Zaveza št. 46 – Šolanje domobranskih častnikov in podčastnikov (Andrej Herman)


§

V časopisu za zgodovino in narodopisje 1-2/2001 je mag. Tomaž Kladnik objavil članek:
Vojaško usposabljanje podčastnikov in častnikov v slovenskem domobranstvu, napisanem na osnovi avtorjeve magistrske naloge: »Slovensko vojaško šolstvo 1941-1945«.
Ker je tema, kolikor nam je znano, sploh prvič objavljena in to področje, razen specialnim
zgodovinarjem, širšemu krogu popolnoma neznano, objavljamo kratek povzetek članka,
pri čemer smo se osredotočili na tisto, za kar mislimo, da bo podalo vsaj osnovno
informacijo o predmetu. Članek se seveda, hote ali nehote, dotika ali nakazuje tudi
področja izven ožje obravnave. Iz tega razloga se nismo mogli izogniti tudi temu,
da nakažemo nekatere probleme, v kar nas članek takorekoč potiska. Razvidno je, da
je razprava pisana s težnjo po znanstveni objektivnosti, saj med drugim navaja tudi
vrsto obsežnih domobranskih tekstov. Avtor seveda ne načenja, kar tudi ni njegova
naloga, vrednostnega sistema, ki ga je o dogodkih med 2. svetovno vojno vzpostavila
indoktrinacija petih desetletij. Je pa prispevek k premagovanju kvalitetne in kvantitnete
neuravnoteženosti v obravnavi dogodkov med 2. svetovno vojno, ki so ga zgodovinarji
pritirali do absurda.

Po ustanovitvi slovenskega domobranstva so 26. oktobra 1943 pričeli v okviru šolskega
odseka z organizacijo strokovnega usposabljanja starešin, častnikov in podčastnikov.
Namen tečajev, v okviru katerih naj bi potekalo to izobraževanje, je utemeljil poveljnik
šolske skupine polkovnik Ernest Peterlin: »Namen in naloga podčastniških tečajev je,
da v prvi vrsti izpopolnijo one pripadnike domobranstva, ki podčastniške čine že imajo,
in jih usposobiti za desetarje in zastopnike vodnikov. Šele v drugi vrsti sprejema
tudi kaplarje in domobrance, da jih izvežba (usposobi) za bodoče desetarje. V vseh
enotah je še dovolj podčastnikov vseh činov, ki nimajo prave vojaške izobrazbe, ter
zavzemajo položaje, za katere niso usposobljeni. Take podčastnike bi bilo potrebno
v prvi vrsti poslati na tečaje, ker čine že imajo, manjka pa jim samo še prave vojaške
izobrazbe.«

To pomanjkanje vojaške izobrazbe natančneje opredeli avtor: »Poglavitni namen usposabljanja
na častniških in podčastniških, pa tudi drugih tečajih poveljstva tečajev šolske skupine
organizacijskega štaba slovenskega domobranstva je bil poenotiti do takrat pridobljeno
vojaško znanje, ki so ga pripadniki slovenskega domobranstva pridobili v okviru vojsk
oz. formacij, katerih pripadniki so bili pred vstopom v slovensko domobranstvo – Avstro-Ogrske,
kraljevine Jugoslavije, na tečajih MVAC oz. vaških straž ali na nemških SS podčastniških
tečajih.« Mi pa bi k temu seznamu lahko dodali še kakšno – dezerterjev iz NOV in POS
je bilo kar nekaj.

Prvenstvena naloga tega poenotenja je bila uskladitev in prilagoditev predizobrazbe
in vojaških izkušenj domobranskih starešin poglavitni nalogi – taktiki protipartizanskega
oz. protigverilskega bojevanja. Podlaga te prilagoditve pa naj bi bila nemška doktrina
protigverilske operative in taktike.

Avtor podrobneje opisuje organizacijo in potek podčastniških tečajev, ki se jih je
med 3. 1. in 26. 4. 1944 zvrstilo osem, poleg tečaja za četne narednike, ki je potekal
od 2. 1. do 15. 2. 1944. Za prvi tečaj je podana socialna oziroma profesionalna sestava
udeležencev in na koncu tudi njihov uspeh. Prav zato in za primer navajamo tozadevni
opis prvega tečaja.

Na prvi podčastniški tečaj, ki je trajal od 3. do 31. januarja 1944, bi moralo biti,
kot je razvidno zgoraj, napotenih 50 slušateljev. Na seznamu domobrancev, podčastnikov
1. podčastniškega tečaja v Mostah je 43 slušateljev. Po činu so bili vsi, razen dveh,
podnaredniki, eden je bil narednik, eden pa kaplar. Glede na leto rojstva so bili
rojeni med leti 1900 in 1925, glede na stan pa so bili trije slušatelji poročeni,
ostali pa samski. Po kraju bivanja so bili iz okrajev Ljubljana, Ljubljana okolica,
Logatec, Novo mesto, Kočevje, Kranj in Celje. Po civilnem poklicu oz. izobrazbi so
bili kandidat medicine (1), akademik (1), agronom (1), dijak (4), posestnik (4), posestniški
sin (16), orožnik (1), šofer (1), fotograf (1), delavec (4), mizar (1), mizarski pomočnik
(1), zidar (1), strojni pletilec (1), krojač (2), pekovski pomočnik (1), kovaški pomočnik
(1), trgovski pomočnik (1). Pred napotitvijo na podčastniški tečaj so bili vsi, razen
kandidata medicine, od tri do osem tednov na vajah (vežbi) v šolski enoti (edinici)
v Ljubljani. Iz seznama ocen slušateljev podčastniškega tečaja Slovenskega domobranstva,
ki so z uspehom končali podčastniški tečaj v šoli Moste, je razvidno, da je tečaj
končalo 43 slušateljev. Od teh je končalo šolanje 5 slušateljev z odličnim uspehom
in so bili usposobljeni za vodnika (poveljnika voda), 23 s prav dobrim uspehom in
so bili usposobljeni za zastopnika vodnika (namestnika, pomočnika poveljnika voda)
in 15 z dobrim uspehom in so bili usposobljeni za desetarja (poveljnika oddelka, desetine).

Vsebina predavanj obsega za tovrstno izobraževanje potrebne taktične veščine, selekcionirane
in prilagojene protigverilskemu bojevanju, ter spoznavanje in poznavanje oborožitve.
Ideološki pouk najdemo v urniku v obliki predmeta: Svetovno nazorstvo. Tovrstne, pa
tudi moralne probleme vojaške narave je v svojih posebnih predavanjih na podčastniških
in častniških tečajih obravnaval tudi Stanko Kociper.

Častniški tečaj je bil ustanovljen z ukazom 28. 11. 1943. Navedeni so pogoji za vpis,
od katerih je pomemben posebno tisti, ki zahteva, da se kandidat nahaja najmanj šest
mesecev v efektivni borbi proti partizanom. Razpis je veljal tudi za kandidate za
častniške pripravnike, na katerega so se lahko prijavili vsi domobranci do čina narednika,
ki so izpolnjevali pogoje.

Na prvih častniških tečajih so se šolali tečajniki, ki so že imeli častniški čin,
z namenom, da svoje znanje osvežijo in prilagodijo novim razmeram in specifičnim nalogam
bojevanja. Prav tako kot pri opisu podčastniških tečajev, je navedeno število in uspeh,
pa tudi neuspeh posameznih tečajnikov, ni pa naveden njihov socialni izvor. Od 16.
1. 1944 do 7. 9. 1944 se je zvrstilo 5 častniških tečajev.

Četa domobrancev s častnikom in podčastniki na poti z zborovanja 29.
                        junija 1944,

Figure 60. Četa domobrancev s častnikom in podčastniki na poti z zborovanja 29. junija
1944, Franc Hrovat

Vsebina izobraževanja poleg strokovnih predmetov obravnava tudi predmete splošne izobrazbe,
kot so Psihologija, Pouk nemškega jezika, Verouk in telesna vzgoja. Ta pouk so vodili
takrat znani in priznani strokovnjaki: dr. Šmalc, dr. Lenček, dr. Weber, dr. Horvat.
Kot zanimivost omenjamo, da so slušatelji zadnjih dveh tečajev prejeli diplome, ki
jih je oblikoval akademski slikar prof. Mežan; ta je bil po vojni kot prof. Weber
in ostali kaznovan z izbrisom iz spomina. Vsebina predavanj ni bila v vsem togo določena,
ampak se je po potrebi prilagajala položajem in pogojem na bojišču. To osvetljuje
dokument, ki analizira vzroke neuspehov v boju in ukrepe za njihovo odpravljanje.
Poleg taktičnih in problemov vedenja na bojišču navaja kot glavni vzrok neuspehov
inferiornost v oborožitvi. Pripominjamo, da ta trditev ni prazna, če pomislimo, da
je po kapitulaciji Italije prišel v partizanske roke večji del oborožitve italijanske
armade v Ljubljanski pokrajini z artilerijo vred. Poleg tega so partizanom 1944. leta
intenzivno in obilno dovažali tovrstno pomoč tudi zahodni zavezniki. Nemške možnosti
niso bile neomejene in nemogoče je bilo, da bi v kratkem času poleg ogromnih izgub
materiala na glavnih bojiščih opremili domobrance v takšni meri, da bi vzpostavili
tovrstno ravnotežje ali ga celo prevesili na svojo stran.

V članku sta poudarjena nemški interes in odločnost, da vzpostavijo in obdrže kontrolo
nad slovenskim domobranstvom. Zato naj bi, med drugim, tudi sami izšolali del domobranskega
poveljniškega kadra. Navedena so imena šestih podčastnikov, ki so se izšolali na podčastniškem
tečaju »orožja« SS še pred začetkom domobranskih tečajev. Iz sporočila, ki ga podaja
poveljnik podčastniškega domobranskega tečaja o njihovem delu in uspehu, pa je razvidno,
da jih ocenjuje kritično in nikakor ne sprejema brez zadržkov njihovega dela in vedenja.

Iz zgoraj navedenega razloga so Nemci v drugi polovici 1944. leta organizirali šolanje
domobranskih podčastnikov in častnikov na SS podčastniški šoli v Ljubljani. Poveljniki
čet naj bi na tečaje poslali po enega tečajnika, kar je razvidno iz dopisa organizacijskega
štaba slovenskega domobranstva z dne 23. 5. 1944. Da povelje ni bilo v popolnosti
izpolnjeno, priča ponovni zaupni dopis, ki opozarja, da je treba povelje brezpogojno
izpolniti. Tečaj naj bi trajal 4 mesece. Bila sta dva tečaja, ki se jih je udeležilo
skupaj 125 podčastnikov.

Na isti šoli je bil januarja 1945 organiziran tečaj za domobranske častniške pripravnike,
ki pa ga avtor ne obravnava podrobneje. Navedeno je število tečajnikov – 40 – in njihovi
čini v domobranstvu. Zaključuje s končno ugotovitvijo, da so Nemci želeli usposabljanje
domobranskih starešin prevzeti v svoje roke.

Če se končno ozremo še na avtorjev povzetek, nam pade v oči na prvi pogled korektna
informacija: »… glede na hierarhično dolžnost, ki so jo v policijsko-vojaški formaciji
in položaju slovenskega domobranstva kot celote, ki je bila sestavni del formacije,
ki ji je poveljeval nemški SS general Ervin Rösener«. Pustimo ob strani, da je šlo
za poveljevanje na določenem ozemlju, edinice so se lahko menjavale, pa si zamislimo,
kaj takšna informacija pomeni za nepoučenega bralca, kakršnih je velika večina. Pomeni
z ozirom na nemško doslednost absolutno operativno subordinacijo, za katero pa vemo,
da ji domobranci niso bili zavezani. Domobranci so največkrat avtonomno odločali o
operacijah. Indikativno je, da je nemško poveljstvo njihove akcije večkrat prepovedalo.
Spominjamo se prepovedi akcije Vuka Rupnika, ki je hotel s svojim bataljonom iti na
pomoč obleganim domobrancem na Črnem Vrhu, pa mu je bilo to preprečeno. Bilo bi pošteno,
če bi se kakšen zgodovinar opogumil in raziskal (tihi?) sporazum med Nemci in partizani
o zavarovanih partizanskih enklavah Bele Krajine, delov Primorske v zameno za varnost
bistveno pomembnih železniških koridorjev Maribor – Trst, Zidani most – Zagreb, Ljubljana
oz. Laze – Beljak. Slovensko domobranstvo je za razliko od številnih prostovoljnih
formacij, zlasti divizij Waffen SS, ki so bile operativno popolnoma podrejene nemškemu
poveljstvu in so se borile po vsej Evropi, operiralo samo na svojem ozemlju in je
bilo v veliki meri operativno avtonomno. Ni se borilo proti zaveznikom, ampak proti
sovražniku, ki je 50 let kasneje končal na smetišču zgodovine.

Ker se v članku večkrat omenjajo formacije SS v tej ali oni zvezi, je nujno, da se
na te formacije vsaj ozremo, zlasti zato, ker vlada celo v večini strokovnih krogov
precejšnja, v širšem krogu publike pa popolna nevednost, iz katere izhajajo tudi napačni
sklepi.

Ker je bila v Ljubljanski artilerijski kasarni podoficirska šola Waffen SS, torej
šola v okviru redne armade (tako kot je bil na Bežigrajski gimnaziji in v depandansi
umobolnice na Studencu stacioniran SS lazaret) in so v to šolo hodili domobranci,
se je tudi njih, spričo zlovešče sintagme »orožje SS«, dodatno prijela stigma delinkvence.

Tudi zaključna ugotovitev povzetka, da je vodstvo slovenskega domobranstva »vsaj nakazalo
bodoče, vendar nikoli uresničeno vojaško šolanje bodočih podčastnikov in častnikov
slovenskega domobranstva oz. Slovenske vojske«, je težko razumljiva. K tovrstnemu
in takšnemu šolanju so bile med vojsko prisiljene vse vojskujoče se armade. Izgube
nižjih častnikov in podčastnikov so relativno vedno največje, zato je nujno to kronično
pomanjkanje zapolnjevati s šolanjem v obliki kratkih in intenzivnih tečajev. In če
se ozremo še na njihovo vsebino, ne bomo našli, v primerjavi s šolanjem v drugih armadah,
nobene bistvene manjvrednosti, na katere iz teh ali onih razlogov, hote ali nehote,
navaja navedeni sklep.

Zaključujemo z ugotovitvijo, ki se sicer ne nanaša direktno na študijo, ampak na vse,
zlasti pa popularno zgodovinopisje o 2. svetovni vojni. V petih desetletjih se je
nakopičilo toliko zamolčanega, zavajanj, polresnic in laži, da o resnici ne bomo mogli
govoriti vse dotlej, dokler ne bo premagana pralaž, ki se v obliki polresnice glasi:
2. svetovno vojno je začela Nemčija z napadom na Poljsko. Vsa resnica pa je: 2. svetovno
vojno sta začeli Nemčija in ZSSR z napadom na Poljsko in njeno razdelitvijo. In meja
te razdelitve obstaja še danes.

Date: 2010