Zaveza št. 36

1.1.1.

Mogoče se bo kdo kdaj potrudil in zbral besede in besedne zveze, ki jih postkomunistična levica pošilja v politični in kulturni prostor že od konca osemdesetih let. Ko jih bomo imeli tako zbrane in bomo morda še vedeli, v kakšnem časovnem zaporedju so te ptice – posamič in v jatah – pristajale med nami, bomo vsaj nekoliko tudi že vedeli, ali so jih pošiljali v skladu s kakšnim dolgoročnim načrtom ali pa samo tako, kakor so zahtevale potrebe. Med prvimi ali celo prva je bila iznajdena beseda revanšizem. Skoraj v celoti je opravila delo, ki ji je bilo odkazano, in v laboratorijih, iz katerih je prišla, so z njo gotovo nemalo zadovoljni. Niso je sicer še upokojili, a ko pride čas tudi zanjo, da se preseli na zelene orwellovske pašnike, ji ne uide častni znak. Pa tudi besedam, ki so sledile, ni treba povešati glave. Pomislite samo, kako hitro se je prijelo geslo, da se pravi človek ne meni za preteklost, ampak usmerja svoj pogled v prihodnost, strmo in naravnost. Ali pa na to, koliko ljudi se je nenadoma prestrašilo, da se bodo pri popravljanju starih krivic delale nove. Skratka, sama uspešna besedna podjetja. Včasih se je programerjem v ideoloških birojih, pohujšanim od uspehov, že zavrtelo v glavi, tako da se je za hip zdelo, da so šli predaleč. To je bilo na primer takrat, ko se je na panojih govoric izpisal stavek, da Pučnik ne more biti predsednik države, ker je bil zaprt. Že se je zazdelo, da se bo sistem zamajal in zrušil – da bodo ljudje le malo pomislili – a je le v tramovju nekaj časa malo škripalo, potem pa je vse utihnilo. In ko so pritekli merilci, da bi pogledali, če se je naredila kakšna škoda, so lahko z zadovoljstvom ugotovili, da je stavba slovenske pameti tudi ta sunek dobro prenesla. Da stvar deluje. Nekatera gesla, s katerimi hoče nova levica zasesti usmerjevalna središča narodove zavesti, se predvajajo tako vztrajno, da ni mogoče dvomiti, da so jim njihovi snovalci namenili mesto v železnem repertoarju svojih predstav. Takšno kanonsko dostojanstvo je očitno dosegla znamenita teza o prednosti stroke pred politiko. Teza pravi, da je zanesljivo samo akademsko strokovno vedenje; politične ustanove so sicer suverene, a ker jih ne vodi čisti razum, niso zanesljive in varne. Zanesljiva je samo stroka. Politika ni zanesljiva, politične stranke niso zanesljive. Zanesljivi pa so strokovnjaki za politiko – politologi, so­ciologi in ostali prebivalci družboslovnih fa­kultet. Oni se uklanjajo razumu, politika pa življenju – nečemu, kar je zelo nepregledno, neprečiščeno in sumljivo in zato njegovim nepreiskanim vzgibom ni zaupati.

Zahteva, da je treba stvari prepustiti strokov­njakom, se najpogosteje pojavlja na področju zgodovine. Novi levici je veliko do tega, da bi zgodovinarji dobili izključni mandat za rekonstrukcijo preteklosti: kako so se reči godile in zakaj so se godile, kakor so se, in ne drugače. V zahtevi postkomunistične levice, da je treba prenesti težišče zanimanja iz preteklosti na prihodnost, je velika dvoličnost. Ta zahteva naj bi namreč veljala za ljudi na sploh – za porabnike, takorekoč – za levico in njene protagoniste pa ostaja preteklost interesno področje prvega reda. Kot vsaka politična sila, ki hoče veljati za zgodovinsko, mora tudi nova levica biti v stanju, da se legitimira: da pokaže papirje, na katerih stoji, kaj ji daje pravico do obstoja. Nova levica lahko sestavi besedila za svoje legitimitetne dokumente samo na terenu preteklosti. In zakaj izganja iz nje druge ljudi, ljudi na sploh? Za to ima dva dobra razloga: prvič ji prazen teren omogoča, da preko strokovnja­kov preteklost oblikuje in preoblikuje, drugič pa postanejo ljudje, ki so bili iz preteklosti iz­gnani, ljudje brez spomina in ljudje brez iden­titete: ne več zgodovinski ljudje, ampak ljudje na katerih je mogoče delati politiko.

Nova levica torej dopušča vstop v preteklost le sebi in strokovnjakom – zgodovinarjem. In zakaj zgodovinarjem? Zato, ker večinsko pri­hajajo iz institucij, ki jih je sedanja levica ne­koč obvladovala tako, kakor so ji dovoljevali totalitarni vzvodi, s katerimi je razpolagala. Zato sklepa, da jim lahko zaupa. V tem jo podpirajo tudi zgodovinarji, ki si na prehodu med dvema sistemoma – med dvema služ­bama – niso postavili vprašanj, ki bi dosegala monumentalnost tega prehoda – vprašanj, ki bi bila tako radikalna in celostna, da bi mo­rali narediti kopernikanski obrat. Da do tega obrata ni prišlo, je poleg let, prebitih v institucijah pod totalitarno kontrolo, kriva še druga stvar. Ljudje, v katerih bi se bil obrat moral zgoditi, so bili zvečine v poudarjenem pomenu novoveški ljudje. Ni jih nosil vzgon integralne civilizacije, ampak so se povsem izročili prosvetljeni moderni. To pa je bil svet, v katerem je totalitarizem komunističnega tipa nastal: ni bil njegov legitimen [Stran 002] proizvod, a je vseeno iz njega izšel. Prosvet­ljena moderna in totalitarni komunizem se na formalni ravni med seboj izključujeta. Toda zaradi temeljne istoizvornosti je totalitarni komunizem za prosvetljeno moderno samo »neka druga možnost«. Zato um, ki ga nosi samo novoveški vzgon, ne more dovolj opaziti civilizacijske tujosti, moralne zavrže­nosti in človeške nesprejemljivosti komunističnega totalitarizma. Sicer ga odklanja, a ne tako, da ne bi hkrati v njem slišal glasov, ki ga opominjajo, da je kljub vsemu njegova večna druga možnost. To je bil tisti globoki vzrok, da je slovenski liberalizem – nikoli se temu paradoksu človek ne more dovolj načuditi – pomagal komunizmu, da izpelje svoj pro­jekt. To je bil tisti globoki vzrok, da ev­ropski intelektualec ni pripravljen izdelati duhovnega, moralnega in političnega rentgenograma fenomena komunizem – še sedaj, po njegovem koncu. To je tisti globoki vzrok, da sedanji slovenski zgodovinarji – večinsko, seveda – nimajo moči, da bi z dramatično in vsem vidno gesto dokončno in suvereno raz­trgali nekdanjo pogodbo.

Ob štiridesetletnici instituta, ki se mu je ob prelomu zdelo potrebno, da svojo pozornost prenese z delavskega gibanja na vso novejšo zgodovino, sta bili na kolokviju, ki je bil posvečen sedanjemu stanju zgodovinopisja v Sloveniji, izrečeni dve oceni o dogajanju v no­vejši zgodovini, ki ju toliko bolje razumemo v luči gornjega razmišljanja.

Prva ocena, tam izrečena, se je dotikala kolaboracije v Sloveniji, druga pa tega, kar se je po vojni zgodilo z vrnjenimi domobranci. Glede kolaboracije je bilo rečeno, da ni bistvene razlike med tisto, ki se je udejanila v Sloveniji, in tistimi, ki so se udejanile v okupiranih državah zahodne Evrope. Glede poboja domobranske vojske pa je bilo rečeno, da tega, kar se je v Sloveniji zgodilo po vojni, ni mogoče imeti za holokavst.

Figure 1. Urejeno in rodovitno Mirko Kambič

Vsaka od obeh trditev nas takoj postavi v središče stvari. Obe se dotikata momentov, ki so bistvenega pomena za moralno, kulturno in politično oceno nekega časa in nekih ljudi in obe sta eklatantno neresnični. Najprej kolaboracija. Nova Slovenska zaveza stoji na stališču, [Stran 003] da je govorjenje o dovoljeni in nedovoljeni, o funkcionalni in nefunkcionalni kolaboraciji slabo. Slika je neprimerno stvarnejša in čistejša, če za kolaboracijo postavimo: aut – aut, ali – ali; s kolaboracijo je tako, da je ali pa je ni. Kolaboracija je nedopustno soobstajanje z ljudmi, ki so se s silo polastili tvoje domovine. Zato je vsaka kolaboracija nedovoljena. Dovoljena kolaboracija je contradictio in terminis. Toda okupacija nikakor ne pomeni tudi že konec življenja. Ljudje še naprej obdelujejo zemljo, izdelujejo in prodajajo stvari, opravljajo razne administrativne službe. Ljudje tudi še naprej branijo svoje življenje pred atentatorji – tako kot so to počeli v miru – in še naprej branijo svoj v kulturi pridobljeni red – kot so to delali, ko še ni bilo vojne. Braniti življenje – osebno in druž­beno – je ena od človekovih pravic, ki nikoli ne prenehajo. Filozof dr. Tine Hribar je v ne­kem intervjuju lani šel celo tako daleč, da je dal naslednjo, morda nekoliko tvegano pripombo: »Kajti individualne človekove pravice, katerih prva je pravica do življenja, so pred kolektivno državno suverenostjo.« Okupiranost domovine je za svobodnega človeka velika žalitev, znosna samo v soju upanja, da ne bo večna. Na meji znosnega je jemanje živilskih nakaznic iz rok okupatorja – človeku, ki mi je vzel domovino, dovoljujem, da mi daje hrano – toda če hočem preživeti, moram tudi to vzeti nase in prenesti. Na meji neznosnega je, vzeti iz okupatorjevih rok orožje, da z njim ubranim svoje življenje pred organiziranimi teroristi – a ideja življenja kot zadnje človekove danosti to neznosnost premaga. Tudi tu nam dr. Hribar v že omen­jenem intervjuju hiti na pomoč – nerad, brez dvoma – a se pomoči, če jo že ponuja, ne bo­mo branili. V nekem odgovoru namreč pravi, da je, ne brez duševnih bojev, nazadnje le sprejel Natove napade na Srbijo. Pri tem se je naslonil na rešilni kriterij »manjšega zla«. In natanko za to gre, za kriterij manjšega zla. Okupacija je ekstremna človeška situacija, v kateri se mora človek pogosteje kot sicer odločati med manjšim in večjim zlom. In tisti, ki v času dogajanja ali pa pozneje, v razumetju, ki še daleč ni zadostno, poljubno prestavlja odločitve ljudi v stiski z ene skodelice moralne tehtnice na drugo, dela s tem nekaj nedovoljenega. S takimi je tudi dr. Hribar strog, saj pravi, da »imajo roke še bolj umazane« – »ob navidezno čisti in lepi dušici«.

V nasprotju z gospodom z zgodovinarskega posvetovanja mislimo, da je glede zadržanja Slovencev med okupacijo treba reči: če temu, kar se je med vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemskem, Danskem, Norveškem, pra­­vimo kolaboracija, potem temu, kar se je med vojno dogajalo v Sloveniji, nimamo pravice reči kolaboracija. Na nič tako zavr­že­nega se Slovenci nismo nikoli spustili. To je in ostane naša čast. Če svet ne bi bil tako pokvarjen – danes pravimo, spolitiziran – bi to lahko zapisali v knjigo naše nacionalne aristeje. Pač pa nekaterim Slovencem nobena notranjost ni branila, da ne bi spočeli blodnih ambicij in da ne bi zagrešili prepovedanih dejanj, ki so druge Slovence prisilila v žaljive in mučne odnose z ljudmi, ki so bili v njihovi domovini tujci in okupatorji. Ne samo, da so jih v to prisilili, potem so jih na to še sramotili. Teh obredov, kot je pokazalo zgodovinarsko posvetovanje, čas še ni umaknil s sporeda.

Druga trditev je zadevala povojni holokavst: da ga v Sloveniji sploh ni bilo. Glede tega, katero besedo smemo ali moramo za to morijo uporabljati, se seveda ne bomo prepirali. Toda eden od stavkov, ki so postali idiomatska sestavina slovenskega jezika, se glasi: Domobrance so pobili. Ta stavek vključuje priznanje, da so pobili vse: da je to bil holocidni umor ali umor celote. Že umori pred začetkom vojaškega upora proti komunističnemu terorizmu so imeli genocidni značaj: žrtve teh umorov so bili namreč domala brez izjeme katoličani. Potem pa so prišli množič­ni umori vojnih ujetnikov na Turjaku in Grčaricah jeseni 1943. Potem pa v silovitem crescendu junij 1945 z dogodki, ki so rodili stavek: Domobrance so pobili. Pobili so jih toliko, da se je lahko reklo: vse. Seveda niso pobili dobesedno vseh. Morda jih je ostalo deset ali petnajst odstotkov. Toda žrtev je bilo še vedno toliko, da se jezik ni upiral, ko se je naredil stavek: Domobrance so pobili. Kot svojevrsten komentar k temu bi lahko služil stavek iz Zgodovine Prešernove brigade Stanka Petelina: »V turjaških zaporih so borci Gorenjske brigade osvobodili vse ujete partizane … .« A zares važno je nekaj drugega. Čému se zgodovinarji čutijo zavezane, da holocidni umor slovenskih domobrancev, pa naj je to bil že holokavst, genocid, politicid ali kaj četrtega, ne priznavajo? Ne priznavajo ga kot dejstvo, še manj pa priznavajo njegovo velikost: moralno, kulturno, politično velikost. Kako to, da niso pripravljeni videti v njem največjo dramo v življenju slovenskega naroda? Zakaj ga načrtno zadržujejo v taki razdalji, da ga prav ne zagledajo? Saj ko bi bili pri njem, bi nujno kaj opazili. V Enciklopediji Slovenije, ki naj bi bila zgoščeno narodovo védenje o sebi, ga skoraj ni. Članek Slovensko domobranstvo se tik pred koncem zgodbe, ki jo pripoveduje, abruptno konča. [Stran 004] Pisec članka Domobranstvo ve le, da je to bila »kolaboracionistična vojaška formacija« in da je ob koncu vojne, ko je bila razglašena za Slovensko narodno vojsko, »takoj zbežala iz domovine«. Članek Kočevski Rog pa porabi 155 vrstic za pripoved o partizanskem Rogu, z Rogom kot krajem smrti domo­bran­ske vojske pa opravi v devetih vrsticah. Zakaj ta beg pred zločinom? Zakaj ta kolaboracija z zločinom? Zakaj to prikrivanje? To je sicer ociozna misel, toda ali nikomur ni prišlo na misel, da je prikrivanje zločina pod­vrženo kazenski odgovornosti?

Toda v svetu normalne občutljivosti so posledice holokavsta neznanske – ne samo dejan­je, ampak tudi posledice. Komunisti so si z njim, dokler ga ne priznajo, v vseh relevantnih aspektih te besede, vzeli pravico, da se udeležujejo vsenarodnega kulturnega dis­kur­za – razen kot uzurpatorji. Intelektualci bi morali vedeti, da v senci nereflektiranega Roga ne bodo pripeljali do konca nobenega moralnega boja. Končno pa bi se vsi, ki se ču­tijo pripadnike tega naroda, morali zavedati, kaj veliki umor pomeni za vse: odtok narodove biotične moči, proizvodnja strahu, oslabitev demokratske substance, izguba narodnogospodarskih energij, konec kmečkega stanu: predvsem pa narodova duhovna sproletariziranost.

Trditvi, izrečeni na shodu zgodovinarjev 26. oktobra 1999 – o kolaboraciji in holokavstu – sta šli mimo, ne da bi se komu od prisotnih zdelo potrebno, da ju kakorkoli modificira, si ju ogleda iz razdalje narodovega duha, od katere se pričakuje, da bo izdelovala zanesljive dokumente njegovega spomina. Želimo reči, da je zgodovina kot misel (kot bi rekel Croce) tista sol, ki se nikakor ne sme spriditi, ker sta sicer v nevarnosti jed in življenje. Brez dvoma lahko slovenski zgodovinarji po­kažejo pomembna in morda celo velika dela. (Smešno bi bilo, če bi se postavljal za sodnika, hočem reči le to, da jih ne jemljem v roke brez rešpekta, ki ga lahko občuti bralec). Res pa je tudi, da misli, na shodu povedane, niso bile takšne, da bi večale duhovni prostor in širile obzorje. Marsikaj od povedanega je bilo resnično, a malokaj, kar bi se dvigalo nad raven, ki je običajna za rutino nekega biznisa. Za njimi ni bilo čutiti vprašanj, ki bi misli ukazovala vstopiti v še ne obiskane prostore. Zlasti pa ni bilo čutiti potrebe po temeljnih konceptih, brez katerih se ni mogoče spopasti s kaosom obstoječega. Stavki, ki so bili tam povedani, niso dali slutiti, da je tu prišlo do prehoda – do prehoda iz sence ideologije na prostore odgovorne in suverene svobode. Mogoče pa tam prisotni sploh niso mislili, da so kdaj bili v senci ideologije. Mogoče pa tam nikoli ni bilo nobene potrebe po od­kritju. Ta možnost bi bila od vseh najslabša.

Pomenila bi, da nikomur še dolgo ne bo prišlo na misel, da bo treba na novo premeriti »daljo in nebeško stran«. In da ne bo nobenega kopernikanskega odkritja in da se nam še naprej obeta neveselo življenje province.

Spričo tega stanja nas ne čudi, če dediči nekdanjega sistema stavijo velike upe na zgodovinarje: »Pustimo zgodovino zgodovinarjem!« Zadnjič smo slišali ta klic med parlamentarno razpravo o predlogu zakona o vojnih grobiščih, 16. in 17. februarja letos, s strani nove levice. Ob dejstvu, da se zgodovinarji kličejo za razsodnike v stvareh, ki imajo pomembno vlogo pri urejevanju aktualnih političnih vprašanj – kot je na primer pravica do groba – bi bilo pričakovati, da se bo v njih izostril občutek odgovornosti. Živimo torej v času, ko stvari, s katerimi se ubadajo, niso samo akademske – če smo natančni, niso nikoli – ampak zadevajo življenje mnogih ljudi.

Ko je poslanec Samo Bevk (ZLSD) predlagal, naj se za drugo branje zakona o vojnih grobiščih napravi še analiza o tem, kako je v evropskih državah urejeno »obeleževanje in varstvo grobov okupatorjevih sodelavcev«, bi jezik tega predloga moral globoko vznemiriti vsakega normalno čutečega človeka, posebej pa seveda zgodovinarja, ki je izučen v vprašanjih stvarne in oralne precizije jezika. Razvito besedilo Bevkovega predloga se nam­­reč glasi: Kakor so na zapadu pokopavali okupatorjeve sodelavce, tako bomo mi pokopavali pobite domobrance. Stavek temelji na neki definiciji iz partijskega političnega obrednika: domobranci so bili okupatorjevi sodelavci. Preprosto tako, brez kvalifikacij!

Ko bi zgodovinar citirani predlog prebral, bi moral takoj vedeti, da je pravo vprašanje drugo: kako to, da je partija ravno v Sloveniji in nikjer drugje, že na samem začetku zasegla pravico do upora proti okupatorju in s tem pahnila narod v neizogibno državljansko vojno? Zakaj je bilo ravno v Sloveniji možno, da je partija ljudi, ki se ji niso bili pripravljeni podrediti in delati za njene interese, označila za izdajalce in jih postavila zunaj zakona? Če se to nikjer drugod ni zgodilo, potem je treba to izjemnost na vsak način razmisliti. Utegne nam namreč povedati nekaj zelo važnega o slovenski partiji in slovenskem človeku. Ali se je partija v Sloveniji oblikovala v posebno silo ali pa je bila kultura, na kateri je sklenila uresničiti svoj projekt, takšna, da je njen nastop dopustila; ali je bila partija takšna, da se [Stran 005] v njej ni mogel naseliti noben razum, razen tistega, ki je usmerjal njen interes, ali pa narodova kultura še ni dosegla stopnje samosvojosti in samozavedanja, da bi razločevala svoje politične prioritete in interese; ali se je partija iz različnih zgodovinskih in personalnih razlogov razvila do tako visoke stopnje arogantnosti in polaščevalnosti ali pa narod še ni dosegel tiste suverenosti, da bi polaščevalno strategijo partije zagledal, prepoznal in zavrnil?

Figure 2. V cvetju in zelenju Mirko Kambič

Ta vprašanja bi Slovence utegnila pripeljati do spoznanj, prevažnih za naše obstajanje v državi. Mogoče bi se namreč le zgodilo, da bi zaprepaščeni obstali pred tem, kar bi se nam odkrilo: da smo sestavljeni iz takih skrajnosti kot je neproduktivna ideološka zavest in infantilna in sentimentalna politična fantazija. Danes, po petdesetih letih, je čas, da bi se, ko se oziramo nazaj, vprašali: Kako je bilo to, kar se je zgodilo, sploh mogoče? Samo dejstvo, da se je zgodilo, nam brani reči, da se kaj takega pač ni moglo zgoditi: da se je toliko ljudi, po tisočletnem obstajanju v civilizaciji, moglo zapisati tuji učenosti (zmesi znanosti, utopije in nasilja); da je toliko ljudi, po tisočletnem obstajanju v civilizaciji, bilo pripravljeno tej učenosti verjeti in ji služiti. Kaj jih ni bilo že takrat groza, ko so videli, v kaj jih spreminja? Če bomo Slovenci kdaj uvideli, da moramo priti k sebi, nam bodo ta vprašanja kazala pravo smer. Na koncu naporne poti nas bo čakala zrelost kot plačilo.

Toda vprašanja kakor so ta, ki smo jih nakazali, lahko razvijejo svojo moč samo v kulturi, ki raste iz premis, ki jih zapisuje normalni človek. Normalni človek je cel človek. Njegova celost se vzpostavlja na priznanju vseh prvin njegove bitnosti, urejenih v nomosu obeh evropskih jezikov: božjega in človeškega. Nobena od prvin, v človeku najdenih, ne ostane v svoji divji prvinskosti, ampak ji je celota, ki jo je sprejela, kaj dodala ali kaj odvzela, tako da more z njo sobivati: v svobodi, za katero se ve, da je ni, če ni tudi meje. To je v nekaj potezah zgodba o normalnosti, ki nosi kulturo.

Zakaj samotni upor slovenskih katoličanov proti komunističnemu terorju v letih 1941, 1942, 1943 še danes ni spoznan za to, kar je bil? Zakaj ubijanje slovenske domobranske vojske v prvih junijskih dneh leta 1945 nikogar ne ustavi, zadetega od njegove velikosti in neznanskosti? Zakaj hodijo ljudje gledat Hamleta, Macbetha in Antigono, temu, kar se je zgodilo z ljudmi njihovega jezika in naroda, pa se niso pripravljeni duhovno izpostaviti, [Stran 006] da bi jih doseglo in prevzelo? Verjetno je del odgovora v tem, da so to ustrojeni ljudje – od ideološkega žarčenja iz nekdanjih in sedanjih totalitarnih naprav. V resnici pa je tako, da so se iztrošile energije, ki napajajo moralne in duhovne senzorje ljudi sedanjega časa. Vprašanje dobrega in slabega se ne postavlja več. In, ker ni resničnosti, tudi drame ni več. So samo še igre, ki jih v izpraznjeni areni prirejamo za zabavo. Ljudje hodijo gledat Hamleta, Macbetha in Antigono – za za­ba­vo. V takem svetu stvari, po katerih smo se spraševali v uvodnih stavkih, ne bomo rešili. Ne smemo sicer nanje pozabiti, a v zadnji ana­lizi bo treba začeti delati za novo kulturo.

Ko so lani za petdesetletnico začetka izha­ja­nja revije Der Monat izdali knjigo z naslovom Orwell, Koestler in vsi drugi, so naprosili nekdanjega urednika te znamenite publikacije Melvina Laskyja, da za knjigo napiše esej o kulturi. V njem je ta, morda najvidnejši urednik svobodne zapadne periodike – tiste, ki se ni podredila večinski prokomunistični inteligenci – razvil nekaj misli o kulturi, ki človeka razveselijo s svojo kompetentnostjo. Izbrali smo dve, ki se bosta slovenskim bralcev gotovo zdeli domači. Obe nakazujeta tudi ozko povezanost med jezikom in kulturo.

Prva misel je o tem, kako se je jezik razrahljal v popolno poljubnost: »Ne moremo več tajiti vtisa, da imamo opraviti s težkim napadom na jezik – z namenom, da se mu naredi škoda, ki daleč presega vprašanje primernosti in neprimernosti.« Druga pa nas opozarja, da je sedanja kultura izgubila precizijo, s katero bi mogla jasno govoriti o svetu: »Govorim o sodobni krizi kulture, ki je spremenila javni diskurz; o tem, da bomo v svoji jezikovni nemoči kmalu nesposobni, da bi natančno, za vse veljavno in jasno govorili, pisali in razpravljali o nasilju, vojni in genocidu, ki ogro­žajo naš nestabilni globalni mir. Morda je že danes tako. Vedno pa ni bilo tako. Pred pol stoletja je še bilo mogoče govoriti o kulturi in njenih odlikah na jasen in koherenten na­čin.«

Tudi specifična kriza slovenskega jezika in slovenske kulture je ta, da je o vseh rečeh, tudi najvažnejših, mogoče reči karkoli. Mož­no pa je tudi, da se o njih sploh nič ne reče. Ko se je skupina razpravljalcev 15. februarja odločila, da na Radiu Slovenija spregovori o holokavstu, je eden od drugih dveh nekaj zamomljal v brado, kakor da ni bilo prav, drugi pa je komentar sploh odklonil. Medvojni genocidni umori pa sploh niso bili omenjeni.

Groteskno deluje ob tem časopisna vest o ta­ko­imenovanem nanoškem orlu. Na pobočju Nanosa so našli razpadajoče truplo planinskega orla. Lovci so kosti skrbno zbrali, uredili, popisali in jih po strokovni obdelavi shranili. Kaj naj človek reče, katere besede naj poišče, da bi vsaj približno izrazil žalitev, s katero so bili tako prizadeti tisti tisoči, ki ležijo nekje v tej deželi, nepokopani, nepopisani, pozabljeni. In nismo slišali za nikogar, ki bi se ustavil in se v grozi vprašal: Ljudje, kaj pa se z nami dogaja! Res, kaj se z nami dogaja? Delov novinar Marko Crnkovič se je nedavno domislil trditve, da »smo imeli tožilca, ki je bil velik odvetnik nacističnih kolaborantov«. Lahko bi rekli: če je pisec pokvarjen, je to njegova stvar, a kaj mu dovoljuje, da je žaljiv? Kultura, kakršna je, mu to dovoljuje. Novinar je dobro vedel, da ne bo protestirala in je varen.

Bistvo kulture je v tem, da se, tam kjer je, ne more zgoditi karkoli. Nekaterih stvari kultura ne prenese. V njej so neke prvine, ki preprečujejo, da bi prestopila določene meje bodisi posameznik bodisi skupnost. V starogrški kulturi, je ta prvina imela ime aidós – sram, ki je povezan s spoštovanjem. Človek določenih reči ne počne ali iz sramu pred seboj – sram ga spodbuja k popolnosti ali pa ga svari pred tem, da popolnosti ne bi dosegel – ali pa iz sramu in spoštovanja pred drugim in drugimi. Sram je tako primarna nravstvena sila v posamezniku in družbi. Z družbenim razvojem so se pozneje sramu pridružile še druge iz razuma izhajajoče prvine: pamet, pravica, mera.

Kakšno vlogo je imel sram pri nastanku in konstituciji človeške družbe, se nam nekoliko odkrije iz neke zgodbe, ki nam je ohran­jena v Platonovem dialogu Protagoras. Takole gre ta znamenita pripoved: Potem ko je Pro­metej ukradel Hefajstu in Ateni ogenj in tehnično znanje, so ljudje sicer živeli bolje, toda družbe – mesta – niso znali ustvariti, ker niso še imeli v lasti politične umetnosti. Bili so že na robu izumrtja. Ko je Zevs to videl, je poslal po Hermesa in mu ukazal, naj nese ljudem sram in pravičnost. Ti dve naj bi jim uredili mesto in jih prijateljsko povezali. Preden pa se je Hermes odpravil na pot, je še vprašal, kako naj sram in pravičnost razdeljuje: ali tako kot se je prej razdeljevalo tehnično znanje – tako da je vsak dobil drugačno – ali pa naj sram in pravičnost razdeljuje tako, da ju bodo dobili vsi. Zevs je odločil, da morajo sram in pravičnost dobiti vsi. Zato je na svetu tako, da ima tehnično znanje vsak drugačno in hodijo ljudje ponj samo k tistemu, za katerega se ve, da ga ima; politično umetnost, ki jo urejata sram in pravičnost, pa ima­jo vsi in ju ljudje sprejemajo od vseh, »zakaj misli se, da ima vsakdo to vrlino, sicer mesta ali države sploh ne bi bilo«.

[Stran 007]

Ko preberemo to zgodbo, povedano pred več kot 2400 leti, in dojamemo njeno sporočilo, se nam nikakor ne zdi zastarela. Čut za to, kaj se spodobi, ima še danes veljaven druž­beni smisel. Kot temeljno antropološko dejstvo je sram, kot pravi nemški fenomenolog Max Scheler, še danes nujno za skupno živ­ljenje posameznikov. Zmožnost zardevanja ima­mo upravičeno za dokaz človekove naravnosti in nedotaknjenosti. Sram, ki smo zanj rekli, da je ozko povezan s spoštovanjem ali rešpektom, človeka ustavi, še preden prestopi določeno mejo – še preden zagreši hybris – stopi v polje, ki je človeku prepovedano. Sram je, moramo še enkrat povedati, nekaj pr­vinskega, predrazumskega, predanalitskega.

Figure 3. Razkošje beline Mirko Kambič

Moderne totalitarne polastitve in moderne ideološke revolucije so lahko izvedli samo ljudje, ki so iz kakršnihkoli razlogov izgubili sram kot temeljno varovalko tega, kar človeku pristoji. Ko se neka majhna skupina od­loči, da se polasti mesta, ga postavi na drugač­ne temelje in na njih uvede novo življenje, je že dokazala, da je prej iz nje izginil sram. Odsotnost sramu je pogoj za glagol »dvigniti se«, ki ga poznamo iz svetopisem­ske zgodbe o Kajnu in Abelu. »Dvigniti se« je vedno povezan z nasiljem, manjšine proti večini, podtalno pripravljanim in rafiniranim, pa tudi z nasiljem radikalno novega proti avtoriteti tradicije in zgodovine. Ko so se komunisti »dvignili« proti večini in proti postavitvam »objektivnega duha«, so se raz­krili v tem, kar jih je najbolj določalo – v svoji ne-sramnosti.

Toda revolucija je ena reč. Zanjo najdemo nazadnje, če ne opravičila pa vsaj razloge: da je prišlo do nje zaradi opojenosti – da so se nekateri ljudje »napili šnopsa«, kot bi rekel Cankar, ali pa jih je ugriznila tarantela, kot pravi neki zgodovinski vir iz Južne Italije. Možno bi bilo torej reči, da so svet vrgli iz tečajev ljudje, ki iz nekih razlogov niso bili »pri sebi« – ker so jemali določena farmaka ali določena zelišča – ker so brali določene knjige. To bi bilo mogoče reči, ko ne bi bilo nekaj drugega. Ko ne bi potem, ko so bili izgnani iz raja, ki so ga bili okupirali in opustošili, potem ko jim je zgodovina sama ukazala oditi; ko ne bi potem izostalo to, kar smo vsi pričakovali – véliko samospraševanje. O pijanosti sedaj ni bilo mogoče več govoriti. En sam slovenski komunist je v trenutku lucidnega uvida v preteklost iztisnil iz sebe: Le kaj [Stran 008] smo naredili ljudem! (Upamo, da so ta stavek analisti zapisali, v čast njemu edinemu.) Osta­li pa, kakor da je tam v sredini, od koder prihajajo ukazi za sram, bila praznina; ali pa ni bilo nobene praznine, ampak neka, ljudem sicer neznana snov, ki sramu ni dovoljevala.

Ko se je letos februarja med državnozborsko razpravo o zakonu o vojnih grobiščih debata – naravno in nujno – razširila v razpravo o zgodovini, je poslanec Vincencij Demšar (SKD) v podporo svojih predlogov k besedilu zakona podal kritično oceno revolucije in enobeja. Na njegova izvajanja se je odzval poslanec Miran Potrč (ZLSD) in navedel odlomek nekdanjega Demšarjevega pisanja v Loških razgledih, iz katerega je bilo mogoče razbrati pozitivno gledanje na OF. Demšar se je branil – natanko tako, kakor so se branili ob­dol­ž­en­ci na Božičnem procesu leta 1945: da so se borili samo proti komunistom, ne pa proti Osvobodilni fronti. Demšar je seveda imel še drugo možnost, ki pa je ne vem iz katerega razloga ni uporabil. Lahko bi poslancu Potrču povedal, da je s svojo intervencijo prestopil mejo okusnega. Kot nekdanji partijski funkcionar je tudi on vzdrževal nasilje – vzdrževal bi ga bil tudi kot navaden partijec zaradi katerega je Demšar moral tako pisati in govoriti, kot je pisal in govoril, če je hotel delovati kot zgodovinar. Tisti prizor v Držav­nem zboru je bil pošasten v svoji izpre­vr­ženosti, a ni kazalo, da bi ga kdo od prisotnih videl in razumel: Demšar je bil nekoč žrtev partijske politike in tu mu sedaj eden od izvajalcev te iste partijske politike očita, da je bil žrtev – in ga zraven še obdolžuje »spreneve­danja in neokusnosti«. Včasih so temu rekli cinizem. Sprašujemo se, če nekdanje besede še zadoščajo za prizor, ki se je tu odigral.

Kako je mogoče, da neka slovenska novinarka govori o 3197 umorjenih in izginulih ljudeh, s katerimi bremenijo čilskega diktatorja Pinocheta, ne da bi jo pri tem nekaj udarilo. Kaj? Misel, pamet, jezik, dostojnost. Ali sme kdo tako govoriti, ne da bi vsaj nakazal, da obenem ve, da v njegovi lastni domovini in njegovi lastni državi leži na tisoče »umor­jenih in izginulih«, ne da bi bil kdo zanje odgovoren? V Čilu je zoper diktatorja Pinocheta vloženih šestdeset tožb. Koliko pa jih je vloženih v Sloveniji? Ali se novinarka ni vpra­­šala, zakaj ni vložene nobene? Novinarka nadalje pravi, da so ministra Strawa pri njegovi odločitvi, da dovoli Pinochetu odhod iz Anglije, vodili »politični računi«. Kateri računi pa so vodili njo? V »republiki razuma« ni mogoče tako govoriti, pač pa je mogoče tako govoriti v republiki ideologije. Ideologija je zainteresirana za kon­­veksno podobo sveta.

Pisatelj Lojze Kovačič je nekoč rekel, da bo bodoči revolucionar, sedaj skrit nekje v ljudstvu, uspel, če bo dobil na svojo stran »druž­be­ne kristale, ki obstajajo večno – vojsko, duhovščino, birokracijo«. Kovačič se moti. Po njegovem vzorcu delajo latinskoameriški primitivci, ki jih že čez deset let vse polovijo. Moderni revolucionar evropskega tipa pa bi najprej zamajal ljudstvo – danes se to dela preko medijev – in »družbeni kristali« mu bodo navrženi.

A pojdimo naprej. Predsednik Republike Slovenije je 19. februarja letos dal za dnevnik Večer intervju. V njem je govoril o marsičem, težišče pa je, se zdi, vendarle postavil na tisto mesto, kjer se odziva na kritiko svojega nastopa v Stockholmu na konferenci o holokavstu. Njegov govor je Nova Slovenska zaveza – v kolikor sega v njeno kompetenco – že ocenila v posebni izjavi. Tu bomo navedli samo tisti stavek, za katerega mislimo, da ga je mogel izreči samo v odsotnosti temeljnega rešpekta do resničnosti. Predsednik je nam­reč rekel, »da je okupatorju Slovence uspelo spreti in naščuvati na bratomorno vojno«. Šokantnost tega stavka ni samo začetna, ampak postaja tem večja, čim bolj skušamo razumeti njegov pomen. Stavek je neresni­čen in žaljiv. Neresničen je zato, ker je okupator Slovence združil in ne sprl. Sprla pa je Slovence KPS, ki je sredi okupacije udarila s terorjem in lansirala totalitarni pro­jekt. Žaljiv pa je ta stavek zaradi strašne ob­dol­žitve, ki jo je svojemu narodu obesil predsednik njegove prve države. Stavek namreč lah­ko pomeni samo tole: ko je prišel okupator, so nekateri Slovenci zagledali svojo prihodnost v njem; v tem, kar je bil in kar je delal in kar je hotel: teh je bilo toliko, da se je začela bratomorna vojna s tistimi, ki so hoteli ostati to, kar so vedno bili. Žaljiv je ta stavek zato, ker implicitno označuje Slovence za renegat­sko ljudstvo. V resnici pa je vsa podoba, da se v Sloveniji nikoli ni zgodilo nič primerljivega s tem, kar se je zgodilo v Franciji, Belgiji, Nizozemskem in tako naprej. V Sloveniji – v izjemni meri – ni bilo kolaboracije in kolaboracionistov, bilo pa je specifično soobstajanje z okupatorjem, ki pa ga ne bi bilo, ko ne bi bilo izdaje, ki jo je organizirala in s sopotniki izvedla Komunistična partija Slovenije. To je najgloblja resnica medvojnega sta­nja, le da ga nekdanji predsednik Zveze ko­m­u­nistov ne more priznati. V tem ga tudi mi razumemo.

Ko se je dr. Alenka Šilih z nekim prispevkom v Delu pritožila, da novinar TV njenega na­sto­pa v oddaji o škofu Rožmanu ni v celoti in pravično predstavil, je med stvarmi, ki jih je [Stran 010] novinar »zamolčal«, navedla tudi poseben dokument francoske vlade, v katerem je bil opredeljen zločin »nacionalne nevrednosti«. Tega zločina je bil kriv tudi vsakdo, ki »je napadel enotnost naroda ali svobodo Francozov ali ki je napadel enakost med Francozi«. Dr. Šilihova pripominja: »Ko razpravljamo o morebitni kolaboraciji ali nekolaboraciji posameznikov v naši lastni preteklosti, bi bilo prav, ko bi imeli v zavesti in spominu tudi te izkušnje demokratičnih držav.« K njeni pripombi dodajmo še našo: Če stavek iz dokumenta o »nacionalni nevrednosti« prevedemo v slovenske razmere, bi se glasil: Tega zločina je bil kriv tudi vsakdo, ki »je napadel enotnost naroda ali svobodo Slovencev ali ki je napadel enakost med Slovenci«. Natanko tega je kriva »neposredno ali posredno« Komunistična partija Slovenije.

Figure 4. Osvežitev Mirko Kambič

Predsednik Milan Kučan je dal slutiti, da je tudi dogmatik. Množični poboji, ki so se zgodili v Sloveniji med vojno in po vojni, »nimajo nobene zveze s holokavstom in genocidom«. In zakaj ne? Ali samo zato, ker so jih uprizorili komunisti?

Jeseni so volitve. Takorekoč pred vrati. Novodemosovska pomladna koalicija ima ne­kaj možnosti, da na njih dobi v roke krmilo države. Videti je, da je v krogih, v katerih se je rodilo geslo »Dovolj je bila ena revolucija« – bolj kot sto razprav je pokazalo globino nerazumetja politike in zgodovine – prišlo končno do pravih uvidov. Lojze Peterle, pred­sednik SKD, je v enem zadnjih Virov zapisal, da se končuje osemletno obdobje mešanega vladanja, ki je med drugim dokazalo tudi to, da ne deluje. Ali je res bila potrebna, pomisli človek, tako dolga učna doba? Trajala je skoraj celo stoletje. Ko se na začetku leta 1997 ne bi bilo zgodilo, kar se je zgodilo, bi demokratske sile že imele v rokah Državni zbor ali pa bi ga dobile na teh volitvah. Tako pa zmaga ni gotova, sploh ni gotova. Toda tudi če jeseni zmage ne bo, ni še nič izgubljenega. Če seveda vodilni ljudje teh strank ne bodo samo čakali vsa nadaljnja štiri leta, ampak jih bodo napolnili z intenzivnim delom za duhovno, moralno in politično prenovo sebe, svojih strank in tistega dela slovenskega naroda, ki jim pripada. Tu je sedaj morda mesto za besede, ki jih je lani poleti povedal Václav Havel: »Moč duha lahko doseže spremembe brez nasilja in krvi. Zmaga nad totalitarnimi silami je možna, če je človek zavezan temu, kar je dobro in prav. To pa zahteva samo­žrtvovanje in poglobljeno mišljenje.«

Potrebno bo trdo in odgovorno delo. Sicer se lahko zgodi, da bo postkomunistično liberalno obdobje trajalo pet desetletij – toliko kot komunistično. Ne pozabimo, da so se Slovenci nekoč odločili, da ne bodo volili Pučnika za predsednika države – ker je bil zaprt!

2.1.1. Ne bi jih bilo treba uvažati

[Stran 011]

Kaj bi rekli na začetku? Da je bila samo v Sloveniji ideološka revolucija. Vsenaokrog so poravnavali še druge račune, predvsem nacionalne, pri nas pa je šlo, potem ko vse oklestimo, za spopad med klerikalci in liberalci, med tistimi, ki so za farje in proti njim. Štorija o socialni družbi je bila predvsem ka­muflaža za prevzem oblasti. Zakaj sta mestna in trška buržoazija skoraj enotno stopili na stran komunistov? Pa spet zgodba o jalovosti slovenskega katoliškega upora. Nismo vedeli, kaj je revolucija. Pasivno smo se že uprli ko­munizmu, vendar zgolj civilno. Nismo razumeli, za kaj gre. Izobraženci so se učili, kaj je francoska revolucija, in vedeli, kakšen je videti jakobinski teror, pa so vseeno upali, da bi se dalo uiti. A zgodovina nas uči, da to ni mogoče. Naši so hoteli imeti čim manj žrtev, žal jim je bilo vsakega človeka, vendar bi bilo potem boljše, če se sploh ne bi spustili v negotove vode.

Kar bom pisal, je bolj kronika nekih dogod­kov, ki niso tako krvavi, kot smo jih vajeni brati ali poslušati, ni prave zgodbe in do konca ni jasno, kdo je glavni junak, predvsem pa hočem govoriti o začetkih v letih 1941 in 1942 ter o septembru in oktobru leta 1943. Koga sploh še zanima, kako deluje apnenica, koga, kaj so čutili v času medvojne dvomesečne svobode jeseni 1943 ljudje, ki so se skrivali pred partizanskim nasiljem in trepetali za življenje, in koga člani družine na kmečkem vozu, ki sta ga 7. maja 1945 konj in vol vlekla po ridah ljubeljskega prelaza?

Ko si je Poderžajev Jože podaljšal poletne počitnice in se prikazal v šoli šele sredi novembra 1943. leta, nas ni zanimalo, zakaj taka zamuda. Hodili smo v 4. razred škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Ker so jo iz Šentvida pregnali, je gostovala pri uršulinkah. Ni bil preveč zgovoren, mi pa tudi nismo rinili vanj. Nekateri v internatu so ga dražili in vpraševali, v kateri brigadi je bil. Ni nam razkazoval svoje žalosti in pravil zgodb o Turjaku, še to ne, da leži starejši brat Janez nekaj tednov umorjen neznano kje, takrat se ni vedelo, da v Jelendolu, in da so Lojza, drugega brata po starosti, v Velikih Laščah izpustili in je dan po predaji 20. septembra zjutraj pritaval domov. Še to ne, kako je atu, ki se je skupaj z bratom Lojzom in sosedom skrival pri sorodnikih v Dobju pod Ilovo Goro in Vodicah na južni strani Starega Gradu, dva meseca nosil hrano.

Bil je šegav, k čemur je veliko prispeval jezik, ki se mu je poznalo, da je doma iz Krjavljeve dežele, pa Čušperk, vas s smešnim imenom. Videti je bil preprost, vedno veder, priden, Dolenjec, ki se tudi pri latinščini in grščini ni znebil dialekta. Ni bilo videti, da izhaja iz ene najbolj uglednih družin grosupeljskega konca in da je na neki način sin kralja na Betajnovi.

Kasneje je pravil, kako je bilo, ko se je s Teharij vrnil domov. Vse oropano in zapuščeno, v hiši pa teta. Šolo je obesil na klin in se lotil kmetije. Počasi je spravil skupaj del raztepenega imetja, po nekaj letih spet zakuril apnenico, ima največ otrok med nami in je upravičeno ponosen na svojih dvajset vnukov. In vprašujejo, kakšni so bili domobranci, ki so jih pobijali. Taki, kot je Jože in kot sta bila njegova pomorjena brata, taki kot smo drugi, ki smo preživeli. Nikogar nam ne bi bilo treba uvažati z juga, ne bi bilo treba zvoniti z velikim zvonom k hudi uri zaradi izumiranja Slovencev. Imeli bi deset tisoč družin več, ravno toliko deklet ne bi ostalo samih. Mogoče ne bi vse rojevale s takim veseljem in ponosom kot Jožetova žena, pa vendar …

2.1.2. Od poldne do polnoči, od polnoči do poldne

Zamočvirjeno Radensko polje se razteza kot nadaljevanje Grosupeljskega polja štiri kilometre v dolžino in enega v širino do Male Račne in preko Polic skoraj do vznožja Ilove gore oz. Gradišča. Odprto je samo proti Grosupljem, povsod drugod se dviga strmo, a ne preveč visoko hribovje, na vzhodni strani dolga Reber, na zahodni pa Griči, Jelovec, Limberk, Ostri vrh in Stari grad. V polje se zlivajo vode daleč naokrog, s škocjanskega podolja, Grosupeljskega polja in povirja Rašice, skratka, od Magdalenske gore na severu do Lužarjevega klanca na jugu. Ko sem ob letošnjem mrazu pohajkoval po njem in se mi je spodobna snežna odeja prijetno vdajala pod nogami, sem se neprestano vpraševal, odkod ob tej zmrzali tako veliko voda. Pa še [Stran 012] to, da skoraj ne opaziš, da je tekoča, pa kljub temu ne zmrzne. Hodil sem kar na pamet, sekal vijuge in prišel do roba Rebri, kjer vsega zmanjka, ker se voda preliva v Zatočno ja­mo, skozi vhod v kraško podzemlje. Po njem se nekaj časa sprehaja, potem pa privre na dan v izviru reke Krke. Kopanj na jugovzhodnem delu je približno toliko visok kot Ljubljanski grad. Naselja so samo na robu, kajti dolina poplavlja podobno kot Cerkniško jezero, le da manjkrat in se redko spremeni v pravo jezero. Ko se peljemo mimo po cesti od Grosupljega proti Rašici, nam ozka, rahlo zvijugana cesta ne dovoljuje, da bi zijali naokrog. Ne slutimo, kakšen zaklad smo v nekaj minutah obšli. Šele zdaj vem, kaj je retje, da ni močan kraški izvir, kakor piše v slovarju, ampak bajar, ki jih je na severnem delu polja na pretek, in da je Veliko retje žrelo, v katerem se izgublja Zelenka, največja rečica tega polja. Ko beremo opise o polju, se nam skoraj polomi jezik: »območje izjemnih krajinsko-estetskih kvalitet, ekološke raznolikosti in biogenetske skladnosti«. Cesta je še petdeset let po vojni ostala makadamska, kazen za »belo republiko«. Prava komunikacija je bila nekoč železnica Ljubljana-Kočevje, to se je poznalo tudi med vojno. Zdaj teče po njej samo tovorni promet. Vse breme je padlo na cesto Grosuplje-Videm.

Figure 5. Radensko polje s kopanjskim gričem

Čušperk izhaja iz imena Zobelsberg. Ena od razlag je, da naj bi to pomenilo Soboljo goro. Ime je dobil po gradu visoko nad vasjo, ki je ruševina že nekaj stoletij. Novi grad je bil razširjena grajska pristava. Zadnji graščaki so bili preprosti, grajska gospa, ki je imela vse ključe v rokah, je bila Tereza Samaruga, umrla je leta 1949, mož Viljem Laschan je umrl leta 1942 , hčerki je bilo ime Zofija in je ostala stara devica. Viljem je bil tisti inženir, ki je uredil elektriko v Postojnski jami. Živeli so od gospodarjeve pokojnine in od razprodaje imetja. Na koncu so se znebili že vsega gozda in njiv. Ostalo jim je samo še nekaj travnikov in grad. Dne 18. decembra 1943 so partizani grad požgali, čeprav v njem ni bilo nobene vojske. Kar teden dni so dodajali in podžigali, preden so ga spravili na kolena. Zidovje so raznesli in porabili za cesto in zidanje drugih stavb tako temeljito, da je od novega gradu ostalo manj kot od starega. Grajska gospoda se je preselila k Poderža­jevim. Po vojni so prezidali stari grajski magazin in uredili stanovanja.

Martinovčev Lojze, Alojz Poderžaj, se je rodil leta 1895 in podedoval kajžo, zidano seveda, ki pa je postala hitro pretesna. Vojaščine ga je rešila nesreča z možnarjem, pri kateri je izgubil oko in nosil stekleno. Tudi pet let mlajši brat France jo je staknil in zato slabše videl, oči pa ohranil. Kajžarskemu dediču pred vojno na Dolenjskem se ni dobro pisalo: revna zemlja, če jo udariš z motiko, že zadeneš na kamen, pa še te je premalo, otrok pa [Stran 013] na pretek, skoraj vsako leto nov, dokler se mu jih ni narodilo osem, štirje fantje in štiri dekleta. Po prvi svetovni vojni so izumrli Svetlinovi, lastniki apnenice na robu vasi na drugi strani proge. Ker je dedič Anton Adamič delal na železnici in ni imel živine, s katero bi prevažal skale in drva, jo je prodal Martinovčevemu Lojzu, ta pa je celotni obrat postavil, kot pravimo danes, »na trdne gospodarske temelje«. Uspelo mu je tisto, čemur rečemo »soodvisnost gospodarskih de­jav­nosti«, da je namreč harmonično povezal gozd, apnenico in kmetijo.

Ne bomo razlagali, kakšna je bila tehnologija apneništva, kako visoke temperature morajo biti v jedru, da se kamen enakomerno žge, kakšne težnostne sile delujejo na spodnje sloje žganega apna, ko se vse zmehča in trideset ton novega proizvoda pritiska na bazo, tudi to ne, koliko ogljikovega dvokisa se iz­kadi v atmosfero, da je končna teža skuhanega za polovico manjša. Samo o tem, da ni šlo za majhen podvig. Lomili so skale, ki jih ni nikdar zmanjkalo, in kurili pretežno frato, ki je danes nihče več ne pobira. Kajžar Lojze je začel s parom volov, ki jih je po nekaj letih zamenjal s konjičkoma, pozimi, ko je vsaj za štiri mesece apnenica zaspala, pa se je prelevil v lesnega trgovca. Za te kraje je najbolj ust­rezna bukev. Ko so poskušali samo s smreko ali macesnom, sta prehitro rasla in ju je ob prvem viharju ali zmrzali polomilo. Posekal je vse, hlodi in tramovi so šli takoj v Italijo, najboljši za celulozo, vejevje pa je pri­čakalo pomlad. Poleg stare apnenice je zgradil novo, večjo, nekaj časa sta goreli obe, kasneje pa samo nova: za vsako kuho je bilo treba razstreliti in nalomiti kamna za 80 ton, ga pripeljati do apnenice in ga zložiti v nekaj metrov visok iglu, čez pa nasuti preostalo kamenje, pokuriti 120 kubičnih metrov klaftrskih drv, tistih grčavih, ki se jih ni dalo prodati, ali enkrat toliko frate (vejevja). Smrečja je požrla 80 voz. Pa pet dni nalaganja na ogenj in nadzor, da ni gorelo ne preveč ne premalo, da je bilo zraka dovolj, pa spet ne preveč, da ne bi vleklo. Že najmanjša malomarnost bi bila lahko vzrok, »da bi apnenica ratala črna« in kamenje nauporabno. Šele ko so se na vrhu začele skale rumeno zlatiti in je ogenj postajal vedno bolj modrikast, so vedeli, da jim je uspelo. Pogasili so ogenj, čakali dva dni, da se je pečeno za silo ohladilo, nato pa podrli dva metra visoko steno, ki so jo bili zazidali. Pri priči se je usulo nekaj ton belega bogastva. Za ostalo je bilo treba noter v vročino in prah. Živega apna se je vsakokrat nažgalo za 35 ton. Pa nalaganje na vozove in prevoz do postaje, tehtanje, ko sta morala dva dvigati težo sto kilogramov, nalaganje v pokrite tovorne vagone, najmanj tri so napolnili vsakokrat, in prevoz v Vojvodino.

Najbolj zahteven je bil prevoz, dva para konj sta stalno furala. Zanje je bilo treba vstati ob četrti uri zjutraj, ker jih je bilo treba nakrmiti dve uri pred vožnjo. Vsak je dobil poleg sena štirikilsko mero koruze. Furali so brez pravega počitka dvanajst ur. Z enim parom je vozil stric France, z drugim na začetku hlapec, kasneje pa sinovi. Zaposlovali so osem do deset ljudi, ki so se neprestano selili od kamnoloma v gozd, iz gozda do apnenice in kolodvora. Dva pri razstreljevanju poleg no­ve hiše, ki si jo je dal pozidati leta 1932 na kraju, kjer je prej stala kajža. Če so nalagali drva, je bil pri peči dovolj eden, frato pa je eden vlekel do okna, drugi pa kuril. Nič po Župančičevo »od štirih do ene«, ampak »od poldne do polnoči, od polnoči do poldne«. Pa vožnja po les tako, da so v gozdu izpregli, odpeljali zvrhani voz in praznega pustili, da so ga medtem naložili, kar so ponovili tudi pri prevažanju apna. Kmetija je služila skoraj izključno temu, da so pridelovali živež za konje. Po sv. Antonu so apnenico za teden ali dva zaprli in se vsi spravili na košnjo. Vsak konj je dobil za hrano toliko koruze, da bi z njo lahko živela desetčlanska družina. Začeli so spomladi, takoj ko se je stopil sneg, in zaprli oktobra. Vlak še ni odpeljal, ko so se že lomile skale. V najbolj ugodnih razmerah jim je uspelo skuhati dvakrat na mesec.

Skratka, za tiste razmere velik obrat, z og­rom­no prometa, trdega dela, ko so tako re­koč iz nič ustvarjali dobrino: skale izpred domače hiše in frata, vejevje, odpadki pri gozdni sečnji, s katerimi danes pokrivajo štore in pustijo, da zgnije. Z imetjem je rasla veljava, vedno bolj sta pomagala leta 1923 rojeni Janez in leta 1925 Lojz. Tudi Jože (1928) ni poznal počitnic. Poslali so ga sicer v gimnazijo, da bo gospod, vendar ga poleti niso šparali. Pa so bile pri hiši še najstarejši Micka (1920) in Ana (1921), pa najmlajša Tone (1930) in Angelca (1934). Osma, Pepca, je umrla stara eno leto. Še to bi želel povedati: vsi lesni trgovci so propadli, Poderžaja pa je v hudih časih reševala apnenica. Ko les ni šel v promet, je vsaj slabšega kuril. Pa je prišla bolezen in grozila, da bo šlo vse po zlu. Leta 1933, kmalu potem, ko so se vselili v novo hišo, je ata zbolel za tuberkulozo. Nekaj mesecev je ležal na Golniku, hodil je »na zrak« (pnevmotoraks) v Velike Lašče, kar pomeni, da je imel kaverno in je bila bolezen resna. Po čudežu se je izlizal. Predvsem so mu svetovali, naj se izogiba sonca. Tako si ga v sončnem vremenu vedno videl z dežnikom, tudi v goz­ [Stran 014] du, ko je počival, si je napravil nekak šotor. Ora et labora! Tudi molili so, vendar veliko več delali. Mama je bila tista, ki je skrbela tudi za duše. Naročeni so bili na Slovenca, Domoljub in Katoliške misijone in jih vsaj ob nedeljah vneto prebirali.

Ko sem poslušal zgodbo o apnenici, sem se spomnil na Puglja iz Zvirč, katerega tragično zgodbo je opisal Justin Stanovnik v Zavezi. Pugelj in Poderžaj sta bila istega kova. Celo kamen in osat sta se pod njunimi rokami spreminjala v zlato. Ne verjamem, da smo nevoščljivi samo Slovenci, ampak gre za eno najbolj značilnih človeških lastnosti. Zlasti sposobnost in imovitost zbujata zavist in te tudi na Radenskem polju ni manjkalo. Z njo ne bi bilo nič narobe, če ne bi napočil čas, ko je dobila proste roke. Takrat namreč, ko se o enakih želodcih ni samo govorilo. Martinovčev je pravočasno spoznal, kaj se skriva za besedami o narodu, svobodi in enakosti. Zato se je pred vosovskimi morilci pravočasno skril ali se jim je izognil, Pugelj pa je do zadnjega verjel, da se mu ne more nič pripetiti, saj smo vendar ljudje.

Ne bomo pravili o vsem, le to, da je Jože leta 1953 apnenico ponovno pognal. Novim oblastnikom, ki so budno nadzirali »deželo delavcev in kmetov«, ni bilo všeč, da si bo nekdo opomogel brez njihovega blagoslova, in so ga vedno huje privijali. Prekipelo mu je leta 1968, ko so ga tako stisnili, da se je znašel na suhem. Izračunal je, da ima izgubo. Ko poplača les, delavce in nasiti žival, mu ne ostane niti za skale, ki jih je lomil pred domačijo, njegovo delo pa je brez vrednosti. Razložil je gospodom na grosupeljski občini, kako je s tem, postregel z računi in kalkulacijami, da tako pač ne gre in bo moral pustiti: »Pa pustite!«, je bil odgovor. Pustil je in šel za vratarja v Klinični center v Ljubljani. Apnenica je po sto letih delovanja ugasnila in nove oblasti to ni motilo. Važno je bilo, da so delovali Litostroj, TAM, Elan in železarne. Kdo bi se uk­var­jal z drobnarijo!

2.1.3. Doktorja Mačka je volil samo Franjo Čuk!

Na volitvah decembra 1938 se je zares pokazalo, da smo Slovenci razdeljeni na liberalce in klerikalce. Prvi so imeli glavno besedo po mestih, podeželje pa so obvladovali župniki in kaplani in na politične nasprotnike trčili predvsem med učitelji. »Doktorja Mačka je vo­­lil samo Franjo Čuk!«, so se norčevali vaš­ča­ni iz ravnatelja kopanjske šole. Ko so bile leta 1939 občinske volitve, so kandidirali tu­di liberalci in propadli. Bili so užaljeni. Tako je kolar Tomaž Bambič z Male Račne atu očital agitacijo pred volitvami: »Tudi ti si me zasral! Še zdaj sem ves podelan!« Potem pa se je umirilo in življenje je teklo dalje, kot da se ni nič zgodilo. Treba je bilo delati, če si hotel preživeti. Do oblasti so bili nezaupljivi vsi. Ko so kazali v časopisu novo vlado, so go­drnjali: »Kaj jih slikajo, samo denar pobirajo!«

Figure 6. Novi čušperški grad, požgan 18. dec. 1943

Potem, ko je bila na cvetno nedeljo 6. aprila leta 1941 Jugoslavija napadena, so se prvi mobiliziranci vrnili že na veliki petek, nekaj jih je celo prijahalo na konjih. Glavni razpad na Grosupeljskem je bil na Stehanu, strmem klancu po stari cesti proti Višnji Gori. Tam je ostalo orožja na pretek, in kdor je le hotel, si ga je lahko nabral. Potem so maja prišli pregnanci s Štajerskega, učitelji in drugi. Zaposlili so jih na cesti od Grosuplja proti Mlačevemu in pri kopanju grabna za Zelenko, da ne bi toliko poplavljala.

Na začetku so bili vsi zanje. Za četnike. Poderžajevi so jim dali celo deke, da jih ne bi zeblo, in jim niso nikdar odklonili hrane. Jože je bil med prvimi, ki so 1. decembra 1941 na poziv OF v 2. razredu gimnazije složno vstali in počastili državni praznik. O božiču ljudje že niso bili več tako navdušeni, za veliko noč leta 1942 pa je bilo ljubezni konec. Takrat so štajerski prišleki zahtevali narodno vstajo in se pripravljali, da bi napadli Italijane, če bi prišli iz Dobrepolja. Postavili so stražo, ki bi ob njihovem bližanju sprožila alarm, da bi se ljudje lahko pravočasno skrili v gozdovih – tja pa so jih komunisti hoteli dobiti. Domačini so jih komaj prepričali, da ni pravi čas za to. Le v Predolah so v noči med 12. in 13. junijem 1942 vrgli v zrak želez­niški mostiček nad vaško cesto, zaradi česar [Stran 015] so šli vsi moški te vasi v interancijo. O tem je pisal domačin Tone Kastelic (Zaveza, 10, 45–47).

Na splošno so začeli siliti v partizane, zlasti v Račni, vendar ljudi ni mikalo, da bi rinili v hosto. Všeč pa so jim bile obljube o tem, da bodo delili: čušpersko, boštanjsko in tudi Po­deržajevo zemljo. Na ata so pritiskali. Med najbolj zagretimi sta bila grosupeljski zdravnik dr. Franc Podkoritnik in ravnatelj Čuk na Kopanju, ki smo ga že omenili. Ata se je z zdravnikom dobro poznal od takrat, ko ga je obiskoval med boleznijo. Hvalil mu je Rusijo in ga zalagal z literaturo o raju okrog Urala. Tomaž Bambič iz Male Račne, bognar, kot so nazivali kolarje, se je tudi ogreval za Ruse, čeprav jih je kot avstrijski vojak gledal samo skozi puškino cev. Hitro so ga pogruntali, da mu je od enakosti in bratstva še najbolj všeč lepa kopanjska njiva v Veliki Račni. Po vojni jo je zares dobil, pa jo pozabil prepisati nase in zdaj je spet v lasti župnišča. Pa so začeli pobijati po Ljubljani. Ko so 25. maja 1942 ustrelili Ehrlicha, je dejanje zagovarjal z: »Ehrlich, ehrlich, to je nemško ime!« Sin Jože in dva druga iz Račne so šli k partizanom že leta 1941. Konec maja so se nad vasjo pojavili Vasiljevićevi četniki in se 26. maja v znanem spopadu pri Vodicah, v resnici na Starem gradu na edini senožeti, udarili s partizani Zidanškovega bataljona. Napadli so partizani, ki niso trpeli, da bi se proti okupatorju boril še kdo razen njih.

Figure 7. Pred staro apnenico: vrata v peč, skozi katera so nalagali drva in vejevje, okrog zid, ki so ga vsakič po končani kuhi podrli, zgoraj vrh delno skuhanega apna, nad njim »kobila«, na katero so po opravljeni kuhi namestili začasno streho. Spredaj od leve proti desni stojijo: pri konjih stric France (1900–1990), s sekiro v roki ata Alojz, za njima samokolnica »korola«, s katero so vozili kamen, delavca Janez Perko in njegov oče, obadva s palicama, s katerimi so potiskali kurjavo v peč, zadaj Anton Adamič, prejšnji lastnik apnenice, dva delavca, nad stricem bratranec Martin Mohar, ubit leta 1945 v Rogu, za atom Anton Nučič, ki so ga ob nemški ofenzivi novembra 1943 pobili partizani na Ilovi Gori.

Tomaž ni bil pravi, ker je preveč zares verjel v raj na zemlji. Zato so ga po vojni postavili na suho, pa čeprav so ga Italijani odpeljali v taborišče, mu požgali domačijo in je izgubil sina partizana. Če je izvedel, da so partizani po­žigali hiše, je godrnjal: »Kaj se to pravi. Pa so gospodarja uničili!« Postavil se je tudi za ata in bil proti temu, da ga ubijejo. Izmislili so si namreč, da je ata od grajskih kupil košnjo. Ko se je v nedeljo pred sv. Antonom leta 1942 od­peljal z vlakom v Šmarje po opravkih, so ga na povratku na čušperški postaji pri­čakali domači terenci. Obkolili so ga in mu očitali, da naj bi kupil košnjo od grajskih. Sam ima že svojega preveč, zdaj pa bi rad še tisto, kar bi [Stran 016] morali dobiti reveži. Niso mu verjeli, da ni res, in slabo mu je kazalo. V čušperškem gradu je bila že nastanjena četa Italijanov. Najprej starejši, takrat pa so jih že zamenjali mlajši in bojevitejši »mitraglieri di Sardegna«. Slučajno je bil na postaji njihov ser­žant, ki je vedno bolj razgreto skupino opazoval od daleč. Stopil je mednje, pa ga je zidar France Štih iz Velike Račne udaril po licu, kar je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega. Za tako predrznost si šel najmanj v internacijo. Zanj se je potegnil ata, ki je vojaka prepričal, da je oni zamahnil nehote. Komunisti mu tega niso šteli v dobro. Atovo glavo je zahteval zlasti Ivan Zajc iz Velike Račne, španski borec. Ustrelili so ga domobranci na silvestrovo leta 1944. Domačinka iz Lipljenj je prišla povedat, da jih nadlegujejo partizani, ki so na Jelovcu. Hodijo krast in jim grozijo. Da jih je v šotoru pet, so dobro obo­roženi in nevarni. Grosupeljski domobranci so jih obkolili in zajeli, med njimi tudi Zajca. Ko so jih gnali, je ta skočil in ušel, pa pritekel pred puške zaščitne skupine na pobočju. Gnali so jih v Lipljene, da so izvedeli, koga so dobili v roke, nato pa v Šentjurje, kjer so tistega, za ka­terega so ugotovili, da je sodeloval pri zločinih, ustrelili, druge pa poslali v taboriš­če, odkoder so se po koncu vojne vrnili. Tudi Ivan Zajc bi se, če ne bi izgubil živcev.

Ata je spoznal, da gre zares. A Martinovčevi se niso dali. Na podstrešju so pripravili skrivališče, orodje, orožja niso imeli, in sklenili, da svoje kože ne bodo prodali tako poceni. Morda to ne bi pomagalo, lahko bi hišo zažgali in jih nazadnje zbezali na plano. Pa se je ata domislil še nečesa. Odšel je v Ljubljano k advokatu in mu izročil v zaprti kuverti imena terencev, ki mu grozijo. Ko se je vrnil, jim je dal vedeti: »Če me boste ubili, boste vsi šli in bo tega komunizma v Račni konec!« Verjeli so mu.

Potem so 14. avgusta, dan pred Veliko mašo, Italijani obkolili Veliko in Malo Račno ter pobrali vse moške, okrog sto po številu. Od­pel­jali so jih v internacijo v Padovo in Renicci, Rab je bil takrat že prenapolnjen. Med njimi je bilo tudi šest Poderžajevih bratrancev. Pri Tomažu so vzeli vso družino, tudi ženo in štiri mladoletne otroke, razdejali čebele in od­peljali kravo. Kot prva žrtev te doline je umrl bratranec Jože Mohar iz Male Račne, star 20 let. V Padovi so jih imeli v kasarni, stradali so jih podobno kot na Rabu, postalo mu je slabo, omahnil je in z glavo udaril ob pločnik ter umrl. Tudi stric France je bil med njimi. Sledilo je zatišje. Čušperčanom je bila internacija prihranjena, ker je italijanski poveljnik jamčil zanje. Vendar Italijani niso dobro ra­zumeli, za kaj gre, in domačim modro razlagali: »Non siete uniti«. Bili so čudni tiči in voj­­ne siti. Z veseljem so sprejeli novico, da so se zavezniki izkrcali na Siciliiji in razlagali, kako njihovi že jedo beli kruh. A novice iz internacije so postajale vedno bolj alarmantne, kako jim grozi smrt od lakote in bolezni. Naj domači že nekaj ukrenejo, saj s partizanščino niso imeli nič. Župan Janez Starc iz Predol, župnik Ivan Kogovšek s Kopanja in Poderžaj so sestavili svoj seznam ljudi, za katere so jamčili, da niso sodelovali s partizani, napisali prošnjo in jo odnesli na italijansko poveljstvo v Ljubljano. Bila je hitro rešena in marca 1943 so se vsi s seznama vrnili domov.

Figure 8. Ata Alojz Poderžaj (1895–1980)

V Radenskem koncu ni bilo tako surovo kot drugod. Ni bilo streljanja talcev, ne vosovskih umorov, ne požiganja vasi. Beli niso v vsem vojnem času ubili nobenega civilista, partizani samo 25-letno Nežko Kastelic iz Predol. Pre­hitevamo, vendar bi zgodbo povedali zdaj. Ob italijanski kapitulaciji so ji vzeli kolo, češ,da ga potrebujejo za kurirsko služ­bo, pa ga dali domačinki Ani Vider iz Velike Rač­ne. Novembra, ko je bilo partizanske republike konec, je šlo dekle ponj. Decembra so jo pri­jeli, ji sodili v hiši sredi vasi, jo imeli zaprto teden dni, nato pa javno pred vsemi vaščani ustrelili. Zadevo so na pobudo domačih terencev izvedli partizani Dolenjskega odreda.

V prvi polovici leta 1943 je bil mir, tak, da so hoteli Italijane spraviti na rusko fronto. Predvsem je bila naloga čete, da je varovala mo­ [Stran 017] stiček na kolovozno cesto, ki je vodila v goz­dove nad vasjo. Plačal je nesrečni tenente Mo­ro, ki so ga na obhodu proge počili sami, krivi pa naj bi bili »partigiani«. Pa so lahko ostali.

Zadnje mesece leta 1942 je bila namreč ustanovljena postojanka na Boštanju, kamor je šel tudi Janez in se vrnil šele marca 1943, ko se je ustanovila legija na Kopanju. Zanjo ni bilo potrebe. V Čušperku so bili Italijani in partizani so se jim izognili v velikem loku. Zadovoljni so bili, da so jih pustili prehajati skozi gozdove med Ilovo goro in Vodicami, ko se je dalo smukniti samo čez cesto in že­lez­nico iz gozda v gozd, pa si se že poslovil od Dolenjske in bil z eno nogo na Notranjskem. Legistov ni bilo veliko, najprej samo dvanajst. Vsi so bili povratniki iz internacije, pogoj je bil ravno ustanovitev postojanke. Pa še drugi so se jim pridružili, tudi taki, ki so šli zraven samo zato, ker jim ni prijalo, da bi se preganjali po gozdu. Nikdar ni bila napadena. Že čez teden so sodelovali v skupnem napadu na Suho krajino. Sodelovali s z vaškimi stražarji iz Hočevja, Korinja in Dobrega Polja. Napadli so partizane na Tisovcu, kjer bi skoraj zadeli ob komunistično vodstvo s Kardeljem in Kidričem vred. Potem so držali zaporo na Hočevju.

2.1.4. Uboga moja družina

Kapitulacija Italije 8. septembra 1943 za protikomuniste ne bi smela biti presenečenje. Morali bi prevzeti pobudo, razorožiti Italijane, pa čeprav bi tekla kri, obenem pa udariti po resničnih nasprotnikih, tudi po terencih in aktivistih. Kasnejše pobijanje na Urhu in po Barju je bilo jalovo in za nas, ki smo se sklicevali na krščanske vrednote, škodljivo. Tista dva jesenska meseca leta 1943 pa je divjala čista državljanska vojna. Sami smo si stali nasproti, nikogar ni bilo vmes, in takrat bi lahko delali ravno tako odločno in brezbzirno kot partizani. Gozdovi bi bili naši, nemški okupator bi sicer skušal spet prevzeti nadzor, vendar ne čisto zares, saj se je izčrpaval na treh frontah. Domobranski upor bi bila realnost in ne sanje. Če bi bilo na Turjaku dvesto hrabrih ljudi, ki bi izpeljali izpad, bi se še zadnjo noč lahko večina rešila. Pa zgodba o Zapotoku, od koder so plavi raje bežali v dolino, kot da bi reševali obkoljene, in fantje na Velikem Osolniku, ki so sklenili, da se ne bodo borili in so se umaknili in razbežali domov, ali kraljeva vojska v Grčaricah, ki se je bedno predala, ne da bi prej poskušala izvesti izpad. In končno tisti četrtek 31. maja 1945 dopoldne na Vetrinjskem pol­ju, ko so bile vse karte odprte, pa se je kar 1500 domobrancev odločilo za povratek in smrt. Vsi so govorili, da poznajo komuniste, pa se jim je šele pred smrtnim strelom posvetilo, da jim ni nič verjeti. Vsega tega ne bi ponavljali, če se ne bi s slovenskimi katoličani nekaj podobnega dogajalo tudi danes.

Figure 9. Janez (1923–1943)

Ob kapitulaciji Italije ni bilo na Radenskem polju in v okoliških vaseh nobenega partizana. Poderžaji so 9. septembra kopali krompir na Policah, kar zagledajo Italijane, kako z vsem orožjem korakajo po cesti od Grosup­ljega proti Dobrepolju in Blokam. Vaški stra­žarji so se takoj spustili s Kopanja in dva dni pohajkovali po postaji in vaseh. Tenente Rui je še dal Janezu težko bredo, dva lahka mi­tral­jeza in municijo, potem pa se je poslovil za vedno. Nato so legiste poklicali v Dobrepolje. Pridružil se jim je tudi Alojz. Ata je šel z njimi do Dobrepolja, ko pa so se čez dva dni vračali in šli čez Vodice na Turjak, je raje zavil domov. Nič mu ni bilo všeč, predvsem to, da ni bilo videti pravega vodstva, volje in enotnosti.

V ponedeljek 13. septembra sta se ata in Jože vzpela na Ostri vrh in ostala tam ves dan. Poslušala sta pokanje s turjaške strani. Spodaj je spokojno čemela domača vas, po hišah pa ljudje, ki se niso veselili svobode, ampak za­skrb­ljeno in preplašeno čakali, kaj se bo izcimilo iz tega. Niso verjeli, da je vojne konec. Kar sta zagledala partizansko kolono, ki se je pripeljala z dobrepoljskega konca, spredaj oklepno vo­zilo, za njim nekaj tovornjakov, ter nadal­ [Stran 018] jevala pot proti Grosupljemu. Takrat je ata vzdihnil: »Uboga moja družina!«

Turjak je padel v nedeljo, 19. septembra. Naslednje jutro je prišla k Poderžajevim Marija Mohar, Bregarjeva mati, očetova polsestra, ki je tudi imela sina med branilci in ga potem izgubila v Jelendolu: »Konec je. Ujeli so jih!« Jože je zapregel konjička v koleselj, teta in mama sta prisedli in peljali so se čez Rašico v Velike Lašče. Do železniške postaje jih niso pustili, videlo pa se je tisto skladišče zraven nje, kjer so jih imeli zaprte. Zmagoviti vojaki so jim dovolili samo, da so gledali od daleč. Videli so še, kako je pripeljal tovorni vlak in kako so zajete vezali in nalagali vanj. Janeza ni bilo. Potem so množico razgnali in ljudje so se potrti vrnili domov.

2.1.5. Civile stran, pa streljat začnite

O takrat trinajstletnem Rudiju Podržaju iz Velike Račne piše Justin Stanovnik v Zavezi (št.10, Dan po vdaji, 51–56). Zgodba o pobitih ranjencih je napisana, manjka samo, kdo so bili storilci. Pred leti smo spremljali polemiko po časopisih, ko so borci Prešernove brigade, ki je Turjak zasedla, zanikali, da bi bil poboj njihovo delo. A ranjence je nekdo pobil zares. Rudija smo obiskali v Veliki Račni, kamor se je priženil, in izvedeli naslednje:

Čez počitnice sem bil pri teti Faniki Bavdek – Škindrovi v Gradežu pri Turjaku. Njen brat, stric France Bavdek, je bil med ranjenci. Čeprav je Gradež komaj lučaj od gradu, za predajo nismo vedeli. Šele ko sva s teto tisto nedeljo popoldne gledala proti cesti, sva zagledala kolono zvezanih, ki so jih gnali proti Rašici. Drugo jutro sva šla navsezgodaj na grad pogledat, kaj je ostalo. V pristavi, bolj baraki, do vhoda je peljalo pet betonskih stopnic, so ležali ranjenci, med njimi tudi stric France, težko ranjen v trebuh. Nesla sva kruh, jabolka in drugo. Teta ga je uredila, potem pa sva šla nazaj in prinesla še enkrat. Teta je pomagala pri negi, zlasti Mihelčičevi iz Zabukovja, jaz pa sem bosonog pohajkoval tam okoli in prišel do grajskih domačih zajcev. Prisotni so na vsak način hoteli, naj enega vzamem. Vzel sem ga, da sem imel mir, in ga nosil v naročju. Nihče me ni imel za mar. Na lepem se je pojavil nekdo v civilni obleki in ukazal: »Civile stran, pa streljat začnite!« Iz barake so obiskovalce spodili ven, tudi nas, ki smo se motali pred gradom. Teta se je tolažila, da jih peljejo v Velike Lašče, jaz pa sem ji dopovedoval, kako sem jih dobro slišal, da bodo streljali. Šla sva po cesti navzdol in skozi vas. Nisva še prišla do Ahca, ko sva zaslišala pokanje iz pištole. Zdaj tam stanuje Centa. Ka­ko so opravili s prvimi, sta videla dva iz Zabukovja, ki sta ostala notri. Ob stopnicah so ležali že trije. Vsakega na prag in strel v glavo. Streljal je Ludvik Možek, doma iz prve hiše na Turjaku. Nekaj dni prej se je vrnil iz internacije. Bil je v civilni obleki. Vsak ran­jenec se je privlekel na vhod in prejel strel. Ko je kot šestega ustrelil bratran­ca Antona Okorna z malna tik pred vasjo, se mu je zavrtelo in ga je zamenjal drug. Streljali so terenci, doma iz Turjaka, Velikih Lašč in Dobrepolja. Ni jih bilo več kot deset, vsi v civilnih ob­lekah. Zraven sem bil tudi, ko so pomorjene čez pol leta ali malo več izkopavali iz obeh jam zraven turjaškega pokopališča. Strica smo prepoznali po hlačah. Tako je smrdelo, da se ni dalo prebiti. Ludvik Možek je izgubil ženo med vojno. Bila je ena od tistih žensk, ki so se spravile na zvezane vaške stražarje, ko so sedeli na travniku pred marofom. Zapomnili so si jo, jo naslednje leto zatekli na domu in jo skupaj s še eno domačinko, ki se je pisala Logar, ustrelili. Mo­žek je imel srečo, da so ga odpeljali v nemško internacijo in tako zabrisali sled. Po vojni je bil logar v našem gozdnem revirju. Las se mu ni skrivil.

Lojz se je doma spravil na kozolec. Čez nekaj dni je prišel na Martinovčevo otrok s pošto za očeta; v njej mu je Erjavčeva iz Velike Račne sporočala, da bodo prišli ponj in naj se skrije. Ata je ravno takrat kosil spodaj na Polici. Jože mu je šel naproti in ga prestregel: »Ne smete domov, ubili vas bodo!« Ata se je vrnil in kosil naprej. Da bi ne bil sumljiv, je po­čakal, dokler ni doline zapustil zadnji kosec, potem se je skril pri svakinji v Dobju. Mama je bila doma z Gabrja, njena sestra pa je bila tam poročena. Pridružila sta se mu še brat Janez in Tone Potokar iz Male Račne: zgoraj mrva, spodaj mrva, vmes pa prostor zanje. Zdaj je vse poraščeno in sredi gozda priča samo skrivnostni vodnjak kot iz Trnuljčice, da so tu nekoč živeli ljudje. Naslednji dan so obkolili hišo zvečine domači terenci, vodil jih je Anton Mehle iz Velike Račne. Bil je morilec po značaju. Pred vojno je delal v vojaški tovarni v Kragujevcu, po vojni je spravil kot direktor na kant kar nekaj podjetij; v dobrepoljski apnenici so ga še pravočasno nagnali, potem pa se je ustrelil. No, v tej skupini sta bila tudi dva vosovca, sicer v civilu, vendar s titovko na glavi. Oborožena sta bila z lahkima puškama, ki so jih bili nosili karabinjerji. Preiskali so hišo in niso našli nič. Da je šel na Turjak. »Ga bomo že tam dobili!« Pobrali so jim pšenico in odšli. V Dobju so ostali skrivači dva tedna, potem pa se premaknili v Vodice. Tam se jih je nabralo kakih dvajset, [Stran 019] večinoma Dobrepoljcev. Cigojeva Kristina, zdaj Okoren, poročena v Korita in še živa, jim je kuhala. Skrivali so se po hosti, za kosilo pa so se prikazali. Poderžajev Jože je bil tam skoraj vsak dan. Nosil jim hrano, ki jo je pripravila mama. Čez tri tedne so prišli iz Šentjurja partizani v patrolo in šli čez Vodice. Skrivači so ravno pojedli, fantički so klatili jabolka, vse je izgledalo mirno, kar so jih nenadoma zagledali, kako se bližajo vasi. Pravočasno so se razbežali, oče jo je usekal proti Limberku in dol k županu v Predole, Lojz je priletel domov in se skril na kozolec. Tega dne jih je Jože ravno dobro zapustil, moralo je biti pol dveh, ko je zaslišal streljanje. Nekaj orožja, predvsem pištol, so imeli in ne bi se kar tako predali. S Predol je prišla domača punca povedat, da imajo očeta. Domači so se šli skrit nazaj v Dobje.

Figure 10. Lojz (1925–1945)

Potem pa je zadnje dni oktobra prišla nemška ofenziva, najprej poizvedovalna patrulja, tovornjak s privezanim topom in še nekaj vozil. Partizani so z Brezove Gorice streljali nanje. Bolj jim je gospodar dopovedoval, naj mirujejo, ker bodo vse zažgali, bolj so bili ob­jestni. Tovornjak se je ustavil, ven so poska­kali nemški vojaki, obrnili top proti vasi in izstrelili salvo: zadeli so kozolec, ki je pogorel, pa odhiteli naprej. Poderžajevi so takrat grabili listje na Policah, slišali, da poka, od­peli konja in iz hoste domov. Doma je Jože op­re­zal skozi okno, videl tovorne avtomobile, na njih mitraljeze in si mislil: »Tujec pride, pa se ga moraš veseliti!«

Spodaj v Dobju niso vedeli nič. Gredo jim povedat: »Nemci so prišli, so že šli naprej. Kozolec je zgorel.« Čeprav so se skrivali čisto zraven, niso videli nič. Odpravili so se domov. Čez nekaj dni, na vse svete, pride večja kolona. S partizani so se udarili Pri križu nad Ma­lo Račno, kjer gre mimo cesta na Veliko Ilovo Goro. Potem pa je prišla velika vojska, nem­ška komanda, pa kozaška vojska – Turkmenistanci. Razmestili so se po vasi. Jože je ene­ga vprašal, odkod je: «Saratov!« Pogledal je, kje je to na zemljevidu. Kozak mu je pravil, da razume, da je moški partizan, ni pa mu šlo v račun, da je partizan lahko baba. Zlahka sta se sporazumela, čeprav je oni govoril rusko, Jože pa slovensko. Samo mimogrede: kaj zagovornikom venetske teorije o izvoru Slovencev to nič ne pove?

Pokazalo se je, kaj bi se zgodilo, če bi šli tudi protikomunisti v ilegalo. Civilno prebival­stvo bi bilo na milost in nemilost izročeno oku­patorju, po gozdovih pa bi se pobijali med seboj. Domobranci so s tem, da so pristali na sodelovanje z Nemci, reševali narod. Njim v Čušperku so Nemci odkrito povedali, da bi vse pobili. Potem pa se je 4. novembra začelo na Ilovi Gori. Nemci so začeli s ceste Grosuplje-Videm, se vzpeli do Gabrja, partizani so jih zaustavili za deset minut, potisnili do Polic, potem pa je šlo brez milosti. Pri tem so šli Nemci čez Dobje, domače spodili, topovi so z Račne zažgali domačijo, živina v hlevu je zgorela, strica Ivana Straha, ki je kot nekdanji avstrijski vojak znal nemško, pa vzeli za vodi­ča. A ko so čez nekaj dni odšli, so ga našli mrt­ve­ga na Policah. Verjetno ga je ustrelil nemški poveljnik. Na odru je ležal pri Poder­ža­jevih, potem pa smo ga pokopali na Kopanju.

Jože pripoveduje: »Sredi novembra smo se odpravili v Ljubljano. Na kolca smo naložili svoje in šli proti Grosupljemu. V Mlačevem smo se priključili nemški koloni, ki je šla v isto smer. Nič nas niso vpraševali. Na bloku na Rudniku so bili že domobranci, tam že moj bratranec narednik Alojz Mohar. Jaz v internat, oče k Štajnarju na Opekarsko cesto, Lojz k domobrancem, Tone se je vrnil, saj je šel z nami samo zato, da je kolca pripeljal nazaj.

2.1.6. Potem so šli vsi na morje

»Potem so šli vsi na morje«, takšen je konec vsake prave zgodbe, dobro opisan in pomirljiv. Izjema so seveda ljubezenske drame, kjer mora pobrati vsaj enega od junakov, še lepše, [Stran 020] če oba. Romeo in Julija. Prava ljubezen je večno mlada. Tudi naša zgodba ni tako žalostna, kot smo jih vajeni. Družina je izgubila dva fanta in mamo. V širšem sorodstvu pa so izgubili še bratranca v internaciji v Padovi, strica, ki so ga ustrelili Nemci na Policah, pa enega bratranca v Slovenj Gradcu in drugega na Tehar­jah. Nobena mati desetih otrok ni obležala v jarku z razbito glavo, nikogar niso metali v gorečo hišo, Janez je našel mir ob kopanjski cerkvi, Lojz je izpuhtel in ga ni. To pa je tudi vse.

Figure 11. Jože – Takih fur je bilo treba osemdeset za vsako kuho

Ko so 5. maja 1945 ata odločili, da gredo na pot tudi enajstletna Angelca in petnajstletni Tone in celo na smrt bolna mama, se ni nihče obotavljal. Zapregli so vola in konja. Mamo, ki je bila zaradi bolezni na koncu, so pustili v bolnici v Ljubljani in je prišla čez dva tedna domov umret, sami pa naprej čez Sorško polje in navzgor v vijuge ljubeljskega klanca. V Vetrinju niso vsi tako zaupali Angležem. Bratranec Lojze Mohar je, ko je na Vetrinjskem polju zmanjkalo Hrvatov, ki so bili taborili nad njimi, na zagotovilo: »Zdaj so že v Italiji!« odvrnil: »Ja, če jih niso dali nazaj.« Vseeno je šel na transport. Ni odstranil oficirskih oznak, na vlaku je pridigal o mednarodnem pravu, že v Slovenj Gradcu pa so ga vzeli iz vrste. Brat Lojz se je odločil za povratek za telovo, ko se je že vedelo, kam gredo. Ko ga je Jože v soboto 2. junija zagledal na Teharjah skozi okno civilne barake, ga je presenečen poklical: »Lojz, ubili te bodo! Nas, če nas ne bodo izstradali, bodo morda izpustili. Ali si pripravljen?« »Sem!«

A danes rodni dom cvete. Kadar pridem na obisk, se vedno nekaj novega in živega tišči »mami« v naročje ali vstaja ob stolu, iz šolskega avtobusa se vsakih pet let zapodi druga vojska. Življenje.

Drugi so se leta 1949 pripeljali čez Atlantik v Argentino. Tone se je izučil za kovinarja in ima s Slovenko, hčerko slovenskih podjetnikov, ki imajo v Mendozi tovarno parketa, štiri otroke. Vodil je podjetje, najprej z nemškim inženirjem, potem pa se osamosvojil. Pomagal mu je ata, ki se je navadil tudi tega dela, zdaj sta podjetje prevzela sinova inženirja. Dekleta so se poročila s Slovenci, Marija je imela šest otrok, Anica enega in Angelca štiri. Stri­čeva družina je ostala doma. France se je zaposlil na železnici in dočakal 90 let.

Mrak in stiske državljanske vojne in njenega konca jim niso ubranili, da se ne bi z vso silo vrgli v življenje in iztržili največ, kar se je dalo. Začeli so iz nič, s seboj so prinesli samo pridne roke in bistro glavo ter uspeli. Le deset leta 1943 pomorjenih vaških stražarjev in devetindvajset leta 1945 pomorjenih domobrancev iz kopanjske župnije jim leži na duši. Ti v domovini še niso našli miru!

3.1.1.

[Stran 021]

Iz Dolenjske, Suhe krajine, Notranjske in okolice Ljubljane so se v začetku maja 1945 skozi Ljubljano vlekle procesije beguncev civilistov in se preko Gorenjske in Ljubelja umikale na Koroško.

Pravcata zmešnjava je v tistih dneh vladala tudi pri Kocmurjevih v Ljubljani, v Mostah. Vsi so jih silili, naj bežijo še oni. Oče Alojzij Kocmur je bil ravnatelj Vincencijeve konference, ki je tudi med vojno pomagala re­ve­žem in mnogim proletarcem, ki so pozneje postali komunisti. Bog ve, ali se je komu zameril, ker mu ni dal zadosti? Dva sinova Sebastijan in Lojze sta bila domobranca, prav tako moža dveh Kocmurjevih hčera. Eden od obeh zetov, Miro Seibitz, poročen s hčerko Justo, je bil domobranski oficir. Njemu je posvečena današnja zgodba in seveda posredno tudi njegovi ženi Justi, saj so ju prav vojna leta neločljivo povezala v ljubezni zakona in konec vojne za vedno ločil, kljub upanju, da ju bo odslej življenje le še združevalo in utrjevalo v medsebojni ljubezni.

Gospa Justa se spominja, da je bilo 5. maja 1945, ko so se, v vsesplošni zmešnjavi in stra­hu pred partizanskim pobijanjem, pri Kocmurjevih odločili za beg. Šest tednov staro deklico in nekaj cunj je naložila v globok otroški voziček, ki sta ga z mlajšo, štirinajstletno sestro porivali proti železniški postaji, mama je dala nekaj stvari na diro, oče je vzel kolo. Ko pa pridejo na postajo, zvejo, da je vlak samo za vojsko. Pred postajo jih je slikal brat Marjan, poklicni fotograf, in na fotografiji se dobro vidi obup v očeh mlade žene, ko so zvedeli za to novico. Brata domobranca sta prišla na Koroško s svojima vojaškima enotama. Sebastijanu je uspelo, da se ni z ostalimi vrnil na slovensko morišče, Lojza pa so pri povratku ubili že v gozdu pri Jesenicah, kot so Kocmurjevi izvedeli kasneje.

Izpred železniške postaje so odšli peš do Šentvida, toda tudi tam jih niso pustili čez mejo, zato so se vrnili, spet peš do Črnuč in od tam v Gameljne nad Ljubljano k očetovim znan­kam, trem starejšim gospodičnam. Odstopile so jim sobico. »Imela sem občutek, da živi­mo v grozi,« se danes spominja gospa Justa. »Ma­ma je bila tako zbegana, da je v nekem trenut­ku prezrla sveženj z mojo deklico in nanj po­ložila žimnico. Ob potoku sem prala pleničke in ko se vrnem v sobo, ni bilo deklice nikjer. ‘Kje je Lučka?’ sem vpila kot iz uma. Ko smo jo povlekli izpod žimnice, je komaj še dihala.«

Oče in brat sta si prizadevala, da bi za ženske dobila voz in bi odšli čez Ljubelj. Ni jima uspelo. Sprva oče brez njih ni hotel oditi, vendar ga je brat pregovoril, saj sta se oba to­lažila, da se ženskam ne more ničesar zgoditi. Njima pa vest ni ničesar očitala in prepri­čana sta bila, da se bosta kmalu vrnila. V Spittalu je oče umrl, zadet od nenadne kapi, saj je bilo za sedemdesetletnega astmatika pešačenje čez Ljubelj prehud napor. V zadnjem pismu je pisal materi: Vrnil se bom, saj nisem nič kriv … Sin fotograf je zvedel za poboje, zato je za edinim preživelim bratom še on kasneje odšel v Argentino.

Kocmurjeva mama in obe hčerki (najstarejša hčerka se je medtem s sedem- in petletnima otrokoma dan in noč skrivala po Golovcu, ker je bil tudi njen mož domobranec; kasneje se je rešil v Argentino, a sta ostala vse živ­ljenje ločena) so se po enem tednu vrnile domov v Moste, saj so partizani v Gameljnah na sestanku terencev zagrozili vsem, ki skrivajo begunce. Kocmurjeve niso hotele ogrožati svojih dobrotnic in so se odpravile domov.

Medtem ko so bili v Gameljnah, je Miro Seibitz kot iz uma begal po Mostah in iskal ženo Justo in šesttedensko hčerkico Lučko. Najprej je bil v njunem stanovanju v Mostah, potem pri Kocmurjevih, nazadnje pri svoji se­stri, in ta mu je povedala, da so odšli prav vsi. Kam? Zakaj? Ni ju utegnil iskati naprej, nje­gova enota je odhajala na Koroško. Ali je prišel k ženi in hčerkici po slovo ali pa ju je mor­da nameraval odpeljati kar s seboj na Koroško? Kako bi bilo, če bi ju našel doma? Morda pa bi jim uspelo skupaj pobegniti in se iz Koroške rešiti, npr. v Kanado, kot je to storil Mirov prijatelj s svojo ženo? Sama vprašanja, ki glodajo v človeku še po tolikih letih, pa nanje gospa Justa nikoli ni dobila odgovora.

Naj bralec oprosti, če se za kratek čas še pomudim ob gospe Justi, ženi Mira Seibitza, preden preidem k pripovedi o njem, saj se je njuno življenje najtesneje prepletalo; za našo zgodbo pa tudi ni tako nepomembno, kakšno življenje je čakalo žene domobrancev po vojni. Tudi njihovim materam se ni godilo bolje.

[Stran 022]

Moščanski terenci so bili o njihovem prihodu obveščeni. Vsi ljudje so bili na ulici, že pred vojno je bila to Društvena ulica, jih pljuvali in psovali, neka stara ženska pa je zagrozila materi gospe Juste: »Materam domobrancev bomo jermene iz pleč rezali!« Nek terenec pa se je oglasil: »Pri Kocmurjevih so ostale same babe. Se bomo pa nad babe spravili!« Seveda so bili med njimi tudi taki, ki so molčali, a so morali na ulico.

V Kocmurjevi hiši je bil partizanski štab. Ostalo jim je le nekaj prostora pri dedku v pritličju. Kar naprej so delali hišne preiskave. Le kaj in koga so iskali? Prihajali so z naperjenimi puškami. Ko je nekega dne gospa Justa, po vojni ji je bilo komaj enaindvajset let, ravno dojila hčerkico, so prišli ponjo. Prišla je v kuhinjo in držala deklico v naročju. »Pojdite z nami!« so ji ukazali. Mlada žena in mati je stala ravno pod razpelom Križanega in se počutila močna. »Z dojenčkom ne grem nikamor. Če pa me odpeljete samo, se mi bo mleko posušilo in umrli bova obe. Tukaj me imate in me z otrokom vred ustrelite. Bogu bom hvaležna, če bom mrtva.« Za nekaj trenutkov so se šli posvetovat v vežo. Takoj so bili nazaj: »Če vi ne greste, naj gre mlajša sestra z nami!« Štirinajstletna! Tedaj izbruhne mama: »Mojih hčera ne boste nikamor vlačili! Če mislite, da morate koga mučiti, odpeljite mene!« Brez obotavljanja so jo odpeljali. Čez dva meseca se je vrnila domov. Gospa Justa je ni prepoznala, ko je iz vrta zagledala neko koščeno postavo, ki se je vlekla po ulici. Sodili so ji, ker je bila mati domo­bran­cev. »Bili so polnoletni fantje, dobri in naivni in odhoda jim nisem mogla preprečiti.« »Ste pa bili v Marijini družbi in vam bomo zato sodili.« »Tudi tega me ni sram. Sploh pa to ni noben zločin. Hvala Bogu, da sem bila.«

Zatem je postarana in do kosti izmozgana mama morala hoditi na ‘družbenokoristno delo’ in je plela Zaloško cesto, Justa pa je morala cele dneve v urah med dojenjem brez higienskih pripomočkov čistiti do vrha polna stranišča v vojni bolnici. Vse so bile ob držav­ljanske pravice in zato brez možnosti za zaposlitev. Zaradi stradanja je mlada Justa pričela bolehati za jetiko na ledvicah. Posledice trpi še danes: že skoraj dve leti živi brez obeh ledvic in že nekaj let samo s pomočjo dialize in občasnih transfuzij.

Z njej lastno energijo se je vrgla v borbo za preživetje. Ima še hčerkico in mamo in obe je treba preživeti. Bila je zelo sposobna in nadarjena šivilja z mojstrskim izpitom, ki ga je opravila tik pred koncem vojne. Leta 1947 so jo zaposlili pri Kroju, kjer so iskali pri­kro­jevalko po meri. Iz čistega veselja po ust­var­janju je poleg službe naredila še šolo za obli­kovanje v Križankah. Njen talent, okus in prid­nost so ji omogočili, da je čez nekaj časa na šoli odprla oddelek za modno oblikovanje in trinajst let v njem vzgajala modne kreatorke. Žal se je morala veliko prezgodaj upokojiti, ker ji je odpovedalo zdravje.

Ves čas po vojni in še nekaj let je bila gospa Justa kot obsedena od misli, da poišče svo­jega moža Mira. Kje sploh je? Ali so ga res ubi­li? … Oglejmo si, kdo je bil njen mož. Za­kaj še vedno živi v njej?

Figure 12. Pred cerkvijo Sv. Družine 1940 – V sredini Justa Kocmur (16), Zina in Nada na desni in levi

Rod Mira Seibitza izhaja iz Koroške, njegov ded in oče sta bila Korošca, odtod nemški priimek za družino, ki je bila sicer slovenska. Mirov oče Franc Seibitz je moral, podobno kot takrat večina mladih fantov, ki jih zemlja ni mogla preživljati, s trebuhom za kruhom. Iskanje zaslužka ga je zaneslo v Slovenijo. Poročil se je z Gorenjko Francko Podbrega iz Selške doline in se zaposlil kot kurjač na železnici. Delo je bilo naporno, dohodki skrom­ni, toda redni, ker je bila služba na [Stran 023] železnici državna. Dobila sta podnajemniško stanovanje v delavski četrti Ljubljane, v Zeleni jami. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, Miro je bil najmlajši. Rojen je bil 5. oktobra 1918 v Ljubljani. Nesrečno naključje je hotelo, da je oče po operaciji rane na želodcu umrl, ko je bilo Miru šele štirinajst let.

Figure 13. Zakonca Miro Seibitz in žena Justa

Miro se je moral odpovedati želji po študiju gradbeništva, ker ga mati ne bi mogla pre­življati. Po končanih štirih razredih realke se je vpisal na srednjo tehnično šolo, na oddelek za gradbeništvo. Bil je vsa leta odličnjak, poleg tega zelo priročen, delaven in vsestran­sko nadarjen. Seveda takrat še slutil ni, da se mu želja po študiju ne bo nikoli uresničila. V letih odraščanja je zelo pogrešal očeta, njegovo oporo in pogovor, prav tako tudi družbo dobrih vrstnikov. Na tehnični šoli si te ni našel, tudi ni imel nikogar, ki bi mu pomagal razčiščevati tolike zapletene politične in ideološke pojme, ki so že v letih pred vojno lebdeli nad slovenskim obzorjem. Ko je zapustil realko tudi ni bil več član Marijine druž­be in do vstopa v domobranstvo ni bil v nobenem društvu. Versko življenje ga ni zanimalo, niti privlačevalo. V domači družini, pri ma­teri in treh starejših sestrah ni našel spodbude in vzgleda za versko življenje, starejši brat pa z Mirom sploh ni imel nobenega stika.

V najlepšem spominu iz teh let mu je ostalo taborjenje na Zabreški planini zraven Finž­garjeve »Murke« skupaj z revnimi otroki z Gal­jevice, predmestja Ljubljane. Duhovnik sa­lezijanec, ki je taborjenje organiziral, je povabil tudi Mira, ker je tisto leto ostal brez očeta. Do svoje smrti ni pozabil teh dni, živ­ljenja v naravi in lepot narave, ki so se mu takrat prvič razkrile, in jih je njegova mlada, vsega lepega in dobrega željna duša srkala vase.

Po končani šoli in odsluženi vojaščini je dobil zaposlitev na gradbenem oddelku Dravske banovine. Iz fanta se je prebujal v moža in vedno jasneje mu je postajalo, da služba ni vse. Ko mu je bilo 23 let, je pred moščansko cerkvico – v cerkev ni zahajal – ugledal lepo, veselo in prisrčno sedemnajstletno dekle Justo Kocmur iz Most, svojo bodočo ženo. Stanoval je v neposredni bližini Kocmurjevih; imel je navado, da je odprl okno svoje najemniške sobice, sedel za klavir, zaigral in zapel popevko La Paloma, ki je nastala v času španske revolucije in jo je prepevala takratna mladež. ‘Tja v dalj mi poleti beli golobček moj,/ tja v dalj, kjer po meni joka se deklič moj.’ Njegova živahnost, hudomušnost, neposrednost in »iskre v njegovih očeh so v meni že po prvem srečanju vnele zaljub­ljenost. Še danes vem, da se je to zgodilo na sprehodu čez Rožnik, 5. maja 1941, in zaljub­ljena sva ostala do konca življenja,« se še danes spominja spontana in odkrita gospa Justa.

Zaljubljenost mladih dveh je do kraja vzburila vso Kocmurjevo družino, Justine starše in brate. Justi so prepovedali hojo z Mirom. »Brezverec, ofar, v našo družino nima vstopa!« In strogo katoliška Kocmurjeva družina je v Mostah nekaj pomenila! Oče je bil ravnatelj Prvega delavskega konzumnega društva, ki ga je ustanovil J. E. Krek v korist delavcem, ki so v zimskih mesecih brezposelnosti dobivali v trgovini hrano, poleti, ko je bilo več možnosti za zaslužek, pa so za zimske nakupe vračali denar. Mamo je motil celo Mirov nemški priimek, predvsem pa jo je skrbela Justina mladost, naivnost in otroška zaupljivost do ljubljenega fanta. Edini še živi Justin brat ve povedati, kako so jo imeli bratje radi in kako so se zanjo bali.

Zakaj si je Miro ‘prislužil’ vzdevek, da je »brezverec, svobodomiselnež in ofar« iz Zelene jame, kot so ljudje o njem govorili? Leta 1941 je bila vsa Ljubljana za OF, toliko bolj mladi, ki so želeli živeti svoje sanje v svobodi in miru. Kot smo že povedali, Miro ni bil član [Stran 024] nobene stranke ali privrženec nobenega gibanja in zato tudi za komuniste nezanimiv, saj so bili l. 1941 že dodobra organizirani. Nje­gova edina »krivda« je bila, da ni hodil v cerkev. Pa je bil zato brezverec? Nadaljnji potek dogodkov nam bo pomagal osvetlili, da so dobrota, resnicoljubnost, poštenje in ob­ču­tek za drugega tiste vrline, ki pomagajo mlademu človeku v še tako zmedenih časih do lastnega prepričanja in odločanja, tudi glede verske opredelitve.

Miro je upošteval prepoved Justinih staršev, toda vsak dan je zvesto spremljal svoje dekle na poti od doma do šiviljske delavnice, kjer je imela Justa prakso, zvečer pa nazaj. Hotel se je predstaviti Justinim staršem in se z njimi pogovoriti o resnosti svojega namena, pa mu je mama pred nosom zaloputnila vrata. Vztraj­nost in iskrenost sta naposled tega »brezverca« pripeljali na pogovor k moščanskemu župniku g. Mihu Jenku, ki je sicer vsako nedeljo s prižnice opozarjal na zlo komunizma in njegove pogubne posledice, Miro pa je po tem pogovoru v njem pričel gledati, kot je sam rekel, »dobrega človeka«. Morda je tudi župnik v »brezvernem« Miru zaslutil dobrega, poštenega mladeniča in podprl njegovo ljubezen do izvoljenke. Verjetno je g. župnik ob priliki to mimogrede omenil Justinemu očetu, saj je ta nekega dne udaril naravnost: »Justa, povej Miru, da pridem k njim na obisk in se pogovorimo!« In kakšna je bila očetova sodba po tem obisku? »Kar ne­hajte s svojim govoričenjem,« je g. Kocmur zagrmel doma, »več je vreden, kot vi vsi skupaj,« in se ozrl na Justine brate, ki so nemo obsedeli.

Poročila sta se 12. avgusta 1942, čeprav ne brez zapletov. Ko sta bila drugič oklicana, so Mira in dva Justina brata zajeli pri raciji v Mostah in jih odpeljali v Gonars. Mirova starejša sestra je šla celo do Graziolija, da bi Mira izpustili, tudi zato, ker naj bi bil po njenih besedah nepogrešljiv pri gradnji ceste Cajnarje–Ravnik na Bloški planoti, kjer je bil zaposlen pozimi 1941 in pomladi 1942. Seveda sta šli Mirova sestra in zaročenka Justa – kot so hodili mnogi drugi – do škofa Rožmana, da bi še on, kot že tolikokrat prej, posredoval pri italijanski oblasti, čeprav so mu zato komunisti očitali, da se povezuje z okupatorjem. Miro se je res kmalu vrnil, brata šele čez nekaj mesecev. Shujšan, oslabljen in postrižen je stopil pred oltar.

Po poroki so se vrata Kocmurjevega doma Miru na stežaj odprla. Vse, še taščo, je osvojil s svojo prisrčnostjo, vedrino, smislom za humor, delavnostjo in priročnostjo. Videlo se je, kako vesel je bil, da je postal član družine, saj je vseskozi zelo pogrešal družinsko življenje. »No, Miro, boš mene še vedno imel rad?« ga je nekoč vprašala njegova mama. »Seveda,« ji je odvrnil, »toda zdaj je prva žena!«

Pomanjkanje je bilo čutiti na vsakem koraku, predvsem pa so se leta 1942 politične okoliščine drastično spremenile. Najbrž le naj­večjim naivnežem še ni bilo jasno, da OF vodi odkrito komunistično revolucijo, ki je prav v drugem letu dobivala strahovite razsežnosti. Mladi Miro je to očitno vedel že pred poroko, ko je delal na gradbišču ceste Cajnarji–Ravnik na Bloški planoti, toda svojega zaljublje­nega, naivnega dekleta ni hotel obremen­jevati s takimi pogovori, ona pa nikoli ni silila vanj z vprašanji, še manj pa, da bi ga nagovarjala h kakršnikoli odločitvi, kot so ji očitali po vojni. Zato nas toliko bolj zanima, kaj se je dogajalo na Blokah pozimi 1941/1942 in pomladi 1942. Je imel Miro priliko, da se je seznanil s partizanstvom? Z nastajanjem prvih vaških straž?

Cesta, ki je povezala Cajnarje z Ravnikom na severozahodnem delu Bloške planote in se vije po dolini v smeri od jugovzhoda proti severozahodu, je dolga nekaj kilometrov. Za Bločane ni imela nobenega pomena, tudi za italijansko vojaško upravo ne, le dve osamljeni vasici je vključila v cestno omrežje. Toda v obdobju, ko se je ta cesta gradila in ki mu je bil mladi gradbeni tehnik vsak dan priča, je bilo partizanstvo na Blokah v najbolj grobem razmahu.

Aprila l. 1942 so v Šentvidu nad Cerknico, v vasici, ki leži prav nad dolino z omenjeno cesto, partizani ubili daleč okrog znanega in priljubljenega župana Tekavca in občinskega tajnika. Umor je Bločane zelo pretresel. V Krvavi Peči, vasici v neposredni bližini te ceste, so nedolgo zatem partizani umorili ne­kaj deklet. Toda zločinov še ni bilo konca: po­novno so Bločani v grozi onemeli, ko so ubili uglednega moža, Seljak se je pisal in bil po poklicu ko­vač. Njegova kovačija je bila točno na za­četku te novograjene ceste proti Ravniku.

To strahovito pomlad je zaznamoval tudi prvi požig na Blokah, ko so Italijani požgali Ravnik. Spodnji in Gornji Ravnik sta le kakšnih dvesto metrov oddaljena in na tej poti, ki ju loči, sta se pri belem dnevu srečali italijanska in partizanska patrola. Oboji so pričeli streljati in pri tem sta bila ubita dva Italijana. Čez nekaj ur so se iz italijanske zasede na Ve­likih Blokah pripeljali Italijani, obkolili Ravnik in vas zažgali.

Tako je bila okolica te novograjene ceste žarišče samih grozovitih dogajanj. Po uboju [Stran 025] župnika pri Sv. Vidu Karla Žužka – v italijanskih dokumentih je izpričano, da je bil ubit po krivici – se je pomladi 1942 pojavila prva protikomunistična ilegalna skupina v Šentvidu, da je z mitraljezom nadzorovala vas; to je bila ena od prvih vaških straž. V drugi polovici leta pa so že nastajale legalne vaške straže. Najbolj znana je bila na Rudolfovem, kjer je bila doma družina Makovec.

Figure 14. Grosuplje 1944 – Miro Seibitz, komandant oklepnega vlaka

Partizanski pritisk je naraščal tudi zato, ker so v Šentvidu, ki leži na najvišjem delu planote in je z vseh strani težko dostopen zaradi strmih pobočij, partizani nameravali organizirati komunistično osvobojeno ozemlje. Pri pobojih je prednjačila Dakijeva četa. Zelo dobrodošla je bila bližina Krimske jame, kamor so spomladi 1942 pometali več ljudi, tudi de­kleta.

Trepet na Blokah je bil strahoten, prav nenavadno bi bilo, če ga ne bi zaznali tudi gradbeniki na cesti Cajnarje–Ravnik, saj je bila najbližja okolica priča partizanskih grozodejstev. Ali je zato kaj nenavadno, da je mladi »ofar« Miro Seibitz pričenjal to pomlad politično zoreti in se opredeljevati? Jeseni tega leta je dopolnil štiriindvajset let in v takih vojnih razmerah so mladi hitreje zoreli.

Tudi v Gonarsu je Miro marsikaj spoznal: vedno sestradan je videl, da nekateri zaporniki niso bili nikdar lačni in so bili tesno povezani z Italijani. Podobno kot po nemških taboriščih je bila tudi v Gonarsu partijska celica s slovenskimi komunisti. In Ljubljana l. 1943? Še zdaleč ni bila več »ofarska« Ljubljana, ki jo je Miro poznal iz leta 1941.

Zato ni bilo prav nič nenavadno, da je jeseni l. 1943 Miro nekega dne stopil pred svojo mlado ženo in jo vprašal: »Ali bi imela kaj proti, če bi bil v uniformi?« »Ti veš, da sem pro­ti uniformi, naredi pa kakor hočeš.« »Tvo­ji bratje so taki klerikalci, pobožnjaki, pa sedijo doma in ne gredo k domobrancem, bom pa šel prvi jaz!« Miro se je pri tem s pestjo udaril na prsi. Žena je odločitev sprejela in nanjo ni imela nobenega vpliva, še manj na kasnejše odločitve. Tudi ni nikoli zvedela od moža, kako so strahote, ki so jih partizani počeli med Bločani, vplivale nanj in na njegove odločitve.

Kmalu za njim sta k domobrancem odšla tudi Justina brata.

3.1.2. Komandant čete na oklopnem vlaku

Miro Seibitz je svoje služenje domobranstvu pričel kot topničar na Ljubljanskem gradu, po enem letu je napredoval do čina oficirja, saj je služil vojsko v kraljevini Jugoslaviji in bil rezervni oficir, verjetno pa tudi zaradi svojih [Stran 026] sposobnosti: zanesljivosti, vedrine, delavnosti, priročnosti. Zgodaj jeseni 1944 je bil prestavljen v Grosuplje kot komandant čete na oklopnem vlaku. Pred odhodom je že vedel, da žena pričakuje otroka. Rojen bo spomladi … Morda pa bo takrat že konec vojne … Miro je videl, kako mlada mati hira: podhranjena je še tisto boro hrano, ki jo je použila, zaradi slabosti izbruhala. Med nosečnostjo so se pričele prve težave z ledvicami, zaradi katerih boleha vse življenje. Miro je odločil, da mora žena z njim: na zrak, na krepko kmečko hrano. Kaj zrak, kaj hrana, bližina ljubljenega moža je pomenila ženi vse. Miro je poslal vojake z oklopnim vlakom ponjo in brez oklevanja se je mlada žena odpeljala k možu.

V Grosupljem je bila zelo malo skupaj z njim. Stalno je imel delo. Toda sprehajala se je po pravljično obarvani jesenski naravi in fantje Mirove čete so budno pazili nanjo, ko so jo jemali s seboj na patruljo. Eden ji je pisal pesmi in ji je nekoč prinesel ogromen šopek lokvanjev. Justa jih toliko skupaj ni videla še nikoli. »Le kje si jih toliko nabral?« Peljal jo je do mlake pod gradom. Sami beli lokvanji, se Justa ni mogla načuditi! Pok! Pok! Pok! Streli so bili uperjeni vanju. V hipu zbežita. Le kako sta mogla biti tako neprevidna! Saj je vendar vojna in nima nič skupnega s poezijo, z mladostjo, lokvanji in jesenskimi sprehodi.

Miro je v tistih dneh v ženini bližini marsikaj premišljeval. Zelo se je veselil otroka in bil v takih pogovorih čisto raznežen: »Veš, miška, ko boš imela otroka, mene najbrž ne bo več. Verjetno bom ležal ob kakšnem parobku go­zda. Ampak ti boš imela mojega otroka. Če bo fant, bo vojak, če punčka, pa je ne vzgajaj ta­ko strogo, kot so tebe!«

Vendar ga je osrečevalo spoznanje, da se je ob njem zadržana, a prostodušna vesela deklica, ki ga je prevzela, razcvetevala v zrelo in ljubečo ženo.

Oktobra 1944, ko se je žena že vrnila v Ljubljano, je bil Miro kazensko prestavljen v Šentvid pri Stični. Žena ni vedela zakaj, zato ga je sama obiskala. Kot vedno je bil veder in prisrčen, toda dobila je vtis, da je zadržan in zaskrbljen, kot običajno ni bil. Spominja se majhne sobice, z velikim šopkom jesenskega hrastovega listja na mizi: »Zate sem ga nabral!« Kaj vse bi Miro dal ženi, da bi pokazal [Stran 027] svojo navezanost, jo razvedril in ji ne bi bilo treba misliti na vojno, ki ju ločuje. To je bil ženin zadnji obisk pri možu na Dolenjskem.

Figure 15. Na kolodvor – Z leve mama Frančiška Kocmur, Irena Kocmur z Justino hčerko (šest tednov) v vozičku, Justa Seibitz, Alojz Kocmur

Kako pa so doživljali svojega poveljnika Mira Seibitza njegovi podrejeni vojaki? Gospod Pavle Kogej ima to obdobje, kljub vojni, v prijetnem spominu, še posebej zaradi »njihovega Mira«.

»Na oklopnem vlaku sem bil od prvega dne njegove ustanovitve, jeseni leta 1943. Naša enota je bila nadvse zanimiva združba. Jedro enote, predvsem podoficirji, so bili preizkušeni borci iz znanega Štajerskega bataljona, druga skupina smo bili dijaki in študentje. Naš prvi poveljnik je bil poročnik Kozina, doma iz okolice Ribnice. Bil je odličen starešina in zelo smo bili prizadeti, ko je bil v za­četku l. 1944 z več drugimi fanti ubit v nesreči pri streljanju z minometom. Zamenjal ga je poročnik Miro Sebitz. Tudi on je bil odličen poveljnik: takoj smo ga vzljubili in z njim nadvse prijateljsko sodelovali.

Vsa naša enota je bila v večini izredno narodno zavedna in sovražno razpoložena do Nem­cev. Veselili smo se vsakega zavezniškega uspeha. Vedeli smo, da bo vojne kmalu konec in da bodo Nemci poraženi. Na vsak način smo se hoteli čim prej odlepiti od njihovega tutorstva. V jeseni 1944 smo se začeli resno pripravljati za odhod v ilegalo, da bo­mo kot samostojna vojska pričakali zahodne zaveznike. Izdelali smo podroben načrt, kje in ka­ko bomo uničili oklopni vlak in težko orožje ter le z lažjo oborožitvijo odšli v gozd.

Toda vse te priprave so bile izdane. Skoraj vse enote so imele v svoji sredi agente VOS-a, ti so bili tudi v glavnem štabu domobranske vojske. Vsem dobro znani končni izid je bil ta, da so vse višje oficirje, ki so bili vpleteni v te priprave, poslali v Dachau. Tudi med nami so začeli delati Nemci red. Prepričan sem, da je bil to vzrok, da so poročnika Seibitza prestavili v Šentvid pri Stični v udarni bataljon. Razbili so tudi našo enoto. S skupino drugih fantov sem bil prestavljen v Kočevje. Tam smo preživljali hude mesece pozne jeseni, zime in zgodnje pomladi 1944/45. Tako sva se s poročnikom Seibitzem razšla in sva se srečala šele v Vetrinju maja 1945.«

Podobno kot Pavle Kogej ima svojega poveljnika v najlepšem spominu tudi Uroš Žitnik. Leta 1944 je bil iz bataljona kap. Stamenkovića v Višnji gori prestavljen na oklopni vlak na Grosupljem.

»Bila sta dva oklopna vlaka s tremi posadkami. Vzdušje v enoti je bilo odlično. Komandant enote je bil poročnik Miro Seibitz. Bil je človek idealov, pravi Slovenec in nepopustljiv v svojem prepričanju. S svojim zgledom je v enoti dosegel izredno disciplino in borbenost. Bil nam je oče in vzgojitelj. Predajal se je svojim »fantom«. Spremljal nas je na vsaki poti našega boja. Dajal nam je navodila in nasvete v naši dejavnosti.

Spominjam se, da smo v enoti imeli nekakšno kulturno skupino. V njej smo sodelovali Odon Peterka, Pavel Kogej (oba pesnika) in jaz kot slikar. Poročnik Seibitz je podpiral naše delo.

Jeseni l. 1944 je prišlo povelje, da je naš komandant prestavljen v Stično. Zbrala se je vsa enota in določili smo delegacijo, ki je šla h generalu Rupniku in ga prosila, naj nam pusti našega Seibitza. V delegaciji smo bili Odon Peterka, Sandi Zupan in jaz. General Rupnik nas je prijazno poslušal. Ko smo mu vse navedli, zakaj bi radi imeli še naprej našega komandanta, je začel pojasnjevati, zakaj je prestavljen v Šentvid pri Stični. Takega človeka, kot je Seibitz, hrabrega, odločnega in človeškega, rabijo v Šentvidu pri ustanovitvi artilerije.

Ko smo se vrnili v enoto in pojasnili generalovo odločitev, je bila premestitev sprejeta z odporom. Seibitz pa nas je miril in nam dal vzgled vojaške discipline: brez ugovora je odšel v Šentvid pri Stični.«

Poročnik Sebitz in žena Justa sta se ponovno videla, ko je žena 29. marca l. 1945 rodila hčerkico Lučko in čez tri tedne ju je prišel še enkrat pogledat. To je bil njegov zadnji obisk. »Moj levček,« je ogovarjal deklico, ki je v joku na široko odpirala ustka, »čisto meni je podobna. Tako glavo ima kot jaz.«

»Res je bilo hudo«, se spominja žena »preden sva se poročila, ko so nama tako nasprotovali, hudo je bilo, ko ga ni bilo več, ampak tri leta sva bila pa srečna, čeprav sva bila lačna. Kar zaigral je na orglice, z drugo roko pa me zasukal po sobi. In sva plesala, se smejala in za nekaj trenutkov pozabila na vojno.«

»Smilila sem se mu, ko je videl, v kakšni revščini živim, pa saj tudi on ni imel ničesar. ‘Nobenega darila nimam zate,’ se je raz­ža­lo­stil za moj dvajseti rojstni dan.« Pa je nekje iz­brskal svetleči papir in mi naredil veliko vazo, jo povezal z žico in vso porisal. Tudi oblikoval jo je tako, da je bila dvakrat izbočena. Potem je iz raznobarvnega krep papirja ust­varil še rože in jih vtikal v vazo. Pravcati šopek! Kje se je tega naučil, ne vem! Tolikokrat sem imela vtis, da vse zna in vse zmore, še posebno, kadar bi me rad razveselil. Ne vem, katerega šopka sem bila bolj vesela: tega [Stran 028] papirnatega ali onega iz osemnajstih nageljnov, ki mi ga je poslal naravnost v šiviljsko delavnico. Seveda je prišel za moj osemnajsti rojstni dan z Blok v Ljubljano, prav zaradi mene … «

»Na božični večer l. 1944 sem zaslišala, da nekaj nese po strmih in ozkih stopnicah do najinega podstrešnega stanovanjca. In že se pojavi na vratih, žareč in nasmejan, s prekrasno zibko v naročju: »Poglej, miškica, božič­no darilo za najinega otročka sem naredil. In to kar sam!« Na Dolenjskem je Miro večkrat delal pri mizarju in ta mu je omogočil, da je po svojem načrtu naredil ta prekrasni izdelek. To je bil prvi in zadnji božični večer revne družinice v podstrešju, z ivjem po stenah.

Od obiska tri tedne po Lučkinem krstu se Miro ni več javil. 5. maja 1945 so Kocmurjevi bežali, kot smo zvedeli iz začetka pripovedi. Kaj naj bi čakali, saj je bežala vsa Dolenjska! Vse, kar je od takrat dalje lahko žena izvedela o njem, so ji po drobcih in še po mnogih letih povedali drugi: kot kamenčke v mozaiku jih je sestavljala v podobo, ki jo o svojem možu hrani v srcu.

Najprej je žena hodila poizvedovat za njim pred prisilne delavnice, kjer so imeli zapornike. Koliko prepadenih obrazov je strmelo vanjo z oken in ona v njih, da bi v katerem prepoznala ljubljene poteze! Nekoč se ji je že zazdelo, da vidi obraz, ki bi bil lahko tudi možev … Spraševala je stražarja, kdo je moški z brki, pa se ji je samo režal, saj je vedel, da Mira Seibitza ni v zaporu.

Odšla je tudi v Šentvid pred poslopje gimnazije, ki so jo spremenili v mučilnico domobrancev, in tam srečala nekdanjega Mirovega kolega iz službe, ‘Meksija’, kot so mu pravili, vsega bleščečega v činih. »Kako pa to, da ste še živi?« »Zakaj pa naj ne bi bila?« »Vsaj zaprti bi morali biti?« se je čudil naprej. »Kaj pa sem naredila takega, da bi morala biti v zaporu?« Pričel je vpiti nanjo: »Vi in vaša družina ste krivi, ker ste ga speljali k domobrancem. Miro je delal za nas v partizanski celici, nosil sem mu Poročevalca, potresal je listke po terenu. Potem pa je kar naenkrat stopil pred nas in zabrusil: ‘Ne bom več delal za vas! Spregledal sem, spoznal sem resnico!’ No, kdo ga je k temu nagovarjal?« Justa se je branila, da ona prav gotovo ne, saj vsega tega še vedela ni. »Saj smo mu tudi zagrozili, da bomo pobili vso Seibitzevo in Kocmurjevo dru­žino, če nas izda,« se je izprsil kapetan »Mek­si«. Izda kaj? Njihova ‘herojska dejanja’?

Zbrala se je, da je lahko čim bolj neprizadeto vprašala: »Kje imate mojega moža?« Kapetan je odšel v poslopje ‘poizvedovat’, kar je takrat že vedel. Čez čas se je vrnil in postavil pred ženo: »Bil je tu notri, pa ga ni več. Kaj mislite, kaj bi z njim naredil, če bi ga dobil takrat, ko smo ga lovili v Šentvidu pri Stični? Saj je golo r-t odnesel od tam, ko smo jih ujeli sredi kosila.« Žena je odgovorila: »Najbrž bi ga ubili.« »No, sami ste povedali … «

3.1.3. Epilog brez konca

»Dolgo sem živela kot omotična in nisem hotela verjeti, da so moža ubili. Obsedena sem bila od želje, da poiščem moža. Vsi so me prepričevali, da so vse pobili v Rogu. A v meni je živel, zato se nisem mogla sprijazniti, da ga ni več. Prišlo je leto 1946 in še vedno sem se občasno zjokala kot nora. Ko sem se zjokala, sem spet upala. Upala sem v brezupu: nisem ga videla mrtvega, zato sem kar naprej upala, da še živi. Kako hudo je bilo, ker nisem smela dati duška žalovanju, njim pa nisem hotela pokazati, kako so me prizadeli.«

»Leta 1946 sem šla poizvedovat na Udbo. Napotili so me kar k samemu tovarišu Mitji Ribičiču, a takrat nisem vedela, da je to on, niti kdo je on. »Zakaj mi ne poveste, ali je moj mož živ ali ste ga ubili?« Sadistično se mi je zarežal v obraz: »Kar trpite v negotovosti!« [Stran 029] Ali je sploh mogoče, da bi vedel, kakšno trp­ljenje je bila ta negotovost! Kot da bi se ta njegova hudobna privoščljivost na meni ures­ničevala … «

Figure 16. Vlaka ni – Justa Seibitz

Tri leta po ‘osvoboditvi’ je prišla h gospe Justi v šivalnico popolnoma neznana ženska, jo poklicala ven in vprašala, če je ona Justa Seibitz, kot se po možu piše. Rekla je: »Ne poznate me in ne sprašujte, kdo sem. Prišla sem vam povedat samo to, da so vašega moža junija 1945 ustrelili in pokopali v Podutiku.« Čeprav je žena zdaj vedela, kaj se je z njim zgodilo, jo je bilo še vedno groza ob misli na ubitega moža.

»Šele po šestih letih, ko so se preživeli vračali iz zaporov, mi je Mirov bratranec Francelj Seibitz iz Kranjske Gore povedal, da je videl mojega moža v Škofovih zavodih v Šentvidu na stranišču. Bil je do nerazpoznavnosti pretepen. »Zdaj je po meni! V roke me je dobil kolega in mi obljubil šus v tilnik.« Od takrat ga Francelj ni več videl. Še prej mu je zaupal tudi to, da je pobegnil, ko so jih vrnili iz Vetrinja in gnali iz Slovenj Gradca proti Te­harjem. Po nekaj groze polnih dneh in nočeh se je priklatil v Gameljne, ker je mislil, da se žena, hčerkica in Kocmurjevi starši še vedno zadržujejo tam. Prespal je na seniku neke terenke, ki ga je takoj naslednje jutro ovadila partizanom. Prišli so ponj in ga odgnali v Škofove zavode.«

Iz zaporov v Sarajevu se je vrnil tudi Pavle Kogej. Povedal ji je, kako sta se z njenim možem ponovno srečala v Vetrinju. Kako zelo je Miro hrepenel po ženi in njuni deklici …

V zaporih l. 1949 je Pavle Kogej svojemu nekdanjemu komandantu spesnil tudi več pesmi.

Tudi Pavle Kogej je povedal ženi Justi o pobegu njenega moža. »Bilo je med Mislinjo in Velenjem, nekje v Hudi luknji. Skupaj smo se vračali v objem partizanske Slovenije. Nisva pa skupaj hodila. Stražili so nas ‘Hercegovci’, tako smo jim pravili. Morda niso bili iz Hercegovine, lahko so bili tudi Dalmatinci. Tam nekje v najožjem delu doline nam je stražar rekel: ‘Momci, begajte! Evo vam ranac! Imam leba unutra!’ Takrat so mnogi zbežali, a nobenega strela se ni slišalo.« Za pobeg Mira Seibitza je zvedel šele naslednji dan.

V spomin na ta dogodek je v sarajevskih zaporih nastala tudi tale pesmica:

Čez nekaj časa se je na življenjsko pot mlade vdove zopet pritrkljal droben kamenček, ki ga je hvaležno vgradila v podobo svojega ubitega moža.

»Po mnogih letih, morda je bilo šest ali sedem let po vojni, mi je znanka, ki je spremljala ranjence na vlaku, povedala za takratnega domobranskega bolničarja Srečka Zajca, ki je potem, ko je prišel iz zapora in s prisilnega dela, končal semenišče in postal kaplan v Mengšu. Morda bi on kaj vedel o mojem možu? Skupaj sva šli k njemu. Seveda je vedel, saj sta bila z Mirom zaprta v isti sobi! V njej je bil celo klavir! »Kar naprej je vaš mož sedel za klavirjem in preigraval pesem in pel: ‘Tja v dalj mi poleti beli golobček moj,/tja v dalj, kjer po meni se joka deklič moj.’ Samo na vas je mislil in o vas govoril!« je srečen ob tem zagotovilu pripovedoval gospod Zajc.«

La Paloma … da, to je bila ‘njuna pesem’: pesem njune mladosti, njunega tako kratkega zakona, in zdaj še pesem njunega slovesa …

Ali bo kdaj podoba njenega moža v srcu gospe Juste dokončno izklesana in izpeta?

»Bilo je tisto poletje v letu 1945 ob desetih zvečer na god sv. Ane, ko se mi je prikazal. Stanovala sem pri mami. Vso vojno me ni bilo [Stran 030] strah samote, po vojni nisem več zdržala sama. Obe sva bili že v postelji, sestri tudi, Luč­ka v zibki. Ne vem, ali sem že spala ali ne, ko naenkrat zaslišim zvonec. V sanjah sem se znašla na vhodnih vratih. Zagledam njegov shujšan, podplut obraz, oči so mu žarele v taki grozi, da tega ne morem opisati. Zakri­čala sem: ‘Mama! Miro se mi je prikazal!’ Prepričana sem, da se je prišel poslovit in da so ga takrat zverinsko ubili!«

Kdo bi lahko to z gotovostjo potrdil gospe Justi? Pred tremi leti je bila na počitnicah v obmorskem zdravilišču. K njeni mizi je prisedel znanec iz dekliških let, nekdanji Moščan. Tokrat ji je prvič pripovedoval, da je bil tudi on po vojni zaprt v Škofovih zavodih. Ves solzan se je vedno bolj razvnemal v pripovedi, da je moral večkrat kopati grobove, da si je za­slu­žil kakšen kos kruha. »Morda pa je moral kopati tudi grob za mojega moža, pa mi tega ni hotel povedati?« se danes sprašuje gospa Justa.

»Kar trpite v negotovosti!« je dolgo odzvanjalo v njenem srcu. Prav gotovo je trpljenje domobranske vdove zaradi negotovosti in nezmožnosti, da si da duška v javnem žalo­vanju, zelo veliko in nikoli končan proces. Nekoč je gospe Justi rekla partizanska kapetanka: »Žal mi je za vas, ker ste mladi, lepi in sposobna modna oblikovalka. Vam bi morali povedati resnico, da bi si lahko ustvarili novo življenje … Nekaj drugega je, če govorimo starim materam, da so njihovi sinovi in mož­je po taboriščih.«

Ali je mogoče domobranski vdovi po vsem tem pričeti novo življenje?

Njeno življenje po l. 1945 je kot epilog brez konca, s samimi nadaljevanji: kaj še, od koga še bo izvedela kakšen drobec iz zadnjih trenutkov življenja svojega ljubljenega moža?

Pa vendar življenje gospe Juste, vdove Mira Seibitza, poteka v mirnem pričakovanju konca. »Kljub vsemu hudemu se še danes spo­min­­jam trenutkov, ko sem pozno zvečer nehala goniti šivalni stroj in drgniti z likalnikom po tkanini. V nočnem miru sem sedla na balkon, gledala smreke v vrtu in čutila, da me varuje Božja roka, ker sem ostala živa. Čutila tudi globok mir ob spokojnosti, ki jo uživajo moj mož, moj oče, moj brat. Pripravljam se na od­hod za njimi … «

Figure 17. Vetrinj – V sredini Miro Seibitz

4.1.1.

Dal mu je zmagati,

da bi se ob zmagi v vsej krutosti razkrila

laž in zvijačnost zmagovalca.

4.1.2. Z ranjenci

[Stran 031]

V vsakem življenju so doživetja, ki jih človek čuva do zadnjega trenutka. Nekatera so ta­ka, da jih sme odnesti s seboj v večnost, dru­ga pa zadevajo čas, v katerem je živel, in izrisujejo njegovo podobo, zato jih je dolžen razkriti. Iz tega občutka dolžnosti bova tudi medve povedali svojo zgodbo, da bi se videlo jasneje, kakšen čas je to bil in kakšni ljudje so dobili moč nad nami.

Najini starši so bili s Tolminskega in od tam so se umaknili v staro Jugoslavijo. Oče je dobil kruh kot finančni uradnik in živeli smo urejeno, toplo družinsko življenje. Najtežje so bile selitve »po službeni« potrebi, ki so imele navadno politično ozadje. Tako smo živeli v Kranjski Gori, Ljutomeru, Ormožu in tik pred vojno v Skopju, od koder smo kot izgnanci (izgnali so nas Nemci) po devetih dneh vožnje v živinskih vagonih, brez hrane, prišli v Ljubljano. Našli smo si dvosobno stanovanje v Mostah in začel se je boj za pre­živetje. Ker smo bili verni, smo se vključili v versko življenje župnije. Peli sva pri cerkvenem pevskem zboru in bili članici Marijine kon­gregacije.

Tako je prišla pomlad 1945. Nekaj težkega je bilo v zraku. Bili smo nemirni,v notranjosti in pri srcu nas je stiskalo – strah. Čutili smo, da prihaja nad nas nekaj hudega, nekaj, o čemer je pripovedoval oče, ki je bil dve leti v ruskem ujetništvu. To brezobzirno silo pa smo občutili tudi v Ljubljani; likvidiranih je bilo več ljudi. S sestro sva bili tedaj stari dvajset in enaindvajset let, v najlepših dekliških letih. Kot mnogi drugi sva se tudi medve odločili, da se umakneva pred komunisti. Kam pa? – tega nisva vedeli. Mama in ata na­ju nista pustila v neznano in negotovo, preprečiti odhoda pa nama nista ne mogla ne hotela.

Bila je nedelja, 6. maja, ko sva šli z drugimi dekleti pred vojaško bolnico v Mostah in se vkrcali v vagon, kjer so bili zdravniki. V druge vagone so spravljali domobranske ranjence, ki so jih nosili iz bolnice. Čakale smo zmedene in zbegane. Bilo nas je več znanih deklet. Imeli sva težek kovček, in če ne bi bilo vla­ka, ga ne bi mogli nositi in bi morali domov. Vlak je potegnil do glavnega kolodvora in tam obstal. Čakali smo, nihče ni vedel, za­kaj čakamo. Kam gremo, smo se spraševali. Na Ko­roško, se je slišalo med ljudmi. Naen­krat je Krista zagledala svojega fanta v domo­branski uniformi. Pohitela je k njemu, objela sta se in si brez besed izrazila srečo, da sta po več tednih ločitve, strahu in skrbi za kratek čas skupaj. Po prihodu v Ljubljano je odhitel na najin dom in starši so mu povedali, da sva odšli. Imel je malo časa, moral se je vrniti v četo. »Mi gremo peš,« je rekel, »na Ko­roškem se vidiva in o vsem pogovoriva.« Gledala sta si v oči, bile so solzne, vendar polne upanja, saj sta že skoraj tri leta sanjala o miru in skupni bodočnosti. Odšel je, še se je oziral, midve pa sva stali in gledali za njim. S svojo četo je odšel proti Kranju, Tržiču in na Koroško.

Mi pa smo še čakali, vlak se ni premaknil. Nenadoma sva zagledali mamo in ata, ki sta obložena vlekla kolo in kovčka. To je bilo vse, kar sta mogla pobrati. Sosedova Lenka ju je vprašala, kje da sva. Ko sta ji povedala, da sva odšli za nekaj dni in da se vrneva, se je začudila, kako da tudi onadva nista šla. To se jima je zdelo sumljivo. Bila sta razdvojena in ko se je oglasil še Stanko in povedal, da se Ljubljani bližajo partizani in da se iz vseh krajev v koloni umikajo ljudje, so pri očetu prevladale izkušnje iz ruskega ujetništva pa tudi skrb za naju, odločila sta se in zapustila dom. Ma­ma in ata sta se stisnila v sosednji vagon. Svojim staršem sva bili vedno vdano poslušni. Vedno sva prosili in dali so privoljenje ali pa tudi ne. To pot pa ju nisva ubogali, naj greva k njima v njun vagon. Trmasto sva vztrajali v svojem vagonu pri drugih dekletih in prošnja staršev, naj se preseliva k njim, ni zalegla. »Saj smo skupaj, saj gremo skupaj, saj bomo skupaj,« sva se izgovarjali.

Vlak se je počasi začel premikati proti Gorenjski. Starši so bili zaskrbljeni in zamiš­ljeni, v najinem vagonu pa sta kljub vsemu prevladala mladost in prepričanje, da se nam [Stran 032] bo svet odprl in ni nič izgubljenega, saj gremo samo za nekaj dni na Koroško. Bili smo nagneteni skupaj zdravniki, bolniške sestre, nekaj ranjencev in mlada dekleta. Dobile smo na rokav trak z rdečim križem in obljubile, da bomo pomagale, če nas bodo potrebovali. »Kako pa,« smo spraševale. »Naučile se boste,« so nam rekli.

Prilezli smo do Kranja. Tudi tu je vlak obstal. Čakali smo. Železničarji so tolkli po kolesih in pregledovali vagon za vagonom. Obupani ata je naju ponovno prosil, naj se preseliva, celo zelo strogo nama je ukazal, pa nič. Tako živo je to v najinem spominu, da še danes ne moreva razumeti, kako se je moglo zgoditi, da ga nisva ubogali. Neznana sila naju je držala v nepokorščini. Je bila to Božja volja? Tedaj so več kot polovico vagonov odklopili, med njimi tudi vagon, v katerem so bili starši, mi z ranjenci pa smo se začeli pomikati naprej proti Gorenjski. Bili sva pretreseni, ostali sva brez besed, z neizmerno bolečino v srcu in bridkim kesanjem, da sva prizadeli, ranili in užalili svoje drage, skrbne starše. Za veliko let sva jima povzročili neizmerno trpljenje, duševne in telesne stiske v izgnanstvu, ko dve leti niso vedeli, če sva še živi.

Ata in mama ločitve nista mogla sprejeti ne razumeti, v obupu sta jokala. Znašla sta se v Kranju. Ob nepregledni množici beguncev na povratek domov v Ljubljano nista mogla več misliti. Kovčka sta bila zanju pretežka, zato sta v Kranju poiskala znanko, Mikoličevo Milico iz Rogatca, ji pustila nekaj prtljage in se s tisočimi pomikala proti Tržiču, se vzpenjala v hrib proti Sv. Ani. Ata je porival še kolo, na katerem je bil preostali kovček z najnujnejšimi stvarmi, vendar temu bremenu nista bila kos. Vrgla sta ga na kmečki voz (v Vetrinju sta kovček dobila nazaj) in malo lažje pešačila. Mama je v roki skrbno stiskala k sebi svojo »taško« z družinskimi dokumenti, fotografijami in podobo Brezjanske Marije. Prosila jo je za moč in rešitev iz pekla, v katerem se je znašla nepregledna mno­žica beguncev. Ob križevem potu slovenskega naroda je pozabljala na sebe v upanju, da bo nama ta križev pot prihranjen in da naju bo pripeljal na Koroško vlak z ranjenci. Pot do Ljubelja je bila vedno težja. Z atom nista imela česa jesti, tudi ni bilo možnosti, da bi se odžejala. Še hujša je bila pot skozi temni nedokončani in še vedno razriti tunel. Popuščale so jima moči. Mama se je zaradi oslabelosti spotikala, oče pa je vztrajno rinil svoje kolo. Po štiriletni vojni so bili ljudje že tako in tako oslabljeni. Drug drugemu sta dajala pogum, da morata ob neznanski množici tudi sama vzdržati. Na koroški strani je vzniknilo upanje, z novimi močmi sta se spuščala po strmini navzdol, nato pa spet navzgor, dokler nista po dolgih urah hoje izmučena in izčrpana prestopila mostu čez Dravo in se spet v koloni pomikala proti Vetrinju. Strah za jutri je prevpil strah za skromni topli dom na Šušteršičevi 15 v Ljubljani, ki je bil v izgnanstvu z muko urejen, nato pa se je v hipu razbil. V nočeh pod milim nebom na vetrinjskem polju, ko nista mogla spati, pa so se misli vendarle ustavljale pri toplini zgubljenega doma, še bolj pa ju je glodala skrb za hčeri, ki ne včeraj ne danes še nista prišli z ranjenci. Strah je napolnil srce z bolečino, oči pa s solzami. Z drugimi sta se gnetla v vetrinjski cerkvi pred Marijinim oltarjem, tam sta molila in odlagala svoje skrbi in strah. Mama je jokala, ata molčal. Kaj je takrat v svoji stiski ob­čutil, ni povedal. Ljubezen, ki se je mešala z jezo? Nekdo je poskrbel, da sta se tudi ma­ma in ata znašla v vetrinjskem gradu. Zupanova Lenča, sama z očetom brez mame, je na­jino mamo tolažila in ji vlivala upanje. Tudi Stanko je prihajal k njima in pomagali so si, kolikor so mogli. Vsi trije so čakali naš transport. Žalost in obup pa sta zavladala po Vetrinju, ko so tisti, ki so v Lescah zapustili vlak, pripovedovali, da so nas partizani pobili, kajti ranjencev ni bilo in tudi nobenega od tistih ne, ki so ostali z njimi. Mama je obupala. Klečala je pri Mariji, ji zrla v obraz in prosila. Nekega dne pa se je njen obraz spremenil, postal je miren, vdan. Vsem je pripovedovala, [Stran 033] da sva živi. Na vprašanje, kdo ji je to povedal, je mirno odgovarjala: »Marijo sem prosila, naj mi da znamenje, če sta Jelka in Krista še živi, in Marija mi je pokimala, da sta živi, in zdaj vem: živi sta.« Stanko je prihajal in odhajal, dokler domobrancev niso začeli »pošiljati v Italijo«, kakor so jim govorili. Pred odhodom se je prišel poslovit. Odpeljan je bil na Teharje. Po dolgih letih, ko sva prišli na svobodo, nama je znanka povedala, da sta se srečala na Teharjah. Naročil je pozdrave za naju, če sva slučajno ostali živi. Kakšno bridko sporočilo brez vsakega upanja, da je morda vendarle še kje živ. V Kristi pa je ostal živ spomin na slovo na ljubljanskem kolodvoru. V kakšnem trpljenju je omahnilo njegovo telo in obstalo njegovo srce, ve le Bog.

Figure 18. Jelka Mrak

Naš vlak iz petih vagonov z ranjenci se je počasi pomikal proti obljubljeni Koroški. Prišli smo do Lesc. Živo se spominjava: malo pred mostičkom se je vlak ustavil pred že ozelenelim travnikom s čudovitim pogledom na Julijske Alpe in Karavanke. Na vlaku so bili tudi civilisti in mladi fantje domobranci. Krvavo rdeča zarja je ožarjala Triglav in Julijske Alpe. Fantje so se postavili v krog in prepevali pesmi Nebo žari, Oče, mati, bratje in sestre … in še in še. Pesem je vrela iz mladih grl, kakor da bi čutili, da je to zadnji spev iz teh mladih grl in da bo moralo tako petje med Slovenci za dolgo utihniti ali pa celo umreti. Bilo je tako močno doživetje, da ga ni mogoče pozabiti. Vlak je kar stal in od ut­rujenosti smo kljub vsemu pospali, vendar ne za dolgo. Prebujalo nas je stokanje in ječanje ranjencev, ki je prekinjalo nočni mir in tišino. Zgodaj smo se prebudili in ravnali svoje kosti. Nekaj malega smo dobili za pod zob, saj sta bila v posebnem vagonu hrana in sanitetni material za oskrbo ranjencev. Ne­kateri so imeli hude rane in so veliko trpeli.

Zjutraj 9. 5. 1945 je letalo preletavalo naš vlak. Poskrili smo se pod vagone, ranjenci pa so ostali v njih in čakali na svojo usodo. Dva vagona sta bila brez strehe in v njih so bili ranjenci izpostavljeni soncu, dnevni vročini in nočnemu mrazu. Vlak se ni premaknil nikamor in postajali smo nemirni. Dr. Stane Grapar je odšel na kolodvor v Lesce in zahteval odhod vlaka. Povedali so mu, da je partizanska zaseda spredaj in zadaj in da vlak ne bo odpeljal. Vrnil se je potrt. Zavedel se je, da smo izigrani. Nestrpno smo ga čakali. Predvsem so v svojem stanju trpeli ranjenci. Prevoz naj bi trajal le nekaj ur, saj bi na Koroško morali prispeti najkasneje drugi dan v zgodnjih jutranjih urah. Ne bi smel trajati več kot dobre štiri ure. Brez mikrofona (le kdo ga je imel) je bil zdravnikov glas v napeti tišini vsem slišen: Zaseda spredaj in zadaj. Kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne more, naj gre; vsak naj se odloči po svoji vesti. Nastala je panika. In zgodilo se je: iz vlaka so poskakali vsi, ki so mogli ali hoteli. Stali sva v vagonu ob nepokretnih ranjencih in se gledali. Ostali sva nemi, brez besed, ničesar več nisva razumeli. »Kaj bova naredili,« je Kristo vprašala Jelka, »odgovori mi, kaj bova naredili! Vsi odhajajo, povej, hitro povej! Pomisli na mamo in ata! Ostati morava skupaj, še je čas!« (V Jelki je vstal spomin, kako sta bili z mamo januarja 1944 na obisku pri sorodnikih na Primorskem in kako so ju partizani aretirali.) Ranjenci so se zganili, poslušali so in vse razumeli. Oglasil se je prvi, drugi, tretji, vsi: »Je sploh kdo ostal?« »Ne veva,« sva odgovorili.Velika množica je zapuščala ranjence, vlak. Pomikala se je proti Lescam, proti Radovljici. »Kaj bosta naredili, nas bosta zapustili tudi vedve?« Stiska ob pogledu na te mlade fante s trpečimi obrazi je bila grozna. Še enkrat sva zaslišali: »Nas bosta zapustili tudi vedve?« »Ne, fantje, ne bom vas zapustila,« se je odločila Krista. Pogledala je prestrašeno sestro Jelko, ki je govorila: »Kaj pa mama in ata, kaj bosta rekla. Atu bo hudo, mama bo jokala, in če nas pobijejo?« »Jelka, jaz bom ostala,« je rekla, »naj jih pustim, saj vidiš, kakšni reveži so?« »Kakor je Božja vol­ja,« je odgovorila Jelka, »skupaj morava ostati, tudi jaz bom ostala.« K nama je prišla najina prijateljica Magda Dolničar. Tudi ona se je odločila tako kot medve in ostala zvesta nepokretnim v mavec zabetoniranim fantom. Naenkrat je bilo vse tiho in mirno, fantje so jokali. Pred vagoni smo stali župnik Janez Jenko iz Žužemberka, bogoslovca Feliks Za­jec in Marjan Pavlovčič, dve poklicni medi­cin­ski sestri: Anica Kožar in Marija Popit ter laična dekleta Helena Šušteršič, Magda Dolničar, Jelka in Krista Mrak. Stopili smo skupaj in se šele seznanili. Prešteli smo ranjence, bilo jih je 120, nas pa devet. Po krajšem molku je spregovoril župnik Janez Jenko: »Zavestno smo ostali z ranjenci, zavestno gremo v roke partizanom, zavestno smo se odločili, da gremo lahko tudi v smrt, zavestno v neznano.« Molili smo za umirajoče, dal nam je odvezo in blagoslov. Zavestno, zavestno … je odmevalo v ušesih in srcu. Molitev nas je združila v očenaševi prošnji: in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo … V svojem kovčku sva nosili podobo Brezjanske Marije. Fantje so spraševali: »Noben zdravnik ni ostal z nami?« »Ne, noben.« Odšli so dr. Stane Grapar, dr. Končan, dr. Žakelj, dr. Janez Janež, dr. Meršol, morda še kdo, vsi. Mir, zbranost in nestrpno čakanje je prekinil signal lokomotive. Vsak je s svojimi [Stran 034] mislimi poslušal ropotanje koles. Moj Bog, noben zdravnik ni ostal. Strah pred komunističnimi grozotami je bil tolikšen, da so zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego in so v odločilnem trenutku mislili le na rešitev. Ko sva jeseni 1945 na sodišču, ko so nas peljali na sprehod, srečali dr. Graparja, naju je začudeno pogledal: »Sta živi? In ranjenci?« »Ne veva,« sva odgovorili. Ko so nas ob drugi priložnosti peljali na sprehod, sva na istih stopnicah srečali s takega sprehoda vrača­jočega se pisatelja dr. Joža Lavrenčiča. Debelo naju je pogledal: »Sta živi? Moj Bog, na istem mestu vedve, ki sta ostali z ranjenci, in mi, ki smo jih v Lescah zapustili.«

Vlak je zapeljal v Lesce in se ustavil. Takoj so odklopili vagon s hrano in sanitetnim materialom. V vagone so prišli partizani in partizanke, vsi oboroženi z mitraljezi. Kakor da so podivjali, so zmerjali, preklinjali, z njihovih obrazov je sikalo sovraštvo. Bili smo mirni. Ranjencem so pobrali vse, kar je bilo dosegljivo: ure, verižice, prstane. Na vsakem vagonu je bila straža, ki nas je spremljala do Jesenic. Vlak se je ustavil na glavnem kolodvoru. Mežakla je bila odeta v temne oblake, pripravljalo se je k nevihti. Grmelo je in se bliskalo. Stražar je Kristi dovolil, da je stopila do postajenačelnika in ga lepo prosila, da nam dva odprta vagona zamenja z zaprtimi, da bi bili ranjenci pod streho, ker se je bližala nevihta. Moral je biti dober mož, ker je njeno prošnjo uslišal, in dobili smo dva pokrita vagona ter vanju prenesli ranjence. Grmenje se je približevalo z vso silo in ko je bil zadnji ranjenec na suhem, mi vsi pa že v vagonih, se je ulilo. Bili smo srečni. Tudi postajenačelnik, ki nas je gledal, kako se trudimo, je bil zadovoljen, da nam je ugodil. Ranjenci so seveda občutili odklapljanje in priklapljanje vagonov, nekateri so imeli zelo hude bolečine. Lačen ni bil nihče, čeprav želodci niso bili tega mnenja.

Naslednji dan (10. 5.) so nas odpeljali na Blejsko Dobravo in zapeljali na mrtvi tir. Starejši možakar v civilu s puško na rami nas je stražil. Sedel je na stolu, nas opazoval in si mislil svoje. Govoriti z nami ni smel. Anica in Marija sta lajšali rane, kakor sta vedeli in znali. Rane so bile grozljive. Naslednji dan (11. 5.) so bile razmere še hujše. Stokanje in zadah sta se stopnjevala, saj smo že toliko dni preživeli v nemogočih higienskih razmerah. Bili smo lačni in neumiti, saj vode še za pitje ni bilo. Krista je stopila do stražarja in rekla: »Lačni smo, v vas grem prosit hrane.« »Ja, pa da prideš nazaj.« Stopila je v prvo hišo nasproti kolodvora in dobila malenkost. Šla je naprej, povsod so jo s sočutjem sprejeli. Obljubili so ji, da bodo organizirali peko kruha. V prvi hiši je tudi sama omagala in zajokala, skuhali so ji čaj in ji prigovarjali, naj se uleže, da si opomore. Ni imela obstanka, tudi beračenje po vasi jo je po­ni­ževalo. Ljudje so bili dobri in prijazni, toda brezupni položaj je naredil svoje. Peke kruha nismo pričakali, odpeljali so nas nazaj na Jesenice. Ko se je vlak ustavil in so odklopili lokomotivo, je Krista spet odšla do »prve komande«, povedala, da smo lačni, in prosila za hrano. Dobili smo prvič dva kotla mineštre, na vsakega je prišla ena zajemalka. Niso nas zmerjali, dali so in to je bil naš prvi obrok tople hrane po odhodu iz Ljubljane.

Jelka je zbolela, imela je hude bolečine in je padla v nezavest. Stražar je poklical Rdeči križ in odpeljali so jo v bolnico. Nudili so ji prvo pomoč in ji dali jesti. Po pacientih je sporočila Ireni in Mariji Šolar, da je v bolnici in da smo mi na transportu. Kljub strahu sta jo obiskali in ji prinesli nekaj hrane. Še bolj dobro pa je Jelki dela njuna skrb. Svetovali sta ji, naj pobegne. Jelka si je od prve pomoči in hrane opomogla. Iz strahu, da bi jo aretirali, je bedela celo noč, saj je pri odprtih vratih slišala vprašanje: kje je ta bela. Bala se je tudi, da bi vlak z ranjenci odpeljal brez nje, zato se je odtihotapila na hodnik in pobegnila.

Naslednji dan se je vlak začel počasi premikati proti Ljubljani. Pri Medvodah je bila proga porušena in devet lačnih in izčrpanih je prenašalo 120 ranjencev z vlaka na kamion. Fantje sebi in nam niso mogli pomagati. Kamioni so se ustavili v vojaški bolnici v Mostah v Ljubljani, od koder nas je vlak 6. 5. odpeljal v »obljubljeno deželo«. Vseh 120 ranjencev je devet oseb preneslo v barako. Vse smo morali sleči in obleko dati v dezinfekcijo, prav tako smo morali gole fante prenesti v prostor za dezinfekcijo in nato gole spet na postelje, kjer so od mraza in bolečin drgetali. Ležali so na golih deskah. Ko so bile njihove obleke dezificirane, smo jih oblekle vanje. Vseh 120 ranjencev ni šlo v našo barako, zato so jih namestili tudi v sosednjo. Ranjenci so ležali, mi pa smo se s strahom stisnili med postelje in čakali, kaj bo. Komisarji, moški in ženske, oblečeni v elegantne uniforme, so nas ogledovali, upajoč, da v nas prepoznajo kakega znanega. Ponižanj, zasmehovanja ni hotelo biti konec. V najinem kovčku pa je bila z nami podoba Brezjanske Marije. Molitev na ustnicah je že zamrla, le misli so še šepetale: Marija, pomagaj nam. Ob razmišljanju o neznani usodi, je Krista spet začutila, da smo lačni. Prosila je jesti. Surov glas je zavpil: »Še žrli boste!« Pa se nas [Stran 035] je nekdo usmilil in nam prinesel nekaj toplega, toda samo en kotliček. Za vse ni bilo dovolj. Odločila se je, da je dala vsakemu eno za­jemalko. Zmanjkalo je. Šla je nazaj in spet prosila. Da je dobila, so ji rekli; da pa je bilo to za 129 ljudi premalo, se ni dala odgnati. Do­bila je še en kotliček in ga razdelila še drugi polovici. To je bil drugi topli obrok, odkar smo odšli iz Ljubljane. Zeblo nas je, pa je bila ta mineštra, v kateri je bilo vse mogoče, dobra.

Figure 19. Krista Mrak

Ljudje so pritiskali na ograjo bolnice. Tako je Magdo Dolničar opazila njena mama: »Moj Bog, Magda, zakaj nisi ušla?« Ljudje so si nas ogledovali podnevi in ponoči in nas zmerjali. To je trajalo do binkoštne sobote 19. 5. 1945.

4.1.3. V Škofovih zavodih v Šentvidu

Na binkoštno soboto so nas spremljevalce, razen bogoslovca Feliksa Zajca in nekaj ranjencev, naložili na tovornjak in odpeljali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Pred glavnim vhodom smo morali dati roke za vrat, temeljito so nas pregledali in nam vse pobrali. Lep prt, ki ga je Krista sama izvezla in sva ga nosili s seboj, je sunkovito potegnila s tal. Srce nama je butalo, kaj bo. Pa ni bilo nič. Odpeljali so nas v prvo nadstropje desno, v veliko sobo s pogledom na pročelje. Skupaj smo bili moški in ženske, ležali smo na golih tleh. Nama je ostal še kovček, ki sva ga vzeli od doma. V njem je ostal le izvezeni prt, ki sva si ga izborili nazaj, slika Brezjanske Marije (oboje Krista še zmeraj hrani) in nekaj malenkosti. To naju je spremljalo skozi vse najine ječe. Ranjencev niso dali k nam in jih nisva več videli. Skozi okno pa smo opazile, da so pripeljali še en kamion ranjencev. Kam so jih dali, ne veva. V Škofove zavode so pripeljali 50 do 60 ranjencev. Seveda pa ranjenci niso šli na dva kamiona, zato je del naših ranjencev morda med tistimi, ki so bili po pripovedovanju g. Permeta pobiti v Iškem Vintgarju.

Nas osem spremljevalcev je ostalo skupaj, drugi dan pa smo našli tudi g. Zajca. Bogoslovca Zajca je namreč prepoznal domačin in pod stražo je moral peš v Šentvid. Zjutraj smo ga našle na WC, kjer si je izpiral otekli in podpluti obraz in blažil bolečine pod mrzlo vodo. Pregovorile smo ga, da je prišel v našo sobo, vendar ga je njegov krvnik kmalu našel in odpeljal v drugo sobo, menda med policijo. Morda je bila to njegova rešitev, ker so ga dali na sodišče in se je ob amnestiji vrnil domov. Čez dva ali tri dni so župnika Jenka in bogoslovca Marjana ločili od nas. Nobeden od njiju ni preživel, bogve, kje so ju pobili.

Hrana v Škofovih zavodih je bila zelo slaba, kisla in tekoča čorba. Rekli so, da nam ku­hajo grad ferkauf ali konjski futer. To naj bi bilo posušeno listje pese ali repe, pa še tega nismo dobivali redno. V naši sobi se je pojavila krvava griža. Partizanski medicinec Mir­ko nam je naskrivaj prinesel oglje in prepre­čil širjenje bolezni. Dekleta smo morala pomivati hodnike, nekatera pa so prala in po­spravljala komisarjem in komisarkam.

Škofovi zavodi so se začeli polniti z vrnjenimi s Koroškega. Šele pozneje, že v zaporih, sva zvedeli, da v vsej tej množici niso bili le vrnjen­ci, mnoge so aretirali doma, celo na njivi. V zavodih je delovalo tudi vojaško sodišče IV. armade in mnoge naše sozapornice je po hitrem postopku obsodilo na smrt z ustrelitvijo brez obtožbe in tudi sodbe niso dobile v roko. Kasneje jim je bila kazen spremenjena v visoko zaporno kazen. Vsak dan je bilo več ljudi. Tudi kapela in dvorana sta bili nabito polni. O groza, ko so že v začetku junija prišli novi in so nam povedali, da so jih partizanom izročili Angleži, se je vzbudila še skrb za očeta in mater. Vsevprek sva spraševali, če ju je kdo videl ali spoznal. Tvegali sva celo bunker in šli po stopnicah na kor v kapelo, da bi morda našli očeta v množici. To ni bilo mogoče: iz [Stran 036] sestradanih teles so zrle samo oči. Odneslo naju je nazaj v sobo. Nihče naju ni opazil. Tudi naša in vse sosednje sobe so se napolnile z ženskami. Prestrašeni sva poslušali, kaj vse so ljudje prestali na peš poti iz vse Slovenije do Koroške in kako so Angleži s prevaro izročili razorožene in nemočne domobrance podivjanim partizanom na milost in nemilost. Polnilo se je tudi dvorišče in na zastra­ženem vrtu je bila velikanska množica fantov in mož. Na prostem so bili tudi v dežju, zanje ni bilo strehe. Začelo pa se je tudi odvažanje, med vpitjem in poveljevanjem so se polnili kamioni in tudi živinski vagoni. Skozi okno, ki je bilo na pročelju, smo z grozo v srcu opazovale in poslušale vse to.

V našo sobo so dali osem let starega majhnega in suhega fantiča iz Žvirč v Suhi krajini. Franci Turk mu je bilo ime. Z očetom sta odšla na Koroško in bila vrnjena prek Jesenic. Jokal in hlipal je ob oknu in se ni dal po­tolažiti. Ko so ga ločili od očeta, so mu rekli, da je šel ata za sedem dni popravljat cesto. Ko bo popravljena, bosta šla domov. Bil je brez mame. Mamo, sestrico in staro mamo je pri bombardiranju Žvirč ubilo. Z atom sta ostala sama in kjerkoli je bil ata, je bil z njim. Komisarja Bauerja smo zgrožene nad tem nečloveškim zločinom prosile, da mu je v svoji menažki prinašal svojo hrano. Franci pa je odklanjal tudi to hrano. Stal je ob oknu, se prestopal z ene noge na drugo in neusmiljeno jokal. Ni jim verjel. Odšteval je na prste dneve in neprestano jokal. Po osmih dneh se je postavil pred Bauerja in kričal: »Kje je moj ata, lažete, ubili ste ga!« Otroka je Krista tolažila, mu vlivala upanje, ga stiskala k sebi in nekega dne ji je zaupal, da mu je ata dal 5000 lir. Prosil jo je, naj jih shrani, da mu jih ne bodo vzeli. »Seveda,« je rekla, »ko pa boš želel, jih spet vzemi in sam spravi.« Tako sta postala prijatelja. Med njima je zraslo zaupanje. Fantek je še zmeraj jokal in skozi okno opazoval ljudi na tovornjakih in v vagonih. Rad se je stisnil k njej. V zavodu je zavladala groza. Slišalo se je kričanje, odpiranje in loputanje vrat, tekanje po hodnikih in klicanje imen. Takrat so odpeljali vse preostale Dolenjke najbrž na Ozno v Novo mesto.V tej divji noči so se odprla vrata tudi v našo sobo. Poklicali so nekaj deklet iz Dolenjske in tudi Francija. Vsi smo bili zbegani. Dekleta so vzela fantka, ki je spet milo jokal, v svoje varstvo. Ko je fantek že izginil na dvorišču, sta verjetno oba zgroženo ugotovila, da je njegovih 5000 lir, ki jih je hranila Krista, ostalo pri njej. V zmedi, ki je bila podobna sodnemu dne­vu, ji ni prišlo na misel, da bi mu denar stisnila v roke. Vsa leta je ponavljala njegovo ime, da ga ne bi pozabila: Franci Turk, Žvir­če. Več let kasneje, ko je Krista delala v Volnenki, so tam delale tudi štiri sestre karmeličanke. Ena je imela dolenjski naglas in povedala ji je, da je iz Hinj. Ugotovili sta, da so Žvirče blizu Hinj, zato je lahko povprašala za Francija Turka, ko je šla v nedeljo domov. Povedala ji je, da živi pri stricu, ker so očeta ubili. Takrat je bil star kakih 15 let. Mojstrico je Krista prosila, da ji je iz volnenih ostan­kov naredila dva brezrokavnika. Naredila je paket in v kuverti priložila 5000 din. Stric je pohvalil njeno poštenje, jo povprašal po svo­jem bratu in povabil. V tistem hudem ča­su se povabilu ni mogla odzvati, čeprav bi Francija rada videla.

V tem času nas je v zavodu obiskal brat Magde Dolničar. Odkrili so ga in za nekaj dni zaprli. Magda Dolničar je šla takoj ob amnestiji domov, medve in Helena Šušteršič smo bile premeščene na sodišče, kaj je bilo z obema medinskima sestrama, ne veva. Tako se je naša druž­ba, ki je spremljala ranjence, razšla.

Figure 20. Oče Viktor Mrak in mati Kristina v Spittalu

V Škofovih zavodih je bil vrhovni komandant Marko Vrhunc, sin direktorja trboveljske premogokopne družbe. Tako so nam povedali partizani, ko smo jih spraševali, preden se [Stran 037] je zavod napolnil. Drugič pa so rekli, da je poveljnik Vasja Kogej, major udbe. Vsi, tudi partizani, so se komandanta bali, pa katerikoli je že bil, saj je bil strah in trepet Škofovih zavodov. Pod njegovo komando so se zavodi praznili in se polnila brezna v Kočevskem Rogu in tudi Brezarjevo brezno. Tudi ranjenci, ki so jih pripeljali v zavod izmučene, sestradane in z neoskrbovanimi ranami, so našli svoj mir v njih. V teh okoliščinah ga ni bilo, ki bi to grozodejstvo preprečil. Nebo so prekrili jastrebi in človeška srca so zakrknila. Kako krvava je bila nova oblast in druž­ba, ki jo je ta vzpostavila! Nemogoče jo je zagovarjati, ker se drugače lahko kaj takega vsak hip ponovi. Če je ostalo v teh ljudeh kaj človeškega, misliva, da je njim težje živeti kot nama, ki sva jim bili izročeni na milost in nemilost. Ni se jim mogoče izgovarjati na trenutno situacijo, na okupacijo ali karkoli, saj je jasno, da je šlo le za logično nadaljevanje gro­zodejstev, ki so se začela z revolucijo v Rusiji in so se skrbno načrtovano in zelo spretno kamuflirano izpeljala tudi pri nas. Kdor to zagovarja in opravičuje, se sam uvrš­ča v vrsto teh. Z zločini ne moreš v resnici zmagati, tudi če navidezno kaže tako.

4.1.4. V imenu ljudstva

Na sodišču je bila zopet telesna preiskava, z vseh strani so naju fotografirali in vzeli so nama prstne odtise. Kovček so nama vzeli in ga dali v skladišče.Vzeli so nama tudi tistih 5000 lir, ki jih je dal Kristi v varstvo Franci Turk, in jih deponirali. Tako nama je bilo po višji sili omogočeno, da sva odposlali prvo pošto. Ko so naju pripeljali na vojaško sodišče, naju je »pozdravil« v lepi uniformi najin znanec Drago Šumak, ki sva ga poznali iz Ljutomera. Med vojno je živel v Ljubljani in najin oče, ki je delal na carini, je skrbel, da je dobival od doma pakete, ki so jih slovenski železničarji na tedanji meji predajali želez­ničarjem iz Ljubljanske pokrajine. Sre­čanje z njim seveda ni bilo slučajno in ob tej prilož­nosti se je pohvalil, da so zmagali. Dali so naju v veliko sobo, v kateri nas je bilo kakih 60. Ležale smo tako tesno druga ob drugi, da se ni mogla vsaka posebej niti obrniti. Soba je imela stranišče, nekakšno kiblo, v omari podobnem prostoru. Zjutraj smo drencale v vrsti pred kiblo, ki se je vse prehitro polnila, da so nam iztrebki pljuskali v zadnjice in je neusmiljeno smrdelo. V celicah na sodišču so bile bolhe in stenice, ki so nas žrle vse noči. Umivale se nismo, v vsaki sobi je bil en lavor in vrč z vodo, tako da je še za pitje ni bilo dovolj.

Avgusta je bilo, ko so nas nekaj poklicali. Vzele smo svoje stvari in čakale pred vrati cel dan. Prišel je Mitja Ribičič, se oziral po zapornicah, se postavil pred nas in rekel: »Sestri Mrak, nazaj!« Le od kod bi Mitja Ribičič vedel za naju. Na misel nama je prišel Drago. Morda pa kot spremljevalki ranjencev nisva smeli na prostost, da se ne bi kaj zvedelo o njihovi usodi. Ni mogoče povedati, kakšna je bila najina bridkost.

Premestili so naju na okrožno sodišče, ki je bilo v isti stavbi (na Miklošičevi c.) v III. nadstropju. V sobi nas je bilo okoli 30. Ležale smo po dve in dve na zmletih slamaricah na železnih posteljah. Stranišče ni bilo nič boljše kot v prejšnji sobi. Zaradi slabe hrane in nemogočih razmer sva dobili ekcem na rokah in prisadne pike po zadnjici. Dolgo je trajalo, da smo se lahko skupno tuširale, kar je bilo za stare mamice prav težko. Na spre­hod so nas za četrt ure peljali na dvorišče. Hodile smo molče druga za drugo v krogu pod kontrolo oboroženih paznic. Zelo mučna so bila tudi nočna zasliševanja in drugo maltretiranje. Tako smo se morale postaviti bose na hodnik in so nam pobrali iz paketov vso hrano. Podnevi in ponoči sta nas po sobah obiskovala tudi Mitja Ribičič in Viktor Turnšek, ki sta bila strah in trepet zapornic. Bile smo mlade. Trpljenja v zaprti celici – neužit­na hrana, pokvarjen koruzni kruh, brez zra­ka, okna z železnimi križi, na zunanji strani še leseni plohi, smrdeča kibla, brez občutka za čas, opikane in otekle od stenic in bolh, hudo srbenje, nočna zasliševanja en­krat ene drugič druge, brezdelje, brez knjig, časopisa, v nemogočih razmerah in pod neprestanim pritiskom – tega trpljenja ni mogoče opisati. Včasih se je le zgodilo kaj, kar je zapolnilo čas. Tako je dobra gospa Helena Remec učila Jelko angleščino in s tem preganjala bolečino za sinom, ki so ji ga ubili. Včasih se je zgodilo tudi kaj nenavadnega. Paznik Kregar nam je na primer skrivaj prinesel hostije, me pa smo jih ponoči po vrvici spuščale na smrt obsojenim pod nami, kar nam je bilo v to­lažbo. Veliko smo molile, vendar nas oko paznice ni smelo opaziti.

V naši sobi je bila tudi Francka Bajda Bitenc. V zaporu je rodila deklico, vzeli so ji otroka in ga dali v zavetišče. Njena mama je deklico našla, vendar je od izčrpanosti deklica kmalu umrla. Francka je neutolažljivo jokala, vendar to Ribičiča ni prizadelo.

V celici z nedosegljivimi okni, s pogledom na dvorišče se je zaslišalo vpitje. Zlezle smo druga drugi na roke in opazovale. Tovornjaki, zvezani moški po dva in dva, porivajo jih na [Stran 038] tovornjake. Jelki so popustili živci, jokala je in hlipala: »Moj Bog, pomagaj!« Prišel je zdravnik – zapornik in jo pomiril. »Vse je dobro, nič nisi videla.« Na smrt obsojeni pa so potem po vrvici sporočili, da so odpeljali tudi gospoda Ovsenarja.

Premestili so naju v sobo 183. Ugibali sva, zakaj sva zaprti. Dobili sva obvestilo, da bo 17. 10. 1945 razprava. Nisva vedeli, česa na­ju dolžijo, saj obtožnice nisva prejeli, zato sva pismeno zaprosili za razgovor pri sodniku dr. Košanu. V sodnem spisu o tem piše dobesedno: »Mrak Jelka in Mrak Kristina se privede iz zaporov in prosita, da se jim vroči ob­tož­nica. Ker obtožnice v spisu ni ali se jih dolži česa novega in se nato zopet odvedeta v zapore nazaj.« Šele na razpravi, sodnik je bil dr. Janko Košan, sva zvedeli, da sva med drugim ovaduhinji, sodelavki okupatorja in da sva izdali Jožeta Željana, da je pobiral denar za partizane. Odpeljan je bil v Dachau in tam umrl. Resnica je, da so nas Nemci izgnali, zato do njih nismo imeli nikakršnih simpatij, pač pa strah. Kakšni so nemškutarji, smo vedeli iz štajerskih izkušenj. Do Italijanov pa kot Tolminci tudi nismo čutili drugega kot odpor. V okolju v Mostah smo bili tujci in zato nismo poznali ne ljudi ne razmer. Očitali bi nam lahko le našo protikomunistično miselnost, ki je nismo skrivali. Gospoda Željana smo komaj poznali, kaj počne, pa seveda nismo vedeli. Res pa je, da je našemu očetu ob neki raciji Italijanov uspelo obvestiti Za­krajškove fante, da so se pravočasno umaknili. Obsojeni sva bili na 6 let zapora in izgubo državljanskih pravic. Pravnica dr. Donata Capuder, ki je bila z nama v sobi, nama je pomagala sestaviti pismeno prošnjo in pritožbo na sodbo z 17. 10. 1945, da bi nama dali ob­tožnico in sodbo in postavili uradnega zagovornika. Vrhovno sodišče pod predsedstvom dr. Gaša Stojkovića je 13. 11. 1945 ob­rav­navalo najino pritožbo na sodbo s 17. 10. V pritožbi sva med drugim navedli: »Postopek sodne obravnave pa je ničen, ker mi ob­tožnica ni bila vročena.« Vrhovno sodišče je razsodilo, da je prvostopno sodišče kršilo bistvena pravila formalnega postopka, ker nama ni nudilo možnosti, da se nama postavi branilec (sodnik dr. Gaša Stojković na koncu zapiše: »Princip modernega sovjetskega sodstva je, da naj obdolženi že iz vsega za­čet­ka uživa tudi dobroto obrambe.«), o obtožnici pa ni bilo niti besede. Sodbo sva dobili, obtožnice pa ne. Na sodbo se je pritožil tudi javni tožilec Anton Zupan zaradi prenizke kazni.

Pred ponovno razpravo sva zopet prosili (30. 3. 1946) dobesedno: »prosiva za dostavo obtožnice, katero potrebujeva v svrho priprave zagovora, dalje prosiva tudi za razgovor z zagovornikom, katerega naj nama sodišče uradno postavi. Na razpravi 17. 10. 1945 sva bili brez obtožnice in brez zagovornika.« Ta dopis je okrožno sodišče odstopilo javnemu tožilcu. Na hrbtni strani je tožilec odgovoril: »Okrožnemu sodišču tu s predlogom, da razpravlja na podlagi prvotno stavljenih predlogov za kaznovanje obeh obsojenk. Okolnost, da obtožnica ni vročena obtoženkama, ne more nasprotovati uspešni obrambi, saj je obsojenkama že s prve razprave znano, česa se obtožujeta.« (4. 4. 1946). Ponovna razprava je bila 8. 4. 1946. Imeli sva zagovornika dr. Ilca, ki nama ga je preskrbel brat Magde Dolničarjeve, vendar nama ni mogel pomagati. Dvorana je bila polna neznanih ljudi. Vpili so: Smrt izdajalcem! V dvorani so bili tudi Kramarjeva mama in sin Tone ter najini prijateljici Lina Maček in Magda Dolničar. V nji­hovih očeh je bila toplina, prijaznega, so­čutnega pogleda. To da sva videli vsaj kakega nama naklonjenega človeka, nama je veliko pomenilo. Po razpravi se je Lina postavila med podboje vrat in nama rekla: Morata vzdržati, ne smeta kloniti.

Vsa obtožba se je koncentrirala na zadevo Željan. Dobili so pričo Ivana Anzelca, ki je na zaslišanju 4. 1. 1946 izjavil, da mu je neki straž­nik od Željana prinesel sledeče sporočilo: »Pokazali so mi ovadbo s podpisom obeh sester Mrak Kristine in Jelke. Pripominjam, da je bilo to na sporočilu, ki mi ga je prinesel stražnik, izrecno navedeno.« Na razpravi 8. 4. 1946 pa je omenjena priča rekla: »Dva dni pozneje je prišel k meni neki stražnik in mi oddal listek, da bo odpeljan v Dachau in da sta ga izdali sestri Mrak. Dotični stražnik mi ni govoril nič in je tozadevna moja prejšnja izpovedba na red. št. 17 netočno protokolirana. Posebno mi ni rekel, da mu je bila ovadba pokazana s podpisom obeh obto­ženk.« Obremenilni priči sta bili tudi mati in sestra g. Željana, ki pa o kakem listku nista vedeli nič. Tudi materino pričanje je bilo različno. V prijavi je trdila, da je bil zaprt v Prisilni delavnici, kamor mu je nosila hrano, in da je bil odpeljan v Francijo, kjer je delal v rudniku. Na razpravi pa, da je bil aretiran in odpeljan v Dachau. (V arhivskem gradivu sva 1996 ugotovili, da je bil aretirani g. Željan do odhoda v Dachau samo na sodišču. Njegova sestra pa mi je 6. 1. 1994 napisala izjavo, da brata z mamo po aretaciji nista nikoli več videli, nista vedeli, kje je zaprt, nista mu nosili paketov, nista vedeli, kdaj in od kod je bil odpeljan v Dachau.) Različnosti izjav sodišče ni imelo za mar. Sodnik na razpravi je bil dr. Košan, javni tožilec pa Drago Gregori. [Stran 039] Obsojeni sva bili na 12 let zaporne kazni in 6 let izgube političnih pravic. Šele dosti kasneje se je za take postopke izumil izraz montirani proces. Bog vedi, kdo si je za naju izmislil zadevo Željan in zakaj so omenjene priče pristale na tako pričanje. Kako malo je bila vredna človeška čast. Ne smemo pozabiti, da je nekomu bilo do tega, da morava biti kaznovani, samo zaradi protikomunizma naju pa tedaj očitno niso mogli tako hudo kaznovati. Za protikomunistično miselnost naše družine pa je še najbolje vedel Šumak. Ne kaže pa pozabiti, da obtožnice nikoli ni bilo in je tudi pri obnovi postopka za varstvo zakonitosti nisva odkrili, v dosjeju je bila le prijava Mitja Ribičiča, pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo, tožilcu vojaškega sodišča, vendar pa Ribičič sam od sebe ni mogel nič vedeti o naju, prijavo pa je podpisal in na njej vztrajal. V prijavi pa ni govora o zadevi Željan. Očitano nama je, da sva bili članici Marijine kongregacije, da je k nam prihajal domobranec Stanko in drugi domobranci, da je bila Jelka v službi na pokrajinski upravi in podobno.

Figure 21. Tončka Prošnik

4.1.5. Prevzgoja

Na to sodbo se nisva več pritožili. Po pravnomočnosti sodbe sva bili odpeljani v kaznilnico v Begunjah na Gorenjskem. Tako sva se rešili nemogočih razmer na sodišču, saj so Jelkine roke zaradi ekcema bile ena sama krasta. Tja so pripeljali tudi ženske iz Kočev­ja. Spet nas je bilo v sobi več kot 30. V naši so­bi je bila tudi uboga Mima Brusova, ki je bila zaradi svojega zmedenega govorjenja in obnašanja za vse težavna. Oblekli so nas v raševinaste zaporniške obleke in začele smo delati. Jelka je s povitimi rokami delala pri Hleb­čevi Regini spominke, Krista pa v delavnici pri šiviljah zaradi hudega kašlja ni vzdržala (šele mnogo let kasneje se je ugotovilo, da je alergična na prah), zato je bila dodeljena k težkemu fizičnemu delu na prostem, tudi k podiranju dreves. Najhuje je bilo pozimi, ko smo zmrzovale v nezakurjenih sobah. Te zapore je večkrat obiskal Viktor Turnšek. Po vsa­kem obisku se je režim poostril.

Že na sodišču so zapornice smele dobivati pakete. Zaradi obupno slabe hrane je to veliko pomenilo. Žalostni sva premišljevali, kaj bo z nama, ko nimava nikogar, ki bi nama poslal paket. Kako zelo sva bili presenečeni, da sva dobili vsaka svoj paket, in to 5 let, 7 me­secev in 23 dni vsakega prvega in petnajstega v mesecu, kakor je bilo dovoljeno. To je bil res čudež. Naši dobrotniki se med seboj niso poznali, vendar je Božja volja koordinirala njihovo dobrodelnost tako, da nisva ni­koli ostali praznih rok. Najini nepozabni dobrotniki so bili: Magda Dolničarjeva (na kolesu je pripeljala paket iz Ljubljane v Begunje, da bi naju videla, pa naju ni), sama pre­ganjana in na delu v Istri in Bosni, in nje­na dobra mama; Kramarjeva družina s Stu­denca pri Ljubljani – sin Tone, na slu­že­nju vojaškega roka, je omogočil par izrednih paketov s sadjem pri Pintarjevih v Begunjah – Lina Mačkova do odhoda v Ameriko 1948; Proš­nikova mama iz Horjula (ko je Prošnikova Francka prinesla paket svoji sestri Ton­č­ki, ga je tudi nama, najina mama pa je tedaj v Špitalu ob Dravi po svojih močeh pomagala horjulskim dekletom, bilo jih je 16); Prebilova Ivanka iz Zaklanca, ki je svoje dobrote prinašala Minki in Ivanki Golob, da sta jih dali v paket; najina teta Lucija Kragelj in sestrična Liza; in končno najini starši, ki dve leti niso zvedeli za naju, čeprav so naju iskali po Rdečem križu in so še 27. 2. 1946 dobili odgovor, da sva pobegnili neznano kam, čeprav sva tedaj bili na sodišču.V Begunjah smo imeli že obiske. Naju je obiskovala velikodušna Kramarjeva mama, ki se je izdajala za najino teto. To je delala vsak mesec kljub naporni in neudobni vožnji in peša­čenju, saj je pot od železniške postaje do Begunj zelo dolga, v Rajhenburgu pa strma. Bila je zgarana, vendar ji srce ni dalo, da tega [Stran 040] ne bi storila. Še vedno so žive pred nama nje­ne dobrotne smehljajoče se oči, ki so nama prinašale vzpodbudo, da sva mogli vztrajati. Kaj je to pomenilo za naju, da naju obišče človek s svobode, ki nama je naklonjen, ni mogoče povedati. Naj bo ta skromni zapis izraz najine hvaležnosti tem najinim dobrotnikom.

Tudi po prihodu iz zapora so nama vsi pomagali. Zaposlitve nisva dobili, bili sva brez državljanskih pravic, brez kart za nakup ži­vil, brez denarja, obutve, obleke, perila. Pri Kramarjevih na Studencu sem po odhodu sestre Jelke k staršem v Avstrijo našla svoj drugi dom in se leta in leta vsako nedeljo popoldan vračala k njim v družino. Za vse najine dobrotnike so napisane besede v Svetem pis­mu (Mt.25,31–46).

Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti;

žejen sem bil in ste mi dali piti;

popotnik sem bil in ste me sprejeli;

nag sem bil in ste me oblekli;

bolan sem bil in ste me obiskali;

v ječi sem bil in ste prišli k meni.

Leta 1948 so nas ponoči, da se ni videlo, v živinskih vagonih prepeljali v Rajhenburg (danes Brestanica). Zgodaj zjutraj smo z železniške postaje z muko nesle svoje škatle v hrib, ob priganjanju paznic. Tudi v Brestanici smo delale: nekatere v šivalnici s težko dosegljivo normo, druge pa težka fizična dela. Tako je Jelka delala v šivalnici. Krista pa pri raztovarjanju opeke in apna, kjer je prenašala 50-kilogramske vreče cementa, in v kamnolomu ali pa je krampala. Zaradi alergičnosti na cvetni prah je spomladi zelo trpela. Kljub težkemu delu je bila hrana slaba, vendar kruh vsaj pokvarjen ni bil več, a bilo ga je dosti premalo. Za zajtrk je bila črna kava in koruzni kruh, za kosilo redka enolončnica in od zajtrka prišparani kruh, za večerjo redka polenta, ob nedeljah pa redek kompot s kako hruško. Brez paketov bi se težko preživelo. Dnevni red v Rajhenburgu je bil naslednji. Delale smo od 6. do 14. ure, ob 14.30 je bilo kosilo, nato 15–20 minut sprehod v krogu po dvorišču, nato je sledila večerja. Upravitelj Rajhenburga je bil Franc Povšič. V Rajhenburgu nas je bilo zaprtih okoli 790 žensk, v pekarni so namreč dnevno spekli 790 hlebčkov koruznega kruha in vsaka je dobila enega. V Begunjah in Rajhenburgu je bilo dosti medsebojne pomoči. Tako nama je Rezka Dimnikova pomagala pri umivanju, čeprav je bila še tako utrujena, saj se zaradi hudega ekcema na rokah nisva mogli sami. Hvaležno se spominjava tudi »tete Mili«, ki je oslabeli Jelki vsak mesec odstopila svoj košček čokolade in nama prala perilo, ker zaradi ekcema nisva smeli priti v stik z vo­do. Bilo je tako hudo, da včasih nisva mogli prenašati neznosnega srbenja, saj so bile najine roke ena sama krasta in sva od vsega hudega jokali. V Rajhenburgu naju je pregledal dr. Beniger in nama dal neko mazilo, pa ni nič pomagalo. Dogajale so se tudi tragedije. Tako si je Jožica iz Celja vzela življenje, ker ni mogla prenesti življenja v samici.

Tudi potres smo doživeli v Rajhenburgu. Premikanje v zaprti celici, škripanje sten, bobnenje, groza, nemoč, kričanje, jok, strah, butanje na vrata in čakanje, kaj bo – to je treba doživeti. Hlebčeva Regina, ki je bila tedaj v samici in pisala življenjepis, si je od groze pulila lase.

Jelki so zaradi ekcema vzeli kri in jo za čas, dokler niso prišli izvidi, poslali med prosti­tut­ke v posebno celico. Ali si predstavljate strah poštenega dekleta v taki družbi, da ne bi zbolela še sama ali pa da bi prišlo do zamenjave krvi. – Tudi podgana je zašla v našo celico. Česa vsega nismo doživeli!

Iz Rajhenburga smo bile poslane na delo na avtocesto na odsek Okučani–Rajić–Novska–Kutina. Ta odsek je bil zaradi močvirnosti terena izredno hud in so ga prihranili za zapornice. Misliva, da nas je šlo okrog 350 do 400.

Bilo je 8. 9. 1949, ko smo obložene s svojo revš­čino šle na železniško postajo v Rajhenburg. Naložili so nas v živinske vagone in zaklenili. Niso nam povedali, kam gremo. Ustavili smo se v Rajiću in odprli so vagone, da smo dobile vodo za pitje. Po makadamski cesti smo skozi oblake prahu vlekle prtljago do taborišča pri Okučanih. Naslov taborišča je bil Radilište osudženica, pošta Rajić.

V taborišču je bilo 6 barak. Bile so stare in polomljene, brez oken. Na vsaki strani so stali v neprekinjeni vrsti pogradi. Svetloba je prihajala skozi 20 do 25 cm široko režo pod streho barake. Posebnega stropa ni bilo. Te barake bi bile za silo primerne v poletnem času, v deževju jeseni in v zimskem mrazu pa so bile popolnoma neprimerne. Ležale smo na golih deskah po dve in dve skupaj. Pod sabo sta dve imeli eno deko, z drugo pa sta bili pokriti. Skozi reže je neusmiljeno pihalo in poskušale smo se pogreti druga ob dru­gi. Okrog barak je bilo jeseni in spomladi mastno moslavinsko blato. Če nisi pazil, se ti je nizka gumijasta copata hitro izgubila v njem. Še bolj grozno je bilo pri latrinah, ki so bile pravzaprav dve deski nad luknjo. Strašno je drselo in zmeraj si bil v nevarnosti, da padeš v blato ali v brozgo iztrebkov. Pri tem smo bile še vse trde od mraza in zgaranosti. Zaradi [Stran 041] obupne hrane in nemogoče higiene smo imele skoraj vse drisko. To težavo smo reševale tako, da smo imele pri sebi piksne in zjutraj ter ponoči opravljale potrebo v piksne in broz­go zlivale skozi režo pod stropom iz barake. Na to ni nihče pazil, ko pa se je spomladi otajalo, je smrad prišel do bližnje vasi, da so zadevo prijavili, češ da je v taborišču kuga. Prišla je inšpekcija in stvar so morali vsaj malo urediti.

Figure 22. Magda Dolničar

Pozimi je bilo, ko so nas v odprtih vagonih selili iz Okučanov v Repušnico. Taborišče je bilo blizu vasi, bližnja železniška postaja pa je bila Kutina. Barake so stale na še bolj mokrem terenu in razmere niso bile dosti boljše. Ko je nekoč poplavila Lonja, je barake celo zalila voda.V teh groznih zimskih razmerah smo bile oblečene v raševnate kaznjenske obleke. V Rajhenburgu so nam sicer dali s seboj po tri kose perila, vendar ni bilo mogoče nič oprati, vsaj do spomladi ne, ko se je začel taliti sneg. Pred mrzlim vetrom smo se zavijale v cementne vreče. V lagerju je bil »bunar«, zraven pa korito. Tople vode nismo poznale. Pozimi se na prostem, v mrazu, v ledeno mrzli vodi ni bilo mogoče umivati. Umivalnice, tuša ni bilo, niti lavorja. Kakšno malenkost smo v mrzli vodi zmencale in sušile nad vzglavjem v baraki. Na pomlad pa smo na prostem pazile na perilo, da nam kriminalke ne bi česa ukradle. Druga drugi smo iz piksne vlivale vodo v roke, da smo si umile obraz. Zato smo morale biti videti grozne. V Repušnici je bilo tako hudo, da smo ženske celo štrajkale. Bilo je golo naključje, da so v istem času štrajkali tudi moški, ki so tudi ime­li taborišče blizu Repušnice, ne da bi me vedele, zato so mislili, da je bil štrajk organiziran. V resnici pa je bil popolnoma spontan, ker življenje za nas ni imelo več nobene vrednosti. Deset Slovenk so nas odpeljali v Novo Gradiško na zaslišanje, vendar so nas po tednu dni pripeljali nazaj, saj niso mogli iz nas izvleči priznanja o kaki organiziranosti, ker je ni bilo.

Komandant taborišča je bila herojka kapitanka Dara, po rodu Bosanka. Jahala je na konju in bila strah in trepet taborišča. Ob štrajku je Dara z mitraljezom, uperjenim v zapornice, hotela vse postreliti, pa so to hrvaški pazniki preprečili. Slovenske paznike, ki so videli, kako se z zapornicami ravna in so se zanje zavzeli, so namreč že prej odpoklicali v Slovenijo. V taborišču v Okučanih in Repušnici nismo bile samo Slovenke, ampak tudi Srbkinje iz Požarevca in Hrvatice iz drugih taborišč na Lonjskem polju. Te se med seboj niso mogle in Slovenke smo jih za silo mirile. Med Hrvaticami je bilo veliko kriminalk in herojka Dara si je za pomočnici izbrala prav taki kriminalki. Obe sta bili morilki. Eno od njiju, Maco, je takole predstavila: »Ma­ca vam je bog bogova. Ono što Maca ka­že, je kao da je bog kazao.« To je bila surova, hudobna ženska, ki nas je kruto preganjala in celo pretepala ženske, ki ji niso bile po volji. Naj to trditev osvetli primer. Ahačičeva mama iz Tržiča je bila stara ženska. Delala je v kuhinji. Ker je enkrat pomagala sotrpinki, je bila odpeljana v lagerski arest, t. j. v ne­kakš­no škatlo iz desk 60 x 60 brez pokrova; v njej je morala stati na pripekajočem soncu in nočnem mrazu, nato pa iti z oteklimi nogami na delo.

V taborišču smo predvsem garale. Delale smo nasip za avtocesto ter raztovarjale vagone in prenašale material in razbijale skale. Nasip smo delale v skupinah po deset žensk. Pri delu z materialom za nasipanje smo se menjavale: dve sta štihali ilovico, katere plast je bila debela okoli 3 metre, pod njo je bila mivka; dve sta ilovico metali z lopatami v dve samokolnici; dve sta vozili samokolnici po strmi deski na traso; dve sta ravnali pripeljano ilovico v nasip; dve sta počivali. Po desetih samokolnicah so se morale vloge zamenjati. Norma je bila 10 kubičnih metrov na dan. Kadar je prišla kompozicija z gradbenim materialom, smo morale tega raztovarjati tudi ponoči od 22 do 6 zjutraj. Najprej so zahtevali prostovoljke. Tiste, ki se niso javile prostovoljno, so označili za saboterke. Delale smo [Stran 042] po 8 ur in tudi več brez odmora in toplega obroka, dokler delo ni bilo opravljeno. Na vagonih je bil pesek iz Slovenije, včasih cement in morale smo prenašati 50-kilogram­ske vreče na hrbtu, čeprav smo bile zelo oslabele. Zelo težko je bilo razbijanje skal, ki smo jih valile na traso v blato. V Repušnici pa smo s terena, kjer smo razbijale skale, nosile skale tudi domov, da smo zasipale močvirni prostor pred barako paznikov, pa tudi pred svoje barake smo nanesle nekaj skal, da nam ni bilo treba takoj stopiti v vodo in blato. Delo s skalami je bilo izredno težko, ker nismo imele izkušenj, da bi znale skale prav razbijati. Bilo je tako hudo, da se je Jelka nekoč celo spontano uprla. Mučila se je s skalo, dleto pa je samo spodletavalo. »Stotarka« jo je opazovala in se ji grozeče bližala. Morda je mislila, da sabotira. Začela je preklinjati in ji groziti. Tedaj so Jelki popustili živci. Zgrabila je bližnji kamen za obrambo, pripravljena je bila na vse. Stotinarka je popustila. Pre­klin­jan­je paznic je bilo prav pogostno in za nas zelo nenavadno, npr. preklinjali so »papuče Majke božje, koje je prvi put nosila«. Velik problem je bilo orodje. Če je bila lopata dobra, se je vsaj dalo delati, zato smo jih nosile s seboj v barako. Veliko smo tudi prenašale, celo na zelo velike daljave. Tako smo po že­lezniških tirih znosile deske za barake pri selitvi iz kraja v kraj. Nosile smo tudi vodovodne cevi in podobno. Pozimi smo ob mrzli košavi čistile na avtocestni trasi terenske stro­je: valjarje, ježe in tako naprej. Prsti, otrpli od mrzlega in mokrega železa, so nam ozebali. V spominski knjižici ima Jelka ohranjene spomine sotrpink, letnice 1949 in 1950 iz Raića, Repušnice in Kutine.

Vstajale smo zelo zgodaj, še v trdi temi. Stati smo morale ure dolgo, mirno v zboru, na prostem, v blatu ali prahu. Na mrazu smo prezebale in čakale, da so nas vsi oboroženi pazniki prešteli. Nato pa smo pešačile od pet do deset kilometrov daleč na delo. Za zajtrk smo dobivale ječmenovo kavo in kruh. V temi smo stale v mrazu in pograbile vsaka svojo lopato, če je nismo še imele. Nato smo se opotekale po železniških tirih do gradbišča, ki je bilo več kilometrov daleč, tudi 5 kilometrov in več. Ob 14. uri je voznik s konjem pripeljal kotel s čorbo na teren. Včasih zaradi blata hrane ni mogel pripeljati in smo dobile obrok šele, ko smo se vrnile z dela. Večerjo smo dobile doma od 18. do 19. ure. Od dela smo bile tako utrujene, da smo dobesedno popadale na pograde in včasih kljub lakoti nismo mogle jesti. Preoblačile se seveda nismo, spale smo v oblekah, ki smo jih imele na sebi vseh 9 mesecev. Enkrat smo Slovenke štrajkale in pet dni nismo jedle, ker je bila hrana neužitna, čeprav smo bile zelo lačne. Kaznovane smo bile z odvzemom paketa.

Najhuje je bilo z vodo. Pitne vode preprosto ni bilo. Spomladi smo s piksnami nosile vodo, ki se je nabirala med kupi materiala ob taljenju ledu, da smo si splaknile kakšno malenkost. To vodo smo zaradi hude žeje tudi pile, čeprav smo vedele, da so poleti tu brigadirji opravljali potrebo. Tako je izbruhnil celo tifus, ki tudi Jelki ni prizanesel. Ko je morala še vsa oslabljena na delo, so jo sotrpinke ovijale v cementne vreče, da bi jo zaščitile pred strupeno mrzlo košavo. Da je bilo naše stanje res brezupno, dokazuje tudi dejstvo, da nam je Pavšič iz Rajhenburga poslal dva zaboja perila, da smo mogle domov.

Junija 1950 (dneva se ne moreva spomniti) so prišli iz Slovenije po nas. Dara je zapečatila vagone in prevzeli so nas naši policaji. V vsakem vagonu je bil paznik, vagone so odklenili in ob odhodu so ustrelili v zrak, češ da gremo v Slovenijo. Pozno zvečer so nas pripeljali v Rajhenburg. Tu smo bile skupinsko odpeljane pod tuš, saj smo morale biti videti grozne, in dobile smo sveža oblačila. Delale smo tako kot pred odhodom na avtocesto.

Figure 23. Kutina 23. maja 1950 – Risala Jelki v spominRajić

Zgodilo se je, da sva bili z 12 let pomiloščeni na 6 let, nato pa še za 4 mesece in 2. 1. 1951 sva bili izpuščeni na prostost. Pred odhodom iz zapora sva bili ločeno poslani še v bunker, kjer naju je zasliševala Ozna. Obe je zasliševalec vprašal, kaj delajo in govorijo ženske v celici. »Ne veva, ker ne vidiva in ne slišiva. Ne bi nama bilo treba sedeti 6 let, če bi hoteli postati ovaduhinji,« sva mu odgovorili vsaka zase, kot sva se dogovorili. Na mizo je v jezi [Stran 043] postavil pepelnik in vprašal, če ga vidiva. Odgovorili sva mu, da ne, ker ga nočeva. Jezen je vstal in odgovoril: »Še bosta sedeli!« »A ne več kot štiri mesece,« sva rekli, toliko je namreč manjkalo do konca prestajanja kazni.

Figure 24. Kramarjeva ata in mama

Svoboda! Kako čudovito se sliši ta beseda, pa sva se vendar šele tedaj prav zavedeli, da nimava kam. Mračilo se je že, ko sva se s svojo borno prtljago spuščali po hribu proti kolodvoru. Dali so nama vozovnici do Ljubljane. Čakali sva vlak in razmišljali, kam naj greva. Doma nimava, starši so v tujini, kam, kam bi šli, pa še noč bo. Na misel nama je prišla Kramarjeva mama. Izstopili sva v Polju. Pred nama je pešačil zapornik s škatlo. Sledili sva mu. Že na Studencu sva ga vprašali, kje so Kramarjevi. Povedal nama je in zavil v svoj dom, kjer ga je čakala bolehna mama, bal se je, kako bo prestala snidenje. Vstopil je, vrata so ostala odprta in iz hiše se je zaslišalo veselje. Bo kdo tudi naju vesel? Prišli sva do Kramarjevih. Kako lepo so naju sprejeli, naju nahranili in prenočili. Pri njih sva ostali do 6. 1. in se morali vsak dan javiti na policiji.

Obvestili sva teto in bratranec Stanko je prišel po naju. Na Modrejcah in daleč naokoli so vsi ljudje zvedeli, da sva bili zaprti. Tako kot vselej se je slišalo govoriti: Toliko časa, nekaj sta že naredili. Nekaj je že moralo biti. Bili sva brez vsega. Obvestili sva starše na Koroškem in takoj so nama poslali paket, da sva imeli kaj obleči. Jelko so porabili pri otrocih, od Kriste pa niso imeli koristi, zato se je vrnila h Kramarjevim, da bi si poiskala delo. Ker ni imela živilskih kart, si ni mogla kupiti hrane. Vsako popoldne se je kam povabila na obisk, da so ji postregli s čajem in kruhom.

Hodila je po Ljubljani in vse do Kamnika, pa nič. Srečala je Šumakovega Draga in mu povedala, da išče delo. Nekega večera se je že vsa obupana vrnila domov. Tedaj je vzela zadevo v roke Kramarjeva mama in ji s pomočjo svoje znanke omogočila, da je dobila zaposlitev v Volnenki. Sprejeta je bila na reparaciji volnenih izdelkov. Potem je ponovno srečala g. Šumaka in mu povedala o svoji zaposlitvi. Povedal je, da ga je žena oštela, ker ji ni ob prvem srečanju ponudil mesta gospodinjske pomočnice pri njih.

Direktor Volnenke je bil bivši trgovec gospod Markovič, ki je podjetje uspešno vodil. Kmalu po Kristinem prihodu pa ga je tako rekoč vrgel čez prag novi direktor major Udbe Dušan Kapun. Podjetje je začelo nazadovati. Začel je prestavljati ljudi, tudi Kristo je dal na mesto snažilke. Vendar so se delavci začeli upirati zaradi nižanja plač in moral je zapustiti podjetje. Krista je dobila prejšnje delovno mesto in uspelo ji je dobiti celo stanovanje pri Bajčevi mami v Zeleni jami. Gospa je zelo trpela zaradi pobitih sinov Lojzeta in Zvoneta; k njej je prišla tudi Jelka in se po dobroti gospe dr. Marte Blinčeve, s katero smo bile zaprte na sodišču, lahko učila angleščino. V Tolminu je oddala prošnjo za obisk staršev na Koroškem, da bi si pozdravila roke, kajti imela je še zmeraj hud ekcem. Pomagal ji je dober znanec staršev gospod Taljati in 2. 2. 1952 je odšla v Avstrijo. Ostala je pri starših v Špitalu. V Špitalu se je zdela rojakom sumljiva, kajti tedaj praviloma še niso izdajali dovoljenj za izhod iz države. Mislili so, da jo je morda poslala Udba, in nevšečnosti še ni bilo konec. Pridobljeno znanje angleščine je Jelki koristilo, saj so lager, kjer so bili starši, še vedno upravljali Angleži. Krista pa je tudi dobila sobo pri Valči Bajda.

V Volnenko je za Dušanom Kapunom za direktorja prišel Franc Sitar, ki je prej delal kot obratovodja v Motvozu. Tudi pod njegovim vodstvom tovarna ni bila uspešna. Zopet je vso krivdo valil na delavce in tudi Kristo je prestavil. Vsa potrta je v Ljudski kuhinji srečala Marijo in Toneta Roeger. Marija je tedaj delala v pisarni dr. Grosmana in dr. Šukljeta. Ker so potrebovali pisarniško moč, je priporočila Kristo. Samo njeni nesebični pomoči se mora zahvaliti, da je delo zmogla. [Stran 044] Tedaj jo je poklical Šumakov Drago na Udbo v Slavijo. Začel jo je spraševati o dr. Grosmanu. »Drago, sprašuj me samo o meni,« ga je prekinila, »in dovoli mi, da grem. Sedela sem 6 let, poznam te metode.« Po dolgih letih, morda 1997, je Šumaka srečala na tržnici. Povabila ga je na kavo, pa ni imel časa. Povedala mu je pa le, da jima je uspelo dokazati, da je bil proces montiran in da je bila sodba razveljavljena. Rekla mu je: »Dobro veš, da je moj oče prevzemal pakete, ki so jih predali slovenski železničarji s štajerske strani, zate in za druge, da vam je pomagal preživeti. Zafrkavali smo se. Vedeli smo, kakšen si ti, in ti si vedel, kakšni smo mi. Moj oče je komunizem dobro poznal, verjetno te je svaril pred njim. Nisi bil pošten. Na sodišče nisi prišel pričat, da smo vedeli, kaj si, pa te nismo izdali. Na sodišču si bil v elegantni uniformi, torej nekdo, zakaj nisi tega povedal?« »Potem bi pa mene zaprli,« je odgovoril. Nisva ga več srečali, da bi ga vprašali, kakšen vzrok je imel, da je Kristo klical v Slavijo. Kakšne nazore je imel D. Šumak, sva vedeli, kakšna je bila njegova vloga, pa sva spoznali iz Zavadlavovih člankov v Slovencu 29. 10. 1994 in 19. 5. 1995 in Žajdelovega članka 2. 6. 1995. Popolnoma razumljivo nama je, da se je Pučnikovi komisiji izognil z opravičilom, da se zaslišanja zaradi bolezni ne more udeležiti. Ali je bil on najin »angel varuh« na sodišču v senci Mitje Ribičiča in je stal v Volnenki za Dušanom Kapunom in Francem Sitarjem. Tega ne bova nikoli izvedeli, samo svoje mnenje o tem imava lahko.

Veliko sva pretrpeli, vendar nama je zdaj ob večeru življenja, ko se bližava tistemu žaren­ju onstran, veliko laže kot tistim, ki so povzročili zaradi tuje komunistične ideologije toliko gorja slovenskemu narodu, zlasti s pobijanjem mladih slovenskih fantov in mož 1945 in preganjanjem in zapiranjem ljudi še dolgo potem. To smo bridko občutile tudi žen­ske.

Na koncu morava povedati še, da so nama pri preverjanju najinih spominov iz zaporov pomagale tudi mnoge sotrpinke, za kar se jim lepo zahvaljujeva. Naj bo ta zapis pričevanje o trpljenju in usodi ranjencev, s katerimi smo prehodile del križevega pota, in o delčku tega, kar so morale pretrpeti ženske v naši »svobodi«, ki naj bi bila, po zatrjevanju nekaterih, zelo humana oblika komunistične diktature. Najina izkušnja in izkušnja mnogih žensk je drugačna.

6.1.1.

[Stran 048]

Jeseni 1997 – 5. novembra – sta predsednika SKD in SDS, poslanca Lojze Peterle in Janez Janša, v Državnem zboru vložila predlog Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in predlog Zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Predlagala sta hitri zakonodajni postopek. Sprožila pa sta samo neverjetno naglo, silovito, nedemokratično in natančno vodeno reakcijo vseh sil komunističnega izvora z vseh položajev, ki jih obvladajo dediči totalitarnega sistema. Ti pa v slovenski državi obvladajo skoraj vse. Zakonodajni postopek je zato sedaj natančno tam, kjer je bil pred skoraj dvema letoma in pol – manj kot na začetku.

Nauk te zgodbe je jasen: Vladajoče sile v Sloveniji nočejo obsoditi totalitarnega sistema in ne odpraviti njegovih posledic, nočejo ne politično in ne pravno sankcionirati hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki so jih same zakrivile, in ne preganjati krivcev mno­žičnih vojnih zločinov in genocida, ki so v njihovih vrstah. Neposredne posledice čutimo danes, ko slovenski politiki, zavedajoč se svoje komunistične totalitarne preteklosti, nočejo jasno obsoditi sedanje totalitarne nevarnosti, ki Sloveniji grozi iz sosednjih dr­žav, predsednik države pa v tujini obsoja holo­kavst nad Judi in v isti sapi zahteva mednarodno odobritev povojnih komunističnih od­ločitev in dejanj, med katerimi je poleg nasilnega odvzema politične, verske in gospodarske svobode in zaplembe premoženja tudi množični pokol nekomunističnih Slovencev.

Sprejem na začetku navedenih zakonodajnih aktov sta poslanca predlagala na podlagi Resolucije 1096 o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih reži­mov, ki ga je na 22. seji dne 27. junija 1996 sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope tudi z glasom Republike Slovenije. Očitno je torej, da se sedanja slovenska oblast, ki je v rokah nekdanjih totalitarnih sil, ne zmeni niti za resolucije, za katere je – zaradi lepšega videza – sama glasovala. Druge članice Sveta Evrope, ki so izšle iz totalitarnih komunističnih držav, so že pred resolucijo ali po njej sprejele ukrepe za odpravo totalitarne dediščine. Med največjimi je Republika Poljska, katere predpise o prelomu z nek­dan­jim totalitarnim komunističnim sistemom si velja podrobneje pogledati.

Sejm Republike Poljske je 11. aprila 1997 sprejel Zakon o razkritju dela ali službe v organih državne varnosti ali sodelovanju s temi organi v letih 1944–1990 tistih oseb, ki opravljajo javne funkcije. Ta zakon je bil kasneje še nekajkrat spremenjen.

V prvem delu zakon določa, da mora vsak, ki kandidira za opravljanje javne funkcije, podati izjavo, ali je v času od 22. julija 1944 do 10. maja 1990 delal ali služil v varnostnih or­ganih ali je zavestno in tajno sodeloval z organi državne varnosti v vlogi tajnega obveščevalca ali pomočnika pri operativnem pridobivanju informacij, pa to ni bila njegova zakonska obveznost. Izjavo morajo dati tudi osebe, ki so na dan uveljavitve zakona že opravljale javno funkcijo.

Navedeni so organi državne varnosti, za katere velja obveznost podati izjavo. K tem sodijo zlasti varnostni organi Poljskega komiteja narodne osvoboditve, organi Ministrstva za javno varnost, organi Komiteja za zadeve javne varnosti, osrednje in terenske institucije Varnostne službe Ministrstva za notranje zadeve, izvidništvo obmejnih vojaških čet, organi notranje službe vojaških enot Ministrstva za notranje zadeve, Vojaški preiskovalni urad, Vojaška notranja služba, II. uprava generalštaba Poljske vojske in druge službe oboroženih sil, ki so izvrševale obveščevalne in preiskovalne dejavnosti. K tem organom zakon šteje tudi civilne in vojaške organe tujih držav s podobnimi nalogami, torej tudi tuje obveščevalne službe.

Natančno so naštete vse javne funkcije, za katere je predpisana izjava: predsednik dr­ža­ve, poslanci, senatorji, vodilni usluž­benci sejma, senata in vlade, predsednik ministrskega sveta, ministri, direktorji v ministrstvih, centralnih ali vojvodskih uradih, sodniki, državni tožilci in odvetniki. Za takšne osebe pa zakon šteje tudi nadzorne in vodilne us­lužbence Poljske televizije, Poljskega radia, Poljske tiskovne agencije in Poljske informacijske agencije.

Z zakonom je tudi predpisano, da je za ugotavljanje resničnosti izjav o delu in službi v [Stran 049] organih državne varnosti ali sodelovanju s temi organi pristojno Prizivno sodišče v Varšavi.

V drugem delu zakona so podrobnejše določbe o izjavi: kdo in komu jo mora dati: vsak kandidat tistemu organu, ki ugotavlja njegovo izvolitev ali odloča o njegovem imenovanju. Osebam, ki so rojene po 10. maju 1972, ni treba dati izjave, tudi ne osebam, ki so izjavo že dale ob ponovni kandidaturi za javno funkcijo. Organi, katerim so dane izjave, te takoj, torej še pred imenovanjem na javno funkcijo, pošljejo sodišču, samo izjave kandidatov za poslance in senatorje pošljejo sodišču šele po izvolitvi.

Sodišču lahko izjavo predloži tudi oseba, ki je opravljala javno funkcijo še pred uveljavitvijo zakona in je bila javno osumljena, da je opravljala delo ali službo v organih državne varnosti ali z njimi sodelovala. S tem takšna oseba lahko doseže, da jo sodišče sumov urad­no razbremeni.

Obrazec izjave je določen z zakonom. Vsebina je priznanje ali zanikanje službe pri organu državne varnosti, pri priznanju pa še označba organa državne varnosti, funkcija, ki jo je izjavitelj imel, in datum začetka in konca službe ali sodelovanja, lahko pa tudi dodatna obrazložitev. Osebe, ki predložijo izjavo, so glede njene vsebine oproščene zakonske dol­ž­nosti varovanja državne ali uradne tajnosti. Na to dolžnost se torej ne morejo sklicevati in izjave ne morejo odkloniti.

Če kandidat za javno funkcijo v izjavi prizna, da je delal ali služil v organih državne varnosti ali sodeloval z njimi, je treba izjavo takoj objaviti v uradnem listu Republike Poljske, razen izjav kandidatov za predsednika dr­žave, poslanca ali senatorja, ki jih je treba ob­javiti šele po volitvah v volilnem razglasu.

V tretjem delu zakon določa položaj, organizacijo in pristojnosti posebnega državnega tožilca, ki se imenuje zastopnik javnega interesa. Zastopnika javnega interesa in njegovega namestnika postavi in razreši prvi pred­sednik Vrhovnega sodišča. Za zastopnika ali namestnika je lahko postavljena oseba, ki je usposobljena za opravljanje sodniške funk­cije, ki se odlikuje s pravniškim znanjem, ki ni delala v organih državne varnosti ali z njimi sodelovala in tudi sedaj ni delavec Urada za državno zaščito ali vojaških obveščevalnih služb. Za zastopnika ali namestnika je lahko postavljen aktiven ali upokojen sodnik ali državni tožilec. Pred postavitvijo mora prvemu predsedniku Vrhovnega sodišča dati izjavo, ki je določena s tem zakonom.

Zastopnik in njegovi namestniki so pri izvrševanju svojih nalog podrejeni samo ustavi in zakonom. Ne morejo zasedati nobenega drugega položaja ali opravljati drugega poklica razen poklica profesorja na visoki šoli. Ne morejo biti člani politične stranke in ne morejo opravljati javne dejavnosti, ki se ne sklada z dostojanstvom njihove funkcije. Njihov mandat traja šest let, če se sami prej ne odrečejo položaju ali niso razrešeni zaradi razlogov, določenih v zakonu.

Zastopnik in njegovi namestniki analizirajo izjave, ki so predložene sodišču, zbirajo informacije, ki so potrebne za oceno izjav, in predlagajo začetek lustracijskega postopka pri sodišču. V ta namen smejo zahtevati listine in druge dokumente, zasliševati priče, za­h­tevati izvedenska mnenja in izvršiti preiskavo po določbah Kodeksa o kazenskem postopku, ki veljajo za državnega tožilca. Imajo prost dostop do dokumentacije in evidenc, ki so jih do 10. maja 1990 zbrali minister za narodno obrambo, minister za notranje zadeve in upravo, minister za pravosodje in minister za zunanje zadeve ali njim podrejeni organi in enote in vodja Urada za državno zaščito.

Četrti del zakona je namenjen lustracijskemu postopku. Najprej je določeno, da imajo dostop do spisov in drugega gradiva, povezanega z lustracijskim in kasacijskim postop­kom, samo delavci sodišča, ki jim je po posebnem zakonu dovoljen dostop do državne tajnosti. Lustracijski postopek se začne na predlog zastopnika javnega interesa ali njegovega namestnika, če predloženo gradivo kaže na možnost, da je podana izjava neresnična. Po uradni dolžnosti pa sodišče samo začne postopek proti zastopniku ali namestniku, proti osebi, ki je izjavo sama predložila sodišču, ko je že bila v javni funkciji, in v drugih posebej utemeljenih primerih. Pobudo zastopniku, naj predlaga začetek postopka, lahko dajo tudi poslanci ali senatorji.

V lustracijskem in kasacijskem postopku se ustrezno uporabijo določbe Kodeksa o kazenskem postopku, pri čemer ima »lustrirana oseba« položaj obtoženca v kazenskem postopku. Zadevo presoja senat treh sodnikov Prizivnega sodišča, predsednik sodišča pa jo lahko dodeli trem sodnikom vojvodskega sodišča, ki so delegirani na Prizivno sodišče. Na predlog stranke ali po uradni dolžnosti sodnik lahko delno ali v celoti izključi javnost iz postopka.

Lustracijski postopek se konča z izdajo pisne sodbe, s katero sodišče potrdi, da je lustrirana oseba predložila neresnično izjavo, ali v njej ugotavlja, da je bila izjava resnična. Če ni [Stran 050] dovolj dokazov za oceno resničnosti izjave, sodišče postopek ustavi. Vsaka sodba mora bi­ti obrazložena. Če sodišče ugotovi, da je oseba, ki je delala v organu državne varnosti ali z njim sodelovala, v to privolila pod prisilo v strahu za svoje življenje ali zdravje ali za življenje in zdravje najbližjih oseb, ki jih določa zakon, mora biti to dejstvo navedeno v sodbi.

Sodišče mora sodbo vročiti lustrirani osebi, ki ima v 14 dneh pravico vložiti pritožbo in v njej predložiti svoje dokaze. O pritožbi odloča senat treh sodnikov istega sodišča, vendar v njem ne sme biti noben sodnik, ki je sodeloval pri izdaji sodbe na prvi stopnji. Pritožbo sodniki preučijo v razpravi, narok za razpravo pa mora biti najpozneje v 30 dneh po prejemu pritožbe. Sodba sodišča druge stopnje je pravnomočna, vendar je zoper to sodbo dopustna kasacija kot izredno pravno sredstvo. Če je bil bistveno kršen postopek ali če se predložijo nova dejstva ali dokazi, je pod določenimi pogoji dovoljena tudi obnova lustracijskega postopka.

Pravnomočno sodbo, s katero je sodišče ugotovilo neresničnost dane izjave, je treba nemudoma objaviti v uradnem listu, pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugotovilo resničnost izjave, pa se objavi le na predlog osebe, ki je izjavo sama predložila sodišču, ko je bila že v javni funkciji.

Pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugotovilo neresničnost izjave, ki jo je dala lustrirana oseba, pomeni izgubo njenih moralnih kvalitet, potrebnih za opravljanje javnih funk­cij, kot posledica te izgube pa prene­hanje javne funkcije. Izjema so sodniki, ki so na tem področju podvrženi disciplinski odgovornosti Pri vseh pa je posledica odvzem pasivne volilne pravice za predsednika države.

Ministrstva in uradi, ki imajo tekoče ali ar­hiv­sko gradivo, tudi tisto, ki vsebuje državno tajnost, so to gradivo dolžna predložiti sodišču, njim podrejene osebe, ki so dolžne varovati državno tajnost, pa morajo odvezati te tajnosti, da bi kot priče ali izvedenci dali sodišču potrebne izjave.

Vse državne ustanove in tudi vsi drugi, ki raz­polagajo z gradivom ali podatki, ki imajo lahko bistven dokazni pomen, so o tem dolžni obvestiti sodišče in mu omogočiti dostop do tega gradiva ali podatkov. Sodišče, zastopnik in njegovi namestniki imajo tudi pravico do vstopa v prostore, v katerih je shranjeno gradivo ali dokumenti.

Kratek povzetek zakonske ureditve na Polj­skem pokaže, da so lustraciji podvrženi vsi, ki kandidirajo za javne funkcije, pomembne za varnost ali pravilno delovanje države, tako na področju zakonodajne, izvršne in sodne oblasti kot tudi na področju nacionalnih medijskih in informacijskih ustanov. Odgovorni so za resničnost podane izjave o tem, ali so bili v službi organov državne varnosti ali pa so z njimi tajno sodelovali, čeprav to ni bila njihova zakonska obveznost. Z zakonom so sankcionirane samo neresnične izjave, ki imajo za posledico izgubo javne funkcije. Neresničnost izjave ugotavljajo z zakonom določeni pravosodni organi po pravilih kazenskega postopka in lustrirani osebi so zagotovljene vse pravice obtoženca v kazenskem postopku, vključno s pravico do pritožbe in izrednih pravnih sredstev. Resnična izjava o sodelovanju z organi državne varnosti nima nobenih pravnih posledic po lustracijskem zakonu. Seveda pa to dejstvo in vse okoliščine upoštevajo organi, ki odločajo o primernosti kandidata za javno funkcijo.

Lustracija na Poljskem torej ni kazen za sodelovanje z organi državne varnosti, tudi ne diskriminacija državljanov. To je le ukrep za varstvo države in njenega pravilnega pravnega delovanja, s katerim so iz javnih služb iz­ključene osebe, ki ne govorijo resnice in jim zato ne gre zaupati odgovornosti za državo, saj so lahko plen izsiljevanja tako tujih držav kot tudi teroristov in navadnih kriminalcev. Takšni javni funkcionarji so strup za pravno državo. Tudi če naprej pošteno delajo, zaradi svoje izkazane lažnivosti vzbujajo nezaupan­je državljanov in povzročajo nestabilnost prav­­ne države. Zato naj rajši opravljajo kakšno drugo delo.

V Sloveniji je bil v predlog Zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega reži­ma vnesen drugačen način in postopek lustracije. Predlagano zakonsko besedilo niti vsebinsko niti pravnotehnično ni izpiljeno, marsikaj bi kazalo spremeniti, dopolniti ali opustiti, da bi bilo povsem v skladu z ustavnim redom, jasno in učinkovito. Zakonski na­men pa je bil podoben kot na Poljskem: Preprečiti, da bi državo in javne zadeve vodili in o njih odločali ljudje, ki so se v preteklem totalitarnem sistemu hudo pregrešili zoper temeljne človekove pravice, povzročali krivice ali se okoriščali s tajno pridobljenimi podatki in so zato izpostavljeni izsiljevanju tujih sil ali kriminalnih združb.

Figure 26. Spomin gre nazaj, pogled naprej Mirko Kambič

Silna gonja, ki so jo zagnali dediči komunističnega totalitarizma nemudoma in uskla­jeno, ni bila usmerjena na izboljšanje besedila in vsebine zakona, ampak je udarila narav­nost v zamisel samo. Nekdanji diktatorji in [Stran 052] njihovi zvesti partijski pomočniki so se ustrašili, da bi izgubili svoje položaje, svoje naropano premoženje, da bi na dan prišla resnica o njih in njihovih dejanjih, ko bi se njihovo junaštvo in zasluge pokazale kot množični zločini in poniglavo okoriščanje.

Med prvimi se je oglasil predsednik države Milan Kučan. Ni znano, da bi se doslej kot predsednik države za katerokoli dobro stvar ali proti katerikoli slabi stvari tako temeljito zavzel, kot se je potrudil proti odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. V zaščito svojih prijateljev je dne 26. 11. 1999 državnemu zboru napisal kar 16 strani dolgo pismo proti lustraciji. Zanj sta oba predlo­žena dokumenta – zakon in resolucija – »politično in moralno neutemeljena in škodljiva, pravno pa nedopustna.« Nato razlaga, da sta predloga v nasprotju z neštetimi ustavnimi določbami – to že samo po sebi ni verjetno – kar utemeljuje s številnimi miselnimi in besednimi prevračanji, nesmiselnim sklepan­jem in s cvetočo pravno poljubnostjo, tako všečno in domačo nekdanjim komunističnim veljakom.

Vse to je razumljivo, saj je bil vojak revolucije, zadnji komunistični diktator v Sloveniji, ki brani svoj nekdanji režim in nosilce tega režima. Ni pa razumljivo, da se »predsednik vseh Slovencev« niti z besedo ni uprl krivicam in protiustavni neenakopravnosti, ki jo še naprej trpijo idejni in politični nasprotniki komunistične revolucije in žrtve komunističnih zločinov, na primer proti štirim vojnim zakonom (zakon o vojnih veteranih, o vojnih žrtvah, o vojnih invalidih, zakon o popravi krivic) ki so v pravni red Republike Slovenije v nasprotju z ustavo prenesli iz totalitarnega sistema komunistično diskriminacijo med »našimi« in »izdajalci«. Nasprotno, vse te protiustavne zakone je brez ugovora podpisal in uveljavil. Niti te dni, ko v državnem zboru razpravljajo o že dve leti starem predlogu zakona o vojnih grobiščih, ki mrtve deli po pravilih komunističnega enoumja, ni od pred­­sednika države prišla nobena beseda opomina niti vrstica protesta. Protiustavna in ne­človeška delitev grobišč na tista prve vrste s padlimi partizani, kamor so prišteta tudi pokopališča fašističnih in nacističnih okupatorskih vo­jakov, in na drugovrstna vojna grobišča, kamor so prišteti jame, brezna, jarki in rudniški jaški, polni žrtev komunističnega nasilja in zločinov, predsednika Milana Kučana ni prav nič vznemirila. Državni zbor ni prejel nobenega njegovega pisma in posvojitev polit­komisarske delitve mrtvih se lahko mirno nadaljuje.

Obširno mnenje proti predlagani odpravi posledic totalitarnega režima je dne 17. 11. 1997 izdal tudi Sekretariat državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve s podpisom sekretarja Milana Baškoviča. Tudi ta državni organ, ki rad deluje po pravilih poljubne uporabe prava, kadar gre za koristi nekdanjih totalitarnih oblastnikov, trdi, da je predlog lustracijskega zakona v nasprotju s številnimi ustavnimi določbami, in zahteva, »da se v zakonodajnem urejanju ustava dosledno spoštuje«. Pravilna zahteva, ki jo kvari to, da se­kretariat ustavo razlaga zelo poljubno in jo upošteva samo v korist in zaščito tistih, ki so med komunistično diktaturo delali množične zločine, nič pa za ustavno enakopravnost ne živih in ne mrtvih ne ve takrat, ko državni zbor sprejema protiustavne zakone s popolnoma jasnim zapostavljanjem žrtev komunističnega zločinskega terorja. K takšnim za­konom sekretariat ni imel in nima nobenih ugovorov ali pripomb.

Na Poljskem je lustracija potrebna etapa na poti k utrditvi mlade demokracije, zato se Poljska uspešno bliža svobodnemu svetu. V Sloveniji so sile kontinuitete, ki imajo v rokah vso oblast, lustracijo razglasile za protiustavno, zato Slovenija svojo pot šele išče. Žal ne proti svetlobi in razrešitvi nasprotij, ampak proti ostankom komunistične preteklosti in vzdrževanju totalitarne delitve.

6.2.1. (Malo za šalo, bolj pa zares)

[Stran 053]

Slovenci menda nikoli nismo imeli kaj dosti svoje aristokracije. Večina aristokratov so bili menda tujci, potem pa je prišel komunizem, jim premoženje pobral in ga dal delovnemu ljudstvu oziroma delavskemu razredu, pravzaprav njegovi avantgardi. Ti tujci bi zdaj radi to nazaj. Ni šans. Kar še ni, pa še bo. Bolj prej kot slej bomo pridelali svojo lastno aristokracijo. Pravzaprav bo za to poskrbela prej omenjena avantgarda delavskega razreda oziroma njen podmladek oziroma komsomolci.

Ko sem zadnjič slišala po televiziji za neke vrste znameniti zajtrk pri gospe Potočnikovi, sem rabila kar nekaj časa, da sem ugotovila, kdo je ta pomembna gospa. Ni čudno, saj so bili vsi ti gospe in gospodje še tako rekoč včeraj tovarišice in tovariši. Potem pa so čez noč postali gospe in gospodje, pa ne samo to. Čeprav so postali gospe in gospodje, so še vedno imeli taka delavska, da ne rečem plebejska imena, Vika, Maks, Jože. Prav tako čez noč je »vaša Vika« postala gospa Viktorija Potočnik. Ja seveda, nomen est omen. Saj nismo neki ubrisani Amerikanci, ki rečejo svojemu predsedniku kar Bill, da ne govorimo o papežu, ki ga prav tako samo v strogo protokolarnih zadevah imenujejo z uradnim nazivom. Namreč, ti ljudje ne rabijo vseh mogočih imen, da bi postali veliki. Ti ljudje so veliki sami po sebi. Našim ljudem pa nekaj manjka in bi lahko kdo slučajno pomislil, da so to kakšni tovariši in tovarišice. Zato so zdaj privlekli iz naftalina imena, ki že sama po sebi vzbujajo spoštovanje in vzvišenost. In Vika je postala Viktorija.Viko zlahka tikaš, imela sem teto Viko in še na misel mi ni prišlo, da je to neka imenitna oseba, ki bi jo morala spoštljivo vikati. Ampak Viktorija je pa nekaj posebnega. Kraljica Viktorija, Viktori­jini slapovi, Victoria station. Tovarišica Viktorija ali, ti, Viktorija, se nekako ne sliši. Gospa Viktorija, to pa že. In Maks je postal Maksimilijan. Tudi stric Maks ni bil kakšna imenitna oseba. Nona, njegova mama oziroma moja stara mama, se je vedno jezila nanj, ker je kradel korenje iz juhe. Maks, nič posebnega, pač pa zelo nespoštljivo zveni tovariš Maksimilijan oziroma, ti, Maksimilijan. To ne gre. Je pa že treba reči gospod Maksimilijan. Saj se ob tem imenu človek spominja na cesarja Maksimilijana, torej ime že samo po sebi vzbuja spoštovanje. Podobno velja za Jožeta. Jože iz tovarne. Hej, Jože, kako se kaj imaš? Ne moreš pa reči: Hej, Jožef, kaj počneš, kam greš? Vsekakor gre skupaj, gospod Jožef, nekako tako, kot sveti Jožef ali pa kot Jožef Plečnik, ki je bil velik gospod.

Tega je še dosti. Počasi se tovariši s plebejskimi imeni preobražajo v gospode z aristokratskimi imeni. Pravzaprav niti ni čudno, saj, kot sem že zapisala, jih je osamosvojitev in z njo zakon o razprodaji stanovanj zatekel v lepih, velikih stanovanjih v najbolj imenitnih predelih Ljubljane. Vozijo se v imenitnih služ­­­benih vozilih, zanje skrbijo do zob obo­ro­ženi varnostniki, na službene stroške, se pravi za denar davkoplačevalcev (to je danes tako moderno reči), potujejo po vsem svetu in se učijo demokracije ali česa podobnega in se sestajajo z imenitnimi ljudmi iz mogočnih evropskih držav. Plače imajo velike, če seštejemo vse dodatke na to in ono komisijo, odbor ali poslansko skupino, in kar je še takih reči, ki nosijo dodatke k plači. Torej ni čudno, če se počutijo vzvišene nad ubogim plebsom, za katerega so ugotovili, da lahko preživi s kakšnim več kot dvajsetimi jurji na mesec. Prava aristokracija, z bo­žan­skimi last­nostmi, nezmotljivostjo, vsegamogoč­no­st­jo, vsevednostjo. Odločajo o našem bitju in žitju, o življenju in smrti.

Kaj ne bi zvenelo imenitno, da ne rečem aristokratsko, če bi se tudi sama začela podpisovati z originalnim imenom, ki ga uporabljam samo za strogo uradne zadeve. Če bi se začela podpisovati Blažena Marija. To zveni vsaj tako imenitno kot Viktorija ali Maksimilijan. Ampak za prijatelje sem in bom ostala Blaža, kajti domišljam si, da so vsi, ki berejo moje umotvore v Zavezi, moji prijatelji in bi jih skoraj lahko tikala, tako kot bi najbrž tudi oni lahko mene.

Zato še naprej ostajam vaša

Blaža

7.1.1. Pomen gimnazije

[Stran 054]

Gimnazija je ena od najpomembnejših vzgojnih in izobraževalnih ustanov. Za duhovno, kulturno in politično življenje naroda ni nobena pomembnejša. Mladega človeka hoče nam­reč opremiti z znanstveno in duhovno pripravljenostjo za študij na univerzi. Z univerze pa v življenje odhajajo ljudje, ki bodo morali prevzeti najzahtevnejša in najodgovornejša mesta v družbi. Družbeno življenje je sicer tako organizirano, da mu more in mora vsakdo da­ti svoj prispevek, a je nazadnje le največ odvisno od glave. To je vsakomur jasno in tega ni treba dokazovati.

Nujno pa bi bilo treba dokazati nekaj drugega. Ko namreč mlad človek pri osemnajstih ali devetnajstih letih vstopi na univerzo, je v bistvu že vse narejeno: zna brati ali ne zna brati, zna misliti ali ne zna misliti, ga živ­lje­nje zanima ali ga ne zanima. Zlasti to zadnje: ali ga življenje tako zanima, da se bo vanj vpletel; ali ga ima tako rad, da se bo odločil manjšati njegovo zmedo in večati njegovo urejenost; ali ga bo tako spoštoval, da se ne bo dotikal tistih reči, ki ga držijo v celosti in normalnosti.

Z vstopom na univerzo so torej za mladega človeka nekatere možnosti že zaprte. Bile so uresničene ali neuresničene, toda ponovile se ne bodo nikoli več. Tako neizprosno je to: če so bile zamujene, so bile zamujene za zmerom. Nekateri bodo skušali te možnosti odpirati še pozneje, v nekem drugem, nepravem času, a kar bo tedaj še mogoče doseči, ne bo več imelo prave barve, predvsem pa ne bo več imelo trajanja – ne bo več ktema eis aeí, to je pridobitev za zmerom. Tako se že v tako mladih letih pred človekom lahko izpiše beseda p r e p o z n o, za katero vsi vemo, da ji je komaj katera druga podobna po neizprosnosti. Že za tako mladega človeka lahko velja verz, ki stoji v pesmi Jesenski dan, ki jo je napisal pesnik Rainer Maria Rilke: wer jetzt kein Haus hat, baut sich keines mehr – kdor sedaj nima hiše, ta si je ne zgradi več.

Ko pa je mlad človek še v gimnaziji, je tako – dovolite, da uporabim to podobo – kakor da zvonijo vsi zvonovi. Kljub vsakodnevnemu pripravljanju za šolo, kljub skrbem in trdemu delu je to čas velikega razkošja: takrat se je mogoče naučiti še vsak jezik, prebrati še katerokoli knjigo, mogoče je potrkati še na vsa vrata in povprašati, kaj pravi kak filozof ali pesnik ali pisatelj ali zgodovinar ali fizik ali teolog. Vsa pota so odprta, tako kakor ni­so potem nikoli več. Zvonijo, kakor smo rekli, vsi zvonovi.

7.1.2. Pomen integralne ali osemletne gimnazije

Dolga leta je bila gimnazija šola, ki je trajala osem let. Potem pa so jo zajele razne reforme. Iz njih je izšla skrčena na štiri leta, na nek­danjo višjo gimnazijo. S tem ji je bil vzet prostor, v katerem je mogla živeti polno živ­lje­nje, in dodeljen prostor, v katerem ne more ži­veti. To, kar se je z njo zgodilo, ni bila reforma, ampak ukinitev, ostalo je ime, gimnazija kot ustanova pa je prenehala obstajati.

Razlogov, zakaj smo se podredili spoznanju, ki nas je pripeljalo do zgornje formulacije, je veliko in bi zahtevali daljše besedilo. Poglavitni ozir pa je ta, da današnja amputirana šti­ri­letna gimnazija daje izobražence, nek­danja integralna osemletna gimnazija pa je dajala ljudi z duhovno snovjo, na kateri se utemeljuje intelektualec. Če pa želimo, da se v mladem človeku vzpostavi ta snov, mu moramo omogočiti, da prebere tistih štirideset ali petdeset temeljnih evropskih knjig, ki pred­stavljajo kanon evropskega duha in zajemajo vsa njegova temeljna področja: jezik, pesništvo, umetnost, religijo, zgodovino, filozofijo, politiko, znanost, pravo.

Te knjige pa je mogoče prebrati samo v osmih letih na način, ki zagotavlja zrelega, svobodnega in utemeljenega človeka, nam­reč tako, da vključuje vse stopnje od začetnega seznan­ja­nja, preko ponovnega vračanja in poglobljenega razumetja in samostojnega vrednotenja, do umevanja mesta, ki ga ima posamezno delo v kontekstu civilizacije. Takšna gimnazija do­seže, da intelektualci niso več samo izjemni posamezniki, ampak mnogo širši krog ljudi, ki jim je bilo omogočeno, da si z vzgojo in izobrazbo pridobijo duhovno kompetentnost za reševanje vprašanj, ki zadevajo celoto.

Da je danes o vseh rečeh, tudi najvažnejših, dovoljeno reči karkoli – dejstvo, ki ga lahko [Stran 055] registriramo na vsakem koraku – je že posledica destrukcije intelektualnih norm, do katere je prišlo tudi – in morda predvsem – zaradi odprave osemletne integralne gimnazije kot temeljnega prostora za vzgojo intelektualne elite. Novolevičarske politične agenture se zelo dobro zavedajo, kaj jim zagotavlja prihodnost: razvitost specifične strokovne, toda nerazvitost in relativiranost splošne intelektualne kompetentnosti.

Priznavamo, da je mogoče postaviti na mizo tudi ugovore zoper osemletno gimnazijo. (Prav zato bi bilo mogoče smiselno govoriti tudi o sedemletni gimnaziji, ki, čeprav za leto krajša, ne bi nujno izgubila značaja integralnosti.) Toda spričo uvida, ki smo ga navedli zgoraj, vsi ti ugovori izgubijo veljavo. To je uvid, ki tolče vsak argument, če si smemo izposoditi znani Sofoklejev izraz.

7.1.3. Pomen klasične gimnazije

Na nekaterih gimnazijah poučujejo tudi oba klasična jezika, grščino in latinščino. Te gimnazije so klasične gimnazije. Sedaj pa se postavi vprašanje, v kakšnem duhovnem in kulturnem območju se znajde mlad človek, ki se vpiše na klasično gimnazijo. Kaj je v naravi obeh jezikov, v grščini in latinščini, kakšen duh ju nosi, kakšno kulturo širita, kakšnega človeka oblikujeta?

Prostor božjega jezika Mirko Kambič

7.1.4. Dva jezika evropske civilizacije – božji in človeški jezik

Najprej je treba reči, da sta grščina in latinščina na začetku civilizacije ali omike. Naša civilizacija je stara okoli tri tisoč let in je nastala iz dveh velikih izvorov. Eden od njiju je Abraham, drugi pa modri ljudje z grških jonskih otokov. Abrahama je dvignila na pot vera v enega Boga in njegove obljube. Jezik kulture, ki jo je s tem začel, je božji jezik. Njegovi izrekovalci so preroki. Preroki ne govorijo tega, kar so sami dognali, ampak to, kar jim je ukazal govoriti Bog. Pomislimo za trenutek na Puškinovo pesem Prerok. Ko se prerok utru­jen opoteka po puščavi, ga na križišču poti čaka angel, da ga znova usposobi za božjo besedo: dotakne se njegovih zenic, dotakne se njegovih ušes, iztrga mu jezik – grešni, leporečni in lokavi jezik – in mu da no­vega, da mu novo srce in ga pošlje »žgat srca ljudi«. Avtentični jezik Abrahamove tradicije je božji jezik. Bog je govoril preko svojih prerokov, nazadnje pa je, kot slišimo v evangeliju božičnih praznikov, spregovoril po svojem Sinu, ki ni bil več prerok, ampak Bog in Beseda obenem.

Figure 27. Prostor človeškega jezika Mirko Kambič

[Stran 056]

Stavki, ki so jih izrekali začetni grški filozofi pred Sokratom, pa so, nasprotno, proizvod človeškega dognanja. Ti ljudje se niso imeli za ubesedovalce božjih naročil, ampak za izrekovalce misli o človeku in svetu, do katerih so se dokopali sami. Njihov jezik in jezik njihovih naslednikov – velikih grških pesnikov, govornikov, filozofov – je torej človeški jezik.

Ko so pozneje krščanski misleci združili obe tradiciji, hebrejsko in grško, v enotno krščansko civilizacijo, je tudi ta začela govoriti v dveh jezikih, v božjem in človeškem. Zaradi tega je tako, da je samo tisti, ki govori in ra­zume oba jezika, lahko pripadnik te civilizacije s polno pravico in s polnimi pooblastili.

Tako sem v nekaj stavkih skušal predstaviti pojem evropske ali zahodne ali krščanske civilizacije. Mogoče sem s tem naredil nekaj nedopustno poenostavljenega, vendar naj me, prosim, sedaj nihče ne prijema, češ da je tudi jezik hebrejskih prerokov človeški jezik in da je tudi jezik grških filozofov in pesnikov nazadnje sad božjega navdiha. Vse to je res, a z razliko, ki sem jo nakazal, se nam je raz­krilo nekaj zelo pomembnega: da daje naš ev­ropski duhovni prostor prebivališče dvema jezikoma, ki se med seboj dopolnjujeta. Da sta to dva jezika, ki se včasih med seboj oddaljujeta in potem spet približujeta, včasih pa se, vsaj za kak čas, podobe, s katerimi se izražata, med seboj skoraj pokrijejo, tako se v ljudeh, ki jih razumejo, ustvari velika harmonija.

Grščina in latinščina sta torej na začetku civilizacije, ki je velika stvaritev ali, bolje, veliko ustvarjanje. To, da sta ta dva jezika na začet­ku, pomeni, da je v njiju shranjena sve­žost slutenj, ki so se tukaj prvič ujele v besede. To so slutnje največjih človeških reči: o za­četku in koncu, o smrtnosti in nesmrtnosti, o minevanju in trajanju, o usodnosti, o svobodi in suženjstvu, o tem, kaj je prav in dobro, in o tem, kaj ni prav in dobro, o posamezniku in družbi, o tem, kaj je človek za sebe, in o tem, kaj je človek kot del skupnosti, zlasti države. In tako dalje in tako dalje.

Vsi veliki svetovni zgodovinarji in prazgodovinarji obstanejo, ko pridejo do Grčije. Obstanejo zato, ker je to, kar je pred njimi, nekaj povsem novega. Kaj podobnega niso srečali še nikjer drugod. Tu je, si pravijo, nekaj povsem drugega. In potem eden za drugim neradi, ker niso to ljudje, ki bi jim ta beseda šla rada iz ust, priznavajo, da je to čudež.

In ko danes mladi ljudje berejo besedila, napisana v tem izrednem jeziku, začutijo, kako njegove besede s prvotno svežino in začetno mladostnostjo stopajo vanje, prinašajoč naj­pomembnejša sporočila o večnih človeških vprašanjih. V nobenem drugem jeziku jih ta sporočila ne bi tako zadela. Toda v tem jeziku – ker so v njem bila prvič najdena in prvič zagledana – še danes delujejo z vznemirljivostjo nečesa pravkar odkritega in novega. Ni čudno, da mladega človeka presunejo in osvojijo tako, da ga kulturno zaznamujejo za zmerom.

7.1.5. Zajetje bistvenega človeka

Dovolite mi, da sedaj postavim pred vas ne­kaj podob, ki so mogle dobiti svojo nadčasovno veljavnost samo zato, ker so bile izdelane iz tako nastalih besed.

Tu je na primer Hektorjevo slovo od žene Andromahe. Hektor gre v boj s slutnjo, da se ne vrne. Ne skrbi ga, kaj se bo zgodilo z očetom Priamom in materjo Hekubo, ne kaj bo z brati in sestrami. Hudo mu je za ženo, ko jo bo jokajočo odgnal sovražnik in jo »oropal svobodnega dne«; ko bo morala za »tujega človeka tkati platno in bo tujemu človeku nosila vo­do«. In potem, ko se že poslovita, se od­haja­joča žena spet in spet ozira za njim in vsakič ji po licu zdrkne debela solza. In ko pride domov v palačo, planejo dekle, ko jo zagledajo, v jok in skupaj z njo »v njegovi lastni hiši Hektorja še živega objokujejo«. Tisoč let pred Kristusom je bila ta zgodba povedana, a vendar osta­ja preko tisočletij najsilnejša podoba vezi, ki veže moža in ženo. Če hočemo razumeti nadčasovnost – da ne re­čem, večnost – te podobe, pomislimo samo, da se je do podrobnosti enak prizor neštetokrat odigral kje drugod, na primer kje v naših krajih, ko se je žena poslavljala od moža, ki je odhajal na vojsko. Strah, skrb, oziranje, solze: vse natanko tako. Sto takih prizorov smo že brali, a se kot začarani vedno znova vračamo k te­mu prvemu.

Druga podoba je iz zadnjega poglavja Sokratovega zagovora, že potem, ko so ga obsodili na smrt. Naj navedem, kaj tu pravi sodnikom: »Tudi vi, možje sodniki, morate biti glede smrti polni dobrega upanja in to imeti za resnico, da za dobrega človeka ni nič hudega ne v življenju in ne v smrti.« In čisto zadnji stavek v tem velikem besedilu, ki se glasi takole: »Čas je, da odidemo, vi v življenje, jaz v smrt. Toda kateri od nas gre boljši usodi naproti, ni znano nikomur razen Bogu.«

Figure 28. Prostor človeškega jezika Mirko Kambič

Ali pa velika pesnitev Eneida, s katero je njen avtor Vergil postal »oče zahodnega sveta«. To je zgodba o usmiljenem in pravičnem Eneju, ki je, bežeč iz goreče Troje, vzel na rame hromega očeta Anhiza in potem po mnogih peripetijah ustanovil mesto Rim in postavil temelje [Stran 058] velikega imperija. Brez tistega začetnega dejanja, s katerim je izrazil spoštovanje in hkrati usmiljenje do očeta, tega ne bi dosegel. To je mogel narediti le tako, da je vzel nase preteklost in ustvaril tradicijo. Z oče­tom na ramenih – s preteklostjo na ramenih – je odšel v svet. V tej tradiciji so bile izpisane neke temeljne besede: delo, usmiljenje, spoštovanje, usoda. Po njih je Vergil postal »oče Evrope«. K tem trem besedam je čez dobro tisočletje Dante postavil še eno in tako kompletiral temeljno evropsko kulturno matrico. To je bila beseda amor – ljubezen.

Ali – da nekoliko spremenimo ton in barvo podob, ki jih tako postavljam pred vas – če se ozremo na konec šeste knjige Tacitovih Analov, kjer pisatelj daje oceno cesarja Tiberija s srhljivo podobo propadanja njegove nravi: od časov, ko se je še koga bal ali imel koga rad in se je zato obvladoval, pa do časov, ko ni imel nikogar več in se je prepustil zločinu in niz­kotnosti. Potem, ko je, kot pravi Tacit, »od­stra­nil ves sram in strah in živel samo od te­ga, kar je bilo v njem.« To je najbolj zgoščena obsodba, ki jo je mogoče izreči o človeku.

Ali Tacitov opis Domicianovega terorja, ko je tekel tak čas, da bi, kot pravi pisatelj, »z besedo izgubili tudi spomin, ko bi bilo tako v naši moči pozabljati, kot je v naši moči mol­čati«, čas, kot še pravi pisatelj nadalje, »ko nas je le nekaj preživelo ne samo druge, ampak tudi samega sebe«. Kaj pomeni preži­veti samega sebe? Preživeti sebe lahko pomeni samo eno: obdržati zdravo pamet, ohraniti normalnost. Sedaj pa vas vprašam: Kateri slovenski zgodovinar ali kateri evropski zgodovinar nam je tako nenadkriljivo povedal, kaj je osnovna človekova dolžnost v času, ko vladata strah in teror? Kdo nam je povedal, da je naša dolžnost preživeti samega sebe: ohraniti pamet in normalnost.

7.1.6. Zajetje integralnega človeka

Svežost besedi in nadčasovna veljava podob, ki postavljajo bistvenega človeka, je ena stvar, ki jo bralec sreča v klasičnih besedilih. Druga, nič manj pomembna in odrešilna, pa je c e l o s t.

Za današnjega človeka bi lahko rekli, da ni več cel človek. O neintegralnosti ali necelosti modernega človeka je mogoče govoriti v dvojnem smislu. Danes se nekateri – uspešno, se bojim – zelo trudijo dokazati, da je vse v kon­kretnem času, da se vse kar naprej in radikalno spreminja: to, kar je bilo še včeraj res, danes ni več, in to, kar je danes, že jutri mogoče ne bo več. Človek je nič – brez identitete. Človek je samo prostor, skozi katerega kar naprej nekaj teče – zavest radikalno spreminjajočega se sveta. Srečanje s klasičnimi besedili pa človeka prepriča, da je natanko takšen človek, kot je on sam, živel tudi že nekoč in prav lahko od zmeraj. Vidi, da se človek, pogledan v nje­govi osnovni zasnovanosti, sploh ne spreminja. Vidi, da je smiselno govoriti, po zgledu angleškega konvertita Chestertona, o »večnem človeku«. Če je pa tako, potem je razumno spraševati se, kaj človek sploh je, po sebi in zmeraj. Tako lahko človek, bi smeli reči, najde celoto – sinhrono, v času sovpadajočo.

Danes pa ne moremo govoriti o celostnem ali integralnem človeku še iz neke druge perspektive – če ga pogledamo v njegovi horizontalni razsežnosti. Gre za nekaj, čemur bi lahko rekli razcepljena kompetentnost. Kateri zdravnik pa je danes še kompetenten za celega človeka? Kateri zgodovinar pa je še kompetenten, recimo, za vso narodno ali vso občo zgodovino? Naše perspektive so se skrčile na perspektivo mravlje. Vsak je kompetenten samo za majhen delček in o delčku, za katerega je kompetenten nekdo drug – njegov strokovni kolega, ve bore malo. V besedilih klasičnih avtorjev pa še najdemo človeka in svet v njunem celostnem zajetju. Zato bi klic »nazaj h klasičnim avtorjem« lahko pomenil tudi klic »nazaj k človeku«.

Tako smo prišli do dveh stavkov: »V klasičnih besedilih najdemo bistvenega človeka« in »v klasičnih besedilih najdemo celega človeka«. Sedaj se pa spomnimo, kaj smo rekli nekoliko prej: da mora avtentičen prebivalec civilizacije biti v stanju komunicirati v dveh jezikih, v človeškem jeziku in v božjem jeziku. In če hočemo, da bo človeški jezik ujel korespondenco z božjim jezikom, mora postati jezik celega in bistvenega človeka.

Tako smo registrirali v klasičnih jezikih nekaj zelo dragocenega ali celo nekaj odrešilnega. V sporočilu, ki sta ga ta dva jezika omogočila, smo namreč našli človeka, ki se nam sedaj izmika in za katerega se včasih že ustrašimo, da smo ga izgubili. Če je pa tako, potem bi naše razmišljanje lahko povzeli v trditev, da klasična jezika predstavljata veliko duhovno in kulturno vrednoto.

7.1.7. Praktične koristi študija klasičnih jezikov

Že, boste rekli, kaj pa praktična vrednost klasičnih jezikov? Ali je tudi o tem mogoče kaj [Stran 059] reči? Če bi vam na primer rekel, da klasična jezika bolj kot katerakoli druga stvar učita misliti, boste takoj priznali, da ima to, če je res, velik praktični pomen.

Gre za naslednje. Če solidno znate katerega od modernih jezikov, italijanščino, francoščino, ruščino, nemščino, španščino, potem vam branje besedil v teh jezikih ne predstavlja dosti večjih težav kot prebiranje slovenskih tekstov. Pri klasičnih jezikih – na primer pri latinščini – pa je to drugače. Še tako preprost latinski stavek si morate, če ga hočete dobro razumeti, natanko ogledati. Pustimo sedaj ob strani, zakaj je tako, ostanimo pri dejstvu. Če hočete razumeti povprečen stavek, na katerega naletite pri branju Cicerona, Tacita, Livija, Salusta, morate opraviti kar zahtevno miselno operacijo. Stavek morate analizirati, se pravi, da morate poiskati besede, ki strukturalno spadajo skupaj, potem pa jih morate spet sestaviti in pogledati, kateri pomen ste tako dobili. Če sploh katerega! Včasih – pogosto – pomena sploh ne dobite in morate postopek ponoviti. Pomembno pri tem je to, da si morate vsako besedo natančno ogledati in da morate upoštevati vse besede – tudi najbolj neznatne – ki se na­hajajo v stavku. Delati je torej treba zelo precizno in upoštevati morate vse, kar ste našli na nekem področju.

Izobrazbeno in vzgojno vrednost tega po­četja je komaj mogoče preceniti. Učenec klasične gimnazije je nekaj tisočkrat, mogoče deset tisočkrat, postavljen pred nalogo, da razgradi nekaj, kar je nejasno in še nič ne pomeni, in iz dobljenega materiala zgradi nekaj, kar je jasno in nekaj pomeni. Vsakokrat je to vaja v mišljenju. Važno pri tem pa je to, da ta vaja ni formalna, kot pri matematiki, ampak da se z rešitvijo vedno pokaže tudi neka življenjska izjava, za katero stoji kaka estetska, moralna, zgodovinska, pravna, politična ali kaka druga resničnost. Vaja se ne konča zgolj z rezultatom, ampak z rezultatom, ki nekaj sporoča. Z mnogimi vajami te vrste dobi učenec klasičnih jezikov neki miselni habitus, ki ga potem samodejno uveljavlja na vseh področjih življenja. Ta habitus postane spremljevalec njegovega nastopa v svetu.

Za ilustracijo premislimo, kaj je na primer delo kakega resornega ministra v vladi. V grobem bi lahko rekli, da se od njega pri­čakujeta dve stvari: ena intelektualna in ena moralna. Ko se sooči z neko situacijo, se mu skraja pokaže kot kaos. Kaotičnost situacije je lahko ali v njeni novosti in neznanosti ali pa v dejanski neurejenosti. Toda ker absolutnega kaosa ni, je v momentih reda, ki so v vsakem kaosu, mogoče videti hipotetične zametke novega reda. To je intelektualni del opravila. Drugi pa je moralni del. Ni namreč dovolj zagledati način, kako kaos spremeniti v red. S kaosom se je treba tudi spoprijeti. Ta sposobnost in ta pripravljenost pa sta nekaj povsem drugega in izhajata iz osebnostnih vzgonov, ki so z intelektualnimi povezani ali pa niso. Če se ima kdo za Sokratovega človeka, potem bo moralni vzgon skoraj gotovo izvajal iz intenzitete intelektualnega vzgona.

Vsakomur je jasno, da je početje resornega ministra analogno početju učenca, ki se ubada z enim od klasičnih jezikov in s katerim od brezštevilnih stavkov njunih literatur.

7.1.8. Čas in napor

Sedaj bi bilo treba nekaj reči o očitku, da študij klasičnih jezikov pomeni dodaten napor in da jemlje čas, ki bi ga bilo mogoče s pridom uporabiti za študij drugih področij naravoslovja in humanistike – na primer za študij modernih jezikov.

Najprej drugi del ugovora. Tu stoji trdno dejstvo, ki ga ni mogoče odmisliti. Klasiki vedno obvladajo več modernih jezikov kot neklasiki. Za to so seveda določeni razlogi, ki pa jih tu posebej ne bomo pretresali. Bolj važno je nekaj drugega: klasiki se zaradi odlične lingvistične strukturne podlage, včasih pa tudi zaradi fonetsko-semantične skupne latinske baze modernega tujega jezika mnogo hitreje in laže naučijo, če se za to pokaže potreba.

A sedaj k naporu! Študij latinščine in grščine seveda ni lahek. Velik napor je zlasti na začetku, potem se pa to, kar je bil skraja napor, vedno bolj spreminja v veselje. To veselje prihaja od samostojnega odkrivanja sveta. Poudarek je tu na besedi »samostojen«. Za to raziskovanje tudi niso potrebne drage investicije. Knjiga in slovar – samo to dvoje, pa je tu že vznemirljiv laboratorij. Glede napora kot napora pa tole. Znano je, da je svet mogoče brati na dva načina, da imamo dve branji sveta: lažje branje in težje branje – lectio facilior in lectio difficilior. Lažje branje sveta se konča v duhovnem, miselnem in moralnem povprečju, težje branje pa pelje k poglobljenemu razumetju, k novim uvidom in k novim spoznanjem. To pa je že samo po sebi nemajhno plačilo za napor, obenem pa dela človeka tudi bolj sposobnega, kar daje sproščeno zavest, da lahko pomaga sebi in drugim.

7.2.1.

[Stran 060]

Nedavne jubilejne šolske slovesnosti, v katere je bila vključena tudi nekdanja klasična gimnazija v Ljubljani, so vzbudile veliko javno zanimanje, nekdanje učence te ustanove pa so še posebej zadele in prizadele. Slovesnosti so bile izpeljane v velikem slogu. Označila so jih tri dejanja: dve spominski dokumentarni knjigi in slovesna akademija v Cankarjevem domu. Prva od obeh knjig pokriva obdobje štiristo let in prinaša imena vseh učencev, ki so se v Ljubljani v tem obdobju na ustanovah z raznimi imeni učili latinščine in grščine, druga pa je zbornik in obsega spominska besedila in imena učiteljev in učencev dveh ustanov, ki sta se v sto letih zvrstili v zgradbi na sedanji Prežihovi ulici, najprej osemletne klasične gimnazije, potem pa osemletne osnovne šole Prežiho­vega Voranca. Akademija v Cankarjevem domu je bila posvečena predvsem osnovni šoli Prežihovega Voranca, vključevala pa je tudi spominske utrinke, ki so zadevali njeno predhodnico.

Osemletna klasična gimnazija in osemletna osnovna šola sta dve ustanovi, ki ju ločujejo tako velike kurikularne, konceptualne, kulturne, duhovne in politične razlike, da ju ni mogoče zajeti z eno kretnjo in o njiju govoriti v eni sapi. Klasična gimnazija je bila šola, ki je temeljila na kulturi, kakršna se je obli­kovala v razvoju civilizacije, nova osemletna osnovna šola pa je bila posledica radikalne revolucionarne cezure, ki se je zarezala v narodov kulturni razvoj, in je bila koncipirana za reševanje strateških potreb porevolucijske družbe. Boljševiška revolucija je bila namreč tudi kulturna revolucija v emfatičnem pomenu te besede. Postavljala je novega človeka. Kar se je zgodilo jeseni leta 1958, je bila ukinitev ene ustanove in začetek druge – konec enega časa in začetek drugega.

Medtem ko impozantna knjiga »Ljubljanski klasiki 1563–1965« govori o enem času in njegovem koncu, hoče »Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani« oba časa povezati. Hoče vzpostaviti sklenjen razvoj tam, kjer obstajata dve nezdružljivi stvari. V tem prizadevanju je akademija v Can­karjevem domu dala zborniku vso podporo.

V kakšen kontekst je torej treba postaviti tako akademijo kot tudi zbornik, da bomo vsaj nekoliko razumeli tako nenavadno in nenaravno odločitev? Očitno je namreč, da stavba sama ne more podeljevati organizacijske povezave dvema ustanovama, ki se v njej naselita.

Čeprav je mogoče razbrati iz obeh spominskih dejanj, iz zbornika in akademije, da so za njima stali ljudje, ki so imeli zelo različna pojmovanja glede njune vloge, bi bilo vendar nerazumno, ko ne bi predpostavili med njunimi avtorji tudi jedra, ki je imelo jasne in specifične cilje. Mislimo, da teh ciljev ni mogoče zadovoljivo razumeti drugače kot v kontekstu splošne kulturne in politične slike časa: v kontekstu tega, za kar danes pravzaprav gre.

In za kaj danes pravzaprav gre? To, kar se danes skriva za mnogimi pojavi zelo različnega videza, je načrtovan in dosledno voden napor, da se združita in v soobstojno enoto povežeta dve naravno tako raznorodni in kulturno tako koničasto nasprotni stvari, kot sta totalitarizem in demokracija. Nekdanja komunistična levica hoče legitimirati svoj nastop v demokratičnem političnem prostoru. To je temeljni kulturni in politični projekt sedanjega časa. Samo v luči te podmene je mogoče razumeti naš čas v njegovi nenaravnosti in žaljivosti. Nenaravnost sedanjega časa izhaja iz nenaravnosti njegovega osnov­nega projekta.

Nekdanja komunistična levica dobiva v tem naporu poglavitno podporo od tiste liberalne levice, ki je v komunističnem petdesetletju uvidela to, kar jo najbolj določa in česar brez konfrontacije s totalitarnim nasiljem nemara ne bi bila nikoli tako jasno spoznala: zavedela se je svoje breztemeljnosti. To spoznanje je skraja morda koga od njih potrlo, nazadnje pa je vse osvobodilo: sedaj so se lahko vdali in podredili. Odpovedali so se nekdanjim visokim liberalnim ambicijam in se z nekdanjimi komunisti združili v dominantni levičarski tok. Pred njim je bila in je še naslednja bistvena naloga: z raznimi interpretacijami in reinterpretacijami narediti, da bo nezdruž­ljivo videti združljivo. To, kar se danes v Sloveniji osnovnega dogaja, je povsod pričujoči boj za kontinuiteto.

To, kar se je z zbornikom in akademijo zgodilo, je mogoče razumeti le tako, da vidimo v njima uresničitev velikega načrta na nekem majhnem, a ne nepomembnem segmentu. Z njima je bil osvojen del pomembnega političnega terena.

Čisto lahko, da jedra, ki smo ga predpostavili zgoraj, navsezadnje tudi ni bilo. Prav gotovo pa obstaja klima, v kateri je tako jedro [Stran 061] lahko ali celo nujno nastalo. Vsekakor je treba upoštevati, da se tam, kjer je klima, dogajajo stvari tudi samodejno – v poslušnosti splošnemu razpoloženju. Toda za klimo je treba kar naprej skrbeti.

Šlo je torej za to: za »spojljivost« dveh heterogenih ustanov na ozadju »spojljivosti« dveh heterogenih političnih sistemov – totalitarizma in demokracije. Da bi pa to bilo mogoče izpeljati čim bolj naravno, je bil potreben še drug ukrep: dogajanje na nekdanji klasični gimnaziji, zlasti dogajanje med revolucijo in državljansko vojno, ki je bilo njeno najbolj napeto obdobje, je bilo treba koncipirati v čim nižjem ključu.

V času, ki so ga ljudje naše generacije pre­živeli na ljubljanski klasični gimnaziji, pa so se dogajale stvari, ki se niso dogodile ne prej ne pozneje. Brez nevarnosti, da bi nam kdo očital pretiravanje, lahko rečemo, da je bil to izreden čas. In ravno v tej izrednosti smo v zborniku, na akademiji in potem na razstavi na osnovni šoli izvedeli zelo, zelo malo. Kar je bilo nekoč izstopajoče, dramatično, pretresljivo, tu ni našlo svojega glasu. Lahko bi rekli, da naša generacija ni spregovorila – da je o tem, kar je bilo življenje njenega življen­ja, ostala mutasta.

V uredništvu Zaveze smo se torej odločili, da – skromno in neambiciozno – nekoliko zmanjšamo področje tega molka. Sklenili smo, da zaprosimo nekatere dijake maturantskih razredov od leta 1935 pa do leta 1948, da nam posredujejo kratke refleksije o svojih razredih.

Za uvod v vrsto krajših refleksij o tem času naj navedem nekaj lastnih izkušenj iz bivanja na ljubljanski klasični gimnaziji.

V šolskem letu 1948/49 sem hodil v VIII. b razred. Vse je kazalo, da se bo leto končalo v nevarnem crescendu. Nakazovale so ga aretacije. Najprej sta bila aretirana dva sošolca iz levega tabora, Lev Premru in Miroslav Črnivec iz VIII. b. Še istega meseca je prišla Ozna po Kajetana Gantarja iz razreda za nami. Nov val je prišel 10. junija, en dan pred maturo. Naslednjega dne naj bi pisali slovensko nalogo. Tega dne je prišla Ozna po mene in sošolca Staneta Štrbenka ter sošolca iz paralelke Janeza Vrhovca. Tega dne so zaprli – isto uro kot nas – tudi Franca Župančiča iz razreda za nami. Toneta Drobniča in Lidijo Kisovec iz VII. razreda pa so prijeli nekoliko kasneje, 14. junija, odnosno 13. julija. Vedno me je zanimalo, kako so bile naše aretacije vpisane v uradne šolske knjige, zato sem si v Zgodovinskem arhivu Ljubljane ogledal v fondu Klasična gimnazija v Ljubljani nekatere arhivske enote iz tega obdobja.

7.2.2.

Vse dijake, aretirane v drugi polovici tega leta, je profesorski zbor sumarično izključil na konferenci 27. junija, a ravno zapisnika te seje, zanimivo, v arhivu ni najti. V zapisniku konference z dne 21. junija stoji v poročilu razrednika VIII. a lakoničen stavek »Pred koncem šolskega leta so zaprli tri dijake«, v poročilu razrednika VIII. b pa aretacije sploh niso omenjene. Pač pa je tu opomba o razredni mladinski organizaciji, da med letom ni bila kaj prida aktivna, da pa se je »pred zaključkom šolskega leta njihova aktivnost izboljšala, kar je imelo za posledico boljši učni uspeh in največje število prijavljencev v mladinske delovne brigade«. Ta okoliščina bi bila prav lahko posledica aretacij. V vpisnicah navedeni razlog izključitve ni aretacija, ampak neka druga, pri vseh enaka formulacija: »27. junija 1949 zaradi razdiralnega dela v mladinski organizaciji izključen po členu 29, točka 12 Pravilnika o učenju in vedenju«. Videti je, da se šola ni pretirano trudila, da bi natančneje dokumentirala stvari, ki so se dogajale nekaterim njenim dijakom. Glede manjkajočega zapisnika seje profesorskega zbora dne 27. junija, na kateri so bile izglasovane izključitve, je povsem mogoče, da te seje sploh ni bilo, ali pa je bila, pa o njej ni bilo nikoli nobenega zapisnika. Mogoče pa niti glasovanja ni bilo, ampak je ravnatelj prihranil profesorjem mučno odločanje tako, da je izključitev – ki je bila gotovo zahtevana – izvedel administrativno. Če pa je glasovanje že bilo, si lahko predstavljamo, pred kakšno moralno dilemo so bili profesorji postavljeni, saj so vpisi izključenih dijakov opremljeni z najlepšimi ocenami glede vedenja in nadarjenosti.

Na klasični gimnaziji je bila tradicija, da so dijaki pripravljali dramske in pevske nastope in z njimi nastopali v javnosti – v Drami ali Filharmoniji. V tridesetih letih se je to nekajkrat zgodilo. Odločili smo se, da bomo šli za njihovim [Stran 062] zgledom, in začeli študirati Sofoklejevo Antigono. Šolsko pokroviteljstvo je prevzela prof. Vlasta Pacheiner, režijo pa dramski igralec Fran Lipah; nadaljeval in do konca pripeljal jo je Jože Tiran iz pravkar ustanovljenega ljubljanskega Mestnega gledališča. Bili smo že pred generalko, ko je prišla prepoved, ki jo je sporočil ravnatelj. Za razlog prepovedi nismo izvedeli ne takrat ne pozneje. Lahko si pa mislimo, da določeni ljudje niso prenesli zgodbe o Antigoni in njeni odločitvi, da poišče in pokoplje mrtvega brata. To je bila namreč zgodba, ki je živela, ki je bila skrita globoko pod površjem, a je vendar obstajala in se je zanjo vedelo. Zelo važno pa je bilo tudi to, da dijaki, ki smo se ob Antigoni zbirali, nismo bili pravi ljudje. Za ilustracijo, kakšna temperatura je bila takrat na šoli, naj navedem odlomek iz spominov sošolca Toneta Prijatelja, ki jih je objavil v Primorskih srečanjih (1990/111):

»Naslednji udarec nekaj mesecev kasneje: Našega pesnika so zaprli! Agent angleške tajne! Skupaj z očetom. Nismo ga videli več let. … Še večje nezaupanje. Pa smo se poskusili s kulturo. Sprejeli smo velik izziv. Skupaj z nižjimi razredi naj bi naštudirali Sofoklejevo Antigono. Izbrali smo igralce, izbrali režiserja Lipaha, ga hodili iskat za vaje. Denarja nismo imeli za plačilo, čisto udarniško. Odpovedal je. Prišel je drug režiser. Vadili smo kar naprej, vaje, učenje za maturo. Še en nov udarec! Treh vodilnih funkcionarjev mladine ali Skoja – dva iz našega razreda – neko jutro ni bilo več v šolo. Imformbiro! Kot smo kasneje izvedeli – Goli Otok!

Napetost pred maturo. Ne samo učenje, ne samo Antigona. Nervoza vedno hujša. Trema pred nastopom. Bomo dobili oder v Drami ali ne? Dogovarjali smo se že za datum generalke na odru. Prepoved! Ravnatelj gimnazije ne dovoli. Zakaj? Ne vem. Ni sam odločil. Drugi so. Pravzaprav še danes ne vem. Prepoved brez obrazložitve. Zadnji dan šole. Zdravljica pred Prešernovim spomenikom. Slovesen sprevod po Cankarjevi, zaprli smo promet v centru, razposajeni in nezaupljivi in prestrašeni maturanti. Na zunaj razposajeni, znotraj prestrašeni. Drugi dan nov udarec! Nekaj klopi je praznih. Nekaj sošolcev manjka. Razrednik kliče po priimkih in imenih. Janez? Zaprt. Stane? Zaprt. In še nekateri.«

Profesorji pa so se morali na ideološke pritiske takrat že nekoliko navaditi. Prvi tuš so doživeli že na konferenci 25. in 26. junija 1945 (ZAL, arh. en. 211), ko so bili pozvani, »naj odkrito priznajo napake, ki so jih mogoče v dobi okupacije zagrešili«. Dva dni je, kot rečeno, to trajalo. Večji del zanimanja so bili deležni profesorji, ki so ob koncu vojne odšli iz Ljubljane: dr. Franc Jaklič, dr. Ivan Vrečar – oba kateheta – suplenta Janez Grum in Martin Jevnikar. Vse, razen Vrečarja, so predlagali v nadaljnjo obravnavo sodišču narodne časti. Po pogumu izstopa med profesorji latinec, stari Andrej Prebil, ki je izjavil, da je z OF sodeloval do oktobra 1941, potem pa se je povsem umaknil. Ko je bil vprašan, če je bil vsaj simpatizer, je suho odgovoril: »Kot Slovan, da.« Toda na tej konferenci je bilo še videti mnogo začetnega narodnoosvobodilnega vzgona. Pozneje pa sta se pojavili med profesorji naveličanost in utrujenost.

Vseskozi so opozarjali, da je njihova prva naloga, da poglobijo svoj ideološki pogled na svet. Zaslediti je očitek (ZAL, arh. en. 130), da profesorji ne dajejo dovolj »pomoči mladini pri političnem vzgojnem delu, kjer učiteljskega zbora skoraj čutiti ni«. Zahteva se, »da neprestano izgrajujejo svojo ideološko orientacijo, ki bo v skladu z teorijo marksizma-leninizma«. (istot.) Na konferenci 10. septembra 1948 (ZAL, arh. en. 132) so bili na primer opozorjeni na konkretne sklepe 5. kongresa KPJ: »Ker ne more biti razlike med nalogami, ki nam jih je postavilo vodstvo Partije, in nalogami, ki jih postavlja neposredna šolska oblast, moramo torej danes ugotoviti, kakšna je bila v tem razdobju naša borba za čistost našega pouka, kakšen je bil naš odnos do teorije marksizma in leninizma in kakšen je bil v učilnicah naš doprinos k socialistični kulturi.«

Na konferenci 14. maja 1949 (ZAL, arh. en. 132) so že formulirali konkretne (študijske) obveze za sanacijo razmer. Sklenili so, da bodo z individualnim študijem »poglobili svoje znanje dialektičnega in zgodovinskega materializma« in [Stran 063] da bo »še letos vsak profesor predelal Engelsov Antidühring in IV. poglavje v zgodovini VKP/b«. Ko je profesor matematike stvarno opozoril kolege, da bo Antidühring verjetno pretrd oreh, so se nazadnje odločili, da bodo VKP/b začeli študirati takoj, Antidühring pa bodo prihranili za počitnice.

Figure 29. Mladost Mirko Kambič

Kljub takšnim ohrabrujočim perspektivam pa je ravnatelj pred zbor postavil predlog (istot.), »da bi se vsak izjavil, ali res sprejme moralno obvezo, da bo upošteval idejnost pouka ne samo po službeni dolžnosti, ampak tudi iz lastnega nagiba in da bo zavestno pomagal z vsemi svojimi močmi pri zgraditvi socializma, ker je sicer nujno, da se odpove učiteljskemu poklicu in si poišče drugega«. Zapisnik to točko optimistično zaključuje takole: »Vsi tovariši so sprejeli ta predlog in so s tem pokazali, da imajo najboljšo voljo zavestno sodelovati v boju našega ljudstva proti izkoriščanju in za socializem.«

V kontekst teh spominov spada morda tudi neka zgodba, ki posebej kaže, kako se lahko preplete življenje učitelja in njegovih učencev. V 7. in 8. razredu je bil naš učitelj telovadbe – fizkulture, kot se je takrat reklo – Danilo Korče. Bil je vnet športnik, sicer pa enostaven in preprost človek. Naš razred ni bil prav enotna skupnost, saj so bili nekateri sošolci še zelo mladi, ne samo po letih, ampak tudi po izkušnjah, nekateri pa smo imeli za seboj že takšne reči, kot so vojaščina, Teharje, delo v kamnolomu in na cesti (v tistem letu po vojni, ko nismo smeli hoditi v šolo). In prav neizkušeni meščanski sošolci so si radi privoščili s Korčetom kako šalo. Nekoč mu je bilo tega dovolj in je od našega razrednika Nika Prijatelja zahteval preiskavo. In razrednik se je obrnil name in me vprašal, kaj si mislim o sporu med profesorjem in učenci. Bil sem malo starejši, pa tudi v svet sem gledal vsaj zelo resno, če ne že mrko. (Še pozneje na univerzi je profesor Sovre, ko je ob podpisovanju mojega indeksa zagledal tudi mojo fotografijo, rad pripomnil, da ga zelo spominja na dunajski policijski bilten »Wer weiss etwas«.) Takrat – in pozneje v življenju, žal, še nekajkrat – [Stran 064] sem bil tako neumen, da sem mislil, da ne smem prekršiti »razredne« solidarnosti. Rekel sem proti svojemu prepričanju, da se mi dogodek, ki je predmet spora, ne zdi nič tako posebnega. To je potem obveljalo in profesor Korče ni dosegel svoje pravice.

Potem pa se je zgodilo, da se je v taborišču Strnišče pri Ptuju, kamor so nas poleti 1949 poslali s skrivnostno odločbo »24 + 3« – nikoli se mi ni zdelo vredno raziskati, kaj pomeni – nenadoma pojavil, že bolj na jesen, tudi prof. Korče. Nikoli ga nismo vprašali, s čim se je zameril Ozni. Dali so ga v našo barako in kmalu postavili za komandirja naše delovne čete. Takrat smo hodili kopat v neko gramozno jamo vzhodno od taborišča, dobre pol ure hoda. Ko smo šli tako nekega poznonovembrskega jutra proti gramoznici – na vzhodu so se pravkar začele kazati prve oblike ogromnega panonskega sonca – se je eden od miličnikov, ki so nas spremljali, nečesa domislil. Naročil je Korčetu, naj ustavi četo in nam ukaže, da ležemo. Ponoči je obilo deževalo, kolovoz je bil blaten in po jamah so stale velike in globoke luže. Korče je nekaj časa gledal, potem pa izvršil povelje. Potem smo vstali, šli nekaj korakov naprej, nakar se je vse ponovilo. In nato še nekajkrat. Potem pa se je nekaj zgodilo, kar nas je vse presenetilo. Korče se je vsedel na rob kolovoza in začel jokati. Miličnik se je vstopil obenj, vpil in mahal pred njim z brzostelko, a Korče kakor da ga ni slišal. Enostavno je tam sedel in njegovo telo – bil je ogromen človek – se je treslo od krčevitega joka. Morali smo dajati kaj čuden prizor. Mi smo tam nepremično stali in od nas sta se cedila blato in voda; začelo nas je zebsti, a zato nismo nič manj napeto čakali, kaj bo. Lahko bi bilo karkoli. Nihče ni vedel za nas, šele naslednjega februarja smo lahko pisali domov in povedali, kje smo. Miličnik je še nekaj vpil, a mu nazadnje ni kazalo drugega, kot da je ukazal, da gremo naprej.

Tako se nisem pozneje srečal z nobenim od profesorjev več. Srečal pa sem se nekoliko drugače. Ko smo na koncu naslednjega julija prišli domov, smo se nekega dne skupaj odpravili na šolo. Na vrhu stopnic nas je čakalo lepo presenečenje: tu so kakor za sprejem stali profesorji. Ne vem več, kateri so bili, spomnim pa se Pacheinerjeve, Kapusa in Zieglerja. Kaj so govorili, ne vem več, vsi pa se še danes pominjamo tega, kar je rekla prof. Vlasta Pacheiner: »Fantje, če ste imeli kaka dekleta, niso na vas toliko mislila, kot sem jaz.«

Leta 1949 pa se je kmalu za nami moral od ravnateljstva in klasične gimnazije posloviti tudi prof. Stane Melihar. Prvo jesensko profesorsko konferenco je še začel, nadaljeval pa jo je že novi ravnatelj prof. Jože Kosmatin. Policijski ukrepi so odgovornim dovolj jasno govorili, da šola potrebuje zanesljivo vodstvo. Z ministrstva so poslali Kosmatina, Melihar pa je tam zasedel izpraz­njeno mesto.

Meliharjev primer dokazuje, kako je z arhivi treba biti previden. Ko človek pregleduje dokumente fonda Klasična gimnazija v Ljubljani v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, dobi vtis, da je bil Melihar politično prej napet kot ne, prej ozek kot širok. V resnici pa je bil kljub zadržanemu in resnemu videzu prijazen tudi z nami, ki smo bili politično stigmatizirani. Ko sem leta 1946 po nekaj mesecih naredil prošnjo, da bi smel izstopiti in delati že ob koncu prvega semestra izpit čez peto gimnazijo, mi je brez posebnega obotavljanja dovolil. In ko je slišal, da so bili profesorji z mojim znanjem zadovoljni, mi je to takoj – z zadovoljstvom, se mi je zdelo – povedal. Tudi mi je omogočil, da sem že jeseni istega leta delal še izpit čez šesto. In ko je dobil dobro farmacevtsko štipendijo iz Zagreba, je dal poklicati tudi mene, čeprav se nisva poznala in je vedel za mojo preteklost. V petdesetih sem nekajkrat slišal – od ljudi, ki bi utegnili kaj vedeti – da je v določenem trenutku obstajala nevarnost, da bi ga vključili v enega od dachauskih procesov. Njegova občasna gorečnost postane ob tem morda bolj razumljiva. Morda tudi njegov odhod, čeprav o človeku, ki ga je nadomestil, ne vem ničesar.

7.3.1. Matura 1935 – VIII. b,

Jože Mejač[Stran 065]

Človekova vrednost in veličina se ne meri po tem, koliko kdo ima, ampak kaj kdo je. Pri tem ne pridejo do veljave le diplome, ki si jih je pridobil, marveč celostna kultura duha in srca. Poglavitno vlogo pri osvajanju tega pa igrajo prirojeni talenti, družinska in šolska vzgoja ter časovne razmere okolja, v katerem človek živi. Čeprav omenjeni dejavniki različno vplivajo na doraščajočega človeka, je gotovo, da šolskega vpliva ne smemo podcenjevati.

Današnji mladini so odprte razne usmeritve srednjih šol za pripravo na poklicno usposobljenost. Poudarek je na poklicni pripravljenosti za delo, torej na omejenem področju bodočega udejstvovanja. V preteklosti, v dobi do druge svetovne vojne, pa je imela srednja šola, posebno še klasična gimnazija, namen dati dijaku čim večjo splošno izobrazbo in vzgojo. Tako nam je tudi poudaril naš razrednik, ko je za slovo maturantom dejal: »Zavedajte se, da ste dosegli visoko, morda celo najvišjo splošno izobrazbo. Na univerzi se boste poglabljali le v majhen sektor znanosti.« V starosti se človeku kar pogosto prikradejo spomini na tista »srečna ali nesrečna leta, ki so bila« …

Danes je srednja šola dostopna vsem, celo obvezna je za vse, tudi za tiste na deželi. Pred drugo svetovno vojno ni bilo tako. Celo mestna mladina ni bila deležna tega v celoti, kaj šele podeželska. Za fante je bila prednost, privilegij, saj je zaradi težavnih gmotnih razmer in velikega števila otrok v družinah le malokateri zmogel kriti stroške šolanja. Za dekleta pa je bila to prava izjema. Leto 1930: na klasični gimnaziji od 745 dijakov le 81 deklet.

Prvi razredi so bili zelo številni, tudi do 45 dijakov v eni učilnici. Vodstvo gimnazije je imelo izkušnjo, da se bo število hitro krčilo. Čeprav je moral vsakdo napraviti sprejemni izpit, se je dogajalo, da so nekateri že po nekaj mesecih spoznali, da ne bo šlo, in so ostali doma. Drugi so sicer vztrajali, a ocene so jasno kazale, da bo polom. Največ težav je bilo z latinščino. Spominjam se prof. A. Lovšeta, kako je že v prvem letniku dijaku Janezu svetoval, naj pusti šolo. Ko je delil zvezke s popravljenimi nalogami, se je ustavil pri njem in mu prijazno rekel: »Janez, poglej, v tvoji nalogi je več rdečega kot črnega. Ne gre in ne gre in tudi ne bo šlo. Pojdi domov! Močan si – bil je največji v razredu – pa se izuči za mesarja. Ne čudi se mojemu nasvetu. Pred nekaj tedni me je na cesti dohitel mlad mož s precej težko aktovko. Pozdravil me je in povedal, da sem mu pred leti svetoval tako, kakor danes tebi. Poslušal me je in sedaj ima samostojno mesarijo, meni pa prinaša celo aktovko klobas v zahvalo za tako pameten nasvet.« Janez je sprejel njegov nasvet. Nekaterim pa se je »odprlo« in so potem uspešno nadaljevali.

Poleg drugih rednih predmetov je bil poudarek klasične gimnazije na učenju jezikov, zlasti latinščine in grščine. Od profesorja je bilo odvisno, če smo se v višjih razredih pri branju klasikov zadovoljili le z besedilom ali pa smo se ustavili pri misli, zgodbi ali dejstvu in s tem prodirali v srčiko grške in rimske kulture. Učni načrt je bil zelo zahteven: poleg obveznih jezikov: slovenščina, srbohrvaščina, nemščina, latinščina in grščina je bil v popoldanskih urah še tečaj za francoščino in stenografijo. V šolskem letopisu za leto 1930 lahko celo [Stran 066] beremo dopis z ministrstva, »da je za prehod v višje razrede treba učne zahteve še poostriti, ker nočemo vzgajati polizobražencev – teh je že preveč – ampak prave izobražence«. Tisto leto so ustanovili organizacijo »Šola in dom«, kar je pritegnilo k sodelovanju starše dijakov. Prvo predavanje je imel sam ravnatelj dr. Lokar, za njim pa razni naši profesorji in strokovnjaki od zunaj. Bolj kot sestanki in srečanja staršev s profesorji so bila to predavanja in pogovori o vzgoji ali takratnih perečih vprašanjih ter o sodelovanju staršev s šolo. Že nekaj let prej pa je začelo delovati kulturno društvo »Žar« z istoimensko revijo in velikim poslanstvom: dramska skupina je vsako leto pripravila eno ali dve igri in nastopila v Drami, filharmonični ali unionski dvorani in še kje drugje. Na oder so postavili dela kot Molierov Namišljeni bolnik, Shakespearov Hamlet, Cankarjev Hlapec Jernej in Za narodov blagor in mnoga druga. Pod okriljem »Žara« je nastopal zavodov mešani pevski zbor, moški kvintet, orkester z vsakoletnimi nastopi na bogatih akademijah. Januarja leta 1936 so s tako akademijo v filharmonični dvorani proslavili 2000-letnico Horacija. V letopisu šole je zapisano: »Proslava je potekala brezhibno v izredno zadovoljstvo občinstva«.

Čeprav ravnatelj in nekateri profesorji niso bili verni, je bilo poskrbljeno tudi za versko vzgojo. Dva kateheta sta nemoteno vršila svoje poslanstvo. Zavod je imel svojo kapelo, za večje verske slovesnosti pa sta bili na razpolago cerkev v Križankah ali pa frančiškanska cerkev. Dijakom je bilo omogočeno, da so jeseni in za veliko noč skupno opravili spoved in prejeli sveto obhajilo. Celo tridnevne duhovne vaje so bile uvedene, in to ločeno za dekleta pri jezuitih, za fante pa v Križankah. Na klasični gimnaziji je bila ustanovljena dijaška Katoliška akcija pod vodstvom prof. E. Tomca in oblikovala mladi rod v zavedne in močne značaje. Z vso resnobo so se posvečali študiju papeških okrožnic Quadragesimo anno inDivini Redemptoris, obe tako pomembni za odnos katoličana do takratnega socialnega in političnega stanja.

V politiko dijaki takrat nismo posegali. Le enkrat se je zgodilo, da se je zadeva obravnavala celo na sodišču: prof. E. Turk je v času Živkovičeve diktature v svoji prosrbski usmerjenosti dijake VII. b razreda zaradi slovenskega odpora in dijaškega odobravanja le-tega sramotil dijake in celoten narod z besedami, »da smo ostanki pasjega plemena« in podobno. Tu se je razred uprl in zahteval preklic in opravičilo.

Ta nekdaj tako priznana klasična gimnazija je bila leta 1958 preimenovana v 2. osnovno šolo v Ljubljani, naslednje leto pa dobila sedanji uradni naslov »Osnovna šola Pre­žihovega Voranca«.

7.3.2. Matura 1936 – VIII. b

Vladimir Kos

Nekaj spominov, pravim; več kot 50 let je minilo, kar sem moral zapustiti Slovenijo. Do nemške okupacije Maribora sem hodil na mariborsko klasično gimnazijo. Nacisti so lovili po Mariboru fante, včasih tudi moje petošolske starosti, zato sem pobegnil v Ljubljansko pokrajino, ki so jo imeli v oblasti manj krvoločni italijanski fašisti. Na ljubljanski klasični gimnaziji so me, begunskega študenta, prijazno sprejeli, da sem lahko študij nadaljeval. V sedmi šoli so me na poti v gimnazijo – v eni od mnogih racij – Italijani aretirali. Z verigo zvezane so nas odpeljali v Gonars v severno Italijo. Iz internacije so me zaradi bolezni poslali spet v Ljubljano, in sicer po desetih mesecih. Brez pritiska Pija XII., da naj izpustijo bolne internirance, bi se ne mogel vrniti. Do mature sem imel na razpolago le nekaj mesecev; izdelal sem jo, tudi z dobrohotnim razumevanjem profesorjev. Še danes sem jim hvaležen.

A moja hvaležnost obsega več – obsega celotni sistem klasične gimnazije v predvojni in medvojni Sloveniji. Imeli smo odlične profesorje, izvedence na [Stran 067] svojih področjih, in obenem prave pedagoge. Morda bi danes kvečjemu trem profesor­jem pripisal pomanj­kljivo pedagoško sposobnost; a ta sta­­vek devam v oklepaj, ker smo različni študentje različno reagirali, in to pod pritiskom osebnega dozorevanja v nemirnih časih.

Celotni sistem klasične izobrazbe nas je pravzaprav seznanjal z zgodovinsko podlago našega naroda na evropski celini. V ta namen nam je pomagalo učenje klasičnih jezikov, ne da bi pri tem podcenjevali praktično vrednost tega ali onega modernega jezi­ka. Na podlagi latinščine se ni bilo tež­ko učiti francoščine ali italijanščine; nemš­čina je nudila uvod v angleščino in skandinavske jezike, če se jih je kdo hotel učiti. S pomočjo klasične literature smo se tako rekoč mimogrede seznanjali z načini miš­ljenja drugih narodov, odkrivali splo­šno veljavna živ­ljenjska načela. Za verski pouk smo imeli dva kateheta; od teh je bil eden tako silno strog, da bi se »zaradi nje­ga« ne bil nikoli od­ločil, da postanem tudi jaz du­hovnik.

Še danes se mi zdi, da je tako na klasični kot na realni gimnaziji manjkal predmet »narodnostna vzgoja«; med sošolci (o sošolkah nič ne vem) se je širil sovjetski komunizem kot neke vrste višja vrednota, sinteza narodnostnih in državo­tvornih vrednot. Vsaj med sošolci se je ta ali oni izpovedoval kot pristaš takšnega komunizma. V Mariboru je bilo čutiti tudi nemškutarstvo; toda begunci iz Avstrije in Nemčije so nam, študentom, pomagali spoznavati zlo nacizma. Nauk Cerkve in objektivna časopisna poročila o divjanju komunizma v Španiji in pakt med Hitlerjem in Stalinom za uničenje Poljske so nam odpirali oči – če smo hoteli videti. A zdi se mi, da bi nam šolski predmet o narodnostnih vrednotah lahko še bolj pomagal; tak predmet bi lahko s pridom uporabljal izkustva klasične preteklosti, ki smo se z njo seznanjali.

Figure 30. Večerna druščina Marijan Tršar

P. S.

Življenje na Irskem me je seznanilo z irsko-angleško srednje­šolsko izobrazbo, življenje na japonskih otokih pa mi je dalo vpogled v japonski sred­nješolski sistem. Menim, da nas je slovenska srednješolska klasična izobrazba bolj pripravila za življenje; to mnenje temelji na stikih z mladimi ljudmi, ki so končali srednjo šolo tako na Irskem kot na Japonskem.

7.3.3. Matura 1939 – VIII. b

Božidar Fink

Daleč v času so moja gimnazijska leta in o mnogočem so spomini obledeli. Ostaja pa mi prepričanje, da nam je humanistični sistem izobraževanja na ljubljanski klasični gimnaziji dajal priložnost za neposredno vstopanje v duhovna območja kulture. Čas, ki sem ga preživljal na tej šoli med letoma 1931 in 1939, še ni bil dramatičen, kakršen je bil nekaj let pozneje. Dijaki smo sicer čutili takratno nazorsko in politično vrenje v slovenski javnosti in v svetu. Opredeljevali smo se ob pojavih domačega kulturnega boja ter spremljali krvave [Stran 068] dogodke v Španiji in grozečo rast napetosti med evropskimi silami, vendar se je to nas šele dotikalo. Nismo še bili potegnjeni v vrtinec, ki je zajel nekaj let pozneje naše naslednike in jih mnogo pogubil.

Med razburljivimi dogodki se spominjam iz prvih let – kaj več sem o tem izvedel pozneje –, da je profesor udeležence šenčurskih dogodkov in gibanja zelenih kravat označil pred dijaki v razredu kot zadnje ostanke pasjega plemena. To je sprožilo sodni proces, ki je bil politično obarvan, in predvsem v višjih razredih vneslo vznemirjenje med dijake, ki so bili politično osveščeni in usmerjeni proti centralizaciji državne oblasti v Beogradu. Pri zgodovinski uri nas je žalil protikatoliški ton v profesorjevi razlagi Lutrovega nastopa. Nismo se tudi mogli sprijazniti z vsiljevanjem unitaristične miselnosti srbske profesorice celo pri predmetu mineralogija in geologija. Te in podobne epizode pa niso povzročale napetosti med sošolci ali kvarile njihovih odnosov s profesorji in ravnateljstvom.

Ko pravim, da je bila »klasikom« dana priložnost za uvajanje v duhovna območja, mislim na učni program, ki je vseboval med predmeti latinščino v vseh osmih razredih in grščino v šestih ter verouk kot spoznavanje katoliškega dogmatičnega, apologetičnega in moralnega nauka ter cerkvene zgodovine. Klasična jezika obenem s temelji filozofije in umetnosti sta nam odstirala globlji vpogled v človeka. Verouk pa so tudi neverni in agnostiki sprejemali kot pri­bliževanje splošni kulturi, tako kot so se morali seznanjati z antičnimi verstvi in starožitnostmi. Med sošolci mojega osmega razreda in paralelke najdem imena poznejšega škofa, precej duhovnikov, nekaj članov akademije znanosti in umetnosti, več univerzitetnih profesorjev in drugih izobražencev, žal pa tudi takih, ki so kljub vsemu pomagali uveljavljati duhovno in fizično nasilje ter celo prestopali skrajne meje človečnosti. Precej jih je na eni in drugi strani pogubil domači spopad. Tudi to je podoba človeka z njegovo svobodo pri izbiri življenjske poti.

Ko zdaj, sto let po ustanovitvi humanistične ali klasične gimnazije v Ljubljani in šestdeset let po mojem odhodu iz nje, obnavljam spomine in se mi budi hvaležnost za vse, kar je dobrega dajala tolikim generacijam in narodni skupnosti, pa obžalujem in zavračam povezovanje šole s poslopjem. Ne smem in nočem zmanjševati pomena osnovne šole, trdim pa, da je bila odprava klasične gimnazije huda napaka in njena zamenjava z osnovno šolo v isti stavbi pa tudi. Obhajanje obletnice zidov, ki so bili šest desetletij dom humanistične kulture in potem štiri desetletja osnovne izobrazbe, je premešavanje vrednot in učinkuje kot politična kampanja za potrjevanje nekdanjih dejavnosti totalitarnih oblastnikov in upravičevanje njihove kontinuitete. Quousque tandem …

7.3.4. Matura 1940 – VIII. a

Marija Rus

Fotografija maturantov 8. a razreda iz junija 1940. Štirideset nas je bilo, osemnajst fantov in dvaindvajset deklet. Po šestdesetih letih gledam te mlade obraze, čeprav jih le desetino še srečujem, vsaj od časa do časa.

Bili smo ena tistih generacij, ki lahko nase obrne verz Župančičeve Dume: … med nas je usekalo in nas razteplo po svetu.

Usekalo je šele pozneje, po maturi. Počasi, a nezadržno pa se je izbruh zla pripravljal prav v času našega šolanja na gimnaziji.

Leta 1933, ko smo bili prvošolčki, je Hitler prišel na oblast. Resna grožnja miru versajske Evrope se je na pomlad 1938 stopnjevala s priključitvijo Avstrije in leto kasneje z razpadom Čehoslovaške. Septembra 1939 se je hkrati z našim zadnjim letom na gimnaziji začela druga svetovna vojna.

[Stran 069]

Od petega do vključno sedmega razreda nas je vznemirjala državljanska vojna v Španiji, kjer so se kot prostovoljci borili tudi slovenski komunisti. Že v dvajsetih in tridesetih letih je tisk prinašal iz Sovjetske zveze čedalje bolj vznemirljive vesti o tisočih in milijonih življenj, žrtvovanih za industrializacijo dr­žave in kolektivizacijo poljedelstva. Še danes vidim pred seboj naslov brošure Ukrajina joka.

Večina dijakov našega razreda je prihajala iz meščanskih družin. Očetje so bili uradniki, trgovci, pravniki, zdravniki. Le nekaj sošolcev z dežele je prihajalo k pouku iz dijaških zavodov ali pa so se vozili. V manjše skupine so nas družili pot v šolo, priprava na matematično nalogo, redko sprehod v Tivoli po nedeljski maši, le nekaj deklet iz premožnih družin tudi družabne prireditve.

Tudi smrt najbližjih našemu razredu ni bila prihranjena. Dve sošolki sta že v nižjih razredih izgubili enega od staršev. V sedmem razredu je objokana mama med poukom prišla po Rajka Makovca: oče, delovodja na že­lez­nici, je umrl pod lokomotivo, in to dan pred upokojitvijo. Osem otrok je ostalo brez očeta.

Figure 31. Pogled z višine Marijan Tršar

Toda bili smo mladi, bolj odprti za veselo kot žalostno stran življenja. Ob za­četku vojne na zapadu smo se kar družno nasmihali papirnatim aeroplan­čkom, ki so jih razposajenci nad nami po nitkah spuščali pred okna našega razreda.

Vendar mi je iz tistega časa spomin ohranil prizore, ki pričajo, da vsi le nismo bili tako mladostno brezskrbni in nepripravljeni na dogajanje okoli nas. Med odmori, ko se je večina sprehajala po hodnikih ali po dvorišču, so se v razredu razvnemale živahne debate. Na eni strani Janko Smole in Janez Stanovnik iz znanih pravniških, tudi politično angažiranih družin, na drugi strani pa Terezija Mavec, hčerka orožnika pred upokojitvijo. Katerim mladinskim skupinam ali organizacijam sta tedaj pripadala omenjena sošolca, lahko samo ugibam. Rezka je bila vzorna članica Katoliške akcije. Pred kratkim mi je sošolka pokazala spominsko knjigo iz dijaških let. Leta 1939 ji je Rezka napisala vanjo Slomškovo vodilo: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike. Rezkin zapis je bil bela vrana sredi čustvene zasanjanosti te spominske knjige. Rezka je bila tudi v teh debatah sama, drugi smo bili radovedni opazovalci, kot bi nas vse to ne zadevalo.

Dogodki pa so se vrstili z neizprosno logiko. April 1941 nam je dal nalepko: zadnja predvojna generacija. Potem okupacija, organiziranje odpora, ki mu je njegova vodilna sila, Partija, pristavila svoj sprva prikrivani cilj: spremembo družbenega reda, ne z revolucijo, marveč v procesu boja proti okupatorju. Zgodovinska razcepljenost našega naroda je dobivala nove, strahotne dimenzije. Maj 1945. Na eni strani maščevalno zmagoslavje, na drugi reševanje golega življenja z begom. Je bila naša zemlja že kdaj prisiljena spiti toliko slovenske krvi kot v juniju tega leta?

Aprila 1947 sem šla v službo na Primorsko. V počitnicah sem se vračala v Ljubljano in ob redkih srečanjih s sošolkami se mi je risala vojna bilanca našega razreda. Dva skromna, neopazna sošolca, Marijan Lenassi in Miroslav Pezdir, sta padla pri partizanih. Sošolka iz Poljanske doline Viljemina Čenčič je dala življenje kot partizanska bolničarka. Nerazdružni prijateljici Imelda Lobe in [Stran 070] Živka Schweiger sta po koncu vojne izginili neznano kam. Rajko Merala je bil leta 1945 ustreljen v Trstu. Še posebej pretresljiva pa je zgodba Rezke Mavec, študentke medicine. Maja 1945 se je s 65-letnim očetom, upokojenim orožnikom, umaknila na Koroško. V begunskem taborišču pri Vetrinju je kot bolničarka pomagala ljudem. Konec maja je bila med civilisti, ki so jih Angleži izročili partizanom. Pravijo, da bi se Rezka lahko izognila vračanju, pa je želela ostati z očetom. Leta 1933 je kot dvanajstletna deklica obljubila umirajoči materi, da bo skrbela za očeta. Oba sta bila zaprta v taborišču Teharje. Sredi junija so Rezko v skupini desetih deklet odgnali v smrt. Tudi za očetom se je izgubila vsaka sled.

Do konca leta 1945 je torej smrt s krvjo izbrisala sedem obrazov z naše maturitetne fotografije. Osem teh mladih ljudi pa si je poiskalo drugo domovino. Mihaela Bitežnik, Valentin Leskovšek in Anton Urbanc so maja 1945 odšli preko oceana. Vsi trije še živijo. Cveto Božič in Božidar Jerič sta po vojni končala študij medicine, delovala pa sta na tujem. Zobni zdravnik Cveto živi v Švici, ginekolog Božo pa je umrl v Stockholmu. Tudi Gabrijel Potočnik je šel na tuje in tam umrl. Iz domovine sta se umaknili tudi romanistki Olga Trtnik in Dolores Terseglav, prva v Firence, druga na Reko, kjer je v začetku januarja 1995 umrla. Pesniško zbirko z naslovom Ladijski dnevnik so ji izdali Slovenci v Argentini, nekaj poglavij njene proze pa je ponudila v branje Revija 2000. V domačem okolju bi se njen literarni talent polneje razvil.

Od štiridesetih maturantov nas je po vojni ostalo v Sloveniji petindvajset. Štirje so že umrli: Ivan Černeha, Darinka Dolenc, igralec Danijel Bezlaj in jezuit Stanislav Grošelj.

Letos bomo praznovali 60-letnico mature. Z razumom in čustvom presezimo to, kar nas loči, sédimo skupaj za ta jubilej, si stisnimo roke, počastimo spomin na naše pokojne, podpišimo se na pozdravno kartico tistim, ki zaradi bolezni ali oddaljenosti ne bodo mogli priti med nas.

7.3.5. Matura 1940 – VIII. c

Marijan Tršar

Kar dostikrat se mi je v družbi prigodilo, da sem ob omembi klasične gimnazije poslušal zavzete slavospeve o njej. Sam se pravzaprav dolgo nisem zavedel, v čem naj bi bila takšna razlika med njo in drugimi šolami. Najbrž ne zgolj ta, katero je rada ponavljala moja mama, primerjaje jo z gimnazijo, na katero je hodila sestra: »Na klasični je med odmori tak mir in tišina, kot na poljanski šele med urami pouka!« Kajpa se mi je pozneje zjasnilo, da ne more iti zgolj za disciplino, marveč za vsebinske in metodološke drugačnosti, ki so nas na poseben način profilirale. Ta institucija prav gotovo ni želela biti in tudi ni bila samo odlična posredovalka vseh vrst znanja (s čimer se dandanašnji tako rade hvalijo tudi naše šole), marveč hkrati vzgojiteljica, oblikovalka učenčevega značaja – želela je, da bi vsak odrastel v dostojno osebnost.

Temu ni doprinašala samo humanistično poudarjena vsebinska plat v primerjavi z bolj matematično-fizikalno naravnanostjo realk, ampak tudi metodični prijemi, usmerjevanje, kako iz predpisanih učnih predmetov izluščiti čim več za učenca koristnega soka. Drugače povedano, šlo je za tiste nikjer zapisane, a pedagoško sila pomembne prijeme, ki so sicer po vseh šolah podobne učne snovi poglabljali, in se niso zadovoljevali z že na prvi pogled vidnimi zunanjimi vsebinami. Da so pri tem odigrali odločilno vlogo naši profesorji, ni treba posebej podčrtavati. Zares, če se ozrem na osem let svojega študija na klasični, moram zapisati, da so bili profesorji v veliki večini odlični strokovnjaki svojega učnega področja, hkrati pa tudi občutljivi mentorji. Če se samo spomnim poliglota Južniča, ki je poleg francoščine enako suvereno učil tudi grščino in latinščino, fakultativno pa še nemščino in celo stenografijo. Ali [Stran 071] Grošlja, ki je name učinkoval nekako evropsko, svetovljansko, tudi ko smo pri njem brali klasični Ciceronov Quousque tandem Catilina. In nad mojo žilico za pisanje vneti Melihar ali še prej Ivan Grafenauer (Ja, dobesedno, solzan mi je ostal v spominu, ko smo morali na ukaz Beograda – menim, da je bilo v drugem razredu – trgati iz čitank Can­kar­jev slavospev: »Sveta si zemlja slovenska in blagor mu, komur plodiš!«). Pa dobrodušni Lovše, specialist za latinščino in grščino (»tolstoriti Ahajec« ga je krstila naša hudomušnost). Ali vedno resni »ata Kunc« s svo­jim večnim refrenom »One, oja, kej še«. Pa dol­govrati Rupel – »latinci« smo ga pokozili v »Rupicapro«. In nesrečni učenjaški »grk« Ko­letič – »Kole«, ki bi zavoljo izjemnega znanja zaslužil profesuro na univerzi, a se je revež moral nemočen otepati z disciplino v razredu. Nikoli ne bom pozabil Doboviška – »Tomiks« smo mu rekli zavoljo zvihanega klobuka – in njemu ljubega nazivanja učencev z »gospodine moj«. Če komu, potem se imam njemu zahvaliti za kar spodobno znanje francoščine – kajpa samo iz knjig, ne kot danes, dosti lažje, iz štipendij v Franciji. Ne da bi nas preoblagal s slovnico, nas je rajši spodbujal k branju in konverzaciji. Čisto drugače kot Žitnik, »Lepi Lojze« smo mu rekli, ki se je pedantno naslajal s slovničnimi paragrafi. Vsestransko razgledan, umetniški in filozofski je bil profesor Gnjezda. »Jon, jon«, je predel in se prijemal za belo bradico, ko je spraševal, zato se je pri nas spremenil v »Jonjona«.Vodil nas je na razstave po galerijah, vedel vse o klasičnih tragedijah, literaturi in filozofiji. Brez njega tudi ne bi bilo »Žara«, kulturno umetniške gimnazijske arene, kjer so se poleg pesniških, gledaliških in likovnih prezentacij kresali mladi duhovi v ostrih debatah – bil je že čas ločevanja duhov –, vznikale in med seboj so se kosale ideje, ki so pozneje v državljanski vojni prerasle v usodne, krvave slovenske antagonizme.

Figure 32. V daljave Marijan Tršar

Toda pedagog, ki sem ga posebej cenil kot učitelja in vzgojitelja, je bil profesor Tomec. Ne morebiti zavoljo tega, ker sem bil več let član njegovih Mladcev, Katoliške akcije, ampak ker me je vedno znova presenečal s svojim izjemnim znanjem in izkristaliziranimi metodami učenja. Uvajal me je v latinščino in grščino – v to zadnjo žal eno samo leto, zato sem tudi končal gimnazijo kot dober latinec, a le za silo grk. Tomec nas ni samo učil branja klasičnih tekstov prek analitičnega prenikanja skozi tesni in skrivnosti jezika, marveč je znal iz teh besedil luščiti globlje vsebine in eksistencialno zavezujoča sporočila. V kratkem, priporočal nam je spraševati se o bistvu prebranega, pravzaprav o tisti skriti notranji vsebini teh izbranih umetniških besedil antike. In še več, seznanjal nas je tudi s čisto praktičnimi postopki mnemotehnike, kako si učno snov najhitreje zapomniti, jo zacementirati v spominu, da ne bo že jutri spuh­tela brez sledu. Posebej občutljiv za ritmično raznovrstje nas je opozarjal na Horacovo pesništvo, dosti zahtevnejše kot heksametrsko in elegijsko distihonsko starejših pesnikov. Prav gotovo se brez njega ne bi toliko zaljubil v ritmično zvočnost in poantirane misli tega pesniškega velikana. S pretanjeno psihološko metodo nas je seznanjal s ključi, kako se lotevati prevajanja težjih tekstov, takšnih, ki nam na začetku niso prida jasni, da se vseeno prebijemo skoznje. In sam spreten, prepričljiv govorec nam je pogosto zabičeval, kako bi se veljalo resno spoprijeti z umetnostjo oratorstva, še posebej nam Slovencem, ki že po naravi nismo pretirano govorno izvedeni. Kar nekakšna grenka sočutnost me je obhajala ob nje­ [Stran 072] govi življenjski osamelosti – »celibataire«, smo mu kdaj po francosko šepnili za hrbtom –, a vedno tudi hkratno občudovanje njegove duhovne klenosti, zakaj znal se je celo ponorčevati sam iz sebe: za prevajalsko nalogo nam je izbral Horacov Quid agam celebs?

Tudi če skušam svoj študij na klasični gimnaziji zaobjeti v celoti, brez prebiranja med boljšimi in najboljšimi pedagogi na njej, se mi kažejo prakticirana analiza klasičnih tekstov, logično razpletanje njihove sintakse ter nenehno vsebinsko spraševanje »kaj je to« zagotovo za najplodnejšo učno metodo, saj je nas mlade mojstrila v iskanju bistvene resnice, dostikrat – če ne celo praviloma – skrite za čisto drugačnimi naličji. Najbrž me je ravno to nagnjenje do odkrivanja pravega obraza stvari in reči hkrati z žejo po lepoti zapisalo umetnosti, slikarskemu poklicu.

Pri srcu pa me vsakikrat stisne, ko pomislim, da smo od 34, ki smo v VIII. c maja 1940 polagali maturo, danes živi samo trije – zagotovo vem le za Borisa Grabnarja in Leona Petrača. Bili smo pač nesrečen letnik, ki je plačal grozljiv davek vojni in revoluciji. Pa niti ne, da bi jih toliko padlo pri belih ali rdečih – pri vsakih, kolikor vem, le po štirje – kar devet, če ne še kakšen, jih je pomrlo od tistih, ki so po koncu vojne odšli v obe Ameriki in Avstralijo. In domala vsi od srčnega infarkta. Ti mladi intelektualci, polni znanja in ustvarjalnih sil, ki so po večini doma že končali univerzo, so morali v tujini začeti vse znova, dobesedno od začetka.Takšno na silo podvojeno življenje jim je hitreje izpilo moči. Ni mi pa znana usoda nekaterih, denimo »rdečega« Danka ali Boleta, Pleška in Windla – razen prvega se je najbrž tudi njihova zaključila kje na tujem. Posebej pa se mi je zapletlo pri našem edinem razrednem nogometašu Vovku. Pozneje je bil menda zdravnik pri gorenjskih domobrancih in se menda izmaknil povojnemu holokavstu ter pristal v Peruju. Je še živ ?

Začuda je iz našega razreda edino Remškar šel v lemenat (tudi v »aju« le Grošelj, pa celo v »zavodarskem beju« le dva, Okorn in Smerkolj), čeravno je javno mnenje klasično gimnazijo štelo za valilnico duhovniških poklicev. Prehitra smrt v vojni ali na tujem je tudi preprečila, da se večina mojih sošolcev ni mogla izkazati z izjemnimi sposobnostmi, ki jih v razredu s petimi odličnjaki zagotovo ni manjkalo. Med približno ducatom tistih, ki so ostali doma, je bilo največ pravnikov, posamezen ekonomist in inženir. Trajno mesto v literaturi si je prislužil pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Jože Brejc Javoršek. Prav gotovo pa bi se doma bolje uveljavil tudi marsikateri od teh, ki so morali hočeš-nočeš svoje talente zapravljati v tujini. Domovina bi jim omogočala ustvarjalno udejstvovanje in vračali bi ji po svojih močeh in nadarjenostih.

7.3.6. Matura 1941 – VIII. a

Zdenka Škof

Oči objemajo podobo iz arhiva: živ trenutek, ujet na ploščo kamere pred skoraj šestdesetimi leti. Zadnji dan v maju 1941 VIII.-a, klasična gimnazija v Ljubljani. Petdeset mladih obrazov, maturantov, osem profesorjev. Zavestno beležimo svečanost trenutka. Sošolci, med seboj povezani za vedno. Skupna pot osmih let humanistične vzgoje je končana.

Kdo smo? Različni po narodnosti, po religiji, po svetovnonazorskem prepričanju, po socialnem položaju. Smo vagonarji in ljubljanske srajce. Smo s svobodno razvitimi značaji, spoštujemo strpnost. Rasne napetosti ni. Seksualnih analiz in pouka o mamilih ne poznamo. Umetnost nam je blizu, filozofija ni neznanka. Živimo v svetu idealov, pripravljeni žrtvovati najdražje za svoje prepričanje. Domoljubi smo. Ponosno pojemo mlademu kralju: »Petrček, kako smo mladi … s tabo smo do konca dni. Živio!« Rdeči nageljni na naših prsih vedo povedati več kot besede. Študij in brezpogojna disciplina sta nas dobro pripravila na izzive življenja.

[Stran 073]

Slovo, kjerkoli, kadarkoli, je vir tesnobnih občutkov. Slovo po osmih letih gim­nazije je prav posebno težko. Slovo v vojnem času – agonija. Kdo od nas bo smrtno vihro preživel? Se bomo še kdaj srečali? Nas bo čas spremenil?

Valeta v gostilni Pri Slepem Janezu v Šiški. Gaudeamus igitur … Mladi smo, veselimo se! Policijska ura nas prisili, da nadaljujemo valeto na realki v Vegovi ulici. Ravnatelj, Danilov oče, nam je dovolil uporabo prostora na vrhu častitljive zgradbe s pogledom na univerzo, ki bo večini, nekaterim po ovinkih, postala alma mater.

Figure 33. Zamišljena Marijan Tršar

Mirno, brez plesa in glasbenega hrušča nadaljujemo slavje. Slovo je pre­lo­ženo do jutra. Hrane, pijače in cigaret ne manjka. Dobre volje smo, nekateri celo preveč. Pod nami na pločniku korakajo karabinjerji. Profesor Kopriva pripoveduje zgodbice v latinščini. Obnavljamo zgodbe o profesorjih in ravnateljih, o slugi Prešernu in njegovi »sladki šoti« za bore pare. Govorimo o sprejemnih in poprav­nih izpitih, o cvekih, ukorih, opominih, o tajnih simpatijah, o Španiji in Ukrajini, o bodočem študiju, o bodočnosti … Končno se poslavljamo z občutkom prve lastne sedmine. V tej majski noči smo se poslovili od mladosti.

P. S. Kulturna vzgoja ohranja vezi prijateljstva do danes. Med vojno padlih, po vojni pobitih, v taboriščih izginulih je bilo iz našega razreda pet. Idealisti, vsak s svojega zornega kota. Po vojni nas je zapustilo do sedaj še osem sošolcev. Pogrešamo jih, v duhu so in bodo vedno z nami.

Vogranc in Bolta sta bila dobra znanca. Oba sta »žijala in marvala po slovej«. Ko je Bolta bil še živ, je mnogokrat poudarjal: »Vogranc zasluži več kot samo doprsje. Cela postava naj bi mu bila pomnik pred klasično gimnazijo v Ljubljani!« … Dro, dro.

7.3.7. Matura 1941 – VIII. b

Miha Žužek

Imel sem srečo: vseh osem gimnazijskih let sem preživel v eni šolski skupnosti. Leta 1933 so me vpisali v 1. b razred državne klasične gimnazije v Ljubljani, nato se je vsako leto spremenila številka razreda, fantje smo pa z majhnimi spremembami ostajali (razen maja 1941, ko je prišlo k nam 11 Mariborčanov). Približno trideset nas je prišlo mimo vseh nevarnosti do svojevrstne »mature«.

Bili smo seveda različnih nazorov. Prevladovali smo za malenkost tako imenovani klerikalci pred liberalci, komunistov je bilo komaj za vzorec, nekaj fantov iz res revnega okolja, ki so čutili socialne krivice, a so bili plemeniti. Sicer nas je bilo tudi med »klerikalci« kar precej revežev, a smo bili dovolj informirani o Stalinovih »humanostih«, da se nas rdeča propaganda ni prijela. Pomagali so tudi nekateri profesorji, ki so se nam znali približati in smo kar precej debatirali o takratnih razmerah po svetu. Med njimi je bil najbolj zanimiv prof. Ernest Tomec: Ob Demostenovih grških govorih je vlekel vzporednice s komunistično in nacistično taktiko: Zemlje lačni diktator plete mreže, lovi lahkoverne kaline, prinaša suženjstvo in smrt. Protinacistični smo bili vsi, enako protifašistični, nekaj je bilo le simpatij do komunizma. Pozneje so rdečo zastavo pograbili nekateri liberalci, da ne rečem – paradoksalno – že kar buržuji … Ti pa žal niso bili podobni našim pravim proletarcem.

[Stran 074]

Ob tem še nekaj besed o prof. Tomcu. Od otroškega vrtca do teološke fakultete nisem srečal boljšega didaktika. V šesti šoli nas je učil grščine prof. Lovše. Naveličal se je je, mi še bolj. Vprašali smo ga, kakšen pomen ima za nas ta stari jezik. Odgovoril je z ovinkom: tudi matematike sem se učil dvanajst let, danes pa shajam z malo računico … Tomec pa je bil ves navdušen nad svojim pred­metom. Potrudil se je ter nam zelo olajšal delo.

Učil nas je mnemotehnike: take in take nepravilne glagole je, recimo, sestavil v pesmico in igraje smo se jih naučili.

Cvetković podpiše dogovor s Hitlerjem. Jugoslavija vzkipi.

Neko jutro nas preseneti Simovićev puč v Beogradu. Pred gimnazijo manifestirajo študentje. Vsi jo pobrišemo iz šole in se jim pridružimo. A v srcih je negotovost: Je to prava pot?

Cvetna nedelja. Zjutraj nemška letala bombardirajo radijski oddajnik v Domžalah. Mitraljirajo po ljubljanskih strehah.

Naslednje dni gremo namesto v šolo na civilno obrambo. Odpeljejo nas v Šiško na tovorno postajo, kjer valimo sode bencina na tovorne vagone. Jasno nam postaja, da bo vojska bežala iz Slovenije. Pridrvi navdušen mladec: Rusija je napovedala Nemčiji vojno! Vse ploska. Kmalu se izkaže to kot lažna propaganda. Stalinu je vse drugo prej mar kot usoda Slovanov.

Jugoslovanska vojska razpade. Čez noč so izginili oficirji, vojaki so se začeli razhajati. Mnogi vrstniki odhajajo kot prostovoljci na jug. Večina se srečno vrne iz Zagreba, niso še dobili uniform in niso vojni ujetniki. Namesto Nemcev zasedejo Ljubljano Italijani, iz Gorenjske in Štajerske pridejo prvi pregnanci.

Na gimnaziji nam podele maturitetna spričevala, prepisali so preprosto polletne izkaze. Čez nekaj dni jih moramo vrniti, na njih je še pisalo: Kraljevina Jugoslavija. Spet gremo v šolo, tokrat na realko v Vegovi, klasično gimnazijo so zasedli italijanski orožniki. Pridruži se nam 11 maturantov z mariborske klasične gimnazije, niso se hoteli vpisati v Hitlerjugend in bi ostali brez mature. V šoli skoraj samo politiziramo, vsi smo odločno protiokupatorsko razpoloženi. Vsem nam je jasno, da se bomo udarili. A jasno nam je tudi, da bo treba dobro izbrati pravi trenutek. Vsi šepetamo o skritem orožju, tudi komunisti, tudi eden naših Kočevarjev, ki mu pa ne zaupamo.

Popolnoma drži poznejša trditev: Ni nas razdelila okupacija, temveč revolucija. Njej je treba pripisati daleč največji delež vsega zla, ki se je izlilo na naš narod.

Mature tudi tokrat nismo opravljali. Razložili so nam, da smo zaradi hudih dogodkov, »maturi« dozoreli. Poleg 42 »starih« so dobili spričevala tudi Mariborčani, skupaj torej 53 dijakov. Spričevala so bila dvojezična: Kraljevina Italija in Regno d´Italia. Ta Regno se ni zavedal, da se mu pišejo zadnji dnevi.

V začetku oktobra sem odšel v Zagreb v jezuitski noviciat.

Kako sem doživljal zločinsko tragedijo, v katero je drsela Slovenija, sem opisal v knjigi Sredi vsega. Komunisti so umorili, če prav vem, osem mojih sošolcev, nekaj jih je padlo v boju – na tej ali oni strani. Devet si jih je rešilo življenje z begom 1945. V vojni in povojni zmedi pa je marsikaj ostalo nejasno.

30 let nismo slavili nobene obletnice mature. Prehudo je zarezalo med nas. Prvič smo se zbrali še z nekaj profesorji l. 1971, a ne vsi. Nato smo se redno dobivali vsako leto; pazili smo, da ne bi preveč drezali v stare rane. Kolikor sem mogel zvedeti, je samo eden bil prava žrtev vojne, vsi drugi so bili tako ali drugače žrtve revolucije. Žrtve nore ideologije, ki je obljubljala raj na zemlji, a prinesla pekel. Še danes se je nismo otresli.

Kdo je kriv, da je Slovenija oropana vsaj dvajsetih obetavnih ljudi?

Kako danes gledam na klasično izobrazbo?

[Stran 075]

Rajši imam besedo »humanistično«. Za to gre. Skozi finese slovnice, sintakse, sploh besedne umetnosti in splošne kulture je v ospredje stopal – človek. Tudi v naravoslovju. Mene je posebej mikala fizika, a ne tista mrtva, matematična, temveč dinamična, že kar skrivnostna: Kakšna je razlika med recimo elektronom in praznino tik ob njem? Še danes prav nihče ne ve prav nobenega odgovora na to. Gre pač za zadnjo skrivnost, ločnico med biti in ne-biti. A to, da si je človek znal zastaviti to vprašanje, je ena od bistvenih razlik med njim in vsemi drugimi bitji, to je ugotovil že Aristotel.

Vendar imam na klasično šolo svoj pogled. Ne dvomim, da se bo vedno našlo nekaj ljudi, ki se bodo hoteli bogatiti z grško in latinsko kulturo, a za večino je ta ovinek predolg in predrag. Vsakdo pa ima pravico do globlje izobrazbe duha. Zato mislim, da bo prav, ko bomo izdelali pravi izobraževalni program humanistične smeri, vendar dostopen v kakšnem bolj uporabnem jeziku. Meni je sicer prav prišla latinščina, vso filozofijo in teologijo z vsemi predavanji in izpiti smo opravili v tem jeziku. V grščini sem predelal vso Novo zavezo. A ko sem to končal, sem imel bolj malo priložnosti za uporabo. Pošteno povem, da bi rajši dobro znal kak živ jezik več.

Mislim, da bo ta rešitev tudi bolj realistična. Ljubiteljem pa vsa čast!

7.3.8. Matura 1941 – VIII. c

Jurij Senegačnik

Ko smo pred nekaj meseci slavili stoletnico naše Almae matris, so spomini nanjo spet oživeli. Po skoro šestih desetletjih, odkar sem jo zapustil, so ti spomini dozoreli v žlahtne sadove. Pred nami je panorama doživetij, ki so se drugo za drugim shranjevala v naših mladih srcih in pomagala pri kasnejših življenjskih odločitvah, ki bi nedvomno bile zahtevne že v normalnih okoliščinah, kaj šele v vojnih in kasnejših povojnih razmerah. Če zdaj, ko se je naš življenjski dan že močno nagnil, pogledam šest desetletij nazaj, vedno znova ugotavljam, kakšna čudovita ustanova je bila naša gimnazija. Iz marsičesa, kar smo zvedeli še med samim šolanjem, pa tudi kasneje, je bilo razvidno, kako so številni naši učitelji bdeli nad nami in se zanimali za našo usodo še potem, ko smo gimnazijo že zapustili. Ni še tako dolgo, ko sem na poti z Rožnika srečal 90-letnega profesorja, ki je zdaj odšel v dom za starejše. Pogovarjala sva se o časih, ko sem bil v višjih razredih, in potrdile so se mi slutnje, da je temu gospodu bilo hudo pri srcu, če nas je moral negativno oceniti, ker pač nikoli ni vedel, kaj botruje tej slabi oceni – razmere v družini, življenjski pogoji, slabo zdravje, itd. 20 let po maturi nam je profesor slovenščine na naše srečanje prinesel ocene iz naše 8. c. Videli smo torej vsak svoj avtoportret, vsaj za slovenščino, v šolskem letu 1940/41. Takrat smo tudi slišali, kako so se nekateri člani profesorskega zbora na konferencah potegovali za dijake, ki jim je kakorkoli že slaba predla, jim grozila izključitev ali kaj podobnega. V takih primerih je večkrat nastopil tudi prof. dr. Franc Jaklič, ki je bil odličen strokovnjak in so ure pri njem bile zelo kvalitetne, saj se je večkrat rad dotaknil tudi tem izven verouka. Izpričal je tudi veliko mero tolerance na različna izzivanja.

V našem razredu nas je bilo 46. Po socialnem poreklu smo bili pretežno iz zelo revnih družin in kakšnega šopirjenja nismo doživljali. Kakšnih ostrih političnih debat nismo nikoli imeli, saj tiste čase besedam o »rdeči svobodi« nismo nasedali. Zlasti še nis(m)o nasedali tisti, ki s(m)o imeli srečo poslušati prof. Tomca, bodisi pri pouku klasičnih jezikov ali pa filozofije in logike. Mene je učil grščino v četrti, filozofijo in logiko pa v osmi. Obakrat je bil nepozaben iz dveh razlogov:

1. Po svojih metodičnih in didaktičnih sposobnostih je nedvomno bil fenomen, ki je znal zbuditi zanimanje in navdušenje za predmet, pa tudi z nasveti, kako se učiti. Ko me je pred štirimi desetletji doletelo odgovorno pedagoško delo na [Stran 076] sicer čisto drugem področju, so pri njem pridobljeni napotki iz davnine prišli še kako prav! Med grške stavke ter kasneje pri logiki in filozofiji je v predavanja vpletal tudi obilo res humanističnih nasvetov za življenje, ki so kasneje marsikomu pripomogli, da je dosegel zastavljene pozitivne cilje.

2. Pogosto nas je povsem netendenciozno in objektivno seznanjal s komunizmom in svaril pred njim. Vojni časi, ki so sledili v letih po naši maturi, so njegovim besedam dali še kako prav.

Čeprav je bil vodja tako imenovanih »katoliških mladcev«, pa o tej struji in njenem delovanju med poukom nismo nikoli slišali niti besede – to je bilo njegovo izvenšolsko udejstvovanje.

Zame je bil on od vseh profesorjev najboljši pedagog, pa tudi psiholog. Imeli pa smo v letih našega šolanja tudi nekaj drugih res markantnih profesorjev, npr. dr. Grošlja, dr. Grafenauerja, dr. Rupla …

Humanistično vzdušje se je v našem, rekel bi, tihem in ponižnem razredu, pokazalo ob koncu šole junija 1941, ko je bila že vojna. Osem sošolcev je vstopilo v bogoslovje. Vojno so preživeli štirje od njih, dva živita še danes v Ameriki.

V umetniškem pogledu je naš razred izstopal. Imeli smo dva pesnika: Franceta Balantiča in Jožeta Šmita. Zadnji še živi, prvi pa je tragično preminil jeseni leta 1943. Imeli smo tudi obetajočega upodabljajočega umetnika Srečka Potnika, ki je tragično preminil že leta 1942. Sicer je v razredu kot dramski umetnik – igralec in recitator, izstopal Janez Šmon. Leta 1940 je kot glavni igralec nastopal v Cankarjevi drami Jakob Ruda, ki jo je naša gimnazija priredila v ljubljanski drami. Bil je tudi glavni recitator naše gimnazije na vseslovenskih prireditvah.

Po končanih študijih smo pridelali (nekateri doma, drugi v tujini) dva akademi­ka, več zdravnikov, inženirjev ter univerzitetnih profesorjev. Vsi, bodisi doma bodisi v tujini, so od mature dalje nedvomno črpali iz dediščine naše Almae matris. Ni pretirano trditi, da bi brez šolanja na klasični gimnaziji, kjer je veljalo geslo: Si non es vocatus, fac ut voceris, marsikdo med nami ne bil to, kar je.

Zato tudi mislimo in želimo, da bi se spet v celoti vzpostavila nekdanja klasična gimnazija.

7.3.9. Matura 1945 – VIII. b

Marjan Ozvald

Bilo je davnega leta 1937. Zbrali smo se od vsepovsod: Ljubljančani, Dolenjci, Notranjci, Gorenjci. Postali smo 1. b državne klasične gimnazije. Hitro smo se zlili v harmonično skupnost in prav kmalu smo v zboru sklanjali latinske samostalnike. Bili smo polni velikih pričakovanj. Z resničnim strahospoštovanjem smo doživljali stroge, resne profesorje. Podzavestno smo čutili, da je klasična gimnazija resna šola, ki nam bo dala široka duhovna obzorja. V tretjem razredu se je latinščini pridružila grščina – nov razgled v duhovne svetove antike. Že se je približal čas prvega obračuna – male mature. Nismo se zavedali, da že malone dve šolski leti živimo in se učimo v senci vojne. Ko je ta s surovo silo vdrla na slovenska tla, smo bili pregnani iz stare, častitljive gimnazijske stavbe. Tako smo petošolci najprej dobili zavetje na realki v Vegovi, pozneje pa pri salezijancih na Rakovniku. V šesto, sedmo in osmo pa smo hodili v današnjo gimnazijo Jožeta Plečnika v Šubičevi, ki takrat še ni bila povsem dograjena.

Italijanski okupaciji je sledila nemška. Kljub surovim vojnim razmeram nam je bilo omogočeno relativno mirno in nemoteno šolanje. Spričo tega se morda nismo zavedali, da neizprosno prihaja čas usodnih odločitev. Na Dolenjskem, [Stran 077] Notranjskem in v Polhograjskih Dolomitih so upor proti okupatorju zlovešče ožarjali plameni revolucije.

Bil je čas usodne ločitve duhov. Naraščanje revolucijskega terorja je sprožilo v ljudeh, ki so jim bile krščanske in narodne vrednote življenjsko vodilo, samoobrambni čut, ki je prerasel v oborožen odpor. Vse to dogajanje je bilo živo prisotno tudi v šoli. Bil je čas, ki je neizprosno terjal od vsakega odraščajočega fanta osebno odločitev. Zaradi domače vzgo­je v vrednotah, ki so bile nezdružljive z re­vo­lucionarno ideologijo in od nje v temeljih ogrožene, je malone tretjina razreda prepoznala in našla svoje mesto na protirevolucijski strani. Leto mlajši so na prisilnem delu kopali jarke. Dva sta okusila grozote koncentracijskih taborišč.

Figure 34. Nočna ulica Marijan Tršar

Prišel je konec velike vojne – usodni maj 1945, ko se je čas prelomil. Bil je čas naše velike mature … Takrat je šest mladih fantov iz mojega razreda obležalo v breznih Kočevskega Roga in še neznano kje v slovenski zemlji. Svetlejšo usodo je doživljala druga šesterica, ki se je s potjo v emigracijo znašla v velikem svetu.

Kar nekaj jih je umrlo v desetletjih po vojni. Ostali živimo v domovini, največ v Ljubljani, in po svetu: Nemčija, Anglija, ZDA. Ljudje različnih poklicev in us­me­ritev smo, a vsi nosimo neizbrisen pečat, ki nam ga je dala klasična izobrazba.

Naj spregovorijo imena!

V domovini živimo:

dr. Štefan ADAMIČ, veterinar, znanstveni sodelavec Medicinske fakultete; dr. Robert BLUMAUER, zdravnik, specialist ortoped; Zvone KRŽIŠNIK, novinar in publicist; Marko LOKAR, veterinar; Marjan OZVALD, slavist, bibliotekar; Ljubo PLANIŠČEK, inženir elektrotehnike; Marko REISNER, inženir kemije; dr. Mitja SKUBIC, univerzitetni profesor – romanist; dr. Leon ŠENK, veterinar – profesor Biotehniške fakultete; Maks VESELKO, romanist, bibliotekar; Janez ZAKRAJŠEK, inženir metalurgije.

V Evropi in ZDA delujejo:

Janez KOMAR, glasbenik, operni dirigent, Nemčija, Augsburg; dr. Svetozar POTOKAR, stomatolog, Bristol, Anglija; dr. Janez ZDEŠAR, teolog, izseljenski duhovnik, Nemčija, Kirchheim bei München; dr. Peter Vekoslav JUVAN, zdravnik, Upperco, ZDA; Viktor PAVEL, bančnik, Honolulu, ZDA; Vladimir PREGELJ, ekonomist, Washington, ZDA.

Po vojni so bili pobiti:

Vinko ČAMPA, Stanislav DROBNIČ, Franc ERZAR, Tine MEHLE, Drago ŠKERBINC in Ludvik ZUPANČIČ. Branko VIRANT je padel med vojno.

Umrli v povojnem obdobju:

Jakob JANŠA, duhovnik; Danilo KOŽUH (Avstralija); dr. Ljubomir KRETIČ, zdravnik, specialist ginekolog; Vladimir Mohorič, pravnik; Srečko RAUTNER, pravnik; Marko SFILIGOJ, inženir kemije (Euclid, ZDA); Dimitrij SOVRE, slavist (Stockholm); Slavko TOMINEC, študent slavistike.

Pričujoči conspectus nominum ne zajema imen sošolcev, ki so bili z nami samo leto ali dve; takih je bilo kar precej.

[Stran 078]

Spomin, ki sega petdeset let in več nazaj v viharno, prelomno sredino minulega stoletja, naj bi bil svečan in slovesen, pa je žal zaznamovan z veliko mero žalosti in grenkobe. Toliko v vzponu mladosti kruto pokončanih mladih življenj!

In na duhovnem polju: kakšna destrukcija in degradacija humanističnih postulatov ter etičnih in duhovnih vrednot.

In vendar nas tolaži in navdaja s ponosom zavest, da nam je klasična gimnazija vcepljala tiste večne duhovne vrednote, ki ohranjajo slovenski narod in slovenskega duha od časov Brižinskih spomenikov skozi ogenj in kri stoletij ter mu odstirajo neslutena, veličastna obzorja tretjega tisočletja.

8.1.1.

Že v zgodnji mladosti me je glasba močno zanimala. Učil sem se igranja na citre, kitaro in violino. Ker me je privlačila tudi pihalna god­ba, sem se vključil v Godbo Vič-Glince in se v kratkem priučil igranja na klarinet. Ko je po ustanovitvi Slovenskega domobranstva nastala domobranska godba, sem se takoj prijavil in bil sprejet.

V domobranski godbi se je zbrala dokaj pisana druščina godbenikov z vseh vetrov, družil pa nas je skupen cilj, da bi po svojih močeh in sposobnostih z glasbo služili domobranski ideji. Jedro domobranske godbe so tvorili god­beniki bivše jugoslovanske vojaške godbe, pridružili pa smo se posamezniki iz civilnih godb, kot je bila železničarska godba Sloga, Godba Vič-Glince, rakovniška mladinska god­ba, godba Glasbene matice in druge. Naš kapelnik je bil nadporočnik Florijan Leskovar, pomožni kapelnik pa višji narednik Franc Strah. Kapelnik Leskovar je bil zelo dober diri­gent in tudi komponist, za red in disciplino med nami pa je poskrbel narednik Strah, ki je bil vedno strog in nepopustljiv. Vaje smo imeli v bivši realki v Vegovi ulici.

Področje delovanja naše godbe je bilo dokaj obširno. Skoraj ni bilo mimohoda, procesije, sprejema, akademije ali pogreba, kjer ne bi sodelovali. Kadar je bila kaka budnica in smo korakali po ljubljanskih ulicah, so se pri oknih hiš zbrali mnogi radovedni obrazi. Promenadni koncerti v Tivoliju, pred Narodnim domom in drugod so privabili številne poslušalce. Sodelovali smo tudi pri domobranskih akademijah in že sama naša navzočnost je navadno pomenila jamstvo za uspeh prireditve.

Seveda je tudi za domobransko godbo prišel čas preizkušnje. »Umik je samo začasen. Čez štirinajst dni se bomo vrnili«, se je govorilo po Ljubljani. Pokazalo se je, da pri godbi različno razmišljamo glede odhoda na Koroško, pa tudi glede komunizma in njegove nevarnosti. Narednik Strah je bil trdno prepričan, da se mora celotna domobranska god­ba umakniti, medtem ko je nadporočnik Leskovar računal na razumevanje »osvoboditeljev«. Verjel je, da godbenikom ne bodo skri­­vili lasu, saj se niso nikoli borili z orož­jem. Po zadnjem razgovoru med kapelnikom in njegovim pomočnikom je ostalo pri dveh nasportnih odločitvah: Strah se umakne z godbeniki na Koroško, Leskovar pa ostane v Ljubljani. njegovemu zgledu je sledilo kar precej godbenikov, ki so se oprijeli varljive misli, da lahko mirno ostane doma, kdor je namesto brzostrelke imel v roki trobento.

In kaj se je potem zgodilo? Za smrtno obsod­bo nadporočnika Leskovarja je bilo menda dovolj že to, da je uglasbil Koračnico generala Rupnika. Sicer pa je poleg te koračnice priredil za domobransko godbo več skladb in slovenskih koračnic med drugimi tudi udarno »Domobransko koračnico« in »Za dom v boj«, česar mu gotovo niso šteli v dobro, če so se sploh pozanimali za to.

Približno polovica domobranske godbe je bila torej pripravljena za odhod na Koroško. Pa se je pojavila še ena nepričakovana ovira. Upravnik Glasbene matice ni hotel izročiti inštrumentov, ki so bili spravljeni v prostorih Glasbene matice. Šele po intervenciji posebne domobranske patrole je upravnik popustil in godbeniki smo dobili svoja glasbila. Za vedno se mi je vtisnilo v spomin slovo od Ljubljane tisti zadnji večer. Razvila se je dolga kolona domobrancev: štab, tehnična četa, godba in še drugi oddelki. Počasi smo se pomikali [Stran 079] po Vegovi, Rimski in Bleiweisovi cesti. Petje, vriskanje, klici mož in fantov med streljanjem in grmenjem topov v daljavi. Z oken so matere, dekleta, somišljeniki vzkli­kali in metali domobrancem v slovo cvetje, ki je bilo za večino zadnje slovo. Nekateri so nas pa samo nemo gledali, kajti vedeli so, da je sovražnik povsod na preži in da bo z odhodom domobranstva nastopila doba razdivjanega sovraštva in uničevanja.

Takoj po prihodu v Vetrinje smo se spet vrgli na delo. Prepisovali smo note in vadili predvsem angleško in ameriško himno – himni naših »prijateljev«. Za god majorja Cofa smo ig­ra­li pred njegovim šotorom. Igrali smo tudi med mimohodom domobranskih čet na Vetrinjskem polju, kar imam v spominu kot višek naše naivnosti in zagledanosti v »zaveznike«.

Zadnji večer pred odhodom mojih prijateljev v domovino je bil zame eden najbolj žalostnih v življenju. Vesti so se stalno menjavale. Ko so se v taborišče vrnile zanesljive priče, ki so pobegnile s transportov, zlasti dr. Janež, je končno prevladalo mnenje, da domobrance vračajo v Jugoslavijo. Kljub trem zanesljivim poročilom pa so se širile tudi druge zavaja­joče vesti. Prav gotovo so bili na delu ofarski vohuni, ki so se znali vrniti vsepovsod, da bi povzročili čimveč zmede in nek­danjo organizirano domobransko vojsko spre­menili v čredo zmedenih ovac, ki same rinejo v smrt. Tako se je tedaj dogajalo z na­mi. Nismo imeli nobenih jasnih navodil, bili smo kot izgubljeni. Ko je tisti večer nad Vetrinjsko polje že legel mrak in se je taborišče vsaj navidezno umirilo, se je nenadoma zaslišal glas trobente. Trompetist domobranske godbe je stal na vzpetinici nad taboriščem in vabil k molitvi. Čisti, zategli zvoki so trgali morečo tišino, pluli nad taboriščem in se preko polja izgubljali v daljavo. Dolgo je tako stal in trobil. Bilo je lepo, toda pretresljivo žalostno. Nemo smo ga gledali. Zelo se mi je, da sem na njegovih licih videl debele solze. Bila je to njegova zadnja molitev s trobento.

Naslednje jutro so angleški kamioni odpeljali v smrt tudi 21 članov domobranske godbe. Nobeden od njih se ni rešil. Tako se je hkrati s potjo drugih domobrancev končala tudi pot domobranske godbe. Izpolnila je svoje vo­jaš­ko in kulturno poslanstvo in spremljala svojo vojsko tudi na njeni zadnji poti.

8.2.1.

Kapelnik Florijan Leskovar se je torej motil, ko je verjel, da mu »osvoboditelji« zaradi sodelovanja v domobranski godbi ne bodo storili nič žalega. Nekaj podatkov o njegovi poti skozi ljubljanske zapore imamo v »Seznamu pripornikov v Cetralnih zaporih UDV za Slovenijo«, ki so začeli »obratovati« 17. maja 1945. 26. maja, ko so v te zapore na Povšetovi ulici v Ljubljani pripeljali nadporočnika Leskovarja, je bilo vpisanih že 780 zapornikov. Isti dan kot Leskovarja so pripeljali v Centralne zapore tudi domobranskega grafika Beraneka in še nekaj domobranskih oficirjev. V zaporniški knjigi ne najdemo nobene zabeležke o njihovem zaslišanju, pač pa je pri Leskovarju in mnogih njegovih sotrpinih vpisan podatek: 2. 6. ob 22h, kar pomeni, da so jih tedaj odpeljali iz zaporov – v smrt.

Zgodovinar dr. Ferenc je maja 1991 v časopisu Delo objavil poimenski seznam 187 oseb, ki so jih 2. junija 1945 ob desetih zvečer od­pel­jali iz zaporov na Povšetovi ulici. Med žrt­vami iz mestne občine Ljubljana je imenovan tudi Florijan Leskovar, rojen 1907. Zanimivo, da podporočnik Jožef Beranek v tem seznamu ni omenjen, verjetno zato, ker je pri njem v zadnji rubriki zaporniške knjige za­be­leženo: izpuščen 2. 6. ob 22h. Isti podatek je vpisan še pri nekaterih zapornikih, toda nobeden od njih se ni vrnil domov.

Za kapelnika domobranske godbe Florijana Leskovarja in več kot 180 sotrpinov zabe­ležka 2. 6. ob 22h pomeni odhod v smrt. Seveda je ta podatek zelo skromen. Ne vemo niti, zakaj so jih odpeljali tako zgodaj, brez zaslišanja in sodbe, niti kje je njihov grob. Za dvesto trupel je bilo treba kar nekaj prostora! Zgodovinarji pa se po letu 1991 v zvezi s tem pobojem niso več oglasili.

9.1.1.

[Stran 080]

V knjigi »Na tujem v domovini,« ki je izšla jeseni 1999 pri Mohorjevi založbi v Celovcu, izžarevate veliko domoljubje in obžalujete krivice, ki vas in vaše somišljenike prizadevajo še danes. Dovolite najprej nekaj vprašanj v zvezi z dogodki, ki jih v knjigi ne omenjate. Zakaj ste bili že kot mlad študent internirani v Gonarsu? Komunisti so trdili, da so žrtve za Gonars izbirali belogardisti, preoblečeni v italijanske uniforme v domobranski vojašnici.

Z namenom, da preprečijo novačenje v partizane, so Italijani v Ljubljani množično lovili mlade moške in jih internirali v taboriščih v Italiji, največ menda v Gonarsu. Zablokirali so izmenoma mestne dele in preiskali vsa poslopja. Mene so odpeljali iz stanovanja, ustavljali pa so tudi ljudi, ki so odhajali od nedeljskih maš. Peljali so me v vojašnico na Metelkovi ulici in tam me je nekdo, ki je gledal skozi majhno lino, določil za internacijo. Govorilo se je, da so imeli pri tem določanju besedo slovenski komunisti, ki so se znali prikupiti Italijanom, in to je verjetno, saj so bili pošiljani v internacijo v glavnem le nekomunisti. Pomenljivo je tudi, da so skoraj vsi, ki so jih zajeli partizani, ko so napadli vlak na Verdu eno noč pred mojim odvozom, uhajali partizanom in bili mnogi tudi pobiti.

Komunisti so trdili, da so lahko odšli iz Gonarsa samo tisti, ki so dali Italijanom izjavo, da bodo odšli v vaške straže.

Ko sem bil izpuščen iz internacijskega taborišča, nisem ne prej ne pozneje dajal nobene izjave, tudi ne o vstopu v vaške straže. Vtis je bil, da so Italijani hoteli postopno odpuščati internirance in so izmed njih izbirali naključno. Po vsej verjetnosti so upoštevati tudi listo, na katero je škof Rožman vpisoval vsakogar, za kogar je kdo zaprosil, naj zanj posreduje, da ga izpuste. Sicer pa ne bi videl nič slabega v tem, če bi se kdo prijavljal v vaške straže, saj so bile straže namenjene varovanju slovenskih ljudi, k čemur so bili sicer po mednarodnem pravu zavezani okupatorji, pa te dolžnosti niso znali ali niso hoteli izpolnjevati.

Zakaj ste se priključili vaškim stražam?

Načelno sem zavračal materialistični pogled na svet in komunistično pojmovanje človeka in družbe. Zavedal sem se, da je nastop komunistov revolucija, in sem jasno razlikoval med uporom okupaciji in vstajo proti domačemu redu. Teror partizanstva je postajal vse bolj nevzdržen in to me je nagnilo, da sem se odločil za udeležbo pri aktivni obrambi. Posebej sem računal na učinek pri ljudeh s podeželja, ko bodo doživeli solidarnost meščanov in jim bo to povečalo občutek, da niso osamljeni pri obrambi domov in življenja ter da ima njihov nastop širši pomen.

Kako ste vaški stražarji gledali na okupatorja in zaveznike ter na prihodnost Slovenije?

Italijanski okupator nam je bil prej in slej tujec, ki je nasilno podvrgel del domovine. S tem se notranje nismo nikoli sprijaznili. Zaradi načrtnega divjanja komunistov proti svojim ljudem pa so za večino prebivalstva razmere postajale nevzdržne, zato se je spontano razvila samoobramba. Okupator ni zagotavljal varnosti prebivalstva, zato je dopustil domačo obrambo, ki je imela vso upravičenost po mednarodnih pravilih. V Sov­jetsko zvezo nismo imeli zaupanja, od zahodnih zaveznikov pa smo pričakovali, da nas bodo imeli za svoje zaveznike, saj smo priznavali begunsko vlado, v kateri so bili slovenski ministri. Podtalno smo bili povezani v legijah in smo vzdrževali vezi z jedri, ki so odgovarjala Jugoslovanski vojski v domovini. Sloveniji smo želeli samo mir in zagotovljen narodni razvoj. Jasno je, da je to vključevalo svobodo pred tujim vojaškim in političnim nasiljem. Razumljivo pa je, da v boju za golo preživetje ni bilo priložnosti za daljnoročno načrtovanje.

Kakšen je bil odnos Italijanov do partizanov in do vaških straž, posebno ob kapitulaciji Italije?

Italijani so vaške straže tolerirali, predvsem zaradi svojega interesa. Organizacijsko in operativno povezovanje med stražami so dopuščali le izjemoma. Vaške straže so oskrbovali z zelo zastarelim orožjem, drugega so si morale skrivno poiskati ali priboriti same. Ob kapitulaciji so Italijani prepustili vaške [Stran 081] stražarje samim sebi, ponekod so jih pa celo izdali partizanom, s katerimi so se sporazumeli za varen odhod. Neodpustljivo je, da so partizani dopustili miren odhod vsej italijanski vojski in da niso niti poskušali zadržati vsaj nekaterih povzročiteljev vojnih hudodelstev in zločinov proti človeštvu.

Zakaj ste se ob koncu vojne umaknili na Koroško? Kaj ste takrat upali in pričakovali? Ali ste si mislili, da je to vaša pot na tuje, kjer boste ostali do konca življenja?

Prav je, da že v vprašanju označujete odhod na Koroško kot umik, ne kot beg. Slovenska narodna vojska, katere glavnina je bilo domobranstvo, se je umaknila iz politično-strateških razlogov, in ne ker bi bila v slabšem bojnem položaju. Umik se je izvršil bolj ali manj urejeno. Iz Ljubljane sem odšel peš 8. maja 1945, to je bilo zadnji dan umika, in sicer skupaj s prejšnjim Organizacijskim štabom, pri katerem sem bil član sodnega odseka. Z drugimi sem pričakoval, da se bomo mogli pri zahodnih zaveznikih nanovo formirati in se pripraviti na vrnitev in umestitev demokratičnega režima. Nikakor nisem predvideval, da bo treba ostati trajno v tujini in se celo odseliti na drugo celino za več kot pol stoletja. Še manj si je bilo mogoče misliti, da bo vojska po prevari vrnjena v roke nasprotnikov. Strašna usoda vrnjenih je znana in bremeni še zdaj skupinsko zavest na obeh straneh, tako da eni občutijo stanje neporavnane krivice, drugi pa nemir in strah, morda tudi ogenj vesti. Naj pojasnim, zakaj nisem bil vrnjen tudi jaz. Po začetni razporeditvi, ki je bila v skladu z napovedmi angleških zased­benih sil, da gre za premestitev v Italijo, sta z vetrinjskega polja najprej odšla tehnični odsek in policija, da se pripravi in zavaruje novo taborišče, nato so odhajale trupne enote, nazadnje pa naj bi odšel poveljniški štab. Ko je prišla vrsta nanj, je bilo že nekaj dni jasno, kaj se v resnici dogaja. Vojaška disciplina, ki smo jo prej hoteli vzdrževati, ni veljala več, vendar se je še mnogo vojakov prijavljalo za transporte. Tudi jaz sem bil odločen, da se vrnem, mislim, da ne po resignaciji, temveč iz zavesti, da moram biti zvest sobojevnikom. Ker sem bil oslabljen zaradi bolezni, sem se mogel zbirnemu mestu samo približati, tam pa me je potem še nekaj časa mučil občutek krivde, ker sem ostal živ, in sem se težko srečeval s svojci pomorjenih. Zdaj sem hvaležen za rešitev in za priložnost, da lahko mrtve kličem v javni spomin in po svojih močeh pomagam pri reševanju njihove časti.

Kako ste gledali na vlago Narodnega odbora, ki ji je predsedoval dr. Jože Basaj?

Domobranstvo je bilo kot posebna formacija zunanje pridruženo nemškim vojaškim silam. Položaj v revoluciji je zaradi partizanskega teroriziranja in nemških represalij postajal tako neznosen, da ni bilo videti druge možnosti, kot da se zahteva od okupatorja orožje in oprema za domačo obrambo. Odlo­čitev je bila tvegana pred svetovnim javnim mnenjem, saj se je z njo ustvarjal vtis, da se hoče v kolaboracijo s sovražnikom. A tak bi bil lahko le videz, in res so ga komunistični nasprotniki zelo izraljali. V resnici pa to ni bilo nobeno sodelovanje za skupne daljnje cilje, ampak le za naključne skupne interese. Zato se domobranstvo ni zavezalo nemškemu vodstvu in poveljstvu, tudi ne s prisego, ampak je ohranjalo trdne razpoloženjske in tudi podreditvene vezi s predstavniškimi organi v različnih etapah in sektorjih: z begunsko vlado, s poveljstvom Jugoslovanske vojske v domovini, s slovenskim podtalnim predstavniškim organizmom in njegovimi legijami, na koncu pa je sprejelo razglas 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani in se podvrglo avtoriteti oklicane narodne vlade. Dogodke lahko danes presojamo s časovne oddaljenosti bolj kritično, kot je bilo mogoče ukrepati v tedanji zmedi. Mislim, da je treba tedanjim de­javnikom priznavati požrtvovalnost in dober namen ter upoštevati, da so hoteli reševati Slovenijo sredi revolucije in pod okupatorji, ki so bili nestrpni zaradi izgubljanja na frontah in zato še bolj nevarni. Zahodni zavezniki so bili do naših vodstev nezaupni in so krivično presojali njihove odločitve, še vedno pa je bilo prisotno prepričanje o prikladnosti jugoslovanske državne skupnosti za Slovenijo, in tega prepričanja takrat ni kazalo revidirati. Poskus ni mogel uspeti, zato mislim, da je treba pri tedanjih vodilnih osebnostih gledati bolj na to, kako so si prizadevale, in ne toliko na učinke, ki so jih preprečevale objektivne okoliščine.

Kako ste izvedeli za vračanje domobrancev in civilistov ter njihove poboje?

Ko smo se utaborili na Vetrinjskem polju, sem se zavedal, da moram ostati vklopljen v vojaški sistem in biti dejaven na področju, na katero sem bil določen od prej. Čeprav ni bilo jasno, kakšen položaj so nam pripisovali zavezniki, ali smo namreč razorožena vojska »na razpoloženju«, vojni ujetniki ali begunci, smo med seboj ohranjali organizacijske odnose in službe. Tako je hotel delovati tudi sodni odsek štaba v disciplinsko-kazenskem oddelku. Ko so se pojavile prve govorice, da Angleži usmerjajo transporte proti jugoslovanski meji, smo domnevali, da bo morda Slovenija tranzitno ozemlje za pot v Italijo. [Stran 082] Vestem, da transporte prevzemajo partizani, nismo verjeli in smo sumili, da so med nami na delu agenti, ki hočejo sejati defetizem in nas moralno slabiti. Kot sodni izslednik sem moral opravljati poizvedbe, da se odkrijejo agenti in mreže ter onemogoči njihovo delovanje. Od dne do dne pa je postajalo jasno, kaj je resnica, in je moja služba postajala brez­pred­metna. Razglašena je bila odveza vojaške pokorščine, vendar je l’esprit de corps ostajal zelo močan, tako da se je vrnilo preveč vo­jakov, čeprav je tudi res, da bi se v uniformah težko množično razbežali in poskrili.

Kakšna je bila vloga Organizacijskega štaba in šefa Krenerja? Slišijo se očitki, da so vojsko odpeljali iz domovine in pustili, da so jo razorožili in pobili.

V etični naravi človeka je, da pri nesrečnih dogodkih redno hoče ugotavljati, kdo jih povzroči in je zanje moralno odgovoren. V prejš­njih dobah so obsojali in kaznovali zgolj za učinek, zdaj pa že dolgo razlikujemo med objektivno odgovornostjo in subjektivno krivdo. V našem primeru si ne upam nikomur pripisovati moralne odgovornosti, ker ni bilo ne nemoralnega ne protipravnega ravnanja, ker tragedije ni bilo mogoče odvrniti in ker ta sploh ni bila predvidljiva. Sicer pa med ravnanjem vojaškega vodstva in tragičnim koncem ni vzročne zveze. Vojska ni bila »odpeljana iz domovine«, ampak je bil dan ukaz za umik iz strateških razlogov, mnogo enot pa je odhajalo po skupinskem raz­po­loženju in odločitvi krajevnih poveljstev. Da vojska ni bila odpeljana in prepuščena usodi, je videti iz tega, da se je v Vetrinju ohranjal vojaški ustroj ter se je preučevala nova notranja razporeditev in se oblikovala dokončna slovenska formulacija povelj. Pred celotnim zborom so bile nedeljske maše. Da se vzdrži vojaška morala in odvrne razvrat zaradi brezdelja, so bile zapovedane celo vojaške vaje, česar nekateri pozneje niso odobravali. Če zdaj morda precenimo, da kako ravnanje ni v celoti ustrezalo odgovornosti, je treba upoštevati, da človek v ekstremni situaciji, posebno če ne ve niti za svoj položaj, ni v vsem gospodar svojih odločitev in mu je zato treba oprostiti, kar se pozneje pokaže kot manj primerno in zmotno. Očitek, ki je izra­žen v vprašanju, gre v isto vrsto s puhlico, da so bili domobranci strahopetci, ker so zbe­žali.

Kako gledate na ameriško pobudo o paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo? Iz člankov v vaši knjigi je jasno, da ste že v sedemdesetih letih pisali o samostojni Sloveniji in o njej sanjali že prej.

Za Slovenijo želim, da se potrdi kot srednjeevropska država. Na Balkan ne spada ne geografsko ne zgodovinsko ne kulturno-civilizacijsko in sploh ne etnično. Zato je treba, da se znebi hipotek, ki jo delno še bremenijo iz bližnje preteklosti, posebno v miselnosti in razvadah, in to seveda v veliki meri tudi zaradi politične ideologije. Svetovne sile, ki jih skrbijo razmere na Balkanu, bi hotele v svoja prizadevanja pritegniti tudi Slovenijo, prej s SECI, zdaj s paktom o stabilnosti. Slovenija se temu ne more izogniti in je prav, da sodeluje. Vendar naj skrbno pazi, da bo sodelovala kot dejavnik na zunanjem obrobju konfliktnega območja in naj se ne predaja preveč vabilom k vlogi posebnega poznavalca balkanskih razmer. To jo lahko poriva v družbo na jugu. Oprime naj se Srednjeevropske pobude, skupine Alpe-Jadran in trilateralnih dogovorov ter pospeši proces prilagajanja za sprejem v EZ in NATO. Iz svoje pobude pa naj vendar kjer koli navezuje stike zaradi gospodarske, znanstvene in kulturne izmenjave, humanitarne pomoči in morda civilizacijskega zgleda. S Hrvaško naj vzpostavi dobre sosedske odnose in naj jo tudi podpira na poti v Evropo, saj je v slovenskem interesu, da se evropska meja premakne bolj na jug. S samostojnostjo, ki naj ne bo brez­brižna in neopredeljena do človeških vrednot, in s previdnim pridruževanjem mednarodnim ustanovam in skupnostim naj si Slovenija izrisuje podobo vzhodne Švice, svobodne, varne, prijazne in zanesljive države, kulturno prepoznavne in odprte za sodelovanje. Za to pa je prej treba, da se slovenska družba prenovi v duhu, objame tradicionalne vrednote z vcepljanjem zdravih novosti, ki jih poraja sedanja doba, in brez obotavljanja pristopi h graditvi novega sveta.

10.1.1.

[Stran 083]

Branko Kurnjek, Marjan Maučec in Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slovenskem 1945–1953, Acta Ecclesiastica Sloveniae 21, Ljubljana 1999, 781 strani,7.776 SIT

Diplomska naloga Teološke fakultete, ki je pravkar izšla v knjižni obliki, odpira povsem aktualno, v Sloveniji še nerazčiščeno vprašanje vloge medijev in žurnalistične etike, čeprav so v središču publikacije trije osrednji dnevniki iz polpretekle zgodovine, Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in Vestnik oz. Večer, in poročanje teh dnevnikov o katoliški Cerkvi v tako imenovanih »svinčenih letih« od 1945 do 1953. Omenjeni dnevniki se zelo bistveno razlikujejo od časopisov v demokratičnih deželah, ker kršijo vsa osnovna pravila svobodnega poročanja. Pri tem je posebno važno poudariti, da je javna dolžnost medijev v demokratični družbi predvsem informacija, ki je zavezana resnici, kar seveda pomeni, da se mora opirati na vsestranske vire, da je dobro pripravljena in od vseh strani osvetljena. Sicer bi morali govoriti o dezinformaciji. Naloga svobodnih medijev pa je tudi, da prispeva k splošni diskusiji o pomembnih in zanimivih temah z različnih področij. Poleg tega so mediji organ kontrole vladajočih, zato lahko govorimo o njih tudi kot o četrti veji oblasti. Seveda ustvarjajo časopisi javno mne­nje že s tem, da ponudijo informacije, vendar so dopustni tudi komentarji in uvodniki, ki so seveda vedno subjektivni, morajo pa biti jasno označeni, da bralca na zavajajo. Nedopustno je vsako mešanje informacije in komentarja. Vendar je dolžnost tudi komentatorja, da se vsestransko informira na široki podlagi. Iz tega je že razvidno, da svobodni mediji niso in ne morejo biti propa­gand­no trobilo vladajočih. V demokratični druž­bi je predvsem važno, da obstajajo mnogovrstni časopisi – od leve do desne strani – in da ni monopolnih organov.

Vsega tega, kar smo našteli, omenjeni slovenski dnevniki niso niti približno upoštevali, kar publikacija nazorno prikaže. Naloge informacije niso izpolnili, ker niso težili k resnici, ker niso objektivno raziskovali. Ozirali so se samo na eno stran, agitirali so in manipulirali. Kot mediji v totalitarni državi so bili propagandno sredstvo vladajočih, orodje komunistične partije. Pogosto so odkrito ali pri­krito celo pozivali na maščevanje. Temeljni demokratični princip, da je nekdo kriv šele, ko se mu krivda dokaže in je pravnomočno kaznovan, ni nikogar zanimal. Tako so npr. že pred samo sodbo klasificirali ob­tožene za »vojne zločince in narodne izdajalce« in to nenehno ponavljali. Z naslovi in podnaslovi ter z obnavljanjem tako imenovanih dejstev, ki jih sodišče ni nikoli dokazalo in ki jih tudi dnevniki niso raziskovali, so ust­varjali negativno vzdušje proti obtoženim in manipulirali bralce, ki seveda niso imeli nobenih možnosti ugotoviti, kaj je res in kaj ne. Avtorji so tako poročanje medijev jasno klasificirali kot protipravno in neetično.

Ministrstvo za notranje zadeve je že jeseni 1945 ugotovilo, da je Cerkev »hrbtenica opozicije«, sovražnik številka ena je Cerkev ostala do prevrata. Na Slovenskem država in mediji še danes nimajo normalnega odnosa do Cerkve. Predloženo delo dokumentira propagando proti Cerkvi tako imenovane »ljud­ske oblasti« v najhujšem času represije proti Cer­kvi, to se pravi, da zajema obdobje od kon­ca vojne maja 1945 do sprejema »Zakona o prav­nem položaju verskih skupnosti« leta 1953. Ker je imela Cerkev zelo močno zaslombo v prebivalstvu, je bila za novo oblast posebno nevarna. V tem času je oblast uničila politično opozicijo in je skušala uničiti ali vsaj onemogočiti tudi katoliško Cerkev, zato je bila torej potrebna intenzivna propaganda v medijih, ki je imela namen pripraviti teren, to se pravi, v očeh vernikov diskreditirati cer­kveno hirarhijo v Sloveniji oz. Jugoslaviji in Vatikan, prikazati medvojno sodelovanje duhovščine s sovražnikom in povojno zločinsko protiljudsko delovanje predstavnikov Cer­kve. Številni duhovniki so romali v zapore – v določenem obdobju lahko rečemo, da sko­raj vsak drugi svetni ali redovni duhovnik –, da ne govorimo o administrativnih kaznih, ki jih skoraj ne moremo prešteti, in mediji so imeli nalogo pripraviti javno vzdušje za obsodbe, ki niso bile določene na sodiščih, temveč v političnih gremijih. V rednih presled­kih so nastopali tako imenovani »ljudski« duhovniki, torej tisti, ki so bili med vojno na strani »ljudske revolucije,« in obsojali delovanje Cerkve, cerkvenih predstojnikov med vojno in po njej, predvsem pa poudarjali sodelovanje [Stran 084] z okupatorjem. Taki duhovniki so bili med drugimi Franc Šmon, Jože Lampret, Metod Mikuž in Anton Bajt. »Ljudski duhovniki« so s pomočjo Udbe septembra 1949 ustanovili Cirilmetodijsko društvo (CMD) s ciljem Cerkev razdvojiti. Časopisje se je s tem društvom intenzivno ukvarjalo in postavljalo člane CMD za vzgled. Razlikovali naj bi se vidno od družbeno škodljivih pripadnikov Cerkve. Najprej je bila naloga dnevnikov s svojo propagando pripraviti podlago za ustanovitev duhovniškega društva. Ponavljali so celotno paleto predsodkov, ki so jih gojili že od Kočevskega procesa leta 1943 naprej, razlagali so, da se duhovniki niso vključevali v OF zaradi političnih in materialnih privilegijev, ki so jih uživali v prejšnjem sistemu, zaradi strankarske zagrizenosti, strahu pred revolucijo itd. Člani CMD so imeli številne privilegije, bili so socialno zavarovani, lahko so poučevali verouk, lažje so potovali, pri prestopkih so sodišča upoštevala njihovo članstvo itd.

Avtorji so svoje delo osredotočili sicer na to, kar so omenjeni časopisi poročali predvsem o duhovniških in redovniških procesih – upoštevali so tudi procese izven Slovenije, tako proti nadškofu Alojziju Stepincu in kardinalu Josephu Mindszentyju –, vendar so zelo nazorno prikazali tudi poročanje o Cerkvi nasploh, o agrarni reformi, pastirskem pismu, o verouku, o problematiki ločitve dr­ža­ve in cerkve, o bogoslovju itd. Posebno po­zor­­­nost so posvetili tudi poročanju o Vatikanu in prekinitvi diplomatskih odnosov. Vklju­­čili so tudi zamejstvo, npr. problematiko okoli Mo­horjeve družbe v Celovcu. Seveda so v središču procesi, v katere je bila Cerkev vklju­čena kot ena od sovražnih skupin, kot Rož­manov proces, božični proces, Bitenčev proces. Ti procesi so bili posebno pomembni za obravnavo Cerkve po vojni, ker so imeli namen »dokazati« ljudem, da je Cerkev med vojno delovala proti narodu in kolaborirala z okupatorjem. Obravnavali so poročanje o procesih proti redovom, kot npr. lazaristom, jezuitom, usmiljenim sestram, šolskim sest­ram, tudi ravnanje z redovnimi skupnostmi nasploh (primer Stična). Zanimivo je, kako malo se besednjak omen­jenih treh časopisov razlikuje. Sicer je res, da se tekst precej do­sledno drži dogajanja v sodnih dvoranah, razen takrat, kadar se zgodi kaj nepredvidenega, za oblast škodljivega, vendar se kljub te­mu velikokrat pojavi sum, da so nepodpisani pris­pev­ki – in večina je takih – o tem ali onem procesu peresa enega in istega pisca ali pa da je besedilo nastalo izven redakcijskih prostorov. Kritičnih glasov ni, čeprav bi vsak neodvisen žurnalist moral opaziti neštevilna protislovja med procesi samimi v obravnavi Cer­kve in cerkvene hierarhije in neznansko dis­kre­panco med tem, kar je oblast obljubila ali celo uzakonila in kako je ravnala.

Posebno dragocena je obsežna dokumentacija, ki je priložena raziskavi, ki služi prav tako zainteresiranemu laiku kot zgodovinarju in pravniku. Zelo obsežno je dokumentiran v vseh treh dnevnikih Rožmanov proces, vključeni pa so tudi številni članki o drugih procesih, o Vatikanu in o odnosih med Cerkvijo in državo. Dokumenti govorijo zase.

11.1.1. AvH Magazin 71 / 1998

[Stran 085]

Joachim Gauck je od 1991 zvezni pooblaščenec za listine službe državne varnosti bivše Nemške demokratične republike. Rojen 1940 v Rostocku, študiral teologijo; župnik v Lüssowu. Soustanovitelj Novega foruma v domačem mestu. Sopobudnik cerkvenega in javnega odpora proti diktaturi Enotne socialistične partije Nemčije. Marca 1990 poslanec Državljanskega gibanja v skupščini NDR, predsednik parlamentarnega posebnega odbora za nadzor razpustitve Ministrstva za državno varnost.

Zvezni predsednik in zvezni kancler sta ga imenovala za »posebnega pooblaščenca zvezne vlade za listine bivše službe državne varnosti, ki se nanašajo na posameznike«.

11.1.2.

Zanimanje za vpogled v svoje akte pri Stasiju še vedno traja: še zmeraj zahteva vpogled 14.000 ljudi mesečno, zahtev je bilo do sedaj skoraj 4 milijone. Nemški način, kako obdelati zapuščino komunistične diktature, vzbu­ja povsod po svetu veliko zanimanje.

Z začetkom decembra 1989 so bile zasedene najprej okrajne uprave državne varnosti bivše NDR, januarja 1990 pa tudi centrala ministrstva za državno varnost. In takoj se je seveda pojavilo vprašanje, kaj storiti z gorami spisov, ki so jih našli tam. Naravno je, da je bila ta dediščina mirne revolucije še posebej eksplozivna.

Stasi je bil izredno mogočna in vsestransko delujoča tajna služba, tako v državi kot tudi v tujini. Vodil in usmerjal je tudi druge organe represije, predvsem policijo, in delal po logiki, lastni komunističnemu sistemu, po naročilu in pod stalnim nadzorom partije.

Ta tajna služba je z nemško temeljitostjo skušala prodreti v skoraj vsa življenjska področja; približno o vsakem četrtem prebivalcu je imela dosje, nekateri so vsebovali na desettisoče listov. Zaposlovala je več kot 90.000 poklicnih sodelavcev, od teh jih je imelo zelo mnogo dobro plačane oficirske čine. Imela pa je tudi vohunsko armado z najmanj 110.000 informanti, ki so bili strogo nadzorovani; od tega jih je nekaj tisoč delalo v takratni Zahodni Nemčiji.

Poskusi te tajne službe, da bi vsaj deloma delovala še naprej, so bili z zasedbo njene centrale v Berlinu januarja 1990 dokončno onemogočeni, čeprav je vlada NDR, ki so jo takrat še vodili komunisti, tako delovanje večkrat poskušala omogočiti.

Začela se je diskusija o aktih. Kontroverzna diskusija, pri kateri so odlični borci za držav­ljanske pravice sodelovali tudi s tako drastičnimi sredstvi kot je gladovna stavka. Njihova stališča je svobodno izvoljena skupščina NDR sprejela. Z veliko večino je poleti 1990 sprejela zakon o odprtju arhivov. Na njem temelji sedaj veljavni zakon, ki ureja dostop do aktov in ravnanje z njimi.

Ne bom vas dolgočasil s številkami, ampak nekateri podatki so le pomembni, da bi dojeli obseg tega podjetja:

Dolžina ohranjenih aktov, postavljenih v vrsto, bi bila 180 kilometrov. K temu spada še na tisoče vreč z gradivom, ki se da rekonstru­irati in ki bo rekonstruirano, deloma s teža­vo, deloma pa tudi relativno lahko.

11.1.3. Zakon o listinah Stasija

Zakon, ki je podlaga mojemu delu, zelo natančno določa, zakaj je treba te dokumente odpreti javnosti:

Tu so predvsem interesi žrtev, tistih, za katerimi so vohunili in jih podvrgli kazenskim postopkom, ki so pristali v zaporih, ki so jih uničili z nečloveškimi zasliševalnimi metodami, ki imajo trajne poškodbe na telesnem in duševnem zdravju, ki jim je bil ukraden velik del življenja. Pa tudi tistih – takih primerov na srečo ni veliko – ki so bili na tajnih ali na montiranih procesih obsojeni na smrt ali ki so jim na kak drug način stregli po življenju. To v mnogih primerih vodi tudi k pravni obravnavi primerov in pri tem pomagamo sodiščem.

[Stran 086]

Tu so potem še interesi demokratične druž­be: državni uradi lahko npr. zahtevajo pre­ver­jenje svojih uslužbencev glede na sodelovanje z ministrstvom za državno varnost. Kdor je na vidnem mestu delal za policijsko državo, kdor je drugim povzročal škodo, ne sme spet dobiti oblasti nad ljudmi, ne sme postati poslanec ali minister in npr. v demokratični državi ne more delati kot policist. Zato je potrebno pregledovanje arhivskega gradiva. Tudi tu prihaja pogosteje, kot bi si mi­slili, do pravnih sporov – marsikateri vo­hun noče sprejeti posledic svoje izrojenosti.

Ti preizkusi pa so tudi že majhen del procesa politične obdelave. Vsekakor pa je ta še mnogo širši, obsega vso področje javne diskusije v parlamentih in delo znanstvenikov. Zakon o listinah Stasija dovoljuje tudi uporabo aktov ministrstva za državno varnost v znanstvene namene in za časnikarska raziskovanja.

Jasno je, da obstaja poleg tega še nadaljnja sestavina življenja s preteklostjo, ki jo moram omeniti in ki ima opraviti z moralo, s krivdo in grehom, tudi s spoznanjem in kesanjem – vendar pa je to seveda diskusija, ki potrebuje drugačen okvir, kot sta zakon in oblast.

11.1.4. Vsakodnevno delo

K nam na primer prihajajo ljudje, ki so leta sedeli v zaporih in ki še do sedaj niso prav vedeli, kdo je izdal policiji, da so npr. hoteli po­begniti ali da so delali v skupini, ki si je prizadevala za politične spremembe.

Mi poiščemo gradivo, ki je bilo zbrano o njih – pogosto gore papirja – jih povabimo in pri nas si lahko v miru in s strokovno pomočjo te spise ogledajo.

Ali pa dobimo od oblasti, od ustanov ali tudi od gospodarskih podjetij sezname z imeni sodelavcev ali prosilcev za prosta mesta. Nato preverimo, ali so ta imena v ar­hivih, in sicer kot imena možnih sodelavcev.

Če najdemo obremenilno gradivo, ga damo na vpogled; tisti, ki so vpraševali, lahko od­lo­čijo, ali se bodo od tega človeka ločili ali pa ga sploh ne bodo nastavili.

Tudi časnikarji prihajajo k nam in hočejo informacije o raznih dogodkih ali osebah. Vpogled jim dovolimo, kolikor je le mogoče – vedno v akte storilcev, tudi v spise, ki ne vsebujejo osebnih podatkov. Akti žrtev pa so za medije praviloma zaprti.

Da se lahko vse to opravi in da pri tem nihče ob vpogledu v akte ne dobi informacij, ki jih ne sme (npr. podrobnosti o intimnem življe­nju, ki so jih zbrali ovaduhi), je treba gradivo poprej prebrati. Pri tem počrnimo mesta, ki se nikogar ne tičejo. Po tem kratkem opisu si lahko predstavljate, koliko dela je potrebno.

Zato moj urad tudi zaposluje okrog 3000 ljudi. Ti sodelavci so morali v zadnjih letih obdelati več kot 3,87 milijona vprašanj. Dnevno še vedno prihaja stotine dopisov, v katerih posamezniki prosijo za vpogled v spise ali pa ustanove za preverjanje oseb.

Vse od začetka je bilo mnogo ugovorov in vsekakor resnih pomislekov glede takega načina ravnanja s spisi tajne policije, s poročili ovaduhov, z zapisniki telefonskih prisluškovanj in s prestreženimi ali prekopiranimi pismi:

– Da s tem kršimo vsa načela o zaščiti podat­kov o dr­žav­ljanih, ki so se v zadnjem času uveljavila pri nas in v vseh zahodnih demokracijah.

Izkazalo se je, da je dejansko zelo lahko ob­čut­ljive podatke pri odprtju arhivov zaščititi. To zahteva nekoliko napora, vendar pa do sedaj nismo imeli primera, da bi podatki o intimnem življenju ljudi prišli v javnost.

– Da bo politična klima zastrupljena, nastal bo črni trg za sumničenja in denuncijanstvu se bodo odprla vsa vrata.

V daleč največ primerih lahko na taka sumničenja hitro in točno odgovorimo. Javnost lahko zahteva odgovore in z našimi pojasnili se debata o kaki osebi skoraj zmeraj zaključi. Seveda pa so tudi primeri, pri katerih manj­kajo pomembni deli spisov, ker so jih vendarle lahko še uničili ali odstranili – tu pa nam tudi politika zaprtih arhivov ne bi pomagala.

– Da z odpiranjem spisov – tako so v začetku pravili nekateri kritiki – pripisujemo žrtvam preveč moči. Stare, komaj zaceljene rane se znova odpirajo, še zadnji prijatelji se lahko izkažejo za izdajalce; marsikdo se bo zlomil ob pogledu v preteklost ali pa ga bo to spodbudilo k nenadzorovanim dejanjem.

Dejansko pa so tisti, ki so bili preganjani ali so za njimi vohunili in so potem prebrali svo­je akte, to storili dostojanstveno, mirno in ve­činoma z velikim zadoščenjem na koncu.

Seveda so bili pri tem tudi boleči trenutki, ko je npr. kaka žena morala ugotoviti, da jo je lastni mož kot agent dolga leta zasledoval.

Vedno pa so bila tudi presenetljiva in razveseljiva spoznanja o tem, da so bili in da so še [Stran 087] pravi prijatelji, ljudje, ki se niso pustili izsiljevati in ki so se uprli vsakemu poskusu, da bi jih pridobili za sodelovanje.

Predvsem pa so mnoge žrtve vpogled v spise doživele kot trenutek osvoboditve. Sami so s tem spet postali gospodarji svoje preteklosti, svojega življenja. Spoznali so tisto, kar so do tedaj v najboljšem primeru lahko domnevali. Spet so si rekonstruirali odseke življenja, ki so do tedaj ležali v megli.

11.1.5. Mednarodna diskusija

Da smo se lotili te posebne poti pri obdelavi komunistične preteklosti, ima opraviti s posebnim položajem spomladi 1990: takrat so bili akti tajne policije v NDR pod dvojnim nadzorom. Poleg državnih ustanov so delovale skupine borcev za državljanske pravice in so preprečile državi razpolaganje z gradivom, vendar z eno izjemo: akte inozemske špijonaže NDR je oddelek za špijonažo v veliki meri uničil. Ta posebna nemška pot pa se seveda lahko razloži tudi z napakami, ki so bile v povojnem času narejene pri ravnanju z nacionalsocialističnimi zločinci. Mnogim, ki so bili takrat soudeleženi, pa tudi meni samemu je bilo jasno, da se ne smemo spet zadovoljiti s politiko zamolčevanja in prizanašanja. V NDR smo lahko zelo dobro opazovali, kako je v Zvezni republiki ta izrinjena preteklost po desetletjih spet splavala na površje. Tokrat smo hoteli že od začetka odkrito razpravo in listine, ki so za to potrebne, napraviti dostopne vsem.

Dolgo smo ostali edini, ki smo izbrali ta na­čin. Druge države komunističnega področja so doživljale drugačen prehod k demokraciji. Te države se tudi niso s pristopom k drugi državi same razpustile. In npr. na Poljskem je tudi med demokrati pogosto prevladalo mne­nje, da zaključitev zadeve bolj pripomore k prehodu v demokracijo kot pa razkrivanje zločinov preteklosti. Ta diskusija še do danes ni končana. Po nekaterih polemikah pa je bil med tem naš način povsod priznan in pogosto so ga vzeli za zgled. Mednarodni odziv na naš urad je presenetljiv. Vsako leto imamo na stotine tujih obiskovalcev iz vseh delov sveta, od Južne Afrike do Čila, predvsem pa seveda iz držav prejšnjega vzhodnega bloka. Imamo zelo veliko zahtev od tujih znanstvenikov, predvsem iz ZDA. Naš arhiv in predvsem la­hek dostop do njega je posebno za zgodovinarje enkratna priložnost.

Tudi v nekaterih od prejšnjih komunističnih držav so v zadnjih letih nastale ustanove, ki imajo podobno nalogo kot naš urad. Izmenjava izkušenj in mnenj s temi ustanovami se šele sedaj prav začenja. Primer je npr. dr­žav­na raziskovalna ustanova v Litvi, ki raziskuje zločine sovjetske okupacije in odporniškega gibanja. To sodelovanje bo v bodoče še pridobilo pomen prav za znanstveno raziskovanje. Staremu omrežju za zatiranje postavljamo zdaj nasproti novo omrežje za raz­čiš­čevanje.

11.1.6. Naša bilanca

To, za kar si navsezadnje prizadevamo, ni nič manj kot korak v svobodo, ki se nam bo, upajmo, posrečil. Zamisel za tako ravnanje z akti ni prišla iz tistega dela naše dežele, ki so ga že v povojnem času zavezniki z blagim pritiskom povrnili v civilizacijo, na zahod, ampak iz vrst tistih, ki so s svojim protestom pospešili spremembo v NDR. To je bilo nadaljevanje njihove zgodovine, njihovih predstav o odprtosti in nenasilnem prizadevanju za spremembe. Ta korak v svobodo so nam do­ločili dediči teh tednov revolucionarnega odhoda.

Načrtno so ohromili aparat tajne policije in zavarovali njegovo zapuščino. Nato pa so se s svojim prizadevanjem za odprtje aktov iz­ka­zali tudi za sposobne upravitelje zapuščine.

Ta korak je v novejši zgodovini v tolikem obsegu doslej gotovo brez primere. Navdahnila ga je predvsem želja, da bi tako utrli pot v svobodo. Čisto neprisiljeno je s tem povezano vprašanje, koliko demokratična država potem sploh še potrebuje tajno policijo; to vprašanje je postalo bistvena sestavina te diskusije, in upamo, da se bo v Nemčiji spet okrepilo in poglobilo že v nacističnem času pridobljeno spoznanje, da ne smejo biti nad dr­žavljani nobeni tajni eksekutivni organi več.

Akti so sicer tudi zgodovina boja za pravičnejšo in bolj človeško družbo. So dokumentacija vsakodnevne pokončne drže velikega šte­vila državljanov. Tudi žrtve so junaki, njihovi akti priče njihove veličine.

In ti akti nas tudi potrjujejo v prepričanju, da se, kar zadeva javne časti in službe, zelo lahko odpovemo tistemu majhnemu, zelo majhnemu delu prebivalstva, ki je aktivno sodeloval, ki je vohunil ali ukazal vohuniti.

Na koncu bi rad opozoril še na našo posebno izkušnjo:

Ko smo se približevali celotnemu kompleksu, nismo imeli skoraj nikogar, ki bi se razumel na delovanje teh aparatov tajne policije. Vse, [Stran 088] kar se je v javnosti pripovedovalo o oficirjih Stasija, da bi se prikrilo njihovo resnično delo, je bilo ustvarjanje legend, s popolnostjo, pridobljeno v desetletjih. Naučili smo se, da na tem področju ni nobenih specialistov brez predsodkov.

S stotisočkratnim vpogledom v akte držav­ljanov imamo sedaj čisto drugačno vrsto specialnega znanja: žrtve, za katerimi so vohljali in ki so jih zasledovali, so v posesti dejstev. Nazadnje so to tudi tisti, ki lahko z ogromnim in na široke kroge delujočim učinkom pripovedujejo o nevarnosti nesvobode. Last­ni očetje ali dedje, lastne matere ali stare ma­tere nam posredujejo zgodbo o času diktature glede na lastno življenje. To lahko store pri nas sedaj tudi ob pomoči aktov zatiralcev.

12.1.1.

Ja, ja, čas pa res hiti. Komaj smo preboleli tisti čudni rompompom v parlamentu po prejšnjih volitvah. Najprej se je pokazalo, kdo vse je v neformalni koaliciji z Drnovškom, skratka, vsakemu idiotu je postalo jasno, da LDS (komsomolci), Združeno listje (komunisti), Desus (borci), Jelinčič (praznina v slovenskem političnem prostoru) in obe narodnosti (rezultat dejstva, da imajo nekateri držav­ljani dva glasova) pihajo v isti rog. Pa vsa ta druščina ni bila dovolj. Manjkal je en glas. Potem se je pojavil Pucko in Drnovšek bi pravzaprav lahko sestavil iz vsega tega drobiža eno prav hecno vlado. Kot sem takrat zapisala, bi bilo tako razmerje sil pravzaprav bolj v prid opoziciji, oziroma v tistem konkretnem primeru pomladnikom. Pozicija tudi z mezincem ne bi mogla migniti, ne da bi imela soglasje opozicije. To so bili res našponani trenutki. Že ob sami misli oziroma predstavi, kako bi to izgledalo in kaj bi se dogajalo v parlamentu, sem uživala kot prasica v mla­kuži. Pa mi niso privoščili tega veselja. Sicer pa, če je vse skupaj jasno eni ženski s fundamentalistično pametjo, je moralo biti jasno tudi gospodu doktorju, ki je edini sposoben voditi vlado v naši ljubi domovinici. In jasno tudi enemu in edinemu in edinstvenemu predsedniku države, ki ga je kljub temu, da izbrani mandatar prvič ni dobil večine v parlamentu, še v drugo predlagal oziroma postavil za mandatarja. Ne vem, kaj je slednji obljubil bratoma Podobnik, najbrž kaj takega, da nista mogla reči ne (v mafijskih zgodbah je to ponavadi pištola, vperjena v glavo) in mu veselo držita štih vsa ta leta. Vsake toliko časa napravita eno manjšo rabuko, ampak svet se niti ne zatrese, kaj šele, da bi se začelo kje kaj podirati. No, seveda, zaradi te koalicije neformalci niso bili nič užaljeni. Saj smo samo naši in vse ostane v družini, bi se reklo. Oblast je v naših rokah in če ga Podobnika kaj biksata, se pravi, hočeta kaj po svoje, pa zašpilajo neformalci, pa zadeva deluje. Od časa do časa se v zvezi s kakšno zadevo, ki ji mediji seveda namenijo gromozansko pozornost, neizmerno dolgo usklajujejo in vsi vemo, da zadeva ne gre nikamor, ker zavlačujejo Podobniki. In tako se tisti, ki so skoraj zapriseženi Ljudski stranki, počasi premikajo v smeri Krščanskih demokratov, pomladanskih socialdemokratov, ali pa imajo vsega dovolj in naslednjič ne bodo šli na volitve, saj ne gre nikomur zaupati, saj so vsi enaki, saj gre vsem samo za oblast in denar in tako dalje naprej.

Precejšen cirkus v parlamentu in v medijih je povzročila pobuda oziroma referendum za večinski volilni sistem (o samem referendumu bom, upam, enkrat napisala nekaj več). Vsa leta tega mandata so si poslanci, predvsem tisti vseh odtenkov rozaste barve, izmišljali nove in nove ideje in ukane, kako čim bolj elegantno izigrati najprej voljo ljudi, ki so podpisovali za referendum, pa potem izid referenduma, čeprav je bil referendum že sam po sebi milo rečeno, tak kot je bil, kozlarija (za to so poskrbeli njegovi organizatorji), pa končno še odločbo ustavnega sodišča, pa potem še odločbo ustavnega sodišča v novi zasedbi, ko so pravkar omenjeni rozniki pobožno upali, da bo nova zasedba preklicala odločitev prejšnje zasedbe in bi tako crknili dve muhi na en mah; po eni strani bi lahko uvedli kakršen koli volilni sistem, po drugi strani pa bi se izkazalo, da je odločitev ustavnega sodišča odvisna od trenutne zasedbe in bi njegova kredibilnost oziroma verodostojnost padla na ničlo in ga v bodoče ne bi bilo treba kaj prida šmerglati. To dogajanje me spominja na našega bivšega direktorja, ki je [Stran 089] še moral za svoje odločitve dobiti soglasje delavskega sveta. Zadeve se je lotil tako, da je delavski svet najprej seznanil s svojo odločitvijo in z nekaj splošnimi argumenti in če je šlo »skozi«, je bilo v redu, seja je bila končana in vsi so šli veselo »na morje«, pravzaprav domov. Če pa so glasovali proti, jih je prepričeval, navajal nove argumente, obračal stare argumente, imel nekakšen govor in po­tem so ponovno glasovali. In, če so bili spet proti njegovi odločitvi, si je mirno vzel čas in ponavljal vajo toliko časa, da se je začelo nekaterim muditi domov, drugi so imeli vsega zadosti, tretji so imeli, bogve, kakšen nu­jen opravek, skratka, na koncu je ne glede na voljo in pamet in prvotno odločitev ljudi dobil žegen za tisto svojo odločitev. Če bi bil on predsednik vlade, bi vse teklo, kot po maslu.

Zakaj vse to govoričenje o preteklih volitvah. Na vsakem koraku se že pozna, da se bližajo nove volitve. Nekateri stari znanci, ki se že nekaj časa niso pokazali v javnosti (odvetnik, mož generalne državne tožilke, bolj znan kot v mladih letih eden naših najuspešnejših telovadcev, Cerar, bi rekel, da so se medili), imajo kar naenkrat »pomembne« izjave po vseh medijih, čeprav bi njihove izjave lahko navedli novinarji oziroma televizijski reporterji, kar bi tudi storili, če bi šlo za človeka kakšne druge barve ali drugačnega pedigreja. Seveda pa bi morala biti njegova izjava ali njegov prispevek vse kaj drugega, kaj takega, čemur se mediji res ne bi mogli lepo izogniti, da bi to njegovo izjavo sploh omenili, kaj šele, da bi omenili človeka z imenom in priimkom, in končno, kaj šele bi moral storiti, da bi ga pokazali po televiziji. Za prej omen­jene znance pa seveda to ne velja in iz njihovih izjav po televiziji lahko ugotovimo, da se niso medili kar tam nekje, kaj vem kje, ampak so bili ves čas na pomembnih polo­žajih v bližini vlade, kjer so imeli moč in vpliv in zveze, skratka bili so pri koritu in so imeli približno take dohodke kot ministri in jim ni bilo hudega. Brez vseh teh ljudi bi naša dr­žava nikakor ne zmogla vseh obveznosti, ki čakajo mlado državo, posebej še, če si ta za vsako ceno želi v Evropsko zvezo. In zdaj so tudi v medijih, čeprav so bili ves čas prisotni na neviden način in so skrbeli za nas in za našo lepšo prihodnost. Seveda pa so vsi od kraja na pravi strani. Svetujem vam, da poskusite skozi mojo optiko gledati take televizijske prispevke, pa vam bo jasno, kdo bo na naslednjih volitvah izvoljen, če pa bo slučajno izvisel, se bo pojavil na ministrskem stolč­ku, skratka, »ma namorš falit, namorš mu uteč«, bi zapel Iztok Mlakar. Pa še nekaj je. Pomladnikom bo zmanjkalo časa, da bi inavgurirali nove obraze, da bi jih ljudje spoznali, prepoznali in mogoče celo šli na volitve prav zato, da bi jih volili. Tako se le-ti ves čas nekaj združujejo, povezujejo, hkrati pa si skačejo v hrbet, to počno kar se da javno in mediji seveda obširno vse skupaj pri­kazujejo češ, le glejte kakšni osli so to. Taki pač niso sposobni voditi države. Tako se uradu za dezinformacije niti ni treba posebej truditi, da bi pri njih našli kakšne napake, da bi jih lahko pokazali v slabi luči. Seveda pa je tu še drug problem. Mediji so še vedno takšni, kakršni so, kakršni so bili »teh naših petdeset let«. Namreč, ni posebno lahko spraviti neko osebo ali nek dogodek na televizijo ali pa v kak drug medij, pa čeprav je oseba ali dogodek silno pomemben. Mora biti namreč prave barve, sicer mora biti nekaj neizmerno izjemnega, vsaj hoja po trepalnicah, če že ne kaj hujšega.

Budno smo spremljali volitve na Hrvaškem in se veselili, da zmagujejo »naši«. Eden najlepših in najlepše oblečenih Slovencev, ki vodi pogovore na Primorskem, je takoj povabil favorita med predsedniškimi kandidati, starega prijatelja iz časov skupne države, Mesića. Kot bi že vnaprej vedel, da bo izvol­jen. Pogovor je bil prisrčen, kot le kaj, prisotni so ploskali sleherni njegovi izjavi in jasno je postalo, da bomo od sedaj naprej vsa nerešena vprašanja med Hrvaško in Slovenijo rešili, tako rekoč, mimogrede, v prijateljskem ozračju. Tako kot v dobrih starih časih, ko je Kardelj menda med nekim prijateljskim razgovorom prepustil Bakariću (se pravi, Hrvaški) del slovenskega ozemlja v Istri tako, da sta mejo z reke Mirne premaknila na reko Dragonjo. Zdaj nam bodo najbrž Hrvati brez problemov prepustili Piranski zaliv, zdaj, ko bodo na oblasti stari prijatelji, prijateljske stranke, ali pa še bolje, morda bomo zdaj kar mi njim prepustili Piranski zaliv (kot takrat v dobrih starih časih), saj smo prijatelji in nam ne bodo delali težav (kaj bo pa za nami – Apres moi (nous) le deluge – za nami potop).

Seveda smo budno spremljali tudi volitve v sosednji Avstriji. Heider zna izkoristiti sle­her­no napako političnih nasprotnikov in tako se je znašel v vladi. Ne sicer osebno, on je pač prepameten za kaj takega, ampak njegova stranka. Sicer pa, kaj pa fali temu Heiderju, prav čeden je, ima plave oči, nastop ima, da se lahko vsi naši in še kateri politiki skrijejo pred njim, govori, kot bi sadil najlepše rožice in vsakomur reče tisto, kar želi slišati. Pred časom, ko je bil pri nas v Planici, je novinarje tako navdušil, da so mu vsi od kraja začeli lesti v rit. Tisti, ki danes protestirajo, mu bodo jutri ploskali. In ker je pameten, [Stran 090] je ostal le Koroški deželni glavar in evropske države in državniki, ki mu nasprotujejo, mu dajejo karizmo. V obdobju, ko bo njegova stranka v vladi, bo seveda teklo vse po starem, zato bo izgubil fašistični prizvok, karizma bo pa ostala in bo prej ali slej postal kancler, takrat pa bo pokazal zobe in bo za vse skupaj prepozno.

Torej, pri nas je vse bolj veselo v smislu bližajočih se volitev. Po eni strani se bije bitka za volilni sistem in za okraje, po drugi strani pa penzionisti »hočejo dobrega predsednika«, seveda v tem primeru ne gre za predsednika države, kajti Kučanov mandat se namreč še ne izteka, ampak predsednika nove stranke, prave stranke, ki nas bo popeljala novim delovnim zmagam naproti, v nove zarje Vidove. Kajti dr. Drnovšek je preveč pragmatičen, poleg tega pa mu pri predvolilni kampanji na svojevrsten način »pomaga« nadškof Rode. V intervjujih na vse pretege hvali njega in predsednika države, da bodo na koncu njuni lastni ljudje posumili, da je z njima nekaj narobe. Seveda pa Ku­čan ni priplaval po prežgani župi in je temu ustrezno reagiral. Ampak do volitev bo že kaj stuhtal in kakšno zakuhal. Drnovšku pa naj bi se stranka sesuvala, pa bo najbrž daleč od tega. Ko bo napočil čas, bo orkester zašpilal, rozniki pa bodo v prijateljskih ob­jemih zaplesali. Sami »naši«, vsi »naši«. In nastalo bo sploš­­no ljudsko rajanje.

12.1.2. Pa še pravljica za lahko noč.

Z znancem sva se zadnjič pogovarjala o volitvah in beseda je dala besedo in kar naenkrat sva prišla na tiste slavne volitve po drugi svetovni vojni, ko so metali kroglice v skrinjice, no, ja, ves vic je bil v tako ime­nova­ni črni skrinjici. Rekel je, da je vrgel kroglico v črno skrinjico. A je zaropotalo, sem ga vprašala. Niti ne, je rekel. Pač pa je zraven skrinjice sedel tak in tak možakar, ki je ves čas nekaj pisal. Potem ste volili na Viču, sem rekla. Kako pa to veste, me je vprašal. Takrat sem bila sama še čisto majhna, ampak dobro se spomnim, ko sta se o tem pogovarjali moja mama in moja teta, ki je živela na Viču. Moja mama pa je povedala, da je pri nas sedel zraven črne skrinjice prav tako določen moža­kar, ki je jedel »šunken­žemljo«, kar je bilo za tiste čase neznanski luksuz in so se vsakomur sline pocedile že ob sami misli na to, kaj šele, da bi nekoga gledal, kako se baše s čim takim, seveda pa je ves čas budno pazil, kdo je vrgel kroglico v skrinjico, ki jo je nadzoroval.

Kaj ni smešno, čudno, ali kaj vem kaj, da se vsak pogovor o volitvah v današnjem času sprevrže v pogovor o tistih volitvah, ko so prisluškovali, kam je kdo vrgel kroglico, ko so imele skrinjice tako dno, da je odmevalo po celem prostoru, da so vsi slišali, da je nekdo vrgel kroglico v črno skrinjico, ko so končno prelivali kroglice iz črne v drugo skrinjico ali pa kar zamenjali obe skrinjici. In če na to še danes beseda kar sama nanese, pomeni, da je veliko ljudi takih, ki še vedno ne verjamejo v poštenost volitev. Zato jih čedalje manj hodi na volitve. Saj je vseeno, koga voliš. Na koncu bo izvoljen tisti, ki je že vnaprej določen. Ali je res tako ali ne, nimam pojma. Pri nas je vse mogoče. Ampak človek ne sme izgubiti upanja, da bo nekoč vendarle drugače. Da bo morda zmagala »črna skrin­jica«.

13.1.1.

Za letošnje novoletno srečanje je uredništvo Zaveze poskrbelo, da so se pred gosti prebrale nekatere misli, ki zanje mislimo, da prinašajo tolažbo, potrditev in vzpodbudo. Prebrala jih je Mojca Velikonja.

13.1.2.

[Stran 091]

Ob koncu prve svetovne vojne 11. oktobra 1918 je rekel Korošec cesarju Karlu II.:

»To, kar se je zgodilo, je dovolj za naše nezaupanje.« Tako bi morali reči Slovenci leta 1941 komunistom. (Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija.) Tako bi se morda ne ubranili pred komunizmom, saj bi nam ga ali pa ne ob koncu vojne prinesli z juga, bi pa nam vsaj ostala tolažba, da si ga nismo nakopali sami, in bi nam bilo danes bistveno lažje.

Komunisti v mirnem času niso mogli priti do oblasti. V podobnem položaju je bila na Norveškem nacionalistična in avtoritarna fašistična stranka Nasjonal Samling, ki jo je leta 1933 ustanovil Vidkum Qusling. V mirnem času popoln neuspeh: »Samo nemška okupacija je dajala možnost za uspeh.«(T.L.S., 16. julij, 1999.)

Kako je komunizem prišel na oblast v Sloveniji? Ne vemo. Vemo pa za neko vzporedje. Ian Kershaw je na novo napisal Hitlerjev življenjepis, ker je hotel pokazati Nemcem, kaj so. Takole pravi: »Meni je šlo za vprašanje oblasti. Hotel sem razložiti, kako nekdo pride do takšne moči. Odločil sem se, da napišem biografijo, ki ne bo kazala zgodovine neke zle volje in nekega hudobnega genija, temveč zgodovino napak in slabosti, kompromisov in koncesij, ki so jih delali ljudje. Tako se premakne perspektiva od Hitlerja na n e m š k o d r u ž b o.« (FAZ, 1.10.1998.) Kakšne »napake in slabosti« pa je izkazovala predvojna slovenska družba? Kakšne »kompromise in koncesije« pa je ta delala? To je vprašanje. That’s the question! Peščica boljševikov sama ne bi mogla ničesar!

Ljubo Marc, ki so ga leta 1951, ko je žup­nikoval v Drežnici pod Krnom, zaprli za sedem let, je napisal knjigo spominov Črepinje. V njej beremo:

»Vsak izmed nas je posredno kriv in je pri­prav­ljal te dneve bridkosti, če je res, da je narod živo telo. Zdaj uživamo to, kar smo si pripravili. Plevel se je razbohotil po naši deželi, ker smo v svoji notranjosti sejali slabo seme.« (Ljubo Marc, Črepinje, str.30.)

In ko se je spominjal zapora, je napisal:

»Zame je bilo takrat nepopisno razočaranje, kako morejo predstavniki oblasti tako lagati, tako postopati z narodno zavednimi Primorci. Kako veliki naivneži smo bili vsi skupaj, če smo od teh ljudi sploh kaj pričakovali. Kako romantična, pubertetniško nezrela je bila naša toliko opevana narodna zavest.«

»Po nekaj dneh je prišlo v krogu domačih skoraj do napetosti. Nisem in nisem jih mogel prepričati, da je bila vsa naša obtožnica iz trte zvita. Nekaj si že moral imeti. Nekaj ste že morali napraviti. Ni jim moglo iti v glavo, da je bilo vse politično izmišljeno, umetno zgra­jeno.« (Ljubo Marc, Črepinje, str. 212.)

OF naj bi povezala slovenski narod, v njej naj bi bile enakopravno zastopane vse skupine. Kako krščanski socialist Marjan Brecelj opravičuje kapitulacijo svoje skupine ob pod­pisu Dolomitske izjave, ki je bila v OF naj­bolj številna:

»Ker se je napredni del katoliške javnosti s Krščanskimi socialisti na čelu pokazal zrel in moralno trden, se je odpovedal vsaki samostojni ali kakršnikoli drugi grupaciji.«

Namesto da bi bilo obratno, so se na milost in nemilost predali in prodali partiji.

Danes slišimo zahteve, naj pustimo zgodovino pri miru, da je napisana enkrat za vselej. Pa je partizanski zgodovinar Mile Pavlin prišel leta 1989 do zaključka:

»Tako imamo o marsikaterem dogodku ali pojavu obsežne monografije, razprave in kopico spominskih prispevkov, nimamo pa nobenih ocen o koristnosti ali škodljivosti opisanega.« Nato za ilustracijo navede tri zglede:

a/ gorenjska vstaja dec. 1941 in dražgoška bitka januarja 1942;

b/ pohorski bataljon;

c/ pohod XIV. divizije na Štajersko.

(Mile Pavlin, Borec, september 1989.)

Danes so zgodovinarji onemeli, celo nam na­klonjeni so s takimi ocenami karseda previdni.

[Stran 092]

Poleti 1944 sta dva taboriščnika ušla iz Auschwitza in iz Švice sporočila v Foreign Office, kaj se dogaja v Nemčiji. Ko je Churchill za to zvedel, je rekel: »Jasno, da bodo vsi krivci usmrčeni, vštevši s tistimi, ki so samo izvrševali povelja.« Dvoje je pri tem zanimivo: vedno kdo uide – tudi iz Kočevskega Roga in Hrastniškega hriba so ušli – in drugič, za en zločin kazen, za drugega molk.

Po vojni je nastalo vprašanje, kje je bil Bog v uničevalnih taboriščih. Judovski teolog Emil Nackenheim odgovarja: »V junaških dejan­jih, v pokončnosti, v ljubezni, v veri, ki so jo ta­boriščniki ohranjali nasproti radikalnemu zlu.« »Če bi Boga zaradi tega, ker ni preprečil holokavsta, tajili, potem bi se zgodilo to, da bi Hitler po uničenju milijonov Judov uničil še Boga. (FAZ, april 1999)

Po porazu fašizma in nacizma so prišli na vrh Adenauer, Schumann, De Gasperi – vsi ti so imeli v i z i j o. Izšli so iz neke strašne izkušnje. Kako, da je naši demosovci niso imeli? Kako, da so govorili, da jim je dovolj ena revolucija. Tudi to je vprašanje! Ali nismo tudi mi izšli iz velike izkušnje? Morda pa je sploh opazili nismo!!! Torej smo obstajali n e a d e k v a t n o.

Adam Michnik, Dva obraza Poljske, Transit 1: »Demokracija in krščanstvo sta dve zelo zapleteni stvari. Ne pretvarjata se, kakor se pretvarjata totalitarizem in šovinizem, da sta svet in živjenje enostavna. Ne dajeta enostavnih odgovorov na težka vprašanja.«

Ko so 2. marca 1987 na predsedstvu Socialistične zveze razpravljali o 57. številki Nove revije, se je oglasila tudi Lidija Šentjurc:

»Ne bi govorila naprej, želim samo eno edino vprašanje, m o r a l n o. S kako m o r a l n o pra­vico izničujejo tovariši, ki so napisali vse to v revijo, da obrazvrednotijo celotno delo generacij živih in mrtvih, ki so se tolkli za to Jugoslavijo in, če hočete, tudi za to, da danes lahko to pišete in tako govorite?«

Misel: Tako se je zaključila neka boljševiška kariera: s sklicevanjem na m o r a l o! Na ne­kaj, kar je veljavno zunaj mene, zunaj časa, zunaj moje revolucionarne kompetence, na nekaj, kar je utemeljeno na Bogu? Poleg tega bi lahko kdo vprašal gospo Šentjurčevo: S kakšno pravico, m o r a l n o, pa ste vi izničevali delo ne samo ene generacije, ampak napor vseh generacij in cele zgodovine. Tisti trenutek na Socialistični zvezi je bil zelo, zelo dramatičen: nastopila je n e m e z i s, boginja kazni!