Zaveza št. 38 – Za starimi fotografijami


§

Zbiramo fotografije, s katerimi želimo izpopolniti naš arhiv. Seveda predvsem stare,
ki kažejo, kakšne so bile nekdaj videti vasi, zlasti pa tiste, na katerih so vaški
stražarji ali domobranci. Zadnjih smo nedavno nekaj dobili in menimo, da jih je vredno
objaviti. Značilno zanje je namreč, da so na vseh mladi fantje. Potrjujejo, da so
bili domobranci mlada vojska. Na fotografijah jih je nekaj v uniformah, kot so jih
nosili vaški stražarji, večina pa v pravih domobranskih. Ko pravimo, da so bili mladi,
bi rekel še več, skoraj otroci. Taki so vsaj videti, čeprav so bili zvečine stari
okrog 18 let. Druga dragocenost teh fotografij pa je, da zvečine vemo, kdo so na njih
in tudi kakšna je bila njihova usoda.

Prva zgodba nas spominja na Vercorsovo novelo »Molčanje morja«, druga na film Tarkovskega
»Vojakova vrnitev«, tretja na Fellinijev »Amarcord«.

Z domobranci
Marija Sojer

Fotografijo so mi podarili ob slovesu zadnje dni junija 1944. Na vsaki je zadaj natipkano,
kaj ali kdo je na njej: »Spomin na 2. četo slov. dom., Notranje gorice, junij 1944«,
»Spomin Baraga Franc, Zalar Ivan, 19. junij 1944«, »Spomin … «

Prišli so kmalu po novem letu 1944 in se vselili v barako Na hribih. Tako imenujemo
prvi grič na Plešivici nad glavno cesto in kamnolomom v Notranjih Goricah. Postavili
so jo že Italijani in si v njej uredili postojanko z vsem, kar spada zraven. Baraka
je bila dolga trideset metrov, obdana je bila z bunkerji in bodečo žico. Na hribih
imamo njivo, naša hiša pa je prva pod vrhom, zato so nam bili na očeh. Imenovali so
se 2. četa slovenskega domobranstva. Vedno več jih je prišlo in nazadnje se jih je
nabralo okrog dvesto, s tem pa so postali najmočnejša posadka daleč naokoli. Zasedli
so tudi šolo. Videti so bili mladi in nerodni. Vendar so po svojih močeh skrbeli zase.
Ni se dalo skriti, da so bolj lačni kot siti. Po mleko k nam niso hodili, ker nas
je bilo osem otrok in smo imeli eno samo kravo, pač pa k drugim kmetom v vasi. Vsak
večer si jih videl s kanglicami. Hoteli so biti urejeni in lepo oblečeni. Tako smo
jih gledali, kako so tedensko vsak posebej nosili culice z umazanim perilo v pranje
Lenarčičevim dekletom.

Zgornja pomlad leta 1944 na Plešivici, zadaj Markeljnova hiša: »Spomin na
                        Jožeta Štruklja, Franca Baraga in Ivana Zalarja.« Imenovani sedijo na
                        sredini.

Figure 28. Zgornja pomlad leta 1944 na Plešivici, zadaj Markeljnova hiša: »Spomin
na Jožeta Štruklja, Franca Baraga in Ivana Zalarja.« Imenovani sedijo na sredini.

[Stran 051]

Bilo nas je osem otrok, sedem deklet, jaz kot najstarejša sem bila stara 16 let. Očeta
je včasih prijelo, da je pregloboko pogledal v kozarec, rad je kvartal, za politiko
mu ni bilo mar. Mamo pa je zanimalo vse. Tisto, kar nam je odprlo oči, pa se je zgodilo
ravno v tistem času, spomladi leta 1944. Izvedeli smo namreč, da so partizani na Sarskem
zverinsko umorili maminega brata, strica Antona Kavčiča. Italijani so bili poleti
1942, torej dve leti prej, požgali Iško vas in strica skupaj z drugimi vaščani odgnali
na Rab, žena z otroki pa se je zatekla na Sarsko, odkoder je bila doma. Po italijanski
kapitulaciji se je stric pridružil družini, a partizani so ga imeli na piki, ker ni
hotel z njimi. Pa kaj bi iskal pri njih, ko je imel družino s šestimi otroki, od katerih
je imela najstarejša deset let, sedmi pa je bil na poti! Pa se je zgodilo, da je v
neki hiši na Sarskem partizan domačin streljal v bogkov kot. Trije sovaščani so bili
zraven in eden od njih mu je rekel: »Tako se ne dela!« in mu skušal iztrgati puško
iz rok. Ko sta se ruvala, se je sprožila in partizana smrtno ranila. Nesreča je prišla
komunistom kot nalašč, da so strica obsodili na smrt z lažno obtožbo, da je on streljal.
Sam si je moral izkopati grob, preden so ga potolkli. Še danes otroci ne vedo, kje
se je to zgodilo. Potem pa je v času demokracije izšla knjiga, ki jo je napisal zgodovinar
Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM (Ljubljana, SAZU in Škuc, 1993). Zamerili smo mu, ker
je pobral partizansko verzijo te zgodbe: »Kavčič Anton, zaradi uboja Alojza Štrumblja
obsojen od Notranjskega vojaškega sodišča in ustreljen 1944.« Tončka, hčerka umorjenega
Tončka, mu je pisala, kako je bilo v resnici, pa ji ni niti odgovoril. Vidite, taki
so naši zgodovinarji, celo akademiki. Gestrin zdaj ne more več odgovarjati, tudi če
bi hotel.

Franc Znidaršič in Franc Lah pri šoli, zadaj kamnolom.

Figure 29. Franc Znidaršič in Franc Lah pri šoli, zadaj kamnolom.

Pred barako Na hribih spomladi leta 1944. Spredaj s čelado Ivan Štrukelj,
                        v sredini Edvard Kušlan, za desnega ne vem. Stojijo: s cigareto Ivan Zalar,
                        Franc Lah, za srednje tri ne vem, skrajno desno Albin Rupar. Na hrbtni
                        strani fotografije piše, da so zraven še Janez Meden, Janez Modic, Alojz
                        Oblak, Anton Škrajner.

Figure 30. Pred barako Na hribih spomladi leta 1944. Spredaj s čelado Ivan Štrukelj,
v sredini Edvard Kušlan, za desnega ne vem. Stojijo: s cigareto Ivan Zalar, Franc
Lah, za srednje tri ne vem, skrajno desno Albin Rupar. Na hrbtni strani fotografije
piše, da so zraven še Janez Meden, Janez Modic, Alojz Oblak, Anton Škrajner.

Na začetku aprila, na velikonočno nedeljo, so domobranci prvič vstopili skozi naša
vrata, nato pa prihajali vsak večer za kako uro. Trije, štirje so posedli po klopi
v hiši, gledali in govorili. Ravno pravšnja sem bila videti, dekleta v teh letih prehitimo
fante, potem pa nas hitro ujamejo. Hodila sem na Srednjo trgovsko šolo. Imeli so me
za silno pametno, ker sem obvladala stenografijo. Diktirali so mi: »Napiši mama! Napiši
ata«, potem pa se otroško čudili, kako je neka reč preprosta, samo znati jo moraš.
Prav vse jih je zanimalo, zlasti knjige Slovenčeve knjižnice. Nisem bila plašna, vendar
je bilo tako, da se z njimi nisem znala pogovarjati. Dvajsetletnice, ki so se pulile
zanje in se jim nastavljale, so bile že prestare. Mama me je spodbujala: »Mula, ali
se boš pogovarjala s fanti!« A meni ni šla beseda iz ust. Tako je govorila sama in
jih vpraševala o vsem, kar ji je padlo na um. Odzivali so se ji pohlevno in prijazno.
Za nas so bili Notranjci, v resnici pa si sploh nismo dobro predstavljali, odkod so
doma. Z našega griča [Stran 052f] se vidi po vsem Barju, seka ga ravna črta železnice do mostu čez Ljubljanico, na
jugu ga obkrožajo znani griči Sv. Ana, Sv. Jožef in Žalostna gora, zadaj pa Krim in
Ljubljanski vrh. Tam za njima, so govorili, da so doma, nekje med gozdovi, ki segajo
do Cerkniškega jezera. Šele ob odkritju spominske plošče na Blokah leta 1993 sem si
ogledala Bloke, Menišijo in Vidovsko planoto in se vzpela na znano in neznano Sv.
Trojico, domovanje Martina Krpana. Najdlje sem se zadržala na Blokah in obiskala njihove
domačije, zlasti tisto v Novi vasi, odkoder je bil doma Franc Lah. Kot iz škatlice,
vse obnovljeno in pospravljeno. Gospodari Francetov brat Jože. Tretji brat Ivan je
bil tudi na Teharjah, in sicer kot mladoletni domobranec. Videl je, kako so 7. junija
1945 zvečer Franceta odgnali. Preden je izginil, je uspel reči Ivanu, da gredo v drugo
taborišče, ker so močnejši in starejši. Naši mami, pa tudi drugim, je bilo najbolj
všeč, ko je izvedela, da so bili doma navajeni trdega dela, zlasti pa zgodbe, kako
so tovorili z volmi hlode na Rakek. Pravili so, koliko otrok je pri kom, in tudi,
kako so prišli k domobrancem. Mobilizacija jih je že v jeseni 1943 potegnila v vrtinec.
Najmanj tri mesece so vsak večer zahajali k nam, pa z njimi skoraj nisem spregovorila.
Nekako se je videlo, da bi morala biti bolj naklonjena Francu Lahu z Blok, in sami
so me prepričevali: »Mimi, ali ne veš, da je to najlepši fant v bataljonu!« Nove uniforme
so dobili nekaj dni pred prisego na stadionu 20. aprila 1944. Že popoldne, takoj ko
so se vrnili iz Ljubljane, so se prišli pokazat. Kot kažejo fotografije, srajc niso
imeli zapetih do konca, da so lahko kazali ovratnike. Mama jih je hvalila: »Joj, fantje,
kako ste lepi!« Imeli so močne in zrele glasove, in ko so na poti do vežbališča na
Plešivici in ob povratku korakali skozi vas, so ubrano in glasno zapeli, da je vse
letelo skupaj. Same narodne, tudi tisto »Dekle, daj mi rož rdečih!«. Celo nekaj iger
so pripravili. Igrala smo tudi domača dekleta in pri izbiri vlog niso gledali, za
katero stran se je odločila družina.

Samo Modic, Anton Zakrajšek, Slavko Petrič, Franc Žnidaršič, Anton
                        Švigelj, Franc Lah. »Joj fantje, kako ste lepi!«

Figure 31. Samo Modic, Anton Zakrajšek, Slavko Petrič, Franc Žnidaršič, Anton Švigelj,
Franc Lah. »Joj fantje, kako ste lepi!«

Vod 2. čete slovenskega domobranstva po vaji na Plešivici na Ljubljanskem
                        barju.

Figure 32. Vod 2. čete slovenskega domobranstva po vaji na Plešivici na Ljubljanskem
barju.

Notranjegoriški domobranci so bili tisti, ki so odšli leta 1944 h Krimski jami. Po
vrveh, ki so jim jih posodili kmetje, so se spustili vanjo. Naleteli so na kosti žrtev
iz leta 1942. Franc Cimperman iz Topola pri Begunjah je ven prinesel tudi lobanjo.
Na dan so prišli z osebnimi predmeti, po katerih so svojci iz Begunj in Ljubljane
prepoznali svoje. Ljubljančani predvsem sinove, ki so jih partizani »rešili« z vlaka
na Verdu.

2. četa slovenskega domobranstva v Notranjih Goricah. »Ko so se po maši
                        takole postavili pred cerkvijo, je vse gledalo.«

Figure 33. 2. četa slovenskega domobranstva v Notranjih Goricah. »Ko so se po maši
takole postavili pred cerkvijo, je vse gledalo.«

Kaj naj rečem. Nekaj teh fantov je kasneje padlo v boju, večina pa je bila pomorjena
po vojni. Vse življenje sem mislila nanje in se vpraševala, kakšna je bila njihova
usoda. Resnico sem izvedela šele po letu 1990. Ustavila bi se še pri fotografiji št.
4, na kateri jih je šest pred našo šolo, za njimi kamnolom, ki je ostal po gradnji
železnice čez Barje pred sto leti. Takrat so s skalami, ki so jih trgali iz [Stran 053] našega hriba, zasuli močvirje. Prvi z leve je Samo Modic, dijak, ki je edini od teh
na sliki ostal živ. Po vojni je doštudiral za zdravnika in živi v Ljubljani. Poleg
njega stoji narednik Anton Zakrajšek (1923–1944), ki je padel kot vojak Rupnikovega
bataljona, doma je bil s Fare in je pokopan ravno tam na Blokah. Sledijo Slavko Petrič
(1922–1945), umorjen po vojni in napisan na plošči pri Sv. Trojici, Franc Žnidaršič
(1923–1945), umorjen po vojni, napisan na plošči pri Sv. Vidu, Anton Švigelj (1915–1944),
padel v boju, napisan na plošči v Cerknici, zadnji pa Franc Lah (1925–1945), umorjen
po vojni, napisan na plošči na Blokah.

Samo še za enega od njih vem, da je preživel, Gabrijel Mišič z Blok. Vsaj na tisti
sliki mora biti, ko sedijo po vaji. Lani ali predlanskim je umrl. Slišala sem, da
je imel pravi domobranski pogreb. Drugi pa niso dočakali svoje sreče in počivajo že
petdeset let. Fotografije vam predajam kot spomin nanje, da jih boste varovali, ko
mene ne bo več.

Z Gorjancev do šole na Barju
Jože Božič

Na tej fotografiji, posneti aprila 1944 pred šolo na Barju, sem tudi jaz. Doslej je
nisem kazal, saj je ta domobranska postojanka še danes na slabem glasu. Vedeli smo
za Kozlerjevo goščo in včasih zvečer slišali od tam streljanje, opazili pa tudi, da
nekaj naših, med njimi Kožar in naš narednik, zvečer izgine, opolnoči pa vrne. A našo
peterko so imeli samo za straže in obhode. Ves čas smo bili skupaj, razen Kožarja,
od Novega mesta novembra 1943 do taborišča v Kranju zadnje dni maja 1945. Naši obhodi
so bili nevarni, saj smo se vozili s kolesi po Črni vasi prav do Lip in Iga ter po
vseh podkrimskih vaseh. Partizanom ni bilo težko postaviti zasede, saj so nas zagledali
že od daleč. Samo počakati so morali, saj so vedeli ali pa so jim povedali domačini,
kje se bomo peljali. Četrti z leve stojim, še najmanj kažem, da bi mi bilo nerodno.
Tako kot drugi nisem vedel kam z rokami, pa sem jih položil na ramena sosedov.

Kako sem z Gorjancev prišel na Barje? Nekaj tednov po kapitulaciji Italije so partizani
pobrali po vaseh pod Gorjanci vse moške, tudi take pobe, kot sem bil jaz. Imel sem
komaj šestnajst let. Zbrali so nas v stari šoli v Podgradu. Šole zdaj ni več, ker
so jo podrli. Stala je pri cerkvi in župnišču, kjer je zdaj parkirišče. Obljubljali
so, da nas bodo naučili ravnati z orožjem, pa ni bilo nič, samo skrivanje in preganjanje.
Čez teden dni so nas deset poslali po kostanj v Maline na belokranjsko stran Gorjancev.
Ravno prav je bil zrel in nabrali smo ga polne nahrbtnike. Na povratku pridemo na
košenice na vrhu, kar zagledamo od Jugorja proti Vahti kolono tankov in avtomobilov.
Starejši partizan, ki nas je vodil, je na naše vprašanje: »Kaj pa je to?«, odgovoril:
»To so naši.« Mislil sem si: »Ti si neumen, kaj ne vidiš, da so Nemci.« On pa je gonil
svojo. Toliko pa je bil le previden, da smo se bolj oprezno spuščali proti Podgradu.
Šel je v izvidnico: »Če bom izstrelil raketo, pomeni, da je varno.« Čakali smo zgoraj
na robu hoste. Ko smo zagledali svetlobo, smo stekli. »Hitro poberite vse, Nemci so
že v Vinji vasi.« Pa smo bežali proti Dolenjskim Toplicam. Prespali smo na nekem podu
v Dobindolu, naslednjega dne pa šli po gozdovih v Uršna sela in Podturn. Lačni kot
psi smo se teden ali dva vrteli po Kočevskem Rogu in okolnih vaseh. Štabovci in partizanke
so si pomagali po svoje, mi pa smo jih morali stražiti in stradali. Ko smo se nazadnje
privlekli čez Uršna sela na Radoho, sem si rekel: »Blizu je naša vas. Dovolj imam
te bande!« in se izgubil v gozdu. Doma sem se tri tedne skrival v gnojnični jami.
Nato pa me je oče skupaj s sosedom odpeljal v Novo mesto. Prav natančno se ne spominjam,
koliko časa sem bil kje, saj si nisem zapisoval.

Pred šolo na Barju v zgodnjem poletju leta 1944. Alojz Jerič iz Lakovnic,
                        Franc Saje iz Koroške vasi (pisec zgodbe) in Martin Saje, Francetov brat.

Figure 34. Pred šolo na Barju v zgodnjem poletju leta 1944. Alojz Jerič iz Lakovnic,
Franc Saje iz Koroške vasi (pisec zgodbe) in Martin Saje, Francetov brat.

Ob koncu novembra sem bil že v Ljubljani, potem pa romal iz kraja v kraj. Povedal
sem že, da nas je bilo pet vedno skupaj. Najprej mesec dni na realki in mesec dni
na aerodromu, [Stran 054] od tam dva meseca pri Sv. Ivanu v Trstu, pa nazaj v Ljubljano, kjer smo bili dva
tedna na Ljubljanskem gradu. Tam smo dobili še domačina Janeza Kožarja iz Vinje vasi.
Pri obrambi Kočevja med 8. in 10. decembrom 1943 je bil že tretjič ranjen, vendar
se je v nekaj mesecih toliko pobral, da se nam je pridružil.

Sredi marca 1944 smo se znašli v šoli na Barju kot 11. četa slovenskega domobranstva.
Kmalu nam je postalo jasno, da so domačini drugačni kot po vaseh pod Gorjanci. Niso
nam bili naklonjeni. Res tudi nismo vedeli, kaj se je tu dogajalo zadnjega pol leta.
Čez štiri mesece smo šli naprej.

Pet nas je bilo še skupaj, ko so nas iz Vetrinja vrnili skozi karavanški predor, in
prišli smo v Kranj. Tam so dali letnika 1927 in 1928 v barake, starejši pa so ostali
zunaj in jih nisem več videl. Čez dva tedna so nas peš prignali v Šentvid, kjer so
nas imeli posebej. A čez en mesec, moralo je biti sredi julija, so nas neko popoldne
peljali v večjo dvorano in pomešali s starejšimi, zvečer pa je prišel oficir in zahteval,
naj tisti, ki so mlajši kot osemnajst let, stopijo naprej. Preštel jih je in odšel.
Takrat sem imel že osemnajst let, zato sem ostal s starejšimi. Vso noč sem razmišljal,
kaj naj storim. Zjutraj se je vrnil in ponovil povelje. Zdaj sem stopil med mlajše
tudi jaz. Štel je in ugotovil: »Eden je preveč. Naj se javi. Če ga bom jaz odkril,
ne bo dobro!« »Jaz sem prišel na novo! Skozi sem bil med mladimi, sem sedemindvajseti
letnik, zdaj pa ste me dali med stare. Najprej je bilo rečeno tako, zdaj pa tako.«
Strogo me je pogledal, premeril, potem pa izustil: »Dobro je!« in me pustil v skupini.
Po nekaj večerih so druge odpeljali, jaz pa sem avgusta dočakal amnestijo. Sploh se
ne spominjam, kdaj sem prišel domov, niti tega ne, ali je bilo pred velikim šmarnom
ali po njem.

Prvi z leve je Alojz Jenič (1921–1945) iz bližnjih Lakovnic, zadnjikrat sem ga videl
v Kranju, kamor so nas pripeljali skupaj, napisan je na plošči v Šmihelu. Drugi je
Franc Saje (1921–1945) iz Koroške vasi, ki ga je tudi zmanjkalo v Kranju. Sledi Anton
Gazvoda (1922–1944), ki je padel v boju. V Črni vasi smo bili kot 11. četa samo štiri
mesece, nato so nas premestili v Grosuplje, od tam v Šmarje-Sap, zadnja dva meseca
smo bili pa v Kočevju. Ko smo bili v Grosupljem, smo šli v akcijo v Suho krajino.
Prešli smo Zagradec in se bližali Žužemberku. Od tam sta bila komandir naše čete Lavrič
in njegov brat, podnarednik. V nekem vrtu sem si ravno gasil žejo z jabolki, ko je
začelo pokati. Umaknil sem se za cesto, tako kot drugi. Na drugi strani sem zagledal
mrtvega Toneta in izvedel, da so ranjeni še trije, ki so ga poskušali odnesti. Zato
je komandir odredil umik in smo fanta pustili. Četrti po vrsti stojim jaz. Povedal
sem že, kako sem ostal živ. Naslednji je Janez Kožar iz Vinje vasi (1921–1945). Vojak
od glave do pete, mitraljezec. Ne vem kolikokrat je bil ranjen, zadnjikrat v Kočevju
tik pred koncem vojne. Tam nam je poveljeval stotnik Miloš Šabić. Morda skačem z mislimi.
Tole bi rekel za Šabića, bil je hraber in imel srce vojaka. V Kranju je prvi stopil
iz vrste, ko so iskali oficirje. Kaj se je zgodilo z ranjenim Kožarjem, ne vem. Na
Koroško ni prišel. Delil je pač usodo z drugimi ranjenci, lahko da so ga partizani
dobili na enem od vlakov ali pobrali iz ljubljanskih bolnišnic. Zadnji stoji Martin
Saje (1926–1945), Francetov brat, samo nekaj mesecev starejši od mene. V Kranju je
ostal zunaj in bil odpeljan naprej.

Zdaj, ko je blagoslovljena farna spominska plošča v Podgradu, berem njihova imena
in razmišljam. Koliko življenja jim je bilo vzeto!

Kdo jih pozna?
Anton Avbelj

Spravljene so imeli Bergantovi na Vodovodni. Stric moje žene Peter Bergant je bil
prej ravnatelj Vzajemne zavarovalnice. Med vojno je postal domobranski oficir, bil
vrnjen iz Vetrinja in ubit (1889–1945). Fotografije je moral pustiti tam že med vojno
sorodnik Ivan Lebar. V Črnuče so prišle k moji bodoči ženi z drugo robo.

Kdo so ti častniki in kdo vojaki? Poudarjamo: visoki častnik v sredini ni
                        Franc Frakelj, čeprav je visoke postave in mu je tudi sicer podoben. Baje je
                        bil doma iz Polja in po vojni umorjen. Morda ga bo kdo poznal?

Figure 35. Kdo so ti častniki in kdo vojaki? Poudarjamo: visoki častnik v sredini
ni Franc Frakelj, čeprav je visoke postave in mu je tudi sicer podoben. Baje je bil
doma iz Polja in po vojni umorjen. Morda ga bo kdo poznal?

Lebar je na vseh fotografijah. Doma je bil iz Prevale pri Škocjanu, župnija Dob pri
Domžalah. Najprej je bil pri partizanih, potem pri domobrancih. Kasneje se je znašel
pri Bitenčevih četnikih in celo sodeloval pri znanem četniškem napadu na partizane,
s katerim so rešili domobransko posadko v Lahovčah. Po vojni je bil sicer zaprt, imel
pa neverjetno srečo, saj so ga po čudnih intervencijah izpustili, verjetno že pred
amnestijo. Leta 1946 se je oženil v Vrhpolje in si ustvaril lepo družino. Umrl je
sorazmerno mlad leta 1973.

Leto pred smrtjo me je obiskal in takrat sem mu pokazal fotografije. Trdil je, da
je bila to sicer domobranska enota, v njej pa veliko [Stran 055] Gorenjcev, ki so bili četniki in so samo čakali, kdaj se bodo pridružili enemu od
odredov. Ponudil sem mu, da jih vzame, pa je odvrnil: »Jaz jih ne rabim. Kar ti jih
imej še nekaj časa.«

Fotografije so posnete poleti 1944 na atletskem in nekdanjem nogometnem igrišču Železničarja
v Zgornji Šiški, med kamniško in gorenjsko železnico. Dobro si jih oglejte, in če
boste koga spoznali ali vedeli kaj več, nam sporočite!

»Oče, mati, bratje in sestre!« Na nogometnem igrišču: vidna sta gola,
                        zadaj obrisi Rašice. Ivan je v sredini zadaj, domobranski oficir pa ni Franc
                        Frakelj, čeprav mu je podoben. Kdo je torej oficir na sliki?

Figure 36. »Oče, mati, bratje in sestre!« Na nogometnem igrišču: vidna sta gola, zadaj
obrisi Rašice. Ivan je v sredini zadaj, domobranski oficir pa ni Franc Frakelj, čeprav
mu je podoben. Kdo je torej oficir na sliki?

Kolesarske veščine na stezi nogometnega igrišča. Zadaj Plečnikova cerkev,
                        na hišah, ki ju vidimo, sta številki Murnova 9 in 11. Ivan Lebar je srednji
                        na kolesu. Zadaj motoristi, ki se pripravljajo na vožnjo.

Figure 37. Kolesarske veščine na stezi nogometnega igrišča. Zadaj Plečnikova cerkev,
na hišah, ki ju vidimo, sta številki Murnova 9 in 11. Ivan Lebar je srednji na kolesu.
Zadaj motoristi, ki se pripravljajo na vožnjo.

Date: 2010