1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. Slovenski paradoksi
Anonymus
Kako je pravzaprav s to zgodovino? Prostor zgodovine je čas in čas, kot pravimo, teče. A očitno ne ves in ne vse, kar je v njem. Kako bi sicer Horac – v trenutku temeljnega samouvida – mogel reči: »Ves ne bom umrl.« In kako bi sicer Josef Pieper, ki je še včeraj učil filozofijo po nemških univerzah, mogel zapisati, da je Sokrat njegov sodobnik. Očividno ga je nekaj napotilo na misel, da tudi Sokrat ni ves umrl. Mogoče branje tistega odlomka Sokratovega zagovora pred atenskimi sodniki, kjer je rekel približno tole: »Ali nisem v bojih pri Amfipolisu, pri Potideji in na Delu vztrajal na mestu, kjer so mi ukazali stati oficirji, ki ste jih vi postavili. Ali naj bi sedaj v strahu pred vami ne vztrajal na mestu, na katerem mi je ukazal stati Bog.« Mogoče je Pieper ob tem začutil nekaj podobnega tistemu, kar je nagnilo angleškega pisatelja Roberta Bolta, da je drami, ki jo je pisal o Tomažu Moru, čutil, da mora dati naslov Človek za vse čase. Podoba je torej, da je vedno bilo nekaj ljudi, ki so rekli ali naredili kaj takega, nad čemer čas nima moči. Tako tiste besede in tista dejanja sedaj enostavno so in stojijo in bodo nemara stala za zmeraj. Bog ve. Važno pa je to, da jih, če hočemo ali ne, moramo imeti za kriterij: tako da enim omejujejo njihovo poljubnost, drugim pa dajejo občutek, da so nekoliko manj osamljeni.
Misel, ki smo jo tu nakazali, nas opozarja na neko zelo staro in zelo pomembno besedo: na razločevanje. Ni vse, kar se postavlja pred nas in poteguje za našo pozornost, enako obstojno in enako trajno. Nekatere stvari bodo že jutri tako majhne, da jih ne bomo mogli več videti. Druge pa imajo v sebi neko počelo, neki zapis, ki jih bo delal vedno večje, tako da bomo prav kmalu morali z njimi z vso resnostjo računati. Če se ozremo na kako preteklost, bomo nazadnje, če bomo dovolj vztrajni, vedno zagledali takšno dvojnost. Preteklost je namreč zaključeno poglavje: stvari so tam že povedale, kaj so. V sedanjosti pa je razločevanje zelo težko, a toliko bolj pomembno. Slutimo, da bo neka prihodnost gledala na nas kot na preteklost in ji bo marsikaj znanega o nas. Prav obveščenost, s katero se vsakič vrnemo iz preteklosti, terja od nas, da za vsako ceno poskusimo spoznati, katere od sedanjih stvari imajo prihodnost in katere ne; kaj v kateri tiči in kaj se v kateri skriva. Razume se, da razločevanje zahteva mirno roko in odprtega duha. Prav gotovo sistem fiksnih predstav, ki mu pravimo ideologija, učinkovito preprečuje, da bi stvari človeku mogle povedati, kaj v resnici so. Zgodi se tudi, morda ne tako redko, da kaka skupina ljudi instinktivno noče videti resnice, ker je, kakor pravi Czeslaw Milosza, »prekruta za človekovo srce«.
Pri našem razločevanju gre torej za stvari, ki imajo prihodnost, in za stvari, ki prihodnosti nimajo. Lahko bi rekli, da so tiste, ki imajo prihodnost, bolj resnične kot tiste, ki je nimajo – ne glede na to, kako se vse vidi ali kaže ali je podoba sedaj. Tako gledano bi lahko rekli, da je struktura sedanje zgodovine dvojna: ena bolj resnična, druga manj resnična – ali celo neresnična, s čimer želimo povedati, da je votla in da je vsa v videzu; da jo ohranjajo razlogi, ki niso v njej. Zgodovina s tako porozno strukturo lahko še uprizarja manifestativna dejanja, a praznina, ki se kaže skozi razpoke, daje dovolj razločne znake, da je njen čas v resnici minil. Že se namreč pojavljajo vprašanja, na katera ta zgodovina ne bo imela odgovorov. Prišla bodo vprašanja in kot oblegovalni ovni udarila ob obzidje te zgodovine in pred vsemi izpričala njeno nezadostnost in neresničnost. Zgodi se torej včasih, da se čas na ta način prevesi iz enega megatakta v drugega: zdaj bolj, zdaj manj dramatično, zdaj z večjim, zdaj z manjšim hrupom, včasih domala neopazno – le ljudje se nekega jutra zbudijo in vidijo, da je vse drugače. Od besed, ki jih je bil še včeraj poln forum, danes nikomur več ne pride na misel, da bi katero izgovoril ali pričakoval, da jo izgovori kdo drug.
Takšno dvojno strukturo ima sedanja slovenska zgodovina. Ena je sestavljena iz vprašanj, druga pa iz odgovorov, bolj in bolj nezadostnih, ki jih bo treba nadomestiti s pravimi. Vprašanja so že tu. Nihče jih sicer ne postavlja z vso zahtevnostjo, a se že čuti, kolikšna bo njihova silovitost, ko bodo zares postavljena. Njihova moč in njihova perspektivnost je v tem, da ni v njih nič izmišljenega, ampak da [Stran 002] vstajajo naravnost iz situacije, ki se je izoblikovala iz dozorelega časa. Na strani vprašanj je torej moč, ki raste iz samoumevnosti in gotovosti, da bodo nekoč na vsak način morala biti odgovorjena. Takšna je zgodovina, ki postavlja oz. bo postavljala vprašanja. Zgodovina, ki bo vpraševana in bo morala dajati odgovore, pa na vprašanja odgovarja že sedaj, a dela to rutinsko in spretno, izučeno in navajeno, zanašajoč se, kot nekoč, na moč, ki si jo je pridobila, in čuti, da nanjo še lahko računa. Toda na njenih odgovorih, še vedno virtuoznih, se že vidi utrujenost in neustvarjalnost. Če blestijo, je to v stereotipnih, že zdavnaj rešenih situacijah. Ko se bo znašla pred pravimi vprašanji, od resnične zgodovine narekovanimi, se bo pokazala v bistveni nezadostnosti. To bo takrat, ko novi čas ne bo dovoljeval igre, v kateri je ta zgodovina bila izučena. Prav to bo namreč njegova novost.
To, kar sedanjo slovensko zgodovino najgloblje določa, je torej njena dvojnost. Ta določenost je specifična in je ni primerjati z dvojnostjo, ki je – zaradi inherentnih zakonov razvoja – v vsaki zgodovini. Kako je do te anomalije prišlo?
Odgovor je povezan z načinom, kako je boljševizem vstopil v slovensko zgodovino. Ta način se nam bo najgloblje prikazal, če ga primerjamo z liberalizmom, ki se je v drugi polovici 19. stoletja začel postopoma naseljevati najprej v slovenski kulturi, potem pa tudi v politiki. Vraščanje liberalizma v našo bit je bilo organsko. To pa zato, ker je v civilizaciji, ki je našo zgodovino oblikovala, v neki obliki od začetka bil. Naj si o njem mislimo že karkoli, naj bo njegovo razraščanje tudi usodno za velikost in zadostnost našega prihodnjega duhovnega in političnega obstajanja, dejstvo, da je tu, je posledica nekih odločitev, ki niso bile v neskladju s premisami, ki so v izhodišču civilizacije. Boljševizem pa se ni pojavil pri Slovencih tako, kakor se pojavljajo stvari iz zasnove organizma, ampak je prišel od zunaj in nekaj zunanjega vedno tudi ostal. Nikoli ni mogel postati del organizma, lahko se ga je samo polastil, lahko ga je samo okupiral. To je tudi storil. Njegovo bistveno barbarstvo – besedo razumemo v tehničnem pomenu: izvorni barbari so ljudje, ki ne razumejo jezika – osnovna raznorodnost mu ni dopuščala, da bi stopil v intimni odnos z narodovo kulturo. Prišel je iz Perzije – kakor vemo, res ni nastal tam; tam je le dognal svojo dokončno podobo in izdelal strategijo za pohod v svet – in na atenski agora – če nam je dovoljeno tako nadaljevati začeto metaforo – v normalnih razmerah v svoji bistveni tujosti ne bi imel nobenih možnosti. Zato so boljševiki udarili v času, ko razmere niso bile samo nenormalne, ampak se je zdelo, da je svet vržen s
tečajev. Prišla je vojna, prišla je žaljiva okupacija in senzorji narodove občutljivosti so se tako zbegali, da se niso več odzivali na znake njegovega racionalnega središča.
Slovenci smo v 20. stoletju seveda imeli določene naloge; nekatere so bile tako spoznane in razumljene, da smo jih imeli pred seboj kot svoje historične cilje. Toda boljševizem ni opravil nobene od teh nalog in ni dosegel nobenega od teh ciljev, čeprav je razpolagal pol stoletja z narodom kot njegov edini in nikomur odgovoren lastnik. Ko so se njegovi mrzli prsti, zaradi nezgode v njegovem možganskem centru, razklenili in popustili, je Slovencem ostala samo ena pot: poiskati stik z zgodovino v točki, kjer je bil prekinjen. Boljševiški angažma v slovenski zgodovini je bil kontingenten – nekaj strahotnega, nekaj, kar je narod potisnilo v še ne skušene človeške skrajnosti, a vendar slučajen in nič iz njegove zgodovine izvirajočega. Odtod specifična dvojnost sedanje slovenske zgodovine.
Ko je padec berlinskega zidu oznanil kolaps boljševiškega projekta, so slovenski boljševiki – ali komunisti ali socialisti, kakorkoli so se že kdaj imenovali – napravili potezo, ki je dokazovala, da jih prisebnost tudi sedaj ni zapustila. (Nobena sedanjost in nobena prihodnost ne bosta mogli razumeti, kako se je to zgodilo. Kako to, da je nekim ljudem bila tako zelo odvzeta milost zardevanja, da ob opustošenju, ki so ga pustili za sabo, niso začutili nujnosti radikalnega samospraševanja.) Kar se je zgodilo, je bilo to, da so boljševiki »od prve ure«, kot pravi Anonymus v motu k našemu razmišljanju, odšli na svoje ranče, nasledniki – potomci, učenci, proseliti – pa so se premaknili v prve ešalone in vzeli stvar v svoje roke. Sesutje boljševiškega kozmosa jih, kljub trdnosti in izučenosti, sicer ni moglo pustiti neprizadetih, a so imeli svoje prednosti: bili so mladi, nastopili so z imeni, ki še niso bila izrabljena, in imeli so roke, na katerih ni bilo neposrednih znakov temne strani revolucionarne prakse. (»Arabije dišave vse …« , Macbeth, V 55). Nekaj časa so se zadrževali v svojih prostorih in niso toliko hodili na trg – nikoli sicer ni bilo tako, da bi se reklo, da jih ni – potem pa so, ko so videli, da tranzicija ostaja v razumnih mejah, spet nastopili pogumno in smelo, kmalu tudi že v odprtem besedilu, in v nekaj letih v tudi sicer ugodnih razmerah dosegli stanje, ki bi ga lahko označili z »status, quo ante«.
To je bila ocena, ki jo je bilo mogoče dati, a ni veljala povsem. Čeprav je bila tranzicija medlo koncipirana in omahajujoče izvajana, je vendarle postajalo vedno bolj jasno, da je tu novi čas. Ni imel še te moči, da bi na novo razdelil [Stran 003] mikrofone – to je bilo še v režimskih rokah kontinuitete – a so se vendarle pojavile neke besede, neki stavki, neka vprašanja še sporadično in dokaj neorganizirano in z majhnim realnim učinkom, a vendar z velikim notranjim potencialom. Postalo je jasno, da bodo vprašanja nekoč razvila vso moralno in politično energijo, ki je v njih. Jasno je bilo tudi, da bodo tisti, ki so od zgodovine določeni, da dajejo odgovore, potisnjeni na tako raven obstajanja, da bodo končno ostali brez zgodovinske zaščite in jim tudi nobena premetenost več ne bo pomagala.
Mnogo vprašanj bo takrat zahtevalo odgovore. A nad vsemi vprašanji je eno, ki je tako veliko, da se bo, ko bo postavljeno, zgodilo to, kar je rekel sv. Auguštin: »et contremunt fundamenta montium« – in zatresli se bodo temelji gora. To vprašanje je sestavljeno iz naslednjih besed: genocid slovenske domobranske vojske. Poglejmo, kako velika reč je to.
Vzemimo za ilustracijo Nemce. Poglejmo njihovo literaturo: največja imena; poglejmo njihovo glasbo: največja imena; poglejmo njihovo filozofijo: največja imena; poglejmo njihovo zgodovino, znanost, trgovino, tehniko: kakšen narod, bomo rekli. Toda vse to se bo pozabilo, samo ena stvar se ne bo nikoli pozabila: da so v kratkem času pokončali 6 milijonov pripadnikov nekega naroda, ki je živel med njimi. Danes vemo, da so 1. svetovno vojno povzročili Nemci, zaradi nje je padlo 20 milijonov ljudi: a to se bo pozabilo, pravzaprav se je že. Povzročili so tudi 2. svetovno vojno, kjer je padlo še enkrat toliko ljudi, pa tudi to se bo pozabilo, če se že ni. Tistih šest milijonov Judov pa ne bo nikoli pozabljenih. Tako velik zločin je to. 20 let po vojni je Nemcem uspevalo, da vprašanje holokavsta ni prišlo na dnevni red – vse do znamenitega leta 1968. Tedaj pa je bilo igre konec. Vstala je mladina in vprašalo svoje očete: »Kako ste mogli!« To se je zgodilo zato, ker se tako prelita kri ne umiri. Vsak teden izide v Nemčiji nova knjiga, ki raziskuje ta zločin. Kakor da bi se nad Nemci hotele izdivjati erinije maščevalke.
Natanko tak odgovor se zahteva in se bo v prihodnosti še bolj nepopustljivo zahteval od slovenskih komunistov in partizanov. 12 ali 13.000 ljudi peljati pred žrela brezen in jaškov in jih tam s streli v tilnik deset dni zapored pokončevati! Vemo, da to človeka presega, nekoliko pa si je že mogoče predstavljati, kako je to potekalo. Ko bodo morali iskati odgovor [Stran 004] na ta vprašanja, ne bodo zadostovali izgovori o maščevanju in omami zmage. Izrojenost, ki je sicer potrebna, tega ne bo razložila, zato bo treba pogledati, katera ideja je storilce rodila in oblikovala. In če pri tem še pomislimo, da so isti ljudje pol stoletja urejali državo! A bistveno je to, kam se bodo skrili, ko jim bo to vprašanje postavljeno. Ni čudno, da se ga bojijo. Ni čudno, da ga Enciklopedija Slovenije komaj omenja.
Genocid je povezan z 20. stoletjem. Množični umori so bili gotovo že prej, toda v tem stoletju so ti umori dobili pomen zavestnega in načrtnega iztrebljanja celih skupin zaradi njihove narodnostne, etnične, rasne ali verske pripadnosti. Zakaj se je to moglo zgoditi v 20. stoletju, po treh stoletjih prosvetljene politične filozofije, je vprašanje, ki bi ga radi vsaj prav postavili, če že vnaprej slutimo, da nanj ne bomo mogli prav odgovoriti. Na vsak način bi to morala biti prioritetna tema vseh znanstvenih centrov humanistične misli, zlasti v Evropi. Kaj naj bi namreč lahko več povedalo o Evropi kot doumetje tega, zakaj se je tako grešilo nad človekom ravno v njenem okviru – ravno na Montesquieujevi hemisferi sveta. Aleksander Solženicin misli, da za vsem stoji ideologija, in naredi tole primerjavo: »Domišljija in notranja moč Shakespearovih zločincev se je nehala pri ducatu trupel. Ni namreč imela ideologije. 20. stoletju pa je zaradi ideologije bilo usojeno, da bo doživelo zlo, ki se bo izračunavalo v milijonih«. Solženicinovo misel na mah razumemo, a ideologija ne vodi samo organizatorjev zločina, ampak tudi mase, ki ji pritrjujejo. Madžarski judovski pisatelj Imre Kertész pravi, da v 20. stoletju, »v strašnem stoletju izgube vrednot«, vse ostaja ideologija. »Najhujše pa je to, da moderna masa sprejema ideologijo kot kulturo«. Wolfgang Kraushaar, član Inštituta za sociologijo v Hamburgu, se tudi sprašuje, »kako se je totalitarnemu gibanju in ideologiji posrečilo zapeljati mase«, a dostavlja, »pa tudi – in morda predvsem – intelektualce, da so pomagali likvidirati civilno družbo in padli v barbarstvo«.
Mi se s temi vprašanji podrobneje ne bomo ukvarjali, nekaj iztočnic smo navedli zato, da pokažemo, kako daleč, kako globoko in visoko je segla podreditev ideologiji. To se je moglo zgoditi tako, da je človek izgubil naravno uteženost v normalnosti. In tako se sedaj vprašanje glasi: »Kaj utemeljuje človekovo normalnost?« Toda ali smo tako prišli kam dlje? Še najdlje bi prišli z mislijo, da pač obstajajo neke meje, ki jih človek ne sme prestopiti. Toda ali zanje ve? Moramo reči, da ve, sicer se znajdemo v položaju, da lahko samo še molčimo. Vse je v tem, ali vidimo človeka svobodnega ali ne. Zakaj samo, če je svoboden, je lahko odgovoren. Mislimo, da se v tem lahko strinjamo z nekim nemškim teologom, ki pravi naslednje: »Ko sveto pismo vztraja na tem, da je človek kriv, gleda na njegovo svobodo. Človeka v njegovi svobodi jemlje resno tudi tam, kjer sedanji čas raje vidi na delu biološke in družbene sile in tako človeka razbremenjuje odgovornosti«. Prav gotovo pa je kljub vsemu res, da ljudje v določenih časih sprejemamo in počnemo stvari, ki jih v nekih drugih za nobeno ceno ne bi. Spričo blaznosti, ki je zajela Evropo v 20. stoletju, in naredila – strašno, če pomislimo – množico za zločinsko, bi kazalo pomisliti na neko staro in nekoč zelo ugledno reč: na grško tragiško dramo. Tragiška drama je bila napisana in zgrajena tako, da je gledalca, ko je gledal padec junaka na odru, prevzelo dvoje čustev: usmiljenje in strah – usmiljenje do človeka v padcu in strah pred tem, kaj se človeku vse lahko zgodi. Usmiljenje in rešpekt pred svetom, ki je vedno lahko tudi nevaren, pa človeka lahko pred mnogočem obvaruje. Tudi pred tem, da se navdušuje nad komunizmom, fašizmom in nacizmom, nad utopičnimi ideologijami, in pri tem prezre njihovo zločinskost.
Naše razmišljanje nas je pripeljalo do tega, da se sedaj vprašamo, kako se poznejši čas odziva na tako velik zločin, kot je genocid. Tu pa se znajdemo pri sodnikih, zgodovinarjih, pa tudi pri ljudeh, ki so v naši predstavi zavezani za kulturo.
Proti splošnemu mnenju moramo reči, da so najvažnejši od teh sodniki, čeprav že slišimo, kako ljudje, blizu nekdanjim storilcem, in ljudje, ki so od genocida profitirali, kričijo o revanšizmu in kako jim »sočutna množica« vneto sekundira. Dve stvari sta, ki nujno terjata sodno obravnavo. Izkazalo se je, prvič, da storilci ne govorijo o svojih nekdanjih dejanjih, če niso prisiljeni. Slovencev v tem pogledu res ni treba prepričevati. Drugič pa samo javni sodni proces zagotavlja, da se o zločinski preteklosti sploh govori – knjige in revije, tudi če so, tega ne morejo.
Potem pridejo zgodovinarji. Ali mora biti zgodovinar za raziskovanje genocida drugače pripravljen in drugače duhovno razpoložen kot za raziskovanje drugih preteklosti? Genocid vključuje takšno količino in intenziteto človekovih bolečin, da ga nekoliko posreduje samo beseda: presežnost. Ali nam je sploh dostopna? Ali jo je mogoče z besedami zajeti? Skoraj gotovo ne, a če zgodovinar nima te moči – ali te ljubezni – da vstopi v središče uragana, tja, kjer se besede nehajo in je samo še molk, in se od tistega molčanja poučen ne vrne, potem temu, o čemer nam pripoveduje, ne bo mogel [Stran 005] biti pravičen. Business as usual – posel kot posel – to načelo tu odpove.
Nekaj podobnega velja tudi za ljudi s področja kulture: pesnike, pisatelje, dramatike, skladatelje, slikarje itd. Vsi ti se tematiki genocida izmikajo. Zdi se, da se genocid kot dogajanje upira upodobitvi. Nekoliko jih razumemo, a se vseeno čudimo. Kako to, da jih ne fascinira? In če niso možne specifične, zakaj se ne iščejo heteromorfne rešitve? Saj se vendar ni mogoče delati, da nekaj tako velikega, kot je bil zločin genocida, ni. Kdo pa ima zanesljivejši detektor za »resnično resnično« kot umetnik? To velja seveda tudi za druge ljudi – za vse ljudi. Če kdo ne gre na Rog, ali ni to dokaz, da ne ve več, kaj je drama. Zakaj pa potem hodi gledat Antigono ali Ojdipa ali Hamleta, ali Macbetha? Če kdo ignorira Rog – ni treba, da ga prezira, dovolj je, da ne vidi njegove tragiške velikosti – potem imamo nekaj pravice reči, da je že izgubil zmožnost biti avtentičen gledalec tragiške drame. Ali je že tako, da je kultura postala prostor praznih ritualov?
Genocidni zločin stoji pred vso prihodnostjo kot njen kriterij. Razumljivo, da najprej za nacionalno in kulturno skupnost, v kateri se je zgodil. Slovencev nobeden tako ne obremenjuje kot tisti, ki ga poimenujemo z metaforo Kočevski Rog. To pa seveda nikakor ne pomeni, da smo lahko ravnodušni do Auschwitza, Armenije, Kambodže, Ruande. Z genocidnim dejanjem so neki ljudje prestopili človekovo mero na način, ki ga, zaradi velikosti, ni mogoče videti. Vsak dan se dogajajo prestopi človekove mere – tudi zločinski – a zaradi svoje lokalne narave ne obremenjujejo naroda v celoti ali kake druge skupnosti v celoti. Genocid pa je, spet zaradi svoje velikosti, pred očmi vseh in stvar vseh. In če si skupnost – ali narodna ali kaka druga – ne vzame za neodložljivo nalogo, da tako dejanje razišče, razloži, oceni – z eno besedo, razume – tako da aktivira vse pravne, politične in kulturne instrumente, s katerimi razpolaga; če pusti, da zločin tam leži tak, kakršen je, potem je treba reči, spet zaradi velikosti genocida in njegove bistvene javnosti, da taka skupnost pristaja na zločin, da zločin sprejema kot možno normo in da postaja sama – horribile dictu – zločinska. Kar smo povedali, namreč ni kakšna logična izpeljava ali kaka abstraktna ugotovitev, ampak realno stanje, kot so potres ali suša ali povodenj, in je monent v realnem svetu součinkovanja. Njegova zadnja posledica je izginjanje merila – ljudje dobijo občutek, ni nujno, da se ga zavedajo, da nimajo več pravice stvari meriti. In tako vedno bolj drsijo v svet, v katerem ostajajo ravno stvari, ki človeka v najbolj temeljnem smislu postavljajo, neizmerjene. Tako nam ostaja samo svet [Stran 006] količinskih izmer, ki večajo naše razpolagalno védenje, védenje, ki bi nas lahko usmerjalo – kaj je človek, kaj je njegova usoda – pa izginja ali pa nad njim zagospodarita slučajnost in kaos.
Nasprotno pa bi doumetje Kočevskega Roga lahko pomenilo vračanje Slovencev k sebi. Kako daljnosežna je ta možnost, bomo nekoliko razumeli, če pomislimo, kako težko in kako počasi se celi rana, ki ga je v narodovo telo zasekala državljanska vojna. Tako zdravljenje terja desetletja in stoletja; to se ve, to je dokazano in o tem ne bomo govorili. Da pa se ta rana zaceli – da telo spet postane celo – ali da spet pridemo, kot smo rekli, k sebi, k narodu kot subjektu, ki mora biti vsaj v bistvenih rečeh eno, za to imamo Slovenci to žalostno, a visoko možnost: doumetje Roga. Ko človek dopusti, da vanj stopi Rog, z vso duhovno in človeško enunciacijo, ne more, če se le prepusti normalnim vzgonskim silam, da ne bi začutil in spoznal in si rekel: to tu je nekaj presežnega, spričo tega tu se vse relativizira, ob tem tu se vse neha. Mislimo, da so te besede posnetek razmerja, ki je v stvareh, in ne posnetek skrite volje, ki hoče koristi zase. S tem hočemo reči, da te besede lahko izreče čisto vsak človek. In to je tisto, kar je pomembno.
Ljudje, ki so Rog neposredno uprizorili; in ljudje, komunisti, partizani, aktivisti, ki so ustvarili prostor, v katerem je uprizoritev mogla potekati; in ljudje, volonterski in plačani uradniki partijske države, ki so pol stoletja skrbeli za neprodušno bariero molka: vsi ti se z Rogom še nočejo ali ne upajo spoprijeti. Najprej ga, kot smo rekli, dolgo sploh ni bilo; potem je bil, pravzaprav celo demokratsko stoletje, napaka; zadnje čase, ne bo več kot dobrega pol leta, pa je dobil signaturo zločina. Tu izstopata dve stvari. Prvič manipulacija. Če pravimo, da ima stroj napako, to pomeni, da celota deluje, le da ima napako, ki je, prvič, nekaj postranskega, možno pa jo je tudi odstraniti. S tem so hoteli povedati, da je Rog slučaj in ne sistemski produkt revolucije in da mu ne pripada nobeno izjemno mesto v slovenskih zadevah. Pri zločinu so se skraja obetale težave, potem pa je, če se ne motimo, sam predsednik države vprašanje rešil tako, da mu je našel paralelo: Rog je bil res zločin, a tudi kolaboracija je bila zločin. Po tem tolmačenju niso komunisti naredili nič drugega, kot kaznovali zločin z zločinom. To pa še nekako gre? Pri tem so, upravičeno, računali na to, da bo malo ljudi pomislilo, da genocid – ali pa zločin proti človeštvu, če hočete – ne zastara, kolaboracija pa se kaznuje z nekaj leti zapora, predvsem pa zastara. Še manj pa na to, da kolaboracije, v pomenu, ki je nastal po 2. svetovni vojni v Evropi, v Sloveniji ni bilo. A tu je še nekaj drugega: v nizu molk – napaka – zločin je očiten crescendo, ob katerem se sprašujemo, kje se bo končal.
K tehniki zamolčevanja spada tudi skrivanje ali uničevanja arhivov. Vrnjeni domobranci so bili vsi – ne kratko zaslišani, kakor se govori, pač pa registrirani. In teh papirjev ni več. Nobeden – noben zgodovinar, na primer – jih vsaj javno tudi ni nikoli zahteval. Zanimivo, to je tako, kakor da bi zdravnik šel v operacijsko dvorano brez skalpela! Vsekakor je bil to specifičen slovenski prispevek h komunistični revolucionarni praktiki. Mogoče bi bila zanimiva primerjava z Rusi. Leta 1959 je šef KGB Aleksandr Šeljepin poslal predsedniku Nikiti Hruščovu personalne liste 21.857 pobitih poljskih častnikov s priporočilom, naj se ti dokumenti uničijo, ker da, »nimajo zgodovinske vrednosti« in je »malo verjetno, da bodo kdaj zanimali naše poljske prijatelje«. Toda CK sovjetske partije se ni ravnal po priporočilu svojega policijskega ministra in tako je katynski dosje ostal v arhivu NKVD. In zato je po letu 1990 Boris Jelcin lahko predal Lechu Walensi kopijo dokumentov z imeni poljskih oficirjev, pobitih 1940 pri Harkovu, Katynu in Tveru. Mogoče – to je res samo domneva – da so slovenski komunisti mislili tako kot Hitler tik pred vojno: »Kdo pa danes še govori o usodi Armencev?«
Genocid nad slovensko domobransko vojsko je vprašanje, ki bo komunistom in vsem, ki so vagone svoje kariere pripeli na boljševiško lokomotivo, nekoč postavljeno z vso strašno težo. Nekoč bodo morali na to vprašanje odgovoriti. In ko bodo odgovarjali, pa naj se jim bo še tako zatikalo, se bodo slednjič pokazali v bolj resnični luči – ne samo pred drugimi, ampak mogoče tudi pred samim seboj. Genocid nad slovensko domobransko vojsko bo vedno spremljal komunistični angažma v slovenski zgodovini. Postal bo njegova signatura. Senca tega umora bo za zmerom ležala tudi na levo liberalnih in levo katoliških silah, ki so omogočile uspeh tega angažmaja. Ko se bo vse razkadilo, bo ostal samo spomin na te dve stvari: genocid in eksodus. Vse se bo izgubilo, samo ta zločin in njegovi storilci bodo ostali.
To bo ena od stvari, ki bo ležala nad slovenskimi komunisti. Druga pa je organizacija tako imenovanega osvobodilnega boja za potrebe revolucionarnega projekta. O tej hipoteki pravi dr. Aleksander Bajt v knjigi Bermanov dosje tole: »Tako so komunisti z zvijačo, točneje s prevaro, pod krinko osvobodilnega boja pridobili za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in [Stran 007] najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščenje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje svojega naroda«. (Tudi zaradi teh besedi – ali morda predvsem zaradi teh besedi – je bila nad Bajtom izrečena anatema – izgon, izključitev. Mogoče, da tudi nihče ni ničesar izrekel, ampak so vsi samo na mah začutili, da tako direktna in pregrešna trditev zasluži kazen: damnatio memoriae – prepoved spomina). Temeljna beseda v navedenem odlomku je prevara. Nanaša se na neko dejanje, ki je bilo narejeno na človeško in etično tako občutljivem področju, da je prevara, pravi Bajt, tudi že izdaja. Ljubezen do domovine je kakor ljubezen do matere: obema daje svetost naraven in intimen odnos do izvora življenja. Tu smo pri stvareh, ki človeka presegajo in se zato zanje ne odloča racionalno, ampak instinktivno in iz celote bitja. Izrabljati človeka na tej ravni obstajanja je, pravi Bajt, izdaja. Nihče namreč ne pričakuje, da ga bodo ljudje njegove zgodovine in njegovega jezika – z eno besedo, njegove domovine – tu varali.
,
Noben pameten človek ne bo verjel, da bi komunisti mogli uresničiti revolucijo brez vojne, v vojni pa ne brez enobe. Če je torej bilo možno izpeljati revolucijo samo preko enobe, potem obstaja evidenten sum, da je bil enobe zgolj sredstvo za dosego revolucije. Če pa obenem poznamo spremljajoče zgodovinske in politične okoliščine, potem se evidentni sum spremeni tudi v evidentno dejstvo.
V racionalnem diskurzu prihodnosti bo ta tema gotovo dobila jasnejše konture. Nemogoče je, da ta spoznanja ne bi zorela, saj zadevajo izkustvo, ki je človeško obče dosegljivo. Zaenkrat pa ljudje, ki gravitirajo v območje revolucionarne in enobejevske tradicije, še kar trdno branijo teren. Nezadostno, kot bomo videli.
Lani konec oktobra je akademik dr. Matjaž Kmecl na Cviblju pri Žužemberku rekel, da »moralno čistega NOB« ne bi smeli povezovati s povojnimi dogajanji; in za pobite domobrance, da bi jih že zdavnaj morali pokopati in jim izkazati »spoštljivost, kakršna gre mrtvim«, ne pa da se okoli njih sedaj razvnema »politična histerija«. Torej »spoštljivost, kakršna gre mrtvim«. Kaj pa spoštljivost živim? Saj so v trenutku, ko so jih pobijali, bili še nekoliko živi, mar ne? Ali ne bi že zaradi te smrti nazadnje zaslužili spoštljivost? Kakšna »histerija« pa je ta, ki jim tega ne dovoljuje?
V nekoliko drugačnem ključu so izdelani očitki tržaškega pisatelja profesorja Borisa Pahorja »cerkveni gospodi v slovenski banovini«, da se niso zavedali »ukaza zgodovine tako, kakor so se ga njihovi duhovni bratje v Italiji, [Stran 009] v Franciji, na Poljskem in drugod«. Pahor ne pomisli, da je bil »ukaz zgodovine« v Ljubljani morda nekoliko drugačen, ker je tu partija intenzivno izvajala revolucijo in pobijala, med drugim tudi duhovnike, česar vsega v Italiji, Franciji in na Poljskem ni počela. V nadaljevanju Pahor, z modifikacijami, opravičuje tudi enobe: »Marsikdo, ki je takrat mislil na bolj pošten povojni socialni položaj, tega ni nameraval doseči z likvidacijami in diktaturo«. Za sveto božjo voljo! »Marsikdo« ni, »marsikdo« pa je; a bistvo stvari je v tem, da je tisti »marsikdo«, ki je to nameraval, vso stvar od začetka vodil in po vojni svoj namen tudi uresničil. Tisti »marsikdo«, ki tega ni nameraval, pa je samo nemočno, pa tudi nekoliko klavrno in strahopetno, gledal. Želeli bi, da bi gospod profesor, ki mu upravičeno pripisujejo ime velikega Slovenca, to stvar nekoliko bolje premislil.
Domobranci so bili v resnici v zelo kočljivem položaju. Na eni strani so protikomunistični upor podedovali: iz časov začetnega komunističnega terorja, ko je šlo za golo življenje. Po drugi pa so, po padcu dolenjskih postojank v jeseni 1943, vedeli, da ne morejo iti v ilegalo, ker bi državljanska vojna med dvema rezistencama, od katerih je bila ena komunistična, gotovo pripeljala do medsebojne fizične eliminacije. Tako so se odločili za zelo tvegan korak in svoj protikomunistični boj legalizirali. Mislili so, da bodo zavezniki ta korak razumeli. Danes je lahko reči, da je bila njihova vera naivna; če pa za trenutek pomislimo na skupno evropsko krščansko tradicijo, za katero so domobranci upravičeno mislili, da obstaja, potem njihova vera le ni bila tako neosnovana.
Nekoliko je njihov položaj podoben položaju voditeljev varšavskega upora poleti 1944. Ko je sovjetska vojska spomladi 1944 začela prodirati na Poljsko ozemlje, se je domača, zahodno orientirana poljska vojska (Armia Krajowa) znašla v težkem položaju. Sovjeti so njene oddelke ali razoroževali ali pa združevali s šibkimi enotami komunistično orientirane gverile. Postalo je jasno, da bo ena okupacija zamenjala drugo. Ko se je sovjetska armada približala Varšavi na nekaj kilometrov, so Poljaki 1. avgusta dvignili v mestu upor. Hoteli so se osvoboditi sami in postaviti Sovjete pred izvršeno dejstvo. V tem se jim je kazalo rahlo, a edino upanje. Zavezniki so bili namreč že zdavnaj pozabili na »poljsko vprašanje«. Uporni Poljaki so ostali sami, Stalin je vojsko na točki, ki jo je bila dosegla, ustavil in tudi z zahoda ni bilo prave pomoči. Po 63-ih dneh Varšave praktično ni bilo več; 200.000 ljudi je bilo pobitih, od tega 90% civilistov. Poleti 1945 so Angleži in Američani priznali komunistično vlado v Varšavi in nekaj mesecev za tem je NKVD aretirala vodilne generale poljske domače vojske. Danes mnogi ocenjujejo varšavski upor za nepremišljen. Morda je bil, a se je upornim Poljakom tedaj zdelo, da je to edino, kar lahko tedaj naredijo. Tako so mislili tudi slovenski domobranci.
Že nekajkrat smo v tem razmišljanju zadeli, posredno ali neposredno, na trdoživost komunistov. V tem so zares dosegli zavidljivo raven. Vedno so se na primer imeli za izrekovalce skritih zakonov zgodovine, za njene zaupnike tako rekoč, a ko jih je na koncu 80-ih let poklicala pred svoj tribunal, so se enostavno potuhnili in niso hoteli nič slišati. In ker se zgodovina ni domislila, da bi poslala ponje svojo policijo – morala je imeti z njo ravno takrat nekoliko težav, saj je znano, kako so se vedli mediji, zgodovinarji in intelektualci, ki naj bi za zgodovino opravljali te posle – je, ker je odpadla tista obravnava, njihova vloga v mnogočem nepojasnjena do danes. A komunisti so medtem nonšalantno že zdavnaj odprli drugo igro, in če bo od zgodovine prišel ponovni poziv, lahko s precejšnjo gotovostjo računamo, da se bodo sedaj sklicevali na alibi. Toda trdoživi ali ne, spričo vedno večje resnosti in vztrajnosti tistih vprašanj, o katerih smo nekaj povedali v uvodu, se, prvič v zgodovini, čutijo da so se znašli v defenzivi. To pa jim kot družbeni sili z izrazito ofenzivnim vzgonom ne ustreza – nikakor ne ustreza. V takem so se zatekli k tistemu orodju, s katerim so vedno blesteli, in ki jim je prinesel že toliko trofej – k jeziku.
Jezik ima v sebi res čudovite možnosti. Po odkritju v Zgornji Bistrici je predsednik DZ na televiziji izjavil, da se mora ta problem rešiti v mejah morale, etike in pietete. Ob teh rahločutnih besedah – morala, etika, pieteta – so gledalci pozabili, da jim govori predsednik DZ, od katerega bi bilo pričakovali, da bo obljubil ureditev problema v mejah politike, ki je njegova in njegove ustanove business par excellence; in da bo problem, če ne bo urejen v mejah politike – in morda še sodstva – ostal neurejen še naprej. A predsednik je (med vrsticami) povedal še nekaj zelo važnega: samo v mejah morale, etike in pietete je mogoče zagotoviti, da se ne bodo zgodile nove krivice, politika in sodstvo tega nikakor ne bi mogla zagotoviti. Da pa tudi urejanje tega problema v mejah morale, etike in pietete le ne bi slučajno naredilo kake nove krivice, je dva dni zatem, 21.10.2001, šel v starodavno mesto Lož in tam borcem povedal, da je bil NOB dostojanstven boj naroda za svobodo. Čutil je, da je spričo odkritja v Zgornji Bistrici ta pot nujno potrebna.
In ko je v tem času nekoč Janez Janša zahteval, da DZ znova obravnava predlog Deklaracije o [Stran 010] protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, je poslanec Tone Anderlič rekel, da bo LDS sodelovala, če bo vsebina primerna, zlasti pa, če ne bo žalila – logično smo sedaj pričakovali, da bo rekel komunistov, a je najprej nekoliko počakal, potem pa smo zaslišali: kogarkoli. Enkrat v tistih dneh je poslanec Miran Potrč v DZ izjavil, da so oni, ZLSD, že leta 1995 obsodili »zunajsodne poboje domobrancev,« in s tem pokazal, da je velik verbalist – obsoditi je že dovolj, mar ne? Bolj važno pa je to, da je s to formulacijo bilo – ne vem kolikič že – izrinjeno iz zavesti ljudi dejstvo, da moramo v okviru komunističnega sodstva govoriti ne samo o zunajsodnih pobojih, ampak tudi o sodnih pobojih – kar bi mnogo povedalo o ideologiji, ki se ji je bil ta poslanec nekoč zapisal.
Navedeni primeri so bolj dokaz za prisebnost posameznikov in se jih drži značaj zasebnih dosežkov. Zakon o grobiščih, njegovo sprejemanje, stavki, ki so bili ob tem izrečeni in napisani, pa bi sposobnemu, s potrebno izobrazbo opremljenem opazovalcu dali možnost, da bi izoliral in identificiral nekatere sistemske prvine komunistične retorike, zlasti pa postkomunistične retorike v defenzivi. Mi si teh ambicij ne lastimo, poskusili bomo le opozoriti na nekatere načine, kako je s specifično uporabo jezika mogoče ali modificirati ali izničiti ali prekriti nekatera velika in temeljna dejstva.
Zakoni se delajo zato, da se uredijo nerešena vprašanja – nekaj, kar kliče po redu. Kar pa je v Sloveniji v zvezi z grobišči neurejeno, so grobovi in grobišča ljudi, ki so med vojno padli v boju s komunisti ali pa bili od komunistov pobiti, in ljudi, vojakov in civilistov, ki so bili pobiti po vojni. Če povemo zelo preprosto in zelo bistveno, potrebuje država zakon, ki bo uredil vprašanje grobov in grobišč na protikomunistični strani. Kdo spada sem, se dobro ve. Ker pa je to bila njegova prva in edina vloga, je bil zakon od vsega začetka odvisen od tega, ali obstaja dovolj poslancev, ki so pripravljeni sprejeti osnovna zgodovinska dejstva medvojnega in povojnega časa. Z drugimi besedami, sprejem zakonodaje domobranskih grobišč je zahteval priznanje in sprejem faktične zgodovine – zgodovine, kakršna je bila. Zakon o grobiščih je postal preizkusni kamen postkomunistične politične kulture. Trenutek je bil poln dramatične napetosti: ali se bo končno končala ideološka in začela normalna, od dejstev narekovana zgodovina. Spomin na genocid, ki so ga izvršili, bi postkomuniste moral neustavljivo potiskati v to pozicijo. Mar niso videli, da so vsak dan večji zločinci! Z vsako Zgornjo Bistrico bodo večji zločinci. Temu ne bodo ušli. Moramo se pravzaprav popraviti: temu bi lahko ušli tako, da bi priznali resnico.
Postkomunisti so dokazali, da z zakonom ne mislijo resno: da jim zakon ne pomeni rešitev odprtih vprašanj, ampak oportunistični odziv na potrebe in zahteve, ki so se nepredvidoma pojavile doma in v tujini. V njih se je izoblikovalo načelo: nastalim potrebam je treba zadostiti, a le tako in toliko, da to njihovi poziciji moči ne bo škodovalo; da bo njihova, iz preteklosti izvirajoča legimiteta ostala intaktna.
Vsi problemi, povezani z grobišči, so posledica osnovne sprtosti med ideološkim in realnim razumetjem komunističnega posega v slovensko zgodovino. Postkomunisti in njihov entourage še niso dozoreli v to spoznanje. Sedaj dokončno vemo, da v to spoznanje nikoli ne bodo dozoreli – v to spoznanje bodo nazadnje prisiljeni, a potem to ne bo spoznanje, ampak nekaj drugega. To bo takrat, ko se bodo, kakor nekoč komunisti, tudi postkomunisti znašli na zadnji postaji: ko bodo videli, da vlak ne pelje dlje – da niso več sposobni nositi življenja. Ta rod pozna samo ta jezik.
Nenavadne reči so se dogajale v zvezi s tem zakonom. V pismu, ki ga je predsednik države pisal Državnemu zboru 15.aprila, prosi poslance, s kar najbolj urgentnimi besedami, naj zakon na vsak način sprejmejo: »zaupam v vašo zgodovinsko presojo in moralno moč«, »prihodnji rodovi vam bodo hvaležni«. Zakaj se predsednik tako zelo zavzema za zakon, kakor sta ga nazadnje formulirala vlada in koalicijska večina v resornem odboru državnega zbora? Saj je vendar jasno, da ga bo podprla večina. Zakaj se predsednik tako silovito zaletava v odprta vrata? Ali morda zato, da bi se v javnosti ustvaril vtis, v kako veliki nevarnosti je »humano« besedilo tega dokumenta? Ali zato, da bi bilo nekaj, kar je lahko, ker pač ničesar ne rešuje, videti težko? Ali pa to sploh ni najbolj važno, ampak so važni vložki in sporočila specifični javnosti, ki so posejana po pismu? Poglejmo jih nekaj. Revolucije na primer v tem pismu sploh ni, je pa vojna: »apokalipsa 2. svetovne vojne«, »nasilni čas vojne«, »vojna kot presežno zlo«, »žrtvenik vojne«. Vsega je kriva vojna, revolucije ni bilo. Potem je v pismu veliko tolažbe, ki jo predsednik namenja svojim zgodovinskim somišljenikom: »ta zakon ne piše zgodovine«, »zgodovina se je že zgodila«, zgodovine »ne moremo spremeniti«, »evropski in ameriški zgodovinarji« so že »presodili«, »priznali«. Torej: nič se ne bojte, vse imamo pod kontrolo, »celota … je v rokah naših zgodovinarjev«. Zanimiv je nadalje stavek: »Sodbe o življenju naj nikomur ne odrekajo pravice do groba«. Razumemo, katero svobodo je predsednik s tem stavkom dopustil in komu, ne vemo pa, kaj pomeni tale skupina besedi: »medsebojno ideološko in politično obračunavanje [Stran 011] neposredno po vojni«. Kje je predsednik našel moč za to zvezo besedi? Namesto genocida imamo po vojni torej tole sliko: na forumu se dajejo pristaši nasprotniki komunizma med seboj, ne samo posamezniki, ampak tudi politične stranke – saj je bilo obračunavanje »politično«. V resnici pa je povojni čas obvladovalo preprosto dejstvo, da je samo ena stran imela možnost »obračunavanja« in je to možnost tudi strahotno izkoriščala.
Tudi odbor Državnega zbora republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide se je večinsko držal nenavadno podobnih smeri razpravljanja. V naslednjem si bomo nekoliko ogledali, kako se je z jezikom ravnalo na dveh njegovih predstavah: na seji parlamentarnega odbora 8. marca in na okrogli mizi na TV Slovenija 12. marca. Iz tega, kar sledi, ne bo razvidno, v kakšni formulaciji bodo posamezni členi prišli pred državni zbor, pokazali bomo le nekaj tega, kako se je tam govorilo o vojni, revoluciji, in podobnih rečeh. Tudi tu se je pokazalo, da so postkomunisti in tisti, ki so nastopali za njihove barve, v defenzivi – da so v takem položaju, da se morajo braniti. Tako so se oblikovala nekatera predvidljiva jezikovna vozlišča, ki so hkrati nakazovale alergične točke komunistične levice. Stavke prepisujemo iz magnetograma, zato ne želimo, da bi jih kdo imel za šolsko kritiko jezika, ki se je tam govoril. V pogovornih situacijah vsi tako govorimo.
Postkomunistična levica si je največ dala opraviti z revolucijo. Ta naj ali sploh ne bi bila ali pa naj bi imela le omejeno in relativno vlogo. Vse, kar se je hudega zgodilo, je bilo treba spet obesiti vojni. Tu je bil najbolj prizadeven poslanec Ivan Kebrič: »Vojna je povzročila vse to in nihče drug«, »Dajmo enkrat razumeti, kaj je vojna povzročila!« Poslanka Danica Simšič je vojno okrivila tudi za »tragične zmote«, »katerih žrtve« da so nekateri bili – revoluciji torej ni bil priznan status samostojnega subjekta. Ko je »druga stran« – levica je v pogovoru ugotovila, da obstajajo »naši« in »drugi« – bila prisiljena, da določene stvari razloži z dejstvom revolucije, je levica alergično protestirala, češ da se »želi nepretrgoma izsiljevati ta termin revolucije«. Dr. Spomenka Hribar je vprašanje revolucije hotela zdiferencirati, a se je pri tem nekoliko zapletla. Prvič je revolucijo priznavala samo po vojni, med vojno pa ne: »Menim, da med vojno sam termin vojne pokrije vse«. Ob tem pa se nekoliko slabo počuti njen stavek, da »je protirevolucija prav tako pobijala kot je pobijala leta 1942 revolucija in to zelo grdo«. Torej je le bila revolucija tudi med vojno. Toda dr. Hribarjevo moti še nekaj: »Če govorite o revoluciji, [Stran 012] potem morate govoriti tudi o protirevoluciji. Ni mogoče reducirati protirevolucije na zločine revolucije«. Zdi se, da je avtorica teh misli hotela nekoliko omajati odnos med vzrokom in učinkom v zgodovini. Po njenem mnenju bi morali govoriti ne samo o vojni, ampak tudi o protivojni, kot o nečem samostojnem, ne samo o zločinu, ampak tudi o protizločinu, kot nečem samostojnem. Glede revolucije je, ne da bi jo z besedo omenil, povedal nekaj važnih stvari Ivan Kebrič – v navalu neke iskrenosti, za katero ne bi pokazali dovolj hvaležnosti, če odlomka ne bi navedli: »Če ne bi bilo vojne, ne bom ugibal, kaj bi bilo. Drugič, ne bom ugibal, kaj bi bilo, če bi bila druga stran zmagovalec, kaj bi oni počeli. Mi imamo ta dejstva. Posledica zmagovalca je bila takratna oblast, ki je pač naredila določene napake in to mesto jasno definira, če ne bi bilo vojne, če ne bi bilo tega zmagovalca, verjetno, lahko predpostavljamo, ali pa tudi ne, bi bile drugačne posledice«.
Revolucija je še enkrat nastopila v kontekstu vprašanja, ali so bili pomorjeni domobranci žrtve »revolucije« ali žrtve »revolucionarnega nasilja«. Kot je predstavnik vlade Franc Žnidaršič razložil, je namreč tako, da je »revolucionarno nasilje kot oblika, oziroma metoda neke revolucije, ne pa revolucija kot taka«. Ko je predsednik odbora Stanislav Brenčič sprejel predlog, da se »revolucija« zamenja z »revolucionarnim nasiljem«, ga je borec Slavko Grčar pohvalil, »ker je pojem revolucije izjemno širok, ima pozitivne in negativne konotacije, ima napredek in ima nasilje«. Grčar je zanemaril dejstvo, da je tu govor o konkretni revoluciji v Sloveniji, ki je bila boljševiško-komunistična, za katero je nasploh znano, da ima »negativne konotacije«, in se vdal sholastičnemu rezoniranju o revoluciji kot revoluciji.
Revolucija se je, v implicitni obliki, pojavila še ob vprašanju, kateri napisi bi bili na vojaških pokopališčih lahko dovoljeni. Poslanec Janez Drobnič je namreč predlagal, naj tu ne bi bilo prepovedano samo slavljenje nacifašistične, ampak tudi »komunistične pripadnosti pokopanih oseb«. Tu se je takoj odzvala dr. Hribarjeva: »Obračajmo kolikor hočemo, komunisti gor in dol, oni so se bojevali proti okupatorju, medtem ko so domobranci z njim sodelovali«. In še dodala: »Ne moremo zdaj kar enačiti prepovedane označbe«. Drugi je poizkusil dr. Bernik s formulacijo, da bi bili prepovedani napisi, »ki poveličujejo ali slavijo pripadnost ali sodelovanje z vsakim totalitarnim režimom«. Tedaj je planila poslanka Silva Černugelj, a se ji je posrečilo samo povedati, da je proti temu, da bi se prepovedal »kakršenkoli totalitarizem«, ni pa prav vedela povedati, zakaj. Preden je omahnila, je samo še potožila, da bodo s takim govorjenjem »izgubili osnovno nit« in še naprej zgolj »pesnili«.
Zgodovina v tej družbi, razumljivo, ni bila najbolj dobrodošla. Silva Černugelj je to jasno povedala: »Mi ne bomo sedaj zgodovinska dejstva razčiščevali in razglabljali, kako pa kaj«. Tu jo globoko razumemo, saj ne dvomimo, da vedo, kako jih zgodovina »kakor se je zgodilo« obremenjuje in izključuje. Najbolj drzno se je v zgodovino spustila dr. Hribarjeva in dvakrat izpovedala svoj ideološki enobejevski kredo. Prvič o partizanih: »Zgodovinski spomin bo za večno zapisal, da so se partizani bojevali zoper okupatorja, da so se domobranci bojevali z roko v roki z okupatorji in proti partizanom. Te razlike ni mogoče reducirati na nobeno revolucijo, na nobeno kontrarevolucijo. To je dejstvo«. Za komuniste pa se je takole izrekla: »Toda jaz moram pa reči, tudi komunizma ne bi pustila do konca razvrednotiti, če smem tako reči; ker navsezadnje, mnogo komunistov je padlo v borbi, ne samo z okupatorjem, tudi z izdajalci, če uporabim to besedo, ali pa s kolaboranti. In da bi zdaj kar enačili te stvari in jih še na grobovih, na spomenikih ovekovečili, to pa ne. Ta razlika, kdo se je boril z okupatorjem in kdo se ni, oz. skupaj z okupatorjem proti partizanom, pač ostaja zapisan v zgodovinskem spominu«.
Kakor dr. Hribarjeva trdno stoji na zgodovinskih pozicijah, kakor ji jih je nanizal nerelativizirani in nereflektirani enobejevski mit, tako se zdi, da je proti temu, da se na spomenikih registrira državljanska vojna, čeprav je ta, najusodnejša od vseh vojn preprosto bila in se zelo dobro ve, kdo jo je izzval: »Ali bomo na spomenikih za vse večne čase ovekovečili to našo shizmo, ta naš spor državljanski, ki je bil med vojno?« Zakaj pa ne, če je bil! Zakaj ne bi vzeli nase »cele zgodovine?«
V obeh pogovorih, ki smo jima tu posvetili malo več pozornosti, so ljudje iz komunističnega nasledstva izrekli tudi veliko tako imenovanih lepih besedi: veliko smo slišali o tem, da je treba končno zapreti neko mučno poglavje zgodovine, večkrat je padla beseda pieteta, nekaj usmiljenja je bilo izlitega na tiste, ki 50 let niso mogli na grobove svojcev, veliko se je tudi govorilo o tragiki in tragičnosti – ne da bi se komu zdelo potrebno razložiti, kaj ta beseda pomeni; dozirali so tu lepe besede spretno in umetelno med trde stavke ideološkega repertoarja. Za ilustracijo, kako je ta miks videti, naj navedemo tridelni zaključni TV nastop Danice Simšič:
»Me veseli, da se pogovarjamo, da se vedno bolj pogovarjamo; in da se tudi slišimo.«
[Stran 013]
»Hkrati pa je prispevek, ki smo ga videli, dokaz, kakšne strahote povzroča vojna«.
(To se nanaša na TV vložek o Zgornji Bistrici).
»Dejstvo je, da so povojni poboji zločin, tako kot je nesporno dejstvo, da je kolaboracija zločin«.
(Priporočamo bralcu, da se pri zgornji dialektični triadi nekoliko ustavi. Zdelo bi se nam škoda, če se ob tako čistem primerku kot je zgornji, ne bi dal poučiti o tem, kaj se z njim vsak dan dogaja).
Lani 9. oktobra je v nekem televizijskem nastopu sociolog, strokovnjak za obrambna vprašanja, dr. Bogomir Ferfila, poskrbel za enega najbolj osvežujočih prizorov, kar smo jih zadnja leta videli na tem mediju. Pokazal je, da ima razdaljo do sebe in do svoje vede: »Sociologija je mehka veda; v sociologiji je mogoče reči karkoli; vse je odvisno od tega, na kakšno stališče se postaviš«. A je potem z discipliniranim in domala asketskim prikazom neke ameriške situacije pokazal, da vsa sociologija ni taka in da ima pravico biti kritik. Umetelnost komunističnih in postkomunističnih pogovornih situacij je v tem, da udeleženci uresničijo tak diskurzivni raster, da nastane podoba, kakor da je v njem mogoče reči karkoli, a so hkrati rezervirana fiksna mesta za določene in predpisane in obvezne besede. To je tako, kot pravi Goethe: Vor allem haltet euch an Worte! – ´Predvsem pa, držite vedno se besed´. Tiste določene in predpisane [Stran 014] obvezne besede je nekoč postavljal generalni sekretar. Kdo pa jih danes?
Če se potrudimo in te stvari nekoliko razumemo, potem bomo razumeli tudi melanholijo, ki veje iz besed, ki jih je na koncu zasedanja Odbora državnega zbora za socialno politiko 8. marca povedal poslanec Franci Rokavec: »S tem izglasovanim amandmajem, ki ga je ponudila kolegica Oražmova, je večina v tem odboru zanikala dejstva, ki so jasna dejstva: da je na ozemlju te države bila revolucija. Mislim, da je to zelo žalostno, in dokaz nezrele demokracije«.
Poudarjeni napori, s katerimi kontinuiteta še dosega uspehe, dokazujejo, da je v defenzivi. Druga reč, ki daje misliti na defenzivnost postkomunizma, je izguba okusa. Okus je namreč nepogrešljiv spremljevalec družbene gotovosti, njegovo izginjanje pa posledica progresivne nervoze. Zadnje čase so se v slovenski javnosti zgodile nekatere stvari, ki so nas opozorile na odsotnost okusa.
Ena od teh reči je bila tudi slovesnost v počastitev 27. aprila v Cankarjevem domu. Začel je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je pred predsednikom države odlično izvedel nekaj izbranih telovadnih vaj, potem pa se prevzel in se poizkusil še v eni, pri kateri pa ga je v velikem loku odneslo z droga. Vzporedil je namreč dve pomladi: pomlad ´41 in pomlad ´91. Zelo smo se začudili temu gospodu, toda takšne neokusnosti niti Cankarjev dom ne prenese. Mnogo hujše pa je bilo to, kar je sledilo. Na oder so prihajali otroški ansambli iz vse Slovenije, glasbeni, baletni, pevski, telovadni, ritmični – otroci starosti od 5 do 15 let. Neprimerljivo razkošje! Toda organizatorji bi se mu prav letos morali odpovedati. V ozadje je namreč naš spomin vseskozi metal, kakor na filmsko platno, prizore iz Zgornje Bistrice. Tisto, kar smo tam gledali, je prevpilo to, kar se je postavljalo pred nas na odru. Nismo mogli, da ne bi pomislili, da je bil končni rezultat 27. aprila na desetine Zgornjih Bistric po vsej Sloveniji. Medtem, ko so otroci poskakovali po odru, je po platnu za njimi plesala sama lesena nožna proteza 12-letne deklice, najdeno v eni od obeh jam. Ljudje s prisebnostjo in okusom si tega pač ne bi privoščili.
Potem pa so se godile še druge reči, vse v ključu okusa oziroma v ključu neokusa. Pogovor z Ludvigom Golobom v sobotni prilogi Dela, predvsem in posebej pa TV portret partizanskega generala Lada Ambrožiča. Taki ljudje seveda obstajajo: ljudje, ki tako čutijo, mislijo, ki se tako spominjajo, ki imajo tako domišljijo; takšni ljudje obstajajo, a jih v časih, ki jim vlada okus, ne puščajo na sceno.
Ljudi, ki igrajo postkomunistično igro, torej počasi dohiteva zgodovina. Dohiteva jih z vprašanji, pred katerimi, ko bo enkrat čisto jasno, po čem vprašujejo, ne bodo imeli kam pobegniti. Predvsem pa jih dohiteva tako, kakor je že prej dohitevala komuniste – dokazuje jim, da ne morejo več nositi življenja. Že čutimo, kako institucije, ki jih je koncipirala in ki jih napaja postkomunistična liberalna volja, pokajo pod pritiskom časa – z upanjem, priznamo, pa tudi s strahom. Strah prihaja od tega, da se je toliko Slovencev moglo solidarizirati s to voljo.
Tudi ta igra gre torej proti koncu. Postala je transparentna in bi bila tudi nekoliko smešna, če ne bi bilo za njo morje človeške bolečine. Najbolje je vse to povzel v en stavek oni dan dr. Ljubo Sirc v televizijski oddaji polnočni klub: Naj se že nehajo enkrat iz nas delati norca. Sedaj nam ne preostane drugega kot da čakamo, ali jih bo tudi ta stavek pustil nedotaknjene.
2. Kako se je začelo
2.1. Ob šestdesetletnici izbruha komunističnega terorja
Janko Maček
2.1.1.
[Stran 015]
Že bežen pogled na leto 1942 nam pove, da je bil to čas hudega revolucionarnega terorja in neusmiljenih italijanskih represalij. Zaradi tega je postala stiska zlasti na podeželju tako huda, da so se ljudje odločili za samoobrambo. Začel se je oborožen protirevolucionarni, protikomunistični odpor, ki je bil v začetku spontan ali le slabo organiziran, zato je bil ponekod zelo hitro zatrt.
Ko so komunisti v sredini maja zaslutili, da se v Bizoviku pri Ljubljani dogaja nekaj, kar bi moglo ogroziti njihove načrte, so takoj segli po življenju nekaterih domačinov. Ker VOS, »udarna roka partije«, ki je že pred tem morila po Ljubljani, do Bizovika tedaj še ni segla, se je v ta zločin vključil oddelek druge grupe odredov, ki je tedaj veljala za najelitnejšo partizansko enoto v Sloveniji. Peščica mož nacionalne ilegale je le nekaj ur pred posegom druge grupe začela svojo pot na Dolenjsko. Prostovoljcev, ki naj bi peščico okrepili, da bi narasla v četo in bataljon, ni bilo. Njihovo zbiranje in organiziranje je preprečilo komunistično nasilje. Stamenkovićeva skupina pri Novem mestu je bila že pred prihodom skupine iz Bizovika razbita.
Pri Sv. Vidu nad Cerknico so partizani 23. aprila ubili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta. Ta pokol je seveda vznemiril vidovsko faro in vso planoto. Nekaj fantov je tedaj prijelo za orožje, ki so ga skrivali še od razpada jugoslovanske vojske. S tem so se izpostavili tako pred partizani kot pred Italijani. 27. maja so jih partizani prvič »obiskali«, misleč, da se jim bodo predali na besedo. Ko se to ni zgodilo, so se umaknili in se pripravili za pravi napad. 1. junija, ko se je komaj začelo daniti, so se partizani spet pojavili v veliko večjem številu. Še preden so obkolili grič Resnik, kjer naj bi vidovski fantje sprejeli boj, so se le-ti odločili za umik in srečno odšli z nevarnega kraja. Vedeli so, da sedaj ne morejo več ostati doma, zato so orožje spet skrili in se z Rakeka z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani, kjer je bil doma kaplan Pezdir, ki je bil od prvega napada z njimi. Nekateri od njih so kasneje odšli na Dolenjsko in se pridružili Štajerskemu bataljonu.
Kot iz mnogih drugih krajev so se Italijani v maju 1942 umaknili tudi iz Loškega Potoka. V petek 15. maja se je pri farni cerkvi na Hribu zbralo nekaj mož in fantov, odločenih, da bodo odslej sami skrbeli za red in mir v domačem kraju. Imeli so orožje, ki so ga hranili od razpada Jugoslavije, niso pa imeli pravega vodstva. Ko so v nedeljo 17. maja to neizkušeno posadko napadli partizani, se je kmalu predala in izročila orožje. Zmagovalci tedaj niso nikogar ubili. Izpustili so celo kaplana Puharja, čeprav so mu pripisovali glavno vlogo pri organizaciji tega kratkotrajnega odpora. Nekateri loškopotoški fantje so tedaj vsaj za nekaj časa pristopili k partizanom.
Ni znan točen datum, kdaj so nekateri možje in fantje v Šentjoštu nad Horjulom začeli prenočevati z orožjem ob sebi. Vsekakor je to bilo po sestanku, ki so ga partizani v noči na 19. april priredili v vaški gostilni in na njem že grozili s smrtjo. Seveda so tedaj samo slutili, da so Šentjoščani že oboroženi, pa tudi Italijani [Stran 016] za to niso vedeli. Šentjoška vaška straža je uradno nastopila 17. julija – s privoljenjem italijanske oblasti, saj so Italijani pred tem prinesli v Šentjošt nekaj pušk in municije, in pod vodstvom Franca Kompareta – Igorja, ki ga je poslalo vodstvo Slovenske legije iz Ljubljane. Le en teden kasneje so partizani Dolomitskega odreda ob podpori enot Narodne zaščite napadli vaško stražo v Šentjoštu, ki pa je napad vzdržala in se s tem zapisala v zgodovino slovenske potikomunistične samoobrambe.
Kaj je nagnilo fante v Šentjoštu, pri sv. Vidu, v Loškem potoku in drugod, da so prijeli za orožje? Prav gotovo ne želja po sodelovanju z okupatorjem, kot smo že tolikokrat slišali, kot je zapisano v tolikih knjigah, kot so se skozi pet desetletij učili v šolah naši otroci. Prav v teh dneh nam nekateri spet dopovedujejo, da ni bilo revolucije. Kljub tolikim grobiščem, kljub ogromnemu spomeniku revoluciji sredi našega glavnega mesta! Dr. Bajt piše v svoji knjigi, kako »je za mnoge značilna tudi časovna diferenciacija med osvobodilno in revolucionarno vsebino partizanskega boja. V samih začetkih naj bi bil boj izključno osvobodilni, čist in nedolžen kakor jutranja rosa, šele pozneje pa naj bi dobival vse revolucionarnejšo vsebino.« Ne bomo navedli akademikove zavrnitve te teze, ampak se bomo vrnili k prvim začetkom vaških straž oziroma oboroženega protirevolucionarnega odpora. Ko bi bil partizanski boj v začetku res osvobodilni, »čist kakor jutranja rosa«, ali bi ubijali Slovence že leta 1941, predvsem pa leta 1942, ali bi sploh nastala kaka vaška straža?
Naša rubrika že od začetka nosi naslov Kako se je začelo. Kako je prišlo do prvih »likvidacij«, kako se je začel revolucionarni teror, kako je prišlo do okupatorskih represalij, kaj je pripeljalo do oboroženega protirevolucionarnega odpora. Ob šestdesetletnici tega odpora bi radi povedali zgodbo o ljudeh v dolini pod Snežnikom, kjer je bila revolucija silno kruta in je s pomočjo okupatorja povzročila ogromno žrtev. Tudi tu je sicer prišlo do samoobrambe, ki pa je že v začetku naletela na hude težave in je nazadnje plačala največji krvni davek. Naj nas ta zgodba spomni na to, kako težke, toda poštene in pogumne so bile odločitve mož in fantov, ki so pred šestdesetimi leti vstopili v nacionalno ilegalo in ustanovili prve vaške straže.
2.1.2. Loška dolina ob začetku okupacije
Ko je nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec leta 1950 izdal prvi zvezek brošure Rdeča zver, je v njem opisal revolucijo v Loški dolini. Bil je namreč rojen v Starem trgu, zato je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Čeprav je tedaj živel v ZDA in sta ga od domačih krajev ločevala prostrani ocean in železna zavesa, je imel pred seboj živo sliko njihove lepote, zato je zapisal: »Res lepa je Loška dolina!« To lepoto čutimo tudi mi, ko se v aprilskem popoldnevu bližamo Danam in od daleč sredi bujno zelenega travnika vidimo Golobino, kjer ponika rečica Obrh, ki teče skozi dolino in ima en izvir na vznožju Racne gore pri Žagi blizu Vrhnike, drugega pa onkraj vasi Kozarišče na južnem koncu doline. Obrh se spet prikaže v zgornjem koncu Cerkniškega jezera in z drugimi vodami tega področja izginja v mnogih požiralnikih, ki so povezani s Planinskim poljem, od koder dobiva svoj začetek Ljubljanica. Na naši poti od Cerknice skozi Grahovo, Žerovnico in Lipsenj proti Danam smo imeli pred seboj skoraj 1800 m visoki Snežnik, ki je sredi aprila še pokrit s snegom.
V severozahodnem delu doline leži Lož, ki je že leta 1477 dobil mestne pravice in jih obdržal skozi pet stoletij. Pred drugo svetovno vojno je imel Lož svojo mestno občino, ki pa je bila leta 1938 ukinjena in priključena občini Stari trg. Starotrška občina je tako ob začetku okupacije štela nekaj več kot 5000 prebivalcev; pod njo je spadalo tudi področje samostojne župnije [Stran 017] Babno Polje ob hrvaški meji proti Čabru. Ko v Starem trgu stopiš v farno cerkev sv. Jurija, nehote začutiš božjo bližino in zvestobo, ki so jo v teh krajih prvič oznanili oglejski misijonarji in ki je niti komunistična revolucija ni mogla odpraviti. O trdnosti in zvestobi, ki se ne ozira na modne muhe, govori tudi masiven samostojni zvonik, le za nekaj metrov odmaknjen od cerkve. Starotrška fara ima še danes triindvajset podružnih cerkva in cerkvic, raztresenih po vsej dolini. Skoraj vsaka vas ima svojo, celo Zgornje Poljane visoko v Racni gori niso brez nje.
Pred prvo svetovno vojno v Loški dolini ni bilo skoraj nobene industrije, razen nekaj žag in mlinov, v Ložu pa nekaj usnjarske obrti. Škerbec je nekje zapisal, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje. Ko se je začelo izseljevanje v ZDA, je bila dolina kmalu znana po velikem številu izseljencev. Versko življenje je bilo dokaj živo, politično pa so bili večinoma pripadniki Slovenske ljudske stranke. Po prvi svetovni vojni se je ta klima v dolini precej spremenila. Starotrška in cerkniška občina sta postali obmejno področje. Razvilo se je tihotapstvo, ki je prineslo precej materialnih koristi, povzročilo pa tudi moralno škodo, zlasti mladim, ki so se s tem največ bavili. Preko meje so tihotapili cele črede konj in volov, nosili mast in tobak, nazaj pa kavo, sladkor in predvsem denar. Zaradi bližine meje se je močno razširila lesna industrija, kar je imelo za posledico povečanje števila delavstva.
Spremembe družbene klime so prišle do izraza pri občinskih volitvah oktobra 1936. V Starem trgu je Slovenska ljudska stranka zaradi razcepljenosti na »mlade« in »stare« nastopila z dvema listama in sicer še dobila večino glasov (320 in 150), toda združeni nasprotniki (Pucljevi kmetje, socialisti in komunisti) so s 350 glasovi dobili relativno večino in s tem tudi večino odborniških mest ter župana Jožeta Mlakarja. V Ložu je istočasno zmagala opozicija s 151 glasovi proti 130, kolikor jih je dobila lista JRZ. Zaradi preureditve občinskih mej so že 27. marca 1938 v 49 občinah Dravske banovine opravili nove občinske volitve. Ker sta bili prejšnji občini Lož in Stari trg sedaj združeni v enotno občino Stari trg, so bile tudi tu ponovne volitve. Opozicija je dobila 519 glasov in 25 odbornikov, JRZ pa 492 glasov in samo 5 odbornikov. Tako so ponovne volitve le potrdile prejšnje stanje in župan je ostal tudi za naprej Jože Mlakar. Zadnje volitve pred začetkom druge svetovne vojne so bile 12. decembra 1938, ko so volili poslance za beograjsko narodno skupščino. V Starem trgu je sicer zmagala JRZ, toda na razmere v občini to ni imelo nobenega vpliva. (Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, str. 20-21; Matija Škerbec, Rdeča zver 1, str. 19)
Po prihodu Italijanov v Loško dolino je občinska uprava pod vodstvom župana Mlakarja delovala naprej, pa tudi v šoli in v cerkvi se ni nič spremenilo. Kmalu se je začela propaganda za vključevanje v nekatere italijanske organizacije. Lesni industriji so se s prihodom novih gospodarjev odprle večje možnosti. Glavni tihotapci so bili takoj po zasedbi v skrbeh, da bi jih Italijani prijemali zaradi nezakonite trgovine in prehajanja meje, vendar je bilo kmalu očitno, da se s tem ne mislijo ukvarjati. Nekoliko večje pozornosti so bili deležni člani organizacije TIGR in ubežniki, ki so se v času med obema vojnama ravno preko Loške doline umikali pred fašističnim preganjanjem.
19. oktobra so partizani napadli italijansko posadko v Ložu. Istočasno so izvedli tudi napad na Italijane v Bezuljaku pri Begunjah nad Cerknico. Zaradi teh napadov je okupator zaostril ukrepe proti prebivalstvu teh krajev. Uvedena je bila policijska ura, delali so preiskave po hišah in precej moških so za nekaj časa zaprli. Na splošno so Italijani po teh napadih postali do prebivalstva skrajno nezaupljivi, včasih skoraj sovražni. Kljub temu pa do marca 1942 ni bilo kakih posebnih dogodkov. Franc Strle, domačin in partizanski pisatelj, je še leta 1991 v reviji Borec o tem času takole zapisal: »Ni treba posebej poudarjati, kakšno smer je pod laško okupacijo ubiral občinski odbor kmečko-delavske liste v Starem trgu. Postal je hrbtenica odporniške organizacije v vsej Loški dolini. Večina odborov OF je nastala že sredi poletja, do jeseni 1941 pa je imela odbor OF vsaka vas v dolini, celo Nadlesk, kjer so imeli klerikalci največ privržencev. Tudi narodna zaščita je delovala tako rekoč v vsaki vasi. Njeni pripadniki so imeli in vzdrževali lepo količino odličnega orožja prejšnje jugoslovanske vojske. Sestajali in urili so se napol javno, čakali so le še na povelje, kdaj naj planejo na osovražene tujce. (Borec 1991, 4,5,6, str. 385)
Ta odstavek pove marsikaj. Morda so nekateri, ki so se tedaj vključili v OF in se pripravljali za odhod k partizanom, res pričakovali, da bodo v kratkem pregnali Italijane iz Loške doline, toda potem jim je bilo ukazano ubijati domače ljudi. Niso se vrgli na osovražene tujce, ampak na domače ljudi. Nalepili so jim etikete vohunov in izdajalcev. Toda kje so bili ti vohuni in izdajalci, če je OF lahko nastopala napol javno in vzdrževala lepo količino odličnega orožja ter se urila z njim. Zakaj se Strle nikoli ni vprašal, ali ni morda prav ta smer, ki jo je [Stran 018] ubral občinski odbor, povzročila marsikatero gorje v Loški dolini.
2.1.3. V dolino je stopil umor
16. marca 1942 je bil lep sončen dan, čeprav se je tisto leto zima obotavljala in se kar ni mogla umakniti pomladi. Sončnega dneva so bili veseli tudi prebivalci Iga vasi v Loški dolini. Nekaj Zigmundovih deklet – v družini je bilo sedem deklet in en fant, med njimi enaindvajsetletna Alojzija – se je po kosilu spravilo s svojim ročnim delom k skednju, da bi se naužila prvih sončnih žarkov. Namestile so se ob ostrnikih s slamo, ki so bili tam zloženi, in skrivaj pogledovale, če jih bo kak fant iz vasi opazil. Res je več fantov kmalu prišlo k njim in nekaj časa so se veselo pogovarjali. Nikomur ni prišlo na misel, da je bilo to slovo. Ko so Zigmundovi zvečer poskrbeli za živino, je oče zlezel na peč, mati z nekaj otroki je odšla k enemu sosedu, Alojzija in še dve sestri pa k drugemu. V vasi je namreč bila navada, da so si sosedje zimske večere krajšali z obiski in ženske so pri tem redno imele s seboj vezenje ali kako drugo ročno delo.
Ko so »pripadniki OF« vstopili v Zigmundovo hišo, je 60-letni oče Franc počival na topli peči. Ne vemo, kaj so mu rekli ali ga vprašali, vemo le, da so nanj streljali. Čeprav težko ranjen, je še imel toliko moči, da je mimo njih planil iz hiše in se zavlekel v skrivališče v skednju, kjer je potem izkrvavel. Našli so ga šele drugi dan okrog poldne, ko se je nekdo spomnil, kako je oče večkrat rekel, da bo v slučaju nevarnosti »šel pod pod«. Skoraj istočasno kot pri Zigmundovih so se »likvidatorji« pojavili tudi pri sosedu, kjer so se tedaj mudile Alojzija in njeni dve sestri. Seveda je ob njih bilo tudi več sosedovih. Eden od oborožencev je ob vstopu vprašal, katera je Alojzija Zigmund. Ko se je Alojzija oglasila, se je obrnil k njej in povedal, da je zaradi izdajstva obsojena na smrt. Komaj je povedal tistih nekaj besed, že sta odjeknila dva smrtonosna strela in nato so se izgubili v noč.
Franc Strle omenja ta dogodek v uvodnem delu monografije Tomšičeva brigada v poglavju o Dakijevi leteči patrulji. Najprej poudari, [Stran 019] kako »pomembno opravilo je bilo na tedanji stopnji osvobodilnega boja zatiranje narodnih izdajalcev«, nato našteje nekaj »kaznovanj«, ki jih je opravila Dakijeva skupina, in nadaljuje: »V Iga vas pri Ložu so morali priti poravnat račun že s Travne gore. Spotoma so v Smrekovcih odkrili in presenetili dotlej neznano četo partizanov, ki se je imenovala Rakovška in ki se je šele zbirala. Zvečer 16. marca 1942 so se borci te čete spustili v Igavas; tu sta morala za izdajalsko šopirjenje plačati z življenjem oče Franc Žigmond iz Igavasi 26, zakrnjen pristaš Italijanov, in njegova hčerka Alojzija, predsednica ženske fašistične zveze. Vest o tem so ljudje sprejeli z velikim olajšanjem in odobravanjem«. Kot dopolnilo tega podatka navede Strle še naslednjo opombo: »Vest o tem je prinesel Slovenski poročevalec (notranjska izdaja) 17. marca 1942, št. 1, na str. 4 pod naslovom Ubiti izdajalci, isti list št. 13 z dne 31. marca 1942 pa še popravek glede imena. Prva vest se s popravkom imena in priimka glasi: »Dne 17. marca je bil v Igavasi pri Starem trgu ubit izdajalec Žigmond Franc, ki je bil strah celi Loški dolini. Isti dan je bila ubita tudi njegova hči Alojzija Žigmond, izdajalka, italijanska vlačuga in predsednica ženskega fašija. Pogreba obeh se je udeležil cel karabinjerski zbor, kar je jasen dokaz, da nista padli nedolžni žrtvi. Smrt izdajalcem slovenskega naroda!’ Oba lista hrani Muzej ljudske revolucije v Ložu, našel pa ju je prof. Anton Avsec«. (F. Strle, Tomšičeva brigada – uvodni del, str. 237)
Omenjena Strletova knjiga je izšla leta 1980. Toda Strle je o Zigmundovih iz Iga vasi spet pisal leta 1991 v reviji Borec pod naslovom Partizani, ustreljeni na obeh straneh in belogardisti v Loški dolini do jeseni 1942 – Tudi v odgovor Črnim bukvam. Navajamo: »Ovadbe pa so karabinjerji prejeli tudi iz Iga vasi, kjer je bila doma Alojzija Žigmund, predsednica ženskega fašija za Ljubljansko pokrajino. Ta je pogosto hodila v goste k Emiliju Grazioliju, o čemer je govorila s ponosom in kazala fotografije z njim, na katerih je bila tudi gola. Ker je vohljala za vaškim odborom OF, so Franc Kordiš – Hostov z Gornjih Poljan, France Mlakar – Antonov z Babne Police, Franc Bavec – Dubcov in Janez Truden – Lužarjev iz Iga vasi že 19. oktobra 1941 na sestanku pri Jermendolcu terjali, da jo je treba odstraniti. Zaradi razkroja Šercerjevega polbataljona v snežnem metežu po napadu na Lož pa je ta kazen prišla na vrsto šele čez nekaj mesecev.« (Borec 1991, št. 4,5,6, str.386) Na naslednji strani istega sestavka Strle nadaljuje: »Po ustanovitvi Rakovške čete so dozorele razmere za obračun z najnevarnejšimi ovaduhi. Najprej sta 16. marca prejela zasluženo kazen Alojzija (hči) in Franc Žigmund (oče) iz Iga vasi 26. Alojzija je stopila v italijansko fašistično stranko in postala predsednica ženskega fašija, nagovarjala je kmečke ženske za vpis med fašiste in karabinjerjem ovajala zavedne sosede, njen oče Franc pa je bil navdušen hitlerjanec in hud nasprotnik OF. Javno je grozil z ovadbami domačih fantov, ki niso marali Italijanov, in tudi dosegel, da so jih sovražniki med sestankom v Dubcovi hiši aretirali in odpeljali v Pudob. Zato je prebivalstvo Loške doline njuno usmrtitev odobravalo. Italijanske vojaške oblasti so bile poparjene, med pogrebom pa so karabinjerji in fašisti ustreljenima izkazali najvišje italijanske vojaške časti. (Isti Borec, str. 387)
O Strletovem pisanju ne gre izgubljati besed. Čeprav domačin, piše enkrat Žigmond, drugič Žigmund, nikoli pa ne pravilno Zigmund; očeta Franca označi enkrat za pristaša Italijanov, drugič za hitlerjanca in nevarnega ovaduha, njegovo preprosto hčer Alojzijo pa naredi kar za predsednico ženskega fašija za Ljubljansko pokrajino, ki je imela tesne zveze z visokim komisarjem Graziolijem itn. Ali ni čudno, da se je Alojzija že poleti 1941 zanimala za odbore OF, ko jih najbrž še ni bilo. Zato naj bi nekateri na sestanku 19. oktobra 1941 zahtevali njeno odstranitev. Sicer pa »vohljanje« niti ni bilo potrebno, če so se pripadniki Narodne zaščite sestajali in urili napol javno, kot je Strle zapisal tri odstavke prej. Italijani so vendar tisto zbiranje in urjenje lahko tudi sami opazili.
V knjigi dr. Ferenca Fašisti brez krinke – Dokumenti 1941-1942 najdemo posebno poglavje o fašistični stranki in njenih organizacijah v Ljubljanski pokrajini. Tu izvemo, da je imela stranka pri nas dve veji: bojne fašije (Fasci di combattimento) in ženski fašij (Fascio feminile). V obe veji so sprejemali le osebe z italijanskim državljanstvom. Slovenci so lahko postali le člani pomožnih organizacij (Centri di assistenza), med katerimi je bila tudi organizacija kmečkih gospodinj (Massaie rurali). Pomožne organizacije so bile tudi Dopolavoro, šolska mladinska organizacija GILL, univerzitetna organizacija in morda še katera. Alojzija Zigmund je torej bila kvečjemu predsednica kmečkih žena za občino Stari trg. Namen te organizacije naj bi bil pomoč pri novoletnem obdarovanju otrok, praznovanje materinskega dne, tekmovanje za ureditev hiš in vrtov, praznovanje državnih praznikov in podobno. Dekan Škerbec v svoji knjižici o Loški dolini, ki smo jo že omenili, enostavno zapiše, da naj bi bila to nekakšna dobrodelna organizacija. Njena voditeljica za Ljubljansko pokrajino je seveda bila Italijanka. Po poročilu iz januarja 1942 je bilo v njej v 30 sekcijah vpisanih 2024 kmečkih gospodinj, skoraj [Stran 020] polovica v Beli krajini. (T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 58-64)
Občina Stari trg je pred letom 1941 spadala v okraj Logatec. Po italijanski zasedbi je v Logatcu uradoval komisar Umberto Rosin. Gotovo je že zgodaj začel pritiskati na občinsko oblast v Starem trgu, naj ustanovi organizacijo kmečkih gospodinj. Občinski odbor z županom Mlakarjem vred – Strle ga imenuje hrbtenica odporniške organizacije v Loški dolini – se je znašel v zagati. Že zaradi prikrivanja njihove prave dejavnosti je bilo treba nekaj narediti. Že poleti 1941 so skupaj s komisarjevim zastopnikom obiskovali kmečke hiše in priporočali vpis v organizacijo. Pri Zigmundovih so ravno mlatili pšenico, ko so prišli. Povedali so svoje in ker so videli, da družino motijo pri delu, so se kmalu poslovili. Nobenega vpisa tedaj ni bilo, nihče tedaj Alojzije ni posebej nagovarjal. Leta 1941 je zgodaj zapadel sneg. Le nekaj dni po napadu na Lož je že nastopila prava zima. Dekleta so spet imela čas za svoje ročno delo, spet so se zbirala zdaj v tej, zdaj v drugi hiši.
Zigmundova Alojzija in Mlakarjeva Kristina sta bili prijateljici, zato so se Zigmundove na županovi peči počutile čisto domače. Župan se je navadno komaj zmenil zanje, če je sploh bil doma. Tisti dan pa je bilo drugače. Župan je ravno imel obisk, ki ga očitno ni bil vesel, saj ga je prišel obvestit, naj naslednji dan pošlje v Logatec zastopnico zaradi razgovora o organizaciji kmečkih žena. Italijan je celo menil, da bi bila mati županja najbolj primerna za to nalogo. Župan mu je hitel pojasnjevati in dopovedovati, da to ni mogoče. Pogledal je na Alojzijo, ki je sedela na peči med drugimi dekleti, in rekel: »Ti boš šla. Zanesem se, da boš dobro opravila.« Izgovarjala se je, da je premlada, da starši ne bodo zadovoljni in podobno, toda nazadnje je obljubila, da bo šla v Logatec. Šele v Logatcu je izvedela, da se bo skupaj z drugimi predstavnicami logaškega okraja z vlakom peljala v Ljubljano. Bilo ji je kar všeč, pa ne zaradi sprejema pri visokem komisarju, ampak zaradi vožnje z vlakom in zaradi lepih prostorov, ki jih je videla v Ljubljani. Od naukov, ki so jim jih delili Grazioli in pokrajinsko vodstvo kmečkih žena, ji je le malo ostalo. Nekaj dni po tem »romanju« so se Alojzija, njena sestra in županova hči odpravile po hišah nabirat članice za novo organizacijo. Seveda jih je k temu spet spodbudil župan. Na splošno je bil odziv slab, najteže pa je bilo, ko jim je neka mati, ki je imela sina v italijanskem zaporu, z žalostjo in ogorčenjem marsikaj povedala. Alojzija je skoraj prijokala domov in rekla, da šele sedaj razume, kaj so ji naprtili, da ne bo šla nikamor več. Ko je isto povedala tudi na vasi, so jo svarili, naj molči, da se ne bo zamerila Italijanom, četniki v gozdu pa da itak vse vedo. Kmalu po novem letu je bilo v prosvetnem domu v Starem trgu obdarovanje otrok, h kateremu so prišli tudi župan in njegovi sodelavci, Alojzija pa ni imela pri tem nobene funkcije. Marsikateri otrok iz doline je tedaj prvič videl pomaranče in mandarine.
Iz povedanega ni težko presoditi, kako je prišlo do povezave med italijansko organizacijo in Alojzijo Zigmund. Župan, ki bi moral kot član OF mlado sosedo in prijateljico svoje hčere varovati, jo je sam v to porinil. Ali je bilo to čisto slučajno, ali pa je bilo zraven še kaj drugega? Županovo tesno povezavo z OF potrjuje tudi naslednji podatek iz knjige dr. Ferenca Ljudska oblast na Slovenskem: »Rajonski odbor OF za Loško dolino je na seji v Ipavčevi gostilni v Markovcu 16. maja ob navzočnosti političnega komisarja Zidanškovega bataljona Cveta Močnika – Florjana prevzemal občinsko upravo. Zanimivo je, da je bil v rajonskem odboru OF tudi dotedanji župan občine Stari trg – Lož Jože Mlakar iz Iga vasi«. (T. F., Ljudska oblast, str. 251) Le kakšno izdajstvo ali vohunstvo je torej Alojzija mogla narediti preko župana Mlakarja? Zakaj niso za ustanavljanje organizacije žena obtožili njega? In Alojzijin oče Franc, o katerem je Slovenski poročevalec zapisal, da je bil strah celi Loški dolini? Bil je res nekoliko razburljive narave in tudi proti komunizmu je glasno izrekel kako besedo, zagotovo pa ni nikomur povzročil škode. Za hčerino pot v Ljubljano k visokemu komisarju menda niti ni vedel. Ne drži, da je Loška dolina odobravala umor Zigmundovih. Celo pristaši OF so dvomili v njegovo upravičenost, nekateri so bili zmedeni in prestrašeni, mnogi pa so bili ogorčeni. Pogreba se je udeležilo izredno veliko ljudi, zato pa je kmalu pricurljala vest, [Stran 021] da v bodoče ne bo več prilike za take pogrebe, ker bodo izdajalcem sodili v gozdu.
Omeniti moramo še dogodek, ki ga je po pogrebu doživel dvajsetletni Jože Zigmund, sin umorjenega Franca. Nekega večera se je pogovarjal z vrstnikom in sosedom Janezom Nelcem, ki se je odpravljal v partizane. Tudi za Jožeta naj bi to bila edina prava rešitev, toda prej bo moral dokazati iskrenost svoje odločitve, dokazati, da je vreden zaupanja. Nekega večera se bodo partizani spet oglasili pri Zigmundovih in mu dali orožje, da bo sam ubil mater in tri sestre. Ko bo to naredil, bo lahko šel z njimi v gozd. Jože Zigmund še živi v Avstraliji in je pred nekaj meseci ponovno pismeno potrdil resničnost tega dogodka. Nimamo vzroka, da bi dvomili v njegovo izjavo, vendar se vprašamo, ali je bilo res mogoče kaj takega, ali je bilo tisto mišljeno zares ali samo kot ustrahovanje. Dejstvo je, da se je dobro leto kasneje zgodilo nekaj podobnega v sosednji vasi Pudob, ko je hčerka partizanka sodila svojemu očetu – vaškemu stražarju. Lahko bi navedli še kak podoben primer iz medvojnega in povojnega časa. Na primer zgodba o bratu velikolaškega župana Paternosta. Živel je v Kočevju in se leta 1942 odločil za partizane. Postavili so mu pogoj, da v dokaz svoje pripadnosti »osvobodilni« ideji ubije lastnega brata. Fant se je zamislil in odšel k vaški straži.
2.1.4. Trpki sadovi prve republike v loški dolini
11. maja 1942 je posadka italijanskih karabinjerjev in finančne straže zapustila Stari trg in odšla v Cerknico. Še isti dan je okrajni glavar v Logatcu Umberto Rosin sporočil v Ljubljano, da je »zaradi nenehne navzočnosti uporniških tolp v vzhodni coni okraja ukinil oskrbo z živežem v občinah Cerknica (razen središča), Begunje, Sv. Vid, Bloke in Stari trg. (T. Ferenc, Ljudska oblast, str. 135) Partizani so prišli kmalu po odhodu Italijanov. Za varstvo Starega trga in Loža so določili enoto Narodne zaščite, ki so jo na hitro sestavili iz domačinov, večinoma mladih fantov, tudi mlajših od 18 let, oni in vodilni pripadniki OF pa so se pomaknili h gradu Snežnik. Ob odhodu Italijanov so zapustili dom tudi Zigmundovi. Ustavili so se v Logatcu. Jože Zigmund in štiri sestre so le nekaj dni zatem odpotovali v Italijo, mati pa je z enajstletno Terezijo ostala v Logatcu. Domačijo v Iga vasi so »osvoboditelji« takoj po prihodu izropali in opustošili. Kasneje se je govorilo, da so Zigmundovi po prihodu v Logatec zatožili župana Mlakarja kot povzročitelja njihove nesreče. Komisar Rosin je v pismu od 19. maja res omenil, da pred 11. majem nihče ni vedel za županovo povezanost z OF, ker je celo družina Zigmund molčala v strahu pred novim nasiljem in je šele po prihodu na [Stran 022] varno spregovorila. (AINZ, VK 20, 169482) Tej komisarjevi trditvi nasprotuje izjava Jožeta Zigmunda, da jih v Logatcu o Mlakarju sploh niso spraševali, saj so vedeli, na kakšen način je bila Alojzija pritegnjena k organizaciji kmečkih žena. Lahko bi rekli, da je komisarjevo pisanje dokaz, da župana nihče ni izdal in da komisar pravzaprav opravičuje sebe. Ob pisanju tega poročila je Rosin tudi že vedel, da sta se Mlakar in njegov sin po odhodu Italijanov iz Starega trga pridružila partizanom.
Že v soboto, 16. maja, so v Loško dolino spet vdrli Italijani in presenetili neizkušeno zaščito. Enajst zaščitnikov so postrelili in mrtve pripeljali pred občino. Spraševali so ljudi, če jih poznajo. Ljudje so se bali povedati, kdo je ustreljen, da ne bi Italijani požgali še njihovih domačij. Tudi župnika so spraševali, če jih pozna, pa je tajil. Odpeljali so tajnika Lavriča, župana pa niso našli. V Ložu in Starem trgu so požgali nekaj hiš, kamor so prišli, so ropali. 18. maja so Italijani odšli iz doline in partizani so se vrnili.
5. junija so se Italijani pritihotapili že ob štirih zjutraj. V Nadlesku in Podcerkvi so takoj pobrali moške. Okrog šestih so obkolili farno cerkev v Starem trgu in lovili moške, ki so zaradi prvega petka prihajali v cerkev. Nekega moža so vzeli kar iz spovednice. Tudi v Danah so odpeljali nekaj moških, med njimi Janeza Kandareta, ki je bil znan kot razgledan kmečki fant in napreden čebelar. Vse prijete so odgnali skozi gozdove v Št. Peter na Krasu. Zaprli so jih v tamkajšnje kasarne in zasliševali. Čez nekaj časa so večino izpustili.
Komaj se je Janez Kandare nekoliko oddahnil od italijanskega zapora v Št. Petru, je že prežala nanj nevarnost od domačih ljudi, ki so se sami proglašali za borce za svobodo. Janez jim seveda tega nikoli ni verjel. Čeprav ni imel šol, je po razgledanosti in preudarnosti izstopal izmed svojih vrstnikov in sovaščanov. Vsa dolina ga je poznala kot izkušenega čebelarja, ki je manj izkušenim čebelarjem vedno rad pomagal in svetoval. Veliko je bral in se s tem izobraževal. Bil je delaven član Orla in kasnejše Zveze fantovskih odsekov. Ob čebelnjaku in tudi drugače je Janez rad pomodroval. V zadnjem letu njegovega življenja je večkrat govoril o nevarnosti komunizma. Nekaj te modrosti je pač dobil od očeta, ki je bil v prvi svetovni vojni tri leta v ruskem ujetništvu, še več pa iz knjig in časopisov. Rad je poudaril, kako hudo bo, ko si ljudje v vasi in celo v družini ne bodo več zaupali, ko bo sovraštvo med njimi izkopalo prepade in postavilo visoke pregrade. Poleg Janeza je bilo v Kandaretovi družini še šest bratov in dve sestri. Janez, rojen leta 1909, je bil tretji po vrsti, starejša od njega sta bila France in Marija, za njim pa so se zvrstili Stanko, Ivana, Alojz, Peter, Albin in Ludvik. Njihova domačija je bila na spodnjem koncu vasi, blizu podružne cerkvice sv. Izidorja. Kadar je voda v Obrhu toliko narasla, da je Golobina ni mogla več sproti požirati, je prestopila bregove in poplavila polje pod Danami. Včasih je le malo manjkalo, da ni segla na Kandaretovo dvorišče.
Kmalu po Janezovem povratku iz zapora so se v Danah oglasili partizani. Od Janeza so zahtevali puško. Ni se mogel izgovarjati, saj je bil z njimi tisti, od katerega jo je kupil. Nekoč sta bila skoraj prijatelja, sedaj pa sta bila naenkrat vsak na svojem bregu. Kaj naj naredi? Če jim hoče puško izročiti, bo moral ponjo v Škrilje in bo s tem izdal tudi Kraševčeve fante. Pogledal je nekdanjega prijatelja in rekel: »Kako naj vam tukaj izročim puško? Saj veš, kje v gozdu si mi jo dal.« Dogovorili so se, kdaj jo bodo prišli iskat. Janez je potem šel po puško v Škrilje in jo izročil.
Po Janeza so prišli 17. julija popoldne. Pravzaprav so to »akcijo« opravili hkrati z »rekvizicijo« pri Hauptmanu, sosedu Kandaretovih. Janeza je nekdanji sošolec prišel iskat k čebelnjaku. Odpeljal ga je na dvorišče Hauptmanove hiše. Tam je čakal, medtem pa so partizani nalagali svoj plen na voz. Ko je bil voz končno naložen, so Janeza položili na vrh in ga privezali. Odpeljali so se proti Staremu trgu in Markovcu. V Markovcu so zavili na Knežjo njivo. Še isti večer so ga nekje tam obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. V Markovcu je neka žena, sicer somišljenica OF, slišala njegove smrtne krike. Torej so Črne bukve upravičeno zapisale, da so Janeza pred smrtjo mučili. Seveda je revolucionarno nasilje v času od 12. maja do konca julija v Loški dolini zahtevalo še druge žrtve. Omenimo naj sodnika dr. Vladimirja Muho iz Loža in še ne osemnajstletno Frančiško Plos iz Starega trga, ki sta bila umorjena 2. julija, Ladislava Hribarja iz Bloške Police, ki je bil pismonoša v Grahovem, Janeza Nanuta iz Podcerkve – in Franca Kraševca ter Andreja Mulca iz Kozarišč, ki so ju vrgli v kraško jamo. Samozvani sodniki slovenskih ljudi so torej pri izvrševanju svojih obsodb tudi v Loški dolini začeli uporabljati kraška brezna. Tako so poleg Krimske jame nad Borovnico in Žiglovice nad Ribnico tudi Kozlovka in druge jame v Loški dolini že leta 1942 postale grobišča.
Konec julija in v začetku avgusta je po dolini neusmiljeno pustošil vihar italijanske ofenzive. Matija Škerbec, ki je kmalu potem prišel pogledat domov, je napisal poročilo o dogodkih, ki jim je bil sam priča ali jih je slišal neposredno od prizadetih. Poglejmo nekaj odlomkov iz njegovega poročila: »Lož: Pogorelo je 58 številk s približno 80 objekti. Nepoškodovanih je ostalo [Stran 023] le 40 številk, med njimi pošta, sodnija in mežnarija. Požiganje se je začelo istočasno na 20 krajih, da ljudje sploh niso mogli nikamor. Bili so po pripovedovanju tako apatični, da so kot majhni otroci gledali ogenj in drug drugemu pripovedovali, kje se vnema; da bi gasili, ni prišlo nobenemu na um. Tudi veter je napravil svoje in v pol ure je bilo vse v plamenu.
Vrhnika: Pogorelo je 22 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji. Vse, kar se je dalo premakniti, zlasti živina, je izginilo z Italijani.
Babna polica: Pogorelo je vse razen cerkve in majhne kapelice.
Gorenje in Dolenje Poljane: vse pogorelo.
Babno polje: od 111 številk pogorelo 103.
Talci: Do sedaj je ustreljeno po vsej občini po italijanski uradni statistiki 192 talcev. Občinska statistika, ki obsega samo one, ki so bili pokopani na pokopališču, jih je zaznamovala v ponedeljek 17. avgusta približno 150 – z Babnim poljem. Pobitih je bilo na primer samo iz Babnega polja 42 ljudi, v Ložu 32. Vprašanje pa je, če bo gornja statistika držala, ker se govori, da jih je še mnogo po gozdovih, za katere se sploh ne ve, da so mrtvi in kje ležijo. Italijani so mnogim mrtvecem oropali ves denar in vlekli čevlje z nog, zlasti še, ker so nekateri v upanju na internacijo vzeli s seboj denar in boljšo obleko. Ljudje, ki so preživeli, so mi pripovedovali, da je bilo strašno. Stari moški so jokali kot otroci.« (AINZ 120 DMB, 69122)
V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, ki jo je izdala Komisija za raziskavo povojnih pobojev občine Cerknica, pod katero je po vojni spadala tudi Loška dolina, je natančen pregled žrtev po takratnih občinah. Iz tega pregleda je mogoče ugotoviti, koliko prebivalcev so Italijani v času ofenzive postrelili v posameznih vaseh. Poseben pregled žrtev v Loški dolini do jeseni 1942 je v Borcu leta 1991 objavil Franc Strle. Številčno se njegova statistika le malo razlikuje od Škerbčevih podatkov, drugače pa je glede politične pripadnosti. Strle prišteje med pripadnike OF vse, ki so jih Italijani postrelili, odpeljali v internacijo – rajonski odbor OF Loška dolina je jeseni 1942 naštel 371 internirancev – ali zaprli. Ko analizira še število partizanov in »belogardistov«, iz Loške doline, pride do nenavadnega zaključka, da »se je prebivalstvo doline večinsko – 87,70 % odločilo za OF.
Ta Strletov podatek je daleč od resnice, da ne rečemo še kaj hujšega. Partizani in glavni sodelavci OF so se pred ofenzivo večinoma pravočasno umaknili. Med tistimi, ki so jih Italijani postrelili, je bilo mnogo takih, ki z OF niso imeli nobene zveze. Dr. Ferenc je o tem zapisal sledeče: »Tudi za Loško dolino vemo, da so enote Narodne zaščite ustanovili še pred osvoboditvijo tega območja. (mišljen je 12. maj 1942) Ob osvoboditvi je večina narodnih zaščitnikov odšla v Zidanškov bataljon, zato so v Narodno zaščito vključili nove ljudi, tudi takšne, ki so bili nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja.« (T. Ferenc, Ljudska oblast …, str. 342) In kako je bilo v tem pogledu z internacijami? Poglejmo konkreten primer! V Dane so Italijani pri svojem »prečesavanju« Loške doline prišli 29. julija dopoldne. Oče Franc Kandare in pet sinov so tedaj sušili seno na travniku, ki je približno 1 km oddaljen od vasi. Nista še minila dva tedna, ko so partizani odpeljali in umorili njihovega Janeza, sedaj pa so bile nanje uperjene cevi italijanskih pušk. Tri starejše brate so vojaki takoj odpeljali proti vasi, očeta in mlajša dva pa so nekaj časa zadrževali na travniku in jih nato izpustili. Vse tri starejše brate so z drugimi Danci odpeljali na Rab. Nič ni pomagalo, ko jim je France, ki je nekoliko znal italijansko, dopovedoval, kako so pred nekaj dnevi izgubili brata. Še dobro, da jih niso vtaknili med talce. Mnogo podobnih primerov bi še lahko našteli.
Ni dvoma, da je bilo početje italijanske vojske večkrat prav zločinsko. V Loški dolini je to med ofenzivo še posebej prišlo do izraza. Toda zakaj je do italijanskih represalij prišlo, kdo je dal zanje neposreden povod? Kaplan Kramarič, župnik Presetnik in drugi, za katere je OF odločila, da so izdajalci? Ko bi zgodovinarji natančneje prebrali Presetnikovo pismo italijanskemu komisarju Rosinu, ko bi malo več poizvedeli o kaplanu Kramariču, bi morda začeli iskati vzroke na pravem mestu. Kaj pa napad na Lož in podobni dogodki, ki so temu sledili? Ali so bili res potrebni za narodno osvoboditev in koliko prej so zaradi njih Italijani odšli iz Slovenije? Ali je bilo smiselno narediti osvobojeno ozemlje, če ga ni bilo mogoče braniti, če ni bilo mogoče zaščititi njegovih prebivalcev? Vse to bo zgodovinska znanost še morala raziskati in odkriti, čeprav je pravzaprav že znano.
2.1.5. Skromni začetki protirevolucionarnega odpora
V poročilu Matije Škerbca o razmerah v Loški dolini po koncu italijanske ofenzive, ki smo ga že omenili, so omenjene tudi vaške straže. Škerbec tu piše, da je problem, ker »so mlajši fantje skoro vsi odpeljani: iz Dan 30 – naši, Kozarišče 32, iz Nadleska 25, iz Šmarate 8 … Sedaj je za vaško stražo priglašenih 58 ljudi in od teh jih je dobilo orožje 24. Kadar g. Presetnik, ki sedaj županuje, župnikuje in vaškim stražam v tej občini poveljuje, prosi pri komandi [Stran 024] za orožje, dobi stalni odgovor: Domani (jutri).« Kako naj to razumemo? Ker je Škerbec pisal poročilo okrog 20. avgusta, lahko sklepamo, da je tedaj kljub internacijam bilo za vaško stražo prijavljenih 58 fantov in mož, dobili pa so samo 24 pušk. Italijani so očitno odlašali z izročitvijo orožja. Logaški komisar Rosin je še konec oktobra svaril Graziolija pred prehitrim širjenjem vaških straž in priporočal, naj jih omeji na tista področja, kjer močneje delujejo partizani (»Limitare la costituzione della M.V.A.C. a quelle zone dove maggiormente infieriscono i banditi. AINZ, VK 20, N 326 RP) Jožeta Mlakarja so Italijani ustrelili 30. julija in tako je bila konec avgusta občina še brez župana. Župnik je ves čas vztrajal na svojem mestu in Italijani so se v določenih zadevah obračali nanj. Grozili so mu z bombardiranjem vasi in s ponovnimi represalijami, če še ne bo miru. Kakšno je bilo njegovo poveljevanje vaškim stražam, bomo videli v nadaljevanju tega poglavja. Tako župnik kot njegovi farani so bili postavljeni pred odločitev. Vaške straže so bile nujne tudi zaradi zaščite pred Italijani.
Če lahko verjamemo Francu Strletu, ki se je o tem leta 1990 razpisal v Nedeljskem dnevniku, so bile do 17. avgusta vzpostavljene vaške straže v Danah, Vrhniki, Pudobu, Kozariščah in Podložu. (Nedeljski dnevnik 1990, 8. in 15. aprila) Dodati je treba še Škrilje, kjer so bili oboroženi Kraševčevi fantje. Torej so imeli za šest »postojank« 24 pušk. Četudi so poleg dolgih francoskih »prekelj« morda imeli na skrivaj še kako jugoslovansko, je bilo vse skupaj precej klavrno. Kako je potemtakem taka straža delovala? Puške so imeli spravljene na enem kraju ali pa so jih posamezniki imeli kar doma in so se le ponoči zbrali. Prišli so tudi tisti, ki niso imeli pušk. Tako so puške večkrat menjale lastnike. Skupnega poveljnika niso imeli. Redne straže niso imeli, ponekod niti ponoči, je pa v vasi vedno bil nekdo na oprezu, da bi opozoril na nevarnost, ki bi se pojavila. Ali so bile take straže res tako nevarne »osvobodilnemu« gibanju, da je bilo treba zaradi njegove zaščite proti njim ukrepati z vsemi razpoložljivimi sredstvi?
Ko so partizani 2. septembra pozno zvečer prišli v Dane, je le v nekaterih hišah še gorela luč. Pri Žnidaršičevih so hitro opravili, saj so 43-letnega Karla Žnidaršiča vzeli s seboj in ga ustrelili nedaleč od domače hiše. Precej več opravka so si dali na Hauptmanovi domačiji; verjetno so pričakovali, da bodo tu zajeli dansko vaško stražo. Albin Hauptman je bil mlajši brat nekdanjega starotrškega župnika Petra Hauptmana. Za življenjsko sopotnico si je izbral Frančiško Palčič iz Vrhnike pod Racno goro. Rodile so se jima tri deklice, najstarejša je izpolnila enajst let, in en deček, ki je bil tisti večer star komaj dve leti. Od aprila 1941 je bil pri hiši tudi Albinov brat Stanko, ki se je z rojstnega doma umaknil pred Nemci. K družini sta spadala še služkinja in Albinov nečak Leon. Albin Hauptman je bil znan kot napreden gospodar. Poleg kmetijstva se je bavil tudi s čebelarstvom in z zbiranjem ter predelavo surovega masla.
Ob prihodu partizanov je bil pri Hauptmanovih tudi France Kraševec iz sosednjih Škrilj. Za Kraševčeve fante se je vedelo, da so bili tedaj že oboroženi kot vaška straža in da so v stalni pripravljenosti. Morda prav zato tisto noč v Škriljah niso dobili obiska. Na Hauptmanovem dvorišču je bil v začetku »napada« ustreljen Alojz Strle. Po eni verziji naj bi napadalci nanj slučajno naleteli pred hišo, po drugi pa naj bi bil na poziv k predaji prišel iz hiše. Albin in Stanko Hauptman ter Franc Kraševec so se v začetku »obleganja« umaknili v nadstropje v hiši. Partizani, ki so vdrli v pritličje, jim niso sledili, ampak so zanetili požar, da bi jih tako uničili. Ogenj se je po lesenem stopnišču razširil v del nadstropja in na ostrešje. Trije obleganci so se pred njim zatekli v obokano stranišče. Napadalci so proti njim streljali in v stranišče je priletela celo bomba, ki pa jo je prisebni Kraševec prestregel in vrgel v odprtino, da je eksplodirala v greznici. Tri Hauptmanove hčerke so med napadom zbežale iz hiše v sosedov sadovnjak. Za njimi je mati prinesla še najmlajšega, ga jim prepustila in se vrnila proti hiši. Nekje tam so jo potem ustrelili. Bili so prepričani, da bodo oni zgoraj umrli v plamenih, zato so se začeli odpravljati. Pred odhodom so zažgali še čebelnjak in gospodarsko poslopje, kjer sta zgorela dva konja, govejo živino so pa odpeljali. Čez nekaj časa so prišli Kraševčevi in drugi sosedje, postavili lestev in rešili ujetnike iz nadstropja. Iz skrivališča pod krušno pečjo sta prilezla služkinja in Leon, mater pa so prinesli na dvorišče mrtvo in nekoliko ožgano.
Nekako ob istem času kot v Danah so se partizani pojavili na rojstnem domu Hauptmanove žene Frančiške v Vrhniki. Po domače se je pri hiši reklo pri Mežnarjevih, kajti oče je bil cerkovnik pri podružni cerkvi sv. Frančiška, pisali pa so se Palčič. Oče Janez, rojen leta 1877, in mati Marija sta imela štiri sinove in dve hčeri: Julijano in Frančiško, ki smo jo že omenili. Najstarejši sin Jože je bil tudi poročen in je živel z družino v hišici blizu rojstnega doma. Jakob je bil izučen za čevljarja, toda ukvarjal se je s trgovino, ki jo je imel kar v domači hiši. Ivan je bil mizar, najmlajši od otrok je bil Feliks, ki je tedaj bil v internaciji. Mežnarjeva hiša je bila določena za središče vaške straže v Vrhniki in Jakob Palčič naj bi jo vodil. Menda so imeli šest pušk, somišljenikov pa več, vendar so tisto noč bili v hiši samo Jakob in Ivan [Stran 025] Palčič ter Julijanin mož Janez Porok. Brez odpora so izročili puške. Partizani so trojico takoj zvezali in začeli ropati trgovino. Vse, kar je bilo vrednega, so znosili na voz; zaklali so prašiča in ga tudi naložili. Ker se je oče, ki so mu tudi ukazali iti z njimi, izgovarjal, da ga boli noga, so še njega posadili na voz in se odpravili proti Viševku. Komaj so prišli iz vasi, so se v Viševku zaslišali streli in nebo je razsvetlil sij požara. To je partizane, ki so šli ob vozu, nekoliko zaposlilo. Oče je to izkoristil, smuknil na tla in se zavlekel v koruzo ob cesti. Tako se je rešil. Sin Jože je slišal strele in nemir pri domači hiši, zato se je hitro umaknil od doma, kar pa ni bilo potrebno, saj ga niso iskali. Pač pa so se oglasili na domu 71-letnega Jerneja Pojeta in ga ustrelili. Poje je bil več let občinski odbornik in znan zadružnik. V Viševku so ubili bivšega orožnika Alojza Tomšiča in njegovo ženo Terezijo, njun dom pa požgali; v Pudobu so umorili Ivano Čač in njenega moža Mihaela, streljali pa tudi na Ivana Žnidaršiča, ki pa je zaenkrat še ušel smrti.
Jakoba in Ivana Palčič ter njunega svaka Poroka so v taborišču na Otrobovcu obsodili na smrt in jih napol ustreljene pometali v jamo pri Županovem lazu. Ivan je bil sicer ranjen v glavo, v bolnišnici v Ljubljani so mu potem morali odstraniti levo oko, vendar je še imel toliko moči, da je zlezel iz jame in s pomočjo dobrih ljudi prišel v Stari trg. On je tudi povedal, da je bil Jakob v jami še živ. Bil je strašno žejen in je prosil vode. Ivan mu je na skalah natrgal vlažnega mahu. Zanimivo je, da so sovaščani že pred vojno grozili Palčičevim. Ob neki priliki so nanje kričali: »Dol s farji in mežnarji. Vse je treba pobiti.« Ko je eden od razgrajačev kmalu potem prišel v trgovino, ga je oče vprašal, kaj so mislili s tistim kričanjem. On pa je zamahnil z roko: »Ah, bili smo pijani.«
V Starem trgu se je po ofenzivi spet nastanila italijanska posadka. Kdor bi pomislil, da so v noči med 2. in 3. septembrom morda šli gledat, kaj se dogaja v Danah, Vrhniki, Viševku in drugod, bi se krepko zmotil. Zgodilo pa se je nekaj še bolj nenavadnega. Partizani so tisto noč v kaplaniji v Starem trgu, tako rekoč zraven italijanske posadke, ustrelili kaplana Franca Kramariča, v hiši nasproti kaplanije pa 50-letno mater Katarino Telič. Trgovec Telič in njegov sin sta še pravočasno zbežala. Čeprav je bila v neposredni bližini močno oborožena italijanska posadka, so se lotili ropanja trgovine, preden so jo zažgali.
Kaplana Kramariča smo že omenili v zvezi z Janezom Kandaretom iz Dan. Po Janezovi smrti je prišel v Dane in zanj maševal v tamkajšnji cerkvici. Sorodniki in vaščani, ki so se tedaj zbrali v velikem številu, so si zapomnili besede, ki jih je kaplan izrekel po maši: »Blagor Tebi, Janez, ki si prejel krono mučeništva!« [Stran 026] Verjetno je Kramarič slutil, da mučeništvo čaka tudi njega. Ustrelili so ga v njegovi sobi v kaplaniji isto noč kot enajst starotrških faranov. Da bi opravičili svoje zločinsko dejanje, so potem o kaplanu širili razne klevete in laži, tudi s pomočjo Slovenskega poročevalca. Večina tega je po letu 1945 prišla v razne monografije in zbornike, postala je del uradne zgodovine.
Ko so v ponatisu izšle Črne bukve, kjer je precej povedanega tudi o žrtvah revolucije v Loški dolini, so nekateri skušali zmanjšati pomen ponatisa z obnavljanjem starih neresnic. Franc Strle je tedaj v Nedeljskem dnevniku od 8. aprila pod naslovom Ob ponovnem izidu (belih) črnih bukev – Sprava s črnimi lažmi med drugim zapisal tudi sledeče: »Ali uredništvo Mladine res ne premore boljšega čtiva, da mora ponatiskovati propagandistične laži iz Črnih bukev? In čemu si je že drugič sposodilo Loško dolino, ki je s pomočjo italijanskih pušk postala najstrahotnejše prizorišče klerikalnega maščevanja za volilna poraza 1936 in 1938?« V nadaljevanju pisec govori o vaških stražah in o napadu nanje septembra 1942: »Zakaj naj bi partizani Loškega odreda sicer napadli te kraje in pri kom naj bi zasegli 9 pušk in 20 italijanskih ročnih bomb, če ne pri belogardistih? Ta partizanski napad je imel predvsem namen obračunati s takimi italijanskimi hlapci, kot sta bila Albin Hauptman in Karel Žnidaršič iz Dan, ki sta večinoma prenočevala kar na italijanskem poveljstvu v Starem trgu, toliko sta imela opraviti pri svetovanju, koga je treba ustreliti ali odpeljati v internacijo na Rab. Razloge, zakaj je bil ustreljen kaplan France Kramarič, sem natančno popisal v pravkar izšli reviji Naša obramba, zato jih ne kaže ponavljati«. Strle je napad na Črne bukve in na njihovo pisanje o Loški dolini nadaljeval tudi v naslednji številki nedeljca. Nekaj mesecev kasneje pa je objavil svoj Odgovor Črnim bukvam v Borcu št. 4/1991. Nekaj odlomkov iz tega sestavka smo že navedli. Tu je prikazal kaplana Kramariča kot glavnega pobudnika in organizatorja oboroženega odpora proti OF. Uredništvo Nedeljskega dnevnika je tedaj začutilo, da so nekatere Strletove besede vendarle prehude, zato je na posredovanje Hauptmanove hčerke objavilo njen spomin na noč med 2. in 3. septembrom 1942 v Danah in dodalo nekaj svojih misli o spravi, v obrambo kaplana Kramariča in župnika Presetnika pa se je postavil sedanji starotrški župnik Janez Kebe. Več njegovih razprav je izšlo v reviji Borec, zadnja leta 1998 v št. 567–569. V njih je z argumenti dokazal neresničnost obdolžitev in krivičnost napadov na oba omenjena duhovnika, seveda pa pri tem razkril tudi marsikatero podrobnost v zvezi v vaškimi stražami, ki nas posebej zanima.
Očitno je, da župnik Presetnik in kaplan Kramarič do zadnjega nista bila navdušena za [Stran 027] oborožen odpor in da sta temu primerno tudi »vzpodbujala« ljudi. Umor Janeza Kandareta je gotovo pripomogel, da se je pri ljudeh, ki jih je že prej bilo strah komunizma, jeziček na tehtnici začel nagibati na drugo stran. Kaj bi šele bilo, ko bi že tedaj vedeli za seznam nasprotnikov OF, predvidenih za likvidacijo, ki sta ga partija in OF Loške doline po vsej verjetnosti sestavili v juniju 1942. Vendar tudi potem, ko ni bilo več izbire, ko so nekatere vasi sprejele prve puške, pri njih ni videti zagnanosti za boj. Na obeh straneh, pri partizanih v gozdu in pri stražarjih v vasi, so bili domači ljudje; še včeraj so bili sosedje, prijatelji, včasih celo bližnji sorodniki, so skupaj delali in praznovali, kako naj nenadoma postanejo sovražniki. Seveda je bil ta občutek močnejši pri tistih v vasi, saj so bili že od nekdaj tako vzgojeni in niso imeli politkomisarja, ki bi spreminjal njihov »narodni značaj«. Duhovnika, ki so jima kasneje pripisali toliko zlega, v tem smislu gotovo nista delovala. Spomnimo se, kako je kaplan Pezdir pri sv. Vidu opozarjal vidovske fante, ko so zvedeli, da od Krvave Peči nadnje prihajajo partizani: »Branite se, a ne ubijajte!« V noči na 3. september 1942 bi za tiste v Danah in Vrhniki komaj mogli reči, da so se branili. Oni iz gozda pa so že prišli z namenom, da bodo ubijali. Za devet pušk in dvajset bomb, kot se je pohvalil Strle, so ubili dvanajst ljudi, med njimi dve mladi materi, in nameravali so jih ubiti še več. Kakšna krutost je bila potrebna, da so Jakoba in Ivana Palčiča napol živa vrgli v brezno! Na njuni poti od doma je svetil ogenj, ki je požiral domačijo v Viševku. Do tedaj so v dolini požigali samo okupatorji.
Beremo, da so vaške straže v Loški dolini nastale po italijanski ofenzivi, da so jih pravzaprav postavili Italijani, vendar bi za njihov rojstni dan morali imeti prav 3. september 1942. Postalo je očitno, da oni v gozdu ne prizanašajo, da se z njimi ni mogoče pogovarjati po domače, da imajo namen zatreti vse, kar ne misli po njihovo, kajti le tako bodo dobili in obdržali oblast nad dolino. Italijanske represalije so jim na tej poti celo pomagale, zato niso mogle biti »klerikalno maščevanje zaradi poraza na predvojnih volitvah«. Vaške straže, ki so se v dolini razrasle po septembru 1942, so zato bile trdnejše. V Grahovo sta tedaj prišla France Kremžar in mladi pesnik Balantič. Kdo ju ne pozna, zlasti Balantiča.V Dane je prišel Janez Borštnar, ki si je privzel ime Pisun, verjetno zato, ker je bil tudi on pesnik. Po poklicu je bil študent slavistike in komparativistike na ljubljanski univerzi, že blizu diplome. Ni imel posebnega vojaškega znanja, imel pa je nekaj splošne izobrazbe in veliko ljubezen do domovine. Nas seveda zanima, kje so bili po 3. septembru Kandaretovi in Kraševčevi fantje, ki smo jih spoznali v tej zgodbi, kje je bil Ivan Palčič, ki se je rešil iz brezna v Racni gori, kje je bil njegov oče, ki je ušel nasilnikom že prej, kako je Albin Hauptman moral sam prevzeti skrb za štiri majhne otroke, ki so nenadoma ostali brez mame. Kako je ob kapitulaciji Italije bilo v Pudobu, kjer so se zbrale vaške straže iz cele doline, tudi grahovska, in jih je obkolila vojska, v kateri je menda bilo slišati več italijanskega žlobudranja kot domače govorice. Toda naj vse to ostane za eno naslednjih zgodb.
2.1.6. Zaključek
Skušali smo povedati nekaj o tem, kako se je začelo v Loški dolini, v dolini pod Snežnikom. Segli smo daleč nazaj v leto 1936, h koreninam, iz katerih je kasneje pognalo drevo revolucije. V marcu 1942 je dolino vznemiril umor, ki ga niso povzročili okupatorji, če bi ga povzročili oni, niti ne bi bilo tako nenavadno, ampak domači ljudje, ki so se odločili, da za svojo pot na oblast ne bodo izbirali sredstev. Odločili so se za revolucijo in s tem sprožili protirevolucijo. Šestdeset let je od tedaj. Kakšni so spomini na davno leto 1942? Že naslovi nekaterih knjig zgovorno pričajo o tem. Radko Polič: Čudežna pomlad, Matevž Hace: Nepozabno leto 1942 in Komisarjevi zapiski – in še bi lahko naštevali. Druga stran, ki revolucije ni želela, ni govorila o čudežni pomladi in o nepozabnem letu, ampak kvečjemu o letu grozot in velikih žrtev. Letos, v teh dneh se jih bomo spominjali, ob šestdesetletnici začetka vaških straž in slovenske nacionalne ilegale.
3. Pripovedi
3.1. Še ena obletnica – petdeset let po izgonu škofa Vovka z Jesenic
Vanja Kržan
3.1.1.
[Stran 028]
Nekoliko nenavaden naslov, saj običajno proslavljamo obletnice, ki za slovenski narod in našo Cerkev predstavljajo pomemben kulturni, civilizacijski ali verski dogodek. Birme škofa Vovka pred približno petdesetimi leti po različnih krajih ljubljanske škofije in tržaško–koprske škofije, pa so bile daleč od tega. Spominjam se 22. junija l. 1952, ko naj bi bila birma na Jesenicah, v železarsko – proletarskem kraju v primežu komunistov, v dolini pod Mežakljo in Karavankami: še danes slišim in vidim divjanje sovražnih revolucionarjev in proletarcev, psovke in pesti, nahujskane ‘ljudske množice’, tajne agente UDBE, miličnike, itd. Stvari, nevredne spominjanja ob petdesetletnici, toda pomembne zato, ker nam ponovno približajo osebnost nadškofa Vovka in nemogoče razmere, v katerih je kljub vsemu hudemu ali pa prav zato, vedno bolj postajal škof – vzornik, vedno bolj priljubljen in cenjen med svojimi verniki.
Predvsem zaradi dogodkov izpred petdesetih let je za takratne jeseniške birmanke in birmance naša ‘naknadna’, kasnejša birma enkratno in nepozabno versko in duhovno doživetje, ki skupaj z zakramentom birme ostaja v nas neizbrisno znamenje. In neizbrisna nam danes, v zrelih letih, prihaja pred oči podoba birmovalca škofa Vovka, velikega človeka in duhovnika, ki nam ga je izbrala in podarila Božja previdnost v težkih časih narodove zgodovine.
Ni moj namen, da bi se razpisala o letu 1952, ki ga imamo za enega najtežjih za Cerkev na Slovenskem, saj o tem izčrpno poročata Ludovik Ceglar v drugi knjigi o nadškofu Vovku in Ivan Merlak v letošnji izdaji življenjepisa božjega služabnika nadškofa Antona Vovka Za Cerkev in narod. Karkoli bi dodala ali povzela iz teh dveh življenjepisov, bi bilo le nekaj besed več v morju trpljenja, krivic in poniževanja takratnih vernikov, bodisi škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, bodisi do konca izmozganih kmetov, zatiranih učiteljev, profesorjev in učencev, preziranih uslužbencev, izkoriščanih delavcev, ponižanih mater, očetov in njihovih otrok, shiranih in zasramovanih jetnikov – duhovnikov, redovnikov, redovnic in na tisoče drugih – ki so še leta 1952 in kasneje polnili zapore in delovna taborišča po Sloveniji.
Škof Vovk, sam preizkušan v trpljenju, je čutil s svojimi verniki in je 30. aprila 1952 izdal okrožnico »O izražanju verskega prepričanja.« Okrožnica je napisana v latinščini, duhovniki pa naj jo posredujejo vernikom. V njej jih vzpodbuja, »naj se zavedajo, da so včasih dolžni doprinašati za vero tudi herojska dejanja in da bodo z božjo milostjo za taka dejanja sposobni« (Ludovik Ceglar, Nadškof Vovk II, str.10). Že okrožnica sama je bila ‘herojsko dejanje’ škofa in zato med verniki sprejeta s toliko večjo hvaležnostjo in veseljem. Škof Vovk je imel velik čut za svoje vernike. Okrožnica ne govori o strahu in pomanjkanju samozavesti vernikov, saj je škof dobro poznal življenjske razmere in težo bremen, ki jih je hromila. Že njegovo razumevanje in poznavanje razmer je samo po sebi opogumljalo vernike in jim pomagalo k samozavestni in pokončni drži.
Oblastniški vrhovi so na okrožnico odgovorili z napadom na škofa Vovka in Vatikan. Podpredsednik slovenske vlade dr. Marijan Brecelj je v članku »Sovražniki na delu«, ki je izšel v Borbi in Slovenskem Poročevalcu opljuval Vatikan in škofa z zahtevo, »da se z ustreznimi ukrepi onemogoči to stalno hujskanje in vznemirjanje ljudi, ki žele v svoji domovini živeti in delati v miru« (Ludovik Ceglar, Nadškof Vovk II, str 11)«. Besede, zapisane pred petdesetimi leti, nam verjetno zvenijo zelo sodobno in domače, ker isti besednjak še danes uporabljajo dediči komunizma. Taki in podobni izpadi nimajo nič opraviti z vsebino škofove okrožnice, morda pa so vzpodbujali k večji sovražnosti in napadalnosti ‘vznemirjenih’, ‘miroljubnih’ ljudi leta 1952.
Z božjo milostjo in sočutni s svojim na najrazličnejše načine trpinčenim škofom je verno ljudstvo z duhovniki vred resnično ‘doprinašalo’ herojska dejanja in tudi s tem svojemu škofu izkazovalo vdanost in zvestobo. Predvsem in najlažje takrat, ko je prišel mednje birmovat. Ob birmi v Postojni marca l. 1952, pičla dva meseca po zažigu v Novem mestu, se je vse ljudstvo spustilo pred cerkvijo na kolena, ko se je škof pojavil med njimi. In blagoslavljal je z znamenjem križa na vse strani, čeprav z zabuhlim obrazom in obvezanim vratom.
Tudi ko naj bi bila birma na Jesenicah 22. junija 1952, pa je ni bilo, so mu verniki z birmanci vred izkazali svojo vdanost in zvestobo. Storili so vse, da bi birma bila in ni jih bilo mogoče prepričati, da birme ne bo; ko so končno sprevideli, [Stran 029] da birme resnično ne bo, so hoteli škofa zaščititi pred napadalci; ostali so mirni kljub podivjani množici; javno so takrat in kasneje izražali in živeli svoje versko prepričanje, kljub posledicam, ki so temu zadržanju sledile; po izgonu škofa so mnogi to dejanje javno obsodili.
Od kod v ljudeh tako prepričanje, zaupanje, trdnost, skoraj do zadnjega, da birma bo? Ali tako zaupajo svojemu škofu in njegovim herojskim dejanjem? Ko je jeseniškemu župniku Leopoldu Govekarju prišlo na uho, kakšna gonja se uprizarja proti škofu, Cerkvi in vernikom zadnji teden pred birmo, je v soboto telefoniral na škofijo, naj škof ne hodi na Jesenice, toda škof je ostal odločen, da pride. Na birmansko nedeljo zjutraj je dr. Franc Košir, ki je hodil vsako nedeljo iz Ljubljane pomagat na jeseniško župnijo, telefoniral škofu, naj ostane v Ljubljani, ker vse tako izgleda, da se pripravlja napad nanj. Toda škof je odločno pribil: »Na Jesenice pridem, birma je najavljena!« To mi je povedal takratni škofov tajnik dr. Ivan Merlak.
S tem, da se škof Vovk kljub opozorilom ni dal pregovoriti in se je na Jesenice pripeljal, je izpričal svojim vernikom in birmancem več kot si je takrat sploh kdo mogel predstavljati: svojo pripravljenost, da tudi on »doprinaša za vero herojska dejanja«, ki jih sam zahteva od vernikov; vdanost vernikom in birmancem, ki jih ne sme razočarati v njihovih pričakovanjih; svojo trdno odločenost, da bo kot škof hodil po svoji škofiji birmovat: če bo že vnaprej ob vsakem telefonskem klicu klonil pred nahujskano množico, ki ji daje direktive oblastniški vrh, se lahko zgodi, da ne bo birmoval danes na Jesenicah, čez štirinajst dni ne v Radovljici in Lescah in tako počasi nikjer več. In končno s tem, da je na Jesenice kljub opozorilom prišel, je izpričal svojo veliko vero in zaupanje v božjo previdnost, ki je tako očitno spremljala vsak njegov korak, da so bili ob tem verniki vedno znova presenečeni in skupaj s svojim škofom potrjeni v veri v Božjo previdnost in božjo milost.
Morda so mu prav zaradi tega mnogi verniki izkazovali svojo vdanost in za takratne razmere herojsko požrtvovalnost, najbolj seveda takrat, ko je bila, ali ko naj bi bila v njihovem kraju birma. Tudi, ko naj bi bila na Jesenicah.
3.1.2. Ali birma bo, ali je ne bo?
Na Jesenicah smo živeli v lepi šeststanovanjski zgradbi s svojo centralno kurjavo in z velikim vrtom. Taka hiša je potrebovala hišnika, ki je živel z družino v stanovanju v prizemlju. Otroci nismo nikoli razumeli, zakaj le smo mu tako zanimivi, da se je kar naprej ustavljal ob nas, se vmešaval v naše igre, pogovore in postaval po dvorišču in vrtu. Njegova žena nič manj in še bolj kot on se je zapletala v pogovore s sosedami. Danes mi je njuno ravnanje razumljivo: to, kar so bili med vojno terenci, so bili še dolgo po vojni hišni in ulični zaupniki. Življenje v naši družini jim je bilo kot na dlani. Ko se je junija šola bližala koncu, smo popoldne posedale s sosedovimi dekleti po travi in tiste dneve je bila tema naših pogovorov birma na Jesenicah. Me s sestrami smo vedele, da je to pomemben dogodek in smo ga z največjim veseljem obešale na veliki zvon. Od vseh strank v hiši smo hodili v cerkev samo pri nas, zato smo toliko bolj poskrbele, da so bili vsi obveščeni o birmi. In to iz čistega otroškega veselja in ponosa; niti sanjalo se nam ni, kakšna gonja se medtem pripravlja proti škofu.
Pa neko popoldne po stari navadi pristopi k nam hišnik: »Birme ne bo!« Seveda, razumljivo, on ne more vedeti, da birma bo, če pa ne hodi v cerkev, smo si s sestrami mislile. Zgleda, da se tudi mama ni vznemirjala zaradi teh govoric, saj je imela dovolj drugih skrbi. Dosti kasneje sem od drugih slišala, da so mnogim govorili, naj ne gredo k birmi, ker je ne bo. Torej ni bil njihov namen birmo le preprečiti, ampak med verniki povzročiti še nemir, razklanost in dvom ali pa v nedeljo, ko bi morala biti birma, izzvati odkrit, vnaprej pripravljen odpor vernikov.
Železarna je nekatere svoje izbrane delavce z visoko moralno politično kvalifikacijo, a z nezadostno izobrazbo, ob delu šolala in si s tem ustvarjala svoj bodoči kader poslovodij, delovodij, šefov in direktorjev. Eden od njihovih profesorjev Dušan Čop, se spominja zaključne proslave ob koncu šolskega leta. Vsa proslava je bila eno samo hrupno zmerjanje in psovanje klera, vernikov ter grožnja škofu, če bi si drznil birmati jeseniške otroke.
Tisto leto se je vršil tudi hud pritisk na profesorje. Njemu in ženi so grozili z zaporom zato, ker je njegova žena Cvetka roj. Čop med vojno in po njej zbirala otroke in jih pripravljala na prvo obhajilo in spoved.
Da bi si danes lažje predstavljali takratno gonjo proti škofu in birmi na Jesenicah, nam zadošča, da bežno prelistamo Železarja št.6, junij 1952, glasilo jeseniških železarjev. Urejal ga je Bojan Čebulj, amaterski igralec in režiser jeseniškega gledališča Tone Čufar. Osrednji članek obsoja ‘protiljudsko dejavnost klerofašizma.’
[Stran 031]
Na zboru delovnih ljudi je »povzel besedo ljudski poslanec in prvoborec za pravice proletariata tov. Mlakar Janez. Med drugim je povedal tudi sledeče: »Kakor ne bomo nikdar pozabili barbarstev in zločinov Mussolinijeve ‘hrabre’ vojske nad našimi narodi, tako tudi ne bomo pozabili tistih, ki so blagoslavljali njene bajonete, s katerimi so klali naše ljudi in s hinavskimi besedami ljubezni do bližnjega in obrambe vere nosili in pošiljali v smrt otroke, žene in starce. Kdo je takrat od teh ‘vernih in dobrih’ ljudi enkrat samkrat povzdignil svoj glas proti vsem grozodejstvom okupatorja, kdo se je zavzel enkrat samkrat za trpinčeni in umirajoči narod. Narobe, nejzvestejši in najkrvoločnejši okupatorjevi hlapci so bili. Zato danes ne bomo dovolili prav tem in nikomur, da bi nas motil pri graditvi naše lepše bodočnosti, do katere imamo vso pravico po svojih milijonskih krvavih žrtvah. Zato tudi ne bomo dovolili, da bi na proletarske Jesenice hodil birmovat kakršenkoli škof Vovk, ki namesto, da bi pastiroval svojim vernikom, kjer le more trosi med nje mržnjo do naše ljudske oblasti in se odkrito postavlja na stran naših sovražnikov. Mi ne potrebujemo prav nobenih blagoslovov, najmanj pa od ljudi, kakršni so razni Vovki in slični.«
»Zborovalci so z burnim pritrjevanjem in vzkliki zahtevali, da škof Vovk nima nobene pravice do birmovanja na Jesenicah. Ko jih je tov. Mlakar pozval, naj z dvigom rok dokažejo, kdo je zato, da se pošlje protestna resolucija proti prihodu škofa Vovka na Jesenice, se je kakor na mah dvignil gozd rok, ki je izražal odločno in revolucionarno strnjenost jeseniškega proletariata in njegovo obsojanje protiljudske dejavnosti duhovščine in visokega klera.«
»Še isti dan je sindikalni odbor odposlal protestno resolucijo ministrstvu za notranje zadeve in naslednji dan tudi brzojavko škofu Vovku s sledečo vsebino: Na masovnem zborovanju delavcev in nameščencev jeseniške železarne in javorniških obratov 18. in 19. junija je bila sprejeta odločna zahteva, da se Vam ne dovoli birmovanje naših proletarskih otrok. To zahtevo je 6000 zborovalcev postavilo zaradi Vašega protiljudskega delovanja v škodo naše socialistične domovine in sreče naših otrok. Želimo, da to zahtevo jeseniških kovinarjev vzamete na znanje in se po njej ravnate. – Sindikat železarne Jesenice.«
»Isto zahtevo je sprejela tudi večina delavstva na Javorniku na zborovanju naslednjega dne. Tako je delavski razred Jesenic in Javornika odločno manifestiral svoje pravice in dokazal, da je samo on edini in polnoveljavni gospodar svojega življenja, dela in bodočnosti. Zvest slavnim in borbenim tradicijam svoje Partije, ne bo nikdar dovolil, da bi ga kdorkoli motil in oviral pri njegovi napredni borbi za socializem z mračnjaškimi obredi, hujskanjem in zavajanjem poštenih, delovnih ljudi.«
Zdaj nam je jasno, v kakšno sršenje gnezdo je škof dregnil s svojim prihodom na Jesenice. Vendar je vsak dan živel z grožnjami, hkrati pa ostal pogumen in odločen, da dela to, kar je njegova sveta dolžnost, zato se je kljub brzojavki odločil za Jesenice. (Teden pred tem je škof Vovk birmoval na Koroški Beli nad Javornikom, vendar je prišel že prejšnji dan in se skrival v župnišču. Župnika Stanka Perčiča so ves dan hodili udbovci zasliševat, kdaj škof pride, ali se pripelje z vlakom ali z avtom itd. Vso noč ni zatisnil očesa iz strahu, da ne bi ponoči napadli župnišča in našli v njem škofa).
Vsekakor pa je pred odhodom na Jesenice »obstajala neka napetost« kot se danes spominja Ivan Merlak, še posebno po tem, ko jim je telefoniral F. Košir, da obstaja možnost, da se kaj zgodi.
Če kdo, smo birmanke in birmanci živeli v svetem prepričanju, da birma bo. Župnik Leopold Govekar je sam pripravljal birmance pri verouku v cerkvi, ker so bili v zaplenjenem župnišču najrazličnejši uradi in sedeži organizacij. Z obleko in čevlji smo bili nekako oskrbljeni, botri so že imeli pripravljena darila, tudi nekaj piškotov je bilo napečenih.
V soboto popoldne so ženske krasile cerkev. Osredkarjeva Irena, ki je naslednje leto prevzela mežnarske posle, se spominja, da je prišel v cerkev fotograf Veis in se iz njih norčeval, češ da so zmešane in da birme ne bo, ker škofu ne bodo pustili, da bi do cerkve sploh prišel. Vendar so ženske okrasile cerkev do konca.
Vsem znani, stari Jeseničan (kar pomeni predvojni) Jože Markeš je bil pokončen in zaveden Slovenec, ki ni klonil pred gestapom in tako trden vernik, da bi zanj in za njegovo družino lahko rekli, da so kot hiša zidana na skali, ki je do takrat in kasneje ni omajal noben vihar. Bil je cerkveni ključar in je skrbno in zvesto bedel nad pripravami na birmo. Kar naprej je v cerkvi nekaj popravljal in olepšaval, za škofa mora biti vse najboljše in najlepše, saj bo prvikrat prišel na Jesenice.
Slutnje, da bodo škofa res izgnali, so že v ranem nedeljskem jutru postale za vernike resnica …
Pri Markeževih, živeli so na Murovi, le kakih petdeset metrov od cerkve, so zgodaj vstali. K njim naj bi škof in še nekateri drugi duhovniki [Stran 032] prišli po birmi na kosilo. Najmlajši Markev sin osemnajstletni Janez (1934) je že ob štirih zjutraj šel pomolst kravo in nakrmit konja v sosedov hlev, ker ga sami niso imeli. Vedel je, da bo kasneje še dosti dela, ker bodo morali z brati izprazniti in pripraviti za kosilo očetovo pisarno, ker drugega primernega prostora niso imeli. Takoj ko je stopil iz hiše, je opazil, da je pot na gosto nastlana z lističi, med vojno bi jim rekli letaki. Posebno veliko jih je bilo pred njihovo hišo in sosedovo, kjer so imeli dva birmanca.
Ko je opravil v hlevu, je vzel koš, pričel pobirati listke in jih metal v koš. Prehodil je Murovo do Čufarjeve vile in naprej do Čufarjeve trgovine in se po glavni cesti mimo zgradbe milice pod cerkvenim klancem vrnil proti cerkvi in domov. V hlevu je stresel listke na gnoj. Še zdaleč ni pobral vseh in opazil je, da so nastlani še naprej po vsej cesti skozi Jesenice. Njegova sreča je bila, da ga ni pri tem opravilu nihče zalotil, ker je bil tako zgoden. Desetletna ministranta Jože Pogačnik in Jože Mencinger sta jih po prvi jutranji maši pričela trgati s sten, vrat in oken, saj so bile vse Jesenice tudi prelepljene z lističi, toda zalotili so ju neki moški, zapodila sta se v dir, oni pa za njima, vendar sta jim ubežala.
Kaj pa je pisalo na teh lističih? Tega se še danes vsi dobro spominjajo, toda ohranil se ni niti eden. Na listku je bila narisana klečeča birmanka v birmanski obleki, nad njo pa razprostrta škofova dlan, del roke in rokava škofovega oblačila. Od škofove dlani je kapljala kri, rdeče kaplje krvi so bile dobro vidne, saj je bila risbarija pobarvana. Pod njo pa je bil napis: ‘Ali naj se škofova krvava roka dviga nad glavami naših otrok?’ ali pa ‘Ali bomo dovolili, da krvava škofova roka birma naše otroke?’in podobno. Vsi, ki so videli v nedeljo zjutraj te listke, so že vedeli, da se nam ta dan ne obeta nič dobrega.
To smo z največjo tesnobo v srcih zaznali tudi pri nas doma. Iz same gorečnosti, da bi bile pri maši že pred birmo ob desetih, smo vsa štiri dekleta, imele smo štirinajst, trinajst, enajst in devet let, šle že k prvi jutranji maši ob šestih zjutraj. Ko smo se skozi Jesenice vračale domov, smo opazile nalepljene listke po plotovih, stenah in oknih trgovin. Spominjam se enega, nalepljenega na trafiki, toda v moji naivni in nevedni enajstletni glavi se je kri spremenila v blagoslovljeno vodo, ker sem lahko samo to združila s škofovo roko in verjetno imam zato v spominu tudi napis: Škofova roka ne bo blagoslavljala naših otrok.
[Stran 033]
Moja leto starejša sestra Monika (1939), ki je bila opazila letak že pred mano na vratih trgovine, pa je v svoji otroški glavi sklepala nekako takole: »Ne smem se ustavljati, da bi gledala listek. Prenevarno je. Najbolje bo, da ga odtrgam in ga doma v miru pogledam.« Odtrgala je nalepljen letak, toda nismo prišle sto metrov naprej, ko nas je dobesedno obkrožila skupina mož in še danes nam ni razumljivo od kod so se vzeli in kdo le je mogel videti sestro, ker me nismo videle nobenega. Danes jih vidim pred seboj kot gručo mrkih možakov oblečenih v temna oblačila. Potem se je začelo: »Čigava si? Kako se pišeš? Kje stanuješ?« Najbolj pa jih je zanimalo: »Zakaj si utrgala listek? Kdo ti je to rekel? Kdo ti je dovolil?«Seveda nihče, mame na srečo ni bilo poleg, saj so to videli, dobro pa so tudi vedeli, da so se listki pojavili šele ponoči, zato zanje vnaprej ni nihče vedel. Odšli so z nami proti domu in se ustavili pri vrtnih vratih. Najstarejša sestra je morala po mamo. Zdaj je bila zaslišana še ona in dokazovala je, kako ničesar ne ve in ni vedela. Zagrozili so ji, da jo bodo še zasliševali. Nad prostodušno in dobrosrčno sestro pa so se zgrnili črni oblaki: dneve in noči je preživela v strahu, kdaj bodo prišli miličniki ponjo in po mamo; kdaj bo oče ostal brez službe; vedno je gledala skozi okno, če miličniki že gredo. O svojih strahovih se nobenemu niti potožiti ni upala, ker je imela stalno slabo vest. Kadar smo se doma o tem nesrečnem dogodku pogovarjali, največkrat odrasli med sabo, se je pojavljalo ime Ivana Saksida, nekdanjega partizana. On naj bi bil tisti, ki je sestro zalotil, nas zasliševal in še dolgo ustrahoval. Me ga nismo poznale, tudi mama ne. Kasneje smo zvedeli, da je mamo rešilo dejstvo, da Monike ni mogla ona nahujskati k trganju listka, ker za listke ni vedela.
Dodobra poklapane smo odšle k škofovi maši in birmi ob desetih. Ne spominjam se, da bi se spraševale, ali birma bo ali ne, tako smo bile obremenjene z odtrganim listkom. Po poti v cerkev smo samo oprezale, izza katerega vogala bo na nas planil kakšen miličnik. Neverjetno veliko ljudi je bilo zbranih na cesti, na trgu pred cerkvijo pa prava gneča.
Ko je Markežov Janez pripravil očetovo pisarno za obednico, je šel pred cerkev, saj je že prej opazil, da hodijo mimo hiše tovarniški delavci iz samskega doma in se zbirajo pred cerkvijo. Tam so bili tudi že vajenci iz Vajeniške šole, in mnogo tovarniških delavcev in uslužbencev, ki sicer niso hodili v cerkev, delavci naših južnih bratskih republik in že vinjeni Primorci, ki so prepričevali ministranta Slabetovega Toneta o pravilnosti svojega početja in njegovi zmoti. Nekateri so kasneje, nekateri pa že takrat prostodušno izjavili, da so morali priti, ker so jim zagrozili, da bodo izgubili službe in stanovanja. Med vajenci je bil celo ministrant in ko ga je organistova hčerka Elica Kelvišar vprašala, kako more on, ministrant tako vpiti, ji je odgovoril: »Vsi iz Vajeniške šole smo morali priti!«
Kar naprej so kričali različne parole: »Dol z ubijalcem! Morilce je treba pobiti!« S tem so mislili na škofa. »Ne bo birmal naših otrok s krvavimi rokami!« Tudi po cerkvenih zidovih in vratih so bili nalepljeni listki. Enega je pobral ali odlepil oče Jože Markeš in ga pomolil pod nos očetu revolucionarja Franceta Pesjaka, svojemu sosedu z Murove: »Le poglej, kaj piše: ‘Ali naj se krvava roka škofa dviga nad glavami naših otrok?’ Misliš, da je krvava? Jaz pa ti pravim : Mučeniška!« je s povzdignjenim in prizadetim glasom pribil Markeš.
Najbolj divje in glasne so bile ženske, ki so ‘dajale ton’ nahujskani množici. Danes se prav vsi spominjajo partizanke Ivane Kozar, ki je vsako leto vodila pohod na Stol ob obletnici zažiga planinske koče, in Francke Bohinc, znane po tem, da je pri vseh povorkah in proslavah nosila zastavo. Zdaj so trgale tančice in venčke z glav birmank in fotografom zbijale iz rok aparate. Veliko botrov je prišlo s Koroške in ti so skoraj vsi imeli fotoaparate.
Markežov Janez, nekdanji ministrant in zdaj desna roka očeta in vseh župnijskih opravil, je zaslutil, da mora paziti na vhod v zakristijo na zgornji strani cerkve. Toda bil je prepozen. Že so ženske vdrle vanjo in vlekle ven župnika iz Zabreznice, čeprav se jim je skušal skriti na stopnicah na prižnico. Videle so ga že prej, ko se je s kolesom pripeljal do Markežovih, se tam preoblekel in šel v zakristijo. Tudi vse vernike, ki so hodili v cerkev, so ženske pozorno spremljale in obkričale. Neki osemdesetletni starki je Ivana Kozar zaprla vhod v cerkev, vendar se ni dala zbegati, tej Kozarci pa že ne, preveč dobro jo je poznala.
Mnogi verni možje, ki so stali pred cerkvijo, so delovali zelo pomirjevalno in se zapletli z najetimi hujskači v pogovor, da bi jih nekoliko umirili. Janez je odšel izpred cerkve po klancu do policije na glavno cesto, kjer naj bi se pripeljal škof. Oče je vsem sinovom že prejšnji večer naročil, Janez je imel še starejše brate, naj budno pazijo in preprečijo, da se škofu Vovku ne bi kaj zgodilo. Očetov ukaz so vzeli za sveto in če bi kdo položil roko na škofa, bi se jim to zdelo kot nekakšno svetoskrunstvo.
Janez je zdaj budno spremljal dogajanje na glavni cesti. Tudi tukaj je bila množica in kar naprej kričala. Kmalu se pripelje vsem znani taksist, dolgolasi Tinček z Bleda. Janez je videl [Stran 034] v avtu blejskega župnika in frančiškane z Brezij. Tinček je takoj uvidel, da zaradi množice ne bo zmogel ostrega ovinka s ceste na klanec pred cerkvijo, zato je peljal naprej do Čufarjeve trgovine, se tam obrnil, zavil nazaj proti cerkvi in se hotel po klancu z brzino zapoditi do cerkve. Množica mu je to preprečila in ga ustavila. Tinček je moral odpreti okno. »Pelji nazaj, odkoder si prišel!« so mu ukazali. Prijeli so se za šipo in od vseh strani oklenili avto, šli ob avtu do hotela Pošte, in še naprej čez železniški most kot da se hočejo prepričati, da se bo Tinček zagotovo vrnil po isti cesti, po kateri je pripeljal z Bleda, skozi Staro Savo. Verjetno so s tem hoteli zagotoviti, da bo glavna cesta skozi Jesenice ostala prosta za škofa in ‘množični ‘ sprejem, ki mu ga prirejajo. Največja gneča je bila prav na cesti pod stopnicami v cerkev, kjer je cesta najožja.
3.1.3. Prihod in izgon škofa
Pri Markežovih so imeli še izpred vojnih časov star motor Ariel, 550 kubičen. Oče ga je pred Nemci zakopal v zemljo, da ga ti niso zaplenili. Po vojni so ga Markežovi fantje toliko časa popravljali, da so ga nekako usposobili za vožnjo, potem pa so ga vzeli za nekaj časa novi oblastniki. Čez nekaj časa so ga dobili nazaj v nevoznem stanju in spet so ga fantje toliko popravili in med vožnjami samimi sproti popravljali, da je bil vozen za krajše razdalje.
Tudi Markežova najstarejša sinova Lojze in Jože sta tisto nedeljsko jutro zelo resno vzela očetovo svarilo, da morajo fantje storiti vse, da se škofu Vovku ne bi kaj zgodilo. Čedalje večja množica se je zgrinjala na cesto. Sklenila sta, da se mu z motorjem odpeljeta naproti in ga pregovorita, naj ne pride na Jesenice. Bila sta preveč zrela za avanturistične podvige in ne več tako mlada, da ne bi dojela, v kaj se spuščata in koliko tvegata. Že med vojno so pri Markežovih, ker so bili zavedni Slovenci, okusili težo nacizma, po vojni pa oba, takrat še mladoletna Lojze in Jože skupaj z očetom vso krutost komunističnega zapora v Begunjah na Gorenjskem.
Takrat ceste še niso bile prometne, zato sta vozila kar po sredi ene same glavne ceste skozi Jesenice, do Javornika in še naprej do Žirovnice. »Pripeljeva do gostilne Ozvald v Žirovnici in zagledava večji črn avto, ki nama pelje naproti. Ni mogel biti drug kot taksi s škofom. Jože je sedel zadaj in je pričel mahati in dajati znamenja, naj ustavijo; peljeva čisto po sredi, tako da bi se moral že zaradi naju ustaviti. Šofer – taksist odpre okno. Zapeljeva ob avto in rečeva škofu, ki je sedel zadaj: ‘Na Jesenicah vas čaka velika množica. Ne hodite naprej! Vas ne bodo pustili!’ sva ga skoraj prosila. Da kričijo o zločincu s krvavimi rokami, sva zamolčala. Škof pa takoj odločno odvrne: ‘Vseeno grem. Ne bomo se obračali nazaj.’
Torej se obrneva midva in voziva spet po sredi tik pred škofovim avtom. Zdaj sva vedela, da morava braniti škofa, naj pride karkoli. Mimo železarne je še kar šlo, ker ni bilo veliko ljudi. Pred železniško postajo, kjer je cesta najširša, sva postala bolj pozorna, ker je bilo na cesti veliko ljudi. Pred občino jih je bilo še več, tako, da smo vozili korakoma. Še vedno sva bila tik pred avtomobilom. Pod stopnicami do cerkve pa je množica od vseh strani navalila na avto in naju odrezala proč. Ko sva se ozrla, sva videla, kako je množica od spredaj porivala avto nazaj. S pestmi so tolkli po avtu, šipah, pljuvali in skakali po avtu. Slišalo se je rjovenje: ‘Tito! Partija! Tito! Partija!’ Čez nekaj časa se je avto pričel korakoma premikati nazaj. Bilo je nemogoče, da bi obrnila in mu sledila, ker so bili ljudje nagneteni eden poleg drugega. Korakoma sva se prebila do Čufarjeve trgovine in po Murovi pripeljala do doma. Hitro sva pospravila motor in šla pred cerkev, ker sva bila v skrbeh, da množica ne bi vdrla v cerkev. Še vedno so vsi kričali in zmerjali. Nenadoma zaslišim Ivano Kozar: »Dajte nam Gluharjevo Heleno!« in za njo poprimejo še drugi. Dekle je bila korska pevka in vedeli so, da je v cerkvi. Tudi ona je okusila po vojni begunjske zapore, ker so jo obsodili, da je izdajalka. Vendar so jo izpustili, ker ji niso mogli dokazati krivde. Toda mnogo takih so kasneje na skrivaj pobili,« je zaključil svojo pripoved najstarejši Markežov sin.
Cerkev se je zdaj dodobra napolnila. Ljudje so enodušno vztrajali v molitvi. Skoraj vsi so že izvedeli za izgon škofa. Nekaterim se je vtisnil v spomin Mencingerjev Jože, ki je v joku vsakemu hitel pravit: »Zdaj pa ne bo birme, ker škofa ne pustijo naprej!« Ali pa morda joka zaradi žalosti, ker ne bo mogel ministrirati?
Pred cerkvijo je bilo vedno hujše rjovenje. Železarniški delavec Jeklarjev Matevž, ki je bil srdito skakal in tolkel po avtu s škofom, je vpil, da bodo naredili iz cerkve hlev. Osredkarjeva Irena se danes spominja: »Mi vsi smo bili v cerkvi in molili. Zaprli so vsa vrata, jih tiščali in niso nikogar spustili ven. Zraven so nas pa zmerjali in žalili. Celo grozili so nam, da bodo vrgli v cerkev bombo in nas vse pobili. Vsi smo bili zelo prestrašeni in to je trajalo kar precej dolgo.«
Verodostojna priča škofovega prihoda in izgona z Jesenic je takratni škofov tajnik dr. Ivan Merlak, ki se je tisto jutro skupaj s škofom pripeljal in – odpeljal z Jesenic.
[Stran 035]
»Škofija takrat ni imela svojega avtomobila, zato smo največkrat najemali taksista z najboljšim avtom, zdi se mi, da se je pisal Vizjak. On si je edini upal voziti škofa, ko so po birmi v Kočevju l. 1947 porezali vse gume taksistu, ki je škofa pripeljal na birmo. Vizjak je pristal za Jesenice, ker nas je štirinajst dni pred tem peljal v Ljubno in ni bilo nobenih izgredov. Tisto leto so bili poleg Novega mesta in Črnomlja določeni za birmo kraji izven obmejnega pasu na levem bregu Save: Ljubno, Jesenice, Radovljica, Lesce, Mošnje.
Nekaj dni pred birmo je na škofijo telefoniral jeseniški župnik Leopold Govekar in izrazil možnost, da se lahko kaj zgodi. V nedeljo zjutraj je telefoniral še Košir. Škof je odločil, da gremo kjub temu, čeprav nismo šli z lahkim srcem. Bil je pogumen in požrtvovalen, zavedal pa se je tudi, da ne bo mogel več birmovati, če bo enkrat odnehal.Vedeli smo, da udbovci budno spremljajo našo pot mimo Vrbe, ker za Vrbo in Zabreznico, kjer je pokopana škofova mama, nobeden od naju ni dobil dovoljenja, oba kraja pa sta spadala v obmejni pas. Tako škof leta dolgo ni smel niti na mamin grob.
Ko smo se pripeljali do Jesenic, smo po cesti srečevali birmanke in birmance, njihove botre in starše, ki so bili namenjeni v cerkev. Pri kolodvoru pa smo zapeljali v množico, vendar smo nekaj časa še lahko vozili naprej. Pod cerkvijo, kjer je cesta najožja, so nam zaprli pot.
Z vseh strani so rjoveli: ‘Tito! Partija!’Neki moški nam je zakričal, naj gremo nazaj. Vendar je taksist peljal še nekaj metrov. Takrat so začeli tolči po avtu in šipi in še bolj kričali. Šofer je predlagal, da gremo nazaj. Nič drugega nam ni preostalo. Iz avta ni stopil nihče. Škof se je strinjal: ‘Gremo nazaj!’ je odločil. Šofer še nekaj časa zaradi množice ni mogel obrniti in smo se vzvratno pripeljali skoraj do železniške postaje. Šele tam mu je uspelo obrniti avto. Tudi tukaj ga je pričakala kričeča množica in naskočila avto, tako da je škof zahteval: ‘Pustite avto! Ni naš!’
Vso pot do Ljubljane smo molčali. Škof je nekajkrat glasno vzdihnil in sam zase potarnal, kako je kaj takega mogoče. Že čez štirinajst dni smo se odpeljali na birmo v Radovljico in Lesce. Za obe fari je bil župnik nekdanji frančiškan Krizostom Sekovanič, ob nedeljah mu je v Lesce hodil pomagat Janko Žagar, profesor katehetike iz Ljubljane. Oba sta bila člana Cirilmetodijskega društva in morda sta zato obe birmi potekali brez zapletov. 5. julija je bila birma tudi v Mošnjah. V Mošnje je prišlo 26 birmancev z Jesenic.
Oktobra istega leta nam je prišel Vizjak povedat, da mu je ponoči v garaži zgorel avto. Škof [Stran 036] mu je na razne načine pomagal, bilo pa je tudi čedalje več taksistov na razpolago. Istega meseca so me za sedemnajst dni zaprli , ker nisem privolil, da bi bil njihov vohun in jim javljal, kaj se dogaja na škofiji. Verjetno je tudi zato l.1964 verska komisija odbila, da bi na Teološki fakulteti poučeval moralko. Niso pa mogli preprečiti, da ne bi leto kasneje postal urednik in upravnik Družine.«
»9. januarja 1953 je bil škof Vovk z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi škofi pri Titu, saj so bili decembra 1952 prekinjeni diplomatski stiki med Beogradom in Vatikanom. Od takrat naprej je bilo za škofa lažje,« se spominja Ivan Merlak.
Kako zelo si je že enkrat škof želel miru, opiše Kolaričevo poročilo s tega sprejema pri Titu. Navaja ga L. Ceglar v svoji knjigi. »Tito je kasneje hotel popraviti skrajno neugoden vtis atentata na ljubljanskega apostolskega administratorja. Zato ga je vprašal: ‘Kaj naj storim za vas?’ Škof mu je kratko odgovoril: ‘Mir nam dajte!’«
Še zadnjega pozdrava zavednega jeseniškega proletariata in nahujskane množice za slovo z Jesenic je bil škof deležen pred železniško postajo, kjer je šoferju le uspelo obrniti avto. Temu prizoru je bila priča nekdanja Jeseničanka Marija Vodišek, čeprav je še danes prepričana, da je avto s škofom pripeljal samo do postaje, tukaj pa ga je množica prisilila da se je obrnil nazaj proti Ljubljani.
Takole se spominja: »Tisto jutro sem se s prvim vlakom pripeljala iz Ljubljane na Jesenice v službo na Mednarodno špedicijo. Kot vedno je bila moja prva pot v pisarno carinske agenture. Že ko sem šla proti pisarni, zagledam na cesti veliko ljudi, predvsem moških. Ko pridem v pisarno, vprašam dežurno uslužbenko Škofovo Mimi in pokažem na cesto: ‘Kaj pa ti tukaj počnejo? Ali mene čakajo?’ ‘Ne, škofa! Danes je birma.’ ‘Zakaj pa so tukaj?’ vprašam. ‘Poglej transparent.’ In vidim razprto dlan in del škofovega rokava, pa kaplje krvi in spodaj napis: Ali boste dovolili, da se ta okrvavljena roka polaga na glavo naših nedolžnih otrok? ‘Barabe, komu pa je škof kaj storil,’ sem bila besna. Mimi pa: ‘Ne vedo, ali bo škof prišel z vlakom ali z avtom.’ ‘Z vlakom ga ni, saj sem se jaz pripeljala z njim.’
Telefoniram na agenturo, da pridem kasneje, ker bom tudi jaz počakala škofa. Pričnem bolj pozorno ogledovati množico na cesti: vidim Jeklarjevega Matevža, neizučenega kovača, oznovca iz Radovljice, kasneje smo ga dobili v špediciji za šefa; Torkarjevega Joža, Koblarjevega Staneta – občinskega funkcionarja, ne spominjam se Pesjakovega Francija – medvojnega revolucionarja in vsa leta predsednika Zveze borcev. Pa ženske: Stojanovo Ljubo, poročeno z Jankom Burnikom, direktorjem zdravstvenega doma, ona pa je bila ena od hitro produciranih učiteljic, ‘šnelfajerce’ smo jim pravili, pa Bohinjc Brono in zastavonošo Klinar Francko. Vsi ti me niso presenečali, začudila sem se nad fotografom Torkarjevim Radom. ‘Kaj le on počne tukaj? Kaj mu je tega treba?’ Njegova žena nam je bila med vojno zgled pobožnosti.
Čez nekaj časa opazim, da je vsa grupa preplavila cesto, bilo jih je najmanj tri sto, od nekdanjega hotela Paar, oziroma hotela Triglav na drugi strani, do postaje. Množica je prisilila šoferja, da je obrnil avto v smeri proti Ljubljani. Jeklerjev Matija je skočil na stopnico avtomobila in vsi so kričali kot obsedeni: ‘Dol z morilci! Dol s klerikalci!’ Ves čas so bili prisotni policaji, seveda zato, da bi takoj prijeli vsakogar, ki bi demonstrantom nasprotoval. Ko je avto odpeljal, so še nekaj časa stali, potem pa so odšli proti cerkvi. Poleg naše pisarne so imeli pisarno avstrijski železničarji, večinoma Korošci. Ves čas so pridno fotografirali [Stran 037] in že opoldne je celovški radio poročal o napadu na škofa.«
Pred železniško postajo so ponovni napad na avto s škofom videli še nekateri drugi verniki, ki so šli takrat v cerkev, kot npr. zakonca Brudar. Nobeden od njih se ni zadrževal v bližini ali dogodek opazoval in večina teh je prepričanih, da so avto ustavili in ga prisilili nazaj že pred postajo.
Poleg že naštetih, sem slišala od danes živečih prič še veliko drugih imen takratnih proletarcev in komunistov, ki so tako ali drugače sodelovali pri napadu in izgonu škofa: Ivko Kos, Franci Iskra, Berti Brun, Tilka Biček, Bine Kobentar, 16-letni nahujskani vajenec Božo Pančur, Janko Čemažar, Malči Klinar Šturm, Mauro Lenardič, Ciril–Čiro Triler, Cveta Čop, roj. Robič itd. V življenju so večinoma imeli pomembne funkcije in zasedali vodilna mesta.
Zakaj to naštevanje, saj so razen kakšnega poedinca že vsi pokojni? Naj torej počivajo v miru in uživajo večni pokoj! Omenjam jih zato, ker sem opazila, kako so imena teh ljudi do danes ostala globoko zarezana v spominu in srcih mnogih Jeseničanov. Podobno kot v naši družini ime Ivana Saksida, ki ga še poznali nismo. Pred kratkim pa sem izvedela, da je bil prav on, Saksida Ivan, glavni organizator izgona škofa, nekakšna ‘siva eminenca’ v ozadju. Ljudje, ki so bili priče takratnih dogodkov, so še danes ogorčeni in pretreseni.«Po avtomobilu so skakali in tolkli s pestmi. To je bila grozna podoba.« »Kako so si upali kar tako napasti škofa?« »Bila je čisto prava drhal!« Mnogi so po birmi delili Jeseničane na tiste, ki so napadli in izgnali škofa in one, ki pri tem niso sodelovali.
Spominjam se tudi govoric o usodi Kemperlovega Matija: čez nekaj mesecev po teh dogodkih mu je stroj v železarni odtrgal roko in baje mu je lastna žena oponesla, da je to božja kazen, ker je z roko tolkel po škofovem avtu in mu grozil. Kasneje se je zapil in bedno umrl. Toda danes ljudje ne govorijo o božji kazni; pravijo, da se vsakemu samo po sebi povrne po lastnih delih.
Ob vnebovpijoči krivici, ki se je zgodila škofu, ‘zločincu’ in ‘ubijalcu s krvavimi rokami’, ob žalitvi škofa, ki je za nekatere skoraj bogoskrunstvo, je zanimivo, da jeseniški verniki sploh niso pomislili na krivico, ki se je zgodila njim, birmancem in njihovim staršem – proletarcem, ki so tudi delali za ‘lepšo in boljšo’ prihodnost svojih otrok in imeli edini pravico o njih odločati. Tudi o tem, ali naj škof birma njihove otroke ali ne.
3.1.4. Namesto birme miting pred cerkvijo
Cerkev je bila že pred deseto uro nabito polna. Le redki starši ali botri, ki so zvedeli, da birme ne bo, ker so pregnali škofa, so odšli z birmanci domov. Nenadoma od cerkvenih vrat zadoni mogočen in pretresljiv glas Markeževega očeta: »Marija, pomagaj!« V tistem trenutku, kot da bi oče Markež intoniral, vsa množica v cerkvi povzame: Marija, pomagaj nam sleherni čas,/ glej k tebi ozira se vsak izmed nas/, Marija, vse ljudstvo ihti,/ Marija pomagaj nam ti. Pesem mojega otroštva, ki sem jo tolikokrat med vojno slišala v cerkvici na Stari Savi, pa nisem razumela, zakaj ljudje jokajo. In zakaj jo pojejo zdaj, ko nismo več ‘v vojskinem času’? Potem so se vrstile Marijine pesmi, ena za drugo.
Ne spominjam se več dobro, kako smo s sestrami in mamo prišle do kora, mama je bila korska pevka. Sedela sem na klopi za orglami in opazovala strica, ki je običajno ali dirigiral ali orglal, in organista Klevišarjevega Pepija. Stric je poklapan sedel, organist pa stal ob orglah in nobeden se ni dotaknil orgel ali zamahnil z roko za dirigiranje. Ni mi bilo jasno zakaj ne, saj se mi je zdelo tako zelo slovesno: mašo je pričel domači župnik z mnogimi drugimi duhovniki ob oltarju, cerkev je bila nabito polna. Pa opazim Gluharjevo Heleno: poje in debele solze ji kapljajo po licih. Vse poje in joka. Ne, vsi pa ne. Ob stopnicah na kor stojijo neki neznani moški in strupeno buljijo v nas. Gledam skozi okna visoko pod stropom in vidim zunaj neznane moške po poti nad cerkvijo in na cerkvenem zidu. Vendar me jih zdaj ni bilo več strah kot zjutraj.
Takoj ko se je pričela maša, je množica pred cerkvijo svoje kričanje ubrala v petje partizanskih pesmi. Sledila sem tudi tem, saj smo jih, Titovi pionirji, znali vse. Spominjam se grobne tišine v cerkvi med povzdigovanjem. V trenutku, ko smo pokleknili, je od zunaj zadonelo: ‘Na juriš, na juriš, na juriš!’ V tem jutru sem [Stran 038] spoznala nekaj: Ti ljudje zunaj nam nagajajo, ti mrki pogledi mož nas ne marajo, te kričave ženske nas ustrahujejo. Mi pa imamo mašo, kakršne v naši cerkvi ne pomnim!
Po koncu maše je bila množica še vedno pred cerkvijo. Toda zdaj se je uredila v špalir. Eden po eden smo hodili skozenj. Mama je šla za nami, dekleti. ‘Farška kurba!’ se je ena od žensk zadrla na mojo mamo. Malo sem bila presenečena, ker takih izrazov nisem bila vajena. Ogorčena pa prav nič, ali zaradi mame prizadeta. Vedela sem, da je bila mamina družina že pred vojno na Jesenicah znana in cenjena, prav tako tudi mama. »Ta ženska ji je nevoščljiva,« sem zaključila v svoji otroški glavi. Na hitro sem se ozrla na mamo, ne, ni bila prizadeta, držala se je dostojanstveno. Tudi drugi so šli molče skozi špalir žaljivk. Zbrane AFŽ–jevke so tako ‘obdelale’ vse po vrsti in vsakega posebej. Po končanem delu, res so imele naporno jutro in dolgotrajna sestankovanja in zborovanja pred tem, so ženske pričele vpiti, kot mi je povedal Markežov Janez: ‘Zdaj pa gremo k Markeš na kosilo!’ Tudi če bi bile prišle, kosila ni bilo: pri Markežu se ni več kuhalo in pripravljalo, saj so mama in hčerki Albinca in Marija zgroženo strmele izza kuhinjskih oken na dogajanje pred cerkvijo in kmalu doumele, da škofa ne bo in da žlinkrofi ne bodo zanj.
V podobni zasedbi se je ista množica kot tisto nedeljo ob izgonu škofa, vendar manj številna, pritepla pred Markežovo hišo in njihovo elektrodelavnico leto kasneje. Tokrat so z lastnega doma izgnali Markežove: v pol ure so morali vsi zapustiti dom in delavnico, hišna vrata in vrata delavnice pa so zapečatili. Osem let po končani komunistični revoluciji so spet bridko občutili njeno nasilje, ki ga z najrazličnejšimi pritiski ni in ni hotelo biti konca.
Kako pa se je Železar št.7, julij 1952, razpisal ‘O propadli birmi na Jesenicah’? Zadošča le nekaj odlomkov iz članka.
»Mnenja smo, da je to vprašanje po vseh govoricah, ki so se širile pred in po 22. juniju treba obravnavati in zavzeti jasno linijo do klerikalnih elementov na Jesenicah na eni strani in do resnično religioznih ljudi na drugi strani.«
»Znano je, da so se klerikalni elementi zelo vneto pripravljali, da pod krinko birme manifestirajo svoje sovražno protiljudsko razpoloženje.« … «Jeseniški klerikalci pa so si le malo preveč privoščili, ko so vseeno povabili Vovka, naj pride birmovat, češ, da je na Jesenicah le nekaj gobcačev, ki delajo hrup okoli njegovega prihoda.« Nato so poimensko navedeni posamezniki in njihova ‘sovražna’ dejanja. Kdor ni prišel v ‘obdelavo’ v špalirju pred cerkvijo, so ga obdelali v Železarju.
Markežovim seveda ni prizaneseno. »Pri Markežu, znanem klerikalnem jedru, so dan pred 22. junijem z vso vnemo očistili ob hiši že pet let staro smetišče, ki je širilo smrad po celi Murovi. Najbrž je Murovčane nadaljnjega smradu obvarovala sama božja previdnost. Pri Markežu je tudi neumorno poslovala posredovalnica za botre in botrce, ki so se rekrutirali iz bivših aktivnih belogardistov in njih zaupnikov. Segala je celo do kranjske okolice.«
Iz članka je razvidno, da dogodkov ob napadu na škofa niso vsi Jeseničani molče sprejeli. »Ob tej priliki so se razkrinkali razni ljudje s svojimi izjavami, kot so Kraševčeva s Hrušice, Černetova, Furlanovi, Žagar, Ažman in Hafnerjeva s Plavža, ki je dan po 22. juniju pljunila v našega sekretarja MOOF. Mi poznamo te ljudi. Med njimi je nekaj zaslepljencev, ki jih moramo rešiti iz krempljev sovražnikov ljudstva. Ostalim pa moramo povedati, da jih bomo tolkli toliko časa, da bodo zlezli nazaj v luknje, iz katerih so malo preveč pogledali.«
[Stran 039]
»Klerikalni eksponenti skušajo spraviti v defenzivo naše aktiviste z očitki, da ni kulturno, ko se Vovka ni pustilo birmovat. To izjavljajo ljudje, ki nimajo zato nobenih moralnih kvalifikacij.« … »Mi pa vprašamo te kulturne ljudi, ali je bilo kulturno, kar so počenjali duhovniki po Dolenjskem in drugod, ko so ubijali nedolžne otroke in matere, škof Rožman pa jim je pošiljal svoj blagoslov in pohvale. Prav to bi danes počel tudi Vovk, saj si drzne matere pozivati v imenu božje milosti, da se ne prepuščajo zdravniški indikaciji.« Itd.
3.1.5. Birme posameznikov v škofijskem dvorcu
Še isto nedeljo ob dveh popoldne so se nekateri birmanci in botri z vlakom odpeljali v Ljubljano, da jih bo škof birmal v škofijski kapeli. Kdo se je to dogovarjal, danes ne ve nihče, prav tako se ne spominja popoldanskih birm Ivan Merlak. Morda je posredoval in telefoniral na škofijo Markežov oče. Markežova sinova Jože in Franci sta bila botra sosedovima dečkoma Ravnikarjevemu Tonetu in Marjanu. Tudi Markežovi nečakinji Helena in Anica Klinar s Stare Save in njuni sestrični iz Plavžkih Rovt naj bi bile to nedeljo pri birmi. Tako so se vsi ti birmanci in še nakaj drugih v nedeljo popoldne zbrali v škofijskem dvorcu. Takrat devetletni birmanec Ravnikarjev Tone se danes spominja škofijskega dvorca in hodnika, kjer so čakali na birmo. Bolj kot birma sama se mu je vtisnil v spomin pogovor njegovega botra ali s škofijskm tajnikom ali škofom samim, morda prav s tem, ker se je sogovornik šalil in smejal, ko je rekel: »Še vedno pa si ne morem predstavljati, kako je lahko z obema nogama hkrati skočil v vrata avtomobila.« Razumljivo, da so bili vsi še pod vtisom dopoldanskih dogodkov.
Pri birmi v škofijskem dvorcu je bila tudi njegova žena Viljemka roj. Kališnik. Spominska podobica se je izgubila, pokazala pa mi je mašno knjižico, ki jo je dobila v spomin na birmo od svoje botre. Z nežno in spoštljivo kretnjo mi jo je dala v roke. Pričnem listati in opazim na zadnji strani posvetilo njene botre: V spomin na sv. birmo, 22. junij 1952. Čudno, zakaj na zadnji strani, si mislim in gledam knjižico še naprej. Odpreta se mi prvi dve strani, temno lisasti od osušenega lepila. Tudi tu zagledam posvetilo: Spomin na birmo, julij 1930. L. 1952 [Stran 040] in še dolgo kasneje ni bilo mogoče dobiti niti rožnega venčka, še manj molitvenika. Kaj je hotela dobra botra? Podarila je birmanki svojega in ta ga še danes hvaležno hrani.
Ob tem so se tudi v meni zganili občutki, ki jih hranim v spominu na birmo. S sestrami in z mlajšim bratom smo šli k birmi v škofijsko kapelo naslednje leto na praznik Kristusa Kralja. Ni bila velika skrb le obleka, nič manjša je bila, kje dobiti rožne venčke. Edino stric iz Amerike nam jih lahko pošlje! Veselje in pričakovanje je bilo veliko. Mama mu je pisala, naj jih skrbno skrije. Skril jih je v zavoj z rižem. Končno, dobili smo obvestilo o paketu z natančnim popisom pregledane vsebine in vsoto za plačilo carine. Spodaj pa je bil pripis: Propagandni material je bil odvzet. Bila sem še bolj razočarana in žalostna kot tisto nedeljo, ko so izgnali škofa. Mama jih je končno dobila preko ‘zvez’ od uršulink v Škofji Loki: s svetlo modrimi, okroglimi jagodami. Stekla sem v spalnico, pokleknila k postelji, si ga ovila čez prste in molila, molila z otroško vero in zaupanjem. Taka je bila v tistih časih moja devetdnevnica.
Na praznik Kristusa Kralja je imel škof Vovk kot vsako leto slovesno mašo v stolnici. Kakšno razkošje taka ‘birmanska’ maša, kot da bi bila nalašč za nas petero birmancev, v tako lepi in sijoči cerkvi kot v nebesih. In končno, tak je torej škof Vovk, prvič v življenju ga vidim: najprej zažgan, z Jesenic izgnan, povsod zasledovan in kot so nam botre povedale, hudo bolan in utrujen. Pred takim škofom pa je treba moliti, saj tudi iz njega kljub vsemu temu kar vre pesem in molitev. Dobri Bog, vest se mi oglaša, premalo sem se učila, Govekar je bil predober z nami, saj niti sedmero darov Svetega duha ne znam našteti. Zato bom pa kar molila za največji in edini dar, ki ga poznam, za dar ljubezni: goreče, vztrajno in pobožno, zdaj in vse življenje. Amen, je odpeval zbor na koru.
In že čakamo v škofijskem dvorcu pred zaklenjenimi železnimi vrati. Kakšna čast za nas, ko se odprejo samo nam in za nami spet zaklenejo. Da moramo biti pridni, ker je škof utrujen in bolan, zakaj le nam botre to govorijo? Vseh pet stojimo v škofijski kapeli kot naslikani, od mlajšega brata do najstarejše sestre. Izza oltarja se pojavi škof. Zdel se mi je zelo resen. Pristopi najprej k bratu. Ta takoj zmakne glavo vstran: večkrat se je boter šalil, da ga bo škof ob birmi udaril. Škof se nasmehne, takoj je uganil bratovo bojazen. Torej se kljub temu, da je utrujen, bolan in preganjan zna veselo nasmehniti! Vsem petim podeli zakrament sv. birme, neizbrisno znamenje vojaka Kristusovega, smo se učili pri verouku. Takrat sem pojem ‘vojaka Kristusovega’ zelo dobro razumela. Žal mi je bilo, da je bilo birme tako hitro konec. Spet so se odklenila in za nami zaklenila železna vrata, še nasmeh tajnika Ivana Merlaka in pozdrav v slovo: »Za Jesenice pa ni kar tako, da pride pet birmancev z ene družine hkrati.« Hvala Bogu, da smo vsaj malo popravili slab vtis z Jesenic, sem si mislila.
Šele 4. maja 1958, na god sv. Monike, je bila na Jesenicah končno le birma. Ponovno sem lahko videla in slišala škofa in bila pri njegovi maši. Pridiga ni bila prav nič ‘birmanska’. Z vso gorečnostjo in vnemo, ki je vrela iz njega, je s prižnice oznanjal lepoto in odgovornost materinstva. Zdelo se mi je, da me je škof ponovno potrdil v veri.
Razumljivo, da so se tudi pred to birmo AFŽ–jevke pripravljale, da izženejo škofa. Šle so do župana, da za svoj podvig pridobijo še njega. Ta pa jim je rekel: »Nič ga ne boste, zdaj smo pa dobili nalog iz Ljubljane, da mora birma normalno potekati.« Ker pa se kljub temu niso strinjale z županom, jim je ta zagrozil: »Če ne boste dale miru, boste ta čas do birme prebile na policiji.«
Tudi škof Vovk si je hotel zagotoviti mir in je šel na versko komisijo v Ljubljani: »Ne grem na Jesenice, če mi ne obljubite, da bo mir!« »Mi nimamo nič pri tem,« so mu zatrjevali na komisiji. »Seveda imate«, jim je odvrnil škof, »pred šestimi leti so na Jesenicah dobili iz Ljubljane [Stran 041] nalog, da so me izgnali.« O tem obisku na verski komisiji je škof kasneje šaljivo pripovedoval Markeževemu Janezu na počitnicah v Bohinju. Rad se je pošalil in nasmejal, da je v takih trenutkih pozabil na preobremenjenost z delom in na vse prestano hudo.
Ko sem ob pisanju tega članka ponovno premišljala o mnogih, že znanih krepostih nadškofa Vovka, se mi vedno jasneje izrisuje ena od mnogih, ki je temeljna in mati vseh drugih kreposti: nadškofova prava krščanska ponižnost. Vsaka druga ponižnost je klečeplazenje, dvoličnost, prilizovanje, pretvarjanje. S čim vse so ga opljuvali, žalili, sramotili, ustrahovali in mu grozili samo na Jesenicah! On pa na vse to samo: »Mir nam dajte!« Nam! Cerkvi na Slovenskem, njegovim duhovnikom, redovnikom in redovnicam in vsemu njegovemu vernemu ljudstvu! Samo v pravi krščanski ponižnosti je kljub zasramovanju, krivicam, udarcem, fizičnemu in psihičnemu trpljenju nadškof Vovk mogel ostati pokončen, odločen, skrajno požrtvovalen, zvest Bogu, Cerkvi in svojemu škofovskemu služenju. In svojim birmankam in birmancem.
3.2. Domačija ob Bukovici
Ivanka Kozlevčar
3.2.1.
Če hočeš priti z dolenjske strani v Litijo, je še najboljša povezava cesta, ki se na Pljuski odcepi proti severu. Ta pelje mimo zdaj lepo urejenega Sela in se kmalu spusti v Temenico, nato pa se odvijuga proti Bogenšperku. V Temenici se proti zahodu odcepi idilična dolina ob potoku Bukovica z naseljem Čagošče in Bukovico takorekoč na koncu doline. Dolina je odprta samo proti vzhodu, na jugu, severu in zahodu je obdana z večinoma gozdnatimi slemeni. Med vojno so bili ti kraji še na italijanski strani, vendar blizu meje z nemškim okupacijskim območjem. Kar lahko si predstavljamo, da so bili ljudje tukaj izpostavljeni vsemu hudemu. Nekaj tega trpljenja razkriva zgodba Nograškovih, po domače Jurjevih iz Bukovice, ki jo je povedal zlasti zdajšnji gospodar Danijel.
Že pred časom mi je pokazal svojo lepo živino, v ogradi pa je imel tudi nekaj puranov. Mojo pozornost je pritegnila njegova pripomba: »Veš, za šestdesetletnico smo pa enega ubili, da smo se poveselili s sosedi. To je bilo prvič v mojem življenju, saj je bila pri nas doma sama žalost.« Ta izjava je vzbudila mojo radovednost, kajti ne on ne žena in tudi sin niso bili videti zagrenjeni. Obljubil mi je, da mi bo o priliki povedal zgodbo njihove družine med vojno in po njej. In res se je zgodilo, da si je mogel vzeti čas za dolgo pripoved.
Družina se je v Bukovico priselila novembra l925, ko je oče zdajšnjega gospodarja kupil domačijo od svojega bratranca. Prej so živeli na Marskem, zdaj vas Dvor. Tam so ostali stari starši, teta in najstarejši sin, Danijelov brat Tone, ki se je rodil l923. leta in je tedaj imel dve leti. Družina je v Bukovici hitro rasla in ob začetku vojne je velika enonadstropna hiša bila dom očeta Antona in mame Ane ter njunih sinov in hčera: Franceta 1924, Jožeta 1925, Lojzeta 1927, Ivana 1929, Anice 1931, Francke 1933, Danijela 1935, Karla 1937 in Pepce 1939. Med vojno in po vojni pa so se rodili še Pavle 1942, Mici 1943 in Veronika 1949. Iz strahu, da jih Nemci ne bi preselili, so z Marskega prišli v Bukovico še Tone, stara mama in teta, stari oče pa je umrl 1934. leta. S sabo niso mogli prinesti ničesar. Pustiti so morali vse, tudi živino. Ljudje, ki se niso imeli kam umakniti na italijansko stran, so ostali doma. Zaobljubili so se, da bodo šli vsako leto 2. maja na Zaplaz, če jih ne bodo [Stran 042] preselili. No, po vojni so šli lahko v procesiji na Zaplaz samo dvakrat, potem je bila procesija prepovedana, lahko pa so hodili vsak zase. Tako čudna je pač bila osvoboditev.
Na območju Bukovice so se kmalu pojavili partizani. Tone je na začetku šel za nekaj časa k partizanom, vendar mu je bila njihova propaganda tuja in se je umaknil. Večkrat so morali kazati pot in dajati hrano, sploh so živeli v velikem strahu. Partizanske akcije, pri katerih so morali sodelovati kot nekakšni statisti, so se na pomlad 1942 množile in Italijani so začeli s hudimi represalijami. Gotovo je na ljudi zastrašujoče vplivala ustrelitev talcev v Radohovi vasi 27. aprila 1942 ali sedmih mož in fantov na Selu 7. septembra 1942, kot tudi zapiranje in internacija na eni strani in partizanske represalije na drugi: na farni spominski plošči v Šentvidu je poleg Hrenovih treh iz Šentvida napisanih še 5 imen, ki so jih leta 1942 umorili partizani. Moški so se začeli skrivati in družine v Bukovici, kjer so bili zelo izpostavljeni, si niso več upale spati doma. Ko so odpravili živino, so se zatekli v Čagošče ali pa v Temenico, kjer so se čutili bolj varne, ker so bili med ljudmi. Moški, ki so se skrivali, so se družili med seboj in imeli svoja skrivališča. Verjetno je bilo táko ali že malo bolj organizirano skrivališče na Primskovem, ki so ga partizani iz 3. čete 2. bataljona Pohorskega odreda iz II. grupe odredov odkrili 2. (Vrenčur, Križnar, V navzkrižnem ognju, Ljubljana 1997) ali 4. (Ferlež, II. grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942) junija 1942. Glede na njihovo tedaj odlično obveščevalno mrežo ni moglo ostati nič skrito. Po italijanski ofenzivi so se zlasti fantje bolj ali manj spontano in samoobrambno organizirali v dve postojanki, pri Španu v Dolenji vasi in na Ostankovem oziroma pri Mačku v Temenici, kot so se organizirali tudi po drugih vaseh. Tudi Nograškova najstarejša fanta sta se zatekla na postojanko pri Španu. Po italijanski ofenzivi so brigade začele tako imenovane očiščevalne akcije, v katerih naj bi uničili zametke vaških straž. Na področju Temenice je imela to nalogo Gubčeva brigada, ki pa ni uspela uničiti skupine v Temenici in na Primskovem. Novo akcijo so začeli januarja 1943, v njej je sodelovalo več brigad. Četrtega januarja 1943 se je začel napad. Tomšičeva brigada je napadla skupino na Španovi domačiji, Gubčeva je pregnala italijansko policijsko postojanko iz Temenice, Cankarjeva pa vaške stražarje s Primskovega. Fantje so se rešili v vseh treh primerih, partizani pa so se maščevali tako, da so Španovo domačijo izropali in požgali, požgali pa so tudi vse stavbe na Primskovem razen cerkve in tudi Mačkovo domačijo v Temenici. Za vaške stražarje ni bilo več poti nazaj. Fantje so se sicer rešili, vendar doma niso mogli biti več. Nograškovi starejši fantje: Tone, France, Jože in Lojze so se zatekli v Ljubljano. Tako so italijansko kapitulacijo dočakali doma samo otroci, od odraslih moških pa oče. Ob nemški ofenzivi o vsesvetih 1943 je mati šla rodit k sosedu, očeta pa so Nemci imeli za talca. Bili so v zelo nevarnem položaju, ker so partizani imeli pri hiši stražarnico in nekakšen bunker in so morali v zelo kratkem času vse odstraniti tako, da so bile sledi čim manjše. Oče je znal nemško in se mu je uspelo izgovoriti in jim prikazati težek položaj zaradi številnih otrok in žene porodnice, lahko pa bi ga seveda tudi kratkomalo ustrelili in dom požgali.
Po ofenzivi se je oče čez zimo zatekel v Ljubljano, kjer so bili že sinovi. Tone je šel v službo k policiji, France, Jože in Lojze pa so šli k domobrancem, ko so se ti ustanovili. Vse breme domačega dela je padlo na otroke in mater. Oče je sicer na poletje prišel domov, vendar se je skrival. Zlasti ponoči se niso počutili varne. Partizani so pogosto prihajali in zahtevali to in ono, zlasti živali iz hleva kot »doto« od starejših bratov. Mlajši so bili prestrašeni, težko so prenašali nočne obiske in nemočni so čutili skrb staršev, kako jih bodo preživeli in kaj bo z njimi. Bratje niso več prišli domov, bilo je prenevarno, saj so partizani z majhnim trudom imeli pregled nad celo dolinico.
[Stran 043]
Tako so dočakali svobodo. Zanje se je začela nova kalvarija. Vsi štirje starejši bratje so šli na Koroško. Od vseh štirih se je rešil samo Tone.
Da bi njegovo zgodbo lahko zapisala s pričo, sva obiskala Toneta Tekavca na Muljavi 27, s katerim sta bila skupaj. Gospod Tekavec je zelo bister in zgovoren in kljub življenjskim udarcem vedrega duha in zmeraj pripravljen za šalo. Precej je bil pripravljen, da nam kaj pove o Tonetu in tudi o sebi. »S Tonetom sva bila skupaj pri policiji, najprej pri prometni, nato sva bila pa dodeljena v poseben oddelek, ki naj bi bil iz zanesljivih protikomunistov. Vsega skupaj nisem jemal preveč resno. Stražil sem zaprte v šentjakobski šoli. Marsikomu sem prinesel, kar me je prosil. Ob razpadu sem se na Koroško peljal na motorju s prikolico. To je bilo pomembno pri Borovljah, ker partizani niso dovolili prehoda čez most. Z motorjem sem šel nazaj najprej po Kremžarja in Basaja, nato še po poveljnika Cofa, ki je znal angleško, in končno sem nesel še sporočilo 28. četi, da je naredila preboj. Na drugi strani smo položili orožje pred Angleži. Nato smo šli v Vetrinj. Tam je bilo dosti civilistov in med vozovi so hodili tudi partizani. Bili smo lačni, zato smo ubijali živali, ki smo jih imeli s seboj.
Policijo so Angleži vrnili prvo. Rekli so nam, da gremo v Italijo, kjer je že kraljeva vojska. Sam sem imel že jugoslovansko uniformo. S Tonetom sva bila vseskozi skupaj. Ko so v Podrožci zaprli vagone, so jih obkolili partizani. Na Jesenicah so nam že pobirali stvari: ure, peresa, čevlje in drugo. Jaz sem si čevlje prerezal, da so mi ostali. Nato so nas peljali v Kranj v barake. Bili smo postrojeni pred barako in nismo smeli noter. Zvečer smo morali počepniti. Prijahali so partizani na konjih. V rokah so imeli palice ali ročaje z jermeni, ki so imeli na koncu privezane matice. Pretepali so nas, sedeč na konjih in zjutraj je bil pesek ves krvav. Bili smo zelo žejni, tam blizu pa je bila voda, vendar nas niso pustili po vodo. Sam sem se vendar okorajžil, zagrozil stražarju, da ga bom vrgel v korito, če me ne bo pustil natočiti čutarice. Tako sem jo le napolnil sebi in potem še drugim. Stražar je najbrž mislil, da se mi je zmešalo. Šel sem celo k oficirjem in jim predlagal, da goloroki napademo stražo, pa niso bili za to, češ da nam ne bo hudega, ker bodo morali oni odgovarjati. Oficir Hlebec mi je dal prstan za ženo, na katerem je pisalo Regina.
Zaslišanje je bilo zelo enostavno. Niso me vprašali za ime, zanimala jih je le starost in koliko časa sem bil pri domobrancih. Potem so nas poslali proti Ljubljani. Ko smo šli v Medvodah čez most, mi je neki partizan predlagal, naj pobegnem. Šli smo naravnost v Škofove zavode, vendar ne v stavbo. Posedli smo po pločnikih. Tam sem videl domačina Habjanovega Pepeta, [Stran 044] pa ga nisem hotel prositi vode, raje sem prosil drugega partizana, ki je bil videti usmiljen; res nam jo je nanesel vsem. Potem so nas naložili na vagone. Tudi v vagonu sva bila skupaj s Tonetom. Za klavnico smo morali po brvi peš čez Ljubljanico. Za ograjo so stali Ljubljančani, nas pretepali in zmerjali, zato smo se trudili, da bi prišli čimprej čez. Pred menoj je hodil partizanski stražar zelo počasi, zato sem ga prijel in prestavil. Če bi mi kaj hotel, bi se ga oprijel in skočil v Ljubljanico. V vagonu na drugi strani sem bil spet skupaj s Tonetom in Španovim Jožetom iz Dolenje vasi pri Temenici. Zelo smo bili natlačeni. V Grosupljem so nas nekaj časa vozili sem in tja, potem sem pa zagledal kopanjsko cerkev. Čutil sem nepremagljivo željo, da bi pobegnil. Odtrgal sem gatre na živinskem vagonu. Hotel sem skozi luknjo, pa so me vlekli nazaj, češ kaj bodo naredili z njimi. Skočil sem in nato še Tone in še Španov. Na vagonih so bili žarometi in na vsakem koncu straža. Strkljali smo se po škarpi pri Čušperku in se odplazili stran. Streljali so s strojnicami. S Tonetom sva se kmalu dobila, nato se je prikazal še Španov. Šli smo čez dolino in se usedli v listje. Poslušali smo puhanje vlaka. Nenadoma mi je prišlo, da bi šel nazaj k tovarišem in delil njihovo usodo, če bi bilo mogoče, tako zelo nas je trpljenje povezalo. Izgubili smo orientacijo. Zjutraj smo prišli nad Luče in opazili samotnega kosca, ki smo ga vprašali, kje leži Grosuplje. Potem smo vedeli, kje smo. Šli smo vsak na svoj dom.
Skrival sem se šest let, niso me iskali, ker niso vedeli, da sem ušel. Doživel sem dosti čudnih dogodkov. Tako sem nekoč bil v kuhinji, ko je prišel vasovat miličnik, zadnji hip sem se umaknil v shrambo. Domači so ga vprašali, kaj bi naredil, če bi našel skrivača. Odgovoril je, da bi mu rezal jermene. Ko se je že vrnil na Primorsko, sem ga nekoč obiskal in mu povedal, kaj je govoril v kuhinji. Nič ni rekel, samo v tla je gledal.
Na Krki je bil organist J. M.. Bil je pri domobrancih. Nova oblast ga je s pretepanjem pripravila do tega, da je sodeloval. Bilo je 1951. leta, ko se je zame že vedelo. Naročili so mu, naj mi pove, da se moram javiti, drugače bodo Špančeve iz Krške vasi in moje domače preselili. Rekel sem, da se bom šel javit in domačim sem to tudi povedal. Zvečer so prišli pomembnejši komunisti v hišo in so rekli, da me bodo spremili. Drugi dan smo se res s konjem peljali na Grosuplje. Z menoj so bili Jurčičev Ciril, Perkov Jože (šol. upravitelj) in Nadrah Jože. Šli smo v gostilno. Kmalu sta prišla dva oznovca z brzostrelkama in vse spremstvo ni nič pomagalo. Zaprli so me v Koščakovo hišo v klet. Niso me pretepali in spustili bi me čez tri dni, če bi pristal na sodelovanje, tako so me pa še malo medili. Izdajal naj bi skrivače. Zaprt sem bil 14 dni. Povedal sem, da sem bil pri policiji in katerim jetnikom sem naredil kaj dobrega. Ker so me spraševali za Španovega in še dva druga, sem jim povedal, da je moj tovariš Groznik Jože (Španov) že čez mejo in da Koščak Stane in Zrimšek Jože, ki so ju skrivaj ubili, ležita pokopana v gozdu, lahko pokažem kje. Potem niso več rinili vame. Izpustili so me, čeprav sem se še moral hoditi javljat. Imel sem še nekaj sitnosti, tako nisem smel žagati, čeprav imamo žago. Kasneje pa se je zgodilo celo, da sem bil 15 let predsednik krajevne skupnosti in Krjavlja sem tudi dobro igral.
Leta 1956 me je poiskalo neko dekle, da bi se srečal s Tonetom. Dogovorila sva se, da se dobiva na Primskovem pri maši, potem ji bom pa od daleč sledil. Tako sva prišla v Riharjevec, kjer se je skrival, da sva se pogovorila, predno se je šel javit o kresu 1956. Dolgo se nisva videla, imel je brado. Dolga leta skrivanja so se mu poznala.«
Tone se je skrival sprva doma oziroma v bližini doma. Ta mali otroci so sicer včasih zvečer [Stran 045] videli nekega čudnega bradatega moža, če pa so to povedali mami, je zmeraj rekla, da se motijo. Sprva se je skrival še z Dobravčevim Nacetom in Mikelj Tonetom iz Bukovice, vendar je menil, da ni dobro, če jih je več skupaj, ker lahko enega ali drugega ujamejo in ga s pretepanjem pripravijo do tega, da izda druge. Dobravčevega so februarja 1947 res prijeli, ker je hodil domov k ženi in otrokom. Res so ga tako pretepali, da je povedal za Toneta, ni pa mogel povedati, kje je, ker ni vedel. Nace je bil od vsega hudega tako izmučen, da je umrl mlad, star 53 let. Mikelj se je šel že čez pol leta javit. Štorovski oče s Sela, ki je bil na partizanski strani, je rekel, da bo zanj jamčil, vendar ni bilo iz tega nič in Mikelj se ni nikoli več vrnil.
Jurjevi starši so vedeli, da se Tone ne bo mogel varno skrivati doma, zato so prosili Šemnikarjeve z Riharjevca, če mu dajo skrivališče. Na Šemnikarjevi domačiji je bila Jurjeva mama doma. Ker sta njen brat in sestra odšla v Ameriko, je domačijo prodala Kokaljevim, ki so potem gospodarili na Šemnikarjevini. Pri njih se je potem Tone skrival 11 let, ne da bi kdo vedel zanj. Nekoč v začetku so vso hišico preiskali, toda Tone je ležal na podstrehi globoko zarit v senu. Na srečo ga niso dosegli z vilami. Kasneje ga tu niso več iskali. Živel je v ozki izbici na podstrehi, kjer je pozimi zmrzoval in je šel v izbo na peč le, ko so šli otroci v šolo. Dvakrat je šel dlje iz skrivališča, enkrat je moral k zobozdravniku, vendar ga v čakalnici niti nekdanja sošolka ni prepoznala, enkrat pa je šel h Gregorcu na Obolno, pa ga tudi ni nobeden prepoznal. To ga je zelo pretreslo, ker se je šele tedaj zavedel, koliko časa je že v skrivališču. Zanimiva je tudi anekdota, da je Kokaljeva hčerka Fanika, ki je bila tedaj na začetku še otrok, na paši prepevala: »Oj ta naša Franca skriva domobranca«, ne da bi vedela, da je to res. Sama Fanika, ki je zdaj gospodinja pri Jurjevih, pravi, da sta z bratom pozneje vedela, da se Tone skriva pri njih. Kokaljevi so veliko tvegali.
Predno se je šel Tone javit, je prišel domov. Doma se je uredil in poklicali so taksi. Javit pa se ni šel v Grosuplje, ampak v Ljubljano na udbo. O zaslišanjih domačim ni nič povedal. Moral je k vojakom, vendar je bil tam le dva meseca, ker je imel visok krvni pritisk. Potem se je vrnil domov in delal kot pleskar. Te obrti se je izučil še pred vojno v Litiji. Poročil se je z Milko Železnikar in skupaj z ženo zaslužil toliko, da si je lahko kupil hišo v Litiji. Umrl je star 62 let, težko življenje ga je izčrpalo.
Tonetovo skrivanje pa je prizadejalo dosti trpljenja domačim. Ker so vedeli, da se Tone nekje skriva, so kar naprej prihajali miličniki in oznovci. Zasliševali so tudi najmlajše, ki pa niso ničesar vedeli. Če se je le dalo, so se pred njimi poskrili. Očeta in mamo so večkrat [Stran 046] odpeljali na Grosuplje ali v Ljubljano. Večkrat so ju zaprli. Mama je šele pred smrtjo povedala otrokom, da so jo klofutali, vleči se je morala na klop po trebuhu in so jo pretepali s pendrekom. Če vemo, da je v tem času rodila trinajstega otroka, se nam tako ravnanje zdi komaj predstavljivo.Očeta so tudi pretepali. Na Grosuplju so ga zaprli v nekakšno luknjo, kjer so bile za tla gatre in je spodaj tekla nekakšna umazana voda. Prav tako so pretepali takrat najstarejšega otroka Ivana, da mu je enkrat izza nohtov tekla kri, in ga zaprli. Ivan o tem še sedaj noče govoriti. Tudi Anico so za nekaj časa zaprli, tepli pa je niso. Zgodilo se je, da so bili doma včasih samo najmlajši otroci in je bila med njimi najstarejša Francka, ki je imela ob eni taki priložnosti samo 13 let, pa je morala poskrbeti za živino. Ob vsem tem pa so imeli še zelo veliko obvezno oddajo in visoke davke. Francka se spomni, da so eno leto peljali 18 voz v Radohovo vas. Brez pomoči dobrih ljudi ne bi šlo. Zelo so trpeli, toda sina in brata niso izdali. Vez med njimi je bila močnejša od bolečin in strahu pred smrtjo. Takšna je bila mati, ki je bila pripravljena dati življenje tolikim otrokom, ne da bi pomislila na žrtve in težave, ki so povezane s tem. To so bile matere, ki so se bile pripravljene razdati do zadnjega vlakna. Tak je bil oče, ki ga ni bilo strah iztrgati iz zemlje kruh za številno družino in se je držal pravila moli in delaj. Mama je umrla telesno izčrpana in živčno uničena 1977. leta, oče pa leta 1987, potem ko je videl preskrbljene vse svoje otroke, ki so si uredili domove in družine.
Zanimivo je, da se mama in ata nista nikoli sprijaznila z mislijo, da so drugi trije sinovi domobranci pobiti. Živela sta v veri, da jih imajo nekje zaprte in delajo in da bodo nekoč vendarle prišli od nekod. Molila sta zanje, o, molilo se je pri hiši veliko, trpela in čakala. Nikoli nista nič zvedela o njih. Morda si nista mogla misliti, da je zlo lahko tako strašno, morda pa sta le skrivala bridko spoznanje pred otroki, da bi ohranili vero v življenje. To je bila njuna skrivnost. Zaradi vsega hudega so živeli bolj sami zase in ni moglo biti glasnega veselja v hiši. Otroci so še sedaj zelo povezani med seboj in si med seboj pomagajo. Njihov skupni dom je ostal vsem odprt in je vzdržal hude preizkušnje.
3.3. Gor so plačali otroci, a vsi so dobri
Tine Velikonja
3.3.1.
[Stran 047]
Gorenja vas je največje naselje v Poljanski dolini. Na desnem bregu Poljanske Sore, kjer stoji tudi župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, je Trata, na levem Gorenja vas. Prva se dober km ob vodi navzgor nadaljuje v Hotavlje, druga pa se širi in preliva v Dolenjo in Gorenjo Dobravo. Dolina je tu najbolj odprta, zato tudi več njiv in travnikov. Razmere so bile in so bolj ugodne za življenje kot drugod po dolini in okoliških hribih. Od daleč nič ne kaže in težko je verjeti, da je tudi po teh krajih pred 60-imi leti neusmiljeno divjala državljanska vojna, ki so jo okupatorjeva prisotnost in njegovi zločinski ukrepi do skrajnosti zaostrili. V času stare Jugoslavije se ni dalo niti slutiti, da se pripravlja kaj takega. Res je, da so bile zamere in delitve, denimo politične med Orli in Sokoli, pa med pripadniki strank v času volilne tekme. Bolj neznosne so bile socialne razlike, saj so bili eni kar premožni in so živeli v blagostanju, kar je pomenilo, da niso bili lačni kruha in da so otroke lahko pošiljali v šole. Precej pa je bilo revežev, tudi takih z nekaj zemlje, ki se kljub trudu niso mogli postaviti na noge. V neznosni bedi pa so se znašli samo tam, kjer gospodar ni bil za pravo rabo in ga je bilo videti več po gostilnah kot na njivah, na svet pa je spravil kopico otrok. Skratka, revolucija, ki se je razdivjala po teh krajih in je podobno kot drugod po Sloveniji rodila državljansko vojno, ni bila nekaj naravnega in organskega, da bi imela namreč korenine v dogajanjih v dolini sami, ampak je bila umetno izzvana in uvožena. Njene posledice so bile hude in jih je čutiti še sedaj, vendar ne v takih razsežnostih kot v krajih, ki so spadali v Ljubljansko pokrajino. Ni bilo namreč popolnega poboja mladih ljudi, fantov in mož. Del jih je vojno preživel: ne domobranci, te so pobili, pač pa partizani in prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Med po vojni pomorjenimi domobranci je bilo precej gospodarjev, ki so bili poročeni in imeli družine. Pred smrtjo so svoje biološko poslanstvo na nek način že izpolnili, zapustili so otroke, zato demografska zareza v dolini ni bila tako huda, kot denimo v bližnjih hribovskih naseljih po Gabrški gori, v Lučinah, Rovtah, Šentjoštu ali v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Ne vem, če je še kje ostalo toliko otrok brez očeta, kot ravno v župniji Fara-Gorenja vas. In ti otroci so zrasli, niso se izgubili, vsi so nekaj naredili iz sebe: »Gor so plačali otroci, a vsi so dobri!« slišimo govoriti domačine.
[Stran 048]
Na ozemlju župnije Trata-Gorenja vas je umrlo na protikomunistični strani 80 ljudi, kot nemški vojaki jih je padlo 20 in lahko računamo, da okrog 50 na partizanski strani. Kaj pomeni izguba 150 ljudi za župnijo, v kateri je takrat živelo približno tisoč ljudi? Težko reči, na vsak način pa pade v oči, da je na ozemlju občine Gorenja vas-Poljane pred sto leti živelo 6.979 ljudi, zdaj pa sedemsto manj. Upoštevati bi morali seveda podatke o selitvah, saj se je v istem času število prebivalcev Škofje Loke podvojilo.
Sam se spominjam teh krajev po vojni. Nekaj let so jezuitom še pustili njihov dom na Visokem, podkleteno brunarico na livadi nad vasjo, potem pa so jo vzeli in je propadala. Zdaj je vrnjena in nosi ime Vrtovčev dom. Na bližnjem griču nas je varoval sv. Volbenk, hodili smo na izlete na bližnje griče, lezli na Bukov vrh, Gabrško goro in se bližali Poljanam, Blegoš je bil že previsok, Porezen, ki se je spomladi v nasprotju z zelenjem naokrog še dolgo belil na zahodu, pa je bil sploh predaleč. V dolini je bilo videti, kot da se ni veliko spremenilo, po hribih pa mi je padlo v oči, da so ljudje, ki so nekoč veljali za prijazne in gostoljubne, postali zaprti vase in tihi. Večinoma so bili stari, videl si še kako dekle in otroka, pa skoraj nobenega fanta. Saj so nam postregli s kislim mlekom, ker nas je pripeljal zgovorni in podjetni p. Jože Preac, sicer pa so bili zamišljeni in skoraj niso odprli ust. Čutil si, da so se oddahnili, ko smo odšli. Tudi naslednja leta, ko smo, denimo, kot popotniki iskali zasilno ležišče v Gorenji vasi ali vpraševali za mleko po kmetijah na Pasji Ravni in okrog Črnega Vrha, so neradi ustregli, čeprav smo imeli denar in bi plačali. Danes vem, da so žalovali. Na njih je ležalo breme izginulih svojcev in težko so se sprijaznili s tem, da jih ne bodo nikdar več videli.
Zdaj, po petdesetih letih, se je veliko spremenilo, smeli bi reči, da vse na boljše. Ponujamo vam nekaj zgodb, da jih preberete. Zvečine je tisto hudo ostalo skrito, niso to zgodbe, govorjene z jezikom sovraštva, bolj pripovedi o ponosu ljudi, ki so se uspeli pobrati in iz sebe naredili to, kar so danes.
3.3.2. To bando bomo pobili, vse bomo pobili!
Valentin Ažbe
Pripoveduje:
Ko se je začela okupacija, sem bil star pet let, in s tisto vojno rastel, odkar sem se zavedal, da živim, in mi je kaj ostalo v spominu. Prepričan sem bil, da je življenje pač tako, enkrat partizani, drugič Nemci, nazadnje še domobranci. Nisem vedel, kaj hočejo eni in kaj drugi, da je svet pač tak in da drugačen ne more biti. Ko se je vojna končala, sem imel devet let, pa ostal brez očeta. Videti je bilo, kot da je nekam odpotoval [Stran 049] in bo vsak čas nazaj. Huje nas je udarila materina smrt pol leta kasneje, ker je prišla iznenada in smo bili zraven. Ostalo nas je šest sirot, najstarejši, Janez, je imel štirinajst, najmlajši, Maks, dve leti, jaz pa deset.
Kar sem se začel zavedati in spominjati, so bili partizani redni gostje. Naša kmetija, zdaj Trata 132, leži zase na pobočju nad desnim bregom Poljanske Sore nekaj sto metrov proč od vasi. Iz gozda se je dalo zlahka in skrivaj priti do nje. Nemci so klicali fante v svojo vojsko, pobirali pa so jih tudi partizani. Vedno bolj je postalo jasno, da se doma ne bo dalo ostati. Nekateri so se zato umaknili, zvečine so se napotili na avstrijsko Koroško, se tam zaposlili, domov pošiljali denar in preživeli. Tako je naredil sosed Franc Kos, ki je vso vojno zidaril na drugi strani Karavank. Ko smo po vojni ostali sirote, nam je veliko pomagal. Pri nas oče ni mogel kar oditi in nas obesiti materi na ramena. Ostal je doma v upanju, da se bo dalo preživeti. A v začetku leta 1944 so ustanovili domobransko postojanko v Gorenji vasi. Žirovci so bili glavni, nekaj jih je prišlo tudi iz Šentjošta. Že čez nekaj tednov sta prišla neko jutro na dom domobranca v vojaški uniformi in s puško na rami. Oče je ravno vardeval in smo ga šli klicat v hlev. Da se mora napraviti in iti z njima, kar na silo, sta zahtevala. Oče se je branil: »Kaj pa bo z mojo družino, poglejte, imam šest otrok! Kdo pa bo delal, če ne bom jaz!« Pa ni nič pomagalo. »Z nama boš šel, saj boš lahko hodil čez dan delat na kmetijo, ponoči pa se boš vračal na postojanko.« Takrat so v glavnem mobilizirali po Tratah, skoraj iz vsake hiše je šel kdo. Pretežno so se spravili na gospodarje, starejše letnike, ne na tiste, ki so jih jemali v nemško vojsko. In res je bilo tako, da je oče čez dan hodil na kmetijo, vendar se leta 1945 ni več dalo. Postalo je pretrdo. Partizanov je bilo vedno več po naših hribih in ni bilo več varno tako živeti. Zadnje mesece ga skoraj nisem videl, spominjam pa se, da se je prišel poslovit, preden je z drugimi domobranci odšel na Koroško. Potem ga ni bilo več.
Izvedeli smo sicer, da so jih vrnili, in govorilo se je, da jih imajo na škofjeloškem gradu. Vedeli smo, da bo hudo, mama je hodila okrog potrta in resna, nihče pa ni računal, da se bo končalo, kot se je. Pa bi morali. Spomnil sem se, kako je bilo ob znanem napadu na Gorenjo vas pol leta prej, v drugi polovici decembra 1944. Partizanov je bila polna hiša. Kar smo imeli hrane, so nam jo pobrali. Govorili so: »Zdaj jemo še iz porcij, zvečer pa bomo že iz krožnikov!« Računali so, da jim bo postojanka padla v roke, pa ni šlo. K nam so na saneh vozili ranjence, pa tudi mrtve. Takrat smo imeli še črno kuhinjo in v njej so kuhali mineštro, pa jim je mama prigovarjala: »Zakaj se tolčete? Skupaj stopite, saj ste Slovenci!« Pa je vstal iz kota eden od njih in zatulil: »Kaj govoriš? To bando bomo pobili, do zadnjega bomo vse pobili!« Prav tega partizana so zvečer pripeljali mrtvega in ga skupaj s še enim pokopali pred našo hišo, njegovih besed pa nisem pozabil.
Pa še tisto, ko so prekopavali padle in smo šli otroci zraven. Po prvega so prišli že prve tedne po vojni. Pokopan je bil na bregu 50 metrov nad našo hišo. Ponj je prišla njegova žena, doma nekje s Primorske. Stala je poleg groba in jokala. Dva vaščana sta izkopavala. Truplo je bilo že precej razpadlo in ga je držala skupaj samo obleka. Previdno sta ga položila v trugo, ga naložili na voz in odpeljali. Zraven je prišla tudi Kalarjeva Pavla, vaščanka iz Gorenje vasi. Na lepem je zavpila, čeprav ni bilo jasno, komu so namenjene njene besede: »Le počakajte, ta bele svinje, saj bo šel naš France v Loko!« Danes vem, da je mislila na obračun z domobranci, ki so jih imeli takrat zaprte na škofjeloškem gradu. Med vojno so jo izselili skupaj z vso družino v Srbijo in je bila [Stran 050] prepričana, da se ji je zgodila najhujša krivica. V resnici so jo izseljenci najceneje odnesli. Vsi so se vrnili domov.
Naslednje mesece je mama hodila poizvedovat na občino v Gorenji vasi, kdaj bo oče prišel domov. Posebej vztrajna je bila avgusta po amnestiji. Ko je vpraševala, so jo pomenljivo gledali in se smehljali: »Bo že prišel, bo že prišel.« Decembra istega leta je prišla odločba, da je oče pobegnil in da je vse imetje zaplenjeno. Mami so zaplenili vse razen otrok! Malo prej je mejaš posekal naše hraste in mati ga je tožila. Uspela je, a drevesa so obležala in treba jih je bilo spraviti v promet. Uslužbenec zadruge Jože Demšar, Fraceljnov, je prišel 11. januarja 1946 ocenit posekana debla. Z mamo sta šla gledat, jaz pa za njima. Spominjam se, da sta bila glasna. Potem se je mama na lepem brez besed vsedla na bregu za pot, se zvrnila in obležala. Nismo takoj vedeli, da je mrtva, saj je imela komaj 42 let. Zavpil sem. Sosed po zdravnika, jaz pa sem ostal pri njej. Ni ji bilo pomoči. Rekli so, da jo je zadela kap. Že prej je imela težko sapo pri hoji v hrib in se je morala ustavljati. Mamo nam je nadomestila njena sestra Helena, ki je prišla iz Delnic pri Poljanah in ostala pri nas nekaj let. Ko se je poročila, jo je zamenjala očetova nečakinja, sestrična Katarina, doma iz Gorenje Žetine. V tem času so nas že malo razgnali, Janez se je učil v Loki, mlajša brata Pavla in Maksa so imeli v Gorenji Žetini.
Da je bila nesreča še hujša, nam je leta 1951 pogorela hiša. Takrat smo bili v hiši trije otroci sami, jaz, France in Mici. Sestrična Katarina je namreč odšla za nekaj dni domov v Gorenjo Žetino. Kriva je bila elektrika. Zgodilo se je 6. januarja 1951. Ker je močno snežilo, so izklopili tok, sneg je povesil žice daljnovoda, da so se vlegle na naše. Ko so čez nekaj dni tok spet priključili, je stekel z visoko napetostjo tudi po naši napeljavi, da je zmetalo vse šalterje in zagorelo je na podstrešju. Reševali smo se vsak po svoje. Meni je že trda predla, saj so se dala vrata zaradi snega težko odpreti, da sem komaj smuknil ven. Pa še zunaj je bilo nevarno. Snega je bilo na strehi meter visoko in ta je v velikih kosih drsel po njej in padal na tla. Bal sem se, da me bo podsulo. Zgorel je samo grušt. Sosedi so pomagali, reševali preostalo in nosili v drvarnico. Zjutraj je prišla na pogorišče stara Kalarca. V njihovi hiši so si bili domobranci uredili postojanko. Hodila je po hiši, nismo razumeli, kaj išče. Brska po hiši, nato pa gre v drvarnico in zagleda našo staro otroško posteljico in zakliče: »Ta postelja pa je naša!« Kako bo njihova, če smo otroci vsi po vrsti spali v njej od tridesetega leta! Nismo vedeli, ali bi se smejali ali jokali.
Elektropodjetje je plačalo škodo in hišo smo popravili. Največ nam je pomagal sosed France Kos, ki je tudi vedel, kako je treba, saj je bil po poklicu zidar. Zanj sem povedal, da je vojno preživel na Koroškem in se tako rešil. Pri njem smo pogorelci dobili kasneje tudi začasno bivališče. Mici so vzeli Demšarjevi – Francljevi. Imeli so že fantka, pa so si zaželeli še deklico. Lepo so skrbeli zanjo, res je bila njihova. Večkrat smo se dobili, vendar nikdar omenili vojne. Francelj pa je pravil, da ga je Demšar enkrat vprašal, ali vemo, kje je oče.
Kaj bi še rekel za življenje po vojni. V šoli nas niso preganjali in sploh niso delali razlike. Da smo drugačni, smo začutili, ko so sestro Mici vzeli v šolsko kolonijo. Govorili so, da so v njej zvečine partizanske sirote. Stanovali so v naši šoli in Mickina učiteljica, ki je dobro vedela, kakšni smo, jo je povabila zraven. Ker ni bilo dovolj prostora, je spala v postelji z deklico iz Ljubljane. Po nekaj dneh se je ta na lepem uprla, da bi spala z otrokom izdajalca, in Mici je bila spet doma. V Gorenji vasi so bili učitelji dobri, hudo pa je bilo na nižji gimnaziji v Poljanah, kjer so bili pri ocenjevanju krivični. Še tako bistri otroci domobrancev niso prišli naprej. Čeprav je bila sestra odlična dijakinja, ji je pri slovenščini profesor zastavil tako težko vprašanje, da nanj ni znala odgovoriti, in ji dal končno oceno cvek. Naprej v višjo gimnazijo ni mogla, zato se je vpisala na kmetijsko šolo v Poljčah, kjer so sprejeli vse.
Vprašujete, kako sem prišel do dokumentov o zaplembi in očetu? Pred dvema letoma, ko je bil oče že nekaj let napisan na farni plošči, so začeli govoriti o odškodnini za pobite. Šel sem v Loko na matični urad po mrliški list. Niso mi [Stran 051] ga dali, češ da moram prinesti kak dokument, ki bo potrjeval, da je mrtev. Šel sem v Zgodovinski arhiv v Loki, na izpostavo Arhiva Slovenije. Prijazen mož, dr. France Štukel, ki je tam delal, je začel kopati in je našel kopijo o zaplembi kmetije: »Če bom še kaj dobil, vam bom poslal.« In res, čez tri dni mi pošlje dokument KLO Gorenja vas: »Ažbe Valentin, roj. 10. 2. 1903 na Žetini, stanujoč Trata št. 35. Odšel z Be-Ga dne 9. 5. 1945 na Koroško. Bil je pozneje viden v Škofji Loki, od takrat ni več glasu o njem.«
Tako sem dobil mrliški list. Na matičnem uradu so res nagajali. Sprenevedali so se in zahtevali od mene, naj napišem, kje je bil oče ubit, kot da sem bil zraven. Res pa so kraj smrti, ki sem ga navedel, vpisali v mrliški list. Tako zdaj v njem piše, da se je zgodilo v Kočevskem Rogu.
3.3.3. Džoki
Janez Bogataj
Pripoveduje:
Rojen sem leta 1925, ravno pravi letnik za nemško vojsko. Dobro leto sem se je otepal, nazadnje pa spomladi 1944 raje postal domobranec na postojanki v naši vasi. Tik pred koncem vojne, 7. aprila 1945, sem bil ranjen ob bombardiranju. Tistega dne sem šel po kosilo za našo skupino iz bunkerja nad vasjo. Glavna kuhinja je bila v hiši, kjer je bila gostilna Pri Šorletu; zdaj nosi neumen napis »Pr sedmic«. Na lepem sta prihrumeli dve letali in odmetavali bombe. Ena je padla prav na bližnjo hišo, nekaj metrov stran, kjer sem šel v zavetje. Rudolf Košir iz Lučin, ki je bil tudi z menoj, je bil zadet v srce. Mene pa so šrapneli ranili po levem gležnju in stopalu, zraven pa me je še zasulo. Sam sem se izkopal in se splazil do bližnje kolarske delavnice. Na lepem mi začne kri brizgati iz rane in padel sem v nezavest. Potem so mene in Toneta Kosmača iz Hotavelj peljali z avtomobilom v Ljubljano. Njega je zadelo, ko je po cesti peljal cizo s svojimi tremi otroki. Med potjo me je vprašal, kje smo. Odgovoril sem, da v Gabrku. Vzdihnil je: »Oh, šele!« V Loki je bil že mrtev. Čudna reč, njegovim otrokom pa ni bilo nič. Pripeljali so me v vojno bolnico v Ljubljani. Tam sem naletel na novega poveljnika naše postojanke Jaka Remca. Ranjen je bil 1. februarja 1945 ob domobranskem napadu na Fužine. Ves je bil nemiren. Sploh še ni bil dober, pa je nekega dne kar ušel nazaj. V bolnišnici me je že prve dni poiskala sosedova Mici, poštna uslužbenka, poročena z nekim inženirjem v Ljubljani. Bila je nebeško dobra ženska. Brala je poročilo o letalskem napadu na vas, o mrtvih in o ranjenih, ki naj bi bili v vojni bolnišnici, pa je prišla. Obiskovala me je vsako popoldne in prinašala hrano. V soboto 5. maja 1945 pa je prišla navsezgodaj in mi odločno rekla: »Domobranci ste propadli. Partizani so že na Vrhniki. Takoj proč!« Dala mi je naslov, kam naj pridem, in odla. Gledal sem še, kako nalagajo ranjence, kako jih pehajo v vagone, ki so stali na progi zraven bolnišnice. Ni me mikalo, da bi se jim pridružil. Nisem se imel kaj obleči, ker sem dal svojo uniformo sovaščanu Jožetu, da se je oblekel vanjo, se vozil s kolesom in mi prinašal priboljške od doma. Nazadnje sem izprosil zasilne vojaške hlače od Maksa, ranjenca z Dolenjskega, poškodovanega v glavo, in kar bos prišepal na Cankarjevo nabrežje. Pri hiši št. 16 sem pozvonil. Mici me je zagledala skozi okno. Prišla je odpret in me peljala v stanovanje. Njeni so se že pripravljali na prihod partizanov. Poiskala je civilno obleko: »Takoj se preobleci!« V mestu je vladalo obsedno stanje. Tanki, ob njih nemški vojaki s tankovskimi pestmi v rokah ali z brzostrelkami, ulice kot izumrle, čez šentjakobski most pa se je pomikala žalostna procesija beguncev z Dolenjskega na vozovih, ki so jih vlekli konji in voli. Ponoči nisem mogel spati in sem se že ob 4. uri zjutraj postavil pred vrata in gledal, kaj se dogaja. Razmišljal sem, kaj storiti. Ko je bil že dan, pa priteče mimo sošolec, sicer domobranski poročnik, Regnov France, pisal se [Stran 052] je Peternelj, doma s konca naše vasi, in me začudeno vpraša: »Kaj pa ti tukaj?« »Domov bi šel!« Rekel mi je, naj počakam, da bo uredil, in odhitel. In res je čez uro ali dve pripeljal tovornjak. Z njega je skočil France, me spravil v kabino, sam pa odšel. Vozil je Koconov Tone iz Suhega Dola. Z vsemi žavbami je bil namazan. Vsi smo vedeli zanj in njegov avto. Med vojno si je pomagal na razne načine, tudi s tihotapljenjem. Rekel mi je, da bo nevarno, saj so na poti v Ljubljano nanj streljali, in da je komaj ušel. Vrata avtomobila je pustil odprta: »Če bo kaj, bom skočil. Ti pa stori, kar hočeš.« Na srečo je bilo mirno. Peljal me je mimo Polhovega Gradca do Ljubljanice. »Naprej ne grem, je prenevarno!« Tam je imel namreč garažo. Poiskal sem si neke palice in bos pritaval do Suhega Dola. Tam so bili še domobranci. Telefonirali so očetu, da je prišel z vozom pome. Napor mi je škodoval, noga me je začela neznansko boleti in sem obležal.
Umik v torek 8. maja. Naši domobranci so se poslavljali. Kaj pa bo z menoj, če bom ranjen ostal doma. »Nikamor ne grem!« Oče je bil odločen. »Vsaka vojska poskrbi za svoje ranjence!« Ničesar mu ni bilo žal zame. Predal mi je svoje zadnje bogastvo. Na voz so naložili seno, da sem ležal na mehkem, vpregli Lizo, ki nam je še edina ostala, drugega konja so nam partizani vzeli. Skrivali smo jo pred njimi pri sosedu. Bila je čudovita fuksa, stara štiri leta, lepo debela, krepka. Vozil je hlapec Marjan, ki se je tudi skrival pri nas, in na pot. Oče je še naročal sosedovemu, Blaževemu Tonetu: »Dokler imate puše, ostanite skupaj. Če vam bodo puše vzeli, pa takoj bežite! Pa še na našega ahtej, ker ne more hoditi!«
Pridružil se nam je tudi Džoki. Tako je bilo ime našemu psu, šarplaninskemu ovčarju. Sploh se ni dal pomiriti in pregovoriti, naj ostane doma. Bil je vojaški pes, zdresiran v jugoslovanski vojski. Tam so mu dali nenavadno ime. Zanj je bil skrbel živinozdravnik, zaposlen v 7. grupi, ki je zadnja leta pred vojno gradila cesto proti Lučam in na Žirovski vrh ter bunkerje, torej obrambno linijo proti Italiji. Kakšna neumnost, ko pomisliš, da so tisoči ljudi delali za nič! Ženil se je pri dekletu iz naše vasi. Ob nemškem napadu se je vrnil v Maribor, pustil pa ji psa. Kmetija, od koder je bila, je bila neurejena. Gospodar je bil pijanec in za Džokija ni skrbel. Sam je prišel prosit: »Dajte ga vzet, dajte ga vzet, sicer ga bom ubil!« Pa sem se odpeljal ponj in naložil tudi njegovo hišico. S psom sva postala velika prijatelja. Kaže, da je imel prej težko življenje, zato se je tako navezal name. Imeli smo ga sicer priklenjega, na vse vožnje in kamorkoli sem šel, pa sem ga jemal s seboj. Tako se je navadil, da je vedno oprezal za menoj. Stal je za vrati in čakal. Na vožnjah je veselo tekal ob konjih in se od sreče zaletaval vanje.
[Stran 053]
Rešil mi je življenje. Oče je imel opravljeno kmetijsko šolo in je znal vse. Imeli smo najmanj petnajst glav govedi in tudi bika. Na dvorišču smo imeli postavljen hrastov steber. Zanj smo privezali kravo, ki naj bi se obrejila, nato pa odprli hlev. Bik je bil drugače miren, saj je celo vozil. Zgodilo se je 17. marca leta 1942 na sv. Jedert. Za nas je bil kar mali praznik in oče je odšel v Loko na sejem, sam pa sem vozil šoder s hotaveljskega peskokopa na cesto. Kar je Anžonovceva dekla iz Srednje vasi prignala kravo. V hiši je ležal na peči naš sorodnik Franc Oblak. Še danes ne morem verjeti, kako mu je padlo na um, da je kar na lastno pest spustil bika. Ta je priletel iz štale kot ponavadi, ker pa ni hotel odnehati in je kar naprej skakal na kravo, ga je možak udaril. Bik je ponorel, začel divjati po dvorišču in ni se ga dalo ustaviti. Mama je pohitela pome. Dobila me je sredi vasi in klicala, naj pridem pomagat. Kar na klancu sem pustil voz in konja in letel domov. Na dvorišču kup ljudi z kmečkim orodjem v rokah, samo stali so in gledali bika, kako jezno piha in koplje z nogami. Ker je imel okrog nosnic rinko, sem prav po otročje skočil k njemu in ga zagrabil zanjo. Ko je bik potegnil, se mi je roka v njej zataknila. Žival me je vlekla po dvorišču. Pred hišo je ostalo še nekaj ledu od zime. Tam mi je zdrsnilo, da sem obležal, iz rinke pa se nisem mogel rešiti. Ljudje pa samo zijali. V tistem, ko je kazalo, da bo po meni, je pritekel pes. Zapodil se je, zletel po zraku in skočil s tako silo v bika, da so vsi gledali. Zaletel se mu je v glavo, ga zagrabil za gobec, pa padel po tleh. Bik je dvignil glavo in roka se mi je sprostila. Zdivjana žival je stekla za psom in bil sem rešen.
Vso pot na Koroško je šel pod vozom, na katerem sem ležal. Romali smo v koloni po klancih in skozi ljubeljski predor. Med potjo smo pojedli vse, kar smo vzeli za pot. Angleži so v Vetrinju slabo skrbeli za begunce. Nekateri govorijo, da so nas vrnili zato, ker niso imeli hrane za nas. Ta je pa dobra, kot da so jo partizani imeli! Džoki je bil lačen in me samo gledal. Čez dva ali tri dni sem bil vsega sit, na živce mi je šel, ker mu nisem imel kaj dati. Ko se je tako vrtel okrog mene, sem ga brcnil in zakričal nanj: »Bejž že nekam!« Odskočil je, me žalostno pogledal, se oddaljil trideset metrov, se ustavil in obrnil. Takrat mi je bilo že žal in sem ga klical, naj pride nazaj, pa je šel kar naprej in mi izginil izpred oči.
Vrnjen sem bil v ponedeljek 28. maja 1945 z gorenjskimi domobranci. Tisto noč, preden smo šli, sem imel hude sanje. Videl sem domače, vse oblečene v črno. Samo gledali so me in molčali. Zato sem imel zjutraj slab občutek. Med vojno sem bil pol leta na Koroškem, in ko smo zapeljali čez Dravo in po Rožu proti zahodu, sem razlagal poveljniku, da gremo nazaj v Jugoslavijo. Ni mi verjel. Pa so sledili Podrožca, škofjeloški grad, Šentvid ravno za sv. Vida 15. junija. Ko so me 8. avgusta, po dobrih dveh mesecih, po čudni sreči izpustili, smo se vračali domov peš. Bili smo trije. Pri Zmincu nas je pobral domačin, ki nas je dohitel s tovornjakom. Odložil nas je zraven našega travnika, kjer je zdaj v Gorenji vasi črpalka. Oče in brat sta ravno kosila za živino. Ko sta me zagledala, je oče vrgel koso po bregu in šel do mene. Šli smo tako po cesti, že tule po klancu, ko zagledamo od korita sem voz s partizani. Igrala je harmonika in glasno so peli. Tako sem jih še pravi čas opazil. Stisnem jo na hitro na naše dvorišče. Presenečen zagledam psa, ki je sedel na betonski plošči gnojnične jame: »Džoki, kje si pa ti bil, da si ostal?« Nekaj hipov me je samo gledal, saj sem shujšal na 40 kg in bil ves kosmat, potem pa je zavpil tako na glas, da nekaj takega še nisem slišal. Samo tulil je in tulil, se zaletaval vame in me objemal, kot da je ponorel. Še potem, ko sem šel v hišo in so ga pustili zunaj, ni nehal butati v vrata, dokler mu jih niso odprli. Skočil je na klop, na kateri sem sedel, in me ponovno silovito objel.
Kod je hodil? Kje je šel čez Dravo, kje čez Karavanke? Izračunali smo, da je bil na poti proti domu devet dni. Takole je bilo. Sestri Tončka in Pavla in mama so plele na naših vzhodnih njivah med cesto in Soro. Pa se Tončka zravna, ker jo je bolel križ, in zagleda psa, kako prav mirno hodi čisto po desni strani ceste: »Joj, mama, Džoki gre!« Pokliče ga in pes zavije k njim. Bil je hudo zdelan, tace je imel otekle in krvave. Dale so mu jesti in piti, ga spravile v senco, tam je poležal, zvečer pa prišle z njim domov, kot da se ni nič zgodilo.
Na dan, ko sem odhajal k vojakom, bilo je 17. marca 1948, me je oče spravil, naj peljem gnoj na njivo. Ko sem se že vračal, so od Loke pripeljali gozdarji z ameriški tovornjaki, s katerimi so vozili les. Pes je skakljal ob konjih in jih ni slišal. Zavpil sem: »Džoki, beži!« A tovornjak je tako drvel, da je pes sicer odskočil, vendar ravno pod kolo. Nesel sem ga h koritu in ga močil, kar nisem mogel verjeti, da je z njim konec.
Še to. V Vetrinju je na vozu ležal poveljnik Jaka Remec, sam pa v šotoru in si zdravil rane. Liza je bila skupaj z drugimi konji privezana za petdeset metrov dolgo rampo. Bili smo že deset dni v taborišču, ko pride skupina Angležev. Naduto se brez besed približajo konjem, si jih ogledujejo, eden od njih se ustavi pri naši, ji pogleda zobe, jo prime za grivo, drugi mu poda sedlo, vojak skoči na žival in odjaha brez pozdrava. Čista kraja! Pa je za nič ne bi dal. Neki mlinar, [Stran 054] ki je iskal hlapca, mi je ponujal zanjo dva velika hlebca kruha. Čeprav sem bil lačen na smrt, mi na misel ni padlo, da bi menjal.
3.3.4. Kozjakarjev iz Suše
Sredi julija 1945, ko smo bili komaj pet dni v eni od učilnic v Šentvidu, je prišel v sobo mlad oficir v angleški uniformi, ves opasan in lep, z brzostrelko okrog ramen. Postavil se je za kateder, se vsedel za mizo, nanjo položil škatlo piškotov in jih začel žvečiti, da bi nas dražil in se nam posmehoval. Potem osorno reče: »Kogar bom pozval, naj pride k meni.« Govoril je po poljansko. Nisem ga poznal in se čudil, da mi je tako neznan, saj je bil mojih let. »Ti,« pokaže s prstom na prvega. Pozvani je moral na oder in poklekniti. Partizan ga je zagrabil za lase, mu butal glavo ob mizo in ga brcal v obraz. Tepeni je nato moral vstati in se postaviti v kot. Tretji sem prišel na vrsto jaz. Ko sem klečal, sem povesil obraz in upal, da me ne bo prehudo po zobeh. Pa se mu je nekaj posvetilo: »Čigav si?« me vpraša. »Leskovcev.« »A si Janko?« »Da.« »Pojdi nazaj!« Vstal sem in se tipal po obrazu, ves začuden, da sem še cel. Nadaljevalo se je na isti način, dokler jih ni nabral deset. Odpeljal jih je iz sobe in nismo jih več videli. Razmišljal sem, kdo bi to bil. Ko sem šel naslednjega dne na stranišče, me je ogovoril Tone, domačin iz Suše: »Včeraj ste pa imeli tega?« Vedel je za partizana in deset odpeljanih v smrt. »Res je, vendar ga ne poznam.« »Kaj ne veš, to je vendar Kozjakarjev Polde iz naše vasi!« Ko mi je razlagal naprej, se mi je posvetilo.
Bil je eden od treh fantičev, ki jih je stara mati, vsaj tako smo mislili, pred vojno vsako leto pripeljala pred vsemi svetimi, ko je bil dan siromakov. Mama je spekla za vsakega hlebček kruha. Vedeli smo, da živijo v Suši pod Blegošem v grapi nad potokom, v hišici, vkopani v breg. Bilo je pet otrok, sami fantje, denarja ni bilo, ne hrane, životarili so zapuščeni od sveta. Kmetija je imela toliko zemlje, da bi redila dve govedi, pa niso skrbeli zanjo in hlev so imeli prazen. Oče je bil lenuh in priložnostni pijanec, mati je umrla pri porodu. Majhna in preplašena starka, vsa se je tresla, ko je prihajala z otroki k nam, je bila očetova teta. Prihajali so vsako leto. Večkrat je naneslo, da je bilo slabo vreme in so bili mokri in prezebli. Dobili so še večerjo in ostali čez noč. Mama se je spominjala, kako je ženska prosila za skromno prenočišče: »Nič se nas ne bojte, saj smo čisti.« S tem je hotela povedati, da nimajo uši. Zlezli so na krušno peč in stara jih je kakor koklja pokrila s svojim širokim krilom ali tistim, kar smo jim dali.
Štefanov Tone iz Suše je povedal, kako je bilo z njimi. Pisali so se Jelovčan. Starega sem poznal, Poldeta pa ne. Čeprav je zrasel fant v taki bedi, je hotel biti nekaj posebnega in se rinil naprej. Bil je bistre glave in v šoli med prvimi. Ne spominjam se, da bi ga videl na štelengah, pa smo bili vsi tam. Med vojno se je namreč med prvimi prijavil za delo v Nemčiji. Tam je hitro zlezel v pisarno. Pa so ga zalotili pri tatvini in zaprli. Malo pred koncem vojne je kazen odslužil in se vrnil domov. Prišli so ponj, da bi šel v partizane, pa se je branil, češ da je preveč izčrpan. A ob zmagi je bil že zraven. Kazal se je v lepi uniformi z oficirskimi znaki. Takega so ga videli divjati tako na škofjeloškem gradu kot v Škofovih zavodih. Kasneje se je govorilo, da jih ima veliko na vesti. Čez nekaj let, ko sem že odslužil vojaščino, se je spet prikazal doma. Kot oficirja so ga zalotili pri tatvinah in preprodajah, ga za nekaj let zaprli in odpustili iz vojske. Doma se ni hotel zaposliti za stalno. Mene se je bal. Kadar sem ga dobil, ko je šel od Hotavelj proti naši vasi, jaz na vozu z dvema konjema, on peš, se me je od daleč izognil, stekel po travniku do poti ob reki in šel za vodo. Kasneje so pravili, da se mu je zmešalo, da ga meče božjast in da cele noči presedi za mizo, pije, kadi in tuhta. Okrog leta 1960 so ga odpeljali na Petrovo Brdo, kjer je bil dom za take bolnike. Tam je kmalu umrl. Pravili so, da ga je ob napadu vrglo. Z glavo je zadel ob rob čelešnika, prislonjenega ob peči, in obležal mrtev. Bil je slab človek. Ob zmagi in po njej mu je bilo dovoljeno početi grdobije, o katerih bi sicer lahko samo sanjal. A meni ni vzel življenja, čeprav bi ga lahko.
V naši dolini ni bilo veliko boljše kot po Dolenjskem in Notranjskem. Morda to, da so zaprli manj ljudi in tistih nekaj domobrancev, ki so preživeli morijo in bili izpuščeni, niso pobili. A če ne bi bilo očeta, ne vem, kako bi bilo z mano. Pozno zvečer 22. avgusta 1945, ko sem bil že dva tedna doma, je potrkalo na okno, sledilo pa butanje po vratih. Zaslišal se je ukazovalen moški glas, da moramo odpreti. V hiši je gorela luč, veža pa je bila v temi. Oče je odprl, starejši partizan z brzostrelko v roki je vstopil v hišo. Sedel sem za mizo. Približal se mi je: »S teboj se imamo nekaj za zgovoriti. Boš šel ven!« Skušal sem vstati. Oče je bil močan, bolj kot sem jaz. Ravno takrat je rezal tobak in imel v roki nož. Planil je na partizana. Zagrabil ga je, da sta šla po celi hiši in po veži ter ga pahnil skozi vrata na cesto. Pri tem je kričal: »Tako življenje ni nič. Sem bil v Galiciji, na italijanski fronti v Doberdobu, pa take svinjarije, kar zganjate z menoj, ne bom prenašal.« Zaklenil je vrata. Niso odnehali, tokli so po njih in rogovilili okrog hiše. Bili so trije, nismo jih poznali. [Stran 055] Zavedel sem se, da gre zares. Če bi me dobili, bi me ustrelili. Tekel sem po starih velbah in skočil v seno nad hlevom. Slišal sem, ko si kličejo: »Daj, priženi ga!« in očeta: »Samo eden naj pride, pa ga bom ubil.« Čez nekaj časa je prišel za mano v hlev. Spoznal sem ga po hoji. Zašepetal mi je: »Tiho bodi, ne vem, če so šli.« Spravil se je na sredo štale, v roki je držal sekiro in tam stal do jutra.
3.3.5. Domobrance so vrnili, v Loki jih imajo!
Marija Čadež
Pripoveduje:
Pri nas so Hotavlje 38, reče se pri Kumrovih, doma pa sem iz Bukovega Vrha, pa sva se hitro našla. Komaj devetnajst let sem bila stara, ko sva se februarja 1941 vzela. Franc je bil čeden fant in takoj sem bila za, ko me je vprašal. Čez devet mesecev, novembra istega leta, je že prijokala Minka na svet. Tri otroke sva imela v tistih štirih letih: še Franceljna in Toneta. Francelj se je komaj dobro rodil, ko so prišli ponoči marca 1944 partizani in vzeli moža. Nekaj tednov se je preganjal z njimi po okolnih hribih, pobegnil in nekaj časa delal v Kranju, junija pa mu je bilo vsega dovolj in je šel k domobrancem v Gorenji vasi. Najprej je čez dan še hodil delat na kmetijo. Potem je bil ranjen v nogo in se dva meseca zdravil v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Ob koncu vojne je odšel od doma, kot da gre na šiht. Kar tako na hitro, kot da bo vsak hip nazaj. Zvečer pa je prineslo sosedovo dekle pismo v slovo: »Draga Mici! Pozdrav tebi in vsem skupaj ne bodi prestrašena če ti povem da gremo, pa če gremo pa tudi nazaj pridemo verjemi mi kakor je Bog v nebesih navajen in že tako partizanskega zaničevanja samo bodi z njim v lepem vedenju pa povej tudi Materi da ne bo vpila nad njim. Pridno delaj in moji in tvoji malčki. Spominjaj se pa name in moli zame do zadnjega snidenja. Bog z vami in z njim Franc.«
Da jih vračajo, mi je prišla povedat moja birmanka Francka Justin iz naše vasi. Ravno sem prala cunje pred hišo, ko pride zraven in mi reče: »Domobrance so dobili, v Loki na gradu jih imajo!« Najprej sploh nisem razumela, kaj mi govori. Potem pa me je strlo. Nisem šla gledat in vpraševat v grad kot druge. Noter so spuščali samo svoje, da so pomagali pretepati naše reveže. Sosedova Lojza se je hvalila, kako je tega Kumra, tega hudiča, torej našega, trikrat mahnila. Potem pa je hodila v hišo, kot da [Stran 056] se ni nič zgodilo. Naš Franc je rekel: »Ko bom jaz gospodar, jo bom spodil!« Kasneje je trdila, da ni bilo res in da je govorila kar tako, ker se je lepo slišalo.
Ko je prišla amnestija, smo govorili: »Francelj bo prišel domov!« Pa ni bilo nič. Iz naše vasi sta se vrnila samo dva. Kako je bilo z njim, smo izvedeli šele pred desetimi leti, ko se je o tem smelo govoriti. Bil naj bi med tistimi petindvajsetimi, ki so jih pobili na vojaški cesti. Ko so jih prve dni junija 1945 zvezane gnali iz gradu in zavili v hrib, je pobegnil Vencelj Dolenc. Niso ga dobili, v jezi pa so se spravili na druge in jih postrelili kar tam, kjer so se ustavili. Potem so jih morali voziti navzgor. Za zbiralnikom za loški vodovod je ostala luknja po bombardiranju. Tja so jih zmetali in zagrebli. Seveda se ni obneslo, bilo je preblizu zajetja in so jih morali nemški ujetniki prekopati. Tako so zdaj pod Lovrenško goro nedaleč od ceste. Postavljen je križ. Za vse svete so postavljali stražo, da ne bi hodili h grobu. Rada sem ga imela, zdaj pa sem že 56 let vdova.
Njegova mati, ki je imela glavno besedo, je čez štiri leta umrla. Vse je padlo name. Naša kmetija je med večjimi, z gozdom vred meri dvaindvajset hektarjev, pa so nam jih pustili samo pet. A se nismo dali. Ves čas smo obdelovali vso zemljo, tudi tisto, ki je bila zaplenjena, saj kmet drugače ne more živeti. Ostala nam je krava, da smo imeli vsaj mleko, pa še to ne dolgo. Bolj na zimo je prišel nekdanji partizan iz Ravni in trdil, da je njegova, da so mu jo vzeli ta beli, in jo odpeljal. Naša soseda sta bila dva brata, Jože in Andrej Šubic. Med vojno je bil prvi izseljen, drugi pa v internaciji. Ko sta se vrnila, sama zase nista znala živeti, nihče pa ju ni hotel. Tako sem ju vzela pod našo streho, saj se je njuna podirala. Bila sta kot domača, moral pa si biti vedno zraven, da si držal roko nad njima. Kaj bi rekla za otroke. Vsi so se izučili, vsi nekaj dosegli, poglejte hlev, kjer je trideset glav živine, pa vse drugo!
3.3.6. Očeta nismo poznali
Franc Čadež
Pripoveduje:
Mama je povedala svoje, pa bi nekaj dodal tudi jaz. Očeta nismo poznali. Z učenjem nismo imeli težav, kljub temu pa se je za domobranske otroke vedelo, da daleč ne bodo prišli. Tega niso skrivali. Ko smo šolarji pogozdovali gozd in sadili smreke, je šlo meni in Tonetu kot namazano. Gospodar naju je opazil: »Čigava sta pa ta dva?« »Kumrova« »Ta dva sta pa dobra!« Učitelj je odgovoril: »Saj morata biti, ker jima [Stran 057] drugo ne kaže. Eden bo šel v Marmor za navadnega delavca, drugi pa bo za kmeta doma.« Pa sva se oba izučila mesarskega poklica in dobro nama gre. V Mariboru, kamor smo morali vajenci tri mesece vsako leto, je bilo bolj pravično. Tako so prve dni vsakega vprašali, kdo so starši. Povedal sem, da je oče umrl in da je bil domobranec. Ves razred se je glasno zasmejal. Takrat je učitelj zrasel in jim povedal svoje, kako so brez srca in naj jih bo sram. Minka naj bi ostala doma, pa je hotela naprej. Končala je večerno ekonomsko šolo in se zaposlila pri Marmorju.
Pa je tisti kmet, ki nam je vzel kravo, čez leta pripeljal v naš obrat v Loki kravo na zasilni zakol. Takrat sem ga podražil: »Ali je to krava, ki ste nam jo takrat vzeli?« Bil je jezen in govoril, naj ne kvasim neumnosti, saj se ne morem nič spominjati. Jaz pa nazaj: »Res me je mama držala v naročju, pa vseeno vem, kako ste zamahnili z verigo proti meni!«
Jezilo jih je, da nam ne pridejo blizu. Nikdar ni na naši hiši visela zastava z rdečo zvezdo. Takrat so bile prvega maja parade in sprevod je šel skozi našo vas do Gorenje vasi. Pa so prišli nekaj dni prej z zastavo, naj jo nekam damo: »Tako ne gre, da bo vaša hiša brez zastave!« Nismo se jim dali. Slovensko nam lahko prinesejo, tale z rdečo zvezdo pa na naši hiši nima kaj iskati. Zdaj smo skoraj vse dobili nazaj, razen tistega, kar so pozidali. Pa še pri tem so se lovili, kdaj je oče umrl. Trdili so, da je vsak dan važen in če je bilo nekaj mesecev kasneje, velja drugačen zakon. Končno so določili, da je umrl 2.6.1945. Ostali smo mu zvesti. Rdeče zvezde na naši hiši ni bilo videti nikoli.
4. Farne spominske plošče
4.1. Zastonj se trudijo zidarji, če gospod ne zida hiše
Vanja Kržan
4.1.1.
Za vsako postavljeno farno spominsko ploščo bi lahko rekli, da ima svojo zgodbo in vsaka svoj začetek. Nekomu se porodi najprej kot misel in želja, ki ju mora uresničiti. Največkrat je pot do spominske plošče dolga in naporna, skoraj ji ni videti konca ob vseh neljubih zapletih. Toda misel in želja sta močnejši od vsake ovire, kot da ju žene neka nevidna sila, ki v določenih trenutkih splete niz ugodnih okoliščin in blagoslovljenih naključij. Če sta se kdaj misel in želja spraševali: »Kako naprej?« zdaj jasno vidita pot pred seboj.
Farna spominska plošča pred cerkvijo v Bizoviku ima svojo štiri leta dolgo zgodbo o nastanku. Misel in želja sta se porodili v srcu Bizovičana Franca Ložarja, zdaj stanujočega v Hrušici, morda prav zato, ker je velik ljubitelj svoje rodne vasi in še danes nosi v srcu tiste Bizovičane iz let svojega otroštva in mladosti, ki jih je pobila komunistična revolucija, potem pa prepovedala, da se jih javno pokoplje in omenja njihova imena. Kot da ti ljudje niso nikoli živeli.
4.1.2. V začetku je bila misel
Petnajstega julija 1990 je bila v Šentpavlu nad Podlipoglavom blagoslovljena prva farna spominska plošča osmim žrtvam šentpavelskega poboja junija 1945, o čemer je pisala Zaveza št. 42. Misel in želja, ki sta uresničili postavitev spominske plošče, sta enodušno privreli iz src prizadetih svojcev. Takratni sostrski župnik p. Vid Junger je čutil s svojimi farani, jih pri delu v vsem podpiral in ploščo blagoslovil.
Tudi Franc Ložar je prišel to dopoldne v Šentpavel na slovesnost. Med pogrebno mašo za pobite Šentpavelce se je kar naenkrat zalotil, da nosi v srcu misel na svoje rojake, pobite Bizovičane med vojno in po vojni. Saj so bili med njimi mnogi družinski znanci, prijatelji in sosedje, ki so se jih doma pri Ložarjevih spominjali dolga povojna desetletja. Ali nismo preživeli Bizovičani dolžni, da tudi mi na ploščo ob naši cerkvi izpišemo njihova imena, jih javno razgasimo za mrtve, jim prižigamo sveče v znamenje žalovanja in spoštovanja, se je Ložar spraševal med mašo? Ob koncu maše v Šentpavlu je bilo Ložarju jasno: tudi mojim pobitim sovaščanom in njihovim sorodnikom moramo to omogočiti.
Toda to je bila zaenkrat le njegova zamisel, zanjo mora pridobiti še druge. Nekaj časa jo je tuhtal v sebi, zaupal je ni še nobenemu. Na seji odbora Demosa v občini Moste – Polje mu je uspelo člane prepričati – tudi sam je bil član odbora – da bi ustanovili komisijo za medvojne in povojne poboje. Na občino Moste – Polje so [Stran 058] dvakrat poslali prošnjo za dovoljenje, da ustanovijo komisijo, toda obakrat je bila zavrnjena, češ da v občini Moste – Polje ni bilo pobojev. Vendar Ložar ne bi bil Ložar, če bi odnehal že kar na začetku, čeprav je zdaj že vedel, da bo na vsakem koraku naletel na nasprotnike. Naj ne odneha, ga je vzpodbujal tudi predsednik njihovega odbora Demosa ing. Lojze Marinček, saj časi, ko se bo pričelo govoriti o pobojih, šele prihajajo.
Štirinajst dni po maši v Šentpavlu je p. Vid Junger daroval mašo na Urhu, zunaj pred cerkvijo, prvič po petinštiridesetih letih je Franc Ložar stopil v to cerkev. Še vedno je služila za muzej in videl je, koliko laži je zbranih v razstavljenem gradivu. Te laži mu še med mašo niso dale miru. Spominska plošča v Bizoviku mora razkrivati resnico in oznanjati pravico, je sam pri sebi sklenil Ložar. Po maši ga je prijela sestrična Franca Markočeva por. Dolinar za rame in mu rekla: »Franci, ali ti tudi kaj misliš na naše fante?« (Po vojni je izgubila dva brata domobranca, eden je bil pokončan v Teharjih, eden v Rogu.) Ali se torej tudi drugi ukvarjajo s takimi mislimi kot on? Ob vprašanju sestrične je bil prijetno presenečen, vendar ji ni povedal, da ga že nekaj časa obletavajo misli na farno spominsko ploščo. Taki nepomembni dogodki so ga utrjevali v prepričanju, da je njegova zamisel o plošči pravilna in ne morda stvar trenutnega navdušenja.
Ko je bilo jeseni poljsko delo v glavnem končano, je Franc nekega oktobrskega večera l. 1990 sedel za mizo, vzel svinčnik in papir, kar se je redkokdaj dogajalo, in pričel sestavljati seznam vseh pobitih in pogrešanih iz Bizovika, ki se jih je spomnil. Spomnil pa se je vseh, saj so bili v mnogih pogovorih s pokojnim očetom velikokrat prisotni in spomin nanje pri Ložarjevih ni zbledel. Nekajkrat je seznam prepisal in končno imel na čisto izpisana dva izvoda seznama žrtev, enega bo obdržal sam, drugega bo moral dati med ljudi. Vendar mu še vedno ni bilo jasno, kako naj ta seznam pride do ljudi, da ga pregledajo. Kako ga bodo sprejeli? Kako pomagali uresničiti njegovo zamisel za postavitev spominske plošče? Imeli smo sicer že demokratično oblast, toda med ljudmi je bilo še vedno veliko strahu in nezaupanja; število prebivalcev v Bizoviku se je v več kot štirih desetletjih pomnožilo, tako da Ložar mnogih ni poznal.
Pridobil je nekaj najožjih znancev, naj seznam raznosijo po hišah, kjer živijo sorodniki pobitih in pogrešanih. Naj ga pregledajo, popravijo, dopolnijo. V ta namen je dodal seznamu [Stran 059] še dve poli papirja. Ostali vaščani za ta seznam niso vedeli.
Čez kakih štirinajst dni so mu prinesli seznam nazaj. Ložar je ugotovil, da se je zmotil samo za Petra Čarmana, ki ni med pogrešanimi, ampak živi v Argentini. Drugi zaplet pa je povzročil Franc Anžič. Na Ložarjevem seznamu ga ni bilo, ker je Ložar menil, da je padel pri partizanih. Sorodniki so mu pojasnili, da je od partizanov pobegnil: na begu so ga partizani ujeli in sami ubili. Od Ložarja so svojci zahtevali, da ga uvrsti med žrtve komunizma. Ko se je Ložar prepričal o resničnosti trditve, se je seznamu pobitih pridružil še Franc Anžič.
Zdaj ga je bilo treba dopolniti še s hišnimi imeni, najbolj zamudno in zahtevno delo pa je bilo iskanje rojstnih letnic, zato je to delo hotel opraviti Ložar sam. Ure dolgo je brskal po krstnih knjigah v šentpetrskem župnišču, pa v župniji Sostro in celo v župniji Javor nad Podlipoglavom. Enkrat sta mu pri tem pomagali Pavla Lovše por. Korošec in njena hčerka Pavlinka, ki sta l. 1991. prišli na obisk iz Argentine.
Seznam je bil končno izpopolnjen. Zdaj je bilo treba ustanoviti odbor za postavitev spominske plošče. Takrat se je Nova Slovenska zaveza šele ustanavljala in Ložar je oral ledino: niti ni dobro vedel, kako naj se dela loti naprej, niti ni imel človeka, ki bi mu lahko dal kakšen nasvet. Vedel je le, da mora zdaj ustanoviti t. i. iniciativni odbor, kajti ni potreboval ljudi le za pomoč pri delu, ampak predvsem za to, da bi ga pri uresničevanju njegove zamisli podpirali. Seveda je bila najprej in predvsem žena tista, ki mu je vseskozi stala ob strani, mu svetovala in ga bodrila, kadar jasne poti naprej ni bilo videti. Vedno sta bila enakega mnenja in istih misli. Doma je s Hrušice, zato ji usoda bizoviških žrtev ni bila tuja.
Po premisleku je za odbornike izbral štiri Bizovičane, ki jih je dobro poznal: Antona Babnika, ki ni imel med svojci nobenega ubitega, nato brata Borisa in Filipa Svetka, ki so jima l. 1946 očeta obesili, in Janeza Habiča, ki so mu ubili očeta na Kočevskem procesu l. 1943. Vsi so privolili v sodelovanje. V odbor je hotel pritegniti še Stanka Kušarja, katerega oče je bil ena od šentpavelskih žrtev in je torej že imel nekaj izkušenj s postavitvijo spominske plošče v Šentpavlu, vendar je ta sodelovanje odklonil. Ložar je vodil delo, čeprav je uradni predsednik postal šele na koncu.
Zdaj šele je hotel Ložar svojo zamisel predstaviti javnosti. To je storil najprej tako, da je vse seje tega odbora skliceval v gasilskem domu v Bizoviku. Če bi jih doma, bi bilo videti, kot da je postavitev spominske plošče njegova osebna, ne pa javna stvar. Še dobro, da je dobil za to na razpolago prostor v gasilskem domu.
Toda kako naprej? Nenadoma se je pojavilo vprašanje v zvezi z usmrtitvijo treh na seznamu: Alojz Svetek je bil javno obsojen na obešenje l. 1946, Angela Jakoš l.1948 zaradi smrti bizoviškega ‘heroja’ Mojškrca, Viktor Habič pa na kočevskem procesu. Torej nihče od treh ni bil likvidiran tajno in brez sodbe. Ali so torej ‘upravičeni’, da so njihova imena napisana na plošči? Ložar je vprašal predsednika demosovega odbora Lojza Marinčka, kaj storiti s temi tremi. »Te pa moraš izločiti, ker so bili sodno-pravno kaznovani,« mu je pojasnil Marinček. Ložarjevi zdravi pameti in čutu za pravičnost pa ta izločitev treh nedolžno pobitih ni šla v račun. Toda kako priti do pravnika, ki bi mu pravilno svetoval?
Stvar je torej hotel pravno razčistiti, zato se je Ložar obrnil kar na najvišjega predstavnika juridične oblasti, na takratnega državnega tožilca Toneta Drobniča. Seveda ga osebno ni poznal, le po imenu. Šel je do njega. Tajnica mu ljubeznivo pove, da je zaseden, lahko ga počaka, lahko pa ga pelje k njegovemu namestniku Stanetu Ingliču, ki ga Ložar ni poznal niti po imenu. Odpelje ga kar k njemu in odkritosrčni, resnicoljubni Ložar mu razkrije svoje težave. Pokaže mu seznam oseb, ki bi jim postavili spominsko ploščo, ne ve pa, kaj storiti z onimi tremi. Na Ložarjevo veliko presenečenje je vzel seznam v roke in ga dolgo časa temeljito motril, se ustavil ob vsakem imenu posebej in molče razmišljal. Inglič je bil bivši oficir KNOJ-a, ki je bil zadolžen za poboje po vojni prav v okolici Sostra in je tudi vodil akcijo za poboj šentpavelskih žrtev. Seveda je to Ložar izvedel šele kasneje in takrat mu je tudi postalo jasno, zakaj je bil Inglič posvetil toliko pozornosti njegovemu seznamu. Čez nekaj časa mu ga je dal nazaj: »Za to pa nisem pristojen in nobenega nasveta vam ne morem dati.« Potem ga je še zanimalo, kako je prišel Ložar do njega. »Tajnica državnega tožilca me je pripeljala sem,« mu je pojasnil Ložar, »in zdaj vas prosim za nasvet. Če pa ga vi ne morete dati, kam se naj še obrnem za pomoč,« je vztrajal Ložar. »Ne vem,« je bil odgovor, toda ker je Inglič zaslutil, da se Ložarja ne bo kar tako odkrižal, je še dodal: »Lahko pa greste na pogovor še k Drobniču.«
Ložar se vrne k tajnici in ji pove, da mora še do Drobniča. Sprejel ga je, poslušal in se zapletel z Ložarjem v pogovor.
Vse podrobnosti je hotel vedeti. »Težava je v tem, da ne vem, ali smejo imena onih treh na smrt obsojenih ostati na seznamu, da se [Stran 060] napišejo na spomenik?« zaupa Ložar svojo nerazrešljivo težavo državnemu tožilcu. »Vsi, tudi oni trije morajo biti na seznamu!« ustreli kot iz puške Drobnič. Ob tej pravični razsodbi se Ložarju ni odvalil le kamen od srca, ampak je dobil tudi veliko spodbudo, da je njegovo delo potrebno in pravilno. Torej pogumno naprej!
Toda ni prišel daleč. Kmalu je spet naletel na nepredvidljivo in za nekaj časa nepremostljivo oviro.
Ložar je vedel za spominske plošče padlim v prvi svetovni vojni, saj jo je tudi na steno pred vhodom v bizoviško cerkev postavil njegov stari oče; poznal je spomenik padlim v prvi vojni pred cerkvijo v Polju. Torej bi morala ta plošča bizoviškim žrtvam biti nekje na steni ali kot samostojen spomenik ob bizoviški cerkvi. Napotil se je do svojega župnika v Štepanji vasi, p. Gabrijela Recka, da še njega vpraša za nasvet in mnenje. Ta mu je odvrnil, da je za župnika šele tri mesece, da ne pozna razmer v Bizoviku in ni pristojen, da Ložarju karkoli svetuje. Naj se obrne do nadškofa Šuštarja.
Nič lažjega kot to, si je mislil Ložar, saj nadškof vedno, če le ni odsoten, vsakega sprejme. Takrat so se pojavile že prve fotokopirnice, zato je v Mostah mimogrede kopiral seznam imen žrtev, da ga bo nadškofu Šuštarju lahko predložil. Lastnik kopirnice je bil neki starejši moški z Iga, ki mu je odslej Ložar vedno nosil kopirat vse v zvezi z nastajanjem spomenika. In prav nikoli ni hotel od Ložarja vzeti niti enega tolarja in prav nikoli nista o vsebini kopiranega spregovorila besedice. Ložar je tudi v takih skritih dobrotnikih čutil podporo, ki ga je opogumljala, da ni odnehal, in mu vlivala upanje, da je na pravi poti. Spoznaval je, da ob vsaki oviri naleti tudi na koga, ki mu dobrohotno pomaga.
Ko je Ložar za svojo željo po spominski plošči vsem pobitim Bizovičanom povedal nadškofu Šuštarju, mu je ta pojasnil, da imajo za to ustanovljeno komisijo, ki odloča o teh stvareh, in naj se kar s pisno prošnjo obrne na to komisijo. Na prvi pogled silno preprosta rešitev, toda ne za Ložarja, ki še nikoli v življenju ni napisal prošnje in je ni naslovil še na nobeno komisijo. »Na kateri naslov pa naj naslovim prošnjo?« ga prizadevno sprašuje Ložar. »Kar vašega župnika vprašajte!« mu odvrne nadškof. »Sodelujem naj torej z župnikom, mi hoče povedati nadškof,« si je mislil Ložar in odšel.
Da bo z župnikom težko, je Ložar že izkusil, toda nič ni pomagalo drugega, kot da je bil skoraj vsak teden v župnišču. Ob prvem obisku je župniku p. Gabrijelu povedal, kaj je opravil pri nadškofu. »Zdaj pa se bom drznil vas prositi, da bi vi, ki ste izobraženi, meni sestavili to prošnjo.« Župnik mu je obljubil, da jo bo natipkal na pisalni stroj, potem jo bo Ložar prepisal lastnoročno, jo prinesel pokazat župniku, ki bo napisal naslov, ki ga Ložar ni vedel, in jo odposlal.
Ložar je prišel v župnišče vedno med uradnimi urami, saj župnika ni hotel nadlegovati s ‘svojimi zadevami’. Ko je prišel prvi teden, župnik do takrat ni imel časa, da bi prošnjo napisal, ko je prišel drugi teden, je župnik čakal obrtnike, ko je prišel tretji teden, je že imel obrtnike in še več dela, ko je prišel četrti teden še vedno ni imel časa.
Na seji Demosa in tudi pri odboru za postavitev plošče so Ložarja spraševali, kako napreduje njegova zamisel o spominski plošči. Povedal jim je. »Pa sami napišite prošnjo,« mu je svetoval Marinček. Če bi Ložar kdaj v življenju videl, kakšna je napisana prošnja, bi se morda tega lotil, pa tudi če bi jo napisal, še vedno ni imel pojma, na katero komisijo naj jo naslovi. Stari Ložar je svojim otrokom privzgojil tako veliko spoštovanje do duhovnikov, da jim nikoli ni prišlo na misel, da jim ne bi bili poslušni. Ložar je bil desna roka svojemu očetu, ki je bil ključar in mežnar v Bizoviku do visoke starosti. Ko je bil oče pet let v zaporu, je mladi Ložar v najhujših letih povojnega preganjanja namesto očeta opravljal ključarske in mežnarske posle. V meso in kri mu je prešlo, da se duhovnikom pomaga vedno in povsod in na razne načine jim je dejansko vse življenje pomagal, kadarkoli so ga potrebovali. »Ne,« je Ložar prekinil Marinčka, »če je župnik obljubil, da mi bo napisal, moram počakati, da bo imel čas.«
Toda ker tega časa le ni hotelo biti, se je Ložar odločil in sam napisal prošnjo. Seveda jo je nesel pokazat župniku. Kakor hitro se je pojavil v župnišču, seveda med uradno uro, je župnik vzdihnil: »Oh, Ložar, še vedno nisem nič naredil!« »Saj vem, da ste zaposleni, gospod župnik, sem pa kar sam naredil.« »No, pa mi pokažite!« Pregleda, prikima in reče: »Prošnji samo še dodajte, da spomenik padlim partizanom v Bizoviku že stoji.« Ložar prošnjo s to opombo prepiše, pri svojem neznanem dobrotniku naredi kopije, eno pusti župniku, original odpošlje nadškofu.
Po enem mesecu dobi odgovor, pa ne od komisije, kot je Ložar pričakoval, ampak od pomožnega škofa Kvasa. Pismo gospoda Kvasa ga je oblilo kot mrzel tuš. Največjo podporo je Ložar pričakoval od cerkvenih predstavnikov, pa je dobil najmočnejšo klofuto, kot danes sam pravi: pobiti Bizovičani bodo morali še dolgo čakati na pravico, da se smejo njihova imena javno [Stran 061] izpisati na nagrobni spomenik. V pismu z dne 18.5. 1991 mu škof Kvas odgovarja:
Spoštovani gospod Ložar,
Vaše pismo z dne 17. aprila 1991, v katerem predlagate postavitev obeležja v obliki kamnite plošče z napisom imen padlih žrtev vaščanov domobrancev in vgraditev te plošče na zunanjo steno cerkve na Bizoviku oz. postavitev prosto stoječega spomenika v neposredni bližini bizoviške cerkve, smo poslali v izjavo Župnijskemu uradu Ljubljana – Štepanja vas, kakor je naša stalna praksa, da namreč poslujemo prek župnijskih uradov.
Dne 15. 5. 1991. nam je Župnijski urad Ljubljana – Štepanja vas odgovoril, da se s tem ne strinja, in navaja razloge:
Plošča s tolikimi imeni bi bila zelo velika in bi jo težko prilagodili majhni cerkvi. Glavni razlog pa je v tem, da je v vasi Bizovik še zmeraj zelo močno sovraštvo, ki ima korenine v minuli vojni. Postavitev spomenika bi v tem času vodila k še večjemu razdoru. Cerkev pa si danes prizadeva za spravo in mir.
K tej izjavi pripominjamo: gotovo imajo padli domobranci pravico do spomenika. Treba pa bi bilo doseči spravo med živimi in mrtvimi na podoben način, kakor je bilo storjeno v Kočevskem Rogu, da bi spomenik pomenil spravo, ne pa razdor. To pa mora še dozoreti.
Jožef Kvas
pom. škof in gen. vikar
Edini, ki se ga je Ložar v tistih težkih trenutkih domislil, da bi mu lahko dal kakšen nasvet in kanček upanja je bil sostrski župnik p. Vid, ki je bil blagoslovil spominsko ploščo šentpavelskim pobitim družinskim očetom in gospodarjem. Telefoniral mu je. Že po telefonu je p. Vid slišal Ložarjev potrti glas, zato ga je povabil, naj pride k njemu še isti večer, samo bolj kasno, ker ima po maši še birmansko skupino. »Kar še enkrat naredite prošnjo! Samo vztrajajte!« je bodril potrtega Ložarja, ki zdaj ni videl nikjer nobene rešitve. Ta pa je sklenil drugače: počakal bo, da se bo junija sestal Svetovni slovenski kongres in da bo oklicana samostojnost Slovenije, nato pa bo z delom prav gotovo nadaljeval, čeprav ni vedel kako. Morda pa bo takrat našel kakšen drug izhod, ne preko škofije. Pobiti bizoviški sovaščani so vredni truda in razočaranj. Tudi odbornike je seznanil s svojo odločitvijo in zapisnikar sej Filip Svetek je za nekaj časa zapiske spravil v omaro. Odločitev škofovske komisije oziroma pismo škofa Kvasa je bilo za Ložarja kot zakon, ki ga je brezpogojno spoštoval in upošteval.
4.1.3. Dolga pot od zamisli do uresničitve
Na štefanovo l.1991, na prvo obletnico plebiscita, so v Bizovik povabili nadškofa Šuštarja, da si ogleda jaslice, saj so v Bizoviku od nekdaj sloveli po izdelavi lepih jaslic. Pred vojno in prvo leto vojne jih je postavljal ubiti učiteljiščnik in organist Ivan Pavčič, po domače Mežnarjev, eden od prvih bizoviških žrtev. Lep zimski večer z jasnim, zvezdnatim nebom je namesto slovesnega pritrkavanja vabil v cerkvico nad vasjo. Zadnjikrat je bil škof v Bizoviku pred sedemdesetimi leti, ko je pritrkavanje spravilo na noge vso vas. Takrat je Ložarjeva mama pogostila škofa Jegliča in Ložarjev oče ga je pripeljal in odpeljal na svojem zapravljivčku. Tisti večer na štefanovo pa je bil spokojno tih, čeprav je prišlo v cerkev veliko ljudi in v zakristiji je bilo kar nekaj duhovnikov. Ložarju pa so se misli in srčne želje pletle le okrog ene same stvari, spominske plošče. Izrabiti mora ugodno priliko, ki se mu ponuja, in priti za nekaj trenutkov v stik z nadškofom. Že zaradi ubitega nekdanjega jasličarja, dvajsetletnega Mežnarjevega Ivana, bi morala stati spominska plošča, kaj šele, če pomisli Ložar na vseh dvainšestdest žrtev, ki so bili nekoč duša in srce te vasi in farnega občestva, ki se je ob praznikih in slovesnostih zbiralo na tem kraju.
V zakristiji stopi Ložar do župnika p. Gabriela in ga prosi, če bi lahko spregovoril nekaj besed z nadškofom, pa je bil p. Gabrijel odločno proti: »Ne, ni časa. Gremo naprej v Štepanjo vas!« »No, pa kdaj drugič,« si je mislil Ložar in gre skupaj z ostalimi pred cerkev. Tam obstanejo in občudujejo razgled v jasni zimski noči pod zvezdnatim nebom: svetlo nebo nad Ljubljano, lučke v Štepanji vasi in Bizoviku, meglice nad bizoviškimi polji in travniki.
»Kako krasen razgled,« sliši nadškofa. Ložarju pa sta pogled in misel ves čas hitela na kraj, ki mu ga je srce že bilo izbralo za spominsko ploščo. Obstoji na tistem mestu in niti ne opazi, da duhovniki že odhajajo proti avtomobilom. Obrne se in zagleda tik za seboj nadškofa Šuštarja. Take prilike pa res ne sme zamuditi: »Gospod nadškof, sem Ložar in sem lani maja prejel sklep vaše komisije. Kako je s to zadevo? Ali moramo še vedno čakati?« – »Samo še en teden počakajte, gospod Ložar«, mu prijazno odgovori nadškof. »Prav ta teden imamo razgovore z Novo Slovensko zavezo v zvezi s postavljanjem spominskih plošč. Po enem tednu bom več vedel in vas obvestil.« »Če je pa tako, vas ne bom več obremenjeval, gospod nadškof,« je Ložarju od veselja glas skoraj zapel. »Sam se bom pozanimal pri Novi Slovenski zavezi,« mu je hitel obljubljati. Ložar do zdaj še nikoli ni slišal za Novo Slovensko zavezo, toda takoj zasluti, da [Stran 062] se bliža neki oprijemljivi točki in da se njegova pot skozi temen predor končuje. Po tem kratkem razgovoru se Ložarju približa p. Gabrijel. Nekaj besed je moral ujeti, saj takoj očita Ložarju, zakaj ne odneha in se ne drži dogovora. Kasneje je cerkveni ključar Ložarju povedal za župnikovo grožnjo, da plošče ne bo blagoslovil, če jo bo Ložar postavil samovoljno.
V tistih nekaj trenutkih pod zvezdnatim nebom je Ložar zaslutil blagoslov božične noči in sporočilo angelov z nebes: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje. Velikokrat se je Ložar pri svojih prizadevanjih čutil sam in nebogljen, vendar pa je ves čas od prvega navdiha pri maši v Šentpavlu pa do končne postavitve plošče čutil globoko v sebi neko skrivno moč, ki ga je gnala neustavljivo naprej, in čim bolj se je bližal cilju, tem jasneje mu je postajalo, da delo za postavitev plošče ni le njegovo delo niti delo odbora in vedno večjega števila ljudi, ampak predvsem božje delo in delo mučencev, priprošnjikov pri Bogu. Njegovo delo od vsega začetka blagoslavlja Bog! In tudi zato je nadaljeval. Brez samovolje, ampak po božji volji. In končno, toliko težav je v življenju že premagal, toliko trpljenja in grenkobe se je po koncu vojne pri njegovih petnajstih letih zgrnilo nanj, toliko očitkov je že prestal, toliko strahu in krivic že v otroštvu izkusil, mar more biti pri svojih šestdesetih letih tako naiven, da ne bi vedel, v kaj se spušča?
Pol leta po teh dogodkih ni imel Ložar z Novo Slovensko zavezo nobenega stika. Ko so se l. 1992 vračali iz Kočevskega Roga, je spoznal predsednika NSZ Tineta Velikonjo. Ustavili so se na Urhu, kjer je bila tisti dan maša, po maši pa sta se skupaj s sestro Fani včlanila v NSZ. Še v tem letu in v naslednjih letih so se odkritja spominskih plošč zlasti po Dolenjskem in Notranjskem kar vrstila. Ali so mu povedali zanje znanci, ali je zvedel pri NSZ. Zgodilo se je, da je bil na eno nedeljo skupaj z ženo, ki je bila še vedno njegova najzvestejša spremljevalka in somišljenica, kar na treh blagoslovitvah spominskih plošč, na Dolenjskem, Notranjskem, v Suhi krajini. Hotel je zvedeti in videti čim več, da si bo nabral izkušenj, ko bo ploščo treba postaviti v Bizoviku. Če je bil ob plošči drog s slovensko zastavo, je vedel, da ga bo treba postaviti tudi v Bizoviku; če so slovesnost olepšali z mlaji, jih je že videl pred bizoviško cerkvijo; če so ob kakšni plošči pogrešali elekrično napeljavo, je sklenil, da bo večna lučka vedno gorela na simbolnem grobu bizoviških žrtev. Pozorno je spremljal kulturne programe in ga v mislih že sestavljal in iskal izvajalce ob blagoslovitvi njihove plošče. Vse plošče je fotografiral, jih kazal in na sejah pripovedoval članom odbora o slovesnostih ob odkritjih. Zamisel o bizoviški spominski plošči je dobil ob blagoslovitvi na Polici nad Grosupljem, ker je bilo na njej enako število žrtev, kot jih bo na njihovi v Bizoviku.
Te izkušnje je Ložar nabiral vse do konca leta 1993. Že poleti tega leta je na NSZ dobil posebne formularje za popis žrtev v obliki vprašalnikov, ki jih lastnoročno izpolni in podpiše sorodnik, poleg tega pa še pravilnik o postavljanju farnih spominskih plošč. Zdaj so tudi njegovi somišljeniki v iniciativnem odboru uvideli, da dobiva Ložarjeva zamisel o spominski plošči otipljive poteze in da postajajo kot odborniki odgovorni za nadaljnji potek dogodkov. Dotakratni zapisnikar sej je odstopil, in ker mu je žena skurila vse zapiske, jih ni mogel vrniti. Na Ložarjevo zahtevo, da jih izroči, jih je ponovno in dokaj točno spisal po spominu. Namesto njega pa se je ponudil Kušar, ki v začetku ni hotel sodelovati. Zakaj prav zdaj, Ložarju še danes ni jasno. Po izkušnji z zapisnikarjem je Ložar vsakega posebej vprašal, ali mu je sodelovanje v breme ali ne, ali trpi družina, zakon ali on osebno. Vsi so mu zatrdili, da ne, in obljubili sodelovanje.
Stvar je dozorela za javnost. Odločili so se, da skličejo sestanek vseh vaščanov v gasilskem domu, jih tam seznanijo z namero o postavitvi plošče in razdelijo svojcem in znancem popisne liste, vprašalnike o pobitih svojcih. Toda kako priti do imen vseh vaščanov, med katerimi so bili svojci, če teh ni bilo več, pa nekdanji sosedi in znanci pobitih domobrancev in civilnih žrtev? Najprimernejša oseba za pisanje vabil je bila tajnica krajevne skupnosti, ki je razpolagala z imeni in naslovi vseh Bizovičanov, katerih število se je v povojnih letih zelo povečalo. Toda sodelovanje je odklonila. Mar ni bila tajnica vseh vaščanov, saj so vsi plačevali njeno delo?
Ložar je moral poiskati drugačno rešitev. V tej stiski se je spomnil, kako je še pred vojno sluga z občine Dobrunje občasno prišel ob nedeljah po maši pred bizoviško cerkev, stopil na klop in prebral vsem vaščanom določeno obvestilo. Uvidel je, da bo moral tako storiti tudi sam, saj na pomoč župnika ali kaplana, da bi kateri od njiju po maši izza ambona prebral obvestilo, ni mogel računati. Ob misli, da bo moral sam prebrati obvestilo, je že vnaprej občutil zadrego pred javnim nastopom, toda koraka nazaj ni hotel storiti. Tisto nedeljo v začetku junija je bila maša zaradi prvega obhajila na prostem, zbralo se je več ljudi kot ponavadi. Ko je po maši Ložar stopil na klop in glasno pričel brati vabilo na sestanek in namen sestanka, je slišal, kako se mu trese glas. Hvala Bogu, beseda je bila spregovorjena!
[Stran 063]
V ponedeljek so kljub obvestilu nesli po vseh hišah vabila za sestanek v Gasilskem domu. Tam so sorodniki pobitih dobili popisne liste, da so jih izpolnili z nekaterimi podatki o žrtvi.
Na sestanku so svojcem predstavili odbor za postavitev spominske plošče, se menili ob številnih fotografijah za oblikovanje plošče, izbrali kamnoseka, določili prostor ob cerkvi za postavitev, povedali za stroške. Vse te podatke je že pred tem skrbno zbiral in tuhtal Ložar med svojim romanjem od ene blagoslovitve plošče do druge. Na sestanek so bili povabljeni tudi predstavniki krajevne skupnosti, vendar se niso udeležili niti prvega niti nadaljnjih sestankov. Prišel pa je župnik, ki je tudi sprevidel, da se Ložarjeva zamisel uresničuje: Ložar je pač iz takega testa, da ne odneha, stvar, ki se je loti, izpelje do konca. »Niste me vabili, pa sem vseeno prišel,« je pojasnil svojo udeležbo. Od takrat je redno sodeloval in se tudi zanimal, kdo bo ploščo blagoslovil, kdo maševal. Ponudil se je, da bo organiziral cerkveni del slovesnosti, in obljubo izpolnil.
Resnične težave pa so se začele šele zdaj. Vendar ne zaradi financ: mnogi svojci in znanci pobitih so velikodušno darovali tudi namesto tistih, ki denarja niso imeli, ali pa svojci pobitih niso več živeli ali za pobite niso hoteli vedeti … Ti zadnji so zdaj postali za Ložarja najtrši oreh in ovira za celostno predstavitev vseh žrtev komunističnega nasilja. Za Ložarja so bili vsi ubiti njegovi sovaščani, vsi enako pomembni, vsako življenje enako vredno, nobenega imena ni hotel izpustiti. Na plošči naj bi bila napisana imena dvainšestdesetih žrtev: ena oseba je bila ustreljena v spopadu, trinajst je bilo ubitih med vojno, petinštirideset po vojni, trije pa ubiti po sodnem postopku. Med njimi je bilo štirinajst civilistov in oseminštiridest vaških stražarjev oziroma domobrancev.
Večina svojcev je prinesla po maši v nedeljo 20. junija 1993 podpisane vprašalne pole s podatki o žrtvah. Pri šestih pa se je zataknilo, kakor je Ložar predvideval. Neka ženska mu je vrnila vprašalnik, ker se ne strinja, da je oče napisan na plošči: l. 1942 so ga obsodili tako partizani kot domobranci. Druga je sicer prinesla že podpisan vprašalnik, vendar je čez nekaj dni po telefonu preklicala svojo privolitev itd. Do štirih je šel osebno in po pogovoru dobil troje privoljenj. Deset vprašalnikov pa mu sorodniki sploh niso vrnili.
Kaj zdaj? Vedel je, da so sami žrtve sovraštva, nestrpnosti in laži. Tudi pri teh je osebno potrkal na vrata, nekaterih, npr. Koroščevih, pa nikoli ni bilo doma … Vsakemu posebej je objasnil [Stran 064] vse, kar je vedel o okoliščinah uboja in kraju smrti, saj je nekatere ubijalce celo osebno poznal. Zanj so bili ti obiski zelo pretresljivi in boleči iz različnih vzrokov: dvema sestrama ubitega domobranca je razkril do takrat zamolčano resnico, da je brata pobil s krampom vaščan, slaboumen moški. Iz ene od sester, osemdestletne starke, je govorilo tako sovraštvo, kot da bi še vedno živela v letu 1945. Bratranec ubitega pa mu je ponujal celo njegove fotografije z željo, da je ime ubitega končno napisano. Koga od obeh naj posluša?
Pretresljiv je bil končno obisk pri sorodnikih Hribarjevih. Kar tri imena Hribarjevih naj bi bila na plošči: očeta Janeza Hribarja, njegove hčerke Ivanke, prve civilne žrtve, in sina Marjana. Ložar, podobno kot mnogi starejši Bizovičani, je dobro poznal okoliščine Ivankine smrti in jih pojasnil sorodnikom. Nekega pomladnega dne l. 1942 so našli Ivankino truplo zakopano v kupu gnoja, in ko ga je njena mama umivala, je naštela dvaindvajset vbodov z nožem. »Za nas so vsi trije tabu! Zanje nič ne vemo!« je govorila ena od sorodnic, hčerka najhujšega komunista v Bizoviku, takrat javnega tožilca. »O njih nimamo nobenih dokumentov. Za nas jih ni!«
Toda za Ložarja so bili, vsak od njih enako dragocen. Kljub vsemu prizadevanju je uvidel, da bodo na koncu imena šestih žrtev ostala še naprej zamolčana, ker sorodniki niso dovolili, da bi bila napisana na plošči. Po dolgotrajnem tuhtanju se je Ložar odločil, da imen teh šestih na plošči ne bo, ker je moral prepoved upoštevati. Ne more pa teh šest žrtev še naprej ostati tabu za Bizovik in njegovo zgodovinsko resnico, zato se je odločil, da bodo na spomeniku samo letnice njihovih rojstev in smrti, namesto imena bo prazen prostor, ki bo na svoj način spregovoril o umorjenem. Takih praznih prostorov bo na plošči šest. Če pa od svojcev izrecne prepovedi o napisu ni dobil, bo žrtev javno izpisana z imenom. Tako je na plošči končno dobilo pravico do javnega spomina vseh dvainšestdeset žrtev komunističnega nasilja v Bizoviku.
Čeprav se odborniki krajevne skupnosti niso udeleževali sestankov, so bili prav gotovo s potekom dogodkov seznanjeni. Ložar je vedel, koliko nasprotovanj so doživljali po drugih farah, zato je bil pripravljen, da bodo nasprotovali tudi njemu, toda tako nizkih udarcev, ki so sledili, kljub vsemu ni pričakoval. Izkusil je, da največ nemira, nestrpnosti, nespravljivosti, razdora in sovražnosti vnašajo njegovi nasprotniki. Zanje je bila prva spravna maša v Kočevju pred trinajstimi leti brez pomena, saj je bila taka tudi za politične predstavnike, ki so ji prisostvovali.
4.1.4. Ustrahovanje in grožnje
Kakih štirinajst dni po teh junijskih dogodkih je ponoči iz sobote na nedeljo zagorel kozolec, ki je bil kakih dvanajst metrov stran od Ložarjevega. Hvala Bogu, da se ob tem ni vnel še Ložarjev, ki je bil poln suhe njivske detelje, saj Ložar ni utegnil, da bi ga bil izpraznil. Prav takrat je imel veliko opravka z organizacijo stavke pri Kmečki zvezi njihove občine. Vsi so domnevali, da je požar zanetil kakšen odvržen ogorek, ker je kozolec stal zelo blizu ceste v disko klub.
Toda čudo, naslednji teden pa je prav tako od sobote na nedeljo ponoči zagorel še Ložarjev! Ob treh ponoči Ložarja vrže pokonci telefon. Soseda Ložarjevih travnikov v Bizoviku mu pove, da gori njihov kozolec. Oba s sinom se s Hrušice hitro odpeljeta v Bizovik. Detelja je medtem že v celoti pogorela, deloma kozolec, ožgani so bili tudi trije vozovi pod njim. Gasilci in policaji so bili že tam, zjutraj sta prišla še dva kriminalista v civilu. »Kaj mislite, zakaj je prišlo do požara?« sta Ložarja takoj zaslišala kriminalista. Ložar je omenil tri možnosti: ali so požar zanetili kakšni obiskovalci disko kluba, ki so se radi ustavljali pod kozolcem, saj je Ložar pod njim kar naprej pobiral prazne steklenice in cigaretne škatlice; ali je morda požigalec piroman, ni pa izključil še tretje možnosti, da je požigalec kakšen od njegovih političnih nasprotnikov. Kriminalista sta ga pohvalila, da dobro razmišlja, možnost disko kluba pa lahko izključi.
Naslednji teden v četrtek Ložarja spet preseneti nenavaden telefonski klic. Neznani glas iz slušalke mu pove, da so se pri prvem požaru zmotili, drugi požar jim je uspel, naslednjič pa gre Ložarju, takrat je bil avtoprevoznik že sin, »kamion v zrak«. Sin je bil vznemirjen in prestrašen, Ložar pa nič. Sprva je hotel priti v stik s kriminalistoma, vendar ju je nekajkrat zaman iskal. Medtem pa je stvar trezno domislil: požar zaradi disko kluba odpade, da bi ga zanetil piroman prav tako, torej so lahko v ozadju edinole njegovi nasprotniki, Zveza borcev in krajevna skupnost. Ustrahovati ga hočejo, da bi prenehal z delom za spominsko ploščo; vedeli so, da je njena postavitev odvisna edinole od Ložarja. Predobro je poznal in vzdržal medvojna in povojna ustrahovanja in grožnje terencev, zato ga zdaj ni bilo moč niti ustrahovati, še manj odvrniti od njegove namere. Nevidna sila ga je gnala samo še naprej, cilju naproti, in ni bilo stvari, ki bi ga lahko ustavila. Poleg tega je globoko v sebi čutil, da bo uspel, če ne popusti.
V ponedeljek zjutraj, ko je imel napovedan sestanek s kriminalistoma, sploh ni odšel na policijo. [Stran 065] Bil je prepričan o pravilnosti svojih prizadevanj: imena pobitih žrtev morajo biti končno javno izpisana in žrtve simbolno pokopane. Ali naj jih on ponovno pahne v pozabo in prezir, če se bo pustil ustrahovati? Ne, nikoli! Prijateljski in dobronamerni telefonski klici in svarila vaščanov: »Francelj, odnehaj, samo škodovali ti bodo!« so bili zanj le potrditev o pravilnosti njegovega dela.
Ložar je mirno čakal, kaj bo zdaj sledilo. Vsi kozolci v Bizoviku so bili vsak petek zvečer izpraznjeni. Podobno kot nekdaj med vojno in po vojni je vsa vas živela v napetosti in strahu. V tako stanje jo lahko še danes spravijo samo komunisti s svojimi grožnjami, čeprav še tako prefinjenimi in prikritimi. Toda naslednjo soboto ni nikjer gorelo. Štirinajst dni po požaru Ložarjevega kozolca pa je spet zagorelo, toda tokrat v Dobrunjah. Ložar je za to novico izvedel na spravni slovesnosti na Teharjah od nekega bizoviškega gasilca. Zgorel je toplar sredi vasi, last kmeta, ki ni imel prav nobenega sovražnika, saj se z nikomer ni prepiral ali bil v sporu.
Ko je v ponedeljek Ložar kosil, sta se na vsem lepem sredi dopoldneva po cesti mimo travnika pripeljala že znana kriminalista. Ustavita avto in se zapleteta z Ložarjem v pogovor. Hotela sta izvedeti, kaj si zdaj misli Ložar o vsem tem. »Nič drugega kot to, da me hočejo ustrahovati. Povem pa vama,« je Ložar še dodal, »da bo zdaj konec požarov.« »Res, zakaj tako mislite?« sta bila radovedna kriminalista. »Ta požar v Dobrunjah je bil za kamuflažo, da požar mojega kozolca ne bi preveč bodel v oči in da bo lahko vsak rekel, da je bil na delu piroman. Lahko da je bil piroman, toda zažigal je po naročilu Zveze borcev.« Kriminalista sta molče hitela zapisovat Ložarjeve izjave, potem pa se brez besed in dodatnih povpraševanj odpeljala.
Odslej ni zagorelo nič več. Zima 1993/94 je mirno minila. Pomladi se je Ložar odločil, da bo najprej stal spomenik, nato šele nov kozolec in obnovljeni vozovi pod njim. Za blagoslovitev spomenika so določili tretji julij 1994. Maja so vaščani sami na določenem prostoru pred cerkvijo pozidali temelje in zadnji teden podnožje za marmornate plošče. Kamnosek naj bi jih postavil dan pred blagoslovitvijo, je odločil Ložar. Predobro je vedel, da nasprotniki ne mirujejo, saj so zidarji zadnji teden vsak dan videvali avto predsednika Zveze borcev na klancu nad cerkvijo; tak avto je imel edino on in vsi v Bizoviku so ga poznali. O čem so se toliko pogovarjali? O tem, kako bi Ložarju preprečili postavitev spominske plošče!
Gotovo jih je zdaj najbolj zanimal napis na njej: če bi bila kakšna beseda zapisana tako, da jim ne bi bila po volji, bi utegnili ploščo razbiti pred blagoslovitvijo. Kamnosek pa jih je postavil že v sredo: če mu med potjo po nesreči kakšna poči, kot se mu je to zgodilo s podnožjem, ko je prehitro zapeljal čez grbino, je do nedelje ne bi mogel popraviti. Razumljivo, toda če bodo plošče postavljene nekaj dni pred blagoslovitvijo, tvegajo, da jih do nedelje ali poškodujejo ali razbijejo. Kaj zdaj? Ložar jih je povezal s polivinilom in določil po dva stražarja za vsako noč.
4.1.5. Zamisel se udejanja
Teden dni pred blagoslovitvijo so takratni dnevnik Slovenec, Družina in radio Ognjišče vabili:
V nedeljo, 3. julija 1994 ob 16. uri,
bo v Bizoviku pri Ljubljani
maša zadušnica in simbolični pogreb
pobitih domobrancev
in drugih vaščanov – žrtev komunističnega nasilja.
Na dan pogreba bodo v cerkvi žare s prstjo
iz Roga, Teharij in Brezarjevega brezna.
Počastimo njih spomin!
Štepanjski župnik p. Gabrijel, ki se je dokončno ogrel za postavitev in blagoslovitev plošče, je povabil duhovnike iz sosednjih župnij ter slavnostnega govornika in blagoslovitelja Melhiorja Goloba. P. Gabrijel je tudi odločil, da bo maša na prostem pred cerkvijo; na srečo ga je Ložarju uspelo pregovoriti, da je vsaka pogrebna maša v cerkvi, kjer bodo tudi žare s prstjo, ki jih bodo po maši v pogrebnem sprevodu pokopali ob spomeniku.
Teden prej so sestavili tudi kulturni program. Na srečo je bil Ložarju pri zadnjih pripravah v pomoč in oporo njegov mladostni prijatelj in znanec Ivan Korošec, ki je za to priliko z družino prišel iz Argentine. Bizoviško kulturno-turistično društvo je znano po dobrih pevcih. Zborovodja se je Ložarju ponudil, da bi zapeli na ‘prireditvi’, vendar je ta odklonil: vedel je, da je več kot polovica pevcev ortodoksnih komunistov. Bi lahko zapeli iz srca, predvsem pa, ali jim lahko zaupa, da bodo držali obljubo in na blagoslovitev res prišli? Ni hotel tvegati, ker je preveč poznal zaplete ob blagoslovitvah po drugih krajih. Raje je povabil pevce iz Dobrega polja, ki jih je že poznal in ki so se rade volje odzvali vabilu. Hitro je bila zbrana vsota, da se jim plača avtobus. Tudi bizoviški gasilci, le z izjemo dveh, bodo s ponosom stali v častni straži. Treba je bilo poskrbeti tudi za ozvočenje. To so opravili profesionalni delavci: med delom so hodili okrog cerkve tudi z mobiteli v [Stran 066] rokah, da so se prepričali, če je delo dobro opravljeno. Žal pa so med mnogimi Bizovičani zasejali strah, češ da se okrog cerkve zbira tajna policija.
Okrog cerkve pa se je sprehodil tudi kakšen novinar, ki je oprezoval le to, kdaj bo lahko zagnal vik in krik. Prilika se jim je ponudila že v soboto. Zjutraj je prinesel Ložar od šivilje v Polju zastave in jih razobesil ob plošči in na zvonik bizoviške cerkve: črno žalno, državno in nacionalno brez grba. Nič hujšega kot to: še isti dan so se mediji razpisali o »državokletnosti« v Bizoviku. Verjetno nihče od novinarjev ni hotel vedeti, da je bila zastava brez grba slovenska nacionalna zastava skoraj sto let, od leta 1848, in da so jo povsem razumljivo uporabljali tudi domobranci, šele ‘osvoboditev’ je vsem Slovencem vsilila zvezdo. Povsem upravičeno se je novinar Slovenskih novic po blagoslovitvi spraševal: »Saj ne more biti res, da je bilo vse modrovanje o slovenski spravi le prazna beseda.« Pa je žal še vedno res.
Rok za prijavo ‘prireditve’ na notranji upravi v Ljubljani – treba jo je bilo prijaviti šest dni prej – je Ložar zamudil: menil je namreč, da je bizoviška ‘prireditev’ zgolj simboličen pogreb za cerkvenim obzidjem, niti po javni cesti ne bo šel. Zaradi te zamude mu niso mogli oskrbeti policije, Ložar pa jo je hotel imeti, ker ga je skrbelo, da bi prišlo do kakšnega neljubega dogodka. Po navodilih takratnega šefa notranje uprave Franca Černeta, Ložar se je obrnil kar nanj, je odšel na policijsko postajo v Moste, kjer je komandir policije dal na zapisnik Ložarjevo izjavo o bojazni pred morebitnim incidentom. »Saj veste, tovariš komandir, kaj se je zgodilo preteklo leto med blagoslovitvijo spominske plošče v Polju,« ga je spomnil Ložar. »Kaj pa?« je bil takoj radoveden policist, ki je bil takrat komandir policije v Polju. »Ali se ne spomnite, da so se med obredom blagoslovitve oglasile po zvočniku partizanske borbene pesmi in da je ta ‘prenos’ lahko oskrbela samo bližnja policijska postaja v Polju, ki ima edina dovolj močno radijsko postajo.« »Kako pa to veste?« je vidno prizadet vprašal komandir. »Ljudje so tako govorili,« mu je pojasnil Ložar. Zdaj je komandir hitro našel zadovoljivo rešitev: »Policija ne bo mogla biti prisotna, ker niste pravočasno prijavili ‘prireditve’. Poslal pa bom dva policista, ki bosta v tem času v bližini: pred prireditvijo se vam bosta javila, da boste zanju vedeli, potem se bosta umaknila.« Hvala Bogu, si je oddahnil Ložar, tudi to je urejeno.
Ko se je v soboto zjutraj vrnil z zastavami iz Polja, je po cesti od cerkve dol pripeljal naproti policijski avto z dvema policistoma. Ložar je domneval, da sta bila pri predsedniku Zveze borcev: verjetno sta mu sporočila, da je ‘prireditev’ prijavljena, da bosta v bližini in da naj zato morebitni sovražni nestrpneži raje dajo mir. Žal pa je neobičajna prisotnost policije v lepem sobotnem jutru v mnoge Bizovičane zasejala skrb, dvome, bojazen in povečala napetost.
Ena od Ložarjevih sestričen, zvesta duša, je v soboto popoldne mirno in dostojanstveno okrasila oltar in pripravila prostor, kjer bodo namesto posmrtnih ostankov dvainšestdesetih žrtev postavljene v počastitev in blagoslov žare s prstjo. Ta mu je vlivala mir in zaupanje. Druga sestrična pa je, nasprotno, ves čas vnašala nemir, Ložar ve, kdo iz ozadja ji je prišepetaval. V nedeljo zjutraj mu je povedala, da je odpovedal bralec berila. Zlahka je dobil nekoga drugega, ni pa vedel, da so matere prepovedale svojim sinovom ministrantom, da bi med mašo ministrirali. Med mašo je bilo toliko duhovnikov, da je k sreči Ložar ta ‘primanjkljaj’ opazil šele ob koncu maše. Niso pa odpovedali štirje pritrkovalci, ki jih je oskrbel. Seveda pred pogrebno mašo ni običaj, da bi se pritrkovalo, toda za Ložarja in za Bizovik je bila ta maša več kot le pogrebna, za mnoge edinstvena slovesnost: spravna daritev našega Gospoda in Odrešenika v imenu Bizovičanov, pobitih in živih, ki želijo božji mir in tolažbo.
Dve žari sta nosila in položila v zemljo sinova umorjenih očetov Boris Svetek in Janez Habič, tretjo pa Franc Ložar, z dušo in telesom predan svojemu rodnemu Bizoviku in od vsega začetka srce spravne slovesnosti. Za to priliko je dal Ložar natisniti spominske podobice, slovesnost so posneli na kasete in videokasete. Najlepši spomini pa ostajajo v srcu, in kadar se predramijo, mu izvabijo solze.
Sama od sebe spregovori tudi skromna Ložarjeva knjižica, ki jo je prav za to priliko izdal v samozaložbi: ‘Bizovik ti vas domača, le kdo je tebe ljubil’. Na kratko nas seznani z bizoviškimi žrtvami, katerih imena so končno dobila pravico javnosti.
Ložar in njegov prijatelj Ivan Korošec, ki je po vojni trpel na Teharjah, od tam pobegnil in kot zavrženec domovine večji del življenja prebil v Argentini, sta pred slovesnostjo blagoslovitve prinesla cvetje in prižgala svečke pred partizanskim spomenikom v Bizoviku. Zagorele so v svetlobo žarečega julijskega dne v veri mnogih Bizovičanov, da večna luč ožarja nesmrtno življenje vseh, ki so umrli v božji vseodpuščajoči ljubezni.
4.1.6. Spominska plošča: za ene sprava, za druge razdor
Kakšne so bile čustvene reakcije nekaterih svojcev po blagoslovitvi spominske plošče? Kot smo lahko že videli, zelo različne. Najbolj sta Ložarja pretresli dve srečanji: prvo je izražalo hvaležnost ob odkritju resnice, drugo nestrpnost ob odkritju laži. Ko je Ložar na samem začetku povabil za člana inciativnega odbora Borisa Svetka, ta ni mogel skriti presenečenja. Zakaj vendar Ložar vabi njega, saj je od otroških let dalje živel v prepričanju, da je sin zločinca, ki so ga leta 1946 obsodili na smrt z obešenjem. To zavest so mu vseskozi vcepljali v glavo tovarišice v šoli in vse takratno okolje. Mama, vdova s štirimi majhnimi sinovi, peti otrok, deklica, ji je zaradi vsega prestanega gorja po porodu umrla, je bila sama do kraja psihično in čustveno otopela in ni sinovom o očetu nikoli govorila. Preživela in izšolala jih je brez dinarja pokojnine ali podpore, le z delom svojih izžetih rok kot bizoviška perica. Nihče se ni družil z njo in ona z nikomer, razen občasno z Ložarjevimi. K njim je nekoč prišla prosit rož za grob svojega moža.
Ob ustanovitvi odbora za postavitev spominske plošče se je Ložarju ponudila prilika, da Borisu pove resnico o njegovem očetu. »Ponosen bodi nanj! Tvoj oče je bil velik poštenjak.« »Pa je to res?« vpraša Boris negotovo in skoraj začudeno. »Res. Z mojim očetom sta bila velika prijatelja. Kot moj oče je bil tudi tvoj vaški stražar, ujet na Osolniku, in nikoli domobranski vojak na Urhu, kakor so ga obsodili. Po vojni se je javil in zaprli so ga na sodišču. Sodili bi ga, morda bi za nekaj časa ostal v zaporu, kasneje bi ga pomilostili, ker so se celo terenci zavzeli zanj in sorodniki tvoje mame, ki so bili bolj na partizansko stran. Avgusta pa se je Ivan Maček Matija spomnil, da bi moral ovekovečiti Urh in najhujskati ljudi proti ubijalskim in izdajalskim domobrancem. Domobranci so bili takrat že pobiti, zato je ostal tvoj oče edina možna žrtev. Jeseni 1945 so ga nekajkrat zvezanega privlekli na Urh, kjer ga je nahujskana in razjarjena drhal pljuvala, sramotila in pretepala. Jaz sam sem ga nekoč videl, ko so ga vsega popljuvanega in pretepenega gnali skozi vas. Naslednje leto so ga na istem sodnem procesu, kot je bil sojen moj oče, obsodili na smrt z obešenjem,« je Ložar pojasnjeval njegovemu sinu Borisu. »Potemtakem sem jaz – janičar,« se je boleče izvilo iz Borisa. »Tebe so zavedli, ker pa si pošten, si spregledal in ne trobiš naprej z njimi v isti rog. Pa saj si v [Stran 068] teh zadnjih letih lahko že marsikaj prebral, kar ti daje pravilno misliti,« ga bodri Ložar še naprej. »Vse te knjige so zame svetinja,« prizna Boris Svetek in še doda: »Hvala za tvoje požrtvovalno delo, brez tebe in tvojega prizadevanja spominske plošče v Bizoviku ne bi imeli nikoli.«
Vsakič, ko Ložar sliši tako in podobno priznanje, pove, da brez požrtvovalnosti in brez moralne, fizične in finančne pomoči vseh, ki so se skupaj z njim prizadevali za postavitev spomenika, tega ne bi bilo, in je prav vsem še danes iz srca hvaležen.
Drugo srečanje je bilo za Ložarja zanimivo presenečenje, čeprav manj osrečujoče. Že v nedeljo zvečer po blagoslovitvi plošče je ob njej glasno jokala neka mestna gospa, ki je Ložar do takrat ni poznal: »Teta Ivanka, moja teta Ivanka,« je vzdihovala in si brisala oči. Naslednje dni je šla še do župnika, ta pa jo je poslal k Ložarju. »Moja teta Ivanka ni bila belogardistka. Kdo je dovolil, da je napisana na spomeniku?« je prišla nad Ložarja. »Nihče ni dovolil, pa tudi nihče ni prepovedal,« ji je pojasnil Ložar. »Tvoja teta Ivanka Hribar, takrat devetnajstletno dekle ni mogla biti belogardistka, ampak prva civilna žrtev v Bizoviku in se ji še sanjalo ni, kdo so belogardisti. Dvaindvajsetkrat prebodeno so jo potegnili iz kupa gnoja!« Gospa je to brez večjega začudenja vzela na znanje, potem pa je začela s starim očetom: »Ivankin oče in moj stari oče Janez Hribar je bil partizan, pa je tudi na spomeniku. Zakaj pa on?«
Zdaj se ni zadovoljila z nobenim odgovorom. Že naslednje dni je prišla v pisarno Nove Slovenske zaveze, tam pa jo je predsednik skupaj z Ložarjem povabil na sestanek odbora. S seboj je prinesla dokumente s socialnega zavarovanja, kjer je pisalo črno na belem, da je Ivankin oče in njen stari oče Janez Hribar padel v borbi kot partizanski kuhar 2. 12. 1943. To izjavo sta podpisala dva sovaščana, tudi partizana. Ložar je takoj sprevidel prevaro: Janez Hribar (roj. 1893) je bil v prvi svetovni vojni ruski ujetnik in po vojni se je iz Rusije vrnil poročen z Rusinjo. Slovenski komunisti, po vojni veliki prijatelji Rusije in Stalina, z vdovo vaškega stražarja Janeza Hribarja, ki so ga skupaj s sinom Marjanom likvidirali nekje na Osolniku, niso mogli ravnati podobno kot z ostalimi vdovami, saj je bila Hribarjeva vendarle čistokrvna Rusinja, pripadnica prijateljskega naroda. Zato so ji moža spremenili v partizanskega kuharja, ki je padel v borbi s sovražnikom. Na ta način so lahko vdova in še živi otroci in vnuki uživali pokojnino in vse borčevske privilegije. »Ta dokument je ponarejen!« je vzkipel Ložar. »Hribar je dobro poznal komunizem, zato sta se s sinom priključila vaškim stražarjem in bila ubita na Osolniku. Poleg mene in šestih še živih prič iz Bizovika lahko priča tudi Franc Anžič, ki je bil skupaj z njim na Osolniku. Vsi ti bodo pričali, da je resnična moja izjava, ta tukaj s socialnega zavarovanja pa ponarejena!«
Videti je bilo, da s tem argumentom Ložar ne bo mogel prepričati niti odbornikov pri Novi Slovenski zavezi. »Zahtevala bo, da se Hribarjevo ime izbriše. Ložar, raje to sami strokovno naredite, da vam ne bo uničila plošče,« so mu prigovarjali. »Ne, tega ne morem, ker je moja trditev pravilna,« je vztrajal Ložar. »S temi dokumenti lahko dokaže, da ima ona prav in vse doseže,« so Ložarju še naprej prigovarjali odborniki. »S svojimi pričami lahko dokažem, da imam jaz prav,« se Ložar ni vdal. »Prepričan sem, da sama ne bo izbrisala Hribarjevega imena s plošče, ker je njen mož policaj in pozna predpise.«
Poleg dokumentov s socialnega zavarovanja je ženska nazadnje privlekla na dan še partizansko literaturo, knjigo Ogenj in plamen. Tudi s to je prišla pred odbornike Nove Slovenske zaveze. Odprla jo je in pokazala fotografijo bizoviškega partizanskega spomenika, na katerem je zapisano ime njenega starega očeta. »Tudi to je narobe,« ji mirno odgovori Ložar. Pred tem je bil doma pregledal knjigo Podbevškove, v kateri je med drugim opisana smrt nekega Bizovičana, ki je sodeloval s partizani. Ob opisu njegove smrti na Osolniku je omenjen tudi Hribar in iz tega opisa je razvidno, da je bil domobranec.
Ženska je končno odnehala, ime Hribarjevega očeta oziroma starega očeta pa je še danes zapisano na spominski plošči in partizanskem spomeniku.
[Stran 069]
Pričujoča zgodba o nastajanju in blagoslovitvi spominske plošče v Bizoviku je le ena od mnogih v Sloveniji. Zanjo sem izvedela čisto po naključju in jo zapisala: morda je lahko mnogim v zahvalo, drugim pa v spodbudo. Vsem nam in prihodnjim rodovom pa tudi zanimivo branje, kako so v letih demokratične samostojne slovenske države te plošče nastajale.
5. Iskanja in besede
5.1. Pojte
Očetu, v spomin na žareče dni
[Stran 071]
Brane Senegačnik
6. Slovenske teme – poletje 2002
6.1. Pred Lajšami
Anton Drobnič
6.1.1.
Že drugi rod se umika tretjemu in odhaja v zgodovino, odkar so partizani na planoti Lajše nad Cerknim zagrešili enega od svojih številnih zločinov. Dne 3. februarja leta 1944 so njihovi krvniki pri seniku, ki je danes spominska kapela,»likvidirali« petnajst Slovencev iz Cerknega in okolice. K seniku so jih z več strani prignali zjutraj, jih ves dan zasliševali in mučili, pred nočjo pa so vsakega posebej odgnali k bližnjemu breznu za gozdnim robom in ga po preizkušeni partizanski ubijalski tehniki ustrelili v tilnik in pahnili v temno brezno. Tako so ustrelili duhovnika Lada Piščanca in Ludvika Slugo, učiteljico Pavlo Paa, šiviljo Pavlo Sedej, hišnico Karlino Zorzut, invalidko Angelo Eržen, kmetico Katarino Mezek, za katero je veljalo, da je noseča, služkinjo Malko Purgar, kmeta Filipa Bevka in Antona Mlakarja, zidarja Janeza Ambrožiča, čevljarja Rudolfa Bogataja, trgovca Franca Rojca, mesarja Alberta Kavčiča in voznika Josipa Bavcona. Ta se je hudo ranjen edini rešil iz brezna in ostal živ.
Ta strašni zločin, ki so ga storilci kasneje skrivali pod imenom »zadeva v Cerknem«, so izvršili v skladu z navodili in prakso Komunistične partije Slovenije – KPS – in po zapovedi Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, vse v skladu z zločinskim odlokom Osvobodilne fronte – OF – od 16. septembra 1941, da bodo vsakega, ki se jim ne bo pokoril, šteli za narodnega izdajalca in kaznovali s smrtjo. Neposredni ukaz je izdala tajna partijska policija, Pokrajinska komisija Varnostno-obveščevalne službe – VOS. Ta je v Cerknem in okolici že več mesecev iskala in zasledovala idejne in politične nasprotnike revolucije, ki jo je KPS vodila pod masko narodnoosvobodilnega boja. Že konec oktobra 1943 je VOS med drugimi obtoženci zaprla tudi nekatere od teh, ki jih je kasneje umorila na Lajšah, češ da so belogardisti in sodelavci Gestapa. Tako sta bila že tedaj obtožena oba duhovnika in učiteljica Pavla Paa. Preiskavo so vodili Bojan Štih, Miro Perc, Miro Brajnik, Franc Pokovec, Branko Jerkič, Zmago Zupančič, vsi vodilni člani VOS. Prvi štirje so kasneje tudi sodili, za tožilca pa se je postavil kar sam poveljnik 3. operativne cone oziroma kasneje 9. korpusa Lado Ambrožič. Sedem ali osem obtožencev so umorili, kaplan Lado Piščanec je bil konfiniran v Cerknem, kaplana Ludvika Slugo in učiteljico Pavlo Paa so tedaj oprostili.
VOS je te in druge osumljence še naprej zasledovala in iskala priložnost, da jih uniči. Takšna priložnost se je ponudila, ko so Nemci dne 27. januarja 1944 nepričakovano napadli pokrajinsko partijsko šolo v Cerknem in pobili 26 mladih partizanskih tečajnikov in še 22 drugih partizanov in domačinov. Nezadostno zavarovanje šole in tečajnikov, za kar je bil kriv zlasti štab 9. korpusa, in nebudnost varnostnikov so krivci skrili pod obtožbo proti nedolžnim. »Jasno je, da je bila vsa stvar do podrobnosti izdana. Cerkljanski belo in plavogardisti so opravili svoj izdajalski posel,« sta vodja šole Ivan Bratko in Dušan Bravničar poročala PK KPS. Ta je – kot vse kaže v osebi Aleša Beblerja in Franca Leskoška – ukazal »likvidirati vse tiste tipe«, ki so bili omenjeni v poročilu. Nato je Miro Perc ukazal Ivanu Manfredi, naj pridobi spisek imen vseh oseb iz Cerknega, ki»so osumljeni ali jim je dokazano sodelovanje z belo ali modro gardo kot tudi oseb, ki so bile na zadnjem procesu obsojene na konfinacijo ter tudi tistih, ki niso bile obsojene zaradi pomanjkanja dokazov«. Manfreda je zbiranje podatkov zaupal okrožnemu obveščevalcu Jožetu Laharnarju. Ta je seznam sestavil s pomočjo Jožeta Primožiča, sekretarja KPS v Cerknem. Prijetje, zasliševanje pri seniku na Lajšah in umor prijetih sta vodila člana PK VOS Miroslav Remškar in Janez Učakar.
Vse te podatke in še mnogo drugih je mogoče dobiti iz zgodovinske študije dr. Borisa Mlakarja v knjigi Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je leta 2000 izdala Goriška Mohorjeva družba. Mnogi podatki so bili po zaslugi istega zgodovinarja znani že mnogo prej. Kljub temu se do danes ni nič zgodilo, umorjeni so ostali v breznu, likvidatorji pa še naprej uživajo vse časti in izredne pokojnine za revolucionarne zasluge.
Kljub slovesno zagotovljenim pravicam vsakogar do zaznamovanega groba in do javnega spomina trupla 14 nedolžnih žrtev že 58 let ležijo v breznu. Tudi samostojna, demokratična in pravna Republika Slovenija že enajst let molči. Trupel ni izkopala in prepoznala in ne dostojno pokopala. Ni uradno ugotovila, zakaj in kako so umrli, in ne, kdo je odgovoren za njihovo smrt, kdo je umore ukazal, jih organiziral in izvršil, kdo so bili odgovorni poveljniki. Za državno oblast so te žrtve še vedno sovražniki, kot so jih pred davnim časom lažno [Stran 074] obsodili komunistični morilci. Zato jih država ne pozna in zanjo teh nedolžnih žrtev preprosto ni. Še vedno pa obstaja sramotilna in lažna trditev o»belogardističnem izdajstvu« v napisu na spomeniku žrtvam nemškega napada na partijsko šolo v Cerknem. Nikogar ni, ki bi to sramotno laž odstranil. Samoopevani junaki s priviligiranimi pokojninami takšnega dejanja niso sposobni. Priznati resnico ne znajo, ne morejo ali nočejo. Zavezani so laži in ostali so sužnji zločina, državna in lokalna oblast pa hlapec teh sužnjev.
Zakaj toliko besed o»zadevi v Cerknem«, o poboju idejnih nasprotnikov, o genocidnem zločinu, ki so ga partizani storili nad petnajstimi nedolžnimi domačini na tistem kraju visoko nad Cerknim? Ne samo zato, ker je že poboj 15 nedolžnih ljudi neznanski zločin, ampak tudi zato, ker zamolčane cerkljanske žrtve niso edine. V Sloveniji je znanih nad 200 medvojnih in povojnih morišč, v katerih ležijo izmučena trupla okrog 20 tisoč prav tako zamolčanih Slovencev in okrog 150.000 drugih žrtev zločinskega komunističnega nasilja. Tudi za te država ne ve in noče vedeti. Ni jih izkopala iz brezen, jam in jarkov, ni jih spodobno pokopala in označila njihovih grobov, ni ugotovila njihove istovetnosti, vzroka in načina njihove smrti in ne krivcev te velike morije.
Nasprotno, vrhovni državni predstavniki hvalijo Komunistično partijo, ki je vse te zločine spočela in izvedla. Njen NOB, ki je pripeljal Slovence in Slovenijo v pol stoletni totalitarni sistem, ki se je končal z moralnim, političnim in gospodarskim zlomom, nam vsiljujejo za temelj in začetek naše državnosti. Pravosodni minister in državni tožilci uradno romajo k začetkom totalitarnih pravosodnih organov in tam iščejo svoje korenine ter slavijo in častijo komunistične medvojne in povojne zločince. Zakonodajni organi pa še naprej ohranjajo v veljavi vse privilegije, ki so si jih množični pobijalci prisvojili v totalitarnem sistemu, in vse zakone, ki nasprotnike totalitarnega nasilja in komunistične revolucije obsojajo kot državne sovražnike in jih obravnavajo kot manjvredne državljane.
Na drugi strani slovenski oblastniki in njihovi medijski podporniki ne pozabijo obsoditi nobenega zločina drugod po svetu, nobenih starih ali novih pobojev in njihovih storilcev. Vedo za Kambodžo, za Ruando, za Čečenijo, za Kosovo in Srebrenico, za Hrvaško in Srbijo. Nočejo pa nič vedeti za stotine slovenskih morišč in za stotine slovenskih vojnih zločincev. Podpisali so sporazum o ustanovitvi stalnega mednarodnega sodišča za vojne zločine, sami niso razkrili in pravosodju predali niti enega samega osumljenca. Imenovali so slovenskega sodnika za zločine v Ruandi, doma pa predsednik države in pravosodni minister hvalita državne funkcionarje kot modre, ker ne preganjajo vojnih zločincev, češ da bi to bilo neracionalno in bi po nepotrebnem odpiralo stare rane. To naj bi bila pravna država, država, ki hoče v združeno Evropo! V resnici je to država priviligiranih in nedotakljivih, zadnje zatočišče vojnih zločincev, edina država neraziskanih množičnih morišč, čudna država, ki jo o demokraciji in pravu poučujejo in jo vodijo zadnji komunistični diktatorji, država, v kateri je modro poteptati domače zakone in mednarodne konvencije.
Ob spominu na nedolžne žrtve komunističnega nasilja se vedno vprašujemo tudi o spravi. Nato razpravljamo o tem, kako se mora vsak človek spraviti s seboj in z Bogom, s svojimi bližnjimi in z vsemi ljudmi, tudi s svojimi nasprotniki. To je osebna sprava, sprava, ki je glede dogodkov pred šestdesetimi leti med nami že davno dosežena.
Danes glede druge svetovne vojne in revolucije ni vprašanje osebna sprava med ljudmi. Veliko vprašanje je narodna sprava. Zaradi revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej je slovenski narod še vedno razdeljen. Ta razdor je eno temeljnih vprašanj našega družbenega in moralnega življenja. Dokler ne bo dosežena narodna sprava, ne bo pravega napredka in ne splošnega zadovoljstva.
Narodni razdor zaradi revolucionarnega nasilja ima pravne in politične vzroke. Zato ga je mogoče odpraviti in doseči narodno spravo samo na državni politični in pravni ravni. Država mora poiskati pobite in jih častno pokopati, ugotoviti vzrok in način njihove smrti, poiskati storilce in krivce kaznovati, odpraviti njihove privilegije in vsakršno neenakost živih in mrtvih državljanov v zakonih in pred zakoni. V resnici z zakonom o vojnih grobiščih pripravlja novo razlikovanje in novo zaničevanje žrtev revolucije.
V zadnjih enajstih letih na vrhu slovenske države ni bilo voditelja, ki bi bil zmogel ali hotel kaj narediti za narodno pomiritev, za resnično enakopravnost vseh državljanov. Upajmo in molimo, da vse priložnosti še niso zamujene in da bodo Slovenci znali izbrati sebi in državi modre voditelje, ki jim bo odprava narodnega razdora pomenila temelj za pot v normalno narodno in državno prihodnost.
6.2. Prežvekovanje
Blaža Cedilnik
6.2.1.
Osvobodilna fronta mora ostati najsvetlejši trenutek naše zgodovine. To nam je vsem jasno kot beli dan. Pa ne samo to. Postati in ostati mora temeljni kamen slovenske države, slovenske suverenosti. In dan, ko naj bi bila ustanovljena Osvobodilna fronta, naj postane za vse veke vekov eden največjih in najpomembnejših slovenskih praznikov. Ampak kako?
Mi smo se pri zgodovini, ko le-ta še ni bila popolnoma prirejena za potrebe komunistov in pozneje njihovih dedičev, učili precej drugače, kot so pozneje skušali prikazati. Mi smo se učili natanko tako, da je bila 27. aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je bila naperjena proti Angležem, Francozom, Američanom itd. Kajti takrat je bila Nemčija povezana s Sovjetsko zvezo in tako rekoč prijateljska država.
Ljubo Sirc je v polnočnem klubu dne 26. aprila letos lepo razložil, zakaj v drugih državah komunistična partija ni mogla prevzeti ekskluzive v odporniškem gibanju. Tam se je druga svetovna vojna začela že precej prej in se je odporniško gibanje že močno razvilo, komunisti pa so začeli svoj odpor šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Zato nikakor niso mogli prevzeti »komande« v odporniškem gibanju. Prej seveda ni bilo vzroka. Menda ne bodo napadali svojih prijateljev in vzornikov. Pri nas pa je bil čas za kaj takega prekratek. Protiimperialistična fronta se je preimenovala v Osvobodilno fronto, še preden se je kakršnokoli odporniško gibanje organiziralo, si uzurpirala boj proti okupatorju in vse druge proglasila za sovražnike. Zaradi izkušenj v ilegalnem delovanju (lahko bi rekli delovanju v podzemlju ali pa mafijskem delovanju) ji je ves načrt več kot uspel.
Danes se nihče več ne spomni imena Protiimperialistična fronta. Celo tisti ne, ki so bili zraven, ki so jo ustanavljali. Pravzaprav se nihče ničesar več dobro ne spomni, še datum ustanovitve je nekoliko problematičen. Se pa dobro spomnijo, da so morali nekaj narediti, ko so se takratni voditelji klanjali okupatorju in se mu udinjali na vse mogoče načine. Namesto da bi se mu vrgli na nož in tako naredili prosto pot komunistom za prevzem oblasti oziroma za izvedbo »ljudske revolucije«, za kar je pri celotnem projektu, imenovanem Osvobodilna fronta ali Narodno osvobodilno gibanje ali Narodno osvobodilni boj, pravzaprav v resnici šlo. In te besede: osvobodilna fronta, narodno osvobodilno gibanje, narodno osvobodilni boj žvečimo in prežvekujemo vseh »teh naših petdeset let« in več, da bi iz njih naredili veličastno dogajanje, ki bi bilo nam vsem in našim zanamcem svetal spomin in vzor in oh in sploh. Po vsem tem truda polnem obdelovanju, lišpanju in zaljšanju vsega skupaj, da bi preprečili sleherni dvom o, kako naj rečem, včasih se je reklo »tekovinah revolucije«, danes pa te besede nekako niso zaželene, skoraj so prepovedane, skratka, po vsem tem prežvekovanju se pa najdejo razni stanovniki (Tu seveda ne mislim tistega Stanovnika, ki ima brke à la Franz Jozef), ki pravijo, da je bila vse skupaj prevara. Le kako si naj njihove izjave drugače razlagamo, kot da so to nekakšni notranji sovražniki, ki jih je vseh »teh naših petdeset let« kar mrgolelo. Če jih ni bilo, smo jih pa naredili ali določili. Po nad vse uspešno končanem »narodnoosvobodilnem boju«, ko je »osvobodilna fronta« prerasla v »ljudsko oblast«, smo se vseh »teh naših petdeset let« neutrudno borili z notranjimi sovražniki in sovražno emigracijo, da smo na koncu koncev naredili lastno državo. To dejstvo moramo še zapisati v ustavo, pa bo veleprojekt skoraj končan.
Kako lepa zgodba s srečnim koncem! In potem so šli vsi na morje. In potem so vsi živeli srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Ja, hudiča so. Nekaj je manjkalo. Demokracija je hudič. Vsak lahko misli po svoje in to lahko tudi pove in celo, saj človek ne more verjeti, napiše. Brez kančka slabe vesti. Joj, joj, joj, bi rekel naš nadškof. In v taki demokraciji notranjega sovražnika skoraj ne more biti. Sploh pa to ni dobra beseda, ker bi kdo takoj pomislil na to, da se komu »toži po bivšem sistemu«, kot pravi Iztok Mlakar v svoji pesmi.
Torej, kako? Kako narediti nekaj, kar bi delovalo kot notranji sovražnik, s katerim bi se borili in ves čas prikazovali lahkovernemu ljudstvu, kako ga vedno znova odrešujejo in vodijo v, uh, samo ne smem reči »lepšo prihodnost«, tudi ta beseda je že toliko prežvečena, da ni več okusna. Pojma nimam. Ampak, saj razumete, za kaj gre. Pa se usedejo skupaj vsi, tisti starejši z izjemnimi pokojninami in tisti mlajši z izjemnimi plačami in tuhtajo in tuhtajo in iztuhtajo. Seveda ljudstva ne bodo pripeljali v kakšno posebno blaginjo. Če hoče ljudstvo živeti v blagostanju, naj se kako znajde. Naj gara kot konj. Saj drugega ne zna. Mora pa dobiti občutek, da ga vodijo v blaginjo. Mora pa dobiti občutek, da so edino oni sposobni, da imajo edino oni ljudi (kadre), ki ga lahko vodijo v blaginjo. Mora pa dobiti občutek, da so njegovi vodniki in odrešeniki. Ampak kako. Hja. »Sve se može, kad se hoće,« pravijo naši bivši bratje. Torej. Vsakih nekaj let, ko se bo napak teh voditeljev in odrešiteljev nagrmadilo že toliko, da bo prav vsak idiot opazil, da ga biksajo, ali pa, kadar bo treba kaj delikatnega postoriti, kar se lahko sfiži [Stran 077] (npr.: osamosvojitev, pa pridružitev Evropski zvezi), za nekaj časa pripustijo k oblasti tiste, ki so jim sicer trn v peti. Medtem jih z vsemi topovi (beri: mediji) obstreljujejo, pokažejo vse njihove napake in kikse in pohlep in jih potem znova vržejo s trona in se kot odrešeniki prikažejo ljudstvu. Medtem se seveda pregrupirajo in konsolidirajo in ostanejo večno mladi in sposobni. Vedno znova – kot ptič Feniks iz pepela. Če »desnici« kakšna reč slučajno uspe, jo pa pozneje prikažejo kot pravzaprav svojo zaslugo, ali še bolje, če bi oni to reč sami peljali, bi bila bolje in ceneje in hitreje speljana.
In ljudstvo se pusti vedno znova nategniti na iste finte. To sem sicer že ničkolikokrat napisala, pa bi bilo treba še naprej obešati na veliki zvon. Torej skušam ljudem soliti pamet in biti nekakšna »avantgarda« (kako milozvočna beseda iz dobrih starih časov), kar se mi sicer malo gravža, ampak če pravijo moji otroci, da sem brihtna kot tristo hudičev, bo že nekaj na tem. Ko smo že pri tem, naj omenim še tole. A ste opazili, da zadnje čase vse mogoče ljudi sprašujejo, če jim je že kdo predlagal, naj kandidirajo za predsednika države. In vsi po vrsti so priznali, da seveda, da so se jim ponujali ljudje, ki bi zbirali podpise zanje in sploh, potencialnih predsednikov mrgoli kot gob po dežju. Naj se torej potrkam po prsih, kajti tudi meni so že ničkolikokrat vsiljevali take in podobne ideje, češ da je že čas, da se v politiki na najvišjih mestih pojavi kakšen človek, ki misli in skrbi bolj za druge kot zase. Pa me ne zanima. Posebej predsedniško mesto ne, kajti če bi se tam pojavila sama, potem bi nastala velika rabuka, cirkus, kažin. Kajti moje razmišljanje je popolnoma skregano z razmišljanjem ljudi, ki v tej družbi nekaj štejejo, kot bi rekel Gaber, bivši minister za šolstvo in še vse sorte. On pa je čudovit človek, kot pravi Vika, pardon, Viktorija Potočnik, ki je iz Ljubljane naredila krasno mesto, ljudem nalila pozitivne energije in jih sploh osrečila, kot je rekla sama v pogovoru na tv Pika. Pred kratkim so me v neki telefonski anketi spraševali, kaj mislim, da bi bilo treba najprej v Ljubljani postoriti, pa sem vprašala, če lahko izbiram samo med naštetimi rečmi ali povem kaj svojega, pa so rekli, da veljajo samo naštete reči. Sama imam vrsto idej, kaj bi bilo nujno narediti v Ljubljani, ampak to je že druga zgodba, dolga kot ponedeljek. Zato jo »pustmo stat«. Potem so me še vprašali, koga bi volila za župana, če bi bile zdaj volitve, seveda zopet izmed naštetih imen. Zakaj pa zdaj to, bi se vprašal vsak, ki ni prebral mojega prejšnjega članka. Ha, morda bomo pa kmalu volili novega župana, kaj se ve. Brez ciganke prav nič. V zvezi s predsedniškimi volitvami še to. Predsednik mora biti pravi človek, »naš« človek, da tudi takrat, ko pride, ko pripustijo, »desnico« na oblast, skrbi za pravo usmeritev v državi. In opozarja. Da se ne bi kaj »čudnega« pripetilo, kar bi imelo dolgoročne posledice za izbrance, ki so že iz zibke sem določeni, da bodo vodili to državo.
Začenja se torej zabava. Kandidatov za predsednika bo očitno cela gora, vsaka stranka bo imela svojega, najmanj enega. Sami kvalitetni kandidati. Vendar, kot vedno, bodo vsi razen enega samo za blef. No ja, kaj hočemo. To je pač naša folklora. Če smo vojno preživeli, bomo pa še mir, pravi moj mož.
Naj se torej vrnem k najsvetlejšemu obdobju naše zgodovine, temeljnemu kamnu naše samostojnosti, naše države, ki se je začelo z okupacijo Slovenije v letu 1941 (Kaj ni to pravzaprav smešno?) oziroma nekje okoli velikega praznika, 27. aprila. Torej ta praznik je bedast, da se ne da povedati. V dobrih starih časih smo imeli še en praznik, ki je bil ravno tako bedast in smešen. To je bil 22. julij, ko je »počila« prva partizanska puška. Pod Šmarno goro so obstrelili nekega žandarja, ki ni storil nikomur nič žalega. Ubogi mož je imel srečo in je preživel (Končno bi partizanska puška počila tudi, če bi ustrelili kar v zrak). Pa vendar je bil to dan vstaje slovenskega naroda. Bog se nas usmili! K sreči smo ta praznik ukinili. Ampak obeležje pod Šmarno goro je ostalo. Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, koliko je še takšnih obeležij, ki imajo sicer veličastne napise, ampak resnični dogodki so pa bedasti in smešni. In koliko takih veličastnih (beri: bedastih in smešnih) dogodkov je opisanih v knjigah, tudi zgodovinskih knjigah in celo v Enciklopediji Slovenije. In ubogi šolarji morajo te stvari jemati čisto resno in se jih skrbno naučiti, ne da bi vedeli, kakšen blef je zadaj. Kakšna je resnica, pa sploh ni važno.
Zdaj smo pa tam! Moja priljubljena tema, moja priljubljena beseda. Kaj pa sploh je resnica. »Resnica je. A v vseh stvareh tiči tako globoko, da se v njih zgubi,« pravi Menart v svoji pesmi. »Za resnico se bore slabotni, amaterji in diletanti. Na strani laži so najvitalnejši in najbolj agresivni, dobro izurjeni in odlično plačani profesionalci.« (Dušan Radović). Resnica je tisto, kar je črno na belem. Kar je napisano v zgodovinskih knjigah in v enciklopediji. Kar je vklesano v kamne na obeležjih. Kako si pa kdo razlaga in kaj misli, je pa njegov problem. Zato je zelo pomembno, kaj bomo napisali oz. vklesali na kamne, ki bodo obeleževali grobišča množičnih in tudi manj množičnih medvojnih in povojnih pobojev. To bo ostalo in to bo resnica. Zato bo kmalu zakonsko določeno, kaj se sme napisati na taka obeležja. Zato je treba pohiteti. Da nam ne vzamejo še te resnice.
7. Enciklopedija Slovenije – tiskovna konferenca NSZ
7.1. Uvod
7.1.1.
Nova Slovenska zaveza je 3. aprila priredila v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa tiskovno konferenco, na kateri je hotela seznaniti slovensko javnost z neznosnim položajem, ki ga je v slovenski kulturi povzroča ES s svojo predstavitvijo in interpretacijo velikega dela slovenske zgodovine. Svoje kritične prispevke so tu prebrali Anton Drobnič, Tine Velikonja, Janko Maček, Justin Stanovnik, Jože Kočar, Blaža Cedilnik in Janez Zdešar. V glavnem so bila ta besedila zajeta v anketi NSZ in objavljena v Zavezi 44, nekatera pa vsebujejo nove elemente in jih tu objavljamo.
Povabljeni mediji so o konferenci poročali dolžno in suho, izkazalo se je, da jih o šokantnosti stanja nismo mogli prepričati ali pa smo optimistično računali na občutljivost, ki je ni bilo. Mogoče so tudi kot že tolikokrat, ugotovili, da je bolje, da NSZ ni.
S koferenco je NSZ hotela seznaniti s položajem široko javnost. Potem pa je svoje kritično gradivo razposlala tudi vodilnim kulturnim, znanstvenim in političnim ustanovam države in zahtevala, da posvetijo vso pozornost posledicam, ki izhajajo iz tako koncipirane in uresničene nacionalne enciklopedije. Razen odgovornega urednika ES Martina Ivaniča, ki je z vsem, kar je povedal, sporočil predvsem to, da si lahko privošči to razkošje, da ga stvar ne prizadene, ni odgovoril nobeden.
Pričakovani odziv Martina Ivaniča nas ne moti, prizadelo in zaskrbelo pa nas je to, da nobene od kontaktiranih ustanov ni prizadel tretma novejše slovenske zgodovine v ES. Če jih ne prizadene nasilje nad zgodovino, smo rekli, ali je potem sploh kaj, s čimer lahko z gotovostjo računamo, da jih bo prizadelo? Ali je slednjič tako, da se vse spreminja v akademski business in prazni kulturni ritual?
Kljub očitnemu neuspehu, misli NSZ, da je storila to, kar je morala in kar je prav. V njenih analih je nekaj zapisano in nekoč bo to gotovo kdo opazil – če bo ta narod še živel.
7.2. ES in njena (ne)verodostojnost
Justin Stanovnik
7.2.1.
Nacionalna enciklopedija ni kakršnakoli publikacija, ampak eden temeljnih tekstov, s katerim se lahko pred sabo in pred svetom izkazuje kulturno in politično dorasel narod. Ni nekaj efemernega, nekaj, kar danes je in jutri ni, ampak je ktema eis aei – pridobitev, ki bo trajala. Zelo težko jo je spreminjati, podobna je veliki ladji, ki jo je – posebej v majhnem pristanišču, kot je Slovenija – zelo težko ali celo nemogoče obračati. Iz tega sledi, da je važno, kako je to besedilo narejeno: zato v njem ne sme biti nič, kar ni šlo skozi prostore znanstvenega in etičnega izpraševanja.
Prva slovenska nacionalna enciklopedija, ki je s petnajstim zvezkom sedaj vsa pred nami, je skozi te prostore šla, a ne v celoti. Četrtina ali celo tretjina njenega besedila je šla skozi prostore, ki jih ne urejata logos in etos, ampak parcialni ideološki interes. Zato je vsaj v tem delu ES v osnovnem sporu z resničnostjo in ne more biti mesto narodovega samozavedanja. Poleg vsega pa ta del zajema še središčno slovensko dogajanje v moderni dobi.
Kar se je Slovencem v tej dobi zares zgodilo, je bila revolucija, ki je konsumirala v zgodovini pridobljene narodove duhovne in v veliki meri tudi biološke energije in za dolgo določila njegovo prihodnost. Po tem, kakor so sedaj stvari, ni nesmiselno reči, da mu je revolucija zadala smrtne rane. A tu je sedaj važno to, da ravno predstavitev te dobe ne izkazuje uravnoteženosti razuma in pameti, ampak jo je zasegel ideološki interes tistih, ki so se odločili, da si bodo z dediščino revolucije zgradili politično prebivališče.
S tem pa je prizadeta predvsem tista tradicija, ki se je začela s Trubarjem in bi ji lahko rekli slovenska pismenost. Pismenost ne pomeni [Stran 079] izdelovanja stavkov. Pismenost je govor, ki ga ni, če ni izmerjen. V totalitarizmu smo imeli perfektne avtomate za izdelovanje stavkov, a je vendar bil to čas bistvene nepismenosti.
To je razlog, da tistega dela ES, o katerem govorimo, ne obvladuje logika integralnega sporočila. To trditev bodo moji prijatelji tule dokumentirali iz različnih kotov in perspektiv. Tu samo nekaj primerov, da moj uvod ne bo izzvenel v abstrakciji.
Pravzaprav ne vem, kje naj začnem. Ali s tem, da ES uporablja oznake, kakor jih je za svoje namene uporabljala komunistična justica – da govori na primer o SODNEM PROCESU ZOPER VOJNE ZLOČINCE V KOČEVJU, kako da so že vojni zločinci? Ali o tem, da je »stvarna demokracija« tista demokracija, ki zagotavlja, da se ljudska volja tudi »dejansko uveljavi«, ne da bi avtor ob tem pripomnil, da je taka demokracija tudi že diktatura? Ali o tem, da IDEOLOGIJI ni priznana nosilna vloga, ki jo ima pri pojmovni konstituciji totalitarizma, ki je za naše izkustvo edina zares relevantna? Ali o tem, da se tu trdi, da sta se med obema vojnama pojavili dve ideologiji s »totalitarnimi prvinami«: katoliški integralizem in komunizem. V tem vrstnem redu in s to vzporednostjo! In še, da katoliški integralizem danes goji pisatelj Rebula, pri čemer je tu integralizem sinonim za totalitarizem. V geslu GRČARICE stoji, da so partizani tu 10. 8. 1943 ujeli 171 četnikov,od katerih so »nekateri bili potem obsojeni«, nič pa ne zvemo o tem, da so ostale postrelili, ne da bi bili obsojeni. Zakaj nam avtor tega ne pove? Saj to vendar ni zanemarljiva malenkost! Zakaj nadalje avtorji BEGUNJSKIH ZAPOROV in BRESTANICE umolknejo z letom 1945? In zakaj ni nobene informacije o oznovskih storitvah v GORENJI TREBUŠI, saj jih tam leži najmanj nekaj sto? Ali naj opozorim na to – o tem bo natančneje govoril prof. Ozvald – da je na petsto pregledanih straneh dvainpetdeset portretnih fotografij s partizanske strani, s protipartizanske pa nobene? Ta razlika seveda nekaj sporoča: ljudje, ki bi morali biti tu, nimajo obraza, to so orwellovski unpersons ljudje, ki niso čisto ljudje. Takšnih domiselnih iznajdb je posejanih po ES na tisoče.
SODNI ZAPORI V LJUBLJANI nam v enaintridesetih vrsticah dajejo opis tega, kar se je tu dogajalo v letih 1941-1945; konča se s stavkom: »V letih 1941-1945 je bilo v sodnih zaporih devetnajst tisoč jetnikov.« Za obdobje po letu 1945 pa le: »1962 so sodne zapore preselili, zgradbo pa kmalu zaprli.« Kaj pa tistih sedemnajst let!
In vendar je avtor tega članka znanstvenik, magister zgodovinskih znanosti. Kakšna znanost je to? Ali tisti tisoči – koliko pa jih je bilo, deset, dvajset – sploh niso bili ljudje? Kaj mu je omogočilo, da jih je izničil? Kaj sploh omogoča človeku, da poljubno postavlja zgodovino?
Tu smo sedaj pri jedru. Nekaj se je moralo zgoditi z našo kulturo, da je ljudem bila vzeta zmožnost zardevanja. Ali je to znak, da vstopamo v čas, ki mu bodo nekoč rekli nesramni čas?
Res, to je vprašanje: ali vstopamo v čas, ko zgodovine ne bodo več iskali in najdevali, ampak jo bodo nekateri ljudje v svojih laboratorijih poljubno – ali pa tudi po naročilu izdelovali. V neki meri se je to verjetno vedno dogajalo, novo je to, da se to dogaja v času, ko so tisti, ki so zgodovino živeli in nekoliko tudi soustvarjali, še tukaj. To je novo.
7.3. Propagandna vloga ES
Anton Drobnič
7.3.1.
Prvi urednik Enciklopedije Slovenije Josip Vidmar je v uvodu k prvemu zvezku zapisal temeljno načelo ES: »Vse v nji naj bi bilo zasnovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma. … Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močan faktor v vzgoji socialistične zavesti in misli.« Temeljni namen ES torej ni bil zbirka podatkov in informacij o slovenski preteklosti in sedanjosti, torej zapis o vseh bistvenih dejstvih v zgodbah Slovencev, kot je Vidmar tudi zapisal, ampak vzgoja in usmerjanje socialistične zavesti in misli. Temu propagandnemu načelu se je zvesto podredilo tudi uredništvo in to izrecno priznalo v svojem predgovoru z besedami: »Med biografska gesla so uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so [Stran 080] med 2. svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je tu izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev ali proti njej.«Temeljna zasnova enciklopedije – usmerjanje zavesti in misli – je zahtevala za ene drugačna merila kot za druge, torej pristranost in ne strokovno korektnost.
Načelo usmerjanja zavesti in misli se v ES ne kaže samo s posebnim izborom in tehtanjem biografskih gesel, ampak povsod v ES, kot je trdo zahteval Josip Vidmar, pri vseh geslih, pri katerih je mogoče vplivati na družbeno zavest in misel. Ta vzgojno-propagandna dejavnost avtorjev ES se tudi ni omejila samo na poseben izbor gesel. Posegla je po vseh rekvizitih totalitarne politične in nazorske propagande in zavajanja, zlasti tudi po preizkušenem komunističnem sprevračanju ustaljenih besed in pojmov in celo po laži in prevari, uporabljeni v najrazličnejših oblikah in stopnjah. Nič čudnega, saj je uredništvo že v svojem predgovoru povedalo, da bo NOB in delavsko gibanje razčlenilo in obdelalo s posebno skrbjo, druge osebe pa je brez razčlenitve vnaprej obsodilo narodnega izdajstva. Čudno in strokovno nespodobno pa je, da so pri takšnem enostranskem stališču vztrajali tudi kasnejši uredniki in sodelavci ES po padcu totalitarnega sistema, ki se danes hvalijo z znanstveno in strokovno korektnostjo.
Kot primer skrajno nestrokovne manipulacije s spreobračanjem besed in pojmov in prikrito lažjo naj navedem samo nekaj primerov, kako so v ES označili nasprotnike komunistične revolucije:
Pri geslu ERLICH je zapisano: … kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju. Pri geslu KATOLIŠKA AKCIJA je zapisano: Med NOB so nekatere njene organizacije nastopale kot organizatorke boja zoper OF, ker so v njej čutile vpliv komunistov. Pri geslu KATOLIŠKA CERKEV stoji: Na … odklonilno stališče duhovščine sta vplivala 2 razloga: … hudi predsodki zoper OF in partizanstvo zaradi vloge, ki so jo imeli v NOB komunisti (protikomunizem). Pri geslu OSVOBODILNA FRONTA SL. NAR. beremo: … nasprotovali so sodelavci okupatorja in protikomunisti, … deloma je nasprotnike ustvarilo partizansko nasilje.
Iz zapisanega v ES torej sledi, da so Erlich, Katoliška akcija, katoliška Cerkev in drugi »protikomunisti« med vojno nasprotovali narodnoosvobodilnemu gibanju (z malo začetnico!), da so nasprotovali boju za osvoboditev izpod okupatorjev iz čistega protikomunizma in iz gole ljubezni do tujih okupatorjev. Njihovo nasprotovanje je prikazano kot narodnostno, politično in moralno gnusno, sovražno in zločinsko.
Ni pa povedano, da so Erlich, KA, katoliška Cerkev in drugi »protikomunisti« nasprotovali OF in partizanom zaradi krvavega komunističnega nasilja in revolucionarnega terorja nad domačimi, zlasti vernimi prebivalci, katerega nosilci in izvrševalci so partizani bili, ne pa zaradi boja proti okupatorju, ki je bil samo postranska stvar, samo dobrodošla možnost za prikrito izvedbo revolucije in nasilen prevzem oblasti.
Ali bi starše mladoletnih učenk, katerim se je profesor ponudil, da jim bo brezplačno pomagal pri učenju slovenščine, med tem poukom pa jih je spolno izrabljal, jih posiljeval in vpletel v organizirano mrežo prostitucije, če so po razkritju zlorabe in zločinov zahtevali odstranitev in kaznovanje takšnega profesorja, smeli označiti, da so nasprotniki poučevanja materinega jezika? Takšna trditev bi bila kljub videzu resničnosti nesramna laž. Nihče si je ne bi drznil zapisati.
Partizani so prvo leto svojega »narodnoosvobodilnega boja« pred začetkom protirevolucije na območju nekdanje občine Cerknica umorili – navadno po grozovitem mučenju – 61 neoboroženih Slovencev od župana in župnika do hlapcev in kajžarjev. Med njimi je bilo 21 žensk oziroma 15 mladoletnih oseb (7 deklet). V istem obdobju je tam padlo – brez mučenja – 9 okupatorskih vojakov. Vsa imena in podrobnosti so zapisana v knjigi zgodovinarja Staneta Okoliša: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.
Šele po takšnem »narodnoosvobodilnem boju«, v katerem so bili ubiti okupatorji samo postranska malenkost, so avgusta in septembra leta 1942 nastale vaške straže, ki so pred novimi komunističnimi umori in ropi zastražile slovenske vasi, v katerih večinoma ni bilo nobenega italijanskega vojaka, niso pa partizanom branile napadati in ubijati okupatorjev.
[Stran 081]
Avtorji ES pa so kljub temu mirno zapisali laž, da so slovenski katoličani in drugi »protikomunisti« nasprotovali narodnoosvobodilnemu boju. Protirevolucionarje so brez sramu označili za nasprotnike tistega, za kar so se partizani razglašali, in ne za nasprotnike tega, kar so partizani v resnici počeli. Takšna je sprevržena logika Vidmarjevega »znanstvenega nazora«, ki so se ji vdano podredili uredniki ES, da bi zakrili trenutno nadvse nadležno revolucijo in zavarovali mitološko svetost NOB. Temu pravijo strokovna korektnost!
7.4. ES – moj pogled
Blaža Cedilnik
7.4.1.
Kaj naj rečem o Enciklopediji Slovenije (ES)? Nacionalna enciklopedija je po mojem knjiga knjig, narodova »biblija«. Vsa gesla, ki v njej nastopajo, imajo iz vseh možnih zornih kotov in zunaj slehernega dvoma tam svoje mesto. Gesla oziroma članki o njih so napisani sistematično in strogo znanstveno, eksaktno, pošteno (to vemo, to je dokazano, raziskano, tega pa ne vemo, še ni raziskano, obstajajo pa takšne in drugačne teorije), brez slehernega čustvenega ali ideološkega naboja, brez sodbe, navedena so dejstva, sodbo si ustvari bralec sam.
Z veliko žalostjo pa moram reči, da ES ne ustreza tem kriterijem. V njej je vse polno balasta, ki jo otežuje, se pravi gesel, ki vanjo ne sodijo. Predvsem mislim tu na gesla, ki so povezana z NOB, ki jih je toliko, da bi iz njih lahko naredili specialno enciklopedijo NOB. Npr.: BELOKRANJSKA BRIGADA › Petnajsta SNOB Belokranjska, BELOKRANJSKA PARTIZANSKA ČETA, BELOKRANJSKI PARTIZANSKI BATALJON, BELOKRANJSKI PARTIZANSKI ODRED, BELOKRANJSKO OKROŽJE, BELOKRANJSKO VOJNO PODROČJE, PETNAJSTA SNOB BELOKRANJSKA. Pa seveda še posamezni, celo majhni kraji s tega področja. Opisi gesel se podvajajo in tudi multiplicirajo. Gesla so tudi izrazito ideološko obarvana.
Ideološka »naravnanost« gesel, ki niso strogo naravoslovna in podobno, je torej nekakšen »predpogoj«, po katerem so gesla uvrščena ali pa niso uvrščena v geslovnik ES in ideologiji primerno literarno, slogovno, stilistično obdelana, olepšana. Gesla pa, ki so nekako v razkoraku, v opreki z ideologijo, v veliki večini manjkajo, v majhni, nujni meri pa so prikazana in jezikovno obdelana v nasprotnem smislu kot prej omenjena.
Zelo težko sprejemam besede odgovornega urednika Martina Ivaniča, ki želi, da ES ostane takšna, kot je, in da 16. zvezek ES ni zamišljen kot strokovna ali ideološka korekcija prvotnega geslovnika, ampak bo v njem le nekaj spregledanih gesel, ki bi morala biti po kriterijih ES objavljena že sproti, denimo večje število manj znanih generalov. Mene osebno manjkajoča gesla niso tako vznemirjala kot tista, ki so v ES, pa nimajo tam kaj iskati. To se vendar da popraviti z dodatnimi zvezki in v naslednjih natisih. Vendar v luči besed odgovornega urednika izzveni drugače. »Kriterijev ES« je najbrž cela vrsta, ampak osnovni izbirni kriterij je očitno ustrezna ideološkost.
Posebej sem se ukvarjala z geslom ŽRTEV, ker me je vedno zanimalo, kakšna je bila »cena« za NOB in revolucijo. Te zadnje pa v ES skoraj ni. Presenetilo me je dejstvo, da so podatki o žrtvah med rimskim osvajanjem ozemlja Histrov (4.st) in turškimi vpadi (zlasti 15. in 16. st.) skoraj na istem kvalitetnem nivoju kot podatki zaII. svetovno vojno. Podatek za slovenske žrtve v španski državljanski vojni pa me je dobesedno šokiral (V španski državljanski vojni je izgubilo življenje 231 Slovencev).
Podatki o žrtvah v II. svetovni vojni so napisani zelo zmedeno. Poskušala sem jih urediti v tabelo, a nisem prepričana, če je tako prav. Poskušala sem narediti nekakšen seštevek žrtev, kajti moti me dejstvo, da imajo drugi narodi oziroma države te stvari urejene. (Zaradi značilnosti druge svetovne vojne je takrat tudi na Slovenskem med ž. prevladovalo civilno preb.; vojaških in civilnih smrtnih ž. je bilo približno 5 %, največ na Gorenjskem, Notranjskem in Dolenjskem. Ocene se gibljejo od 44000 do prek 56000 (T. Ferenc: 46000 med vojno in ok. 10000 takoj po njej) in celo 80000, [Stran 082] … bolj pa se razlikujejo ocene o številu ž. v okupacijskih vojskah: od nekaj tisoč do 8000.) Moti me tudi to, da podatka o žrtvah na strani okupatorjev niso poskušali pridobiti iz nemških in italijanskih vojaških arhivov. Te podatke je pridobil dr. Peter Urbanc iz Toronta in pravi, da je na slovenskem ozemlju med II. svetovno vojno umrlo 418 Italijanov in 304 Nemci. To pa se od ocene v ES močno razlikuje.
Posebno »poglavje« so povojni poboji. Posebna komisija IS Skupščine RS (ustanovljena 1991; vodi jo Peter Kovačič-Peršin) je do zdaj ugotovila 76 večjih grobišč iz tega obdobja. Nova Slovenska zaveza ima vendar ogromno podatkov o teh grobiščih. Zakaj je treba to ponovno ugotavljati, namesto, da bi se delalo od tu naprej.
Ugotovitev števila žrtev, tako na slovenski strani kot na strani okupatorjev, je eden od pogojev, da se približamo resnici in zaprtju tega poglavja naše zgodovine. Ne pa, da po ES z njim zastrupljamo generacije, ki prihajajo.
7.5. ES – poslanica NSZ kulturni in znanstveni javnosti
7.5.1.
Spoštovani!
Pošiljamo Vam nekaj besedil, ki vsebujejo našo oceno Enciklopedije Slovenije. Našli jih boste na uvodnih 32 straneh Zaveze 44, poleg tega pa so tu še misli, s katerimi smo argumentirali svoj nastop na tiskovni konferenci 3. aprila na Svetovnem slovenskem kongresu.
Za uvod bomo uporabili misel, ki jo je postavil ruski pisatelj Andrej Sinjavski na čelo svojega spisa Glas iz zbora: Nimamo veliko časa, zato bomo govorili odkrito in naravnost. Govorili bomo o stvareh, ki nas zadevajo in jih tako dobro poznamo, da jim nikakor ne smemo dovoliti, da bi izkrivljene vstopile v zavest sedanjih in prihodnjih rodov. Osnovna dejstva komunistične revolucije in državljanske vojne so jasna. Od nas ne terjajo drugega, kot da jih zagledamo – da se zato postavimo v dovolj veliko razdaljo; potem pa še, da jih priznamo – da zberemo za to dovolj preproste človeške dostojnosti. Velik del ES pa je izdelan tako, da bo s tem imel velike in morda nepremagljive težave že sedanji rod, kaj šele ti, ki pridejo.
Gre za zelo važne stvari. Nikakor ne moremo razumeti, da tako malo ljudi vznemirja perspektiva ponarejene kulture. Saj bo zlaganost kot hudoben kvas nazadnje prešla v vso našo zasebno in družbeno bit. Od česa pa bomo živeli, če ne od resnice! Saj se že sedaj z nami dogajajo stvari, ki se jih samo zato ne upamo raziskati in priznati, ker se bojimo, da jih ne bi mogli prenesti. Nekje se moramo ustaviti, še preden bo prepozno. Ali bomo dovolili, da bodo sociologi na enem od prihodnjih kongresov uporabili slovensko ime za oznako neke smrtne bolezni?
Gre za zelo važne reči. Zvezki ES niso kakršnakoli literatura, ampak kanonični teksti narodove kulture – njen učbenik. Zato nas ne bi dobro razumeli, če bi mislili, da Vas prosimo, da te knjige v skladu z duhovnim in moralnim rezonom svoje ustanove izpostavite kritični refleksiji. To od Vas zahtevamo; to ni odvisno od Vaše dobre volje, to ste dolžni narediti. Praznina na mestu, kjer bi morala biti Vaša beseda, bo ravno tako kričala, o tem Vam ni treba dvomiti. Tvegamo, da nam boste zamerili. Toda še pred zamero: pomislite, da so naše besede zrastle v to velikost zaradi velikega in zahrbtnega nasilja, ki se je zgodilo. Pa tudi zaradi skrbi. Za to skrb bi želeli, da bi postala tudi Vaša.
S spoštovanjem!
Nova Slovenska zaveza
Tine Velikonja
Stane Strbenk
Anton Drobnič
Justin Stanovnik
7.6. ES in NSZ – odmevi
Marko Kremžar
7.6.1.
Vsaka enciklopedija je že po svoji naravi pomembno delo, toliko bolj, kadar naj bi bila ta narodna, to je, naj bi nepristransko predstavljala narodovo preteklost in sedanjost. S petnajstim zvezkom je Enciklopedija Slovenije, ki ji ni mogoče odrekati pomembnosti, končana. Žal pa pri vsem naporu, ki ga delo izkazuje, ne predstavlja resnične podobe slovenskega naroda, ker prikazuje našo polpreteklost pod vidiki, ki so bili obvezni v času totalitarnega enoumja.
Prav v tem pogledu se zdi, pa postaja ES na poseben način resnično zgodovinski dokumet prava ilustracije dobe, v kateri je bila pripravljena in založena. Da so prve knjige tega dela sledile navodilom Josipa Vidmarja, naj izhajajo pisci Enciklopedije iz »historičnega materializma«, da tako pripomorejo k vzgoji »socialistične zavesti in misli«, je bilo za takratne čase do neke mere razumljivo. Upravičeno pa je vzbudilo pozornost pri več anketirancih NSZ dejstvo, da ta navodila tudi po nastopu demokracije niso preklicana. Zakaj se odgovorni znanstveniki držijo takih smernic še deset let po propadu komunističnega režima, ostaja neodgovorjeno vprašanje, a bo lahko služilo zanamcem v ilustracijo »tranzicije«, ki naj bi potekala v republiki Sloveniji.
Med sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je bila ES načrtovana, in sedanjostjo se je na svetu marsikaj spremenilo. Propad komunističnih političnih sistemov je gotovo ena od prelomnic novejše zgodovine. Ta prelom so skoraj povsod po svetu dojeli kot pretres in priložnost za prenovo, slovenski postkomunisti pa se trudijo, da bi kljub zunanjim spremembam ostalo pri nas kar se da pri starem. To se jim je do zdaj, s pomočjo mita NOB, v veliki meri posrečilo, česar ni pripisovati le njihovi zvitosti, ampak tudi njihovemu revolucionarnemu nasilju in skoraj polstoletni kombinaciji pranja možganov in kupovanja vesti. Pri tem strateškem podvigu dedičev KPS se zdi ES dobro premišljen dolgoročen doprinos.
Opisovati medvojne razmerah pri nas, pa ne upoštevati dejstva, da je takrat, sredi vojne in okupacije, KPS sprožila krvavo revolucijo, ni le opustitev, marveč namerno prikrivanje resnice. Pred generacijami, ki bodo nekoč nepristransko listale po tej enciklopediji, ne bo lahko upravičiti pisanja o namišljenih uspehih ‘enobe’, pa tudi ne molka o resničnih pričetkih in o poteku revolucije. Avtorji posameznih gesel nosijo odgovornost za tolikšno zavajanje pa tudi pečat nestrokovnosti. Slej ko prej bodo morali dajati za to odgovor, ne sicer pred sodiščem, verjetneje pa pred svojimi bodočimi kolegi in pred narodom, ki se bo slej ko prej prebudil iz svoje dolgoletne otopelosti.
Prav ta brezbrižna otopelost mnogih za spoznavanje lastne preteklosti je drugo dejstvo, ki ga bodo zgodovinarji nove generacije lahko ugotavljali ob analizi odmevov na ES. Kako si lahko razlagamo, da je ob tako očividnem potvarjanju slovenske polpretekle zgodovine tako malo protestov? Če ne bi bilo Nove Slovenske zaveze, bi imel človek vtis, da slovenska javnost molče sprejema poizkuse nekdanjih totalitarcev, ki bi jo radi še vedno vodili za nos. Pri tem se upravičeno vprašamo, kako je mogoče molčati nekaterim kulturnim in drugim ustanovam po tem, ko je izšlo med nami, poleg npr. zgovorne knjige Palme mučeništva (Mohorjeva 1994), še toliko drugih pričevanj o komunističnih umorih ljudi, ki so bili zavedni Slovenci. Dovolj bi bilo, da bi pogledali na letnice smrti in bi lahko ugotovili, kdo je med vojno med nami pričel moriti rojake drugačnega prepričanja. Ker gre v večini primerov za poboje vernih ljudi in je med njimi tudi izredno veliko duhovnikov, bi se vsak kolikor toliko samostojen zgodovinar moral vprašati, če ni za vsemi temi likvidacijami kak ideološki razlog in če izraz »narodni izdajalec«, ki se ponavlja tudi v ES, ne skriva kakega drugega ozadja. Če pa je tako, mar ne bi bilo treba vestneje raziskati pričetke revolucije, ki je s svojo krutostjo kasneje sprožila samoobrambo? Kolikor pa zgodovinarji niso samostojni, bi jih morala na njihovo pristranost opozarjati civilna družba. A pri nas tudi ta družba ni posebno glasna. Zakaj?
Tudi na to vprašanje bodo brez dvoma iskali odgovora zanamci. Vsekakor pa je sredi tega molka, ki je lahko posledica brezbrižnosti, malomarnosti, nevednosti, opreznosti, prezaposlenosti, preračunljivosti ali strahu, treba pozdraviti napore Nove Slovenske zaveze, da to nerazumljivo praznino izpopolni. Njenim članom smo mnogi sodobniki za njihove napore iskreno hvaležni, pomembnost njihovega dela pa bo v vsej razsežnosti lahko presodil rod, ki prihaja.
8. NSZ – besedila javnosti
8.1. Odprto pismo veleposlaništvu Združenega kraljestvaVelike Britanije in Severne Irske
8.1.1.
VELEPOSLANIŠTVO ZDRUŽENEGA KRALJESTVA
Trg Republike 3
1000 Ljubljana
Ekscelenca!
Gotovo Vam niso neznani nedavni dogodki na Nizozemskem, ki so dosegli vrh 16. aprila z odstopom celotnega kabineta premierja Vima Koka. Razlog za odstop je bilo poročilo Nizozemskega instituta za vojno dokumentacijo o vlogi, ki so jo v zvezi s srebreniško tragedijo odigrali nizozemski mirovni vojaški kontingent v Bosni, vodstvo nizozemske vojske, obrambno ministrstvo in celotna takratna vlada. Poročilo je to vlogo pokazalo v taki luči, da je prikrito nelagodje, ki je obstajalo v nizozemski javnosti vse od srebreniških dogodkov poleti 1995, preraslo v spoznanje, ki mu niso bile več dovolj besede, ampak je zahtevalo dejanja. Nizozemski bataljon plavih čelad, ki je od marca 1994 do srede 1995 jamčil varnost območja Srebrenice, je dne 13. julija 1995 pod pritiskom prodirajočih sil generala Mladića kraj skoraj brez boja zapustil, tamkajšnje muslimane pa prepustil njihovi usodi. Ta usoda pa je bila genocid: ženske so bosansko-srbski vojaki iz kraja pregnali, moške – može, starce in otroke – pa po bližnjih poljih pokončali. Pokol je zajel 7.000 do 8.000 ljudi. Poročilo ni govorilo samo o vprašljivem umiku neke vojaške enote, ampak tudi o odločitvi vrhovnega vojaškega vodstva, da dejansko potek dogodkov in negativno podobo vojske prikrije pred obrambnim ministrstvom in celotno vlado.
Bolj pomemben kot poročilo samo pa je način, kako je na dejstva, v njem navedena, reagirala nizozemska javnost, posebej pa posredno in neposredno vpleteni ljudje, od vojske do politike. Odzvali so se tako, da smo impresionirani od njihove visoke moralne zavesti, zlasti v času, ko se ljudje, osumljeni velikih preteklih nepravilnosti, ali ničesar ne spominjajo ali valijo krivdo drug na drugega ali pa, če se jim kaj dokaže, ne kažejo ne obžalovanja ne sramu.
Kok, ki je sodeloval v vladi, ki se je leta 1993 odločila, da sodeluje v mirovni misiji v Bosni, in je bil za časa padca Srebrenice že njen predsednik, je v parlamentu izjavil, da nizozemska vlada sicer ni neposredno kriva za genocid v Srebrenici, mora pa vzeti nase polno odgovornost za situacijo, v kateri se je genocid mogel zgoditi. Ta odgovornost je tako velika, da se lahko dostojno izrazi samo z odstopom celotnega kabineta.
K temu sklepu sta bistveno prispevala dva člana vlade. Prvi je bil okoljski minister, socialdemokrat Jan Pronk, ki je izjavil, da mora sprejeti odgovornost za moralno stanje, izkazano v poročilu, in je sam že vnaprej napovedal odstop. Drugi pa je bil obrambni minister Frank de Grave, ki je tudi napovedal odstop in ga utemeljil iz dejstva pravne države: da vojaško vodstvo njegovemu predhodniku Voorhoevenu ni prikazalo prave narave dogodkov okoli Srebrenice in po njej, zadeva tudi njega, saj je resor, v katerem se je to dogajalo, prevzel in je tako na nek način tudi njegova stvar.
Kako daleč je tu segel občutek za čast in odgovornost, kaže tudi odstop šefa generalštaba nizozemske vojske Ad van Baala, ki je bil za časa Srebrenice samo drugi najvišji častnik v vojski, a je sedaj menil – tako je menila tudi javnost – da ne more biti več odgovoren za vojsko.
Ekscelenca! Čudili bi se, če sedaj že ne bi vedeli, zakaj Vam pišemo. Niti malo namreč ne dvomimo, da Vam je znano ime kraja Vetrinj na sedanjem avstrijskem Koroškem. Kaj je namreč bolj naravno kot to, da se vsak nov veleposlanik Velike Britanije v državi Sloveniji da temeljito poučiti o pomenu kraja Vetrinj in njegovem mestu v novejši slovenski zgodovini. Od 26. do 31. maja 1945 so se tam dogajale stvari, ki so nenavadno podobne – podobne včasih do podrobnosti – stvarem, ki so se skoraj natanko pol stoletja pozneje dogajale v Srebrenici. Le ljudje in njihova imena so bila drugačna: [Stran 085] tam bosanski muslimani, tu slovenski begunci in njihova vojska, tam nizozemske plave čelade, tu britanski 5. korpus; tam mednarodno varovani kraj Srebrenica, tu vetrinjsko taborišče pod varstvom azila, ki so ga Slovencem dali Britanci. In kakor je Mladić lagal Bošnjakom, da se jim ne bo nič zgodilo in da naj bodo mirni, tako so britanski oficirji lagali častnikom slovenske domobranske vojske, da se jim ne bo nič zgodilo in da gredo v Italijo; in kakor je nizozemski poveljnik Karremans po dogodku pil slivovko z Mladićem, tako so britanski oficirji prej in pozneje drugovali z vojaškimi in političnimi častniki slovenske in jugoslovanske komunistične vojske. Pri vsej podobnosti je bila le ena razlika: v Srebrenici je bilo pokončanih 7.000 do 8.000 ljudi, Britanci pa so poslali v smrt, po njihovih izračunih, 11.850 Slovencev, vojakov in nevojakov. Če je od teh ostalo živih 850, je bilo slovenskih žrtev 11.000. To pa je vseeno več kot v Srebrenici, čeprav se tudi danes ponovno govori o Srebrenici kot največjem zločinu po drugi svetovni vojni. Tako dobro se je Britancem in slovenskim komunističnim partizanom posrečilo skriti naravo in obseg genocida, ki so ga eni omogočili in drugi uresničili.
Tako je svet prepleten in tako je podoben veliki in napeti tragiški drami, da je Vetrinj, njegovi ljudje in njegova zgodovina, še na neki drug čuden, a resničen način povezan s Srebrenico. Oba kraja, Vetrinj in Srebrenica, sta namreč na koncu, eden kratkega in drugi dolgega razvoja, ki se je začel v Beogradu 27. marca 1941. Tedaj je britanski ministrski predsednik gospod Winston Churchill ob nekih dogodkih vzkliknil, da so »jugoslovanski narodi spet našli svojo dušo«. A niso minila tri leta, ko je z raznimi prikritimi pogodbami dosegel, da je tako najdena duša prišla v roke njenih največjih sovražnikov. Ti so nato v prostoru, ki so ga ustvarili, to dušo pol stoletja izučevali v svojih umetelnostih in manirah in jo – že prej pohujšano po tistih varljivih pogodbah in spoznanju, da je vrhovno pravilo sveta dokončno in za zmerom cinizem – tako predelali in spremenili, da so čez nekaj desetletij njeni novi nosilci mogli uprizoriti genocid nad muslimani v Srebrenici.
Tu nakazane okoliščine niso nikaka bizarna kurioziteta, ampak kažejo na resnično vlogo neke tuje roke, ki je z enim posegom poslala neki jugoslovanski narod na pot strašljive metamorfoze, z drugim pa poslala 11.000 Slovencev v smrt – ne iz sovraštva, ampak iz površne in objestne arogance imperialnega naroda.
[Stran 086]
Ekscelenca! Vetrinj in Srebrenica imata torej veliko skupnega. A mi Vas – kakor ste morda že zaslutili – želimo s svojim pismom spomniti predvsem na velike razlike, ki obstajajo med njima. Na velike razlike med tistimi, ki so dopustili Srebrenico, in tistimi, ki so dopustili Vetrinj – s čimer nikakor nismo pripravljeni priznati, da je dopustitev v obeh primerih enako blizu vzroku.
Vloga tistih, ki so dopustili Srebrenico, je bila po sedmih letih raziskana in ocenjena, vloga tistih, ki so dopustili Vetrinj, pa še po pol stoletja ostaja v temi. Vloga Nizozemcev pri nastanku fenomena Srebrenica ni bila samo raziskana in ocenjena, ampak so bile poleg tega narejene tudi neke kretnje, ki so jih raziskave in ocene terjale – v skladu s pravnimi in moralnimi normami demokratične politike in demokratičnega občutja. Nekaj najvišjih političnih in vojaških uradnikov je odstopilo, s čimer so na tradicionalen in učinkovit način priznali, da se čutijo odgovorne za nekaj, kar je bilo na neki način v njihovi kompetenci in se ne bi smelo zgoditi.
Britanci pa paralelnega razvoja na relaciji Vetrinj – Slovenci niso dopuščali in ga ne dopuščajo. Narejenih je bilo nekaj močnih sunkov – Vi, gospod veleposlanik, zanje veste, zato o njih ne bomo govorili – v smeri razjasnjenja stanja, a jim ni bilo dopuščeno, da bi razvili svoje stvarno in moralno sporočilo. Mislim, da ne bomo rekli preveč, če pravimo, da so bili zadušeni.
Spričo visokosti zgleda, ki sedaj prihaja s kontinenta, boste komaj mogli, da svoje vloge ne bi končno jasno zagledali. Čisto lahko, da se bodo sedaj tudi pri vas zgodili ljudje kot Vim Kok, Jan Pronk, Frank de Grave, Ad van Baal in napolnili praznino, ki zija za Tolstojem, Nicolsonom, Corsellisom. Ne mislite, da ne vemo, kakšne zasluge imate za svobodo Evrope! Pravijo tudi, da je bil na vetrinjskem polju narejen edini zločin britanske vojske v drugi svetovni vojni. To se sliši kot poklon, a nam malo pomaga. Naše vprašanje je namreč: Zakaj ste izbrali prav nas? Zakaj prav nas?
Nova Slovenska zaveza
dr. Tine Velikonja
22 April 2002
8.1.2.
EMBASSY OF THE UNITED KINGDOM
Trg Republike 3
1000 Ljubljana
Your Excellency,
You must have heard of the recent events in the Netherlands culminating on 16 April with the resignation of the entire cabinet of the Prime Minister, Vim Kok. The reason for their resignation was the report by the Netherlands Institute of War Documentation regarding the role played by the Dutch peacekeeping military contingent in Bosnia, the commander’s office of the Dutch army, the Ministry of Defence and the entire Government of that time with regard to the Srebrenica tragedy. The report has shown this role in such a light that the concealed unpleasant feeling existing in the Dutch public since the Srebrenica events in summer 1995 had grown so much that people realized that words were no longer sufficient and that action was required. The Dutch battalion of blue helmets protecting the Srebrenica territory from March 1994 until mid 1995 abandoned the area on 13 July 1995 under the pressure of General Mladić’s advancing troops nearly without any fight and left the Muslims of the area to their fate. This fate, however, was genocide: Bosnian Serbian soldiers banished women from the area and killed men – young men, old men and children – on nearby fields. The massacre comprised 7000 to 8000 people. The report not only speaks about the disputed withdrawal of a military unit but also about the decision of the supreme commander’s office of the army to conceal the actual course of events and the negative image of the army before the Ministry of Defence and the entire Government.
More important than the report itself is the manner in which the Dutch public reacted to the facts stated in it, especially those indirectly and directly involved, from the army to the politicians. They reacted in such a way that we are impressed by their high moral consciousness, especially at a time when the people accused of serious past wrongful deeds either do not remember any such deed or blame another person, or, if convicted, do not show any regret or shame.
[Stran 087]
Kok, who co-operated with the Government, which decided in 1993 to co-operate with the peacekeeping mission in Bosnia, and was already its Prime Minister at the time of the fall of Srebrenica, declared in the Parliament that the Dutch Government was not directly guilty for the genocide at Srebrenica but had to take on the full responsibility for the situation in which a genocide could have happened. This responsibility is so severe that it could only be expressed in a decent manner by the resignation of the entire cabinet.
Two members of the Government contributed considerably to this decision. One was the Minister of Environment, social democrat, Jan Pronk, who declared that he had to take responsibility for the moral situation shown in the report and had already announced his resignation in advance. Another was the Minister of Defence, Frank de Grave, who also announced his resignation and grounded it in the fact of a legal state: that the commander’s office of the army did not show his predecessor, Voorhoeven, the correct nature of events regarding Srebrenica and its aftermath, which also involves him, since he took on responsibility for this department and is thus also involved in a certain way.
The extent of the feeling of honour and responsibility in this case is also demonstrated by the resignation of the commander of the Dutch army’s general staff, Ad van Baal, who was only the second highest officer in the army at the time of the Srebrenica events, and still, he thinks – as does the public – that he should no longer be responsible for the army.
Your Excellency, you have probably guessed why we are writing to you. We do not doubt at all that you are familiar with the name of the place called Vetrinj in today’s Austrian Carinthia. What is more natural than that each new ambassador of the United Kingdom in Slovenia be thoroughly instructed about the significance of Vetrinj and its position in the more recent Slovene history? From 26 until 31 May 1945, things happened there, incredibly similar – similar sometimes even in details – to those taking place at Srebrenica almost exactly half a century later. Only the people and their names were different: Bosnian Muslims there, and here Slovene refugees and their army; Dutch blue helmets there, and here the British 5th Corps; the internationally protected town of Srebrenica there, and here Vetrinj camp under protection as a haven given to the Slovenes by the British. And similarly, as Mladić lied to the Bosniacs that nothing would happen to them and that they need not worry, so the British officers lied to the officers of the Slovene Domobranci (home defenders) that nothing would happen to them and that they were going to Italy; and as the Dutch commander Karremans drank plum brandy with Mladić after the event, the British officers fraternized before and after the event with military and political officers of the Slovene and Yugoslav communist army.
With all the similarities, there is only one difference: at Srebrenica, 7000 to 8000 people were killed, while the British, according to their calculations, sent to death 11,850 Slovenes, both soldiers and non-soldiers. If 850 among them stayed alive, there were 11,000 Slovene victims. Thus, there were more victims than at Srebrenica although, today, people are speaking about Srebrenica as the biggest war crime after World War II. So well did the British and Slovene communist partisans succeed in hiding the nature and extent of the genocide, which was made possible by the ones and carried out by the others.
So much is the world intertwined and similar to a big, tense, tragic drama, that Vetrinj, its people and its history, are also connected with Srebrenica in another strange manner. Both towns, namely Vetrinj and Srebrenica, lie at the ends, the former at the short end and the latter at the long end, of the development which began in Belgrade on 27 March 1941. At that time, the British Prime Minister, Mr. Winston Churchill, exclaimed motivated by some events that the »Yugoslav nations have again found their soul«. But not even three years passed when he achieved, with different concealed treaties, that the soul found in this way came in the hands of its worst enemies who trained this soul with their arts and techniques in the space created for half a century; they remade and changed it – scandalized already by those deceptive treaties and realizing that the supreme rule of the world is definitely and forever cynicism – in such a way that some decades later, its new carriers could commit genocide over the Muslims at Srebrenica.
The circumstances outlined here are no bizarre curiosity but show the real role of an alien hand which contributed to fearful metamorphoses of a Yugoslav nation with one move and sent to death 11,000 Slovenes with another – not because of hatred but because of a superficial and wanton arrogance of an imperial nation.
[Stran 088]
Your Excellency, Vetrinj and Srebrenica thus have a lot in common. But we – as you may have already guessed – wish to remind you with our letter especially of the important differences between them. The big differences between those who admitted Srebrenica and those who admitted Vetrinj – whereby we are not at all prepared to admit that the admission is in both cases equally close to the cause.
The role of those who admitted Srebrenica was investigated and assessed after seven years, while the role of those who admitted Vetrinj is hidden in the dark even after half a century. The role of the Dutch people in the creation of the Srebrenica phenomenon has not only been investigated and assessed, but in addition to that, actions have been taken as required by the investigation and assessment – according to legal and moral norms of a democratic policy and democratic spirit. Some of the highest-level political and military officers resigned, whereby acknowledging, in a traditional and efficient manner, their guilt of an action that lay in the realm of their competence and should not have happened.
The British, however, have not admitted and do not admit a parallel development in the relationship of Vetrinj and the Slovenes. Some strong attempts have been made – you, Mr. Ambassador, know well about them and, therefore, we are not going to speak about them in order to clear up the situation, but they were not allowed to develop their actual and moral message. I think that we do not exaggerate much if we say that they were suffocated.
With such a good example coming from the continent now, it is hardly possible that you could not see your role clearly after at last. It may well happen that people like Vim Kok, Jan Pronk, Frank de Grave, Ad van Ball will also rise up in your country and fill the vacancy behind Tolstoy, Nicolson and Corsellis. Do not think that we do not know your merits for the freedom of Europe! It is also said that the only crime committed by the British army during World War II was that at the Vetrinj field. This sounds like a compliment but does not help us much. Our question is: Why did you choose us? Why was it us?
Nova Slovenska zaveza
dr. Tine Velikonja
9. Po branju
9.1. Slike iz časa potem
Justin Stanovnik
9.1.1. Nada Matičič, Njegovo izginotje; Ljubljana, Družina 2002
Knjiga Nade Matičičeve – kdo bi ji morda rekel kar knjižica – nosi naslov po eni od pripovedi v njej in je sestavljena iz desetih črtic ali slik ali prizorov, od katerih je večini skupno to, da so povezane s tem, kar se je godilo med vojno, zlasti pa po vojni. V kratkem uvodu nam pisateljica pove, da so nastopajoče osebe »bolj ali manj resnični liki«, kar bo malo bolj informiran bralec, vsaj pri nekaterih primerih, tudi sam kaj kmalu ugotovil. Pred nami so konkretne usode, a so izbrane tako, da pisateljica z njimi izrisuje čas, kakor ga razume in občuti.
Zgodovinsko še najbolj določljiv je lik iz besedila Mož brez spomina. To je nekdanji šef tajne policije, ki sedaj občinstvu s televizijskega ekrana pojasnjuje svojo nedolžnost in nevpletenost. Med njim in njegovo nekdanjo žrtvijo, ki njegova izvajanja posluša, se razvije fiktiven razgovor, v katerem se razkrije njegova prava vloga. A bralcu se mogoče še najbolj od vsega vtisne v spomin konec. Žrtev se že odloči, da gospodu z ekrana napiše pismo, potem pa po premisleku sprevidi, da oklepa, ki si ga je ta človek v mnogih letih izdelal, nobena beseda ne bo predrla. To je nemoč, a ne samo naša. Mene je spomnila na zaključni prizor iz romana Evelyna Waugha Brezpogojna vdaja. Tu vidimo junaka Guya Crouchbacka, ki se po polletnem bivanju v partizanskem glavnem štabu v Bosni, kjer je spoznal komunistične metode, ob povratku v Anglijo, v Dubrovniku pogovarja z enim od višjih britanskih častnikov. Ta ga seznani s tem, da Britanci pravkar vračajo v Jugoslavijo protikomunistično vojsko in pri tem pravi: »Lahko se zaneseš, da jim bodo pravično in pošteno sodili.« In tu je sedaj stična točka z našo zgodbo. Crouchback že dviga roko, da bi oficirja udaril, potem pa ga, ko je že v zraku, spreleti neko spoznanje, in roka mu omahne. Od tod naslov Brezpogojna vdaja. To je vdaja pred ljudmi z oklepom, pred ravnodušnostjo, pred moralnim nihilizmom časa.
Tak čas se nakazuje tudi v Vodnjaku pozabe. Vsebina te zgodbe je pogovor dveh postaranih gospa v Benetkah. Dve gospe iz različnih taborov, ena od njih iz prvih vrst povojnih oblastnikov. Pogovor je neizprosen in oseben; z vso ostrino stopa iz njega njena vloga in vloga njenega moža. Slišimo obtožbe, ki bi jo morale raniti, a gospa se vedno bolj zapira v oklep, dokler niso zapeti vsi sklepi in je povsem gotovo, da vanjo ne bo stopilo nič od tega, kar bi jo mogli raniti. To, kar je pred nami, ni pozabljenje, ampak skrajna manipulacija, s katero ni mogoče poljubno spreminjati samo drugih, ampak tudi sebe. Pred nami naenkrat ni več krivec, ampak žrtev. Oba lika, gospod z ljubljanskega ekrana in gospa pod zvonikom Sv. Marka, sta dva storilca in hkrati dve groteskni žrtvi, najprej v njunih očeh, potem pa tudi v očeh drugih.
V tem je ena od prvin, iz katerih je sestavljena nemoč tega časa. Ne more se izčistiti, to je njegova, za ene tragičnost, za druge abotnost. S človekom se je moralo nekaj zgoditi: nekaj je moralo v njem degenerirati, neko mesto v njem se je moralo kontaminirati z nečem tujerodnim. Pisateljica pravi: »Čudna stvar, taka vest. Če hočeš, jo imaš, če nočeš, je nimaš.« Neki prastari glas se v nas ne oglaša več s svojo absolutno avtoriteto. Kdaj in zakaj pa je preminil?
Ali pa je vse prišlo od tega, ker je bilo preveč pohujšanja. Na katero pohujšanje misli pisateljica? To nam pove v zgodbi, ki nosi naslov Talec.
Tu pravzaprav ne gre za enega človeka, ampak za skupino ljudi, ki so bili nekako zastavljeni, tako kakor zastavljeno blago: če bo porušen most, bodo postreljeni. Tragika talcev ni v tem, da so bili potem res pobiti, ampak v tem, da nimajo prave cene – da niso resnično spoštovani. Da so bili vedno, tako med vojno kot po vojni, samo taktični ali strateški moment. To, kar bi resnično ustrezalo njihovi žrtvi, bi bilo globoko, notranje, lahko bi rekli, sveto spoštovanje. Saj so vlogo talcev sprejeli zavestno, zaradi vere, zaradi vzgojenosti, zaradi civilnosti, zaradi zvestobe – ne zaradi slepe zagrizenosti, ampak zaradi zvestobe. Tu bi imelo mesto samó spoštovanje – v molku sklonjeno spoštovanje! Enemu od njih dovoli pisateljica, da pove svojemu nekdanjemu poveljniku tale posmrtni stavek: »Dobil bi mir, če bi ti čutil težo moje smrti! In drugemu, da pove tale stavek, poln mučnega dvoma: »Komu pa je koristila moja smrt?«
Stavek, ki je po vojni prevpil vse druge, pa se je glasil takole: »Umreti je neumno. Splača se ostati živ.« Tega stavka ne napiše pisateljica. [Stran 090] Tega se ob tem, ko poslušamo njeno pripoved, spomnimo sami. Po vojni so se seveda po zraku spreletavali tudi drugi stavki, a v ljudeh, v njihovi notranjosti, je nazadnje obstal ta in obveljal: »Umreti je neumno. Splača se ostati živ.« Pri tem pa je bilo hujše nekaj drugega: ko so že s smrtjo tako ravnali, je postala smešna in neumna vsaka druga žrtev.
Tako nam pisateljica drugo za drugo posreduje slike tega »revnega časa«. Pravi nam, da je njegova ubožnost v tem, da ne razumemo več, kaj pomenita krivda in žrtev. Da je oboje postalo predmet igre. To dediščino so nam zapustili ti ljudje: krivde ni več in žrtve ni več.
Kar sledi, je ljubezen. Tudi ta ima v tem času podobno mesto, le da ne v celoti. Njena zgodba je pravzaprav kljub vsemu drugačna. Posebej o ljubezni govorita dve zgodbi. Prva ima naslov Hodnik in je s tridesetimi stranmi najdaljša v knjigi. Tu se horizont razširi, človek nehote pomisli, da bi iz tega besedila lahko nastala knjiga.
Hodnik v naslovu je hodnik v veliki ambulanti, kot je recimo poliklinika. A to je samo podoba, hodnik v resnici pomeni svet ali življenje. Podoba hodnika je izbrana zato, ker je primerna za podobo pričakovanja. Na tem hodniku se dogaja marsikaj, a važni sta le dve osebi: ženska, ki prihaja sem enkrat na teden in se spremeni v človeka, ki čaka; na drugem koncu hodnika pa zdravnik, ki se od časa do časa pokaže na vratih, in je človek, ki je pričakovan, človek, ki ga gospa čaka.
Zdi se, da se ta pripoved tudi po slogu in organizaciji razlikuje od drugih. Celota je nekako zastrta. Če si jo hočemo predočiti, jo moramo sami sestaviti iz prvin, ki so nam ponudene in niso istorodne. Nekatere so resnične, druge prividne; za ene imamo občutek, da se pravkar dogajajo, za druge da so umišljene; za ene, da so spomin na to, kar je bilo, za druge da govorijo o tem, kar je danes. Do potankosti in skoro filigransko izdelani prizori in občutja se na robovih rahljajo in prelivajo v druge prizore in občutja, a so vsi, vsak v skladu s svojo specifično zakonitostjo, tako intonirani, da se nazadnje zlijejo v en sam skupen pomen, ki mu človek ne more reči drugače kot velika neizpolnjenost. Ta pomen stopi v človeka, ne da bi ga pisateljica enkrat samkrat z besedo neposredno imenovala. Velika neizpolnjenost je čisto odkritje bralca, kakor je tudi čisto njegovo odkritje, da je to reč – veliko neizpolnjenost – poznal že od nekdaj in od nekdaj zanjo vedel. Zato, ker je del vsakega življenja. To, kar se na tem hodniku pričakuje, se nikoli ne pričaka. Pa tudi na nobenem drugem hodniku ne.
[Stran 091]
Ljubezen je torej neizpolnjena, a, čeprav neizpolnjena, ne preneha biti. V tem se loči od žrtve in krivde, ki ju več ni. Da bi to bolje razumeli, si poglejmo zadnjo refleksijo v knjigi. Ta ima naslov S krili angelov in govori o duhovni avtonomnosti ljubezni. Ljubezen je nepremagljiva in neuničljiva, ker konstituira človeka v njegovi duhovnosti. Duhovna narava ji omogoča, da lahko samo daje in ničesar ne zahteva v zameno. Pisateljica ji zato pravi Milost in jo vidi prihajati na krilih angelov. A vseeno, ko bralec knjigo zapre, ne more – kljub vsemu, kar smo pravkar povedali – da se mu svet ne bi zazdel nekoliko žalosten. Kakšno vlogo ima torej Milost, na katero nas pisateljica na koncu spomni?
Ena od najlepših pesmi ali molitev v kulturi, ki jo je postavilo krščanstvo, se začne z verzom Pridi Sveti Duh. Nekje v sredi te pesmi ali molitve stoji prošnja: »da bi spoznali, kaj je prav«. Kaj je to »prav«? To je: kako je svet narejen, kakšna je njegova zgradba ali struktura; kako je narejen človek, kakšna sta njegova zgradba in struktura; potem pa tudi, kdaj je človek na pravi način v tem svetu. To spoznati, prosi molitev, naj bi bilo človeku dano: »da bi spoznali, kaj je prav«. To ni nič čudnega, nenavaden pa je verz, ki sledi. Ta pravi: »in da bi se vedno veselili Tvoje tolažbe«. Zakaj se človeku ta sekvenca zazdi tako važna? Zato, ker je v njej priznanje, da prav živeti ni kakršnakoli reč, ampak takšna, da potrebuje tolažbo.
Četrto besedilo v tej knjigi nosi naslov Njegovo izginotje. To je zgodba o »izginotju« slovenskega emigrantskega pisatelja Ludveta Potokarja v Kanadi leta 1965. Zgodba o nekem človeku, ki se je nazadnje znašel tako osamljen in od vseh zapuščen, da je sklenil končati svoje življenje. To se je zgodilo na neki osamljeni železniški postaji v kanadskem prostranstvu. Ko sem za to zgodbo prvič slišal, pa tudi pozneje vsakič, zlasti pa sedaj v redakciji naše pisateljice, me je boleče zadela žalost minevanja. Vse mine, a to ubogo življenje je »izginilo«, kot pravi zgodba v tej knjigi. Samo pri Leopardiju sem to reč – minevanje – tako bral in začutil. To je ena stvar, druga pa je ta, da sem ob njej spet videl, da v življenju brez tolažbe ne gre. Potem pa je treba zanjo prositi. Morda je tako, kakor pravi v danes že omenjeni knjigi Evelyn Waugh: »We are meant to ask.« – Mi smo tako zamišljeni, da prosimo. To bi lahko bila nekakšna utemeljitev in opravičilo in napotek.
Če je moja interpretacija tistih dveh verzov v pesmi Pridi Sveti Duh pravilna, potem je to res velika pesem in moramo biti z njo zadovoljni. Tako kakor moramo biti zadovoljni s knjigo gospe Nade Matičič, s katero nas je opozorila na neki svet tako, da ni pustila prav nobenega dvoma, da takšnega, kakršnega so ga naredila neka čudna naključja, nikakor ne smemo sprejeti.
9.2. Spomin – sonce prihodnosti
Matija Ogrin
9.2.1.
Pri založbi Družina bodo v kratkem izšli Kremžarjevi spomini Leto brez sonca, pričevanje o dogodkih po 8. maju 1945, o umiku in vrnitvi domobrancev, o taborišču pri Kranju, sodnijskih zaporih, zavodu za prevzgojo in končnem begu čez Karavanke. Pričujoče besedilo bo izšlo v knjigi kot spremna beseda.
9.2.2.
Leto brez sonca Marka Kremžarja je knjiga spomina na dogodke, ki so v prvih osemnajstih mesecih po zmagi revolucije usodno zajeli njegovo življenje in ga za vedno spremenili. Ta čas je opisan z avtorjevim osebnim doživljanjem vse od 8. maja 1945, ko se je kot mlad domobranec umikal na Koroško. Takrat, ko se je v reki slovenskega eksodusa pomikal iz Ljubljane proti Kranju in še naprej mimo Tržiča in čez Karavanke proti Dravi, mu je še svetilo sonce upanja: da se kmalu vrnejo, da bo njegova družina, kolikor je ostala med živimi, spet v miru živela skupaj: da bo njegov dom spet dom in da bo mladost še ostala mladost. Potem je prišlo neko jutro, ko so domobranci odhajali z Vetrinjskega polja na vlak; v zraku so drhteli trenutki, ki so za vedno spremenili življenje Slovenstva; ko je vlak pri Podrožci zavil proti jugu, v temo karavanškega predora, je sonce upanja ugasnilo. S svetlobo, ki je sinila onstran predora, je domobranski vojski in sedemnajstletnemu Kremžarju v nji zasijalo zadnje sonce, poslednja ura, ki se je vlekla v neskončnih mukah dneve in tedne – vse do konca. Iz te ure je božja roka izpeljala nekatere od njih mimo nevarnosti in zank, mimo straž in skozi »zaklenjena vrata«; božja roka jih je izpeljala od tam s čudežno močjo, da bi pričevali o tem, kar so videli.
Čemu le nekatere? Čemu ravno te? To je skrivnost. Je čudež, ki so mu ostala zadolžena vsa njihova poznejša leta, je dolg, ki ga more človek poravnati le z vsem svojim življenjem in katerega del je tudi pričevanje o resnici.
Sonce prihodnosti in upanja je mlademu Marku Kremžarju znova zasvetilo šele po letu in pol življenja v temi hudega nasilja in ideološke »prevzgoje« – ko je v mrzlih novembrskih dneh 1946 živ in zdrav dosegel špitalsko taborišče, kjer sta ga čakala starša. Toda upanje je bilo poslej drugačno. Obrniti se je moralo v svet, čeprav je s srcem vedno ostajalo »onstran Karavank«, v Sloveniji.
Šele ko bo napisan njegov življenjepis, bo v celoti razvidno, s kako obsežnim delom se je Marko Kremžar trudil poravnati nenapisano zadolžnico svoje rešitve. Vsakdo, ki je doživel takšno rešitev, je moral pozneje kdaj čutiti v sebi – na svoj način – silno obilje življenja; tako tudi Kremžar. Dobro desetletje je bil med vodilnimi politiki slovenske politične emigracije in predsednik zgodovinske Slovenske ljudske stranke; zasnoval je idejo o Sloveniji v svetu, idejo, da je Slovenija povsod tam, koder Slovenci govorijo, čutijo in živijo slovensko; iz te misli je Kremžar razvil svoje obsežno delo med Slovenci v Argentini, med drugim t.i. srednješolski tečaj slovenskega jezika, književnosti in kulture, ki ima danes že več kot štiridesetletno tradicijo. Še zlasti pa je Marko Kremžar znan kot avtor številnih člankov in knjižnih del; že leta pred samostojno slovensko državo je pisal o narodni in državni preosnovi Slovencev; napisal je vrsto knjig o pravičnem družbenem sožitju, o krščanskem socialnem nauku, o novejši slovenski zgodovini in možnostih njene srečne pomiritve. Če prištejemo še literarna dela v prozni in dramski obliki, je Leto brez sonca njegova dvanajsta knjiga.
* * *
Kakšen je izvor te knjige spomina, kako je nastala in zakaj je končno izšla šele za vsemi, ki jih je avtor doslej napisal, in ne poprej? Ta vprašanja dovolj jasno osvetljuje Kremžarjeva knjiga sama na prvih straneh, a zaradi pomembnosti jih tu omenjam še v drugačni luči. Na samem začetku svojega pričevanja Kremžar pove, da zvezek, v katerega si je zapisoval potek dogodkov, ni bil prvi dokument, ampak je nastal na podlagi drobnega rjavega listka, ki ga je kot zapornik nosil v žepu. Na listku so bili z nekaj številkami in znaki, ki jih je razumel le on, zapisani datumi glavnih dogodkov; in čeprav so mu listek ob pregledu vzeli, si je podatke zapomnil in jih prepisal na nov listek; in po vsakem pregledu je podatke ponovno zapisal in utrdil v spominu. Ali ni v tem boju za podrobno ohranitev spomina na glavna dejstva in potek dogodkov še nekaj več kot to, kar avtor skromno priznava – »da me kasneje spomin ne bi varal«? Ali ni v tem vsaj polzavedna težnja, da bi s tem, ko bi ohranil spomin na to, kar se je zgodilo z njim in okrog njega, ohranil tisto zadnje, kar človek tudi sredi nasilja in v bližini smrti vendar more obdržati in ohraniti: zavest, da je človek, da ima svojo vrednost, da se z njim ne sme dogajati kar koli in da more nasprotovati nasilju vsaj v svoji notranjosti: s tem, da se vsega spominja. Ko je v spominu ohranjal datume in podatke svoje zgodbe, se [Stran 093] mar ni s tem v najbolj notranji srčiki boril proti sili, ki ga je pehala v brezoblični nič? Vsaj v tem najbolj notranjem prostoru duše – tako je morda čutil – ohranjam svojo zgodbo in z njo dragocen del zavesti o sebi. V teh ekstremnih okoliščinah je bil spomin poleg molitve eno redkih področij, kjer se je zapornik lahko boril za ohranitev človeškega dostojanstva, še točneje, svoje notranje svobode. Ob tem Kremžarjevem pripovedovanju se spomnimo na primere, ki so prišli v literarno zgodovino: kako se je Ana Ahmatova v podobnih okoliščinah le nekaj let prej reševala s pomnjenjem svoje lirike ali kako je Nadežda Mandelštam rešila pesniški opus svojega moža pred uničenjem s tem, da ga je verz za verzom ohranila v svojem spominu. Podatki, zapisani na listkih sedemnajstletnega Marka Kremžarja, so bili manj obsežni, a enako bistveni. Ali ne opozarja ta težka, nevarna borba mladega fanta za lasten spomin na neko bistveno notranjo zvezo med spominom in človekovo notranjo svobodo? Kajti v tistih znakih na listku ni šlo le za datume in kraje, za zunanja dejstva. Šlo je za zavest, da so tisti dogodki pomembni in vredni spomina – zaradi oseb, katerim so se pripetili, in zaradi drugih, ki morajo za to izvedeti – in da je spomin teh dogodkov potrditev njihove vrednosti in zato del jetnikove notranje svobode. Spomin je namreč tudi potrditev enotnosti v samem sebi: še sem to, kar sem bil in kar sem. Hkrati je moč spomina v tem, da hrani resnico dejanskih stvari. Smisel spomina je, da je posoda resnice. Tako nas učijo stari. Ta smisel, resnica in notranja svoboda, pa imata nad človekovim duhom tolikšno moč, da moreta, čeprav skrito in podtalno, celo v najbolj nečloveških razmerah vzbujati nevidne kali upanja in življenjskih moči. To je eno pomembnih sporočil knjige Leto brez sonca.
Kremžarjeva nevidna veriga listkov in pomnjenja pa vsebuje tudi nekaj, kar pride do izraza šele na širšem odru, kakor je posameznikov notranji boj za ohranitev poslednjega dostojanstva. Kdor se spominja poteka nekega dogajanja, mora obdržati v zavesti tako dele kakor tudi celoto; kdor pa ohranja pred očmi celoto nečesa, se je v nekem smislu dvignil nad njo, bil je nad ozkim zdaj, ki razpada v drobljenje strašnih trenutkov. V njegovem pogledu je nekaj, kar se dviga nad potek zgodovine, nad njen kruti, uničevalni, a tudi bežni zdaj. In to je zametek pričevanja. K bistvu pričevanja sodi vednost, da so dogodki zgodovine omejeni, pričevanje pa jih bo preživelo. Morda res ne v »njegovi« osebi, saj je bilo v komunističnem zlomu civilizacije vsakomur dovoljeno, da ga ubije; toda sama narava pričevanja je, da se usmerja prek vsega tega in onstran zgodovinskih menjav. Marko Kremžar si je že zelo zgodaj pričel urejati spominske zapiske v zvezke, kar ga je skoraj stalo življenja, kot beremo v knjigi. Slutiti je moral, čeprav še nejasno pri sedemnajstih letih, da se spomin smiselno uresničuje v pričevanju o resnici. Iz tega zametka raste celotna knjiga. Zgornje misli merijo torej na Leto brez sonca kot celoto, saj je vsa nastala iz avtorjeve volje po spominu in pričevanju.
In kakšen je pomen takega pričevanja za nas, zdaj in tukaj? Ali je njegov smisel v tem, da podaja dejstva in podatke, s katerimi zgodovinarji doslej niso razpolagali? Ali da poda nepristransko poročilo o dogodkih, ki so vreli ob vrhuncu revolucije na Slovenskem? Da pričuje o veličini trpljenja in dostojanstvu teh, ki so morali skozi mučeništvo in smrt? Vse to, zlasti zadnje, izpolnjuje smisel Kremžarjevega pričevanja, a celo ob zadnjem od teh vprašanj se ne izčrpa. Smisel teh in takih pričevanj je vsekakor tudi v tem, da članom skupnosti, ki to bero, omogočajo, da živijo v resnici. Da poznajo življenje lastne narodne skupnosti in morejo v njej avtentično, neponarejeno živeti in stati v resnici. Smisel vsakega pričevanja je usmerjen v sedanjost in prihodnost, v življenje, ki šele prihaja in bo prišlo. Pričevanje iz preteklosti le izhaja, se nanjo nanaša, iz nje prejema moč resnice, njegov smisel pa je vsekakor v tem, da s posredovanjem resnice posreduje človeku tudi možnost notranje svobode pri odločanju v sedanjosti. Pričevanje je zato bistveno naravnano ne v preteklost, marveč v sedanjost in prihodnost, saj je živeti v resnici etični zakon, brez katerega človek prej ali pozneje neha biti človek.
Da ima smisel spomina in pričevanja globoke duhovne, etične korenine, nam s posebno močjo izpričuje Sveto pismo. Ena izrazitih zapovedi vseh starozaveznih besedil je: spominjaj se vseh Gospodovih del! »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!« (2Mz 5, 15) »Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi.« (5Mz 8, 2) »Spominjaj se, kaj ti je storil Amálek na poti, ko ste šli iz Egipta.« (5Mz 25, 17) In naprej: »Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj bo pozabljena moja desnica.« (Ps 137, 5) »Spomin na pravičnega bo blagoslovljen, ime krivičnih bo strohnelo.« (Prg 10, 17) Še in še bi mogli naštevati. Sveto pismo na medmrežju omogoča bralcu podrobno iskanje besed, ki razkrije presenetljivo pogostost zapovedi: spominjaj se, ne pozabi, pomni! Iz teh zapovedi je jasno razbrati, da je spomin vsajen v človeka po božji volji, z nalogo, naj ohranja vse, kar je bilo v zgodovini dobrega, saj dobro izvira iz Boga. Opuščanje spomina je [Stran 094] toliko kot popuščanje neresnici in slabemu. Zato sega pozaba stvari, ki bi se jih zaradi njihove vrednosti morali spominjati, v samo notranjo sestavo človekove nravstvene osebe in jo razdira. Navedeni svetopisemski stavki predpostavljajo, da je očiščen spomin tista umska moč, po kateri človek v sebi zbira in ohranja zalogo izkustvenih spoznanj o dobrem in zlu – spoznanj, ki jih pri moralnem presojanju sedanjosti pogosto zelo potrebuje.
* * *
Kremžar na uvodnih straneh Leta brez sonca sam pove, kako težko mu je bilo napisati to knjigo. Že sama težava, za katero tu gre, je našemu času težko razumljiva. V našem času je pogosto tako, da ljudje veliko govorijo, ob tem pa jih obhaja rahlo nelagodje spričo nejasnega občutka, da si imajo zelo malo povedati. Zato tem bolj hlastajo za vsem, o čemer bi lahko govorili, vsak vzgib, vsaka novica je prikladna, da sproži novo obilico govorjenja. Ni dvoma, da se za tem šumenjem skriva kriza komunikacije, ki v tem primeru izvira predvsem iz premajhnega, plitkega, preveč ničnega predmeta. Kajti občevanje med ljudmi, če naj bo človeško, terja predmet, ki je vreden človeka; predmet, ki je po pravi meri človeka kot duhovno-telesne osebe. Takrat ima tudi govor o snovnih stvareh mesto in smisel v duhovnem sestavu človeka. Brez takega predmeta pa se občevanje izvotli in usahne. Odtod hlastanje za pogovorom. Prav zato sodobni človek, morda ne samo slovenski, zelo težko dojame osrednjo težavo pričevanjske besede. Predmet pričevanj, na kakršna tu mislimo – pričevanja o Škofovih zavodih, Rogu, Teharjah in drugih krajih – je namreč glede na mero človeka velikanski, grozovit in neznanski. Dostopen je le tihemu prisluškovanju in zbranemu podoživljanju, kajti to, o čemer pričujejo tisti redki ljudje, ki so bili na teh krajih izpeljani iz poslednje ure, presega vsako običajno človeško izkušnjo. Ta doživetja presegajo celo samo možnost, da bi jih človeški jezik povsem adekvatno zajel in izrazil. Kremžar na teh straneh sam zapiše, da ko človeško zlo na eni strani in trpljenje žrtev na drugi strani presežeta neke naravne meje, oboje postane nepopisno, neizrazljivo. Nekaterim očividcem teh dogodkov se celo zdi, da se jezik brani sprejeti vase neznansko razsežnost takega zla in takega trpljenja – zato o tem ne morejo govoriti in molčijo. Sam Marko Kremžar je moral trpko izkusiti, da je nezmožnost govoriti o grozovitostih, ki jim je bil priča, segala v njem tako globoko, da niti z materjo, ki ga je rodila, ne z lastnim očetom »nisem mogel o teh dogodkih spregovoriti besede.« To neizgovorjeno besedo je Kremžar – le v nekaj drobcih, že nekoliko oddaljenih od najhujšega dogajanja v Kranju in v Zavodu sv. Stanislava – poskušal izraziti v črticah in kratkih zgodbah Sivi dnevi (1962). Toda šele štiri desetletja pozneje je mogel zares premagati težo, ki mu je zaklepala besedo, in zapisati svoje pričevanje Leto brez sonca. V pismu prijatelju je o razliki med obema knjigama zapisal: »Pol življenja je bilo treba, da sem lahko prešel iz neosebnega literarnega podoživljanja v osebno pripoved.« Pri tem je, ponavljam, narobe misliti, da je težava samo psihološka, da gre samo za neko nezmožnost sporočanja, ki bi tičala v duši pričevalca. Ne, dogodki sami, objektivna stran, na katero se pričevanje nanaša, je v svoji monumentalni presežnosti taka, da jo je nemogoče adekvatno opisati. Ljudje, ki so to doživeli, so v svoji duši leta in leta nosili neizgovorljivo dramo, ki je bila vsaj pri nekaterih gotovo tako nedopovedljiva, kot če bi bili videli »goreči grm« ali »ognjeni in oblačni steber«, le da tu ni šlo za razkritje Boga, ampak za razkritje zla. In vendar ta usode polna in mejna doživetja teh ljudi niso ločevala, izločala iz skupnosti, marveč nasprotno: čeprav zagrnjena v molk desetletij, so bila v veliki meri prav ta in podobna doživetja skrita moč povezovanja in dela za slovensko skupnost v zdomstvu, še zlasti v Argentini.
Težavnost neposrednega, »jezikovnega« govorjenja o teh stvareh je torej eden od razlogov – poleg tega, da je bilo izredno malo preživelih – zakaj je zapisanih razmeroma malo pričevanj o tedanjem trpljenju. To trpljenje presega vsako normalno človeško izkustvo, zato so ti dogodki preveliki, da bi jih reven čas, kakršen je naš, lahko dojel in sprejel. Morda se naravi teh dogodkov še najbolj približamo, če jih skušamo razumeti in »brati« v njihovih sadovih: v izjemni religioznosti, družbenosti in kulturnosti slovenske politične emigracije.
Potrebno je torej troje: najprej čim popolneje ohraniti spomin dogodkov; nato z veliko voljo uresničiti to »posodo resnice« v pričevanju; a ravno tu nastopi tretje: kako povedati z besedami, kar presega človeško besedo? To troje je tu našteto kot tri stopničke, ki jih človek v enem koraku preskoči. V resnici je v njih mera celotnega človeka, vsi registri njegove duhovne osebe, vse zmožnosti njegovega pomnjenja, hotenja in izražanja, vsa njegova moč za spoprijem z zgodovino in njeno, kot pravi Shakespeare, »sovražno pozabo«.
* * *
Kako se je torej Kremžar lotil spominskega pisanja, za katero sam pove, kako težavno je bilo? Šel je po edino razumni in smiselni poti. Doživljajsko stran teh dogodkov, svoja občutja [Stran 095] in duševne stiske, je pustil nekoliko ob strani. Le nakazal jih je, saj ta notranji pretres brez dvoma spada k tistemu, kar je pri vsej stvari nedopovedljivo. Poleg tega je avtor po vsem sodeč menil, da spričo neznanskega trpljenja, ki je tedaj doletelo desettisoče na Slovenskem, njegova občutja niso pomembna. Šel je torej s peresom mirno in natančno ob niti zunanjih dogodkov, datumov, oseb in položajev. Perspektiva je osebna, a ne subjektivna: zajel je dejstva, ki jih je sam izkušal, in iz njih obnovil potek dogajanja okrog sebe. Posledica takšne perspektive je slog, ki je večidel objektivno stvaren, miren, kronološko opisen; pisec se zaveda dokončnosti dejstev, ki so zares taka, da jih ni mogoče več premikati, jim česa pridati ali ovreči. Kremžarjev slog zrcali miren pogled, ki se mu ni treba bati za trdnost opisanih stvari, saj pozna njihovo dokončno vrednost. Te stvari stojijo, bolje, žarijo v neki drugi, od nas neodvisni resničnosti, kjer človeške menjave ne štejejo več; ni se mu treba pehati, naj bi nas prepričeval s svojimi občutki. To je mir, ki ga pisanju daje resnica.
Kremžar v besedilu samem nima drugega namena, kot da stvarno poda dogodke in situacije. Prav ti pa v bralčevi duši porodijo močan odmev: tisto, kar je v tej stvarni pripovedi najhujše, mučenje in ubijanje nedolžnih, bralcu odpira vpogled v tisto neznansko, neizrazljivo, presežno, in prav s tem je izpolnjena naloga in poslanstvo pričevanja … Pričevanje je doseglo svoj cilj, ko bralec izve ne le za dogodke zgodovine, ampak se mu ob teh dogodkih v duši odpre vsaj ozka lina k temu, kar je v njih presežnega: to je misterij slovenskih mučencev, misterij zla, storjenega po Slovencih, skrivna rana, ki poslej reže dušo naroda, nedoumljivost zgodovine, njena skrivnost, njena daljnosežna navzočnost v sedanjosti in prihodnosti, a tudi vitalne moči, ki spijo v še neodkriti in nesprejeti resnici …
Osupljivo je, nas spreleti med branjem, koliko si je Kremžar zapomnil. Temu še zdaleč ni razlog le to, da si je prve zapiske sestavil že precej zgodaj. V tistih zapiskih še ni bilo toliko in takšnih podrobnosti. Razlog, da je vse to tako živo v njem, bo drugod: ti dogodki so zareze v njegovo bitje. So skrajni bivanjski vtisi, zareze pri zgodnjih sedemnajstih letih, ki bodo z njim odšle v večnost. To ne velja le za doživetja pri Kranju in v Škofovih zavodih, ampak tudi za sodnijske zapore na lepi Miklošičevi cesti v središču Ljubljane. Denimo v noči, ko je v samici v kleti otipaval okrvavljeno steno, prerešetano s kroglami, in mislil na nje, ki so od [Stran 096] tam odhajali na veliko pot … Ali grozni opisi človeškega razpadanja dveh sozapornikov, partizanov, ki sta zagrešila revolucionarne zločine, a sta se pod njimi zlomila, zato sta pristala kratko malo v zaporu. O storjenih grozodejstvih je vse do danes s strani storilcev izrečenih silno malo besed. Nad tem vlada zarota molka. Opisi v Kremžarjevi knjigi, ki tudi ne podajajo izpovedi obeh storilcev, ampak njune blazne epileptične napade, so med silno redkimi, ki načenjajo to pomembno temo: človeško uničenje, ki je po zločinu ostalo v zmagovalcih in je prek njih prešlo v ustanove in ureditev družbe, postalo je del stanja, v katerem še danes živimo, ki ga po sili moramo dihati in se le z zavestnim naporom trgamo iz njegove mrtvožive teže.
Za boljše razumevanje dogodkov, ki so tu popisani, je dobro prebrati Kremžarjevo predzadnjo knjigo Med smrtjo in življenjem, saj je tam med drugim opisan zgodovinski okvir, znotraj in zaradi katerega je nastalo domobransko odporniško gibanje, ki je bilo zares ljudsko gibanje, zraslo od spodaj navzgor. Leto brez sonca opisuje nato tragični konec tega domoljubnega gibanja ter avtorjevo pot skozi in onstran tega konca. Obe knjigi se med sabo dopolnjujeta tako po snovi kakor po smislu. Tako veliki okvir kakor tisočere življenjske zgodbe v njem – oboje je bilo kruto okronano s trpljenjem in mučeništvom. In glejte, kljub temu je Leto brez sonca na številnih mestih pisano tudi vedro in mladostno. Ali ni eno najpomembnejših vprašanj te knjige morda to, kako more vedrina sobivati s tolikšno tragiko, s takšnim trpljenjem? Kje in kod je takšno sobivanje mogoče? Zdi se, da edinole v globoki, v preskušeni veri, da ima dobro nad zlim – čeprav v mučeništvu – zadnjo besedo; da dobro zlu odpušča in je v tem njegova poslednja zmaga. Zato v Kremžarjevem pripovedovanju opazimo, da mu je tuje vsako negativno občutje in celo moralna sodba nad krvniki kot osebami.
Dejanja morajo biti opisana, spomin ohranjen, pričevanje izpolnjeno. Tako je pričevalec govoril tudi na mestu in v imenu tistih, s katerimi je bil skupaj v poslednji uri. Dal jim je svoj glas, jim posodil svoj spomin, v njegovem pogledu so pogledi njihovih nevidnih oči. Pričevanje je zato tudi kraj nevidnega občestva živih na svetu in živih v Bogu. Za nas, ki nam je pričevanje namenjeno, je zato tembolj pomembno, da ga moremo sprejeti vase, živeti v resnici in dajati s svojim življenjem streho temu občestvu.
Vsak spomin na dobro in zlo v zgodovini je po svojem smislu usmerjen k našemu ravnanju v sedanjosti in prihodnosti. Leto brez sonca nam v tem smislu vendar prižiga sonce in tako dodaja nov odtenek stari misli, da bodo mrtvi živeli v spominu tistih, ki so ostali.