1. Aktualni kulturnopolitični komentar nove slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Ni gotovo, da smo v dosedanjih Zavezanih Aktualnih kulturno političnih komentarjih že kdaj govorili o samospoštovanju – naravnost, tako da bi vzeli prav to besedo in jo naredili za izhodišče razmišljanja. Če še enkrat prelistamo strani komentarja v prejšnji številki, kjer smo skušali dognati, kaj pomeni beseda identiteta ali istovetnost – ne samo biti to, kar si, ampak tudi hoteti biti, to kar si – potem kmalu vidimo, da bi nam beseda samospoštovanje lahko veliko pomagala. V njej so namreč neke prvine, ki naravno – lahko bi rekli tudi moralno – utemeljujejo človekovo skladno obstajanje s sami s seboj. Če namreč človek pogleda vase in tam ne najde nič ali malo tega , kar bi mogel bodisi sam spoštovati bodisi od drugih zahtevati, da spoštujejo, potem se lahko zgodi eno od dvojega: ali bo pod pritiskom tega, kar je odkril, postal žrtev osnovne in neodpravljive negotovosti, ali pa se bo resničnosti, ki jo je zagledal, uprl in se utemeljil zgolj na volji ali samovolji. Kar bo iz tega sledilo, bo nenaravna ali divja identiteta, ki ne bo mogla biti drugačna kot agresivna. Nemogoče je namreč, da se sovraštvo do sebe, ki je stopilo tja, kjer se ni moglo naseliti samospoštovanje, ne bi sproti spreminjalo v sovraštvo do drugih. Ne seveda nujno in po sebi, lahko se obrne tudi proti tistemu, ki ga nosi in v njem razvije svoje uničevalne potenciale. Koliko je enega in koliko je drugega sta dve količini, ki določata razmerje med osebno in družbeno patologijo.
Identiteta posameznika se izraža v sprejetju, priznanju in potrditvi samega sebe; tudi identiteta naroda se izraža v sprejetju, priznanju in potrditvi samega sebe. Oboje se lahko zgodi – naravno, zanesljivo, brez histerije – samo v območju kulture. Kultura ni kultura, če ni prostor, ki ga določajo naravne razsežnosti uma in srca. Samo to, kar se v tako strukturiranem prostoru lahko ove kot legitimno, more postati avtentična prvina identitete posameznika in naroda. Samo na tako sestavljenem temelju se človek lahko postavlja svobodnega – notranje svobodnega, izvorno svobodnega, bistveno svobodnega. Ta ugotovitev je pomembna zato, ker se človek samo v zavesti svobodnosti, preizkušene in potrjene v prostoru kulture, lahko sprejme, prizna in potrdi v samospoštovanju.
Prvine, ki upravičujejo narodovo samospoštovanje, niso samo stvari, ki izstopajo s svojo velikostjo. Gotovo so seveda tudi te; morda so celo predvsem samo te. Če narod ne bi imel npr. velike umetnosti, bi to pomenilo, da nima govorice, s katero bi pripovedoval o svojih najglobljih izkušnjah in svojih najglobljih pričakovanjih. Tu lahko doseže meje, ki jih občutimo kot zadostne, samo velika umetnost, in če je ni, ostane narod brez tiste celosti, po kateri teži vse, kar nastane. Brez velike umetnosti ostane brez glasu, s katerim bi lahko pripovedoval, kako doumeva sebe in svet. In nadalje, če narod v času, ki je velik v tem, da so od njega odvisne velike in dalekosežne reči, ne daje znakov, ki jim ni mogoče odrekati velikosti – velikega trpljenja, velikega upanja, velikega tveganja – potem bo spomin na to umanjkanje, ki bo nekoč gotovo nastopil, bistveno zmanjšal zmožnosti za njegovo obstajanje v dostojanstvu. Brez visoke misli, brez velikih dejanj, brez globokega razumevanja sveta in življenja, ostaja narod v stanju nedozorelosti in nedoletnosti. Nekateri časi in nekatera vprašanja so takšna, da jim pritičejo samo veliki odzivi.
To je veliki svet zgodovine in narod mora biti nanjo pripravljen. Pripravljen pa bo samo tedaj, če se bo nanjo pripravljal. Pripravlja se nanjo s tem, kar se dogaja vsak dan in kar za večino ljudi mineva kot nekaj, kar je ostalo tako zelo neopaženo, da niti pozabiti ni treba. Če pa se odločimo, da to, kar je videti neznatno, pogledamo pod drobnogledom, nam bo prav to majhno in neznatno in vsakdanje pokazalo, kako se pripravljamo na to, čemur smo rekli zgodovina in na stvari, ki bodo bolj bistveno določale možnosti za naše obstajanje v samospoštovanju
Taka efemerna reč – zaradi katere se nam bo morda očitalo, da iz majhnih stvari delamo velike sklepe – je bila letošnja podelitev viktorjev v Cankarjevem domu. Prireditev je prenašala TV, kar pomeni, da smo si jo lahko ogledali vsi, potem pa tudi to, da smo videli nekatere stvari, ki so ostale prisotnim skrite, saj je znano, kaj vse kamera odkrije. Morda bi bilo treba omeniti še to, da si posameznih prizorov nismo izbirali sami, zato pa smo imeli ta privilegij, da smo dobili vtis celote. In kaj smo videli?
Videli smo nekaj, kar nam ni moglo prinesti veselja. Na nekem bežnem in zelo minljivem dogajanju smo videli, da pri nas ni kultiviranosti [Stran 002] – lahko bi rabili tudi bolj določen in bolj ambiciozen izraz in rekli, da pri nas ni kulture. Pred nami se je odvijalo neko dogajanje, ki je ustvarilo neko razpoloženje in to razpoloženje je bilo nevarno blizu gostilniškemu.
Takšno pa gotovo ni hotelo biti. Hotelo je biti nekaj drugega – hotelo je biti samo neposredno in naravno. In tu je prišlo do usodne zamenjave, ki je bila posledica nekega nerazumetja. Pokličimo si na pomoč primerjavo: podeljevanje hollywoodskih oskarjev, ki se vsako leto dogaja pod okriljem ameriške Akademije za filmske umetnosti in filmske znanosti in jo je tudi prenašala TV.
Primerjava med obema prireditvama nam pokaže, kako zelo sta si bili različni. Na prvi pogled sta si bili celo podobni, za obe bi človek rekel, da sta bili naravni. Toda kakšna razlika! Tam igrana in gojena naravnost – perfektno igrana, tako da smo ji morali priznati vse lastnosti naravnosti; in gojena, tako da nas je navdala z nezavednim zadovoljstvom, ki ga občutimo, kadar vidimo, da se je česa dotaknila človekova oblikovalna roka. Tu pa naravnost, ki je bila še pravkar v kuhinji ali baru ali na katerem od tisoč krajev, kjer se človek lahko znajde, in je stopila pred nas, na neko povsem drugo mesto, ne da bi začutila, da mora prej iti skozi prostor, kjer bo odložila predpasnik ali kozarec in postala to, kar od nje prostor, v katerega bo vstopila, pričakuje.
V tem je ta velika razlika. V tem je razlika med stvarmi, ki so kultivirane in stvarmi, ki niso kultivirane. Kultus, kultiviranje, gojenje – to so besede, ki označujejo neko zelo človeško delo. To delo je svobodno, a je hkrati tudi natanko normirano – neke stvari sme, drugih ne sme. Naravo lahko spreminja samo tako, da ji ne vzame nič od njene bistvene naravnosti. Taka je tudi razlika med umetnostjo in življenjem. Ljudje pravijo: Njegovo življenje je pravi roman. Ali: Njena zgodba je prava drama. Za tem je veliko nerazumevanje. Njegovo življenje ni roman in njena zgodba ni drama. O romanu ali drami lahko govorimo samo takrat, ko se je neke resničnosti dotaknilo veliko razumetje in velika ustvarjalna moč.
V takem podeljevanje viktorjev ni minilo brez finega dotika vulgarnosti. Ko je, kot smo pozneje brali, kulturni minister povedal, da so prireditev na ministrstvu denarno podprli, in to utemeljil tako, da so s tem hoteli pokazati, »da se kultura lahko dogaja tudi v nekem širšem polju, da ni zaprta v muzejih, gledališčih, galerijah in književnosti«, smo [Stran 003] bili skraja nekoliko začudeni, potem pa smo takoj pomislili na njegovo mladost, hkrati pa že dopustili tudi možnost, da utegne takšno gledanje biti pozni učinek tega, česar se je naučil v visokih forumih socialistične mladine.
Gornjega dogodka ne bi omenjali – ne bi se izpostavili očitkom, da se damo vplivati obrobnim pojavom – ko nas ne bi k temu priganjala misel, da ne–kultura, ravno s tem, da se je naselila na banalnih segmentih življenja, dokazuje, kako globoko je segla in kako celovito se nas je polastila. Gornje dogajanje je namreč nekaj, nad čemer človek lahko, ne da bi si potem preveč očital, zamahne z roko in gre naprej. Vedno pa tega ni mogoče. Včasih se pred človekom zvrstijo besede, dejanja in kretnje, mimo katerih ali preko katerih človek ne more iti, če noče tvegati svoje človeško integriteto v najelementarnejšem pomenu te besede. Ko se kak dan v javnem prostoru izrečejo trditve ali uprizorijo dejanja, ki tako silovito tolčejo ob izkustvo večine ljudi, si človek pravi: jutri se bo nekaj zgodilo, ljudje bodo protestirali zoper to, kar se je tule reklo ali naredilo, zaradi svoje normalnosti bodo začutili, da morajo nekaj narediti. Toda, ko pride tisti jutri, se ne zgodi nič. Čas gre naprej, življenje teče naprej. Kam, ne vemo.
Le na katero od stvari, od katerih se je ena dogodila v Cankarjevem domu 27. marca letos, se ob tem spomnimo in si pravimo, da si toliko brezčutnosti in ravnodušnosti in apatije, ki je zagospodarila v deželi, ne bi mogli razložiti, ko nas ne bi prav takšni dogodki opozarjali, da je ne–kultura posegla že v naš vsakdanji banalni dan.
Če se z ljudmi tako ravna, zlasti pa, če ljudje dovolijo, da se z njimi tako ravna, potem ne more biti daleč spoznanje, ne samo da nismo deležni dolžnega spoštovanja, ampak ga tudi terjati nimamo pravice. Nekaj tako osnovnega in dragocenega kot je samospoštovanje je šlo »rakom žvižgat, ribam gost«. In z njim vse drugo: predvsem to, kar je v besedi »biti državljan«, če besedo razumemo v njenem notranjem, duhovnem pomenu.
Naj sedaj bralce opozorimo na nekaj slik iz žaljive galerije sedanjega časa.
Ena prikazuje človeka, ki je v tako pomembnem mediju, kot je nacionalna TV, odgovoren za informiranje ljudi, v trenutku, ko razloži zaprepaščeni publiki: Kaj pa so komunisti po vojno govorili o revoluciji, saj nikoli ni bilo nobene revolucije. Res je, ni imel v rokah pištole, da bi se ozrl okoli, če mu morda kdo ugovarja. Vemo tudi da to nikakor ni človek, ki bi se s takim orodjem ukvarjal. Je pa človek, ki je z lahkoto in rutinsko izrekel ta stavek. In če smo pripravljeni stvari razumeti malo globlje, bomo videli, da nekoliko – kako zelo, nam bo znano šele takrat, ko si ne bomo mogli več pomagati – lahko ubijajo tudi stavki. Na primer: Kaj pa ljudje govorijo o ljubljanskem nebotičniku, saj v Ljubljani nikoli nobenega nebotičnika ni bilo.
Ko se ustavimo pred drugo sliko, zagledamo časnikarja, ki nam z veščo kretnjo razkazuje diktatorski del sveta: »Idi Amin v Saudovi Arabiji, Raoul Cédras v Panami, Baby Doc Duvalier menda v Franciji, Alfredo Stroessner v Braziliji, Mengistu Haile Mariam v Zimbabveju, Vojciech Jaruzelski na Poljskem«. Ob tem se pod izzivalnim pritiskom neke praznine vprašamo: Kje je pa Josip Broz, imenovan Tito? Tudi on je med »bivšimi«, čeprav ni več živ. Ali ni bil to človek, ki se je konec maja 1945 sukal po Ljubljani, po Gorenjskem, po Štajarskem? In ali naš razlagalec, ki se tako dobro spozna na topografijo zla, ne ve, kaj se je takrat v teh krajih godilo? Ali je mogoče, da ne ve, da je to bil človek, ki je, če že ne izumil, pa vsaj vzdrževal najbolj rafinirano haciendo mučenja in smrti, kar jih je ustvarila zgodovina: podjetje Goli otok, ob katerem bi zeleneli od zavisti inženirji širnega Gulaga, če bi vedeli zanj? »Tudi ta seznam ni popoln«, nam odgovori, »Že, že, a zakaj nas s takim užitkom vodi po daljnih eksotičnih otokih, pozablja in prikriva pa nam stvari doma, od katerih nas nista še nehala boleti ne glava ne srce?
Potem pa ta obveščeni človek uvede v svojo pripoved še čilensko gospo, »Patricio Hernandez, predstojnico oddelka, ki sme od leta 1991 ugotavljati, kdo je v prvih, najbolj krvavih dneh po državnem udaru, za vedno zginil v grobnici 29 na glavnem pokopališču v Santiagu … iz katere so izkopali posmrtne ostanke 126 ljudi. Neidentificiranih, uradno pogrešanih, je še 1232 žrtev generalovega režima«. Očitno vodiču ni niti malo mar, da se je ob njegovem govorjenju na nas usul plaz vprašanj: Kdo pa je pri nas izginil »v prvih, najbolj krvavih dneh« komunističnega prevzema oblasti? Na katerih »pokopališčih« in v »grobnicah« s katerimi številkami so pri nas izginevali takrat ljudje? In koliko žrtev so že pri nas »identificirali«? In koliko je uradno pogrešanih žrtev »generalovega režima« pri nas? Na to ni nobenih odgovorov. Pač pa nam naš vodič še razloži, da so v Čilu generali počeli, kar so počeli leta 1973, pet let pozneje, 1978 pa so že vse to »priznali«. To je bilo takrat, ko so obenem tudi »amnestirali sami sebe«. Kdo pa je amnestiral slovenske komunistične zločince? O tempora, o mores!
[Stran 004]
Naslednja slika, ki v tej galeriji pritegne našo pozornost, pripoveduje o neki knjigi. Knjiga ima naslov Poročilo o človekovem razvoju. Naslov nas že malo prestraši, da bomo morali brati dolgočasen antropološki učbenik, potem pa k sreči opazimo v podnaslovu pojasnilo: Slovenija 1998. Torej, kaj ima »Urad Republike Slovenije za makroekonomsko analizo in razvoj«, ki je knjigo izdal, povedati o stanju Slovencev v najnovejšem času? Najprej bi morda morali povedati, da knjiga utira nova pota tudi v tem, da so avtorji sicer navedeni, ne izvemo pa, katere znanosti predstavljajo in kakšni akademski naslovi jim pritičejo, pa tudi to nam ostane skrito, kdo je napisal katero od mnogih poglavij in podpoglavij. Znamenita knjiga!
Na nekaterih področjih prinaša knjiga presenetljive, včasih frapantne novosti. Tako izvemo, da tranzicija nikakor ni specifična lastnost nekdanjih komunističnih srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, ampak je »tranzicija termin, ki ga lahko uporabljamo za vso Evropo«. Razlika je le v tem, da je prehod, kar beseda tranzicija pomeni, na vzhodu bil malce bolj drastičen. Prehod iz totalitarne preteklosti v demokratično sedanjost torej ni nekaj zgodovinskega, epohalnega, kategorično svojstvenega, ampak je normalna faza, kar pomeni, tacite, da je bila tudi komunistična preteklost pravzaprav nekaj normalnega. Posebej to velja za Slovenijo, kjer smo se bolj delali, da smo komunisti, kot pa da bi to v resnici bili. Besedi totalitarizem in partija se v knjigi redko pojavljata – partija npr. tam, kjer je rečeno, da je »v prejšnjem sistemu obvladovala predvsem dejavnike, ki so ji neposredno omogočali držati oblast, ves preostali družbeni prostor pa je v dokajšnji meri prepuščala samoorganiziranju ljudi. Zato je imela ekonomija, predvsem pa družbene dejavnosti, relativno veliko avtonomijo«. Potem pa je vse vzelo v roke »politika«, zlasti pa stranke: izobraževanje, kultura, znanost so postale »predmet medstrankarskega trgovanja. Skratka, stranke, vsaka zase poskušajo obvladovati celotni prostor, ne le političnega, ampak tudi družbenega in moralnega življenja ljudi«.
Še mnogo podobnih zabavno-žalostnih reči je zapisanih v tej knjigi. Nekaj pa »vpije s svojo odsotnostjo«. Nikjer ni zapisano, da »socialistični režim« (sic!) ni mogel več nositi življenja, da se je požvižgal na človekove pravice, da je bil zunaj civilizacijske normalnosti. Predvsem pa je zamolčano to, da je bila »tranzicija«, obtožena katastrofalnega poslabšanja človekovega položaja, nujna in neizogibna. Na konferenci, posvečeni tej knjigi, 9. marca v Cankarjevem domu, je stopil pred mikrofon tudi predsednik države in izjavil, da se je, če sledimo časopisnemu poročilu, »v tranzicijskem vrtincu izgubil človek«. Tega seveda ne bi bil smel reči. Od vseh ljudi prav on tega ne bi bil smel reči. Še pred dobrimi desetimi leti je namreč bil šef stranke, ki je – resda v končni fazi- vzdrževala stanje, zaradi katerega je bila tranzicija – z vsem kar pomeni –sploh potrebna. Tako ni nikomur dovoljeno z nikomer govoriti! Še najmanj pa je tako dovoljeno govoriti predsedniku države z državljani. Ali je kdo to opazil? Zdi se, da ne. Ostane nam samo to, da svojo začudenost primerjamo z neko drugo začudenostjo. Ta druga začudenost je izražena v članku v Delu, ki ga je podpisal neki Michael Benson in se glasi takole: »In kar je največja skrivnost – zakaj je dejstvo, da do te verige porazov sploh ne bi prišlo, če Milošević ne bi bil sprožil konfliktov, ki so jih povzročili, nekako ušlo pozornosti srbskega ljudstva«. Nobene tranzicije ne bi bilo – bilo bi pa seveda kaj drugega – če se nekoč neki ljudje ne bi bili domislili, da lahko postanejo komunisti – z vsem kar je ta domislek v zgodovini pomenil. To je nekako ušlo pozornosti slovenskega ljudstva.
Na koncu posveti knjiga, povzemajoč Veljka Rusa, nekaj misli »poslanstvu«, ki nas s svojo religiozno konotacijo v tem kontekstu ne malo preseneti. Poslanstvo je ozko vezano na vizijo. Kdo bo izdelal novo slovensko vizijo za prihodnost? Sredi 80-tih let so družboslovci (Saksida et al.) izdelali tak projekt razvoja. »Žal pa scenarij ni predvideval, da bo prišlo do popolne spremembe družbene ureditve«. Na »družboslovce« se torej glede vizije ni zanašati – ti bodo spet spregledali kaj zelo važnega in kaj zelo očitnega. Treba se bo ozreti kam drugam!
Pojdimo dalje po galeriji, ki nam s svojimi umetnijami dopoveduje, da so se zgodile ali da se dogajajo stvari, ki se ne bi smele zgoditi ali se ne bi smele dogajati. Ves čas hodi z nami misel, da te stvari, prav zato, ker smo jim dovolili, da so se zgodile, ali ker jim dovoljujemo da se dogajajo, tolčejo naše samospoštovanje, za katero smo rekli, da je poglavitna vzgonska sila naše osebne in narodnostne identitete. Včasih katera od slik predstavlja stvari, s katerimi bi najraje prizanesli sebi in bralcem. Ena od njih je naslednja.
Leta 1980 je pri založbi Obzorja izšla knjiga novinarja Janeza Čučka: Sramota umira počasi. Zanjo, oz. za časopisno besedilo, iz katerega je nastala, je pisec dobil Tomšičevo nagrado – »eden od redkih Dnevnikovih novinarjev«. Ko pa je letos aprila dobil še nagrado [Stran 006] za »življenjski prispevek k razvoju novinarstva«, je bilo smiselno reči, da je zanjo bil nagrajen še enkrat. Knjiga govori o tistih Slovencih, ki so se med vojno uprli komunistični agresiji na slovenski narod in njegovo omiko in morali zaradi tega maja 1945 zapustiti domovino, da si rešijo življenje. Pisec pravi nekje, da so morali bežati samo tisti, »ki bi sicer svoje medvojne zločine morali plačati na sodišču«. Toda 12.000 vrnjenih in brez vsakršne sodbe pomorjenih domobrancev dokazuje nasprotno. Tudi tista polovica teharskih deklet in žena, ki so se nekega večera v vrsti vračale od večerje v barake in so jih, še preden so mogle vstopiti vanje, oddelili, naložili na avtobuse in odpeljali v hrastniške hribe in tam pomorili, dokazuje nasprotno. Tako je zgodovina v svojih strašnih laboratorijih eksperimentalno dokazala značaj neke ideologije, hkrati pa pokazala na perspektive, ki jih je spričo te ideologije imela določena vrsta ljudi. S tem, da je ta eksperiment, kljub svoji velikosti in dramatičnosti, ostal neopažen, je bilo že na začetku nekaj povedano o knjigi in o njem, ki »jo je napisal« – chi lo scrisse, kot pravi pesnik.
Avtor se je s političnimi emigranti – predvsem v Argentini, deloma pa tudi v Združenih državah – veliko »pogovarjal«. Toda, kako je prišel do njih? Kako se jim je predstavil? Kako si je pridobil njihovo zaupanje? Malo nam njegovo metodo odkrije tale stavek: »Nekateri so vedeli, da sem novinar, druge ne …«. Nekoliko bližje nas pripeljejo naslednje besede, ki so skoraj nekakšna izpoved: »in se moraš pred slednjim pretvarjati, da si nedolžen popotnik, ki je iz nekega hobija in krvavo prihranjenim denarjem odšel na ljubiteljsko pot po svetu«. Morda bo v tej prezanimivi stvari pisec sam spregovoril v knjigi, ki jo napoveduje. Kdo ve, lahko pride komu še prav – če bo tako dobro napisana, kot so njegova opažanja o terorizmu, ki jih »menda policaji še vedno uporabljajo kot dodatek k učbeniku«. V pogovoru s Tinetom Debeljakom, pravi, npr. avtor, da ni povedal, da je novinar. (»Ker ga nihče ni vprašal«) Ampak nekaj je moral reči. Kaj le? Toliko glede govorjenja. To je še nekako šlo. Pri branju pa je veliko trpel: »Težava je bila v tem, da sem se že odvadil branja normalnih reči, dan za dnem sem moral brati samo emigrantsko literaturo in skoraj nič drugega … «. Trpljenje!. Tako dobro lahko razumemo medicinca, ki toži nad tem, da mora dan za dnem brati samo medicinske knjige.
Ker moram le nekoliko pokazati, s kakšnimi očmi je pisec gledal na politično emigracijo, je še najbolje, da navedem nekaj neposrednih opažanj in ocen iz knjige. Ves vtis je sicer, da si podobe o teh ljudeh ni izdeloval sproti na terenu, ampak jo je prinesel s seboj, takorekoč predfabricirano, takšno, kakršno si je izdelal – ali pa so mu jo izdelali – v ideoloških komorah v domovini.
Ampak, vseeno.
Pri emigrantih opaža predvsem obupen napor, »oprati s sebe madež izdaje in ga opravičiti«. Zakaj politični emigranti niso nič drugega kot ljudje, ki so se »v izbiri med svetlobo in mrakom, med dobrim in zlim … opredelili za slednje«. Kaj jim je v takem preostajalo drugega, kot »izkrivljanje tega, kar se je med vojno v resnici dogajalo«? V resnici je bilo namreč tako, da je »nekaj tisoč Slovencev, ki so vsa medvojna leta stali na strani Italijanov in Nemcev, imela eno samo možnost: pobegniti s svojimi nekdanjimi zaščitniki …«. Sedaj so to ljudje »brez prihodnosti, samo s preteklostjo«.
Kaj pa politična vizija emigrantov in njihova politična organiziranost? Tu je Čuček še strožji. Ideologijo slovenskih krščanskih demokratskih strank bi npr. bilo treba uvrstiti »ob bok tisti, ki je vladala v Španiji za časa fašistične diktature generala Francisca Franca«. Ruda Jurčec mu je npr. zaupal, da hočejo emigranti samostojno Slovenijo. A kakšna bi bila ta Slovenija? »Ta Slovenija bi bila trdno v rokah klera in stranke, ki ne bi dovoljevala demokratskih svoboščin zunaj svojega programa. Po zgledu Hitlerja in Mussolinija.«.
Emigranti so sicer zelo delavni, z uspehi pa se tudi pretirava. Svobodno Slovenijo npr. tiskajo v nakladi 2000 izvodov, »kolikor tiskajo pri nas tovarniških časopisov v nekoliko večji delovni organizaciji«. Ko govorijo o Slovenski hiši, ga sicer prevzame množičnost in razvejanost šolstva, a »ostaja prevladujoča značilnost dopolnilnega šolanja prav izredna ideološka in politična indoktrinacija«. Kar tu mladino učijo, je »sovraštvo do stare domovine, mileje rečeno – do družbe v stari domovini«. Vse lepo, ampak kaj je to »družba«?
Knjiga je posejana tudi z ocenami ljudi. Alojz Rebula je tako »klerikalni književnik, ki živi in dela v Trstu«. Za Ehrlicha izvemo, da je bil obsojen na smrt »po sklepu ljudskega sodišča«. Tine Debeljak je trdil, da v Sloveniji ni svobode, ni pa vedel povedati, »kakšne svobode ni in za koga je ni, pa tudi ne, kakšna bi morala biti in za koga«. Jurčec mu ni mogel veliko povedati, ker ga je takorekoč ujel že na smrtni postelji: Kar ga je ob tem dojmilo je bila »bleda koža pergamentne barve« in oči [Stran 007] »neizrekljivo prazne«. Tudi glede prihodnosti Drage so mu stvari dokaj jasne: »Doslej iz te moke še ni bilo kruha in za razumne ljudi ga tudi ne more biti«.
Pisec se tudi ne umika pred polemiko s politično emigracijo. Tudi tu mu ne moremo odrekati izvirnosti in socialistične politične pameti. Polemičnih argumentov namreč ne izdeluje sam, ampak jih da govoriti prominentnim ljudem iz slovenskega boljševiškega panteona. Tako ima bralec priložnost brati izčrpne odlomke iz Kidriča, Ziherla, Kardelja, Ribičiča, Mikuža. Da bi dosegel vtis celosti je takorekoč iz tujine, vsakič različne, pripeljal še generala Nadja in patra Leopolda.
Pesimizem, ki ga izraža naslov knjige – Sramota umira počasi, s poudarkom na počasi – je pisec na koncu le ublažil. Tu mu je pomagala neka zelo drobna in malo pomembna reč – osmrtnice. »Sprva so bile osmrtnice redke, zadnja leta so vse pogostejše. So čuden kažipot te čudne druščine in njihovega sveta«.
Za knjigo, kot je Sramota umira počasi, je nemogoče, da ne bi postala za avtorja neznosno breme. Novinarju Janezu Čučku je sprva prinesla uspeh, odprla mu je vrata v «prvo ligo«. A toliko ga le cenimo, da ne verjamemo, da tudi njega ni dohitel čas. Mislimo pa, da bi se bremena, ki se je naselil nad njem, lahko rešil. npr. takole. Nekega večera, po TV Dnevniku, bi rekel npr. tole: »Gospe in gospodje! Dovolite mi, da vam povem dva stavka, ki s tem dnevnikom nimata nobene zveze, bistveno pa sta povezana z mojim življenjem. Nekoč sem šel k nekim Slovencem, ki jim je bila prava domovina vzeta, potem pa so se v tujini iz žalosti in ponižanosti dvignili in si zgradili novo, umetno domovino, ki so hoteli, da bi bila natanko taka, kakor je bila prava, z delavnicami, s šolami, s cerkvami, s knjigami, predvsem pa z jezikom. Vedeli so, da ni prava, a so jo ljubili, kot da je prava. Jaz pa sem odšel, da bi jim to domovino zamazal, da v njej ne bi mogli gledati več prave domovine. Tudi zato, da bi njihovo početje osmešil pred ljudmi, ki so imeli in imajo to neizrekljivo srečo, da so v pravi domovini – tudi tisti, ki ležijo po njenih breznih. To je bila, ne najhujša, a vendar ena od tistih slovenskih stvari, ki se nikakor ne bi bile smele zgoditi«.
Če bi se avtor te knjige, novinar Janez Čuček, za to odločil, bi se zgodili še dve drugi stvari: od mikrofona bi odšel kot velik gospod, tako velik, kot mogoče še nikoli ni bil in nikoli ne bo; poleg tega pa bi vsi ljudje, ki bi to poslušali, postali malce drugačni. In bi se to izplačalo.
To se žal ni zgodilo. Zato nam ne preostane drugega, kot da postavimo neko vprašanje, [Stran 008] ki s tem o čemer smo govorili, nima neposredne zveze in ni tako bistveno, a tudi ni nezanimivo. Zakaj nekateri ljudje, ki jih pred dvobojem pripeljejo do mize z orožjem, redno izberejo bumerang. Ko tu pravim bumerang, mislim na tri bolj ali manj znana slovenska besedila.
Tone Svetina je napisal knjigo Ukana in dobro vemo, kaj ali koga je s to besedo avtor mislil. Kot bumerang pa je knjiga zadela nekaj, na kar Svetina ni mislil, na enobe, ki je bil, ko vse postransko odstranimo, velika ukana. Boljšega naslova za knjigo o enobe si ne bi mogli zamisliti.
Janez Čuček je napisal knjigo Sramota umira počasi in dobro vemo kaj in koga je s to besedo mislil. Kot bumerang pa je knjiga zadela neko drugo sramoto, ki, kot vsi vemo, umira zelo počasi in zelo nerada.
Peter Kolšek pa je napisal novinarski članek, ki mu tudi sam verjetno ne pripisuje posebnega pomena, in mu dal naslov Živela OF (obvezno fučkanje). Tudi tu vemo, koga je novinar s fučkanjem mislil: slovensko katoliško desnico. Kot bumerang pa je beseda zadela komuniste, ki se jim je leta 1941 obstoj naroda zares fučkal. Niso vzeli zares svojega barda, ki jih je svaril: Samo milijon nas je! To smo že tisočkrat povedali in je res, a že od vsepovsod slišimo žvižganje in vpitje. Vseeno pa bo nekoč le treba priznati, da je voda mokra. A sedaj še tole: Od kod pri tej ljudeh takšna nepazljivost pri izbiri orožja? To pride od tega, ker ne jemljejo jezika zares. Vsi navedeni gospodje so izobraženi, vse smo poslali v šole, a jih tam niso naučili, da je treba jezik jemati zares.
Jezik je splošen. Ko pravimo hiša, večji del mislimo na konkretno hišo, a moramo v možnosti upoštevati vse, kar se lahko poteguje za to, da je hiša; ko pravimo krivica, mislimo večji del na konkretno krivico, a že vemo, da smo v možnosti poimenovali vsa krivična razmerja tega sveta. Ko pravimo ukana, pomislimo na vse načrte, ki imajo značaj ukane; ko pravim umirajoča sramota, me moj jezikovni čut spomni na vse sramote, ki ne kažejo znakov, da bi izginile; in ko pravim, da se komu kaj fučka, že vključujem vse, za katere bi moja oznaka lahko veljala. (Praktično je seveda jasno, da lahko upoštevam le pojave iz mojega izkustvenega polja.) Jezik je splošen. Ko izrečem stavek, se povežem s celoto sveta. Nietzsche je baje nekje rekel: Ker je jezik, ne bo nič s smrtjo Boga. To je zato, ker se z izrekanjem jezika vpletem v reševanje celote.
Slike s te žalostne razstave nas prepričujejo, da živimo v kulturi absurda. Absurd pa tolče državljana. Pojem absurda in pojem državljana sta si v koničastem nasprotju. Moderna država pa je zgrajena na razumu. Njene ustanove morajo delovati tako, da ustrezajo zahtevam razuma in da jih lahko vsakdo vsakčas preveri s sklicevanjem na razum. Če je v moderni državi kaj, kar ne sme biti smešeno in žaljeno, je to razum. Če so konceptualne ideje, ki usmerijo državo, utemeljene v razumu, jih je mogoče razumno promovirati in imajo državljani za razumno, da jih sprejemajo. Katoliški politični filozof Hans Maier pravi v knjižici Zagovor politike, da so državljani pripravljeni sodelovati za bonum commune – skupno dobro – tam, »kjer se apelira na splošni razum«.
Z absurdom najuspešneje tolčeš državljansko zavest. Če je absurd tolikšen, da se ne meni za noben sram in da je torej ne-sramen in deluje nesramno, potem mu je uspeh zagotovljen. Če se z mesta, od koder se normalno pričakujejo racionalni stavki, oglasijo stavki neracionalnega absurda, potem se ljudje odzovejo tako, da se umaknejo v svojo skrčenost, v svoja dvorišča, na svoje vrtove, v svoje kuhinje. Ljudje naredijo tako, kadar vidijo, da je mogoče reči, da v Ljubljani nikoli ni bilo nobenega nebotičnika, da voda ni mokra, da nikoli ni bilo nobene revolucije. Tako naredijo [Stran 009] takrat, ko kdo pravi, da se v tranziciji pozablja na človeka, a vedo, da ima ta človek pravico to reči samo pod pogojem, da reče še kaj drugega. To je takrat, kadar kdo trdi, da je enobe del kontinuirane slovenske zgodovine; da smo si z enobe zagotovili mesto v svobodni Evropi; da je Kardelj hotel, da bi Slovenci »spoznali usodno povezanost s širšim prostorom, v katerem živijo«. In tako dalje in tako dalje.
Ne vemo, kateri absurd je prisilil pisatelja Jančarja, da je izrekel stavek – ki ga gotovo ni izrekel z lahkoto – da ga na to državo veže samo še davčna številka. Tega ne vemo, vemo pa, da je novinarju Janezu Čučku nagrado za njegovo celotno delo podelil odbor, ki nosi ime Consortium veritatis – skupina za promocijo resnice.
Ali počnejo ljudje komunističnega nasledstva te reči v skladu z nekim načrtom – tako da obstaja neko središče, ki oddaja preštudirane impulze, ki jih potem lovijo nanj naravnane antene – ali pa je v ozadju vsega instinkt – avtomatizem neke ideologije? To je zelo zanimiva zadeva, dilema ki bi jo na vsak način radi ugotovili, a ni bistvena. Bistveno je to, da so pred nami sile, ki nam ne dovolijo, da bi svojo identiteto utemeljili na samospoštovanju.
Načelo te metode se glasi: za absurdom nad periklejski duh. V odsotnosti periklejskega duha se pojavljajo stvari, ki jih ne moremo do kraja razumeti. Na eno je pokazal nedavno poljski zunanji minister Bronislaw Geremek: »Vsi bi se morali spominjati veselega leta 1989 in nikoli ne bi smeli pozabiti na srečo, ki jo je prinesla svoboda«. S tem je hotel povedati nekaj zelo poraznega, za nas in za naš čas: da svobode ne razumemo, da svobode nismo veseli. Vprašajmo se: Kdo nas je zastrupil? Vprašajmo mladino: Kdo vas je zastrupil?
V tem komentarju smo hoteli pokazati, zakaj se sproti rušijo temelji, na katerih bi se lahko naselilo človekovo spoštovanje do sebe – naše spoštovanje do sebe. Ne bi smeli dovoliti, da se z nami ravna, kakor da bi bili nedoletni. Premalo skrbimo za tisto snov v sebi, v kateri nastaja in se obnavlja naša človeška in državljanska pozornost.
Predvsem in v prvi vrsti moramo danes biti pozorni v politiki. Tu ne bomo utemeljevali tega stavka, rajši bomo poskušali povedati, na kaj bi po mnenju Nove slovenske zaveze morali biti v sedanjem času v polju politike najbolj pozorni.
Najprej je tu volilni sistem, ki ima realne možnosti, da končno postane takšen, kakršnega potrebuje tranzicijska država, ki je bila stopila v totalitarizem skozi vrata državljanske vojne. Večinski volilni sistem bo povzročil, da se bo končno vedelo, kdo je odgovoren za državo. Ali drugače, končalo se bo desetletno obdobje, ki je šlo v znamenju igre videza in resničnosti. Roke, ki bodo dobile oblast nad vzvodi države, bodo morale ravnati strokovno, ne glede na to, kateremu političnemu polu bodo pripadale.
Realna polarizacija slovenske družbe je še vedno ista, kot je v podtoku bila vse od preloma leta 90, ali, širše zajeto in širše rečeno, ki se je izoblikovala v državljanski vojni in ki je v latentni obliki obstajala skozi vso totalitarno epoho. Zato je stanje, ki ga določa ta polarizacija zgodovinsko in še ni preseženo. Ali drugače, ni še nastopila nova zgodovina. Pogoje za novo zgodovino je treba šele izdelati in večinski volilni sistem bo s svojimi indirektnimi učinki nazadnje izsilil, da se ti pogoji realizirajo. O tem govorimo zato, ker mislimo, da mehčanje pomladnega tabora ne sme iti tako daleč, da bi prišlo do tretje variante postkomunistične frontovske politike. Pogoji za novo zgodovino pa vključujejo te reči: obnovo periklejskega duha, redefiniranje servisnih institucij države, konec strankarske egomanije, razumetje politike kot skrbi za celoto.
Druga stvar, ki terja našo pozornost, pa je vprašanje slovenske katoliške politike. Obstajajo razumni razlogi za trditev, da ta politika stopa v kritično obdobje. Kritično zato, ker se bo v njem odločilo eno od dvojega: ali se bo katoliška politika reformirala in reformulirala v odločujočo politično silo ali pa bo izginila povsem. Tudi to je mogoče. V tem primeru, bo država Slovenija nekaj desetletij obstajala brez politike s katoliško duhovno informiranostjo, kar bi bila, po komunističnem posegu, druga velika novost v politični zgodovini našega naroda. Obstaja seveda tudi tretja možnost – da bo katoliška politika sicer še obstajala, a bo potisnjena na rob, kjer ne bo mogla ne živeti in ne umreti. To bi bila tako slaba možnost, da o njej rajši ne govorimo.
Reformiranje in reformuliranje katoliške politike ima danes operativno ime: združitev SKD in SLS in vse, kar to dejanje vključuje. NSZ misli, da mora to dejanje vključiti naslednje stvari:
– Obe stranki morata, vsaka zase, kritično oceniti svojo preteklost. To se mora zgoditi s takšno intelektualno in moralno intenziteto, da bo mejila na konverzijo. Nova stranka mora [Stran 010] biti nova v emfatičnem ali poudarjenem pomenu besede.
– To novost bo bodoča stranka že na zunaj pokazala z novim imenom, ki ne sme biti ne SKD ne SLS. Če nova stranka ne bo našla imena, ki bi s svojo akcijsko in semantično izvirnostjo kazalo na zahteve časa, bo že na začetku izdala ustvarjalno nemoč svojih tvorcev.
– Novo stranko morajo voditi novi ljudje. Samo nova imena, ponavljamo, samo nova imena bodo politični substanci prihodnje stranke pomenili jamstvo, da se začenja novo.
– Zgodovino bo treba slednjič vzeti zares. Rešitve zunaj zgodovine so efemerne ali enodnevne rešitve. Velika stranka se lahko realizira samo z razumetjem in sprejetjem zgodovine.
– Nova stranka bo zvečine zgodovinsko katoliška in duhovno krščanska. Kristjani smo prebivalci dveh svetov: christiani et cives. V politiki je odgovornost kristjanov specifična in celostna.
– Slednjič se mora sprejeti načelo: Nikomur ni dovoljno biti neumnemu. Razum še daleč ni vse, a brez njegove udeležbe se ne sme nič zgoditi.
Iz povedanega sledi, da je sedanji politični čas pomemben za državo in za katoliško kulturo. Ne moremo reči da ga ne spremljamo z veliko skrbjo. Zakaj nas te skrbi obhajajo, bodo bralci nekoliko posneli po kratkem odlomku iz intervjuja, ki ga je za Delo dal nedavno nekdanji tajnik SKD gospod Edvard Stanič: »Zato je bilo leta 1992, ob našem vstopanju v vlado, popolnoma odveč govoriti, kakšna je Liberalna demokracija, kakšna je Združena lista. Če smo hoteli nekatere cilje uresničiti – žal nismo mogli vseh – smo se morali povezati v vladno koalicijo«.
Caveat emptor! Na kupcu je, da pazi.
2. Kako se je začelo
2.1. Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo
Janko Maček
2.1.1.
[Stran 011]
Pred kratkim smo ob dnevu 27. aprila spet poslušali zgodbo, da je bila OF narodno gibanje katoličanov in komunistov, ki si je zadalo prelomno nalogo zediniti Slovenijo, preroditi slovenski narodni značaj, poraziti okupatorja in uvesti ljudsko demokracijo. V temle sestavku želimo pokazati, kako so se s tem gibanjem srečevali ljudje nekaterih gorenjskih vasi, v katerih je okupator že prve mesece po zasedbi odkrito pokazal svoje protislovenske namene. Komaj en mesec po prihodu na Gorenjsko so Nemci že zapirali duhovnike, učitelje in druge zavedne Slovence. Po uradih in vseh javnih lokalih je strašil napis: Govorite nemško!
Zakaj je OF v tem silno težkem času začela boj proti lastnim ljudem? Kdo in kakšni so bili Janez Brodar iz Hrastja, Anton Umnik iz Šenčurja in drugi, da jih je »narodno gibanje« prikazalo za izdajalce slovenstva? Ali niso bili že v predvojni Jugoslaviji preganjani ravno zaradi vnetega zavzemanja za slovenstvo? In sedaj, ko je bil narod ogrožen kot še nikoli poprej, jih je slovenska OF obsodila na smrt! Kakšno pot so prehodili pred to obsodbo?
2.1.2. Gorenjski kmet pred prvo svetovno vojno
Pri Brodarjevih v Hrastju blizu Kranja je leta 1885 prijokal na svet težko pričakovani deček, ki je pri krstu dobil ime Janez. Bil je sedmi otrok v družini in edini sin, zato so mu rojenice že ob rojstvu določile, da bo kmalu nasledil očeta na 47 hektarov obsegajočem posestvu. Ob Janezovem rojstvu je oče poleg skrbi za veliko kmetijo nosil tudi breme županske časti v domačem kraju. V cerkvenoupravnem pogledu je Hrastje spadalo pod starodavno župnijo Šenčur, pri podružni cerkvi sv. Mateja je pa soseska skoraj vedno imela svojega duhovnika.
Še preden je Janez dopolnil dve leti, mu je mati kmalu po rojstvu osmega otroka umrla. Na veliki kmetiji je tako ostal sam oče z osmimi majhnimi otroki in desetimi posli. Skrb za gospodinjstvo in nego otrok je morala prevzeti starejša služkinja. Leta 1906, ko je umrl oče, je bil Janez star 21 let. Ena sestra je umrla, tri so se poročile in šle od doma, preostale tri in služkinja Mici pa so do smrti ostale pri hiši. Janez je v spominih zapisal, da jih je bilo vse življenje samo delo in molitev. Ob tem nehote pomislimo, kako velika opora so bile te žene za domačijo. Koliko kmečkih domov se je nekdaj na tak način vzdrževalo!
Leta 1888 – Janez Brodar je bil tedaj star tri leta – je pel novo mašo Janez Ev. Krek. Kdo bi pomislil, da se bosta oba Janeza kasneje dobro poznala in marsikaj naredila za boljše življenje slovenskega kmeta. Takratni ljubljanski škof Jakob Missia je nadarjenega novomašnika poslal na višji teološki študij na Dunaj. Tu se je mladi mož, ki je že s seboj iz domače družine prinesel močan čut za socialno pravičnost, srečal z novim krščanskosocialnim gibanjem in mu potem ostal zvest do konca življenja. V času njegovega dunajskega študija je izšla okrožnica Leona XIII. Rerum novarum, ki je utemeljila neposredno sodelovanje Cerkve pri reševanju socialnega vprašanja. Po tem nauku je dr. Krek obsojal egoistični kapitalizem in izkoriščanje delavcev, hkrati pa zavračal tudi ateistični socializem in razredni boj. Kljub vabljivosti nekaterih marksističnih ekonomskih izhodišč, na primer v zvezi s podružbljanjem proizvodnih sredstev, se zanje ni navdušil, saj je spoznal, da temeljijo na napačnem razumevanju človeške narave. Seveda ni ostal samo pri teoriji. Kmalu po vrnitvi v domovino je ustanovil v Ljubljani Slovensko katoliško delavsko društvo, ki je pozneje postalo važen del Katoliške narodne stranke, od leta 1905 imenovane Slovenska ljudska stranka. Leta 1905 so izšle njegove Črne bukve kmečkega stanu, kjer je razložil položaj kmeta v svetu in posebej na Slovenskem. Sam se je neposredno ukvarjal z zadružništvom in ustanavljal posojilnice in hranilnice, ki so kmetom veliko pomagale in marsikje preprečile prodajo kmetij in izseljevanje. V okviru Katoliške narodne stranke oziroma Slovenske ljudske stranke so bile po okrajih ustanovljene Kmetske zveze. Tako se je stranka približala kmetom in jih pritegnila k sodelovanju.
Vsaj nekateri odmevi tega socialnega in političnega gibanja so segli tudi na Brodarjevo kmetijo v Hrastju. Janez naj bi po dokončanih štirih razredih osnovne šole v Kranju nadaljeval šolanje na nemški realki v Ljubljani, pa je oče odločil, naj ostane doma in se oprime [Stran 012] kmetije. Tako je fant s sedemnajstimi leti prevzel dolžnosti velikega hlapca in se takoj zanimal za naprednejše kmetovanje. Še bolj se je po temu posvetil, ko je po očetovi smrti zagospodaril na domačiji. Leta 1908 so ga na zborovanju Kmetske zveze kranjskega okraja izvolili za predsednika. Pri tem so naredili izjemo, kajti po pravilih bi moral biti star vsaj štiriindvajset let. Od tedaj pa do leta 1942, ko se je zaradi groženj iz gozda umaknil od doma, je veliko svojega časa namenil skrbi za boljše življenje slovenskega kmeta. Naj tu omenimo, da so že tedaj razmišljali o kmečkem zavarovanju in da je dr. Krek leta 1909 izdal brošuro Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva. V začetku prve svetovne vojne se je Janez Brodar poročil in odtlej ga je žena Frančiška vztrajno podpirala pri delu za dom in širšo skupnost.
2.1.3. Kmečko vprašanje v novi državi in šenčurski dogodki
Kmetske zveze so pod okriljem Slovenske ljudske stranke delovale tudi med vojno. V stranki je bil vse bolj viden razdor med »starimi« okrog dr. Šušteršiča in »mladimi«, ki so podpirali dr. Janeza Ev. Kreka, po njegovi smrti, leta 1917, pa dr. Korošca.
Še pred koncem vojne je prišlo do pobude za združitev okrajnih Kmetskih zvez v deželno Kmetsko zvezo s sedežem v Ljubljani. Nekako ob istem času so se združile tudi okrajne zveze na Štajerskem in nastala je Kmetska zveza v Mariboru.
Zaradi uspešnega dela pri Kmetski zvezi so na Brodarja postali pozorni tudi v vrhu Slovenske ljudske stranke. Pred državnozborskimi volitvami leta 1920 je bilo ozračje na podeželju napeto in marsikje nenaklonjeno SLS. Kmetje so se ponekod navdušili za Pucljevo Samostojno kmetijsko stranko, pa tudi ideje o razdelitvi posestniške in cerkvene zemlje, ki so jih prinesli povratniki iz ruskega ujetništva, so naredile svoje. V takih razmerah je SLS poklicala v predvolilno kampanjo Janeza Brodarja, ki je bil tedaj star 35 let in so ga mnogi kmetje poznali kot vzornega gospodarja in preudarnega voditelja Kmetske zveze. Obšel je skoraj celo Dolenjsko in Belo krajino in govoril na zborovanjih. SLS je potem dobila 14 poslanskih mest od 38, Pucljeva SKS 8, komunisti pa 5. Med poslanci na listi SLS je bil tudi Brodar. Pri volitvah leta 1923 je SLS od 26 dobila 21 poslanskih mest, torej večino, in med poslanci je zopet bil Brodar.
Delo v parlamentu je bilo za poslance SLS težavno, saj so jih celo slovenski kolegi iz liberalne in Pucljeve stranke črnili pri srbskih poslancih, češ da so za razdor Jugoslavije, ker so vložili predlog za avtonomistično ustavo. Na predlog dr. Korošca je v odbor za agrarno [Stran 013] reformo prišel tudi Janez Brodar. Slovenski predlog naj se pri posestvih v ravnini vsa zemlja nad 50 hektarov razdeli med male kmete v okolici, ni bil sprejet.
20. junija 1928 je srbski poslanec Puniša Račić med sejo parlamenta z govorniškega odra streljal na hrvaške poslance in smrtno ranil Pavleta Radića ter Djura Basarička, obstrelil pa Stjepana Radića in dr. Pernarja. 6. januarja 1929 je kralj Aleksander razveljavil ustavo in uvedel centralistično diktaturo. SLS, ki je temu nasprotovala, je bila razpuščena. Kmečka zveza, ki ji je načeloval Janez Brodar, je že leta 1928 formalno spremenila svoj program in se iz kmečke politične organizacije preoblikovala v kmečko strokovno organizacijo, zato je po ukinitvi SLS nekaj časa še lahko delovala. Ko pa je leta 1931 očitno sodelovala s tedaj ilegalno SLS pri bojkotu volitev, na katerih naj bi volili samo kandidate Živkovićeve Jugoslovanske nacionalne stranke, jo je ban dr. Marušič prepovedal. Kljub ukinitvi pa delo SLS in drugih organizacij ni popolnoma prenehalo. Voditelji so se skrivaj sestajali po kmečkih domovih in zasebnih stanovanjih.
12. maja 1932 je dr. Korošec imel šestdesetletnico. Oblast je sklenila preprečiti proslave, ker je pričakovala, da se bodo spremenile v protirežimske manifestacije. Kljub prepovedi so na predvečer Koroščevega praznika na Gorenjskem zagoreli številni kresovi in nazorno kazali razpoloženje ljudi. Da bi pokazali svojo moč, so režimski poslanci v naslednjih tednih po vaseh v okolici Kranja priredili svoja zborovanja in ponekod povabili tudi pristaše prepovedane SLS. Nekateri so se tudi sami odločili: »Nam ne dovolijo, da bi se zbrali, zato pojdimo tja in jim povejmo, kaj nas tišči.« V Šenčurju se je v nedeljo, 22. maja 1932, popoldne zbralo okrog 3000 ljudi. Še preden se je zborovanje moglo začeti, je prišlo do prerivanja, kajti cela četa orožnikov je zastražila prostor zborovanja in vanj spuščala samo pristaše režimske stranke. Iz množice je začelo leteti kamenje, orožniki pa so posredovali z nasajenimi bajoneti in streljali nad ljudmi. Kazalo je, da bo kranjski glavar ukazal orožnikom, naj napadejo množico in jo s silo razženejo, tedaj pa se je do njega prerinil kranjski župnik Matija Škerbec, ki je pravkar prispel v Šenčur, in se ponudil za posrednika. Obrnil se je k množici in prosil, naj mu dovoli, da s svojim avtom odpelje duhovskega sobrata, oni pa naj se mirno razidejo. Poslanec, zaradi katerega je nastal nemir, je namreč bil šenčurski rojak Janko Barle, tedaj župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani. Množica je obotavljajoče pristala na predlog župnika Škerbca. Poslanec Barle se je zdrav vrnil v Ljubljano, množica se je pa razšla na domove po kranjski okolici in tja do Cerkelj in Kamnika.
V ponedeljek, 23. maja, proti večeru so orožniki prišli po kranjskega župnika Škerbca. Že prej so aretirali šenčurskega župana Antona Umnika in poslanca Janeza Brodarja iz Hrastja, ki sta prejšnji dan tudi bila med zborovalci v Šenčurju. Vse so odpeljali v Ljubljano na policijo. Mislili so, da jih bodo zaslišali in izpustili, toda obdržali so jih v zaporu. V petek, 27. maja, so v celico k župniku Škerbcu porinili še predoseljskega kaplana Pogačnika, tovarnarja Zabreta z Britofa in drugega Zabreta iz Bobovka. Od njih je zvedel, da je zaprt tudi kaplan Platiša iz Komende, da po celi Gorenjski iščejo »puntarje« in da povsod vlada veliko razburjenje. Brodarju in Umniku so bile te novice prihranjene, saj sta morala vseh štirinajst dni samevati vsak v svoji celici. Konec maja je bilo v sobi z župnikom Škerbcem zaprtih še sedem duhovnikov in zdravnik dr. Bohinc, ki je komaj začel zdravniško prakso v Cerkljah. Okrog osemdeset »puntarjev« so tiste dni pripeljali v policijske zapore. Brodarjevega hlapca in služkinje, ki so se tudi udeležili šenčurskega shoda, so vzeli kar od dela in odpeljali v zapore. Vse zaprte so zasliševali, zakaj so kurili kresove, razbijali shode, govorili proti državi in pripravljali odcepitev Slovenije.
9. julija 1932 so štiri duhovnike z župnikom Škerbcem na čelu, poleg njih pa Brodarja, Umnika, Jerneja Vombergarja iz Cerkelj in Janeza Štrcina iz Komende z večernim vlakom odpeljali v beograjske zapore. Le Brodar, Štrcin in Umnik so ostali v Beogradu v preiskovalnem zaporu do glavne razprave pred porotnim sodiščem za zaščito države, drugi so bili čez nekaj časa spuščeni na prostost. Župnik Škerbec se je tako konec julija vrnil v Kranj, v začetku januarja 1933 je pa dobil obtožnico in poziv na glavno razpravo pred sodiščem za zaščito države v Beogradu.
Proces v Beogradu se je začel 20. februarja in je trajal enajst dni, sodba je pa bila razglašena 6. marca 1933. Naj naštejemo obtožence in o vsakem povemo nekaj podatkov.
Janez Brodar je bil obtožen, da je rekel: »Prej smo zahtevali avtonomijo, sedaj zahtevamo federacijo, popolno samostojno upravo Slovenije.« V Šenčurju naj bi hujskal množico proti orožnikom in zaklical: »Dol država, živela republika.« Bil je obsojen na poldrugo leto strogega zapora.
Anton Umnik je bil obtožen, da je v Šenčurju [Stran 014] hujskal ljudi k nasilju. Sodišče ga je obsodilo na en mesec zapora, v preiskovalnem zaporu je pa odsedel devet mesecev.
Ivan Štrcin, posestnik in bivši poslanec, je bil obtožen, da je hujskal ljudi, naj vpijejo: »Živela slovenska republika, dol kralj,« in jih spodbujal k nasilju. Obsojen na 900 dinarjev globe.
Jernej Vombergar, soboslikar iz Cerkelj, je bil obtožen, da je maja 1932 v gostilni v Cerkljah govoril, naj postane Slovenija samostojna in dr. Korošec njen predsednik, da bo potem manj davka, saj sedaj gre ves denar v Srbijo. Obsodili so ga na eno leto strogega zapora.
Franc Grilc iz Grada pri Cekljah je bil obtožen, da je v Šenčurju vzklikal: »Živela samostojna Slovenija, živela republika.« Obsodili so ga na eno leto strogega zapora.
Vinko Kos iz Voklega je bil obtožen, da je na shodu v Šenčurju vzklikal: »Živela republika, dol s kraljem.« Dobil je deset mesecev strogega zapora.
Jožef Loboda, uslužbenec iz Dola pri Ljubljani, je bil obtožen, da je 22. maja v Dolu vzklikal: »Živela republika, dol s kraljem.« Dobil je osem mesecev strogega zapora.
Tomaž Ogrin, čevljar iz Mengša, je bil obtožen, da je vzklikal: »Živela slovenska republika.« Obsodili so ga na osem mesecev strogega zapora.
Peter Cerar, vajenec iz Mengša, je bil obtožen, da je vzklikal skupaj z Ogrinom. Dobil je šest mesecev strogega zapora.
Alojz Ilija, slušatelj prava, z Brnika je bil obtožen, da je govoril Jerneju Vombergarju, kako bo Slovenija federalna država v okviru Jugoslavije, in da je na shodu na Primskovem vzklikal: »Živela samostojna Slovenija.« Dobil je eno leto strogega zapora.
Matija Škerbec, župnik, je bil obtožen, da je na shodu vzkliknil: »Živela samostojna Slovenija, živela republika.« Obsodili so ga na eno leto strogega zapora.
Franc Gregorin, delavec iz Moravč, je bil obtožen, da je na shodu pri Sv. Trojici pri Moravčah žalil kralja Aleksandra. Bil je obsojen na šest mesecev strogega zapora.
Župnik Matija Škerbec, ki je leta 1936 izdal knjigo Šenčurski dogodki, po kateri smo povzeli gornje podatke, se je z Grilcem, Kosom, Lobodo, Ogrinom, Cerarjem in Gregorinom prvikrat srečal na razpravi v Beogradu. Njegovo pozornost je posebno pritegnil takrat komaj devetnajstletni Jožef Loboda, za katerega Srbi niso mogli verjeti, da je navaden kmečki fant, ki je svojo uglajenost in izobrazbo pridobil ob branju knjig in s sodelovanjem v katoliških organizacijah. Zaprli so ga 25. maja zaradi »revolucije« v Dolu, njegovem domačem kraju. V nedeljo, 22. maja 1932, se je pri farni cerkvi v Dolu po litanijah zbralo nekaj sto ljudi. Čeprav niso vedeli za shod v Šenčurju, so nekaj pričakovali. Kmalu je na stopnice pred kaplanijo stopil kmečki fant Anton Šimenc in zbrane približno takole nagovoril: »Čeprav so proslave ob Koroščevem jubileju prepovedane, pokažimo, da smo in ostanemo zavedni Slovenci. Zapojmo slovensko pesem in se mirno razidimo.« Navzoči so zapeli himno Hej Slovenci, začeli vzklikati proti režimu in pozdravljati dr. Korošca, nato pa so v sprevodu šli skozi vas. Na čelu sprevoda je neki študent iz Ljubljane nosil slovensko zastavo, spremljala sta ga pa Loboda in medicinec Janež. Nekaj dni zatem so zaprli več demonstrantov, med njimi tudi nekaj deklet, le Loboda je prišel pred sodišče v Beograd.
Poglavje zase je bila obramba obtožencev na procesu v Beogradu. V začetku je vso organizacijo [Stran 015] obrambe vodil dr. Marko Natlačen; zbiral je obrambni material in se dogovoril za sodelovanje z raznimi drugimi advokati – tudi iz Zagreba in Beograda. Toda tik pred procesom so dr. Natlačena skupaj z drugimi voditelji SLS internirali in potem je glavno skrb za obrambo obtoženih prevzel dr. Miha Krek. Kot zanimivost naj omenimo, da so vsi zagovorniki na beograjskem procesu delali brezplačno.
Takoj po razglasitvi obsodbe sta bila Umnik in Štrcin izpuščena, drugi pa so preživljali zapor v Sremski Mitrovici, v tako imenovanem častnem zaporu – custodia honesta, edinem te vrste v državi. Dobili so posebno sobo, in hitro se je je hitro prijelo ime slovenska soba. V isti hiši so prestajali zapor tudi dr. Vladko Maček, Ivan Pernar in drugi. Slovenski kaznjenci so tako imeli dovolj prilike, da so se z njimi družili in razpravljali o raznih vprašanjih. »Kustodia« je bila precej daleč od glavne kaznilnice, ki je že tedaj slovela kot komunistična univerza, zato z zaprtimi komunisti v Sremski Mitrovici niso prišli v stik. Pogosteje pa so se z njimi srečevali v preiskovalnem zaporu v Beogradu.
Kmalu po prihodu v Mitrovico je župnik Škerbec dobil dovoljenje, da je smel v zaporu maševati. Jernej Vombergar je poslikal kos in z njim so improvizirali oltarni nastavek. Prevzel je tudi skrb za petje pri nedeljskih in prazničnih mašah. Vombergarja so v zaporu vsi poznali tudi zaradi njegove zgovornosti, s katero je opisoval dogodke na ruski in italijanski fronti in ob uporu kranjskih Janezov v Judenburgu. Tako dnevi v zaporu niso bili tako zelo enolični in so hitreje potekali.
Ko so bili Brodar, Škerbec, Umnik in drugi zaprti v Sremski Mitrovici, ko so se njihovi liberalni nasprotniki v Sloveniji pritoževali, da »klerikalci« v zaporu uživajo preveč ugodnosti, je v deželi vladala gospodarska kriza in življenjske razmere delavcev pa tudi kmetov so bile marsikje težke. V takih razmerah govorjenje o potrebi temeljitih sprememb družbenega reda niti ni zvenelo tako tuje. Novembra 1934 so po prizadevanju domačina Janeza Mlakarja, delavca jeseniške železarne, v Šenčurju ustanovili organizacijo Komunistične partije Jugoslavije. Mlakar je bil od leta 1917 zaposlen v železarni na Jesenicah in že leta 1920 je postal član KPJ – takratne Delavske socialistične stranke Jugoslavije. Nismo posebej raziskovali, koliko so člani nove organizacije v naslednjih letih vplivali na družbeno in politično življenje v tem delu Gorenjske. Pri občinskih volitvah leta 1936 so nastopili s samostojno napredno listo delavcev, obrtnikov in kmetov in dosegli skromen rezultat, pomagali so v Društvu kmečkih fantov in deklet v Vogljah, leta 1939 pa so v Šenčurju ustanovili tudi mladinsko komunistično organizacijo SKOJ. Te na videz skromne in nepomembne organizacije so leta 1941 izkoristile nenormalne razmere, nastale z okupacijo, in začele boj za oblast.
2.1.4. Konec šestojanuarske diktature in razcvet obnovljene kmečke zveze
Obdobje diktature se je končalo junija 1935. Dr. Korošec se je že pogovarjal s Stojadinovićem o ustanovitvi nove vsedržavne stranke. Z združitvijo SLS, Srbske narodne radikalne stranke in Jugoslovanske muslimanske organizacije je nastala Jugoslovanska radikalna zajednica – JRZ. Stojadinović je sestavil novo vlado in Korošec je postal v njej notranji minister. Septembra 1935 je bil za bana Dravske banovine imenovan dr. Marko Natlačen. Večina slovenskih organizacij in društev, ki so bile v času diktature prepovedane, je spet zaživela. Namesto nekdanjega Orla sta bili ustanovljeni Zveza fantovskih odsekov in Zveza dekliških krožkov. Obnovljena je bila tudi Kmečka zveza in se je že v dobrem letu močno razširila.
O obnovitvi Kmečke zveze je Domoljub 9. januarja 1936 pod naslovom Kmetje so zopet dobili svojo stanovsko organizacijo takole poročal: »V slogi je moč. Vsem stanovom gre v današnji stiski za biti ali ne biti. Vse hvale vreden je torej korak, o katerem smo na kratko že zadnjič pisali, da so se na nedeljo pred Božičem zbrali v Ljubljani zastopniki kmečkega stanu iz cele dežele ter sklenili oživiti Kmečko zvezo, ki naj bi bila stanovska organizacija našega kmeta in mu skušala priboriti pravice, ki mu gredo. – Za načelnika Kmečke zveze je bil izvoljen predsednik bivše Kmečke zveze in bivši poslanec Janez Brodar. V pomoč mu je postavljen močan odbor uglednih posestnikov, kmetijskih strokovnjakov in javnih delavcev, ki so s svojim delom že dokazali, da zaslužijo zaupanje kmečkega ljudstva. – V živahnem razgovoru, ki se je razvil na občnem zboru, so zborovalci enoglasno zahtevali, naj se ustanovi kmečka zbornica. Vsi drugi stanovi imajo svoje zbornice, samo kmetje ne, zato kmetu krojijo paragrafe drugi, brez njegove vednosti in brez njegovega soodločanja. Zato tudi kmet tolikokrat plačuje račune, ki bi jih morali plačati drugi. – Boj proti vsaki korupciji mora biti ena važnih nalog Kmečke zveze. Dokler [Stran 016] ne bo poštenja v upravi, ne bo urejenega gospodarskega življenja.« Važna naloga nove Kmečke zveze naj bi bilo obvezno zavarovanje kmeta, tako za elementarne nesreče kot starostno zavarovanje. Vprašanje kmečkega zavarovanja, o katerem je pisal že Ev. Krek, je postalo zaradi gospodarske krize v tridesetih letih še bolj pereče. Potrebo takega zavarovanja in širšega upoštevanja Krekovih smernic pri reševanju kmečkega socialnega vprašanja je stalno poudarjala Zveza absolventov kmetijskih šol, ustanovljena leta 1933, ki je v marsičem vplivala na Kmečko zvezo, čeprav so ji nekateri očitali približevanje marksističnim idejam.
Poleg Zveze absolventov kmetijskih šol je treba vsaj omeniti še Zvezo absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol, ki je nastala kasneje in jo je vodila Frančiška Brodar iz Hrastja, žena načelnika Kmečke zveze Janeza Brodarja.
V začetku leta 1936 je Kmečka zveza v Domoljubu objavila poziv kmetom, naj v vsaki občini ali župniji čimprej ustanovijo krajevno organizacijo Kmečke zveze, in organizirala kmečka zborovanja; na njih je Janez Brodar ali kak drug član glavnega odbora govoril o pomenu organizacije za reševanje perečih kmečkih vprašanj. Po občinah so ustanovili iniciativne odbore, ki so poskrbeli za ustanovni občni zbor. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni 1936 je skoraj vsako nedeljo in praznik bilo nekaj ustanovnih občnih zborov in na mnogih je bil navzoč načelnik Brodar. Večina krajevnih Kmečkih zvez je bila ustanovljena do konca leta 1937. Po podatku iz Koledarja Kmečke zveze za leto 1941 je ob koncu leta 1940 v 25 okrajih Dravske banovine bilo 308 delujočih Kmečkih zvez. Temeljit pregled o nastanku in delu teh organizacij najdemo v razpravi dr. Anke Vidovič–Miklavčič Kmečko stanovsko gibanje v klerikalnem taboru na Slovenskem 1935–1941, revija Borec, januar 1990, str. 70–143. V isti razpravi je tudi podatek, da se je v Dravski banovini po opravljeni komasaciji število občin zmanjšalo od 1069 na 337. Leta 1933 je namreč izšel zakon o občinah, ki pomeni začetek spreminjanja prvotne slovenske občine, ki se je večinoma ujemala s cerkvenoupravno enoto župnijo. Po tem zakonu je občina morala imeti vsaj 3000 prebivalcev.
Domoljub je leta 1936 uvedel posebno rubriko Iz življenja kmečkih zvez. Kasneje je [Stran 017] nalogo poročevalca o delu Kmečke zveze prevzel Orač. Tako je Domoljub 6. maja 1936 pisal o volitvah v občini Šenčur. Spomin na »šenčurske dogodke« je bil tedaj še svež. Z veliko večino glasov – 694 proti 76 – je bil za župana spet izvoljen Anton Umnik, ugleden kmečki gospodar, ki je nekaj let prej z drugimi obtoženci stal pred beograjskim sodiščem za zaščito države. 6. septembra 1936 je župan Umnik v Šenčurju že vodil ustanovni občni zbor krajevne Kmečke zveze, na katerem se je zbralo nad 100 kmetov. Razumljivo je, da poročilo o Šenčurju posebej pritegne našo pozornost, čeprav tudi druga poročila o ustanovnih občnih zborih krajevnih in okrajnih Kmečkih zvez pa o letnih zborih in taborih niso nič manj zanimiva in odkrijejo marsikatero podrobnost o takratnem življenju naših ljudi.
2.1.5. Uničevalni vihar v vaseh šenčurske fare in okolice
Le nekaj tednov po okupaciji in razkosanju Slovenije so Nemci na svojem zasedbenem področju začeli preseljevati duhovnike, učitelje in druge zavedne Slovence. Nekateri so se pred preganjalci rešili z umikom v Ljubljansko pokrajino. Tudi s tem so se Nemci zadovoljili, saj je bil njihov glavni cilj, da jih odstranijo s svojega zasedbenega področja. Namesto izgnanih učiteljev so kmalu pripeljali nemške učitelje iz Avstrije in v vse šole uvedli pouk v nemščini, organizirali pa tudi tečaje nemščine za odrasle; za te pa ni bilo posebnega odziva. Uničili so vse slovenske knjižnice, ki so jim prišle v roke, in knjige sežgali ali pa zmleli za izdelavo novega papirja. V nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah je že v začetku maja 1941 bilo zaprtih nad 100 duhovnikov. Na 140 župnijah ljubljanske škofije pod nemško zasedbo je ostalo le nekaj ostarelih in bolehnih duhovnikov, pa še ti so bili pod strogo kontrolo in v strahu, kdaj jih bodo zaprli ali izgnali. Škof Rožman ni imel skoraj nobene možnosti, da bi kakorkoli pomagal, saj mu niti neposrednega stika s celovškim škofom niso dovolili, ampak je moral z njim korespondirati prek Vatikana, je pa o nemškem nasilju in posebno o preganjanju duhovnikov in redovnikov že v začetku maja obvestil Vatikan ter prosil za posredovanje. (Glej T. Grieser Pečar-France Dolinar Rožmanov proces, str. 219).
Iz izjav izgnancev, ki so tedaj v Šentvidu nad Ljubljano v Škofovih zavodih čakali na preselitev na Hrvaško ali v Srbijo, zvemo, da je med njimi bilo le malo komunistov in še ti so večinoma šli iz Šentvida domov. Hitler in Stalin sta bila tedaj še zaveznika. Ko se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo začelo govoriti o Osvobodilni fronti in osvobodilnem boju, je večina ljudi bila pripravljena sodelovati. Že avgusta 1941 so Nemci na Gorenjskem začeli streljati talce, najprej v Begunjah in potem tudi v drugih krajih. Do konca leta 1941 je tako pod nemškimi streli padlo več kot 150 talcev – Slovencev. V začetku leta 1942 se je nemško divjanje na Gorenjskem povečalo, samo januarja so v Dragi pri Begunjah ustrelili 53 talcev, po koncu bitke v Dražgošah pa je bilo postreljenih in sežganih 43 vaščanov. Do poletja 1942 je število gorenjskih talcev naraslo na skoraj 500. Koliko Gorenjcev pa so v tistih mesecih odpeljali v nemška taborišča, kjer so mnoge pokončali ali pa so sami umrli zaradi izčrpanosti in bolezni! Po vsem tem so ljudje začeli razmišljati, ali ni cena upora previsoka, če za enega Nemca pade deset in tudi več Slovencev. Ali ni to bliže samomoru kot uporu? »Narodno gibanje« pa je očitno razmišljalo drugače, saj je nasilju nacističnega okupatorja, ki ga je v dobri meri tudi samo povzročilo, kmalu pridružilo še svoje revolucijsko nasilje.
V Argentini je leta 1974 izšel drugi zvezek knjige Taboriščni arhiv priča; tam so objavljena pričevanja slovenskih beguncev, zapisana kmalu po vojni v begunskih taboriščih v Avstriji. Kot dokument številka 84 je v tej knjigi tudi izjava Janeza Brodarja o medvojnih dogodkih v njegovem kraju in v okolici. Povzemamo: Nekega dne proti koncu avgusta 1942 se je Brodar mudil po opravkih v Kranju. Srečal je znanca iz Voklega in ta ga je nekoliko boječe vprašal, ali res organizira belo gardo. Prejšnji večer so namreč bili v Voklem »gošarji« in fante spraševali o beli gardi, ki da jo organizira Brodar iz Hrastja. Na Gorenjskem tedaj ni še nihče pomislil na oborožen odpor proti OF, čeprav so mnogi dvomili v smiselnost njenih akcij, ker so sprožale silno težke represalije okupatorja. Brodar je znančevo vprašanje povezal z novico, ki jo je malo prej v Ljubljani zvedela njegova soproga, ko je obiskala bratranca dr. Hafnerja. Ta ji je zaupal, da ve iz zanesljivih virov, da bo OF na Gorenjskem kmalu odstranila nekaj glavnih klerikalcev, med njimi tudi njenega moža in bivšega smledniškega župana Burgarja. Brodar je dobro razumel, da se nekaj pripravlja, vendar je ostal doma in delal na kmetiji, kot da se nič ne dogaja. Kam pa naj bi šel? K Nemcem? Ne, tako daleč ga stiska še ni pripeljala. V Ljubljano? Mogoče, toda potem bi se Nemci znesli nad domačimi, [Stran 018] on sam bi pa pred komunisti tudi v Ljubljani ne bil varen. Sklenil je, da ostane doma in počaka razvoja dogodkov.
2. septembra 1942 popoldne je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Po celi kranjski okolici so ljudje Bedenka poznali kot sposobnega živinozdravnika, še bolj pa kot dobrega človeka, saj je svoje delo večkrat opravil zastonj, če je videl, da je njegov naročnik v stiski. Bilo je znano, da je liberalno usmerjen, toda ljudje ga zato niso nič manj spoštovali. S partizani je Bedenk že od začetka imel dobre odnose. Kot veterinar je bil s svojim avtom na cesti ob vsakem času in prav nič ni bilo sumljivo, če so ga kdaj videli v oddaljenem zaselku ali na samotni kmetiji. Tako se je brez težav sestajal s partizani, jim prinašal zdravila in tudi zdravil njihove ranjence. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, se je z njim odkrito pogovarjal in med drugim tudi izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Tudi tisto popoldne sta Bedenk in Perko imela podoben razgovor. Prijateljsko sta se razšla in Bedenk je že sedel v avtu, da bi se s svojo asistentko odpeljal v Kranj. Tedaj pa je komandir pristopil k avtu in ustrelil svojega »zdravnika«.
3. septembra popoldne so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Približala se jim je skupina partizanov in zahtevala, da gre oče Umnik z njimi. Kar skozi gozd in prek polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja. Ko so se bližali Brodarjevi domačiji, je bivši poslanec in predsednik Kmečke zveze spodkidaval gnoj v svinjakih. Nekdo od poslov, ki je zagledal »obiskovalce« še preden so prišli na dvorišče, je takoj obvestil gospodarja. Tako sta se on in najstarejši sin Ivan še utegnila skriti. Nenapovedani nočni gostje so preiskali celo domačijo, vendar ju niso našli.
Med preiskavo so seveda tudi napolnili svoje nahrbtnike. Antona Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical osemnajstletnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k nekdanjemu županu in nekajkrat ustrelil. Ni težko uganiti, kaj bi se zgodilo z Janezom Brodarjem in morda tudi s sinom, ko bi ju našli. Mrtvega Umnika so drugi dan odpeljali v Šenčur in ga doma položili na mrtvaški oder. Janez Brodar je noč prebil na sosedovem hlevu, naslednji dan je pa odšel v Kranj in takoj nato naprej na Koroško. Ko je čez nekaj časa začutil, da ga tudi tu zasledujejo, se je preselil k znancem na Dunaj.
V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in njegova žena Marija, rojena Jagodic. Janez, izučen mlekar, se je že od mladih let ukvarjal z mlekarstvom in pozneje imel svojo mlekarno na Visokem, zato je bil znan po vsej okolici Kranja. Ljudje so mu zaupali, saj je bil pri delu vedno natančen in dober plačnik. S svojim znanjem in pridnostjo je veliko pomagal tudi pri krajevnih zadrugah, pri gradnji prosvetnega doma in vodovoda v Olševku, pri skrbi za olševsko podružno cerkev in podobno. Marija je prišla z Visokega iz znane Jagodiceve družine, od koder je izšel tudi predvojni škofijski kancler dr. Jože Jagodic. Bila je ena izmed redkih takratnih kmečkih gospodinj, ki so pred poroko obiskovale Krekovo Gospodinjsko šolo. Gotovo je k temu pripomogel brat Jože. Otrok Janez in Marija nista imela, zato sta se laže posvečala prosvetnemu delu v domačem kraju. Janez je bil cerkveni pevec, Marija je režirala igre in brez njiju ni bilo nobene predstave v olševskem [Stran 019] prosvetnem domu. Kljub vsej našteti in nenašteti zaposlenosti pa je Janez še našel časa za čebelice, ki so bile njegovo posebno veselje. In tak človek naj bi naenkrat postal narodni izdajalec?
Nekega dne proti koncu avgusta so se pri Martinkovih oglasili »gošarji«. Janeza so zasliševali, zakaj ustanavlja belo gardo. Preiskali so hišo, da bi našli orožje ali kako drugo sled za to zloglasno organizacijo. Seveda nič takega niso dobili, pač pa so spotoma napolnili nahrbtnike. Janez se je potem potolažil, da jim je šlo bolj za »rekvizicijo« kot pa za preiskavo.
Ker je Janez dobro poznal veterinarja Bedenka, se je s še nekaj prijatelji odpravil na njegov pogreb v Kranj. Ko so ga svarili, da je nevarno, je odgovoril: »Veliko dobrega mi je pokojni Bedenk naredil, zato grem na pogreb. Sicer pa tudi doma nisem varen.« Na povratku iz Kranja so se možje ustavili v Šenčurju in kropili bivšega župana Antona Umnika.
Ni čudno, če se je Martinkov Janez s tiste poti vrnil zamišljen. Žena Marija je opazila njegovo zaskrbljenost in mu je prigovarjala, da bi se morda za nekaj časa umaknil k sestri, ki je bila poročena na avstrijski strani onkraj Jezerskega. Janez jo je zavrnil, da ne bo nikamor šel, saj ni nič zakrivil. 5. septembra okrog devetih zvečer so »gošarji« spet prišli k Martinkovim in spet so iskali orožje ter Janezu očitali belo gardo. Zaman sta jih Janez in Marija prepričevala, da prvič od njih slišita to ime. Kot nekaj dni prej v Hrastju je tudi tu poveljnik dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in Janez Ferjan je zadet od dveh strelov omahnil v ženine roke. Tudi tokrat so napolnili nahrbtnike, preden so odšli v noč. Sosed, ki je slišal dva strela, je pomislil, da so s prvim pokončali Janeza, z drugim pa ženo.
Slovenski poročevalec je 19. novembra 1942 v svoji gorenjski izdaji v poročilo o »justifikaciji voditelja bele garde« dr. Natlačena vpletel tudi tele vrstice: »Dr. Natlačen je bil sam neposredno v stikih z nemškimi okupatorskimi oblastmi. Glavni agenti dr. Natlačena iz belogardističnega štaba na Gorenjskem so bili Ivan Brodar, Umnik, veterinar Bedenk itd. Poslednja dva sta bila v avgustu (pravilno v septembru) mesecu po partizanskih oblasteh justificirana kot izdajalca in kot denuncianta, medtem ko je Brodar pobegnil pod zaščito gestapa. Posebno vlogo je igral Bedenk, mihajlovičevski privesek bele garde na Gorenjskem Poizkušal se je zamaskirati v organizaciji [Stran 020] OF. Stopil je v stik z nekaterimi predstavniki partizanskih čet in jih pozival, naj zapuste svoje čete, da bo belogardistična organizacija zasigurala vsem svobodno gibanje po vsej Gorenjski itn. Pri takem poizkusu je bil aretiran in ustreljen. Ugotovilo se je, da je bil Bedenk postavljen od belogardističnega glavnega štaba za vojaškega poveljnika bele garde na Gorenjskem. Dr. Natlačenu in vsemu belogardističnemu štabu torej ni bilo dovolj, da je zanetil bratomorno državljansko vojno v korist italijanskih okupatorjev, ampak je šel z vso intenzivnostjo na delo, da bo zanetil državljansko vojno tudi na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem v korist nemških okupatorjev.« Tako Slovenski poročevalec.
V že omenjeni izjavi Janeza Brodarja beremo, da so se pred ubojem Vinka Bedenka in drugih v okolici Kranja pojavili letaki z naslednjo vsebino: »Brodar je voditelj in organizator bele garde, Umnik je njegov pomočnik, Vinko Bedenk pa vojaški instruktor. Dol z njimi, smrt izdajalcem–belogardistom.« Potrditev te izjave najdemo v 1. delu knjige Kokrški odred, kjer na strani 372 takole piše: »Justifikacijska skupina je najprej sama sestavila in mimogrede na pisalni stroj razmnožila letake, ki so razkrivali izdajalsko vlogo justificiranih belogardističnih izdajalcev. Letake so takoj razpečali po bližnjih vaseh. Takšna politična samoiniciativa je bila tedaj popolnoma na mestu. Brž zatem je tudi štab Kokrškega odreda sestavil ustrezen letak, ki ga je razmnožila ilegalna tehnika; ta letak je razkrinkaval nevarno delovanje prvih belogardističnih organizatorjev, še posebej pa vlogo Vinka Bedenka. Tam je pisalo, da je bil bivši poslanec Janez Brodar predstavnik bele garde za Gorenjsko, dr. Bedenk pa najbolj vnet belogardistični organizator.« V istem poglavju navedene knjige še zvemo, da je vodstvo OF za Gorenjsko Brodarja, Bedenka, Umnika in še nekatere obsodilo na smrt in že v drugi polovici julija izdalo povelje za justifikacijo, a v tistih razmerah ni bila možna.
Informacija, ki jo je Brodarjeva prinesla iz Ljubljane od svojega sorodnika, je bila torej dokaj točna. Obsodba je bila izrečena, njena izvršitev je pa pri nekaterih prišla prej, pri drugih kasneje. Jožeta Burgarja, bivšega smledniškega župana so mučili in ubili 5. avgusta 1943. Jože je bil doma na Visokem v šenčurski župniji. V Hraše pri Smledniku je prišel, ko je tam po stricu podedoval veliko kmetijo, eno največjih v okolici. Z njim sta prišli tudi dve sestri. V nekaj letih so kmetijo tako uredili, da ni bila samo največja, ampak tudi najboljša in so jo hodili ogledovat iz bližnje in daljne okolice. Čeprav Jože ni bil domačin, so ga kmalu izvolili za župana občine Smlednik in to službo je vestno opravljal do leta 1941, ko so ga Nemci takoj po zasedbi odstavili. Kljub opozorilom, da je tudi on na seznamu, na katerem so bili Brodar, Umnik, Ferjan, je vztrajal na kmetiji. Enajst mesecev po ubojih Umnika in drugih, ki smo jih opisali v tem poglavju, je prišla vrsta tudi na Jožeta Burgarja. Dva meseca kasneje so našli njegov na pol zasuti grob v gozdu za Hrašami.
Jerneja Vombergarja iz Cerkelj, ki smo ga spoznali ob šenčurskih dogodkih in zaporu v Sremski Mitrovici, so odpeljali 4. oktobra 1944. Po hudem mučenju so ga ubili na Šenturški Gori nad Cekljami. Zaradi povezave s šenčurskimi dogodki bomo tu omenili še Jožeta Lobodo iz Dola pri Ljubljani. Z Brodarjem in drugimi takratnimi obsojenci je bil zaprt v Sremski Mitrovici, kasneje pa najbrž zaradi krajevne odmaknjenosti z njimi ni imel zveze. Odpeljali in umorili so ga 29. maja 1943. Izvrševalci njegove obsodbe so bili sicer drugi kot pri Bedenku in Umniku, obsodila ga je pa ista organizacija, da bi odstranila še eno oviro na svoji poti do oblasti.
2.1.6. Po mnogih desetletjih
[Stran 021]
Slovenski poročevalec je 2. junija 1945 pod naslovom Belogardisti se vračajo objavil kratko poročilo, ki se začne takole: »Kranj, 1. junija. Te dni je prispel iz Celovca v Kranj transport 1550 belogardistov, katere so zavezniške vojaške oblasti izročile kot ujetnike našim oblastem. To je v dveh dneh že drugi transport, napovedujejo pa se še novi. V prvi skupini, katera je prispela v Škofjo Loko, so bili povečini belogardisti iz gorenjskih postojank, v drugi pa so povečini notranjski in dolenjski izdajalci. Med njimi je tudi nekaj Ljubljančanov in civilistov.« Poročilo nato pove, kako klavrno so vrnjenci šli skozi Kranj in kako ogorčeni so bili meščani, ki so jih opazovali s pločnikov, zaključi pa s tole lažjo: »Po pripovedovanju ujetnikov je v Vetrinju tudi zloglasni Brodar iz Hrastja pri Kranju, ki je bil organizator bele garde na Gorenjskem in ki ima na vesti nešteto zločinov. Ujetniki ga sedaj obkladajo s psovkami kakor vse svoje zvodnike, še zlasti Rupnika in Rožmana.«
Ta kratka notica je eno redkih javnih poročil o vračanju domobrancev in drugih beguncev iz vetrinjskega taborišča in bi zato zaslužila več pozornosti, vendar nas zaradi naše zgodbe predvsem zanima, kaj pove o »zloglasnem« Brodarju iz Hrastja pri Kranju. Ali je Janez Brodar na Gorenjskem res organiziral protikomunistični odpor? Poleti 1942 na Gorenjskem še nihče ni mislil na kaj takega, v začetku septembra istega leta je pa Brodar že odšel od doma in se vrnil šele po dveh letih, ko je na Gorenjskem bilo že več domobranskih postojank. Ko je živel na Dunaju, so ga zlasti zadnje leto obiskovali gorenjski fantje, ki so se pred »gošarji« umaknili na Koroško, in iskali nasveta, kaj naj naredijo, ker jim matere in sestre od doma stalno pišejo, da je postalo doma zaradi partizanskih »rekvizicij« in groženj nevzdržno. Nekateri od obiskovalcev so tudi sami že prišli do zaključka, da bi bilo najbolje vrniti se domov in začeti samoobrambo, vendar so želeli slišati še mnenje bivšega poslanca, ki so mu zaupali.
Spomladi 1944 se je Brodar na pobudo iz Ljubljane odpeljal na Koroško in se tam sestal z Rainerjevim pooblaščencem Aloisom Perstererjem. O tem sestanku Jože Vidic v knjigi Po sledovih črne roke takole piše: »Brodar je želel samostojno upravo za Gorenjsko po zgledu Ljubljanske pokrajine, vrnitev Gorenjcev iz nemške vojske, splošno amnestijo za vse zapornike (tudi partizane), ustanovitev gorenjskega domobranstva s svojim štabom, vrnitev izgnane duhovščine, uvedbo slovenščine v šole in urade. Nemci naj bi gorenjske domobrance oskrbovali z orožjem, obleko in hrano. Brodar je nameraval postati predsednik Gorenjske, podobno kot je bil Rupnik v Ljubljanski pokrajini.« (J. V. Po sledovih črne roke, str. 236) Čeprav je pisec Črne roke navedene zahteve zapisal nekoliko po svoje, je s tem potrdil bistvo Brodarjevih razgovorov. Persterer je takoj odgovoril, da o priključitvi Ljubljani ni mogoče razpravljati, o drugih pogojih pa da se da govoriti, vendar se mora prej posvetovati z nadrejenimi. Brodar se je vrnil na Dunaj in nadaljevanja teh razgovorov nikoli ni bilo. V tem času je postajalo vse bolj očitno, da je propad Hitlerjeve Nemčije blizu, da je mogoče samo še vprašanje nekaj mesecev.
Tone Fajfar, doma s Spodnjega Brnika, ki je Brodarja sicer poznal, pa že od začetka bil na drugi strani, je že 14. septembra 1943 zapisal v svoj dnevnik: »Nemci so začeli obljubljati balkanskim narodom neodvisnost. Če bodo storili to tudi za Slovence, bomo brez težjih bojev prišli do svobode vsaj jugoslovanskega dela Slovenije … Angleži so še daleč, še vedno se pretepajo z Nemci po južni Italiji. Sicer je za nas bolje, da sedaj nimamo nepotrebnega opravka še z Angleži, ki bi brez dvoma skušali reševati reakcijo.« (T. F. Odločitev, str. 364). No, tudi Janez Brodar se je v razgovoru s Perstererjem potegoval za večjo svobodo Gorenjcev.
Septembra 1944 se je Brodar z Dunaja vrnil na Gorenjsko. Starejša sinova Ivan in Marjan sta tedaj že bila pri domobrancih in Ivan je kasneje postal poveljnik posadke v Voklem. Ko je bil v Kranju ustanovljen propagandni odbor za domobranstvo na Gorenjskem, so vanj povabili tudi Brodarja. Na eni prvih sej tega odbora je Brodar opozoril, da je v kratkem pričakovati kapitulacijo nemške vojske in ker bodo po poročilih iz Ljubljane Slovenijo zasedli Angleži, je treba takoj začeti z ukrepi, [Stran 022] da bodo domobranci pripravljeni za ta trenutek. Čeprav je bil prepričan, da so na seji sami zaupanja vredni možje, je za Brodarjevo izjavo v kratkem zvedela nemška policija – gestapo. Poklicali so ga na zaslišanje in od tedaj so ga stalno nadzorovali. Še posebej so kontrolirali njegova potovanja v Ljubljano. Ko je leta 1944 po daljšem času prvič spet bil v Ljubljani, je obiskal tudi nekatere prijatelje iz Kmečke zveze, s katerimi je sodeloval veliko let. Iz pogovorov z njimi je razbral, da so si v marsičem neenotni, včasih celo sovražni. V enem pa med njimi ni bilo razlik, vsi so bili proti okupatorju.
Po površnem pregledu Brodarjevega dela v prvih mesecih leta 1945, se nam zdi, da se po povratku z Dunaja v razmere na Gorenjskem in v Ljubljani ni najbolje vključil. Čas vojne in revolucije je pač povsod pustil posledice, on pa je bil skoraj dve leti odsoten. V tistih tednih, ko se je že vedelo, da je vojne konec, so ga še klicali v Ljubljano, pa se je izgovoril na bolezen in ni šel. Morda ga je motila neenotnost, na katero je naletel v Ljubljani, ali pa je sprevidel, da je vse prepozno. 9. maja zgodaj zjutraj je doma v Hrastju zapregel konje, naložil na voz nekaj najnujnejše prtljage in se z ženo ter dvema hčerkama odpeljal proti Tržiču. Vključili so se v reko beguncev in z njo prišli na Vetrinjsko polje. Janez Brodar je tako za vedno zapustil svoj dom v Hrastju, kjer je gospodaril od leta 1906, za vedno zapustil Slovenijo, kjer je dvajset let bil poslanec SLS in nazadnje tudi senator, kjer je kot mlad fant postal predsednik okrajne Kmečke zveze v Kranju in kasneje več obdobij vodil vseslovenski odbor Kmečke zveze. Zaradi tega njegovega dela ga je predvojni centralistični režim obsodil na zapor v Sremski Mitrovici, medvojna komunistična OF pa na smrt. Rešil si je življenje, toda postal je begunec. V taborišču v Lienzu je še enkrat pokazal svoje gospodarske in organizatorične sposobnosti, ko je pomagal organizirati številne obrtne delavnice, ki so bile važne zlasti za mlajše begunce, da so se izučili obrti in se s tem pripravili za pot v daljni svet. Umrl je 22. marca 1969 v Spittalu na Koroškem in prav letos je tridesetletnica njegove smrti.
Kot prej pri delu za domačijo in v Kmečki zvezi je Janeza Brodarja tudi v begunstvu do konca spremljala žena Frančiška. Vse tri hčere so kljub skrbi za lastne družine ostale v zvezi s starši. Kaj pa sinovi? O vsakem od njih, Ivanu, Milanu in Marjanu, bi lahko napisali dolgo zgodbo, pa se bomo omejili le na nekaj poudarkov o njihovi smrti. Omenili smo že, da je bil Ivan, rojen leta 1919, poveljnik domobranske postojanke v Voklem pri Kranju. Verjetno je bil iz Vetrinja vrnjen prav s tistim transportom, o katerem je 2. junija 1945 pisal Slovenski poročevalec in obenem napadel bivšega poslanca Brodarja. Seveda poslančev sin Ivan do Kranja sploh ni prišel, ker so ga skupaj z drugimi domobranskimi častniki že pri Hrušici pred Jesenicami vzeli z vlaka in odpeljali v smrt.
Milan je bil rojen leta 1925. Pred vojno je obiskoval gimnazijo v Kranju in pomagal doma na kmetiji. Ko so Nemci v začetku leta 1943 na Gorenjskem začeli mobilizacijo, je bil vpoklican tudi Milan; nekaj časa je bil v delavski enoti blizu Salzburga, proti koncu leta so ga pa že poslali na rusko fronto. Baje ga je oče pred odhodom na fronto obiskal v kasarni in mu svetoval, naj se ne bojuje za Nemce, ampak ob priliki pobegne k Rusom. Kmalu po prihodu na fronto je za Milanom izginila vsaka sled. Res je prišel v rusko ujetništvo in se vključil v jugoslovansko brigado, ki so jo tedaj ustanavljali, in je jeseni 1944 prek Romunije odmarširala v Jugoslavijo. V zadnjih dneh vojne je padel nekje v Slavoniji. Brodarjevi so zvedeli za Milanovo usodo leta 1946, ko je njegov vrstnik iz Šenčurja in sotrpin v ujetništvu, ki je ostal živ, o tem pisal prijatelju v begunsko taborišče.
Tudi zgodba o Brodarjevem najmlajšem sinu Marjanu je pretresljiva. Bil je letnik 1928. Po vrnitvi iz Vetrinja je bil zaprt v Škofji Loki in v Šentvidu. Kot mladoletnik je bil po amnestiji izpuščen, toda niso mu dali miru, ampak so ga stalno klicali na zaslišanja. Da bi se tega rešil, se je začel skrivati in leta 1946 čez hribe zbežal na Koroško. Domači so bili zelo veseli, ko je prišel k njim v taborišče, on pa se nikakor ni mogel umiriti, stalno ga je vleklo v domači kraj. 13. aprila 1948 je kljub pregovarjanju domačih ponovno odšel čez mejo. Z njim sta bila še dva nekdanja domobranca iz Šenčurja. Šele ko se je eden od njiju v začetku junija vrnil v taborišče, so Brodarjevi natančneje zvedeli, kaj se je zgodilo. V začetku maja so se fantje odpravili nazaj proti meji in z njimi so šla tudi tri dekleta, ki so želela priti k staršem na Koroško. Ko so blizu meje naleteli na obmejno patruljo, so se razkropili. Marjan je z dekleti bežal nazaj v Šenčur in se zatekel h Kristančevim, pri katerih se je tudi prej že skrival. Ko so oznovci obkolili hišo, se je raje sam ustrelil, kot da bi jim živ še enkrat prišel v roke. Pri tem dogodku so na Gorenjskem pozaprli in obsodili več ljudi. Med obsojenimi so bile tudi Kristančeva mama in hčere iz Šenčurja (Glej: Vanja Kržan, Uničiti družino, Zaveza št. 31). Marjana niso pokopali v Šenčurju, ampak so ga odpeljali na kranjsko pokopališče.
Morda bo ob koncu tega sestavka ta in oni [Stran 023] imel pomisleke, zakaj toliko besed o Slovenski ljudski stranki in o Kmečki zvezi in o predvojnih šenčurskih dogodkih, le malo pa o nemškem nasilju v začetku okupacije in kasneje in skoraj nič o nemški prisilni mobilizaciji, ki je na tisoče gorenjskih fantov pognala na fronto, kjer so mnogi padli v boju za okupatorja, ki ga nikoli niso marali. Težišče našega razmišljanja naj bi bilo v tem, kako je v tem težkem času Komunistična partija, ki se je sama oklicala za edinega in izključnega nosilca odpora proti okupatorju, začela revolucijo in boj proti lastnim ljudem. Zato smo v začetku povedali nekaj več o stranki in organizacijah, kjer so se oblikovali in delali ljudje, po katerih so komunisti najprej udarili. Očitali so jim belo gardo. Niti na lističih in letakih, ki so jih konec poletja 1942 trosili po Šenčurju, Hrastju in drugih vaseh, niti v Slovenskem poročevalcu niso povedali, kaj ali koga so izdali Bedenk, Umnik in Brodar, da so jih obsodili na smrt. Kdo je pri Križah netil državljansko vojno: veterinar Bedenk, ki je hodil zdravit ranjenega partizana Perka in mu pri tem zaupno razlagal svoje poglede o smislu in nesmislu upora proti Nemcem v letu 1942, ali komandir Perko, ki je Bedenka zaradi tega po ukazu partije ustrelil? In kdo je netil državljansko vojno v Hrastju: Brodar, ki je bežal od doma, da bi si rešil življenje, ali tisti, ki je v njegovi hiši ukazal ustreliti predvojnega šenčurskega župana Umnika?
Ko so 4. septembra 1942 na nemškem glavarstvu v Kranju zvedeli, da je bil ponoči v Brodarjevi hiši ubit Anton Umnik, je neki višji uradnik rekel: »Škoda, da niso še Brodarja!« V čigavo korist je torej bil ta uboj? V korist pravemu osvobodilnemu boju gotovo ne. Povedali smo že, da je bil Umnik leta 1936 s 694 glasovi za in 76 proti ponovno izvoljen za župana občine Šenčur. Ko so prišli Nemci, so ga takoj odstavili in nastavili svojega komisarja. Pravo narodno gibanje bi moralo zato Umnika podpreti in morebitnim omahljivcem dopovedati, da okupator župana s silo lahko zamenja, demokratičnih volitev pa ne more zbrisati. Kaj se je v Šenčurju zgodilo, vemo. Okupator je župana samo odstavil, »narodno gibanje« pa ga je spoznalo za »belogardista« in obsodilo po »zakonu«, ki ga je v ta namen samo pripravilo.
Izvršitelj te in drugih obsodb je bil osemnajstletni domačin iz Šenčurja. Ko so Nemci dober mesec kasneje temu fantu sredi domačega kraja na krut način vzeli mlado življenje, so bili sovaščani in okoličani pretreseni. Na ta žalostni dogodek še danes spominja Beleharjeva cesta v Šenčurju in obeležje, na katerem piše, da je Janko Belehar »sledil klicu ogrožene domovine in partije.« V tem je tudi odgovor na vprašanje, čigava žrtev je pravzaprav bil ta fant. Anton Umnik, Janez Ferjan in drugi, o katerih govori naša zgodba, so bili žrtve komunistične revolucije, pa tudi osemnajstletni Belehar je bil njena žrtev, seveda na drug način. To je treba povedati, čeprav nam očitajo manipulacijo z mrtvimi, treba povedati zaradi prave slike o preteklosti, brez katere ne more biti normalne sedanjosti in prihodnosti.
2.2. Ko so zagospodarili Besi
Ivo Žajdela
2.2.1.
[Stran 024]
Umori nasprotnikov, ki so bili železno pravilo komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej, so se že v začetku leta 1942 prenesli iz Ljubljane tudi na podeželje. V tem prispevku bomo pogledali ožje območje vzhodnega dela Notranjske, od Velikih Lašč, Sodražice do vzhodnega dela Blok, s poudarkom na prvi polovici leta 1942. Na tem območju je delovala tako imenovana Dakijeva »udarna grupa«, ki se je nato preimenovala v »samostojno letečo udarno patruljo« in ki je v tem času povzročila tu številne umore in ropanja. Pravzaprav je šlo za prve partizane na tem območju, prav ti pa so kasneje tvorili hrbtenico pri drugih nastajajočih partizanskih enotah. Nihče se še ni lotil analize, ki bi pokazala, kakšnega porekla oziroma kakšne preteklosti so bile osebe, ki so bile v teh prvih partizanskih skupinah. Ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, da je šlo za mešanico predvsem dveh sort ljudi: eni so bili predvojni partijci, ki so se zaradi različnih razlogov navdušili za ideologijo komunistične partije, druga značilnost za te ljudi pa je bila, da so bili mnogi tako ali drugače skregani s takratnimi pravili družbenega obnašanja. Tudi nekaj tako imenovanih divjih lovcev (–raubšicev«) je bilo med njimi in tudi ti so pomembno prispevali pri nekaterih umorih, ki jih bomo obravnavali. Šlo je torej za mešanico komunistične idelogije in različnih asocialnih in kriminalnih elementov. Tretji element je bila okupacija dežele, ki je povzročila izredne razmere, te izredne razmere pa so bile kot topla greda za ljudi, ki so se več let pripravljali na revolucijo. Od tu pa do umorov je bil samo še korak. Poglejmo torej v nadaljevanju, kako so ti prvi partizani začeli pobijati ljudi in kdo so bili ti ljudje.
31. januarja 1942 so partizani v zaselku Bela Voda pri Travniku v Loškem Potoku ustrelili Janeza Debeljaka. Poboj podrobneje opisuje Stane Semič-Daki v knjigi Najboljši so padli I. (1971, na straneh od 221 do 223). Poglejmo najprej, kako je umor opisal Daki.
–V dobrem dnevu smo s pomočjo kmetov, ki so nam pripeljali deske in so nam pri gradnji pomagali, zgradili zasilne barake v hosti /Mačkovec nad robom; op. p./. Pri gradnji smo uporabljali celo smrekovo lubje. Vendar smo se zavedali, da ne smemo mirovati in polegati okoli ognja, temveč da moramo biti stalno v akciji, da moramo biti aktivni. Zakaj – ljudje nas morajo videvati, zdaj tu, zdaj tam, da se bodo otresli strahu pred Italijani in izdajalci. /Bilo je januarja 1942. Zakaj bi se v tem času ljudje bali izdajalcev? op. p./ Samo dva dni smo bili tu, v tem času pa smo dobili vse podatke o človeku, ki je med 25. in 26. oktobrom leta 1941 izdal naše taborišče na Debelem hribu pri Loškem potoku. Tedaj je izdajalec zagrešil hud zločin: ker je izdal naše taborišče Italijanom, so od devetih borcev, ki so šli z Debelega hriba v Bele Vode po hrano, osem borcev postrelili in jih sadistično razmesarili. Torej – najti moramo izdajalca in ga kaznovati. Še en dan smo počivali v Mačkovcu, da smo pregledali orožje, smuči in drugo opremo. Naslednjega dne, bilo je 31. marca /Daki se je zmotil, bilo je 31. januarja; op. p./, smo Arti, Pilot, Kovač in jaz /Jože Kamnikar-Arti, Drago Martinec-Pilot, Lojze Klančar-Kovač; op. p./ odrinili čez Bloško planoto v Loški potok; s seboj smo vzeli še petega borca Abija /Zdravko Prebil-Abi/, našega priljubljenega veseljaka. Pot je bila precej dolga in nevarna, kajti lahko bi naleteli na italijanske zasede. Zato smo se na pot temeljito pripravili. V Bele Vode smo odšli ob 3. uri ponoči, tja smo prišli 1. aprila ob pol šestih zjutraj; vaščani so že krmili živino. Zelo smo hiteli, da bi prišli čimprej na cilj. Izognili smo se karabinjerski postaji v Loškem Potoku in zavili naravnost v vas Bele Vode. Brez ovir oziroma nevarnosti smo prismučali v vas in vaščani so nas že opazili, ko smo se vasi komaj približevali. Ker so nas poznali že od prej, iz loške akcije, so nas zaustavili, da bi se z nami pogovarjali. Nismo imeli časa in smo zdrveli naprej, kajti čakalo nas je težavno, odgovorno, toda neprijetno delo: kaznovati smo morali izdajalca. Sredi vasi smo se ustavili, saj smo vedeli, v kateri hiši prebiva izdajalec.
Ko smo se ustavili in smuči sneli z nog, smo smuči tako obrnili, da so bile pripravljene, da bi lahko takoj odšli. Med tem časom nas je prva zapazila Debelakova mama, ki je gledala skozi okno v stanovanju nad hlevom. Nasmejala se nam je in mislili smo si, da sluti, čemu smo prišli v takem mrazu v vas. Potem se je odmaknila od okna, takoj zatem pa je prišel iz hiše njen sin Jože. Pri tej hiši je bilo sedem bratov, nismo pa vedeli, da se njihova družina piše Debelak. Kajti nasproti njihove hiše čez cesto je stanoval Janez Debeljak – izdajalec. Na hitro smo izmenjali z Jožetom nekaj besed, zlasti pa sta nas zanimali imeni Debelak in Debeljak oziroma v kateri hiši je Debeljak, izdajalec. /Na koncu prejšnjega odstavka je Daki zapisal, da so vedeli v kateri [Stran 025] hiši živi izdajalec; op. p./ Ker ni bilo bistvene razlike med imenoma, smo še enkrat hoteli zanesljivo izvedeti, kdo je izdajalec. Sicer pa niti nismo mogli verjeti, da bi kdo iz Debelakove hiše, katere družina je bila naša in z vsem srcem navezana na naše gibanje, bil izdajalec. Debelakov Jože je potem s prstom pokazal na izdajalčevo hišo, on in njegovi bratje, ki so prišli na cesto k nam, pa so dejali, da je izdajalec najbrž v hlevu in da moramo biti previdni, da nam ne bo ušel. Za nas je bilo to dovolj! S fanti – kasneje so štirje padli v NOB, trije pa so pričakali svobodo – se nismo hoteli več pogovarjati, da jim kasneje ne bi kdo očital, da so povedali, kje prebiva izdajalec. Z njimi smo se poslovili takole: pozdravili so: »Smrt fašizmu!«, mi pa smo jim odgovorili: »Smrt izdajalcu!« Naj še omenim, da so tega izdajalca poznali vsi ljudje v vasi, oziroma da so vedeli za njihovo izdajstvo. Še več: zelo so se ga bali.
Odšli smo proti izdajalčevi hiši. Ker je izdajalec v hlevu krmil živino, smo ga poklicali ven. Slišal je naše klice, prišel iz hleva in se napotil proti svoji hiši. Ko pa nas je zagledal, je pobledel. Samo spogledali smo se, a ni imel več veliko časa, da bi zbežal. Pomaknil se je k vratom hiše. Ker smo si mislili, da nekaj namerava, smo ga zaustavili s prošnjo, če bi nam lahko pokazal neko pot. Naša prijazno izrečena prošnja ga je zaustavila in sprva ni zasumil, da je to le zanka. Šele pozneje, ko smo ga vprašali, kako se piše, nas je spoznal. Zardel je in hotel skočiti v hišo ter zapreti za seboj vrata, kajti zdaj je zanesljivo zaslutil, da ga čaka obračun s partizansko svinčenko. Toda tudi tokrat smo bili hitrejši mi: skočili smo za njim in vtaknili med vrata puškino kopito, da vrat ni mogel zakleniti. Potem smo vsi štirje odrinili vrata in ga ponovno vprašali, kdo je oziroma kako se piše. Imena ni povedal, ampak je začel klicati na pomoč svoje sosede. Vsa vas je bila že pokonci, prebudili pa so se tudi člani izdajalčeve družine, ki so nas začudeno ogledovali. Zakaj mi smo spomnili izdajalca na osem partizanov, ki jih je on izdal, da so padli v italijansko zasedo, kjer so jih Italijani pobili. Nič ni odgovoril na naše očitke, temveč je še rjovel in klical na pomoč. Dobro je vedel, kaj ga čaka. Z vso močjo smo poskušali odpreti vrata, toda izdajalec, ki je bil močan, jih je dobro tiščal. Arti je tedaj nameril pištolo na izdajalca, vendar se zaradi mraza pištola ni sprožila. Naglo je priskočil Smeli /Slavko Kovač-Smeli; op. p./ in izstrelil v izdajalca devet nabojev, jaz in Kovač pa sva čakala, če bi po naključju le kdo prišel pomagat izdajalcu. Velik oziroma visok, kot je bil, se izdajalec ob prvem zadetku ni zgrudil, zato je moral Smeli iztreliti vanj še osem strelov.
Hitro smo zapustili izdajalčevo hišo in tekli do srede vasi, si nataknili smuči in odbrzeli iz vasi. / … / Ko smo prišli iz Belih Vod, se je že začelo daniti.«
Daki je prej dvakrat zapisal, kako je njihova žrtev »pobledela« in »zardela«. Le kako so to videli, ko pa je bil še mrak? Ampak te nelogičnosti niti niso toliko važne. Pri podrobnem branju jih zasledimo še več. Veliko bolj kot to, je važna ugotovitev, da so partizani potem, ko so nekoga »obsodili« na smrt, tega potem brez kakršnih koli postopkov ugotavljanja krivde ali okoliščin krivde ustrelili. Življenje je le redko tako črno-belo in enoznačno, kot bi to lahko razumeli, ko beremo opise številnih partizanskih zapisov o usmrtitvah nasprotnikov ali tistih, ki so jih označili z nazivom izdajalec. Še posebej med vojno se ljudje zaradi prisile in smrtne nevarnosti znajdejo pogosto v zelo težkih situacijah. V preiskovalnih postopkih in z možnostjo obrambe, bi pogosto ugotovili krivičnost obtožb, predvsem pa zapletenost situacij, ki so nekoga prignale oziroma prisilile v slaba početja. Seveda komunističnih revolucionarjev te stvari niso zanimale. S svojimi ustnimi »obsodbami« in nato hitrimi in zahrbtnimi usmrtitvami so si prali vest pred težo porazov, še bolj kot to pa so bile usmrtitve (v nadaljevanju se bom izogibal terminu likvidacije, saj ta termin izhaja iz knjigovodskega izrazoslovja; po vojni so ga uvedli komunisti, da bi z njim zakrili jasnost izrazja) v službi zastraševanja ljudi. To vidimo tudi iz začetka citata Dakijevega pričevanja. Seveda pa je večina usmrtitev med drugo svetovno vojno in po njej služila komunistom za fizično odstranjevanje nasprotnikov. Ali, še natančneje, z usmrtitvami so praznili prostor, ki so ga imeli namen zasesti. Zgornji primer partizanske usmrtitve je prvi na tem območju. Iz opisa usmrtitve, ki jo je v svojih spominih navedel Stane Semič-Daki in iz njegove argumentacije lahko vidimo, da je pravzaprav šlo za vzorčni primer in da so podobno potekali vsi naslednji umori političnih nasprotnikov.
Umor Janeza Debeljaka omenja tudi Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del (1981, na straneh 234 in 235). Strle tam zapiše: »Zatiranje narodnih izdajalcev je bilo v okviru boja proti izdajstvu sploh na tedanji stopnji osvobodilnega boja nujno in posebno pomembno opravilo.« Strle si je pomagal, kot navaja, z razmišljanjem Dušana Kvedra-Tomaža v knjigi O osvobodilni vojni (Ljubljana, 1975, str. 39): »Ves naš boj proti izdajstvu [Stran 026] bo šepal, ako bomo ostali samo pri grožnjah in ne bomo sposobni izvajati kazni, ki jih obljubljamo. Brez obotavljanja je treba kaznovati vse, ki smo jih zasačili pri pripravah na izdajstvo. S tem damo vedeti vsem tistim, ki bi se še na to pripravljali, kaj jih čaka. Treba si je na vso moč pizadevati, da se izvrši zaslužena kazen nad tistim, ki je izdajstvo že zagrešil. Krivce je treba poiskati kjerkoli, pa četudi v Trbovljah, Celju, Ljubljani, zavarovane od gestapa in OVRA. Za to moramo najti posebno drzne, zvijačne načine, da pridemo do njih. To nalogo moramo zaupati posebej izbranim borcem, ki bodo zasledovali izdajalca, dokler ga ne bodo iztaknili. Vsak / … / slabič mora dobiti dokaze za to, da je naša roka pravice strašnejša kakor zločinska roka sovražnikova / … /.«
Tako ta kot mnogi podobni teksti partijskih organov in voditeljev so lahko sami po sebi, če jih beremo povsem iztrgane iz konteksta dogajanja oziroma posledic, ki so jih ti teksti imeli, razumljivi in celo sprejemljivi. Pod besedo izdajalec razumemo neko specifično vedenje, ko nekdo zaradi osebnih koristi ali iz posebne zlobe izdaja sovražniku (okupatorju) svoje sonarodnjake. Če je nek narod napaden, če se pri tem nad ljudmi tega naroda izvajajo kakršne koli krivice oziroma nasilje, in če potem okupatorju nekdo ovaja ljudi, ki so se temu okupatorju uprli, je to po pravilu okvalificirano kot izdajstvo. Takšna oseba je nato podvržena takšnim ali drugačnim sankcijam. To so pravila, ki so značilna za vse družbene skupnosti.
Toda v Sloveniji so se med sovražno okupacijo med drugo svetovno vojno stvari dogajale na več ravneh. Komunistična partija Slovenije je svoje namene, izkoristiti sovražno okupacijo in v teh specifičnih pogojih poskušati izpeljati komunistično revolucijo, ves čas pospremljala s številnimi sklepi, navodili, pojasnili, ukazi in podobnimi pisnimi akti, s katerimi je utemeljevala svoje početje in dajala smernice svojim službam. Večina teh besedil je bila napisana dovolj ohlapno in nedoločno, da se jih je dalo razlagati na različne načine. Prej citirano besedilo Dušana Kvedra-Tomaža je eno izmed mnogih podobnih. O izdajalcu piše na način, ki je v grobem lahko tudi širše sprejemljiv, toda še vedno je tako ohlapen, da si ga je lahko vsak razlagal po svoje oziroma je lahko z njim upravičeval tudi nečastno in celo zločinsko početje. Toda za nameček so razne komunistične organizacije (partizani, narodna zaščita, varnostno-obveščevalna služba in še druge) počele mnoge stvari, ki so sužile izvajanju komunistične revolucije in so bile mnoge med njimi povsem zločinskega značaja. Mnogokrat med vojno, še bolj pa v povojni literaturi so potem to svoje početje opravičevali z omenjenimi nedorečenimi navodili. Tudi Franci Strle na mnogih mestih v prej omenjeni knjigi.
Za Janeza Debeljaka, ki so ga partizani ubili 31. januarja 1942 v zaselku Bela Voda pri Loškem Potoku, oba avtorja, Semič in Strle, pravita, da je bil izdajalec, saj naj bi 21. oktobra 1941 Italijanom »izdal premik Krimskega polbataljona, ki se je po napadu na Lož s Petelinjega vrha umaknil čez Belo Vodo na Debeli vrh v gozdove Travne gore, dva dni pred tem pa še preskrbovalno patruljo osmih partizanov«. Strle v nadaljevanju ni navedel, kakšne so bile posledice Debeljakovega izdajstva, sploh pa kako je to izdajstvo izgledalo. Nešteto je primerov, da so partizani svoj poraz ali svoje napake kompenzirali tako, da so okrivili kakšnega namišljenega izdajalca, ga nato ubili in si tako potešili vest in pri soborcih zvalili sume v svojo krivdo na ubitega izdajalca. Eden najbolj znanih tovrstnih primerov je množični poboj pri Cerknem februarja 1945. Pogosto so se pri tovrstnem početju znebili tudi neljubih jim oseb.
Če pisanje Staneta Semiča-Dakija o dogodkih, ko so bili konec oktobra 1941 na Debelem vrhu pri Belih Vodah nad Loškim Potokom, podrobneje preberemo (Najboljši so padli I., str. 106-114), nato pa še opis likvidacije »izdajalca« (str. 221-223), vidimo, da je utemeljitev za likvidacijo Janeza Debeljaka na zelo trhlih nogah. Partizani so se takrat ustavili v Belih Vodah s skupino ujetih Italijanov. Domačini so jih morali nahraniti. Takrat ljudje sploh še niso vedeli, kaj je kdo in kaj se dogaja. Italijanski posadki v slabe pol ure oddaljenem Loškem Potoku torej ni bilo težko izvedeti, da se v njihovi neposredni bližini nahaja skupina partizanov, ki je nekaj dni pred tem vse presenetila z napadom na Lož in ki je za nameček s seboj po globokem snegu vlačila še ujeto skupino Italijanov. Italijani so jih celo zasledovali.
Vsekakor ne Daki ne Strle nista navedla, na kakšen način naj bi obtoženi Debeljak izdal partizane. Kot že rečeno, partizani so s seboj vlačili skupino zajetih Italijanov, Italijani so jih zasledovali, potem so se partizani ustavili v gozdnih barakah na Debelem vrhu. V bližnje Bele Vode so poslali osem partizanov, vendar so jih pred vasjo prestregli Italijani in vseh osem pobili. Kje je torej tu »manevrski prostor« za izdajstvo, od omenjenih avtorjev ne izvemo. Toda, če v tem primeru še lahko dopuščamo možnost (!), da je Debeljak pod nekimi okoliščinami res naznanil partizane, [Stran 027] je v veliki večini drugih primerov partizanskih usmrtitev tako rekoč nemogoče ugotoviti vsaj sled krivde, pod katero ali pod izgovorom katere so pobijali ljudi. Celo nasprotno, povsem jasno lahko vidimo, da je šlo za čisto politične umore.
Iz Strletove knjige razberemo, da so v prvi polovici leta 1942 uboje takšnih ali drugačnih nasprotnikov izvajali predvsem borci tako imenovane Dakijeve leteče patrulje, ki je bila v okviru 3. partizanskega bataljona Ljube Šercerja. Vodil jih je Stane Semič-Daki, ki se je prekalil v bojevanju že kot prostovoljec v španski državljanski vojni. Iz njegovih spominov, ki so se jih odrekli celo njegovi soborci in somišljeniki, kar vrejo podatki, kakšne sorte človek je bil Daki … Ne bo odveč, če naštejem nekatere člane te druščine, saj so sodelovali pri mnogih zločinih, ki so imeli hude posledice – ali po okupatorjevih represalijah ali pa so dvakrat napadeni narod porivali v krvavi vrtinec državljanskega spopada – in ki jih bom navajal v nadaljevanju. Po Strletu je bil poleg Dakija eden vodilnih članov Dakijeve »udarne grupe« Jože Kamnikar-Arti, doma z Lavrice. Zloglasnemu Artiju je bilo še isto leto preprečeno, da bi nadaljeval s svojim zločinskim početjem, saj je padel prav pri enem takšnem zločinskem dejanju. Ubit je bil namreč pri napadu na postojanko vaške straže v Begunjah pri Cerknici 19. septembra 1942. Revolucionarji so postojanko napadli takoj, ko se je ustanovila, podobno kot tudi drugod; najbolj znan tak primer je napad na postojanko v Šentjoštu – en teden po ustanovitvi 17. julija 1942. Ti začetni napadi na postojanke vaških straž so bili iz večih razlogov prav perverzni. Prvič, s svojim pobijalskim početjem in z lažnjivo propagando, da so narodnoosvobodilni borci, so prav ti napadalni partizani s svojimi dejanji prisilili ljudi, da so se organizirali v samoobrambne skupine, drugič, napadli so jih takoj po začetku, ko so bile postojanke vojaško še povsem nebogljene in izjemno slabo oborožene (z malovrednimi starimi in nerodnimi puškami) in tretjič, te v začetku izrazito samoobrambne postojanke niso nikogar ogrožale, ampak nasprotno, nastale so iz prisile po samoobrambi.
Drugi člani Dakijeve »udarne grupe« so bili Zdravko Prebil-Abi (iz Podsmreke pri Dobrovi), brata Ivan Martinec-Langi in Drago Martinec-Pilot, Lojze Klančar-Kovač, Ludvik Praznik-Suljo, Ivan Sojer-Henrik, Lado Mavsar-Ronko, Karel Nebec-Polak, Jože Jakomin-Crni, Franc Rupnik-Lovec, Artijeva brata Ivan Kamnikar-Matiček in Stane Kamnikar-Rado, Alojz Ambrožič-Brane, Janez Jeras-Džule, Jože Šparovec-Dakič, Jože Novak-Lev, Franc Usenik-Borut, Milan Podlogar-Milanček, Franc Cimperman-Cigo, France Intihar-Kajžarski, Janez Drnovšek, Franc Kleindienst-Sine, Jože Ančik-Janko, Jože Tekavec-Pepe, brata Tomaž Šušteršič-Tom in Jože Šušteršič-Jošt, Stanko Čampa, Ivan Rupnik in še nekateri drugi, ki jih navaja Strle (str. 237). Nekateri od teh borcev so padli v različnih akcijah, nekateri pa so vojno srečno preživeli. Lahko rečemo, da so bili ti prvi borci kasneje najožje jedro tistega dela partizanstva, ki se je borilo za izrazito ozke in zločinske interese komunistične partije pod krinko narodno-osvobodilnega boja.
14. februarja 1942 je Dakijeva skupina partizanov umorila Ignacija Križmana v zaselku Borovec pri Karlovici. Poglejmo najprej, kako je dogodek opisal Stane Semič-Daki v omenjeni knjigi (na straneh od 212 do 217). »Kmetje so nam bili tukaj /Bloška planota in območje proti Velikim Laščam; op. p./ zelo naklonjeni in so nam na vse načine izkazovali gostoljubje. Mnogi so nam zaupali, da bi radi stopili v Osvobodilno fronto. Sami so iskali zveze z OF in pripravljali svoje sinove za vstop v naše enote, ker so se želeli boriti proti okupatorju. Mnogi pa so se bali sosedov. Začutili smo, da ne zaupajo drug drugemu. Začelo nas je zanimati, od kod izvira to nezaupanje. Obiskali smo tudi kmečke hiše v dolini ob cesti proti Velikim Laščam, kajti med temi kmeti je bilo največ nezaupanja. Kamor smo prišli, so nas gledali nezaupljivo. To se nam je zdelo sumljivo in ko smo obiskali malodane vse tukajšnje kraje, smo spoznali, da je med njimi izdajalec. Potem pa smo kmete kar naravnost vprašali, kdo med njimi je izdajalec. Vendar o tem niso hoteli dosti govoriti, le posvarili so nas, naj se ne sučemo dosti okoli njih, ker bi nas hoteli izvohati Italijani. Seveda, v tej dolini še niso vedeli, s kom imajo opravka, namreč, da smo ‘leteča’ borbena patrola. Namignili pa so nam tudi nekaj o oboroženih izdajalcih. To pa nas je začelo še bolj zanimati in še vztrajneje smo poizvedovali, kdo je bil oboroženi izdajalec. Sklenili smo, da ne bomo zapustili Karlovice prej, dokler ne uredimo ‘zadeve’ z izdajalcem.«
Tako Daki začenja uvod v opis »obračuna z izdajalcem« oziroma utemeljevanje, kako je do umora prišlo. Iz načina opisovanja vidimo, da gre za izrazito nedoločno pisanje. Čeprav gre za na videz zelo pusto in neprepričljivo in celo raztrgano in zmedeno pisanje, je skoraj vsaj stavek zanimiv. Vidimo lahko predvsem dvoje: najprej, kako visoko so se ti ljudje cenili in izhajajoč iz tega so [Stran 028] lahko počeli vse, kar se jim je zljubilo (postali so gospodarji nad življenjem in smrtjo), in drugič, kako krčevito so po vojni utemeljevali svoje početje. Prav zato takšno nedoločno pisanje.
Berimo naprej: »Počasi se nam je začelo dozdevati, kdo bi utegnil biti izdajalec. Toda hoteli smo to zvedeti od ljudi. Končno smo izvlekli iz njih, da je izdajalec čuvaj bližnje Kozlerjeve graščine, ki je spravil že nekaj ljudi v zapore in celo v smrt.« Daki tu seveda, poleg tega da je nekonkreten, ne pove, da je šlo za gozdnega in lovskega čuvaja, ki je bil trn v peti nekaterim divjim lovcem (raubšicem). »Italijani so ga sami postavili sem, da bi jim zbiral podatke o zadržanju naših ljudi. Torej je bil njihov plačanec in dobro so ga oborožili.« Domnevamo lahko, da so trditve v teh dveh stavkih izmišljene, saj so svoj umor morali upravičiti s sprejemljivimi obtožbami, ne pa z resnico, da so usmrtili čuvaja, ki jim je bil pri divjem lovu napoti. »Sklenili smo, da bomo za zdaj navidezno pustili to gozdarjevo zadevo pri miru vsaj tako, da o njej ne bodo ljudje govorili. Predvsem zato, da izdajalec ne bi česa zasumil. Dokončno smo se morali o tem prepričati in se posvetovati še z našimi ljudmi, ki so vodili Osvobodilno fronto v tej dolini. Ko smo se o tej zadevi pogovarjali z aktivistom Bavdkom /Jože Bavdek iz Kaplanovega pri Karlovici; op. p./, se je samo smejal. Ko sta moja borca Arti in Abi zavrnila Bavdkov nasmeh s tem, da sta ga opozorila, naj takoj pove, kdo je izdajalec, je Bavdek kratko odgovoril: ‘Tovariši, prosim, očistite to dolino, drugače ne moremo več delati! Še bolje pa te zadeve pozna Janez Hribar, ki je bil na tem terenu aktiven in najbolje pozna naše ljudi!’ Torej se ni popolnoma odkrito pogovoril z nami, ki smo bili oboroženi in ki za take zadeve nismo poznali nobene šale, temveč je želel, da bi nam povedal ime izdajalca kdo drug. Da, domačini so se bali glasno govoriti o izdajalcu – bali so se, da drugi ne bi izvedeli, kdo je povedal ime izdajalca.« Daki ves čas piše o izdajalcu in kako so ljudi spraševali, kdo je izdajalec, niti z besedo pa ni navedel, koga in zakaj je izdal. Tudi iz tega lahko sklepamo, da je šlo le za – danes bi lahko rekli – nespretno izgovarjanje, saj so pravi razlogi za umor bili drugačni. Tudi če predpostavimo, da bi v resnici izdajal tako, kot Daki piše in bi bil na nek način s tem delal škodo, bi lahko z njim postopali drugače. Odvisno pač od tega, koga in zakaj je prijavljal. Iz opisanega se vidi, da bi bil dovolj že temeljit pogovor z njim in morda, po potrebi, še grožnja, vendar to samo v primeru, če bi res šlo za izdajanje okupatorju ljudi, ki delajo proti okupatorju. Vendar v tem primeru, kolikor poznamo zadevo, ni šlo za kaj takšnega. »Odšli smo v Podstrmec, kjer smo spraševali po Janezu Hribarju. Čez čas smo ga našli blizu Rovt v gostilni Nared, tudi gostilničar je bil naš aktivist. Bilo je popoldne ob treh, kjer smo dobili natančne podatke o izdajalcu oziroma o tem, katere ljudi je ovadil Italijanom. Potem smo se vrnili v Rovte, kjer smo tudi prenočili. Zvečer smo se sestali z robskimi aktivisti, ki so nas sami obiskali in so se pritožili nad izdajalcem. Omenili so, da so zaradi izdajalca že iskali zvezo s partizanskimi patrolami. Tako smo se srečali tudi z mladim aktivistom Bavdkom (kasneje je v italijanski ofenzivi padel /Daki seveda ne pove kako in zakaj. Italijani so ga ustrelili, ker je 24. julija tako rekoč pred njihovimi očmi povzročil poboj Grudnove družine z Ulake; op. p./), ki nam je še nadrobneje osvetlil primer izdajalca – čuvaja Kozlerjevega posestva. ‘Zelo je nevaren za vse gibanje,’ je poudaril Bavdek, ‘in nasilen, da se bo zoperstavil celo vam, partizanom!’ Spet novi podatki /kakšni le?! op. p./, nismo pa povedali robskim aktivistom, da že imamo podatke o izdajalcu in tudi ne, kako ga bomo kaznovali. Zdaj smo dokončno spoznali, da omenjeni izdajalec zelo škoduje tukajšnjemu partizanskemu gibanju in sklenili smo, da ga prihodnji dan kaznujemo z ustrelitvijo. / … /
29. marca /tudi tu Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del, 1981, str. 235, navaja drugi datum – 14. februar 1942 – in v opombi opozarja, da se je tako pri umoru Debeljaka kot pri umoru Križmana Daki zmotil; op. p./ smo prismučali do Pavličeve gostilne v Lužarjih. Bilo je še zgodaj zjutraj. Najprej smo spraševali po italijanskih patrolah, ki so se tedaj čestokrat na smučeh pojavljale v bližini. V gostilni smo našli tudi nekega aktivista OF s tega področja, ki je bil trdno povezan z nami. Povedal nam je, da Italijanov že nekaj dni ni bilo v gostilno, ni pa dvakrat reči, da ne bodo prišli semkaj prav danes. Sicer pa se je tudi njemu zdelo čudno, zakaj Italijanov že toliko časa ni bilo k njim /iz opisov se vidi, da Italijani niso bili njihov cilj in da so jih omenjali le toliko, kolikor si jih niso želeli, da bi jih motili pri svojih »opravilih«; op. p./. Ko smo mu zaupali, kakšno ‘opravilo’ nas je tako zgodaj pripeljalo semkaj, je odgovoril, da si je nekaj takega takoj mislil, kajti nekoliko čudno je, da smo samo štirje, in še ti hitri in korajžni. Potem je dodal, da je prav, za kar smo se odločili, ker da so že vsi okoliški kmetje v nevarnosti, da bi jih Italijani zaprli. Omenil je, da se mnogi kmetje bojijo dati hrano za partizane, kajti izdajalec jim gleda celo [Stran 029] pod roko oziroma pazi na vsak njihov korak in jih zalezuje. Vsi štirje smo bili na smučeh; trije smo imeli puške, Arti pa samo samokres in dve ročni bombi. Že pred sedmo uro smo se začeli spuščati po Lužarjevem bregu navzdol. Smuk je bil zelo prijeten. Okoli sedme ure smo se približali hiši blizu Karlovice. Umaknili smo se s ceste, kajti utegnili bi nas opaziti Italijani, ki so prišli semkaj od časa do časa. Do izdajalčeve hiše je bilo še dobrih petsto metrov. Ob robu hoste smo stopili še v gostilno, hitro izpili vsak po dva kozarčka žganja, plačali in spet smo bili na cesti. Ljudje, ki so bili v tem času v gostilni, so nas spoznali. Čudno pa se jim je zdelo, da smo tako slabo oboroženi oziroma da nas je tako malo. Le nekaj besed smo izmenjali z njimi, predvsem zato, da smo izvedeli, v kateri hiši prebiva izdajalec. Vsa okolica je torej trepetala pred nevarnim izdajalcem in italijanskim vohunom. Toda zdaj smo bili z ljudmi odkriti: povedali smo jim, kaj bo čez nekaj minut z izdajalcem. Nobenih dokazov nismo več potrebovali! Nataknili smo si smuči, ki smo jih imeli pripravljene, in zavili s ceste proti izdajalčevi hiši. Natančno smo pogledali levo in desno po cesti, če nas kdo opazuje. Nenadoma smo zagledali, da prihaja z Bloške planote za nami oziroma po naših smučinah okoli 40 Italijanov; vsi so bili na smučeh. Na oko sem presodil, da so oddaljeni od nas okoli 3 kilometre. Nekaj trenutkov smo bili kot primrznjeni v tla; obstali smo na mestu in ugibali, kaj Italijani sploh nameravajo. Smučali so kar na nami in še kar hitro. Bili smo že čisto blizu hiše, vendar nas izdajalec še ni videl. Pred nami je bil le še ovinek s ceste, tja proti hribčku, torej slabih štirideset metrov. Opazovali smo, če bodo Italijani morda zavili s cete. A ne – kar naravnost po naših sledeh so smučali. Odločitev je bila nagla: izdajalca moramo kljub nevarnosti, ki nam preti zaradi italijanske patrole, kaznovati. In še smo si dajali korajžo z besedami: ‘Zakaj pa bi se bali Italijanov, zakaj le? Saj znamo tudi bolje smučati kot oni!’ Italijani so se nam približevali že od odcepa ceste, od tam, kjer smo mi zavili s ceste. Tudi oni so se ustavili in ogledovali teren na levi in desni strani. Ugotavljali so, koliko nas je oziroma kje smo sploh, saj so lahko videli le štiri partizane. Po smučinah so sicer lahko ugotovili, da nas je malo, zato so si upali za nami. Mi smo se še na hitro dogovorili, kaj bo kdo naredil, ko bomo pri hiši, potem pa smo zdrveli naprej. Takle je bil naš načrt! Arti bo prosil za mleko. Pilot, ki bo stal za njegovim hrbtom, bo potegnil iz Artijevega žepa pištolo in ustrelil v izdajalca. Če bi mu odpovedal samokres, bi moral priskočiti na pomoč Pilot. Jaz in Kovač pa bi med tem časom preiskala hišo.« Šlo je torej za iste osebe, kot pri umoru Janeza Debeljaka: Stane Semič-Daki, Jože Kamnikar-Arti, Drago Martinec-Pilot in Jože Klančar-Kovač. –Že smo bili pred hišo. Kot naročen ali po naključju: nekaj korakov pred hišnimi vrati je bil izdajalec, ki je prišel iz hleva, kjer je krmil živino. Nismo pričakovali, da nam bo prišel naravnost pred oči. Arti ga je takoj, že od daleč ogovoril: ‘Počakajte, poslušajte! Ali imate, prosim, nekaj mleka? Smo zelo žejni in lačni, saj danes še nismo jedli in nam je zato kar slabo!’
Izdajalec je nekoliko osupnil in takoj se mu je zdelo sumljivo, da prihajamo podnevi in da nas je tako malo. Vprašal nas je, če smo sami in tedaj smo videli v njegovih očeh strah pred partizani. Sicer pa: čeprav so mu posredno že mnogi ljudje grozili s kaznijo, vseeno ni prenehal ovajati in izdajati naše ljudi. Ko smo še kar naprej moledovali za mleko, se je pomiril in odšel v hišo oziroma proti kuhinji. Pri kuhinjskih vratih se je ustavil in nas začel spraševati, kdo smo in od kod prihajamo. Zdelo se nam je, da bi od nas najraje zahteval osebne legitimacije. Arti ga je prekinil in ga vprašal, kako se piše. V tem je Pilot za Artijevim hrbtom že imel pripravljeno pištolo. Izdajalec tega ni opazil. Izdajalčeva desna roka pa je počasi začela polzeti iz žepa, kajti v žepu je imel pištolo. Nenadoma mu je v glavo stopila kri. Zmedel se je, roka mu je za hip zastala. Vseeno si je prizadeval, da bi potegnil roko iz žepa. A ga je prehitel Arti, ki je bliskovito potegnil pištolo izza pasu in zavpil: ‘Roke kvišku, izdajalec!’ Dvakrat je počilo in zdajalec se je zvrnil. Pilot sploh ni utegnil posredovati.
V izdajalčevem žepu smo našli 9 mm pištolo, v njegovi sobi pa še eno pištolo, mavzerico in dve lovski puški. Puško je imel kar pod posteljo nabito in pripravljeno na strel. Imel pa je še kar majno skladišče streliva. Italijani so ga dobro založili. Komaj dobrih pet minut smo se zadržali pri izdajalcu, medtem pa so se Italijani z glavne ceste že pričeli približevati k izdajalčevi hiši, razporejeni v strelce. Prepričani smo bili, da so slišali strele. Pobrali smo izdajalčevo orožje in se iz hiše, ki je bila tik hoste, umaknili v hosto.«
Daki hoče tudi z navajanjem orožja, ki so ga pri Križmanu našli, dati vtis, kot da je s tem orožjem kaj narobe. Križman je bil (Kozlerjev) službeni lovski in gozdni čuvaj oziroma logar, zato je orožje rabil.
Ignacija Križmana so komunistični morilci, kar pa Daki seveda ne zapiše, ustrelili tako rekoč vpričo žene in šestih nedoraslih otrok [Stran 030] (Matija Škerbec: Rdeča zver, pijana krvi, II. del, Cleveland, 1951, str. 11-13). Škerbec je zapisal: »Križman je bil znan kot poštenjak in krščansko misleč mož, bil je pa tudi znan kot vesten lovski čuvaj, ki je bil mnogokrat lovskim tatovom za petami. To je seveda te zelo jezilo. Že za časa bivše Jugoslavije bi se ga bili radi znebili, pa so se bali ‘očesa’ postave. Zdaj je prišel čas zanje. Jugoslavije ni več, Italijani pa imajo drugih, hujših skrbi dovolj in se za umor nepoznanega lovca ne bodo dosti brigali! Lovskim tatovom so prišli komunisti ravno prav.« Toda ne le, da so Križmana ubili zato, ker so divji lovci zdaj lahko izkoristili zmedo vojne, iz Dakijevega pisanja se vidi, da so ga ubili tudi zato, ker jim je bil dobesedno na-poti. Ko so ga ustrelili, so se laže nemoteno gibali (in ropali) po tistem območju.
S takšnimi umori so s sveta spravljali osebe, ki so jim bile tako ali drugače napoti, z njimi so zastraševali okolico (komunisti so, če se je le dalo, pri svojem delovanju ali vladanju uporabljali metode zastraševanja), in, ne nazadnje, s takšnimi umori so si krepili vez med istomišljeniki (–bratje v krvi«).
Franci Strle v omenjeni knjigi nadalje zapiše (str. 236): »Tretji je prišel na vrsto mali trgovec in gostilničar Vinko Troha s Kozjega vrha pri Prezidu, ki je odkrito grozil z izdajstvom, bil pa je tudi povezan s čuvajem ustaške zastave v Čabru. Zato ga je rajonsko sodišče OF obsodilo na smrt.«
–Sodišče OF« ga je torej –obsodilo« na smrt zato, ker je »odkrito grozil z izdajstvom« in ker je bil povezan z nekim »ustašem«. To so seveda – kot skoraj vedno – prazne besede, brez navedbe konkretne krivde.
Strle: »Dakijeva ‘udarna grupa’ ga je obiskala 28. februarja 1942 ponoči. Res je, da so Italijani tačas previdno čepeli v svojih utrdbah, zadeva pa se je nevarno zapletla, ker se je partizanom postavila po robu izdajalčeva žena Franjica. Ni bilo drugega izhoda kakor pokončati še njo, četudi to ni bilo ukazano. Proti pravilom so se udarniki tamkaj založili še s hrano, zlasti z mastjo in sladkorjem.«
Že na naslednji strani (237) Strle z opisom umorov nadaljuje: »V Igavas pri Ložu so morali priti /Dakijeva ‘udarna grupa’; op. p./ ‘poravnat račun’ že s Travne gore. Spotoma so v Smrekovcih odkrili in presenetili dotlej neznano četo partizanov, ki se je imenovala Rakovška in ki se je šele zbirala. Zvečer 16. marca 1942 so se z borci te čete spustili v Igavas; tu sta morala za izdajalsko šopirjenje plačati z življenjem oče Franc Zigmund iz Igavasi 26, zakrknjen pristaš Italijanov, in njegova hčerka Alojzija, predsednica ženske fašistične zveze.« Spet nič konkretnega. Niti to ne, kako naj bi očitano »izdajalsko šopirjenje« izgledalo. In, tudi če bi Alojzija Zigmund bila »predsednica ženske fašistične zveze«, je od (dvojnega) umora naprej važno le to, kako sta umora odmevala med prebivalstvom. Prav gotovo je vsak tak umor pri velikem delu prebivalstva usodno trasiral odpor in kasneje tudi sovraštvo do komunistov in partizanov.
Strle nadaljuje (str. 246): –1. aprila 1942 so bloški in velikolaški politični delavci v gozdičku med vasema Boštetje in Naredi iz zasede pokončali partizanskega beguna Janeza Murvija-Matevžka, ki je vohljal za Italijane. Izdajalske naklepe so mu prekrižali prav med graditvijo novega skrivnega taborišča v Mačkovcu. To si velja zapomniti zategadelj, ker je bil Stanko Semič-Daki z letečo patruljo pogosto v gosteh pri teh političnih delavcih, prav gotovo pa se je k njim zatekel takrat, ko so bili njegovi borci lačni in utrujeni. Pravzaprav je to taborišče pozneje postalo izhodišče za bojne pohode njegove patrulje.«
Strle (str. 252-253): »Manjša skupina Leteče udarne patrulje pod vodstvom Jožeta Kamnikarja-Artija je že 10. aprila 1942 v gozdičku pri gradu Lisičje čakala razvpito italijansko priležnico in izdajalko, ki bi morala tja priti na sprehod z italijanskim tenentejem. Toda namesto njiju se je tam pojavila množica karabinjerjev, zato Artijevi fantje niso tvegali napada. Previdno so se oddaljili v gozd, zvečer pa so pohiteli ‘na obisk’ v ljubljansko predmestje Rudnik. Na domu so zasačili bivšega orožnika Stanislava Trontlja in ga prijeli skupaj z ženo Katarino. Trontelj je bil s tajnim belogardističnim poveljem določen za komandanta bele garde, ki naj bi se osnovala na Galjevici. Za njim je prišel na vrsto župnikov opričnik Jože Goli, ki je malo pred tem končal posebno šolo katoliške akcije. Iskali o ga najprej na domu, nato so šli gledat še v župnišče na Rudniku. Tudi tam so pretaknili vse, toda zaman – župnik Karol Zajc ni hotel o njem nič vedeti. Tedaj je Janeza Kamnikarja-Matička prijelo, da je šel pogledat še v veliki farovški dimnik, in glej ga zlomka: Goli je tičal prav tam. Vse tri so zvezali in jih čez Barje odgnali proti Mačkovcu … «
1. aprila 1942 so partizane torej bolj kot Italijani zanimali ljudje, ki naj bi vodili »belo gardo«. Prvič, te takrat še ni bilo, in drugič, prav s takšnim morilskim početjem so jo ustvarjali.
[Stran 031]
Strle (str. 254): »Hiša v Lanišču štev. 18 – tu je prebivala izdajalka – je bila pri peskokopu in le kakih tristo metrov pod gradom Lisičje, kjer je bilo blizu sto Italijanov. Le malo dalje na spodnji strani pa je bil že omenjeni italijanski bunker. Izdajalka se je počutila varno. Toda drzni borci Leteče udarne patrulje so v noči na 18. april 1942 hišo obkolili, postavili varovalne zasede proti Lisičju in Javorniku, nato pa vdrli v izdajalsko hišo. Pokončali so Marijo in njeno mater Rozo Rupnik. Prva se je spečala z laškim poročnikom, druga pa se je zadovoljevala z njegovim slugom.«
Morda je partizanska skupina, ki se je v prvi polovici leta 1942 zadrževala na območju Mokrca, Mačkovca in Travne gore in ki je navedena v prvem delu tega prispevka, prednjačila pred drugimi podobnimi partizanskimi skupinami drugod po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem, toda šlo je le za odtenek razlikovanja. Navedel sem le najhujše zločine te komunistično-partizanske druščine. S podobno »politiko« so nastopali tudi drugod. Poglavje zase so seveda uboji Varnostno-obveščevalne službe OF v Ljubljani, ki je bila pod najtesnejšim vodstvom Komunistične partije Slovenije.
Vrhunec je to revolucionarno besnilo doseglo junija 1942. Edvard Kardelj, kot nesporni ideolog in vodja revolucije je takrat opazil, da so z revolucionarnim pobijanjem že zabredli tako daleč, da je to komunistom začelo zelo škodovati. Ljudje so se začeli množično odvračati od njih, čeprav so do takrat mnogi simpatizirali in podpirali tako imenovano Osvobodilno fronto, ki da se bori proti okupatorju. Zato je ukazal sklic posvetovanja o tej problematiki, na katerega so morali priti vsi pomembni voditelji partizanstva. Posvetovanje je bilo na Cinku v Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942. Ohranjeni so stenogrami vseh pomembnejših govorcev na posvetovanju in iz njih vidimo, da tam pravzaprav niso kritizirali svojega početja, temveč so ga zagovarjali in celo spodbujali. Edina novost je bila le večja taktičnost in nekoliko manj okrutnih mučenj žrtev. Toda ta »novost« je bila mnogo premalo. Poleg tega pa so v narodovo tkivo zasekali že takšne rane, da situacije več ni bilo mogoče spremeniti in rešiti – tudi če bi hoteli.
Samo leta 1942 so partizani pobili 20 družin (kriterij za družino mi je oče, mati in vsaj eden od otrok), kar sem z datumi in imeni navedel v knjigi Zasuta usta (str. 101-105).
Rubikon je bil že presežen. Počasi toda nezadržno se je oblikovala organizirana in oborožena protireakcija krvavi revoluciji – protirevolucija. V tem prispevku sem pozornost posvetil partizansko-komunističnim zločinom v prvi polovici leta 1942 na območju vzhodnega dela Notranjske. Toda poudariti je treba, da so se podobni zločini takrat dogajali tudi na drugih območjih Notranjske in Dolenjske, kjer so se pojavljale partizanske skupine.
2.3. Na jugu
France Papež
3. Mesto na gori
3.1. Srečko Huth – Spomini in dokumenti
Mirko Kambič
3.1.1.
[Stran 032]
Prijazni spremljevalci mojega slikovitega življenja so številni spomini. Eden teh je izjemno vztrajen. Že dolgo me vabi in prosi, naj ne prepustim pozabi svojih stikov z nekim sončnim človekom. Gre za kaplana Srečka Hutha, ki mu je teklo življenje, javno delovanje in poslednja, mučeniška pot v kratkem obdobju med leti 1907 in 1943.
Moji osebni spomini imajo drugačen časovni razpon. Gospoda Hutha sem spoznal kot prijetnega sogovornika šele leta 1937 v Beli Krajini in kmalu potem me je povabil na obisk k svoji mami na Gorenjskem, nato pa peš na Sv. Višarje. Moj zadnji spominski žarek me je presunil maja 1999 ob dotiku novomašnega keliha Srečka Hutha. Ta čudovito oblikovana sveta posoda, delo arh. Jožeta Plečnika, me je prevzela kot simbol njegovega mučeništva.
Biografski zapis o Srečku Huthu je bil objavljen že leto po njegovi smrti v knjižici »Kri mučencev«. Kratko je zapisano le to, da je na poti proti Koprivniku za njim izginila vsaka sled. Šele pol stoletja pozneje je izšla odmevna knjiga o žrtvah komunizma »Palme mučeništva«, kjer se je tančica Huthove skrivnosti že začela odgrinjati. Tudi sam sem prispeval nekaj novih informacij z opozorilom na pomemben arhivski vir, namreč na poročilo VOS z dne 1. novembra 1943. Decembra 1994 je izšlo v Zavezi pričevanje gospoda Roka Aleša, ki je osebno poznal kaplana Hutha in zvedel za podrobnosti o njegovi zadnji poti na Koprivnik. Njegovo pripoved sem ponovno preveril maja 1999. Našel sem tudi izvirno fotografijo, ki predstavlja Srečka Hutha kot novomašnika. Ta slika me je spodbudila, da sem si nabral še nekaj arhivskih podatkov o družini, v kateri se je Srečko rodil.
To je, skupaj z nekaj slikami, vsebinski okvir tega mojega zapisa, ki bo lahko služil za podlago obširnejši biografiji.
3.1.2. Peš na Sv. Višarje
Junija 1937 sem na klasični gimnaziji v Ljubljani uspešno opravil veliko maturo. Razposajeno vesel, ker sem bil ustnega dela izpita oproščen, sem se takoj vrnil v domačo vas Klošter in pomagal staršem pri poljskih opravilih. V tistih dneh sem se prvič v življenju srečal z nasmejanim kaplanom Srečkom Huthom, ki je bil redno zaposlen v Črnomlju, rad pa je spoznaval Belo krajino tako, da je hodil peš iz kraja v kraj. Omenil je, da bo kmalu obiskal svojo mamo v Podkorenu. Z veseljem sem mu pojasnil, da dobro vem, kje je to naselje in kje so Rateče, da sva bila z bratom že na obisku pri župniku in pisatelju Lavtižarju, da imam prosto železniško vozovnico po očimu, ki je delal na postaji. In tako me je gospod Huth povabil, naj ga spremim in da bova šla morda še na romanje proti Višarjam.
Prve dni meseca julija sva se znašla na vlaku, ki v hudi vročini in ob sajastem dimu iz lokomotive na premog ter na trdih lesenih klopeh ni bil ravno luksus. Na Jesenicah je gospod Huth skočil v neko postajno pisarno in se kmalu vrnil z dovolilnicama za prehod državne meje ter za potovanje po Italiji. Vlak je takrat vozil vse do Rateč, izstopila sva postajo prej, v Podkorenu. V lepi enonadstropni vili blizu cerkve naju je sprejela prijazna, vendar tudi resno zadržana mama. Spoznal sem še Srečkovo sestro Nušo, nekaj let mlajšo od njega. Imela pa je svoje delo in svojo druščino, zato se za naju ni veliko zmenila. Gospod Huth je izkazoval svoji mami veliko spoštovanje, meni pa je prijazno naročil, naj ga v bodoče kličem po domače, naj mu rečem kar Srečko.
V lepem sončnem jutru 6. julija 1937 smo se po jutranji maši v podružnici sv. Andreja in po dobrem zajtrku odpravili kar peš proti Ratečam. Pravim, da »smo se«, saj je Srečko pridobil za romanje še bogoslovca Krista Štolcarja. Bil je leto in pol mlajši od Srečka, miren in resen fant, toda prijeten sopotnik. Pri prehodu državne meje nismo imeli težav. Dovolilnice so bile v redu, vsa naša imovina pa je bila v planinskem nahrbtniku, kjer se je stiskalo ob ribjih konzervah nekaj kosov domačega kruha. Onstran meje smo se zagledali v mogočen vrh in severna ostenja Mangrta. Pri Fužinah smo zavili proti njegovemu podnožju, kjer počivata v popolni tišini dve očarljivi jezeri, znani kot Belopeški ali tudi Rateški ali Mangrtski jezeri. Srečko je vedel povedati, da je ta del pokrajine, vse do bližine Trbiža, pripadal do konca prve svetovne vojne Kranjski. Šele po vojni se je premaknila meja do Rateč, v našo škodo in žalost. Dodal je še, da so Žabnice, onstran Trbiža, slovenska vas in da bomo tam zavili navzgor proti Višarjam.
[Stran 033]
Od jezer smo se vrnili in ob železniški progi, ki je od leta 1870 povezovala Ljubljano s Trbižem, prišli peš do tega mesteca, pa naprej po Kanalski dolini do Žabnic. Tam nekje smo našli staro romarsko pot s severne strani Višarij, verjetno po Višarskem grabnu. Strma, serpentinasta pot me je kmalu začela utrujati, toda Srečko je bil veselo neugnan. Njegov obraz se mi je zdel lep in prijazen, po postavi je bil krepak, toda gibčen, njegov korak pa poskočen. Večkrat je obstal, da smo si malo oddahnili. Sprva sem rad pil vodo, ki je žuborela iz pobočja ali iz korita, namenjenega žejnim romarjem. Potem me je Srečko posvaril, da bremenim z vodo svoje srce in da bom še bolj utrujen . Resno in z neko žalostjo je dodal, da je bil njegov oče navdušen planinec, da pa je rad potopil svojo razgreto glavo v mrzlo studenčnico ali potok in da si je s tem nakopal hudo obolenje. Sicer pa Srečko o svojih osebnih zadevah ni govoril. Vedno je dajal prednost tekočim pogovorom in rad je prisluhnil sogovorniku.
Pozno popoldne smo precej utrujeni le prispeli do cerkve in hiš na Sv. Višarjah. Srečko nam je takoj našel prenočišče, saj romarjev ta dan ni bilo veliko. Zaspal sem kot ubit. V novi dan sem se zbudil kot prerojen. Srečko je z vidnim veseljem opravil jutranjo mašo, z vso zbranostjo mu je ministriral Kristo, jaz pa sem z radovednimi očmi ogledoval barvite slike, s katerimi je sedem let prej okrasil notranjost cerkve slovenski slikar Tone Kralj. Na klasični gimnaziji nas je profesor Gnjezda strokovno in obenem prijetno uvajal v likovno umetnost, predvsem slovensko. Tista razstava v višarski cerkvi se mi je zdela ob Srečkovem maševanju kot mala nebesa.
Po dobrem zajtrku, ki mu je dodal poseben apetit osvežujoč planinski zrak, sem si v mali žepni koledarček, na prazno hrbtno stran za mesec julij, odtisnil ovalni žig: »Monte Lussari-1972- Sv. Višarje«. Pripisal sem datum: »7. VII. 1937« in poprosil Srečka in Krista za lastnoročna podpisa. Dodal sem še svoje ime. Po vseh življenjskih dogodkih, selitvah, zaporu, potovanjih in kupih vseh vrst zapiskov, koledarčkov, revij in knjig se mi je na srečo ta listič iz koledarčka za 1937 ohranil. In prav ob spominu na Srečka Hutha ga štejem za izjemno dragocenost.
Z vrha nad cerkvijo smo privoščili svojim očem dolgo, radovedno ogledovanje gorskih velikanov Zahodnih Julijskih Alp, predvsem Mangrta, Viša in Montaža. Popoldne smo se začeli vsi trije spuščati po vzhodnem višarskem pobočju proti Mrzli vodi, ob sotočju gorskega potoka istega imena in Jezernice, ki priteka iz Rabeljskega jezera. Držali smo se večinoma steze, ubrali pa smo tudi nekaj bližnjic po gozdni strmini. Ob tem spominu se še sedaj nasmehnem. Srečko je nosil pristne irhovke, kratke kožnate planinske hlače, [Stran 034] čisto nove, z lepimi okrasnimi gumbi in naramnicami. Rekel je, da so tako lepe hlače za pravega planinca zunanja sramota, da morajo biti zdelane, zamaščene in odrgnjene. Ko smo si ob kratkem počitku privoščili ribje konzerve, sva si morala oba s Kristom obrisati mastne roke ob njegove nove hlače. V strmini, kjer sem se jaz stoje lovil za drevje, se je Srečko hitro drsal navzdol po zadnji plati in se potem ogledoval, če je dobil na irhovkah kaj odrgnin.
Ob Ziljici in njeni soteski smo bili kaj kmalu blizu Trbiža, nato pa smo s športnim korakom hiteli mimo Bele Peči, Fužin, Mangrta na jugu do Rateč in Podkorena. Z veselim smehom in glasnim zadovoljstvom smo posedli za pogrnjeno mizo v domačiji Huthove mame.
Naslednji dan sem si še malo ogledal zanimivo naselje Podkoren, staro Rasingerjevo domačijo, hiše in hišice, pokrite z lesenimi skodlami, cesto, ki se vije na Korensko sedlo, dolino, kjer izvira Sava Dolinka, in za njo mogočne vrhove Ponc. Srečko je ostal še nekaj dni doma, mene pa je vlak lahkotno odpeljal v Ljubljano in naprej v Belo krajino. Zavedal sem se, da sem za vsa lepa doživetja romanja na Višarje dolžan zahvalo Srečku Huthu. Njegova prisrčna sproščenost je izvirala iz njegove harmonične osebnosti. Svojo vlogo pa je imela njegova navezanost na gorsko naravo, prepričanje v lepoto duhovniške službe in trdna, vendar uvidevna slovenska narodna zavest. Višarje je štel za povezovalno točko vernikov treh različnih narodnosti in jezikov.
Ob lepih spominih na Višarje bi dodal rad še nekaj besed o sopotniku Kristu Štolcarju, z drugim imenom Kristijanu Stolbičarju. Ime si je namreč pozneje spremenil, češ da zveni bolj slovensko. Rodil se je 1908 na Jesenicah, novo mašo je imel leta 1938, leto po našem romanju na Višarje. Umrl je kot upokojeni župnik 1985, pokopan pa je ob cerkvici v Podkorenu, prav tam, kjer smo začeli naše romanje in se tudi razšli. Na istem pokopališču je grob in spomenik Huthovih: Srečkove matere, sestre Nuše, pa tudi ime Srečka Hutha je vklesano, čeprav še sedaj ne vemo, kje naj bi bil njegov grob. Tisti, ki so Srečka leta 1943 ubili, mu celó groba niso privoščili.
Prav je, če omenim še Kristovega brata Darka Štolcarja, ki živi na Gorjah pri Bledu. V telefonskem pogovoru z njim marca 1999 sem slišal nekaj njegovih spominov na Srečka Hutha. Spoznal ga je nekoč na Kredarici, kjer je Srečko maševal še v prvotni Aljaževi kapelici. Pozneje sta naredila skupaj nekaj lepih planinskih izletov, tako na Sleme, na Mojstrovko in na Prisojnik. Skupaj sta prepotovala, nekaj z vlakom, še več pa peš dober del Koroške, vse do Velikovca. Večkrat sta bila skupaj gosta župnika Lavtižarja v Ratečah. Darko ima še danes Srečka Hutha za naravno sproščenega in zelo družabnega človeka, ki je bil široko razgledan in zelo dobrohoten.
3.1.3. Novomašna fotografija
Obraz Srečka Hutha se mi je po toliko letih nekoliko zabrisal in ostal je le vtis. Zato sem si močno želel, da bi našel kje njegovo fotografsko podobo. Izjemno veselje me je navdalo marca 1996 na bolšjem sejmu starin v Ljubljani, tam za Prešernovim spomenikom. Pregledoval sem nek spominski album in oko se mi je nenadoma ustavilo na izvirni fotografiji razgledniškega formata v rjavem tonu. V hipu sva se zagledala s Srečkom iz oči v oči, on na sliki negiben, jaz od presenečenja skoraj brez diha. Tiho sem zaklical: »Srečko!« Sliko sem hitro odkupil, odhitel domov in se v posebni zbranosti posvetil ogledovanju motiva. Čustvo spoštovanja in veselja sem ugasil, da bi ostal le nepristranski analitik tega zame zgodovinskega dokumenta.
Hitro sem ugotovil, da so to fotografijo že uporabili, vendar le kot izrez iz celotnega motiva, le Srečkov obraz kot portret, tiskan v brošuri Kri mučencev in v knjigi Palme mučeništva, obakrat v šibkem rastrskem tisku. Izvirna fotografija pa predstavlja Srečka, ki drži v roki svoj umetniško izrezljani novomašni križ. Na njegovi desni sedi njegova mati, v izbrani temni obleki, z ogrlico okrog vratu in z nekim lepim odlikovanjem na prsih. Na levici sedi Srečkova sestra Nuša, v beli obleki in s prijaznim pogledom.
Dragoceni so podatki na hrbtni strani fotografije. S peresnikom je zelo čitljivo zapisano: »Jožetu v spomin! Srečko Huth – novomašnik – gorjanski kaplan – Radovljica, 12. julija 1931 – Gorje, 20. novembra 1931.« Ta izvod svoje slike je Srečko poklonil zelo verjetno Jožefu Pogačarju, ki se je rodil leta 1912 v Krnici pri Zgornjih Gorjah. Umrl je kot duhovnik 1977 na Tirolskem. Srečkova novomašna fotografija je skrbno delo ateljejskega fotografa. Imena na sliki ni, možno pa je, da gre za radovljiškega fotografa Vengarja.
Srečko Huth je upodobljen tudi na skupinski fotografiji ljubljanskih novomašnikov, ki so bili posvečeni 5. julija 1931. O tem je poročal časopis Slovenec, med drugim da bo imel g. Srečko Huth novo mašo v Radovljici 12. julija [Stran 036] in da bo imel slavnostni nagovor profesor Jakob Kotnik. Ta skupinska fotografija je bila malo pozneje natisnjena v Ilustriranem Slovencu. Srečko sedi v prvi vrsti, desno ob spiritualu dr. Cirilu Potočniku.
3.1.4. Družina Huthovih
Novomašna fotografija me je spodbudila, da sem poiskal nekaj čisto novih, za Srečkovo biografijo dovolj pomembnih podatkov o družinskih koreninah.
Dne 16. novembra 1905 sta se v podružnični cerkvi v Podkorenu, ki spada v župnijo Kranjska gora, poročila Alojzij Hut, rojen 1871 v Sv. Ožboltu ob Dravi, in Mihaela Rasinger, rojena 1863 v znani družini Rasinger v Podkorenu. Ženinov oče je bil Karol Hut, mati pa Ana, rojena Cerar. Nevestin oče je bil Mihael Rasinger, mati pa Marija, rojena Golob. V poročni knjigi je zapisano ime Hut brez črke h, torej po izgovorjavi. V Srečkovih dokumentih pa je dosledno zapisano: Huth. V dokumentih Varnostno obveščevalne službe (VOS), ki je Srečka zasledovala, mučila in ubila, pa najdemo oblike: Hud, Hut in Hutt.
Oče Srečka Hutha je bil finančni komisar. Od leta 1901 je imel domovinsko pravico v Ljubljani, vse do leta 1904, ko se je preselil v Radovljico. Tu sta imela po poroki z ženo stalno bivališče in kot prvi otrok se jima je rodil Srečko, vendar ne v Radovljici, temveč v porodnišnici v Ljubljani, 9. junija 1907.
Srečko je začel svoj gimnazijski študij v Kranju ob koncu prve svetovne vojne, v šolskem letu 1917/18. Veliko maturo je opravil 1926. V rubriki spričevala je zapisano, da mu je oče Alojzij umrl v Radovljici, datum smrti pa ni naveden. Čas tik po vojni in dom brez očeta Srečkovemu učenju ni bil naklonjen, zato so njegove ocene bolj skromne, z izjemo ocen za vedenje, verouk, prirodopis, nemščino in za prostovoljni predmet, za slovensko stenografijo. Na teološko fakulteto v Ljubljani se je vpisal jeseni 1926, novo mašo sem že prej omenil
Drugi otrok Huthovih je bila hčerka Ana Milena, po domače Nuša, rojena v Radovljici 16. junija 1910. Postala je učiteljica in nekaj časa je poučevala tudi v Srednji vasi v Bohinju. Mnogo pozneje je bila vzgojiteljica v Domu Gradbenega šolskega centra v Ljubljani. Ob nekem bežnem srečanju na cesti mi je rekla, da točno ve za ime tistega, ki je mučil in ubil njenega brata Srečka. Njegova smrt jo je težko prizadela. Nuša je bila poročena, vendar ni imela otrok. Umrla je leta 1969 in našla svoj [Stran 037] počitek ob mami, ki je umrla že leta 1949. Ni mi znano, kdaj so se Huthovi preselili iz Radovljice v svojo novo hišo na parceli Rasingerjevih v Podkorenu. To je hiša, v kateri sem spoznal Srečkovo mamo in sestro leta 1937. Hiša še sedaj stoji, vendar je prešla v roke novih lastnikov.
3.1.5. Novomašni kelih Srečka Hutha
Prijazna gospa Ana Zaletel iz Radovljice, ki ima veselje do umetnosti in rada slika na steklo, mi je marca 1999 omenila, da ji je ime Srečka Hutha dobro znano in da je njegov novomašni kelih še nekje ohranjen. Dodala je še, da je bil Huthov kelih narejen po zamisli ahitekta Plečnika.
Pot do odkritja tega, kar je bilo drugim že znano, je bila potem tudi zame lahka. Obrnil sem se kar na prijaznega prijatelja in kolega, umetnostnega zgodovinarja, ravnatelja Arhitekturnega muzeja v Ljubljani, dr. Petra Krečiča. Povabil me je na obisk in mi 23. marca 1999 podaril izvod razkošne knjige »Plečnikovi kelihi«, v kateri je krasno upodobljen in opisan tudi Huthov kelih, kar je sedaj uradno ime za ta Plečnikov izdelek. Stroki pa ni bilo znano, da gre za kelih mučenca.
Huthov kelih si je že našel pot na domače in mednarodne razstave. V omenjeni knjigi ima svojo mednarodno razsežnost tudi jedrnato besedilo v slovenščini, francoščini in italijanščini, kratek tehnični opis in odlične barvne reprodukcije. Huthov kelih bo ponovno razstavljen konec leta v Narodni galeriji v Ljubljani. Dovolili so mi, da sem si ga ogledal in si naredil priložnostni fotografski posnetek.
Huthovem kelihu je posvetil posebno pozornost že leta 1935 umetnostni zgodovinar dr. France Stele. V reviji Mladika je objavil razpravo »Sodobna evharistična umetnost« in s primerjavo treh kelihov, tudi s slikami, opozoril na raznolikost Plečnikovih zamisli, od klasično preprostih do razkošnih, kot je kelih kaplana Hutha, na katerega merijo Steletove besede: »V svojem lepotnem stremljenju se (Plečnik) naslanja predvsem na smotru ustrezno obliko in naravno lepoto gradiva, ki jo olepšuje samo še z dodatkom dragocenih plemenitih kamnov.«
Skoraj šestdeset let pozneje je odkril dr. Krečič v strokovni analizi Huthovega keliha zanimivo primerjavo: »Umetnik je ustvaril kar dramatični kontrast med površinami, misel, ki je pozneje našla na fasadi Narodne in univerzitetne knjižnice še svojo veliko arhitekturno različico.«
Novomašni kelih Srečka Hutha je dobil z [Stran 038] njegovo smrtjo novo, duhovno dimenzijo. Kot otipljiva likovna umetnina je postal simbol moralne zmage nad nasiljem, ki krši osnovne človekove pravice.
Nehote bi se lahko še vprašali, od koga je prejel Srečko tako lep kelih, delo tako znanega mojstra Plečnika. Odgovor najdemo v napisu na spodnjem delu podstavka ali stalca. Tu je vrezano sporočilo, da so kelih poklonile Srečku njegova mati ter gospe Erna Oman, Katarina Drof ter Polonca Fatur dne 12. 7. 1931. Za sedaj le domnevam, da je Srečko svoj edinstveni kelihi hranil med vojno pri svoji materi v Podkorenu. Po njegovi smrti ga je verjetno sama izročila v cerkveno varstvo.
3.1.6. Usodna pota
Z začetkom druge svetovne vojne se je neštetim Slovencem speljala življenjska pot v neznano, usodno bodočnost. Ta usodnost je bila zajeta v dvojnosti, ki je bila tudi uradno neštetokrat poudarjena, izgovorjena, zapisana in s spomeniki ovekovečena: »narodnoosvobodilni boj in revolucija«. Torej, ne le vojna, tudi revolucija!
Srečko Huth je bil katehet v Šentvidu pri Ljubljani. Nemci so gorenjske duhovnike večinoma pregnali, nekaj pa se jih je pravočasno umaknilo v kraje, ki si jih je z okupacijo prilastila Italija. Kaplan Huth je dobil začasno dušnopastirsko postojanko v okolici Šentjošta, najprej na podružnični cerkvi na Planini, potem na Betajnovi. Zaradi bližine razmejitvene črte so se začeli za domačine kruti časi. Nazorno jih je opisal Janko Maček v članku »Domačije pod zvonom sv. Lenarta« v Zavezi 1995. Omenja tudi Srečka Hutha, ki je v tistih nevarnih dogajanjih opravljal duhovniška dela in kmalu postal tarča levičarskega ekskluzivizma v OF. Neke julijske noči 1942 si je komaj rešil življenje. V začetku leta 1943, po drugih virih že na božič 1942, je kaplan Huth tvegal, da ga ujamejo Nemci. Odšel je namreč k svoji materi v Podkoren in si od tam ustvaril možnost za delovanje, zlasti na jeseniškem in bohinjskem dušnopastirskem področju. Že od mladih nog vajen hoje in obenem pri najlepših letih svojega življenja, poln duhovniške vneme, je bil kot rojen za takšen stik z verniki v župnijah brez duhovnika.
Toda Srečko je hodil med Scilo in Karibdo. Nevarna mu je bila nemška okupacijska oblast, ki ga je tolerirala zaradi vernikov in strogo dušnopastirskega delovanja. Še bolj [Stran 039] nevarna pa mu je začela postajati Varnostno obveščevalna služba – VOS OF, ki je imela svoje položaje nad Jesenicami in v Bohinju. Srečko jim je postal kot duhovnik na njihovem revolucionarnem terenu popolnoma odveč, kot premični dušni pastir pa skrajno sumljiv. Jeseniška VOS, ki je začela izvajati krute umore nad Slovenci, je s posebnim pismom že 21. avgusta 1943 naročila sodelavcem VOS v Bohinju, naj opravijo s Huthom kot domnevnim organizatorjem »bele garde«. Iz njega naj skušajo izvabiti imena drugih duhovnikov.
To so zgodovinska dejstva, ki temeljijo na arhivski dokumentaciji o delovanju VOS OF in na literaturi, ki je izšla še pod partijskim režimom. Tako je v dokumentu VOS okrožja Jesenice z dne 13. januarja 1944, štev. 5/44 zapisano: »Pošiljam seznam vseh izdajalcev, ki so bili justificirani od meseca septembra dalje … « Poimensko je navedenih deset žrtev, od katerih je bil le eden Nemec, kar devet pa Slovencev. Ta seznam žrtev obsega le umorjene v Bohinju. In kot četrti po vrsti je naveden Srečko Huth, duhovnik, rojen 9. 6. 1907 v Ljubljani. Zapisano je še: »Z ozirom na pismo od OK VOSa Jesenice z dne 21. avgusta 1943 je bil likvidiran 19. oktobra 1943.«
S tem uradnim arhivskim dokumentom je potrjena nasilna smrt kaplana Srečka Hutha v Bohinju. Dolgo časa pa je ostala njegova smrt zapečatena skrivnost. Bila je tudi spretno načrtovana, da bi izginila vsaka sled za priljubljenim duhovnikom Skrivnostno izginotje pa je bila le premočna vaba za upravičeno ljudsko radovednost. Kljub nevarnosti pozvedovanja se je marsikaj razvedelo. Toda vse to govorjenje še ni pomenilo dokazljive resnice o celotnem poteku Srečkove tragedije.
Verjetno je bil zgodovinar Jože Dežman po slovenski osamosvojitvi prvi znanstvenik, ki je opozoril javnost na dokument o Huthovi smrti. V svoji strokovni razpravi »Ljudska sodba«, objavljeni v reviji Borec januarja 1994, navaja usodo duhovnika Srečka Hutha in le na kratko povzame dokument iz leta 1943, zaključi pa, da so ga usmrtili »po hudem mučenju«.
Na podlagi citirane opombe v razpravi sem se obrnil na takratni arhiv Ministrstva za notranje zadeve in dobil sem fotokopijo omenjenega dokumenta iz leta 1943, da bi lahko besedilo strokovno analiziral in pravilno povzel za objavo.
3.1.7. Nekoč strogo zaupni dokument
Za ta moj zapis o Srečku Huthu bi bilo [Stran 040] navajanje celotnega besedila nekoč tajnega dokumenta preobširno. Zato sem skušal objektivno navesti le skico dogajanja tistih dveh usodnih dni v okolici Koprivnika v Bohinju.
Posvetimo se sedaj vsebini izvirnika: »Poročilo št. 16 – Na položaju 1. 11. 1943.« Poslal ga je sekretar OF za rajon I. Bohinj, namenjeno je bilo tovarišu S. Z. na Okrožni komisiji VOS Jesenice.
Najprej zvemo, da je bil Srečko Huth, duhovnik, zajet 18. oktobra in likvidiran naslednji dan, 19. oktobra 1943.
VOS je vedel za uro, ko naj bi Huth prišel na Koprivnik. Dva partizana, preoblečena v nemško uniformo, sta Hutha zajela na cesti iz Jereke na Koprivnik. S tem je VOS zabrisal sled. Sam Huth, ljudje in Nemci naj bi ostali v negotovosti, kaj se je dogodilo. S to negotovostjo so skušali zmesti Hutha, ki so ga potem zasliševali. »Med zasliševanjem smo igrali pravzaprav nekak cirkus,« piše tovariš E. in s tem priznava, da je bil osebno navzoč. Šlo je za to, da bi tudi z zvijačo kaj zvedeli. Huth je izpovedal običajne stvari: da prenočuje v Bohinjski Bistrici v hiši Nikolaja Sodje, da sta dve materi iz vasi Kamnje dali za maše, da bi ostala njuna sinova, ki sta odšla v partizane, verna. Povedal je, da skrbi za župnije, kjer manjka dvajset duhovnikov, da je delavnih le še pet mlajših. VOS je hotel zvedeti za imena teh petih. »To so tisti organizatorji, za katere si hotel vedeti imena. Imen teh nismo mogli izvedeti, « je zapisano v poročilu, z dodatkom, da je Huth nevede omenil le ime duhovnika Hitija, ki naj bi bil nekje blizu Kranja ali Škofje Loke.
Sledi zelo pomemben stavek poročila: »Palica mu ni v nobenem primeru mogla biti v pomoč pri njegovih izpovedih. S silo ni povedal prav ničesar, le na koncu je blebetal o Torkarju in Sodji, vendar pa tako nerazločno, da nismo mogli pravilno razumeti.«
Tu je dovolj jasno povedano, da so Srečka mučili do onemoglosti. Besedo »palica« razumemo lahko dobesedno, torej kruto pretepanje. Lahko pa pomeni tudi še hujši način mučenja. Poročevalec omenja kot zanimivost zaslišanja tudi to, da se je eden navzočih izdajal za tistega partizana, za katerega je dala njegova mati iz Kamenj za mašo. Ta partizan T. pa je bil med zaslišanjem Hutha nekje drugje. Huth je v prepričanju, da ima pred seboj tega fanta, ki je študiral v Škofovih zavodih v Šentvidu, naročil, naj sporoči mami v Podkoren in škofu Rožmanu, če ga bodo ustrelili. Poročevalec ne pove, kako so Huthu vzeli življenje. Iz nekega drugega pričevanja vemo, da so mu pripravili hujšo smrt, kot bi bil strel.
Izjemno dragocen je zadnji del Poročila št. 16. Ob vsem krutem »cirkusu« nam je pisec nehote poskrbel za uradni dokaz, kot priča v živo, da pri Srečku Huthu niso našli nič vojaškega, nič političnega gradiva. Prav nasprotno! V neki svoji čudni radovednosti ali v nezavedni želji po olajšanju zaradi zločina je zapisal: »Razen obleke smo mu zaplenili tudi aktovko s precej zanimivimi stvarmi. V nji je bilo mašno vino, jesenski del brevirja, posodice s svetim oljem, cela vrsta malih hostij, ter nekaj velikih. Vijoličasta štola za spoved, rožni venec, števec na pritiskanje, ter nekaj dokumentov. Kadar je vršil spoved, je imel v rokah števec, da je vedel koliko jih je bilo pri spovedi. Kadar je obhajal, je pritiskal nanj ministrant.«
Toliko opevana VOS je znala biti torej zelo kruta. Srečka Hutha je med zasliševanjem mučila, ga ubila in končno oropala oblačil, mašniške opreme in celo hostij, namenjenih otrokom, prvoobhajancem na Koprivniku in v Bohinjski Srednji vasi, v obeh župnijah isti dan.
Poročevalec končuje z obvestilom, ki nas nehote spomni na Golgoto. Tako pravi: »Par dni potem, ko se je izvedelo naokoli, da ga je zmanjkalo, sta prišli dve ženski. Mogoče, da je bila ena njegova mati, a druga pa je bila žena nekega Bohinca iz Jesenic in sta povpraševali v tej zadevi.«
Glede mučenja Srečka Kutha in njegove smrti na Koprivniku 18. in 19. oktobra 1943 imamo še neko zelo pomembno dopolnilo. Gospod Rok Aleš je slišal iz ust svojega nečaka, ki je bil član jeseniške VOS, kratko in pretresljivo pripoved. »Zadnjič so ga (Hutha) naši aretirali, ko je šel maševat na Koprivnik. Domačin ga je peljal iz Bohinja na kmečkem vozu. Iz zasede sta ju ustavila dva partizana, oblečena v gestapovsko uniformo. Hutha sta aretirala, kmetu pa ukazala domov. Potem so ga obesili na drevo, spodaj zakurili in ga spuščali v ogenj. Bil je že ves opečen, pa ni hotel ničesar priznati.«
O tej izjavi sem se hotel prepričati osebno in neposredno. Pred kratkim, 13. maja 1999, sem gospoda Aleša obiskal in mu pokazal njegov v Zavezi objavljeni tekst iz leta 1994. Potrdil je, da ga je prebral in da soglaša z mojo ponovno objavo. To svoje soglasje mi je potrdil tudi pisno. Ponovno mi je povedal, da je kateheta Srečka Hutha spoznal v Šentvidu še pred začetkom vojne in da so ga tam imeli vsi radi. Spominja se, da je Srečko maševal decembra 1941 na Šmarni gori in to na skrivaj, [Stran 041] ker se je moral skrivati pred Nemci, potem pa tudi pred partizani. Že po koncu vojne je šel Aleš k svojemu znancu na Koprivnik. Želel je preveriti pripoved svojega nečaka, ki je bil že mrtev.
Februarja 1945 je padel pod nemško kroglo ali pa je morda naredil samomor. Kar je Aleš zvedel na Koprivniku, je bilo vse že objavljeno v Zavezi. Med drugim je zapisano o Huthu: »Tisti, ki ga je pobil, se je hvalil, kako ga je na koncu usekal s krampom po glavi.« To je povedal Alešu moški, ki je kot otrok oktobra 1943 čakal na prvo obhajilo. Potrdil je tudi govorico, da so Hutha mučili z ognjem.
Prvotna skrivnost o Huthovem izginotju se je spremenila v trdno dokazano zgodovinsko dejstvo. Zavestno se odpovem iskanju krivcev, ker so imena preprosto že znana. Odkriva jih razen prič in številnih pripovedi sama arhivska dokumentacija, skupaj z že objavljeno publikacijo o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije v letih 1941–1944, kjer imamo imena in celo fotografije nekaterih takratnih akterjev. Bistveno je, da je šlo za organizirano skupino pod vodstvom partije, z geslom o rušenju starega družbenega sistema, z revolucijo. Številne podrobnosti o delu VOS je nadvse odkrito in zanimivo naštel zgodovinar Dežman v že citirani številki revije Borec. Ime tega in onega akterja v Huthovi tragediji pa bi posredno našli tudi v zanimivi knjigi Mileta Pavlina »V ognju in snegu«, ki je izšla v drugi, razširjeni izdaji leta 1981. Avtor podrobno opisuje zelo hud poraz 3. bataljona Prešernove brigade, ki je terjal nad 70 mrtvih borcev. To se je zgodilo na Pokljuki, malo nad Koprivnikom, 15. decembra 1943, torej le dva meseca potem, ko se je VOS krvavo znesel nad Srečkom Huthom. Po porazu partizanov je nastal hud spor znotraj partijskega vodstva, krivdo pa so valili tudi na bohinjski VOS in terence, da bataljona niso pravilno namestili in zaščitili.
Huthova tragedija in poraz celega bataljona sta bila tragična dogodka, povezana tako s komponento kraja in časa kot z akterji, ki so bili kruti, pa obenem neuki, kot pravi zgodovinar Dežman in še dodaja, da so »kasneje doživljali hude zdravstvene, predvsem duševne stiske«. Mi pa lahko presojamo Huthovo mučeniško smrt po sodobnem mednarodnem [Stran 042] pravu, po štirih ženevskih konvencijah, ki navajajo, kaj so zločini proti človeštvu in vojni zločini, ki ne zastarajo. Med prepovedanimi postopki se izrecno omenja: »ogrožanje življenja in nasilje nad osebno nedotakljivostjo, kar velja zlasti za kakršen koli umor, pohabljenje, okrutnost in mučenje«. Tako je zapisal Gorazd Bohte v Delu z dne 3. maja 1999.
Slovenska Cerkev ima trdno osnovo za postopek, da se duhovniku Srečku Huthu tudi javno prizna čast mučeništva.
3.1.8. Viri in litaratura
– Poročna matična knjiga, Kranjska gora, 1905, zap. št. 11: Alojzij Hut in Mihaela Rasinger. – Rep. Slovenija, Upravna enota Jesenice, Oddelek za upravne notranje zadeve.
– Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mesto Ljubljana–domovinski oddelek, LJU 500, šk. 76 (Huth Alojzij, Srečko, Ana).
– Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Kranj (Gimnazija Kranj, zapisnik o višjih teč. izpitih, Srečko Huth, 1925/26).
– Arhiv republike Slovenije, gradivo MNZ, 301/44: Arhiv VOS za okrožje Jesenice, rajon Bohinj.
– Jože Dežman, Ljudska sodba. Revija Borec št. 526–528, januar 1994, str. 149–201. – S. H. (Srečko Huth), str. 186–187.
– Irena Mrvič, Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 1941–1944. Ljubljana 1984.
– Mile Pavlin, V ognju in snegu. Ljubljana 1963 (1. izdaja), 1981 (2. izdaja).
– Kri mučencev. Ljubljana 1944. Ponatis 1990 (S. Huth: str. 60–61).
– A. Pust, Z. Reven, B. Slapšak, Palme mučeništva. Celje 1994 (1. izdaja). S. Huth: str. 112–113.
– Šematizem Ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1993.
– France Stele, Sodobna evharistična umetnost. Revija Mladika (Celje) 1935, str. 203 sl.
– Peter Krečič (et al.) Plečnikovi kelihi. Ljubljana 1993.
– Ilustr. Slovenec, 18. 7. 1931, str. 238.
– Tine Velikonja, Zapozneli takti revolucije. Zaveza, 1994, št. 15, str. 29–31 (Pripoved Roka Aleša).
– Janko Maček, Domačije pod zvonom sv. Lenarta. Zaveza, 1995, št. 19, str. 10–20.
– Gorazd Bohte, Vojni zločini in zločini proti človeštvu. Delo, 3. maja 1999, str. 6.
4. Pripovedi
4.1. Osvoboditev
Marija Lah
4.1.1.
[Stran 043]
Spominjam se pomladi leta 1945. Bila je tako topla, da je bolj spominjala na začetek poletja kot na pomlad. Stanovali smo v enodružinski hiši za Bežigradom, nasproti Stadiona. Bili smo samo trije družinski člani: atek, mami in jaz. Bila sem dijakinja, v petnajstem letu, deklica kot toliko drugih.
Prve dni maja so se začele valiti po Vodovodni cesti množice beguncev iz Dolenjske. Bile so to dolge kolone vozov, ki so jih vlekli konji, pa tudi voli in krave. Večina žensk, moških in otrok je šla kar peš. Nosili so svoje skromno imetje, nekateri pa so vse skupaj naložili na kmečke vozove. S strahom in grozo sem vse to spremljala z okna, še z večjim strahom pa sem pričakovala atkovo odločitev, da se bomo tej karavani pridružili tudi mi; vendar te odločitve ni bilo.
Jutro devetega maja je bilo jasno in sončno. Z atkom sva šla z ročnim vozičkom na šišensko železniško postajo, kjer je nemška vojska pustila »konjske konzerve«. To je bila posušena ovsena slama, med katero je bilo še kar nekaj zrnja ovsa. Naložila sva to na voziček, saj je še kako prav prišlo za hrano kokošim, ki smo jih redili, da smo ob pomanjkanju hrane imeli vsaj kakšno jajce. Kokoške so se te prehrane tako razveselile, da so neutrudno brskale po slami za zrnjem.
Na poti domov sva srečala moškega na kolesu v zelenorjavkasti uniformi, ki je pozdravil: »Zdravo, tovariš!« Atek je odzdravil samo »Zdravo«. To je bil prvi partizan, ki sem ga videla. Tako tuje mi je zvenela beseda tovariš. Bila sem pač vajena nazivov gospod, gospa in gospodična. Nazivov tovariš-tovarišica nikoli nisem prav osvojila in uporabljala. Kasneje, če se je le dalo, sem jih izpuščala. Najtežje mi je bilo v šoli. Zame je bil profesor predstojnik, vzgojitelj in avtoriteta. Sošolke pa so imele svoja imena in verjetno bi me začudeno gledale, če bi jim dodala še »tovarišico«. S temi imeni so nas pozneje v šoli obdelovali skojevci, zlasti na sestankih. To pa je že pomenilo zgrinjanje temnih oblakov.
V tistem času so bile ulice in ceste za Bežigradom še makadamske in povsod je bilo polno prahu, ker že dolgo ni deževalo. Domov sva prišla vsa prašna.
Po vseh hišah so začeli krasiti okna, balkone, vrata z zelenjem in cvetjem ter z zastavami z rdečo peterokrako zvezdo. Te zastave so se pojavljale predvsem na stavbah, na katerih so se ob izbruhu vojne 1941. leta šopirile rdeče zastave s kljukastim križem. Takrat še nisem vedela, koliko skupnega imajo te zastave. Oboje so predstavljale totalitarna sistema.
Atek je z vidnim odporom narisal rdečo peterokrako zvezdo na malo papirnato zastavico, ki se je našla nekje doma. Zataknili smo jo v lonec z aspidistro in vse skupaj postavili na balkon. Bilo je prav bedno v primerjavi s sosedi. Tudi peterokraka je bila nekam čudnih oblik.
Bilo je zgodnje jutro 12. maja. Imeli smo še policijsko uro, ki je trajala od devetih zvečer do šestih zjutraj. Ta ukrep so osvoboditelji držali vsaj še mesec dni. Vse drugo so hiteli spreminjati in so še dolga leta spreminjali, seveda vedno le »na boljše«. Ob štirih zjutraj je bila hiša, kjer smo stanovali, obkoljena od partizanov. Začeli so razbijati po vratih. Vstopili so z naperjenimi puškami, ko jim je atek odprl vhodna vrata. Vprašali so ga, kako se piše in kje je njegova žena. Z mamo sva stopili v predsobo pred naperjene puške. Bosi sva stali na kamnitih tleh, pa tega niti čutili nisva. Spominjam se, da sem imela belo spalno srajco, po hrbtu pa sta mi padali dve dolgi kiti. Iz ozadja se je pojavila partizanka s kitami v zelenorjavi uniformi, z rdečo zvezdo na kapi. Bila je malo višja od mene in kakšni dve leti starejša. V rokah je držala majhen listek, ki ga je skrbno zakrivala. Postavila se je pod luč in izrekla usodne besede: »Gospa, v imenu OZNE ste aretirani!« Čudno, da je ni naslovila s tovarišico. V tistem trenutku je moja mama predstavljala notranjega sovražnika št. 1 za novo, porajajočo se državo Jugoslavijo! Mama je samo zastokala. Bala sem se, da se bo onesvestila. Ni se, ker takrat še ni vedela, kaj pomeni OZNA. Tudi atek in jaz te besede nisva poznala, kmalu pa smo spoznali njen pravi pomen. Partizanka je še pripomnila: »Gospa, pa toplo se oblecite!« Mami je šla v sobo in se toplo oblekla. Ni mi bilo jasno, zakaj se je treba v tej skoraj vroči pomladi toplo oblačiti. Medtem nama je mlada partizanka govorila o prekomorskih brigadah, ki so tiste dni osvobodile Ljubljano, kjer že [Stran 044] nekaj dni ni bilo niti Nemcev niti domobrancev. Na atkovo vprašanje, kam peljejo njegovo ženo in zakaj, ni hotela odgovoriti. Verjetno bo šla na zaslišanje, tako nekako je zamrmrala. Ko so še iz sosednje hiše privedli dva, se je partizanka poslovila z besedami: »Vidva pa lahko gresta spat!« Vrata so se zaprla, zaradi policijske ure nisva smela na ulico, mama pa je v spremstvu pušk in bajonetov izginila neznano kam.
Lahko mi verjamete, da po vsem tem z atkom nisva šla spat. Pogovarjala sva se in nihče od naju ni razumel, zakaj so jo zaprli. Moja mama je bila takrat v šestdesetem letu, kot upokojenka in gospodinja pa gotovo ni bila nevarna novi državi. Tudi zakonski par iz sosednje hiše je bil že preko šestdesetih let. Atek je bil šef statistike na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev (OUZD) v Ljubljani, po poklicu pa zavarovalni matematik – aktuar. V službi je znancu povedal, kaj se je zgodilo, in ga vprašal, ali ve, kam vodijo aretirane. Verjetno v sodne zapore na Miklošičevi cesti, torej na drugo stran ceste, na kateri je bil njegov urad. Tako kot so med vojno pošiljali pakete internirancem v Dachau in druga taborišča, je to poskušal narediti moj atek. Doma sva našla malo kruha in majhen košček slanine. Zavila sva v papir in atek se je s tem zavojem pojavil pred sodnimi zapori, kjer je sedaj stal partizan s puško, pred leti pa karabinjer s podobnim orožjem. Prosil je, da bi oddal prineseno za svojo ženo, če je pri njih. Partizan pa ni bil prav nič tovariški in je atka nahrulil: »Če, tovariš, takoj ne izgineš, bom še tebe zaprl!«
Začeli so se neprijazni, mučni dnevi negotovosti in strahu. Vsi so se naju izogibali. Sošolke, ki so prej vsak dan prihajale k meni, se niso več oglašale. Sosedje na moje pozdrave, z redkimi izjemami, niso odzdravljali. Če so zalivali vrt in sem šla mimo, so del vode polili še po meni. Zato sem začela hoditi po sredini ceste, da sem se temu izognila.
Imeli smo še živilske nakaznice in bili smo srečni, če smo sploh kaj dobili. Kruha ni bilo moč kupiti niti na karte. V shrambi sem našla nekaj moke in starejša, bolehna soseda, edina, ki se me ni bala, mi je nekajkrat zamesila kruh; tega sem potem spekla. Sploh je bilo moje gospodinjstvo zelo čudno in pomanjkljivo. Poleg moke sem našla v shrambi še malo kaše. Na vrtu so zorele češnje in izumila sem novo jed, češnjevo kašo. Moj dobri atek se ni nikoli pritoževal nad mojo kuho. Zvečer sva večkrat šla v gostilno Rebec. Lastnica je bila dobra znanka moje mame. Dobila sva golaž s krompirjem. Pri mizi sva vedno sedela sama. Nekega večera je nekdo pri sosednji mizi omenil, da so se partizani umaknili s Koroškega. Atek se je temu polglasno začudil. Takoj drugi dan mu je znanec v službi rekel: »Včeraj ste bili s hčerko v gostilni Rebec in ste se ob izjavi, da so se partizanske čete umaknile s Koroškega, začudili! Prosim vas, pazite, kaj delate!« Atek je imel stalno skrivno spremstvo na poti v službo in iz nje. Ni si upal z nikomer več spregovoriti besede. Takšne so bile metode rdečih osvoboditeljev.
Mame pa ni bilo, izginila je. V sobi je ostala rožasta obleka, ki jo je nosila, preden so jo odpeljali. To obleko sem objemala in si jo pritiskala na srce, zraven pa ihtela, ihtela … To sem delala skrivaj, ker sem se bala, da bi bilo atku zaradi tega še težje. Tiste dni sem doživela privid. Skozi kuhinjsko okno sem videla, kako prihaja atek iz službe. Postavila sem krožnike na mizo za kosilo in čakala, da bo vstopil. Nič! Stopila sem do vhodnih in do vrtnih vrat. Bila so zaklenjena. Šla sem na vrt in klicala. Nič. Čez pol ure je atek vstopil in me našel vso tresočo in bledo. Izjecljala sem, da je bil že pred pol ure pri vratih, kam le je potem izginil. Dolgo me je moral prepričevati, da je pravkar prišel in da se mi je le dozdevalo, da je bil že tu.
Tisto leto sem obiskovala četrti razred klasične gimnazije. Iz latinščine sem bila ocenjena med 3 in 4. Prišla sem v šolo in profesorica Justina Podpac mi je predlagala, naj ponovim [Stran 045] slovnico ter tako popravim oceno na prav dobro. S stisnjenimi zobmi sem izdavila, da naj mi da kar oceno dobro. Vprašala me je, zakaj nočem popraviti ocene. Odvrnila sem, da se ne morem učiti. Vrtala je naprej in čisto potiho sem iztisnila iz sebe: »Moja mama je v zaporu«. Profesorica, ki je bila vedno oblečena v črno in je veljala za zelo strogo, me je prebodla s svojimi temnimi očmi in rekla: »Lah, malo vi, malo jaz«! Tega se še danes živo spominjam. Bila je ena redkih, ki mi je bila v tistih dneh naklonjena. Pograbila sem kokoši, jih odnesla v jamo ob Vodovodni cesti na pašo, zraven pa sem ponavljala latinsko slovnico. Oceno sem popravila predvsem s pomočjo razumevajoče profesorice.
Začeli so prihajati oficirji. Rabili so sobe za nastanitev. Stanovanja po atkovem naročilu nisem smela pospravljati in bilo je zelo zaprašeno. Zaradi makadamske ceste se je v stanovanju nabralo še več prahu. Takšno pa jim ni bilo všeč.
Dnevi so minevali. Bilo je konec maja. Takrat so s Koroškega vrnili večino beguncev in slovensko zemljo je zalila kri pobitih domobrancev. Med njimi sta bila tudi moj stric Jože, atkov brat, in njegov sin. Sestrična, ki je bila z njima vrnjena, ju je zadnjikrat videla v Teharjah. Za te krute resnice sem izvedela šele pozneje.
V tem času sem veliko sanjala in največkrat so bile te sanje moreče: sanjala sem o mami, ki leži mrtva za grmom, ali da ne more več hoditi. Tudi o stricu Jožetu sem sanjala, kako prihaja na obisk, tik pred vstopom v hišo pa je nenadoma izginil.
V Ljubljani pa so v tem času kar naprej krasili hiše s parolami, zastavicami in cvetjem, in sploh na veliko proslavljali zmago. Za osmi junij se je pripravljalo veliko praznovanje AFŽ (Antifašistična fronta žena). Na večer pred tem dogodkom sem spet kuhala češnjevo kašo. Naenkrat je počilo, vse se je streslo, na nekaterih oknih so popokale šipe. Ljudje so vzklikali od veselja in hiteli ven, da vidijo to veličastno proslavo. Pojavil se je ognjen steber, visok do neba, in zagrmelo je še močneje. Atek je pritekel z vrta in hitel odpirati okna in vrata, saj je bil zračni pritisk tako močan, kot ni bil pri nobenem bombardiranju Ljubljane med vojno. Vse to se je začelo ob mraku in se končalo v jutranjih urah. Ljudje so zapuščali svoja bivališča in se v trumah umikali na Ljubljansko polje. Navadno so hodili mimo naše hiše na sestanke, ki so bili redno v bežigrajski šoli. Na sestanke so hodili z umirjeno in nekako poudarjeno hojo, saj so tam reševali pomembna vprašanja: koga bodo še zaprli, komu bi kaj vzeli, koga bi kamenjali in komu bi še kaj hudega prizadejali. Tudi pljuvanje je bilo silno priljubljeno. Sosed se je redno odkašljal pred našimi vrati in potem pljunil. Tisti večer pa za vse to ni bilo časa. Vsi so hiteli mimo nas, pa tudi političnih parol niso vzklikali.
Z atkom sva ostala doma in z grozo strmela v ta divji, uničujoči ognjemet. Naslednje jutro je bila Ljubljana ovita v dim in smrdela je po ožganem. Nihče ni pojasnil, kaj se je zgodilo.
Desetega junija je bila nedelja. Šla sem k maši. Ko sem se vračala, sem srečala sosedo. Povedala mi je, da se je vrnil zakonski par iz njihove hiše, ki so ga zaprli istega dne kot mojo mamo. Tekla sem domov in planila v kuhinjo, da novico povem atku. Za mizo je sedela mama in se pretvarjala, kot da bere časopis. Bila je tako drobna, shujšana, uboga. Vzkliknila sem samo »mami«, potem pa sem omedlela. Ujela me je mama, atek pa me je posadil na stol in močil z vodo. Sledil je dolg jok vseh treh … Mama je bila zelo spremenjena, ne samo na pogled, tudi psihično. To, da je bila zaprta, četudi po krivici, jo je spremljalo do konca življenja. Tiste prve dni pa ni hotela nikogar videti, bila je nezaupljiva in silno razburljiva. Dolgo ni hotela ničesar povedati, kako je bilo v zaporu. Bila je zaprta v sodnih zaporih od dvanajstega maja do desetega junija v delu, ki je bil s pročeljem obrnjen proti železniški postaji. Ta del je bil [Stran 046] pozneje porušen in danes stojita na tem prostoru stolpnici, za njima pa ambasada Združenih držav Amerike.
Ob eksploziji so v celici, ki je bila grajena za osem ljudi, v njej pa jih je bilo štiriindvajset, začela odpadati okna, razbito je bilo steklo, odpadal je omet. Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja, zato se je razlegalo obupno vpitje. Mama je omedlela in se je zbudila v bolniški sobi, ki na srečo ni bila obrnjena proti kolodvoru.
Dva dni po eksploziji, ki je bila tako silovita, da so kolo lokomotive našli na vrtu splošne bolnice, so izpustili prve arestante. Med njimi je bila tudi moja mama.
Zakaj je bila zaprta moja mama?
Zato, ker naj bi imela doma slike Hitlerja in Mussolinija. Seveda smo imeli slike obeh diktatorjev, saj jih je med vojno prinašalo dnevno časopisje, na katero smo bili naročeni. Pozneje smo na isti način imeli doma tudi sliko Stalina. Še dobro, da se ni kdo spomnil in poslal zaradi tega mojo mamo na Goli otok …
Njena glavna krivda je bila, da je hodila v cerkev. Na zaslišanju v zgodnjih jutranjih urah, ob močno osvetljenem obrazu, so jo spraševali, kolikokrat je bila pri škofu. Samo enkrat, in to pri birmi, se je glasil odgovor. Kolikokrat je bila pri župniku … Bila je izpuščena brez uvedbe postopka, vendar je zaradi zapora izgubila svojo pokojnino, ki si jo je prislužila, saj je bila petindvajset let uradnica. Izgubila je volilno pravico, prav tako je bila ta odvzeta tudi atku. Vrnjena jima je bila šele po več pritožbah leta 1946. Še sreča, da niso zaprli tudi atka. Morda ga niso zaprli zato, ker ni hodil v cerkev.
Sledila so leta stanovanjskih preiskav, izguba zaposlitve, službene premestitve v Zagreb, pozneje v Beograd. Morda pa o tem kdaj drugič, saj bi to bila že nova zgodba o trpki, neprijazni usodi moje družine v svinčenih časih komunistične vladavine.
4.2. Sporočilo
France Papež
5. Slovenske učiteljske zgodbe
5.1. Učiteljici verouka, žrtvi VOSA v Kamniku 1944
Marijan Smolik
5.1.1.
[Stran 047]
Letos, 9. marca, je minilo 55 let od nasilne smrti Pavle Urankar in Vande Fajdiga, ki sta v prvih letih nemške okupacije v Kamniku učili otroke verouk in jih pripravljali na prejem zakramentov.
Medvojna zgodovina Kamnika in okolice je še malo raziskana. S partizanske strani največ v Kamniškem zborniku VII/1961, seznam žrtev in nekaj dokumentov pa so v Kamniku objavili leta 1998 v posebnem zborniku. Prav tako je komaj kaj znanega o tem, kako so si krščanski laiki prizadevali za versko življenje na okupiranem Gorenjskem, kjer je ostalo le nekaj slovenskih duhovnikov; nemški, ki so prišli na pomoč, pa so se omejili na liturgična opravila. V prispevku sem zbral nekaj podatkov o partizanski krutosti, ki je prizadela v opisanem primeru zelo verne ljudi.
5.1.2. Družina Burkeljca
Ker je bila Pavla Urankar, rojena 2. januarja 1910, doma iz družine Burkeljca (Videtovi) na Lazah v župniji Zgornji Tuhinj, bo treba deloma ponoviti, deloma dopolniti, kar je o nasilni smrti petih članov te družine zapisala Biserka Karneža v časniku Slovenec 12. junija 1993 (V eni roki cinizem, v drugi sprava). Z urednikom Justinom Stanovnikom sva se januarja letos pogovarjala s hčerjo Pavle Urankar Egidijo Vindšnurer, ki zdaj živi v Novi Gorici. Za sodelovanje se ji oba lepo zahvaljujeva.
Družina Burkeljca je bila premožna: poleg kmetije z gozdom so imeli tudi žago, trgovino in več gospodarskih poslopij, oče je bil tudi župan. Gospa Egidija pripoveduje:
»Moja stara mama Amalija je bila doma iz Motnika. Ob smrti je bila stara 58 let, stari oče, njen mož Anton, je dočakal 65 let. Oba sta bila v svojih družinah edinca in sta s poroko združila obojni posestvi. Bila sta zelo delavna, garala sta od jutra do večera. Sin Tone, rojen 1908, je delal na žagi, hči Iva, ob smrti stara 30 let, pa v trgovini. Vsi so delali, delali, delali. Spominjam se zvezkov, v katere [Stran 048] je teta Iva vpisovala dolžnike, ki so kupovali ‘na upanje’, pa le redki pozneje tudi plačali. Nekoč je neki pijanček rekel kakor za šalo: Ja, ja, imate milijone, pa vam jih bomo vzeli. Stara mama se je temu smejala, prepričana, da to ni mogoče.
Pa so neke avgustovske noči leta 1943 (bilo je 11. avgusta) partizani vdrli v hišo, starše in Ivo postrelili kar v posteljah, sin Tone pa je, kakor večkrat, tudi tisto noč spal na žagi in je tokrat ostal živ. Njegov nezakonski sin, star kakih 15 let, ki je spal v nadstropju, je spodaj slišal ropot, pritekel dol in že je tudi njemu eden od napadalcev nameril revolver na sence, pa ga je drugi ustavil, češ, saj vidiš, da je še mulec, pa še nezakonski – ne bo nič verbal. Že to razodeva, da je pri umoru šlo za gmotno korist, kar se je videlo tudi naslednji dan, ko je hči Pavla, moja mama, prišla iz Kamnika in našla vse izropano in odpeljano. Med pogrebom treh žrtev z Laz v Zgornji Tuhinj, ki se ga je iz Kamnika komaj kdo upal udeležiti, pa so na okoliškem hribu igrali na harmonike in vihrali z rdečimi zastavami.« (Poboj družine Burkeljca je naveden tudi v 4. zvezku Matice mrtvih: Cleveland, Ohio, ZDA 1970, 308, vendar z napakami, ker Pavla takrat ni bila ubita, mama je brez imena, Iva pa je zapisana kot Vida. Pravilni podatki so v knjigi Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, Kamnik 1998, 55. Tam je tudi datum umora: 11. avgust.)
Članek v Slovencu, kjer je zapisano tudi ime komandanta partizanskega bataljona: Janez Berlec z vzdevkom Cahte, poznejši lastnik Videtovega posestva, več pove o usodi sina Toneta. Na vabilo partizanov se je sestal z njimi, ti pa so ta sestanek ovadili Nemcem, ki so Toneta z drugimi vred zaprli v Celju in v Mariboru. Tam so ga izpustili na prošnjo sestre Pavle. Živel je v Avstriji in se šele po 9. maju 1945 vrnil domov. Tam se je 18. junija poročil z zaročenko Pepco, že 21. junija pa ga je Udba zaprla. Iz Šentvida je poslal sporočilo, napisano na cigaretnem papirčku: »Ne vem, če boš dobila, strahovito pretepajo, na mene do zdaj še niso položili roke«. Žena ga je čakala, spomladi 1946 je rodila hčerko Jožico (zdaj poročeno Repanšek). Smeli sta sicer živeti na Lazah v Videtovi hiši, vendar sta, čeprav zakoniti dedinji, morali plačevati najemnino, kmalu pa so ju iz hiše izgnali. Toneta so šele 1978 uradno razglasili za mrtvega.
Pavla Burkeljca se je že pred temi dogodki, leta 1931 poročila z zgodovinarjem Pavlom Urankarjem (1902–1991) s Selc, župnija Češnjice nad Blagovico. Leta 1934 se jima je rodila hčerka Egidija (Gidka). V začetku, ko je bil oče profesor na srednji tehnični šoli v Ljubljani, so stanovali v škofijski hiši (Pred škofijo 17), nasproti stanovanja kanonika Ivana Sušnika. Ko je bil otrok star devet mesecev, ju je oče zapustil. Mama Pavla je po tem z otrokom kratek čas živela pri starših na Lazah, nato pa sta se preselili k Fajdigovim v Kamnik (na Perovo), da se je lahko zaposlila v tovarni Remec na Duplici. Leta 1940 je profesor Pavle Urankar objavil knjigo Zgodovina trga Motnika in okraja.
5.1.3. Družina Fajdiga
Vanda Fajdiga, rojena 16. junija 1910, druga ubita veroučiteljica, je bila najmlajša med več brati in sestrami. Med katoliškimi srednješolkami in akademičarkami pa je bila kot profesorica zelo znana prvorojenka Olga (1899–1966), kot uršulinka mati Krizostoma. Rojena je bila še pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer je oče Ivan, sicer doma v Kamniku, živel in pisal v časnike nekaj let (prim. Primorski slovenski biografski leksikon I., Gorica 1974, 343). Mati Krizostoma je študirala matematiko v Ljubljani pri prof. J. Plemlju. Naša sogovornica gospa Egidija se je spominja, da je bila »vsestransko nadarjena: za matematiko, glasbo, likovno umetnost (tudi risala je), jezike (nemško, francosko), ročna dela. Svetovno znani profesor Plemelj, ki je bil po prepričanju ateist, je med svojimi redkimi slušatelji kar težko gledal redovnico. Ko pa je spoznal njeno nadarjenost in delavnost, jo je zelo cenil. Pri izpitu se je poleg matematike rad z njo pogovarjal tudi o verskih vprašanjih. Po ukinitvi uršulinske gimnazije [Stran 049] leta 1945 si je morala služiti kruh v Kamniku. Stanovala je pri sestri Vidi v Fajdigovi hiši. V gostilni na Grabnu v Kamniku je vodila računovodstvo, nato nekaj časa opravljala podobno delo v lekarni. Veliko je inštruirala, dokler je ni po težki bolezni smrt rešila trpljenja 31. maja 1966.
Sin Vilko (1903–1984) je bil rojen v Radovljici, kamor se je družina za nekaj časa preselila. V škofijski gimnaziji v Šentvidu je bil sošolec prej omenjenega Pavla Urankarja. Po maturi 1922 je študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in leta 1926 postal duhovnik. V letih 1927–1930 je študiral v Parizu ter 1929 postal doktor teologije na Katoliškem inštitutu, že 1928 pa je diplomiral iz etnologije na Sorboni. Bil je katehet, bogoslovni pisec in voditelj katoliške dekliške organizacije. Po tragičnem umoru prof. dr. Lamberta Ehrlicha 1942 je postal njegov naslednik in predaval na ljubljanski teološki fakulteti krščansko in primerjalno veroslovje, etnologijo in misiologijo. Bil je voditelj misijonskega prizadevanja in vicepostulator za Baragovo beatifikacijo. Po letu 1945 je bil urednik verskega lista Oznanilo. Kar 17 let je bil tudi prodekan teološke fakultete in dve leti njen dekan. Gospa Egidija se spominja: »O svojih odlikovanjih sam nikoli ni hotel govoriti, tako da smo o njih njegovi najbližji zvedeli pogosto šele iz verskega tiska. Naštejmo jih: postal je monsignor, nato prelat in 1973 apostolski protonotar. Bil je svetovalec v papeškem tajništvu za neverne, dolga leta pa je tudi imel pravico birmovanja v ljubljanski nadškofiji.
Njegov brat Lado (1901–1972), računovodja v tovarni Remec na Duplici, si je med vojno nekaj let reševal življenje na Koroškem (pozneje bomo zvedeli, da si je s tem rešil življenje), potem pa živel v Ljubljani pri bratu Vilku, najprej za Bežigradom nato nasproti škofije.
Sestra Vida (1904–1988) je bila učiteljica na Vranji peči, na Selih pri Kamniku, med vojno je delala na občini, saj Nemci niso potrebovali slovenskih učiteljev, pač pa pridne in zanesljive delavce. Smela je učiti tudi po vojni, gospa Egidija jo takole opisuje: »Bila je zelo sposobna učiteljica. Če ne bi bila in če takrat ne bi tako manjkalo učiteljskega kadra, bogve, kam bi jo stisnili. Tako je ves čas ostala v Kamniku. Ravnatelj Cene Matičič (med okupacijo 1942/43 nemški komisar v Lukovici, a v zvezi s partizani) jo je prišel iskat, da je učila na nižji gimnaziji. (Matičič je bil pozneje profesor v Ajdovščini in znan poslanec.) Spoštovala jo je tudi in bila do nje zelo korektna sicer povsem nasprotno usmerjena Mara Brejčeva (sestra poznejšega ministra Toma Brejca), ki je bila ravnateljica dijaškega doma. Mnogi drugi pa so ji dali čutiti, da je drugorazreden državljan.
V mojem razredu je hodilo k župnijskemu verouku več kot polovica razreda. Župnik je bil Janez Kljun. Vsake toliko časa je kdo prihrumel v razred. Vpraševali so, kdo hodi k verouku, pa smo vstali«. Življenje v tej gimnaziji in dijaškem domu opisuje ameriška Slovenka Mara Cerar-Hull v svoji knjigi, ki naj bi izšla kot nadaljevanje njene knjige Poletje molka (Celje 1995). Avtorica Mara je kot hči leta 1945 ubitega domžalskega domobranskega poveljnika občutila še posebne »prevzgojne« pritiske.
Vanda (1910–1944) je bila najmlajši otrok v Fajdigovi družini, a je morala prva umreti. Tudi ona je bila učiteljica, in sicer v Zgornjem Tuhinju. Zato je nekako razumljivo, da je med vojno, ko ni smela v šoli delovati, hodila v službo kot uradnica s Pavlo Urankarjevo v Remčevo tovarno na Duplici, kjer je bil v službi tudi brat Lado. Gospa Egidija se iz medvojnih let spominja, kako so se kamniški Fajdigovi srečevali z ljubljanskimi na Črnučah, kjer je bila nemško-italijanska meja.
5.1.4. Dekleta, veroučne učiteljice
[Stran 050]
Zdaj je čas, da spregovorimo o verskem delovanju Pavle Urankar, Vide in Vande Fajdiga ter drugih deklet (med drugimi tudi Ande Peterlin), ki so namesto duhovnikov učile otroke verouk in jih pripravljale na prvo spoved, obhajilo in birmo. Pomagale so tudi vernikom, ki smo se vsako nedeljo in v maju vsak dan k šmarnicam zbirali v domačih cerkvah, poslušali božjo besedo, molili in peli.
Ta del verskega življenja v okupiranih gorenjskih krajih je javno zelo malo znan, čeprav je bilo kmalu po vojni objavljenih nekaj podatkov, kot bomo videli. Sedanji župnik v Šmarci pri Kamniku Janez Gerčar je leta 1981 napisal teološko diplomsko nalogo: Laiki in bogoslužje na okupiranem Gorenjskem. Zbral je precej gradiva, ni si pa takrat upal zapisati vsega, ker se mu tudi sogovornice še niso upale povedati najhujšega. Naloga pa je ostala v arhivu in zato ob tej priložnosti objavljam iz nje nekaj podatkov in jih dopolnjujem s tedaj še ne znanimi.
Večino duhovnikov so Nemci zaprli takoj maja 1945 in jih nato izgnali na Hrvaško. Mnogi so se sami pravočasno umaknili v Ljubljano, le nekaj starejših je ostalo. Ti niso smeli govoriti v cerkvi slovensko (maša je bila latinska, slovenskega petja in molitve pa na Gorenjskem Nemci niso prepovedali), še manj učiti otroke verouk, kar so delali prej pri obveznem verouku v šoli.
Dokler je bila meja med Nemčijo in Italijo v Šentvidu, Črnučah in še kje še odprta vsaj za tiste, ki hodili na delo v Ljubljano, so mogli na Gorenjsko prinašati slovenske časnike in revije. V mesečniku Bogoljub so poleti 1941 natisnili nekaj navodil pod skupnim naslovom Važno, da znamo, kako naj verniki sami poskrbijo za bolnike, umirajoče, pa tudi za poroke, krste in pogrebe brez duhovnika (prim. Gerčar 9–14). Ker je ostalo vsaj nekaj duhovnikov, tega pozneje skoraj ni bilo treba uporabljati, a ljudje so bili poučeni.
Verna dekleta je za poseben skriven apostolat navdušil ljubljanski duhovnik, trnovski kaplan Marijan Kremžar (1916–1943), sin Slovenčevega urednika Franceta Kremžarja in brat Franceta, ki je bil ubit skupaj s pesnikom Balantičem v Grahovem. Ponudil se je škofu Gregoriju Rožmanu, da bi ilegalno šel na Gorenjsko in skrivaj opravljal duhovniška opravila. Prek lazarista Lada Lenčka, ki je bil pred vojno v Grobljah pri Domžalah in je poznal zanesljive mlade ljudi, se je Marijan dogovoril z uradnico Vido Detela iz Doba, ki je vsak dan hodila v Ljubljano v službo, za sestanek z zanesljivimi in pogumnimi dekleti na Rovah 27. julija 1941 (prim. Gerčar 17–18). Prišel je še večkrat čez mejo, hodil vmes tudi k pregnancem v Srbijo, tam pa so ga 9. marca 1943 ubili (prim. Palme mučeništva, Celje 1994, 117–123 in v 2. izdaji Celje 1995 še str. 449).
Od Božiča 1941 so prihajali na Gorenjsko po dogovoru med ljubljanskim in celovškim škofom tudi nemški duhovniki. Nekateri so bili v službi ves čas do konca vojne, med njimi v Kamniku Konstantin Hauschel (prim. Gerčar 21–23). Zanimivo je, da tudi ti duhovniki niso v cerkvi govorili nemško, kakor bi verjetno okupator rad videl. (Na Štajerskem je bilo zelo drugače, prim. M. Ribar v Zborniku ob 750-letnici Mariborske škofije, Maribor 1978, 44–102.)
Ob spodbudi Marijana Kremžarja in zato, ker so dekleta v cerkvah vodila skupno bogoslužje, so začela misliti tudi na pripravo otrok za prvo spoved in obhajilo. Leta 1941 so otroci do aprila še imeli verouk v šolah, zato so bili to leto najmlajši že skoraj pripravljeni na prejem zakramentov, vendar v takratni zmedi nihče ni mogel urediti tudi slovesnega prvega obhajila. Naslednjo pomlad so dekleta začela organizirati pripravo in izvršitev opravila. J. Gerčar se je oprl predvsem na podatke, ki mu jih je v Dobu dala Vida Detela. Našla je navdušena dekleta v kamniški dekaniji, duhovnik Hauschel je predlog z veseljem odobril. Za [Stran 051] spovedovanje pa so naprosili slovenske duhovnike v župnijah Komenda (p. Evstahij Berlec – star 60 let), Mengeš (Anton Plevnik, 55 let), Brdo (Matija Slak, 70 let), Domžale (Janez Zajc, 67 let) in Moravče (Jernej Hafner, 55 let).
V Kamniku so začele poučevati učiteljica Vanda Fajdiga (Gerčar, 30), njena sestra Vida in sostanovalka Pavla Urankar ter druge. V župnijah (brez Kamnika) je bilo leta 1942 430 prvoobhajancev (Gerčar, povzel podatke po Plevnikovi objavi v Oznanilu 1946, 39). Naslednje leto, 1943, je bilo prvoobhajancev 632, od tega v Kamniku 120 (Plevnik je zapisal, da so jih vzorno pripravile tamkajšnje učiteljice). Prvo obhajilo v Kamniku leta 1943 je bilo 23. avgusta. Na fotografiji skupine, ki jo je vodila Pavla, je videti Pavla izmučena in potrta, saj so ji malo pred tem ubili starše.
V letu 1944 je bilo skupno število prvoobhajancev 304, še manj pa jih je bilo leta 1945, ker se duhovniki še niso vrnili na župnije.
5.1.5. Nasilje med pripravo na birmo
Za leto 1944 so dekleta v soglasju z nemškim duhovnikom sklenila pripraviti otroke tudi na sv. birmo, ki jo je nameraval podeliti celovški škof dr. Andrej Rohracher, ki je bil takrat že določen za salzburškega nadškofa. Za pripravo otrok na birmo se je že 1943 z Vido Detela močno angažirala tudi Vanda Fajdiga. Sestavili sta učni načrt za birmske kateheze v 26 tednih pouka od 1. novembra 1943 do 30. aprila 1944 (posnetek pri Gerčarju, 60–61). V 700 izvodih sta ga posredovali tudi katehistinjam v Kranju in Škofji Loki.
V času priprave na birmo pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega: partizani so sprva odobravali in spodbujali skrivno poučevanje otrok, ker so v tem videli nasprotovanje raznarodovalnemu okupatorju. Že jeseni 1942 so se pojavljale »prve skrite zahteve, naj preneham z veroukom«, je izjavo Vide Detela zapisal Gerčar (str. 40–41). Z dekleti se je dogovorila, da bodo učile otroke kar po svojih domovih, Vida pa je skrbela za zvezo z njimi. Pri slovesnosti prvega sv. obhajila v Dobu 20. junija 1943 je prevajala Hauschlov nemški nagovor. »Po teh slovesnostih sem bila deležna še več skritega zastraševanja«. V pogovoru 14. januarja 1984 mi je povedala, da je kljub temu učenje verouka teklo dovolj mirno, »ker je šlo tudi za učenje slovenščine«. Nekako v februarju 1944 pa ji je bivši učitelj v Krtini Franjo Chvatal naravnost povedal, da mora po nalogu partizanov nehati s poučevanjem verouka, sicer bo padel najprej njen oče (Ivo Detela, prej dobski župan) in nato še ona. Ob šahiranju med razburljivim pogovorom je iz njega iztisnila izjavo, da to prepovedujejo zato, ker partizanom ne gre v prvi vrsti za narodno rešitev ampak za uničenje vere. Ker je bil »obsojen« Vidin oče, je sicer nehala učiti, ni pa prepovedi sporočila drugim, »ker bi tega ne mogla narediti, ne da bi ljudje zasovražili [Stran 052] partizane« (moj zapis razgovora). Chvatala so 20. septembra 1944 ustrelili domobranci.
Ko sem vprašal gospo Egidijo, če se morda spomni ob svoji mami in Fajdigovi Vandi na kaj podobnega, je odločno ponovila, da ne, vendar je treba upoštevati, da takratni desetletni učenki nemške osnovne šole nista mogli zaupati tako nevarnih skrivnosti.
Prav tisto pomlad se je namreč na krut in zahrbten način končalo življenje obeh kamniških katehistinj. Gospa Egidija je povedala po spominu: »Mojo mamo in Vando so odpeljali leta 1944 (dokument pove, da je bilo to 8. marca), ko sta se na kolesih vračali med 15. in 16. uro iz službe na Duplici po glavni cesti v Kamnik (na Perovo). Iz hiše ob cesti, ki še stoji, sta stopila dva oborožena moška, vrgla njuni kolesi stran in odpeljala dekleti v grmovje, kakor so pozneje povedali ljudje, ki so to videli. Od tistega časa, ko ju ni bilo domov, nismo o njiju zvedeli popolnoma nič resničnega (namreč Vandina sestra Vida in Urankarjeva deklica). Hodili pa so domov lagat, da delata pri partizanih, da mama tipka, Vanda pa poučuje. Celo to so rekli, naj jim damo toaletne potrebščine, ki jih ženske potrebujejo, in so jih seveda dobili. Ljudje, ki so prišli s takimi čudnimi novicami, najbrž še sami niso vedeli, da vse to ni res. Še leta dolgo smo verjeli in čakali. Šele zdaj smo iz arhivov na Beethovnovi v Ljubljani dobili dosje o justifikaciji obeh 9. marca 1944 (gl. kopijo). Vida Fajdiga me je doma učila slovensko brati, pisati in računati, saj sem tri leta hodila v nemško šolo.
Po vojni so me s tako pridobljenim znanjem sprejeli naravnost v nižjo gimnazijo, ki je 1945 začela delovati v Kamniku. Ni mogoče povedati, kaj so mi Fajdigovi dali najprej v Kamniku, kjer prav zaradi njih skoraj nisem pogrešala staršev, in nato v Ljubljani, ko sem študirala matematiko (morda me je navdušil zgled matere Krizostome Fajdiga) in stanovala pri prof. Vilku Fajdigu. Tudi Vilkov brat Lado je po vojni stanoval pri njem in o njuni sestri Olgi (uršulinki Krizostomi) dejal: po nadarjenosti ‘vsi Fajdigi nismo za eno Olgo’.
Moj oče Pavle Urankar, ki po vojni ni mogel uradno ničesar zvedeti o svoji ženi Pavli, se je potem leta 1962 še enkrat poročil. Na občinski deski je viselo sporočilo, da je Pavla pogrešana. Dobil je mrliški list, ne da bi priznali, da so jo ubili, kakor je jasno zapisano v že takrat obstoječem in zdaj dobljenem dokumentu Okrožne komisije VOS za kamniško okrožje, datiranem 10. marca 1944, dan po »justifikaciji« in to »na položaju« neznano kje. V omenjenem Zborniku kamniških žrtev je kot kraj smrti naveden Rudnik (vas v skriti dolini, vzhodno od Duplice).
Ob mojem vprašanju, kako je prof. Vilko po vojni sprejel novico, da sestre Vande ni več, ko je v Ljubljani skoraj splošno veljalo, da je bolj pristaš OF kakor pa domobrancev, je gospa Egidija rekla: »To pa ne drži! Prof. Vilko je bil velik narodnjak, predvsem pa pravi kristjan in pravi duhovnik. Veliko je molil, zaupal je in znal odpuščati! V sebi pa je hudo trpel. Kadar je prišel domov in šel v mamino sobo, je mnogokrat jokal pred slikami svojih rajnih. Kljub vsemu pa je vlival pogum in optimizem vsej svoji strti družini. Vsi Fajdigovi so bili izrazito apolitični in je morda prav zato nastalo to nasprotje med vašim vprašanjem in zapisom VOSA o Vandini justifikaciji: ‘Njen brat je duhovnik in kot tak belogardist’. Kje sta Vanda in moja mama pokopani, še sedaj ne vemo.«
Gospa je prepričana, da »za mojo mamo uboj gotovo ni bil slučajen, bil je del premišljenega načrta, ker so zaradi premoženja hoteli uničiti vso Burkeljčevo družino. V dokumentu Okrajnega LO Kamnik, odsek za gospodarstvo, v katerem so leta 1947 našteli vsa zaplenjena posestva, piše: Anton Burkeljca – likvidiran. Mogoče je bila Fajdigova Vanda bolj slučajno ubita, ker tudi v poročilu o likvidaciji [Stran 053] v glavnem bremenijo Pavlo Urankar, Vando pa kot njeno sodelavko. Že omenjena Mara Brejčeva, ki je bila sicer komunistka, a poštena ženska, ni Vidi nikoli lagala kot drugi, ko smo zaman pričakovali vrnitev obeh pogrešanih, ampak je rekla, da pač vsaka vojna zahteva svoje žrtve. Od drugih ljudi nismo nikoli slišali, da bi glasno obsojali, kar se je zgodilo, ker so se vsi bali in trepetali zase.«
Na vprašanje, če ima spomin na stare starše in teto Ivo vsaj še na pokopališču v Zgornjem Tuhinju, odgovarja: »To pa je tako: pokopališče je bilo takrat okrog cerkve. Ker pa so ceste okrog in okrog cerkve, so pred leti to spremenili. K moji teti – vdovi po stricu Tonetu, je nekdo prišel in jo prepričal, da je, tako kot drugi vaščani, podpisala soglasje k širitvi ceste in v skladu s tem o ukinitvi grobov na starem pokopališču. Tako je izginil tudi ta spomin na ubite sorodnike. Na spomeniku je bil napis: Zaupam v pravičnega Boga. Grob strica Toneta in mame Pavle je povsem neznan.«
5.1.6. Slovesnost sv. birme
Po uboju Vande in Pavle so druga dekleta spomladi 1944 še naprej pripravljala otroke na prejem sv. obhajila, večje pa na birmo. Birma je bila v Domžalah 12. avgusta (300 birmancev), Kamniku 13. avgusta (600 birmancev) in v Dobu 14. avgusta (900 birmancev). V Dob so prišli tudi birmanci iz Moravč in Črnega groba, kamor škof kljub prejšnjim načrtom ni mogel, saj je bilo v Moravčah od 19. marca »osvobojeno ozemlje«. Potek birme v Dobu in število birmancev posnemam po pogovoru z Vido Detela (14. avgusta 1984 – za štiridesetletnico in ponovnem 8. maja 1999) ter iz lastnega spomina, ker sem bil namestnik botra z Moravškega, ki si z birmancem ni upal priti v Dob.
Škofa so pripeljali k Detelovim (blizu cerkve), tam se je oblekel za mašo in v sprevodu med pritrkovanjem, ki so ga za ta dan izjemno dovolili, mimo požganega prosvetnega doma, župnišča in stare šole ter mimo orožnikov v utrjeni kaplaniji, ki so jo partizani pustili pri miru, prišli v cerkev. Škof je že pri Detelovih pregledal slovensko knjižico o birmi in iz nje bral (rekel je, da besedilo razume, ne zna pa govoriti). Med sicer latinskim obredom je na predpisanem mestu sam začel moliti slovenski očenaš in veroizpoved in z nami glasno molil, kar se mi je za trajno vtisnilo v spomin. Po birmi so šele zvedeli, da so se ob cerkvi pojavili tudi domobranci iz Domžal, pa je škof nato v družbi rekel, da »jih zaradi njega res ne bi bilo treba.«
Pravkar sem omenil požgana poslopja v Dobu, pa je prav, če si za približno sliko takratnega vzdušja v mesecih priprav na birmo [Stran 054] pokličemo v spomin nekaj dogodkov, ki jih je zgodovina ohranila tako v Kamniškem zborniku VII/1961, 7–274 kot v knjigi Staneta Stražarja Črni graben od Prevoj do Trojan. Lukovica 1985 (zlasti 765–854).
V noči med 18. in 19. majem 1943 so partizani požgali Kersnikov grad na Brdu, mimo katerega smo iz Doba vsako nedeljo hodili k maši, ker je doma ni bilo. Avgusta je bila ustanovljena Šlandrova brigada, ki je nato 28. novembra zaprisegla na Menini planini. Septembra je bila urejena okrožna komisija VOS za kamniško okrožje, ki jo je vodil Stane Bregar. Pod Krtinskim hribom so 4. novembra napadli nemški kamion z municijo in smo nato še dolgo med Želodnikom in Prevojami gledali ožgana drevesa ob cesti, kolikor jih je sploh ostalo. Dne 9. novembra so požgali grad Šinkov turn pri Vodicah, 25. novembra so nad Mengšem ubili 6 nasprotnikov in to razglasili za eksemplarično kazen za sodelavce okupatorja. Ker so Nemci našli grob, so za povračilo 8. januarja 1944 ustrelili 30 talcev.
V Dobu so v noči med 19. in 20. decembrom 1943 partizani požgali staro in novo šolo, prosvetni dom in župnišče, v katerem je bil občinski urad, stanovali pa sta v njem še Roza, sestra župnika Janeza Beštra, in nečakinja Micka. V Grobljah so 16. maja požgali nekdanjo misijonsko tiskarno, v Mengšu pa Društveni in Sokolski dom.
Tik pred birmo pa je bila 9. avgusta ustanovljena domobranska postojanka v Domžalah, pozneje pa še v Mengšu in drugod.
Prepričan sem, da navajanje teh podatkov, ki so samo drobec v neskončnem trpljenju ljudi v nekdanjem Kamniškem okraju in dekaniji lahko samo še bolj poudari občudovanja vredni pogum deklet, ki so apostolsko delovale v tem okolju in takih razmerah, pripravljene plačati svoje prepričanje tudi z življenjem.
6. Farne spominske plošče
[Stran 055]
Na tem mestu je zapisanih in za prihodnost shranjenih štiristotrinajst imen mož, fantov, žena in deklet šentjernejske fare. Toliko jih ni od nobene druge fare terjala komunistična revolucija. Nikjer se jih ni toliko dvignilo v boj za vrednote, ki so zajete v besede Bog – narod – domovina. Zvečine so to bili vojaki slovenske domobranske vojske. Večidel niso padli v boju, ampak so bili izdani in pomorjeni in se ne ve, kje ležijo. S spoštovanjem in bolečino jim s tem pomnikom podeljuje grob domača šentjernejska zemlja.
(–tekst na sredini, poudarjen)
SKLONI SE ČLOVEK NAD TA IMENA
NE HODI DALJE DOKLER NE PREBEREŠ VSEH
POTEM ŠE POSTOJ IN POMOLI ZANJE
IN ZA SLOVENSKI NAROD
VICIT MORS VITAM MEMORIA MORTEM
Smrt je premagala življenje – Spomin je premagal smrt.
V letu pred nastopom tretjega tisočletja
postavili farani in občani Šentjerneja.
7. Iskanja in besede
7.1. Po poboju
Ivanka Kozlevčar
[Stran 056]
7.2. To usodno rdeče znamenje
Nada Matičič
[Stran 058]
Mar ne bi smela danes za več desetletij molka obtožiti oblast, ki mi ga je izsilila?! Ne torej zavoljo osebnega preganjanja, odvzema svobode, pregnanstva na otok; ne obtožujem nobene fizične osebe, ki bi mi stregla po življenju ali mi hotela uničiti kariero, odvzeti čast in dobro ime … A vendar. Se spominjate devetega maja? In od tega dne naprej vse tedne in mesece in leta do tedaj, ko se nam je resnično odvalil kamen spričo matere z otrokom v vozičku, s katerim je zlezla skozi odprtino berlinskega zidu v svobodo?
Tistega devetega maja smo torej hiteli na ulice, oblekla sem se v pražnje, v modro, že malo obnošeno za koncerte in gledališče, hiteli smo tako kot povsod, kjer so zvonovi oznanjali konec vojskovanja … Bila sem mladostno vzhičena in veliko kasneje, ko sem lahko gledala ta dan sveta na zaslonih, sem bila enaka vsemu, kar je tam prihajalo na ulice se poveselit konca velike morije … Toda radost, ki se je stopnjevala še ob sončni bleščavi in toplini, se je polagoma ohlajevala ob približevanju središču mesta. Nenadoma nesluteno se je odprl zastor za popolnoma nerazumljivo sceno, ki mi je prikazovala čudno popačeno podobo mojega mesta: Šla sem mimo opere, a je nisem poznala, saj je bila skrita pod neznanskimi podobami Marxa, Stalina in do tedaj še neznanega Tita. (Kaj je vendar hramu umetnosti treba take politične maškerade?!) In naprej do pošte, ki je tudi ni bilo več. In tako je bilo povsod. Povsod so visele zastave, na oknih veseli ljudje, z rok so leteli šopki na sprevod vojakov, zmagovalcev. Pravijo, da čutiš prazničnost v zraku, da jo vdihavaš, predajaš se ji, nese te z množico, ki s teboj deli radost svobode. Sem jo delila? Hodila sem po tankem robu med radostjo in dvomom, ki se je že prikradel v misel: Vojaki na okrašenih vozovih? Pešci, konjeniki? Ne, z njimi je bilo vse v redu. A vendar, nekaj je bilo narobe. Nekaj motečega, nerazumljivega se mi je kradlo v zavest … Končno je predrlo tanki sloj opne: Rdeče! Vse rdeče. Množica okoli mene si je nadela rdeča znamenja. Simboli so zagoreli, da me je stisnilo. Zakaj? Rdeči nageljni, to razumem. Toda zakaj rdeče kravate, rdeče rute, rdeče srajce in bluze? Neverjetno, kako so se ljudje čez noč pordečili. A najbolj moteče so bile zvezde na pokrivalih vojskujočih se in oblastno rdeča zastava in na stotine rdečih zastavic, s katerimi so veselo mahali predvsem otroci v špalirju. In ko sem se ozirala po palačah, so tam visele tudi slovenske zastave. So bile res še naše? Na njih se je šopiril rdeči simbol. Tako. Začetek svobode? Povsod se je vrinil rdeči tujek in zavladal. Na teh ulicah, palačah, na obrazih. V glavah in srcih. Zares?
Zaenkrat le nagla, nedomišljena vprašanja brez odgovorov. Tu so prihajali z bojišč, iz gozdov. Za koga so se vendar borili, za koga so osvobodili deželo, domovino? Za koga so umirali, če nosijo tak simbol, tujek naše domovine? Torej smo prodani? Saj, devetega maja smo bili osvobojeni tujega sovražnika in prodani novemu. Za ceno novih žrtev? Zato da se je utrdila nova oblast, se je nenehno, za nas komaj sluteno hranila kot moloh z vedno novimi in novimi žrtvami? Človek, tedaj utrujen od štiriletne more, se je nenadoma znašel pred novo resnico: Le še potrpite, konca še ni! Zdaj pride veliko Maščevanje! Gorje premagancem!
Do devetega maja nisem še nič vedela o oportunizmu. Na okrancljanih ulicah in na obrazih se je zame skotilo nekaj povsem novega. Znanci, celo prijatelji so se kaj nenavadno obnašali. S krčevitimi pozdravi, z dviganjem pesti in zastavic, s tem rdečim pozdravljanjem so hiteli zbrisati svoja medvojna ravnanja, ali vrag vedi, česa so se že bali, zaripli, na robu norosti so praznovali svoj lažni deveti maj.
Ko sem tistega dne odhajala domov, sem že pomislila na množice, ki se lahko spontano, sproščeno, odkrito vesele svobode, kar je človeško razumljivo in logično. Srečni ljudje … Kaj sem vendar zagrešila, da se ne morem poistiti s srečnimi množicami? Kajti te tukaj in danes niso srečne. Vsepovsod krčevita lahkost, kot bi se bila iz zraka pritihotapila v množično dušo, ki je postala ena sama sila, ne da bi se sploh zavedala zasužnjenosti. Bala sem se, da se me polasti. Saj še nisem vedela za polaščenost, za silovito zunanjo moč, ki terja brezpogojno vdanost in predajo … Je to sploh mogoče, sem pretresena ugibala, bežeča v zavetje, v dom. K družini, ki se je kljub vojni ohranila pri življenju in obdržala do konca zdravo pamet, svoj značaj. Bila sem razdvojena, razcepljena, samovprašujoča: Zakaj tako? Zakaj mora biti pri nas drugače, da se ne morem veseliti? Zakaj to ni svoboda!! je vpilo v meni. A zakaj nisem tega na ves glas razkričala? Zakaj, zakaj? Torej strah. Nova Oblast je ustvarila strah. Že tega tesnobnega devetega maja, ki se je še bolj neverjetno zaključil. Na vogalu ulice pred hišo me je namreč sprejelo dekle iz soseščine, s [Stran 059] katero sva se kar dobro razumeli. Najprej se me je ogledala od glave do peta in njen pogled je jasno razkril, da se z mojim temnim oblačilom brez rdečega simbola ne strinja. (Kako nadvse rada bi si bila pripela rdeč nagelj!) Potem je stegnila roko in mi pod nos pomolila pest, rekoč: Zdaj se bomo pa takole pozdravljali … Onemela sem. S pestmi se vendar pozdravljajo sovražniki, mar ne? sem končno izdihnila, ker še nisem bila pripravljena na nove scenarije … Seveda, je dejala, če boš snela tisto cunjo! Roko je namerila proti naši zastavi. Kaj pa je narobe z njo? sem vzrojila. Kje pa živiš? Takoj dol, če ne … je zavpila in slovesno odkorakala. Glasnik novega časa. Nekaj nadvse motečega in nevarnega. Nekaj, kar je že cepljeno proti demokraciji, proti svobodi …
Doma sta bili zavoljo zastave žalost in jeza in mama je izrezala iz rdečega klota zvezdo in jo našila na zastavo, zvezdo, ki jo bo »krasila« dolga desetletja. Nove zastave nismo nikoli kupili. Ob koncu je bila že močno nacefrana, obledela rdeča zvezda pa je le bila ročno delo in ne industrijski izdelek. Obtožujem zavoljo tega znamenja, saj smo ga bili prisiljeni našiti na zastavo, na katero so vrli Sokoli iz soseščine pljuvali že pred vojno, ko smo jo obešali …
Deveti maj je bil uvertura v črno komedijo. A vse, kar se je že dogajalo od devetega maja in do padca berlinskega zidu, je bilo ustoličeno na Laži. Z njeno pomočjo je deloval ta sijajni stroj nove pameti, nove vere, novega ritma življenja. Nismo smeli več glasno misliti. Morali smo pritrjevati Laži, morali smo vpiti Dol s sovražniki ljudstva!, morali smo prenehati urejevati stvari po svoje. Ali pa molčati. Obtožujem, ker so me prisilili, da me je bilo sebe sram … Razlastili so nas, postali smo razosebljena bitja. Zakaj nisem bojkotirala »svobodnih« volitev? Šla sem, čeprav s figo v žepu, prečrtala kandidata (saj je bil po navadi samo eden), ampak šla sem. Zakaj? Strah za preživetje? Saj sploh nisem več razmišljala o strahu, ker je postal že samoumeven. Tako vraščen v vsakdanja opravila in delovanja. Misel je šla seveda svojo pot, misel je obsojala, se zgražala spričo nenehnih grozečih razglasov, javnih obtožb, zmontiranih procesov in nedolžnih žrtev. Ne le politike, celo kulturnike so preganjali in pošiljali v smrt, včasih le za kak članek, za nekaj prepovedanih besed. Zaradi zaplemb so zapirali in obsojali na smrt trgovce. Z duhovniki so ravnali skrajno ponižujoče in smrt jih je kar kosila … Izmislili so si parolo: v imenu ljudstva. V tem imenu so ropali in morili. V tem imenu so bili dovoljeni vsi zločini. To je obležalo na duši – kljub poklicu, [Stran 060] ki sem ga opravljala. In zato, ker sem nadvse cenila svobodo gibanja, se nisem preveč izpostavljala, torej nisem prestopila kritične meje. Bila sem jetnik vesti, nelagodja, more in dilem, kako premagati strah …
Že med vojno je vodstvo Osvobodilnega gibanja razglasilo kulturni molk. Moj oče je pisal o Notranjski, pisal je o kmetu, ki se je moral izseliti v Ameriko zaradi preživetja, pisal je za Menišijo, ki je prav tedaj doživljala svojo agonijo, zato da so tam brali tudi kaj vedrega. In knjige so šle iz rok v roke … A kdor je molk pretrgal, se je moral pozneje pokoriti. Ali pa se preleviti. Niti medvojna Prešernova nagrada očetu ni pomagala, da ga ne bi kaznovali. Verjetno mu je le škodovala. Zaradi neposlušnosti je bil pisatelj obsojen na večletni molk. Pretrgati nekaj, kar je ilegalna Oblast prepovedala, je bil torej hud prekršek. Žal je bilo kar veliko pisateljev, ki so takoj po vojni pričeli poveličevati tovarne in udarništvo … Zavedala sem se, da bi bilo zdaj treba napisati knjigo, ki bi skušala razgaliti lažno moralo socializma. Toda mar ne bi bil to čisti samomor? Zato sem se literarno obračala v ljudi, v odnose, v intimo … Politiko in njene travmatične posledice sem preprosto zatajila. Čakala sem na padec berlinskega zidu. Čakanje je bilo dolgo več desetletij.
Živeli smo po vzorcu velikega brata in njegovih malih bratov, ki so vladali nam, vladali z Besedo in Dejanjem. Vladali z močjo, ki nam je vlivala strah, ki je polagoma poniknil v malodušje, vseenost, v razočarano vdanost. V Molk. A to je neodpustljivo ponižanje duha.
In takole smo se lahko tudi nasmejali in najokali: Rekli so nam: Če se ne zavedate, da mora biti učitelj vojak revolucije, kot je zapisal naš predsednik, potem se tudi ne zavedate svojega poslanstva. Imeti morate svojo hrbtenico. Ali jo imate? Zapomnite si, da je religioznost vaša poklicna ovira.
Ukazali so nam iti na zbor in obsoditi Strah in pogum. Nadzorovali so našo reakcijo ob blatenju knjige, kar so počeli terenski aktivisti s popolnim nepoznavanjem njene sporočilnosti. Niso poniževali samo pesnika, marveč tudi nas, a se niso zavedali, da so se sami najbolj ponižali.
Duh marksizma je strašil med literarnimi urami, in če smo bili premalo na liniji ali smo jo celo bojkotirali, smo se morali zagovarjati. Izmislili so si vzorce, po katerih naj bi učili … Ni bilo prizaneseno niti Prešernu niti Cankarju. (V Hlapcih je bilo nevarno posploševati hierarhijo Oblasti. V Krstu je bila seveda vprašljiva religioznost … )
Ustvarili so večerno šolo za ideološko prevzgojo profesorjev. Če si se uprl »prevzgajanju«, si se znašal na cesti.
Ob sprejetju v Društvo pisateljev so nas še povabili v partijo. Če smo se v knjigah drznili biti preveč kritični do režima, smo rokopis lahko spravili v predal.
Izumili so posebno ocenjevanje za učitelje. Delili so nas na izredne, ki so se posebno odlikovali (skoraj brez izjeme so bili to partijci), na vredne, manj vredne ali nevredne (zadovoljive). Če nismo imeli moralnopolitičnih kvalifikacij, nismo mogli napredovati. Ta farsa ocenjevanja je kar trajala in nam krepko grenila delo in življenje.
A glej, vraga, ljudskih množic na splošno kaj takega ni motilo. Množica je živela »dobro«, bila je še kar sita in oblečena, lahko si je privoščila tujo robo s številnimi obiski onkraj meje v deželah kapitalizma. Lahko se je izobraževala, iz tovarn in veletovarn se je tako silovito kadilo, da je bilo dovolj dela za delavske množice. Imeli smo socializem, pravi raj za lenuhe.
Živeli smo pač po sovjetskem vzorcu, ki smo ga prikrojili, a Orwellova farma je vseeno imela usodne razsežnosti. Na zunaj Potjomkinove vasi, znotraj policijski nadzor. Dosjeji. Gore papirja. In sveti Birokracij … In zaznamovani, ki so morali molčati. Ki so v sebi nenehno nosili strašno breme svojih umrlih. Pobitih, mučenih. Tu in tam je preniknil kak izšepetan glas o povojnem genocidu. Rad bi kaj zapisal, a nisi bil nor. Šepetanje se ni moglo sprevreči v krik.. Bili so tudi osumljenci, zato ker so ušli roki ljudske pravice in so zbežali čez morje … Ta pravica je bila nadvse dosledna. Zanjo so bili vsi izdajalci, celo njih potomci! Oblast je namreč ukazala: Izrujte mi drevesa s koreninami!
Množična duša je samozadostna in nepredvidljiva. Oblast jo je imela na uzdi. Križaj ga! In so ga križali. Na vislice! In so ga obesili. Pobijte ga! In so ga kamnali. Smrt izdajalcu! In so ga usmrtili. Dol s knjigo! In so jo vrgli na grmado … Črna komedija je trajala in trajala. Ostalo je samo Upanje. Lahko bi rekla, da sem čakala na normalno življenje.
In sem ga dočakala. In sem šla pražnje oblečena na ulico. Opera in pošta sta bili normalni. S hiš so visele zastave. Brez rdečih simbolov. Danes je bila množična duša vesela, olajšana bremena desetletij. Duša je jokala od te lahkosti: Pomislite, svojo lastno državo imamo!! Bilo je enkratno doživetje, doživetje stoletij.
[Stran 061]
S tem živim naprej, žal tudi s spoznanjem, da bi morali biti za demokracijo tudi dovolj zreli. Da je večdesetletna odsotnost svobodnega mišljenja in delovanja škodovala ljudski duši, jo polagoma inficirala s partijsko ideologijo in ideali. In to je ostalo v ljudeh, ki jih je danes celo strah, da ne bi bili povsem poteptani njihovi ideali, ki so jim jih vcepljali dolga leta. Zato trdovratno bežijo pred resnico, pred razkritji zločinov. Celo revolucije nočejo priznati. Tudi množični poboji po koncu vojne (prosim, pa brez »Nürnberga«!) jih ne ganejo. Nekomu se je celo zapisalo: ‘»Zato je treba reči bobu bob in slovenskemu domobrancu kvisling in izdajalec, pa naj je še tako trpel potem, ko je naskrivaj lahko zlezel iz kake kraške jame, ker ga nedosledni pripadniki OZNE niso čisto pobili. In je kasneje s pomočjo Rimskokatoliške cerkve lahko pobegnil iz države, ki jo je izdal.’
Ljudje so neverjetno neobčutljivi: To se je zgodilo včeraj, važno je živeti danes … Ne brskajte po kosteh! … Dobro smo živeli, bolje kot zdaj v demokraciji …
Obtožujem to, še danes nevarno neobčutljivost. Vendar moram polno živeti. Tudi za preteklost, ne le za zdaj in jutri. Računi morajo biti poravnani. To je naša življenjska zaveza. Kajti Zločin je bil tako vsemogočen, da ga ni moč pozabiti.
7.3. Odlomka iz romana tuza
Helena Jaklič
Kakor smo omenili že v prejšnji številki Zaveze, je Helena Jaklič edina od Jakličevih otrok podedovala očetov pisateljski dar. Nekaj krajših besedil je objavila v predvojnih katoliških glasilih in revijah, sicer pa z objavljanjem ni imela sreče. Vse, kar je napisala po vojni, je ostalo neobjavljeno in neurejeno v družinski zapuščini. Med zanimivejšimi spisi so spomini na očeta, zlasti pa roman Tuza, ki ga je napisala v tistih desetih letih ali kaj, ki jih je kot srednješolska učiteljica preživela v Tuzli. Iz njega smo izbrali dva odlomka, ki dovolj izrazito kažeta njeno izvirno pisateljsko kretnjo, zlasti pa njeno možnost intenzivnega vživljanja v neko tujo kulturo. Iz tega, da ni pretirano kritično opisovala tedanjih družbenih razmer, lahko sklepamo, da je upala na objavo.
7.3.1. Setev
Naslednje dni je Alija sejal po zorani in zrahljani zemlji. Abduhal je hodil za njim. Z vedno enakim gibom je stari mož segel v sejalnico, zavihtel roko in znova zajel. Zraven je mrmral nerazločne besede, le včasih se je dalo kaj razumeti. Ko je prišla stara Atifa z malico, je Alija postal živahen in šaljiv, pa tudi jeznorit in zadirčen.
»Spravita se k jedi,« je priganjala, Alija pa je še naprej meril zemljo s svojimi enakomernimi koraki, dokler ga ni opomnil Abdulah: »Čika Alija, Atifa čaka.«
»Čakaj na Alijo,« jo je zavrnil. In je potrpežljivo čakala.
»Pusti fanta k jedi!« je vzkipela znova čez dolgo časa.
»Alija stopa pred Abdulahom, ženska! Fant streže gospodarju.«
Čakala je še v neskončnost. Potem je iznenada kriknila:
»Kača! Na pomoč, Alija!«
On pa je še naprej vlekel svoje utrujene noge.
»Čika Alija, Atifo je pičila kača!«
»Fant, navadi se na zvijače. Ne hodi tja, dokler sedi.«
»In če umrje?«
»Si videl smrt? Ali je šumelo v grmovju? Jo je začutila v vetru?«
»Ni, čika Alija.«
»Potem poslušaj.«
Še nekaj vrst je čakalo sejalca. Noge so že otrdele v kolenih, roka se je razbolela. Še zadnja pest.
»Zdaj skoči, fant, da nama želodec ne utihne. Prevrni Atifo, da se potrklja po hribu in vstane od mrtvih.«
Abdulah se je smejal starčku in dobro mu je bilo z njim.
»Delo dokončaj in potem k skledi,« je poučil Atifo in dečka.
Mračilo se je že, ko je Abdulah pripeljal konja [Stran 062] k staremu vozu. Napasla sta se in se odpočila.
»Deni svoje kosti na voz,« je ukazal Atifi. Sam je prisedel k Abdulahu.
»Takole se boš vozil vse življenje, dragi moj, če boš stregel gospodarju. Lepo ti bo.«
»Čika Alija, nekoč sem poletel od doma v daljavo. Nažejal sem se in se vrnil. Zdaj pa me tišči ta svet, ta zemlja, to življenje. Nekam bi se zapeljal, nekaj zgrabil.«
Atifa je udarjala z rokami: »Slabo, fant. Slabo, fant. Če nisi privezan k zemlji, je ne čutiš in ne vohaš. Tako bežiš.«
»Ne bežim, le vidim se nekje drugje, ne vem, kje. Drugačen sem tam, večji, pametnejši.«
Atifa vzdihne: »Alah ti ustavi misli. Predrl boš oblake, pusti take marnje in ostani dostojen, zvest, dober kot kruh.«
Alija dregne v Atifo z besedo: »Čepi na svojih kosteh, stara, in ne strizi pticam peruti. Rad ga poslušam. Tako je včasih zvenelo v meni. Pa sem se zarasel, okorel, dobil trde noge in ostre kosti in oko je lovilo vsako muho. No, tako pride, tako bo prišlo, ti samo leti, dečko, leti! Ptič leti in se vrača in dela gnezdo in zarod si naredi. Vse je v človeku, vse.«
Tako je drsel čas v tistem maju. Olivera si je preganjala ure v vrtu, dajala je svojo človeško toplino vsakemu neznanemu bitju. Tudi Atifa se je zadnje dni držala le hiše. Vse je našla neurejeno in tako je postalo pospravljanje po hiši njeno glavno opravilo.
»Preveč se ženeš, Atifa. Odpočij se. Prišlo bo še težje.«
»V grobu, gospa Olivera, v grobu.«
Nič se ni dalo ukazovati starim ljudem, vsi so delali po neki stari navadi, zelo stari, morda še preden je hanuma svetovala materi, naj jo umakne iz gorske vasi in jo pošlje k njej v službo.
7.3.2. Slano mesto
Lahko bi zapisali leto 1953 ali 1954 ali 1956 – ne bomo se lovili z letnicami in ne iskali v njih ovire za miren opis, kako je zraslo novo mesto ob boku starega slanega mesta. Prihajali so novi kadri, novi delavci, novi radovedneži. Za kratek obisk so se ustavljali tudi nekateri predstavniki ljudstva. Imen se ne spominjam prav točno in po vrsti. Bil je tu Dobrivoj Radosavljević, bila sta Luka in Lidija, Pozderac in Humo. Ni pa bilo več črnega Djilasa. Enkrat je prihitel na pogovor in ogled slovenski Ziherl, prihajali so športniki in delegacije. Ni pa bilo tistih najbolj zaželenih, kot je bil predsednik izvršnega sveta Moša Pijade in ljudski poslanec Svetozar Vukmanović – Tempo ter sam maršal in zmagovalec zgodovine – tovariš Tito. Nad mostom je viselo vprašanje: In kdaj pride maršal? V druga mesta prihaja. Kaj pa ti, Solina, kdaj boš pritegnila orla z višine? Nisi še dovolj močna, da bi prenesla preiskujoči pogled ustvarjalca časa, stebra neke nove dobe? Kdaj? V mestu se res še tiho preživlja nekaj trockistov, no, zapoznela zgodovina. Tudi ustaši so pustili sled tu in tam po vaseh in v mestu, seveda brez ognja in besede. Tudi četniki živijo še v spominu vdov, v podobah, v nošah vaških deklet. Da, tu in tam še skriti sledovi križarjev, ki si iščejo duška v nedovoljenih dejanjih. Tu in tam se pojavi v šoli izzivajoč kljukasti križ, da zardeva in pobledeva zgodovinar, da se srečajo oči ravnateljev in germanistov, geografov. Da, še vse bi se lahko izvrtalo in postavilo na razstavni prostor, če bi bilo učinkovito. No, naši Solini ne bi s takimi priveski dodali ničesar.
Kako raste! Kako raste! Solina ni pozabila svojih bolnikov. Prihajajo strokovnjaki s celimi ekipami asistentov in strežnic. Bolnica raste že v tretje nadstropje. Ob rečici navzgor pelje pot v zdravilišča. Nekje med smrekovimi gozdovi pod Konjuhom so okrevališča. Ne, ne bo jih zavrgla, svojih bolnikov, oni so sestavni del prebivalstva, sestavni del mesta Soline.
Čisto ob robu vseh vprašanj se mota iz povojev kmetijstvo. Začelo se bo, da. Solina mora imeti močno zaledje ekonomij, naprednih kmetij, razvito zadružno gospodarstvo. No, končno se je v Beogradu nekaj zganilo. V zveznem izvršnem svetu je vso našo kmetijsko problematiko razložil član tega sveta: Dobrivoj Radosavljević.
V Solini se je znova začel popis in pregled imetja. Mirsa je z mračnim pogledom privolil – ali ni privolil, to ni bilo važno – da se pregleda hanumičino imetje. Nič več ni veljalo tisto zanj napisano pravilo: Hlapcu smo dali, hanumici vzeli. Takrat je bil čas prve nacionalizacije in tedaj je odpadlo njeno stalno bivališče v predmestni četrti, visoko poslopje, okrašeno z izklesanimi nadzidki in z balkonom po vsej dolžini v ozadju, [Stran 063] spredaj pa se je pognalo v stolpič in gledalo s številnimi okni po okolici. Okenca so bila zagrnjena z belimi zavesami kakor v hišicah londonskih predmestij. Zgradbo so v ozadju dopolnjevale še staje, skednji, ropotarnice in orodjarna, kolarnice in na njih »podstrešnice« za vse, kar je služilo vožnji in obdelovanju zemlje. Dvorišče samo je bilo obzidano z visokim belim zidom. No, hlapcu je bilo tu vsekakor kaj iskati, Mirsa pa je izpregel in ni niti vzdihoval, ko se je vse to spremenilo v center obrtnih delavnic in popravljalni center za vse vrste orodja. Tam je pri hanumi odslužil svojih trideset let. Že desetletnega ga je mlada hanumica obdržala, ko se je iz radovednosti povzpel na beli zid in opazoval dvorišče in vse v njem. Tedaj je mlada ljubljena žena ukazala Aliji, naj zgrabi dečka in ga vpreže v delo. Tako se je storilo in spet je bilo Alahu prav, da se je nekomu usoda določila po volji ljudi.
No, da, hlapcu naj ostane zemlja in hiše, ki si jih je hanuma postavila na več krajih, da je služila s stanarinami. Svoj hotelček je dala v najem hotelu za nedoločeno število let. Zase je pridržala sobi v nadstropju. Hišo ob Smrečnjaku je »poklonila« sestram, da bi vzdrževale polje in gozd na pobočju griča. Po poroki se je hanuma naselila v gosposki hiši sredi mesta, hiši ob kostanju in brezi.
No, tu smo zdaj. Pa še zemlja? Da, zemlja. Zdaj pazi, prevoznik Mirsa! Zdaj nisi več hlapec in Olivera nima nikjer lastninske pravice. Kje si zaposlen? Koliko zaslužiš? Kaj boš obdržal? Česa ne zmoreš?
O vsem tem je premišljeval že tedne in tedne in Olivera je izgubljala živce. Stari Murat je pripeljal Favzija, toda Favziju se je tresla bradica in roke so mu trepetale in noge šibile, zato se je vrnil na vas, da mu dobri stari sosed zatisne oči.
8. Slovenske teme – poletje ‘99
8.1. Dvoličnost – dvojna morala – dvojna merila
Blaža Cedilnik
Ravnokar sem se vrnila iz Amerike. Od tam vse naše zdrahe izgledajo majhne, oddaljene, nepomembne. Seveda jih zanimajo operacije NATA na Balkanu. Ampak rajši gledajo reklame in rezgetavščine (tako pravim tistim nadaljevankam, ki naj bi bile duhovite, da pa gledalci ne bi spregledali kakšnega dovtipa, jih spremlja nekakšno rezgetajoče krohotanje), čeprav je na sporedu cela vrsta okroglih miz in novinarskih konferenc, ki so precej bolj neposredne in provokativne kot pri nas. Ampak dozdeva se mi, da gledajo take oddaje samo priseljenci, pravi Američani in tisti, ki so se pošteno integrirali, pa le takrat, kadar se zgodi kaj izjemnega, kaj pompoznega.
Pripravljala sem zajtrk. Pogrela sem mleko v mikrovalovni pečici in ga postavila na pult. Pripravila sem sendviče in jih dala v pečico, ko je zazvonil telefon. Stekla sem do telefona, pa je bila pomota. Hotela sem že vključiti pečico, da se kruhki pogrejejo, ko sem opazila, da mleka ni nikjer. Resda sem zjutraj sposobna početi različne neumnosti, ker mi možgani še ne funkcionirajo v polni meri, ampak, kam bi postavila mleko. Gledam vsenaokrog, mleka nikjer. V takem primeru pač glasno zakolnem (v slovenščini, od srca), prekleto, kam, za vraga, je izginilo to prekleto mleko? Tisti hip zagledam posodo, v kateri je bilo še hip prej vroče mleko, zdaj pa posoda stoji v pomivalnem koritu in v njej je voda. Seveda se še vidi, da je bilo nekoč v njej mleko. Še bolj se razburim, kdo, za hudiča, mi je zlil mleko stran. Takrat pa se pojavi Američan in takoj mu je bilo jasno, zakaj se razburjam, čeprav v nekem tujem jeziku. Potem se mi opravičuje, češ da je misli, da je to mleko zanič, sicer se je pa na njem že naredila nekakšna mrena in je bilo tako rekoč pokvarjeno. Kaj naj bi naredila? Ponovi vajo, sem si rekla in pomila posodo, nalila novo mleko itd. Da ne govorim o popolnoma lepi, še trgovinsko zapakirani čebuli na vrh vedra za smeti. Ti ljudje zmečejo stran neizmerne količine hrane, pa ne zato, ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak zgolj zato, ker jim nekaj na njej ni všeč ali kaj. Pri tem pa, bognedaj, da bi kdo vrgel v smeti pokrovček od piksne, to gre vendar v reciklažo. Vse, kar se da predelati, je treba dati posebej. Vse lepo in prav. Kaj pa hrana? Ta gre brez usmiljenja v smeti. Nobene logike ni v tem. So samo dvojna merila.
Kaj pa pri nas? Iste rezgetave nadaljevanke po televiziji, iste bedaste reklame. In dvojnost. Vsepovsod. Morda sem samo jaz tako neumna, da gledam na te stvari tako. Da se [Stran 064] mi porodijo asociacije. Ampak, ali se nikomur (razen sem pa tja komu, kar je tako malo, da se nič ne pozna) ne zdi nepojmljivo, da se v državi, ki se šteje za pravno, dogodi, da je tožba bivšega direktorja novogoriškega Hita proti poslancu Hvalici tako rekoč čez noč zaključena, tožbe poslanca Hvalice proti bivšemu direktorju novogoriškega Hita pa ležijo v nekih predalih. In se ne premaknejo. Zakaj, za hudiča, ne ponorimo vsi skupaj? Pa ne zaradi poslanca Hvalice. Če je česa kriv, naj bo obsojen. Ampak to je precedens. Če si prave barve, če si iz pravega testa, če si iz pravega gnezda, potem ga ni na tem svetu ne boga ne hudiča, ki bi ti mogel do živega. Da bi te kdo obsodil, ne, seveda ne, niti sodil ne. Zadevo se preprosto zamečka, zamoči, pozabi. Sem pa tja se morda še kdo spomni, da je bilo nekje nekaj takega, ampak kaj je že bilo, kako se je odvijalo, kako se je končalo, tega se nihče ne spomni. Saj pravzaprav ni več važno. Koga pravzaprav zanima, kaj sta imela nekoč neki Kovačič in neki Hvalica. Saj so vsi enaki. Saj so vsi barabe. Kar naj se pobijejo med sabo.
Ampak zgodbe se ponavljajo. Tako kot v šoli pri matematičnih vajah, vse je isto, le podatki, le številke drugačne. In ubogi otroci ne prepoznajo problema in se ga lotijo, kot da ga prvič vidijo in delajo iste napake, streljajo iste kozle kot prvič. In z odraslimi ljudmi je isto. Ko bo nekdo drug, ki se ne bo pisal ravno Kovačič, bo pa nekdo, ki je bil in je še vedno »na pravi strani«, tožil nekoga, ki se ne bo pisal ravno Hvalica, ampak bo vedno »samo za zdrahe«, vedno na »napačni strani« in se bo zgodba na isti način končala, ne bo nihče prepoznal prejšnje zgodbe. Dvojna merila se bodo v nas tako zacementirala, da jih še opazili ne bomo več. Kolikor se seveda še niso. Dvojna merila in dvojna morala. Tako kot deviacija. Ta je npr. pozitivna, če nasprotuješ državi, kot je bila kraljevina Jugoslavija, negativna pa, če nasprotuješ komunizmu ali samo-upravljanju.
Potem naj pa še kdo reče, da se je pri nas kaj spremenilo. Da je kdo sestopil z oblasti. Sestopil z absolutne oblasti. Sestopil z božjega prestola. Noro, noro, da kdo sploh pomisli na kaj takega. Da bi pa kdo to verjel, trikrat noro. Pa se dogaja. Ljudje verjamejo. Po moje se mora vsa komunistična srenja, prejšnji in zdajšnji in prejšnjiinzdajšnji, neizmerno zabavati, kadar se takole dobijo in premlevajo med sabo, kaj so počeli prej, kaj počno zdaj in kaj jim je početi v bodoče. Kako so nategnili vesoljno ljudstvo, stokrat na isto finto (Sicer sem vse to že napisala. Pa kaj. Mlatenje prazne slame. Butanje z glavo ob zid. Glas vpijočega v puščavi.) Njihov krohot bi lahko posneli in ga prodali Amerikancem za spremljavo h kakšni novi rezgetavščini. Najbrž bi kar dobro plačali. Pravzaprav se tudi meni zdi smešno. Če odmislim, da sama živim v tej državi, da v njej živijo moji otroci, da v njej živijo ljudje, ki jih imam rada, potem se mi zdi celo zelo smešno. Če bi mi ta odmislek v celoti uspel, bi lahko tudi moj smeh posneli in prodali za kakšno rezgetavščino.
Bližajo se volitve. Na vseh koncih in krajih se že to pozna. Seveda ne očitno, ampak lepo prikrito, slučajno. Na vseh lestvicah popularnosti so se začeli pojavljati ljudje (seveda »naši«, se pravi prave barve in z ustreznim pedigrejem), ki jih že sedem čeških let (bi rekla moja stara mama) ni bilo na njih niti ni bilo kaj dosti slišati zanje. Pojavljajo se v časopisih, na televiziji, ampak ne kot bodoči kandidati na volitvah, ampak kot strokovnjaki, kot udeleženci okroglih miz, studia ob 17h in podobno. In ne zastopim, kako nihče ne opazi (ali pa misli, da mora biti tako, ali pa se je sprijaznil s tem, da je pač tako), da promovirajo ljudi za nove volitve, da jih ljudje spoznajo, da se jih navadijo, da se jim zazdijo pomembni in potrebni. Ljudje pa vedno volijo nekoga, ki ga poznajo. Nekoga, za katerega so že slišali. Pa čeprav ne vedo nič dobrega o njem. Pa čeprav vedo o njem samo slabo. Čeprav gre za ljudi, ki jih nihče ne mara, ki jim nihče ne zaupa, ki niti v očeh intelektualcev niti v očeh malega človeka niso vredni počenega groša. Ampak najbrž bodo izvoljeni. Če pa ne, bojo pa skozi stranska vrata prišli v parlament. Ali pa v vlado. Ob tem se mi je spet naplavila v možgane ena asociacija v zvezi z Ameriko. V svoj potovalni dnevnik sem takole napisala:
Seveda nama je vse skupaj vzelo precej časa, ampak v Washington sva srečno prispela. Izstopila sva v bližini Bele hiše in sklenila, da greva noter, ko že zadnjič nisva mogla. Pred Belo hišo je bil en velik bel šotor, kar je bilo kar precej nenavadno. No, šla sva k turističnemu vodiču, ki svetuje, prodaja karte in še marsikaj. Povedal nama je, da ni mogoče obiskati Bele hiše do torka. Ker ima Clinton en kup sprejemov in zabavnih večerov in ker to rad počne zunaj, je tisti šotor tam in obiskov ni. Rekel je še, da ne mara Clintona. In da ga tudi sicer nihče ne mara. S komerkoli bova govorila, je rekel, vsak bo tega mnenja. Seveda javno izražanje je pa nekaj povsem drugega. Povedal je še, da ne pozna nikogar, ki bi volil Clintona, ampak, kot je že rekel, bil je izvoljen. Sem rekla, da je to en misterij politike, da je pri nas nekaj podobnega. Potem je rekel, da če najdem človeka, ki ga vsi poznajo, [Stran 065] pa ga nihče ne mara, je pravi kandidat za predsednika in bo tudi izvoljen. Da najbrž to velja za vse države na svetu.
In kaj delajo pomladniki? Niso se še zbudili. Zdaj se nekaj združujejo in povezujejo. V zvezi s prihajajočimi volitvami se še niti pogovarjati niso začeli. Kaj šele, da bi promovirali kakšna nova imena. Da bi jih kljub dvojnim merilom medijev poskušali predstaviti ljudem. Poskušali narediti vse, kar se da. Pa čeprav se bo zdelo, da se borijo z mlini na veter. Pa čeprav se bo zdelo, da mlatijo prazno slamo. Pa čeprav se bo zdelo, da butajo z glavo ob zid. Pa čeprav se bo zdelo, da so kot glas vpijočega v puščavi. Zavedali se bojo, da so naredili vse, kar so mogli. Vse, kar se je dalo. Morda ne čisto vsega, ampak da bi imeli vsaj občutek, da so napravili vsaj vse tisto, česar so se spomnili. In čeprav bodo izšli iz boja kot poraženci, bodo vedeli, s kom imajo opravka, s kom se borijo. Vedeli bodo, da se borijo s sedmeroglavim zmajem in se bodo naslednjič bolje pripravili na to bitko.
Najbrž čakajo na spremembo volilnega sistema in upajo, da bodo v večinskem sistemu dobili večino glasov, tako kot bi jo na prejšnjih volitvah, če bi le-ta že veljal ali pa, če ne bi imeli nekateri naši državljani dveh glasov. Na to kaže že dejstvo, da se podobnikovci in peterletovci intenzivno in precej konkretno pogovarjajo o združitvi. Čeprav to v tem trenutku ni posebno pametno, ker vsako od obeh strank voli nekaj ljudi, ki ne bi volili skupne stranke. In v tem primeru bo nastala nova stranka, morda bo to kar Jelinčičeva, ki bo izkoristila prazen prostor, politično nišo, in pobrala te glasove. In seveda se ve, kam bodo potem odšli. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da k pomladnikom. Ampak zdaj bi jim bilo lahko že jasno, da z večinskim volilnim sistemom ne bo nič. Vsi strokovnjaki, še bolj pa »strokovnjaki«, izumljajo vse mogoče finte, rezultat referenduma prežvekujejo kot žvečilni gumi in ga skušajo prikrojiti tako, da bi lahko uvedli nekakšen, še bolj kompliciran in zamegljen volilni sistem, da bi volilci nikakor ne imeli pregleda nad tem, koga pravzaprav volijo. Zdaj so se končno znebili tistega Drobniča, zdaj so končno postavili pravega človeka na mesto generalnega državnega tožilca. In ko sedejo skupaj in razpravljajo, samo pravniki, visoki strokovnjaki, pametnjakoviči, da jim ni para, se najbrž [Stran 066] počutijo tako domače, kot v dobrih starih časih, v kakšnem komiteju ali na partijskem kongresu. Sami naši, same zdrave sile, sama avantgarda. Če kdaj, bodo zdaj izvalili kaj hudo kunštnega. Da se bodo sami sebi čudili.
Seveda so imeli pripravljen tudi rezervni plan in rezervno rezervni plan in tako naprej, če bi jim ne šlo vse po maslu. Ampak zdaj je že jasno, da je treba samo še malo pomečkati, mogoče privleči na dan kakšno afero, vreči ljudstvu kakšno kost, pa bodo že tu parlamentarne počitnice. Potem pa, preden se bodo spet zbrali skupaj, preden se bodo konsolidirali, ja, bojo pa že volitve pred vrati. Potem sta pa dve možnosti. Ali obdržati sedanji volilni sistem, »ki so ga ljudje že vajeni, ki je že utečen, ki pravzaprav sploh ni tako slab, za katerega je že vse pripravljeno«, ali pa na hitro narediti novega, ki bo, kot sem že rekla, kompliciran in predvsem zamegljen, da se bo dalo voljo volivcev, tistih seveda, ki mislijo z lastno glavo, navleči na dobro, staro kopito, da bodo izvoljeni tisti, tapravi, brez katerih bi nas že hudič vzel. Seveda pa je treba vse skupaj podvreči dvojnosti. Da bo na zunaj izgledalo, da se držijo rezultata referenduma in sklepa ustavnega sodišča, v resnici pa ne bo imelo vse skupaj s tem nobene zveze, važno bo le, da bodo z različnimi fintami (nekatere bodo vgrajene v sam volilni sistem, druge bodo pa podobne ali celo iste kot do sedaj) zamotili, preslepili, prevarali volivce. Vse za zmago in dobrobit partije, pardon, slovenskega naroda.
8.2. Dan razuma in odgovornosti
Anton Drobnič
Tako kot vsako leto so se »borci za narodno svobodo« tudi ob letošnjem 27. aprilu zbirali pod rdečimi zastavami, trkali na zaslužne prsi in vzklikali svoja zarotitvena gesla. Kolikor so starejši, toliko manj razumne in premišljene so njihove besede. Kritične misli in preudarka niso več sposobni.
Na eni od takšnih samohvalnih slovesnosti se je slavnostni govornik, črnogorsko brkati nekdanji komunistični »oče naroda«, znebil zgovorne partizanske modrosti. Povedal je, da so partizani v tako imenovanem »narodno osvobodilnem boju« pokazali »samozavest in odločnost«. To naj bi bila prava vrednota, tisto, kar šteje.
Res je, samozavest in odločnost sta potrebni lastnosti, ki nam jih pogosto manjka. Potrebni in koristni pa sta samo kot nadaljevanje, kot povezava z drugimi dobrimi lastnostmi, ki so zlasti modrost in preudarnost, poštenje, vestnost in odgovornost do posameznika in narodne skupnosti. Sami zase sta samozavest in odločnost lahko v nesrečo tako posameznika kot skupnosti.
Od partizanskega propagandista opevana samozavest in odločnost nista dovolj za uspešen osvobodilni boj. Morda bi samozavest in odločnost zadoščala za osvobodilni boj velikega naroda proti šibkemu sovražniku. Nikakor pa ne zadoščata za osvobodilni boj malega in razdeljenega naroda proti trem mogočnim sovražnikom, kakršne je v zadnji svetovni vojni imela Slovenija. V takšnih razmerah samozavest in odločnost sama zase pripeljeta ljudstvo v velike izgube in narod v neprecenljivo škodo. Zadoščata pa za zločinska dejanja, kajti tudi zločinci morajo biti zelo samozavestni in odločni, drugače je zanje bolje, da se svojega posla ne lotijo.
Po petdesetih letih je čas, da pogledamo, kaj se je s samozavestjo in odločnostjo v času sovražne okupacije med drugo svetovno vojno v resnici zgodilo Slovencem. Slovenijo so kot nobene druge dežele v Evropi okupirali kar trije okupatorji. Demokratični in svobodoljubni Slovenci nobenega niso bili veseli, čeprav se je eden obnašal huje od drugega. Pripravljali so se na odpor in upor proti okupatorjem. Takoj po njihovem prihodu so ustanovili tajne vojaške organizacije pluralne Slovenske narodne vojske: Slovensko legijo, Narodno legijo in Sokolsko legijo, kmalu tudi tajno politično organizacijo Slovensko zavezo, ki je bila prav tako pluralna, saj so jo sestavljali predstavniki različnih političnih strank in usmeritev. Priprave so bile temeljite, predvsem pa preudarne, premišljene. Čeprav tudi demokratičnim Slovencem ni manjkalo odločnosti in samozavesti, saj so jo kmalu pokazali v odločnem in ostrem odporu proti komunističnemu nasilju, niso prehitevali časa in dejanskega razmerja moči, ampak so preudarno čakali na skladno delovanje z zahodnimi zavezniki in niso na vrat na nos vzdignili brezupnega upora malega in razkosanega naroda proti trem mogočnim sovražnikom. To bi bilo samomorilsko dejanje v korist narodnim sovražnikom, dejanje nerazuma. Tudi angleška vlada je svojim [Stran 067] voditeljem na okupiranih otokih naročila, naj ne izzivajo premočnega sovražnika, naj čuvajo angleška življenja.
Povsem drugače je storila komunistična partija s svojo Osvobodilno fronto in njenimi partizani. Čim je Stalin po napadu njegovega nezvestega zaveznika Hitlerja po 22. juniju 1941 poklical komunistične partije na pomoč Rdeči armadi in ogroženi Sovjetski zvezi, so komunisti v Sloveniji s svojimi zavezniki ustanovili Osvobodilno fronto in proglasili osvobodilni boj. Tega boja pa niso vodili tako, da bi varovali Slovence in njihovo premoženje, narodovo ozemlje, njegovo kulturo in njegove koristi. Slovenska življenja očitno niso bila toliko vredna kot angleška! Svoj tako imenovani NOB so vodili na skrajno brezobziren način, ne brezobziren do sovražnika, ampak do lastnega naroda. Sovražnika so neodgovorno in do lastnega naroda nepošteno večinoma samo izzivali, ga dražili, hudega pa mu niso prizadejali. Sami so se nato umaknili v varne gozdove, slovenske vasi in prebivalce pa prepustili brez obrambe na milost in nemilost samim sebi in sovražnikovim zločinskim represalijam, umorom, požigom, izgonom in zaporom, streljanju talcev in odgonom v internacijska taborišča. Najbolj znan in žalosten primer takšnega neodgovornega uporništva je »bitka« v Dražgošah, kjer so partizani vas izrabili za napad na Nemce, nato pa vas in vaščane pustili brez obrambe sovražniku, ki je vas požgal in številne vaščane pobil, napad na Lož, kjer se je zgodilo podobno, in še mnogo drugih izzivanj.
Druga oblika neodgovornega uporništva je postavljanje nepripravljenih partizanskih enot v spopad z daleč močnejšimi sovražnikovimi vojskami, ki se je običajno končal s krvavim porazom. Najbolj znan primer takšnega neodgovornega in nerazumnega postavljanja je goriška fronta septembra 1943, ko se je partizansko poveljstvo, ki mu po znanem geslu »žrtve morajo biti« ni bilo mar človeških življenj, z brigadami komaj mobiliziranih, neizurjenih in slabo oboroženih in opremljenih partizanov spustilo v frontalno vojskovanje z izurjenimi in izkušenimi ter odlično oboroženimi nemškimi enotami. Posledica te zločinske avanture so bili tisoči padlih Primorcev in popoln partizanski poraz, ki ga je bilo mogoče videti vnaprej, vendar zanj ni nikoli nihče odgovarjal. Nekaj podobno neodgovornega se je zgodilo z znanim pohodom partizanske 14. divizije na Štajersko. [Stran 068] Tudi ta pohod je bil izvršen predvsem iz političnih, propagandnih in ne iz vojaških razlogov in tudi na tem pohodu je ostala množica mrtvih brez omembe vredne vojaške koristi.
V vseh teh in drugih primerih so partizanski poveljniki kazali veliko samozavest in odločnost ves čas, dokler niso zbežali. Niso pa premogli odgovornosti do svojih podrejenih in do naroda, niso pokazali potrebnega razuma, niti osebne in ne vojaške modrosti. Takšen brezglavi upor, ki so ga spočeli in vodili politični interesi in cilji komunistične partije, vodilne sile celotnega »narodno osvobodilnega boja«, je zato imel povsem nesprejemljiv rezultat in za slovenski narod strašne posledice: na okupatorski strani 304 padli italijanski vojaki in dobrih sto več padlih nemških okupatorjev. Na drugi strani od 60 do 70 tisoč pobitih Slovencev, tisoči izgnancev in internirancev, na stotine požganih in porušenih slovenskih vasi, domov in gospodarskih poslopij, stotine požganih in razrušenih slovenskih šol, prosvetnih domov in cerkva, fizično in kulturno uničena domovina. Namesto hitrejšega miru podaljšanje vojne za en teden in za še nekaj sto padlih Slovencev, namesto obetane svobode zamenjava štiriletnega nacističnega terorja s polstoletno komunistično diktaturo v balkanskem blatu.
To je rezultat komunistične samozavesti in odločnosti brez odgovornosti do ljudi in naroda, brez razuma in preudarne modrosti. Ljudje v okupirani deželi imajo pravico do upora, vendar ne do upora za vsako ceno, ampak le do razumnega in odgovornega upora, ki koristi narodu in ne njegovim sovražnikom. Zato je že skrajni čas, da bi namesto spornega dneva upora, ko nekateri zločin nad lastnim narodom slavijo kot zmago nad okupatorjem in nas vlečejo v žalostno preteklost komunistične samozavesti in odločnosti, praznovali demokratični dan razuma in odgovornosti, ki naj bosta nujna podlaga naše samozavesti in odločnosti v prihodnjih časih.
8.3. Ali vemo, kdo so bili
Justin Stanovnik
V nedeljo, 28. februarja, je ob dvajsetletnici Kardeljeve smrti prvi program Radia Slovenija prenašal spominsko razmišljanje o tem nenavadnem človeku. Avtor oddaje je pred nas pripeljal tri gospode, dr. Franceta Bučarja, dr. Rastka Močnika in dr. Boža Repeta, in jih predstavil za predstavnike treh generacij slovenske družboslovne misli: prava, sociologije in zgodovinopisja. S tem je očitno hotel dati razmišljanju o Kardelju posebno veljavo. Ob poslušanju so nas obiskovale razne misli.
Med tistimi, ki so v tisoč letih posegli v slovensko zgodovino, je bila tudi skupina prav posebnih ljudi. Bili so iz take snovi, da so neki tuji navdih mogli sprejeti in ga narediti za svojega. To ni še nič posebnega, posebno pa je to, kar sledi. Tujost tega navdiha namreč ni bila samo v tem, da je prišel od zunaj, ampak tudi v tem, da je bil v nasprotju z vsem, kar se je do tedaj v tem narodu mislilo, čutilo in verjelo. Revolucija, ki je bila v središču tega navdiha, ni pomenila samo tega, kar ta beseda ponavadi pomeni, preobrat ali prevrat, se pravi, eni gor, drugi dol, ampak je to bila totalna ali celostna revolucija: postavila naj bi povsem novega človeka. Ti ljudje so videli, da bodo človeku morali zamenjati dušo, če bodo hoteli uresničiti svoj načrt. In bili so to takšni ljudje, da so bili pripravljeni to narediti. Tudi med Slovenci so bili takšni ljudje, da so bili pripravljeni to narediti! Bili so takšni, da so to mogli hoteti. Takšni so bili, da se niso prestrašili, ko so se zavedeli, kaj hočejo. In tu se sedaj pred nami pojavi vprašanje: Kdo pa so pravzaprav bili? Kdo so bili boljševiki?
Človek je zmeraj skrivnost. V vsakem človeku je prostor, v katerega ne moremo vstopiti. Še sam mogoče ne more vanj. In vendar. Ko gremo za pogrebom in premišljujemo o tem, ki ga nesejo pred nami, si nazadnje pravimo, da nekoliko vemo, kdo je bil: kaj je hotel, kaj je bilo tam v njegovi sredini. Ko pa zadnja leta spremljamo odhajanje slovenskih boljševikov – večina jih je že odšla, drugi pa še čakajo in bodo odšli čez reko kako leto pred nami ali kako leto za nami – smo se nazadnje le zavedeli in si rekli: Saj sploh ne vemo, kdo so bili. Bili so tu – kaj bili, prekucnili so nam celo hišo, zmagali so tako, da se je zaradi te zmage polovica ljudstva morala obleči v črno, imeli so take živce, da so pol stoletja vztrajali v tem, da nekemu kulturnemu narodu ne priznajo človekovih pravic, in ko je bilo vsega konec, jim je živcev še toliko ostalo, da so mogli reči, da je vse skupaj bila samo šala in da so sedaj demokrati in kapitalisti, kot so kljub drugačnemu videzu pravzaprav vedno bili.
[Stran 069]
Ko še naprej vrtamo z vprašanjem, zakaj jih ne poznamo, se končno spomnimo, da niso nikoli resnično govorili. Obstajali so samo na obodu: iz njihove sredine ni nikoli prišlo nič. Kakor da je tam bila črna luknja. Na obodu pa so, kot vemo, bile te reči: ideologija, revolucija, kadri. Skratka aparat. Zato so jim tudi rekli aparatčiki. Studence, iz katerih prihaja resničnost, so imeli že zdavnaj zasute. Zaradi hipertrofije aparata, zaradi razraščenosti funkcije, so bili funkcionarji v nikoli slutenem pomenu te besede.
Mogoče bomo stvar nekoliko bolj razumeli, če navedemo primer nekega človeka, ki je zelo vplival na slovensko politiko, kulturo in duhovnost. To je bil dr. Janez Evangelist Krek. V članku, ki ga je za tridesetletnico Doma in sveta napisal v to revijo, najdemo tudi tale stavek: »Kadarkoli čitam tisto priliko o ženitnini, na katero je nazadnje kraljevi gostitelj povabil slepe in hrome, berače s cest, reveže izza plotov, se mi zgane v srcu občutek nekaj velikega, nedoseženega, ideal, ki obsega vse človeštvo. Gostija na zemlji mora imeti prostora za vse.«
Ko preberemo ta stavek, obstanemo kot ob velikem odkritju. Pravimo si: To je bil Janez Evangelist Krek. V teh besedah, ki niso bile njegove besede, ampak jih je prebral v neki knjigi, je pokazal, kaj ga nosi od začetka. Ob teh besedah, ko jih je prvič prebral, si je rekel: To sem jaz – to je moje delo. Za nas pa je važno to, da to niso besede z oboda, ampak besede iz sredine. Ko jih preberemo, vemo, da so resnično resnične. Verjamemo jim do zadnje črke, obide nas slovesno občutje, da smo v središču nekega velikega življenja. Za Kreka vemo, kdo je bil; za Kardelja ne vemo, kdo je bil.
In kako so preteklo nedeljo o Kardelju spregovorile po svojih predstavnikih tri generacije slovenskega družboslovja? Najprej bi bilo treba reči, da so se zadrževali na obodu. Z majhnimi variacijami so se zedinili v stavek: Kardelj je mrtev, živel Kardelj! Zdi se, da je intonacijo dal že urednik, ki nam je Tita in Kardelja predstavil za »idealista, pogojno pa tudi za humanista«. Potem pa so se zvrstili. Za dr. Bučarja vemo, da je že zdavnaj odšel iz skupnega gospodinjstva s komunizmom – da se je ločil, da tako rečem, od postelje in mize – ločitvenih papirjev pa še ni podpisal. To bo razlog, da smo bili nad nekaterimi njegovimi gledanji nemalo začudeni. Tako na primer Bučar še sedaj ne ve, da je vse, kar je Kardelj [Stran 070] naredil na področju politike v tradicionalnem in normalnem pomenu te besede, naredil izključno v interesu partije. Tudi ne vidi dobro, da »zapadni znanstveniki« niso drli v Jugoslavijo gledat Kardeljev samoupravni socializem, da bi videli, če jugoslovanska novotarija »ne bi zahod lahko rešila iz slepe ulice, v katero je zašel«!, ampak zato, ker so trepetali za socializem, ki so mu bili vsi po vrsti srčno vdani in so mu želeli zmago, a ne v Holandiji, v Britaniji, na Danskem, kjer so živeli sami, ampak v Jugoslaviji. Zanimivo, mar ne? Zdi se tudi, da Bučar še vedno misli, da brez Kardeljevega enobeja ne bi bilo samostojne Slovenije in ne ve, da je bil enobe samo ogrodje, za katerim je Kardelj, kot za nekakšno kuliso, zgradil partijsko oblast. (Spomnimo se samo znamenitega stavka, ki ga je Kardelj pisal jeseni 1942 Josipu Brozu v Bosno: »Čudeže dela ta narodnoosvobodilni boj.« Čudeže za koga, se seveda ve.) Čudi nas tudi Bučarjeva misel, da je bila »dinamika, ki je bila uvedena v slovensko življenje v njegovih letih, brez dvoma tudi njegova – Kardeljeva – zasluga«, pri čemer se, ko se oziramo okoli sebe, v strahu sprašujemo, kako je mogla ta dinamika kar na lepem izginiti, da je nikjer več ni. In tako dalje, in tako dalje.
Božo Repe si je za to priložnost priskrbel figov list, a bi po naši misli lahko izbral malo večjega, da ga mu ne bi bilo treba kar naprej popravljati. Tako pa smo imeli priliko izvedeti, da je bil Kardelj karizmatičen, ne po »značaju«, ampak po »njegovem prispevku«. Izvedeli smo nadalje, da, kakor nikogar drugega, tudi Kardelja ne moremo presojati »enoznačno«, pri čemer se takoj spomnimo deset ljudi, ki bi jih tudi gospod Repe verjetno presodil »enoznačno«. Upiramo se tudi misli, da nam je jugoslovanska ustava, ki je bila Kardeljevo delo, pomagala, da smo se legalno ločili od Jugoslavije. Pri tem namreč takoj pomislimo, zakaj pa, če je to res bila ustava, ni pomagala Hrvatski in Bosni in Hercegovini. Ali ni bilo morda tako, da Sloveniji ni pomagala Kardeljeva ustava, ampak naša geografija.
Dr. Rastko Močnik je, kar ni presenetljivo, radikalen kritik meščanske družbe in zato figovega lista sploh ne potrebuje. Kot utrjen naturist spregovori naravnost. Pravi: Kardelj ostaja del svetovnega naprednega gibanja, pri čemer poslušalce obsodi na to, da si razbijajo glavo s tem, kaj naj bi danes fraza »napredno gibanje« pomenila. Močnik pripisuje Kardelju zaslugo, da je priznal »obstoj neformalnih skupin«, pa ne morda zato, kot hudobno mislimo mi, da bi nanje opozoril Ozno ali pa zato, da bi jim nadel socialistični nagobčnik. Močnik je posebno navdušen nad tem, da je Kardelj postavljal »prava vprašanja«, o odgovorih na ta vprašanja pa da »bi se dalo govoriti«. Tu je gospod Močnik pošteno zamistificiral neko naravno logično zaporedje: le pomislimo, sama »prava vprašanja« in sami problematični odgovori! Kako je to mogoče? Nazadnje se Močnik preda lepi žalosti, ko nam in sebi očita kako smo pozabljivi in nehvaležni. Zakaj? »Ne razpravljamo o zgodovinski izkušnji samoupravnega socializma«, ne »govorimo o neuvrščenosti«, skratka premalo mislimo na Kardelja, zlasti sedaj, ko »skupni strankarski interesi« ne pokrivajo »interesov slovenske države«.
Vidite, dragi bralci, kako znajo spregovoriti predstavniki treh generacij slovenskega družboslovja. Ali iz tega sledi kakšen nauk? Sledi, tale: Lahko delate kar hočete, samo za prave znanosti morate prej poskrbeti.
Edvard Kardelj je bil komunist. O komunistih pa pravi Adam Michnik tole: »Komunistom ni bilo dovolj, polastiti se človekovega dela in človekove svobode, hoteli so zase tudi človekovo zavest in spomin.« Michnika sem navedel zato, ker ga verjetno cenijo tudi naši prijatelji iz tega komentarja. Obstaja možnost, da jih bo ganil.
9. Iskanje roga
9.1. Spomini na morijo
Anton Prelesnik [Stran 071]
Kočevska je bila in je še za Slovence neka posebna dežela, kjer so nekoč živeli čudno govoreči ljudje, ki pa so nekega dne v letu 1941 svojo deželo enostavno zapustili. V tako izpraznjeno deželo so začeli prihajati ljudje od drugod. Tudi naša družina je tako nekega marčnega dne 1942. leta prišla v mesto Kočevje, kjer je oče od italijanskih oblasti dobil v najem lokal in začel s trgovino. Vzrok našega prihoda v Kočevje je bila prisilna izselitev iz stanovanja na Sušaku, kar so oblasti zahtevale zaradi njegove lege tik ob tedanji državni meji. Tako smo do jeseni 1944 živeli sredi Kočevja, po močnem bombardiranju jeseni 1944 pa smo se zaradi uničenega stanovanja in strahu preselili na obrobje mesta Kočevje. Med vojno smo v mestu doživeli in preživeli vrsto bombardiranj in napadov partizanov, ki so imeli za posledico porušeno mesto, požgano tovarno in rudnik pa veliko žrtev med napadalci in branilci.
Že 4. maja – prvi dan »osvoboditve« je OZNA odpeljala očeta, ki ga nismo nikoli več videli. Šele nedavno smo izvedeli, da je bil neke noči skupaj z drugimi odpeljan iz zapora v Novem mestu – nihče od teh ni prišel domov. Družina je v strahu preživljala te dni »svobode«, v pričakovanju kaj bo. Jaz sem bil premajhen, da bi se zavedal vseh nevarnosti in groženj, ki jih je doživljala mama, ko je iskala očeta po vseh zaporih Slovenije. Še danes nič ne vemo o tem, kje je oče končal; uradno ga je sodišče razglasilo za mrtvega le na osnovi pričevanja ene priče.
Ker smo živeli zunaj mesta, nismo ničesar vedeli o konvojih, ki so prihajali v Kočevje. Nič nismo vedeli, da so gimnazijo in stavbi internata napolnili z ljudmi, ki so jih dnevno odvažali s kamioni nekam v smeri Roga. Nekega dne sem nabiral jagode na golem pobočju nad mestom. Bil je lep dan in daleč se je videlo, ko sem zaslišal v smeri Roga streljanje in detonacije. Čeprav sem bil otrok, sem zaslutil, da se tam nekaj dogaja. O tem skrivnostnem [Stran 072] dogajanju sem dobil potrditev, ko smo otroci stikali po pralnici ob stavbi internata. V nekem prostoru je bilo natlačenih oblek, denarnic, denarja in vsega drugega. Iz kupa sem vzel vojaški opasač, ki ga imam še danes – čigav? Danes se mi zdi čudno, da smo otroci lahko brskali po tistem prostoru in zdi se mi čudno, da ni bilo straže. Morda pobijalcev, ki so opravili svoj krvavi posel, ni bilo več ali pa je popustila disciplina. Jeseni tega leta smo tudi otroci odbijali omet v stavbah internata in smo videli veliko napisov in podpisov, zaradi katerih se je najbrž moral omet tudi odbiti. Žal si nisem ničesar zapomnil, kar ni čudno, ker sem bil še premlad, da bi se zavedal tragedije, ki se je dogajala tudi v teh prostorih.
V letu 1949 sem šel med počitnicami na delo v roške gozdove, kjer sem delal pri izmeri gozdov. Peljali ali včasih hodili smo mimo kraja, ki so ga domačini imenovali »Trinajsti bataljon«. Vojaške enote s tem imenom nikoli ni bilo, so pa v partizanih tako imenovali »enoto«, kamor so poslali tiste, ki se nikoli več niso vrnili. Ta kraj ob sami vaški cesti je označeval velik črn madež in dolgo časa tudi pepel in ostanki sežganih oblek in drugega. Gozdni delavci so govorili o breznu in vojaški straži, ki je bila nekaj časa tam in streljala na vsakogar v bližini brezna.
Nekega dne smo si hoteli brezno ogledati, vendar ga nismo našli. Iskali smo ga daleč stran od ceste, ker si nismo mogli misliti, da je tako blizu. Šele po propadu prejšnjega režima je ta kraj dobil ime – grobišče pod Krenom.
Ne vem več, kdaj sem dobil v roke izseljeniški koledar, v katerem so bili članki o moriji na Rogu in drugod po Kočevskem, pa tudi pričevanja iz brezen pobeglih. Živeli smo v Kočevju, pa nismo nič vedeli o moriji v Mozlju, v Rugarskih klancih in drugod. Nič se ne čudim, če danes ljudje trdijo, da za Rog niso vedeli. Od vsega začetka pa so za to morišče vedele matere umorjenih, ki so kljub nevarnosti prihajale prižigat sveče. Tega niso mogle preprečiti občasne straže ob breznih in ovaduhi, ki so prijavljali kršitelje. Še ko se je že pisalo o breznih, sta milica in OZNA pazila na dogajanje okrog njih.
Kje je grobišče, danes znano kot grobišče pod Macesnovo gorico, dolgo časa nisem vedel. Poleti 1953 sem se pozno popoldne vračal skozi gozd, v katerem je bila sečnja takrat še prepovedana. Zakaj ta prepoved, ni nihče povedal, sem pa to sam ugotovil. Ko sem prišel na večjo jaso, sem zagledal od sonca obsijane stene in na njihovem dnu brezno. Takoj mi je bilo jasno, da je to še eno morišče. V drevesa vsekani križi so dokazovali, da brezno nekdo obiskuje kljub vsem stražam in prepovedim. Straže so bile tam najdlje okrog vseh svetih, druge dni pa vsaj občasno. O obiskovalcih so poročali OZNI sicer neznani sodelavci.
Sedaj se marsikaj razkriva o dogajanjih v letu 1945. Pripoveduje se o plitvo zagrebenih žrtvah ob sami roški cesti. Verjetno so hoteli pobegniti, pa so jih pokončali in zagrebli kar ob sami cesti. Tudi sam sem nekoč naletel na dve lobanji, ko sem šel po stezi med ovinkoma vaške ceste. Kasneje takih žalostnih ostankov mučenikov ni bilo več najti. »Tovariš« Maček je leta 1963 ukazal ponovno zminirati obe brezni, pa so morda takrat pospravili tudi grobove ob cesti. Ko so namreč kasneje širili vaško cesto, niso več našli kosti.
Ko se je že uradno pisalo o breznih in snemalo televizijske oddaje, je milica še budno pazila na dogajanja. To lahko trdim, ker imam sam takšno izkušnjo, saj so me brez razloga klicali na milico in me spraševali o dogajanjih, pa čeprav niso imeli nobene pravice. Težko so pač spremenili svoje obnašanje, saj so jih vrsto let drugače vzgajali in prepričevali.
Po osvoboditvi so se odkrila še druga morišča na Kočevskem, za katera nisem vedel. Veliko let sem se vozil mimo »konfina«, mejnega kamna nad vasjo Grčarice. Izvedel sem, da je tam blizu brezno, v katerem so pobiti ranjeni domobranci. Ko sem se po prvem obisku tega brezna vračal domov, sem v Grčaricah vprašal znanca, če ve za to brezno. Potrdil mi je, da so vaščani vedeli za morijo, vendar cela desetletja niso govorili o njej – pa tudi še danes ne. Podobnih brezen je na Kočevskem še več, vendar se zanje ne ve. Tisti, ki vedo, nočejo povedati in tako ne vemo, če je bilo brezno v Ušivi jami na Rogu. Nič se ne ve, kje so pokopani umrli kaznjenci iz taborišč v Ferdrengu in Mlaki, pa oni iz Gotenice, ki jih nekdanji zaposleni v Gotenici niso videli, na skrivaj pa so jih videli drugi. Čas pa teče in vedno manj je ljudi, ki jim ni vseeno, kje leže kosti nepokopanih mučenikov. Država zapravlja denar brez učinka, kar najlepše kažeta grobišči na Rogu, kjer se ni nič od obljubljenega naredilo, denarja pa že veliko zapravilo. Še dobro, da so domačini združili moči in uredili »Križev pot Slovencev« in tako združili umetniško izpoved s spominom na morijo.
9.2. Ne grožnja, molitev šteje
Bogomir Štefanič[Stran 073]
Dobrih deset let sem imel, ko sem iz pogovorov odraslih vaščanov zaznal, da so se takoj po vojni, tam nekje pri Kočevju v Rogu dogodile strahotne stvari. O tem so pogovori tekli pritajeno, zaupno in z veliko strahu.
Največkrat pa sem slišal govoriti o Rogu kmeta Janka P., ki nam je vsako poletje doma pomagal pri košnji. Med počitki, ko smo malicali, je redno napeljeval pogovor na vojne čase in zlasti na poboje v Rogu. Spominjam se, da to niso bili pravi pogovori, saj je govoril pretežno on sam. Govoril je vedno s priprtimi očmi, nepovezano, kakor da gleda neke prizore, v katerih je bil »pomembno udeležen«. Ko sem očetu rekel, da verjetno laže in se le dela pomembnega, me je oče zavrnil, rekoč, da vsa leta govori enako – tudi v podrobnostih. Skoraj 50 let pozneje sem zvedel, da je bil res navzoč pri pobojih kot vojak – partizan obveščevalec.
Leta 1961 me je življenjska pot pripeljala v nepoznano Kočevje. Ker sem kot veterinar imel pretežno terensko delo, sem hitro spoznal kraje in ljudi pa tudi ugotovil, da je sila tvegano govoriti o povojnih dogodkih v Rogu in seveda o Gotenici, za kar bi bil skoraj ob službo.
Bilo je marca 1961. leta. S starejšim sodelavcem Alojzom Henigmanom – bil je veterinarski tehnik – sva hitela na telitev v naselje Žaga – Rog. Na nekem odseku roške ceste je sunkovito zaustavil terensko vozilo, me prodorno pogledal in se ozrl na levo stran ceste. Skoraj zašepetal je: »Le lučaj od tu je bila globoka jama. Sedaj je zravnana z okolico, v njej pa je nešteto trupel.« Sledil je hiter, podroben opis poboja – zvezana po dva, streli v tilnik ob robu jame, občasno metanje bomb v jamo. Nisva zapustila avta in nikoli več nisva niti omenila dogodka. Sam pa še danes iščem kraj, ki ga je pokazal, a ga po toliko letih ne najdem, sodelavec pa je že umrl.
V obdobju 1961–1990 se je moje védenje o povojnih pobojih v Rogu in drugje ter o skrivnostih Gotenice dopolnjevalo le slučajno. O tem se preprosto ni govorilo ne v službi ne [Stran 074] doma. Leto 1990 pa je prineslo odjugo tudi v Kočevje, saj sem tu ustanovil stranko SKD. Člane občinskega odbora Demosa nas je direktor enega od tozdov gozdarstva popeljal v Rog. Poznal je mnogo pričevanj gozdarskih delavcev o grobiščih. Ogledali smo si grobišča Pod Krenom in Macesnovo gorico.
Kar sem videl in občutil ob prvem obisku grobišč, me je dobesedno šokiralo. Na poseben način so usodno vplivali name v debla jelk in bukev vsekani znaki križev in puščic, ki so opozarjali na bližino oziroma smer, v kateri se nahaja grobišče. Iz vsekanih znamenj v lubje dreves je obilno tekla smola oziroma drevesna mezga. Kakor da jokajo.
Že naslednje jutro sem predlagal predsedniku izvršnega sveta občine Kočevje Alojzu Petku, da se postavijo ustrezni znaki ob glavni cesti, ki pelje v Rog, da bi obiskovalcem olajšali iskanje grobišč in ne bi bilo več potrebe po vsekavanju oznak v debla dreves. Ustanovljena je bila občinska komisija za ureditev in raziskavo grobišč, mene pa so imenovali za predsednika.
Hitro po imenovanju sem postal razvpita osebnost v Kočevju in širše po Sloveniji. Anonimne telefonske in pisne grožnje ter žalitve so bile del življenja moje družine. Prizadeti so bili vsi člani družine, saj so ob moji odsotnosti dvigovali telefonsko slušalko in tako poslušali psovanja, obtoževanja in pretnje. Strah nas ni bilo, počutje pa je bilo nelagodno. V pismih in telefonskih pozivih je bilo često zapreteno, naj le iščem kosti po Rogu, saj mojih pa ne bo našel nihče, za kar bodo že poskrbeli.
Še pred tremi leti, ko sem bil službeno gost na srečanju borcev NOB v Dragi pri Kočevju, je meni nepoznan borec z mnogimi medaljami na suknjiču, očitno poznavajoč me – pozival prisotne dobesedno na moj linč, rekoč, da spadam v Rog med pobite domobrance, ne pa na shod borcev NOB. Ob meni je stal župan iz Kočevja Janko Veber, član združene liste, a je hipoma odšel drugam.
Ker so mi člani združene liste občine Kočevje očitali, da sem prekoračil pooblastila pri raziskovanju grobišč, sem njihov očitek upravičil. Pri številnih obiskih grobišč v Rogu, ko spremljam obiskovalce iz mnogih krajev Slovenije in zamejstva, jim skušam posredovati dejstva, ki smo jih odkrili v zadnjih desetih letih. In tega ni malo. Za vloženi trud, porabljeni čas in sredstva sem vedno poplačan z dobrimi željami obiskovalcev, prisrčnim stiskom rok in s kako molitvijo, kar največ šteje.
9.3. Roški spomini
Andrej Lenarčič
Nekoč bo zapisano, da so se slovenskemu ljudstvu v dvajsetem stoletju »dopolnili časi« – le tako bo mogoče opisati zgodovinski crescendo, ki je Slovence iz najglobljih brezen ponesel v obnebje moderne državnosti.
V naročje naše tisočletne slovenske domovine sem bil rojen tik pred drugo svetovno vojno, največjo katastrofo, ki je kdajkoli doletela človeštvo, a so mi v otroštvo vseeno še vedno odmevala leta miru, svobode in pričakovanj, kljub grmenju topov, bobnenju letalskih motorjev, mraku zaklonišča in strašljivim zapisom v časopisih.
Zlovešča sivina, ki je po koncu vojne zagrnila izmučeno slovensko deželo, je skrivala v sebi mnoge strašne resnice. Še predšolski otrok sem eno takih površno zakritih resnic doživel ob običajnem sprehodu z očetom na Grad. Tam na ovinku nad Gruberjevim prekopom smo obstali. Spodaj je ob Domobranski vojašnici stal vlak. Iz njega so se vsipali ljudje in med oboroženimi partizani klecaje hiteli čez tik pred vojno zgrajeno Kobetovo brv na drugo stran vode. Vzpenjali so se na prav ta vlak, ki je stal na progi, ki pelje na Dolenjsko. Most pri Mestni klavnici so namreč Nemci ob umiku razstrelili. Strmeli smo v prizor pod seboj, potem se je oče zdrznil in molče smo stopali naprej proti domu.
Doma sem prisluhnil, ko sta mati in oče potihem govorila: »Tam za Kočevjem jih streljajo … «
To je bilo moje prvo srečanje z množičnimi povojnimi poboji in s tem je bilo zaznamovano vse moje življenje, ki ga morem še najbolj ustrezno opredeliti kot »notranjo emigracijo«, z vsem, kar je to prinašalo s seboj.
Drugič sem se srečal s to narodovo katastrofo, ko sem si v osamljeni in zapuščeni, a prelepi dolenjski dolinici, kjer so dekleta in matere jokale za nedaleč stran pomorjenimi možmi in fanti, našel dekle, ki je potem postala mati samih fantov. Drevo iz posekanega gaja je dalo številen sad.
V tretje so mi pred očmi vstali mračni prizori socialistične svobode petletk, mladinskih delovnih brigad in kričavih rejenih revolucionarjev, [Stran 075] ko sem prvič prekrižaril roška brezpotja. Našel sem le komaj zarasle ostanke mnogih naselij, množico divjadi in zapuščene lovske koče.
Potem je prišel tisti srečni dan konec sedemdesetih, ko sva bila z domačim župnikom v Hinjah. Pogovarjali smo se tudi o Rogu in župnik nama je ponudil, da nama pokaže strašna roška brezna.
Za dogovorjeni dan sem naročil rent-a-car, rdeč volksvagen, in odpeljali smo se proti Željnam. Tam sem si zapisal številke na števcu in potopili smo s v zeleni mrak. Ko je števec pokazal šest prevoženih kilometrov, je gospod Maks ukazal ustaviti na levi strani ceste v grmovju.
V tišini smo spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd pod Krenom. Še ko smo stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel voksvagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom. Nato smo se spustili v majhno, plitvo vrtačo. Smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Debla so nosila sledove, ki so domišljiji puščali prosto pot. Tu in tam je bilo sveže vrezano znamenje križa. Vse to je pripovedovalo, da kraj ni tako zapuščen. Onkraj vrtače smo se povzpeli nekaj korakov navzgor in pred nami je tik pod strmo, razdrapano steno, zazijalo brezno.
Obstali smo in molitev je kar sama hotela v tišino gozda …
Nato smo se razgledali. Po polomljenem vejevju smo lahko razbrali kdaj in kolikokrat približno so z eksplozijami poskušali zakriti vedno bolj globoko jamo. Odkrušena visoka stena na južni strani brezna je kazala, da so tam nastavljali eksploziv. Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kjerkoli si med skalami zagrebel v rahlo gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, odkoder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.
Mnogokrat, vsako leto večkrat, sem potem z družino obiskoval te roške skrivnosti. Marsikomu sem pokazal pot. A bilo jih je več, ki si niso upali. Vse pa nas je prevevalo prepričanje, da ta silna množica, nedolžni cvet našega rodu, ni mogla zaman umreti tako strašne smrti. S krvjo mučencev so tlakovana skrivnostna božja pota, smo vedeli. Vedeli smo tudi, da ta pota vodijo slovenski narod v srečnejše dni.
Le tega nismo vedeli, da bomo na to pot, sicer težko, a novo in obetavno, stopili že tako kmalu.
9.4. Moje odkrivanje Roga
Ivanka Kozlevčar[Stran 076]
Rog in vse tisto, kar je povezano z njim, me spremlja od mojega otroštva. Tam nekje v Rogu ali nekje na Štajerskem počiva v globokih breznih ali rovih nad sto fantov iz naše fare, ki sem jih poznala iz sosedstva ali iz cerkve, tisoči drugih od drugod in tudi moji trije strici, s katerimi so nadvse prisrčno povezana moja prva veselja, dogodivščine in mnoge zgodbe, ki so burile mojo otroško domišljijo, predvsem pa občutek popolne zavarovanosti.
Konec vojne sem dočakala v Ljubljani, kjer sem zadnje leto vojne hodila v šolo. Tiste dni pred zlomom je bila Dolenjska cesta polna beguncev, ki so se na vozeh in peš pomikali proti centru in nato na Gorenjsko. Kakšna sila je pognala od doma preproste kmečke ljudi, ki mi zdaj, ko gledam kosovske begunce, živo stopajo pred oči. Dom je imel zlasti pri kmečkem človeku zmeraj zelo visoko ceno. Po svetu je te ljudi gnal strah ne le pred partizani, ampak tudi pred Rusi, na katere so se partizani naslanjali. O njih pa so že pred vojno marsikaj slišali in brali in tako zvedeli za nerazumljiva grozodejstva, ki so bila žal resnična. Bežali so, da bi si ohranili življenje in vse tisto, zaradi česar je sovjetska oblast grozodejstva počenjala. Ostajalo je tudi rahlo upanje, da jim bodo zahodni zavezniki omogočili vrnitev, ko bodo zasedli naše kraje. Po domobranskem odhodu so drugo jutro začeli prihajati partizani, peš in na konjih. Nekateri so jih pričakali z veseljem, celo s cvetjem, saj so imeli pri partizanih svojce, drugi pa so se umaknili v svoje domove in čakali, kaj bo. V mislih so bili pri tistih, ki so odšli; za njih ni bilo praznovanja tako zaželenega konca vojne in tudi vseh naslednjih praznovanj ne.
Šole ni bilo, zato sem se vrnila domov na kmete. Doma se je sredi največjega dela bíl hud boj za obstanek. Konec vojne smo dočakali brez najnujnejšega, štiri leta so nam samo jemali in dosti časa smo bili na pol osvobojeno ozemlje z vsemi posledicami. Mlajših moških ni bilo, starejši pa so se morali javljati pri oblasteh, kar je povzročalo neprestano napetost. Najhujša pa je bila skrb, kaj je z domobranci, ali so srečno prišli čez mejo. Na to, da bi jih vrnili, ni nihče pomislil. Potem je prišel v vas neki moški, ki je trdil, da so Angleži domobrance vrnili in da jih partizani vozijo v Kočevje, sam pa da je pobegnil z vlaka. Mislili so, da je ovaduh in hoče priti v stik s tistimi, ki naj bi še ostali doma. Oddahnili so se, ko je šel naprej. Potem je bilo čedalje več govoric, da domobrance vozijo v Kočevje in počasi se je prijemala misel, da se z njimi res dogaja nekaj hudega. Veliko se je premolilo in skrivaj prejokalo. Bile so matere, ki so imele po pet sinov pri domobrancih; kako bi preživele brez upanja, da je vsaj kateri še kje živ. Avgusta so strahovi postali resničnost. Vrnili so se mladoletni domobranci. Bili so sestradani in ubiti. Čeprav si niso upali povedati kaj več, je bilo zdaj neizpodbitno, da so jih Angleži z zvijačo vrnili. Zvedelo se je še za Teharje in Šentvid in to, da so starejše kmalu odpeljali, gotovo v smrt, če ne v Rusijo, v kako Sibirijo, kjer bodo zmrznili. Zdaj se niso več bali smrti, ampak trpljenja. Nekatere matere so si nadele črne rute in iz domov je odšlo vsako veselje. Vse trpljenje se je moralo prenašati molče– komu bi mogli potožiti. Ljudje so se spreminjali, nekateri so začeli uvaževati praktične razmere, kot bi rekel Cankar, zaupanje je umiralo. Prišel je nov čas , stare vrednote so se odrinile v kot. Začelo se je stopnjevano blatenje domobrancev, kulakov in duhovnikov in vsak čas še koga z imenom. V sosednji vasi , na Polici, so odpeljali tri moške in jih ubili, dovolj za strah. Zaprli so nekaj ljudi in domači niso mogli nič zvedeti o njih. Čutil se je vsesplošen nadzor nad tem, kar je kdo imel, delal, govoril ali celo mislil. Začela se je obvezna oddaja, nato brigade, zadruge, hudi davki z vsemi posledicami, iz šol so zmetali križe in verouk, pa nihče ni vprašal za dovoljenje mater, ki so z veliko ljubeznijo vzgajale otroke v veri in neizrekljivo trpele, ko so videle, kako se otrokom blati tisto, kar je njim sveto. Mnoge so bile res preproste kmečke matere, mar se jih zato ni zdelo vredno upoštevati. Nihče se jim še ni opravičil za vse omalovaževanje in zasmehovanje, ki so ga morale prestati, tudi zdaj jih še nihče ne upošteva in ne podpre njihovega prizadevanja, kot da se je pozabilo na mlinski kamen. V tej vsesplošni premišljeno stopnjevani stiski nihče ni mogel javno postaviti vprašanja: kje so naši fantje, naši domobranci. Morda je dobro, da je groza tolikih in tako grozovitih smrti pronicala v zavest svojcev počasi, kako bi drugače vzdržali. Kako bi vzdržali.
Kako so pobijali domobrance, sem prvič zvedela l96l. leta, ko sem bila na obisku v Angliji. Dali so mi knjigo rešenca iz roškega brezna. Prebrala sem jo dvakrat, ker je domov nisem smela vzeti. Popolnoma sem bila pretresena. Torej je bil pomor izveden načrtovano, premišljeno in surovo kot pomor Židov pri Hitlerju. Partizanov so se upravičeno bali in ni bilo pretirano, kar so o njih govorili. Name je legla huda mora. Torej jih niso niti dostojno pobili. Preganjala me je groza ranjenih in umirajočih [Stran 077] v breznih in rovih med trupli mrtvih tovarišev. Kako je bilo z našimi? Med katerimi so bili? Ali so našli kako misel, ki bi jim blažila trpljenje? Ali so se v taki zapuščenosti mogli spomniti na svojega Gospoda in reči: Oče, v tvoje roke se izročam? Kako bi mogla misliti brez tega upanja na svoje strice in na vse, ki sem jih poznala! Je prišla ta milost nanje? To upanje mi je pomagalo živeti z bridko skrivnostjo, ki je nisem mogla zaupati skoraj nikomur. Svojcem tega nisem mogla povedati, ker so bili že itak preveč ranjeni,drugim bi se zdelo neverjetno, nekateri bi imeli celo za sovražno propagando, mnogi pa so se v sovraštvu do domobrancev zakrknili in se jim nič, kar jih je zadelo, ne bi zdelo prehudo.
Kocbekovo razkritje je prineslo samo to, da se je o pobojih govorilo javno, stvari ni bilo mogoče več skrivati, vendar je ostala popolnoma pod nadzorom, kot se to reče. Govorilo se je ravno toliko, da se je javnost privadila in stvar ni mogla več udariti v vsej polnosti naenkrat na dan. Večina je za stvar itak vedela, čeprav se je delala kot da ne ve. Zame je bilo nemogoče, da ne bi o stvari vedel Kocbek vsaj toliko kot jaz, ki sem vedela zelo malo, zato se mi ni zdel prepričljiv.
Potem je prišel prevrat. Tedaj sem šla prvič v Rog. Pravzaprav bi šla rada sama in peš, da bi morda našla kakšno njihovo misel in osmislila njihovo stisko, pa v tako divjino ni mogoče iti sam. Šla sem z drugimi in se zlila z množico–s posebno množico, ki je čutila podobno kot jaz in se zavedala svetosti kraja. Bilo je tako tiho, da se je čutilo dihanje mogočnega gozda in nič ni motilo misli. Obvladalo me je posebno občutje povezanosti, solidarnosti, ki so ga gotovo čutili tudi jetniki. To veliko povezanost mi je pozneje potrdil tudi očetov bratranec Jože Ziherl, ko je iz Argentine obiskal Rog, grob svojih tovarišev: »Ko sem stal ob breznu, mi je bilo težko, da sem živ, pravzaprav bi moral biti skupaj z njimi in ne bi smel ostati na Koroškem.« Pogledala sem ljudi okrog sebe: skoraj sami taki, ki jim je obraz zaznamovalo delo in umirjala molitev, nič blišča, nič maske, nič imenitnosti, nič grobosti, taki so obrazi ljudi, ki hodijo na veliki petek v cerkev, da bi poljubili Jezusove rane. Tam daleč nekje je lila v tišino molitev – rožni venec s številnimi ponovitvami: Oče naš … odpusti nam … kakor tudi mi odpuščamo … Kako lahko je odpustil oče sinu, ko mu je ta rekel: Oče, grešil sem zoper Boga in zoper tebe … Kako odpustiti, če ima nekdo poboj samo za napako, torej nekaj, kar se je zgodilo zaradi neznanja ali površnosti. Pa se je naredilo premišljeno, načrtovano, z vsem védenjem in strahotnim blatenjem, ki še danes ne poneha.Spomin mi je postregel z izjavo kolegice, da njena babica ne bi mogla nikoli odpustiti belogardistom, da so v boju pri Šentvidu ubili njenega edinega sina. Ni mogoče razmišljati tako. Kako naj bi lažje odpustila mati, ki so ji v brezna zmetali pet sinov. Ali naj bi bili ti fantje slabši sinovi, slabši Slovenci, manj vredni ljudje ali pa se na bolečino te matere ni vredno ozirati. Mnogi pobiti domobranci so bili preprosti delovni ljudje, mnogi tedaj še postelje niso imeli in so spali kar na senu, navajeni so bili težkega življenja. Sinovi kulakov, kako nemogoča je dandanes ta oznaka. Oče naš, odpusti, saj ne ve, kaj govori, ker te ne prizna. Naj odpusti mati petih in mati edinca, ker se bolečina obeh ne da primerjati, vsaka je njena največja. Kaj je vendar sililo domobrance, da so se uprli brez upa zmage, saj so imeli partizani za seboj Sovjetsko zvezo, ki jim je bila vzor? Ali niso bili v to prisiljeni, ker so bili vkleščeni med italijanske in partizanske represalije? Ali se niso uprli totalitarizmu ene stranke? Ali niso hoteli tudi ohraniti vere staršev? Saj vendar to ni bila le fraza. Koliko jih po vojni zaradi pritiskov in blatenja ni več prestopilo cerkvenega praga in preživljajo starost odtujeni in ne najdejo več poti do tebe, Oče. Grdo so delali tudi z duhovniki in blatenje ne pojenja.
Pred nami je brezno z lučkami in cvetjem. Kako divje je moralo biti tedaj. To je za domobrance pomenilo prihod na Kalvarijo.Vzeli so jim oblačila in vse, kar je bilo vredno v očeh tega sveta. Ostala je še pot do roba in strel, nato morda smrt, morda še dolgo trpljenje. Vrgla sem rože od doma v jamo v svojem imenu, v imenu vseh, v katerih živijo, in jim povedala, da smo jih imeli vseskozi radi, tudi če tega nismo mogli povedati na glas, in da vem, da je bila njihova zadnja misel molitev, ker jih je tako učila njihova ljubljena mama in ni moglo biti drugače. Končano je bilo. Kako klavrna je zmaga, če dobiš nasprotnika razoroženega, ga zvežeš in umoriš, ko se ti ne more in morda tudi noče upirati in svojo pravdo izroči v druge roke, v tvoje roke, Oče. Mirno sem se lahko udeležila maše v svetli misli nanje.
V Rog hodim zdaj vsako leto, da jim povem, kako nam je in kako čuden mraz je v ljudeh, saj nihče več ob večerih ne poje in nihče ne zauka ob košnji, kot da je z njimi odšlo veselje srca. Tudi lastne države se ne znamo prav veseliti, kot da niso o njej že dolgo sanjali naši predniki.Povem jim, da je za njimi ostala nezapolnjiva praznota in še to, da njihova pravda še teče, samo božja pota so drugačna od naših.
10. Iskanja in dognanja
10.1. Fojbe v trnovskem gozdu
Tine Velikonja
10.1.1. Razpoznavni znak
[Stran 078]
V Sloveniji vedo za sedem tisoč brezen, ki zaslužijo to ime. Čeprav so jamarji našli človeške ostanke samo v osemdesetih, so jih tiste kosti vseeno motile, ker gre za priljubljene in pripravne jame blizu prometnih zvez, pa tudi zato, ker ni bilo urejeno, kam z njimi. Nekateri so se znašli. Tako je fant svojemu dekletu, ki je študirala medicino, privlekel iz jame reči za kompletni človeški skelet.
Sicer niso dvomili, da bo prej ali slej tudi skrivnost brezen postala javna lastnina. Ko je nastopila slovenska pomlad in smo vzpostavili parlamentarno demokracijo, smo upali, da bomo hitro uredili nekaj tako postranskega, kot so s kostmi posejane jame.
In res je šlo prva leta gladko. Tudi borci enobe so uradno razglašali, da imajo mrtvi pravico do javnega spomina in do groba, v praksi pa so nagajali, kjer se je le dalo. Ko se je lani začelo s pripravami za ureditev Andrejčkovega brezna na črnovrški planoti, so jim popustili živci. Oglasili so se nekdanji borci idrijsko-cerkljanskega področja s trditvijo, »da tam ni nič, če pa že je, morajo biti za vsako postavitev znani priimki, imena in število žrtev, podatki o času in načinu poboja«, kot da je na vsaki kosti žig z lastnikovim imenom in datumom smrti. Zaključili so s pozivom na linč, kajti »tudi v današnjem času kaj takega ne bi smeli dopustiti.« Podprle so jih stranke komunističnega nasledstva, ob zid so pritisnili celo idrijskega župana Cveta Kodra, čeprav je član stranke, ki gradi mostove. Za shizofreno gonjo proti postavitvi znamenja je morda krivo, ker sta si Andrejčkovo brezno in Brinov grič, na katerem je umiral heroj Vojko, soseda. Čim skušamo oba dogodka povezati, se nas lotita dvom in nemir. Ali imajo smrt junaka in zunajsodne usmrtitve resničnih ali namišljenih nasprotnikov po zmagi kaj skupnega?
Ko braniš položaj in privilegije, sta prva pri roki nesramnost in cinizem. Taka je človeška narava. Ko so se borci enobe po prvih parlamentarnih volitvah potuhnili, smo vedeli, da ne zato, da bi šli vase in se soočili s svojim deležem pri polomiji. Bili so samo potrti in užaljeni, da se je revolucija, za katero so bili pripravljeni darovati življenje, sfižila in se je sistem, na katerega so prisegali petinštirideset let, tako sramotno sesul. Zato niso protestirali, ko je predsednik države razglasil, da je treba pozabiti na preteklost in gledati naprej. Ko so prevzele oblast stranke komunistične kontinuitete, je bila revolucija že pokopana, z vso ihto pa so privlekli na dan enobe. Taki so in taki bodo ostali, dokler ne bodo morali za vedno z odra. S tem pa zadeva ne bo rešena, saj niso njihovi nasledniki nič boljši. Pa nič zato! Narobe je, da trobijo z njimi v isti rog tisti, ki bi morali biti nad vsem in predstavljajo državo. Tudi na lokalni ravni ni veliko boljše. Od ureditve brezen okrog Trnovega do križa nad Andrejčkovim breznom so minila samo štiri leta, pa taka razlika. Na idrijskem koncu je bil za poslanca izvoljen Marjan Podobnik, za župana smo že napisali, da je član njegove bratovščine, pomlad prevladuje tudi v občinskem svetu. Kljub temu se bojijo obnašati normalno. Občinski svet je mahal s praznim žakljem in s težavo spravil skupaj moralno podporo. Hvala lepa! V redu, prejšnji župan Samo Bevk je take baže, da od njega ne moreš pričakovati drugega, kot da bo požrl besedo in se izgovoril, da ni mislil tako, bosa pa je tista o času, ki jo je izrekel sedanji:»Ni primeren čas za to!« Devet let po uvedbi parlamentarne demokracije še ni prišel čas za ureditev temeljnih človeških reči, med katere spada pokop mrtvih!
Brezna so partizanska specialiteta, lahko bi rekli, da razpoznavni znak. Že med vojno so vabila v svoje naročje. Vanje so poleg civilnih žrtev in vojaških nasprotnikov metali predvsem svoje ljudi. Že leta 1941, zlasti pa kasneje, so povsod, kjer so bila postavljena partizanska taborišča, imeli tudi britof, pa ne za padle, ampak za žrtve. Čeprav so se brezna ponujala kot na krožniku, so raje kopali jame ali jih pustili kopati žrtvam. Niso bili od muh. Svarila jih je zdrava kmečka pamet in jim govorila, da brezna niso varna. Preveč so podobna mizam za nepovabljene goste. A skušnjava je bila prehuda, tako leta 1942 za partizane Krimskega odreda, ko so imeli jamo pred nosom, tudi Žiglovica je bila ribniškim borcem preblizu, po kapitulaciji Italije je prišlo prav brezno pri Birčni vasi, saj so se tako na videz elegantno znebili novomeških meščanov. Na Kremenjeku, na Brezovi rebri v Beli krajini in drugod so kopali jame, v soteski [Stran 079] potoka Pišjak v Gorenji Trebuši jih je za celo pokopališče. Na Predmeji so se morda šele pri koncu spozabili nad Jamo za Medvedovšem in Jamo za Robom.
Večno slavo pa so si pridobila šele po zmagi v času, ko je partijsko vodstvo že vedelo, da bo »dežela delavcev in kmetov« zdržala tisoč let. Na Rogu so v brezno pod Krenom zmetali najmanj pet tisoč ljudi in jo, ker so sproti razstreljevali steno nad njim, napolnili s trupli in skalovjem prav do vrha; še bolj požrešna je bila jama pod Macesnovo gorico in ne dosti manj skrivnostna tretja jama na bregu nad Rajhenavsko dolino. Na novomeški strani Roga je že drugače, podobno tudi na Primorskem, kjer je jam na pretek in so metali vanje ljudi, kot jim je padlo na um. Tudi v najbolj znanih fojbah jih ni končalo več kot nekaj sto.
10.1.2. »Čistiti na bazi fašizma«
Po osvoboditvi Primorske in Trsta so si borci revolucionarne vojske podobno kot drugod po Sloveniji in na avstrijskem Koroškem zadali kot prvo nalogo utrditi oblast in to predvsem s čiščenjem. Brigade, ki so prišle v te kraje, so bile od drugod. Za sezname so poskrbeli domačini. Na začetku je šlo hitro in na pamet. Vendar je za razliko od razmer na Dolenjskem in Štajerskem, kjer je imela na začetku glavno besedo vojska, že v nekaj dneh prevzela vajeti OZNA. Dela se je lotila resno, zapirala, popisovala in razvrščala. Na Primorskem takoj, drugod nekaj tednov kasneje, so ji na pomoč priskočili takorekoč vsi slovenski partizani. Uradno so jih sicer razpustili, ker so iz njih na novo formirali dve diviziji KNOJ-a, dejansko pa so njihove brigade še nekaj časa nastopale zase. Prekaljeni borci in maja mobilizirani skojevci so hitro in temeljito opravili svoj posel, kamor so jih poslali. Načelno so se uslužbenci OZNE pri prebiranju ravnali po razrednih kriterijih in na videz ubogali Kardelja: »Tukaj čistiti, vendar ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma.« V resnici so delali po svoje. V osnovni preproščini in hudobiji so vsak protikomunizem enačili s fašizmom in nacizmom, obenem pa večino Italijanov in Avstrijcev imeli za fašiste in naciste. Zato niso bili izbirčni. Zraven pa so ravnali svojeglavo in nepredvidljivo, posebej tam, kjer so se vpletle še osebne zamere ali koristi. Pohiteli so z zapiranjem in pobijanjem, pri tem pa napravili Slovencem v zamejstvu nepopravljivo škodo, saj so se znesli tudi nad prebivalci ozemelj, za katere še ni bilo jasno, komu bodo pripadala, poleg vsega pa so se spravili tudi na protifašiste, čeprav jim je na dušah ležal samo ta greh, da niso bili komunisti.
Kako je bilo na Goriškem, je opisala zgodovinarka Nataša Nemec:
Aretacije so se pričele 2. maja 1945; najbolj množične so bile do 10. maja, nadaljevale pa so se vse do 12. junija 1945, ko je bila vzpostavljena demarkacijska črta med conama A ( ZVU-Zavezniška vojaška uprava) in B (VU JA-Vojaška uprava Jugoslovanske armade).
Tako so imeli v Gorici zapore v vojašnicah, šolah, v gradu, v kletnih prostorih komande mesta. Tiste, ki so jih določili za smrt, so vozili do Preserij, od tam pa v tri brezna v bližini: Podgomilo pri Grgarju ter Cvetrež in Zalesniko pri Trnovem. Domobrance so začeli odvažati 6. maja in jih odvažali še ves teden. Vse ostale so prepeljali do Ajdovščine in Idrije do 20. maja, ko je že postalo jasno, da bo Julijska krajina razdeljena na coni A in B. Osemnajstega maja so neznanokam odpeljali bolnike iz vojaške bolnišnice Malo semenišče v Gorici. Tudi v Ajdovščini je prišlo do smrtnih obsodb, kar dokazuje odkritje skupnega grobišča (kjer so najverjetneje pokopani karabinjerji iz Gorice) in dveh brezen ob stari cesti Črni Vrh-Idrija.
10.1.3. 1. Brezna na črnovrški planoti
10.1.4. Andrejčkov brezen
[Stran 080]
Črnovrška planota se razteza v zavetju Javnornika in sosednjih hribov na višini osemsto metrov. Ni videti, da smo na krasu. A dokaz so brezna. Globoka so sto metrov in več. Ime so dobila po lastnikih ali bližnjih gospodarjih. Nekaj bi jih našteli: Oblakovo, Tominčevo, Erjavčevo, Habečkovo, Andrejčkovo in Ajharjevo. Habečkovo brezno je globoko 336 metrov in je dolgo veljalo za enega najglobljih pri nas.
Andrejčkov brezen, kot mu rečejo domačini, leži na robu Koševnika v Idrijskem Logu. Ni ga težko najti, saj zija samo nekaj metrov pod staro cesto iz Črnega Vrha v Idrijo. Peljemo se proti Zadlogu. Po dobrem kilometru, takoj za tablo, ki oznanja konec naselja, smo na križišču. Zavijemo desno v Idrijski Log. Položno se po ovinkih spustimo sto metrov in pred nami je Koševnik. Na njegovem koncu, pet kilometrov od Črnega Vrha, je novo križišče, na njem otok s stebrastim znamenjem. Lahko se peljemo v Idrijo ali po Idrijskem Logu. Zraven je domačija pri Andrejčku, sto metrov po cesti proti Idriji pa se zaletimo v vrtačo z omenjenim breznom. Videti je, da se med vojno za razliko od tistih na Dolenjskem in Notranjskem z njim ni dogajalo nič. Vojko je bil iz drugačnega testa in ga je pustil neoskrunjenega. A po zmagi tudi Andrejčkovemu pelin ni bil prihranjen. Zgodilo se je in vsi so vedeli za njegovo mračno zgodbo, tudi taki, ki so se odločili, da bodo slepi in gluhi, saj je iz njega še mesece smrdelo. Samo slovenska država noče slišati zanj in ga priznati. Čeprav je razglašena za črno gradnjo, se hrastova ograja trdno drži skal in zlahka prenaša težo križa. V nedeljo 25. oktobra 1998 je bila ob breznu slovesna maša, ki jo je vodil generalni vikar koprske škofije mag. Renato Podbersič. Blagoslovil je kraj in vse, ki počivajo v breznu. Denar je šel iz žepa Anke Poženel. Nikogar ni bilo, ki bi zastopal državo ali občino. Ker je imel slabo vest, se je Marjan Podobnik za Vse svete samotno in s slabo vestjo pojavil ob breznu ter položil venec.
Bližnje hiše so bile med vojno požgane. Andrejčkovo so zažgali Italijani, Paverjevo zaradi [Stran 081] neprevidnosti prebivalci sami. Tako je ostala samo Kovačeva hiša, odmaknjena sto metrov od ceste in tristo od brezna. Prebivalci te hiše, med njimi tudi pogorelci iz drugih dveh, so slišali hrup tovornjakov in jih videli, kako so se ustavili na križišču poleg požganih hiš. Izstopali so ljudje, čez nekaj časa so sledili vpitje in streli. Dogajalo naj bi se dvakrat, obakrat ponoči in to na koncu maja 1945. Pripeljali so jih iz Ajdovščine ali Gorice. Dogodek je začaran: tri noči, trije tovornjaki, trikrat vsako noč, trem je uspelo pobegniti. Samo zadnje drži kot pribito. Zatekli so se dva kilometra daleč h kmetu Leskovcu v Idrijskem Logu. Slabo so naleteli. Domači so jih šli naznanit. Prišla je narodna zaščita in jih odpeljala. Pa še to: ponoči se je nad breznom svetlikal križ.
Kdaj torej, ob koncu maja ali prvi polovici junija? Matej Čuk iz Lomov ni pozabil praznika sv. Antona:
»Star sem bil štirinajst let. Bilo je 13. junija 1945, na svetnikov god. Z očetom sva zgodaj vstala in se napotila k Sv. Antonu v Idrijo. Ob sedmih sva bila že na Koševniku. Kot vedno, sva hotela po bližnjici. Ustavili so naju trije vojaki in rekli, da morava naprej po cesti. Govorili so slovensko. S ceste se ni videlo nič. Tudi na drugi strani, kjer se bližnjica vrne na cesto, so bili vojaki. Nisva vedela, kaj je narobe. Kakega smradu ni bilo čutiti. Za brezno nisva vedela. Čudno se nama je zdelo, kaj počne v gozdu oborožena vojska. Domov sva se raje vrnila okrog čez Zalo in Godovič. Na to srečanje s partizani sva se spomnila, ko so po nekaj tednih začele krožiti govorice, da so v breznu na Koševniku pobiti iz Trsta in Gorice. Mislim, da je bilo leta 1972, ko je bil evropski jamarski tabor v Lomeh. Med udeleženci je bil tudi študent Jože Bajc, moj znanec, kasneje zaposlen v Anhovem. Pripovedoval mi je, da so zlezli tudi v Andrejčkovo brezno, izmerili globino in ga izrisali in da na dnu ni bilo videti nič pravega, samo cunje, pasovi, kamenje in veje. Pred nekaj leti sem si kraj natančno ogledal. Zakaj vojaki niso pustili po bližnjici, dovolili pa po cesti? Odkril sem, kar sem slutil. Brezno je prilepljeno na breg pri cesti in se ga z nje ne vidi, dobro pa z bližnjice. Nekaj so skrivali.«
Jakob Pivk, Likarjev iz Idrijske Bele:
»Na dve reči so pazili, ko so izbirali. Blizu je morala biti cesta ali vsaj uhojena pot in dno je moralo biti suho. Možno je, da so imeli samo srečo, da so vzeli Andrejčkovo brezno, ne pa Habečkovega ali Tominčevega, ki sta se jim ravno tako ponujala. Če bi metali vanju, po dnu pa teče voda, ki se zliva v zajetje idrijskega vodovoda, bi bilo joj. A če so računali, da ne bo nihče izvedel, so se hudo ušteli. Slišalo se je. Potem pa je tiste tedne tako smrdelo, da smo si vsi tiščali nos. Od nas je pot do Idrije mimo Godoviča petnajst kilometrov daljša, pa smo šli raje po njej kot naravnost mimo brezna.«
Tine Jereb je predsednik jamarskega društva Idrija:
»Brezna so bila označena in delno raziskana že v času stare Avstrije in pod italijanskim gospostvom. Italijani so prišli v Habečkovem breznu 400 metrov daleč, vendar dna niso dosegli. Bila so registrirana in imela tekoče številke. Zdaj jih vodimo tako, da ima vsako določeno državno in občinsko številko. V Andrejčkovo brezno smo radi lezli, saj je pri cesti, obenem pa je tako globoko, da zahteva jamarske izkušnje. Čeprav govorijo o miniranju, je pri tem mišljeno samo, da so v brezno metali bombe in granate. Bil sem zraven, ko smo našli in privlekli iz jame dve veliki topovski granati. V brezno so šli že okrog leta 1960, vendar ni opisa. Imamo pa zapis iz leta 1983, od takrat je tudi skica.«
Od gostilne v Koševniku po cesti proti Idriji do prvega polkrožnega ovinka, ki zavije okrog manjše vrtače, na severni strani vrtače je vhod v brezno. Je elipsaste oblike, 2 x 4 m, obrnjeno proti severu, kamenje je precej razbito zaradi zmrzali in razstreliva. Od točke 1 do točke 2 je 10 m globine. Tam precej strma polica, pokrita z listjem. Brezno se nadaljuje, 6 x 3 m in globoko 50 m, na dnu 10 x 7 m, nepravilnih oblik, zaradi razpok, zaradi nasutja se spušča manjši rov dolžine 7 m. Na koncu rova kamenje in prst. Stene so precej zasigane, pod drugo polico pa so kapniki, zavarovani pred padajočim kamenjem. Na dnu rahlo kapljalo.
Drugič zapis leta 1996:
14.8.1996: Globoko 63,6 m. Na dnu našli ostanke človeškega okostja. Pobrali spodnjo čeljust in del zgornje čeljusti s štirimi zlatimi zobmi, in dali v jamarski klub Srečko Logar.
10.1.5. Ajharjevo brezno
Brezno je manj znano, težko ga je najti. Pokazal nam ga je Jakob Pivk:
»Ajharjevo brezno ni daleč od nas. Tamle pod robom Idrijskega Loga je, samo kilometer zračne črte in pol ure hoda. Do njega je nekoč peljala stara pot k Pevcu. Zdaj se pride tja najlaže od Tominca, od katerega ni več kot petsto metrov hoje. Bilo je zadnje dni maja [Stran 082] leta 1945. Z mamo smo bili sami, meni je bilo dvanajst, sestri pa šestnajst let. Očeta so bili zajeli partizani ob napadu na Črni Vrh 1. septembra 1944 in ga skupaj z drugimi ustrelili v Gorenji Trebuši. Zgodaj smo šli spat. Ni bila še enajst, ko naju je mama zbudila. Naj vstaneva, ker se dogaja nekaj strašnega. Stali smo pri oknu in poslušali. Nekje pod Idrijskim Logom, približno tako visoko kot smo bili mi, sva slišali grozovito vpitje, več ženskih glasov kot moških. Strelov je bilo malo, predvsem na koncu, preden je potihnilo. Vprašujete, v kakšnem jeziku so vpili. Ne bi mogel reči, je le predaleč. Trajalo je eno uro. Ponovilo se je naslednjo noč. Takrat naju mama ni budila. Od nas se daleč sliši, celo lajanje psa v Idrijskem Logu. Za Ajharjevo brezno smo vedeli, saj so nas svarili pred njim, ko smo šli brat jagode. Za nas je bilo videti neizmerno globoko in smo se ga bali. Jožetu Lampetu so ukazali, naj pobere obleke. Sam nam je pravil, kako je bilo. Škoda, da njegove pripovedi nismo posneli. Sleči so se morali, preden so jih pobili. Kar je ostalo, sta pospravili Ajharca in Kristina, vendar nemarno. Čez štirinajst dni sem prišel k breznu in videl ležati okrog kose obleke in štrike. Še nekaj let sem gledal tiste štrike in razmišljal, čemu so služili. Najbolj čudno se mi zdi, kako so sploh spravili ljudi v jamo. Andrejčkovo je široko, samo pahneš, pa si opravil. Tu pa je luknja manjša, komaj meter v premeru. Res še vedno dovolj, saj se je kasneje Ajharci posrečilo, da je vrgla noter crknjenega konja. Nekoč je padel v brezno pes. Mislili so, da se je nekje izgubil, potem pa so čez teden dni zaslišali njegov lajež in šli ponj. Brezno je težko najti. Vse se je spremenilo. Pred leti so posekali bukovo mejo in raste tam mlad gozd. Ko sem ga hotel spet poiskati, ni šlo, čeprav sem dolgo iskal. Moral sem po Tomažkovega, da mi je pokazal. Postavil sem križ.«
Lani smo v Zavezi opisali zgodbo o pomoru družine iz Breginjskega kota (Moja najljubša pot je za Mijo v Čedad, 30, 24-33). Ko smo razkrivali skrivnosti Ajharjevega brezna, smo izvedeli, da je bil partizanski poveljnik, Rafael Lampe, za katerega smo zapisali, da je bil doma iz Črnega Vrha in ki se je bil polakomnil imetja in izpeljal zločin, Ajharjev Rafl, domači sin z Idrijskega Loga.
Preberimo, kaj so o tem breznu leta 1963 zapisali jamarji:
Od nekdanje gostilne Koševnik po cesti na Idrijski Log do kmetije pri Ajharju, nato po gozdni poti proti zahodu tristo metrov. Gozdna jasa, vhod navpičen, nezavarovan, vhod pade dvanajst metrov navpično do zasipnega materiala, nakar pada še dva metra poševno. Med zasipnim materialom sta razvidni dve človeški okostji verjetno iz zadnje vojne v razpadajočem stanju.
Udeleženci mednarodnega tabora so bili leta 1972 bolj pridni in radovedni. Med listjem in kamenjem so našteli sedemnajst lobanj.
10.1.6. 2. Brezni na Angelski gori
Na Angelski gori, odkoder je bil doma moj oče, je v času fašizma živelo dvatisoč ljudi, pol na Predmeji, pol na Otlici. Zdaj jih je trikrat manj, kljub temu pa planota ni delila žalostne usode s hribovitimi naselji na Tolminskem in Beneški Sloveniji. Bogata je in bahata. Gorjani se ne hvalijo zaman, da so New York II. Ko se je narod razcepil, so se odločili za pravo stran. Po vojni so se znašli, ker so ročni in vztrajni, veliko fantov in mož je šlo za oficirje ali miličnike, tudi ženske niso od muh, plače in penzije so frčale z vseh strani, najprej borčevske, kasneje še italijanske. Sedemsto metrov nižje imajo še Ajdovščino, v kateri je za pridne roke dela na pretek.
Med 2. svetovno vojno je bila Angelska gora podvržena pravemu etničnemu čiščenju, kot zdaj imenujemo to, kar so takrat počeli Nemci. Skoraj ni bilo hiše, ki je ne bi požgali, streljali so talce, del prebivalcev odpeljali v internacijo, druge pa nagnali, da so po prepadnih poteh zbežali v dolino. Pričakoval bi, da bodo samo na Predmeji, ki je imela takrat tisoč prebivalcev, stali križi tako daleč, kamor seže oko, pa je na zanemarjenem spomeniku napisanih samo petdeset ljudi. Petdeset življenj je še vedno petdeset usod, trpljenje in žalost neizmerljiva, vendar ta številka pomeni 5% tedanjega prebivalstva. Na Gori ni bilo državljanske vojne, žrtve so bile samo na eni strani. Seveda so bile tudi na drugi, o čemer domačini neradi govorijo. Ne toliko med njimi, temveč pripeljane od drugod ali med partizani samimi. Partizani so bili zanje resnična slovenska vojska, celo župnik Bine Bratina je bil ves njihov, jim maševal in jim iz doline nosil pošto. Partizanstvo se je na Primorskem razvilo v času, ko se je že vedelo, kdo bo zmagal. V Trnovskem gozdu jih je bilo za cel korpus, pa so vseeno čakali. V boj so se zapletli, če so bili prisiljeni, za nohte jim je šlo samo ob velikonočni ofenzivi leta 1945, sicer pa so si krajšali čas in nalagali specialne naloge, med drugim so se šli partizansko sodstvo. Da je bilo sodstvo samo sebi namen, je dokaz obnašanje po zmagi. Ko bi pričakovali, da bodo z navidezno tradicijo nadaljevali, so se igre naveličali in začeli pobijali kar počez, kjerkoli, kadarkoli in kogarkoli. Nekaj ljudi je zletelo tudi v brezni na Predmeji, morda bolj po pomoti kot zares. O njih pišemo, ker sta izjemno lepi in takorekoč na pragu civilizacije.
10.1.7. Jama za Medvedovšem na Predmeji (za Medvedušem)
Na Angelski gori vas bodo domačini ponosno peljali v ledenico, gluhi pa bodo postali, če jih boste vprašali za brezna z žrtvami, čeprav so znana in bila raziskana že v stari Avstriji. Nedavno nas je domačin Franc Černigoj v reviji Gora (Društvo Gora, 1, 19-21) popeljal po Dolu, gornji polovici Predmeje, in se ustavil ob vsaki podrtiji, stezici ali griču. Napisal je tudi tole:
»Na Hotelu … Od tu se odpravimo po strmi ozki cesti v breg, mimo Jurjuše in Kaličuke [Stran 084] do Medveduše. Tod je peljala pot številne partizanske kurirje, preskrbovalne in sanitetne enote IX. korpusa. Po zlomu Goriške fronte je bilo za Medvedušem in v okolici več oddelkov premične partizanske bolnice.«
Nalašč je ni omenil ali zares ne ve, da je tam tudi Jama za Medvedovšem, kraško brezno z mogočnim vhodom, globoko okrog šestdeset metrov. Na njenem dnu so sneg in kosti ter morda celo v led vklenjena trupla. Na bližino brezna nas opozarja grob s križem, ob njem še grob brez znamenja.
10.1.8. Jama za Robom na Predmeji
Od Hotela dva kilometra po cesti proti Otlici, še pred klancem in naselji s čudnimi imeni kot sta Kitajska in Sibirija, zagledamo na levi strani kamnito stebrasto znamenje, ob njem pa odcep v hrib. Obvozite še eno kapelico, potem naravnost navzdol, pas asfalta navzgor in gozd. Čim zapeljete vanj, je na levi strani oster odcep strme in na začetku neugledne gozdne ceste. Naprej je treba peš. Takoj za ovinkom se ta cesta polepša, treba je samo še sto metrov naravnost in navzgor ter stopetdeset metrov navzdol. Čim se pot zravna, ga zagledate na desni strani, mogočnega in nevarnega.
Andrej Mihevc, znani jamar in geolog iz Logatca, je zapisal sledeče:
»V letih 1972 ali 1973 je Jamarsko društvo Logatec obiskalo tudi jamo za Robom na Predmeji. Na nasipnem stožcu pod vhodom smo našli več okostij, nekatera so pripadala po uniformi in po činih sodeč nemškim vojakom, ostala nismo identificirali. V jami smo med kostmi našli srebrno cigaretnico.« V tem breznu, ki je globoko petdeset metrov, je morda končal življenjsko pot neznanec in upamo, da bomo lahko v naslednji številki revije objavili njegovo ime.
10.1.9. 3. Brezna pri Grgarju in Trnovem
Brezna so privlačna in je smrt v njihovih globinah bolj slikovita kot v blatni krsti razkopane zemlje. Imajo ime, poznana so bila že prej, zato so veliko bolj glasna kot tankovski jarki okrog Maribora in Celja ali jaški na Hrastniškem hribu.
Ureditev vseh treh brezen, o katerih bomo pisali, je enotna in zgledna. Primorci so se zares odrezali. Na tak način bi morali poskrbeti in skrbeti za grobišča tudi drugod po vsej Sloveniji: ob cesti kažipot z oznako GROBIŠČE, okrog jame lesena varovalna ograda, zraven stiliziran leseni križ in kamniti prostor za sveče. Okolica poraščena z rastlinjem in drevjem, počiščena in nedotaknjena. Na nek način imajo srečo, da vedo zanje samo domačini. Negovana so in ne dajejo vtisa, da so zapuščena. Ker nimajo pogostih obiskov, ni opaziti brezčutnega vdora v sveto, v katerega se spreminja brezno pod Krenom v Kočevskem Rogu.
Naivno sem pričakoval, da rastejo vodniki do teh brezen za vsakim grmom. Pa so mi Goričani, ki jih poznam ali so mi zanje povedali prijatelji, kar po vrsti odvrnili, da ne vedo ali nimajo časa. Tudi z zemljevidi je zguba. Medtem ko so na zadnji topografski karti Kočevsko 1:50 000 glavna štiri brezna v Kočevskem Rogu lepo zarisana in napisana, je v Trnovskem gozdu celo na topografskih kartah 1:25 000 označenih samo nekaj brezen, pri nobenem imena, od tistih, ki sem jih iskal, pa samo Zalesnika. Pa tudi to mi ni bilo prav, da so pozabili vrisati Otliško okno na Angelski gori.
Beseda ni konj. Pokličem Sveto goro in prosim za pomoč brata Pavla OFM Franca Krajnika. Tam že trideset let pase romarske duše. [Stran 085] Z njim si dopisujemo, ker je bil njegov sedemnajstletni brat Pavel tudi pripeljan v taborišče na Teharjah, tam pa izginil. Ustreže mi in ponudi prvorazredna vodnika, Viljema Krivca in njegovo ženo Jožico iz Lokev.
10.1.10. Zagomila pri Grgarju (Mijavčevo brezno)
Dva kilometra ceste od Grgarja proti Banjšici. Začne se že položno vzpenjati in pred strmino ostro zavija v desno. Na levi strani na travniku kažipot. Le nekaj deset metrov navzgor ograja in mlado drevje. Ko se vzpenjamo po stezici skozi visoko travo, se v daljavi pokaže cerkev na Sveti gori. Odprtina je široka nekaj metrov, hoja znotraj pa nevarna, ker se čez jamo razteza naravni kamniti most, druga polovica, ki se v globini poševno zliva z glavno, pa se skriva v grmovju. Brezno je globoko štirideset metrov. V Grgarju smo izvedeli, da so vanj vozili prebivalce iz Gorice, tudi žene in otroke. Dva sta kljub globini ostala živa, ker sta padla na mehko. Vpila sta in so ju domačini potegnili ven. Domnevamo, da so ju prestregla trupla umorjenih primorskih domobrancev. V tem breznu pri Grgarju počivajo še sedaj. Zadnje dni aprila so se umikali s svojih postojank ob Soči proti Gorici in padli v roke partizanom. Predvsem so bili fantje in možje iz kranjske dežele in idrijskega konca, domačini so se poskrili doma, ker jih je večina delala za obe strani. Njihovih imen še nismo popisali, domnevamo pa, da jih leži v tem breznu nekaj čez sto. Kot piše Nemčeva, so jih začeli odvažati iz Gorice v nedeljo 6. maja in nato še ves teden. Po našem jih ni bilo toliko in jih je zmanjkalo že prvi dan.
10.1.11. Zalesnika pri Trnovem
Lepotica sredi temnega morja. Če bi se odločali, katero med slovenskimi brezni bi zaslužilo, da ga ovenčamo z zlatom, pri tem mislim na brezna z žrtvami, bi prvo nagrado dodelili njej. Z drevjem poraščeni grič, ki se dviga nad travniki v srcu Trnovskega gozda, na njegovem vrhu pa Akropola, žrtvenik iz pradavnine, oblikovan kot žrelo ugaslega vulkana.
Po cesti s Trnovega proti Lokvam, čez kilometer in pol na desni strani kažipot in steza navzgor, ki se izgublja med drevjem. Globoko je 138 metrov, logarji, ki so pred leti lezli vanj, so izmerili 131, vhod širok nekaj deset metrov. Na njem je videti samo nekaj ran po [Stran 086] razstreljevanju. Na dnu kosti, po policah pa orožje in municija iz prve svetovne vojne. Gospod Viljem pove, da je prav on pred dvajsetimi leti postavljal ograjo okrog brezna. Vedel je, kaj leži na njegovem dnu, vendar o tem niso smeli govoriti. Za razliko od brezen v Kočevskem Rogu, okrog katerih so ograje stare deset let, pa že gnijejo in razpadajo, je ta kot od včeraj. Gozdna uprava na Trnovskem gozdu je takrat kvalitetno zavarovala vsa nevarna brezna na svojem področju.
Za Zalesniko poznamo pričo. Tovornjaki niso ustavili na cesti, ampak so peljali v gozd. Obiskovalka najbližje hiše, doma z Voglarjev, je pravila, kako je šla enega od majskih popoldnevov leta 1945 po kislo mleko k sosedu. Kraja sploh niso zastražili, tako so bili polni samih sebe. Nič hudega sluteč je padla v sredo procesije in moritve. Kriki in streljanje so jo tako prizadeli, da se dolgo ni pobrala. Ujetniki so bili v civilnih oblekah, niso se upirali, čeprav so vedeli, kaj jih čaka. Samo to so si želeli, da bo trpljenja konec. Ni se spominjala, ali so bili zvezani ali ne, stražarjev pa sploh ne za pravo vojsko. Morda so se poskrili v senci okrog brezna.
10.1.12. Cvetrež pri Trnovem
Imenuje se po zaselku Cvetrež, brezno za Cvetrežem. Do njega pridemo, če se peljemo od Zalesnike naprej po cesti proti Lokvam, že po dvesto metrih je odcep ceste na levo. Tudi po njej se pride v Lokve, vendar je pot makadamska. Cesta blago zavija proti zahodu, po treh kilometrih pridemo na koto 795, kjer se odcepi levo nazaj asfaltirana cesta na Cvetrež in naprej na Voglarje. Takorekoč na križišču je na levi strani kažipot, ki kaže na drugo stran ceste. Brezno je oddaljeno dvesto metrov od zaselka Zavrh. Globoko je devetdeset, široko pa 5 x 10 metrov. Podobno urejeno, kot prejšnji dve: ograja, križ in prostor za sveče. Ker je na samem, je videti nevarno in pogoltno.
10.1.13. c. Čigava dediščina in čigavo breme
Ko je DEMOS-ova vlada izdala svoj odlok o grobiščih, so v večini slovenskih občin ustanovili komisije, ki naj bi raziskale medvojne in povojne dogodke in poskrbele, da bi morišča oziroma grobišča zaznamovali [Stran 087] in zavarovali. Odlok je vlada izdala zato, da bi bila znamenja spodobna in prilagojena okolju in da bi preprečila samovoljo. Blažičeva komisija se je lotila natečaja za nekaj tipičnih rešitev, ki bi ustrezale za posamezna področja v Sloveniji. Prednost bi imeli kamen, les in steklo. Ko je bilo z Društvom arhitektov Slovenije že vse dogovorjeno in je država odobrila deset milijonov tolarjev za izvedbo razpisa, je postopek spodkopal državni sekretar Janko Stušek, češ da moramo najprej opraviti natečaj za nosilca razpisa. S tem pa se je procedura zavlekla čez novo leto in denar je propadel. Z razpisom še danes ni nič.
Namen našega prispevka je bil, opraviti tisto, čemur rečemo preprosto materialno knjigovodstvo in popis inventarja. Proglasili so ga za razkopavanje kosti, s čimer so hoteli povedati, da je tako delo morbidno in človeka nevredno. Čeprav se govori, da je bilo v brezna, ki smo jih opisali, pahnjenih deset tisoč ljudi, domnevamo, da jih ni bilo več kot četrtina omenjenega števila. Zgodilo se je maja in na začetku junija leta 1945, torej malo pred razdelitvijo Primorske na cono A in B. Med vojno in ob sami zmagi sta se polnili samo jami na Predmeji, služili predvsem kot »trinajsti bataljon«, čez nekaj dni je prišla kot množično morišče na vrsto Podgomila pri Grgarju, nato so silili navzgor v Trnovski gozd in predrzno vsem na očeh in navkljub izbrali Zalesniko, pa tudi bolj skriti Cvetrež. Kasneje so kopali jame po Vipavski dolini, ostanek pa zvozili v Črni Vrh. Med žrtvami so pretežno Slovenci, sledijo Italijani in Nemci. Pravimo, pustimo jih pri miru, naj počivajo tam, kjer so obležali pred pol stoletja! Enega od brezen pa bi bilo vseeno treba raziskati. Predlagal bi Ajharjevo. Skrito je in nikogar ne vznemirja. Z njegovega dna bi bilo treba pobrati vse nasutje in ga skrbno preiskati, kot bi šlo za ostanke pračloveka, potem pa povedati: Slovenci, Italijani, Nemci, toliko enih, toliko drugih, toliko tretjih, ženske, moški, otroci, civilisti ali vojaki in konj.
Ob vsem napisanem bi želel dodati sledeče: Zdaj, ko smo že nekaj časa priča italijanske gonje proti Slovencem in Sloveniji, bi se morala naša oblast obnašati državniško. Hladnokrvno bi morala postreči s seznami ljudi, ki so bili usmrčeni, pa tudi s podatki o domnevnih morilcih, navesti kraje, kjer ležijo [Stran 088] ostanki pomorjenih, obenem pa bi morala opozoriti Italijane na dolgi seznam zločinov njihove vojske, redne ali fašistične, nad prebivalstvom na ozemlju nekdanje Ljubljanske pokrajine in na Primorskem v času 2. svetovne vojne. Tako pa bebavo molči in dovoljuje, da na podlagi izmišljenih ocen italijanskih nacionalistov število žrtev raste do neba. Namesto, da bi klofute letele po slovenski komunistični partiji in njenih represivnih kohortah, ki so genocid zakuhale, greh in zahtevana kazen kolektivno bremenita vse Slovence in njihovo državo. Slovenska oblast namreč noče priznati resnice, da je šlo predvsem za revolucionarno dejanje zmagovitih komunistov. Ne zahtevamo kesanja in krokodiljih solz, samo resnico! Kajti pobiti Italijani so drobiž v primerjavi z v istem času pomorjenimi Slovenci in pripadniki drugih jugoslovanskih narodov. In če bi bilo naših oblastnikov kaj v hlačah, bi se zares potrudili in končno od nekje privlekli seznam vseh ali ga vsaj sestavili. Obnašajo se kot otroci. Ko jih nekdo spomni na fojbe, si zapirajo oči ali pa nenadzorovano kričijo in cepetajo z nogami. Italijanom zato ni bilo težko razglasiti Slovence za genocidne, nevarne, lažnive in nezanesljive.
11. Utrinki
11.1. Znak nekega časa
Stane Trček
Cenjeni gospod urednik, v Zavezi št. 32 ste objavili članek Slovenske učiteljske zgodbe – učiteljica Nuša Jaklič.
Članek sem prebral in prijetno presenečen ugotovil, da se nanaša na našo nekdanjo uslužbenko go. Ano Jaklič. Vaš stavek »čez nekaj let je Nuša le dobila službo administratorke v nekem gradbenem podjetju. Če je družinski spomin točen, je nekaj časa hodila v službo v Medvode … « Res je. Bila je tajnica pri obrtnem gradbenem podjetju Stavbar Medvode. Jaz pa sem bil tehnični ustanovitelj in takratni direktor tega podjetja.
Zgodba je tale:
S 1. januarjem sem po nalogu takratne občine Medvode začel organizirati občinsko gradbeno podjetje. Dal sem mu ime Stavbar. Ko sem ga spravil na 154 delavcev, spomladi 1954, sem začel iskati tajnico, ker sem imel izven pisarne že preveč dela.
Takratni direktor ekspoziture Medvode, takrat še Narodne banke, gospod Elsner me je vprašal, če bi me motilo zaposliti brezposelno učiteljico, ki so ji zaradi vernosti odpovedali službo. V mojih očeh, star sem bil 24 let, je bilo to priporočilo. Obiskal sem jo na domu in jo kar angažiral. Drugi dan je začela z delom. Seveda se je vozila v Medvode.
Čeprav je bila 20 let starejša od mene, sva se lepo razumela. Bila je mirna, tiha, vestna in marljiva sodelavka. Leta 1956 sem se odločil, da grem k nemški gradbeni firmi v Aachen. Dal sem odpoved občini Medvode. O mojem nasledniku je sklepal občinski komite ZK. Sklenili so, da mora biti novi direktor komunist. Jaz namreč nisem bil. Izkazal [Stran 089] se je takoj, ko sem podjetje zapustil. Odpovedal je službo gospe Jakličevi, češ, da farških bab ne trpi. O tem je najbrž dobil migljaj z občinskega komiteja ZK, ta pa verjetno od ZK Moste, saj veste, kako so karakteristike potovale za ljudmi. Po samo enem letu vodenja je spravil podjetje v totalno izgubo. Občina je uvedla prisilno upravo. Žaloigra podjetja, ki sem ga zapustil s 50 delavci, se je nadaljevala. Nazadnje so ga morali likvidirati.
Ko se je to dogajalo, sem bil v Nemčiji. Agonijo podjetja omenjam, da vam prikažem, kakšni ljudje so odločali o usodi soljudi.
Toliko za dopolnitev vaših informacij o ge. Jakličevi in njenem življenjskem intermezzu pri GP.
12. Iz domobranskega sveta
12.1. Govor urednika Zaveze na občnem zboru NSZ
Justin Stanovnik
12.1.1. Ljubljana, Festivalna dvorana, 20. marec 1999
Dragi prijatelji!
Kar smo rekli že sedemkrat, recimo še osmič: občni zbor je čas, ko člani organizacije postavijo osnovna vprašanja o sebi. Vprašati se morajo, ali so v letu, ki je minilo, obstajali tako, kot terjajo besedila, ki so bila sprejeta na ustanovnem zboru. Občni zbor je torej čas samospraševanja in samozavedanja organizirane skupine ljudi. Vprašanje se torej glasi: Kaj smo in ali smo v spreminjajočem se času znali biti to, kar smo.
Nova Slovenska zaveza je nosilka spomina. Ustavimo se nekoliko ob tej besedi. Kaj je spomin? Na hitrico bi rekli, da ima spomin nekaj opraviti s preteklostjo. In ima res, a ne samo s preteklostjo, ampak tudi s sedanjostjo in, če nekoliko pomislimo, tudi s prihodnostjo. Spomin je vpleten v ves čas in v vse življenje.
Sedaj pa naj vas spomnim še na neko drugo besedo. To je beseda pamet. Mogoče še niste pomislili na to, a beseda pamet ima dva pomena. Pamet pomeni razum – pameten človek je razumen človek, mar ne – beseda pamet pa pomeni tudi spomin. Še danes namreč pravimo, da znamo kaj na pamet – se pravi, da nosimo tisto v spominu – ali da kakšna stvar velja že od pamtiveka – se pravi vse od časa, kamor še seže naš spomin. Kdo je torej pameten človek? Pameten človek je tisti, ki ima spomin. Spomin je tisto, kar dela človeka pametnega in razumnega.
Kdo pa je naredil besedo pamet? Ali so to bili mogoče profesorji in akademiki? Ne, besedo pamet je naredil zelo preprost človek, še takrat, ko ni imel čisto nobene šole, razen tiste, ki ji pravimo šola življenja. Ta beseda je bila narejena v prvotnem odzivu na svet, ko so bile stvari še tako čiste, da se je vedelo, da ni mogoče pametno in razumno voditi življenja, razen v spominjanju.
To vam pripovedujem zato, da bi se vsi spomnili, da je imeti spomin ne samo nekaj zelo normalnega, ampak nekaj nadvse bistvenega. Spomin omogoča človeku, da obstaja v zgodovini. Zaradi spomina lahko človek reče, da ima zgodovino. Še več, spomin omogoča človeku, da dela zgodovino tako, da ji je potem mogoče reči civilizacija.
O spominu pa moramo govoriti tudi zato, ker hočejo nekateri ljudje – vsi vemo, kdo so ti ljudje – danes spominu vzeti ugled, ki ga, kakor smo videli, ima. Radi bi nas naredili za ljudi brez spomina. Dokler so imeli to moč, so spomin poljubno gnetli in oblikovali, je bil spomin tako rekoč na vsakem vogalu. Vse knjižnice so ga bile polne, vse šole, vsi časopisi, vsa gledališča, vse galerije, vsi filmi, vsa zborovanja, vse je bilo natlačeno s spominom. Ko pa je spomin dobil možnost, da spregovori s svojo resnično govorico, so ga nenadoma naredili za nekaj sumljivega. Ko ga niso mogli več kontrolirati, so se s nezmotljivim komunističnim instinktom domislili, da ga morajo moralno onemogočiti. Začeli so se norčevati iz ljudi, ki so jemali preteklost resno. Preden je predsednik Demosove vlade Peterle šel na en sam samotni grob, so že vpili, da pobira po gozdovih kosti. Nobene stvari se niso tako zelo prestrašili kot spomina. Vedeli so, da se bodo pod njegovimi žarometi pokazale reči, ki bodo tako obtožujoče, da se ne bodo mogli več javno kazati v političnem prostoru. Če natanko premislimo, imajo dobre razloge, ko skušajo ljudi prepričati, da ne znajo prav ravnati s spominom in naj ga zato raje prepustijo zgodovinarjem – preverjenim specialistom za te reči.
[Stran 090]
NSZ goji spomin zavestno. Kot rečeno, ne samo zaradi preteklosti, ampak tudi zaradi sedanjosti. Vsi se boste z mano strinjali, da bi veliko političnih napak ostalo nenarejenih, ko bi imel besedo spomin. Ko bi lahko računali na kulturo in avtoriteto spomina. Stvari, ki so se zgodile, a se ne bi smele zgoditi – vsi veste, na katere stvari mislim – so se mogle zgoditi samo v odsotnosti – včasih celo v preziru do spomina. Nikakor nočemo čez mero obtoževati. Vse stvari so težke, ampak nekatere stvari se ne bi bile smele zgoditi. Zato NSZ nosi spomin zavestno. Nosi ga za vso domovino, ker misli, da nam spomin sveti in da bomo samo v njegovi svetlobi mogli najti pravo pot. Zato se tudi trudi, da bi njen spomin bil čist – vedno čistejši – da bi bil ogenj, ki bi grel in svetil in ne uničeval. Da bi ga lahko sprejeli vsi ljudje. Povejmo tudi, sebi in drugim: danes je tako, da samo NSZ nosi neokrnjen spomin na preteklost. V tem je njena osamelost in njena slava.
NSZ goji spomin tudi zaradi sebe. Kaj s tem mislimo? Poglejte! To, česar se ljudje pri NSZ spominjamo, ima na sebi predvsem eno lastnost. Ta lastnost je velikost. Stvari, ki smo jih mi videli in ki jih mi nosimo v sebi, so bile predvsem velike. Če nam stopijo pred oči tisoči, ki se s konji, z volmi in peš pomikajo čez Ljubelj, nas bo prevzela velikost prizora; če se kdaj odločite, da greste s tistimi tisoči na njihovi zadnji poti, če začutite potrebo, da bi morali spremljati prav vsakega, da bi ga, preden izgine, še objele vaše oči, ali ne boste nazadnje omagali pred velikostjo naloge, ki ste si jo naložili; in če boste hoteli prisostvovati bridkosti enega samega človeka, ki so ga v noči odpeljali na pot, za katero je vedel, kako se bo končala, ali ne boste videli, da je pred vami nekaj, česar ni mogoče izmeriti? Ko tako ob večerih posedite ob ognjih svojih spominov, se pred vami zvrstijo podobe, ki so predvsem velike. Zakaj to pripovedujem? Zato, ker so ob teh, tako velikih stvareh druge tako majhne, da jih sploh ne bi bilo smelo biti. Naše zamere, naši strahovi, naša pobitost, naši skrivni pobegi: te stvari spričo one velikosti nimajo pravice do obstoja. Možje in žene NSZ imajo veliko priložnosti, da si pravijo, da bi morali biti boljši ljudje.
Ali je danes vse to važno? Ko gledamo svet okoli sebe, ne moremo, da ne bi rekli, da je vse to zelo važno. Vsi vemo, kako pomembna je politika; stokrat smo že rekli, da čas danes teče v ritmu politike. A vendar. Med nami se po tleh plazi toliko stvari, da včasih že komaj hodimo. Kdo bo reševal svet, če ne ljudje! Ali se vam je že kdaj zgodilo, da niste vedeli, od kod v vas nenadna vedrina, in ste šele pozneje odkrili, da je bilo to zato, ker ste srečali dobrega človeka? In ali tisti tisoči, ki so maja 1945 šli čez Ljubelj; in tisti tisoči, ki so pred brezni čakali na smrt: ali niso bili vsi ti dobri ljudje? Mi vemo to, mar ne? To je del našega spomina.
Spomin rešuje nas in domovino. Zato vemo, zakaj mu zagotavljamo možnost, da govori.
Ko govorimo o vrednosti spomina za obstoj posameznika in naroda, ne moremo mimo mladine. Kako to, da moramo kar naprej poslušati: To ni bila moja revolucija. To ni bila moja vojna. To ni moja preteklost. Od kod ta zoženost pogleda, od kod ta skrčenost vase? Od kod to odklanjanje zgodovine?
Mladina je, da tako rečemo, naša naloga. Če ne bo vedela, od kod prihaja, kakšna je bila preteklost njihovih očetov, ne bo nikoli razumela ne sebe ne svojega časa. Potem bo tako, da bodo z njo lahko počeli, kar se jim bo zljubilo. Mladina je naša naloga. Ali jo bomo opravili, je drugo vprašanje, a zavedati se je moramo in o njej tudi odkrito govoriti. Zato da bodo mladi, ki si bodo sami začeli zastavljati vprašanja, vedeli, da smo mislili nanje in da smo čakali na ta trenutek. Veliko naredimo, če mlade vpletemo v navade, ki so del narodovega kolektivnega spomina. Še več bi dosegli, če bi jih navdušili za velika obnovitvena dela. Na primer za obnovo prosvetnih domov. V Sloveniji bi moralo nastati veliko gibanje za revitalizacijo nekdanjih prosvetnih domov s kulturo, ki je v njih nekoč bila. Kako naj sicer iztrgamo mladino iz oblasti nihilistične rokovske kulture? Naloga je videti težka, neizvedljiva pa mogoče vseeno ni. Ali bolje – ne sme biti!
NSZ bi se sedaj na težave že morala navaditi. V teh desetih letih smo marsikaj naredili, a nič ni šlo samo od sebe. Naši nasprotniki so delali in delajo prikrito in neprikrito. Prikrita je na primer kritika demokracije. Ne kritizirajo jo naravnost, ampak tako da kritizirajo stranke, brez katerih seveda ni demokracije. Za vse vsakovrstne težave naj bi bila kriva sebičnost strank. Katerih strank? Vseh. Ali ni s tem napadena demokracija? Čisto nič prikriti niso predrzni in žaljivi napadi na krščanstvo in Cerkev. Takšne jih čutimo zato, ker se ve, da smo katoličani prenašali poglavitno ost totalitarnega pritiska na tradicionalno evropsko omiko. Dogajajo pa se tudi stvari, ki razodevajo predrzno odsotnost sramu. To doživljamo takrat, ko se kritizira tranzicija, češ da se pri njej premalo misli na človeka, da smo zaradi tranzicije povsem zanemarili človeka. Odsotnost sramu je v tem, da tako govorijo tisti, ki so krivi, da je tranzicija sploh potrebna. Ko ne bi bilo revolucije, [Stran 091] ko ne bi bilo komunizma, za tranzicijo še slišal nobeden ne bi.
Naši nasprotniki se trudijo delati vtis, da jim sape ne manjka. Toda navkljub vsemu je to le videz. V resnici je stvar drugačna. Preteklost, na kateri gradijo svojo oblast, je že obsojena. Nekoč se bo to pokazalo. Moramo imeti potrpljenje; čas je na naši strani. Kakor se je zrušil komunizem, tako se bo zrušil postkomunizem. Življenje ne prenese večne nenormalnosti.
Že se namreč tiskajo besedila, ki pomenijo dokončni obračun s komunizmom. Naj nekaj takih del naštejemo. François Furet je napisal knjigo Preteklost neke iluzije, v kateri je posebej razgalil tolikanj eksploatirani »antifašizem«, ki je tudi pri naših komunistih dežurna beseda. Stéphane Courtois je s sodelavci objavil vplivno delo Črna knjiga komunizma, v kateri je pokazal komunizem kot duhovni in fizični napad na človeštvo, ki je terjal domala sto milijonov življenj. Slovenski avtor z Dunaja Silvin Eiletz ravnokar končuje knjigo z naslovom Zgodovina neke kolaboracije: boljševiki in Nemci 1914–1918, iz katere izstopa Lenin kot začetnik evropske kolaboracije v tem stoletju. Kot protikolaboracionist! Med domačimi avtorji, ki so se posvetili slovenskim razmeram, je treba omeniti v prvi vrsti dr. Aleksandra Bajta, ki je napisal obširen esej o protiimperialistični in osvobodilni fronti in ju prikazal kot dva kominternska projekta. Esej je izhajal v Delu in je splošno znan. Kako zelo pa je prizadel komuniste, se vidi iz tega, da se nihče ne upa o njem spregovoriti. Pripravlja se nadalje temeljna mednarodna študija o medvojnih slovenskih razmerah, ki bo imela dva dela: prvi bo obsegal zgodovinski prikaz revolucije in državljanske vojne, drugi pa položaj Slovenskih domobrancev v luči mednarodnega vojnega prava. Obeta se nam tudi kratka zgodovina komunistične revolucije in državljanske vojne izpod peresa dr. Janeza Zdešarja. Ker poznamo avtorjeve odlike, med katerimi sta predvsem stvarnost in dognanost, se knjige posebej veselimo. Na jesen bo slovenska zgodovinarka, ki se je uveljavila s študijama o Leniču in Rožmanu, s knjigo o duhovniških procesih zapolnila še en nepokrit prostor slovenske preteklosti.
Stvari postajajo vedno bolj jasne. Naš zgodovinski prostor dobiva pravičnejšo podobo. Spričo teh perspektiv nekoliko bolj razumemo naraščajočo histerijo v vrstah naših nasprotnikov.
Med najvažnejšimi stvarmi v notranji politiki je trenutno boj za večinski volilni sistem. Z njim se bo državni zbor ulegel v kalup, ki ga je izoblikovala zgodovina. Pozitivni učinki ne bodo izostali, tudi v primeru da zmaga levica komunistične provenience. Neprecenljiva vrednost spremembe bo v tem, da se bo končno vedelo, kdo je odgovoren za državo. V vsakem primeru bodo politični akterji morali postati kompetentni serviserji države. To pa je v tej fazi najpomembnejše. Konec bo frontovske manipulacije z javnostjo. Tudi za SLS ne verjamemo, da se bo ponovno odločila za frontovsko varianto s komunisti. Če pa se le bo, posledice ne bodo izostale. Še hujše bodo, kot so te, ki so že tu in jih bo SLS morala sprejeti: ljudje še niso pozabili na februar 1997.
Ko včasih s skoraj neznosno težo legajo na nas težave, skozi katere gremo Slovenci v sedanjem času, bi bilo prav, da večkrat pomislimo na besede, ki jih je na začetku demokratične evropske prenove izrekel poljski disident Adam Michnik. Govoril je o tem, da so nekatere ideje preproste, a se končajo s katastrofo. Potem pa je dostavil: »Demokratska ideja in krščanska misel pa sta zapleteni. Ne pretvarjata se, da sta svet in življenje enostavna in ne dajeta enostavnih odgovorov na težka vprašanja časa.« Tako je torej s to stvarjo. Če hočemo ostati svobodni, se moramo odločiti za »težje branje« sveta. To pa je naporno.
Nova Slovenska zaveza pa mora imeti še naprej pred očmi poglavitni cilj: postavljanje farnih spominskih plošč. To je edina točka, v kateri si pod nobenim pogojem ne smemo dovoliti, da ne bi uspeli v celoti. Farne spominske plošče so temeljni slovenski zgodovinski dokument. Ta osnovni dokument slovenskega upora proti komunizmu moramo zapustiti rodovom, ki bodo prišli za nami. Tu nam morate pomagati. Tudi tako, da boste od danes izvoljenih funkcionarjev zahtevali, da NSZ uresniči svojo obljubo, ki jo vsako leto ponavlja. Pišite pisma v prilogo Mi med seboj. Bodite nepopustljivi.
Naj za konec rečem nekaj besedi o Zavezi. S tega mesta se vam zahvaljujem predvsem za vaše razumevanje. Gotovo vam v njej ni vse všeč, a veste, da ne more biti dosti drugačna. Morda veste tudi to, da ne sme biti dosti drugačna. Zahvaljujem se vam za vaše razumevanje in podporo. Kaj Zaveza najbolj potrebuje, pa tako veste. To so novi naročniki.
Ker smo v začetku govorili o spominu, naj s spominom tudi končamo. Čestitam vam, da ste postali in da ostajate člani NSZ. S tem ste dokazali, da ste ljudje spomina. Kdo mi je dal pravico, da tako govorim? Nobeden mi ni dal te pravice, a nekdo mora to povedati.
Ostanite zdravi in Bog vas živi!
12.2. Slovesnost ob 93-letnici kanadskega majorja Paula H. Barreja v Torontu
Blaž Potočnik[Stran 092]
Bralcem Zaveze najbrž ni treba posebej razlagati, kdo je gospod Paul H. Barre iz Montreala v Kanadi. Ko je sredi maja 1945 na Vetrinjskem polju nastalo veliko taborišče, kamor so poleg drugih vojakov in beguncev prišli tudi slovenski domobranci in okrog 6000 civilnih beguncev, je tedaj oseminštiridesetletni kanadski major Paul Barre v imenu angleške vojaške oblasti prevzel skrb za civilni del taborišča. Zadnje dni maja so Angleži pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo, skoraj vse domobrance vrnili v Jugoslavijo, v roke partizanom; ti so jih potem v veliki večini pomorili na Rogu, v okolici Teharij in po drugih moriščih širom po Sloveniji. Redki domobranci, ki jim je uspelo pobegniti s transporta, so se vrnili v Vetrinj in povedali kruto resnico o angleški prevari in tragični smrti vrnjenih.
Določeno je bilo, da bodo 1. junija začeli vračati v Jugoslavijo tudi civilne begunce. V tej težki situaciji je major Barre prisluhnil pojasnilom in prošnjam predstavnika slovenskih civilnih beguncev zdravnika dr. V. Meršola; odložil je odhod prvega transporta, se z dr. Meršolom odpeljal v Celovec na angleško vojaško upravo in dosegel preklic povelja o vračanju. Civilni begunci in tudi domobranci, ki so še ostali v taborišču, so bili tako rešeni.
V znak hvaležnosti se društvo Tabor že več let s posebno slovesnostjo spominja sedaj že ostarelega gospoda Barreja ob njegovem rojstnem dnevu. Tako smo tudi letos, 21. marca, ob njegovi 93-letnici priredili slovesno kosilo v New Torontu. V prostorni cerkveni dvorani se nas je zbralo okrog 350. Med visokimi gosti so bili kardinal dr. Alojzij Ambrožič, grof Nikolaj Tolstoj in njegova žena Georgina, slavljenec major Paul Barre, veleposlanik dr. B. Cerar, častni konzul Jože Slobodnik, županja Hazel Mc Callion, predsednik slovenskega ameriškega sveta dr. Mate Resman, jezuitski pater dr. Jože Plevnik in magister Ivan Korošec iz Buenos Airesa. Tudi iz Clevelanda je na slovesnost prišlo veliko rojakov; med njimi naj posebno omenimo odbor Tabora s predsednikom Milanom Zajcem in sina pokojnega dr. Meršola dr. Tineta Meršola.
V začetku slavja, katero je lepo vodil inž. Ciril Pleško, sta fant in dekle v slovenski narodni noši vsem častnim gostom pripela šopke, [Stran 093] voditelj pa jih je predstavil občinstvu in nato dal besedo slavnostnemu govorniku Blažu Potočniku. Pred začetkom obeda je moški zbor Fantje na vasi še zapel obe državni himni, pater dr. Plevnik pa je zmolil molitev. Ob koncu kosila so pred slavljenca prinesli veliko torto z voščilom za 93-letnico in Blaž Potočnik mu je zapel pesem, pri kateri je poprijela vsa dvorana.
Ne bi bilo prav, če bi pri opisu slovesnosti pozabili na inž. Petra Pavlina in njegovo soprogo, ki sta s pravo slovensko gostoljubnostjo poskrbela za gospoda Barreja ter grofa Tolstoja in njegovo ženo, da jim v Torontu ni bilo treba iskati stanovanja v hotelu. Lepa slovesnost bo vsem udeležencem še dolgo ostala v spominu in Bog daj, da bi se prihodnje leto srečali na Barrejevi 94-letnici.
13. Iz tujega tiska
13.1. Vrzel v zidu molka
Thankmar von Münchhausen
Frankfurter Allgemeine Zeitung – 3. april 1999
Pred petdesetimi leti se je v Parizu končal kočljiv proces.
Poročilo v New York Timesu, ki je izšlo zvečer, 3. aprila 1944, na prvi strani, se je začelo s stavkom: »Z obdolžitvijo, da vodi sovjetska vlada do Združenih držav in Velike Britanije dvolično zunanjo politiko, in z očitkom, da Stalinov režim odreka ruskemu ljudstvu državljanske pravice, je Viktor A. Kravčenko, uradnik sovjetske nakupovalne komisije v Washingtonu, včeraj naznanil svoj odstop in se je postavil ‘pod zaščito ameriškega javnega mnenja’.« Dva meseca pred izkrcanjem zaveznikov v Normandiji je ta vest pomenila uvod v prvo poglavje zgodovine hladne vojne.
Inženir Viktor Kravčenko, rojen v revolucijskem letu 1905, od 1929 član sovjetske komunistične partije, je dva dni prej zapustil svoj udobni položaj v Washingtonu in poniknil v New Yorku. Raje kot zaščito ameriških oblasti je imel beg v javnost. Kako je bilo to nevarno, kaže reakcija Daily Workerja, partijskega organa ameriških komunistov: »Čuječa in maščujoča roka naprednega človeštva bo našla izdajalce in jih bo nazadnje iztrebila.« Kot nekak politični dr. Kimble je menjaval skrivališča in naslednji dve leti porabil za to, da je v poročilu o izkušnjah svojega življenja v Sovjetski zvezi razlagal nič hudega slutečemu demokratičnemu svetu vzroke za svoj prelom s totalitarno diktaturo.
Kravčenkova knjiga Izbral sem si svobodo, ki je bila prevedena v dvaindvajset jezikov, je izšla aprila 1946 v New Yorku. Naslov je postal krilatica. Velike pariške založbe so knjigo odklonile, ko jim jo je ponudil. Tako kratek čas po »libération« in »épuration« se nobena ni hotela spopasti s Sovjetsko zvezo in še celo ne s komunistično partijo Francije, ki je novembra 1946 z 28,6 odstotki glasov na parlamentarnih volitvah postala najmočnejša stranka. Slučajno se je našla mlada, malo znana založba S. E. L. F., nekoliko desničarska in zaradi udeležbe švicarskega kapitala neodvisna. Tudi v Franciji je po maju 1947 Kravčenkova knjiga postala bestseller.
Prve reakcije na neolepšano predstavitev sovjetske stvarnosti so kazale nekoliko zadrege. »Ali je vse to neresnično; v tem primeru naj primerne osebnosti čimprej demantirajo obstoj te more. Ali pa je vse to resnično, potem nas navdaja s sramom,« je pisal časnik Combat, ki je izšel iz rezistence. Novembra 1947 je komunistični kulturni časopis Les Lettres françaises objavil članek z naslovom Kako so sfabricirali Kravčenka. Avtor, domnevno ameriški novinar z imenom Sim Thomas, je trdil: Izbral sem si svobodo, so po naročilu ameriške tajne službe OSS sestavili ruski emigranti, Kravčenko sam »je nesposoben napisati knjigo, je kronični pijanec, goljuf, slaboumnež«, ki ga sovjetska stran dolži poneverb. Februarja 1948 je Kravčenko pri francoskem sodišču vložil tožbo zaradi obrekovanja proti izdajatelju časopisa Claudu Morganu, proti glavnemu uredniku Andréju Wurmserju in proti skrivnostnemu Simu Thomasu, ki ga še nihče ni videl.
Proces Kravčenko proti Les Lettres françaises se je v justični palači v Parizu začel 24. januarja 1949. Od zgodnjih jutranjih ur so ljudje čakali v vrsti pred razpravno dvorano, eno največjih v poslopju sodišča. Vendar so spustili noter samo maloštevilne, ki so se lahko izkazali s posebnim vabilom. Policijska prefektura je skrbela za varnost s številnimi [Stran 094] policisti v uniformi in v civilu. Obdan s fotografi in snemalci je bil Kravčenko, temnolas, bled, smehljajoč se, bolj podoben pevcu popevk kot aparatčiku. Vendar pa se je zavedal političnega pomena svojega nastopa. Namenoma si je za prizorišče svojega spopada izbral Pariz: tam je bila komunistična partija politična sila, ki jo je bilo treba jemati resno, v New Yorku ni pomenila nič. Ni čudno, da je Thorezova partija razglašala avtorja škandalozne knjige za »agenta imperializma« in »vojnega hujskača«.
Obtožena Morgan in Wurmser, njuni odvetniki in priče, med temi Vercors, avtor romana o odporu Molk morja, fizik Joliot-Curie, filozof Roger Garaudy in canterburyjski nadškof dr. Johnson, so zanikali državne zločine in nepravilnosti v Sovjetski zvezi. Voditelj anglikanske cerkve z biblijsko preproščino: »Če piše Kravčenko resnico, sem jaz (v treh knjigah o Sovjetski zvezi) lagal. Če jaz govorim resnico, laže on.« Ruska pisateljica Nina Berberova, ki je dan za dnem spremljala proces za v Parizu izhajajoči emigrantski časopis Russkaja mysl, je kasneje v svojih spominih napisala: »Poslušati z lastnimi ušesi, kako so nekdanji minister ali svetovno znani znanstvenik, nosilec Nobelove nagrade, ali sorbonski profesor z znakom častne legije na suknjiču ali slavni pisatelj najprej prisegli, nato pa zagotavljali, da v Sovjetski zvezi ni nobenih koncentracijskih taborišč in da jih nikoli ni bilo, je bil eden najmočnejših vtisov v mojem življenju.«
Kajti to je bilo jedro procesa: obstoj kazenskih taborišč kot elementa sovjetskega zatiralskega sistema. V Franciji je bilo to spoznanje, ki je motilo in spravljalo iz ravnotežja v času, ko so mnogi iz politično aktivne generacije imeli za seboj nemška koncentracijska taborišča. Priče obtožbe niso imele zvenečih imen kot priče obrambe, v nasprotju z njimi pa so vedele, o čem govorijo. Bili so preprosti ljudje, Rusi in Ukrajinci, ki so iz lastne izkušnje poznali Stalinove metode in ki so sedaj kot osebe brez državljanstva, »displaced persons«, čakali v Nemčiji ali Avstriji na ameriške ali kanadske vizume. V njihovih izjavah so se prvič začrtovali obrisi »arhipelaga Gulaga«. Poslušalci so si le težko predstavljali velikostna razmerja. »Koliko jetnikov je bilo v taborišču?« je vprašal predsedujoči sodnik pričo, ki je imela za seboj štirinajst let prisilnega dela, nazadnje pri gradnji belomorskega prekopa. »Približno osemsto tisoč.« –»Kako veliko je bilo to taborišče?« – »Prekop je bil dolg 280 kilometrov. To je bilo taborišče.« Margarete Buber-Neumann, ki je preživela tri leta Sibirije in pet let Ravensbrücka, je ocenila, da je bilo »njeno« taborišče dvakrat tako veliko kot Danska. Poročilo nekdanje nemške komunistke je vzbudilo pri Sartrovi sopotnici Simoni de Beauvoir svojevrstne dvome: »Začeli smo se spraševati, ali Sovjetska zveza in ljudske demokracije res zaslužijo, da se imenujejo socialistične dežele.«
Sartre je v svojem časopisu Les Temps modernes s sovjetskimi taborišči, ki jih ni bilo več mogoče zanikovati, primerjal taborišča na grških otokih med državljansko vojno in grozodejstva kolonialnih držav. V vsakem primeru stoji Sovjetska zveza »grosso modo« na strani tistih, ki se »bore proti izkoriščanju človeka«. Ta »grosso modo« je bil predhodnik »globalne pozitivne bilance«, ki jo je desetletja pozneje šef komunistične partije Marchais priznal velikemu bratu.
Vendar pa tudi intelektualci, ki si že dolgo niso več delali iluzij glede sovjetskega sistema, niso bili pripravljeni zavzeti jasno stališče. Artur Koestler se je izognil temu, da bi pred sodiščem razložil mehanizem boljševističnega terorja in tako medsebojno povezal izjave prič. Za Raymonda Arona je veljalo: »To ni bil čist proces.« François Mauriac je imel za »kočljivo« obtožiti »uradno zavezniško državo«. Neizogibnega dejstva o primerljivosti obeh totalitarnih režimov pred sodiščem ni izrekel nihče od pomembnih mislecev, ampak ukrajinski ključavničar: »V Hitlerjevi Nemčiji, kjer smo videli Dachau in Buchenwald, so diktatorja vrgli. Pravim vam: v Stalinovi Rusiji je na stotine Buchenwaldov.« Pretres po tem spoznanju je čutiti še še v debati o Črni knjigi komunizma v Nemčiji in Franciji v zadnjih dveh letih.
Proces se je vlekel petindvajset dni, do 22. marca.
4. aprila je sodišče razglasilo sodbo. Obtoženci so bili spoznani za krive obrekovanja v vseh točkah in obsojeni na plačilo simbolične vsote 100000 »starih« frankov ter stroškov sodnega procesa. Ob tem je sodišče izjavilo, da ne more »razsojati o sovjetskem režimu, kot ga je opisal Kravčenko«. Ameriškega časnikarja Sima Thomasa ni bilo mogoče najti. Trideset let kasneje je Claude Morgan, ki se je po zatrtju madžarske vstaje 1956 ločil od partije, povedal, da je bil avtor obrekovalne potvorbe njegov partijski tovariš André Ulmann: »Imeli ste prav, Kravčenko!« Publicist André Wurmser prav do konca življenja ni pokazal kakih podobnih vzgibov vesti. Viktor Kravčenko je 26. februarja 1966 v newyorški hotelski sobi napravil samomor. »V nekaj letih se bo samo še Kravčenko zanimal za Kravčenkovo knjigo,« se je norčeval Wurmser v času med procesom. V tem cinizmu ni doumel, da je Kravčenkov primer v zidu molka napravil vrzel, ki je ni bilo več mogoče zamašiti.
14. Junijske refleksije
14.1. Strpnost in resnica
Marko Kremžar[Stran 095]
Šestinpetdeset let potem, ko so komunisti s poboji civilnega prebivalstva v Sloveniji pričeli svojo revolucijo, dvainpetdeset let po množičnem poboju domobrancev in drugih neoboroženih nasprotnikov komunizma po vojni, po šestih letih samostojne slovenske države in po nekajkratnih demokratičnih volitvah, smo Slovenci komaj kak korak bližji razčiščenju naše polpretekle zgodovine, kot smo bili ob razpadu Jugoslavije.
Državna samostojnost in svobodne volitve, ki še ne pomenijo popolne demokracije, a upravičujejo upanje nanjo, so nas navdajale z optimizmom. Pričakovali smo, da bo slovenski narod s političnimi verigami navdušeno zavrgel tudi mentalne. Pa so nekateri rojaki očividno neradi odložili politične verige, umskih pa se še vedno z vso silo oklepajo. Eni morda zato, ker so jih pomagali kovati sami, drugi, ker so se navadili nanje. In tako val svobodnega zraka ni vdrl v slovenski prostor kot vihar, temveč je popihal le bolj kot pomladna sapica, ki ni imela dovolj moči, da bi odnesla debele plasti laži, ki se je dolga leta nabirala kot prah na slovenski družbi.
Rojaki, ki se jim toži po nekdanji zatohlosti, jo hočejo ohranjati kolikor mogoče dolgo tudi v novi slovenski demokraciji. Strašili so svobode nevajene sodržavljane pred svežim zrakom, češ da lahko prinese s seboj nevarno »polarizacijo«. Polarizacija naj bi bila primerna, ko so komunisti revolucijo pričeli, izvajali in v njenem imenu vladali, zdaj pa da ni več tako. Že misel nanjo bi lahko zanesla narod nazaj v nasilne čase revolucije, to pa so prav tedaj pričeli njeni nekdanji očetje tajiti. Vedno bolj vneto jo skrivajo za narodno pobarvano kuliso NOB. Če bi namreč priznali, da so zanetili med sovražno okupacijo komunistično revolucijo, bi se morali odpovedati izmišljotini o izdajalcih. Zato naj gre revolucija v pozabo. Človek pa se vendarle vpraša, na kaj potemtakem spominjajo bronasti, kamniti in knjižni spomeniki »revoluciji«, ki jih je polna vsa dežela?
Od nekod se je kmalu pojavil tudi strah pred »revanšizmom«, ki naj bi bil družbenemu miru hudo nevaren. Bivši brezobzirni strahovalci so nenadoma postali tako občutljivi, da bi že razpravljanje o nekaterih nasiljih in zločinih lahko škodilo njihovemu zdravju. To bi bilo po mnenju nekaterih rojakov nečloveško in kruto. Zato naj bi bil molk o komunističnem totalitarizmu patriotično, moralno, predvsem pa krščansko dejanje. Vsako raziskovanje političnega in gospodarskega kriminala naj bi vodilo v »revanšizem«. Ta nekdanjim partijcem tako priljubljeni izraz pa vsebuje nekaj resnice, pomeni namreč »povračevanje«. Povračevanja pa je strah le takih, ki imajo slabo vest in se boje, da bi prejeli isto, kar so dajali. Seveda je ta strah odveč, a kakor nekoč laž o »izdajalcih« je tudi izmišljotina o »revanšizmu« zasejala dvom celo med nekatere dobronamerne demokrate.
Take in podobne propagandne krilatice, skuhane v znanih in izkušenih političnih krogih, so ganile celo nekatere tankovestne katoličane. Mar ni strpnost krepost? Povračevanje enakega z enakim pa je maščevalnost, ki je ostala v stari zavezi. Ti rojaki ne pomislijo, da so vseh petinštirideset let totalitarnega režima in tudi nekaj let po njem vse do danes nekdanji revolucionarji, teroristi in likvidatorji umirali naravne smrti na svojih posteljah, če si niso sodili sami. Nihče jim ni stregel po življenju. Ni znan niti en sam primer maščevanja, pa ne, ker bi svojcem njihovih žrtev manjkalo poguma ali priložnosti, temveč ker kot kristjani prepuščamo to končno pravico Bogu. Strah pred maščevalnostjo žrtev komunističnega nasilja je prazen. Bolj na mestu je strah pred Božjo pravico. Zato kristjani molimo tudi za spreobrnjenje tistih, ki so nas preganjali.
Seveda nas pristaši nekdanjega enoumja vztrajno svarijo pred nestrpnostjo. Tega izraza prej, ko so se še imenovali komunisti, niso poznali. V demokraciji pa jim pride prav, da njihovi nasprotniki ne bi izgubili potrpljenja. Kaj je prav za prav »nestrpnost«?
Če, na primer, ne prenesemo koga, ki misli drugače kot mi, je to nestrpnost. Če pa se kdo v važni stvari moti, smo mu dolžni to pojasniti, kar seveda ni nestrpnost, temveč je za kristjana dolžnost. Če laže, smo ga dolžni posvariti. Če nas posluša, je prav, če ne, ga pustimo pri miru. Ne smemo pa pustiti pri miru njegove zmote ali laži. Strpnost se nanaša na osebo in ne na resnico. Resnico smo dolžni braniti tako, da jo širimo in zagovarjamo. Hkrati pa moramo biti strpni do oseb.
[Stran 096]
Seveda pa ima strpnost svoje meje. Kadar laž prizadene naše ali naših bližnjih dobro ime, je potrpljenja konec. Gre za obrekovanje, ki je kaznivo dejanje. V takem primeru razsodi sodnik in obrekovalca kaznuje. To drži v vseh civiliziranih deželah. Izjema smo seveda mi, ki moramo že pol stoletja poslušati, kako nas zmerjajo z »izdajalci«, kako lažejo in tisočem pobitih in mučenih še vedno jemljejo dobro ime, pa ni sodnika, ki bi bil pripravljen storiti svojo dolžnost. Seveda, mi moramo biti in smo strpni do onemoglosti. A če kdo misli, da bomo ob vsej strpnosti verjeli, da je republika Slovenija že pravna država, se hudo moti.
Ker pa smo se že dolgo tega v dobro naroda odpovedali revolucionarnemu rušenju komunističnega režima, vemo, da moramo to odločitev plačevati s svojim časom. To pa ne pomeni, da se odpovedujemo dobremu imenu, da smo brezbrižni do resnice ali da pozabljamo na veličino žrtev komunistične revolucije. Nasprotno. Vemo pa, da ostaja odgovornost za čistost tega spomina zaenkrat še vedno v veliki meri na naših ramah. To ceno za mir vdano sprejemamo in potrpežljivo čakamo, da se zgodi, kar vemo, da se bo zgodilo. Tudi v Slovenijo se bo nekoč vrnila pravica. Resnica bo končno odplavila laž, pa četudi tega marsikdo med nami ne bo dočakal na tem svetu. A to nas kristjanov ne bi smelo motiti. Saj se resnice ne poslužujemo, temveč ji skušamo služiti.
14.2. Tri fare
France Papež