Zaveza št. 35 – Tako se bo zgodilo (Zora Graziani)


§

[Stran 062]

Objavljamo kratek odlomek iz spominov gospe Zore Graziani (Hvala), ki sedaj živi in
deluje v Gorici. Bila je dvakrat zaprta, enkrat med vojno, enkrat pa takoj po vojni.
Prvič je bila aretirana 22. februarja 1943 ob 1 h ponoči. Najprej je bila v zaporih
v Gorici, nato v Kostanjevici in nato spet v Gorici. Konec julija so jo premestili
v tržaške ženske zapore »Pri jezuitih«, od koder so jo po kapitulaciji Italije izpustili.
Dolžili so jo, da je bila partizanska kurirka. »Pa nisem vedela, da sem. Nadrejeni,
kateremu sem nosila pisma, je bil aretiran in je pri za­slišanju povedal moje ime.
Pri soočenju je bila prečitana njegova izjava s pod­pisom. Seveda nisem ničesar priznala.«
Drugič pa jo je aretirala JA 3. maja 1945 okoli 7 h zjutraj. Od maja 1944 pa do aprila
1945 je bila upravnica glasila primorskih domobrancev Goriški list. V Gorici je bila
zaprta v istih prostorih kot pred letom dni. Ko jo je zagledala nuna madre Perina,
ki jo je poznala še iz prvega zapora, se je začudila: »Gospodična, tudi vi! Sedaj
pa res ne razumem ničesar več.« Iz Gorice so jo prepeljali v idrijski grad in potem
za nekaj dni v Ajdovščino, od tu pa spet v Gorico. Tu so jo Amerikanci iz zavezniške
vojaške uprave 27. junija 1945 izpustili.

§

– Vsi na dvorišče!

Ukaz, večkrat ponovljen s krepkim zadrtim glasom, doseže vse prostore. Do kosila,
ko bo­mo z menažkami pohiteli na dvorišče po edini dnevni obrok hrane, manjka še nekaj.
Le kaj hočejo ob tem nenavadnem času? Da jim nista padla v kremplje pobegla pripornika?
Ne poznamo ju niti na videz, vendar smo zan­ju v nemajhnih skrbeh, odkar smo navsezgodaj
zvedeli za njuno pogumno, a tvegano dejanje.

Zberemo se polkrožno. Najmanj trideset nas je v tej nenavadni ajdovski areni, podobni
tistim, v katerih so v rimskem cesarstvu izpostavljali kristjane zverem.

Po krajšem napetem čakanju se pojavita dva partizana z živim ulovom; naš strah ni
bil ne­upravičen. Nesrečnika sta mlada, eden še naj­st­nik.

– Le oglejte si junaka!

Glavo morata držati pokonci, roke so zvezane, na zabuhlem, modric polnem obrazu oči
skoraj ni videti.

Z vidnim ponosom nad uspelim lovom se pogledi tovarišev izmenoma pasejo po žrtvah
in po nas. Ko se nadrejenemu zdi naslade dovolj, porogljivo začne:

– Sinoči sta poskusila pobegniti, ptička! Pri nas se pa beg nikomur ne posreči.

Premor. Z očmi išče pri prisotnih odziv na svoje besede in ga tudi najde. Stojimo
povsem brezbrižno. Je razočaran? Menda, saj jezno z menjajočim se ritmom in z ustreznimi
odtenki glasu okrepi svoj nasvet in grož­­njo:

– In dobro si zapomnite vsi, od prvega do zad­njega: kot tema dvema, se bo zgodilo
vsakemu, ki si bo drznil pobegniti!

Razidemo se molče. O nesrečnih mladeničih se ne menimo ne ta dan ne pozneje. V naših
srcih sta. Taka, kakršna smo videli v areni, ko sta ju partizana sramotila in ko so
nekje v bližini, a nam skrito, padali po njima udarci. S pestmi? Z biči? S palicami?

Nesrečnika dobro vesta, da nam je hudo zavoljo njunega ponesrečenega bega in posledic.
Zavedata se, da smo vsi zaporniki na njuni strani. Partizana pa najbrž tudi čutita,
kaj sta v naših očeh onadva in kaj obe žrtvi partizanskega nasilja.

In da njim ne more nihče pobegniti? Kaj pa Ernesta, lepa blondinka modrih oči, povratnica
iz Hitlerjevih taborišč?

Date: 2010