešila spon, ohranila Grmado kot simbol nedotaknjenega sveta in šmarnogorski vrh s cerkvijo za zgled s kulturo obogatene narave. Od koder koli jo gledaš, pa naj bo s Triglava, Grintovca ali Krima, nam kaže značilno domačnost in razpoznavni obraz. Pa se Stari Hrastnik dviga ravno tako divje navzgor, zlasti iz doline Brnice. Strma Hrastova reber je fenomenalna. Če bi tako nadaljeval, bi bil klasa, tako pa mu je za zadnjo tretjino zmanjkalo poleta. Samo sto metrov bi moral še zrasti, pa bi bil Šmarni gori kos. Žal mu niti to ne bi veliko pomagalo. Kriva sta sloka črnozelena lepotca Kovk na jugu in Jelenca na severu, ki ga ponižujeta in delata manjšega, kot je v resnici. Moti samo kamnolom na vrhu. Ko bodo na njem zaprli štacuno, Stari Hrastnik ne bo več videti kot Mount St. Helen, ki ji je ob vulkanskem izbruhu odneslo pol vrha, ampak bo zablestel v svoji nedotaknjenosti kot Fudžijama. Skale se zdaj pri raztreljevanju valijo po bregu, zvečine jih drobijo na fino, le nekaj v šoder. Na tabli piše, da je objektu ime Sanacija površine nad Kotnim poljem, Obrat Hrastnik – I. faza. Čudna reč, če ne bi pisalo tako, bi mislil, da imam pred seboj kamnolom. Staremu Hrastniku moramo kljub temu priznati, da je najmanj tako lep, kot je slaven. Resnična razlika med tremi hribi oziroma gorami je v tem, da boš razglednice s Šmarno goro našel povsod, Rožnik v cvetju ali snegu, kjer se ti zahoče, za Stari Hrastnik pa se boš obrisal pod nosom. Značilno in nenavadno je tudi, da ga ne boš odkril v nobeni od še tako pestrih in imenitnih monogafij o Sloveniji. Nimajo ga »Pozdravi iz naših krajev«, ne »Slovenija iz zraka«, ne »Slovenske krajine«, ne »Dober dan, Slovenija«, ne »Hrastnik«, pa čeprav sicer kažejo vsako krtino. Menim, da pozabljivost ni bila slučajna. Lokalne službe so jih opozorile, da ga ne smejo kazati ali o njem pisati. Knjižica Hrastnik ga vseeno ima v obliki fantomskih pack in pik na notranji strani ovitka, ki naj bi kazale razmetanost nekdanjih kmetij na njegovih oblinah. Enciklopedija Slovenije ga ne pozna. Če ga je pozabila leta 1990 ob geslu Hrastnik, bi se lahko izvlekla iz zadrege leta 1998, da bi vrinila geslo Stari Hrastnik. Pa nič!

Figure 27. Sedlo – Kolovoz se zgublja v Hrastovo Reber Tine Velikonja

Pred dvesto leti se je bilo razvedelo, da iz njega gleda »lahni črni kamen, ki dobro gori in daje vročino«. Ker so goro zato ropali od zgoraj navzdol in spodaj navzgor, se že dobro stoletje samomorilsko seseda in kaže svoje rane. Stari Hrastnik je podoben ugaslemu vulkanu. Le na vrhu se dogaja nekaj malega. A videz vara. Na nekaj deset let zarohni v svojih globinah in se zapodi v dolino. Predvsem proti Hrastniku, zajezi potok Boben, zasuje cesto, ki pelje navzdol proti Savi, in vsakokrat odkrhne del naselja. Hiše na levem bregu potoka je že vse pobral. Voda nima težav, si zlahka izsili pot, cesto pa so prestavljali in teče danes po trasi nekdanje rudniške železnice. Potem so leta 1945 počeli z njim vse živo in mrtvo. Ko smo že povedali, se je razjezil tudi leta 1961. Ni ga pekla vest, ko je zasul sotesko Brnice. Leta 1982 pa so bile šlemungi, ki je presenetila rudarje v enem od jaškov nekaj sto metrov v globini, primešane človeške kosti.

Maščevanje Montezume. Leta 1968 so bile letne olimpijske igre v Cuidad de Mexico. Vodstva so vedela za nevzdržne higienske razmere v državi gostiteljici. Hudo bo zlasti z vodo in hrano. Zdravniki evropskih reprezentanc so, denimo, svojim športnikom, pa tudi njihovim spremljevalcem, predpisali kot preventivo tablete enterovioforma. Preprečile naj bi črevesne infekcije, ki so se jih najbolj bali. Ni se obneslo. Ravno Evropejce je začelo nekaj dni potem, ko so se pripeljali čez lužo, zvijati po trebuhu, trgati po drobovju in tako uhajati zgoraj in spodaj, da so najlažje shajali s spuščenimi hlačami ali dvignjenimi krili. Oglasili so se mehiški vrači, češ da vedo, zakaj bolezen. Zbrane so spomnili na neporavnane račune s španskimi zavojevalci in na njihove neodpuščene grehe. Ko je namreč Hernando Cortez leta 1519 s svojimi pohlepnimi vojščaki pridrvel v njihovo prestolnico, je dal sedemnajstletnega kralja umoriti, v naslednjih dveh letih pa državo Aztekov uničil do tal. Prekletstvo Montezume.

Leta 1822 so začeli kopati premog na površju na Žuganju, na bregu nad sotočjem potokov Bobna in Brnice. Ko so pobrali vse, kar se je dalo, so izkopane jame pustili odprte. Še danes so dobro vidne. Pred nekaj leti so jih na koncu rudniškega sadovnjaka, ravno tam, kjer stal prvotni križ, zravnali s težkimi stroji. Ko sem vpraševal delavce, kaj počnejo, so mi razložili, da morajo. V jamah se nabira voda in vdira v jaške.

Po nekaj desetletjih, okrog leta 1850, so se lotili pravega rudarstva z rovi, jaški, jamskimi vozički na tirih, s separacijo, železnico po dolini, rudarskimi svetilkami. Rudniki ropanja ne prenesejo. Celo kovinski oporniki, kaj šele leseni, prej ali slej podležejo divji moči narave, se zlomijo ali ukrivijo. Na hribu je bilo devet pravih kmetij. Zemlja se je začela sesedati, na hišah kazati razpoke in leta 1883 so prebivalci bivališča izpraznili. Rudarska družba je svet odkupila. Zemlja je ni zanimala, pustila je obdelovati njive na podnožju in skrbeti za travnike. V srednjem delu se je razraščala gmajna, v zgornjem pa gozd. A poleg opuščenih jama so se odpirale vedno globje razpoke. Spodnji del, Tirberg, se še kar drži, više navzgor pa se svet rahlja iz globine. Če ne bi bilo smrek, bi nam že od daleč padli v oči kraterji, ki se vrstijo eden za drugim, kot da smo se znašli na luni. Še nekaj korakov naprej in navzgor se izvijemo iz gozda. Pot proti Blatam in Kalu zapirajo skale in okamnela peščena brozga, ki so se zadnja leta zvalili nanjo z ranjenega vrha.

Maja in junija leta 1945 se je zgodilo, da so po Sloveniji vsako jamo, brezno ali jarek napolnili z ljudmi. Stari Hrastnik se je kar ponujal. Nanj so mesec dni vodili ljudi po poteh brez povratka. Ni jih motilo, da počnejo to blizu naseljenega kraja, kjer se mora slišati vsak strel. Pobijalo se je povsod. K isti jami ali vdrtini so vodili samo enkrat, največ dvakrat, po isti poti večkrat. Na hrib so jih gnali s treh strani, iz doline Brnice po občinskem kolovozu do sedla in navzgor po Hrastovi rebri, z Dola po stezi pod Jelenco strmo do Blat, odtod pa do najglobjih razpok, kaže pa, da tudi iz doline rečice Boben mimo Kolonije po stezi pod Jelenco spet na Blate in navzdol. Trije domobranci, ki so bili prvi teden v juniju 1945 pripeljani s Teharij sem gor in so se rešili, so šli po prvi poti. Najkrajša je. V hrib so hodili največ pol ure. Do morišč med kapelico in Jelenco je uro hoda. Iz njih ni ušel nihče. Ne vemo, zakaj razlika. Ena od razlag je, da so bile te razpoke zelo globoke, robovi pa ne tako prepadni kot v breznih na Rogu. Tudi če je padla žrtev v razpoko še živa, se je do smrti potolkla na poševni steni.

Figure 28. Križišče – Pot na levo pelje h kapelici, pot na desno med grobišča Tine Velikonja

Hrastniški zdravnik Jože Toplak je povedal, kako je leta 1990 kmalu po prvih demokratičnih volitvah dala pomladna stran na dnevni red seje občinske skupščine predlog, da bi Stari Hrastnik v znamenje sprave razglasili za Spominski park za umrlimi. Stranke kontinuitete so zaslutile nevarnost in kot falanga s štiridesetimi glasovi proti zatrle vsak poskus, da bi se »manipuliralo z mrtvimi«. Celo na pomladni strani sta se dva delegata vzdržala, tako da so bili za predlog samo štirje. Občinska oblast tudi ni izbrala članov za Komisijo za raziskovanje povojnih pobojev. Sprli so se namreč že pri oceni, koliko žrtev naj bi hrib skrival. Zastopniki kontinuitete bi pristali na tri tisoč, nasprotna stran pa se je potegovala za najmanj dvakrat višjo številko. Ker se jim ni posrečilo, da bi prišli skupaj, so se razšli. Spor so prenovitelji izzvali nalašč, saj bi pomladna stran za domnevno številko pristala tudi samo na jurja. A tisti tiči le niso bili toliko trapasti, da ne bi vedeli, kako se bo taka komisija prej ali slej pojavila tudi na njihovem pragu. Danes je občina Hrastnik prepredena skoraj izključno s cestami in ulicami, ki slavijo vojno, vojaške enote in njihove heroje, kot da je bila na njenem teritoriju izbojevana waterloojska bitka, zvesto slavi nekdanje praznike, prireja lovska, borčevska ali upokojenska srečanja, na katerih se zbirajo ljudje iste baže, ter obuja rudarske obrede in ceremonije. Stari Hrastnik, ki se še ni umiril, je zanjo »rudnik v zapiranju«, ki ga bodo za težke davkoplačevalske denarje vseh državljanov Slovenije »sanirali«, o njegovi zli vlogi maja in junija 1945 pa noče slišati. Mesto je še vedno polno samega sebe, saj se je, kot se glasi zadnji odstavek v brošuri, ki mu je posvečena (Stane Brečko, Hrastnik, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov, 1977, 77), »po osvoboditvi razcvetelo kot še nikoli. Pokazalo se je, kakšne ustvarjalne sile se sprostijo, če se v praksi uveljavi stara delavska parola: DELU ČAST – IN OBLAST«.

Figure 29. Pogled na Stari Hrastnik s Kovka Tine Velikonja

Kdo so bili torej ljudje, ki so obležali na Starem Hrastniku in njegovi okolici? Domačini ali tujci, Slovenci ali pripadniki drugih jugoslovanskih narodov? Kolikor trenutno vemo, je bilo največ slovenskih domobrancev, sledijo srbski četniki, nekaj tudi domačinov. Hrvate so videli povsod, kaže pa, da sem gor niso stopili. Reke beguncev, ki so se ob koncu vojne valile proti Koroški, so imele različno srečo. Premagati so morali predvsem dve oviri: prva so bile zasnežene Karavanke, druga deroča Drava. Čez oboje je uspelo samo ljubljanski skupini, v kateri je bilo tudi dvanajst tisoč domobrancev in šest tisoč slovenskih civilnih beguncev. Dravo so ugnali v četrtek 10. maja s prebojem Rupnikovega bataljona pri Borovljah. Dvesto tisočglavo reko hrvaških in srbskih beguncev, ki se je umikala iz Zagreba in prešla Rogaško Slatino, so vznemirjali ves čas. Titove armade ji niso bile kos, čeprav se je njihov poveljnik nekaj tednov prej prepričeval zaveznike, da je njegova vojska tako močna, da bo vse sovražne sile zajela na lastnem ozemlju. Pri Gornjem Doliču na izhodu iz Hude Luknje so jo začasno zaustavili partizani Majeviške brigade in drugi. Zato se je del umaknil in razlil v Zgornjo Savinjsko dolino, od tam v dolino Koprivne in se znašel v Železni Kapli, del pa čez Črnivec in obtičal pred Kamnikom. Glavnini beguncev se je nazadnje posrečil preboj čez nekdanjo mejo v Avstrijo. Ustavila jih je Drava, pravzaprav peščica Škotov, ki jih je čakala na mostu. Libuška gmajna. Naslednjega dne, zgodilo se je v torek, 15. maja, je škotsko poveljstvo na pliberškem gradu prisililo vodstvo hrvaške vojske, da se je na milost in nemilost predalo Titovim partizanom.

V zvezi s Starim Hrastnikom nas zanima predvsem tisti manjši del hrvaških in srbskih vojakov s spremljevalci, ki so si izbrali dolino Save in se umikali proti Celju mimo Krškega, Sevnice in Zidanega Mosta. Partizani so jih zajeli že v petek, 9. maja, blizu Laškega. Pestra množica beguncev najrazličnejših narodnosti in starosti jim ni povzročala posebnih preglavic. Ujetniki so bili telesno na koncu in duševno izpraznjeni. Razvrstili so jih po narodnosti. Domnevamo, da so Hrvati iz te skupine, ki so bili najbolj številni, končali v Hudi jami v šahtu sv. Barbare, nekaj morda tudi v jamah okrog Hrastnika. Večjo skupino Srbov, vojake kraljeve vojske v domovini – četnike, so prignali na Dol pri Hrastniku in jih imeli teden dni zaprte v šoli in njenem dvorišču. Bilo jih je okrog 2000, pretežno vojakov, nekaj pa tudi članov njihovih družin. Njihova zgodba je pretresljiva. Umik se je začel nekaj mesecev prej v mestecu Rudo na črnogorski meji. Prebijali so se čez Balkan in prehodili tisoč kilometrov dolgo pot. Ko je že kazalo, da jim bo uspelo, so v bližini Laškega omagali in se predali. Po enem tednu, 18. maja, so partizani zbrali vse ženske, pri moških pa mlajše kot 18 in starejše kot 65 let. Vse te, bilo jih je nekaj sto, so gnali pod stražo do Krškega in izpustili. Za drugimi, ki so ostali za ograjo dolske šole, je izginila vsaka sled. Domačini vedo povedati o procesiji, ki se je vila iz doline Brnice na Stari Hrastnik. Zanje so bili Hrvati. Zgoditi se je moralo kmalu po 20. maju.

Prvi domobranci so prišli na Teharje za praznik sv. Rešnjega telesa, v četrtek 31. maja, čez slabe tri dni pa že na Stari Hrastnik. Iz spominov, ki jih je napisal Jože Cerar, poveljnik domobranske postojanke v Lukovici (F. Žakelj: Revolucija okrog Limbarske gore, Buenos Aires, 1979, 287-295), izvemo, da domobranskih oficirjev niso pobili v grapi na zahodni strani teharskega taborišča, kot smo bili prepričani ves čas, ampak nekje drugje. V soboto 2. junija ob 11. uri ponoči so jih pripeljali iz kleti, na dvorišču zvezali z žico, vendar vsakega zase, in po polnoči s štirimi tovornjaki odpeljali v neznano. Vožnja je trajala kar nekaj časa. To je isti Cerar, ki so ga bili dva dni prej v četrtek, 31. maja, pretepenega in krvavega ovili v hitlerjansko zastavo in postavili na čelo našega sprevoda, ki se je vil iz slovenjegraške kasarne na kolodvor. Kraj, s katerega je pobegnil, je bil nekje v dolini zahodno od Savinje. Zato mu je ni bilo treba bresti kot pobeglim iz teharskega taborišča. Zato domnevamo, da je prišel prvi transport domobrancev, v katerem je bil tudi on, pod Stari Hrastnik v noči na nedeljo, 3. junija. Cerar je kmalu po begu s kraja, do katerega so pripeljali, zagledal mesec. Kazal je zadnji krajec. Danes o luninih navadah nimamo pojma, on je pa vedel, da se taka prikaže na vzhodu. Na nasprotni strani je zahod in bežal je tisto smer.

Figure 30. Stara kapelica nekdanjega naselja Stari Hrastnik Tine Velikonja

Teden dni ali več se je nato vsak dan pod tem hribom ustavil transport šestih ali sedmih tovornjakov. Družbo naj bi jim delal tudi mali modri avtobus. Janez Zdešar je opisal teharske orgije pri belem dnevu, ni pa tudi spregledal odbiranja in odvažanja ponoči. Z njima so začeli praktično takoj. Hitro je odkril, da nimajo pri tem nobenega sistema. Klicali so preprosto po skupinskih seznamih, ki so jih bili domobranci, dodeljeni v skupino C, napisali sami. Naši ljudje hočejo vsaj za vojake Rupnikovega bataljona vedeti, kje so pokopani. Najbolj jim je všeč Barbarin rov v Hudi Jami. Res bi bil to pravi kraj za slavno vojsko. Vsebuje vse elemente groze, kot bi se znašli v svetu Edgarja Poa: opuščeni rovi, stene, preraščene s plesnijo in gobo, prepadni jašek, ki mu ni videti dna, eksplozijski inferno, živi pokopani za zabetoniranim vhodom. Vendar vse kaže, da jih tam ni! Kot je napisal Zdešar in ve povedati Vinko Udovč, so domobranci tega bataljona pri zasliševanju dajali lažne podatke. Nihče ni priznal, da je bil jurišnik. Zato partizani niso vedeli, koga imajo, jih pa tudi ni zanimalo, saj so tako in tako vsem, ki so jih odbrali v skupino C, namenili smrt. O Rupnikovem bataljonu so slišali šele po znanem begu na dan sv. Alojzija, 21. junija. V tem času pa je večina njegovih vojakov že dva tedna ležala pomorjena na Starem Hrastniku. Taboriščni veljaki so namreč na svoje veliko presenečenje odkrili, da so juriš čez trojno mrežo organizirali njegovi oficirji. V pest so jim namreč padli trije ali štirje begunci, njihovo izpraševanje pa tako temeljito, da ga ni nihče preživel.

Figure 31. Začetek poti med grobišča Tine Velikonja

Iz spominov Lojza Opeke bomo izvedeli, da je bila z Rupnikovim bataljonom vrnjena tudi 6. posadna četa z Rakeka, vsaj tisti vojaki, ki jim je 30. maja uspelo najti prostor na tovornjakih. Četa je med Logatcemi in Postojno varovala železniško progo Ljubljana-Trst. Opeka ni bil edini, ki je pobegnil, vendar se nam je posrečilo priti njegovi zgodbi najbolj do dna. Objavljena je bila že pred 40 leti, spremenjeno smo poslušali na kaseti, oktobra 1992 smo ga ob njegovem obisku domovine ponovno izprašali, nazadnje pa smo šli skupaj tudi na hrib.

5.2.3. Sto dni Lojza Opeke

Njegove spomine sem razbil po dnevih, čeprav jih v taki obliki ni pripovedoval in ne pisal. Kot sem omenil, je bilo prvotno pričevanje objavljeno že v I. knjigi Odprtih grobov Nika Jeločnika (Franc Ižanec, Buenos Aires, junij 1965, 48–59). Opeka se takrat iz razumljivih razlogov pod zgodbo ni podpisal, nastopa kot »domobranec 6. posadne čete na Rakeku, ki se je rešil množičnega pokola v Starem Hrastniku«. Če jo boste primerjali z našo, se vam bo zdelo, da se marsikaj ne ujema. Ne motite se, kajti prve ni napisal sam. Pomagal mu je nekdo s pisateljsko žilico, ki ga žal ni gnala radovednost po Lojzetovi resnici, ampak je izkoristil priliko in se domišljijsko razživel. Pri tem ni imel srečne roke. Lojzetovo zgodbo je pomešal z neko drugo, verjetno lastno, vse pa ovil v umetniško gostobesednost. Opeka, bister in nadarjen kmečki fant, vešče obvladuje materni jezik. Njegov slovar ne pozna izumetničenih besed in slovnica ne klobasastih stavkov. Ko nas je pred leti obiskal, smo ga imeli priliko poslušati in njegovo govorico tudi posneti. Izražal se je v pristnem in sočnem notranjskem narečju, »kot ga govorijo ljudje, doma iz Bejgenj, Vidovci bi rekli, da iz Bajgenj«. Skušal sem vplesti v pripoved čimveč njegovega, tako napisanega kot govorjenega. Zato smo z avtorjem tudi prehodili ali prevozili kraje, kjer se je kaj dogajalo, za nekatere pa smo vedeli že prej.

Figure 32. Na takih tleh so ležali Domobranci na Teharjah Tine Velikonja

Morda je zdaj prilika, da rečem nekaj splošnega o težavah, ki tarejo pisce spominov. Omejil se bom na štiri taboriščne spomine vrnjenih iz Vetrinja. Nekdo piše dnevnik in ga spremeni v Spomine. Če je podatkov veliko, vmesna besedila ne motijo, zlasti kadar je iz njih razvidno, da so napisana kasneje. Pisci, ki jih bom omenil, so se lotili pisanja z veliko zamudo. Večja je razdalja, bolj moramo biti nezaupljivi. Nekateri med njimi se niso mogli upreti skušnjavi, da ne bi kradli pri sosedih. Pri tem mislim predvsem na Ivana Korošca. Radodarno nam je postregel s tistim, kar ima za najbolj zanimivo in za kar je bil prepričan, da bo najbolj vžgalo, namreč z naštevanjem grozot, pri tem pa ga ni nič motilo, da za večino ni dokazov. Sam sem že razmišljal o tem in se bom morda res lotil knjige z naslovom: Teharje in Šentvid, bajke in legende. Bile bi to zgodbe o dobroti in nasilju, o znoju in krvi, vanje bi vnesel skrivnostnost, nedorečenost, zavzetost, milost in čudež. Želel bi ujeti mešanico Jorgeja Borgesa v Izmišljijah in Thorntona Wilderja v Marčevih idah.

Figure 33. Domobranec Lojze Opeka

Spomini, ki se jih bom dotaknil, niso ne tič ne miš. Iz njih ne bi smele nastati knjige, v nobeni od njih ni namreč uporabnega več kot za članek. Zato so se avtorji prepustili še hujši skušnjavi, da so se šli umetnost. Tako se žal izgublja temeljna zgodovinska resnica, ki je in bo zaznamovala Slovence za vedno: po koncu vojne je bilo v treh mesecih leta 1945 na Teharjah in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano mučenih, umorjenih ali odpeljanih na morišča najmanj deset tisoč slovenskih fantov in mladih mož, nekaj sto deklet in žena ter ravno toliko mladoletnih pobičev. Take so Teharske krvave arene Ivana Korošca, za katere sem že rekel, da je prestopil z njimi vse meje dobrega okusa; Dotik smrti Marijana Tršarja, kjer se je sicer izkušeni pisec spretno in na široko razpisal, knjigo celo opremil z lastnimi risbami, ki so zaradi okoliščin nastanka dokument, umetniško pa začetniško akademske, pri tem pa povedal premalo; Ukradeno otroštvo Ivana Otta, ki je vse pozabil in pomešal, kar je razumljivo, saj je bil takrat star šele deset let, pisanja spominov pa se lotil šele leta 1990. Najdlje se bom ustavil pri knjigi Življenje je lepo, kljub vsemu Jože Meze. Njeni spomini naj bi bili življenjski obračun. Na stotih straneh niza doživetja in srečanja, pri tem pa svojemu enomesečnemu trpljenju junija in julija 1945 v Škofovih zavodih posveti manj prostora kot, denimo, enodnevnemu izletu na Raduho. Lahko bi ji redkobesednost odpustili z opravičilom, da je pač vse pozabila. Žal tega ni videti, prej bi rekli, da gre za pokvarjenost posebnega sloja ljudi, na katero smo že opozorili, ko smo pisali o Slovenski enciklopediji. Opažamo jo namreč pri tistih izobražencih oz. strokovnjakih, ki se imajo za katoličane in so se kljub temu že v starem režimu prerinili med kulturniško elito: za vsakim vogalom razglašajo spravo, mislijo pa na mea culpa, vendar ne na partizansko ali lastno. S prstom kažejo na protikomunistično stran, ki naj bi spodbujala nestrpnost. Res je, da je ta sorta ljudi, ki razglašajo za vrhunec strpnosti neobremenjenost s preteklostjo, sprejemljiva za vse, tako za Kučana kot Rodeta. Povsod so jim vrata odprta na stežaj in vsi jih imajo radi. Tako je Mezetova opisovanje bede na pragu smrti zavestno ali podzavestno ocenila za nespodobno, najmaj pa nevljudno do vseh prijetnih, krasnih in pomembnih ljudi, s katerimi se je srečavala, pa naj gre za njena brata Ignacija in Lada Lenčka, njena otroka, za Andreja Rota, dr. Toneta Dolenca, dr. Jožeta Goričarja, Blaža Arniča, Mileta Klopčiča, Franca Finžgarja ali Stanka Leniča. Med njimi ni opazila nobenih razlik, zanjo so vsi lepi in čudoviti. Zato se je odločila, da naj tisto najbolj boleče »ostane zavito v molk«! In vendar je videla nekaj več. V nasprotju z mladoletniki, ki so prišli v Šentvid 15. junija, ko so za domobranci že pospravili, je bila tam teden dni prej. Takrat so še pripravljali transporte za Kočevski Rog. Kako da v tistem času ni nič opazila ali izvedela. Kako da ne ve, kje je najverjetneje obležal njen mož. Po informacijo je šla k zadnjemu, ki bi lahko o tem kaj vedel, k Stepincu. Vprašujem se, kakšen smisel imajo naštevanja, ki so prej leksikografske notice oziroma podnaslovi k družinskim fotografijam kot pravi spomini. Kaj ne bi bilo boljše, da bi zapiski ostali v dnevniku, fotografije pa v albumu?

Še enkrat torej, pisci so zamudili vlak, delno pogrevajo nepreverjene zgodbe, se patetično razpisujejo o osebnih občutjih s petdesetletno zamudo, ne povedo skoraj nič novega, resnične dogodke prevračajo po svoje in celo pri opisu tistih, pri katerih so bili zraven, hote izpuščajo pomembne podrobnosti. Ne da se skriti, da so čas za pisanje verodostojnih spominov zamudili. Če bi želeli zares pisati o tistih dogodkih, bi se jih morali lotiti drugače in se odločiti za povest, zbirko novel ali roman. Morda bi se zgodil čudež in bi nas presenetili z delom, ki bi bilo enakovredno Tolstojevemu romanu Vojna in mir ali Tihemu Donu Šolohova. Nanj čakamo Slovenci že šestdeset let. O tem smo že pisali, tudi o tem, kako so bili dosedanji poskusi neuspešni, lotili so se jih predvsem partizanski pisci in se pri tem vsi po vrsti opekli.

Zgled, kako si predstavljam prave spomine, je skromna knjižica Janeza Zdešarja Spomini na težke dni (Družina, Ljubljana, 1990). Na podoben način nam je devetdeset taboriščnikov, ki so preživeli Teharje, izpolnilo anketne liste in v kasnejših pogovorih slabo raziskane dogodke podrobno opisalo. Na osnovi njihovih spominov naj bi bila napisana knjiga Teharje. Nekaj podobnega bomo skušali pripraviti tudi za Škofove zavode. Upamo, da bo imel zgodovinar, ki se bo naloge lotil, vsaj nekaj tiste sreče in milosti, ki je bila dana Zdešarju. Res je Janezova nedosegljiva prednost v tem, da se je spravil k pisanju leto po dogodku. Našel se je namreč kanonik Janez Kraljič, ki mu je rekel: »Fant, piši!« Ubogal ga je. Samo suho zlato! Kakšno bogastvo podatkov, kako klena in asketska izbira besed pri opisovanju krajev in ljudi, zased in pasti, lakote in žeje, opletanja med življenjem in smrtjo. Čista želja po resnici. S tem je napravil korak, za katerega se ni odločil nihče od prej naštetih piscev. Zdešar je imel takrat 19 let in nekaj v življenju je že izkusil. Saj je bil vendar vojak udarnega bataljona in že ranjen. A njegovo vračanje domov je bilo tako nezrelo, klavrno, nepremišljeno in strahopetno, da se bralec drži za glavo. Kako neprevidno sta samo z Mehletovim Andrejem prosjačila za hrano. Hodila sta po hišah, kot da rajžata od šanka do šanka. Preberite samo usodno srečanje z oboroženim terencem v Zasavskih hribih (84-85), ki ju je pri neki hiši, kjer sta se ustavila, presenetil z brzostrelko! Andrej zagrabi za cev kmetovega avtomata in jo obrne v stran, Janez pa se spusti v beg. Lahko bi planil na dedca, tako pa je pustil prijatelja ujetega v smrtni pasti. Dogodek bi lahko zamolčal ali opisal po svoje, a ne, tako je bilo in nič drugače. V tem je ravno čar pravih spominov, da namreč z njimi nočeš v naprej dokazati neko tezo ali izpostaviti svojih kvalitet. Vdaš se v usodo in pišeš, kakor se je zgodilo.

Figure 34. Opekova hiša v Topolu na Notranjskem

Upam, da se nam je posrečilo, da smo se v spominih Lojza Opeke znebili odvečnega in bolj pregledno obdelali nejasno napisane epizode. Da bi zgodbo popestrili, smo zaprosili Zdenka Zavadlava, naj nam podrobneje opiše bližnje srečanje tretje vrste z Lojzetom 1. junija 1945 na ruškem kolodvoru. Ker bi želeli izvedeti čimveč tudi o Starem Hrastniku, smo si podrobnejši opis enega od morišč izposodili pri Ivanu Ozimku iz Dobrniča, vojaku 16. čete Stiškega bataljona, in pri domobranskem naredniku 44. čete iz Rovt, Antonu Petkovšku. Poslužili smo se tudi posnetkov pogovora z Ivanom Makovcem. Njegovi skupini, v kateri je bil tudi Opeka, se je avgusta 1945 posrečil prebeg v Italijo. Njegov opis skrivanja in bega je veliko podrobnejši in zanimivejši kot Lojzov. Vključili smo tudi pripoved hrastniškega domačina Alojza Leona Legvarta o tem, kdo je bil zraven in kako je nova oblast skušala zakriti sledove temnega zločina, obenem pa po uvedbi parlamentarne demokracije preprečila, da bi se brskalo po preteklosti. Nekateri opisi se ponavljajo, zlasti prevoz s tovornjaki do Brnice, pot do morišča in opis Starega Hrastnika, vendar je vsak malo drugačen. Dokazujejo, kako je možno o istem dogodku pisati po svoje, pa še vedno ostane resnica. Kljub vsemu pa je seveda jedro našega pisanja zgodba Lojza Opeke. Veliko nam pove o značaju slovenskega človeka, tistem značaju, ki Kocbeku ni bil všeč in je upal zanj, da ga bo revolucija spremenila.

Še to. Ker se je glavno dogajalo ponoči in v temi, je veliko vlogo imel mesec. Pogledali smo v pratiko in ugotovili, da je bil 3. junija 1945 zadnji krajec, 10. junija mlaj, 17. junija prvi krajec in 25. junija ščip. Omenili smo že, da je bila ob begu Jožeta Cerarja luna še zelo svetla, štiri ali pet dni kasneje, ko so se reševali naši junaki, pa se je že bližala mlaju. Ko so se reševali s hriba, so gledali njen srp, ki je bil po obliki nekje med zadnjim krajcem in mlajem. Res pa je, da je luna takrat sijala vso drugo polovico noči in bila ob jasnem vremenu še vedno dovolj svetla. Ivan Korošec je pobegnil v skupini 21. junija in takrat je res vso noč sijala polna luna. O njej piše, da je tako svetila, da se je videlo kot pri belem dnevu in so begunci ob piljenju mreže trepetali od strahu, da jih ne bi opazil stražar, ki je stal dvajset metrov vstran.

Sreda, 30. maja 1945

V pol stoletja sem pomešal večino datumov in vam bom pač verjel, da se je eno ali drugo dogajalo takrat, kot trdite vi. Vidim, da imate vse pošlihtano. Sam se zares spominjam samo dveh, četrtka, 10. maja, ko smo se po spopadu v Borovljah ustavili pred mostom čez Dravo in se namestili na gradu v Kožentavri, in četrtka 21. junija, ko se nas je sedem odpravilo iz Menišije na pot v Italijo. Zdaj pravite, da drugi datum ne drži in je naša skupina prišla v Gorico šele konec avgusta ali v začetku septembra 1945. Da sem zgrešil skoraj za dva meseca! Živemu človeku se lahko vse pripeti, tudi to, da ga za dogodke ali dobo zapusti spomin. Ko sem po Zasavskih hribih in okoli Ljubljanskega barja po devetih dneh prišel domov, sem samo to ponavljal, da so jih vse pobili, drugače pa nisem vedel, kje se me drži glava.

Iz Vetrinja bi moral na pot že v sredo 30. maja skupaj z drugimi 1400 vojaki 2. polka. Tega ni sestavljal samo Rupnikov bataljon s 600 vojaki, ampak tudi naša 6. posadna četa z Rakeka in druge z Dolenjske in Notranjske. Ko sem prišel na vrsto, da zlezem gor, so bili tovornjaki že polni. Nisem gledal ali vpraševal, kdo se je zrinil nanje. Prostora naj bi bilo dovolj za vse. Odpeljali so se, mi pa gledali za njimi. Dan gor ali dol, bomo šli pač jutri. Potem pa smo še istega dne kasno popoldne izvedeli za angleško prevaro: ne vozijo nas v Palmanovo, ampak izročajo Titu! Pohitel sem k našim v samostan in z grozo odkril, da jih ni več. Ne očeta ne mame ne Mime. Povedali so mi, da je bila sestrična tista, ki jih je s svojo ihto pregovorila, da so se pridružili transportu. Kar naprej je ponavljala: »Gremo s fanti, gremo s fanti … !« Ubogali so jo in šli na kamione, samo iz Menišije dvajset ali trideset. Pa sem jih prejšnjega dni sklical, ne samo naših, ampak vse begunce iz begunjske fare in jim strogo razložil: »Nobeden na vojaški kamion. Vsi morate iti prav ta zadnji. Vojake lahko napadejo, civilistov pa ne bodo.« Obljubili so mi, da bodo ravnali po mojem, zdaj pa jih na lepem ni bilo več. Da je mera polna, povem že naprej, da so čez teden dni mater in sestro odpeljali iz taborišča za vedno, da je oče mesec dni po vrnitvi iz taborišča umrl, sestrična pa preživela.

Oficirji so bili zbegani in neodločni. Komandir naše čete je hodil od enega do drugega in razlagal, kaj delajo Angleži z nami. Naj se vsak odloči po svoje. Čez nekaj mesecev, ko je bilo že vse mimo, so mi v Monigu povedali, kako je Bogdan Berlot postrojil svojo 16. četo in vojakom povedal, kaj se dogaja. Da pomeni vračanje v Jugoslavijo smrt. Ponudil se jim je, da jih popelje na varno. Prvo noč naj se skrijejo v gozdu, zjutraj pa bodo odrinili na pot. Svojo nalogo je izpeljal, kot si jo je zamislil, in uspel. Žal se je zanj odločila samo polovica vojakov iz njegove čete in nekaj oficirjev iz drugih enot, preostala vojska pa je gnala svoje: »Kamor so šli ta drugi, gremo tudi mi!« V nekih enotah so celo stražili oficirje, da jim ne bi ušli. Vprašujete, kako da sem se odločil za povratek, čeprav sem vedel, kam odhajam, potem pa šel pred moriščem na vse ali nič? Sam ne vem. Skrbelo me je za očeta. Za njim grem, da mu bom kaj pomagal. V tisti zmedi so naši oficirji, zlasti pa vojaško in politično vodstvo, gledali samo nase. K nam ni bilo nikogar, ki bi nas znal strogo posvariti in vojaško prepričati, da povratek pomeni smrt.

Telovo, četrtek, 31. maja

Tako sem šel drugo jutro na transport. Peljali so nas proti vzhodu; bilo naj bi nas okrog 600. Ne vem, če so tega dne koga vrnili tudi skozi Karavanke. Pravite, da približno tisoč. Neverjetno! Vsi ti so vedeli, kam gredo. Strinjam se z vami, da so bili fantje sicer preprosti, vendar bi jim morala njihova zdrava kmečka pamet povedati, da gredo v smrtno nevarnost. Še manj razumem naše voditelje. Hudo je bilo zanje, vendar so se premalo potrudili. Potegniti bi morali pištole, vsi so jih še imeli, čeprav skrite, in nastopiti ostro: »Pojdite kamorkoli, skrijte se, samo bog ne daj na tovornjake!«

Na travniku pri Pliberku so nas razložili. Prostor je bil ves posut s papirčki. Zadnji dokaz, da povedano drži. Že tam smo bili tako zastraženi, da se ni dalo več uiti. Partizani so čakali skriti na železniški postaji, kjer je stal vlak z živinskimi vagoni. Na kolodvor so nas spremljali Angleži, tam pa nas izročali njim. Spominjam se zelene meje, grmovja. Ko smo ga prekoračili in prišli noter, so se pokazali partizani. Bili so hrvaške ali srbske narodnosti. Natrpali so nas v vagone, fejst natrpali in kradli zraven, kar smo imeli. Bilo je okrog druge ure, ko so nas vse natovorili. Vlak je potegnil proti Mariboru. V vagonih smo bili zaklenjeni, pa še na vsakem vagonu je bil stražar, zato niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi se dalo pobegniti. Tepli nas niso. Ko so zapahnili vrata, nam je ostala samo okence. Nismo vedeli, mimo katerih krajev nas vozijo. Skozi tisti okenček se tako in tako ni videlo veliko, povsod smo se nekaj ustavljali in čakali. Medtem se je znočilo. Danes vem, da smo šli mimo Prevalj, Guštanja, današnjih Raven, in Dravograda.

Petek, 1. junija

Zjutraj okrog devete ure smo se ustavili v Mariboru. Pustili so nas na vročem soncu brez vode in hrane. Točili smo in se iztrebljali kar po kotih, linica je komaj dovolila, da smo prišli do zraka. Vedno huje je smrdelo. Pravite, da nas je tam obiskal Zdenko Zavadlav in ukazal, naj odprejo vrata in nam dajo vode. Našega vagona se ni pritaknil nihče. Nismo vedeli, zakaj čakanje. Pravite, da sta transporta v Pliberk, ki sta odšla iz Vetrinja v ponedeljek, 28. in torek, 29. maja, v katerih je bilo skupno najmanj 2500 domobrancev in njihovih spremljevalcev, prišla v Celje šele v petek, 1. junija zjutraj. Da sta prišla istega dne kot mi, čeprav sta šla na pot dva ali tri dni prej. Spominjam se, da so nas pripeljali že pod noč. Bo že držalo: najprej so morali odpraviti vaš transport, ki so ga prevzeli zjutraj, in šele, ko je bilo z vami urejeno, poslali po nas.

Šele po štirih ali petih urah, bilo je okrog druge ure popoldne, je vlak potegnil in še pred mrakom smo obstali pred Celjem. Ne na glavni postaji, ampak na neki manjši, morda v Štorah. Eden od železničarjev nam je v čutarici ponujal vodo, pa je bil partizan takoj zraven in ga pregnal. Vlak so nato potegnili še malo nazaj proč od mesta in ga ustavili ob nekem kanalu. Dvignili so zapahe na vratih in jih odprli. Poskakati smo morali dol in teči po kanalu. Ljudje, ki so delali po poljih, so prihajali bliže, da bi videli, kaj se dogaja, pa so jih partizanski konjeniki spodili proč. Partizani so nas pričakali v špalirju. Bilo jih je kot listja in trave, samih Slovencev, in tako so tepli narod s puškinimi kopiti, da je bilo nekaj obupnega. Tak sprejem so nam pripravili lastni ljudje v knežnjem mestu, kot mu pravite. Marsikateri od naših je obležal ali zaostal. Ne vem, kaj so napravili z njimi. Teharsko taborišče ni bilo daleč. Partizani so bili na konjih. Slišal sem jezdeca, ki se je ustavil zraven mene, kako naroča: »Če bo kdo stopil le pol koraka proč, takoj ga ustreli na mestu!«

Dospeli smo na Teharje. Taborišče je bilo vse ograjeno z žico. Štiri metre visoka žica, trikratna. Od tu je bilo nemogoče pobegniti. Stražarjev veliko, sami fejst in do zob oboroženi. Izključno Slovenci. Prvega dne so nas dali spat na kamenje pred kuhinjo.

Sobota, 2. junija

Zjutraj smo se morali postaviti pred okenčke v poveljniški baraki in se prijaviti. Popisovala me je mlajša ženska, pisala je na pisalni stroj, ob njej pa je stal oficir. Odrejen sem bil v skupino C. Večino nas, ki smo prišli skupaj, so pregnali na drugo veliko dvorišče med barakami bliže vhodu in dolini, odkoder smo prišli. Ne v taborišče C, kot ste dali ime gornjemu dvorišču pred komando. Samo o njem se govori in piše, pa nas je bilo na spodnjem ravno toliko na kupu in na prav takem šodru smo ležali. V barakah, ki sta ga obdajali, naj bi imeli Kočevarje in druge folksdojčarje. Kaže, da so naš prostor najprej izpraznili, česar vi iz barak, v katere so vas natlačili, niste mogli videti. Šoder, na katerega so nas dali, je bil gramoz, zdrobljen kamen, in na tistem smo spali. Nič nam niso dali jesti, edino vodo smo pili. Deset dni nisem zaužil nič, razen vode. In kaj potlej? Vsak večer je prišlo kakih deset manjših tovornjakov in nanje so naložili domobrance. Pravite, da jih je bilo samo šest ali sedem. Nisem jih štel. Fante so zvezali, jih dali gor, natlačili kot drva, kar se je najbolj dalo, in odpeljali. Mi smo ostali za žico. Naslednje dni vsak večer ista zgodba. Če upoštevamo, koliko jih je šlo na vsak tovornjak, in prištejemo še plavi avtobus, so jih vsakokrat odpeljali okrog tristo.

Figure 35. Brata Lojz in Tone Opeka – Toneta so po neuspelem begu do smrti mučili na Teharjah

Torek, 5. junija

Poslali so me po vodo v umivalnico, ki je bila za barako, v katero so dali naše civiliste, med njimi tudi moje tri. Umivalnica je imela pipe in korita. Do nje ni bilo treba skozi vrata, ker še niso postavili prave žične mreže. Bila je sicer ograja s tremi ali štirimi žicami, vendar samo pol metra visoka in se je dalo razkoračiti čez. Mama je oprezala skozi okno svoje barake, če bo zagledala koga od nas. Nekje v taborišču bi moral biti tudi brat Tone, pa nisva prišla skupaj. Mama se je prikradla za mano v umivalnico. »Sinoči so odpeljali Mimo.« Le kaj bodo s sestro? Kaj sem mogel? Nič. Pomočila je roko pod pipo in mi naredila križ čez obraz. Potlej je nisem več videl. Zvečer so spet klicali z našega dvorišča. Med vsemi se najbolj spominjam poročnika Jožeta Kranjca iz Dobca, komandirja 48. čete. Sedel je čisto na koncu že blizu civilne barake. Ko so ga priganjali, naj pohiti, je vpil: »Zakaj ste mi pa vzeli čevlje, ne morem iti hitreje.« Ni bilo več dvoma, da bodo najprej opravili s spodnjim dvoriščem.

Sreda, 6. junija

Oče mi je povedal, da so prejšnji večer odpeljali tudi mater. Najprej Mima, zdaj mama. Kako si bodo pomagali z njima? Mogoče v kakšni kuhinji. Takoj ko se je stemnilo, spet priprave za ponoven transport. Nas hitro zmanjkuje, oni spredaj pa so tako na tesnem, da niti nog ne morejo stegniti. Ne vem, ali je bilo včeraj ali danes, ko so barake in taborišče C ogradili z nekaj metrov visoko mrežo.

Noč med 7. in 8. junijem

Zvečer ob desetih sem prišel na vrsto tudi jaz. Klicali so s seznama. Kar nekaj ur je trajalo, preden so nas pripravili za pot. Vstal sem. Najprej so mi slekli bluzo, nato pa me zvezali. Blizu izhoda je stala tnala, na njej sekira, s katero so sproti sekali telefonsko žico. Pravite, da je Franc Dejak, ki se je rešil iz brezna v Kočevskem Rogu, dejal, da so ga zvezali »z dratom za piskre vezat«, ki mu rečejo žgalažica. Kaže, da je bila naša drugačna. Kot boste slišali kasneje, se je dala pri vozlih raztegniti in razvleči. Kar stoječega so me zvezali zadaj na zapestju. Na vrsto je prišel prijatelj, Kocjanov iz Bezuljaka, Jože Turšič, mlad mož, komaj dobro poročen. Potem, ko so zvezali tudi njega, so naju spravili zraven in zvezali skupaj na zapestjih tako, da sva si kazala hrbet. Predstavljajte si, kako smo tako zvezani lahko hodili. Povedal sem že, da so bili tovornjaki majhni, verjetno nemški. Nekateri zdaj govorijo, da ameriški, česar ne verjamem. Tisti, v katerega sva se vzpela midva, je bil samo meter visoko ograjen z deskami. Loputo zadaj so odprli in na tovornjak kot lestev ali most položili stara vrata. S puškinimi kopiti so naju nato spehali nanj. Na srečo sva bila midva med prvimi gori, da sva se lahko stisnila v kot. Natlačili so nas, da je bila groza. Ko so dali vrata stran in zaprli loputo, smo se morali prešteti na glas. Bilo nas je 44, pa še partizan z brzostrelko zadaj, in eden spredaj, ki je sedel na strehi kabine, noge pa opiral na moja ramena. V kabini sta bila poleg šoferja še dva vojaka.

Okrog enajste ure ponoči smo se odpeljali. Pripeljali smo se do Savinje, nadaljevali ob levem bregu in na kraju, kjer je bila struga plitva in široka, zapeljali čez. V mesečini sem videl na desnem bregu križ nad cesto. Brž ko smo dobro zapustili taborišče, sta nas začela partizana, ki sta bila z nami, tolči s kopitom svojega orožja po glavah, eden je imel brzostrelko, drugi puško, vsak s svojega konca. Partizan, ki je sedel na kabini, je tiščal gojzarje na moja ramena. Kaže, da se mu je dobro zdelo in me zato ni tepel, pa toliko bolj tolkel po drugih. Ob desnem bregu reke smo dolgo vozili. Takoj se je začela dirka. Midva sva bila v kotu, druge pa je premetavalo sem in tja, jim rezalo kožo na zapestjih in lomilo kosti. Bili so mladi fantje, Dolenjci. Slišala sta se jok in stok: »Nehajte nas mučiti! Ubijte nas, da bo konec!« Postajalo je vedno hujše. Zavili smo proti zahodu in se po ostrih ovinkih povzpeli nekam v hrib, nato pa navzdol.

Bila je polnoč, ko smo se ustavili v dolini na osamljeni kmetiji. Takrat sem vedel samo to, da morajo biti nekje blizu Trbovlje. Za Hrastnik še nisem slišal. Zdaj šele vem, da smo se ustavili na Pustovi kmetiji in pri Pustovi kapelici, potok, ki je žuborel pod nami, je Brnica, hrib pa Stari Hrastnik. Tovornjaki so zapeljali z glavne na občinsko cesto, naš, ki je bil prvi, je ustavil skoraj pred visoko hišo, za katero sem kasneje odkril, da je toplar. Ravno, ko smo se ustavili, smo videli obračati na travniku nad kmetijo mali avtobus modre barve, s katerimi so vozili civiliste. V njem ni bilo prostora več kot za 25 ljudi. Obšla me je zla slutnja in sem rekel Jožetu: »Ista usoda čaka civiliste kot nas domobrance.« Visoko nad nami za robom bolj desno je bilo slišati streljanje.

Morali smo skakati na tla. Ko sva z Jožetom čakala in sedela v kotu, pride mlad partizan in pravi: »Zapoj domobransko pesem!« Pogledal sem ga nejeverno, ni bilo moči, da bi me lahko prisilil v kaj takega. Pa je stegnil roke skozi špranjo med letvami in mi poskušal izkopati oči. Zaradi švica, zaradi mojega potu so mu prsti drseli. Ker mu ni šlo, je vzel leskovo šibo in mi jo tlačil v oči, pa mu tudi to ni uspelo. Nazadnje je odnehal. Pri kamionu so čakali trije, štirje s koli. Ko smo skakali dol, so nas mlatili. Dva sta prec padla dol. Ko sva prišla na vrsto midva, sem rekel Turšiču: »Poslušaj, skočiva dol, kadar bo kolec dol padel! Takrat skoči, da ne bova toliko dobila!« No, in res je bilo tako in nisva tam nobenega udarca pobrala.

Potlej so nas dali na vrt sedet v treh vrstah. Kozolec je bil toliko proč, da je bil videti kot hiša, lune ni bilo videti, ker jo je zakrival visok hrib pred nami na jugu, pravite, da Kovk. V hiši ni gorela nobena luč. Blizu spodaj je šumel potok, videle so se zvezde, pod nebu pa podili oblaki. Tam na vrtu pred hišo je bilo razsvetljeno, vse sorte luči, tudi karbidne, tudi elektrika je svetila. Partizani so bili Štajerci, samo njihovo govorico je bilo slišati, vsi zelo mladi. Slekli so nas in nam sezuli čevlje. Meni so hlače ostale, ker sem bil na terenu in so bile raztrgane. Pa tudi srajca mi je ostala, drugega pa nič. Že na kamionu mi je uspelo, da sem se razvezal. Ko smo skakali dol, so me odkrili. Začeli so kleti, saj drugega tako nisi slišal, samo kletev, me zgrabili kakor zločinca, spet zvezali in me dali nazaj sedet. In sem sedel in čakal.

Tam so se zadnjič spravili nad nas. Hodili so po vrstah in nas tolkli. Vpraševali so: »Kaj si bil ti?« Tudi tisti, ki je odgovoril, da je bil telefonist, jih je dobil. Le nekaj sem jih slišal govoriti srbsko, štiri ali pet. Najbolj sem si zapomnil majhnega čokatega človeka, grdega, moral je biti Srb ali Črnogorec. Ta je bil najbolj divji. Spravil se je na nas in nas tepel z bunkami po glavah, nazadnje pa obrcal z gojzarji v obraz. Najhuje je zdelal Toneta Bonača, starejšega fanta iz Preserja, ki sem ga dobro poznal, ker je bil v Begunjah pri domobrancih. Ves krvav je padel in obležal. Potem se je lotil mene, me fino premlatil s pestmi in stopil že korak nazaj, da me bo z gojzarji, ko ga je prišel klicat partizan: »Tovariš, komandant te kliče, že veš, kaj te čaka!« Kaj ga je čakalo, ne vem, ampak mene je pri priči pustil in odšel. Po mojem streljat. Bil sem rešen. Če bi me zbrcal v obraz, bi obležal nezavesten tako kot Bonačev. Taki niso prišli na hrib. Zanje piše, da so jih pokopavali na Marnem nad kapelo.

Spet sem se skušal razvezati. Sem si rekel, nekaj moram ukreniti. Šlo je, da pa bi skočil, se ni dalo, ker so bile vsepovsod naperjene brzostrelke. Že ob prvem koraku bi bilo po meni. Ko smo na povelje vstali, so opazili, da sem se ponovno razvezal. Zagrabijo me, me ženejo pred našo kompanijo. Obkolili so me, me dali na sredo, bilo jih kakih deset, in me zasmehovali: »Si zbežal k Angležem, da boš tam jedel beli kruh!« Prepričan sem bil, da me bodo s puškinimi kopiti zbili na tla. Mimo pride komandant ali komisar, nekaj je že bil, poizve, kaj se je zgodilo, in zakolne: »V samih gatah sem pred vami bežal!« Potem pa meni:« Zvežite ga, eno luč, pa v roke mu svetite, da se ne bo razvezal!« Dali so me nazaj in rekli: »Zdaj ga bomo pa fino zvezali, da se ne bo več razvezal.« In so me res s telefonsko žico, več kot desetkrat okrog vsake roke, pa še Jožeta zraven. Naročeno jim je bilo, da mi morajo svetiti v roke. Potem nas ženejo navzgor proti hiši in po njeni levi strani. Ko se ji približamo, vidim, da ni hiša, ampak toplar, v njem pa velik kup. Šele, ko pridemo čisto zraven, vidim, da so domobranske obleke. Pol kupa je bilo pod streho, pol pa zunaj. Šli smo po vrtu in ob spodnji strani kozolca naprej v hrib. Ves čas se je slišalo streljanje, vedno z istega konca nekje visoko v rebrih zadaj, bolj proti vzhodu. Vso pot so mi svetili v roke, prvi stražar ob strani, drugi za nama. Vsakemu paru so namreč določili za spremstvo dva stražarja. Videti je bilo, kot da je ves hrib poln partizanov. Šli smo navzgor, streljanje pa je bilo čedalje bližje. Vse je bilo tiho, nihče, še tako prebutan, ni zinil besede. Molili smo in se pripravljali. Vedeli smo, kam gremo. Nihče, četudi močno pretepen, ni zajamral. Na sedlu smo zavili desno v reber. Vse ena sama gmajna. Ko smo šli po strmini, sem se kesal, zakaj nisem skočil, bi jo vsaj v hrbet dobil. In prišli smo blizu kraja, kjer so streljali. Končali so, ker jim jih je ravno zmanjkalo. Nismo še prišli na vrh, kar na rebri so nas posedli. Jaz bi bil pri prvih na vrsti. Zdaj, ali pa nikdar več, sem si mislil. Takrat sem začel z vso močjo, ki sem jo imel v rokah, rahljati vezi in telefonska žica se mi je raztegnila. Kožo sem imel že vso razjedeno od nje. Izvlekel sem desno roko in jo s tem sprostil, z levo pa sem bi še privezan na Jožeta. Padlo je povelje, da moramo vstati. Šele takrat so opazili, da sem se spet razvezal. Stražarja sta me stisnila in vrgla na tla, me tolkla po kolenih, jaz pa sem se jima upiral. Ker sta me trdo držala, rok nista imela prostih in me nista mogla tolči po glavi. Zdržal sem, snel štrike, vezi. Bil sem prost. Zaklical sem prijatelju: »Jože, skoči!« Roki je imel sicer zvezani, mene pa je bil rešen. Samo stal je, kot da bi bil kamen v njem. Poskušal sem uiti, pa se ni dalo, ker sta me stražarja tiščala, kot bi me imela v kleščah. Dvignil sem pesti in oba usekal po nosu. Malo sta omahnila, me pograbila za prsi in ponovna vrgla na tla. Tretji, ki je opazil, da se nekaj dogaja, je prihitel na pomoč. Zagrabiti me je hotel za hlačni pas, pa sem še tistega udaril tja po gobcu, skočil in se takoj ulegel.

Figure 36. Pri Opekovih v Buenos Airesu nov. 1999 – Na desni Marija in Lojz Opeka – Na steni kot pri vseh argentinskih Slovencih Marija Pomagaj in slika polkrožne kapelice, ki jo je sin Peter postavil na Madagaskarju v spomin na očetovo obljubo, da bo obnovil kapelico na morišču nad Hrastnikom

Takrat so se usuli streli za mano kot dež, vendar previsoko, ker sem bežal skoraj leže med grmovjem in po visečem terenu. Če bi tekel, bi me gotovo zadeli. Priplazil sem se do neke pšenice in po njej naprej. Bil sem moker od potu, prepričan pa, da je tisto, kar mi teče po obrazu, kri. Ko sem se ustavil in obrisal z roko, sem videl – svetil je mesec – da mi nič ni, da me nič ne boli. Prišel sem dol na rob, pod katerim sta globoko v soteski tekla potok in cesta. Pravite, da sem bil na Dolinškovi skali. Ko sem začel lesti navzdol po strmini, se mi je odkrušila večja skala, za njo pa še zemlja in vse je s hrupom zdrvelo v dolino. Morali so me zaslišati. Naenkrat so se namreč vžgale luči, migljale po grmovju, po cesti in se bliskale kakor kresnice. Videti je bilo, da sem obkoljen, obroč pa širok. Če bom silil naprej, me bodo dobili. Obrnil sem se in nazaj bolj severno in v levo od mesta, kjer sem pobegnil. Od daleč sem videl sence v grmovju. Domobranci. Črhnili niso niti besede in nobeden ni stokal. Pot sem nadaljeval in se znašel pred neko ogrado, za katero je rastla okoli pol metra visoka trava. Na lepem so začele tudi po njej bliskati luči: električne, baterije in karbidovke. Soj vseh luči je švigal po travi. Nekaj časa sem tuhtal v grmovju, kaj naj storim. A šli so proti meni in stiskali obroč. Računajo, da se skrivam v grmovju in po njem me iščejo, na travi pa ne. Ker po njej niso hodili, sem se hitro ulegel vanjo in se plazil. Dovolj je bila visoka, da me je skrivala. Kadar se je nad mano posvetilo, sem se še bolj dol stisnil, da bi se me ne videlo. Enkrat smo prišli vštric, pa so še vedno svetili tja, kjer sem bil prej in smo se že enkrat srečali. Nazadnje je šel vsak od nas svojo pot. Ko sem prišel iz ograde v gozdiček, poraščen z grmovjem, sem si rekel: »Zdaj je pa že dobro, prebil sem obroč.« Zelo zelo zabasano je bilo. Šel sem naprej, največ 50 metrov, in zagledal veliko planoto, bi rekel, od vrha gore do vrat, kjer je tekla cesta. Tam so bili napeljani tiri za vagončke, s katerimi so prevažali premog. Tirov, po katerih so jih vozili, je bilo kakih deset. Vse je bilo razsvetljeno in spet sem se znašel med stražarji. Na srečo sta bila samo dva, enega sem videl spodaj, drugega zgoraj. Bos sem bil, ker so mi čevlje vzeli, hodil sem tiho, da sem samo sebe slišal, nič drugega. Po kratkem premisleku sem se odločil čez tire. Bil sem izčrpan, teden dni nisem nič jedel. Zbral sem vse moči in skočil čez z vso naglico, kolikor sem zmogel. Srečno. Nista me zapazila. Šel sem naprej in prispel do nekih barak.

Petek, 8. junija

Prisluhnil sem, če je kdo tam, bilo je okrog četrte ure zjutraj. Tišina. Nadaljeval sem pot, potem pa se nameraval spočiti še pred Trbovljami. Zavlekel sem se med grmovje in ostal ves dan. Bal sem se, da se bodo vrnili s policijskimi psi. Hrane nisem imel. Vstal sem in malo pred nočjo prišel do potočka. Majhen studenec je bil to. Napil sem se vode, saj sem imel popolnoma suha usta. Nobene sline nisem imel. Naprej grede sem prišel do njive s solato. Najedel sem se je, pa še v žepe sem si jo natlačil za po poti. In spet na noge. Ko se je zmračilo, sem spet zaspal.

Sobota, 9. junija

Še ponoči oziroma zgodaj zjutraj sem se odpravil naprej, da me nihče ne bi videl. Že zvečer sem si od daleč ogledal samotno hišo visoko v hribu. Ponoči bom šel tja, počakal, da se bo pokadilo iz dimnika, potem pa šel prosit, če bi mi dali kaj jesti. In tako sem storil. Ob štirih zjutraj sem bil že tam in čakal v grmovju. Ob petih se je res pokazal dim, ob šestih pa sem vstopil. V kuhinji, ki je bila tudi veža, si je dala opraviti ženska srednjih let. »Dobro jutro!« sem pozdravil in zaprosil, če ima kaj jesti. Pravil sem ji, da se vračam iz Nemčije iz ujetništva. Odvrnila mi je, da nimajo popolnoma nič. Lahko pa počakam, da bo skuhala žgance in mi jih bo dala. Hiša je bila zraven ceste. Zato sem bil zelo pazljiv. Vprašal sem jo, če ima morda kakšne čevlje ali kaj takega, kar bi mi lahko dala. »No, saj jih bomo dobili,« je rekla, »tam za tistim ovinkom je partizanska postojanka, pa pojdite tja! Bodite brez skrbi, gotovo vam jih bodo dali.« »Ja, dobro je, gospa, imate prav, imate prav! Bom pa šel!« Takoj za tem je šla v sobo, jaz pa ostal v veži. Zaslišal sem neko šepetanje. Ker sem bil bos, sem potihoma stopil k vratom, ki jih je pustila malo odprta, in prisluškoval. Slišalo se je šepetanje, razumel pa nisem nič. Ko sem začutil, da se ženska vrača, sem se hitro umaknil. Gre spet k štedilniku. Kmalu za njo prideta iz sobe fant in deklica, stara dvanajst do petnajst let. Brez pozdrava se izgubita na plano. Stopil sem za njima in videl, da gresta po cesti proti tistemu ovinku, kamor se pride do partizanov. Posvetilo se mi je, kaj nameravajo. Ko sem ju izgubil izpred oči, sem si dejal, da moram čimprej proč. Ženska pa kar naprej: »Tam je šola, saj so naši notri, pa postojanka je tam, vam bodo dali za obleč in obut. Kaj se vam tako mudi? Jaz imam moža že devet mesecev pri partizanih.« Kar silil sem s prošnjo za žgance. Dobil sem jih in pospravil v dveh minutah. Zahvalil sem se in rekel, da grem po čevlje, kot mi je svetovala. Mogoče bom dobil še kaj hrane. Odšel sem v smer, ki mi jo je pokazala, potem pa hitro v nasprotno. Sumil sem, da sta šla otroka klicat partizane, pa bo prišla patrulja in me bodo ujeli.

Nedelja, 10. junija

Dosegel sem samotno hišo. Šesta ura zjutraj je bila, ko sem prišel zraven. Na vrata je bil prilepljen plakat s slovensko zastavo, rdečo zvezdo, srpom in kladivom. Hiša je bila prazna, a v hiši je gorelo. Gledam v sobo, pa vidim posteljo, ki je bila razgrnjena, v njej pa nobenega. Šel sem iz hiše, pa zagledam par, starejšo žensko in moža, kako prihajata iz hleva. Ženska je nosila polno golido mleka. Prosil sem jo za hrano, pa je začela vpiti, da bom že videl in da mi ne bo nič dala. Mož zraven nje je bil tiho. »Dajte mi vsaj malo mleka, če drugega nočete!« Nazadnje jo je mož pripravil, da je šla po šalico in mi nalila mleka. Popil sem. Ženska takoj v hišo, z možem pa izrečeva še nekaj besed. »Ne hodite po grmovju, hodite raje po cesti!«

Nadaljujem pot in pridem prav v vas. Pri neki hiši so pokrivali ostrešje. Pet jih je bilo na strehi. Pridem v hišo, na mizi polno kruha. Prosim zanj, pa mi gospodinja odvrne: »Ne smemo dati. Imamo prepovedano.« »Gospa, lepo vas prosim, dajte mi kruha!« »Potem me boste pa prijavili.« »A takle vas bom prijavil?« Bil sem bos, kosmat, vse je bilo na meni. Dala mi je kruha. Zabasal sem ga za srajco. Šel sem po vrtu, pa v grmovje. Tam češnja z lepimi zrelimi sadovi. Splezam na drevo in se jih najem. Spustil sem se dol, tema se je začela delati, grem bolj navzdol, pridem do vodice, listje je bilo, ravno prav, da grem spat. Takrat zarohni nad mano srnjak in skoči čez. Čez nekaj časa zaslišim ropot po grmovju visoko nad mano. Iščejo me. Izdan sem in patruljo so poslali za mano.

Ponedeljek, 11. junija

Prišel sem na rob visokega hriba in pod sabo zagledal mesto in reko, ki je tekla skozenj. Drugega ne more biti kot Sava, mesto pa Litija. Nekaj kilometrov proti jugu cerkev z dvema turnoma. Pravite, da Šmartno pri Litiji. Treba bo čez reko. Videl sem, da dela reka kilometer pred mestom desni ovinek. Če bi se torej nad njim spravil v vodo, me bo kar samo zaneslo na drugo stran. V mraku sem se spustil s hriba, zlezel čez progo in cesto ter se ustavil na bregu. Poiskal sem kraj, ki sem si ga zapomnil s hriba, zložil obleko in jo privezal na hrbet kot nahrbtnik. Spravil sem se v vodo. Bila je mrzla, tok močan in že sem mislil, da bo po meni. Na srečo me je res zaneslo na drugi breg. Ožel sem mokro obleko, se oblekel in nadaljeval pot po hribih.

Figure 37. Opekovi v Buenos airesu – Sedijo Lojz, Cvetka, Marjana, oče in mati, stojijo Ljuba, Lucija, Bernarda, Peter in Helena

Med torkom, 12. in soboto, 16. junija

Tistih krajev nisem poznal. Kot sem kasneje iskal po zemljevidu, so bili kraji, ki sem jih obšel, Prežganje, Javor in Lipoglav. Vedno bolj se je začelo kazati Ljubljansko barje, nazadnje tudi Ljubljana. Nisem hitel. Poti se skoraj ne spominjam. Hodil sem po hribih na robu, se ravnal po morostu, Mokrcu in Krimu. Dobro pa vem, kako sem šel po mostu čez Iško in na drugem bregu zlezel na naše hribe.

Nedelja, 17. junija

Po devetih dneh in nočeh sem prišel domov. Bilo je 17. junija. Najprej sem poiskal dva fanta v Kržišču pod Pikovnikom. Njihov oče, iz tiste hiše, je šel z mano na morišče, Žnidaršič Alojzij. Sinova sta ostala doma. Z njima sem govoril, povedal sem jima, kako je bilo, in rekel ženi: »Z vašim sem bil. Če je imel srečo, da je ušel, ga boste še dobili, drugače pa ga ne boste več videli.« Povedal sem, da pobijajo vse, tudi civile.

Od ponedeljka, 18. junija, do velikega šmarna, 15. avgusta

Dobili smo se še z drugimi, v Otavah, Kožljeku, iz vse begunjske občine do Krimske jame. Povedal sem jim: »Fantje, tako je bilo.« V našem domu pri Begunjah ni bilo nikogar. Šel sem k sorodnikom … Čeprav smo bili prej vsak dan skupaj, me niso prepoznali: »Ni ga doma, je šel na Koroško!« so me podili. Komaj sem jih prepričal, da sem jaz. Povedal sem jim tudi, kaj se dogaja in da so domobrance in civiliste po goljufiji vrnili s Koroške in skoraj vse pobili. Fantje, ki so se skrivali z mano, so odhajali zvečer k domačim po hrano in jim pravili: »Ta in ta je prišel. Pravi, da so vse pobili.« Ženske, ki so bile doma, sestre in matere, niso hotele verjeti. Dejale so, da sem od vsega hudega ob pamet in ne vem, kaj govorim. Ko smo bili pred kratkim na obisku v Begunjah, nam je znanka priznala: »Tudi jaz sem bila med tistimi, ki smo trdili, da se vam je v glavi zmešalo.« Ob dobri hrani in počitku sem hitro prišel k sebi. Pa sem jim rekel: »Fantje, takole je to. Prišla bo zima, pojmo v Italijo! Kaj bomo v zimi naredili? Skrivati se ne bomo mogli, doma ne bomo mogli biti, v gozdu tudi ne, ker nas bodo v snegu izsledili. Gremo v Italijo! Mogoče se bo dalo pomešati v ameriško armado.« Res se nas je za pot odločilo sedem.

Od velikega šmarna, 15. avgusta, do malega šmarna, 8. septembra.

Odšli smo 21. junija za sv. Alojzija dan, istega dne, ko jih je na Teharjah enajst ušlo čez žico, med njimi tudi moj brat Tone. Kasneje so mi pravili, da je bil na begu ranjen. Dobili so ga, pripeljali nazaj in vodili po taborišču: »Včeraj sem ušel, danes me imajo!« Potolkli so ga in pustili ležati mrtvega za kuhinjo. – Po mojem sem bil doma samo teden dni. Da ne verjamete. Ko takole gruntam, je s temi dnevi res nekaj narobe. Ne izidejo se mi. Tudi Makovec je šel z nami. Šli smo na Logatec, Hotedršico, Črni Vrh in Trnovske gozdove. Res, tudi ustaški oficir je šel z nami. Četnikov se ne spominjam. Šli smo na Gorico, tam je bila že britanska armada in partizani, vse skupaj je bilo, tudi Amerikanci. V Gorici smo hodili skupaj, se čez dan raztepli po vaseh, da smo prosili malo za hrano. Ko sem šel še z nekom v pekarno, sem prosil za kruh, da se vračam iz internacije. Ženska je bila vsa sladka: »Ja, ja, imam že vse pripravljeno za vas. Za take imamo vse pripravljeno.« Naložila nama je kruha, najmanj dve kili nama ga je dala, nič nisva plačala. »Hvala,« sva rekla in šla. »V redu, vse je že plačano!« Ujela naju je noč in sva se vprašala: »Kje bova pa prespala?« Prišla sva do župnišča. Grem noter. Župnik ni rekel ne tako in ne tako, nezaupljivo naju je gledal, pa sta prišli dve ženski, kuharici. Gospod se je bal, ženske pa takoj okrog naju. Razkladal sem jim, kako je bilo. Pri njih sva se dobro najedla in naspala, zjutraj pa dobila še zajtrk. »Hvala!« Z drugimi fanti sva se dobila zunaj na ulici sredi Gorice. Šli smo proti Udinam. Ustavili smo tovornjake in veselo po cesti. Tam da je poljska vojska. Šli smo k njim. Vzeli so nas noter, bila je šola in v njej so nam dali sobo. Tam smo dobili še tri naše, ki so prišli čez mejo pred nami. Dobivali smo hrano in ostali teden dni. En večer pa pridejo tri ali štiri poljske punce, s seboj prinesejo gramofon s tisto trobento, navijejo muziko in nas vabijo: »Fantje, gremo plesat!« Kdo bo šel plesat po vsej tisti grozoti. Opravičevali smo se malo po italijansko, malo po slovensko. Nazadnje so popokale tisti gramofon in odšle. Drugi dan nam pridejo povedat: »Fantje, morate iti!« Kaže, da smo se zamerili njihovim ženskam, ker nismo šli plesat, pa so nas zatožile. »Gremo!« Popoldne smo že šli na postajo. Dobimo mlad par Ljubljančanov, pisali so se Langus. Skupaj smo se pripeljali v Monigo, kje so bili že drugi iz naše skupine.

5.2.4. Bližnje srečanje tretje vrste

Zdenko Zavadlav

Praviš, da je moralo biti v petek 1. junija 1945, ko sem prišel v stik z Opeko. Boš že vedel. Ob koncu vojne sem postal oznovski referent za vso mariborsko železniško sekcijo. Tako so me vozili z mesta z drezino po progi na vse konce, proti zahodu do Ruš in dalje, na jugu do Pragerskega in proti severu do Šentilja. Nekega dne mi javijo zgodaj zjutraj, da je v Rušah nekaj narobe. Ne spominjam se, da bi omenjali domobrance. Odpravil sem se tja in naletel na kompozicijo približno desetih tovornih vagonov na stranskem tiru. Vsak vagon je imel hišico, čuvajnico, v njej pa so stražili knojevski vojaki z brzostrelkami v rokah. Ravno sem jih začel vpraševati, koga imajo notri, ko se pojavi na peronu Matija Maležič – Ciril, ki je bil takrat šef OZNE za Štajersko in Koroško. S seboj je imel oboroženo spremstvo. Delal se je, kot da nič ne ve, kaj se dogaja. Ne spominjam se, kaj sva se menila in kam je izginil, niti da bi mi kaj naročil. Čudno je, da me je pred nekaj leti, ko sva se o tem pogovarjala, izrecno prosil, naj tega ne omenjam. Na svojo roko sem odredil, naj odprejo vagone, da bi odkril, zakaj taka konspiracija. Skozi vrata so puhnili para, vročina in smrad. Prikazale so se blede in izmučene vojaške postave. Da so to domobranci, ki so jih vrnili s Koroškega. Menda so namenjeni v Celje. Železničarjem sem naročil, naj ujetnikom prinesejo vode, vojakom pa, naj pustijo vrata na vagonih odprta. Tistega dne je sonce divje žgalo, čeprav uradno še ni bilo poletja. Opeka da trdi, da se njegovega vagona ni nihče pritaknil. Čudne so te reči. Takrat so ti za vse, kar si ukazal, odgovarjali: »Razumem!« Brž, ko pa si odnesel pete, so delali po svoje. Okrog druge ure popoldne je vlak odpeljal naprej proti Celju, kamor naj bi prispel še pred mrakom. Ti si bil tisti, ki si mi razlagal pred leti, da je šlo za Rupnikov bataljon. Trdiš, da so transport, v katerem so bili rupnikovci, odpeljali iz Pliberka v sredo, 30. maja popoldne in je bil zgodaj dopoldne, 31. maja, za praznik Rešnjega telesa, že v Celju. V Mariboru je stal tega dne največ uro ali dve in to zelo zgodaj zjutraj. Njihov trasport je bil tudi daljši, saj je bil v njem ves drugi polk, ki je štel skoraj 1500 vojakov, spremljalo pa ga je najmanj sto civilistov. Bo že držalo. Teh vagonov, ki sem jih videl, ni bilo več kot deset, štiri ure so se greli na soncu, v njem pa sami ta beli. In da je bil zraven tudi oče Pedra Opeke, misijonarja z Madgaskarja. Čudne so te reči. Če bi vedel, bi mu segel v roko in ga povabil na pir.

5.2.5. Bili so ostanki rudniškega dnevnega kopa

Janez Ozimek

Janez Ozimek je bil rojen leta 1922 v Roženplju v dobrniški fari. Kot domobranec naj bi bil vojak 21. čete Stiškega bataljona. Njegova zgodba je objavljena v 4. knjigi Odprtih grobov (224-228). Tam pa ga najdemo na skupinski fotografiji slavne 16. čete, posnete v zgodnji pomladi 1945 na pohodu po kočevskih gozdovih. Poveljeval ji je Bogdan Berlot. V dodatku v 4. knjigi Odprtih grobov (228) piše, kako naj bi jih prav on prepričeval, naj ne gredo nazaj. Ni dvoma, da je šel Ozimek na Stari Hrastnik po isti poti kot Opeka in Petkovšek, vendar že 5. junija, dva dni prej, v zapisu ob njegovi smrti (Tabor, 1985, 7-8, 152-154) pa je rečeno, da se je to zgodilo »nekako 8.-9. junija«. Pot je opisal najbolj podrobno. Morišče naj bi bilo po njegovem opisu blizu kraja, kjer smo postavili križ, prav take so bile namreč jame na tem kraju, preden so jih poravnali. V tiste, ki so bile izkopane pod vzpetino, je uhajal pesek, vrstile so se druga za drugo in bile take oblike, da se je dalo lesti po njih. Zdaj so ostale samo jame prav na robu. V Zagorju je poskušal kar po mostu čez Savo, posrečilo pa se mu je šele v Kresnicah. Prišel je do čolna, si pomagal z drogom in se pripeljal na nasprotni breg. Domov je pritaval okrog 20. maja. Še vedno bos. V domači vasi sta zanj poskrbeli sestri Francka in Ljudmila. Deset dni sta ga imeli skritega kar v listnici, dokler si ni pozdravil ranjenih nog, potem pa se je preselil v domačo hosto. Spal je kar na prostem, ob dežju pa se pokrival s plahto. Še nekaj se jih je nabralo in ravno pravi čas pred zimo, 20. oktobra, so odšli na pot čez mejo. Prekoračili so jo 13. novembra. Čez dva tedna razglednica s tujo znamko: »Pozdravi s poti, Janez.« Kot drugi je po treh letih bivanja v Italiji prišel v Argentino. Tam je umrl leta 1985 zaradi možganskega tumorja. Kaj je povedal?

Pri samotni hiši in skednju so nas sesuvali s kamionov, nam pobrali čevlje in kar je imel še kdo obleke, ki se je zdela partizanom porabna. Okoli gospodarskega poslopja trava in sadno drevje. V hrib smo šli mimo omenjene hiše in kozolca. Zavili smo desno v hrib, v smrekov gozd, približno deset minut od hiše. Sredi pešpoti je bila na levo senožet in na desno malo višje smrekov gozd. Peljali so nas po dva in dva, v skupinah po dvajset ljudi. Na kraju morišča, kamor smo dospeli, nas je čakala jama. Takih je bilo več. Bile so ostanki rudniškega dnevnega kopa. Naša jama je bila razsvetljena z jamskimi svetilkami, ki so bile obešene po grmovju in drevju. Tja so nas odpeljavali po dva in dva. Zvezan sem bil s sotrpinom, nekim bogoslovcem, v prvem paru. Stopiti sva morala na rob jame. Za nama sta se postavila partizana z brzostrelko. Da bi ustrelila istočasno, sta štela: »En, dva, tri … « Ker pa je bil bogoslovec prej zadet, mi je krogla samo siknila mimo glave. Smrtno ranjeni me je potegnil s seboj. Ker pa je bilo čez jamo postavljeno zadrto bruno, sva zletela zvezana čezenj vsak na svojo stran.Vez se je ob padcu pretrgala. Tako sem padel v jamo cel in obležal nezavesten … K zavesti so me spravila trupla, ki so padala name. Jama je bila globoka tri do štiri metre, dolga približno petindvajset in dva do tri metre široka. Iz zgornje strani jo je zasipaval pesek. Na drugem koncu je postajala vedno plitvejša, ob robu pa je rastlo grmičevje. Tja sem se priplazil in čakal na priložnost, da uidem stražarjema, ki sta streljala na drugem koncu. Videl sem prihajati naslednjo skupino. Iz nje sta se iztrgala dva fanta in pobegnila. Moja partizana sta nehala streljati, eden od njiju pa je zavpil: »Glej ga, hudiča, k … belega!« V hipu se je pognal za njima. Izkoristil sem priložnost, skočil iz jame in povzročil zmedo še med stražarji. Sedeli so skriti v senci za svetilkami in zanje nisem vedel. Čeprav sem stal sredi njih, si niso upali streljati, da ne bi zadeli svojih. Pognal sem se skozi venec svetilk pa padel v drugo jamo. Stražarji takoj za menoj. Pravočasno sem se pognal ven in padel še v tretjo, ki pa je bila že v temi. Niso me videli. V prejšnjo so streljali in metali bombe. Ker je bilo vse tiho, sem jih slišal govoriti med seboj: »Ta mora biti prekleto trmast, da ne da nobenega glasu od sebe!« Nazadnje je eden od njih zlezel v jamo, da bi videl, kaj je vendar z mano. Ker bi se lahko lotili tudi drugih jam, sem se mimo njih po vseh štirih splazil v grmovje. V gozdu sem ležal celo noč in se proti jutru odpravil proti Trbovljam.

Figure 38. Domobranec Janez Ozimek

5.2.6. Streljala sta v popolni tišini

Anton Petkovšek

Anton Petkovšek se je rodil v Rovtah pri Logatcu leta 1915 in umrl okrog leta 1980 v Argentini. Uradno je drugače, saj je iz Izpiska iz matične knjige umrlih v Logatcu, izdanega leta 1993, razvidno, da je bil po vojni proglašen za mrtvega, za dan smrti pa so mu določili 16. maj 1946. Bil je domobranski narednik 44. čete iz Rovt, prišel na Stari Hrastnik med 7. in 8. junijem, torej isto noč kot Opeka, vendar bolj proti jutru. Ker je Lojz ušel že na Hrastovi rebri, na strmini tik pred moriščem, si kraja ni mogel natančneje ogledati. Petkovšek pa je prišel do jame, obstreljen padel vanjo, se rešil in v dvaindvajsetih dneh pritaval v domači kraj. Objavljam odlomek iz njegovih spominov iz prve knjige Odprtih grobov (60-70). Dogajanje na hribu je opisal nazorno, zelo bežno pa vračanje domov: Zasavsko hribovje, Stahovica, Medvode, most čez Savo pri Tacnu, Glince, hribi nad Horjulom, Vrzdencem in Vrhniko, potem pa ga zmanjka: »Po dveh dneh tavanja po notranjskih gozdovih sem dosegel visok hrib, kjer sem bil po 22 dneh deležen gostoljubnosti.«

Naš dodatek je samo nadaljevanje prehitro končane zgodbe. Pripovedovala sta mi jo Janez Petkovšek, Janežev, in Marko Modrijan, Modrijanov, iz Rovt. Povedala sta, da je prišel v Rovte, omenjena vzpetina je Krošev hrib, hiša gostoljubja pa na Gradišču (770 m). Tam so ga sprejela Novakova dekleta, Frančiška, Rozalka in Marija Trček. Živele so v skromni hiši, vse stare nad 70 let. Skrile so ga na senik. Kasneje se je preselil v gozd, zlasti kadar je postalo nevarno. Po dveh tednih ga je obiskal oče, pa ga ni prepoznal. Kar nekaj pregovarjanja je bilo, preden so mu dopovedali, da ima lastnega sina pred seboj. Tete so hodile za begunca po zdravila in negovale rano po strelu, pri katerem mu je krogla oplazila desno lice. Hitro se je opomogel. Po treh tednih je prišel do moči in se odločil, da gre naprej. Za kratek čas se je ustavil na domačiji pri Janežu, Janez Petkovšek je imel takrat 11 let in otroci niso smeli o tem vedeti nič. Sprejeli so ga njegovi starši. Begunec je povzročil tak strah, da se ne da popisati. Ko se je 19-letna domača hči, Janezova sestra Frančiška, rokovala z njim, je padlo vse od nje, voda in blato. Naprej ga je vodil Jože Grdadolnik, kovač, ki je pri njih stanoval. Begunec je nadaljeval pot prek Garbovškove doline, mimo Zavčena in se za nekaj dni ustavil v Lanevšah na veliki kmetiji. Skrival se je v bajti. Hrano so mu nosili iz Dolenčjega malna. Podal se je prek Veharš nad dolino Idrijce in se mimo Godoviča usmeril proti Italiji. Ni šel sam, vendar ni znano, kdo vse ga je spremljal. Kaže, da so ubrali staro kontrabantarsko pot, ki so jo dobro poznali še iz časov, ko je bila tam meja. Andrej Lukančič, ki se je v bajti skrival z njim, je ostal, se kasneje javil in ostal živ. Antonu je v Argentini dobro šlo. V španoviji z nekim Argentincem je celo odprl gostilno. Pa je ga domačin tako goljufal, da je podjetje propadlo. Umrl je kot revež v domu za stare.

Rovtarje je motilo, ker je bila Tonetova zgodba vsakokrat drugačna. Bolj kot si je že opomogel, bolj je postajala dramatična in junaška. Tudi za kasneje kaže, da mu je pomagal nekdo z umetniškimi ambicijami, s tem pa mu napravil medvedjo uslugo. Tako beremo na 65. strani tele stavke: »Isti večer (op. 5. junija) so v ženske barake prišli titovci s pozivom, naj se javijo sorodnice domobrancev, češ da bodo šle z njimi. Javilo se jih je mnogo, med njimi tudi Modrijanova Marica. Trije kamioni, polni žensk in deklet, so odpeljali v temno noč.« Pa tale: »A tisto noč je pobegnila pod žico skupina domobrancev, ostali smo morali za kazen dve uri gledati v sonce.« In to naj bi se zgodilo 6. junija! Zvezan ni bil s Francetom ampak Nacetom Križajem. Ko je imel 18 let, je pristopil k vaškim stražarjem. Kmalu po tistem je bil v borbi ranjen skozi prsi. Pa berimo tisti del, v katerem popisuje svoj beg!

Med hojo v hrib smo bodrili drug drugega in obujali kesanje. Vsak par je spremljal oborožen partizan in enega od zvezancev celo držal za roko, da ne bi ušel. Imel sem edino željo, da bi se našel kdo, ki bi domačim povedal, kje bodo trohnela naša trupla. Od poznanih sta me spremljala Janez Nagode z Vrha Sv. Treh Kraljev in France (op.: Nace) Križaj iz Rovt, ki je bil zvezan z menoj. Naslonil se je name, rekoč: »Zgubljeni smo!« Povzpeli smo se na majhno ravnico na vrhu hriba. Nedaleč od našega množičnega groba sem zagledal štiri desetine zvezanih žrtev, ki so se prav takrat dvignili. Mi smo se morali uleči na tla. Govorili so, da je pred tem nekdo pobegnil in je zato še bolj strogo. Samo po dva, ki sta bila zvezana skupaj, so spuščali k jami. Kakih 50 metrov pred njo smo tako leže čakali in opazovali, kaj se dogaja. Morišče so razsvetljevale jamske svetilke, ki so bile v velikem krogu navezane po drevju. Njegova okolica je bila namreč poraščena z grmovjem in mladim bukovjem. Ob jami sta stala dva partizana in z brzostrelkama streljala v tilnik. V popolni tišini, brez besede. Drugih partizanov nisem videl. Vse je potekalo zelo hitro. Midva sva prišla na vrsto že v četrt ure. Odvezali so naju od drugih. Šla sva do jame in se postavila na rob. Partizana sta ustrelila eden za drugim, ne istočasno. Prvi strel je zadel Križaja v polno in ker me je zračni pritisk prvega strela pahnil z njim vred v jamo, me je strel, namenjen meni, samo ošvrknil po licu. Padel sem na kup krvavih trupel in izgubil zavest. Iz nezavesti me je prebudilo streljanje in udarci teles, ki so padala name. Najprej sem začutil in se zavedel, da ležim napol v luži krvi, okrog mene pa mrtvi in ranjeni. Nad jamo sta se še vedno oglašali brzostrelki. Začutil sem, da imam roki prosti, obenem pa me je začelo peči rana na licu, kamor me je zadelo. Med vzdihi in stoki ranjenih, malokdo je bil smrtno zadet, sem se splazil čez trupla. Skril sem se za ogromno skalo, ki je stala za menoj, nato pa zlezel čez grm v kotanjo, kjer sem bil varen pred streli. Ranjenci so stokali in prosili, naj jih ustrele do smrti. Rablja sta vpila in besnela nad njimi, nakar pa spustila rafal v jamo. Morilci so se menjavali. Na vprašanje poveljnika: »Ko će da puca?« sem slišal nekatere celo prositi: »Daj meni, da streljam!« Za zadnjimi rafali so vrgli bombo, ki se je razpočila. Potem so odšli.

Figure 39. Skupinska fotografija voda 44. čete slovenskih domobrancev iz rovt, ki mu je poveljeval poročnik Jože Albreht. Posneta je bila 1944 v Rovtah. Z leve proti desni ležijo Franc Jeršič, Rajko Filipič in Ivan Lukančič; sedijo: neznan, Nace Križaj, neznan, Jože Albreht, Tone Petkovšek, Janez Kogovšek, Lojze Treven, Jernej Sedej; stojijo: neznan, Nace Kogovšek, Janez Mlinar, Jože Turk, Tone Treven, Pavel Corn, Franc Likar, Tine Sedej, Janez Kogovšek, Pavel Lukančič, Jože Modrijan, Jože Petkovšek, Ciril Modrijan. Od 21-ih prepoznanih sta ostala živa samo Franc Jeršič in Tone Petkovšek. Za vse druge sodimo, da so obležali na Starem Hrastniku.

Zaradi jutranjega hladu me je začel tresti mraz. Zdanilo se je, pokazalo se je sonce. Ogledoval sem si kraj: v premeru osem metrov širok in deset metrov globok jarek, do vrha porasel z grmovjem. Moralo je biti še pred 5 uro zjutraj, ko sem z zadnjimi močni mimo skal in kamenja splezal po grmovju na rob. Zunaj ni bilo nikogar. Zavlekel sem se nedaleč od jame pod košato jelko. Veje so segale do tal. Zaspal sem. Zbudil sem se okrog četrte ure popoldne. Bilo je tiho, kot da se ni nič zgodilo. Od prestanega se bil omotičen. Sčasoma sem si opomogel, spoznal, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Previdno sem vstal in šel proč od strašnega kraja. Bil sem ves krvav. Bos, samo v srajci in spodnjih hlačah ter s predrtim licem sem se počasi vlekel dalje in po kakšni uri omagal. Ponovno sem zaspal. Ponoči, bilo je med 8. in 9. junijem, me je zbudilo streljanje, ki je prihajalo z istega kraja. Vpitje, kletve, streli.

5.2.7. Videti je bil popolnoma zmešan

Ivan Makovec

Sem deveti otrok družine Makovec z Rudolfovega na Vidovski planoti. V naši hiši se je začel 26. maja 1942 prvi protikomunističi upor, pri katerem je šlo zares. Res so z njim poskušali deset dni prej v Loškem Potoku, vendar zdržali samo eno uro. Zdaj živim v Argentini, v kraju Ramos Mejija blizu Buenos Airesa. Zanima vas, kako da nisem šel na Koroško in kako se je naša skupina, v kateri se je znašel tudi Lojz Opeka, prebila v Italijo.

Takole je bilo. Teden dni pred koncem vojne smo bili vojaki Rupnikovega bataljona že pred Ljubljano. Spominjam se, da sem se ugnezdil pri kapelici na Brezovici, drugi pa v Vnanjih Goricah. Potem pa smo se 2. maja vrnili v Borovnico in hribe nad njo. Tam so nas takoj napadli vojaki 4. armade. Naše vodstvo nam ni razložilo, zakaj ta brezupni korak. Kaže, da naj bi šli v ilegalo. Borba je bila tako huda, da so naši hitro uvideli, da z odporom ne bo nič. Name, tisti dan sem bil mitraljezec, so pozabili ali pa sem raketo, ki naj bi naznanjala umik, spregledal. Znašel sem se sredi partizanov. Ker je bila noč, sem se obrnil in šel z njimi proti Zavrhu. Tam sem izkoristil priložnost in pobegnil proti Borovnici. Vsi poizkusi, da bi dosegel naše, so bili neuspešni, saj je bila vas zasuta s partizani. Nazadnje sem se s šarcem na rami in pištolo v žepu vrnil v naše hribe. Dobil sem se z domobranci, za katere so naši ljudje vedeli, da so ostali doma: »Ta je doma, pa oni tudi, pa tretji tudi.« Tako se nas je v maju zbralo okrog dvajset. Doma smo bili iz Vidovske planote, Borovnice, Rakitne, Begunj, zvečine fantje iz našega bataljona, ki so se tudi izgubili.

Maja in polovico junija naša skupina skrivačev še ni vedela, kaj se dogaja z domobranci. Pa pride tale Lojz Opeka, moralo je biti 20. junija, doma iz Begunj. Ušel je iz Hrastnika in se zatekel k nam. Vedel je, da sta dva domobranca iz našega bataljona ostala doma. Rekel si je: »Dobro, tja grem. Kako bo naprej, pa bomo videli.« Poiskal ju je in prišel do nas. Ta Lojz je prišel tak, da nismo vedeli, kaj bi počeli z njim. Zdaj je družinski oče, devet otrok ima, ampak v tistem trenutku, ko je bil z nami, je bil, po pravici povedano, zmešan. Ponoči, ko smo stražili, on je spal, je v trenutku skočil sredi noči in začel kričati: »Bežimo, bežimo, bežimo!« Skušali smo ga pomiriti, pa je bil čisto divji in nor. Bali smo se, da nas bo z vpitjem izdal, in sklenili, da moramo čimprej čez mejo.

Junija meseca se nas je zbralo še več, na koncu meseca že nekaj čez trideset. Bili smo sami domačini, poznali smo teren in partizanske patrulje in zasede nam niso mogle do živega. Gibali smo se vedno po višinah, nikdar po dolinah, med Rakitno, Pikovnikom, Otavami, Sv. Vidom, zlasti okrog Krimske jame. S hrano nismo imeli težav, kamor smo prišli, nas je čakala.

Moralo je biti na koncu junija, ko sem šel z Vinkom Popitom iz Borovnice k Pikovniku po večerjo. Janez Koščak je zdaj tam gospodar. Saj ste bili pri njem. Mama naju povabi: »Pejta malo naprej, saj je vse mirno, tukaj ni nobenega partizana.« Usedeva se, gospa pripravi ajdove žgance. Jeva. V tem trenutku pride stari oče iz hiše in pravi: »Tu spredaj je vse polno partizanov!« Kaj pa sedaj. Viktor je takoj rekel: »Če jih je toliko, bi se kar podal!« Odvrnil se mu: »Si neumen. Saj imava dve šnelfajerci, bova naredila izpad, pa bo, kar bo!« V tistem trenutku sem rekel gospe: »Zakaj ne bi šli skozi zadnja vrata pogledat do stranišča.« Hitro se vrne in zašepeta: »Tukaj odzad ni nobenega.« Zunaj res vse čisto, prideva do kozolca, pa naju ustavi stražar: »Stoj, koji je tamo?« Ne vem, zakaj je meni ušlo: »Četnici!« Ne morem razumeti, odkod mi je odgovor padel v glavo. V tistem trenutku je stražar, ki je bil res četnik, rekel: »Napred!« Midva sva se majceno ponižala, se vrgla v eno grvino in zbežala. Stražar je za nama streljal, a ni zadel. Kasneje je gospodinja, ki je vedela, kje prenočujeva, šla do hribčka in naju klicala: »Ivan, Viktor, pridita gor!« Bila sva previdna. Lahko bi jo namreč primorali partizani, naj gre po naju. Pa sva si rekla: »Dajva se vsak na eno stran poti. Ko pridejo blizu, ju zaustaviva.« Zagledava jih prihajati in zakličeva: »Stoj!« Obstanejo. Pa se med njimi oglasi eden od tistih domobrancev, ki so ostali doma: »Jaz sem Žnidaršič Lojz s Kržišča!« Šli smo nazaj v hišo. Zagledala sva starejše vojake, same oficirje. Si predstavljate, kdo so bili: glavni štab Mihajlovićeve vojske! S seboj so imeli radijsko postajo, se pravi, da smo imeli konec junija in ves julij stalno zvezo s Trstom.

Nekega dne dobijo nalog, naj se čimprej umaknejo proti Trstu, z razlago, da je svetovna politika dala popolno oblast Titu in da Tito na tej oblasti tudi ostane. Četniki so želeli, da bi šli vsi skupaj. Bilo jih je štirideset, skoraj toliko tudi nas. Bili smo v dvomu, ali je to pametno ali ne. Z nami je bil hrvaški oficir. Bil je zelo previden in izkušen. Kako smo ga našli? Šli smo tam po gozdu in naleteli nanj. Sedel je na bukovem štoru in molil rožni venec. Približali smo se mu brez orožja. Pridružil se nam je. Morda je bil oficir redne hrvaške vojske, a za nas je bil ustaš in kot takega smo ga poznali. Četniki so določili linijo umika: Rakek, Postojna, Nanos, Razdrto, Trst. Hrvaški nadporočnik je imel karto Slovenije, ki nam je prišla zelo prav: »Fantje, ne! Ne hodimo vsi! Boljše je, če se damo v manjše skupine, danes pet, jutri šest. Vsak dan po ena skupina, tako da bomo hodili v razmiku nekaj kilometrov, toliko blizu, da bomo drug drugega branili.« Četniki so se poslovili: »Gremo, srečno!« Mi nazaj: »Srečno!« Kaj se je zgodilo z njimi! Pod Nanosom, verjetno so jih že prej opazili, so jim pripravili veliko zasedo. S treh strani so udarili po njih in jih vse potolkli, razen enega. Ušel je in od njega sem izvedel žalostno zgodbo. Srečal sem ga v slovenskem begunskem taborišču v Monigu, potem ko smo prišli čez. Eden od vojakov se mi je namreč zdel znan, nisem pa dobro vedel, odkod. Približal sem se mu in ga vprašal. Res je bil v tisti četniški skupini, s katero smo bili skupaj v naših gozdovih. Samo on se je rešil. Sami oficirji, pa tako neprevidni. Nasprotno pa v naši skupini nismo imeli žrtev. Vsi smo prišli čez.

Bilo je med 10. in 15. avgustom, ko smo se torej odločili za pot, vendar ne proti Trstu, ampak proti Gorici. Zdelo se nam je, da bo lažje priti skozi, ker je gozd. Rakitna, med Uncem in Rakekom pridemo hitro v Trnovski gozd, po njem pa skoraj do Gorice. V naši skupini, ki je bila prva, nas je bilo sedem, med njimi tudi ustaš in Opeka. Hrvaškemu oficirju se imamo zahvaliti, da nam je uspelo. Pot je trajala 17 dni. Deset kilometrov naprej, pa pet nazaj, spet naprej in nekaj nazaj. Izmikati smo se morali namreč partizanskim patruljam, ki so bile zelo pogoste. Ko smo prišli blizu Gorice, je bil naš cilj priti na Kostanjevico in najti zavetje v samostanu. Tam bi imeli tudi lepši pregled nad Gorico. Tri dni smo čakali, da bi lahko prišli iz ravnine pod Trnovskim gozdom. Kaj smo slišali: to so bile kletve, vpitje, harmonika. Skoraj smo že obupali in si govorili: »Pejmo, premaknimo se! Morda bomo našli boljši prehod kje drugod.« A kaj se je zgodilo! Zadnjo noč je začelo divje treskati zad gor za Triglavom, prišla je nevihta, kakršne ne pomnim. Takrat smo se odločili za prehod po ravnini in vsi srečno prišli na hrib. Partizani so se namreč zatekli v hiše, pod streho, tudi straže. Zgodaj zjutraj smo prišli gor, vsi mokri do kože. Ustaš je bil vedno kot starešina: »Fantje, gibajmo se, gibajmo se!« Res smo bili ob sedmih zjutraj, ko se je naredil dan, že popolnoma suhi. Hrvat je odšel sam v Gorico: »Grem poskusit, če bom prišel do komande.« Posrečilo se mu je. Amerikancem je povedal, odkod prihaja, in da so z njim še drugi. Pride nazaj: »Hitro dol, vse je urejeno.« Brzostrelke smo vrgli stran, pištole pa v žepe. Spustili smo se po strmi poti v mesto. Partizani v civilu so nas zasledovali, dva celo ustavili. Začeli smo delati obroč, da bi, če bi se kaj zgodilo, pomagali. Ustaš nam je prej naročil, kako naj se obnašamo: »Če vas bo kdo ustavil, povejte, da prihajate iz nemškega taborišča.« Tako smo srečno prišli do Amerikancev. Tam smo ostali deset dni. Drugi, ki so prišli za nami, so se razgubili drugod po Gorici. Eden od zamorcev v ameriški skupini je znal italijansko in povedal: »Tukaj blizu je eno taborišče, Monigo.« Mi smo se pogovarjali, kaj in kako, ustaški oficir je hotel v Forli, ameriški komandant pa vabil: »Ostanite tu, ostanite!« Ko smo izvedeli, da so v tem taborišču res Slovenci, nas je črnec odpeljal s kamiončkom tja. Gremo noter in srečamo znane ljudi. Tam so bili monsinjor Orehar, pa naš organist in še polno poznanih ljudi. Šel sem do voznika in se mu zahvalil. Vstopili smo, tudi ustaš, in ostali.

5.2.8. »Ke v tiste razpoke, tam not, kjer so jih moril!«

Alojz Leon Legvart

Razumem, da vas zanimata predvsem Stari Hrastnik in kakšna je bila sodrga, ki je na njem morila. Vendar tistih dogodkov ni mogoče obravnavati ločeno. Preveč so povezani. Tile ljudje, denimo, ki so divjali po Zasavju in jih bom imenoval v zvezi s svojim očetom, so imeli besedo tudi na Starem Hrastniku, tako ali drugače. Že leta 1943 in 1944 so pisali sezname, koga bodo pospravili po zmagi. Bili so domačini, prepričan sem, da so imeli že takrat označene lokacije, zato maja in junija 1945 niso bili v zadregi, ko je bilo treba pokazati, kje so jame in razpoke, katere poti so varne in kje je zemlja pripravna za grobove. Veliko od njih je bilo prej knapov. Konrad Pevec – Konči, glavni oznovec Zasavja, je bil prej štajger, jamski nadzornik, leto po svobodi pa že direktor rudnika. Gotovo je vedel za Barbarin šaht v Hudi Jami pri Laškem, da so bili namreč 1942. leta ta rudnik zaprli in je za tisto kot nalašč, ker bodo več tisoč ljudi lahko noter spravili, pa jih tam nihče ne bo iskal. Pa mali tovornjaki, prekriti s plahto, ki so najprej strašili po Zasavju. Kaj pa tisti plavi avtobus, ki je maja 1945 vozil iz trboveljskih zaporov na morišča? Sami trdite, da se je prve dni junija pojavil na Teharjah in bil zraven pri vsakem transportu. Naše so prav tako vezali s telefonsko žico od zadaj, le slačili jih niso. Tako pri vezanju kot streljanju, so maja in junija 1945 rinili zraven tisti mulci s Kala. Nekaj so jih celo poslali na Teharje, denimo Gračnarjevega Pepika, večina pa je rogovilila po Zasavju. Hlepeli so po krvi in dela je bilo zanje na pretek.

Res pa je, da so si dali Zasavci maja 1945 najprej opraviti s svojimi bližnjimi rojaki. Po našega ata so prišli že na dan osvoboditve, 9. maja 1945, ob pol štirih zjutraj. Alojz Holešek in Alojz Petek iz Trbovelj sta ga prišla aretirat. Ponj sta prišla s pretvezo, da bo šel za pomožnega stražarja na Birtičev most. Konči jima je naročil. Potem pa je mama čez nekaj ur izvedela, da ga imajo v Birtičevem kevdru. Kdo je zaukazal, da so že dopoldne vlekli iz aresta tiste verkšuce na Stari Hrastnik in jih tam ubili, ne vem. Med umorjenimi sta bila zanesljivo rudarja Stane Kepa in Karel Velikonja. Mirno lahko trdim, da sta to prvi žrtvi povojnih pobojev na tem hribu. Druge, med njimi tudi našega ata, so popoldne s tovornjakom prepeljali čez Katarino v Trbovlje. Tiste zapore smo krstili po lastniku, ki se je pisal Forte, in imel tam trgovino. Vse so imeli pripravljeno. Cele mesece so sestavljali sezname. Poglejte kopijo dokumenta, ki sem ga dobil na vpogled v Arhivu Slovenije in nosi datum 17. XI. 1944! Na vrhu piše: Seznam narodnih izdajalcev iz Hrastnika. Na njem je napisanih 52 imen, za vseh 18 žensk piše, da so po rodu Slovenke, za vseh 34 moških, da so Slovenci, vsi pa so bili po vojni umorjeni, z mojim očetom vred. V Mariji Reki in njeni okolici ležijo. Zgodilo se je v noči med 24. in 25. majem. Plavi avtobus so imeli, vozil ga je Marinčev Binče, mož Župančičeve Mimi, vsakokrat po trideset. Vezali so jih že v trboveljskem zaporu. Naš ata je bil v prvi skupini. Plaznikov Miha mi je povedal, rudar, ki je tudi na seznamu. Bil je v drugi skupini in videl, kako so ga odpeljali pred njim. Niso jih slačili. Miha je z morišča na Podmeji srečno ušel, na Peci pobegnil čez mejo in se naselil v Muenchnu. Leta 1994 je prišel na obisk in mi vse povedal. Škoda, da je umrl. Pokopan je na Dolu. Samo s Hrastnika so po vojni pobili tristo ljudi!

Za očeta imam pisne izjave treh sosedov, da ni bil v nobeni vojaški ali policijski formaciji, ni nosil orožja, mizar je bil, samo na šiht je hodil. Z zadnjega se je vrnil 7. maja 1945. Za njim nas je ostalo šest otrok. Ko se je to zgodilo, sem bil star 4 leta. Pogrešal sem ga in vpraševal o njem. Kar vrtal sem. Najprej pri mami, kasneje pri drugih. Obsedlo me je, da moram zadevi priti do dna. Za vsakega sem izvedel, kaj je počel takrat in koliko je kriv za njegovo smrt. Ne morem jim odpustiti. Nočem jim slabega, a za odpuščanje je potrebno kesanje, pa niti slišati nočejo zanj. Nekaj jih še živi. Njihova imena niso kar tako. Rekel sem že, da se niso spravljali samo nad domačine, glavno besedo so imeli tudi pri pobojih na Starem Hrastniku in okrog, četnikov, pripeljanih z Dola, ter domobrancev in njihovih spremljevalcev, pripeljanih s Teharij. Partizani, ki so spremljali transporte iz taborišča, so se odpeljali nazaj, Zasavci pa ostali in prevzeli posel. Operativno je vse niti držal v rokah poverjenik OZNE Konrad Pevec – Konči. Nazadnje je živel v Žalcu. Ko bi se moral zagovarjati pred Pučnikovo komisijo, se je naredil bolnega. Vnukinja, zdravnica, je napisala tako potrdilo, da bi samo jokal. Potem pa jo je dedec čez dve leti peš primahal na borčevsko slavje na Kopitnik. Tule jih imam napisanih še triindvajset, večina je iz Trbovelj in Hrastnika. Z večino sem imel stike, normalni so bili videti, nikomur se ni poznalo, da ima kaj za seboj: Sergej Kraigher, falirani medicinec, ni bil domačin, v Zasavje so ga poslali za partijskega šefa. Vso vojno se je samo skrival. Ko so prvi partizani, ki jih je spravil skupaj, na začetku upora ustrelili snažilko Pavlo Suša, ki je pospravljala pri žandarjih, mu je tale iz Čeč, ki je kot mladenič sodeloval pri tisti branži, očital: »Posluš, kuga pa vam je ta ženska nardila?« »Tiho, žrtve morajo biti!« in razprave je bilo konec. Vodil je priprave za prevzem oblasti, pri tem mislim na kadrovsko politiko, sezname, evidenco predvidenih morišč in izbiro predvidenih taborišč in zaporov. Napisanega imam tudi Slavka, brata Lidije Šentjurc, ki naj bi kot sodnik delil pravico pod Pustovim toplarjem. Zvone Riček, major OZNE, je vodil poboje v Barbarinem rovu. Alojz Salomon se je spravljal ravno na Hrastničane, že pri Birtiču je tepel našega ata; Rudi Bantan – Damjan, komandant trboveljskih zaporov, sicer malar iz Zagorja, se je zapil. V takem stanju se je pred svojimi vajenci hvalil, da jih je več v zaporu kar z nožem in kako se je hecal iz tistih revežev: »Mi pa nismo tak kot Nemci, mi pa ne bomo vas pobil!« Milan Kožuh je bil politični komisar; Maks Jakopič pa sodeloval pri tistem spisku 52-ih. Jože Jerič – Miha, stari oče poslanca Jeriča; Maks Kovče, zidar, se mi je na Rabu hvalil, kako jih je kar z nožem. Stane Keršič, Tone Urankar in Anton Zelič iz Trbovelj; Alojz Salomon se je šel sodnika, Julka Zadobovšek je bila v zaporu strah in trepet žensk. Pa še Franc Kreže, bivši hrastniški župan, Franc Šipek, kasneje predsednik centralnega delavskega sveta v Trbovljah, in Vili Hofmajster, predsednik upravnega odbora Reka, so bili zraven. Zaenkrat sem jih povedal dovolj. Bili so od vraga. Mamo so farbali za ata, da je živ in poslali po obleke in perilo. Čez hrib sta nesla poln koš tiste robe do zapora. Potem je 29. maja 1945 prišel domov brat Janko kot poročnik Prekomorske brigade. Z brzostrelko, obešeno čez ramo, je šel z mamo gledat v Trbovlje v zapore. Zahteval je poveljnika in prikazal se je Konči. Ob vprašanju, kje je ata, je falot zafarbal: »Smo ga poslali v Celje!« Odpeljala sta se v Stari pisker v Celje, kazala atove slike, pa jima je tisti komandant povedal, da takega možaka pri njih ni. Potem na Teharje, kjer ju še blizu niso pustili, čeprav je bil brat oficir. Brat se je moral vrniti v enoto.

Seveda pa ni skrivnost, da je na Starem Hrastniku in okolici uradno morila 3. VDV brigada Zasavsko-kamniškega odreda. Že mogoče, da se je takrat preimenovala v enoto KNOJ-a, pa se pri njih na zunaj ni nič spremenilo. Pomagali so vojaki iz Črne gore, tisti, ki so imeli na glavi štikane kape. V enote KNOJ-a so prekomandirali in aktivirali tudi večje število hrastniških borcev in civilistov. Pa še 70 skojevcev, »majskih hroščev«, ki so 4. maja 1945 odšli na Kal. Teden dni so jih imeli na vajah, da so jih naučili ravnati z orožjem. Kasneje so jih imeli zraven povsod, kjer se je streljalo. Rešeni domobranci ne lažejo, ko pišejo, kako slabo je likvidatorjem šlo od rok in koliko žrtev je živih padlo v jamo. Nespretni, nemarni in pijani. Miha mi je pravil, kako je v avtobusu, v katerem so jih peljali na morišče, smrdelo po žganju. Svoj nori posel so opravljali kar tako, veseljaško in prešerno, samim sebi so bili všeč, pri tem pa jim je bilo vseeno, kam bodo poslali kroglo, v glavo ali tja, kjer je bilo po njihovem lažje zadeti, v srce. Skoraj vsi so še živi. Bo kar držalo, kar trdite: usmerjala in nadzorovala je OZNA, prevoze in varovanje so prevzele enote KNOJ-a, svetili in morili pa zasavski knapi.

Po očetu sem vpraševal, kar sem se zavedel, da živim in da je z našo družino nekaj narobe. Ko pa sem bil star 12 let, sta me začela zanimati tudi Stari Hrastnik z okolico in njegova zgodovina. Zadnjo resnico o njem sem izvedel leta 1958, ko sem imel 18 let. Takrat sem dobil prvo službo pri rudniku. Mama ni imela denarja, da bi šel naprej študirat, čeprav sem se v redu učil. Bogdaj, da sem prišel vsaj do poklica. Izučil sem se za mizarja. Zaposlen sem bil, da sem skrbel za material. Tu zgoraj na Starem Hrastniku je rudniški kamnolom, vam bom pokazal kje, saj so ga zdaj oživili. Imeli so velik nakladalni stroj, vozili v vagončkih približno po kubik in pol materiala, zemlje in kamenja, kar po tirih, kamor si hotel. Štirideset let so prej ropali premog. Kolikor so vzeli ven, bi morali dati noter. Pa so delali kar po svoje. Važna je bila proizvodnja, nikogar ni bolela svinjarija, ki so jo puščali za sabo. Pa se je začel hrib posedati in pokati. Leta 1960 sem šel na Rab in se vrnil šele leta 1966. Zato vsega dobro ne poznam.

Vem pa za leto 1982, ko je bil vdor tako smrdljivega mulja, da se ni dalo zdržati. Ravno tu na Starem Hrastniku. Nekaj sto metrov pod temile vrtačami. No, mulj, razmočeno kamenje in pesek, šlemunga rečemo tisti brozgi. Na kosti mislim, da so bile vmes, o tem se je govorilo. Šele z Dreggerjevimi aparati se je dalo priti zraven, milica je stražila. Ne vem, koliko vozičkov so naložili in kam vozili. Sem vpraševal direktorja rudnika, pisal se je Franc Šivic ali nekaj takega. Ni mi rekel ne ja, ne ne. Samo smehljal se je. Naš zdravnik Jože Toplak pravi, da so enkrat prej tudi na Tirbergu pogledale na dan kosti. O tem ne vem nič.

Vrnimo se 25 let nazaj. Sanacije so se namreč lotili že leta 1956, pa ni prav zalegla. Na tri izmene je šlo, noč in dan so vozili, tudi v sobotah in nedeljah. Ko sem leta 1958 pri rudniku nastopil službo, sem se vseeno čudil, zakaj taka konspiracija. Vprašal sem Jožeta Martinčiča, ki je vozil tisto mašino na bencin: »Kam pa vozite ta material?« Vse mi je razložil: »Tole že narmenj dve leti vozimo ke.« »Ja, kam pa?« »Ke v tiste razpoke, tam not, kjer so jih moril.« »Kje pa je to?« »Veš, kaj, zdajle zjutraj je veliko gospodov tukaj gor pa tak so. Ko bom imel jaz popoldan šiht, pa pridi gor pa ti bom pokazal.« In res mi je razkazal. Kamnolom na vrhu, pod njim po pobočju globoke razpoke. Ustavila sva se pred največjo: »Vidiš, v tole luknjo vozimo že tri tedne, pa še ni polna. Tole moramo zdaj vse nafilat.« Imeli so ozkotirno železnico in kar nekaj let potrebovali, preden je bilo vse pokrito. Niso samo zravnali, še več so navozili tistega materiala. Bile so velike kopice. Pa so z buldožerjem prišli in vse zravnali, potem pa posadili smreke. Zdaj so že velike. Tule, kjer rastejo najbolj gosto, tule zgoraj pod vrhom se točno vidi, kje so bile te razpoke, petsto metrov v dolžino in dvesto v širino so sami grobovi.

Figure 40. Stari kamnolom na koncu poti Tine Velikonja

Prignali so jih bili zvečine z Brnice. Pri tisti kmetiji so ustavljali tovornjaki, ki so pripeljali s Teharij. Segnali so jih dol, morali so se sleči, ženske v spodnjem perilu, moški skoraj goli, če ne prej, pa pred moriščem, pa v hrib. Za razsvetljavo so jim najbolj prav prišle jamske svetilke. Niso bile karbidovke, kot govorijo vaši, ampak na bencin, rekli smo jim ziherice. Tole mi je pravil Ciril Kačič, ki je kot partizan večkrat spremljal žalostni sprevod. Lahko da so začeli od spodaj in najprej napolnili jame na Hrastovi rebri, potem pa vedno više. Zraven je bil, ko so jih prignali prav sem gor. V samih gatah in srajcah, bose in zvezane. Vam se zdi malo verjetno, ker da je to eno uro hoje. Še dlje, če si lačen in žejen. Pa je bilo vseeno tako. Kačič je pravil, da so bili nekateri tako izmučeni, da so jih pobili kar med potjo. Nismo zmogli ne naprej in ne nazaj. Kar tam so jih, saj je bilo jam in razpok na pretek. Vseh niso streljali, nekatere so potolkli ali pahnili v jašek. Ko so opravili, so na trupla nametali dinamit in živo apno. Kar tri leta so imeli na Starem Hrastniku postavljene straže, ki niso nikogar pustile blizu. Čeprav so svet zravnali in navozili materiala celo več, kot je bilo treba, se spet pogreza. Po vsem Starem Hrastniku od Blat pod Jelenco pa do Hrastove rebri so grobovi. Največ pa tu zgoraj. Poglejte vdore, kako se kažejo, tale pa tale pa onega, več sto jih je. Najbolj masovno grobišče v Zasavju. Bil sem še otrok, ki sem komaj vedel zase. A že takrat so mi rekli: sedem do osem tisoč. Samo Hrvatov da je več kot pet tisoč, s Teharij pa dva tisoč.

5.2.9. Sklepna beseda

Pravi junak naše zgodbe je Stari Hrastnik. Tisti, ki so imeli na njem posla, predvsem pa njihovi privrženci in potomci, bi najraje videli, da bi se sesul vase in za vekomaj izginil v ognju kot Sodoma in Gomora. Ker pa na to ne kaže, so pripravljeni pomagati drugače. Pokrili bi ga z industrijskimi odpadki in smetmi, kot je na Teharjah uspelo celjski Cinkarni, mestni Komunali in železarni Štore. Kasneje so ga prekrstili v Hrastniški hrib, da ne bi bilo zmešnjave. Njegovo ime nosi zdaj del novega Hrastnika, ki je zrasel med hribom in Bobnom, rečico, ki teče skozi mesto. Prej smo mislili, da so šli rešenci na morišče po različnih poteh, z natančnim prebiranjem spominov in ogledom na terenu pa nam je postalo jasno, da po isti. Pustova kmetija se stara. Še bolj postajajo betežni njeni lastniki in prebivalci. Nemira okrog svoje posesti ne marajo. Najraje bi že kar v dolini postavili tablo z opozorilom, da je dostop prepovedan. Dolinškova skala nad sotesko je zaraščena in videti ukročena. Od sedla naprej shojena pot, ki se položno spušča v središče Hrastnika. Ob njej nekaj jablan in travnik z visoko in gosto travo. Vidne so kolesnice do travnika, po njem pa nobenih sledi nekdanje steze. Prebiti se moramo skozi travo, potem pa se nam na najbolj zahodnem delu Hrastove rebri prikaže zaraščen kolovoz, ki dela velik desni ovinek in se strmo povzpne na ploščad s sadovnjakom. Na tej brežini je ušel Lojz Opeka. Ko se na vrhu izvijemo iz grmovja, še preden stopimo na krožno cesto, stoji tabla, ki prepoveduje pot navzdol, odkoder smo prišli: RUŠNO OBMOČJE – PREHOD PREPOVEDAN. Pred nekaj tedni je še ni bilo, pa jo je dež že hudo načel. Makadamska cesta pelje s Hrastnika na Tirberg in se pod Jelenco pridruži asfaltirani, ki vodi od Kolonije na Blate, tam pa se cepi. Levi krak na Kal, drugi pa vrtoglavo proti Dolu.

Danes na Tirbergu, na delu Starega Hrastnika, kjer že sto let vztrajajo jablane rudniškega sadovnjaka in kjer ležijo s Teharij pripeljani domobranci in njihovi svojci, stoji križ. Ko boste prebirali te zgodbe, bo na skali pred njim že pritrjena plošča iz črnega afriškega granita s sporočilom. Tu nekje sta se Anton Petkovšek in Janez Ozimek izkopala izpod trupel in zlezla vsak iz svoje jame. Najbolj zaslužni za znamenje so Šentjernejčani, ki so vztrajali in jim je uspelo. Na tem hribu imajo svoje fante in može, morda tudi mladoletnike, ki so jih do zadnjega odpeljali iz taborišča. Njihov župnik Anton Trpin je poleti blagoslovil križ in maševal. Če bo le utegnil, bo zraven do konca. Po obletni slovesnosti na Teharjah v nedeljo, 6. oktobra popoldne, se bomo ustavili tudi na Starem Hrastniku in sodelovali pri blagoslovitvi plošče. Oktobra 1992 smo se z Lojzom Opeko povzpeli na planoto in prišli do tega kraja. Teren je bil nedotaknjen, prava gmajna z grmovjem in mladim drevjem. Samo približno nam je lahko pokazal, kje naj bi bila jama, ki jo je gledal od daleč in ponoči. Zato sta toliko bolj dragoceni pripovedi drugih dveh: Petkovška o velikosti jam, Ozimka pa o kraju, kjer so bile in kako so po njegovem nastale: te jame so ostanki rudniškega površinskega kopa. Niso mogle biti visoko pri Blatah. Prva možnost je, da se je opisano dogajalo na robu Hrastove rebri, druga pa da v sedanjem smrekovem gozdu pod kapelico. Oboje je toliko blizu, da so Dolinškovi v dolini dobro slišali streljanje in kričanje krvnikov nekje na hribu nad njimi.

Kdo je zakopan na Starem Hrastniku? Prav gotovo domobranci. Zelo verjetno ne vsi, ki so jih odpeljali iz teharskega taborišča. Zanesljivo pa tisti, ki so bili odpeljani 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. junija 1945. Dva tisoč, verjetno tisoč ali dva tisoč več. Prišteti moramo tudi skoraj dva tisoč srbskih četnikov, ki so jih imeli zaprte na Dolu. O svoji nesreči so napisali knjigo in nas prosili, naj jim povemo za kraj. Največ je govora o Hrvatih, vendar ni o njih nobenih sledi ali poročil.

Stari Hrastnik je za nas drugi Kočevski Rog. Na srečo v svojih nedrih skriva nevarne votline in razpoke, v katerih razmočena šlemunga čaka na priložnost, da bo udarila na dan. Pred nekaj meseci se je prav to zgodilo s hribom na drugi strani mesta, kjer je jama Ojstro. Ravno zaradi svoje hibe je ostal Stari Hrastnik spoštljivo bivališče za tisoče mrtvih. V normalnih razmerah bi bil do vrha pozidan s hišami in prepleten z asfaltom, saj gosto naseljeno mesto kar sili v hrib. Skušali ga bomo ohraniti takega, kot je sedaj. »Hrib se ne more veliko spremeniti!« je rekel Lojze Opeka. »Če bom vse oblezel, se bom tudi vsega spomnil.« Seveda ni čisto tako. Pravkar griču odbijajo zaostreni vrh. Znižali ga bodo za deset ali dvajset metrov. Smrekov gozd, ki se širi pod njim, uspeva, drevesa rastejo tako na gosto, da prideš komaj mimo. Segajo navzdol prav do kapelice. Tudi njo bi želeli zavarovati, da se ne bo sesula. Bila je znamenje vere in sreče nekdanjih prebivalcev, ob koncu vojne priča neizmernemu trpljenju, za nas pa je postala znamenje upanja in vstajenja. Travniki na Tirbergu so gosti, lepo skrbijo zanje. Po robu planote nad Hrastovo rebrijo razkošno grmovje in mogočni hrasti, ki skrivajo ostanke jam površinskega kopa.

Nikjer niso bili pri zakrivanju sledov na videz tako uspešni kot okrog Hrastnika. Uradno zaenkrat tam ni nič. Samo nevarno področje z opozorilnimi napisi, ki so jih nedavno nabili po drevju: POZOR! ZEMELJSKE RAZPOKE! PREHOD PREPOVEDAN! O Starem Hrastniku vemo več kot o Kočevskem Rogu, čeprav iz zemlje ne gledajo kosti, nobenega brezna ni, da bi se spustili vanj in naleteli nanje, pa kljub temu ni dvoma, kje so obležali naši ljudje, ustreljeni ali potolčeni, mrtvi ali ranjeni. V srcu nevarnega in nemirnega hriba, ki ga ne bodo mogli spremeniti v igrišče, kot so nam napravili na Teharjah, ležijo tako globoko, da se jih ne more nihče niti dotakniti. Odločno bomo preprečili vsak poskus, da bi kraj oskrunili. Vemo tudi, kdo je moril, kdo vozil, kdo svetil, kdo pokopaval. Približno tudi vemo, iz katerih enot in krajev so bili domobranci in odkod njihovi svojci, ki so obležali v teh jamah in špranjah. Predvsem iz pokrajin, odkoder so bili naši trije begunci: z ožje Notranjske, iz Polhograjskih Dolomitov in z Dolenjske. Torej Rakitniška in Logaška planota, Cerkniška in Loška dolina, Bloška planota, Hotedršica, Rovte, Horjul, Šentjošt, Polhov Gradec, Ljubljansko barje, Podkrimske vasi, Grosupeljska dolina, dolina Gornje Krke. Ljubljana jih ima pol na Starem Hrastniku, pol v Rogu. Od enot vemo za Rupnikov, Šentviški, Velikolaški bataljon, tudi za del Stiškega.

Da bi jih pustili pri miru na tem nemirnem hribu, Bog jim daj večni pokoj!

5.3.1. Nove dimenzije teharskega zločina

Pripoved, ki jo začenjamo, ima sicer predvsem namen opozoriti na témo, ki je navedena v naslovu, a se pri tem ne bo mogla ali hotela izogniti nekim spremljajočim okoliščinam, predvsem zato, ker bodo posredovale ozračje, v katerem se je dogajalo to, kar je glavno sporočilo te pripovedi, pa tudi zato, ker tako v središču kot tudi v obrobnih dogodkih vsaj deloma nastopajo iste osebe. Tukaj bomo na glavno témo res samo opozorili. Nikakor je ne bomo mogli opisati ali razložiti; v njej je več vprašanj kot trditev, kar je dokaj nenavadno za pripoved. Vprašanja tudi ne bodo vsa zapisana, ampak si jih bo bralec nujno postavljal sam, ko se bo s pripovedovalcem znašel v megli neznanega.

Obe teharski baraki, A in B, sta se v zgornjem koncu – gledano v smeri upravnega sklopa pisarn, kuhinje, skladišča – končevali z veliko sobo, v kateri je, večji del na tleh, sempatja pa tudi na prevrnjeni omari ali mizi, ležalo kakih 120 mladoletnih domobrancev. Mladoletni domobranci je tehnični pojem, in pomeni tiste, ki še niso dopolnili osemnajst let. Fantje so se združevali po krajih, iz katerih so prihajali. Večina si je osvojila mesto ob steni barake, nekateri pa so se morali zadovoljiti s sredino, ki je bila po splošnem mnenju manj ugodna. Tako so se ob zaključni steni barake B, nekako v sredini, zbrali fantje iz vasi zgornje Krške doline. Trije so bili iz Trebnje Gorice, Jože Koželj, Metod Zavodnik in Ciril Zavodnik; trije iz Podbukovja, Lojze Zaletel, Nace Miklavčič in Tone Miklavčič. Franc Slana je bil iz Les. Zavodnika sta bila brata dvojčka, Miklavčiča pa bratranca. Bili so zelo različnih značajev. Na enem koncu spektra je bil Jože Koželj, ki je bil dijak in je imel tri ali štiri gimnazije. Morda je to bil vzrok, da se je veliko predajal premišljevanju, zanemarjal pa tista opravila, ki so bila nujno potrebna za preživetje. To pa je bil predvsem boj z ušmi, ki si jih moral pokončati vsaj nekaj sto na dan, če si hotel znosno preživeti svoj dan in svojo noč. Toda hujši od uši so bili Jožetovi sosedje, ki mu niso dali miru, dokler tudi on ni začel opravljati te osnovne vsakodnevne naloge. Na drugem koncu spektra pa je bil Tone Miklavčič, ki so ga vsi imeli za pogumnega, prisebnega, Nace pravi, predrznega fanta. Preden so ga odpeljali, mu je rekel: »Če bomo res šli delat, kot pravijo, vedi, da ne bom tako zastražen, da ne bi ušel.« Imeli so ga za »fejst fanta«, zato ni čudno, da je imel prvo besedo v skupinici.

Figure 41. Predvojna Krka – Za farno cerkvijo Podbukovje, nato suhokranjski hribi, v ozadju Kočevski Rog

Metod in Ciril nista bila edina od Zavodnikovih iz Trebnje Gorice v Teharjah. Tu sta bila še njuna brata, Jože in Ivan. Jože je bil rojen leta 1922, Ivan pa leta 1926. Oba sta bila torej starejša od osemnajst let in sta bila zato razporejena v skupino C. Ta pa je bila že od vsega začetka določena za smrt. In sicer vsa in v celoti, tu ni bilo nobene izjeme. Tudi niso nikogar posebej zasliševali, če odštejemo tistih nekaj identifikacijskih vprašanj, ki so bila zastavljena ob prihodu vsakemu domobrancu. Prve domobrance skupine C so začeli odvažati takoj, že v noči od 1. na 2. junij. Vsak večer je prišlo sedem ali osem tovornjakov in odpeljalo po nekaj sto domobrancev. To je trajalo do 7. junija, tedaj pa se je odvažanje ustavilo, ker so kamioni morali 8. junija v Ljubljano, kjer so jih potrebovali za kongres AFŽ, ki je trajal od 9. do 10. junija. Do tedaj so odpeljali že kakih 3.500 domobrancev, tako da jih je na odprtem prostoru za barako B odslej bilo samo še 500 ali 600. Tudi so že nekaj časa bili na prostem samo domobranci skupine C, domobranci skupine A in B pa že v barakah. Osmega junija se je torej odvažanje končalo, nadaljevalo pa šele po znanem begu enajstih domobrancev skupine C ponoči od 21. na 22. junij. Verjetno se je odvažanje ponovno začelo že 22. junija zvečer in je trajalo tri dni, tako da so zadnje odpeljali v noči od 24. na 25. junij. Zavodnikova Jože in Ivan sta odšla v zadnji skupini, ko je bilo dvorišče že skoraj prazno. Ponavadi je prišlo osem do deset kamionov, sedaj pa sta zadostovala dva.

Zavodnikovi so se poslovili takole. Ko se je 24. junija začelo mračiti, je eden od dvojčkov, Ciril, prišel k drugemu, Metodu, in dejal: »Zunaj za mrežo je Jože. Pravi, da bodo šli nocoj naprej.« Metod je slišal, kar mu je bilo rečeno, a na noge ni mogel. Šele s Cirilovo pomočjo se mu je posrečilo privleči do okna, a videl še vedno ni ničesar. Šele čez nekaj minut je zagledal, kot v megli, pred seboj zaraščeni, od lakote in žeje iznakaženi bratov obraz. Jože je pogovor začel in sklenil takole: »Stvar je takšna. Midva greva nocoj naprej. Če bosta kdaj prišla domov, povejta, da sva vse lepo pozdravila. Če pa se na tem svetu več ne vidimo, se bomo na onem.« V tem pa je že začel stražar vpiti. »Samo tole smo lahko spregovorili,« pravi Metod. Da so Zavodnikova domobranca – Jože je služil v šentviškem, Ivan pa v laškem bataljonu – res odpeljali zvečer 24. junija, sta Metod in Ciril seveda izračunala. Ko pa sta prišla domov, jima je ta datum, ne vede, potrdila še mati: »Na kresni dan ponoči je prišel cahen. Bila je mirna noč in dobro smo slišali, kako so naenkrat zaropotala vsa okna. Takoj smo vedeli: naši so se prišli poslovit.«

Dobrih štirinajst dni kasneje, ali nekaj dni več, pa se je zgodilo prvo dejanje tega, kar stoji v naslovu: množično ubijanje mladoletnih domobrancev v Teharjah. Prvo dejanje, drugo pa se je zgodilo na koncu, prve dni avgusta. Poglejmo najprej prvega.

Okoli 10. junija – natančnega datuma pravzaprav ne ve nihče; mi smo se odločili, da se bomo držali razlage Metoda Zavodnika, ki pravi, da ima dokaj trden občutek, da je po tistem dogodku, ki ga bomo sedaj opisali, bil v Teharjah še kak mesec dni, domov pa je šel 8. avgusta – torej okoli 10. junija ali pa kak dan kasneje, je po sobah barake A in po tistih sobah barake B, kjer so bili mladoletni domobranci, hodil zastavnik Tomo, s pravim imenom Franc Jurčec, nekakšen politkomisar teharskega taborišča, in govoril približno tole: »Vi vsi boste v kratkem odšli domov. Toda naša opustošena domovina potrebuje obnove, zato boste nekateri šli prej še kake tri ali štiri tedne na delo. Kraj, kjer boste živeli, bo delovno taborišče, kar pomeni, da bo tu hrane toliko, kolikor se je delavcu spodobi. Sklenili smo, da bomo tja poslali tiste od vas, ki so bili pri domobrancih eno leto ali več.« Fantje partizanom, torej tudi besedam priliznjenega politkomisarja Toma, niso prav verjeli, a ponudba je bila zelo vabljiva. V samem taborišču je že postajalo tako neznosno, da se je nasploh govorilo, da, če bo tako še naprej, nihče ne pride več iz njega živ. Fantje so le z največjim naporom vstajali – šele po nekaj poskusih; »ambulanta« se je polnila. Prihajal je tifus. Mnogo fantov je ležalo z vročino. Kljub nemajhnim dvomom, se je večina tistih, ki so bili pri domobrancih eno leto ali več, odločila in stopila na sredo sobe. Čisto lahko, da so to storili vsi. Gotovo pa je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki niti približno niso dosegli norme enega leta, pa so se v upanju na drugačne razmere tudi javili. Komisar Tomo in njegovi pomočniki so vse popisali in šli. Zvečer pa so sklicali na dvorišče med obema barakama zbor, poklicali imena iz svojih papirjev in fante odpeljali. Tu pa se začenja zgodba Metoda Zavodnika.

»Sploh ne vem, kako sem prišel zraven. Pri domobrancih nisem bil več kot šest mesecev in tisti poziv gotovo ni veljal zame. Mogoče je to bilo zaradi govoric, da gremo na boljše in potem domov. Pa so še mene dobili zraven. Mogoče tudi, da me je kdo spodbudil: ‘Pojdi še ti’. To bi lahko bil Tone Miklavčič s Podbukovja, ki smo mu vsi tako zaupali. Tudi, če ni ničesar rekel. Že s tem, da je tam bil. Med tistimi, ki so se javili, sem zagledal tudi Mačkovega iz Dednega Dola. Pa sem šel še jaz.«

Figure 42. Jože Zavodnik 1922-1945

Metod se nikakor ne spominja več, zakaj se je znašel med izbrano skupino. A zvečer, ura je bila že deset ali enajst, je ubogljivo vzel tisti »ruzaček« in odšel z drugimi gor proti komandni baraki. Tu je bila miza in za njo oficir s papirji. Domobranci so se postavili v vrsto in posamič prihajali do njega. Razdalja med tistim, ki je bil pri mizi, in naslednjim, je bila približno sedem metrov, tako da se ni dobro slišalo, kaj kdo govori. Metod se je zelo, zelo bal. Hkrati pa ga je tudi začelo zebsti, da se je tresel, in ko je prišel do mize je bil kakor omrtvičen. Ne spomni se, ne kaj ga je oficir spraševal, ne kaj mu je odgovarjal, če mu je sploh kaj. Spomni se samo tega, da mu je oficir pokazal naj stopi k stražarju, ki je stal nedaleč tam. A zaradi tega se je čutil v še večji negotovosti. Kaj pa bo sedaj z mano? Ali sem naredil kako napako? Ti bodo šli domov, kaj pa bo z mano? Oficir je počasi dokončal svoje delo. Potem je pospravil papirje in fante odpeljal dol po cesti mimo barake A v smeri proti vhodu v taborišče. Po Metodovi oceni jih je bilo kakih sto. Še prej pa se je obrnil in rekel stražarju, naj Metoda odpelje v barako.

Bila je jasna noč, stražar si je dal z nečim nekaj opraviti, tako da sta z Metodom šla za njimi po cesti ob baraki z nekoliko zamude. A nekaj deset metrov, preden sta potem zavila na desno k baraki B, ko sta šla še naravnost, je Metod pred sabo v celoti zagledal prizor, ki ga ne bo pozabil do smrti. Malo niže doli sta na cesti stala dva kamiona, pred njima pa mladoletni domobranci, že slečeni, se pravi samo še v perilu; partizani so jih vezali in nekatere tudi že nakladali. Od kamionov so prihajale polglasne tožbe, kakor da bi fantje tiho jokali. Ko je Metod potem prišel v barako, ni Cirilu, ki ga je vprašal, kaj se je vendar zgodilo, da se je vrnil, mogel ničesar odgovoriti. Počasi se je zavedel, da je pravkar videl nekaj strašnega. Groza, ki ga je sedaj napolnjevala, je bila tako velika, da v njej ni bilo prostora več za nobeno drugo reč.

Pravzaprav moramo biti hvaležni, da se je Metodu zgodilo, kar se mu je zgodilo. Z njegovo sedanjo pripovedjo v Teharjah je mogoče povedal, kaj je doživel, bratu, morda celo sodrugom iz doline, mi nismo zvedeli ničesar – se je nekoliko odgrnil zastor neke skrivnosti. Nekdo jih je, hvala Bogu, videl, ko so odhajali. Do sedaj smo nekateri mislili, da jih je Maček potreboval za zaprto kočevsko območje in da so mu tam morali delati nekaj let. A zakaj bi jih potem pred odhodom slačili? Zato dobiva na veljavi neka druga hipoteza: da so jih pobili na morišču, ki je povezano s krajem Zahom v Savinjski dolini, ne več kot dobrih deset kilometrov od Teharij. O tem kraju bomo morda še kaj natančnejšega povedali.

Tako približno se je odvijalo prvo dejanje drame mladoletnikov v Teharjah. Pravzaprav smo nekoliko spoznali samo njegov začetek. Kaj se je dogajalo potem na vožnji do Žalca in Zahoma, predvsem pa, kako so minevale njihove zadnje ure na morišču v Dolini zvončkov, to vedo samo tisti, ki jim je velikost zločina za zmerom zavezala usta.

Toda, kakor smo rekli, je to bila drama v dveh dejanjih. Drugo se je odigralo slab mesec za tem. To je bil že nekoliko spremenjen čas; kmalu zatem so se namreč začela za zmerom zapirati vrata domobranskih Teharij. Prihajanje konca je bilo s tem, kar se je v tem dejanju godilo, v takem nasprotju, da dobi z njim celotna drama, ko se znova zavrti pred nami, značaj presežne moralne in človeške napetosti.

Vsi spomini in vsi računi se iztečejo v spoznanje, ali pa v mnenje, da je to dejanje treba postaviti v prve dni avgusta. V marsikaterem primeru bi tako določen čas zadostoval, v našem pa ima neko važno pomanjkljivost: iz njega namreč ni mogoče razbrati, ali se je drugo dejanje mladoletnih domobrancev zgodilo pred tako imenovano amnestijo ali po njej. Kakor je znano, je bila amnestija sprejeta 3. avgusta, v medijih je bila objavljena 5. avgusta, izvajati pa se je začela 8. avgusta. Prvi mladoletni domobranci iz Teharij so šli domov 8. avgusta. In kaj se je pravzaprav zgodilo? Res, kaj se je zgodilo?

Figure 43. Ivan Zavodnik 1926-1045

Kolikor je mogoče posneti po pripovedovanju preživelih mladoletnih domobrancev, se je začetek tega dejanja odigral v dveh fazah. Najprej je bil še podnevi tistega dne, morda dopoldne, morda popoldne, zbor na dvorišču med barako A in barako B, kakor ponavadi, v dveh vrstah, obrnjenih druga proti drugi. Na sredo so prinesli mizo, za katero je začel svoje delo oficir, ki so ga partizani klicali »tovariš Rudi«. Oficir je imel pred seboj kartice, iz katerih je klical imena. Domobranca, ki je prišel predenj, je nekaj časa motril, včasih tudi kaj vprašal, potem pa ali zapisal ali ne zapisal. Franc Čandek, ki to dogajanje opisuje, pravi, da se spomni dveh fantov, ki jih je tovariš Rudi zapisal. Oba sta bila dijaka: Franci Kolarič, ki je bil doma s Štajerskega in je med vojno stanoval v Ljubljani, nekje na območju Tabora, in Jakob Noč, ki bi lahko bil z Ježice ali Stožic. Pri tem klicanju ali izbiranju se je nabralo kakih 80 ali 100 domobrancev. S tem pa se je pravzaprav prva faza tega dejanja tudi končala.

Figure 44. Znamenje ob cesti Dobrepolje-Krka – Od leve Jože Zavodnik iz Trebnje Gorice, Jože Zajec iz Malih Les in Jože Blatnik iz Velikih Les, četrtega bo mogoče prepoznal kdo od bralcev – Od fantov že dolgo ni nobenega, križ pa še stoji.

Druga pa naj bi se odigrala še istega večera, spet pred komandno barako. Kaj se je tam godilo, pripoveduje Janez Vrhovec. Tu je očitno prišlo do nove delitve. Mlad partizan je tukaj spet vsakemu postavil kako vprašanje in potem pokazal: ali levo ali desno. Tudi Vrhovec omenja Kolariča. (To je morda zato, ker smo ga vsi s klasične dobro poznali). Ko ga je partizan vprašal, kaj je po poklicu, mu je Kolarič odgovoril: dijak. Potem mu partizan pokaže na levo. Na vrsto pride Vrhovec. Kaj si po poklicu? Vrhovec je instinktivno začutil, da ne sme reči, da je dijak. Odgovoril je: kmečki delavec. Partizan pokaže na desno. To je bil trenutek, ko je praktično ena sama beseda odločala o življenju in smrti. Potem so tiste, ki so bili na levi odpeljali.

Vprašanje, zakaj ponovna delitev, bi lahko nekoliko osvetlila neka druga govorica, ki se je vztrajno ponavljala med teharskimi domobranci. Ta pripoveduje, da je kakih 80 ali 100 domobrancev pri komandni baraki čakalo na kamione, da jih odpeljejo. Prišla naj bi dva. Prišel pa je samo eden. Nanj so naložili kakih 40 domobrancev in je odpeljal. Drugega pa ni bilo. Ker ga ni hotelo biti, so jih poslali v barake, češ da bo prišel naslednjega dne. Toda tistega kamiona ni bilo nikoli več. Po tej govorici naj bi domobrance klicali po abecednem redu. Za to govori dejstvo, da so nekateri sicer že izbrani domobranci, ki so ostali, tisti s konca abecede. Toda zakaj ponovna delitev? Ali zakaj samo en kamion? Gotovo je nekje padla neka odločitev, ali na Ozni v Celju ali na Ozni v Ljubljani. Očitno so se nekje odločili zmanjšati število drugega dejanja. Toda, zakaj? Sama vprašanja brez odgovorov. Človek bi spet pomislil, da jih je samo toliko Maček potreboval za svojo Gotenico. Temu pa spet nasprotuje podatek, ki ga je posredoval Čandek. Čez dva dni je eden od njegovih tovarišev delal v baraki ob vhodu v taborišče in od tam prišel z novico, da je med nahrbtniki, ki jih je moral prekladati, zagledal tudi nekaj tistih, katerih lastnike so dva dni prej odpeljali. Ko bi bili namenjeni za Gotenico, ne bi imelo nobenega smisla, da jim jemljejo nahrbtnike.

Vse, kar smo poiskali in povedali, kaže s precejšnjo gotovostjo samo na eno reč. Da so mladoletne domobrance vozili na obrobje savinjsko-zasavskih hribov, nedaleč od Teharij, v dolino z imenom, ki si bolj nežnega tudi pesnik ne bi mogel izmisliti – v Dolino zvončkov.

Toda tu je še drugo vprašanje. Zakaj sploh drugo dejanje – dan, dva pred amnestijo – mogoče že po amnestiji? Ključ do odgovora na to vprašanje daje pripomba, ki so jo neki fantje slišali, da jo je dal Tone Turnher, sin nekdanjega višnjegorskega učitelja Eda Turnherja: »Končno bo o vas odločalo to, kar bo prišlo od tam, kjer ste doma.« V prilog te razlage lahko navedem svojo izkušnjo. Nekega julijskega dne je v edino partizansko hišo v naši vasi prišla ena glavnih aktivistk v dolini in povprašala, če so za to, da pridem domov. Ker so v tisti hiši bili za partizane, sicer pa normalni ljudje, so rekli, da seveda lahko pridem. To so mi pozneje sami povedali. Kaže pa na to, da je za domobrance, ki so bili v Teharjah še živi, bila nastavljena predzadnja mreža. Ta mreža je bila stkana iz terenskih odborov po Dolenjskem in Notranjskem. Sedaj so verjetno vsi, ki so tam sedeli, že mrtvi. Čisto lahko tudi, da so umrli, ne da bi enkrat samkrat pomislili, da so se besede, ki so jih izgovarjali, po relejnih postajah, ki jih je postavila nova partizanska oblast, spreminjale v smrtonosne strele v nekem nikomur znanem zalivu velike Savinjske doline.

Figure 45. Dolina zvončkov Tine Velikonja

Ko smo pravkar rekli predzadnje mreže, je kdo od bralcev morda pomislil, katera pa je bila »zadnja mreža«. Zadnja mreža je bila tista, ki so jo po samotnih poteh in gozdnih stezah nastavljali nekdanji partizani – bodisi v omami zmage, za katero so blodno mislili, da bo večno trajala, bodisi ker so bili ujeti v vztrajnost neke navade, s katero ni bilo mogoče kar naenkrat prekiniti – da bi se mladoletni domobranci, ki se jim je bodisi po sreči ali naključju posrečilo priti skozi vse prejšnje, nazadnje ujeli vanjo. O tem so obstajale razne zgodbe, a se jih, ko so bile še sveže, nihče ni upal raziskovati. Vsakdo od nas ve za katero, vsakdo tudi ve za koga, ki je odšel iz taborišča, a ga domov ni bilo nikoli.

Fantje iz Krške doline, ki smo jih spoznali v tej pripovedi, so imeli to srečo, da so prišli domov, a vseeno poglejmo, kaj se je kateremu od njih med potjo zgodilo. Metod in Ciril Zavodnik sta šla s Teharij med prvimi, 8. avgusta. Tega dne so klicali tudi Franca Slano iz Les, ki pa je ležal v ambulanti in ni mogel hoditi. Ciril, ki je bil človek dejanj, je videl, da bo sedaj treba nekaj narediti. Šel je ponj, ga prinesel v zbor in potem nesel vso pot od Teharij do postaje v Celju. Ni bil težak, pravi. V Grosupljem, kjer so izstopili, niso ostali neopaženi. Prihajali so ljudje in spraševali po svojih. Med drugimi tudi neki partizan iz Ponove vasi, ki je hotel vedeti kaj je z njegovim bratom domobrancem. Toda še preden bi lahko kaj povedali, je pridrvel njegov oficir, začel streljati v zrak in prekinil spraševanje.

Iz Podbukovja sta bila sedaj v Teharjah samo dva: Nace Miklavčič in Lojz Zaletel. Tone Miklavčič je že dober mesec ležal v Dolini zvončkov. Izpustili so ju na dan sv. Roka, 16. avgusta. Bila sta med prvimi, ki sta potovala brez partizanskega spremstva. Ko sta izstopila v Grosupljem, se jima je za hip zazdelo, da je pred njima neizvedljiva naloga: treba bo peš do Krke – šestnajst kilometrov. A sta le začela: mimo Mlačeva, skozi Zagradec, nad Sv. Ožboltom v Lučah, potem pa skozi gozdove severne Ilove gore. Ko sta končno prispela po rahlo napeti poti na vrh in stopila iz gozda na pašnike, se je pred njima odprla Krška dolina tja do Žužemberka v ozadju. Zazdelo se jima je, da jo vidita prvič. Sedaj bi lahko šla po cesti do doma, a sta presodila, da bo bolj varno zaviti desno v gozd in potem priti v Podbukovje z gozdne strani. Gozd jima je bil dobro znan, zato sta brez težav izbirala med stezami, ki so ju zanesljivo pripeljale do kraja, kjer se na neveliki jasi križajo pota: navzdol v Krško vas, navzgor pa na levo na Korinj, na desno pa na Hočevje. Tu pa se je zgodilo nekaj, o čemer Lojz in Nace takrat nista imela niti najmanjšega pojma. V gozdu je, skrit za grmovjem, stal na lovski preži eden od ljudi, ki so sedaj imeli besedo v dolini. Mnogo pozneje je pripovedoval Nacetu: »Zagledal sem vaju prihajati iz gozda in takoj vedel, kdo sta in od kod gresta. Dvignil sem brzostrelko in pomeril, potem pa sem opazil, kako hodita in kako sta revna, in si rekel: ‘Ta dva ne bosta dolgo; dan, dva. Pa nisem.’ Pa nisem. Nace mi pravi, da je, ko mu je to pripovedoval, hkrati izrazil obžalovanje, »da ni«. A vprašanje, če je to bilo zares in iskreno. Pa tudi, če je bilo, ne verjamemo, da se ni kdaj, v trenutku nepredvidenega in zavratnega spomina, zahvalil Bogu, na kakršenkoli način že, »da ni«. Tudi ne dvomimo, da bi mnogi, »ki so«, če bi poznali to zgodbo, veliko dali, da bi bili na njegovem mestu. Videz je sicer drugačen. Videz je, da so to zaprti, zadelani, zakrknjeni ljudje. A vendar.

6.2.1.

Stanka, rojena Pečarič, prvič poročena Klobčar, drugič Stariha, se je rodila leta 1921 v Drašičih v Beli krajini. Od leta 1934 do 1944 je pisala dnevnik, ki so ga uničili Nemci ob vdoru v Drašiče leta 1944. Kasneje je po spominu dnevnik obnovila in na 47 straneh velikega formata opisala svoje življenje do konca vojne.

Osrednji del dnevnika objavljamo v celoti; ohranili smo avtoričin jezik in stil, popravljene so le pravopisne napake in deloma razbiti predolgi stavki. Uvodno besedilo povzemamo.

Stanka je imela težko otroštvo. Ko je bila stara 15 mesecev, ji je oče umrl za jetiko, ki si jo je nakopal na fronti in v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno. Še majhni so ji umrli tudi oba bratca in obe sestri. Mati se je, kot že vso vojsko, po moževi smrti še štiri leta sama mučila s posestvom, dokler se ni leta 1926 poročila z Janezom Klobčarjem, lesnim trgovcem iz Podgrada pri Novem mestu. Očim je bil razgledan človek in dober gospodar, javni delavec, odbornik v raznih odborih, s svojim nesebičnim delom in poznanstvom z banom Natlačenom je sovaščanom zelo pomagal, posebno v času gospodarske krize. Seveda pa si je nakopal tudi zavist in sovraštvo nekaterih. Bil pa je trd gospodar in oče v domači hiši in družini, posebno do pastorke Stanke, edinega otroka v hiši. Delati je morala od petega leta dalje, šola je bila postranska stvar. Kljub izredni nadarjenosti in prigovarjanju učiteljev ji očim ni pustil nadaljevati šolanja; komaj šestnajstletna se je morala poročiti z očimovim bratom, 21-letnim Martinom Klobčarjem. Tako je bila prikrajšana za vse otroške in dekliške igre in radosti. Tudi v zakonu ji ni bilo dosti bolje. Zaradi očimove strogosti sta se z možem odselila in živela na njegovem domu v Podgradu. Leta 1938 se ji je rodila hčerka, leta 1939 sin. Kot otrok je doživela, da jim je zgorela hiša z gospodarskimi poslopji v Drašičih, kot žena požar na gospodarskih poslopjih v Podgradu. Tako je prišla druga svetovna vojna.

6.2.2.

Dne 6. aprila 1941 se je pričela druga svetovna vojna, ki je marsikomu vzela mlado življenje.

Ob razpadu stare Jugoslavije je bil mož Martin na orožnih vajah v Kočevju, po 10 dneh je prišel domov, živeli smo spet po starem, vsak dan v večjem strahu. Tistih strašnih, groznih dni ni mogoče pozabiti, to lahko zna samo tisti, ki je to doživel. Ljudje so bežali, se skrivali en pred drugim, nihče ni več drugemu zaupal, nihče ni vedel, zakaj in pred kom bežiš.

Enkrat so prišli Italijani, spet Nemci, pa ustaši, tako so se menjavali vojaki. Pojavili so se partizani, pa belogardisti, da sploh nisi spoznal, kdo sploh je. Pričelo se je bratomorno klanje, revolucija, to je bilo res strašno.

22. junija 1942 je bil strašen dan za našo hišo v Drašičih. Ponoči so partizani odpeljali očima Ivana. Odpeljali so 6 glav lepe živine, vso obleko, mast, vse, kar je bilo vrednega pri hiši, osem lepih suhih šunk, oropali so vse, kar jim je prišlo pod roke, vse jim je prav prišlo, bili so hujši kakor Turki. Očima so sovražili, posebej še sosedovi, Pezdirjevi, največ so ga sovražili iz zavisti, ker je bil boljši gospodar kakor oni, pa tudi zato, ker ni maral komunistov, bil je bolj na cerkveno stran. Doma so bili mežnarji in je še kot otrok bil dosti v cerkvi, bil je tudi ministrant, pozneje, ko je hodil v meščansko šolo, se je šel učit tudi za organista pri Hladniku v Novem mestu.

Hodil je dosti v cerkev, seveda komunistov pa ni maral, zato tudi komunisti niso marali njega. Za izgovor, da so nam vse pobrali, so rekli, da je bil očim izdajalec, ali to ni bilo res, to so govorili samo njegovi sovražniki, da so imeli za izgovor, da so ga potem res po nedolžnem zverinsko umorili in oropali našo hišo.

Večkrat sem vprašala partizane in takratno oblast, zakaj ste ubili očima in nam vse pobrali, jaz bi rada vedela, kaj je bil sploh kriv. Ali nikoli mi ni nihče pojasnil, ne dal odgovora na moje vprašanje, zato smatram in mislim, da so očimove smrti krivi zlobni ljudje, njegovi osebni sovražniki.

Pozneje so mi očividci, ki so bili zraven, povedali, da je očim Ivan imel strašno smrt. Zelo so ga mučili, privezali so ga za bukev in pred njim zakurili ogenj, še poprej pa so mu na hrbtu zarezali kožo in ga masirali s soljo. Ko je bil spredaj že ves opečen, so ga odvezali in še vrgli na ogenj, imel je pa zdravo srce in ni mogel umreti. Da bi bile muke še večje, so ga že opečenega privezali konju za rep ter so ga še sem ter tja vlačili, to so bili okrutneži, strašni rablji, ljudje brez srca. Zraven so ga zasmehovali in govorili: »Naj ti Bog pomaga, ki si rekel, da ti je vera in Bog več ko vse drugo,« in vse sorte so ga zasmehovali. V tistem času je prišel tja eden njegovih prijateljev iz šole v Novem mestu. Spoznal ga je in je rekel, kaj pa to delate? To je bil nekdaj moj prijatelj, kaj vam je kriv? Očim je bil še živ, videl je, kako strašno trpi, je vzel pištolo in ga je ustrelil. Rekel pa je, da sem prej prišel, ne bi ga ubili, ker nimate vzroka. Seveda, okrutneži so se smejali, nobeden ni znal odgovoriti, zakaj so ga ubili.

Figure 47. Ivan Klobučar

Ko je ta partizan to pripovedoval, me je tresla groza, nisem mogla vsega verjeti. Pa je rekel: »Ne smem se na to spomniti, kar sem videl, ker me je strah, jaz mu nisem nič slabega storil, ali ko se spomnim na njegovo mučeniško trpljenje, me obdaja groza.« Ta partizan je spal v sobi, kjer sva spala s pokojnim možem Martinom, v sobi je bila slika pokojnega očima. Ta človek je imel grozne sanje, skočil je s postelje k sliki očima, ga gledal in govoril, kaj si ti trpel človek. Vse sorte je govoril, da je bilo naju z Martinom groza, ko sva to poslušala. Ne verjamem, da bi še kateri človek toliko trpel, kakor je ta, ne moremo si predstavljati, da bi bil tako krut človek proti človeku.

Takrat so tisti okrutneži imeli ravno čas, ni bilo ofezniv in so samo ropali, jedli in počenjali vse sorte vragolije; to so bili ljudje brez vere in brez srca in so se znašali nad nedolžnimi ljudmi. Marsikomu od tistih ljudi se je to že maščevalo.

Najbolj mi je bilo hudo, da je ta človek, ki nam je to pripovedoval, za 2 meseca v Suhi krajini padel, a zagotovo nam je obljubil, da nam bo šel pokazat grob očima Klobčarja.

Tako se je končalo življenje našega očima, zelo mučeniško in čisto po nedolžnem, čeprav je bil precej strog za mene in Martina, pa tudi za mamo, hiša je precej trpela samo zaradi njegove dobrote do drugih, revnih ljudi. Reveže je imel zelo rad: kar ga je kdo prosil za pomoč, vsem je bil na uslugo, nazadnje za vse svoje dobrote je pa še toliko trpel pred smrtjo. Res je čudno to vse na svetu.

Bilo je pa res čudno naključje, da isti dan, ko so očima odpeljali, je bil rojen sin Martin, 22. junija 1942, v bolnici v Novem mestu.

Drugi dan je prišla sestrična, Mima Logarjeva iz Božakovega, k meni na obisk in mi je povedala te žalostne novice, kaj se je zgodilo doma, da so odpeljali očima, vse pobrali, da mama samo joka, itd.

Vsak si lahko predstavlja, kako so me te novice grozno prestrašile in pretresle. Bila sem zelo bolna, ker sem imela zelo težaven porod, babica je hodila tri dni k meni v Podgrad, četrti dan je rekla možu, jaz ji ne morem več nič pomagati, ako hočemo, da jo rešimo, mora v bolnico. V Gotni vasi je bila vojaška italijanska rampa, niso pustili v mesto, v bolnico so pa pustili, bilo je vse zelo težavno, še danes me ob misli, kaj sem pretrpela, kar zmrazi.

Ob vsem tem velikem trpljenju in strašnih novicah sem dobila vročino in pljučnico, da so že zdravniki zmajevali z glavami in se spraševali, kako bo z menoj. V našo sobo so prepovedali vse obiske, zdravnik me je tolažil, upajmo, da boste ozdraveli, mi se dosti trudimo. Sestra je bila zraven, ko je Mima pripovedovala, kaj se je doma zgodilo, sestra je povedala zdravniku in je rekel, ni čudno, da je tako zbolela. Po nekaj dnevih se mi je zdravje res zboljšalo, 8. dan je prišel Martin in njegova sestra Micka, da so krstili Martina. To je bilo 29. junija 1942, isti dan so napadli partizani Italijane na postojanki pri Zajcu blizu Podgrada, bila je velika borba. Za dva dni je Martin prišel z vozom po mene. Ker je bila velika gneča v bolnici, sem morala domov, težavna pot je bila, ker je bila vsa zastražena pri mestu od Italijanov in naprej od Težke vode od partizanov. Še vsa bolna, prestrašena, in ob misli, kako je doma, sem veliko trpela.

27. julija je prišla teta Ana, živela je na Selih, sedaj živi na Osojniku, rekla je: »Mama je zbolela, pojdite v Drašiče, ker mama je slaba, umrla bo od žalosti, res je doma vse uničeno, ali vam bomo že kaj pomagali, pojdite domov.« Jaz sem bila te novice zelo vesela, ali Martin in njegovi starši niso bili tega veseli, na tetino prigovarjanje je Martin zapregel konja in smo se odpeljali domov v Drašiče. Pot v Drašiče je bila zelo naporna, cesta je bila v več krajih prekopana, na Jugorju smo že od daleč videli več avtomobilov, bili so Italijani, ki so pobirali moške v internacijo. Martin je hitro skočil z voza in se skril v bližnji grm, drugače ga bi gotovo vzeli s seboj, tisti dan so pobirali na Selih vse moške v internacijo. Ko smo s ceste krenili proti Bušinji vasi, je Martin spet skočil z voza in se skril za hišo, da ga niso videli. S teto sva pa poznali moške iz Sel, tudi Franc, moj bodoči mož, je bil med njimi. Nekatere so v Metliki spustili nazaj domov, nekateri so pa morali iti v internacijo na Rab.

Ko so vojaški avti odšli proti Metliki, smo se mi odpeljali naprej. V Bušinji vasi nam je teta Micka pripravila, da smo se dobro najedli. Proti Radovici in čez Brašlevico smo se odpeljali v Drašiče, v velikem naporu in v strahu smo prišli živi domov v Drašiče.

Najprej sem zagledala malo Tinco, ki nas je bila nadvse vesela, mama so bili srečni, da smo prišli, bili so bolni in popolnoma obupani. Najprej smo se vsi skupaj razjokali, mama in Tinca sta bili največ okrog dojenčka Tineta, bil je star 5 tednov; ravno tisti dan so tudi po Drašičih pobrali vse moške.

Mama je v veliki žalosti pripovedovala, kako je bilo tisti večer, ko so odpeljali očima, da so ji eno uro držali puško na prsih, da ne bi kričala, da se ne bi zbudili sosedi in bi videli, kako so ropali po hiši. Od tistega časa je mama postala zelo živčna, kadar se je kaj na to spomnila, je vedno samo jokala. Ko so večkrat prihajali partizani, so vsi lagali mami, da je njen mož še živ, da nekje v Kočevju dela, da bo prišel domov. Mama je rekla, jaz vam sploh nič ne verjamem, pa so rekli, saj nismo mi Turki ali sovražniki, da bi ljudi kar tako ubijali. Enkrat sem slišala, ko jim je rekla, vi ste hujši kakor Turki, eden je zelo kričal nad njo.

No pozneje, kakor sem že opisala, smo vse zvedeli, kako je bilo z očetom. Danes nihče ne razume in mogoče ne more verjeti, kako in kaj se je takrat dogajalo, ali bila je grozna, kruta resnica, marsikdo je po nedolžnem in še mlad izgubil življenje. Mladi si tega verjetno ne morejo predstavljati, kako je ubijal brat brata, en drugega in nihče ni pravzaprav vedel, zakaj to? Ako bi imel kamen v prsih, bi te mogla ganiti tista grozodejstva, ki so se takrat dogajala, hudo mi je in stisne me pri srcu, kadar se sploh spomnim na tiste čase.

Kakor sem že omenila, smo prišli srečno iz Podgrada nazaj domov v Drašiče. Res sem bila vesela, da sem spet doma v svoji rojstni hiši pri mami. Ali pričele so se velike skrbi in težave, vse je bilo izropano, uničeno, prazen hlev, prazni svinjaki, pobrana obleka, živež, prestrašena bolna mama in trije majhni lačni otročički. Kako mi je bilo hudo, morala sem prosjačiti, kakor ciganka, sosedi so mi dali kakšno šalico mleka, mast sem prosila na Selih in v Bušinji vasi, dobila sem 5 litrov masti in 3 litre ocvirkov, mama so bili zelo veseli masti, ker ni bilo doma niti žlice masti, vse so nam pobrali. Največ so mi takrat pomagali teta Logarjeva, dali so mi večkrat po hlebec kruha ali kakšno kilo moke, vse nam je pri otrocih prav prišlo.

To vse prosjačenje in revščina se bi že kako premagalo, ali strah, kako bo še v bodoče, to me je zelo vznemirjalo. Martin je bil v strahu, kako bo z njim, ubili so mu brata Ivana, da ni nihče vedel, zakaj? Bil je v strahu, da ne bi še njega; takrat ni nihče vedel, zakaj in proti komu bežiš? Vojske je bilo vse sorte, Nemci, Italijani, partizani, belogardisti in večkrat ustaši, ker smo bili blizu meje. Martin si ni upal doma spati, po skednjih, zidanicah in po njivah, povsod se je skrival, največkrat sta se skrivala skupaj s sosedom Pavlovičem. Vsak mu je pa svetoval, da naj se kam umakne, da kakor so mu ubili brata, da tako bi lahko še njega.

15. oktobra je dobil Martin sporočilo, da bo boljše za njega, če se umakne, najboljše, da gre v Metliko, da tisti, ki so mu ubili brata, da bi lahko tudi njega. Pozneje sem zvedela, da mu je to pošto poslal Matkovičev Jože, bil je že od začetka partizan, par tednov po tistem je padel v Stopičah, zgledalo je, da je Martinu dobro želel. Martin je bil že sit skrivanja in se je odločil 30. oktobra 1942 in čez noč odšel v Metliko. Rekel je, ne grem ne k belim ne k partizanom, imam tri otroke, da jih bom preživljal, bilo mu je hudo, ko je prišel v Metliko praznih rok. Poznal je Vukšiničeve in je stanoval v podstrešju nasproti rešta (ječe) pri Vukšiničevih, vsak dan je pošiljal pošto, da moram priti še jaz z otroki v Metliko. Bil je v skrbeh, da bi nas doma pobili. Ker je stalno pošiljal pošte, da moramo priti v Metliko, sem se, čeprav nerada, odločila, da bomo šli res v Metliko, še mama so rekli, morda bi vas res vse pobili, kakor so Ivana, pa hodi v Metliko. To je bila zelo težka odločitev, brez vsega, praznih rok, s tremi otroki nekam iti, pustiti mamo in dom, zelo mi je bilo težko. Partizani so pa spraševali, kje je Martin, zakaj ne gre v partizane, v Metliki so pa beli govorili, da naj gre k njim, to je bilo vse zelo težko prenašati.

Kakor sem že omenila, da je Martin neprenehoma pošiljal pošte, sem 8. decembra šla v Metliko, kar čez steljnike, Marička Vivodinska mi je pomagala nostiti Tineta, Tinca in Ivan sta hodila z nami. Martin je bil zelo vesel, da smo bili vsa družina spet skupaj. Kakor sem že omenila, imeli smo zelo revno stanovanje pri Vukšiničevih, ali seveda nismo si mogli nič pomagati, dobro, da smo bili vsaj pod streho. Vukšiničevi so nam bili še kar na roko, bili smo stara žlahta, njihov stari oče je bil iz naše hiše iz Drašič, niso imeli nič otrok in so k sebi vzeli Logarjevega iz Božakovega, Vukšinič oženil se je iz Stične od Bregarjevih. Teta nas je še kar rada imela, večkrat mi je dala kaj hrane za otroke, v politiko se nismo pa nič spuščali, bolj revno smo živeli, ali za silo je šlo.

Figure 48. Martin Klobčar in Stanka Pečarič (Klobčar, Stariha)

Mama so nam večkrat kaj poslali za pojesti, večkrat je kdo prišel iz Drašič, da nam je povedal, kako je doma, en dan sva se z Martinom ojunačila in sva šla domov v Drašiče, na srečo ni bilo v vasi nobene vojske. Doma smo imeli enega konja, Martin je zapregel tega konja v voz, naložili smo nekaj potrebnih stvari in se vrnili nazaj v Metliko. Martin je pričel voziti pesek iz Kolpe v Metliko, Italijani so pričeli graditi male parke po mestu, s tem delom smo se preživljali. Kupila sem več stvari in skrivoma nosila mami domov, posebno sol in cigarete. Za cigarete so se lahko dobili delavci, neki Stanko Ribič, po domače smo mu rekli Orengov, ta je veliko pomagal mami pri delu. Z mamo je živela Pepa Malkovič, sedaj živi na Lokvici, bila je več let pri nas, tudi njena sestra Reza je bila pri nas osem let, brat Ciril pa sedem let. Pepa je večkrat prišla v Metliko, tako smo imeli stik z mamo in domom, tudi sama sem večkrat šla domov.

Ker je bilo naše stanovanje preveč temno, zares skromno, je Martin zvedel za lepo svetlo stanovanje. To je bila Ivčeva hiša, prazna, blizu sv. Roka, tam je bil tudi hlev. Martin je kupil še enega konja, od Štefana iz Križevske vasi. Za en mesec je kupil še kravo, nekaj smo kupili sena, nekaj ga pa dobili, sedaj je bilo že boljše, ko smo imeli mleko za otroke; kupili smo tudi enega prašička in nekaj koruze, imela sem kar dosti dela. Trije otroci, krava, prašiček, sosedi so mi dajali pomije, in tako je prašiček lepo rasel. Martin je od jutra do večera vozil pesek in je še dobro zaslužil.

V Metliki pod zaščito je bilo več ljudi, Plutovi, Guštinovi, Andrejče in še iz drugih vasi, eden k drugemu smo večkrat šli in eden drugega tolažili in spodbujali in veliko mislili na dom.

Martinu sem večkrat rekla, pojdimo domov, saj nismo nikomur nič krivi, ali Martin ni nikomur nič zaupal, rekel je: »Brat Ivan ni bil tudi nikomur nič kriv, pa so ga vseeno ubili.« Večkrat smo bili zelo zamišljeni, kako se bo to vse končalo.

Ko je bil napad na Metliko, je bilo hudo, to je strašno pokalo, veliko strahu smo užili, to vse se težko opiše.

Bili smo v Metliki, ko je bila italijanska kapitulacija 8. septembra 1943. Bili smo v skrbeh, kako bo z nami. Res se nismo nič krive počutili, ali vseeno smo se bali, kaj bo. Ko so prišli partizani v Metliko, so vsem, ki so bili pod zaščito, vse pobrali.

K nam je prišel Jovič (Ivec) in nam rekel, dobro znamo, da niste vodili nobene politike in nič slabega naredili; vzemite, kar je vašega in pojdite domov. Martin je zapregel konje, na voz smo naložili vse, kar smo imeli, tudi prašiča, za voz smo privezali kravo in se res veseli odpravili domov. Mama doma so bili tudi zelo veseli, da smo se vrnili, pa še s konjem, kravo in prašičem.

Ali to veselje ni trajalo dolgo, za par dni po tem so partizani mobilizirali vse moške, kar jih je bilo še doma, ni se vprašalo, hočeš ali ne, moraš iti. Martin je želel, da bi jaz s konji peljala na zborno mesto v Suhor, z nami se je peljal še Nemanič in Pavlovič.

Martin je verjetno slutil, da ga ne bo več nazaj, zelo težko se je poslavljal od otrok, objemal in poljubljal jih je dolgo. Ko sem šla domov iz Suhorja, se je zelo težko poslavljal tudi od mene; res mi je bilo zelo hudo, takrat sva se nazadnje videla.

Na Suhorju so jih vse razdelili na več edinic. Martin je bil dodeljen v 12. štajersko brigado, šli so čez Gorjance v Mokronog, naprej proti Trebnjemu in čez progo proti Mirni Peči, to vse so mi pripovedovali tisti, ki so bili skupaj z Martinom.

28. oktobra 1943 je bila velika ofenziva, Nemci so šli od Novega mesta čez gozdove proti Mirni Peči in naprej v Globodol. V gozdu, ki se imenuje Ostri vrh, je bila 12. štajerska, vseh njih je bilo tam okrog 100 mož, poveljnik je bil Ilija Badovinac, bilo je v mraku in je zapovedal, da naj z bacačem streljajo. Martin pa da je rekel, tovariš, ni vredno streljati, samo izdali se bomo, kje smo. Badovinac je bil trmast človek, zapovedal je: »pali«, ko so izstrelili prvo granato, so dobili že odgovor od Nemcev; ena granata je padla levo, ena desno, tretja pa med njih in takoj je bilo šest mrtvih, razmesarjenih mladih ljudi. Koliko ljudi je padlo po neumnosti takih komandantov, ki niso nič razumeli. Martin ni še do kraja umrl, razneslo mu je križ, zelo je trpel in prosil, da ga naj ustrelijo. Ker se je zelo mučil, ga je še en partizan ustrelil, to vse mi je pripovedoval Pavlovič, ki je bil zraven.

Figure 49. Nevesta Stanka Pečarič in ženin Klobčar Martin, levo mati Terezija Klobčar in Stankin očim Ivan Klobčar

Zelo mi je hudo, ko se na to vse spomnim, ker Martin je bil res dober, pošten človek, priden mož in skrben oče, star pa komaj 28 let, naj počiva v miru, res ga je bilo škoda in zaradi hudobnih, nepremišljenih, ničvrednih ljudi je moral tako mlad umreti.

Isti dan bi bila kmalu tudi jaz končala s svojim življenjem. Intendant 15. brigade Polak Niko iz Škemljevca je prišel k nam in mi zapovedal, da naj zaprežem konje, da gremo v Novo mesto nekaj iskat za vojake. Izgovarjala sem se, da je mož v partizanih, da so doma majhni otroci, ali vse ni skupaj nič pomagalo. Mama so mi rekli: »Pojdi, ker nam bodo spet pobrali konje in vse.« Čeprav težko, sem šla. V Gotni vasi sem morala počakati, Polak je odšel, za pol ure se je vrnil, na vozu je bilo nekaj hrane, obutve, drugo pa vse v kištah bombe, poln voz je bilo vsega tega. Čez Vahto na Gorjancih so bili konji čisto mokri, ker so težko peljali, še priganjali smo jih. Intendant je rekel, da se zelo mudi, na Božakovem čaka brigada; nisva vedela, niti slutila, da je blizu sovražna vojska, bila je velika ofenziva Nemcev. Ko smo prišli na Božakovo, so razdelili nekaj čevljev in hrane med partizane, kar naenkrat pride z motorjem kurir in na hitro govori: »Tovariši, v Metliki so že Nemci, na Jugorju in v Suhorju so že nekaj naših pobili.« Na hitro je bil pokret, da gredo čez Drašiče v Dvorište. V Drašičih so vse iz voza natovorili na mule in šli na Vivodino. Mama in otroci so že zvedeli za Nemce, zelo so jokali, veseli so bili, ko so me zagledali, res je malo manjkalo do smrti. Da so nas došli, je gotovo, da bi nas uničili, partizan z brzostrelko, na vozu pa bombe, to sem gotova, da bi bila verjetno tudi moja smrt težka.

Drugo jutro je prišel kurir in je vzel konja Švarca, lep konj je bil, rekel je, moram hitro v Dvorište za brigado, jutri pripeljem konja nazaj, ali Švarca več nismo nikoli videli.

7.1.1.

Slovenija, katere zunanja politika je v vedno večjih težavah, se v zadnjem času otepa še z vprašanjem na novo ustanovljenega Mednarodnega kazenskega sodišča – ICC. To sodišče je prvo splošno mednarodno kazensko sodišče, ki je pristojno za sojenje vsem bodočim krivcem za vojne zločine in za zločine zoper človečnost, ne glede na to, iz katere države so in v kateri državi so zagrešili zločin. Vsaka država, ki je članica tega sodišča, je dolžna zločince zoper človečnost in mednarodno pravo, tako lastne kot tuje državljane, izročiti v sojenje Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

Do zapleta je prišlo, ko so Združene države Amerike, ki so tudi podpisale sporazum o ustanovitvi mednarodnega sodišče, sklicujoč se na določbo v sodnem statutu, ki dopušča tudi drugačen dogovor, zahtevale od drugih podpisnic sporazuma, naj dovolijo izjemo in pristanejo, da mednarodno sodišče ni pristojno za sojenje ameriškim državljanom. V nasprotnem primeru je namreč nevarnost, da ZDA ne bodo več mogle pošiljati svojih vojakov v razne mirovne operacije po svetu.

Tako so ZDA tudi od Slovenije zahtevale, naj podpiše dvostransko pogodbo, po kateri bi bila Slovenija dolžna ameriške državljane, osumljene zločinov iz pristojnosti mednarodnega sodišča, izročiti v sojenje ZDA in ne ICC. Republika Slovenija do te zahteve uradno še ni zavzela nobenega stališča, ker čaka, kaj bodo k temu rekle druge, zlasti evropske članice ICC. Na neuradni ravni pa se je zlasti v javnih občilih in v nastopih politikov iz strank komunistične kontinuitete in njihovih prilizovalcev zoper ZDA vsul cel plaz napadov, očitkov, zgražanja in obtoževanja, češ da ZDA ravnajo zoper splošno sprejeta pravna načela, da rušijo že podpisani sporazum, da ovirajo sojenje vojnim in drugim hudim zločincem, da se obnašajo hegemonistično in druga podobna, iz naše polpretekle totalitarne dobe dobro znana »protiimperialistična« gesla.

Po silovitosti, množičnosti, besedni načelnosti, moralistični ogorčenosti in vzvišenosti teh napadov in obtožb, zlasti tudi po osebah, ki jih izrekajo in večinsko pripadajo že dolgo vladajoči kasti, bi nepoučeni mogli soditi, da je Slovenija najbolj pravična in najbolj načelna država, ki povsem spoštuje svoje in mednarodno pravo, nepristransko in dosledno preganja vse vojne zločine in zločine zoper človečnost, skratka, da je Slovenija tudi na tem področju prava pravna država, kot je določeno v njeni ustavi. Ustvarjeni videz je blesteč.

Resnica pa je drugačna, dejstva so temna. Republika Slovenija tudi po enajstih letih od svojega bega iz komunistične Jugoslavije, svoje državne samostojnosti in neodvisnosti, ni niti pred svoje in ne pred tuje sodišče postavila niti enega od številnih vojnih zločincev in zločincev zoper človečnost. Ti se svobodno sprehajajo po njenih mestih in vaseh, nas poučujejo o demokraciji, prejemajo državna odlikovanja in družbena priznanja ter izjemne državne pokojnine za revolucionarne zasluge, to je za množične umore in druge zločine nad domačimi in drugimi idejnimi in političnimi nasprotniki med zadnjo svetovno vojno in po njej, ko so partizani pod krinko tako imenovane NOB izvedli komunistično revolucijo in Slovencem za pol stoletja vsilili zločinsko državno oblast.

O vzrokih za takšno stanje je bilo že mnogo povedanega, zato naj tukaj ponovimo samo to, da slovenska policija, ki je po zakonu dolžna in pristojna za odkrivanje zločinov, zoper vojne zločince iz vrst partizanskih borcev in oblastnikov komunističnega sistema dolga leta ni hotela ničesar ukrepati in njihovih zločinov sploh ni odkrivala. Brez ustreznega odziva so ostali tudi pozivi državnega tožilstva pristojnim ministrom, predsedniku vlade in parlamentu. Slovenski pravosodni minister je v Rimu slovesno podpisal statut Mednarodnega kazenskega sodišča, slovenski parlament je ratificiral sporazum o ustanovitvi tega sodišča, politiki in javna občila so se zgražali nad množičnimi poboji v Bosni, na Kosovu in drugod po svetu, Slovenija je celo imenovala svojega sodnika v mednarodnem sodišču za vojne zločine v Ruandi, doma pa so vsi ovirali kakršnokoli dejanje proti domačim vojnim zločincem.

Zdelo se je, da se je položaj bistveno spremenil, ko je Slovenija pred tremi leti dobila novo generalno državno tožilko po meri vladajoče koalicije in slovenska policija novega generalnega direktorja. Oba sta družno razglašala odlično sodelovanje med obema ustanovama in direktor policije je to sodelovanje nekoč označil celo za prisrčno, državna tožilka pa je ob vsaki priliki razglašala nepolitičnost, strokovnost in profesionalnost. Pred dvema letoma je ob nezaželenem odkritju žrtev povojnega množičnega zločina v Slovenski Bistrici to govoričenje ob prikimavanju direktorja policije zašpičila z javnim zagotovilom: Mrtve je treba pokopati, krivce pa kaznovati!

Sledilo je še nekaj besednih iger in videz je bil blesteč. Javnost je bila prepričana, da gre tokrat zares in da bodo krivci za poboje v Slovenski Bistrici in drugi množični morilci tudi v Sloveniji kmalu prišli pred sodišče. To prepričanje je bilo podprto prav z zagotovljenim odličnim sodelovanjem med tožilstvom in policijo, ki ga prej ni bilo, in z dejstvom, da policija ni več pod vodstvom oseb iz komunističnega nasledstva. Prestrašili so se celo nekateri izmed komunističnih borcev. Ob poplavi dokaznega gradiva, ki je na razpolago, bi res lahko pričakovali vrsto ovadb vsaj zoper glavne krivce množičnih pobojev in preganjanj.

Nič takšnega se ni zgodilo. Poveljniki oboroženih enot, ki so morile ali pri umorih sodelovale, njihovi najožji sodelavci in pomočniki, so lahko popolnoma mirni in se še naprej sprehajajo po Ljubljani in dremajo v zdraviliščih. Tega jim ne zagotavlja samo dejstvo, da prizadevanje policije tudi pod novim vodstvom kljub velikim javno izrečenim besedam in kljub dobremu sodelovanju s tožilstvom, ni pripeljalo pred pravosodje še nobenega vojnega zločinca, ampak zlasti tisto, kar se dogaja ob tem prizadevanju in v njenem ozadju. Za všečno kuliso z geslom: Mrtve pokopati, krivce kaznovati! voditelji in usmerjevalci vodijo povsem drugačno igro.

Za kaj v resnici gre, se je videlo že ob odkritju množičnega grobišča na gradbišču avtomobilske ceste na Teznem pri Mariboru. Tedaj je generalna državna tožilka, kot se je sama pohvalila, predlagala, kako naj najdena okostja pokopljejo – kar seveda ni naloga državnega tožilstva – predkazenski postopek pa ustavila, ker naj bi zločin zagrešili pripadniki 12. vojvodinske brigade in so krivci v tujini. Pri tem je ni motilo dejstvo, da je ZR Jugoslavija, kjer naj bi bivali krivci za ta zločin, po mednarodni konvenciji o kaznovanju vojnih zločinov storilce dolžna izročiti Sloveniji oziroma jih sama postaviti pred svoje sodišče, če svojih državljanov po ustavi ne sme izročiti tuji državi. Tožilstvo postopka ni nadaljevalo in Slovenija takšne zahteve Jugoslaviji ni poslala.

Podoben odnos do vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost je pokazala državna tožilka iz Maribora, ko je o žrtvah v Slovenski Bistrici, od katerih do sedaj še nobena ni bila identificirana, izjavila, da so bile okupatorjevi sodelavci. Ne glede na to, da najbrž ni šlo za zavestno in namerno žalitev žrtev, ampak se ji je samo zareklo, je takšna izjava za pravno državo zastrašujoča, še bolj nevarna kot namerna žalitev. Kaže na stanje duha, na splošno usmeritev državnega tožilstva pod sedanjim vodstvom, na stališče, da so vse žrtve komunističnega nasilja in vsi nasprotniki revolucije bili sodelavci okupatorja, čeprav niso bili za tak zločin nikoli obsojeni in niso niti identificirani. To potrjuje ne samo resnica, da se je takšna izjava zgodila, ampak zlasti dejstvo, da višji državni tožilci te izjave niso preklicali ali ji ugovarjali, da ni protestiral ne pravosodni minister ne varuh človekovih pravic in sploh noben državni organ, ki so jih drugače polna usta človekovih pravic. Po plohi velikih besed o stroki, profesionalnosti in nepolitičnosti se je državno tožilstvo dejansko izenačilo s komunistično pravico, izraženo v zloglasnem 28. členu Zakona o zaplembah in izvrševanju zaplembe iz leta 1946: Vojni zločinec in narodni sovražnik je vsak, ki so ga partizani ubili, čeprav ni bil obsojen.

Z določbo zakona o zaplembah, da je vojni zločinec vsak, ki so ga partizani ubili, so bili po vojni legalizirani in odobreni partizanski medvojni in povojni umori znanih ali neznanih političnih ali idejnih nasprotnikov. To stališče komunističnega revolucionarnega terorja, ki je tako blizu sedanjemu vodstvu državnega tožilstva, da ni ugovarjalo proti izjavi mariborske tožilke, pa se sklada tudi z nazori »strokovnih« svetovalcev državnega tožilstva. Znani profesor in borec za človekove pravice je vrhovne državne tožilce konec lanskega leta podučil, naj ne preganjajo borcev NOB, saj povojni poboji slovenskih domobrancev niso bili vojni zločin. Šlo naj bi samo za politično napako, ker so jih pobili brez sodbe, drugače pa so bili zločinci in bi jih tudi sodišče obsodilo na smrtno kazen. Zločinca torej ne določa pravnomočna kazenska sodba, določa ga komunistični strel v tilnik. Sodba je samo politično in propagandno potrebna formalnost, kot je bila tista v krvavem »kočevskem procesu« jeseni leta 1943.

Tudi drugi znani profesor je lani decembra tožilcem razlagal, da povojni poboji niso vojni zločini, češ da pobiti niso bili vojaki, ampak civilne osebe, katerih umor je samo navaden zločin, ki je že zastaral. Pri tem profesorja ni nič motilo, da naše pravosodje za vojni zločin sodi domobrancu Vinku Levstiku, ki po njegovi razlagi ni bil vojak in ne bi mogel biti storilec vojnega zločina. Seveda generalna državna tožilka, ki je sama stara komunistična funkcionarka, na posvete o pregonu komunističnih borcev zaradi medvojnih in povojnih pobojev vabi samo take strokovnjake, ki nedvomno izhajajo iz komunistične NOB in so bili zvesti sodelavci nekdanjega totalitarnega režima. Tako družno iščejo kakršnekoli razloge, da vidnih voditeljev NOB in komunistov kljub tisočem zverinsko umorjenih ne bi kazensko preganjali.

Generalna državna tožilka je tako izjavila, da neke sledi pobojev v Slovenski Bistrici kažejo v Beograd. Stezo skozi oblake v Beograd vidi, avtoceste v Ljubljano ne vidi. Govori o iskanju neposrednih izvrševalcev pobojev, pobudnikov in podpihovalcev, organizatorjev in dajalcev ukazov ne iščejo. Ti so znani in bi jih prehitro našli. Preiskovalce usmerjajo na obrobje kraja in časa, središče z glavnimi nosilci komunističnega terorja ostaja nedotakljivo. Vse z očitnim namenom, da mora slovenski NOB in njegovo vodstvo ostati neomadeževano. Krivci so ali v »nedosegljivem« Beogradu ali nepomembni posamezniki v oddaljenih krajih, ki so že mrtvi. Slovenskim partizanskim poveljnikom in političnim komisarjem, generalom in njihovim pomočnikom, ministrom in njihovim načelnikom pa se očitno ne sme zgoditi nič takega, kar bi slabilo ugled opevanega NOB in njegovih voditeljev – komunistov. Samo posamezniki med njimi se ustrašijo, zgubijo živce in končajo s samomorom.

Takšno, za komunistično kontinuiteto v bistvu neškodljivo usmeritev organov kazenskega pregona podpirajo stranke vladajoče koalicije, ki se temu ustrezno brezbrižno obnašajo tako v vladi kot v državnem zboru. Niti državni zbor niti vlada ne postavljata resnih vprašanj o odkrivanju in pregonu vojnih zločinov. Tega ne dela niti varuh človekovih pravic in tudi ne pravosodni minister, ki temu vprašanju ni posvečal potrebne pozornosti niti tedaj, ko je bil kot notranji minister dolžan neposredno ukrepati, ne tedaj, ko je bil varuh človekovih pravic.

Tu je seveda še predsednik republike, ki bi prvi moral zakričati in zahtevati učinkovit pregon najhujših zločinov in uresničevanje pravne države tudi na tem področju. Res je nekajkrat obsodil in obžaloval povojne poboje (medvojnih tudi ne omenja!) – le kateri državnik pa bi mogel izjaviti kaj drugega – nikoli pa ni javno obsodil zločincev in zahteval njihovo kaznovanje. Nasprotno, neštetokrat se je z mnogimi družil in jim dajal druga priznanja. Njihovo veliko krivdo je tako kot mariborska državna tožilka in znani profesor zmanjšal na raven nepomembnosti z lažnim geslom: Povojni poboji so bili zločin, zločin pa je bila tudi kolaboracija! S tem se je tudi on povsem približal komunistični pravici iz 28. člena zakona o zaplembah – pobiti so bili zločinci, čeprav ni nikogar od pobitih nikoli niti videl, kaj šele da bi poznal njihova dejanja in videl njihove obsodbe.

Zato je ravnanje državnih tožilcev, ki ne preganjajo vojnih zločincev, cinično označil za modro, drugič pa pribil, da odkrivanje povojnih pobojev ne sme imeti za cilj samo kaznovanje krivcev. Očitno je s tem hotel povedati, naj preiskovalci pazijo, da ne bo prizadet NOB, ki je po njegovem stališču temelj slovenske samostojnosti, da ne bodo umazani komunisti, ki jih javno hvali. Kaj drugega bi mogli pričakovati od vrhovnega vojaka revolucije in zadnjega komunističnega diktatorja v nekdanji totalitarni Sloveniji! Seveda pa moramo nekaj povsem drugega pričakovati od predsednika pravne republike Slovenije.

Povsem legitimna so vprašanja in razmišljanja o tem, ali ZDA ravnajo pravilno, pametno in pravično, ko za svoje vojake v tujini od Slovenije zahtevajo izjemo in priznanje imunitete pred neameriškimi sodišči. Prav tako legitimno in upravičeno pa je vprašanje, ali morda ZDA tako ne ravnajo zato, ker poznajo in vedo, kaj je v Sloveniji videz in kaj dejstva, kaj se v resnici dogaja ali ne dogaja, kako komunistično enostranske so slovenske oblasti pri pregonu nezastarljivih vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost. Ali ZDA ne zahtevajo imunitete, ker se bojijo, da bi bili tudi ameriški vojaki izpostavljeni pristranskim sodnikom?

Čeprav to vprašanje ne bi bilo upravičeno, pa je ob dejanskem stanju v Sloveniji za ZDA politično zelo uporabno in za Slovenijo zelo nevarno. Bo v Sloveniji od odgovornih kdo o tem kaj razmišljal, ali bo vse ostalo le pri neokomunistični gonji zoper ZDA? Bo kdo ukrepal?

7.2.1.

Jolandi Čeplak so se zasolzile oči od sreče, ko je stopila na stopničke, potem pa, … saj veste, kako je šlo naprej.

Z možem sva obiskala World trade center v Baltimoru. Kljub pozornemu ogledovanju zastav nisva našla slovenske zastave. Ko sva zatežila receptorju, sva mu morala najprej razložiti, kaj je to za ena država, potem je pogledal v katalog in odšel do nepregledne množice rdeče-belo-modrih zastav, zamahnil z roko proti njim in malomarno rekel, da mora biti pač ena od teh.

Celo Lačni Franz, ki je sam precej rozast, če ne celo rdeč, je rekel, da smo imeli ob osamosvojitvi edinstveno priliko, da izstopimo iz roza-belo-plavega kluba.

Prav gotovo se še spomnite oglasa »Slovenija, moja dežela« in značilnega lipovega lista. Naivno smo razmišljali, da bo ta simbol ostal, da nas bodo vsaj preko njega prepoznali. Pa, ni šans! Zamenjali smo ga z nekimi neprepoznavnimi rožicami, ki imajo nekakšen silno globok pomen, ampak, žal, ima še cela vrsta držav (bivših komunističnih držav) prav podoben, če ne celo vsaj na prvi pogled popolnoma enak simbol.

Pa naš denar. Tolar. Nekateri naglašajo na o, drugi na a. Včasih ne veš, ali nekdo govori o našem denarju ali denarju Združenih držav.

Da o grbu niti ne govorimo.

Navzven smo se torej utopili v množici držav, čeprav bi kot nova država, povrh vsega pa še majhna, da se jo na zemljevidu komaj opazi, morali poskrbeti za prepoznavnost. Za lastno identiteto. Za jasno identiteto. Takšno, ki se vidi z aviona.

Kaj pa navznotraj? Smo se kaj spremenili. Smo kaj spremenili. No, ja. Inflacija je pa le manjša, kot je bila v skupni državi. Pa še kar nekaj drobnjarij. Ampak, človek bi lahko rekel, odkar pomnim, je Drnovšek predsednik vlade. Prej jugoslovanske, zdaj slovenske. Tisti kratek čas, ko je bil na tem mestu Peterle, izgleda z današnje pozicije tako kratek, da se komaj spomniš, da je bilo res. Na vseh ostalih mestih pa cirkulira ena in ista posadka. Jaz bi zamenjala kar vse. Zadost’ jih ‘mam!

Posebna perla pa je Kučan, ki je pa res na oblasti, odkar pomnim. Predsednik države ali partije, saj je vseeno. Ves čas je čisto na vrhu. In skrbno pazi, da se ne bi kaj spremenilo. Da se ne bi kakšen čuden patron vrinil v vrste posvečenih.

Po desetih letih in več Kučanove vladavine bi človek pričakoval spremembo na tem mestu, spremembo, ki bi po svoje prispevala tudi k prepoznavnosti Slovenije kot države. Nekoga takega, ki mu novinarji ne bi lezli tja, kjer izgubi hrbet svoje pošteno ime. Saj vendar nujno potrebujemo spremembo. Kot ljudje in kot država. Sprememba je vendar življenje. Pa se predsedniški kandidati, vsaj tisti, ki imajo po javnomnenjskih raziskavah (raziskavah za oblikovanje javnega mnenja) realne šanse, od sedanjega predsednika države (predsednika od vekomaj) komaj kaj razlikujejo. Barbara Brezigar gotovo predstavlja tak svež veter, pa najbrž še kdo od neodvisnih (zares neodvisnih) kandidatov. Po ustavi imajo vsi enake možnosti, da so izvoljeni. Ampak. Drnovška vidimo vsak dan po nekajkrat na televiziji, Arharja tudi, posebej ob aferi z Vzajemno. Za druge pa slišimo samo, če na široko odpremo ušesa in skrbno prisluhnemo vsaki izrečeni besedi ali preberemo vsako, še tako drobno napisano besedo. Torej človek, ki se posebej ne posveča tej predsedniški tekmi, ne bo poznal nikogar drugega. Pa smo tam.

Berem Ono. Ona. Živeti kot ženska. Krasno. Končno. Enake možnosti. Enaka plača za enako delo. Več žensk na mestih odločanja v gospodarstvu, predvsem pa v politiki, v vladi, v parlamentu. Morda celo na predsedniškem stolčku? Vladnem. Državnem. Zdaj imamo končno revijo, ki žensk ne potiska za štedilnik, na mesto ekskluzivne varuške otrok in še, bognedaj, v cerkev. Vrle novinarke in seveda novinarji (enake možnosti!), predstavnice in predstavniki sedme sile, bodo seveda zastavile in zastavili vso svojo »silo«, vso svojo moč in energijo, izkoristile in izkoristili bodo vse možnosti, ki jim jih daje ta revija kot tedenska priloga najbolj razširjenega slovenskega dnevnika, da bomo vsak mesec, vsak teden, vsak dan, vsako uro, vsako monuto bliže tej vzvišeni ideji: Enake možnosti za oba spola.

Ja. Ampak. Zakaj, za hudiča, se povsod pojavi ta ampak. Če moški ves mesec gara za strojem in napraska tako šestdeset tisočakov, je seveda prav, da njegova sodelavka, ženska, z enako kvalifikacijo, napraska prav toliko. Tu ni nobenega ampak. Ampak ampak se pojavi tisti hip, ko gre za podporo k postavitvi, k izvolitvi žensk na mesta odločanja, v gospodarstvu, še bolj pa v vlado, v parlament, za predsednika države. Seveda isti ampak obstaja tudi za moške. Ampak, ker je moških kandidatov vedno dovolj, ampak ne vpliva na njihovo število na teh mestih. Problem pa je z ženskami, s kandidatkami torej. O tem nam govori tudi to, da je treba sprejemati nekakšen »Krovni zakon o enakih možnostih« in dejstvo, da obstaja urad za enake možnosti in da se razna civilna združenja borijo za enake možnosti. Ampak za enake možnosti za oba spola iste barve. Nikakor pa ne enake možnosti za vse, da ne bo pomote.

Ampak takoj ko se pojavi ženska, kandidatka torej, in se zanjo zavzame ali jo podpre kak janševec ali bajukovec, je oplela. Nihče ji ne bo pravzaprav nič hudega storil. Tudi mediji ji ne bodo nič storili. Nič nagajali. Nič grdega pisali ali govorili o njej. Preprosto nič. Ignorirali jo bodo. Ni je. Ne obstaja. Neoseba. Zrak.

Drnovšek in Arhar. Oba favorita. Oba srečna, da imata enakovrednega nasprotnika. Barbara Brezigar. Vosek. Zrak. A sploh obstaja? Kdo jo šmergla.

Predprejšnjič (Manipulacija ali volitve predsednika države) sem omenila, kako je Vesna Godina, eminentna kolumnistka One, nestrankarska in nepolitična oseba, v intevjuju ob vprašanju, če vidi kakšno žensko na mestu predsednika države, premišljevala in bulila v zrak. Barbare Brezigar seveda ni mogla videti. Gledala je skoznjo. Kot bi jo naredil glažar, smo rekli za take, ko smo bili majhni. Kako naj bi jo le videla, če je pred nedavnim napisala recept zoper Janšo. In najbrž zoper vse, kar se da na kakršen koli način povezati z njim. Po dolgem prerekanju sama s sabo: Ja. Ne. Ne. Ja. Ne. Ne. Ne vidim je. Ja. Ne. Itd. je nenadoma izbruhnila: Ja. Vidim jo. Seveda jo vidim. Viko. Viko Potočnik. Če bi imela podporo v stranki. Itd. Itd. Itd. Ve se, kdo jo bo podprl. Staro in mladokomunisti in simpatizerji. Prava ženska, prava barva za na pravo mesto.

Barbara Brezigar je torej kandidatka z napako, s prej omenjeno napako. Torej nima šans. Pravzaprav z dvema napakama. Poleg tega je ženska. Kdo bo volil žensko, pravi moj znanec. Torej spet nima šans. Čeprav: enake možnosti za oba spola. Seveda, ampak le, če sta oba spola iste barve. Seveda, ampak le, če sta oba spola prave barve. Če sta torej prava. Če sta torej »naša«. Kot ženska bi morala biti še bolj prave barve, še bolj »naša«.

Torej krovni zakon in iz njega izvirajoči zakoni in podzakonski akti še zdaleč ne bodo dovolj, da bi imeli vsi enake možnosti. In ne gre samo za enake možnosti obeh spolov, ampak tudi za kakšne druge enake možnosti. Za enake možnosti ljudi istega spola. Za enake možnosti nasploh.

Kdor bo podprl ali volil Barbaro Brezigar ali njej podobne, je Slovenček.

Torej, prvotna varianta je bila derbi Drnovšek – Arhar. Zdaj pa se je nekaj zameštralo. Kar naenkrat z Drnovškom nekaj ne štima, Arharja so pa že skoraj skenslali s to Vzajemno. To so krasno pripravili. Ponudili so mu plačo in on jo je vzel. Namesto da bi rekel, čakajte, čakajte ljubčki moji. Tako pa ne gre. Da bi imel jaz takšno plačo. O, ne. To pa ne. Dajte mi dobrih sto jurjev, pa smo zmenjeni. Naredila sem nekakšno anketo med sorodniki, prijatelji in znanci in so vsi brez izjeme odgovorili, da bi vzeli takšno plačo, če bi jim jo, seveda, kdo ponudil. Pri Arharju je to prišlo še kako prav. Vsi ljudje so ponoreli od njegove silne plače. Skoraj nihče ga ne bo volil. Ja, ja. Najbrž je kaj rekel ali pa kaj ušpičil. Torej vse tako kaže, da s prej omenjenim derbijem ne bo nič. Vsekakor se je začela nekakšna topogledna gonja po medijih, kajti če tadva odpadeta, ima šanse celo vosek, Barbara Brezigar. To pa se nikakor ne sme zgoditi. In zdaj na veliko govorijo o Viki Potočnik, ki se bo znala zoperstaviti Barbari Brezigar, ki bo boljša od koga drugega za borbo z njo. Zanimivo! Prej je niso niti omenjali, zdaj pa je kar naenkrat postala nevarna. Tako nevarna, da je treba poslati po Martina Krpana, pardon, Viko Potočnik, da ji bo kos.

Se pa že prav veselim časa, ko bo kandidirala Vika, pardon, Viktorija Potočnik. Uau, to bo zabava! Revija Ona bo ponorela, Vesna Godina bo ponorela, Hanžek bo govoril o človečanskih pravicah in v zvezi z njimi o enakosti obeh spolov, »povsod se bo smehljala s slike«, v vseh časopisih, da ne govorim o televiziji in radiu.

P.S. Ljudje! Podprite zares neodvisne kandidate s svojimi podpisi, da bodo imeli vsaj možnost, da se predstavijo, da povejo, kaj jim v naši ljubi deželici manjka, kaj mislijo o predsedniku države. Naredimo vsaj enake možnosti za kandidaturo, če že ne moremo narediti enakih možnosti za izvolitev. Namreč, sama mislim, da še vedno pretresajo kroglice.

8.1.1. Pogovori na Rogu

Vse kaže, da bo nedelja deževna. Pred vsakim Rogom pravimo: samo da ne bi deževalo. V predstavi je vse hujše kot v resnici: mokre veje se upogibajo do tal, tla so napita in spolzka, od vsepovsod nekaj kaplja, z dreves pada zdaj novi zdaj stari dež, odprti dežniki zakrivajo razgled, občutek množice se, če se že ustvari, sproti razblinja.

A ko je potem vse to tukaj, izgine polovica težav, ki nas je z njimi strašila domišljija. Res je tudi, da današnji dež ni nikakršni naliv, ampak tiho, obzirno, komaj slišno padanje, ravno dovolj močno, da pametnega človeka pripravi do tega, da odpre dežnik. Okoli mene je veliko ljudi, in od nikoder nobene pripombe. To pa prihaja predvsem od tega, da je vsakomur, tistemu, ki je tu že trinajstič, in tistemu, ki je letos prišel prvič, jasno, da je to kraj vsega hudega. Nekatere besede tukaj človeku še na misel ne pridejo, kaj šele, da bi jih izgovoril.

Nimam veliko časa – časa imam pravzaprav kar dosti, a iz izkušnje vem, da ga bo nazadnje zmanjkalo – zato začnem takoj. Dobro se zavedam, da vsakič, ko koga nagovorim, nekoliko tvegam: eni so bolj zgovorni, drugi manj; eni so v svojih samotnih razmišljanjih že tisočkrat šli vsak skozi svoj Rog, drugi pa še sebi niso nikoli povedali, kaj čutijo, kaj šele drugim. Ko prvič stopim do tega ali onega, to ni brez rešpekta. Pomirim ga z vedenjem, da je v vsakem človeku nekaj, kar ga sili k temu, da pove – da povedano prinaša skrito in temeljno zadovoljstvo.Tako bo, upam, tudi iz letošnjih pogovorov nastal mozaik, iz katerega bo mogoče razbrati, kateri ljudje prihajajo na Rog in zakaj. Občutljivi bralec bo v njem zagledal dvojno svetost Roga: svetost, ki prihaja od mrtvih, ki tukaj ležijo, in svetost, ki jo prinašajo s seboj obiskovalci, ki so nekoč tudi šli skozi veliko bolečino. Ena in druga svetost ustvarjata prostor, ki je specifičen za Rog in boste nanj drugod zaman čakali, da vas zajame.

Vida in Boris sta mož in žena. Morda ne bi bila, ko ne bi imela skupne usode. Vidin oče, Viktor Habič, je bil eden od dveh motoristov, ki sta v nedeljo, 12. septembra 1943, peljala Casarja in Arka v Ljubljano z nujnim poročilom o stanju na Turjaku. Na Škofljici so poslance partizani zajeli in jih postrelili, Habiča pa prihranili za oktobrski kočevski proces, ki ga je partija priredila svojim političnim nasprotnikom. Tu je bil s šestnajstimi drugimi obsojen na smrt in ustreljen v Mozlju. To je bil tisti proces, ki ga je mag. Irena Mrvič opisala v Enciklopediji Slovenije pod naslovom Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju in s tem pomagala ES, da je dosegla tako zavidljivo stopnjo žaljivosti in nesramnosti. Borisov oče, Lojz Svetek, je imel še težjo in bolj bolečo usodo. Bil je pri vaški straži na Bizoviku, potem pa še na Turjaku in Osolniku. Pri domobrancih ni bil, zato ga je maja 1945 brat pregovoril, da je v svojo nesrečo ostal doma. Enajstega maja 1945 so ga aretirali in na urhovskem procesu obsodili na smrt z obešenjem. Boris je imel tedaj trinajst let in je proces spremljal od blizu. Takšne prireditve si je danes težko predstavljati. Tam je bilo tako, da je vsakdo lahko rekel, kar je hotel. Zbirali so se v skupine po tri in štiri in potem poslali nekoga k sodniku z obtožbo, ki so jo skovali. Boris se spomni takega primera. Pride priča pred sodnika in pravi, da proti temu, ki se mu sedaj sodi, nima nič, a bi rad nekaj povedal zoper Svetka. Sodnik pravi: Za Svetka ne potrebujemo več; Svetek ima že dovolj. Za vsem so stale osebne zamere, ki so nastale zaradi razmer v vasi, v službi, pri gasilcih, v drugih organizacijah. Zločinska politika totalitarne partije je dala okvir, da so se lahko nekontrolirano izdivjale. Tako je bilo v dvorani, pred sodnijo pa je tulila, zmerjala in se smejala množica, ki je po zvočnikih spremljala in komentirala sojenje. Očeta so usmrtili septembra 1946. Nekateri so sicer govorili, da je pozneje še delal v zaprtem območju Kočevske Reke, a mati je verjela vaščanu, sodnijskemu uslužbencu, ki je nekega septembrskega dne razglašal po vasi: Danes obešamo Svetka. To verzijo je potrdil tudi neki obisk, ki so ga Svetkovi dobili nekaj let pozneje. Prišel je neki človek iz Ambrusa, zelo konspirativen, z rokavicami na rokah, da ne bi pustil kakšnih sledov, in govoril, da je bil skupaj z očetom v smrtni celici. Tedaj so Svetkovi zvedeli, koliko je trpel, zaradi otrok, ki jih je zapuščal, in zaradi žene. Bil je do konca popolnoma sam. Nobeni obiski niso bili dovoljeni, ne ženi ne otrokom. Nikoli tudi niso zvedeli, ne kdaj ne kje, pravzaprav tudi ne zakaj je bil usmrčen. Strašna samota je to morala biti. Za trenutek utihnemo vsi trije in zdi se, da smo sami, z neko usodo, za katero vemo, da je bila, a je ne moremo več prav razumeti. Očeta so zadnje dni sojenja vsak dan vozili iz Ljubljane na Urha: na lojtrskem vozu skozi Štepanjo vas in Hrušico, opljuvanega, zasmehovanega. Življenje pa je teklo naprej. Ker so vsi živeli v Bizoviku, je bilo najbolj pri roki pranje. Tako ni bilo nič čudnega, če sta Habičeva in Svetkova s pranjem vzredili vsaka svoje štiri otroke. Čudno je bilo morda le to, da jima ni povsem pošel pogum. Boris in Vida hodita na Rog vsako leto, pa tudi drugam. »To smo dolžni staršem, žrtvam te grde vojne.« »Grda vojna« bi lahko bil slovenski doprinos k vedenju o zadnji vojni.

Figure 50. Kočevski Rog 2002 Tine Velikonja

Ko sem se tako nekoliko dlje zadržal pri prvem srečanju, sedaj naslednjih nekaj tako rekoč zleti mimo mene. Tu zvem npr. za dva brata Zrimška, Lojza /1925/ in Toneta /1923/, enega so zajeli v Radovljici na vlaku, drugi pa je bil domobranec v Vipavi in se je srečno rešil na italijansko stran in je danes v Argentini. Opazim, da nekateri nekoliko slutijo, kje ležijo njihovi ljudje, drugi ne vedo ničesar in hodijo na Rog zato, ker čutijo, da je to kraj za vse, redki, zelo redki, pa imajo zanesljive vesti, kje so njihovi dočakali konec. Ivan iz Sodražice natanko ve, da je njegov brat tukaj, v tej jami, ker ga je tu, preden se je rešil, videl Karel Turk iz Loškega Potoka. Takoj se spomnim znane zgodbe o domobrancu, ki se je rešil iz jame, srečno prišel domov v Loški Potok, tu pa ga je oče, v dobri veri, da bo vse dobro, šel javit. Vera v ljudi, s katerimi je med vojno sodeloval, ni nič pomagala – sina ni bilo več nazaj. Eni torej vedo, drugi pa so v popolni temi. Francka pravi, da je njen oče Anton Arko pač nekje izginil. Kje? Ne vemo, ne vemo! Vemo le to, da je bil v Stiškem bataljonu podčastnik, tako kot njegov brat Jože, vse, kar se je z njim zgodilo nazadnje, pa je zavito v meglo. Francka je bila tedaj stara šest let, njeni sestrici Slavka in Marica pa pet in štiri. Kaj bi mogle vedeti! Vedno znova se čuje ta obtožujoči »ne vemo«. Kakšen svet pa so ustvarili ti ljudje, si pravim, da nihče ničesar ne ve? Kakšno kožo pa imajo, da nobeno vprašanje nikoli ne prodre vanje? Iz kakšne snovi pa so, da se nihče ne prekolje – če ne iz usmiljenja, pa iz sramu in groze?

Muka negotovosti! Potem pa molk, okopi molka, ki jih je zgradil strah. Stane iz Prigorice pri Dobrepolju je izgubil tri: Marijo /1918/, Janeza /1916/, Franca /1922/. O Janezu in Francu ne ve dosti, za Marijo pa ve, da je prišla iz Vetrinja v Teharje. Tam je izginila za njo vsaka sled. Kaj pa bi se moglo z njo zgoditi – s sedemindvajsetletnim dekletom? Ali je bila med tistimi stotimi, ki so jih nekega večera enostavno odrezali od vrste, ki se je vračala od »večerje« in jih peljali v rove na Hrastniškem hribu? Ali pa je bila med tistimi, za katere so poskrbeli domačini, ki so tiste majske in junijske dni 1945 hodili v Teharje na svoj strašni safari? Ko se spomnim tega, si pravim: To presega vse. Da so mladi fantje pobijali mlada dekleta! Kako jih je komunistični trening mogel tako moralno in človeško sprazniti! Kaj moralno, kaj človeško, kaj bom tako govoril, saj te besede nič ne pomenijo. A brata vseeno vprašam: Ali ste poskušali pri kaki ženski, ki je tudi bila v Teharjih; nekatere so prišle domov. Odgovor: Ljudje ne govorijo, ljudi je strah. Res, res; ali je to strah ali pa je to kaj drugega, a nekaj gotovo je, kar ljudem brani govoriti. Ah, nikar se ne varajmo. Ni strah, ni strah. Strah je bil nekoč, sedaj pa je ena sama vdaja – brezpogojna vdaja nekdanjim in sedanjim gospodarjem.

S kakšnim strahom – s kakšnimi okopi molka, s kakšno ravnodušnostjo in nezanimanjem imajo opraviti ljudje, ki prihajajo na Rog, mi nekoliko razkrije naslednje srečanje. Ob drevesu, nekoliko proč od množice, sloni gospa, tako, kakor bi hotela narediti vtis, da hoče biti sama. Vseeno premagam pomislek in stopim do nje, ker se mi ponuja priložnost, da bom v miru lahko z nekom spregovoril nekaj besed. Kot druge, tudi njo vprašam za ime. »Ne, imena vam ne povem. Še vedno me je strah, še vedno je veliko ljudi, zaradi katerih nisi varen. Mnogi so še zelo zagrizeni.« Nekoliko se začudim, potem pa počasi zagledam njeno veliko osamljenost in obide me posebno spoštovanje. Nekoč je bila v neki znani dolenjski vasi v veliki družini – štirinajst otrok, sedem bratov, sedem sester. Sedaj je ostala sama. Dva brata po vsej podobi ležita tukaj, leta 1945 je imel eden osemnajst, drugi dvajset let, drugi pa so pomrli, eni od nesreč, eni od izoliranosti, ker se svetu, ki je po vojni nastajal nekako niso ne hoteli ne mogli prilagoditi. »Bili smo srečna družina, radi smo se imeli. Sedaj pa ni tam, kjer je nekoč bil naš dom, nikogar več. Vse gre v nič; nikogar ni, ki bi skrbel za tisto streho.« Mislim, da nekoliko razumem njeno bolečino. Pa tudi njeno žrtev. Sama je šla v Ljubljano, se poročila, ima dve hčeri, ki sta se povezali z družinama z drugačno preteklostjo, kot je bila njena. Tudi tu se je umaknila in svojih spominov ne pripoveduje nikomur, »da med mladimi ne bi nastali spori«. Veselje ji dela zavest, da je pomagala vzrediti vnuke, »a njim ne moreš teh stvari praviti«. Tako je sama s svojim dnevnikom. Vanj je nekoč zapisala pesem, ki mi jo je sedaj, sloneča na tistem drevesu, zrecitirala:

Od časa do časa koga vprašam, če pozna Zavezo. Mislim, da imam kot urednik do tega pravico. Ker na eno od teh vprašanj vprašani samo nemo odkima, se oglasi dekle, ki stoji v bližini in ima v rokah izvod, ki ga je pravkar kupila doli ob cesti in pravi: »To je tole, vidite.« Očitno Zavezo tudi sicer pozna, zato prepustim njej, da jo namesto mene pohvali. Njen glas in njena mladost me opogumita, da začnem pogovor. Marija je doma iz Slamne vasi pri Metliki in ve zelo dobro, zakaj prihaja sem. To tudi pove: »Jaz pridem iz spoštovanja do teh pobitih očetov, mož in fantov«; »in tudi žensk,« takoj doda. V naslednjem zvem od kod ta pomisel. »Vidite, pri nas doma so bile same ženske. Moj ded je imel same hčere.« Koliko pa jih je bilo? »Ja veliko, veliko; devet.« Najstarejšo, Marijo, so prijeli 1942 in jo potem ob neki jami nad Radovico ubili. »Nič ni bila kriva, čisto nič. Ženske so hodile na vas po vodo in tu ni bilo mogoče, da se ne bi kaj reklo. Pojavile so se neke govorice; nekdo ji je nekaj prilepil. V ozadju vsega ni bilo nič drugega kot zamere, mržnja in maščevanje.« Spet se mi odkrije, kako deluje revolucija: tako da sprosti najgloblje, pa tudi najmanj dovoljene človekove strasti. Njene energije prihajajo iz tiste zavrženosti, ki se je ljudje v normalnih razmerah niti pred seboj ne bi upali priznati. In ki nikoli ne bi bila prišla na dan, ko ne bi nenadoma nastopila velika in bistvena stemnitev. V tisti temi pa je vse mogoče. Z Marijo so odpeljali še tri druge – same ženske srednjih let. A Marija je bila očitno nekaj posebnega. Zaradi nje je morala nekoga pošteno peči vest. Že nekaj po vojni, leta 1947, je prišlo iz Črnomlja sodno pisanje, opremljeno s podpisom in žigom, ki je Marijo ocenila kot vojno škodo in sicer v višini tristo dinarjev. To vsoto naj bi njen oče dobival kot vzdrževalnino za umorjeno hčerko. Razumljivo, da zaradi tega pisanja nihče nikamor ni hodil.

Včasih na Rogu srečam ljudi, za katere je najbolj naravno, da jih tam najdem, a preden jih zagledam, nanje ne pomislim. Takšni so Pogorelčevi iz Podtabora v Strugah. Generacije, ki sem jo jaz poznal, tu seveda ni. Od te velike družine sem poznal tri brate: najstarejšega Edvarda pravzaprav še najmanj, nekajkrat sem opazil, da je prespal v dijaški spalnici na Taboru 12 in da so dijaki pripovedovali, da je pribežal pred komunisti v Ljubljano; pozneje sem slišal, da je šel k domobrancem in izginil v enem od kanalov, po katerih so partizani s Teharja vozili domobrance v smrt; bolj pa sem poznal Franceta, ki je bil v mojih časih že višješolec v Dijaškem domu, pozneje pa bogoslovec pri lazaristih; zanj smo vedeli, da so ga, ko je bil kot kulturnik pri Primorskih domobrancih v Ilirski Bistrici, aktivisti zvabili v eno od okoliških vasi in tam ubili; še največ sem se družil z najmlajšim, z Matijem, ki je bil tudi moj poklicni kolega, čeprav nekoliko let mlajši; po vojni sva veliko govorila, in to v tistih letih ali bolje desetletjih, ko si z malokaterim lahko odkrito in brez nevarnosti govoril. Matija je bil zanesljiv in zvest človek vse do tedaj, ko se je nenadoma in malce tragično poslovil za zmerom. A tu sta sedaj pred mano dve mlajši ženski, ena žena enega od nečakov, druga pa njegova sestra. Zvem marsikaj: da je teta Fani v Podtaboru še živa; da si veliko prizadeva za brata Franceta, da bi tako ali drugače bila priznana njegova mučeniška smrt; da se pogosto udeležuje romanj Po poteh Lojzeta Grozdeta, ki je za tisti božič preživel v Podtaboru en teden, preden se je napotil naprej na svojo zadnjo pot domov. Čuti, da ima zaradi tega do Grozdeta neodložljive notranje dolžnosti. Sklenem pri sebi, da moram čimprej v Struge. Mladi gospe pa se mi prikupita tudi zato, ker lepo govorita o Zavezi. Zelo lepo! Hvala lepa. A jaz ju še za imeni nisem vprašal.

Med stare in dobre znance štejem tudi znanega ljubljanskega kirurga Bojana. Človek je zmerom vesel, kadar se sreča z njegovim mirom in gotovostjo. Tu je že trinajstič. »Tisti, ki smo se s temi tu bojevali za iste cilje, smo moralno dolžni, da hodimo na Rog na to pretresljivo obletno slovesnost. Dokler še moremo.« Prosim ga, naj mi pove, v čem vidi posebnost Roga. »V mogočnosti njegove narave; v velikosti in grozovitosti smrti, ki se je tu zgodila.« V Teharjah boleče začuti njihovo oskrunjenost. »Rog pa je ostal svetišče po sebi.« Kakor v pojasnilo pripomni: »Tu vedno prižigam bele sveče, vedno bele.«

Figure 51. Usmiljena roka, spoštljiv spomin Tamino Petelinšek

Slučaj je hotel, da sem z naslednjim pogovorom zadel na teologa – pravzaprav na študenta laične teologije. Ko izvem, da je iz Šentjerneja, ga vprašam, če pozna spominsko ploščo, posvečeno šentjernejskim domobrancem. Seveda jo dobro pozna. Posebno mu je pri srcu središčni del njenega napisa: Narod – Domovina – Bog. V teh besedah vidi zgoščeno izraženo temeljno idejo domobranske vojske in domobranskega gibanja. Začutim, da se mi je ponudila prilika, da izpostavim vprašanje jezika. Rad bi, kakor drugekrati, zvedel, če mladi čutijo, da je danes vprašanje krščanskega in katoliškega obstajanja, predvsem vprašanje jezika. Vem, da tu ni priložnost za temeljitejši pogovor, hočem le prvi odziv. Mladi študent se pokaže dovzetnega za to smer razmišljanja. Sploh začutim za njim kontinuiteto slovenske tradicije. »Pri nas doma smo se o vsem pogovarjali. Ničemur se nismo izogibali.« Pojasni mi, da sta gospod in gospa, ki stojita ob njem, njegov stari oče in njegova stara mama. Ne morem skriti presenečenja. Tako mlada! »Ah kaj,« se smeje gospa »za nama je petdeset let skupnega življenja.« In še: »Sem pa bomo hodili, dokler bomo le mogli.« Vprašam ju še, če imata kaj proti dežju. Ne, dež jih niti malo ne moti.

Vsako leto srečam tudi koga s Primorske. Torej jih tudi od tam nekaj prihaja, saj jih posebej ne iščem. Moj letošnji sogovornik je Jože iz Skrilj pri Ajdovščini. Tu je prvič. »Pred petnajstimi leti sem bil na Bazi 20, pri rdečih. Letos pa sem si rekel, grem počastit še tiste, ki so jih po nedolžnem pobili in o njih petdeset let molčali. Sedaj pa je že čas, da jih spodobno pokopljejo. Ni prav, da so zmagovalci kar naprej na površini. Nekoč morajo tudi poraženci dobiti svoje pravice in svoj del slave. Pri vojakih so nam kar naprej pravili, kaj se je dogajalo pri Sv. Urhu. Ampak jaz sem si vedno mislil, da se tu nekaj ne ujema. Tisti, ki so zmagali, so jih morali več pobiti, sicer ne bi zmagali.« Potem mi svojo tezo ilustrira s Staro zavezo in z bojem med Davidom in Goljatom in tem, kar je temu dvoboju sledilo. Zanimivo, zanimivo! Hvaležen sem mu za ta pogovor. Posebno pa me je ogrela misel, kako je ta reč z ljudmi: kako se prebujajo iz sebe, iz svojih misli.

Pogovor, ki ga bom nazadnje navedel, v resnici ni bil zadnji, a bi iz posebnih razlogov rad z njim končal. Pri nekem drevesu sta stala fantič in njegova stara mama, (kar sem seveda zvedel pozneje). Za fantiča je bilo videti, da ga zanima okolica, stara mati pa je gledala naravnost proti oltarju na drugi strani jame, od koder je nekdo vodil molitev rožnega venca. Roke je imela sklenjene pred seboj in okoli prstov ovit rožni venec. Zdi se, da me je pobič zapazil, zato sem začel pogovor z njim. Od kod pa si? »S Krke.« Zakaj pa si prišel? »Zato, ker sem veren. Hodim k maši in tudi ministriram rad.«

Kaj pa se je tukaj godilo? »Ljudi so pobijali.« Ali veš, kdo so bili domobranci? »To so bili ljudje, ki so branili dom, pa to.« Tedaj stara mati opazi, da se pogovarjam z malim. Za trenutek mi uspe, da jo vključim. Doma je iz Ambrusa, na Krko se je samo poročila. »Vsi moji sošolci so po teh jamah.« Vsi? »Vsi. Od ene hiše so bili štirje: France, Jože, Janez, Lojz.« Potem pa se zave: »Preveč naglas govorimo. Pridite kdaj in se bomo pogovorili.« S tem se strinjam in hočem že oditi, pa me prime za rokav fantič Davor: »Telefonske številko si niste zapisali.« Vesel to naredim.

V tem pa se od oltarja sem ali bolje, z odra za pevce ob oltarju, zasliši mogočni Povsod Boga. Ne čudim se, da so pozneje nekateri govorili, da takega petja mogoče v Rogu še ni bilo. Šentpetrski pevski zbor, okrepljen z bogve katerimi glasovi, in skrbni, na vse misleči zborovodja Marijan Ribič. Povzdigujoč začetek. V gozdu se naseli nepremičnost: tiho padanje dežja in mogočni, limpidno čisti in precizni glasovi, ki naredijo natanko to, kar je sedaj treba: iz mnogega eno. Vsi smo se potem obrnili v eno smer in postali eno. Nihče ni nehal biti to, kar je, a smo vseeno doživeli srečo, da smo eno. Lahko bi se bili prijeli za roke, a v Rogu, prosim vas, tega ne delamo. Za to je Rog preveč slovesen: ali naj rečem – svečan.

Figure 52. Jama Tamino Petelinšek

Po tem začetku pove kočevski župnik Gnidovec nekaj uvodnih stavkov: pozdravi škofa Glavana, duhovnike in nas romarje. Pove nam, katero mašo bo pel pevski zbor in kdo jo je za današnji dan posebej oblikoval. To je stara cerkvenoslovanska maša, posebej za spominsko slovesnost v Rogu pa jo je priredil Močnik. Potem molimo confiteor. Od beril prebere prvo France Kočevar. Kajn ubije Abela: »Kajn se je silno razsrdil in obraz mu je upadel.« V drugem berilu prebere Meta Erznožnik odlomek pisma apostola Pavla Timoteju: »Če pa smo z njim umrli, bomo z njim tudi vstali.« Evangelij je po Mateju: »Hodi za menoj. In vstal je in šel za njim.« Ob tem branju šele začutimo, kako množica postaja skupnost božjega ljudstva. Kako strašna, kako ambiciozna beseda!

Medtem ko je množica na Rogu molila za pomorjene domobrance, ko je hodila skozi njihovo ponižanje in potem rasla v njihovo slavo, se je ostala Slovenija prepustila ritmu, ki mu je hitrost in smer določalo iskanje, kako uiti dolgočasju deževne nedelje. To velja seveda za večino – za amorfno, molčečo večino. Za tiste, ki so odgovorni za postkomunistično strategijo, pa je bilo dogajanje na Rogu razlog za povečano pozornost in prisebnost. Dva primera nas navajata na to misel.

Eden pravzaprav nima posebne teže in ga ne bi bilo vredno omenjati, če ne bi razodeval nereflektiranosti; ideološke inercije in moralne neobčutljivosti – pravzaprav bi morali reči, če ne bi bil tako malenkostno pokvarjen. V ponedeljkovem poročilu v Delu je novinarka Simona Fajfar zapisala, da je bilo na Rogu »nekaj manj kot tritisoč obiskovalcev«. Obiskovalcev je bilo okoli pettisoč, a pustimo to, to so ocene. Zanimiv pa je tisti »manj«, posebno če ga primerjamo z istočasnim poročilom o srečanju internirancev na Ljubelju, kjer naj bi se jih, kot pravi drugi novinar, Lado Stružnik, zbralo »več kot tisoč«. Kako ideološki magnet razporeja simpatije novinarjev, kaže tudi poročilo, prav tako v Delu, o mitingu v Kočevski Reki 14. julija, kjer naj bi bilo »več kot štiritisoč nekdanjih partizanov«. Tudi ne drži, kot je zapisano v poročilu o Rogu, da so obiskovalci »dežju navkljub vztrajali«. Obiskovalci so dežju navkljub prišli, saj je deževalo od ranega jutra. A urednik novinarki tega jezikovnega in tehničnega spodrsljaja, spričo izkazane ideološke korektnosti, gotovo ni zameril.

Večjo težo pa ima prireditev, ki jo je dan po Rogu organizirala Ustanova Franca Rozmana – Staneta v Cankarjevem domu. Čas, v katerega je ta prireditev bila postavljena in način, v katerem je potekala, ne dovoljuje nobenega dvoma o tem, da je bila demonstracija. Če pa pomislimo, da je bila en dan po Kočevskem Rogu, ko so Slovenci – nekateri tam, drugi pa doma – žalovali za žrtvami genocida, ki se je mogel zgoditi samo v prostoru, ki so ga ustvarili ali soustvarili ljudje, ki so jih 10. julija v Cankarjevem domu slavili, potem je to bila žaljiva demonstracija.

Figure 53. Prišli so molit od blizu in daleč Tine Velikonja

Kar smo tu videli, je bila enobejevska retorika v najvišji prestavi, pravi ognjemet, sestavljen iz političnih, predvsem pa človeških odlik ljudi, ki jim je ustanova namenjena, pa tudi iz usmiljenja in sočutja do teh, ki se morajo na stara leta ubadati »z nesramnostjo vsake sorte, kot da so krivi, ker so v kritičnem času stali na strani naše svobode in našega življenja«. A ta govorniška prizadevanja so bila tu bolj za ustvarjanje vzdušja in emocionalno polnjenje prostora. Zato njihovim avtorjem najbrž tudi ni bilo dosti mar, če so bili v svoji preprostosti direktni in transparentni. Besede so pač besede. Bolj važna je bila politična teža prireditve, ki ni bila pravzaprav nič drugega, kot ponovitev temeljne postavke postkomunistične strategije. Ta del je bil prepuščen dvema govornikoma. Polkovnik Miha Butara, predsednik Združenja slovenskih častnikov, je rekel, da »fundacija združuje pripadnike dveh generacij, ki sta pomembno prispevali k utemeljitvi naše države, skozi osvobodilno vojno in skozi osamosvojitveno vojno«; Stane Plohelj, generalni sekretar Zveze policijskih veteranskih društev Sever, pa je isto misel izrazil tako, da je fundacija na strani tradicije »narodnoosvobodilnega boja kot tudi osamosvojitvene vojne«. To pa seveda ni več šala, to pa niso več samo besede. Tu gre za tako resno stvar kot je zgodovina. Postkomunisti vedo, da je samo ena stvar zares pomembna: zgraditi mostišče čez medvojno komunistično nasilje, čez medvojne in povojne množične umore, čez polstoletno nasilje totalitarne diktature. Kako predrzno, pomislimo. Toda kdaj komunisti še niso bili predrzni?

Prireditev v Cankarjevem domu 10. julija je hotela biti demonstracija moči. Kot v nekdanjih komunističnih časih sta se poenotili civilna družba in država: Ustanova Franca Rozmana – Staneta in predsednik države kot pokrovitelj prireditve, predstavniki političnih strank kontinuitete in, ne nazadnje, orkester slovenske policije. To je bil en del demonstracije, ki se je odvijala pred nami. Drugega pa so predstavljala imena sponzorskih organizacij, ki so na koncu prireditve preletela ekran: deset, dvajset, morda trideset najmočnejših finančnih in gospodarskih ustanov in podjetij v državi – skratka kapital. Kot da nam bi organizatorji hoteli predstaviti notranjo konstitucijo postkomunistične alianse. Impresivno, brez dvoma.

Kočevski Rog te moči nima; merjeno z normami Cankarjevega doma sploh nima nobene moči. Logika njegove moči je drugačna. Njene prvine so: življenje, smrt, kri, žrtev. A nad njimi so najvišje garancije. Ko ne bi bilo tako, bi se svet že zdavnaj razletel.

8.2.1.

Predragi svojci pobitih roških žrtev, dragi sobratje v duhovniški službi, spoštovani organizatorji vsakoletne spominske, spravne, zadostilne slovesnosti tu v Rogu, in končno, pozdravljeni vsi, ki ste prišli danes – kljub deževnemu vremenu in slabi napovedi – da počastite spomin vseh, ki počivajo ne le tu, ampak po breznih in jamah, znanih in neznanih grobovih širom po naši Sloveniji.

Vsako leto se na tem kraju, lahko rečemo: kraju trpljenja, nerazumljivega in slepega sovraštva in bratomora, zbiramo k molitvi in spravni daritvi. Današnja nedelja je nedelja po prazniku Jezusovega Srca, ki smo ga praznovali v petek. Jezusovo Srce je bilo umorjeno in prebodeno iz prav tako nerazumljivega sovraštva in krive obsodbe, kot naše žrtve, ki pravzaprav niti sojene in obsojene niso bile. Praznik Jezusovega Srca je hkrati dan zadoščevanja. Tudi mi bomo opravili tu, kjer so leta 1945 v temo brezen zamirali kriki, pa tudi molitve nemočnih žrtev krutega poboja, kjer so v sencah teh gozdov odmevali streli likvidatorjev, med njimi tudi prisiljenih likvidatorjev, in utrnili na tisoče, povečini mladih življenj. Tu bomo torej opravili zadostilno in spravno daritev za tolike zločine. Odkar pa so bili tu pred dvema letoma prebrani in razglašeni mučenci in pričevalci za vero, je to tudi neke vrste romarski kraj, kjer se mučencem in braniteljem krščanskih vrednot tudi priporočamo.

Tu torej, in še po mnogih jamah, rudniških jaških, fojbah, tankovskih jarkih širom po Sloveniji, se je zgodil bratomor. O prvem bratomoru smo slišali danes v prvem berilu. Zgodil se je kot posledica izvirnega – prvega greha, ko je zaradi zavisti Kajn ubil Abela. Kajn je rekel bratu: Pojdiva ven, ven na polje – tu se je zgodilo, da so šli ven, v gozd, – ven na polje najbrž zato, da bosta sama. Ubijalec Kajn je mislil, da more kakšno dejanje skriti, da se bo zgodilo brez prič. Pozabil je, da se prav nič na tem svetu ne dogaja brez prič, ker se končno dogaja pred božjimi očmi. Zato se je kmalu pojavila priča in sodnik – Bog sam: »Kje je tvoj brat Abel?« Besede razodevajo, da v tem umoru in zločinu ni šlo za umor kateregakoli človeka, ampak za bratomor. »Ne vem«, je odgovoril Kajn. Na delu je bila laž. Z zločini je po navadi povezana laž. Da so poboje tu in drugod glavni krivci doživljali kot strašen zločin, dokazujejo ne le obupna prizadevanja, da bi zločin na vsak način skrili, ne le stalne nevidne straže okrog morišč – kot smo lahko brali v zadnji Družini, ampak predvsem laži, ki jih je revolucionarna oblast dolgo širila; da pobojev sploh ni bilo. »Kri tvojega brata vpije k meni.« Tudi tam, kjer zaradi groženj ni prič za krike žrtev, jih sliši namreč Bog. Od tega Kajnovega umora se uporablja za najtežje zločine in grehe izraz: v nebo vpijoči greh.

Tak v nebo vpijoči greh se je zgodil tudi tu pod Krenom.

Preganjanja in zločini so se sicer dogajali vso 2000-letno zgodovino krščanstva tudi od ljudi brez petokrake zvezde, od Savla, Nerona, Dioklecijana, vse do danes. Res pa je, da bo v analih krščanskega mučeništva 20. stoletje zabeleženo kot najbolj krvavo. V 2000 letih krščanstva je po najnovejših ocenah – objavili so jih v mesecu maju v Rimu – umrlo za vero okrog 70 milijonov vernikov. Od teh jih je mučeniške smrti umrlo v 20. stoletju 45,5 milijona ali 65 % vseh žrtev, in to predvsem kot žrtve nacizma, ki k sreči ni trajal dolgo, največ pa kot žrtve stalinizma, oziroma komunizma, ki je žal trajal predolgo. Potrjuje se misel Bržezinskega, enega vrhunskih teoretikov mednarodnih odnosov v 20. stoletju, ki je zapisal: Od vseh izmov je bil najbolj zločinski, brutalen in družbeno razdiralen komunistični totalitarizem. To ni bil le sistem množičnega pobijanja v razsežnostih, ki nimajo primere v človeški zgodovini, temveč tudi sistem načrtne demoralizacije, lahko bi rekli – duhovnega uničenja družbe.

Figure 54. Govori škog Andrej Glavan Tine Velikonja

Preganjanja kristjanov so torej danost, realnost skozi vso zgodovino. Jezus sam je napovedal: če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. Zato se moramo kristjani, če slučajno lepo govorijo o nas, vedno vprašati, ali je naše pričevanje še pristno? Ali je z našim pričevanjem vse v redu? Seveda pa si moramo po drugi strani spraševati vest, ali niso morda kdaj kakšni očitki in obsojanja upravičeni. Ali ne dajemo morda povod za obsojanje tudi zato, ker nismo luč, sol in kvas.

Figure 55. Množica med govorom Tine Velikonja

Ko se sprašujemo, kdo je kriv za te bratomorne zločine, moramo vedeti predvsem tole. Ko kriminalist ali sodnik presojata težo in krivdo za neki zločin, se vedno najprej vprašata, kdo je začel, kdo je prvi streljal, kdo je dal povod in s kakšnim namenom je začel. Resnici na ljubo moramo reči: preden je bila ustanovljena sredi leta 1942 prva vaška straža, predhodnica poznejših bolj organiziranih vojaških protirevolucionarnih enot, je bilo s strani revolucionarjev teroristov usmrčenih na stotine civilistov in celo 16 duhovnikov. V času, ko se od lanskega 11. septembra ves svet organizira in bori proti terorizmu, moramo povedati tole: ker so vodilni revolucionarji, ki so se navdihovali in šolali v Stalinovih šolah, začeli s terorjem, ki je bil vedno njihova glavna metoda, glavno sredstvo za prevzem oblasti, ker so začeli s sistematičnimi poboji nedolžnih žrtev, včasih celih družin, ali pa celo s pobojem staršev pred očmi nedolžnih otrok, so se nekateri zavedeli in začutili dolžnost, da morajo svoje domače, svoje bližnje, svoje sovaščane braniti. Nobenih vaških straž in poznejših domobranskih enot ne bi bilo, če ne bi bilo terorizma in če bi bil možen skupen nastop proti okupatorju ob pravem času. Tu je ključ za pravično presojo medvojne in povojne zgodovine. Pri tem pa je treba tudi priznati in seveda dopuščati možnost, da se je v obračunavanju s krivičnim napadalcem na strani protirevolucionarjev zgodilo tudi marsikaj, kar je vredno obsodbe in moramo priznati kot zmotno in nekrščansko ravnanje.

Dragi bratje in sestre! Kako naj se ustavimo toku sovraštva v našem narodu in delamo za spravo, ki bo temeljila na odpuščanju vendar na podlagi nepotvorjene resnice?

V današnjem evangeliju smo slišali nekaj napotkov, ki jih je izrekel Jezus: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve’. Jezus je te besede izrekel pred farizeji, ki so se pohujševali nad njim, ker je šel na obed k osovraženemu cestninarju Leviju in ga pozneje celo poklical med apostole. Usmiljenja hočem in ne daritve, nisem prišel klicat pravičnih, ki mislijo včasih sami o sebi, da so pravični, ampak grešnike. Ko obsojamo strašen zločin povojnih žrtev, ki so jih s prevaro vrnili s Koroške Angleži, ko so se jih hoteli znebiti – kakor je nekdo zapisal, kot nadležnih smeti na tujem dvorišču, ne smemo pozabiti na Jezusovo ravnanje z grešniki, na njegovo zaupanje v človeka, tudi v zločinca. Tako kot je srečanje z Jezusom spremenilo cestninarja Levija in preoblikovalo njegovo osebnost, da je, po tem srečanju z Božjim usmiljenim pogledom, izšel iz svoje bede, se odprl upanju in novemu poštenemu življenju, tako Jezus nad nobenim človekom, tudi najbolj zakrknjenim, ne obupa. Sam je rekel: ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni’. Jezus je tolikokrat govoril o Očetovi ljubezni do dobrih in hudobnih, do pravičnih in grešnih. Če ima pa koga rajši, je to tisti, ki je dozdevno manj vreden njegove ljubezni, kot je pokazal in povedal v priliki o izgubljenem sinu. ‘Bodite usmiljeni, razlaga Jezus, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče’. Ni zaman v najbolj krvavem stoletju Jezus preko sv. Favstine Kovalske hotel razodeti svoje veliko usmiljenje, da bi se človeštvo moglo dvigniti iz svojih zločinov in zaživeti spravo.

Figure 56. Tribuna med govorom Tine Velikonja

Tudi danes nas Jezus vabi: ‘Pojdite in se poučite!’ Kje? Pouči nas lahko samo Jezus sam. On, ki je šel iskat izgubljeno ovco, ki je odpustil tistim, ki so ga obsodili mučili in umorili, On, ki je dal življenje za naše zveličanje in je zato najpopolnejše razodetje Očetove ljubezni.

S tega svetega kraja, lahko bi rekli: našega slovenskega Koloseja, moramo oditi vsi, dragi bratje in sestre, z odmevom Jezusovih besed v svojih srcih: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve!’ Usmiljenja, ker je ljubezen večna vrednota, ki daje smisel vsemu ostalemu, tudi daritvi in žrtvi. Z odmevom in s prepričanjem, da je odpuščanje, da je sprava možna. Seveda pa moramo vsi, zlasti tisti, ki imate možnost, delati za zmago nepotvorjene zgodovinske resnice in pravice, da bi žrtve s priimki in imeni končno na podlagi spoštljivega in pravičnega zakona o vojnih grobiščih dobile državne spomenike, ki bodo jasno sporočali, da so padli kot žrtve revolucionarnega nasilja. Mi pa smo lahko prepričani, da so pobiti v znanih in neznanih globelih bili vrženi kot seme v zemljo, ki bodo še dolgo rosili blagoslov na naš narod. Pokojne žrtve nasilja pravzaprav ne potrebujejo spomenika, potrebujemo jih mi in ves slovenski narod, da bi se podobno nasilje nikoli več ne ponovilo. Amen.

8.2.2. Pozdrav

Marija Zgonc

8.2.3. Njihova bilanca je neskončno pozitivna

Lenart Rihar

8.2.3.1.

Dragi prijatelji!

Evangelist Luka bi morda takole začel spis o času, ki štrli iz slovenske zgodovine: Ker so že mnogi poročali o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor nam jih izročajo očividci, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, vam, dragi romarji, vse po vrsti popisati in predstaviti. Misel na njegov uvod v evangelij me je ujela, ko sem razmišljal, kolikokrat je bila v dobrem desetletju že povedana resnica o neki nedopovedljivi stvari. V Kočevskem Rogu se seveda ne bomo spraševali, kaj je tisto, kar na poseben način uničuje sožitje med slovenskimi ljudmi. V Rogu namreč ni povprečne slovenske duše, ki ne zna dan za dnem tehtati pristranih vesti slovenskih občil, ni tiste duše, ki se ležerno odloča, ali bo nedeljsko dolžnost opravila v cerkvi ali v nakupovalnem centru. Ne, tukaj ni tiste medle slovenske duše, ki – morda tik po maši – obkroža številko pred potuhnjenim zatiralcem svobode.

Roška duša ve, kaj se je dogajalo na naši zemlji … Sesutje newyorških dvojčkov se kljub grozljivosti, ki je osupnila svet, ne da primerjati z dovršenim terorizmom slovenskih komunistov – niti po številu smrtnih žrtev niti po gigantskem obsegu zločinov nad živimi.

Čim bolj se približamo konkretnosti zločina, bolj neizrekljiv postaja. Nam sploh še ostane beseda za Kočevski Rog?

Kako je biti mlad fant, odrezan od doma, od bližnjih, od vsakršne človeške topline, kako je biti oropan vsega, razen nevredne obleke, ki jo nosiš, kako je v čakalnici smrti čutiti od sovraštva zbito pest na svojem obrazu, kako je, če se ti stežka svaljka po ustih otekla gmota, ki je bila pred žgočo žejo jezik, kako je nositi s kleščami zategnjeno zapestnico iz bodeče žice, kako se je odpeljati v mrak s tovornjakom, ki prijateljev nikoli ni pripeljal nazaj, kako je imeti zlomljeno čeljust, ko ti puškino kopito išče zobe, kako je razgaliti ponižano telo in iti skozi posurovel kordon pretepa in psovk, kako je čutiti smrtno tesnobo na robu brezna, kako je prestreljen padati v temo in umirati na krvavo lepljivi, trzajoči gori razmesarjenih teles. Če smo zaslutili satansko kvaliteto, dodajmo še satansko kvantiteto. In dobimo skrbno načrtovan in izpeljan genocid. Kakšen podvig, kakšen tekoči trak?! Kako dolgo vrsto bi napravili iz teh tisočev mladih fantov? Kdo od prištevnih je ob tem lahko neobremenjen? Tako vesolje zla se ne razide v nič kot jutranja megla. Še posebej, če pod njim ni bila potegnjena črta; se pravi, dokler vsaj glede ovrednotenja ni umeščen v človeške mere. Do takrat bo dogodek trajal, pa naj mu rečemo državljanska vojna in revolucija ali – »napaka«. Dihali ga bomo in neobremenjenost od preteklosti si lahko samo mislimo. Manj kot si jo priznamo, bolj nas ima v posesti.

Figure 57. Govori Lenart Rihar Tine Velikonja

Edini, ki bi si lahko privoščil neobremenjenost, je tukaj padli fant. On je že bil stehtan in njegova bilanca je neskončno pozitivna. On se iz večnega bogastva slave lahko ozre na svoje oskrunjeno telo, potreplja, potreplja po ramenih pesnika in zašepeta njegov verz: hladijo naj ga sap’ce, naj rosa pade nanj.

Mi pa prihajajmo v ta in vse druge Kočevske Roge po Sloveniji, da kot pred Najsvetejšim pokleknemo k tisti slovenski duši, ki bolečin molčati dalj ne more in ne sme. Ki vsaj enkrat na leto v tihi zbranosti kriči naglušnemu slovenskemu občestvu: Naša smrt ni več skrivnost!

8.2.4. Po petinštiridesetih letih je bil uresničen njihov cilj

Marjeta Humar

8.2.4.1.

Pesnik France Balantič je v pesmi Zasuta usta zapisal:

Nekje pokopališče je na hribu, brez križev, rož, grobovi sami in prek razpadlega zidu rumena trta, ki išče luč z ugaslimi rokami. Ležim v globini tiho, tiho, v dolini mrzel je večer in pust. Pri meni noč je in mi sveti. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.

Zadnja kitica te pesmi je napisana tudi na zelo skromnem spravnem spomeniku v Kamniku, postavljenem pred dobrimi desetimi leti. Kar nekaj časa je zbujala polemike, da je njeno sporočilo za protirevolucionarno stran preveč pesimistično. Resničnost pa je še zmeraj taka, da komunistično nasilje, zaradi katerega je izgubilo življenje okoli 50.000 Slovencev ali 300.000 Jugoslovanov, še ni bilo obsojeno kot zločinsko, da tisoči mrtvih še vedno molčijo: saj po več kot petdesetih letih ne vemo natančno, koliko jih je, kdo je kje pokopan, marsikatera množična grobišča so še vedno brez vsakih oznak. Nihče od krivih še ni bil poklican na odgovor za svoja dejanja. V državnem zboru pa pri obravnavi zakona o vojnih grobiščih še po petdesetih letih prihaja na dan prvinsko komunistično sovraštvo do druge strani, ki se je borila proti revoluciji in komunizmu.

Spoštovani!

Stojim tu pred vami in me je zaradi mučeniške svetosti tega kraja strah govoriti glasno. Čutim, da je vsaka beseda, ki jo tu izrečemo, popolnoma nemočna. Ta svet je prepojen z obupnimi kriki mučenih, ki so prosili za tisto osnovno, kar jim je bilo dano z rojstvom: za svoje življenje. In niso bili ne slišani, ne zaslišani, da bi se ugotovila njihova krivda ali nekrivda, in ne uslišani. Ni me strah mrtvih in ne vas, ki vas kot posameznikov ne poznam. Vem pa, kdo ste. Večini od vas so nasilno vzeli očete, matere, sinove in hčere, može in žene, ljubljene fante in dekleta, stare starše. Nikoli nam niso povedali, zakaj so to storili. Vojnih in povojnih pobojev oblast javno dolgo ni hotela niti priznati. Tako tudi žrtev ni bilo, čeprav smo vsi, tudi tisti rojeni po letu 1945, po koncu vojne, celo spočeti iz upanja in veselja, da je vsega hudega konec, vedeli, kaj se je dogajalo v Kočevskem Rogu, Crngrobu, Slovenski Bistrici, Kamniku, Teharjah, Komendi. V Enciklopediji Slovenije, kjer je vsaj v prvih zvezkih npr. prikazan vsak hribček, kjer so se bojevali partizani, ni gesla revolucionarni vojni in množični povojni poboji. Zdaj se revolucionarni poboji opravičujejo s kolaboracijo, se pravi s sodelovanjem z okupatorsko vojsko. Resnica pa je, da so bili poboji vzrok za ustanovitev domobranske vojske.

Pobiti pa niso bili samo domobranci kot vojaki, ampak vsi tisti, ki bi lahko nasprotovali enopartijskemu komunističnemu režimu: izobraženci, verni ljudje, imovitejši podjetniki, trgovci, pa tudi tisti, ki so se kje znašli po nesrečnem naključju. Tu so bili pobiti večinoma domobranci, v Slovenski Bistrici premožnejši, v kamniški okolici so pokopani ljudje iz cele Jugoslavije (okoli 3000), ki so v brezumnem strahu s svojim bornim imetjem bežali proti meji. Za kozarec vode so ponujali vse, kar jim je še ostalo. Zajete in pobite so bile cele družine: otroci, matere, starci, vojaki različnih vojsk, Slovenci, Hrvatje, Srbi.

Danes na množičnih grobiščih rastejo smreke, čeznje tečejo ceste, na njih se gradijo hiše, le redkokatera so označena s spomeniki ali skromnimi križi. Do osamosvojitve je milica ob prazniku vseh svetih skrbela za to, da so odstranili redke svečke, ki so jih na samotnih grobiščih prižigali posamezniki, ki so vedeli, kaj se je tam dogajalo. Pretresljivo pa je še nekaj drugega: tu v Kočevski Rog prihajajo svojci žrtev, za nekaterimi pobitimi pa so tako temeljito zabrisali sledove, da skorajda nikoli nihče ne vpraša, kje so njihovi grobovi. Ni svojcev, ki bi želeli prižgati svečo, pomoliti na mučeniških grobovih.

Neverjetno je, da svet še stoji, da mi še živimo, čeprav so se tu in po vsej Sloveniji pred skorajda 50 leti dvigale v nebo obupne prošnje po usmiljenju, po človeškosti. Pa niso bile uslišane. Prevladalo je nekaj, čemur ne moremo reči zverinskost, saj zveri ne pobijajo sozveri. Prevladal je satanski gon po oblasti, maščevanje nad vsemi, ki so hoteli, da Slovenci ostanemo demokratični del Evrope, ne pa, da se od nje ločimo. Da je to res, kažejo naslednja dejanja zmagovalcev: večina po vojni ni več mogla sodelovati v političnem življenju, pač pa izbrani pripadniki edine stranke, ukinjeno je bilo pravo sindikalno gibanje, z odvzemi podjetij, tovarn in zemlje večjim kmetom je bilo prekinjeno normalno gospodarsko življenje, uvedeno je bilo prisilno delo, vse informacije od drugod in domače so bile precejene skozi najgostejša sita politične cenzure, preden so prišle do ljudi. Na vseh področjih se je ohranjal samo videz: navidezne volitve, navidezna svoboda veroizpovedi, navidezno delovanje sindikatov, navidezno blagostanje. Ta navideznost je porajala nedoumljive sprevrženosti. V Dobrepoljski dolini npr., kjer je po podatkih v zborniku Naši kraji in ljudje padlo 43 partizanskih borcev in bilo pobitih ali padlo 260 vaških stražarjev in domobrancev, je oblast v 80. letih prirejala tedne obujanja tradicij NOB.

Za nazaj ni mogoče storiti prav ničesar. Ne želimo preštevati kosti, kot o urejanju pravnih problemov v zvezi z nasilno pobitimi, o urejanju množičnih grobišč govori levica, vendar te so. Spomnimo se samo grozljivih posnetkov iz Slovenske Bistrice.

In še ena stvar je pomembna, če želimo dobiti pravo sliko druge svetovne vojne in z njo hkrati potekajoče revolucije. Od vojne je minilo več kot petdeset let, pa žrtev, razen na partizanski strani, še nimamo popisanih. Izjema so nekatere občine (Cerknica, Kamnik, Slovenska Bistrica, Komenda). To je treba storiti takoj, dokler še živijo pričevalci. Čakanje na institucionalno zgodovinopisje je že predolgo. Treba je sprejeti zgodovino takšno, kot je, ne da bi poglabljali sovraštvo in prepade med ljudmi. Žrtvam nasilja moramo izkazati poslednjo čast z ureditvijo grobišč, z izdajo mrliških listov, s priznanjem, da je bila oblast, ki je pobijala, zločinska v vsakdanjem moralnem smislu, po pravu in mednarodnih konvencijah.

Figure 58. Govori Marjeta Humar Tine Velikonja

Domobranci, ki počivajo tu v Rogu in drugod, niso zmagali. 45 let po bratomorni vojni pa se je uresničil eden od njihovih ciljev: Slovenija je postala demokratična država.

8.2.5. Genocid in sedanji čas

Jože Bernik

8.2.5.1.

Spoštovani romarji, kristjani in državljani!

Pravkar smo se pri božji daritvi spomnili vseh vojnih žrtev, zakopanih v tem in mnogih drugih grobiščih po celi slovenski zemlji v vseh treh škofijah.

Od lanske spominske maše je minulo že leto.

Ob vsakem obisku najdemo grobišča taka, kot so bila, zanemarjena in zapuščena od slovenskih oblasti. Vemo, kdo nosi krivdo za to. Vendar to ni popoln odgovor. Tudi sami imamo nekaj krivde pri tem in zaradi tega bi rad nas vse popeljal v našo sedanjost, v našo realnost.

Kot romarji in kot kristjani in kot državljani imamo svoje obveznosti do naših mrtvih. Ne samo molitev in dobra dela, tudi dejanja so potrebna. Omenil bom samo nekaj priložnosti, ki smo jih v naših desetih letih zamudili. To je bil greh opuščanja.

Že leta 1992 nam je zasedanje Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije nakazalo nekaj naših odgovornosti in predlagalo tri stvari:

1. Ugotovitev resnice in opuščanje neresnice je sestavni del sprave; zato je potrebno osvetliti vse dogodke, o katerih se ni smelo javno razpravljati, in ovreči neresnične obtožbe;

2. Zgodovinski institut naj organizira raziskovanje o vojnih in povojnih dogodkih in s tem prispeva k celotni osvetlitvi vloge Cerkve in laikov.

3. Vodstvo Cerkve naj po svojih močeh posreduje, da se po krivem obsojeni rehabilitirajo.

Nekaj teh predlogov smo uresničili, vendar drugi še čakajo.

Ko je prišel klic za sinodo treh slovenskih škofij v letu 1997, smo to imeli kot povabilo na vrnitev k bistvenim stvarem za nas same in za naš čas. Sinoda je gostovala v ustanovi, tako zelo pomembni za Slovensko katoliško gibanje, v Škofovih zavodih, zgodovinskih Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Generalna srečanja in diskusije vseh sinodalnih članov so bila v dvorani, ki je bila zaznamovana s kruto preteklostjo. Po koncu vojne, maja leta 1945, se je v tej dvorani začelo odvijati eno od mnogih dejanj največje tragedije v slovenski zgodovini. Tu je povojna komunistična oblast zapirala ujete slovenske vojake iz vrst domobrancev, četnikov in drugih. Pot od tu je za te ujetnike vodila naravnost na morišča. Kraji morišč so postali kraji grobišč.

Velika večina sinodalnih članic in članov je svojo življenjsko pot začela med več desetletij dolgo totalitarno komunistično okupacijo slovenskega prostora in vsega življenja v njem. Tako mnogi niso mogli vedeti ali izvedeti, kaj se je nekoč godilo v prav isti dvorani.

Pod pritiskom časa, dela in drugih okoliščin je na tej sinodi bila opuščena možnost, da bi vsi sinodalni člani in članice izvedeli za nepokopane žrtve genocida in tudi za svojo krščansko dolžnost do teh nepokopanih žrtev.

Verjetno je prav tako iz omenjenih razlogov na sinodi bil opuščen dolgo pripravljan in pričakovani dokument z uravnovešeno presojo delovanja Cerkve in kristjanov v brutalnem času vojne, okupacije in krvave revolucije. Ta dokument nam še vedno manjka.

V preteklih dveh desetletjih so vsi nasledniki škofa dr. Gregorija Rožmana na sedežu ljubljanske nadškofije skušali najti modus vivendi z vsakokratno komunistično vlado. Vsak od teh cerkvenih dostojanstvenikov je ponudil obžalovanje za morebitne napake svojega škofovskega prednika in vernikov. Tudi Slovenska škofovska konferenca je izrazila »pripravljenost priznati in obžalovati vse, kar se je na katoliški strani in še posebej v imenu katolištva zgodilo nemoralnega, zločinskega in protinarodnega«. (v.: France Dolinar, Resnici na ljubo … ). Ko to danes presojamo iz zgodovinske perspektive, vidimo, da nobena ponujena roka ni bila sprejeta. Vendar, pred nami je sedaj čisto nov izziv.

Figure 59. Govori Jože Bernik Tine Velikonja

Kot veste, je bilo lani junija v parlamentu prvič jasno postavljeno vprašanje glede ureditve grobišč. Dobili smo nekaj odgovorov, toda ne vseh. V tem času se je potem zgodila Slovenska Bistrica z odkritji grobišč. Slovenska oblast je hitro spoznala nevarnost za svojo verodostojnost in je skušala to z medijskimi posegi opravičiti in je tudi zatrdila, da bodo podvzeli vse ukrepe, da se ta stvar razišče. Vendar, mediji so utihnili in prav tako tudi vlada. Sedaj se ne dogaja nič več.

Nekaj mesecev kasneje, v lanski jeseni, je vlada objavila deklaracijo z napovedjo pietetnega pokopa povojnih žrtev. Ta deklaracija je vzbudila v nas vseh upanje na končno spremembo državne politike v odnosu do preteklosti in bolj pravičnega pristopa k reševanju krivic, storjenih slovenskim ljudem v času komunizma. Pa ne za dolgo. V državnem zboru je zakon o grobiščih obležal in dolgo je bilo potrebno, da se je premaknil.

Oglasil se je tudi predsednik države, ki je poudaril potrebo po pietetnem pokopu mrtvih, s čimer bi domovina sprejela povojne poboje v svojo zgodovino.

Vendar v teh dokumentih ni zaslediti prav nobene pietete. Pietete tako, kot jo razume ves civilizirani svet.

V teh dokumentih ne moremo najti niti ene besede obžalovanja za povojni genocid, nobene obsodbe pobudnikov in storilcev genocida in nobene obljube o popravi krivic. Na koncu smo celo opozorjeni, da ni namen razprav in razmišljanj o polpretekli zgodovini kakorkoli legitimirati in/ali delegitimirati zgodovinska dejstva. To pomeni: zgodovine ne bomo popravljali.

Razumljivo je, da naše oblasti potrebujejo tak zakon prav v tem času zaradi Evropske zveze.

Ne bom vas dolgo moril s tem, kakšne pasti skriva ta zakon; vendar, moramo vedeti, da je ta zakon utemeljen s trditvijo, da so slovenski domobranci in četniki bili povsem istovetni s klasičnimi kolaboracionisti po drugih državah Evrope. Tam je taka kolaboracija bila globoko ideološka, politična in globalno vojaška. Nobenega od teh elementov ne moremo dokazati slovenskemu domobranstvu.

Že samo ime zakona skriva past: povojne žrtve poriva v vojne čase in hoče s tem zakriti njihovo identiteto, njihovo funkcijo in njihovo vojaško delovanje. Razprava sama v parlamentu nas je kar precej presenetila, kajti nenadoma smo ugotovili, da revolucije nikdar ni bilo. Seveda je razumljivo, da sedanje oblasti skušajo prepričati svet in nas, da revolucije ni bilo, da je bila samo borba proti okupatorju, proti njegovim pomagačem, čista osvobodilna borba.

Povem samo tole, da naše žrtve, med katerimi so tudi pričevalci za Boga, potrebujejo naše pričevanje v svetu in tudi potrebujejo našo stalno pripravljenost opozarjati vlado in celo slovensko javnost o tem, kakšno dolžnost ima država do teh žrtev.

Tudi moramo vedeti, da se kljub dokumentom, ki so na razpolago in pričajo o poboju slovenskih domobrancev, ranjencev in drugih, nič ne zgodi. Nihče ni doslej še začel preiskovati grobov, ki so bili strašno oskrunjeni po drugi svetovni vojni, nihče ni raziskoval tega, kje so pokopani ljudje, ki so bili pred političnim in komunističnim sodiščem obsojeni na smrt. In teh je bilo veliko.

Zaključil bom z eno samo mislijo: na nas je, da stopimo v akcijo. Kot pričevalci ne moremo biti podobni človeku, ki je pod mernikom in ne upa ven. Resnično je še vedno veliko strahu, toda to bomo morali premagati. Zahtevati moramo od oblasti, naj se že preneha z ideološkim terorizmom in totalitarno ideologijo, ki sta v nasprotju s slovensko ustavo in ovirata našo že itak šibko demokracijo.

Torej, na nas je, da se dvignemo, na nas je, da začnemo pričevati in na nas je, da izkoristimo vse pravne in civilne možnosti, ki jih imamo tako doma, kot tudi zunaj slovenske domovine.

Kličem vas vse, pojdimo na delo. Z Božjo pomočjo. Hvala.

8.2.6. Zahvala in povabilo za prihodnje leto

Marija Zgonc

8.2.7. Izgubljeni sin

Marijan Tršar 1944

9.1.1.

V časopisu za zgodovino in narodopisje 1-2/2001 je mag. Tomaž Kladnik objavil članek: Vojaško usposabljanje podčastnikov in častnikov v slovenskem domobranstvu, napisanem na osnovi avtorjeve magistrske naloge: »Slovensko vojaško šolstvo 1941-1945«. Ker je tema, kolikor nam je znano, sploh prvič objavljena in to področje, razen specialnim zgodovinarjem, širšemu krogu popolnoma neznano, objavljamo kratek povzetek članka, pri čemer smo se osredotočili na tisto, za kar mislimo, da bo podalo vsaj osnovno informacijo o predmetu. Članek se seveda, hote ali nehote, dotika ali nakazuje tudi področja izven ožje obravnave. Iz tega razloga se nismo mogli izogniti tudi temu, da nakažemo nekatere probleme, v kar nas članek takorekoč potiska. Razvidno je, da je razprava pisana s težnjo po znanstveni objektivnosti, saj med drugim navaja tudi vrsto obsežnih domobranskih tekstov. Avtor seveda ne načenja, kar tudi ni njegova naloga, vrednostnega sistema, ki ga je o dogodkih med 2. svetovno vojno vzpostavila indoktrinacija petih desetletij. Je pa prispevek k premagovanju kvalitetne in kvantitnete neuravnoteženosti v obravnavi dogodkov med 2. svetovno vojno, ki so ga zgodovinarji pritirali do absurda.

Po ustanovitvi slovenskega domobranstva so 26. oktobra 1943 pričeli v okviru šolskega odseka z organizacijo strokovnega usposabljanja starešin, častnikov in podčastnikov. Namen tečajev, v okviru katerih naj bi potekalo to izobraževanje, je utemeljil poveljnik šolske skupine polkovnik Ernest Peterlin: »Namen in naloga podčastniških tečajev je, da v prvi vrsti izpopolnijo one pripadnike domobranstva, ki podčastniške čine že imajo, in jih usposobiti za desetarje in zastopnike vodnikov. Šele v drugi vrsti sprejema tudi kaplarje in domobrance, da jih izvežba (usposobi) za bodoče desetarje. V vseh enotah je še dovolj podčastnikov vseh činov, ki nimajo prave vojaške izobrazbe, ter zavzemajo položaje, za katere niso usposobljeni. Take podčastnike bi bilo potrebno v prvi vrsti poslati na tečaje, ker čine že imajo, manjka pa jim samo še prave vojaške izobrazbe.«

To pomanjkanje vojaške izobrazbe natančneje opredeli avtor: »Poglavitni namen usposabljanja na častniških in podčastniških, pa tudi drugih tečajih poveljstva tečajev šolske skupine organizacijskega štaba slovenskega domobranstva je bil poenotiti do takrat pridobljeno vojaško znanje, ki so ga pripadniki slovenskega domobranstva pridobili v okviru vojsk oz. formacij, katerih pripadniki so bili pred vstopom v slovensko domobranstvo – Avstro-Ogrske, kraljevine Jugoslavije, na tečajih MVAC oz. vaških straž ali na nemških SS podčastniških tečajih.« Mi pa bi k temu seznamu lahko dodali še kakšno – dezerterjev iz NOV in POS je bilo kar nekaj.

Prvenstvena naloga tega poenotenja je bila uskladitev in prilagoditev predizobrazbe in vojaških izkušenj domobranskih starešin poglavitni nalogi – taktiki protipartizanskega oz. protigverilskega bojevanja. Podlaga te prilagoditve pa naj bi bila nemška doktrina protigverilske operative in taktike.

Avtor podrobneje opisuje organizacijo in potek podčastniških tečajev, ki se jih je med 3. 1. in 26. 4. 1944 zvrstilo osem, poleg tečaja za četne narednike, ki je potekal od 2. 1. do 15. 2. 1944. Za prvi tečaj je podana socialna oziroma profesionalna sestava udeležencev in na koncu tudi njihov uspeh. Prav zato in za primer navajamo tozadevni opis prvega tečaja.

Na prvi podčastniški tečaj, ki je trajal od 3. do 31. januarja 1944, bi moralo biti, kot je razvidno zgoraj, napotenih 50 slušateljev. Na seznamu domobrancev, podčastnikov 1. podčastniškega tečaja v Mostah je 43 slušateljev. Po činu so bili vsi, razen dveh, podnaredniki, eden je bil narednik, eden pa kaplar. Glede na leto rojstva so bili rojeni med leti 1900 in 1925, glede na stan pa so bili trije slušatelji poročeni, ostali pa samski. Po kraju bivanja so bili iz okrajev Ljubljana, Ljubljana okolica, Logatec, Novo mesto, Kočevje, Kranj in Celje. Po civilnem poklicu oz. izobrazbi so bili kandidat medicine (1), akademik (1), agronom (1), dijak (4), posestnik (4), posestniški sin (16), orožnik (1), šofer (1), fotograf (1), delavec (4), mizar (1), mizarski pomočnik (1), zidar (1), strojni pletilec (1), krojač (2), pekovski pomočnik (1), kovaški pomočnik (1), trgovski pomočnik (1). Pred napotitvijo na podčastniški tečaj so bili vsi, razen kandidata medicine, od tri do osem tednov na vajah (vežbi) v šolski enoti (edinici) v Ljubljani. Iz seznama ocen slušateljev podčastniškega tečaja Slovenskega domobranstva, ki so z uspehom končali podčastniški tečaj v šoli Moste, je razvidno, da je tečaj končalo 43 slušateljev. Od teh je končalo šolanje 5 slušateljev z odličnim uspehom in so bili usposobljeni za vodnika (poveljnika voda), 23 s prav dobrim uspehom in so bili usposobljeni za zastopnika vodnika (namestnika, pomočnika poveljnika voda) in 15 z dobrim uspehom in so bili usposobljeni za desetarja (poveljnika oddelka, desetine).

Vsebina predavanj obsega za tovrstno izobraževanje potrebne taktične veščine, selekcionirane in prilagojene protigverilskemu bojevanju, ter spoznavanje in poznavanje oborožitve. Ideološki pouk najdemo v urniku v obliki predmeta: Svetovno nazorstvo. Tovrstne, pa tudi moralne probleme vojaške narave je v svojih posebnih predavanjih na podčastniških in častniških tečajih obravnaval tudi Stanko Kociper.

Častniški tečaj je bil ustanovljen z ukazom 28. 11. 1943. Navedeni so pogoji za vpis, od katerih je pomemben posebno tisti, ki zahteva, da se kandidat nahaja najmanj šest mesecev v efektivni borbi proti partizanom. Razpis je veljal tudi za kandidate za častniške pripravnike, na katerega so se lahko prijavili vsi domobranci do čina narednika, ki so izpolnjevali pogoje.

Na prvih častniških tečajih so se šolali tečajniki, ki so že imeli častniški čin, z namenom, da svoje znanje osvežijo in prilagodijo novim razmeram in specifičnim nalogam bojevanja. Prav tako kot pri opisu podčastniških tečajev, je navedeno število in uspeh, pa tudi neuspeh posameznih tečajnikov, ni pa naveden njihov socialni izvor. Od 16. 1. 1944 do 7. 9. 1944 se je zvrstilo 5 častniških tečajev.

Figure 60. Četa domobrancev s častnikom in podčastniki na poti z zborovanja 29. junija 1944, Franc Hrovat

Vsebina izobraževanja poleg strokovnih predmetov obravnava tudi predmete splošne izobrazbe, kot so Psihologija, Pouk nemškega jezika, Verouk in telesna vzgoja. Ta pouk so vodili takrat znani in priznani strokovnjaki: dr. Šmalc, dr. Lenček, dr. Weber, dr. Horvat. Kot zanimivost omenjamo, da so slušatelji zadnjih dveh tečajev prejeli diplome, ki jih je oblikoval akademski slikar prof. Mežan; ta je bil po vojni kot prof. Weber in ostali kaznovan z izbrisom iz spomina. Vsebina predavanj ni bila v vsem togo določena, ampak se je po potrebi prilagajala položajem in pogojem na bojišču. To osvetljuje dokument, ki analizira vzroke neuspehov v boju in ukrepe za njihovo odpravljanje. Poleg taktičnih in problemov vedenja na bojišču navaja kot glavni vzrok neuspehov inferiornost v oborožitvi. Pripominjamo, da ta trditev ni prazna, če pomislimo, da je po kapitulaciji Italije prišel v partizanske roke večji del oborožitve italijanske armade v Ljubljanski pokrajini z artilerijo vred. Poleg tega so partizanom 1944. leta intenzivno in obilno dovažali tovrstno pomoč tudi zahodni zavezniki. Nemške možnosti niso bile neomejene in nemogoče je bilo, da bi v kratkem času poleg ogromnih izgub materiala na glavnih bojiščih opremili domobrance v takšni meri, da bi vzpostavili tovrstno ravnotežje ali ga celo prevesili na svojo stran.

V članku sta poudarjena nemški interes in odločnost, da vzpostavijo in obdrže kontrolo nad slovenskim domobranstvom. Zato naj bi, med drugim, tudi sami izšolali del domobranskega poveljniškega kadra. Navedena so imena šestih podčastnikov, ki so se izšolali na podčastniškem tečaju »orožja« SS še pred začetkom domobranskih tečajev. Iz sporočila, ki ga podaja poveljnik podčastniškega domobranskega tečaja o njihovem delu in uspehu, pa je razvidno, da jih ocenjuje kritično in nikakor ne sprejema brez zadržkov njihovega dela in vedenja.

Iz zgoraj navedenega razloga so Nemci v drugi polovici 1944. leta organizirali šolanje domobranskih podčastnikov in častnikov na SS podčastniški šoli v Ljubljani. Poveljniki čet naj bi na tečaje poslali po enega tečajnika, kar je razvidno iz dopisa organizacijskega štaba slovenskega domobranstva z dne 23. 5. 1944. Da povelje ni bilo v popolnosti izpolnjeno, priča ponovni zaupni dopis, ki opozarja, da je treba povelje brezpogojno izpolniti. Tečaj naj bi trajal 4 mesece. Bila sta dva tečaja, ki se jih je udeležilo skupaj 125 podčastnikov.

Na isti šoli je bil januarja 1945 organiziran tečaj za domobranske častniške pripravnike, ki pa ga avtor ne obravnava podrobneje. Navedeno je število tečajnikov – 40 – in njihovi čini v domobranstvu. Zaključuje s končno ugotovitvijo, da so Nemci želeli usposabljanje domobranskih starešin prevzeti v svoje roke.

Če se končno ozremo še na avtorjev povzetek, nam pade v oči na prvi pogled korektna informacija: »… glede na hierarhično dolžnost, ki so jo v policijsko-vojaški formaciji in položaju slovenskega domobranstva kot celote, ki je bila sestavni del formacije, ki ji je poveljeval nemški SS general Ervin Rösener«. Pustimo ob strani, da je šlo za poveljevanje na določenem ozemlju, edinice so se lahko menjavale, pa si zamislimo, kaj takšna informacija pomeni za nepoučenega bralca, kakršnih je velika večina. Pomeni z ozirom na nemško doslednost absolutno operativno subordinacijo, za katero pa vemo, da ji domobranci niso bili zavezani. Domobranci so največkrat avtonomno odločali o operacijah. Indikativno je, da je nemško poveljstvo njihove akcije večkrat prepovedalo. Spominjamo se prepovedi akcije Vuka Rupnika, ki je hotel s svojim bataljonom iti na pomoč obleganim domobrancem na Črnem Vrhu, pa mu je bilo to preprečeno. Bilo bi pošteno, če bi se kakšen zgodovinar opogumil in raziskal (tihi?) sporazum med Nemci in partizani o zavarovanih partizanskih enklavah Bele Krajine, delov Primorske v zameno za varnost bistveno pomembnih železniških koridorjev Maribor – Trst, Zidani most – Zagreb, Ljubljana oz. Laze – Beljak. Slovensko domobranstvo je za razliko od številnih prostovoljnih formacij, zlasti divizij Waffen SS, ki so bile operativno popolnoma podrejene nemškemu poveljstvu in so se borile po vsej Evropi, operiralo samo na svojem ozemlju in je bilo v veliki meri operativno avtonomno. Ni se borilo proti zaveznikom, ampak proti sovražniku, ki je 50 let kasneje končal na smetišču zgodovine.

Ker se v članku večkrat omenjajo formacije SS v tej ali oni zvezi, je nujno, da se na te formacije vsaj ozremo, zlasti zato, ker vlada celo v večini strokovnih krogov precejšnja, v širšem krogu publike pa popolna nevednost, iz katere izhajajo tudi napačni sklepi.

Ker je bila v Ljubljanski artilerijski kasarni podoficirska šola Waffen SS, torej šola v okviru redne armade (tako kot je bil na Bežigrajski gimnaziji in v depandansi umobolnice na Studencu stacioniran SS lazaret) in so v to šolo hodili domobranci, se je tudi njih, spričo zlovešče sintagme »orožje SS«, dodatno prijela stigma delinkvence.

Tudi zaključna ugotovitev povzetka, da je vodstvo slovenskega domobranstva »vsaj nakazalo bodoče, vendar nikoli uresničeno vojaško šolanje bodočih podčastnikov in častnikov slovenskega domobranstva oz. Slovenske vojske«, je težko razumljiva. K tovrstnemu in takšnemu šolanju so bile med vojsko prisiljene vse vojskujoče se armade. Izgube nižjih častnikov in podčastnikov so relativno vedno največje, zato je nujno to kronično pomanjkanje zapolnjevati s šolanjem v obliki kratkih in intenzivnih tečajev. In če se ozremo še na njihovo vsebino, ne bomo našli, v primerjavi s šolanjem v drugih armadah, nobene bistvene manjvrednosti, na katere iz teh ali onih razlogov, hote ali nehote, navaja navedeni sklep.

Zaključujemo z ugotovitvijo, ki se sicer ne nanaša direktno na študijo, ampak na vse, zlasti pa popularno zgodovinopisje o 2. svetovni vojni. V petih desetletjih se je nakopičilo toliko zamolčanega, zavajanj, polresnic in laži, da o resnici ne bomo mogli govoriti vse dotlej, dokler ne bo premagana pralaž, ki se v obliki polresnice glasi: 2. svetovno vojno je začela Nemčija z napadom na Poljsko. Vsa resnica pa je: 2. svetovno vojno sta začeli Nemčija in ZSSR z napadom na Poljsko in njeno razdelitvijo. In meja te razdelitve obstaja še danes.

10.1.1.

To reševanje konec maja 1945 je bilo na treh krajih in v dveh različnih dneh: na štabu petega korpusa v Porečah (Pörtschach) ob Vrbskem jezeru, v Vetrinju pri vojaškem poveljniku in v Celovcu pri vojaški vladi (Military Government).

Dne 30. maja je poveljnik petega korpusa gen. Keightly poklical Johna Selby – Biggeja, ki je bil v vojaški vladi namestnik komisarja, torej številka dve, in prav tako številka dve v ekipi angleškega Rdečega križa, ki je ob koncu vojne takoj prišel iz Italije v Avstrijo. General je po izmenjanih pozdravnih besedah takoj pozval Selby – Biggeja, da mora kot član vojaške vlade sodelovati pri predaji civilnih beguncev, ker obstaja povelje, da morajo biti vrnjeni. Selby – Bigge je to zahtevo odklonil. General mu je pri priči izrekel kazen, da mora zapustiti področje petega korpusa in oditi v Anglijo.Selby – Bigge je dejal, da bo to storil, a nato vrgel pred generala krepek adut, da bo v primeru predaje vetrinjskih beguncev izstopil iz vojaške vlade in v Angliji javnosti povedal, kako se je s prikrivanjem in lažjo izvršila predaja vojakov iz Vetrinja, in da je peti korpus obšel navodilo maršala Alexandra z dne 17. in 23. maja, naj bi bili vsi begunci s Koroške, tudi vojaki, odpeljani v Italijo, kozaki pa po dogovoru z gen. Eisenhowerjem v ameriško cono. Ob tem adutu je gen. Keightly odnehal in med vrati obljubil Selby – Biggeju, da civilni begunci iz Vetrinja ne bodo predani. (Prim. Ian Mitchell, The cost of a reputation, 1997, in Nikolai Tolstoy, The minister and the massacres, 1986, str. 297-300. Iz Tolstoyeve knjige smo prvič zvedeli za Selby – Biggejevo prizadevanje za rešitev naših civilnih beguncev.)

Po dani obljubi bi bil moral gen. Keightly takoj pisno sporočiti poveljniku šeste oklepne divizije, ki je v prejšnjih dneh vršila predajo srbskih prostovoljcev in slovenskih domobrancev, da razveljavlja povelje za predajo civilnih beguncev. A tega ni storil.

Drugi poskus rešitve civilnih beguncev, kot je že bilo kratko omenjeno, je potekal 31. maja od pete do sedme ure popoldne. Zdi se mi prav, da v prikazu tega poskusa rešitve civilnih beguncev sledim zapisu Dogodki v Vetrinju pred petimi leti, ki ga je po lastnih izkušnjah sestavil dr. Valentin Meršol v begunskem taborišču v Lienzu 1945, ko je bil spomin na dogodke še svež. Zapis je najti v Koledarju Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1951. – Dr. Meršol je bil v Vetrinju od 25. maja naprej predstavnik slovenskih civilnih beguncev – v polnem soglasju z njimi – pri majorju Paulu Barreju, dobrodelnem (welfare) oficirju, ki je od angleške vojaške vlade dobil nalogo skrbeti za hrano beguncem, za zboljšanje taborišča, pa tudi za njihovo varnost.

S tem preidem na potek reševanja.

Dr. Meršol je zapisal: »31. maja, na dan Sv. Rešnjega Telesa, ob drugi uri popoldne smo se major Barre, Miss Halding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podljubelj, kjer je bila ženska bolnišnica. Tam smo obiskali vse begunke, ki so bile tam zaradi bolezni ali poroda … Okrog pete ure popoldne smo se vrnili v taborišče. Pri pisarni nas je čakal g. Krištof, tolmač pri lt. (poročniku) Amesu (Krištof navaja Hames), ki je naročil, da mora Barre čimprej priti v pisarno k njemu, ker gre za vrnitev civilnih beguncev v Jugoslavijo. Tedaj sem prvič zvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni.« (Franc Krištof mi je v Vetrinju povedal malce drugače, pa tudi v letošnjem pismu: »Naletim najprej na Meršola in mu zaupno povem, da gre za prisilno vračanje civilov v Jugoslavijo. Obvestim Barreja, da mora k Hamesu.«)

V naslednjem se drama zapleta. Dr. Meršol pove: »Čim sem to slišal, sem dejal majorju Barreju: ‘Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo, v mučenje in smrt. Prej so poslali vojake, sedaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Do sedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja. Dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.’« Za tem omeni, da je major Barre »na ta očitek prebledel«. Malo kasneje pravi, da je bil Barre v pisarni pri Amesu »zelo bled in razburjen.«

Naj se na kratko ustavim pri tem. Sicer le sklepam, a s precejšnjo verjetnostjo, da se je major Barre ob Meršolovem očitku spomnil, kaj je 19. maja naročil predstavniku slovenskih beguncev (tedaj je bil to Marko Kranjc, starejši štajerski duhovnik, poznan kot bivši narodni poslanec v belgrajski skupščini, menda bil tudi član NO), da »naj opozori begunce, da ne bodo nasedali lažnivim vestem. (Dan ali dva pred tem je najbrž kakšen slovenski begunec v Celovcu slišal, da se Hrvatom pri Pliberku hudo godi, a vest se v taborišču ni kaj bolj razširila. J. G.). Nikomur se ni bati, da bi jih Britanci vrnili Titu … Prosil je, naj se to javno razglasi vsem našim ljudem, da slovenski begunci stoje pod britansko zaščito v vetrinjskem in v vseh taboriščih, kjerkoli bodo … Vsakogar, ki bi prišel motit red od zunaj ali pa bi med nami poskušal sejati razdor, moramo energično odstraniti iz taborišča.« Tako je poročal taboriščni list Domovina v taborišču 19. maja.

Figure 61. Škof Gregorij Rožman govori beguncem v Spittalu

Najbrž je major Barre po 19. maju še kdaj izrekel podobno naročilo, kakršno je bilo tisti dan. Ne more biti dvoma, da ne bi zvedel, da je Domovina v taborišču 23. maja poročala o zajetju večjega števila hrvaških ustašev in civilnih beguncev pri Svetni vasi v Rožu (Weizelsdorf), kar je dobra dva kilometra zahodno od mostu pri Strugah (seveda od starega nizkega, novi je visok in grajen v klanec).

O prizoru pri poročniku Amesu je dr. Meršol zapisal: »Prišedši tja, me je major vzel v pisarno lt. Amesa, čeprav je ta želel, da bi se razgovarjal samo z majorjem Barrejem, ker je zadeva tajna. Barre je Amesu pojasnil, da sem vodja civilnega taborišča in kot tak upravičen, da zvem vse, kar se tiče beguncev. Nato je lt. Ames vzel v roke neki dopis in rekel: ‘Imam odredbo, da se jutri 1. junija odpravi iz taborišča 2700 slovenskih civilnih beguncev, in sicer 1500 na postajo Pliberk, 1200 pa na postajo Maria Elend (Podgorje). Pripravljeni morajo biti že ob 5h zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak.’«

Ne da bi čakal, kako se bo na te Amesove besede odzval major Barre, je nanje dr. Meršol izrekel ostre besede:

»Angleži torej vendarle pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo, v roke komunistom, ki jih po do sedaj prejetih poročilih ubijajo. Vaša odredba mi dokazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo kljub vsem zanikanjem in trditvam, da so odpotovali v ‘Italijo’. Nisem mogel in ne morem verjeti, da bi bili Angleži, katere so Slovenci tako cenili in hrepeneli priti pod njihovo zaščito ter jim med sedanjo vojno reševali pilote, Angleži, katere sem v prvi svetovni vojni reševal in jim pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in katerim so obljubili zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, gospod major Barre, da podvzamete vse korake, da se to v bodoče prepreči.«

K tem besedam pristavlja dr. Meršol: »Lt. Ames je bil vsled mojih besed nejevoljen in je jezno pripomnil, da je to odredba komandanta divizije in da se v to jaz ne smem vmešavati.«

Za tem je major Barre napravil potezo, s katero se je tehtnica nagnila v prid civilnim beguncem. Bi rekel, da so ga k temu spodbudile tudi Meršolove besede. Četudi je bil Barre kot major precej starejši, je mladega por. Amesa prosil (!), da naj z izvedbo povelja počaka, da gre on (Barre) v Celovec na vojaško vlado, pa da gre z njim tudi dr. Meršol.

Za rešitev beguncev manj pomembne, a vendar omembe vredne so tudi naslednje Meršolove besede: »Imel sem vtis, da je do tedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so bili domobranci poslani v Italijo in da je danes prvič lahko jasno sklepal iz odredbe glede civilnih beguncev, da to ni res.« Vse bolj pomembne pa so bile besede: »Na poti v Celovec sem majorju Barreju očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne obveznosti o azilu za begunce, ker so izročili domobrance in mnoge civiliste Jugoslovanom, ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzame vse korake in napne vse sile, da preostali slovenski in jugoslovanski begunci, civilisti in vojaki ne bodo vrnjeni komunistom v Jugoslavijo. Major Barre je bil bled in silno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla.« K temu je pripomoglo tudi razočaranje, da ni bil obveščen, da je lt. Ames dobil povelje za predajo civilnih beguncev. (To omenja Barre v svojem rokopisu, kar navaja Corsellis v predavanju v Tinjah.)

Ker bi bil moj kratki povzetek naslednje scene manj razumljiv, naj še nadalje govori dr. Meršol: »Po šesti uri zvečer sva se pripeljala na Mil. Gvt. v Celovcu, kjer sva odšla takoj na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major Johnson, ki je bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost Angležev, saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa je z majorjem Barrejem odšel v pisarno. Čakal sem približno 30 minut. Major Barre je od svoje strani podobno informiral majorja Johnsona o vsej zadevi in ga prosil, da podvzame vse korake, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani.«

In še dr. Meršol: »Nato me je major Barre poklical v pisarno. Major Johnson mi je ponudil stol, me par minut molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: ‘We decided, that civilians will not be sent to Yugoslavia against their will. Only those who wish to go, have to go.’ (Odločili smo se, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo.)«

Johnsonove besede so dr. Meršola, kot sam pravi, razveselile in se mu je zato »zahvalil s prisrčnimi besedami, da je s tem pomagal rešiti življenja in preprečil mučenje tisočev, saj so razmere v Jugoslaviji strašne, gotovo pa niso demokratične«. Na te besede ga je major Johnson ustavil rekoč: »Nikar me ne poučujte o razmerah v Jugoslaviji, ker jih jaz precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem vam povedal.«

Kot pove dr. Meršol sam, se je čudil temu, da je rešitev za civilne begunce »prišla nepričakovano hitro«. Major Barre pa je med Johnsonovim telefoniranjem na štab šeste oklepne divizije v Celovcu in na štab petega korpusa uvidel, da je nekdo vplivnejši in z močnejšimi ugovori proti predaji civilnih beguncev skušal te rešiti že pred njim in dr. Meršolom. (Cf. Tolstoy, str. 297.)

Tisti vplivnejši, kot omenja tudi Tolstoy, je bil John Selby – Bigge, kar je omenjeno na prvi strani. Ker pa, da ponovim, gen. Keightly svoje obljube Selby – Biggeju ni sporočil šesti oklepni diviziji, in je povelje za predajo vseh beguncev, tudi civilnih iz Vetrinja, obstajalo naprej, je 31. maja ob 5h popoldne poročnik Ames hotel začeti priprave za izvršitev povelja. S tem je Selby – Biggejev nastop pri generalu izgubil svojo težo. Pridobil pa jo je spet med Johnsonovim telefoniranjem na omenjena dva kraja. Do tega telefoniranja pa ne bi bilo prišlo, če major Barre in dr. Meršol ne bi bila prišla k majorju Johnsonu.

Vendar odločitev, da predaje civilnih beguncev ne bo, ni bila napravljena zaradi Meršolovih besed pred majorjem Johnsonom, kakor tudi ne zaradi Barrejevih potrebnih pojasnil, ki so izzvenela v prid rešitvi beguncev.

»A vse to ne razloži dovolj, kako je bilo mogoče, da je vojska v 30-ih minutah razveljavila ukaz ‘poveljnika divizije’ (ukaz je bil dan od korpusa, J. G.) in ustavila premišljeno izdelan načrt – na željo nekega zaničevanega begunca (Meršol) in majorja ‘iz kolonij’ (kanadski Barre), ki je bil dodeljen ne zelo upoštevani vojaški vladi. Kanadski in škotski major (Johnson) … prav gotovo ne bi mogla rešiti vsega problema le na svojo odgovornost. Nekaj se je pač moralo dogajati za kulisami.« (John Corsellis, »Uspešen odpor proti prisilnemu vračanju«, predavanje v Tinjah 1995, v slovenskem prevodu objavljeno v brošuri Pričevanja, celovška Mohorjeva, 1996.) Corsellis je bil član kvekerske skupine in že od prvega dne v Vetrinju. Naj opozorim na njegova pisma o slovenskih beguncih, ki so bila objavljena v argentinskem Koledarju Zborniku, Buenos Aires, 1973–1975.)

Kaj se je dogajalo za kulisami, je povedano na začetku tegale zapisa, kaj verjetno pa so bili še kaki drugi oziri. Npr., verjetno bi del civilnih beguncev pobegnil v noči na 1. junij, kot je znaten del domobrancev zadnjega polka prejšnjo noč. Družine z majhnimi otroki pa bi nudile pretresljivo sceno, ki si je zaradi avstrijske javnosti angleška vojska ni želela.

Figure 62. Jesensko darilo bralcem Zaveze Mirko Kambič