Zaveza št. 39 – Zgodba o Marjetkinem čudežu (Marijan Eiletz)


and Marija Rus

§

[Stran 052]

Doktor Štern ni bil vajen, da ga motijo na domu. Vsakomur je dal vedeti, da mu to
ni všeč. A ko je Lojzek butnil v vhodna vrata in kričal, naj mu odprejo, je bolj radoveden
kot nejevoljen pogledal skozi okno.

»Čigav si, poba?« ga je domala nahrulil.

»Drenškov sem,« je Lojzek skoraj zajecljal, ker je vedel, da bo zdravnik ob tem priimku
osupnil. V strahu, da ga bo kar nagnal, je nadaljeval s prosečim glasom:

»Naša mamica je na porodu, pa je otroček narobe obrnjen. Babica Neža je pri njej,
a ne more nič pomagati, vas potrebujemo … lepo prosim …« Doktor Štern je zapičil
pogled v Lojzka, kot bi se hotel prepričati, ali je res ta belogardistični mulec tako
predrzen, da si upa priti v Cerknico in ga prositi za pomoč. Saj vsi vedo, da njihov
zdravnik skrivaj hodi med partizane in jih zdravi … Drenškovo Meto seveda dobro pozna,
še bolje pa njenega moža Franceta, ki se je pridružil domobrancem na Rakeku. Pred
kratkim ga je dosegla roka pravice. Borci so storili z njim, kar je zaslužil. Ustrelili
so ga v gozdu za domačo hišo … Šterna pa so vezali na Franceta še drugačni spomini,
spomini na preteklost, ki pa je bila zdaj označena kot lažna in krivična. Štern je
skušal odgnati te spomine. Zaman! Zagledal se je v tiste lepe večere v prosvetnem
društvu, kjer je pomagal kot režiser in igralec. Med Drenškom in njim se je spletlo
pravo prijateljstvo, čeprav je bil on liberalec, France pa klerikalec. Družila ju
je kultura in ta vez je bila močnejša kot ideološke razlike … Pa je prišla vojna in
okupacija in ta zakleta revolucija. Čez noč se nista več pogledala, prelomilo se je
med njima, prijateljstvo je prešlo v sovraštvo, ločila ju je bratomorna vojna.

Dolgo je Štern strmel v Lojzka, ki tudi ni odtrgal od zdravnika prosečih oči. Vsakemu
je na tisoče misli divjalo po možganih, se zapletalo skozi srce in spet nazaj v možgane.
Zdravnik ni pokazal, kje so se njegove misli končno zataknile, nenadoma se je vzravnal.

»Takoj grem!« je kar zagrmel. V torbo je vrgel instrumente in pakete z zdravili. Že
je bil na dvorišču, vžgal motor in zavozil pred Lojzka.

»Gospod doktor, vozili boste za mano, cesta je minirana in jaz vem, kje so položene
mine!« mu je Lojzek dejal skoraj prijateljsko. Štern je moral kar sprejeti fantovo
ponudbo.

Tako sta naglo zavila proti Grahovemu. Z oken so škilili ljudje in si mislili vse
mogoče, saj je bilo zares čudno, da se je zdravnik Štern dal zapeljati od tega malega
belčka in celo vozil za njim.

Štern pa se ni spraševal, kaj ga je pretentalo, da se je temu fantu dal spraviti na
tako nevarno pot. Tu ni videl nobenega problema. V bolezni in pri ranjenih ni delal
razlike med belimi in rdečimi in brezbarvnimi, čeprav so ga eni in drugi radi kritizirali,
kadar je šel zdravit tega ali onega, češ naj bi ga raje pustil »crkniti«. Vozil je
za Lojzkom in imel v glavi en sam cilj, rešiti dvoje življenj, mater in otroka. Tehtal
je okoliščine in čas, ki je kritičen za rojstvo otroka, in ugotovil, da čas nevarno
beži, on pa mora voziti za tem počasnim kolesarjem.

Nenadoma požene in med prehitevanjem zakriči:

»Grem naprej, če ne, bo prepozno!«

»Počakajte, gospod doktor, da prideva skozi Marof, kjer so mine!« je Lojzek kričal
za njim, a Štern ga ni slišal. Ni bil lahkomiseln, le dobro je presodil, da mora izbirati
med dvema možnostma, tvegati dvoje življenj ali tvegati čisto majhno možnost, da zavozi
na mine. Izbira zanj ni bila težka. Njegova sveta dolžnost je reševati življenja.
Zapodil se je proti Marofu in izginil za ovinkom.

Lojzek je podil za Šternom kot še nikoli v življenju. Na vsak način ga mora dohiteti.
Tedaj je ozračje stresla divja eksplozija. Lojzek je zatulil od groze in obupa.

Tam, kjer je čas negiben, pa vendar trajen, tam, kjer vid ni pogojen od gledanja,
a je vse razvidno, tam, kjer je jasno vse, kar se je zgodilo in kar se bo zgodilo
ali pa se nikoli ni zgodilo in se tudi ne bo nič več zgodilo, tam vlada slutnja poslednje
Dimenzije, ki ji je ime Večnost.

Tam nekje, pred vrati Končnega sodišča, se je trla množica ljudi. Potrpežljivo so
čakali, da pridejo na vrsto in jim bo Sodnik odredil njihovo zadnje bivališče. Prav
na koncu vrste se pojavi zdravnik Štern, ves zasopel in nemiren. Hropeč se preriva
proti vratom, kjer sta dva lepotca ožarjenih obrazov v blestečih oblačilih klicala
čakajoče po imenih. Štern se je zrinil do vratarjev in ju lepo prosil, naj ga pustijo
nazaj, reši umirajočo porodnico. Samo to bi rad, potem pa naj ga Sodnik sodi, kot
si je zaslužil. Zaman so bile prošnje. Ljudje okoli so se mu posmihali. Kaj si vendar
misli, ali ne ve, kje je zdaj! Štern pa je vztrajal [Stran 053] in vedno glasneje rotil vratarja, naj mu vendar dajo to možnost, le za kratek čas,
za kake pol ure, potem se vrne sem. Angela sta mu mirno odkimavala, da to res ni mogoče.
Tedaj pa se zasliši izza vrat močan glas, kot grom zveneč in pretresujoč:

»Pospremite zdravnika na zemljo, naj opravi, kar je mislil!«

In že sta ga obstopila dva angela in ga odvedla nazaj.

V Drenškovi izbi je bilo že mračno, a vsem, ki so bili ob Marjetkini postelji, so
gorele oči kot svečke ob parah. Malo prej je kaplan iz Grahovega dal Marjetko v sveto
olje. Zdaj je bilo spet vse tiho. V kotu je stala Marjetkina mati in kot zamaknjena
zrla v hčer. Na tleh poleg nje je šestletna Julka zadrževala solze. Babica Neža je
skrušena ždela v drugem kotu in strmela v porodnico, kot bi od nje same pričakovala
kako rešitev. Molk, ta strahotni molk nemoči in človeške bede, je od časa do časa
prekinjala Marjetka z vzdihi, ki so postajali vedno bolj zamolkli. Kaplan je začel
moliti rožni venec, komaj slišno, kot bi se bal motiti bolnico. Navzoči so mu odgovarjali
pritajeno in vzdihujoče, kot se moli ob bolnikih na smrtni postelji.

Ko je odjeknila eksplozija, so vsi zaječali in se spogledali. Nihče ni spregovoril,
vedeli so, da so to bile mine. Le solze so se zalesketale na obrazih. Kaplan še ni
končal zadnje desetke, ko se vrata odpro in se mednje opoteče Lojzek.

»Doktor Štern … doktor Štern … je zavozil na mino … in ga je razneslo!« je jokale
iztisnil iz sebe.

Zdelo se je, da je zrak oledenel od molka. Nihče se ni zganil niti kaj vprašal. Vse
je bilo jasno. Fant je storil, kar se je namenil, a zgodila se je nesreča. Nihče ni
dolžil partizanske mine, saj bi se lahko tudi kaj drugega zgodilo, lahko bi motorju
počila guma in bi se doktor Štern ravno tako ubil. In končno, možnosti za rešitev
so bile tako majhne. Polaščalo se jih je tisto bridko občutje nemoči, popolne prepuščenosti
usodi. Vendar si nihče ni upal podvomiti v božjo voljo, čeprav so se jim od žalosti
trgala srca.

Tedaj se je nenadoma vsem zazdelo, da je izba postala svetlejša, da je še nekdo stopil
mednje. Neža, ki v svojem obupu že več kot uro ni spregovorila, se v trenutku zgane
in osuplo gleda okoli sebe, kot bi hotela razbrati z obrazov svojcev, kaj se čudnega
dogaja.

Vstane in stopi k porodnici, ki je bila kot v omotici.

»Prižgite vendar luč, prižgite takoj!« skoraj zakriči Neža. Vsi so jo gledali kot
okameneli, le Lojzek je urno izvršil njen ukaz. Neže se je polastil čuden mir, vzravnala
se je in začela z neverjetno odločnostjo ukazovati:

»Prinesite vodo, vročo vodo, takoj! Pa rjuhe in milo hočem!« Osupli so jo gledali
in se bali, da se ji je zmešalo. Z vso naglico si je umivala roke in dajala navodila
Lojzku, ki je bil edini zmožen nekaj ukreniti, edini, ki je bil prepričan, da se Neži
ni zmešalo, marveč je prišla vanjo neka čudna moč.

Potem je Neža popolnoma mirna z golo roko posegla v Marjetkino telo in z veliko zbranostjo
in gotovostjo počasi začela obračati telesce, ki mu muhasta narava ni dovolila, da
bi se izmuznilo iz matere. Tedaj so vsi začeli naglas in goreče moliti, kot bi čutili,
da Marjetka in Neža potrebujeta pomoč od tam, kjer človek ne more ničesar storiti.
Marjetka je v podzavesti vzdihovala in stokala, Neža pa je kričala:

»Pritiskaj, Marjeta, pomagaj no, saj ga že imam!«

Nekaj trenutkov zatem je Neža držala v rokah mokro telesce, ki je zakričalo v svet
svoj prvi človeški glas. Vsi so se zgrnili okrog njiju in jokali od veselja.

»Vidite,« je zmagoslavno vzkliknila Neža, ko je kopala otročka, »deklica je!«

Nato je Marjetki, ki se je blaženo smehljala, položila dete v naročje, zatem pa so
ji začele popuščati moči. Zgrudila se je na stol in se zgrabila za glavo.

»Ljubi Bog, kako sem mogla to opraviti, saj tega nisem znala! Kaj se je zgodilo z
mano?« Vsa se je tresla in jokala, da so jo komaj pomirili.

Kaplan se je poslovil in s sklonjeno glavo stopal proti domu. Vedel je, da je bil
priča čudežu. Le Lojzek je popolnoma miren kot v omotici šepetal:

»Hvala, doktor Štern, hvala.«

Štern se je vračal z obema spremljevalcema in se približal velikim vratom, ki so se
venomer odpirala in zapirala. Tedaj se zasliši tisti gromoviti glas:

»Doktor Štern, zmagal si v ljubezni in usmiljenosti, zaslužil si mojo milost! Približaj
se!«

Odprla so se na stežaj velika vrata in zasijala je silna svetloba, ko je doktor Štern
vstopal med dvema angeloma in se ves blesteč bližal končni Luči.

[Stran 054]

Ljudje so še dolgo pripovedovali to zgodbo. Nekateri so jo postavljali v strogo realni
svet, drugi so ji priznavali nadnaravne primesi. Vsem pa se je zgodba počasi odmikala
na obrobje zgodovine. Na grahovskem pokopališču je bilo še dolga leta videti dva popolnoma
enaka grobova, drugega ob drugem, s skromnima kamnitima križema. Na enem je pisalo:
FRANCE DRENŠEK, NAŠ LJUBI OČE IN MOŽ, na drugem pa: DOKTOR JOŽE ŠTERN, NAŠ LJUBI PRIJATELJ.

Še vedno se v pomladnih dnevih vali topel veter z juga, se poigrava z oblaki, drevesi
in travo, mrši lase otrokom, ki se brezskrbno igrajo na robu Cerkniškega jezera, odnaša
pa staro žalost in spomine na hude čase, ki naj jih ne bo nikoli več nazaj.

Date: 2010