Zaveza št. 46 – Škofova homilija – slovenski Kolosej (Andrej Glavan)


§

Predragi svojci pobitih roških žrtev, dragi sobratje v duhovniški službi, spoštovani
organizatorji vsakoletne spominske, spravne, zadostilne slovesnosti tu v Rogu, in
končno, pozdravljeni vsi, ki ste prišli danes – kljub deževnemu vremenu in slabi napovedi
– da počastite spomin vseh, ki počivajo ne le tu, ampak po breznih in jamah, znanih
in neznanih grobovih širom po naši Sloveniji.

Vsako leto se na tem kraju, lahko rečemo: kraju trpljenja, nerazumljivega in slepega
sovraštva in bratomora, zbiramo k molitvi in spravni daritvi. Današnja nedelja je
nedelja po prazniku Jezusovega Srca, ki smo ga praznovali v petek. Jezusovo Srce je
bilo umorjeno in prebodeno iz prav tako nerazumljivega sovraštva in krive obsodbe,
kot naše žrtve, ki pravzaprav niti sojene in obsojene niso bile. Praznik Jezusovega
Srca je hkrati dan zadoščevanja. Tudi mi bomo opravili tu, kjer so leta 1945 v temo
brezen zamirali kriki, pa tudi molitve nemočnih žrtev krutega poboja, kjer so v sencah
teh gozdov odmevali streli likvidatorjev, med njimi tudi prisiljenih likvidatorjev,
in utrnili na tisoče, povečini mladih življenj. Tu bomo torej opravili zadostilno
in spravno daritev za tolike zločine. Odkar pa so bili tu pred dvema letoma prebrani
in razglašeni mučenci in pričevalci za vero, je to tudi neke vrste romarski kraj,
kjer se mučencem in braniteljem krščanskih vrednot tudi priporočamo.

Tu torej, in še po mnogih jamah, rudniških jaških, fojbah, tankovskih jarkih širom
po Sloveniji, se je zgodil bratomor. O prvem bratomoru smo slišali danes v prvem berilu.
Zgodil se je kot posledica izvirnega – prvega greha, ko je zaradi zavisti Kajn ubil
Abela. Kajn je rekel bratu: Pojdiva ven, ven na polje – tu se je zgodilo, da so šli
ven, v gozd, – ven na polje najbrž zato, da bosta sama. Ubijalec Kajn je mislil, da
more kakšno dejanje skriti, da se bo zgodilo brez prič. Pozabil je, da se prav nič
na tem svetu ne dogaja brez prič, ker se končno dogaja pred božjimi očmi. Zato se
je kmalu pojavila priča in sodnik – Bog sam: »Kje je tvoj brat Abel?« Besede razodevajo,
da v tem umoru in zločinu ni šlo za umor kateregakoli človeka, ampak za bratomor.
»Ne vem«, je odgovoril Kajn. Na delu je bila laž. Z zločini je po navadi povezana
laž. Da so poboje tu in drugod glavni krivci doživljali kot strašen zločin, dokazujejo
ne le obupna prizadevanja, da bi zločin na vsak način skrili, ne le stalne nevidne
straže okrog morišč – kot smo lahko brali v zadnji Družini, ampak predvsem laži, ki
jih je revolucionarna oblast dolgo širila; da pobojev sploh ni bilo. »Kri tvojega
brata vpije k meni.« Tudi tam, kjer zaradi groženj ni prič za krike žrtev, jih sliši
namreč Bog. Od tega Kajnovega umora se uporablja za najtežje zločine in grehe izraz:
v nebo vpijoči greh.

Tak v nebo vpijoči greh se je zgodil tudi tu pod Krenom.

Preganjanja in zločini so se sicer dogajali vso 2000-letno zgodovino krščanstva tudi
od ljudi brez petokrake zvezde, od Savla, Nerona, Dioklecijana, vse do danes. Res
pa je, da bo v analih krščanskega mučeništva 20. stoletje zabeleženo kot najbolj krvavo.
V 2000 letih krščanstva je po najnovejših ocenah – objavili so jih v mesecu maju v
Rimu – umrlo za vero okrog 70 milijonov vernikov. Od teh jih je mučeniške smrti umrlo
v 20. stoletju 45,5 milijona ali 65 % vseh žrtev, in to predvsem kot žrtve nacizma,
ki k sreči ni trajal dolgo, največ pa kot žrtve stalinizma, oziroma komunizma, ki
je žal trajal predolgo. Potrjuje se misel Bržezinskega, enega vrhunskih teoretikov
mednarodnih odnosov v 20. stoletju, ki je zapisal: Od vseh izmov je bil najbolj zločinski,
brutalen in družbeno razdiralen komunistični totalitarizem. To ni bil le sistem množičnega
pobijanja v razsežnostih, ki nimajo primere v človeški zgodovini, temveč tudi sistem
načrtne demoralizacije, lahko bi rekli – duhovnega uničenja družbe.

Govori škog Andrej Glavan

Figure 54. Govori škog Andrej Glavan Tine Velikonja

Preganjanja kristjanov so torej danost, realnost skozi vso zgodovino. Jezus sam je
napovedal: če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. Zato se moramo kristjani,
če slučajno lepo govorijo o nas, vedno vprašati, ali je naše pričevanje še pristno?
Ali je z našim pričevanjem vse v redu? Seveda pa si moramo po drugi strani spraševati
vest, ali niso morda kdaj kakšni očitki in obsojanja upravičeni. Ali ne dajemo morda
povod za obsojanje tudi zato, ker nismo luč, sol in kvas.

Množica med govorom

Figure 55. Množica med govorom Tine Velikonja

Ko se sprašujemo, kdo je kriv za te bratomorne zločine, moramo vedeti predvsem tole.
Ko kriminalist ali sodnik presojata težo in krivdo za neki zločin, se vedno najprej
vprašata, kdo je začel, kdo je prvi streljal, kdo je dal povod in s kakšnim namenom
je začel. Resnici na ljubo moramo reči: preden je bila ustanovljena sredi leta 1942
prva vaška straža, predhodnica poznejših bolj organiziranih vojaških protirevolucionarnih
enot, je bilo s strani revolucionarjev teroristov usmrčenih na stotine civilistov
in celo 16 duhovnikov. V času, ko se od lanskega 11. septembra ves svet organizira
in bori proti terorizmu, moramo povedati tole: ker so vodilni revolucionarji, ki so
se navdihovali in šolali v Stalinovih šolah, začeli s terorjem, ki je bil vedno njihova
glavna metoda, glavno sredstvo za prevzem oblasti, ker so začeli s sistematičnimi
poboji nedolžnih žrtev, včasih celih družin, ali pa celo s pobojem staršev pred očmi
nedolžnih otrok, so se nekateri zavedeli in začutili dolžnost, da morajo svoje domače,
svoje bližnje, svoje sovaščane braniti. Nobenih vaških straž in poznejših domobranskih
enot ne bi bilo, če ne bi bilo terorizma in če bi bil možen skupen nastop proti okupatorju
ob pravem času. Tu je ključ za pravično presojo medvojne in povojne zgodovine. Pri
tem pa je treba tudi priznati in seveda dopuščati možnost, da se je v obračunavanju
s krivičnim napadalcem na strani protirevolucionarjev zgodilo tudi marsikaj, kar je
vredno obsodbe in moramo priznati kot zmotno in nekrščansko ravnanje.

Dragi bratje in sestre! Kako naj se ustavimo toku sovraštva v našem narodu in delamo
za spravo, ki bo temeljila na odpuščanju vendar na podlagi nepotvorjene resnice?

V današnjem evangeliju smo slišali nekaj napotkov, ki jih je izrekel Jezus: ‘Usmiljenja
hočem in ne daritve’. Jezus je te besede izrekel pred farizeji, ki so se pohujševali
nad njim, ker je šel na obed k osovraženemu cestninarju Leviju in ga pozneje celo
poklical med apostole. Usmiljenja hočem in ne daritve, nisem prišel klicat pravičnih,
ki mislijo včasih sami o sebi, da so pravični, ampak grešnike. Ko obsojamo strašen
zločin povojnih žrtev, ki so jih s prevaro vrnili s Koroške Angleži, ko so se jih
hoteli znebiti – kakor je nekdo zapisal, kot nadležnih smeti na tujem dvorišču, ne
smemo pozabiti na Jezusovo ravnanje z grešniki, na njegovo zaupanje v človeka, tudi
v zločinca. Tako kot je srečanje z Jezusom spremenilo cestninarja Levija in preoblikovalo
njegovo osebnost, da je, po tem srečanju z Božjim usmiljenim pogledom, izšel iz svoje
bede, se odprl upanju in novemu poštenemu življenju, tako Jezus nad nobenim človekom,
tudi najbolj zakrknjenim, ne obupa. Sam je rekel: ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi,
ampak bolni’. Jezus je tolikokrat govoril o Očetovi ljubezni do dobrih in hudobnih,
do pravičnih in grešnih. Če ima pa koga rajši, je to tisti, ki je dozdevno manj vreden
njegove ljubezni, kot je pokazal in povedal v priliki o izgubljenem sinu. ‘Bodite
usmiljeni, razlaga Jezus, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče’. Ni zaman v najbolj krvavem
stoletju Jezus preko sv. Favstine Kovalske hotel razodeti svoje veliko usmiljenje,
da bi se človeštvo moglo dvigniti iz svojih zločinov in zaživeti spravo.

Tribuna med govorom

Figure 56. Tribuna med govorom Tine Velikonja

Tudi danes nas Jezus vabi: ‘Pojdite in se poučite!’ Kje? Pouči nas lahko samo Jezus
sam. On, ki je šel iskat izgubljeno ovco, ki je odpustil tistim, ki so ga obsodili
mučili in umorili, On, ki je dal življenje za naše zveličanje in je zato najpopolnejše
razodetje Očetove ljubezni.

S tega svetega kraja, lahko bi rekli: našega slovenskega Koloseja, moramo oditi vsi,
dragi bratje in sestre, z odmevom Jezusovih besed v svojih srcih: ‘Usmiljenja hočem
in ne daritve!’ Usmiljenja, ker je ljubezen večna vrednota, ki daje smisel vsemu ostalemu,
tudi daritvi in žrtvi. Z odmevom in s prepričanjem, da je odpuščanje, da je sprava
možna. Seveda pa moramo vsi, zlasti tisti, ki imate možnost, delati za zmago nepotvorjene
zgodovinske resnice in pravice, da bi žrtve s priimki in imeni končno na podlagi spoštljivega
in pravičnega zakona o vojnih grobiščih dobile državne spomenike, ki bodo jasno sporočali,
da so padli kot žrtve revolucionarnega nasilja. Mi pa smo lahko prepričani, da so
pobiti v znanih in neznanih globelih bili vrženi kot seme v zemljo, ki bodo še dolgo
rosili blagoslov na naš narod. Pokojne žrtve nasilja pravzaprav ne potrebujejo spomenika,
potrebujemo jih mi in ves slovenski narod, da bi se podobno nasilje nikoli več ne
ponovilo. Amen.

Date: 2010