Zaveza št. 43

1.1.1.

Dogodki v New Yorku 11. septembra letos so nas brutalno, a učinkovito spomnili na eno od temeljnih danosti sedanjega časa. Na to danost so mislili avtorji NEW CAMBRIDGE MODERN HISTORY, ko so zaključnemu poglavju zadnje knjige tega velikega zgodovinskega dela dali naslov THE AGE OF VIOLENCE – Doba nasilja.

Pojem nasilja obsega veliko in pisano področje. Ena od njegovih oblik je tudi terorizem. V naslednjem se bomo ukvarjali s posamičnim in skupinskim terorizmom, ki v določenih zgodovinskih pogojih lahko preraste v velika prevratna gibanja ali revolucije.

Individualni teror je značilen za drugo polovico devetnajstega stoletja in za čas po drugi svetovni vojni. V tej vojni ali s to vojno se je zgodilo nekaj zelo pomembnih reči: dva izmed totalitarizmov, ki jih je rodilo to stoletje, fašizem v Italiji in nacizem v Nemčiji, sta bila politično in moralno povsem diskreditirana, ker sta bila vezana na dve v tej vojni premagani vojaški sili. Toda, kakor se sicer pogosto dogaja, premaganci ne odidejo z odra povsem in takoj, ampak se sporadično še pojavljajo kot odpljuski nekega nekdanjega mogočnega
gibanja. Za Nemčijo je sicer treba reči, da tu premagani ni imel za oportuno, da bi z organiziranjem terorističnih dejanj opozarjal na svojo prisotnost. Nacizem je bil namreč v glavnem zaradi holokavstva in Nürnberga ne samo vojaško premagan, ampak tudi politično in moralno stigmatiziran do tolikšne mere, da ga je dosegla damnatio memoriae – obsodba spomina. Zato v Nemčiji postnacističnih terorističnih dejanj praktično ni bilo. Italijanskega fašizma pa ni bremenil holokavst in nič Nürnbergu podobnega se mu ni zgodilo, poleg tega pa so ga odstavili Italijani sami. Tudi so že sredi vojne spretno zamenjali zavezništvo. Vse to je po vojni dajalo možnost za obstoj stranke Socialnega gibanja, ki je nadaljevala socialne vidike fašizma. Atmosfera je bila tu zelo drugačna kot v Nemčiji, kar so nazadnje dokazali tudi zelo krvavi atentati, zlasti v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih, ko jih je že izvajala mladina, ki nekdanjega poraza ni imela v horizontu svoje življenjske izkušnje. Hudi znameniti atentati so se dogodili: na Piazza Fontana v Milanu 1969, na Piazza dela Logia v Brescii 1972, na železniški postaji v Bologni 1980. Po drugi svetovni vojni pa je napočil tudi čas, v katerem se je zgodilo še nekaj. Sovjeti so kot zmagoviti nosilci komunizma sicer prodrli globoko v srednjo Evropo, večji del sveta, predvsem vsa zahodna Evropa, pa je komunizmu ostal zaprt. Kakor ni prišlo do svetovne proletarske revolucije takoj po prvi svetovni vojni, kakor je sanjala zlasti ruska boljševiška elita, tako ni prišlo do revolucije tudi po drugi vojni. Zahodnim zaveznikom se je posrečilo obdržati ves predvojni civilizirani, od komunizma nedotaknjeni svet za demokracijo, razen srednje in vzhodne Evrope. Toda komunisti le niso ostali popolnoma brez zadoščenja.

Dobrih dvajset let po koncu vojne je evropska in ameriška študentska središča zajel upor, ki je nastal v znamenju nove levice. Ta je dajal jasna znamenja, da ga ne bi bilo, če nekje ne bi obstajala izvorna marksistična besedila in ljudje, ki so na njih gradili svojo anarhistično ideološko in politično strategijo. Študentski upor je imel politične težnje in je hotel pridobiti delavstvo. Toda za to je bil premalo konkreten in ni razpolagal z jasnimi cilji; ni mogel skriti, da se izživlja v uporništvu samem, zato ni mogel zanetiti vsesplošne vstaje ali revolucije. Pokazal pa je nekaj bolj usodnega in večjega: pokazal je, da ni v krizi samo družba, ampak vsa civilizacija. Tako brez kakršnihkoli duhovnih zadržkov je ta upor bil.

Zaradi opisanih razmer se ni čuditi, da v takšnem svetu ni manjkalo terorističnih izpadov. V nekem poročilu ameriške centralne informacijske agencije jih je bilo v letih od 1968 do 1975 v celoti 1.152, pri čemer pa je bolj zanimivo, da jih je bilo v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi le 19. Tega razkoraka si ni mogoče razlagati drugače kot z dejstvom, da je komunistična država sama teroristična država. Vzhodnoevropske države in Sovjetska zveza konkurenčnega terorizma enostavno niso dopuščale.

Vratolomen uspeh so teroristični napadi v organizaciji levičarskih političnih skupin, Rdeče brigade, Prima linea, Gibanje 22. oktobra, dosegli v Italiji v drugi polovici sedemdesetih let. Leta 1976 jih je bilo 750, leta 1977 že 1.300, leta 1978 pa celo 3.000. Tega leta pa je prišlo tudi do obrata. 16. marca 1978 so namreč teroristi usmrtili Alda Mora, predsednika krščanske demokracije. Izkazalo se je, da so s tem umorom šli predaleč. Ta umor je Italijo streznil in od tedaj je podpora teroristični levičarski ilegali začela naglo padati. Tukaj ne smemo mimo nečesa, kar je povezano z našo slovensko medvojno situacijo. Neke študije pravijo, da so teroristi na svojem vrhuncu v sedemdesetih letih uživali simpatijo in podporo 500.000 Italijanov. S podporo je mišljena aktivna podpora: skrb za denarne fonde, skrb za skrivališča, za zveze, za tisk itd. Toda denimo, da bi bila Italija okupirana, kakor je bila okupirana Slovenija 1941 in 1942. Ali bi si kdo upal z gotovostjo trditi, da levičarji, če bi uprizorili italijanski narodnoosvobodilni boj, ne bi uspeli? Vse bi se seveda odigravalo na ozadju te dragocene in prečudovite vojne! Spomnimo se samo, kaj je jeseni 1942 pisal Kardelj Titu v Bosno: »Čuda pravi ovaj narodnooslobodilaćki rat.«

Figure 1. Gora v snegu Stanko Klinar

Po letu 1970 pa so vse pogostejši izvajalci terorističnih atentatov ljudje z drugih celin in kultur. Tu moramo omeniti v prvi vrsti Arabce in njihove storitve. Tudi te imajo namreč vse neko tendenco, ki je ni mogoče ne videti in ki se je tako velikopotezno dokončala 11. septembra v New Yorku. Med te atentate moramo prišteti napad na ameriško vojsko v Beirutu leta 1983, eksplozijo v pritličju WTC 1993 s šestimi mrtvimi in tisočimi ranjenimi, zrušitev letala družbe Pan American nad Lockerbyjem na Škotskem z 270 mrtvimi, napad na ameriško veleposlaništvo v Keniji in Tanzaniji 1998, napad na ameriško ladjo Cole leta 2000; iz začetka, iz leta 1985 pa moramo omeniti še zaplembo ladje Achile Laura, ki jo je izpeljal Palestinec Abu Abbas. V tem sklopu bi morali navesti še eksplozijo v Oklahama City s 167 žrtvami, ki pa je čisto ameriško delo.

Tu pa začenjajo vstajati pred nami vprašanja, ki puščajo za sabo tehnično organizacijo terorizma in merijo v samo bistvo civilizacije: kaj se je zgodilo z njo, da se je v njenem okviru mogel razviti tako samouničevalen pojav, kot je terorizem. V moderni dobi, ki od vseh znanosti o človeku najbolj goji sociologijo, se skuša tudi terorizem razložiti družboslovno: da so družbene razmere takšne, da rojevajo upor, ki se nazadnje pri nekaterih posameznikih izrazi v fizičnem napadu na družbo. Ne da bi se spuščali v širšo polemiko s tem gledanjem, ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da je nazadnje le posameznik tisti, ki se odloči za dejanje, ki ni kakršnokoli dejanje, ampak napad na to, čemur po tradiciji pritrjuje večina; da se ta, tako prebujeni posameznik potem odloči, da poišče somišljenike in ustanovi organizirano skupino ali pa se takšni skupini, če že obstaja, pridruži. Končno je prostor, v katerem se vse začne, le posameznik.

Kaj se torej v posamezniku zgodi – ne zunaj družbe seveda, ampak nazadnje in kljub vsemu le v posamezniku? Predlagamo, da se po odgovor zatečemo k nekemu pojavu, ki je sicer iz drugega območja, a ima analogno, podobno odnosno primerljivo strukturo. Ta primerjava nam bo nekoliko približala odločitev za takšno gledanje na svet in družbo, ki se izrazi v terorističnem dejanju.

Gre za pojav herezije, ki ga dobro poznamo iz zgodovine krščanske Evrope. Herezija je takšno razumevanje kakih važnejših verskih zadev, ki se razlikuje od gledanja, ki ga z avtoriteto nauka postavlja ustanova, ki ima za to postavitev legitimnost in kompetentnost. Tu si torej stopita nasproti posameznik in ustanova. Za posameznikom stoji avtoriteta vesti, za ustanovo pa krajše ali daljše obstajanje v zgodovini in soglasje večinskega dela civilizacije. Na eni strani imamo torej posameznika, ki se nima na kaj zanašati, razen na vest – ki pa je čisto lahko vest Frančiška Asiškega ali pa vest Adolfa Eichmanna – na drugi strani pa ustanovo, ki mora samo sebe kar naprej misliti, ki se mora kar naprej prepuščati samospraševanju, če hoče kljub spreminjajočemu se času ostati legitimna in kredibilna.

Pri razumetju tako neuravnotežene posameznikove odločitve nam bi nekoliko lahko pomagal izvor ali etimologija besede herezija. Beseda je tujka, grško haíresis, latinsko haeresis, in izvorno pomeni izbiro ali odločitev. Heretik je torej človek, ki nekaj izbere ali ki se za nekaj odloči, za nekaj v nasprotju z nečim drugim. Izbere sebe, odloči se zase, za to, kar misli in čuti, v nasprotju s tem, kar izreka nauk ustanove, ki ji sicer pritrjuje veliko ljudi ali večina ljudi ali celo vsi ljudje. Zaradi dramatičnega neravnovesja, v katerem se heretik znajde, bi bilo pričakovati, da svojega gledanja ne bo sprejel, preden ga ne preizkusi v prostoru miselne, moralne in kulturne kritične preiskave. Naj pojasnim s primerjavo: če na poti na neki kraj srečujete množice ljudi, ki gredo v nasprotni smeri, a vam vsi po vrsti pri tem zatrjujejo, da gredo na isti kraj kot vi, boste ravnali zelo pametno, če se boste kljub vaši gotovosti – kljub gotovosti vaše vesti – ponovno vprašali, če se morda kljub vsemu le ne motite.

Rad bi omenil eno samo heretično sekto, predvsem zaradi njenih trditev, ki so zelo podobne trditvam in tezam nekaterih teroristov in terorističnih skupin. Od trinajstega stoletja dalje se v raznih zapadnih dokumentih, zlasti cerkvenih, omenjajo heretični mistiki, neke vrste anarhisti, ki so se sami imenovali Bratje svobodnega duha. Verjeli so, da so tako v celoti združeni z Bogom, da sploh niso zmožni grešiti. Zaradi tega so mislili, da jim je vse dovoljeno, predvsem seksualna promiskuiteta, pa tudi laž, kraja in umor. Zanikali so tudi pravico do zasebne lastnine, češ da je Bog vse stvari ustvaril tako, da bi jih ljudje imeli skupno.

Zgodovino herezij in njihovih sporov z ustanovo lahko beremo kot napeto zgodbo, lahko pa v njej vidimo tudi nekaj veliko pomembnejšega: boj za civilizacijo, kakršna se je postavila iz biblijskih, antičnih in krščanskih uvidov. Predvsem seveda boj za to, da ta civilizacija ostane v ravnovesju s seboj, da nobeden njenih elementov ne dobi tolikšne premoči, da bi se nazadnje civilizacija prevesila in strmoglavila. Poljski filozof Leszek Kolakowski podpira našo misel, ko pravi, da v teh »bojih prvenstveno ni šlo za herezije, za ječe ali grmade, ampak za civilizacijo samo in da je zahodno krščanstvo vztrajno iskalo pot, ki bi mu dala možnost, da se izogne ekstremnim izbiram«.

Z digresijo o hereziji smo hoteli nekoliko pojasniti odločitev posameznikov ali posameznih skupin za teroristični način reševanja sveta v skladu z njihovimi socialnimi in političnimi pogledi. S to primerjavo se nam je pokazalo, da imajo teroristična dejanja značaj heretičnih dejanj. S tem, ko smo uvideli, da ima herezija dvoje pomenov, da o hereziji lahko govorimo v ožjem, krščanskem ali pa v širšem ali civilizacijskem smislu, smo se čutili upravičeni, da postavimo splošno spoznanje: terorizem je herezija civilizacije – izstop iz civilizacije.

Evropska civilizacija je utemeljena na razumu. Bistvo razuma je splošnost. Če sprejmemo načelo razuma, smo že dosegli, da se bo realizirala stara norma, če bo le do kraja uresničeno, da bo vsakdo dobil to, kar mu gre. Razum predpostavlja mero. Prva stvar, ki jo razum naredi, je ta, da si za vsak predmet, za vsako situacijo, za vsak problem izdela merilo. Tam, kjer ima avtoriteto razum, se nobenemu delu v celoti ni treba bati, da bo zapostavljen ali celo izključen. Razum in nasilje ali samovolja so stvari, ki se izključujejo.

Razum pa ne pride do veljave po sebi, ampak se morajo ljudje zanj odločiti. Odločitev za razum je osnovna odločitev – nekakšna predodločitev. Karel Popper, eden največjih zagovornikov razuma v dvajsetem stoletju, pravi o tem naslednje: »Človek ne more upravičiti svoje odločitve za razumnost s pomočjo argumenta in izkustva. Kar se od nas zahteva, je človeška odločitev za vero v razum in vrednost človeškega življenja.« Popper torej pravi, da je na začetku »človeška odločitev«, s čimer hoče reči, da je več kot zgolj razumska. Za to odločitvijo stoji »vera v vrednost človeškega življenja«, ki je začetna in je razum sam ne more določiti in izsiliti.

To je torej osnova in izhodišče vsega. »Vera v vrednost človeškega življenja« namreč sama po sebi ni nič drugega, kot z drugimi besedami izražena zahteva po sprejetju sveta, v katerem se mora, če naj se dosežejo razmere, v katerih bo človeško življenje imelo vrednost, vse pokoravati pameti in razumu. Sprejetje tega stavka pomeni izključitev nasilja. Razum in nasilje se izključujeta. Terorizem je kot nasilje herezija razuma.

Miselna podoba, ki jo daje beseda herezija, nam je torej pomagala – zaradi podobnosti – izdelati miselno podobo terorizma. Kakor heretik izbere sebe, tako tudi terorist izbere sebe. Oba ostaneta zunaj, heretik zunaj ustanove, terorist zunaj razuma. Ko se proces izpelje in zaključi, sta oba odvisna samo od sebe. Sama sta in si ne zadostujeta, le da tega ne vidita. To pa je tudi začetek njune tragike: ne heretik ne terorist na najdeta namreč v sebi meril, potrebnih za obstajanje. Do sedaj so se še vse herezije izgubile v pesku zgodovine. Tako bo tudi v prihodnje, ker drugače po naravi stvari ne more biti. Tudi vsa s terorjem, se pravi zunaj razuma, začeta gibanja, se končajo z neuspehom. Mi, ljudje sedanjega časa, za to trditev res ne potrebujemo dokazov: pred našimi očmi nam jih je namreč zgodovina izdelala dovolj. Vsi totalitarizmi – samo pomislimo, kakšno moč so imeli – so propadli. A ne sprašujte, koliko trpljenja so prej povzročili! Vse revolucije – a ne sprašujte, koliko trpljenja so poprej povzročile – so klavrno končale. Vse to smo videli, mar ne? A naj nam bo vseeno dovoljeno navesti naslednjo misel filozofa Kolakowskega: »Energije, ki je potrebna, da se revolucionarno gibanje prebije, ni mogoče mobilizirati brez pogonske sile iluzij, brez varljivih upov, brez neuresničljivih zahtev. Toda revolucionarno gibanje je lahko uspešno samo v tem pomenu, da vsili družbi svojo veljavo, odpove pa takrat, ko se izkaže, da ni v stanju držati obljub in izpolniti pričakovanj, ki so bila nujna sestavine njenih energij. Do sedaj se še ni bilo zgodilo, da bi revolucija zmagala, in obenem že v trenutku svoje zmage ne prinesla grenkih razočaranj.«

Figure 2. Gora in njena podoba Stanko Klinar

Že na večer 11. septembra, še bolj pa v naslednjih dneh, so tudi pri nas nastopili zelo različni ljudje in nas seznanjali s svojimi pogledi na teroristični atentat v New Yorku. Nekateri so morali nekaj reči, ker so na čelu najvišjih državnih ustanov, druge pa so posebej za to priliko najeli mediji, ker so pričakovali, da so v posesti ekspertnega vedenja. Nekateri od teh nastopov, ki smo jih bodisi videli ali pa o njih brali, so nam dali misliti. Tukaj pred nami so sedaj bili ljudje, ki niso mogli, da ne bi obsodili terorizma, čeprav je bilo malo verjetno, da ne bi v globini svoje zavesti vedeli, da so sami dediči terorja. Če namreč njihovi predniki – duhovni, politični, telesni – ne bi bili teroristi ali s terorjem dejavno povezani, jih, vsaj nekaterih, na teh mestih sedaj ne bi bilo. Tudi slovenski komunisti so namreč kot dobri boljševiki začeli revolucijo s terorjem. Za normalnega človeka je sedaj to moral biti zelo neroden položaj. A nas zanima nekaj drugega, nekaj zelo važnega: kako je prišlo do tega, da so ljudje, ki so prebirali knjige, ki jih je napisal Marx, mogli postati teroristi? To je nemalo zanimiva zgodba.

Na poti od Marxa do Lenina se je z idejo socializma zgodilo nekaj zelo važnega. Kar se je spremenilo, je bilo pojmovanje vloge, ki jo imata pri postavitvi novega družbenega reda nasilje in teror. Marx je bil seveda tudi revolucionar in mu zato nasilje ni bilo povsem tuje, a je bil v prvi vrsti človek zgodovine. V zgodovini Marx ni videl nekaj slepega, nekakšno igro naključnih sil, ampak je v njej videl gibanje, ki ga vodita razum in logika – gibanje, ki ima smer. Kar si je Marx lastil, je bilo predvsem to, da je logiko razuma, ki se manifestira v zgodovini, odkril in da zato ve, kam je to gibanje usmerjeno. Zato Marx ni človek sedanjosti, kakor so bili tisti, ki so pred njim promovirali idejo socializma, tako imenovani utopični socialisti, ampak človek prihodnosti. Realizacijo socializma je postavil v perspektivo zgodovine, zgodovina sama bo povedala, kdaj so izpolnjeni pogoji, da nastopi nova aetas – nova doba, nov čas.

Lenin pa ni bil človek zgodovine, ampak človek volje. Za to so bili posebni razlogi. Najprej njegov unikum, to kar je kot enkratno bitje bil, njegova índoles, njegova narava, njegov ethos, kot bi rekel Heraklit, njegov značaj; potem pa njegovo videnje zgodovine, ki je povsem izgubila značaj subjekta in postala objekt, ki se ga lahko polasti močna revolucionarna volja; nazadnje, a morda ne na najmanj pomembnem mestu, pa je njegova ruska duša, ki se je od prvega zavedanja napajala od izvornega studenca ruske upornosti – od anarhizma, o čemer bomo posebej govorili.

Lenin je torej prekinil z racionalističnim in historičnim konceptom boja za socializem. V njegovem konceptu je središčno mesto dobila revolucija, ki ji ni treba čakati, da bodo dozoreli družbeni in ekonomski pogoji. Zavestna avantgardna partija se lahko tudi v njihovi odsotnosti polasti oblasti. To je bila velika in daljnosežna novost. Nekateri pravijo, da je Lenin na ta način postavil Marxa na glavo. Če je namreč prehod v socializem neizogiben in nujen, potem je revolucija odveč, če pa je revolucijo mogoče enostavno narediti in prehod v socializem izsiliti, potem je prazna teorija o naravnem prehodu. Z izvirnega marksističnega stališča to, česar se je Lenin domislil, ni bila revolucija, ampak puč. To je analiza, ki nas pripelje do jedra boljševiškega posega v zgodovini: boljševiki niso revolucionarji, ampak pučisti; niso ljudje, ki sledijo priporočilom zgodovine, ampak ljudje, ki sledijo svoji volji, ki je, ko odstranimo neka slepila, volja do moči – der Wille zur Macht. Iz tega sledi nekaj pomembnih stvari, zlasti pa strahotna količina terorja, ki je bil potreben, da se je realiziralo nekaj, česar zgodovina ni hotela in čemur ni dala svoj ‘nihil obstat’.

Kljub vsemu pa je Lenin le mislil, da morajo arhitekti revolucije nekatere stvari upoštevati: revolucija ne more, pa naj bodo njeni vodstveni kadri še tako prisebni, uspeti, če ji ne sledijo množice. Množice pa ji ne bodo sledile, če jih ne bo iz njihove družbene letargije katapultirala kaka vsesplošna katastrofa. Na lestvici teh katastrof pa je na prvem mestu zapisana vojna. Zato je med vojno iz svojega švicarskega eksila Lenin tako urgentno klical, da je zdaj čas, da se boljševiki lotijo svojega dela: da domovinsko vojno spremenijo v revolucijo. Zelo poučno, kajne?

Ob takšnem razumevanju zgodovine je Lenin moral vzeti nase tudi posledice; moral je zagovarjati teror. Dva meseca po oktobrski revoluciji je seznanil poslušalce, da so »pred stopetindvajsetimi leti veliki meščanski revolucionarji francoske revolucije s pomočjo terorja naredili to revolucijo veliko«. Z nezmotljivim instinktom so boljševiki v jakobincih odkrili svoje politične prednike. Dober mesec po oktobrski revoluciji je bila ustanovljena Čeka – Vseruska izredna komisija – in njen šef Poljak Džeržinski se je vselil v nekdanjo zavarovalnico na trgu Lubianka v Moskvi in začel uradovati.

Še bolj kot Lenin pa je za uveljavitev boljševiške interpretacije zgodovine delal Lev Trocki. Ne samo da je leta 1917 bil on tisti, ki je bistveno prispeval, da so boljševiki sploh udarili, ampak je tudi pozneje spet in spet utemeljeval potrebo po terorju. Tudi on se je skliceval na jakobince: »Za naše sovražnike bo pripravljena tudi giljotina, ne samo ječe.« Leta 1921 je v Moskvi, v Biblioteki komunistične internacionale, izšla njegova knjiga Terorizem in komunizem, ki jo je napisal v presledkih med boji z Denikinom in Judeničem. Kot kaže podnaslov knjige Anti-kautsky, je z njo hotel obračunati s kautskyjevo, to se pravi izvorno marksistično vlogo zgodovine v revoluciji. Knjiga je ena sama apologija terorja. Tu ne gre za nič manj kot za uničenje meščanstva, za kar je odločilno samo nasilje; to zmago bo treba plačati s krvjo, zato proletariat v boju za oblast ne sme samo umirati, ampak tudi ubijati, o tem ne dvomi noben resen revolucionar; učinkovitost terorja je neprecenljiva, zakaj »ubija en človek, strah pa leže na tisoče«. Za našo smer razmišljanja pa je posebno važna njegova trditev, da je diktatura proletariata »posebna ruska iznajdba«.

Na tem mestu moramo o tej stvari govoriti zato, da vidimo, da je marksizem dosegel Slovence v boljševiški obliki. To delamo zato, da bomo bolje razumeli, zakaj je bil teror tako pomembno sredstvo, s katerim so nastopili slovenski komunisti. Ne samo ruska revolucija, tudi revolucija, ki so jo komunisti lansirali v letih 1941 in 1942 v Sloveniji, je bila v resnici puč: bila je umetna in protizgodovinska, ničesar ni rešila, nobene historične naloge, ki nas je čakala, ni opravila. Bila je zunaj osnovnega interesa naroda, bila je futilna in zastonjska. Prinesla ni drugega kot veliko morijo in veliko gospodarsko in duhovno opustošenost, česar nismo nikoli tako zelo občutili, kot sedaj, ko naj bi se bilo vse končalo. Zgodovina ima spomin in ni pozabila, da so se neki ljudje drznili nekaj narediti, ne da bi jim bilo za to dano dovoljenje. Ukazala jim je oditi, ker so se nad njo tako zelo pregrešili.

Eden od razlogov za prestop od izvorno marksističnega v boljševiško pojmovanje revolucije je bila Leninova izkušnja z ruskim anarhizmom. Ne samo Lenin, ampak tudi drugi protagonisti ruskega socialnega gibanja so bili rojeni v anarhistično tradicijo in jo živeli. V nadaljnjem si bomo poskušali ogledati en pramen tega dogajanja.

Leta 1974 je izšla znamenita knjiga Michaela Confina, profesorja na univerzi v Tel Avivu, z naslovom Hčerka revolucionarja. V knjigi so objavljena pisma Natalije Herzen, hčerke ruskega političnega emigranta Aleksandra Ivanoviča Herzena in drugih, z njim povezanih članov emigrantskega kroga. Med njimi so znana anarhistična imena: Bakunin, Oragev, Serebrennikov, zlasti in predvsem pa Sergej Nečajev.

Iz teh pisem izstopa lik ruskega anarhista, predhodnika revolucije. Zaradi pomanjkanja časa in prostora se bomo omejili na Sergeja Nečajeva. Ko se je v začetku leta 1869 nenadoma pojavil med ruskimi anarhisti v Švici, je na vse naredil neizbrisen vtis s svojo mladostjo – star je bil dvajset let – in z radikalnostjo svojih revolucionarnih nazorov. Najbolj ga je občudoval Mihail Bakunin, starosta te anarhistične družbe. V njem je začutil predstavnika nove generacije upornikov: »Veličastni so ti mladi fanatiki, verniki brez Boga, junaki brez fraz.« Nečajev je prišel z novimi idejami. Izhajajoč iz hipoteze, da morala ne obstaja, je določil revolucionarnemu boju trojno smer: prvič, proti avtokratski oblasti; drugič, proti vsem revolucionarnim skupinam, ki se nočejo podrediti njegovi »edini, resnično revolucionarni stranki«; in tretjič, proti tovarišem sorevolucionarjem, članom »edine resnične revolucionarne partije«. V teh treh smereh je treba uporabljati sredstva revolucionarnega nasilja: prevaro, mistifikacijo, rop, izsiljevanje, umor. To je nagnilo Alberta Camusa, da je v velikem filozofskem eseju Upornik zapisal: »Nečajeva izvirnost je v upravičevanju nasilja proti lastnim bratom«. Camus je tu še dodal: »To je politični cinizem, ki ni nikoli nehal viseti nad revolucionarnim gibanjem in ki ga je Nečajev tako slikovito ilustriral.« To je res cinizem, a je spremljal potem še ne samo rusko, ampak vse druge revolucije, tudi slovensko. Njegovo drugo strateško odkritje, dobro znano tudi iz slovenskega komunističnega boja, pa je teza o infiltraciji. Treba se je vriniti v razne skupine in v razna gibanja in jim od znotraj vsiliti smer, ki ni njihova smer in ki ne koristi njim, ampak drugim. Odkril je še neko drugo, pozneje tudi zelo uporabljano sredstvo, kako zagotoviti obstoj revolucionarnih organizacij v ilegali: da organizacija ne začne razpadati, je treba tiste, ki so vanjo vstopili iz kakršnihkoli razlogov, »kompromitirati do take mere, da se jim ne bo mogoče več umakniti«. Iz kakšne osebnosti so prihajali ti uvidi? Bakunin odgovarja, da je Nečajeva obvladovala mešanica sovraštva in prezira: »V njem je vse podrejeno vodilni strasti – strasti po uničevanju obstoječega reda stvari«.

Vtis, ki ga dobimo iz Revolucionarnega katekizma, nam dela to sodbo razumljivo. To besedilo je izšlo leta 1869 in ga je napisal Nečajev sam ali pa skupaj z Bakuninom ali pa celo s katerim od drugih revolucionarnih anarhistov, kot je bil na primer Peter Tkačov, ki je prišel v zgodovino s trditvijo, da bi morali, če bi hoteli družbo zares ozdraviti, pobiti vse starejše od trideset let. Naj navedemo nekaj odlomkov iz tega katekizma:

Figure 3. Drevo in cerkev, nato gozdovi in gore Simon Dan

Paragraf 1:

»Revolucionar je izgubljen človek; nima svojih interesov, svojega smotra, svojih čustev, navad, lastnine; nima niti imena. Vse, kar je v njem, je vsebovano v enem samem zanimanju, v eni sami misli, v eni sami strasti – v revoluciji.«

Paragraf 4:

»Vse, kar omogoča zmago revolucije, je moralno, vse, kar ji stoji na poti, je nemoralno.«

Paragraf 6:

»Dan in noč mora revolucionar imeti samo eno misel in samo en namen: neusmiljeno rušenje. S tem ciljem pred seboj mora biti, hladnokrven in neutruden, vedno pripravljen umreti ali ubijati z lastnimi rokami vsakogar, ki se temu upira.«

Nečajev je svoja revolucionarna spoznanja začel uresničevati že med anarhisti v švicarskem emigrantskem krogu. Mnogi so začutili, da z njimi manipulira in jih vara. Julija 1870 je v dolgem pismu, naslovljenem Nečajevu, o teh rečeh spregovoril sam Mihail Bakunin. Ponovno mu je izrazil svoje občudovanje, obenem pa resen protest proti njegovemu ciničnemu postopanju s tovariši. To pismo je zanimivo, ker razkriva, kako malo so si emigranti med seboj zaupali, kako so se prerivali med seboj za denar in fonde, kako so drug proti drugemu intrigirali. Za cilj, ki ga imamo mi pred očmi, pa je pomembna točka, v kateri se Bakunin z Nečajevim strinja – o količini terorja, ki ga bo zahtevala prihodnja ruska revolucija. Takole pravi: »Tisti, ki bo hotel biti revolucionar v Rusiji, bo moral sneti rokavice; nobene rokavice ga namreč ne bodo zaščitile pred globokim in razprostranjenim ruskim blatom. Ruski svet, tako privilegirani kot preprosti, je strašen svet. Ruska revolucija bo strašna revolucija. Kogar je strah pred grozotami in umazanijo, naj gre rajši proč od tega sveta in proč od te revolucije. Tisti pa, ki ji hočejo služiti, morajo utrditi živce in biti pripravljeni na vse.«

Še o neki stvari moramo spregovoriti v zvezi z Nečajevim, ne zaradi stvari same, ampak zato, ker je postala navdih za enega največjih romanov enega največjih pisateljev naše civilizacije. Nečajev se je že jeseni 1869 vrnil z vsemi Bakuninovimi polnomočji v Moskvo. V revolucionarni peterici, ki jo je vodil, je bil tudi študent Ivanov – človek, ki se nikakor ni bil pripravljen podrediti Nečajevu. Nečajev je v skladu s svojimi nazori prepričal tovariše, da je Ivan policijski agent. Peterica ga je sklenila ubiti in za uboj je izbrala park agronomske akademije, na kateri je Ivanov študiral. Neke noči so ga iznenada napadli in napad je s strelom v tilnik dokončal Nečajev. Policija je odkrila, da vse poti vodijo do Nečajeva in do njegove peterice. Nečajev se je še pravočasno vrnil v Evropo. Dve leti se je uspešno skrival – večina evropskih vlad tedaj ni dopuščala ekstradicije – 1872 pa so ga končno le aretirali v Zürichu in poslali v Rusijo. Bil je obsojen na dvajset let, a je po desetih letih neskesan umrl. Prej pa je – takšne so bile takrat ruske ječe – še sodeloval pri organizaciji populistične Narodne volje, ki je leto prej, 1881, naredila uspešen atentat na carja Aleksandra III. Pri atentatu je sodeloval tudi Leninov starejši brat Aleksander, ki so ga obsodili na smrt in 1887 tudi usmrtili. Nekateri pravijo, da se je Lenin takrat odločil, kaj bo počel v življenju. Za nas pa je važno predvsem to, da je s tem Lenin prišel v kontakt z Nečajevim in njegovim revolucionarnim anarhizmom, kar je nedvomno vplivalo na njegovo specifično boljševiško razumevanje marksizma.

A zgodbe s tem še ni konec. Pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski je vest o umoru študenta Ivanova prebral še istega leta v neki čitalnici v Dresdenu. In zgodilo se je to, kar se zgodi samo pri velikih pisateljih: samo nekaj vrstic je bilo treba in Dostojevski je videl in razumel vse. Čez dve leti, 1872, je izšel njegov roman Besi, ki ostaja najboljša zgodba o ruski revoluciji in vsaki drugi komunistični revoluciji. Zato ni nič pretiranega, če pravimo: kdor hoče nekoliko razumeti, kaj je komunistična revolucija in kako do nje pride, mora prebrati Bese. Angleški prevod nosi, ne brez razloga, naslov Obsedeni. A v slovenščini, ki ji je ruščina blizu, lahko ohrani originalni naslov: Besy. Saj ima tudi ena od angleških variant naslov The Devils.

S tem malce dolgim posegom v preteklost smo hoteli postaviti ozadje za svojo trditev, da je boljševiška revolucija v Sloveniji imela teroristični značaj. Hoteli smo pokazati, po kateri poti ali po katerih zgodovinskih prevodnikih je tekla Marxova znanstvena predstava v zgodovini, da se je tako spremenila, da je končno podivjani subjekt v njej mogel zagledati opravičilo za svoj nastop. Ta nastop pa ni bil nič drugega kot afirmacija volje do moči: z zgodovino ni imel nobene zveze in zato ni mogel biti drugačen kot terorističen. Teror, ki ga je skupina iz Čebin izbrala za obliko svojega nastopa, je imel, kot vsak teror, dve lastnosti: bil je zelo učinkovit, a njegove posledice so imele kratek rok trajanja. Imel pa je pravzaprav še tretjo lastnost, na katero kljub vsemu ni nihče pomislil, da jo ima: ko se je narod po odhodu komunizma znašel pred tem, da lahko živi svobodno, ni vedel zares natanko, če mu je do tega.

Toda, se sedaj vprašamo, kaj pa se je moralo zgoditi z družbo in njeno kulturo, da teroristična dejanja niso ostala osamljeni in kaotični izrodki nasilja, ampak so imela možnost, da sprožijo tako velik tektonski premik, kot je revolucija? Kako to, da so jim sledile množice, kot je nekoč sanjal Lenin. Naša slutnja bo prava: nekaj se mora zgoditi z miselnostjo družbe, da teroristični atentat, ki ima vse znake kriminalnega dejanja – ki je crimen ali zločin – sprejme kot legitimno politično dejanje. Osnovni politični razsodnik je v ljudeh nehal delovati, to je tisto. Nehal je delovati v trenutku, ko so ljudje izgubili občutek za resničnost sveta. To je bil tisti trenutek – pot do njega je bila postopna in dolga – ko so ljudje začeli misliti, da je vse mogoče. Kako je do tega prišlo?

Moderni razsvetljeni čas je, kot nas v knjigi Strte sanje poučuje Joachim Fest, vedno kazal dvojni obraz: »Na eni strani je razsvetljenstvo pustilo svetu pojme in pravila, po katerih se skupnost lahko razvija, kot sistem urejene in kontrolirane svobode, po drugi pa je izdelalo napačen sklep, da načrtujoči um lahko doseže vse: nov red in novega človeka.« V ljudi se je vsedla vera, da je vse mogoče; da utopije niso utopične, ampak uresničljive. Ljudje so izgubili občutek za temeljno resničnost sveta. Če pristanemo na trditev, da je dvajseto stoletje bilo stoletje totalitarizmov, potem moramo sprejeti tudi dejstvo, da je pred vsemi korakalo ljudstvo s transparenti, na katerih so bili izpisani utopični izreki. Te izreke pa so v svojih delavnicah izdelovali intelektualci, ki so stali za njimi tudi še dolgo potem, ko je bilo že popolnoma jasno, kakšno opustošenje povzročajo. Intelektualci, ki so, kakor vemo, v veliki meri odgovorni za to, kaj svet o sebi misli, so bili do nasilja, do katerega je prihajalo pri realizaciji utopije, ne samo tolerantni, ampak so ga tudi zagovarjali.

Aleksander Solženicin je leta 1976 v Zürichu, kjer je po izgnanstvu iz Sovjetske zveze nekaj časa živel, v nekem intervjuju rekel tudi naslednje: »Ko gledam današnji Zahod, me preganja čuden déja` vu. Skozi vse to, kar greste sedaj vi, skozi vse to smo v Rusiji že šli. Ne pozabite, da smo v devetnajstem stoletju imeli v Rusiji teroriste, in kadar je policija katerega prijela, se je takoj dvignila inteligenca in ga skušala rešiti. To slabost je potem moralo več desetmilijonov ljudi plačati z življenjem.« Ko ocenjujemo sedanje, v velikem slogu uprizorjene teroristične atentate, predvsem pa, ko ocenjujemo povračilna dejanja, ki so atentatom sledila, ne smemo sicer nikoli pozabiti na opozorila, kakršno je v nekem tujem časopisu nekdo formuliral takole: »Če bomo spričo terorističnih groženj zapustili humanost ali človeškost, so teroristi svoj cilj že dosegli.« To je velika resnica. Velika resnica pa je tudi to, da ne smemo biti neumni in da se človek sme in mogoče celo mora braniti.

Naj to stanje sedaj ilustriramo s tem, kar se je v Nemčiji godilo ob času, ko je delovala teroristična skupina Baader-Meinhof, zlasti pa potem, ko je bila skupina prijeta.

Skupina je v petletni teroristični karieri imela obilo uspehov. Naj naštejemo nekaj njenih žrtev: knjižničar v neki berlinski čitalnici, nočni čuvaj na Wannsee, dva policista v Hamburgu med svojo nočno patruljo, detektiv, ki je raziskoval enega od zločinov skupine, sedemnajst ranjenih uslužbencev v nekem hamburškem časopisnem uradu, ameriški častnik in dva podčastnika v Heidelbergu, berlinski vrhovni sodnik, ki je padel na rojstni dan pod kroglami prinašalcev cvetja. Tu nismo omenili ropov bank in napadov na naprave ameriške vojske v Nemčiji. Nemci so se že spraševali, kaj se pravzaprav dogaja in ali ni morda to začetek nečesa neznanega – ali ni v nevarnosti republika. Nastalo je stanje, ki mu je Melvin Lasky dal takole splošno oznako: »Liberalna industrijska družba je zelo ranljiva za zvijače peščice ekstremistov, oboroženih z ideologijo, pištolami, eksplozivom in fanatično pripravljenostjo, da se žrtvujejo za stvar.«

Zveza med Andreasom Baaderjem in Ulriko Meinhof se je začela leta 1970 v neki berlinski knjižnici, kjer je Ulrika s sodelavci rešila Baaderja, ki je v zaporu »študiral« sociologijo in je sedaj v spremstvu policije prišel v knjižnico po knjige. Teroristi so pobegnili, v krvi pa je obležalo nekaj knjižničarjev in policistov. Dve leti sta potem delala skupaj, leta 1972 pa so najprej prijeli Andreasa Baaderja, 15. julija pa še Ulriko Meinhof. In tedaj se je začelo to, kar bi pravzaprav radi povedali.

Najprej je odpovedala država. Ko so člani sorodne teroristične skupine Gibanje 2. junija ugrabili berlinskega sodnika Petra Lorenza, je že po dvainsedemdesetih urah berlinska vlada popustila in petero teroristov je z letalom Lufthanse v prvem razredu in vsak z dvajsettisočimi markami v žepu odletelo v Južni Jemen. Doma pa je medtem že nastopil pisatelj Heinrich Böll z bojaznijo, da bo policija nastopala brutalno in da bo pri zasliševanju teroristov uporabila mučenje. Andreasa Baaderja je zagovarjalo 24 advokatov. Teologi so se z obžalovanjem spominjali, da je Ulriko Meinhof zapustilo mladostno ekumensko navdušenje, s katerim bi lahko veliko naredila za obogatitev protestantske liturgije s katoliškimi prvinami. Najbolj pa se je izkazal devetinšestdesetletni francoski filozof Jean-Paul Sartre, kulturna ikona dvajsetega stoletja, ki je pripotoval v jetnišnico v Stuttgart- Stammheim, kjer mu je bilo dovoljeno, da se je eno uro zasebno pogovarjal z Andreasom Baaderjem. Po obisku je povedal, da so vsi »mučenci mednarodne levice« in še apeliral, da se za njihovo obrambo ustanovi mednarodni komite.

Za konec se mi zdi smiselno omeniti nekaj splošnih momentov, ki jih ne bi smeli prezreti, ko govorimo o terorizmu.

Terorizem je nevarna reč. Nevaren je terorizem posebno takrat, kadar udari v času, ko je red, ki se je v tradiciji ustvaril, omajan ali pa sploh več ne deluje. Kdor se je dal seznaniti z razmerami, ki so se uveljavljale kmalu po vdoru sovražnikov v Slovenijo 1941 in 1942 ali pa jih je sam doživljal, bo razumel to trditev. Izkazalo se je, da pet oboroženih teroristov v gozdu lahko popolnoma obvlada dolino, ki ima 20.000 prebivalcev. Tudi če je v dolini 1.000 ljudi, ki jih takšno stanje žali v njihovem človeškem in političnem dostojanstvu, se vsak od teh tisoč ljudi vsak večer zave, kako malo pomeni, ko sam v svoji kuhinji čaka, kdaj bo prišel na vrsto. Morda že nocoj? Terorizem je žaljiv tudi zato, ker je nesramen – ker prihaja brez papirjev in brez zgodovinskih referenc, zgolj z nasiljem, ki ga človek, ki kaj da nase, ne more prenesti. Tihi pristanek na tako žalitev vsakogar razgradi kot človeka in državljana. Nazadnje je to razlog, da je iz komunističnega obdobja prišlo tako malo ljudi, ki bi bili sposobni biti državljani. Potem ko je od aprila 1941 pa do aprila 1942 vsaj tisoč ljudi padlo pod roko terorističnih komunistov, so nekateri le zahtevali, da vojska, ki je deželo zasedla, zavaruje ljudi. Mogoče pa se kdo od vas spomni, da je predsednik države pred nekaj tedni rekel, da je to bila kolaboracija, in še, da je bila ta kolaboracija prostovoljna. Dobesedno tako je rekel, da je bila prostovoljna. Pri zadnjem šanku v Sloveniji se ne bi smelo tako govoriti, kaj šele iz fotelja predsednika države.

Figure 4. Prvi zimski dan v gozdu Simon Dan

Ker smo torej dovolili obstoj terorizma na svojih tleh, se nam nudi priložnost – ker smo ga že doživeli – da o njem povemo kaj izvirnega. Zanimivo je, da se znanstvene institucije demokratične države vedejo, kakor da teh možnosti ne vidijo. Zdi se, da jih prav nič ne zanima specifična faktura boljševiškega terorja v Sloveniji: kako je nastopal in kako so ljudje na njegov nastop reagirali. Kakor da bi bili slepi za izjemnost tega časa; kakor da ne bi znali ceniti zgodovine, ki je v svojih laboratorijih opravila neke poizkuse, ki bi jim lahko veliko povedali, če bi jih le hoteli analizirati in izmeriti. Res nenavadno! Kakor da bi na nebu zaplesala množica neznanih kometov, pa se nobeden od astronomov za to še zmenil ne bi. Res čudno! Kaj pa če vsem mnogim prebivalcem institutov in zavodov in centrov kaka ljubezen brani, da se ne lotijo dela, ki se tako rekoč ponuja? Kaka skrita ljubezen ali pa strah, da bi jim kdo, ki so mu nekoč javno služili, sedaj zameril, da mu na večer odrekajo »tih spomin«. Mogoče.

Zgodile pa so se znamenite reči. Ko so na primer na enem koncu doline komunisti ubili župana in njegovo ženo, se je neko dekle z drugega konca doline odločilo, da ju gre kropit. Morala je iti skozi nekaj vasi, a nikjer ni bilo žive duše; vsa vrata in vsa okna so bila zabita. In ko so umorjenega župana in njegovo ženo potem pokopavali, se nobeden od pevcev cerkvenega zbora ni upal peti, čeprav sta bila oba do zadnjega člana tega zbora. Predstavljate si lahko, kako votlo je bilo to slišati, ko sta ju pokopavala samo župnik in cerkovnik. Prva stvar je torej bila strah. Kakor je rekel Trocky: »Ubija en sam človek, strah pa leže na tisoče.« Toda strah je bil samo prva faza, v drugi pa je nastopilo nekaj drugega – nekaj zelo zelo čudnega. Najprej so se ljudje ubijalcev bali, potem pa je njihov strah izpodrinilo nekaj drugega – neko čudno spoštovanje! To spoštovanje se jim je zdelo tako nedopustno, da se javno o njem sploh niso upali govoriti, ampak so še naprej govorili, da so prestrašeni. V njihovi notranjosti pa je spoštovanje raslo. Spraševali so se: Kakšni ljudje pa so to, da ubijajo za politiko? Še nikoli namreč niso slišali, da bi za politiko kdo ubijal. Vedeli so, da ljudje ubijajo za druge reči, a ne za politiko. To, so si rekli, morajo biti posebni ljudje, mogoče tako posebni, da jim oblast zares pripada, kot govorijo – tako posebni, da imajo do oblasti privilegirano pravico.

V mestu je bilo drugače. Tudi tu so padali ljudje, po ulicah, stanovanjih, uradih; nekateri ljudje so sicer protestirali, zelo veliko, večina, pa je molčala. Tudi to je bilo zelo čudno: pridejo neki ljudje in začnejo ubijati meščane – in nič. Ali ne bi bilo normalno, da bi ljudje rekli: Čakajte malo, kdo pa ste? Kdo pa vam je dal to pravico? Nobena posebna duhovna višina ne bi bila za to potrebna. Ta vprašanja bi morala prihajati iz najbolj navadne in preproste človeškosti. A je bilo v glavnem vse tiho. Kako nenavadno, kako strašljivo, kako pokvarjeno! Od nekod so prišli neki ljudje, izgovarjali so besede, za katere so vsi vedeli, da do njih nimajo nobene pravice; tu pa so bili ljudje, ki so izgovarjali besede, za katere so vsi vedeli, da imajo do njih vso pravico, a niso podprli teh, ki so jih poznali, ampak one, ki jih niso poznali.

Po slovenskih dolinah pa tudi po slovenskih mestih pa so bili ljudje, ki so imeli v sebi to moč, da so se uprli. Sklenili so, kot pravi grški pesnik Kavafis, da bodo branili Termopile. Nekateri so celo vedeli, kot tudi pravi Kavafis, da bodo nazadnje »Perzijci prodrli«, a so se vseeno javili za »službo na Termopilah«. To so bili ljudje, v katerih se je naselila aristokratska duša.

Brez dvoma je svet sedaj zagledal, da je s terorizmom prišla nanj nevarnost velikih razmerij. Spričo te nevarnosti se že spreminjajo državne in meddržavne ustanove. Zveza NATO postaja nekaj drugega, Mednarodni denarni fond postaja nekaj drugega, Združena Evropa postaja nekaj drugega. Čeprav je deloma res, da je atentat v New Yorku nastal zaradi civilizacijske bipolarnosti sveta, njegove posledice kažejo, da bo atentat zmanjšal njegovo polarizacijo. V izjavah, ki podpirajo ZDA, je mnogo hipokrizije, a vendar postaja svet bolj enoten: nenadoma so vsi videli, da imajo veliko skupnih interesov. Mnogi ne marajo Amerike, a v globini vedo, da jih Amerika v resnici brani. To je tako, kakor je rekel Šimon Perez: »Obstaja samo ena politika: globalni obrambni sistem je treba prilagoditi novi nevarnosti. Ta je velika. Če bo zmagal terorizem, bo lahko vsak studenec zastrupljen, vsak otrok umorjen. To bo boj, ki se ne bo odvijal na frontnih črtah, ampak v temnih kotih. Nova nevarnost je velika in grozna.«

Tehnični svet, kamor spadajo tudi nacionalne in internacionalne politične in vojaške institucije, se bo že organiziral. Že čutimo prihajati nov globalni veter, ki bo gotovo šel tudi skozi te ustanove. Vse to se bo zgodilo. Tehnična ali tehnicistična duša sveta še vedno perfektno deluje.

Mi pa smo s svojim razmišljanjem prišli pravzaprav do nečesa drugega. Če se še spomnite, smo govorili o hereziji. Začeli smo s pojmom krščanske herezije, nato pa uvideli, da obstaja tudi civilizacijska herezija. Videli smo, da teror in terorizem še najgloblje razumemo, če ga vidimo kot izstop iz civilizacije. Če pa je tako, potem bomo terorizem najbolj razumeli, če bomo natanko in pazljivo prebirali velike tekste te civilizacije. Potem se bo tudi zgodilo, da si bomo zaželeli, da postanemo njeni zavestni prebivalci – če jo bomo tako razumeli, da jo bomo lahko imeli za hišo, v kateri je mogoče svobodno in resnično živeti. K temu bi rad dodal samo še odlomek iz nagovora, ki ga je imel pred davnimi leti v Salzburgu za glasbene dneve veliki francoski dramatik Eugene Ionesco – tudi zato, ker je sestavljen iz tako resničnih besedi:

»Ta kriza se je začela že pred davnim časom. Razpad naše kulture je mogoče nastopil že v sedemnajstem stoletju. Takrat je kultura postala bolj humanistična, namesto da bi postala bolj metafizična, bolj in bolj psihološka, namesto bolj duhovna. Sohe in kipi po naših katedralah pogosto kažejo na ustnicah svetnikov in angelov nasmeh, ki ga ne razumemo več.« Želel bi, da bi mnogo ljudi mislilo tako kot jaz: da je v teh besedah povedano vse.

2.1.1.

V zadnjih tednih nas mediji pogosto seznanjajo s kraji, ki jim rečemo grobišča. V tem času smo praznovali 1. november, ko se vsako leto zberemo na lepo urejenih pokopališčih. Zdi se, da smo letos ta dan opravili skoraj mimogrede, naša pozornost pa je slejkoprej obrnjena na problem, ki ga baje do nedavnega še ni bilo.

Morda so za ta problem vedeli le miličniki, ki so več desetletij prav okrog praznika vseh svetih budno pazili, da se na določenih krajih – in ti kraji so bili v Sloveniji kar številni – ne bi pokazale sveče in cvetje. Najbrž so za ta problem vedeli miličniki, ki so v gozdu nekje na robu Bele krajine pričakali skupino fantov, ko so utrujeni prilezli iz globoke kraške jame. Ko so slišali, da fantje niti niso prišli do dna jame, jih niso več nadlegovali. Seveda jim fantje niso povedali resnice. Bili so na prostranem dnu jame, kjer so vse vprek ležali okostnjaki. V zadregi, kje naj se usedejo, da bi použili skromno malico, so na drugi strani jame naleteli na malo jezerce in na okostnjaka, ki je bil z glavo na pol v vodi. Očitno je bil v jami še živ in se je v zadnjem boju splazil do jezerca. Jamarji so po srečanju z možmi postave brez posebnega opozorila začutili, da bi bilo o odkritju nevarno govoriti. O nujnosti molka so bili še bolj prepričani, ko ob drugi priliki niso več našli vhoda v jamo; že prej je bil precej skrit, sedaj pa ga kratko in malo ni bilo več. O tisti jami so potem govorili in pisali le še v Argentini – v zvezi z rodomorom prebivalcev Kanižarice.

Z najvišjega političnega vrha naše mlade države je pred kratkim prišla beseda, ki velja več kot navadna beseda, da so povojni poboji zločin, toda to dolgo pričakovano besedo je takoj zameglila trditev, da je do tega zločina prišlo zaradi medvojne kolaboracije. Torej je bil med vojno na eni strani kristalno čisti narodnoosvobodilni boj, na drugi pa zločinska kolaboracija, ki je temu boju nasprotovala, ga ovirala, skratka pomagala okupatorju? Ali ni tako napisana cela naša polpretekla zgodovina! Kdo more sedaj zaradi nekaj povojnih pobojev, ki so sicer bili zločin in jih obsojamo, spremeniti in prevrednotiti celo zgodovino?

Koga in zakaj so »likvidirali« vosovci v Ljubljani in prvi partizanski oddelki na podeželju že konec leta 1941, zlasti pa spomladi in poleti 1942? O tem smo v rubriki Kako se je začelo že marsikaj povedali. Ko smo razmišljali o ljudeh in dogodkih tistega časa, nam je postalo popolnoma jasno, da nekaterih »podvigov« ne moremo imeti za osvobodilni boj, ampak, da je to bila komunistična revolucija, ki je vsa sredstva uporabila za uvedbo komunistične totalitarne oblasti. To pa seveda bistveno spremeni gornje trditve o kolaboraciji.

V sledečem sestavku bomo skušali podati sliko poboja velikega števila Ciganov na raznih krajih Ljubljanske pokrajine spomladi in poleti 1942. Ne bo lahko pojasniti, zakaj je do tega prišlo in kako kruto je to »delo« potekalo. Ali je bilo zaradi zaščite osvobodilnega boja treba pobiti celo naselje, narediti rodomor? Če je morda v naselju res bil kak posameznik, ki so ga ali pa ga šele bi Italijani vpregli v svoj voz, ali je bilo zaradi tega potrebno moriti tudi noseče matere in dojenčke? Že Protiimperialistična fronta je z vsemi svojimi trobili udarila po »kapitalistični gospodi« in tako napovedala boj za odpravo socialnih krivic. Toda, kaj je še hujšega, kot da otrokom zaradi političnih nasprotij pobijejo starše? Kakšna strašna krivica se je zgodila, ko so pobili celo nebogljene otroke?

2.1.2. Cigani v Sloveniji v začetku druge svetovne vojne

Preden se lotimo zgodbe o »ukrepih proti Ciganom zaradi zaščite osvobodilnega gibanja«, preletimo vsaj površno nekaj podatkov iz zgodovine Ciganov v naših krajih. Vemo, da je bila njihova prvotna domovina Indija. Imenovali jih bomo Cigani. Mislimo, da to ne more biti za nikogar žaljivo, saj so jim tedaj tako rekli pri nas in drugod po svetu, kamor so se posamezni njihovi rodovi razkropili in stoletja obdržali del svoje samobitnosti, na primer jezik, ki ga je med drugimi raziskoval tudi naš Miklošič. Ime Romi se je začelo uveljavljati šele v zadnjih desetletjih, zlasti po letu 1979, ko so se predstavniki tega razkropljenega naroda zbrali na kongresu v Švici in uradno privzeli to ime.

Raziskovalci sklepajo, da so ti indijski nomadi iz prvotne domovine po skupinah odšli v dveh glavnih smereh: prek Afganistana do Armenije in Turčije in prek Sirije do Turčije in Egipta. Iz Egipta so nadaljevali pot po severni Afriki in prišli prek Gibraltarja v Španijo, zato so jim rekli tudi Egipčani, angleško Gypsies. V naše kraje so prišli večinoma iz Turčije prek Balkana, le manjša skupina, ki se je ustavila na Gorenjskem, je prišla iz Avstrije in je spadala k rodu Sintov, o katerem bomo še nekaj povedali kasneje v zvezi z nacističnim preganjanjem.

Prve omembe Ciganov na Slovenskem so iz 15. stoletja, pogostejše pa zlasti v 17. in 18. stoletju. Prišli so predvsem v Prekmurje in na Dolenjsko ter v Belo krajino. Opravljali so različne poklice. Skoraj povsod so bili kovači in godbeniki, v Prekmurju so bili pletarji, brusači in dežnikarji, na Dolenjskem drobilci kamenja in prekupčevalci konj, ženske so se povsod ukvarjale z vedeževanjem in nabiranjem zdravilnih zelišč. Že v času Marije Terezije in Jožefa II. je oblast s posebnimi predpisi skušala vzpostaviti kontrolo nad preseljevanjem Ciganov in jih pritegniti k stalnemu delu. Seveda so se zelo težko odrekli svojim nomadskim navadam in sprejeli drugačen način življenja. (Enciklopedija Slovenije 10, str. 285).

Figure 5. Zapuščeni kamnolom v Lipalici pri Horjulu, kjer so do usodnega večera konec junija 1942 taborili Cigani

Ali vsaj približno vemo, koliko je bilo Ciganov v Sloveniji oziroma na področju takratne Dravske banovine pred začetkom druge svetovne vojne? Iz knjige dr. Pavle Štrukelj, Romi na Slovenskem, ki je izšla leta 1980, zvemo, da je bilo v Dravski banovini med obema vojnama več uradnih popisov, v katere naj bi bili zajeti vsi Cigani. Leta 1931, ko je bil splošen popis prebivalstva, so v novomeškem okraju našteli 225 Ciganov, v Kočevju 40, podatki za Črnomelj pa niso znani. V Krajevnem leksikonu Dravske banovine, ki je izšel leta 1937, je posebej omenjen ciganski zaselek Kanižarica pri Črnomlju, ki »šteje osem hiš«. Popis v Prekmurju leta 1931 je pokazal 833 Ciganov. Ponovna popisa leta 1935 in 1940/41 sta le delno ohranjena, zato primerjava z letom 1931 ni možna. Edini ohranjeni popis gorenjskih Ciganov, ki sodi v čas med obema vojnama, je bil opravljen leta 1941 v Begunjah, kjer so bili zaprti in kasneje odpeljani v Srbijo. Naštetih je bilo 107 ljudi. Podatki so natančni, saj so navedeni rojstni datumi in kraji, poklic in pristojnost. Prav tako so zajeta vsa rodbinska imena, ki sodijo v to skupino. Večina gorenjskih Ciganov se je pisala Rajhard (P. Štrukelj, Romi na Slovenskem, str. 61).

Za razumevanje predvojne ciganske problematike v Sloveniji je poučna razprava, ki jo je leta 1918 napisal pravnik Ogrin. Izhaja iz stališča, da so Cigani enakopravni državljani, zato morajo spoštovali zakone enako kakor vsi drugi; po prvi svetovni vojni, ko bo primanjkovalo delavcev, bi jih morali zaposliti. Vse otroke je treba vključiti v osnovnošolsko izobraževanje. Občine in orožniške postaje naj narede sezname šoloobveznih otrok, da bodo nadzirali obisk pouka. Če ciganski starši zanemarjajo vzgojo, naj otrok dobi varuha, če pa se odraščajoči otroci potepajo, beračijo, živijo nemoralno, naj jih pošljejo v poboljševalnico. Odrasle naj zaradi enakih kaznivih dejanj pošljejo v prisilno delavnico. Vsekakor je Ciganom treba urediti stalno bivališče in jim preskrbeti delo. V novomeškem in črnomaljskem okraju Cigani že nekaj časa delajo pri pripravljanju gramoza in pri gradnji cest. Po poročilih cestnih odborov to delo dobro opravljajo in tudi precej zaslužijo (P. Štrukelj, Romi na Slovenskem, str. 93).

Leta 1931 so iz Novega mesta poslali okrožnice vsem občinam, naj sporočijo, ali imajo na svojem področju kamnolom in ali bi mogli zaposliti Cigane. Občina Toplice je odgovorila, da so Cigani pripravljali gramoz v Gorenjem Polju, niso pa bili pristojni v to občino. Nekateri Cigani so delali v kamnolomu blizu Gorenje Straže. V občini Trebnje so bili pripravljeni zaposliti ciganske družine tri mesece v letu, ko bi pripravljali gramoz za posipanje cest. V Mirni Peči bi v kamnolomu sprejeli le eno cigansko družino. O možnem zaposlovanju Ciganov so pošiljale poročila tudi orožniške postaje. Tako so iz Črmošnjic sporočili, da bi ciganske družine zaposlili pri podjetju Šatej v Rogu, popravljali bi cesto do Podstenic. V Vinji vasi bi pripravljali gramoz za državno cesto Težka voda–Straža. V Kronovem so bili pripravljeni zaposliti eno družino v kamnolomu pri Otočcu (Isto str. 96).

Figure 6. Rupe nad Žažarjem – Tu so pobili horjulske Cigane – Partizansko taborišče je bilo nekaj sto metrov desno v hrib

Leta 1935 so v Murski Soboti predlagali, naj bi jim iz Ljubljane pomagali zgraditi posebno šolo za ciganske otroke. Po končani osnovni šoli bi mladino učili nekaterih obrti in kmetovanja, dekleta pa bi še posebej vzgajali za dobre gospodinje. Seveda so tedaj bile težave zaradi gospodarske krize, zato načrt v Murski Soboti ni bil uresničen. Tako je gospodarska kriza poleg drugega preprečila tudi nekaj dobrih namer za rešitev ciganskega vprašanja. Cigani so še naprej živeli v dokaj bednih razmerah in ostali osamljeni. In tako je aprila 1941 tudi nje doletela okupacija (Isto str. 97).

Nemci so na Gorenjskem kmalu po zasedbi cigansko vprašanje temeljito rešili. Vse ciganske družine so najprej zaprli v begunjsko kaznilnico, nato pa jih preselili v Srbijo. Bogate izkušnje pri tem delu so imeli od doma, kjer so Cigane že nekaj časa preštevali in preganjali. Prekmurje so Nemci aprila 1941 zasedli le za kratek čas, zato niso mogli uresničiti pripravljenega programa za preselitev Ciganov. Madžarski žandarji so jih potem stalno kontrolirali in šikanirali, več letnikov je bilo vpoklicanih v madžarsko vojsko, mnoge so spravili na delo v notranjost države, vendar so večinoma brez hujših posledic dočakali konec vojne.

Spomladi 1941, kot je sprva kazalo, so jo še najbolje odnesli Cigani v delu Slovenije, ki so ga okupirali Italijani in je dobil ime Ljubljanska pokrajina. Italijani so jih obravnavali enako kot druge prebivalce zasedbenega področja. Toda tu se je pojavila nevarnost z druge strani, od koder je v začetku okupacije nihče ni pričakoval, še najmanj pa Cigani sami.

2.1.3. Genocid nad Cigani na Blokah in v Iški

Pomladi so se Cigani vedno veselili, saj so bile njihove nomadske navade v marsičem povezane z naravo. Zimo so nekako prestali v svojem »domovinskem« kraju, ko pa je sneg odlezel in drevje ozelenelo, so jih ceste spet vabile. Večkrat so jih k potovanju silili tudi praktični razlogi, saj je bilo treba kaj zaslužiti s priložnostnim delom, ki ga v kraju bolj stalnega bivališča morda niso našli, opraviti kako kupčijo in seveda pobrati darove. Že pred vojno so za premik iz ene občine v drugo morali imeti dovoljenje, zato so italijansko zahtevo glede potnih dovoljenj imeli za samoumevno. Morda so v gozdu tu in tam naleteli na partizane, vendar jih to ni vznemirjalo. Če je do njih prišla vest o kaki »likvidaciji«, so jo smatrali kot nekaj, kar se njih ne tiče. Še vedno so se znali prilagoditi in nekako uveljaviti svoje skromne zahteve. Res niso pričakovali, da bosta tista pomlad in poletje zanje tako usodna.

Prvo dejanje te tragedije se je zgodilo na robu Bloške planote. Franci Strle ga je v knjigi Tomšičeva brigada takole opisal: »Ko so se Proletarska udarna četa in dve četi bataljona Ljuba Šercerja 10. maja 1942 vračale z Lužarjev, so blizu taborišča v Gabrju pri Mačkovcu naletele na skupino ciganov z dvema paroma konj. Cigani so imeli dovolilnico za prosto gibanje po ozemlju Ljubljanske pokrajine in so bili na Mačkovec poslani, da bi vohunili za partizani v korist italijanske obveščevalne službe. To je priznal eden od pobeglih ciganov, ki je bil ujet 12. maja. Cigani so s seboj vodili in prodajali par ukradenih konj, ki ju je prepoznal Ludvik Praznik – Suljo. Uslugo, da so jim karabinjerji tatvino spregledali, so morali cigani plačati tako, da so se pustili vpreči v škripav italijanski vohunski voz, s tem pa so jo plačali z življenjem. Partizani si v tedanjih razmerah niso smeli dovoliti nobene prizanesljivosti, zato so vseh devet ciganov, polovljenih 10. maja, in tistega, ki so ga ujeli 12. maja 1942, pokončali na Mačkovcu. Prigoda z zajetimi cigani je pomembna zategadelj, ker je porodila misel na partizansko konjenico. Ciganom odvzete konje so odpeljali v taborišče Proletarske udarne čete. Ukradeni par so Dakijevi borci sicer vrnili lastniku, toda pri kmetih so nabrali več konj, ki so ostali od bivše jugoslovanske vojske. Z njimi so laže obvladovali obsežen operativni prostor in hitreje prenašali obveščevalna poročila.« (F. Strle, Tomšičeva brigada – uvodni del, str. 271).

Stane Semič-Daki se v knjigi Najboljši so padli tega dogodka takole spominja: »Na povratku proti Mačkovcu smo srečali v Rovtah oziroma v hosti Mačkovca šest ciganov: tri ženske in tri moške. Zdelo se nam je, da vohunijo za nami. Vprašali smo jih, kaj počno tukaj. Odgovorili so nam: Semkaj so nas poslali Italijani in zahtevali, da se nazaj ne smemo več vrniti. To se nam je zdelo res sumljivo. S seboj so vodili tudi par zelo lepih konj, ki so ju prodajali.« (Stane Semič-Daki, Najboljši so padli I, str. 233).

Figure 7. Cerkev sv. Janeza Krstnika v Podkraju pri Tomišlju – Pod lipo izvira potoček Šentjanževec, kjer je taborila Hudorovičeva ciganska družina

Število prijetih se v teh dveh pripovedih razlikuje, vendar verjamemo Strletu, ki je kot kronist moral podatke vsaj do neke mere preveriti in uskladiti. V pojasnilo pa še tole: Daki je proti koncu zime 1942 vodil tako imenovano letečo patruljo, ki je na smučkah – dobili so jih iz Ljubljane – brzela od vasi do vasi in opravljala zaupne naloge. »Zatiranje narodnih izdajalcev je bilo v okviru boja proti izdajstvu sploh na tedanji stopnji osvobodilnega boja nujno in posebno pomembno opravilo,« piše Strle na str. 234 že omenjene knjige in nato našteva »likvidacije«, ki jih je ta patrulja opravila v tistih zimskih mesecih. Obvladovala je dokaj obsežno področje od Loške doline prek Blok in Rakitne do Iga, Velikih Lašč in Sodražice. Pravzaprav je bila to nekakšna notranjska VOS. Proti koncu aprila 1942 je ta partizanska skupina uradno dobila naziv Proletarska udarna patrulja. Njene naloge se v glavnem niso spremenile in kmalu je prerasla v Proletarsko udarno četo.

Manj kot teden po poboju Ciganov v Mačkovcu se je zgodil veliko večji poboj v soteski Iške onkraj Iške vasi pri Igu. Poglejmo, kaj je o tem napisal takratni ižanski župnik Janez Klemenčič v knjigi Revolucija pod Krimom, ki je leta 1973 izšla v Argentini. »Po veliki noči smo se začeli pripravljati na birmo, ki bi morala biti v nedeljo po vnebohodu, 17. maja. Starši in šola so že vse pripravili. Dne 12. maja sem šel na Zapotok, da otroke zadnjič pripravim in razdelim listke. Ta dan sem bil zadnjič v hribih. Med komunisti, posebno pa med njihovimi pristaši in zavetniki se je že dalj časa slišalo šepetanje, da birme sploh ne bo. Vidi se, da je birma vsaj nekoliko pospešila prvi komunistični napad na Ig. Slabo znamenje je bilo, da se je takrat pojavilo večje število ciganov. Trdili so, da iščejo ukradene konje. Prišli so v Iško vas. Za njimi je šla laška patrulja, za Iško vasjo pa so že čakali komunisti. Malo je manjkalo, da ni že takrat prišlo do boja. (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 58).

V petek, 15. maja, je šlo 10 karabinjerjev z Iga v patruljo proti Želimljemu. Tu so zadeli na partizane Proletarske udarne čete; ta je sedem od njih odpeljala na Mačkovec in jim namenila isto usodo kot nekaj dni pred tem zajetim Ciganom. Razbili so tudi patruljo italijanskih financarjev, ki se je z Iga odpravila na pomoč karabinjerjem. Naslednji dan, 16. maja, so partizani napadli karabinjersko in financarsko postajo na Igu, zavzeli ju pa niso, ker so Italijani dobili pomoč iz Ljubljane in se nato skupaj z njo umaknili. Birma je bila odpovedana in namesto sprevoda birmancev so v nedeljo dopoldne skozi Ig korakali partizani z rdečo zastavo. Župnik je zapisal, da je bil njihov prvi ukaz prepoved zvonjenja.

Še isto dopoldne so prijeli Janeza Mrkuna in Valentina Jenka in ju obsodili na smrt. Med deseto mašo so v cerkvi iskali dekleta, ki so se menda družile z Italijani, da so jih ostrigli. Spravili so se tudi nad Cigane. Klemenčič je o tem takole zapisal: »Najgrše so naredili s cigani. Pod Krimom se je zadrževala večja družba. Te so 17. maja vse prignali v Iško. Silno vpitje se je slišalo, ko so jih gnali. Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43. Smrkavci so se na njih učili streljati s strojnico. (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79). Dr. Ferdo Gestrin v svojem delu Svet pod Krimom ta dogodek omeni z dvema stavkoma: »Kot potencialne ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt družine ciganov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile okoli 70 Romov.« (Svet pod Krimom, str. 69).

Figure 8. Benkova gmajna v Iški, kjer so maja 1942 pobili Cigane. Na spominskem križu je vrezano sporočilo: Tu čaka vstajenja 43 Romov od maja 1942

Redki domačini, ki se dogodka še sami spominjajo ali pa so o njem slišali od očividcev, povedo, da je med odvedenimi bil tudi Jože Hudorovič z ženo Julo in več otroki. Jože je imel, kdove zakaj, domovinsko pravico v občini Tomišelj. Pogosto je taboril pod lipami v bližini podružne cerkve sv. Janeza v Podkraju. Vsi drugi Cigani, ki so bili tedaj postreljeni v Iški, so prišli v kraje pod Krim le nekaj dni pred tem. Skupina z dvema vozovoma se je na kratko ustavila v Brestu ob napajalnem koritu in se nato premaknila v Jelše, kjer so v jelševem gozdičku ob potoku Iška imeli »rezerviran« prostor za taborjenje. Pravijo, da je Hudorovičevi ženi le še malo manjkalo do poroda, nihče pa ne ve, koliko podobnih nesrečnic je še bilo med njimi. Nihče ne ve, koliko je bilo med njimi majhnih in malo večjih otrok. Med tistimi, ki so jih pospremili na morišče in potem streljali nanje, so bili tudi mladi fantje iz podkrimskih vasi, ki so šele pred kratkim prišli k partizanom. Kako so se počutili in kakšen pečat jim je vtisnilo tisto streljanje na Benkovi pustinji? Vso tisto množico mrličev so kar tam pokopali domačini in potem skoraj pol stoletja ohranjali tih spomin na ta grob, čeprav ga za javnost ni smelo biti.

Štab Šercerjevega bataljona, ki je v imenu OF prevzel oblast v podkrimskih vaseh, je 19. maja izdal poseben razglas, ki sta ga podpisala Tone Vidmar-Luka in Fric Novak. V uvodu razglasa je bilo sporočilo, da imata edino oblast na osvobojenem ozemlju partizansko poveljstvo in OF oziroma njeni terenski odbori. Razveljavili so vse okupatorske zakone in predpise, hkrati pa razpustili občinsko upravo na Igu in v Tomišlju. 5. člen razglasa je zaradi nevarnosti špijonaže prepovedal vsak odhod z osvobojenega ozemlja, prav tako pa tudi potovanje iz kraja v kraj na osvobojenem ozemlju. V 12. členu je določilo, da je Cerkev ločena od države in da je zagotovljena svoboda veroizpovedi. 17. člen je predvidel zaplembo imovine »tujcem, narodnim izdajalcem in petokolonašem«. Na koncu razglasa je bilo še opozorilo, da bodo vsi prestopki kaznovani po odloku SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera do primera (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, II. knjiga, str. 10).

Seveda je moč tega razglasa trajala le nekaj dni, kajti Italijani so 22. maja spet zasedli Ig in okoliške vasi. Cerkev, čeprav ločena od države, in stara občinska uprava sta tedaj prišli prav, da sta posredovali pri Italijanih, ki so pozaprli vse može in fante, kolikor so jih našli doma. Dogodki so si tako hitro sledili in so tako neposredno zadevali prebivalce podkrimskih vasi, da je slika zločina nad Cigani na Benkovi pustinji kmalu izginila v ozadje.

2.1.4. Sodražica in Horjul

V četrtek, 28. maja 1942 zjutraj, so Italijani v naglici zapustili Sodražico. Daki pripoveduje, kako se je njegova četa v bližini Sv. Gregorja pripravljala za napad, a ni bil potreben, ker so se Italijani sami umaknili. »Sodražica je bila torej prazna, brez okupatorjevih vojakov. Niti v strelce se nam ni bilo treba razvrstiti. Zaradi varnosti smo poslali v Sodražico en vod, da bi ugotovil, če se Italijani niso samo potuhnili ter nas pričakujejo kje v zasedi. Previdnost je bila tokrat odveč, zakaj Sodražica je bila prazna. Celo prebivalci niso vedeli, da so Italijani tako naglo pobegnili.« (Najboljši so padli I., str. 270). Spomnimo se ob tem, kako se je tisto jutro iz Sodražice umaknil Franc Novak, mož učiteljice Ivanke Škrabec, ki je nekaj dni kasneje tudi postala žrtev osvoboditeljev. Na dvorišče kmečke hiše, kjer sta mlada zakonca stanovala, je stopil sovaščan in z Novakom izmenjal nekaj besed. Domači, ki so tedaj tudi bili na dvorišču, so opazili, kako se je mladi mož prestrašil. Odhitel je v stanovanje, se takoj vrnil, vzel kolo, ki je bilo tam prislonjeno k steni, in se odpeljal proti Zamostecu. Ni še minila ena ura, ko so ga možje z zvezdo na kapi že iskali. – Daki v svojem opisu omeni, kako so takoj začeli preiskovati hiše nasprotnikov, hkrati pa poskrbeli za zavarovanje vseh cest in prehodov, po katerih bi sovražnik lahko prišel v dolino. Med drugim so tako postavili stražo tudi pod Zapotokom ob cesti, ki vodi v Sodražico od glavne ceste Ljubljana-Ribnica. Mirko Kozina opisuje, kako so se zapotoški terenci 28. maja popoldne v slovesnem sprevodu odpravili obeležit mejo med osvobojenim ozemljem in sovražnim področjem. Zapotok je namreč nenadoma postal obmejni kraj, saj je v bližini potekala meja med sodraško in ribniško občino, ki je sedaj dobila poseben pomen. Na čelu sprevoda so nosili slovensko zastavo z rdečo zvezdo in venec z napisom : živela svobodna republika Sodražica. Oboje so pod vasjo pritrdili na brzojavni drog ob cesti in tako označili »mejni blok«. Na tem »bloku« je bila potem stalna straža.

Figure 9. Množično grobišče Ciganov pri Mavrlenu nad Črnomljem

Naslednji dan dopoldne, 29. maja, se je po cesti od ribniške strani pripeljala skupina Ciganov. Straža na »bloku« jih je ustavila in zahtevala dovolilnico za vstop na osvobojeno ozemlje. Zaman je vodja Ciganov pojasnjeval, da so na običajnem pomladanskem potovanju in da niso vedeli, da je za Sodražico potrebna posebna dovolilnica. Straža jih je aretirala in pospremila v Sodražico, kjer je že zasedalo »ljudsko sodišče«. Daki piše, da so s preiskavo Ciganov pričeli takoj. »Priznali so, da so povedali Italijanom, da se zbiramo pri Sv. Gregorju, in da so od ljudi zvedeli, da se nameravamo polastiti Sodražice. Še več. Cigani so bili nekaka predhodnica Italijanov. Ko smo se začeli premikati proti Sodražici, so nas opazili in obvestili Italijane, da so se pravočasno umaknili. – Za prevoz ciganov smo uporabili privatni avtobus in lastnik avtobusa jih je moral ponoči prepeljati iz hranilniških prostorov, kjer smo imeli zaprte, v Boncarhosto. Spremljali so jih motoristi z ročno strojnico. V Boncarju so jih predali našemu vodu, ki je bil na položaju proti bloškim vojašnicam, da je izvršil sodbo nad izdajalci. Tako je končala italijanska predhodnica ciganov – izdajalcev in odslej se cigani niso več pojavljali na našem osvobojenem ozemlju (Najboljši so padli, str. 271).

Pšeničev avtobus je bil tiso noč še enkrat vključen v izvršitev smrtne obsodbe, ki jo je izreklo partizansko sodišče v Sodražici. Pod Boncar so odpeljali Franceta Kozino, ki so ga vzeli doma na Zapotoku v petek popoldne, 29. maja 1942, nekaj ur kasneje, kot so prijeli Cigane. Ni čudno, da si je Francetov brat Mirko, ki je bil tedaj študent ljubljanskega bogoslovja, živo zapomnil vse dogodke tistega dne in kasneje opisal, kako »so partizanski stražarji pred Fajdigovo sodno dvorano rinili v vozilo cigane – moške, žene, dekleta in otroke, celo nekaj dojenčkov se je stiskalo na materine prsi. Pod Boncarjem so morali izstopiti in z lopatami in krampi na ramah oditi navzgor v gozd. Ko se je poveljniku zdelo, da so izkopali dovolj globoko jamo, je ukazal, naj se cela ciganska družina postavi ob njej. Streli so prekinili nočno tišino in kot snopje s kozolca so padali očetje, matere, sinovi in hčere v skupen grob. Šestnajst nedolžnih človeških življenj je tako omahnilo v grob ob zori komunistične revolucije na ozemlju »svobodne republike Sodražice.« (M. Kozina, Slovenija na poti iz brezna grozot v radost svobode, tipkopis, str. 31).

Na čelu »ljudskega sodišča« v Sodražici je tedaj bil Jernej Stante, ki je leta 1926 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in bil nato od leta 1933 do 1941 samostojni odvetnik v Celju. Od 1941 je v Ljubljani sodeloval z OF in VOS. Leta 1943 je bil imenovan za sodnika Višjega vojaškega sodišča pri glavnem štabu NOV in POS (Enciklopedija Slovenije 12, str. 270). Kako je Stante kot pravnik mogel uporabiti »zakon« o zaščiti slovenskega naroda za genocid nad Cigani? Vemo, da v tistih razmerah ni bilo odločilno pravo, ampak navodila komunistične partije. Na Igu so to pravilo celo zapisali v razglas: – po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera do primera.

Pri pobojih Ciganov, ki smo jih doslej opisali in jih je opravila ali bila vsaj blizu Dakijeva Proletarska udarna četa, so bile žrtve družine, ki jih je nomadska kri tudi v nevarnih razmerah spomladi 1942 spravila na pot. Nekoliko drugače je bilo z družino, ki je tisto pomlad dočakala v Lipalici blizu Horjula. Le redki domačini se je danes še spominjajo. Nimamo natančnega datuma, katerega leta in meseca pred drugo svetovno vojno se je pri horjulskem županu Bastiču oglasil starejši Cigan in mu izročil potrdilo banovinske uprave, da je njegova družina pristojna in ima domovinsko pravico v horjulski občini. Nekateri menijo, da se je možakar pisal Todorovič, vendar je ime Hudorovič bolj verjetno glede na to, kar vemo o Ciganih pri nas. Na prvi naslednji seji občinskega odbora je župan kot posebno točko dnevnega reda predlagal vprašanje, kaj narediti s cigansko družino glede na navodilo banovinske uprave. Večina odbornikov je bila mnenja, naj se družini dodeli Mežanova bajta, ki je stala na samotnem robu Lipalice, precej daleč od vasi. Temu pa je odločno nasprotoval gospodar, ki je malo prej kupil del propadle Mežanove kmetije in z njim tudi na pol razpadlo hišico. Ni se mogel sprijazniti s tem, da bi se Cigani naselili na njegovem posestvu. Župan je hitro sprevidel, da mora problem rešiti sam. Na svojem zemljišču, nedaleč od one bajte je pri kamnolomu postavil barako za nove občane, ki mu jih je dodelila banovina. Ljudje so bili z rešitvijo v glavnem zadovoljni, še najbolj nerodno je bilo, kadar so prebivalci barake v kamnolomu dobili obiske; tedaj je bilo pri kamnolomu »parkiranih« več voz, konji pa so se pasli po okoliških travnikih.

Leta 1941 je bila družina pri kamnolomu v velikem strahu pred Nemci. Govorilo se je namreč, da bo meja, ki je bila ob zasedbi potegnjena med Lučinami in Šentjoštom, pomaknjena v Horjulsko dolino. Cigani so bili tedaj stalno pripravljeni, da bi se hitro umaknili, če bi zvedeli za približevanje Nemcev. Toda spomladi 1942 se je pojavila nova nevarnost, na katero prej niso niti pomislili. Na Rupah, v gozdu nad Žažarjem, se je utaborila skupina partizanov, ki so kmalu dobili ime Horjulska četa in kasneje postali del Dolomitskega odreda. Prav mimo kamnoloma na robu Lipalice je vodila njihova pot proti Lesnemu Brdu in naprej na znani Ključ. Lahko domnevamo, da so se na taki poti kdaj ustavili tudi v baraki in prebivalce opozorili na dolžnost molka.

V noči na 14. junij so prebivalci kamnoloma morda slišali strel in smrtne krike, ko so partizani nekaj sto metrov od njih ubili župana Bastiča in njegovo ženo. Potem se je slišalo škripanje težko naloženega voza in topot korakov v smeri proti Lesnemu Brdu. Naslednjo soboto so nekateri domačini še videli barako in nekaj njenih prebivalcev, čez noč pa je vse izginilo. Namesto barake je bilo le še pogorišče, malo vstran je stal voz, ljudje in konji pa so izginili brez sledu. Potem je od nekod pricurljala vest, da so vse stanovalce barake odpeljali v taborišče na Rupah in jih tam pokončali. Menda je pred tem v baraki poleg »tastarega« in njegovega sina bilo še dvanajst žensk in nekaj otrok. Njihovega groba na Rupah do konca vojne niso odkrili; odkrili niso niti grobov nekaterih domačinov, ki so leta 1942 tudi izginili na Rupah. Po vojni so postavili obeležje v spomin na partizansko taborišče, grobovi žrtev pa so do danes ostali neoznačeni, čeprav ljudje iz okolice zanje vedo.

2.1.5. Uničenje naselja v Kanižarici

Poglejmo še v Belo krajino, kjer se je zgodil največji množični poboj Ciganov pri nas. Kaj o tem piše v knjigi Radka Poliča Belokranjski odred? »V nedeljo, 19. julija 1942, ob pol šestih je prišla skupina partizanov v cigansko vasico v Kanižarici pri Črnomlju, zbudila prebivalce in jim velela, naj se zberejo na cesti, nakar so jih odpeljali. Devetnajstletni Hudorovac Matija, ki je zaslutil, da se jim najbrž ne piše nič dobrega, je zbežal. Partizan, ki se je pognal za njim, je streljal nanj in ga zadel v levo roko in desno lice. Fant je vseeno pribežal v Črnomelj; spravili so ga brž v italijansko vojaško bolnišnico, hkrati pa je izpovedal, kaj se je zgodilo v Kanižarici. Okoli poldneva se je tja odpravila močnejša vojaška patrulja s karabinjerji – z njimi je bil tudi »ciganski poglavar« Jure, ki se je že nekaj čas udinjal Italijanom v Črnomlju kot špicelj in ovaduh najslabše vrste in se pri tem prav gotovo okoriščal z nekaterimi svojimi sovaščani iz Kanižarice, pa je prav to spodbujalo naraščajoči gnev krajevnih partizanov in aktivistov ter tamkajšnjih štabov, odborov in komitejev do vse »ciganske zalege« – in ugotovila, da so partizani odpeljali po cesti proti Kanižarici 61 oseb obeh spolov.« (R. Polič, Belokranjski odred, str. 238).

Figure 10. Poročilo italijanskih karabinjerjev v Črnomlju o nasilju nad Cigani v Kanižarici (AINZ 161/IV)

Ta Poličev opis je pravzaprav povzetek in komentar brzojavnega poročila poveljnika italijanskih karabinjerjev, ki ga je še isti dan poslal svojim nadrejenim, in je ohranjeno v Arhivu Slovenije – na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Ta in ona podrobnost karabinjerskega poročila je pri Poliču izpuščena, na primer požig in uničenje Kanižarice, ali spremenjena, na primer skromni »capo zingari« postane ciganski poglavar Jure, ki se je že nekaj časa udinjal Italijanom … Nehote pomislimo, zakaj se kronist Belokranjskega odreda, ki je v svoji skoraj 700 strani obsegajoči monografiji zbral na stotine neposrednih pričevanj raznih bitk, zborovanj in podobno, pri tem dogodku opre na italijansko poročilo. Mar zato, ker se le-to konča z ugotovitvijo, da so partizani prijete prebivalce Kanižarice odpeljali proti Kvasici. Kaj pa potem?

Žalostni sprevod so v deževnem nedeljskem jutru najprej videli v Dragovanji vasi. Prebivalce Kanižarice so tu kar dobro poznali. Mimo njihovih hiš so otroci iz Kanižarice hodili na Kvasico, kjer so v zapuščeni mlekarni imeli šolo. Menda je teh otrok bilo okrog dvajset in imeli so svojega učitelja. Nekatere žene iz naselja so pogosteje zahajale v vas; prodajale so sekire, motike in drugo orodje, ki so ga izdelovali njihovi možje, in obenem tudi poprosile za kak dar. Posebno dobro so vaščani poznali prebivalce ciganskega zaselka »pri Anici«. Ta zaselek – hiša in baraka – je bil med Kanižarico in Dragovanjo vasjo. Tu je živela gluhonema Mica, zelo delavna in poštena žena. Delala je na polju ali pa sedela na kupu gramoza ob cesti in ga spretno drobila s kladivom. Vsi so jo spoštovali. S svojim delom je preživljala dve nekoliko mlajši sestri in skrbela tudi za sinovo družino. Sin Ruda je namreč aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo in je čas vojne preživel v taborišču. Mati Mica je torej pomagala snahi Angeli pri vzdrževanju otrok. Pravijo, da jih je bilo pet, najstarejšemu pa je bilo ime Gvido.

Nekateri prizori te nedeljske procesije so se ljudem Dragovanje vasi še posebno vtisnili v spomin. Starejša Ciganka, vaščani so jo poznali kot Andrejčko, je verjetno omagala in blizu križišča med gozdno potjo in cesto izstopila iz kolone. Partizan je stopil za njo in jo kar tam ustrelil. Prišel je dobliški mežnar in mrtvo Andrejčko odpeljal na dobliško pokopališče. – V sprevodu je stopala tudi mlajša ženska, ki je bila noseča in je v rokah nosila komaj eno leto starega otroka. Ko so šli skozi vas, je dobila porodne krče in ni mogla več hoditi. Stražar je nameril puško, da bi jo ustrelil, ona pa ga je na kolenih prosila, naj jo zaradi otrok pusti pri življenju. Njeni prošnji se ni mogel upreti. Rekel ji je, naj izgine, nekajkrat ustrelil v zrak in se uvrstil nazaj v kolono. Žena je zbrala moči in odtavala od tam. Nekje na poti do Črnomlja, ki je od tam oddaljen približno pet kilometrov, je rodila in z dvema otrokoma v naročju prišla v mesto. – Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo in jokali. Kako pretresljiv je šele bil prizor dva dni kasneje, ko so te mamice in otroke pobijali. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. (Glej: Zdravko Bahor, Leta preizkušnje, str. 58; Odprti grobovi II, str. 148).

Žalostni sprevod ujetnikov iz Kanižarice so tisto jutro opazovali tudi na Doblički gori. Bila je nedelja in dan je bil deževen, zato so bili vsi doma. Skozi okna so gledali, kako so partizani gnali proti Mavrlenu množico žensk, otrok in moških. Bili so mokri in na obrazih sta se jim videla utrujenost in strah. Cilj njihove poti je bil Mavrlen, prav blizu Dobličke gore. Vas je bila skoraj prazna, kajti Kočevarji so se pred nekaj meseci odselili. Jetnike so zaprli v klet velike zidanice. Neki domačinki so se zasmilili otroci, pa jim je skozi kletno okno vrgla nekaj zgodnjega sadja. Njena dobrota je zbudila jezo stražarjev. Še njo so porinili med jetnike in je bila potem deležna njihove usode.

Po dveh dneh so vse jetnike, tudi ženske in otroke, odgnali po cesti proti Koprivniku in jih tam v neki kotlini pokončali. Blizu tistega kraja so malo prej mučili in zakopali dragatuškega župnika Omahna. Nekaj moških so že prvi dan po prihodu na Mavrlen odgnali na tisti kraj, da so kopali jame. Njih menda niso več vrnili na Mavrlen, ampak so jih zmetali v neko jamo pri Bistrici. Razna pričevanja govorijo o tem, da žrtev iz Kanižarice niso streljali, ampak jih pokončevali na druge načine. Malega otroka je eksekutor, na primer, prijel za nožice in z njegovo glavo udaril ob drevo. In to naj bi bil boj za odpravo socialnih razlik?

Povrnimo se še enkrat k Poličevemu poročilu o tem dogodku. Kaj se njemu zdi najbolj pomembno? O številu 61 odvedenih, kot so ga že prvi dan ugotovili italijanski karabinjerji, meni, da je lahko točno ali pretirano, kar pa niti ni bistveno. »Predvsem je težka ugotovitev, da so vse odvedene pripadnike ciganskega naselja po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Tudi ne kaže danes niti pozneje prizadevno brskati po zaceljeni rani in ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo predvsem odgovoren, zakaj to bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi tudi pri vseh njenih poglavitnih izvajalcih neizbrisljiv madež za izpeljavo bridke stvari, ki so jo očitno opravili v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti za zaščito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev na ogroženem območju.« (R. Polič, Belokranjski odred, str. 238). Ubijanje otrok in mater ni samo »grda zadeva« in »bridka stvar«, ampak strašen zločin, ki ga nobena vera in prizadevnost za zaščito osvobodilnega boja ne more opravičiti.

Mimo pokola Ciganov na Mavrlenu ni mogel niti Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence. Ko je kot član Kontrolne komisije nekega dne v začetku avgusta 1942 z Brilejem in Strmeckim prišel v taborišče pri Mavrlenu, je takoj začutil, da se tu dogajajo grozne stvari. Ahaca – Dušana Pirjevca so ravno našli pri »delu«. Brilej in Strmecki sta ga odpeljala malo vstran za grmovje in začel se je glasen »razgovor«. Izrečeno je bilo tudi vprašanje: »Kaj pa je bilo s cigani? Slišali smo, da si dal postreliti precejšnje število ciganov.« Ahac je odgovoril, da so cigani najnevarnejša bitja v Beli krajini, da so postali poklicni vohuni. »Vsi, vsi zapored!« (Spomini na Slovence III, str. 157). Torej vsi, tudi otroci, zato jih je treba iztrebiti?

Natančno število pomorjenih prebivalcev Kanižarice v juliju 1942 najbrž ne bo nikoli ugotovljeno. Kako so karabinjerji mogli še isti dan vedeti, da je bilo odpeljanih 61? V knjigi Farne spominske plošče II. je na strani 29, kjer naj bi bile imenovane žrtve iz Kanižarice, tale zapis : »Cigani – Romi, pokol vsega naselja, 21. 7. 1942, 64 do 72 žrtev, nekateri ocenjujejo, da okrog 100«. Pravijo, da so še živi nekateri, ki so bili leta 1942 navzoči pri izvrševanju genocida nad Cigani pri Mavrlenu. Samo ti bi lahko povedali vso resnico o dogodku. Ne verjamemo, da se bo to zgodilo, zato bo v spominu ostala slika nečloveškega pobijanja, med katerim mora fant s Tanče Gore igrati na harmoniko, desetletni Gvido Perhavc pa prepevati, slika, ki je nastala iz raznih bolj ali manj verodostojnih pričevanj o tem skoraj nerazumljivem dogodku.

2.1.6. Preganjanje Ciganov v tretjem rajhu

V začetku tega razmišljanja smo omenili, kako so Nemci na Gorenjskem že prve mesece po zasedbi »rešili« vprašanje Ciganov, podobnega načrta za Prekmurje pa niso uresničili, ker so te kraje prepustili Madžarom. Zanima nas, ali so ti ukrepi veljali le za okupirano področje ali pa so bili nadaljevanje tistega, kar so nacisti že prej in v večjem obsegu počeli doma – v Nemčiji.

Znani nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je v zadnjih mesecih prinesel več razprav o preganjanju Ciganov v nacistični Nemčiji. Glavni poudarek teh razprav je na vprašanju, ali je bilo nacistično zatiranje Ciganov genocid tako kot uničenje Židov ali pa samo veliko preganjanje brez namena popolnega uničenja. Dejstvo je, da imajo mnogi nacistični ukrepi proti Ciganom lastnosti genocida. O tem vprašanju je veliko govora v knjigi Günterja Lewyja Rückkehr nicht erwünscht (Povratek ni zaželen), ki jo je 24. julija letos predstavil omenjeni dnevnik. Podlago za množična preganjanja Ciganov v tretjem rajhu je dala Himmlerjeva okrožnica, objavljena 8. decembra 1938, po kateri so morali biti vsi Cigani registrirani pri posebej za to določenem policijskem uradu. Že pred tem je notranje ministrstvo ustanovilo raziskovalni center, ki ga je vodil psihiater dr. Robert Ritter in je imel nalogo zbirati podatke o Ciganih. Na podlagi raziskav je Ritter razdelil nemške Cigane v tri skupine : »čistokrvne, mešance in potujoče. Prvo množično preganjanje Ciganov je bilo spomladi 1940, ko so jih 2500 odpeljali v Lodz na Poljskem. Himmlerjevo navodilo, naj se »čistokrvnim« Sintom in Lalerom prizanese z deportacijo, je naletelo na hud odpor pri Martinu Bormannu in drugi nacistični eliti. Načrt, da bi stlačili v taborišča okrog 30.000 nemških in avstrijskih Ciganov, se sicer ni uresničil, kajti za prednostno nalogo so vzeli uničevanje Židov, toda kljub temu je veliko Ciganov, zlasti avstrijskih, končalo v uničevalnih taboriščih. Pa tudi Cigani, ki niso bili deportirani, so bili deležni težke diskriminacije pri šolanju otrok, zaposlovanju in sklepanju zakonskih zvez. Pri deportacijah je kriminalistična policija ravnala do skrajnosti brezobzirno, prizanesli niso niti malim otrokom niti nosečnicam. V Auschwitzu so Cigani živeli v obupnih razmerah, pogosto so bili žrtve medicinskih poizkusov in sterilizacije. Nič bolje ni bilo v Buchenwaldu, Ravensbrücku in drugih taboriščih. Eden od načinov uničevanja je bilo tudi rekrutiranje v specialne enote, iz katerih skoraj nihče ni prišel živ.

Figure 11. Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so komunisti pomorili 1942

S primerjavo nacističnega genocida nad Židi in preganjanja Ciganov se ukvarja tudi Gilad Margalit v knjigi Povojni Nemci in njihovi Cigani – Obravnavanje Sintov in Romov v luči Auschwitza, ki je pred kratkim izšla v Berlinu. Po Margalitovem mnenju je bila glavni vzrok za preganjanje Ciganov njihova asocialnost in ne rasne razlike. Na široko razpravlja tudi o povojni politiki Zahodne Nemčije in o vzrokih za razmeroma počasno priznanje odškodnin Ciganom, ki so bili prizadeti zaradi nacizma.

Kljub odmaknjenosti preganjanja Sintov, Romov in drugih v Nemčiji o tem še izdajajo knjige in razpravljajo v uglednih časopisih, kot je Frankfurter Allgemeine. Genocid je še vedno tema, o kateri se jim zdi primerno in potrebno razpravljati. Nihče ne govori, da so ta vprašanja rešili že na procesu v Nürnbergu, da je torej čas zaključiti razprave o preteklosti in usmeriti pogled v prihodnost. Nihče ne poskuša trditi, da so bili Auschwitz in druga uničevalna taborišča zgolj napake, zagrešene »v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti«, kajti dobro vedo, da uničevanje Židov, Ciganov in podobno niso bile napake, ampak načrtno delo nacističnega totalitarizma, katerega Volja ni poznala nobenih meja, nobenih zadržkov. Ne samo nacistični totalitarizem, vsak totalitarizem je zaradi svoje moči in oblasti pripravljen zatreti vse, kar mu nasprotuje, še več, vse, kar bi mu samo utegnilo nasprotovati, kar popolnoma ne ustreza njegovim zahtevam.

2.1.7. Zaključek

Po zelo nepopolni oceni je konec leta 1941 na področju Ljubljanske pokrajine živelo 350 do 400 Ciganov. Iz tega sestavka lahko sklepamo, da so jih partizani samo v času od 10. maja do 22. julija 1942 pokončali najmanj 160, kar je skoraj polovica skupnega števila. Množični poboj Ciganov je bil eden prvih ukrepov petdnevne ižanske republike; začela se je 17. maja, prav na dan, ko se je na drugi strani Ljubljane odpravljala na pot skupina prve nacionalne ilegale. Dober teden kasneje so partizani na enak način ukrepali v Sodražici. Pokončali so vse: moške in ženske, starce in dojenčke. Svoje nečloveško dejanje so opravičevali z »dokazi«, da je bilo to nujno za zavarovanje pred Italijani. Nič bolje se »ovaduhom« ni godilo v Črnomlju, čeprav tedaj v Beli krajini še ni bilo republike, bil pa je »naraščajoči gnev krajevnih partizanov in aktivistov ter tamkajšnjih štabov, odborov in komitejev«. Kaj naj rečemo k temu? Če je že med moškimi res bil kak potencialni ali celo resnični ovaduh, ga med dojenčki prav gotovo ni bilo. Toda »vsi, vsi zapored« so bili zaradi tega obsojeni na smrt. Kakšno zvezo je ta obsodba imela z osvobodilnim bojem? Zagotovo nobene, ali pa tisto ni bil osvobodilni boj, temveč prvi poizkusi partijskega totalitarizma.

Nekaj podobnega, le v veliko večjem obsegu in drugačnih okoliščinah, se je zgodilo natanko tri leta po teh prvih množičnih pobojih. Tudi tedaj so bili vsi nevarni, »vsi zapored«, tudi ženske, ranjenci in invalidi. O tem v zadnjem času na svoj način razpravljajo naši mediji. Celih petdeset let se o tem ni govorilo, čeprav se je vedelo. Povojni poboji zaradi kolaboracije? Kadarkoli bomo naleteli na to povezavo, se bomo morali vrniti k revolucijskemu terorju spomladi in poleti 1942 – tudi k poboju Ciganov – Romov. Podatke o tem bomo zaman iskali v Enciklopediji Slovenije pod geslom Romi, čeprav je njen deseti zvezek izšel leta 1996. Kaže, da so nekatere teme do danes ostale tabu ali pa morda ni ljudi, ki bi se jih lotili.

Brez jasne in popolne slike dogodkov v letu 1942 ne more biti razumevanja kasnejših medvojnih dogodkov in tudi ne povojnih pobojev.

3.1.1.

Ko sem se pred kratkim seznanila s Francijem Ložarjem s Hrušice pri Bizoviku in z njegovo sestro Fani, sem opazila, s kakšnim spoštovanjem govorita o svojem pokojnem očetu in kako misel na očeta prepleta naš pogovor. Z veseljem sta se odzvala povabilu, da mi o očetu povesta kaj več, prav tako njune tri sestre Malči, Vida in Nada. Zanje predstavlja oče lik človeka, ki jih spremlja vse življenje, ali kot pravi sin Franci: Naš oče je moj vzornik in najboljši učitelj v življenju.

Oče Franc Ložar je bil rojen leta 1896 v družini Toneta Ložarja in matere Marije Kocjančič na srednje veliki kmetiji v Bizoviku. Po domače se je reklo pri Pezdirju. Franc je bil najmlajši izmed devetih otrok. Imel je šest sester in dva brata, ki sta oba umrla.

Pri osemnajstih letih je namesto za plug moral prijeti za orožje, saj ga je vihra prve svetovne vojne odgnala najprej na rusko, nato pa na soško fronto. Še v pozni starosti, ko je neketere dogodke dodobra pretuhtal, je že odraslim otrokom pojasnjeval, da je takrat »živel pod posebnim božjim varstvom.« Krogle so sikale po zraku, najhujše je bilo na Gabrielu, Sabotinu, Piavi in Sveti gori, njemu pa je krogla prebila le kapo, spet drugič se je odbila od čutarice v nahrbtniku. Nekoč ga je oficir z naročilom poslal v sosednjo karavlo, medtem pa je njegovo karavlo pokopal snežni plaz. Na ruski fronti je bil ujet skupaj z desetimi fanti. Med potjo si je pozorno ogledoval teren, okolico in stražarje: »Fantje, v rusko ujetništvo ne grem!« je glasno in odločno sklenil, ko so jih zaprli v zastraženo barako. »Pobegnil bom, in če hoče kdo z menoj, ga bom pripeljal nazaj na avstroogrsko stran!« Vseh devet sojetnikov, ki so se odločili z njim pobegniti, čeprav ni nikogar pregovarjal, je pripeljal nazaj in dobil odlikovanje.

Čeprav je živel pod posebnim božjim varstvom’, je v vsaki situaciji znal misliti s svojo glavo. Ni veliko govoril, ampak bolj poslušal in tuhtal. Že od otroških let dalje so ugotavljali, da je zelo bister, toda v šolo je hodil le toliko, kolikor je moral.

Po vojni je bil Maistrov borec. Pred plebiscitom je odšel na Koroško. Tudi tukaj je bolj poslušal kot pregovarjal kmete, ki so modrovali in ugotavljali: »Bi šli k vam, če bi bili vi sami, k ‘Serbom’ pa ne gremo.« Vojaki ‘Serbi’ so kradli, posiljevali ženske in vzbujali strah po vsej Koroški. Ob plebiscitu je vozil z vozom volilne skrinjice na zbirno mesto. Prisluhnil je pogovoru med francoskim in našim oficirjem. »Ali bi eno skrinjico izgubili?« je francoski vprašal našega. »Ni treba, plebiscita prav gotovo ne bomo mi dobili,« mu je odvrnil jugoslovanski oficir. Francetu je bilo za izgubo Koroške zelo žal. »Tako lepa dežela, zemlja rodna, podeželje slovensko! Tako lepo bi bilo, da bi bila priključena k nam!«

Figure 12. Avstrijski vojak Franc Ložar

Vabili so ga, da bi ostal v vojski: izšolali bi ga in imel je vse odlike dobrega vojaka, bil je premišljen, iznajdljiv, trezen in velik domoljub. Toda klic domačije je bil močnejši: ljubil je zemljo in vsa kmečka dela. Njegovo življenje je potrdilo, da je bil kmet z dušo; ljubezen do zemlje, rodne kmetije in dela je posredoval otrokom za popotnico v življenje.

Starejši brat Janez je umrl na ruski fronti: ruski oficir je dal zažgati lazaret z bolniki vred, ker je razsajal med njimi tifus; brat Tone je umrl kot mlad fant. Franc je ostal edini moški dedič kmetije in tudi to je vplivalo na njegovo odločitev, da ostane doma.

Svojo skromno izobrazbo, ki si jo je kot otrok pridobil v trirazredni osnovni šoli, je neprestano izpopolnjeval: sam se je učil matematiko in poglabljal v formule, sam se je naučil kvadrirati in kubirati. Prav gotovo bi uspešno končal študij, če bi imel zanj možnost. Zelo veliko je bral, zlasti v dolgih zimskih večerih. V spomin nanje je njegova postelja iz fantovskih let z ožgano spodnjo stranico, ker se je zgodilo, da je ob sveči in knjigi zaspal, dogorela sveča pa je opravila svoje. Hitro se je učil na pamet in deklamirati je znal Aškerčeve balade, ljuba mu je bila tudi Gregorčičeva poezija. Kdo drug bi bolj občuteno deklamiral Soči ob odkritju spominske plošče vsem pobitim na soški fronti, kot nekdanji vojak in ljubitelj Gregorčiča? Odkritje spominske plošče na cerkvi v Bizoviku je organiziral l. 1925 Francev oče.

Ni prebiral samo leposlovja, ampak tudi strokovno literaturo: prebral je vse, kar se je takrat dobilo v zvezi s kmečkim gospodarjenjem, poljedelstvom, živinorejo, vrtnarstvom in sadjarstvom. Še danes so pri Ložarjevih v posebni časti hruške z drevesa, zadnjega, ki ga je na stara leta zasadil oče. V nekem članku je nekoč prebral, da v Ameriki gnojijo pšenico s čilskim solitrom. Imel je navado, da se je z očetom o vsem posvetoval in ga spraševal za mnenje, tokrat pa je kar sam s svojim denarjem kupil soliter, da bi preizkusil resničnost te ameriške pogruntavščine.

Ko sta šla z očetom na njivo trosit gnoj, je del njive na skrivaj potresel še s solitrom. In res, tam je zrasla krasna pšenica: gosta, temno zelena, z debelimi klasi. »Zakaj je tukaj tako lepa pšenica? Kako si vendar trosil gnoj?« je oče zasliševal Franca, ko se ni mogel načuditi pšenici. »Saj ste bili vendar zraven in videli, da sem na tem delu potrosil toliko gnoja kot po vsej njivi.« »To pa je res čudno,« je oče nejeverno zmajeval z glavo. Franc se je hotel najprej sam prepričati o dejanskem učinku solitra, zato je očetu šele zdaj izdal skrivnost. »Zakaj pa ga nisi natrosil po vsej njivi?« je postal ves navdušen še oče. »Nisem vedel, kako se bo obnesel, pa tudi denarja sem imel premalo.« »Zakaj pa nisi povedal, bi ti ga jaz dal?« Naslednje leto je bila s solitrom potresena vsa njiva, toda s točno odmerjeno količino, prevladoval je še vedno hlevski gnoj. Franc se ni nikoli brezglavo spuščal v novotarije, cenil in upošteval je stara izročila in izkušnje očeta in ga je vedno spraševal za mnenje. Francev oče je bil svoje dni vaški veljak in nekaj časa župan. Vse izkušnje, politične in gospodarske, je prenašal naprej na sina, ki jih je s pridom sprejemal in največkrat tudi upošteval. Tako so odslej imeli pri Ložarjevih najlepšo pšenico, najbogatejši pridelek in najboljši kruh. V Bizoviku na splošno ni bilo revščine: domačije so stale ob vznožju Golovca in vzdolž potoka, da so se lahko njive in travniki sončili na ravninskem svetu vse do Ljubljanice. Francev oče je bil zeljar in je imel pravo podjetje za kisanje zelja, ki ga niso prodajali samo v Ljubljano, ampak pred prvo svetovno vojno vozili tudi v Trst. Takrat je imel štirideset ogromnih kadi za kisanje zelja. Ribali so ga z ročnim strojem z rezinami in z vrtenjem ročice, ki ga je oče kupil še za časa Avstro-Ogrske. Vsako jesen je zaklal dve kravi, naredil klobase in jih skupaj z zeljem kot vzorec ponujal po tržaških in kraških gostilnah, potem pa sprejemal naročila. Po izgubi Trsta se je trgovina s kislim zeljem zmanjšala in ogromne kadi so zamenjali lično izdelani sodčki iz Češnjice pri Železnikih, in namesto v Trst so zdaj tri dni potovali do Češnjice in nazaj.

Figure 13. Franc Ložar (prvi z leve) v prvi svetovni vojni

Zdaj so zelje prodajali le še na ljubljanskem trgu, poleg zelja pa še krompir in povrtnino. V Marijanišče, v gluhonemnico in nekaterim strankam so vsak dan pripeljali mleko. Vedno bolj je pri teh vožnjah nadomeščal očeta bodoči gospodar Franc. Če je hotel priti do kakšnega dinarja, si ga je moral zaslužiti s svojo podjetnostjo in pridnostjo. To Francetu ni bilo težko. Temu ali onemu sosedu je šel preorat njivo ali mu ponudil kakšen prevoz. Nekaj denarja je prislužil tudi pri bizoviških pericah, ki so takrat slovele po vsej Ljubljani. Da ni vsaka zase drdrala v ponedeljek zjutraj s samotežnim vozičkom v mesto, je dobil od očeta lojtrnik, ki so ga uporabljali samo v ta namen, in nanj so zjutraj perice naložile cule z opranim in polikanim perilom, ob štirih popoldne pa jih je šel iskat na zbirno mesto pred današnji ‘peglezen’ na Poljanski cesti. Zdaj so naložile cule z umazanim perilom, posedle nanje in se odpeljale domov. Domači so računali s tem, da jim ob ponedeljkih Franc ne bo kaj dosti v pomoč, zato si je ta dan tudi mama izbrala za ‘žehto’. Seveda Franc ni bil edini ‘peričnik’ v Bizoviku, kakor so tem vozačem peric takrat pravili.

Kako je Franc preživljal svoj prosti čas? Kaj bi poleg kmečkega dela še počel, se je večkrat spraševal? Pristopil je h gasilskemu društvu, ker se mu je to zdela dosti humana in koristna organizacija, pa tudi zabav ni manjkalo. Če je bila veselica v kakšnem malo bolj oddaljenem kraju, se je pripeljal z zapravljivčkom v civilni obleki s kravato ali v gasilski uniformi. Še posebno takrat se je vsem zazdel uglajen in ‘moder fant’. Kadar pa je vozil večjo druščino, posebno kasneje, ko je bil že gospodar in poročen, pa jo je naložil kar na parizarja.

Orlovskemu društvu in raznim telovadnim vajam se Franc ni hotel pridružiti, saj se je več kot dovolj razgibal doma pri delu. S prihranki si je kupil kolo med prvimi v Bizoviku. Kolo je bilo močnejše, večje in robustnejše kot so današnja kolesa. Z njim je lahko povabil na izlet še svoja dva bratranca iz Bizovika. Eden je sedel pred sedež, drugi zadaj, gonili so izmenoma, v klance pešačili in tako prišli do Brezij ali Bleda. Zelo rad je hodil v hribe, še posebej po krajih, kjer je obujal spomine na soško fronto. Tudi kasneje, ko si je ustvaril svojo družino, je vse lepote in zanimivosti teh krajev obiskoval z otroki, jih navduševal za hojo v hribe in jim pravil dogodivščine iz prve svetovne vojne. Med vsakoletnimi izleti ni manjkal vzpon na Triglav.

Skupaj z bratranci je neko nedeljo odkolesaril k teti in stricu na Ježico in k njunim štirim dekletom. Imeli so kmetijo in pred prvo vojno tudi oni zeljarijo.

Franc, ki sam ni trpel pomanjkanja, je takoj opazil, da so vsa dekleta lepo urejena. Stric je svoje dni ob dobrih izkupičkih zelja prinašal iz Trsta teti nakit, stara mama deklet je vsak prvi petek in vsako prvo soboto v mesecu hodila v Ljubljano k frančiškanom in nikoli ni prišla iz mesta praznih rok. Prinašala je blago in dekleta so si šivala obleke po modi.

Enaintridesetletni France si je izbral tretjo, tridesetletno Tončko Ahlinovo, po domače Hrvatovo. Bila je znana igralka v prosvetnem domu na Ježici in nič manj lepo in občuteno ni deklamirala kot France. »Ne vem, kaj še čaka!« je nekoč Tončka ujela pogovor med očetom in materjo. To je vzpodbudilo njeno odločitev za Franca. Na Ježici so se hoteli prepričati, s kom se bo poročila njihova dobra igralka, predvsem pa verna in prizadevna članica Katoliške akcije, zato se je takratni ježiški župnik Franc Košir pozanimal pri šentpetrskem, Janku Petriču: »Slišal sem, da so v Bizoviku pijanci.« (Bizovik je bil dejansko razvpit zaradi fantovskih pretepov, čeprav je bil znan tudi po dobrih pevcih). Pa ga je šentpetrski takoj pomiril: »Franc je moj najljubši fant.« »Tončka pa najbolj priljubljeno dekle naše fare!« se je hitro pohvalil tudi ježiški.

Figure 14. Ložar (prvi z desne) med domačimi igralci

Franc je bil s svojo šentpetrsko faro zelo povezan: njegov oče je bil ključar vse do druge svetovne vojne in Franc je prevzemal mnogo cerkvenih opravil. Za žegnanjsko nedeljo, ob praznikih in drugih slovesnostih je z zapravljivčkom pripeljal šentpetrskega župnika v bizoviško ali štepanjsko cerkev, kadar je bila tam maša. Franc je do duhovnikov vedno kazal veliko spoštovanje in o njih nikoli ni rekel nič slabega. Tudi kasneje, na njegovem domu, se ni nikogar smelo opravljati. Imel je navado reči: »Pa pustimo to.« Ali: »Svoje sem povedal.«

V predpustu, 13. februarja 1927, sta se Franc Ložar in Tončka Ahlinova poročila. Čez leto dni, 15. februarja 1928, je prva prijokala na svet hčerka Frančiška, ki so ji vedno rekli Fani, l. 1929 Malči, ki je čez pol leta umrla, l. 1930 edini sin Franci, l. 1932 deklica, ki so jo ponovno krstili za Malči, za njo pa še l. 1936 Vida in l. 1940 najmlajša Nada Antonija, saj si je oče želel, da bi vsaj ena nosila ime po materi. Po poroki sta bila oba Franceva starša živa in še dolgo dejavna. Mladi Franc je privzgojil svojim otrokom tako spoštovanje do starih staršev, da jim je spoštovanje do vseh starih ljudi ostalo vse življenje. Otroci, še posebno starejša Fani in Franci, se spominjajo, kakšen ugled in veljavo sta uživala stara mama in stari oče pri njih doma. Gospa Fani por. Božič še danes ve povedati: »Če bi se kdo pregrešil proti njima, je bil to večji greh, kot če bi se pregrešil proti mami in očetu. Ob nedeljah je mama spekla pecivo in nesla sem ga starim staršem v sobo, ker sta šla že počivat. Oče se ne bi dotaknil peciva prej, dokler ga nista dobila stara mama in oče. Vedno me je spraševal, ali sta dobila to in ono. Dajal jima je tudi po deset dinarjev na teden. Počutila sta se še vedno koristna in pomembna. Denar sta hranila in ga kasneje razdajala nam, vnukom.«

»Naš ati in stari oče sta se veliko pogovarjala,« nadaljuje svoje spomine na očeta Fani, »prav o vsem: o kmečkem delu, o gospodarstvu in politiki. Atija sem večkrat slišala vprašati svojega očeta: ‘Kaj mislite?’ Povedal mu je svoje mnenje, nikoli pa ni pozabil dodati: ‘Naredi, kot se ti zdi prav.’ Stari oče je bil naročen na Domoljuba, ati na Slovenca in skupaj sta premlevala članke enega in drugega časopisa. Stari oče je bil vaški veljak in politik, zato ga je ati rad poslušal in v pogovorih sta si bila v pomembnejših stvareh vedno edina. Prepirali se nismo nikoli. Mama je bila bolj glasna in zgovorna. Imela je ogromno dela, ki ga je komaj zmagovala, čeprav je vse dni garala. Če se je iz kuhinje razlegal otroški vik in krik in ga je skozi odprto okno zaslišala mama, ki je npr. v hlevu molzla, je začela od tam ali z dvorišča glasno svariti očeta: ‘Kaj nisi doma? Ali ne slišiš otrok? Saj se bodo še pobili!’ Oče ji je mirno zaklical nazaj: ‘Ne, ne, to pa se ne bodo!’in me skril pod svoj stol, da me brat ne bi našel, on pa je mirno bral ali opravljal svoje delo naprej. Prav nič ga ni motil naš vrišč.« »Bil je izredno potrpežljiv,« se spominja tudi Malči, ki danes sama živi na nekdanji domačiji Ložarjevih in vdihuje življenje častitljivim stenam stoletne hiše, ki nemo govorijo. »Na stara leta še bolj, čeprav je zaradi astme težje dihal, pešal mu je vid, noge so postale težke, oslabel je zaradi mnogih operacij. Vendar je vse težave in bolečine molče prenašal.«

»Nas otroke je imel zelo rad,« so si danes vsi edini. »Šalil se je z nami in zvečer nam je rad pripovedoval pravljice. Vsakega posebej je dvignil pod strop, da smo se z roko dotaknili luči, potem pa nas položil v posteljice in poljubil. Celo v zimskih jutrih med šolskimi počitnicami smo se lahko prišli k njemu v posteljo pocrkljat. Dojenčka je tudi previl, če pa je bil pokakan, je poklical na pomoč najstarejšo Fani. Smisla za šalo ni izgubil niti takrat, ko je po vojni zagledal na domačem pragu svojo sedemnajstletno hčerko, arestantko iz Teharij, sestradano, zabuhlo od pikov stenic: ‘No, pa je prišel naš prvi arestant,’je rekel Fani v pozdrav. Pa se je pošalila še Fani: ‘Kar počakaj. Morda boš pa kmalu na vrsti tudi ti!’ Na starost je najraje obujal spomine na naše otroštvo: ‘Nikoli ni bilo tako luštno kot takrat, ko ste se motali okrog mize. Ni lepšega prizora kot otrok, ki je.’ Pri nas se je hrana spoštovala.« Na starost se je raznežil ob vnukih in s prav tako modrimi nasveti kot nekoč svoje otroke je zdaj tudi nje pospremljal v življenje.

»Mama nas je rada zatožila očetu,« nadaljuje Fani.« Bila je zelo natančna in ji zlepa ni bila kakšna stvar dobro narejena. ‘Kakšna gospodinja pa boš, saj še postelje ne znaš pospraviti!’ Ati pa me je pohvalil: ‘Fani, lepše si postlala kot mama!’ Pa sicer ni dosti hvalil, grajal pa tako, da nisi čutil, da je graja, ampak si dobro vedel, da je nekaj narobe. Postalo te je sram in na vso moč si se trudil, da napako popraviš. Ob njegovih zelo redkih besedah in zadržanju si spoznal, kdaj imaš in kdaj nimaš prav. Vse, kar je rekel oče, je bilo za nas otroke sveto. Vsi smo ga spoštovali, morda tudi zato, ker smo videli, da ga spoštuje mama.

Spominjam se tudi njegove pohvale, ko sem bila v drugem letniku učiteljišča in stara šestnajst let. Neko zimsko dopoldne je mama zamesila kruh in odšla po drva. Oče jih je žagal na cirkularki. Priskočila mu je na pomoč in si odžagala sredinec, sosednja dva prsta pa ranila. Ko sem se vrnila iz šole domov – naslednji mesec sem ostala kar doma, saj smo namesto pouka kopali strelske jarke – me je pričakala polna mentrga vzhajanega testa, prazen štedilnik, krave, ki smo jih včasih molzli tudi opoldne. Kako sem se znašla in vse to zmogla, še danes ne vem. Oče je vzel vse za dobro, tudi če je bila juha preslana ali jed zažgana. Mami je povedal: ‘Nobena služkinja te ne bi tako dobro nadomestila kot Fani.’ Morda sem zmogla prav zaradi njegove pohvale.

Hčerka Vida por. Kuharič prav ob tej priliki ve povedati, kako izredno mehko srce je imel oče in kakšna nežna narava je bil. Takoj po nesreči je zapregel sani in mamo odpeljal v bolnico. »Poklapan se je vrnil domov,« se spominja Vida, »vrgel se je čez postelji in jokal kakor otrok.« Kljub svoji moškosti oče ni bil človek, ki bi se sramoval kazati svoja čustva. Vida se še danes spominja velikonočne sobote l. 1941, ko se je oče vrnil z orožnih vaj pri Rakeku, kjer so kopali strelske jarke. »Mama je prala perilo v potoku in nenadoma jo vidim, da spusti mokre cunje z rok in steče ob potoku. Gledam za njo in na kolesu zagledam očeta; bil je v rjavi obleki. Tisti hip tudi oče skoči s kolesa, ga vrže na tla (pri nas so se kolesa vedno prislanjala!) in plane mami v objem. Od sreče objokana in nasmejana prideta do doma.«

Figure 15. Trije rodovi Ložarjev: stari starši, Anton in Marija; starši, Franc in Tončka; otroka, Fani in Franci

»Seveda nas je moral kdaj pa kdaj kaznovati,« se spomni Fani tudi na to. »Največkrat je bil brat Franci pobudnik kakšne otroške vragolije. Ati nas ni nikoli udaril, morali pa smo za kazen klečati, največkrat starejši, mlajšim kasneje ni bilo treba več. Da bi bil čas med klečanjem koristno izrabljen, smo morali moliti rožni venec. Začuda, meni je še danes rožni venec najlepša molitev! Oba z mamo sta bila zelo verna. Kljub obilici dela je mama vselej, kadar je bila zvečer v Bizoviku maša ali šmarnice, prihitela s polja, s hleva ali prekinila kakšno drugo delo, se v naglici preoblekla, umila in stekla k maši. Vsak večer, posebno pozimi, smo molili rožni venec. Na vernih duš dan smo tudi mi otroci vstali že ob štirih zjutraj in zmolili vse tri dele rožnega venca, ko so se duše z nebes vračale v vice. Vse tri rožne vence smo zmolili tudi zvečer na dan vseh svetih in vedno za sveti večer.« Razumljivo, da se na sveti večer ni samo molilo. Hčerki Malči se oči še danes otroško zasvetijo, ko jih ožari spomin na sveti večer in praznike: »Mama je pekla, ati je postavil drevešček in obešal nanj okraske, ki smo jih otroci zamaknjeno gledali; skupaj z atijem smo postavljali jaslice.« »Pri blagoslavljanju hiše, gospodarskega poslopja in polj je bil oče kot duhovnik,« dopolni spomin na sveti večer Fani. »Kar eno uro je trajalo, da smo vse obhodili in blagoslovili. Oče je hodil prvi, molila in blagoslavljala sem jaz, mama je nosila najmlajšega v naročju ali ga vodila za roko, hodila zadnja in zapirala vrata. Na cvetno nedeljo nam je on privezal na butaro pomaranče in jabolka.«

Oče je bedel tudi nad delom svojih otrok, v šoli in doma na kmetiji. »Kako dolgočasno je okopavati ves dan krompir, ali res ne morem početi kaj drugega?« se je nekoč cmerila desetletna Malči. »V življenju je že tako, da moraš velikokrat naveličan delati,« jo je vzpodbujal oče. »Nekoč sva orala. Slišala sem ga, kako je neprestano nekaj polglasno govoril predse. Prisluhnila sem mu. Spet si je deklamiral, kot že tolikokrat. Tokrat je bil na vrsti Uvod h Krstu pri Savici.« Z recitiranjem si je ohranjal svežino spomina, razbijal tudi njemu monotono delo za plugom in obnavljal deklamacije, da jih ni nikoli pozabil.

Nekoč mu je pri oranju dvanajstletni Franci poganjal konje, zanj najbolj dolgočasno delo pod soncem. »Ati, zdaj se pa moram učiti za šolo, domov grem.« »Kaj pa se moraš naučiti,« se ni dal kar tako pregovoriti oče. »Aškerčevo balado Kronanje v Zagrebu,« mu pojasni fantič. »No, zaradi tega ti pa res ni treba domov, se bova kar skupaj naučila.« Franci je moral hočeš nočeš poprijeti za vajeti, ati je pričel deklamirati balado, Franci je za njim ponavljal in do večera sta se na njivi naučila deklamacijo. Tako je prišlo pri Ložarjevih kar v navado, da so otroci med delom kdaj pa kdaj deklamirali z očetom, kasneje ko so bili odrasli, pa pogovarjali o vsem. »Pa vendar oče ni nikoli pretiraval z delom,« dodaja Fani, »vedno je delal umirjeno in vztrajno. To so vedeli tudi posli.«

»Umirjen je bil tudi v govorjenju in zato je njegova beseda več zalegla kot mamina, ki je veliko govorila in dopovedovala. Svaril nas je pred nepremišljeno besedo, ki lahko drugega prizadene. Šla sva skupaj na polje, se pogovarjala in reče na lepem: ‘Vsako izrečeno besedo prej premisli. Če vržeš klobuk v vodo, je moker, čeprav ga takoj pobereš. Beseda izrečena se ne da vzeti nazaj.’

Naš oče je bil načitan in velik ljubitelj knjig, čeprav je končal samo tri leta osnovne šole; ni mu bilo vseeno, kaj beremo mi otroci. ‘Kadar bereš, beri kaj pametnega, nikoli neumnosti,’ je ob neki priliki poučil Malči.

Zdoma nas ni rad puščal. Vedno nam je govoril: ‘Ne hodite po drugih hišah. Zakaj bi bili drugim v nadlego, če ste lahko doma.’ Seveda smo dosti hodili k teti in bratrancem, vedno pa smo morali biti doma za avemarijo, tudi poleti, ko še ni bilo temno. Nekoč so me pri teti zadržali, češ saj doma vedo, da si pri nas. Ostala sem še po zvonjenju, toda mirna nisem bila več. Čez nekaj časa sem se poslovila in že od daleč zagledala očeta, ki mi je ob poti za plotom šel naproti.«

»Naš oče je bil vedno pravilno strog«, ugotavlja Ložarjev edini sin Franci. »Ko se mi je zazdelo, da sem že odrastel ministrantski halji, sem se odločil, da ne bom več ministrant. K maši sem začel hoditi na stopnice kora. Oče me ni imel več na očeh. ‘Prav, toda glej, da boš dobro poslušal pridigo. Ko prideš domov, jo boš po spominu vso napisal na list papirja.’ In sem jo, pa ne le pridig: ob nedeljah mi je oče izbral določene odstavke iz časopisov in sem še te prepisoval. Šele kasneje sem uvidel očetov namen: hotel me je naučiti pisanja in koristno izrabljati čas. Nikoli si nisem upal pomisliti, da bi utegnil imeti oče kaj narobe. S svojo umirjenostjo in preudarnostjo je deloval tako, da je bilo vse, kar je rekel in storil – pravilno. Zame je bilo sveto vse, kar je rekel.«

»Mama nas je naučila dobro brati in deklamirati, tako da nismo nikoli drdrali,« ve povedati gospa Fani, ki je še danes dobra bralka beril v svoji župnijski cerkvi. »Videlo se je, da je bila naša mama v mladosti igralka in recitatorka. Oba z atijem sta posvečala veliko skrb našemu šolanju, mama je od prodanega mleka in zelenjave kupovala vse, kar smo potrebovali otroci za šolo in ona za gospodinjstvo. Stara mama je v hlevu gojila radič za prodajo. Fižola smo vedno veliko pridelali, ker ga je posebno oče rad jedel. Me s sestrami smo bile lepo oblečene, saj je zdaj stara mama z Ježice še nam kupovala blago, teta z Ježice pa šivala in predelovala. V najlepšem spominu hranim naše nedeljske obiske na Ježico k maminim domačim. Vse popoldne smo bili pri njih, zvečer pa so nam kar pogrnili koce po vozu in ob enakomernem drdranju voza in konjskih kopit po tlakovanih cestah smo kmalu pozaspali. Jaz nazadnje, ker sem tako rada opazovala drevored nad seboj in prižiganje svetilk ob mraku.«

»Oče je zagovarjal mnenje, da morajo biti kmetje šolani in izobraženi. Vedel je, da so skandinavski kmetje tudi inženirji, in zavzemal se je, da bi bili bizoviški čim boljši gospodarji in čim bolj razgledani. Dve leti po poroki je s pomočjo mamine dote zgradil gospodarsko poslopje. Še vedno je prideloval najboljšo pšenico in mlinar je zrnje naše pšenice prepoznal pod rokami. Ko sem začela hoditi v šolo, sem opazila, da je naš kruh najboljši, najbolj rahel in bel, ker so sošolke imele bolj trdega in črnega.

Oče in mama se zaradi tega nista bahala. Kruh se je pri nas spoštoval. Okenska polica je bila vedno pregrnjena z belim prtičem, na njem je bil pehar s hlebcem kruha, ob peharju nož in kruh si je lahko odrezal prav vsak, kdor je hotel: hlapec, dekla, posli, domači, vsak kdor je prišel k nam po opravkih ali na obisk. Hiša pa je bila vedno polna ljudi, saj so hodili k atiju in staremu očetu na pogovor in po nasvete.«

3.1.2. Franc Ložar postane podžupan občine Dobrunje

»Prišel je dan volitev l. 1936, to so bile zadnje volitve pred vojno. Oče je najel sovaščana, da je z našim vozom vozil na volišče vse oddaljene, ostarele in bolne, ki se sicer volitev ne bi mogli udeležiti.

Slovenska ljudska stranka je zmagala z veliko večino, naš oče je postal podžupan naše občine, župan je bil še naprej Trkov iz Zadvora. Oče nam otrokom o svoji izvolitvi ni nič povedal. Naslednji dan pridem v šolo, hodila sem v prvi ali drugi razred. Vsi otroci so vedeli, da je bil oče izvoljen za podžupana. ‘Da, tvoj oče,’ so mi zatrjevali, ko sem jih začudeno gledala, a sram me je bilo povedati, da tega ne vem.

‘Ali je res ati podžupan?’ planem v kuhinjo, ko se vrnem iz šole. ‘Seveda, res je. A ne bahaj se s tem,’ mi reče mama.

Za atija so bila pomembna dejanja, ne besede. Treba je bilo napeljati vodovod in elektriko po vsej vasi. Pa res potrebujemo vodovod, če imamo na eni strani hiše potok, na drugi pa vodnjak? Za atija to sploh ni bilo vprašanje. Dobili smo tudi elektriko; ko sem pričela hoditi v šolo, se spominjam še petrolejke.

Ati je bil še vedno član gasilskega društva in kupili so novo motorno brizgalno, ki jo je nekega nedeljskega jutra prišel blagoslovit škof Anton Bonaventura Jeglič. Zvečer je ati presenečeni mami mimogrede omenil, naj zjutraj škofu postreže z zajtrkom, saj tako dobrega kruha kot ona zlepa ne speče nobena gospodinja. In res ga je pekla pozno v noč, sveže prepražila in zmlela kavo. Ko se je škofu opravičevala za skromen zajtrk, češ da je za njegov obisk zvedela šele prejšnji večer, se ji je iz srce zahvalil, ker tako dobrega kruha že dolgo ni jedel in pil tako dobre kave. In mislil je iskreno, prav tako kot ati, ki je vedno imel zaupanje v sposobnosti naše mame.

V hišo je zahajalo vedno več ljudi. Ati je bil tudi občinski cenilec in porotnik, ki je sodeloval pri zapuščinskih razpravah in pisal oporoke. Hotel je izboljšati pridelek krompirja in dosegel, da je občina za vse kmete kupovala semenski krompir, poleg drugih stvari, ki so jih potrebovali kmetje. Kako spoštovan človek je bil ati, je pokazal celo odpravnik vlaka na železniški postaji v Polju. Ko sta nekega jutra ati in občinski blagajnik prišla s kolesi na postajo in jih pospravila, je vlak že potegnil. Odpravnik ga je takoj ustavil, ko je zagledal atija, in z blagajnikom sta lahko vstopila. Odpeljala sta se v Radohovo vas po semenski krompir. Ati je bil veliko zdoma in mama, ki je poleg otrok, vrta in gospodinjstva imela na skrbi tudi hlev, mu je nekoč poočitala: ‘Povsod delaš, za vse skrbiš, doma te pa nikoli ni!’ ‘Ne kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan!’ ji je v odgovor ati dobrohotno in spravljivo zdeklamiral Gregorčičev verz. Po naravi je bil molčeč, ni dosti govoril, ampak tiho delal. Oba z mamo sta bila velika garača. Po vasi je bilo znano, da so pri Pezdirjevi hiši garači. Karkoli ga je kdo prosil, mu je ustregel. Napisal je tudi veliko najrazličnejših prošenj, ki so jih ljudje potrebovali.

V pogovorih sta oče in stari oče še vedno debatirala vse mogoče. Spominjam se njunih pogovorov o španski revoluciji l. 1936. Vedela sta povedati, kaj vse se dogaja in še danes slišim starega očeta: ‘Prišla bo tudi k nam. Vi jo boste dočakali, jaz ne. Revolucija žre svoje otroke.’ To zadnje sem jemala dobesedno in takrat ničesar nisem razumela. Pred komunizmom sem dobila velik strah. Takrat so povsod brali ‘Ukrajina joka’ in se komunizma bali. Tudi pri nas.

K nam je večkrat prihajal mešetar s konji. Pripovedoval je zgodbice, kot da bi jih on doživel. Čudno se mi je zdelo, da je oče vedno molčal, mešetar pa na široko govoričil. ‘Veš Fanika.’ me je poučil oče, ‘to so pa velika usta. Kdor veliko govori, ta ali veliko ve, ali se veliko laže.’

3.1.3. »Ne delajte grobov!«

»Pomladi l. 1941, ko je na kmetiji največ dela, je bil oče na orožnih vajah in spominjam se, kako zelo smo ga pogrešali doma. Tega leta je tudi umrl stari oče. Na cvetno nedeljo sem namesto očeta privezoval petletni sestrici Vidi jabolka na butarico, nad nami pa so se spreletavala letala. Nedaleč od naše hiše, preko naših njiv so potegnili mejo, ki nas je ločevala od Ljubljane,« pripoveduje o začetkih vojne Franci, ki je bil takrat star deset let.

Zdaj so pričeli hoditi k Ložarjevim ljudje, ki jih otroci niso poznali, tudi Fani ne. »Nekoč sem slišala očeta, ki jim je rekel. ‘Ko bi bili vi sami, bi pristal, ker ste pa z Rusi, ne bom.’ Kasneje mi je oče povedal, da so ga vabili v OF, pa ni hotel: ‘Noben otrok, noben človek me ne bo več spoštoval, če bi to storil,’ nam je pojasnil.

Ti ljudje so bili terenci: razni bivši hlapci, delomrzneži, pa tudi pijanci. Naš hlapec je zagrozil mami, očetu si ne bi drznil: ‘Boste že videli! Po vojni bom na tej kmetiji jaz gospodar!’ Gotovo je oče to vedel, toda šel je preko takih groženj. Nekoč je očeta neki terenec snubil, da bi prišel na določen kraj v naš gozd, da bi prisegel. ‘Mene veže prisega, ki sem jo dal kralju!’

Dela na občini je bilo vedno več. Župan Trkov je bolehal in l. 1942 je prevzel županstvo Franc Ložar. »Tako je postal oče župan, novih volitev ni bilo in Italijani so pustili oblast po občinah, kakršna je bila pred vojno.«

Figure 16. Rakovnik 1935 – prvoobhajanka Fani med očetom in mamo

»Na dobrunjsko občino niso poslali živilskih kart, ker so očitali, da je vas preveč partizanska. Po vojni so očeta krivili, da jih on ni oskrbel. Oče je obhodil mnogo uradov, preden mu je uspelo, da so iz Ljubljane občasno oskrbovali trgovine z nekaj živil in mila. Nikoli si ni prisvojil niti enega koščka mila ali praška sladkorja. Občina je postala tako še preskrbovalni urad, ki je pobiral od trgovin denar za prejeta živila. Kolikor je mogel, je dajal tudi od svojega. Nikoli ni šla nobena ženska prazna od hiše. Ker ljudje niso imeli denarja, da bi pri nas kupovali krompir, mu je eden narisal sliko naše hiše in dobil zanjo krompir za zimo, geometer mu je prerisal mapno kopijo našega posestva iz zemljške knjige in si s tem prislužil krompir. Kako koristen in drag spomin nam je ta kopija še danes! Mnogim je dajal krompir zastonj in plačali so, kadar so mogli, če sploh so. Sosed, ki ni imel nič manjše kmetije kot mi, le slab gospodar je bil, si je vedno izposojeval stvari. Kadar je prišel, mi je oče rekel: ‘Fani, daj mu kruh!’ Oče je bil izredno socialno čuteč. Spominjam se mame, ki mu je nekoč oponesla zaradi nekoga drugega, pijanca: ‘Zakaj mu voziš krompir, saj ti ga že deset let ni plačal!’ Oče pa ji je dobrovoljno odgovoril: ‘Smilijo se mi otroci in žena.’ Tak je bil naš ati.

Terencev smo se bali in se jih izogibali; pomladi 1942. se je že vedelo, da pobijajo mlade ljudi, ki z vojno niso imeli nobene povezave. Prve tri žrtve so bile mlado dekle Ivanka Hribar, učiteljiščnik in organist Ivan Pavčič ter pleskarski pomočnik Franci Jakoš, za njimi pa vse poletje 1942 še mnogi drugi. Ljudje so vedeli tudi za Vinka Mojškrca, glavnega likvidatorja in krvnika, saj so bile žrtve mučene. Do konca vojne in po njej je revolucionarno nasilje zahtevalo 64 žrtev samo iz Bizovika. Oče je velikokrat hodil spat k sorodnikom v Hrušico čez blok ali v mlatilnico, še posebej potem, ko je zvedel, da je na listi za usmrtitev. L. 1942 so našli vaški stražarji v bunkerju na Pugledu seznam z imeni ljudi, ki jih je treba likvidirati. V tem bunkerju se je pred tem skrivalo vrhovno poveljstvo IO OF, z Mačkom in Kardeljem na čelu. Vaški stražarji so očetu povedali, da je na seznamu za usmrtitev župan občine Dobrunje, le namesto očetovega imena je bilo napisano ime starega očeta. Kasneje, ko smo zvedeli za povelje komunističnega vodstva, nam je postalo jasno: duhovnike, župane, kulake in njihove sinove je treba likvidirati.

Ko so pričele vaške straže varovati vasi, vaščane in njihovo imetje, je tudi oče hodil ponoči na stražo in kdaj v postojanki vaške straže tudi prespal. V noči na 24. avgusta, na Jernejevo l. 1942, so bizoviški terenci ukazali, da se ponoči zaprejo vsi psi in pogasijo vse luči. Obhodili so hiše in spraševali, koliko ima kdo pšenice. Za nas so vedeli, da jo imamo in to dobro. Vzeli so nam je 50 mernikov, en mernik je bil okoli 25 kilogramov. Dali so jo v vreče in znosili nekam na zbirno mesto. Nobenega nismo poznali. Za slovo so odnesli še zadnji hleb kruha in vse, kar smo še imeli od svinjskega mesa. Nazadnje so hoteli odpeljati še oba konja. ‘Naše konje pozna vsak otrok,’ jim je mirno razložil oče. ‘Že naslednji dan bi mene, župana, prijeli Italijani. Jaz pa sem za vas odgovoren.’ Brez večjega prerekanja so neznanci odšli. Oče je takoj nakrmil konje. Na pot morajo siti. Ob petih zjutraj je vpregel in pognal, šel čez blok v Štepanjo vas in tam čakal. Predvideval je, kaj se bo zgodilo. In res: najprej pride eden, nato pa še dva druga kmeta. ‘Kam greš?’ vpraša oče že prvega. ‘Javit, da so nam vzeli pšenico!’ ‘Italijani vedo, za koga je pšenica, in veš, kaj bo sledilo? Vse nas in naše družine lahko odpeljejo v internacijo, vas pa požgejo!’ je malce začudenim kmetom pojasnjeval oče. Zlahka je kmete prepričal, da so odšli domov in morebiti s tem rešil našo vas. Toda o tem ni nikoli govoril in do konca življenja ni povedal, kdo so bili ti kmetje, da jih morebiti ne bi kdo obsojal. Ljudje so vedeli, da se lahko na očeta zanesejo. Nanj so nekaj dali. Pri njem je beseda veljala. Če je rekel ‘da’, je bilo ‘da’, njegov ‘ne’ je bil ‘ne’!«

Fani je občudovala očeta, ker ni nikoli pokazal panike, niti v najbolj kritičnih trenutkih ne, vedno je ostal miren. »Zelo živo se spominjam italijanske blokade Bizovika jesenske nedelje 23. septembra 1942. Bila sem stara štirinajst let. Vsi so odšli k jutranji maši, v kuhinji sem pestovala še ne dveletno sestrico, stara mama, takrat že čisto gluha, je v sadovnjaku pobirala jabolka. Naenkrat zagledam Italijana, ki je hodil po vrtu, za njim pa vse polno zelenih uniform. Takoj zaklenem dvoriščna vrata, stečem v sobo in zaklenem še ta vrata. Trkajo in razbijajo po vratih, pa zagledajo staro mamo, jo zgrabijo, priženejo k vratom in zaslišim jo, ko s slabotnim glasom kliče: ‘Fani, odpri!’ Vojaki za njo v spakedrani slovenščini ponavljajo: ‘Faki, odri!’ Obšla me je groza. Butajo po dvoriščnih in glavnih vratih in oknih. Pomislim, da bodo zdaj zdaj polomili vrata in vdrli, zato v grozi odklenem. Sestrica se je tako prestrašila, da se mi je v naročju onesvestila, jaz komaj stojim pokonci. ‘Zakaj nisi odprla? Kje so partizani?’ me je eden spraševal v slovenščini s primorskim naglasom. ‘Tukaj jih ni! Ne vem!’ sem zatrjevala, oni pa, kot da me ne slišijo, premetavajo in iščejo po hiši. Naših pa od nikoder. Seveda ne, saj so po maši z župnikom vred vse zajeli, jih odpeljali na Židanov vrt, legitimirali in zbirali za internacijo, tudi dvanajstletnega brata Francija so odbrali. Naš oče in župnik Černivec, ki sta znala italijansko, sta vojake uspela prepričati, da med nami ni komunistov in Francija rešila pred internacijo, ostalih nista mogla. Že mesec dni pred tem so v Bizoviku Italijani ustrelili pet komunistov, partizanov in terencev.

Mama se je vrnila prva, oče kasneje. Ponovno so ga legitimirali še vojaki na dvorišču. Oče jih je spraševal, zakaj so razbili vrata in okna, čeprav mu je bila že soseda stekla naproti: ‘Hitro pridite, pri vas so vse stolkli!’ Mislili so, da se pri nas skrivajo partizani, ker nisem takoj odprla. Kaj bo rekel oče? Bo razumel moj prestani strah in stisko zaradi razbitih vrat? Kako sem mogla v to sploh podvomiti? Vse je razumel, vse pomiril.«

Po kapitulaciji Italije so prišli na blok Nemci in oče je spet dobil dovolilnico za prestop čez mejo, ker smo na drugi strani meje proti Hrušici imeli njive. Vaške straže so bile ukinjene, na Urh so prišli domobranci.

»Večkrat se je zgodilo, da so domobranci ujeli kakšnega terenca in ga tudi ustrelili. Nekoč je šel oče prosit k domobrancem za ujetega terenca. Očitali so očetu, da z njimi drži. Vendar so ga na očetovo prošnjo izpustili. Tak ugled je oče užival. Nekoč pa se je s podobnega posredovanja vrnil domov in rekel, da nikoli več ne gre za nobenega prosit. Oče ni bil naiven, gotovo pa je uvidel, v kako zmedenih časih živimo in koliko razdvojenosti in sovraštva je revolucija že zasejala v ljudeh.«

Figure 17. Ložar 1942

»Med vojno smo molili rožni venec s prav posebnim veseljem, vsak večer, saj nikoli nismo vedeli, kaj nam bo noč prinesla,« se vojnih let zelo dobro spominja tudi sin Franci, ki je
l. 1942 dopolnil dvanajst let. »Z nočjo je legal na nas še večji strah. Vedeli smo, da je oče v neprestani nevarnosti, slišali smo mamo, kako ga sili, naj se ponoči skriva. Če je spal doma, je spal na podstrešju, jaz pa skupaj z njim. Mama nam je povedala za seznam in vsaka noč je z morečo tišino pritiskala na nas. Pse po vasi so terenci zastrupili, zdaj je bila tišina še bolj moreča. Nam otrokom je mama zabičala, naj bomo tiho o tem, kaj se doma govori in dogaja, da nam ne bodo zažgali hiše. Lahko Italijani, lahko partizani. Pred nami otroki mama in ata nista ničesar skrivala. O vsem smo se pogovorili, vse sta nam zaupala.

Kadar je šel oče prespat na postojanko vaške straže, me je večkrat jemal s seboj. Zakaj, bi se lahko marsikdo spraševal. Če je bil sam v nevarnosti, ali ni s tem izpostavljal nevarnosti tudi mene, dvanajstletnega fantiča? Če se bi njemu kaj zgodilo, saj bi se lahko istočasno tudi meni? Podobno kot vsi medvojni in povojni dogodki mi je tudi to postalo jasno šele mnogo let kasneje, ko sem bil odrasel in sam imel sina. Čisto potrt sem bil, ko sem videl, s kakšnimi lažmi so kvarili otroke v šoli, oni pa so vse sveto verjeli. Mi pa smo toliko pretrpeli pod komunizmom! ‘Čas ga bo pripeljal na pravo pot,’ je modroval moj oče. ‘Vendar bo strup, vcepljen v mlado srce, pustil posledice v mladem življenju.’ ‘Kako naj sina vzgajam, da ga brez posledic pripeljem na pravo pot? Kaj mi svetujete?’ In oče mi je odgovoril: ‘Najboljša vzgoja je dober zgled. Kar ti počneš, to sin vidi. Imej ga vedno ob sebi!’ Zdaj šele sem razumel, zakaj me je imel on vedno ob sebi! Hotel me je vzgajati s svojim zgledom, hotel je, da se mi vtisnejo za vse življenje v spomin njegove besede in dejanja.

Tudi takrat me je vzel s seboj, ko sva šla nekega večera v postojanko vaških stražarjev, ki je bila v gostilni očetovega znanca Rudolfa Babnika. Stražarji, ki jim je poveljeval Capudrov Gabrijel, so imeli v sobi, rekli so ji salon, zaprte Vrbinčevega očeta, mamo in hčerko Angelo, ki so bili partizansko usmerjena družina in imeli pri partizanih sina Toneta. Oče je miril razboritega dvaindvajsetletnega Capudrovega fanta. Rekel mu je: ‘Ne delajte grobov. Vi boste odšli, mi bomo ostali tukaj in za te grobove odgovarjali.’ Capuder mu je jezen vrgel puško v naročje: ‘Pa ti bodi komandant!’ ‘Nisem za to poklican,’ mu je mirno odgovoril oče.

Zvečer čez dva dni je šel oče sam v postojanko. Obkolili so jih partizani in znašli so se v ognju. Napadu je poveljeval Vrbinčev Tone. Ko je pričela hiša goreti, ker je bila lesena, so vsi stekli v kamnito obokane kleti, bile so tri, med seboj povezane z okenci. Babnikovi so v splošni zmedi pozabili na šestletno hčerkico Ivanko, ki je spala v zgornjem nadstropju: bilo je že v ognju. Kdo se bo med plameni prebil do nje in jo prinesel v klet k staršem? Naš oče je to naredil, kot da je bil tisti večer v postojanki za to nalogo. Stekel je ponjo, jo zavil v rjuhe in prinesel v klet k staršem. Capuder se je odločil, da izpusti Vrbinčeve: Zdaj pa le pojdite k svojim! Tone, nehaj streljati! Spustili bomo očeta!’ Tudi če je mat!’ se je od zunaj oglasil Tone. Morda sploh ni vedel, da so v hiši starši in sestra. Spustil jih je skozi vrata na dvorišče, ker so napadali s cestne strani. Stražarji so ostali v kleti, dokler se partizani niso umaknili. Vrbinčevega očeta je takoj zadel strel, hčerka Angela je tekla proti domu, vendar je med potjo strel zadel še njo in obležala je mrtva. To se je zgodilo v noči med 21. in 22. oktobrom l.1942. Še isto noč so partizani vdrli k Babnikovim sosedom, k Prepeluhovim, in ker niso našli obeh sinov, ki sta se skrivala na podstrešju, so v slepem besu odpeljali mamo in hčerko. Mama je zaradi obolelih nog težko hodila in so jo nekje na poti proti šmarskim gozdovom pahnili v jarek in ostala je živa, dvaintridesetletno hčerko pa so ubili in zagrebli nekje v šmarskih gozdovih.«

O dogodkih te noči je oče Franciju povedal, nikoli pa ni govoril o tem, da je rešil iz plamenov Babnikovo deklico. Do pozne starosti je otrokom ponavljal: ‘Nikoli se ne sme ubiti človeka. Nihče nima te pravice. Če je storil kaj narobe, naj za to odgovarja pred sodiščem in se kaznuje.’ Uboji, in to med rodnimi Slovenci, mu niso dali miru!

3.1.4. Le Bog usodo vodi in on prihodnost zna

»Tik pred koncem vojne je neka ženska rekla naši mami: ‘Vi morate vsi bežati, drugače vas bodo vse pobili!’ Ali je mislila povsem iskreno ali pa je tako govorila samo zato, da bi se po vojni lažje polastili našega premoženja, še danes ne vem. Spominjam se, da ji je mama odločno odgovorila: ‘Nič nismo krivi! Jaz iz svoje hiše ne grem! Odnesti me boste morali mrtvo!’ Pregovorila pa je očeta, da se je odločil za beg na Koroško. Saj se bo umaknil le za kratek čas. Vsi smo vedeli, da je oče na seznamu za likvidacijo. Že med vojno sva bila z očetom nerazdružljiva, zato me je zdaj petnajstletnega vzel s seboj in najstarejša sedemnajstletna Fani se nama je pridružila. Pripravil je kovček in kot nekdanji vojak soške fronte ni pozabil na daljnogled.

V nedeljo ob šestih zvečer smo prišli do črnuškega mostu, kjer je bila meja. Straža nas ni pustila naprej, ker je bil za civiliste most po šesti uri zaprt. Odšli smo na mamin dom, da tam prespimo. To noč šele je imel oče čas, da je stvari v miru premislil. Z maminim očetom sta se pogovarjala pozno v noč. Stari oče ga je spraševal: ‘Imaš kaj na vesti?’ ‘Čisto nič. Sem pa na listi za likvidacijo, ker sem župan.«Tudi jaz sem bil župan in politik med prvo svetovno vojno. Saj vendar ne morejo vseh pobiti!’ ga je tolažil tast. Oče je vso noč premišljeval in se odločil. Ob sedmih zjutraj je sosed zapregel konje. Vsi smo se zbrali na dvorišču, tudi sestrične so bile pripravljene za pot. ‘Jaz grem nazaj domov. Ne morem pustiti mame same! Vi pa kakor veste. Naj se odloči vsak sam.’ Fani se je skupaj s sestričnami odločila za beg. ‘Kaj pa ti?’ se je obrnil oče k meni. Nisem se imel kaj odločati. ‘Z vami grem! Na vaši strani sem!’ Kamor gre oče, grem jaz z njim! Oče je bil takrat in je še vedno moj največji vzornik.

V Bizovik sva prišla sredi najhujšega bojnega meteža. Na Orlah so bili boji, Nemci so zadrževali umik, partizani so jih napadali. Nemci so vedeli, da je umik neizbežen, zato so hodili po vaseh in jemali konje. Odpeljali so nam oba konja in malo je manjkalo, da nam niso zažgali senika. Vaščani niso vedeli, da sva z očetom hotela bežati. Oče je povsod miril: ‘Potrpite! Pustite drug drugega na miru!’

Oče je vedel, da mora na občini predati posle, ker prihaja nova oblast. 9. maja zjutraj je šel s kolesom na občino. Pred gostilno na Dobrunjah je srečal vaščana v uniformi, ki je stopal poleg konja. Bil je Vinko Mojškrc, ta pa očeta ni spoznal. ‘Zdravo Svetek!’ ga je pozdravil. Oče pa: ‘Nisem Svetek! Sem Ložar.’ ‘Kam greš?’ ‘Na občino, da predam posle.’

Kmalu zatem je prišla teta Mojškrčevega Vinka k nam. Bila je naša dobro znanka, saj je skupaj z drugimi pericami na našem travniku sušila in belila perilo. ‘Naj oče ne hodi nikamor sam,’ je posvarila mamo. Povedala ji je, da je Vinku žal, da našega očeta ob tem srečanju ni ustrelil. Spet nova grožnja s smrtjo!

Na občini je očeta že čakal novi župan, gostilničar iz Podlipoglava. Vse je bilo hitro urejeno. ‘Zanimal jih je samo denar,’je povedal oče doma. V občinski blagajni je bil shranjen denar preskrbovalnega medvojnega urada. Takoj so ga vzeli. Še isti dan se je občina preimenovala v Krajevni ljudski odbor (KLO), njgov predsednik je bil očetov znanec Anton Žitnik. KLO je imel pravico posameznika usmrtiti ali pustiti pri življenju. Žitnik je bil umirjen starejši človek, in čeprav je bil med vojno sodelavec partizanov, ni dal v tistih divjih poletnih mesecih, ko se je povsod pobijalo, nobenega usmrtiti. Javiti so se morali le tisti, ki so bili pri domobrancih. To terencem ni bilo všeč, konec julija so Žitnika zamenjali in predsedstvo je prevzel Franc Vrbinc, brat Toneta Vrbinca. Že 2. avgusta so v Bizoviku aretirali okrog trideset civilistov. Začuda, našega očeta niso. Celo komunisti so imeli pred njim obzir. Vedeli so, kako pravično je med vojno razdeljeval hrano vsem, podarjal tudi iz svojega in kako je znal miriti sovražne strasti.

K nam so prihajali znanci in prijatelji in očeta pregovarjali, naj se vendar vpiše v OF. ‘Ne morem,’ je bil vedno enak očetov odgovor.’ ‘Te bodo zaprli?’ ‘Pa naj me!’ ‘Saj ni nič, če podpišeš list papirja.’ ‘Moj podpis ima težo.’

Figure 18. Ložarjeva družina v začetku vojne

Prve svobodne volitve v svobodni domovini, kjer se bodo državljani izrekali za Jugoslavijo s Titom na čelu ali za kralja Petra, so bile razpisane za 11. november. V petek zvečer 9. novembra sem šel spat. Še vedno na podstrešje. Očeta še ni bilo domov s pogreba in sedmine za sinom njegovega dobrega znanca. Nenadoma zagledam ob postelji očeta, za njim stražarja, oznovca. Oče se je prišel od mene poslovit: ‘Aretirali so me. Ne vem, ali se bova še kdaj videla. V življenju delaj tako, kot sem te učil. Pa mamo ubogaj!’

Tudi hčerka Vida se spominja aretacije. Ko je zvečer potrkalo in mama odpre, zagleda moškega v uniformi in stražarja, ki je vodil vklenjenega nekoga iz Dobrunj. ‘Po Ložarja smo prišli!’ ‘Ga ni doma,’ pove mama. ‘Pa gremo do sosedovih, tudi tam iščemo dva in počakamo na vašega,’ odloči moški v uniformi. ‘Saj tudi njiju ni doma. Vsi so na pogrebščini.’ ‘Pa gremo še naprej, po še enega, medtem se bodo že vrnili,’ sklene uniformiranec in odide. Oče se vrne, mama mu pove, da so prišli ponj. ‘Čakal jih pa ne bom. Grem spat!’ Oče je bil že v postelji, ko spet glasno potrkajo. ‘Je zdaj že doma?’ vprašajo mamo. ‘Vstanite! Gremo!’ V hiši smo spali otroci. Stala sem v posteljici, gledala in poslušala, nema od strahu. Očeta so odpeljali v vežo, slišala sem govorjenje in videla očeta, da se obuva. ‘Kdo me aretira,’ je oče glasno vprašal uniformiranca, tako da je mama slišala njegov odgovor: ‘OZNA!’ Mama mu je dala s seboj hlebec kruha, nam je ostal neutolažljiv jok.

Odgnali so vse, ki so jih tisti večer imeli namen pobrati po vasi: poleg moškega iz Dobrunj še našega očeta, sosedovega gospodarja Franca in njegovega brata Jakoba Jagra in očeta dveh domobrancev Nikolaja Korošca. Mama je zaklenila vrata, kot da bi nas ta lahko obvarovala strahote, ki se je z očetovim odhodom priplazila v naš dom. Čez kakšne četrt ure smo v bližini zaslišali tri strele. Zdaj niti jokati nismo več mogle, tako nas je bilo groza. Kaj, če so očeta … je zavrtalo v naša srca in glodalo vse nadaljnje dneve in tedne. Ubogi oče, koliko strahu in negotovosti je moral prestati tudi on!«

Videti je, da so očetovo aretacijo hranili za čas tik pred volitvami, ker so se bali očetovega vpliva med ljudmi. Zdaj bodo volilci še bolj prestrašeni in ustrahovani, ‘svobodno’ se bodo udeležili volitev in volili bodo ‘pravilno’.

Kam so odgnali očeta, kaj je z njim?

»Vse drugo se je umaknilo temu vprašanju. Sosed Žitnik je mami svetoval: ‘Brez prestanka se zanimaj, kje je! Hodi za njim, sicer bo kar na tihem izginil!’ Vsak dan je mama odšla zdoma in obhodila vse postaje OZNE in zapore, za katere je sploh zvedela: postojanko OZNE v Polju, na Cekinovem gradu, zapore in prisilne delavnice na Povšetovi, na sodniji, v Galetovem gradu v Šiški. Koliko ponižanj, psovk in sramotenj je prestala na teh potih, ko so jo pošiljali v vedno novo negotovost!«

Vida in Nada, ki sta vse dneve tičali ob mami, kakor se je vrnila s svojega vsakodnevnega pota za očetom, se še danes ganjeni spominjata nepozabnega dogodka. Vida je takrat hodila v četrti razred osnovne šole. Sošolka, ki je imela brata generala, ji je nekoč rekla: »Ha, ha, tvoj oče pa že pri Sv. križu leži!« »Molčala sem, doma pa sem povedala mami. Vse tri smo jokale. Prva si je obrisala solze mama: ‘Vida, Nada, vidve sta še nedolžna otroka. Pojdita v sobo pred naš oltarček.’ V sobi smo imeli sliki brezjanske Marije Pomagaj, pod njo pa Srca Jezusovega. Franci ju je že med vojno ožaril z lučkami, me smo jo krasile z rožami. ‘Molita in sprašujta Jezusa in Marijo, če je ata še živ,’ nama naroči mama. Šli sva v sobo, pokleknili, jokali in spraševali z vero nedolžnega otroka.: ‘Ljubi Jezus zares povej, ali je ata še živ!’ Čez nekaj časa se spogledava in si poveva: ‘Meni je rekel, da še živi,’ rečem Nadi. ‘Meni tudi,’ mi potrdi Nada. Stečeva k mami. ‘Obema je Jezus povedal, da je ati še živ!’ ‘Če je vama, nedolžnima otrokoma to povedal, potem je res ati še živ,’ izpove v živi veri še mama.

In res, po dveh tednih ‘odkrijejo’ očeta v Črni vasi, po domače pri Mokarju, Vidmarjevih na Ižanski cesti, kjer je bila v njihovi zaplenjeni hiši postojanka OZNE. Ves čas so jih imeli zaprte v kleti. Odtod so jih odgnali v Šiško, v Galetov grad in končno na sodnijo. Tam so ji povedali, da pripravljajo dokumentacijo za kazenski postopek in da bomo očeta lahko videli šele po tem.

3.1.5. Sojenje očetu

Na zloglasnem ‘božičnem procesu’, ki se je po zvočnikih razlegal po središču Ljubljane, oče še ni bil sojen. Po novem letu so pričeli z ‘urhovskim procesom’ in očeta so prihranili za ta proces. Spet je bil razkričan po vsej Miklošičevi. Očeta so zasliševali skupaj z osemnajstimi obtoženci iz Bizovika. Zasliševanje je bilo v glavni dvorani sodišča. Mame o vsem tem niso obvestili: vse informacije je morala po mnogih mučnih potih ponovno izbrskati sama. Petnajstletni Franci jo je vsak dan spremljal. »Na balkonu je morala biti stroga tišina. Če bi se hotel kdo od svojcev oglasiti v prid obtožencu, ga je stražar odpeljal ven. Proces je trajal šest dni, dopoldne in popoldne. Najstrašnejši prizor je bil zame vsak dan ta, ko so vseh osemnajst obtožencev skozi stranska vrata privedli pred sodnike, vsi so bili vklenjeni, za vsakim je šel stražar. Potem so stražarji vsak svojemu ujetniku odklenili lisice in ob tem kovinskem rožljanju mi je šel kar mraz po kosteh. Isto rožljanje se je ponovilo ob dvanajstih, ko je bilo konec razprave in je spet vsak obtoženec pomolil roki stražarju, ki je oklepe zaklenil. Popoldne se je rožljanje spet ponovilo, šest dni zapored in vsakič me je oblival mraz. Nikoli ne bom pozabil očetovega pogleda k nama na balkon, saj je vsakič, kadar je pomolil roki stražarju, pogledal naju z mamo naravnost v oči. Kaj smo si izrekli v teh trenutkih, ne bo nikoli opisano.

Dobro se spominjam dopoldneva, ko je kot očetova priča nastopil njegov najboljši prijatelj Matevž Lenče iz Podmolnika, po domače Keber. V prvi svetovni vojni sta bila ves čas skupaj na frontah. Med zadnjo vojno je bil Lenče na dobrunjski občini član odbora za Podmolnik. Na razpravi je povedal, kako se je oče med vojno zavzemal za svoje občane in jih oskrboval s hrano, predvsem pa lahko dokaže, da ni bil izdajalec. V Podmolniku se imenuje vrh hriba Marečka. Leta 1942 je bila tod partizanska bolnica. Partizanska oblast je Lenčeta zadolžila, da mora to bolnico ves čas oskrbovati s hrano. Podmolnik je bil majhna vas in tudi Lenče ni imel velike kmetije, zato tej zadolžitvi ni bil kos. V veliki stiski je mojega očeta prosil za pomoč: naj ga pomaga oskrbovati s hrano za partizansko bolnico. Seveda mu je oče hrano dajal in je zato za bolnico tudi vedel, pa vendar bolnica ni bila nikoli izdana. Ali je torej obtoženi Ložar izdajalec?

Lenče je to pričal dopoldne. Ko smo bili med opoldansko pavzo na hodniku, sem slišal Franca Mojškrca iz Bizovika: ‘Zdajle je Lenče Ložarja reševal, popoldne ga bom jaz potunkal.’ Pozorno sem sledil popoldanski razpravi. Mojškrc je nastopil kot priča in dal izjavo, da je bila ta bolnica izdana, izdal jo je lahko le Ložar, ki je zanjo vedel. Sodnik je zahteval soočenje med Mojškrcem in Lenčetom. Lenče je zahteval od njega pojasnilo: ‘Kdaj je bila izdana in kako?’ Mojškrc je molčal. Sodnik je videl, da je izjava lažna, a ni ukrenil ničesar.«

Razprav se je udeleževala tudi Fanika s starim očetom z Ježice, kjer je stanovala. Spominja se, kako so v sodni dvorani prisotni lahko zmerjali obtoženca vsevprek, da je bilo vzdušje podobno vaški gostilni pred pretepom. Spominja se soočenja učiteljice Podbevškove iz Sostrega. Mama je bila pred tem nesla očetovi odvetnici medvojno številko Slovenca, kjer je učiteljica pisala o italijanski blokadi Bizovika, septembra 1942. V članku se je zavzela za očeta, ki je takrat prepričeval Italijane, da domačinov ne bi odpeljali v internacijo. Na razpravi pa je odgovarjala zelo medlo. Še danes pa je Fani hvaležna neki ženski, ki jo je slišala: ’Tisti črni’ (mislila je na očeta) ‘je malo boljši, ker nam je včasih kaj dal.’

Iz maminega pripovedovanja se Vida spominja, da je tudi sosed Kosem pričal proti očetu, pri soočenju z njim, pa je moral priznati: ‘Ložar ima prav.’

To so vsi otroci od nekdaj vedeli: naš oče ima vedno prav. Če ga bodo sodniki obsodili, bodo lagali.

23. marca 1946 je bila prebrana obtožnica in izrečena sodba Francetu Ložarju in ostalim sedemnajstim Bizovičanom. V obtožnici proti očetu je zapisano:

1. bil organizator belogardistične postojanke v Bizoviku;

2. kot namestnik župana občine Bizovik potrdil po Habič Ivanu predloženo listo sovaščanov kot zanesljive osebe, katere liste se je posluževala MVAC v svoje politične svrhe; tedaj za časa vojske in okupacije organiziral jugoslovanske državljane v oborožene vojaško-policijske formacije z namenom podpirati sovražnika in se skupno z njim boriti zoper domovino, prejemati od njega orožje ter se pokoravati njegovim odredbam ter pomagal okupatorju pri izvedbi terorističnih ukrepov zoper jugoslovanske državljane.

Kazen, ki sledi tem prekrškom, je bila: odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo deset let, odvzem političnih in državljanskih pravic za dobo pet let, zaplemba vsega premoženja. Stroški kazenskega postopka so bili 5100 dinarjev.

Po prebrani obsodbi je mama sklonila glavo na ograjo balkona. Verjetno jo je obšla slabost od same živčne napetosti, ki je zdaj popustila. Oče je ostal živ! Neka ženska za njo pa se spravi nadnjo: ‘Ti je slabo, kaj, saj ti je lahko! Prav ti bodi!’

S kakšnimi občutki je sprejel očetovo kazen sin Franci? »Hvala Bogu, ostal je živ. Prvoobtoženi, očetov velik prijatelj in poštenjak Alojz Svetek, oče petih otrok -peti je bil na poti – je bil obsojen na smrt z obešenjem, ker so potrebovali krivca za poboje na Urhu; ostali so bili obsojeni na petnajst, dvanajst, deset, pet in tri leta zaporne kazni. Vrhovno sodišče v Beogradu je očetu kazen zmanjšalo na pet let, za Svetka je ostala nespremenjena.«

Odnos sina in hčerk do svojega očeta Franca Ložarja je ostal še naprej neomadeževan. Oče je bil še vedno zanje najsvetlejši lik. Vrednote, ki jim jih je privzgojil, so bile zanje še vedno vrednote! Nasprotno pa je revolucionarna komunistična oblast v zapiskih o obtožencu vse njegove kvalitete izničila v same obremenilne negativne lastnosti. O njem lahko npr. preberemo tole: »Franc Ložar je bil previden in zakrit, stal vedno v ozadju in vodil druge, ki so delali za njega; obtežilno kaznivo dejanje je tudi obtoženčeva izredna prebrisanost, tako da je iz zaledja vodil ves belogardistični pokret.«

Vida se spominja, da so nekatere Bizovičanke mami povedale za vaške govorice, ki so zdaj bičale po očetu: Ložar je imel ljudi pod svojim vplivom, da so bili ti v njegovih rokah kot lutke, samo potegnil je nitko in vsi so naredili tako kot je rekel in hotel Ložar! V glavah prenekaterih Bizovičanov se je pred podobo o Ložarju izbrisal znak plus in potegnil velik minus. To, kar so ljudje pred vojno in še med njo spoštovali pri Ložarju, je komunistično nasilje sprevrglo v negativno in mnogi so se temu nasilju podredili ne le iz strahu, tudi zaradi svojih koristi.

Kmalu po sodbi so k Ložarjevim prišli plenit premoženje, ocenjevalo ga je 14 vaščanov, terencev. Kaj bi to opisovali: otroci in mama jokajo, živina tuli, ko jo gonijo iz hleva. Njihovo najlepšo kravo odveže od jasli kmet z Golega in mora slediti novemu gospodarju. Koliko težko doumljivega za misli in čutenja otrok! Pa vendarle se v njihovem spominu na tiste dni utrne svetla lučka: »Stari oče z Ježice je tisti dan prišel k nam,« pove Franci. »Kakšna sreča! Hoteli so nam zapleniti gospodarsko poslopje, pa je stari oče z računi dokazal, da ga je naš ati zgradil z mamino doto. Pa bodo odpeljali še zapravljivčka, so plenilci odločali naprej. Tega pa ne, tudi ta je last Ložarjeve žene. Kupil sem ji ga ob poroki, da jo bo lahko njen mož vozil k meni na obiske!’ No, saj jim je ostalo še veliko drugega: poljsko orodje, živina, njive in travniki. Ko je bil oče še doma, se je enkrat pošalil: Pa naj odnesejo njive na Orle!’ Pri vsej zdravi pameti si gotovo ni mogel predstavljati, da bodo njive zaplenili in pustili, da jih prerase plevel.«

Figure 19. Prvoobhajanka Nada, ob njej Fani in Vida

Zaplembo so prestali, Franciju pa ostaja težko ob misli na Hribarjevega Joža, ki je takrat študiral medicino. Med vojno je bil v internaciji na Rabu in skupaj z župnikom je šel oče posredovat zanj k škofu Rožmanu, da so ga izpustili. »Še danes ga vidim, kako je stal pred očetovo omaro in poudarjal vsako besedo posebej: Jaz bi rekel, kar je očetovega, naj se zapleni.’ Jemal je iz omare, kos za kosom, vse do zadnjega.«

Kakih dva ali tri mesece je bil oče še v Ljubljani, potem je bil premeščen na Ig v mizarsko delavnico. Tu ga je lahko mama vsak mesec obiskala: jemala je otroke s seboj, da je lahko oče spremljal njihovo rast, oni pa so ga, zlasti najmlajša Nada, ohranjali v spominu do naslednjega obiska. Dva paznika sta se očetu ponudila, da nosita pošto mami. Kateremu naj zaupa? Oče je imel vedno zelo dober občutek za ljudi in izbral je pravega, po rodu iz Dobrunj. Ta je nekoč prinesel mami izrezljano leseno šatuljo, figure za šah, zlepljeno leseno vazo. Kakšne dragocenosti! Oče je kljub odsotnosti živo spregovoril vsem domačim.

3.1.6. Očetov zapor

Obsodba in zapor očetu nista vzela ponosa, samozavesti in zdrave kritičnosti. Tudi domačim ne! Nekoč je v zaporu naletel na paznika, ki je bil med vojno orožnik v Bizoviku. Paznik je gledal mimo očeta, ta pa ga je ogovoril: ‘Midva se pa poznava, kajne. Saj se še spomniš tistega najinega pogovora med vojno. Ustavil si me in ogovoril: ‘Zvedel sem, da se pri vašem sosedu zbirajo komunisti.’ Jaz pa: ‘Res? Nič ne vem.’ ‘Ali jih ne slišite, kako prepevajo?’ ‘To me pa res nič ne moti.’ Ti, ki si bil orožnik si mi naročil: ‘Če boste o njih kaj zvedeli, nam javite. Pozaprli jih bomo. Vi pa boste dobili nagrado!’ ‘Le počasi’, sem te takrat posvaril: ‘Za komunisti oprezati je tvoja dolžnost, ne moja.’ Od takrat se nista več videla. Zdaj ko sta se spet srečala, tokrat v zaporu ga je oče vprašal: »Ali se ti ne zdi, da bi midva morala zamenjati pozicije? Ti si bil tisti, ki si bil proti komunistom, v zapor pa so komunisti stlačili mene, ne tebe. Vedel sem, da so sosedje komunisti, toda nisem hotel izdajati. Tvoja dolžnost bi bila, da bi jih ti iskal in preganjal, in danes mi ne bi trpeli po zaporih.« Paznik mu je v trenutku izginil izpred oči, očeta pa so sojetniki mirili, naj bo tiho, da ne bo dobil še več let. Tak je bil še vedno naš neupogljivi oče.

Še preden so ga aretirali, so nekoč ponoči prišli k nam domov oboroženi in uniformirani možje, ki jih nismo poznali. Vse stvari, celo slike s sten so zmetali po tleh in s škornji teptali po njih. Oče je molčal in jih opazoval. Zjutraj je po vasi peljal krompir, sreča pet vojakov s puškami, ki zavijejo v gostilno. Oče pa za njimi, ker je v njih prepoznal preiskovalce prejšnjega večera: ‘Tovariši, pokažite mi nalog za včerajšnjo preiskavo pri nas!’ Takoj je oče opazil, da so pričeli zbegano gledati in nekaj momljati. Oče je ob tem postal še bolj odločen: ‘Prav, če vi ne veste, kje ga imate, grem na komando!’ ‘Ne, samo tega ne!’ je rekel eden od njih, verjetno poveljnik. ‘Sedite, bom vse povedal!’ Izkazalo se je, da so pri nas naredili preiskavo ‘po nalogu’ sosedovih deklet. One so jih poslale k nam. Očetu njegove odločnosti in razsodnosti tudi zapor ni mogel vzeti. Še vedno se je za vse zelo zanimal, mama mu je celo v zapor naročila Poročevalca, da je sledil novicam, pa tudi – lažem. Tudi te je treba pravilno razumeti.

Februarja 1947 ga nekega dne sojetnik vpraša. »Ali je Marija Ložar tvoja mama. Si videl osmrtnico?« Kako je ne bi! Ni pa videl možnosti, da bi se lahko še zadnjič od nje poslovil. »Toda videla jo je naša mama,« se spominja Franci. »Vedela je, kako naš ata spoštuje svojo mamo in kako si za gotovo srčno želi, da bi prišel na njen pogreb,« pravi Franci. »Spet je vzela pot pod noge kot že tolikokrat prej in uspelo se ji je preko mnogih ovir in prošenj prebiti do Viktorja Turnška, glavnega komandanta vseh zaporov. Toda kaj ima on s to kmečko žensko, ki se je pojavila v njegovi pisarni? Pa naj bi ustregel njeni prošnji, ko govori o nekem pogrebu! Mama pa je pokleknila predenj in dvignila roke kot v molitvi: ‘Kot Boga vas prosim, za dve uri ga spustite domov na pogreb svoje matere!’ Ven z njo, je bila edina misel komandanta. Hitro pokliče paznika, da jo odpelje.

»Doma smo medtem očistili očetu obleko za pogreb,« pravi Vida. Zdaj smo vedeli, da očeta ne bo in kakšna bridkost je to zanj! Sedeli smo ob krsti, glavna vrata smo odprli na stežaj, molili in jokali. Ali za staro mamo ali pa bolj za atijem, ker ga ne bo? Zunaj se je že skoraj ponujala pomlad in nenadoma je priletel v sobo ptiček, trikrat zaokrožil nad krsto in potem odletel nazaj ven. Bilo mi je, kot da nam ati pošilja tega ptička, da naj se namesto njega poslovi od njegove matere, nam pa prinese njegov pozdrav.«

Konec aprila 1948 je iz Poročevalca zvedel za novico iz Bizovika: Ubit je bil vaščan Franc Mojškrc. ‘Uboga moja vas!’ je takrat glasno rekel. Resnično, spet so se začele aretacije in hišne preiskave. Tudi pri Ložarjevih, kot da lahko očetov vpliv še iz zapora kvarno deluje na družino. Uboga njegova družina! Vida in Nada sta še naprej ob vsaki preiskavi trdi od strahu ždeli pod litoželeznim umivalnikom v kuhinji, ki naj bi jih obvaroval strelov oboroženih moških v uniformi in v škornjih, ki so teptale po tleh razmetane svetinje njihovega doma. Ali že ne bodo odšli, sta otrpli gledali v škornje. Končno, odhajajo, toda s seboj so odgnali – mamo in Francija! Deklice, okamenele od strahu, so počasi pričele dojemati, da so ostale same. Ničesar niso razumele, vedele so le, da ne smejo obupati. Vse tri so še pred mrakom, potem ko so opravile pri živini, imeli so še svinje, krave in konje, skrbno pozaprle svinjake, hlev, kaščo in gospodarsko poslopje, legle v mamino posteljo in v joku pozaspale. Šestnajstletna Malči, dvanajstletna Vida in osemletna Nada so na kmetiji z živino, polji in travniki ostale čisto same. Še oglušele stare mame ni bilo več. Zdaj šele so spoznale, kaj vse so opravile pridne roke matere in Francija, ko sta bila še doma!

Prav gotovo sedemnajstletni Franci tega ne bi zmogel, če ne bi zrasel v očetovi šoli, živel in delal v prisotnosti očetovega zgleda. Po očetovi aretaciji je prevzel vsa kmetijska dela, povezana s težaškim garanjem za tako mladega fanta. Da bi zaslužil za davke, si je naložil še dodatne obremenitve. Voz s konjem je opremil s trugami in ročno vanj zmetal gramoz iz njihove gramoznice in ga vozil v Ljubljano, ki je na novo gradila. Ali pa je dobil naročilo, da je pripeljal voz opeke, ki jo je sam naložil in razložil. Truge je po potrebi jemal z voza dol, pri prevažanju peska in opeke, jih je moral dajati spet gor. Kdo naj mu pomaga? Največkrat je bila to krhka dvanajst, trinajstletna sestrica Vida, ki je niti privzdigniti ni mogla. Kako to, da tega Franci ni mogel razumeti? »Kako naj bi razumel, saj je bil sam še nedorasel vsem naporom, obremenjen z mislijo, da od njega zavisi, ali se bo kmetija do očetovega prihoda iz zapora ohranila ali ne,« ga popolnoma razume sestra Vida. »Jaz sem lahko hodila vsaj v šolo, on ni mogel v kmetijsko šolo na Grm, kakor mu je obljubil oče že pred vojno? In takrat, ko sem bila v šoli, je ostajal brez moje pomoči. Nič čudnega torej, da mi je nekoč skril torbo v seno … Tudi mi je jasno, da ni mogel razumeti, da šibka deklica komaj drži koso v roki, kaj šele, da bi kosila.« Kako bi mogel razumeti, saj ni imel ob sebi nikogar, ki bi mu pomagal nositi njegovo breme! Prej je imel očeta neprestano ob sebi, zdaj je na vsakem koraku trčil v praznino brez njega, v tišino brez njegovega modrega nasveta in dobrohotne spodbude. Plug je moral držati sam, nič več ni poprijela očetova roka! Čudež, da je vzdržal in ohranil kmetijo!

Figure 20. Franc Ložar, levo Vida, desno Nada

Zdaj so ob to goro skorajda nepremagljivih dolžnosti trčile vse tri deklice. Le en cilj so videle pred seboj: treba je vztrajati naprej. Oče jih je vedno učil vztrajnosti in izpolnjevanja dolžnosti! V ponedeljek je bilo treba namesto Francija odpeljati perice. Malči, ki še nikoli ni vpregala konja, je zdaj to storila. Prijela je komat, ga dala v jasli, splezala v jasli še sama, da je dosegla konja in mu vrgla komat, potem pa ga oprtala z Vidino pomočjo. Mama je iz zaporov na Povšetovi oprezovala za peričniki. Ali bo namesto Francija Malči med njimi? Da, videla jo je!

Prišel je termin, da obiščejo očeta v zaporu. Deklice so mu same pripravile paket, spekle biskvit, si oskrbele kartonasto škatlo in papir, zvezale in privezale na prtljažnik kolesa in izmenoma prigonile do Iga. Toda brez mame so! Kako naj stopijo pred očeta in mu povedo strašno novico? Izmikale so se njegovim pogledom. Izjecljale so mu, da mama ne more priti …, da ima tako hudo migreno … , da bruha. Oče je molčal – in takoj vedel, da so mamo odpeljali zaradi umora Mojškrca. Vendar je to deklicam povedal mnogo let kasneje.

Zdravnik je videl, da bo mama zaradi neprestanega bruhanje shirala; morda so jo tudi zaradi tega po štirinajstdnevnih zasliševanjih izpustili iz zapora. Trkala ja na vrata lastnega doma, deklice pa, vedno zaklenjene, so ugibale, ali je to mamin glas ali ne. Že se jim je zdelo, da je, ko pa se je mami zlomil glas v joku, so ugotovile, da ni. Kako presrečne so bile, ko so jo končno vendarle prepoznale, ji odklenile in planile v objem.

Še ne osemnajstletni Franci pa je v zaporu dva meseca in pol polagal izpite na univerzi iz komunističnega terorja, kot to obdobje sam imenuje. Da so preizkušnje težke, je prva v trepetu zanj doumela mama, ki ga je nekoč v stranišču zapora zagledala vsega krvavega. Franci je spoznaval vse trike in metode komunističnega zasliševanja in zastraševanja in – vzdržal. Kako ne bi, saj so bili Ložarjevi otroci v tem času že ‘prekaljeni borci’. »Oče nam je dal hrbtenico!« ponosno trdi danes ga. Vida. »Da bi kdo odpadel od vere, da bi kdo poteptal načela, nikoli ne! Že zelo zgodaj smo se spopadali s problemi, ki jim še odrasli niso kos, in se izkristalizirali v zrele ljudi!«

Z Iga je bil oče premeščen na Gorenjsko, v Podbrezje, na zaplenjeno Pavlinovo posestvo z velikim sadovnjakom, trgovino z vinom in hlevom z govejo živino. Oče je vodil evidenco v hlevu, pri kravah. Zanj je bilo zato to obdobje lažje, težje pa za dekleta in ženske, kadar jih je obiskal pijani Viktor Turnšek s svojimi sodelavci.

V obdobju svojega zapora se je oče še predobro zavedal, da otroci nimajo nič od njega in on ne od njih. Sinu in hčerkam so ostali v nepozabnem spominu le kratki vsakomesečni obiski pri očetu: vselej je oče vsakega posebej stisnil k sebi in ga poljubil. Navadili so se na ščegetanje njegove neobrite brade, na zaporniško obleko, na paznika poleg očeta. Moč, da so v tem času preživeli vse hudo, jim je dajala vedno prisotna trdna zavest: Naš oče nas ima rad.

3.1.7. Oče spet doma!

9. novembra l. 1950 se je oče vrnil domov, devet dni pred tem, ko je moral sin Franci k vojakom. »Po treh mesecih vojaščine me je prišel oče obiskat v Knin. Prosto sem dobil od sedmih zjutraj do dvanajstih. Čakal sem ga pred kasarno. Že od daleč sem ga zagledal, ko mi je prihajal naproti. Nenadoma me je stisnilo pri srcu, tako da bi zajokal: Oče je bil oblečen v moj suknjič, ki sem ga po preobleki poslal domov. Rokave je imel zavihane, malo predolgi so mu bili. Seveda, me je takoj pretreslo, saj mu niso pustili enega samega kosa obleke v omari!«

Malči, Vida in Nada se spominjajo večera, ko se je vrnil iz zapora. Še v temi je obhodil gospodarsko poslopje, hleve, svinjake, in z očmi objemal, kar jim je od zaplembe še ostalo. »Kot malega bogca sta ga gledali Vida in Nada, se smukali okoli njega in iskali njegove bližine,« še danes zasije obraz gospe Malči ob tem spominu.

Domači so še vedno živeli v strahu zanj. Ponovne aretacije in obsodbe niso bile nobena redkost. Mama se je bala, da bi ga kdo ustrelil, in na njeno zahtevo je moral spati v kamri, ki je imela kritje, med šipe na okna velike sobe pa je zložila opeko. Vsake toliko časa se je moral javljati nekemu oficirju Sotlarju v Vevče. Oče je dobil tudi novega ‘znanca’ – vohuna. Bil je Primorec, po činu podnarednik. Doma je bil iz kraja, kjer je bil oče kot vojak soške fronte na oddihu. Tako sta bila resnično skoraj znanca. Pri očetu si je izposojeval knjige in oče ga je vedno prijazno sprejel in z njim poklepetal. Zakaj bi mu zameril? Saj so tudi očetu ponudili, preden so ga spustili iz zapora, da bi bil njihov vohun. ‘Med vojno nisem bil izdajalec, tudi zdaj ne bom!’

Mnogi vaščani so se izogibali srečanja z očetom, verjetno jih je bilo pred očetom sram, saj so vedeli, da se mu je zgodila krivica. Podobno kot pred vojno je oče tudi po aretaciji zahajal v gostilno in tam moževal. »Imam mirno vest,« je doma govoril, »kako me bo pa sosed pogledal, to je njegova stvar.« Molče in brez očitkov je dosegel, da so se mu na koncu vsi opravičevali. Nazadnje je prišel k njemu predsednik krajevnega ljudskega odbora: »Tito je šel k papežu, pa bodimo še mi prijatelji,« sta si z očetom segla v roke. Kako so mnogi že takrat čutili ideološko razklanost med Slovenci, ki je pa žal ne morejo preseči nobeni taki in podobni obiski!

Oče je vedno, tudi potem, ko je prišel iz zapora, ponosno nosil glavo pokonci. Z enako zavzetostjo in veseljem je obdeloval preostanek zemlje in skrbel za kmetijo. Nikoli ni bil zagrenjen. Niti zaplemba mu ni šla do živega. Cenil je, da je ohranil življenje in da je zopet povezan z domačimi. »Ni mi žal petih let,« je rekel ponosno. »Žal mi je za otroke, ki v teh letih niso imeli nič od mene in jaz ne od njih.« Sin in hčerke imajo vtis, da so v letih po zaporu nadomestili vse izgubljeno, morda prav zato, ker se oče ni spremenil in so do konca živeli z njim v tesni medsebojni povezanosti.

»Z očetom je bilo življenje in delo lažje,« pravi Franci, »še naprej sem se žrtvoval, da sva s skupnimi napori ohranila domačijo, da sva preživela mlajše sestre, predvsem pa, da sva zaslužila denar za davke in dolgove. Misel na šolanje, kar sem si tako želel, sem moral dokončno opustiti. Prevzel sem prevozništvo s konji, kasneje sem postal avtoprevoznik. Oče mi je bil še vedno v veliko oporo. ‘Veliko opravka boš imel z ljudmi. Vedno bodi z njimi v dobrih odnosih. Ne podiraj za seboj mostov, ki si jih ustvaril.’ Opozarjal me je, da se nisem preveč zadolžil, samo toliko, da bom lahko ‘čez videl’, drugače bom težko našel izhod. Med prvimi avtoprevozniki v Ljubljani sem šel v Nemčijo kupovat tovornjak. Očeta sem vzel s seboj. Znal je nemško in me tudi sicer ves čas z nasveti podpiral.

Še preden sem se poročil, me je opominjal, naj ne hodim z dekleti samo za zabavo. ‘Ne zabavaj se z dekletom, ne dajaj ji upanja, če se ne misliš z njo poročiti!’ ‘Koder hodiš, vedno se obnašaj tako, kot da sem jaz navzoč. Prepričan sem, da ne boš naredil napake.’ Oče je vedel, da ga spoštujem in da cenim njegovo mnenje.«

Odraščajoče hčerke so se pričele šolati in oče je z veseljem spremljal njihove z velikimi napori pridobljene uspehe, saj so podnevi garale na kmetiji, dolgo v noč pa se neprespane in utrujene učile. Zato nič čudnega, da je enkrat Vida iz srednje šole prinesla opomin, nezadostno oceno. Kaj bo rekel oče, ji bo prepovedal hoditi v šolo? Sploh ne! Poklical jo je k sebi in vse, kar ji je mislil povedati, strnil v eno samo rečenico: ‘Prav srečen je študent, če nima v glavi slame cent!’ To je na Vido učinkovalo bolj kot katerakoli pridiga. Sram jo je bilo pred očetom in obljubila je, da bo nezadostno oceno popravila, in obljubo je tudi izpolnila. Žal pa oče za njene prečute noči ni vedel.

Užival je, kadar je zlasti v zimskih večerih poslušal dekleta, ko so mu pripovedovala o vsem, kar so se učila, in se ob njih še sam izobraževal. Ko se je Nada učila nemško deklamacijo, jo je hudomušno poslušal, nato pa prej in boljše zdeklamiral kot ona. Križanke so ostale njegova velika ljubezen, ki je prešla tudi na hčerke. Nosile so mu knjige iz knjižnice, z največjim veseljem je šel z njimi na Vevče v kino, če je bil film zanimiv. Še vedno je ostal ljubitelj gora in bil še v štiriinšestdesetem letu zadnjikrat na Triglavu. Z mamo sta ob nedeljah in praznikih kolesarila po božjih poteh: bila sta pri Mariji Tolažnici vseh žalostnih na Dobrovi, v Skaručni pri sv. Luciji, na Sveti gori nad Litijo, v Tomišlju pri sv. Antonu. Med prvimi sta bila z mamo na romanju v Rimu in Lurdu.

Figure 21. Veliki četrtek 1975 v ljubljanski Stolnici – Ložar tretji z desne

L. 1969 je Vida kupila avto. Neko nedeljsko jutro je oče šel čez dvorišče v hlev in ga pogladil z roko: ‘No, Šimelj, kam gremo pa danes?’ Pa jih je Šimelj pod Vidinim nadzorom ničkoliko nedelj popeljal na izlet, tudi v toplice, ker je bil oče dober plavalec. Potem ko se je Vida poročila in si ustvarila svoj dom, je prevzela skrb za očetove nedeljske izlete njegova dosmrtna spremljevalka hčerka Malči. Ta se je na veliki četrtek l. 1980 prva soočila s tragično smrtjo mame. Oče je smrt svoje žene sprejel zelo naravno: ‘Izgubil sem golobico,’ je zamišljeno rekel in kot v tolažbo sebi še dodal, ‘saj bom šel kmalu za njo.’ To svojo obljubo ženi je večkrat ponavljal. Dobro leto za tem, junija 1981 je na Malčinih rokah mirno zaspal, do zadnjega pri zavesti in vnet za kakršenkoli pogovor. Še na predvečer svoje smrti ji je govoril o prostozidarjih.

3.1.8. Blagor otroku, ki je imel takega očeta

»Ko sem prišel od vojakov in z veseljem poprijel za delo, mi je nekoč rekel: ‘Zdaj se ti krepi tvoj karakter. Kakršnega si boš izoblikoval, tak boš ostal. Vojna nas je ločila, ene na zmagovalce, druge na poražence. Odločiti se boš moral, na katero stran boš stopil: na stran poražencev ali zmagovalcev. Srednje poti ni. Vsak je rad zmagovalec, bodisi v športu ali v politiki. Lepo je doživeti uspeh in zmago. Položaj premaganca pa je drugačen: človeka lahko ukloni in stre, če ga ne zna pravilno sprejeti; če pa na poraz pravilno gleda in ga sprejme, ostane človek značajen, ‘mož jeklen’, ki zna ohraniti svojo čast in čast svojega naroda. Vztrajnost in pokončnost nas bo pripeljala do pravega in dokončnega cilja.’

Velikokrat sem se spomnil tega očetovega nauka. Ko je hodil moj sin v osnovno šolo, so gledali film o partizanih. ‘Ati, ali bi bil ti pri Nemcih ali pri partizanih?’ me je doma vprašal. ‘Partizan ne bi mogel biti, ker vem, kaj pomeni biti partizan.’ ‘Jaz bi pa bil,’ se je sin navduševal. ‘Ali bi ti mene ustrelil?’ sem ga vprašal. Po kratkem razmisleku mi je odgovoril: ‘Veš kaj, oči, jaz te ne bi, ampak tebe bi drugi.’ Več kot petdeset let gojimo ideologijo zmagovalcev in poražencev in s tem ideološko razklanost svojega naroda. Moj oče jo je presegel s tem, da je dostojanstveno sprejel in živel vlogo poraženca in bil prav zato – zmagovalec!

Ko je bila obnova postopka za rehabilitacijo očeta, že v samostojni demokratični Sloveniji, in sem bil klican za pričo, me je sodnica vprašala: ‘Ogromno veste o medvojnem času v Bizoviku in okolici. Ali ste to vedeli že takrat ali so vam to povedali drugi?’ ‘Dogodkov se zelo dobro spominjam, vendar jih takrat nisem razumel. Šele kasneje, v razgovoru z očetom in z drugimi sovaščani, se mi je počasi začelo jasniti in dobival sem odgovore na mnoga vprašanja, ki so mi bila do takrat nerazumljiva,« sem pojasnil sodnici. ‘Zakaj pa se vaš oče med vojno ni znal pravilno odločiti?’ me je vprašala na tem postopku ‘pravilno’ usmerjena sodnica. Pa sem ji odgovoril: »Veste, to je pa tako: L. 1988 med sojenjem četverici je tedanji predsednik predsedstva SR Slovenije Janez Stanovnik na televiziji javno povedal: ‘Ni v moji moči, da bi lahko pri Jugoslovanski ljudski armadi posredoval, naj sodi četverici civilno in ne vojaško sodišče!’ Predsednik predsedstva ni mogel ukreniti ničesar v mirnem, svobodnem času, pa naj bi bil med vojno in revolucijo odločal moj oče, kmet in župan Bizovika!

Z očetom sva se ogromno pogovarjala, še med oranjem mu nisem dal miru. Oče je do zadnjega rad politiziral in obujal spomine. Spraševal sem ga: ‘Zakaj svet dopusti komunistično-teroristični sistem? Zakaj ne bi Amerikanci javno posegli vmes?’ ‘Tudi če bi, ne bi dosegli zaželenega cilja. Komunistični sistem bi se umaknil v ilegalo in iz ilegale ponovno pričel s terorizmom. Pa tudi sistem, ki bi nasilno hotel zrušiti komunizem, bi prinesel teror. Ta sistem se bo zrušil sam od sebe. Tisti, ki ga je postavil, ga bo tudi pomagal rušiti.’

Nikoli nisem pomislil, da oče napačno razmišlja. Deset let pred padcem komunizma je napovedal njegov konec. Zgodilo se je, kot je predvideval. Dobil sem potrditev, da je bil moj oče velik mislec. In velik človek.

Figure 22. Bizoviški cerkveni pevski zbor – na levi Pavčič in Jakoš, prvi komunistični žrtvi v Bizoviku

Predzadnji večer pred njegovo smrtjo, junija 1981 smo z voza metali seno na podstreho senika. Poklicat me pride Malči, da me oče želi imeti. Ležal je na divanu in težko dihal: ‘K nevihti se pripravlja. Lažje boste zadihali, ko se zlije, sem ga bodril. ‘Ne, ne, zame to ne drži. Moja pot se bo končala. Še prej ti hočem nekaj povedati: Vsem mojim nasprotnikom sem vse odpustil, kar so mi hudega storili,’ mi je rekel. ‘Vem, vem, ata, že dobro.’ Iz mojega pomirjajočega glasu je zaslutil, da sem njegovo izpoved vzel preveč zlahka. ‘Ne, hočem, da ti to veš!’ mi je še enkrat, malo glasneje in razločneje zatrdil. Šele zdaj sem doumel, da se oče pripravlja na smrt. Pristopil sem bliže in mu prisluhnil: ‘Prišel sem do prepričanja, da ne bom dočakal spremembe časov. Ti pa mogoče boš. Če pa je tudi ti ne boš, pripravljaj nanjo svojega sina. Vedno se zavzemaj za svoje pravice.«

Čeprav sem bil takrat star petdeset let, nisem razumel pomena teh besed. Ob naših političnih spremembah in že prej, ko sem zasledoval evropsko politiko, sem se velikokrat nanje spomnil.

Še zdaj se večkrat zalotim, da si rečem: Kaj bi dal, ko bi mogel zdajle eno uro govoriti z očetom! Kolikokrat po njegovi smrti sem se znašel v položaju, ko bi ga rad vprašal za nasvet. Čedalje bolj ga spoštujem. Bil je duhovno zelo bogat. Moj življenjski cilj je: svojega očeta hočem v vsem posnemati, da bom uspel v življenju. Blagor otroku, ki je imel takega očeta!« je zaključil svojo pripoved o njem sin Franci.

Ko sem poslušala in zapisovala pogovor sina in hčerk Franca Ložarja, lahko dodam le: Blagor očetu, ki ima take otroke! Zanje bo vedno ostal najsvetlejša podoba, ki jo bodo otroci o svojem očetu nosili v mislih in srcih do konca življenja!

4.1.1.

V ZDA je 1. avgusta 1999 obhajal 80–letnico svojega življenja prof. Martin Globočnik. Rojen je bil v Poženku pri Cerkljah na Gorenjskem in se je v prvih povojnih letih izselil kot politični emigrant v Ameriko, kjer je v novi domovini preživel več kot polovico svojih let. Poznan je kot šolnik, profesor, prosvetni in kulturni delavec. Svojo izobrazbeno pot je po osnovni šoli v rojstnem kraju nadaljeval na učiteljišču v Ljubljani, nato pa je poučeval v Mokronogu na Dolenjskem.

Svojo vojno zgodbo je opisal v pričujočem besedilu.

Po vojni je pribežal na Primorsko, kjer je devet let poučeval na zavezniški šoli. Bil je učitelj in šolski upravitelj v Kobaridu. Na Tržaškem je poučeval pri Sv. Ivanu v Trstu, na Opčinah in v Rojanu, kot profesor pa na nižji srednji šoli in na trgovski akademiji. Leta 1955 se je z ženo izselil v ZDA, kjer je nadaljeval s študijem. Postal je profesor latinščine na višji gimnaziji v Litteltonu in Machbeufu v Denverju v Coloradu, kjer živi sedaj kot upokojenec.

Prof. Globočnik se odlikuje po svoji zavzetosti za prosvetno delo in kulturno udejstvovanje, po organizacijski dinamičnosti in sposobnosti. Že kot študent in mlad šolnik je bil amaterski igralec na domačih odrih, dejaven prosvetni delavec, član dijaških in verskih združenj. Posebno vidno mesto je zavzemal pri takratni Slovenski dijaški zvezi, sodeloval je pri raznih socialnih pobudah in pri narodno obrambnem delu. Napisal je tudi nekaj črtic in esejev v tedanje dijaške liste.

Svoje ljubiteljske sposobnosti je nadaljeval na Tržaškem. Sodeloval je na Radiu Trst A, bil ustanovni član Radijskega odra, igral v okviru Slovenskega odra na prireditvah na Repentabru, bil odbornik Slovenske prosvete ter pobudnik mnogih šolskih prireditev in mladinskih počitniških letovanj. Napisal je učbenik Računica za osnovne šole. V Denverju je kot dolgoletni poverjenik Latinskega krožka dobil več uglednih priznanj. Prof. Globočnik se še vedno zanima za dogajanje v Sloveniji ter je tesno povezan z njeno stvarnostjo.

4.1.2.

Že v prvem razredu klasične gimnazije sem se naučil: HISTORIA MAGISTRA EST – ZGODOVINA JE UČITELJICA. Poglejmo, če smo se res kaj naučili.

Sem član tiste generacije, ki je bila rojena po prvi svetovni vojni. V politično delo sem se vključil prek raznih organizacij. Volil nisem nikoli in tudi nisem služil srbskemu kralju kot vojak. Spominjam se prepovedi in razpusta orlovskih in Prosvetnih društev, prihoda kralja Aleksandra v Ljubljano, konfinacije dr. A. Korošca, prepovedi njegove stranke SLS. V Ljubljani sem često sodeloval pri raznih demonstracijah proti Živkoviæevemu režimu. Nosil sem hude buške in batine, ko so nas policaji tepli ali razganjali z brizgalno. Udeležil sem se Evharističnega kongresa na Stadionu, kamor so prinesli v dolgi procesiji Brezjansko Marijo. Spominjam se, da smo postavljali evharistične križe. Udeležil sem se Kongresa Kristusa Kralja in Pax Romane, kjer sem tudi sodeloval.

V politično življenje, ki sem ga vedno razumel kot služenje, me je vpeljal dr. L. EHRLICH, ko mi je l. 1936 zaupal nalogo, da na učiteljišču organiziram krožek Slovenske dijaške zveze. To sem tudi storil in krožek vodil do l. 1941, ko sem postal učitelj v Mokronogu. Z dr. EHRLICHOM sva se trudila, da bi v Ljubljani sezidali SLOMŠKOV DOM za učiteljiščnike. Slovenska ministra dr. A. Korošec in dr. M. Krek sta spoznala nujnost zidave tega doma in sta dala nalogo Kmečki zvezi ter banu Natlačenu, da so to uredili. L. 1938 je bil na vrtu Marijanišča SLOMŠKOV DOM sezidan. Za šolsko leto 1938/39 so že sprejeli prve stanovalce. Med njimi so bili poznejši mučenci: JOŽE DRINOVEC, IVAN PALČIČ in VINKO MRAVLJE.

Ni dvoma, da je takratno politično življenje vodila Slovenska ljudska stranka. Dr. A. Korošec je bil nesporni politični voditelj slovenskega naroda. Le škoda, da si ni prizadeval, da bi se Dravska banovina imenovala Slovenija, da ni vrnil imena Orli slovenskim telovadnim društvom in da niso uradno uporabljali slovenske zastave; saj smo jo vseeno.

Nikakor mi ni bilo ljubo, da so se v »katoliškem taboru« tri skupine med seboj sprle: zarjani, stražarji, mladci. Kocbekova skupina – zarjani – je prva naredila razdor. Leta 1942 so se z dolomitsko izjavo udinjali partiji. Zarjani so razen Marnove skupine sodelovali s komunisti. Skupina Tomčevih mladcev se ni hotela ukvarjati s političnimi vprašanji, domobranstvu pa je dala več mučencev: Mravljeta, Kiklja, Grozdeta. Ehrlichovi stražarji pa so bili odločni prvoborci proti komunizmu. Sam voditelj dr. L. Ehrlich je postal mučenec in z njim več drugih. Ehrlichova ideja o Višarski Sloveniji je najbolj daljnovidna ideja v dobi revolucije in slovenske osamosvojitve.

Marca 1941 sem nastopil službo učitelja v Mokronogu. Znano je, kaj se je 27. marca 1941 zgodilo v Beogradu. Srbski general Simoviæ je z nekaj oficirji naredil puč. Odstavil je vlado in postavil mladoletnega kralja Petra za vladarja. Angleži so srbske generale pohvalili; kaj se bo zgodilo z državo, jim ni bilo mar. Mokronoški tržani se za dogodek tega dne niso zmenili. Takole sem ocenil politične razmere v občini. Okoličani, ki so bili povečini kmetje, so vedno volili SLS. Imeli so zelo razgibano življenje v Prosvetnem društvu. Tržani in predvsem uradniki pa so bili liberalni in so volili JNS – Živkoviæa. Komunisti so bili v manjšini, a zelo dejavni. Vodili so jih sodnik S. Modic, študenta zagrebške univerze N. Majcen in J. Grahek.

Slovenija je bila na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 napadena od Nemcev in Italijanov in razdeljena med tri sovražnike: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Voditelji vseh političnih strank in gibanj so se kmalu začeli pogovarjati o načinu, kako se zadržati do zavojevalcev in kako se pripraviti na osvoboditev. Zdi se mi, da je bila najmočnejša med njimi Slovenska zaveza. Povabljena je bila tudi komunistična partija (KPS). Od vseh je le komunistična partija odklonila sodelovanje, sami pa so takoj organizirali Protiimperialistično fronto.

V Mokronog je prišel bataljon jugoslovanskih vojakov za zvezo. Na vozovih, ki so jih vlekli konji in tudi voli, so imeli telefonske in radijske aparate ter drug material. Ko so se desetega aprila razbežali, so vse to dobili Nemci, ki so prišli dva dni za tem. Šolskega pouka seveda nismo imeli vse do srede maja, ko so Nemce zamenjali Italijani in je Ljubljanska pokrajina postala del italijanskega cesarstva.

Na velikonočni ponedeljek 14. aprila 1941 je komunistična trojka Modic, Majcen, Grahek organizirala veliko parado v pozdrav Nemcem. Vsaka hiša je morala obesiti nemško zastavo in v vsaki vasi so postavili mlaje. Ne smemo pozabiti, da sta Hitler in Stalin podpisala prijateljsko pogodbo. Modic je brž dobil zvezo z nemško komando in so skupno hodili na večerje k tovarnarju Kalinu. Če pa je kdo od tržanov bil prijatelj z Nemci, so ga že obsodili kolaboracije.

V Mokronog je začelo prihajati veliko beguncev iz Štajerske. Predvsem so to bili sorodniki domačinov. Vsi so dobili v mokronoški občini zatočišče in podporo.

V maju so Nemce zamenjali Italijani. Tedaj ni bilo nobenih parad. Italijani niso imeli z Rusi nobenih pogodb. Toda Modic je hitro dobil zveze s fašisti in spet so imeli večerje pri tovarnarju Kalinu.

Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so komunisti takoj začeli zbirati denar in siliti fante v gozd med partizane. Posrečilo se jim je ujeti v svoje mreže nekaj fantov in deklet, ki so bili včasih delavni v Prosvetnem društvu.

A tudi Slovenska zaveza ni mirovala. Imeli smo po vseh vaseh zaupnike, ki smo jih obveščali od ust do ust. Vojaškega organiziranja še ni bilo treba. Kar hitro se je fara oziroma občina delila na bele in rdeče, oziroma na komuniste in protikomuniste.

Naj takoj razčistimo pojme, saj je še danes veliko napačnega tolmačenja.

Pri partizanih so bili prostovoljci predvsem organizirani komunisti, skrivači pred Italijani ali Nemci, in prisilno mobilizirani. Pravi obraz partizanstva razkrivajo Črne bukve, obraz svetovnega komunizma, kominterne pa Črna knjiga komunizma.

Pa pojdimo od začetka. Zadnji dan šolskega pouka v juniju 1942 je Nace Majcen z okna svoje sobe, ki ni daleč od šole, streljal name. Po kolenih in trebuhu sem se med žitom priplazil do doma. Pri Heferletovih, kjer sem stanoval, so mi odsvetovali, da bi to naznanil karabinjerjem. Pri njih je stanoval tudi sodnik Modic.

Julija 1942 so me fašisti aretirali in odpeljali v zapor. Od tam pa v Trebnje, kjer sem bil dva tedna zaprt v Prosvetnem domu. Ko sem fašista vprašal, zakaj so me zaprli, je odgovoril: Dobili smo povelje. V Trebnjem se nas je nabralo že precej. Peljali so nas v Novo mesto v sodnijske zapore. Vsi učitelji in profesorji smo bili v isti sobi. Tu smo bili mesec dni. Bilo je čudno ozračje. Bili smo ljudje istega poklica, različne starosti in seveda različnih nazorov. Bile so tri skupine: protikomunisti, komunisti in neopredeljeni obotavljavci. Skoraj nikoli ni bilo navdušenih pogovorov ali debat. Ko je v sobo pricurljala vest o novem umoru, si takoj slišal opravičilo komunistov: nekaj je moral storiti; žrtve morajo biti. Moram priznati, da je bila moja skupina najšibkejša. Takoj so nas utišali, če smo izrazili svoje mnenje. Potem ga nismo več glasno izražali.

Ko se nas je nabralo kakih petdeset, so nas z vlakom peljali v koncentracijsko taborišče Monigo pri Trevisu. Ko smo izstopili z vlaka, nas je obkolila fašistična mladež in vpila: banditi, sciavi …

Prav v isto taborišče so zavezniki leta 1945 pripeljali civilne begunce s Koroškega.

Življenje v takem taborišču mnogi bralci poznajo. Zanimivo je to, da so v vseh taboriščih dobili in imeli »komando« komunisti. Velikokrat sem premišljeval, zakaj ravnajo Italijani z nami kot s sužnji. Prišel sem do spoznanja, da je v vsakem Italijanu, tudi šolanem, nekaj Mussolinijevega patološkega značaja. Nihče se noče naučiti našega jezika, obnašajo se do nas s cesarsko vzvišenostjo, v resnici pa se Slovanov bojijo. Taboriščnega življenja je bilo zame konec okoli sv. Jožefa 1943.

Spet sem bil v Mokronogu in Heferletovi so me radi sprejeli. Medtem se je precej spremenilo. Ustanovili so vaško stražo.

Nace Majcen se je ustrelil, ker se je njegovo dekle spečalo z Italijani. Bila je sestra partijca Grahka. Le sodnik Modic je ostal isti. Delal je za partijo in hodil s fašisti na večerje h Kalinu.

Poveljnik vaške straže me je vprašal, če bi šel k njim. Odgovoril sem, da lahko kot civilist več storim, ker nimam nobenih vojaških izkušenj.

S prvim septembrom smo pričeli novo šolsko leto. Učencev je bilo veliko manj, ker iz vasi niso več hodili v Mokronog. Osmi september je bil šolski praznik. Zjutraj smo imeli šolsko mašo, po maši pa smo zvedeli, da je Italija položila orožje. Italijanski vojaki so se hitro umaknili v Novo mesto. Zvedeli smo, da se je s komandantom fašistov odpeljal tudi sodnik Modic, eden vodilnih komunistov.

Tudi vaške straže so se skupaj s Šentruperčani umaknile v Zameško pri Kostanjevici, kjer jih je sprejel Vuk Rupnik. To je bil začetek novomeške domobranske skupine.

V Mokronogu smo za nekaj dni ostali brez vojaške oblasti. V soboto, 11. septembra 1943, se pripelje četa partizanov: komanda mesta. Takoj so objavili, da so sedaj oni oblast in da se morajo vsi moški javiti na občini.

Precej v strahu, a v zaupanju v božjo pomoč sem se javil na komandi mesta. Partizan, ki me je sprejel, ni bil domačin. Bil je dokaj prijazen in ni veliko spraševal. Zapisal je moje podatke in mi dal nalogo, da za naslednji dan, nedeljo, skličem šoloobvezne otroke. Dal mi je celo dovolilnico, da hodim po vaseh in raznašam oglas. Terenci mi morajo pomagati. Ko smo se v nedeljo zbrali na določenem kraju, me je že čakal drug partizan s pozivom, da sem mobiliziran in se moram javiti na komandi Gubčeve brigade. Kolona bo odšla iz trga ob šestih zvečer.

V nahrbtnik sem naložil nekaj perila, si obul gojzarice in po večerji odšel na trg. Zbralo se je kakih štirideset mladih moških. Nekaj sem jih poznal. Vsi smo bili precej zaskrbljeni. Ob določeni uri so prišli partizani in ukazali odhod. Korakali smo po Lakenški dolini, skozi Škocjan, Belo Cerkev in proti jutru smo prišli v Mokro Polje, kjer je bila komanda brigade. Ko so nas zbudili, so nas nagnali v pisarno na razpored. Ko sem prišel v pisarno, sem povedal, da sem učitelj, da nisem služil vojske in da z orožjem ne znam ravnati. Znam pa kuhati, in če hočejo uporabiti moje zmožnosti, naj me zaposlijo v kuhinji. Poslušali so me in poslali h kuharjem. Prav tako sta prišla k pratežu moja prijatelja Jože Hrovatič ter Slavko Kovačič.

Z brigado, v kateri je imel nekoč oblast Nace Majcen, krvnik in strah Mirenske doline, smo prepešačili Gorjance po dolgem in počez, od Suhorja do Sosičev na Hrvaškem, od 15. septembra do 5. novembra 1943. Zadnja vas, v kateri smo bili, je Javorovica nad Pleterji. Ves ta čas brigada ni niti enkrat napadla Nemcev. Tudi jih ni zadrževala, ko so iz Hrvaške čez Kostanjevico prodirali proti Novemu mestu. Ves ta čas jim je šlo za utrditev oblasti in za ustrahovanje slovenskih protikomunistov. Ničesar nismo vedeli o Turjaku, Grčaricah, Kočevju in da je general Rupnik postal vrhovni poveljnik domobrancev. Na Gorjancih sem slučajno dobil listič v slovenščini in nemščini, ki so ga metale štuke, s pozivom, naj se partizani pridružijo domobrancem za varovanje življenja in domov pred komunisti.

Na vernih duš dan se nam je osmim Mokronožanom posrečilo zbežati. Po mnogih težavah smo se konec novembra spet našli v delavskem taborišču v Brežicah. Tu smo delali na poljih domačinov, ki so jih Nemci izselili. Ker je bila že pozna jesen in ni bilo več dela, so nas Nemci odpeljali v zbirno taborišče Libenau v Gradcu.

Figure 23. Domobranska parada, december 1943

V tem taborišču so bili ljudje vseh narodnosti, morda tisoč ali pa še več. Ko so nas in našo obleko razkužili, nas popisali in nam dali nekakšno legitimacijo s sliko, so nas dali na voljo Delavskemu uradu – Arbeitsamt. Razna podjetja so iskala delavce. Poslušal sem predstavnike raznih podjetij. Mene so prosili Mokronožani, da sem bil njihov tolmač in voditelj. Najbolj mi je ugajal predstavnik podjetja Terag-Asdag, ki je rabil trideset delavcev, da bi kopali zaklonišče za oficirsko šolo v Martinsdorfu, kakih 30 km od Gradca. Razložil sem Mokronožanom, kar sem slišal in povedal svoje mnenje, da mi to najbolj ugaja. Strinjali so se z menoj. Poiskal sem predstavnika podjetja in mu obljubil, da bi moja skupina šla z njim. Počakal je, da se je nabralo trideset delavcev. Tudi jaz sem mu pomagal, ker so bili tam Srbi, Hrvati, Čehi in Italijani. Ko jih je dobil dovolj, se je predstavnik Terag-Asdag dogovoril z Arbeitsamtom in upravo taborišča, da so nas izročili njemu. Ne vem več njegovega imena, vem pa, da je bil gestapovec.

Ko je bilo vse urejeno, nas je zapeljal v barako, kjer bomo živeli. Kmalu je prišel tudi preddelavec podjetja Mayer, ki nam je odkazal delo. Ko sva se predstavila drug drugemu, je povedal, da je bil med prvo vojno v Ljubljani in da ima lepe spomine. Določil je dnevni red. On je bil odgovoren za nas in bi moral biti z nami v baraki. Raje pa je postavil mene za odgovornega v baraki in za tolmača. Za pomočnika sem si izbral J. Hrovatiča. Povedal je, da bomo hrano dobivali v gradu, ki je vrh hriba, ponjo pa bomo hodili sami. Za zvečer nas je povabil na večerjo na grad, kjer nam je lastnik podjetja Werner pojasnil, kje in kaj bomo delali. Med večerjo, ki je bila okusna in obilna, nam je Werner razložil, da je njegovo podjetje prevzelo delo za izkop zaklonišča za oficirsko šolo, ki je v gradu. Dobili bomo obleko, hrano, dodatne karte in tudi plačo. Zdi se mi, da je bilo to v začetku decembra 1943. Delali smo šest dni v tednu po osem ur v dveh skupinah, marca 1944 pa celo v treh skupinah. Proti koncu maja smo delo zaključili, dober mesec prej, kot so pričakovali. Zdaj so nas nameravali poslati v središče Gradca, da bi tam pod gradom kopali novo zaklonišče. Med pogovori sem Slovencem izrazil svojo skrb, kajti zavezniki so že skoraj dnevno bombardirali Gradec. Osem se nas je odločilo, da bomo ušli in se vrnili v Slovenijo. Zvedeli smo, da je v Sloveniji vedno več domobranskih postojank.

Mene so določili, da naredim načrt za beg. Zadnjo soboto v maju 1944 smo se odpeljali z vlakom iz Gradca proti Mariboru in Zidanemu mostu. Od tam smo prekoračili mejo med Nemčijo in Italijo in v zgodnjih jutranjih urah prišli na Veliki Cirnik. Tu je bilo doma šest fantov, Hrovatič in jaz pa sva odšla v Mokronog. Hrovatič je bil tu doma. Skrivala sva se le nekaj dni. Spoznala sva, da ni varno; zato sva odšla na domobransko postojanko v Tržišče in prosila za zaščito. Komandant nama je svetoval, naj greva v Novo mesto, ker v Tržišču ne moreva ostati.

V Novem mestu sva se vpisala k domobrancem. Jože Hrovatič je šel nazaj v Tržišče, kjer je bil v pisarni do 7. maja, ko je četa z drugimi novomeškimi domobranci odšla v Radeče.

Bilo je junija 1944. Premislil sem svojo prehojeno pot. Bil sem skoraj petindvajset let star. Pet let sem po Ehrlichovih navodilih vodil in se razdajal za Slovensko dijaško zvezo, Slomškov dom za učiteljiščnike je bil sezidan in so že sprejeli nekaj kmečkih fantov, v Lichtenturnovem zavodu pa nekaj kmečkih deklet. Z božjo pomočjo sem preživel partizanstvo po Gorjancih, šest mesecev v delavskem taborišču v Gradcu, od koder nas je osem ušlo, in zdaj bom postal domobranec, da bom po svojih močeh v Kristusovi fronti, kot je rekel škof Jeglič, služil narodu.

Poveljnik novomeških domobrancev polkovnik R. Ferenčak me je poslal na Grm, kjer sem v pisarni vodil vse, kar je bilo potrebno za organiziranje novomeškega udarnega bataljona. Ko je bilo to delo končano, sem v avgustu postal prosvetar pri dr. Blatniku. Oktobra 1944 sem bil poslan v štirideseto četo v Bršljin. Ta se je novembra premestila k Sv. Ani nad Mirno Pečjo. Varovali smo železniško progo in glavno cesto Novo mesto–Trebnje. Kot prosvetar v četi sem vojakom razlagal cilje domobranstva. Vsako nedeljo po maši v Mirni Peči sem imel govore o domobranski ideji, ki je zajeta v geslu BOG–NAROD–DOMOVINA. Na prošnjo šolskega nadzornika Skeleta sem obiskal tudi več šol na domobranskem ozemlju ter učiteljstvu in otrokom govoril o domobranstvu. Prav tako sem s patrolami nosil domobranske časopise na partizansko ozemlje: Trebelno, Hmeljnik, Globočec.

Na velikonočno nedeljo 1945 sem poslušalcem pred cerkvijo v Mirni Peči govoril in voščil velikonočno upanje – vstajenje in izrazil željo, da bi rad obiskal vse ranjence v bolnicah v Ljubljani in Novem mestu ter jim nesel velikonočni žegen. Za obisk sem določil zadnji teden v aprilu. Starši in svojci so prinesli veliko žegna: potice, klobase, vino. V Kandijo sva nesla žegen z Misjakom, ki je bil v štirideseti četi vodja pisarne. V Ljubljano smo se peljali z zapravljivčkom: komandir čete Mihevc, narednik Misjak in prosvetar Globočnik. V nedeljo, 30. aprila 1945, smo odšli in v četrtek, 3. maja 1945, smo prišli nazaj v četo. V Ljubljani sem obiskal vse naše ranjence. V Splošni bolnici, v Vojaški bolnici in na Studencu. Slišal sem vse mogoče govorice: o Hitlerjevi smrti, o napredovanju partizanov, o premiku srbskih četnikov. Ni se našel voditelj, ki bi z vso to množico domobrancev in četnikov zaustavil partizane na slovenskem ozemlju. Zato smo sklenili, da se čimprej vrnemo v četo in čakamo na razplet dogodkov.

V soboto smo v Slovencu brali o dogodkih na Taboru in o razglasitvi Svobodne Slovenije. V nedeljo, 6. maja 1945, sem imel po jutranji maši v Mirni Peči navdušujoč govor o slovenstvu in domobranstvu. Ljudje so veseli šli na domove in izobešali slovenske zastave brez zvezde. Okoli poldneva istega dne pa so telefonirali s poveljstva v Novem mestu, da se moramo umakniti. Nobenih točnih navodil – ne zakaj, kako in kam; le da je še isti dan treba postojanko zapustiti. Moral sem v vasi, da sem sporočil ukaz. Si morete misliti, kaj so delali terenci, ko so po vaseh nadzirali dogajanje. Hitel sem nazaj v četo, da sem se sam pripravil na odhod. Zanimivo je, da so vsi tisti, ki so bili k domobrancem poslani kot špijoni, na hitro izginili iz čete.

Seznama, kdo je šel na pot, nismo imeli, ker smo vse zažgali. Verjetno je bilo isto v drugih četah. Okoli pete ure popoldne smo odrinili od Sv. Ane nad Mirno Pečjo. Prvo zbirališče je bilo Mokronog. Tam so se vse čete pomešale in nihče ni imel več potrebnega nadzora. Bila je že noč. Tu sem zadnjikrat videl Jožeta Hrovatiča in njegovega nečaka Janeza Krumbergarja. Pripravili smo se, da prenočimo v Mokronogu, a dobili smo ukaz, da gremo na Mirno. Začel sem resno dvomiti v vodstvo. Iskal sem dr. Blatnika, da bi mi pojasnil dogodke, a ga nisem našel. Domobrancem, ki so me spraševali, kaj se dogaja, sem skušal odgovoriti, kar sem vedel, a sem moral priznati, da ne vem nič več kot oni. Naslednje jutro se je vila dolga kolona novomeških domobrancev z nekaj vozmi po dolini Tihaboj proti Kumu. V Podkumu smo spet prenočili in 8. maja nadaljevali pot proti Radečam. Zvedeli smo, da je Nemčija položila orožje. V dolini reke Sopota smo prespali in 9. maja zjutraj me je poiskal dr. Blatnik in sporočil ukaz poveljnika novomeških domobrancev: Domobranstvo kot vojaška enota je razpuščeno. Vsak naj naredi po svoji pameti in vesti. Tisti, ki hočejo bežati na Koroško, kjer so Angleži, naj se zberejo opoldne pred cerkvijo v Radečah. Imel sem veliko vprašanj, a dr. Blatnik ni hotel poslušati. Tako se je končal »Hej, tretji maj!«

Blatnikovo obvestilo sem posredoval domobrancem naše čete. Pretreslo me je. Najprej sem bil razočaran. Šel sem proč od ljudi in se razjokal. Občutil sem, da sem izdan, oropan in osamljen, daleč proč od svojcev, na katere bi se lahko obrnil za pomoč. Potem ko je pamet odrinila čustvo, sem se obvladal. Imej vero, mi je ukazala pamet. Zaupaj v Boga. Nihče ni skušan čez svoje zmožnosti. Premislil sem položaj in odločil: domobranec sem. Ne bom bežal za Nemci na Koroško. Vse je negotovo. Počakal bom, da se razjasni. Začel sem iskreno moliti in sem se pomiril. Kmalu sta prišla do mene dva domobranca. Nista bila iz moje čete, a sem ju poznal, ker sta bila doma blizu Mirne Peči. Bila sta Tone in France Kastelic. Tone me je nagovoril: »Kakšen nasvet imate? Kaj naj storimo?« Rekel sem: »Ne morem odločati za druge, toda jaz ne grem na Koroško. Premišljujem, kako bi prišel k svojcem na Gorenjsko. Tukaj sem tujec.« Tone me je povabil: »Lahko greste z nama. Imamo precejšnje posestvo in se bomo lahko skupaj skrivali.« Spoznal sem, da sta govorila iskreno in tako smo postali domobranski skrivači. Ni mi treba razlagati težav, skrbi, strahu, nevarnosti. Vrnili smo se v bližino Mirne Peči in čakali na razjasnitev. To skrivanje se je vleklo štiri mesece. Spočetka smo bili precej pogumni in smo se večkrat družili z drugimi skrivači, se spodbujali in pogovarjali. Toda to ni trajalo dolgo. Partizani so bili zmagovalci in so to takoj pokazali. Prinesli so nam izvod Slovenskega poročevalca, v katerem je neki pisatelj Seliškar pokazal svojo literarno moč in opisal, kako je treba ravnati z izdajalci. Treba je vse pokončati in iztrebiti. Nabrusimo kose, so peli pijani zmagovalci. Zamenjali so denar in uvedli obvezno oddajo žita, mleka in živine. Da bi se pokazali velikodušne, so razglasili amnestijo.

Pomlad je bila zelo lepa. Delo na polju in v vinogradih je čakalo na delavce. Skrivače so svojci na prigovarjanje terencev začeli izvabljati, da so se javili. Nikogar ni bilo nazaj. Ko so terence vprašali, kje da so, je bil odgovor: poslali so jih na delo. Neprestano sem svaril: Komunizem gradi na laži, jaz jim ne zaupam in ne verjamem. Zvedeli smo za usodo vrnjenih domobrancev. Ali se vam ne zdi čudno: mi v gozdu smo zvedeli za usodo domobrancev, minister Kocbek pa o tem ni nič vedel, vsaj tako je dolgo trdil. Mi trije smo bili trdno odločeni, da se ne javimo. Tedni so tekli in že je bil tu avgust. Naj povem, kako smo se pripravljali na smrt. Tudi to, poleg hrane in varnosti, je bila vsak dan naša skrb. Redno smo molili rožni venec in druge molitve. Stiški pater, ki je hodil ob nedeljah v Mirno Peč maševat, se je ob sobotah ustavil na dogovorjenem kraju, nas spovedal in v nedeljo nam je po Kastelčevi mami poslal hostije v gozd.

Neko soboto v avgustu je prišel v naš bunker v gozdu Kastelčev brat Jože, ki je bil v Ljubljani na policiji. Kako se je izvil iz komunističnega primeža, ne vem. Prinesel nam je precej zasnesljivih novic. Vrnjene domobrance brez sodne razprave na skrivaj množično pobijajo. Kje, je tajnost. Isto delajo s skrivači, ki se javijo. Nekaterim skrivačem se je posrečilo pobegniti čez hribe v Gorico, kjer so zavezniki. Partizani so se morali umakniti iz Trsta, kjer so vladali kak mesec. Prosil sem ga, da je navezal stike z mojimi prijatelji v Ljubljani. Moj načrt je bil, da bi se najprej umaknil v Ljubljano in potem v svoj rojstni kraj. Bal sem se, da bi zaradi mene trpeli Kastelčevi, če bi me partizani odkrili ali ujeli. Konec avgusta se mi je posrečilo priti v Ljubljano. Iz Ljubljane sem sporočil sestri, da bi rad prišel domov. Sporočila mi je: »Bodi previden, ker so te že iskali.« Tudi ta pot se je zaprla. Kadar je stiska največja, je božja pomoč najbližja.

S Kodeljevega je neka trgovka že začela hoditi v Trst po razno blago. Vozila se je z vlakom. Obenem je pomagala domobrancem, ki so bili dovolj pogumni, da so bežali z vlakom v Trst. Tudi jaz sem se opogumil. Gospa je zame kupila vozovnico. Dala mi je tudi uniformo partizanskega majorja z medaljami. V nedeljo, 1. septembra 1945, na angelsko nedeljo, sem se poslovil od ljubljene družine, ki me je v Ljubljani nekaj dni skrivala, in se z gospo trgovko zapeljal v Trst.

Že pred odhodom vlaka sem moral pokazati veliko mero iznajdljivosti. Ko sem prišel na postajo, mi je železničar pogledal vozovnico in jo preščipnil. Tedaj sem zagledal daleč spredaj partizansko patrolo; tudi jaz sem bil v uniformi. Za hip sem se zdrznil, a sem takoj odhitel na levo, kjer je bila prtljaga. Ukazal sem: Poiščite prtljago majorja Kosa. Seveda so takoj hiteli iskat. Ko sem videl, da je pot na peron prosta, sem pohitel na vlak proti Trstu. Ko sem se prepričal, da je pravi, sem skočil v vagon in se skril v kot. Kmalu sem zaslišal vpitje in žvižganje. Tedaj pa je na srečo prišla velika skupina deklet in fantov. Nosili so razno orodje: lopate, krampe, vile. Bili so zelo glasni. Začel sem jih spraševati in sem zvedel, da gredo na udarniško delo v Borovnico. Del mosta je bil porušen, zato ga je treba popraviti. Ko sem dobil dovolj informacij o tržaškem vlaku, sem jih začel spodbujati k množičnemu delu. Tako smo prišli v Borovnico. »Udarniki« so mi pokazali pot do tržaškega vlaka, ki je bil že pripravljen.

Takoj sem šel v vagon. Kmalu je prišla tudi gospa trgovka. Pozdravila sva se le z očmi in priklonom glave. Sedla je proč od mene. Nabralo se je nekaj potnikov. V Postojni so priklopili še nekaj vagonov. Med Divačo in Sežano so prišli v vagon trije mladi partizani, vojaška kontrola. Vsakega so vprašali za potno dovoljenje in legitimacijo. Ko so prišli do mene, so me najprej zbudili, ker sem simuliral spanje. »Tovariš major, dovolilnico prosim,« reče partizan. Jaz pa zavpijem z močnim ukazovalnim glasom: »Pozor!« Seveda so vsi trije zaropotali in stopili v pozor. Potem sem jih nahrulil, da si upajo legitimirati narodnega heroja Gubčeve brigade. »Izginite!« In res so šli in imel sem mir pred njimi. Potniki so bili vznemirjeni, a jaz se nisem zmenil. V Sežani sem šel v kolodvorsko stranišče, tam sem pustil partizanskega majorja in postal civilist. Tu so pregledovali Angleži. Ko je angleška patrola vse pregledala in izstopila z vlaka, sem skočil na vlak, ki se je začel premikati. Tako sem prišel okoli poldneva v Trst.

V Trstu je bilo, kot bi prišel z dežja pod kap. Res, da so bili tam zavezniki, a na tihem so še vedno gospodarili komunisti. Gospa trgovka me je napotila k neki Kraševki na Via Roma. Pri njej sem bil do 8. septembra. Takrat je prišel k tej Kraševki dr. Savelli iz taborišča Monigo. Naslednji dan me je peljal v Udine, da sem se prijavil kot D. P. (begunec).

Dali so mi legitimacijo Displaced Person s številko in s to sem potoval iz taborišča v taborišče. Bil sem v Padovi, Bologni, Fermu, a obstal sem v Riccioneju. Zanimivo je, kako pota božje pomoči vse uravnajo. Ko sem se v pisarni taborišča prijavil, sem srečal tam g. Ferenčaka, ki me je pred dobrim letom v Novem mestu sprejel k domobrancem. Opisal sem mu dogodek, a je dejal, da se ne spominja. V tem taborišču je bilo precej primorskih rojakov z otroki. Kmalu sem organiziral slovensko šolo. Gospa Železnikova je imela otroški vrtec, jaz 1., 2. in 3. razred, g. Lenščak pa 4., 5. in starejše.

V tem taborišču so se ustavili tudi člani Narodnega odbora: M. Zajec, Bevc, Špindler, Jelenc in kapetan Tomic. Imeli smo zanimivo debato pod geslom: Hej, tretji maj!

Ker tretjega maja 1945 nisem bil na Taboru, sem o tem zborovanju zvedel le, kar sem bral v Slovencu. Zato sem pazljivo poslušal. Glavni namen zborovanja 3. maja na Taboru je bil: odstaviti generala Rupnika kot poveljnika domobrancev, zamenjati ime v Slovenska narodna vojska, odvzeti oblast predsedniku Rupniku in jo dati srbskemu kralju. Na to zborovanje so povabili vse politike, ki so si upali priti iz skrivališč. Tudi škof Rožman je prišel. Naša debata je bila zelo živahna, saj so bili tam sodelavci časnika Slovenski dom, ki je bil vedno zelo kritičen do Narodnega odbora.

Predsednik taboriščnega odbora je bil prof. Jože Kessler. Jaz sem se ob poučevanju v šoli zanimal za prosvetno življenje. Z gospo Emo Kesslerjevo smo priredili več iger, miklavževanje in božičnico. Živeli smo v hotelih, ki so bili last Mussolinija ali visokih fašističnih uradnikov. Komandant taborišča in njegov namestnik sta bila angleška oficirja. Uradniki v pisarni in delavci so bili taboriščniki – Slovenci.

Figure 24. Pogreb petih domobrancev, padlih v Kočevju

Blizu Riminija, ne daleč od Riccioneja je bilo taborišče poljskih vojakov generala Andersa. Ko so zvedeli za nas, so nas velikokrat obiskali. Domobranska in protikomunistična zavest je bila v našem taborišču zelo močna. Iz glavnega urada Unre v Rimu so nekajkrat poslali skupino titovcev z namenom, da bi pregovorili begunce za vrnitev v Jugoslavijo, a brez uspeha. V tem taborišču sem bil skoraj eno leto. V avgustu 1946 sem odšel v Trst in tam dobil službo učitelja na slovenskih šolah pod Zavezniško vojaško upravo. Slovensko Primorsko, ki so jo maja 1945 zasedli zavezniki, so upravno imenovali Zavezniška vojaška uprava /ZVU/ s sedežem v Trstu. Prvi guverner je bil polkovnik Bounsan. Potem ko so junija izgnali partizane iz Trsta, so ozemlje razdelili v dve coni: cona A pod zavezniki, cona B pod Titovimi partizani. Zavezniki so takoj pritegnili v upravo civilne uradnike. Na ozemlju, kjer so imeli večino Slovenci, so postavili slovenske župane. Kjer je bilo ozemlje mešano, so bili Američani. Prizadevali so si, da bi se življenje umirilo. Začeli so obnavljati ceste, železnice, pošte, šole, vse, kar je bilo porušeno.

Iz begunskega taborišča Monigo sta prišla v Trst dr. S. Baraga in prof. L. Geržinič. Dr. S. Baraga je za ZVU obnovil slovenske šole, ki jih je fašizem uničil. Ker ni imel dovolj učnih moči, je poklical iz taborišča slovenske izobražence. S tem je dobil zelo trdno in zanesljivo osnovo, na katero se je opiral, dokler je vodil slovensko šolstvo. Pri tem mu je veliko pomagal prof. L. Geržinič. Zavezniki so ga podpirali in ščitili, čeprav mu je OZNA iz Ljubljane metala polena pod noge in ga neprestano obtoževala, ker je bil protikomunist. OZNA se ni brigala za narodnost, pač pa za komunizem in oblast. Da bi dobil dovolj slovenskih učiteljev, je dr. Baraga organiziral plačan tečaj. Tu ni bilo vprašanja, ali si komunist ali protikomunist, ampak ali znaš toliko slovenščine, da bi učil na slovenskih šolah pod ZVU. Na pritisk iz Ljubljane in komunističnega nadzornika Pahorja v Trstu so prepovedali komunistom in njihovim somišljenikom sodelovati z ZVU, torej učiti na slovenskih šolah. Begunske učitelje so napadali, pretepali in ugrabljali. Podobno se je zgodilo meni, ko so me leta 1947 na Opčinah napadle in izgnale Pahorjeve komunistke. Ko se je po izgonu titovcev iz Trsta leta 1945 razdelilo ozemlje v cono A in cono B, so zavezniki ponudili Slovencem sodelovanje pri upravi. Komunistična partija Slovenije je sodelovanje prepovedala. Zavezniki so pritegnili v upravo Italijane. Fašisti so v tem videli priložnost, da spet lahko napadajo Slovence.

Deset let sem trdo delal in vse svoje talente uporabil za kulturo in prosveto, za slovenstvo na Tržaškem. Največji sovražnik slovenskih šol je bila SKP. Preganjali niso Italijanov, pač pa protikomunistične Slovence, ki so učili na slovenskem ozemlju. Komunisti so prebrisano z zahtevo po italijanskem državljanstvu izrinili begunce iz služb. Pri tem so jim pomagali nekateri domačini, ki še danes ne priznajo, da so bili izigrani. Če še kdo govori, da je bilo partizanom kdaj kaj mar za slovenstvo, je to klasičen primer, da nikoli.

Leta 1955 sva z ženo Vero Martelanc nastopila pot političnih beguncev. Vsakdo, ki je šel po tej poti, ve, koliko zaprek je treba odstraniti.

Skoraj vse slovenske župnije ali skupnosti v ZDA so bile zaradi delovanja Ozne in vpliva Louisa Adamiča zelo nasprotne, celo sovražne do slovenskih političnih emigrantov. Najhujša je bila Prosveta v Pittsburghu. Grdinova skupina pri Amerikanskem Slovencu je počasi spoznala, da so jih komunisti prevarali. Ko je v New Yorku začela delovati Liga, se je začelo zboljševati.

Šele ko smo postali državljani, se privadili, vživeli v ameriško stvarnost in nam je Amerika postala domovina, smo zadihali s polnimi pljuči in začeli kovati bodočnost.

Na večer svojega življenja sem ponovno poskusil zbližati sprte slovenske domobrance. Med nami ni nobene idejne razlike. Torej na plan, slovenski domobran!

Zaključujem z besedami sv. Pavla, ki jih je pisal Filipljanom.

»Dopolnite moje veselje s tem, da boste istih misli, da boste enega duha in enega mišljenja, da ne boste ničesar storili iz prepirljivosti, ne iz prazne slavohlepnosti, marveč da boste v ponižnosti drug drugega imeli za boljšega od sebe, da ne boste gledali le vsak na svoje, ampak tudi vsak na to, kar je drugih.«

Če bomo taki, bomo najlepše počastili spomin naših mučencev. Bog je odločil, da smo ostali živi in da smo priče njihove žrtve.

Bog daj, da jih bomo kdaj slavili na oltarju. Slava jim!

6.1.1.

Kar naenkrat se je oblast spomnila, da je čas, da se uredi zadeve za nazaj. Katere zadeve? Jasno, vsi vemo katere. Tiste, za katere vsi vemo, da bi jih morali že zdavnaj urediti. NOB, revolucijo, komunistični teror med vojno, ki je izzval državljansko vojno, poboje med vojno in še več po njej. Bilo je že več poskusov, pa ni in ni šlo. Zdaj pa se je kar naenkrat začelo premikati. Premikati? Drveti. Kar čez noč bo vse urejeno. Če verješ.

Čas je dozorel, je rekel Pahor. Nemalo jih je nasedlo lepim besedam, iztrganim stavkom iz govorov, ki so na televiziji tako lepo božali ušesa. Pa me je vprašal prijatelj, kako gledam na to reč. Kar ni mogel verjeti svojim ušesom, ampak kaj, ko pa se je slišalo tako pošteno in dobronamerno. Pa sem mu rekla, naj kar skrbno posluša in bere, pa mu bo takoj jasno, da gre spet za potegavščino. Za prekrivanje zgodovinske resnice s celofanom, da bo navzven izgledalo silno lepo. Ampak vse skupaj bojo samo besede. Lepo zveneče besede in parole. Kdor pa bo natanko prisluhnil, bo pa hitro opazil, da gre spet za govorenje, ki ne pove in ne spremeni ničesar. Naredili bojo velik pomp, na dolgo in široko se bojo zanimali za vsako informacijo, ki bo nakazala lokacijo grobišča, spraševali po vaseh in končno označili grobišča z nekakšnim napisom v smislu »ŽRTVE VOJNE«, pa bo opravljeno. Kaj se je v resnici dogajalo, med vojno in po njej, kakšno zlo je prinesel komunizem in njegovi akterji v našo domovino, bo pa prepuščeno zgodovinarjem. Naj oni lepo počasi brskajo po arhivih, berejo pričevanja teh in onih in skušajo izluščiti resnico. Pri tem pa vsi vemo, koliko knjig je napisala ena in koliko druga stran. Da o verodostojnosti »tapravih« knjig niti ne govorimo. Če bojo vse knjige merili z istim vatlom, bo nastala kolobocija, ki je ne bo mogel nihče prebaviti, kdor vsaj malo misli z lastno glavo.

Raziskovali bojo seveda le povojne poboje, ki so »tragičen« dogodek v naši preteklosti, s katero se imajo namen soočiti. Vraga, pa soočiti. Vse skupaj bo spet en velik blef. Tak, kot je bila spravna slovesnost v Kočevskem Rogu. »Spravila« sta se predsednik Kučan in nadškof Šuštar. Slednji je daroval mašo, kar je čisto v redu, manjkali so pa tisti, ki so bili na drugi strani. Namreč, nekaj je še preživelih, ki so ali prišli iz Teharij ali pa so pobegnili med transportom ali iz jam ali pa so ostali v Vetrinju. Kaj pa tisti, ki so poboje organizirali, kajti to je bila hudičevo dobra organizacija. Tisti bojo še vedno dobivali izjemne penzije zaradi zaslug za narod. Še vedno bodo čislani državljani, vredni vsega spoštovanja. Kdor misli, da bi jih bilo treba postaviti pred sodišče, je pač revanšist. To poslušamo že ves čas kot dokaz, da se zločin izplača.

Čas je dozorel, je rekel Pahor. Za temi besedami se skriva misel: Zdaj imamo absolutno oblast. Vse bomo uredili po svoji meri. Poskrbeli bomo, da se bo tako spremenilo, da se ne bo nič spremenilo. »Prava stran« bo še vedno privilegirana. »Napačna stran« bo še vedno vse obsodbe vredna, saj je kolaborirala z okupatorjem. Prisegla okupatorju. Državljanske vojne ni bilo. Revolucija se je začela po koncu vojne. Partizani so se vendar borili proti okupatorju. To je vendar najsvetlejši trenutek naše polpretekle zgodovine. Ja, tako nas učijo. Tako pravijo. Mi pa, kakor smo zabiti, verjamemo. Verjamemo vse. Pri tem je pa vse skupaj skoraj smešno, saj je med celotno okupacijo umrlo v Sloveniji 722 Nemcev in Italijanov skupaj, v to številko so zajeti tudi tisti, ki so se ponesrečili ali kako drugače umrli. Številka je še bolj smešna, če pomislimo, da so »komunisti« samo v prvem letu vojne pobili več kot tisoč Slovencev, ki so jim bili kakor koli na poti, predvsem so bili to zavedni Slovenci in pošteni ljudje, cenjeni v svoji okolici. No ja, treba jih je bilo še kompromitirati. Širiti laži o njih. Da sodelujejo z okupatorjem. Da so njegovi ovaduhi. Ker niso nasedli »osvobodilni fronti«. Narte Velikonja je res lepo napisal o tem v knjigi »Malikovanje zločina«. Vse skupaj, med vojno in po njej, je bil en gromozanski zločin, ki je povzročil nešteto tragedij. Osvobodilna vojna. Blef, da mu ni para. Ta pobijanja v prvem letu vojne so imela seveda namen, da izzovejo odpor, se pravi belo gardo, da se bojo imeli s kom boriti, da ga bodo obtožili kolaboracije. Morali so izzvati državljansko vojno, če so se hoteli zavihteti na oblast. Kajti oni so imeli, so si vzeli ekskluzivno pravico do »boja proti okupatorju«. Kdor ni z nami, je proti nam. Česar niso počeli zares, namreč borili se proti okupatorju, so toliko bolj počeli s propagando. Moram priznati, da zelo uspešno. Blef takrat, blef danes.

Janez Stanovnik je na poslanskem večeru v Velenju govoril o povojnih pobojih. Rekel je, da med vojno ni bilo revolucije, ki bi brez vednosti vrhovnih organov dopuščala usmrtitve, likvidacije. (Kdo pa je potem pobijal med vojno?) Dodal pa je še, da povojne usmrtitve niso bile naključne. Trdil je, da je bila 18. maja 1945 slovenska partizanska vojska razpuščena (pravzaprav je bilo konec slovenske partizanske vojske po podpisu dolomitske izjave), razpuščen je bil njen vrhovni štab in postala je jugoslovanska vojska. Usmrtitev naj ne bi izvajala slovenska vojska ali slovensko politično vodstvo, temveč jugoslovanska armada. (Vrhovno poveljstvo z Brozom na čelu je vedelo za to, pravzaprav je najbrž ukaz prišel od tam, saj je Tito v svojem prvem govoru te poboje pravzaprav napovedal: … a oni neæe nikad više vidjeti naših divnih planina, našeg plavog mora, a ako æe, onda æe bit to vrlo kratak vjek. Vendar pa je bila organizacija in izvedba izključno v slovenskih rokah. Slovenci so vedno počeli umazane reči za svoje oblastnike, v Avstro-Ogrski, gnili Jugoslaviji in novi Jugoslaviji.) Obenem še pove, da oni za poboje niso vedeli. Vse, kar se je dogajalo v zvezi s tem v samostojni Sloveniji, pa so politične mahinacije. Pravi, da je to igra z lažmi, katere cilj je doseči lustracijo. Peterle naj bi govoril o dedičih komunizma, da se krivda prenaša z očetov na otroke, kar imenuje rasizem. (Jaz pa pravim temu izvirni greh. Torej so nad mano in nad drugimi dediči domobranstva izvajali rasizem. Nisem vedela. Zdaj pač vem. Vem pa tudi to, da so otroci in vnuki vedno morali plačevati za očetove grehe, čeprav se ne strinjam s tem. Sin, ki podeduje zadolženo kmetijo, mora plačati dolgove. Slovenija kot ena od naslednic Jugoslavije plačuje del njenih dolgov. Kar se pa dedičev komunizma tiče, so poverbali marsikaj, na čemer so potem gradili svoje stranke. Prav je, da podedujejo tudi kakšno grenko zadevo.)

V italijanskem tisku lahko prebereš: Tudi fašisti so ljubili Italijo. Abraham Lincoln je rekel, da so se tudi vojaki konfederacije borili za domovino. V Ameriki sva z možem obiskala Fairfax. Tam imajo svoj informacijski center, zraven še malo muzeja. Pripovedovali so nama, kako je ta prostor nastradal med državljansko vojno, ker je bil nekako na meji in so bili prebivalci tega območja razdeljeni med obe strani. Zanimivo je, kako brez strasti govorijo o teh dogodkih in ne favorizirajo nobene strani. Govorijo z nekakšno žalostjo zaradi krvavih dogodkov in z zanimanjem za zgodovino svoje dežele in z veliko ljubeznijo do nje. Na hišah vidiš viseti ameriško in konfederacijsko zastavo lepo skupaj eno ob drugi. Pri nas bi bil cel hudič, če bi kdo obesil domobransko zastavo. Popljuvali bi ga po vseh medijih, pisali bi mu grozilna pisma in ga hodili zmerjat še dolgo potem, ko zastave ne bi bilo več. Daleč je še do sprave in do napredka v naši ljubi Sloveniji.

Ampak posebej sem se zabavala (no ja, ne me vzeti čisto zares), ko so nas seznanili, kdo vse je v komisiji, ki bo bdela nad »preštevanjem kosti«. Podpredsednica te komisije je Spomenka Hribar. Ja, prav tista, ki je pred časom napisala, da naj za božjo voljo že nehamo preštevati kosti, saj smo že imeli spravno slovesnost v Rogu, da je to revanšizem, … da naj raje mislimo na prihodnost. To je skoraj tako kot v partizanih. Kadar so sklenili, da bodo nekoga ustrelili (malo zato, ker je nekaj ušpičil, predvsem pa za vzdrževanje atmosfere strahu), pa je bil kdo proti temu, je prav on dobil nalogo, da izvrši smrtno kazen. Ali pa Milka Planinc, ki je v nastopnem govoru med drugim dejala, da moramo tistim, ki so nas pripeljali v tak položaj (maloro), omogočiti, da nas iz njega tudi izvlečejo. Morda pa govorim neumnosti. Morda se je pa sama uštulila v to komisijo. Ker bi bila rada zraven. Ker bo pomagala prekriti komunistične zločine s krasnim celofanom, da bomo vsi srečni, ker smo končno zaprli to neprijetno poglavje naše zgodovine. Ampak, zdaj so začeli brskati po tej zgodovini in po naši zemlji tudi Hrvati. Hrvatov je bilo po vojni pobitih v Sloveniji še več kot Slovencev. Nisem prepričana, da bojo zadovoljni z blefom. Z markacijami, pardon, označbami grobišč. Nekaj govorijo o preseljevanju kosti. To bo še cirkus. Kaj, če se pojavijo še drugi. Potem bo šlo zares. Morda bo še kdo zahteval, da se koga postavi pred sodišče. Zna biti še velika štala. Potem bomo morda še kaj izvedeli o najsvetlejšem obdobju naše zgodovine. Kaj takega, da nas bo sram. Tudi mene, čeprav moj oče ni sodeloval pri teh zločinih, saj ni bil na »pravi strani«. Sram, kot sem že večkrat rekla, da je bil moj narod izbran za to, da je pobijal in pobijal. Da je izvajal masaker, genocid. To pač ni prijetno. Ampak nekega lepega dne se bo treba soočiti s tem.

6.2.1.

Ob »odkritju« morišča v Slovenski Bistrici, ki ga naša oblast ni pričakovala, kaj šele vzpodbudila ali celo odredila, kot je bila po zakonu dolžna, so se vzporedno s političnimi manipulacijami začele tudi pravne igre in opletanja. Takoj na začetku se je pred kamerami v dramatičnem okolju pojavila vrhovna tožilka in poudarila, da bodo vse delali profesionalno – ali bi državni tožilci smeli delati drugače? – in najprej ugotovili, kaj so bili pobiti in kdaj so bili pobiti, med vojno ali po njej, kajti od tega naj bi bilo odvisno, ali so zločini zastarali ali pa jih je mogoče še preganjati. Če gre za poboj civilnih oseb po vojni, to ni vojni zločin proti civilnemu prebivalstvu, ki ne zastara. Morda gre za zločin genocida, ki pa ga bo težje dokazati. Možnost kazenskega pregona je bila že vnaprej prikazana kot zelo vprašljiva.

Takšnemu modrovanju na prvi pogled ni kaj ugovarjati. Naš kazenski zakonik formalno res pozna samo dve vrsti nezastarljivih zločinov proti civilnemu prebivalstvu: genocid in vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo. Pri genocidu je potrebno dokazati, da je storilec imel namen, da bi s pobijanjem ali drugimi nasilnimi dejanji popolnoma ali deloma uničil narodnostno, etično, rasno, versko, socialno ali politično skupino. Pri vojnem hudodelstvu zoper civilno prebivalstvo pa je treba dokazati, da je bilo dejanje storjeno v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo.

Mednarodno kazensko pravo pa pozna še tretjo vrsto nezastarljivih zločinov – zločine zoper človečnost (crimes against humanity), kot jih določa mednarodno običajno pravo (splošna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi) in ugotavljajo odločbe mednarodnih kazenskih sodišč, kot sta sodišči OZN v Haagu za zločine v nekdanji Jugoslaviji in za zločine v Ruandi. Gre za dejanja, ki jih prepovedujejo splošna načela mednarodnega humanitarnega prava. Ta načela so veljala že pred zadnjo svetovno vojno, med njo in po njej. Zato jih je lahko uporabiti tako za dogodke med vojno kot za dogodke po vojni, zato uporaba teh načel ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti kazenskih zakonov. Zločini zoper človečnost ne zastarajo in jih mogoče preganjati tudi sedaj, čeprav so se zgodili pred pol stoletja.

Takšna ureditev kazenske odgovornosti izhaja iz sklepov Varnostnega sveta OZN, s katerimi so bila ustanovljena mednarodna kazenska sodišča, in iz Konvencije o varstvu človekovih pravic (7. člen) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (15. člen).

Naš kazenski zakonik res ne pozna takšnega splošnega kaznivega dejanja zoper človečnost, kot ga določa običajno mednarodno kazensko pravo. To pa ni ovira, da storilcev takšnih kaznivih dejanj pri nas ne bi mogli kazensko preganjati in obsoditi. Nasprotno, po določbi 8. člena Ustave Republike Slovenije, morajo biti naši zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Iz številnih odločb ustavnega sodišča pa izhaja, da je treba neposredno uporabljati tudi splošna načela mednarodnega prava, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

Sodniki pri opravljanju svoje funkcije niso vezani samo na zakon, ampak so predvsem vezani na ustavo (125. člen Ustave RS). Sodišča zato storilcev kaznivih dejanj niso dolžna soditi samo po določbah kazenskega zakonika, ampak v skladu z ustavnimi določbami tudi po določbah mednarodnega običajnega prava, ki je po ustavi del našega pravnega reda.

Ni torej nobene pravne ovire, da zločincev, ki jih ne bi bilo mogoče preganjati za zločine genocida ali vojnega zločina po kazenskem zakoniku, ne bi mogli preganjati za zločine zoper človečnost po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Nasprotno, takšen kazenski pregon je ustavna dolžnost naših državnih tožilcev, obsodba zločinov zoper človečnost po mednarodnem običajnem pravu pa dolžnost naših sodišč.

Takšna dejanja, kot so zločinski poboji v Slovenski Bistrici, naši pravosodni organi torej pravno morejo in morajo kazensko preganjati, čeprav bi se izkazalo, da ni mogoče dokazati niti genocida niti vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. Gre namreč najmanj za zločin zoper človečnost po mednarodnem kazenskem pravu, ki tudi po našem kazenskem zakoniku ne more zastarati (116. člen KZ RS).

K govoru o zastaranju takšnih zločinov, kot so odkriti v Slovenski Bistrici, pa je treba dodati še nekaj. Splošno pravno načelo, ki ga priznavajo civilizirani narodi in ga pozna tudi naše pravo, je tudi, da zastaranje ne teče v času, ko zaradi nepremagljivih ovir ni bilo mogoče zahtevati ali voditi sodnega postopka. Zastaranje začne teči šele takrat, ko takšna ovira preneha.

Ni dvoma, da kazenskega postopka za zločine, ki jih je med vojno in revolucijo zagrešila komunistična partija, njihove organizacije in pripadniki, po vojni pa njena totalitarna država in njeni funkcionarji, ni bilo mogoče sprožiti in voditi, dokler smo živeli v totalitarni državi, v kateri je bila vsa oblast, zlasti tudi policija in pravosodje, v rokah prav te komunistične partije in njenih pripadnikov. Te nepremagljive ovire za kazenske postopke za zločine revolucije in totalitarne države je bilo vsaj formalno konec šele z osamosvojitvijo Slovenije 25. junija 1991. Šele od 25. junija 1991 lahko tečejo zastaralni roki za zločine, ki so jih storili oblastniki, funkcionarji in pripadniki komunistične partije, njenih revolucionarnih organizacij in totalitarne države pred slovensko osamosvojitvijo. Zastaranje za takšne hude zločine, kot so bili poboji v Slovenski Bistrici in na neštetih krajih v Sloveniji, torej še ni nastopilo, čeprav bi šlo za navadne umore in ne za zločine genocida, vojnega hudodelstva ali zločine zoper človečnost, saj je zastaralni rok lahko začel teči šele 26. junija 1991.

Takšno ureditev poznajo druge države, ki so izšle iz komunističnega totalitarnega sistema. Zato v teh državah preganjajo tudi storilce kaznivih dejanj, ki so jih storili pripadniki nekdanje totalitarne oblasti, čeprav bi ti zločini zaradi poteka časa bili drugače že zastarani. Samo v Sloveniji se delamo, kot da je bila nekdanja država, ki je bila rezultat tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja, pravna država, ne pa totalitarna komunistična država, v katerih komunističnih zločinov niti v sanjah ni bilo mogoče preganjati. Zato so pripravljavci novega kazenskega zakonika leta 1994 vnaprej in kar molče zavrgli predlog tedanjega vrhovnega tožilstva, da bi takšno zadržanje teka zastaralnega roka pred 26. junijem 1991 izrecno ugotovili v zakonu.

Zato se ni čuditi, da tudi danes vnaprej iščejo izgovore, da ne bi preganjali komunističnih zločinov, in da celo predsednik države zahteva usmeritev proč od kazenskega pregona. Dokler bodo zločine komunistov odkrivali, preganjali in sodili komunisti, ne bo nihče obsojen, čeprav bodo vsaj do volitev v prihodnjem letu in do sprejema v Evropsko zvezo o tem pripravili še mnogo bučnih in bleščečih predstav. Javno precejanje komarjev in napeljevanje na zastaranje odkritih zločinov to jasno kaže.

Figure 26. Noge Tamino Petelinšek

6.3.1.

Po Svobodni Sloveniji

Pred časom, bilo je še v prejšnjem stoletju, sem na buenosaireških ulicah srečal uglednega rojaka iz domovine. Mož zna jezike, ima univerzitetne študije, je široko razgledan in sodeluje pri raznih publikacijah. Pojasnil je, da je veren, deloven član domače farne skupnosti, in da ne bi bilo dvoma, je že v prvih stavkih pogovora poudaril, da je pri zadnjih volitvah volil Bajuka. Je sicer Slovenec, a se ima bolj za svetovljana, in katoliški družbeni nauk mu pomeni neko nepotrebno utesnjenost, ker naj bi ljudi oviral na uspešni poti v postmoderno, liberalno-kapitalistično, globalno družbo.

Ker je med nami že nekaj dni, je s prodorno jasnostjo hitro ugotovil, da smo Slovenci, ki smo živeli skoraj vse življenje v zahodnem svetu, nekako zaostali in se preveč oklepamo starih modelov. Po njegovem mnenju smo v socialnem pogledu preveč »levo« usmerjeni. Prav to utegne biti razlog, je ugotavljal, da je med nami izredno malo milijonarjev. Uspešnost družbe se vendar izkazuje s količino kapitala, mar ne? To naj bi bil prepričljiv dokaz, da se nekdanji politični emigranti zaradi staromodne katoliške miselnosti nismo znali prilagoditi razmeram in izrabiti vseh možnosti, ki jih je ponujal svet. Po mnenju tega rojaka je vse to do neke mere razumljivo, ker smo pač po svoji vzgoji in tradiciji bili reakcionarji. Svojo trditev je razgledani gospod hitro utemeljil s pojasnilom, da so bili v časih, ko se je delala zgodovina, vendar vsi napredni Slovenci skupaj s komunisti v Osvobodilni fronti. Po njegovem mnenju je reakcionarje (to je nas) družba izločila tako, da jih je pognala po svetu. Moje vprašanje, zakaj je morala družba kljub omenjeni »selekciji« reakcionarjev tako dolgo čakati na napredek, je gospod preslišal.

Sogovornika sem spomnil na množične žrtve revolucije. Pa me je takoj poučil, da s takimi izrazi v sodobni Sloveniji ne bom prišel daleč. »Revolucija je pri nas nekaj velikega, nekaj pozitivnega in naprednega, in če hočete domobrancem in drugim, ki so izgubili življenje po vojni, res dobro, ne recite, da so žrtve revolucije,« je razlagal. »Recite raje, da so bili ti ljudje tragične žrtve vojnih dogodkov. Kot takih se jih lahko pietetno spominjamo vsi Slovenci,« je poučil pa se hitro poslovil.

Ta slovenski svetovljan v resnici ni povedal ničesar, česar ne bi lahko slišali ali brali že prej. Nekateri njegovi pogledi so bili »napredni« že takrat, ko sta bila Stalin in Tito še prijatelja. Nisem pa še naletel na nikogar, ki bi tako lepo strnil stališča starega enoumja in jih predstavil kot »credo« mladega, naprednega, krščansko, liberalno, demokratsko globalnega slovenstva.

Ko sem se peljal proti domu, mi ni šla iz glave živa vera tega živahnega rojaka v naprednost in veličino revolucije. Po pol stoletja krvi in vsestranskega nasilja, ki ga je med nami sprožila komunistična partija z revolucijo, nadaljevala pa v totalitarni državi, smo doživeli podobno kot drugje po svetu razpad »znanstvene« socialistične družbe. A krvava revolucija, ki je ta sistem omogočila, naj bi bila še vedno – napredna.

Vse »napredne« revolucije dvajsetega stoletja so se podobno kot pri nas spočele v imenu krute marksistične utopije. Vendar nihče od očetov revolucionarnega terorja pri nas za to ni odgovoren. Sinovi revolucionarjev so mirno podedovali nekdanjo družbeno lastnino, ki so jo z nasiljem »razlastili« njihovi očetje, in danes smo po vseh desttisočih pomorjenih v imenu komunizma spet sredi kapitalizma. Znašli smo se nekako tam, kjer smo bili pred vojno, le da brez zadružne in socialne mreže, s katero s pred vojno slovenski katoličani blažili tedanji gospodarski red. Taka izredna pot do napredka je brez dvoma originalna in ni čudno, da je omenjeni rojak nanjo ponosen. Res, da sedanji slovenski kapitalisti niso prišli do kapitala po gospodarski poti, a kdo naj jim kaj takega glasno očita v družbi, v kateri so vsi mediji obveščanja in oblikovanja javnega mnenja v njihovih rokah? In končno, mar ni med njimi kar dosti milijonarjev, ki so dokaz naprednosti in dajejo vsej druščini nekdanjih revolucionarjev potreben ugled?

Ob sodobnem enoglasju, ki vlada v slovenski republiki, se podobno kot omenjeni rojak še marsikdo v domovini ne vprašuje: V čem naj bi se kazala naprednost komunistične revolucije na Slovenskem? V čem naj bi bila njena veličina? Mar niso tragičen ostanek komunističnega pohoda preko Slovenije predvsem njihove še nepreštete žrtve? Mar se ne kaže v slovenskem narodnem značaju njena sled predvsem v razširjenem cinizmu, ki se posmehuje vsem vrednotam? Mar ni bil revolucionarni in porevolucionarni teror tista zla sila, ki je zasejala med Slovence nezaupanje in strah? Mar ni pustil materializem, ki ga je revolucija oznanjala kot novi evangelij napredne družbe, v našem narodu usodnih posledic, ki se kažejo v preziru do življenja, v hiranju našega narodnega telesa, pa tudi v pasivnem sprejemanju raznih namišljenih determinizmov?

Figure 27. Ali jo bo kdo odklenil? Ali jo bo razjedel čas?

Dejstvo, da uradna, demokratična Slovenija še vedno malikuje revolucijo, ki nam je prinesla skoraj polstoletni totalitarni režim, je znamenje, da je pred desetimi leti prišlo med nami sicer do zunanjih družbenih pretresov, a da je do notranjih spoznanj in do osebnih spreobrnjenj še dolga pot. Lahko se zgodi, da ostane neprehojena ta pot, ki edina vodi v smeri življenjske rasti in vsestranskega napredka, če ne bo nikogar, ki bi ljudstvo nanjo usmeril. Kdo med vidnimi rojaki bo v sredi sodobnega enoglasja našel pogum in moč ter glasno spregovoril o kriminalni nesmiselnosti komunistične revolucije pa o tragični veličini njenih žrtev? Le kdor bo to storil in osvetlil rojakom umetno zamegljeno preteklost, bo zmožen obrniti list naše zgodovine in pričeti s pisanjem novega poglavja.

Spomenik revoluciji pred poslopjem slovenskega parlamenta je še vedno največji spomenik, kar jih premore Ljubljana. Višji je od Prešernovega. S svojo kovinsko, razpokano roko kaže nazaj. Nekateri, o lastni naprednosti prepričani rojaki, hote ali nehote sledijo tej smeri.

7.1.1. 7. oktober – teharska nedelja

Zadnja tedna pred slovesnostma na Rogu in Teharjah sta edina v vsem letu, ko zaskrbljeno spremljam celotedenske vremenske napovedi, čeprav opažam, kako so kljub pomoči vremenskih satelitov in radarjev nezanesljive. Krive naj bi bile Alpe. Za to nedeljo so teden dni prej napovedovali sonce, naslednje dni so se predvidevanja slabšala: nebo se je začelo vedno bolj oblačiti in število kapljic večati. Včeraj pa tolažilni obrat, da bo danes sicer oblačno, ravno po sredi Slovenije pa se bo vlekla meja med padavinskimi oblaki na zahodu in jasnim nebom na vzhodu.

Za Teharje se že nekaj časa dajemo, ali naj bo obletna slovesnost spomladi ali jeseni. Celjani nam razlagajo, da oktober zaradi nezanesljivega vremena ni pravi mesec. Ob prvi slovesnosti leta 1990 je bilo celo pretoplo in je sonce neusmiljeno žgalo, saj se ni dalo skriti v senco, naslednja leta pa je bilo pogosto kislo, lani celo nevihtno, ko je neslo dež od strani in ni uboga strešica na spomeniku nad oltarjem zalegla niti zase. Danes se nas je nebo usmililo. Oltar bo spet spodaj pri križu, bliže ljudem in na varnem.

Po dolgem času smo prišli na Teharje spet vsa družina. Zgodaj smo, pa je že gneča, ko se prebijamo po klancu na teharsko ploščad. Skozi ograjo na desni strani zagledamo igralce golfa, kako se sramežljivo podijo z žogicami okrog svojih barak. Kasneje jih ni več videti. Na pobočju velike pregrade grabijo pokošeno travo. Pridruži se nam dr. Griesser-Pečarjeva. Vrata skozi ograjo so zgoraj odprta in se lahko povzpnemo na jez. Jezero je mrko, saj je nebo nad njim oblačno in megleno, a Sv. Ana tolažilna, kot je bila pred pol stoletja. Voda je videti spokojna, globoka naj bi bila slab meter, pod njo pa nevarna usedlina. Skrbno pazijo, da je gladina vedno enaka, da ne niha niti za centimeter, pa naj smo sredi obilnega deževja ali v poletni suši. Kaj hitro bi se sicer pokazala resnica o uničenem kraju.

Teharje naj bi bil osrednji spominski park, posvečen umrlim na protikomunistični strani. Ni videti, da mislijo resno. Spomenik sicer stoji, vendar nedokončan in zanemarjen, okrog njega pa nič tistega, čemur rečemo varovano okolje. Tik mimo spomenika vseslovenskega pomena je še vedno speljana cesta za tovornjake s smetmi, ki jih odlagajo na njegovem pragu; s spomeniške ploščadi naj bi se ti pogled na široko odprl proti Savinjski dolini, pa se ustavi na zanemarjenih poslopjih celjske komunale. Veter prinaša smrad z odlagališča. Kdaj so že obljubili, da se bodo preselili na drugo stran. Zraven pa še ta nesrečna steza za motoriste in vežbališče za golf. Saj imajo prostora, kolikor hočejo, od Celja do Dramelj, pa so se zaleteli ravno v to. Vemo, da nam Cinkarna nagaja. Maščuje se, ker smo jih bili pred leti malo trše prijemali. Takrat so hodili na seje vsi pohlevni, danes jih ni več videti. Čeprav je bil župan Šrot izvoljen na listi SLS-SKD, je podpisal popolno predajo.

Figure 28. Čakajoč na mašo Tine Velikonja

Delavci se oddaljujejo proti zahodnemu robu pregrade. Tam še nekaj časa grabijo. Spustimo se k oltarju. Mašo vodi dr. Anton Stres, novi mariborski pomožni škof. Asistirata mu iz Ljubljane škof Kvas in iz Kopra stolni vikar Likar. Usedemo se na prag pred spomenikom. Stresova pridiga me preseneti. Ne navezuje se toliko na nedeljsko evangeljsko sporočilo, kot se posveča kraju, na katerem smo se znašli, in njegovi mračni dediščini. Govori o tem, da se je »tukaj dogajal genocid, če genocid pomeni, da nekdo množično pobija zato, ker pripadajo žrtve določeni rasi ali narodu, pa tudi veri ali prepričanju«. Tako jasne besede naša oblast ne zna izgovoriti, po njenem naj bi šlo za zmote in napake, ki so pustili madeže na sicer čisti sliki narodnega odpora. Ne gre pa mu iz ust beseda »slovenski domobranci«, tudi druge, največ je bilo deklet in žena, poimenuje z enotnim pojmom »teharske žrtve«. Zdaj se že ve, da so bili na Teharjah samo Slovenci, tako jetniki kot njihovi stražarji.

»Teharje s svojo grozoto prav nič ne zaostajajo za drugimi svetovno znanimi morišči prav tako žalostnega in ogorčenega spomina, kakor so Ošvienčim (Auschwitz), Dachau, Srebrenica in drugi. Vendar je med naštetimi kraji in Teharjem velika razlika. Drugod je z javno in pravnomočno obsodbo zločinov in zločincev že bila zopet vzpostavljena v vso svojo veljavo resnica in pravičnost ali pa kmalu bo. Čast in dostojanstvo žrtev sta bila oprana. Pred zgodovino je za vse večne čase na legitimen in občeveljaven način bilo zopet vzpostavljeno načelo, da je ubiti človeka, ki mu krivda ni dokazana ali je celo očitno nedolžen, zločin in greh, ob katerem ni dovoljeno molčati, ga ni dovoljeno tolerirati, ga ni dovoljeno dopuščati.

V državi, ki je vredna tega imena, vladajo načela pravičnosti in medsebojnega spoštovanja. Kdor ta načela potepta, mora biti obsojen, da ne bi bilo nobenega dvoma o tem, da načelo, ki naj vodi naše medčloveške odnose, ni nasilje in ni naduta moč, ampak pravičnost in medsebojno spoštovanje. Zato je dejstvo, da mlada slovenska država, da njena oblast v preteklih desetih letih ni bila sposobna vzpostaviti na tem področju pravice in resnice, tako strahotno zaskrbljujoče.«

Figure 29. Govori škof dr. Anton Stres Tine Velikonja

Poskušam priti bliže oltarju, da bi napravil nekaj posnetkov od blizu, pa se mi ne posreči. Ljudje so se znašli, sedijo na svojih stolčkih zbrani ter resni in jih nočem motiti. Poje združeni zbor celjske dekanije, ki ga vodi Rado Pinter. Vmes vložek Marka Finka in Andreje Zakonjšek. Vrhunsko. Maša je mirna in utečena, ni hrumenja orgel, da bi se vse treslo. Ozvočenje je boljše kot lani. Darovanje, povzdigovanje, obhajilo. Kaj bi rekel? Tolažba za svojce, zadoščenje za prestano trpljenje preživelim, globok občutek zmagoslavja. Po blagoslovu spregovori teharski župnik. Moti me, da tako hitro prepusti besedo predstavniku krajevne skupnosti. Prebivalci te skupnosti žal za prostor, kjer je stalo teharsko taborišče, ne naredijo nič. Ne samo da, odkar so jim priznali rento, mižijo ob nasilju nad naravo in molčijo ob igrišču za golf nad grobovi in dirkaški progi, ampak jim ni mar niti za ožji prostor: ne zalivajo rož, ne kosijo trave v okolici, ne pobirajo ostankov sveč.

Kulturni program napoveduje nepogrešljiva Marija Zgonc. Nastopi pevski zbor s pesmijo Glejte že sonce zahaja, nadaljujeta solista. Profesionalnost in toplina. Prvi govornik je Marko Štrovs v imenu Nove Slovenije. Pove nam, zakaj smo tu in kaj pričakujemo od države. Za njim se postavi pred mikrofon ing. Vida Duler-Vrhnjak. Kot naročena je, da pove zaguljenim Štajercem, da je revolucija in državljanska vojna tudi njihova zadeva in naj se ne izgovarjajo, da je tisto, kar se je dogajalo pod okupirano Slovenijo južno od Save, zasebna zadeva. Za Vido sem se pred leti čudil, odkod se je vzela in kako upa, da bo v tistem še bolj zaguljenem Slovenj Gradcu kaj dosegla.

Kot omeni na začetku, se je namreč to mesto razglasilo za »mesto miru«. Ko pa je bilo treba postaviti znamenje z imeni tistih, ki so jih pomorili komunisti v revoluciji, ko bi s tem dejansko razglasili konec državljanske vojne in mir, so se oglasile temne sile. Slovenj Gradec je pokazal, da ne misli resno. Žal mi je njihovih kulturnih delavcev, ki so delali iskreno, pa bili izkoriščeni. To mesto je pokazalo, da je mesto miru za izvoz, ko pa bi morali domačini pospraviti po lastni hiši, so omagali. Gospa Vida se predstavi:

» … je tudi naša družina po okupaciji zbežala pred Nemci v Ljubljansko pokrajino. Na nemškem seznamu nezaželenih oseb je bil oče zapisan na 5. mestu kot klerikalni strankarski veljak, sovražnik Nemcev. Kot mnogi drugi je tudi moj oče že v avgustu 1941 prestajal fašistični zapor v Italiji nekje v okolici Benetk. Ves čas medvojnega begunstva je družino s šestimi otroki preživljala mama kot honorarna učiteljica. Kot cigani smo se selili iz kraja v kraj: Straža, Brezova Reber, Ajdovec, Sela, Vavta vas, Novo mesto, Dobrava, Dobruška vas. Kot mnogi drugi se je tudi oče oktobra 43 priključil domobrancem v Novem mestu in se 8. maja 45 poslovil od žene in otrok v Dobruški vasi in odšel z ostalimi domobranci proti Zidanemu Mostu, Celju in dalje. Očetova naivnost pa se je končala z dokončnim dotikom smrti. Na binkoštni praznik 20. maja 45 popoldne so ga od večernic odpeljali partizani – znani domačini – v slovenjegraški zapor. Čez pet dni je zopet prestopil prag zapora na poti v večnost.«

Na koncu citira stavek, ki ga izrekajo mladi: »Tragika moje generacije je v tem, da so nas oropali spomina.« O tem tožijo vsi, ne samo pri nas, kjer je bila resnica o preteklosti prepovedana, ampak tudi misleci v drugih državah, denimo Italijani. Ti so odkrili, kako starejšim ni uspelo, da bi prenesli resnico na mlajše, čeprav je bilo o njej dovoljeno govoriti. Jasno je, da mladi ne prenesejo predavanj, vbijanja v glavo, neumnih govorjenj, so pa zelo dovzetni za resnico, bolj kot starejši, če jo predstavimo v sprejemljivi obliki.

Slavnostni govornik je Tone Drobnič. Od njega pričakujemo trdih in odločnih besed, tudi takih, za katere nekaterimi menijo, da ne spadajo na sveti kraj. Žal je to edini prostor, kjer smejo privreti na dan. Kje bi jih sicer smeli izgovarjati.

»Brez spomina ni upanja. Tako je leta 1999 zapisal predsednik evropske komisije Romano Prodi v pismu sinodalnim očetom v Rimu. Razumnih ljudi o pomenu preteklosti za sedanjost in prihodnost ni treba posebej prepričevati. Vsi vemo, kako globoko je vse naše življenje zakoreninjeno v preteklosti, kako vse načrte za prihodnost in vse naše upe gradimo na znanju in izkušanjh, pridobljenih v preteklosti.

Po teh merilih naša državna oblast ne spada med razumne in odgovorne, kajti njeni navišji predstavniki nam stalno ponavljajo: Pustite preteklost! Slovenska državna oblast preteklosti ni raziskala niti tedaj in tam, ko ji to nalagajo ustava, zakoni in mednarodne konvencije, ko gre za množične umore, za odkrivanje in raziskovanje zločinov zoper mednarodno pravo in človečnost. Ugotovila ni še nobene žrtve in našla ni še nobenega zločinca. Za državo se zločin ni zgodil, zločinci še naprej uživajo vse družbene in državne časti in celo privilegije. Zato smo obsojeni na izgubo javnega spomina in na izgubo upanja.«

Tone nadaljuje, da pa na svoji strani kar naprej prirejajo spominske slovesnosti, na katerih »v senci rdečih zvezd ne manjka nekdanjih in sedanjih najvišjih politikov.« Dotakne se teze, ki jo je na novo iznašla Hribarjeva, da se je začel razdor v narodu in ločevanje duhov že z nastopom Mahniča in da je bilo tisto, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno samo vrhunec, krivda pa na protikomunistični strani.

Figure 30. Pod domobranskimi zastavami Tine Velikonja

Na koncu poslušamo o nedavnih dogodkih v ZDA. »Prvi val mednarodnega terorizma je po ukazih Lenina in Stalina pred več kot pol stoletja začela prva mednarodna teroristična organizacija Komunistična internacionala – Kominterna. Slovenski komunisti so s terorjem formalno začeli 16. septembra 1941, ko so si na silo in pod grožnjo smrti prilastili vse odločanje v okupirani Sloveniji. Kdor njihove monopolne oblasti ne bi priznal, je bil razglašen za narodnega izdajalca in umorjen. Niso streljali okupatorjev, morili so Slovence brez orožja in brez krivde. Pripravljali so nasilno revolucijo in prevzem oblasti.

Nad komunističnim terorizmom, ki je prizadejal slovenski narod z neprimerno hujšimi posledicami kot sedanji terorizem Ameriko, se nihče ne zgraža, noben predsednik ga ni še obodil za barbarskega, za nesprejemljivega, za uničevalca civilizacije in slovenske kulture, za uničevalca sožitja in življenja v našem narodu. Slovenskim možem, ki so prijeli za orožje v bran svojih domov in svojih družin pred komunističnim nasiljem, naši predsedniki skladno s terorističnim odlokom iz septembra 1941 ne priznavajo pravice do obrambe. Mi pa vemo, da so Vaške straže in kasneje Slovenski domobranci imeli prav takšno pravico, da so se uprli tedanjemu komunističnemu terorizmu, kot jo ima danes Amerika, da se upre sedanjemu mednarodnemu terorizmu. Tudi današnji terorizem se sam ne predstavlja kot zlo, ampak kot boj za svobodo.«

Še Moja domovina. Od spomenika se spustim do križa. Cvetje in sveče, okrog ljudje. Poznamo se in si segamo v roke. Srečni smo, morda preveč zgovorni za kraj težkega spomina. Pa kaj hočemo. Na svidenje drugo leto!

7.2.1. Kočevski rog, 10. junij 2001

Roška spominska slovesnost še nikoli ni bila tako zgodaj kot letos. Tako je še ujela čas, v katerem se je leta 1945 ubijanje na Rogu dejansko dogajalo, čeprav res le njegov zadnji dan. Ob tem pomislim, da se bo naš spomin, potem ko se bo zavedel, da je ujel ritem resničnega časa, še laže in bolj pristno vrnil v preteklost. Kot drugekrati se tudi letos odpravim na Rog zelo zgodaj – ne pridem dosti po pol deveti – a me tudi letos preseneti, ko vidim, koliko ljudi je že tam. Nekateri si dajo opraviti s svečami in cvetjem spodaj ob križu in gori ob jami; prenekateri se ustavi ob katerem od dreves, kot tisti, ki je že blizu cilja in se mu ne mudi več tako zelo; nekateri posedajo po skalah – mnogi smo že v letih, ko bi imeli marsikaj povedati o svojih nogah, – nekateri pa se ustavijo, da se pozdravijo s tistimi, ki so jih zadnjič videli ali lani ali predlani – dlje nazaj bi komaj kateremu bilo treba seči. Vse poteka tako, da se sam po sebi ustvari občutek, da to še ni tista prava reč: da bo tista prava reč šele prišla – potem ko se bo začela maša in ko bodo po njej izrečene še besede, za katere ljudje mislijo, da jih je o stvareh, ki so se tu dogajale, treba izreči.

Ker vem, da mi bo, kot vedno, časa nazadnje primanjkovalo, se tega, za kar sem tukaj, lotim takoj. S tem, da bom ustavil katerega od teh, ki so bodisi že tu ali pa bodo šele prišli, bom skušal zvedeti, katera misel ali misel na koga ga je pripeljala sem.

Kot vedno bodo pred menoj nastajale zgodbe: za trenutek bodo predme stopile usode, ki jih bo priklical spomin teh, s katerimi bom govoril. Dve, tri minute, si kot tolikokrat prej spet ponovim. Ali je to dopustno, ali se to sme? Teh nekaj minut za celo življenje. Obenem pa se zavem, da te zgodbe razkrivajo najbolj resnično podobo Roga: podobo ljudi, ki ležijo v njegovih breznih, in ljudi, ki jih je zvestoba do njih in do sebe pripeljala sem. To je prvi razmislek, ki ga moram urediti v sebi. Potem pa je še drugi. Vsak, ki se z njim želim vplesti v pogovor, je konkreten človek, zato ga vprašam po imenu in priimku, pa tudi, od kod prihaja. Vsak mi to tudi takoj in brez obotavljanja pove. Na traku mojega rekorderja so te zgodbe torej avtorizirane. Toda ali moram zaradi tega imena navesti tudi v svojem poročilu v Zavezi? Ko začnem besedilo prepisovati s traku, se vprašanje izostri in zahteva odgovor. Sprva se ne morem odločiti, potem pa pomislim, da na Rog prihaja vsakič tudi do deset tisoč ljudi, mojih zgodb pa se ne nabere več kot deset. Deset pripovedi torej mora predstaviti deset tisoč ljudi. Vsak izmed njih ima namreč svojo zgodbo. Če hočem to doseči, morajo imena stopiti v ozadje. Sicer so tudi zgodbe osebne in konkretne, toda ker jih je rodil isti čas, ista zgodovina, ista stiska, imajo vse nekaj skupnega: ne samo med seboj, ampak tudi s tisočerimi nepovedanimi. Rog predstavlja enotno človeško in zgodovinsko izkustvo.

Naključje je naneslo, da sem se najprej srečal s skupino iz mirnopeške doline. Takoj se mi v spominu pojavi znana podoba. Dolina, ki jo vso zajameš z enim pogledom, če se vzpneš do cerkve sv. Ane na njenem zgornjem koncu in se obrneš v smeri njene podolžne osi, ki se izgublja v gozdovih na jugu, za katerimi zaslutiš Novo mesto: dolina, kot bi nekdo hotel z njo pokazati, kaj je dolina. Človek je očaran od te urejenosti in te lepote. Očaran in obenem začuden nad nekim nerazložljivim nasprotjem: nad svetom te lepote in tem, kar je bil človek v njem zmožen narediti.

Prvi, ki se z njim spustim v pogovor, je človek iz Goriške vasi. Tu je zaradi dveh bratov, ki sta bila leta 1945 vrnjena in čisto lahko ležita zdaj tu. A to ni vse. Bil je namreč še tretji brat, toliko starejši, da se je lahko leta 1942 pridružil nacionalni ilegali, ki se je organizirala pod Gorjanci. Ko so jo napadli hkrati Italijani in partizani, ni vzdržala. Kot drugi je prišel domov tudi on, a ne za dolgo. Ker komunisti hiši niso dali miru, se jim je javil sam. Tri dni so ga imeli privezanega ob nekem kozolcu na hmeljniškem koncu, kjer ga je našel sorodnik, ki je bil pri partizanih: »Ali ga ubijte ali pa ga spustite. Tako ne gre več naprej.« Nekaj časa je bil potem, brez orožja, pri partizanih. Ko je zbolel, je smel domov. Po vsem, kar je videl in doživel, sedaj ni imel druge poti kot k legistom v Trebnje. Februarja 1943 pride v civilni obleki domov na obisk. Komunisti obkolijo hišo, skoči skozi okno, zadene ga krogla, da mrtev obleži na domačem dvorišču. Tega imajo pokopanega na pokopališču v dolini. Za očetov grob pa ne vedo. Na Štefanovo 1944 ga je komunistična milica odpeljala neznano kam. Čez nekaj mesecev jim pride v roke partizanski časopis, iz katerega zvejo, da ga je vojno sodišče 7. korpusa obsodilo na smrt: ničesar o tem, zakaj, kdaj in kje. Tudi domači aktivisti so molčali, tako kot molčijo danes. Tu se vplete v pogovor žena mojega pripovedovalca in se spomni, da so komunisti, preden so očeta odpeljali, še zahtevali, da si obuje nove škornje, pa tudi to, da so jim po vojni vzeli deset hektarjev zemlje.

Drugi pripovedovalec je iz Ivanje vasi, od tam, kjer se gozdovi Golobinjeka spustijo do mirnopeške doline. Njegova zgodba zadeva usodo ranjenih domobrancev. Eden od njih je bil njegov brat. Kot mnogo drugih novomeških domobrancev je bil tudi on prepozen za umik na Koroško, poleg tega pa si za to tudi ni prizadeval, saj je bil ranjen. Nekaj časa se je skrival doma, potem pa se mu je začela gnojiti noga in je moral v bolnico v Novo mesto. A ni šel tja sam, za njim je šla tudi informacija, kdo je. Zato v bolnici ni bil dolgo. Pravijo, da so ga vrgli v Krko. Star je bil dvajset let. Drugi ranjeni domobranec je bil njegov bratranec. Ta se je zdravil v ljubljanski bolnici. Tudi on je bil ranjen v nogo. Imel jo je v mavcu in vpeto v mehanizem za uravnavanje. Neke noči, ob deseti uri, je pridrvela ena od tedanjih komunističnih milic in ranjence brutalno zvlekla s postelj na kamione in odpeljala na enega od morišč, ki so registrirana v knjigi Brez milosti.

Sedaj, po desetih letih prihajanja na Rog, mnoge obiskovalce že poznam. Eden od njih je tudi znan ljubljanski kirurg. Zaslutim, da bo z njim mogoče spregovoriti o vprašanjih širšega značaja. Takoj na začetku pove, da je tu iz zasebnih razlogov, a nikakor ne samo zato. Kot mnogo drugih tudi on »hodi za bratom«. Med vojno ni bil doma pri družini v Šentvidu, ampak v Ljubljani, v Marijanišču, od koder je hodil na klasično gimnazijo. Leta 1944 je maturiral, z odliko, nato pa se je odločil, da gre k domobrancem. K tej odločitvi je nemalo pripomoglo tudi dejstvo, da so nekaj mesecev prej doma v Šentvidu z nekaterimi drugimi uglednimi Šentvidčani komunisti ubili tudi njegovega očeta.

A posebej poudari, da ne prihaja sem samo zaradi tega. Tu da se je zgodila tragedija, kot je ni bilo v slovenski zgodovini. Sam ne bi rabil besede tragedija, a sedaj nočem zapletati pogovora. Rajši poizkusim z nekim vprašanjem, ki me že dolgo časa preganja. Pravim takole: Poglejte, oba slovenska predsednika, predsednik vlade in predsednik države, križarita po svetu in dajeta visoke izjave o človekovih pravicah, o civilizacijskih vrednotah in o pomenu zakonitosti, doma, v državi, za katero sta politično in moralno odgovorna tako kot noben drug, pa ne naredita ničesar, da bi spregovoril zločin neslišanih razmerij. Če se v državi pojavi eno samo okostje, ki ga ni mogoče pojasniti, se njene pravne in politične institucije vznemirijo in se ne morejo pomiriti, dokler se ne pojasni, kaj se je zgodilo. Država z zločinom enostavno ne more živeti, če hoče ostati država. Če se država odloči, da bo živela z zločinom, je v nekem smislu sploh ni več. Poglejte, še nadaljujem, slovenski dnevniki neženirano poročajo o odkritjih novih in manj novih grobišč od Soluna do Baltika, o krajih, kjer so izkopali ali sto ali nekaj sto trupel, ne da bi se čutili dolžni – zaradi najpreprostejše človeške dostojnosti – da bi omenili, da so tudi v Sloveniji kraji, ki skrivajo ne nekaj tisoč, ampak nekaj deset tisoč trupel. Ali je to zato, ker tako malo cenijo slovensko javnost? Ali je to zato, ker mislijo, da smo že tako zelo izučeni živeti z razcepljeno ali shizofreno dušo? Poglejte, ženem svojo misel naprej, ali se je že kdaj zgodilo, da bi kak pesnik izjavil, da ne more delati verzov, ali pisatelj, da ne more več pisati romanov in dram, ali slikar, da ne more več izdelovati slik, če v njegovi domovini, ki je zadnji in brezpogojni vir njegovega navdiha, obstaja zločin – ignoriran in mutast? Ali ste že kdaj slišali, da bi kateri od umetnikov rekel, da ne more biti umetnik v domovini, za katero bi zaradi zločina, ki nedotaknjen živi v njej, bilo treba reči, – horribile dictu, strašno je to izreči – da v nekem smislu ni zločinska. Ali imamo zato umetnost, kakršno imamo? Ali ni umetnost tu zato, da od nje na poseben in bistven način vsi živimo? A zakaj nam potem prinaša rože, za katere že naslednji dan ne vemo, kam z njimi? Ali ni tako zato, ker te rože, ker njene rože ne rastejo iz tistih globin, kjer se pretakajo sokovi, s katerimi se more nasititi človekov duh?

Ko postavljam ta in podobna vprašanja, raste v meni občutek, da sogovornik ve, kaj hočem povedati. Obenem se zavem, da tega ne bi bilo, ko ne bi bil že sam naredil sto razmislekov o sedanji pokrajini slovenskega duha; ko se ne bi že sam stokrat raziskujoč napotil po njej. Zato mi odgovori, kot pričakujem. Razumem, da so v njegovih odgovorih trdne in oprijemljive besede, saj je to človek, ki se je celo življenje ukvarjal s trdnimi in oprijemljivimi rečmi: »Nič bistvenega še ni bilo narejenega, da bi se te reči razrešile. Zato še vedno živimo razpeti med neznosnimi nasprotji. Ne moremo se pomiriti in priti k sebi. Če Slovenci ne bomo dosegli osnovne edinosti, bomo težko živeli, morda sploh ne bomo mogli živeti. Ni nam dovoljeno verjeti, da se sedanji nerazrešeni problemi nekoč ne bodo dvignili in udarili nazaj.«

Isto temo, le da v nekem drugem ključu, potem nadaljujem z nekom, ki je tudi zdravnik, čeprav je zadnje čase bolj znan kot organizator zdravstva. On misli, da Slovenci vprašanj, ki se tu sprožajo, nismo pozabili, ampak smo jih le potisnili v varno globino. Ko hočem izvedeti zakaj, mi odgovori: »Tak je naš čas. To ni čas vrednot. Ta čas ne dovoli, da bi se uvrščala na program vprašanja, ki imajo veliko moralno zahtevnost.« Ta misel se mi zdi sprejemljiva. Tudi jaz mislim, da bi čas, ki bi bil naklonjen vprašanjem, ki jih postavljamo na Rogu, moral biti poudarjen čas duha. Potem spregovorim še nekaj besed o spravi.

Tu sva, razumljivo, tudi na političnem področju. Če je bil namreč spor političen, mora biti tudi sprava politična. Sogovornik se strinja: »Država kot država mora spoznati, da potrebuje spravo.« Ob tem pomislim: kako zelo preprosto je pravzaprav to! Ni treba drugega kot dovoliti ustavi, da spregovori; ni treba drugega kot omogočiti ustavi, da bo narekovala zakone. Sprava bo nastopila takrat, ko bomo vsi cives – državljani; nič drugega kot cives – državljani. Pomislim, kot rečeno, a ne rečem ničesar. Moram naprej.

Medtem se je sonce odločilo, da nam bo naklonjeno. Ko sem se bil zjutraj vozil proti Kočevju, se je nebo od časa do časa stemnilo, kakor da bi hotelo reči, da še ne ve natanko, kaj bi. A sedaj skoraj ne dvomim, da nam bo tudi letos – kakor še vedno – prijazno. Na Rogu nam do sedaj še ni bilo treba resno razpenjati dežnikov.

Ob enem od obeh rokavov, ki vodita od ceste k jami, se za trenutek ustavim ob gospeh, ki prodajajo Zavezo in Farne spominske plošče. Zadovoljni obrazi, ki jih zagledam, mi povedo, da jim ne gre slabo. Toplo mi je pri srcu, ko pomislim, koliko požrtvovalnih ljudi imamo.

Ob vhodu v gozd se znajdem vštric s človekom, ki jih ne kaže dosti čez trideset. Izkaže se, da je tu prvič. Tu ima dva strica, enega po očetovi, enega po mamini strani, a tu ni zaradi njiju. Tu je zato, ker je pripeljal starše. Prav, a doživljati mora vseeno kaj? Nekaj časa išče besede, potem pa pravi malce negotovo: »Človeka pretrese.« To mi je dovolj, a ga vseeno vprašam, kaj sedanji svet misli o ljudeh, ki ležijo tukaj ali ki se jih tukaj spominjamo. »To je tako. Določeni ljudje so oblikovali javno mnenje na določen način in tega ne bo lahko premakniti.« Potem pa še pravi: »Zgodovina bi morala svoje povedati.« Malo me zaskrbi. Spomnim se, da imajo postkomunistični aktivisti ta stavek zapisan v svojem žepnem slovarčku. Ali ni tako, da nam stara in nova nomenklatura poskuša ob vsaki priliki zabičati, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem? Sum, da ne ve, zakaj tako govori, je več kot utemeljen. Odločim se, da ga bom vseeno vzel za dobro, a sedaj ne morem, da ne bi pomislil, čeprav se pri tem samemu sebi zdim malce smešen. Ali zgodovinarji vedo, koliko ljudje nanje dajo? Ali se zavedajo svoje odgovornosti? Iz nekega daljnega branja mi
ob tem sili v spomin neki znani Napoleonov stavek. A danes, hvala Bogu, nimam časa zanj.

Figure 31. Rog 2001 Tine Velikonja

Sedaj me čaka le še nekaj korakov do ljudi na jasi, kjer bo maša. A se še prej zapletem v nov pogovor. Ta me pripelje do informacij, ki jih že dolgo iščem. V Teharjah se je proti koncu julija 1945 zgodila neka reč, za katero smo vedeli, kako se je začela, ne pa, kako se je razvila in končala. Oznovci so hodili po sobah in z lažnimi obljubami, da bodo šli za nekaj tednov na neko delo, potem pa domov, dosegli, da so se javili vsi tisti mladoletniki, ki so bili sicer mlajši od osemnajst let, pri domobrancih pa so bili eno leto ali več. Dopoldne so jih popisali, zvečer pa so prišli ponje in jih nekam odpeljali. To je bilo vse, kar smo vedeli – razen tega, seveda, da so izginili in da nikogar od njih ni bilo domov. Iz moje doline je takih bilo šest.

Tu pa mi pride nasproti človek, ki v Teharjah ni bil samo v isti sobi in v isti baraki in je videl vse, kar smo videli vsi, ampak je bil tudi sam na tistem seznamu, le da se je rešil – edini. To je tako napeta in pretresljiva zgodba, da bi ji storili krivico, če bi jo hoteli povedati na tem mestu v nekaj vrsticah. Prihranili jo bomo za eno naslednjih številk Zaveze, kjer bomo imeli možnost, da ne povemo samo zgodbe same, ampak jo postavimo tudi v teharski prostor. Čeprav mi je bilo to takoj jasno, mu vseeno postavim vprašanje: Kdo pa te je rešil? Že mi je hotel odgovoriti, ko ga prehiti žena: »Marija ga je rešila.« Stala je na robu poti in je do sedaj nisem opazil. Tedaj pa jo pogledam in vidim: pametne, razumne oči, neka posebna modrost je prihajala iz njih. Bogve, kako je s temi rečmi, pomislim, a sem ji hvaležen, da je tako rekla. Poslovimo se z obljubo, da se kmalu vidimo.

Gori, že na robu jase, se potem preselim v živi sedanji svet. Vsaka pri svojem drevesu sedita, nekoliko odmaknjeni, dva dekleti, mladi, sedemnajstletnici, kot kmalu izvem, in sošolki. Toda, kako naj to povem, iz različne snovi. Poizkusim s prvo. Zakaj ste prišli sem? »K maši.« No, zaradi maše še ni treba hoditi na Rog. »Ampak tu je maša v naravi, med drevesi.« Vidim, da se mi upira. Nekaj časa sva tiho, potem pa le pravi počasi: »Seveda pa tudi zato, ker je to Kočevski Rog.« Malo se potem obotavljam, a nazadnje le vprašam: Kaj pa mlad človek doživi na Rogu? Za trenutek – malo daljši trenutek – pomolči, potem pa pravi: »Starši prihajajo sem.« Vidim, da hoče obdržati razdaljo. V meni ta odgovor, kakor že nekajkrat prej in pozneje to dopoldne, spet sproži misel: Kaj pa potem, ko starši ne bodo več prihajali? Res, kaj pa potem? Nekakšen odgovor dobim pri drugi. Ta je bolj sproščena in bolj odprta. Nekako drug človek. Da hodi sem vsako leto in da je prvič prišla z avtobusom s starim atom in takrat se je, kot se je izrazila, »navdušila«. Ta beseda me je opogumila – v meni se je prebudil učitelj. Zagledal sem neko možnost. Sprožim vprašanje o kulturi, ki me tudi sicer zanima, za Rog pa se mi zdi bistveno. Povem, kaj mislim s to besedo in vesel, pa tudi malo presenečen ugotovim, da natanko ve, kaj beseda pomeni: kaj si človek misli o sebi; katerim normam se podreja; katere vrednote ga zadovoljujejo; kako zahteven je njegov okus; kako visoko je postavljena letvica tega, kar ima za zadostno. Odgovori, da za kulturo, tako pojmovano in tako razumljeno, ne bi mogla reči, da je pretirano visoka. Potem še skupaj ugotoviva, da bi za človeka, če bi bila njegova kultura visoka, morala imeti pripravljene besede, s katerimi bi se lahko reševal v vsakem položaju. Človek mora vedno kaj imeti, da si pove. Kultura je v tem, da človek nikoli ne ostane nem, brez besedi. Poslovimo se. Prej pa jima še pravim, kakšno razkošje je to, da sta mladi in da bosta živeli tja do srede stoletja in še čez in videli, kako se bo ta sedanji svet obrnil. Ob tem se samo nasmehneta. Očitno imata sedaj druge stvari v glavi.

Ker mi moja ura pove, da imam še dovolj časa do začetka maše, se odpravim navzdol po desnem bregu vrtače, ki pelje do jame. Vedno pazim, da se spustim v pogovor s kom na obrobju. Tako, upam, je moje vstopanje manj moteče.

Figure 32. 31. Rog 2001 Tamino Petelinšek

Gospa, ki jo tukaj nagovorim, je tu šele drugič. Zanimiv in nekoliko nenavaden pa je kraj, od koder prihaja: Koper, pravzaprav od nekod iz okolice Kopra. »Ne«, pravi, »od tam ne pride sem dosti ljudi, tudi o tem, kar se je tu zgodilo, se tam ljudje ne pogovarjajo.« Kako pa to, da je ona tu? Pravi: »Z mano je tako, da enostavno moram priti. Nikogar nimam tu, a čutim, da moram priti.« Vprašam jo potem, ali ve, da se je tu zgodil umor, kakršnemu po svetu pravijo genocid, in še, če je tako, zakaj potem tudi pri nas ne uporabljamo te besede ? »Ne vem, zakaj. Ne vem. Ne vem, kako se morejo ljudje tako sprenevedati. To kaže na malo občutljive ljudi, na ljudi trde kože. Kot Slovenka se slabo počutim, ko vidim, kako brezbrižni so ljudje.« Morda pa je krščanstvo tisto, kar njej daje občutljivost, pomislim in seveda tudi vprašam. Potem mi pove, da je doma iz Vipave, da je imela zelo verno mamo in da je tudi sama vero ohranila. Potem še doda: »Veste, vera mora rasti od mladih nog in prijateljstvo mora tudi rasti od mladih nog.« Z vsem se do zadnje pike strinjam, vesel, da sem spoznal dragocenega človeka.

Kmalu se izkaže, da tako sama gospa iz Kopra le ni. Na sosednji skali spoznam od tam še nekoga. To je gospod, ki prihaja sem skoraj vsako leto; kadar ga do sedaj ni bilo, je bilo to zaradi pevskega tabora v Šentvidu pri Stični. Tudi on nima tu nikogar. In zakaj potem prihaja? »Zakaj prihajam? Zato, ker so to moji bratje. Zato, ker so to Slovenci.« Ko zaslišim te besede, mi je takoj jasno, da bo to največji stavek, kar jih bom odnesel letos iz Roga. Prinesel mi je veliko spoznanje: Rog je slovenska stvar. Rog je nekaj tako velikega sam po sebi, v tem, kar je, brez zunanjega veličenja, da ne bo moglo biti, da ne bi bil za vse Slovence in od vseh Slovencev. Temu uvidu je po notranji nujnosti sledil drugi in njegova gotovost je bila tolikšna, da se je lahko merila z gotovostjo prvega: nekoč tako tudi bo, nekoč bo tudi v resnici tako, da bodo v Rog prihajali vsi Slovenci. Če bo hotel ta narod obstati, se bo moral tako spremeniti, da v nobenem od njegovih sinov ne bo več notranje ovire, da ne bi šel na Rog.

Figure 33. Rog 2001 Tamino Petelinšek

Nekoliko niže stoji, malo stran od drugih, žena, ki že z zunanjim zadržanjem kaže, da želi biti sama. Vendar jo nagovorim. Izkaže se, da je stalna obiskovalka Roga. »To imam za svojo dolžnost, da vsako leto grem na Rog in na Teharje. Vsako leto na Rog in na Teharje – od leta 1990.« Kakor letos, si vedno najde samoten prostor in premišljuje. Doma je iz Rovt, rojena 1924. Potem pa ste vse te reči doživeli in izkusili? »Te ljudi sem poznala; vem, kakšen čas je bil to in kaj so ti ljudje hoteli.« Bila je njihova vrstnica, in kadar razmišlja o njih, razmišlja tudi o sebi. Njenega brata verjetno ni tu. Nazadnje so ga videli v Teharjah. Živel je na kmetiji in za kmetijo je bil tudi namenjen. Ker ga ni bilo, je morala potem sama stopiti na njegovo mesto. Ni bilo zaman. Sedaj živi na njej sin in pelje kmetijo. Ali so starši težko prenesli izgubo sina? »Oče zelo težko. Kar naprej ga je jemal v misel. Takrat je bilo tako, da so možje po maši pred cerkvijo govorili samo o svojih sinovih.« Potem jo še vprašam, kako misli, ali stoji stvar ljudi, zaradi katerih prihajamo sem, visoko ali nizko. »V desetih letih še nikoli tako nizko kot sedaj. Tudi po zaslugi naših katoliških političnih voditeljev.« Potem pa dostavi: »Toda tega zločina ne bo mogoče skrivati večno. Nekoč bo drugače.«

Potem sem posnel še več pogovorov. Enega s človekom, ki sem ga poznal že od prej – po telefonu. Po nekem mojem radijskem komentarju je bil tako prijazen, da mi je izrekel priznanje. A to ni važno. Važno je to, da sem v njem spoznal človeka, ki ve, za kaj gre. Ve tako dobro, da zna to tudi povedati. To morda ni samo zato, ker je izšolan pravnik, ampak zato, ker je človek z občutljivimi duhovnimi in političnimi senzorji. Pozna Novo slovensko zavezo, ve, kaj hoče, in jo podpira. Toplo se mu zahvalim za njegovo prijateljstvo.

Za drug pogovor pa sem našel – vidi se, da sem bil nekoč učitelj – kranjskega gimnazijca. Tu je bil že štirikrat, vedno s starši. Hitro pomislim, da je to najboljši način, da bo hodil na Rog tudi potem, ko starši ne bodo mogli ali pa jih ne bo več. Potem se pozanimam, kako je z zgodovino v šoli. V dveh pošiljkah, s presledkom, izvem tole: »V šoli se še vedno poučuje zgodovina zmagovalcev. To je zgodovina, za katero je treba reči, da je bila ideološka, zaukazana zgodovina.« Ko bi rad zvedel, če je v razredu čutiti odpor zoper to, mi odgovori: »Ne, saj je to zanje edina resnica; druge resnice ne poznajo.« Potem pa kot v pojasnilo nadaljuje: »Tudi njihovi starši so zrastli s to varianto preteklosti.« Ampak, pravim, v razredu morajo vendar biti tudi ljudje, ki prihajajo iz drugačnega sveta? Pove mi, da seveda so, a niso »zagreti«. Tako se torej danes reče, da niso »zagreti«. V preprosti slovenščini pa to pomeni, da ne vedo, kdo so, in da jim tega tudi ni dosti mar.

Kako nenavadna so bila pota, ki so mlade ljudi vodila v domobransko vojsko, mi znova potrdi tretji pogovor. Človek, s katerim je stekel, tudi »hodi za bratom«. Doma je bil z velike kmetije na Gamberku pri Čemšeniku. Po nekaj letih v salezijanskem semenišču na Rakovniku je izstopil in si poiskal službo učitelja nekje pri Šentjerneju. Tu ga mobilizirajo partizani. Ko izvedo, kaj je bil, ga s pokvarjenim mitraljezom postavijo pred napadajoče Nemce. Ti mu dajo potem na izbiro: ali k domobrancem ali v nemško taborišče. Ker je v Dachauu že leta 1943 umrl njegov oče – na njihovo samotno kmetijo so stalno prihajali partizani – se odloči za domobrance. Doma so medtem živeli svoje življenje. Zaradi enega od ponovnih partizanskih obiskov so jim Nemci požgali domačijo. A za domobrance so vedeli, in ker so vedeli tudi, kaj je komunizem, so jih razumeli in bili na njihovi strani. Moj pripovedovalec pravi: »Ljudje so se komunistov bali.« V njihovi družini je bila poučen človek predvsem mati, ki je veliko brala.

Zadnji pripovedovalec mi ima povedati zanimive in važne reči. Ne samo zaradi svojega brata, ki je kot študent v Ljubljani šel k domobrancem, a 1945 ni šel na Koroško, ampak je ostal v Ljubljani in se javil, kot je bilo zahtevano, in potem kot drugi izginil. Ne samo zato, ampak tudi zaradi izkustev na povojnem Kočevskem. Kot elektromonter je pri gradnji daljnovoda odkril, kje je Kočevski Rog in kaj se je v njegovih gozdovih godilo. Spoznal je ljudi, ki so dajali domobrancem zadnje zajemalke juhe iz smrekovih igel; ki so bili priče njihove lakote in žeje in njihove groze; ki so videli, kako so se tiste stvari godile, in se potem samo bali in bali in bali. Ob tem zadenem na staro spoznanje, da je strah ena glavnih postavk komunistične revolucionarne pragme: prej, takrat in pozneje. Strah, rojen iz neke groze, je potem povzročil, da so stvari, ki jih je kdo videl ali slišal, ostale zabetonirane v njegovi notranjosti do smrti. Strah je zadnji razlog, da tudi komunisti sami še danes delujejo kot bebci – ljudje brez spomina. To, v kar so se vpletli, jih je ponižalo. Ni jih kaznovalo pravo, ki ga je postavila obnovljena demokracija, kaznovali so se sami – kaznoval in ponižal jih je svet, ki so ga soustvarjali sami.

Moj pripovedovalec se spominja tudi treh domobrancev, ki so ušli iz ene od kočevskih jam in za en teden našli zatočišče v njihovem domačem skednju v eni od ribniških vasi. Strašni so bili videti: v razpadajočih capah, z oteklimi, v cunje zavitimi nogami, z obrazi, iz katerih je gledala smrt. Ob tem se spomnim, da nekoliko poznam njihovo nadaljnjo usodo. Za nekaj časa so se rešili vsi trije, toda pozneje je eden od treh utonil v jezeru v bližini domače vasi, eden je izginil v oznovskih labirintih, potem ko ga je nič hudega sluteči partizanski oče šel javit, tretji pa je bojda še živ nekje v Ameriki.

Z vrha, od oltarja dol, prihajajo znaki, da se je začela maša. Ljudje vstanejo in se obrnejo proti oltarju, kjerkoli že kdo je. Vse stoji v nepremični tišini, od zgoraj se zaslišijo glasovi stare, dobre in neskončno tolažljive pesmi: Presrečni bratje in sestre. Zbor je mogočen. Ljudje se napolnjujejo z njegovimi glasovi. Podoba je, da jim pomagajo stati pokonci.

Prvo berilo je iz Knjige modrosti: Pri Njem sem bila, ko je zemlji polagal temelje. Pri Njem sem bila in se veselila nastajanja sveta. O besede! V kraju zadnjega nasilja in zadnje nemoči – vera v prvinsko dobrost sveta. Drugo berilo je iz lista apostola Pavla Rimljanom: Ponašamo se z upanjem v božjo slavo; ponašamo pa se tudi s stiskami, zakaj iz stisk prihaja potrpljenje, preizkušnja in upanje. Upanje ne osramoti, ker je božja milost razlita v naša srca in sveti po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ko se nad množico izgubijo zadnje besede tega berila, obstanemo vsi pred vprašanjem, postavljenim z močjo prvinskega doživetja: Ali so te besede bile povedane posebej za nas, posebej za nas tukaj?

Figure 34. Rog 2001 Tamino Petelinšek

Evangelij je po sv. Janezu in ga sprejmemo kot spopolnitev prej prebranih misli: Sedaj še ne morete razumeti, pride pa Duh resnice in vam bo pripovedoval prihodnje reči.

Kaj je bilo povedano v pridigi med mašo in potem v obeh govorih ob zaključni spominski slovesnosti, je povedalo posebno poročilo v prejšnji številki Zaveze. Meni ostaja samo, da svoje poročilo opremim z neko gloso. Letos na obletni spominski slovesnosti v Rogu ni bilo toliko ljudi kot druga leta. Bilo jih je dosti – štiri ali pet tisoč – a ne toliko kot drugekrati. Poglavitni razlog za to je treba videti v tem, da se pred Rogom ni nič zgodilo, kar bi ljudi nanj spomnilo. Zato so se podali na pot tisti, ki so z njim intimno zaposleni in ki za takšno pot ne potrebujejo nobene misli razen svoje. Toda če iskreno verjamemo, da je Rog kraj, kjer se bo na naraven način postavila slovenska enotnost, in kraj, kjer se bo obnovila na naraven način narodova duhovnost; če verjamemo, da ima Rog to možnost v sebi, da postane kraj narodovega prihajanja k sebi, potem je pač treba narediti, kar kdo more, da bi se v ljudeh uveljavila preprosta in samoumevna misel, da se v Rog pač gre – da v Rog človek enostavno gre, da to terja osnovna decentnost ali spodobnost. Kdor od bralcev je imel toliko vztrajnosti, da je to poročilo prebral do konca, mu, ne brez nujnosti, predlagam, da se ob njem ustavi in nekoliko pomisli, če bi tudi on lahko odigral določeno vlogo v tem načrtu, ki mu ne moremo odrekati pomena in velikosti.

8.1.1.

Odkritje množičnega grobišča in morišča v Slovenski Bistrici zavezuje Novo Slovensko zavezo, da opozori javnost na nekatere stvari.

Odkritje v Slovenski Bistrici je vznemirilo javnost. Videti je, da človeška domišljija potrebuje konkretne vzpodbude, da začne delovati: česar niso mogle doseči besede, so dosegle lobanje, ki so se začele kotaliti iz zemlje. Slovenska Bistrica pa je vznemirila tudi komuniste. Opozorila jih je, da svojih zločinov ne bodo mogli premolčati, kot so upali po prvotnem scenariju. Videli so, da bodo slednjič morali nekaj ukreniti. Trenutku ni manjkalo dramatičnosti: mislili smo že, da jih bodo lobanje premagale – saj jih je bilo po vseh človeških predstavah vendar preveč. Mislili smo tako in, priznamo, tudi upali.

Toda, namesto da bi se zgrozili nad tem, kar se je po Slovenski Bistrici začelo izpisovati na nebu, so dokazali, da so zmožni prenesti tudi ta pritisk. Dokazali so, da imajo neko dušo, za katero je Kolakowski rekel, da je nesmrtna. Vse, kar smo dočakali, je bilo nekaj žaljivih besedil izpod peres protagonistov, pa tudi ljudi, ki jih imajo v službi. Manipulacija se nadaljuje.

Za besedila, ki jih tu objavljamo, ne upamo, da bodo kaj ustavila ali kaj preprečila – v tem ubožnem času. Objavljamo jih zato, da bo kdo kdaj v prihodnosti, če bomo Slovenci še obstajali, lahko videl, da so bili nekoč ljudje, ki so nekoliko vedeli, za kaj gre, in jih je skrbelo.

8.1.2. Genocid – največje slovensko vprašanje

Justin Stanovnik

1. Obstaja velika možnost, da bo postkomunistična politika prek sodnih ustanov in ustanov pregona raziskavo usmerjala tako, da se široko vznemirjenje javnosti, ki ga je odkritje povzročilo, omeji in poteši na nekem delnem primeru in se tako za nekaj let ali desetletij spet potisnejo v pozabljenje medvojni in povojni komunistični množični zločini, ki vsak zase, še bolj pa v celoti dosegajo razsežnosti in značaj genocida. Obstaja torej dejanska nevarnost, da bodo postkomunisti zmanipulirali tudi Slovensko Bistrico – delo pogumnih in častivrednih mož, ki jim osnovna človeška zvestoba ni dovoljevala, da bi v njihovi zemlji izginila brez sledu in za vselej velik zločin in velika krivica.

2. Nova Slovenska zaveza čuti tudi urgentno nujnost, da opozori javnost, da medvojni in povojni genocid ni več vprašanje neke teroristične politike in njenih agentov, ampak je postal slovensko vprašanje kateksohen. Če pa je to postalo slovensko vprašanje, pomeni, da je postalo vprašanje našega obstoja. Če se trudimo, da bi prišli v Evropsko zvezo, ne delamo tega zato, da bi povečali neko politično in ekonomsko silo, ampak zato, da bi v njej živeli na višji ravni; in če želimo, da bi bili sprejeti v NATO, si to želimo, da bi tam varneje živeli, ne pa zato, da bi okrepili neko vojaško zvezo. Toda ali je domovina, ki zavestno krije množični umor svojih sinov in hčera, še domovina: ali ni to – horribile dictu, grozno je to reči – zaradi zločina, ki je v njej, zločinska domovina; in ali je država, ki v sebi zavestno ignorira tako velik zločin, kot je genocid, še država: ali ni to – horribile dictu, strašno je to reči – zaradi zločina, ki je v njej, zločinska država? Ali pa bomo mogli obstajati, če nas bo ob vsakem času in ob vsaki uri ali dneva ali noči lahko napadla misel, da smo sinovi zločinske domovine in državljani zločinske države? Ali bomo mogli hoditi pokonci?

Figure 35. Slovenska domobranska vojska – Še danes ne moremo verjeti, da so vse pobili!

3. Naslednja stvar, ki bi želeli, da javnost zanjo izve, pa je nekaj, kar ima vso podobo široko razpredene zarote. Falzificirana zgodovina se na primer izreka pred predsednikom akademije znanosti in umetnosti, pred rektorjem univerze, pred predsednikom vrhovnega sodišča – toda ali kdo od njih protestira? Nekaj sto ljudi je samo v demokratskem desetletju dobilo visoka in prestižna odlikovanja in nagrade – toda ali se je kdaj zgodilo, da bi jo kdo odklonil, ker da ne more biti odlikovan v državi, v kateri obstaja zločin? Ali ste že kdaj slišali, da bi kateri od mnogih umetnikov v deželi prišel in se odpovedal svojemu visokemu poklicu, češ da umetnost ne more več obstajati v senci zločina in da se raje umakne? Štirinajst knjig Enciklopedije Slovenije obsega pet tisoč strani in koliko strani obsega genocid junija 1945? Dr. Mitja Ferenc, ki je napisal članek Kočevski Rog, je uporabil za njegov geografski in geološki opis štiriindvajset vrstic, za zgodovino partizanskega Roga sto enaintrideset vrstic, za umor slovenske domobranske vojske pa osem vrstic in pol. In to je hkrati tudi vse, kar Enciklopedija Slovenije ve o množičnem ubijanju v Rogu: osem vrstic in pol! Ali ima ob tem še kdo pogum reči, da pretiravamo, ko govorimo o zaroti? Kaj pa naj bi to sicer bilo? Da zarota ni zavedna? Morda, a potem toliko slabše. Osem vrstic in pol – o nečem, kar štrli nad vso slovensko zgodovino, v znanstvenem podjetju, ki v svojih odborih in pododborih, v komisijah in podkomisijah našteva skoraj vsa imena, ki v deželi kaj pomenijo.

4. Predniki so poskrbeli, da imamo za domovino prostor, kjer mrtve pokopavajo že najmanj deset tisoč let. Z nami pa je prišlo, da smo se uprli tej pradavni normi. Ali se nima sedaj smisla vpraševati, do kam sega polis in kje se začne Perzija? Kje je prostor civilizacije in kje prostor barbarstva? Pozabite na geografijo, pomislite na to, kaj je glavah. Vaclav Havel, predsednik Republike Češke, je nekoč postavil zahtevo: Živeti v resnici! Predsednik države Slovenije ponovno in ponovno priporoča, naj zanemarimo preteklost. Ob sprejetju protiteroristične izjave v Državnem zboru je rekel, da se je treba upreti »nenadzorovanemu nasilju«. Pokol slovenske vojske junija 1945 je bilo zelo nadzorovano nasilje.

Ali se povsem lahko kdo čudi, če nam ostane le to, da se obrnemo na preproste ljudi? Na vest ljudi, kot so bili možje v Slovenski Bistrici, če je še kaj takih. Mogoče pa je vendarle še nekaj prostorov, ki jih maligna tvorba, ki se je nekoč zgostila v našem narodnem telesu, ni dosegla. Sklicujoč se na isto logiko in iste razloge, se obračamo tudi na medije. Pravijo, da so četrta veja oblasti. Prišel je čas, da to dokažejo.

Figure 36. Lepote Slovenije – Kako pa je mogla postati dežela morišč? Simon Dan

8.1.3. Vojna grobišča po sloveniji

Tine Velikonja

Osnutek zakona o vojnih grobiščih, pripravljen za drugo branje v državnem zboru, širi pojem vojnega grobišča. Mednje spadajo namreč tudi spominski prostori, kjer so bila grobišča, in kraji, ki so urejeni v spomin na umrle osebe iz 2. in 3. člena (sem spadajo umrli na partizanski strani) na mestu smrti. Na ta način ne bodo imela statusa vojnega grobišča samo prava grobišča, kjer so pokopani padli partizani in žrtve okupatorjevega nasilja, ampak bo za vojna grobišča skozi stranska vrata razglašenih nad štiri tisoč spomenikov NOB. Njihovo vzdrževanje bo morala plačevati država.

Popolnoma drugačna je na situacija na drugi strani. Zakon ignorira prav vsa medvojna grobišča padlih ali pomorjenih vojakov in civilistov na protikomunistični strani. Te izključuje in jim ne priznava statusa vojnih grobišč, čeprav so v njih zares pokopani, za žrtve povojnih pobojev pa se omejuje samo na grobišča pomorjenih med 15. majem in 31. decembrom 1945. Vseh grobišč je v Sloveniji med dvesto in tristo, že kraških jam, v katerih so našli človeške ostanke, je čez 80.

Zakon ne pozna revolucije in državljanske vojne, čeprav ju ni mogoče zanikati. Komunisti so že od jeseni 1941 odstranjevali potencialne politične nasprotnike in to počeli osem mesecev, ne da bi se jim kdo uprl. Po nekih ocenah je bilo v tem času ubitih do tisoč ljudi, zvečine posamezno, in so bili na kraju smrti tudi puščeni ali zakopani, po nekaj deset jih leži v grobiščih v bližini taborišč partizanskih enot, med njimi je najbolj znana Krimska jama pa Žiglovica nad Ribnico, Kremenjek na severnem robu dobrniške planote in Brezova Reber v Beli krajini pod Gorjanci. Iz časa vaških straž je najbolj znano grobišče oz. skupinski grob na Selih pri Ajdovcu.

Druga večja skupina grobišč je nastala po pobojih septembra in oktobra 1943 po kapitulaciji Italije, vaških stražarjev in vojakov kraljeve vojske, nekaj tudi civilistov: 30 ranjencev na Turjaku, najprej pokopanih na grajskem pokopališču, nato pa zvečine prekopanih v Škocjan pri Turjaku, 60 zajetih vaških stražarjev in civilistov v Velikih Laščah, 110 v Grčaricah zajetih in v Mozlju pomorjenih vojakov kraljeve vojske, 120 v Jelendolu, zvečine prekopanih in ležijo na pokopališču v Hrovači, 80 v Grčaricah, 40 na Travni gori in 40 v Mačkovcu.

Iz časa domobranstva je najbolj znano vojaško pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, kjer je bilo pokopanih okrog 150 padlih domobrancev, ki pa je bilo po vojni razdejano. Dodal bi, da to ni bilo edino dejanje, saj se v Ljubljani niso ustavili samo pri tem, ampak so po vojni uničili tudi grobove žrtev VOS-ovskih atentatov, tako Natlačena, Ehrlicha, Župca in drugih. V Grahovem je na kraju 30 pokopanih ob napadu na postojanko samo nagrobnik Balantiču, v Črnem Vrhu nad Idrijo je grob 45 pokopanih ob napadu na postojanko izginil in so tam nagrobniki drugih. Kaže, da je največje grobišče iz tistega obdobja v Podgrivski grapi v Gorenji Trebuši.

Naštetih grobišč zakon ne priznava za vojna grobišča in država ne namerava skrbeti zanje.

Seveda imajo večjo težo grobišča žrtev povojnih pobojev, tako zaradi svoje številčnosti kot zaradi števila žrtev. Govorijo in prepričujejo nas, naj popis grobišč in oceno o žrtvam prepustimo zgodovinarjem, v resnici pa želijo, da ostanejo stvari neraziskane. Beseda »strokovnost«, ki je v jeziku normalna beseda, postaja ideološka in je uporabljena v interesu zakrivanja resnice.

Za protitankovski jarek v Tezenskem gozdu so mariborski zgodovinarji pisali, da leži v njem od pet do šest tisoč ljudi, pa so jih samo na 70 metrih ob gradnji avtoceste izkopali 1176 in ker je jarek dolg dobra dva kilometra, domnevamo, da je v njem obležalo trideset do štirideset tisoč ljudi, pretežno vojakov hrvaške vojske. Za grobišče v rovih pri Slovenski Bistrici so govorili, da ni dokazov zanj, pa so že iz prvega rova izkopali ostanke čez dvesto ljudi.

Hrvaška vojska in četniki so na svojem umiku iz Zagreba, odkoder naj bi jih šlo skupaj s civilisti okrog 200 000, padali iz zasede v zasedo in se predajali v večjih ali manjših skupinah, za njimi so ostajala grobišča, ki se začenjajo v Mostecu pri Brežicah, Bistrici ob Sotli in Krakovskem gozdu, v Kamniški Bistrici, nadaljujejo na območju Celja, v Zgornjem Doliču, po Mislinjski dolini in končujejo na Pliberškem polju. Pod pritiskom Angležev sledi predaja okrog 70 000 ljudi, polovica zajetih je bila naslednje tedne umorjena v Tezenskem gozdu in na Pohorju, drugi postopno na znanem križevem potu. Del vrnjenih Hrvatov iz Vetrinja leži na Lancovem in v Crngrobu. Skratka, za njimi je na ozemlju Slovenije ostalo najmanj sto večjih ali manjših grobišč, v katerih leži čez sto tisoč žrtev. Odprti protitankovski jarek s kostmi na Golovcu na severnem predmestju Celja je že nekaj let ograjen, po splošnih ocenah skriva ostanke deset do dvajset tisoč ljudi, vendar se ga nihče ne loti.

Ustavil bi se na grobiščih, kjer ležijo Slovenci. Tudi teh je vsaj sto, vendar bi omenil samo največja. Vse kaže, da je bilo po vojni pomorjenih do 20 000 Slovencev. V Brezarjevem breznu in nato prepeljanih v Kucjo dolino je bilo kakih 800 ljudi. Iz Vetrinja naj bi bilo vrnjenih 26 000 ljudi, od tega 11 000 slovenskih domobrancev in tisoč slovenskih civilistov. Okrog 4000 domobrancev je obležalo v breznih v Kočevskem Rogu (Jama pod Krenom, Jama pod Macesnovo gorico), tam leži tudi 4000 vojakov Nediæeve vojske in 5000 hrvaške vojske. Na Teharjah so grobovi nekaj sto domobrancev, do 4000 jih je bilo prepeljanih in umorjenih na Hrastniškem hribu in njegovi okolici, pa tudi 1500 srbskih četnikov.

Ostanejo še grobišča Slovencev, potencialnih nasprotnikov komunističnega režima in žrtev zakasnele revolucije. Največ jih je na Štajerskem, ocenjuje jih na 3000. Sem spada tudi Slovenska Bistrica. Na Goricah nad Šoštanjem je grobišče šoštanjskih meščanov, v Žančanih pri Slovenj Gradcu so poleg domačinov tudi drugi, v Košnici celjski meščani, v Mariji Reki domačini iz Posavja.

Na Primorskem imamo grobišča na Ajdovskem polju, v kraških jamah v Trnovskem gozdu (Zalesnika in Cvetrež pri Trnovem, Zagomila pri Grgarju), na Angelski gori (Jama za Medvedovšem in Jama za robom) ter Andrejčkovo in Ajharjevo brezno na Črnovrški planoti. Tam leži večina tistih 1200 Slovencev in Italijanov, odpeljanih po vojni iz goriških in tržaških zaporov. Zvečine so lepo urejena in za zgled, kako si zamišljamo, da bi moralo biti tudi drugod.

Ni skrivnost, da so po podpisu pogodbe o vračanju in umiku odpeljali z ozemlja avstrijske Koroške na jugoslovansko stran nekaj sto Korošcev, pol v Begunje in pol v Prevalje; od teh se polovica ni nikdar vrnila domov.

Ostanejo še domobranski ranjenci, zajeti na vlakih ali pobrani po ljubljanskih bolnišnicah, okrog tristo, zvečine vrženi v eno od dveh brezen Pri Konfinu nad Grčaricami ali v Koščevo brezno nad Gornjim Igom.

Zaključil bi z naslednjim:

Predvsem bi bilo treba vsa grobišča raziskati, zavarovati, urediti in označiti. Želimo, da se posebej spoštljivo in avtentično uredi vsaj nekaj največjih grobišč. Na Teharjah opažamo, da se prostor, kjer je bilo taborišče, in grapa, kjer je grobišče, oboje na površini 500 x 200 metrov, ki naj bi bil Teharski spominski park, nenehoma oži. Nazadnje bo ostalo samo pol hektarja za centralni objekt in bližnjo okolico, čeprav naj bi bilo vse skupaj centralni slovenski spomenik žrtvam revolucije. V Kočevskem Rogu se ne spoštujejo osnovna pravila o ohranjanju naravne in kulturne dediščine. V najbolj dragoceni srednji del je vdrla neustrezna gradnja, ki ne služi ničemur. Na Hrastniškem hribu je samo droben križ, ki pojasnjuje, da se je tu dogajalo nekaj hudega. V Škofovih zavodih v Šentvidu zaenkrat po ničemer ne izveš, da so od tam odhajali na morišča v Kočevskem Rogu.

Ni jasno, zakaj se zdaj lotevajo grobišča na Lancovem, ko je bilo že vse zmenjeno za izkop pri Brezarjevem breznu. Za raziskavo pa bi med prvimi predlagali tudi brezni pri Konfinu in izkop vseh grobišč na ožjem področju mesta Celja.

8.1.4. Predlog zakona o vojnih grobiščih

Stane Štrbenk

Problematika varstva vojnih grobišč v Sloveniji dosedaj povsem zadovoljivo in kompleksno ureja Zakon o grobiščih in grobovih borcev, to je borcev NOB.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je predložilo Državnemu zboru RS predlog novega zakona o vojnih grobiščih. Pričakovali smo, da bo ta zakon uredil predvsem povsem nerešeno problematiko grobišč in grobov tistih oseb, ki so bile do sedaj zunaj zakona, to je oseb padlih in pobitih med zadnjo vojno in po njej na drugi strani državljanske vojne, skratka, da bo mrtve obeh strani državljanske vojne vsaj izenačil tako, kot to urejajo pravni redi civiliziranih držav. Slovenska politična javnost, državni organi in tudi predsednik Republike Slovenije so namreč priznali, da je bila v Sloveniji ne le vojna, pač pa tudi revolucija.

Pričakovali smo, da bo ta zakon uredil to problematiko tako, ko so to storili denimo v Španiji po prenehanju državljanske vojne. Z vso spoštljivostjo in častmi so namreč postavili skupen veličasten spomenik vsem padlim in pobitim v državljanski vojni in tako zaključili ideološki spor med španskim narodom. Pričakovali smo, da bo ta zakon morda prvi korak tudi k ideološki pomiritvi v Sloveniji, to je k slovenski spravi.

Žal pa moramo ugotoviti, da je tudi ta predlog zakona še vedno skonstruiran na ideološki podlagi, diskimininatoren in protiustaven, saj še vedno ne priznava mrtvim slovenskim državljanom enakopravnosti pred zakonom. Slovenska ustava namreč ne pozna NOB-ja, niti domobranstva. Pozna le slovenske državljane, ki so pred zakonom vsi enakopravni.

Predlog zakona je usmerjen predvsem na maksimalno utrditev obstoječega varstva grobišč in grobov oseb, padlih v NOB. Za grobišča druge strani v državljanski vojni pa je le nadzorni in omejevalni zakon, da se ta grobišča ne bi urejala mimo interesov NOB-jevske kontinuitete. Predlog zakona je tudi v nasprotju z Ženevskimi konvencijami o zaščiti žrtev vojne.

Predlog zakona namreč:

1. ne priznava padlim in pobitim vaškim stražrjem, slovenskim domobrancem in pripadnikom kraljeve jugoslovanske vojne (četnikom) statusa vojaških oseb, čeprav so nesporno to bili, saj so za tak status izpolnjevali vse mednarodne pogoje. Posledično predlog zakona tudi ne priznava grobiščem in grobovom teh oseb statusa vojaških grobišč in grobov, pač pa le status grobišč in grobov civilnih žrtev vojne (2. in 3. člen).

2. Predlog zakona neutemeljeno izključuje grobišča in grobove oseb, ki so padle ali bile pobite med vojno in po 31. 12. 1945. Tem ne priznava niti statusa civilnih žrtev vojne. Znano je namreč, da je padlo oz. bilo pobitih med vojno več tisoč oseb tudi še po 31. 12. 1945 (4.člen). Ta omejitev pa ne velja za udeležence NOB.

3. Predlog zakona izključuje grobišča po vojni pobitih in padlih domobrancev in civilnih oseb v tujini (6.člen).

Figure 37. Lepote Slovenije – Kako to, da noče pošteno pokopati svojih mrtvih? Simon Dan

4. Predlog zakona izključuje spominske prostore in kraje, kjer so bili padli in pobiti vaški stražarji in domobranci pokopani in prekopani, iz statusa vojnih grobišč (7.člen).

5. Predlog zakona jemlje prizadetim državljanom in organizacijam civilne družbe pravico, da svobodno odločajo o spominskem besedilu na spominskih obeležjih padlih in pobitih žrtev komunističnega nasilja, za grobišča in grobove udeležencev NOB pa ni nobene omejitve. O postavitvi spominskega znamenja na grobiščih žrtev komunističnega nasilja in o spominskem besedilu na znamenjih odloča namreč izključno država oz. pristojno ministrstvo (13.člen).

6. Predlog zakona izrecno prepoveduje na spominskih znamenjih žrtev komunističnega nasilja besedilo »Padli za domovino«, za grobišča in grobove udeležencev NOB pa tako besedilo naravnost zapoveduje (13.člen).

7. Predlog zakona zapoveduje, da se morebitni dosedanji napisi na spominskih znamenjih žrtev komunističnega nasilja odstranijo (32. člen).

8. Na spominskih znamenjih vaških stražarjev in domobrancev ne sme biti napisana njihova pripadnost vojaškim formacijam. Kjer je to morebiti že napisano, se bo moralo izbrisati (32.člen) itd.

Navedene diskriminacje predlagatelji zakona utemeljujejo s podtikanjem kolaboracije vaškim stražarjem in domobrancem in jo enačijo, denimo, s francosko kolaboracijo. V Franciji vendar ni bilo državljanske vojne. Dejstva, ki jih v podporo pojmu kolaboracije navajajo, so zato sprenevedanja in laži.

Nova Slovenska zaveza ne more verjeti predsedniku Državnega zbora, da je Državni zbor pri sprejemanju Zakona o vojnih grobiščih pripravljen in sposoben ravnati zrelo in upravičiti pričakovanja prizadetih. Predsednik Državnega zbora je namreč ob novem odkritju grobišč v bližini Radovljice povabil v Državni zbor na posvet le člane Vladne komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč, ne pa tudi ali predvsem predstavnike zainteresirane civilne družbe, med njimi, denimo, tudi Nove Slovenske zaveze.

Nova Slovenska zaveza, ki po svojih pravilih zastopa interese padlih in pobitih protirevolucionarjev, predlaganega zakona ne more sprejeti, meni, da bi novi zakon moral že iz samega načela enakopravnosti in pravičnosti, predvsem pa zaradi slovenske sprave, izenačevati v vsem obe strani slovenske državljanske vojne. Če pa bo zakon sprejet tak, kot je predlagan, bo ta še naprej eden od elementov razdvajanja Slovencev, kar pa ni v interesu slovenske države.

Upoštevajoč vse navedeno, NSZ meni, da Slovenija ne potrebuje takega zakona, kot je predlagan. Potrebuje le posebni zakon o ureditvi in varstvu grobišč in grobov padlih in pobitih žrtev komunističnega nasilja oz. zakon o slovenskem holokavstu.

8.1.5. Politični zločini v Sloveniji

Anton Drobnič

Odprtje zaklonišča v Slovenski Bistrici, v katerem so doslej našli čez 230 človeških okostij, je slovensko javnost zopet spomnilo na množične umore političnih in idejnih nasprotnikov, ki so jih nad neoboroženimi slovenskimi prebivalci komunistični teroristi izvršili med revolucijo in njihova totalitarna država po drugi svetovni. V Sloveniji je iz tistega časa podobnih množičnih morišč več sto, v njih je po ocenah nekaj sto tisoč žrtev, od tega okrog 25.000 Slovencev.

Razumljivo je, da nekdanja totalitarna država ni odkrivala in raziskovala svojih lastnih zločinov. Uzakonjen zločin je pač bistvo vsakega totalitarizma. Povsem nedopustno pa je, da množične zločine in zločince že deset let prikriva in skriva tudi samostojna slovenska država, ki je po svoji ustavi pravna država. Vendar to ni nerazumljivo, saj državo v večini vodijo in upravljajo isti ljudje – nekdanji komunisti, ki so prej vodili zločinsko totalitarno državo.

Izvršna oblast, ki je po slovenskih zakonih pristojna za odkrivanje zločinov in njihovih storilcev, zato doslej pravosodju ni podala niti ene ovadbe za zločine revolucije in totalitarne države in mu ni izročila niti enega zločinca. Tudi v Slovenski Bistrici raziskave zasutega zaklonišča ni spodbudila ali začela država, ampak prisebna in človeškega dostojanstva zavedajoča se lokalna skupnost. Šele kasneje, ko odkritja ni bilo več mogoče zatajiti, so prišli državni predstavniki, ki tam niso imeli kaj početi, se postavili pred objektive fotografskih aparatov in kamer in obljubili, da bodo zadevo profesionalno raziskali. Profesionalci so seveda zopet bivši komunisti, zato je neučinkovitost obljubljene raziskave zagotovljena.

Dokazov za komunistične množične zločine med vojno in po njej je ogromno. Zato službam za odkrivanje zločinov ni treba čakati na Slovensko Bistrico. Naj omenimo samo dve zadnji publikaciji: knjigo dr. Lovra Šturma Brez milosti, ki dokumentirano opisuje pomor vojnih ujetnikov – ranjencev in bolnikov v mesecu maju 1945, in monografijo dr. Borisa Mlakarja Tragedija v Cerknem, v kateri so zbrani številni in natančni podatki o umoru 15 domačinov iz Cerknega leta 1944 na Lajšah. Znani so poboji ujetih vaških stražarjev v Ajdovcu leta 1942, umori v Krimski jami leta 1942, umori na Brezovi Rebri, v breznu Žiglovica, množični umori leta 1943 v Mozlju, Jelendolu, na Travni gori, v Velikih Laščah in težkih ranjencev na Turjaku, sodni umori v zloglasnem kočevskem procesu, genocidni umori ciganov v Sodražici, Kanižarici, pri Novem mestu itd. itd.

Znanih je na tisoče žrtev – o tem že leta pričajo javne farne spominske plošče in knjige, znani so številni izvrševalci. Predvsem pa so znani vrhovi revolucije in njene totalitarne države: partijski voditelji, politični komisarji in vojaški poveljniki partizanskih enot, funkcionarji VOS-a in OZNE, KNOJ-a in drugih enot, ki so morile, odgovorni ministri, tožilci, zločinski sodniki in lokalni funkcionarji totalitarne oblasti. Izgovor, da storilci niso znani, je res samo izgovor. Samo izgovor je prav tako trditev, da žrtve niso identificirane, kajti tudi umor nepoznane žrtve je zločin. Brez pravne vrednosti je tudi ugotovitev, da nekatere žrtve niso Slovenci in da zločinci niso v Sloveniji. Tudi umor tujca je zločin, ki ga mora odkriti in preganjati slovenska oblast, ta mora od tuje države zahtevati tudi izročitev tujega zločinca ali pa zahtevati, da takšnemu zločincu po predpisih mednarodne konvencije sodi tuja država.

Figure 38. Lepote Slovenije – Kako to, da ne imenuje zločinov, ki so bili sredi nje storjeni? Simon Dan

Nešteta grobišča po jamah, jarkih in breznih mora torej pravna država raziskati, ugotoviti žrtve in vzrok njihove smrti, smrt uradno objaviti in jo vpisati v javne knjige, zbrati in urediti podatke o storilcih in jih z ovadbo predati organom kazenskega pregona, ti pa uvesti predpisani kazenski pregon. Za vse to je na prvem mestu odgovorna izvršna oblast s kriminalistično službo, stranke vladajoče koalicije in drugi državni vrhovi, ki morajo vzpostaviti takšne pravne in politične razmere, da bodo taki postopki možni in učinkoviti.

Po 60 letih od revolucionarnega nasilja je zadnji čas, da državna oblast izpolni svojo mednarodno, pravno in civilizacijsko in kulturno dolžnost do žrtev tega nasilja, pa tudi dolžnost do svojega, nekoč revoluciji žrtvovanega in danes zaradi revolucije razklanega naroda. Ta oblast je dolžna slovenski narod privesti v stanje evropske normalnosti.

8.2.1. Pred usodno odločitvijo

Politika slovenskega demokratskega desetletja stoji v znamenju provizorija. Provizorni značaj ji daje odsotnost bistvene politike. Bistvena politika zahteva rešitev slovenskega zgodovinskega vprašanja. Dokler to vprašanje ne bo dobilo absolutne prioritete, se bo politika države Slovenije gibala na ravni začasnosti in prividnosti.

Provizornost slovenske politike je neposredna posledica vloge, ki jo v državi imajo sile komunističnega nasledstva ali sile kontinuitete. Sestop v bistveno politiko bi tem silam onemogočil uresničitev njihovega drugega projekta v zgodovini naroda – celostno polastitev vzvodov oblasti v okviru demokratskih institucij države.

Z zadrževanjem politike v mejah provizorija je kontinuiteta preprečila, da bi se pokazala in razgalila njena osnovna danost. To, kar kontinuiteto najbolj določa, je krivda. Kontinuiteta je neizbrisno in neločljivo povezana s krivdo. Kontinuiteta je z vsemi, ki gravitirajo v njeno območje, vpletena v krivdo. Če bi krivda kontinuitete dobila eksplicitno podobo, če bi vstopila v prostor družbene zavesti z vsemi moralnimi, kulturnimi in političnimi razsežnostmi, če bi bila vloga, ki jo je v zgodovini imela, v narodovih dokumentih izpisana z odprtim besedilom, bi bilo nemogoče, da se ne bi znašla v vrtincu med svojo resničnostjo in svojimi ambicijami.

Krivda komunistične kontinuitete stoji na štirih dejstvih. Ta dejstva so: prvič, boljševiška revolucija in državljanska vojna z začetnim terorjem komunistične gverile in izključevalno polastitvijo pravice do rezistence; drugič, serija množičnih ubijanj Slovencev in drugih nasprotnikov komunizma, ki so dosegla vrhunec v povojnem genocidu slovenske domobranske vojske; tretjič, ustvarjanje razmer, zaradi katerih so morali zapustiti domove zavestni nosilci demokratične kulture in civilizacijske zavezanosti; četrtič, polstoletna odprava civiliziranih norm človeškega soobstajanja z ukinitvijo človekovih pravic in uvedbo totalitarnega režima. To je krivda, ki s svojo velikostjo presega sleherno slovensko izkušnjo, krivda, ki se strmo dviga nad vso narodovo zgodovino. Njena neznanskost izsiljuje vprašanje: Kako je to krivdo sploh mogoče nositi? Iz katere snovi morajo biti ljudje, da so jo v stanju nositi?

V našem času pa je prav te ljudi dohitela zgodovina. Dohitela jih je v podobi lobanj, ki so se začele valiti iz zemlje, pa tudi z možnostjo, da Evropa postavi vprašanje, kako si država, ki nima moči, da bi se soočila s svojimi zločini, zamišlja obstajanje v njenem okviru. Lahko bi rekli, da je prišel čas, ki je obetal izsiliti resnico.

Pred kontinuiteto se je pot razcepila v dve smeri. Najprej bi izziv časa lahko razumela tako, da ji ukazuje povratek v narodovo skupnost. Lahko bi se odločila, da svojo krivdo sprejme takšno, kakršna je, in se potem osvobojena vključi v narodovo duhovno, kulturno in politično življenje. Svojo pripravljenost, da to storijo, bi ljudje kontinuitete mogli pokazati tako, da bi dosegli, da državni zbor sprejme tri besedila: izjavo o komunistični revoluciji, državljanjski vojni in totalitarni državi, zakon o genocidu in zakon o eksodusu. Ta besedila bi imela veljavo samo tedaj, če bi jih vodilo načelo, da morajo govoriti resnico, nič drugega kot resnico in vso resnico. Šele takšna bi mogla normalizirati ravnotežje, ki ga je porušil komunistični poseg v narodovo zgodovino. Na tem temelju bi se vzpostavila narodova enotnost, brez katere smo v nevarnosti, da nas bo pogoltnilo razburkano morje nepredvidljive prihodnosti.

Odločitev, ki smo jo tu predstavili, bi lahko prišla iz človeškega refleksa krivde, ki je tako velika, da je nemogoče, da se je kontinuiteta ne bi zavedala. S totalno manipulacijo je sicer dosegla, da krivda ni mogla spregovoriti z avtentičnim jezikom, a v sebi njeni pripadniki vedo, da so pred narodovo zgodovino zaznamovani s krivdo.

Imajo sicer oblast, v rokah imajo predsedstva vseh najvažnejših institucij države, imajo večino v državnem zboru, pod njihovim vplivom je večina organizirane civilne družbe, a pri vsem tem vedo, da je na njih krivda. Pri vsej spretnosti in pretkanosti in uspešnosti vejo, da so moralno in politično v podrejenem položaju pred silami avtentične demokracije. Spričo velike zgodovinske zadolženosti bi torej upravičeno pričakovali, da bo čas, ki jih je dohitel, tudi čas velikega samospraševanja.

Toda odločili so se drugače. V režijskih kabinah kontinuitete je bil sprejet sklep, da bodo izziv zgodovine sprejeli in ga izkoristili za velikopotezno dejanje: sklenili so, da bodo s krivdo enkrat za vselej opravili, ne da bi jo priznali. Pred nami je torej čas vrhunske manipulacije. Njena faktura je že znana: razkrili so jo nastopi predsednika državnega zbora, predsednika države in predsednika vlade.

Figure 39. Zvonilo bo Simon Dan

Aktivirane so bile ideološke advokatske pisarne, ki opravljajo posle za kontinuiteto: ene so svoje izdelke že objavile, druge jih pripravljajo. Spet smo priča pretkanemu in nesramnemu izrabljanju jezika. Neženirano se uporabljajo stare agitpropovske iznajdbe. Spet je resnica žaljena – mogoče še nikoli tako – spet so žalitve zavite v belo in mehko vato. Vse kaže, da so si za vodilo vzeli ukaz iz Lampedusovega romana pred pol stoletja: Vse spremeniti tako, da se ne bo nič spremenilo. Vse narediti tako, da se ne bo nič naredilo.

Zakaj vam o vsem tem pišemo? Zato, ker smo v tako kritičnem trenutku na poti našega vračanja k sebi; zato, ker vstopamo v čas, ki terja skrajno prisebnost. Nikakor ne mislimo, da bi vi njihove načrte lahko preprečili. Tega ne morete. Lahko pa naredite nekaj drugega. Lahko se odločite, da pri njih ne boste sodelovali. S tem boste naredili nekaj komaj predstavljivo velikega. Dosegli boste, da bo njihova manipulacija zgrešila poglavitni cilj: da se ne bo spremenila v konsenz prevaranega naroda. Dosegli boste, da bo sedanja manipulacija, kljub svoji virtuozni dognanosti ostala prazna manevrska vaja nekih sil, ki jih je zgodovina že zdavnaj premagala, sedaj pa umetno odlašajo še svoj politični konec. Radi bi vas opozorili – to delamo zato, ker smo zaradi svojega zgodovinskega angažmaja tako zainteresirani za rešitev slovenskega vprašanja – na to, da bi se, če bi se vdali glasovom, ki vam obljubljajo dokončno rešitev nekega velikega vprašanja, a hkrati prikrivajo njeno bistveno dvomljivost, zgodilo nekaj nepopravljivega in usodnega. Zgodila bi se velika krivica mnogim ljudem in država bi za temelj dobila konstrukt, ki bi s svojo zlaganostjo počasi začel prodirati v vse njene institucije. Vas pa bi, kot se je do sedaj še vedno zgodilo, doletela kazen: izgubili bi edino, kar imate – moralni položaj, ki vam ga zagotavlja resnica, dokler na njej stojite. Če pa boste resnico zapustili, njim, katerim na ljubo jo boste zapustili, ne boste enaki, ampak podrejeni. Oni bodo namreč privilegije, s katerimi kot dediči totalitarizma razpolagajo, obdržali. Ni si težko predstavljati, kako suvereno jih bodo izkoriščali, zlasti potem ko bodo dosegli oprostitev od krivde, ne da bi jim jo bilo treba priznati.

Če bi bili v državnem zboru tudi z vašimi glasovi sprejeta kaka resolucija ali kaki zakoni, ki ne bi stali na integralni resnici, bi se torej zgodila še ena prevara – nikakor ne najmanjša v bogati tradiciji komunističnega manipuliranja. Vi pa bi kmalu za tem videli, da vam ne ostaja drugo, kot da podpišete brezpogojno vdajo. Podpisali bi jo vi, veljala pa bi za vse, tudi za nas. Ali je nujno, da je tako, se sprašujemo. Ali ni že dovolj političnih mrtvecev, ki jih pušča za seboj ta malo žalostna karavana?

Predsednik NSZ dr. Tine Velikonja

Podpredsednik NSZ dipl. iur. Tone Drobnič

Tajnik NSZ dipl. iur. Stane Štrbenk

Urednik Zaveze prof. Justin Stanovnik

Ljubljana, 9. novembra 2001

9.1.1.

Po vojni so komunistične oblasti na katoliško Cerkev kot na edino res nevarno opozicijo v deželi izvajale strahoten pritisk, v začetku gotovo z namenom, da bi jo uničile oz. napravile neverodostojno v očeh prebivalstva in da bi tako dosegle ločitev Cerkve in družbe. Temu so bili namenjeni tudi nešteti procesi proti duhovnikom in redovnikom. Že takoj po vojni so brez obtožb prišli v zapor nekateri predstavniki Cerkve, od jeseni 1945 pa so jih vedno številneje postavljali pred sodišče. V začetku so bili obtoževani izdaje, kolaboracije in vohunstva, kasneje pa so bile glavne točke obtožnic razdiralna indoktrinacija proti obstoječemu sistemu, devizni prekrški, uvažanje in razširjanje sovražne (beri emigrantske) literature, prekrški proti določbam o nabiranju denarja, nedovoljeno zbiranje in podobno.

V času neposredno po tako imenovani osvoboditvi, »tako imenovani« zato, ker prehoda od enega zatiralskega režima v drugega mnogi, tudi velika večina predstavnikov Cerkve, niso občutili kot osvoboditev, so bili represivni postopki proti Cerkvi precej odkriti in surovi. Sčasoma pa so postajali seveda zmeraj bolj prefinjeni, vendar pa se še v priročniku Udbe, izdanem maja 1970, Katoliška Cerkev vodi pod rubriko »notranji sovražnik«. Zaporov in obsodb je bilo seveda od srede petdesetih let vedno manj, zato pa so nastopili drugi ukrepi, kot npr. gosta mreža udbovskih informatorjev, prisluškovalne naprave v prostorih t. i. sovražnikov, delo po Udbi l. 1949 ustanovljenega duhovniškega Cirilmetodijskega društva (CMD), pomanjkanje gmotnih sredstev, deloma pa tudi že samocenzurna zadržanost samih predstavnikov Cerkve. Cerkev v javnem življenju na videz ni imela nobene vloge več, prisiljena je bila, da se popolnoma umakne v zasebno sfero svojih vernikov. Položaj se je sicer polagoma spreminjal, predvsem odkar je 1979 prevzel vodstvo slovenske Cerkve v tujini zelo cenjeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ker je bil iz zahodne tujine navajen na spoštljivo obravnavanje, je proti komunistični oblastnikom nastopal bolj samozavestno, kot so bili ti dotlej navajeni.

Malo pred preobratom je bil božič spet uveden kot dela prost dan, duhovniki so dobili vstop v domove za onemogle, lahko so obiskovali bolnike v bolnicah in dajali umirajočim zakrament sv. maziljenja, obiskovali zapore itd. Proces normalizacije tudi deset let po preobratu še dolgo ni končan, kajti pravni položaj Cerkve, njeno financiranje, vračanje cerkvenega premoženja, verski pouk v šolah, državna podpora cerkvenim šolam itd. v novi državi nikakor še niso zagotovljeni. Cerkev ni v stanju, da bi spet prevzela mnogotere naloge, ki jih je pred drugo svetovno vojno na socialnem in vzgojnem področju izpolnjevala v dobro občanov. In tu se še posebej pokaže med drugim problematika ženskih redov in kongregacij, ki so se tem nalogam še posebej posvečali.

Ženski redovi in kongregacije so bili še posebno močno preganjani in redovne skupnosti pod strahotnim pritiskom oblasti močno razredčene, deloma popolnoma uničene. O tem je malo znanega, tudi maloštevilna objavljena poročila o preganjanju Katoliške Cerkve v Sloveniji po vojni se tega poglavja dotikajo samo mimogrede. Vendar pa je že v pastirskem pismu 20. septembra 1945 jugoslovanska škofovska konferenca obžalovala položaj redovnic: »Katoliški ženski redovi, njihove vzgojne in karitativne ustanove imajo skoraj vsak dan neugodnosti in težave z novim duhom, ki jih obdaja. Koliko šikaniranja morajo potrpeti redovnice bolničarke ne samo v državnih, temveč tudi v lastnih bolnišnicah. Postopek nekaterih imenovanih upraviteljev v sestrskih bolnišnicah kaže očitno namero, da se sestram redovnicam onemogoči njihovo karitativno delovanje v korist bolnikov in odvzemajo bolnice, ki so jih s svojim trudom, s svojimi rokami in s svojimi neprecenljivimi žrtvami zgradile in vzdrževale.«

Usode redovnic so še vedno v veliki meri neznane in neraziskane. Po maju 1945 so redovnice polagoma popolnoma izginile iz javnosti. Že samo njihova redovna obleka je v prvih letih po vojni izzivala hude represalije. Sicer redovna obleka zakonsko ni bila prepovedana, javno se je rado postavljalo z v ustavi zagotovljeno versko svobodo, v resnici pa sta se proticerkveno razpoloženje in propaganda partijskih organizacij kazala na vsakem koraku. Neredko so v javnosti redovnice psovali, nanje pljuvali oz. jih celo dejansko napadali. V Mariboru npr. so morale redovno obleko celo odložiti, ker so bili policijski psi dresirani, da so napadali nune. Javna prevozna sredstva jim pogosto niso dovolila vstopa, včasih so tudi kasneje zahtevali, da izstopijo in napravijo prostor drugim potnikom. »Kdor skupnosti ni ničesar dal, od nje tudi ne more ničesar zahtevati!«

Ni pa se samo razširjalo splošno, po komunističnih oblasteh podpihovano negativno razpoloženje. Jasen cilj tajne policije je bil uničiti ženske redove, kot izrecno navaja Zgodovina organov za notranje zadeve npr. za leto 1948. Po njej je bil cilj referata za kler »likvidiranje ženskih in moških redov«. Kako uspešno so izvajali zastavljeni cilj, kaže notranja analiza Udbe za leto 1948. Tam je bilo namreč ugotovljeno, da je bil 1948 proti šolskim sestram v Slovenski Bistrici uveden sodni postopek. »S tem so bili likvidirani skoraj vsi ženski redovi v Sloveniji. Bistveno zmanjšano je bilo tudi število moških redov.«

Ob tem pa so bile redovnice večinoma nepolitične in so hotele samo nadaljevati svoje delo. Celo Udba je ugotovila, da je bilo od 1282 sester v letu 1947 – torej skoraj prepolovitev v primeri z letom 1939, ko je bilo po šematizmu samo v Sloveniji več kot 2100 redovnic (pri tem štetju niso upoštevane slovenske redovnice iz med vojnama k Italiji priključenega Slovenskega Primorja in tiste, ki so bile trenutno zunaj Slovenije) – 129 članic Osvobodilne fronte (OF), medtem ko so veliko večino, 1075, uvrstili kot nestrankarske. Le 96 sester so označili kot sovražno razpoložene. V poročilu Udbe za leto 1945 so poročali o sovražnem razpoloženju Cerkve in pri tem poudarili, da ljubljanska škofija enako kot med okupacijo razvija posebno reakcionarno dejavnost in da pri tem pobegli škof Rožman poskuša obdržati niti v rokah. Rožman naj bi si prizadeval skupaj s svojimi »klerikalnimi laičnimi pomagači« obdržati vodilno politično vlogo. Pri tem sovražnem delovanju naj bi bili posebno vidni salezijanci iz mladinskega doma na Kodeljevem, redovnice v Lichtenturnu, šolske sestre na Lončarski stezi in Katehetsko društvo.

Oblasti so šikanirale redovnice na najrazličnejše načine. Agrarna reforma, ki jo je prezidij SNOS-a sprejel 17. decembra 1945, je sicer samostanom in cerkvenim skupnostim že odvzela največji del zemlje. Vse, kar je presegalo 10 ha – oz. pri pomembnih in zgodovinsko dragocenih cerkvah in samostanih 30 ha – je bilo nacionalizirano, ne glede na to, za kakšno vrsto premoženja je šlo, kako je nastalo in v kakšen namen je bilo ustanovljeno. Prav premoženje redov – leta 1939 je bilo po šematzmu 41 moških in 121 ženskih samostanov oz. skupnosti – so pogosto sestavljale ustanove, ki so bile vezane na čisto določene, pogosto socialne naloge. Sedaj teh nalog ni bilo mogoče več izpolnjevati. S tem je bila pogosto tudi uničena eksistenčna podlaga verskih skupnosti. To pa komunističnim oblastem še ni zadostovalo, čeprav nekateri redovi sploh niso dosegali zakonsko dovoljenega števila hektarov. Premoženje redov so nacionalizirali tudi prek meja zakonsko dovoljenega. Tudi lastnih bivalnih prostorov, ki so bili pravzaprav zakonsko zagotovljeni, v mnogih primerih niso spoštovali.

Preveč vnete lokalne »veličine« so si izmišljale še dodatne šikane. Po pregledu s 25. junija 1962 so bile v Sloveniji nacionalizirane naslednje nepremičnine Katoliške cerkve: 281 objektov, od tega 239 v celoti in 42 deloma. Med objekti, ki so bili Cerkvi odvzeti v celoti, je bilo 24 župnišč, 26 mežnarij, 13 samostanov, 15 gospodarskih poslopij in 118 poslovnih in drugih stavb. Deloma je bilo nacionaliziranih 8 župnišč in 2 kaplaniji, 4 mežnarije, 5 samostanov, 2 gospodarski poslopji in 21 poslovnih in drugih stavb. Redovnice so bile popolnoma brezpravne in v mnogih krajih prostorsko tako utesnjene, da jim pogosto ni preostalo drugega kot resignirati. Vedno znova navajani argument je bil pri tem, da so prostori potrebni za družbeno »pomembne« ustanove oz. stanovanja za tiste, ki so zaslužni za novi sistem, in za njihove družine. Tako so morale karmeličanke zapustiti svoja bivališča. Kontemplativni red, ki je 12. junija 1889 na Selu (danes župnija Ljubljana Moste) ustanovil samostan, je po šematizmu imel leta 1945 tam 22 sester in 5 novink. 15. oktobra 1948 je bil samostan razpuščen, takrat je bilo tam še 20 sester. 12 jih je odšlo h karmeličankam v Linz in na Dunaj, nekatere pa niso dobile dovoljenja za izhod iz države in so morale od takrat delati v tovarnah. Samostanska cerkev je delovala še do leta 1951, nato so jo porušili zaradi domnevno potrebne razširitve ceste. Šele 1967 so se smele vrniti v domovino tri sestre, od 1987 je v župniji Sora na novo zgrajeni samostan. V šematizmu za leto 1993 je navedenih spet 12 karmeličank.

Posebno hudo prizadete so bile tudi šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja v mariborski provinci. Že Nemci so leta 1941 zasedli 13 hiš, med vojno je provinca izgubila nadaljnjih 9 hiš in 24 mest delovanja. Sedež celotne kongregacije je bil že junija 1941 premeščen v Rim, sedež province pa v Beograd, odkoder je bil šele 1984 uradno preseljen v Ljubljano. 390 sester iz mariborske province je med vojno izgubilo dom. Po šematizmu 1940/41 je bilo v provinci Maribor 568 sester, ki so živele v 57 skupnostih in 25 lastnih hišah. 1955/56 je imela provinca samo še 378 sester, pri čemer skoraj polovica ni živela v skupnosti. Mnoge sestre so zapustile Slovenijo – tudi že med vojno – in so delovale v Nišu ter Pančevu.

Figure 40. Dve poti: Spomin gre nazaj, pogled naprej Mirko Kambič

Frančiškanke Marijine misijonarke so morale v treh dneh zapustiti svoj samostan v Gorupovi ulici (župnija Ljubljana Trnovo), in ker niso imele sploh nikakih sredstev za preživljanje več, so prosile za dovoljenje, da se preselijo v Francijo. Še istega leta so zapustile Jugoslavijo. Po 26 letih so se nekatere vrnile v Slovenijo. Lastno hišo so imele od 1988 v Lescah, 1992 so dobile svojo hišo v Ljubljani nazaj.

9.1.2. Šolstvo in vzgoja

Ženski redovi so v kraljevini Jugoslaviji opravljali dragoceno vzgojno delo v otroških domovih, sirotišnicah, otroških vrtcih, ljudskih in meščanskih šolah, na učiteljiščih in drugje. Po vojni je bilo vse zasebno šolstvo ukinjeno, torej tudi cerkvene šole, tako da so morale redovnice, ki so delovale kot učiteljice, odpovedati službo oz. so bile odpuščene. V šolskem letu 1935/36 so šolske sestre mariborske province v svojih šolah, internatih, otroških domovih in tečajih skrbele za 3067 otrok, po vojni za nobenega več. Uršulinke, ki so se predvsem posvečale vzgoji ženske mladine, so imele leta 1939 v Sloveniji tri samostane: v Ljubljani, Mekinjah pri Kamniku in Škofji Loki. 74 redovnic je poučevalo 1261 učenk. Že 1941 so jih nemški okupatorji pregnali iz Škofje Loke in Mekinj. Po vojni so se hotele vrniti v svoja močno opustošena samostana, toda v Mekinjah so bili nastanjeni vojaki in v Škofji Loki vojni ujetniki in bolniki. Uršulinke v Ljubljani so imele do konca šolskega leta 1944/45 štiri šole: ljudsko šolo (223 učenk), meščansko šolo (202 učenki), žensko realno gimnazijo (336 dijakinj), učiteljišče (51 dijakinj) s priključeno vadnico, tj. ljudsko šolo (183 otrok), na kateri so lahko učile učiteljske pripravnice. Skupaj torej 1331 deklic oz. mladih žensk. 38 uršulink je delovalo kot učiteljice. 1946 je 33 učiteljic ostalo brez zaposlitve. Razen tega so imele sestre lasten internat, v katerem je bilo 1939 nastanjenih 98 deklet, 665 pa ga je obiskovalo čez dan. 1946 sestre internata niso več imele in državni internat sester ni več zaposloval.

Podobno je bilo v Škofji Loki. 1939 so tam redovnice v treh šolah in v otroškem vrtcu poučevale in skrbele za 547 deklic – v otroškem vrtcu za 54 otrok, v osnovni šoli 305 učenk, v meščanski 145 in v učiteljišču 43. Leta 1946 samostan ni imel nobene šole več. Leta 1939 je 30 redovnic delovalo kot učiteljice, 1946 je postalo preostalih 22 učiteljic brezposelnih. 1939 so imele v internatu 50 deklic, 1946 so tja namestili internirance. V Mekinjah, kjer so imele uršulinke meščansko šolo, je bilo leta 1939 130 učenk, 1946 nobene več. Na tej šoli je delovalo leta 1939 5 redovnic kot učiteljice. 1946 niso imele uršulinke nobene šole več in 60 kvalificiranih učiteljic je bilo brez zaposlitve in tako tudi brez dohodkov.

Sicer je slovensko prosvetno ministrstvo ob podržavljenju uršulinskih šol v Ljubljani obljubilo, da bo prevzelo učiteljski zbor, že zato, ker ga niso imeli s čim nadomestiti. Vendar pa so v začetku šolskega leta 1945/46 nastavili samo 6 sester, in sicer na podržavljeni ljudski šoli Ljubljana Center. Že marca 1946 so odpustili tudi te, potem ko so že tri mesece pred odpustom poučevale brez plačila.

Notredamske šolske sestre so imele pred vojno v ljubljanski škofiji 11 otroških vrtcev in šol z 660 učenkami, in sicer v Šmihelu pri Novem mestu en otroški vrtec (30 otrok, 2 vzgojiteljici), eno ljudsko šolo (250 učenk, 6 učiteljic), eno meščansko šolo (120 učenk, 8 učiteljic) in eno gospodinjsko šolo (20 učenk, 2 učiteljici) ; na Jesenicah en otroški vrtec (60 otrok, 2 vzgojiteljici); v Šentjerneju na Dolenjskem en vrtec (40 otrok, 2 vzgojiteljici); v Ljubljani en otroški vrtec in eno gospodinjsko šolo (20 učenk, 2 učiteljici); na Bledu en otroški vrtec (30 otrok, 2 vzgojiteljici); v Ljubljani en otroški vrtec (30 otrok, 2 vzgojiteljici) in v Žireh en otroški vrtec (40 otrok, 2 vzgojiteljici). Internata so imele v Šmihelu in v Ljubljani (po 60 deklic, po 7 redovnic), vzgojni zavod je bil v Trnovem (70 otrok, 7 redovnic). Razen tega so imele na Jesenicah otroški dnevni dom za 70 otrok, za katerega je skrbelo 6 redovnic. Sestre so poleg tega zasebno poučevale glasbo in tuje jezike, strojepisje in stenografijo ter klekljanje in inštruirale. Leta 1946 sestre niso poučevale na nobeni šoli več. Odpustili so jih tudi iz državne ljudske šole v Šmihelu. Skupnosti na Bledu in Jesenicah so razpustili že nemški okupatorji. Sicer so jih tudi v Šmihelu že Italijani in še bolj Nemci prostorsko utesnili, po koncu vojne pa jim je bilo sploh prepovedano vsakršno delovanje. V Ilirski Bistrici – po 1. svetovni vojni v Italiji, po 2. svetovni vojni v Jugoslaviji – so imele sestre podobne šole kot na Jesenicah, Bledu in v Šmihelu pri Novem mestu. Tudi tam so bile šole in dom 15. decembra zaprti.

Marijine sestre (Hčere Marije Pomočnice) so imele dnevni dom za predšolsko mladino, konvikt za učenke revnih družin, vzgojevališče za dečke. Povsod so morale prenehati z delom. In končno usmiljenke (Hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega): v zavodu Lichtenturn je bilo 624 učenk in 22 učiteljic, na gimnaziji Kočevje 200 učenk in 10 učiteljic, v otroškem vrtcu Zelena jama do 60 otrok z dvema vzgojiteljicama, v mladinskem domu Ljubljana Vič leta 1939 120 otrok in 6 sester.

9.1.3. Nega bolnikov in socialne ustanove

Redovnice so bile dejavne še v zasebni bolniški negi, v bolnišnicah in sanatorijih, izolirnih postajah, domovih za nego bolnikov, za stare in onemogle, v ubožnicah itd.

Iz čisto ideoloških razlogov pa so jih izrinili tudi iz socialnih ustanov, čeprav ni bilo zanje nobenega nadomestila. Iz ideoloških razlogov so se sprijaznili tudi s slabšo oskrbo prebivalstva. Tako je dr. Marjan Ahčin, prvi slovenski minister za zdravstvo in pred koncem vojne pristojen za zdravstvo pri SNOS-u, 17. decembra 1944 sicer ugotovil, da bodo bolnišnice še nekaj let navezane na redovnice, dokler ne bo mogoče izobraziti ustreznega laičnega osebja. Iz tega seveda lahko že razberemo, da je bil že od vsega začetka dolgoročni namen novih oblastnikov pregnati sestre iz bolnišnic. Vendar pa niso čakali, da bi se izobrazilo nadomestno osebje. Že 13. novembra 1945 je dr. Ahčin poslal pisno odpoved pristojnim mestom usmiljenih sester. Potem ko je minister za zdravstvo v že omenjenem pisanju 13. novembra sporočil, da pogodbe med vodstvom province in upravami zdravstvenih ustanov niso več veljavne, je sestra prednica s spremstvom 5. decembra obiskala ministra za zdravstvo, da bi mu pojasnila, da sredi zime ne more odpustiti 500 sester. Dr. Ahčin je moral priznati, da zanje nima nadomestila, vztrajal pa je, da se morajo vsa mesta na novo razpisati in da se morajo usmiljene sestre, kot tudi vsi drugi, na novo prijaviti. Da bi lahko bile sprejete v državno službo, so morale sestre vsekakor imeti volilno pravico. Na prvi pogled to morda ni bila ovira, toda mnogi duhovniki so po vojni izgubili volilno pravico, tako tudi Marijine sestre. Redovnice sprva niso vedele, kako naj ravnajo. Zdravniki so brezpogojno hoteli, da se prijavijo, ker brez njih niso mogli vzdrževati medicinske oskrbe. Bili pa so tudi nasprotni glasovi. Ker so medtem že odpustili več sester, je sestra prednica prosila za svet škofijski ordinariat. Generalni vikar Anton Vovk in prelata Aleš in France Ušeničnik so priporočili, naj se sestre potegujejo za službe. Nato so sestre za službe prosile.

Podobne težave kot usmiljenke so imeli tudi drugi redovi. Delo so jim zelo oteževali. In če so redovnice smele ostati v bolnišnicah, je bilo to praviloma vezano na pogoj, da nosijo civilno obleko. Ostati so smele seveda tudi, če so popustile pod političnim pritiskom in izstopile iz reda. Ko je prišel na interno kliniko nov direktor, je zahteval dokazila o kvalifikacijah redovnic. Ko so mu pokazale diplome, tako poroča redovna kronika, naj bi razočarano rekel: »Potem pa ne moremo nič.« V drugih republikah, npr. v Srbiji in Makedoniji, so lahko redovnice v redovnih oblekah še nadalje opravljale svojo službo. Tam so izobraževali in sprejemali nove sestre. Pa tudi v Sloveniji so bila področja, kjer v začetku redovnic niso nadlegovali. Tam namreč, kjer nihče ni bil pripravljen prevzeti njihovega dela. Primer za to je bilo zavetišče za brezdomce sv. Jožefa v Ljubljani in sv. Vincencija v Mengšu.

Že od maja 1945 so se zarisovale prihajajoče spremembe. Uprava splošne bolnišnice je odstavila prednico usmiljenih sester Angelo Kunc in postavila za prednico sestro Stanislavo Koser, ki je bila do tedaj prednica Mladinskega doma v Streliški ulici. Sledil je odpust 9 usmiljenk iz ženske bolnišnice in 8 iz splošne bolnišnice, 2. junija so izgubile sanatorij Leonišče s celotnim inventarjem, v katerem je 32 sester oskrbovalo 67 pacientov. Duhovniki, ki so se tam zdravili za polovično ceno, so morali ustanovo takoj zapustiti. Provinci je bila tako odvzeta možnost, da bi sploh lahko nadaljevala s karitativnim delom.

Redovnice so bile razen tega odpuščene še iz naslednjih ustanov: iz otroške bolnišnice – 15 sester, ki so skrbele za 80–120 otrok, s klinike za živčne bolezni v Ljubljani – 19 sester za 317 bolnikov, s klinike za živčne bolezni Studenec – 26 sester za 484 bolnikov, iz hiralnice v Radečah – 3 sestre za 21 starih ljudi, iz bolnišnice za sestre v Hotemežu – 70 sester, iz Marijinega doma – 70 sester. Leta 1939 je bilo 248 usmiljenk (materna hiša v Parizu) zaposlenih v državnih bolnišnicah, 1. 4. 1946 jih je bilo samo še 145. Iz splošne bolnišnice Ljubljana, s klinike za ženske bolezni, je bilo odpuščenih 12 sester, 9 iz Krškega, s klinike za ženske bolezni novomeških sester, 5 iz splošne bolnišnice v Mariboru itd. Število se je tudi nadalje še stalno zmanjševalo. Že Nemci so odpustili sestre iz ženskih zaporov v Begunjah, razen tega so morale tudi iz ženskih zaporov v Novem mestu.

Marijine sestre Čudežne svetinje (bolniške sestre sv. Vincencija Pavelskega) – materna hiša je bila Vincentinum v Ljubljani – so imele skupaj 16 hiš oz. ustanov s 177 sestrami in 13 novinkami, 11 v Sloveniji in 4 na Hrvaškem; med temi so bili sanatorij Šlajmerjev dom, sanatorij za tuberkulozo v Vurbergu pri Ptuju z izolirno postajo v Zagorju ob Savi, bolnišnica v Trbovljah, državna ubožnica v Škofji Loki, dom za slepe v Škofji Loki itd. Kongregacija Marijinih sester je že 1. oktobra 1946 dobila dekret, s katerim je bilo odpuščenih 32 sester iz sanatorija Šlajmerjev dom. Pri tem se sploh niso ravnali po pogodbah in odpovednih rokih. Sestre so odpuščali v skupinah, kakor hitro so zanje dobili nadomestilo. Tako se je morala prva skupina posloviti 1. novembra, naslednja 1. decembra. Vse ostale so morale oditi 8. marca 1948. Skupnost sester v sanatoriju Emona je bila odpuščena 31. maja 1948, plače pa že nekaj mesecev sploh niso dobivale.

Istega dne je bil nacionaliziran tudi v Zagrebu sanatorij Srebrnjak. Mnoge sestre so odšle ali v druge republike ali pa so prijele za drugo manjvredno delo, postale so gospodinjske pomočnice, servirke v menzah, tovarniške delavke, čistilke itd. Nekatere sestre so se še nekaj časa lahko reševale v zasebni negi bolnikov. Leta 1948 so jih iz vseh javnih socialnih ustanov množično odpustili, od tedaj dalje so smele biti zaposlene samo še kot privatne osebe, ne več kot redovnice. Vsesplošno so zagotavljali, da pomoč redovnic ni več potrebna in da je za bolnike ter nege potrebne osebe poskrbljeno. Leta 1949, ko je preganjanje doseglo vrhunec, sestre tudi zasebno niso smele več negovati bolnikov in starih. Vse prošnje bolnikov, da bi jih zasebno negovale redovnice, so takrat kategorično odbijali. In če se sestre te prepovedi niso držale, so jih zaprli. Leta 1949 je bilo zaradi tega aretiranih 16 Marijinih sester. To pa nekaj let kasneje ni oviralo nekaterih znanih komunistov, da ne bi najemali redovnic za lastno nego ali za nego svojih sorodnikov. Tako je Marijina sestra l. 1953/54 negovala očeta predsednika verske komisije Borisa Kocijančiča. Lidija Šentjurc, ki je podpisala razlastitveni dekret kongregacije, je za nego svoje matere nastavila Marijino sestro, ki je stanovala pri njej in stalno nosila redovno obleko. Tudi Josipa Vidmarja in ženo Janeza Stanovnika sta negovali Marijini sestri.

Leta 1945 so bile odpuščene tudi sestre Svetega križa iz otroškega doma za vojne sirote, 1946 je bilo podržavljeno Jožefišče. Del hiše je bil sanatorij, pa tudi različni zdravniki so imeli v hiši ordinacije. Drugi del hiše je bil dom za revna samska dekleta, ki so služila pri raznih družinah. Tudi priključeno učilišče za krojače je bilo podržavljeno, postalo je državno podjetje Kroj. Večina sester je morala hišo takoj zapustiti, 5 sester je bilo nastavljenih kot bolniške negovalke. Pa tudi te so bile potem 3. maja odpuščene.

9.1.4. Noviciat

Komunistične oblasti so poskušale ovirati vstopanje mladih deklet v redove. Kakor hitro so izrazile to namero, so lahko računale že v domačem kraju z vsakovrstnimi težavami, npr. pri pridobivanju potrebnih dokumentov. »Povabljene« so bile na policijsko postajo, zasliševane in nujno so jim svetovali, naj si izberejo kak drug, družbeno koristen poklic. Tudi njihovim družinskim članom so grozili in jih zapostavljali. Pogosto so morale v 24 urah zapustiti svoje stanovanje, ker naj ne bi imele nobenega opravičenega razloga zasedati nujno potrebna stanovanja.

Redovi so pogosto svoje novinke »ilegalno« izobraževali, tudi ne zmeraj v Sloveniji, kajti položaj cerkve je bil na Hrvaškem ali v Bosni bistveno boljši. Pogosto so jih uradno prijavili oblastem šele potem, ko je bilo njihovo izobraževanje končano. Za ilustracijo primer iz kongregacije sester svetega Križa. Ko so tri kandidatke pred vstopom v noviciat februarja prišle iz Djakova v Slovenijo, da bi obiskale starše, sta nje in redovnico, ki jih je spremljala, v Murski Soboti pričakala dva policista, jih naprej zasliševala na policijski postaji, nato odvedla na Ozno in nazadnje vrgla v zapor za tri noči in dva dneva. Niso imele niti možnosti, da bi obvestile svoje sorodnike. Ob takem ravnanju so se mnoge mlade ženske obotavljale, da bi sledile svoji želji postati redovnice. V ilustracijo nekaj številk: Marijine sestre v Ljubljani so leta 1946 imele še 7 novink – 1939 jih je bilo 12. Notranje ministrstvo po decembru 1945 redu ni dovolilo sprejeti prijavljenih deklet v noviciat, 3 postulantke in ena novinka so bile poslane domov. Kot razlog so navedli: nepotrebno zaposlitev in pomanjkanje stanovanj v Ljubljani. Uršulinke so imele v svojem noviciatu v Mekinjah 1939 17 novink, 1946 samo še 2, usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega v Marijinem domu pri Radečah 1939 60 novink, 1946 samo še 5, najprej v Ljubljani, nato pa na deželi, šolske sestre (materna hiša Ilirska Bistrica) so imele v noviciatu v Ilirski Bistrici 1939 20 mladih žensk, 1946 v Ljubljani v Šiški le še 4, notredamke 1939 v noviciatu v Šmihelu pri Novem mestu 7, 1946 nobene.

Pogosto so živele ženske navidez slučajno skupaj v stanovanju in opravljale svoje civilne poklice, v resnici pa je šlo za redovno skupnost, ki je živela skrito. Sestram kot tudi drugim predstavnikom Cerkve je bila pogosto odvzeta volilna pravica, nekatere so bile celo zaprte. Gospodarska stiska redovnic je bila zelo velika. Mnoge so bile gospodinje v župniščih, pa tudi tam so bila sredstva pogosto zelo omejena, ker je državna politika Cerkvi sistematično odvzela skoraj vse finančne vire.

9.1.5. Redovnice v zaporih in delovnih taboriščih

Natančne podatke o tem, koliko sester, kako dolgo in zakaj je bilo zaprtih, je zelo težko pridobiti, ker so razpoložljivi dokumenti in poročila še zelo pomanjkljivi. Nekatere redovnice so izstopile iz redov, druge so odšle v tujino. O njih ne vemo skoraj nič. Naslednji podatki temeljijo na poročilih sester in dokumentih iz arhiva tajne policije.

Po poročilih usmiljenk je bilo leta 1949 v delovnem taborišču Ferdrenk med 700–750 ženskami iz vseh družbenih plasti in poklicev tudi 40 redovnic: Marijinih sester, šolskih sester, usmiljenk in uršulink. Do sedaj je tudi malo znanega o tem, koliko redovnic je tajna policija lahko pridobila kot neformalne sodelavke, le posamezni namigi so in nekaj imen. Do sedaj v arhivih Udbe niso bile najdene konkretne številke, tako kot npr. o neformalnih sodelavcih med duhovniki. Jasno pa je, da primer šolske sestre iz Slovenske Bistrice, ki je bila 24. novembra 1948 zaprta tri dni in noči, ko je hotela obiskati na smrt bolno teto, gotovo ni osamljen. Hoteli so jo prisiliti, da bi delala za Udbo; kot sredstvo za pritisk so uporabili dopisnico brata – bivšega domobranca, ki jo je imela pri sebi in s katero je brat po dolgih letih poslal svoji družini znamenje, da živi.

Že maja 1945 so neke noči 6 šolskih sester (Suore scholastiche della Nostra Signora) – Nemk z italijanskim potnim listom – iz samostana v Gorici odvlekli v Ljubljano in zaprli v obrtno šolo. Po intervenciji konvikta pri podpredsedniku slovenske vlade Marijanu Breclju, čigar oče je bil zdravnik pri teh redovnicah že v Gorici in nato v Ljubljani, so jih konfinirali v samostanu notredamskih sester na Mirju in šele po ponovnih prošnjah so jih poslali nazaj v Gorico.

Konec julija 1945 so odpeljali 12 frančiškank (Frančiškanke Brezmadežnega spočetja) iz bolnišnice na Golniku, češ da jih bodo prestavili nekam drugam. V resnici pa so jih kot kriminalke odpeljali z avtobusom in jih nastanili v poslopju nekdanje umobolnice, kjer so jim najprej pri preiskavi odvzeli vse, »česar niso potrebovale«. 14 dni so jih premeščali iz enega umazanega prostora v drugega, takoj ko so kak prostor kolikor toliko očistile. Prostori so bili v katastrofalnem stanju: polni umazanije, na stenah madeži po ubitih stenicah, bolhe itd. Ponoči so se vrstila zasliševanja, pri katerih sta se ponavljala predvsem dva očitka, namreč da so delale za Nemce in da so molile za škofa Rožmana.

V Slovenski Bistrici so 1948 zaprli štiri šolske sestre (Frančiškanke Brezmadežnega spočetja): provincialko, prednico in dve sestri. Šest mesecev so bile v preiskovalnem zaporu in nato obsojene na zaporne kazni od tri in pol do devet let. Sestra Avgustina, provincialka, je dobila devet let prisilnega dela in je izgubila državljanske ter politične pravice za pet let, prednica sestra Davorina pet let prisilnega dela. Vse so bile v delovnem taborišču Rajhenburg, kuharica je morala še dodatno delati na avtocesti. 16. februarja 1949, na dan obsodbe, so napravili v hiši šolskih sester v Slovenski Bistrici hišno preiskavo in na podlagi obsodbe navedenih sester zaplenili premoženje reda v vsej Sloveniji. Sestre so morale zapustiti hišo že dan za tem. Provincialko so izpustili 2. januarja 1959 in rehabilitirali 23. oktobra 1959.

16 Marijinih sester iz Maribora in Celja je bilo 1948 in 1949 aretiranih. 15. avgusta so v Mariboru po hišni preiskavi odvedli 9 sester, dve so pustili, da bi oskrbovale bolnike, dveh slučajno ni bilo doma. Po nekaj dneh so prednico in še eno sestro izpustili, druge so prišle v kazensko in poboljševalno taborišče Ferdrenk. Februarja 1950 so jih izpustili. Iz kronike redovnic in pripovedovanja drugih žensk, ki so skupaj z njimi trpele v Ferdrenku, je o tem času v taborišču nekaj znanega. Ženske so morale graditi cesto, planirati in graditi taborišče in podobno. Poročajo pa tudi, da so morale nositi kamenje sem in tja, brez smisla in cilja. Ležišča so bila do skrajnosti stisnjena, hrana več kot pičla. Poročajo tudi, da so taboriščnicam dajali arzen, da bi prikrili njihovo slabo zdravstveno stanje. Julija 1949 so v Celju zaprli 6 sester, izpustili so jih februarja 1950. Eno so zaprli avgusta in izpustili marca.

Kot smo že omenili, so imele komunistične oblasti posebno na piki usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega (jugoslovanske province). 38 usmiljenk je bilo med vojno in po njej v zaporu. Že Nemci so aretirali 4 sestre in Italijani eno. Sestre so po naročilu škofa Rožmana pomagale zavezniškim vojakom. Jeseni 1944 so v bolnici skrivale pilota Maurica Brasha, zdravstveno so ga oskrbovale, hranile so ga, pomagale so mu zbežati in mu tako rešile življenje. Sestro Akvino Bojc iz Leonišča so Nemci za 14 dni zaprli, ker je neki politično sumljivi pacient ušel. Ni jasno, ali je šlo pri tem za omenjenega ameriškega pilota. Neposredno po vojni je bila sestra Akvina iz neznanega razloga dvakrat po nekaj dni zaprta. Nato se je leta skrivala po različnih redovnih hišah širom po Jugoslaviji, na smrt bolno so nato pripeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je aprila 1951 v starosti 46 let umrla.

1946 so neko vzgojiteljico osumili sabotaže, obsodili na tri mesece, po pritožbi pa so ji kazen zvišali na šest mesecev. Kazen je odsedela leta 1947 v Begunjah. Poleg tega je bilo istega leta aretiranih še nadaljnjih 6 sester, ena iz Lichtenturnovega zavoda, to so imeli zaprto v zaporu na Poljanski cesti pet mesecev, ker je baje širila neki letak s sovražno vsebino. Drugih 5 sester, ki so delale v mariborski bolnišnici, je bilo decembra 1947 obsojenih na eno do treh let prisilnega dela. Obtožene so bile sodelovanja z okupatorjem.

Lichtenturnov zavod je bil oblastem že od začetka trn v peti. Ravnatelj province usmiljenih sester je bil do 29. junija 1945 vizitator lazaristov dr. Lovro Sedej, ki je bil 4. januarja 1946 aretiran in nato obsojen na štiri leta zapora. Sedeja je tajna policija označevala kot »koreniko zla v Sloveniji«. Slabo naj bi vplival na usmiljenke in jih napravil za sovražnice Osvobodilne fronte (OF) in novega reda. V osnovi, tako tajna policija, so bile sestre napolitične – saj niso smele niti brati časopisov – vendar pa so postale nasprotnice zaradi popolne pokorščine predstojnikom.

Decembra 1946 približno ob petih popoldne se je pred Lichtenturnovim zavodom zbrala množica kakih 500 ljudi. Med njimi so bile tudi nekdanje gojenke sester, dekleta, ki so nato pred zbrano množico ožigosala razmere v zavodu med vojno in po njej. Slišati je bilo parole kot: »Dol s klerofašisti!« in »Zahtevamo kazen!« Hoteli so govoriti s sestrami ali vsaj s prednico. Ker pa se te niso pokazale, je krenila večina demonstrantov skozi mesto, se nato vrnila in se razšla šele proti osmi uri. Neposredni povod za demonstracijo je bil članek, ki je tistega dne izšel v Slovenskem poročevalcu. 1947. leta so 7 sester postavili pred sodišče in obsodili, po pritožbi pa jih je vrhovno sodišče oprostilo. Vrhovno sodišče je sicer potrdilo njihovo krivdo, zastopalo pa je stališče, da je zaplemba zavoda zadostna kazen.

Sprva so seveda hoteli »razkrinkati« ves red usmiljenih sester, kot se je izrazil kapetan Martin Renko po hišni preiskavi v Marijinem domu. V zaplenjeni korespondenci naj bi bilo dovolj dokazov, tako Renko, da so celotni red in njegovi odgovorni predstavniki v Jugoslaviji »živahno protiljudsko delovali, tako kriminalno kot politično«.

Ta demonstracija ni bila osamljeno dejanje, bilo je še več protestnih akcij proti redovnicam in proti cerkvi. Za absolutni vrhunec pa lahko imamo zažig generalnega vikarja in kasnejšega nadškofa Antona Vovka.

Še nadaljnih 5 redovnic je bilo 1947/48 v zaporih, ena v Celju v zaporu Stari pisker in tri od 22. 4. 1948 do 2. 1. 1951 v Beogradu. Še ena je bila zaprta v Begunjah in v Rajhenburgu; aretirana je bila, ko so izgnali redovnice iz Leonišča. Med zapornicami sta bili najbrž še neka bolniška sestra in neka kuharica iz Skopja, ki je čez noč dala zatočišče človeku, ki ga je iskala Ozna. 1949 so aretirali 20 usmiljenk, deloma ker so zasebno negovale bolnike, tri so bile obsojene, ker so jih imeli za »družbeno nekoristne«. Iz Marijinega doma v Kočevju so spravili 8 sester v kočevski zapor in nato od tam v delovno taborišče Ferdrenk. Večina sester je pristala v Ferdrenku, naslednji postaji sta bili tudi Škofja Loka in Rajhenburg.

10.1.1.

Alfred Este, Michael Koschat in Hanzi Filipič, NS-Avstrija na zatožni klopi. Anatomija političnega procesa v komunistični Sloveniji (NS-Osterreich auf der Anklagebank. Anatomie eines politischen Schauprozesses im komunistischen Slowenien), Mohorjeva založba, Celovec-Ljubljana-Dunaj 2000

10.1.2.

V vrsto povojnih političnih procesov lahko uvrstimo tudi tistega, ki ga obravnava publikacija, ki je pred nedavnim izšla v Mohorjevi založbi v Celovcu in ki obravnava proces proti gauleiterju Friedrichu Rainerju, šefu civilne uprave na Koroškem in v okupirani Gorenjski in vrhovnemu komisarju za operacijsko cono »Jadransko Primorje«, in 13 soobtoženim: 6 Avstrijcem, 7 Nemcem in 1 Jugoslovanu. Proces je potekal od 10. do 19. julija 1947 pred vojaškim sodiščem IV. armije v Ljubljani. Sicer se je ta razlikoval od večine drugih političnih procesov, ker so tokrat na zatožni klopi sedeli predstavniki okupacijske oblasti v Sloveniji, za katere je tožilstvo imelo dovolj obremenilnega gradiva. Vendar tudi tukaj za »ljudsko sodstvo« ni bilo nič važno, da mora razprava potekati po mednarodno veljavnih pravnih načelih, posebno ker so morali računati s tem, da so prav ta proces pozorno spremljali tudi v tujini. Sodišče je izreklo 12 smrtnih obsodb, 7 na smrt z obešenjem (dr. Friedrich Rainer, Ludwig Kübler, Hans Fleckner, Josef Vogt, dr. Walter Hochsteiner, Reinhold Gerlach in Francz Müller) in 5 na smrt z ustrelitvijo (dr. Helmut Glaser, Hans von Hösslin, Heinrich Christl, Günter Neubert in Leon Kuss). Samo dr. Hermann Doujak in Franz Hradetzky sta dobila dolgoletne zaporne kazni s prisilnim delom, oba pa sta bila amnestirana leta 1952.

Rainerja so Angleži aretirali 31. maja 1945 – skupaj z SS-gruppenfuhrerjem Odilom Globočnikom in drugimi. Globočnik je po uradni verziji po prvem zaslišanju vzel kapsulo ciankalija, vendar je Simon Wiesentahl izrazil dvom v to uradno verzijo. Rainerja pa so Angleži najprej zasliševali in ga potem 24. oktobra 1945 predali tribunalu v Nürnbergu; tam je nastopil kot razbremenilna priča med drugim za Arthurja Seyss-Inquarta in Franza von Pappena. 12. junija 1946 so ga v taborišču Dachau prevzeli Amerikanci in tukaj ga je prvič zasliševal tudi neki jugoslovanski lapetan. Vendar je bil Rainer najprej prepričan, da ga zaradi napetosti med Amerikanci in Titom ob vprašanju Trsta ne bodo izročili Jugoslaviji. Tukaj se je Rainer motil, Amerikanci so ga predali jugoslovanskim oblastem 17. februarja 1947.

Študija ni zanimiva samo za avstrijsko zgodovino in dogajanje na Koroškem, saj se del knjige ukvarja z vprašanjem življenjske poti Rainerja in njegovih nacionalsocialističnih sopotnikov, temveč je izredno relevantna tudi za slovensko zgodovino. In to ne toliko zaradi vprašanja Rainerjeve krivde, ta je razčiščena in nesporna, kot zaradi procesa, ki ga je tako im. »ljudska oblast« uprizorila. Kljub obširni dokumentaciji o delovanju Rainerja in soobtoženih v Sloveniji med vojno, saj je okupatorska oblast podobno kot na Slovenskem Štajerskem tudi na Gorenjskem načrtovala popolno germanizacijo slovenskega prebivalstva, brezobzirno raznarodovala in sprožila neusmiljen proces deportacij in množičnih pobojev, je komunistična oblast proces spolitizirala in ga instrumentalizirala za svoje politične cilje. Namen procesa ni bil samo splošna obtožba in obsodba nacionalsocialistične okupacijske politike v Sloveniji, treba ga je gledati tudi s stališča nerazščiščenega vprašanja meje med Avstrijo in Jugoslavijo pri pogajanjih v Londonu in zahtev za odškodnino ter odgovornosti avstrijske nacionalsocialistične nomenklature za zločine v Jugoslaviji. Predvsem pa je partija izrabila proces za notranjepolitične namene, za ponovno obsodbo kolaboracije in za konsolidacijo »ljudske oblasti« titoističnega kova ter za legitimacijo krutega obračunavanja. Iz zapisnika centralnega komiteja ZKS 9. julija 1947, ki ga avtorji citirajo, je razvidno, da je notranji minister Boris Kraigher nedvoumno povedal, za kaj gre. »Proces proti Rainerju začne jutri – glavna linija je, da se njih prikaže odgovorne za zločine – poleg tega je treba proces politično izkoristiti – bo mnogo podatkov za obremenitev cerkve in Vatikana – treba je izkoristi proces tudi za to, da se požive posamezni primeri kolaboracije cerkve s fašizmom – Rainer je dal v preiskavi mnogo takih izjav – važno je sodelovanje Rainerja z Rožmanom, katerega slika Rainer kot srednjeveškega inkvizitorja – Rožman je njemu svetoval postavitev Rupnika – važno je tudi dejstvo, da so Rainer in ostali Avstrijci – njihovo sodelovanje s četniki, razkrinkavanje mahinacij v zvezi s predajo nemške armade v Italiji – tozadevni podatki ostanejo zaenkrat še tajnost in jih v tem momentu ne bomo izkoriščali napram Angležem.« (AS, disloc. enota III, Fond CK ZKS,
ae 37).

Ponovno je torej v središču procesa poleg okupatorja tudi Cerkev. Tukaj se sodišče opira na izjave vrhovnega komisarja za Jadransko Primorje Rainerja, ki je med drugim izjavil: »Menim, da je bil v Sloveniji edini slučaj, da je nacionasocializem uporabil za svojega zaveznika Katoliško cerkev.« (str. 122; AS, dizloc. enota III, 58sl.) Na to se opira tudi študija. Rainer je izjavil še: »Ko sem bil avgusta 1943 pri Himmlerju, sem mu predlagal ustanovitev avtonomije za celo Kranjsko ter mu poročal o predvojnih strankarskih razmerah in mu omenil, da hočem sodelovati z najmočnejšo nekdanjo konservativno stranko. Himmler ni izrazil nikakih pomislekov. Pozneje ko sem stopil v zvezo z Rožmanom in imel z njim politične razgovore, sem prav gotovo to omenil Himmlerju, kakor tudi to, da sem spremenil politiko do cerkve.« Rainer na zasliševanju pripoveduje, da je Rožmana srečal enkrat in da je z njim pol ure govoril. Poslati mu je hotel avto, vendar je Rožman to odklonil, raje je prišel peš. Škofa je karakteriziral kot »prepirljivega škofa« v smislu srednjega veka. Rožmanu da je obljubil, da se bo stanje tudi za Cerkev izboljšalo, da ima namen pokrajini dati samoupravo in da namerava sodelovati s protikomunistično usmerjenim delom prebivalstva. Rožman pa da je Rainerju pripovedoval o težki situaciji duhovščine na Dolenjskem, o pokolih in preganjanju duhovnikov in o borbah »belogardistov« s partizani.

Iz vsega tega pa sploh ni vidno, v čem naj bi se pravzaprav kazalo zavezništvo med Katoliško Cerkvijo in nacionalsocializmom, saj so bili Rožmanovi stiki z nemškimi okupatorji v primerjavi z italijanskimi redki. Tudi Rainer za tako izredno bremenilno trditev ne daje prav nobenih dokazov, vsekakor en sam komaj pol ure trajajoči pogovor z ljubljanskim škofom ne more utemeljevati zgoraj omenjene ocene. Tudi sicer iz celotne procesne dokumentacije ni podlage za tako trditev. Vsiljuje se misel, da je Rainer uporabil znano taktiko, namreč, da je sebi v prid poudarjal krivdo že tako v očeh javnosti obremenjenih in v številnih procesih obsojenih predstavnikov Cerkve, z drugimi besedami, da je torej zavestno zvalil del krivde na Cerkev oz. na najbolj vidnega predstavnika v tako im. Ljubljanski pokrajini. Predložena razprava – drugače kot v vseh drugih vprašanjih, kjer precej kritično analizira procesno dogajanje – Rainerjeve izjave o krivdi Cerkve na tem mestu premalo postavlja pod vprašaj. Škofov tajnik Lenič namreč poroča, da je Rožman v pogovoru z Rainerjem ubral podobno taktiko kot na začetku italijanske okupacije. Izjavil je sicer lojalnost v smislu cerkvenih določb, obenem pa je tudi načel vprašanje Gorenjske in omenil svojo zaskrbljenost, da se ne bi v Ljubljanski pokrajini ponovilo kaj podobnega. Rožman je pri tem, tako pravi Lenič, dobil mlačno zagotovilo, da se bo položaj prebivalstva izboljšal. To pa je nekaj drugega kot trditev, da so Rainerjeve koncesije pri Rožmanu padle na plodna tla. Rainerjeve izjave bi morali postaviti v širši kontekst povojnega dogajanja na Slovenskem, predvsem pa represije proti Cerkvi. Na drugem mestu publikacija zelo jasno prikazuje prav povojno Slovenijo, aspiracije KP po oblasti in situacijo Cerkve kot sovražnika številka ena, saj je bila Cerkev za »ljudsko oblast« zato tako nevarna, ker je bila po vojni edina organizirana sila zunaj partije. To potrjuje že ocena Ministrstva za notranje zadeve jeseni 1945, ki pravi, da je Cerkev »hrbtenica opozicije«.

Rainer je uporabil taktiko, kot študija prepričljivo prikazuje, da je priznal to, kar se mu je jasno dokazalo, v vseh drugih primerih pa je skušal krivdo prevaliti na predpostavljene organe, predvsem Himmlerja ter v vojaških in policijskih zadevah na višjega vodjo SS Erwina Rösenerja, ki je bil v Rupnikovem oz. Rožmanovem procesu avgusta 1946 obsojen na smrt. Tako Rainer ni zanikal uvedbe naglih sodišč, saj je odločbo sam podpisal, zanikal pa je osebno udeležbo v boju proti partizanom in sploh v raznih policijskih akcijah. Od soobtoženih je Rainerja obremenil samo SS-obersturmführer Josef Vogt, vladni in kriminalni svetnik. Vendar se je proces kljub očitni krivdi obtoženih vse premalo ukvarjal z dokazovanjem individualne krivde, v nekaterih točkah se tožilstvu niti ni zdelo vredno predložiti kake dokaze, ukvarjal pa se je s kolektivno krivdo nacionalsocialističnega sistema. Tukaj je pač najbolj očitna razlika med sodstvom v svobodnih, demokratičnih deželah in totalitarnih, kar je bilo simptomatično za povojno sodstvo v Sloveniji, kjer je kot orožje v rokah partijske politike instrumentaliziralo posameznike za obsodbe celotnih skupin in za legitimizacijo narodnoosvobodilnega gibanja. V tem primeru je posebno tragično dejstvo, da sodstvo niti ni bilo v stanju po pravnih normah obsoditi predstavnike okupatorjev – in to kljub obsežni dokumentaciji o njihovem nečloveškem delovanju. Pravilo v demokratičnih deželah je namreč, da ima vsak obtoženec, tudi zločinec, pravico do sojenja po pravnih normah. Pri vsej umestni kritiki Nürnberških procesov je potrebno poudariti, da so imeli obtoženi tam povsem drugačne možnosti obrambe in da je bilo predvsem potrebno obtožnico v vseh točkah podpreti z dokazi. In seveda: Kolektivne krivde demokratično sodstvo ne sprejema, vsaka krivda je lahko samo individualna.

Medtem ko je usoda vseh drugih obsojencev znana, še danes ne vemo prav, kdaj je bila izvršena Rainerjeva smrtna kazen. Vsekakor je jasno, da je vsaj do konca leta 1949 še živel. V Arhivu Slovenije, kot navajajo tudi avtorji, so v procesnih aktih shranjeni komentarji o vprašanjih avstrijske notranje politike, ki so nastali na podlagi časopisnih člankov in komentarjev, ki so očividno izpod Rainerjevega peresa. Stil in način pisanja se namreč ujema z drugimi dokumenti, ki jih je nesporno sestavil Rainer.

Knjiga je prispevek za boljše razumevanje povojnega revolucionarnega sodstva na Slovenskem. Dobro bi bilo, če bi sledile še druge publikacije, ki ne bi osvetlile samo mehanizma komunističnega sodnega sistema, temveč tudi pripomogle k javni rehabilitaciji številnih žrtev – tudi duhovnikov.

10.2.1.

Elisabeth Heresch, avstrijska publicistka, ki je napisala že več del o ruski zgodovini, je lani izdala knjigo Geheimakte Parvus. Die gekaufte Revolution. Biographie (Skrivni akt Parvus. Kupljena revolucija. Biografija; založba Langen Müller, München, 2000). To je življenjepis moža, ki je omogočil Leninu, da se je sredi prve svetovne vojne v plombiranem vagonu vrnil v Rusijo, kjer je zanetil revolucijo in prevzel oblast. Brez Parvusovih posredovanj in priprav bi se komunizem najverjetneje ne razširil po vsej Vzhodni Evropi in polovici sveta; terjal je 100 milijonov smrtnih žrtev in njegove posledice so vidne še danes. Uresničitev njegovega načrta je nemško vlado stalo približno milijardo mark, v današnji vrednosti.

Kdo je bil Parvus, človek, ki se je 7. januarja 1915 pojavil v nemškem veleposlaništvu v Konstantinoplu in predložil načrt, po katerem bi Rusijo z revolucijo od znotraj razkrojili, kar bi bil edini način, da bi jo Nemci lahko premagali?

Rojen je bil 1867 v beloruskem mestecu Berezina kot sin židovskega obrtnika. Njegovo pravo ime je bilo Izrail Lazarevič Gelfand (kasneje, v tujini, je uporabljal angleško obliko Helphand). Razmeroma premožni starši so mu omogočili, da je končal gimnazijo. Že zgodaj se je navdušil za marksistične revolucionarne ideje in postal član rusko-judovske-marksistične organizacije Osvoboditev dela. Postavil si je dva cilja: zrušiti carizem v Rusiji in obogateti. Po študiju ekonomije v Švici, zaključil ga je z doktoratom 1891, se je naselil v Nemčiji in sodeloval pri socialdemokratskih časopisih (Neue Zeit, Gleichkeit idr.), v katerih je pisal o teoriji revolucije in načrtih zanjo. Bil je pristaš levega krila socialnih demokratov. Nazadnje je pisal pod psevdonimom Parvus, ki ga je pričel uporabljati tudi v vsakdanjem življenju. Pričel se je ukvarjati tudi s podjetništvom in postal lastnik založbe. Seznanil se je z Leninom, skupaj sta 1900/1901 ustanovila časopis Iskra, in s Trockim. V Iskri je razvijal teorijo, po kateri bi bilo mogoče sprožiti revolucijo z generalnim štrajkom, to pa najlaže v vojnih razmerah.

Kmalu se mu je ponudila priložnost za uresničitev te teorije. Po ruskem porazu v rusko-japonski vojni sta Parvus in Trocki okrepila revolucionarno propagando in v začetku l. 1905 sama odpotovala v Rusijo; tam sta z ustanavljanjem delavskih svetov poskušala začeti revolucijo. Toda poskus se je ponesrečil in Parvus je bil marca 1906 aretiran ter obsojen na tri leta pregnanstva v Sibirijo. Vendar se mu je posrečilo pobegniti s transporta in pozimi 1906 se je vrnil v Nemčijo. Nemški socialdemokrati so ga sprejeli kot junaka, pozabljeni so bili prejšnji spori z njim, spet so mu bili odprti vsi socialdemokratski časopisi. Ko so mu začela v Nemčiji goreti tla pod nogami – pisatelj Gorki ga je tožil za 180 000 zlatih mark honorarja, ki jih je Parvus 1905 kot lastnik založbe poneveril – se je l. 1910 prek Dunaja umaknil na Balkan. V Turčiji so namreč dve leti pred tem prišli na oblast mladoturki in Parvus je zaslutil, da bo tam dobil nove možnosti za delovanje.

Pozornost turške javnosti in vlade je zbudil z narodnogospodarskimi razpravami in članki, v katerih se je zavzemal za gospodarsko okrepitev in osamosvojitev Turčije. Kmalu je začel aktivno sodelovati v gospodarskem življenju države in pri tem kot uvoznik in bankir tudi sam zelo obogatel. Vendar na svoj prvotni cilj: z revolucijo strmoglaviti carski režim ni pozabil. Ko se je 1914 pričela prva svetovna vojna, je v boj proti Rusiji posegel s propagando, pa tudi s pripravljanjem ekspedicijskega korpusa, s pomočjo katerega bi odtrgal od Rusije obrobne neruske pokrajine in Ukrajino. Ko so mu turške oblasti to preprečile, je sklenil Rusijo od znotraj oslabiti z revolucijo. Zato se je s posredovanjem nemškega veleposlanika v Turčiji obrnil na nemško vlado.

Konec februarja 1915 ga je v berlinskem zunanjem ministrstvu sprejel državni sekretar Jagow in že 7. marca je Parvus predložil 15 strani dolg memorandum z naslovom Priprava politične množične stavke v Rusiji. V njem je podrobno in sistematično obdelal vse načine podtalnega boja proti Rusiji: spodbujanje separatizma neruskih narodov, organiziranje revolucije in razširjanje protiruske propagande v tujini. Ta načrt je prišel Nemcem kot naročen. Ker jim ni uspelo hitro premagati Rusijo, so želeli vojno z njo čimprej končati, da bi se lahko borili na zahodni fronti. Z Rusijo so že poskušali skleniti separatni mir, vendar jih je car zavrnil. Zato so Parvusovo zamisel takoj sprejeli in mu nakazali prva dva milijona mark; kmalu so jima sledili še nadaljnji milijoni. Parvus se je takoj vrgel na delo. Poskušal je navezati stike z nemškimi socialdemokrati, toda med bivanjem v Turčiji se jim je odtujil in v njem so videli »imperialističnega agenta in trgovca z orožjem«. Prav tako je izgubil zaupanje ruskih revolucionarjev in Trocki se mu je celo javno odrekel. Kot glavno področje delovanja je imel Parvus v načrtu Sibirijo, kjer je bil zgoščen potencial ruskih revolucionarjev; zatem Ukrajino, Finsko in Kavkaz. Spet je odpotoval v Konstantinopel, nato pa prek Bukarešte in Dunaja v Švico, da bi navezal stike s tamkajšnjimi ruskimi revolucionarji, predvsem z Leninom in njegovimi boljševiki. Lenin ga je sprejel z nezaupanjem, bal se je kompromitirati s sprejemanjem tujega denarja, zato ni odgovoril ne z da ne z ne.

Za središče svojega delovanja si je Parvus izbral nevtralno Dansko; v Kopenhagnu je postopoma ustanovil več podjetij, ki so mu omogočila kritje denarnih transakcij, obenem pa nesluteno bogatenje. Trgoval je s strateško pomembnim materialom in pri tem ga je podpirala tudi nemška vlada. Obenem je ustanovil Inštitut za raziskovanje socialnih posledic vojne, ki pa je bil v resnici središče za pošiljanje agentov v Rusijo. Ti so se ukvarjali s širjenjem letakov in časopisov, z ustno propagando, s podkupovanjem itd. Razen nemške vlade so Parvusa finančno podpirali tudi zasebniki: ruski magnati, ki so mislili, da gre samo za demokratizacijo Rusije in končanje vojne in se niso strinjali z radikalnimi Leninovimi načrti, ameriški, angleški in drugi kapitalisti, predvsem židovskega rodu, in celo angleška vlada. Šlo je za izredno zanimivo prepletanje visokih financ in proletarcev, vlad, revolucionarjev in magnatov pri financiranju revolucije; politični interesi so se skrivoma ujemali s komercialnimi. Seveda pa tudi Nemci niso predvidevali proletarske revolucije, še celo ne svetovne. 1915 je Parvus s pomočjo nemške vlade ustanovil list Die Glocke; ta naj bi širil propagando za uspeh nemške vojske, ki naj bi obenem »pomenil tudi uspeh nemškega proletariata«, vendar je naletel na odpor pri nemških socialdemokratih. Pričetek splošne stavke in revolucije je Parvus načrtoval za 9. januar 1916, obletnico krvave nedelje iz leta 1905. Da bi bil bliže kraju dogajanja, se je preselil v Stockholm. Vendar je napačno ocenil položaj: preskrba prebivalstva v Rusiji se je medtem izboljšala, car je sam prevzel poveljstvo vojske, razmere na frontah so se ustalile. Na načrtovani datum je pričelo stavkati samo 45 000 delavcev v Petrogradu in 10 000 v Nikolajevu, revolucionarna iskra ni hotela preskočiti v druga središča. Nemčija je zato začasno ustavila prizadevanja za začetek revolucije v Rusiji, Parvus se je vse bolj posvečal poslom in močno razširil svoja podjetja. Prosil je tudi za nemško državljanstvo, vendar je dobil samo prusko; v Berlinu si je uredil razkošno rezidenco. Stike s Parvusom je medtem od zunanjega ministrstva prevzel glavni štab.

Konec leta 1916 pa so se razmere na ruskih frontah poslabšale; car je skoraj neprekinjeno bival na fronti, v prestolnici se je pojavil Rasputin in s svojim vplivom na carico popolnoma razkrojil politično življenje Rusije. Preskrba je bila tudi v zaledju vse slabša. 22. februarja 1917 je stavkalo 240 000 delavcev, veliko več, kot je pričakoval Parvus. Vojaki so se pridružili delavcem, car se je odpovedal prestolu in oblast je prevzela začasna vlada pod predsedstvom Kerenskega. Parvus je ugotovil, da je prišel njegov čas.

Načrtoval je, da bo revolucionarna stran prevladala nad liberalno meščansko, vendar bo za to potrebnih nekaj mesecev. Nemci naj za toliko časa prenehajo z ofenzivo, Lenin naj pride takoj v Rusijo. Ko bodo notranje razmere v Rusiji zrele, naj Nemci pričnejo ofenzivo z juga Rusije. Lenin je po kratkem obotavljanju s tovariši, skupaj jih je bilo 32, 9. aprila odpotoval iz Švice. Ker ni hotel, da bi jim vožnjo plačala nemška vlada, jo je plačal – Parvus. V Berlinu se je vlak za 24 ur ustavil in Lenina so obiskali predstavniki nemške vlade. V Kopenhagnu Lenin ni hotel sprejeti Parvusa, ki je bil zato silno užaljen. 14. aprila so revolucionarji prek Švedske in Finske prišli v Petrograd. – Začasna vlada, ki ji je takrat predsedoval Miljukov, jim vstopa ni prepovedala.

Lenin se je takoj lotil dela. Najprej je zavrnil vsako sodelovanje z menjševiki, z nemškim denarjem je razvil široko propagandno dejavnost, naklade časopisov je povečal v stotisoče, plačeval je demonstrante. Meščanske elemente v vladi je poskušali izriniti z ustanavljanjem delavskih svetov (sovjetov). Vendar je bilo na vseruskem kongresu sovjetov junija/julija 1917 razmerje med boljševiki in drugimi strankami še zmeraj 1 : 5. Kljub temu je Lenin po ponesrečeni ofenzivi Brusilova 3. julija začel v Petrogradu vstajo, ki pa je bila prezgodnja in zatrta. S pomočjo francoske kontrašpijonaže so v Rusiji odkrili Leninovo povezavo z Nemci; Lenin in Zinovjev sta v zadnjem trenutku pobegnila in se skrivala na Finskem, druge sodelavce so zaprli.

Ko pa se je nemška ofenziva približala Petrogradu in je Avstrija spet ponudila separatni mir, je Lenin spoznal, da ne sme izgubljati časa. Prepričal je neodločne sodelavce, se vrnil v Rusijo in po zgledu iz l. 1905 ustanovil v Petrogradu revolucionarni komite. V noči s 25. na 26. oktober 1917 je napadel Zimsko palačo in prevzel oblast. Parvusovo prošnjo, da bi smel priti v Rusijo, je zavrnil: »Revolucija ne trpi nikogar, ki ima umazane roke.« Ogromne zahteve na mirovnih pogajanjih v Brest-Litovsku, ki so se jim Rusi sprva upirali, so Nemci podkrepili z ofenzivo in Lenin je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo. Zaradi pomanjkanja in terorja so se pričeli v Petrogradu od Lenina odvračati, vendar so ga Nemci do izpolnitve mirovnih pogojev morali obdržati na oblasti, zato so mu dali še 40 milijonov mark.

Parvus je bil zaradi Leninove zavrnitve ogorčen in besen. Odvrnil se je od njega in mu napovedoval kratko vladanje. Da bi se maščeval, je ustanovil list Izvnje (Od zunaj), v katerem je pisal, da Rusija še ni sposobna za revolucijo, ker še ni dosegla zrelega kapitalizma in tudi sploh nima dovolj proletariata. Načrtoval je še več časopisov in druge oblike propagande, a bilo je prepozno. Konec l. 1918 je izbruhnila v Berlinu revolucija, financirana z ruskim (prvotno nemškim) denarjem in oklicana je bila republika. Podobno se je zgodilo na Dunaju. Parvus se je umaknil v Švico, tam pa so ga zaradi politične kompromitiranosti in prirejanja orgij kmalu izgnali. Februarja 1920 se je naselil v svoji razkošni rezidenci v Berlinu. Postal je Nemec, svaril je pred revolucijo. Poleg časopisa Die Glocke je pričel izdajati še Der Aufbau. Zaradi bolezni se je umaknil v zasebno življenje; l. 1922 so nanj pripravili atentat, a je bil pravočasno odkrit. Zato je uničil ves svoj zasebni arhiv. Leta 1924 je nenadoma umrl, star komaj 57 let, in zapustil ogromno bogastvo.

Parvus je bil človek izrednih sposobnosti, politični in narodnogospodarski teoretik, pisec mnogih razprav in člankov v nemščini in ruščini. Bil pa je tudi praktični revolucionar in obenem poslovnež, ki si je z brezobzirnim izkoriščanjem okoliščin nabral veliko premoženje. Bil je brez vsakršnih moralnih zadržkov. V zasebnem življenju je bil uživač; imel je štiri žene in več otrok, a mu zanje ni bilo dosti mar in se je stalno obdajal s tropom lepih žensk. V svojem razmeroma kratkem življenju se je spremenil iz revolucionarja v protirevolucionarja in iz Rusa v Nemca. Ob njegovi smrti je v sovjetskem tisku izšla kratka notica, v kateri pa ni niti besedice o njegovem delu za revolucijo. V njej piše: » … bil je ekstremni socialpatriot, agent nemškega imperializma.« Na koncu knjige navaja avtorica usodo tistih Parvusovih sodelavcev, o katerih govori v knjigi: vsi so končali kot žrtve revolucije, nasilne smrti ali v taboriščih.

Knjiga je pisana živahno in napeto. V besedilo so v poševnem tisku vključeni številni krajši in daljši odlomki poročil tajne policije, zapisnikov z zaslišanj, korespondence ipd. Mnogo je tudi faksimilov raznih dokumentov, predvsem diplomatskih brzojavk. Dodan je celotni Parvusov načrt za rusko revolucijo z naslovom Priprava politične množične stavke v Rusiji. Seznam arhivov, iz katerih je zajemala avtorica, sega od Moskve in Istambula prek evropskih prestolnic do ZDA. Knjigo zaključujeta seznam primarnih in sekundarnih virov ter imensko kazalo. Ilustrirana je s portreti obravnavanih glavnih oseb.

Knjiga je zanimivo in poučno branje posebno za generacije, ki so znanje o tem zgodovinskem razdobju zajemale le iz učbenikov in knjig, pisanih v duhu Zgodovine VKP (b).