Zaveza št. 37

1.1.1.

Figure 1.

1.1.2.

Odkar je dr. Franc Zagožen na čelu nove, združene krščanske stranke, so njegova dejanja in njegove besede stopile v središče naše politične pozornosti. Čeprav tudi prej ni bil na obrobju, je to, kar sedaj pove in naredi, postalo predmet natančne analize tistih, ki politiko delajo, in tistih, ki jo samo opazujejo in razlagajo. Postal je človek, za katerega se misli, da ima v rokah ključne vzvode politične sedanjosti.

Dr. Zagožen v novi vlogi še ni imel priložnosti veliko narediti, zato ga na podlagi dejanj zaenkrat ne bi kazalo ocenjevati. Več pa je povedal. Posebno zanimiva sta dva intervjuja, ki ju je dal za časopis Delo, enega na veliko soboto, 22. aprila, drugega pa takoj po veliki noči, 25. aprila. Medtem ko hoče prvi intervju doseči velikost in pomen portreta, bi drugi rad zgolj preciziral nekatera Zagožnova konkretna politična stališča. (Ni se sicer mogoče ubraniti občutku, da je glavni namen tega dodatka, s katerim se je očitno zelo mudilo, da se preko Zagožnovih ocen postavi Janeza Janšo v prostor, kjer ga režiserji neke sedanje politike hočejo imeti.) Iz obeh besedil je mogoče razbrati, kako bo Zagožen novo stranko, kolikor bo to v njegovi moči, peljal in v kateri voz jo bo vpregel.

Po mojem je Zagožnov temeljni politični credo izražen v temle stavku: »Mislim, da Slovenija potrebuje tri ali štiri demokratske stranke in ne dveh blokov.« V tem stavku ne gre samo za sestavo političnih sil, ampak izhaja iz njegovega globinskega pojmovanja sedanje zgodovine. Pomeni, zelo preprosto povedano, da tako imenovana tranzicija ni tisto temeljno in določilno dejstvo, ki v njegovi svetlobi vse stvari dobijo pomen, ki ga zgodovinsko imajo. Prehod iz stanja polaščenosti v stanje svobodnega razpolaganja s seboj za Zagožna ni tako pomemben, da bi ga bil pripravljen priznati za merilo vsega drugega dogajanja, aktualnega in intencionalnega. Glede razumetja tega njegovega gledanja na prehod nismo sicer v nobeni zadregi. Izhajati ne more iz ničesar drugega kot iz tega, kaj mu pomeni polaščenost in kaj mu pomeni svobodno razpolaganje s seboj: očitno ne misli, da sta to dve izključujoči se stanji, eno nevredno in drugo vredno, eno nečloveško in drugo človeško. Ko bi namreč dr. Zagožen prehod iz enega stanja v drugo zagledal v celoti in velikosti, ki mu pritiče, bi mu gotovo zagotovil prvenstveno mesto v preambuli politične filozofije nove stranke. In potem mu ne bi bila več tuja tudi misel, da se obstoječe politične sile za tako veliko nalogo naravno razvrstijo v »dva bloka«.

V odklanjanju ideje dveh blokov Zagožen nikakor ni sam. Levičarski mediji – lahko bi rekli tudi kar mediji – v določenem časovnem ritmu prinašajo opozorila o nevarnosti polarizacije slovenske politike. V očeh medijev so že stranke same nekaj slabega, v stanje popolne zavrženosti pa padejo v trenutku, ko se v kateri izmed njih izoblikuje uvid, da je politična resničnost rešljiva samo tako, da se politične sile organizirajo na enem od obeh polov, in sicer ne samo za konkreten primer, ampak tako rekoč za stalno, v skladu s politično filozofijo, ki jo vsaka stranka ima. Za postmoderno miselnost, ki gospoduje nad slovenskim medijskim človekom, je taka dolgoročna opredelitev nedopustna: sprejeto je to, kar je ali kar lahko vsak trenutek postane drugačno, vse kar ne teži k istovetnosti ali k identiteti. Poleg tega pa novinarji, kot je znano, dobivajo tudi plačo, kar v človeške zadeve vedno vnese določeno logiko.

Po Zagožnovem mnenju je pri nas tako, da »izvršno oblast postavijo tri ali štiri stranke, ki med seboj tekmujejo, so pa sposobne tudi med seboj sodelovati in morajo biti demokratične«. Demokratične pa so zato, ker »so prisiljene demokratično ravnati, ali pa izgubijo volivce«. Glede vloge strank Zagožen ni čisto jasen. Na eni strani mu je všeč Bučarjeva teza, da je strankarsko nevezan poslanec garant za »demokratski razvoj države in za spoštovanje pravnega reda«. Zdi se torej, da zastopa načelo strankarsko nevezanega poslanca, ki agira po svoji politični vesti. Takoj za to razlago pa nas preseneti s trditvijo: »Samo stranke lahko organizirano delujejo v političnem življenju. Sicer smo množica neorganiziranih posameznikov.«

Figure 2. Na narcise smo sedaj že pozabili Simon Dan

Zdi se, da se Zagožen ni pripravljen soočiti s temeljno politično realnostjo časa. Ta realnost je razmeroma preprosta in se sestoji iz dvojega: iz določenega prostora in iz določenega hotenja v tem prostoru. Politični prostor je definiran s prehodom iz totalitarizma v demokracijo, ali s tranzicijo; politično hotenje tega prostora pa je sestavljeno iz dveh sil, ki delujeta kot dva vektorja z nasprotujočo [Stra 003] si smerjo. Če hočemo hotenje tranzicijskega prostora razumeti, moramo najprej pomisliti na to, da bi samo po sebi to hotenje lahko bilo enotno, da torej ne bi bili dve hotenji, ampak samo eno. Spričo poraza, ki so ga doživeli komunisti, bi bilo razumno pričakovati, da bodo storili eno od dvojega: da se bodo iz politike, potem ko jim je zgodovina odrekla politično kompetentnost, umaknili povsem, ali pa bodo v zavesti cene, ki so jo ljudje morali plačati za eksperiment, ki so ga izvedli na njih, iskreno in brez zadržkov vključili v delo za demokratsko prenovo skupnosti – najprej narodove in potem državne. Čisto lahko bi bilo tako – človeško bi bilo tako – da bi se prepustili vzgonskim silam kulturne in politične katarze in bi v zameno za dovoljenje, da se smejo enakopravno in enakovredno vključiti v demokratsko življenje – to dovoljenje bi lahko razumeli kot nagrado za odpoved nasilni in krvavi obrambi pozicij, ki so si jih bili pridobili – dali na razpolago svoje sile za napore, ki jih terja tranzicija. Čisto lahko bi, kot rečeno, bilo tako, in da ni bilo tako, je tako čudno, da tega nikakor ne smemo izgubiti izpred oči, ko skušamo ugotoviti, s kakšnimi ljudmi imamo opraviti.

Sedanje politično hotenje torej ni enojno, ampak dvojno. Poglejmo, kaj je mogoče o vsakem od njiju reči. Hotenje, ki ga predstavljajo izvorne demokratske sile – sile, ki so nastale na prelomu in prelom deloma tudi povzročile – je v sebi enotno, ker se njegovi realni in deklarativni cilji pokrivajo. V tej enotnosti in pokritosti je velika moralna in politična moč; v njej je mogoče najti, če bi se je njeni nosilci zavedeli, velike in dragocene izvore energije; iz te bi lahko rastla zavest svobodnosti in integritete. Hotenje nekdanjih komunistov pa ni enotno, ker se njihovi realni in deklarativni cilji ne pokrivajo. Na deklarativni ravni so njihovi cilji podobni ali celo enaki tistim, ki jih postavljajo izvorni demokrati. Njihovi realni cilji pa so od teh različni. Ti so skriti v besedi kontinuiteta, ki pomeni nadaljevanje nekdanje politične prakse v novih razmerah. Njihove ambicije so velike in predrzne – komaj predstavljivo predrzne: pod demokratskim nebom postaviti novi totalitarizem, ki ga sedaj ne bosta nosili partija in policija, ampak kapital, mediji in podedovane organizacije nekdanje civilne družbe.

Ob nakazani sliki je treba pripomniti, da komunisti igrajo svojo nelahko igro prisebno in vzorno. Vsak izpostavljeni delec njihovega ideološkega commonwealtha opravlja svojo nalogo zanesljivo, pa tudi pametno in premeteno, [Stra 004] vedoč, kaj je v kakem primeru važno, kaj manj važno, kaj pa je mogoče tudi zanemariti. Predvsem pa so pripravljeni, da ob vsaki priložnosti, ki to zahteva, zrecitirajo elemente ideološkega mita, v varianti, ki je trenutno predpisana: pogosto v miselno tako zreducirani obliki, da se človek vsakič čudi, da se ne zbojijo za svoj intelektualni prestiž – saj so to večkrat ljudje z visokimi akademskimi naslovi. A se zdi, da jim v splošni provincializaciji kulture to ne škodi.

Za pričujoče razmišljanje je bolj važno to, da je demokratična hemisfera tranzicijske politike daleč od opisane vzornosti. Ne gre samo za to, da njena elita ni pripravljena sprejeti sloga, ki bi ustrezal njeni duhovni in politični situaciji. Saj je vendar jasno, da v tej situaciji ni mogoče adekvatno obstajati brez določene miselne askeze – brez določene politične askeze. Bolj važno je nekaj drugega. Ljudje, ki odgovarjajo za to politiko, so v neprestani skušnjavi, da bi odvrgli z ramen breme tranzicije in se vdali fikciji, da so že v etabliranem prostoru evropske demokratične normalnosti. Niso pripravljeni, če si lahko dovolimo Vergilsko frazo, vzeti nase fatum – usodo. Iz tega občutja izhaja stavek, ki ga je izrekel predsednik prve Demosove vlade, tam na začetku te desetletne štorije: »Dovolj je bila ena revolucija.« Komaj si lahko zamislimo besede, ki bi bolje nakazovale nezadostnost ali neadekvatnost nekega političnega razumetja. Ali bolje, neke politične nedoraslosti. Nikoli ne bomo trdili, da je vse, kar je sledilo, bilo takšno zato, ker se je ravnalo po začetni intonaciji. A da je bila ta intonacija ominozno znamenje, to danes že lahko rečemo.

Zgodba, ki jo tu pripovedujemo, ima širše ozadje. Gre za habitualno šibkost slovenskega, morda tudi evropskega človeka v odnosu do komunizma. Ta neodpornost izhaja iz vere, da komunizem ni tak, kakršna je podoba, da je, čeprav se je pozneje vedno izkazalo, da je natanko tak. Zanimivo pri tem je to, da nobena lekcija ne zaleže – da se kljub vsej izkušnji v vsakem rodu javljajo novi izzivalci usode. In čeprav je trasa, po kateri je teklo to dogajanje, polna mrtvecev, se zdi, da teh, ki prihajajo zadnji, to nič ne moti. Slovenska varianta ima priložnost, da tu pove posebej pretresljivo zgodbo: najprej Kocbek, potem Peterle in potem Podobnik. Vedno isto, skoraj natanko isto!

In tako smo sedaj pri dr. Francetu Zagožnu. Kakšno podobo nam daje, kakšni strahovi in upi nas obhajajo, če si njegove misli, izražene v obeh intervjujih, ogledamo pred ozadjem zgornjega razmisleka. Vzemimo na primer tisti del pogovora (Delo, dne 22. aprila), ki se dotika tranzicije.

Na tranzicijo gleda Zagožen takole: »Retorika o tem, da je treba opraviti, očistiti s kontinuiteto, je dokaj trda linija, ki jo jaz ne zastopam na ta način. Vem, da je treba odpraviti posledice tovrstne preteklosti, kolikor je mogoče. Toda najbolje bomo to storili, če bomo to družbo dejansko normalizirali … Treba je poskrbeti za to, da bodo ljudje lahko normalno živeli, normalno delali.« Prva beseda je torej normalnost. A kako jo doseči? Treba je preprosto sprejeti zakone. Če je res – »nekateri pravijo« – da kontinuiteta izrablja zveze med politiko in gospodarstvom za kanaliziranje javnih naročil, potem bo tu naredil red zakon, ki bo v kratkem sprejet.

Zagožen se torej zanaša na zakone, tako kakor se politik lahko zanaša na zakone v vsaki delujoči demokraciji. Kaj pa tranzicija, ali so tu stvari kaj drugačne? Ali se bo, prvič, kontinuiteta strinjala s tem, da se sprejemajo zakoni, ki jo bodo omejevali – če je v vladni koaliciji, ima pri tem nekaj besede, mar ne? (Spomnimo se, da Zagožen zagovarja sistem treh ali štirih demokratskih strank, ki med seboj tekmujejo, pa tudi sodelujejo, neglede na tranzicijsko strukturo!) To je ena stvar. Kaj pa izvajanje zakona? Ali ni administrativni aparat zvečine dediščina nekdanje partijske države? Kakšno moč bo imel zakon v njenih rokah, pa naj bo še tako napisan? Zagožen tu ne vidi težav: »Na tak način se odpravi, onemogoči kontinuiteta. Vzpostaviti je treba pravno državo!« Toda ali pravimo, da Slovenija ni pravna država zato, ker nima zakonov, ali pa zato, ker se zakoni ne izvajajo? Na to tesnobno vprašanje nam daje odgovor Zagožen sam, v pasaži, kjer se pritožuje nad Liberalno demokracijo: »Recimo ta nesrečni zakon o denacionalizaciji, ki je bil sprejet 1991. Zadeva bi mogla biti že zdavnaj opravljena in bi ga morali že zdavnaj pozabiti, vendar nam še sedaj dela velike preglavice. Zaradi tega, ker se ne izvaja, imamo v Evropi sloves države, ki ne izvaja lastnih zakonov. In v Liberalni demokraciji, ne samo da niso ničesar storili, ampak so nekateri celo poskušali, da bi se ta zakon ne izvajal.« Samo to?

Ob vsem moramo reči, da Zagožnov stavek »Rad bi, da se vzpostavijo razmere za normalizacijo te države na vseh področjih« čaka na navodila, ki bi povedala, kako bi ga bilo mogoče uresničiti. Zakon, kot smo videli, ni dovolj. Več bi pomenilo neko jasno in nedvoumno znamenje, da je neke preteklosti konec in [Stra 005] da se začenja nov čas, da se začenja nova politična kultura.

Nove politične kulture pa ne bo, če se prej ne oceni tista, ki je bila nekoč in jo samo zaradi jezikovne inercije smemo imenovati kulturo. A s takimi ocenami Zagožen ne bi hotel imeti nobenega opravka. Tudi drugi politični akterji mu, če se takih ocen lotevajo, niso všeč. Zlasti socialdemokrati, ki postavljajo »ekstremna stališča« in razburjajo javnost »s kakšnimi temami iz preteklosti«.

Zagožen tudi pravi zase, da ni populist in da »ne želi obračunavati«. Ko se že hočemo ustaviti, da bi dognali, kaj te besede pomenijo, nam jih razloži avtor sam: da je s tem mislil na »besedno obračunavanje« in »medsebojno obmetavanje«, ki da je »dokaj brezplodno«. Verjamemo, a obračunavanje s preteklostjo je in mora biti tudi še kaj drugega kot »obmetavanje«. Ta preteklost namreč ni bila kakršnakoli preteklost, ampak takšna, da brez njenega razumetja ni mogoče adekvatno obstajati v sedanjosti – ni mogoče razumeti, kaj ta sedanjost sploh je. To je v neki meri vedno res, glede te naše preteklosti in te naše sedanjosti pa je zveza brezpogojna in ni ozira, ki bi nam dovoljeval, da jo odmislimo. Ključ za razumetje tega odnosa je v besedi izrednost: ta preteklost je bila izreden čas, tekla je v podivjanem ritmu, zato časa, ki ji je sledil, ni mogoče razumeti, če prej ne odkrijemo vznemirljive enigme nekdanje podivjanosti. Požar je izreden čas in tudi obnova po požaru je izreden čas – toliko bolj, če se tudi nekdanjim požigalcem dovoli sodelovanje pri obnovi.

Figure 3. Sedaj je čas procesij Mirko Kambič

Razumeti temeljno strukturo časa, poznati smer in gibanje njegovih podtokov, vedeti, kaj se dogaja v še dosegljivih globinah, vedeti, za kaj v resnici gre – vse to je nujno potrebno za razumevanje stvari na empirični površini. Kdor je namreč odvisen samo od te površine, ta ne bo ušel sentimentalnosti in provizoričnemu beganju od rešitve do rešitve, od zaveznika do zaveznika, od enega utopičnega upanja do drugega.

Čeprav je očitno, je pravzaprav malo znano, da sedanje krize ni povzročil Peterle z zahtevo po odhodu SLS iz vlade – kar so režimski mediji vbili ljudem v glavo – ampak predsednik LDS, premier Drnovšek, ki jo je povzročil z dejanjem, ki mu niso manjkali elementi udara. Znano je namreč, da sta pred združitvenim kongresom med SLS in SKD, ki naj bi med drugim pomenil tudi odhod SLS iz vlade, v imenu koalicije Slovenija – za katero se je vedelo, da predstavlja novo, dolgoročno politično dejstvo, nov razpored političnih sil, novo politiko – dogovorili z Drnovškom za [Stra 006] način, kako bi njegova vlada lahko delovala do rednih volitev v jeseni, s čimer bi se prestrukturiranje političnih sil lahko izvedlo brez krize. Čeprav je seveda Drnovšek to vedel, je s solistično akcijo prehitel dogovorjeni termin, zamenjal ministre SLS in z novo vladno ekipo sprožil vprašanje zaupnice.

Iz intervjuja (Delo, 22. april) izhaja, da Zagožen pozna opisani razvoj dogodkov. Ve, da bi Drnovšek vlado, »ki je sedaj dobila nezaupnico, tudi rešil«. Če bi seveda, kot je bilo dogovorjeno, počakal na kongres. Zagožen še pravi: »Žal je to imelo velike posledice in je nastala vladna kriza.« Po tem bi pričakovali, da bo Zagožen izrazil presenečenje ali celo ogorčenje nad Drnovškovim dejanjem, predvsem pa da bo stopil v določeno razdaljo in si gospoda, ki je s pomočjo grofa Lambsdorffa iz nekdanjega slovenskega predstavnika v beograjskem prezidiju »mutiral v liberalnega demokrata«, natančneje ogledal. (FAZ, 10. 4. 2000) Da se bo enkrat zares vprašal, kakšen človek pravzaprav to je.

(Odsotnost vznemirjenosti nad Drnovškovim razumevanjem politike, ki se je v SLS že nekajkrat pokazala, ni presenetljiva. Ko je Peterle stopil v koalicijo z LDS, smo – nekoliko začudeni – imeli priložnost slišati od vidnih članov SLS, da imajo slovenski krščanski demokrati vso pravico do tega koraka. Če se ne motimo, je bilo rečeno, da je ta poteza politično legitimna. A v tem je ravno problem. Kar je SKD naredila, je bilo seveda legalno, se pravi zakonito, legitimno pa nikakor ni bilo, saj ni bilo v skladu z voljo volivcev, da ne govorimo o zgodovinskem poslanstvu stranke in o mestu, ki ga je zasedala v politični ontologiji. Takrat smo mislili, da je SLS to važno okoliščino enostavno spregledala. Toda ko je čez štiri leta sama naredila enak korak, smo si rekli, da se bomo pač morali privaditi na misel, da je tako gledanje del strankine politične filozofije. Ko je namreč Marjan Podobnik, kljub temu, da so ga vezali neki podpisi, vložil glasove, ki jih je dobil na volitvah, na Drnovškov bančni konto, je naredil nekaj, kar ni bilo legitimno, čeprav je, sedaj v svojem primeru, trdil, da je sedaj bilo. V nekem smislu ni bilo niti legalno. A pustimo sedaj to. Važno je, da z veliko gotovostjo lahko trdimo, da glasovi, s katerimi je Podobnik za sto procentov povečal število svojih poslancev, niso vključevali dovoljenja za ta korak. Toda SLS ga je – z velikim prezirom do volje svojih volivcev, lahko rečemo malo prišpičeno – naredila.)

Toda kljub temu, da je Drnovšek s svojim dejanjem posegel v same norme političnega biznisa, je Zagožen zmožen izreči naslednji stavek: »Ampak mislim, da se z Drnovškom da zelo dobro sodelovati.« V kontekstu potem izvemo, da je Drnovšek pravzaprav žrtev svoje stranke, da bi marsikaj »rad storil«, a mu drugačna – levičarska? – substanca stranke tega ne dovoli.

To je vera in ne more, da nam ne bi vzbujala spominov. Ali se ni že enkrat nekaj podobnega dogajalo? Tam v roških barakah in okoli njih. Tudi Kocbek je imel nekoga, s katerim se je dalo kar »dobro sodelovati«. Tudi Kocbek je verjel, da bo prek Kidriča civiliziral substanco stranke ali partije, ki jo je obvladoval in vodil Kardelj.

Ali se moramo sedaj bati, da imamo tu napoved neke prihodnosti, ki se bo zgodila, ko bo Drnovšek opravil z LDS in ko bo SDS opravila z Janšo. Kajti iz obeh razlogov izhaja, da ima najbolj perspektivni del slovenske politike naslednjo moralno fakturo: na levici imamo slabo stranko z dobrim šefom, na desnici pa imamo dobro stranko s problematičnim šefom. »Janša pogosto zaostruje.« Ali je res tako, da bo treba samo neke robove odpiliti, da se bo stara koalicija kotalila naprej – veselo in okroglo. A kam?

Uvodno besedilo za sedanjo, 18. številko Transita, revije za duhovna, kulturna in politična vprašanja nekdanjih komunističnih držav srednje in vzhodne Evrope na prehodu iz totalitarizma v demokracijo, ki jo izdaja Institut za znanost o človeku na Dunaju, je napisal Timothy Garton Ash, preko pisatelja Draga Jančarja tudi Slovencem znani poznavalec srednjeevropskih razmer. Naslov teksta je Deset let pozneje. Kot pove naslov, raziskuje avtor srednjeevropske prehode leta 1989 in kakšen je po desetih letih svet, ki so ga ti prehodi ustvarili. Nekatera dognanja so lahko koristna ilustracija tudi za naše razmišljanje.

Najprej se avtor nekoliko zadrži ob tem, kakšne narave je bil prehod leta 1989. Kakor je bil ta prehod radikalen, mu način, kako je bil izveden, ne dovoljuje nekvalificiranega naziva revolucija. To dokazujejo atributi, s katerimi se ponavadi opremlja: mirna, mehka, samoomejevalna, žametna revolucija – z eno besedo, nerevolucionarna revolucija. Dobesedno pravi avtor: »Pritisk javnega protesta, ki ga je usmerjala opozicijska elita, je hotel doseči mirni prevzem oblasti z dialogom in kompromisom. Če je bil simbol leta 1789 giljotina, je bil simbol leta 1989 okrogla miza.«

To je bilo seveda nekaj povsem novega, nova in humana oblika revolucije. Nekatere stvari [Stra 007] pa se niso zgodile, ne brez posledic. Avtor pravi, da sedanje razmere kažejo, za kakšno ceno se te stvari niso zgodile. Takole jih opisuje: »V Srednji Evropi se je model iz leta 1989 izkazal za problematičnega v neki važni točki. Prav zato, ker so bile spremembe mirne in so se zgodile s pogajanji, ljudje niso doživeli revolucionarne katarze. Še več, prenos oblasti s pogajanji nujno zahteva kompromise. Tisti, ki so od oblasti preprosto odstopili, so morali za to nekaj dobiti. Za mnoge pripadnike nekdanjega vladajočega razreda, za nomenklaturo, je bil »ta nekaj« v možnosti uveljaviti se v zasebnem gospodarstvu, pri čemer je začetni kapital predstavljala na hitrico sprivatizirana in protipravno prisvojena državna lastnina. Pri lastninjenju nomenklature je človek lahko dobil vtis, da je tu prišlo do menjave politične oblasti za novo gospodarsko moč. Poleg tega je bilo še tako, da so bile postkomunistične partije s svojimi aktivisti, porazdeljenimi po celi državi, s svojimi povsod pričujočimi organizacijami, s svojimi starimi in novimi finančnimi viri tudi v demokratični tekmi za politično oblast povsod uspešne. To je v širokih krogih prebivalstva pripeljalo do razočaranja. Ko danes človek potuje po Srednji Evropi, sliši od ljudi na cesti spet in spet, da so isti ljudje znova na vrhu, da so nekdanji komunisti postali najslabši kapitalisti, in da bi se bilo moralo, kar zadeva obračun s preteklostjo, več narediti.«

Čeprav Timothy Garton Ash o Sloveniji sploh ne govori – vtis dobimo, kot da je ni in je ni bilo – njegovo govorjenje zelo dobro razumemo. Tudi naši ljudje »s ceste« čutijo ne samo podobno, ampak natanko isto kot ljudje, s katerimi je prišel v stik pisatelj. V Sloveniji se dogajajo še bolj pohujšljive in žaljive reči, saj se pri nas ni zgodilo niti to, kar se je v nekaterih srednjeevropskih državah vendarle zgodilo. O tem pravi Timothy Garton Ash tole: »Nemčija, Poljska, Madžarska, Češka republika so po preobratu poiskale načine za spopadanje s preteklostjo. Nemci so uvedli obsežne mere, procese, čistke na podlagi političnega preverjanja, parlamentarne anketne komisije, odprtje aktov državne tajne službe. Čehi so poizkušali s čistko, ki pa so jo bolj pomirljivo označili za lustracijo.« Poljaki so bili bolj spravljivi in popustljivi. Prvi predsednik Tadeusz Mazowiecki je bil za to, da se med preteklostjo in sedanjostjo potegne debela črta. »Toda,« pravi Ash, »izkazalo se je, da se ta črta ne da potegniti. Vprašanje lustracije in odprtja tajnih aktov obremenjuje poljsko politiko še danes.«

Po vsem tem pride avtor do zaključka, ki ga poda v naslednjem kratkem in zgoščenem besedilu: »Na tem mestu bi navedel dve pripombi. Prvič, problema ni mogoče obiti. (Poudaril prevajalec.) Ni pa ga mogoče odstraniti s poti, za katero so se ljudje odločili. Drugič, ob pogledu nazaj in ob uvidu, ki je prednost tega pogleda nazaj, se mi zdi, da bi države srednje Evrope prav naredile, ko bi bile postavile posebne komisije resnice, seveda pa ne s kvazi sodnijskimi funkcijami za dajanje ali nedajanje amnestije, tako kakor se je to zgodilo v Južni Afriki. Komisije resnice, pred katerimi bi morali nastopiti vodilni politiki nekdanjega režima in tisti, ki so bili za časa njegovega trajanja obdolženi kakršnihkoli zločinov, bi prispevale k širjenju vedenja o zločinih preteklosti, hkrati pa bi na formalni skoraj obredni način izkazale spoštovanje žrtvam teh zločinov. Potegnile bi simbolično ločnice med novim in starim časom, hkrati pa ne bi pozivale k pozabljenju in tudi ne nujno k odpuščanju. Takšne komisije resnice bi verjetno pomenile točko, v kateri bi se nerevolucionarna revolucija še najbolj približala revolucionarni katarzi.«

In kje je tu Slovenija? Kot rečeno, je Timothy Garton Ash sploh ne omenja. Ko govori o celotnem spektru postkomunističnih držav, pravi, »da so samo tiste štiri, o katerih sem pisal v začetku devetdesetih let – Poljska, Madžarska, Nemčija in sedanja Češka republika – izpeljale prehod v razmere, ki izkazujejo zahodno normalnost: to sestavljajo svoboda, tržno gospodarstvo, demokracija in pravna država«. Poleg teh držav omenja še Bolgarijo, »kjer je bil prehod tako skromen, da so postkomunisti ostali preprosto na oblasti, in Romunijo, »kjer se je prehod zgodil z nasiljem, a so postkomunisti prav tako ostali na oblasti«. O Sloveniji pa, naj ponovimo, ne govori, razen če je ne vključuje v pojem Jugoslavije, »kjer so se zgodile mnogo hujše stvari, kot sem pričakoval«. Pri tem pa ne moremo mimo bizarne posebnosti, da je revija Transit, kjer je Asheva razprava objavljena, tiskana v Ljubljani, v tiskarni Euroadria.

Čisto mogoče, da je Ashev molk posledica dejstva, da ima država Slovenija predsednika, ki je bil nekoč na čelu komunistične stranke, ki je bila politični garant totalitarizma. Čisto mogoče, pravimo, a če ni tako, bi bilo logično, da bi bilo tako.

Čisto mogoče tudi, da je Ashevo neomenjanje Slovenije povezano z nepolitičnostjo naše elite in našega naroda. Na primer z dejstvom, da predsednik vodilne izvorne demokratične stranke ni povsem prepričan – kot smo razbrali iz dveh njegovih nedavnih intervjujev – da je tranzicija tako poseben in tako izreden [Stra 009] čas, da zahteva, da se nanj ozirajo vse politične misli in vsa politična dejanja. Nam se zdi to nevidenje obžalovanja vredno, a, kot je znano, nobene nesreče ni brez kake tolažbe. Zagožen jo je imel priložnost videti v poklonu – izraženem resda v vprašalni obliki – s strani novinarja režimskega časopisa: »Lahko prenesem vašo odprtost, nekonfliktnost, neizključujočnost … na vse tisto, kar ni Janša?«

Figure 4. In čas košnje Simon Dan

V ozadju vsega je seveda vprašanje večinskega volilnega sistema. Ko država ne bi bila v tranziciji, to vprašanje ne bi bilo tako usodno važno. Posebej je to vprašanje važno v Sloveniji, ker je pogoj, da se konča državljanska vojna, v kateri je država še vedno. O tem, zakaj se postkomunisti tako oklepajo državljanske vojne, bomo povedali nekaj kasneje. Sedaj se ustavimo še ob neki Zagožnovi trditvi, ki nam ne veča zadovoljstva. Ko v drugem intervjuju pride do pogovora o večinskem volilnem sistemu, pravi namreč, da je osebno proti temu sistemu, a stoji na stališču, da se uvede, ker sta tako odločila ljudski referendum in ustavno sodišče. Do konca pa da tega sistema – in torej ustavnosti – ne bo branil. Na primer tako, da bi bojkotiral volitve, če ga parlament ne sprejme. Po njegovem mnenju se moramo »odreči bojkota volitev, saj brez volitev ni parlamentarne demokracije«. To je res: brez volitev ni demokracije. Res pa je tudi, da demokracije ni, če volitve niso ustavne.

Zavzetost, ki so jo pokazali tako zagovorniki kot nasprotniki večinskega volilnega sistema, je morala še tako slučajnega opazovalca opozoriti, da gre očitno za zelo pomembno reč. Kdor pa je te boje spremljal nekoliko bolj natančno, temu tudi ni moglo uiti, da prizadevnost nasprotnikov presega vnemo branilcev. Ta vtis je nekoliko odvisen od tega, da imajo nasprotniki na razpolago več glasov, ki dosegajo javnost, kot branilci. Zato jih je bolj slišati. A to ne more odpraviti slutnje, da se mora silovitost napadalcev napajati iz nekega posebnega spoznanja, ki ne bi bilo takšno, ko ne bi segalo v središče njihovega političnega obstoja – da gre tu za biti ali ne biti.

Zakaj je torej večinski politični sistem za kontinuiteto tako zelo nevaren – tako bistveno nevaren? Nekje v tem komentarju smo že izrazili misel, da se kontinuiteta loči od avtentične demokratične politike v tem, da se njihovi deklarativni cilji ne pokrivajo s tistimi, za katere v njihovi politiki dejansko gre. Ta dvojnost – vedno je bilo tako – je življenje njihovega življenja. Komunisti so poglavitne cilje vedno dosegali v okrilju moči. Njihova politika je nihilistična, ne v moralnem, ampak v stvarnem, snovnem pomenu – kot téhne. Nihilistična je v tem, da je ni. Na retorični ali epifenomenalni ravni je ni, ker se na tej ravni vse dogaja zaradi videza, na globinski ali realni ravni pa politike ni zato, ker se tisto, kar se dogaja tam, ne dogaja kot politika, ampak kot intriga. Vse to pa je možno v neprestanem menjavanju, v neprestanem prestopanju iz resničnosti v igro in iz igre v resničnost. Za to pa so potrebne razmere, ki jih še najbolje razumemo, če jih povzamemo z metaforo moči. Stanje državljanske vojne omogoča realizacijo te metafore.

Vse to so zagovorniki večinskega volilnega sistema hoteli povedati, ko so ponavljali, da bi večinski sistem prinesel v politično dogajanje transparentnost – preglednost ali prozornost. V njem bi videli, ali bi veliko bolje videli, kdo je kdo in kaj je kaj. Volilci bi mnogo bolj zanesljivo vedeli, na koga lahko računajo pri uresničevanju svojih političnih nazorov.

Večinski sistem bi vzpostavil preglednost še v nekem drugem oziru. Znano je, da tudi postkomunisti, kakor nekoč komunisti, potrebujejo za svoje obstajanje zaveznike. Taka zavezništva se v politiki imenujejo koalicije. Z njimi komunisti dosegajo dvoje: prvič se operativno krepijo z ustvarjalnimi silami, ki jih sami nimajo, drugič pa je takó odgovornost za državo deljena. Nikoli se ne ve, kdo je za kaj kriv, pa tudi če se ve, je nekoliko vedno kriv tudi oni drugi.

Ob tem si ne moremo kaj – čeprav ta okolnost ne spada v strukturo našega razmišljanja – da ne bi ponovno opozorili na dve opažanji, ki nas še vedno spravljata v začudenost. Prvo zadeva način, kako komunisti ravnajo z zavezniki. Temu načinu ne moremo reči drugače kot arogantnost. Potem ko so zavezniki podpisali določene papirje, jim prav kmalu dajo vedeti, da jih tako zelo tudi ne potrebujejo, vedoč, da so sedaj vezani in da odhod, na primer iz vlade, ni tako zelo preprost. Bralci se gotovo še spominjajo, kako so postkomunistični mediji od časa do časa uprizarjali kampanje, najprej proti SKD, potem pa tudi proti SLS. Kdor se je malo bolj poglobil v ozadje teh medijskih nastopov, se je moral čuditi njihovi rafiniranosti. Zavezniki so vedno bili česa krivi. In čeprav so bili komunistom bistveno potrebni, se je v javnosti načrtno ustvarjala podoba, da sistem, na primer vlada, deluje kljub njihovi prisotnosti. Na zaveznikih se je sistematično ustvarjal občutek krivde, kar jim je pomagalo, da so se laže vdajali v podrejeni položaj. Med drugim [Stra 010] namreč ni ostalo skrito, kako malo so koalicijski zavezniki dobili, oziroma s kakšno muko so si vse morali priboriti od postkomunistične večine. Toda – in to je še bolj čudno – ne samo da zavezniki niso odšli ali kako drugače protestirali, ampak se je zgodilo nekaj drugega. Čeprav je bilo nemogoče, da način, kako so komunisti ravnali z njimi, ne bi bil opažen, so se javljali novi in novi kandidati za to bizarno vlogo. Nič ni pomagalo, da je Peterle vedel, kaj se je zgodilo s Kocbekom; nič ni pomagalo, da je Marjan Podobnik vedel, kaj se je zgodilo s Peterletom. Nič ni pomagalo! Z nemajhno tesnobo sedaj čakamo, kaj se bo zgodilo, ko je na sceno stopil naslednji možni kandidat.

Večkrat smo že omenili, da večinski volilni sistem prinaša možnost, da se konča državljanska vojna. Zakaj? Videli smo, da postkomunisti državljanske vojne ne bodo končali. Državljansko vojno lahko končajo samo demokratske stranke, ki so nastale v prelomnem letu 1990. Nobena koalicijska tvorba med silami kontinuitete in katero od pomladnih strank tega ne bo mogla narediti. Vse tovrstne koalicije so se, brž ko se je pojavilo vprašanje konca državljanske vojne, takoj prelomile po ideološki ločnici. Samo enoten blok pomladnih strank lahko državljansko vojno ali konča – tako, da doseže parlamentarno večino – ali pa njen konec pripravi – tako, da z enotnim nastopom prisili postkomunistično večino, da postopoma pristane na vlogo, ki so jo komunisti igrali med revolucijo in državljansko vojno.

Zakaj postkomunisti niso pripravljeni pristati na konec državljanske vojne? Zato, ker bi v dokumentih, ki bi jih podpisniki mirovne pogodbe nedvomno zahtevali, stala temeljna dejstva državljanske vojne in revolucije. Tam se komunisti ne bi mogli več reševati z »napakami« in »ekscesi«, ampak bi morali pristati na temeljna dejstva, povezana z njihovim vstopom v slovensko zgodovino. Predvsem pa bi morali pristati na futilnost ali zastonjskost revolucije in s tem na njeno nelegitimnost. Revolucijsko nasilje samo namreč, v času, ko traja, ni, kot pravi Kant, nikoli legitimno. Legitimnost dobi šele naknadno, s tem, da zmaga. (Robert Spaemann: Zur Kritik der politischen Utopie, Stuttgart 1977, str. 90–91). Komunistična revolucija pa ni bila zmagovita – v prvi fazi je sicer zmagala, kot historično podjetje pa je propadla. Za francosko revolucijo na primer tega ne moremo reči. Zato ne razumemo prav dobro, kaj je neki, sicer renomirani slovenski zgodovinar, mislil, ko je na okrogli mizi »Slovenci med drugo svetovno vojno« leta 1991 rekel, da misli, »da je zasluga revolucije predvsem pozitivna«. V mirovnih dokumentih bi bile vloge nastopajočih jasno opredeljene: tam bi pisalo, kaj je naredilo jedro profesionalnih boljševiških revolucionarjev, kaj so naredile liberalne in disidentske levokatoliške sile, ki so podprle boljševiški projekt, in kaj so naredile sile tradicionalne, pretežno katoliške kulture. Pred vsemi bi obstala zgodba, ki bi v svoji preprosti monumentalnosti govorila tako, da ne bi bilo mogoče več dvomiti o moralni in zgodovinski fakturi posameznih vpletenih sil.

Tako bi postkomunisti izgubili glavno ideološko in politično oporišče, ki so ga branili pol stoletja in ga še branijo – na okopih mita. Način, kako ga branijo, govori že sedaj o tem, da vanj več ne verjamejo. Branijo ga z zagrizenostjo obupancev in ideološko nepropustnostjo, ker vedo, da ideološka citadela ne bi vzdržala, če bi dovolili, da vanjo vstopi misel.

Tako se pred nami vrstijo prizori, ki so nazadnje, zunaj vseh drugih ozirov, človeško deprimirajoči. Ko jih človek posluša, te apologete z okamenelim obrazom, se sprašuje, ali jim ni nerodno. Ali bolje, kako dosežejo, da jim ni nerodno? Saj o stvareh vendar ni mogoče več govoriti tako, kakor se je govorilo leta 1942 ali leta 1944 ali 1950 ali leta 1960! Ampak tule med nami so zdaj ljudje, ki govorijo natanko tako, kakor se je govorilo leta 1942 ali leta 1944 ali 1950 ali 1960. Ali se nič ne bojijo, da bodo smešni? Ampak, si človek misli, saj je poniževalno, saj je človeško nevzdržno, tako ravnati s seboj. Ali ima sploh smisel živeti, če si se odločil, da ne boš sledil nobenemu avtentičnemu vzgibu duha? Kakšen smisel pa ima, sebe popolnoma zatajiti za obrambo neke fiktivne resnice? Ali se ti ljudje nikoli niso vprašali, kaj je resnica? Ali nikoli ni šla skoznje njena ukazovalnost in njena svetost?

Figure 5. Sedaj je še poletje, a bomo kmalu videli cveteti ajdo Simon Dan

Nespodbudni so ti prizori, kot smo rekli, a včasih se vendar še lahko kaj zgodi, da se človek vpraša: Kakšen svet pa je vendar to? Kaj pa se v tem svetu še lahko zgodi? Ob nedavnem partizanskem prazniku – 27. aprilu –, ki so ga izsilili postkomunisti, so bila nekaterim ljudem podeljena visoka priznanja – ali pa so si jih podeljevali sami med seboj. Dva od njih sta dobila »listini«, kar je največ, kar jima je ta skupnost lahko dala. Dva gospoda, vojak in pesnik, dve imeni, eno za pogum in čast in drugo za najfinejše vzgibe srca in vesti. Pomislil sem, ali ne čutita, da se pod njima premikajo kosti desettisoč nepokopanih ljudi. Ni bilo videti, da bi kaj motilo njuno veselje, ko sta se rokovala, si čestitala in se [Stra 011] zadovoljno smehljala. Potem pa so ju moje oči samodejno prestavile v gozdove med kočevska brezna. In že sem ju, ne da bi to hotel, videl, kako med tisočimi črnimi rutami plešeta svoj groteskni pas de deux. In ko je bilo že vsega konec, sem se vprašal: Kaj pa je pravzaprav bilo to, kar smo sedaj tule videli? Ali je bilo žaljivo ali neokusno ali pa samo neskončno predrzno? Mogoče pa sta oba nagrajenca imela kaj, da sta se tolažila. Mogoče pa sta si posebej za take priložnosti zapomnila besede, ki jih je Milan Kučan leta 1995 povedal za neki nemški časopis: » … majhna skupina aktivnih domobrancev, ki so se zaprisegli Hitlerju in s tem usodi vseh nacističnih armad ob koncu vojne.« Tako.

Tako je torej to. Zakaj pa ljudje tega ne vidijo, ali bolje, zakaj tako malo ljudi to vidi? Ali je morda tako, da živimo v času, ki ne dovoljuje, da bi bil človek del igre, o dobrem in slabem? Ali je tako, da človek samo še je, odvzet pa mu je privilegij igralca?

Preteklost evropske civilizacije pozna dve dobi: antiko in krščanstvo. Vsaka od njiju je imela svojo dramo, antika je imela svojo dramo in krščanstvo je imelo svojo dramo. Antična drama je bila tragedija – v prvinskem pomenu besede. Njeno duhovno ekonomijo sta urejevala dva pojma: usodnost in dokončnost. Ko je človek naredil nekaj, kar ni bilo prav – nekaj, s čimer je prestopil meje, ki so mu bile kot človeku postavljene – je bila njegova usoda zapečatena. Nič ga ni moglo rešiti. Polastila se ga je neustavljiva zakonitost usode in ga peljala v pogubo. Takšen je bil igralec – človek na odru. Takšno je bilo eno dejanje drame. V drugem pa je nastopil gledalec, ki je, kar se je odvijalo na odru, spremljal s »strahom in usmiljenjem«. Tako je reševal sebe in svet. Sebe in svet je reševal tako, da se je v njem spočenjalo sočutje – sočutje do človeka, ki se je zapletel v nerešljivost. Tudi sočutje do sebe.

Drama, ki jo je vpeljalo krščanstvo, pa ni bila več tragedija in je nista več obvladovali usodnost in dokončnost. V tej drami je bilo mogoče doseči odpuščanje. Logika krivde ni bila zadnja logika te drame. Nad njo je bila še logika usmiljenja. V tej drami je človek imel možnost, da se je spoznal v svoji zgrešenosti, zablodelosti in zavrženosti. Lahko je vstal in se vrnil k Očetu. Odpuščanje mu je bilo zagotovljeno. V krščanski drami se je izkazovala človekova svobodnost: lahko je vstal in se vrnil. Ko se je za to odločil, je, kot beremo v Pismu, [Stra 012] v nebesih zavladalo veselje. To veselje je bilo zaradi tega, ker je človek nekaj neskončno vrednega.

Naša postmoderna ali pokrščanska doba pa človeku ne daje več možnosti, da bi bil oseba v drami. Naš čas s človekom ne more več uprizoriti igre. Prvič je v naši civilizaciji tako, da človek zgolj je. Ta »zgolj biti« pomeni, da se z njim nič ne dogaja. Vsi njegovi koraki so enako vredni, vsi so enako pogumni in enako nepogumni, ker poguma sploh ni; vse njegove kretnje so enako lepe in enako nelepe, ker lepote ni več; vsi njegovi nameni so enako čisti in enako nečisti, zakaj čistosti same ni več. Ker »s človekom ni nič«, ker se z njim nič ne dogaja – nič dokončnega, pa tudi nič takega, kar bi iskalo usmiljenje in našlo odpuščanje – je človek bistveno nezanimiv. Ker pa je nezanimiv, je tudi zapuščen in neljubljen. Človek je bitje nikogaršnje skrbi.

Zato se tudi naša in drugih ljudi dejanja ne merijo po tem, kakršna so po sebi – ali nas ganejo in tolažijo ali pa nas navdajajo z grozo in večajo naš obup. Vse sta moč in konzum. Vredno, dobro in zanimivo je to, kar gre v smeri njune spopolnitve.

Ljudje se sprašujejo, zakaj zlo cvete in zakaj pravična stvar ne dobi veljave. To je zato, ker človeka ni nikjer. Ko bi bilo več ljudi, bi zlo manj cvetelo in bi pravični stvari bolje kazalo. Če danes kdo nad svetom še ni obupal in ga želi spremeniti, ima eno samo pot: da začne prebujati ljudi.

Mlada slovenska demokracija je bistveno odvisna od prebujenih ljudi. Ko pa pravimo »prebujeni ljudje«, se zavedamo, da to zveni malce kot fraza, ki je v veliki nevarnosti, da bo neopažena zdrsnila skozi zavest in ne bo zares nikogar zadela. Mogoče bi imeli več možnosti, če bi se odločili za zrelost in doraslost, tako da bi govorili o »dozorelem človeku« ali »doraslem človeku«. Kdo namreč ne bi hotel biti v celoti kompetenten človek: človek, ki lahko računa nase in na katerega lahko računajo drugi? Ko tako tehtamo, se nazadnje znajdemo pred vprašanjem, kako človeka sploh doseči. Katera je tista beseda, ki ji bo človek odprl svoje srce in svoj razum? Kaj bo ta beseda morala imeti na sebi, da ji bo izkazan privilegij, da bo smela stopiti v človekovo notranjost?

Danes je to vprašanje toliko bolj zanimivo, ker se na človeka usipajo slapovi medijskih storitev, ki, hote ali nehote, prinašajo to s seboj, da človek pozablja nase. Tako da nazadnje, kakor smo rekli, osupli opazimo, da je ljudi zmerom manj.

Kako torej doseči človeka? Ključna beseda je tu gotovo resničnost. Če bo naša misel tako dognana, da človek, ki mu bo namenjena, ne bo mogel reči – v sebi, v svoji notranjosti – da ni resnična, potem smo dosegli vse, kar je možno doseči. Doživetje resnice – pa naj bo še tako skrito – ne bo ostalo brez posledic.

Ena od takih resničnosti je odkritje političnega človeka. Nemški teoretik Carl Schmitt je baje rekel: Pojem države predpostavlja pojem političnosti. Političnost je ena od dimenzij človekove normalnosti. Njeno nasprotje je zgolj zasebnost. Iz zgolj zasebnikov ne nastajajo države. Eden najstarejših evropskih stavkov pravi, da je človek politično bitje: bitje za obstajanje v polisu – v državi. To pa pomeni, da šele misel na državo – na skupno stvar, na skupno dobro – konstituira človeka v celoti. V izkazovanju političnosti človek torej ne dela nasilja nad seboj, političnost je spopolnitev človeka do njegovih naravnih mej.

Ali je slovenski človek političen človek; ali smo Slovenci politično ljudstvo? Najbolje bi bilo, da bi to vprašanje razstavili na njegove prvine. Na primer, ali imamo Slovenci pravico reči o sebi, da težimo po svoji avtentični zgodovinski podobi? Tako na primer, da bi se čutili zares svobodne šele potem, ko bi z gotovostjo vedeli, kakšen prostor nam je zgodovina nudila in kako smo se v tem prostoru vedli. Kar malo raziščite, kaj ljudje nosijo v svojem spominu, pa boste ugotovili, da boste našli tam, ne celote, ampak množico drobcev, od katerih eden ne ve za drugega. Koliko pa je ljudi, ki bi v sebi nosili to zgodovinsko inteligenco, da bi se od časa do časa ustavili in vprašali: Čakajte malo, kako pa je sploh bilo z nami?

Zgodovinskost je ena reč, druga pa je čut za dostojanstvo. Ali so ljudje dovolj užaljeni, če se ne spoštuje to, kar so: njihov jezik, njihova zgodovina, njihova kultura, njihova vera? Ali mislite, da je bilo dovolj ljudi užaljenih, ko so pobalini na koprski televiziji – v oddajah, ki so jim samo zaradi neizobraženosti lahko rekli humoristična – norčevali iz njihove vere? Koliko ljudi pa – vsaj v sebi, v svoji notranjosti – protestira, ko mediji pred njimi uprizarjajo igre z resničnostjo, ki jo sami dobro poznajo? Ali ni tako, da smo zvečine sprejeli njihovo žaljivost kot ujmo, spričo katere ni mogoče narediti ničesar: kot sušo, kot poplavo? Ali je še kdo prizadet, ko mu s tem, kar mu kažejo in govorijo, dopovedujejo, da ga nimajo za dostojnega in kompetentnega človeka? Ali ni tako, da se ljudje, ki z zahtevnim in napornim delom služijo kruh zase in za svojo družino, ko se usedejo k časopisu in [Stra 013] pred televizor, nenadoma spremenijo v ljudi, ki jih je mogoče prezirati? Za katere si nekateri vzamejo pravico, da jih prezirajo? In ko novinarji z mikrofonom ustavljajo ljudi na cesti, ali ne dobijo natanko takšnih odgovorov, kakršne so z intonacijo svojega vprašanja nakazali? Ali govori iz nas neka stara še nepremišljena in nepremagana izkušnja? In kdaj ste nazadnje doživeli, da bi kdo dal toliko nase, da bi se na radiu ali na televiziji predstavil s celim imenom?

Kaj pa čut za osnovno pravičnost? Ko se v javnosti upravičeno protestira proti zavlačevanju s plačili medvojnim prisilnim delavcem v Nemčiji in Avstriji, ali je še kdo, da bi pri tem postavil vprašanje, kakšne »podle igre s časom« pa se igrajo z ljudmi, ki so bili na »suženjskem delu« v našem socializmu? Pomislite pri tem na rafinirano propagando zoper denacionalizacijo, ki zveni iz tegale časopisnega naslova: »Posledice zakona o denacionalizaciji bodo plačevale še naslednje generacije«. V resnici pa je tako, mar ne, da bodo še »naslednje generacije« plačevale posledice, ne denacionalizacije, ampak nacionalizacije, pri čemer bi bilo dobro vedeti tudi to, da je bila nacionalizacija ideološka muha boljševiške nomenklature, denacionalizacija pa nujen ukrep za političen povratek v normalnost.

Figure 6. Sedaj je še visok dan, a bo kmalu večer Simon Dan

Ko govori o bojkotu volitev, ki ga je napovedala SDS, če ne bodo izvedene po večinskem sistemu – potem ko je dobil referendumsko večino in je bil uzakonjen s sklepom ustavnega sodišča – se Delov humorist Boris Jež takole razpiše: »Če pa govorimo o Evropi po padcu berlinskega zidu, sicer še vedno najdemo kako problematično državo globoko na jugovzhodu, v vseh drugih primerih pa bojkot lahko izzove samo začudenje«. Ko bi se novinar malo bolj razgledal po svojem časopisu, bi gotovo opazil tudi poročilo o raziskavi Eurobarometra, po kateri smo natanko tam: »globoko na jugovzhodu«, za Bolgarijo in pred Romunijo in Turčijo. Za naše razmišljanje je seveda važno samo to, kako se je pri vodilnem slovenskem dnevniku malo treba ozirati na bralca.

Bojkot volitev – tako izrednih kot rednih – je primerna tema za zaključno noto tega komentarja. V četrtek, 4. maja, je bil v Ljubljani [Stra 014] ustanovljen Odbor za zaščito ustave. Odločitev državljanov, da se morajo združiti in zaščititi ustavo, je znak, da se je kriza države naselila na njenem najobčutljivejšem mestu. Nikogar ne bi smelo biti, ki bi ga ta znak ne vznemiril ali, kot smo v tem besedilu že rekli, prebudil. Če se ustava ne spoštuje, je to skrajnost, spričo katere noben ukrep demokratičnega instrumentarija ni mogoče imeti za skrajnost. Sem še štejemo tudi bojkot volitev.

Čisto lahko, da se bo SDS morala bojkotu odpovedati, zlasti če se ji združena krščanska stranka pod Zagožnom ne bi pridružila. V tem primeru se bo SDS morala zadovoljiti z rešitvijo, ki jo ponuja Zagožen: spremembe ustave in uzakonitev volilnega sistema, ki bo proporcionalen, a »zelo podoben večinskemu«. Nova slovenska zaveza je zadnja, ki bi socialni demokraciji hotela oteževati položaj. Toda izhajajoč iz naše politične, zgodovinske in moralne logike moramo reči naslednje: sprememba ustave in uzakonitev volilnega sistema »zelo podobnega večinskemu« ne bo kompromis, kot se bo zdelo in bodo ljudje morda mislili. To bo vdaja. Vdaja nečemu, čemur ne moremo reči drugega, kot nasilje: ne manj žaljivo in ne manj boleče kot je fizično nasilje.

Ne gre samo za nasilje, ampak tudi za nadaljevanje političnega somraka, v katerem država že deset let bolj ždi kot živi. Če bi hoteli priti ven iz tega somraka v svetlobo polne normalnosti, bi se že zdavnaj morala zgoditi neka reč, na katero je mislil Timothy Garton Ash, ko je govoril o »revolucijski katarzi«. Da se ta reč ni bila zgodila, je zato, ker je zelo zares nihče ni hotel. In zato, ker jo je postkomunistična večina v državnem zboru lahko v kali zatrla. Če pa bi izvorne demokratične stranke ali stranke slovenske pomladi, združene v koalicijo Slovenija, vzele obrambo ustave tako zares, da svojih volilcev zaradi nerešene ustavne krize ne bi povabile na volitve, bi se bila zgodila prav tista, že dolgo pričakovana reč. Če bi torej, kot nekoč kardinal Wyszynski, rekli: Non possumus – ne moremo.

2.1.1. Šmartno v Tuhinjski dolini

Tuhinjska dolina se v dolžini 30 km vleče od Kamnika do Vranskega v Celjski kotlini. Nekateri jo poznajo kot bližnjico med Gorenjsko in Štajersko, znana je pa tudi kot zelena dolina s še dokaj neokrnjeno naravo, ker industrija vanjo še ni prodrla. Že v srednjem veku je skozi dolino vodila važna trgovska pot iz Ogleja in Benetk na Štajersko in naprej na Ogrsko. Ob zahodnem vhodu v dolino se je tedaj razvilo mesto Kamnik, na njenem vzhodnem delu pa trga Motnik in Špitalič.

Ob cesti, ki danes pelje skozi dolino, leži na prijaznem hribčku ob sotočju Nevljice in Šumščice nekaj več kot 10 km od Kamnika vas Šmartno s farno cerkvijo sv. Martina. Do leta 1950 so v Tuhinjski dolini poznali samo vas Šmartin in uradno ime fare je bilo Šmartin v Tuhinju. Prvotna šmarska fara je bila precej večja od sedanje, saj je pod njo spadalo tudi področje kasneje ustanovljenih župnij Sela pri Kamniku in Špitalič. Današnja fara sv. Martina pokriva 14 vasi in vasic in ima tri podružnice: sv. Tomaža na Lokah, sv. Miklavža na Gori in sv. Dorotejo v Kostanju.

Največja vas v Šmarski fari, oddaljena komaj 1 km od farnega središča, je Buč. To vas, ki leži v dolini ob cesti, posebej omenjamo tudi zato, ker je v njej doma Ivan Jerič, ki se je leta 1969 ob svoji petdesetletnici odločil, da popiše svojo življenjsko pot. V obširnem in zanimivem popisu seveda takratni petdesetletnik ni mogel mimo dogodkov iz časa druge svetovne vojne, ko so Tuhinjci trpeli pod pritiskom nemškega okupatorja in hkrati doživljali grozote komunistične revolucije, ki je pod zunanjim videzom osvobodilnega boja ustvarjala pogoje za prevzem oblasti in uvedbo totalitarizma po koncu vojne. Čeprav morda nekatere poteze te revolucije v tem delu Slovenije niso bile tako izrazite kot v Ljubljanski pokrajini, se ljudje za OF na splošno niso navduševali, ampak so jo večinoma smatrali za dodatno zlo že itak težkih razmer, ki so nastale z nemško okupacijo.

Figure 7. Šmartin s farno cerkvijo Sv. Martina. Sliko je naredil Franc Pustavrh, šmartinski kaplan od 1853 do 1855

Odpor proti komunistični revoluciji, ki se seveda s koncem vojne ni končala, ampak se je nadaljevala tudi po maju 1945, je v Šmartnem v Tuhinjski dolini prišel do pravega izraza šele leta 1955. »Ljudska oblast« je [Stra 015] namreč tedaj izdala ukaz o rušenju zvonika in ostankov zidu nekdanje šmarske cerkve, ki so jo leta 1944 minirali partizani ob napadu na nemško postojanko. S tem dejanjem je oblast hotela zatreti vedno bolj očitne namere faranov za obnovo farne cerkve in ponovno vzpostavitev normalnega verskega življenja v fari.

Svojemu spominskemu zapisu je Ivan Jerič dal naslov Živi spomini, kajti vse dogodke, ki jih je opisal, je doživel sam ali pa jih zvedel od ljudi, ki so bili vanje neposredno vpleteni. Seveda v Zavezi ne moremo objaviti celotne njegove zgodbe, ampak povzemamo iz nje le nekatera poglavja, ki se nanašajo na čas okupacije in revolucije in na povojni čas, ko je komunistična oblast kljub tolikim lepim besedam o upoštevanju ljudske volje z vso brezobzirnostjo nastopila proti ljudem šmarske fare. Upamo, da bo ta povzetek za bralca privlačen in zanimiv. Gospodu Jeriču se za sodelovanje lepo zahvaljujemo.

2.1.2. Nemška okupacija in komunistična revolucija

Prve dni po nemški okupaciji se življenje v dolini ni bistveno spremenilo. V Šmartnem so se v hiši, kjer je pred vojno bila orožniška postaja, naselili nemški orožniki. Čeprav so se obnašali precej oholo, so bili zlasti nekateri starejši ljudje navdušeni, češ ti bodo vpeljali pravi red, le poglejte jih, kako so oblečeni in urejeni; sedaj bo dobro, ko smo rešeni Srbov. Ivan Jerič je v nasprotju s tem že zelo zgodaj na lastni koži občutil, kaj pomeni okupacija. Menda je bilo na drugo nedeljo po prihodu Nemcev, ko je bil s še nekaterimi fanti v gostilni na Lazah. Ker se ob vstopu orožnikov v gostilniško sobo ni odkril, mu je eden od njih primazal krepko zaušnico, da mu je klobuk kar odletel z glave.

Ni bilo treba dolgo čakati, da je vsakdo lahko videl, kakšen nov red bodo vpeljali Nemci. Po uradih, trgovinah in drugih javnih krajih so [Stra 016] naenkrat vsi napisi bili samo nemški, na občini in po drugih uradih so govorili samo nemško. Pozaprli in izgnali so skoraj vse duhovnike, učitelje in druge vidnejše Slovence. Tudi šmarskega župnika Ivana Opeko so zaprli in izgnali na Hrvaško.

V izpraznjeno župnišče so se kasneje vselili nemški orožniki. Prišli so nemški učitelji in ves pouk je odslej bil samo v nemščini, za odrasle pa so uvedli večerne tečaje nemškega jezika. Začela se je »agitacija« za delo na Koroškem. Kar precej fantov je tedaj odšlo od doma, med njimi dva Ivanova brata: France in Pavle. Zadnji, ki je bil izučen za čevljarja, se je v Celovcu zaposlil pri čevljarskem mojstru in se je vrnil domov šele po koncu vojne. Fantje, ki so ostali doma, so bili vključeni v »vermanšaft« in so ob nedeljah imeli obvezne vojaške vaje. Nekateri od teh so bili aprila 1942 poklicani na enomesečne vojaške vaje v Rogaško Slatino. Le malokdo je pomislil, da se temu pozivu ne bi odzval, saj bi to zanj in za njegovo družino lahko imelo hude posledice.

Proti koncu leta 1941 so v dolini že slišali za OF in partizane, vendar večina ljudi o tem gibanju še ni imela prave predstave. Ko so Nemci 29. avgusta 1941 v Šmarci pri Kamniku s šestimi drugimi talci ustrelili tudi Jerkovega Jakoba z Velikega Hriba pri Zgornjem Tuhinju, ki so ga zalotili v gozdu, oboroženega s puško, ljudje niso govorili o njem kot o partizanu, ampak so ga pomilovali, ker se kljub nevarnosti ni mogel odreči svoji lovski strasti. Začutili pa so ob tem, kako zelo so prepuščeni okupatorju na milost in nemilost! Kaj pa upor? Ali se ne bi s tem še poslabšal njihov položaj?

Sredi noči na 19. marec 1942 je vaščane Buča prebudilo ropotanje nemških kamionov, ki so pripeljali po klancu in hiteli naprej proti Šmartnu. Drugi dan, na praznik sv. Jožefa, so zvedeli, da je nemška policija ponoči prišla v Kostanj, obkolila Pestotnikovo – Osovnikovo domačijo in odpeljala gospodarja Miha ter njegovega brata Jožefa. Mimogrede so se policisti ustavili še pri Homskih v Gradišču in aretirali dvajsetletno Cecilijo Vrankar. Vse tri so odpeljali v zapore in jih 18. aprila postrelili kot talce.

Figure 8. Razvaline šmarske cerkve 1950. Župnik Ivan Opeka

Po tem dogodku so bili ljudje prestrašeni in so se spraševali, v katero vas bodo nemški policisti usmerili naslednji pohod. Ni še preteklo deset dni, ko je vas Kostanj spet doživela nočno grozo, vendar tokrat povzročitelji niso bili okupatorski policisti, ampak domači partizani. Prišli so na Grošljevo domačijo, vzeli gospodarjevega brata Franceta in ga le nekaj korakov od domače hiše pri vaški kapelici ustrelili. Toda s tem za prebivalce Kostanja še ni bilo konec nesreče. Lepega pomladnega dne je prišla policija s kamioni in odpeljala vse vaščane od najstarejšega do najmlajšega v nemško taborišče. Na izpraznjene domove so potem naselili slovenske družine z domačij ob nemško italijanski meji, ki so jih porušili zaradi mejne črte.

Težko razumemo, zakaj se je okupator s tako krutostjo znesel nad hribovsko vasjo Gradišče v šmarski fari. Še pred okupatorjem pa so se »izkazali« partizani, ko so 15. maja pri Koritnikovih ubili mater osmih nedoraslih otrok Magdo Hančič in njihovo teto Lucijo. Pravijo, da so se skoraj vsem pogrebcem, ki so Koritnikovi pospremili na šmarsko pokopališče, orosile oči, ko so videli, kako je osem osirotelih otrok ihtelo ob njunem grobu. Zakaj so »borci proti okupatorju« dvignili roke nad dve slabotni ženski? Je bilo to morda potrebno zaradi boja proti okupatorju, ki je tudi sam do skrajnosti kruto ravnal s podjarmljenimi Slovenci?

8. julija 1942 je bilo okrog Buča že zgodaj zjutraj vse polno nemške policije, ki pa se je kmalu napotila proti Gradišču in sv. Miklavžu. Sredi dopoldneva so v dolini najprej zaslišali rafale brzostrelk in nato zagledali nad Gradiščem in Homom velike oblake dima, skozi katerega so se tu in tam prebili ognjeni zublji. Čez nekaj časa so na cesto v dolini priropotali s ceradami pokriti nemški tovornjaki, na katerih so bile gradiške ženske in otroci, določeni za nemška taborišča. Med temi izgnanci je bil tudi komaj en teden stari Peter Homar, ki je štirinajst dni zatem umrl v taborišču. In kaj so policisti tisto dopoldne naredili z moškimi, ki so jih našli v vasi! Trinajst mož in fantov so pred gorečimi poslopji postrelili in jih potem zmetali v ogenj. Najmlajši med njimi je bil šestnajstletni [Stra 017] Ivan Drolc, najstarejši pa sedemdesetletni Franc Drolc, rojen 1872. Govorilo se je, da so nekateri ob streljanju bili samo ranjeni in so jih še žive spehali v ogenj. Jerič piše, da so bili ljudje po tem dogodku čisto zbegani in da celo nekateri nemški orožniki tega dolgo niso mogli pozabiti.

Ob koncu poletja 1942 so Nemci v Tuhinjski dolini mobilizirali precej moških za postavljanje žičnih ovir ob razmejitveni črti med nemškim in italijanskim zasedbenim področjem. Tudi Ivan Jerič je bil med mobiliziranci. Odpeljali so jih skozi Škofjo Loko v Sovodenj. Dva meseca so ob razmeroma slabi hrani prenašali težke kolobarje bodeče žice in gradili žično ograjo, ki je ponekod šla kar prek nekdanjih domov tamkajšnjih prebivalcev. Nemci so namreč pred tem v pasu 200 m ob mejni črti vsa poslopja požgali in porušili, njihove stanovalce pa preselili.

V letu 1943 je nemška okupatorska oblast začela pravo mobilizacijo. Najprej sta bila vpoklicana letnika 1923 in 1924, malo kasneje pa še letniki 1920, 1921, 1923 in 1925. V začetku so se vsi vpoklicani odzvali pozivu; poslali so jih v učne centre in nato na fronto. Mnogi se od tam niso več vrnili. Kasneje so partizani skušali pri mobilizaciji prehiteti Nemce in spraviti fante v svoje vrste. Aprila 1943 je bil na nabor klican tudi Ivan Jerič; odhoda v vojsko se je rešil tako, da je odšel v bolnico na Golnik, kjer so mu operirali slepič. Kot rekonvalescent je potem nekaj časa imel mir pred vojsko, toda konec julija so mu orožniki ponovno prinesli poziv. S težavo jih je pregovoril, da so mu dovolili skočiti še v Kamnik po potrdilo o zdravstvenem stanju. V Kamniku je vprašal za nasvet izkušenega znanca. »Ali v gozd ali k Nemcem, druge izbire nimaš«, je bil odgovor. Jerič pa je kljub temu našel še tretjo pot. Spet se je odpeljal na Golnik in dosegel, da so ga sprejeli v bolnico.

Medtem, ko je bil Jerič na Golniku, so partizani v začetku avgusta na Lazah umorili trgovca in bivšega župana Antona Burkeljca, njegovo ženo Amalijo in hčerko Ivano, v Snoviku pa dvajsetletnega Slavka Burjo, ker je okleval, da bi šel z njimi v gozd. V takih razmerah bi bilo najbolje do konca vojne ostati v bolnici, toda Jerič se je po dobrem mesecu zdravljenja vendarle vrnil v Buč.

Potem je ostal doma in z budnim očesom spremljal dogajanje okrog sebe. Od dogodkov, ki so v letih 1944 in 1945 zaznamovali življenje v šmarski fari in okolici, bomo podrobneje pogledali partizanski napad na orožniško postajo v Šmartnu, ki se nam zdi važen za razumevanje povojnih dogodkov, katerim je Jerič posvetil glavni del svojih spominov.

Prvi napad na Šmartno so partizani izvedli aprila 1944 pri belem dnevu. Orožnikom, ki so bili utrjeni v župnišču, niso prišli do živega, se je pa zaradi obstreljevanja vnel farovški hlev in pogorel. Med napadom so se partizani povzpeli v zvonik in z njega metali molotovke proti župnišču. Nemci so jih z minometom kmalu pregnali in zažgali tudi streho zvonika.

Pri tem napadu so Nemci svojo postojanko še bolj utrdili in okrepili število članov posadke.

29. oktober 1944 je bil pust jesenski dan in iz nizko visečih oblakov je pršil droben dež. Na Šmartno in okoliške vasi se je zgodaj spustil mrak. V Buču so kmalu zvečer zaslišali na cesti hitre vojaške korake. To pot skozi vas ni šla nemška policija, ampak ena od partizanskih enot, ki so obkoljevale nemško postojanko v Šmartnem. Okrog desetih zvečer se je že začelo streljanje iz raznih orožij. Partizani so od vseh strani pritiskali proti župnišču. Okrog enajstih ponoči je odjeknila močna eksplozija. Partizani so namreč minirali farno cerkev, ker so napačno razumeli obvestilo, da je pod cerkvijo nemški bunker. Računali so, da bodo ruševine cerkve bunker uničile in da jim bo s tem odprt dostop do župnišča. Seveda je bil ta načrt popolnoma zgrešen, kajti bunker je bil toliko niže na pobočju pod cerkvijo, da ga ne bi podsulo niti v slučaju, če bi se zrušil cerkveni zid, ki pa se je v resnici samo razmajal in so ga šele kasneje podrli Nemci zaradi varnosti in zaradi materiala za dodatno utrjevanje postojanke. Napad se je nadaljeval celo noč in še naslednji dan. Okrog poldneva so se nad dolino pojavila letala in napadla partizanske položaje, zato so se partizani začeli umikati. Kakšni so bili rezultati napada? Nemci so imeli enega mrtvega in so ostali v župnišču do začetka maja 1945. Od prej mogočne šmarske cerkve je ostal samo zvonik in del cerkvenega zidu. Znaten del pokopališča je bil zasut z ruševinami, na drugem delu pa so Nemci ob utrjevanju razpredli bodečo žico, zato so morali Šmarčani svoje umrle do konca vojne pokopavati v sosednjih farah.

V nemški hajki, ki je konec decembra 1944 preganjala partizane v Tuhinjski dolini, so bili udeleženi predvsem vlasovci. Njihovo brezobzirnost in krutost so občutili tudi v šmarski fari. V vasi Hruševka so brez posebnega vzroka odgnali od doma šestčlansko Tančičevo družino. 63-letnega očeta Andreja, ki ni mogel hoditi, so vrgli na voz. Ko so prišli [Stra 018] do Župnic, so očeta Andreja ustrelili kar na vozu, ostalim petim pa ukazali teči proti bližnjemu gozdu in jih postrelili »na begu«. V Snoviku so pobrali ljudi in živino, vendar so potem v Kamniku ljudi izpustili.

Prve mesece leta 1945 je Jerič večinoma preživel pri stricu v Kamniku, kjer je bil tudi 9. maja dopoldne, ko so se po vseh kamniških in okoliških cerkvah oglasili zvonovi in naznanili konec vojne. Pravi, da je tedaj na cesti sredi Kamnika videl dvoje obrazov: eni so bili veseli in so z navdušenjem pričakovali prihod »osvoboditeljev«, drugi so bili zaskrbljeni. O upravičenosti te zaskrbljenosti se je prepričal že v nedeljo, 13. maja, v domačem kraju. Skozi Tuhinjsko dolino so se tiste dni pomikale trume beguncev: mož, žena in otrok – večina Hrvatov, ki so se nameravali umakniti na Koroško, toda bili so prepozni. Na nekaj krajih v dolini so jih zaustavljali in jim pobirali bolj ali manj skromno premoženje, ki so ga nosili s seboj. Od te množice so izločili okrog 250 moških, jih skoraj do golega slekli, zvezali z žico in jih v zgodnjem nedeljskem jutru vodili od Šmartna proti Sidolu. Ko je ta žalostna procesija pri Jevniku vstopila v ozko sotesko, skozi katero je speljana pot na Pšajnovico, so zadrdrale strojnice in niso utihnile, dokler niso pokosile vseh trpinov. V knjigi Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, ki jo je pripravila Komisija za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem in je izšla leta 1998, je ta dogodek omenjen takole: »Pri Šmartnem je bilo zajetih več hrvaških domobranov, med njimi so bili tudi civilisti in tudi slovensko govoreči ljudje bojda s Kočevskega, saj je nekdo izmed njih pred streljanjem zaklical po slovensko: Najprej nas sodite, nato morda šele streljajte! Vse te (bilo jih je približno 250–300) so v nedeljo, 13. maja, postrelili v Jevniku pri Sidolu. Domačini so jih morali znositi na kupe. Obložili so jih z butarami, polili z bencinom in zažgali. Te napol sežgane, razpadajoče žrtve so nato samo obsuli s prstjo. Za to delo so uporabili nemške ujetnike pa tudi prisilno mobilizirane okoličane (nekateri od teh so še živi)«. Tak je bil torej konec vojne v Tuhinjski dolini.

2.1.3. Spontan in enoten odpor proti komunističnemu nasilju

Kmalu po koncu vojne se je župnik Opeka vrnil v Šmartno. Službo božjo je imel kar v župnišču, saj je bila farna cerkev porušena. Tedaj so ob nedeljah in praznikih še skoraj vsi farani prihajali k maši, zato je bilo v župnišču za vse premalo prostora in so nekateri morali stati zunaj. Kadar je deževalo in pozimi, je bilo to še posebej neprijetno. Kljub temu pa tedaj nihče ni mislil na obnovo cerkve, saj so mnogi bili obremenjeni s skrbjo, kako bodo čimprej obnovili domove in vasi, ki so bile uničene med vojno, vse brez izjeme pa so pestile obvezne oddaje, odmerjene tako visoko, da jih večina ni mogla izpolniti.

Po letu 1950 so se gospodarske razmere nekoliko izboljšale. Več vasi v šmarski fari je tedaj dobilo elektriko. Ljudje so začeli razmišljati, da bo tudi glede farne cerkve treba nekaj ukreniti. Odločno so odklonili predlog, da bi sedež fare prenesli na Loke in bi tako odpadla potreba za obnovo cerkve v Šmartnem. Tudi župnik, ki je bil že težko bolan, je vztrajal na stališču, naj središče fare ostane v Šmartnem, »pa četudi pod milim nebom«. V jeseni 1951 so farani s prostovoljnim delom odstranili ruševine okrog farne cerkve. Na praznik sv. Štefana isto leto, ko je bolnega župnika že nadomeščal frančiškan pater Martin iz Kamnika, so imeli prvo nabirko za obnovo cerkve. Seveda je potem udba domnevne organizatorje tega »ofra« klicala na zaslišanje in jim grozila s hudo kaznijo. Za ljudi je [Stra 019] bil to lep dokaz, koliko da oblast na njihovo voljo, ljudsko voljo, o kateri je bilo na raznih sestankih veliko govorjenja.

Figure 9. Zvonik razrušene cerkve. Zaradi njega je nastal upor

Na okraju v Kamniku se niso zadovoljili s tem, da so preprečili zbiranje prispevkov za obnovo šmarske cerkve, ampak so izdali tudi odločbo o rušenju zvonika in preostalega cerkvenega zidu. Župnik Opeka je umrl 23. januarja 1952 in takoj po njegovem pogrebu so Šmarčani s pomočjo patra Martina naredili pritožbo proti odločbi o rušenju zvonika in ostankov cerkve, začeli pa tudi priprave za pridobitev gradbenega dovoljenja za novo cerkev. Ko je arhitekt Jože Plečnik naredil načrt za novo cerkev, v katerega je vključil obstoječi zvonik in druge ostanke zidu, so na pristojni forum vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje, katero je podpisalo več faranov. Zaman so potem hodili spraševat in urgirat za odgovor na pritožbo proti rušenju in na prošnjo za gradbeno dovoljenje.

V Šmartnem so težko čakali tudi na novega župnika. Ko je škofija imenovala gospoda Franca Brulca, so tuhinjski in kamniški komunisti takoj protestirali, češ, »da je to belogardistični element v duhovniški obleki.« Jerič je bil zaradi tega pri škofu Vovku in je videl, v kakšni zadregi je bil, koga naj pošlje v Šmartno, da bo sprejemljiv za farane in za partijo. Pogovarjala sta se tudi o tem, kako so škofa pred dvema mesecema v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. Ob spominu na ta razgovor je Jerič kasneje zapisal: »Žrtev, mučenik, svetnik!« No, kljub mnogim težavam je malo pred veliko nočjo 1952 v Šmartno prišel mladi gospod Jože Erman. Tako je fara imela vsaj duhovnika, na katerega je seveda oblast skrbno pazila in budno spremljala vsak njegov korak, glede dovoljenja za obnovo cerkve pa ostala gluha in slepa.

V letu 1954 so se Bučani dogovorili in »skuhali« apno, ki naj bi bilo namenjeno za gradnjo cerkve. Za to delo so se odločili tudi zato, da so s pridom porabili nekaj ožganega drevja, ki je še ostalo od gozdnega požara pred več leti in je že propadalo. Komaj so končali delo pri apnenici, že so prišli miličniki in jih zasliševali, zakaj so sekali les brez dovoljenja. Ljudje so se težko sprijaznili z dejstvom, da jih zaslišujejo, kot da bi pripravljali upor, ker so uporabili les za pošten namen, če bi ga pa pustili propasti, bi bilo vse dobro.

Takoj po novoletnih praznikih 1955 je na župnijski urad prišla nova odločba o rušenju zvonika in še stoječega cerkvenega zidu. V dogovoru s farani se je župnik tudi na to odločbo pritožil. V Šmartno so začele prihajati razne komisije, da bi strokovno ugotovile trdnost zvonika in preostalega cerkvenega zidu. Seveda pa je nad vsemi komisijami bil glavni arhitekt in strokovnjak tistega časa – partija, kot je zapisal Ivan Jerič. Ko je ena od komisij ugotovila, da je zvonik nekoliko nagnjen in zato nevaren, so ga farani po Plečnikovem nasvetu utrdili z železobetonskimi oporami. Toda odločba o rušenju je kljub temu ostala v veljavi in tisti, ki so jo izdali, so bili trdno odločeni, da jo izpeljejo do konca.

Na drugo nedeljo v oktobru so v Šmartnem vsako leto praznovali »žegnanje«, spomin na blagoslovitev cerkve. Tudi leta 1955 je bilo tako. Iz šmarskega zvonika se je razlegalo veselo pritrkavanje in praznično razpoloženi farani so od vseh strani hiteli v župnišče k slovesni službi božji. Vendar se je njihovo veselje kmalu spremenilo v zaskrbljenost in ogorčenje. Med oznanili pri maši je namreč župnik povedal, da bo v kratkem prišlo do izvršitve odločbe o rušenju zvonika in cerkvenega zidu. Prosil jih je, naj ostanejo mirni in naj ne ovirajo delavcev pri njihovem delu. Po maši so možje še nekoliko postali pred župniščem, vendar pravega razpoloženja za pogovor ni bilo, iz njihovih pogledov na zvonik je pa bilo mogoče razbrati, kaj jih teži.

Ponedeljek, 17. oktobra 1955, je bil deževen dan in ljudje so se zadrževali doma. V Šmartnem je ležal na mrtvaškem odru Jože Zore in kot po navadi vsakemu mrliču v fari mu je opoldne zvonilo. Po kratkem presledku so se zvonovi spet oglasili, toda to zvonjenje je klicalo na pomoč, bilo je plat zvona kot ob požaru ali kaki drugi nesreči. V Šmartno je namreč pripeljal kamion z delavci in z napravami za snemanje zvonov. Takoj ob prihodu se je delavcem pridružil eden od štirih šmarskih miličnikov, iz primerne oddaljenosti pa jih je opazovala gruča radovednih otrok. Neka žena iz Buča, ki je ravno šla na pokopališče, se je ustavila ob delavcih in vprašala, ali res mislijo sneti zvonove. »Res, res«, so ji odgovorili. »Pa bi lahko še malo pozvonili za slovo«, je vprašala miličnika. Ko ji je le ta pritrdilno prikimal, je namignila fantinom, ki so z velikim veseljem stekli pod zvonik in začeli zvoniti. Skoraj tri ure je potem zvonilo in cela množica dečkov in fantov se je zvrstila pri vrveh pod zvonikom. Plat zvona je bilo tudi na Gori pri sv. Miklavžu. Novica o tem, kaj se dogaja v Šmartnem, se je silno hitro razširila po celi fari in njeni okolici. K zvoniku so najprej prihiteli ljudje iz hiš okrog cerkve, kmalu za njimi so prišli iz 1 km oddaljenega [Stra 020] Buča, potem pa še iz drugih bolj oddaljenih vasi. Tudi z Gore in drugih hribovskih vasi v fari so prišli. Vse je prevevala ista misel: Zvonik je naš, ne bomo dovolili, da ga poderejo. Jerič je takole zapisal o mislih, ki so ga prevzemale, ko je ob znaku zvonov med prvimi iz Buča hitel k zvoniku v Šmartno: »Imel sem občutek, da smo se znašli v stoletjih, ko so v našo deželo vpadali Turki in z njimi naši že poturčeni janičarji, oskrunjali svetišča, ugrabljali mlade ljudi, prinašali grozo in strah.« Kljub temu je ohranil prisebnost in miril ljudi, ki so postajali vedno glasnejši. Ko se je osemdesetletni Hribarjev oče iz Šmartna na stopnicah pod zvonikom zagnal v enega od tujih delavcev, je Jerič posredoval in starega moža pomiril. Delavci so bili popolnoma mirni, saj so videli, da proti taki množici ne morejo nič narediti. Tudi štirje šmarski miličniki so bili brez moči in ko se jih je iz Kamnika pripeljalo še osem, so vsi skupaj lahko samo opazovali večstoglavo množico. Jože Grošelj, ki je leta 1995 ob štiridesetletnici teh dogodkov v Slovencu objavil podlistek »Protiljudske demonstracije v Šmartinu v Tuhinju oktobra 1955« pravi, da je imela šmarska fara po ljudskem štetju iz leta 1953 1.023 prebivalcev in da jih je 17. oktobra prihitelo k zvoniku v Šmartno vsaj 700.

Figure 10. Vaščani gradijo novo cerkev. Drugi z leve je Ivan Jerič

Ko so delavci videli, kakšna je situacija, so pospravili orodje in se umaknili. Ko je množica opazila, da so miličniki odšli na svojo postajo v vasi, jim je sledila. Do tedaj je bil njen nastop v mejah dostojnosti, noben kamen ni bil vržen in nobena šipa ni bila razbita, toda kolikor bolj se je dan nagibal k večeru, toliko bolj je rasla ogorčenost. Šele na prigovarjanje župnika in po obljubi okrajnega komunalnega referenta iz Kamnika, da bo naslednji dan prišla v Šmartno posebna komisija in se s predstavniki vseh vasi pogovorila o nadaljnji usodi zvonika, so se ljudje pomirili in začeli razhajati na svoje domove. Verjeli so, da predstavnik okraja misli resno in da se bodo res dogovorili. Nastopila je dokaj mirna noč, le v šmarski šoli, kjer je zasedal partijski krizni štab, je gorela luč skoraj do jutra.

18. oktobra se še ni zdanilo, ko je Ivana Jeriča vrgel iz postelje ropot avtomobilov. Iz Ljubljane je z avtobusom in z nekaj maricami prispela kazenska odprava, v kateri je bilo okrog sto dobro oboroženih miličnikov in udbašev. Takoj po prihodu v Šmartno so eni zastražili zvonik in župnišče, drugi so se razkropili po hišah v vasi, da bi aretirali tiste, ki so bili prejšnji dan nekoliko bolj glasni, tretji pa so bili pripravljeni na posredovanje, če bi se farani spet začeli zbirati. Ko se je zdanilo, so bili vaščani Buča že sredi vasi in se dogovarjali, kaj bi naredili.

[Stra 021]

Nekdo je predlagal, naj nekaj dečkov steče na Goro in z zvonjenjem opozori prebivalce gorjanskih vasi. Toda še preden so dečki pritekli na Goro, je v cerkvi sv. Miklavža že bilo plat zvona, možje in fantje pa so se pripravljali za odhod v Šmartno. Že na koncu domače vasi so naleteli na patruljo treh miličnikov, ki so jih hoteli obrniti nazaj proti domu. Bučani se niso zmenili zanje. Ko so prišli na začetek Šmartna, jim je pot zaprl cel kordon miličnikov z brzostrelkami in gumijevkami v rokah. Morali so se obrniti proti domu. Glavnini demonstrantov, ki so se vračali po cesti, so sledili miličniki peš in z avtomobili in udrihali po njih z gumijevkami. V tem prerivanju je tudi kak miličnik staknil buško. Najbolj aktivne demonstrante so varuhi reda skušali prijeti in strpati v eno izmed maric, ki so stalno krožile po cesti. Sredi dopoldneva so v Buč prišli protestniki iz hribovskih vasi in skupaj z domačini so se spet odpravili v Šmartno. Bilo jih je kakih 150. Niso se še dobro razvrstili v kolono, že je mednje z vključenimi sirenami pridivjala marica in jih skušala zriniti s ceste. Tudi avtobus je zapeljal med demonstrante in iz njega so po njihovih glavah udarjale gumijevke. Še pred Šmartnim jim je pot zaprla živa miličniška prepreka. Spet so se morali vrniti in varuhi »ljudske oblasti« so nekaterim sledili prav do doma.

18. oktobra so v Šmartnem in v okolici aretirali okoli trideset ljudi. Lažje primere je obravnavalo kar »sodišče« na postaji milice v Šmartnem, ki je uradovalo še štiri dni po koncu demonstracij. Po poročilu Jožeta Grošlja je zaslišalo in kaznovalo kakih 200 šmarskih faranov. Težje osumljence so odpeljali v Kamnik ali naravnost v Ljubljano. Ivana Jeriča so hoteli aretirati že 18. oktobra, pa jim je pobegnil in se skril. Niso ga našli. Po dveh dneh skrivanja se je sam odpeljal v Ljubljano in se prijavil. Potem je bil v preiskovalnem zaporu do konca decembra 1955. Poleg njega je bilo tedaj v preiskavi še pet šmarskih faranov. Župnika Ermana so po štirinajstih dneh izpustili iz zapora, so ga pa stalno klicali na zaslišanje in mu podtikali organizatorstvo »protiljudskih demonstracij«, zato ga je škof marca 1956 prestavil v Cerklje na Dolenjskem.

Oblast, ki je tako odločno zatrla demonstracije, je pohitela z rušenjem zvonika in ostankov cerkvenega zidu. Najprej so delavci sneli zvonove, nato pa so se lotili zvonika. Pokazalo se je, da je mnogo bolj trden, kot so ocenile komisije, saj so ga podirali skoraj tri tedne. Ves material od rušenja so sproti odvažali v neko jamo blizu Mengša. Sredi novembra je bilo rušenje končano. O zvoniku in cerkvi ni bilo več nobenega sledu, le Skokova mati je vsako jutro pri molitvi pred mašo v župnišču dodala: »Pa še očenaš za naše ujetnike.«

Krona ukrepov »ljudske« oblasti proti šmarskim demonstrantom je bil proces pred okrajnim sodiščem v Ljubljani. Poleg prvoobtoženega Ivana Jeriča so na tem procesu stali pred sodniki še sledeči: Lovro Grošelj, Alojz Kališnik, Alojz Mali, Franc Pavlič in Rezika Zore. Zelo so si prizadevali, da bi spravili pred sodišče tudi župnika Ermana. Jeriča so še med sodno razpravo nagovarjali, naj podpiše izjavo, da je demonstracije v Šmartnem organiziral župnik. Zagotavljali so mu, da bo oproščen kazni, če bo to naredil. Seveda je Jerič tako kupčijo odločno zavrnil in ponovno izjavil, da župnik ni imel nobene zveze z demonstracijami, nasprotno, celo miril je ljudi, naj pač potrpijo, ker se proti odločbam oblasti ne da nič narediti. Tako je bil Jerič kot prvoobtoženi, ki »je nahujskal ljudi in organiziral odpor proti izvedbi del za rušenje cerkvenega stolpa in ostalega cerkvenega zidu v Šmartnem«, obsojen na deset mesecev strogega zapora. Seveda so morali krajše zaporne kazni prestati tudi mnogi od tistih, ki so bili obsojeni takoj po demonstracijah pred »sodiščem« na postaji milice v Šmartnem. Poleg zapornih kazni je oblast uporabila še druge metode proti udeležencem množičnega protesta: več so jih brez posebnega dokazovanja vrgli iz službe, šestošolca Petra Kališnika, sina na procesu v Ljubljani obsojenega Alojza Kališnika, pa so izključili iz kamniške gimnazije.

Po odhodu gospoda Ermana je za župnika v Šmartno prišel Ignacij Škoda, ki je čas od julija 1945 do konca leta 1955 preživel v zaporu. Šmartno je bilo njegovo prvo službeno mesto po desetletnih neprostovoljnih »počitnicah«. Ni mu bilo treba veliko časa, da je uvidel, kako zelo fara potrebuje primeren skupni dom. S to ugotovitvijo je kmalu seznanil tudi pristojne oblastnike. In začuda, strinjali so se, da se nova cerkev postavi na temeljih nekdanjega župnijskega gospodarskega poslopja. Farani v začetku za tako rešitev niso bili navdušeni, saj so mislili, naj bi nova cerkev zrasla na temeljih prejšnje. Kljub temu so leta 1958 začeli z gradnjo in delo je dobro napredovalo. V nedeljo, 29. maja 1960, je bila v Šmartnem že posvetitev nove cerkve. Opravil jo je nadškof Anton Vovk ob navzočnosti številnih duhovnikov in množice vernikov. Tako so Šmarčani po petnajstih letih spet imeli primeren prostor za bogoslužje. Zdelo se je, kot da je oblast [Stra 022] sprevidela, da proti odločnim in vztrajnim Šmarčanom ne more nastopati samo s silo.

Figure 11. Blagoslovitev temeljnega kamna 1958

Figure 12.

2.1.4. Še nekaj kamenčkov k začetnemu mozaiku

Najprej k sliki vasi Kostanj iz leta 1942. V začetku februarja 1942 se je na kamniško področje vrnila z Jelovice skupina dvanajstih partizanov pod vodstvom Milana Blejca. Ne vemo natanko, kdaj so potem prišli v Kostanj k Mihu Pestotniku. Pri njem so se dobro počutili, saj je že od poletja 1941 bil povezan z OF. Toda 18. marca je dekle, ki je na orožniški postaji v Kamniku delala kot snažilka, med pospravljanjem pisarne opazila v knjigi prijavo Franca Grošlja iz Kostanja o partizanih, ki da so na Pestotnikovem skednju. Nemudoma je o tem obvestila brata in še isti dan so tudi pri Pestotniku zvedeli, kaj jim grozi. Partizani so se isti večer preselili v nek planinski hlev na Kostanjski planini. Bil je skrajni čas, kajti že sredi noči so nemški policisti obkolili domačijo.

(Kamniški zbornik 1961, str. 64)

Precej drugače poroča o dogodkih 19. marca v Kostanju Matija Škerbec v knjižici Krivda rdeče fronte, ki je leta 1954 izšla v Clevelandu. Pestotnik se je naveličal sam skrbeti za hrano in skrivališče dvanajstih partizanov, zato se je dogovoril s sosedom Jožetom Grošljem, da jih za nekaj časa pošlje na njegovo domačijo. Grošelj se ni upal odreči. Komaj so se fantje preselili, je Pestotnik hitel v Šmartno in se tam v gostilni srečal z bivšimi jugoslovanskimi orožniki, ki so tedaj bili v nemški službi. Omenil jim je, da se v Kostanju pri Grošljevih skrivajo partizani. Ravno tedaj je bila v Šmartnem tudi Grošljeva mati. Ko je zvedela za Pestotnikov razgovor z orožniki, jim je v opravičilo svojega sina šla povedat, da je vzel partizane pod svojo streho samo zaradi Pestotnikovega nadlegovanja. Grošljevi so bili prepričani, da bo o dogajanju v Kostanju v kratkem obveščena gestapo v Kamniku. Da bi se vsaj nekoliko zaščitili, je gospodarjev brat šel v Kamnik in prijavil partizane. Čez nekaj dni so v vas pridrveli Nemci. Partizani so se že prej umaknili, zato jih niso našli, odpeljali pa so Pestotnika in njegovega brata. Nekaj dni za Nemci so se pojavili partizani, prijeli Franceta Grošlja, ga strašno pretepli in nato ustrelili. (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte I. del, str. 129).

Katero od obeh poročil je torej pravo? Zakaj bi Grošelj šel prijavit Nemcem, če bi partizani bili samo pri Pestotniku? Dokler jih ni imel na svoji domačiji, bi se v slučaju preiskave vedno lahko izgovoril, da ne more vedeti, kaj se dogaja pri sosedu. Ali ni Pestotnik opravil prijave že tedaj, ko je govoril z orožniki? Ne moremo verjeti, da je tisto srečanje bilo samo slučajno.

Jerič si ni znal pojasniti nenavadnega obnašanja orožnika Škrjanca, ki je v nedeljo po obisku nemške policije v Kostanju vodil običajne vežbe vermanšafta. France Grošelj je bil tedaj zadnjikrat na vežbah. Niti učenci niti voditelj niso imeli posebne volje za delo, raje so se pogovarjali. Ko so omenili Kostanj in Pestotnikove, je orožnik pomenljivo pogledal po učencih in dejal: »Vedite, da tudi tistemu, ki je o Pestotnikovih dal kako izjavo, ne bo dobro.« Ali je orožnik že vedel, kaj čaka Franca Grošlja? Lahko razmišljamo in postavljamo razne rešitve, toda eno zagotovo drži: Ko bi partizani ne prišli v Kostanj, Nemci ne bi imeli vzroka za represalijo. Zakaj se nikoli ne vpraša, ali so morda partizani povzročili represalijo. Oni lahko pridejo in odidejo in vse dobro je njihova zasluga, če se pa okupator znese nad domačini, so krivi izdajalci.

V že omenjeni knjižici Krivda rdeče fronte beremo, da so Nemci v Gradišču izvedli svoj grozoviti masaker samo zaradi kazni za partizanski umor dveh žensk. Partizanska literatura tistega umora sploh ne omeni. Izgleda, da Koritnikovima dvema politično res niso imeli kaj očitati. Zakaj pa so ju umorili? Obe sta že pred vojno nastopili pred sodiščem kot priči pri dokazovanju očetovstva nezakonskega otroka njune sosede. Zamerili sta se ji in sedaj je njen brat partizan poskrbel za maščevanje. Seveda tako maščevanje niti po revolucionarnih zakonih ne bi bilo dovoljeno, toda v medvojnih in povojnih razmerah je bilo mogoče vsako dejanje primerno prekvalificirati in ga narediti zakonito. Toda ali je tak zloben medsosedski obračun kaj manjši zločin kot navaden politični [Stra 023] umor? Nemcem so partizani s svojim posegom v Gradišču odprli skoraj neomejeno možnost za uničevanje slovenskih življenj in premoženja. In kakšen je bil končni rezultat? Poleg obeh umorjenih žensk še trinajst ustreljenih in sežganih vaščanov, šestdeset žensk in otrok odpeljanih v nemška taborišča, štirje dojenčki umrli v taborišču, cela vas požgana, živina in drugo imetje pokradeno in uničeno.

Leta 1944 je izšla knjiga Bračičeva brigada, v kateri je posebno poglavje namenjeno opisu napada na Šmartno v Tuhinju oktobra 1944. Ker je neposreden napad opravila prav Bračičeva brigada, smo pričakovali, da bomo v knjigi dobili pregledno sliko napada. Še posebej bi nas zanimalo, kako je potekalo miniranje cerkve. Toda ravno o tem je v knjigi zelo malo podatkov. Iz poročila zvemo, da se je napad začel 28. oktobra zvečer, trajal celo noč in naslednji dan ter noč in se zaključil 30. oktobra zjutraj. 29. oktobra so oblegancem prišla na pomoč štiri letala, ki pa partizanom niso povzročila posebne škode. Ta dan so minerji skušali zrušiti glavni bunker in pri tem imeli nekaj žrtev ne pa uspeha. Do cerkve menda niso mogli priti, ker je bila zavarovana tudi z močno ograjo, zato so naložili mine na voziček in ga porinili proti ograji. Če bi sodili po tem poročilu, bi morala cerkev še dolgo kljubovati zobu časa in v letu 1955 najbrž ne bi bil potreben zbor 700 faranov, da bi preprečeval njeno rušenje.

Figure 13. Nova šmarska cerkev 1960

17. oktobra 1955 popoldne se je v šmarski fari dogajalo nekaj izrednega. Ljudska oblast, ki je še iz časa okupacije imela izkušnje, kako je treba ravnati z ljudmi, kako jih pridobiti in ustrahovati, kaj takega sploh ni pričakovala. Vedela je, kako je župnik prejšnji dan obvestil farane o rušenju zvonika in cerkvenega zidu. Ni spodbujal k uporu, ampak opozarjal, naj ostanejo mirni in naj ne ovirajo delavcev. Ali je mogoče, da so bile to samo kulise, za katerimi se je dogovarjal s soseskami in vasmi, koliko demonstrantov bodo poslale, ko bo udarilo plat zvona? Več kot dvesto udeležencev pohoda na Šmarje so potem zaslišali, toda o kaki organizaciji niso zvedeli ničesar, ker je v resnici ni bilo.

Oblast ni pomislila, da je sama že leta in leta »organizirala« ta upor. Leta 1944 ljudem ni šlo v račun, da so brigade zaradi nekaj desetin nemških orožnikov porušile farno cerkev. Le kdo konec štiriinštiridesetega ni vedel, da bodo Nemci kmalu sami odšli? Od borcev za svobodo bi pričakovali, da bodo vsaj do neke mere obzirni do kulturnih in cerkvenih spomenikov. Če morda vojaški poveljniki za to niso imeli dovolj posluha, bi skušali nekako razumeti, popolnoma nemogoč pa je bil odnos povojne civilne oblasti, ki je farane preganjala zaradi nabirke, zaradi apnenice, ni hotela niti slišati o novih načrtih za cerkev, o gradbenem dovoljenju in podobno. Jerič je v zvezi s tem zapisal, da pač sprejema, da je Cerkev ločena od države, ne gre mu pa v glavo, da se država ne more in ne more ločiti od Cerkve.

Vse to in še več je vrelo v glavah ljudi, ki so tisto popoldne hiteli v Šmartno. Prišli so prav vsi, tudi žene in mladina z Gradišča, ki so med okupacijo nekaj let preživeli v nemškem taborišču. Kolikokrat so tam ob velikih praznikih mislili na pesem domačih zvonov in iz nje črpali novo upanje v skoraj brezupnih razmerah. Še nikoli farani niso bili tako združeni kot v tem poznojesenskem popoldnevu, ko so stali okrog na rušenje obsojenega zvonika. Vedeli so, da so z njimi tudi tisti, ki so ostali doma. Če bi prišli še oni, bi jih bilo tisoč, bi bila zbrana cela fara in mislili in govorili bi isto.

Da, tudi če bi jih bilo tisoč, bi oblast njihov zbor imenovala »protiljudske demonstracije«. Le proti kateremu »ljudstvu« so demonstrirali protiljudski elementi 17. oktobra v Šmartnem? Proti peščici partijcev, udbašev in miličnikov! Oni so bili ljudska oblast, bili so komunistična, totalitarna oblast, [Stra 024] ki je svoj vzpon pripravila že med vojno – tudi z umori poštenih Slovencev, svojih potencialnih nasprotnikov. Lahko bi rekli, da v tem delu Tuhinjske doline med vojno ni bilo niti organiziranega idejnega protikomunističnega odpora, kje še oborožen odpor, kot na primer vaške straže, pa vendar so se partizanski umori začeli že leta 1942 in se nadaljevali do konca vojne. Na Ravnah, kjer so partizanom veliko pomagali, so le ti še decembra 1944 odpeljali pet moških in jih pobili. Res je, da se je to komunistično nasilje nekako izgubljalo v še hujšem nemškem nasilju, ki se je tudi končalo šele z odhodom Nemcev iz dežele. Niti prvim niti drugim se Šmarčani med vojno niso uprli, uprli pa so se 17. oktobra 1955. To je bil pravi protikomunistični odpor, upor proti komunističnemu nasilju – seveda brez orožja. Oblast ga ni pričakovala, vsaj ne v takem obsegu, vendar je hitro reagirala in upor s silo zatrla. Preteči je moralo še nekaj desetletij, da se je komunizem zrušil sam v sebi, tisti komunizem, ki je leta petinpetdesetega izgledal še nepremagljiv, šmarski farani pa so se mu vendarle upali postaviti po robu.

Figure 14. Leto 1999. Župnik Franc Baloh blagoslavlja farno spominsko ploščo

2.2.1. Belokranjska zgodba

Čim pozneje kdo odkrije Belo krajino, tem bolj ga ta preseneti. Da pa je Belo krajino treba odkriti, je tako res, kakor je res, da mora večina Slovencev odkriti pokrajino onstran Mure ali pa katero od dolin, ki se z naših zahodnih gora spuščajo v Furlansko nižino in jih imamo za svoje. Ko pravimo odkriti, s tem nikakor ne mislimo, da nismo že prej vedeli, da te pokrajine so in da so del tistega prostora, ki mu pravimo domovina. Toda, ko jih potem še doživimo – ko se skoznje slučajno peljemo ali jih celo prehodimo – nas nazadnje obide občutje, ki ga imamo, kadar kaj odkrijemo. To je zato, ker je vsaka na novo najdena drugačna od tistih, ki smo jih spoznali že prej ali pa jih poznamo že od nekdaj. Vsakič se zavemo, da smo sredi nečesa, česar nekako nismo pričakovali. In ne moremo reči drugače, kot da smo odkrili del novega slovenskega sveta.

In ko se tako starim odkritjem pridružujejo nova in jih je vedno več, je v nas vedno bolj trdna tudi misel, ki smo jo zaslutili že od začetka: da domovina ne govori z enim, ampak z mnogimi glasovi. Tu ne mislimo na govorico jezika, na narečja in govore, ki so povsod različni, ampak na jezik, s katerim govori zemlja: ravnine in hribi, gozdovi na ravnem in gozdovi na pobočjih hribov in gora, pasovi temnih smrek in tolmuni svetlih brez – vse v svojskem zaporedju in v svojski velikosti, pa tudi to, kar je naredil človek, hiše, vasi in mesta, njive in vinogradi, steze in pota. Vse leži pred nami tako, da se nam ne zdi abotno in neumestno, ko pomislimo, da bi vse to lahko spregovorilo – da se nam ne zdi neumestno, ko se potem takoj popravimo in rečemo, da vse to že govori – z govorico, ki človekovemu srcu ni nedostopna. Zato se, ko tako stojimo in gledamo, v nekem trenutku zavemo, da moramo tudi predvsem poslušati.

Če smo dovolj vztrajni, se nam nazadnje odpre tudi Bela krajina. Spregovori nam v tem, v kar se je naredila v času, ki ga ne more izmeriti noben človeški spomin, in v kar so jo naredili ljudje, z vednostjo, ki se je v zgodovini naselila v njih: spregovori nam iz svoje lepote, pove nam, da je lepa. Spregovori nam sicer tudi o drugih rečeh, a se njena pripoved vedno spet povrne na to, kar smo v njej zaslutili, ko smo jo prvič zagledali – na lepoto. [Stra 025] Mogoče nas Bela krajina zadene kot nekaj lepega in zato, ker je majhna in pregledna. Če se vzpnete dovolj visoko, se razprostre pred vami vsa in naenkrat. Ni tako, da bi vam morale oči potovati od obzorja do obzorja, z enim pogledom jo zajamete vso, vsa je naenkrat pred vami, kakor da bi vam bila izročena. Imeli bi jo lahko za svojo, v njej bi se lahko naselili in jo naredili za dom. Tako na dlani je, tako odkrita in brez skrivnosti.

Tudi druge slovenske pokrajine – ki jih morate, kot smo rekli, odkriti – so, vsaka na svoj način, lepe. Toda v Beli krajini so se vse stvari tako sestavile, da je predvsem in v prvi vrsti lepa. Lepota drugih pokrajin je razvita v eno smer, tako da lahko zanjo pravimo, da je ali mogočna ali divja ali neskončna ali samotna ali razkošna ali žalostna. Bela krajina pa je preprosto in prvinsko lepa, noben pridevnik ji ne bi ustrezal, kvečjemu bi prenesli, če bi kdo rekel, da je krhka in rahločutna.

Zakaj si toliko prizadevamo, da bi v bralca stopilo izvorno izkustvo, ki ga doživimo ob srečanju z Belo krajino? Zakaj se nam zdi tako važno, da bi tudi on njeno ime povezal predvsem z lepoto? To je zato, ker nas Bela krajina sprejme, ne samo s svojo lepoto, ampak iz njenih polj, drag, loz in košenic, lokev in steljnikov zaslišimo tudi glasove, ki so od lepote, s katero nas je objela, tako drugačni, da jim skraja sploh ne moremo verjeti. To so namreč glasovi, ki nam pripovedujejo o tem, da se je sredi tega sveta, ki je predvsem in v prvi vrsti lep, nekoč zgostil Zločin. In sedaj nastane tukaj vprašanje: Kako je to bilo mogoče? Očitno je bilo mogoče, zakaj tisti glasovi so pristni in prepričljivi in ne dopuščajo nobenega dvoma. Nad to lepoto, ki je naokoli, še danes visijo kriki groze. Če se le malo zagledaš v krošnje bližnjih smrek in brez, v strme vinograde v ozadju, na vrhove dreves, ki na obzorju režejo v nebo, jih boš nazadnje zaslišal. A ono osnovno vprašanje ostane: kako je to bilo mogoče? Kako je mogoče peljati nedolžnega človeka v smrt po stezi, ki pelje med vinogradi in košenicami in je predvsem lepa; ob robu gozda, ki ga je pravkar vznemiril nočni veter in je predvsem lep; čez potok, ki pod brvjo teče tiho, da ne bi vzvalovil plavkaste mesečine, ki slovesno lije na svet; po kamnitem kolovozu navzgor, ki z vsakim kamnom pripoveduje, kako ga je stoletja gladila ali noga človeka ali noga vola in zato sije od ganljive lepote? Kako je mogoče v spremstvu teh podob peljati človeka na kraj, kjer ga boš lahko ubil? Kako je slednjič mogoče sredi tako narejenega sveta prenašati, da pod tvojimi rokami človek vpije od bolečine? Tukaj, v Beli krajini, nad katero se trikrat na dan prepletejo glasovi zvonov, kakor da bi jo hoteli z nevidno mrežo prekriti pred vsem hudim! Tukaj, in ne mogoče v brezupu puščavskih brezpotij; ali v razdrapanih škrbinah divjih skal; ali v džungli, kjer se mešajo glasovi teh, ki ubijajo, in glasovi teh, ki so ubijani!

Ali nam niso vedno pravili, da sta človek in njegovo okolje eno – da se med njima spletajo nevidne vezi? Ali ni tako, da se Plečnikovo Tromostovje, ko ga mnogokrat prehodiš v eno in v drugo smer, nazadnje preseli vate – da se te polasti s svojo normo: s svojimi tankimi merami in s svojim prefinjenim ritmom? Ali se potem ne zgodi nujno, da je tudi človek, kakor to, mimo česar hodi, malo bolj obvladan? Da tudi človek zaradi one mere, ki je lepota, počasi stopa v svojo mero? Da zaradi mere, ki jo je zagledal, ne more biti več karkoli? Da se ga sedaj lahko polaščajo samo tiste reči – tiste besede in tiste ideje –: ki so v temeljnem sozvočju z najdeno mero?

Ljudje, ki veliko potujejo in poznajo svet, se posebej zavzemajo, če se v pogovoru omenjajo imena Praga, Krakov, Budimpešta. Toda, se vprašamo, kako so ta mesta mogla postati provincialne prestolnice velikega boljševiškega imperija? Saj vemo, da jih za to ni naredil samo tuji meč, ampak tudi domači agenti. Kako se je to moglo zgoditi? Kako sta mogli povsem soobstajati dve, ne različni, ampak izključujoči se meri: ena v naporu duha odkrita, v okusu preizkušena, za človeka narejena; druga v zadnjem uporu iznajdena, z brutalno silo človeku naložena. Kako je to dvoje sploh moglo soobstajati?

Če primerjamo pojem mesta in pojem komunizma, ne moremo o njiju povedati nič bolj temeljnega, kot da rečemo, da se izključujeta. Ko bodo nekoč ljudje z velike razdalje gledali na naš čas, se ničemur ne bodo bolj čudili in jim nič ne bo bolj nerazumljivo kot to, da je komunizem nastal v prostoru, kakršnega je naredila evropska kultura. Kako to, da je iz razuma, ki se je podrejal sebi in izkušnji zunaj sebe, izšel razum, ki se ni podrejal ničemur, ne sebi ne izkušnji zunaj sebe – razum, ki se je podrejal samo temu, kar je hotel biti? Ali je bila to blodnja? Ali je bila to Ate, boginja slepote, za kazen za neko že zdavnaj pozabljeno krivdo od bogov poslana?

Naj je bilo že karkoli, mimo nečesa ne smemo. Novi razum je računal z nečim, kar bi ga moralo ustaviti. To je bil Zločin. V projektu novega razuma je bil vkalkuliran Zločin. Zločin pa po sebi in vedno in nujno vključuje Bolečino – bolečino drugega. Nič bolj neovrgljivo ne dokazuje, da so nosilci novega razuma [Stra 026] bili samo v svoji volji, kot dejstvo, da niso opazili bolečine drugega. Za bolečino pa lahko uporabimo besede, ki jih je nekoč uporabil grški dramatik Sofokles: da tolče vsak razum in vsak razlog in vsak argument.

Figure 15. Bela krajina Simon Dan

V Beli krajini je bilo veliko bolečine. Imela je svojo topografijo – kraje, kjer se je, domala obredno, proizvajala – in imela je ljudi, ki so bili izbrani, da ji dajo na razpolago svoje telo in svojega duha. Tu je Bolečina prirejala svoje orgije, ki nas, ko danes slišimo o njih pripovedovati, navdajo s čudno tesnobo. Ta stopi v nas, ko začutimo, da je naše sočutje prazno. Z mukami, ki presegajo naše predstave, ne moremo sočutiti – ne moremo jih soobčutiti. Ostane nam samo, da molčimo.

Rekli smo, kraji in ljudje. Med kraji imenujmo Maverlen, Rosalnice in Brezovo Reber. Zanje velja to, kar je nekoč rekel Vinko Mravlje za neki drug kraj: Iz Polhograjskih Dolomitov diha groza. Ljudje pa so bili različni: moški in ženske, mladi in stari, ljudje, ki so komaj kaj hodili v šole, in ljudje, ki so imeli za sabo vse šole, kar jih je takrat bilo. Kot drugod so se tudi tu umori zgostili maja, junija, julija in avgusta leta 1942. Lončaričevi trije iz Rosalnic: oče Jože, mati Marija in hčerka Anica so bili preprosti ljudje. Marica Nartnik iz Rožnega Dola je bila učiteljica. Anton Oven iz Stranske vasi je bil profesor, Anton Starc iz Vinomera je bil inženir. Umori duhovnikov so bili najbolj vidni: Jakob Omahen iz Dragatuša, Janez Razstresen iz Suhorja, Jože Pravhar iz Loškega Potoka, Jožef Kofalt iz Adlešičev, Klement Norbert iz Metlike.

Ljudje, katerih imena smo tu navedli, so bili takšni – tudi veljali so za takšne – da bi se zanje moralo reči, da so bili »mesto na gori«. Zato so za njihovo smrt vedeli vsi, a so v tistih časih o njej samo šepetali. Strah je že držal deželo trdno v svojih kleščah.

In v tem prostoru, ki sta ga sedaj določali dve tako protislovni stvari, kot sta lepota in strah, so se odvijale ne samo usode velikih in vidnih, ampak tudi malih in preprostih ljudi. Toda naj je bil kdo že viden ali preprost, pred vsakega je stopilo vprašanje, kako se bo odločil. V zadnji globini – tam, kamor človek redko stopi – je vsakdo vedel, da gre za bistvene reči: za misel, ki je do sedaj razlagala in nosila življenje, in za misel, ki je obljubljala na novo razložiti svet in dati drug temelj življenju. Nova misel je nastopila v dvojnem znamenju: trdila je, da bo rešila svet v celoti in brez ostanka, in pred njo je šel Zločin. Za normalnega človeka, izučenega v kulturi, sta obe znamenji pomenili svet, ki mu ne more in [Stra 027] ne sme dati privoljenja: izkušnja, prastara, iz roda v rod sporočana, mu je govorila, da svet v celoti ni rešljiv in Zločin je do zadnjih globin vznemiril tiste predele njegovega duha, kjer se odigravajo odločitve za dobro in zlo. Šlo je torej za zvestobo – sebi in kulturi.

In o nekem preprostem in zvestem življenju bo tekla tudi naša pripoved. V njej bomo obiskali različne belokranjske kraje, največ pa se bomo zadrževali v Petrovi vasi pri Črnomlju. Predstavili pa bomo v njej Toneta Kočevarja, nekoliko tudi rod pred njim in rod za njim.

Tone Kočevar je bil v času, ko je vojna zajela tudi Slovenijo, star enaintrideset let in že šest let poročen. Imel je dve hčeri, Micko (1936) in Tončko (1937), in sina Toneta (1940). Ženo je pripeljal iz Lokev, iz vasi takoj onstran ceste, ki pelje iz Semiča v Črnomelj, komaj streljaj daleč od Petrove vasi. Bila je z velike kmetije, k hiši je prinesla dva steljnika in eno njivo, očitno pa tudi nekaj ljubezni, sicer bi se težko odločila, da gre z bogatije »na revščino«. Nemalo pomembno pa je bilo tudi to, da je znala delati in da je rada delala. Pri hiši je bila še Tonetova sestra – teta Nanca – potem pa še Tonetova oče in mati, a sta ob začetku vojne bila že oba mrtva.

Stari oče je bil eden tistih Belokranjcev, ki so odhajali v Ameriko po denar za vzdrževanje svojih družin in domačij. Tam je bil štirikrat, dvakrat pred prvo svetovno vojno in dvakrat po njej. Po vsakem povratku se je rodil en otrok in kmetija je postala za eno njivo večja, tako da je nazadnje narastla na sedem hektarjev. Koristi od njegovih potovanj čez lužo so torej bile očitne, poleg tega pa je še sreča tako nanesla, da je prvo svetovno vojno udobno in varno prebil v Ameriki. Med bivanjem doma je vsakič kaj popravil ali kaj dozidal – na primer hlev ali svinjake. Poleg tega pa se je tudi nekoliko bolj posvetil opravilu, ki je bilo pri hiši že od nekdaj. Skrbeli so namreč za podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika, doli pod vasjo, tik nad cesto. Rad se je pogovarjal s črnomaljskimi duhovniki, ki so prihajali na podružnico, in rad je bral. Poleg tega pa je bil eden tistih Slovencev, ki nas vedno znova presenečajo s tem, da znajo vse. Ne bi se na primer moglo reči, da je bil izučen tesar, a ko so nekoč v Minnesoti, kjer se je ponavadi zadrževal med svojimi ameriškimi obiski, krčili velik gozd za novo mesto – te ameriške velikopoteznosti in podjetnosti ni mogel nikoli pozabiti – so kmalu odkrili njegove sposobnosti. Potem je gradil samo še cerkve, šole, trgovine in podobne zgradbe. Po vrnitvi domov pa spet preproste belokranjske skednje. Bil je cenjen in upoštevan človek.

Tone Kočevar je torej podedoval majhno in, bi rekli, zdravo posestvece, nanj pa je prešel tudi ugled, ki so ga s svojim življenjem zaslužili predniki. Stara Jugoslavija ga je sicer vpoklicala, a mu je, potem ko se je odločila, da se ne bo vojskovala in da bo raje pustila, da vojno, na svoj način, dokončajo drugi, dovolila, da odide domov – ne s ščitom in ne na njem. Črnomelj so za dan, dva zasedli Nemci, potem pa mesto prepustili Italijanom. A ne, preden se ni zgodilo, da so jih tudi tu vlekli za rokav, naj za božjo voljo ostanejo – ravno tisti, ki so potem zakurili rdeče kresove. Razumljivo – si pravimo, potem ko pomislimo, da so bili tedaj komunisti še v območju gravitacijske osi Berlin – Moskva.

Čez poletje se ni zgodilo nič posebnega, jeseni, še bolj pa na zimo sta dve stvari vznemirili ljudi. Ena stvar je bila odhod kočevskih Nemcev. Belokranjske vasi z zahodnega obrobja pokrajine so se vedno živo zanimale za stvari, ki so zadevale kočevarska naselja v gozdovih proti Kočevju. Bili so sosedje, včasih celo sovaščani, dnevno so se srečevali na cesti, v trgovini, v šoli, v cerkvi. Ko so Kočevarji na zimo začeli odhajati, so se mnogi, čeprav so se odnosi med Nemci in Slovenci po nastopu Hitlerja nekoliko napeli, prišli poslovit. S Konjskega hriba, vasi više gori v gozdovih, je tako prišel v Petrovo vas eden Tonetovih prijateljev. Povedal je nekaj prijaznih besedi, nato pa pripomnil, da vsega ne more odnesti s seboj, zato naj mirno pride in vzame, kar se mu bo zdelo primerno. Tone je res šel, a vse, kar je bilo kaj vredno, so našli že pred njim drugi. Preostalo mu ni drugo, kot da naloži voz gnoja ob hiši in ga prevrne v vinograd na poti domov. Druga stvar pa so bili partizani, ki so ob tem času že začeli prihajati ali pa se je zanje vsaj slišalo. Tone je kmalu vedel, za kaj gre: tu so bili določeni simboli in določene besede. Vedel je, da za vsem stoji komunizem. Glede komunizma pa Tone ni bil neobveščen. V hišo so prihajali osnovni katoliški časopisi, nekaj je o komunizmu bilo povedano v cerkvi, nekaj tudi v katoliških organizacijah. Tone, ki je rad bral in ga je svet zanimal, predvsem pa je bil človek, ki mu ni bilo vseeno, si je kmalu ustvaril jasno sliko.

Figure 16. Lokve 1935 – Ženin Tone Kočevar in nevesta Ana Žnidaršič

Bilo pa je še nekaj drugega. V Petrovi vasi je bila vse od prve vojne sem prazna hiša, ki je ostala po nekih kočevskih Nemcih, ki so se bili preselili v Ameriko. V njej so se naselili ruski begunci, mož, žena in dva otroka. Zelo verjetno so to bili ljudje, ki so pribežali pred [Stra 028] revolucijo in jih je bilo v tedanji Jugoslaviji veliko, tudi v Sloveniji. Begunec je bil čevljar in njegova hiša je, zlasti v zimskih večerih, postala vaško družabno središče. Prihajali so fantje in možje in pri tisti petrolejki se je potem nekoliko delalo, predvsem pa se je zelo veliko govorilo. In, nenavadno, čeprav so čevljarjevi zbežali zaradi političnih razmer, ki so tedaj vladale v Rusiji, so Rusijo vendarle hvalili. Posebej je bila vneta žena, ki je zaprepadenim vaščankam razlagala, da je v Rusiji vsak dan tako, kot je v Petrovi vasi za božič. Čeprav se pojav zdi paradoksen, nikakor ni bil redek. Domovina je končno domovina in nazadnje se ji vsak prikloni, pa četudi ga je prisilila, da je odšel. Posledica te vaške kampanje je bila ta, da je podoba, ki so si jo Petrovljani dobivali o Sovjetski zvezi in njenem komunizmu, vedno bolj ugodna. Potem pa je nenadoma prišel preobrat. Čevljarjevi so se prek nekih ambasad potegovali za to, da bi jih Rusija vzela nazaj – nekaj časa zaman, potem pa jim je le uspelo. Toda pisma, ki so od tam kmalu priromala nazaj tudi v Petrovo vas, so bila polna obupa. Pripovedovala so o neki drugi podobi Rusije: o nevarnosti, o strahu, o revščini, o lakoti. Prosili so, da bi jih sprejeli nazaj. Nazadnje bi se zadovoljili že s tem, da bi vzeli vsaj otroke. Razumljivo, da so pisma s tako vsebino kmalu opazili tudi Sovjeti in jih nenadoma ni bilo več.

Toda v Petrovi vasi so opravila določeno delo. Vse se je tako ujemalo, da jim ni manjkalo prepričljivosti, in podoba komunistične Rusije je začela polagoma temneti. Da je bila Petrova vas potem manj dovzetna za komunizem kot druge vasi, čeprav so ga sedaj prodajali v embalaži narodnoosvobodilnega boja, pripisujejo nekateri prav tem pismom. V tej vasi so štiri hiše dale domobrance, kar za belokranjske razmere ni malo. A tu je sedaj že bila revolucija. Tone Kočevar se je z njo seznanil takole. Na Planino, hribovsko faro med Petrovo vasjo in Mirno goro, se je po aprilski vojni – potem ko so ga Nemci s Štajerskega pregnali na Hrvaško in mu je od tam uspelo zbežati – za nekaj tednov naselil duhovnik Ignacij Groblar. Na pretežno nemški fari se morda ni prav dobro počutil, zato se je kmalu premaknil v dolino, na Gornjo Pako k sorodnikom. Najbližja cerkev je sedaj bila zanj petrovska podružnica Sv. Janeza Krstnika. Tu je vsak dan maševal, poleg tega pa je vodil razne pobožnosti. Kočevar se je kot cerkovnik in ministrant z njim veliko družil. Postala sta prijatelja.

Nekega večera je Kočevar skozi lino svojega skednja na cesti, ki je tekla med njihovo in sosedovo hišo, zagledal dva neznanca, ki sta soseda nekaj spraševala. Časi so bili takšni, da se je človek moral zanimati, kaj se dogaja v njegovi okolici, in Kočevar je prisluhnil. Kmalu je uganil, da neznanca sprašujeta po duhovniku Groblarju: kje živi, kjer mašuje, kdo mu pomaga in sploh kdo se z njim druži. Kočevarju se je stvar zazdela vedno bolj sumljiva. Vprašanje »kdo mu pomaga« je očitno letelo nanj. Takrat so že prihajale novice o partizanskih umorih in pogovor na cesti je že dobil nevaren okvir.

Tone je počakal, da se je znočilo, potem pa je po stezini, skrit med dvema vrstama grmovja, skočil na Pako povedat Groblarju, kar je slišal. Duhovnik je moral že nekaj slutiti, zakaj vest je padla kakor na pripravljena tla. Vse se je zgodilo takorekoč v trenutku. Groblar je snel suknjič s kljuke, dal Kočevarju roko in rekel: »Poslavljam se, takoj moram iti.« Tone je potem ženi opisal dogodek takole: »Takoj se je odločil. Jaz sem šel v eno smer, on pa v drugo.« »Ravno še pravi čas,« je naslednji dan hvaležno pomislil, ko je zvedel, da so komunisti ob 11h zvečer na Paki duhovnika že iskali. Toda, kaj bo z menoj. Ta misel ga je glodala. Mučno in negotovo stanje so [Stra 029] na neki način prekinili Italijani, ki so v eni svojih mnogih racij obkolili Petrovo vas in Petrovljane odpeljali na Rab. Veliko so jih pozneje z Raba preselili v Padovo, Gonars in druga italijanska taborišča, Kočevar pa je na otoku dočakal razpad Italije septembra 1943. Po vrnitvi z Raba so partizani Kočevarja že po dveh dneh poiskali in ga poslali na Suhor. Komandant enote, kamor so ga vtaknili, je bil njegov prijatelj iz Mihelje vasi. Ko ga je zagledal, z vsem, kar je bivanje na Rabu pustilo na njem, ga je takoj poslal domov. Domačim terencem pa to ni bilo všeč in je moral nazaj na Suhor. Sedaj mu je komandant bolj določno in brez ovinkov povedal, kaj mora napraviti. Mora se kje skriti, vsaj za kak mesec. Kočevar ga je ubogal, se vrnil domov in si v hlevu naredil skrivališče. Toda v tem je prišla zima, vas je bila vedno polna partizanov, razmere so postale nevzdržne in ker Kočevar ni hotel k partizanom, ni videl drugega izhoda, kot da gre v Novo mesto in se javi domobrancem.

V Novem mestu so Kočevarja dodelili v posadno 38. četo. Ker je bil v jugoslovanski vojski bolničar, so ga poslali v vojaško bolnico. Tu je preživel ves čas do konca vojne. Z drugimi tremi domobranci iz Petrove vasi se je seveda pogosto srečeval. Maja 1945 so sklenili, da se vrnejo v domačo vas. Pravzaprav je bil glavni zagovornik te odločitve ravno Kočevar. Ostali trije, oba gospodarja Anton Jerman in Matija Grahek, in mladi Tone Rožič, so bili bolj nezaupljivi. Niso še pozabili Turjaka. A nazadnje so se le vsi štirje vrnili v Petrovo vas.

En teden se ni nič zgodilo. Potem pa se pojavi na vasi oborožen partizan iz Ručetne vasi in zahteva, da se vsi trije domobranci zberejo v zgornjem delu vasi pri Jermanu. Sedanji gospodar domačije v Petrovi vasi, tudi Tone Kočevar, se vsega še dobro spomni. Gor grede ga je oče dvignil na ramo in ga odnesel na zbirališče. Tam ga je posadil na gank bližnje hiše. Od tam je potem otrok – takrat je bil star pet let – gledal, kako so odhajali. Ta prizor nosi vedno s seboj: človek s puško, pred njim pa grejo štirje možje, med njimi njegov oče. »Od vsega, kar se mi je zgodilo v življenju, se tega najbolj natanko spomnim.«

V Črnomlju so jih zaprli v neko šupo, tam, kjer je sedaj dom za ostarele. Vseh je bilo kakih trideset. Žena je Kočevarja obiskovala vsak dan, otroci pa bolj poredko. Med »obiskovalci« je bila tudi neka ženska, ki je prihajala vsak dan in vpila: »Pobijte jih, pobijte jih!« Po mesecu dni pa je žena prišla domov in povedala otrokom: »Sedaj ne bomo več hodili v Črnomelj. Jutri jih odpeljejo.«

Res so jih odpeljali. Šli so peš, čez Bistrico, Bukovo Goro, čez Hrib in Koprivnik v Kočevje. Tam so izginili, a le za domače. Znanec iz sosednje vasi, ki se je avgusta vrnil iz Šentvida, je povedal, da jih je tam videval vsak dan. To je trajalo do julija, ko so iz Šentvida začeli odvažati tudi civiliste. Med prvimi so odpeljali Petrovljana. Vesti o tem, kar je sledilo, so bile še bolj redke, zlasti pa bolj negotove. Zgodilo se je, da je kdo v trenutku neprisebnosti ali pa v pijanosti kaj povedal, a takoj za tem, najkasneje pa takrat, ko je bil naprošen, naj kaj več pove, vse zanikal: tako je nekdo pravil, da je bil eden od njih na kamionu, ki ga je vozil, drugi pa je trdil, da je vse videl v Kočevski Reki.

Doma teh vesti niso komentirali. Mati in teta Nanca sta o tem kdaj med sabo spregovorili, pred otroki pa nikoli. Potem pa je prišlo leto 1954, natanko, 16. november.

Kot vedno, so tudi tega večera šli z nočjo spat. Potem seveda, ko so zmolili vsaj en rožni venec, če ne tri. Zvečer se v temi ni bilo varno pogovarjati, ker bi se prav lahko zgodilo, da bi kdo pod oknom poslušal. Spali so v dveh prostorih: v sobi s krušno pečjo teta Nanca in Micka, ki je bila sedaj stara že osemnajst let, mati s sedemnajstletno Tončko in štirinajstletnim Tonetom pa v tako imenovani hiši. Tedaj so se na lesenem hodniku zunaj zaslišale stopinje. Šle so počasi in utrujeno proti vratom in zavile v notranjost. Najprej so se odprla vrata v sobo, kjer je spala mati z otrokoma. Od nekod je segla roka in vsakega posebej pobožala in vsakega posebej pokrila »s tistimi cotami, ki smo jih imeli«. Bilo jih je zelo strah. Stisnili so se drug k drugemu in tako ležali do belega dne. Niso se upali vstati, dokler se ni naredil visok dan. Zjutraj pa sta Nanca in Micka povedali svojo zgodbo. Tudi njim se je zgodilo natanko isto.

Naslednjo nedeljo se je mati oglasila v Črnomlju pri župniku Žabkarju in naročila mašo za pokoj moževe duše. Pri hiši potem o tem niso govorili, a so nekako verjeli, da jim je oče prišel povedat, da je umrl. Nemalo jih je v tej veri potrdila tudi slučajna opazka nekega uslužbenca v Kočevski Reki, ki je rekel, da so v letih 1954–1956 dokončali tamkajšnja dela.

Mati je še od vojne sem hranila zelenko žganja za moža, »če bi le kdaj prišel«. Ves čas je stala v omarici, vzidani v hiši. Tudi po tem »spominu« se je ni nihče dotaknil. Ko pa se je Tone 1968 ženil, je le vprašal mater: »Mati, [Stra 030] ali sedaj lahko odpremo tisto steklenico?« Mati je odgovorila: »Sedaj pa tisto steklenico lahko odprete. Sedaj ga ne bo več.«

Po tistem, ko je v labirintih komunističnega nasilja izginil oče, je na Kolarjevi domačiji v Petrovi vasi – tako se je reklo pri Kočevarjevih – ostalo pet ljudi: mati, teta Nanca, Micka, Tončka in Tone. To, kar jih je sedaj čakalo, ni prišlo takoj, ampak šele čez mesec ali dva. Najprej je prišla zaplemba, ki je zajela vso zemljo do hiše. Ostalo je samo to, kar je k hiši prinesla mati: dva steljnika in ena njiva. Začeli so tudi zbirati podpise, da jih izselijo. Tako daleč pa kljub tistim vročičnim dnevom nobeden ni bil pripravljen iti.

Iz zapisnika o zaplembi, ki je bil narejen 26. februarja 1946, se vidi, kako natančni so bili njeni izvajalci. Na njem so se znašle tele reči: ena stanovanjska hiša, en hlev, en svinjak, en skedenj, en plug, ena slamoreznica, ena brana, en voz, ena postelja, dve omari, dve skrinji, ena miza, ena klop, dva stola, ena krava, en vol, eno tele, trije prašički, osem kokoši, 600 kg krompirja, 30 kg pšenice, 10 kg ovsa, 20 kg ajde, 140 kg koruze. Orodje je potem sicer ostalo, živina pa je šla. Po prvem udaru so sledili drugi. Kadarkoli so okrajevci kaj pobirali, so se najprej zapodili v to hišo. Sedanji gospodar Tone – takrat šestleten deček – pravi, da leto in pol niso jedli nič kuhanega. Imeli so nekaj zelenjave, sicer pa le to, kar so nabrali na polju in gozdu. Nastopila je prava lakota. To je treba posebej podčrtati, ker zveni nenavadno ne samo za sedanje ljudi, ampak tudi za nas, ki smo tiste čase doživeli. Očitno je bila vdaja v Beli krajini tako popolna, da so nekateri ljudje mogli z nekaterimi ljudmi tako ravnati. Eden od nekdanjih Kočevarjevih otrok pravi, da so sanjali samo o kruhu. Če so na nebu zagledali polno luno, so jo njihove oči takoj spremenile v hlebec. Kako je to bilo, nekoliko osvetli tudi tale spominski utrinek. Ko je Grahkov najstarejši sin – Grahkovi so bili Kočevarjevi sosedje in kot Kočevarjevi sosedje zaznamovani, dosegel šestnajsto leto in dobil delo pri železnici, je za prvi denar kupil krompir in nekaj kosov pustil na Kočevarjevem pragu. Otroci so zahtevali, da ga skuhajo takoj, mati pa je odločila drugače. Ne, prihranili ga bomo za nedeljo. Takrat bomo imeli krompirjevo juho.

Figure 17. Kočevarjevi otroci leta 1945, že brez očeta – Z leve Micka, Tone in Tončka

V šoli otroci za čuda niso imeli posebnih sitnosti. Učitelji so se zvečine tako pogosto menjavali, da se niso mogli prav razgledati po ideološki sestavi učencev, nekateri pa niti niso preveč skrivali, da so pravzaprav na njihovi strani. Kot takšna imajo otroci v spominu posebno oba Verbiča, moža in ženo, doma nekje iz okolice Ribnice.

Sicer pa je bilo veliko razlikovanja. Ko je na primer RK v šoli razdeljeval stare obleke, se je Micka, ki se je tudi tam znašla, zagledala v rdeč plašč. Gospa, ki je to opazila, ji je rekla, naj gre in ga obleče. Tedaj pa pristopi funkcionar in pravi: »Ta ne dobi ničesar.« Ko so potem nekoč delili milo, je poizkusila mati, a se je tudi ona vrnila prazna.

Tako je teklo življenje. Pri Kočevarjevih sta bolj kot gospodarili, reševali hišo od danes do jutri obe ženski: mati in teta Nanca. Toda, nenavadno glavno besedo je imela Nanca. Ne da bi si jo jemala, ampak je tako prišlo samo od sebe. Mati je delala: znala je delati in se tudi nobenega dela ni ustrašila, ne v gozdu ne na polju. Teta pa je bila takšne narave, da so jo otroci imeli za učiteljico: ona je bila tista, ki je brala, ona je bila tista, ki je vedela, ona je bila tista, ki je razlagala stvari. Tisto jutro po »spominu« je bila Nanca tista, ki je povedala, kako je s to stvarjo. »Nič se ne bojte. To ni bil strah. Strah pride po polnoči. Ta je nevaren.« Kot mati je tudi ona doživela visoko starost: mati je umrla 1990, teta pa deset let prej.

Ko je Tone dosegel leta za uk, je začel siliti, da bi mu našli kako mesto. Takrat pa sta se enoglasno [Stra 031] uprli obe: »Nikamor ne boš hodil. Če boš šel, te ne bo več nazaj. Medve sva se ubijali s to zemljo, da jo boš ti delal naprej. V tem duhu smo te vzgajali.« Verjetno se ne bomo zmotili, če predpostavimo, da je bila formulacija »v tem duhu« tetina. Tako je Tone ostal doma, se učil »delati« zemljo, pomagal pa je tudi pri žganju apna in počel še druge reči. Leta 1960 je šel na pošto, najprej kot dnevni delavec, potem pa za stalno.

Leta 1968 se je Tone poročil. Nevesto je pripeljal z Zajčjega Vrha, tam od dobliške strani. Ko se je hodil ženit, je nekoliko pomislil tudi na to, da mu v lastni hiši ne bo treba paziti, kako bo govoril.

Najmlajši Kočevarjev rod predstavljajo trije otroci: Andrej, Bernarda in Mihaela. Bog ve, pomisli človek, ali vejo, iz katerih korenin rastejo. Ali vedo, da je nanje mislil, čeprav jih ni poznal in jih še nikjer ni bilo, praded, ko je v daljni Minnesoti postavljal novo mesto? Ali vedo, da je nanje mislil, čeprav jih ni poznal in jih še nikjer ni bilo, ded, ko je šel na zadnjo pot, ali že 1945. leta ali pa šele potem, ko mu je neko nečloveško, a na propad obsojeno podjetje devet let pilo kri?

Zvestoba spada med visoke besede. Vsi se ji klanjamo, redkokateri pa se potrudi, da bi jo doumel. Zato ostaja večidel nerazumljena. Večina ljudi misli, da je zvestoba samo vztrajanje in da je kratkomalo stvar volje. Le najboljši se dokopljejo do spoznanja, da je zvestoba v glavi – da je sad velikega razumetja: Samo v človeku, ki tako dobro razume, kaj pomenijo besede domovina, jezik, zgodovina, vera, da se mu hkrati z njihovim pomenom odkrije tudi njihova vrednost – da so nekaj vrednega, tako kot so nekaj vrednega voda, zrak, zdravje, prostost – samo v njem se bo naselila prava zvestoba do domovine, do jezika, do zgodovine, do vere. Zvestoba je stvar glave.

Zvestoba je nekaj dragocenega. A ne vprašajte, koliko stane! Ko gre Tone Kočevar z mislijo po vaseh od Semiča do Črnomlja, najde odgovor na to vprašanje: »Domobranske hiše so se v primeri z drugimi prej praznile.« Ali moramo res vprašati, zakaj so se ljudje iz teh hiš izseljevali. Tudi v Petrovi vasi ni bilo drugače: »Grahkova hiša je prazna, Jermanova hiša je prazna. Sami smo ostali.«

Figure 18. Kočevarjevi leta 1960 – Stojijo mati Ana, sin Tone, hči Micka in teta Nanca

Vprašamo se lahko tudi, ali Bela krajina ni znala braniti teh hiš. Zakaj so ljudje dovolili, da se je državljanska vojna nadaljevala v nedogled? V Buenos Airesu je leta 1970 izšla serija zvezkov s skupnim naslovom Odprti grobovi. 2. zvezek je posvečen Beli krajini in ima naslov Bela krajina joka. Vsebuje pripovedi Belokranjcev o stvareh, ki so se dogajale med revolucijo in državljansko vojno v njihovi deželi. Če potem pregledamo še zvezke, se nam odkrije, da imajo belokranjski pripovedovalci na sebi nekaj posebnega. Njihov jezik je drugačen. V njem je več podob in več primerjav, več niansiranja in več barvitosti. Morda bi rekli še, da ta jezik več opazi – tudi stvari, ki za samo zgodbo niso nujni in so tu zato, da večajo človeško zanimivost pripovedi. Če bi hoteli vse to zajeti v eno besedo, bi lahko rekli, da je ta jezik bolj pesniški.

Ali smemo v tem videti tudi ključ do odgovorov na naša vprašanja? Če to vprašanje povežemo z vprašanjem, ki nas je zaposlovalo v uvodu te pripovedi – z lepoto, ki je izstopajoča prvina te pokrajine – potem bi se morda znašli v bližini spoznanja, da se v tem okolju rojeni in iz tega okolja zrasli človek ni mogel upreti brutalnemu in hkrati rafiniranemu nasilju profesionalnih revolucionarjev.

Naj nam bo dovoljeno, da svojo sugestijo ilustriramo z odlomkom iz knjige Bela krajina joka. Odlomek je vzet iz pripovedi mladega legista Jožeta Pečariča iz Drašičev:

[Stra 032]

»V mojih mladih dneh je bil na Jurjevo največji praznični dan. Tistega dne ni pasel nihče. Vsi vaški fantiči smo izbrali v bližini pašnikov poseben kraj, kjer je do tistega dne kot nalašč zrastla izredno visoka trava, kamor smo pognali živino. Brezskrbno smo se pripravili na slavje, ker smo vedeli, da nam živina ne bo uhajala. V jutro smo streljali z možnarji, kokošem odnašali jajca in jih na skupnem prostoru pekli na žerjavici, kar smo rekli po domače »na povni«. Popoldne pa so nam matere dale v košarico potico, jabolčni zavijač, klobase in steklenico vina. Skupni slavnostni kraj za polovico vasi je bil v bližini vasi Rakovec.

Po tolikih letih se je ta praznični dan spremenil v dan žalovanja, v največjo tragedijo mojega življenja. Prav v teh dneh so prišli partizani po tridesetletno ženo Amalijo in enajstletno hčerko Amalijo ali Ljubo in ju odpeljali preko gozdov. Lahko bi bili to partizani iz Like, ki jih je bilo v Beli krajini dovolj. Slutim, da je bil kraj poboja vas Draga, ki je oddaljena od Suhorja kakih petnajst minut. To je nekaka kotlina v višini Gorjancev, nad katero so pašniki, in je obdana z bukovo hosto.«

Figure 19. Vaške žene in dekleta leta 1940. Četrta z desne je Nanca

Dva časa, dve podobi. Kateri vnuki bodo končno v sebi začutili nujnost in moč, da doženejo njuno pravdo – da doženejo resnico o nekem boju in nekih ljudeh? In doumejo, kaj je zvestoba!

3.1.1. Littera scripta manet (Pisana črka ostane)

Spittal, september 1945. »Ljuba Neža! Po dolgem času se mi je posrečilo napisat in sporočit kje sem, kako se imam. Hvala Bogu, kar dobro, samo … (nečitljivo), saj veš, kako mi je pa dolgčas po tebi in po otrocih. Kaj pa ti? Ali ste zdravi? Kaj pa mama, ali so zdravi? Jaz molim in prosim Marijo, da bi se kmalu videli in upam, da vas bom dobil vse žive. Kaj pa Franca? Ali je še v Ljubljani? Sporoči ji, kje sem. Sem na Koroškem. Delam pri kmetu, pa sem zdrav; naj moli in prosi Marijo, da bi ostali vsi živi in da bi se kmalu videli. Jaz tako molim in prosim Sveto družino, da mi pomaga domov k moji družini. Kaj pa sestrice, ali ti kaj pomagajo, ali sta Toneta doma? Kaj pa ata ali kaj potrpijo s tvojo mamo? Kaj pa Ihana? Sem slišal, da so vse spodili pri Jakaš? Kje pa je zdaj?

Neža, potem ti, da tako težko živim, da ti ne morem povedat. Ko bi jaz vedel, kam gremo, bi te vzel s seboj. Vem, da bi oba lažje živela, saj dobro vem, kako ti je doma, da nimaš nič ‘zagovort’. Potrpi Neža, saj vse mine, pa tudi to bo. Neža, najbolj te prosim, varuj otroke, da se jim kaj ne zgodi, zame pa ne imej prevelikih skrbi, saj upam, da mi bo Marija pomagala v vseh nevarnostih. Molite pri tabli doma vsak večer zame, jaz pa za vas.

Kaj pa tvoja teta, pa mama? Ali kaj pride Jože k nam? Povejte, da ga pustim pozdravit in ga prosim, naj vam pomaga, saj ne bo zmerom tako. Če bo prav, bo tudi on iskal pomoč.

Mama, potrpite in pomagajte, bom že povrnil, ko pridem domov, saj nikdar ne pozabim, kar boste pomagali v moji največji stiski. Neža, Pavel, Janko, Francka, Ciril, z Bogom! Molite zame!

Kaj pa ata? Prosim vas, potrpite z mojo družino in pomagajte Neži, da ne obupa pri teh otrocih brez podpore in denarja. Jaz ga imam dosti, pa ti ne morem poslat. Zdaj pa končam, ker moramo na vlak, da odidem v Celovec na delo. Pozdravljam vse skupaj, mamo in tebe, moja nepozabljena družinica. Franc.«

Drugo pismo je datirano 18. oktobra 1945. V njem pove še več novic, saj zgleda, da ga je pismo žene nekoliko pomirilo. »Draga mi! Sporočam ti, da sem prejel pismo, ki je bilo pisano 13. 10. 1945. Sem ga bil zelo vesel, saj [Stra 040] veš, kako me je skrbelo za vse domače, ker je to prvo pismo od tebe. Praviš, da je kar v redu. Hvala Bogu, da ni huje, jaz sem mislil, da te ne bom nikdar več videl, saj veš, kako je bilo prej doma, kakšni so ljudje: kdor ni z njimi, ni človek. Pa bo že bolje. Neža, vse mine, pa tudi to bo enkrat, mogoče prav kmalu, saj krivica dolgo ne trpi. Praviš, da ni obleke, kolesa tudi ne. Prav, naj le imajo, saj vem, da so težko čakali take prilike, da bi se jih kaj prijelo. Jaz sem pa le živ in zdrav, hvala Bogu.« (Takoj po vojni so prišli terenci na Skalarjevo domačijo in pokradli vse, kar je bilo Francetovo, tudi njegovo kolo in obleko. Moževe poročne obleke pa jim Neža ni pustila, češ da mu jo je kupila ona iz svojih prihrankov in bila pri tem deležna grobega posmehovanja. Na srečo domačija še ni bila prepisana na Franceta, ampak še vedno na očetovo ime, zato te niso zapleniti kot ‘ljudsko premoženje’).

»Sprašuješ, če potrebujem kaj denarja, Neža jaz ne potrebujem ničesar, imam vsega dosti, hrano, obleko, še kolo imam svoje. Upam, da bom prišel z njim domov, kdaj ne vem, le to vem, da gotovo, ako ne prekriža Bog.

Neža, to pismo ti pišem tretjič, to upam, da ga dobiš. Vem, da boš vesela, ko ga dobiš. Jaz sem tri mesece delal pri nekem kmetu: mi je dal obleke, pa prav dosti moke, krompirja pa kolikor ga bom potreboval in špeha. Ko bo zaklal, bom šel na koline. Zdaj bom pa šel k nekemu mojstru šivat, da se še obujem in za otroke bom naredil ‘čizmčke’ (čižemčke), pa tebi šolne, ker imam material in čas, zato pa ne skrbi zame.« »Ako moreš pisat, piši na Filipov naslov« (Filip Stanovnik, po domače Štantov, je bil medvojni horjulski župan, ki je tudi bežal na Koroško). »Je kar v redu tako, vsake 14 dni pridem pogledat v logor, kaj je novega, ker civilov ne maram spraševat. Imam civilno koroško legitimacijo, lahko hodim povsod. Hodim pa bolj malo, zaradi varnosti sem previden, ker me skrbi, da ne bi družinica ostala brez očeta. Jaz bom samo tri mesece šival, potem pa bom šel v Spittal v logar, da se spočijem in porabim hrano, ki sem jo prislužil poleti. Saj delal bom doma: ni treba, da bi na Koroškem pustil žulje in moči. Imam tudi logorsko karto; tisto ima Filip, da sleduje mojo hrano, ker samo ena je malo, no pa živijo tudi samo na eno.

Zdaj pa končam to pismo, pa ne imej prevelikih skrbi, saj Marija ne bo pustila nas ločiti, da ne bi bilo po njeni volji, saj je sama morala bežat z družino pred sovražnikom. Pozdravljam vse skupaj, pa tebe in otroke, tvojo mamo, teto, ata, mama, pozdravlja vaju vaš sin in molim, da bi vsaj enkrat še prišli skupaj na preljubem domu.

Arharjevi so tudi vsi tukaj, saj mi je Mica naredila srajce in gate. Zelo so bili veseli pisma. So zdravi, Mica služi, ata pa France delata ‘tišlerijo, Anka (slabo čitljivo) in Francka so pa v Spittalu, Janeza pa ni tukaj, je šel, da daruje kri za nas.

Praviš, da naj molim. Neža, jaz sem šel na božjo pot k Mariji Gosposvetski na Veliki Šmaren sem pa šel na božjo pot v cerkev Žihpolje. Pa Špehov Tone, sva skupaj služila … Piši kdo je na cesti … Piši, kdo se najbolj zanima zame … Neža, bodi previdna. Pazi na otroke. Pošlji mi eno svetinjco, sem jo zgubil. Pozdravi vse domače. Ne skrbite preveč. Vse mine, pa tudi to bo. Tukaj vemo dosti.«

Zadnje Francetovo pismo ženi Neži je sporočilce na majhnem lističu, brez datuma. Po vsej verjetnosti je bilo pisano novembra, saj je bilo predzadnje datirano 18. oktobra. Težko je berljivo, saj so ženine solze izbrisale posamezne črke. Dvakrat je prepognjeno, ob prepogibu pa na treh mestih preluknjano; morda ga je Neža nosila na prsih kot svetinjico, kot zadnji spomin na svojega moža in [Stra 041] njegovo poslednje zagotovilo ljubezni njej in otrokom. Hčerka Francka se spominja, da se je mama ob nedeljah popoldne večkrat zaprla v sobo in brkljala po predalih. »Otroci, mir mi dajte!« Hotela je biti sama s svojimi spomini na ljubega moža in neizgovorjenimi skrivnostmi, ki so se nakopičile med njima.

Figure 25. Birmanska slika Pavleta in Janeza – Mati Neža s Cirilom in Francko

»Draga Nežka! Najprvo te prav lepo pozdravljam in ti sporočam, da sem sprejel pismo. Kako se imamo, ti bo Andrej spovedal, ker nimam časa pisat. So tako hitro odšli nazaj, da nisem mogel več pisat. Sem tako razburjen, da se mi je kar roka tresla. Nežka potrpi, pa zaupaj v Boga, da se kmalu vidimo, saj tukaj tako govore. Jaz ne grem domov, dokler ne gredo vsi, saj jih je na stotine tukaj. Pozdravlja te nikdar nepozabljen Tvoj zvesti Franc.

Potrpi z mojim očetom, saj ne bo zmerom. Polhovemu Tončku reci, naj skrbi za čebele, saj mu lahko vrnem, če pridem domov. Pavel, Janko, Francka, Ciril, bodite pridni, pa molite zame. Jaz sem vsak dan pri maši pa pri obhajilu. Andreju sem dal 2 para ‘čizmov’: 1 par ti bo dal 100 Lir, če jih prinese domov, 1 par pa za lon.«

Ali se je Francetu tresla roka od razburjenja samo zato, ker se je Horjulcem mudilo? Morda pa so vabili s seboj Franceta, češ naj se vrne domov, saj po razburjenem uvodu sporočilca nenadoma zagotovi Neži, da on ne gre domov, dokler ne gredo vsi. Sama vprašanja brez odgovorov o katerih »nikdar nepozabljen zvesti Franc« ni nikoli več spregovoril. Kdo so bili ti Horjulci, ki jim je France govoril o sebi, izročil pisemce za Nežo in čevlje? Ali je France dal Andreju že prejšnji dve pismi za ženo?

Ali se je France zavedal, da molitev nedolžnih otrok, ki jih prosi za molitev, odpira nebesa kot so mu jih odpirale njegove mašne daritve, pri katerih se je vsak dan s Kristusom vred daroval Bogu? Prav gotovo pa niti slutil ni, da se bo v kratkem končala njegova življenjska daritev in bo počival v objemu križa pokopališke farne cerkve v Kotmari vasi. Pozdravljen križ, presvet oltar …

November je in France bo ostal le še nekaj časa v Celovcu pri čevljarskem mojstru, potem se bo umaknil v Spittal in počival. Za prvi december ga je njegov dobrotnik – kmet pri katerem je služil – povabil na koline. Pozimi ga verjetno ni imel namena obiskovati.

Noč med prvim in drugim decembrom 1945. Zvečer se je Franc od kmeta, svojega dobrotnika, napotil še na sosednjo kmetijo, ki ni bila ravno v neposredni bližini. Na njej sta služili Francka Petrovčič, po domače Smonkarjeva iz Zaklanca, in Micka Jerebova iz Vrzdenca. Večer jim je minil v prijateljskem klepetu o domačih novicah. Ko se je Franc vračal h kmetovi domačiji, ga je kakih sto metrov od hiše pod smreko podrl na tla udarec po čelu. Povzročil mu je nekaj centimetrov dolgo »odprto rano na čelu in tri centimetre dolgo rano na licu« kot je zapisano v mrliški knjigi v Kotmari vasi. Rana verjetno ne bi bila smrtna, ker pa je hudo krvavel in je nezavesten obležal vznak in ležal Bog ve kako dolgo, se je s krvjo zadušil.

Ali France tega večera ni pomislil na ženino svarilo, ali pa je prišlo prepozno, saj mu je le kratko pred tem pisala, naj se pazi. Posvarila sta ga tudi prijatelja, ki sta ga jeseni obiskala pri kmetu, Štantov Filip in Lavriša Anton, po domače Špehov Tone. Zvečer so namreč vsi trije prenočili v seniku, čevlje pa pustili zunaj. Zjutraj jih ni bilo več. »Tukaj nisi varen. Vrni se v logor. Midva ne bova ostala tukaj niti ene noči več.«

Dobrota in poštenost sta ga pospremili v smrt, saj je verjel v dobroto in poštenost vseh, s katerimi se je družil in jim prostodušno in naivno zaupal. Toda ne prepuščajmo se modrovanju, nadaljnji dogodki te noči nas puščajo v nemi grozi. Vstopimo v hišo kmeta, Francetovega dobrotnika. V luži krvi na tleh leži z razklano lobanjo in zmrcvarjenimi možgani gospodar, vznak na štedilniku pa mlada ženska, ubita na enak način. O tem priča policijsko poročilo iz Kotmare vasi, ki ga je v mrliško knjigo vnesel takratni slovenski župnik, slovenski duhovnik Konrad Mente pa je vse tri pokopal 6. decembra. Policijskega poročila mi ni uspelo dobiti na vpogled, zato ne vem, če je v njem zapisan tudi kakšen sum o tem, kdo so ubijalci vseh treh žrtev.

Kdo pa sta ubita Francetova dobrotnika? Poimensko ju tudi pri Skalarjevih niso poznali. V mrliški knjigi lahko preberemo, da je bil moški 49-letni Gregor Puschkin, ruski vojni emigrant iz Minska, ki je po prvi svetovni vojni ostal na Koroškem in kasneje prevzel vodenje gospodarstva na tej kmetiji. Mlada ženska je 29-letna Anna Hedenig, pri kateri je Puschkin stanoval, in mati leto in pol starega Josefa Gregorja Hedenig.

Zakaj sta morala skupaj s Skalarjevim Francetom umreti še ta dva? To vprašanje ostaja še večja uganka kot njegova smrt. Ali samo zato, ker sta bila z njim dobra, saj je Puschkin v mladih letih doživljal isto usodo kot France? [Stra 042] Ali pa so morilci iskali Franceta najprej pri njima in so morali za seboj zabrisati sled? Ali pa je Puschkin preveč vedel o komunizmu.

Čeprav so tudi vlasovce že junija s transporti vrnili v Rusijo in so po taboriščih ostali le »starci, bolniki, otroci, matere z dojenčki« (France Pernišek), ni izključeno, da so se posamezni ubežniki klatili po Koroškem. Toda, zakaj naj bi zverinsko ubili prav Puschkina? Ali zato, ker je bil po rodu Rus? Ali je zgolj naključje, da se je prav ta večer pri njem mudil tudi Skalarjev France? Ali je bilo treba ubiti najprej njega, ali pa so ga ubili zgolj po nesrečnem naključju? »Gospod, kdo?« (Jn 13,25). Po Koroškem, tudi med našimi begunci v Spittalu, se je govorilo o ruskih ubijalcih, ali o ubijalcih, ki so prišli iz taborišča, pa o roparskem napadu in celo o umoru iz ljubosumnosti.

Pustimo ugibanja in se vrnimo v Horjul. Žena Neža nekaj mesecev ni vedela, da je njen mož mrtev in pokopan v Kotmari vasi. Otroci so še vedno vsak večer molili za atovo vrnitev. Na pomlad je prišlo v Horjul pismo Filipa Stanovnika, po domače Štanta. Pisal je Francetovi sestri in njenemu možu, zakaj Neža nič ne piše? Ali sploh ve, da je France že nekaj mesecev pokopan? Naj pripravita Nežo na to novico in ji jo obzirno povesta … Tako je 11. aprila 1946 v Horjulu zazvonilo mrtvemu Nežinemu možu in atu šestletnega Pavla, petletnega Janeza, štiriletne Francke in dveletnega Cirila …

Ko se je nekega jutra mama vračala iz mlekarne, nekaj litrov mleka je nesla prodat, jo je nenadoma obšlo, kot da je nekaj pihnilo vanjo. Rekla je otrokom, da ji od takrat »ni bilo za živet«. Iz brezupa ji je pomagal župnik: »Majhne otroke imate. Morate se vzeti v roke! Ali ni zadosti, da so brez očeta? Ali naj ostanejo še brez mame?« Ta ‘terapija’ je pomagala Neži iz prvega šoka. Toda kolikokrat, oh kolikokrat še je jokala, se danes spominjajo otroci! Ko je sedela za mizo in likala … in kolikokrat, ko niso videli njenih solza! In tako zelo so se bali zanjo! Počasi so pričeli doumevati, da so za vedno ostali brez očeta. Groza, če ostanejo še brez matere, jih je strašila neizprosna otroška logika. Kako so se ustrašili, ko je nekoč med nevihto tekla od mesarja. Udarila je strela in vrglo jo je po cesti. Videli so jo skozi okno in vsi so zdrveli k njej; mislili so, da je mrtva. Tudi ko so bili že starejši, so jo šli iskat, če se je kje predolgo zamudila. Tako zelo so se bali zanjo.

Bistra, naravno inteligentna in odločna kot je Skalarjeva Neža vedno bila, – zdaj pa še do konca ranjena – je poizvedovala pri ljudeh, ki bi lahko kaj več povedali o moževem bivanju na Koroškem, predvsem pa o njegovi smrti. Bile so razne govorice in ker Neža ni imela ničesar otipljivega je iz njih poiskala, kdo bi lahko bil morilec. Toda svojega védenja odnosno suma pa ni povedala nikomur, niti svojim otrokom.

Figure 26. Leto 1955 – Stari oče, teta Ihana, mati Neža in Francka

Toda ali je za našo zgodbo ime tistega človeka sploh pomembno? Ali ni po svoje najbolj zgovorno dejstvo, da je Skalarjeva Neža odnesla s seboj v grob svojo skrivnost? Ne pa sovraštva. Ob vsem trpljenju Neža s sovraštvom v srcu ne bi mogla živeti, otroci ne postati dobri, pošteni in delavni, kakršni so danes vsi.

Julija 1946 je Neža dobila še eno pisemce s Koroške. Pisala ji ga je Smonkarjeva Francka iz Zaklanca, ki je bila zadnji večer skupaj s Francetom. Prav gotovo je bil Neži v veliko tolažbo in kamenček v mozaik podobe njenega dragega moža, toda skrivnosti umora ji ni v ničemer razjasnil.

»Draga Neža! Slišala sem, da bi radi zvedeli o svojem možu, kako je bilo, ko je umrl. Malo Vam lahko opišem, ker sva skupaj služila in moja sestrična Micka tudi in še več drugih znancev in znank, celo lansko leto. Postali smo si dobri prijatelji, ker vezala nas je ena in ista usoda in hrepenenje po naših dragih, ki smo jih zapustili.

Ko se je približevala zima, smo se vsi odločili, da gremo nazaj v Spittal. Vaš France je odšel prvi, čez nekaj dni je pa prišel nazaj po obleko. Zvečer je prišel k nama vprašat, če [Stra 043] imava kaj za sporočit za svoje v Spittalu. Bil je zadnji njegov večer. Pogovarjali smo se o domu, on je govoril samo o Vas, o otrocih in kdaj bo spet doma v krogu svoje tako drage mu družinice. Kakor je Božja volja, tako naj pa bo, je večkrat rekel. Govorili smo o marsičem, tako da Vam lahko povem, da je stopil v večnost s čistim srcem. Pri sveti spovedi je bil en teden pred tem. Opravljal je tudi prve petke in sobote. Živel je pošteno krščansko, kakor se spodobi za kristjana. Na mrtvaškem odru je ležal tam, kjer je služil, z gospodarjem vred in gospodinjo. Dobil je udarce v čelo, drugače je bil čisto lep. Predno so ga zabili, sva ga midve pokrižali, sva rekli da namesto žene in otrok. Na pogreb je prišlo še nekaj drugih naših deklet in moških, spletle smo lep venec in molile ob mrtvaškem odru. Pogreb je bil lep, tudi zapeli so jim domačini v slovenščini, tudi Vašemu Francetu. Svečke so nam dale domačinke, ko so videle, da me nimamo nič, da smo jih prižgale na grob. Za grob tudi skrbimo. Večkrat gre kdo dol, so pa tudi tam taki ljudje. Ure in kolesa nismo dobile več pri vsemu, pač pa veliko podobic, tudi tisto, ki jo je vsak večer prebiral, ki ste mu jo Vi dali za na pot. To je povedal njegov prijatelj, ki je spal skupaj z njim v sobi. Knjižice in rožni venec je vse dobro shranjeno.

Vem, draga Neža, da bi Vam bilo mnogo, mnogo lažje, če bi mogli iti sami z otročički na njegov grob moliti in si ob njegovem grobu lajšati trpljenje in zapuščenost. Vdajte se v Božjo voljo in ne žalujte preveč, saj on zdaj v nebesih prosi za Vas. Mi tukaj tudi zmerom molimo za trpeče in zapuščene v domovini. Naša največja želja in prošnja do Vsemogočnega je ta, da bi se lahko kmalu vrnili v svojo domovino in z nami tudi tisti, ki sedaj že počivajo v tujini v tuji zemlji v svojo domačo slovensko zemljico v bližino svojih dragih.

Sedaj Vas vse skupaj prisrčno pozdravljam Vaša sorodnica Francka iz Zaklanca. Z Bogom.«

Neža si je lahko ob moževem grobu olajšala dvajsetletno trpljenje in zapuščenost šele 5. septembra leta 1965, ko je skupaj z vsemi odraslimi otroki in nekaterimi sorodniki prvič prišla na njegov grob. Sedanji kotmarski župnik g. Maksimilijan Michor in njegova sestra se prav dobro spominjata tega dne, ker je bila ravno ta dan njegova umestitev na to faro, pa so dobili ta nenavaden obisk. »Spominjam se, kako zelo se je žena jokala. Potem so se odpeljali na Ročico, na to kmetijo in jim je neka napol gluha in slepa ženica pokazala smreko, kjer so našli ubitega Franceta. Nenadoma se je od nekod pripeljal Pepi, enaindvajsetletni sin Ane Hedenig in verjetno Gregorja Puškina. Ko je zagledal avtomobile z jugoslovansko registracijo, je pričel kričati, čeprav je bil po naravi zelo tih, dobrosrčen in zaprt fant. Takoj so se odpeljali in od takrat naprej se niso nikoli več srečali.« Kakšna škoda, saj so vsi živeli z enako bolečino in skrivnostno neznanko v srcu, ki jim jo je povzročil isti ubijalec. Žal je Pepi že dve leti pokojen.

»Od tam so odšli v bližnjo gostilno, da bi kaj malega popili,« razpreda spomine g. Michor, »a se gostilničar sploh ni zmenil zanje. Zato so se odpeljali kar v naravo in sedli v bližino neke gramozne jame, da bi tam malo pojedli, a spet se nenadoma od nekod pojavi moški, ki jih spodi, češ da je svet, kjer sedijo, njegov.« Joj, kako zelo smo morali biti osovraženi, Slovenci iz Titove komunistične Jugoslavije! Kako nas je sramotno ožigosala! In celo take, ki jim je prizadela toliko trpljenja kot Skalarjevim! Od takrat naprej Skalarjevi obiskujejo le še očetov grob in gospoda Michorja, s katerim so navezali prijateljske stike. Njegova sestra pa skrbi, da so na očetovem grobu vedno sveže rože.

Figure 27. Grob Franca Logarja v Kotmari vasi – »Postavljen in slikan« 31. maja 1947

3.1.2. Neizbrisni vtisi Skalarjevih otrok

[Stra 044]

Od otrok samo najstarejša dva, Pavel in Janez, hranita nekaj bežnih, a svežih spominov na očeta. Janez se še danes spominja dneva, ko se je oče poslovil. Štiriletni fantič je trikrat tekel za njim, ko je odhajal v Šuštarjevo dolino za hišo, kjer so imeli domobranci zbirno mesto. Ata ga je trikrat prinesel nazaj domov in ga potolažil, da se bo kmalu vrnil. Najstarejši Pavel pa se še spominja, kako težko je oče odhajal in jih zapuščal, saj se je še enkrat vrnil ponoči, ko so drugi že odšli, in jim potrkal na okno. Oba z Janezom je velikokrat peljal na kolesu, enega na balanci, enega na osi. Ali pa ju je pod klancem pod hišo poklical, da sta pritekla k njemu: skupaj so prišli domov, oče ob kolesu, onedva na kolesu. Takih bežnih utrinkov na ata je še veliko, dovolj, da vesta, kako zelo jih je imel rad.

Prav vsi se zelo dobro spominjajo, kakšno pehanje in garanje je prestajala mama, da jih je lahko preživljala. Na skrbi je imela še moževe starše, ki jima je pripadal določen delež tega, kar je Neža uspela pridelati in prirediti. Pa še skrb za lastno mamo, ki se je preselila k njim, ko ji je pogorel dom na Ljubgojni. In nazadnje za svojo teto v njeni starosti, ki se je tudi preselila k Skalarjevim. Ta ji je edina lahko pomagala s kakšnim dinarjem od svoje pokojnine. Vsem štirim je stregla do smrti, tudi v bolezni, ko so hirali in umirali brez zdravil in zdravniške nege.

Njivo so imeli daleč od doma. Z vozičkom so vozili pridelke domov, z vozičkom vozili sadje za kuho žganja k Žagarjevim, ki so imeli tudi mlin. Kako hvaležni so bili otroci za vsak košček kruha, ki so ga dobili pri Žagarjevi mami. Oh, kolikokrat so bili lačni! Spominjajo se skrinje, kjer je mama hranila suhe krhlje. Na skrivnem so jedli krhlje in ko je mama nekoč odprla skrinjo, je v bolečini zakričala: »Joj, otroci, kaj bo pa zdaj, ko ni več krhljev! Kaj bomo pa jedli? Nimamo krhljev, ne kruha!«

Tako kot je nekoč ata podnevi delal na cesti, ponoči pa čevljaril, je zdaj mama podnevi delala gospodinjska in kmečka dela, ponoči pa šivala, krpala, predelovala zanje in za tuje. Sama je k ljudem raznosila pošto in si tako prislužila kakšen dinar ali hrano. »Če smo pri kakšni gospodinji dobili kos kruha, nam je veliko dala,« se še danes hvaležno spominja hčerka Francka. Najbolj pa jim je ostala v spominu dobrota mesarja Ludvika Intiharja in njegove žene, ki je vedno imela zanje prijazno besedo in kos kruha. Večkrat je blagrovala mamo, kako dobre in pridne otroke ima.

Spominjajo se, kako so vsi jokali, ko jim je zbolela edina krava. »Toliko jo nahranite, da bo vzdržala na nogah,« jim je svetoval mesar, ki se je poznal tudi z vrhniškim živinozdravnikom Ogrinom. In res jim jo je naslednji dan uspelo prignati k mesarju. Kaj je ta z njo napravil, ne vedo, tudi ne, ali je zanjo sploh kaj iztržil. »Zjutraj je v naši štali stala druga krava,« so še danes presenečeni. Mesar Intihar jim jo je podaril. »Samo osemenite jo in jo obdržite,« jim je svetoval. Tako dobre pasme je bila, da je imela veliko telet. Ko je bila prestara, so jo dali nazaj k mesarju. Mesarjeva žena pa jim je dala marsikdaj južino, ona je bila njihov Miklavž in dobrotnica v mnogih prilikah. Brez dobrih ljudi bi prav gotovo še težje preživeli.

Figure 28. Del Francetovega zadnjega pisma družini

Pomanjkanje so bridko občutili v mladosti, v dobi odraščanja. Pavle je moral trinajstleten od doma za pastirja v Blatno Brezovico, da je zaslužil za hrano. Potem pa se je na Vrhniki izučil zidarstva. To ga ni veselilo in si je kasneje pridobil še znanje ključavničarja z mojstrskim izpitom. Oba poklica opravlja z veseljem in z občutkom odgovornosti, da ga je treba dobro opraviti. Francka se spominja [Stra 045] trenutka v mladosti, ko je jokala za pokopališkim zidom. Prijateljice so lepo oblečene odšle na lepše, nje pa so se znebile, ker je bila bosa, brez primerne obleke. Danes nobenemu prav ničesar ne manjka, predvsem jih je obdarilo življenje z Božjim blagoslovom, pridnostjo in poštenostjo.

Figure 29. Horjulska mladina na Koroškem leta 1946 – Stojijo z leve Franc Leben, Marija Prebil, Franc Arhar; sedijo z leve Francka Arhar, Slovša Peter, Ančka Lavriša, Marija Arhar, Lojze Petrovčič, Julka Fajdiga

Najbolj boleči ostajajo spomini, ki sta jih je že otroštvo in mladost zaznamovala s tem, da so Skalarjevi. Ni bilo zadosti, da so ostali brez očeta, morali so biti še ponižani, kar jih je še bolj prizadelo. Otroci so živeli v strahu. Kolikokrat so z grozo v srcu gledali povorke, mahanje z zastavami in kričanje! Nekoč se je povorka ustavila pri kapelici pod hišo. »Tamle stanujejo beli! Pobijmo jih!« Zbežali so v klet, niso jih pobili, toda strah v otroku ostaja …

V šoli je bilo veliko dobrih učiteljic pa tudi kakšna strupena in groba se je našla med njimi. Ena od dobrih Maležičeva, je poskrbela, da so dobivali šolsko malico, vendar so jo takoj ukinili, ko so to zvedeli. Tudi niso dobivali paketov s hrano, ki jih je pošiljala UNRRA.

Janez ni dopolnil niti deset let, ko so ga v šoli obdolžili, da je udaril z metrom po sliki in pretrgal Titovo sliko, ki je nekega jutra s stene razreda zlovešče strmela na otroke. V šolo so se takoj pripeljali udbovci v črnih ‘balilah’ (tip italijanskega vozila) in ker je bil mali Janez eden od ‘belih’ in vrh vsega še Skalarjev, so najprej poklicali v zbornico na zaslišanje njega. Spominja se, da ga je eden od njih takoj, ko je vstopil, tako močno udaril okrog ušes, da je padel po tleh in za nekaj trenutkov izgubil zavest. Potem so ga prišli zasliševat še domov. Francka se spominja zasliševalca, ki je Janeza tako hipnotično gledal, da je bilo vse otroke groza njegovega pogleda. Toda ne odločne matere Neže. »Tako pa že ne boste delali z mojim otrokom!« je zakričala. V nemoči je pograbila metlo, da prepodi udbovca. Kaj bi jo lahko stalo to dejanje, ni pomislila, ker je v tistem trenutku morala pred vso hudobijo in grozo, ki se je v teh letih nagrmadila nad njo, braniti svojega otroka.

Ko je pred kratkim Janez zidaril in padel kak meter visoko z lestve, se je moral zaradi poškodbe glave zdraviti pri psihiatru in v umobolnici. [Stra 046] Ta mu je nekoč rekel: »Gospod Logar, vaša poškodba pri padcu z lestve ni bila tako huda, da bi lahko zaradi tega postali psihični bolnik. Ali ste v življenju kaj težkega doživeli? Vas je bilo kdaj močno strah?« Janez je spregovoril in govoril … »No, saj se mi je zdelo. To je tisto, zaradi česar danes trpite.« Hvala Bogu, da se mu je stanje močno izboljšalo.

Ko so v Horjulu iskali delavce za obrat Iskre in testirali njihove ročne spretnosti, je Francka med najboljšimi opravila test. »Take moramo zaposliti,« so ji govorili, »pojdi na občino na Dobrovo in se prijavi za službo.« Tam pa so ji povedali: »Takih pa že ne bomo sprejeli, si Skalarjeva.« In pri tem je ostalo.

Pavle je danes mnenja, da so se jim vse krivice prej ali slej obrnile v dobro, zaradi njih ni nihče prikrajšan. Srca so jim bila obvarovana pred hudobijo in sovraštvom, ostali so dobri in pošteni. Grenak okus spoznanja, da so bili vedno in povsod zaznamovani, pa ostaja.

Življenje in trpljenje zakoncev Franceta in Neže Logar je končano in poveličano pri Bogu, njuna življenjska daritev na oltarju križa dovršena. Pred njim sta zmogla poklekniti, moliti in ga v lastni daritvi sprejeti. Predvsem pa sta zmogla ljubiti, čeprav z največjo bridkostjo v srcu in kljub vsem bridkostim življenja. In prav to ju dela velika.

Pozdravljen križ, edini up

v teh velikih in svetih dneh,

pomnoži dobrim milosti,

izbriši krivdo grešnikom.

3.1.3. Postscriptum

Ob zaključku redakcije sem sprejela pismo gospe Marije Jereb por. Kraljič doma iz Vrzdenca in Francke Petrovčič por. Kramar doma iz Zaklanca. Danes obe živita v Kanadi. Podobno kot France Logar sta tudi onidve služili v Ročici na Koroškem in bili naslednje jutro po uboju priča strašnemu prizoru. Njuna pripoved vzbuja sum, da so bili ubijalci ruski klateži. Našo pripoved tako lahko osvetlimo le z novimi ugibanji, ki pa še vedno ne pokažejo na resničnega morilca.

»Na Vaša vprašanja bom pisala, kar se obe spominjava,« mi piše Marija Kraljič. »Ne veva, kako se je reklo pri hiši, kjer so bili pobiti. Najini gospodarji niso imeli veliko veze z njimi, čeprav so živeli samo na vrhu zelo strmega brega in ograje za pašnik so bile vmes. Pri Franckinih se je reklo pri Kupic. Bili so zelo dobri ljudje. Moji pa so bili Nemci in samo oskrbniki na bližnji kmetiji blizu Kupicevih. Slišali sva, da se je govorilo, da Puškin delavcem, ki so bili poslani k njim, ni bil naklonjen. Pri njih je služil mlad ruski fant in se nista razumela. Nekoč mu je zagrozil, da ko bo konec vojne, »bo že videl!«

Prvega decembra je prišel Skalar z vlakom iz Spittala in kolo je imel s seboj. Prišel je k Puškinu po slanino, ker je poleti in jeseni delal. Ne veva, če mu je pomagal zaklati prašiča. Zgledalo je, da sta se kar dobro razumela. Jaz sem hodila spat k Francki, ker me je bilo strah biti sama, zato sem bila pri Kupic, ko je prišel Skalar povedati, da gre zjutraj nazaj v Spitttal, če imava kakšno sporočilo. Prišel je, ko je družina večerjala in so šli kmalu spat. Ostali smo v kuhinji in se pogovarjali. Največ je govoril on: o ženi Neži, o otrocih, kako jih pogreša in kako želi, da bi lahko šel domov, a si ne upa. Ko smo se poslovili je odšel po strmem bregu navzdol.

Puškinova domačija je bila tik pod bregom. Ko si preplezal ograjo, da si prišel na ravno dvorišče, si skoraj z močjo pritekel k hiši ali hlevu in tam na dvorišču smo drugo jutro dobili Skalarja.

H Kupic sta vsa preplašena prišla elektro monterja, da so spodaj pri kmetiji ubiti ljudje in na dvorišču neznan moški. Folti (petnajstletni Kupicov sin) me je prišel klicat in moj gospodar je šel z nama. Skupaj s Kupicovim smo šli po bregu in našli strašen prizor. Gospodar je bil pri hlevu, gospodinja je v kuhinji slonela na štedilniku, oba sta imela razbiti glavi. Skalar je ležal na dvorišču pred vhodom v hišo. Videlo se je, da je bil udarjen na strani čela in železna palica je ležala blizu njega. V kuhinji na steni je bilo napisano v cirilici. Bilo je nekaj črk drugačnih kot srbska pisava; abecedo sva že znali iz osnovne šole, pa nama ni bilo znano, kaj pisava pomeni.«

O razvoju nadaljnjih dogodkov in govoricah Marija in Francka ne vesta nič, ker ju je dogodek tako prestrašil, da sta se še isti dan vrnili v Spittal in se nista več vrnili na kmetijo.

Napis na steni je bil verjetno napisan v ruščini in nam lahko vzbuja sum, da je bil ubijalec kak ruski begunec. Istočasno pa nas čudi, kako to, da hote pušča za seboj sledove? Običajno morilci tega ne delajo. Ali je hotel med ljudi zanesti sum, da so bili ubijalci Rusi, v resnici pa je bil kdo drug in so bili Rusi samo orodje v njihovih rokah? Poleg Rusov ljudje po Koroškem omenjajo kot možne ubijalce tudi taboriščnike. Morda zato, ker so v tisti noči pri Puškinu »izropali nekaj živeža, tudi [Stra 047] zaklanega prašiča in z njihovim vozom in konjem odpeljali vse to,« se dalje spominjata Marija in Francka. »Takrat je bilo ob progi Celovec-Spittal desetine taborišč, ki so se videli z vlaka. S Francko sva se občasno vozili v Spittal in drugi dan nazaj. Koliko še je bilo šotorov in kolib, ki jih nismo videli? Domnevali smo, da je bilo nekaj ljudi po bolj skritih kotih in so se bali vseliti v organizirana taborišča, da jih Angleži ne bi poslali domov s silo kot so Kozake in druge, kot vemo danes.

Sprašujete, kje smo dobili sredstva za obrobo gomile in nagrobno ploščo. Domačini in znanci so zbrali denar in plačali. Taboriščni šofer rešilnega avtomobila je vse to in nekaj moških prepeljal v Kotmaro vas in so to uredili. Šofer je stanoval skupaj s Skalarjem v samski sobi, zato ga je poznal. Pogosto je vozil rešilni avto v Celovec. Do takrat in čez zimo se je taborišče uredilo, da smo začeli delati v različnih strokah in malo zaslužili … Mislim, da celotno pismo odgovarja na vaša vprašanja. Česar nisva odgovorili, se ne spominjava več.

Ko sem bila poleti 1966 prvič doma na obisku, sem v Horjulu zvedela, da me Neža želi videti. Šla sem k Skalarjevim. Do takrat so otroci že odrasli in se nobenega ne spominjam. Bili sva sami v hiši in se pogovarjali o tem tragičnem dogodku, kar sva s Francko doživeli in napisali tudi za Vas.«

Naj bo vzrok Logarjeve smrti takšen ali drugačen, treba ga je iskati v zločinu, kakršen je revolucija. Zgodba Franca in Neže Logar, njune krute ločitve, trpečega življenja po njej in nikoli izpolnjenega hrepenenja po snidenju, je le ena do tisočih žalostnih in pretresljivih zgodb tistega časa. Tako žalostnih, da bi še danes morala ob njej zatrepetati horjulska dolina. Žaluje, kot mnoge druge, tudi ta ostaja ena od muhastih zgodb, zavita v neznanke in v molk tistih, ki raje molčijo.

4.1.1. Mislim, da je bila nedelja – (Zofka, 1921)

Grozno. Ni mogoče povedati. Prvič, ta poraz, to razočaranje. Že četrtega maja, ko so odhajali. Vabili so me s seboj, pa sem rekla, kam naj pa grem. Fantje so me čakali do popoldneva, stala sem pri oknu, videla sem jih, pa se nisem mogla odločiti. Pa nisem šla. Pa je prav, da nisem šla. Če bi se fantov držala, bi končala v Teharjah ali pa v Rogu.

Nedelja je bila takrat. Mislim, da je bila nedelja. Zjutraj so prišle hercegovske brigade. Pa pridemo s kora dol in vidimo, da imajo voz polno naložen s pijačo iz naše gostilne. Glasno so govorili med seboj: Jel’ smo šta pokrali. Jel’ smo koga ubili. … Eden je prišel iz Logatca opoldne, ko sva bili s teto Marico pri kosilu. Bil je v sokolski uniformi. Rekel je: Ma, me ne poznaste, teta Marica. – O, seveda vas poznam, je rekla. Bili sva prestrašeni. Vsi smo bili prepričani, da od teh ljudi ne bo nič dobrega. Potem se je začelo preganjanje. In strah.

Po devetem maju je bil razglas, da kdor nima krvavih rok, naj se javi in se mu ne bo nič zgodilo. Pa so se javili in so jih pobili.

Nekako v juniju smo izvedeli za to pobijanje. Bilo je nekaj groznega. Nisi smel ne govoriti o tem ne vprašati. Govorili so: Nismo vas samo odžagali, pri koreninah vas bomo izrezali. Meni je rekel mesar Artač: Tudi ti si bila na spisku za ubiti. Samo tiste hlače so te rešile. Pa sem mu rekla: Če ste vse pobili, pa bi še mene. Ko so Artača Italijani aretirali, pozneje je to pripovedoval, je samo poslušal, če ga bodo kaj takega vprašali, kar smo se pogovarjali v naši kuhinji. S tem je hotel reči, da sva ga midve ovadili. S temi hlačami je bilo pa takole. Prišel je eden, ki smo skupaj igrali na ljudskem odru, in mi je grozil, da me bodo ubili, če ne bom nesla preko italijanskega bloka učitelju, ki je bil doma z Viča, hlač in čevljev. Ta učitelj mi je napisal pismo, v katerem mi je naročil, kaj in kam naj mu prinesem. Prej me je vikal, v tem pismu pa me je tikal. Z grožnjo so me torej prisilili, da sem šla. Z Artačevo sestro sva se peljali z vozom, vendar so bile stvari pri meni. Hlače sem skrila v deko, čevlje pa drugam. Italijani so vsakega pregledali, in če bi našli pri meni te reči, bi me najmanj zaprli ali pa ubili. Če ne bi nesla, bi me ubili partizani. Glava na vrvici pri enih ali pri drugih. Rekli sva, da greva po repo.

To so znali, tako prisiliti človeka. Moj pokojni mož je rekel: Človeka so najprej prisilno poslali v »akcijo« pod grožnjo smrti, potem pa ni več mogel stran, je imel že maslo na glavi. Če pa se je kljub temu skušal kako izmuzniti, so ga ubili. Tako je izginilo več naših fantov, ki so jih partizani mobilizirali.

Potem je bil miting, to je bilo mislim avgusta, v Tišlarjevi dolini. Pri Cvetkotu, v njihovi trgovini so pa kuhali za partizane. Hoteli so, da grem jaz kuhat tja gor, pa sem rekla, da za noben denar ne. Teta se je pa bala, da mi ne bi kaj naredili, pa je šla namesto mene. Pripovedovala mi je, da so v kuhinji sedeli sami veljaki partizanski, med njimi lesni trgovec Tršar iz Logatca. Ko je teta vstopila, je ravno govoril: Zmagali smo pa le, zmagali. Nič več nas ne bodo farji komandirali. Pa so mu kasneje pobrali ves les, hišo pa zaplenili.

[Stra 049]

Figure 30. Človek kot merilo Mirko Kambič

[Stra 050]

Bili so strašni časi. Jeseni so bile volitve. Zraven skrinjic so poslušali. Govorili so, da bodo vse, ki bodo volili črno skrinjico, izselili. Kadar so šli mimo hiše, me je bilo neznansko strah, da prihajajo po mene.

Koliko smo mi premolili med vojno, potem so pa pobili vse te ljudi, take dobre ljudi.

Rečem pa eno: Prvi so oni začeli. Domobranstva ne bi nikoli bilo, če ne bi oni delali tega, kar so. Ponoči so te bande rovarile po vasi, podnevi so pa Italijani zažgali vas in odpeljali ljudi.

4.1.2. OKOLI 9. MAJA – (Minka, 1905)

Marsikaj smo zvedeli, kaj se dogaja tam, kjer partizani vkorakajo. O njihovih čudnih navadah, o porokah pod smreko in podobno. Na primer moja kolegica je imela pri partizanih fanta, Bojana Polaka. Prišel je z drugo nazaj, poročen pod smreko. Tudi mož Kačičeve je tako prišel nazaj, z drugo izpod smreke. Ta moja kolegica mi je rekla: Vse bomo pospravili, od starca do dojenčka. Ko ji je fant to zakuhal, je tudi sama nekako iz maščevalnosti eni prevzela fanta in se poročila z njim. Pa je kmalu umrl in ni nobena imela nič.

Po drugi strani pa se jih nismo bali, saj nismo naredili nič slabega. Seveda, pripravljeni smo bili na vse, na slabo in dobro. Sicer so bile pa doma v glavnem samo ženske, saj moških ni bilo doma. Tisti, ki so bili zanje, so nosili na prsih zvezde, velike dvajset do trideset centimetrov, in se postavljali. Marsikdo si je celo poprsje pokril s partizansko zvezdo.

Takrat, 9.maja, takrat. Bila sem doma in sem jih videla z okna. Veliko navdušenje je bilo. Korakali so po cesti, kolikor je bila cesta široka, so šli. Po Tržaški cesti, pa čez štreko tudi, vse ceste so bile vse polne. Oh, jaz se nisem dobro počutila. Za moža nisem nič vedela, kje je. Govorilo se je vse mogoče. Nekateri so govorili, da so naši možje v Sibiriji in da tam delajo. Dobro, da je imel s seboj več toplih volnenih nogavic, ki sem mu jih spletla iz najboljše volne. Vendar se v resnici ni vedelo nič. Ne za Ljubelj, ne za to, kar se je pozneje dogajalo. Pozneje pa se je vse zvedelo. Čudno pa je, da te morije ni nihče preprečil niti skušal preprečiti ali ustaviti. Saj so druge države vedele, kaj se dogaja, pa nič. To se mi še danes zdi čudno.

Kot sem rekla, so partizani korakali po Ljubljani, vse ceste so jih bile polne, njih in ljudi, ki so jim mahali. Potem pa so začeli hoditi po stanovanjih in krasti moške obleke. To je bilo hudo gledati. Vzel je moževo pižamo, čisto novo, pa sem rekla, da je od očeta, da ni od moža, da sem jo ohranila. (Kot Cankarjeva mati, ki je rešila staro uro iz goreče hiše. B.C.) Vse do zadnje moževe obleke so pobrali. Na nočni omarici jim je šla na živce Hoja za Kristusom. Saj jo imam še zdaj. Potem so pa našli ročno redovalnico od moža, profesorja. Aha, to je pa tisti seznam, so rekli. Seznam ljudi, ki naj bi jih prijavili okupatorju. Potem so še iskali in odpirali predale. Eden je prišel do otroške posteljice in z revolverjem v roki šaril po posteljnini. Če bi se mu po nesreči sprožil, bi ustrelil dojenčka.

V službi, v Poštni hranilnici, ni bilo opaznih sprememb. Je pa šef plačilnega prometa, ki je bil drugi mož v Poštni hranilnici in ki je vedno govoril, da so najprej otroci, potem pa služba, zdaj govoril, da je najprej služba, potem so pa otroci. Ko smo spreminjali številke kontov, vse so spremenili, smo delali celo noč. Ko sem omenila, da imam majhne otroke, ni nihče nič rekel. In nobeden ni šel domov. Vsi smo delali celo noč.

4.1.3. Partizani vkorakajo v Ljubljano – (Slavko, 1938)

Hodil sem v prvi razred osnovne šole, nemške šole. Nekega dne smo morali vsi na šolsko dvorišče, razred za razredom. Na dvorišču so nas vse zbrali, nas klicali po imenih in razporedili. Potem je prišel ravnatelj, gospod Reder, in povedal, da je Hitler mrtev. Učiteljice so si brisale solze. Če bi to gledal z današnjimi očmi, bi se mi vse skupaj zdelo skoraj smešno. Tako pa smo bili vsi prestrašeni, saj nismo kaj dosti razumeli, kaj se dogaja. Vojna za nas ni bila kdove kako strašna. Kadar so angleška letala krožila nad hišami, smo morali v klet. Mi, prvčki, smo bili spodaj in smo gledali, kako so višji razredi tekli navzdol po stopnicah, mi pa smo jih morali čakati in smo šli zadnji. To se nam je zdelo prav za malo. Ravnatelj pa je stal pred šolo in s pištolo streljal proti avionom. Če smo bili doma, smo šli v sosedovo klet, kjer smo čakali, da se je nevarnost končala.

Nekega dne pa smo zvedeli, da se je vojna končala in da Nemci odhajajo. Namesto da bi se veselili, nas je bilo grozno strah, kajti, preden naj bi odšli, naj bi razstrelili skladišče municije in eksploziva, ki je bilo v neposredni bližini naše vasi v neki nedograjeni tovarni, iz katere so pozneje zgradili tako imenovani litostrojski blok. V vasi je bila Keršičeva tovarna in njen lastnik je podkupil Nemca, ki naj bi to razstreljevanje organiziral in izvedel. Oddahnili smo si. Kmalu zatem se je začelo govoriti, [Stra 051] da prihajajo partizani. Vsi smo tekli na cesto in gledali. Partizani so nam dajali majhne okrogle čokoladke. Vedeli smo, da so angleške. Sam sem bil seveda zelo majhen in sem stegoval vrat, da bi kaj videl. Z nogami sem tipal po tleh, da bi našel kakšen kamen, da bi se povzpel nanj, da bi bil vsaj malo višji. Začutil sem okrogle kamne, stopil nanje, gledal na cesto in se gugal na tistih kamnih, ki so bili kot nekakšna jajca. Ko pa sem tako mimogrede pogledal pod noge, sem videl, da stojim na štirih nasekanih bombah. Čeprav majhen otrok, sem vedel, da so to bombe in da so zelo nevarne. Nevarnost bomb smo vsi dobro poznali, saj se je kar naprej dogajalo, da je kdo izostal od pouka, čez čas pa se je ves obvezan spet pojavil v šoli. Nenadoma me je zanimanje za dogajanje na cesti minilo. Ne da bi komu kaj rekel, sem se potiho odplazil domov. Naslednji dan, ko sem šel tam mimo, seveda sem se kraju na daleč ognil, si nisem mogel kaj, da ne bi pogledal tja. Bombe so bile še vedno tam, le ograja je bila naokrog in napis je svaril pred njimi.

4.1.4. Iskreno povedano, ni bilo pravega veselja – (Jože, 1911)

Stanovali smo v Rožni dolini. Na nasprotni strani železniške proge je gimnazija in v telovadnici so imeli Nemci municijo in razstrelivo. Preden so šli, so hoteli vreči vse skupaj v zrak. Ljudje so jih preprosili, da so znosili ven iz stavbe in tam spustili v zrak. Nam, ki smo stanovali v neposredni bližini, so rekli, naj odpremo okna, da ne bodo popokale šipe. En drobec je priletel v našo hišo in razbil okno. Če bi koga zadel, bi ga razmesaril.

Takrat mi je hotel neki nemški oficir vzeti kolo. Pokazal sem mu dovoljenje in mu povedal, kje delam, pa je rekel, da bo prišel po kolo naslednji dan. Naslednji dan sem se pripeljal domov s starim bratovim kolesom, ki ga ni bilo škoda, ampak oficir ni prišel.

Za nekatere ljudi je bilo to veselje, za nekatere pa velika žalost. Pa smo preživeli. Je bilo pa hudo. Potem so prišli partizani. Stric, ki je bil hudo zanje, je bil hud, ker nismo imeli pri hiši nobene zastave. Ko nas je kregal, je tudi jecljal in z ženo sva se hudo smejala. Potem je nekje našel zastavo iz papirja in jo obesil. Tisti dan so bili najbolj veseli otroci. Posebno ko so prišli tanki. Nas pa so vse nagnali na cesto gledat. To je bilo vse prisiljeno. To si moral iti gledat. Za moje oči je bila to zelo žalosten vojska. Na lojtrnih vozovih. Niso imeli nobenih oblek. Če so imeli možnost koga sleči, so ga slekli. Ljudje se niso nič pripravljali na ta dogodek. Iskreno povedano, ni bilo pravega veselja. Vse pa so bili navajeni delati in govoriti na osnovi laži. Še danes govorijo na osnovi laži. Da ljudi farbajo. Tudi takrat so nas farbali. In bilo je hudo. Dolgo časa je bilo hudo. Na sodiščih so samo študirane ljudi spravljali pod zemljo. Delali so kot Stalin. Tam so študirali in so se tega naučili in so delali tako. Vsi, ki so nasprotovali, naslednji dan niso več videli sonca. Jaz sem včasih kaj rekel čez, pa me je hčerka nazaj držala in je rekla: Bodi tiho, če ne, enkrat ne boš več sonca videl. Nisem bil dobro zapisan. Hodil sem v cerkev. Ampak tak sem ostal.

Na začetku vojne nisem mogel opravljati svojega poklica, zato sem opravljal različna priložnostna dela. Potem sem dobil delo v Novih Poljanah, v vojaški pekarni. Pekli smo kruh za Italijane in za Nemce. Dobro so nas plačali in imeli smo razne ugodnosti, tudi nočno dovoljenje. Tam sem delal do petega maja. Takrat so vrgli v zrak most čez Grubarjev kanal. Potem je bilo tega konec in je postalo bolj hudo. Bila je svoboda, mi smo bili pa brez dela.

Potem je prišel KNOJ in smo zopet pekli kruh. Ampak ta vojska je bila brez denarja. Ko smo delali za Italijane in za Nemce, smo imeli dobro plačo, službene obleke, potem smo pa delali kar v svojih oblekah. Ženske so hodile jokat na upravo, potem so nam pa dali nekakšne papirje in smo postali vojaki KNOJ-a. Ampak mi smo bili zadolženi samo za peko kruha, ni nam bilo treba dežurati in nositi orožja. Nekaj časa smo delali v Mariboru. Tam so nam dali nemške cunje. Ves čas je bilo slišati streljanje. Križarje so lovili in jih streljali. Vsako noč so izseljevali kulturbundovce. Tam nam je nek fant, knojevec, pravil za Teharje. Tam je stražil. Tako sem zvedel za te reči. V Ljubljani niso nič vedeli. Na podeželju pa se je vedelo. Doma sem blizu Grosuplja. Tam so videli ljudi, ki so jih vozili v Rog. Nekatere so vaščani rešili. Poznali so partizanske oficirje, ki so imeli vpliv, pa ni bil vržen tja noter, v jamo. Za rešitev so dajali krave, živino, njive.

Težko je bilo za nas, navadne ljudi. Kako hudo je bilo pa za tiste, ki so bili prizadeti, pa bolje, da ne vem vsega. Metali so jih iz stanovanj in jih na vse načine maltretirali.

4.1.5. Imela sem narodno nošo – (Zofka, 1920)

Bila sem v narodni noši, sposojeni sicer, malo me je tiščala. Ko je Kidrič govoril. Govoril je na univerzi na Kongresnem trgu. Gori na balkonu. [Stra 052] Bilo je veliko ljudi. Jaz sem samo prišla pogledat, potem sem pa šla prav hitro domov, ker sem imela majhnega dojenčka. Vsekakor to ni bil navaden dan. Mož je igral v godbi. Jaz ga nisem čakala, samo pogledala sem in šla.

Med vojno je bil mož v internaciji. Prosit sem šla, če bi ga za rojstvo otroka za nekaj dni spustili domov. Pa so ga. Ampak prezgodaj. Potem sem šla še enkrat prosit. Pa so ga še enkrat spustili.

Bila sem premlada, da bi kaj dosti vedela, za kaj gre. Po eni strani smo bili veseli, da je konec vojne. Po drugi strani pa nismo vedeli, kako bo.

Začeli so se hudi časi. Mož je hodil delat udarniško, da je dobil otrok čevlje. Tako na hitro je zrasel. Najprej je bil dolgo majhen, potem je pa kar naenkrat zrasel.

Najbolj sem se zapomnila soseda, ki je imel veliko premoga. Šla sem k njemu in ga lepo prosila, naj mi da vsaj pol tone, da ne bo otroka zeblo. Seveda sem mu povedala, da zaenkrat nimam denarja. Ampak naj mi ga da, zaradi majhnega otroka. Pa je rekel, da ima takih dovolj. Drugi sosed, ki ga nismo kaj dosti marali, pa mi je napeljal elektriko iz svoje hiše, da nam ni bilo treba biti pri sveči. Zaradi otroka, je rekel.

5.1.1. Križev pot iz Vetrinja do Teharij

28. maja so nam rekli, da nas bodo prepeljali v Italijo. Že zjutraj so Angleži naložili na kamione del našega gorskega bataljona in odpeljali iz taborišča po cesti na desno. Okrog enajste ure so se vrnili in naložili še nas ostale. Odpeljali so nas, pa zavili takoj na levo in preko mosta čez Dravo. Zdelo se nam je čudno, da gremo v to smer. Toda Angleži so rekli, da nas pošiljajo v Italijo. Nismo si mislili, da so hinavci in da so se nam zlagali. Kmalu smo se ustavili. Ko smo zlezli s kamionov, smo videli, da so Angleži okrog nas napravili obroč in imeli naperjene proti nam svoje strojnice. Prišel je Anglež in rekel, naj mu oddamo zapestne ure, ker jih tako ne potrebujemo več. Tedaj smo spoznali, da so Angleži zmožni tudi lagati in da so nas s prevaro vrnili komunistom ter da se zavedajo, da nas bodo komunisti pobili. Mi ur nismo hoteli oddati, s silo jih pa ni zahteval. Našteli so nas v skupine po trideset ter vsakega tudi preiskali. Pod stražo so nato posamezne gnali na postajo. Tu smo zagledali komuniste. Tudi ti so vsakega pregledali in naložili v živinski vagon ter ga zaprli, ko je bil poln.

Skozi lino sem opazil, kako so Angleži pripeljali poveljnika našega bataljona, majorja Antona Mehleta. Poleg je bil tudi majorjev kurir Jože Povirk. Majorju so komunisti takoj slekli uniformo in ga v samem spodnjem perilu naložili na vagon.

Ko smo bili že zaprti v vagonih, smo se zavedeli, kakšna je angleška politika. Računali smo nanje kot zaveznike; saj vendar kot kapitalisti ne morejo podpirati komunistov. Takrat med vojno smo premalo poznali angleško zgodovino. Danes je moje znanje popolnoma drugačno. V zaprtih vagonih pa smo že tudi bili ogorčeni nad Angleži.

Ko so vse naložili, je vlak okrog pete ure popoldan odpeljal. Mislil sem na beg, toda zaradi premajhne line to ni bilo mogoče. V Dravogradu se je vlak za eno uro ustavil. V tem času so prišli med nas komunisti in nam pobirali, kar smo imeli vrednosti pri sebi. Ves čas so tudi divje kričali in nas grdo zmerjali.

Z nočjo je vlak zopet potegnil in smo se vozili zelo počasi, ker je bil zelo dolg. Močno zastražene so nas gnali v neko stavbo. Verjetno je to bila šola. Zagrajena je bila z žično ograjo. V sobe so nas stlačili tako, da nismo mogli ležati na podu. Bil sem v sobi v prvem nadstropju. Ko se je zdanilo, so ponovno prihajali med nas komunisti in nam pobirali, kar smo še vrednega imeli; dobra obleka, čevlji, vse jim je prav prišlo. Tudi ur in prstanov niso pozabili, samo da je bilo kaj vredno. Kar naprej so iskali oficirje, podoficirje in kurate ter spraševali po njih. Zapirali so jih ločeno.

Figure 31. Teharje v gradnji leta 1943. Pogled proti jugovzhodu

Ko sem prejšnjo noč stal ob oknu in gledal na dvorišče, sem videl, kako so pripeljali na tovornjakih obleko in jo nosili v poslopje, obenem [Stra 053] pa stikali in brskali po žepih, če je kaj vrednega notri. Obleka je bila mešana: hlače, suknjiči, srajce, spodnje hlače in čevlji. Zavedal sem se, da so tisto noč najprej svoje žrtve slekli in nato pobili. Rad bi pobegnil. Zavedal sem se, da me bodo gotovo ubili in poprej še grozno mučili; saj sem jih dovolj dobro poznal.

Mnogi so se tolažili s tem, da je vojne konec in da sedaj ne morejo več kar tako moriti. Niso poznali komunistov. Kar so delali med vojno po gozdovih, so tudi nadaljevali po vojni. Nekateri so si tudi mislili, da bodo zapor že prestali in da jih ne bodo ubili. Nekaj domobrancev je bilo v starih, strganih, zamenjanih partizanskih uniformah. Dva sta nekje tudi dobila rdeči zvezdi in si jih dala na kape. Mimo stražarja sta srečno prišla. Kako jima je šlo potem, mi pa ni znano.

Neki partizan je opazil, da imam na roki prstan. Takoj ga je zahteval. Rekel sem mu, da ne gre s prsta. Zagrabil me je za roko in ga pričel sam vleči dol. Toda na hodniku ga je neki drug komunist po imenu poklical in je z obljubo, da se bo pozneje vrnil, odšel. Prstan sem takoj nato sam snel in ga skril v obleko. Partizana pa ni bilo več nazaj. Videl sem tudi, da so partizani nabrali dosti zapestnih ur.

Drugi dan – bilo je to 30. maja – so se pojavili komunistični krvoloki. Popoldan mi je neki domobranec z naše postojanke povedal, da me iščejo. Ni bilo dolgo, ko je v sobo vstopil komunist in vprašal za mene. Ker sem bil tam, me je seveda dobil. zasmejal se je in rekel: »Rajši vidim tebe kot tisoč Nemcev!« Po nekaj psovkah je rekel: »Ti stoj, drugi pa sedite!« Kmalu nato so prišlo po mene in me odgnali v neko majhno sobo. Takoj so me začeli mučiti. Eden me je prijel za vrat, me postavil ob steno ter začel z glavo tolči po steni. Z mize je nato vzel čevljarske klešče – te imajo prav majhne zobce, da z njimi zagrabijo usnje – in me z njimi zagrabil za nos in zavijal, da mi je odrgnilo kožo.

Ne vem, koliko časa so me mučili, ko so na hodniku začeli klicati, da gremo takoj naprej. Odgnali so me nazaj v sobo; kri mi je tekla iz ušes, iz nosu in iz ust. Tudi bos sem bil, ker so mi že podnevi vzeli čevlje. Za pečjo sem našel neke stare čevlje brez vezalk, a sem si jih kar nataknil. Glavno, da nisem bil bos. Takoj so nas nagnali na cesto in nas postavili v sprevod. Zopet so me poiskali in odvedli na čelo sprevoda. Zavili so me v nemško zastavo, za menoj pa so bili oficirji in dva kurata. Kurata Borisa Kerča pa nisem več videl. [Stra 054] Verjetno so ga že prejšnji večer odpeljali, kajti popoldan sem ga še videl. Spredaj nas je bilo okrog trideset.

Dali so nam štruco vojaškega komisa z grožnjo, da bo vsak, kdor ga bo poskušal jesti, takoj ustreljen. To se je zgodilo 31. maja, na praznik sv. Rešnjega Telesa. V časih pred vojno so bile na ta dan procesije in smo molili za božji blagoslov. Ta naša procesija pa je bila obdana s kričanjem in kletvinami, le domobranci smo bili v mislih pri Bogu! Ko smo tako hodili, so nas srečavali nekateri komunisti in spraševali stražarje, kdo sem jaz. Ponosno so odgovarjali: »Ta je …« Zanimivo je, da civilistov ni bilo videti.

Ko smo prišli na postajo, so nam kruh odvzeli in nas strpali zopet v živinske vagone. Tu sem vrgel nemško zastavo v kot. K meni je pa pristopil kurat in me vprašal, če sem pripravljen na smrt. Odgovoril sem mu, da sem.

Ko smo se peljali samo par postaj, se je vlak ustavil in so nas segnali na travnik. Morali smo se usesti, da je imela straža boljši pogled. Pomešal sem se med nepoznane domobrance, da bi me kdo ne izdal. Kmalu sem opazil, da partizani domobrance nekaj sprašujejo. Vedel sem, da me zopet iščejo. Vedel sem pa tudi, da me tu ne bodo našli. Poleg mene je sedel Janez Cerar, dober znanec iz Ljubljane. Mislil sem, da ga nimajo za kaj ubiti. Naročil sem mu, naj moje doma lepo pozdravi in pove, kar je do sedaj videl. Obljubil mi je, da bo to storil. Toda tega ni mogel storiti; njega so ubili, jaz sem ostal živ in to opisujem.

Vlak, ki nas je pripeljal, se je vrnil v Slovenj Gradec po ostale. Mračilo se je že, ko smo peš v štiristopih in pod močno stražo odšli proti Velenju. Tu, na tej poti smo imeli priliko za beg. Gotovo bi se nas velika večina rešila. Toda kam naj bežimo? Angleži nas bodo zopet vrnili, drugam pa nismo mogli. Bili smo obupani in smo se tolažili, češ: »Vojne je sedaj konec in nas ne bodo pobili.« Če bi takrat domobranci vedeli, da nas bodo vse pobili, bi nas partizani nikoli ne prignali v Velenje, vsi bi istočasno morali planiti nad stražarje in jih podaviti in na ta način bi bila velika večina rešena in bi mogli pobegniti. Toda kam?

Skupinski beg je vedno lažji, posameznim je le težko pobegniti. Stražili so nas zelo skrbno, a sem kljub temu pregledoval teren, če bi se mi morda ponudila prilika. Nisem našel nič primernega, ker je bilo na obeh straneh ceste samo golo hribovje, kar pač za beg ni primerno. Nekateri so imeli srečo, da so jih stražili Srbi. Ko so ti malo zadremali, je nekaj domobrancev brez strela ušlo. Slovenski partizani so pa zelo skrbno pazili na nas.

Ponoči smo prišli v Velenje. Tam so nas segnali na neki travnik in smo se morali spet usesti na travo. Ko se je zdanilo, so nas gnali na postajo. Nepričakovano sem zaslišal streljanje spredaj pri vlaku. Pozneje sem zvedel, da je tu nekaj mojih znancev srečno ušlo. Nekaj od teh je bilo pozneje zopet ujetih in so jih po mučenju pobili. Ko so napolnili vse živinske vagone, je vlak odpeljal proti Celju.

Že v Celju so nas nagnali pred železniško skladišče in postavili v štiristope. Zahtevali so, da izstopijo oficirji in podoficirji. Nisem videl nikogar, da bi šel iz vrste. Naslednje povelje je bilo: »Lezi! Poljubite zemljo! Govorite: Mi smo izdajalci slovenskega naroda!« Ko smo še ležali, je prijahal komunist in nagnal konja po nas. Toda konj je bil pametnejši kot oni na njem in se je človeških teles izogibal. Komunist ga je zato divje obrcal in ga primoral, da je stopal po ležečih. Ko smo vstali, sem videl, kako je neki mlad partizan potegnil iz vrste domobranca močne postave, mu nekaj rekel in ga odvedel s pištolo v roki za živinski vagon in ga tam ustrelil. Nato se je smeje vrnil.

Odgnali so nas na cesto. Ko smo hodili mimo hiš, sem videl samo nekaj ljudi, ki so se zelo resno držali, nihče se nam ni posmehoval. Sicer pa ne vem, kje so ljudje bili, kajti tudi pri oknih nisem opazil nikogar, da bi ven gledal.

Sonce je bilo že visoko, ko smo hodili med poljem pri Celju. Tu in tam so nas ustavili in smo morali ritensko hoditi kakih petdeset metrov, nato pa zopet naprej. To so mnogokrat ponovili. Poleg sebe sem opazil, kako sta dva domobranca pomagala hoditi tretjemu, kateri ni mogel stopiti na nogo. Že sama sta bila strašno izmučena, a sta še vedno pomagala prijatelju. Pa naprej, pa nazaj, ves čas smo morali kričati: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda!« Kadar ni bilo komunista blizu, sem slišal: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda!«

Naprej! Nazaj! Naprej! Nazaj! Stoj! Komunist, ki je jahal spredaj, je poklical k sebi partizana in mu nekaj govoril. Ta je takoj kazal po nas, kakor bi nas štel. Ko je bil že bliže, sem slišal, kako je vsakega vprašal: »Ali si ti Jože Cerar?« (Moje ime.) Ta partizan mi je bil tuj in me ni poznal. Ko me je vprašal, sem rekel: »Ne.« Tako je šel do konca vrste, ne da bi me našel. Vrnil se je h komandantu in mu nekaj povedal, česar zaradi razdalje nisem slišal. Opazil pa sem, da se komandant nekaj jezi in kar skače na konju. Nadaljevali smo [Stra 055] pot in prišli v taborišče Teharje. Počasi smo šli noter. Takoj so nas postavili v štiristopih v obliki kvadrata. Jaz bi moral biti v prvi vrsti, pa sem hitro skočil nazaj v zadnjo med nepoznane domobrance.

5.1.2. Grozote teharskega taborišča

Ko je prišel komandant v spremstvu še nekaj razbojnikov, je takoj začel spraševati, kje sem jaz. Opazil sem, da sprašuje samo meni znane domobrance, ki pa za mene niso mogli vedeti, ker sem se ves čas zadrževal samo med tujimi, ki me niso poznali. Povedali so, kje je moj brat, ki je stal v prvi vrsti kakih deset metrov od mene. Komandant je šel takoj k njemu in ga vprašal za mene. Brat je samo skomignil z rameni v znak, da ne ve, čeprav je dobro vedel, kje stojim. Komandant je pogledal v nebo in ves besen zakričal: »Hudič! Je bil neumen, kateri ga je izpustil!« Mislil sem si, da bi bilo dobro, če bi že mogel pobegniti!

Takoj nato so nas začeli razdeljevati in odločali, kdo je za v bunker v kleti. Tu so me takoj odkrili. Komandant se je ves srečen veselo zasmejal: »Rajši vidim, da imam tebe, kakor ne vem koga drugega. Ti si tisti hudič, pred katerim sem tolikokrat tekel!« Mislil sem si, da je to za njega sramota, ko je pred vsemi priznal, da je bežal, čeprav je bil dobro oborožen. Nadaljeval je: »Ti, hudič, si moja dva najboljša kolega ustrelil, ne ustrelil, poklal si ju! Sam sem to potem videl!« »Ni res«, sem odgovoril. »Nihče ju ni poklal. Sama sta si vzela življenje v bunkerju. To ti lahko pove Krim, ki se je takrat živ predal. Mi ujetnikov nismo streljali!« »Da«, je odgovoril, »to je zaradi propagande, da je čimveč naših pobegnilo. Vi ste se za vero borili! Ali ste kaj molili?« »Da, smo,« je bil naš skupen odgovor. Umolknil je in s tem molče priznal, da je bila naša borba za vero.

Od nekod se je pojavil nekdo s fotoaparatom. Postavili so me v sredino četverokota, poleg mene Izidorja Korošca in še enega nepoznanega. Slikali so nas tri skupaj. Druga dva so potem porinili nazaj v vrsto in me obstopili. Komandant je rekel: »Sedaj moraš malo dobiti, kar si si zaslužil!« Takoj nato so me pričeli pretepati. Pod udarci sem obležal na trebuhu na gramozu. Eden mi je stopil za vrat in sem čutil, kako me z nekim trdim predmetom tolčejo po glavi. Po gramozu se je ulila kri. Slišal sem, ko je neki meni poznani komunist rekel: »Kar dajmo ga!« Mislil je, da me kar do smrti pobijejo. »Ne«, je rekel komandant, »to bi bilo za njega prehitro. Počasi ga je treba. Naj pošteno gor plača!«

Figure 32. Letalski posnetek Teharij leta 1953. Križ na desni označuje mesto teharskih grobov

Res so me pustili in odšli. Počasi sem se usedel. Malo sem bil omotičen in vrtelo se mi je v glavi. Toda zavedal sem se, kaj se godi. [Stra 056] Večino ujetnikov so že odgnali v barake. Mene so odvedli v klet pod barako. Tam so bile tri sobe, vse tri polne ujetnikov. Posedli smo po cementnem podu. Koliko nas je bilo, ne vem točno. Sodim, da od sto do sto dvajset.

Mnogi so z rokami pritiskali na trebuh in želodec, da bi si tako lajšali s pritiskom bolečine. Ta dan je bil prvi petek v juniju. Zadnjo hrano pa smo dobili 28. maja zjutraj v Vetrinju. Usta smo imeli suha; niti sline ni bilo več. Ustnice so nam že pokale in okrog ust so se nam delale kraste. Če bi imeli kaj vode, bi si z njo zelo olajšali bolečine. Toda niti vode nam niso dali. Nekaj ur ni bilo k nam nobenega partizana.

Skozi odprta vrata sem opazil na dvorišču mlado mater in njenega okrog dve leti starega sina. Ob sebi je imela kovček. Neki mlad partizan je prinesel odejo in jo razprostrl poleg nje na tla. Kaj je od nje zahteval, ne vem. toda ona je začela jokati in ni hotela storiti, kar je partizan od nje zahteval. Videl sem, kako je zagrabil kovček in ga poleg odeje odprl. Ni pa hotel stvari iz kovčka zmetati na odejo. Nagovoril je otroka, da je ta počasi, komad za komadom, znosil svoje in materine najnujnejše stvari na odejo. Otrok je pač nosil, kakor da bi se igral; saj ni razumel, kaj dela. Ko je bil kovček prazen, je partizan odejo zavil in vse odnesel. Uboga mati pa je ostala brez vsega z otrokom in praznim kovčkom. Partizan je pozneje tudi njo in otroka odvedel v neko barako.

Nekako med peto in šesto uro popoldan sta prišla pred našo klet dva mlada krvoloka. S seboj sta prinesla kolobar žice in jo začela sekati na približno pol metra dolge konce. Ko sta imela dovolj kosov, sta nas začela vezati z rokami na hrbtu. Ko sta to opravila, sta nas vse segnala v dve sobi. Nato je pa eden vzel v roke žično vrv, drugi pa lesen cepec, ki je imel močno, naravno izraščeno glavo. Začela sta tolči po nas in sta vsakega dobro zdelala. Ko se jima je zdelo dovolj, sta vrgla žrtev v prazno sobo. Na vrsto smo prišli vsi. Če se je kdo onesvestil, sta ga prijela za rame in od daleč vrgla na cementni tlak kakor zaklano živino. Videl sem, kako se je pod udarci cepca sotrpinu odprla na glavi globoka rana. Revež je seveda bil potem v nezavesti. Nekemu kuratu sta z udarcem zlomila roko. Isto sta storila še nekomu drugemu. Ko sta nas vse premlatila, sta bila vsa premočena od znoja. Pustila sta nas zvezane in srečna in vesela odšla.

Še pred mrakom je prišel v klet neki partizan v lepi, modri uniformi. Videlo se je, da je nekaj več kot navaden partizan. Bil je star okrog trideset let. Obstal je med vrati in se oziral po nas in naših krvavih obrazih ter na hrbtu zvezanih rokah. Stopil sem k njemu in ga prosil, naj nas razvežejo, da ne bomo čez noč zvezani, in da naj nas malo manj pretepajo, da ne bo vse tako krvavo. Mislil sem si, da me bo pošteno nahrulil. Zmotil sem se. Malo je še po nas pogledal in rekel: »Bom poskušal.« Nato je odšel. Bil sem zelo presenečen, ker sem ugotovil, da vsi do zadnjega le niso bili slabi. Ni bilo treba dolgo čakati in se je pojavil eden od tistih dveh krvolokov, ki sta nas prej pretepla. Razvezal je enega domobranca in rekel, da naj se sedaj razvežemo. To je gotovo dosegel tisti, ki nas je malo prej prišel pogledat.

Polegli smo po tleh in bili čim bolj pri miru. Če se je kdo le dotaknil soseda, je ta takoj od bolečin zastokal. Noč smo prestali mirno. Ležal sem naslonjen s čelom na roko; le tu je še bila zdrava koža. lasje so se mi s krvjo zlepili. Preko noči sem se večkrat onesvestil. Lakote nisem občutil; le občutek sem imel, da piha mrzel veter skozi mene. Spal nisem. Vendar je bilo dobro, da nismo bili več zvezani, kar bi bilo grozno za nas. Le kdor je bil dalj časa trdno zvezan z žico, pravilno razume, kako grozno začnejo roke boleti, ko zastaja kri in začnejo roke zatekati.

Proti jutru že, ko se je začelo že malo daniti, sem previdno vstal in pazil, da nisem stopil na nobenega, ter šel na hodnik. Pri odprtem majhnem oknu sem opazil znanca Tomaža Žagarja, kako je ostro opazoval okolico. Ko sem se mu približal, me je pogledal. Opazil sem, da je zid pri oknu odrgnjen, znak, da jih je nekaj že pobegnilo. Tomažu sem rekel, naj poskusi, če se le da. Opazoval je stražarja, kako se je sprehajal okrog barake. Ko je bil stražar za barako, je Tomaž skočil gor in skozi okno preko žične ograje ter izginil v redkem gozdu. Ko je bil že daleč, je stražar bežečega opazil in oddal par strelov za njim. Tomaž je tu srečno ušel; tako jih je ušlo tudi nekaj že pred Tomažem. Ne vem pa, kako so se znali potem skrivati. Meni je bilo žal, da sem zamudil to priložnost. Sedaj se je že danilo in ni bilo mogoče pobegniti.

Približno do dveh popoldan so nas pustili pri miru. Tedaj pa so prišli po nas in nas segnali v jedilnico, kjer je vsakdo vzel umazano vojaško porcijo in šel z njo po hrano. Pri okencu so nam neke ženske nalile polno porcijo neke vrele, zelene juhe ali kropa. Kakor hitro je zadnji domobranec dobil svojo »hrano«, so krvoloki začeli tolči po nas. Še polne porcije smo morali položiti na mize in so nas zbezali [Stra 057] nazaj v klet. To je bila prva hrana. Bilo je 2. junija. Torej pet dni nismo dobili ničesar, nato pa krop, ki smo ga morali pustiti na mizah. Saj še mrzle vode ne bi mogli tako hitro popiti.

Kmalu potem so zopet prišli razbojniki in nas po deset mož vodili do neke barake, katere okno je bilo odprto. Za oknom pri mizi je sedel neki moški, malo naprej pa še tipkarica. Moški je vsakega vprašal za ime in priimek ter naslov, odkod je; koliko časa je bil kdo pri domobrancih, kolikokrat v borbi proti zavednim borcem. To je bilo vse. Prvi pred menoj je bil kurat. Poslušal sem pazljivo, kaj bo rekel. Na vprašanje, kolikokrat je bil v borbi, je odgovoril, da ni bil nikoli, ker je kurat. Moški v sobi je razkačen skočil s stola in besno zakričal: »Zjutraj si imel mašo, potem si pa naše zavedne Slovence streljal …« Z roko mu je naredil križ kakor mašnik, kadar blagoslavlja, in še srdito rekel: »Si že opravil …«

Po tem popisovanju smo zopet šli nazaj v klet. Slutil sem, da se bo kmalu nekaj z nami zgodilo.

5.1.3. trdno sem se odločil za beg

Res so nas še pred mrakom segnali na dvorišče, kjer smo morali posesti po tleh. Prišli so krvoloki in se med seboj tiho pogovarjali. Nocoj bo, kar bo. Trdno sem se odločil za beg. Tudi sem imel neko notranjo slutnjo, da nocoj ali nikoli. Več komunistov je bilo v lepih, modrih uniformah. Vedel sem, da so to večje glave.

Tu smo precej dolgo sedeli. Šele okrog enajste ure so se pripeljali štirje tovornjaki, furgoni, kot so jih uporabljali Nemci za prevoz ujetnikov. Od nekod so zopet prinesli žico in jo začeli sekati na konce. Takoj so nas začeli vezati z rokami na hrbtu in nas zvezane potisnili v avto. Ko je bil furgon poln, sta vstopila še dva partizana. Nato so vrata zaprli. En stražar je bil oborožen z brzostrelko, drugi je pa imel navadno vojaško puško.

Odpeljali so nas v temi in nismo mogli videti, kam nas peljejo. Nekaj časa sem slišal stokanje ostalih, kako jih roke bolijo. Počasi pa so vsi utihnili. To se mi je zdelo čudno, saj so mene roke vedno bolj bolele. V tem premišljevanju sem začutil, kako mi nekdo odvezuje roke. Kako se je to moglo zgoditi, točno ne vem. Verjetno se je nekomu posrečilo razvezati roke drugemu sotrpinu in nato so drug drugemu roke razvezali. Takoj ko sem lahko s prsti migal, sem previdno tipal pri bližnjem partizanu, ali ima puško ali brzostrelko. Drugi so to opazili in me vlekli nazaj, češ, da to pride na vrsto pozneje. Govoriti nisem mogel, ker je bil stražar tik poleg mene in bi me slišal.

Žal ni bilo več časa, da bi še kaj storili. Avtomobili so se ustavili in so takoj začeli razkladati domobrance. Slišali smo samo njihovo stokanje. Ko so se pri našem avtu vrata malo odprla, sem takoj pogledal, kakšen teren je in če se bo dalo uiti. Malo za našim avtomobilom je bil ob cesti neki osebni avtomobil. Takoj sem sklenil, da bom stekel v tej smeri in potem v zaščiti avtomobila naprej v svobodo. Bil sem čisto pri vratih in sem prvi šel z avtomobila. Komaj sem čakal trenutka, da bom šel. Ko nas je tako že nekaj korakalo – vsi smo držali roke na hrbtu, kot da bi bili še zvezani – sem nepričakovano skočil nazaj in skozi komunistično stražo stekel za oni avto. Takoj so začeli streljati za menoj, toda zadel me ni nobeden. Avto je opravil pričakovano nalogo, čeprav so stražarji imeli vsi strojno orožje in stali nekako vsake tri metre.

Dolgo nisem tekel, v temo pa tudi niso več streljali. Takoj sem prišel do neke vode. Nisem pa vedel, kje sem. Ob vodi sem se ulegel pod grmovje in pazil, če bo še kdo prišel za menoj. Toda ni bilo nikogar, le neko govorjenje sem od daleč slišal. Ne vem, zakaj ni nihče drug skočil za menoj in skušal pobegniti. Takrat je nastala velika zmešnjava in hrup. Partizani so kričali: »Stoj!« Pa takrat sem bil že daleč. Čudno se mi le zdi, da me niso dobili. Saj bi me lahko kar z rokami zgrabili, če bi ne imeli orožja v rokah. Presenečenje je bilo pač veliko in meni v korist.

Ko sem še tako ležal ob vodi, se je nekdo pripeljal s kolesom po stezi ob vodi in se oziral na vse strani. Ni me videl in se je odpeljal naprej. Malo sem poležal, ko se je prikazal mesec za hribom. Tako sem vedel, kje je vzhod. Iti moram torej v nasprotno smer proti zapadu v hribe. Vstal sem in previdno hodil med drevjem. Prišel sem do ceste, ob kateri je tekla tudi železnica. Šel sem v hrib do vrha in kar naprej.

Pod neko vasjo sem opazil ob poti oglasno desko in na njej je bilo nekaj napisano. Stopil sem bliže, in ker je bilo že bolj svetlo, sem lahko prebral: »Kdorkoli bo dal hrane kateremu tujemu človeku in ga ne bo prijavil, ga bo zadela smrtna kazen.«

Odšel sem naprej, prišel do studenca in se napil vode, kar mi je dobro delo. Napotil sem se v drug hrib. Ker se je medtem že zdanilo, sem se na sončni strani hriba ulegel v grmovje. Bila je nedelja 3. junija. Bil sem zelo nestrpen [Stra 058] in se odpravil naprej, ko je bilo sonce še visoko. Pozneje mi je bilo žal, da sem to storil. Na nekem pašniku sem zagledal nekaj češnjevih dreves. Ko sem prišel blizu, sem videl, da so bile češnje že obrane. Šel sem nazaj v gozd in previdno po robu hriba naprej. Nedaleč pod hribom je bilo nekaj kmetij, kjer so peli partizanske pesmi, in po glasovih sodeč, so bili vsi pijani. Prišel sem tako do roba hriba in zagledal cesto v dolini. Po nasprotnem hribu so bile pa njive kar do vrha. Tako pri dnevu nisem mogel preko. Čakati sem moral noči. V bližini je bil studenec, kjer sem se zopet napil in sedel pod drevo.

Še nisem dolgo sedel, ko je nekdo kakih trideset metrov nad menoj zakričal: »Stoj!« Pogledal sem tja in videl, da meri name s puško. Brez premisleka sem kar skočil za grmovje. On je sicer streljal, toda zadel me ni. Vedel sem, da gozd ni velik. Daleč zaradi slabosti nisem mogel teči, na drugi strani pa so bile hiše. Vedel sem tudi, da jih je več in da sledijo samo mene. Kaj naj storim? Na drevo nisem mogel, ker sem bil prešibek. Zagledal pa sem grmovje črnih malin – robidovje. Splazil sem se noter in brisal sledi za seboj; pritisnil sem se na zemljo in mirno ležal. Slišal sem le, kako so se moji zasledovalci vedno bolj bližali. V strahu se nisem upal niti dobro dihati. Koraki so prihajali vedno bliže in sem slišal, kako so suhe vejice pokale pod nogami. Kakor so se približali, so se tudi oddaljili. Oddahnil sem se, pa čakal do mraka. Še zaspal sem medtem. Ko sem šel češnje iskat, me je nekdo opazil in potem so me začeli loviti. Odločil sem se, da se podnevi ne bom več premikal, ker sem bil preslaboten, da bi tekel, če bi bilo treba.

V temi sem nadaljeval pot v dolino, prečkal cesto in šel zopet navzgor v nov hrib preko njiv. Na vrhu hriba je bila kmetija. Na njivi sem videl solato. Odtrgal sem nekaj listov, pa je bila tako povaljana, da je pesek kar škripal med zobmi. Šel sem naprej v sadovnjak. Tam je stala lestva poleg nekega drevesa. Ko sem se približal, sem videl, da je bila češnja. Zlezel sem gor; češenj je bilo dovolj. To je bila po tednu dni moja prva hrana. Ni bila izdatna, toda boljša kot nič.

Šel sem naprej v gozd, kjer sem preležal preko dneva. Proti večeru sem hotel naprej preko doline v drug hrib, pa so bili povsod sami prepadi. Bil sem nekje pri Zagorju, kjer je bilo polno razpok in nevarnosti za nočno hojo, in sem se bal, da padem v kakšno razpoko. Pomaknil sem se na levo proti Savi in prišel do ceste. Hotel sem iti kar po njej nekaj časa, nato pa zopet v hrib. Pred seboj sem zagledal majhno barako, iz katere je takoj stopil stražar z mitraljezom in zakričal: »Stoj!« Za njim je prišel še drugi. Nič nisem pomišljal in sem stekel nazaj, odkoder sem prišel. Bilo je zelo nevarno, ker sem moral teči v ravni črti: na desni je bila Sava, na levi pa zid poleg železnice. Svetleče krogle so sikale okrog mene, a zopet sem imel srečo in me ni nobena zadela. Napotil sem se nazaj v hrib in sem bil naslednjo noč tam, kjer sem bil prejšnji večer. Tam sem prebil dan in si še pred nočjo izbral smer, v katero bom ponoči šel. To pot sem se držal na desno in šel v dolino. Ob vznožju hriba je bila neka kmetija. Ustavil sem se in premišljeval, kako bi prišel do hrane. Ali naj grem v hlev in skušam pomolsti kravo? Toda nisem imel posode.

Od hiše sem bil še daleč. Ljudi tukaj nisem poznal. Mnogo jih je imelo takrat orožje. Ne bi pa rad padel v nesrečo. Od daleč je zadišalo po kruhu. Počasi sem šel proti hiši, odkoder je dišalo. Okno je bilo odprto in sem potipal polico, na kateri je bil hlebec kruha. Prijel sem ga in skušal prelomiti, da bi ga tako vzel skozi zamreženo okno. Toda hlebec se je odlomil, a v roki mi je le nekaj ostalo. S tem plenom sem odšel preko ceste v nasprotni hrib. To je bilo v noči od 6. na 7. junij. S tem kruhom sem si mislil toliko pomagati, da bom zdržal, dokler ne pridem do prave hrane. Pod vrhom hriba, že na drugi strani, sem našel studenec, kjer sem pil vodo in jedel kruh. Grenek je bil kot pelin! Vendar je bil za mene predragocen in mi je verjetno rešil življenje.

S tega hriba pa sem zagledal Sv. planino, kjer sem teren že poznal, ker smo tam okrog lovili partizane. Preko dneva sem še preležal poleg tega studenca, zvečer sem jo pa mahnil naprej. Počutil sem se bolje. Tudi rane so se že bolj celile. Zelo me je motilo, ker med dihanjem nisem slišal, ker mi je zrak uhajal skozi levo uho in mi je v ušesu kar piskalo. Če sem hotel kaj poslušati, nisem smel dihati, ali pa sem moral s prstom zatisniti uho. Grozno pa je bilo, kadar sem kašljal ali pa kihal, ker sem bil zelo prehlajen in sem prst kar naprej tiščal na uho. Zjutraj sem že prišel na hrib Sveta planina. Našel sem primeren prostor nedaleč od cerkve. Bil je lep dan in sem ležal kar na soncu in mi je bilo zelo prijetno. Prišel je cerkovnik in odzvonil zdravamarijo. Hotel sem z njim govoriti in šel okrog cerkve. Nisem ga več dobil; domov je odšel po drugi strani. Morda je bilo tako še bolj prav. Ob cerkvi je tudi pokopališče. Na nekaterih grobovih sem videl jugoslovanske zastave. Tu so bili pokopani partizani.

[Stra 059]

Zvečer sem slišal dve močni eksploziji in nebo se je modro in rumenkasto posvetilo. Ta eksplozija je bila na postaji Devica Marija v Polju pri Ljubljani. Ko sem pozneje ponoči hodil v bližini neke vasi, je bila pri neki hiši še luč. Pekli so kruh. Duh po svežem kruhu me je zelo dražil, pa sem se le premagal in šel naprej. Zdržati sem moral le še en dan. Isto noč sem šel tudi mimo hiše, kjer je bil domači sin med vrnjenimi domobranci, pa nisem hotel vstopiti, ker je hudo povedati žalostno novico, čeprav sem vedel, da bi mi tam postregli in pomagali. Premagal sem se in šel naprej proti Limbarski gori. Tu sem 9. junija v gozdu obležal. Zvečer sem šel k znancem, kjer sem dobil mleko, ker je nevarno sestradancu takoj najesti se. Mleko je bilo grenko, jajčka so bila grenka, kruh grenak, vse je bilo samo grenko.

Tukaj sem zvedel, da me na mojem domu pričakujejo partizani – nisem se mislil tja napotiti – ter da je znani »Pajk«, Franc Avbelj, po vojni sodnik v Kamniku, pravi sodnik pa je bil le njegov pomočnik. Ta kapetan »Pajk« je poslal za menoj bataljon partizanov, da me bodo gotovo dobili in to za vsako ceno.

Dali so mi hrane ter sem odšel v gozd. Zopet sem se usedel blizu nekega studenca ter pil vodo; volje, da bi kaj jedel, pa nisem imel. A vendar sem se premagal, da sem po malem tudi jedel, ker sem se zavedal, da bi sicer bilo po meni; saj se mi je že kar temnilo pred očmi. Ko sem zvečer hotel vstati, sem takoj padel. Zopet sem vstal in zopet padel. Mislil sem si, da tu ne smem umreti. Zopet sem vstal in se zopet zgrudil, vendar sem bil takoj pri zavesti. Šel sem po bregu. Ko pa je postalo malo bolj strmo, sem lezel po vseh štirih. Na ravnem sem skušal hoditi in sem zdržal na nogah, toda opotekal sem se, kot da bi bil pijan. S časom sem pa le začel dobro hoditi. Naslednjo noč sem zopet dobil hrano in odšel. Drugi dan sem se že bolje počutil. Ležal sem na polju med visoko ržjo; pšenica je prenizka za to. Sonce me je lepo obsevalo in vedel sem, da me tu ne bo nihče iskal.

Nekega deževnega dne sem pa šel spat v seno v neko hišo, kjer so bili za partizane. Vedel sem, da me tam ne bodo iskali. Vsak dan sem se bolje počutil in vračalo se mi je zdravje. Rane so se lepo celile. Hrana je tudi že začela dobivati pravi okus in žolč se ni več razlival zaradi pomanjkanja hrane. Le leva roka je bila še zatekla in zrak je še vedno uhajal skozi levo uho.

Znano mi je bilo, kako velik lov name so organizirali komunisti. Saj so vedeli, da sem jim ušel, in so me hoteli za vsako ceno dobiti. Zato sem sklenil, da bom šel na pot brž ko se bom počutil sposobnega za večje napore. Tudi sem vedel, da bodo poleg mene prijeli tudi tiste, ki so mi pomagali. Zvedel sem, kako so nekaj skrivačev polovili in jih zverinsko pobili.

Reči moram, da so partizani in tisti, ki so zanje delali, od zmage kar ponoreli. Streljali so kar za zabavo. Vsak dan sem slišal pogoste strele. Kaj je narod lahko pričakoval od teh partizanskih herojev, katerim še danes tako pravijo! Bili so pa navadni morilci neoboroženih ljudi. Brž ko so pa imeli opravka z oboroženim nasprotnikom, so pa bežali, kakor se je v Teharjah sam komandant izrazil in to javno, kar pred vso množico. Kričali so, da so Slovenijo osvobodili. Dejstvo je, da so osvobodili sebe, ves narod pa ustrahujejo, in to še danes! Svobodo so prinesli iz hoste tako, kakor so jo oni poznali in se je naučili v gozdovih. Sedaj je pa svoboda mučiti in moriti vse, kar je njim, razbojnikom nasprotno. Kri je zalivala in napajala našo zemljo. Padali so naši veliki možje, žene, matere, dekleta, otroci. Tudi dojenčki so morali umirati za to njihovo svobodo.

V tistih dneh sem imel dovolj časa, da sem premišljeval o vseh teh dogajanjih. Tudi sem se spomnil na tiste partizane, katere smo domobranci polovili, a so se ob koncu vojne živi vrnili v domovino. Pri nas so jo poceni odnesli, sedaj pa so morili in trpinčili. Zakaj jih nismo enostavno postrelili? Morda bi bilo tako marsikomu ohranjeno življenje in mnogim prihranjeno trpljenje. Toda mi smo človeško ravnali z ujetniki. Ni lahko odločiti se ustreliti človeka! Tudi sem premišljeval mnogo o naših domobrancih, kako so se zadržali ob vračanju. Razen redkih izjem so se odlično zadržali! Med seboj nismo mnogo govorili, kajti v žalosti in strahu po navadi vsak molči.

5.2.1. Dogajanja po letu 1946

Lovci so se čudili, da se je v teh krajih razmnožilo toliko lisic, kljub temu pa je bilo zelo veliko zajcev. Lisice so imele dovolj človeškega mesa, da jim ni bilo potrebno preganjati zajcev. Po številu uplenjenih zajcev in lisic je bil lov pri sv. Ani najbolj bogat lov v Celju.

Okrog leta 1950 je bil za direktorja Cinkarne Celje postavljen znani in vplivni oznovec Kamilo Hilbert. Takrat so se stare cinkarniške deponije ob Voglajni začele polniti. Iskati so začeli drugo deponijo. V Cinkarni je bilo zaposlenih veliko ljudi, ki so bili s taboriščem Teharje zelo povezani. Prav tako so morali iskati soglasja v celjskem komiteju KP in na občini Celje. Sama ideja o drugi lokaciji cinkovih in svinčevih ogorkov na Teharju je bila spočeta v sami Cinkarni. Glavni inženir gospod Mikuš in v Bukovžlaku stanujoči župan mesta Celja Jože Jošt (g. Jošt je stanoval v vili umorjene gospe Hoffman, ki so jo domačini odpeljali in ubili okrog 25. maja v starosti 86 let na severni strani bežigrajskega hriba) sta se odločila skupaj z direktorjem Cinkarne za dolino pod sv. Ano. Na tej podlagi so naročili geološko mnenje. Raziskave so bile narejene do leta 1964, vendar samo za piritne ogorke in prvo pregrado. Načrt tega je bil narejen v Ljubljani pri Smeltu.

Novi direktor Cinkarne Drago Čeh je bil na podlagi politične odločitve v Beogradu, kjer je odločala tudi celjska županja Olga Vrabič [Stra 064] (predsednik IS Celja je bil Marjan Ašič določen za izgradnjo nove velike tovarne titanovega dioksida. Razvojni center Celje, kjer je direktoroval Fedor Gradišnik, je naredil načrte za postavitev nove tovarne in ostalih kompleksov v dolini pod Bežigradom, kjer je v protitankovskih jarkih, strelskih jarkih, gramoznih jamah, strojničnih gnezdih, ki so jih Nemci kopali zgodaj pomladi leta 1945, bilo pokopanih vsaj 20000 ljudi.

Ob poplavah stare Voglajne so se stalno odkrivale kosti. Prav tako so kmetje, ki so orali po teh njivah, za plugi puščali sledove posmrtnih ostankov žrtev.

Odločili so se najprej zregulirati Voglajno, nato pa so po letu 1970 začeli sistematsko pozidavati to veliko grobišče. Široko Kidričevo cesto, novo tovarno, Carinarnico, skladiščno-transportne objekte, tovorno železniško postajo, rezervne železniške tire in še druge nepotrebne stavbe. Kjer koli so kopali, so bile kosti. Vozili so jih v piritno deponijo, kjer je bilo vedno dovolj žveplene kisline, ki je bila pravi medij za posmrtne ostanke. Ta dela so bila dobro opravljena pod vodstvi Alberta Praprotnika in Huga Keržana pri podjetju »Gradis«, gospoda Šterbenca pri Ingradu, g. Arha pri Carinarnici in Mire Jenčič pri KS Teharje.

Istočasno je gradnjo nove povečane deponije za titanovo sadro vodil Jaka Razpotnik, dipl. ing., ki je po pričevanju dal veliki kup kosti, ki so ga z buldožerji narili s pobočja »farovške hoste« na Vrheh, poriniti v samo pregrado.

Za Dragom Čehom je prevzel direktorovanje v Cinkarni Maks Bastl, ki pa je to mesto kmalu zapustil zaradi svojevrstne poslovnosti. Za njim je postal direktor ambiciozni gospod Marjan Prelec, dipl. ing., ki je skupaj s takratnim direktorjem Razvojnega centra Tonetom Zimškom in kasnejšim predsednikom celjske skupščine ter s celjskim partijskim vodstvom pripravil načrt za prostorsko širitev same tovarne in tretjo deponijo Za travnikom.

Gradnjo so začeli 1986. leta. Delo so opravili podjetje NIVO, Ingrad in SCT. Trajala bil pet let. Zaradi bližajočih se političnih sprememb je direktor Prelec pohitel in gradnjo dokončal v treh letih, leta 1989. Tudi novo pregrado so napravili za množično grobnico. Z južne strani na zahodni strani pregrade so 1989. leta naleteli na grobišče vsaj 1000 žrtev. Buldožeriste NIVO-ja so za pet dni prestavili na drug oddaljen del gradbišča, zemeljska dela pa je prevzel buldožerist privatnika, ki je čez leto dni spremenil priimek ter si v 2 letih sezidal hišo. Delodajalec tega buldožerista pa je zelo bogat človek. Pregrada je stala 12 milijonov DM takrat še družbenega denarja.

Pregrada je bila v sredici zgrajena iz navoženih piritnih ogorkov, prepeljanih iz deponije v Bukovžlaku, v količini 164.000 m3. Tu so bile tudi kosti nekaj 1000 žrtev, ki so jih izkopali pri zemeljskih delih v bežigrajski dolini in v ostalih predelih Celja. Te kosti so od januarja 1988 do avgusta 1988 prevažali ponoči med 22. in 1. uro v spremstvu policije. Gospod G., zaposlen na gradbišču, je razlagal, da so bile plasti iz kosti debele več kot pol metra. Vsako tako količino kosti so nato zabetonirali. Zjutraj so morali geometri popravljati niveliranje iz prejšnjega dne. Direktor Marjan Prelec se je skoraj vsak dan pripeljal v svojem mercedesu, rdečem od piritne brozge, kontrolirat, če so bila nočna dela dobro opravljena.

Gradbeni inšpektor Igor Zupančič, dipl. ing., je v zapisniku, ki so ga podpisali nadzorni inženirji Cinkarne Rudi Ahčan, Miloš Rant, Davorin Čmak, Andrej Blažon in Mirko Ratko, 9. 3. 1989 ugotovil, da nočnih del nikoli ni bilo in da so vsa dela na pregradi bila opravljena vsak večer med 20. in 21. uro. Pred dobrim mesecem in pol pa je Marjan Prelec, direktor uprave Cinkarne, priznal, da so nočna dela bila, ker je bil dan prekratek. Nočna dela je obiskoval tudi takratni župan Tone Zimšek. Da bi zadeva izgledala verodostojno, je takratni župan g. Tone Zimšek celo napisal ovadbo zoper nočna dela, ki pa je bila odbita, češ, da je neupravičena.

Za stare deponije nad grobišči v Bukovžlaku je Cinkarna pridobila po 20 letih delovanja 20. 6. 1989 sanitarno soglasje (takratna dela je kontrolirala republiška sanitarna inšpektorica ga. Hiti) in 5. 10. 1989 obratovalno dovoljenje. Zanimivost je v tem, da sama tovarna še danes nima obratovalnega dovoljenja.

Obratovalno dovoljenje za deponije Bukovžlak oziroma takrat imenovane »Žepina«, kot so z imenom hoteli zavajati, je podpisal g. Naglič, dipl. ing. (namestnik Jureta Sadarja, dipl. ing.), katerega žena je otrok matere, pobite na Teharjah.

Nova deponija Za travnikom je dobila uporabno dovoljenje 10. 9. 1991, podpisala je ga. Tanja Košorok, čeprav je bil njen minister Izidor Rejec pravočasno opozorjen, da je to grobišče. Prav tako je bilo v tem času, že v novi državi, izdano dovoljenje za dodatno zgrajeno odlagališče nevarnih odpadkov nad [Stra 065] samimi grobovi zahodno od sedanjega spominskega križa na Teharjah, kjer se je v zadnjih mesecih s soglasjem g. župana Šrota in na pobudo igralcev golfa zgradilo in se sedaj že uporablja golf igrišče.

Notranjim ministrom naše nove države Igorju Bavčarju, Ivanu Bizjaku in Andreju Šteru sem naslovil vprašanja in pobude, da tako sveže prikrivanje zločinov raziščejo. Odgovori so bili, da policija na Celjskem ni ničesar odkrila. Razumljivo je, saj so miličniki iz leta 1989, sedanji policisti, skupaj z SDV in sedanjimi kriminalisti sodelovali pri prikrivanju množičnih zločinov. Sami sebe pa verjetno res niso mogli ovaditi.

Zaprepaden pa sem bil, da razkritja teh zločinov nista zmogla vsaj dva od prej imenovanih notranjih ministrov.

Cinkarna je bila družbeno premoženje z 51% slovenske lastnine, ostalih 49% pa je bilo od bivše NDR. Po združitvi obeh Nemčij je njihova državna institucija vprašljive tovarne razprodajala tudi za 1 DM. Med taka podjetja je zaradi svoje ekološke in s tem tudi ekonomske vprašljivosti dodelila tudi 49 % Cinkarne. Na tak način so izbranci v Celju za nekaj 1000 DM odkupili svoj delež. V času županovanja Jožeta Zimška, brata Toneta Zimška, je Cinkarna pred lastninjenjem poklonila občini Celje in Celjanom v last svoj stari, skoraj porušeni del stare tovarne in svoje deponije z grobišči vred. S tem se je očistila bremen in krivde ter neekonomskega balasta v škodo občanov Celja, ki so skozi desetletja bili bolezenske, rakaste, genetske in smrtne žrtve dejavnosti Cinkarne Celje. Delničarji, skoraj sami »bivši« politični in dejanski sodelavci, pa so polovico tovarne dobili praktično zastonj.

Prikrivanje množičnih zločinov, tudi po zaslugi nove države, je bilo tako materialno bogato nagrajeno.

Kaj si kdo misli o ljudeh, ki so to počeli, je stvar posameznika, dejanja pravne države pa bi morala biti bolj izrazita.

Večina sodelujočih skozi 55 let ni bila Celjanov, prihajali so in bili poslani od totalitarnih oblasti, ki je že vseskozi bila na obrobju narodove in evropske morale.

Okoli 65000 pobitih v 4,3 km dolgem protitankovskem jarku, v 41 km strelskih (borbenih) jarkov, v 453 strojničnih gnezdih, v 33 minometnih položajih, v 13 jamah protitankovskih topov, v 178 L jarkih (pribežališčih) izkopanih februarja, marca in aprila 1945, v vsaj 10 gramoznicah in v 2 rudniških jaških daje Celju pečat zločinskega morišča, ki do danes tem pobitim ljudem ni ponudilo človeškega pokopa, razen za nekaj nemških vojakov iz 1. in 2. svetovne vojne.

Celjska, v slovenskem merilu nadpovprečna rakavost, rojevanje defektnih otrok, obolenja ožilja in visoka nadpovprečna umrljivost, pa je plačilo za naše obnašanje.

8.1.1. Frankfurter Allgemeine Zeitung, 13. 4. 2000, Prevedel Janko Maček

Gore trupel so blagovna znamka totalitarnih režimov; blodne predstave in protičloveške utopije so opora sistema in hkrati zagovor zaradi tako imenovanih višjih ciljev zagrešenih zločinov. Teror je sredstvo za zaščito oblasti. V Črni knjigi komunizma so navedene žrtve, za katere bi morala odgovarjati leninistično-stalinistična gosposka. V neštetih knjigah o drugi svetovni vojni in o gospodovanju nacionalsocialistov nad Evropo se govori o milijonih žrtev, ki sta jih zahtevali nacionalna megalomanija in rasistična blaznost. Poljska je septembra 1939 doživela, da sta jo hkrati vzela v klešče dva totalitarna režima; vanjo so najprej vdrle Hitlerjeve in nato še Stalinove divizije in si jo razdelile. Sledili so strahoviti zločini okupatorjev na zahodu in vsiljivcev z vzhoda, ki so uničili velik del najboljših članov poljskega naroda.

Koliko žrtev je povzročila zasedba zahodnega dela Poljske, je že zdavnaj znano, usoda množice človeških življenj, ki jih je na vzhodu uničil Stalin, pa je bila dolgo zakrita z lažjo in uradno zaukazanim molkom. Šele od jeseni 1989 je bilo mogoče brez kazni prelomiti ta tabu. V neki objavi poročevalske agencije TASS leta 1990, pol stoletja po uboju 4404 poljskih častnikov v katinskem gozdu pri Smolensku, je moskovsko vodstvo končno priznalo sovjetsko krivdo za ta pokol. Do tedaj tajni dokumenti so postali [Stra 083] dostopni javnosti. Ruski znanstveniki in skupina Memorial so pomagali pri preiskavah.

Pretekli torek in sredo so se sedaj v Varšavi uradno spomnili poljskih žrtev na vzhodu, ki jih dolga desetletja niso mogli javno objokovati. Pri tem so v središču pozornosti poljski častniki, ki jih je sovjetska NKVD spomladi 1940 pobila v katinskem gozdu. Prav oni so obenem simbol drugih množičnih pobojev poljske elite, ki so se v istem času dogodili v Harkovu in Tveru – prej Kalininu – in katerih žrtve so zagrebli v skupne grobove v Pjatičatki pri Harkovu in v Mednoji, so pa tudi simbol množičnih deportacij poljskih državljanov v letih 1939 do 1941. Letos poleti bodo uredili poljska vojaška pokopališča pri Harkovu, Mednoji in Katinu, da bi tako ovekovečili spomin na pomorjene. 13. aprila mineva sedeminpetdeset let, odkar je svet zvedel za srhljivo najdbo v gozdu pri Katinu. Radio Berlin je tedaj sporočil, da so nemški vojaki na tem področju, ki so ga Nemci zasedli poleti 1941, s pomočjo domačinov odkrili množične grobove poljskih oficirjev, ki so jih bili postrelili boljševiki. Tri komisije: mednarodna, nemška sodnomedicinska in komisija poljskega Rdečega križa so preiskale izkopana trupla in prišle do soglasnega zaključka, da so bile žrtve pobite s streli v tilnik spomladi 1940, torej pred umikom sovjetske vojske poleti 1941. S tem so podprle sum Nemcev proti Sovjetski zvezi.

8.1.2. »Zarota molka«

Več vzrokov je bilo, da tedaj niso zaupali omenjenim komisijam in da na zahodu niso verjeli niti uradnim izjavam tretjega rajha. Domnevali so, da za tem tiči laž nemške vojne propagande, da bi ovirala politične kontakte med poljsko begunsko vlado in Moskvo kot tudi zvezo med zahodnimi silami in »stricem Jožetom« – Stalinom. Sovjeti so seveda takoj po ponovni zasedbi področja okrog Katina ustanovili svojo komisijo, da je »dokazala« neresničnost nemških trditev. To je bil začetek »katinske laži«, tej pa je sledila »zarota molka«.

V poljskem eksilu in postopno tudi v komunistični Poljski se je z leti vedno bolj potrjevala domneva, ki sta jo imela že poljska generala Berling in Anders. Oba sta zbirala poljske čete za boj proti Hitlerju na strani zaveznikov. Pri tem se je pokazalo, da se je v zbirnih centrih javilo zelo malo častnikov. To je vzbudilo sum in Anders je ukazal preiskavo, kam so izginili častniki. Poljsko komunistično vodstvo je sicer vedelo za sovjetski zločin, toda Gomulka je navajal poljske državne interese, da bi utemeljil zaroto molka. Sovjetsko vodstvo in tudi partijski vrh sta nedvomno vedela za ta zločin. V določenih krogih je bilo znano, kaj je predlagal Berija, kaj sta 5. marca 1940 sklenila Stalin in politbiro komunistične partije Sovjetske zveze o pokolu poljskih častnikov, ki so bili zaprti v taboriščih Kozijelsk, Starobijelsk in Ostaškov, kot tudi onih Poljakov, ki so kot profesorji, rezervni častniki, podjetniki, veleposestniki, duhovniki ali sodniki spadali k narodni eliti in so jih zato deportirali v Zahodno Ukrajino in Belorusijo.

V aprilu in maju 1940 je bil izvršen ukaz politbiroja za pomor »sovražnikov sovjetske oblasti«; 14.587 častnikov in 7.305 drugih zapornikov so postrelili. Usoda mnogih Poljakov iz tistega časa je ostala nepojasnjena, vendar je znano, da je bilo samo med leti 1939 do 1941 deportiranih skoraj pol milijona poljskih državljanov v Sibirijo, Severno Rusijo in Kazahstan in da so del teh pregnancev poslali tudi na »otočje Gulag«. Najmanj 90.000 ljudi je v teh akcijah izgubilo življenje. Milijon poljskih državljanov je bilo tako prizadetih zaradi nasilnih, zatiralnih ukrepov sovjetske oblasti na vzhodu. Njihovo usodo poskuša dokumentirati poljska ustanova Karta s pomočjo ruskih prijateljev.

Spomin na žrtve na vzhodu so na Poljskem dolgo šteli za prestopek. Odstranili so spomenike, ljudem pa zagrozili s kaznijo. Neki duhovnik, ki je vedno znova spominjal na katinske žrtve, je konec osemdesetih let umrl nepojasnjene smrti. Šele pod pritiskom prostega pretoka informacij je Gorbačov leta 1990 priznal zločin nad poljskimi častniki. Jelcin je leta 1992 izročil kopijo ukaza politbiroja iz leta 1940 in druge dokumente. Leta 1993 je celo našel čas, da se je poklonil pred katinskim spomenikom. To je bila prava pot. Če bo ostalo pri tem, je sprava možna in Katin v bodoče ne bo več bremenil poljsko-ruskih odnosov. V tem smislu se je poljski premier Buzek v torek zvečer v televizijskem nagovoru obrnil na poljski narod. Tudi večina senatorjev, ki so se v torek v gornjem domu spomnili mrtvih na vzhodu, se je zavzelo za spravo z ruskim narodom, hkrati pa so v posebni resoluciji zahtevali od Rusije izčrpno pojasnilo o zločinih, kaznovanje še živih krivcev in boljše sodelovanje s poljskimi preiskovalci. Lublinski nadškof Zyczinski je že pred tem prosil svoje rojake, naj odpustijo in naj razlikujejo med zločinskim vodstvom okrog Stalina in ruskim narodom, ki je tudi sam nepopisno trpel.

9.1.1. Pravo in pravičnost

Kazenskopravne sankcije so legitimne tedaj, ko uveljavljajo splošno pravo, ki ščiti temeljne pravice posameznika in s tem dobrobit skupnosti. Od tu izhaja, da je bistveni cilj kaznovanja splošna preventiva. Ali morda zato to vodi k hudemu zaostrovanju kazenskih mer, ki pa je do posameznih obsojencev lahko krivično? Torej je treba tudi v kazenskopravnem sankcioniranju paziti na sorazmerje med kaznijo in individualnim prestopkom. Treba je misliti tudi na to, kako se bo kaznjenec po prestani kazni spet vključil v družbo.

Izrekanje kazni zaradi retribucije – maščevanja gotovo ni primerno. Odločilni socialnoetični aspekt je v tem, da je pravo tako uporabljeno, da so v konkretnem slučaju uveljavljeni njegovi temeljni cilji, ki smo jih že omenili. Če bi tudi zelo grobe kršitve materialne [Stra 085] pravičnosti ostale nekaznovane, bi s tem ne bila prizadeta samo ideja prava kot nujne družbene institucije; še bolj pomembno je to, da bi se zaradi tega zamajale elementarne kategorije pravnosti in brezpravja kot temeljni etični pojmi. Zavest pravice odnosno nepravice v neki družbi se odraža ravno v tem, koliko je tudi s pomočjo prava možno uveljaviti osnovne etične pozicije.

Smisel kazenskih procesov in obsodb je predvsem v tem, da se javno pokaže na krivce. S tem je bistveno pomagano k zopetni vzpostavitvi dostojanstva žrtev. Morda je prav to vračanje dostojanstva največ, kar pravo in politika lahko neposredno naredita za žrtve. Zato je važno, da so vsi ukrepi in okoliščine v zvezi s tem temeljito pojasnjeni. Kjer je pri obravnavanju posameznih oseb mogoče ugotoviti krivico, je tudi na splošno situacija pregledna in je možno razlikovati med pravico in krivico.

Očitek »političnega sodstva« bi bil možen le tam, kjer bi se izkazalo, da je bilo v kazenskopravnem postopku prizadeto prav načelo, o katerem smo pravkar govorili. Spričo razmeroma majhnih kazni – ki so poleg tega le malokrat izrečene in še manjkrat tudi izvršene – skoraj ni vzroka za tako interpretacijo.

Tukaj tiči temeljno nesorazmerje: mnoge žrtve sistemsko povzročenih krivic so razočarane in ogorčene, ker neposredno občutijo, kako neznatne so izrečene kazni v primerjavi z velikostjo povzročenih krivic. Vendar storilci ravno zato ne morejo utemeljiti svojega očitka, da je bila njihova obsodba dejanje »političnega sodstva«. Seveda lahko vprašamo, ali na ta način ne pride vedno znova do nesorazmerja med materialno krivico in možnostjo kazenskopravne sankcije, kar pa bistveno bolj koristi storilcu kot žrtvi. Sistemska krivica se kazenskopravno ne sme obravnavati tako, da bi bila videti kot nepomemben ali komaj srednje težek delikt. To načelo ni izraz preganjalske zagrizenosti, ampak izvira iz želje po sorazmerju, ki mu podcenjevanje prav tako škodi kot precenjevanje. Pri razpravi o pomilostitvi pravnomočno obsojenih članov politbiroja je treba paziti, da s tem ne bi bil izničen glavni preventivni namen obsodbe. Ta isti kriterij je treba upoštevati tudi pri določanju roka pomilostitve.

Ljudje, ki jih je država več let preganjala, so pod določenimi pogoji postali posebno primerni za vključitev med obveščevalce državne varnostne službe. Pri tem so mnogi storilci delali v takih razmerah, da jim je oslabel ali celo izginil čut za trpljenje njihovih žrtev. Nekateri so bili sistematično porinjeni v položaj, v katerem se zdi, da niso imeli možnosti, da bi ohranili svojo neoporečnost. V mnogih primerih ljudje pred tako ultimativno izbiro niso bili postavljeni nenadoma, ampak so jih pritegovali postopoma in neopazno, dokler končno niso bili vpleteni. Občutek, da lahko sami odločajo o svojih dejanjih, je bil vedno manjši. Začeli so verjeti, da so na višjem mestu prevzeli odgovornost za to dogajanje in njegove rušilne posledice na življenje konkretnega človeka. Mehanizmi avtoritarnega gospostva so uspešni tedaj, ko ljudem dajejo občutek, da jih lahko odvežejo od njihove izvirne moralne odgovornosti. V takem zaznavanju napake tiči morda najnevarnejši moment tovrstnega zapeljevanja. Škoda, ki jo take »tehnike« povzroče tako posameznikom kot celi družbi, je gotovo večja, kot bi bila zaradi zunanjih poškodb ali celo uničenja življenjskih perspektiv.

Od leta 1989 deluje breme vpletenosti. Storilci in žrtve praviloma ne morejo govoriti med seboj; predvsem tisti, ki so bili na strani storilcev, zavračajo kakršenkoli način zbliževanja. Kompleksen sveženj vzrokov za to: strah pred socialnimi posledicami, če se nekdo zares odpre in prizna svojo krivdo; zanikanje te odgovornosti pred samim seboj; trdovratno prepričanje, da je nekdo kljub vsemu bil na pravi strani. Neredko se tolmačenje lastne situacije razkrije kot tragična usoda, v kateri se pokažejo storilci tudi kot žrtve sistema, torej dvakratno prizadeti. Pogovori spodletijo tudi tam, kjer je moralni kontekst, brez katerega tu ne bi smelo biti, zaradi taktičnega računa zakrit in tako razvrednoten. Poizkus reintegracije obremenjenih se ne sme izroditi v to, da bi nekdanji storilci zlorabili popustljivost svojih sedanjih žrtev za tih povratek odnosov moči in bi tako postalo nemogoče težke krivice javno razglasiti za kaznive. Resnična integracija je možna šele tam, kjer so obremenjeni pripravljeni vsaj resno razmisliti o svoji dejanski vlogi in krivdi v starem sistemu. Pod kakšnimi pogoji bi lahko tvegali, da se izpostavijo odgovornosti, namesto da bi jo tajili ali odrivali? Prav kontakti z ljudmi, ki so bili vpleteni v obveščevalno službo, zahtevajo skrbno diferenciacijo; usodno je na primer, če se pripravljenost nekdanjih obveščevalcev, da se izpovejo in pokažejo kesanje, ne obrne njim v prid, ampak jim celo škoduje. Kjer je skesanec kaznovan in se njegova izpoved obrne proti njemu kot dokaz, nasprotno pa je tisti, ki svojo vpletenost spretno prikrije in zataji, za to svojo strategijo poplačan, ima to daljnosežne posledice za družbeni etos; na ta način se podira tudi predpostavka, da je treba – kljub vsem pomanjkljivostim – uveljaviti pravno državo kot ustavni princip, ki je prav v [Stra 086] interesu večje pravičnosti nujno potreben. Zahteva po usmiljenosti do storilcev ne sme biti izigrana proti oni za pravičnost do žrtev. Že tako se krepi vtis, kot da so mnoge od žrtev tudi v novem sistemu obsojene, da ostanejo zapostavljene nasproti ostali družbi. Kar veliko razlogov lahko navedemo za to: Različne možnosti izobrazbe so povzročile, da slabega socialnega položaja ni mogoče popraviti. Pri mnogih bivših sodelavcih režima je pa ravno nasprotno, saj so večinoma tudi v novih razmerah obdržali vsaj nekaj privilegijev. Podobna nesorazmerja, ki so očitna posledica sistemskih krivic, vladajo tudi pri pokojninah. Še hujše so krivice, ki jih je neposredno povzročila varnostna služba in jih je zaradi posebnih metod njenega dela težko dokazati, na primer dolgotrajna psihična prizadetost kot posledica zapora, večkrat pa je tudi sam dokazni postopek za prizadetega novo ponižanje.

9.1.2. Pomoč žrtvam

Vendar se tudi odškodninski problem premakne na drugo mesto, brž ko postavimo vprašanje, ali je prizadetim sploh omogočena primerna pomoč. Tem namreč grozi izolacija tam, kjer morajo zvedeti, da njihovo socialno okolje do njihove usode kaže nerazumevanje in nezainteresiranost. V psihi ljudi, ki so morali preživeti travmatične situacije, pride do procesov, ki imajo za posledico popolnoma spremenjeno zaznavanje sveta in spremenjeno obnašanje do drugih ljudi. Kajti ko človek postane žrtev skrajnega fizičnega ali psihičnega nasilja, doživlja tistega, ki mu je to povzročil, kot nasprotnika in ne kot sočloveka. Tradicionalno zaupanje v normalnost življenjskega okolja praviloma take preizkušnje ne preživi in ga tudi ni mogoče povrniti že s tem, da se zamenja sistem in da temu sledijo materialne odškodnine. Ljudje s tako usodo se čutijo od svojega zunanjega sveta skoraj hermetično ločeni in so sposobni zelo površne komunikacije le s tistimi, ki so morali doživeti nekaj podobnega. Žrtve in storilci, pa tudi veliko število onih, ki ne spadajo ne k prvim ne k drugim, so tako na neki način obsojeni na življenje v ločenih svetovih.

Figure 42. Tik pred nevihto Mirko Kambič

Lahko bi rekli, da ni samo elementarna zahteva pravičnosti, ampak hkrati odločilen korak k preseganju omenjene ločitve, da družba, ki iz pozitivnih razlogov resno obravnava vprašanje primernega odnosa do obremenjenih, hkrati prav tako odločno skrbi za praktično pomoč žrtvam krivice in nasilja. Čim [Stra 087] večjemu številu le-teh bi bilo treba omogočiti, da čimbolj odprejo ječo svojih žalostnih spominov. Ta pot je dovolj težka in za to delo je na razpolago veliko premalo kvalificiranih terapevtov. Celo dušnopastirsko ali terapevtsko obravnavanje travm ostane zaradi teže problemov tvegano, vendar omogoča prizadetim, da kljub prestanim poškodbam spet najdejo osebne oblike vsakdanjega praktičnega življenja in v sebi odkrijejo za to potrebne vire moči. Obseg te vrste pomoči je nujno treba razširiti. Tu naj bi prizadetim pomagali previdno odstraniti njihove notranje zidove, ki so seveda večkrat bili potrebni, da so mogli prenesti zagrenjenost zaradi prestanega trpljenja. Pogosto prizadeti šele po tem zmorejo priznati svojo dolgo prikrivano žalost, jo začno premagovati in sprejemati pozornost ter tolažbo. Priporočljivo je, da ne samo komune, ampak tudi Cerkve pri svojem socialnem delu organizirajo take oblike pomoči, ki ima obenem tudi širši pomen; kdor dela s travmatiziranimi, se pri tem usposobi za pričevalca zgodovinske resnice, ki prihaja na dan v izpovedih prizadetih. Ravno vztrajanje na resnici posameznih poročil lahko prepreči, da bi prišlo do pačenja dogajanja s kasneje uveljavljenimi razlagami in pojmi – važna misel, na katero je opozoril ameriški terapevt Dori Laub v luči svojega dela z bosanskimi begunci.

Treba je tudi vprašati, ali ni reintegracija obremenjenih bistveno odvisna od tega, koliko so sposobni obžalovati svojo lastno nekdanjo vlogo. Pri tem ne mislimo na usmiljenje s samim seboj, ampak sprašujemo, ali se kategorija osebne krivde ne odpre resnično šele v trenutku, ko se je mogoče do nje postaviti drugače kot z zanikanjem in omalovaževanjem. Tudi za storilce sposobnost obžalovanja preteklosti s tega gledišča lahko pomeni osvobajajočo izkušnjo.

Družba in politika torej stojita pred izzivi, ki se nanašajo tako na njun prispevek pri vračanju dostojanstva žrtvam kot na nalogo preprečevanja ponovnega vzpostavljanja sistemskega brezpravja. Odločilno pri tem pa je pojmovanje polpretekle zgodovine: ali si prizadevamo za to, da bi bila zgodovinska resnica prikazana v vsej svoji polnosti, ali pa dopuščamo, da se obravnavanje zgodovinskih dejstev podreja politiki in s tem postaja orožje trenutnega boja za oblast.

9.1.3. Prizadevanje za avtentični spomin

Tako posameznik kot družbenopolitična skupnost sta izpostavljena nevarnosti, da ju premaga nepravilno pojmovanje polpretekle zgodovine. Lahko se zgodi, da posamezni pomembni segmenti te zgodovine sploh niso omenjeni ali pa jim vsaj ni dan primeren poudarek. Zato je odlašanje osvetlitve zgodovinske resnice na kasnejši čas izredno kritično. Le raziskava dogodkov brez odlašanja in takojšnje zavarovanje ustreznih dokumentov lahko preprečita, da bi nekateri s selektivno uporabo dejstev izkoristili zgodovino v politične namene. Toda zgolj zapis dejanskega poteka dogodkov in vloge konkretnih akterjev v njih bi bil premalo. Osvetlitev zgodovinske resnice, ki dogodke samo rekonstruira, se pa že vnaprej odreče vsaki oceni ali primerjavi, lahko s tem nehote prispeva k usodnemu historiziranju (pretiranemu poudarjanju) preteklosti.

Poleg dela za preverjanje dejstev in njihovo pravično interpretacijo ostaja zato prizadevanje za verodostojen spomin kulturni izziv neprecenljivega pomena. Treba je zgraditi spominsko skupnost, kjer bodo starejši svoje žalostne izkušnje iztrgali pozabi in jih zaradi boljše prihodnosti posredovali mlajšim. S spoštovanjem žrtev, z delom spominskih centrov, z zgodovinsko in didaktično skrbno pripravljenimi publikacijami, s pomočjo medijev in posebno s tematiziranjem, obravnavanjem te problematike pri vzgoji in izobraževanju bo mogoče te oblike kolektivnega spomina zaščititi pred politično manipulacijo.

Delavci pri vzgoji in izobraževanju, pa tudi tisti, ki imajo vpliv na medije, in literati so odgovorni za boj proti ravnodušnosti do zgodovine. Pričakovati je, da bo s povečanjem časovne razdalje od usodnih dogodkov take ravnodušnosti vse več. Nevarnemu nagnjenju, da bi iz slabih časov v spominu ohranili samo dobro, se je mogoče upreti edino tam, kjer je konfrontacija s preteklo realnostjo še možna, kjer je možno podoživljanje, kaj je ta realnost naredila z ljudmi, bolje rečeno, kaj jim je naredila.

Seveda bi bil selektiven tudi tisti pogled na zgodovino, ki bi opisoval samo slabe stvari, ne da bi povedal, da se je celo v najbolj neugodnih razmerah zgodilo kaj dobrega. Hvala Bogu, da je poleg verige zločinov vedno tudi odpor proti hudodelstvu, pa četudi se morda zdi popolnoma neuspešen. Treba je upoštevati, da človeško življenje celo pod najbolj izpopolnjenim sistemom represije ni absolutno nesmiselno. Tudi srečanje s skušnjavami popuščanja zlu v nekaterih primerih ostrí moralni čut in spreminja pogled na svet, kar ne more ostati brez vpliva na oblikovanje njegove prihodnosti.

[Stra 088]

Verjamemo, da je bralcu ob branju Hoppejeve razprave stopila pred oči marsikatera primerjava z našimi razmerami, vendar naj koncu še mi navržemo nekaj izhodišč za razmislek.

Figure 43. Dva bregova – en most Mirko Kambič

Deset let po padcu berlinskega zidu v Nemčiji niso nehali razpravljati o krivicah svojega komunističnega totalitarnega režima. V Berlinu je več let delovalo posebno državno tožilstvo, ki je obravnavalo številne primere zlasti s področja delovanja vohunske in represivne ustanove Stasi, za katero bi lahko rekli, da je bila nekakšna udarna pest totalitarne oblasti. Z vidnejšimi predstavniki te oblasti in Stasija so se ukvarjala tudi sodišča. S tem je bilo brezpravje javno obsojeno, številnim njegovim žrtvam pa vsaj delno vrnjeno dostojanstvo. Pri nas se kaj podobnega niti z najbolj odgovornimi za delovanje Ozne ali Udbe ni nikoli zgodilo. Nikoli uradno ni bilo obsojeno delovanje VOS (varnostno obveščevalne službe) in VDV (vojske državne varnosti), ki sta med vojno po nalogu komunistične partije pomorili na stotine najboljših Slovencev. Naš parlament ni obsodil protipravnega delovanja komunistične partije in njenega totalitarnega sistema, zato do sklepanja o lustraciji niti ni moglo priti, pa vendar se beseda kontinuiteta danes ima skoraj za žaljivko. Spomnimo se, da je celo pisatelj Rudi Šeligo v nedavnem televizijskem pogovoru menil, da bo kljub različnim pomislekom nekoč le treba nekaj narediti za prekinitev kontinuitete.

In kaj je z našim zgodovinskim spominom? Ali ga nista petinštiridesetletno enostransko obravnavanje polpreteklih dogodkov in prisilni molk tako pohabila, da marsikje o verodostojnem spominu težko govorimo, saj je očitno, da mnogi niso več sposobni razlikovati med osvobodilnim bojem in revolucijo, med odporom proti revoluciji in kolaboracijo z okupatorjem. Nazorna ilustracija take pohabljenosti so nekatere razprave v državnem zboru ob volitvah mandatarja dr. Bajuka, ko so mu očitali, da ni Slovenec, namesto da bi obžalovali komunistično revolucijo in dogodke leta 1945, ko je bil nad tisoči Slovencev izvršen holokavst, več tisoč pa jih je moralo oditi v begunstvo, če so si hoteli ohraniti golo življenje. Namesto da bi se zaradi tega počutili obremenjene, namesto da bi se mu opravičili kot potomcu takrat zatrtih demokratov, ga spremenijo v tujca in zagovornika totalitarizma, sami pa si prilastijo vlogo nosilcev in varuhov demokracije.

Ob tej »sliki« laže razumemo, zakaj dr. Hoppe tako poudarja pomembnost verodostojnega spomina in celo spodbuja k ustanavljanju [Stra 089] posebnih spominskih skupnosti. Ali nismo bili podobne spodbude deležni tudi mi na zadnjem občnem zboru Nove slovenske zaveze? Ali je morda to le za trenutek pobožalo naša ušesa ali pa bomo v tem pogledu res kaj naredili? Ne glede na to, koliko so na tem področju že naredili naši izseljenci, mora to postati tudi naša skrb. Če bo naš spomin na polpretekle dogodke verodostojen, ga bo prej ali slej opazila in sprejela tudi uradna zgodovina.

10.1.1. Od Zalošč do Streliške ulice v Ljubljani

Viktor Rojic je bil rojen leta 1908 v Zaloščah št. 4 pri Dornberku blizu Gorice. Soseska Zalošče s cerkvijo sv. Lovrenca je tedaj še spadala pod župnijo Prvačina, čeprav jo od Dornberka, kjer je tudi že zdavnaj bila župnija, ločuje le reka Vipava. Viktorjev oče Ivan se je poročil s Frančiško Budihna iz sosednjega zaselka Budihni. Rodilo se jima je enajst otrok, sedem deklic in štirje fantje: Ivan, Milan, Jože in Viktor. Jožeta je vzela prva svetovna vojna, Milan je bil določen, da po očetu prevzame kmetijo, Ivan pa je šel v šole po zgledu strica .Mihaela, ki je bil duhovnik in je moralno, pa tudi materialno veliko pripomogel k ugledu Rojicove domačije. Med štirimi brati je bil Viktor najmlajši.

Čas prve svetovne vojne je bil za družino huda preizkušnja; starejša sinova sta bila poklicana v vojsko, mati pa se je s kopico preostalih otrok znašla med begunci. Njihov povratek po koncu vojne je bil spet združen z bolečino, saj so sedaj v domačem kraju gospodarili Italijani, ki niso skrivali svojih potujčevalnih namenov.

Naši ljudje pod italijansko zasedbo so se v času med obema vojnama na razne načine upirali potujčevanju. Velik delež tega odpora je bil na plečih župnikov in kaplanov – slovenskih Čedermacov. Posebna oblika tega [Stra 090] odpora je prav gotovo bilo prizadevanje, da mladi ljudje ne bi šli študirat v italijanske šole in se ob tem navzeli tujega duha. Čeprav bi to prizadevanje zaslužilo širšo obravnavo, bomo tu prikazali le delček, ki je neposredno povezan z Rojicovo in Budihnovo družino iz Zalošč. Tako za družino kot za prizadetega njenega člana je bilo treba veliko odločnosti in poguma za odločitev, da bo ukaželjni fant s tihotapci odšel čez mejo in potem v nekem zavodu leta in leta preživel skoraj brez zveze z domačimi. Niti ob glavnih počitnicah ni mogel iti domov. Kakšne žrtve so bile potrebne, da si je pridobil izobrazbo in pri tem ohranil ali pa še poglobil narodno zavest!

Kaj je pritegnilo mlade fante z Vipavskega in posebno iz Zalošč, da so drug za drugim na ta način odhajali čez mejo in se na drugi strani vpisovali v jezuitske šole? Ivana Rojica iz Zalošč najdemo pri jezuitih v Zagrebu kmalu po koncu prve svetovne vojne. Prav on je kasneje, ko sta se njegov mlajši brat Viktor in bratranec Angel Budihna pripravljala za odhod v Jugoslavijo, pripomogel, da sta se oba odločila za jezuitsko šolo. Angelov starejši brat Lovro je sicer tedaj obiskoval gimnazijo v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, toda fanta sta sledila Ivanovemu vabilu in odšla v Zagreb, kmalu nato pa naprej v Bosno v Travnik, kjer so jezuiti vodili klasično gimnazijo. V spominu sorodnikov je še živa slika tiste viharne noči, ko je tihotapec Vižintin vodil fante čez mejo. »Tja je vodil ljudi, nazaj pa konje in vse se je srečno končalo.«

Iz spričevala, ki ga hranijo na Viktorjevem rojstnem domu v Zaloščah, je razvidno, da je bil v šolskem letu 1921/22 vpisan v 1. razred gimnazije v Travniku. Prvo leto mu je šlo nekoliko težko, toda kmalu je premagal začetne težave in postal odličnjak. Maturiral je junija 1929. Že avgusta istega leta je v Ljubljani vstopil med jezuitske novince, od leta 1931 do 1934 študiral filozofijo v Pullachu pri Münchnu, nato pa se vrnil v Travnik in opravljal delo vzgojitelja in učitelja verouka v dijaškem zavodu. Na gimnaziji in v zavodu v Travniku je vedno bilo nekaj Slovencev. Med profesorji je nekaj časa bil tudi Ivan Rojic, ki je tja prišel iz Zagreba. Menda je tedaj med travniškimi jezuiti bilo kar pet Vipavcev – med njimi brata Ivan in Viktor Rojic ter njun bratranec Angel Budihna.

Figure 44. Študent prava Viktor Rojic malo pred smrtjo

Zaradi slabega zdravja je moral Viktor opustiti misel, da bi postal jezuitski duhovnik. Leta 1938 je prišel v Ljubljano in se vpisal na pravno fakulteto. Čeprav mu na novi fakulteti študija v Travniku formalno niso priznali, mu je temeljita predizobrazba pomagala k hitrejšemu obvladanju študijske snovi. Menda je leta 1942, tik pred nasilno smrtjo, opravil še zadnje izpite, zato so tedaj nekateri zapisali, da je bil skupaj s profesorjem Ehrlichom ubit tudi dr. Rojic.

10.1.2. Umor pod gradom

Pod tem naslovom je dr. Žebot v začetku svoje že omenjene knjige opisal smrt profesorja dr. Ehrlicha in njegovega spremljevalca Viktorja Rojica. V Streliški ulici pod ljubljanskim gradom je bil Cirilov dom, kjer so stanovali študentje, med njimi tudi Viktor Rojic. Dr. Ehrlich je vsako jutro ob sedmih prišel iz stolnega župnišča in v kapeli dóma študentom maševal, nato pa hitel na teološko fakulteto na Poljanski cesti. Na poti od župnišča do študentskega doma in potem na fakulteto ga je navadno spremljal dr. Ciril Žebot, njegov sodelavec pri narodnostnem delu med študenti, ki je tudi stanoval v župnišču. Profesor je mladega pravnika in ekonomista, ki je že predaval na univerzi, navadno pravočasno zbudil, da se je lahko pripravil in šel z njim, 26. maja pa tega ni storil, kot da bi slutil, kaj [Stra 091] se bo zgodilo. Žebot je še spal, ko je dr. Ehrlich že bil na poti v Cirilov dom.

Po opravljeni maši je potem na poti na fakulteto dr. Ehrlicha prvič in tudi zadnjič pospremil Viktor Rojic. Verjetno sta se že poznala, saj sta bila oba doma na področju, ki so ga po prvi svetovni vojni zasedli Italijani, in oba sta bila na neki način povezana z jezuiti. Novinar je zapisal, da »sta šla v zbranem pogovoru kakor ljudje, ki so še pravkar imeli opravka z Bogom, s svojim srcem in vsem, kar nas veže z večnostjo.« Nista se ozirala, zato nista opazila treh mladih ljudi, ki so ju čakali na drugi strani ceste. Šele, ko sta se dva od te skupine pognala proti njima, sta se vznemirila. Baje je tedaj Rojic skočil pred profesorja, da bi ga zaščitil, toda napadalca sta bliskovito opravila svoje delo.

Le nekaj ur kasneje je OF razglasila po Ljubljani, da je VOS »justificirala« izdajalca dr. Ehrlicha in njegovega sodelavca dr. Cirila Žebota. Napadalca pač nista mogla vedeti, kdo je tisto jutro spremljal dr. Ehrlicha. Naslednji dan je VOS izdala poseben »komunike o justifikaciji izdajalca in škodljivca slovenskega naroda, odkritega iniciatorja političnega in policijskega sodelovanja peščice rekacionarnih izdajalcev z okupatorji, organizatorja denunciantskih ter terorističnih tolp v službi okupatorjev – dr. Lamberta Ehrlicha«. Iz poročila nadalje sledi, da » … je istočasno z dr. Ehrlichom bil ustreljen »Stražar« Rojc, njegov sodelavec pri vseh navedenih zločinih. Istega dne je bil ustreljen tudi Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, denunciant in organizator belogardističnih oddelkov. Pripadal je isti kliki kot dr. Ehrlich.« To obširno obvestilo, iz katerega so vzeti gornji stavki, je objavil Slovenski poročevalec v 22. številki, 2. junija 1942. Iz tega, kar so povedali o Rojicu, lahko sklepamo, da ga sploh niso poznali, saj so celo njegov priimek zapisali napačno. Kaj bi samozvani sodniki ukrenili, če bi vedeli, kako so se Viktor in drugi fantje iz Zalošč že dvajset let pred nastankom OF uprli italijanskemu potujčevanju, koliko so žrtvovali, da bi ohranili svoje slovenske korenine? Najbrž teh žrtev sploh ne bi opazili, pač pa bi jih prevzela groza zaradi jezuitskih šol in zaključek bi bil, da so fantje pripadali isti kliki kot dr. Ehrlich.

Ni treba biti zgodovinar, da bi razumel neresničnost in zlonamernost obtožb, ki jih je VOS navedla v svojem obvestilu, zato o njih ne bomo razpravljali. Ob branju tega obvestila mora vsaj za silo razsoden bralec začutiti nenormalnost jezika, ki govori iz njega, in podvomiti v osvobodilni polet ljudskih množic, ki ga predstavljajo »justifikatorji« iz Streliške ulice. Ali bi pod sliko treh mladih fantov, ki sredi ulice streljajo ostarelega duhovnika in njegovega spremljevalca, lahko zapisali: Demokratični osvobodilni polet ljudskih množic? Ali ni za tako sliko mnogo bolj primeren podnapis: Uničevalni terorizem komunistične partije?

Ehrlichovo življenje je bilo prebogato, da bi ga mogli prikazati v nekaj stavkih. Ni dvoma, da ga je komunistična partija obsodila na smrt prav zaradi njegovega požrtvovalnega in učinkovitega dela za slovenstvo in Cerkev, ki pa seveda ni bilo v skladu s programom komunistov o prevzemu oblasti na Slovenskem. S spomenico, ki jo je 1. aprila 1942 izročil italijanskemu poveljstvu v Ljubljani in v kateri je neglede na to, ali bo Italijanom všeč, jasno analiziral razmere v Ljubljanski pokrajini, je hotel pomagati Slovencem in predvsem preprečiti represalije nad civilnim prebivalstvom. V njej se je upal zapisati tudi takle stavek: »Sinteze vseh dogajanj na celotnem slovenskem ozemlju nas silijo do sklepa, da je končni namen kompetentnih faktorjev osi: popolno uničenje slovenstva kot takega. V tem nas tudi potrjuje grozotno dejstvo množičnega preseljevanja slovenskega življa, ki so ga začeli izvajati Nemci na Gorenjskem in Štajerskem in ga zdaj v drugi obliki nadaljujejo Italijani v Ljubljanski pokrajini.« (Griesser Pečar, Dolinar: Rožmanov proces, str. 238). Če je dr. Ehrlich v isti spomenici kot vzrok okupatorskih represalij omenil tudi komuniste, to ni bila denunciacija, ampak čista resnica. Na nepoštene namene komunistov je opozarjal že pred vojno in v tem duhu vzgajal tudi študente – zlasti v društvu Straža –, ki jim je posvetil velik del svojega življenja.

10.1.3. Zadnje počivališče dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica

Pogreb dr. Ehrlicha in Viktorja Rojica je bil v nedeljo, 31. maja. Slovenski dom je poročal, da so jima pripravili zadnje počivališče na takratnem novem delu Žal, v bližini groba študenta Rudolfa Dolinarja, ki so ga leta 1937 ubili Orjunaši in mu je dr. Ehrlich na pogrebu govoril. Ker je bil škof Rožman tiste dni v Rimu, je pogrebne slovesnosti za obema žrtvama iz Streliške ulice vodil generalni vikar dr. Nadrah. Naj navedemo nekaj misli iz njegovega govora: »Pravijo, da ti, dragi profesor, nisi bil pravičen, in tudi ti, dragi mladenič, ki si padel ob njegovi strani, nisi [Stra 092] bil pravičen, ker si bil z njim istih misli, istega prepričanja, istih nazorov. Glejte, polovica Ljubljane in morda še več – morda dve tretjini – govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen. O da, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor, ki se ponaša, da sodi pravično, obsodil na tako strašno smrt. Kakšna je vendar bila vajina krivda? Ljubila sta Boga, ljubila sta bližnjega, ljubila sta svoj narod. – Jezus je rekel: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. O da, blagor vama! Zaslužila sta mučeniško krono.«

Lahko bi rekli, da je bil tako slovesen pogreb žrtev revolucijskega nasilja v letu 1942 nekaj izjemnega. Izvrševalci komunističnih obsodb so le nekatere svoje žrtve pokončali doma, večino so odpeljali v gozd, navadno v svoja taborišča, in jih tam »likvidirali«. S tem so si nakopali nadležni problem pospravljanja trupel, zato so večkrat prisilili žrtve, da so si same izkopale grob, še enostavnejša rešitev tega problema pa so bile kraške jame. Ko so se potem začele vaške straže in se je zvedelo za marsikateri grob, so svojci s pomočjo stražarjev poskrbeli, da so bila trupla iz teh grobov prepeljana v blagoslovljeno zemljo. Po »osvoboditvi« je bilo tega prekopavanja konec, še več, tedaj so osvoboditelji pometali v kraške jame, opuščene rudniške jaške in protitankovske jarke na tisoče vojnih ujetnikov in drugih svojih nasprotnikov ter uvedli tabu o njihovi smrti.

Pod ta tabu so prišli tudi grobovi medvojnih žrtev po gozdovih, ki do tedaj še niso bili odkriti. Posebna zgodba bi bila, kako so kljub temu v tem času redki posamezniki v dramatičnih okoliščinah poskrbeli za posmrtne ostanke svojih dragih. Tista prva povojna leta pa se je zgodilo še nekaj, kar jim daje poseben pečat. Medtem ko je bilo enim prepovedano govoriti o grobovih, so drugi že urejene in obeležene posamezne grobove ter celo vojaško pokopališče med vojno padlih domobrancev na Orlovem vrhu poleg ljubljanskega gradu oskrunili in zravnali z zemljo. In potem so te kraje vključili v tabu; nihče ni smel vedeti, da so nekoč tam bili grobovi.

Neko noč v začetku leta 1946 so na ljubljansko pokopališče Žale pod vodstvom oblastnikov prišli nemški ujetniki s kamioni in izkopali posmrtne ostanke bana Natlačena, profesorja Ehrlicha, njegovega spremljevalca na smrtni poti Viktorja Rojica in še nekaterih. Naložili so jih na kamione in odpeljali po cesti proti Postojni, kjer so jih vrgli v neznano jamo. Ko so se leta 1989 začele trgati zavese molka, je o tem pisala Mladina. Najprej je bil 3. novembra v 38. številki objavljen Odgovor dr. Petru Urbancu, ki ga je napisal takratni direktor TOZD Žale Boris Zorman. Urbančevo pismo ga je presenetilo, saj se kaj takega, o čemer je pisal dr. Urbanc, ne more in ne sme dogajati. Zorman nato pove, da so bili posmrtni ostanki Jaroslava Kiklja, vpisanega v mrliško knjigo pod zaporedno številko 353/1942, po naročilu najemnice groba 5. 4. 1974 odpeljani v Maribor, zato »tu ni ničesar, da bi lahko govorili o barbarstvu. Pokojni dr. Lambert Ehrlich – vseučiliščni profesor je bil v knjigi vpisan pod številko 765/1942. Najemnik tega groba ni znan, je pa grob zapuščen, tako da ni čudno, da ostali najemniki grobov odmetavajo na ta kraj smeti. Ker grobnega prostora nihče ne vzdržuje, smo iz človeških razlogov omenjeni grobni prostor na lastne stroške uredili. Morda nam lahko Vi pomagate z informacijo, kje živijo sorodniki pokojnega dr. Lambert Ehrlicha, da se na nje obrnemo glede najemništva grobnega prostora.«

Na Zormanov »Odgovor« se je 17. novembra 1989 v 40. številki Mladine oglasil škof dr. Stanislav Lenič. Pod naslovom Kaj se je zgodilo na Žalah je izrazil začudenje nad izjavo direktorja Zormana: »Čeprav je najbrž še toliko mlad, da tega ni sam doživel, se mi vendar zdi, da bi po svoji službi moral vedeti, kaj se je leta 1946 zgodilo z grobom vseučiliškega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in še mnogih drugih od OF likvidiranih Ljubljančanov.« V nadaljevanju potem dr. Lenič na kratko pove, kaj se je tedaj zgodilo in nadaljuje: »To so povedali nemški ujetniki, še več pa bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk. Zato naj se direktor TOZD Žale ne čudi, da Ehrlichov grob ni oskrbovan. Gotovo mu je v čast dejanje, da je za letošnji praznik mrtvih dala uprava urediti grob, ki v resnici ni Ehrlichov grob. Ehrlichovi svojci, kolikor jih še ima, živijo kot koroški Slovenci na njegovem rojstnem domu v Žabnicah pod Sv. Višarjami v Italiji.

Naj povem še to: Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč v slavnostni pridigi govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove. – Poslušalci so dobro razumeli, kam je to merilo, in menda je še isti večer tržaški radio raznesel v svet to novico. – To sem [Stra 093] moral napisati na ljubo zgodovinski resnici.« Tako škof dr. Lenič.

Figure 45. Nova maša Viktorjevega starejšega brata Ivana v Zaloščah leta 1931

Nekaj bližnjih svojcev Viktorja Rojica je bilo leta 1947 v Ljubljani na obisku pri sorodniku Angelu Budihni. Ta Viktorjev bratranec in dolgoletni sošolec v Travniku je komaj tri mesece po njegovi smrti, 30. avgusta 1942, v Zaloščah pel novo mašo, v prvih letih po vojni pa delil usodo drugih jezuitov v Ljubljani. Ker so se sorodniki ob obisku spomnili tudi pokojnega Viktorja, jih je pospremil na Žale. Seveda je vedel, kaj se je malo prej zgodilo z bratrančevim grobom. Iz strahu pred povsod pričujočo Ozno, je pater Angel ostal daleč zadaj pri nekem drugem grobu, sorodniki pa so stopili do kraja, kjer sta bila pet let prej pokopana dr. Ehrlich in njihov Viktor. Nekateri od njih so tedaj bili pri pogrebu. Sedaj so se na lastne oči prepričali, da tam ni več nobenega znaka o grobovih. Še danes so nekateri od njih živi in se dobro spominjajo, kako so s patrom Angelom obiskali Žale.

Dr. Lenič je rekel, da je moral zaradi zgodovinske resnice povedati, kaj se je leta 1946 zgodilo na Žalah. Zaradi zgodovinske resnice in spoštovanja do pokojnih se je Nova slovenska zaveza odločila ponovno obeležiti grob dr. Ehrlicha in Viktorja Rojica. Naj k spoštovanju in resnici pripomore tudi ta skromen zapis!

10.2.1. Slovo od domovine 1972

Branko Rebozov[Stra 096]