Zaveza št. 4

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Genocid v dokumentih mednarodnega prava

G. T.

1.1.1.

Dejanje genocida se nanaša tako na psihično kot fizično uničevanje določene skupine ljudi. Izvaja ga nasprotna skupina, ki jo morejo predstavljati in voditi tudi uradni predstavniki določene države ali privatne osebe (prim. Konv., čl. 4). Na ta način ti ljudje javno ali tiho podpirajo akcije te vrste. Zato je iskanje odgovornih navadno zelo naporno in oteženo.

Konvencija OZN si ne prizadeva le za preprečevanje genocida, ko se ta že izvaja, pač pa predvideva tudi preventivne ukrepe, ki naj preprečijo, da bi do genocidnih pojavov sploh moglo priti. V praksi je večkrat težko ločevati med pripravljanjem, vzpodbujanjem in sodelovanjem pri genocidu, kar je kaznivo (prim. Konv., tč. 3), in dejanji, ki v daljni prihodnosti lahko omogočijo organizacijo, in izvajanjem genocida. Sem spadajo npr. različne propagandne akcije, s katerimi določena država svoje državljane ščuva zoper drugo državo ali zoper posamezno skupino ijudi. Različni primeri, ki so se realizirali po tem, ko je Konvencija stopila v veljavo, kažejo na nezadostnost mednarodnopravne ureditve na področju kazenskega prava.

1.1.2. Nezadostna zakonodaja

Na prvi pogled se zdi, da je Konvencija OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida rešila vsa vprašanja v tej zvezi. Poudarja, da morajo biti vse osebe, ki so kakorkoli udeležene pri zločinu genocida, kaznovane. Prav tako je poudarjena odgovornost posameznih držav oziroma njihovih vlad. Kaznovani morajo biti seveda tudi izvrševalci genocidnih dejanj, čeprav to delajo po naročilu drugih. Genocid se more pojaviti tako v vojnem kot tudi v mirnem času. V obeh primerih so ga države podpisnice Konvencije dolžne preprečevati, preganjati in kaznovati (prim. Konv., čl. 1).

Na žalost pa genocid kljub dokaj jasnim izhodiščem večkrat ostane nekaznovan. Vzrokov za to je več. Eden izmed temeljnih je v dejstvu, da še sedaj ni bilo vzpostavljeno mednarodno sodišče za preganjanje tega zločina. S tem ni bil realiziran 7. člen Konvencije. Obstaja torej le možnost, da so osebe, ki jih bremeni zločin

genocida, privedene pred sodišče države, na tleh katere je bil izvršen. Ker pa v ozadju akcij, ki privedejo do genocida, navadno stoji določena država oziroma njena vlada, je ta oblika represije vprašljiva.

Konvencija tudi zahteva, da države podpisnice tej primerno prilagodijo svoje ustave in kazenski zakonik, kar se v mnogih primerih ni zgodilo. V konkretnih okoliščinah je torej izvajanje Konvencije zelo oteženo ali celo onemogočeno. Tako se zdi, da genocid, ki je proglašen za največji zločin zoper človeštvo, še dolgo ne bo premagan, saj je za to pri mnogih državah in njihovih vladah premalo resničnih prizadevanj v to smer, še posebej v tistih delih sveta, kjer smo v vsakdanjem življenju z zločinom genocida še vedno soočeni. Beseda »genocid«, ki jo je prvi uporabljal

poljski profesor R. Lempkin, hoče izraziti zločin umora, ki se ne zgodi v relaciji do posameznika, pač pa v relaciji do človeštva ali posamezne skupine ijudi. Pojavi zatiranja in iztrebljanja posameznih skupin ali celo narodov so toliko stari kot človeštvo. Kljub stalni prisotnosti podobnih pojavov so na ta problem mednarodnopravno reagirali šele ob posledicah, ki jih je prinesla druga svetovna vojna. Nacistična država je hotela uničiti Zide, Rome in druge skupine ijudi, ki jih je proglasila za inferiorne. Na ta način je hotela vzpostaviti tretji Reich, katerega člani bi smeli biti le pripadniki t. i. čiste, arijske rase. Ob grozotnih posledicah takega početja je mednarodna skupnost spoznala, da ljudje, ki so pod oblastjo določene države, tej ne morejo biti prepuščeni na milost in nemilost.

Sodišče v Niirnbergu je obravnavalo vojne zločine, zločine zoper mir in zoper človeštvo. Na ta način je veliko prispevalo k razvoju mednarodnega kazenskega prava. Na podlagi takšnega razvoja mednarodnega prava se smatra, da je genocid, čeprav ne edini, največji zločin zoper človeštvo. Kot pojav je mednarodnopravno opredeljen v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. 12. 1948 in je stopila v veljavo dne 21. 1. 1951. Takratna Jugoslavija je Konvencijo podpisala dne 11.[Stran 002]12. 1948, ratificirala pa 29. 8. 1950. Genocid je bil v kazenskem pravu takratne Jugoslavije vključen med nezastarljiva kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo.

V omenjeni Konvenciji OZN je genocid opredeljen kot zločin po mednarodnem pravu, ki pomeni vsa nasilna dejanja, vključno z ubijanjem, z namenom popolnega ali delnega uničenja kakšne narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine. Takšni cilji morejo biti doseženi s pobojem članov skupine, s povzročitvijo resnih telesnih ali psihičnih poškodb članov skupine, s premišljeno povzročitvijo takšnih življenjskih razmer, ki bi povzročile fizično ali psihično destrukcijo cele skupine ali njenega dela, s preprečevanjem rojstev v določeni skupini in z odtujitvijo že rojenih otrok in njihovo selitvijo iz skupine na drug kraj (prim. Konv., 61. 2).

Kljub omenjenim prizadevanjem v mednarodni skupnosti pa sam pojem genocida še ni zadostno opredeljen, kar je razvidno iz različnih sporov v konkretnih primerih.

1.1.3. Zločin zoper človeštvo

Kot je razvidno iz definicije, ki jo je oblikovla Konvencija OZN, genocid pomeni uničenje posameznih narodnostnih, etničnih, rasnih ali verskih skupin ljudi. Nekateri menijo, da so izključene politične, ekonomske in kulturne skupine, ki jih Konvencija posebej ne omenja (prim. čl. 2). Vsekakor je zaskrbljujoče, da politični, ekonomski in kulturni genocid ni taksativno naštet, ker je premalo drugih mednarodnopravnih mehanizmov, ki bi zaščitili drugače misleče pred različnimi državnimi režimi in njihovo represijo. Delno je to vrzel zapolnila Evropska konvencija o človekovih pravicah z dne 4. 11. 1950, ki pa je bolj ali manj omejena le na evropski prostor in zato v svetovnem prostoru brez zadostnega učinka.

1.2. Smrtni kriki v tišini miru

1.2.1.

Nekateri dogodki so tako veliki in v takem nesorazmerju z drugimi, da jih zavest časa, v katerem so se zgodili, prav zaradi njihove izjemnosti in neznanskosti v celoti ne dojame. Da se ljudje ob tem, kar se je zgodilo, ustavijo in kot zadeti obstanejo, mora biti prej mnogo majhnih in nedokončanih razmišljanj, veliko odrivanih misli se mora izgubiti v preteklost, prenekatero vprašanje mora ostati brez odgovora. Za vse to je potreben čas. Potem pa velika resnica pride vedno iznenada. Ko je nihče ne pričakuje, ko se je že mislilo, da je pozabljena, se nenadoma pojavi, velika in zahtevna. Ne prikaže se samo enemu ali nekaterim, ampak jo naenkrat vidijo vsi. Z drugo besedo, postane stvar celotne kulture.

Tako je in bo s slovenskim holokavstom. Sedaj zanj vemo, a vemo abstraktno, tako kot ve mlad človek, da bo umrl. A nekega najbolj navadnega dne se sredi nekega najbolj navadnega opravila ustavi in ve nekaj čisto drugega: da bo umrl on sam, da bo to njegova smrt. Tako tudi za holokavst vemo in ne vemo. Nekaterim majhna ljubezen brani, da bi ga doumeli, drugi ga cinično izničujejo, ker ga sovražijo in se ga bojijo. A nekoč bomo vsi premagani od njegove tragiške svetlobe.

A sedaj je čas konkretnih in potrebnih razmišljanj. Eno od teh se nanaša na dejstvo, da po moriji junija petinštiridesetega, nasilnih smrti ni bilo konec. Da bi to dejstvo priklicali v zavest javnosti, objavljamo nekaj zgodb, ki govorijo o nepojasnjenih ubojih, ki so se dogajali po deželi v tistih mesecih in letih. Kakor so se nam, se bodo tudi bralcem postavljala vprašanja: Ali so bila ta dejanja spodbujana iz središča? In če ne, ali so bila delo aparata, ki ga ni bilo mogoče [Stran 003]ustaviti? Ali jih moramo imeti za dokaz tega, kako zelo sta morala biti sovraštvo in smrt v tkivu celotnega gibanja, da sta delovala samodejno še naprej v perifernih delih organizma? To so vprašanja, ki zadevajo določeno ideologijo. So pa še druga in pomembnejša.

Vprašuje se, proti komu so ta dejanja bila uperjena. Med žrtvami so bili namreč tudi ljudje, ki nikoli niso nosili orožja. Ali pa ljudje, ki so bili amnestirani, kar je isto, kot da ga nikoli ne bi nosili. In zakaj so jih potem ubijali? Ali so imeli kaj skupnega? Mnogo skupnega so imeli, predvsem pa niso dajali upanja, da se bodo dali odtrgati od slovenske tradicionalne kulture. Preprosto, bili so verni slovenski ljudje. Ali smemo domnevati, da imamo tu še eno dejstvo, ki kaže na temeljni namen celotnega projekta? Morda tam notri, v tistem namenu, res ni bilo sovraštva do vere kot vere, ampak ga je nosilo sovraštvo do vere kot središčnega nosilca narodovega občestva, ki bi s svojo drugačnostjo motil izvedbo totalitarnega načrta. Ali nismo tu že v območju, ki ga določa definicija genocida?

Ko danes premišljujemo o teh rečeh, je ena misel najčešče pred nami: kako kruto je vse to bilo in kako – prazno. Hude reči so ti ljudje počeli, a so s tem, kot pravi Adam Michnik, stopali le na pot, ki pelje v nič. Če se malo ob tem ustavimo, nas prevzame: Kako velika je človekova zmotljivost! A za tem, kako se je vse obrnilo, sta tudi vera in upanje. Nadežda Mandelštamova jo je v svojem Testamentu takole izrazila: Nikoli ne pozabite, da je umorjeni človek močnejši od njegovega morilca in da moč navadnega človeka presega moč tistega, ki ga hoče pokoriti.

1.3. Kar nam je padlo v roke, smo pospravili

Franc Hočevar and Tine Velikonja

1.3.1.

Kriva je bila koruzna pogača, ki se zlepa ni hotela speči in na katero so čakali podgorski skrivači. S popotnico bi odšli na triurno pot v Velike Lašče, da bi se javili na vojaškem uradu. Če bi pohiteli in jo ubrali tja naravnost čez Malo goro, bi se rešili in ne bi bilo naše zgodbe.

V petek, 15. junija 1945. leta, dober mesec po koncu vojne, se je v vasi Podgora v Dobrepolju že na vse zgodaj prikazala knojevska enota z razglasom, da se morajo še istega dne vsi fantje in možje priglasiti v vojsko in da vedo za skrivače. Res so se nekateri skrivali po senikih, kozolcih, podstrešjih in jamah v gozdu že od razpada Italije, večina manj časa. Zdaj so se odločili, da ubogajo in se javijo, kot je bilo naročeno.

Dvorišče pri Primčkovih: gospodarsko poslopje, ob katerem je klet za
                ozimnico

Figure 1. Dvorišče pri Primčkovih: gospodarsko poslopje, ob katerem je klet za ozimnico

Ura je bila 11 dopoldne, pogača skoraj pečena. Pretegovali so si ude, pripravljali torbe in mežikali v bleščavi. Niso vedeli, da je enota, ki jih je zjutraj obiskala, del večje knojevske vojske, v katero se je prelevila Cankarjeva brigada. Pljusnila je iz Suhe krajine v dobrepoljsko dolino, da bi očistila teren. Niso vedeli za tri može iz Klečeta pri Žužemberku, ki so dva dni prej obležali ustreljeni v Podgorskih talih, 2 km od njih, niti da so že zjutraj odpeljali tri moške iz vasi. Še celo pa se jim ni sanjalo, da se je do njih že pretihotapila z Vidma čez podpeški hrib skozi grmovje četa lovcev na ljudi [Stran 004]in da so obkoljeni. Na lepem so se znašli sredi vojakov. Smrekarjev fant si je naložil grablje na ramo in se odzibal skozi obroč na travnik pred vasjo in se rešil.

Ostalih osem je moralo na Videm: 16 let stara Tone in Stane Škantelj, Janez Marolt, 17 let, Franc Hegler, 18 let, brata Anton, 37 let, Janez Škoda, 26 let, Franc Mavsar, 19 let, in Peter Pavlič, 33 let. Med potjo so jih silili, da so prepevali koračnice. Na cilju, na drugem koncu Vidma, so morali zlesti v temačno klet za ozimnico pri Primčkovih. Vanjo se je prišlo po stopnicah z dvorišča in se je zapirala z leseno loputo. V njej sta že sedela dva zjutraj odpeljana Podgorca, Viktor Šuštar, star 35 let in oče dveh otrok, in Alojz Babič, star 35 let in oče šestih otrok.

Pozno popoldne so jih vodili na zaslišanje v štab bataljona, ki se je namestil pri Sekundarju v središču naselja. Komandant je kričal, zasliševal vsakega posebej, pela je palica in jemali so čevlje. Mlajši so na dvorišče prijokali. Šuštarju so sezuli škornje, ki si jih je naredil sam, in dali v zameno nekaj, česar ni mogel obuti. Ko je žena Mimi izvedela, da so ga videli bosega, se ji je zbudila mračna slutnja, da ne gre za prisilno mobilizacijo: »Vse bodo pobili, vse bodo pobili!« Dvignila je alarm. Svojci zajetih so mrzlično iskali rešitev. Zatekli so se k bivšim terencem in »zastopnikom ljudstva«, a naleteli na prezir in nezaupanje. Kukovka, sovaščanka, je vpila: »Vsi imajo do komolca krvave roke!«, Krajček z Vidma pa, »da gre raje bos čez Ruglovec, kot da bi imel opravka s to vojsko«.

Vhod v zimsko klet

Figure 2. Vhod v zimsko klet

Podgorci so noč prebedeli sede ali čepe, za ležanje ni bilo prostora. Lovili so zrak, ki je skopo pronical skozi loputo. Naslednje jutro, v soboto 16. junija, so smeli iz kleti na dvorišče, kjer so posedli pod hruško. Opazovali so četo pri vojaških vajah, pri korakanju na zajtrk in kosilo in ob povratku. V zgodnjem popoldnevu so starejši opazili, da se po sosednjih vrtvovih zbirajo vojaki z lopatami in namignili mlajšim, da to nekaj pomeni. Sum se je povečal, ko se je skupina izgubila med hišami. Podgorci so še naprej sedeli pod hruško, zrak je drhtel od vročine, partizanski stražar je odsotno stal zraven in gledal v prazno.

Mir je ob štirih popoldne zmotil obisk žena najstarejših, Suštarja in Babiča. Sestali so se v Primčkovi hiši, kjer je bil četni štab. Šuštar je pobešal oči, odgovarjal samo z ja in ne, v obraz je bil nekam zabuhel in podplut. Nepazljivost stražarja ob tem obisku je izkoristil Anton Skoda, planil pokonci in se zapodil po dolini proti hribom. Vaščani na polju so izpod oči spremljali razburljivi tek za življenje in streljanje v živo tarčo. Ko je fant izginil v temini Male gore, so se oddahnili. Zdaj so se vojaki znesli nad ostalimi, jih takoj zaprli v klet in strogo zastražili. Marolt govori o »mrtvi straži«: stalna kontrola, povelja in parole, obhodi, preverjanje varnosti. Podgorci so se najprej jezili na Škodka, da je kriv za njihovo nesrečo. Počasi so se umirili, spomnili groženj v štabu in vojakov z lopatami. Šuštar je na lepem rekel: »Še danes bomo ležali vsi pod gabri!«

V prvem mraku se je začelo. Marolt pripoveduje, da so vsi začutili, da se bliža konec, saj so »delali s tako silo«. Loputa se je sunkovito odprla, ujetniki so zagledali na vrhu stopnic obroč partizanov. Prvega so poklicali Janeza Škoda, brata [Stran 005]pobeglega Antona. Kakor hitro je prišel na vrh stopnic, so ga trije zagrabili in odvlekli. Poklicali so še dva. Loputa se je zaprla, po njej je ropotalo, ker so nanjo nalagali »drvine«: plug, brano in drugo, kar ima težo. Čez četrt ure se je ponovilo, spet so vzeli tri in nato še dva. Ostal je samo Marolt, ki so ga naslednjega dne

izpustili. Rešilo ga je, da mu je brat padel v partizanih.

Pogled od Primčkovih proti Mali gori

Figure 3. Pogled od Primčkovih proti Mali gori

Vaščani so se zaprli v hiše, zagrnili okna, tako da niso videli sprevoda skozi Videm. Vse kaže, da so žrtve zvezali skupaj in gnali peš po cesti skozi naselje dober kilometer daleč do Male vasi. Tam so domačini slišali korake v temi. Sprevod je zavil s ceste na Gorico, nizek gozdni jezik sredi doline. Kmalu so se slišali posamezni streli, enkrat puška, drugič pištola. Tako se je vsaj zdelo Štancarjevi Anki iz najbližje hiše, ki je bila takrat s sosedo zunaj pri vodnjaku.

V nedeljo, 17. junija, je šla navsezgodaj še z dvema na ogled. Odkrili so okrvavljen prostor na jasi pred bližnjo vrtačo, kjer so si med vojno pripravili zaklonišče pred italijanskimi topovi, ki so tolkli po dolini iz Velikih Lašč. Zagledali so drobce kosti in možganovine in se po krvavi sledi znašli na dnu vrtače. Zaklonišče se je spremenilo v polzasuto jamo. Nenadoma so zaslišali glasove. Skoraj bi jih presenetili vojaki, ki so p2•išli pospravit za seboj. Zadnji hip so se jim skrili.

Po prvi maši so se Podgorke vračale od cerkve mimo Sekundarjeve hiše. Na pragu je stal komandant, ves črn in zlikan. Obsule so ga z vprašanji. »Čez en teden boste izvedele vse.« Dopustil je, da so oddale obleko, hrano in cigarete, da bodo poslali za njimi.

Šele naslednji dan je zaslišala Šuštarjeva na poti k maši polglasno govorjenje sosed: »Uboga reva, uboga reva!« Med mašo in po njej je izvedela več, se napotila na Gorico in začela z rokami odmetavati zemljo. Izkopala je možev klobuk. Kopala bi še naprej, če bi ji kdo pomagal. Svojci ostalih, ki so bili z njo, so se zbali in jo pustili samo.

Pri tem je ostalo, še danes so tam.

Komandant bataljona, ki je poveljeval enoti, svojo resnico skriva. Zakaj so pospravili vse, kar jim je padlo v roke«, kot je povedal eden od vojakov njegove enote; kdo je dajal podatke o domačinih? Na pismo nam ni odgovoril.

1.4. Uboj na Dobrovi 15. avgusta 1947

Janko Maček

1.4.1.

Popotnik, ki hiti z avtom skozi Dobrovo proti Horjulu ali Polhovemu Gradcu, komaj opazi, da se pod gozdnatim Dobrovskim hribom nad znano dobrovsko cerkvijo širi precej prostrano polje. Pred drugo svetovno vojno so bile tu še same njive in travniki, danes pa je na tem prostoru velika nova šola in celo naselje stanovanjskih hiš.

Na tem polju tik pod gozdom se skriva kmečka domačija, ki ji domače pravijo pri Šimcu, pišejo pa se Birtič. Na kmetiji sedaj gospodari Janez Birtič, ki je kljub moderni dobi ostal zavezan domači zemlji in tako nadaljuje kmečko tradicijo Šimcove družine.

V začetku julija 1942 so partizani na [Stran 006]Dobrovi in v okolici izvajali mobilizacijo in se tudi spopadli z italijansko posadko. Tedaj so se pojavili tudi na Šimcovi domačiji. Italijani, ki so iz dobrovskega župnišča imeli neposreden pregled proti Šimcovim, so začeli domačijo najprej obstreljevati od daleč, ko pa so dobili pomoč iz Ljubljane, so s tankom prišli do Šimca. Partizani so se že prej umaknili v gozd. Italijani so vse preiskali in ko niso ničesar našli, so očeta Matijo odpeljali s seboj, pred odhodom pa še zažgali kozolec, češ da se v njem zbirajo partizani. Očeta so imeli nekaj časa zaprtega in ga zasliševali, potem pa so ga le spustili domov. Zaradi številne družine in velike kmetije ga tudi pozneje nihče ni silil niti k vaški straži niti k domobrancem. Tako so Šimcovi z nekaj materialne škode vsi preživeli vojno in revolucijo.

Nihče ne bi pričakoval, da bo Šimcove še leta 1947, ko so zmagovalci že izvršili skoraj vse obračune nad premaganci, zadela tako huda nesreča. Pa saj Šimcovi pravzaprav niso bili med premaganci, razen če je bilo toliko narobe to, da so bili verni, kar v tistem času res ni bilo družbeno priznano. Veliki šmaren je bil na Dobrovi že od nekdaj velik praznik, saj v njihovi cerkvi domuje Marija Vnebovzeta, h kateri so vedno radi prihajali romarji s polhograjskih hribov, pa tudi iz bližnje in daljne ljubljanske okolice. Na podeželju je tedaj še bila navada, da so fantje za velike praznike pritrkavali že ob prvem svitu. To je bila slovesna budnica, ki je naznanjala »sveto jutro« in prazničen dan. Med dobrovskimi pritrkovalci sta vedno bila tudi Šimcova fanta: Matija, star 17 let, in Franci, star 15 let. Matija je bil poleg tega tudi navdušen cerkveni pevec.

Pot od doma proti cerkvi

Figure 4. Pot od doma proti cerkvi

Tudi za tisto jutro, 15. avgusta 1947, so bili fantje zmenjeni, da bodo pritrkavali. Šimcova Matija in Franci sta se ob prvem svitu odpravila od doma po poti proti cesti in cerkvi. Ko sta se približala cesti, je nenadoma zadonel klic »stoj« in istočasno so že odjeknili streli. Mlajši [Stran 007]Franci je bil zadet v čelo in je takoj obležal mrtev, starejši Matija pa je bil ranjen v trebuh in se je v strašnih bolečinah še vlekel po tleh. Baje so ljudje iz bližnjih hiš slišali in delno tudi videli, kaj se je zgodilo. Baje je vojak Matijo nato še prebodel z bajonetom. Nato so ju zvlekli od ceste v bližnje grmovje, saj so vedeli, da bodo ljudje kmalu začeli prihajati k prvi maši.

Kapelica Srca Marijinega s spominskim znamenjem

Figure 5. Kapelica Srca Marijinega s spominskim znamenjem

Kdo so bili morilci teh dveh mladeničev? Govorilo se je, da je tisto noč prišel na Dobrovo posebej oddelek vojakov, da bi zavarovali cesto, ker naj bi se tod peljala neka visoka osebnost. Eden od teh vojakov je ustrelil Šimcova fanta. Čakal je prav na tistem mestu, kjer sta imela priti mimo, saj se je vedelo, da bosta to jutro šla pritrkavat. Pravijo, da sta se fanta gotovo ustavila na prvi poziv, saj ju je oče, ki je bil vojak že v prvi svetovni vojni, še posebej učil: »Če slišiš klic stoj, se takoj ustavi in dvigni roke.« Vprašanje je, če sta sploh imela čas dvigniti roke.

Zakaj ta umor? Fanta se gotovo nista mogla nikomur zameriti. Šimcov oče je bil ponosen kmet. Včasih je zavil tudi v vaško gostilno in tam glasno povedal kako kritično besedo na račun nekaterih sovaščanov, ki so v tistem času naenkrat postali mogočni in vplivni. Baje mu je ob taki priliki nekdo zagrozil: »Pripravili ti bomo nekaj takega, da boš čutil do konca življenja.« To jutro se je ta grožnja uresničila.

Ostali pritrkovalci so slišali strele in nemir na cesti, zato sploh niso šli od doma. Domači so bili vznemirjeni zaradi strelov, še bolj pa jih je zaskrbelo, ko se pritrkavanje ni oglasilo in ko se fanta nista vrnila domov. Mati je kljub temu šla k prvi maši, ki je bila ob šestih. Šla je po isti poti kot prej sinova, toda ničesar ni opazila. Nad Dobrovo je tisto jutro ležalo nekaj težkega in svinčenega. Mati je čutila čudne poglede ljudi, saj so tedaj mnogi že vedeli, kaj se je zgodilo, toda nihče ji ni ničesar rekel. Kmalu za materjo se je odpravil na vas tudi oče, da bi poiskal sinova. Mislil je, da so jih morda priprli. Ko je prišel do ceste, kjer je prav blizu bila tudi hiša krajevnega ljudskega odbora, je takoj zvedel, da fantov ne bo več videl živih.

Trupli umorjenih fantov so nato odpeljali v Ljubljano na obdukcijo. Šele drugi dan so jih domači dobili domov v pocinkanih krstah. Seveda so morali krste in vse druge stroške plačati sami. Pogreba v nedeljo, 17. avgusta, se je udeležilo izredno veliko ljudi, saj je kruta smrt dveh bratov prizadela celo okolico. Še posebno pa so bili prizadeti domači, kajti bili so zelo navezani drug na drugega in fanta sta tudi že veliko pomagala pri delu na kmetiji. Starejši Matija je želel iti študirat, toda takratne vojne in povojne razmere so to preprečile. Dobrovski župnik profesor Anton Moder je bratoma spregovoril ob odprtem grobu. Naj navedemo nekaj misli iz njegovega govora: »…Ko sem lansko leto prišel na Dobrovo, sem se seznanil z njima. Tu gori v zvoniku sta se vadila pritrkavati. Takoj sta se mi priljubila s svojim prijaznim in skromnim obnašanjem. Na veliki šmaren se je raznesla novica o njuni smrti. Govoril sem o njiju s tem in onim in vsakdo mi je rekel: Dobra fanta sta bila, da Dobrova nima takih! Bratovsko sta se [Stran 008]med seboj ljubila … Zdaj bosta pa skupaj počivala tukaj v senci zvonika … Posebno veselje jima je bilo pritrkavanje. Za to sta žrtvovala vse: prosti čas, počitek, spanje. Nikdar nista bila toliko utrujena, da bi pritrkavati ne zmogla … Na veliki šmaren sta na vse zgodaj veselih src hitela, da se povzpneta v ta visoki zvonik. Tedaj ju je Marija prestregla in ju peljala še više, prav pred prestol svojega Sina … Počivajta v miru in prosita za nas.«

Če vas pot kdaj zanese do dobrovske šole, se potrudite in stopite do lične Marijine kapelice, ki stoji na robu gozda, blizu Šimcove domačije. Spredaj v vogalu kapelice je vzidan kamen, na katerem sta vklesani imeni obeh bratov, datum njunega rojstva in datum njune smrti. Ta nasilna smrt se je zgodila dve leti po koncu vojne, ko naj bi vendar že utihnilo orožje, in je bila še toliko bolj strašna, ker je bila to smrt mladeničev, ki sta komaj začela živeti. Če le malo premislimo, se nam ob tem vriva kopica vprašanj: Zakaj so vojaki, ki naj bi zavarovali cesto, bili samo na Dobrovi, ne pa tudi drugod ob cesti? Zakaj niti civilna niti vojaška oblast ni uvedla o tem dogodku nobene preiskave; če pa je preiskava morda le bila, zakaj rezultati preiskave nikoli niso bili objavljeni? Zakaj domači niso nič zvedeli o rezultatih obdukcije? Šimcov oče je bil odločen mož, toda glede smrti svojih sinov se ni upal postavljati nobenih vprašanj. Iz župnikovega nagrobnega govora je razvidno, da se je zavestno izognil, da bi kakorkoli omenil, kako sta fanta umrla. Omejil se je na versko interpretacijo, da ju je Marija prestregla in odpeljala naravnost v nebesa k svojemu Sinu. Vaščani in tudi domači o tem leta in leta skoraj niso govorili. Saj, če se ni govorilo o Teharjih, o Kočevskem Rogu, o Brezarjevem breznu, zakaj bi se govorilo o skromnem dogodku na Dobrovi. Še danes marsikdo o tem nerad govori, a kapelica na robu gozda nemo priča o tistem tragičnem avgustovskem jutru 1947. leta.

1.5. Kje so se končale njihove poti

Justin Stanovnik

1.5.1.

Leta 1974 je angleški zgodovinar in politik Nicholas Bethell v Londonu objavil obširno knjigo o vračanju kozakov in drugih sovjetskih državljanov, ki so se spomladi 1945 v nemških uniformah predali angleški vojski v dolini Drave v Avstriji. Tedaj je bilo na silo vrnjenih v Sovjetsko zvezo nad dva milijona vojnih ujetnikov. Tam jih je čakala ali smrt ali pa dolgoletno suženjsko delo v Sibiriji. Kako so Angleži to z nasiljem in ukano izpeljali, je vsebina Bethellove zgodbe. Dal ji je naslov Zadnja skrivnost, s čimer je morda hotel reči, da bo zgodba o drugi svetovni vojni šele sedaj, ko je pojasnjeno tudi to dejanje, dokončno povedana. Ker tako veliko dejanje, kot je svetovna vojna, še dolgo, morda nikoli, ne bo povsem pojasnjeno, bi govorjenje o njeni zadnji skrivnosti lahko bilo plod utvare, ko ta izraz ne bi lahko tudi pomenil, da gre za skrivnost, ki je pozno prišla na vrsto in o kateri so dolgo, kakor da bi se domenili, molčali. Morda prav zato, ker je bila tako obtožujoča.

Ko so iz zbirnih taborišč, zlasti iz Teharij in Šentvida, po amnestiji v začetku avgusta začeli izpuščati mladoletne domobrance, so se dogajale nenavadne reči, o katerih se do sedaj v javnosti ni govorilo. Zato imamo, kakor Bethell, tudi mi pravico, da govorimo o zadnji skrivnosti, ne da bi se pri tem vdajali utvari, da je to zadnje nepojasnjeno poglavje, zadnje dejanje velike domobranske žaloigre, ki ga je treba postaviti pred zavest sedanjega časa. Zlasti še, ker bo, kakor bomo videli, skrivnost ostala skrivnost. Ne bomo mogli kaj dosti več, kakor da pokažemo na neke dogodke, ali bolje rečeno, na neko dejstvo, ne da bi ga lahko predstavili v njegovem poteku ali celo razložili v njegovih vzrokih.

Mladoletni domobranci so dočakali amnestijo v okrnjenem številu. Pred tem so namreč že bili odpeljali vse tiste, ki so nosili orožje dlje kot eno leto. Pred tem so že bili obiskali taborišča ljudje iz domačih krajev in izbirali tiste, ki so jih iz bogve kakšnih razlogov imeli v glavi [Stran 009]sami, ali pa so se zanje odločili na katerem od mnogih sestankov v domačem kraju. Po vsem tem jih je ostala komaj polovica, vsega skupaj mogoče nekaj sto. In tu se začenja naša zgodba. Od teh namreč, ki so z izpustnico odhajali iz taborišča, še zdaleč niso prišli domov vsi. Nekaj jih je med potjo izginilo. Koliko jih je natanko bilo, se ne ve. Zdi se, da nihče tega ni raziskoval. Tedanji zgodovinarji so dobro vedeli, da so konec koncev partijski uslužbenci, in so se zato izogibali vsemu, kar gospodarju ne bi utegnilo biti všeč. Pa tudi srca niso imeli za te ljudi. V službi, ki so se ji bili zapisali, jim je normalna fantazija kmalu zamrla, saj se je kmalu videlo, da je ne samo nepotrebna, ampak tudi škodljiva in nevarna. Domača hiša, če je kdo še kaj takega imel, si tudi ni upala postavljati vprašanj. V deželi se je bil že zdavnaj naselil strah. Tako je bilo takrat. Potem pa je življenje šlo naprej: ljudje so pozabljali in ljudje so umirali. In sedaj smo tu: dobro vemo, kje smo. Ljudje se ne zbirajo več na preji ali pri slačenju koruze in ne manejo več skupaj prosa. Sedaj dela Človek vse sam, pomaga mu samo stroj in s strojem, se ve, ni pravega pogovora. Ob večerih mu pamet zadela televizijain to je vse. V takem za spomin in spominjanje ni ne prostora in ne Časa. Nikoli se torej o tej stvari ni dosti vedelo in še od tega, kar se je vedelo, se je veliko pozabilo.

Za fante, ki jih pokriva neznanost, ki smo rekli, da bi ji lahko dali ime Zadnja skrivnost, se za trdno ve le malo. Zunaj vsakega dvoma in potrjeno je le to, da so iz taborišča odšli in da jih domov, pa tudi nikamor drugam, ni bilo. Tudi to, da so bili zelo mladi: stari so bili šele sedemnajst let, mnogi tudi šestnajst. Kaj pa se je zgodilo na poti in kje počivajo, je področje, ki ga pokriva tema, v katero svetijo le posamezne pretrgane pripovedi, od katerih pa je komaj katera, ki bi bila tako trdna, da bi vedela povedati tudi za kraje in ljudi. Zlasti pa ne tako trdna – ali tako pogumna – da bi se odločila, da spregovori na glas.

Da bi vstopili v to neznano področje, smo sklenili, da – ne upamo si reči raziščemo, rajši bomo rekli, da malo osvetlimo primer mladega Matjaža Hrena z Verda pri Vrhniki. Nanj smo bili posebej opozorjeni morda zato, ker je bil iz znane družine. Njegov oče Ignacij Hren je bil ne samo vpliven gospodarski človek, ampak tudi dolgoletni vrhniški župan. Poleg tega je bila Hrenova družina ena tistih ne tako redkih slovenskih krščanskih družin, v katerih se je zavest o vrednosti krščanske kulture tako zelo naselila, da so, potem ko je prišel vihar in so se pojavili besi, v času, ki ni bil lahek in ne brez tragike, našle v sebi moč, da so se postavile v njeno obrambo. In iz tega je sledilo, kar je sledilo: štirje Matjaževi strici po očetovi strani so izgubili življenje zaradi te vpletenosti. In Matjaževa družina – poleg brata je imel še pet sester – je maja petinštiridesetega odšla na Koroško. V Času torej, ko je bil Matjaž v šentviškem taborišču, v nekem smislu že ni imel več doma. Sam tega sicer ni vedel, omenjamo pa to zato, ker tisti, ki so bili tedaj z njim, vedo povedati, da se je mnogo ukvarjal z domom, da ga je skrbelo za dom, na poseben način, tako da se je to opazilo. Mogoče nam ta okoliščina pomaga, da si laže predstavljamo, s kakšnim srcem se je vračal domov.

Že prvi stiki s svetom, ki bi o Matjažu vedel kaj povedati, so nam odkrili, da sta bila v Šentvidu še dva druga mladoletna domobranca z Verda. Za oba velja, da sta bila izpuščena in da ju ni bilo domov. Tako smo sedaj imeli tri imena: Stanko Ferfolja, Matjaž Hren in Štefan Japelj: Kaj je bilo mogoče o njih ugotoviti? Med poizvedovanjem smo našli pet domačinov, ki so bili tisto poletje v Šentvidu in ki so ohranili kak spomin na našo trojico. Štirje od teh so bili tudi sami mladoletniki, eden pa je bil sicer malo starejši, a so ga izpustili, ker je bil samo pri vaški straži.

Če primerjamo njihove spomine med seboj in jih skušamo urediti v logičen vzorec, bi nastala tale slika. Kakor se spominja eden od njih, so kmalu potem, ko so domobrance prignali iz Kranja v Šentvid, se pravi, v prvi polovici junija, Matjaža poklicali. Od tedaj naprej ga v sobi nihče ni več videl, kar pa ne pomeni, da so ga odpeljali iz Šentvida, saj je bilo tam mnogo sob, pa tudi zapori so bili različnih kategorij z različnimi režimi. Tudi je v njegovem spominu samo Hren, za Ferfolja in Japlja pa se ne spominja, [Stran 010]da bi ju videl. Drugi pripovedovalec tudi hrani en sam spomin, ki pa za razliko od prvega sega v konec šentviškega časa, na konec julija ali na začetek avgusta, morda celo v čas po amnestiji. Nekega dne so njegovo skupino postavili v zbor pred sobo ali pred sobami na hodniku. Tedaj je na hodniku na drugi strani stavbe zagledal vse tri: Ferfolja, Hrena in Japlja. Videl jih je samo enkrat, drugi dan so tudi tam imeli zbor, a fantov ni bilo več.

Tretji pripovedovalec – to je tisti, ki je bil samo pri vaški straži – je prišel v Šentvid iz prisilne delavnice, in sicer malo pozno, šele 4. avgusta. Naslednji dan mu je, kakor sam pravi, sodil zbor šestih oficirjev; dobil je zaporno kazen štirih let, a so ga že čez nekaj dni zaradi amnestije izpustili. Njegov spomin iz teh dni je obdržal dve stvari: prvič je povsem gotov, da je enega tistih treh ali štirih dni, ki jih je preživel v Šentvidu, na dvorišču videl Matjaža Hrena; drugič pa se glede dneva svojega odhoda iz Šentvida spominja, da so istega dne spuščali tudi mlade domobrance, med katerimi je spet videl Matjaža Hrena, o čemer ni prav nič v dvomu, verjetno pa tudi Ferfolja in Japlja. Da so iz Šentvida odšli, ve zato, ker so jih spustili pred njim.

Četrto pripovedovanje je posebej zanimivo, ker prihaja od Matjaževega bratranca in ga imamo zato upravičeno za posebej zanesljivo. Ta je bil v Šentvidu ves čas, a z izginulimi mladoletnimi domobranci ni bil skupaj. Dobro pa se spominja odhoda. Takrat so zbrali na dvorišču večjo skupino in jih začeli klicati po imenu. Tako so, še pred njim, poklicali Hrena, Ferfoljo in Japlja in jim dali odpustnice in jih odpustili. Domov so verjetno odšli preko Dobrove, ker je eden od njih tam imel sorodstvo. Njega samega so spustili šele popoldne. Šel je preko Dobrove, Horjula in Ligojne in srečno prišel domov.

Tudi peti pripovedovalec je Matjažev bratranec, po mamini strani. Tega niso spustili s to skupino, ampak šele čez dva meseca, čeprav je bil tudi mladoleten in praktično sploh ni bil domobranec. Na Koroško je šel zato, ker so vzeli njihove konje, ki jih ni hotel pustiti same. Šele med potjo so mu dali vojaški jopič in puško. Kar je za nas važno, pa je to, da se dobro spominja, da je z okna nad glavnim vhodom videl odhajati Hrena in Ferfoljo.

To so spomini. Za nas je važno predvsem to, da se ne izključujejo. Res je to, da je od tistih časov preteklo pol stoletja, a ne smemo pozabiti, da so se spomini nanje v zavest teh fantov globoko zarezali in da so jih, če ne pred drugimi, v sebi pogosto obnavljali. Še enkrat, kar je zunaj dvoma, je to, da so ti fantje iz Šentvida odšli, domov pa jih ni bilo. In tudi nikamor drugam. Kaj se je z njimi zgodilo in kje so?

To pa ni več področje spominov, pač pa stvar tistih informacij, ki se ponavadi začenjajo: Ljudje pravijo … In res ljudje govorijo vse mogoče in v tem govorjenju padajo tudi imena krajev in ljudi. Mi jih ne bomo ponavljali, ker za nas ljudje niso tako važni in tudi kraji niso tako važni, čeprav bi svoje ljudi radi pokopali, kakor smo navajeni že več kot tisoč let. Važno pa je nekaj drugega, za našo prihodnost je brezpogojno važno nekaj drugega: da se ne pozabi, kaj je komunizem in kako so mu ljudje služili in se mu vdajali. Če tako pravijo, jim moramo verjeti: mnogi so le mislili, da bodo rešili svet, povzročili pa so razdejanje in smrt in v ljudeh se je naselila taka nemoč, da se še danes bojimo zanje. Važno je tudi to, da se ne pozabi slava tistih, ki so v težkem in razdvojenem času našli v sebi moč, da so rekli: Ne.

Kadar bo nasproti vas sedel sedemnajstleten ali šestnajstleten fant, si dobro oglejte njegov obraz in njegove poteze. Take obraze in take poteze so imeli tudi Stanko Ferfolja, Matjaž Hren in Štefan Japelj. Najsi bodo njihove kosti pod brezo, pod bukvijo ali pod hrastom; naj bodo ob potoku ali na travniku, v grapi ali na visokem slemenu; naj bodo pod cesto ali kolovozom ali v globini barjanskega blata: naj v miru počivajo. A recimo še to: naj v miru počivajo tudi tisti, ki so imeli kaj opraviti z njihovo smrtjo.

[Stran 011]

1.6. Izginotje Antonije Premrov

Ivo Žajdela

1.6.1.

Sestra Karmela

Figure 6. Sestra Karmela

Antonija Premrov je bila rojena 12. 6. 1912 v Martinjaku pri Cerknici. Že pred drugo svetovno vojno je odšla v samostan Vincentinum v Ljubljani, kjer se je usposobila za bolniško sestro in se obenem tudi glasbeno izšolala. V samostanu je bila vse dotlej, dokler nova oblast samostana spomladi 1947 ni ukinila. Tedaj je bila Antonija Premrov, oziroma sestra Karmela, odpuščena iz službe v Šlajmerjevem domu, kjer je delala v sanatoriju.

Ko je bil samostan razpuščen, so ji starši predlagali, da pride domov. Prišla je revna, niti civilne obleke ni imela. Znala je sicer šivati, vendar samo obleke za samostan. Zato se je v bližnjem Grahovem naučila šivati tudi druge, celo moške obleke.

Sorodniki se danes spominjajo, da so prišli nekega večera leta 1947 iz Cerknice ponjo dr. Pušenjak, dr. Lunaček in dr. Merčun in jo prosili, da bi v Cerknici stregla bolniku, neki starejši gospe. Tam je dobila tudi začasno stanovanje.

Ker takrat v cerkniški fari niso imeli organista, je na prošnjo tedanjega župnika prevzela mesto organistke in vodila kar številen pevski zbor. V zboru so bili večinoma mladi ljudje, in ker je bila nova organistka zelo priljubljena, je zbor lepo uspeval. To je bilo zanjo usodno.

Bila so povojna leta, revolucija se še ni izdivjala, zato se je dogajalo marsikaj. Za božič leta 1948 je na primer doživela zelo neprijetno presenečenje. Nekdo ji je skril partituro in ko je hotela pri maši igrati, je nikjer ni bilo. Še prej, v noči na 1. november 1948, so domači aktivisti metali na hišo kamenje. Hoteli so jih zastrašiti.

V začetku leta 1949 je Antonija živela doma, včasih pa tudi v župnišču. Takrat nekako ji je župnik Horvat mimogrede omenil, da je na Gorenjskem izginila neka ženska. Domači so opazili, da jo je novica prizadela.

Približal se je 14. januar 1949. Pevske vaje so bile ob petkih. Iz Dolenjega jezera so šli tistega večera na vaje v Cerknico trije fantje in dve dekleti. Jože Martinčič se je peljal s kolesom, ostali štirje so šli peš. Takoj ko so prišli do župnišča, so se začudili, da okna sobe, kjer so imeli vaje, niso razsvetljena. Antonija je bila tam vedno prva. Potem je prišel župnik Horvat in jim povedal, naj gredo domov, ker Antonije ni.

Ko so se vračali z vaj, se je Jože Martinčič vedno s kolesom odpeljal naprej. Tisti večer pa mu je eno od deklet reklo, naj gre z njimi, da se bodo pogovarjali. S tem mu je verjetno rešila življenje. Ko so namreč šli mimo cerkniškega pokopališča, so naenkrat zagledali senco, ki je preskočila pot. Pomislili so, da je morda lisica. Kljub temu je nekdo predlagal, da gredo bolj po drugi strani poti. Ko so bili že mimo pokopališča, se je Jože Martinčič obrnil in videl obrise postav štirih ali petih ljudi. Rekel je: »Poglejte, nas so čakali!« Ker se Jože Martinčič tisti večer ni odpeljal naprej, ampak so šli pevci domov skupaj, neznanci svojega dela niso mogli opraviti. Del načrta je tako padel v vodo.

[Stran 012]

Od tistega večera je za Antonijo Premrov izginila vsaka sled. Vse naslednje dni so se ljudje spraševali, kje je. Pojavili sta se dve govorici: ali je pobegnila čez mejo, čemur tisti, ki so jo poznali, niso verjeli, ali pa so jo umorili. Spričo dogodka, ki smo ga opisali zgoraj, in ob dejstvu, da Antonije Premrov naenkrat več ni bilo, obstaja zelo verjetna domneva, da so poleg nje hoteli tisti večer umoriti še enega fanta. To naj bi bil Jože Martinčič, ki so ga čakali pri cerkniškem pokopališču, pa se je po naključju rešil. S tem bi jo hkrati očrnili kot redovnico in vernega človeka. Imeli so premišljen načrt, a ga niso mogli v popolnosti izpeljati.

Cerkniški župnijski pevski zbor. Antonija sedi v prvi vrsti med svojima bratoma.
                Velika noč 1948

Figure 7. Cerkniški župnijski pevski zbor. Antonija sedi v prvi vrsti med svojima bratoma. Velika noč 1948

Sorodniki Antonije Premrov so mislili, da je zaprta v Postojni na udbi. Tja so ji tudi nesli obleko, a so jim rekli, da je tam ni, ker da je emigrirala v Trst. Tudi v Cerknici na milici so rekli, da o primeru nič ne vedo.

Antonija je imela sestro Božidaro, ki je bila tudi redovnica. Ko so samostan razpustili, je nastopila službo medicinske sestre na onkološkem inštitutu. Ker je stregla številnim pacientom, je spoznala precej ljudi. Tako so s pomočjo advokatinje dr. Ljube Prener napisali pismo in ga 31. maja 1950 poslali na Titov kabinet v Beograd. Iz Beograda so se takoj obrnili na udbo v Postojno. Od tam so poklicali Antonijino 67 letno mamo Marijo. Hoteli so vedeti, kdo je napisal pismo in

kaj ve o dogodku.

Avgusta 1951 je sosed Ludvik Žnidaršič kosil na svojem travniku sredi Cerkniškega jezera. Bilo je pod Martinjakom, ob strugi Žerovniščnice. Kosil je na roko in s koso zadel v obleko. Med trstičjem je našel ostanke trupla. Ker je slutil, da gre za izginulo Antonijo, je takoj obvestil domače. Ti so šli truplo ogledat in takoj videli, da gre v resnici za Antonijo. Spoznali so jo po verižici, po delih plašča, ki je imel z usnjem obrobljene žepe, po zobovju in še drugem.

Takoj, ko je milica izvedela, da so našli truplo, je domačim odvoz in pokop preprečila. Pozno popoldne naslednji dan pa so prišli z avtomobilom ljudje v belih haljah, ostanke trupla pobrali in jih odpeljali neznano kam. Na udbovskih uradih so odgovarjali različno: da to ni bila Antonija, temveč neki padli partizan, ali pa da gre za ostanke neke ženske z Jesenic, ki se ji je zmešalo in je med blodenjem tam končala. Nekateri pravijo, da so Antonijino truplo pokopali na postojnskem pokopališču, drugi pa, da so jo odvrgli neznano kam.

Kmalu po odvozu posmrtnih ostankov se je na pokojničinem domu v Martinjaku oglasil miličnik, ki je zahteval odtrgani kos plašča in ga odnesel.

Vsi, ki poznamo povojni čas, razumemo, da se več kot štirideset let o tem ni smelo govoriti. Še veliko let po dogodku si domači cerkniški župnik ni upal vzeti denarja za mašo za pokojno. Še v osemdesetih letih so bili takšni časi. Takoj po oblikovanju občinske komisije za ugotavljanje povojnih pobojev v Cerknici so se domači 18. aprila 1991 obrnili nanjo. Ali bosta molk in nemoč še naprej pokrivala ta zločin?

Kdo so bili zarotniki in morilci? Pripovedujejo, da je Antonija tisti večer prišla iz Martinjaka do prvih hiš v Cerknici. Tam so jo pričakali z avtomobilom. Že pokojni Malnarjev France je baje videl, kako so jo potisnili vanj. Govori se, da so jo zelo mučili, da so jo onečastili in jo odvrgli na jezeru. Ko je izginila, je imela pri sebi torbico, ki so jo baje nato videli pri nekom drugem. Kdo je ta umor zasnoval in kdo ga je izvedel, sta dve nalogi, ki stojita pred občinsko komisijo. Tik pred volitvami 1990 je prišel pokojničine domače na dom vprašat neki [Stran 013]nekdanji udbovec, ali se bodo sedaj maščevali.

Kakšen je bil motiv tega umora? Verjetno jih je motilo cvetoče versko življenje v župniji. Izginula Antonija Premrov oziroma sestra Karmela, kakor so ji vsi rekli, je bila namreč povsem nepolitičen človek. Bila pa je sposobna organistka in voditeljica uspešnega cerkvenega pevskega zbora, ki je združeval veliko mladih ljudi.

Zapisano po pripovedi svojcev in znancev.

1.7. Umor dr. Ivana Martelanca in žene Amalije

Pavel Kogej

1.7.1.

Ivan Martelanc je iz vrst zamolčanih velikih Slovencev. Bil je pomemben gospodarski strokovnjak, zvest domoljub in pravi kristjan. Letos je devetdesetletnica njegovega rojstva. Rodil se je v kmečki družini leta 1902 v Šempetru pri Gorici. Tu je preživel mladost, prvo svetovno vojno in dočakal fašizem. Fašisti so ga kot slovenskega aktivista izgnali v Jugoslavijo. Zaposlil se je pri Vzajemni zavarovalnici, ki je bila takrat pomembna slovenska gospodarska ustanova. Začel je pri najnižjih delihkot kurir. »Ob delu« je študiral pravo in si kak dinar zaslužil tudi kot napovedovalec pri ljubljanskem radiu. Imel je lep, jasen in prodoren glas. Njegova delavnost je bila neumorna. Srečamo ga kot javnega delavca v katoliških vrstah. Imel je vidno mesto v akademskem društvu Danica; nekaj časa je bil predsednik Akademske zveze, ki je povezovala katoliška akademska društva. V letih 1930 do 1937 je bil urednik mesečnika Zveze fantovskih odsekov Kres. Srečamo ga med glavnimi organizatorji Evharističnega kongresa v Ljubljani, o katerem napiše 700 strani obsegajočo knjigo (1936). Nato deluje v pripravljalnem odboru za 6. mednarodni kongres Kristusa Kralja, o katerem spet piše obširno tiskano poročilo (1939). Ves čas pa se uveljavlja tudi z gospodarsko-strokovnimi publikacijami in članki, predvsem s področja zavarovalništva. Iz tega področja je leta 1943 tudi doktoriral na ljubljanski pravni fakulteti.

Zelo ga je prizadela druga fašistična okupacija. V Ljubljani jih je sovražil enako kot v rodnem Šempetru. Njegov sin Jošt, ki je bil takrat star 12 let, se bridko spominja, kako je oče njegove in bratove smuči razžagal in skuril, da jih

ne bi zaplenili Italijani, ki so zahtevali obvezno oddajo smuči. V času italijanske okupacije so Martelanca aretirali in ga uvrstili med tiste, ki so jih vozili v taborišča. Samo spletu okoliščin se je lahko zahvalil, da se to ni zgodilo: pri natančni hišni preiskavi so odkrili visoko papeško diplomo, ki jo je dobil v zahvalo za izvedbo evharističnega kongresa. To odkritje je italijanske policiste »omehčalo« in Ivana so izpustili.

V jeseni 1943 Italija kapitulira. Vojska se umakne in tudi Primorska se reši fašističnega jarma. Prazen prostor so zasedli Nemci, ki pa nimajo več toliko časa in moči, da bi se ukvarjali s ponemčevanjem. Vsi žive v pričakovanju, da se neizbežno bliža tudi zlom nacizma in konec vojne. Slovenski narodni odbor, ki deluje v ilegali, se pripravlja na zaključne poteze. Vsi so prepričani, da bodo v našo deželo prišli kot osvoboditelji zahodni zavezniki. S temi bomo določali nove meje in Primorska se mora priključiti Sloveniji. Vedeli so, da razmejitvene mednarodne komisije pregledujejo po farah krstne knjige’in zanimajo se, kakšno je narodnostno stanje v osnovnih šolah. Zaradi tega in zaradi čimprejšnje narodne pomoči Primorski sklenejo, da je potrebno pospešiti poslovenjenje osnovnih šol. Odločijo se, da bodo to nalogo zaupali primorskemu narodnjaku dr. Ivanu Martelancu. Martelanc se najprej tej odgovorni in težki nalogi upira. Sele na posebno prigovarjanje škofa Rožmana se vda in nalogo sprejme. Tako ga najdemo v začetku leta 1944 v uniformi domobranskega stotnika najprej v Postojni, nato pa v Trstu. V organizacijskem štabu je vodil kulturno-upravni odsek, v katerem so bili referati za ljudsko prosveto, šolstvo, tisk, civilno upravo in [Stran 014]socialno pomoč. Martelanc se je v tem času in v tej funkciji ves posvetil obnavljanju slovenskega šolstva. Iskal je slovenske učitelje, šole je očistil italijanskih knjig in učbenikov, ki so jih v šole navlekli fašisti in namesto teh prinašal slovenske knjige. Knjige je zbiral v Ljubljani in jih s tovornjaki pošiljal na Primorsko. Za to delo je imel odlično ekipo, ki je te prevoze največkrat opravljala s skrbno ponarejenimi dokumenti, da jih Nemci pri transportu niso ovirali. To je Ivan Martelanc delal do konca vojne.

Zgodilo pa se je drugače, kot je pričakoval on in mnogi drugi. Osvoboditelj Slovenije in Primorske je bila komunistična jugoslovansko-sovjetska armada. Martelanc je ostal v Trstu v prepričanju, da je tu na varnem. V Trst je poklical tudi ženo in otroke. Toda ker v Trstu ni mogel dobiti primernega stanovan ja za vse. sta začasno ostala z ženo Malči sama. Sinova (14-letni Marko in 13-letni Jošt) sta šla na očetov dom v Šempeter, hčeri (9-letna Cveta in 5-letna Lučka) pa sta se zatekli k Šolskim sestram v Tomaj.

Toda komunistična sla po ubijanju ideoloških nasprotnikov po vseh masovnih pobojih v mesecu maju, juniju in juliju še ni bila potešena. Se naprej so iskali posameznike in jih likvidirali. Tako je prišel na vrsto tudi Ivan Martelanc. 26. oktobra 1945 zvečer (nekateri postavljajo ta datum na 28. oktober) sta se z ženo vračala z nekega obiska domov. V hišni veži, kjer sta stanovala (Ulica Buonarroti), je skočila nanju izvežbana skupina ugrabiteljev. Zvezana in pokrita čez glavo so ju oclvlekli v avto in odpeljali v Ljubljano. Martelanc se je z vsemi

silami upiral, ko so ga vlekli v avto.

Priče trdijo, da ga je zato eden od ugrabiteljev ustrelil. Zato nekateri postavljajo dan ugrabitve tudi kot dan Ivanove smrti. Drugačno pa je pričevanje jetnice, ki je v Ljubljani na Povšetovi bila zaprta v sosednji celici poleg gospe Malči Martelanc. Imeli sta poseben sistem pogovarjanja. Ta gospa je prišla s Povšetove živa in povedala je, da ji je Malči sporočila, da je bil mož pri ugrabitvi le ranjen in da je preživel. Toda zaenkrat nihče ne ve, kaj se je ž njim dogajalo naprej. Z gotovostjo se ve le to, da je bil prej ali slej umorjen. Za gospo Malči se sled vleče nekaj dlje. Iz celice na Povšetovi je zginila neki dan v februarju 1946. Priče pripovedujejo, da so se iz celice po vstopu rabljev slišali grozotni glasovi. Domnevajo, da so jo v celici zadavili. Gotovo pa je le to, da je v tej celici poslej ni bilo več. Vsa sporočila so bila prekinjena. Kasneje so prišli do sorodnikov tudi drugačni, toda nezanesljivi glasovi, da so videli neko povsem uničeno sivolaso žensko, ki bi lahko bila gospa Malči. Vse govorice so negotove. Morda sta Martelančeva res živela dlje, kot predvidevamo. Saj je znano, da so tiste, ki so jih zapisali smrti, pustili še nekaj časa pri življenju, da so jih uporabili kot učne pripomočke pri šolanju novih generacij rabljev, ki za to niso imeli prilike prej. Bodi tako ali tako: Ivan in Amalija Martelanc sta bila likvidirana. Njunega imena ni v nobeih sodnih zapiskih. Uradno nista bila ugrabljena in proti njima ni bil sprožen sodni proces. Vse kar imamo uradnega v rokah, je odločba o zaplembi premoženja. In v utemeljitvi te odločbe piše: »Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovani (Martelanc) sodeloval z okupatorjem (domobranec) in je ob osvoboditvi pobegnil. To je vse.

1.8. Mi pa smo upali

Karl Mauser

1.8.1.

Vestnik, avgust 1965, XVI, str. 219

Preteklost, v kateri je odšlo iz naše srede deset tisoč slovenskih življenj, je bila v prvi vrsti borba dveh idej. Ideje, ki so jo imeli ljudje, ki so trdno verovali v svobodo otrok božjih, ki so se oklepali zemlje, ker so jo imeli za dar božjih rok in ideje, ki je hotela te ljudi iztrgati iz božjega občestva in ga spreliti v maso, ki naj bi uniformirano stregla materiji in kolektivnosti.

Zavoljo duhovnosti se je slovenski človek uprl, zavoljo duhovnosti so se uprli ti, katerih spomin nocoj obhajamo. Vse premalo po dvajsetih letih mislimo na ta največji in najvišji moment obupne slovenske borbe v preteklosti in vse preveč ga gledamo samo s suhimi človeškimi računi.

[Stran 015]

1.9. Na loku med sedanjostjo in preteklostjo: odločitve in spoznanja

1.9.1.

Pogovor z gospodom Stanislavom Klepom

Stanislav Klep je bil rojen v vasi Trniče na Dravskem polju. Po osnovni šoli v Marjeti na Dravskem polju je odšel na meščansko šolo, najprej v Maribor in nato na Ptuj, kamor je hodil peš od devet kilometrov oddaljenega doma. Po meščanski šoli ni našel zaposlitve, zato se je odločil za prostovoljno službo v vojski. Vojna ga je doletela v Osijeku, kjer je služboval v 2. pontonirskem polku.

Po vojni je študiral zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je opravil tudi večino izpitov, ne pa diplome. V tretjem letniku je namreč vpisal še pravo, kjer je tudi diplomiral. Po opravljenem pripravništvu je leta 1957 začel s samostojno advokaturo, kjer dela še danes. Narava službe, ki jo je opravljal, mu je izostrila oko za vprašanja prava in pravičnosti. To ga je nazadnje pripeljalo do tega, da je postal pobudnik gibanja za Lipo sprave. A glede tega in drugih stvari naj spregovori sam.

ZAVEZA: Za začetek bi Vas prosil, da nam v poglavitnih obrisih opišete svoje življenje do aprilske vojne 1941. Kakšno stanje je vzpostavila nemška okupacija v Vašem kraju? Kako so jo doživeli ljudje in kako ste jo doživeli Vi osebno? Na kratko nas pospremite po svojem življenju do odhoda v partizane.

KLEP: Kot nezakonski otrok sem živel pri babici v vasi Trniče blizu Maribora v zelo skromnih življenjskih razmerah. Meščansko šolo sem obiskoval v Mariboru in Ptuju. Ker ni bilo sredstev, s šolanjem nisem mogel nadaljevati. Pri 17 letih sem se kot prostovoljec javil v vojsko, ki sem jo služil v Osijeku. Po napadu Nemčije na Jugoslavijo se je moj pontonirski polk okoli 15. aprila srečal z nemško predhodnico pri Županji. Samo nekaj strelov in že smo se umikali proti Savi. Kot član naraščaja Sokola sem bil povsem jugoslovansko orientiran. Hoteli smo preko Save, pa nismo mogli. Skupino, v kateri sem bil, so zajeli ustaši, pa so nas kmalu izpustili: Okoli 25. aprila sem se vrnil v rojstno vas. Takrat so Nemci zavedne Slovence že iskali. Ker sem se bal, da me bodo poslali v ujetništvo, sem se umaknil k teti v Podbrežje. Ze čez nekaj dni sem bil cestni delavec. Pa ne za dolgo. Na delovišče je prišel neki Nemec v spremstvu tolmača, ki je izbiral po videzu bolj izobražene za delo v Nemčiji. Meni je prišlo to kot naročeno. S skupino 15 Mariborčanov sem se v prvih dneh maja, do Gradca z avtobusom, potem pa po železnici, peljal proti severu. Pristali smo v Rastenburgu v Vzhodni Prusiji. Pri družbi za daljnovode (Deutsche Fernkabel-Gesellschaft) smo Slovenci bili pomožni delavci in pomočniki nemških mojstrov pri sestavljanju podzemeljskih električnih in telefonskih vodov. Z Nemci smo se dobro razumeli, selili smo se pa nenehno iz kraja v kraj vedno proti vzhodu v mesta na okupiranem Poljskem. Tudi Nemci niso marali Hitlerja. Med Slovenci smo bili tudi štirje odločni protinacisti, ki smo se veselili zmage Rdeče armade nad Hitlerjevo Nemčijo. Že takrat je bilo očitno, da bo prišlo do vojne, saj se je v začetku junija po cestah že valila vojaška tehnika proti vzhodu, čeprav je na oklepnikih pisalo »Wir fahren gegen England.

Blizu Rastenburga smo v železobetonskih bunkerjih, katerih betonski zidovi so bili debeli več kot en meter in so bili gigantska zamaskirana trdnjava, tudi nekaj dni varili kabelsko povezavo (šele 20 let po vojni sem zvedel, da je to bil poznejši Hitlerjev brlog, imenovan »Wolfschanze«). Tudi po teh objektih smo računali, da vojna ni daleč. Moje odločno stališče proti nacizmu ni ostalo skrito. Ker sem ob neki priložnosti v razgovoru z Nemci trdil, da bodo Rusi prej v Berlinu kot Nemci v Moskvi, je Gestapo v mestu Prašnic sklical »apel«, na katerem smo bili Štajerci pozvani k zvestobi nemškemu rajhu. Ni se mi nič zgodilo. Iz kaše me je izvlekel moj mojster, ki je o Hitlerju imel enako mnenje kot jaz. V stiku z Židi in Poljaki smo zvedeli za usodo poljskih častnikov v Katynskem gozdu. Zame, ki sem že takrat iz knjig ali časopisov kar dobro poznal leninizem, in za prijatelja Alfonza Lesjaka (doma iz [Stran 016]Makol) je bil to hladen tuš, vendar ne tako hladen, da bi opustila načrt ob prvi priložnosti preiti na rusko stran. Kljub temu, da sem vedel za boljševistična grozodejstva v Sovjetski zvezi. Moja narodnostna zavest je takrat bila spodbujena še z vseslovanstvom.

Ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija je bilo naše delovišče pri Ostrolenki na Poljskem, morda 30 km od nemško-ruske meje. Zamolklo grmenje topov pa se je na naše razočaranje vedno bolj oddaljevalo.

V začetku novembra, ko se je nemška armada že približala Kavkazu in je padel že tudi Harkov, se je naša skupina preselila v Dubno, poljsko mesto, ki ga je po paktu Hitler-Stalin zasedla Sovjetska zveza. Kadarkoli sem se pozneje (v Ljubljani sem študiral zgodovino in pravo) ozrl na pročelje frančiškanske cerkve in na napis na njem, sem se vedno spomnil dubanske cerkve z napisom »Gloria Tibi Domine!« in Dubna. V mestu ni bilo vojaštva in le malo moških. Opustelo žensko mesto. Nastanjeni smo bili v nekdanji podoficirski šoli Rdeče armade. Nedaleč od naše stavbe je bilo taborišče ruskih ujetnikov. Mimo nas so malone vsak dan vodili ujetnike na morišče. Marsikateri se je na poti zgrudil. Pa je ležečega na tleh ustrelil stražar. Takega so sojetniki naložili na voz, na katerem so že bili mrtvi jetniki. Z grozo v očeh smo to opazovali. V debati z nekim Nemcem, ki se je ustil o nemški kulturi, je v meni zavrelo. Še istega dne sem ga pri gledanju enakega prizora vpričo drugih sodelavcev Slovencev in Nemcev vprašal, ali tudi to, kar gleda, šteje k nemški kulturi? On pa je molčal in mi z njim. Sprevod okostnjakov je nadaljeval svojo pot. Ženske med njimi so izdajali le dolgi lasje. Mir v sprevodu je motilo samo kričanje stražarjev in tu in tam rezget strojnice.

Čez nekaj dni – verjetno je to bilo okoli 15. novembra – me je mojster obvestil, da ne bova več skupaj. Skupina da je premeščena v Kijev, mene pa da so bili določili, da grem v taborišče Žitomir, kjer so bili Židi in Poljaki. Videti je, da je na to odločitev vplivala moja kritika nemškega ravnanja, ki je nisem skrival. Tako so povedali Slovencem v skupini. Proti tej odločbi bi že bil kaj ukrenil, pa za to žal že nisem bil več fizično sposoben. Spet me je namreč bila napadla malarija, ki sem jo poznal še iz Osijeka. Stvar se je tako hitro slabšala, da sem zadnji teden pred prihodom v taborišče preživel v hudi vročini in občasno celo izgubljal zavest.

Tako me je skupina na poti v Kijev izkrcala v Žitomiru. Spominjam se še, da sem onemogel omahnil na pograd, kamor mi je pokazal človek s pištolo za pasom. Cez nekaj časa so me na pol prebudile besede: »Er lebt noch.« Ob tem sem čutil tresljaje, kakor da bi me peljali nekam na vozičku. In zopet me ni bilo več. Potem sem spet prišel k zavestikoliko časa je med tem minilo, ne vemin opazil sem, da imam oči odprte in da ne morem treniti z njimi. Morda tudi nisem hotel, nisem namreč vedel, kaj mislijo Nemci narediti z mano. Kaj je bolje, ali da me tam kuha vročina in trese mrzlica ali da me odpeljejo? Iz sosednje postelje sem razločno slišal: »S tem je že konec.« Nato je prišla sestra in mi s prtom pokrila obraz. Pričakoval sem smrt in se je bal. Potem je spet prišla sestra s svečo. Ko mi je potegnila prt z obraza, sem se moral zganiti in treniti z očmi, zakaj sveča je padla po tleh, ona pa je zbežala. Moja stiska in smrtni strah je dosegel vrhunec, ko se je sestra vrnila v spremstvu zdravnika, ki mi je v stegno vbrizgnil injekcijo. Kaj pa, če je bencin, me je prešinilo. In res, telo mi je popolnoma otrpnilo. Če se prej nisem hotel zganiti, se sedaj nisem mogel več. Prepustil sem se Bogu. In smrti se nisem več bal. Kakor da bi se z njo spoprijateljil.

Ko sem se zopet prebudil iz sna (ali nezavesti), sem opazil, da mi sestra usmiljenka pri visoko podloženem vzglavju z žličko vliva čaj v usta. Smeh v njenih očeh mi je vzbudil novo upanje.

Čeprav sem bil jetnik taborišča in kar s precejšnjo gotovostjo zapisan smrti, so me premestili v vojaško bolnišnico Kriegslazarett številka 902, Žitomir. Ležal sem z bolniki, vojaki s fronte. Okoli 20 nas je bilo v bolniški sobi. Le počasi sem okreval. Ko mi je bolniška strežnica, Ukrajinka in po poklicu učiteljica, pokazala ogledalo, je iz njega štrlel samo špičast nos, v lobanji, ki so jo motili samo gosti lasje, pa so čemele vdrte oči. Niti za [Stran 017]spoznanje se nisem razlikoval od ujetnikov, ki sem jih v Dubnem gledal, ko so se opotekali na morišče.

Milino zvona kapelice v Trničah mi je poskušala nadomestiti blaga melodija pesmi Lily Marlen, spoznavni znak Radia Beograd. Napad na Pearl Harbour in vstop ZDA v vojno sem sprejel kot vest o totalni svetovni vojni. Takrat sem že precej okreval; za to, da bi ozdravel, pa sploh nisem imel prave volje. Odpust iz bolnišnice mi je takrat mogel pomeniti samo usodo taboriščnika. Na sveti večer pa se je zgodilo nekaj, kar je mojo notranjost tako prevzelo, da je v njej zmanjkalo prostora za sovraštvo, ki sem ga gojil do Nemcev nasploh, zavestno in podzavestno.

Tega večera so se vsi pacienti internističnega oddelka z zdravstvenim osebjem vred zbrali ob božičnem drevesu. Prav nič me ni razočaralo dejstvo, da sem v bolniški sobi ostal popolnoma sam. Taka pač mora biti usoda uporne duše, sem se prepričeval. Turobne misli, v katere sem se zatopil, pa sta zmotila glavna sestra in strežnik, ki sta mi povedala, da moram z njima, ker komandant tako zahteva. Podpirala sta me, ko sem hodil. Vse je bilo pri mizah. Ob strani je v lučkah migljalo božično drevo. Posadila sta me k mizi. Pred menoj krožnik s keksi in nekaj čokolade, ob njem kozarček z likerjem. Komandant bolnišnice, oberst (polkovnik) – več kot 70 jih je imel – v svojem nagovoru ni govoril o zmagah, marveč o žrtvah, h katerim je štel vse navzoče. Svoj govor pa je zaključil: »V tej bolnišnici, ki jo vodim, ste vsi enaki. Noben ne sme uživati prednosti in noben ne sme biti zapostavljen. Tako bo, dokler sem jaz tu.« Ko sem se ozrl, so bile oči vseh uprte vame. Nič se nisem zahvalil, le solza mi je spolzela po licu.

Iz lazareta v Žitomiru sem bil po Novem letu 1942 premeščen v bolnišnico Maribor. Za srečen izid, ne samo, kar zadeva bolezen, sem dolžan ljudem, kakršen je bil stari oberst.

Iz bolnišnice sem se vrnil v domačo vas, ker je medtem nevarnost aretacije že minila. Nekaj nas je bilo, ki smo se hoteli priključiti upornim skupinam, ki so jih organizirali nekdanji jugoslovanski častniki, na Pohorju pa so že delovali partizani. V jeseni 1942 smo že imeli svojo organizacijo, ki je bila omejena na propagando upora. Sestavljal sem radijska poročila (uspeh Rdeče armade pri Stalingradu) in vodili propagando za OF.

Lipa sprave

Figure 8. Lipa sprave

Takrat smo verjeli, da OF združuje slovenski narod in da je njen cilj osvoboditev. Pozneje v partizanih sem šele ugotovil drugo resnico. V Strnišču (današnje Kidričevo) je naša skupina, ki se je pripravljala na oborožen odpor, imela velik vpliv. Zlasti v delovnem taborišču, kjer so bili francoski ujetniki in slovenski interniranci, po kapitulaciji Italije pa tudi italijanski vojni ujetniki. Naše navdušenje pa je močno splahnelo poleti 1943, ko smo zvedeli, da so partizani na Pohorju, kamor sem ga poslal na zvezo, ubili našega sodelavca študenta Rihtaršiča. Naša organizacija, v kateri je bilo več kot 20 pogumnih narodnjakov, je obvladala območje Strnišča, Marjete, Trnič in Prepolj. Nemci so organizacijo [Stran 018]čutili in tolerirali morda zato, ker nismo ubijali in je zato naša dejavnost bila skoraj javna. Na tem območju je delovala še ena protinemška skupina, ki ni bila zvezana z OF. Nekajkrat je izšel njen list »Kri in zemlja«.

Ko sem zvedel, da ptujski Gestapo pripravlja aretacije, sva z Mladenom Senjorjem odšla v Lackov odred, ki je bil na Pohorju. Nemci so aretirali okoli 20 naših članov, vendar so jih kmalu izpustili. Bilo je to v juliju 1944.

Treh žrtev v zvezi z našo aktivnostjo se spominjam. Ivana Šimeka, ki so ga v neki večerni akciji Nemci ujeli in pozneje ustrelili, nato študenta Rihtaršiča, ki so ga ubili partizani, in Franca Mertschinka, vodje (ortsgruppenführerja) Heimatbunda, ki so ga v Račah ubili moji pristaši potem, ko sem jaz že bil v bojni enoti.

ZAVEZA: Radi bi zvedeli za glavne postaje Vaše partizanske poti, kje ste služili, v katerih bojih ste bili, kakšne čine ste nosili, kakšne funkcije ste opravljali, kako ste končali svojo vojno.

KLEP: Začetek moje partizanske poti, ki je bila bolj uporniška kot partizanska, sem že opisal. V Bračičevi brigadi, ki je bila v sestavu 14. divizije, sem se udeležil mnogih bitk z Nemci, bodisi v odprtem boju ali pri napadu na nemške postojanke ali pri napadih na nemške enote v transportu. V resnici se je naša enota z Nemci nenehno bojevala. Če niso napadali oni nas, smo mi njih. V več kot 50 spopadih z Nemci sem sodeloval, največkrat kar v »prvi bojni črti«. Bil sem pomočnik politkomisarja druge čete 111. bataljona in politkomisar čete. V vseh bojih je v moji četi v raznih spopadih padlo najmanj 40 ljudi (enota se je vedno izpopolnjevala z novimi borci). Precej jih je padlo tudi pri Borovljah v zadnjih dneh vojne v boju z domobranci. Največ borcev moje čete pa je izgubilo življenje marca 1945 na Medvedjaku v odprtem boju mož z možem, okoli 20, Nemcev pa še več. Na gori pri Golteh imajo spomenik. Gotovo je boj partizanov na Štajerskem bil nekaj drugega kot boj partizanov v Ljubljanski pokrajini, kjer je šlo manj za narodnoosvobodilni kot za razredni boj. Ves november 1944 smo branili osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino.

Pozicijska vojna na Gneču od začetka novembra 1944 je trajala kar teden dni. Po činu sem bil poročnik. Po osvoboditvi sem imel različne politične funkcije, pozneje sem bil v štabu 14. divizije pomočnik komandanta inženirije. Ker nisem bil brezmejno zvest Titu in partiji, sem v začetku leta 1947 slekel vojaško suknjo.

ZAVEZA: Kdaj in kako ste izvedeli za partizansko gibanje? Ali ste postavljali kakšna vprašanja glede ideološkega ozadja Osvobodilne fronte? Ob dejstvu, da je bila predvojna Slovenija razdeljena na katoliški in liberalni tabor, bi bilo zanimivo zvedeti, iz katerega okolja izhajate Vi. Kakšna oblikovalna volja se Vas je dotaknila, najprej v domači hiši in nato v šoli? Ali ste bili član kakih organizacij? Kako je vse to vplivalo na Vaš začetni odnos do Osvobodilne fronte?

KLEP: Za partizansko gibanje sem zvedel takoj, ko sem se vrnil iz Žitomira. Niti pomislil nisem, da bi mogli OF voditi ljudje sumljivih moralnih kvalitet. Vsaj v začetku sem bil prepričan, da je to vseslovenska osvobodilna organizacija, v kateri je siceršnje politično prepričanje nepomembno. Kot sokol sem bil prepričan »jugoslovenar«, kakor večina mojih vrstnikov. Jugoslovanskega prepričanja pa so bili tudi preprosti člani katoliškega tabora medtem, ko so njegovi voditelji bili izraziti narodnjaki. Sarno starejši ljudje so bili naklonjeni stari Avstriji in s tern tudi Nemcem.

Za moj preporod v slovenskega narodnjaka pa so zaslužne okoliščine že v partizanih. Lahko rečem, da mi je k temu pomagal Jaka Avšič, ki je bil, čeprav prej jugoslovanski častnik, vnet zagovornik slovenskega jezika tudi v partizanski vojski. Žal naša vojska ni bila prava slovenska. V vsaki enoti, višji od bataljona, je že bil na vodilnem položaju drug Jugoslovan. Komandant Bračičeve brigade je bil Milenko Kneževič, Bosanec, komandant I. bataljona Mirko Beslač, tudi Bosanec in načelnik štaba brigade Srb Brajovič. Podobno je bilo tudi v drugih enotah. Kmalu po koncu vojne je bil načelnik štaba 14. divizije Črnogorec, komandanta Poglajena pa je zamenjal v Rusiji šolani Rade Bulat, Srb iz Like. Pa nočem reči, da so ti višji častniki bili neprimerni. Trdim samo, da naša parti[Stran 019]zanska vojska ni bila nikdar prava slovenska vojska, partizanska vojska je bila v svojem bistvu partijska vojska. Vojska jugoslovanske Komunistične partije.

ZAVEZA: Jasno je, da tak angažma, kot je bil Vaš, nujno vključuje vprašanje strahu in poguma. Toda ali bi nam poleg tega še lahko povedali, kako ste doživljali partizansko druščino skupnih bojnih tovarišev. Kakšni ljudje so to bili? Ali so ustrezali Vašim pričakovanjem?

KLEP: Tudi v moji enoti je bilo tovarištvo, ki ga partizani ne poudarjajo (poudarjamo) zaman. Skupna nevarnost, skupni boj nas je družil. V boju smo si drug drugemu pomagali in vsaj dvakrat se je zgodilo, da bi me ubili Nemci, če bi ne bilo pogumnih tovarišev-sobojevnikov. Bili so to čudoviti ljudje. V lepem spominu imam komisarja divizije »Brkina«, Primorca, ki je umrl že pred mnogimi leti. V lepem spominu imam tudi poznejšega komisarja 14. divizije, sedanjega armadnega generala v pokoju, Ivana Dolničarja, čeprav bi mnogi zaradi najinih sedanjih razhajanj v pogledu pomena NOB mogli sklepati drugače. Poleg Mladena Senjorja, s katerim sva sodelovala že od jeseni 1942 in je tudi bil v Bračičevi brigadi, pa sem imel zelo rad tudi Ivana Sipka-Vanjo, komisarja III. bataljona, ki je 29. junija 1946 utonil v Dravi pri kopanju in sem ga reševal, pa ga rešiti nisem mogel. Seveda so v partizanih bili tudi ljudje, ki moralno niso ustrezali mojim pričakovanjem. Toda o teh ne bi govoril. Pogosto se ti ali taki oglašajo s časopisnimi prispevki ali pogosteje, pač primerno z njihovim značajem, v anonimnih pismih, ki jih imam cel kup in jih ne dobivam samo jaz, marveč malone vsi, ki javno branijo Lipo sprave in naše gibanje.

ZAVEZA: Ali ste v svojem okolju, bodisi v četi bodisi pri terenskem delu, nahajali politično pluralnost gibanja? V katero od osnovnih skupin OF ste Vi spadali? Ali ste to pluralnost pozneje tudi utrjevali? Ali ste kmalu opazili, da ima partija izjemen položaj? Kako se je ta kazal?

KLEP: Kot sem že povedal, smo OF v začetku imeli za pluralno organizacijo narodnega odpora, oziroma upora, pri čemer pripadnost eni ali drugi stranki sploh ni bila pomembna. Zaradi mladosti v stari Jugoslaviji pač nisem bil član nobene stranke. Moje politično prepričanje se takrat še ni izoblikovalo, kot član naraščaja Sokola pa sem bil liberalec, ne da bi se tega še prav zavedal. Torej nisem spadal v nobeno osnovnih skupin OF, niti ne v predstavništvo sokolov v njej. Pluralnost gibanja si v partizanih nisem upal zagovarjati, saj bi že to bilo zame (in za vsakogar) življenjsko nevarno. Prav nikogar ne poznam in o nikomer nisem slišal, da bi si v partizanih to upal. Vse je imela v rokah Partija, ki je bila edina stranka (takrat še tajna) in tudi organizirana po sovjetskem vzorcu. Samo France Kosmač (Dobri stari pianino) mi je v nekem zaupnem pogovoru povedal, da je po prepričanju krščanski socialist, a me je pri tem prosil, da bi to ostalo med nama. Seveda smo politični komisarji vedno ponavljali, da je OF nastala v koaliciji, popoln nesmisel pa bi bil govoriti o obstoju koalicije ali pluralnosti v njej, ko pa je slehernemu bilo jasno in očitno, da v OF ni prav nobene pluralnosti, marveč da OF vodi samo in izključno Komunistična partija in nihče drug. Poudarjanje OF je bila za Partijo koristna floskula in usmerjena na zunanje učinke. Zunanji učinki lažnega prikazovanja OF pa so bili dvojni: za narodno zavedne je to bila vaba za vključitev v partizane, za nevedne in mednarodno javnost pa dokaz demokratičnosti in legitimnosti partizanstva.

ZAVEZA: Ali ste postali član Partije? Če ne, ali so Vas sploh povabili? Odkloniti tako povabilo, beremo, je bilo lahko smrtno nevarno.

KLEP: Seveda sem postal član Partije. Ne poznam nikogar, ki bi imel pogum v partizanih članstvo v KP odkloniti. To bi bilo ne samo nevarno, marveč tudi nerazumno. Tudi z moralne strani. Res je namreč, da smo se bojevali proti okupatorjem in da smo s tem pomagali zaveznikom. Pobijanje idejnih nasprotnikov Partije pa ni bilo tako množično in tako očitno, da bi me sililo k razmišljanju o umiku iz partizanstva. Kam pa naj bi šel? Upal sem pač, da bo na koncu zmagala demokratična zavest in poštenost.

[Stran 020]

ZAVEZA: Kdaj ste opazili, da se v trebuhu gibanja, ki ste se mu pridružili, poraja totalitarni leviatan? Gotovo tudi Vam niso ušli znaki, ki so kazali na to, da tu ne gre zgolj za boj proti okupatorju. Kako ste odpravili zle misli, če so se pojavile? Ali pa je mladostnemu navdušenju in dejstvu, da ste zraven, uspelo priti preko vsega?

KLEP: Za totalitarnost gibanja, ki sem se mu pridružil, sem zvedel zelo zgodaj, vendar sem ga v začetku imel za nujno zlo vsake vojaške organizacije, kar je partizanska vojska tudi bila. V nenehnih bojih se je v določeni meri tudi potrjevala potreba po njej. Seveda sem vedel, da tu ne gre zgolj za boj proti okupatorjem. Razen iz skrivnih likvidacij pa razrednega boja skoraj da ni bilo zaznati. Preveč je bilo bojev in premalo časa za globlja razmišljanja o tem.

ZAVEZA: Ali ste bili kdaj izpostavljeni hudim moralnim dilemam? Ste morda videli, da se je to dogajalo drugim? Šlo je seveda predvsem za likvidacije resničnih in dozdevnih nasprotnikov, nazadnje tudi za likvidacijo lastnih ljudi.

KLEP: Nisem bil izpostavljen hudim moralnim dilemam. Kot vsak, sem tudi jaz imel za seboj svojega vohljača Ozne, ki pa o meni ni poročal neresnice (čeprav bi se tudi to lahko zgodilo). Menim, da je prav ta okolnost bila odločilna, da nikdar nisem dobil naloge, katere iz moralnih razlogov ne bi mogel izpolniti. Za druge je bilo drugače. Vem za nekaj primerov zlasti partizanov-novincev, ki so bili takoj ali pozneje poslani v »trinajsti bataljon«. Ne morem pa reči zanesljivo, da so take likvidacije bile množične. Take, naloge pa so opravljali komisarji ali drugi, za Partijo zanesljivejši od mene. Ne sprašujte me za njih imena.

ZAVEZA: Kot razmišljujoč človek ste gotovo našli odgovore na urgentna vprašanja, ki jih postavlja medvojni čas. Na primer, kako je uspelo Partiji, da je dobila na svojo stran toliko ljudi, tudi toliko izobraženih ljudi?

KLEP: Če bi Partija o svojih ciljih povedala resnico, bi imela tako malo pristašev, da kljub vsemu nasilju ne bi mogla priti do oblasti. Zato je svoje prave cilje skrila pod pročelje Osvobodilne fronte, ki jo je razglasila za vsenarodno gibanje za osvoboditev. Zato je večina dobromislečih in zavednih Slovencev bila za OF. Slovenski narod je bil na splošno proti okupatorjem in je zato igra Partije na struno narodne zavesti bila kronana z uspehom. Veliki goljufiji je nasedlo tudi mnogo izobraženih ljudi. Spoznanje, da OF ni koalicija tako imenovanih »ustanovnih skupin«, marveč, da jo ima v celoti in popolnoma v oblasti Partija s Kidričem in Kardeljem na čelu, je prišlo mnogo, mnogo prepozno. Za večino šele z odkritjem znanega Kardeljevega povelja Ivanu Mačku-Matiji.

ZAVEZA: Kako si razlagate dejstvo, da je toliko borcev, ki so se, kakor pravijo, borili za svobodo domovine, bilo po vojni pripravljenih prenašati vlado strahu, ne samo prenašati, ampak to vlado tudi vzdrževati? Ali ni nenavadno, da nič ne vemo o kakih resnejših protestih, saj je moralo biti vendar neznosno nositi v sebi misel, da si spravil svoj narod v tolikšno nesrečo? Brali smo zgodbo znanega slovenskega arhitekta, pa tudi sam jo je pripovedoval, o strašnem mučenju, ki mu je bil izpostavljen v zaporu po vojni. Za človeka so to skoraj nepredstavljive reči. Kako je mogoče prenašati misel, da si to nečloveško silo, ki sedaj divja, sam gradil? A vprašanje ima še hujšo varianto: gradil si jo tudi za tiste, ki s to stvarjo niso imeli nobenega opravka. Kaj so ti vendar naredili? S kakšno pravico si jih v to spravil?

KLEP: Da proti »vladi strahu« po vojni ni bilo resnega upora, si je moč razložiti z dejstvom, da je komunistična oblast takoj v kali in s krvjo zadušila že vsako nedolžno kritiko, da je bila OZNA in UDBA tako organizirana, da oblasti ni moglo ostati nič skrito, za ustrahovanje pa se je posluževala montiranih procesov po vzoru GPU in NKVD, ki jih je prirejala javno ob revolucionarnem načelu – ubijaj.

Spoznanje, da sem bil kot borec za svoje upe in ideale ogoljufan, je bilo grenko še posebej zato, ker sem moralnim iztirjencem tudi sam pomagal na oblast. V vojni ni zmagal resnični NOB, marveč Komunistična partija. Resnični NOB je iz vojne izšel kot poraženec, povsem enako kot slovenska domobranska vojska in slovenski možje, ki so se borili pod zastavami sil Osi.

[Stran 021]

Na vprašanje, s kakšno pravico pa sem takratno sedanjost, ki je sedaj že preteklost, gradil tudi za tiste, ki s stvarjo niso imeli nobenega opravka, ne vem odgovoriti.

ZAVEZA: Tu govorimo sedaj o nekih ekstremnih človeških situacijah. Ali se tudi Vam zdi čudno, da se je umetnost tako šibko odzivala nanje? Pravzaprav iz tega po svoje velikega in dramatičnega časa nimamo ne velike literature ne velike glasbe. Zakaj je vse to rodilo tako malo refleksije? Ali ni morda v vsem temno a neizrečeno spoznanje, da se tu gibljemo v območju zla?

KLEP: Da se je umetnost, zlasti literarna, tako šibko odzivala na čas nasilja, je priprisati nasilju samemu, ki je v določeni meri zasužnjil v človeku duha. Umetnikova duša se je z zločinom pobotala. Boji se ga imenovati s pravim imenom. Šteje ga le za napako. Ceprav je bilo v kulturnem prostoru nekaj pisateljev in pesnikov, ki nas v svojih delih opominjajo na kruti čas, vendar nihče ni dosegel Pasternaka, Solženicina ali Saharova v državljanskem pogumu. Slovenski narod se je tako privadil živeti z zlom, ki ga sploh ne obsoja. Nič več o zlu govoriti ni več samo geslo borčevske organizacije in stare boljševistične oblasti, marveč je to že tudi geslo nove demokratične oblasti.

ZAVEZA: Kdaj ste izvedeli, da so po Ljubljani začeli streljati Slovence: Župca, Kiklja, Ehrlicha, Peršuha, Natlačena? Kako so vam to razložili?

KLEP: Da so v Ljubljanski pokrajini partizani streljali Slovence, sem zvedel razmeroma pozno. O uboju Natlačena šele v partizanih, o uboju Župca, Kiklja, Ehrlicha in Peršuha pa šele na Univerzi leta 1949. Uboj Natlačena se je opravičevalo s tem, da je bil narodni izdajalec, kar pa sem jaz sprejel z rezervo. Sicer pa so bile zveze Štajerske z Ljubljansko pokrajino zelo slabe in redke. O obračunavanju med komunisti in »nacionalisti« (paralela s špansko državljansko vojno) se je že šušljalo, in kljub temu, da govoric nisem mogel preizkusiti, sem jim verjel, kar pa nas ni odvrnilo od propagiranja OF, ki smo jo takrat še vedno doživljali kot vseslovensko odporniško organizacijo. O beli gardi in domobrancih ter bojih z njimi so mi pripovedovali partizani iz tistih krajev v partizanski enoti.

ZAVEZA: Kdaj ste izvedeli za Dolomitsko izjavo? In, ali ste sploh izvedeli zanjo med vojno?

KLEP: Za Dolomitsko izjavo sem zvedel šele okoli leta 1950. Mislim, da mi jo je v zasebnem pogovoru omenil profesor zgodovine dr. Metod Mikuž. Tudi verjamem, da za Dolomitsko izjavo niso vedeli niti politični komisarji v višjih partizanskih štabih. Komunistična partija je bila v enotah še vedno za večino partizanov tajna organizacija, čeprav je bila organizacija partizanskih enot povsem po sovjetskem vzoru in je bil v začetku zapovedan tudi boljševistični pozdrav z dvignjeno pestjo.

Z Dolomitsko izjavo z dne 28. 2. 1943 se krščanski socialisti s skupino liberalnih sokolov tudi formalno odpovedujejo svoji politični identiteti v korist KPS. V resnici pa ti dve skupini in slovenska kultura sploh niso nikdar imele kake besede v OF, tudi ne Josip Vidmar, ki je bil formalni predsednik izvršnega odbora OF. Josip Vidmar je po mojem prepričanju služil Partiji predvsem kot vaba na partijskem ribiškem trnku. Za razumevanje bistva OF in neizpodbitni dokaz njene absolutne podrejenosti Partiji pa je, pomembnejše od Dolomitske izjave, znano povelje Edvarda Kardelja poveljniku slovenskih partizanskih čet Ivanu Mačku-Matiji z dne 1. 10. 1942, v katerem mu zapoveduje: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove!«

ZAVEZA: Konec maja 1945 so začeli vračati iz Vetrinja slovenske domobrance. Pogodba o vračanju je bila napisana in podpisana sredi maja, zato je bilo dovolj časa za pripravo sprejema. Ali ste bili pri tem kaj udeleženi? Kdaj ste zvedeli za Teharje in Rog? Kako je v Vas odmeval slovenski holokavst?

KLEP: Slovenske domobrance so začeli vračati iz Vetrinja 24. maja. Po mojem mnenju je Tito Angležem za to uslugo obljubil umik iz Koroške. Bračičeva brigada je bila tedaj v Celovcu in moja enota ni bila v Vetrinju in o Vetrinjskem taborišču nam takrat ni bilo nič znanega.

[Stran 022]

Spominjam pa se, da smo pri Celovcuto je moralo biti 13. majazajeli skupino mladih beguncev, fantov in deklet, študentov iz Ljubljane. Ne proti volji štaba sem fante regrutiral, dekleta pa smo po nekaj dneh poslali domov iz poslopja gimnazije, ki smo ga uporabljali za vojašnico.

Za Rog sem zvedel šele na univerzi, že leta 1946 pa sem zvedel za množične poboje hrvaških ustašev in domobrancev v tezenskih protitankovskih jarkih, kjer jih je bilo pobitih od 100.000 do 130.000. Najprej so mi to povedali domači, pozneje pa mi je to potrdil tudi knojevski oficir, ki je pri pobojih sodeloval. Za Teharje pa sem zvedel šele okoli leta 1980, potem ko je neka gradbena skupina naletela na množično grobišče. O mojem stališču do slovenskega holokavsta sem že pisal v Delu leta 1985, ki sprva prispevka ni hotelo objaviti, potem pa ga. vendarle je, seveda v omiljeni obliki. O tej narodovi nesreči in sramoti hkrati sem pisal že tolikokrat, da sem vsem, ki imajo kaj zraven, že postal odveč in me napadajo, kakor da bi ubijal jaz in ne oni.

ZAVEZA: Pojdimo sedaj malo v povojni čas. Tu je vprašanje borcev. Govori se, da so borci imeli po vojni razne bonitete. Tu seveda ne mislimo na bolnike in invalide, ki so posebno nego brez dvoma zaslužili. Tu mislimo na posebni tretman, ki so ga bili deležni borci in jih je ločeval od ljudi nasploh. Tu mislimo in govorimo o intenzivnih povezavah z oblastjo, ki niso ostale brez koristi. Ali so se mnogi borci čutili ponižane ob tem, da so jih plačevali za njihovo sveto službo domovini?

KLEP: Ne bi mogel reči, da se kdorkoli od borcev čuti ponižanega, ko dobiva beneficirano pokojnino. Zlasti ne v sedanjem času, ko večina borcev še z beneficirano pokojnino skromno živi. Na pripombe o tem navadno odgovarjajo s protivprašanjem: »Zakaj pa smo se borili?« Popolnoma razumljivo je, da borčevska organizacija brani svoje pridobljene pravice, seveda tudi s pomočjo ministrstva za borce. Tudi je razumljivo, da brani oblast in stranko, ki borcem jamči njihov eksistenčni minimum, ki jim ga zlasti ogroža društvo prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Bojazen, da bi se jim od pokojnine kaj odščipnilo v korist sodržavljanov, ki ne dobijo nič, pa so pomoči potrebni, je tako velika, da ščitijo in zagovarjajo staro oblast. Sicer pa so (smo) bili tudi vzgajani v materialističnem duhu, ki mu je podrejena tudi morala. Pa to ni samo posebnost borcev.

ZAVEZA: Znano je, da ste med prvimi, če ne prvi, v Sloveniji javno razkrivali in zagovarjali bolj uravnovešene poglede na državljansko vojno. To Vas kaže kot človeka ne samo izrednega poguma ampak tudi visoke in občutljive kulture. Kdaj in zakaj so se Vaši pogledi začeli spreminjati? To Vaše notranje dogajanje bi nas posebej zanimalo, saj je moralo biti nadvse dramatično. Ce nam dovolite, da pogledamo tudi za ta zastor, bi Vas vprašali, ali je to prišlo polagoma ali je to prišlo iznenada? Ali je za vsem nekakšen filozofski um, ali pa je bilo to morda posledica kakega osebnega doživetja?

KLEP: Nekako je v mojem značaju, da se zmerom postavim na stran šibkejšega, še predno poskušam stvar z razumom dojeti. Že kot šolar sem precej bral. Romane, povesti, pesmi. V življenju sem poskušal posnemati svoje vzore. Plemenitost in viteško ravnanje sta bili zame občudovanja vredni kategoriji. Sočutje in usmiljenje so bile tudi lastnosti mojih junakov iz knjig in sanj. In pogum. Poskušal sem razumeti trpeče in razlikovati dobro od zla. Ko so me šestletnega premamile sosedove hruške in me je sosed zalotil v krošnji drevesa, me je dejanja bilo hudo sram in bal sem se kazni. Stari sosed pa je rekel: »Le najej se jih. Zmerom kadar hočeš.« Ta dogodek se mi je vtisnil v spomin. Trudil sem se razumeti sočloveka v stiski, tako kot je razumel stari sosed mene, ko sem bil lačen. Dogodek na sveti večer leta 1941, ki sem ga že opisal, je tudi vplival na moj značaj. Sicer pa sem tudi zagovornik svetovnega nazora, ki ga razgrinja v svojih delih avstrijski filozof Karl Popper, in privrženec njegove nove etike, intelektualne poštenosti. Morda sem res prvi, ki se je odločno postavil v bran domobrancev in obsodil zločine nad njimi. Gotovo tega ne bi zmogel, če ne bi za to čutil tudi določene moralne dolžnosti že zaradi njih, ki so mi kdaj v stiski stali ob strani in so se tudi pogumno potegnili zame. Glavni razlog pa je moj občutek [Stran 023]sokrivde ob spoznanju, da sem v ogromnem kolesju nasilja tudi sam bil njen zobček in da se je morilo tudi v mojem imenu. Zato ni samo moja pravica, marveč tudi moja dolžnost poskušati popraviti krivico. Ob Lipi sprave nas je več takih. Lepo bi bilo, če bi tudi kdo iz vodstva borčevske organizacije začutil tako dolžnost. S tem bi najbolj prepričljivo dokazal ljubezen do domovine.

ZAVEZA: Povejte nam na kratko zgodbo, ki je povezana z Lipo sprave na ljubljanskih Žalah. Kdo je poleg Vas še zaslužen pri tem velikem in plemenitem delu?

KLEP: Kraj, na katerem smo 13. maja 1989 posadili Lipo sprave, je za naše gibanje svet kraj. Tam smo se 1. novembra 1988 prvič javno spomnili vseh žrtev boljševizma na naših tleh, žrtev revolucije, pobitih domobrancev, žrtev montiranih procesov in sicer pomorjenih iz ideoloških razlogov. Njim v spomin smo položili žalni venec. Cudovito ubrana pesem Lipa zelenela je je ponudila navdih za posaditev drevesca. Že v poletju 1988 sem nekaj pogumnih ljudi zaprosil za sodelovanje. Najprej Zdenka Zavadlava, Milana Apihaslava njegovemu spominuin še nekatere, ki so se pridružili naši skupini, pa so po zmagi na volitvah v gibanju postali pasivni. Gotovo soglašajo, če jih sedaj ne imenujem. Nato prizadevne: Viktorja Blažiča, Franca Miklavčiča, Franca Setarja, Petra Levca, Iva Žajdelo, Marjo Polak, Ireno Virant, Toneta Frantarja, Tineta Velikonjo. Da je kljub jeznim viharjem lipa vzdržala, pa ima največ zaslug Stane Vezjak, ki mi je vedno bil v nepogrešljivo pomoč. Vsem imenovanim in množici neimenovanih se za sodelovanje iskreno zahvaljujem. Slovesnost pri lipi 27. junija 1990 v spomin na slovenski holokavst (ali slovensko Hirošimo) je bil hkrati velik kulturni dogodek, na katerem so s svojimi deli nastopili vrhovi slovenske poezije. Žal v osrednjih slovenskih dnevnikih slovesnost, ki se je je udeležilo 4.000 ljudi, ni bila vredna črke.

15. junija 1990 smo pri Lipi prebrali predlog deklaracije o narodni spravi, 15. junija 1991 pa smo ob njej in Odrešenikovi skulpturi, ki jo je blagoslovil slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, 15. junij razglasili za Dan krivde, odpuščanja in sprave.

Lipa sprave že ima svoj pomen. Ne skrivamo želje, da bi se pri njej ustavil predstavnik druge države, če je pri nas na obisku. Gotovo je naša lipa primernejši kraj za simbolno gesto kot kakršen koli spomenik revolucije.

Slovesnost ob lipi 19. oktobra lani v spomin padlim Slovencem pod zastavami sil Osi, na kateri je imel govor član predsedstva republike Ivan Oman, je s svojo prisotnostjo počastil tudi ljubljanski konzul republike Italije. Lipa sprave že zdavnaj ni več last samo naše skupine. Lipa sprave je last vseh Slovencev dobre volje!

Križani in Lipa sprave

Figure 9. Križani in Lipa sprave

ZAVEZA: Vaše delovanje ustvarja gotovo napetosti med vami v organizaciji borcev. Ali lahko o tem kaj poveste? Ali so simpatije, ki jih dobivate, samo zasebne ali pa Vas kdo zagovarja tudi javno? Kje najdete največ podpore?

KLEP: Res je, da naše delovanje ustvarja napetost v organizaciji zveze borcev in njenih članov, ki živijo od mita preteklosti in se temu mitu nočejo odreči. Bor[Stran 024]čevska skupina prenoviteljev sploh ne čuti bremena preteklosti, medtem ko mlajši prenovitelji s predsednikom predsedstva republike na čelu to čutijo in prav zato se trudijo, da bi državljani gledali samo naprej in nič nazaj.

Krog simpatizerjev gibanja za spravo se širi. Podporo imamo zlasti pri razumnikih. Glavni nasprotniki sprave pa so ljudje, ki sprave sploh ne razumejo, saj govorijo, da se s kolaboracionisti ne bodo spravljali, s čimer kažejo svojo miselno plitkost. Oni sicer so v besedah za spravo, samo ne za spravo z nasprotniki. Sicer pa je sprava že dosežena. O njej bi bilo potrebno sprejeti še državni akt, ki bi formalno končal še tleči tihi nemir.

ZAVEZA: Vaš cilj, se zdi, je sprava. Kaj si predstavljate pod to besedo? Kako stoji stvar sprave v luči sedanjega kulturnega in političnega stanja v državi in v slovenski zavesti nasploh? Posebej bi nas zanimalo, kako na to gledajo nekdanji borci.

KLEP: Sprava je prehod iz boja v mir, iz sovraštva v razumevanje. Sprava še sicer ni ljubezen, marveč le pot k njej. Sprava je kategorični imperativ sodobnega sveta, njej nasprotna kategorija je sovraštvo. Popolnoma razumljivo je, da se zvesti učenci leninističnega nasilja težko odločajo za spravo. Iz časopisnih prispevkov, ki se nanašajo nanjo, je moč ugotoviti, da borci na splošno spravo odklanjajo. S tem disciplinirano sledijo stališčem vodstva.

ZAVEZA: Večkrat ste že rekli, da je pogoj za spravo resnica. Ali tudi Vi mislite, da bi morala slovenska država postaviti na noge poseben institut, ki bi imel za nalogo, da to resnico odkrije. Tu je seveda še vprašanje, ali je po polstoletni vzgoji v ideološkem rezervatu sploh mogoče vzbuditi zanimanje za resnico? Kaj bi bilo po Vašem mnenju treba v tem pogledu napraviti?

KLEP: Vztrajam na prepričanju, da je pogoj za spravo resnica. Sprava, ki temelji na neresnici ali le na delni resnici, ni sprava. Res pa je spravo mogoče doseči le z medsebojnim popuščanjem stališč. O velikodušnosti, ki je etična kategorija, moramo govoriti, če močnejši popusti šibkejšemu.

Res je, da je zanimanje za resnico vojnega in usodnega povojnega časa usahnilo. Ne samo pri preprostih ljudeh. Tudi SAZU je z znanstvenim simpozijem z naslovom Slovenski upor 1941, ki je bil 23. in 24. maja lanskega leta, hotela potrditi dosedanjo partijsko resnico in s tem uradno zaključiti hudo sporni del naše zgodovine. Toda to se ni posrečilo. V očitni zadregi in v dogovoru z oblastjo odklanja sodelovanje pri televizijski okrogli mizi pod naslovom Resnica ali neresnica. Na drugi strani pa si tudi televizija na vse kriplje prizadeva, da bi take okrogle mize ne bilo. Pravi, da ne najde nasprotnih sogovornikov, kar utegne biti res, toda na naša prizadevanja, da bi vendarle našli sogovornike, odločno odgovarja: »Mi vam damo prostor in termin, toda mi bomo odločali o tem, ali so sogovorniki iz nasprotnega tabora pravšnji ali ne.« Združeni ob Lipi sprave si ne domišljamo, da smo v točkah predloga deklaracije o narodni spravi odkrili vso resnico. Zato je Liberalna stranka predlagala okroglo mizo z izzivajočim naslovom. Toda naši uradni zgodovinarji in politiki – nič. Dva razloga za odklonitev sta mogoča: superiornost, ki jim ne dovoljuje sesti za okroglo mizo z majhnimi ljudmi, ali pa bojazen pred zadrego, v katero jih utegne spraviti kdo od zagovornikov deklaracije. Intelektualna poštenost kar kriči po interpretaciji znanega Kardeljevega povelja poveljniku slovenskih enot Ivanu Mačku – Matiji z dne 1. 10. 1942. Ideološko neobremenjen zgodovinar bi mogel spoznati, da je le najrevnejši sloj (proletariat) bil izvzet iz načrtovane morije.

Ni lahko tu kaj storiti, ko pa so skoraj vse stranke s prejšnjo in sedanjo oblastjo vred (razen Liberalne stranke) za že doslej malikovano partijsko resnico, od katere pričakujejo boljše volilne rezultate, kot pa od resnice, ki je niso odkrivali oni sami, marveč onine bodi jih trebaiz skupine ob Lipi sprave.

ZAVEZA: Kako si razlagate sovraštvo, ki je vodilo roko tistih ljudi, ki so podpisovali peticije za odstranitev javnega tožilca Drobniča? Človek se pravzaprav čudi, da demokratična in kulturna javnost ni proti temu početju reagirala siloviteje.

[Stran 025]

KLEP: Ni moglo biti proti pričakovanju, da bo borčevska organizacija nastopila proti Drobniču, ker vidi v njem svojega ideološkega nasprotnika, ki kot javni tožilec utegne kdaj poklicati na odgovornost tudi tiste, ki so se nad slovenskim narodom hudo pregrešili. Ti pa so člani zveze borcev, pa ne navadni člani. Strah pred kaznijo ali strah pred »revanšizmom« jih je gnal v akcijo proti Drobniču še posebej zato, ker on ne sprejema očitanega (in izmišljenega) izdajstva za opravičilo množičnih pobojev. Zvezi borcev se je priključilo mnogo prenoviteljev. Ce se jim je s svojim podpisom pridružil tudi predsednik Milan Kučan, je to storil iz določenih razlogov, ki jih ne morem oceniti kot nemoralne. Upoštevati namreč moramo, da ga je borčevska organizacija na predsedniških volitvah odločno podprla in mu pomagala na oblast, čeprav on ni bil njen ideal, v njem je videla samo manjše zlo. S podpisom je borčevski organizaciji vrnil samo dolg. Seveda je s tem izgubil nekaj spoštovanja vsaj pri onih, ki so mu verjeli, da bo deponiral partijsko knjižico, kar je vsakdo mogel le tako razumeti, da se v strankine zadeve kot predsednik vseh Slovencev ne bo spuščal. Seveda so se močnemu pridružili takoj tudi šibki. O tem, zakaj sta to storila tudi dr. Rupel in dr. Plut, pa nisem razmišljal. Kako je na to reagirala slovenska demokratična javnost, ni znano. Znano je le, da so medijska sredstva še vedno v rokah bolj ali manj prepričanih privržencev umirajoče ideologije in da je obveščanje ali neobveščanje stvar uredniškega odločanja. Izkušnje ob Lipi sprave me v tem potrjujejo.

ZAVEZA: Zakaj mislite, da je nova demokracija tako malo naredila za tiste, ki jim je bilo vzeto vse: imetje, življenje, čast? Ali se tako malo zaveda, kaj v resnici je, svojega bistva, da ne ve, da se je s temi ljudmi zgodilo, kar se je zgodilo, zato, ker so se borili za njeno stvar?

KLEP: Ne čudi me posebej, da ni nova demokracija naredila več za tiste, ki jim je bilo vzeto vse: življenje, imetje, čast. Razlog za to vidim v moralni otopelosti slovenskega človeka, zlasti mladine. Petinštiridesetletna materialistična vzgoja, ki je s svojo permanentno revolucijo zanikala temeljne krščanske vrednote, je za seboj pustila množice, ki ne znajo več ločiti dobrega od zla. Pravzaprav jih (nas) je vzgojila v moralne upogljivce in navadila z zlom živeti.

Poslanstvo Lipe sprave je v tem, da brani dobro. Tudi takrat, ko govori o zlu. Da bi se zlo ne ponovilo nikdar.

ZAVEZA: Gotovo nosite v sebi kako misel, ki bi jo radi sporočili slovenskim ljudem, morda posebej slovenski mladini. Prosim!

KLEP: Slovenski mladini – srečno mladost z željo, da se tu in tam zavestno odpove kaki dobrini ali trenutnemu užitku, v korist manj srečnim; razumnikom in politikom – intelektualno poštenost; vsem pa mirno življenje ob spoštovanju tudi dneva, ki nas spominja na največjo narodovo nesrečo.

ZAVEZA: Gospod Stanislav Klep, zahvaljujemo se Vam za Vaše odgovore! Mislimo, da ste s tem napravili uslugo ne samo slovenskemu zgodovinskemu spominu, ampak tudi slovenski kulturi na sploh.

1.10. Rosa

Pavle Zidar

1.10.1.

V dolgih očeh, tam
pod obrvmi in
trepalnicami,
spijo tvoje skrivnosti.
Samo kdor je všeč Bogu,
jim uide, grešnika
pa ujamejo in stro,
ker so to prizori iz smrti.

[Stran 026]

1.11. Habent sua fata libelli – knjige imajo svojo usodo

1.11.1.

Latinski pregovor pravi, da ima vsaka knjiga svojo posebno usodo. Tudi pesmi imajo svojo usodo. Prav gotovo to velja za te, ki so natisnjene na tej strani. Kaj je tako posebnega na teh preprostih stihih? Kakšno zgodbo jim je spletla usoda?

Po vojni, petinštiridesetega ali šestinštiridesetega leta, je mlad človek v eni prenatrpanih jetniških celic nekje v Sloveniji čakal na smrt. Celica je seveda lahko bila tudi samica, kje globoko pod zemljo. Tedaj je bil zelo sam. A čisto sam človek ni nikoli, ker ima misel in spomine. Odkar so mu povedali, kaj se bo z njim zgodilo, so njegove misli hodile samo k enemu človeku: k ženski, ki jo je ljubil in ki je bila njegova žena. In te misli obiskovalke so se mu spreminjale v pesmi. Ali je upal, da jih bo kdaj dobila v roke ali ne, ne vemo, a lahko si predstavljamo, da je verjel, da bodo njegove misli, če jih bo izrazil v pesmi, bolj posvečene in trdne in bliže njej, ki ji jih je namenil.

In kje pride tu usoda? Prav takrat, ko so nastajale te pesmi, je visok oznovski oficir dobil zaseben prijateljski obisk. Med pogovorom je potegnil iz žepa šop papirjev, jih ponudil prijatelju in rekel: »Poglej, kako lepe pesmi piše, pa ga bomo morali ustreliti.« Obiskovalec je začel brati in začutil, da mora katero vzeti s seboj. Vzel je svinčnik in jih nekaj prepisal.

Tiste kratke besede, da ga bodo » morali ustreliti«, dosti povejo o blazni veri tistih časov. Na tisoče in tisoče so jih postrelili in vse so morali! Mi pa želimo, da bi pesmi, ki ju tu lahko berete, bile spoštljiv spomin na tiste lepe in mile besede, ki so odhajale na zadnjo pot k dragim ciljem iz samotnih celic in iz poljan množične smrti, čeprav niso bile nikoli napisane, mogoče tudi ne izrečene.

1.12. Nekoč

1.12.1.

Nekoč ko bova zopet sama
in bo krog naju tih večer,
prepadov več ne bo med nama
in v najinih bo srcih mir.
Takrat v dlani bom svoje vzel
ročico tvojo kot nekdaj
in si jo na prsi del.
Kot tiste dni …
In ti se vdano boš smehljala
v očeh bo tvojih spet sijaj,
ki prvič zame ga prižgala
si tiste dni …
Pa svojo glavo boš nagnila
na moje prsi kot nekoč
in komaj slišno boš dahnila
glej, ljubi, vse je kot nekoč.
Ko pa ostal bo brez odziva
tvoj trudni smeh
poglej, morda že smrt počiva
mi v očeh.

1.13. Bolna pesem

1.13.1.

Ti si vame se prelila
ljubica, kot plamen žgoč
ti si v meni prebudila
vero v lastno moč.
Pa se pesem je zbudila
v nove zarje tipajoč
in bilo mi je, kot krila
bi razpel iz dneva v noč.
Toda kaj ko se zlomila
pesem v stok bo umirajoč
in perot bo omahnila
smrtno ranjena nekoč…

[Stran 027]

Človek in zemlja

Figure 10. Človek in zemlja Bara Remec

[Stran 028]

1.14. Premišljevanje, dolgo petdeset let

Metod Bohinc

1.14.1.

Nikdar si nisem bil predstavljal, da bi kdaj mogel in smel napisati te misli. Toda ko sem po letu 1945 srečeval žene v črnih rutah, matere z objokanimi očmi, sestre in dekleta, ki sta jih objeli žalost in nesreča, sem v srcu nosil misel in željo, da nekoč povem našo zgodbo. Da jo povem v svojem imenu, v imenu vsega tega zaničevanega dela malega, a ponosnega slovenskega ljudstva, da jo povem svojemu narodu. Povem v imenu vseh, ki so bili toliko let državljani druge vrste, v imenu vseh, ki so padli za domovino, a je bil njihov grob zavržen in skrunjen.

1.14.2. ***

Ko se je pričela druga svetovna vojna, sem bil star trinajst let. Slovenci smo bili kot pretežno katoliški narod že tedaj dobro obveščeni o komunizmu v Rusiji in o gospodarskem neuspehu, ki ga ta ureditev prinaša. Znani pa so tudi že bili podatki o grozodejstvih in pokolih iz te prve dežele novega reda, kjer snovalci in vizionarji lepše prihodnosti niso izbirali sredstev pri najbolj krvavih rešitvah za dosego zamišljenega cilja.

Vojna se je torej pričela in z njo boj zoper okupatorja. V moji rojstni dolini na Gorenjskem se je upor začel že zelo zgodaj in vsi smo bili polni domoljubja in ponosa, da si naši slovenski fantje upajo kaj takegaseveda, saj to je naša, slovenska domovina, nihče od tujcev nima pravice v njej ukazovati, za svojo zemljo se bomo borili. Bili smo navdušeni nad posameznimi dejanji in vedno se je kaj dogajalo. Le redki so bili, ki so z okupatorjem sodelovali, in še te so ljudje obsojali in prezirali.

Vendar pa sta se med ljudstvo naselila tudi strah in dvom: zakaj tako izzivati okupatorja? Ljudje so živeli v hudi stiski. Po vsaki akciji proti okupatorju so bili iz okoliških vasi odbrani moški in postreljeni kot talci. »Gmajnarji« ali »gošarji«, kakor smo jim v začetku rekli, so izvedli tudi nekatere likvidacije zelo zavednih in poštenih Slovencev. Takrat še nihče ni slutil, kaj naj bi to pomenilo in zakaj je bilo to potrebno. Spoznanje je prišlo, ko je postalo jasno, da ta boj pravzaprav vodijo komunisti. Njihov glavni cilj ni bil boj za narodovo svobodo, ta jim je služil le kot orodje, s katerim so hoteli doseči svoj glavni ciljz revolucijo priti do oblasti. Zato v tej borbi niso trpeli nobenega partnerja. Kdor se jim ni uklonil, so ga odstranili, še več, preventivno so pokončali tudi vse svoje morebitne bodoče nasprotnike, če so jim le bili na dosegu. Taka je bila direktiva partije in to partijo so usmerjali in vodili ljudje, ki jih je šolala in plačevala Moskva že dolgo pred začetkom vojne. Bili so dobro podkovani in preizkušeni iz Rusije, Španije … Vnaprej so poznali domala vse poteze nasprotnika, ves razvoj odpora.

Začelo se je najhujše obdobje slovenskega naroda med okupacijo: boj proti komunizmu. Ko sem leta 1943 in 1944 kot petnajstletni fant prebiral knjige o grozodejstvih nad civilnim prebivalstvom Dolenjske, o zločinih nad slovenskimi duhovniki in kmeti in sploh nad slovenskimi ljudmi, ki se niso mogli ali hoteli opredeliti za revolucijo in komunizem, mi je bilo jasno, da je vodstvo tako imenovanega » osvobodilnega« boja v rokah ljudi in stranke, ki bo temu narodu prinesla nesrečo.

V roke mi je prišla knjiga »V znamenju osvobodilne fronte« in bral sem že takrat znano Kardeljevo povelje Ivanu Mačku – Matiji: »Duhovne vse postreljajte! Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove!« To povelje so v veliki meri izpolnjevali, najokrutneje pa poleti 1945, ko so zločinsko pomorili cvet slovenskega naroda, prek 12000 fantov in mož, slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži po zahrbtni prevari vrnili v Slovenijo. Dostikrat poslušam, češ da ljudje med vojno sploh niso vedeli za komunizem in podobno. To seveda ni res in rečem lahko, da smo bili tudi ljudje na Gorenjskem, čeprav pod nemško okupacijo, kar dobro seznanjeni z vsem, kar se je dogajalo. Literaturo smo redno dobivali iz Ljubljane, posebno od začetka leta 1944 in do konca vojne. Na drugih območjih, na primer v Dolomitih in na Dolenjskem, pa so bili sploh na tekočem.

Ko so poleti 1944. tudi na Gorenjskem organizirali odpor proti komunizmu, je [Stran 029]bilo večini ljudi jasno, da so Nemcem dnevi šteti. A čudno – bolj ko se je bližal konec vojne, močnejše in številnejše so postajale domobranske vrste, kajti komunizma si v naši deželi ni želelo mnogo ljudi. Tudi v mojo vas je prišla skupina mladih fantov iz Ljubljane. Študentje, prijetni in izobraženi, v domobranskih uniformah in s slovenskimi simboli na rokavih. Veliko smo se pogovarjali, razlagali so nam, zakaj je ta boj proti komunizmu tako pomemben, pojasnjevali so nam zgodovino dotedanjih dogodkov: nastopil je prelomni trenutek, okupator je praktično na tleh, slovenski narod se mora z vsemi silami upreti preteči boljševizaciji.

V kratkem času se je zbralo kar veliko fantov in mož, pripravljenih, da branijo svoj kraj. Tudi sam sem se jim kot šestnajstletni fant pridružil. Ob mojem odhodu iz rojstne hiše je bilo vsem domačim hudo, posebno še, ker sem bil tako mlad. Oče in mama sta oba jokala, prekrižala sta me prek čela in mi svetovala, naj nikdar ne storim nikomur nič hudega. »Na svetu se vse maščuje,« mi je dejala mati ob slovesu.

Takrat seveda nisem vedel, kako se obrača svetovna politika in kakšne so naše možnosti. Zdelo se mi je, da je naše odklanjanje komunizma upravičeno in naš boj pošten. Bil sem prepričan, da sem prišel v dobro družbo. Veliko fantov je prišlo iz partizanskih vrst, kjer so bili kmalu spoznali politično ozadje tega boja, precej pa je bilo tudi povratnikov iz nemške vojske. Ti so imeli na izbiro: ali med partizane-komuniste ali med domobrance.

Fantje, ki so prišli od partizanov, so znali veliko partizanskih pesmi. Nekatere so se mi globoko vtisnile v spomin in presunile mojo mlado dušo. Ponoči, ko sem kdaj osamljen stal na straži, mi je pogled ob mesečini splaval po valujočih okoliških vrhovih. Podoživljal sem trpljenje in gorje ljudi, ki so odšli v gozdove, kjer se borijo in umirajo za svoje ideale. Obšla me je nežnost in še sam sem tiho zapel:

stoji na gori partizan

mu puška je rujava

odsvit trpljenja in gorja

srce mu v nadi plava.

Te pesmi, te melodije, to globoko čustvo! Omamljen sem jih v mislih ponavljal, čutil sem njihovo izjemno moč in razmišljal, kdo je napisal besedilo in kdo melodijo. Nisem vedel, slutil pa sem, da so te pesmi porojene v iskrenem in poštenem srcu, da jih prevevata silna moč in želja po svobodi. In takrat, v tistih trenutkih, sem bil neizmerno žalosten. Kako to, da Slovenci nismo znali organizirati res skupnega, enotnega boja za svojo osvoboditev? Zakaj je morala neka tuja, krvava ideologija vnesti tak razdor v naš pretežno krščanski narod, ki je tako svobodoljubem in pošten?

Spomnil sem se, kako smo bili ponosni na naše prve partizane. In zdaj, leta 1944, stojim tunjihov nasprotnik. Stojim in v srcu pojem njihove pesmi, kajti njihova pesem je v nekem smislu tudi moja pesem, njihova želja je tudi moja željasvoboda! Vendar » moja« svoboda, torej tudi svoboda duha, misli, različnosti, ustvarjanja, imetja, verovanja. Ostal sem razklan in žalosten. Cutil sem, da je v naš mali slovenski narod posegla čudna, neizrekljivo močna sila, ki nosi na svojih krilih dih smrti …

1.14.3. ***

Bližal se je maj 1945konec vojne. Med fanti v postojanki so tekli pogovori o razpletu vojne. Pričakovali smo, da bodo naše kraje zasedli Angleži, ki so že bili blizu. Pričakovali smo jih nestrpno, z upanjem in veseljem. Spremljali smo njih boj in se veselili njihovih uspehov. Bili so nekakšni naši naravni zavezniki. Svobodoljubnost, demokracija, za te ideje smo se borili tudi mi. Nismo hoteli komunizma in naš boj se je začel prav zaradi tega. Nikdar se ne bi mogli boriti proti zaveznikom, Angleži to dobro vedo in tudi oni ne marajo komunizma. Takšna so bila naša razmišljanja – razmišljanja preprostih ljudi.

Zgodilo se je seveda drugače. Angležev ni bilo in naša vojska se je morala zaradi napredovanja zmagovitih partizanskih sil iz južnega dela države umakniti čez mejo do Celovca, kjer so že bili Angleži: Ob prehodu čez Dravo smo oddali orožje Angležem, ki z nami niso bili ne grobi ne prijazni. Malo se mi je zdelo čudno, da smo morali oddati orožje, saj smo vendar ljudje, ki bi jim zavezniki morali zaupati.

[Stran 030]

Nastanili so nas na Vetrinjskem polju pri Celovcu. Zadnje dni maja so se razširile govorice, da nas bodo vendarle premestili na italijansko stran, kjer se bodo prerazporejene protikomunistične sile zbrale in na novo oborožile. Premestitev bo potekala ob stari jugoslovanski meji, ker so pač tam ceste in železniška proga. Tako so menda naše častnike obvestili Angleži. Bili smo zadovoljni, in ko so 28. maja prišli angleški kamioni in smo dobili za popotnico konzerve in bel kruh, se nismo upirali ali obotavljali. Na poti smo veseli prepevali svoje domoljubne, vojaške in narodne pesmi, da se je razlegalo:

za slovensko domačijo

stopamo v poslednji boj

saj sinovi smo Slovenije

naše slavne matere!

Tako smo prišli do Podrožce. Tam so na travniku poleg železniške postaje Angleži opravili še nekakšno osebno kontrolo, vtem pa je že pripeljal tovorni vlak. Do tedaj se nam ni zdelo nič sumljivo. Stopili smo v tovorne vagone, častniki pa vendarle v poseben vagon. Vagone so od zunaj zapahnili, kar se je nekomu zdelo malo čudno»kaj se ti bo zdelo čudno«, je rekel drugi, »saj se peljemo pod visokim angleškim varstvom«. Medtem pa je nekdo gledal skozi zamreženo lino vagona in prepaden izbruhnil: »Ali veste pod kakšnim varstvom se peljemopod Titovim!« Torej prevara, kruta prevara! V poslopju železniške postaje skriti partizani so prevzeli naš transport in zdaj gremo v objem sovražnika. Sok je bil popoln. Nekateri so molili, drugi jokali in tretji preklinjali. Kako je to mogoče? Obšlo nas je razočaranje, grenko razočaranje. Narod, za katerega smo bili trdno prepričani, da je vsaj v svetovnonazorskem pogledu na naši strani, nas je izdal in predal sovražniku.

Spomnim se, kako sem včasih, še med vojno, opazoval zavezniška letala, ki so preletavala naše kraje. Strah me je bilo bodočnosti, vendar sem verjel, da nas zavezniki razumejo, da razumejo naš narod, stisko, ki jo doživljamo med vojno, da so poučeni o tem, kaj se pri nas dogaja, in končno, da razumejo tudi hotenje in voljo tistega velikega dela slovenskega naroda, ki si komunizma ne želi in ga noče, pa čeprav so se komunisti prek narodnoosvobodilnega boja povezali z zmagovitimi zavezniki.

In zdaj smo tu, na vlaku smrti, izdali so nas ljudje, v katere smo neomajno zaupali, za katere smo želeli in verjeli, da so naši prijatelji. Bolela so nas srca in bilo nam je, kot da so nas zavrgli naši najbližji v družini.

Pot nazaj v domovino je bila kruta in težka. Ne bom opisoval podrobnosti, te so bile razložene že na drugih mestih. Bilo je strašno, nevredno človeka. Nekatere bolj znane fante so grozovito mučili in pretepeni so kmalu izgubili življenje.

Bil sem star dobrih sedemnajst let. Dodelili so me med mladoletne. Pobrali so nam obleko in nam dali raztrgane cape. Pretepanja so bila na dnevnem redu. Napadle so nas uši in krvava driska je strahovito razsajala. O hrani seveda ni, da bi govoril, bili smo živi okostnjaki. Zadnji teden pred pomilostitvijo večine mladoletnih so mimo naših oken večer za večerom vozili tovornjaki. Ležali smo na tleh v sobi in gledali v strop, kjer so poplesavali soji žarometov. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Danes vemo: nakladali in vozili so noč za nočjo, avto za avtom, kolone tovornjakov, mlade slovenske fante in može, cvet slovenskega naroda v smrt, kruto smrt, ker je tako odločil vrh boljševiške revolucije. Bali so se tudi teh, navadnih ljudi, pa čeprav so bili nedolžni, nemočni – bili so pač razredni sovražnik. Častnike in fante, ki so bili kakorkoli zaznamovani, so strašno mučili in jih ubili že v prvih dneh po predaji.

Nekajkrat sem že bral in poslušal razprave o tem, kako so na primer Francozi opravili s svojimi kvizlingi. Te primerjave se mi zdijo smešne in nevzdržne. Če bi bil pri nas boj le narodnoosvobodilni, brez komunistične revolucije, bi bili izdajalci zelo redki. Z njimi bi po vojni upravičeno obračunali tako, kot so to storili Francozi. Toda pri nas je šlo za vsiljevanje ideologije, ki nam je bila tuja in smo o njej slišali veliko slabega. Dobršen del Slovencev se je odločil, da tega ne sprejme, in ker je komunistična partija hotela svoje namene doseči tudi z grobo silo in zločinom, je prišlo do reakcije. Govoriti v takem primeru o izdajalcih je seveda več kot neprimerno. Domobranci smo, prav tako kot pošteni partizani, imeli svoje svetle ideale, ljubili [Stran 031]svoj narod in bili pripravljeni zanj dati tudi življenje. Okupatorja smo kot iskreni domoljubi sovražili, toda vedeli smo, da bo ta odšel, boljševizem pa bo ostal.

Žalostno je, da so komunisti izkoristili prav domoljubje mnogih zavednih Slovencev in svetovni odpor proti fašizmu, vpletli vanj svojo krvavo revolucijo in – potem, ko so med vojno in po njej odstranili vse ideološke nasprotnike – zagospodarili s svojo utopično idejo. Politični razplet tega neuspelega poskusa doživljamo prav v današnjem času, moralne in materialne posledice pa bodo še dolgotrajne.

Domobranci, slovenski fantje in možje, ki niso pristali na vsiljeno revolucijo in boljševizem, leže po jamah širom Slovenije. Umrli so mladi, polni načrtov in v globokem prepričanju, da so se borili proti zlu, za svojo domovino, za svojo zemljo in tradicijo, za svoje tisočletno izročilo. Takšna je druga plat medalje, druga resnica. Ali pa smo jo sposobni dojeti, razumeti in sprejeti?

V zadnjem času se je o teh tragičnih dogodkih precej pisalo, med drugim tudi v zvezi z znanim procesom proti N. Tolstoju in njegovi knjigi »Minister in pokoli«. Kakor je znano, odgovorni ljudje angleške armade niso bili pripravljeni prevzeti nikakršne odgovornosti za ta svoja dejanja in pisatelj N. Tolstoj je bil obsojen na visoko denarno kazen. Kako je angleško visoko sodstvo branilo svojo aristokracijo in kakšna je bila njihova dejanska odgovornost, pa je vprašanje vesti. Dejstvo je, da sta bili ta prevara in izročitev zločin in genocid nad velikim delom slovenskega naroda. Imeli so skoraj mesec dni časa, da bi odgovorni in obveščeni zastopniki njihovih ustreznih služb ugotovili, kakšne ljudi imajo pred seboj in da izročitev v komunistične roke za večino pomeni gotovo smrt.

Vendar niso omahovali. Z lažjo in prevaro so nas izročili sovražniku, ki v svoji ideološki maščevalni vnemi ni poznal usmiljenja.

Čakalo nas je trpljenje, telesno in duševno mučenje in končno smrt. Naj se je angleško sodišče izreklo o tem tako ali drugače, nad njihovim narodom leži breme sokrivde pri množičnem zločinu.

Po petinštiridesetih letih življenja v komunistični državi, potem, ko je ta ideologija povzročila toliko gorja in krivic v velikem delu sveta, se je ta sistem zrušil. Zrušil zaradi gospodarske neuspešnosti, zaradi krize duha, zaradi nasilja,

Gorenja vas

Figure 11. Gorenja vas

[Stran 031] diktiranega enoumja. Slovenija znova išče svojo identiteto. Partizani in domobranci so sanjali svoje sanje, sanje svobode, sanje svoje lastne domovine. Njihova izgubljena življenja in njihova vera v prihodnost naj nam dajeta moč odpuščanja, da bomo zmogli žrtve in odpovedovanja, ki nas čakajo na tej poti. Upamo in želimo, da bomo v svetu deležni pomoči in razumevanja, posebej in najprej s strani tiste države, ki na svojih ramenih nosi breme soodgovornosti za genocidno dejanje nad Slovenci pred petinštiridesetimi leti. S tem dejanjem, priznanjem in pomočjo po osamosvojitvi bi razbremenila svojo preteklost: mrtvi takrat ne bi umrli zaman.

Sedaj ostaja vprašanje, ali nam bo dano, da se brez ideoloških zavor zaslepljenosti in sovraštva zazremo v to preteklo obdobje? Da ponovno ovrednotimo obnašanje tako velikega dela Slovencev v teh prelomnih dogodkih? In da sedaj, po vseh spoznanjih, ki jih je prinesel čas, razmislimo o sodbi, ki jo je nad svojimi razrednimi sovražniki izrekla in z vso ideološko močjo v to ljudstvo zacementirala-vodilna, zmagovita sila povojnega časa na Slovenskem?

1.14.4. ***

Ko sem prišel domov, me je mama objela in zajokala. Vrnil sem se ves droben in preplašen, a vendar v njenem objemu – varen … Rahlo me je božala s svojimi hrapavimi rokami in obema so tekle solze po licih.

To izpoved, te misli pišem kot prispevek k naši spravi – kajti le s skupnimi močmi nam bo uspelo premagati vse težave. Pišem jih kot spomin in zahvalo vsem, ki so dali svoja mlada življenja za domovino, ki so jo ljubili.

1.15. Predvolilni čas

Justin Stanovnik

1.15.1.

Vsi znaki v politični javnosti opozarjajo na to, da vstopamo v nov predvolilni čas. V ožjem političnem prostoru si stranke pazljivo ogledujejo svoje pričeske (če se nam je dovoljeno tako izraziti), ali ni morda na njih česa, kar bi utegnilo žaliti okus ljubimcev, ki bodo na dan volitev dokončno razodeli svoje simpatije in na temelju osnovne demokratične pravice suvereno izbirali. Nazadnje bo le od njih odvisno, koliko prostora se bo kateri odmerilo v skupščini, ki je posvečeni prostor moderne politike. To je prvi krog. V drugem krogu pa javna občila ali mediji, središča za predelavo in izdelavo informacij, že preusmerjajo proizvodnjo, kakor pač zahtevajo pogodbe, ki so bile za to priložnost sklenjene, ali kakor ukazuje ljubezen, za katero pravijo, da je včasih tudi zastonj.

Politično javnost je torej zajela določena vznemirjenost. Ce nič drugega, imajo volitve na sebi nekaj športnega, ljudje se opredelijo za določene osebe in smeri in potem zanje navijajo kot za svojo stvar. V polju politike pa je seveda še nekaj mnogo bolj pomembnega; to je pravi, osnovni, živi človekov interes v obeh poglavitnih vidikih: tako tisti, ki zadeva človekov materialni obstoj, kakor tudi tisti, ki je podlaga njegovemu duhovnemu obstajanju. Nazadnje je človek individuum – nedeljivo bitje – in hoče zato tudi v politiki uveljaviti svoje predstave o svetu in zgodovini, svoje gledanje na to, kaj je človek in kaj je življenje. Hoče, da dobi svoje mesto v javnosti v integralni ali celostni podobi.

Volitve, pred katerimi stojimo, bodo druge demokratične volitve v povojni slovenski zgodovini. Kaj lahko o njih rečemo? Ali bolje, kaj moramo o njih vedeti, če želimo, da opravijo nalogo, ki jim jo določa čas?

Predvsem ne smemo pozabiti, da bodo naslednje volitve še vedno civilizacijske. To je prva in zadnja in osrednja stvar na teh volitvah. Na videz bo to boj med strankami, kakor se odvija na volitvah v etabliranih zahodnih demokracijah, v resnici pa se bo odločalo o nečem neprimerno pomembnejšem: ne bo šlo za to, katere demokratične stranke bodo [Stran 033]dobile večino, temveč za to, ali bodo demokratične stranke sploh zmagale. Zato pravimo, da bodo to civilizacijske volitve. Na njih se bo odločilo, ali si bomo zagotovili vrnitev v evropsko civilizacijo v globalnem pomenu tega izraza. Lahko bi tudi rekli, da bodo to demokratične volitve v posebnem ali temeljnem ali kategorialnem pomenu te besede, ker bo šlo v bistvu za obstoj demokracije in njene kulture. Da bodo zgornji stavki trdneje stali, moramo povedati nekaj besed o sedanjem političnem in kulturnem položaju v državi.

Ta položaj temeljno in neodpravljivo določa dejstvo, da izhajamo iz totalitarnega sistema, ki ga je nosil civilizaciji nasproten vzgon in ki so ga določale zunajzgodovinske, zgolj iz energij ideologije izhajajoče silnice. Ta osnovna določenost ima dvojni izraz: prvič je zaradi preteklosti, ki je obstajala v okvirih zaprte družbe, narodova politična volja na eni strani onemogla in shirana, na drugi pa še ne dovolj prebujena, tako da ne bi mogli reči, da se je na njej naselila »naravna barva«, ki bi nas navdajala z zaupanjem, da se bo mogla suvereno in pametno odločati; drugič pa so tu sile, ki so bile sicer sprejete v demokratično občestvo – zaradi zgodovinskega sklepa o nerevolucionarnem značaju velikega prehoda – a moramo zaradi njihove organske vpletenosti v pretekli sistem nanje gledati z nezaupanjem in zadržanostjo.

Iz povedanega izhajajo tudi poglavitne predvolilne naloge za sile, ki so se odločile delati za utrditev demokracije, pa naj si bodo to že posamezniki ali pa organizirane skupine.

Na eni strani bodo morale pospeševati vse tisto, kar bi utegnilo revitalizirati izpito narodovo politično voljo. Ker se politična volja v veliki meri in mnogoterem oziru napaja iz pameti in uma, bo na vidnem mestu stala zapisana zapoved po čiščenju pojmov. To delo je mogoče začeti na različnih ravneh, predvsem pa bo z jezika potrQbno odstraniti ideološke nanose. Ne bo zahtevalo majhnega napora,

da se v duhu naravnosti precizira, kaj je kaj na področju politike, zgodovine in kulture: kaj tu stvari pomenijo, če jih vključimo v ritem naravnega življenja in če jim dovolimo, da se ujamejo v

nomos svoje logike. To je sicer delo za dolga desetletja, nekaj začetnih opravil pa bo treba opraviti že pred volitvami. Sele na novo pridobljeni in rehabilitirani naravni jezik bo omogočil svobodno in odgovorno politično orientacijo.

Drugič pa se izrisuje pred nami potreba po oblikovanju trdnega demokratičnega predvolilnega bloka. V ta blok spadajo tiste politične stranke, ki zaradi svoje zgodovine in zaradi svojih kulturno-nazorskih premis stojijo tako trdno v tradiciji Evrope in so tako naravna sestavina demokratične substance, da mirno in brez zadržkov rečemo, da je za demokratično kulturo naroda vseeno, kateri od njih volilci dajo svoj glas. To so najprej stranke, ki imajo že parlamentarno zgodovino in jih dobro poznamo: kranjski liberali, narodni demokrati, krščanski demokrati, nova slovenska ljudska stranka, socialni demokrati. Sem spada tudi vsaka druga sredinska stranka, če le daje dovolj trdna zagotovila, da ne bo v nobenem primeru sklepala vladnih koalicij s tistimi levimi skupinami, ki izhajajo iz totalitarnega komunističnega kompleksa.

Zakaj če velja, da bodo to še vedno civilizacijske volitve, potem hkrati velja tudi, da politične grupacije, ki izhajajo iz Partije, na noben način ne smejo dobiti v roke krmilnih vzvodov države. S tem v zvezi je treba povedati nekatere stvari. Mogoče ljudje, ki delujejo v teh političnih skupinah, ne vedo ali ne vedo dovolj natančno, da so se med vojno in po vojni in vse do včeraj godile stvari, ki so se zlile v usodno in neovrgljivo spoznanje: ne moremo jim zaupati, ne smemo jim zaupati, za vedno so si zapravili zaupanje. To je ugotovitev, ker je del zgodovinske izkušnje, a je hkrati tudi ukaz politične pameti, ki nam prepoveduje, da bi nanjo pozabili. Po tisti daljni prevari, ki je tako dramatično in neovrgljivo razkrila naravo komunizma, njegove moralne izprevrženosti, se je naredila dokončna cezura med njim in avtentičnim narodovim védenjem. Toda sedaj so postali demokrati, pravijo. Ampak, saj so demokrati vedno bili, vedno so se borili za demokracijo. Že, a sedaj mislijo zares. Kaj pa dokazi? Da jih je mnogo? Samo en dokaz bi bil dokončen, učinkovit in zanesljiv; samo en dokaz bi bil tudi [Stran 034]logičen: da bi, potem ko jim je odrekla legitimnost zgodovina sama, vzeli njeno sodbo na znanje in se v celoti in dokončno umaknili. Samo ta gesta nas bi mogla prepričati. In tega ravno niso naredili in zaradi tega ostaja naše nezaupanje.

Temu shematičnemu prikazu je treba takoj dodati, da so na človeški ravni stvari mnogo bolj zapletene. Dostikrat so bili tisti, ki so ostali v stranki, pa naj se je bila prekostumirala že tako ali drugače, čistejši in boljši ljudje, kot pa so bili tisti, ki so na vrat na nos in »v okrilju noči« prešli okope. Tudi je treba povedati, da niso tako redki primeri, ko so komunisti postali iskreni demokrati. Poleg tega so bili med njimi tudi takšni, ki so v svojili majhnih okoljih zavestno pripravljali demokracijo, in takšni, ki jim snov, iz katere so bili narejeni, ni dovoljevala, da bi delali krivice ali pa trpeli, da se delajo drugim. Vse to je treba vedeti in soditi – brez razsojevanja v življenju sicer ni mogoče – uravnoteženo. Toda nekaj ostaja: tudi če se strinjamo z nedavno izraženim mnenjem, da »imamo med bivšimi komunisti ljudi, ki zelo visoko kotirajo na lestvici … vrednot«, ostaja dejstvo, da so bili nosilci morda najbolj odvratnega sistema v zgodovini. In da ni mogoče, po vsem, kar se je zgodilo, meni nič tebi nič enostavno presesti na drug vlak. Da so to storili, da to poskušajo storiti, to jim ravno jemlje kredibilnost. Po takšni zgodovini bi človek pričakoval samoradikalen umik.

Zato moramo kljub vsem protestom, kljub vsem pomislekom, vztrajati na uvidu, do katerega nas niso pripeljale politične strasti, ampak misel, ki je hotela biti neobremenjena in ki se izteka v stavek: Ne moremo jim zaupati države. Na vseh zborovanjih, na vseh kongresih, po vseh medijih, do katerih imajo politiki dostop, pa tudi v sferi osebnega političnega vpliva, se mora uveljaviti stavek: Ne smemo jim zaupati države. Po vsem, kar se je zgodilo, jim ne moremo zaupati države!

Komaj je treba zavračati misel, da kdo pri tem misli na restavracijo monokratskega komunizma. Gre za nekaj drugega. Nedavno je Józef Tischner v nekem intervjuju povedal tudi tole: Nekoč smo na Poljskem mislili, da bomo za pot iz komunizma potrebovali deset let. Po zadnjih volitvah, ko so komunisti dobili pol odstotka manj kot najuspešnejša demokratska stranka, mislim, da bomo za to pot potrebovali še dodatnih deset let. Za to gre!

V času pred volitvami bomo morali mnogo govoriti tudi o političnosti. Mislim, da je tu poglavitni slovenski deficit. Stopiti na forum, tam javno povedati svojo misel, jo braniti in za njo stati, temu bi se slovenski človek, če je le mogoče, rad izmaknil. A tak človek ne nosi države. Država ne more delovati, če pretežna večina državljanov tako misli. Tedaj vstopajo v politiko ljudje slabše kakovosti. Tani je tako, kot pravi Yeats, da so najboljši brez vsakega prepričanja, najslabši pa polni strastne napetosti. Ce naši ljudje ne bodo uvideli, da je političnost sine qua non novega obstajanja, bomo imeli tako stanje.

V demokraciji je vsak glas enako močan. Iz tega izhaja odgovornost slehernega volilca. Od glasu politično najbolj osveščenega človeka in od glasu tega, ki na politiko komaj kdaj pomisli, bo enako odvisno, ali nam bo v prihodnosti kot predsednik govoril Kramberger ali Kučan ali Pučnik. Vsi pa vemo, da ti gospodje govorijo različne jezike in da za njihovimi besedami stojijo različni svetovi. Od vseh torej terjajmo politično odgovornost. S to odgovornostjo vsakega zavezujemo.

Medvojna Slovenska zaveza in današnja Nova Slovenska zaveza sta si med seboj podobni, med njima so analoški odnosi. V važnih pogledih sta si v podobnem položaju. Mi bi radi opozorili na tri.

Najprej je tu izrednost časa, tako nekoč v preteklosti kot sedaj tu. Čutimo, da gre za važne stvari, od katerih bo odvisna dolga prihodnost. Hkrati pa vemo tudi, da gre za naše notranje vprašanje. Že dolgo smo slutili in govorili – čas nas je v tem potrdil – da je vprašanje slovenske samostojnosti in prihodnosti sploh naše notranje vprašanje. In volitve so v sredini tega notranjega vprašanja.

Poleg tega je šlo v davnem medvojnem času, kakor gre tudi danes, za razliko med videzom in resnico. Kakor takrat, je tudi danes poglavitni politični projekt zarisan pod površino, tako da ga senti[Stran 035]mentalne duše z lahkoto – pa tudi rade – spregledajo. Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne.

Nazadnje je tukaj slovenski liberalec, ki je prispeval družbeno substanco za realizacijo medvojnega projekta. Obstaja nevarnost, da bo to naredil tudi danes. Tu moramo nemudoma povedati, da je po naši misli liberalizem bistvena sestavina evropskega političnega spektra in evropske duhovne kulture. Toda slovenski liberalizem se razlikuje od evropskega v bistveni točki: to je njegova provincialnost. V njegovem vzgonu ni ideja svobode, ampak ga žene protikrščanski instinkt. To je zamenjava, ki ga je vedno odvračala od njegovega bistva, dokler se ni nazadnje zapletel v nečisto zvezo s komunizmom in tako pristal v naročju svojega protislovja. S tem je hkrati zapustil visoke ideale svobode in se zadovoljen udomačil v pokrajini permisivne poljubnosti. In sedaj živi od ene same ideje: od visceralnega sovraštva do vsega, kar bi utegnilo nositi s sabo kako vrednoto. Kakor med vojno, se je tudi sedaj bati, da bo podprl ali celo omogočil projekt nove levice.

Med medvojnim in današnjim časom je torej podobnost, ki je ne smemo spregledati. Zaradi ozke zveze, ki jo ima s preteklostjo, zaradi tega, ker je edina predstavnica politične kontinuitete, je Novi Slovenski zavezi naloženo, da na to podobnost opozarja. Kakor nekoč, mora tudi danes klicati in zbirati 1jcfdi dobre volje. Nazadnje ne smemo obupati in reči, da se od preteklosti ni mogoče ničesar naučiti.

2. Slovenske teme pomlad ’92

2.1. Iz preteklosti v prihodnost

Jože Pavlič

2.1.1.

Na prelomu dvajsetega stoletja smo skoraj in svet se spreminja z neverjetno naglico. Za Zahod je značilen buren znanstveni in tehnološki razvoj, Vzhod pa mukotrpno spreminja socialistični družbeni red v nekaj novega. Največji problem je ta, da nihče prav dobro ne ve, kakšno naj bi tisto novo bilo. Edino merilo je razviti zahodni svet, ki se ni bil odločil za komunistično revolucijo. Ki ni nasedel veliki in naivni utopiji, pač pa je sledil izkušnjam svoje stoletne zgodovine in šel svojo pot previdno, upoštevajoč postopnost in stvarnost.

Tudi Slovenci spadamo na žalost med tiste nesrečne narode, ki so po svoji krivdi ali po krivdi drugih padli v ta brezumni svet Vzhoda. Kot drugod so tudi tu padle iluzije in postalo je večini očitno, kam komunizem vodi. Tudi slovenski komunisti, če so hoteli zadržati oblast, so morali popuščati opoziciji doma in se rešiti srbskih stalinistov. Tako se je Slovencem posrečilo vzpostaviti parlamentarno demokracijo in osnovati samostojno državo. V tej igri so torej morali sodelovati tudi slovenski komunisti, če niso želeli vsega izgubiti. V tej igri igrajo še danes. Ne želijo nič drugega kot priigrati si nazaj oblast. Oblast je skriti dobitek, ki bi jim omogočil, da kljub strankam in parlamentarni demokraciji obdržijo pridobljene privilegije. Če jim to uspe, bo to tudi opravičilo za preteklost, za vse, kar so počeli od leta 1941 do danes.

To je res igra, ki je mnogo opazovalcev sploh ne opazi, a je igra, v kateri gre za usodo slovenskega naroda. To igro je treba razkriti. Naj igralci položijo vse karte na mizo! Preštejmo jih in preglejmo! Naj se ve, kdo igra in za kaj! Nekateri to vedo in vidijo, drugi pa ne morejo verjeti, da je to mogoče. Potem pa so tu še tisti, ki v tej igri zavestno sodelujejo, ker s tem branijo svoje interese in dosežene privilegije.

Ne sme se ponoviti leto 1941, ko so poslali ljudi v boj proti okupatorju in za osvoboditev, borili pa so se potem za partijo in njeno oblast. Danes je videti in slišati, kot da pošiljajo ljudi v boj za demokracijo in proti desnim silam, borijo [Stran 036]pa se spet za prenovljeno in skrito neokomunistično stvar.

Ko o tem razmišljamo, se spet zavemo, kako škodljivo in nevarno je pozabljati zgodovino in kako pomembna je preteklost za prihodnost. Saj so se Rimljani vedeli, da je »zgodovina učiteljica življenja«. Kolikor se mi tega premalo zavedamo, morda toliko bolj vedo to tisti, ki tako vztrajno skrivajo preteklost. Mar od teh zanikovalcev in podcenjevalcev zgodovine ne slišimo kar naprej: »Pustite preteklost in nehajte preštevati kosti, ljudi to ne zanima, ljudi skrbi prihodnost in kako bodo živeli!«

Gozd s križem

Figure 12. Gozd s križem

Prav gotovo dobro vedo, zakaj je potrebno skriti preteklost. Preteklost kaže na njihova dela, pripoveduje nam o tem, kdo so ljudje, ki so nas popeljali v socializem in nas vodili, ne da bi se jih mogll otresti, dolgih petinštirideset let. Sram jih je svoje preteklosti in bojijo se je: pa ni čudno, saj to je zgodovina zla in zmot, zgodovina nasilja in uzakonjenega ropanja, čas jalovosti in odvisnosti, čas primitivizma in laži, čas podrepništva in enoumja, zatiranja in nesvobode.

»Po njih delih jih boste spoznali,« je bilo rečeno pred dvema tisočletjema. Samo dela tehtajo. Kakšna so bila ta dela. je danes več kot očitno. Treba bo sprejeti dejstva in se odreči utvari, da je bil tisti tragični pohod koristen in potreben. Ko bodo razkrita vsa dejstva, ga zgodovina, nikakor ne bo mogla opravičiti. Preveč je bilo zla. preveč trpljenja in smrti. Fna sama zmota in nobenih sadov.

Mi s preteklostjo nismo obremenjeni in se je ne bojimo. Za nas je preteklost izkušnja in vedenje. Spomin na preteklost nas bogati in je vir mnogih spoznanj. Resnice se ne bojimo in je ne skrivamo. Nismo in ne bomo uničevali dokumentov in virov, ki pričajo o preteklosti, ne skrivali dosjejev ali odstranjevali prič. Tudi nasprotnikovih zločinov nam ni treba napihovati ne razglašati njihovih zmotnih podvigov. Sami zase govorijo dovolj na glas, pravzaprav kričijo in obtožujejo. Nam ostaja le, da sklonimo glave spričo tolikih žrtev in trpljenja, ki so spremljale nesrečno komunistično revolucijo. Le usmiljenje in žalost nam polnita srce: nobene nedolžne in nepotrebne žrtve ni mogoče obuditi in nobenega nepotrebnega trpljenja izbrisati.

Človek se vpraša, ali naj bo vse tisto gorje zaman, vse trpljenje in žrtve na obeh straneh prazne. Tega ni mogoče sprejeti in preteklosti enostavno pozabiti. Tudi v imenu sprave ne. Sprava se mora dogoditi na drugi ravni. Žrtve je potrebno povzdigniti kot ljudi. Dobiti morajo imena, dostojanstvo in čast; moramo jih priznati kot vredni del naše slovenske in človeške skupnosti.

Učimo se iz zgodovine! Naj naše izkušnje ne bodo zaman! Toliko bolj sedaj, ko smo kot narod stopili v zgodovino.

[Stran 037]

2.2. Odkod strah

Pavel Kogej

2.2.1.

Pri raziskovanju medvojnih in povojnih zločinov, ki jih je naredila komunistična partija s pomočjo svojih posebnih vojaških in policijskih organizacij, naletijo raziskovalci pogosto na zid molka. Ljudje, ki so doživljali komunistični teror in o dogodkih mnogo vedo, so pripravljeni za pogovor v družinskem oziroma prijateljskem krogu. Ko pa bi morali pričati javno, se večina od preživelih prič umakne. Niso tako redki, ki niti svojim otrokom niso odkrili groze, ki so jo preživeli. Odkod te zavore, odkod ta globinski strah?

Najprej moramo vedeti, da se je oblastna struktura v vseh totalitarnih sistemih od starega Egipta do fašizma, nacizma in komunizma držala na oblasti s tremi vložki. To so bič, kruh in indoktrinacija.

Najpomembnejši je bil vedno bič, ki povzroča zavesten in podzavesten strah. Kdor ni vdan vladajočemu sistemu oziroma ideologiji, ga čaka kazen – fizična, eksistenčna, nazadnje osamitev in smrt. Komunistični sistem je to metodo ustrahovanja pripeljal do vrhunca in do neverjetnih psiholoških podrobnosti. Ne samo, da je v prvi fazi fizično odstranjeval svoje ideološke nasprotnike, ampak je vzorčno z montiranimi procesi obsojal na smrt tudi svoje najbolj zveste. Tako je bil razpreden na vse strani sum in strah. Temu pa je sledila pasja pokornost in zvestoba. Poleg fizičnih likvidacij je bil izdelan sistem obsojanja in pošiljanja nasprotnikov v zapore in taborišča. Na stotine in stotine ljudi je bilo obsojenih zaradi izrečenih kritičnih besed. Poleg zaporov pa so bile tu tudi osamitve in drugorazrednost.

Ranjeno drevo

Figure 13. Ranjeno drevo

Drugi vložek je bil kruh. To pomeni: čim bolj si bil zvest, več kruha in privilegijev si dobil. Za boljše mesto v družbi si moral svojo zvestobo potrjevati s sodelovanjem v sistemu. Ni bilo zadosti, da si bil le član partije, moral si biti tudi zunanji agent take ali drugačne policije. Vse to pa je bilo spet psihološko povezano s prvim vložkom : to je s strahom. Vsi smo vedeli, da med nami mrgoli ovaduhov. Za nekatere smo vedeli, za nekatere slutili, nekatere po krivem obsojali, za mnoge se pa nam še sanjalo ni. Vse to pa je vodilo k utrjevanju strahu in splošnemu nezaupanju.

Tretji vložek je indoktrinacija. Če ti cela desetletja dopovedujejo, da je pravilna samo komunistična ideja in da je vse, kar je antikomunistično reakcionarno, izdajalsko, protiljudsko, fašistično, se ljudem nekaj tega zaleze v podzavest. Zato mnogi dobe poleg strahu še občutek krivde.

Vse to se je v ljudeh starejše in srednje generacije globoko zakoreninilo. Komunističnih zločincev, likvidatorjev, idejnih in organizacijskih voditeljev tega zla do danes nismo poimenovali. Mirno žive med nami z vsemi privilegiji spoštovanih revolucionarjev. Godi se celo obratno. Če zločin poimensko odkrivaš, dobiš na glavo točo obtožb, da si lažnivec, obrekovalec, revanšist in vesel moraš biti, če te sodno ne preganjajo.

Dokler bo tako, bo ljudem ostal strah v kosteh.

[Stran 038]

2.3. O »nekdanji« politični emigraciji

Andrej Rot

2.3.1.

Z dosego neodvisnosti Slovenije je tudi za Slovence v zdomstvu končano neko zgodovinsko obdobje. Nastanek demokracije, osamosvojitev Slovenije in reševanje nekaterih problemov iz prejšnjega totalitarnega sistema izpolnjuje bistvene zahteve nekdanje slovenske politične emigracije.

Sedanja vlada je hitro razglasila prenehanje delovanja politične emigracije, kajti svobodna in politična Slovenija nima več enostranskega in izključujočega režima. V njej lahko deluje vsak državljan po svoji vesti, spoštovati mora le bližnjega kot enakovrednega državljana.

Presenetljive izsledke bi dobili, če bi razpravljali o vladi ali delu vlade, ki se sooča z nekdanjimi strukturami in jih tako rekoč s težavo prenaša ter se pri neuspehih tudi izgovarja, češ da jih bivše strukture, režimski direktorji, strokovnjaki in birokracija, sploh nekdanji uslužbenci, ovirajo. Dalje, da ves varnostni sistem še vedno deluje, da so na ključnih položajih ljudje, ki zagotavljajo preživetje nekdanjih oblastnikov itd. Ce je to res, potem je vsekakor umestno vprašanje o aktualnosti nekdanje slovenske politične emigracije. Ce so navedene domneve resnične, zakaj je bilo treba tako naglo razpustiti politično emigracijo? Na vprašanje pa bi težko odgovorili, saj obstojajo zelo različne razlage sedanje politične konjunkture in stališča do nje.

Morda bi poznavalci dali najboljše odgovore, a ljudem je treba dati kaj več kot samo sprejemljive teoretične razlage. Gre za naslednje: po vojni se je iz Slovenije izselilo na tisoče ljudi. Pustili so kmetije, hiše, stanovanjsko opremo in sploh vse svoje premoženje. Zgubili so pokojnine, delovna mesta in leta, iztrgali so svoje korenine iz domačega kraja in se naselili tam, kjer so jim bila odprta vrata. Skušnjavo, da bi se vrnili v domovino (saj so šli začasno), jim je iz glave

izbilo dejstvo, da je bilo na tisoče sorodnikov in znancev, ki so se vrnili, usmrčenih. Mnogi so v zdomstvu že umrli, mnogi pa še živijo. Tudi njihovi otroci, ki so sledili idealom svojih staršev. Tudi njim so bili odvzeti domovina, premoženje, čast in identiteta.

Smisel politične emigracije ni bil izključno rehabilitacija domobrancev (ali je to sploh mogoče upati?). Cilj je bil efektivna demokracija v slovenski državi. Narodna sprava je bila koristna in potrebna, vendar mora politika v prvi vrsti skrbeti za uresničitev političnih razmer za spravo. Teh pa ni toliko časa, dokler ni poravnave med sprtimi strankami. Sprava je bila formalno dosežena v domovini, sodelovali so tudi posamezniki iz emigracije, a učinkovitosti demokracije in s tem tudi resnične sprave žal mnogi ne bodo več doživeli. Sedanje pozabljanje samo veča možnosti za prihodnjo še globljo pozabo vsega eksila.

Dosega slovenske državnosti je tisočletni sen slovenskega naroda, dosega pluralističnega sistema je bila prav tako dolgotrajna želja in volja Slovencev. A ti dosežki niso primerljivi s krivično usodo, ki jo je doživel en sam posameznik. Nikakršna čast ni za slovensko vlado (če gre za demokracijo, smo torej odgovorni vsi kot vladajoči in odločujoči posamezniki), če en sam domobranec nekje v tujini in v zavesti (ali brez nje), da se je boril za narod, umira osamljen, nepreskrbljen, zapuščen od evforičnih sonarodnjakov, ki so zdaj prešli v naslednjo fazo političnega boja za oblast.

Enkratnost slovenske diaspore, njena pokončnost, vztrajnost, kljubovanje usodi, moč, ki je ni mogel uničiti preminuli sistem, so danes pozabljen, neporavnan, morda sam s seboj spravljen, a globoko nestvaren svet. Pravice posameznika so pred trenutnimi političnimi potrebami. To spoznanje kot osnova civilne družbe nas lahko še pravočasno usmeri na pravo pot.

[Stran 039]

2.4. Znamenja časov

Tilka Jesenik

2.4.1.

Ker pišem svoje razmišljanje o času, ki ga živimo, na začetku meseca svečana, ko je pred stotriinštiridesetimi leti v Kranju umrl pesnik France Prešeren, ne morem mimo dogajanja v Cankarjevem domu na predvečer slovenskega kulturnega praznika.

Z zanimanjem sem opazovala izbrano politično in kulturno občinstvo v veliki dvorani Cankarjevega doma. Želela sem odkriti, kako bo doživljalo Prešernov dan, prvi v samostojni Sloveniji. Večer me je pustil zmedeno, zato sem čakala, kakšni bodo odmevi v javnosti. Mrzlično sem prebirala časopise in iskala med njimi mnenja, ki bi se skladala z mojim. In našla sem ga. Tadej Labernik je v Slovencu 10. 2. 1992 našel naslov za svoj zapis: Koncert v zaklonišču. Kaj naj pa pokažemo, ko pa se še elitna Prešernova proslava sprevrže v povprečen koncert ujetega duha. Le eden od nagrajencev si je drznil povedati publiki, organizatorjem in lavreatom, da ne more pričakovati spoštovanja od drugih, kdor sebe ne spoštuje.

Pod tem vtisom razmišljam o Slovencih v samostojni državi.

Kdor sebe ne spoštuje …

Človeka spoštovati pomeni človeku priznati vrednost, ki si jo je zaslužil. Če torej Slovenec Slovenca ne spoštuje, čuti, da ni vreden spoštovanja. Izgubljamo se v obsojanju, namesto da bi se skušali spreobrniti, da bi se lahko spoštovali.

A kako naj na nas gledajo tisti, ki so zunaj našega prostora?

Bolj ko iščem odgovor na to vprašanje, bolj odhajam z mislimi v preteklost. Ali ni med Prešernom in nami skoraj dveh stoletij, ali ni od Cankarjevih Hlapcev minilo skoraj sto let, ali ni tudi od Kranjčevih besedil preteklo že nekaj časa? Hrepenenje, izraženo v tisočih besedah pišočih Slovencev, da bi bili samostojni, od nikogar izkoriščani, je postalo resničnost. Rodila se je slednjič država Slovenija, priznana od sveta. A čudno, navdušenje se je hitro razblinilo in razpršilo v nezadovoljstvo. Je res, da izpolnjene želje ne osrečujejo? Da je človek srečen le, dokler upa in hrepeni? Slovenci smo, ko imamo svojo državo, nezadovoljni, ker nam ne daje dovolj materialnih dobrin; svobode duha pa ne znamo ali morda tudi nočemo ceniti.

Mah in sonce

Figure 14. Mah in sonce

Pretekli dogodki neverjetno hitro minevajo in bledijo, vsak jih barva in razlaga po svoje. Tako je nešteto razlag za to, kar se je zgodilo v preteklosti. Tudi ljudje, ki se vsak dan predstavljajo naši zavesti s svojimi javnimi dejanji, se spreminjajo tako, da jih je včasih težko prepoznati. In ti ljudje v veliki meri krojijo usodo slovenskega naroda. Ali se lahko zanesemo nanje?

Ali ni naša dolžnost, da stopimo v krog kulturnega in političnega dogajanja in po svojih močeh odkrivamo preteklo resnico in kažemo na resnične potrebe sedanjosti?

Za enkrat se v zavesti Slovenca še ni ustalila misel, da bo treba z odpovedjo in [Stran 040]žrtvami ustvarjati drugačen jutrišnji dan. Ko gledamo obnašanje svojih ljudi, se nam prihodnost ne zdi obetavna. Tu sta predvsem nestrpnost in neučakanost. To dvoje hromi prizadevanja tistih, ki skušajo utreti pot vrednotam, iz katerih so živele pretekle generacije.

Ne morem drugače, kot da sežem nazaj v čas pred drugo svetovno vojno, zakaj med nami so še ljudje, ki so bili takrat mladi in njihova dela so znamenje, kakšni časi so to bili. Veliko jih je pogoltnil val vojne vihre, le njihovega duha ni mogel uničiti. Preživel je komunistično tiranijo in krivično zamolčanost in dočakal jutro pozabljenih, kakor to prebujanje imenuje prof. France Pibernik. V njegovih odkritjih je vodilo v našo prihodnost, ker nas opozarja na globino naših krščanskih korenin.

Tudi pesnik France Balantič se je takrat znašel na poti brez konca …

Ko se na začetku poti v novo državo oziramo naokrog, se čudimo, da je tako malo ljudi, ki bi doživljali srečo v tem, da smo samostojni, ki bi se znali izogibati očitkom in obtoževanjem in bi vedeli, da je z odkrivanjem resnice o preteklosti mogoče ustvariti normalnejše medsebojne odnose.

Novi čas kliče tudi umetnike, glasbenike, pisatelje in pesnike, slikarje, filozofe in teologe … Ta čas ne sme ostati brez sledov v naši umetnosti in kulturi, ki dajeta naši majhnosti veličino. Z nezadovoljstvom in razočaranjem si spodkopavamo tla pod nogami. V vprašanju: Kdo sem? pesnika Daneta Zajca, slavnostnega govornika na Prešernovi proslavi, najdemo obupno nejasnost našega bivanja. Preplašeni in nezaupljivi ne bomo kos problemom, ki jih prinaša samostojnost.

Vsa povojna leta smo Slovenci preživeli v okrilju kolektiva, ki nam je jemal osebno odgovornost. Posameznik je tam lahko skrival svojo nemoč in svojo krivdo. Prišel je čas, da se vsakdo zave sebe in odgovarja na svoja dejanja. Sebi, domovini in Bogu. Še vedno je v zavesti kristjana premalo poudarjen Bog, kot da se ga sramuje priznati.

»Bog, kakršnega upesnjuje Balantič, takšni pozunanjeni družbi ni tuj, ampak ji je nevaren in jo celo ogroža,« piše Taras Kermauner v knjigi Ogenj, ki prečiščuje, in nadaljuje: »Če nam je danes do obnove krščanstva na Slovenskem, bomo sledili bolj Balantiču in manj Kocbeku in Kreku.«

Pesnik France Balantič je kljub stiskam, ki jih je doživljal, našel moč, s katero se je uveljavil v svetu.

»O, naj iz mene vdre življenja moč, privri svetloba, belec dirjajoč…«

O, da bi danes Slovenec – kristjan našel tako moč življenja, iz katere bi privrela svetloba, ki bi ga vodila po našem in prihodnjem času!

2.5. Srečanje z domovino

Pavlinka Korošec Kocmur

2.5.1.

Sanjala sem o tebi. Hrepenela sem po tebi, Slovenija, obljubljena dežela. Po dolgih letih pričakovanja so sanje nehale biti sanje in postale življenje. Vabila si me bila k sebi in sem slišala tvoj klic. Ločila sem se od vsega, kar mi je bilo drago, zapustila sem starše in brate, svoj mali dom, deželo, ki mi je bila domovina. Napotila sem se čez široko morje in upala, na poti sem upala, da me sprejmeš in objameš. Prišla sem v kraj, ki je tvoje središče in tvoje srce.

Toda, ali me nisi spoznala? Saj si mi mati, ker si mati mojemu rodu. Pa nisi imela strehe zame, nisi imela kruha; rekla si, da nisem tvoja. Kako si mogla to reči? Pa saj nisi rekla, samo zdelo se mi je, da tako govoriš. Pa sem te vseeno klicala in sem vseeno trkala, plaho, a ne brez vere. Dolgo je trajalo, da si končno zaslišala moj glas.

Sprejela si me v svojih dobrih ljudeh, po njihovih rokah si mi dala kruh in streho, z njihovim glasom spregovorila: Ostani! Nismo te takoj spoznali. To je zato, ker smo te prvič videli, a zdaj vemo, da si naša. Sedaj smo se spomnili, zakaj si se rodila v tujini in je drugačen tvoj naglas. [Stran 041]Da si del svobodnega rodu, ki raste po svetu in ki je odšel, ker je hotel biti svoboden.

Odgrnil se je pajčolan in sem te prepoznala v globini. Bila si taka, kot sem te videla v sanjah. Moje pampe so se skrčile v tvoje doline, moja ravna obzorja so se vzpela proti nebu v tvojih tisočbarvnih gorah. Ko sem hodila po tvojih cestah in stezah, so me cerkvice na hribih blagoslavljale, znamenja ob poti so me pozdravljala. Tam so stali kozolci in, kakor pripovedujejo tvoje pesmi, tam je bila ajda in tvoj zlati macesen. Tvoje gore so mi poklonile zadnjo jesensko planiko in gozdovi so mi dali ob slovesu košaro kostanja.

Koliko doživetij je bilo treba naenkrat doživeti! In tako pozno! Kako drugačno je tvoje mirno, prozorno plavo morje od razburkanih valov našega oceana! In tista Sava, ki sem jo poznala le iz zemljevida, me sedaj spremlja po poti. Škoda, da ni čista, hči Triglava! Škoda, da ni čista … Oh, saj bo spet, kaj ne! Tudi tvoja zgodovina mi je vedno bližja. Hodila sem po Prešernovi Vrbi, po Cankarjevi Vrhniki; jokala sem na Kočevskem Rogu; dolgo sem strmela v teharsko umetno jezero, zahvaljevala sem se Sveti Ani, da mi je rešila očeta, da sem se lahko rodila.

In tvoja Ljubljana, Slovenija, kaj naj rečem o njej? Kaj naj rečem o tej lepotici? O srcu novorojene države? Postaja mi ljub kraj, ravno prav velik, da nisem številka, izgubljena v množici številk, temveč človek z imenom in priimkom in preteklostjo. Zdi se mi, da me mara. In ob tem spoznanju se priklonim pred teboj in te pozdravim: Bog te živi, domovina!

Naliv svetlobe

Figure 15. Naliv svetlobe

[Stran 042]

2.6. Ali mora ustava razdvajati

Stane Štrbenk

2.6.1.

V pripravah na sprejem nove slovenske ustave je bil dosežen vsestranski politični sporazum, naj ta vsebuje samo tista določila, ki ne bodo za nikogar sporna. Tak sporazum smo več ali manj vsi podpirali. Osupli pa smo bili, ko smo prejeli besedilo prvega delovnega osnutka in ugotovili, da je pomembna večina Slovencev ponovno izigrana. Predlagatelj v predlogu ustave ni upošteval dogovora, naj le ta ne vsebuje ničesar, kar bi razdvajalo Slovence. V ustavo je vključil namreč vse sporne zadeve in jih trmasto zagovarjal. Izpostavljal je dvomljivo časovno stisko in tako izsilil sprejem predlagane ustave.

Nova ustava ohranja namreč sporna določila 7. člena o ločitvi cerkve od države, 55. člena o splavu in 155. člena o ohranjanju privilegijev določenih kategorij državljanov.

Verujoči Slovenci bi še prenesli določilo 7. člena, ker v bistvu ne pomeni nič drugega, kot ponižujoč odnos do verujočih. Cerkev se tu postavlja v sumljiv položaj, saj jo je treba z ustavo izriniti iz javnosti in politike.

Pristali bi lahko tudi na ohranjanje pridobljenih privilegijev, čeprav smo mnenja, da vsak privilegij povzroča, če drugega ne, vsaj občutek delitve državljanov glede na pravice in obveznosti.

Ne moremo pa prenesti 55. člena, ki je naperjen direktno zoper življenje človeka. Občutek imamo, da tudi v tem, kar je nam verujočim najsvetejše, niso hoteli, iz golega principa, ustreči in popustiti. Brezobzirno so uveljavili svojo premoč in izsilili svojo rešitev. To jim zelo zamerimo. Ne verjamemo več v sporazumevanje in dialog ne v željo po spravi.

Nam ostaja le, da opozorimo, da s tem pade nanje vsa odgovornost za posledice. Izgovarjanje nobenega ne odvezuje krivde, kajti kdor se ni strinjal s takim ustavnim določilom, bi v skrajnern primeru lahko tudi odstopil ali glasoval proti.

Ne moremo tudi mimo ustavnega ignoriranja slovenske politične emigracije, to je do sorazmerno velikega dela slovenskih ljudi, ki so ob nastopu komunizma odšli v tujino, prepričani, da se ob njegovem koncu vrnejo. Žal jim novi demokratični sistem, ki so ga begunci tako dolgo čakali, ni prinesel nič drugega kot veliko razočaranje. Nova demokratična ustava jim je vzela še slovensko državljanstvo in tako otežila njihovo vrnitev v domovino. Pri tem je še najhujše to, da se ustvarja lažen občutek, da smo za to krivi vsi Slovenci v domovini. To bo za dolgo naša sramota.

Nova Slovenska zaveza je ustavno komisijo na te sporne zadeve opozorila že v fazi nastajanja ustave. Predlagala je, da se 7. člen črta, namesto člena 55 pa sprejme ustrezen zakon. Glede politične emigracije pa je- predlagala, da se ji ustavno zagotovi vrnitev v domovino brez posebnih postopkov v zvezi z državljanstvom.

Ustavna komisija, če so ji bila naša stališča sploh predložena, ni upoštevala naših pripomb.

Tako smo Slovenci dobili novo ustavo, s katero ni nihče v celoti zadovoljen. Namesto, da bi nas združevala, kot smo želeli in pričakovali, nas je le še bolj razdvojila. Pri dobršnem delu Slovencev je ustvarila prepričanje, da jim je bila vsiljena.

[Stran 043]

3. Društvene zadeve

3.1. Božič pri najstarejši Slovenki

Tine Velikonja

3.1.1.

Na božični dan lani smo obiskali na domu v Ljubljani, kjer živi pri hčerki Reziki, najstarejšo Slovenko, Marijo Jančar. Rodila se je pred 105 leti, 12. decembra 1886. Pričakala nas je v krogu hčera, 81 letne Marije, 63 letne Olge in 61 letne Rezike.

Podžupanja gospa Iga Velikonja in slavljenka

Figure 16. Podžupanja gospa Iga Velikonja in slavljenka

V imenu župnije Dravlje je šel tja p. Franc Svoljšak, v imenu šišenske občine pa podžupanja Iga Velikonja, v imenu 10 Nove Slovenske zaveze pa sva bila tam Ivan Peterle in Tine Velikonja. Voščili smo ji božične praznike in novo leto in ji izročili darilo.

Rodila je osem otrok. Ena od hčera je umrla še otrok, oba sinova pa sta bila domobranca in sta izginila ob koncu 2. svetovne vojne. Starejši France je imel takrat 22 let in počiva nekje na Rogu, mlajšega Feliksa, starega 19 let, pa so videli zadnjikrat v Teharjah. Tam je umrl tudi mož najstarejše hčerke Marije in jo zapustil s štirimi otroki. Ljudje, ki so ga poznali, so ji povedali, da ga je mučil in ubil partizan domačin.

Po vojni je gospa Marija kmetovala z možem v vasi Cešnjice pri Zagradcu. Ovdovela je, prepustila kmetijo eni od hčera, sama pa 1. 1961 odšla v Ljubljano

pazit otroke hčerki Olgi.

Od 1. 1979 jo zvesto obiskuje p. Svoljšak, ki vsako leto za njen rojstni dan mašuje na njenem domu. Takrat se zberejo vsi sorodniki, zadnjikrat je maševal celo nadškof dr. Franc Perko, s katerim so si v rodu.

Gospa Marija prepoznava svoje hčerke, p. Svoljšaka, bolj težko pa ji je bilo dopovedati, kaj iščemo pri njej mi. Čutila je, da bi bili radi prijazni, pustila se je fotografirati na vse načine, s šopkom in brez, ob slovesu pa živahno poprijela, ko smo zapeli Angelsko petje.

Bila je kot zahajajoče sonce. Na mirnem obrazu ni bilo sledov bolečin, ki jih je prestajala ob izgubi sinov. Iz zgubanega obraza je odsevala odsotnost, čutili smo, da je že ovita v blaženo spokojnost, kot da ni več od tega sveta.

3.2. Društvena obvestila

Stane Štrbenk

3.2.1.

Spoštovani člani! V 3. številki glasila društva smo vam posredovali nekaj obvestil. Tako bomo storili tudi v tej. Skušali bomo odgovoriti na vaša vprašanja in sporočiti društvene novosti ali odločitve, ki bi vas lahko ali morale zanimati.

Tako bi vas želeli spomniti na problematiko včlanjevanja v društvo. Ugotavljamo namreč, da pretežna večina še vedno stoji ob strani. To nas preseneča, saj vendar ni nobenih razlogov za kakršnokoli bojazen. Nesporno je, da nam številno članstvo veliko pomeni pri delu [Stran 044]in uveljavitvi društva v javnosti. Zato vas ponovno vabimo, da v svojem okolju povabite v društvo vse preživele civilne in vojaške udeležence protikomunističnega odpora v državljanski vojni in njihove potomce in svojce ter nam sporočite njihova imena z naslovi. V zvezi s tem sporočamo tudi, da smo že začeli organizirati območne odbore po občinah in krajih. Zato vabimo člane društva, da nam sporočijo, kje želijo ali kje so pripravljeni organizirati območno enoto NSZ.

V Družini smo pred nekaj časa objavili vest, da je društvo med drugim ustanovilo tudi komisijo za reševanje socialnih problemov svojih članov in pozvala člane, da priglasijo društvu take primere. Komisija naj bi imela za nalogo ugotoviti najbolj kričeče socialne primere in jih skušala reševati predvsem z uveljavljanjem zakonitih pravic prizadetih pri pristojnih državnih organih. Vemo namreč za primere, ko prizadeti ne poznajo svojih zakonitih pravic ali pa jih ‘zaradi starosti ne morejo uveljavljati. Zato želimo to storiti v društvu in na ta način pomagati svojim članom. Na navedeni naš poziv se je odzvalo nepričakovano veliko število članov, pretežno s prošnjo za finančno podporo s strani društva. To nas je spravilo v neugoden položaj, kajti društvo nima drugih finančnih virov, kot članarino, ki pa je bolj simbolična in ne krije niti stroškov poslovanja društva in izdajanja glasila ZAVEZA. Neoziraje se na to pa bomo vse že prispele in tudi bodoče prošnje, obravnavali in jih tudi preverili z obiskom pri prizadetih. Skušali jim bomo pomagati s priložnostnimi denarnimi podporami. En vir teh sredstev vidimo tudi v organiziranju samopomoči članov. Zato smo se v društvu odločili, da ustanovimo socialni sklad, v katerega naj bi tisti člani, seveda lahko tudi nečlani, ki jim je bila sreča v življenju bolj naklonjena, prispevali kolikor pač zmorejo in tako pomagali lajšati zadnje dni življenja svojih članov. Zato vabimo vse člane -lruštva, da o tem razmislijo in se odzovejo tej akciji ter prispevajo, čeprav skromen znesek v ta sklad na žiro račun društva: 50104-678-85679, z oznako: socialni sklad. O akciji in prispevkih ter porabi vas bomo sproti obveščali.

Izvršni odbor je na zadnji seji tudi določil višino članarine za leto 1992, ki znaša najmanj 600 SLT, v katero je všteta tudi cena glasila. Za leto 1992 smo bili primorani že povabiti člane, da plačajo članarino, da bi lahko krili tekoče stroške, zlasti za prvo letošnjo številko glasila. Prosimo za razumevanje.

Izvršni odbor je določil tudi višino letošnje naročnine za glasilo za nečlane društva. Ta znaša za celo leto (štiri številke) 800 SLT, prva posamezna številka 150 SLT, ostale pa glede na takratne dejanske stroške. Za tujino znaša letna naročnina 20 USD, posamezna številka pa 5 USD, vključno s poštnino. V zvezi s tem sporočamo tudi, da je Izvršni odbor sprejel sklep o ustanovitvi časopisnega sklada, v katerega naj bi se stekala redna in podporna naročnina ter prostovoljni prispevki za redno izhajanje in stalno izboljševanje glasila ZAVEZA. Žiro račun je isti kot za članarino z oznako: časopisni sklad.

Izvršni odbor je določil, da bo letošnji občni zbor v prvi polovici maja. Na njem bomo analizirali delo društva od ustanovitve naprej, sprejeli nadaljno usmeritev in obravnavali več trenutno aktualnih tem. O vsem bomo člane pravočasno obvestili.

Prav tako je Izvršni odbor sprejel odločitev, da bo tudi letos organiziral proslavo v Kočevskem Rogu. Pričakujemo večjo udeležbo politične emigracije. Proslava je zaenkrat predvidena za nedeljo dne 5. julija. Ce se bo morebiti datum spremenil, vas bomo seveda pravočasno obvestili. Vabimo vas pa že sedaj. Povabite še druge.

Končno vabimo vse člane, da nam sporočajo svoje želje, mnenja in pripombe tudi osebno v društveni pisarni vsak četrtek od 16.-18. ure na Gospodinjski 4, 61107 Ljubljana.

Dodaj komentar