Zaveza št. 35 – Ajshilove Evmenide – tragedija sprave (Kajetan Gantar)


§

[Stran 063]

Morda zveni nekoliko obrabljeno, morda tudi preveč patetično, če zapišem, da se znameniti
antični miti v stoletjih niso nič postarali. Nasprotno, čim starejši so, tem bolj
živo ob­čutimo njihovo svežino. Njihov etični naboj so zaslutili že veliki grški tragiki
in ob njih do neslutenih tančin izostrili konfliktne situacije svojih dramskih umetnin,
ki vznemirjajo vest človeštva do današnjega dne.

Moralno ostrino in aktualno svežino teh dramskih dilem smo zlasti živo čutili v polpreteklem
obdobju, ko so se pesniki in prevajalci, režiserji in dramaturgi, besedni in odrski
ustvarjalci – pred budnim očesom cenzorjev in politkomisarjev – pogosto zatekali v
»ezopsko govorico«, v varno distanco antične mitologije: v dramatizaciji mitoloških
motivov so v določenih obdobjih videli edino učin­kovito sredstvo, s katerim lahko
budijo in dramijo vest občinstva, ki ga je uradna ideologija skušala uspavati v uživaško
letargijo in udobno samopozabo.

Lahko bi navedel več takšnih motivov iz antične mitologije, ki jih sicer ne moremo
in ne smemo preveč dobesedno, z matematičnimi enačaji, prevajati v naš čas. Toda njihovo
moralno sporočilo je nedvoumno in še zmerom aktualno.

V vrsto takšnih motivov sodi npr. mit o vklen­jenem Prometeju, mit o neupogljivem
uporniku, v katerem je poosebljena usoda tisočev, ki jih je totalitarni režim načrtno
poni­ževal in pohabljal, zapiral v podzemeljske samice, potaknil v delovna taborišča,
lepil na razbeljene, od morskih valov razjedene in razbičane pečine Golega otoka.
Nič čudnega, da si veličastna Ajshilova tragedija, ki temelji na tem mitu – kljub
zgodnjemu slovenskemu prevodu v petdesetih letih in kljub poskusom dramaturgov in
režiserjev – ni mogla utreti poti na odre osrednjih slovenskih gledaliških hiš.

Zato pa je toliko bolj vznemirila oblastnike in razburkala javnost Sofoklova tragedija
o Antigoni, ki je pozneje našla svoj izvirni ekvivalent v Smoletovi Antigoni, nedvomno
eni najbolj poetičnih, kristalno čistih slovenskih dramskih umetnin. Spominjam se,
kako so se dijaki ljubljanske klasične gimnazije že dve leti po koncu druge svetovne
vojne (najbrž ne slučajno) pripravljali na uprizoritev Sofoklove Antigone. Tudi drugod
so se v tistih letih amaterski odri večkrat ukvarjali z mislijo na uprizoritev te
drame, vendar oblast­nikom takšne zamisli niso bile všeč, kar nas seveda ne preseneča.
Zakaj bolj kot o naslovni junakinji Antigoni je Sofoklova tragedija govorila o Polinejku,
ki mu je tebanska oblast prilepila etiketo »narodnega izda­jalca«, kakršni ne zaslužijo
groba: »leži naj brez pogreba, iznakažen, / zmesarjen od ujed in psov požrešnih«. In čeprav so kritiki o tem previdno molčali, je ozaveščeno občinstvo ob branju ali
ob uprizoritvi brez težav dešifriralo mitološki besednjak in razumelo, kaj se skriva
za barbarskim razglasom tebanskih oblasti in kaj za uzurpatorjem Eteoklom, »ki se je izkazal v boju / in padel kot junak za rodno mesto«; zato mu je treba – v nasprotju s Polinejkom – prirediti slovesen pogreb, »z najvišjimi častmi, / ki spremljajo naj­boljše v spodnji svet«. Prav tako je občinstvo hitro razvozlalo, kaj je upodobljeno v liku Kreonta, ki tako
rad poudarja, kako je on sam edini »v tej hiši gospodar«, in ki javno oznanja svoj evangelij sovraštva: »In komur svojci več pomenijo / kot domovina, zame je ničvrednež! / Na teh načelih
bom gradil ob­last!«

Pogumni in drzni zamisli pesnika Dominika Smoleta gre zasluga, da je iz Polinejka,
o katerem pravijo zmagoviti oblastniki, da bi ga bilo »treba ubiti znova« (kolikokrat lahko še danes slišimo ali beremo v pismih bralcev podobne besede!),
naredil nekaj, kar ogroža udobno samovšečnost oblastniških struktur, nekaj, »kar je preraslo meje Polinejka«. Gledališki kritiki in literarni zgodovinarji so v svojih razpravah do potankosti,
do neslutenih nians interpretirali Smoletovo enkratno dramsko umetnino, njeno poetizirano
besedno tkivo, odkrivali njeno fino zastrto odzivnost na takratno moralno mlakužo,
ob tem pa v njej izmerili tudi globlje ontološke raz­sež­nosti.

Po drugi strani pa so ob tem zatajili naši politologi in sociologi, ki si nikoli niso
resno zastavili vprašanja, koliko je ravno Sofoklova »Antigona« in za njo Smoletova
variacija na isto temo načela enega takrat najbolj nedotakljivih tabujev in s tem
začela spodjedati trhle idejne temelje režima. Prepričan sem, da so ravno spočetka
plahe dijaške in amaterske predstave Sofoklove tragedije, za tem pa drzni Smoletov
poetični podvig začeli erozijo v boljševiški ideologiji takratnih oblast­niš­kih struktur,
ki se je spočetka zdela tako monolitna, nepremakljiva, nezmotljiva. Prepri­čan sem,
da so ravno odrske in poetične variacije na temo Antigone sčasoma nekaj [Stran 064] premaknile v miselnosti slovenskega razumništva. Morda se zdi takšno razmišljanje
nekoliko naivno. Toda osebno sem globoko prepričan, da lahko zareže enkratna poetična
umetnina v človekovo zavest veliko glob­lje brazde kot pa vsakodnevna časopisna lektira
ali televizijska enolončnica. Zakaj pesnikova beseda kot čarobna palica, kot je zaslutil
že utemeljitelj antične stilistike in retorike Gorgias, skriva v sebi neko magično
silo, ki te potegne za sabo, njena privlačna sila je močnejša, kot si je večina priprav­ljena
priznati in predstavljati. Ni slučaj, da se eno najbolj grandioznih bibličnih besedil
začenja s stavkom: »V začetku je bila Beseda …«

* * *

Toda če sta bila Vklenjeni Prometej in Antigona aktualna in vznemirljiva v polpreteklem
obdobju (s čimer ne mislim, da je njun idejni potencial danes že izčrpan), pa se nam
v današnjem času vse bolj jasno riše aktualnost neke druge dramske umetnine, edine
ohranjene antične trilogije, Ajshilove Oresteje, še posebej njenega zadnjega člena,
drame, ki nosi v grškem izvirniku naslov Evmenide.

Za lažje razumevanje naj najprej v nekaj stavkih, v najbolj grobih potezah skiciram
(morda vsebinsko nekoliko zapleteno) mitološko ozadje te trilogije:

Nad mikensko kraljevo hišo leži prekletstvo zaradi bogoskrunstva, ki ga je zagrešil
začetnik dinastije, Pelopov oče Tantal.

Kot dediščina tega prekletstva izbruhne med Pelopovima sinovoma – Atrejem, ki kraljuje
v Mikenah, in Tiestom, kraljem južne Argolide – smrtno sovraštvo. Tiest zapelje Atrejevo
ženo, Atrej se maščuje tako, da ubije Tiestova sinova, iz mesa ubitih otrok pa priredi
gostijo, na katero povabi brata s pretvezo, da bi se rad z njim pobotal. Ko se Tiest
zave, čigavo meso zauživa na tej gostiji, prekolne brata Atreja in njegovo potomstvo.
Tiestu se kmalu za tem iz krvoskrunskega razmerja z rodno hčerko rodi sin Ajgist.
In Ajgist se maš­čuje nad Atrejevim sinom (svojim bratrancem) Agamemnonom tako, da
mu medtem, ko se Agamemnon kot vrhovni poveljnik združenih grških oboroženih sil mudi
na desetletni vojni pred Trojo, zapelje ženo Klitajmnestro. Ko se Agamemnon kot zmagovalec
vrne s trojanske vojne, ga Klitajmnestra in njen ljubček Ajgist ubijeta ter se polastita
oblasti v Mikenah; Agamemnonov mladoletni sin Orest pa mora v izgnanstvo na tuje.
Ko Orest odraste v polnoletnega moža, se vrne iz izgnanstva v rodne Mikene ter s pomočjo
sestre Elektre ubije Ajgista in svojo prešuštno mater Klitajmnestro: tako maščuje
očetovo smrt.

Vendar pa Orest po uboju matere ne najde več miru: vsepovsod ga preganjajo pošastne
Erinije – demonske boginje krvnega maščevanja. V tej stiski se naposled zateče v Atene,
pred oltar boginje Atene. Tu se sam od sebe, prostovoljno podvrže razsodbi pred atensko
poroto na Areopagu. Glasovi porotnikov so ob izreku razsodbe razdeljeni na dve enaki
polovici: ena polovica porotnikov glasuje za Orestovo oprostitev, druga za njegovo
obsod­bo. Oprostilno sodbo nazadnje omogoči Atena, boginja modrosti in razumnosti,
ki odda svoj odločilni glas v prid obtoženca. S tem je dolga veriga maščevalnih ubojev
in umorov, ki ji ni bilo videti konca in ki bi se lahko nadaljevala v nedogled, naposled
pretrgana. Krvi žejne Erinije se po tej razsodbi iz demonov maščevanja spremenijo
v boginje Evmenide (kar pomeni dobesedno »dobro­hotne«, »blago misleče«), ki atenski
polis in njenim državljanom za vse prihodnje čase obljubljajo srečo in blaginjo in
zagotavljajo svoj blagoslov.

Čeprav je Ajshil dramsko dejanje pomaknil v mitično davnino, pa je vanj projiciral
odsev neposrednega zgodovinskega dogajanja v takratnih Atenah. Po eni strani se je
živo spominjal krvavih notranjih nemirov ali stásis, kot so to označevali v Atenah z izrazom, ki bi še najbližje ustrezal našemu pojmu
revolucije ali državljanske vojne (stásis); spominjal se je državljanskih napetosti in spopadov med aristokrati in demokrati,
ki so pretresali državo v njegovih mladih letih in ki jih je nazadnje umiril modri
Klejstenes z zmerno reformo atenske ustave. Po drugi strani se je pesnik na stara
leta upravičeno bal, da se ne bi z velikimi napori vzpostavljeno sožitje med nasprotnima
strankama porušilo. Njegova bojazen se je še povečala, potem ko je militantna (na
videz demokratska, v resnici demagoška) stran poskušala ukiniti starodavne državne
institucije, med njimi Areopag, častitljivo, rahlo konservativno obarvano sodno instanco,
ki je delovala kot nekak katalizator razgretih političnih strasti. Ob ukinitvi te
najvišje sodne instance bi polis zlahka spet postala plen neskrupuloznih politikov
in v njej bi se spet razdivjala državljanska vojna. Te težnje so postajale močnejše
in očitnejše ravno v času, ko je nastajala Oresteja (delo je bilo uprizorjeno leta
458, dve leti pred pesnikovo smrtjo), ki v nekem smislu predstavlja pesnikovo oporoko
– svarilo in opomin rojakom.

[Stran 065]

Globlje sporočilo, ki ga je grški pesnik in videc v Evmenidah skozi oprostilno sodbo
na Areopagu zapustil svojim rojakom, je nedvoumno: Pradavno izročilo krvne osvete
je treba enkrat za vselej pretrgati, saj vodi v nepretrgano, brezizhodno morijo, ki
ji ni videti kraja. Po načelu krvne osvete mora najbližji sorodnik ubitega poplačati
ubijalcu najmanj z enako mero krvi. Jasno je, da se s takšno elementarno logiko krvne
osvete klobčič krivde in kazni nikoli ne more do kraja razvozlati, saj se iz vsakokratnega
»kaz­novanja« poraja nova krivda, nova kri in nov zločin. Zato mora namesto dolžnosti,
ki je v surovi davnini obvezovala najbližjega sorodnika ubite žrtve, to obveznost
prevzeti zakonsko urejena družbena skupnost – polis. Ob­račun med krivcem in žrtvijo
se v tem primeru ne more končati z matematičnim enača­jem (»zob za zob in glavo za
glavo«), naloga zakonsko urejene polis je, da namesto tega pride med krivcem in žrtvijo
do moralne poravnave, ki ji pravimo sprava. Predpogoj sprave je, da se tisti, ki ima krvave roke, prostovoljno podvrže sodbi
nepristranskega sodišča – tako kot Orest, ki sam od sebe stopi pred sodnike in pred
boginjo Ateno s prošnjo za pravično sodbo. In samo družbena skupnost, v kateri pride
do takšne sprave, si lahko obeta blaginjo in božji blagoslov.

Naš prevajalec Anton Sovre je – z njemu lastno intuicijo pesnika – tej drami, ki ima,
kot rečeno, v grškem izvirniku naslov Evmenide (po zboru Evmenid), dal v prevodu razum­ljivej­ši
in pomenljivejši aktualni naslov Sprava, in tako v polno povzel njeno osrednje sporočilo.

Skrajni čas za prenovo

Figure 36. Skrajni čas za prenovo Simon Dan

Zanimivo je, da Oresteja ob izidu slovenskega prevoda (1963) v slovenski javnosti
ni izzvala pričakovanega moralnega pretresa. Prav tako ga ni povzročila briljantna
odrska izvedba te dramske umetnine nekaj let pozneje (1967/68), ko je Slovensko narodno
gledališče ravno z Ajshilovo Orestejo proslavljalo stoletnico obstoja. Čeprav je predstavljala
takratna uprizoritev Ajshilove Oresteje enega najvišjih vrhov slovenske gledališke
ust­varjalnosti in je ljubljanska Drama z njo gostovala na znamenitih odrih v tujini
ter bila na gostovanjih deležna laskavih kritik in požela vrsto najvišjih priznanj,
pa je v [Stran 066] domačem okolju Oresteja ostala brez pravega moralnega odmeva.

In vendar je drama v današnjem času in v našem prostoru tako zelo aktualna. Zakaj
ideja krvne osvete, s katero obračuna pesnik Oresteje, v današnjem svetu – kljub njegovi
proklamirani »prosvetljenosti« – še veliko bolj živi kot v Ajshilovih Atenah. Človeštvo
je – kljub navideznemu dvainpoltisočletnemu napredku – v marsikaterih pogledih še
zmerom na barbarski stopnji, pogreznjeno v mračni svet maščevalnih Erinij, ki ga Apolon,
bog svet­lobe, kmalu po uvodnih akordih Evmenid opredeljuje z besedami: »Pojdite tja,
kjer glave sekajo, / oslepljajo, pobijajo in koljejo, / četverijo, pohabljajo, kamenjajo,
/ kjer žrtve v smrtnih mukah stočejo, / nataknjene na kol!«

Še več!

Če je v arhaični grški družbi krvna osveta veljala za sveto dolžnost posameznika,
ki jo mora zakonsko urejena polis zavreči in preseči, pa so v dvajsetem stoletju stvari
postavljene na glavo: Načelo krvne osvete je z majuskulami, z velikimi črkami, vklesano
v zgodovinske temelje državnih in nacionalnih struktur. In samo od moralne ozaveščenosti
posamez­nika je odvisno, ali bo to načelo kdaj preseženo.

Uveljavljanje tega načela smo lahko med drugo svetovno vojno od blizu opazovali tudi
na naših tleh, vse do konca vojne in še dolgo po njej. Še dobro nam je v spominu,
kako je revolucionarna stran z izvensodnimi in brezprizivnimi likvidacijami svojih
nasprotnikov po Ljubljani in takratni ljubljanski pokrajini sejala strah in smrt.
Žal je tudi nasprotna stran večkrat tako ravnala in na primer samo nekaj dni pred
koncem vojne na Turjaku izvensodno pobila dvajset nasprotnikov. Nato pa je zmagovita
revolucionarna stran očitno spet štela za svojo dolžnost, da smrt turjaških in drugih
žrtev maščuje z izvensodnim pobijanjem tisočev in tisočev razoroženih vojnih ujetnikov.
Itd.

Najlepši dokaz, da je takšna logika »krvne osvete v majuskulah« še danes živa, je
dogajanje v naši soseščini in bližini, v Bosni ali na Kosovu: Kakor so tam včeraj
Srbi pobijali stotine Albancev in sto tisoče izganjali z domov, tako danes Albanci
z ustrahovanjem, ubijanjem in izganjanjem iztrebljajo še zadnje ostanke tamkajšnje
srbske manjšine itd. Lahko se tolažimo in sprenevedamo z mislijo, da je to pač »Balkan«.
Toda žal ta »Balkan« vse prepogosto tiči tudi v naši podzavesti.

Edini izhod iz tega »Balkana«, iz tega mračnega labirinta krivde in krvi, maščevanja
in kazni je v spravi. Sprava – beseda, ki gre tako težko iz ust, še težje od srca!
Ali kot je izpovedal grški pesnik in videc v finalu Evmenid z besedami, ki bi jih
lahko z zlatimi črkami zapisali na pročelje našega državnega zbora ali vladne palače:

Le eno prosim, le eno si želim:

da ne bi v tej deželi nikoli več

hrumela državljanska vojna,

nenasitna početnica gorja,

vir vsega zla!

A če se je naša zemlja že napila krvi,

črne krvi rojakov,

naj ta zemlja ne terja od nas

za krivdo spet prelivanja maščevalne krvi!

Naj v ljubezni, naj tudi v nasprotjih,

miselnost složna vlada med nami!

Date: 2010