Zaveza št. 40

1.1.1.

Stranka, ki si je dala ime Nova Slovenija, je morala imeti za svoj nastanek zelo utemeljene razloge. Če nekoliko razmislimo izraz Nova Slovenija, če stopimo v njegov pomenski ambient, bomo kmalu videli, da sta se v ljudeh, ki so se odločili za to ime, morali zgoditi dve stvari: da se je v njih izoblikovalo neko veliko spoznanje in da je to spoznanje takoj, ko je nastalo, tudi že nosilo značaj nujnosti in neodložljivosti. To izhaja iz imena Nova Slovenija: kdor pravi Nova Slovenija, mora nujno misliti vsaj to dvoje. Nastanek te stranke ni obroben in slučajen, kakor bi bil, če bi kaka skupina na primer nenadoma zagledala možnost, da realizira svoje partikularne interese, ali pa če bi se komu politična scena zazdela preveč monotona in bi jo želel popestriti. Nova Slovenija je lahko samo odgovoren, zahteven in ambiciozen projekt. Iz tega izhaja marsikaj. A pojdimo po vrsti.

Če nekoliko natančneje pogledamo tako preteklost in ljudi v tej preteklosti, se nam prej ali slej odkrije tudi to, da so ljudje v določeni dobi vedeli, za kaj gre, ali pa tega niso vedeli; da so stvari, ki jih je zahteval čas, naredili ali pa jih niso naredili. Pa tudi to, da ne eno ne drugo ni ostalo brez posledic. To spoznanje je skraja zgodovinsko, potem pa se spremeni in postane ukaz. Ta ukaz pravi, da je na vsak način treba razumeti čas. Če ga ne bomo, bomo za ljudi, ki bodo prišli, ali smešni ali tragični, odvisno od posledic, ker smo se bojevali za stvari, ki so se samo zdele velike, tega, kar je bilo v globini časa in je že oznanjalo prihodnost, pa nismo videli. Nismo bili dovolj zreli in prisebni.

Razumetje časa je pomembno tudi za nas, zato ga bomo poizkušali ilustrirati z dvema primeroma, od katerih eden sega v devetnajsto stoletje, v leto 1848, drugi pa v leto 1943, v središče slovenske državljanske vojne.

Znani češki zgodovinar in politik František Palacký je v revolucionarnem letu 1848 kot predsednik Slovanskega kongresa v Pragi igral pomembno vlogo. Zavzemal se je za federalno ureditev Avstrije, v kateri bi imeli vsi narodi enake pravice. V pismu nemškemu »predparlamentu«, ki je zasedal v Frankfurtu ob Maini, v katerem je zvračal tako pangermanske kakor tudi panslovanske rešitve, stoji tudi tale mnogocitirani stavek: »Tudi ko Avstrije ne bi že bilo, bi jo bilo treba ustvariti – v interesu Evrope in človeštva.« Ne takrat ne pozneje glasu tega češkega protestanta in demokrata nihče ni hotel slišati. Toda le z malo domišljije si lahko predstavimo, kako drugačna bi bila zgodovina, ne samo srednje Evrope, ampak tudi cele Evrope in mogoče celo vsega sveta, ko bi ljudje razumeli pomen ideje, ki se je tako pojavila na obzorju. Mogoče bi zametek združene Evrope nastal že takrat, nemškemu nacionalizmu bi že takrat lahko bile postavljene meje, ne prve ne druge svetovne vojne ne bi bilo. Bilo bi seveda kaj drugega, a tega najbrž ne bi bilo.

Ta primer so nam sporočili zgodovinarji, drugega pa poznamo iz svoje izkušnje in je zato še bolj prepričljiv. Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je njihova vojska odšla in pustila za sabo v nekem smislu prazen prostor. To je bil čas, ko sta si za nekaj kratkih tednov v delu Slovenije stali nasproti samo revolucijska in protirevolucijska vojska. Danes vemo, da je to bil kritični trenutek državljanske vojne, ki je, morda bolj kakor katerikoli drugi, odločal o izidu celotnega spopada. Ta trenutek je imel svojo logiko, ki bi jo protikomunistične sile morale razumeti in se ji podrediti. Morale bi ga vnaprej predvideti in se nanj pripraviti. Zahteval je namreč, da protikomunisti zberejo svoje sile, izkoristijo vsa razpoložljiva sredstva in za nobeno ceno ne izgubijo izpred oči edinega cilja, ki je bil sedaj pred njimi: poraz komunistične gverile. To je bil namreč prvi in nujni pogoj, da bi nacionalne demokratske sile mogle organizirati svojo rezistenco. Slovenski gozdovi bi sicer prenesli tudi dve gverili, a ne takšni, od katerih je bila ena v resnici oborožena sila komunistične partije, ki je hotela izvesti revolucijo in je zato dobro vedela, kateri je njen ne samo prvi, ampak tudi edini sovražnik. Edina ovira, da ni prišlo do nacionalne rezistence, je bil torej obstoj komunistične gverile. Ko te ne bi bilo, bi nacionalna gverila lahko nastala in ne bi bilo nobene potrebe po domobranstvu.

Toda demokratske nacionalne sile tega trenutka niso predvidele in, ko je prišel, nanj niso bile pripravljene. Za to so imele približno eno leto časa, a niso bile dovolj prisebne, da bi opazile, kaj jih čaka. Naj mi nihče ne očita, da jih nočem razumeti. Vem, da so to bili drugačni ljudje kot so bili komunisti. Imeli so civilno dušo, z vsem, kar ta beseda pomeni. Imeli so osnovni rešpekt do življenja, svojega in tujega. Bili so iz različnih skupin, od katerih je vsaka imela svojo notranjo oviro, da iz nje ni mogla nastati sila, ki bi se lahko merila z razbrzdano in v eno točko usmerjeno revolucionarno pragmo. A vseeno. Morali bi vedeti, da teče čas revolucije in se mu pokoriti. Že dve leti so tedaj času plačevali davek, pa še niso vedeli, kaj se v resnici dogaja. Vse, kar je potem sledilo, je bilo samo posledica tega nevedenja. A da ne zaidemo predaleč. Tu govorimo o sedanjosti in kar sem hotel povedati, je samo to, da je čas treba na vsak način razumeti.

In za kaj gre v današnji Sloveniji? To, kar se v današnji Sloveniji v resnici, se pravi pod vsem videzom, dogaja, je prehod iz totalitarizma v demokracijo ali tranzicija. Mogoče se bo komu zdelo, da vas opozarjam na stvar, ki je znana. Še več, na nekaj, kar je že bilo narejeno in ni več na dnevnem redu. Toda, kolikor ljudi tako misli, toliko se jih zelo moti. Z osamosvojitvijo in z uvedbo demokratskih institucij so bili dani šele pogoji za začetek tranzicije, proces sam pa ne samo da še ni dosegel konca, ampak se še prav začel ni. Že od začetka je bil namreč opremljen z dvoumnostjo, ki ga je tako prekrila, da se kmalu ni vedelo, za kaj gre.

Če pravimo, da je tranzicija proces, potem je, upoštevajoč zlasti slovenske razmere, treba reči, da je to oviran proces. Kakor se je namreč tranzicija empirično uveljavila – spet zlasti pri nas – je v njej nekaj protislovnega. V njej namreč sodelujejo tudi sile, ki so stanje, iz katerega naj bi šli, nekoč same postavile in dolga leta vzdrževale. Njihova udeležba na demokratizaciji bi bila legitimna samo tedaj, če bi te sile dale dokaz radikalne spreobrnitve: trdne in preverljive dokaze, da procesa normalizacije ne bodo ovirale, ampak pospeševale, zlasti pa ga ne bodo izkoriščale za to, da se preko njega znova polastijo človeka in družbe – to pot v formalno demokratičnih okvirih. Po bankrotu pa je nekdanja partija predala samo politične papirje, v svojih trezorjih pa je obdržala tiste, s katerimi kontrolira svoja oporišča v družbi. Njen največji izum in hkrati njen največji uspeh pa je bila teza, da tranzicije prav za prav sploh ni treba, ker je bila dokončana že z začetnimi političnimi koncesijami. Nazadnje se je tranzicija ustalila v obliki, v kateri delujeta dve sili, vsaka s svojo različno, nasprotujočo si logiko.

Tranzicija, z vsemi zapleti, torej terja od nas izostreno pozornost. Če ne bomo razumeli njenega temeljnega zapisa in njenih zahtev, utegne biti čas, ki ga bomo morali preživeti v postkomunistični eri, enako dolg, kot je bil čas, ki smo ga preživeli v komunizmu. In ko bo čez petdeset let moral bankrotirati tudi liberalni postkomunizem, bo iz naroda odteklo že toliko življenjske moči, da bo moral prostor, na katerem živi, prepustiti »pametnejšemu dediču«, kakor bi rekel Horac. Stave so torej velike.

Sedaj je na vrsti vprašanje, kakšnega človeka moramo postaviti, če smo že enkrat zagledali, za kaj gre. A najprej, kaj se je z nami zgodilo? Kakšni smo iz komunizma izšli? Václav Havel je v nekem intervjuju z Adamom Michnikom primerjal komunistično obdobje s stanjem v narkozi: »Komunizem je blokiral zgodovino. Zavrl je naravni razvoj in naravno gibanje. Bil je, metaforično povedano, nekakšna narkoza, iz katere se sedaj počasi prebujamo v staro stanje.« Ko se je Havel leta 1995 zahvaljeval za častni doktorat, ki mu ga je podelila univerza v Wellingtonu, je to dobo takole označil: »Prihajam iz dežele, ki je desetletja živela pod komunističnim režimom. Tam ni bilo samo kršenja človekovih pravic. Vizija, ki nam je bila vsiljena, je povzročila tudi moralno, politično in gospodarsko opustošenje družbe.« To je ena reč. Še bolj pa je pomembno, kaj se je z nami v tisti komi in tistem opustošenju dogajalo. Naj za odgovor ponudim kratko oceno Tonyja Judta, profesorja za evropske študije z univerze v New Yorku: »V naravi realnega socializma v vzhodni Evropi je to, da je prisilil ljudi v najbolj sramotne in najbolj pokvarjene oblike kolaboracije, če so hoteli, da bo njihovo vsakdanje življenje do neke mere znosno. In večina ljudi je začela prej ali slej kolaborirati: intelektualci, duhovniki, starši, menedžerji, trgovci, delavci, zdravniki. Če danes ljudje čutijo določen sram, da so živeli v komunizmu in pod komunizmom, to ni zato, ker so naredili kake resnične ali domnevne zločine, ampak zaradi vsakodnevnih laži in brezkončnih majhnih kompromisov.«

A tu je še vprašanje, kako smo na to stanje reagirali: s kakšnim védenjem smo prišli iz tako dolgotrajnega in tako nenormalnega stanja. V odgovor na to vprašanje bomo navedli opažanje nekega znanega Poljaka, pesnika in nobelovca Czeslawa Milosza, ki je v resnici začudenost. Ta začudenost je iste vrste, kot jo začutimo v neki opazki pisatelja Draga Jančarja, ki ni mogel razumeti, da trpljenje, skozi katero smo šli slovenski katoličani, ni rodilo nobenih velikih spoznanj. Spričo tega, da so katoličani nosili glavno breme časa, da se v nasprotju z drugimi Slovenci niso imeli kam umakniti in kam skriti, je pričakoval, da bo v tistih skrajnostih, v katere so bili potisnjeni, nastajalo novo védenje o človeku in življenju, da smo od tam prinesli odkritja, ki bodo za vse ljudi. Mislim, da ni nobenih razlogov, da vprašanj, tako postavljenih, ne bi vzeli zares. Res, kako to, da ničesar od tega, kar smo doživeli, nismo povedali – kakor da bi bili napol pismeni. A poglejmo, kako se je tega dotaknil Czeslaw Milosz. Tudi on je pričakoval, da bo srednjeevropski in vzhodnoevropski človek prišel iz totalitarnih komor z mislijo, ki bo visoko presegla misel, ki jo je med tem v udobju in varnosti mislil zapadni človek. Takole pravi: »Ali naj se leta trpljenja pod totalitarno oblastjo enostavno izbrišejo? Ali naj ljudje spet začnejo pri ničli? Ali naj se misleci, pesniki in umetniki priključijo svojim zahodnim kolegom in se enostavno zadovoljijo z bolj ali manj marginalno vlogo, ki jim bo odkazana v družbah, ki so se med tem v glavnem ukvarjale s kupovanjem in prodajanjem?«

Figure 1. Na Golici Stanko Klinar

Če vse to premislimo, je stvar res nekoliko nenavadna in nevzpodbudna za našo politično sedanjost in prihodnost. Pomislimo nekoliko. Ali ni beseda najnaravnejši izraz suverenega človeka: odrasel, sebe se zavedajoč človek ne bo dovolil, da njegovo življenje ostane mutasto. Toda če naj bo beseda, mora biti prej spomin. Pomislimo nekoliko, kakšen je spomin naših ljudi. Ne rečem, da ga ni, a je pogosto nejasen, nedoločen, brez časa in kraja. Kakor da se človeku to, kar se mu je zgodilo, ne zdi dosti vredno; ko bi se mu namreč zdelo vredno, potem bi poskrbel, da se ne bi razpršilo in izgubilo, mar ne? Če bi to, kar se mu je zgodilo, cenil – če bi sebe cenil – bi to, kar ima v spominu, pripravljal za pripoved, pri tem pa spomin oblikoval v smiselno celoto. Iz tega pa je nemogoče, da ne bi rastla tudi kultura spomina.

To, o čemer sedaj govorimo, je tako važno, ker je naša téma politika. In če naj bo človek političen, mora najprej biti človek spomina in besede. Glede duhovnega in političnega terena, na katerem stojimo mi, ki smo danes tukaj, bi že lahko rekli kaj kritičnega. Ali ni zanimivo, da so vse velike slovenske politične spomine napisali liberalci? Vošnjak, Šuklje, Hribar. Dr. Anton Korošec in dr. Miha Krek spominov nista pisala.

Eden od važnih vzrokov za kriznost našega sedanjega političnega življenja je torej posledica spominskega deficita. Neposredno s tem je povezana tudi lahkotnost, s katero dovoljujemo, da nam jemljejo preteklost. S preteklostjo pa nam spodmikajo tudi tla, na katerih bi lahko vzpostavili svojo identiteto. Brez identitete pa postajamo poljubni: vsak trenutek nekaj drugega, tako da nikoli prav ne vemo, kaj smo.

Kar vam bom sedaj povedal, ste gotovo tudi že sami doživeli. Srečate na cesti človeka, ki vam pove pretresljivo doživetje iz preteklih desetletij. Ko mu predlagate, da ga popiše ali kako drugače spravi za prihodnost, zamahne z roko, češ, kar je bilo, je bilo. Pa tega ne naredi iz kakega legitimnega razloga, da bi na primer zavaroval ime kakega človeka, ampak iz nečesa, kar je nekje med bojaznijo in ravnodušnostjo in servilnostjo pred tem, kar ima oblast, nečesa, kar nam nikakor ne vzbuja rešpekta. Sedaj razumemo, zakaj govorijo Nemci o »neobvladani ali nepredelani preteklosti«. Zato ker takšna preteklost živi v človeku na nelegitimen način, kot nekakšen neidentificiran podnajemnik, ki se ga ne upamo niti prijaviti niti odsloviti. Čisto lahko, da je takšen odnos do spomina v veliki meri kriv za slovensko narodno nevrozo.

Nedavno je TV Slovenija oddajala oddajo o starih ljubljanskih vilah. Oddaja je bila organizirana tako, da je nekdanji lastnik povedal, kdo jo je zgradil, koliko je stala in podobne reči. Poleg vsega pa je vsaka ali skoraj vsaka od teh vil po vojni, v zelo dramatičnih, da ne rečem, nevarnih okoliščinah, zamenjala lastnika. Toda, zanimivo, o tem največkrat nismo slišali ničesar. Če pa je kdo že kaj povedal, je bilo čutiti, da v tem ni bilo nič posebnega, da je to bila dokaj naravna in razumljiva stvar. Tako je bila tudi ta oddaja majhen doprinos k tezi, da je totalitarna preteklost včasih znala biti nekoliko neprijetna, sicer pa dokaj normalna stvar.

Kdor je zadnja desetletja prebiral kak nemški dnevnik, ki prinaša recenzije novih knjig, kot na primer Frankfurter Allgemeine, ve, da se Nemci lahko vsak trenutek natančno poučijo o tem, kako je delovala njihova nekdanja nacistična ali komunistična država. Nemci so imeli namreč obe in o vsaki je napisanih najmanj tisoč knjig. V primeri s tem mi o sebi ne vemo nič. Pomanjkanje te literature je seveda treba pripisati tudi naši majhnosti. Toda majhnost ima še drugo stran – od vsakega posameznika namreč zahteva, da nekaj prispeva k temu, da bo država v polnosti funkcionirala. Vsak posameznik pa ima, kot spet pravi nekje Václav Havel, na izbiro, da ali sledi vzgibom, ki ga vodijo k dostojanstvu in moralni integriteti in svobodnemu izkustvu sveta, ali pa da se prepusti anonimnemu življenju, bivanju brez imena, in udobnemu plavanju v psevdoreki življenja. Ali se vam ne zdi primerno, da bi tudi slovenski javni govor postavljal pred človeka ti dve možnosti?

Če se spet vrnemo k tranziciji, za katero smo rekli, da je kriterij avtentičnega političnega obstajanja v sedanjem času, potem nam je sedaj jasno, kako veliko vlogo igra v njej spomin. Če pa še pomislimo, da je tranzicija v slovenskih razmerah prizorišče dveh protislovnih sil, potem nam je jasno tudi, da je v protislovnost ujeta tudi vloga spomina. Izvornodemokratične sile vztrajajo na spominu, ker vedo, da se lahko samo na njem duhovno in kuturno konstituirajo, za sile kontinuitete pa je spomin kot spomin nevaren, zato čutijo, da ga je treba diskreditirati. To tudi obilno počnejo, takorekoč ob vsaki priliki in nepriliki, in ker je spomin vezan na preteklost, čutijo, da morajo diskreditirati tudi preteklost. Oziranje v preteklost, je, pravijo, znamenje mračnjaštva, za svobodnega človeka obstaja predvsem ali samo prihodnost. Preteklost, se zdi, ima eno samo legitimno vlogo: kot prostor mita, v ideoloških komorah očiščenega, v polstoletni absolutni dominaciji prepariranega in narodovi duši vsiljenega.

Figure 2. Plavški rovt Stanko Klinar

Omalovaževanje spomina ali celo njegov izgon pa ima za posledico tudi izgubo realne zavesti o sebi. Fausse conscience – izkrivljena zavest o sebi – jemlje človeku – posamezniku in skupnosti – operativnost ali izvršilnost: človek z napačno mislijo o sebi nujno dela napačne kretnje in napačna dejanja. Šele opečeni prsti ga opozorijo, da mora znova premisliti, kaj je.

Ljudje, ki so zaradi eksistencialne ali intelektualne potrebe študirali tranzicijsko polje srednje in vzhodne Evrope, so prej ali slej vsi zadeli na vlogo, ki jo imata na prehodu spomin in zgodovina. Za zaključek tega dela mojega razmišljanja bi rad navedel mnenja treh ljudi, ki so svoj čas in talent posvetili temu področju. Najprej mnenje zgodovinarja in politika Marcina Krola: »Tako posamezniki kot družbene skupnosti temeljijo na delovanju spomina.« Krzysztof Michalski, profesor za filozofijo na univerzi v Bostonu in direktor Instituta za znanosti o človeku na Dunaju, postavi to takole: »Vrnitev zgodovine je nujen pogoj za obnovo politične kulture v postkomunističnih družbah.« Že citirani Adam Michnik pa opozarja na zmote, ki se utegnejo pripetiti ocenjevalcu komunistične preteklosti. Posebno nevarni se mu zdita dve: »Ena je ta, da nekateri pravijo, da komunizma sploh ni bilo. Ti zahtevajo popolno amnezijo ali odpravo spomina. Druga zmota pa je ta, da nekateri pravijo, da smo se vsi borili proti komunizmu. To je mit o masovni protikomunistični rezistenci. Ta zmota je posebno nevarna, ker nam z njo grozi popolen izstop prava in sodstva: to je patologija nove demokracije.«

Figure 3. V Rovtih Martin Benedik

Za nas pa je morda posebno zanimiva misel, ki jo je zapisal Claudio Pavone, profesor za sodobno zgodovino na univerzi v Pisi in se nanaša na italijansko rezistenco. Znano je, da so v italijanski rezistenci sodelovale različne politične sile in Pavone pravi, da so siloviti spori med njimi zavzemali razmerje državljanske vojne. Misli, da je to dejstvo treba sprejeti: »Če se bo kolektivna zavest pomišljala, stopiti na to težko pot, in se v interesu kratkoročnih političnih motivov raje prepustila provizornim sodbam, bomo zamudili tudi to priložnost, da obudimo, odkrito in v medsebojnem razumevnaju, zgodovinski spomin in ga postavimo za temelje demokracije, ki se je bomo mogli vsi udeleževati.«

V imenu spomina in zgodovine je večina nekdanjih komunističnih držav uzakonila lustracijo in sprejela druge ukrepe za obvladovanje komunistične preteklosti. Najprej so tu bili posebni instituti, uradi in komisije. Takoj po združitvi so postavili Nemci tako imenovani Gauckov institut, imenovan po njegovem direktorju Joachimu Gaucku. Mnogo pozneje, leta 1997, so Madžari ustanovili tako imenovani Urad za zgodovino, Poljaki pa leto pozneje Institut za nacionalni spomin, ki naj bi registriral »vse zločine zoper poljski narod«. Prva dva lustracijska zakona sta bila sprejeta v Nemčiji in na Čehoslovaškem. Čehi so ta zakon sprejeli že leta 1991, poleg tega pa dve leti pozneje še parlamentarno izjavo o zločinski in ilegalni naravi komunističnega režima. Za podatke, ki jih tu navajam, je posebno zanimiva opomba politologa Aleksandra Smolarja; »Napovedi, da bo ta zakon povzročil stotisoče, če ne milijone človeških tragedij, se niso uresničile. Prizadel je, na zelo občutljiv način, ozek krog ljudi, ki so se politično in moralno kompromitirali in niso mogli ostati v javnem življenju. Gotovo pa je treba tudi temu zakonu pripisati, da je čehoslovaška komunistična partija potisnjena na rob.« Leta 1998 sta tudi Litva in Bolgarija sprejeli svoja lustracijska zakona, več ali manj po čehoslovaškem zgledu.

S temi skopimi informacijami nisem hotel odpirati zapletenega problema pravne in sodne obravnave komunističnega zločina. Hotel sem le pokazati, kaj se je v drugih državah kljub vsemu zgodilo, pa se v Sloveniji ni. Tako ostajamo tudi v tem pogledu provinca, v kateri se morda prav zato dogajajo tako nenavadne reči. Bistvo stvari je v tem, da je eden od temeljnih moralnih čutov – čut za pravičnost – ostal nepomirjen. Osnovna pravičnost se ni zgodila. Toda ali bo to ostalo brez posledic za narodovo duhovno in moralno ravnovesje – za njegovo voljo do življenja? Smolar zato upravičeno pravi, da v nekdanjih komunističnih deželah obstaja »preteklost, ki noče miniti«. Noče pa miniti zato, ker se toliko ljudi zavzema za čudaške rešitve »da so od prvega partijskega sekretarja pa do zadnjega političnega zapornika vsi krivci in vsi žrtve. Če bodo takšni ljudje iz srednje in vzhodne Evrope uspeli z zahtevo po amnestiji in amneziji, se ne bo zgodilo samo to, da bodo pretekli zločini prepuščeni pozabi, ampak bo to tudi vzpodbuda za prihodnjo zlorabo oblasti. Demokracije ni brez spominjanja.«

Upam, da je moje govorjenje toliko konzistentno, da niste dobili občutka, da smo zašli. Še vedno smo pri problemu tranzicije, o kateri smo uvodoma rekli, da je poglavitno dogajanje sedanje zgodovine in mora zato postati središčni predmet naše pozornosti: ne samo zato, ker je neznansko zapletena in zahtevna – saj gre tu, če uporabimo podobo, ki jo je predlagal ruski disidentski pisatelj Andrej Synjavski, za spremembo piramid v Partenon – ne zato, ker bi bila torej tranzicija zapletena sama po sebi, ampak zato, ker je postala bojišče. Na njem si stojita nasproti reakcionarna politika postkomunizma – reakcionarna zato, ker ima za cilj nov, ne več na ideologiji, ampak na nihilizmu temelječi totalitarizem – in sile izvorne demokracije, ki želijo tranzicijo pripeljati do stanja, ki je njen osnovni smoter: postavitev normalnega človeka in postavitev terena za razvoj normalne demokratične kulture. Rabili smo besedo bojišče, morali pa bi še besedo bitka in takoj povedati, da je to nočna bitka, kot bi rekel John Henry Newman, ker zaradi spretne igre postkomunistov mnogo ljudi ali celo večina ljudi ne ve, za kaj gre. Pri celi zadevi pa je še bolj važna neka druga reč. A ta potrebuje kratek uvod.

Slovensko politično zgodovino je, po kratkih desetletjih sloge, že od osemdesetih ali devetdesetih let preteklega stoletja, določalo razmerje med katoličani in liberalci. (Kakor vidite, nisem rabil besede klerikalci, ker je to psovka in ne more biti pendent k besedi liberalci, ki je normalen izraz za to gibanje.) Liberalizem je proizvod novoveške Evrope in pomeni dvoje: gledanje na socialno, predvsem gospodarsko vlogo človeka in gledanje na njegov miselni, spoznavni in duhovni položaj. V obeh primerih je liberalizem ozko povezan s pojmom svobode. V gospodarstvu se ta svoboda kaže v tem, da posameznik lahko proizvaja kakršnokoli blago na kakršenkoli način iz kakršnihkoli virov in ga prodaja po kakršnikoli ceni, ki jo zanj na trgu dobi. Duhovno pa liberalizem pomeni, da so vse naše resnice začasne in da do njih pridemo s »poizkusom in zmoto«, v nasprotju z metafiziko, ki trdi, da do resnice lahko pridemo zgolj z razmišljanjem in da je tako dobljena resnica lahko trdna in dokončna.

Čeprav je beseda liberalizem novoveška, pa je odnos do sveta in življenja, ki ga ta beseda označuje, mnogo starejši. Na kratko bi lahko rekli, da ta odnos pomeni kritiko in je tako v bistvenem nasprotju s tem, kar mislimo, kadar pravimo vera. Oboje, kritika in vera, pa je v evropskem civilizacijskem krogu od začetka legitimno in soobstojno. Slovenski liberalizem, ki je seveda tudi nastal iz evropskega novoveškega liberalizma, pa v praksi pogosto ni vzdržal svoje »liberalne« pozicije, ampak je zapadal v napadalnost in celo sovraštvo do tistih, ki so v slovenskem prostoru predstavljali vero – to se pravi do katoličanov. Vendar se je stari ali prvi liberalizem še utemeljeval na kulturi, čeprav je tudi res, da je že omogočil začetni razvoj v neke neznane in nevarne pokrajine. Dr. Aleš Ušeničnik je v neki obširni razpravi o liberalizmu iz leta 1942 že moral postaviti naslednjo aksiomatično formulacijo: Očetje liberalci – sinovi komunisti. A pustimo sedaj to. Za nas je važno nekaj drugega.

Važno je to, kakšen je bil liberalizem, ki se je po prelomu leta 1990 pokazal kot samostojna duhovna in politična sila – kakšen je bil, bi lahko rekli, drugi slovenski liberalizem. Predvsem je bil sestavljen. Najprej so bili tu ljudje, ki so izhajali iz tradicije predvojnega liberalizma in so, čeprav so se medlo pridružili revoluciji, ohranili distanco do ideologije in takšni vstopili v obdobje po letu 1990. Potem so bili tu nekdanji liberalni intelektualci, ki jih je, kot pravi Hayek, zagotovilo večje svobode enega za drugim zvabilo na pot socializma. Ta jim je namreč obljubljal, »da bo dokončal stoletni boj za svobodo, v kateri je bila dosežena politična svoboda samo predtakt«. Ti so bili med tistimi, ki jim potem ko so temelji ideologije pod pritiskom življenja začeli pokati, ni ostalo nič in so se po neki logiki spet znašli v liberalnem območju. Mnogo je torej k večanju liberalnega tabora prispevala »izgubljena vera«. Največ pa seveda razmere, ki so vladale v totalitarizmu. Čim težje je bilo pod pritiskom totalitarizma vztrajati na terenu vere, temveč je bilo izseljevanja na teren nevere. To preseljevanje je potekalo v znamenju bolj ali manj zavednega oportunizma, nekateri pa so se odločili tudi za zavestno zamenjavo taborov. Posebna zvrst novega liberalizma pa so bili tisti, ki so zgoraj omenjeni Ušeničnikov binom razširili v trinom, ki se je sedaj glasil: Očetje liberalci – sinovi komunisti – sinov sinovi novi liberalci. Ti so sedaj poskrbeli za uresničitev nekega Marxovega teorema: da se v zgodovini vse zgodi dvakrat, drugič kot farsa. Nam ostane samo to, da povemo, da ti mladi levi stojijo sedaj na čelu novega ali drugega slovenskega liberalizma.

A kar je predvsem važno in o čemer je treba govoriti, je to, da je progresivna liberalizacija slovenskega naroda plod revolucije, to se pravi nasilja. To je zelo pomembno, zakaj v tem je nekaj nedozorelega in divjega. Če bi se liberalna substanca tako enormno povečala, kot se je, na naraven način, na primer, zaradi prodornosti njenih idej ali zaradi učinkovitega reševanja gospodarskih in družbenih vprašanj ali pa preprosto zaradi, iz nekega neznanega razloga povzročenega, pretežiščenja v družbi – potem bi v tako naraslem liberalizmu še obstajali elementi, ki so ga nekoč delali civilizacijsko legitimnega. Saj ni mogoče, da se tudi v tem primeru ne bi razvijal pod vplivom svojega zgodovinskega korektiva – ki je v Sloveniji bilo pač katolištvo. Tako pa se je razvijal v odsotnosti enega od obeh konstituentov civilizacije in se je, potem ko se je civilizacijsko ravnotežje tako zelo porušilo, razvil v nekaj divjega, v nekaj kar je hotelo ven iz okvira civilizacije. Če kdo misli, da so ti stavki pretirani, naj samo pomisli, kaj je zadnje čase lahko prebral v kateri od kulturnih lekcij, ki jih prinašajo časopisi in revije ali pa kaka sobotna priloga. Skratka medijska dieta za najsplošnejšo uporabo.

Nihilizem novega liberalizma je prizadel javnost v dveh točkah, ki po našem prepričanju nosita družbo: to sta resničnost in pravičnost. Na njiju stoji ves vrednostni sistem. Kako pomembni sta ti dve stvari za človeka, vidimo ne samo takrat, ko ju ni, ampak predvsem takrat, kadar katero od njiju nenadoma in nepričakovano zagledamo pred sabo. Tedaj nas zadene njun pravi pomen: začutimo, da smo svobodni. Resničnost in pravičnost sta zato najbolj človeška stvar, ker delata človeka svobodnega. Svoboden človek – notranje svoboden človek – pa je v stanju sprejeti in nositi vsak svet. Če pomislimo, smo tu pri jedru stvari.

In ravno pojma resničnost in pravičnost nista več notranji kriterij ljudi, ki nastopajo v javnosti. Kakšna erozija je dosegla rešpekt, ki naj bi ga normalen človek imel do tega, kar je resnično in pravično, dokazujejo celo stavki povsem spodobnih ljudi. Torej ne gre samo za centre načrtne ideološke manipulacije, ampak že za družbo v celoti. Naj navedem nekaj primerov, da boste videli, kaj mislim.

Nedavno se je neki avtor takole izrazil o katolištvu: »Katolicizem je namreč igral v slovenski zgodovini pretežno konservativno in represivno vlogo.« Potem pa je nadaljeval takole: »Do usodnega razcepa pa je prišlo v drugi svetovni vojni, ko se je vodstvo ljubljanske škofije, v nasprotju z razpoloženjem večine lastnih vernikov, postavilo na stran okupatorja.« Konzervativno vlogo je Cerkev že igrala. Kako pa je mogoče govoriti o represivnosti katolištva, potem ko je dvajseto stoletje porabilo ves svoj čas, da bi nas poučilo, kaj je represija? Ali ne čutite, da se je tu moralo nekaj zgoditi z jezikom? In da se je »vodstvo ljubljanske škofije postavilo na stran okupatorja«! Kar tako »na stran okupatorja«, brez vseh kvalifikacij, iz čistega veselja? In človek, ki je povedal te besede, ima vse šole, ki jih premore narodova kultura, in pozna vse lekcije, ki jih je uprizorila zgodovina.

Dalje. V nekem nedavnem intervjuju je eden vodilnih slovenskih filozofov ocenjeval tudi katoliško Cerkev in pri tem rekel, da obstaja težnja Cerkvene hierarhije, »da bi prevzela vlogo, ki jo je imela partija, da bi katolicizem imel v Sloveniji ideološko dominacijo, kot jo je imel prej komunizem«. Kot vidite, navajam primere, ki so povsem zunaj resničnosti in njenih sorazmerij. Pravo vprašanje je seveda, zakaj kultura izstop iz osnovnih sorazmerij dovoljuje; kaj se je s kulturo zgodilo, kako zelo je že nehala biti uravnalni mehanizem, ki nekatere stvari dovoljuje, drugih pa enostavno ne; ki stvari, ki so proti sceni – ki so s tujo besedo obscene – v nomosu svojega dostojanstva prepoveduje izrekati.

Tudi tretji primer je iz nekega nedavnega intervjuja. V njem je nastopil znan zgodovinar, ki se je, ocenjujoč preteklo polstoletje, dotaknil tudi položaja »preprostega delavskega sloja«, nekoliko pozneje pa tudi kmeta, takole: »Počutili so se enakopravni državljani in so lahko sodelovali pri političnih odločitvah.« Če bi kdo rekel, da so delavci in kmetje v času komunizma imeli socialno in zdravstveno varnost, se bi lahko strinjali. Toda, ko slišimo, da so tudi politično odločali, se pred nami odpre opustošena gmajna slovenske občutljivosti. Ali govornik, se vprašamo, ni še nič slišal, da v komunizmu ni bilo nič takega, čemur bi mogli reči »politika«?

Prepričan sem, da se pred vami ni treba spraševati, kakšno javno mnenje se tako ustvarja. Saj veste, kaj ljudje pravijo: V časopisu je pisalo, radio je rekel, na televiziji je bilo: bo že res, mar ne? V sedanjem času javno mnenje ni mnenje, ki si ga ljudje ustvarijo, ampak mnenje, ki ga določena središča in določeni ljudje za javnost izdelujejo. Ali sociolog, filozof in zgodovinar, ki smo jih izbrali iz armade teh izdelovalcev, vejo, kaj delajo? Ali se jim ljudje nič ne smilijo?

Figure 4. Pod Golico Stanko Klinar

Preidimo na katoliški pol. Katoliški pol slovenske politike je bil vse do druge svetovne vojne večinski pol. V njem se je osredotočila tolikšna moč, da je bilo naravno, da je prevzel odgovornost za usodo naroda. V tem svojstvu so se njegovi voditelji odločili za emancipacijo od zgodovinske Avstrije in se združili s slovanskimi narodi balkanskega juga. Danes je zunaj vsakega dvoma, da je ta odločitev rešila Slovence pred razmeroma hitro smrtjo v germanskem morju. Čeprav so se Slovenci tako znašli v svetu, ki jim ni prizanašal z razočaranji, je treba sprejeti razsodbo dr. Antona Korošca: »Tudi najslabša Jugoslavija je za Slovence boljša kot nobena Jugoslavija.«

Po napadu Nemcev in Italijanov na Jugoslavijo niso Slovenci, kakor so se notranjepolitično konstituirali med obema vojnama, to se pravi, pod vodstvom katoliške SLS, niti pomislili, da ne bi vztrajali v mednarodnopravnem okviru svoje države. Nekateri narodi so namreč izkoristili vojno za rešitev svojih problemov; Hrvati in Slovaki so, v sicer zelo bedni obliki, uresničili sanje o svoji državi. Ko se danes oziramo nazaj, vidimo, da se je takrat pokazalo nekaj, kar nas bi lahko v naših in tujih očeh zelo povzdignilo. Nisem še slišal, da bi kdo opozoril na to, a ob prihodu Nemcev in Italijanov med nami ni bilo nobenih odpadnikov. To je bilo v takratni Evropi nekaj izjemnega. V tem pogledu je zanimiva misel angleškega levičarskega pisatelja Georgea Orwella: »Ena od značilnosti nacistične okupacije Francije so bili presenetljivi odpadi inteligence, vštevši levičarske politične inteligence.« Niti od daleč se v Sloveniji ni kaj takega zgodilo. Zato bi Slovenci, ko ne bi bilo boljševiške revolucije, izšli iz vojne čisti. Zgodovinar Tony Judt pravi nekje, da »ima vsak narod svoj vichyjski sindrom«. Za Slovenijo to ne velja. Mi nimamo nobenega »vichyjskega sindroma«. Imamo pa seveda nekaj drugega.

V predvojni Sloveniji je poleg drugih petih kolon delovala tudi komunistična peta kolona v obliki boljševiške kominternske partije, ki je z revolucijo naklepala notranjo okupacijo naroda. S pomočjo zaveznikov – dobre usluge so ponudili levi katoličani in liberalci – je partija revolucijo začela in jo uspešno zaključila. Z revolucijo pa so bili napadeni katoličani, deloma zato, ker so bili odgovorni za celotno narodovo usodo, deloma pa zato, ker so bili naravna prepreka za revolucijo. Poraz katoličanov je bil vsestranski, fizičen in političen: njihova vojska je bila genocidno uničena, njihov zavestni del je emigriral, v polstoletnem totalitarizmu so, na poudarjen način, prenašali izgubo političnih in človekovih pravic. Vendar so bili ravno katoličani tisti »izsušeni gomolji«, kot bi rekel Eliot, v katerih se je skozi to zimo ohranjalo pičlo življenje svobode in demokracije. Ne preveč pogumno sicer in ne preveč deklarativno, so katoličani vendar vzdržali in ohranili prostor, ki je leta 1990 omogočil volilno zmago Demosa. Drugo mesto odpora je bila inteligenca. Ta je leta 1990 prehod formalno tudi izpeljala. Tudi za Slovenijo velja v grobem to, kar je Michnik rekel za Poljake: »Katoliška Cerkev je bila leta in leta kraj odpora. S sklicevanjem na vero in tradicijo se je v njej gradilo mesto odpora proti komunizmu. Poleg Cerkvene tradicije pa je bila tudi tradicija neuklonljive inteligence, ki se je desetletja ustavljala komunizmu s svojim dvomom in svojim upornim duhom.«

Glede tega, kar je sledilo po tem dolgem molku, bi morali reči, v nadaljevanju naše shematične pripovedi, naslednje. Spričo vloge, ki so jo katoličani igrali v svoji politični zgodovini, zlasti pa spričo vloge, ki so jo odigrali v revoluciji in državljanski vojni in v času političnega mrka, bi bilo logično in naravno, da bi prehod iz totalitarizma v demokracijo izvedli katoličani. To je bilo zato, ker je – po vsem, kar se je bilo zgodilo – demokracija bila njihova stvar v posebnem pomenu te besede.

Tu pa sta se pojavili dve stvari, ki sta v končni analizi zakrivili to, da se to, kar je bilo naravno in nujno, ni zgodilo. Na eni strani katoličani svoje situacije nismo mislili. Usodo, ki nam je bila naložena, smo prenašali – še kar dobro prenašali – a je nismo mislili. Ni vam treba pripovedovati, da besedo misliti uporabljam v pomenu, ki velja tako za pastirja pod Triglavom kakor za univerzitetnega profesorja in akademika. Zato smo tudi pezo nad sabo imeli zgolj za breme in nič drugega. Zato smo v tem prenašanju, kot smo že enkrat rekli, videli malo smisla in malo pomena. Zato tudi ure, ko je prišla, nismo pričakali pozorno in prisebno. To velja za vse in za vsakogar.

Potem pa je – in to je druga stvar – prišlo vprašanje vodstva in so nekateri pritekli. In hvalabogu, da so pritekli in hvalabogu, da so se opogumili. Lahko ne bi, vidite, in kakšna bi bila sramota šele potem! Toda ti, ki so na srečo pritekli, so s seboj prinesli natanko to, kar smo nosili vsi, s to razliko, da se je v njih, ker so sedaj pač bili prebivalci mesta na gori, vse bolj videlo. Saj vsi poznate to zgodbo. Kar se je zgodilo leta 1992, se ne bi smelo zgoditi leta 1996, in kar se je zgodilo leta 1996, se ne bi smelo zgoditi leta 2000. In če se je že dvaindevetdesetega, se ne bi smelo šestindevetdesetega: in če se je šestindevetdesetega, se nikakor in v nobenih okoliščinah ne bi smelo čez štiri leta še enkrat. Vsako leto je bilo pohujšanje večje. Tu ni šlo za znanje, neznanje smo bili pripravljeni vsakomur oprostiti. Tu je šlo za nekaj globljega in za nekaj veliko bolj preprostega. Šlo je za nekaj, o čemer smo tu že govorili – za spomin. Sedaj razumete, zakaj smo v tem razmišljanju zanj porabili toliko prostora.

Tako smo prišli do ustanovitve Nove Slovenije. Uvodoma sem omenil, kaj bi to ime utegnilo ali moralo pomeniti. Jaz pa bi rad pokazal še na nekaj. Mislim, da moram. Gre za tole:

Že večkrat smo rekli, da smo katoličani prebivalci dveh svetov: misterija in polisa. To sta dva zelo različna svetova – z različno logiko, če smemo tako reči. Vsak od njiju zahteva svoj način obstajanja. Tu pa je neka nevarnost: da namreč prenašamo prvine iz sveta misterija v svet politike in prvine iz sveta politike v svet misterija. Pri tem pa se spreminja prava narava obeh in ni več tisto, kar bi morala biti. Svet misterija zahteva vero in umevanje v veri, svet politike pa pomeni aktiviranje človekovega empiričnega razuma, pri čemer ni vključena samo radikalna analiza, ampak tudi radikalna kontrola. To vam pripovedujem z nekim posebnim namenom. Leta 1992 je že nastala majhna možnost, da se politični spor med katoličani prenese tudi v Cerkev. Takrat se ni zgodilo nič; možnost, da se kaj zgodi, pa se je povečala leta 1996 in grozeče zrastla leta 2000. Tu pa bi morali vsi – prav vsak od nas – nekaj dobro vedeti: Včasih moramo odločitve katoličanov v imenu svojega političnega uma zavrniti deloma ali v celoti, nič pa nam ne daje pravice, da bi ta zavrnitev metala kakršnokoli senco na ljudi, ki so se tako odločili, tudi takrat, ko skupaj stojimo v cerkvi. O njihovi odločitvi v polisu nekaj vemo, o njihovem stanju pred misterijem pa ne vemo nič.

Za konec vas prosim še za toliko potrpljenja, da vam posredujem tri prizore, tri sličice, ki so meni, ko sem jih zagledal, nekaj pomenile in mislim, da imajo neko sporočilo za sedanji čas.

Prvo sliko sem zagledal v Ljubljani. Šel sem nedavno mimo nekega bara, ki že z zunanjo poslikavo, s tistimi obrazi in glavami, ki spominjajo na predinkovsko umetnost, želi povedati, da je ustanova alternativnega tipa. Na pločniku pred barom sta stala fant in dekle in ko sem šel ravno mimo je dekle, s tonom, v katerem je bil krik in protest, rekla: »Meni je vse to ful dojadilo!« En stavek, trije jeziki. Nekemu človeku se je neko življenje uprlo in v trenutku, ko je hotel to povedati, tega ni mogel narediti v svojem jeziku, ampak v neki nastajajoči postmoderni koiné.

Druga slika se je naredila v gozdovih med Črnim Vrhom in Idrijo. S prijateljem Tinetom Velikonjo sva šla nekaj raziskovat v Zgornjo Trebušo in sva se med potjo hotela ustaviti še pri znancih. Od Črnega Vrha sva zapeljala v Zadlog, od tam pa zavila v gozdove nad Idrijo. Ustavila sva se na veliki žagi na samotni jasi. Ko sem stopil iz avta, sem sto metrov nad sabo ob hiši zagledal dečka. »Koliko si pa star«, sem vprašal. »Sedem let.« »V kateri razred pa hodiš?« »V drugi.« »Kako ti je pa ime?« »Tomaž.« »Kateri Tomaž?« »Akvinski,« je zavpil nazaj. Tomaž Akvinski je živel v trinajstem stoletju in je združil vse, kar je takratni svet vedel, Aristotela in Avguština in Arabce, s tem, kar je krščanstvo vedelo o sebi, v mogočen sistem, ki še danes vzbuja rešpekt. In ga bo. Danes je seveda drugačen čas in bi zahteval drugačnega Tomaža Akvinskega. Jasno je tudi, da otroka ne moremo z ničemer obremenjevati. Toda, da je vedel, kateri Tomaž je, in da je to povedal tako naglas, kakor da bi hotel vsemu svetu povedati, da je Akvinski, vse to je ustvarilo prizor, v katerem se je vsaj zame zasvetil neki pomen.

Tretja slika pa je iz moje doline. Kadar sem se, včasih, s hribov vračal v vas, kjer sem puščal avtomobil, je kmet, ki je imel v bližini hišo in mlin, že našel kako delo tam v bližini, da sva potem govorila kakšno uro. Bil je dober opazovalec. Ko jih je imel sedemnajst, ga je avstrijska vojska mobilizirala in poslala na fronto v tirolske štelunge. Avstrijska vojska je bila multinacionalna, kot bi rekli danes, sestavljena iz Poljakov, Čehov, Slovakov, Nemcev, Madžarov, Rusinov in seveda tudi iz Slovencev. In tam je moj pripovedovalec opazil naslednje: Kadar sta se srečala dva Poljaka ali dva Nemca ali dva Madžara ali dva Hrvata itd., sta se razveselila drug drugega in si padla v objem. Ko pa je Slovenec uganil, da je ta, s katerim govori, tudi Slovenec, mu je postalo nerodno in je izginil, brž ko je mogel. Človek, ki mi je to pripovedoval, ni dosti hodil v šolo in da mu je to, kar je opazil, ostalo v spominu skoraj sedemdeset let, je že moralo biti res, pa tudi prizadeti ga je moralo. Tudi mi vemo, mar ne, da je v nas neka čudaška in temna snov. Z njo bomo težko živeli. Na vsak način se moramo izučiti v kaj drugega. Na vsak način se moramo naučiti osnovne naklonjenosti drug do drugega. Ne recite, da sem naiven. Gre za naš obstoj! Na vsak način moramo začeti plesti mrežo medsebojne simpatije, brez katere, če lahko povem tako, kakor je povedal Aleksander Solženicin, ne stoit ni selo ni gorod ni vsa zemlja naša.

Figure 5. Pod Golico Stanko Klinar

2.1.1. V Ajdovcu dobijo novega župnika in izvolijo novega župana

Oktobra 1935 je v Ajdovec prišel novi župnik Gregor Mali. Pred njim je za župnijo enaindvajset let skrbel župnik Ignacij Žušt. Gospod Mali je bil rojen leta 1901 na Selih pri Kamniku. Ko je prevzel župnijo v Ajdovcu, še ni bil star petintrideset let in je bil eden najmlajših župnikov v škofiji. Morda mu je tudi to pomagalo, da se je hitro vživel v razmere v župniji in se z vnemo vrgel na delo.

Poleg normalnih dušnopastirskih opravil je novi župnik takoj po prihodu v Ajdovec imel pred očmi zlasti dve zadevi. Prva je bila povezana s cerkvijo sv. Trojice v Ajdovcu, ki je menda bila zgrajena že pred letom 1500 in je že dolgo služila kot farna cerkev, ni pa še bila posvečena. Še eno posebnost najdemo pri ajdovški cerkvi: nikoli ni imela svojega pokopališča; to je bilo vedno na Selih pri podružnični cerkvi sv. Nikolaja. Duhovniki – domačini, osem jih je tedaj delovalo po raznih krajih in so se tu in tam oglasili tudi v rojstni župniji, so novega župnika spodbujali, naj poskrbi za posvetitev farne cerkve. Župnik se je brez velikega razmišljanja lotil dela. S pomočjo faranov je poskrbel za izdelavo kamnitega oltarja in treh oltarnih stopnic, pri čemer so uporabili domači ajdovški marmor. Strokovno je delo vodil kamnosek iz Bršljina pri Novem mestu, ki ga je pripeljal Štefan Vidrih, nekdanji učenec tamkajšnje kmetijske šole. 7. junija 1936, na nedeljo sv. Trojice, so v Ajdovcu imeli slovesnost posvetitve cerkve. Vodil jo je škof Rožman, ki je popoldne istega dne tudi sprejel dvajset ajdovških fantov v Marijino kongregacijo.

Drugi, večji projekt, ki se mu je posvetil župnik Mali, pa je bila gradnja cerkvenega prosvetnega doma, kjer bi imele prostore verske in prosvetne organizacije, kjer bi bila primerna dvorana za razne prireditve in predavanja. Leta 1938 so dokončali velik prosvetni dom v Dobrniču in ga poimenovali po misijonskem škofu Frideriku Baragi. Blagoslovitve Doma se je udeležilo tudi veliko Ajdovčanov. Bili so navdušeni, da bi tudi v Ajdovcu naredili nekaj podobnega. Župnik se je posvetoval s predstavniki faranov in odločili so se za gradnjo ter se dogovorili, da bodo novi Dom imenovali po škofu dr. Janezu Gnidovcu, svojem rojaku iz Velikega Lipovca. Gradnja je kmalu stekla in dobro napredovala, saj je sodelovala cela fara. Ker je tudi v Ajdovcu kot povsod po Krajini primanjkovalo vode, so jo za zidavo nosili iz luže v nekaj sto metrov oddaljeni vrtači. Luža je namreč bila na takem kraju, da do nje ni bilo vozne poti. Pri tem nelahkem delu so se posebno izkazale dekleta in žene, ki so bile v tistem času še navajene nositi dokaj težke tovore na glavi. Duhovnik, domačin iz Sel, je za gradnjo doma prispeval precej velik znesek in si s tem pridobil pravico, da se kot upokojenec lahko v njem naseli. Denarno podporo za gradnjo je dala tudi občina in zato dobila pravico do ene sobe, kjer bi uredila svojo pisarno. Jeseni leta 1939 je bil Gnidovčev prosvetni dom dograjen in v nedeljo, 17. septembra, ga je blagoslovil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Slovesnost blagoslovitve je bila združena s prosvetnim taborom in odkritjem spominske plošče škofu Gnidovcu, ki je umrl dobrega pol leta pred tem.

Pri gradnji Gnidovčevega doma je z župnikom tesno sodeloval tudi novoizvoljeni ajdovški župan Štefan Vidrih. Kdo je bil Štefan Vidrih in kako je postal župan? Vemo, da je bil edini sin Jožeta Vidriha, menda največjega kmeta na Brezovi Rebri, in njegove žene Marije, Tinčetove iz Ajdovca. Rojen je bil leta 1902. Poleg njega so bile v družini še štiri sestre, najmlajša je bila Frančiška, rekli so ji pa kar Fana. Štefan je bil postaven fant, po starših pa je podedoval tudi marljivost in bistrino duha. Oče je seveda želel, da bi ga sin vredno nasledil pri delu in gospodarjenju na kmetiji, zato ga je poslal v kmetijsko šolo na Grm pri Novem mestu. Fant, ki je imel veselje do kmečkega dela pa tudi do učenja, je z zanimanjem sledil pouku in si tako nabral veliko koristnega znanja za kasnejše umno kmetovanje na Brezovi Rebri in za prosvetno ter politično delo na področju ajdovške občine. Ker je kar dolgo ostal neporočen, je za taka prizadevanja imel precej časa in energije. Izbrali so ga za predsednika Zveze fantovskih odsekov v Ajdovcu. Zlasti ob dolgih zimskih večerih si je rad krajšal čas s knjigami, ki si jih je izposojal v ajdovški šoli, in se tako še naprej izobraževal.

Ko se je Štefan leta 1939 odločil, da si ustanovi lastno družinsko ognjišče, je bil že zrel mož. Za življenjsko sopotnico si je izbral deset let mlajšo uslužbenko Julijano s Trebelnega, ki jo je spoznal pri opravljanju županske službe in pri srečanjih prosvetnih društev. K poroki sta se odpeljala v Kranjsko Goro, kjer je tedaj kaplanoval Valentin Toman, ki je pred tem nekaj let služboval na Trebelnem. Vsekakor zanimivo, da sta si novoporočenca iz osrčja Dolenjske omislila poročno potovanje h gorenjskim vršacem.

Dobri dve leti pred tem življenjskim korakom v Kranjski Gori je Štefan postal župan občine Ajdovec. Na občinskih volitvah konec leta 1936 je kandidiral na listi JRZ (pravzaprav Slovenske ljudske stranke) in bil izvoljen. Ljudje so ga pač poznali in mu zaupali. Pri gradnji Gnidovčevega doma je potem pomagal kot župan s podporo občine, predvsem pa z lastnim fizičnim delom. Župnik Mali je še leta 1981 v Buenos Airesu napisal daljše pismo, kjer se z zadovoljstvom spominja dobrega sodelovanja z županom Vidrihom. Menda sta ob dokončanju gradnje doma skupaj šla prosit škofa Rožmana, da bi ga osebno prišel blagoslovit.

Štefanova žena Julijana se je takoj po prihodu na Brezovo Reber vključila tudi v delo pri ajdovški prosveti in v občinski pisarni. S tem je podprla njegovo javno delo. Oba sta bila prepričana, da s tem pomagata domači občini in širši narodni skupnosti k boljšemu jutri. Ko je prišla okupacija, sta verjela, da je bo čez nekaj let konec, do tedaj pa je treba štediti moči in skrbeti za preživetje. Nista še vedela, da se komaj kilometer od Brezove Rebri v gozdarski koči na Frati že zbirajo ljudje, ki na vse gledajo popolnoma drugače, ki bodo kmalu njuni sodniki.

Seveda so na razgibanost življenja v Ajdovcu v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno vplivali še drugi dogodki, ki jih tu nismo omenili. Tak dogodek je gotovo bila tudi nova maša, ki jo je poleti leta 1938 pel Franc Gnidovec, Gnidovčev iz Gornjega Ajdovca. Vsaka nova maša je namreč v tistih razmerah bila zadeva cele soseske in celo širše skupnosti in ne samo družine, iz katere je izšel novomašnik. Ali je bilo na tem kaj slabega?

2.1.2. Kakšen odpor proti okupatorju, kakšen osvobodilni boj!

Že poleti 1941 so se bolj ali manj očitno začeli kazati znaki, da se bo okupaciji, ki je zlasti na nemškem zasedbenem področju bila takoj od začetka zelo kruta, pridružila tudi revolucija. Le redki so v začetku te znake razumeli, še bolj redki pa so jih vzeli zares. Le kaj bo naredila neka protiimperialistična fronta, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v osvobodilno fronto, ko pa nima ljudi za seboj. Skoraj po celi Sloveniji je vendar imela večino Slovenska ljudska stranka, ki zaradi okupacije ne more več javno delovati, ima pa svojo ilegalno organizacijo Slovensko legijo, ki bo že poskrbela za odpor proti okupatorju, ko bo prišel čas za to. Prehiter upor proti okupatorju bi bil samomor za Slovence. Premalo nas je, da bi kar tako brez haska žrtvovali svoja življenja in premoženje. Tako so mislili in govorili in do neke mere so imeli celo prav.

Figure 7. Župan Vidrih in žena Julijana ob poroki 1939

Kako je bilo glede tega v Ajdovcu? Kaj je mislil župan Vidrih, ki je tudi pod Italijani obdržal župansko funkcijo, in njegovi občinski svetovalci, s katerimi je ostal tesno povezan? Lahko si predstavljamo, da je Ajdovec vsaj nekaj časa preko Novega mesta imel povezavo s Slovensko legijo in s Slovensko zavezo. Ali je kdo iz Ajdovca bil na sestanku pri Sv. Ani nad Biško vasjo, na katerem so se konec leta 1941 zbrali dolenjski zastopniki Slovenske legije?

Za ugotovitev, da ljudje na planoti niso marali Italijanov, ne potrebujemo posebnih dokazov. Zato so s simpatijo spremljali neznane obraze, ki so se začeli pojavljati konec poletja in v jeseni 1941. Največ so jih opazili okrog gozdarske koče na Frati. Okrog novega leta 1942 so bili tam že stalno naseljeni. S hrano in drugimi potrebščinami so jih oskrbovali največ globodolski kmetje, ki so vozili les iz okoliških gozdov. V spominu Ajdovčanov se je ohranilo, da jim je tudi župan Vidrih s svojimi konji in vozom tu in tam odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Lahko si mislimo, kako se je pri tem počutil, saj je OF tedaj tudi na Dolenjskem že začela kazati svoj pravi obraz. Brez dvoma je dobro vedel, kaj se skriva za OF; morda je pri tem še upal, da se bodo na vrhu kljub vsemu dogovorili za skupen odpor proti okupatorju. Bil je večkrat postavljen pred dejstvo, da se je moral sam odločiti.

Ko je 17. marca 1942 odšlo iz Mirne Peči več mladih ljudi v zbirno bazo na Frato, so Italijani postali zaskrbljeni in nekaj dni kasneje naredili prvi večji pohod v okolico Mirne Peči. Pri Globodolu so ujeli tri neizkušene partizane in jih takoj ustrelili. Do Frate pa tedaj in tudi naslednjih nekaj mesecev niso prišli. 11. junija okrog šestih zjutraj so nad globodolsko dolino nenadoma prihrumela tri italijanska letala in začela bombardirati Gorenji Globodol. Dvaintrideset letalskih bomb je padlo večinoma po polju, nekaj v bližino vasi, ena pa na dvorišče Pustove domačije. Pri tem sta bila ubita triintridesetletni Anton Pust in njegova žena Marija, njuna desetletna hčerka pa je bila težko ranjena. Ljudje v dolini in okolici so bili hudo prestrašeni. Spraševali so se, kako je do tega prišlo. Če so Italijani hoteli preganjati partizane, ki so zvečer pred bombardiranjem res vodili sestanek v Gorenjem Globodolu, zakaj so se spravili nad nemočne ljudi, ki so se pravzaprav uprli partizanom, ko so odklonili vstop v partizansko četo.

Figure 8. Vidrihovi z Brezove Rebri 1941 – Spredaj župan Štefan in žena Julijana z Irenco, zadaj oče Jože, botra in mati Marija

Čeprav globodolska dolina, ki leži tik pod Brezovo Rebrijo, spada pod Mirno Peč, poglejmo še en dogodek, ki jo je prizadel in ni bil nikoli do konca pojasnjen. 23. avgusta, na dan pred godom sv. Jerneja, je po dolini od hiše do hiše hodil vaški zaščitnik in opozarjal, da bodo naslednji dan prišli Italijani, toda ni se jim treba skrivati, tudi možje in fantje naj mirno počakajo doma. Globodolčani so verjeli, da je sporočilo iz Mirne Peči dobronamerno in so se temu primerno obnašali. Italijani so naslednji dan res prišli, toda pobrali so vse može in fante od osemnajstega do petdesetega leta. Skozi gozdove so jih vodili na Dobravo pri Dobrniču, od tam pa s kamijoni v Novo mesto. Večino so potem odpeljali na Rab. Tedaj in pozneje se je govorilo, da so Italijani v Mirni Peči pred pohodom dobili obvestilo, da so v Globodolu sami partizani. (Glej: A. Pust, Da bi se jih spominjali)

Tudi ajdovško planoto je na dan sv. Jerneja zajela italijanska ofenziva. Pri Gnidovčevih v Gornjem Ajdovcu so si ta dan še posebno dobro zapomnili, ker so Italijani odpeljali brata Jerneja, ki je prav ta dan imel god. Italijani so potem s prijetimi možmi in fanti odšli iz Ajdovca šele naslednji dan. Kopica otrok in nekaj odraslih vaščanov je na koncu vasi opazovala žalostni prizor. Ko se je kolona – spredaj in zadaj vojaki, vmes njihove žrtve – že premaknila, da bi odšla iz vasi, je po cesti od Sadinje vasi pridrdral koleselj, na katerem so sedeli trije znani sodelavci OF. Peljali so se mimo kolone in nihče jih ni ustavil. Okrog štirideset ajdovških mož in fantov so potem odpeljali na Rab in štirinajst jih je tam umrlo zaradi bolezni in lakote. Jernej Gnidovec je imel srečo, da je preživel in se po kapitulaciji Italije vrnil domov.

Pomudimo se še za trenutek pri Rabu in drugih italijanskih taboriščih, kjer so trpeli in umirali slovenski možje, fantje, žene in celo otroci. Povojni kronisti in zgodovinarji so vso krivdo za to trpljenje naprtili protikomunistični strani, pri tem pa prezrli, da so okupatorji preganjali ljudi tudi tam, kjer niti prej – tako je bilo v Ajdovcu – niti kasneje ni bilo nobene vaške straže. Odpor proti okupatorju je bil tvegan predvsem zaradi nevarnosti okupatorjevih represalij nad prebivalstvom. Zakaj se partizani na to skoraj nikjer niso ozirali? Največ ljudi po Dolenjskem in Notranjskem so Italijani postrelili ali jih odpeljali v internacijo poleti 1942, ko še ni bilo nobenih vaških straž. Vasi, kjer je bila posadka vaške straže, so bile zaščitene tudi pred italijanskimi represalijami.

2.1.3. Mračna jesen na ajdovški planoti

Ko so Italijani 24. avgusta 1942 po Globodolu in Ajdovški planoti pobirali moške za internacijo, je taborišče na Frati ostalo nedotaknjeno in normalno nadaljevalo svoje delo. 8. oktobra je bila Frata bombardirana, vendar je del gozdarske koče še ostal uporaben za bivanje. Bogdan Osolnik, ki v knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas opisuje tiste dni, pravi, da so Italijani šele proti koncu oktobra prišli do koče in jo požgali. Tedaj so se partizani za nekaj časa umaknili.

Ljudje na Brezovi Rebri in v Ajdovcu, le nekaj kilometrov oddaljeni od Frate, so tiste dni živeli v stalnem strahu, kdaj bodo prihrumeli Italijani, pobrali še tiste moške, ki so jih pri prejšnjih hajkah le pustili doma, in morda naredili še kaj hujšega. Mnogi možje in fantje pa so se bali tudi partizanov, čeprav tega na zunaj niso kazali. Župana Vidriha je menda sorodnik že precej pred smrtjo svaril, da je v nevarnosti, naj se umakne od doma, toda mož je odgovoril, da ne bo bežal, saj se niti malo ne čuti krivega. Gotovo ga je od umika od doma odvračala tudi skrb za ženo in enoletno hčerko.

V nedeljskem jutru 16. oktobra 1942 se je na Brezovi Rebri pojavila skupina partizanov. Obkolili so županovo hišo. Ko jih je župan zagledal pri glavnih vratih, se je v trenutku odločil in planil skozi mala vrata, da bi se umaknil, toda že pri vratih ga je zadela krogla dobro merjenega strela. Nekaj metrov je še tekel naprej, nato pa umirajoč padel na tla. Za njim sta tekla njegov morilec in oče Vidrih. Partizan je prvi prišel do njega in ko je videl, da umira, se je umaknil. Tudi drugi napadalci so izginili iz vasi. Sosedje, ki so slišali strel in krike, so hitro prišli iz hiš in pretreseni obstali ob mrliču. Potem so ga odnesli v domačo hišo in položili na mrtvaški oder. Pokopali so ga na farnem pokopališču pri cerkvi sv. Nikolaja na Selih.

Med ljudmi na Brezovi Rebri in po drugih vaseh je zavladalo veliko vznemirjenje. Možje in fantje z Brezove Rebri niso počakali niti pogreba, ampak so že na dan uboja odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo. Miha Rojc, referent za zveze pri glavnem partizanskem poveljstvu, ki se je tedaj najbrž mudil nekje v bližini, je 5. novembra 1942 v poročilu Borisu Kidriču zapisal tudi sledeče: »Zelo neugodno je odjeknila smrt županovega sina iz Ajdovca, ki je padel prav tiste dni.

–Partizani so sumili, da sodeluje z belo gardo in so prišli, da ga zaslišijo. Ko so prišli do hiše, je fant, ki je imel slabo vest, skušal pobegnili in se na poziv »stoj« ni ustavil, nakar je počila partizanska puška.« (Zbornik dokumentov in podatkov VI/4, str. 232). Seveda se je referent zmotil, ko je pisal o županovem sinu, kajti umorjeni Štefan Vidrih je bil župan občine Ajdovec, hkrati pa sin Jožeta Vidriha z Brezove Rebri. Očitno so tisti, ki so 16. oktobra prišli župana »obiskat« na njegov dom, imeli navodilo, da mu dokažejo »sodelovanje z belo gardo« in ga temu primerno kaznujejo. Vidrihov sosed, ki je tiste dni slučajno zašel v gozd nedaleč od vasi in tam naletel na sveže skopano, plitvo jamo, je takoj razumel, komu je bila namenjena. Pravijo, da tiste jame nihče ni zasul, zato je na tistem kraju še danes kotanja, ki nemo priča o vnaprej določeni obsodbi, ki je bila namenjena Štefanu Vidrihu.

Franček Saje, ki v Belogardizmu omenja Štefana Vidriha kot sodelavca Slovenske legije, za svojo trditev ne navaja nobenega dokaza. (Belogardizem 1951, str. 609). Vidrihovo ime je omenjeno tudi v kratkem poročilu, ki so ga sredi novembra 1942 prinesle o žrtvah komunističnega nasilja Vesti, ilegalni bilten vaških straž. Že v začetku poročila je opomba, da so podatki nepopolni. Med žrtvami je navedenih 14 duhovnikov in le za šest od njih je posebej omenjeno, da so bili člani Slovenske legije. Navedeni so le trije župani: Tekavec od Sv. Vida nad Cerknico, Brulc iz Šmihela pri Novem mestu in Vidrih iz Ajdovca – s pripombo, da so vsi bili člani Slovenske legije. (AINZ, 110 A/II – 244223).

Dober dokaz, da je bil župan Vidrih vnaprej obsojen na smrt, bi bil seznam, ki so ga okrog leta 1955 našli Hočevarjevi iz Dolnjega Ajdovca. Ko so v gozdu grabili listje, so v neki skalni razpoki naleteli na »fišeklje« – malo usnjeno torbico, kjer je poleg nabojev za puško bil tudi precej velik list popisanega papirja. Oče je hitro ugotovil, da je to seznam tistih, ki so jih partizani v Ajdovcu in okolici obsodili na smrt. Pod številko 1 je bil zapisan Štefan Vidrih. Ker so se bali, da bodo zaradi te nehotene najdbe imeli težave, so najdeni papir uničili in se zavili v molk.

Zakaj taka razprava o tem, ali je nekdo bil član Slovenske legije in Slovenske zaveze? Ali je res že samo zato bil sodelavec okupatorja in izdajalec slovenskega naroda? Ali je »Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« z 20. septembrom 1941, ko je bil objavljen v Slovenskem poročevalcu, res postal obvezujoč za vse Slovence? Kdo je poleti 1942 v Ajdovcu imel pravico odločati, župan Vidrih, ki so ga občani nekaj let prej izvolili na demokratičnih volitvah in je zavedajoč se svojih pravic in dolžnosti ob začetku okupacije vstopil v Slovensko legijo, ali pa oni s Frate, ki so bili člani komunistične partije, ki je v času Vidrihove izvolitve delovala ilegalno in je okupacijo izkoristila za edino možni vzpon na oblast? Zato je tudi skušala v kali zatreti vsako organizacijo med Slovenci, razen svoje in tistih, ki so se ji bile pripravljene popolnoma podrediti. Kako striktno so se komunisti držali tega principa, lepo kažeta sledeča dva primera, ki sta vsaj posredno povezana tudi z dogodki v Ajdovcu. Prvi primer. Že nekaj desetletij pred izidom Koroščeve knjige Slovenska nacionalna ilegala so v begunstvu zavzeto razpravljali o pozitivnih in negativnih straneh slovenskega protikomunističnega odpora. Pri tem je bila izrečena tudi trditev, da je žužemberški kaplan Jenko 25. maja 1942 preprečil, da bi se trideset fantov iz Žužemberka in okolice pridružilo nacionalnemu odredu. V njegovo obrambo je potem v decembrski številki Vestnika 1962, ki je enkrat mesečno izhajal v Buenos Airesu, nekdanji ajdovški župnik Gregor Mali objavil odprto pismo, kjer je zapisal tudi tole: »Dobro se spominjam, da me je spomladi 1942, ko je bilo mnogo fantov v Žužemberku in okolici v nevarnosti pred partizani, prišel kaplan Janez Jenko obiskat in mi povedal, da je bilo mesto, določeno za zbirališče teh fantov, takoj izdano komunistom. Zato je popolnoma jasno, da potem ni mogel in smel fantom priporočati, da bi šli na to zbirališče. Ali je bilo to njegovo ravnanje morda »sabotiranje«.« Zanimivo je, da je gospod Mali to pismo podpisal z Gregor Mali, župnik v Ajdovcu pri Žužemberku od septembra 1935 do decembra 1942.

Figure 9. Gnidovčeva hiša v Zgornjem Ajdovcu

Drugi primer. V Krevsovem mlinu ob Temenici blizu Biške vasi pri Mirni Peči je v začetku okupacije delal in gospodaril Tone Gnidovec iz Gornjega Ajdovca. Bil je letnik 1919 in še ni bil poročen. France Gnidovec, ki je leta 1938 v Ajdovcu imel novo mašo, je bil Tonetov brat. Mnogi fantje iz okolice so Toneta spoznali, ko so mu pripeljali mlet žito, zato je okrog sebe kmalu imel lepo druščino. Zlasti ob zimskih večerih so se fantje radi zbrali v mlinu, se zabavali in tudi kaj pametnega predebatirali. Skoraj vsi so bili člani Zveze fantovskih odsekov. Zaradi okupacije teh srečanj niso opustili, ampak so jih še bolj gojili, saj delo v predvojnih društvih v tem času ni bilo mogoče. Morda je k njim res kdaj prišel tudi mirnopeški kaplan Šinkar, ali pa so si nasprotniki to enostavno izmislili. Zanje je namreč Krevsov mlin naenkrat postal središče belogardistične zarote. (Glej: Belogardizem 1951, str. 340). Že pozimi 1941/42 so se partizani oglasili v mlinu. Verjetno je bilo po omenjenem sestanku zaupnikov Slovenske legije na Vrhpeči pri Sv. Ani. Iskali so neko propagandno gradivo, pa ga niso našli. Mlinarja so zaslišali, mu zagrozili in odšli. Tone Gnidovec je še naprej delal po svoje, vendar je postal previden in kdo od fantov se je le od časa do časa še oglasil pri njem. V drugi polovici maja je mlinar že imel pripravljen nahrbtnik, da bi se določenega dne, s še nekaterimi fanti iz Mirne Peči, pridružil odredu nacionalne ilegale. Nekega dne proti koncu maja, menda je bilo ravno pred binkoštnimi prazniki, je sredi dopoldneva zagledal, da se mlinu bližajo partizani. Skozi okno na drugi strani mlina je skočil v vodo in zlezel na drugo stran Temenice. Ko so ga zapazili, so streljali za njim, toda uspelo mu je pobegniti. Nekaj dni zatem se je z drugimi Mirnopečani pridružil Stamenkovičevi skupini.

V Ajdovcu so vsaj nekateri za te dogodke spomladi 1942 gotovo zvedeli, toda kljub temu so bili vse bolj prepuščeni samim sebi. Niso bili vsi tako prosti kot mlinar Tone. Posamezniki bi se morda še izvlekli, toda kaj bi bilo potem z njihovimi družinami, z domovi. O kakšnem ustanavljanju vaških straž tedaj na Dolenjskem še ni bilo govora. Ni jim preostalo drugega kot ostati doma in čakati. To čakanje pa je za marsikoga bilo usodno.

2.1.4. Napad na vaško stražo v Ajdovcu

Le nekaj dni po uboju župana Vidriha je tudi v Ajdovcu nastopila vaška straža. Njeno vodstvo in nekakšno jedro je bilo iz Žužemberka, kjer je bila vaška straža ustanovljena v začetku oktobra. Ajdovška posadka naj bi ponoči štela okrog sedemdeset mož, čez dan pa jih je bilo manj, ker so nekateri hodili domov. Orožja so imeli komaj za polovico moštva: trideset nerodnih francoskih pušk, dve stari strojnici in zaboj ali dva italijanskih bomb. Nastanili so se v prostornem Gnidovčevem prosvetnem domu, v šoli so si uredili kuhinjo, stražo pa postavili tudi v zvonik, od koder je bil dober razgled po okolici. Pričakovali bi, da bodo stražarji okoli postojanke zgradili nekaj bunkerjev in postavili kake ovire, pa ni bilo nič takega. Celo večina oken v Domu je bila nezaščitenih in ob cesti, ki je bila speljana mimo Doma, je bila zložena velika skladovnica metrskih polen. Napadalci so že v začetku napada prišli do te skladovnice in tako iz neposredne bližine streljali na Dom in metali bombe. Poleg stražarjev se je iz strahu pred partizani zateklo v Dom tudi nekaj drugih ljudi iz sosednjih vasi, med njimi Vidrihovi oče in mati ter vdova z enoletno hčerko.

Že nekaj dni pred napadom so se okrog Ajdovca zadrževale večje partizanske enote. Pravijo, da so se branilci zavedali nevarnosti, zato so nekajkrat prosili v Žužemberku za okrepitev. Zgodilo se ni nič. Na dan pred napadom je celo poveljnik ajdovške posadke Mirko Stupica odšel v Žužemberk in se zvečer ni vrnil. Neposreden napad na Ajdovec je izvedla Gubčeva brigada in z njo sta bila tudi Šaranovič in Brilej – poveljnik in politkomisar Dolenjske operativne cone. Tomšičeva brigada je skrbela za zavarovanje, delno pa tudi sodelovala pri obleganju. Koliko je bilo napadalcev? Karabinjerski poveljnik v Trebnjem je 19. decembra takole pisal visokemu komisarju v Ljubljano: »11. t.m. ob 22h je okrog 600 slovenskih komunističnih razbojnikov napadlo v Ajdovcu okrog 40 M.V.A.C., ki so bili razmeščeni tamkaj zaradi zaščite vasi. (Zbornik dokumentov in podatkov VI/4, str. 533). V knjigi Gubčeva brigada na strani 73 najdemo podatek, da je Gubčeva brigada 7. novembra 1942 imela 390 partizanov.

Figure 10. Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca 1938 ob Francetovi novi maši – Za materjo stoji sin Tone, zraven pa še Jernej in Lojze

Napadalci so torej brez težav prišli v neposredno bližino Gnidovčevega doma in ga obkolili od vseh strani. Vdrli so v nezavarovano župnišče, kjer so v kleti našli župnika Malija, njegovega brata Alojza, sestro, služkinjo ter župnika Antona Pavliča, izgnanca z Gorenjskega. Odgnali so jih pod župnijsko gospodarsko poslopje in jih tam zasliševali. Župnikovega brata so obdolžili, da je v začetku napada iz župnišča metal bombe. Ko so zažgali župnišče, so ga hoteli pahniti v plamene, on pa se jim je iztrgal in kljub krogli, ki mu je poškodovala koleno, zbežal v Žužemberk.

Poglejmo, kaj piše o napadu na cerkev v knjigi Gubčeva brigada: »Po zavzetju šole je prišla na vrsto posadka v cerkvi. Tu je bilo šest do osem belih. Del je bil v zvoniku s starim francoskim puškomitraljezom, del pa je bil v cerkvi. Cerkev je bila tako grajena, da se je prišlo v zvonik s kora. Za napad na cerkev so sestavili bombaško trojko in jo oborožili z bombami in s pištolami. Najprej so poskušali vdreti skozi vrata. Ključavnica se pod revolverskimi streli ni hotela vdati, zato so na kljuko obesili dvokilogramsko letalsko bombo in jo vžgali. Bomba je razbila vrata, nakar so bombaši vdrli v cerkev in začeli loviti belogardiste okoli oltarja. En bombaš je s streli iz revolverja na koru varoval druge borce, zakaj beli so se tod skušali rešiti na zvonik. Ker belih niso mogli ukrotiti so znesli na kup nekaj klopi, jih polili z bencinom in zažgali. Požar je zajel leseni kor in se skozi odprtino prelizal do lesenega odra v notranjosti zvonika. Usoda belih je tako bila zapečatena. Ogenj je zajel vso cerkev. Bombaši so nato drug za drugim zapuščali cerkev. Zadnjega, Francita Kolarja, je zadel partizanski mitraljezec, misleč, da je belogardist.« (L.A., Gubčeva brigada, str. 98-99).

Navidez res slikovit opis boja v cerkvi, toda kako so nosili težke cerkvene klopi na kup, če »belih« v cerkvi niso mogli ukrotiti. En sam bombaš je z revolverjem varoval tovariše in zapiral pot v zvonik, torej »belih« v cerkvi sploh ni bilo. Domačini so prepričani, da sta v celem cerkvenem poslopju bila samo dva stražarja v zvoniku: Franc Štrumbelj in Dominik Jarc. Nekateri imajo še danes pred očmi, kako sta se iz gorečega zvonika spustila na tla. Prvi se je spustil po strelovodu, vrgel pred sebe bombo in kljub hudim opeklinam uspel pobegniti, drugi se je spustil po goreči vrvi in že ranjen padel na tla. Napadalci so bili takoj pri njem, ga odvlekli v dolinico pod župniščem in ga tam dotolkli. Med napadalci je bil tudi Lojze Vršnik, ki je decembra 1955 v Dolenjskem listu objavil svoje spomine na apokaliptično noč v Ajdovcu. Tudi njemu je ostalo v spominu, da sta se iz gorečega zvonika spustila dva stražarja. Ognjeni zublji so z veliko silo požirali zvonik in »bilo je videti zvonove, ki so od vročine začeli dobivati rdečkasto barvo. To je trajalo le malo časa, kajti kmalu so zgrmeli na tla«.

Vesti so že 14. decembra 1942 takole poročale o napadu na Ajdovec: V petek 11. decembra ob enajsti uri zvečer so partizani obkolili od vseh strani Dolnji Ajdovec. Bilo jih je gotovo preko 300. Druga četa žužemberške posadke je bila utaborjena v Gnidovčevem prosvetnem domu. Ko je patrola javila, da se partizani približujejo, sta šla dva člana posadke v zvonik in od tam streljala na napadalce. Ko je bil potem stolp že ves v ognju, sta se po vrvi spustila navzdol. Partizani so prišli v župnišče, ki sicer ni bilo zavarovano, odpeljali stanovalce za župnijski hlev in jih zasliševali. Od župnika so zahtevali, naj fante poziva k predaji. To je res storil župnik Pavlič. Odpravil se je k Domu, toda niso ga prepoznali in neki stražar je proti njemu vrgel bombo, da je bil lažje ranjen. Njegovo posredovanje ni bilo uspešno. – Proti jutru je partizanom uspelo zažgati Prosvetni dom. Posadka je bila prisiljena napraviti izpad. (AINZ 110 A – 244296).

Nimamo namena razpravljati o slabostih obrambe. Vemo, da so bili branitelji slabo oboroženi, da niti niso imeli pravega poveljnika, da je bila zgradba Doma dokaj neprimerna za obrambo, da je dolga skladovnica drv pred Domom to neprimernost še povečevala. V nekem presledku streljanja so branilci med kričanjem napadalcev zaslišali glas svojega tovariša Rudeta, ki jih je pozival k predaji in jim zagotavljal, da se jim ne bo nič zgodilo, kot se njemu ni. Niso mu verjeli, vendar je njegovo prepričevanje slabo vplivalo na njihovo že itak šibko bojno razpoloženje. Tudi župniku Pavliču niso verjeli, da jih je prišel prostovoljno prepričevat. Ko je proti jutru začel tudi Dom goreti in z golimi rokami ognja niso mogli pogasiti, so sprevideli, da se morajo odločiti za izpad. Nekdanji gubčevec Vršnik, ki smo ga že omenili, piše, kako je partizanski težki mitraljez kosil fante, ki so se ob izpadu pojavili pri vratih Doma. »Kolikor jih ni padlo pred Domom, so padli, ko so hoteli zbežati iz vasi. Precej se jih je skrilo po kleteh, skednjih in podobno. Ko se je začelo daniti, smo zato preiskali vsa poslopja v Ajdovcu.« Ko se je zaradi ognja začel rušiti leseni strop v dvorani in še nekaterih prostorih Doma, so bili tudi neoboroženi in ranjeni, ki so ob izpadu še oklevali, prisiljeni zapustiti zgradbo. Tudi nekatere od teh so ob izhodu še podrli streli, druge pa so prijeli. Pri enem od razbitih zgornjih oken na koncu zgradbe, kjer se ogenj še ni razdivjal, se je tedaj pojavila Vidrihova mati in na ves glas kričala: »Pomagajte, pomagajte! Vsaj otroka rešite!« Najprej se je zdelo, da se za njeno vpitje nihče ne zmeni, nato pa so od nekod le prinesli lestev in po njej rešili enoletnega otroka in tri odrasle. Franc Papež, ki je pri Vidrihu služil za hlapca, in Franc Legan s Sel sta zgorela v peklenskem ognju pod zrušenim stropom dvorane.

Na koncu sporočila, ki so ga 14. decembra objavile Vesti, je bilo zapisano, da se v ljubljanski bolnici zdravijo tile ranjenci iz Ajdovca: Alojzij Mali, brat župnika Malija, Franc Štrumbelj, ki ima ožgan obraz in roke, Vidrih Jože, oče nedavno umorjenega župana, ki ima zdrobljen komolec desne roke, Julijana Vidrih, žena pokojnega župana, ranjena s tremi streli, in njena hčerka Irena, tudi ranjena. (AINZ, 110 A – 244296).

2.1.5. Po padcu vaške straže

Poglavje o napadu na Ajdovec ima v knjigi Gubčeva brigada naslov: Osvoboditev Ajdovca. Kako je izgledala ta osvoboditev? Kdo je bil v Ajdovcu osvobojen? Toda napadalci so bili zares veseli, saj so z majhnimi izgubami uničili nasprotnikovo postojanko. V zimsko jutro so se razlegali vriski, petje in harmonika. Posamezne partizanske patrole so medtem hodile od hiše do hiše in pregledovale, če bi slučajno kje še tičal kak begunec iz Prosvetnega doma. Kogar so našli, so ga priključili skupini ujetnikov, ki so jih stražili pri kapelici na robu vasi. Vseh ujetnikov se je nabralo sedemindvajset in že dopoldne so jih odpeljali na Brezovo Reber, kjer so jih zaprli v Grivčev hlev. Zasliševalo jih je posebno sodišče, ki so ga sestavljali najvišji poveljniki enot, ki so sodelovale v napadu. Predsednik sodišča je bil Jože Brilej, takratni politični komisar dolenjskega področja.

Figure 11. Vidrihova hiša na Brezovi Rebri

Zapisnik zaslišanja ujetnikov na Brezovi Rebri je ohranjen. Po tem zapisniku so povzete v knjigi Gubčeva brigada sledeče ugotovitve: »Od petindvajsetih ujetnikov jih je bilo petnajst kakih šest tednov v beli gardi, trije od dveh do treh mesecev, pet manj kot štirinajst dni, za dva pa »službena« doba ni znana. – Trije so bili mlajši od 20 let, devet je bilo starih okoli 22 let, devet okoli 30, trije so bili pri štiridesetih, za enega ni podatkov. – Osem je bilo kmečkih sinov, sedem hlapcev oziroma gozdnih delavcev, štirje posestniki, štirje so imeli razne poklice (gozdni čuvaj, soboslikar, občinski tajnik, trgovski pomočnik), za dva ni podatkov. – Mnogi so bili člani društva klerikalnih fantovskih odsekov.« (Gubčeva brigada, str. 102).

Figure 12. Ajdovec po vojni – Desno obnovljeni Gnidovčev dom, v sredi porušena cerkev in župnišče, levo ostanki predvojne šole

Iz zapisnika je razvidno, da so od vsakega zaslišanca vzeli osebne podatke in ga nato povprašali po sodelovanju v »beli gardi«. Ne vemo, koliko so vplivali na odgovore in kako so jih zapisali, vendar zapisnik dokazuje, kako pogumni so kljub vsemu ostali nekateri fantje. Dvajsetletni Franc Cikanek je dokončal gimnazijo in leta 1942 stanoval na Brezovi Rebri pri sorodniku Vidrihu ter opravljal delo občinskega tajnika. Zaslišali so ga dvakrat. Pri drugem zaslišanju je povedal, da je brez kakih posebnih navodil vabil člane Fantovskega odseka, ki jih je dobro poznal, naj pristopijo k vaški straži. Na vprašanje, kaj je tisti, ki od Italijanov vzame puško in strelja na Slovence, je odgovoril: »Po vašem mnenju je menda narodni izdajalec.« Stanislav Knol iz Žužemberka je izjavil, da je bilo najmanj polovico fantov v Domu za predajo, zlasti potem, ko so slišali poziv župnika Pavliča in opozorilo prebežnika Rudeta. Vsaj dva zaslišanca sta povedala, da poveljnika Stupice med napadom ni bilo v Ajdovcu, sta pa bila različnega mnenja, kdo je bil njegov namestnik. Andreja Rozmana z Brezove Rebri so zasliševali naknadno, saj so ga šele okrog poldneva odkrili na podstrešju Resarjeve hiše v Dolnjem Ajdovcu. Posebej so ga prignali na Brezovo Reber in bil je obsojen na smrt, čeprav sploh ni bil pri vaški straži. 11. decembra se je namreč vrnil iz ljubljanske bolnice in proti večeru prišel v Ajdovec. Odločil se je, da bo prespal med prijatelji v Domu, drugo dopoldne pa šel domov na Brezovo Reber. Zjutraj mu je uspelo, da se je neopažen oddaljil od Doma, toda kasneje so ga vendar odkrili. – Ko je Zvašnikova mati z Brezove Rebri zvedela, da je med ujetniki tudi njen sin Lojze, je šla prosit zanj. Kljub stražam se je prebila do sobe, kjer je zasedalo sodišče. Ker je družina sodelovala z OF, so ji hoteli izročiti sina, da ga odpelje domov, toda fant je odločil drugače: »Mama, pojdite domov in molite! Jaz bom šel tja, kamor bodo šli moji prijatelji.« Tako je bil tudi on uvrščen v skupino enaindvajsetih mož in fantov, ki so jih tisti decembrski večer v gozdu za Brezovo Rebrijo po hudem mučenju zmetali v skupno jamo in površno zagrebli.

V nedeljo, 13. decembra, je bil na Selih pogreb mož in fantov, ki so med napadom padli v Ajdovcu. Že prejšnji dan so domačini z dovoljenjem »osvoboditeljev« pobrali njihova trupla in jih prepeljali na Sela. Na pokopališču poleg cerkvice sv. Nikolaja so možje izkopali veliko jamo in v njo brez krst drugo poleg drugega položili šestnajst trupel. Župnik Gregor Mali je takoj po pogrebu odšel v Žužemberk. Čeprav je bilo tako v Ajdovcu kot v okolici še polno partizanov, ga menda na poti niso ovirali.

V ponedeljek, 14. decembra 1942, so partizani na dvorišču Gnidovčeve domačije v Gornjem Ajdovcu ustrelili šestinpetdesetletnega očeta Franca Gnidovca. Njegov oče Jernej je pred prvo svetovno vojno kar trideset let opravljal župansko službo v Ajdovcu. Franc se je leta 1910 poročil z Antonijo Legan iz Sel in imela sta deset otrok. Starejši sin France je leta 1938 postal duhovnik, ob času očetove smrti pa je bil prefekt v Baragovem semenišču v Ljubljani. Sin Tone je spomladi 1942 iz Krevsovega mlina pri Mirni Peči odšel v nacionalno ilegalo, kot smo že omenili. Ko je oče Franc v soboto po napadu stal ob ruševinah domače cerkve, iz katerih se je še kadilo, je rekel, da je uničenje cerkve največja nesreča za faro. Najbrž tedaj ni mislil, da bo to nesrečo med prvimi občutila tudi njegova družina, ko očetu v Ajdovcu ne bo zvonilo in ga bodo morali pokopati brez duhovnika.

Le redki, ki so bili na očetovem pogrebu na Selih, so vedeli, da so hkrati z njim spustili v jamo tudi nekaj zoglenelih koščic Franca Legana, ki so jih izbrskali iz ruševin dvorane Prosvetnega doma in položili v malo leseno škatlico od kvasa. Da je tam umrl Franc Legan, so vedeli, ker so med opekami našli košček njegove jopice.

Gnidovčev in Leganov skupni grob je 21. marca 1943 blagoslovil žužemberški kaplan, ki je prišel z oddelkom vaške straže, da bi prepeljali v blagoslovljeno zemljo enaindvajset žrtev krivične komunistične obsodbe. Skupaj s svojci žrtev in drugimi domačini so stražarji odšli v gozd pri Brezovi Rebri in izkopali enaindvajset trupel. Po pogrebni maši so jih pokopali v skupnem grobu na selskem pokopališču.

2.1.6. Zaključek

»Osvoboditev« Ajdovca se je začela 16. oktobra 1942 z ubojem župana Štefana Vidriha. Vedeli so, da je njihov idejni nasprotnik in da ima vpliv na okolico, morda so celo vedeli, da je član Slovenske zaveze. Do tedaj je med Brezovo Rebrijo in Frato veljala nekakšna toleranca, nekakšno čakanje. 16. oktobra je bilo tega čudnega stanja naenkrat konec. Reakcija Vidrihovih sovaščanov in sosedov je bila hitra in enotna. Na Frati so bili le za trenutek presenečeni, toda od svojega programa niso niti malo odstopili. Del tega programa je bila tudi »rekvizicija« pri Vidrihovih, ki jo je v začetku decembra izvedla Tomšičeva brigada.

Potem pa je prišel 11. december 1942. »V brigadi so bili dopoldne sestanki celic KPS (Komunistične partije Slovenije) in aktivov ZKM (Zveze komunistične mladine), na katerih so se dogovorili za agitacijo med borci o nujnosti napada na Ajdovec. O tej zadevi je izrecno razpravljal biro KPS v 3. bataljonu. Vzporedno s tem so tekle poveljniške priprave. (F.S. Tomšičeva brigada 1942 – 1943, str. 353) Ali ni s tem dovolj povedano, kdo je usmerjal napad in kako! Moštvo je bilo treba pripraviti, da ne bo oklevalo, ko bo treba streljati na neoborožene kmečke fante, ko bo treba zažgati cerkev, šolo in druge zgradbe. Moč prepričevanja je morala biti res velika, da so verjeli, da pomagajo domovini, ko streljajo na vrstnike – Slovence, ki so proti koncu napada drug za drugim prihajali iz goreče zgradbe Gnidovčevega doma.

Branilci podobne priprave pred napadom niti niso potrebovali. Bili so večinoma kmečki fantje iz Ajdovca in iz okolice Žužemberka, navezani na dom in domačo zemljo in povezani s krščanskim izročilom. Mnogi so bili člani Zveze fantovskih odsekov, zato so se v Prosvetnem domu počutili skoraj kot doma. Onih nerodnih »prekljevk« niso vzeli v roke zaradi želje, da bi pomagali Italijanom, ampak z namenom, da bi varovali domove in vas pred morilci svojega župana in tudi pred Italijani. Čudno, da so se kljub temu v pričakovanju partizanskega napada zanašali na italijansko pomoč. Znano je, da Italijani med napadom in še naslednje dni niti pomislili niso, da bi se odpravili v Ajdovec in so tudi vaški straži v Žužemberku preprečili, da bi šla sama.

Lahko rečemo, da je bil napad na Ajdovec izrazit napad slovenskih komunistov na slovenske katoličane. Prvi so imeli veliko premoč, saj so prav zato izbrali Ajdovec za cilj svojega napada. Imeli so sposobno vodstvo, ki je dobro vedelo, kaj hoče in je bilo prisotno pri celotnem dogajanju. Pri napadu na Ajdovec so bili prvikrat prisotni tudi vojaški strokovnjaki, bivši jugoslovanski oficirji, ki so malo prej prišli iz Titovega štaba. Branilci Ajdovca razen velikega idealizma niso imeli skoraj ničesar. Že od prvega dne postojanke v Ajdovcu so pogrešali primerno vojaško vodstvo. Zakaj se zanje ni pozanimalo politično vodstvo v Ljubljani? O tem je že v 7. številki Zaveze razmišljal dr. Tine Velikonja v sestavku Ni nas izučilo – Ob petdeset letnici napada na Ajdovec.

»Osvoboditev« Ajdovca! Ali je bil za dopolnitev te »osvoboditve« res potreben še uboj Franceta Gnidovca? Česa so ga obtožili? Ali je tudi njegovo obsodbo potrdilo visoko vojaško sodišče pod predsedstvom Jožeta Brileja, pravnika, teologa, publicista, predvsem pa komunista, ki je z budnim očesom spremljal ves potek ajdovških dogodkov. Kdo jih lahko razume kot osvobodilni boj?

3.1.1.

V zadnji, 39. številki Zaveze, smo se mudili pri Štefanu Sedeju, Kavškem atu iz Kavc nad Drenovim Gričem. Današnja zgodba pa nas bo preselila na zahodni del Ljubljanskega barja, v vas Bevke, ki jo od Drenovega Griča ločuje nekaj kilometrov barjanskega sveta in avtocesta Ljubljana-Vrhnika.

Med vojno se je vasica stiskala ob bevško cerkvico Sv. Križa, ki stoji na gričku, enem izmed barjanskih osamelcev. Po vojni se je vas razširila na vse strani. Že od nekdaj je za Bevke značilno, da vas ob vsakem večjem deževju oblije povodenj zaradi narasle in zastajajoče Ljubljanice in njenih barjanskih pritokov. Narasle vode prizanesejo le severozahodnemu delu s cestama proti Logu in Drenovemu Griču in seveda gričku s cerkvico. Takrat se pred našimi očmi razprostre svet, ki nam z malo domišljije prikliče v spomin pokrajino Jalnovih Bobrov z mostiščarji in njihovimi drevaki nad vodo.

Do vojne in še nekaj časa po njej so bili Bevčani po večini kmetje s po nekaj njivicami – nekatere so bile boljše, druge zaradi kisle zemlje slabše – in nekaj glavami živine v hlevu. Zemlja je dokaj rodovitna, zlasti koruza dobro uspeva, bujno pa raste na njej tudi plevel. Seno z barjansko preslico in ostanki žitaric je bila dobra hrana za konje; za govejo živino, ki je prevladovala, pa zaradi kislosti manj primerna. To so nekoč kmetje – bolj kot današnji »pridelovalci« norih krav – dobro vedeli in upoštevali.

Posamezniki so si poiskali delo in zaslužek v Ljubljani ali pa so jim priložnostna dela, kot npr. kopanje jarkov, navrgla kakšen dinar, ki so ga potrebovali za obnavljanje domačij in hlevov, nakup kakšne njive ali domače živine. Že pred vojno in še vrsto let po njej, so podjetni prebivalci Barja vešče rezali in sušili šoto, ki so jo s pridom uporabljali za kurjavo.

Na griču ob cerkvici je stala domačija Franca Lešnjaka (1908–1970), po domače Gostiševega Franclja. Že sedemletnemu je umrla mama, tudi bratec in sestrica sta umrla v otroških letih. Oče je gospodinjil in kmetoval, kruh jima je pekla soseda. Leta 1938 mu je umrl še oče in na majhni kmetiji, ki jo je podedoval, je ostal popolnoma sam. Sestrična, invalidna Marjanca, zaradi okvare noge je šepala, mu je prišla gospodinjit, on pa je kmetijo vzorno obdeloval. Že pred vojno je končal v Ljubljani takratno Zadružno šolo in se zaposlil. Hodil je v Ljubljano v službo, dokler so mu medvojne razmere dopuščale. Njegova srčna želja je bila, da si postavi novo hišo. S prihranki je nakupoval gradbeni material. Tudi nekaj njiv je dokupil, da bo lahko dostojno preživljal družino, ki si jo je želel ustvariti. Samotno življenje ga ni osrečevalo. Toda v njegovo načrtovanje in prizadevanje je poseglo, bolj kot sam začetek vojne, leto 1942.

3.1.2. Usodno leto 1942

Za mnogo, mnogo let so bila prekinjena vsa Francljeva prizadevanja in načrtovanja. Tega leta so tudi v Bevke pričeli prihajati »rdeči agitatorji« in »tovariši« iz hoste. Zbirali so vaške fante in tudi dekleta in se ob večerih z njimi shajali na določenih krajih. Kaj so se pogovarjali na teh sestankih, kakšne cilje in naloge so si zastavljali, Francelj ni vedel, vendar vsebino njihovih pogovorov najbolj nazorno pokaže dejstvo, da je eden od teh vaških fantov nekega dne prišel k Franclju domov in ga opozoril, naj zvečer ne bo doma, ker nameravajo »tovariši« priti ponj. Takrat se je že prav dobro vedelo, kaj čaka tistega, ki ga ponoči odženejo v gozd.

To je vedel tudi Francelj in se pravočasno umaknil z doma. Ker ga niso našli, so izropali hišo in hlev, kar je takrat že postalo običajno, tudi če bi bil Francelj doma in bi ga bili odpeljali. Zapregli so par lepih krav, ki sta znali voziti. Zanimivo, da so »tovariši« dobro vedeli, kateri dve sta bili tega vajeni. Nedvomno so dobili o tem točne podatke od bližnjega soseda, glavnega terenca v Bevkah. »Tovariši« niso bili ravno najbližji domačini, da bi to sami vedeli. Na voz so naložili vse: živež, posodo, obleko, perilo in posteljnino. Tudi Francljev novi pisalni stroj je šel z njimi. Prizanesli so le lepi črni suknji, ki si jo je Francelj dal narediti ob očetovi smrti. Mar ni zamikala nobenega »tovariša«? O, pač! Eden si jo je pomeril in se v njej ogledoval. Vendar je ugotovil, da »izgleda preveč farška«. Še dobro, da je to ugotovil! Tako je suknja čakala še štirinajst let na Franclja, ko jo je končno lahko oblekel k poroki l. 1956 in je bila njegova zakmašna vsako zimo do smrti. Njegova žena Marija jo hrani še zdaj. Marjanca je to ropanje nemočna opazovala. Ukradli so še tistih nekaj njenih oblek, saj so jih baje potrebovale ženske v hosti.

Od tega večera Francelj ni mogel biti več doma, razen če se je pritihotapil kdaj ponoči, da sta z Marjanco ohranjala stik. Ostala je čisto sama na izropanem domu. Francelj si je našel zavetje pri svojem prijatelju, občinskem tajniku Jerini na Vrhniki. Dobil je začasno službo v takratni zadružni trgovini. Ker je vedno nosil glavo naprodaj, se je kasneje pridružil domobrancem, ki so se dokaj neorganizirano zbirali po različnih postojankah.

Figure 13. Stare in nove Bevke

Pomladi 1945 si je izprosil oprostitev služenja v domobranski vojski, saj ga je zapuščena kmetija in želja po zidavi hiše gnala domov. Toda delu doma se je lahko posvečal le kratek čas. Dogodki ob koncu vojne so spet za dolgo let usodno posegli v Francljevo življenje in njegove načrte. Nekoliko odmaknjene Bevke so obšle govorice o odhajanju domobranske vojske in civilistov na Koroško in delu predani Francelj se zanje tudi ni posebno dosti menil. Doma je dočakal dan osvoboditve in ni se zavedal, kako ga bo oklep »svobode« pričel vedno bolj stiskati, kako ga je »osvoboditev« za vse življenje zaznamovala s pečatom, ker ni bil »njihov človek«.

Že prvi teden je ta svoboda zasadila svoje ostre kremplje vanj. Nekega dne je slučajno opazil, kako se njegovemu domu bližajo trije tovariši v partizanskih uniformah. Že to, da so bili trije, je bilo zelo sumljivo, gotovo so morali izpolniti zelo pomemben ukaz. Odprl je zadnje kuhinjsko okno in planil v gozd za hišo. Že so bili na dvorišču in v naslednjem trenutku v hiši. Hitro so pretaknili borne prostore in se prepričali, da v njej ni Franclja. Na njihovo zahtevo jim je prestrašena Marjanca izročila črpalko za kolo. Nato so se odpravili do sosedovih in pri njih poizvedovali za Francljem.

3.1.3. Oklep svobode

Tako se je zanj leta 1945 ponovno pričelo obdobje skrivanja, kot že leta 1942. Tudi tokrat se je moral skrivati pred lastnimi ljudmi. Še dobro, da ni vedel, da bo to obdobje zdaj trajalo polnih šest let, vse do leta 1951, in da tudi po tem letu zanj še ne bo napočila »zlata svoboda«.

Eno leto so mu nudili zavetje in oskrbo njegovi sorodniki v Blatni Brezovici, pozneje pa Smrekarjevi iz okolice Podlipe, sorodniki Francljevega bivšega domobranskega kolega. Hrano in streho nad glavo si je moral prislužiti s trdim delom, zlasti pozimi v zasneženih in poledenelih gozdovih pri podiranju dreves in napravljanju lesa z ročnimi žagami in sekirami, brez primerne obutve in obleke. Pri Smrekarjevih se ni počutil dosti varnega, tudi toplino in domačnost je pogrešal, zato je ponovno menjal skrivno bivališče. Pa tudi v bližino doma ga je vleklo, saj je le redkokdaj ponoči obiskal rodni dom, ko sta si z Marjanco s skopimi besedami izmenjala zadnje novice. Konec leta 1947 je v Franclju dozorel sklep. Prosil je svojega zaupnega prijatelja iz Bevk, da je šel zanj posredovat v Kavce, h Kavškim v Lesno Brdo, pri katerih smo se mudili v 39. številki Zaveze. Čeprav se niso pobliže poznali in med vojno niso imeli stikov, je vedel, da je v povojni moriji družina izgubila očeta in gospodarja, pa še dva starejša sinova. Lahko si je predstavljal, s kakšno muko kmetuje mama s starejšimi hčerkami in preostalo kopico še majhnih otrok. Vedel je tudi, da je njihova samotna kmetija v hribu nad Drenovim Gričem odmaknjena, in upal, da bo zanj bolj primerna in varna.

Naj spregovori zdaj najstarejša hčerka Marija Sedej iz Kavc, poročena Lešnjak, saj so se med njo in Francljem spletle srčne vezi in ju združile v zakonu dolgih devet let kasneje.

»Nekega večera konec leta 1947 mi je mama povedala, da bi k nam rad prišel Lešnjakov Francelj, po domače Gostišev iz Bevk. Nudili bi mu skrivališče in zavetje. Mama je še poudarila, da je zelo pošten in mu lahko povsem zaupamo, zato je privolila v Francljevo ponudbo, čeprav je s tem mnogo tvegala. Že ob sami besedi skrivališče sem se spomnila mučnega obdobja atovega skrivanja in prikrivanje tega pred mlajšimi, ki bi ga lahko nehote izdali. Bila sem proti. Kako le naj Francljeva prisotnost ostane skrita, ko pa mlajši bratje in sestre hodijo v šolo in bi lahko kdo nepremišljeno zinil kakšno napačno besedo. Toda mama je tehten razlog za svojo odločitev že imela: ‘Pomisli kaj bi bilo, če bi se znašel v taki stiski kateri od naših treh, če bi bil še živ?’ Zdaj sem tudi jaz ostala brez ugovorov.

Približal se je Silvestrov večer l. 1947 in spominjam se, da sva z mamo ravno jemali potico iz peči, ko je potrkalo na zadnja vrata hiše. Šla sem odpret in takoj vedela, kdo je večerni gost pred vrati, ki prihaja k nam prav na drugi sveti večer. Ko smo skupaj pokropili in pomolili, smo si zaželeli srečo in božje varstvo v prihodnjem letu.

Tako se je začelo obdobje Francljevega triinpolletnega skrivnega bivanja pri nas. Bilo je mirno in varno kljub moji bojazni zaradi mlajših bratov in sester. ‘Stric Francelj’ so ga klicali in vsi otroci so ga imeli zelo radi, saj jim je na nek način nadomeščal očeta. Nobeden ni nikomur niti črhnil o ‘stricu Franclju’. Če smo se peljali na kakšno malo bolj oddaljeno njivo, je Francelj legel v voz in pokrili smo ga s plahto. Ker se je vedno skrival samo doma, je bilo zanj to pravo razvedrilo. Ves ta čas nismo zasledili, da bi kdo vohunil za njim. Francelj je čutil, da je pri nas sprejet in bolj varen, zato se je na naš dom zelo navezal. Bil je kot član naše družine in kolikor mu je skrivanje dopuščalo, je delal na naših njivah in v hlevu s skrbjo hišnega gospodarja. Pri mizi je imel mesto takoj ob mami. Meso smo jedli le ob nedeljah in takrat je njemu prvemu dala največji kos.

Ker je bil priklenjen na Kavce, sem mu prinesla, karkoli je potreboval, mu prala in šivala. Rad je delal, bil je zgovoren in družaben. Vse smo si zaupali, o vsem smo se lahko z njim pogovorili. To naju je zbližalo. Med nama so se pričele plesti prijateljske vezi, ki so preraščale v ljubezen. Toda ta je le prikrito tlela, ker ni bilo nobenega upanja za prihodnost. ‘Če bom kdaj rešen iz tega mučnega ujetništva in bodo prišle boljše razmere, ne bo nobena druga moja razen tebe,’ mi je nekoč priznal. Zase lahko rečem, da nikoli ne bi vzela človeka, ki ne bi bil istega verskega in političnega prepričanja, saj nas je vojna med seboj razdelila prav zaradi tega. In toliko smo morali zaradi tega pretrpeti, oče in brata pa celo umreti!

Francelj in skupaj z njim tudi mi, smo živeli v neprestani bojazni, da ga ne bi našli. Kako dolgo še bo trajalo to mučno skrivanje, negotovost in brezciljno življenje? Mar ga res še niso izsledili? Francelj se je večkrat spraševal, ali naj se gre sam javit ali ne. Saj mu nimajo česa očitati! Vsa tri leta in pol, ko je bil pri nas, nismo nikoli naleteli na kakšnega vohuna v bližini doma. Če je kdo od otrok že na daleč zagledal neznanca, ki se je napotil k nam v hrib, je takoj odbrzel k ‘stricu’ Franclju in mu to povedal.

UDBA pa je medtem pletla drugačno, bolj zvijačno in domišljeno taktiko, kako ga zvabiti v past. Moja sošolka Rozka iz Kurje vasi je že dalj časa pregovarjala Marjanco, ki je še vedno zvesto vztrajala in vzdrževala izropano Francljevo kmetijo, naj prepriča Franclja, da bi mu določeni ljudje radi pomagali, saj vidijo, v kakšnem brezizhodnem položaju se nahaja. Naj dogovorjenega dne zvečer pride k Rozki domov, kjer ga bodo čakali trije nekdanji domobranci, da se pogovorijo o možnosti rešitve, morda so mu omenili tudi pobeg čez mejo. Francelj je prišel, vendar je po njihovem govorjenju in obnašanju takoj uvidel, da trije moški še zdaleč niso nekdanji domobranci. Ko so se le-ti pričeli poslavljati, je Francelj še pred njimi planil iz hiše, stekel v koruzo in se v njej skril. Rozka v svoji naivnosti in dobronamernosti prav gotovo ni vedela, da mu pripravljajo past.

V času, ko je bil Francelj pri nas, so Smrekarjevi iz Podlipe večkrat sporočili preko Marjance, da ga potrebujejo za to ali ono delo. Seveda jim je Francelj vedno ustregel. Četrto leto njegovega bivanja pri nas, leta 1951, se je pri Smrekarjevih večkrat pojavila Angelca, sorodnica umorjenega župnika Geohelija, ki je prav zato med ljudmi uživala velik ugled. Zdaj pa so ona in Smrekarjevi pričeli nagovarjati Franclja, naj se vendarle že odloči za pobeg čez mejo. Ali ima sploh kakšen drug izhod? Angelca je trdila, da ima zveze z ljudmi, ki so že večkrat pomagali ubežnikom v Italijo. Takrat se je govorilo za nekoga iz Šentjošta, da se mu je pobeg resnično posrečil.

Figure 14. Francelj Lešnjak

Toda Francelj je dvomil do konca, saj je enkrat le za las ušel prevari z ‘domobranci’ v Kurji vasi. Ker pa le niso odnehali, je končno privolil, da bi se s temi ‘čezmejaši’ vsaj pogovoril in se sam prepričal, kaj je na stvari. Dogovorili so se za sestanek v Razorih, v samotni dolini pred Podlipo. Ko so se tisti večer na dogovorjenem mestu sestali, so se ti ‘dobrohotneži’ naenkrat spremenili v tri oborožene udbovce. Zgrabili so Franclja in ga odvedli na Vrhniko v občinske zapore, naslednji dan, 11. junija 1951, pa v zapore na Miklošičevo v Ljubljano.

Tisti dan, ko naj bi se sestal s ‘čezmejaši’, je bila ravno nedelja. Francelj je popoldne prosil mamo, če smem z njim, da ne bi bilo videti preveč sumljivo, če bi njega samega kdo srečal. Mama nama je dovolila. Šla sva čez Ligojno, mimo Mavsarije in že v mraku sva bila v Razorih pred Podlipo, kjer je bil zmenjen s ‘čezmejaši’. Nad Smrekarjevo domačijo je bil redek gozd s praprotjo. Francelj me je pripeljal do skladovnice tramov in mi naročil, naj ga tu počakam, dokler se ne vrne z dogovorjenega sestanka. Bila je že skoraj tema in pričelo je deževati. Kar lep čas čakam, skrita za trami. Franclja in ‘čezmejašev’ ves ta čas nisem ne videla ne slišala, čeprav sem pozorno prisluškovala v noč. Le deževalo je vedno močneje. Naenkrat zaslišim Francljev razločen glas: ‘Nikamor ne bom šel! Jaz sem nedolžen!’ Potem je bilo spet vse tiho, nobenih glasov, nobenih korakov ali ropota avtomobila. Kot da bi Franclja vzela v poletje prebujajoča deževna noč.

Oh, ko bi le bila moja sumničenja napačna! Tako pa mi je bilo vedno bolj jasno, čim bolj sem prisluškovala gluhi noči, da so Franclja odpeljali. Sam Bog ve, kaj se bo zgodilo z njim? Je bilo to najino zadnje slovo? To ni mogoče! Niso ga mogli odpeljati drugam kot na Vrhniko. Brezglavo sem tekla proti Vrhniki, nisem se menila ne za noč ne za dež. Vsaj prepričati se moram, če je res tam. Če drugega ne, bom videla na občini sledove mokrih stopinj v veži! Znamenje, da je Francelj tam! V pol ure sem bila na Vrhniki.

Še vsa zasopla planem v vežo: vrata so bila odprta kot pri belem dnevu, vse je bilo razsvetljeno. Razumljivo, saj so bili varni pred morebitnimi obiskovalci. Kdo le naj bi nepovabljen vstopil v te njihove prostore, saj se je daleč naokoli vedelo, kaj se vsa ta leta v njih dogaja. Jaz pa sem premogla toliko poguma in si drznila vstopiti v to osovraženo in grozo zbujajoče poslopje! Pa tudi tukaj nobenih glasov od nikoder. Čakala sem, da bi se od kod kdo pojavil, da ga vprašam po Franclju.

Figure 15. Micka Sedej

Gotovo me je obvarovala sama božja previdnost, da tega nisem dočakala. Takrat bi lahko prijeli še mene. Toda ta trenutek se je tudi zame šele pripravljal.

Kam naj grem torej vprašat, kaj je s Francljem? Morda pa so ga pred tem odpeljali k Smrekarjevim in bom tam kaj izvedela. Spet sem v dežju odhitela nazaj proti Podlipi k Smrekarjevim. V hiši je bila tema, vse je že spalo. Moram jih prebuditi: kličem gospodinjo in nekaj časa se nihče ne prebudi. Potem se prižge luč in še bolj glasno kličem. ‘Kaj pa je?’ so me vprašali. Povem jim, da so Franclja prijeli. Nič kaj prijazno mi velijo, naj vstopim, in v hiši jim povem vso zgodbo. Sestri se nista kaj dosti menili zame, ni ju ganila Francljeva usoda. Pričeli sta se prepirati, zakaj le so po vojni skrivali Franclja in se vpletli v vso stvar.

Nekaj časa sem ju poslušala, a se kmalu poslovila. Za na pot sta mi dali – dežnik. Hvala Bogu, nikogar nisem srečala po samotnih poteh, ko sem proti jutru vsa premočena in utrujena pritavala domov. Zdaj šele sem lahko vso bridkost zaupala mami. Poslala me je, do kože premočeno, utrujeno, drgetajočo od tesnobe in mraza na toplo peč. Ta mi je za nekaj kratkih uric v spancu prinesla pozabo in pregnala mraz iz kosti.«

3.1.4. Po mučnem skrivanju zapor in sodba

»S tem je bilo za Franclja končano mučno obdobje šestletnega skrivanja v ‘svobodi’, da tistega med vojno niti ne omenjam. Zopet so bili razbiti njegovi upi, da bi že enkrat pričel graditi novo hišo, da bi začela skupno življenjsko pot in si ustvarila družino. Saj nama ni bilo mar prav nič drugega kot samo to! Le zakaj nama to kar naprej preprečujejo? Francelj je bil star že 43 let. Kdaj bova dočakala resnično svobodo tudi midva? Ali sploh še kdaj?

Z zaporom se je pričelo drugo, še veliko hujše obdobje njegovega življenja. Sodili so mu 28. avgusta istega leta. Obsodili so ga zaradi ‘služenja v domobranski vojski’, ‘skrivanja pred ljudsko oblastjo’, kot veliko krivdo pa so mu naprtili ‘pripravljanje pobega preko meje z namenom sovražnega delovanja proti naši državi’. Kakšna hudobija, saj so mu vendar pripravljali pobeg preko meje drugi, ki so ga v to zvabili in jim je v svojem poštenju nasedel. Verjamem, da je bila naivna tudi Angelca in da ni vedela, kaj mu pripravlja, Francelj pa je do smrti dvomil o njeni naivnosti in nevpletenosti. Obsojen je bil na pet let strogega zapora s težkim prisilnim delom. Postaje njegovega petletnega križevega pota so bila gradbišče na Žalah in različna gradbišča v Ljubljani, Belinka v Šentjakobu ob Savi, hidroelektrarna v Medvodah, Borovc na Kočevskem in gospodarsko posestvo v Mariboru.« Delovno ljudstvo po vsej Sloveniji množično gradi in obnavlja svojo porušeno domovino! To smo dolga leta poslušali in se učili v šoli. Živela petletka! Le da takrat nismo vedeli, da jo gradi tudi množica zapornikov, saj mora ogromen aparat ljudske oblasti: sodniki, občinski možje, predsedniki, podpredsedniki, tajniki, vohuni, terenci, ulični zaupniki, pisuni in pazniki širom Slovenije noč in dan z največjo skrbjo in predanostjo »naši stvari« bedeti nad svojim ljudstvom še toliko let po vojni! Kdo bo pa delal namesto njih?

»Ali ne bo prisilno težaško delo Franclja do konca uničilo in za njegovo novo hišo v Bevkah ne bo ostalo nič več moči in časa?« je neprestano glodalo v Mariji. »Kaj pa, če se iz zapora nikoli več ne vrne? Francelj je bil prepričan, da bo fizično trpljenje vzdržal, hujše so bile zanj duševne muke, ki so se zgrnile nanj, ko so zaprli in obsodili tiste, ki so mu vedno nudili le pomoč, skrb in varstvo. Zaprli in obsodili na prisilno delo so najprej Marjanco, za Francljem še mene in našo enainpetdesetletno mamo, ki je le mesec pred tem prišla sestradana iz zapora, ker nismo mogli oddati mleka. V hlevu namreč nismo imeli niti ene krave!

Marjanco so zaprli prvo, že dober mesec pred Francljem, 8. maja 1951. Od nje so morali izvedeti vse, kar je vedela o njem. Ali občasno prihaja k njej domov? Ali gre kdaj na delo v Podlipo? Kje se skriva? Skupaj z njo so zaprli v celico tudi ‘cinkarico’, da bi čim več izvlekla iz nje. Invalidna, šepava Marjanca je bila obsojena na eno leto prisilnega dela v Rajhenburgu, ker je Franclja skrivaj sprejemala v njegovem lastnem domu. Morda pa je bila njena krivda v tem, ker so Franclja po vojni razlastili in ni imel več pravice iskati zatočišča v svojem nekdanjem domu in je tako zlorabljal tuje ‘državno’ premoženje za skrivne sestanke z Marjanco.

Enajst dni za tem, ko so odvedli Franclja, sva prišli na vrsto še medve z mamo. Bil je sončen poletni dan, 21. junija 1951. Z dvema sestrama sem plela njivo v hribu pod domom. Nenadoma so na njivo zakoračili trije udbovci – obvezna trojka – s svetleče črnimi usnjenimi površniki nad koleni,« jih Marija še danes vidi. Naj oropani, lačni, preznojeni in od zemlje umazani kmet takoj vidi, kdo je oblast! »Pred tem so najprej šli k spodnjemu sosedu Velkavrhu in ga privedli s seboj za pričo.« Ljudstvo naj se vendar na lastne oči prepriča, kako pravično in dostojno postopa ljudska oblast s svojimi obsojenci. Vsi njeni ukazi so podprti s pričami in izvršeni celo pri belem dnevu! »Mogočno so obstali pred nami, ki smo še vedno plele in klečale na tleh. ‘Katera od vas je Marija?’ Takoj sem vedela, da so me prišli iskat zaradi Franclja. Da sem to jaz, sem jim takaj odgovorila. ‘Pojdite z nami domov!’ so mi ukazali. Z menoj sta odšli tudi sestri. Le kako bi mogli delati naprej?

Prišli smo v hišo. Mama se je kar sesedla na stol ob mizi, še vsa slabotna od prestanega trpljenja v zaporu. Poleg mene jo je obstopilo vseh devet otrok, ki so bili naenkrat zbrani ob njej. Po hiši so pričeli delati preiskavo in premetali vse do zadnje stvari. Nismo imeli kaj, pa so preobrnili vse postelje in skrinjo. Ko so prišli do Francljeve sobe, so pokazali vidno zadovoljstvo nad svojim uspešnim delom. ‘O ti Francelj,’ se je eden ponorčeval, ‘si se pa kar lepo imel: svojo posteljo si imel, pa omaro, nekaj obleke, perila …’ V omari so našli njegova spričevala in diplomo iz Zadružne šole, morda še kakšne druge papirje, ki jih je Francelj hranil kot svojo lastnino. Pobrali so vse do zadnjega lističa. V zaporu so mu že takoj pobrali osebne dokumente.

Francelj je tako postal nihče in nič. Take ljudi, kot je on, je treba razosebiti, da postanejo državljani brez pravic, ljudje brez časti. ‘Saj dvomim, da je sploh še živ,’ sem v skrbi zanj rekla udbovcem kar na lepem. ‘Za kakšne nas pa imate?’ ‘Za takšne, kakršni ste!’ sem jim odgovorila.«

Za kakšne pa jih bo Marija sploh še lahko imela po vsem tem, ko so jim ubili očeta, dva brata, pobrali vso živino in najboljše njive, jih ničkolikokrat oropali že med vojno, zaprli mamo zaradi obvezne oddaje mleka, potem ko so jim iz hleva odpeljali zadnjo kravo! Zdaj pa je še Francelj v zaporu, in kaj bo z Marijo in z mamo? Res, za kakšne pa naj jih po vsem tem še ima?

Figure 16. Francelj in Micka Lešnjak s hčerko Štefko v Kavcih

»Takoj so postali grobi in odrezavi. Pred naju z mamo so pomolili liste. Podpisati sva morali, da sva aretirani. Uboga mama! Ubogi bratje in sestre, ki so spet ostali sami doma! Odgnali so naju skozi gozd do ceste, ki pelje z Drenovega Griča v Horjul. Tam nas je čakal policijski kombi. Znotraj je bil prirejen tako, da so bile na obeh straneh iz lesa narejene kabine za eno osebo. V eno so stlačili mamo, v drugo mene. Odpeljali smo se proti Podlipi in ustavili na cesti pod Smrekarjevo domačijo. ‘Trojka’ se je povzpela na hrib, eden je ostal na cesti ob kombiju, da naju je stražil in zatulil ‘Tišina!’, ko sem mami skozi leseno steno nekaj rekla. Čez nekaj časa so se vrnili. Po glasu in joku sva prepoznali Smrekarjevi sestri.

Odpeljali so nas v Ljubljano, v zapore na Miklošičevi. Z mamo sva bili v ločenih celicah, v mojo so pripeljali eno od Smrekarjevih in neko Hrvatico, v kateri sem takoj prepoznala ‘cinkarico’. Ko smo na hodniku čakali na zaslišanje in so nas poslikali z vseh strani, so prav takrat privedli mimo Franclja in tako sem se prepričala, da je še živ.

Smrekarjevo so kmalu poslali domov, a je kljub temu Franclju večkrat očitala, da je bil on kriv njenega zapora. Hrvatica ‘cinkarica’ me je kar naprej nadlegovala : ‘Pričajte mi o Franciju!’ Naučila me je tudi zaporniške govorice s trkanjem na steno. Trkala je jetnici v eni od sosednjih celic in mi sproti razlagala, kaj jo sprašuje. Ko sem že obvladala to zaporniško učenost, so jo odpeljali. Dva meseca sem bila sama. Preiskusila sem svoje znanje in potrkala na steno druge celice, da vidim, kdo je v njej. V moje veliko presenečenje in veselje mi je odgovoril – Francelj. Seveda sva oba takoj vedela, da to ni zgolj slučaj. Ves čas pred tem pa je bil revež v bunkerju, ker ni hotel priznati ničesar, za kar so ga krivično dolžili.

Zelo je obžaloval in si očital, da sva se znašli v zaporu tudi medve z mamo. Odgovorila sem mu, da bi me bilo sram, če ne bi bila zaprta, saj so zdaj taki časi, da zapirajo poštene, pokončne in dela vajene ljudi. Kdor ostane na svobodi, bi bil sumljiv! S trkanjem sva si krajšala čas, dokler me niso koncu septembra neke noči odpeljali z ostalimi jetnicami v Rajhenburg. Obsojena sem bila na štirinajst mesecev prisilnega dela, mama na osemnajst mesecev brez pomilostitve. Franclja so odpeljali kasneje kot mene, zato mu tega nisem mogla sporočiti.

Kako mučna sta bila že dva meseca samice na Miklošičevi! Nikoli si nisem predstavljala, da je možno takšno hrepenenje po domu! Na zeleno travo pred domačo hišo sem si v živih prizorih pričarala kure, zajčke, vohala živino in gnoj v hlevu, hodila po domu in opazovala mamo pri delu, klečala v njivi in pulila iz zemlje plevel. Joj, kako strašno trpljenje je že samo domotožje!

Ah, dajte svinčnik in papir,

da svoje tožim nanj gorje,

da zlijem nanj ves svoj nemir,

ki stiska, muči mi srce.

Da nanj pričaram slike mile

nekdanje sreče lepih dni

in vso podobo srčne sile,

ki z domotožjem se bori.

In dni minulih raj privabim

si nanj v spominih spet nazaj,

da kratke hipe vsaj pozabim

nesrečo, ki mori me zdaj.

Nekoč se mi je posrečilo za kratek čas dobiti svinčnik. Izvlekla sem mu mino, jo prelomila in jo z nitko iz brisače zvezala s trščico iz tal. Tako sem prišla do svojega svinčnika. Delili so nam knjige za »prevzgojo« in v teh sem na koncu našla kakšno prazno stran in jo takoj popisala. Vidni sadovi moje »prevzgoje«!

Oj, cesta!

Miklošičeva cesta!

Nešteto meri te ljudi,

hiteč v mesto in iz mesta, –

na tebi ukraden se pogled mudi.

A solza mi pogled zastira,

ko zrem presrečno tam prostost,

ko meni v ječi tu zamira

življenja sreča in mladost.

Premnogim tu srce zaliva

obupna žalost in bridkost,

tam doli pa vsakdo uživa

prostosti zlate vso radost.

Od srečnih teh pa malokdo

v ta tužna okna upre oči,

na bedne nas, ki tukaj smo

mu misel sreče ne kali.

In dan za dnem po cesti reka

svobode tuje mi hiti …

nešteto grenkih kapelj se izteka

v pogledih vanjo mi ‘z oči.

Ah, ta cesta,

Miklošičeva cesta!

Daj kmalu dragemu in mami

prostega na tebi mesta,

še prej kot meni sami!

Nekaj dni preden so nas odpeljali v Rajhenburg, je prišel k meni v celico javni tožilec. ‘Ali veste, koliko let je dobil Francelj?’ ‘Ne vem,’ sem se lagala, saj mi je Francelj to povedal s trkanjem. Javni tožilec pa je tudi vse predobro vedel sam. ‘Pet let,’ mi je rekel, ‘ali ga boste čakali?’ ‘Seveda, kaj pa mi drugega ostane? Danes ni več dobrih fantov, ki bi jim lahko zaupala.’ Odvihral je iz celice in zaloputnil vrata. Morda je hotel od mene izjavo, da ga ne bom čakala, in bi s tem prizadeli Franclja, zasejali vanj dvom in negotovost. Naj trpiva še pet let, naj se cilj najinega življenja spet odmakne za pet let!« Obiska javnega tožilca si Marija še danes ne ve razložiti. Kako je sodstvo s svojimi jetniki manipuliralo, kako se je poigravalo z njihovimi usodami in najintimnejšimi hrepenenji!

3.1.5. Zapor s prisilnim delom

»Na vlaku proti Rajhenburgu se mi je zdelo, da kolesa pojejo: ‘Rešitev bo! Rešitev bo!’ Nekoč bo prišla! Po tej prestani ‘kazni’ mora priti! Meni se je svoboda odmaknila za štirinajst mesecev, Franclju za pet let. Ko jo dočakava, bom stara devetindvajset let, Francelj že oseminštirideset! ‘Še bo čas! Še bo čas!’ so mi pritrjevala kolesa, kot da bi se končno peljala nekemu cilju naproti.

Figure 17. Francelj in Micka Lešnjak z otroki Francijem, Tinčetom in Štefko

Mama je sprva na mrzlem podstrešju graščine šivala vreče, pozneje je do konca ujetništva delala v mlekarni in na njivah rajhenburškega posestva. Jaz sem delala marsikaj. V mrzli zimi, snegu in ledu smo jetnice žagale debele hraste, obsekavale veje z žledom, brez rokavic, brez primerne obutve in obleke. Pazniki so nas gledali in šklepetali od mraza. Znano je, da je bila tista zima zelo mrzla. Ob novem letu 1951/1952 so mene z nekaj drugimi jetniki odpeljali v bližnje Radeče, kjer je iz nekdaj privatnega zdaj nastalo državno posestvo: treba ga je obdelovati. Znala sem vsa kmečka dela, zato so me dali tudi v štalo. Bila sem edina, ki sem pravilno molzla, je nekoč ugotovil upravnik štale, ko je zašel vanjo.« Živela agrarna reforma! Delovno ljudstvo obdeluje končno svojo zemljo, skupno last vseh! Naj uživa plodove svojega dela! Naj tudi mestni otroci pijejo mleko, dobi se brez kart!

»Živo se spominjam poznega popoldneva pred svetim večerom l. 1951,« nadaljuje svojo pripoved Marija, ki mojim obzorjem odstira resnične razmere povojnih časov, ki so bili takrat mnogim zastrti, posebno nam otrokom. »Delale smo v mrazu zunaj, ko so se oglasili zvonovi v baziliki Lurške Marije. Vabili so k pobožnosti in pokoju svetega večera pod domačim krovom. Solze so mi stopile v oči. Morda sem celo jokala, saj me je paznik ogovoril: ‘Kaj pa je, Sedejeva?’ ‘Oh, nič!’ in si z rokavom obrisala solze. Kaj pa bi mu s tem sploh povedala, če bi rekla, da je nocoj sveti večer? Saj je to vedel sam!

Zvečer se nas je v velikem prostoru kaznilnice zbralo v kot nekaj žensk, med njimi mama pobeglega domobranca iz kočevskega brezna Franca Dejaka. Molile smo in pestovale v srcu tiho bolečino ločitve od domačih.

Že iz Rajhenburga smo jeseni 1951 hodile delat v vinograde v Sremič. Trgale smo grozdje. Lahko smo ga jedle, ko pa sem vejico hotela odnesti mami, mi paznica ni dovolila in od takrat so nas vsak večer pregledali, ko smo prihajale z dela.« Mar paznica ni imela svoje matere ali pa ni več vedela, kaj otroku, tudi odraslemu, vse življenje pomeni mama? Kaj je ljubezen hčerke do nje? In kaj pomeni imeti svojo dobro mamo na prisilnem delu v zaporu?

Figure 18. Micka Lešnjak z vnukom

»Nam političnim zapornicam so paznice čisto zaupale, kriminalkam niso. Večkrat so nam dale ključ od zgradbe, kjer so imele svoje prostore, da smo jim pospravljale sobe. Ko nekoč odklenem sobo, me omami opojen vonj sočnih, rdečih, zrelih jabolk. Ali si lahko predstavljate, kaj pomeni zaporniku eno samo jabolko? Pa si ga nisem drznila vzeti.«

Mar ni bilo prav vsako jabolko in vsaka vejica grozdja iz »državnih posesti« ukradeno prejšnjemu lastniku, ukradena zastonjska delovna sila zapornic, z njihovimi žulji in znojem je bil prepojen vsak košček podržavljene zemlje? Marija se je takoj uprla skušnjavi: »Ali naj postanem ob vsem tem tatica še sama, čeprav bi vzela paznici ‘državno’ jabolko? Nikoli! Svojega poštenja ne bom umazala z enim samim jabolkom!« Danes se nasmehnemo, če kdo pravi, da so nekoč Slovenci veljali za poštenjake. Po tem zagotovilu še bolj trdno verjamem, da so pred vojno mnogi Slovenci resnično to bili. Kdo pa je prelomil to poštenje in udomačil krajo? Zakaj so lahko toliki brez sramu zaorali v njivo, ki je bila nekoč last soseda?

Konec avgusta 1952 je Marija »kazen« prestala in se poslovila od mame, ona pa je ostala v Rajhenburgu še štiri mesece, do 21. decembra 1952.

»Doma so dokaj uspešno gospodarile starejše sestre, vendar dela ni nikoli zmanjkalo. Dve leti pred Francljevo vrnitvijo iz zaporov in prisilnega dela me je Francelj prosil, da bi šla pomagat v Bevke Marjanci, saj je invalidna in po prestanem enoletnem prisilnem delu težko ohranjala pri življenju opuščeno in izropano kmetijo, ki tega imena praktično ni zaslužila. Naj ji pomagam rešiti, kar se rešiti da. Tako sem bila do Francljeve vrnitve iz zapora dve leti v Bevkah, da sem pomagala Marjanci.

29. novembra l. 1955 se je Francelj vrnil iz zaporov (za pol leta je bil pomiloščen). Francljevo vrnitev sem dočakala v semenišču, kjer sem pomagala v kuhinji. Francelj je to vedel in že naslednji dan prišel naravnost v semenišče. Javil se je pri sestri vratarici. Poklicala me je in srečna sva si po tolikih letih segla v roke. Na Kotnikovo da se mora javiti, mi je povedal, nisva pa vedela, kje v Ljubljani je ta ulica. Sestra mi je razložila, potem pa velela, naj grem z njim in mu pokažem. Kako rada! Po desetih letih skrivanja in zaporov je bila to Francljeva prva javna pot v svobodi. Na postajo Udbe, da mu podarijo izgubljeno osebnost z novo osebno izkaznico, da vodijo o njem nadaljno evidenco.

Končno sva bila oba svobodna. Minila so leta skrivanja, zaporov in prisilnega dela. Žal pa tudi najlepša in najbolj ustvarjalna leta Francljevega življenja. Imel je že sedeminštirideset let, jaz dvaintrideset. Zdaj šele sva lahko normalno zaživela, mislila na poroko, pa na zidavo hiše za najino družino.

3.1.6. Končno novo življenje v novi hiši?

»Kljub temu sva poroko odložila za eno leto, da bo Francelj nekoliko uredil sobo za naju in obdelal njive, saj bova morala kaj jesti. Toda zdaj šele je uvidel, koliko nepremostljivih težav in zaprek ga je pričakalo doma, in ni bilo v njegovi moči, da jih premaga.

Leta 1946 so mu zaplenili celotno posestvo. K sreči so na zahtevo nekaterih dobrih vaščanov nekaj slabše zemlje prepustili gospodinji Marjanci, ker je bila pri hiši več let. Z veliko muko je to vzdrževala, da se je nekdanji gospodar po tolikih letih skrivanja in zaporov sploh imel kam vrniti. Vse boljše njive, ki jih je Francelj kupil po očetovi smrti s trdo prigaranimi prihranki, so po vojni poklonili vaškim ‘agrarnim interesentom’, ki niso imeli do njiv najmanjše pravice, razen seveda ‘ljudske’. Človek se temu navsezadnje ne bi čudil, če bi Francelj kdaj komu od njih kaj žalega storil ali jim storil kakšno krivico. Nikoli ni nikomur skrivil lasu, saj je z vsemi živel v čisto normalnih odnosih. Toda normalne odnose med ljudmi so porušile vojne in povojne razmere.

Ko se je po tolikih letih prestanega preganjanja, telesnega in duševnega trpljenja in v srcu zakopanih krivic, oropan normalnega življenja in obubožan do skrajnosti vrnil nazaj mednje, tedaj ni niti eden od teh zastonjskih uživačev njegovega imetja premogel toliko človeškega čuta in poštenja, da bi mu njegovo zemljo vrnil, za kar ni bilo nobenih ovir. Ne! Še danes, ko teče že petinpetdeseto leto krivičnega uživanja tuje lastnine, ne pride nobenemu od ‘novih’ lastnikov na misel, da kljub vsemu še vedno nepreklicno velja deseti člen Božje zakonodaje ljudem vseh časov in prepričanj, ki zapoveduje: ‘Ne želi svojega bližnjega blaga!’ Kaj pa šele, da si ga kdo prisvaja in uživa njegove sadove ! Pokradeno in prisvojeno drug za drugim odnašajo na svoji duši pred sodni Božji stol. Naj jim bo lahka zemlja, v kateri počivajo.

Enako se je zgodilo z vsem materialom, ki ga je Francelj skrbno in z veseljem nakupoval za gradnjo nove hiše. Vso opeko, les, cement, železo, okovje, šipe, celo žeblje, prav vse so odpeljali in znova opustošili Francljev razlastninjeni dom. Nekemu mizarju v vasi je Francelj tik ob koncu vojne izročil les, da bi mu izdelal okna in vrata za nameravano novo hišo. Ker je moral Francelj ob koncu vojne s svojega doma bežati in se skrivati, iz vsega tega ni bilo nič. Ko se je vrnil domov, lesa pri mizarju ni bilo več, da bi ga mizar Franclju plačal, ni bilo misliti: ‘To je vse zastarano, če hočeš, me lahko tožiš.’ Seveda ga Francelj ni šel tožit, mizar pa je Francljev les tudi že odtovoril s seboj na zadnjo instanco.

Minilo je leto po Francljevi vrnitvi iz zapora in s tako žalostno zapuščino sva stopila v zakon. Poročila sva se konec novembra l. 1956. Civilno poroko na Vrhniki sva doživela kot kakšno burko. Po rdeči preprogi sva pristopila do rdeče pregrnjene mize, ob njej je visela zastava s peterokrako zvezdo. ‘Prekrasen je oltar,’ sem polglasno zašepetala: oltar domovine, ki sva ji morala žrtvovati toliko svojih najlepših let in naju je oropala mnogih stvari, ne pa najine želje, da zaživiva končno svoje življenje. In skozi toliko hudih preizkušenj sva morala, preden nama je domovina to omogočila. ‘Boš videla, kako lep bo šele far,’ mi je pritajeno odgovoril moževa priča. Od koga že pa smo slišali to psovko? O svojih duhovnikih smo vedno govorili spoštljivo! Za mizo ob zastavi zagledamo nekdanjega partizana, ki je bil v mladih letih Francljev kolega. Segli smo si v roke in – obmolčali. In po nekaj uradnih besedah ‘obred’ končali.

Teden kasneje, 26. novembra, sva se po večerni maši poročila v vrhniški župnijski cerkvi. Skoraj skrivaj, kot da bi se bala, da bi nama ponovno utegnila kakšna zla usoda preprečiti najino poroko. Svatbe nisva imela, saj je tudi nisva mogla pripraviti. Bila sva brez vsega. Moji domači, razen mame in moje priče, so po poroki odšli domov. Prejšnji dan je mama spekla potici, eno za naju, drugo za domače, Marjanca pa nam je po poroki skuhala skromno večerjo.

Zelo sva si želela takoj ustvariti družino, Francelj je dopolnil oseminštirideset let, jaz pa triintrideset. Dotrajana hiša, komaj vredna tega imena, skoraj že podrtija, je vpila po novi. Vedno ostreje se nama je zastavljalo vprašanje: kako do denarja? Služb je bilo dosti, toda Francelj ni imel več nobenih spričeval o končanem šolanju in tudi če bi jih imel, zanj se dolgih sedem let kljub obilicam prošenj ni našla nobena služba. Ali res ne bo že enkrat konec preizkušenj in stalnega čakanja? Z garanjem sva prihranila toliko, da sva lahko kupila travnik in njivi, nekaj njiv in gozda pa sem dobila za doto od doma. S tem sva vsaj deloma nadomestila, kar je bilo Franclju zaplenjeno.

V zakonu so se nama rodili štirje otroci, pa tudi tokrat ni manjkalo preizkušenj in mučnih pričakovanj. Prvi, tako težko pričakovani otrok, hčerkica, nama je zaradi nepotrebnega zapleta ob porodu takoj po rojstvu umrla. Za skoraj petdesetletnega Franclja je bil to nov, najhujši življenjski udarec. Še bolj kot jaz je bil žalosten. In tako težko je pričakoval otroka! Zanimivo, da si je želel prav deklico, ker je menil, da za sinove, ki rabijo bolj strogo vzgojo, ne bova imela več moči. ‘Kako bi jih pa krotila?’Zdravnica naju je hotela tolažiti, da bova lahko imela še ‘kup otrok’! Kako slaba tolažba! ‘Te deklice, ki sva jo tako težko čakala, ne bova imela nikoli več’, je vedel Francelj.

Drugorojenka je bila spet deklica, sledila sta ji še dva dečka in Francelj ju je bil nadvse vesel. Njegove nekdanje skrbi o ‘krotenju’ so bile odveč. Rada sta mu zlezla v naročje in se z njim pogovarjala. Otroci so bili pridni, pri delu so morali pomagati, Francelj pa jih je razvajal s čokolado, če je le mogel. Tik pred rojstvom četrtega otroka je končno dobil službo varnostnika z majhnimi dohodki pri nekem podjetju v Ljubljani.

Obdobje mirnega, zadovoljnega, čeprav vedno delovnega družinskega življenja je trajalo le nekaj let. Franclju je pričelo pešati srce zaradi prestanega gorja, prizadetih krivic in petletnega težaškega prisilnega dela v zaporih v najslabših razmerah. Čedalje težje je opravljal službo ponoči, podnevi pa se ni mogel prespati, saj je bilo doma na kmetiji vedno dosti dela. Dom in družina pa sta mu bila edino, za kar je še živel, umaknjen od vsega v svoj družinski krog. Delal je do zadnjega dne, do zadnjega diha.

Poletnega jutra konec julija l. 1970 se je zjutraj neprespan in utrujen od stalnega dela vrnil iz službe. Pripravljala sem zajtrk, on je sedel k mizi in naslonil glavo na roke: ‘Veš kaj sem videl zdajle?’ me je vprašal. ‘Kaj?’ ‘Ko sem šel mimo naših zaplenjenih njiv na Policah, so na eni kopali krompir, na drugi pa betonirali ploščo za hišo sinu največjega gruntarja v Bevkah. Kje in kdaj jo bomo pa zgradili mi?’

Figure 19. Surovi mah – šoto režejo

Za dve urici je odšel spat. Potem sva odšla na polje koruzo plet, otroci so na travniku obračali otavo. Med delom sem se obrnila k sosedi, ki je tudi grabila, in spregovorila z njo nekaj besed. Ko se ozrem nazaj k Franclju, ga zagledam, da leži z obrazom na tleh. Hitro stečem k njemu in ga privzdignem. Mislila sem, da mu je slabo, in sem ga polila s pijačo, ki sva jo vzela s seboj na njivo. Nato sem zaslišala samo še globok izdih. Bil je mrtev. Izdihnil mi je v naročju, sredi njive, sredi dela. Obupana sem poklicala sosedo in pritekli so tudi otroci. Ob mrtvem očetu smo lahko samo še pomolili.

Ko so ga zvečer položili v krsto, sem se bridko zjokala. Izjokati sem morala ne le svojo, ampak tudi njegovo dolgoletno bolečino: ‘Francelj, ali je ta krsta zdaj tvoja in naša hiša?’ Kakšna bridkost in obup sta me obšla ob misli, da sem ostala sama ob delu, ki sva ga še oba komaj zmogla, sama za vse s tremi majhnimi otroki, sirotami brez očeta: enajstletno Štefko, devetletnim Tinčetom in sedemletnim Francijem. Toliko let si je želel otroke, zdaj jih pušča same.

3.1.7. To ve samo Bog

»Kako smo se odslej brez moža in očeta prebijali skozi življenje na revni kmetiji ob starih, razpadajočih poslopjih in koliko težkega kmečkega dela so morale opraviti le šibke mamine in otroške roke, ve le Bog in mi sami. Misliti smo morali na golo preživetje in se za mnogo let posloviti od želje po prepotrebni novi hiši. Ob minimalni družinski pokojnini za dvanajstletno delovno dobo je bilo komaj mogoče vzdrževati kmetijo in družino. Enajst let Francljevega povojnega trpljenja in garanja pa je bilo izgubljenih!

Vsi trije otroci so hodili v šolo in bili zaznamovani kot otroci ‘belčka’. To mržnjo do njih je gojila prenekatera preveč zavedna tovarišica; od nje so se je nalezli še mnogi sošolci. Ničkolikokrat sta oba, Tinče in Franci, prijokala iz šole. Zakaj? Kmalu mi je bilo jasno. Kajti z roditeljskega sestanka sem nekoč prijokala tudi sama. Učiteljica se mi je pritoževala zaradi Tinčetovega prekrška. ‘Nič čudnega, če se kdaj spozabi,’ sem se postavila zanj, ‘saj ga drugi po poti iz šole kar naprej napadajo!’ Pa mi je tovarišica zabrusila: ‘Saj družba sama izloči, kar je slabega.’ Tako me je prizadelo, da so me oblile solze, obrnila sem se in odšla. Od takrat naprej nisem šla v šolo nikoli več.«

Ali so morali po vojni še otroci trpeti zasramovanje, podobno kot njihovi starši? Ali ni s svojim govorjenjem in ravnanjem Tinčeta in Francija izločila iz družbe tovarišica sama? S kakšno pravico? Tudi če je učiteljski poklic ni obdaril s trohico psihološkega in pedagoškega znanja in čuta, bi lahko premogla vsaj toliko človeškosti in zdravega uma, da dečka ne bi pred vsemi sošolci ožigosala za slabega in manjvrednega, za izloček družbe. In po vsem tem naprtila krivdo za takega otroka njegovi ovdoveli, osiromašeni in zgarani materi! Kot da ji ob vsem tem ni hotela privoščiti kančka materinske sreče in ponosa.

»Čas nevzdržno teče, prinaša in odnaša vse dobro in vse hudo. Otroci so odrasli in prišli vsak do svojega poklica. Štefka se je poročila v sosednjo vas in ima svoj dom in družino. Po odsluženi vojaščini se je Tine pričel truditi, da uresniči, kar očetu ni bilo dano. A kot da bi se življenje zarotilo proti nam: sredi dela – pri sosedovih je pomagal postavljati ostrešje pri novi hiši – se je zgrudil in omahnil v smrt v najlepših fantovskih letih, star komaj sedemindvajset let. Naši že tako preizkušeni družini je njegova smrt spet zadala novo, globoko žalost in odtegnila par pridnih, mladih rok, Franciju pa tako ljubljenega brata.

Spet se je, tokrat že tretjič, sesulo dolgoletno upanje o novi hiši. Ali je mar zakleto, da je pri Lešnjakovih ne bodo nikoli imeli?

Končno pa: kar ni uspelo v toliko letih truda, prizadevanja in prekrižanih upov niti možu Franclju niti sinu Tinetu, to je navsezadnje le uspelo najmlajšemu, Franciju. Ta je pred nekaj leti postavil nov dom sebi in meni, svoji postarani materi. Pravi, da gotovo ne čisto sam, ampak tudi z Božjo pomočjo in s priprošnjo pokojnega očeta in svojega brata Tineta. Torej: hvala Bogu in tudi njima!«

Ko sem se pred hišo poslavljala od prijazne gospe Marije Lešnjak, po domače Gostiševe, z njeno in njenega moža bridko življenjsko zgodbo v mislih in srcu, sem se nehote ozrla po hiši. Zaenkrat je še neometana, tudi znotraj še v marsičem nedokončana. Lahko se zgodi, da izgotovljene gospa Marija sploh ne bo dočakala.

»Vemo namreč to: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih božjo zgradbo, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je večna« (2 Kor 5).

Saj nam je vendar Jezus pred svojim odhodom v nebesa zagotovil: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč« (Jn 14, 2). Do konca zgrajenih, za nas pripravljenih, neminljivih, za večno. »Odhajam, da vam pripravim prostor«(Jn 14,3). Ključ zanj je izpolnjenost zemeljskega življenja vsakogar v veri, upanju in ljubezni.

4.1.1.

Na dan sv. Neže je legla k tako želenemu večnemu počitku Kristina Strah iz Stožic. Odšla je v upanju na pravično plačilo.

V svojem 95-letnem življenju se je dovolj namučila. Na majhni kmetiji je bilo za sedemčlansko družino dovolj dela in malo denarja. Zato je šla mlada Kristina služit kruh: najprej s šiviljstvom, potem pa v tovarno Zmaj. Pri tem delu se je zelo umazala in na vprašanje, s čim se maže, ker je imela tako lepo polt, je v šali odgovorila, da z grafitom. Zaradi svoje razumnosti je imela okrog sebe vedno tudi moško družbo, zaradi lepote pa tudi mnogo »interesentov«, kot je imela navado reči; a ti so kmalu odnehali, ko so spoznali njeno odločnost. »Ti greš med ljudi in si poštena,« ji je dal priznanje sovaščan iz Stožic. In tako se je udeleževala javnega življenja kot članica Marijine družbe, orlic in cerkvenega zbora do svoje razmeroma pozne poroke 1940. leta. Šele na voljo staršev je naredila ta korak in tudi ni izkoristila zadnje priložnosti, da bi si s prihranjenim denarjem kupila hišo; oče ji ni pustil, češ saj bo dobila domačo hišo. Tu pa se je začelo zapletati in selila se je trikrat. Iz tistega trdo »prišparanega« denarja je potem kupila le dvoje oken. In ob tem so prihajali na svet zapovrstjo otroci: trije sinovi. V težki eksistenčni krizi se je moral njihov oče glede na svoja najlepša moška leta nekam postaviti. In izbral je najbolj nedolžno obliko svoje sicer javno znane protikomunistične drže: šel je v službo na blok okupirane Ljubljane. In zato se je v maju 1945 leta umaknil z begunci čez Karavanke, zadnja sled je ostala v Škofovih zavodih v Šentvidu. Kristina ga ni videla nikoli več. O pač, trda žena, na svoje njive dopoldne, popoldne na tuje za preživetje vkopana, prav nič spočita za kakšno mistično razkošje, ga je kmalu po tistih krvavih junijskih dneh zagledala v sanjah, vsega obsijanega, srečnega. Njen Jaka je bil zlat mož, pa se ni nikoli pritoževala zaradi zle usode. To so storili ljudje, ki nikogar ne priznavajo nad seboj. Mi bi morali biti boljši, za zgled! Tako je razmišljala.

Figure 20. Poročna slika – Kristina in Jakob Strah

In smo že pri upanju na pravično poravnavo. Bridko je občutila raztreščenost življenja, ki so ga imenovali svoboda. Tolažila se je, da smo ljudje pač različni. Ubadanje z zemljo, živaljo, staršema na postelji, tremi otroki v skrajno neprijaznem okolju ji je izsesalo vso vedrino. To njeno stisko je opazil župnik in ji je poslal nekaj denarja, pa ga je odločno vrnila: cerkvenega denarja pa že ne za vsakdanje potrebe! Obiskal jo je tudi predstavnik krajevne skupnosti. »Dokler so imeli naši besedo, ste vi ostali živi, zdaj ko ste na oblasti vi, naših ni več,« ga je odkrito postavila pred dejstvo. »Ti imaš pa dolg jezik. Za to se boš še zagovarjala,« se je razjezil. In se je, zelo hrabro in dostojanstveno: ena proti štirim in je tudi krotko priznala, da štirje proti enemu lahko narede vse. Bili pa so toliko pametni, da so videli, kaj vse drže ta šibka pleča, in so jo pustili pri miru. »Prijazna« sovaščanka ji je hodila pod okno pet Vsi so prihajali … Na robu obupa je neštetokrat pomislila na samomor, otroke je nameravala zmetati v Savo. V šolo, kjer so njene otroke zaradi očetove usode zelo poniževali, je prišla vprašat, kaj naj naredi z njimi, če nimajo prostora pod soncem. V Savo da jih je namenila, pa ji srce ne dá. Potem so se stvari vendar izboljšale. Še neiztrebljive uši so izginile takoj, ko je dala za mašo, da se je, sicer globoko verna, temu primeru na vso moč čudila. Imela je še drugih »nadlog in stisk nemalo«. Ob spominu na ljudi, ki so ji povzročali hudo duševno trpljenje, se ji je še zdaj, ob pozni starosti, krčilo srce. Telesna bolečina se ji je zdela neprimerljiva. Prvič je pred nedavnim omenila zelo težke porode. Telesnih naporov je bila vajena. Tudi nobene vremenske neprilike je niso ustavile, če se je kam namenila. Bolela jo je vsaka vase zazrta osebnost, ki se ograjuje z večnim »to ni moj problem«. Zanjo je bilo vse, kar je se dogajalo, njen problem. Dihala je z krajem in z vsem svetom: vsaka stiska jo je prizadela. Vedno je tudi materialno pomagala, čeprav je imela najmanjšo pokojnino. S svojo izostreno življenjsko izkušnjo je vedela, kje je potreba večja. Trdota življenja ji je izrinila vsako, za preživetje nekoristno željo. Potožila je tudi, kako »neprimeren obraz« ima: rožnata polt, brez gub, pa taka starost. Vsako naprezanje tudi v smeri umetnosti, se ji je zdelo manj zavezujoče. »Ti lahko izprežeš, jaz pa nisem mogla,« je vselej postavila zid med nujo in luksuzom. Pa vendar je še pred koncem življenja potožila: »Prej ni bilo časa, zdaj pa se mi ne ljubi!« Kakor pesnik: »In je večer.«

Figure 21. Kristina z otroki

5.1.1.

Prošnikovo najmlajšo, po domače Buščkovo iz Horjula, poročeno Marolt, je prinesel na svet kar njen krstni zavetnik sveti Anton puščavnik 16. januarja l. 1926. Imela je še dva starejša brata in sestri. Oče jim je umrl že zgodaj, najstarejšemu bratu je bilo tedaj sedemnajst, njej pa devet let. Kako težak udarec za vdovo in mater, ki je ostala na kmetiji sama z nepreskrbljenimi otroki! Brez gospodarja in očeta je bilo preživetje na kmetiji še trše, zato je Tončka po končani osnovni šoli odšla služit k sosedu, vsak prosti čas pa je bila doma. Kot najmlajša je bila ljubljenka vseh, posebno starejših bratov Ivana (1919) in Francija (1918), ki sta jo večkrat obdarjala in razveseljevala z darili: ruto, predpasnikom, obleko in podobnim. Oba sta že zaslužila, saj so doma poleg pridnih rok zelo potrebovali kakšen dinar. Tudi Francka (1924) je služila v Ljubljani pri trgovcu Žibertu, Marija (1921), Mici so ji pravili, je ostala doma in v prostem času šivala za skromen zaslužek.

Mama, vedno v delu in skrbi za otroke, je bila vsa navezana na zemljo, ki jih je edina preživljala. Ko so se odraščajoči otroci razkropili in šli služit na vse strani, je bil to za vdovo in mater hud udarec. Brez moža je bila vsaka preizkušnja hujša in odločitev težja, čeprav so ji bili otroci s pridnostjo in delom v oporo. Tončka se ne spominja, da bi kdaj tarnala, še manj, da bi se predajala malodušju.

Trdo delovno življenje Tončke ni oropalo lepega otroštva in lepe mladosti, saj so ju prepletala lepa doživetja v prosvetnem domu poleg župnišča, pa tudi župnik Nastran je poskrbel, da je mladini obogatil mladost z mnogimi lepimi in bogatimi trenutki, ki so jih mladi ponesli s seboj v življenje in se jih še danes z veseljem spominjajo. Kljub vsemu, kljub strahotam vojne in revolucije, kljub dogodkom po »osvoboditvi«.

Tončka je bila veselo in družabno dekle. Dobro se ji je zdelo, če je kdo od fantov pogledal za njo, toda v teh rosnih letih, saj jih je ob začetku vojne dopolnila komaj petnajst, se ni menila za fante. Vedela je, da ne bi bilo prav in pošteno, če bi koga vlekla za nos, ali pa, da bi kdo od fantov to počel z njo. Spoznala je že, da srcu ne moreš ukazovati, izbere si tistega, ki ga ima dekle rado. Ljubezen med fantom in dekletom je bila takrat nekaj lepega in spoštovanega, pravi Tončka danes. Ali so jo v tem mišljenju vzgojili doma, ali je slišala za to v cerkvi, ali pa je tudi takratno horjulsko kulturno in prosvetno življenje mladim pomagalo, da so vsrkavali to mišljenje?

Kot toliko mladih je bila tudi Tončka vsa navdušena za telovadbo. Kdo si ne bi vtisnil v spomin veličastnega telovadnega nastopa na ljubljanskem Stadionu ob priliki evharističnega kongresa l. 1935? Tončka je bila takrat še mladinka, članice so bile starejša dekleta, ki so imele že svoje kroje. Pa tudi horjulski fantje in mladci niso v ničemer zaostajali za dekleti. Koliko skupnih prijateljskih pogovorov, sodelovanja in zabave je imela horjulska mladež!

Figure 22. Tončka Prošnik z mamo dva meseca po prihodu iz zapora

Ta enkratni nastop pa ni bil edini. V horjulskem prosvetnem domu so se vrstili razni nastopi skozi vse leto. Pa ne samo telovadni, praznovali so Miklavžev večer, materinski dan. Nekaj nepozabnega in za vso vas vznemirljivega, saj so sodelovali na tak ali drugačen način skoraj vsi, pa so bile igre, in to v dvorani ali poleti na prostem. Vsak, le malo starejši otrok v Horjulu je takrat vedel za usodo Miklove Zale, Desetega brata in Krjavlja, Divjega lovca ali za prepir sosedov, ki sta postala zaradi stare, zarjavele verige v vodnjaku smrtna sovražnika. Mladi so tako spoznavali življenje in življenjske usode, ki jih je združevala ljubezen ali ločevalo sovraštvo. Vsrkavali so vase lepo in spoštovano ljubezen med fantom in dekletom. Mlada deklica Tončka je bila prepričana, da odnosi med fanti in dekleti ne morejo biti drugačni kot lepi in spoštljivi.

Figure 23. Šestnajstletna Tončka Prošnik

In kadar so se ob sobotah zvečer zbrali na vasi fantje in zapeli, so tudi njihove pesmi vriskale od prešernosti in ljubezni ali zajokale o nesreči in žalosti. Toda še tako žalostna pesem ni bila nikoli pesem iz obupa. Mladi so bili neugnani, skupaj s starejšimi so poskrbeli za zabave, da se je v naporno in trdo življenje prismejalo vsaj tu pa tam razvedrilo in prešeren smeh.

Nekaj posebnega je bila posvečenost praznikov. Ljudje, tudi mladi, so morali posvetiti svojo notranjost ne le z veseljem in sproščenostjo na zabavah in v prosvetnem domu, ampak tudi s skrivnostno lepoto cerkvene liturgije, praznično okrašene in razsvetljene cerkve, z baklami v temni zasneženi noči ali s pritrkavanjem v pomladno zeleno jutro; z grobno tišino velikega petka ali s pokanjem možnarjev o veliki noči. Ko se je slovesnost praznika razblinjala kot kadilo pred oltarjem, a vonj po njem je še ostajal, so fantje sekali pirhe in pomaranče ali se smukali okoli deklet in njihovih domov. Podarjale so jim pirhe, znamenja naklonjenosti in simpatij med fantom in dekletom.

S pričetkom vojne je v Horjulu utrip sproščenega življenja zamrl. V vasi je zavladala prikrita mržnja do Italijanov in želja po odkritem odporu. Naslednje leto je vedno bolj preraščala v vsesplošno začudenje, otrplost in končno v strah in grozo. Toda ne samo pred Italijani, vedno bolj pred nerazumljivimi dejanji ljudi, ki so se izdajali za pripadnike OF. Leta 1942 so ti pobili vsem znana zakonca Bastič, v Zaklancu pri Dolinarju vso družino, očeta, mamo in dve hčerki, pri Zalazniku mamo in hčerko. Vsi so za te družine vedeli, da so to pošteni in ugledni ljudje.

Tončkina brata Ivan in Franci sta pričela razmišljati in se odločati. Ivan je bil štirinajst dni pri partizanih, a jim je ušel: »Pri teh ne bom!« je bil redkobeseden, a odločen. Pridružil se je vaškim stražarjem, ki so jim pravili bela garda. V Horjulu in po okoliških krajih so imeli svoje postojanke, tudi na hribu Koreno nad vasjo. Decembra l. 1942 je nekaj stražarjev iz postojanke v Veliki Ligojni odšlo po opravkih v Horjul. V Lipalici so jih iz zasede napadli partizani in v tem boju je bil ubit skupaj s tremi domačini tudi Tončkin triindvajsetletni brat Ivan, po poklicu mizarski pomočnik. Po tem dogodku se je stražarjem pridružil še brat Franci, tako da je na kmetiji ostala samo mama z Marijo in Tončko, Francka je bila v službi v Ljubljani. Brat je materi in sestri lahko pomagal le občasno ob večjih delih.

Tončka danes pravi, da jih je med vojno in po njej reševalo ne le garaško delo, ampak najprej življenje iz vere. Ta jih je utrjevala v prepričanju, da so sprejemali življenje kot znamenje božje volje. Brez te vere marsikdo v času obupa in trpljenja ne bi preživel svojega življenja tako, kot ga je. Tudi povojne strahote so morali sprejemati eno za drugo, če so hoteli preživeti in ne obupati. Brezciljnega življenja, kaj šele samomorov takrat niso poznali.

Kaj je povojni čas prinesel Prošnikovim? Mama in Tončka sta ostali na kmetiji sami, Francka jima je iz Ljubljane občasno hodila pomagat. Franci je bil vrnjen iz Vetrinja v Teharje. Marija je kasneje iz Koroške odšla v Kanado. Tončki so prigovarjali, naj tudi beži na Koroško, pa ni hotela. Franci ji je bil za to hvaležen, saj bi drugače mama ostala sama. Niso bile v Horjulu redke hiše, kjer so v resnici mame ostale same. Poleg fantov je samo iz Horjula odšlo še dvajset deklet.

Kaj je preostalo mami in Tončki, ki sta zdaj doma edini predstavljali nekdanjo družino Prošnik? Še večje garanje brez moških rok, še globje in bolj vdano sprejemanje življenja, ki je mamo za vedno oropalo obeh sinov in hčerke begunke, Tončke pa ljubljenih bratov in sestre. Toda ni bilo časa za objokovanje in samopomilovanje. Treba je bilo živeti naprej in preživeti.

Dober teden po odhodu brata in sestre na Koroško, ko so prišli na oblast osvoboditelji, najdemo Tončko in njeno mamo na njivi. Naj zdaj spregovori Tončka sama.

5.1.2. »Tončka, ti pa pojdi malo z nama!«

17. maja 1945 je bil lep sončen dan, tega leta je bil na splošno ves maj topel in sončen. Po kosilu sva šli z mamo pol ure daleč na njivo okopavat koruzo. Pomagala nama je tudi Francka. Moralo je biti okrog štirih popoldne, ko smo zagledale dva fanta, domačina v civilni obleki, a s puško na rami, ki sta se nam bližala. Še pomislile nismo, da gredo po katero od nas. Pa se ustavijo pred nami in eden reče: »Tončka, ti pa pojdi malo z nama!« »Zakaj pa bi morala?« »Imava nalog, da te pripeljeva na komando!« Oba sem dobro poznala, bila sta mlajša od mene in med vojno smo živeli v čisto normalnih odnosih. Srečevali smo se v cerkvi in skupaj preživljali mladost na vasi. Danes vem, da sta bila zavedena: eden je postal kasneje občinski tajnik v Horjulu, in kadar sva se srečala, ‘ga je zeblo v oči’, to je: nikoli me ni pogledal. Kdor naredi kaj hudega, ta nikoli ne ‘da oči’, pravijo v Horjulu.

Prišli smo na policijsko komando in tam me je zasliševal nekdo iz Vrhnike: kje je brat, kje je sestra, zakaj sem dovolila, da sta bila brata domobranca, in še, da sem izdajala partizane. »Saj jih še videla nikoli nisem!« sem odkrito in prostodušno povedala resnico.

Figure 24. Tončka s sosedovimi dekleti

Z zapravljivčkom sta me odpeljala na Vrhniko. Brez vsakega zaslišanja so me zaprli v zapor na sodniji in domačin iz Horjula me je vanj pospremil z besedami: »Kaj ga pa lomite po Horjulu?« V kletnem zaporu je bilo že vse polno žensk, okoli trideset, in nekaj moških. Čez teden dni, 25. maja, so nas peš gnali v Logatec na grad, kot smo pravili nekdanji graščini. Tam sem se srečala s partizanom, bil je domačin iz Horjula. »Ali me poznaš?« se bahavo postavi predme. Seveda sem ga poznala in tudi on me je dobro poznal: če bi hotel, bi lahko vedel, da nisem nobenemu lasu skrivila. S seboj sem imela hlebec kruha, ki mi ga je še v zapor na Vrhniki poslala mama. Razdelila sem ga med ženske: »Jejte, drugače mi ga bodo vzeli!« Za dolgo časa je bil to moj zadnji košček domačega kruha!

Zaprli so me v klet, po tleh je bilo nasuto drobno kamenje. V kotu se je stiskala starejša ženska, ki je ves čas molčala. Drug drugemu nismo več zaupali. V gradu so me zaslišali in potem zaprli v sobo zgoraj, kjer je bilo zaprtih več žensk. »Udeleževali ste se sestankov!« so me obdolžili, čeprav v Horjulu ne vem za hišo, kjer bi med vojno prirejali sestanke in bi se jih udeleževale ženske. Iz Borovnice, kjer sem služila v župnišču, sem se vrnila šele 1943. leta, ko je odšel od doma še drugi brat. Tudi nisem mogla biti kriva za brata, ki sta postala domobranca, kot so mi očitali. Bila sta oba starejša in polnoletna, lahko sta se odločala po svoje.

Zasliševala sta me dva mlada fanta v partizanskih uniformah. Z enim sva se dobro poznala, bil je domačin iz Horjula, leto mlajši od mene, drugi je bil iz Rovt nad Logatcem, kot so mi kasneje povedale ženske. Moško in objestno sta stala pred mano, prepasana s težkim usnjenim opasačem in obuta v škornje. To, kar sem jima skušala dopovedati, ju sploh ni zanimalo, tudi ne razlogi, da bi ju prepričala. Nikoli v življenju se mi ni bilo treba zagovarjati, niti pred domačimi niti pred tujimi, kjer sem služila, kaj šele, da bi me kdo krivil po nedolžnem! Do takrat se nikoli v življenju nisem srečala z lažjo ali da bi stala pred mladimi fanti, ki bi me tako grobo zasliševali. Saj mi je bilo komaj devetnajst let in doslej sem se srečevala le z ljudmi, ki so me imeli radi.

Kako rada sta me imela brata!

Naenkrat sem zagledala, da si je eden od njiju odpel opasač, potem je to storil še drugi in name so pričeli padati udarci z vseh strani, kot da bi rezali vame ognjeni noži. Sunki so me pobili na tla in tedaj mi je kovina zaponke pričela razbijati glavo in obraz. Začutila sem, da mi obraz obliva kri in da ne morem več odpreti oči. Sem oslepela? Me bo brnenje v glavi potopilo v nezavest, da ne bom več čutila te strašne bolečine, kar naprej, spet in spet? Rok ne čutim več, z njimi si nehote zakrivam zdaj glavo, zdaj obraz. Ječim in tulim, nista mi še izbila zob, obraz skrivam k tlom. Začutim ob sebi njune škornje, slišim rezke besede. Ali še ne bosta nehala, me mislita kar pobiti tu na tleh? Nenadoma se odprejo vrata. »Kaj pa počneta?« zaslišim glas partizana. Moja zasliševalca in mučitelja nenadoma izgineta kot polita kužka. Kasneje sem od žensk v sobi zvedela, da sta bila to Tinček in Tonček – tako je bilo njuno partizansko ime. Ostale zapornice so ju že spoznale in na lastni koži okusile njuno herojstvo.

Kako to, da so smeli med vojno in po njej možje in fantje izživljali svoje morebitne zamere, nevoščljivost in hudobijo tudi na tak način? Kot da bi bila taka izživljanja tudi del osvobodilnega boja in povojnih čistk? Če je prišlo med fanti na vasi do kakšnega tepeža, se je to dalo razumeti, da pa fantje pretepajo prikupna mlada dekleta, je čisto nenaravno. Torej vojna ni rušila le človeških odnosov med ljudmi, ampak je zabrisala tudi ločnico med moškim in žensko in mnoge od njih poživinila.

Bila sem podobna ranjeni živali, ki se privleče do kota in si liže rane. Mlad organizem jih hitro zaceli, vendar sta mi partizana za vse življenje pustila spomine: zatrdline in brazgotine po glavi. Rane v srcu pa so mi še dolgo krvavele in spomin nanje ostaja. Na lastni koži sem občutila hudobijo in sovraštvo človeka. Sam Bog ve, koliko je trpel brat Franci, preden so ga pokončali? Nekako bi razumela, če bi naredila kaj, kar ni bilo prav, tako pa sem bila čisto nedolžna. Naredili so me manj vredno od živali. Spomnila sem se, kolikokrat smo doma imeli telice v hlevu in kako so se nam priljubile! Še mlade pujske smo ljubkovali, ko so vedno lačni cvilili za nami. Da bi pa kdo pretepal te naše ljube živali!

Postajala sem vedno bolj otopela, kot da nisem več tisto mlado, veselo in zgovorno dekle kot nekoč. Nobenemu več nisem zaupala; zasliševalcev, paznikov in ječarjev me je postajalo skoraj groza. Tinčka in Tončka resda nisem nikoli več srečala, tudi pretepali me niso več. Toda iz Logatca v Škofove zavode v Šentvid me je pospremilo nekaj drugega, še mnogo hujšega, za mlado, nič krivo dekle nekaj najstrašnejšega: obsodba na smrt z ustrelitvijo.

Figure 25. Ivan Prošnik

5.1.3. Obsodba na smrt z ustrelitvijo

7. junija so nas s kamioni prepeljali v Šentvid, v Škofove zavode. Vsi smo dobro vedeli, kaj so bili pred vojno Škofovi zavodi, po vojni pa so jih spremenili v mučilnico. V Horjulu smo videli, kaj je naredil komunizem. Pred vojno smo brali knjigo Ukrajina joče, zdaj pa smo se prepričali, da se strahote komunizma selijo k nam!

Spet je padalo po nas, če se nismo dovolj hitro spravili na kamion in poskakali z njega. Kamion se je ustavil pred vhodnimi vrati. Odgnali so nas noter in zaprli v sobo v nadstropju. Ko sem poškilila skozi okno – če bi pogledala ven, bi me stražar ustrelil – sem okrog in okrog poslopja videla vse polno ljudi. Povečini so bili to moški, nekaj civilistov, pa taki v različnih uniformah, med njimi nemški vojaki. In to dan za dnem. Zjutraj je bilo dvorišče prazno. Vse noči pa so ropotali kamioni. Ko sem nekoč v kopalnici prišla skupaj z dekleti, ki so bile vrnjene s Koroške, so mi povedale: »Domobrance so vrnili, kje so, Bog ve!« Vse se je vršilo v strogi tajnosti, toda vsi zaporniki v zavodu so to vedeli, čeprav se je samo šepetalo.

Kmalu zatem, ko so nas iz Logatca pripeljali v zavode, so nas iz sobe, kjer smo bile zaprte, odpeljali v pritličje in nas cepili proti tifusu, se mi zdi. Pokukala sem v kapelo in na tleh je ležalo vse polno ranjencev, v povojih in v mavcu. Eden od njih mi je pomignil, da bi prišla k njemu. Gotovo me je prepoznal, jaz pa ga nisem, ves obvezan in kosmat je bil. Hotela sem k njemu, pa me je stražar takoj sunil od vrat. Tudi to se je šepetalo, da so vrnili vlak z ranjenimi domobranci.

Dober mesec smo bile zaprte v tej sobi. Medtem niso nobene zasliševali. Vsake toliko časa so nas prihajali partizani zaničevat: »K … e bele, belogardistične s … e«. Kot da bi bile izvržek človeštva. Med nami je bila tudi noseča žena. Čim starejša postajam, tem bolj boleče podoživljam to krivico in trpljenje. Da bi pa pozabila, kot nam govorijo politiki? Če se oni nočejo spominjati, se mi vsega dobro spomnimo!

12. julija so me prišli poklicat. Odgnali so me v sobo čisto na vrhu in tam je bilo že več žensk in moških. Na mizi pred seboj so partizani v uniformah imeli že napisane obtožnice. Spominjam se, da sem morala svojo že enkrat prej podpisati. Nisem smela prebrati niti vprašati, kaj podpisujem. Tudi zdaj ni smel nihče odpreti ust. Če je kdo hotel kaj vprašati, si je partizan že odpenjal opasač. Nobeden od ostalih partizanov se še zmenil ni za to. Bili smo čisto brez obrambe in zaščite.

Figure 26. Tončka po smrti brata Ivana

Vsak je lahko le mirno poslušal svojo obtožnico in sodbo: »Tončka Prošnik, roj. 16. 1. 1926 v Horjulu, stanujoča prav tam, je bila pristaška belogardistov in zato obsojena na smrt z ustrelitvijo. Obsojena ima pravico prošnje za pomilostitev.« Kdo naj mi jo napiše? Kam naj jo pošljem? Sicer pa, kako smešno, da te najprej obsodijo na smrt, potem te pa lahko pomilostijo. Saj je to dvoje v čistem nasprotju in tega nisem mogla sprejeti, tako se mi je zdelo nesmiselno. In če jaz odhajam brez krivde v smrt, ali bodo potem pobili kar večino Slovencev, vse, razen partizanov in njihovih pristašev, sem se spraševala. Vedela sem, da je bil v Horjulu pri vsaki drugi hiši kdo zaprt in obsojen po krivem. Že takrat se mi je to zdel pravi luciferski ples.

V tistih trenutkih sem bila tako otopela, da mi je bilo vseeno, če me ustrelijo. Pomislila sem na mamo. Ivana in Francija so ji že ubili. Marija se potika nekje po taboriščih na Koroškem, Francka je zdoma, zdaj bo ostala še brez mene. Sama bo, kdo ji bo pomagal? Še bolj se bo sključila vase in v zemljo, še večji križ jo bo tlačil k tlom. V sobi je zavladala smrtna tišina. Zgleda, da je prav vse obsojence ohromela bolečina, ki jo pred svojimi mučitelji morda tudi niso hoteli pokazati.

Šele ko smo bili v kleti – po tej »sodbi« so nas odgnali v klet – se je zaslišal pritajen jok in tarnanje. Kdo bi si upal glasno jokati, saj bi se takoj pojavil stražar! Nekaj žensk se nas je stisnilo v kot in smo tiho molile, zatem se nam je pridružilo še nekaj mož. Napeto smo prisluškovali, kaj se dogaja zunaj. Kar naprej se je slišalo ropotanje, posamezni ukazi, in čim bolj se je bližal večer, tem glasneje je bilo zunaj na hodniku. Čakali smo, kdaj odpeljejo še nas.

Nekega dne, verjetno je to bilo 8. avgusta, je prišel v zapor stražar in nam slovesno razglasil: »Vse zapornike, ki so bili tukaj zaprti pred vami, so doslej pobili. Vas ne bodo več. Prišla je amnestija.«

Ta stražar je bil edini, ki nam je to povedal in dal upanje, ko so nas nekatere 14. avgusta odbrali in z živinskimi vagoni odpeljali v Kočevje. »Hitro, gremo v Kočevje na prisilno delo!« Še prej so nas odpeljali v neko sobo pred partizane, kjer so vsakemu povedali, koliko let zapora s prisilnim delom ga čaka. Name se je zvalilo osem let. »Tako mlada, pa osem let prisilnega dela,« je sočustovala z menoj partizanka. Nobenega sočutja ne maram od vas, je vpilo v meni in rekla sem: »Nič hudega, še dosti mlada bom po osmih letih, da se bom lahko poročila!« Nisem si predstavljala, da je v meni še toliko poguma in samozavesti. »Kakšna vera!« se je čudila partizanka. Kako dobro so vedeli, da smo obsojenci verni! Ali je bila vera naša največja krivda?

Vsi slabotni smo se nekako še zmogli privleči do železniške postaje. Nihče ni ponesel s seboj niti culice. Naše edino premoženje je bila umazana in strgana obleka, ki je plesala na skeletu zapornika, pa vse črno uši, krast in ran po koži. Umazani, ušivi, sestradani, grižavi in smrdeči smo popadali v živinske vagone. Kot živina, ne, še dosti na slabšem smo bili. V vsakem vagonu je bil stražar, ki je nadzoroval to našo bedo. Le osvežujoč vonj poletnih travnikov in njiv nas je pospremil, ko smo ga po dolgih dneh smradu in teme vsrkavali vase. Morda pa koga nobena stvar več ni prebudila iz otopelosti?

5.1.4. »Luciferski ples« se nadaljuje

S kočevske železniške postaje so nas mimo cerkve odgnali do barak nedaleč stran. V daljavi smo videle Rinžo, ob njej so bile barake za moške. Kaj bom delala, saj sem bila tako slabotna, da sem se komaj premikala? Shujšala sem skoraj petdeset kilogramov, imela sem jih samo še osemindvajset. Preživela sem s pomočjo paketov, ki mi jih je občasno nosila sestra Francka, tudi hrana je bila malenkost boljša kot v Škofovih zavodih. Borile smo se s stenicami in z ušmi, a se jih do konca nismo mogle znebiti.

Ponovno se je pričelo poniževanje. Vsaka je dobila kladivo, da smo z njim tolkle kamenje, kar tako, v tri dni. Naši pazniki so bili moški. Septembra smo hodile grabit seno v 11 kilometrov oddaljeno bivšo nemško vas, ki je bila zdaj prazna. Pozimi smo v pralnici v baraki prale moške obleke zapornikov, ki so delali bogsigavedi kaj. Veliko časa smo presedele po pogradih brez cilja, brez upa, da bodo zaporniška leta hitro minila. Nekateri moški so bili obsojeni tudi na dvajset let prisilnega dela. Mnogo časa so posvečali političnim uram za našo prevzgojo. Kdo bi jih poslušal? Me ne! Tudi pele naj bi partizanske pesmi. Da nimam posluha, sem rekla in še ust nisem odprla.

17. februarja 1946 so nas s kamioni odpeljali na prisilno delo na Teharje. Strpali so nas v iste barake sredi gozda, v katerih so dočakali smrt vrnjeni domobranci. Seveda tega nismo vedele. Govorilo pa se je o tistem strahotnem bunkerju v kleti, ker so jih mučili skoraj do smrti. Starejši možakar, zapornik iz Celja, nam je nekoč namignil, da so vse, ki so bili pred nami tu notri, pobili. Kdo naj bi to bili, smo lahko samo ugibali. Pokazal nam je tudi kraj, kjer naj bi pobili in zagrebli stodvajset oficirjev.

Figure 27. Franci Prošnik

Zapornice so hodile s Teharij v Celje pospravljat stanovanja udbovcem (vedeli so, komu zaupajo) jaz tega nisem bila zmožna in tudi ne za to primerna: obe nogi sem imela v samih krastah, pekoče in srbeče sem lahko samo prekladala na mestu, nisem pa mogla hoditi. Verjetno so se mi vnele od pikov stenic, bolh in uši, saj sem vedno imela zelo občutljivo kožo. Za dezinfekcijo je poskrbelo sonce in mazilo, ki mi ga je prinesla sestra iz Ljubljane.

Čas do 17. maja je nekako minil. Če le ne bi imela tako strašnega domotožja! Vse otroštvo in mladost sem preživela samo zunaj v naravi, zdaj pa sem med stenami barak, dan in noč, mesec za mesecem! Še tisto redkokdaj, ko me je prišla obiskat sestra, je paznica stražila poleg. 17. maja so nas s tovornjaki odpeljali v prisilne delavnice v Begunje. Vedno smo prišli v prazne barake. Izgleda, da je bila to njihova taktika: ko so pripeljali novo pošiljko zapornic, naj te ne bi vedele, da so pred njimi bile že druge. Noge so se mi nekoliko pozdravile, obiskala pa me je druga, nič manj boleča nadloga, podkožni turi: pod pazduho, na prsih, na rami. Vsa desna zgornja polovica telesa je bila ena sama živo rdeča, skeleča bolečina, ki je nekoliko pojenjala šele, ko so se mi beli strženi izločili sami od sebe. Z nobenimi mazili ali obkladki si nisem mogla pomagati, ker mi jih nihče ni dal. Verjetno sem imela slabo ali zastrupljeno kri od nezadostne hrane in ran na nogah. Zatem sem dobila vnetje pokostnice na palcu desne roke, takrat smo temu rekli ‘črv’ in brez zdravljenja so bile bolečine še hujše in dolgotrajnejše, kot so sicer.

V Begunjah sem bila najdlje, dve leti. Že med vojno sem doma pomagala sestri pri šivanju, tako sem znala malo šivati in so me dodelili v šivalnico. Spet med same stene! Kako sem jih sovražila! Še danes sem veliko raje zunaj kot notri. Šivale smo moške obleke, največ pa moške delovne obleke. Imele smo zelo dobre šivalne stroje, same nemške singerice in prav dobro smo vedele, da so vse pokradene. Zapornice, ki niso šivale, so delale zunaj: v hlevih, na njivah, na zelenjavnem vrtu in drugod. Pozimi v mrazu, poleti v vročini. Veliko je bilo tudi starejših žensk, največ žen bivših trgovcev in tovarnarjev. Če niso bile vajene dela zunaj, je bilo zanje zelo naporno. Oh, kaj bi dala, če bi smela delati na domačih njivah in travnikih. Ali me bo moja zgarana, vdano trpeča mati še dočakala? Bova še kdaj šli skupaj na njivo okopavat koruzo? Od takrat, ko sva jo zadnjikrat okopavali, poteka že tretje leto!

In prav na pragu poletja, 21. junija l. 1948, je zjutraj vstopila v delavnico paznica in poklicala: »Tončka Prošnik! Katera je?« Klici paznic so bili vedno strogi, zato nikoli nič obetavni in zaželeni. S strahom se oglasim. »Hitro poberite svoje stvari! Greste domov!« Še zdaleč ji nisem verjela. Morda me bodo samo premestili. Nikomur več nisem zaupala. Z nikomer več nisem marala imeti opravka. »Pojdite k upravniku!« Se mi lahko pri njem obeta kaj dobrega? Naenkrat sem se vsa tresla. Uspelo jim je, da so me v treh letih zapora spremenili v živčno, odtujeno, nezaupljivo in zagrenjeno dekle. Upravnik mi je napravil skoraj slovesno govoranco: »O vas nisem dobil nobenih pripomb. Ves čas ste bili brez kazni ali črne pike. Pomiloščeni ste in z današnjim dnem odpuščeni iz zapora. Odslej ste član naše socialistične družbe z vsemi državljanskimi pravicami«, itd.

Zakaj, odkod pomilostitev, si takrat nisem belila glave. Šele 1998. sem lahko prebrala, da je nekdo na upravo begunjskih zaporov poslal prošnjo za pomilostitev. Kdo je bil to, ne vem, morda politkomisar iz zapora v Teharjih, ko me je tam nekoč začudeno vprašal: »Kaj ste še vedno tu?« Ko me je za novo leto 1947/48 obiskala mama, mi je povedala, da na krajevni skupnosti v Horjulu zelo grdo govorijo o meni. Od znanca je zvedela za govorice, da bi bila lahko že izpuščena, če ne bi imela tako dolgega jezika!

Je spet posredi kakšna stara »fantovska« zamera? Po maminem obisku sem to povedala upravniku, ki se je zelo začudil: »Kakšne ljudi pa imate na krajevni skupnosti? Mi imamo o vas samo pohvalno mnenje.« Verjetno je tudi ta pripetljaj pripomogel k moji pomilostitvi.

Hitro zmečem tistih nekaj stvari v kovček, kot da bi se bala, da bi se premislili in me poklicali nazaj. Že stojim pred vrati kaznilnice. Na svobodi! Vendar nisem čutila nobenega olajšanja, nobene sprostitve. Kot da ne bi vedela, kam naj grem. Najprej do Ljubljane z vlakom, potem že nekako naprej do Horjula. Mama ni niti slutila, da prihajam. Zdaj je živela popolnoma sama, ker je tudi Francka jeseni 1947 zbežala v Trst.

Zakoračim po cesti proti železniški postaji. Bilo je zgodaj dopoldne. Za menoj je pripeljal voz z konjsko vprego in voznik, starejši možak, me je povabil naj prisedem. Sploh mu ni bilo treba razlagati, da sem namenjena na postajo. Sam je uganil. Prav gotovo je tudi vedel, od kod prihajam. Pa ni nič vprašal. Tudi jaz sem molčala. In nisva spregovorila vso pot do Lesc. Čutila sem, da tudi ne bi mogla govoriti, da se z nobenim nočem pogovarjati. Naj me pustijo vsi pri miru! Kako so me ta leta odtujila od drugih! Včasih na vasi nisi šel mimo človeka, ne da bi spregovoril besedo ali dve, če ne drugega o vremenu, o delu. Pripeljala sva se pred postajo. Ponujala sem mu denar, naj pove, koliko sem mu dolžna, pa ni hotel niti pare.

Kmalu je prišel vlak. Tudi tu sem se stisnila v kot, kot da bi se bala ljudi. Ali bom vse življenje živela kot obsojenka, ki se mora spraševati o svoji krivdi? Saj sem bila vendar po nedolžnem obsojena! Gledala sem skozi okno in si mislila: »Kako lepa je narava, ljudje pa so lahko tako grdi!« V Ljubljano sem se pripeljala opoldne. Kam pa zdaj, sem se spraševala na postaji? Vedela sem samo za trgovce, pri katerih je služila Francka, pri Žibertu se je reklo, stanovali so na Cesti na Rožnik. Vprašam kakih deset let starega fantiča, če ve, kako se pride do Ceste na Rožnik. Pa mi ni kaj dosti razlagal, kar z mano je šel. In vso pot sva se pogovarjala, ne vem več kaj. Čisto prav me je pripeljal.

Pozvonim in odpre mi njihova kuharica. Ko slišijo njeno glasno pozdravljanje in čudenje, pridejo še domači. Kako so bili veseli! Skupaj smo kosili, toda opozorila sem jih, da smem le po malem jesti. Povedali so mi, da iz Ljubljane v Horjul vozi že avtobus.

Horjul! Vse je domače, vse po starem, ista pot, iste hiše. Sama pa nisem več ista. Ali me je strah, da koga srečam? Na srečo me prva zagleda soseda, ki od veselja kar vzdiga roke. Mislila sem, da je mama že kaj zaslišala. Pa ni. Grem do doma, vstopim v vežo in naprej v hišo. Bilo je okrog štirih popoldne. Mama sedi na klopi za pečjo, čisto sama, z rokami v naročju, v tihi hiši. Nekaj časa strmiva druga v drugo, potem jokava: od veselja – in od bolečine.

Dom mi je postal edini kraj, kjer sem se ves ta čas dobro počutila in z veseljem delala. Narava in delo sta me ozdravila, čeprav počasi in ne za vedno. Zaupala sem lahko samo domačim; od drugih ljudi sem se odtujila. Hvala Bogu, hvala dobri materi, da sta me pričakala dom, kmetija. Zakopala sem se v delo. Delo zunaj, v naravi! Hvala dobrim sosedom, ki so nama z mamo vsako pomlad prišli orat, ker sva bili brez živine. Pa pokosit, ker sami ne bi zmogli, pa še marsikaj drugega so nama pomagali.

Službe nikoli nisem iskala, ni me mikala, stene delavnice bi me dušile … Tudi dobrega fanta mi ni bilo treba šele poiskati, saj sva se poznala že izpred vojne. Vedela sem, s kom se poročam, ko je prišel iz zapora še on. Da bi se poročila s kakšnim bivšim partizanom, si še danes ne morem predstavljati. Z možem sva skupaj ohranila kmetijo, moj rodni dom. Delava, kolikor še moreva. Pričenja se pomlad, spet bo delo zunaj.«

5.2.1.

Ko stojimo na dvorišču Piškove domačije v Šentjoštu nad Horjulom, nas prevzame občutek, da smo prišli na varen in miren kraj. Njena lega pod s smrekami in macesni poraščenim hribom, nekoliko dvignjena nad ozko dolino, po kateri se vzpenja cesta proti Suhemu dolu in Lučinam, je porok za to. Občutek miru vzbuja tudi kapelica sv. Jožefa na zgornjem robu dvorišča med trdno kmečko hišo in velikim hlevom.

Prav ta kapelica pa govori, če ji le znamo prisluhniti, tudi o viharjih, ki so v polpretekli dobi vdrli celo na ta miren kraj. Več kot štirideset let je na Piškovi domačiji gospodaril Jože Grdadolnik, oče Frančiške Grdadolnik, o kateri govori naša zgodba, znan po svoji delavnosti in poštenosti. Nekaj časa je oče Jože bil tudi župan takratne občine Št. Jošt nad Vrhniko. Pri vsem njegovem delu ga je vztrajno podpirala žena Marijana, s katero sta imela osem otrok: šest deklet in dva fanta. V začetku druge svetovne vojne so bili razen Marije, najstarejše hčerke, ki se je malo prej poročila na kmetijo v sosednji vasi, še vsi doma. Leta 1941 so Grdadolnikovi odprli vrata svoje hiše beguncem, ki so pred Nemci pribežali z Gorenjskega. Zanimivo bi bilo zbrati podatke, kdo vse je bil tedaj vsaj za eno noč deležen zavetja domačije pod hribom. Bogoslovcu Mirku Gogali je Grdadolnikova domačija tedaj postala drugi dom in tako je leta 1944 v Šentjoštu imel novo mašo. Že pred tem, v marcu 1943, je Grdadolnikove hudo pretresla izguba starejšega sina Janeza, ki je padel kot član šentjoške vaške straže. Mlajši sin Lojze se je smrtno ponesrečil pri pripravljanju drv v zgodnji pomladi 1945. Očeta je izguba obeh sinov zelo potrla, toda ni obupal, ampak je vtrajal pri delu za dom in družino.

V soboto, 5. maja 1945, so Grdadolnikovi videli, kako se je po cesti pod njimi pomikala dolga kolona vojakov in civilistov. Bili so to domobranci iz Rovt in Hotedršice in tisti, ki so se umikali z njimi. Tudi Grdadolnikovi so pripravljali voz in konje za dolgo pot. Ena od sester je bila določena za voznico, druge tri pa naj bi se ji pridružile. Le Frančiška, Francka, kot so ji vsi rekli, je bila trdno odločena, da ostane doma pri očetu in materi. Vsi so verjeli, da bo ta umik le za malo časa, zato niti niso bili preveč potrti, ko so se naslednji dan štiri sestre na lojtrskem vozu pridružile šentjoškim domobrancem in drugim beguncem in z njimi odpotovale proti Škofji Loki. Čudna tišina je zavladala po njihovem odhodu na domačiji in v tej tišini se je oglasila skrb, kako bodo sestre potovale, kdaj se bodo pojavili zmagovalci in kako se bodo obnašali. Kaj, če bo ta situacija trajala več kot štirinajst dni. – Preteklo je štirinajst dni, tri tedne. V Šentjoštu so se »osvoboditelji« nekajkrat pojavili, bila je vzpostavljena nova oblast, na samotno Grdadolnikovo kmetijo pa še ni bilo nikogar. Poleg drugih skrbi, so se domači tudi bali, kaj bo s skrivači v bližnjem gozdu, če še ne bo spremembe.

V petek, 1. junija, sta se do Grdadolnikovih pripeljala dva uniformiranca, vsak na svojem motorju. Bila sta člana oznovske izpostave v Logatcu. Velela sta, naj se Francka takoj pripravi, da bo šla z njima. Prisedla je k enemu od dvojice in odpeljali so se do Potoka, kjer je tudi drugi pobral sopotnico, ki ji je bila določena podobna usoda kot Francki. Preko Rovt so kmalu prispeli v Logatec in se ustavili pred gradom. Francko so takoj odvedli v prostor v kleti, kjer so že bili trije moški in ena ženska. Ivanko Jesenovec, ki so jo hkrati z njo pripeljali iz Šentjošta, so zaprli v drug prostor in se potem nista več videli. Približno štirinajst dni je bila Francka v Logatcu in v tem času je bila enkrat zaslišana. Zasliševalec je bil iz sosednje vasi in vse njegovo zasliševanje, podkrepljeno z udarci opasača, se je vrtelo okrog skrivačev.

Po približno štirinajstih dneh so Francko poklicali iz kleti, jo z več drugimi zaporniki strpali na kamion in odpeljali v Šentvid v Škofove zavode. Porinili so jih v veliko sobo med druge sotrpine. Niso je več zaslišali. Kar precej dni je preteklo, ko je pri vratih zaslišala svoje ime in so jo odvedli v sobo, kjer je zasedalo sodišče. Hkrati z njo so bili sojeni še trije moški in ena ženska, ki jih ni poznala. Prebrali so ji, da je obsojena na smrt, ker je »leta 1942 bila obveščevalka bega in imela nalogo paziti na gibanje partizanov«. Po tem so jo odvedli v precej velik prostor v kleti, kjer so bili zaprti sami na smrt obsojeni. Menda je nekaj časa bilo tu štirideset moških in dve ženski. Tu je spoznala Tončko Prošnik in Anico Musec. Obe sta bili še zelo mladi, pa vendar obsojeni na smrt. Čakali so, kdaj jih bodo poklicali in odpeljali na morišče. Francka se ne spominja, kdaj so jo obvestili, da je pomiloščena na petnajst let odvzema prostosti s prisilnim delom. Niti glede smrtne osodbe niti glede spremembe na zaporno kazen ji niso dali nobenega dokumenta.

Figure 28. Francka Grdadolnik po vrnitvi iz zapora

Datuma, ko so jih iz Šentvida odpeljali v Kočevje, se ne spominja, ve pa, da je ob amnestiji v začetku avgusta še bila v škofovih zavodih. Neka paznica jim je tedaj govorila, da bodo šle domov. Zavodi, kjer je ob prihodu iz Logatca videla tudi domobrance, so se po amnestiji res izpraznili, Francko in več njenih sotrpink pa so tedaj preselili v Kočevje. Anica Musec je prepričana, da je to bilo 14. avgusta. V Kočevju so zapornice opravljale razna dela: grabile seno, nosile iz gozda drva in podobno. Francka je nekaj časa hodila pomagat na neko kmetijo, nekaj časa pa tudi k Obnovitveni zadrugi. Med delom pri Obnovitveni zadrugi bi jo kmalu doletela druga smrtna obsodba. Iz zapora v Kočevju je tedaj pobegnil partizan, ki je pred aretacijo stražil in spremljal zapornice. Francko so obtožili, da mu je pomagala pri pobegu. Prišli so jo iskat v barako, kjer so zapornice stanovale in jo odpeljali na kočevsko ozno. Več ur so jo zasliševali in jo silili, naj prizna, da je pomagala ubežniku. Zaman jim je dopovedovala, da ga sploh ni poznala, da ni z njim imela nobene zveze. Nazadnje je morala to svojo izjavo sama napisati in podpisati. Rekli so ji : Če ugotovimo, da si imela z njim kakršnokoli zvezo, boš takoj ustreljena. Opazovali so jo, ko je pisala izjavo. Ko so videli, da je čisto mirna, je nekdo pripomnil: »Glej ga, hudiča, saj se ji niti roka ne trese«. Potem so jo odvedli nazaj v barako. Sojetnice so takoj opazile, da je morala doživeti nekaj hudega. – Ko jo je prišel v Kočevje obiskat oče, je tudi bila na delu v Obnovitveni zadrugi. Šefinja je bila tako dobra, da je dovolila, da sta se pogovarjala pri vhodnih vratih brez nadzorstva. Opazila je, kako nenavadno zviti ima oče obe roki in zvedela, kaj se je v avgustu zgodilo pri Grdadolnikovih. Knojevci so v Žažarju prijeli očetovega sorodnika Franca Trčka, nekdanjega domobranca. Pripeljali so ga v Šentjošt, da bi Grdadolniku dokazali povezavo s skrivači. Trček se jim je na dvorišču Grdadolnikove domačije izmuznil in nameraval pobegniti, toda prestregle so ga krogle zasledovalcev. Potem so očeta hudo mučili.Obesili so ga za roke, zvezane na hrbtu, in ga pri tem tudi tepli. Od strašnih bolečin je pot v curkih tekel od njega, kljub temu ni ničesar priznal in ko so ga izpustili, je mučiteljem celo ponudil roko.

Naslednja postaja Franckinega križevega pota je bila kaznilnica v Begunjah na Gorenjskem. Menda je prišla tja proti pomladi 1946. Delala je na polju in v gozdu, večkrat pa so jo poklicali tudi k živini, saj so vedeli, da ima kot kmečka hči vsaj nekaj izkušenj tudi na tem področju in da se resno loti vsakega dela. Že proti koncu »služenja« v Begunjah je med nekim sprehodom po dvorišču kaznilnice srečala Žakljevo mater in druge sovaščanke, ki so jim sodili ob odkritju Bitenčeve skupine. Spet je zvedela novice iz domačega kraja.

Precejšen del svojega zaporniškega staža je Francka prestala v Rajhenburgu, kjer je bilo v prostorih nekdanjega trapistovskega samostana zaprtih okoli sedemsto žensk. Ker so vedeli, da je izučena šivilja, so jo poslali v šivalnico in ji celo naložili odgovornost za strokovnost dela večje skupine. Kljub temu pa ji ni bilo prizanešeno z delom, ki zares ni spadalo v njeno stroko. Nekega septembrskega dne leta 1949 so velikemu številu zapornic ukazali pobrati njihove stvari in odgnali so jih na železniško postajo. V zaprtih tovornih vagonih so se potem dolgo vozile, ne da bi vedele, kam jih peljejo. Šele ko so z vlaka prišle v neke zanikrne barake, so zvedele, da so blizu Okučanov na Hrvaškem in da bodo pomagale pri gradnji nove ceste. Razdelili so jih na desetine, jih oblekli v raševinaste kaznjenske obleke in delo se je začelo. Vsaka desetina je imela svojo normo, ki pa je bila visoka in so morale pošteno garati, da so jo izpolnile. O silno težkih razmerah, ki so jih morale prestajati slovenske kaznjenke na avtocesti »bratstva in enotnosti« sta podrobno pisali Jelka in Krista Mrak v 36. številki Zaveze v sestavku Ko jastrebi prekrijejo nebo. Francki je dobro ostala v spominu povodenj, ki bi novembra 1948 kmalu zalila njihove barake. 27. novembra, ko so z gradilišča nosile skale, da bi dvignile teren pred barakami paznikov, je pihal zelo hladen veter, da so bile povrh drugega še otrdele od mraza. Po devetih mesecih nemogočega življenja na žgočem slavonskem soncu in mrzlem vetru so se vrnile v Rajhenburg in Francka je spet delala v šivalnici, dokler jo 2. januarja 1951 niso spustili domov.

Na vlaku jo je še spremljal paznik, po prihodu na ljubljansko železniško postajo pa je lahko šla po svoje. Zelo nenavadno se je počutila, ko je po skoraj šestih letih prvič spet hodila brez spremstva. Prenočila je pri sestrični v Ljubljani. Naslednji dan se je z avtobusom peljala do Polhovega Gradca, nato pa pešačila proti domu. Ker jo je pot vodila mimo pisarne KLO-ja (Krajevnega ljudskega odbora), se je hotela spotoma javiti, kot ji je bilo naročeno ob odhodu iz kaznilnice, pa je naletela ravno na zasedanje domače »vlade«. Kakih petnajst parov oči se je uprlo vanjo, ko se je pojavila pri vratih, in neka mlajša odbornica je sosedu »prišepnila« žaljivo opazko, ki jo je Francka seveda dobro slišala, toda predsedujoči je to spretno prezrl in nepovabljeno obiskovalko vljudno opozoril, naj se oglasi v pisarni drugi dan dopoldne.

Kakšnih posebnih težav po povratku domov ni imela. Čeprav oče še ni bil star, so ga udarci zadnjih let upognili in njegovo zdravje je začelo pešati. Umrl je leta 1955. Francka se je z vnemo oprijela dela na domačiji. Ko se je sestra Anica, ki se je že nekaj let pred Franckinim prihodom iz zapora vrnila s Koroškega, poročila in je Piškova domačija dobila novega gospodarja, je Francka svoje delo za dom nadaljevala in pri njem vztraja še danes, čeprav je pred kratkim izpolnila sedeminosemdeset let.

31. marca 1998 je po triinpetdesetih letih spet stopila pred sodnike. Tokrat je njeno zadevo obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani in jo oprostilo obtožbe, seveda pa ji ni moglo vrniti let, ki jih je izgubila po raznih zaporih, in izbrisati trpljenja, ki ga je pri tem pretrpela.

5.3.1.

Anico Musec so zaprli 13. maja 1945. Doma sta bili sami z mamo. Istočasno so aretirali še nekaj njenih sovaščanov in sovaščank. S kamionom so jih odpeljali v Logatec in jih zaprli v eno od grajskih sob.

Aničin oče je bil pred vojno v službi pri železnici. Nekaj časa je bil pri partizanih, potem pa ni več vzdržal in se je vrnil domov. Ker je bil doma iz Logatca, je na prigovarjanje tamkajšnjih znancev odšel k domobrancem v Logatec. V začetku maja 1945 je z njimi šel na Koroško in bil vrnjen v Teharje.

Ko so Anico odpeljali od doma, še ni imela šestnajst let. Rojstni dan je praznovala 18. maja v zaporu. Kljub temu so bili do nje pri zasliševanju grobi, jo pretepali in silili, naj podpiše izjavo, da je vohunila za partizani in jih izdajala. Zaradi pretepanja je neko tako izjavo res podpisala, vendar je kasneje pred sodiščem izjavila, da je ona izjava bila od nje izsiljena. 4. junija so jo s kamionom odpeljali v Šentvid v škofove zavode in 12. julija je bila pred vojaškim sodiščem obsojena na smrt. Po obsodbi je prišla v kletni prostor, kjer so bili tudi drugi na smrt obsojeni; z nekaterimi od njih se še danes srečuje.

Figure 29. Ana Musec po prihodu iz zapora

Spominja se, da so ji v klet prinesli svinčnik in papir in rekli, naj napiše prošnjo za pomilostitev. Obsodba je bila res spremenjena na zaporno kazen štirih let.

Niti o prvi sodbi niti o spremembi ni dobila nobenega dokumenta. V kletnem zaporu v Šentvidu je Anica imela hudo grižo, zato ji je posebno ostalo v spominu, kako težko je bilo zaradi stranišča. Počutila se je ponižano in onemoglo. Šele ko se je je usmilil neki stražar in ji prinesel kanglico močne črne kave, se ji je stanje izboljšalo.

Spominja se, da so jih 14. avgusta preselili v Kočevje. Hodile so grabit seno in tedaj sta bila z njimi tudi dva duhovnika – zapornika. Lačne so bile manj kot v Šentvidu in na splošno so bile razmere nekoliko znosnejše. 17. februarja 1946 so Anico in nekaj drugih zapornic prepeljali v Teharje, natanko po enem mesecu, 17. marca 1946, pa je prišlo obvestilo o pomilostitvi in odšla je domov.

Figure 30. Anica Musec – v sredini – v Kočevju jeseni 1945

Po povratku je v domačem kraju imela nekaj težav, ker so jo obtoževali, da je kriva za smrt nekaterih sovaščanov. Ko se je skušala zaposliti v Planini, so temu najbolj nasprotovale njene bivše sošolke. Kasneje so se zadeve umirile, dobila je službo in se tudi poročila. 25. oktobra 1999 je Okrožno sodišče v Ljubljani razpravljalo o njeni zadevi in izreklo oprostilno sodbo.

6.1.1. Silvin pobeg

Kak mesec pozneje kot major Stamenković je prišel v Peggez Janez Zdešar, takrat še dijak, malo pred maturo. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se že od prej poznala; večkrat sva se srečala po maši ali po kaki drugi pobožnosti pred cerkvijo svetega Jožefa, kjer je ministriral in tudi sicer živahno deloval.

Zdešarjeva pripoved je bila še veliko bolj napeta in razburljiva kot Stamenkovićeva, saj ni skočil z vlaka, ampak je bil eden redkih, ki se mu je posrečilo pobegniti iz žrela smrti, iz taborišča na Teharjah. Pobeg njegove skupine iz dobro zastraženega koncentracijskega taborišča je bil naravnost spektakularno dejanje. Ker pa je Zdešar svoj pobeg sam zelo nazorno in nadrobno opisal v posebni knjigi, tega tukaj ne bom obnavljal.

Pozno jeseni pa je ilegalno prišla čez mejo v Lienz tudi Silva Vončina, sestrična moje mame. Od številne mamine »žlahte« mi je bila Silva najbolj pri srcu; menda me je že kot dojenčka cele dneve pestovala in me zlepa ni spustila iz rok. Pozneje sem jo občudoval tudi zato, ker je bila neverjetno podjetna in pogumna.

Silvi je že v zgodnjem otroštvu, komaj je imela dve leti, umrla mama in zapustila šest nepreskrbljenih otrok. Ker je bil njen oče po ženini smrti precej neroden in nebogljen, pa tudi nekoliko čudaški, je Silvo vzela k sebi njena teta Cilka, ki je stanovala na začetku Ulice na Grad, v skromnem enosobnem stanovanju, za cerkvijo svetega Florijana. Teta Cilka je kot dekle prišla s Kovačevega Rovta nad Idrijo, z revne bajtarske domačije, v Ljubljano; tu se je vse življenje preživljala kot snažilka. Ostala je neporočena, živela je zelo skromno in varčno. Čeprav je s svojimi pičlimi dohodki skrbela tudi za nečakinjo Silvo, je imela vedno nekaj prihrankov. »Za moj pogreb,« je rekla, »da ne boste imeli ob moji smrti z mano nobenih stroškov.« Pa ni bilo samo za pogreb. Kadar je bil kdo od sorodnikov v denarni stiski, mu je teta Cilka rada ponudila denar na posodo. Tudi dolgoročno in brez obresti. Bila je zelo pobožna, rada je prebirala mohorjevke in Sveto pismo, vsak dan je hodila k sveti maši. Tudi Silvo je lepo in skrbno vzgajala in pazila, da dekle ne bi zašlo v slabo družbo ali na kriva pota.

Sicer pa je Silva pred vojno vsak mesec enkrat ali dvakrat prihajala k nam v Celje na obisk. Ker je bil njen oče železničar, je imela na železnici režijsko karto in se je lahko z vlakom poceni vozila iz Ljubljane v Celje, kjer smo živeli pred vojno. Zelo je bila navezana na mojo mamo, ki je imela pač več posluha za njena mlada leta kot dobra, a morda nekoliko prestroga teta Cilka. Kadar je prišla Silva k nam v Celje, je lahko šla na ples, česar pri teti Cilki ni mogla. V naši družini smo vsi imeli Silvo zelo radi, imeli smo jo skoraj za člana družine; vedno smo jo nestrpno pričakovali, vsak njen obisk je bil za nas veselo doživetje, pravi praznik.

Še prav posebno dobro sem se z njo razumel jaz kot najstarejši; rada je z mano debatirala in politizirala in me utrjevala v domoljubju. Nekoč med okupacijo sva skozi okno videla, kako mimo cerkve svetega Florjana in mimo njene hiše na Ljubljanski grad koraka četa makaronarjev z italijansko trikoloro, pa mi je zarotniško zašepetala na uho: »Odpriva okno in zapojva Naprej zastava slave.« In sva odprla okno in zapela na ves glas, da so naju vojaki debelo gledali.

Silva je tik pred vojno končala trgovsko akademijo in se zaposlila v nekem denarnem zavodu. Vse kolegice v njeni službi so bile – z eno samo izjemo – aktivistke ali simpatizerke OF. Toda Silva se jih ni bala in pred njimi ni skrivala svojega prepričanja; dopovedovala jim je, kako je OF v resnici samo podaljšana roka Komunistične partije, ki ji ne gre za osvoboditev slovenskega naroda, ampak za revolucijo. Pred sodelavkami je glasno obsojala partizanske atentate, likvidacije in druga zločinska početja vosovcev in njihovih pomagačev.

Zato ni čudno, da se je maja 1945 tudi Silva umaknila iz Ljubljane in napotila čez Ljubelj. Njena skupina je že prešla na koroško stran, potem pa je ob vznožju nekam zašla in izgubila stik z glavnino, in nazadnje so jo prestregli partizani. Ti so nekaj moških takoj pobili, ženske pa zaprli v neko graščino in zastražili. Silva ni zatisnila očesa, ampak je skozi okno vso noč opazovala, kako se menjavajo in premikajo stražarji pred graščino. Ko je imela občutek, da je varno, je sredi noči skočila skozi okno, padla med koprive in se nato počasi splazila proč, do ceste. Tam je nekaj časa ždela in počivala v grmovju, malo pred jutranjim svitom pa se je odpravila na pot. Žal pa je zavila ravno v narobno smer. Že je prehodila dober del poti, potem pa se je znašla pred neko partizansko patruljo. Ta jo je zgrabila in pospremila na tovornjak, ki jo je odpeljal čez mejo. Nazadnje se je znašla v taborišču na Teharjah. Tam je več kot dva meseca prestajala vse mogoče muke in trpinčenja, lakoto in žejo, mraz in vročino, zasmehovanja in ponižanja.

V začetku avgusta so jo z nekaterimi drugimi ženskami odpustili iz taborišča na Teharjah in ji dali vozovnico za Ljubljano. Vendar partizanom ni zaupala, preveč se je od njih naužila hudega. Zato je takoj, ko se je vlak ustavil v Laškem, izstopila in se napotila dve uri peš po dolini Lahomnice do Male Breze, kjer so živeli neki naši daljnji sorodniki. Tam je preživela poldrugi mesec in delala kot dekla na kmetiji pri teti Julki in stricu Janezu. Ker pa je imela vtis, da je stric Janez – v nasprotju z drugimi kmeti v naselju – nekoliko rdeč, mu ni čisto vsega zaupala. Tudi mu ni povedala svoje resnične zgodbe, ampak si je nekaj izmislila: Med vojno je trpela hudo lakoto in zbolela, boji se, da ima kako senco na pljučih, mogoče je celo staknila jetiko. Zato ji je zdravnik priporočil, naj odide za nekaj časa na kmete, na sveži zrak. Stric Janez ji je najprej verjel, saj je bila v resnici živ okostnjak (drugačnih s Teharij ni bilo). Sčasoma pa so stric Janez in njegovi začeli sumiti, da s Silvino boleznijo in z njenim bivanjem v Mali Brezi ni vse čisto tako, kot jim je pripovedovala.

Zato je Silva poiskala neko zaupno osebo, ki je moji mami v Ljubljano prinesla njeno sporočilo: naj zanjo za nekaj dni najde kako skrivališče v Ljubljani. Moja mama bi jo seveda prav rada skrila sama pri sebi doma, ampak to ni bilo mogoče, preveč je bilo otrok pri hiši, sploh pa so na mamo, ker je njen mož šel »čez«, ves čas budno pazili zavedni hišni sostanovalci, ki ji drugače sicer niso hoteli nič hudega. Mama je našla neko družino na Dalmatinovi, kjer so bili pri hiši sami fantki (domnevam, da je bila to družina Tozonovih). Ta družina je Silvo že prej poznala in je bila – kljub tveganju – pripravljena nuditi ji za nekaj dni zatočišče v svojem stanovanju. Medtem je moja mama poiskala in našla stik z ilegalci, ki so v tistih časih ljudi reševali iz krempljev Ozne in jih spravljali čez mejo na varno.

Čez nekaj dni je mama s Silvo sedla na vlak in se z njo odpeljala v Kranjsko Goro. Silva si je kot dekla pri teti Julki in stricu Janezu opomogla, bila je spet čedno, privlačno dekle; imela je štiriindvajset let. Zvečer sta šli z mamo v Kranjski Gori v restavracijo. Silva in mama sta sami sedeli pri mizi, kar je nekdo v vojaški uniformi, po činu menda vodnik, vljudno vprašal, če lahko prisede. Seveda bi bilo zelo sumljivo, če bi ga zavrnili. Zaigrala je glasba, začel se je ples. Uniformirani sosed je Silvo zaprosil za ples, med plesom pa jo je začel nagovarjati: »Do devetih sem prost, potem moram na dolžnost, da popeljem patruljo v zasedo. Takrat je največ dela. Tisti čas skoraj vsakokrat koga ujamemo. Potem pa je navadno do jutra spet vse bolj mirno, vojaki ostanejo na položajih, jaz pa sem prost. Ob enajstih bom čakal tam in tam …« ji je govoril med plesom.

Silva si je njegove besede dobro zapomnila. Ob enajstih! Takrat bo idealna priložnost za pobeg! Po moji mami je to sporočila ilegalcu, s katerim je bila dogovorjena. In res se je ob enajstih v spremstvu ilegalca odpravila čez mejo in še pred jutranjim svitom se je znašla onkraj meje, na svobodi …

Silva je ostala v Peggezu manj kot dva meseca, potem se je odpravila naprej, spet ilegalno čez mejo v Italijo. To so bili najbolj zanimivi dnevi v taborišču. Silva je bila polna energije in volje do življenja. Imela je veliko prijateljic in znancev, ki so v našo sobo radi prihajali na klepet, razčlenjevali pretekle in sedanje dogodke in delali drzne načrte za lepšo prihodnost. Kadar sva šla s Silvo skupaj k okencu barake, kjer se je delila hrana (navadno je bila to mineštra iz rumenega graha, včasih je po njej plaval tudi kak kos govedine), sva vedno prinesla zvrhane menažke in lepe kose mesa.

Figure 31. Cecilija Rejc – Teta Cilka

Vseeno je lakota vse huje pritiskala, zato sem Silvo nagovarjal, da greva skupaj v Anras po krompir. Spominjam se, da je bilo že novembra, ko sva se odpravila na pot, pa sva v gosti megli v gozdu zgrešila in zašla. Po glavni cesti si nisva upala hoditi, ker so Angleži in avstrijski orožniki beguncem takrat prepovedali, oddaljevati se več kot deset kilometrov od taborišča. Čeprav sem že večkrat obhodil vsa naselja in vse steze okrog Lienza, sem svoje poznavanje okoliških krajev in poti očitno precenjeval. Tavala sva in tavala, že se je začelo mračiti, megla je postajala čedalje gostejša, tako da nisva več videla niti deset korakov pred sabo. Ker nisva imela pri sebi nobene ure, sva popolnoma izgubila občutek za orientacijo v času in prostoru; bila sva prepričana, da hodiva že celo noč. Naenkrat se je megla razkadila, zazdelo se nama je, da se že dani – a v resnici je bil, kot se je pozneje izkazalo, le soj mesečine, bila je namreč polna luna.

V luninem soju sva prišla do samotne kmetije, kjer je še brlela luč. Plaho sva potrkala. Potem še enkrat in še enkrat, vedno krepkeje. Nazadnje nama je prišla odpret rdečelična, debelušna gospodinja. Ponižno sva vprašala, če ima kaj krompirja naprodaj. Kartoffeln habe ich schon, ja, schöne Kartoffeln habe ich im Keller, ganz voll. Aber jetzt gehe ich nicht ins Keller, jetzt gehe ich ins Bett! ¹ nama je zabrusila in zaloputnila vrata pred nosom. Takšne grobosti sicer pri tirolskih kmetih nisem bil vajen.

Zato pa me je toliko prijetnejše presenečenje čakalo nekaj dni po tem brezuspešnem nakupovalnem pohodu: Ko sem se nekega dne vrnil iz šole, sem v sobi zagledal vrečo, polno krompirja, zraven pa zavitek masla in par okovanih gojzarjev. Silva je povedala, da me je dopoldne iskal postaven fant iz Anrasa; iskal me je Toni, sin mojega nekdanjega gospodarja! Sep je od samega veselja, da se mu je sin živ in zdrav vrnil iz vojnega ujetništva, sklenil, da mora Bogu v zahvalo narediti kako dobro delo. Pa se je spomnil name in poslal Tonija, da mi je vse to kot darilo pred božičem prinesel v taborišče. Še posebej sem se razveselil gojzarjev: bili so Tonijevi iz njegovih mlajših let, dobro okovani, iz trpežnega usnja, ročno delo tirolskega vaškega mojstra. Z njimi sem se vzpel na več tirolskih vrhov, pozneje pa tudi na Triglav. Bili so neuničljivi, nosil sem jih več kot deset let, z njimi sem pozneje obhodil skoraj vse vrhove Karavank in Kamniških planin.

Sicer pa je bila Silva prva,ki nama je prinesla sveže in zanesljive novice o tem, kako je z našimi v Ljubljani. Med drugim je pripovedovala tole (pozneje je to potrdila tudi moja mama):

Ko se je mama tistega majskega dne vračala s postaje, kamor naju je spremila na vlak, je na Miklošičevi cesti kot prvega znanca srečala polkovnika Mirka Bitenca. Moji starši so bili z Bitenčevimi dobri znanci, saj sta Mirko Bitenc in ata pred vojno kot profesorja skupaj poučevala na celjski gimnaziji, mama pa je bila še posebej dobra prijateljica z Bitenčevo ženo. Čeprav je bil Mirko Bitenc tiste dni zelo angažiran in poln težkih skrbi – dodelili so mu najbolj odgovorni resor, obrambno ministrstvo v »taborski vladi«, si je vzel pol ure časa za pogovor z mojo mamo. Mama mu je povedala, da sva z atom ravnokar odšla na vlak in se odpeljala na Koroško. Bitenc se je prijel za glavo in zavzdihnil: »Ja, kaj mu je bilo pa tega treba!« Odločno je bil proti temu, da civili bežijo na Koroško. »Samo naša vojska naj gre na Koroško, vsi drugi pa naj ostanejo tukaj! Tudi moja družina ne bo šla nikamor! Ostala bo tukaj.« Še vedno je gojil upanje, da bo na nasprotni strani nazadnje prevladala državniška modrost in nacionalni interes; pričakoval je, da bo taborska vlada prejela zadovoljiv odgovor na ponujeno roko sprave in premirja. Morda bi se z nasprotno stranjo lahko celó dogovorili za skupen nastop na Koroškem. S takšnim skupnim nastopom bi lahko popravili, kar so naši politiki zaigrali po prvi svetovni vojni. »Bojna morala naših vojakov je kljub umiku še vedno zelo visoka, za slovensko Koroško bi se borili kot levi,« tako je Mirko Bitenc takrat govoril moji mami.

Silva je tudi povedala, kako so naši družini nekateri prijatelji nesebično pomagali v njeni stiski. Tako je npr. celjski opat dr. Peter Kovačič mami prinesel znatno vsoto denarja, ki so ga zbrali znanci iz Celja. Nekateri si sicer ne upajo pomagati odkrito, ker je to lahko tudi nevarno, pa pošiljajo pomoč po posrednikih. Tako npr. neki atov znanec iz študentskih let, ki ne želi biti imenovan, mami vsak mesec po neki znanki redno pošilja denarni znesek; mama je bila prepričana, da je neznani dobrotnik dr. Viktor Korošec, profesor rimskega prava na ljubljanski univerzi. Nekateri so mami prinašali pomoč tudi v naturalijah; tako je naši družini večkrat prinesla pomoč v živilih Zora Debevec, žena zdravnika dr. Franca Debevca, mama moje žene, ki je takrat seveda še nisem poznal.

Figure 32. Silva Vončina – Fotografija z izkaznice po odpustu s Teharij

Silva pa je tudi povedala, kako naši družini zadnje čase pomoč usiha, ljudje so čedalje bolj prestrašeni, nekateri prejšnji znanci se mame očitno izogibljejo. Na srečo so naši sostanovalci v hiši na Karlovški cesti, sicer preprosti delavci in v glavnem simpatizerji OF – z eno samo žalostno izjemo – do naše družine zelo obzirni in gredo mami na roko, kolikor pač morejo. Moji mlajši bratje gredo večkrat pomagat k Svečarjevim, na zadnjo ljubljansko kmetijo ob vznožju grajskega griča, da dobijo kaj za v usta.

Kot rečeno, naju je Silva kmalu zapustila. Ilegalno je odšla čez Sillian in Innichen v Italijo, od tam pa pozneje v Anglijo, v Nottingham. Tam se je spočetka preživljala kot strežnica v bolnici. Poročila se je z nekim poljskim emigrantom, a je kmalu umrl. Nato se je poročila s Karlom Lehmanom, ki se je prav tako ob koncu vojne s svojimi starši, bogatimi kmeti iz okolice Šida v Sremu, po čudnih peripetijah prek Madžarske umaknil v Avstrijo. Nato je odpotoval naprej na zahod, nazadnje je pristal v Angliji, in se je zaposlil kot sprevodnik na železnici. Zadnja leta sta Silva in Karlo večkrat prihajala na obisk v Ljubljano in delala načrte, kako se bosta na starost, ko bodo sinovi odrasli, za stalno preselila v Slovenijo.

Vendar je Silvi te načrte prekrižala smrt.

6.1.2. Nov val izseljencev

Nekje sredi jeseni leta 1945 (točnih datumov se ne spominjam) je v taborišče v Peggez prišla nova skupina izseljencev, ali točneje, izgnancev. Rekli so, da gre za volksdeutscherje, z drugimi besedami, za Nemce, ki so živeli v naših krajih, pa so jih jugoslovanske oblasti izselile.

V resnici je bila dobra polovica teh izgnancev pravih Slovencev, ki so imeli nemški priimek ali pa so se rodili pod takšno nesrečno zvezdo, da so imeli v svojem rodovniku kakega nemškega prednika ali sorodnika, zraven morda še kaj premoženja, ki so se ga polakomnili novi oblastniki. Sicer pa je o izgonu največkrat odločala narobna ideološka usmeritev nesrečneža.

Hitlerjancev med temi izgnanci ni bilo niti za vzorec, saj prepričani nacisti niso bili tako neumni, da bi čakali na prihod partizanske vojske, ampak so se rajši pred koncem vojne kar sami izselili.

O slovenstvu teh izgnancev priča tudi dejstvo, da so mnogi med njimi otroke rajši vpisovali na slovensko begunsko gimnazijo, čeprav so jim bila vrata avstrijskih šol odprta na stežaj. Eden teh izgnancev – če se prav spominjam, se je pisal Ovsenek – je postal tudi profesor na slovenski begunski gimnaziji.

Zlasti med starejšimi izobraženci je bilo nekaj takšnih, ki so se med študijem na dunajski univerzi seznanili s kako čedno Dunajčanko in se pozneje z njo poročili. Če bi npr. slovenski pisatelj Josip Stritar, ki se je poročil s hčerko nekega posestnika iz Nižje Avstrije, živel pol stoletja pozneje, bi ga oblasti gotovo izselile kot volksdeutscherja. Morda bi izgnale tudi pisatelja Ivana Cankarja, ker je živel v zunajzakonski skupnosti s Štefko Löfflerjevo. Nekatere so menda izselili zato, ker so kdaj objavili prispevek v kakem nemškem časopisu. In tako bi se med izgnanci lahko znašel tudi Prešeren, saj je nekaj svojih najlepših pesmi napisal v nemščini in so ga zato nemški kritiki hvalili, da je ne samo največji slovenski, ampak tudi »ein großer deutscher Dichter«. Ampak Prešeren je imel srečo, da se je rodil poldrugo stoletje pred osvoboditvijo.

Moj ata se je zlasti zgražal, ko je med izgnanci srečal družino profesorja dr. Karla Hinterlechnerja, ki je bil eden pionirjev ljubljanske univerze in pozneje tudi njen rektor. Hinterlechner je bil zelo zaveden Slovenec, tako da je ravno zaradi svojega slovenstva že stare cesarske Avstrije izgubil službo na Geološkem zavodu na Dunaju. Res pa je, da so v tem primeru jugoslovanske oblasti pozneje izgon preklicale in Hinterlechnerjevim omogočile vrnitev v Slovenijo.

Pozneje sem zvedel, da se je na seznamu za selitev znašel tudi moj birmanski boter dr. Franc Kotnik, slovenski narodopisec in ravnatelj Mohorjeve družbe. Moj boter se je namreč kot študent na graški univerzi seznanil in nato poročil z neko tamkajšnjo domačinko, ki se tudi po petindvajsetih letih v Sloveniji ni prav dobro naučila slovenščine. Ker je imela na Ptuju nekaj sorodnikov, se je po moževi smrti kot vdova preselila na Ptuj. Tam sem jo pozneje, ko sem poučeval na ptujski gimnaziji, večkrat obiskal. Kadar sem bil pri njej na obisku, mi je šlo na smeh, ker je v slabi slovenščini o svojem pokojnem možu vedno govorila z imenom moja Franc. Med drugim mi je pripovedovala, da sta se z možem leta 1945 kar dvakrat pripravljala na selitev. Maja 1945 so njenega moža – v prepričanju, da bo osrednji del Koroške prišel v nekakšno jugoslovansko okupacijsko cono – pozvali, naj se pripravi na selitev v Celovec, kjer bo ustanovljena slovenska gimnazija, on pa bo kot koroški Slovenec in ugleden kulturni delavec postal ravnatelj gimnazije. Že sta imela kovčke pripravljene, pa je bil poziv v zadnjem hipu preklican. Samo nekaj mesecev pozneje pa se je moja Franc zaradi nemških korenin svoje soproge znašel na spisku volksdeutscherjev. Baje je nato pisatelj F. S. Finžgar, s katerim se je dr. Kotnik dobro poznal zaradi dolgoletnega sodelovanja v Mohorjevi družbi, zanj posredoval pri Borisu Kidriču, da je bil s tega spiska izbrisan.

6.1.3. Konec šolskega leta in počitnice 1946

Bližal se je konec šolskega leta, ki mi je ostal v spominu predvsem po nekaterih izletih.

Najprej smo šli ob koncu maja na šolski izlet k neki planinski koči pod Dolomiti za Rauchkoglom. Na izletu smo kmalu pogrešili eno od sošolk. Začeli smo jo iskati in klicati, da je votlo odmevalo od skalovja. Ves izlet se je spremenil v eno samo mučno in živčno iskanje, tako da sploh nismo prišli do cilja. Šele pozno popoldne smo našli izgubljeno sošolko. Pojasnila nam je, zakaj nas je zapustila: ta dan je bila obletnica, odkar je zadnjič videla svojega brata. Natanko pred letom dni sta se v Vetrinju poslovila, preden je odšel s transportom »v Italijo«, kot so lagali Angleži, v resnici pa na Teharje, kjer se je za njenim bratom izgubila vsaka sled. Zato je hotela to žalostno obletnico preživeti sama.

Figure 33. Silva Vončina, sedi prva z desne – Fotografija ima datum 9. avgust 1941

Ker smo bili po tem ponesrečenem izletu nekateri zelo nesrečni, je profesor Luskar za prostovoljce organiziral nadomestni izlet, in sicer na Böses Weibele (»Huda baba«). Tudi s tem izletom nismo imeli prave sreče. Hitro smo se sicer povzpeli na vrh, tam pa nam je »Huda baba« pokazala zobe: zabliskalo se je, zagrmelo in treščilo, potem pa so se odprle nebeške zapornice, zalila nas je silovita ploha, med katero se je mešala sodra in kot grah debela toča. Ko smo drveli po hribu navzdol, so nam med nogami švigale strele kot ognjene kače; pravo čudo je bilo, da smo vsi ostali živi. »Huda baba« je odprla vse registre in nam priredila koncert, ki sem si ga zapomnil za vse življenje. Ucvrli smo jo v dir in se nazadnje do kože premočeni in prezebli zatekli v planinsko kočo.

Toda profesor Luskar se ni dal, zamislil si je še drug tolažilni izlet. Peščico najbolj navdušenih in zagretih je nagovoril, da smo se povzpeli na 3250 metrov visoki Hochschober v Visokih Turah. Tokrat smo imeli srečo. Nebo je bilo čisto in jasno, brez vsakega oblačka, v daljavi se nam je prikazal Triglav. Bili smo presrečni, da smo po enem letu, vsaj od daleč, lahko spet zagledali košček svoje domovine.

Pred koncem šolskega leta so gimnazijo spet obiskali inšpektorji Unrre in angleških okupacijskih oblasti. Bili so presenečeni in navdušeni nad visokim nivojem in široko razgledanostjo dijakov. Moj ata je na željo obiskovalcev in po naročilu ravnatelja Marka Bajuka napisal poročilo o slovenskem gimnazijskem sistemu na desetih straneh, ki ga je nato dr. Zudenigo prevedel v angleščino. Angleži pa so dijake in profesorje v znak priznanja nagradili z izletom v Heiligenblut in po gorski cesti do ledenika Pasterza pod Großglocknerjem. Dali so nam na voljo osem kamionov in nas pogostili s toplimi obroki iz vojaške kuhinje.

Ob pogledu na angleške vojake,ki so sedeli za volani, smo se s precejšnjim nezaupanjem vkrcavali na kamione; navdajal nas je strah, da ni morda »Großglockner« samo pretveza, nekaj podobnega, kot je bila v Vetrinju »Palmanova«, pravi cilj pa Titova Jugoslavija. Šele ko smo videli, kako so se vojaški tovornjaki zagrizli v strmo in serpentinasto gorsko cesto nad Heiligenblutom, nam je odleglo, da smo se sprostili in uživali v lepotah gorske divjine.

Izleti v planine so me tako prevzeli, da sem po koncu šolskega leta tudi sam začel čedalje bolj plezati v vrhove Lienških Dolomitov.

Očetu moje samotarsko plezanje po gorah ni bilo po volji, zato me je pregovarjal, naj se vpišem v skavtsko organizacijo, ki so jo takrat organizirali v taborišču. Poslušal sem njegov nasvet, vpisal sem se v skavte in se kmalu naučil vseh mogočih vozlov, orientacije in drugih skavtskih veščin. V začetku avgusta smo nato s skavti odšli na desetdnevno taborjenje k Hodoškemu jezeru na Koroškem. Spominjam se, da je bilo v okolici jezera nekaj slovenskih kmetov, ki so nas večkrat obiskali. Vedno so nam prinesli dobrot za pod zob in nas prosili, naj jim zapojemo slovenske pesmi. Tako so očitno hoteli izraziti svojo slovensko, pa tudi človeško solidarnost z begunci, ki so izgubili dom in domovino.

Medtem ko sem se jaz z izleti in skavtsko dejavnostjo silil, da ostanem pri zdravju in pri močeh, pa je ata iz dneva v dan hiral in pešal. Ne samo telesno, tudi duševno. Čedalje huje ga je grizlo domotožje, k temu se je nehote pridružil še občutek krivde. Večkrat je sam sebi očital bojazljivost in neodgovornost, češ da je v najtežjih trenutkih zapustil mamo samo z otroki, da bi sebi reševal kožo. Večkrat je ob najlepšem vremenu cele ure ležal na pogradu in brez besed gledal v strop. Ponoči ga je mučila nespečnost, včasih pa je sredi noči v sanjah zavpil in planil s pograda. Spominjam se, da me je nekoč sredi noči zbudil in me začel lasati, češ da sem jaz kriv naše družinske tragedije: »Ti si takrat prišel iz šole in nas zmešal, ko si začel govoriti o tistem begunskem vlaku. Če tebe takrat ne bi bilo, bi jaz doma pri svoji družini počakal konec vojne.« Potem se je spet razjokal kot otrok. Ob vsem tem je čedalje bolj izgubljal apetit in ni maral zaužiti niti skromnih obrokov taboriščne hrane.

Ko sem se vrnil z taborjenja ob Hodoškem jezeru, ga skoraj nisem prepoznal, tako je bil shujšan in v obraz ves bled kot kreda. Zvijal se je po tleh in bruhal. Poklical sem dr. Meršola in ta ga je dal takoj odnesti v taboriščno ambulanto. Pa mi je kmalu prišel povedat, da mu ne more nič pomagati. Če bo le uspelo, ga bo skušal spraviti v lienško mestno bolnico na operacijo želodca in dvanajsternika. Moralo je biti zares kritično, saj je lienška bolnica po posredovanju angleških oblasti sprejemala med begunci samo najbolj urgentne primere; vsi drugi so se morali zdraviti v taboriščni ambulanti.

Ko sem ata po operaciji prvič obiskal v bolnici, je od njega ravnokar odhajal msgr. Matija Škerbec, bivši kranjski dekan; verjetno mu je dal zakramente. Ob bolniški postelji je stala prijazna sestra –redovnica; razločno sem slišal, kako jo je ata po nemško rotil: »Schwester Angelika, schreiben Sie meiner Frau. Sie soll mir alles entschuldigen und verzeihen, daß ich sie selbst verlassen habe. Wenn ich am Leben bleibe, kehre ich sofort nach Hause, zu meiner Frau …, zu meinen lieben Kindern …« ²

Kljub vsemu je operacija lepo uspela. Lienška bolnica je imela odlične kirurge in prijazno strežno osebje. Zdravniki so s svojim posegom atu rešili življenje.

Kljub temu je ata psihično hudo trpel, bil je še naprej prepričan, da so mu dnevi šteti. Sklenil je, da se po operaciji vrne domov. »Če že moram umreti, naj umrem v Sloveniji, na domačih tleh. Pa četudi me partizani vtaknejo v arest ali takoj ustrelijo. Pred smrtjo bi še enkrat rad videl Slovenijo, rad bi videl svojo ženo in svoje otroke,« tako mi je dan na dan govoril, ko sem ga obiskoval v bolnici, in tudi potem, ko se je iz bolnice vrnil v taborišče.

6.1.4. Selitev v taborišče v Spittalu

Sam sem skušal atu, ki je komaj prebolel težko operacijo, kolikor mogoče olajšati taboriščno življenje. Najbolj sem se bal ostre tirolske zime, ki se je grozeče bližala. Ne samo noči, tudi dnevi so postajali ledeno mrzli, vrhove okoliških gora je že zgodaj pobelil prvi sneg. Po pouku sem še pogosteje zahajal v bližnjo hosto ob Dravi, v okolico Tristaškega jezera ali pod Rauchkogel in tam nabiral storže in dračje; pod oknom najine sobe, ob zunanji steni barake, je zrasla že lepa skladovnica kurjave. »Tudi če bova lačna, vsaj zeblo naju letošnjo zimo ne bo,« sem skušal tolažiti ata. »Vsako jutro bom navsezgodaj vstal, zakuril bom v gašperčku in najina kamrica se bo hitro ogrela.«

Pa so nekega dne angleške oblasti na vsem lepem ukazale, da je treba taborišče v Peggezu izprazniti: preselili nas bodo v Spittal! Že od prej pa smo vedeli, da so barake v spittalskem taborišču veliko slabše in življenjske razmere veliko trše kot v Lienzu.

Selitev beguncev v spittalsko taborišče je znova razgalila cinizem angleških vojaških oblasti, ki so nas obravnavale kot kako manjvredno kolonialno ljudstvo; tega njihovega odnosa tudi občasne na videz prijazne poteze (kot je bil npr. že omenjeni izlet ob koncu šolskega leta pod Großglockner) niso mogle prikriti. S svojim ravnanjem so nam skušali čim bolj zagreniti življenje in nas prisiliti, da bi se odločili za vrnitev v Jugoslavijo.

Ko sem se poslavljal od Peggeza, mi je šlo na jok. Zbogom, prelepe tirolske planine! Zbogom, ostro nazobčani vrhovi Lienških Dolomitov, kjer so se pred mano odpirala neskončna obzorja! Zbogom, Tristaško jezero, čudoviti smaragd pod strmimi skalnimi pečinami! Zbogom, zeleni pašniki in skrivnostni smrekovi gozdovi! Taborišče v Lienzu se mi sploh ni zdelo več taborišče, ampak drugi domek. Stezice med barakami so bile lepo urejene, povsod obrobljene z lepo zaobljenimi kamni z dravskega proda, za njimi pa ozke, skrbno negovane cvetlične gredice. V Lienzu sem moral pustiti majhno, pa tako domačo kamrico z gašperčkom. Najbolj pa sem žaloval za veliko skladovnico drv, suhljadi in storžev, ki sem jih nabiral vse poletje, do pozne jeseni. V Lienzu in v tirolskih gorah je – kljub vsemu domotožju, trpljenju in stradanju – ostal najlepši odblesk mojih mladostnih spominov.

Angleški vojaki so nas kot živino naložili in stlačili na kamione. Ko je ata videl, kako brezčutno in naduto so vojaki na kamione nakladali matere z otroki in njihovo ubogo begunsko kramo, mu je šlo na jok; rekel je, da ga spominjajo na nemške vojake, ko so našo družino selili v Srbijo.

Ko so vojaški kamioni v mrzlem jesenskem jutru drveli po dravski dolini navzdol, so nas spreletavale mračne slutnje: proti vzhodu nas peljejo – kaj pa, če se bo naša vožnja končala onkraj Karavank? Nas morda peljejo v Titovo Jugoslavijo? Občutki nezaupanja do angleških vojaških kamionov še niso bili pozabljeni, preraščali so v pravcati vetrinjski sindrom. »Tako kot so v nacističnih taboriščih Židom lagali, da gredo pod prho v dezinfekcijo, v resnici pa so šli v plinske komore, tako nam Angleži lažejo Palmanova … Spittal …, v resnici pa nas peljejo k rabljem in v smrt,« je modroval eden od naših sosedov na kamionu.

Šele ko so nas odložili v spittalskem taborišču, smo si oddahnili.

Pogled na spittalsko taborišče je bil – v primerjavi s Peggezom – skrajno mrk, prvi občutki pa vse prej kot prijetni. Natlačili so nas po ducat v eno sobo. Okna se niso dobro zapirala, vrata so ob vsakem vetru šklepetala, od vsepovsod sta se v nas plazila strupena vlaga in ledeni mraz. Tudi obroki hrane so bili v primerjavi z Lienzom še veliko bolj skopo odmerjeni, čorba prazna in vodena.

Ata je cele dneve brez volje poležaval na pogradu. Ves premražen se je zavijal v cunje in vojaške odeje. Že tako pičlih obrokov hrane se včasih sploh ni dotaknil. Pri najboljši volji mu nisem mogel pomagati. V Lienzu sem se že seznanil z nekaterimi okoliškimi kmeti; bili so dobrosrčni, kdaj pa kdaj so mi, ker sem se z njimi pomenkoval in dobro govoril nemško, in to celó v njihovem narečju, prodali, včasih tudi podarili kak krompir ali zeljnato glavo. V Spittalu sem zaman poskušal podobno srečo. Okoliški kmetje so bili zelo neprijazni in naduti in niso skrivali odpora do beguncev in tujcev, še zlasti do nas, ki smo bili slovenskega rodu.

7.1.1. Boj brez usmiljenja

Črni Vrh nad Idrijo je tudi danes idilična vas zaspanega videza na robu Trnovskega gozda. Ni čudno, da so po vojni pričakovali in si prizadevali, da bi se planota razvila v prijazno turistično področje, ki bi mestnemu človeku nudilo udobje, obenem pa pristni stik z nedotaknjenim kmečkim okoljem. Žal iz tega ni bilo nič. Na novo zgrajeni hotel je že leta zaprt, žičnica pretežno spi, saj ni snega, živine skoraj ni videti, da bi se pasla, tudi ne otrok, da bi se podili okrog hiš. Drugače pa je ena redkih vasi, ki ima ravno toliko prebivalcev, kot jih je tod živelo pred 70 leti, okrog petsto. Slučajni potnik, ki se pelje skozi vas na poti proti Ajdovščini oziroma Angelski gori ali nazaj, bo zasledil samo po spomeniku pred cerkvijo, ki je posvečen žrtvam na protikomunistični strani, da je moralo biti tu najbolj narobe leta 1944, kajti za večino je napisana ta letnica smrti. Res se je zgodilo 1. septembra leta 1944. Vrhnji del zvonika, ki je bil razrušen, in cerkev, ki je bila požgana, so dozidali, župnišču so vešče zakrpali rane, ki so mu jih prizadeli topovski izstrelki; šolo, v kateri je bila postojanka, so podrli do konca in je v novozgrajeni stavbi Zavod za gozdove Slovenije; kasarna, ki je bila požgana po koncu napada, je bila tudi podrta in je sezidana na novo kot Zadružni dom, v njej pa je kmetijska zadruga. Trg, na robu katerega je tekel potok in je bila ob njem nekaj metrov globoka dolina in bunker, so zravnali. Na pokopališču, kjer so pokopali 45 padlih in pomorjenih ob napadu, ni ostalo niti eno ime, kaj šele, da bi se po obliki tal dalo ugotoviti, kje je množični grob. V 39. številki Zaveze smo opisali grobišča v Gorenji Trebuši. Tam leži v Makčevi grapi enaintrideset fantov in mož, ujetih ob tem napadu.

Državljanska vojna v Sloveniji je bila surova in neizprosna. Izjemoma in samo na začetku se je včasih pokazala bela zastava, kasneje na podlagi izkušenj, kaj čaka ujetnike, zlasti pa po Turjaku, se je bil boj do zadnjega diha, zlasti na domobranski strani. Partizani so še vedeli, da bodo morda odnesli celo kožo in se bodo v najslabšem slučaju znašli v taborišču, kar bo celo boljše kot preganjanje po gozdovih in strah pred komisarjevo pištolo, za ujete domobrance pa ni bilo milosti. V Grahovem se je 24. decembra 1943 skupina mlajših predala sredi boja, po končanem boju pa so jih pometali v plamene goreče Krajčeve hiše, v Velikih Laščah so se 3. decembra domobranci zvečine poskrili, našli so skoraj vse in jih na mestu postrelili, ravno tako niso branilci Kočevja med 8. in 12. decembrom istega leta v Kočevju niti pomislili na predajo, čeprav jim je ostal samo na pol porušeni grad in jim je zmanjkovalo streliva.

Izbral sem Črni Vrh nad Idrijo, ker spada partizanski napad nanj, če upoštevamo število žrtev in požgano vas, med enega najpomembnejših in najodmevnejših dogodkov med državljansko vojno. Okupatorja ni bilo zraven in se tudi ni prikazal, čeprav je vedel, kaj se dogaja, vpleteni so bili izključno Slovenci. Ve se, kdo je zmagal in kdo je bil popolni poraženec. Izbral sem ga tudi zato, da bi napravil primerjavo med tem, kar so o dogodku napisali partizanski zgodovinarji in je snov v taki obliki prišla v zgodovino, in kako je bilo v resnici. Seveda pa se nam ves čas vriva vprašanje, kako se je moglo kaj takega zgoditi, in celo sklep, da ni šlo za nepričakovano ujmo, ampak za katastrofo, ki se jo je dalo pričakovati in predvideti, za nesrečni izid pa nosi krivdo tudi protikomunistična stran.

Prve dni avgusta 1944, ko se je ustanavljala postojanka v Črnem Vrhu, je na Primorskem veljalo med Nemci in partizani nekako premirje. Čeprav ni bilo uradno podpisano, smemo na podlagi določenih dogodkov in pojavov sklepati, da so se ga tako eni kot drugi držali skoraj do konca, celo med velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi leta 1945. Takrat je bil Rupnikov bataljon na veliko soboto, 31. marca ob 22 uri, nenadoma premeščen proti Colu in Angelski gori, tako da se je lahko nekaj ur kasneje po ozemlju, ki ga je bil prej obvladoval, brez strela umaknila kompletna 31. partizanska divizija. Lahko sicer rečemo, da je bila to sreča, saj bi bilo kakršnokoli vpletanje v nesmiselno akcijo škodljivo. Za zgled tihega sodelovanja partizanov z Nemci bi omenil nemoteni prehod večine partizanov IX. korpusa ob prevozu partizanskih ranjencev do letališča v Loški dolini zadnji teden avgusta 1944, tudi napad na to letališče 9. septembra 1944, ko je nemški poveljnik zadrževal svojo vojsko, v katere sestavi je bil tudi Rupnikov bataljon, kar tri ure v gozdovih na vznožju Javornikov in Snežnika ter pustil, da so krvaveli samo vojaki Meničaninovega bataljona. Sem spada na neki način tudi Črni Vrh 1. septembra 1944. Pisali smo že, kako so zgodaj zjutraj istega dne, ko je bila napadena postojanka, vojake Rupnikovega bataljona prepeljali z vlakom z Rakeka v Logatec. Takoj so začeli česati gozdove na desni strani glavne ceste proti Planini. Topovski hrup iz Črnega Vrha je moral biti tak, da so ga morali slišali, in je neverjetno, da jih ni nič motil. Potem ko je bila črnovrška postojanka uničena, so čez dva meseca pripeljali skupino štiridesetih nemških policistov SS in ta je v vasi nemoteno delovala skoraj do zadnjega dne vojne, ne da bi se je partizani pritaknili. Matej Čuk ve povedati: »Bili so malo starejši možaki. Kar takole so se vozili naokrog. H kmetu Tomincu v Lomeh, pri katerem sem pasel, so se pripeljali trije na vozu, kot da gredo v svate, in kupovali jajca.«

Figure 34. Črni Vrh nad Idrijo nekdaj

V tem nejasnem položaju, ko je bilo razvidno vsaj to, da je vojna za sile osi izgubljena in da je samo še vprašanje nekaj mesecev, kdaj se bodo vdale, se je domobranstvo krepilo in postopoma obvladovalo vedno večje področje nekdanje Ljubljanske pokrajine, širilo pa se tudi čez to mejo, zlasti na Gorenjsko in na bližnje področje na Primorskem. Večkrat smo se že dotaknili neodgovornega ravnanja domobranskega vodstva, ki je skrbelo za večanje vojaškega vpliva, obenem pa se slabo pripravljalo na konec vojne. Računalo je na zahodne zaveznike, čeprav domobranci niso dobili nobenega zagotovila, da jih bodo sprejeli kot protikomuniste in jim nudili vsaj varno ujetništvo. Pisali smo že, kako se je v drugi polovici leta 1944 gestapo ukvarjal izključno z domobranci in tudi posegel že po prvih poskusih, da bi se ločili od Nemcev. Kako krvavo so bili Nemci kljub pričakovanem koncu sposobni kaznovati nezvestobo, so dokazali ob spodletelem atentatu na Hitlerja. Spet bi omenil velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi leta 1945. Komaj mesec dni pred kapitulacijo na italijanski fronti so bili Nemci vseeno toliko pri moči, da so spravili IX. korpus, ki naj bi štel takrat vsaj 3 000 vojakov, v hudo stisko. Nekaj takega bi čakalo tudi domobrance, če bi jih zapustili in odšli v gozdove. Kljub temu bi bilo treba tvegati in ne čakati do konca.

Zato je sklep domobranskega vodstva, da domobranci še povečajo svojo navzočnost na robu Trnovskega gozda, v načrtu je bila namreč tudi ustanovitev postojanke na Colu, nerazumljiv in v svoji zasnovi samomorilski. Nemcem bi razširjena mreža že prišla prav, za protikomunistično stran pa je pomenila razsipanje moči in nepotrebno izzivanje. Ko domačini črnovrške planote danes razmišljajo, zakaj se je to zgodilo, ne najdejo pravega odgovora. Tako daleč gredo s svojimi blodnimi kombinacijami, da so pripravljeni verjeti, kako naj bi pobudo za ustanovitev postojanke dali partizani, pomagali pa Nemci. Črni Vrh so izbrali za zgled, kaj se bo zgodilo z vsako vasjo, ki ne bo sodelovala z njimi. Kratko malo, njihov namen je bil prestrašiti ljudi na Primorskem, ki so postajali neodločni. Če bi brez vidnega razloga uprizorili množični poboj in požgali vas, bi jih vsi obsojali, zdaj ko je bila ustanovljena domobranska postojanka in so domačini po njihovem stopili na pot izdajalstva, pa bo obračun upravičen. Tako naj bi tudi na silo spravljali ljudi pod streho postojanke, čeprav zanje niso imeli orožja, da bi se lahko toliko bolj upravičeno znesli nad njimi. Seveda je tako razmišljanje absurdno, vendar če razmislimo, kdo je imel dobiček in kdo škodo, po svoje smiselno.

Partizanski kronisti in zgodovinarji so stereotipni in enolični. Po Črnem Vrhu so partizani IX. korpusa napadli najmanj enkrat na mesec in so sledile Hotedršica, Železniki, Gorenja vas nad Škofjo Loko in druge postojanke. Vsi partizanski napadi so opisani podobno: izjemna vojaška premoč tako v številu ljudi kot orožju, zelo močne zasede na vseh dostopih, obstreljevanje, na koncu pa naj bi se razvil srdit boj mož na moža. Zares so zmagali samo v Črnem Vrhu. Drugod je posadkam uspelo organizirati učinkovit izpad ali je prišla pravočasna pomoč. V resnici boja v pravem pomenu sploh ni bilo: le obkolitev in nabijanje s težkim orožjem. V opisih napada na Črni Vrh se bomo obračali na dva vira. Na kroniko Gradnikove brigade, ki jo je napisal Stanko Petelin; Knjižnica NOV in POS 7, Nova Gorica 1966. Petelin posveča Črnemu Vrhu celo poglavje (335– 351). Drugi vir je knjiga Borivoja Laha – Borisa: Od Kobarida do Trsta, Knjižnica NOV in POS 86, Ljubljana 1996. Tudi drugi so pisali o Črnem Vrhu, vendar gre za prepisovanje in ponavljanje, nihče ni dogodka resno opisal iz vseh aspektov. Vsaj za tisto, kar so počeli partizani, bi pričakoval bolj kritičen odnos, še celo pa ni opaziti radovednosti, kako je bilo na nasprotni strani.

7.1.2. Župnijska kronika

Črnovrški župnik Ivan Kobal je prevzel župnijo leta 1935 in ostal na planoti dobrih trideset let. Ves čas je skrbno popisoval dogodke. Za medvojne je bil toliko previden, da je o njih pisal s svinčnikom. Tako nam je zapustil tudi svoje opažanje ob napadu na vas na prvi petek 1. septembra 1944. Njegov opis bomo objavili za zgled, kako je treba pisati o kakem dogodku. Samo resnico in samo tisto, kar si doživel ali videl sam. Če hočeš več, si moraš pomagati še z drugimi viri:

»V Črni Vrh je prišla 3. 8. 1944. stalna posadka domobrancev kakih 80 mož, poslanih od glavne komande v Trstu. Poveljstvo in pisarno ter skladišče municije so nastanili v poslopju ljudske šole. V majhni razdalji od te so zgradili šest bunkerjev, in sicer enega pred cerkvijo tik ob zidu, drugega in tretjega okrog Poldetove hiše, četrtega na koncu Tominetovega kozolca, petega pred šolo, šestega na vogalu tretje palacine (op. nizke vojaške stavbe). Število domobrancev je tekom avgusta naraslo na 140 mož. Bili so iz črnovrške fare, iz Cola in Godoviča ter manjše število iz okolice Ljubljane. Stalno so se ponavljale grožnje partizanov, da bodo uničili novo postojanko, a se je na splošno tem grožnjam malo verjelo. Toda 1. 9. 1944 se je ta grožnja uresničila. Prav na prvi petek, ko je domači župnik spovedoval v cerkvi, se je ob šesti uri zjutraj začel boj. Partizani so že ponoči zasedli položaje okrog vasi in postavili zasedo na vseh mestih, kjer bi lahko prišla pomoč. Prve topovske krogle, ki so jih izstrelili, so padle na cerkveno streho, ki je takoj zagorela in je ogenj divjal cel dan do večera. Granata je prebila strop v cerkvi, naredila v njem odprtino dolgo osem in široko šest metrov, drugod pa so izstrelki naredili manjše luknje. V cerkvi so zgorele orgle popolnoma, klopi, ostalo jih je deset, štiri postaje križevega pota, božji grob, vse razen podstavka, ki je bil v župnišču, jaslice, nosila za bandere, srebrni križ, nekaj lesenih kipov, dve omari, zvonik na zvonovih v zvoniku, vsi odri in stopnice. Cerkvene paramente je župnik pravočasno prenesel v zakristijo, ki je ogenj ni zajel. Župnik je ves čas boja od 6 zjutraj do 6 zvečer bil v zakristiji, kjer so ga našli partizani po končanem boju. Tudi župnišče je bilo od minometalcev precej razdejano, zlasti sprednja stran. Največ hiš, ki so zgorele, so partizani namenoma zažgali, da bi prej zasedli postojanko. Od stavb, ki so bile v žični ograji, je ostalo samo župnišče nepožgano. Požgane so bile te stavbe: cerkev, Dominetova hiša in kozolec, Raznožnikova št. 37. s hlevom in kozolcem, mlekarna št. 60, konzum št. 41, Plešnarjeva bajta št. 36, Plešnarjeva hiša 32, Tinetova 33, Homolceva 65 in kozolec; št. 65 in kozolec: to so zažgali Nemci v boju s partizani dne 19. 3. 1944; Poldetova hiša 34, Tišlerjeva 35, tudi to so zažgali Nemci v boju s partizani 19. 3. 1944, Hladnikova št. 24 z vsemi gospodarskimi poslopji in žago, Vidmarjeva št. 21, Korenčeva št. 20, Čelkova št. 18, Kovačeva št. 17, gasilni dom, občina, bivši farovž, Čukova št. 26, Košparjeva štala št. 13, Cundrova št. 27. Nastala škoda je bila ogromna. Vsi omenjeni gospodarji in njih družine so v večini rešili samo obleko, ki so jo imeli na sebi. Partizani so namreč ljudi najprej odpeljali, nato pa hiše zažgali. Med bojem so zgorele hiše št. 24, 26, 13, 18, 17, ostale so bile zažgane po končanem spopadu. Človeških žrtev je bilo v napadenem obroču 53, med temi 47 domobrancev in 6 civilistov. Ujetih je bilo okrog 35 domobrancev, drugi so se rešili z begom. Med ubitimi je bil tudi Rudolf Trček, bogoslovec 4. letnika bogoslovja. Bil je ubit, ko je bežal iz vasi skupaj z drugimi domobranci. Truplo so našli drugi dan kakih 500 metrov od vasi blizu Tinetovih kasarn, obenem z osmimi drugimi pobitimi. Fara, ki je po tridesetih letih spet imela novomašnika, je bila s to smrtjo močno prizadeta. Bogoslovec Trček ni bil domobranec, tudi se ni z njimi udeleževal boja, ampak samo skupaj z nekaterimi vojaki je skušal pobegniti. Bil je vzoren bogoslovec, pobožen, priljuden, vnet za dobro, nadarjen, povsod priljubljen. Bog ga je poklical k sebi skupaj z dvema bratoma, ki sta padla prav tako 1. septembra. Župniku niso partizani nič žalega storili, ker so videli, da nima nobene zveze z domobranci. Da so partizani požgali cerkev, so navajali razlog, da so imeli domobranci v zvoniku težko strojnico, kar odgovarja resnici. To so domobranci namestili v zvonik brez župnikovega dovoljenja. Sveta maša se je po 1. 9. 1944 brala deset dni v cerkvi na pokopališču, nato dva meseca v Dragotovi hiši, v dveh prostornih sobah, tam se je preneslo najsvetejše. V mesecu oktobru so nato farani s prostovoljnim delom počistili, pokrili in preuredili srednjo palacino za bogoslužje. Stavba je bila kar primerna: dolga 19 metrov, široka 10 metrov in visoka 5 metrov. Ljudje so prinesli deske, žeblje, tako da je sredi novembra stavba bila primerna za bogoslužje: glavni oltar, stranski oltar Matere božje, ena spovednica, krstilni kamen, zakristija, harmonij. Tu se je vršilo bogoslužje do 13. 8. 1946, ko je vojaška oblast, zahtevala izprazniti stavbo.«

Figure 35. Godovič pred vojno

7.1.3. Domobranska postojanka

Ko so se vodilni Jožko Jakoš, poročnik, rojen v Dolah pri Litiji leta 1920, sicer Ljubljančan, Anton Grum, narednik, doma iz Bizovika pri Ljubljani, rojen leta 1921, in Rudi Tekavčič, doma iz Predol pri Hinjah, rojen leta 1918, 3. avgusta 1944 pripeljali iz Trsta v Logatec in nato čisto sami pri belem dnevu pripešačili v Črni Vrh, tam ni bilo še nič. Rečeno jim je bilo, da bodo ostali samo toliko časa, da uredijo postojanko. Najprej so pozvali domačine, ki so bili kot domobranci na drugih postojankah, predvsem iz Hotedršice in Veharš. Ti so bili dobro izvežbani in vajeni boja. Nekaj so jih res dobili iz Ljubljane, vendar jih ni moglo biti veliko. Na ljubljanskih farnih ploščah je napisan samo še Maks Jalovec, študent, da je padel v Črnem Vrhu. Hitro so se jim pridružili domačini, ki so se bili pred partizani skrivali, so pa tudi prisilno mobilizirali. Take so porabili za utrjevanje, predvsem za gradnjo lesenih bunkerjev okrog spodnjega, torej severnega dela vasi. Štab so si uredili v šoli in tudi prostore za bivanje, drugi so se namestili v prostorih nekdanje občine, rekli so ji karabinjerska postaja oziroma kasarna. Poveljnik Jožko Jakoš je stanoval v župnišču. Izbral si je sobo v prvem nadstopju, kjer so okna gledala na šolo, da jo je imel ves čas pod nadzorom.

Govorijo, da so dobili domobranci v svoje vrste samo starejše in otroke. Tega je bilo res veliko, niso jih oborožili in taki so ob napadu pomenili samo breme. Jakob Pivk iz Idrijske Bele pove za svojega očeta: »Čeprav bi moral skrbeti za tri otroke, so očeta Antona partizani mobilizirali. Ker je imel težave s hrbtenico, mu je partizanski zdravnik dr. Aleksander Gala – Peter izdal potrdilo o začasni demobilizaciji do 1. decembra 1944. Ker je naša kmetija na samem, saj spada že v Idrijsko Belo, smo bili stalno v stikih s partizani. Pa se je čez nekaj časa oglasil sosed Julij Lampe – Ipavec. Predstavil se je, da je terenec in je njegova naloga, da preveri, kako je mogoče, da je oče doma. Oče mu je pokazal prepustnico, ki pa ni bila dovolj. Čez dva tedna sta prišla ponj dva partizana. Trdila sta, da papirji nič ne veljajo. Ko je oče vprašal, ali naj vzame kaj s seboj, sta mu odvrnila, da ne bo ničesar potreboval. Gnala sta ga do njive, na kateri je omenjeni terenec kosil otavo. Eden ga je stražil, drugi se je šel menit na senožet. Ko se je vrnil, je oče vedel, da gre zares. Čez dobrih sto metrov je odskočil in pobegnil. A partizana nista odnehala. Lovila sta ga po gozdu. Oče se je umikal proti vzhodu in šla sta za njim prav do vrha Zale. Zatekel se je na postojanko v Črnem Vrhu. Bilo je pet dni pred napadom. Žena je izvedela, da je ušel, ko so prišli partizani kasno zvečer po edino kravo. Vrnili jo bodo, ko se bo pri njih oglasil mož. To je bilo v petek. V nedeljo, ko so šli k maši, so se z očetom sešli in je povedal o svojem begu. Videli so ga zadnjikrat. Čeprav ni oblekel domobranske uniforme in nosil orožja, so ga z drugimi 32 ujetimi prignali v Gorenjo Trebušo in ustrelili, razen Janeza Pivka, ki je pobegnil z morišča. «

Karel Kavčič iz Lom je bil takrat star 16 let. Blizu hiše ga je teden dni pred napadom dobila domobranska patrulja in ga odpeljala v postojanko. Nič ni pomagalo, ko jim je razlagal, da je premlad. Res je nato smel domov po osebne reči, dalo bi se tudi pobegniti, pa je kar ostal.

V kratkem času so zgradili pet bunkerjev okrog šole, kjer so imeli tudi poveljstvo, severni del vasi pa obdali z žično ograjo in postavili španske jezdece. Bunkerji so bili zgrajeni v obliki kock iz debelih hlodov, streha je bila okrepljena z dvema vrstama hlodov, naloženih križem, na vrh pa so nasuli še zemljo. Reža za opazovanje in streljanje je bila visoka 20 centimetrov. Prostora je bilo v vsakem za nekaj vojakov. Okna po stavbah niso bilo zavarovana, čeprav Petelin, kronist Gradnikove brigade, piše o skoraj zazidanih oknih in o hišah, spremenjenih v trdnjave.

Figure 36. Črni Vrh pred napadom (AMNZ)

V nekaj tednih naj bi se število moških na postojanki povečalo na 140, vendar večina ni nosila uniforme niti ni dobila orožja. Rudi Tekavčič pripoveduje:

»Ne verjamem, da nas je bilo toliko. Mogoče, če štejemo zraven prav vse, kar se je zateklo v vas, tudi skrivače. Orožja nismo imeli veliko. Bilo nam je obljubljeno. Tako smo imeli težko strojnico v zvoniku, po ena je bila tudi v vsakem bunkerju, imeli smo težki minomet in kakih petindvajset pušk, mogoče nekaj več, in ročne granate. Mi trije smo iz Trsta prinesli vsak svojo brzostrelko, za druge ne vem. Osebnega orožja torej skoraj ni bilo. Vojak ga je dobil, ko je šel na stražo ali patruljo.«

Petelin sicer piše, da je padlo 84 domobrancev, 38 so jih ujeli, pa zaplenili samo 40 pušk. Verjeti moramo župniku, da je resnici padlo ali bilo pobitih med bojem ali neposredno po njegovem koncu 47 vojakov in 6 civilistov, 31 je bilo utreljenih v Gorenji Trebuši, vsega skupaj torej 84. Petelin se nič ne vprašuje, zakaj tako malo pušk. Preprosto je zadovoljen z lastno razlago, da je drugo orožje zgorelo ali bilo kako drugače uničeno.

7.1.4. Napad

Tekavčič trdi, da je bil napad za posadko popolno presenečenje. Vendar so prejeli vsaj eno opozorilo, pa ga žal niso upoštevali. O tem ve povedati Vida Bratina, roj. Jerančič:

»Doma nas je bilo deset otrok in tako me je babica, klicala sem jo mama, vzela s seboj v Črni Vrh, kjer je bil za župnika njen sin, moj stric Ivan Kobal. Stanovali sva v župnišču. Takrat sem bila stara deset let. Mama je vodila gospodinjstvo, jaz pa sem hodila v šolo. Dva dni pred napadom je šla pomagat domov v Zgornje Orešje pri Colu. Opazila je, da se zbira velika vojska. Partizani sploh niso skrivali, da se pripravljajo na uničenje Črnega Vrha. Še istega dne se je vrnila in o tem obvestila poveljnika Jakoša in ga rotila, naj se umaknejo na varno. Bil je neodločen in pustil, da ga je njegov namestnik Anton Grum, kot pravite, da mu je bilo ime, pregovoril. Prepričal ga je, da se bodo že ubranili in da ne gredo nikamor. Tiste dni je bil doma tudi bogoslovec Rudi Trček. Zelo mi je bil všeč. Tako kot prej, je tudi sedaj prihajal k župniku. Ni slutil, v kako nevarnem času je prišel na počitnice.«

Preseneča, da tako sporočilo ni spodbudilo resnega obveščevalnega delovanja, nič ni znano, da bi vodstvo skušalo priti v stik s poveljniki drugih postojank v okolici, da bi izvedelo, na kakšno pomoč sme računati. Čeprav se je okrog Črnega Vrha razporedilo dva tisoč partizanov in čeprav so na serpentine ponoči pripeljali sedem topov in večje število minometov, niso zaznali nič. Gornji del vasi je namreč že na strmem bregu, ki se dviga dvesto metrov visoko. Čezenj je speljana cesta na Col in tisti, ki ima v lasti ta breg, obvladuje položaj. Branilci bi morali poslati vsaj dva opazovalca, enega na sedlo proti Colu, drugega proti Zadlogu.

Topovske krogle ob 6. uri zjutraj so naznanile napad. Tekavčič je spal v šoli na podstrešju. V temi je pograbil obleko in orožje, odnesel vse skupaj v vežo in se oblekel. Nato je stekel do bunkerja pred šolo. Zadeta je bila cerkev, pa tudi bunker. Temu je odbilo samo nekaj hlodov s strehe. Znotraj so bili trije domobranci in mu zatrdili, da jim ni nič in bodo vzdržali. Nadaljeval je do bunkerja pred cerkvijo, ki je bil postavljen tam, kjer je danes farna spominska plošča oz. spomenik. Tudi tam so bili vedri in pripravljeni na boj. Obiskal je tudi bunkerja pred Poldetovo hišo, ki sta gledala na severni del planote. Vračal se je po vzhodni strani med hišami.

Govori se, da je poveljnik Jožko Jakoš padel ob prvem strelu. Po najbolj znani verziji naj bi ga iz sosednje hiše kar skozi okno ustrelil partisan – domačin. Že ponoči naj bi mu uspelo priti vanjo. Po drugem sporočilu naj bi skozi okno priletela mina. Bratinova ve povedati, da je poveljnik ob prvih strelih zapustil župnišče, da je organiziral obrambo, dozdeva se ji, da se je kasneje še enkrat vrnil. Tekavčič trdi, da ga je ob napadu še videl, da sta se dogovorila, kako organizirati obrambo. Celo opozoril ga je, ko je videl, kako odhaja k skupini, ki je za šolo pripravljala minometalec: »Boš videl, niti ene mine ne boste oddali! Orožje je slabo postavljeno in dobra tarča.« Kmalu po tistem je priletela mina, se odbila od zidu in zadela vojake, vendar ne poveljnika. Petelin trdi, da je bil poveljnik med tridesetimi domobranci, ki so organizirali izpad ob 2. uri popoldne in da je takrat padel, kar je samo domneva ali zamenjava. Zanesljivo drži, da je bil Jakoš med zgodaj padlimi, več se zanj ne ve, poveljstvo je prevzel Anton Grum – Zob, ki je bil tudi sicer vojaško bolj izkušen in so ga že prej imeli vsi za komandanta. Rad je govoril, da ga mora dati na zob, in pod imenom Zob so ga sploh poznali. Padel je čisto na koncu in bomo o tem pisali podrobneje.

Od vseh strani so letele mine in topovske krogle. Pred leti mi je pravil pacient, ki je bil med topničarji, kako je bilo. Topove so pripeljali iz Lokev skozi Trnovski gozd in čez Angelsko goro, kar je trajalo dva dni. V noči pred napadom so se spustili z njimi čisto blizu na tretjo serpentino in ko se je začelo, so samo nabijali. Že ponoči so napadalci zasedli vse hiše zgornjega dela vasi prav do žične mreže. Poslopju, prvemu znotraj te mreže, ki so mu rekli kasarna, tam sta bili prej karabinjerska kasarna in občina, so se približali na nekaj metrov. Karel Kavčič, ki je bil v tej stavbi, ve povedati:

»Brž ko se je začelo streljanje, smo vedeli, da slabo kaže. Na drugi strani ograje je bila sosednja hiša, oddaljena od nas komaj pet metrov. Partizane smo videli, kako so skakali okoli in streljali skozi okna, naprej pa se niso premaknili. Mi smo čepeli po tleh tako nizko, da nas krogle niso zadele. Bili smo kot ohromeli. Imeli smo samo dve puški in sploh nismo odgovarjali.«

Figure 37. Farna spominska plošča v Črnem Vrhu

Obstreljevanje se je vleklo dolge ure. Cilj niso bili samo šola, kasarna, zvonik in bunkerji, ampak prav vse. Čeprav je bilo očitno, da v župnišču ni nikogar, so ga obstreljevali s težkim orožjem. Obenem so v obroču druga za drugo zagorele hiše, kot opisuje župnik, najprej gospodarsko poslopje in žaga na zahodni strani trga. Ko so se partizani približevali in stiskali obroč, so jih sistematično zažigali. Bratinova pove tole: »Z mamo sva se skrili v klet pod obok. Ko je opoldne streljanje malo ponehalo, me je poslala navzgor po denarnico in dokumente. Spodbujala me je, da sem majčkena in me ne bodo videli. Takoj ko sem se razgledala po sobah in tistem razdejanju, so me morali že opaziti, saj je brž zaropotalo. Zbežala sem navzdol, kolikor so me nesle noge.«

Tekavčič je imel brzostrelko, pa jo je zares uporabil šele ob poskusu preboja. Še največ so se domobranci oglašali iz bunkerjev. Po njih so padale mine in topovske granate, vendar jim najmanj deset ur niso prišle do živega. Le bunker na južni strani ceste proti Godoviču je bil slabo postavljen, namreč tik zraven kozolca. V njem je bilo žito, tudi mlatilnica, saj so nameravali naslednjega dne mlatiti. Kozolec je zagorel, ogenj pa se je razširil tudi na bunker. Kaže, da so se branilci pravočasno umaknili v šolo. Posebno vlogo je imel bunker pod hribom, tisti, za katerega piše župnik, da je bil na koncu tretje palacine. V njem so bili Franc Žejn – Zagričar, Štefančeva: Ivan Mikuž, oče, in Ivan sin ter Viktor Bonča iz Zadloga. Govori se, da so bili ves čas povezani s partizani, se zvečer pred napadom sestali z njimi v samem bunkerju in popivali na bodočo zmago. Morda ni bilo ravno tako, res pa je, da so se ob koncu napada svobodno gibali. Viktor Bonča je celo po Trebčah nabiral vrvi, da bi z njimi zvezali ujetnike. O drugih bunkerjih kasneje. Tam je šlo za izjemno junaštvo in vztrajanje do konca. Šele partizansko topništvo, ki so ga pripeljali čisto blizu, je bilo branilcem kos.

Za zasedbo kasarne ni bilo treba pravega boja. Popoldne je partizanom uspelo, da so prišli v stavbo po drugih stopnicah, ki so vodile v občino, in se od vrha navzdol po veznih stopnicah spustili do zaklenjenih vrat, jih razbili ter vdrli v prostore, kjer se je zadrževalo kakih petnajst domobrancev.

Karel Kavčič iz Lom je bil med njimi: »Vdrli so in obstali smo dvignjenih rok pred njihovimi brzostrelkami. Orožja skoraj nismo imeli. Zlahka so nas dobili. Le Franc Rupnik – Tratar se je bil prej skril v dimnik. Bil je namreč pečar in ga je dobro poznal, saj ga je gradil in popravljal. Tako se je rešil. Druge so nas peljali navzgor po cesti proti Colu. Najteže je hodil možak, ki je bil ranjen v nogo. Niso ga ujeli z nami, morali so ga dobiti nekje drugje. Podpirali smo ga. Na vrhu serpentin je rekel, da ne more več. Brez besed so ga potegnili iz vrste in pod cesto ustrelili. Ostale so nas spravili malo naprej od kapele. Tam smo čakali do konca boja. Mimo je prikorakal Ivan Tominc iz Lom, ki je bil tudi na postojanki. Kolikor se spominjam, ni nosil orožja, ampak napeljaval elektriko in polnil akumulatorje. Zdaj si je otovoril volovski komat, kot da nima nič z nami. Zavidali smo mu, ker je kazalo, da jo bo odnesel. A je kasneje izginil. Daleč ni mogel priti. Njegov bratranec partizan nas je na Otlici vpraševal po njem. Trdil je, da je pregledal vse kraje, kjer imajo ujetnike, pa ga ni našel. Po končanem boju je eden od poveljnikov pripeljal domačega terenca Dominika Rupnika. Ta je najprej pokazal na dva ali tri svoje zaupnike, ki so jih takoj izpustili, nato še na nekaj drugih. Milo sem ga gledal, star sem bil komaj šestnajst let, pa ni bilo nič. Ker je šepal, je smešno poskakoval in se izgovarjal, da bodo za nas druge že poskrbeli. Pa so tako, da so nam z žico zvezali roke in nas čez Col peljali proti Otlici. Pri Tratniku na Kovku so nas zaklenili v skedenj. Čez dva dni so mene in Antona Mikuža iz Zadloga vzeli ven in naju priključili partizanski enoti, za druge nisem vedel, kaj se je z njimi zgodilo. Kaže, do so jih pridružili večji skupini ujetih, ki so jo pripeljali čez Zadlog in Malo goro. Vse te so ustrelili v Gorenji Trebuši. Meni so dali lopato in kramp.«

Videti je bil, da je bil najbolj srdit boj za bunkerje. Tisti pri Dominetovem kozolcu ob cesti proti Godoviču je zgorel. V bunkerju pred cerkvijo so bili Franc Trček iz Trebč, Franc Bezeljak iz Križne gore in Jakob Tominc iz Lom. Eden ali dva od njih sta zgorela. Najdlje se je držal bunker pred šolo. V njem sta bila Ivan Rupnik – Nagodetov in Ivan Terček, Francetov in Rudijev brat ter še eden ali dva, za katera ne vemo imen. Sredi popoldneva so partizani prisilili Pepovo Katro in še dve stari ženski, da so šle z rjuho blizu. Sporočile naj bi partizansko ponudbo za predajo. V tistem je na sredo trga priletela mina in razbežale so se po hišah. Iz opisov partizanskih zgodovinarjev so branilci zdržali do konca, kos so jim bili šele izstrelki iz 10 milimetrske havbice. Ko so partizani prišli do bunkerjev, so bili branilci mrtvi.

Figure 38. Valentina Bončo (1927–1945), umorjenega kot domobranskega ranjenca v eni od tržaških bolnišnic, je s plošče izbrisal brat partizan

Partizanskih žrtev je bilo malo, po eni verziji pet, po drugi so imeli petnajst mrtvih. Jakob Pivk meni, da jih je bilo veliko več, da jih je domačin trikrat s polnim vozom odpeljal proti Koševniku.

7.1.5. Vsak je se reševal po svoje

Zvečine so si neoboroženi branilci, sodimo, da jih je bilo najmanj polovica, pomagali po svoje in se skušali reševati, kakor so vedeli in znali. Petnajst, morda dvajset, se jih je zateklo v manjši toplar-kozolec na kraju Pri terilnici, kjer se začne prva vzpetina dvesto metrov severozahodno od cerkve. Poskrili so se v senu. Tam so zdaj zrasle počitniške hišice, nekdaj pa je bila terilnica za lan. Ob koncu bojev so partizani skrite izsledili in jim zagrozili, da bodo zažgali, če sami ne pridejo ven. Od njih se je rešil samo kuhar Tone Kavčič – Kamnar. Ostal je v senu. Maks Felc in Ivan Mikuž sta vedela za skrivališče v Dominetovi štali. Ko je zagorela, sta se zadušila v dimu in zgorela. Franc Rupnik iz Zadloga se je skril, zatekel v cerkev v spovednico in se rešil.

Ne vedo razložiti, zakaj sta se domobranec Jože Cigale in njegova žena Barbara odločila, da s sedmimi majhnimi otroki zapustita hišo, v kateri je družina začasno prebivala. Hiteli so proti Godoviču. Na desni strani ceste je bil namreč izkopan jarek, globok pol metra, ki se je po dvesto metrih končal s kanalom pod cesto, širokim v premeru pol metra. Do kanala se je torej dalo priplaziti, naprej pa se je ustavilo. Tam nekje so jih dosegli streli ali drobci granat. Mati in trije otroci so ranjeni obležali. Jožef je hitel v vas po voziček, da bi jih odpeljal. Ko se je vrnil, je bila žena mrtva, njega so ujeli in čeprav je izgubil ženo in tri mladoletne otroke, zanj ni bilo usmiljenja. Končal je v Gorenji Trebuši. Zvečine so imeli natlačeni v betonski cevi več sreče. Bili so sicer lažje ali težko ranjeni, da se je slišal jok in stok, a ko je bilo streljanja konec, so se rešili.

Kako je umrl bogoslovec Rudi Trček, smo izvedeli iz župnikovega pisanja. Med napadom je bil skrit v kleti konzuma naproti župnišča. Čez nekaj ur se je odločil, da se umakne bolj na varno. Že na drugi strani ceste so ga dobili partizani. Ni jasno, kako se je znašel v skupini osmih postreljenih 500 metrov od vasi, o katerih piše župnik. Matej Čuk ve povedati za svojega brata Franca, da je bil v manjši skupini. V njej je bil tudi Ivan Trček iz Trebč, bogoslovčev brat. Čeprav je bil Ivan na začetku napada v zvoniku in že takoj ranjen v roko, se je boril naprej v bunkerju pred šolo. Proti koncu se je pridružil skupinici, ki je hitela po planoti proti Idriji. Blizu terilnice za lan so padli v partizansko zasedo. Trčku so ukazali, naj se uleže na tla, in ga pri priči ustrelili, verjetno samo zato, ker je bil ranjen. Kaže, da so imeli navodila, da ranjence streljajo na kraju samem. Vse to je videl Franc Čuk, ki se jim je zasmilil. Pustili so ga skritega v seneni kopici, kjer je počakal noči in se rešil.

Partizanski pisec Petelin opisuje, kakšen je bil juriš na šolo, kjer je bil sedež postojanke. Tako beremo: »Le v šoli se še tiščijo: prokleto debeli so zidovi in trdoživo se držijo beli za njimi. Naj spregovori havbica! Takoj zatem so se v šoli razletele tri granate. Nekaj hipov kasneje: juriš…! Politkomisarka Dušica in komandant Tarzan se z bombami poženeta naprej …« Vendar kaže, da Tarzan in njegova komisarka nista imela drugega dela, kot da sta postrelila ranjence.

Tekavčič namreč ve povedati tole:

»Bližala se je šesta ura in videli smo, da se bliža konec. V šoli nas je bilo sposobnih za izpad samo še pet, drugi so bili težko ranjeni ali mrtvi. Med njimi je bil tudi Martin Rejc iz Lom. Bil je res hraber. Prvič je bil ranjen pri uničenju minometa. Obvezal si je glavo in se boril naprej, dokler ga ni ponovno zadelo. Ko smo zapuščali šolo, smo ga videli ležati ranjenega pri umivalnem koritu.

Anton Grum si je nadel nahrbtnik z dokumenti, midva sva imela brzostrelki, drugi puške in ročne granate. Umikali smo se daleč narazen za cerkvijo in čez polje. Saj do gozda in tistih gričev ni bilo niti sto metrov. Polegali smo se in tekli. Gruma sem še videl, kako je prišel na vrh griča, tam pa padel kot pokošen. Pritekel je partizan in mu snel nahrbtnik in vzel brzostrelko. Domobranec, ki je bil ob meni, je vrgel granato, ki je padla v polno. Partizani so se razbežali, midva pa hitro skozi gozd. Fant je ušel, sam pa sem se kar na lepem znašel obkrožen s partizani.«

Po šesti uri zvečer je bilo vsega konec. Bratinova pripoveduje:

»Partizani so nosili seno in požigali hiše, prebivalci so se zgrnili na trg in vili roke nad mrtvimi, ki si jih videl ležati, kamor si se obrnil. Slišalo se je jokanje ter kriki žalosti in obupa. Čeprav se je znočilo, je bilo svetlo kot pri belem dnevu. Plameni so silili v nebo, dim nas je dušil in dražil in silil v oči, ostrešja so hreščala in se podirala. V župnišče je prišel partizanski oficir in nama rekel, da so ubili tudi našega farja, kriv pa je sam, ker je bil v civilu. Vedeli smo, da je moral biti to Rudi Trček. Stricu se ni zgodilo nič. Rešil ga je njegov znanec, takrat komandant 3. bataljona Gradnikove brigade. Tudi ni dovolil ropanja po župnišču.

V župnišču nisem hotela ostati in sem se skozi množico prebila v Trebče. Tam sem se zatekla k Trčkovim. Bili so zaskrbljeni, kaj je z njihovimi tremi fanti. Sama sem že vedela za Rudija, pa sem bila tiho. Kasneje so izvedeli, da so izgubili vse tri. Partizani so se hitro umaknili, kot zadnjo sem videla skupino z ujetniki. Prosili so za vodo. Poslali so spet mene, ker sem bila majhna, pa se je približala partizanka in mi izbila posodo iz rok.«

7.1.6. Nihče ni prišel na pomoč

Če primerjamo, kako je bilo ob partizanskih napadih drugod, ugotovimo, da so branilci lahko računali na učinkovito pomoč samo, če so bili sposobni sami zadržati napadalce vsaj dan ali dva. Turjak se je zgodil v izjemnem času čiste državljanske vojne. Zato obleganih ni rešilo niti to, da so zdržali teden dni. V napadu na Črni Vrh je direktno sodelovala samo Gradnikova brigada, sicer sestavni del 30. divizije, in korpusno topništvo, kasneje tudi 3. bataljon Kosovelove brigade, vsega 500 do 600 vojakov, na dohodih v vas pa so bile tri brigade 31. divizije in preostali del 30. divizije. Branilci so vseeno računali na pomoč. Pisali smo že, kako je bilo z Rupnikovim bataljonom. Lah piše: »Najhuje je pritiskal Drugi (Rupnikov) domobranski bataljon iz Rakeka. Do noči mu je uspelo prebiti položaje Vojkove brigade in priti do Hotedršice, toda bilo je prepozno, ker je bila postojanka v Črnem Vrhu že uničena.« Drugi razlagajo, da so ga ustavili Nemci, ko je hotel na pomoč, in mu niso dovolili prestopiti nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Nič tega ni bilo res. Rupnikov bataljon je bil res že zjutraj v Logatcu, kamor so ga pripeljali z vlakom, ter slep in gluh za vse česal gozdove od Kalc do Planine in zvečer prirokakal nazaj na Rakek. Za nemškega poveljnika v Idriji se govori, da ni dovolil nobenega poskusa pomagati. Hotedršica se ni zganila, baje so poskusili z Vrhnike, pa hitro odnehali.

Figure 39. Črni Vrh nad Idrijo – Po polju za cerkvijo so se proti bližnjim gričem umikali branilci

7.1.7. Dan po napadu

Ogenj je ugasnil, iz hiš pa se je še kadilo. Širil se je vonj po ožganem. Domačini so pobirali mrtve. Našli niso niti enega ranjenca, vsi so bili pobiti. Tekavčič, ki je bil v skupini ujetnikov, ki so jih vodili skozi Zadlog, ve povedati, da so noč preživeli v kleti na kmetiji v Plestenicah. Naslednjo noč so jih zvezali z žico in gnali čez Malo goro. Tu je pobegnil. Takrat je bilo v Zadlogu še veliko vojske.

Bratinova pripoveduje:

»Že naslednjega dne, v soboto 2. septembra, me je župnik poslal na Col s sporočilom, naj pridejo z lojtrskim vozom po svoje padle. Cesta je bila prazna, nikjer nobenega partizana. Izginili so kot kafra. Saj nisem bila sama. Po cesti so hodili tudi drugi. Pa so začele leteti granate po bregu. Streljali so Nemci iz Godoviča. Na srečo smo jo odnesli brez praske. Na Colu sem šla k mežnarju in predala sporočilo. Nisem pa povedala, koliko je njihovih mrtvih, čeprav sem vedela, da jih je osem. Partizanov nismo potem videli tri mesece. Izogibali so se vasi, ker so se zavedali, kakšno grdobijo so zagrešili.«

Kaže, da je bil pogreb v nedeljo ali ponedeljek. Domačine so pokopali v družinskih grobovih, če so jih imeli, druge pa v skupno jamo. Bratinova ve povedati, da je »župnik obsodil nesmiselno in surovo dejanje«. Po vojni so morali odstraniti znamenja in grobove zravnati z zemljo. Trije Trčkovi so bili pokopani posebej. Ker je bil zravnan tudi njihov grob, danes o njih ni sledi.

7.1.8. Niso mogli biti uspešni

Brat Jože je bil pri domobrancih v Trstu in najprej tudi določen za Črni Vrh:

»Jakoš je bil sijajen fant, predan, neizobražen, brez vojaških izkušenj. Nekaj fantov iz Črnega Vrha je bilo v kasarni v Trstu, nanje se je naslonil v upanju, da bodo s postojanko pretrgali povezavo, ki je tekla od Zadloga proti Hotedršici. Računal je, da bo ob nevarnosti pomoč iz Godoviča tam v nekaj minutah. Sklepal je tudi, da so ljudje na domobranski strani. Seveda so ga pustili na cedilu. Če bereš partizanske zgodovine, boš vedel, da so se brigade utrjevale na prelazu nad Črnim Vrhom, ne da bi domačini o tem obvestili Jakoša. Tako so fantje zjutraj šli v cerkev namesto na postojanke. Ko se je napad začel, niso bili na mestih. Jaz sem bil tam okrog novega leta 1944–1945, ko sem šel s Cola do Veharš, ker se je Nace Hladnik uprl, da bi se prestavil na Col. Bil sem tam mesec kasneje na poti iz Idrije. Meni je bilo nerazumljivo, da se je Jakoš tako zanesel na domače ljudi in organiziral obrambo, ki ni mogla biti uspešna. V Vipavski dolini smo se zavedali, da ljudje niso na naši strani. V Črnem Vrhu so živeli z iluzijo, da jih domači ljudje podpirajo.«

8.1.1.

Ko je osvobodilno gibanje začelo s Kranjskega prodirati na Primorsko, so imeli komisarji in propagandisti posebno naročilo, naj ne govorijo, da to gibanje vodi Komunistična partija. Poudarjajo naj samo »osvoboditev izpod fašizma«, kar je dejansko želelo primorsko ljudstvo. Vsakega, ki bi opozarjal, da to gibanje vodi Komunistična partija, naj ustrahujejo ali pa odstranijo – likvidirajo. In to so začeli uresničevati še pred kapitulacijo Italije.

Iva Brica iz Dornberka, očeta sedmih otrok, so ubili že 2. junija 1943 nedaleč od domače hiše. Bil je duša slovenskega prosvetnega dela za Spodnjo Vipavsko, dvakrat interniran od fašistov, dobil pa je pečat izdajalca, ker je vedel in opozarjal, da se za OF skriva partija, in s tako organizacijo ni hotel sodelovati.

7. februarja 1943 so v Šebreljah odpeljali in ubili bivšega župana Antona Rejca, brata znanega in učenega duhovnika Ivana Rejca.

Figure 40. Devetnajstletna Marica Kragelj

Vera Lestan iz Mirna, narodno zavedno dekle, pesnica, župnikova sodelavka, se ni hotela vključiti v tako organizacijo. Zato so jo partizani odpeljali 14. novembra 1943 in ubili na bregu reke Vipave.

Beneškega duhovnika Alojzija Obida, ki je bil v službi v Podsabotinu, so odpeljali 2. januarja 1944 in ga čez nekaj dni ubili.

V Šturjah pri Ajdovščini so 8. julija 1944 vdrli v znano Brecljevo družino in odpeljali očeta Jožefa, hčerki Angelo in Marico ter dvanajstletnega sina Martina. Nekaj dni so jih vlačili s seboj in 12. julija pobili v gozdu blizu Gornje Branice.

V Cerknem so po nedolžnem obtožili izdajstva kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter dvanajst župljanov, jih 3. februarja 1944 pobili na Lajšah in vrgli v brezno.

V Kanalu ob Soči so jeseni 1944 odpeljali upokojenega duhovnika Antona Piska ter ga 28. oktobra ubili v Gorenji Trebuši.

Istega leta 20. julija so v Ladrah pri Kobaridu ubili Franca Sovdata, očeta šestih otrok, pridnega gospodarja, ki je vozil čebele na pašo v Benečijo, in so ga razglasili za izdajalca.

Terenci so povsod pripravljali sezname, da bi izvedli čistko takoj po zmagi in odstranili take, ki so bili nasprotniki komunizma.

Domobrance s Tolminskega, preproste kmečke fante, so zajeli pod Sveto Goro, jih pobili in zmetali v brezna nad Grgarjem. Med temi sta bila tudi brata duhovnika Ivana Kobala, ki je bil pozneje popolnoma po nedolžnem (kar je dokazalo sedanje sodišče) obsojen na 18 let prisilnega dela in jih devet tudi prestal.

Nihče se danes ne vpraša, kdo so bili sodniki, kdo je odločal o življenju in smrti toliko ljudi. So bile samo občasne napake?

Figure 41. Franček Zlatoper s cerkvenim zborom

Dogodke prvih dni maja 1945 na ožjem Tolminskem nam je popisala Marica Kragelj, ki je imela takrat 19 let. Doma je z Modrejc pri Sv. Luciji ob Soči (zdaj Most na Soči), živi pa v Novi Gorici. Zadnje dni aprila so bombardirali Sv. Lucijo, zato je župnik Janko Premrl odnesel Najsvetejše na Modrejce v našo izbo, kjer je tudi maševal. To omenim, da bo razumljivo njeno pismo:

V noči pred drugim majem 1945, ko sem še spala, me je prišel prebudit oče z besedami: ‘Prišli so pote!’ Vstala sem in šla v kuhinjo. Tam sta me čakala dva partizana. Eden je bil oficir, doma z Grahovega ob Bači – Rudi Kovačev, kar sem pozneje zvedela. Prosila sem jih, naj dovolijo, da pokličem župnika Premrla, da bi me prišel obhajat. Tisti s činom je dovolil in ko me je župnik obhajal, je v izbi celo pokleknil. Moram reči, da je bil zelo obziren do nas vseh. Poslovila sem se od domačih in smo šli skozi vas, ko se je danilo. Nikogar ni bilo na vasi, edino Kragulc – Podgornik starejši je bil na dvorišču. Prišli smo na Most in odvedli so me v karabinjersko kasarno. Tam je bilo nekaj partizanov. Eden s činom je stopil k meni in me je nekaj zafrkaval. Pozneje sem zvedela, da je bil Bibeljnov Jaka s Huma – daljni sorodnik. Potem so prvega pripeljali Toneta Kendo, nato Zdravka Muniha, potem še Frančka Zlatoperja in Bregarja, oba iz Modreja. Zatem so nas vodili peš skozi Most proti Bači. Tu smo se ustavili pri Podgorniku, kjer so aretirali obe domači hčeri, Marijo in Emo. Brata Petra so že prej likvidirali. Pešačili smo dalje proti Slapu. Ustavili smo se pri Juriju, kjer so aretirali hčer Ivanko Krivec. Tako nas je bilo osem, štiri ženske in štirje moški. Spremljalo nas je pet partizanov. Nadaljevali smo proti Trebuši. Pri Dominovem robu smo šli v hrib po stezici, ker je bila cesta minirana. V Trebuši smo zavili proti Oblakovemu vrhu. Pri Rijavčevih smo prosili vode. Rijavčeva mama, mati dvanajstih otrok, nam je dala čaj. Nadaljevali smo do Vrha, nato proti Kanomlji naravnost v Idrijo v Grad. Tam so nas prevzeli udbovci – VDV. Pobrali so nam vezalke s čevljev, pasove in nas porinili naravnost v celice. Bilo je več stražarjev, med njimi Pepi Vodopivec iz Dornberka, nečak tolminskega dekana Vodopivca, ter Ludvik Šinkovec iz Trebuše. Ostalih imen se ne spominjam. V naši celici smo bile najprej štiri – obe Podgornikovi, Ivanka s Slapa in jaz. Čez tri ali štiri dni so pripeljali štiri iz Cerknega: mamo Mici Bavcon in hčerko Gizelo, Nežo Sedej, nečakinjo nadškofa Sedeja, in mamo Pavle Paa, ki so jo ubili februarja 1944. Pozneje so prišle še tri iz Idrije: Mimi Jurman, Marija Rupnik in Mici, katere priimka se ne spominjam.

V celici zraven naše so bili Mostarji: Franček Zlatoper, Zdravko Munih, Tone Kenda in trije možje z Grahovega ob Bači: Ferdo, Ciril in še eden – imena se ne spominjam. V celicah so bile železne okrogle peči. Polovica je bila v eni celici, polovica v drugi. Tako sem imela zvezo z Zlatoperjevim Frančkom.

Približno en teden je minil brez zasliševanj, razen kakšne pikre od stražarjev. Molili smo in čakali, kaj bo. Kogejeva Cenka mi je prinesla mašno knjižico. Molile smo križev pot. Za mašno knjižico me je prosil tudi Franček, da bi molil križev pot. Izročila sem jo Pepiju Vodopivcu, ki mu jo je dal.

Hrana: zjutraj so nam dali malo črne brozge, opoldne redko juho iz suhe zelenjave. Spominjam se, da so imeli tako zelenjavo nemški vojaki. Pozneje mi je večkrat kaj prinesla Kogejeva Cenka ali njena mama. Nekega dne je prišel v uniformi Kapinov Mirko, naš sosed. V našo celico je samo pogledal brez besed. Ustavil se je pri moških in so še zapeli v celici. Nekoč je bil tenorist v cerkvenem zboru. Franček mi je povedal, da mu je rekel, naj kaj posreduje, kar je tudi obljubil.

Po približno 15–20 dneh, točno se ne spominjam, so prišli v Grad od drugod in nas začeli zasliševati. Kolikor se spominjam, sta bila dva. Enega so klicali Slavc. Bil je plavolas, velik, lep človek in ni bil Idrijčan. Drugi je bil Idrijčan Janki, brat Šmidove Marije.

S Frančkom sem zadnjič govorila tisti dan. Rekel mi je, da je pri zaslišanju razumel, da je vse izviralo iz Modreja od tamkajšnjih terencev. »Žalostno je«, je rekel, »da te svoji ljudje obtožujejo nečesa, kar ni res.«

Zvečer so poklicali iz naše celice obe Podgornikovi in g. Paa, iz sosednje pa Frančka Zlatoperja in Lojzeta Simnovčiča. Franček se je še pošalil: »Nocoj se bomo pa lahko ženili!« Vse so namreč dali skupaj v eno celico. Mene je bolelo uho in mi je Podgornikova Ema posodila ruto. Proti jutru pa me je poklicala pri okencu, naj ji vrnem ruto. Tako sem videla, da so vse te, ki so jih zvečer dali v skupno celico, odpeljali. Pri okencu se je pojavil tudi Franček in mi je vrnil mašno knjižico. Takrat sem jih zadnjič videla. Med stražarji, ki so jih odpeljali, sem spoznala Pepija Vodopivca.

Kasneje smo neprestano slišali kamione, ki so vozili ponoči. Grad se je popolnoma napolnil. V celice so tlačili nove jetnike od vsepovsod: iz Gorice, Krmina in Vipavske. Vseh imen se ne spominjam. Bili sta Abujevi iz Gorice (zaloga vina na debelo), trgovec iz Krmina, sestra g. Pontarja iz Kobarida, neki gostilničar in mnogo drugih. Nekatere so pripeljali, druge odpeljali.

Konec maja ali v začetku junija so nas nekega dne poklicali iz celic na dvorišče. Tam so nas razdelili v tri skupine: nekatere za obsodbo, nekatere za domov in druge za delavski bataljon. Jaz sem že bila v prvi skupini, pa je prišel oficir in poklical moje ime. Potegnil me je iz vrste in dodal v delavsko skupino. Pozneje sem zvedela, da je bilo po posredovanju Minke, sestre Kogejeve Cenke. Delavsko enoto so namestili na Prenuto v financarsko kasarno. Tam smo dobili slamnjače in tudi hrana je bila malo boljša. Hodili smo delat, kjer so nas rabili. Ribali smo, čistili okna, pomivali, prali in podobno. Vmes je bila tudi kakšna pikra – belogardistke in podobno. Ne spominjam se, kaj so delali moški.

Figure 42. Franček v zvoniku

Kasneje sem hodila tudi šivat v neko delavnico, kjer so šivali za partizane.

Ko sem bila še v Gradu, me je enkrat obiskal brat Jožko, kasneje na Prenuti pa mama.

Z nami sta bili tudi dve iz Krmina, Ema Prinčič in Donatella D’Orazio. Bila je hči italijanskega pisatelja D’Orazia. Zdi se mi, da je Jurjeva Ivanka delala v kuhinji; ne spominjam se točno. Tako nekako je potekalo do konca julija, ko so nas nekega večera zopet sklicali. Na dva voza s konjsko vprego so spravili kuhinjo in vojaško opremo. Ponoči smo pešačili proti Podreteji, nato po hribu proti Koševniku do Črnega Vrha in naprej do Vipave. V Vipavi smo pristali v kasarni. To je velika stavba, kjer so se ustavljale vse brigade, ki so potovale tam skozi. Ne spominjam se točno datuma; mislim, da smo bili tam deset dni. Nekega dne so nas zopet postavili v vrsto. Oficir na konju nas je spraševal, zakaj smo zaprti. Čez nekaj dni pa so rekli, da smo prosti in lahko gremo domov. Dobili smo odpustnice. Nikjer ni bilo zapisano ne o kazni ne zakaj smo bili zaprti. Takrat sta bili cona A in cona B. Tisti, ki so bili iz cone B, so šli čez Idrijo. Jaz sem se odločila za Gorico skupno z dvema Furlankama. Mislim, da tudi Gizela Bavcon. Pri nas doma je bila takrat cona A. Z avtobusom smo se peljali do Ajševice. Tam je bil mejni blok. Prevoza v Gorico ni bilo in smo šle peš. Ko smo prišle v Gorico, se je že mračilo. Spominjam se, kako smo se prestrašile, ko so iz nekega lokala stopili ameriški vojaki črnci. Prišle smo do gostilne ali do hotela Pri Čibeju. Furlanke so bolj poznale Gorico. Tam smo povedale, da prihajamo iz zapora. Dali so nam večerjo in prenočišče zastonj. Povedali so nam, da je bil tudi gospodar zaprt. Naslednjega dne smo se poslovile. Po sto petih dneh sem se pripeljala domov z avtobusom. Ne spominjam se, kdo mi je dal denar za avtobus, mislim pa, da Čibejevi.

Domov sem prišla vsa polna uši. Treba je bilo nekaj časa, da sem se očedila. Da sem bila le zopet doma!

Naj pripomnim, da so nam Premrlovi iz Vrhpolja, sorodniki župnika Janka Premrla, prinesli v Vipavo kruh in med.

Štirje od odpeljanih smo se vrnili domov: Zdravko Munih, Anton Kenda, Ivanka Krivec in jaz.

Ostali štirje: obe Podgornikovi, Franček Zlatoper in Bregar (Breščak) pa nikoli več.

Tako pripoveduje Marica Kragelj, ki je sama doživljala prve »svobodne« dni meseca maja. Z žalostjo zapiše, da se »ostali štirje niso vrnili nikoli več«.

Tisto noč so jih odpeljali v gozd in jih ustrelili. Frančkova žena Marica je zvedela po prijateljih iz Idrije, kje so ubili njenega moža. Bila je toliko pogumna, da je šla in poiskala tisti kraj. Odkopali so grob in po obleki je spoznala truplo svojega moža. Prepeljali so ga na pokopališče v Ledine nad Idrijo, kjer je bil dostojno pokopan.

Kdo je bil Franček Zlatoper iz Modreja? In kaj je zagrešil? Bil je dober cerkveni pevec, pritrkovalec, vzoren kristjan, dober gospodar. Rad se je udeleževal romanj na Mengore in na Višarje, kjer so pevci brezskrbno prepevali slovenske cerkvene in narodne pesmi. Tja ni segala fašistična oblast, ki je prepovedala vsako slovensko petje v javnosti. Z moškim zborom, ki sta ga vodila Zdravko Munih in Lojze Pavšič, se je udeleževal cerkvenih slovesnosti po okoliških župnijah, da so spodbujali ljudi k narodni zavesti. Ni pa sodeloval z organizacijo, ki jo je vodila Komunistična partija. In to je bil ves njegov greh. Zato je nekdo ukazal: Naj se ne vrne! Naj umre! Zajokali so domači: mama, oče, žena Marica in še ne triletni sinko Aleš. Naučili so ga pesmico o očku, ki je odšel in ga ni od nikoder. Vsem prijateljem in znancem jo je ponavljal in vsakikrat so se poslušalcem orosile oči, ko so sočutno govorili: »Ubogi otrok!«

Figure 43. Franček Zlatoper z dveletnim Alešem

Danes ima Aleš Zlatoper 58 let. Nihče se mu še ni opravičil. Nihče ga ne vpraša, kako je preživel otroška in mladostna leta brez očeta. Nihče še ni poravnal materialne škode, ki jo je družina utrpela brez mlade delovne moči. Da ne govorimo o žalosti, duševnem trpljenju ob zbadanju in strašni besedi »izdajalci«. Med ljudi so zasejali nova gesla: »Nekaj je že naredil! Zastonj ga že niso! Žrtve morajo biti!«

Aleš je v letih šolanja spoznaval, za koga so se borili, saj je poslušal himne ali jih moral celo sam prepevati: »Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito« – ali: »Slovenci kremeniti … Čez gore, polja naj v širni svet doni: Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti!«

Širili so laž in slepili kmete, da bodo živeli brez davkov, oznanjali so raj na zemlji. V »svobodi« pa so najbolj trpeli prav kmetje, ko so jim začeli pobirati pridelke ter pleniti njihovo zemljo in gozdove. Še danes se njihovi nasledniki upirajo, da bi vrnili krivično odvzeto in popravili krivice.

Kdaj in kdo bo prvi spregovoril in prosil odpuščanja slovenski narod za vse zločine, ki jih je zagrešila partija? Kdaj bodo povedali, kam so zmetali toliko poštenih Slovencev, da bi jim uredili dostojne grobove? Ko se bo to zgodilo, bo zasijala sprava in si bomo podali roke ter živeli kot bratje in sestre. Vest je tisti pravični sodnik, ki nikoli ne laže. Oglaša se ob vsaki uri, zlasti ponoči ima svojo moč!

9.1.1.

Osmega maja 1945 sem odpotovala iz Novega mesta z ambulanto, ki je delala v Pavčičevi vili za obolele domobrance (ne ranjence) v prepričanju, da se najkasneje v 14 dneh vrnemo z Angleži. V decembru 1944. leta je prenehal pouk na novomeški gimnaziji in vse dijakinje zadnjih razredov smo morale po odredbi okupatorja na kopanje strelskih jarkov ali se zaposliti pri vojaški saniteti. (Fantje so bili že vsi mobilizirani.)

Ko je komandant Stamenković 9. maja v Radečah pri Zidanem Mostu izrekel tisti strašni stavek: Vsak naj gre, kamor ve in zna, in odjahal na belcu, je nastal strašen kaos. Nekateri vojaki so poljubljali orožje, drugi ga zopet uničevali, metali proč in jokali. Čez nekaj časa si lahko opazil posamezne skupine, ki so posedle po tleh in se posvetovale. Tako se je tudi nekaj osebja naše ambulante priključilo eni izmed tistih, ki se je odločila nadaljevati pot do Angležev. Pričela se je dolga, težka pot, saj smo šele 24. maja prišli v Vetrinj. Ranjenca, hvala Bogu, vso pot nismo imeli, izgubili pa smo domobranca Lojzeta Hostnika, bogoslovca. Poslan je bil opozorit domobrance, ki so bili dosti višje nad nami in so nas pričeli napadati, pa se ni več vrnil. V knjigi Palme mučeništva sem zasledila, da so ga znanci nazadnje videli v Kočevju. V Železni Kapli so mene poslali v župnišče vprašat, če je kaj znanega o Angležih. Gospod župnik mi je prijazno povedal, naj gremo do Vetrinja. Dal mi je tudi Marijino svetinjico z besedami: »Naj vas Ona varno vodi.« Po hudih ovirah, ko več dni nismo mogli prek mostu na Dravi, smo 24. maja, utrujeni in izčrpani, prišli v Vetrinj. Kako veselo je bilo snidenje z znanci in prijatelji.

Že po štirih dneh so pričeli transportirati naše predhodnike z obljubo, da gredo v Italijo. Že drugi dan, ko sem prišla v Vetrinj, sem videla v partizanski uniformi Franceta Pirkoviča – Čorta iz Šentjerneja, kako se je pogovarjal z angleškim oficirjem. Po nekaj dneh so se pričele širiti govorice, da vračajo domobrance v roke partizanom. Pojavili so se plakati, da bo vsak, ki bo širil take laži – ustreljen.

30. maja mi je sošolec, ki je delal v informativni pisarni v Novem mestu, povedal, da bodo ponoči študentje vzeli puške, še vedno so ležale na kupu ob jezeru, in zbežali, ker so potrjene vesti, da jih vračajo partizanom. Odpeljal me je k družini Mimice Žukovec iz Novega mesta, da tam počakam, dokler oni ne pridejo do varnega kraja. Proti večeru sem se sestala z našimi fanti – vaščani. Bili so že o vsem obveščeni, rekli so, kamor so šli ostali, gremo še mi. Kaj bi se še naprej klatili po svetu, doma nas čaka toliko dela, pa še košnja se bo pričela. Tudi če pridemo partizanom v roke, nas bodo pustili domov. Tako sem se od njih poslovila.

Naslednji dan, 31. maja, je bil praznik Sv. rešnjega telesa. Vsi vojaki so imeli že zjutraj mašo. Jaz sem šla z Mimico Žukovčevo k poznejši maši. Domov grede sem ji rekla, da grem pogledat, če so se domobranci že odpeljali, in potem pridem k njim. Res so bili že vsi na tovornjakih, povedali so mi, da so Angleži vsakega popisali, tako vedo, da se jim ne more nič zgoditi. Pričeli so me nagovarjati, naj grem z njimi, kaj bom sama v tujini, in ko so tovornjaki zabrneli, sem dvignila roke in potegnili so me na tovornjak. Jaz nisem bila nič popisana. Odpeljali smo se skupaj, veseli, vendar tudi rahlo zaskrbljeni. S kompasi so ugotavljali smeri vožnje, in ko so videli, da se peljemo v napačno, so rekli: Angleži lahko vozijo, kjer hočejo, gotovo jim je tukaj bližje.

Pripeljali smo se v Pliberk. Avtomobili so obstali. Vse naokrog je bilo zastraženo. Predali so nas partizanom in skupno so nas na železniški postaji strpali v živinske vagone, vojake posebej, civiliste posebej. Zapahnili so vrata. Čez nekaj časa smo se premaknili, kmalu pa smo se spet ustavili. Začelo se je ropanje ur, zmerjanje in pretepanje. Domobrancem so pobrali vse dobre obleke in obutev. Ko smo se po dolgem času spet premaknili, je v našem vagonu postalo nekemu moškemu slabo. Tolkli smo in prosili za vodo, vse zaman. Čez nekaj časa je umrl. Žena je obupno jokala. Po dolgi vožnji smo se nekje v bližini Maribora ustavili. Vse prošnje za WC, za vodo, za mrliča so bile bob ob steno. Drugega junija se je vlak ustavil v bližini Celja. Ko so odprli vrata, smo vse naokrog zagledali travnike, vse naokoli je bilo močno zastraženo, partizan pri partizanu z brzostrelkami. Ob vratih vagonov, v katerih so bili domobranci, so stali partizani in s puškinimi kopiti neusmiljeno tolkli po izstopajočih in padajočih domobrancih. Po dolgem času smo odkorakali na Teharje, kjer smo ob vstopu v ograjen in zastražen prostor morali v na tleh pogrnjene odeje zmetati vse, kar je kdo imel, od prstana do nožiča. Obdržal je lahko le perilo za enkratno preoblačenje, no, jaz še tega nisem imela s seboj, saj je bila vsa moja prtljaga le ročna torbica. Na roki sem imela lep zlat prstan, ki sem ga dobila od mame pred enim mesecem za 19. rojstni dan. Ona ga je dobila od svojega očeta, ki je bil dalj časa v Ameriki. »Kurba bela, daj prstan od belčka,« se je nad mano zadrl partizan. Jaz sem odgovorila, da je prstan od mame, takrat pa sem po hrbtu dobila tako močan udarec (s puškinim kopitom), da sem padla na obraz med odmetane predmete. »Še odgovarjati boš poskusila,« se je zadrl partizan. Rezka me je potegnila navzgor in odšli sva naprej proti barakam. Na obeh straneh so spraševali znani in neznani obrazi, če imamo kaj hrane, ker so že več dni tukaj, pa niso dobili niti jesti niti vode. Nas so namestili v baraki 4. Zdi se mi, da so nas po dveh dneh klicali v zbor in korakati smo morali proti stavbi, kjer je bila menza. Tam smo dnevno dobivali vročo vodo, brez vsake kapljice maščobe, zgoraj je plavalo neko posušeno listje in polno črvov. To se je ponavljalo iz dneva v dan. Zjutraj smo spili neko rjavkasto vodo. Kdaj smo prvič okusili skorjico kruha, se ne spominjam. Vem pa, da dolgo ne. Ko smo dobivali po daljšem času tudi večerjo, je bila enaka opoldanski hrani. Čez nekaj časa smo tako oslabeli, da si se moral večkrat dvigniti, počasi, sicer si zaradi vrtoglavice in slabosti padel. Z Rezko sva ležali na golih tleh, pokriti z njeno odejo, ker je bilo v sobi premalo pogradov. Hrbet sem imela dolgo močno črn in vsak premik na trdih tleh je bil boleč. Najhujše pa so bile stenice. Videla sem jih prvič v življenju. Kako je vse peklo in srbelo, potem pa še uši vseh vrst. Dnevno smo pobijale to golazen, drugi dan je je bilo še več. Noči so bile najbolj strašne zaradi mrčesa in neprestanih nočnih obiskov pijanih oficirjev. Večkrat so pridrveli tudi po dvakrat v eni noči. Glavna v sobi, Silva, je morala raportirati, koliko nas je v sobi itd itd. Oni pa so se drli: »Kje imate, svinje bele, sedaj svojega škofa Rožmana, kje Rupnika, zakaj vas ne pridejo rešit?« Morale smo stati mirno. Upanja nismo izgubile. Zelo dosti smo molile, zlasti rožne vence in vse znane molitvice. Kot balzam na razbeljene rane je ob večerih priplaval v ta pekel mili glas zvona sv. Ane.

Neko popoldne so izklicali tudi dvajsetletno dekle iz naše sobe. Bila je skupaj z mamo. Vsako popoldne so izklicali določeno število domobrancev za odvoz in nekaj deklet in mlajših žena. Mislim, da so klicali tiste, ki so imele med domobranci može ali brate. To se je nadaljevalo več tednov. Ko smo tisti večer prišle od večerje, je mama odpeljane hčerke opazila copate pod pogradom. Pričela je razbijati po zaklenjenih vratih. Čez dalj časa je stražar odprl in se zadrl, kaj je. Rekla je: »Hčerka je pozabila vzeti s seboj copate.« Odgovoril je: »Nocoj ji bo še dovolj vroče brez copat,« in zaklenil vrata. Vse smo se nemo spogledale. Iz naše sobe potem ni bila nobena več odpeljana. Ne vem, kako so se pisale sotrpinke, ena vem, da se je pisala Marija Prijatelj, dve sta se pisali Maček (sestri), Rezka, Silva, ki je bila vodja naše sobe, Vida, ki nam je večer za večerom zapela: »Mati piše pismo belo, sin, si živ? Ne pišeš nič …« Vse sledi so se izgubile, le Marijo Prijateljevo sem našla po osamosvojitvi Slovenije po naslovu, ki mi ga je napisala na svojo fotografijo s posvetilom: »Spominjaj se včasih, kako sva delile skupno usodo v Teharjah b. 4, soba štev. 43. 15.VI.45. Zamostec 24 pri Sodražici.« Ob prvi spominski slovesnosti v Teharjah sva se prvič srečali.

Figure 44. Na Križevcu Martin Benedik

Zunaj pod našima oknoma pa so bili v ograjenem prostoru na debelem gramozu na pol oblečeni, shujšani, od sonca ožgani, ponoči od mraza trepetajoči fantje – domobranci skupine C. Tudi vsi moji sovaščani, s katerimi sem prišla iz Koroške, so bili skupaj; temu sem se začudila, ker so bili nekateri mladoletni in le malo časa pri domobrancih. Na vprašanje zakaj niso v drugih skupinah, so mi odgovorili, da hočejo biti skupaj. Hudo je bilo, ker so jim še tisto brozgo, ki so jo dobivali za kosilo, nalivali vročo, morali so jo hitro popiti, tako so si nekateri oparili usta in še bolj trpeli. Včasih se nam je le posrečilo, da smo pri priprtem oknu, ko je stražar korakal v nasprotno smer, tiho poklepetali. Tudi pri umivanju se nam je včasih posrečilo, posebno če smo vedeli, da je v bližini dober stražar, saj mladost ne pozna strahu. Sosedov Francelj – Frančičev, moj mali bratranec iz Stare vasi, mi je potožil, da jim je hudo, ker nimajo več nobene svete reči pri sebi. Povedala sem mu, da bom po večerji zavila Marijino svetinjico iz Železne Kaple v papir, dodala kamen in vse skupaj vrgla prek ograje, naj pazi, kam bo padlo. Posrečilo se je. Čez nekaj dni mi je pošepetal, da svetinjica vsak večer roma iz rok v roke, vsak jo poljubi in da sedaj še lažje molijo. Ogromno so molili. Rožni venec je sledil rožnemu vencu in ko je zvečer vse potihnilo, se je slišalo le tiho šepetanje na tleh ležečih domobrancev. Nihče ni smel dvigniti glave od gramoza. Nihče mi ni nikoli potožil, da bi mu bilo žal, ker je domobranec, zdi se mi, da so bili vojaški kurati med njimi še prav poseben blagoslov. Franceljnov brat Tone mi je naročil, naj povem šentjernejskemu gospodu župniku Fistru, da imajo v Ljubljani nasproti stolnice naročeno in plačano sliko Marije Pomagaj. Denar so zbrali skupno vsi vaški domobranci. Dogovorjeni so bili, da jo bodo po vojni v procesiji ponesli iz Šentjerneja v cerkev v Staro vas. Ker pa vedo, da ne bodo prišli domov, naj g. župnik vzame sliko v Ljubljani in jo odnese ob priliki v Staro vas, jo blagoslovi in postavi na oltar. To se je zgodilo v letu 1946.

Naši fantje so bili v istem prostoru, iz katerega je 21. junija ušlo 11 domobrancev, med njimi g. Zdešar, kurat g. Polda in ostali. G. Poldo so prejšnji dan močno mučili, moral je med drugim nositi zidno opeko na stegnjenih rokah tako dolgo, da je omedlel, nato so ga močili, in ko je prišel k zavesti, se je mučenje nadaljevalo. Pozno ponoči smo zaslišali strašno kričanje, streljanje, reflektorji so osvetljevali na vse strani. V sosednji sobi je neki moški stopil k oknu, pa so ga takoj ustrelili. Drugi dan smo v strahu čakali, če bodo pripeljali koga nazaj, kar se je nekajkrat zgodilo pri neuspelih pobegih. Naslednji dan niso prišli tovornjaki, tako da so bili moji vaščani odpeljani 23. junija zvečer. Prepričana sem bila, da bom šla tudi jaz z njimi, pa mi je Tone rekel: »Sedaj vem, zakaj je moralo priti do tega, da smo te spravili v ta pekel. Ti boš prišla domov, in ko bo čas, jim boš povedala, kako je bilo z nami, drugače ne bodo nikoli izvedeli. Pozdravi vse.« Res pravi junaki – mučenci.

24. junija me je obiskal partizanski kapetan Jože Piletič iz Stare vasi, očeta sta bila bratranca. Stražar me je poklical na hodnik pred sobo in tam sva se srečala. Rekel mi je, da gre domov, če imam kaj naročiti našim, pa sem odgovorila, da mu ne bo nihče verjel, če bo rekel, kaj se je zgodilo. Pa sem še dodala: »Jože, pazi na starovaške fante,« in odgovor je bil: »Oni so že preskrbljeni, ti skrbi za sebe. Srečo si imela, ker si pri zaslišanju povedala vse po pravici.« Ko sem prišla domov, so mi naši povedali, da je prišel, in res mu niso verjeli. Srečala sva se še dvakrat pri nas doma, vendar je on obakrat dobil hud epileptični napad. Sedaj živi nekje v Beogradu.

7. julija so nas civiliste spustili domov, češ, da bo vsak doma kaznovan, če je kaj zagrešil. Strogo so nam zabičali, da bo za vsakega, ki bo kaj povedal o Teharjah, samo tale sodnik, in pri tem so pokazali pištolo. Z Rezko sva jo s postaje v Celju peš mahnili domov. Izogibali sva se cest. Dvakrat sva prespali, enkrat v gozdu, enkrat na kozolcu. Tretji dan zjutraj sva se v Dobravi pri Krki ločili. Srečno sem prek njiv in travnikov prišla domov. Toda naslednji dan se je na motorju pripeljal politkomisar iz Krškega, zelo strog, naprej je položil pištolo na mizo z besedami: »Tovarišica, za vsako besedo o Teharjah bo tole sodnik.« Potem se je pričela politična prevzgoja. Morala sem prečitati vse od Marxa in Engelsa in vso nemogočo komunistično literaturo, to se je ponavljajo dan za dnem tri tedne, po treh tednih pa je prišel drug iz Brežic, tisti pa, moram reči, je bil bolj »človeški«. Najhujše je bilo, ker so ljudje na mitingih spraševali, naj povedo, kje so domobranci, oni pa so odgovarjali, naj gredo kar mene vprašat. Jaz pa sem na vsa njihova vprašanja lahko odgovarjala le: »Vašega sem videla,« ali: »Jaz ga nisem videla,« in nič drugega. Volilno pravico sem izgubila za dve leti, tako na študij nisem mogla misliti.

Vse, kar se je dogajalo na Teharjah, sem povedala našemu gospodu župniku Fistru in g. kaplanu Božidarju Slapšaku. Ko pa je zbolel stric (očetov bratranec) Franc Frančič za rakom na želodcu, me je poklical k sebi in mi rekel, da ve, da ne smem govoriti, vendar me on prosi, ker ve, da bo umrl, in bi rad napravil oporoko, naj mu povem, če mislim, da sta Francelj in Tone še živa. Povedala sem mu vse. Tako je moral najmlajši sin Ivan zapustiti gimnazijske klopi v Novem mestu in se vrniti domov za gospodarja.

Toliko o naših junakih – mučencih. Lahko smo ponosni nanje! Nemogoče je opisati tako, kot se je dogajalo. To lahko samo doživiš.

10.2.1.

V prvih letih komunistične Jugoslavije in popolne oblasti tajne politične policije je bilo brezupno misliti na politično svobodo in demokracijo. Vendar prav vsi niso mislili tako in nastale so razne tajne skupine in organizacije, ki so skušale vzbuditi in pripraviti demokratičen odpor proti komunističnemu totalitarnemu nasilju. Tudi jaz sem se znašel v vodstvu ene takšnih študentskih organizacij v letih od 1946 do 1949. Vsemogočna tajna policija – OZNA in kasneje UDBA – nas je zaradi izdaje kmalu našla, nas dalj časa opazovala in nazadnje meseca junija 1949 zaprla.

Ta sestavek ni namenjen opisu programa, ciljev in dela te organizacije, ampak le obrobni, vendar zanimivi zgodbi, ki se je spletla po moji aretaciji. Politični zaporniki skušajo tudi v ječi ohraniti svojo osebno istovetnost, svoj obraz, svoj odpor do diktatorske oblasti. Ta odpor je lahko neposreden, uporniški, lahko pa se kaže tudi posredno v raznih zapornikovih skritih dejavnostih. Mi smo to počeli s skrivnim pošiljanjem in sprejemanjem nedovoljene pošte, z izdelovanjem in skrivanjem nožev, z izdelovanjem drobnih spominkov iz kamna in podobnim. Moja posebnost, ki jo bom opisal v tej zgodbi, je bilo skrivanje treh ameriških dolarskih bankovcev v skupni vrednosti osmih dolarjev.

Spomladi leta 1949 smo čutili, da nismo sami, da nam je tajna policija za petami. Vrh je napetost dosegla 10. junija, ko smo se trije člani vodstva organizacije popoldne sestali, da bi se pogovorili, ali ni že čas, da se umaknemo v ilegalo oziroma čez mejo v tujino. Dogovorili smo se, da bomo z odločitvijo počakali do 14. junija, ko se bom jaz vrnil z gimnazijskega majskega izleta v Dubrovnik in se opoldne sestal z enim od naše trojke. Zvečer ob desetih sem odpotoval.

V prvih urah 14. junija sta me na železniški postaji počakala sošolka in sošolec in mi povedala, da so 10. junija ponoči zaprli vrsto sošolcev in da so tistega večera takoj po odhodu iskali tudi mene tako na stanovanju v Ljubljani kot pri domačih na Blokah. Zato nisem šel domov spat, ampak sem na Ljubljanskem gradu, na Orlovem vrhu v praproti, počakal jutra. Šele potem sem odšel na stanovanje in zaspal. V šolo se ni mudilo, ker tisti dan zaradi smrti pesnika Župančiča ni bilo pouka, ampak samo žalna slovesnost v gimnaziji. Tja sem prišel ravno ob koncu, nato s sošolci odšel v mesto, opoldne pa na dogovorjeni sestanek. S kolegom sva se po slabi uri razšla pri Šentjakobskem mostu; odšel sem čez. Na drugi strani Ljubljanice me je že čakal udbovec. Obrnil sem mu hrbet in odšel ob Ljubljanici, vendar je pospešil korak in me kmalu dohitel.

Aretiral me je, me opozoril, da bo streljal, če bi kaj poskušal, moja prva misel pa je bila, ali imam pri sebi kaj nevarnega. Spomnil sem se, da imam v listnici v prsnem žepu suknjiča tri dolarske bankovce, kar bi mi lahko prineslo obtožbo, da sem kapitalistični vohun in imperialistični plačanec. Rekel sem udbovcu, naj me spremi do petdeset metrov oddaljenega stanovanja, da bom vzel brisačo in druge nujne stvari, po tihem pa upal, da se bom lahko tudi znebil dolarjev. Odklonil je, mi ukazal nazaj čez most in tam sva nekaj minut počakala velik črn avtomobil; porinili so me na zadnji sedež med dva udbovca. Niti ganiti se nisem mogel, kaj šele, da izvlekel listnico in odvrgel bankovce.

Peljali so me za gradom v centralne zapore UDBE na Poljanskem nasipu za Splošno bolnišnico. Po kratkem, ves čas nadzorovanem postanku v veži so me odpeljali v neko sobo v pritličju. Tam mi je udbovec v oficirski uniformi ukazal, naj se slečem. Na mizo sem odložil suknjič in nadaljeval s slačenjem, oficir pa je izpraznil žepe suknjiča in se najprej lotil črne listnice. Razprl jo je, potegnil iz nje nekaj dinarskih bankovcev in – ob moji grozi – ravno hotel nadaljevati s pregledom še drugih predelkov, ko je vstopil drug oficir in mu nekaj zašepetal na uho. Preglednik je denarnico zaprl in jo vrgel na mizo, meni pa ukazal, naj se oblečem. Hitro sem pobral svoje stvari, odpeljali so me v sosednjo sobo in me vanjo zaklenili. Naglo sem pregledal, kam bi skril dolarje, vendar je bilo zelo malo možnosti, kajti soba je bila zasliševalnica z zelo skopo opremo: pisalna miza in dva stola, na tleh pa preproga. Najprej sem pomislil, da bi dolarje vrgel skozi okno. Premislil sem si, ker bi bilo okno težko odpreti in tudi misel, da bi bankovci kar nenadzorovano zleteli na dvorišče, me je motila. Pod preprogo bi jih lahko hitro našli, lahko bi se tudi spomnili, kdo je bil sam zaklenjen v tej sobi. V kotu sem zagledal visoko zeleno Lutzovo peč, kakršne so bile pred vojno tudi po šolah. Odprl sem kurišče, vendar je bilo polno odpadnega papirja. Ne vem zakaj, vendar sem pomislil na škodo, da bi dolarji kar tako zgoreli, ko bodo peč prvič zakurili.

Vedel sem, da moram pohiteti, zato sem se zagledal v svetel pločevinast obroč okrog peči, ki je bil okrog in okrog okrašen s kakšnega pol centimetra širokimi in dva centimetra visokimi režami. Hitro sem bankovce zložil v majhen kvadratek tako, da je bil bankovec za pet dolarjev v sredini, okrog njega tisti za dva dolarja in na zunanji strani najmanj vredni bankovec za dolar. Zavitek sem na silo stlačil skozi režo za obroč na peči in se od dolarjev poslovil z nekoliko čudnim zadovoljstvom, da so varno shranjeni, saj ne bodo zgoreli, videti pa jih je bilo mogoče samo prav od blizu. Takoj zatem so se vrata odprla, odpeljali so me nazaj v prvo sobo in ponovil se je postopek slačenja in natančnega pregleda. Tokrat brez mojega strahu.

Dober poldrugi mesec kasneje, ko sem prestal temno samico v kleti z neštetimi nočnimi zaslišanji, zadnje tedne pa v dveh sobah v prvem nadstropju skupaj z drugimi zaporniki, so me pozno popoldne, dne 3. avgusta, zaprli v neko sobo v pritličju, kjer se je že trlo drugih zapornikov. Kmalu se mi je soba zdela znana, prerinil sem se do peči in opazil svoje dolarje tam, kamor sem jih zatlačil. Ne vem, kaj mi je padlo v glavo, vendar sem se takoj odločil za njihovo rešitev. S koščkom žice, ki sem jo v temnici odtrgal od metle in sem jo skrivaj uporabil, da sem v pasu zožil hlače in zavezal čevlje – v zaporu jetnikom najprej vzamejo pas in vezalke za čevlje – in z majhnim žebljem, ki sem ga v temnici z nohti izpulil iz preklopne mizice, sem skrite bankovce najprej za okrasnim obročem zrinil na drugo stran peči, v kot sobe, kjer nisem bil tako na očeh drugih, čeprav sem videl, da so bili drugi tako v svojih lastnih skrbeh, da nihče ni opazil, kaj počnem. Po neštetih poskusih mi je uspelo zavitek toliko potegniti k sebi, da je z vogalom pokukal iz reže na obroču. Z nohti sem vogal zagrabil in bankovce dolgo na silo vlekel ven, čeprav sem videl, da se pri tem trgajo. Nazadnje mi je le uspelo vse potegniti ven. Bankovce sem pregledal in videl, da je bil proti pričakovanju malo pretrgan samo zunanji bankovec za en dolar, notranja dva pa povsem nepoškodovana. Zavil sem jih v košček toaletnega papirja in skril v čevelj.

Zvečer so nas vse s policijsko marico odpeljali na železniško postajo v Ljubljani in naložili v živinski vagon. Stražil nas je miličnik, ki sem ga poznal iz domačega kraja. Iz njegovega vedenja ni bilo zaznati, ali me je spoznal. Vseeno sem bankovce iz previdnosti med prevozom iz čevlja skril pod slamo, na kateri smo ležali.

Zjutraj smo se ustavili v Strnišču na Štajerskem. Odgnali so nas v taborišče pri tovarni glinice in aluminija, ki smo jo potem pomagali graditi. Vedel sem, da nas bodo po sprejemu v taborišču temeljito pregledati. Zato sem dolarje imel kar v žepu ali v roki, da bi lahko hitro ukrepal. Razvrstili so nas ob neki leseni baraki. Srečo sem imel, da sem bil v zadnji vrsti tik ob steni barake. Zavitek z dolarji sem neopazno spustil ob nogi na tla in ga zagrebel v prah ob steni barake in si še zapomnil, pri katerem oknu sem bil. Nato je bil osebni pregled. Zvečer sem spotoma, ko sem šel na stranišče, napol v temi malo zavil s poti, se na videz spotaknil in hitro pobrskal po prahu ob steni in pobral dolarski zavitek. V svoji baraki sem ga vtaknil v režo med dvema elementoma montažne stene, pri kateri sem imel slamnato ležišče. Bal sem se le, da bo zavitek padel v notranjost stene. To se ni zgodilo in čez nekaj dni, ko so nas selili v drugo barako s pogradi, mi je uspelo zavitek pravočasno vzeti iz skrivališča.

V drugi baraki smo ležali na pogradih s slamo, najprej brez odeje, kasneje smo dobili po eno staro vojaško odejo. Sami smo iz cementnih vreč z nitko, s katero so bile vreče zaprte, sešili odeje, telovnike in druga oblačila, kajti bližala se je zima, imeli pa smo samo civilne poletne obleke, kakor so koga prijeli. Dolarje sem skrival v cementnih odejah, v slami pod glavo ali pri nogah, v režah na spojih pogradov in na drugih krajih. Večkrat so sobo in pograde preiskali miličniki, pri meni so dobili kakšen nož, ki sem ga izdelal, dolarjev pa niso nikoli našli, čeprav sem jih včasih med pregledom imel kar v rokah, ki sem jih med pregledom moral držati nad glavo. Najbolj vroče nam je bilo nekoč, ko je sošolec Vlado od doma skrivaj prejel paket s hrano. Prinašalec ga je skril na delovišču tovarne na skladišču rezanega lesa. Tja smo se posamezno pritihotapili in si del paketne vsebine stlačili pod zaporniške bluze, ki smo jih takrat že dobili. Na poti nazaj je Vlado stopil na rjav žebelj, zabit v desko in žebelj mu je predrl podplat in stopalo. Vedeli smo, da bi moral Vlado takoj k zdravniku, vendar smo bili vsi skupaj z njim vred obloženi s hrano iz paketa. Vlado je moral potrpeti, po vrnitvi v taborišče smo se hitro rešili ilegalnega blaga in ga skrili pod odeje na pogradih, šele potem je prišel na vrsto obisk pri zdravniku. Bali smo se, da nas je pri skrivanju kdo opazil in da bodo naredili preiskavo pogradov. Zato sem dolarje vzel in jih začasno zopet skril v pesek ob baraki.

Meseca marca 1950 pa se je nevarnost hudo približala. Pred večerom so nam ukazali preselitev v drugo barako. Prenesli smo svoje ubogo imetje, jaz tudi nož in dolarje. Sprašili smo slamo, ki so nam jo na pogradih zapustili prejšnji prebivalci, si uredili postelje in očistili in pomili sobo. Končali smo okrog enajste ure zvečer in utrujeni zaspali. Ta večer nismo računali na pregled in prepovedanih stvari nismo posebej skrili. Jaz sem nož, ki ga še sedaj uporabljam v pisarni, položil kar na desko nad glavo, zavitek z dolarji pa vrgel med dva ali tri druge majhne zavitke iz cementnega papirja pod zglavje. Kakšnih petnajst minut kasneje pa je pridrvela skupina miličnikov s kapetanom Mikcem na čelu, ukazala, naj takoj z dvignjenimi rokami stopimo na sredo sobe in se ne premaknemo. Najprej so naredili telesno preiskavo in nas dobro pretipali, nato pa so se lotili postelj na pogradih. Vso slamo so zmetali na sredo sobe in pregledovali, kaj je skrito pod njo. Glavni vzrok je bila strast kapetana Mikca, ki je zbiral izdelke jetnikov. Ti so še danes zbrani v posebni vitrini v kriminalističnem muzeju v Tacnu, med njimi tudi kakšen moj nož.

Trenutek je bil razburljiv in napet. Ko sem skočil s spodnjega pograda, sem uspel pograbiti nož nad glavo in ga skrito držati v dvignjeni roki. Med pregledom ga niso našli, kasneje sem ga spustil v rokav. Pri mojem sosedu Danilu so našli tesarsko sponko – klamfo, kljuko za vrata in list žage za železo, ki ga je predelal v nož. Pri nekaterih so našli cele pesti barvnih kamnov in tudi izdelke iz njih. Jaz sem trepetal, kaj bo z dolarji. S kotičkom očesa sem gledal miličnika, zelo hudobnega vodnika s Primorskega, ki je pregledoval moj pograd. Po odstranitvi slame je pri zglavju zagledal več skoraj enakih malih zavitkov iz cementnega papirja. Zagrabil je prvega, ga najprej skušal odpreti, nato pa ga je kar pretrgal. Iz njega se je usulo za žlico praška proti bolham. Zagrabil je drugi zavitek, ga pretrgal in zopet se je iz njega usul prašek, tokrat pralni prašek. Prijel je tretji zavitek, ga skušal pretrgati, pa mu ni takoj šlo, zato ga je živčno odvrgel v slamo na tleh. Očitno si je mislil, da je v njem zopet kakšen prašek, v resnici pa so bili dolarski bankovci. Tako je nevihta minila in dolarji so bili zopet rešeni.

Meseca aprila 1950 so nas v živinskih vagonih odpeljali proti Ljubljani in naprej v Kočevje, nato pa s tovornjaki v taborišče Ferdreng, sedanje Podlesje. Tam je bil zaporniški režim blažji in pregledov je bilo malo. Dolarje sem brez večjih pretresov skrival na raznih krajih ves mesec in pol našega bivanja v Ferdrengu. Konec maja so nas odpeljali v Ljubljano in naprej v Medvode. Med prevozom so bili dolarji kot že prej varno skriti v kakšni reži živinskega vagona, v čevljih ali kar v žepu, odvisno od trenutne nevarnosti pregleda. V taborišču hidroelektrarne v Medvodah ni bilo posebno razburljivih trenutkov. Nazadnje sem dolarje zašil v debelo podlogo na rami civilnega površnika, ki so mi ga na pomlad poslali od doma, površnik pa oddal v taboriščno skladišče, kjer so dolarje varovali kar miličniki sami. Konec junija so bili prvič dovoljeni obiski domačih in tedaj smo smeli zimska oblačila oddati domačim. Prosil sem za površnik iz skladišča in ga izročil materi, ki je bila na obisku. Seveda ji vpričo stalno prisotnega miličnika nisem mogel povedati, kaj je v njem, le rekel sem ji, naj površnik shrani, ker ga bom morda še potreboval, saj smo bili obsojeni na dve leti družbenokoristnega dela. Bal sem se namreč, da ga bo v strahu pred bolhami takoj vrgla v ogenj, saj je bil strgan in zamazan.

K sreči ga je le zavrgla med cunje na podstrešju domače hiše. Čez nekaj tednov so me pogojno izpustili iz zapora in po vrnitvi domov sem takoj vprašal za površnik in iz njega povlekel dolarje. Šele tedaj so domači izvedeli zanje. Kasneje sem rešenim osmim dolarjem dodal še nekaj teh zelencev in leta 1952 mi je sošolka ob obisku svojcev na Dunaju v sovjetski okupacijski coni za 25 dolarjev kupila fotoaparat Zorki, to je nemško Leico, izdelano pod rusko okupacijo. S tem odličnim fotoaparatom sem si vsa študentska leta pomagal preživljati kot amaterski fotograf, saj takrat še ni bilo študentskega servisa, za mene pa tudi ne nobene štipendije. Dolarska zgodba se je končala šele v osemdesetih letih, ko so mi v Atenah izropali avtomobil in odnesli tudi za zaporniške dolarje kupljeni fotoaparat.

Pa še nauk te zgodbe: Nikoli ne obupajte, vedno je kakšna možnost!

Figure 46. V Rovtih Stanko Klinar

11.1.1.

Obstajajo meje, obstajajo tabuji, obstajajo dogme, obstajajo skratka reči, ki se jih ne sme narediti, ne sme izreči, ne sme niti pomisliti. Ko je bila moja hči stara poldrugo leto, sva šli po Miklošičevi ulici proti Tromostovju. Pred nama je hodila stara ženica, opirala se je na palico in se mukoma premikala naprej tako, da se je zvijala in majala. Hči je kar naenkrat stekla naprej, potem pa hodila tik za njo in oponašala njeno hojo. Skočila sem za njo, jo prijela za roko in ji šepnila, da tega ne sme delati, da to ni lepo. Glasno mi je zabrusila nazaj, češ, če tista ženska lahko tako hodi, potem lahko tudi ona. Spet sem ji prišepnila, naj nikar tako ne kriči in ji rekla, da je pač bolna in stara. A kot nona, je rekla spet na ves glas. In še glasneje dodala, da bo potem pač kmalu umrla, kot je nona. Vsi ljudje okrog naju so naju pogledovali, ženica pa se ni ozrla, čeprav jo je morala slišati. Bilo mi je silno neprijetno, vendar je tako majhnemu otroku težko dopovedati take reči in ga pripraviti na vse mogoče situacije, v katerih se znajde.

Kot sem rekla, obstajajo meje in dogme in tabuji. Kajti, če ni tako, je dovoljeno vse. Če je dovoljeno vse, je dovoljeno prav vse. To pa ne pomeni »vse, razen«, kajti to je že neka izjema, neka meja, dogma ali tabu, kar vam je pač ljubše. Čim postavimo neko izjemo, neko mejo, to ni več vse. To, da je dovoljeno vse, pomeni kratkomalo vse.

V rosnih letih sem se tudi sama zavzemala za razbijanje tabujev, za odpravljanje meja in dogem. Za družbo brez dogem in pravilnikov in zakonov in institucij. Pa vendar, če bi takrat stvari skoz in skoz domislila, bi ugotovila, da ne mislim čisto tako. Kajti obstajajo tabuji in »tabuji«. Podobno kot prometni znaki in prometna pravila in prometni znaki in policaji. Če bi vsi ljudje trdno upoštevali le dve pravili, in sicer, da naj pazijo nase, da se jim kaj ne zgodi, in obenem na druge, da jim kaj ne naredijo, bi to vsebovalo pravzaprav vse, kar mora upoštevati udeleženec v prometu. Pa očitno ljudje pač niso taki; torej mora biti vsa ta grmada pravil in znakov in za njimi morajo stati še policaji. Je pa res, da so nekateri znaki butasti in odveč. Torej se je treba stvari lotiti selektivno. In prav tako je s tabuji. Tabuje, ki jih postavlja pravica močnejšega, večjega, bolj zvitega, bolj pokvarjenega, je treba vsekakor odpraviti in uvesti zaščito šibkih, majhnih in poštenih.

Inštruirala sem neko srednješolko, ki je hodila vsako poletje na obalo, predvsem v Portorož in tam s prostitucijo zaslužila več, kot bi sicer v celem letu, če bi že končala šolo in opravljala svoj poklic. Imela je sicer poklicne ambicije, vendar se je navadila na to, da ima dovolj denarja za vse, kar si poželi. To mi je tako prostodušno pripovedovala, da me je kar zabolelo.

Podobno razmišljajo mladi danes, ko kradejo ali preprodajajo mamila, da si jih lahko zaslužijo zase. Tako lepo je, če si privoščiš vikend, ko si ves čas totalno zadet. Kaj naj rečeš takemu mlademu človeku, še otroku. Moral bi se še in še pogovarjati z njim in mu razširjati obzorje, ga spodbujati k razmišljanju, da bi spoznal svojo zmoto. Kajti če sam ne spozna, da bosta gospodar in hlapec prej ali slej zamenjala vlogi, ne bo razumel ničesar. Prej ali slej te taka reč zasužnji. Ali potem še lahko govoriš o svobodni volji, o svobodi, o tem, da je vse dovoljeno. Kaj ti pomaga, če ti je vse dovoljeno, če pa sam nisi sposoben ničesar več. Če te kot prostitutko zaseže neka združba, ki te izkorišča, da zase ne zaslužiš ničesar več, če se ti ravno ne zdi, da posel sam ni dostojen za človeka. Če te zasvojijo mamila, tako da vse, kar počneš, počneš samo še za to, da si potem zadet. In še so take reči. In v vseh teh primerih je s svobodo konec, z razbijanjem tabujev konec, konec je s tvojim aktivnim življenjem. Življenje pač teče mimo tebe brez vsebine in brez smisla. Življenje je pa vse, kar imaš in je neprimerljivo dragoceno.

Športa brez različnih poživil sploh ni več. Spisek prepovedanih se veča in veča. Vendar dnevno izumljajo nova in nova. Športniki so postali dobesedno gladiatorji moderne dobe. Posledice so strašne; to temo je obravnavalo že več knjig in tudi filmov. In nikakor ni jasno, kje se bo to končalo, če se bo. Če ne bo nekoč tako, kot je bilo nekdaj s profesionalci, ki niso smeli nastopati na olimpijskih igrah. Danes ni več tega problema. Ne samo, da lahko profesionalci nastopajo na tekmovanjih, amaterji so tako rekoč popolnoma izumrli. Mar bodo nekoč izumrli tudi športniki, ki ne jemljejo poživil, ki jim uničijo življenje?

Tabujev se ne sme razbijati. Morda jih je treba korigirati, kajti nekateri tabuji so postavljeni v drugačnih časih, predvsem pa jih je veliko postavljenih od močnejših, večjih, bolj zvitih in bolj pokvarjenih in so postavljeni zato, da pokorijo šibke, male, poštene, »neumne« ljudi.

Nekateri tabuji so tako imenovani »naravni« tabuji. Spolna revolucija bi morala korigirati tabu spolnosti, ga je pa razbila in nam prinesla AIDS. No, ni ga zares prinesla, samo razširila ga je do epidemičnih razsežnosti. Krmljenje goveda s kostno moko je razširilo bolezen norih krav in posredno razširilo tudi različico Kreutzfeld-Jacobove bolezni pri ljudeh. Govedo je tipičen rastlinojed in krmljenje ne samo z mesnimi produkti, ampak celo neke vrste kanibalizem je povzročil razmah te bolezni. Poleg tega so proizvajalci mesne moke gledali le na svoj profit in ne na posledice svojih dejanj. In v kostno moko so predelovali ne le ostanke in odpadke zdravih živali, ampak tudi vse mogoče bolne živali. Ve pa se, da celo nekateri virusi, predvsem pa spremenjeni prioni preživijo temperature več sto stopinj Celzija. (Mimogrede, iz precej zanesljivih virov sem izvedela, da pri nas še veselo krmijo živino s kostno moko, saj je je ogromno, pa še zelo poceni je.) Kaj pa znanost? Znanstvenik potrebuje za svoja raziskovanja svobodo, popolno svobodo. Toda, ali obstaja popolna svoboda? Seveda obstaja, za tistega, ki je najmočnejši, največji, najbolj zvit, najbolj pokvarjen. Znanstvenik pa ne bi smel biti tak. Zanj bi morala biti svoboda to, kar pač je značilno za svobodo posameznika. Da je le-ta omejena s svobodo drugih posameznikov, kar pomeni, da na račun svoje svobode ne ogroža drugih. To pa po drugi strani pomeni, da se mora ves čas zavedati posledic rezultatov svojega raziskovanja. Kaj pa, če je znanstvenik pokvarjen? Kaj, če je za slavo in denar pripravljen narediti karkoli … Spomnimo se samo vseh vrst nuklearnih bomb, bioloških orožij, nenazadnje ebole … itd.

Najnovejša »igrača« so geni. Genetski inženiring. Klonirana ovca. Klonirane opice. Opica, ki se sveti. Genetsko spremenjene rastline so vsakdanja stvar. Seveda pa je vprašanje, kaj nam bo to prineslo. Če ne takoj, pa v naslednji generaciji ali pozneje.

Sveto pismo, koran in druge podobne knjige svarijo pred takimi rečmi. Mi pa smo seveda opravili in razčistili s temi zadevščinami in rečemo temu dogme za pokoritev vernikov. Pa vendar so bile vse te dogme, nasveti in prepovedi posledica večstoletnega opazovanja takih dogajanj (kanibalizem, poroke med sorodniki, promiskuiteta itd.). Danes pa temu rečemo tabuji in jih vse po vrsti zavračamo in razbijamo. Zanašamo se na lastne raziskave, ki pa so vse prepogosto narejene na zelo majhnem vzorcu in na zelo kratkem času opazovanja. Za celo vrsto zdravil ne vemo, kakšna bo njihova posledica čez več generacij. Pogosto se dogaja, da ustaljena zdravila izločijo iz uporabe, ker se kasneje pokaže, da je škoda, ki jo povzročijo, mnogo večja od njihove koristnosti. Tudi to nam lahko da misliti.

Že nekajkrat sem obiskala beneški bienale. Ko sem bila nazadnje tam, kar precej let bo že tega, me je najbolj impresionirala razstava del, ki so predstavljala povzetek preteklih deset let. Nekatere slike so bile take, da jih moj želodec ni prenesel. Spolne izprijenosti, razmesarjena trupla na vse nemogoče načine in podobno. Potem so se nenadoma pojavile slike eteričnih, brezspolnih bitij. Postalo mi je jasno. Umetniki so ugotovili, da so šli predaleč. Torej so nihalo zavihteli nazaj. V nasprotno smer. Ja, v umetnosti se to da. Kaj pa v vsakdanjem življenju? Kaj, če ugotovimo, da smo šli predaleč? Pa se kar naenkrat pojavijo prepovedi stvari, ki ne samo, da so bile dovoljene, bile so vsakdanja stvar. Iznenada se znova pojavijo tabuji in dogme. Pa se bomo čutili opeharjene. Pa tako smo se borili, da smo jih odpravili, razbili. Kje je zdaj svoboda, se bomo spraševali. Svoboda misli, svoboda besed, svoboda dejanj.

Človek je jedel z »drevesa spoznanja«. Vprašanje pa je, če se je zavedel svojega greha. Izgleda, da ne, kajti za posledice svojih dejanj krivi vse mogoče reči in veselo greši naprej. Kadarkoli znova ugrizne v »prepovedani sad«, si nakoplje na glavo novo nesrečo. Da ne bo pomote. Tu ne gre za to, da bi ga Bog kaznoval, gre za to, da se otrok ne sme igrati z vžigalicami, ker se ne zaveda nevarnosti. Žal pa ima človeštvo na voljo veliko »igrač«, za katere se ne ve, kakšne bodo posledice, če se bo igral z njimi. Pa o tem tudi nihče ne razmišlja.

Vse znanstvene dosežke (tudi prej omenjene) se da uporabiti v dobrobit človeka in človeštva. Ampak je že tako, da je največ denarja za tiste reči, ki človeku in človeštvu škodijo in ga ogrožajo. Denar imajo »barabe«, ker nimajo predsodkov.

Naša vključitev v Evropsko zvezo bo prinesla kar nekaj sprememb. Meje ne bo, razen v naših glavah, pravijo politiki. Začelo se bo obdobje odgovornosti in priložnosti. Ampak prav bolezen norih krav je dokaz, da so meje še vedno tu. Tudi med članicami Evropske zveze. In vprašanje je, če se ne bo zgodil še kakšen »čudež«, ki bo meje ne samo postavil nazaj, ampak bo postavil tudi nove »berlinske zidove«.

11.2.1.

Že dobrega pol leta je, kar sem bila v manjši družbi, ki je kar kmalu začela izrazito proticerkven pogovor. Vrstili so se očitki, pobrani iz dnevnega časopisja in izrečeni z istimi frazami in formulacijami, govorjeni pa s tako gorečnostjo, da je bilo že kar smešno. Vsak ugovor je sprožil nov plaz, da me je počasi postalo groza sovražnosti, ki je vela iz rečenega. Hotela sem povedati nekaj svojih doživetij, pa so me preglasili, da vernikom ni bilo nobene sile, da niso imeli nobenih težav, da se je morda le komu v šoli kaj zgodilo in da naj sploh že damo mir. Tako sem obmolknila, saj me ne bi poslušali, čeprav sem vedela, da je eden od njih vnesel protiversko preganjavico celo v svojo družino, ker je bil zaradi svojega položaja na moč prestrašen, pa ni kazalo tega pripovedovati pred drugimi ljudmi. Pri sebi pa sem si mislila, da le ni prav, če se človek kar naprej pusti takole utišati, svojo resnico mora vendarle povedati, drugače bo res obveljalo takole mnenje. Tako sem se odločila, da bom povedala delček svojih izkušenj (čeprav človek o sebi nerad govori), ki naj pokaže, da stvari le niso bile tako preproste.

Okoli novega leta je v Domu Ivana Cankarja – tako so preimenovali Marjanišče – razstavljal dr. Anton Dolenc ob priliki svoje sedemdesetletnice, ker je tam preživel nekaj dijaških let. Ker sem v sosednjem Domu Anice Černejeve tudi sama preživela štiri dijaška leta (1947–1951), sem izrabila priložnost, da sem si ogledala tako razstavo kot nekdanja domova. Nekdanje okolje je zelo spremenjeno, nekaj pa je le ostalo od starega: stavba ob cesti, hiša, v kateri je administrativna šola, nekdanji Dom duhovnih vaj, nekdanja kapela in nekaj zelo okleščenih starih kostanjev. Velik prazen prostor, ki se je razprostiral za Marjaniščem in Lichtenturnom, pa je ves precej neurejeno pozidan, brez občutka za dragocenost prostora.

Ko sem hodila med hišami, se je misel lovila okoli nekdanjih doživetij. V hiši administrativne šole sem poskušala najti nekdanje učilnice in veliko sobo na podstrešju, kjer je naša skupina imela spalnico in smo v njej kljub mrazu preživeli dosti lepih večerov ob petju naše Špelce in zanimivih pripovedih načitane Lili, pa tudi ob prisrčnih klepetih, ki jih je potrebna dekliška duša. Ničesar nisem mogla najti, ker je vhod prestavljen in zgornja etaža nadzidana, pa tudi funkcionalna urejenost je drugačna. Malo sem se ustavila pri dekletih. Bila so zelo prijazna, o preteklosti stavbe pa niso vedela ničesar. Niso vedela, da je bil tu nekdaj Lichtenturn z vincentinkami ali usmiljenkami, ki so imele znamenita bela pokrivala in so delovale kot učiteljice in usmiljene sestre, in da je bila stavba njihova. Spomina nanje tukaj ni.

Kostanji pred hišo so bili nekdaj košati in tudi več jih je bilo. Pod njimi je večkrat hodil naš upravnik Capuder. Bil je gospod stare šole, ki se ni nikoli razburil. Sprejel me je v internat na mesto moje prijateljice, ki je našla zavetje pri svoji sestri, čeprav so mojo prošnjo prvotno zavrnili, in mi je tako tiho pomagal. Imela sem namreč prav malo možnosti, saj je bil oče kmet in proti vključitvi v zadrugo. Pod temi kostanji je bilo treba steči vsako nedeljo čimbolj neopazno, če si se pregrešil in šel k maši.

Z nedeljsko mašo je bilo težko. Dopoldne je bila učna ura in prepovedali so nam vsak izhod, seveda zaradi maše. Vsi prefekti se niso tega držali tako zelo zares. Če bi me slučajno srečala upravnik ali moja prefekta Danila, bi se naredila, kot da me ne vidita, in bi srečno prišla v učilnico brez incidenta. Lahko je bilo tudi drugače. Tako me je ob vrnitvi nekoč zalotila tov. Vera. Odpeljala me je v svojo učilnico pred svoja dekleta in me sramotila. Ne spomnim se, da bi katera od deklet kaj pripomnila. Vsa dekleta so bila sicer bolj ali manj versko vzgojena, čeprav so se kazala večinoma indiferentna, oziroma o tem sploh ni nikoli stekla beseda, kakšne sovražnosti pa ni pokazala nobena. V moji učilnici so bili lepi kolegialni odnosi, nobena od deklet me ne bi izdala, vsaj mislim si tako. Bila sem premagana: nedeljsko mašo sem prestavila na večer, seveda sem bila zato včasih ob večerjo. Tako se je začela moja avtocenzura.

Nedavno tega sem brala zbornik DIC 1882–1997, v katerem dva avtorja, dr. Anton Dolenc in ing. Lojze Žumer, tudi navajata problem maše, kar pomeni, da je prepoved veljala za oba domova. Zanimivo pa je, da akademik Ciril Zlobec v svojih spominih Spomin kot zgodba tega sploh ne omenja, čeprav bi moral biti občutljiv za to, saj je nasprotne travme doživljal v internatih pod Italijo. Mnogo tega človek pozabi, tega, da ti hočejo vzeti in osramotiti nekaj, kar pomeni za kristjana posebno vrednoto, pa ne moreš pozabiti. Hočejo ti vzeti samospoštovanje in te prisiliti v igro, da se delaš neumnega, kot da je vse v redu, pa seveda ni. Spravijo te v položaj, da o stvareh, ki so zate dragocene, sploh ne govoriš in jih živiš napol ilegalno ali pa si pustiš oprati možgane. Z eno ali drugo travmo je težko živeti. Bojim se, da moji na začetku omenjeni sogovorniki hudobije tega sploh ne bi razumeli.

Drugo, kar me je v internatu posebej prizadelo, je bil izgon sester. Ob mojem prihodu so bile sestre še v stavbi, ki je stala sredi lepo obdelanega vrta, to je bil Dom duhovnih vaj, imele pa so še kapelo, ki se drži stavbe administrativne šole. Drugo so jim že vse vzeli. Videvali smo jih, ko so hodile druga za drugo v kapelo. Prav rada bi se jim pridružila, pa na to ni bilo misliti, ker bi se lahko kar poslovila iz doma. Za njihov izgon so režiserji zlorabili gojence obeh domov. Najprej se je začelo govoriti, kako se šopirijo v lepi hiši, mi pa se neznansko stiskamo. Potem so določene osebe hodile na skrivnostne sestanke, končno je izbruhnilo, da bomo v nedeljo popoldne nagnali sestre. Med gojenkami se ni komentiralo. Vedelo se je, da je vse pod nadzorom, da imajo določene zaupne osebe posebne zadolžitve. Bila sem v hudi stiski in odločila sem se, da bom prosila za izhod, in dovoljenje sem tudi dobila. Morda mi je prefekta hotela prihraniti težave. Tako pri izgonu nisem bila zraven, samo tega se spomnim, da so Marijin kip po vrvi spustili iz niše nad vhodom Doma duhovnih vaj, pa to je bilo najbrž naslednji dan.

Ne morem se natančno spomniti datuma, kdaj je to bilo. V uvodu v citirani zbornik piše o šolskih sestrah v Marjanišču, da so jih 1946 postopno izključili iz učnega procesa in preselili v stavbo, kjer je bila do l. l938 Gospodinjska šola, torej so bile še zmeraj na območju Marjanišča. Na strani 53 pa je rečeno: »Zadnje sestre so se odselile že julija 1947«. Iz Lichtenturna izločene sestre pa so prebivale v Domu duhovnih vaj. O njih je v omenjeni knjigi rečeno: »Redovnice, za katere je ljudstvo na ‘spontanih demonstracijah’ oktobra 1946 zahtevalo sojenje in jim odreklo volilno pravico, pa so postopoma odstranili s šole in iz internata.« Str. 46. Na strani 52 pa je rečeno: »V Domu duhovnih vaj so na začetku leta 1948 še vedno stanovale redovnice. Partijski aktiv terena Poljane je skupaj z upravnikom Ljubičem in z nekaterimi gojenci iz DIC-a pred stavbo pripravil ‘spontane demonstracije’ – in še isti dan so se redovnice morale izseliti.« V citiranem zborniku se tega dogodka spominja dr. A. Dolenc na strani 75: »Vse te akcije smo v bistvu sprejemali kot dogodivščine, ki so prinesle spremembe v ‘sivi internatski vsakdan’, zato kakšnih posebnih odporov ali moralnih dilem ni bilo. Res pa je, da je bilo rečeno: Ti in ti, ta in ta, da vas vidimo spredaj! S tem pozivom sem bil tudi sam počaščen, ko smo ‘zahtevali’, da se sprazni dvoriščna stavba, kjer so živele ‘v obilju in razkošju’ nune (klofutarice po našem izrazju), medtem ko so se naše gojenke morale stiskati v sobah Lichtenturna, lačne in prezeble, kot so nam dopovedovali ‘odposlanci ljudstva’, ki so nas zaradi naše vsesplošne bede zlahka prepričali.« Spomin Petra Ovsca na izgon sester na str. 97 omenjenega zbornika se verjetno nanaša na demonstracije proti sestram 1946 ali pa na morebiten izgon iz stavbe gospodinjske šole v Marjanišču in se glasi: »Neprijazen jesenski dan v letu 1946 je bil. Skozi okno sem videl: vojaki so obkolili dvorišča in sramotno, grobo izgnali nune.« V nedavno predvajanem televizijskem filmu o življenju zlasti bodočih kulturnikov v DIC-u se Viktor Blažič spominja, da je bil kot aktivist član udarne skupine, ki je preganjala nune skozi oborožen špalir in da se je nelagodno počutil. Potemtakem je bilo več izganjanj nun. Zanimivo je, da se v uvodnem zgodovinskem delu izgon sploh ne omenja, govori se le o demonstracijah in izselitvi in so tako stvari prikazane polepšano, torej še zmeraj deluje avtocenzura. Iz tega se vidi, kako pomembni so spomini.

Zanimivo je, da se o dogodku dekleta niso pogovarjala, vprašala pa tudi nisem, kako je bilo. Ne spominjam se kakega zmagoslavja. Tudi sama sem bila poklapana, pa saj sama ne bi mogla ničesar storiti. Bilo je nekaj neznansko grdega, in vendar se ni nihče uprl. Kako da nismo bili nič občutljivi za to, da so jim dejansko že skoraj vse pobrali, da jim je ostala samo še ta hiša in da bodo zdaj na cesti. Kako da nismo imeli tega osnovnega občutka solidarnosti, ki je značilen za mlade. Kot otrok sem bila vzgajana v spoštovanju do cerkvenega in duhovnih poklicev, tako verjetno še mnogi drugi. Kam je vse to izginilo v tako kratkem času, ali je propaganda uničila v tako kratkem času vsako razsodnost ali pa smo bili le neznansko ustrahovani in nemočni. Mnogi so bili med vojno na partizanski strani in zato popolnoma nekritično vdani, nesposobni samostojne presoje. Zopet drugi so gojili vse mogoče zamere do svojih marjaniških vzgojiteljev. Kaj ni bila huda krivica, da so neki skupnosti vzeli vse, kar si je ustvarila v dolgih letih, izničili njeno delo, jo razgnali, njene člane pa sramotili in jih prisilili, da so morali v civilu prosjačiti za kako delo ali pa se zateči k dobrim ljudem, nekatere sestre pa so odšle na jug tedanje države, da so stregle drugim ljudem. Ali ni nekaj podobnega storil že nemški okupator, ki je bil upravičeno vsega obsojanja vreden. Ali je bilo to kaj drugače. Kaj so naredile takega te sestre, vprašujem danes to našo sprenevedavo družbo, da jih je bilo treba tako zelo kaznovati. To je bila grdobija, ki se je dogodila že dostikrat v raznih krajih in časih, pa nam niso o tem povedali nič ali pa nepošteno samo eno stran. To mi je postalo boleče jasno, ko sem brala življenjepis ustanoviteljice salezijanskega reda in ga primerjala s tem, kar so nas učili o zedinjevanju Italije. Tudi tam so vse pobrali Cerkvi, da so začeli civilno državo, in jo seveda zraven grdo sramotili. Končno pa, kdo nam je dal pravico, da jih izženemo. Ko človek to zdaj premišlja, šele vidi, kako neznansko pokorjen je bil tedaj slovenski človek. Nekje v ozadju je bila smrt tistih, ki so se uprli, zaprti domači, boleče vojne izkušnje in neka Ozna, ki je dišala po samem peklu in Sibiriji, pa tudi slepa vdanost komunistični ideji.

Res pa je, da je tudi v našem času še dosti proticerkvenega sovraštva. Ali je današnji človek res še zmeraj pod vplivom proticerkvene propagande in tako ukročen, kot smo bili mi otročaji tedaj, da se ji ni sposoben upreti. Kako to, da se zdi taka propaganda nekomu še zmeraj tako zelo potrebna. Celo strokovnjakom se zdi kar primerno, da ne pišejo objektivno in nevtralno o cerkvenih zadevah in osebah. Sicer pa je to opazil že Cankar v svojem času. Kako revno je vse skupaj, kažeta dva prizora v predvolilnem času. V trgovini se je prodajalka smejala, kako piše v Mladini, da je Bajuk imel samo verouk odlično. Ko sem jim rekla, da to ni slabo, da vsaj pozna deset zapovedi, kar zanj ni slabo spričevalo, da pa je moral seveda znati še dosti drugega, če ima doktorat, so utihnile. Spet druge ženske so si skrivnostno pripovedovale, da je Bajukova žena v sorodstvu z nadškofom. Rekla sem jim, da bi bila to velika čast, saj nadškof ni kdorkoli, sicer pa je tudi Kučanova žena iz družine, ki je bila povezana s cerkvijo, pa se ne zdi nič narobe. Kaj je v nas, da še po tolikih letih sprejemamo tako bedasto propagando. Ali je to tista velika sprememba v slovenskem narodnem značaju?

Ko sem dekleta v bivšem Domu duhovnih vaj vprašala, če vejo, kdo je bil prvotni lastnik te hiše, tega seveda niso vedele. Tudi tukaj ni spomina in krivica je pozabljena. Le prazna niša nad vhodom kaže, da je bil v njej kip, seveda se ne ve kateri, in hiša je tako nekam krhko prijazna, da je kar vpadljiva v tem okolju. Načrtoval jo je Plečnik.

Nazadnje mi je ostala še nekdanja kapela, zdaj je to gostinski lokal in v njem je sedelo kar nekaj mladih. Niso vedeli, da je bila tu včasih kapela, nekdo je vedel, da je bilo tu gledališče Glej. Bilo mi je bridko in povedala sem jim, da je bila včasih tu kapela, v kateri so v mojem času molile in prepevale sestre, še prej pa tudi gojenke, ki so tu stanovale. Iskala sem okence levo od oltarja, skozi katero se je iz naše učilnice videlo v kapelo, pa je ali zazidano ali zakrito, videti ga ni več. Pri njem sva sedeli z Zajčevo Pepco, ko je bila kapela že izpraznjena in je bil v njej prvi ples. Bili sva zgroženi: ples v cerkvi. Cerkev je bila za naju svet kraj in vsako neprimerno dejanje nama je pomenilo skrunitev. Seveda, plesu se mladina ni mogla upreti, čeprav bi ga lahko bojkotirala. Nihče te ne more prisiliti, da plešeš. Bog vedi, kaj so mislili tedaj, verjetno so se predali svoji mladosti in se jim ni zdelo nič problematično. In vendar je bilo to hudo pohujšanje, torej se vse sme. Nič čudnega, da dandanes ni občutka za dostojnost, ne za sveto. Tudi glede kapele torej ni več spomina. Mislim, da nikomur ne pride na misel, da bi jo obnovili in izročili prvotnemu namenu, da bi lahko verni mladi stopili v primeren prostor na kratko meditacijo pred poukom na primer. Tako bi se sem vrnilo vsaj nekaj posvečenega in vsaj malo tišine, ki jo je bilo nekoč mladim v Marjanišču preveč. Na ta način bi vsaj malo popravili veliko krivico, ki so jo naredili nam mladim v tistem času, kar pa ima posledice tudi v naš čas. Grdo pa so pljunili tudi na vse tiste matere, ki so pred odhodom v svet svoje otroke pokrižale z besedami: »Pa na Boga ne pozabi«,vedoč, da je Bog velika garancija za njihovega otroka. Storili so prav vse, da bi ga pozabili brez spoštovanja skrivnosti človeka. Mislim, da ljudje z mrtvimi dušami grdobije tega ne morejo ali nočejo razumeti, zato bi bilo tudi dopovedovanje na primer moji družbi prazno delo, kvečjemu bi me imeli za fanatika. Kljub temu pa naj bo zapisan vsaj ta delček tega, kar je moral človek preživeti, da se bo vedelo, da je bilo nekaterim mladim ob vsem tem hudo.

Na koncu bi rada dodala še to. Ker ni v glavah današnjega človeka nobenega spomina, bi ga bilo treba osvežiti. Nekaj podatkov prinašata omenjeni zbornik in film, potrebna pa bi bila tudi plošča, da bi vsakdo lahko prebral, kaj je tukaj nekdaj bilo in da je določena oblast Cerkvi in redovnicam vse to vzela in jih v zahvalo za njihovo delo nesramno izgnala. Tako bi bilo zapisano v opomin in spomin, da nam ne bi bilo potrebno prenašati neprestanega sprenevedanja.

12.1.1.

Lani, 7. decembra, ko je bila Zaveza 39 že v tisku, je na svojem domu v Kentu umrl Lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low. Slovenci ga poznamo predvsem po vlogi, ki jo je odigral maja 1945 pri izročanju Domobrancev komunistični Jugoslaviji. Njegova vloga je bila, ne glede na to, kje se je vzročna veriga tega dogajanja začela, ključna. Kot šef štaba 5. britanskega korpusa, s sedežem v Celovcu, je storil dve stvari: z jugoslovanskimi komunističnimi oficirji je vodil pogovore o času in načinu izročanja, predvsem pa seveda o izročanju samem, potem pa je kot prvi štabni častnik izdelal povelje, ki je določalo opravila, ki naj bi jih v okviru izročanja opravili Britanci. Ko so 27. maja britanski kamioni začeli voziti Domobrance na Podrožico ali v Pliberk, Tobyja Lowa sicer ni bilo več na Koroškem, vse pa se je odvijalo tako, kot se je dogovoril in kot je določil pred odhodom. Naša trditev, da je imel ključno vlogo pri izročanju slovenske domobranske narodne vojske, s tem pa tudi pri ustvarjanju možnosti, da so komunisti izvedli veliki genocid nad slovenskim narodom, je torej utemeljena. Kako bi bilo torej mogoče, da nas smrt takega človeka ne bi spomnila ne samo nanj in na njegovo dejanje, ampak tudi na čas, v katerem se je vse to dogajalo. Začeli smo z dvema člankoma, ki sta ju ob Aldingtonovi smrti za Sunday Telegraph napisala Nigel Nicolson (10. dec.) in Nikolai Tolstoy (17. dec.) in ki nakazujeta, v kakšni meri in na kakšen način je njegova smrt ponovno razdelila britansko javnost. Oba članka je za Zavezo prevedel Janez Gradišnik, za kar se mu tu lepo zahvaljujemo. Nato pa bomo pregledali še druge odzive britanskega časopisja in skušali izluščiti, kako Britanci gledajo na nekdanje ravnanje enega svojih visokih častnikov, pa tudi na tiste, ki jih je to ravnanje usodno prizadelo. Na koncu pa bomo še opozorili na neko dogajanje, o katerem se sicer malo govori in je vsemu šele sledilo, a nam bo veliko povedalo o tem, kako je treba porazdeliti krivdo za veliki zločin in iz kakšne miselnosti je zrastel. A najprej obe obljubljeni besedili.

12.1.2.

Končna sodba o Lordu Aldingtonu, Nigel Nicolson.

Extent

The Sunday Telegraph. : 10. december, 2000.

Moj nekdanji prijatelj in sovražnik lord Aldington je umrl za rakom, 86 let star. Bridko je, da naj bi se moža, ki je toliko dosegel v vojni, politiki in poslovnem življenju, spominjali zaradi nečesa, kar se je zgodilo po njegovi upokojitvi. Leta 1989 je bil obtožen, da je bil v svoji mladosti najbolj odgovoren za veliko vojno hudodelstvo. V tej zadevi je dobil tožbo zaradi obrekovanja in prisojeni so mu bili stroški in odškodnina 1,5 milijona funtov (trikrat toliko kot je bila vsaka prejšnja odškodnina za obrekovanje), vendar ni dobil niti penija odškodnine od svojega poraženega tožnika grofa Nikolaja Tolstoja, ki je izjavil, da je brez premoženja, nezmožen plačati.

Bila je to sloveča pravda, jaz sem bil zapleten vanjo kot priča, ker sem bil kot mlad častnik v brigadi, ki je prav na koncu vojne dobila povelje z višjega mesta (o tem, kako visokega, je potekal spor med procesom), naj vrne Stalinu vse ruske vojake, ki nam padejo v roke, Titu pa vse protikomunistične Jugoslovane, ki so zbežali čez gore in jim je bil podeljen azil v britanski coni v Avstriji.

Lord Aldington (ali brigadir Toby Low, kar je tedaj bil) je ta povelja ponovil v imenu svojega poveljnika korpusa, naloga nas v nižji enoti pa je bila, da jih izpolnimo. Bila je to ena najbolj zoprnih operacij, kar so se jih kdaj lotili britanski vojaki, saj smo dobro vedeli, da bodo ti možje, ki so nam zaupali, poslani v neogibno smrt. Ko bi bili poznali resnico, ne bi bili hoteli na vlake in tovornjake in bi se bili uprli. Zato smo jih nalagali o tem, kaj jim je namenjeno. Jugoslovanom smo rekli, da jih pošiljamo v druga britanska taborišča v Italiji in tam bodo na varnem.

Pomišljal sem, ali naj na sodišču nastopim na Tolstojevi strani, ker je Aldingtona napadal z izrazi, ki so se mi zdeli povsem neupravičeni. Dolžil ga je, da je izdajal vsa povelja in določal vse detajle operacije v nasprotju z višjimi ukazi in povsem zavedajoč se strašne usode, ki je čakala te ljudi. Aldingtonovo delovanje je primerjal z delovanjem »najhujših klavcev nacistične Nemčije ali Sovjetske Rusije«. To je bilo očitno obrekovanje in pred procesom sem opozoril Tolstoja, da bom, če me vprašajo, ali to potrjujem, odgovoril, da tega ne morem. Na srečo me tega nikoli niso vprašali in svoje pričevanje sem lahko omejil na tisto, kar se je dejansko zgodilo v Avstriji maja 1945.

Moja druga ovira je bilo to, da sem Tobyja Aldingtona občudoval. Med vojno sva bila postala prijatelja, čeprav ne bližnja prijatelja, ker nisva bila enakega čina, in še naprej sem ga poznal kot tovariškega konservativnega poslanca in soseda v Kentu. Mislim, da je imel občutek, da sem izdal to prijateljstvo, ker sem pričal za drugo stran. Ko sem zapustil prostor za priče, sem se znašel sam z njim v umivalnici sodišča, da sva bila oba v zadregi. Rekel sem: »Toby, najbrž je vse to zate hud napor.« Odgovoril je: »Nisem vajen, da bi me star prijatelj imenoval morilca,« in je šel ven.

Moji pridržki do Tolstojevih hiperbol so zrahljali tudi moje prijateljstvo do njega. Menil je, da sem šibko podpiral njegovo kampanjo, posebno potem, ko je pravdo izgubil. Še junija tega leta, ko sva skupaj obiskala prizorišča pokolov v Sloveniji, sem ga rotil, naj neha obtoževati Aldingtona in trditi, da je po krivici izgubil pravdo. Nesrečen sem, ko slišim, da pred tremi dnevi, ko je zvedel za Aldingtonovo smrt, ni našel česa bolj velikodušnega, kakor da je rekel o njem, da je bil »globoko zagrenjen in maščevalen človek«. Zagrenjen je utegnil biti, ko je ostal razmeroma brez premoženja, medtem ko je Tolstoj podedoval lepo premoženje po svojem očimu Patricku O‘Brianu, če pa je bilo kaj maščevalnosti, je je bilo najti na obeh straneh.

Aldingtona ne odvezujem vse krivde v zadevi kozakov in Jugoslovanov. Pozneje je trdil, da bi bil, ko bi bil vedel, kakšna bo njihova usoda, dal drugačna povelja, pa ni vedel. Nihče mu tega ni povedal. To je bilo zato, ker svarilo, ki smo ga pismeno spet in spet ponavljali (»Nobenega izmed njih ne moremo poslati domov razen v skoraj gotovo smrt«), ni seglo do njega onstran divizijskega glavnega stana; ampak kot šef štaba v korpusu bi bil dolžan to izvedeti. Moral bi nas bil obiskati, videti sam, kaj se dogaja na železniški postaji, slišati naše laži in potem opozoriti poveljnika svojega korpusa, da kršimo ženevsko konvencijo in izročila britanske vojske, ko izdajamo ljudi, ki smo jim dali azil. Nič od tega ni storil. Bolj ko vsega drugega pa bi ga obtožil malomarnosti in ravnodušnosti. Hotel je počistiti reči, preden gre domov na dopust. Ni čutil potrebe, da bi se skrbno ukvarjal z usodo 70000 mož, ki so se v mnogih primerih bojevali proti našim zaveznikom.

V teh 10 letih po procesu Tobyja Aldingtona nikoli nisem videl. Zameril mi je moje vedenje, jaz pa sem se, preden sem sprejel vabilo na kako krajevno dogajanje, prepričal, da njega ne bo tam. Težko mi je bilo verjeti, da bi bil mož, ki je bil predsednik GEC, Grindleyeve banke, zavarovalnice Sun Aliance, Westdlanda in Vodstva londonskega pristanišča, tako obubožal, da bi moral prodati svojo knjižnico, da bi lahko plačeval račune pri špeceristu. Ko se je pripravljal, da gre v pokoj, še ni mogel računati, da mu bo padel v roke poldrugi milijon funtov. Pravdne stroške je povečini poplačal s posojilom od zavarovalnice Sun Alliance in zdelo se je neverjetno, da bi ga od tam priganjali k poplačilu.

Tako se je v svojih iztekajočih se letih nekoliko smilil sam sebi. Morda so ga, tako kakor Harolda Macmillana, ki je bil deloma tudi odgovoren za tisto, kar se je zgodilo leta 1945, tisti dogodki glodali bolj, kakor je bil pripravljen pokazati, ampak kakor Macmillan je tudi Aldington preživel svoje zadnje dni v verovanju, da ni ničesar, zaradi česar bi moral javno izraziti obžalovanje.

Upam, da bo Nikolaj Tolstoj, zdaj ko je Aldington mrtev, ravnal velikodušno, priznal, da je pretiraval v svojih obtožbah proti njemu in da sodba porote ni bila nepoštena. Upam tudi, da bo nehal bombardirati sodišča s pozivi, ki temeljijo na novih dokazih dvomljive veljave. Dosegel je veliko moralno zmago, ko je obrnil pozornost javnosti na grozotno hudodelstvo. Naj pusti zdaj svojo zadevo mirovati.

The Sunday Telegraph

12.1.3.

Pismo uredniku, Nikolai Tolstoy.

Extent

. : .

Nigel Nicolson me poziva, naj ne razodevam pred javnostjo obsežnega šopa dokazov, ki sem jih v zadnjem desetletju zbral o odgovornosti lorda Aldingtona za vojna hudodelstva v Avstriji leta 1945 (Comment, 10. december). Kakor pravi, naj »priznam, da sem pretiraval v svojih obtožbah proti njemu« in da »sodba porote ni bila nepoštena« in naj sprejmem, da mora biti njegova verzija dogodkov »končna sodba o lordu Aldingtonu«. To se zdi nenavaden pogled na zgodovinsko raziskovanje, a morda so v času med svetovnima vojnama to tako učili v Balliolu.

G. Nicolson nam pravi, da je dva tedna dvakrat na dan govoril premišljene laži vojnim ujetnikom in beguncem, da bi jih pridobil, da vstopijo v tovornjake in živinske vagone, o katerih je vedel, da jih bodo odpeljali »v neogibno smrt«. To se mu je zdela »ena najbolj zoprnih operacij, kar so se jih kdaj lotili britanski vojaki« in vedel je, da »kršimo ženevsko konvencijo in izročila britanske vojske, ko izdajamo ljudi, katerim smo dali azil«. Zakaj se ni uprl povelju, ki je bilo tako očitno nezakonito, ostaja nepojasnjeno. Predlaga pa, da naj bi nas bil »Aldington obiskal«, odkril, kaj se dogaja, in svetoval poveljniku svojega korpusa, naj se operacije ustavijo. Tega ni storil, nam pripoveduje g. Nicolson, ker ga niso o vsem informirali.

Poprej g. Nicolson omenja, da je bil tisti čas Aldingtonov dolgoletni prijatelj. Ali bi človek smel vprašati, zakaj ni izkoristil tega razmerja, da bi bil sam sporočil bistveno informacijo? Ali pa o tej stvari ni več dovoljeno ne vpraševati ne odgovarjati?

Ko pregledujemo spominske zapise v britanskih časopisih v dneh in tednih po Aldingtonovi smrti, se nenadoma, ne brez nelagodnosti, zavemo, da je vsa pozornost piscev usmerjena na Lorda Aldingtona, da vsi oziri in obziri veljajo njemu, tisti pa, ki so jih njegove odločitve – pa najsi so bile že začetne ali od česa povzročene – smrtno prizadele, ostajajo anonimna gmota, ki se je ne dotakne nobena raziskujoča, kaj šele sočutna misel. Kakor da ne bi bili vredni zanimanja! Kakor da bi bilo mogoče razumeti Lorda Aldingtona in kakor da bi bilo mogoče kaj bistvenega povedati o tem, kakšen človek je bil, ne da bi istočasno ali, bolje, še prej razumeli, kdo so bili neki drugi ljudje in kaj se je z njimi zgodilo, potem pa so imeli to nesrečo, da so prišli v popolno odvisnost od njega in njemu podobnih. General Toby Low je mogel postati ubogljivo orodje določene politike zato, ker nikoli niti pomislil ni, da bo to politiko moral uresničevati na ljudeh, ki se z enako pravico kot on sklicujejo na svojo človeško vrednost in politično legitimnost.

Da pisci teh spominskih člankov niso dovolili, da bi jih vznemirila globlja vprašanja, kaže tudi to, da se domala vsi veliko ukvarjajo s tem, da Lord Aldington ni dobil niti penija od velikanske odškodnine za razžaljeno čast, ki jo je sodišče naložilo Tolstoyu. Da od milijona in pol funtov, ki bi mu jih Tolstoy moral plačati, ni dobil ničesar, je bila za večino piscev velika krivica. Nobeden od njih se ni spomnil, da bi to krivico izmeril na krivici, ki je zadela tistih sedemdeset tisoč žrtev, ki jih je njegova kooperativnost zaznamovala s smrtjo. Kaj ima milijon in pol funtov opraviti s tolikšno smrtjo! V kakšnem odnosu je vsota poldrugega milijona funtov z vsoto, ki je sestavljena iz deset in deset in deset tisoč življenj! Če prav premislimo, nam besedila, ki jih ob tej smrti prebiramo, nekaj povejo o britanski odločitvi pred pol stoletja: tako danes kot nekoč, tam, kjer bi moral biti rešpekt do življenja, zeva praznina. The Daily Telegraph (8. dec. 2000) navaja Aldingtonove besede, da o Titu »ni vedel dosti, razen tega, da je bil naš veliki zaveznik«. Človek bi pričakoval, da bo visok častnik neke armade le nekoliko raziskal, kakšne vrste ljudje so bili imenovani za njegove prijatelje v orožju. Toda to je samo govorjenje. Kot pravi Tolstoy (The Sunday Times, 10. dec. 2000) so vsi, do zadnjega vojaka, vedeli, kaj čaka izročane ujetnike. Kako prepričljiva je torej trditev načelnika štaba korpusa, da tega ni vedel? Za vsem je bilo nekaj drugega. Najprej seveda politika. The Independent (9. dec. 2000) to pove takole: »Soočen z možnostjo odprtih sovražnosti s Titovimi partizani, ki so imeli ozemeljske ambicije na področju Trsta, je bil Low intenzivno vpleten v pogajajanja, ki naj bi vzdrževala mir.« The Times (9. dec. 2000), ki sicer priznava tragičnost vračanja in pokolov, to zadržanje razloži s trdimi zahtevami realne politike, »kjer je zavezništvo z enim tiranom sredstvo za zmago nad drugim«. Toda vse kaže, da je bila usodna odločitev sprejeta z lahkoto, ki ne daje znakov, da se je prej morala prebiti skozi ozka vrata moralne dileme. Da je ta odločitev mogla biti narejena, je bil potreben en sam pogoj: posebne vrste ljudje. Ko je na začetku procesa leta 1989 Tolstoy čakal na nastop Lorda Aldingtona, je pričakoval, da bo zagledal človeka, ki se je, kot toliko nekdaj trdih vojakov, z leti omečil, vendar je v kabini za priče zagledal arogantnega človeka, brez sledu kesanja. (The Sunday Times, 10. dec. 2000) Številnim opazovalcem ni ušlo, da se Aldington na sodišču ni bil pripravljen soočiti z resnico. The Independent pravi, da je »njegovo vedenje na sodišču puščalo resna vprašanja«; da je več kot čudno, da ta pametni človek »ni opazil, da bi mu odkritosrčnost več koristila«, saj njegova tedanja »nepripravljenost, da razpravlja o vzrokih za ukrepe 5. korpusa, še sedaj vzbuja vprašanja«. Vse to dokaj jasno kaže, da se Aldington na sodišču ni znašel na čistem terenu. Pri tem pa je res tudi, da sodišče kot temeljna ustanova pravne države ni moglo ali ni hotelo razumeti svoje vloge. Moralo bi namreč raziskati in dognati neko resnico. Ta proces je bil takšen, da je to zahteval. Toda, kot piše The Independent, »v tem oziru je bilo vse, kar je sodišče dokazalo, njegova nesposobnost, da razreši neki zgodovinski spor«. The Times pa isto pove takole: »Čeprav sodnik, ki je vodil proces, tega nikakor ni hotel priznati, se je tedaj od sodišča zahtevalo, da se spremeni v zgodovinsko tribuno, ki bo razsodila v zadevi, ki je bila pravzaprav pisanje nekega zgodovinskega poglavja z resnimi političnimi in moralnimi konotacijami.«

V odmevih na Aldingtonovo smrt najdemo torej tudi trezne glasove. Večidel pa iz njih veje želja po opravičevanju odhajajočega oficirja, politika in gospodarstvenika. Tisti, ki so si vzeli za cilj, da ga opravičijo, so ponavljali stare stereotipne trditve: da ni vedel, kaj se bo z vrnjenimi ujetniki zgodilo; da je bil »ujet v strašno situacijo, ki je ni prav razumel ne on in ne noben drug«; da se je znašel pred grozečo nevarnostjo, da se bo vojna nadaljevala bodisi zaradi Titovega napada bodisi zaradi sovjetskega maščevanja zaradi nevrnjenih Kozakov; da je bilo to, kar se je zgodilo v južni Avstriji zgolj »nesrečna epizoda«, ena od »brezštevilnih tragedij, ki so se dogajale po vsej srednji Evropi po koncu vojne«. The Daily Telegraph (8. dec. 2000) je šel celo tako daleč, da je skušal utemeljiti Aldingtonovo vero, da bodo komunisti civilizirano ravnali z jetniki, z naslednjo trditvijo: »In dejansko je Tito ukazal, da ujetniki pridejo pred vojaško sodišče. Do pokola je prišlo zato, ker ni imel v oblasti svojih čet.« Sic!

Opravičevanje včasih preide v jedko napadalnost: da bodo sedaj »običajni sumljivci« obnovili svojo tolikanj štrapacirano teorijo o zaroti; da je bila »redkokatera zgodovinska epizoda tako napihnjena in podvržena tolikemu maličenju in selektivnemu navajanju dejstev«; da bi vsaka resna raziskava, »pokazala, kako smešno in izkrivljeno je bila prikazana vloga, ki sta jo igrala Lord Aldington, prej pa še Harold Macmillan«; da »gledanje nekaterih ljudi na ta spor pač odseva njihovo intelektualno in moralno omejenost«.

V takih kritičnih, zgolj besednih in nevsebinskih pripombah prednjači zlasti Christopher Booker, nekdanji Tolstoyev prijatelj, ki pa je pozneje postal član Cowgillove komisije, ki ni mogla prikriti, da se je ustanovila za to, da brani Aldingtona. Oglasil se je tudi uradni Macmillanov biograf Alistair Horne (The Daily Telegraph, 27. dec. 2000) s pripombo, da bo sedaj Tolstoy še enkrat pokazal »svoj tipični prezir do neprijetnih zgodovinskih dejstev«. In ali bi sedaj, po desetih letih, v biografiji kaj spremenil? Nič, razen tega, da bi izbrisal vsak namig, da mora Macmillan odgovoriti na resne obtožbe. K temu ga je bila nekoč zapeljala Tolstoyeva besedna silovitost.

Ob smrti se je izkazalo, da ima Lord Aldington veliko zagovornikov. Morda je celo tako, da je večinsko medijsko mnenje na njegovi strani. Morda je tudi tako, da bi se položaj spremenil, če bi Tolstoy izjavil, da je smrt po svoje rešila spor in da je z njo na neki način njegov boj dobojevan. Toda tega grof Tolstoy še daleč ni pripravljen narediti. Njegov položaj je vse prej kot ugoden. Spričo neke dediščine se bo njegovo gmotno stanje – gotovega ni še nič – v prihodnje sicer nekoliko stabiliziralo, še vedno pa se upravičeno boji za svojo knjižnico in dom. Vendar, kot je izjavil za The Sunday Times, »Aldingtonova smrt zame nikakor še ne pomeni konca zgodbe«. Ne more razumeti in ne more privoliti v to, da bi bil svet tako krivično urejen, da bi strašen vojni zločin odšel v preteklost neocenjen in neobsojen. Sedaj bo začel boj za odpravo prepovedi objavljanja. Čez nekaj let že lahko pričakujemo novo knjigo, ki jo bo napisal v luči dokumentacijskega gradiva, ki ga je zbral v zadnjih desetih letih. In ko bo enkrat povedana celotna zgodba, ne bo mogoče več prikrivati, da je bil to, kar se je spomladi 1945 zgodilo na Koroškem, »hudoben in nepotreben vojni zločin.«

Brigadni general Toby Low je imel uspešno vojaško kariero. Bil je najmlajši general v britanski armadi. Bil je nosilec mnogih odlikovanj. Med drugim je dobil Red za odlično službo (DSO), postal je Častni član britanskega imperija (MBE) in Častni oficir britanskega imperija (CBE), Francozi so mu dali Vojni križec, Američani pa znak Častnika legije zaslužnih. Enako bleščeča je bila tudi njegova politična kariera. Sedemnajst let je sedel v parlamentu kot poslanec konzervativne stranke, štiri leta je bil njen podpredsednik, leta 1962 je dobil plemiški naslov s pravico dedovanja. Bil je v vodstvu upravnih odborov in odborov direktorjev mnogih vplivnih finančnih in gospodarskih ustanov in organizacij. Zakaj vse to pripovedujem? Zato da bi bralci razumeli misel, ki jo je zapisal pisec spominskega članka v Independentu: Da bi bila prava ironija, če bi človek s tako uspešno potjo za seboj prišel v zgodovino samo po vlogi, ki jo je odigral leta 1945 na Koroškem. Naj bo že ironija ali ne, to je natanko tisto, kar se bo zgodilo. Čast in moč in denar so ena reč, smrt deset tisočev, najbolj okrutna in ponižujoča smrt deset tisočev, pa je druga stvar. Zaenkrat je tako, da je zgodovina na strani te. Ko sem rekel zgodovina, sem mislil ljudi. Potem ko smo o njih povedali vse, kar si o njih mislimo, je nazadnje in čisto na koncu tako, da ljudje le vedo, kaj je prav.

Figure 47. Pod Golico Martin Benedik

Toda koroška zgodba se z majem 1945 ni končala. Končal se je njen prvi del, začel pa se je drugi, ki je trajal nadaljnja tri ali štiri leta. To je zgodba, ki govori o življenju slovenskih beguncev v koroških in južnoavstrijskih taboriščih. To je zgodba slave in bede. Njeno slavo je izpisal slovenski človek s svojo kulturo in vero, bedo pa je pisal brezčutni in cinični čas, v katerega so bili postavljeni Slovenci, da se preizkusijo kot posamezni ljudje in kot narod. In ravno ta drugi čas je bistven za oceno prvega – to je tistega časa, o katerem smo govorili v zvezi s smrtjo Lorda Aldingtona. Če je bila namreč kaka možnost, zanemarljivo majhna, a le možnost, da se Britanci v prvem času niso v celoti zavedeli, kakšna je vloga, ki jo igrajo, in kakšne posledice bo imela, sedaj te možnosti ni bilo več. Sedaj so z gotovostjo vedeli dve stvari: vedeli so, prvič, kdo so ljudje, ki so prosili za azil, in kdo so ljudje, ki so jih, potem ko so azil dobili, vrnili tja, od koder so prišli; in, drugič, vedeli so, kaj se je s tistimi, ki so jih vrnili tja, od koder so prišli, zgodilo. Sedaj je bila vloga, ki so jo igrali, izpisana v odprtem besedilu. In vendar in kljub vsemu so Britanci nadaljevali z isto politiko, ki jih je vodila takrat, ko so vračali Domobrance komunistom.

Če hoče kdo izvedeti, v kakšnih konkretnih oblikah se je britanska politika do Slovencev izražala v drugi fazi, mora prebrati Spomine na begunska leta Franceta Perniška, ki so izhajali v argentinskem Duhovnem življenju. Kdor jih bo prebral, bo razumel, zakaj naša zamera do Britancev še dolgo, dolgo ne bo zamrla.

Ali naj nekaj teh oblik naštejem? Ali naj govorim o blokadah, s katerimi je angleška vojna policija, iščoč »kolaboracioniste in kvizlinge«, metala pokonci taboriščnike sredi noči? Ali naj govorim o tako imenovanem Blejskem sporazumu, s katerim so se Britanci zavezali, da bodo sodelovali z jugoslovansko tajno službo pri kontroli nad slovenskimi begunci? Ali naj govorim o tem, da je vsako noč moralo oditi iz taborišča od sto do stopetdeset fantov in mož, ker v taborišču ni bilo več varno? Ali naj govorim o prepovedi, da begunci ne smejo dajati političnih ocen o naravi režima v domovini? Ali o žaljivih obiskih jugoslovanskih komisij, ki so prihajala v taborišča in zastraševale njihove prebivalce? Ali naj ponovim stavek, ki ga je pred dr. Blatnikom izrekel eden od podčastnikov angleške vojne policije: »Zdaj prihaja divji lov na Slovence.« Ali naj govorim o lakoti, ki je vladala v taboriščih? Dve ali tri ali celo štiri leta po vojni! Ali naj vas seznanim z obvestilom taboriščne uprave v Spittalu, da bodo v naslednjem mesecu delili samo pet dekagramov kruha na osebo? (V Teharjih smo jih dobili šest!) Ali naj ponovim Perniškov zapis iz septembra 1947: »Nič nismo, le smeti smo, ki jih je veter zanesel na tuje dvorišče.«

V begunskih taboriščih se je v času, ko se je nad srednjo Evropo spuščala železna zavesa, ponovilo stanje, ki ga tako pretresljivo in klasično izraža zapis, ki ga je dr. France Gabrovšek vnesel v dnevnik meseca februarja 1944: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so sedaj sicer izgubili na ugledu, a so priznana vlada. Mi smo v vladi in ne z vlado, smo proti komunistom – torej v očeh Amerikancev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja!« To so besede, ki bi jih vsak Slovenec, ki se čuti odgovornega za svoj narod, moral shraniti v spomin. To so klasične besede za razumetje slovenske zgodovine.

Pretresljiv dokument o tem, s kakšno politiko do komunistične Jugoslavije so Britanci nadaljevali natanko tam, kjer se je s sodelovanjem njihovih zarotniških režiserjev nekoč odigralo prvo dejanje največjega zločina nad slovenskim narodom, je knjiga dr. Ludvika Puša Na dolgo pot. (Buenos Aires 1996). V skladu z določili Blejskega sporazuma, s katerim so se Britanci obvezali, da bodo sodelovali z Ozno pri obračunu s »kolaboracionisti in kvizlingi«, je avstrijska policija, na predlog angleške policije, ki je reagirala na zahtevo jugoslovanske Ozne, aretirala tudi dr. Ludvika Puša. Kot pripoveduje v svojih spominih dr. Puš, so begunci vedeli, da se je »oficirski zbor osme armade nekako na polovico delil v navdušene kolaboraterje s komunisti na eni strani in na njihove nasprotnike na drugi.« Kako pa se je delila angleška policija na avstrijskem Koroškem, pa je dr. Pušu povedal šef Intelligence Servicea v Celovcu, ko je neke noči osebno prišel v njegovo celico in ga spustil na prostost – potem ko mu je še svetoval, naj se najprej kam dobro skrije, nato pa nujno in čim prej odide iz britanske cone. Za zgradbo našega argumenta pa je važno to, kar mu je povedal potem na kratkem postanku v svoji pisarni: »Priznal je, da se del moštva in častnikov v njegovi policiji stalno brati z jugoslovanskimi komunističnimi zastopniki in emisarji in da jim gre v vsem na roko. Mreža takšne angleško-amerikanske kooperacije je na široko in zelo na gosto razpredena.« Komandant je potem dr. Puša zaradi nevarnosti pred jugoslovansko tajno policijo, pa tudi pred svojimi sodelavci, sam peljal nekaj ulic, potem pa sta se na nekem križišču brez besede, kot je bilo dogovorjeno, razšla.

S tem dodatkom smo hoteli povedati to, da tisto, kar se je na vetrinjskem polju dogajalo od 27. pa do 31. maja 1945, ni bilo posledica slučajne neprisebnosti. Bilo je logičen izraz neke miselnosti, ki se ni zgostila le v enem človeku – v brigadnem generalu Tobyju Lowu, načelniku štaba 5. korpusa – ampak je bila porazdeljena na toliko ljudi, da ni nevarnosti, da bomo naredili veliko krivico, če pravimo, da je bila na vseh. Tako, kakor je 16. decembra lani zapisal The Guardian: »Mučili so njega, pravi tarči pa sta bila Churchill in Macmillan.« Ne samo ta dva, ampak tudi Eden, Alexander, Robertson, McCreary, Keightly in še mnogo, mnogo drugih.

Do Britancev imamo torej zamero. (Ne samo mi, morali bi jo imeti, če bi bili kaj vredni, tudi komunisti!) Ne želimo, da jim gre slabo: da jim poginjajo krave, prašiči in ovce. Znamenite angleške ovce! Zamero pa imamo in jo bomo imeli, dokler ne bodo izrekli nekaterih jasnih besedi in naredili nekaj nedvoumnih dejanj. Dokler ne bo na vetrinjskem polju stal spomenik, na katerem bo pisalo, kaj se je tu zgodilo in kaj so pri tem imeli opraviti Britanci; dokler ne bo v Južnem Kensingtonu poleg drugih spominskih znamenj stala tudi plošča, kjer bo stalo, kje in čemu je angleška armada zagrešila »edini vojni zločin v drugi svetovni vojni«.

Potem ko je predsednik socialdemokratske stranke Nemčije in nemški kancler Willy Brandt pred tridesetimi leti, 8. decembra 1971, pokleknil pred spomenikom padlim v uporu v warszawskem getu, je na vprašanje, zakaj je to naredil, odgovoril: »Ob breznu nemške zgodovine in pod bremenom milijonov umorjenih sem naredil to, kar naredijo ljudje, ko odpove jezik.« Lord Aldington se je v tistih dvainštiridesetih dneh, kolikor je trajal proces leta 1989, tudi soočil z breznom neke zgodovine – a je govoril in govoril. Govorili in govorili so tudi njegovi advokati. Ko je 8. julija 1990 predsednik Republike Slovenije stal na kraju, ki je bil do eksplozivnosti nabit z zgodovino, tudi ni bil v zadregi za besede. Naredil je še nekaj drugega: besede je uporabil za to, da je kraj, na katerem je stal, relativiziral – v sveti uri, ko je neka velika resnica prvič dobila besedo! Ni imel v sebi finega korektivnega mehanizma, ki se mu v kulturi pravi sram. Tudi britanski mediji, ki smo jih v tem zapisu nekaj pregledali, so še vedno samo govorili. A nekoč bo drugače. Zorko Simčič je pred dolgim časom videl: Nekoč bo Rog. In je bil. Bil je zato, ker ni mogel, da ne bi bil. S temi rečmi je tako.

13.1.1.

Urednik pričujoče revije mi je predložil v oceno precej zajetno tujo knjigo z naslovom The Web of Disinformation in podnaslovom Churchill’s Yugoslav Blunder; njen pisec je David Martin. Že naslov in podnaslov, po naše Mreža zavajanja, Churchillov jugoslovanski spodrsljaj, napovedujeta ne le zadevo, h kateri hoče knjiga prispevati svoja razkritja, temveč tudi pričakovano smer, v kateri avtor želi podati svojo resnico. Zadeva, ki jo knjiga obravnava, je že neštetokrat premleto vprašanje o zli usodi Mihailovićevega odporniškega gibanja ali natančneje, o možnih povzročiteljih, zaradi katerih so zahodni zavezniki temu gibanju obrnili hrbet in ga prepustili na milost in nemilost njegovim smrtnim sovražnikom, titovskim rabljem.

Knjiga je bila namreč napisana, kot lahko sklepamo iz sklicevanja na podatke in iz uporabljenih primerjav, v času, ki se je za državo Jugoslavijo že iztekal. To pa je bil čas, ko so se arhivi, nanašajoči se na dogodke iz druge svetovne vojne, že dajali na razpolago raziskovalcem. In kar je morda še pomembneje, samo dejstvo, da se je Jugoslavija znašla v neustavljivem vrtincu razpadanja, je na eni strani zavezalo usta tistim, ki so mislili, da je bilo žrtvovanje Mihailovića nujen in neizogiben ukrep za obnovo te države, na drugi strani pa so dogodki proti koncu osemdesetih let na tem prizorišču opogumili nasprotnike tega prepričanja. Med slednjimi je bil tudi pisec te knjige, in tako si lahko razlagamo motive za njen nastanek prav na pragu pravkar minulega desetletja. Razpadanje Jugoslavije je tudi vrednotenje vojnih dogodkov na tem prostoru postavilo v čisto novo luč in tisti, ki so obsojali žrtvovanje Mihailovića in so se zato dotlej nahajali na obrobju javnega mnenja, kot manjšinsko mnenje, so tako dobili priložnost, da dokažejo svoj prav.

Ob vsakem delu dokumentarne narave – med to zvrst v obilni meri sodi tudi ta knjiga – se seveda vprašamo, kaj le-to prinaša novega ali kaj se je s tem razkrilo, česar dotlej še nismo vedeli. Rekel bi, da je tista glavna novost, ki jo najdemo, ta, da v svoji dokumentarni prilogi v celoti prinaša poročila, ki so jih pisali britanski ali ameriški emisarji bodisi iz Titovega ali Mihailovićevega štaba svojim nadrejenim v obveščevalnih centrih.

Prebiranje teh poročil je seveda prav zanimivo branje, ker to lahko delamo iz razdalje našega časa, ki je tako neusmiljeno upepelil stave vseh tistih bolestnih medsebojnih obračunavanj, v katerih so tekli potoki krvi in zaradi katerih je tudi v najvišjih vodstvih zahodnih velesil nastalo nemalo prerekanj in nesporazumov. Po drugi strani spet bralec teh poročil lahko vidi, kako negotove in mestoma tudi izkrivljene so lahko slike, narejene z videnjem tujih oči, se pravi skozi optiko, ki jo opazovalec prinese s seboj iz neke druge kulture. Nedvomno jih je avtor v knjigo uvrstil predvsem zato, da bi z njimi podkrepil prepričanje, ki je izraženo že v naslovu, namreč da je tisti Churchillov spodrsljaj nasledek nekega sistematičnega zavajanja, se pravi, neke zarote. Kajti če že poročila, ki hočejo biti čim bolj verodostojna in vestna, lahko nudijo kaj varljivo podobo – odvisno od sposobnosti opazovalca – kako zavajajoči znajo biti šele podatki, ki se zavestno prirejajo za čisto določen namen, za namen, da bi si prejemnik ustvaril o nekem dogajanju načrtovano – ne dejansko – sliko in da bi po njeni skriti tendenci tudi ukrepal. In prav te vrste aktivnost naj bi se odigravala v zavezniškem obveščevalnem središču v Kairu, osrednja oseba te dejavnosti pa naj bi bil komunistični agent James Klugmann, sicer britanski državljan judovskega porekla.

Legenda o tem, da je bil eden izmed ključnih vrhovnih zavezniških vojskovodij, Winston Churchill, zaveden, pa nikakor ni nov, saj jo je razširjala tudi pri nas prevedena knjiga Nore Bellow Titova zapravljena dediščina /Titos Flawed Legacy/. Tudi pričujoča knjiga Davida Martina se namreč niti ne skuša dvigniti nad vse tisto povprečje te vrste literature na Zahodu, v katerem je zapopadeno pravilo, da mora biti vse, kar kakšno delo prinaša, koristno za Zahod. Povrečje, ki ga preveva duh, po katerem je treba razumeti Zahod kot nekakšno zemeljsko zveličanje in po katerem vse, kar se tam počne, nikakor ne more izhajati iz kakšnih manj svetlih človeških lastnosti: te lastnosti so omejene na nacizem, fašizem in komunizem.

Ne smemo torej pričakovati, da nam bo kakšno tako delo odgovorilo na vprašanja, ki veliko bolj zanimajo nas kakor zahodno javnost: čemu je vodja britanskega imperija zavrgel pasioniranega anglofila kneza namestnika Pavla, čemu je isti državnik, sicer veliki protikomunist, izdal in zavrgel protikomunistično stran v jugoslovanski državljanski vojni in s tem omogočil popoln komunistični prevzem oblasti v tej deželi? Čemu so oborožene sile pod njegovim poveljstvom – in nedvomno z njegovo vednostjo – izročile slovenske domobrance in druge pripadnike protikomunističnih milic Titovi vojski, ki niti ni skrivala, kaj namerava napraviti z njimi?

Če hočete napraviti preizkus ali napovedati, kako bo kakšno delo te vrste obravnavalo uganko, kot je tista z Mihailovićem in še kakšna druga, tedaj najprej poglejte poglavje, ki obdeluje bliskovite dogodke iz zgodnje spomladi leta 1941: vojaški puč 27. marca, abdikacija kneza Pavla, nacistično-fašistična invazija, oklicanje NDH, kapitulacija, razkosanje. Naša knjiga opravi s temi dogodki z golim opisom zaporedja dejstev ter z gledanjem, ki vse to razume v duhu gesla bolje rat nego pakt: ponosna duša srbskega naroda je kljub svoji vojaški nemoči nadutim osvajalcem vrgla v obraz svoje kljubovanje in vsemu svetu pokazala živ zgled, kako bi morali ravnati vsi drugi, četudi majhni in nebogljeni, kajpak ne glede na žrtve.

V resnici pa je bilo to slednje samo tisto, kar je hotel v teh dogodkih videti Winston Churchill, ko je v tistem razsvetljenem trenutku vzkliknil: Jugoslavija je našla svojo dušo. Britanski zgodovinar Lidell Hart, pisec vojaške zgodovine druge svetovne vojne, v poglavju o Hitlerjevi operaciji zoper Jugoslavijo in Grčijo /Maritta/ prinaša tudi kritike britanskih vojaških izvedencev, ki so menili, da je bila Churchillova balkanska pustolovščina /pošiljanje ekspedicijskega korpusa v Grčijo/ njegova največja strateška napaka v vsej vojski. Pomislite, po padcu velesile Francije si je veliki vojskovodja vtepel v glavo, da bo s pomočjo Jugoslavije vzpostavil solunsko fronto, kakor v prvi svetovni vojni! Pri junaški Jugoslaviji naj bi Hitler naletel na pravega nasprotnika. Naj je knez Pavel še tako rotil Britance, naj ne pehajo države, razjedene od notranjih nasprotij, v vojno s silo, ki je zrušila velesilo Francijo, je bilo vse zaman. Churchill in Eden sta mislila, da lahko ravnata z Jugoslavijo tako, kot bi bila del njihovega imperija, torej da je dolžna stopiti v vojno na strani imperija. Ko so Britanci v Grčiji doživeli sramoten poraz, je Churchill vso krivdo za to zvrnil na kneza Pavla, ga razglasil za nacističnega kolaboranta in izdajalca ter ga interniral daleč v Afriki, na robu džungle blizu Nairobija.

Ni torej dopustil, da bi vlada suverene države Jugoslavije sama po svoji presoji določila svojo strateško pozicijo – v tistem trenutku je skušala povleči poteze, s katerimi bi ta čas ostala zunaj udeležbe v vojni. Vsa ogorčena sta se Churchill in Eden zgražala nad ubogim knezom, češ kako si je sploh drznil pomisliti na kaj takega kot iti se neko samostojno pogajanje s Hitlerjem.

Z Mihailovićem se ni zgodilo nič drugega kot to, da se je pravkar povedana zgodba v drugi obliki ponovila. Ko je proti koncu leta 1941 postalo jasno, da se bo velika vojna zavlekla v nedogled – da ne bodo Rusi že za tisti božič v Berlinu – in ko je Srbija v oktobru tistega leta doživela tiste strašne pomore v Kraljevu, Kragujevcu, se je bilo vredno nad tem globoko zamisliti. Seveda se je to zdelo vredno tistim, ki so jih bolele tako strašne izgube in ki so trepetali za nadaljnjo usodo svoje domovine. V Mihailovićevem štabu so storili prav to in tako je prišlo do sklepa o začasnem prehodu v pasivno resistenco, dokler na svetovnih bojiščih ne nastopijo boljši časi. V vodstvu druge odporniške skupine, pri partizanih, niso razmišljali na ta način. Strateški cilj vodstva tega gibanja se namreč ni omejeval le na osvoboditev izpod tuje okupacije – ta cilj je bil bolj taktičnega kot strateškega značaja – temveč je posegal po nečem več, po revolucionarnem prevzemu oblasti. Tej strategiji, torej strategiji revolucionarne vojne, pa so okupatorjeve represalije prišle še kako prav, saj so obupano prebivalstvo naravnost poganjale v naročje vojskujočega se, t. j. aktivnega odpora. Le-tega pa so bili komunisti dolžni izvajati kot svoj prispevek svoji ideološki in politični domovini, prvi deželi socializma, v njenem boju na življenje in smrt.

Na tej točki pa se lahko že kažejo razlogi za Churchillovo ujemanje s partizani in za njegovo podporo temu gibanju: njega je veliko bolj veselila aktivistična bojaželjnost komunistov, ne glede na žrtve, kakor Mihailovićeva odločitev za pasivno rezistenco. Še manj ga je mogla veseliti odločitev slednjega, da najprej uniči Titovo gibanje in v drugo vrsto postavi boj proti okupatorskim silam ali da celo dopusti za ta namen kakšno sodelovanje s slednjimi.

Zopet se je torej v tej deželi, ki je bila po britanskem imperialnem razumevanju naravnost poklicana, da se s svojo junaško tradicijo žrtvuje za zavezniško stvar /za stvar imperija /, našel nekdo, ki si je zopet drznil ravnati po lastni avtonomni presoji, kakršno so narekovale domače razmere, in se samostojno spuščati v pogajalska /nevarna/ razmerja s sovražno stranjo.

Kot je član britanske misije pri Mihailoviću major Bailey poročal, je bil njegov gostitelj zelo nezadovoljen z navdušenjem, ki ga izkazuje britanski radio (BBC) nad partizanskimi bojnimi podvigi, ko pa so v največji meri uprizorjeni in plod propagande. Seveda je mogoče, da je k temu preveličevanju svoje prispevalo tudi delovanje komunističnih krtov v britanskem obveščevalnem centru v Kairu. Toda pri Mihailoviću so se bridko motili, ko so mislili, da je zavezniška podpora njim kar samoumevna in da je podpora partizanom lahko samo dopolnilnega značaja. Januarja je predsednik begunske jugoslovanske vlade Jovanović prejel pisemce s podpisom samega Churchilla, v njem pa ga slednji opozarja, da se zavezniško bojišče približuje Balkanu in da nastaja nuja, da se obe odporniški skupini v Jugoslaviji združita v skupno fronto. Naj torej vlada s svoje strani stori vse, da o tem prepriča svojega vojnega ministra, poveljnika kraljeve vojske, generala Mihailovića torej.

Toda kako pripraviti do volje za skupni napor dve rivalski gibanji, ki sta si zastavili kot prvi strateški cilj nalogo, da najprej uničita ena drugo in šele po tem storita tisto, za kar sta bili ustanovljeni? Mihailovićeve sile so se v tem času udeleževale velike okupatorske ofenzive proti partizanom, vendar so v bitki ob Neretvi pretrpele boleč poraz, tako da bi sleherno njihovo približevanje partizanom ne moglo pomeniti kaj drugega kot pripravljenost na vdajo. Maja istega leta pa so podobno hud poraz pretrpeli partizani ob Sutjeski, vendar osrednjemu vodstvu te formacije še na misel ni hodilo, da bi stopilo v kakšna pogajanja z domačim rivalom, Mihailovićem. Oslabljeno zaradi poraza se je raje zateklo k pogajanjem z nemškimi okupatorji /v ta namen je Tito poslal v Zagreb svojega emisarja Milovana Djilasa/; dogovorili naj bi se o skupnem nastopu zoper četnike. Nemce pa je zanimalo zavezništvo s partizani še zaradi možnega izkrcanja zaveznikov na Balkanu, saj so vedeli, da temu nasprotuje tudi veliki brat v Moskvi.

Med vse te namene pa je stopilo razsulo italijanske vojske, s katerim so se okoristili predvsem partizani; po Mussolinijevem padcu (julija) Josipa Broza ni več zanimala niti skrivna kolaboracija z Nemci. Po teh dogodkih se je glavnina Mihailovićevega gibanja osredotočila na ključno (državotvorno) deželo Jugoslavije, Srbijo. Tako nastali položaj, predvsem pa nepripravljenost obeh rivalskih gibanj na kakršno koli medsebojno sodelovanje, je napotil britanske združevalce k iskanju novih rešitev. Medtem ko je vodja britanske misije v Titovem štabu Maclean kar naravnost priporočil, naj zavezniki »zapustijo« Mihailovića in ukinejo sleherno pomoč njegovi vojski, pa nudijo toliko več podpore Titu, sta odposlanca pri Mihailoviću, Armstrong in Bailey, v svojem poročilu novembra 1943 predlagala razmejitev operacijskih con, na katerih bi smelo delovati eno ali drugo gibanje.

Če se vživimo v tedanje razpoloženje Winstona Churchilla, ki se je za razliko od predsednika Roosevelta odločil obnoviti Jugoslavijo za vsako ceno in pri tem uresničiti tisto, kar se je dogovoril s Stalinom – polovično delitev vpliva – tedaj si lahko mislimo, da se ni mogel ogreti za predlog o delitvi operacijskih con. Pričakovati je bilo namreč, da se bo vsaka stran zabarikadirala na svojem odkazanem prostoru in tam vzpostavila tudi vsaka svojo strukturo oblasti – to pa bi vodilo v delitev države. Britanski premier je mislil, da je našel zelo duhovito rešitev, ko se je odločil, da Mihailovića prepusti usodi, jugoslovansko begunsko vlado in kralja pa prisili v sporazum s Titom; tako si je namreč predstavljal uresničitev svoje velike ideje o politično enoviti in »vmesni« Jugoslaviji. Tako je nastal sporazum Tito-Šubašić. Mejam Jugoslavije pa se je nezadržno bližala Stalinova vojska in »osvoboditev« Beograda je postavila vse Churchillove strateške duhovitosti pred dovršena dejstva.

Kar pa zadeva verodostojnost legende o tem, kako so Churchilla »zavedle« k njegovim odločitvam v Jugoslaviji izkrivljene informacije, bi veljalo upoštevati naslednje pomisleke. Vodja britanskega imperija je bil očitno »zaveden« tudi spomladi 1941, ko je popolnoma napačno ocenil politično trdnost in vojaško moč Jugoslavije. Informacije, ki jih je dobival o razmerah v Jugoslaviji proti koncu leta 1941, so ga sicer lahko preslepile glede vojaške moči enega ali drugega gibanja. Niso pa bile napačne tiste, ki so dajale sliko o razprostranjenosti enega ali drugega gibanja po prostoru nekdanje države in še čez. Če se je britanski premier spraševal, katero gibanje je sposobno združiti ta prostor v eno in obnoviti Jugoslavijo, tedaj so prav nič napačne informacije govorile o tem, da edino komunisti s svojo organizacijo pokrivajo ves ta prostor, v manjšinski meri tudi Srbijo. Churchill ni mogel biti bistveno zaveden po trenutnih informacijah samih, temveč je bil usodno zaveden po svojih popolnoma napačnih ocenah komunističnih namenov. Toda, kot se je izkazalo pozneje, ko je prišlo do kominformskega spora, se niti ni bistveno zmotil glede »vmesne«, tamponske vloge Jugoslavije. K temu pa lahko dodamo še eno zanimivost. Ko je Titov režim leta 1949 spričo sovjetske blokade Jugoslavije visel na nitki in je bil odvisen samo še od podpore Zahoda, je bil Churchill tisti, ki bi lahko Broza prisilil k vrnitvi na sporazum s Šubašićem iz avgusta 1944: ta je namreč predvideval večstrankarski sistem. To se ni zgodilo, Jugoslaviji so namenili vlogo »neuvrščene«, vendar še vedno marksistično-leninistične države. Posledice za nas, ki smo v tej državi živeli, so danes znane. Menda ni bil Churchill leta 1953, ko je sprejemal Josipa Broza v Londonu z vsemi državniškimi častmi, spet »zaveden«?

Naslov knjige: David Martin, The Web of Disinformation, Churchill’s Yugoslav Blunder, H. Brace Jovanovich, 1990.