1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Saj ne gre za konje
Niko Grafenauer
1.1.2.
Za vsem vsakodnevnim in vsakdanjim – za vsem, kar nas zadeva tako, da zaključujemo svoje dneve neveselo in se prebujamo v nove s pičlimi pričakovanji – za vsem, kar nas sicer tako zaposluje, da nam zmanjka časa in domišljije, da bi se dokopali do razumetja širših obzorij dogajanja, za vsem in izza vsega počasi vstajajo obrisi nekega občutja, ki mu ne moremo reči drugače kot nemoč. Občutek imamo, da ne pristopamo k stvarem tako kot k njim pristopa človek, ki je v posesti samega sebe, prost in svoboden človek, ampak bi preje rekli, da nas vklepajo neke sile, ki prihajajo od znotraj in ne od zunaj in jih zato občutimo kot lastno nemoč. Naše kretnje se ne začenjajo s pravo voljo, ne grejo do konca in zato ne dajejo tistega zadovoljstva, ki prihaja po opravljenem delu.
Ko govorimo o nemoči, mislimo seveda na tisto nemoč, ki zadeva naše skupne reči. Svojo osnovno nelagodnost bi lahko izrazili z vprašanjem: Zakaj Slovenci ne moremo prav postaviti države? Ko ga zaslišimo, tako postavljenega, se zavemo, da smo v območju nekega temeljnega dejstva. Hkrati si moramo priznati, da smo nad njim tudi začudeni, saj si nismo nikoli mislili – še takrat, ko smo o državi samo sanjali – da ga bomo morali kdaj postaviti. Tudi takrat, ko države še nismo imeli, smo namreč mislili o sebi, da smo politično kompetenten narod – v celoti in brez ostanka.
Narod, ki hoče postaviti državo, mora biti notranje suveren. Suverenost vključuje zadnjo odgovornost, ki je v tem, da se tisti, ki se čutijo suverene, ne morejo in nočejo na nikogar ozirati in se ne morejo in nočejo o temeljnih vprašanjih svojega obstoja z nikomer posvetovati razen s seboj. Zavest suverenosti lahko prebiva samo na določeni podstati, ki nastane v ljudeh, ki vedo, kaj so, in hočejo to, kar so, tudi biti. Biti to, kar si, pa ni nič drugega kot opis tega, kar izraža beseda identiteta – pokritost s seboj. Narodova identiteta je pogoj njegovega suverenega duha.
Torej, vedeti, kaj si, in to kar si, tudi hoteti biti. Kako je s tem? Kako je s slovensko identiteto? Slovenci smo imeli takšno zgodovino ali pa takšno začetno naravo, da smo mogli in morali pridobiti velike preživetvene sposobnosti. To nas je ohranilo. Pri tem nam je veliko pomagala kultura, v vseh njenih razsežnostih, zlasti pa v tem, da nam je prinašala transcendentalni smisel človeškega obstajanja. Ob tem pa smo šli skozi takšno zgodovino ali pa smo bili takšne začetne narave, da se v nas vzporedno s tem ni razvila v taki meri in intenzivnosti tudi zavest identitete. Veliko vlogo je pri tem imela omejenost našega življenjskega prostora. Komaj je kdo takorekoč stopil čez prag domače hiše, že se je znašel sredi povsem tujega sveta. Tam pa je bilo treba s poudarjanjem in razkazovanjem tega, kar si, biti varčen in previden. Tuji svet je uveljavljal, dosledno in neizprosno, svoje pogoje obstajanja. V takem se je identiteta umaknila v notranjost, tam pa ni mogla dolgo živeti. Pravzaprav se sploh ni mogla prav razviti.
Obstajajo zgodbe, ki kažejo, kako globoko so v nas te stvari. Eno nam je nedavno v Frankfurter Allgemeine Zeitung povedala dunajska novinarka Eva Menasse, ki je raziskovala umiranje zadnjih Slovencev na avstrijskem Štajerskem, zlasti v vaseh Lučane, Gradišče in Klanec. Pred nami je razgrnila tudi primer Sabine Narat. Ko je kot šestletna deklica šla prvič v šolo, ni znala niti ene nemške besede. Kar je tam tistega dne doživela, je ostalo v njenem spominu kot ponižanje vsega, kar je živelo v domači hiši. Ko se je pozneje vračala iz Graza, kamor je šla v službo, se je z materjo, ki je govorila slovensko, pogovarjala samo po nemško, poleg tega pa ji nikoli ni pozabila poočitati, da je ni naučila nemščine. »Kdor hoče danes kaj pomeniti, govori vendar nemško.«
Za nas je na tej zgodbi zanimivo to, da neke šestletne slovenske deklice napad na njeno jezikovno in narodnostno identiteto ni zadel kot nekaj neznosnega. Lahko bi se mu bila uprla – na skrit, otroški način, v obliki trme. Lahko si predstavljamo, da bi se bilo to zgodilo. Tako pa je že prvemu srečanju s tujostjo in prvem napadu na to, kar je bila, sledila vdaja, ki je potem trajala celo življenje. Da se je ta vdaja zgodila v starosti, ko deklica še ni razpolagala s kulturo zavestnega narodnega [Stran 002] spomina, ki bi jo v tem, kar je bila, podpiral tudi od zunaj, nam veliko pove o elementarni moči njene identitete. Ali je bil otrok, katerega zgodbo smo posneli po neki aktualni reportaži, izjema?
Danes, ko se zdi, da je preteklost tu predvsem zato, da na njej vadimo umetnost pozabljanja, se le redko kdo spominja, kaj se je v prvih povojnih letih, daleč od krvi in smrti, dogajalo v preprostih klopeh podeželskih šol. Tam so od prvih razredov naprej sedeli tudi otroci domobrancev, za katere se je vedelo – prvo leto še ne tako določeno in zagotovo, potem pa vsako leto bolj – da so jih nekje, v nekih gozdovih, nedoločno povezanih z imeni Teharje in Kočevski Rog, pobili. Ti otroci so bili torej brez očeta – sirote, tudi če so vsaj zvečine še imeli matere. To so vedele tudi učiteljice. In vendar se je moglo zgoditi nekaj človeško komaj razumljivega. Ko je prišel Dedek Mraz, eden od socialističnih surogatov krščanskih praznovanj, je prišlo v razredih do delitve: nekateri otroci so šli v prostore za obdarovanje, otroci domobrancev – v nekaterih razredih jih je bilo le nekaj, v nekaterih pa do polovice – pa so obsedeli. Ti niso dobili nič. Bilo jim je tudi povedano, zakaj ne bodo dobili nič. Zato, ker so otroci izdajalcev.
Tu pomislimo na več stvari. Gotovo tega niso uprizarjale vse učiteljice, mnoge tega niso počele rade. A tiste, ki so: kakšna bitja so to bila! Ali je katera med svojimi papirji, ki jih je zapustila, ohranila tudi opis katerega teh prizorov, ki ji je pozneje moral priti pred oči in ga ni mogla več pozabiti? A bolj važno je nekaj drugega, nekaj, na kar takrat, ko smo za te reči slišali, še pomislili nismo, danes pa na naše veliko presenečenje prihajajo na dan. O tem, kaj se je tedaj dogajalo v otrocih, nam pripovedujejo sami. Da so bili prizadeti je razumljivo, toda mislili smo, da so bili prizadeti drugače. Mislili smo, da je za njihovo ponižanostjo plivkal upor; da so v sebi začutili nasprotovanje, kakor so ga začutili tedaj, ko je kdo iz vasi govoril čez njihovo hišo. A ni bilo tako. Danes izvemo, da so tiste delitve doživeli kot sramoto. Podoba, ki so jo imeli o svojih očetih in ki so jo obnavljali v pogovorih okoli domače mize, ni mogla tekmovati s podobo, ki so jo izrisavale učiteljice kot predstavnice oblasti – to je tako važno, kot predstavnice oblasti. Podoba, ki so jo imeli o svojih očetih, ni imela te moči, da bi jih obvarovala. Tudi to je bila nekakšna vdaja, ki so jo pozneje, ko so odraščali, jemali nazaj in popravljali, spomina nanjo pa ni bilo mogoče izbrisati povsem. Njena senca pada še na naš čas.
[Stran 003]
In spet si pravimo: lahko bi bilo tudi drugače. Ko bi bila naša kultura drugačna, ko bi bila izkušnja zgodovine, iz katere se je oblikovala naša genska snov drugačna, potem ponižanje, ki so ga ti otroci doživljali v šolskih klopeh, ne bi šlo mimo brez upora – takrat otroškega in tihega, pozneje odraslega in odgovornega. To bi se bilo, kot rečeno, lahko zgodilo.
Vprašanje, ki si ga moramo po vsem zastaviti, je naslednje: Kakšen je vzorec, ki je zapisan v nas? Kakšne možnosti nam daje? Ali je to isti vzorec, ki se je uveljavil na Koroškem, kjer smo Slovenci v enem stoletju izgubili stotisoč ljudi – praktično vse? Ali je to isti vzorec, ki dovoljuje, da se je to, kar se je zgodilo na Koroškem, začelo sedaj dogajati tudi na Tržaškem? Ali je snov, iz katere smo narejeni, naklonjena ohranjanju same sebe? Ali je vzorec, ki nas določa, tako koncipiran, da daje razumno jamstvo za ohranitev narodove mase in energije? Kakšni smo?
Zgodovine seveda ne moremo spreminjati, lahko pa se potrudimo in raziščemo, kakšna je bila in kakšne smo se v njej mogli narediti. Pri tem seveda ne bi smeli dovoliti, da nas zmoti cinični stavek, da se iz zgodovine ni mogoče ničesar naučiti, razen tega, da se iz nje ni mogoče ničesar naučiti. Temu ciničnemu stavku nasproti bi morali postaviti stavek o človekovi osnovni racionalnosti in si v njegovi luči ogledati izsledke svoje raziskave. Ko bi tako ti izsledki stali pred nami, očiščeni vseh utvar, bi v njih lahko poiskali svojo podobo. Ničesar si ne bi smeli pri tem prikrivati. Če bi dolgo in potrpežljivo tako stali pred njimi, bi se nam gotovo nazadnje odprla tudi možnost, da najdemo odgovor na vprašanje, zakaj ne moremo prav postaviti države.
Če bi bili dovolj natančni in se ne bi zadovoljili prav s prvim odgovorom, ki bi prišel, bi nazadnje pristali pri ne neosnovani domnevi, da je naša politična ohromelost tudi – morda pa predvsem – posledica poznega delovanja nekega šoka, ki smo ga doživeli v nedavni zgodovini. Gre za naslednje. Ko so komunistični teroristi leta 1942 začeli z umori po vaseh in mestih, so se ljudje nanje odzvali na dveh ravneh. Na tisti ravni, kjer so bili shranjeni njihovi tradicionalni vzorci vedenja, s sprejetimi pravili dovoljenega in nedovoljenega, so umore obsodili od začetka. Prevzel jih je strah in zgroženost. Tako je bilo skraja in tako se je dogajalo na zavestni ravni, ki jo je, kot rečeno, oblikovala tradicionalna kultura. Potem pa je k temu prišlo še nekaj drugega – motnega in temnega. Ljudje so zaslutili, da to niso umori, kot so jih bili vajeni, umori zaradi dediščin, ljubosumja in maščevanja, ampak nekaj povsem drugega. Zavedeli so se, da so to politični umori. To pa je bilo nekaj drugega, nekaj popolnoma novega, neznanega, neskušenega. Političnemu umoru niso znali prirediti nobenega razumljivega vzroka. S tem pa ljudje, ki so politične umore uprizarjali, niso bili več predmet prezira in obsodbe, ampak so se jim začele pripisovati lastnosti, ki so jih dvigale nad navadne in povprečne ljudi: če se do sedaj zaradi politike ni ubijalo, tu pa so ljudje, ki to delajo, je več kot na dlani, da so to posebni in izredni ljudje. Od tu pa ni bila daleč misel, da imajo ti ljudje posebne pravice. Pri tem ni ostalo skrito, da jim te pravice niso bile dodeljene od zunaj, ampak so jih našli in odkrili v sebi. In ko so ti ljudje pozneje zahtevali oblast, je že veljalo za sprejeto, da jim oblast pripada. Komunisti niso ubijali – in ubijali so toliko, da so se uveljavili v zavesti časa kot ubijalci – zato, da bi eliminirali nasprotnike, ampak so ubijali predvsem zato, da bi legitimirali svojo voljo do oblasti. Z ubijanjem so dokazovali – z ničemer ne bi mogli bolj – ne samo da moč imajo, ampak da imajo tudi pravico do nje. Komunisti so utemeljevali oblast tudi z mitom, s svojimi ustanovnimi besedili, s svojimi ideološkimi obredi, nobena stvar pa jih ni tako za trdno in tako za dolgo uveljavila kot nosilce oblasti kot ravno politično aranžiran umor. Za ljudi je to bilo povsem novo izkustvo, zgrabilo jih je globinsko, a so se ga na čuden način vseeno malce sramovali in ga zato niso pripuščali na področje, ki ga ureja tradicionalni um. Odkazano mu je zato bilo mesto v diafragmi – najtrdnejše mesto pravzaprav – kamor razum ne seže. Tisti pa, ki niso mogli, da tega izkustva ne bi prisilili, da stopi v svetlobo etičnega uma, te so v zadnjem dejanju ali pobili ali pregnali. Ti so se odločili, da branijo Termopile, kot pravi Kavafis, in niso slutili, da bodo nazadnje Perzijci prodrli. Ostali so tisti, ki so pač ostali.
Motijo se tisti, ki pravijo »Ljudje zato ne govorijo, ker se bojijo« ali »Ljudje volijo nekdanje gospodarje zato, ker se še vedno bojijo«. Ljudje govorijo, kakor govorijo, in volijo, kakor volijo, ne zaradi strahu, ampak – naj se sliši še tako paradoksno – zaradi spoštovanja – temnega, skritega, ponižujočega. To izprevrženo spoštovanje jim ne dovoli, da bi se dokopali do avtentične suverenosti demokratičnega državljana.
Če je identiteta, kot smo uvodoma omenili, istovetno obstajanje s seboj, potem je njen bistveni del neko védenje – védenje za sebe ali samozavedanje. Če hoče človek živeti v [Stran 004] identiteti, mora v prvi vrsti vedeti, kaj je. To vedenje pa ne zadeva samo nekega dejstva, ki ga je mogoče opisati, ampak nujno in takoj vključi normativne zahteve: védenje za sebe ali samozavedanje je tudi že, vsaj v določeni meri, samozavest ali, z drugo besedo, samospoštovanje. Samospoštovanje pa zaradi moje osnovne družbenosti ne more ostati v sebi: nujno se mora bojevati za spoštovanje drugih.
S tem pa smo se dotaknili neke zelo pomembne stvari. Videli smo, da je identiteto mogoče normalno živeti samo v moralno koncipiranem svetu. Samo v svetu torej, v katerem je dejstvo, da sem upravičen o sebi misliti s spoštovanjem, tudi že jamstvo, da bodo tudi drugi o meni mislili s spoštovanjem. Če pa pri vsej iskrenosti in objektivnosti – potem ko sem sebe, kot pravimo, postavil v perspektivo – ponovno ugotovim, da o sebi smem misliti s spoštovanjem, družbeno okolje pa spoštovanja, ki ga imam do sebe, z mano ne deli, potem moram pristopiti k nekim dejanjem za spremembo družbene biti. Kako pa sem prišel do razumne gotovosti, da si spoštovanja ne samo ne smem odrekati, ampak tudi ne smem dovoliti, da mi ga odrekajo drugi? Tako da nobeno od relevantnih dejstev v družbenem prostoru – sem spadajo predvsem enake pravice drugih – v bistveni stvari ne zanika moje specifične identitete. Šele po tem samouvidu smem reči, da je moja identiteta moralno utemeljena.
Naše razmišljanje se je izteklo v misel, da identiteta kaže v smer družbenega angažiranja človeka. Od vprašanja, kaj je človek, smo prišli do vprašanja, kaj je družba.
Kaj pa je družba? Kaj je, posebej, moderna družba? François Furet je pokazal na ostrino tega vprašanja s tole formulacijo: »Stremljenje po svobodi, ki ga je prinesla Francoska revolucija, je sprožilo središčno temo sedanjega časa: Kaj pa je družba, če smo vsi avtonomni posamezniki?« Identiteta posameznika, vse lepo in prav, kaj pa kolektivna identiteta družbe? Družbe ni, če ni vezi, ki avtonomne posameznike povezuje v družbo. Najbolj nepogrešljiva od teh vezi je pravičnost. Prostor, v katerem vlada pravičnost, imamo ljudje za svoje domovanje. Brez osnovne pravičnosti ni normalne človeške družbe. Protičloveška ost nepravičnosti, ki jo človek mora prenašati, je v njeni žaljivosti. Nepravična družba je žaljiva družba.
Ko je parlament države Slovenije junija leta 1991 izvolil Antona Drobniča za državnega tožilca, se je poleg drugih nenavadnih reči dogodilo tudi tole. »Rdeči odnosno roza-rdeči kontinuum« je organiziral zbiranje podpisov proti Drobničevi izvolitvi. Na čelu podpisnikov protestne izjave so stala imena imenitnih političnih in kulturnih predstavnikov tega ideološkega spektra. Prvi je bil predsednik predsedstva države Milan Kučan, potem pa so sledili ugledni akademiki in profesorji, na primer Ciril Zlobec in dr. Matjaž Kmecl, nato pa razne celebritete, kakor so se mogle razviti v totalitarnem sistemu. Seznam podpisnikov je bil impozanten. V nekaj tednih so zbrali več kot trideset tisoč imen. Komunisti so se odločili, da bodo pokazali svojo moč.
Ko se je vse to dogajalo, sem se spomnil nekega dogodka s konca avgusta ali začetka septembra leta 1950. Z Drobničem sva ure in ure hodila po ljubljanskih ulicah in premlevala žgoč problem. Oba sva nekaj prej prišla iz taborišča in Drobnič naj bi se tistega večera javil na ozni. Šlo je seveda za sodelovanje. Med tehtanjem za in proti sem mu, kakor se spominjam, svetoval, naj še nekaj časa zavlačuje. Toda to je bilo samo govorjenje, v sebi se je Drobnič že zdavnaj odločil. Potem sem šel jaz na vlak, Drobnič pa domov – mimo ozne. Mogoče bo nekoč sam opisal, kako so ga prišli naslednji dan iskat in kako je na ozni odklonil sodelovanje. Danes, ko ga vsi poznamo, bralcem ni treba pripovedovati, da je to naredil izzivalno in suvereno. Treba pa je povedati nekaj drugega. Treba je povedati, kako nevarno je to bilo – danes nepredstavljivo nevarno. Sam, ki sem to doživel, to samo še vem, občutiti tega po tolikih letih ne morem več. Tistega dopoldneva je Drobnič na ozni stal pred neko silo, ki bi ga lahko nekaznovano strla. Kako to gre, mu je tudi še bilo živo v spominu, saj je komaj nekaj tednov prej prišel iz njenih ustanov.
Ko sem se spomnil tega dogodka in ga vzporedil z imeni z vrha seznama podpisnikov proti njegovi izvolitvi, sem pomislil: kakšna bedna klavrnost. Vsi so se namreč priključili najbolj opresivnemu sistemu, kar jih je iznašlo to stoletje. Biti povezan s komunizmom je, da navedem samo besede Stéphana Courtoisa, »nekaj strašnega«. V resnici pa sem takrat veliko premišljal še o nečem drugem. Spraševal sem se, kakšna je družba, v kateri se lahko dogajajo stvari, ki tolčejo po središču človekovega moralnega zavedanja; kakšna je družba, v kateri potrpežljiva vrlina, kot pravi Hamlet, dobiva brce – ne samo nekaznovano, ampak tudi neopaženo, res, kakšna družba je to? In kakšni ljudje! Ali smo že potopljeni v politiko absurda?
Pred letošnjim slovenskim kulturnim praznikom smo bili obveščeni, da bo dr. Matjaž Kmecl v treh radijskih oddajah predstavil [Stran 006] Slovencem svoje novo branje Prešernovega Krsta pri Savici. Po tem branju, tako oglas v časopisu, naj bi bilo pokristjanjenje Slovencev in izguba politične samostojnosti prav umljiva šele z uvedbo pojma kastracije. Kot del širše zgodovine pa naj bi bila ta interpretacija tudi prispevek k zgodovini mučnega nastajanja evropskega subjekta. Avtor teh vrstic mora z resničnim obžalovanjem povedati, da napovedanih oddaj ni mogel poslušati. Z obžalovanjem zato, ker je dr. Kmecl že obilno dokazal, da ima poleg spoštovanja vredne erudicije tudi talent za odkrivanje zanimivih in novih reči. Vendar upravičeno dvomimo, da je profesor vključil v svoje razmišljanje tudi boleče, a še vedno aktualno vprašanje pohabe pa tudi samopohabe, ki so se ji Slovenci izpostavili in ki so ji bili Slovenci izpostavljeni v tem stoletju. Čisto lahko, da ta prosvetljeni bralec ni prišel tako daleč v sedanji čas. To bi bilo škoda, saj bi bilo ne samo zanimivo, ampak za našo moderno ali postmoderno kulturo tudi poučno, izvedeti, kaj je »osvobojeni in osamosvojeni« evropski subjekt, takorekoč pred našimi očmi, naredil s seboj. Kako zelo se je prizadel! Ta uvid bi mogoče sprožil novo branje Krsta pri Savici.
To, kar se je dogajalo okoli Drobničeve izvolitve, je bolj kot vse drugo žaljivo. Cela vrsta ljudi je bila žaljenih, žaljeno pa je bilo tudi osnovno načelo, ki zagotavlja pripravljenost za sobivanje v skupnosti. Za naše razmišljanje pa je važno predvsem to, da žaljeni človek ni primeren za postavljanje države. Če se seveda ne upre. Uprl pa se bo samo človek z identiteto – človek, ki ve, kaj je.
Tak človek tudi ne bo dovolil, da se poljubno ravna z njegovim zgodovinskim spominom. Enciklopedija Slovenije je prostor, v katerem je shranjeno zgoščeno narodovo vedenje o sebi. Ali je to vedenje, kakor ga najdemo v obstoječi Enciklopediji, takšno, da ga lahko mirne duše izročimo prihodnosti? Poglejmo si nekatere vpise iz zadnjega, 13. zvezka.
Članek Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju daje že z naslovom vtis, da so ljudje, ki jih je neka partija obsodila za »vojne zločince«, ker so bili pač njeni nasprotniki, tudi dejansko že »vojni zločinci«. S partijsko dikcijo Enciklopedija sprejema tudi partijsko gledanje. Tako bodo žrtve nekega pravnega nasilja ostale v slovenskem spominu za zmeraj kot »vojni zločinci«. Članek nadalje pravi, da so skraja hoteli vključiti v proces več nasprotnikov, menda okoli osemdeset, »po številnih zaslišanjih in pridobljenih podatkih« pa so jih sodili samo enaindvajset. Človek bi mislil, da so ostale oprostili, saj so »številna zaslišanja in pridobljeni podatki« očitno dokazali, da jih nimajo za kaj soditi. Pa so jih res? Najbrž so bili žrtve izvensodnih ubojev kot večina tistih, ki jih niso sodili. A to znanstvene tenkočutnosti člankarja ne prizadene, čeprav piše o Kočevskem procesu in so ti bili v nekem smislu vključeni vanj, vsaj na začetku, v predsodnem postopku. Ko pravi nadalje, da so šestnajst »obtoženih« (pravilno se ji je zapisalo, res samo »obtoženih«) usmrtili v Mozlju, se mu ne zdi vredno omeniti važnega dejstva, da se za te grobove petdeset let ni smelo vedeti – da jih sploh ni bilo. Ko Enciklopedija govori o tistih štirih, ki so bili obsojeni na prisilno delo, se ji zdi potrebno povedati, da so delali na »Kajfežovi žagi«, ne zdi pa se ji vredno povedati, kaj se je z njimi zgodilo v jesenski nemški ofenzivi, »ki jo je preživel samo« eden. Ali ni bilo morda tako, da so tudi te tri komunisti pridružili tistim šestnajstim »vojnim zločincem«, ki so že ležali v Mozlju?
Takoj za zgornjim člankom prinaša Enciklopedija Slovenije članek Sodni zapori v Ljubljani. Kaj se Enciklopediji zdi pomembno in kaj ne, se vidi iz tega, da je razdobju 1941 – 1945 posvečenih 31 vrstic, razdobju po letu 1945 pa samo ena, in sicer tale: »1962 so sodne zapore preselili, zgradbo pa kmalu nato podrli«. Pika! In vendar so bili »sodni zapori v Ljubljani« po maju 1945 tako polni, da so pokali. Avtor tega komentarja je bil leta 1949 sam tam in nekaj o tem ve. In vendar so od tu odvažali ljudi na morišče! In vendar se je tu dogajalo nasilje, ki je tekmovalo z vsem, kar se je v tem poslopju kdaj zgodilo! Ali to niso bili ljudje? Koga brani ES? Ali se je odločila vzdrževati totalitarno razlikovanje med tistimi, ki so ljudje in tistimi, ki niso čisto ljudje?
Za razumevanje gledanja ES na zgodovino je zelo poučna primerjava med člankoma, ki obravnavata Slovenski poročevalec in Slovenski dom. Prvi se omejuje zgolj na dejstva in daje stvarno sliko časnika. Člankar se zadržuje v strogo odmerjeni razdalji, tako zelo, da izvemo malo ali nič o tem, kaj je časnik hotel biti. Slovenskemu domu pa se pozna želja po ideološki diskvalifikaciji. Govori skoraj samo o njegovi vsebini, pri čemer ne kaže nobenega razumevanja za čas in razmere, v katerih je izhajal. Kdor bi presojal obe strani, vpleteni v državljansko vojno, po vpisih teh dveh časnikov, ki sta ju na neki način predstavljala, bi dobil zelo pristransko podobo. Pred sabo imamo majhne prispevke k ideološki ofenzivi na slovenski spomin. Aliquid semper haeret – Nekaj zmeraj ostane, mar ne?
Vpisu Slovensko domobranstvo razen dveh stvari nimamo kaj očitati. Ti dve stvari pa sta [Stran 007] naslednji. Prvič, Slovensko domobranstvo ni bila »kolaborantska organizacija«. Te oznake avtorju toliko ne zamerimo, ker nismo pričakovali, da bo naredil razvoj, ki bi ga v tej točki korigiral. Vseeno pa ga moramo opozoriti na naslednje zelo preprosto dejstvo: Če je to, kar se je dogajalo v Belgiji, na Nizozemskem, na Danskem, na Norveškem, v Franciji, če je to bila kolaboracija, potem je zunaj vsakega dvoma, da to, kar se je dogajalo v Sloveniji, ni bila kolaboracija. Kaj je bilo, je drugo vprašanje, kolaboracija ni bila. Če je med rastlinami na travniku, ki imajo skupne znake in zato tudi skupno ime, nekaj rastlin, ki teh znakov nimajo, potem botaniki tem rastlinam dajo drugo ime. Tako delajo botaniki, zgodovinarji in sociologi pa se zdi, da so te precizije odvezani. In drugič! Holocidni umor Slovenskih domobrancev je ne samo integralni del njihove zgodbe, ampak tudi njen vrhunec. Po njem bodo šli v zgodovino. Ko po partizanih ne bo več ne duha ne sluha, bo ta Smrt svetila visoko na nebu in slovenski krmar bo po njej usmerjal svojo ladjo. V tem jim ni mogoče škoditi. Zgodba o njih pa brez njihove smrti ostaja torzo.
Naše branje ES naj s tem končamo. Izrazimo le še svojo začudenost, da najvažnejša knjiga, ki izide, ne doživi prave ocene ali kritike ali razprave. Ali res nismo več v stanju »izmeriti daljo in nebeško stran«? Glede zvezka, ki je pred nami, pa ponovimo že postavljeno vprašanje: Koga brani ES? Na njenih prvih straneh, ki prinašajo člane raznih odborov, so tudi ljudje, za katere ne dvomimo, da so na strani avtentičnega slovenskega spomina. Malo smo presenečeni, a ostajamo z upanjem, da se dajo vsaj dobro plačati.
Zdi se, da ljudje iz tabora kontinuitete vedo, da izročajo svojo stvar v varne roke, ko nas ob vsaki priložnosti pozivajo, da nehamo misliti na preteklost in jo raje prepustimo zgodovinarjem. Toda mi imamo do njih nemalo zadržkov, čeprav hkrati priznavamo, da se je nanje zgrnila kritično velika porcija tranzicijskega dela, s katerim se moramo ubadati sicer vsi. Ne gre samo za to, da jim dejstvo, na katero nas je opozoril eden od njih, da so namreč morali »izjemno hitro diplomirati in doktorirati«, mogoče ni samo v prid, ampak za neko drugo, temeljno stvar. Niso namreč še opazili – v pregnantnem pomenu te besede – da se je v totalitarizmu – še vedno jih, se zdi, beseda malce žali – z zgodovino – to pa so predvsem ljudje in njihove ideje – grdo ravnalo. Totalitarna preteklost se jim še ni pokazala v tako nesprejemljivi nedovoljenosti, da bi se od nje morali obrniti v kotu, ki bi ga vsi lahko imeli za »kopernikanski obrat«. To pa praktično tudi pomeni – omejena odsotnost [Stran 008] to pomeni – da ostajajo v okviru politike kontinuitete. Tako imamo pravico govoriti, če mislimo na stroko kot stroko; vsi pa vemo, da obstajajo bleščeče izjeme, ki jim čas ne bo pozabil dati priznanja in nagrade.
Po naše je tako, da bi se zgodovinarjem preteklost – kot smo rekli so to ljudje in njihove ideje – morala zasmiliti. Morali bi biti malce užaljeni, da se je s preteklostjo tako grdo ravnalo, saj so vendar njeni varuhi – saj je preteklost vendar njihova stvar. Ko se je grdo ravnalo z zgodovino, se je v resnici – seveda pri tem računamo na normalno človeško občutljivost – grdo ravnalo z njimi.
Za utemeljevanje mehkega postopka pri prehajanju iz enega zgodovinopisja v drugega, so zgodovinarji iznašli – v resnici je niso iznašli, ampak so jo samo bistro zagledali – teorijo o »subjektivnem gledanju« in o »pravici do interpretacije«. Najprej je treba reči, da zadeva z »interpretacijo« drži in hkrati ne drži, zato brez kvalifikacije o njej ne bi smeli govoriti. A raje premislimo tole: Denimo, da je kdo bil član partije pet ali deset ali petnajst let, ali ima to sedaj kakšen vpliv na njegovo »interpretacijo«? Ali je mogoče reči, da se v tisti ideološki komori z njim ni nič zgodilo? Nedavno smo slišali, da imajo zgodovinarji nekje na voljo »dva izredno močna računalnika«. Bojimo se, da računalniki ne bodo dovolj. Pri tranziciji gre za notranjo osvoboditev. Problem je, kot zmerom, v glavi.
Upamo, da so bralci opazili, da še vedno govorimo o tem, da ne moremo ali ne znamo ali nočemo postaviti države. Ne moremo je postaviti, ker ne moremo ali ne znamo ali nočemo biti državljani. Ali drugače, ker nismo ljudje identitete. Zaradi naše neidentitete se v državi lahko dogajajo poljubne reči. Že danes se lahko reče karkoli, kmalu pa se bo lahko tudi zgodilo karkoli. Nikomur ni več treba računati na nas kot državljane, ki si nekatere stvari dovolijo in drugih ne. Predstavljajte si, da bi na ulici ustavljali ljudi in jih opozarjali, da na trgu nekje v bližini pripravljajo za nekoga grmado, predstavljajte si, da se, po pričakovanju, za to nihče ne bi zmenil, predstavljajte si to in se potem vprašajte: Koliko časa pa bo moralo še preteči, da bo ta možnost stopila iz domišljije v resničnost?
Ni dosti več kot dva meseca, kar smo v Delu brali članek o Argentini z naslovom Evidence pogrešanih obstajajo. V njem je stalo, da »Argentina podoživlja eno najbolj temačnih obdobij svoje zgodovine – čas vladavine vojaške hunte in tako imenovane umazane vojne, v kateri je izginilo na tisoče ljudi«. Izraženo je bilo upanje, da »po šestnajstih letih, odkar se je hunta umaknila z oblasti, spet obstaja vsaj medlo upanje, da bo grozljiva zgodba o pogrešanih naposled razjasnjena«. Članek je poln skritega prezira do slovenskega bralca. Ali uredništvo, ki je članek ali naročilo ali dopustilo, misli, da je slovenski bralec že tako prepariran, da ne bo pomislil na Slovenijo, ko bo bral: »Po uradni verziji je v času diktature izginilo dvanajst tisoč ljudi, a človekoljubne organizacije in neodvisni raziskovalci ocenjujejo, da je realno število med dvajset tisoč in trideset tisoč.« Mar ni bilo skoraj do pike tako tudi v Sloveniji?
Ali ni bila »umazana« tudi naša vojna in ali ni bil posebej »umazan« naš mir?
In dalje, kako si upajo slovenski dnevniki priobčevati fotografije, ki prikazujejo izkopavanje nekaj let starih množičnih morišč iz Hrvaške in Bosne, ne da bi pri tem vsaj omenili, da so pri nas doma številna množična morišča izpred petdesetih let, ki se zavestno potiskajo v molk in pozabljenje? Njihova žaljivost je v tem, da se jim očitno zdi, da to ni več treba.
In vendar so v Sloveniji morišča s tisoči pokončanih ljudi, za katere se nihče ne briga in ni nikomur mar, kdo v njih leži; in vendar je sredi Ljubljane oskrunjeno veliko vojaško pokopališče; in vendar so na ljubljanskih Žalah, za čudovitimi Plečnikovimi propilejami, še danes oskrunjeni grobovi. Od kod torej pogum predsednika države, da pravi, »da v Sloveniji ni sistematičnih grobih kršitev človekovih pravic«? Odkar se je »hunta« umaknila z oblasti, res še ni šestnajst let, odkar pa so se ti zločini godili, pa je že več kot petdeset let. In kdo še ve za stavek, ki ga je pred več kot dvesto leti izrekel Edmund Burke: »Politika ni nič drugega kot morala, pisana z velikimi črkami.«
Kako malo se je treba ozirati na kritično sposobnost naših bralcev ali poslušalcev, kažejo tudi primeri, ki že mejijo na banalno. Ko so se lanskega oktobra poslavljali od narodnega heroja Andreja Cetinskega, je avtor spominskega zapisa v Delu posebno hvalil njegovo humanost in vsestransko človečnost. To ni nič čudnega, čudno pa je to, v čem se je po avtorjevem mnenju kazala pokojnikova humanost in človečnost. Ko je kot partizan nekoč prišel v domačo vas po hrano, ga je ustavil domači župnik in mu rekel, da ve, po kaj hodi, in naj drugič ne pozabi zaviti tudi v farovško drvarnico, kjer ga bo nekaj čakalo. Vsak večer je poslej tam bila zanj pletena košara, polna gnjati, klobas, kruha, potice in žganja. Košara je bila tako težka, da je najprej [Stran 009] odnesel samo njo. Čeprav člankar nakaže, da sta humanost in človečnost Andreja Cetinskega v tem, da je sprejemal hrano od, da tako rečem, ideološkega sovražnika, natanko le nisem razumel, kaj je njegova humanost in človečnost imela opraviti z župnikovimi klobasami. Potem pa sem v reviji Transit, številka 15, naletel na zelo zanimivo razpravo nekdanjega češkega disidenta – bil je med podpisniki Listine 77 – in sedanjega politika Petra Pitharta z naslovom Dvojni značaj Praške pomladi. (V eseju najdete med drugim zanimivo analogijo med Aleksandrom Dubčkom in našimi reformnimi komunisti.) Avtor je namreč vpletel v besedilo tudi poučno anekdoto o Džerdžinskem. Zgodbica gre takole: Moskovčan razkazuje svoje mesto prijatelju iz tujine. Nenadoma ves vznemirjen zgrabi prijatelja za roko: »Ali ste videli? Džerdžinski se je ustavil in mimoidočega dečka pobožal po glavi. Kakšen humanist, kakšen človekoljub!« Ko ga tujec začudeno pogleda, doda Moskovčan: »Čisto lahko bi ga bil tudi ustrelil.«
Andrej Cetinski je bil oktobra 1943 kot dvaindvajsetletni partizan tudi član izrednega vojaškega sodišča na Kočevskem procesu. Tam je bilo šestnajst ujetih četnikov in vaških stražarjev obsojenih na smrt, kot smo že povedali. Zanimalo bi nas, kako je bilo z njegovo humanostjo in človekoljubjem tam. Zapis v Delu nam namreč o tem ničesar ne pove.
Res, kako malo se je treba ozirati na to, kako bodo reagirali ljudje! Kakor da bi tisti, ki namesto nas spremljajo življenje in ga spreminjajo v dogodke, ki nam jih potem sporočajo, vedeli, da se v nas nima več kaj zganiti. In če bi se že kaj zganilo, bi na tisto, še preden bi moglo sprožiti kakšno dejanje, že pozabili. Nimamo več časa, da bi ob čem obstali in si rekli: to tu je nekaj važnega, to moram premisliti, to moram spraviti v svoj spomin, tega za nobeno ceno ne smem pozabiti. Vse bolj postajamo ljudje brez spomina in ljudje brez zgodovine. Ali smo se že kdaj nad čem začudili, kot se je začudil poljski pesnik Julian Kornhauser:
[Stran 010]
Nož, ki si mu ga nekoč nastavil na grlo,
ti sedaj služi za rezanje papirja.
Ali smo že kdaj zahtevali kaj takšnega kot je zahteval isti pesnik:
Nekoč si rekel, da je vse samo romantika,
sedaj pa še povej, koliko si z njo zaslužil.
Ali je kdo ugovarjal, ko so nam skušali podtakniti, da smo »narod, ki je v novejši zgodovini doživel kar dve polaščanji« in so hoteli s tem poistiti dve neprimerljivi stvari: komunistični totalitarizem in katoliško kulturo; ali takrat, ko so pred nas postavili trditev, da se po letu 1990 »kvaliteta našega političnega življenja ni bistveno izboljšala«; ali takrat, ko so nam rekli, da imamo »namesto ene več partij«, ki se borijo za »monopol na oblasti«? Koliko ljudi se upre, vsaj notranje, ko skušajo nekateri ljudje pred nami diskreditirati demokracijo z denunciranjem strank, ki da jih »žene nepotešljiva strast po oblasti«; ali takrat, ko nas s pozivanjem »k zrelosti in preseganju preteklih delitev« hočejo ponižati v ljudi brez spomina; ali takrat, ko govorijo o komunistih, da so imeli »svojo vizijo«, (ah, kako civilno!); ali takrat, ko nas prepričujejo, da smo si pač »različni«, kar je res in normalno, a ne povejo ničesar o tem, kar je še bolj res, da je različnost, ki ti omogoča, da svoj narod, ko je napaden od zunaj, napadeš še od znotraj, nekaj nedopustnega in zunaj civilizacije. In da si potem zaradi takega dejanja za zmerom zaznamovan. Ko človek bere te reči, pomisli na Heineja:
Poznam melodijo,
poznam besedilo,
poznam tudi gospode sestavljalce.
Res, poznamo jih, a jih tudi ne poznamo. Ne moremo razumeti, kje jemljejo pogum, da ravnajo z nami tako nespoštljivo. Pravzaprav ne z nami, ampak z jezikom. Kar namreč počnejo, se nazadnje izteče v nekaj grozljivega. Najbrž se tega ne zavedajo, iz takih duhovnih kvartirjev prihajajo, da tega ne čutijo tako, toda potem ko smo prebrali njihova besedila in slišali njihove govore, si pravimo: to je ubijanje jezika. Dosežejo, da se iz človeka izseli veselje do besede. Začutiš, da se tu ne da nič več reči, da je tu konec jezika. Ali je to sedaj v njihovem načrtu? Da se bodo polastili naroda tako, da mu bodo vzeli jezik!
Za ilustracijo, kako daleč lahko te reči grejo, se je odločil poskrbeti Delov novinar Grega Repovž s člankom Zastrupljeno darilo A. Drobniča. Članek se končuje takole:
Drobnič pa bo odšel v zgodovino. Tako nekako se ga bomo spominjali: Anton Drobnič, jurist, generalni državni tožilec (od leta 1990 do 1998); na tem položaju hotel rehabilitirati vodje medvojne kolaboracije>glej Quisling; s tem bi posredno dosegel tudi rehabilitacijo nacista in esesovca Rösenerja>glej Nacizem na Slovenskem, ki je bil kot poveljujoči skupaj z organizirano kolaboracijo>glej L. Rupnik odgovoren za več tisoč smrti in deportacije desettisočih nedolžnih med drugo svetovno vojno.
Sedaj se skoraj ni mogoče več slepiti, da ne vemo, kaj hočejo ti ljudje doseči. Doseči hočejo, da se vrne čas, ko bo mogoče pisati Enciklopedijo Slovenije tako, kakor je s svojim člankom pokazal, da si jo zamišlja novinar Grega Repovž. Ko članek prebereš in preigraš vso skalo jezikovnih možnosti, ko iščeš, katera bi mogla nositi odgovor, vidiš, da takšne ni. To smo mislili, ko smo govorili o ubijanju jezika.
Toda, da spet spomnimo na Nika Grafenauerja, ne gre za konje, gre za državo. Problem slovenske države smo zagledali, ne kje na njenem površju, ampak v njenem središču: videli smo, da je težava z njo osnovna – v tem, da je ne moremo postaviti. Bolj resne stvari ne bi mogli opaziti. Če je namreč to res, potem je to izraz naše temeljne nezadostnosti. Vprašati se moramo torej, kaj je z nami. Ali, kakor smo vprašanje formulirali mi, kaj je z našo identiteto. Ta pa, kot smo rekli, vključuje dvoje: vedeti, kaj smo, in hoteti biti to, kar smo. To pa pomeni, da ne smemo dovoliti, da se v svetu, za katerega smo odgovorni, izrekajo ali dogajajo stvari, ki so proti našemu osnovnemu izkustvu. Ali, kakor pravi Shakespearov Cymbeline, ne smemo dovoliti, da nas prisilijo, da bomo plačevali davek zato, da lahko nosimo svoje nosove. Bojevati se moramo za to, da se uveljavi nova narodova paideja: biti v identiteti.
Slovenci smo v tem stoletju imeli takšno zgodovino, da nas je naredila za narod z dvojno identiteto, odvisno od tega, na kateri strani državljanske vojne smo bili, ali na katero stran v državljanski vojni iz različnih razlogov gravitiramo. Danes, pol stoletja po državljanski vojni, sta se obe strani ustalili v novi duhovni, kulturni in politični fakturi, toda osnovni kriterij pripadnosti ostaja isti: odnos do državljanske vojne. Zgodovinski epicenter, v katerem se je slovenska identiteta razklala na dvoje, je državljanska vojna. Napraviti moramo torej temeljni razmislek o državljanski vojni.
Govor o državljanski vojni je povezan s strašljivimi asociacijami. Zgodovinar Claudio [Stran 011] Pavone pravi: »V državljanski vojni država ne izvaja več svoje monopolne oblasti, sproščene sile razbijajo skupnost in družbene vezi, ki so bile še nedavno trdne. Na terenu narodne skupnosti se uveljavijo mehanizmi izključevanja in prezira: sovražnik postane absoluten sovražnik, njegova podoba se spremeni v podobo zločinca, ki zanj več ne veljajo mednarodne vojne konvencije. Sovražnik v državljanski vojni je hujši kot nevernik in razkolnik.« Zato, pravi Claudio Pavone, se ljudje sprašujejo, ali ne bi bilo bolje državljansko vojno izključiti iz javnega diskurza. Toda dodaja: »Postaviti vprašanje državljanske vojne pa daje tudi možnost, da vsi udeleženci, vključno s fašisti (v slovenskih razmerah, s komunisti, op. prev.) dobijo pravo mesto. Če pa se kolektivna zavest ne bo odločila, da stopi na to težko pot in se bo iz katerihkoli političnih motivov odločila raje za bližnjico, bomo zamudili tudi to priložnost, da v odkritosti in medsebojnem razumevanju pridemo do zgodovinskega spomina in ga naredimo za temelj demokracije, na kateri smo vsi udeleženi.«
Za dialog »v odkritosti in medsebojnem razumevanju« slovenski komunisti še niso pripravljeni, kot smo videli. Vemo, zakaj ne. Za oblast, ki so se jo namenili obdržati, je enobejevska interpretacija državljanske vojne condicio sine qua non. Zato Slovenci ostajamo v dveh identitetah. Komunisti hočejo to s frontovsko politično aparaturo prikriti, a dejstvo ostaja dejstvo. Večinski volilni sistem bo to začasno in zasilno aparaturo odstranil in skrb za državo bodo prevzeli ljudje z eno identiteto. Sedaj je to – žal, res zelo žal – edina rešitev.
Toda to je politika. Ostaja še domovina. Kaj je domovina? To je ljubezen, ki daje prostor vsem drugim našim ljubeznim. V to ljubezen smo zajeti vsi. Nobeno srečanje ne sme miniti, da ne bi iz ozadja tiho stopila zraven.
2. Kako se je začelo
2.1. Komunisti napadejo Slovensko zavezo
Janko Maček
2.1.1. Ko je delo v vinogradih še bilo veselo
[Stran 012]
Naša današnja zgodba naj bi govorila o trpljenju in stiskah, ki so jih v letu 1942 doživljali ljudje Bele Cerkve in okolice, ko se je tudi na tem koščku Dolenjske začela krvava revolucija, vendar moramo za začetek poseči še nekaj let nazaj, v čas pred drugo svetovno vojno. Tedaj ob Krki pod Belo Cerkvijo še ni tekla široka cesta in bela cerkev sv. Andreja se je s svojega hribčka, kjer je že več kot devetsto let cerkveno središče, v miru razgledovala proti Podgorju in Gorjancem. Glavna cestna povezava med Novim mestom in Brežicami je šla po drugi strani Krke skozi Šentjernej in Kostanjevico. Iz Bele Cerkve so do ceste prišli čez most pri Dragi, v Novo mesto so pa navadno potovali kar po svojem bregu zelene reke mimo Kronovega, Št. Petra, Lešnice in Ločne.
Seveda ljudje za razglede in izlete po lepi okolici niso imeli veliko časa, saj jih je dan za dnem priganjalo delo, zdaj v vinogradu zdaj na polju ali v gozdu. Komaj je odlezel sneg, že so oživeli vinogradi na Vinjem Vrhu. Tudi po dvajset in več kopačev je hkrati delalo v enem vinogradu, zato med napornim delom nikoli ni manjkalo veselja. Kljub deset in večurnemu garanju se kopačem zvečer ni mudilo domov, ampak so še ostali v zidanici in vesela pesem ter vriski so se razlegali tja v šmarješko in škocjansko faro, katerih področje se je začenjalo blizu Vinjega Vrha. Tudi tam so tiste dni kopali in tudi pri njih je bilo ob večerih po napornem delu veselo.
Ob takih večerih doma najbrž niso molili rožnega venca, s katerim so sicer celo leto razen v poletnih mesecih, zaključevali svoj delovni ali praznični dan. Molitev je navadno vodil oče, če je pa vodilno vlogo prepustil kateremu od otrok, je sam na svojem velikem molku kontroliral, da mladi molivec ni izpustil preveč zdravamarij. Morebitne nepravilnosti je skušal urediti s pogledom ali s spremenjenim glasom, v skrajni sili je pa nemarnež občutil na sebi trdoto debelih jagod očetovega roženkranca. Ponekod oče ni bil tako pobožen, zato je molitev vodila mati, vsi drugi so pa odgovarjali.
Morda se bo kdo kislo nasmehnil, ko bo pomislil, kako preprosto je bilo veselje, ko so se ljudje sprostili ob sadu trte, ki so jo cel dan okopavali v potu svojega obraza. Naj takoj povemo, da ni bilo to edino veselje. V Beli Cerkvi so že od nekdaj imeli močno gasilsko društvo. Še starejši je pa bil cerkveni pevski zbor, s katerim so se Belocerkovčani vedno postavljali. Vsakokratni organist in zborovodja je obenem pomagal tudi pri prosvetnem življenju kraja. V letih, ko so se na obzorju že zbirali temni oblaki druge svetovne vojne, so v Beli Cerkvi imeli živahno kulturno-prosvetno življenje. Fantje so se družili v Fantovskem odseku, dekleta pa v Dekliškem krožku. Vsako zimo so naštudirali dve ali tri ljudske igre in jih igrali v domačem prosvetnem domu, šli so pa gostovat tudi k sosedom. V okviru gasilskega društva so imeli godbo na pihala; pri njej je pomagal organist, njen kapelnik je pa zadnja leta pred vojno bil domačin Jože Ajdnik. Seveda je na kulturno podobo kraja vplivala tudi šola, ki se je vedno obračala po vetru iz Beograda. V času Živkovičeve diktature je gojila sokolskega duha, ko pa so potem namesto ukinjenega Orla ustanovili Fantovske odseke in Dekliške krožke, se je temu prilagodila in katoliški prosveti vsaj nasprotovala ni.
Kaj pa časopisi in knjige? V marsikateri hiši so bili naročeni na Domoljuba in so se tako vsak teden seznanjali z domačimi in svetovnimi novicami. Tisti, ki so bili zavarovani pri Vzajemni zavarovalnici, so vsak mesec dobili njen list Naša moč, ki je imel posebno rubriko Mlada moč, da so na svoj račun prišli tudi mlajši bralci. Redki so bili naročeni na Slovenca, nekateri pa tudi na Domovino in Jutro. Fara je imela nekaj naročnikov Mohorjevih knjig, tik pred revolucijo so pa v Belo Cerkev prihajale tudi knjige Slovenčeve knjižnice.
Pred volitvami je včasih prišlo do prepira med zagretimi pristaši Slovenske ljudske stranke ali JRZ in njihovo opozicijo, vendar so bili taki prepiri po volitvah kmalu pozabljeni in niso močneje vplivali na medsebojne odnose v fari in občini.
Vedno znova slišimo trditve, da do razdora v našem narodu ni prišlo šele med okupacijo in »osvobodilnim bojem«, ampak že prej – zlasti zadnja leta pred vojno. K temu naj bi bistveno [Stran 013] pripomogle nekatere katoliške organizacije kot Katoliška akcija in druge, ki so tedaj opozarjale na nevarnost komunizma. Res so opozarjale, niso se pa popolnoma zavedale, kako velika in neposredna je ta nevarnost. List Vzajemne zavarovalnice Naša moč, ki je leta 1939 imel naklado 113.000 izvodov in je bil njegov glavni urednik Ivo Peršuh, je februarja 1939 takole razmišljal: »Ena narodna družina smo. V družini je pa lepo, kadar v njej vladata ljubezen in sloga. Ali je res drugačno politično prepričanje, drugačno svetovno naziranje že dovolj močan razlog, da nekoga sovražim? Res je, proti zmoti se je treba boriti. A ne s kolom in z osebnimi spori, temveč s prepričevalno besedo in resnici odgovarjajočimi dejanji ter pravilnim življenjem. Borba med dobrim in zlim bo trajala do konca sveta, ko bo o njih izrečen pravdorek, proti kateremu ne bo več priziva. Nobeno sovraštvo tega dejstva ne bo izbrisalo, le ljubezen in obzirnost in človečnost bodo blažile nasprotja.« Naša moč seveda ni bila vodilni katoliški časopis, vendar njen glas že zaradi velike naklade ni bil zanemarljiv. Širili in brali so jo tudi ljudje v Beli Cerkvi, o katerih bomo govorili v tem sestavku in katerih polpretekla zgodovina se nam zdi pomembna za razumevanje slovenske razdvojenosti.
2.1.2. Prvo leto okupacije
Aprila 1941 so tudi v Beli Cerkvi postavljali mlaje in izobešali rdeče zastave s kljukastim križem. Neka šivilja se še spominja, kako so jo priganjali, naj hiti z delom, kajti nihče ni hotel biti izjema in ostati brez zastave. Redke hiše, ki nacistične zastave niso takoj izobesile, so bodle v oči, toda pod pritiskom sovaščanov so kmalu popustile.
Kljub drugačni želji mnogih občanov se je nemško-italijanska meja ustalila med Škocjanom in Bučko. Kmalu se je pokazalo, kako nespametno je bilo tisto začetno navdušenje za Nemce. Najprej so izgnali ali odpeljali duhovnike, učitelje in nekatere druge zavedne Slovence, oktobra so pa razglasili preselitev prebivalstva posavskih občin. Partizanski napad na Bučko preselitve ni mogel preprečiti, ampak je povzročil še dodatne žrtve. Družine in posamezniki, ki so se pravočasno umaknili na italijansko stran, so bili rešeni preselitve v Nemčijo. Italijani so tolerirali, da so se naselili pri sorodnikih in znancih, kljub temu so pa občutili grenkobo brezdomstva.
Osvobodilna fronta je kljub neuspelemu spopadu z Nemci pri Bučki in tragičnemu koncu belokranjske partizanske čete pri Lazah še naprej oznanjala nujnost takojšnjega upora proti okupatorju. V decembru 1941 je prišlo do vstaje v Poljanski dolini, ki se je zaključila z dražgoško bitko, po kateri so Nemci postrelili 41 Dražgošanov, vse druge pa izgnali in izravnali z zemljo celo vas s cerkvijo vred. Istočasno je VOS (varnostno obveščevalna služba osvobodilne fronte) v skladu z »Odlokom Slovenskega narodno osvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« (Glej Slovenski poročevalec, 20. septembra 1941) začela pobijati Slovence, ki se s takim načinom boja proti okupatorju niso strinjali. Po novem letu 1942 je bilo vse več groženj proti beli gardi in dejanja VOS-a v Ljubljani kot tudi partizanov na podeželju so potrjevala, da so te grožnje resne.
Spomladi 1942 so partizani tudi v Beli Cerkvi začeli preganjati belo gardo, ki je pa pravzaprav ni bilo. Ohranjeni so zapisniki zaslišanj, ki so tedaj nastali v štabu Krškega odreda. Za razumevanje teh zapisnikov bomo najprej osvetlili nekatere dogodke iz leta 1941, o katerih [Stran 014] naša »že napisana zgodovina« ni pisala ali pa jih je prikazala drugače, kot so se v resnici zgodili.
Takoj po okupatorski zasedbi Slovenije se je v Ljubljani sestalo nekaj predstavnikov katoliških mladinskih organizacij. Vsi so soglašali, da je treba vzpostaviti tajno organizacijo, ki bo v dogovoru z zavezniki ob primernem času pripravljena nastopiti proti okupatorju. V naslednjih dneh so od raznih strani prišla poročila o aktivnosti komunistov, predvsem o njihovem zbiranju orožja. 29. aprila so se v Delavski zbornici v Ljubljani zbrali zastopniki Zveze fantovskih odsekov, Mladinske kmečke zveze, Zveze združenih delavcev in mladinskega dela Slovenske ljudske stranke. Ustanovili so tajno vojaško organizacijo in jo imenovali Slovenska legija. Vodstvo organizacije sta v začetku prevzela Rudolf Smersu in polkovnik Ernest Peterlin. Odposlanci organizacije so potem obiskovali zaupnike po občinah, priporočali zbiranje orožja in spodbujali k ustanavljanju občinskih oddelkov Slovenske legije. Vse delo je moralo biti strogo tajno, zato ni čudno, če so se organizatorji iz Ljubljane obračali na podeželju izključno na ljudi, ki so jih poznali iz predvojnega delovanja v raznih organizacijah; namen Slovenske legije ob ustanovitvi gotovo ni bil oborožen nastop proti komunistom, komunisti so bili kvečjemu vzpodbuda za njeno ustanovitev, ampak odpor proti okupatorju ob primernem času. Seveda tedaj niso računali, da bo OF odpor proti okupatorju kmalu proglasila za svoj monopol in vsako delovanje zunaj njega kaznovala kot najhujši zločin narodnega izdajstva.
V Sajetovem Belogardizmu najdemo podatek, da je bila konec leta 1941 pri Sv. Ani v bližini Mirne Peči konferenca zastopnikov Slovenske legije z Dolenjske, ki so se je udeležili tudi fantje iz Bele Cerkve (F. Saje, Belogardizem, str. 149). V Mirni Peči se spominjajo nekih sestankov v Krevsovem mlinu pod Sv. Ano, vendar kaj več o njih ne vedo. Zelo verjetno je, da so bili na omenjeni sestanek povabljeni nekateri vidnejši člani Slovenske ljudske stranke in Zveze fantovskih odsekov in da so prireditelji hoteli z njim vzpodbuditi organizacijo Slovenske legije po dolenjskih občinah.
Do pozne jeseni 1941 Slovenska legija ni imela svojega glasila, Slovenski poročevalec pa je začel izhajati že maja 1941 in je takoj po ustanovitvi OF postal njen »informacijski vestnik«. Ko sta novembra 1941 izšli prvi številki ilegalnih listov Slovenija in Evropa in Svobodna Slovenija so bili nameni OF že precej [Stran 015] znani. Skoraj cela prva številka lista Slovenija in Evropa je bila namenjena razpravi o pismu, ki so ga »katoličani v Osvobodilni fronti« naslovili na Slovence. Med drugim je bilo v tem pismu navedeno, da se usoda vsega sveta in tudi slovenskega naroda odigrava na vzhodu, da je Osvobodilna fronta postala dejansko in formalno vsenarodno gibanje, da so partizani narodna vojska, ki varuje slovenske ljudi in imetje, da so katoliški voditelji premišljeno lagali o preganjanju vere in Cerkve v Rusiji, da so prav katoliški voditelji krivi, da je slovensko ljudstvo po zlomu Jugoslavije tako lahkomiselno sprejelo nacistične in fašistične okupatorje. V precej dolgi razpravi potem list vsako posamezno točko pojasni in zavrne, na koncu pa še pove, kaj so o komunizmu rekli štirje veliki Slovenci: Slomšek, Krek, Jeglič in Korošec.
Na zadnji strani je prva številka lista Slovenija in Evropa prinesla sledeče opozorilo: »Sedaj ne gre za klerikalizem, ne za JRZ, niti za SLS, gre za mnogo več. Gre za obnovo duhovnih osnov krščanske omike. Samo v tej obnovi je rešitev sveta, rešitev Evrope in rešitev slovenskega naroda. Izven krščanske omike je tema, je strašna tiranija totalitarizma države, je gospodarsko izkoriščanje in socialna krivica, je postopno uničenje malih narodov, je ponižanje univerz za dekle oficialnih zablod, je trganje otrok od družinskih ognjišč v režimske kasarne. Rešitev je samo ena: nazaj h krščanski omiki, ki edina vzpostavlja pravo zapovrstje vrednot, ki daje osebi, kar je njenega, družini, kar je njenega, narodu, kar je njegovega, državi, kar je njenega, in Bogu, kar je božjega. Samo v takem ozračju more živeti prava svoboda in mednarodna vzajemnost, po kateri nas tako žeja.« (AINZ, fasc 4-Tisk)
Svobodna Slovenija v drugi številki pod naslovom Kaj hočemo Slovenci našteje pet točk slovenskega narodnega programa, »na katerem so se zedinili vsi Slovenci v domovini, in ki je tudi program Slovenskega narodnega odbora v Londonu ter vseh Slovencev v Ameriki – kakor je preko londonskega radia razglasil poslanik dr. Kuhar dne 23. novembra 1941«. Ista številka v rubriki Za robom razmišlja o tem, koliko časa bo trajala vojna. Med drugim pove, da je Churchill že v začetku vojne napovedal, da bodo demokracije dosegle Nemčijo v oborožitvi šele leta 1942, vojna bo pa verjetno trajala še leta 1943, in da je dr. Krek marca 1941 izjavil, da bo os še poldrugo leto močnejša, zadnjo besedo pa da bo imel Roosevelt.
V tretji številki Svobodne Slovenije, ki je izšla 20. decembra 1941, beremo o stiski beguncev z nemškega zasedbenega področja in tole ugotovitev: »Od vseh zapuščeni in sovraženi se sovražimo in pobijamo sedaj še med seboj, kakor bi bili divjaško pleme. Komunistična stranka, ki se skriva pod masko Osvobodilne fronte, je segla po umorih kot sredstvu domačega političnega obračunavanja. Osvobodilna fronta tako postaja fronta – ne proti okupatorju in zunanjemu sovražniku, ampak fronta za notranje politične pokolje in umore med nami Slovenci. – Slovenci smo na žalost vedno imeli hude strankarske boje, vendar se pa z naročenimi in premišljenimi umori dosedaj nismo borili proti domačim političnim nasprotnikom.« V isti številki je tudi poročilo o smrti Fanuša Emerja in na koncu poročila besede dr. Korošca: »Ponovno naglašam, da mi nočemo komunizma! Ruski narod je naš bratski narod, toda ruski komunizem ni naš brat. Mi nočemo niti komunizma niti fašizma. Nočemo, da postanemo to, kar je zraslo na tuji zemlji.«
Naj omenimo samo še šesto številko Svobodne Slovenije, ki je izšla 1. februarja 1942, in ki je pod naslovom Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se zaključi z vprašanjem, zakaj glasilo OF (Slovenski poročevalec) tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori. (AINZ, fasc. 4–Tisk)
2.1.3. Pomlad in poletje 1942
Tisto pomlad kopači na Vinjem Vrhu niso bili tako veseli kot navadno. Čeprav se še ni zgodilo nič posebnega, je med ljudmi zavladalo nezaupanje. Drug drugega so vprašujoče pogledovali in se izogibali nekaterim temam razgovora. Šentjernejski skupini, ki je v noči na 10. marec mimo Bele Cerkve in Šmarjete odhajala k partizanom v kočevske gozdove, se je pridružilo nekaj fantov iz Bele Cerkve in okolice, več jih je pa odšlo v aprilu in maju. Sovaščani so to komaj opazili, saj so fantje večkrat bili za nekaj časa od doma zaradi dela. Ob večerih so se v tej ali oni hiši pojavili partizani in govorili, da bodo kmalu pregnali okupatorja. Besedam o svobodi so zlasti mladi radi prisluhnili, nekateri pa so dvomili v smiselnost takega boja in v čistost namenov OF.
Te dvome so kmalu podkrepila dejanja, ki niso mogla ostati neopažena. V sosednji fari Št. Peter je partizan – domačin 12. aprila pri [Stran 016] belem dnevu streljal na Franca Rataja, znanega javnega delavca in člana Katoliške akcije. Kaže, da napadalec ni bil dober strelec, kajti Rataj je kljub nekaj ranam ostal živ. Nekako ob istem času so poskušali ustreliti Milana Žlendra, organistovega sina iz Bele Cerkve. Organist in zborovodja Žlender se je že pred vojno z družino naselil v Beli Cerkvi. Poleg Milana so bile v družini še tri sestre in brat Mirko, ki je bil starejši od Milana in je aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo. Milan, rojen 1920, je bil pred vojno v službi v Kranju. Po nemški zasedbi se ni počutil varnega, zato je prišel k domačim v Belo Cerkev, in dobil službo občinskega referenta za prehrano. Tisti dan sta ga dva oborožena neznanca iskala najprej na občini, potem pa prišla k organistovim na dom. Eden je vstopil v hišo in ko je našel Milana, je uperil vanj pištolo in zahteval, naj takoj gre z njim. Na poti skozi vežo je Milan z nenadnim udarcem zbil nasprotniku pištolo iz rok in ga rinil na dvorišče. Prihitela sta tudi oče in mati in skušala posredovati. Oni, ki je čakal zunaj, se ni takoj znašel; ko je končno streljal, je krogla očeta samo oplazila po obrazu, Milan je pa že zbežal. Napadalca se očitno nista želela soočiti z vaščani, zato sta hitro odšla. Milan se je tedaj umaknil v Ljubljano, v Belo Cerkev je pa spet prišel konec avgusta kot legionar – vaški stražar. Nekako sredi maja so partizani neke noči odpeljali organista, njegovo ženo in dve hčeri. Cel teden so jih gonili s seboj po Gorjancih in zasliševali, nazadnje pa vendarle izpustili.
Ali bi lahko rekli, da so bili »likvidatorji« v začetku neodločni ali pa neizkušeni? Za osvetlitev tistih težkih razmer poglejmo dve sliki. Eno od teh slik dobimo v knjižici Vstaja pod Gorjanci: »Devetnajstega maja je Jaka s patruljo zaplenil poštni avtobus in ga odpeljal v Kobile; začela se je stroga zapora. Telefoni so bili potrgani in porušeni. Ljudje so hodili s partizani prekopavat ceste in nanje rušit drevje. Mostove na Krki so minirali in zažgali. Postrelili so nekaj lahkomiselnih predrznežev, ki so kljub svarilom za beraške nagrade poskušali pretihotapiti italijansko pošto. Čas cerkvenih ur so naravnali zopet po starem, prepovedali plačevati Italijanom davke in razpisali svoje. Vpeljali so svoje lastno kazenskopravno in civilnopravno oblast. Sodili in kaznovali so tihotapce živine, tatove, ki so že od nekdaj vlamljali v vinske hrame, in v kali zatrli vse pojave razbojništva. Gorjanci in dežela pod njimi so se spreminjali v svet z vsemi pravnimi in upravnimi lastnostmi svobodne države.« (Ivo Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, str. 30).
Drugo sliko povzamemo po Vesteh od 5. septembra 1942: »Bela cerkev 25. 8. Narodna zaščita še vedno nadzira gibanje prebivalstva. Zadnja taka straža je v Kronovem na cestnem križišču, sicer pa ni do Novega mesta nobene straže več. Cesto, ki je zadelana z drevjem, mislijo sami očistiti. Koncem maja so napadli avtobus podjetja Kos in odvedli 2 gasilca, ki sta se peljala z njim. Za tem so podžagali telefonske drogove in jih razmetali po cesti, žico pa odnesli s seboj. Da bi onemogočili promet čez Krko, so poškodovali most pri Dragi in pri Dobravi. Po teh razdiralnih akcijah je sledil na praznik Sv. Rešnjega Telesa, dne 4. julija, prevzem občine po partizanih. Na njihovo zahtevo jim je občinski komisar Zorko izročil štampiljke in blagajno. Precej denarja so zaplenili tudi na pošti. Takrat so ustanovili tudi narodno zaščito. Odbor je sestavil imenik obveznikov, ki morajo hoditi na stražo. Prepovedali so hoditi v Novo mesto. Pod smrtno kaznijo je bilo prepovedano prinašati kakršnokoli časopisje. [Stran 017] Precej fantov je odšlo med partizane.« (AINZ 110 A, II 0243822)
V noči od 9. na 10. julij, komaj pet dni po v Vesteh opisanem prevzemu oblasti v občini, so partizani odpeljali proti Klevevžu Jožeta Ajdnika iz Bele Cerkve, Leopolda Klobučarja z Vinjega Vrha, Franca Gričarja iz Družinske vasi in še nekaj drugih mož in fantov, med njimi bivšega župana Vinka Bevka in občinskega komisarja Cvetka Zorka. Komisarjevega brata Franca Zorka so iskali, pa se je še pravi čas umaknil; odpeljali so pa tedaj tudi Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Naslednje dni so jih zasliševali v štabu Krškega odreda. Po zaslišanju in mučenju so Ajdnika, Gričarja in Klobučarja ubili, Cvetko Zorko jim je pobegnil, druge so pa izpustili. Iz zapisnikov teh zaslišanj zvemo, kaj je tožitelje predvsem zanimalo in kako so se obtoženci zagovarjali. Seveda je pa pri tem treba imeti pred očmi posebne okoliščine, v katerih so ta zaslišanja potekala, saj je zasliševalec lahko z mučenjem pripravil svojo žrtev, da je govorila po njegovi želji, ali pa njene izjave v zapisniku formuliral po svoje.
Po zapisniku sodeč, je bil glavni obtoženec na »procesu« v štabu Krškega odreda Jože Ajdnik. Na vprašanje, ali ve, zakaj je aretiran – to vprašanje je bilo menda postavljeno vsem zaslišanim – je Ajdnik odgovoril: »Ne vem«. Sledilo je vprašanje: »Kaj veš o shodu – sestanku, ki je bil baje pri Trebnjem?« Odgovor: »Bil je pri Sv. Ani pri Mirni Peči. Od nas smo bili: Gregorčič Karel – sedaj pri partizanih, Peterlin Ivan, jaz in Zorko Franc, ki nas je spravil skupaj. Vseh nas je bilo okrog 15. Govorilo se je proti Italijanom in tudi proti komunistom. Pozneje sem govoril samo z bratom od Peterlina – Gustelnom, s katerim sva skupaj brala liste Svobodna Slovenija in Slovenija in Evropa. Od 12 izvodov, ki sem jih dobil od Rataja v Št. Petru, sem 3 izvode oddal, ostale sežgal. Dal sem Peterlin Gustelnu, Gregorčič Karlu in Kaplan Francu.«
»Kaj veš o jugoslovanski narodni armadi in Mihajloviču?«
»Slišal sem na sestanku, da je Mihajlovič vodja jugoslovanske narodne armade.«
»Kaj veš o beli gardi?« »Rataj mi je rekel, da je treba organizirati, jaz sem mu odklonil in Zorku prav tako.«
Po dveh urah se nadaljuje: »Ko smo se vračali od Sv. Ane, smo Zorka pustili zadaj. Ko sem kasneje prišel v Novo mesto, sem srečal Vebleta. Naročil mi je, naj se oglasim pri Rataju. Ko sem fante vprašal, kakšnega mnenja so, so izjavili, da se ne izplača. Od tistih, s katerimi sem jaz govoril, sigurno ni nobeden zraven. Grahut Stanko je bil tudi na sestanku pri Sv. Ani. Literaturo sem dobil v zimskem času. Možnosti za zvezo z Vebletom in Ratajem se nisem poslužil.«
»Se čutiš kaj krivega?« »Samo toliko, ker sem vzel liste.«
Pri Francu Gričarju je zapisan rojstni datum 19. 7. 1878 in poklic: policijski višji stražni podnarednik, služboval v Trstu 1897 – 1913 in v Ljubljani 1913 –1923. Na vprašanje, ali ve, zakaj je aretiran, je odgovoril, da mu niso povedali. Zapisnik ni zaključen.
Cvetko Zorko, občinski komisar, je menil, da je aretiran zaradi svojega brata Franca, in dodal, da ga je večkrat svaril, naj v domači hiši ne razpravlja o politiki. Ni bil zadovoljen, ko je brat sodeloval pri kolportaži Slovenca in Slovenčevih knjig. Ko so Cvetka obvestili, da ga je visoki komisar Grazioli imenoval za komisarja občine Bela Cerkev, ni imel nobene izbire, moral je sprejeti to funkcijo.
Tudi druge so spraševali, kaj vedo o beli gardi, ali so brali belogardistične časopise in podobno. Gričarja so obtoževali, da je tolmačil Nemcem, Klobučarja pa, da je bil v službi na gradu Otočec, vse drugo se je pa vrtelo okrog bele garde; na zaključno vprašanje , če imajo kaj pripomniti, so skoraj vsi odgovorili, da jim »je naredba o beli gardi znana.« Morda je bila s tem mišljena 1. naredba štaba Dolenjskega odreda za 28. maj, ki sta jo podpisala Urban Velikonja in Tone Nosan in s katero je bilo zagroženo, da bo po kratkem postopku ustreljen vsak, komur bo dokazano, da je član belogardistične organizacije. Kje so se prebivalci Bele Cerkve tako temeljito seznanili s to »naredbo«? In kdo naj bi bil član belogardistične organizacije? Tudi tisti, ki je prodajal knjige Slovenčeve knjižnice?
Nekdo od zaslišancev je menda izjavil, da je Jože Ajdnik belogardist; kaj ga je nagnilo k taki izjavi? Kaj si je pod pojmom bela garda sploh predstavljal? Jože Ajdnik je bil rojen leta 1910. Za njim je pri Ajdnikovih prijokalo na svet še pet otrok. Dva sta kmalu umrla, Avguštin in dve sestri pa so delali Jožetu družbo. Ajdnikova kmetija ni bila ravno majhna, toda otroci so kljub temu iskali še kak dodaten zaslužek. Ko je v Beli Cerkvi začela delati mlekarna, je kdo od Ajdnikovih vsako jutro še pred svitom napregel konje in hitel pobirat mleko po okoliških vaseh. Martina se je izučila za šiviljo in je potem imela doma »priviligiran« položaj. Avguštin je postal ključavničar in se je že pred vojno priženil v sosednjo vas Gradenje. Vsi Ajdnikovi so bili [Stran 019] dobri pevci, zato so radi sodelovali pri cerkvenem pevskem zboru. Jože je bil tudi kapelnik gasilske godbe, kot smo že omenili. Pri vsaki igri, ki so jo uprizorili na odru belocerkovskega prosvetnega doma, je bil med igralci tudi kdo od Ajdnikovih. Poleg vsega dela in številnih konjičkov je Jože tudi čebelaril. Ni čudno, če je užival v družbi marljivih čebelic, saj je tudi njegovo življenje bilo izpolnjeno z neprestanim delom.
Ko so Jožeta odpeljali, je bil oče zelo zaskrbljen, vendar na zunaj tega ni pokazal. Ni vedel, kako bi sinu pomagal. Verjetno mu je tedaj nekdo svetoval, da je napisal pismo, kjer je skušal Jožeta opravičiti, češ da je »bil žrtev terorizma Vzajemne zavarovalnice.« (Arhiv Slovenije – dis. enota Linhartova 9) 17. julija, ko je bilo to pismo napisano, je Jože Ajdnik že ležal v grobu skupaj z Gričarjem in Klobučarjem. Domači so pa še nekaj časa upali, da se bo vrnil, saj so jim govorili, da so ga poslali na Kočevsko.
Hkrati z možmi in fanti iz Bele Cerkve so pri Klevevžu zasliševali tudi sedemindvajsetletnega Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Kot član Fantovskega odseka je bil Stanko znanec Jožeta Ajdnika in drugih belocerkovških fantov. Po tistem zaslišanju so ga izpustili, toda proti koncu avgusta so spet prišli ponj. Tedaj so se zadrževali v gozdu nedaleč od Šmarjete. Ko so izvedeli, da se bližajo legionarji, so »ga justificirali, čeprav proizvedbe o njem še niso bile končane«. Med mučenjem je Stanko klical na pomoč in okoliški prebivalci so to slišali. Šli so na tisti kraj in našli njegovo zmrcvarjeno truplo, pokrito samo z listjem. Pogreba v Šmarjeti se je udeležilo zelo veliko ljudi. Novomeški okrožni obveščevalec OF je o vsem tem poročal v pismu od 3. septembra, ki je nekaj mesecev kasneje prišlo v roke legionarjem in njegov prepis so objavile tudi Vesti. (AINZ 110 B, II 0244717)
Lep primer, kako je delovala »kazenskopravna in civilnopravna oblast«, ki so jo 4. julija vzpostavili v Beli Cerkvi, je obsodba Avguština Ajdnika, Jožetovega mlajšega brata. Oktobra 1942, ko se je že vedelo za Jožetov grob pri Klevevžu, je neki domači somišljenik OF opozoril Avguština, naj se za nekaj časa umakne od doma, ker je tudi on v nevarnosti. Avguštin ga je odločno zavrnil, da ne bo nikamor hodil, ker nima nič na vesti. Ko je 10. novembra šel po opravkih v sosednjo vas, so ga prestregli partizani in odpeljali v svoje takratno taborišče onkraj Šmarjete. Po hudem mučenju so ga v bližini taborišča ubili in zelo plitko zakopali. Upanje domačih, da se bo morda le vrnil, je bilo kratkotrajno. Sredi noči na 13. november so Lindičevi v Gradenju, med njimi Avguštinova žena in trije otroci, dobili obisk. Novi oblastniki so prišli opravit zapuščinsko obravnavo za Avguštinom. Zahtevali so njegov delež. Pobrali so vso njegovo obleko, žito, krompir, zabelo, prekajeno meso in vse znesli na voz, ki so ga potegnili izpod kozolca. V hlevu so vzeli najboljšega prašiča, kravo in vola, ki so ga vpregli v voz, in odšli. Po njihovem je bil ta postopek zakonit, saj je 1. naredba štaba Dolenjskeega odreda za 28. maj 1942 poleg smrtne kazni za »člane belogardistične organizacije« predvidela tudi zaplembo njihovega premoženja. (F. Saje, Belogardizem, str. 290)
2.1.4. Uboj furlanove družine
Posebnost »osvobodilnega« boja v letu dvainštirideset, ki se je gotovo premalo zavedamo, je bilo kruto iztrebljanje celih družin. Kako so mogli govoriti o boju proti okupatorju, hkrati pa moriti slovenske matere in celo otroke.
V Dolenjem Kronovem pri Beli Cerkvi je živela Furlanova družina. Oče Franc Furlan je bil rojen leta 1890 v Studenem pri Postojni. Njegov rojstni kraj se je po prvi svetovni vojni znašel v Italiji in France se je tedaj odločil za odhod na drugo stran meje. Vstopil je v orožniško službo in leta 1921 ga najdemo na Dolenjskem na orožniški postaji v Mirni Peči. V začetku leta 1922 se je poročil z Marijo Zandir iz Češnjice pri Šentjanžu in decembra istega leta sta že dobila sina Draga. Tudi drugi sin Marjan je bil še rojen v Mirni Peči, kmalu potem pa je bil oče prestavljen v Kronovo pri Beli Cerkvi. Tu si je družina postavila skromno hišo in pri njih je živela tudi stara mama Ivana Zandir. Tretji sin France je bil rojen leta 1940, ko je oče, ki je tedaj že imel čin narednika, nekaj časa služboval v Črnomlju.
Aprila 1941 je Franc Furlan odložil uniformo in prvo leto okupacije preživel kot upokojenec doma v Kronovem. Oba starejša sinova sta nadaljevala šolanje, Drago je bil v Ljubljani na učiteljišču, Marjan pa na meščanski šoli v Novem mestu. S sovaščani v Kronovem so se Furlanovi dobro razumeli, tesnejših povezav z njimi pa niso imeli, saj so še premalo časa živeli v tem kraju. Pravijo, da je oče Franc kot orožnik bil strog, toda pravičen. Ljudje so to razumeli in zaradi tega v vasi in okolici ni imel sovražnikov.
Ko so v noči na 10. julij iz Bele Cerkve odpeljali [Stran 020] Jožeta Ajdnika in druge, se pri Furlanovih niso oglasili. Marjana prepoved potovanja v Novo mesto ni motila, saj so bile počitnice, Drago pa tisto leto v začetku julija ni prišel domov kot navadno. Potovanja so bila povsod omejena ali prepovedana, zato se temu nihče ni čudil. V četrtek, 23. julija, okrog treh popoldne je prišlo nekaj partizanov v Dolenje Kronovo. Ustavili so se pri Furlanovih in čez nekaj časa so sosedje videli, kako so z očetom Francem in sinom Marjanom odšli po cesti proti Šmarjeti. Mama Marija je tisto popoldne plela korenje na Tratnikovi njivi pri Lutrški vasi. Ko jo je sosed – vaški zaščitnik pritekel klicat, naj hitro gre domov, se je poslovila od Tratnikove matere: »Zbogom! Če se ne vidiva več, dajte zame za kakšno mašo.« Toda Marijo so tisto popoldne še pustili doma.
O umoru Furlanove družine so Vesti nekajkrat poročale, najobširneje 20. septembra 1942. Očeta Furlana in sina Marjana so umorili v petek, 24. julija; menda so očeta zasliševali in mučili celih sedem ur. Ko se je med mučenjem onesvestil, mu je sin moral pomagati, da se je spet zavedel, in potem so »sodniki« nadaljevali delo. Eden od mučiteljev, ki je verjetno imel opraviti s Furlanom, ko je bil orožnik v Kronovem, je sedaj kričal nad njim: »V oči mi poglej. Tudi jaz sem ti nekoč moral gledati v oči.«
V nedeljo, 26. julija, zgodaj popoldne so prišli še po mamo Marijo. Baje se je upirala, da ne bo šla z njimi, in rekla, naj jo kar doma ubijejo. Sosedje so spet videli, ko so jo, praznično oblečeno, odpeljali po cesti proti Šmarjeti. V naročju je nesla manj kot dve leti starega sinčka. Stara mati je stala pred domačo hišo in gledala za odhajajočimi. Preden so izginili za ovinek, se je hči še obrnila in ji pomahala v slovo. Poročilo pove, da so se na poti ustavili pri gostilni Nace, ker je bilo Mariji slabo. Naslednji dan so jo ljudje še videli, ko je z otrokom v naročju sedela pred neko hišo. Gotovo so jo še ta dan, 27. julija, umorili, kajti v torek zgodaj zjutraj se je v Kronovem pojavila partizanka z otrokom v naročju. Ko je poizvedela, kje je pri Furlanovih, je odšla tja in otroka izročila stari materi Ivani. Pravijo, da je bila Marija v visoki nosečnosti, vendar mučiteljev niti to ni odvrnilo od njihove odločitve (AINZ, 110 A-II O243873. Slovenski dom 8. 4. l944, str. 9).
Oktobra 1942 so Vesti takole poročale o grobovih na področju šmarješke fare: »Za mnogo grobov ljudje vedo, čigavi so. Pri vasi Sela, npr., leži zakopana Furlanova družina iz Kronovega. Ko so bili legisti zadnjič na pohodu skozi te kraje, je bil z njimi tudi Drago Furlan, sin pokojnega Furlana. Ko je izvedel, kje ležijo njegovi starši in brat, je šel v bližnjo vas Sela, tam nabral cvetja in ga nasul na grob svojih staršev in brata. Kruta izguba ga je hudo zadela. Na istem hribu Koglu je pokopan tudi Ajdnik iz Bele Cerkve (AINZ, 110 A-II 0243929). Kmalu zatem Vesti spet zapišejo, da je pri gradu Klevevž – na poti proti Šmarjeti – njiva, na kateri je 240-260 grobov žrtev, ki so vse bile pobite s topim orodjem in zelo plitko zakopane. Ni dvoma, da je bilo število 240 pretirano, res pa je, da so domačini tisti kraj poimenovali Furlanova dolina.
Legionar Drago Furlan je kmalu poskrbel, da so posmrtne ostanke njegovih staršev in brata v Furlanovi dolini odkopali in jih prepeljali na novomeško pokopališče. Takrat najbrž ni pomislil, da bo tudi sam kmalu počival poleg njih. Nehote se vprašamo, kaj se je zgrnilo nad to družino, da je v kratkem času skoraj izginila. Ker o vzrokih smrti staršev in mlajšega brata ni ohranjen noben zapisnik, smo skušali kaj izvedeti od njihovih sovaščanov. Pravijo, da oče Furlan kot orožnik ni [Stran 021] naredil nič takega, da bi mu mogli očitati. Po prihodu okupatorjev ni več opravljal službe in njegova nesreča v sreči je bila, da ga Italijani marca 1942, ko so pobirali bivše jugoslovanske oficirje in podoficirje, niso odpeljali v internacijo. Seveda pri »novi oblasti« že podatek, da je Furlan pred okupacijo bil orožniški narednik, ni bil ugoden. Ta in oni misli, da je sin Drago naredil napako, ker domačih ni pravočasno spravil pod zaščito v Novo mesto, saj je moral vedeti, da bodo zaradi njegovega delovanja proti OF ogroženi.
Kdaj je Drago Furlan prekinil študij na učiteljišču v Ljubljani in se pridružil nacionalni ilegali oziroma Štajerskemu bataljonu? Franček Saje med »enajstimi zarotniki, ki so se v tednu po 10. maju 1942 zbrali v Cerkvenem hribu nad Dobrunjami«, omenja tudi učiteljiščnika Draga Furlana – Orana iz Kronovega (Fr. Saje, Belogardizem 1952, str. 254). Iz tega bi lahko sklepali, da je Drago Furlan odšel proti Dolenjski s skupino sedemnajstih borcev prve nacionalne ilegale. V knjigi Ivana Korošca Prva nacionalna ilegala pa na strani 70 najdemo podatek, da so France Murn, France Pintar, Jože Golob in Drago Furlan prišli v odred šele 2. junija, torej v času, ko je nacionalna ilegala navzven že nastopala kot enota partizanskega Štajerskega bataljona. Za nas je pač važno dejstvo, da je Drago Furlan bil član nacionalne ilegale, podrobnosti njegovega kratkega življenja in boja pa ne spadajo v okvir naše zgodbe. Težko verjamemo, da so zasliševalci očeta Furlana 24. julija vedeli, da je njegov starejši sin Drago vojak Štajerskega bataljona.
Ni težko razumeti, da je novica o kruti smrti staršev in brata Draga Furlana hudo prizadela in ga samo še utrdila v protikomunističnem prepričanju, v pripravljenosti, da za to izpostavi tudi svoje življenje. Kljub svoji mladosti, saj je bil tedaj star komaj dvajset let, je konec leta 1942 postal poveljnik vaške straže v Škocjanu. Ob kapitulaciji Italije je s svojo enoto prišel v Novo mesto in se nato z drugimi vaškimi stražami pod vodstvom Vuka Rupnika umaknil do Zameškega. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je prevzel poveljstvo 31. čete, ki se je v začetku imenovala 1. četa. Z njo je ostal tudi po vključitvi v Meničaninov bataljon, toda že junija 1944 je bil v boju pri Šumberku težko ranjen.
O nadporočniku Oranu je bilo veliko napisano v zvezi z bitko na Javorovici, 16. marca 1944, ki je bila usodna za 4. bataljon Cankarjeve brigade. Tudi v Zavezi št. 9 je izšel članek o Javorovici, ki ga je napisal dr. Velikonja. Ne mislimo se spuščati v razpravo, da niso imeli prav razni pisci, ko so glavno odgovornost za ustrelitev takrat ujetih partizanov pripisali nadporočniku Oranu, ki naj bi v napadu vodil 31. domobransko četo, na koncu pa prevzel vodstvo celotne operacije. Navedemo naj le odlomek iz knjige pisatelja Stanka Kocipra, ki je izšla v Ljubljani leta 1996. V njej je Kociper opisal tudi pohod na Javorovico, ki se mu je priključil kot domobranski propagandist. Zvečer, 15. marca 1944, ga je nadporočnik Šušteršič povabil, naj se z njegovo četo udeleži pohoda, da »bo potem gospodom v Ljubljani imel kaj povedati«. »Na pohod sta šli dve četi: Šušteršičeva in Oranova, ki pa ji ni poveljeval sam nadporočnik Oran, ker je bil bolan. S študentom Cirilom Skebetom, ki me je spremljal iz Ljubljane na obisk staršev v Novo mesto, sva se pridružila Šušteršičevi četi. Ob določeni uri, ko je sonce že stalo precej visoko nad Gorjanci, je bila Javorovica že obkoljena, ne da bi partizani kaj slutili. Napadla je Oranova četa, naša je pa zasedla položaje, ki so partizanom onemogočili pobeg … Med četverico naših padlih je bil mitraljezec Kukec; v glavo ga je ustrelil partizan, ki se je že predal in ga je Kukec hotel razorožiti.« Pisatelj v tem poglavju tudi pove, kako debelo je pogledal naslednji [Stran 022] dan po bitki, ko je v glasilu novomeških domobrancev Za blagor očetnjave prebral o sebi, kako junaško je sodeloval v boju in ustrelil dva partizana. »Poročilo je bilo sestavljeno tako neokusno, kot da je šlo za nedeljsko lovsko trofejo vaškega veljaka. Povrhu vsega pa ni bilo resnično.« (Stanko Kociper, Kar sem živel, str. 154–156)
Omenili smo že, da je bil nadporočnik Oran junija 1944 težko ranjen. Ko je za silo okreval, je v Novem mestu prevzel poveljstvo 52. čete. V jeseni tega leta je dobil študijski dopust in odšel v Ljubljano dokončat učiteljišče. Po opravljenih izpitih se je vrnil k svoji četi. 21. marca 1945 se je 52. četa pri Mraševem spopadla z italijansko partizansko brigado Fontanot. Oran je bil v tem boju tako težko ranjen, da je naslednji dan v bolnici umrl. Pokopali so ga na novomeškem pokopališču poleg staršev in brata.
2.1.5. Zaključek
Ali po površnem pregledu začetkov revolucije na enem delu Dolenjske res kaj več vemo o vzrokih razdvojenosti v našem narodu? Ko smo listali po prvih številkah Svobodne Slovenije, smo v tisti od 20. decembra 1941 prebrali tudi tale stavek: »Slovenci smo na žalost vedno imeli hude strankarske boje, vendar se z naročenimi in premišljenimi umori dosedaj nismo borili proti domačim političnim nasprotnikom.« Ali ni v tem bistvo problema? Kaj je povzročilo večji razdor med ljudmi v Beli Cerkvi, prepir med pristaši JRZ in opozicionalci, ko je nekdo leta 1938 strgal predvolilni plakat, ali pokol Furlanove družine? Če se je o umoru Furlanove družine morda manj govorilo kot o tistem predvojnem plakatu, pomeni, da so se ljudje že spremenili, da se je vanje že naselil strah. Totalitarizem, ki se je sicer šele boril za oblast, je že vplival na njihovo razmišljanje in odločanje.
Tako smo spet pri vprašanju, ki se v vsakem Kako se je začelo odpira pred nami: Revolucija ali osvobodilni boj, ali je sploh še ostalo kaj prostora za osvobodilni boj? Proti komu je bil naperjen znani Odlok o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je septembra 1941 izdal Izvršni odbor OF? Komu je grozila s smrtjo in zaplembo premoženja Naredba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942? OF, ki je bila pod neposrednim vodstvom Komunistične partije, ni imela prav nobene pravice razglašati, da je odpor proti okupatorju njen monopol. Popolnoma normalno je bilo, da so predvojne katoliške organizacije v začetku okupacije pohitele z ustanovitvijo svoje ilegalne organizacije, da so potem z zamudo – Komunistična partija, že od prej navajena ilegalnega tiskanja svojih glasil, je bila pri tem veliko hitrejša – začeli izdajati Svobodno Slovenijo in druge ilegalne liste. Tudi sestanek zaupnikov območja, kot je bil tisti pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo proti koncu leta 1941, ni mogel biti nič slabega. Jože Ajdnik je povedal na zaslišanju, da so govorili proti Italijanom in proti komunistom. Italijane so imeli za okupatorje in bili so odločeni, da bodo ob primernem času proti njim nastopili tudi z orožjem. Umorov domačih političnih nasprotnikov na tem sestanku zagotovo niso načrtovali, čeprav komunistom tedaj tudi to sredstvo za dosego ciljev ni bilo več tuje.
Ko beremo zapisnike zaslišanj pri Klevevžu, skoraj nimamo občutka, da se je to dogajalo med okupacijo. Le izjemoma najdemo kako vprašanje v zvezi z okupatorji, vse drugo pa je preganjanje slovenskih organizacij in slovenskega tiska. Že s tem, da so bile, so se te organizacije in njihovi člani pregrešili, še večji greh so pa naredili, ko se niso podredili samovoljnemu sklepu OF, da njen SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) v času okupacije »edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«, in je zato »vsako organiziranje izven osvobodilne fronte škodljivo borbi za narodno svobodo«. (Slovenski poročevalec, 20. september 1941)
Zdi se, da tudi nekateri, ki niso bili somišljeniki OF, niso bili popolnoma prepričani o neupravičenosti tega monopola. Na primer: Ajdnik je na vprašanje, ali se počuti kaj krivega, odgovoril, da le zato, ker je sprejel tistih nekaj izvodov Svobodne Slovenije in lista Slovenija in Evropa. Občinski komisar Zorko je takoj pomislil, da je na zaslišanju [Stran 023] zaradi brata, ki je morda res poizkušal v Beli Cerkvi vzpostaviti neko organizacijo zunaj OF, sam se pa ni počutil krivega, ker je od Italijanov sprejel svojo funkcijo, katero je nekdo pač moral opravljati in s katero je za ljudi lahko naredil tudi kaj dobrega. Vsi, ki so imeli v rokah list Svobodna Slovenija ali Slovenija in Evropa, celo tisti, ki so ilegalni list dobili nekega jutra zataknjen za okno in so ga sežgali, še preden so ga prebrali, so se počutili nelagodno. Seveda je treba upoštevati, da je njihovo življenje med zasliševanjem viselo na nitki in da so temu primerni bili tudi odgovori na zastavljena vprašanja.
Kaj še lahko rečemo o poboju Furlanove družine? Morda je nova oblast kako izvedela, da je Drago Furlan spomladi 1942 izginil z učiteljišča v Ljubljani in se potem pridružil odredu nacionalne ilegale, ki so ga partizani precej časa imeli za svojo enoto. Po družini so udarili predvsem zato, da bi Beli Cerkvi in okolici vlili strah pred gibanjem, ki ni bilo pod njihovo kontrolo. Nekaj podobnega se je tiste dni dogodilo na drugem koncu Slovenije, v Šentjoštu nad Vrhniko. 24. julija, prav na dan, ko so pri Klevevžu sodili Furlanovem očetu in sinu Marjanu, so partizani napadli komaj ustanovljeno postojanko prve vaške straže. Ko je niso mogli zavzeti, so začeli v okolici pobijati ljudi, ne glede na njihovo zvezo z vaško stražo, in požigati njihove domove.
Kljub tem »preventivnim« ukrepom in prav zaradi njih se je odpor proti komunističnemu nasilju hitro razrasel. Ob krutem umoru Stanka Grahuta, 30. avgusta 1942, prebivalci Šmarjete niso skrivali ogorčenja. Novomeški obveščevalec je tedaj pisal glavnemu poveljstvu partizanskih čet, kako prav je Grahutov primer prišel »begom« za njihovo propagando, ki pa ne bo dolgo trajala, saj povzročitelje že iščejo. Pa ni bilo čisto tako. Celo nekateri fantje, ki so ali sami odšli v partizane ali pa bili mobilizirani, so začutili, da v takem osvobodilnem boju ne morejo sodelovati. Izkoristili so prvo priliko in prebegnili k legionarjem. Naj tu omenimo 21-letnega Rafaela Pevca in 19-letnega Karla Gregorčiča iz Družinske vasi pri Beli Cerkvi. Ko sta od partizanov prišla k legionarjem, so ju dodelili enoti kapetana Vasiljeviča – Iztoka. Z njim sta prišla na Suhor in 26. novembra 1942 ob združenem napadu slovenskih in hrvaških brigad so ju spet dobili v roke partizani. Tudi v takih primerih jim ni bilo treba veliko razmišljati, saj je z Odlokom o zaščiti naroda že septembra 1941 bilo določeno, da se kaznuje s smrtjo, »kdor izstopi ali zapusti narodno osvobodilno gibanje«. Tudi Pevca in Gregorčiča so ubili.
V Beli Cerkvi je šele maja 1943 nastala postojanka vaške straže in v avgustu istega leta doživela hud napad slovenskih nasprotnikov, toda razmišljanje o tem bomo prihranili za drugo zgodbo. Pa tudi o dogodkih iz leta 1941 in 1942 bi bilo treba še marsikaj povedati, saj so bili resnično usodni in njihov pomen sega do današnjih dni.
3. Pripovedi
3.1. Lotina zgodba
Nace Ahlin
3.1.1.
Nekateri bralci ZAVEZE se gotovo spominjajo, da sem v štev. 9, 10, 11 opisal svojo življenjsko pot med revolucijo in v povojnih letih. Tokrat bom samo na kratko opisal življenjsko zgodbo svoje žene Lote.
Če se človek sprehodi sredi mesta Maribor, opazi na Koroški cesti št. 3 častitljivo staro hišo, ki je zelo zapuščena; če bi pa stopil še po ozki cesti, ki je potniku bližnjica med Koroško c. in obrežjem reke Drave, in še na dvorišče te hiše, bi videl, da hiša razpada. Streha je na več mestih nevarno upognjena, na zidovih je opaziti sledove, da jih že dolga leta moči dež, saj že razpadajo. Stopnice, ki vodijo v zgornja stanovanja, so izrabljene in podobne koritom. V podzemlju je menda nekaj kleti, vendar ni več varno iti noter. To imetje je bilo leta 1945 podržavljeno. Z njim se je gospodarilo tako, kot se je pač gospodarilo z »ljudsko imovino«.
Hišo sta leta 1931 kupila zakonca Maks in Ljudmila Plavc. Na dvorišču sta do glavne zgradbe dozidala veliko in za tiste čase moderno kuhinjo z garažo. Prišli so iz Celja, kjer je bil oče dolga leta lesni trgovec. Ko je bilo zidanje končano, je Ljudmila zaprosila na občini za dovoljenje za opravljanje gostinske obrti. Mestno načelstvo v Mariboru je dalo »DOVOLILO« št. 9383/2645 z dne 2. 9. 1932. Ljudmila se je lotila gostilniške dejavnosti, [Stran 024] saj je bila kot rojena za ta poklic. Za vsakogar je imela primerno besedo, vedno je bila nasmejana, vesela in korajžna, dobra pevka, pri tem pa nikoli utrujena, vedno je bila na nogah. Mož Maks je trgoval z vinom. V nekaj letih je bila njihova gostilna med najboljšimi v Mariboru. Poleg družine je bilo stalno zaposlenih dvajset delavcev.
Razpad Jugoslavije jih je prizadel, vendar so se kmalu prilagodili novim razmeram. Proti koncu leta 1941 se je starejša hčerka Truda, stara 19 let, poročila s korporalom nemške vojske Ludvikom Wolfom, ki je bil doma iz Celovca; to je razjezilo štajerske domoljube. Žal pa se, mlada kot je bila, na to ni ozirala. Wolf je po vojni končal študij. Bil je inženir za nizke gradnje. Dobil je službo pri koroški deželni vladi in tam delal do upokojitve. V Celovcu je tudi pokopan. Leta 1942 je po kratki bolezni umrl oče Maks. Gostilno so podedovali žena in otroci.
Kmalu po osvoboditvi so se pojavile govorice, da bo gostilno prevzela država, mati in hči pa bi lahko še ostali kot delavki. Na dan prevzema sta se upirali, kolikor sta mogli, tudi z metlo in krožniki. Žal to ni pomagalo. Kar hitro so ju obvladali, uklenili in odpeljali v zapor. Loto, ki je imela 18 let, so po dveh tednih izpustili, Ljudmili pa so prisodili dve leti ječe. Po enem letu je zelo zbolela in so jo zaradi tega izpustili.
Ko se je Lota vrnila v domačo hišo, je gostilna že delala pod novimi gospodarji. Stanovanje je bilo še prazno, vendar popolnoma izropano. Njeno bedo so kar hitro opazili nekateri gostje in se ji začeli dobrikati z darili, ki so bila po njenem mnenju nakradena, zato jih je ostro zavračala. Vse noči je prespala na podstrešju v neki stari omari, jedla pa ni skoraj nič. Tam bi gotovo tudi umrla, da ni nekega dne zaslišala svoje tete Rezike, ki jo je klicala, naj gre z njo v Ljubljano. Takoj je šla z njo. Teta je bila poročena s prof. Danilom Golobom. Z dvema majhnima hčerkama so živeli v udobnem stanovanju na Ilirski cesti. Teta je bila do Lote materinsko dobra. Še potem ko je Lota odšla v Avstralijo in se je poročila, sta vse do tetine smrti ostali v pismenih stikih. Vsakega uspeha nečakinje se je iskreno veselila. Tudi njen mož Danilo je bil do Lote dober. Ko sva ga z Loto leta 1992 dvakrat obiskala, je bil do naju nadvse ljubezniv in gostoljuben. Svojih simpatij do Tita pa nikoli ni skrival.
Ljudmila se je po letu dni prestane ječe tudi zatekla k Reziki. Tudi njo je ta lepo sprejela, pozdravila in oblekla. Ko se je Ljudmila okrepila, je proti koncu 1946. leta ušla čez mejo v Celovec k hčerki Trudi. Pri njih je živela do leta 1950. V tem letu je dobila priložnost, da se je preselila v Avstralijo. Delo je dobila v mestu Canberra, v hotelu z istim imenom. Delala je v kuhinji in je tam ostala do upokojitve 1961. Že v enem letu je ob skromni plači prihranila toliko denarja, da je plačala pri Loyd Triestino karto za v Avstralijo za hčerko Loto. Karto hranimo še sedaj. Lota je potem zaprosila za potni list in ga dobila med prvimi, ki so lahko s potnim listom zapustili Jugoslavijo. V Avstralijo je prišla leta 1952. Delo je dobila v istem hotelu kot mati. Torej sta se le znašli kot dekli, vendar ne v domači hiši, kjer bi jima ukazovali ljudje, ki jih nista spoštovali. Leta 1954 sva se srečala in se kmalu poročila.
Vsa leta živimo v Adelaidi v pokrajini Južna Avstralija. V zakonu so se nama rodili štirje otroci: dve hčerki in dva fanta.
Lota na domačo hišo v Mariboru še vedno misli in je nikoli ne bo pozabila. Ne more razumeti, zakaj je izgubila prav vse. Ni nobene oblasti, ki bi to krivico poskusila popraviti? Pa je Lota kaj storila za vrnitev imetja? Leta 1979 je pooblastila odvetnika, da je v njenem [Stran 025] imenu terjal njen delež premoženja. Do leta 1981 je bila njena zadeva na temeljnem sodišču v Mariboru in tam je bilo več razprav. (Zapisnike imamo za štiri.) Vsi predlogi so bili zavrnjeni ali preloženi. Ko je bilo povsem jasno, da se stvar ne bo premaknila, je pooblastila preklicala in ustavila postopek. Ko je bil 1991 izglasovan zakon o denacionalizaciji, je zopet zbrala šop dokumentov in zadevo zaupala nekemu podjetju v Ljubljani. Tedaj sta bili mama Ljudmila in sestra Truda že med pokojnimi in ni bilo nikogar več, ki bi še kaj terjal, razen Lote. V letu 1995 je že kazalo, da bo dobila vrnjeno, pa je prišla novica, da je stavbo prevzelo Ministrstvo za kulturo, ker da je kulturni spomenik, zato ne bo vrnjena v naravi. Zahtevali so, da najame določenega odvetnika. Morala je dati pooblastilo in akontacijo in zbrati dodatne dokumente. Potem je bilo vse tiho, zato je po enem letu poslala varuhu človekovih pravic dopis, v katerem mu je razložila svojo zadevo. Dobila je odgovor, da je Oddelek za notranje zadeve Občine Maribor izdal odločbo, da se Ljudmila Plavc ni štela za jugoslovansko državljanko, upravičenci do denacionalizacije pa so jugoslovanski državljani, ki jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Vsa stvar je prav čudna, saj na sodbi Ljudmile Plavc vendar piše, da je obsojena na dve leti zapora in izgubo državljanskih pravic za šest let. Torej je le bila državljanka države, v kateri je bila sojena, rojena in je v njej tudi živela.
Sprašujem se, če so krivice, storjene Loti, omembe vredne, če jih primerjam z usodo tisočev mladih fantov, med njimi tudi svojih dveh bratov, ki ležijo v breznih po vsej Sloveniji. Izgubili so vse, še slekli so jih pred smrtjo. Lota pa uživa zdaj v zavesti, da ji ničesar več ne morejo vzeti. Tudi strupeni članki ježevcev je ne morejo bolj prizadeti kot veter v daljni Sibiriji. Živi sredi svoje družine in potomcev, ljubljena in spoštovana, v državi z odličnim socialnim varstvom za starost.
3.2. Tako žalostno življenje smo imeli mladi!
Vanja Kržan
3.2.1.
Dobrepolje! Geografi jih označujejo kot kraško planoto v Suhi krajini, obdano na eni strani z dolino Krke, na drugi z Ribniško dolino, ki jo oklepata s svojimi gozdnatimi pobočji; na spodnji strani prehaja v Suho krajino, to pa zapirajo prostrana pobočja Kočevskega Roga.
Za nas so Dobrepolje mnogo več. Skromna zemlja, skromen zaslužek in vsakdanje pehanje za preživetje so v preteklosti ustvarili zelo pridne, skromne in iznajdljive ljudi, povezane med seboj. Družino so družile krvne vezi, družili so jo skupni napori, medsebojna pomoč in trdna zavest, da nad njimi gospoduje in jim pomaga Bog.
Vaščane je zbliževala skupna fara in jih ob nedeljah in praznikih zbrala pod krov svoje cerkve, zbliževali so jih skupni običaji in navade, še skrbi in napori so bili od hiše do hiše skoraj enaki. Delo in molitev sta posvečevala vsakdanjik, nedeljska maša, počitek in razvedrilo pa so nedelje in praznike spremenili v posebne, skoraj slovesne dneve. Mir božji se je razlival po pokrajini in v srcih Dobrepoljcev: starejše je ogreval ob misli na večnost, mlade razvnemal v veselem pogumu do življenja.
Vse dotlej, dokler ni mednje udarila vojna vihra. Bili so tarča Italijanov na eni strani, na drugi partizanske revolucije. Partizani so si lastili Suho krajino, njene ljudi in njihovo imetje za svoje ”osvobojeno ozemlje” že pred kapitulacijo Italije. Ustrahovali so na vse načine in pobijali ljudi pri belem dnevu. O tistih časih domačini danes pravijo, da so živeli pod okupacijo partizanov, na partizanskem območju. Svojih domačij, polj, travnikov in host skorajda niso več čutili za svoje. Partizani [Stran 026] so se skrivali v hosti, nedaleč od vasi, kradli zdaj tu, zdaj tam; pobijali enkrat domačine, drugič ljudi, ki so jih prignali Bog ve od kod: kar na robu njihovih njiv, v njihovi hosti. Vsakič, ko je strel odjeknil po vasi, je zarezal v njihova srca: največkrat so vedeli, kdo je bil ubit.
Zaradi partizanov so se Italijani znašali nad Dobrepoljci še toliko bolj: napadali so jih iz zraka, s topovi obstreljevali iz Ribnice, ustrahovali in nadzorovali so jih iz posameznih krajevnih postojank: iz Vidma, od Svetega Antona. Samo v Kompoljah pri Vidmu in v neposredni bližini vasi je padlo prek šestdeset granat. Toda vso vojno granate niso ubile niti enega: varni zidovi farne cerkve, kamor so ob bombnih napadih pribežali, so jih vselej obvarovali smrti! Gorelo pa je ob vsakem napadu: domačije, štale in seniki; celo vodnjak je zrušila granata.
Kljub vojni mladi niso nehali sanjati svoje mladosti, vendar upi in načrti, ki jih je razvnemalo mladostno hrepenenje, so se jim lahko v trenutku zrušili. Hudobija in krivica sta lahko tako globoko zarezali v srce, da je rana dolgo dolgo krvavela, dekle ali fanta pa zaznamovala za vse življenje.
»Tako žalostno mladost smo takrat živeli mladi. Če danes o tem pripovedujem svojim hčerkam, težko verjamejo, da je bilo vse to res,« se spominja Marija Petrič roj. Adamič iz Hočevja ob robu Dobrepolj. Doma je iz Kompolj pri Vidmu in tam je preživela vso vojno vihro in čas do poroke. Fantje so se po večini pridružili legistom (vaškim stražam), dekleta so ostala doma in pomagala, kolikor se je dalo.
Do pričetka vojne so za Marijo bili dom, domači, rojstna vas in fara, njena mladost in prijateljice iz vasi ves njen svet. V vasi je bilo kar sedeminštirideset deklet! V družini je bila najstarejša in edino dekle. Za njo so bili še trije mlajši bratje. Zelo so bili nanjo navezani in ona nanje. Eden od njih še danes ve povedati, kako dobro krompirjevko – kar tri pekače iz krušne peči – jim je sestra nekoč spekla, ko ni bilo mame doma: zlatorumeno, hrustljavo zapečeno in bogato posuto z ocvirki! Kakšno veselje za vse! Seveda, takrat še ni bilo vojne.
Med vojno se je njihova ljubezen še poglobila. Marija se spominja, kako so dekleta iz vasi obiskala brate domobrance na patrulji na Primskovem. Našla so jih utrujene in lačne, toda brat ji je vesel planil naproti: »Grem po deko, da malo sedeva in mi boš vse povedala, kako je doma!« Poiskala sta odmaknjeni kotiček v travi, sedla in se najprej pogovorila o domačih novicah. Za tiste, ki imajo dom in domače radi, je teh vedno veliko in brat jih je hudo pogrešal, Marija pa mu je rada o tem pripovedovala. Potem sta si razodela svoje upe in dvome, na koncu je brat imel še toliko vprašanj za svojo starejšo sestro. Kaj bo z njimi? Kaj naj stori? Kako naj se odloči?
Neznanec, ki jima je sledil na ta odmaknjen prostorček in ju skrivaj opazoval, je bil prepričan, da ima pred seboj dva zaljubljenca. »Nikoli še nisem doživel in nikoli več ne bom, da sta brat in sestra taka prijatelja,« je kasneje povedal Mariji. Danes takega prijateljstva med brati in sestrami ni več in tudi take navezanosti na dom ne, je prepričana gospa Petrič.
Če se danes zazreš v njen obraz, v sedeminsedemdesetletno ženo, lahko na njem izrišeš lepoto dvajsetletnega dekleta: njene oči te še vedno gledajo z notranjim žarom in ko se poteze njenih ust razlezejo v nasmeh, se ti zasmeje otroška preprostost in veselje. Kljub rahli sključenosti je njen korak še vedno trden in uren. Glavo si vedno pokriva z ruto, zavezano na tilniku. Vse do dvajsetega rojstnega dneva sta njen cvetoči obraz uokvirjali dve debeli kiti bujnih las, tako dolgi, da je nanje lahko kar sedla. Katero dekle ne bi bilo takrat nanje ponosno! Katero ne bi bilo veselo, [Stran 027] da jo je narava obdarila z lepoto, ki fantom vedno zbudi pozornost.
Njena mehka, pojoča dolenjska govorica razodeva, da je Dobrepoljam ostala zvesta vse življenje. Le nekajkrat, za kakšen dan, se je v tistih ”hudo hudo težkih” časih odpravila v Ljubljano, največkrat peš. Tudi tiste noči, nekaj dni pred svojim dvajsetim rojstnim dnem …
Zima se je bližala. Kako jo bodo preživeli? Pomanjkanje je bilo veliko. Imeli so le, kar jim je z muko uspelo pridelati, kar jim niso pokradli ali jim ni pogorelo ob bombardiranju. Zelo so pogrešali sol, kvas, sladkor in v dolgih zimskih večerih petrolej. Vrh vsega si je stara mama hudo zaželela liter vina in nihče niti pomislil ni, da njeni želji ne bi ustregel, če bo le mogoče.
V vasi so se domenili, da odidejo na pot v Ljubljano. Od doma bodo vzeli jajčka, moko in kakšnega petelinčka in v Ljubljani zamenjali za sol, sladkor, kvas, petrolej in liter vina za staro mamo.
Možakar iz vasi je zapregel konja in kakih dvanajst, večinoma deklet, se jih je mrzlega zimskega jutra tretjega decembra 1942. stiskalo na njegovem lojtrniku. Nekaj jih je bilo iz sosednjih vasi, štiri iz Kompolj, med njimi tudi Marija in njena sestrična . Ob dveh ponoči so se odpeljali. Pot je bila lepa, saj snega še ni bilo. Konjski peket in drdranje voza ni vznemirilo Italijanov v Vidmu, tudi pri Svetem Antonu ne. Samotna zimska noč in gozd ob cesti sta kljub temu slikala strahove za vsakim ovinkom. Toda zakaj bi se bali, saj ne delajo nič, česar ne bi smeli? Na vozu nimajo pokradenega blaga in tudi krast ne gredo v Ljubljano. Le svojim domačim pomagajo.
Srečno so se vozili do Mlačevega pred Grosupljim. Na mostu pred Mlačevim jih je ustavila partizanska zaseda. Obstopili so voz in jim pobrali prav vse, kar so imeli. Voznik se je moral vrniti in skupaj z njim vsa dekleta. “Midve s sestrično sva prosili partizane, da bi smeli v Ljubljano k sorodnikom in znancem, da bi vsaj midve dobili nekaj soli, kvasa, sladkorja in liter vina za staro mamo. Toda odpeljali so naju v Žalno in zaprli v neko klet. Mislili sva, da bova lahko šli naprej. Toda če ne bi v Žalni neki duhovnik iz Zdenske vasi prosil za naju, ne vem, kako bi bilo.
Naslednji dan zjutraj so naju izpustili. Lahko sva odšli proti Ljubljani. V Grosupljem sva naleteli na vojaške kolone. Prepoznali sva nekaj naših fantov in se do Ljubljane peljali na kamionu. V Ljubljani sva na Tržaški cesti obiskali očetovega prijatelja, ki je bil že večkrat pri nas. Pomagal nama je, da sva dobili nekaj kilogramov sladkorja in soli, kvas in liter vina za staro mamo. »Veste kaj, punce, pa še nekaj cigaret vam dam. Če spet padete v zasedo, jim jih podarite in lahko boste šle naprej.«
V Ljubljani sva prišli v stik še z nekaterimi dekleti iz naše vasi, ki so en dan pred nami šle s kolci peš v Ljubljano. Do takrat smo bile že večkrat peš v Ljubljani in nazaj. Kar smo imele, smo naložile v kolca in popoldne odšle iz Ljubljane skozi Grosuplje. Hodile smo kar po železniški progi in pridemo skoraj na Predole. Že pred postajo nas ustavi partizanska straža. »Od kod, dekleta?« – »Iz Ljubljane.« – »Kaj imate v kolcih?« – »Nič drugega kot tole, kar poglejte,« in smo pokazale. »Damo vam še nekaj cigaret.« Rade volje so jih vzeli in nas pustili naprej. Po štiristo metrih je bila naslednja straža in ponovilo se je isto. Pri tretji straži pa nas niso pustili naprej. »Zdaj pa ne greste proti Dobremu Polju, kar z nami na Predole boste šle.« Kolc nam niso vzeli. Ko pridemo na Predole, pa se je začela druga pesem.
Odpeljali so nas v staro kmečko stavbo. Ko pridemo v vežo, je bil tam že partizan. »Kar imate, takoj odložite!« Vse je šlo: sladkor, sol, [Stran 028] kvas in vino. »Če ima katera še kaj v laseh in modrčku, vas bo življenje stalo!« Nismo imele nič. Na tleh je bil že od prej velik kup raznih stvari.
Potem je vsaka posebej šla na zaslišanje na komando, v manjšo sobo na desno. V sobi je bila dolga miza. Na sredi je sedel komandant, zraven njega pa še drugi. Na vsaki strani je imel ob sebi prižgano svečo, za vratom pa rdečo rutko. Povprašal je: Kdo sem, od kod, kam grem, zakaj sem bila v Ljubljani? »Zdaj ste končale zaslišanje, greste v drugo sobo k frizerju.« Ta je bila večja in ko pridem tja, je bila tam že sestrična, ostrižena po vsej glavi, do kože. Tako žalostna je tam stala. »Ti pa imaš take lase,« se je zasmejal frizer meni, »da jih bom lahko imel za pušterček!« Tam poleg je stal majhen, plešast možiček. »Jej, jej, fantje,« je prosil za nas, »pustite punce, pa mene strizite, boste imeli manj dela!« Rekli so mu, naj se ne norčuje, ampak njemu smo se me smilile.
Partizanski frizer mi je moral kar štirikrat prerezati kite, tako dolge in debele sem imela, potem pa je šel z mašinco počez in posredi glave, da mi ni ostal niti milimeter lasu. Tako smo bile vse štiri postrižene, pa tudi druge, ki niso bile iz naše vasi, so bile čisto brez las. »Zdaj boste šle v štalo. Vse ste obsojene na smrt. Prekoračile ste mejo z osvobojenega na neosvobojeno ozemlje!«
Kadar tako pride, človek kar otrdi od groze. Nobena ni nič naredila. Nič se nismo zagovarjale. Vse smo bile tiho. Partizani so nas odgnali v štalo. Imela je stara, trhla vrata, spodaj je zijala velika špranja. Zunaj je vso noč močno deževalo in voda je v potokih tekla v štalo. Ni nam bilo mar. Vso noč smo jokale, molile in vsega je bilo. Na komandi pa so imeli miting z zabavo. Šušljalo se je, da so bila s partizani dekleta iz Ponikev, njihove ljubice. Me tako, one drugače. Las in zdravja mi nihče ne more povrniti, imam pa vse življenje čisto vest.
Proti jutru grozno poči. Vse se je stresnilo. Zunaj nastane direndaj. Komanda se je razbežala. Pozneje smo zvedele, da so z Grosupljega prišli legisti in minirali železniški most. Stražil nas je mlad partizan. Od samega hudega smo bile tako žejne, da smo ga prosile, naj nam da piti. Nekje na dvorišču je staknil črepinjo ribniške latvice, iz kolovoza vanjo zajel deževnico in nam skozi špranjo pod vrati dajal piti. Smilile smo se mu. Zjutraj pa pride in nam odpre vrata. Vso noč nas je stražil. »Zdaj pa lahko gre vsaka na svoj dom,« nam reče. Brez kolc, brez soli, sladkorja in litra vina za staro mamo smo odšle proti domu. Partizanska straža je šla pred in za nami …
Dež je ponehal. Pričela je pihati burja. Ostra in mrzla je brila po golih glavah in vratovih deklet. Sneg je gosto naletaval in veliki kosmi snežink so se na njihovih glavah spremenili v drobne vodne curke, da so jim z glav polzeli po obrazih in vratovih; ledeni piš jih je razpihaval in sušil.Spredaj in zadaj zastražene z oboroženo partizansko stražo so s povešenimi glavami kot največje hudodelke sledile čmokajočim stopinjam partizanov pred seboj. Saj drugega, s pogledom v tla, niso videle. Pa tudi ne bi hotele videti. Le misel, kako grozne so, jim je žgala glave, izpirala oči s solzami.
Ukazali so jim, da morajo rute nositi v rokah! Hoteli so, da burja in sneg, pa velik sram bičajo njihove gole glave vso to strašno, dolgo pot. Skozi Račno in Čušperk so jih gnali, po sredi vasi, pa hvala Bogu niso videle in slišale nikogar in ničesar, tako zelo je vsako lastna bolečina zvila vase. Le kaj so si mislili in koga obsojali tisti, ki so slučajno ta žalostni sprevod opazili?
Prignali so jih v bližino Svetega Antona. Tam je bila italijanska postojanka. Partizani so se zbali, drug za drugim so kar odšli. Zdaj so, hvala Bogu, ostale same, toda najhujši del poti jih šele čaka. Vrnitev v domačo vas!
»Me smo hitro dale rute na glave in odšle naprej. Bilo je okrog poldne. Kako težka je bila ta pot. Še vedno smo jokale, tako hudo žalostne smo bile. Take poti smo izbirale, da smo se zamikale ljudem. Nismo šle skozi Videm, tudi ne skoz Zdensko vas in Malo vas, ampak povsod zadaj, za vasjo. Pred našo vasjo smo jo ubrale po skrivnih stezicah, da smo prišle do svojih hiš. Doma so me že vsi čakali: oče, mama, mlajši bratje, sosedi. Kako smo vsi jokali! Vse štiri smo bile take prijateljice, kot da bi bili vsi skupaj ena družina. Tudi mlajši bratje so vsi jokali, tako hudo smo bili prijatelji!
Pa kaj, lase so mi vzeli, samo zdravja, tega mi nihče ne more vrniti! Prej sem bila navajena [Stran 029] na kite, tudi vrat so mi pokrivale, potem pa mi je burja prepihala ostriženo glavo tako močno, da vsa mlada leta in še potlej, ko sem bila poročena, nisem mogla biti razoglava. Tudi poleti ne. Vsako sapico sem čutila. Približno petnajst let me je bolela glava, tako da sem stalno tožila. K doktorju nisem šla nikoli. Tri tedne sem trdo ležala v postelji. Bila sem živčno zelo prizadeta. Ženske so me spravile na noge z raznimi čaji.
Obe s prijateljico sva se ves čas držali doma, nikamor nisva šli. Po vasi se je razneslo, da so nas partizani posilili in vse mogoče počeli z nami. To pa ni bilo res, saj nam nobeden ni nič žalega storil. Tisti plešasti možiček, ki je bil z nami ponoči zaprt v štali, se je za nas pognal: »Kaj, da je s puncami kaj narobe? Čisto nič! Ves čas sem bil z njimi. V smrtnem strahu smo preživeli vso noč, molili in jokali skupaj.« Tako nas je rešil obrekovanja.
Čez štiri mesece me pride nekdo iz vasi poklicat: »Pojdi hitro k sestrični! Neki partizan te hoče.« Tako sem se prestrašila, da sem se skrila. Sestrična pa je bila bolj pogumna. Govorila je z njim in mi čez kaki dve uri prišla povedat: »Ali veš, kateri te je iskal? Tisti, ki nam je zjutraj dajal vodo v hlev. Bil je hudo zaskrbljen, kaj je z nami, dekleti, ali smo še žive in zdrave.« Sestrični je povedal, da ni šel prostovoljno v partizane, ampak je bil mobiliziran.
Četrtega decembra so nas ostrigli, desetega decembra sem imela svoj dvajseti rojstni dan. Tako hudo žalostna sem bila takrat! Ko so bile hčerke stare dvajset let, sem jim rekla: »Poglejte, kako lepo praznujemo vaše rojstne dneve, moj dvajseti rojstni dan pa je bil tako žalosten!«
Mladost njenih dvajsetih let je bila preveč ranjena in ponižana, da bi lahko danes gospa Petrič o tej veliki žalosti kaj več povedala. Zeliščnega čaja, ki bi ji mogel pregnati grenkobo, ozdraviti žalost in vrniti lepoto mladosti in mladostnim sanjam, ženske iz vasi niso imele!
»Kar naprej smo si umivale glave s koreninami kopriv, tudi večkrat na dan. Petega aprila, ko je bila velika noč, smo imele že nekaj centimetrov dolge lase. Štrleli so naprej kot pri dojenčku. Z vsemi pripomočki smo jih silile, da so lasje nazaj stali, tudi z rutami smo jih nazaj privezovale. Končno smo lahko šle k maši. Takrat je bil za nas lep dan. Danes so že vse tri pokojne, samo jaz sem še ostala.
Vse to sem prestala z Božjo pomočjo. A stara mama ni dobila svojega vina. Naslednje leto petega marca je umrla. In prav kozarček vina si je zaželela. Res, tako težki časi so bili to, da je zdaj težko verjeti, kdor jih ni preživljal.«
4. Slovenske učiteljske zgodbe
4.1. Učiteljica Nuša Jaklič
Justin Stanovnik
4.1.1.
[Stran 030]
Za Jakličeve upravičeno pravimo, da so bili učiteljska družina. Učitelja sta bila oče, pisatelj Fran Jaklič, in učiteljica je bila tudi mati Ivana Arko iz Ribnice. Od šestih hčera so se štiri odločile iti po stopinjah staršev: Vida (1900), Ana (1909), Helena (1912) in Ivana (1913). Eden od treh sinov, Bogomil (1903), se je tudi namenil iti po tej poti, a je na njej naredil samo prvi korak, kot bomo pozneje videli.
Tako velika odločitev za isti poklic vzbuja pozornost. Vsi vemo, da zgledi staršev vlečejo; vemo tudi, da učiteljski poklic posebej priteguje dekleta. Toda to ni vse. V družini je morala biti še vzgoja. Ta je rasla iz gledanja na svet in življenje, ki sta jo v družino vnesla oče in mati. V tem gledanju je bil ukaz, da je treba za stvari, ki so bile spoznane za vredne, poskrbeti, da bodo živele tudi v prihodnjih ljudeh: da jim bodo svetile in jih varovale. Proces človekovega odhajanja in prihajanja je bil tu razumljen tako, da noben nov odhod ne sme ostati brez sledu in da noben nov prihod ne sme najti duhovno neopremljenega prostora. Preden se je zgodilo, da je neka družina postala takšna, da ji pristaja beseda učiteljska, je morala biti nekaj drugega – morala je biti kulturna. Zakaj bistvo kulture nosita dva uvida: da so nekatere stvari vredne in da jim je treba, prav zato, ker so vredne, zagotoviti prihodnost. To dvoje pa se more zgoditi na ozadju nekega tretjega bistvenega vedenja: da vrednotam ni že vnaprej in po sebi zagotovljen obstoj v zgodovini, ampak jih je treba prenašati iz roda v rod – zavestno in hote. Vrednote niso kakor kruh, po katerem se bodo stegovale roke vedno. Vrednote se lahko tudi pozabijo, iz prepadov, ki očitno v človeku so, pa se lahko proti njim dvigne celo upor. Katero stoletje bi moralo to bolj vedeti kot naše? Kateri čas je, tako kot naš, videl tolikšno zgrmetje kulture v barbarstvo.
Ne gre dvomiti, da so v družini pisatelja Jakliča učiteljski poklici rasli iz tega humusa. Otroci se morda niso tako odločali zavestno, kot bi kdo utegnil iz povedanega sklepati, gotovo pa se jim je zdelo naravno, da postanejo učitelji. Življenje, ki ga je živela družina, jih je usmerilo na to pot. Poleg vsega ne smemo pozabiti, da so to bili časi, ko smo Slovenci investirali najboljše moči – najbolj požrtvovalne, pogosto pa tudi najbolj talentirane – v narodovo vzgojo. Vse, kar je bilo prebujeno in kar je kaj hotelo, je šlo na učiteljišča in na teološke šole. Iz teh ustanov se je potem razlivala med ljudi ustvarjalna volja. Učitelj in duhovnik sta dve besedi, pomenita pa končno eno stvar – človeka, ki hoče ljudi obdržati v pokrajini omike in smisla. Fran Jaklič je tiste otroke, ki so se odločili, da bodo učitelji, oblikoval tako, da bodo svoj poklic razumeli v njegovem prvinskem pomenu. Zato se pozneje, ko so prišlo na razne šole, niso videli – ne da bi se jim bilo na to treba posebej odločati – kot nekakšne pedagoške uradnike, ki so tu zgolj zato in ki so plačani zgolj zato, da otroke opremijo z znanjem in veščinami.
Ko je Nuša Jaklič – njeno pravo ime je bilo Ana, pa so ji vsi rekli Nuša, in tako ji bomo odslej rekli tudi mi – prišla s Kapele na Spodnjo Slivnico, ji je oče konec oktobra 1936 poslal daljše pismo, v katerem sta se njegovo duhovno prepričanje in njegova učiteljska izkušnja zgostili v naročila, za katera je verjel, da morejo utemeljiti lik slovenskega učitelja – da ne veljajo torej samo za njegovo hčerko, ampak za učitelje sploh. Tako ji je naročal, da mora postati živ del kraja, v katerega je prišla; da ne sme ostati na robu kot človek, ki pride in gre, ampak mora »zrasti z ljudmi – z otroki in z odraslimi – v veliko družino«. Naročal ji je nadalje, da se mora truditi, da bo otrokom »ne samo učiteljica, ampak tudi vzgojiteljica«. Na središčnem mestu med ukazi, ki si tako sledijo, pa stoji naslednje: »Nikoli ne pozabi, da si slovenska in krščanska učiteljica in da moraš svetiti s svojim zgledom.« Kakor je stavek preprost, nas vendar, ko se zavemo, kaj pomeni, pretrese s svojo monumentalnostjo. To je namreč stavek, ki bi ga lahko videli zapisanega kot moto na ustanovni listini mladih katoliških rodov, ki so postavljali temelje za prihodnost prebujenega naroda. Ko bo narod iskal svojo identiteto, ko se bo ob prihajanju k sebi spraševal kdo je, bo našel prave odgovore, če jih bo iskal v prostoru, ki ga določata dve žarišči: slovenstvo in krščanstvo.
To so bile osnovne prvine ideje, ki se je postavljala kot velika naloga pred izobražence, prihajajoče v ljudstvo, ki se je začenjalo zavedati, [Stran 031] da je narod. Slovenstvo in krščanstvo je bila ena reč, druga pa je bila »svetiti z zgledom«. Danes bi lahko rekli, da je ta ideja ali to poslanstvo računalo na celega človeka – na človeka, v katerem so se misli in dejanja tako pokrile, da so misli podpirale dejanja in dejanja misli. Za vsem je posebno pojmovanje življenja: življenje kot naloga, življenje kot služba. Danes je to treba posebej poudariti in nekoliko počakati, da se more misel vseliti v nas, ker je tako gledanje na svet in življenje odšlo iz območja razumljenih reči. Služenje, spopolnitev v služenju, tega ne razume nihče več. In sploh: čemu spopolnitev? Kakor da bi človek imel svoj smoter – svoj telos! Kakor da ne bi bilo vse v tem, da se človek polni s stvarmi, ki jih je mogoče dobiti v velikih nakupovalnih središčih.
In kaj oče hčerki obljublja – kakšna bo nagrada za tako življenje? Tu pismo doseže vrh. Oče ji ne obljublja ničesar oprijemljivega, ničesar, kar bi bilo za tu in sedaj. Zanimivo, ne obljublja ji, da ji bo tak način obstajanja prinesel srečo in zadovoljstvo, kar bi, priznajmo, pričakovali. Oče ji obljubi nekaj drugega: »Bog Ti bo dal svoj blagoslov, da boš gotovo prispela v srečno večnost.« Iz tega stavka vidimo, da je bilo to pismo napisano v nekem svetu, v katerem je v celoti veljal aksiom, na katerega je kultura bila postavljena od začetka: Kdor bo življenje hotel imeti zase, ga bo izgubil; kdor pa bo življenje izgubil, ga bo našel v polnosti. Ko je pisatelj Jaklič leta 1936 pisal svoji hčerki to učiteljsko pismo, je bil ta svet še nedotaknjen. Danes, ko se je vmes marsikaj zgodilo in se je ta aksiom umaknil in gledamo praznino, ki je za njim nastala, vemo, da ta svet lahko tudi obstaja samo kot nedotaknjen.
Ker je bilo v družini pisatelja Jakliča toliko učiteljev, bi lahko dali naslov našemu spominskemu zapisu npr. Jakličeve učiteljice. Kakor je misel mikavna, se ji vendar moramo odpovedati. Za to je več razlogov, najpomembnejša pa sta dva.
Prvič so Jakličevi otroci, učitelji in neučitelji, preden so se dokončno poslovili s tega sveta – živa je samo še učiteljica Ivanka – zelo malo mislili na to, da bi za seboj pustili kaj zapisanega, npr. katerega od osebnih dokumentov. Zato se tisti, ki se je namenil z njimi še enkrat prehoditi njihove poti, nima na kaj opreti, da bi te poti znova zarisal. Na voljo ima le spomine sorodnikov – ne prav številnih, saj je bila od učiteljic poročena samo ena, najmlajša. Zato ti spomini razumljivo niso posebno bogati in tudi ne natančni. Megla, ki tako leži med raziskovalcem in preteklostjo, se le sempatja toliko razmakne, da se pred njim odpre okno, nikoli brez zavese negotovosti, skozi katero je mogoče zagledati delček poti, po katerih je kdo od njih hodil. Druga možnost, ki jo raziskovalec ima, pa je ta, da obišče kraje, ki so jih ti, ki jih želi nekoliko podrobneje spoznati, naredili za daljše ali krajše življenjske postaje. Toda čas, po katerem mora tu spraševati, je daleč za nami. Poleg tega pa iskalcu postaja bolj in bolj jasno, da se ljudje manj zanimajo drug za drugega, kot bi se na prvi pogled zdelo. Zanimajo seveda se, toda – kako naj temu rečemo – s svojega stališča, le toliko, kolikor so sami v preteklost vpleteni. Redek je človek, ki ima v sebi talent, da vidi drugega kot drugega. Sedanji raziskovalec je vendar doživel nekaj srečanj, ki so mu prinesla skromno a dragoceno zadovoljstvo. Za kulturno sliko sedanjosti bi bilo škoda, če ne bi omenil vsaj dveh. Enega sem doživel v Ajdovcu, kjer je gospa Ivanka Gnidovec z veliko simpatijo razvezala culo toplih spominov na nekdanjo učiteljico Nušo Jaklič. Drugo pa me je čakalo na osnovni šoli v Predosljah, kjer sem začutil, kako je moj telefonski klic sprožil pravcati plaz spoštljivih spominov na nekdanjo kolegico Heleno Jaklič. Obšla me je misel, da je med takimi ljudmi moralo biti prijetno živeti.
[Stran 032]
Drugič pa je k naši odločitvi, da se odpovemo skupinskemu učiteljskemu portretu Jakličevih, veliko pripomogla okoliščina, da je ena od njih, Nuša, pisala dnevnik, ki ima sicer ne tako redka in ne tako majhna prazna mesta, a daje vseeno slutiti tako zanimivega človeka, da bi bilo škoda, če ga ne bi vsaj deloma spoznal še kdo. Zato se bomo v svojem prikazu osredotočili na pot, ki jo je prehodila Nuša, in na misli, ki so na tej poti v njej nastajale in jo za krajši ali daljši čas spreminjale. Prej še pa bomo skušali ujeti vsakega od ostalih štirih Jakličevih učiteljev na katerem od krajev, ki nam bo dostopen po spominu ljudi. Njihove poti bodo torej zgolj povzete in še to le v fragmentih.
Najprej nekaj o vzgoji v Jakličevi hiši. Vse štiri bodoče učiteljice so se šolale pri uršulinkah v Ljubljani. Tam so opravile najprej štiriletno meščansko šolo, potem pa tudi petletno učiteljišče, to se pravi, da so pri uršulinkah preživele – bile so vse notranje gojenke – po devet let. Starši so od take vzgoje očitno veliko pričakovali, saj so pri njej vztrajali, čeprav je bilo treba zanjo dolga leta odštevati po eno od obeh pokojnin, ki sta prihajali v hišo.
Tudi doma se je vse odvijalo po določenem redu, v katerem je bil predviden tudi čas za molitev. Ivanka se posebej spominja večernih molitev, ki so potekale tako, da je vsak od otrok zmolil pred očetom ali materjo eno od ustaljenih molitev. Namesto molitve je bilo včasih treba pokazati poznavanje katerega od poglavij katekizma, npr. deset božjih zapovedi. Tako so ne samo molili, ampak tudi obnavljali vsebino svoje vere. Nekatera od deklet so ohranila samostansko navado in so hodila k delavniškim mašam tudi med počitnicami in tudi potem, ko so zapustila samostansko šolo.
Jakličevi so bili katoličani, ne samo v ozko cerkvenem pogledu – v tem, da so hote in zavestno izpolnjevali stvari, ki jim jih je nalagala vera – ampak so bili katoličani tudi v tem, da so pritrjevali in se udeleževali vseh oblik kulture, ki jih je katoliška skupnost gojila. Niso bili katoličani samo v cerkvi, ampak tudi v življenju. To pa družini, zlasti otrokom, življenja, potem, ko so vanj vstopili, nikakor ni delalo lahkega. Da so imeli težave po letu 1945, ko so komunisti uvedli totalitarno oblast, je razumljivo, a o tem bomo govorili pozneje. Težave pa so imeli tudi pred vojno, kar je manj razumljivo. Dejstvo, da je bil Franc Jaklič v času, ko so njegovi otroci iskali službo, že uveljavljen in cenjen pisatelj, je za kulturno zavest takratnih oblastnikov pomenilo bore malo. To je veljalo zlasti za prvo poldesetletje po uvedbi diktature leta 1929. Dve besedi sta označevali samovoljno ravnanje jugoslovanskih liberalcev z državnimi [Stran 033] uslužbenci, npr. s prosvetnimi delavci: periferija in prestavljanje. Ljubljančanka Nuša Jaklič je tako morala na svoje prvo službeno mesto na Kapelo v Slovenskih Goricah. A tu so še druge stvari. Ohranjeno je pismo Frana Jakliča, naslovljeno na kralja Aleksandra, z dne 15. oktobra 1931, v katerem zahteva intervencijo v primeru njegove hčerke učiteljice Vide, da bi bila iz prekmurskih Gerlinec premeščena nazaj v Grosuplje, kjer je službovala prej. V pismu pravi, da niti malo ne dvomi, da je bila premestitev kazenska in pokorilna. Namiguje nadalje, da premestitev ni bila odločena v uradnih pisarnah, ampak v »nekih krogih« zunaj prosvete. Dobesedno pravi tole: »Pred nekaj meseci je od tistih krogov prišel na Ministrstvo prosvete predlog za premestitev 370 učiteljskih moči.« Nobenega dvoma ni, da so tu mišljeni liberalni krogi, ki so zavestno in v celoti pristajali na jugoslovenarsko unitaristično politiko. Jaklič podpre svojo pritožbo z zanimivo primerjavo: »Osemnajst let sem bil deželni poslanec kranjski, deset let državni poslanec na Dunaju, deset let član deželnega šolskega sveta v Ljubljani, pa sem priča, da nikoli ni bil noben učitelj proti njegovi volji ali kazensko premeščen, še preden se ni izvršil disciplinski postopek in je imel učitelj dovolj prilike, da se zagovarja ali pritoži na višje mesto proti obsodbi deželnega šolskega sveta.« Naslednje leto Jaklič ponovi svoj protest zoper to, da je hčerka Vida še vedno v Prekmurju, obenem pa se pritoži nad nenadno in neutemeljeno premestitvijo hčerke Tonke, medicinske sestre, iz Zdravilišča Rogatec v Cerklje na Dolenjskem. Ker je slišal, da je minister v zasebni družbi izjavil, naj Jaklič, namesto da se pritožuje, raje pomisli, kaj je sam počel, ko je sedel v deželnem šolskem svetu, pikro pristavlja: »Takratne persekucije niti dih kake sence niso bile v primeri s persekucijami današnjih dni, ko Vi in Vaši somišljeniki vedrite pod streho mogočnega gospoda generala Živkovića.« Nato izzivalno dostavlja, da ima še hčer Nušo, ki je učiteljica v Kapeli pri Radencih. »Še to pošljite kam, da bo mogla naša rodbinska kronika zabeležiti, da so bili za njene člane najbolj črni dnevi takrat, ko je imel gospod Janez Pucelj iz Velikih Lašč besedo v kraljevem Belem Gradu.«
Ko bi bil pisatelj Jaklič vedel, kakšne »persekucije« se bodo dogajale deset let pozneje! Da so liberalci izkoristili kratkotrajno oblast in se znesli nad svojimi nasprotniki – njihovi edini nasprotniki so bili kristjani, slovenski liberalizem je bil vedno predvsem in v prvi vrsti antikrščanski – to ni bilo čudno. Bolj nenavadno je to, da se mnogim učiteljem ni godilo bolje tudi po leti 1935, ko je bilo liberalne oblasti konec. Nuša Jaklič je bila jeseni leta 1936. premeščena s Kapele na Spodnjo [Stran 034] Slivnico pri Grosupljem. V začetku je bila lepo sprejeta in je vse bilo lepo in sončno. Toda stvari so se bistveno spremenile naslednje leto, ko je 20. februarja 1937 dobila dekret za začasno upraviteljico. V trenutku se je liberalna polovica vasi dvignila zoper njo, na pol se je preklal vaški šolski svet, najbližje sosedje so hodili na »srez« intrigirat zoper njo. Zadeve so postale domala nevzdržne in Nuša je v naslednjih petih letih petkrat prosila za premestitev v kak kraj bližje Ljubljani, npr. v Črnuče ali Pirniče. Vse prošnje so bila odbite, dokler niso junija 1942 Italijani šole požgali in ni imela kje več učiti.
Razen Nuše niso Jakličeve učiteljice, kot rečeno, pustile dosti zapisanega. Najstarejša, Vida, je umrla razmeroma mlada, leta 1941. O njej smo z gotovostjo mogli zvedeti le to, da je nekaj časa vodila razne tečaje pri uršulinkah – verjetno je tudi ona, kot ostale začetnice, morala nekaj časa čakati na državno službo – potem pa je delala na osnovni šoli v Grosuplju. Iz očetove pritožbe že vemo, da je od tu bila premeščena v Gerlince v Prekmurju. Obstaja določeno spominjanje, da se je od tu sredi tridesetih let vrnila, a ne v Grosuplje, ampak na osnovno šolo v Moste. Toda tedaj ji je ostalo le še malo življenja.
Ivka, najmlajša, je bila malo časa učiteljica. Verjetno je tudi ona morala nekaj časa čakati na službo, leta 1937 pa je tudi ona dobila učiteljsko mesto na Kopanju nad Veliko Račno. V dnevniškem vpisu za 10. december 1937 piše Nuša, ki je takrat učila na Spodnji Slivnici: »Zjutraj sem se vrnila s Kopanja s prvega obiska pri Ivki.« Ivka, – tako so Ivanki pravili doma – in Nuška sta se pogosto obiskovali. Zlasti Ivka, ki je bila začetnica, je rada skočila k sestri. S Kopanja v dolino Račne, nato pa čez Predole na Zavrh in v Spodnjo Slivnico za mlade noge ni bilo več kot dobro uro. Ivanka se še danes s hvaležnostjo spominja, da jo je izkušena sestra pogosto reševala iz zadreg z dobrimi nasveti glede vodenja knjig, pa tudi glede tega, kako je treba ravnati z otroki. Ivka je rada odhajala s Kopanja tudi zaradi upraviteljeve žene, ki je bila sicer lepotica, a ne najbolj prijetna ženska. To je trajalo do jeseni 1941, potem pa samotne gozdne poti niso bile več tako varne kot nekoč. Čisto lahko si tam srečal skupino partizanov, ki so postavljali vprašanja, za katera se nikoli ni vedelo, do kakšnega konca bodo pripeljala. Počasi je na deželo začel pritiskati strah.
Leta 1940 se je Ivka poročila. Petega novembra zapiše Nuša v dnevnik: »Imeli smo poroko. Nevesta je bila lepa in vesela.« Nuška se je veselila sestrine sreče, a obenem ni mogla skriti tihe žalosti: »Spet se je utrgal sad z drevesa naše družine.« Ivka pa ni bila več dolgo učiteljica. Na šoli v Kopanju je postajalo tesno, dokler ni jeseni 1941 začutila, da tam ni več zaželena. Na šolo je namreč začel prihajati begunski štajerski učitelj, ki ni skrival, da bi rad dobil tu mesto. Ivka se je potem nekaj časa vozila iz Ljubljane, počasi pa je tudi to opustila. Tako se je končala njena učiteljska služba. Sedaj je bila žena, obetalo se je pa tudi, da bo kmalu postala mati. Tako je sicer nehala biti učiteljica, a je čez kakih šest let spet morala v službo. Takrat je šlo za preživetje. Njen mož Lojze Sluga, inženir agronomije, je v tistem čudnem pravnem oziroma nepravnem sistemu ostal brez službe. Niso ga aretirali in niso ga zaprli, le nekakšna častna komisija kolegov agronomov ga je obsodila na nekajletno izgubo državljanskih pravic. Bil je obtožen, da se ni dovolj potrudil, da bi področje kmetijstva, za katero je bil odgovoren, izpolnjevalo planske obveznosti. Tožili so ga tudi, da je odklonil, da bi nesel zastavo na neki politični slovesnosti. Seveda to ni trajalo večno, čez nekaj let je službo spet dobil – to pot v Zagrebških mlekarnah.
Helena pravzaprav ni bila učiteljica, ampak profesorica. Kot ostale je tudi ona končala uršulinsko učiteljišče, potem pa je opravila še dopolnilne izpite za gimnazijo in gimnazijsko maturo, da je mogla iti na univerzo. Verjetno je že pred vojno začela na ljubljanski filozofski fakulteti študirali francoščino, sicer ne bi mogla honorarno prevzeti francoščine na uršulinski gimnaziji. Ko pa so se s prihodom Italijanov odprle možnosti študija v Italiji, so ji uršulinke s svojimi zvezami poiskale mesto hišne pomočnice v Perugii, kar naj bi ji dalo neko možnost študija na tamkajšnji univerzi. Tam je ostala nekaj let in se je, še pred koncem vojne, vrnila z diplomo iz francoščine in morda tudi iz italijanščine v Ljubljano. Da se je potrdil vzorec, ki je veljal za Jakličevo družino, je kljub visoki kvalifikaciji morala iti učit – bogve kaj – na osnovno šolo v Črni Vrh nad Idrijo. Tam so jo pa prav kmalu, takoj po letu 1950, premestili na nižjo gimnazijo v Gornjo Radgono. Tu je preživela leto ali dve, potem pa se je nenadoma odločila, zapustila Radgono in šla učit na gimnazijo v Tuzlo. Verjetno se je za to odločila sama, saj tedaj slovenskih učiteljev niso več pošiljali službovat na jug. V Gornji Radgoni je še nekaj ljudi, ki se Helene bledo spominjajo, nihče pa ne ve ničesar o tem, kaj jo je pognalo v Bosno. Domači pravijo, »da se je v Radgoni nekaj zgodilo«. Toda kaj? Ko sem v telefonskih pogovorih omenil cerkev in [Stran 035] obiskovanje maše, moje sugestije ni nihče odklonil. A kaj je bilo v resnici? Morda ji je bilo vsega dovolj in je preprosto odšla.
Za večje praznike in za počitnice je prihajala iz Bosne domov v Moste, jeseni leta 1960 pa se je vrnila za stalno in začela poučevati nemščino na osnovni šoli v Predosljah. Tu je bila deset let, 21. avgusta 1970 pa je dokončno zapustila šolo in odšla v pokoj.
Helena je bila nadarjena za jezike. Obvladala je francoščino, italijanščino, nemščino in ruščino. Učila je tudi slovenščino. Edina od otrok je podedovala očetov pisateljski dar. Še danes hrani družina njene neobjavljene spise. Vse te talente je s širokim srcem razdajala mladini. Nekoliko se nam je posrečilo odkriti njeno delo v Predosljah. Omenili smo že, kako zelo je bila priljubljena. Občudovali so jo kot človeka in učitelja. Računovodkinja na šoli, njena nekdanja učenka, je to takole povedala: »Ne bi tako dobro vedela, kaj je Prešeren, če ne bi bilo nje.« Ljubila je knjige in učila otroke, da jih ljubijo. Začela je izdajati šolsko glasilo Zares, ki izhaja še danes, po skoraj tridesetih letih. Nekdanji učenci pravijo, da so komaj čakali, da je prišlo na vrsto pisanje spisa. In tako dalje, in tako dalje. Umrla je tako rekoč včeraj, 1992.
Iz povsem drugega testa, se zdi, je bil drugi od Jakličevih sinov Bogomil. Milo, kot so mu vsi rekli, se učiteljstva tako rekoč še dotaknil ni. Vse, kar bi se lahko štelo sem, je bil prvi semester pripravljalnega razreda Državnega moškega učiteljišča v Ljubljani, za kar mu je bilo izstavljeno spričevalo 15. 2. 1919. leta. Za ostali del njegovega življenja ni ničesar, razen nekaj kratkih časopisnih poročil in spominov njegovih sorodnikov, dokaj negotovih. Poročil se tudi Milo ni in otrok ni imel.
Iz tega, kar sledi, bo vseeno razvidno, da je bil Milo izreden človek. Vsebina te izrednosti je bila svobodnost, pogum, avantura. Najprej je enostavno – spet se ne ve natanko, kdaj – izginil iz šole in od doma in se pridružil borcem generala Rudolfa Maistra v Mariboru. Ko se je koroška kampanja žalostno končala, ni šel domov, ampak se je raje odločil za letalsko akademijo v Zemunu. Postal je eden najboljših jugoslovanskih letalcev. Pobiral je prve nagrade na letalskih mitingih in hitrostnih letalskih tekmovanjih. Leta 1926 je na progi Novi Sad – Skopje – Zagreb – Novi Sad dosegel četrto mesto in za to dobil nagrado 25.000 din. Ob drugi priložnosti – ne vemo, kdaj – je »narednik Milo Jaklič« na že omenjeni progi dosegel cilj drugi: prevozil jo je v [Stran 036] sedmih urah in petinpetdesetih minutah – rabil je štirideset minut dlje kot prvak. Odlična mesta je dosegel tudi na mitingih v Zemunu. Bil je tudi diskvalificiran – enkrat zato, ker se je zunaj programa zapeljal pod zemunskim mostom. Da ni znal ravnati z denarjem, pričujejo pisma, ki so včasih priromala v Ljubljano, s katerimi je kljub nagradam in kljub ne majhni plači – pri sestrah potrkal za denar. Leta 1941 se je v Srbiji pridružil partizanom. Ali četnikom ali partizanom? Domači se dobro spominjajo, da so to bili partizani. Naj bo že kakorkoli, vojno je končal kot partizanski letalec. Sestra Ivka se spominja, da je nekoč omenil, da je z letalom zasledoval vojsko, ki se je maja 1945 valila čez Ljubelj in Dravograd. Po vojni je bil pomočnik komandanta ljubljanskega vojnega letališča. Nečaki se ga spominjajo v letalskem jopiču in stavka, ki se je pogosto slišal pri Jakličevih v Mostah. Kadar je kako letalo posebno nizko preletelo hišo, tako da so se zatresle šipe, so rekli: »To je spet Milo.«
Potem pa je prišlo nekaj, kar je za Jakličeve delovalo kot šok. Milo je neke noči izginil. Čez nekaj mesecev je prišla kartica iz Sremske Mitrovice. Očitno so ga aretirali in na skrivaj obsodili. A zakaj, oziroma za kaj?
Pisalo se je leto 1948. Lahko bi torej to bil informiro. Ali je bil partijec? Nečak Tadej to odločno zanika, sestra Ivka pa ugovarja, da bi težko »bil tako visoko«, ko ne bi bil. Sam ni o tem nikoli ničesar povedal. V družini se je končno naselila tale zgodba: nekoč je na letališču ob nekem praznovanju Milo naglas razlagal družbi, da se sovjetsko letalstvo ne more in se pač nikoli ne bo moglo primerjati z ameriškim. To bi takrat lahko bila huda žalitev. Naj bo že kakorkoli, Milo ni bil prav dolgo zaprt. Mlada država je potrebovala letalske inštruktorje; nekoč so mu dovolili, da se je z neko skupino, ki jo je vežbal, dvignil v zrak. Pozneje je nekoč rekel: »Kaj bi mi takrat kdo mogel, ko bi se bil zapeljal malo dlje.« Pa se ni. Po izpustitvi je bil nekaj časa brez službe. Potem pa mu je hišni prijatelj ing. Miha Koncilija priskrbel službo gozdnega delavca: ali je delal v skupini za taksiranje gozdov ali pa je, kot vedo drugi, ta leta preživel kot navaden tesač. Živel je pri sestrah v Mostah, redkobeseden in vase zaprt. Umrl je leta 1979. Nikoli ni uveljavljal preteklih zaslug – tudi prvoborčevskih ne.
4.1.2. Nuša Jaklič
Edini dokument, s katerim moremo vstopiti v življenje Nuše Jaklič, je njen dnevnik. Pisala ga je skoraj štirideset let: prvi vpis je vnesla vanj 16. septembra 1930 v ljubljanskih Mostah, zadnjega pa, na istem kraju, 18. februarja 1960. Žal je v njem mnogo praznih mest. Včasih ni po cel mesec zapisala ničesar, včasih se je tak mesec raztegnil na celo leto. Bralec z obžalovanjem ugotavlja predvsem to, da največje praznine zevajo tam, kjer zasluti, da so zahteve, ki so se postavile pred Nušo Jaklič, spremenile njeno življenje v napeto dramo, z največjimi možnimi stavami. Taka praznina, najdaljša, je med leti 1941 in 1953. Ko je 19. februarja 1953 obnovila pisanje, se je začudila sama nad sabo: »Saj skoraj ne morem verjeti, da je moj dnevnik molčal dvanajst let.« Nato je z nekaj vrsticami skušala narediti most čez zevajočo praznino. Bralec takoj vidi, da to ni most, ampak tanka negotova brv, na kateri se ni mogoče poljubno ustaviti in poiskati ne širokih razgledov ne globokih pogledov. A potem se še vrstijo vrzeli: prva je dolga dve leti – od 1953 do 1955; druga se razteguje čez sedem let, od 1955 do 1962; tretja obsega šest let, od 1963 do 1969. Zadnji vpis je bil narejen dne 18. februarja 1969. Do smrti, 6.marca 1971, je imela tedaj še dve leti. Potem pa je njen dnevnik umolknil za zmerom.
[Stran 037]
Pozneje se je boleče zavedala škode, ki se je naredila zaradi opuščanja dnevniških zapiskov, zlasti v tistih dvanajstih letih med 1941 in 1953. Takole to izrazi v zapisu 28. avgusta 1963: »Sram me je, da nisem izpolnila očetovega pričakovanja, ker nisem zaupala dnevniku takrat, ko sem največ doživljala, ker nisem posredovala misli tistih dni, ko mi je trpljenje paralo dušo, ko so me vsi zapustili iz strahu, ko med najbližjimi nisem našla razumevanja. Pisala pa nisem, ker nisem mogla zajeti v besede, kar sem čutila na dnu duše. Danes pa je to prepozno.«
Nuša se opravičuje, da ni našla besedi za izrednost tega, kar je doživljala. Čutila je, da se z njo dogaja nekaj, kar se ne bi smelo. Da je bila postavljena v stanje, ki je bilo predvsem nepopisno – dobesedno – žaljivo. Gotovo je na tem nekaj resnice. Bistvo stvari pa je drugod. Bistvo je v tem, da je Nuša Jaklič bila vase obrnjen človek – introvertiran človek, kakor pravimo. Empiričnemu svetu, ki je vrvel okoli nje, je priznavala neko resničnost, a je v njenem osnovnem umevanju sveta in življenja ta resničnost imela značaj začasnosti, slučajnosti in prividnosti. Bila je daleč od tega, da bi bila čisto resnična, še dlje pa je bila od tega, da bi imela na sebi avtonomno resničnost. Prostor resnične resničnosti je bila njena notranjost. Tam pa sta bili dve bistveni prvini: Bog in njena volja, Bogu se darovati. Ko beremo skromni dnevnik Nuše Jaklič – skromen po obsegu – se na neki točki nenadoma zavemo, da je življenje, ki se nam tu razkriva, hotelo biti svetniško. Njena avtorica bi se te besede prestrašila in se ji uprla. Pisala ga je iz občutja časa, ki je imel svetniškost za nekaj nedosegljivega: po tem stremeti se običajnemu človeku ne spodobi. Toda njen dnevnik je skoraj izključno povest duše. Pred nami se sestavlja podoba človeka, ki si je izbral zelo strmo pot – morda najbolj strmo, kar si jih je mogoče izbrati. O tem nas prepričujejo redke sladkosti, o katerih tu govori, še bolj pa valovi teme, ki jo zajemajo in iz njih dihata neizpolnjenost in zapuščenost.
A o tem bomo govorili pozneje. Sedaj poizkušajmo iz vpisov, ki jih imamo na razpolago, izluščiti, kako je tekla njena pot, vidna tistim, ki bi videli samo to, kar je možno opaziti od zunaj.
V začetku dnevnika, ki ga je začela pisati še doma v Mostah 16. septembra 1930, bi mogli sklepati, da je pred nastopom redne učiteljske službe bila zaposlena, morda samo nekaj mesecev, na nekem »uradu«. Dne 19. 3. l931 pa imamo že prvi vpis na Kapeli v Slovenskih goricah, na njenem prvem službenem mestu. Tu je bila do jeseni 1936, ko so jo premestili na Spodnjo Slivnico pri Grosuplju. Dnevnik, ki pokriva teh pet ali šest let, je posebej ponotranjen. Komaj kaj zvemo o kraju, kamor je prišla, skoraj nič o kolegih in kolegicah, ki jih je tu našla, ničesar o ljudeh, ki jih je morala srečevati in ki so bili starši njenih otrok. Ponudi nam le nekaj redkih sličic, na katerih jo vidimo z otroki. Vidi, kako so zanemarjeni in kako so z njimi ravnali: »Nič drugega niso poznali doslej kot palico in težo učiteljeve roke.« Čuti, da jih mora osvojiti. »Prazna srca so mi dali. Kako jih napolniti?« Vsak uspeh je razveseljiv: »Šola mi je danes prinesla mnogo veselja. Pri računstvu sem opazila lep uspeh.« Včasih zagledamo lep prizor. Po dolgi bolezni se vrne v šolo Pavla Kenda: »Ponudila mi je lepo rdeče jabolko in me proseče pogledala. Nisem jo mogla zavrniti.«
Pogosto je mislila na dom. Domotožje je bila, kot bomo že videli, njena najzvestejša spremljevalka. Ko je očetu, za katerega je vedela, da so nad njim upniki, lahko poslala prvi denar, jo prevzame radost: »Moja duša poje hvalnico.« Posebno rada se spomni, kako so se doma razumeli in kako so bili vsi ene misli: »Še mar nam ni bilo, da bi kdo drugače mislil.«
[Stran 038]
Nuša je bila Jakličeva in je unitaristični režim, na katerega so se s tako vnemo vkrcali slovenski liberalci, težko prenašala. Posebej jo je vznemirjal Sokol. Dne 21. februarja 1932 zapiše: »Ne vem si svetovati v zadevi sokolskega društva, ki ga tako sovražim.« Očitno so iz te smeri prihajale določene zahteve glede vzgoje: »Ko nekateri trdo vstopajo v svetišče mojega delovanja, ga skrunijo.« Zato se Nuša toliko bolj razveseli tradicionalne katoliške kulture, če se kje pokaže. Ta se je pokazala ob Jegličevi slovesni biserni maši 30. julija 1933: »Ko sem gledala ta rod, teptan in zasramovan, a neustrašen in nezlomljiv, me je prešinilo: »Ni daleč čas, ko se oprosti okov tiranstva.« Tega leta izvemo tudi, da je postala članica Katoliške akcije. Izvemo tudi, kako je razumela cilje te organizacije: »Z ljubeznijo osvojiti svet.«
S prvim snegom, 6. oktobra 1936, pride Nuša v Spodnjo Slivnico. Zdi se, da se je s spremembo kraja spremenila tudi sama. Tu jo zanimajo stvari, ki ji na Kapeli še mar ne bi bile. Z veseljem govori o prijetnih pogovorih s kopanjskim župnikom Kogovškom. Zanimajo jo vaščani: »Pred Završčakovo hišo sem se malo pomenila z družino.« Včasih jo prevzame potreba po ljudeh: »Danes sem šla k Škaubarjevim s časopisom. A časopis je bil samo pretveza, da sem prišla do ljudi.« Zanima jo tudi pokrajina. Bralec dobi natančen opis krajev po grosupeljski kotlini in gričev, ki jo obkrožajo. Vse se ji zdi lepo. Prijazni ljudje in prijazni kraji jo napolnjujejo z veseljem: »Tako sem se danes razveselila, ko je opoldne posijalo sonce. Sonce, ljubo sonce, ki sije nad menoj, nad mamo, nad atkom, nad vsemi, ki so mi dragi! Pa je tudi v šoli sijalo sonce – smejalo se je v očeh otrok.« Očitno so jo ideje Katoliške akcije s svojim aktivizmom tako spremenile, da je dobila oči za svet. Tudi za njegove potrebe. Ko dobi s Prosvetne zveze v Ljubljani vzpodbudo za ustanavljanje Dekliških krožkov, se nemudoma loti dela. Trudi se tudi, da bi povečala število naročnikov katoliških časopisov: »Ne vem, ali jih bom dobila deset.«
To je bilo prvo leto. Z letom 1937 pa se je katoliška stran začela prebujati tudi politično. Majhen znak te prebujenosti je bilo tudi imenovanje Nuše Jakličeve za začasno upraviteljico šole. Tega pa liberalna Slovenija ni mogla prenesti. Začel se je protinapad. Vaščan Drobnič, ki jo je še pred nekaj meseci prosil, naj mu spiše govor za prvo občinsko sejo, sedaj že pobira po vasi podpise za izjavo, da bi za upravitelja na šoli morali dobiti poročen par. Za enega od sosedov je slišala, da je govoril takole: »Kaj pa mislite, če ste zdaj na površje zlezli! Saj ne boste dolgo.« Pokazalo se je pravzaprav nekaj, kar nam je ljudem s konca devetdesetih let tako zelo znano: kako težak je prehod iz diktature v normalnost. Že po nekaj letih nesvobode je postalo samoumevno, da katoliška učiteljica ne more biti upraviteljica.
Nušino delovanje zunaj šole je sedaj postalo težje. To se je na primer opazilo pri agitiranju med mladino za društvo mladih abstinentov – tako imenovanih »mladih junakov«. Ni več šlo.
Politično osnovane intrige se nadaljujejo. Učiteljica jih občuti boleče: »Oni, ki so vedno govorili – za vas smo, ostanite pri nas – vpijejo sedaj, naj grem iz Slivnice.« Tolažbo spet išče v naravi: »Kraj, kjer se mi misli najbolj umirijo in zberejo, je studenec Vrtiščak: Sklanjam se nad vodo. Čista je in živahna, pa nič se ne meni za moje žalostne misli.« Kot vedno najde uteho tudi v delu, h kateremu jo kličejo otroci: »Ne jokam, ker delam nenehoma.« A vse to bi pomagalo malo, ko ne bi bilo cerkve. »Sedaj hodim vsako jutro v Grosuplje k maši.« Da je opravila še pred šolo pot tja in nazaj, je morala vstajati zelo zgodaj. Iz dnevnika se vidi, da ji to ni lahko in da to tudi zanjo pomeni veliko žrtev.
Najhuje, kar je Nuša med svojim bivanjem v Slivnici doživela, je bila očetova smrt. Najprej seveda bolezen. Ko zve, da je z očetom hudo, pride iz nje prošnja: »O Bog, o Bog, ohrani to drago življenje!« Od božiča 1937 pa do zadnjega dne tega leta, ko je oče umrl, je Nuša preživela ob njegovi smrtni postelji. Tu so bili tudi ostali: mati, Tonka, Mimi, Lado in drugi. V dnevniku nam Nuša podrobno opisuje zadnje dneve svojega očeta, pisatelja Frana Jakliča. Ko jih z njo tako preživljamo in preživimo, si nazadnje pravimo: to je bila krščanska smrt. Vidimo otroke prihajati, vidimo kako jih oče vedno enako pozdravi: »Umrl bom.« In potem, spet vsakič: »Molite, molite.« In res molijo. »Naša molitev ga pomiri.«
[Stran 039]
Čeprav je oče umrl, je v nekem smislu ostal. Ne samo kot spomin, ampak več. V tem, kar je v njem videla, se je ogledovala in ocenjevala. Sedaj se v dnevniku pojavi novo vprašanje: ali bi bil oče z menoj zadovoljen.
Včasih zavejejo iz dnevnika čisto človeški toni. V njej se oglasi ženska. Želi si v mesto, kjer je zares doma. Pomisli na to, da bi si kupila novih oblek, nove čevlje, nov klobuk. A kaj naj ji bo vse to, se sprašuje, če tega ne bo nihče videl! In sploh. Kaj naj pomenijo te stvari, ko pa je »že vsaj druga polovica življenja v teku«.
Čeprav so se nekateri vaščani zelo trudili, da bi jo spravili iz kraja in je tudi sama pisala prošnjo za prošnjo za premestitev, je vendar tam ostala do konca. Do konca, to pomeni do 7. junija, ko je bila Slivnica opustošena in ni imela več kje učiti. Kaj se je zgodilo? Zdi se, da je bila stvar naslednja. Dan prej so partizani izza obzidja pokopališča sredi vasi napadli italijanski kamion, ki je peljal v Grosuplje iz bližnjega taborišča, in ubili dva Italijana. Partizani so se kot ponavadi potem umaknili na varno, vaščani, ki so vedeli, kaj jih sedaj čaka, pa so se poskrili po vaseh v okolici, zlasti v Račni in v Grosuplju. Italijani pa so drugi dan požgali vas in ubili dva vaščana, ki se nista bila umaknila. Glede Nuše se je v Jakličevi družini obdržal spomin, da se je ob divjanju Italijanov skrila v klet med drva, potem pa, ko so vojaki odšli, s patrom, ki je prišel iz Grosuplja gledat, kaj se je z vasjo zgodilo – tudi sicer je v vas hodil poučevat verouk – pokopala ubita vaščana, ki sta tam ležala. Očitno si tega nihče drug ni upal narediti. Njenega slivniškega obdobja pa je tako bilo konec.
Zadnja vojna leta je preživela v šoli na Rudniku. Pripovedujejo, da je tja hodila vsak dan peš čez Golovec in vsak dan prinesla domov vrečko storžev ali kakšno poleno, kar je v času tistega pomanjkanja družini prišlo zelo prav.
Po vojni so Nušo za nekaj časa poslali nazaj v Spodnjo Slivnico, jeseni 1946 pa jo že najdemo v Ajdovcu nad Žužemberkom. Tu je prišla, kakor pravi v dnevniku, »med dobre ljudi«. Šola je bila sicer požgana in je zato morala učiti v zasilni učilnici v vaški gostilni, a otroci so bili po vojnih letih željni znanja, predvsem pa so bili vzgojeni in so prijazno in dobro učiteljico kmalu vzljubili. Ko se je eden od fantov, že po Nušinem času, odločil, da ne bo več hodil v šolo – to je bilo v tistih časih očitno možno – je to naredil z naslednjo pripombo: »Ko pa bi bila tu Nuša, bi še hodil.«
V Ajdovcu ni bila požgana samo šola, ampak tudi cerkev. Mašo so imeli v cerkvi na pokopališču na Selah. Do tja je bilo dobre pol ure hoda skozi gozd, a Nuša je to pot opravila vsako jutro pred šolo, tudi v visokem snegu in zametih. Zgodba o nenavadni učiteljici se je očitno razširila, posebno pa so jo natanko poznali šolski nadzorniki, ki so sedaj postali predvsem in v prvi vrsti ideološki čuvarji. Ko je Tončki Grm, novi učiteljici iz Spodnjega Loga v kočevskih gozdovih, dajal začetne smernice nadzornik Rudolf Vrabič iz Kočevja, se mu je zdelo primerno, da svoje predavanje ilustrira s primerom Nuške Jaklič, ki je »tako nora, da jo tudi visok sneg in zameti ne ustavijo, da ne bi vsak dan letala v cerkev«. A Nuša se je v Ajdovcu dobro počutila. Tu so bili njeni ljudje – ljudje, ki so tako mislili in čutili, kot ona. Kot bomo pozneje videli, vsi niso bili takšni. Nekateri so opravljali svojo službo in natanko zapisovali, kaj počne, kam hodi, s kom govori.
Jeseni 1946 so Nušo poslali v Gabrje pri Brusnicah »reševat najbolj zanemarjene otroke v Sloveniji«, kot pravi v dnevniku. Kaj se je v tistih štirih letih, ki jih je tu preživela, z njo vse dogajalo, o tem dnevnik ničesar ne pove, spomin tamkajšnjih ljudi pa je, kot se zdi, povsem presahnil. Gotovo je le to, da se njeno osnovno življenje tudi tu ni spremenilo, s čimer mislimo predvsem na njeno vsakodnevno obiskovanje cerkve. Po Ajdovcu se je namreč govorilo, da so jo ravno zato poslali v Gabrje, da bi jo odvrnili od obiskovanja maše. Lahko si predstavljamo, da je za stražnike novega reda to moralo biti neznosno. Režim, ki je hotel biti totalitaren, tega ni mogel dopuščati. Ena od takratnih učiteljic se spominja, da je Žiga Kimovec, nekdanji učitelj, sedaj pa visok politični človek, s papirji, opremljenimi z vsemi ideološkimi pečati, na eni od mnogih idejnih učiteljskih konferenc to izrazil takole: »Nekoč so bili taki časi, da so učitelji hodili v cerkev, sedaj pa so taki časi, da učitelji ne hodijo več v cerkev.« To je bila komunistična varianta protestantskega [Stran 040] načela: Cuius regio, eius religio – kdor ima oblast nad deželo, ima oblast nad dušami.
A počilo ni v Gabrju, ampak v Orehovici, kamor je bila premeščena septembra leta 1950.
Partija se je odločila, da odstrani uporno učiteljico. Dobila je odpoved. V dnevniku je to povedala z naslednjim preprostim stavkom: »V Orehovici pa se je 3. aprila 1952 nenadoma končalo moje učiteljsko službovanje. Po dvaindvajsetletnem trudapolnem učiteljevanju je Gospod tu dokončal moje delo.« Nekoliko za tem pa stoji zapisano tudi tole: »Gospod Bog, nič ne bom raziskovala Tvojih potov.« Tako. Takšna je bila učiteljica Nuša Jaklič. Šolo je zapustila takoj in odšla domov v Moste. Tri tedne za tem ji je umrla mati. Tako je naneslo, da je zadnje dneve lahko bila pri njej in ji stregla.
Potem pa so leto ali dve njeni dnevi potekali v enoličnem, ponavljajočem se ritmu. Prebujala se je z mučno mislijo, da bo spet morala iti na borzo dela. Zdi se, da se je morala tam javljati vsak dan. Vedno se je ob tem spomnila tudi na ljudi, ki so jo z lažmi spravili na cesto, predvsem pa tega, da bo šla spet skoraj gotovo tja zastonj. Med potjo se je vedno ustavila v Stolnici, a se ji je zdelo, da je njena molitev kljub volji »suha«, ker ni mogla ločiti svojih misli od krivic, ki so se zgrnile nad njo.
Na borzi se je srečavala z ljudmi enake usode. Ena od njih je bila pred odpovedjo negovalka v hiralnici. Bolniki, tudi težki bolniki, so podpisali izjavo, da jo nujno potrebujejo. Nič ni pomagalo. »Tako se nam vsem godi. Železna socialistična pest stisne vsakogar, ki ga zgrabi.« Ko je prišla na vrsto in izročila listek v podpis, je vedno nastopil trenutek napetosti – potem pa spet razočaranje: »Čakaš, čakaš, vlečeš na uho, ali bo kaj s službo. Nič. Spet samo podpis. Odhajaš grenak, zatopljen v svoje misli.«
Nekoč je stopila do referenta. Ali mi lahko poveste, zakaj ste mi spet odbili prošnjo za oskrbovalnino? Odgovor: Ali ne veste, da ste bili po lastni krivdi odpuščeni iz službe? Potem porine pred njo papir, kjer piše, česa jo dolžijo. V Ajdovcu: »da sem otroke učila pobožnih pesmi, partizanskih pa nismo peli; da sem otrokom dajala verske liste; da sem imela zveze z župnikom Francem Kastelicem, ki je sovražnik ljudske oblasti; da sem sovražila učiteljico Oblakovo, ki vzgaja v naprednem duhu; da sem govorila ljudem, da ljudska oblast ne izvira iz ljudstva; da sem se ogibala ljudskoprosvetnega dela zunaj šole, v cerkev pa sem hodila vsak dan.« V Gabrju: »da sem delala še naprej enake prestopke kot v Ajdovcu; da sem s svojim delom in življenjem dokazovala, da se ne bom nikoli spremenila; da zelo kvarno vplivam na mladino in na mlajše učiteljstvo.«
Čez nekaj let je Nuša le dobila službo administratorke v nekem gradbenem podjetju. Če je družinski spomin točen, je nekaj časa hodila v službo v Medvode, nazadnje pa je delala v Ljubljani. Maja 1963 je šla v pokoj. Sedaj je živela s sestrami: z Mimi, s Tonko, s Heleno in z bratom Milom v očetovi hiši v Mostah. Ta ni bila več na Ciglerjevi, ampak v Partizanski ulici. Postala je gospodinjska pomočnica in inštruktorica bratovih in sestrinih otrok. Oglasi se bolezen. Ko opazi nevarno krvavenje, jo prevzame spoznanje: »Zdi se mi, da bom morala na Goro trpljenja in preko nje domov k Očetu.« A ob misli na smrt, ki se je sedaj najavila kot nekaj otipljivega in resničnega, se je zavedla sladkosti, ki ji je ime [Stran 041] življenje: »V zavesti, da se bo to trpljenje kmalu končalo s smrtjo, se mi stiska srce.« In krik, ki ga lahko tako dobro razumemo: »Smrt! O da bi se še obotavljala, da bi mi še pustila nekaj časa!« Smrt je res bila prijazna in ji je, potem ko jo je tako prosila, pustila še osem let življenja. Nazadnje pa je le prišla. To je bilo 6. marca 1971. Takrat se ji je uresničila želja, ki jo je zapisala leto po očetovi smrti: »Tihota me muči. Spomini vasujejo. Srce krvavi. Snežek tke odejo nad očetom, ki spi. Ko bi mogla za Vami, atek!«
4.1.3. Povest duše
Poleg bogatega poklicnega življenja, poleg zasebnega življenja, ki ji je bilo zoženo na največjo možno mero, je bil v tej učiteljici še tretji svet: svet njene ambiciozne duhovnosti. V preddverju tega sveta so bile izpisane tri besede: izbranost, darovanje, posvečenje. V sebi čuti posebno napetost, ki ji ni vedela drugega imena kot ljubezen. Čuti, da je izbrana, da ljubi in da je ljubljena. Nekje pravi: »Prava ljubezen je zaklad božjih izvoljencev.« Tej izvoljenosti hoče pritrditi z vso svojo močjo. Tu so besede, ki izražajo njeno dokončno posvetitev: »Srce, to občutljivo, skrivnostno in nemirno srce, se varno vtaplja v plamenih Tvoje neminljive ljubezni. Pozabljam naj svet in posvetno ničevost in se iz dneva v dan vedno bolj goreče predajam Tvoji sveti službi.«
To je seveda življenje, za katero veljajo stvari kot so »strma pot«, »ozka vrata«. Tu si izmenjaje se sledita svetloba in tema. Nekje pravi: »Moja duša vriska in joka obenem.« Zdi se, da ljubezen, ki ji je posvetila življenje, lahko obstaja samo v čistem prostoru samote in osamljenosti. V ta prostor se nagonsko vrača po vsaki družbi, po vsem kar jo je iz središča izzvalo na obod obstajanja. Očita si vsako lajšanje samote. Čeprav je težka, čuti, da jo mora do kraja doživeti in pretrpeti. Le tako se bo v njej naredil prostor, v katerem bo ta ljubezen lahko živela. Potem, če vztraja, se iz te samote oglasijo včasih glasovi tolažbe: »Večer je. Utihnila sta šum in trušč sveta. V mraku sta utonila.« Nastala je nepremična tišina in ona sredi nje – v srcu svoje velike samote. »In dobro mi je sami, prav sami.« Vedno ni tako. Včasih iz samote planeta tema in misel na smrt: »V kuhinji je tišina, v sobah je tišina in na stopnišču se nič ne zgane. Da bi vsaj vrata kje zaškripala. Tako tiho je tudi v mojem srcu. Kakor da so se v njem razrahljale strune in jih nobeni prsti več ne spravijo v brnenje.«
V njeni samoti se začenjata dve poti. Ena pelje k Bogu. Na tej poti najde varnost in gotovost: »Hitiš in prav nič ne pomisliš, da Nekdo ve za vsak tvoj korak, da slednji odmeva v vesolju.« Druga pot, ki se začenja v njeni samoti, pa pelje nazaj v mladost, v njen ljubi dom. Nekje pravi: »Čisto sama sem. Daleč so tisti, ki vprašujejo po meni. Vsi so daleč, daleč.« V njej je veliko domotožje, tako veliko, da vedno misli nanj in mu nazadnje najde tudi smisel. Takole pravi: »Na domotožju bom bolehala vedno. Mar nosijo vsi to bolečino v sebi? Ali samo tisti, ki jim je srce polno ljubezni. Zdi se, da nas z večnim hrepenenjem nebo priklepa nase.« Tako je neka slovenska učiteljica, ne prav srečna in včasih tudi trpinčena, nazadnje zadela, ne da bi se tega zavedala, na neko Avguštinovo misel. Ta misel pravi, da je naše srce nemirno, dokler ne najde Boga.
5. Iskanja in besede
5.1. Sonora
France Papež
6. Slovenske teme – pomlad ’99
6.1. Sprava, oh, ta nesrečna sprava
Blaža Cedilnik
6.1.1.
[Stran 044]
Ta sprava me je očitno popolnoma obsedla. Ne morem zagotovo reči, zakaj je temu tako, vendar zna biti eden od vzrokov ta, da že sama beseda povzroči velik cirkus, enim požene kri v glavo, drugim udari na jetra, kaj vem, kaj se zgodi tretjim. Kot sem že napisala, je ta beseda lakmusov papir za ugotavljanje načina mišljenja ali celo prepričanja sogovornika oziroma sogovornikov. Drugi vzrok, morda še pomembnejši, bi mogel biti v tem, da si jo vsak drugače predstavlja, vsak ima svoj pogled in svojo definicijo; vse te predstave in definicije pa so navadno vsaka zase nekaj povsem drugega ali pa so si celo diametralno nasprotne.
Če se spomnimo začetkov tega fenomena, ko si je gospa Hribarjeva pod to besedo predstavljala spomenik (če me spomin ne vara, naj bi bil to obelisk), na katerem bi pisalo “Padli za domovino”. Po svoje lepa ideja, ki bi lahko pomenila zaključni akt sprave, nikakor pa tak obelisk ne bi prinesel sprave sam po sebi, prej bi povzročil neizmerno količino hude krvi, ki bi se manifestirala v (figurativno rečeno) potokih prelitega črnila, se pravi, v neskončni množici sestavkov in člankov v sobotni prilogi Dela in seveda v drugih časnikih in medijih vseh vrst in kalibrov. Namreč že sama ta ideja, sama misel, da bi se kaj takega utegnilo zares nekoč zgoditi, je povzročila silen rompompom na vseh nivojih oblastnih struktur, ki je imel prav tako silen odmev v medijih. Kaj bi torej šele bilo, če bi se začela ta ideja udejanjati oziroma, če bi se začel postopek za njeno udejanjanje.
Mnogo kasneje je podobno idejo privlekel na dan predsednik države, kajti ugotovil je (vsaj sama tako mislim, oziroma si razlagam to njegovo gesto), da bi bil tak spomenik v bistvu krasna ”stvar”. Nič raziskovanja, nič odkrivanja resnice, nič popravljanja zgodovine, obelisk in smo opravili. Najbrž bi celo marsikdo nasedel. Posebej bi to veljalo za tujce. Pokazali bi jim obelisk in bi rekli, češ, mi smo s tem enkrat za vselej opravili. Vse žrtve smo izenačili. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Sinovi našega naroda. Njihova smrt je rana na narodovem telesu. Besede, same besede bi jih bile. Parole. Puhlice. Ostale pa bi izjemne zasluge, izjemne pokojnine, ostala bi Resnica in ostala bi Zgodovina. Za vselej in za vse rodove.
Vendar bi bil to samo eden od (mogoče malo bolj rafiniranih) poskusov, kako na videz urediti problem sprave, v resnici pa ga pomesti pod preprogo. Kajti očitno je vsem jasno, da bo treba v zvezi s tem nekaj storiti. Prej ali slej. Ampak vsi tisti, ki bi jim resnična sprava prinesla ”detronizacijo” ali jih vsaj prikrajšala za kakšne bonitete, in ki seveda v tej državi kaj štejejo, skratka imajo čast in oblast, skušajo najti način, kako celo zadevo speljati tako, da bo šlo samo za zunanji videz, za ”image”, v resnici, dejansko, stvarno, se pa ne bo nič spremenilo. Seveda so bili komunisti vedno mojstri za tovrstne zadeve. Spomnimo se samo enega zadnjih velikih podvigov te sorte, sestop z oblasti ob osamosvojanju Slovenije, sestop z velikim pompom, vendar sestop z oblasti samo za potrebe zunanjega videza, seveda bognedaj kaj več kot to. V resnici pa je oblast ”naša” in je za nobeno ceno ne ”damo” iz rok. Formalno oblast mogoče, neformalne pa nikakor ne. Formalno je tisto, kar se vidi in ve. Česar se ne vidi in ne ve, tisto pa ne boli. Podobnički naj kar mislijo, da imajo kje kakšno besedo. Na svojih mestih bojo toliko časa, dokler jih ”bomo” rabili. In niti trenutka dlje. Potem bojo odpadli kot usran golob. Potem ”bomo” našli nove idiote, ki ”nam” bojo služili za legitimiteto in ”nam” držali žakelj. Medtem bojo padale domine. Padale bojo toliko časa, da ”bomo” očistili slovensko politično sceno. Da se bodo obdržali samo ”naši” ljudje. OBDRŽALI. Seveda bodo prihajali in odhajali z nje tudi drugi, ”nenaši”, ampak to samo za krajši čas. Samo za legitimiteto. Samo za ”farbanje folka” in ”farbanje” Evrope in Amerike. Madonca, so pa res butasti. Zahodnjaki namreč. Po eni strani se borijo proti komunizmu, po drugi strani so mu pa podarili nova krila. In ta se že šopiri kot pav. Pa tega ne opazijo. Ne vidijo ali pa nočejo videti. Pa saj je tako vseeno. Važno je, da ”imamo” proste roke. Da ”delamo”, kar ”hočemo” in kakor ”nam” paše. Važen je rezultat. In rezultat je ”pravi”. Pravi za ”nas”.
Vsakomur, ki na vse skupaj gleda s kančkom zdrave pameti, je zadeva jasna kot beli dan. In mali človek ima zdravo pamet. In ne verjame nikomur. Saj mora biti človek skoraj nor, da ne opazi, kdo pije in kdo plača. Kako stvari izgledajo in kakšne so v resnici.
[Stran 045]
Ena lepa ideja, seveda v popolnoma drgačnem smislu, je lipa sprave, ki jo je spravil v življenje gospod Klep. Sam je kot partizan ugotovil, da je s to zadevo nekaj hudo narobe, da je z vsemi nami nekaj hudo narobe in da je nujno treba nekaj narediti. Ljudje so se množično zbirali in prihajali k tej lipici in imeli so občutek, da se nekaj premika. Zmotno pa je bil gospod Klep prepričan, da se mu bo pridružilo veliko tovarišev iz hoste. Pa ni bilo nič takega. Pač pa je uboga nedolžna lipica postala tarča napadov, takih besednih, pa tudi dejanskih. Lomili so jo, zastrupljali, lomili veje, pa je nekako obstala. Dobila je nek svoj pomen, ki ga bo ohranila za vselej. In kot taka bo živela med nami. Morda predstavlja tudi neko drobtinico na poti do resnične sprave. Ideja sama je bistveno bliže ideji sprave, vendar je žal samo lepa ideja.
Seveda pa ne manjka obilice banalnih idej. Nekateri gredo celo tako daleč, da si spravo predstavljajo nekako tako, da bi si partizani in domobranci segli v roke, si rekli nekako tako, češ, vsi smo delali napake, in se potem skupaj zapili. To me spominja na dogodke iz leta 1964, ko se je dogajala ”Topla greda”. Takrat je študentski časopis Tribuna veliko pisal v zvezi z dogodkom v gledališču, ko so delavci iz KZ Grosuplje prekinili predstavo. Nekdo je napisal, da so trije Angleži klub, trije Francozi ljubezenski trikotnik, trije Nemci vojna in trije Slovenci veselica (=pijančevanje). Drugi pa je zapisal, da bi se vsak spodoben Slovenec za pol litra vina podelal na sredo Titove ceste, kaj se ne bi na sredo tople grede. Ali pa na spravi, bi lahko pripomnili.
Seveda pa je najbolj (medijsko in s strani oblasti) popularno stališče, da bi morali preživeli domobranci skloniti glave, se posuti s pepelom in priznati, da so za vse (za državljansko vojno, za večino žrtev druge svetovne vojne, morda celo za povojne procese in poboje) krivi oni sami in potem bi se temu reklo sprava, sicer bi pa vse ostalo po starem (Resnica, Zgodovina, bonitete, itd. itd.). Seveda pa to ne bi veljalo samo za peščico domobrancev, ki so preživeli menda zato, da je imela stara oblast za vsak primer notranje sovražnike v rezervi, pa tudi danes pridejo zelo prav. Krivi so za razkol v slovenskem narodu in še za marsikaj drugega. Pa ne samo oni. Tudi svojci preživelih in pobitih. Petdeset let so bili državljani milo rečeno drugega razreda, hodili so sklonjenih glav, pa ne zato, ker bi bili česa krivi, ampak zato, ker so bili nesrečni in razočarani. Ves čas so poslušali o demokraciji in enakosti med ljudmi, pa o NOB in revoluciji, pa o sovražnikih, pa še in še. Pa so nesrečni in razočarani še zdaj. Nova država in nov družbeni red je po pravici povedano čisto navadno nadaljevanje prejšnje oziroma prejšnjega. Isti ljudje, iste metode, skoraj iste besede. In enaki odnosi. In iste vrednote. Le to, da so se prej razlike skrivale, zdaj pa še tega ni več treba. Čedalje manj. Zakonodaja, ki jo sprejemajo, jih je že, še bolj jih pa bo v prihodnosti zaščitila. Zaščite za tiste, ki so le-te potrebni, pa ni. Zakaj le. Bog je najprej sebi brado ustvaril.
Temu, skoraj uradnemu stališču je precej blizu ideja, ki jo je pridigal nadškof Šuštar. Govoril je o krščanskih vrednotah, o odpuščanju, o ljubezni do sovražnikov, o tem, da če te nekdo udari po levem licu, nastavi mu še desno (ali obratno) in podobno. Tu naj ponovim besede moje tete, ki je rekla, da je za vsako odpuščanje potrebno kesanje. In tega kesanja ni bilo nikjer niti za trohico.
Na vsake toliko časa pride ideja o narodni spravi v državni zbor. Vedno se stvar tako spridi, da potem odnehajo. Tudi sedaj ”vkup klamfajo” nek akt o spravi, ki že v začetku ni bil kaj prida, zdaj pa ga maličijo že toliko časa, da na koncu ne bo podoben ničemur. Pa smo spet tam, vsak ima svojo predstavo o [Stran 046] spravi. Vsak jo hoče natakniti na svoje kopito. Vsak bi rad imel od nje kakšne koristi zase. Narod, ljudje, pha, koga pa to briga. Na prste ene roke bi lahko preštel poslance, ki jim je mar še kaj drugega kot lastna rit, kot se lepo po ljudsko reče.
Kar precejšen korak k spravi v smislu iskanja resnice so napravili avtorji razstave ”Temna stran meseca”. Dalo bi se napraviti sicer precej več, ampak to je bila prva taka razstava. Ki je vsaj pokazala nekaj stvari, ki so jih ljudje kar nekako pozabili. Tudi televizijske oddaje, ki so na nek način spremljale to razstavo, so bile še kar dobre. In so veliko povedale. Pa, kot sem rekla, bi lahko še veliko več. To so bele lise naše polpretekle in sodobne zgodovine. Všeč mi je tudi to, da so pisatelji spet enkrat naredili nekaj velikega. Vendar me je ena stvar zelo motila. Da so omenjali neke ljudi, pa niso povedali njihovih imen. Rekli so, da so ti ljudje (zločinci) še živi, da dobro živijo, da jih nihče ne preganja in nekaj v tem smislu. Potem se pa čudimo, da je malega človeka še vedno strah. Seveda ga je strah, kajti on to razume tako, da se bojijo, da si ne upajo povedati imen in priimkov. Take reči ljudi prepričajo, da je njihov strah upravičen. Da še vedno vladajo isti ljudje, da se torej imajo česa bati. Ko bodo ljudje, ki so ustvarjali “temno stran meseca” (tu ne mislim na avtorje razstave, ampak tiste, ki so počeli stvari, ki jih vidimo na razstavi), dobili imena in priimke, se pravi, ko bodo izrečeni v javnosti, takrat bo malega človeka manj strah. Takrat bo verjel, da se je nekaj bistveno spremenilo. Tako pa so se obnašali kot spovedniki (greh se pove, grešnika pa ne). Ampak za spravo bi bilo treba povedati, kdo je grešil nad narodom. Kdo nam je nakopal stoletno prekletstvo.
Meni je še najbližja predstava sprave v tem, da se po uradnem nalogu najvišje oblasti poišče (bla, bla, bla) enkrat za vselej ”resnica, vsa resnica in nič drugega kot resnica, tako nam Bog pomagaj” (the truth, the whole truth and nothing but the truth, so help me God). Kaj si mislim o resnici in o tem, kako naj bi izgledala, sem že povedala. Vsaj približno. Ampak to še ni vse. Tudi resnica sama ne bi še avtomatično pomenila sprave. Sprava pomeni, da bi ves narod priznal svoje grehe (zločine) in se tako očistil. Sprava bi bila neke vrste narodova spoved. Ki bi jo seveda izrekli njeni izvoljeni predstavniki (kar smo vse že stokrat povedali, napisali, ampak sami taki modeli, ki v tej državi nič ne štejejo, kot bi dejal najpomembnejši človek, lahko bi rekli, duša modernega, mogoče bolje, posodobljenega komsomolstva). Jasno in glasno in javno. Na podlagi resnice.
Najbrž je z narodom podobno kot s človekom, ki mu kaj težkega leži na duši. Nekako mora to spraviti iz sebe, se nekomu izpovedati, ”se spovedati”, da potem lahko živi naprej, ne da bi ga vse skupaj težilo in dušilo. Tako pa se je na narodovi vesti nabralo toliko vsega, da ni čudno, da nekako ne moremo spodobno in sproščeno zaživeti v samostojni državi, ki smo jo končno prisanjali preko vseh generacij. S tem, ko vse svinjarije (zločine), ki smo jih kot narod zagrešili v zgodovini, pometamo pod preprogo in ”gledamo samo naprej”, na nek način pokrivamo in ščitimo tudi njihove akterje, se pravi zločince. In tako smo vsi, ves narod, hočeš, nočeš, soudeleženi pri teh zločinih, sokrivi teh zločinov. In zločini se ponavljajo in prinašajo narodu nove in nove katastrofe. Malikovanje zločina. Zločin in kazen. Že v Avstroogrski smo bili Slovenci izbrani za razna umazana (zločinska?) dela (Slovenski fantje v Bosni, Slovenski fantje na Kosovem in v Metohiji), najbolj umazano (zločinsko) delo pa smo si naložili (ali pa so nas za to določili [Stran 047] drugi?!) po drugi svetovni vojni, ko smo postali klavnica južne Evrope, ko smo poleg lastnih ljudi masovno pobijali tudi četnike, ustaše, kozake, … Zakaj smo bili od vseh možnih (of the whole world) izbrani prav mi, Slovenci. Ker smo take reči že prej počeli, ker smo (podobno kot Nemci) dobri organizatorji, zanesljivi, marljivi, ubogljivi in natančno izvršujemo povelja. In tako je tudi bilo. Nekje (Dedier?) sem prebrala, da če bi te poboje izvrševali kje drugje v Jugoslaviji, bi zadevo zašuštrali, ker bi jim jih več kot pol ušlo in še vsi bi vedeli, kaj se dogaja. Tako pa vemo, da se je to naredilo tako, “kot je bilo treba”.
Vsi ti zločini nam vsem kot narodu ležijo na duši, nam obremenjujejo vest. Vendar nismo vsi enako krivi. Vsekakor nosijo večjo odgovornost voditelji, predsednik države, vlada, poslanci, kulturniki in vsi, ki imajo javne funkcije in položaj, ki jim omogoča, da nekaj naredijo ali pa nič ne naredijo s tem v zvezi. Posledice, ki so nastale, ki še nastajajo in bodo nastale zaradi tega, ker sprava ni dosežena, bodo pa v večji meri občutili tisti, ki so najmanj krivi in najmanj odgovorni in najmanj pristojni, da kaj ukrenejo. Edina priložnost, ko lahko kaj naredijo, so volitve. Pa kaj, ko ne verjamejo v njihovo poštenost. Če so tolikokrat ponarejali volitve, zakaj jih ne bi še zdaj. Kot pri vseh rečeh je tudi pri volitvah pomemben zunanji videz. Važno je, da izgledajo demokratične in poštene. In, žal, bo tako tudi s spravo, ko jo bodo končno objavili. Resnična narodova sprava pa bo morala počakati boljše čase. Peterle in z njim DEMOS je priložnost zamudil. In silno se bojim, da bo tudi v tem primeru obveljala stara modrost: Priložnost zamujena ne vrne se nobena.
6.2. Obnova postopkov – tako in drugače
Anton Drobnič
6.2.1.
V zadnjem času smo bili v Sloveniji priče silnemu političnemu in medijskemu pritisku na ustavno sodišče, od katerega dediči nekdanjega komunističnega režima glasno in prizadeto zahtevajo, naj ponovi postopek ustavne presoje referenduma o volilnem sistemu in spremeni svojo, lansko jesen sprejeto sodbo, da se je na referendumu večina volivcev odločila za večinski volilni sistem in da mora zato slovenski parlament takšen sistem uzakoniti pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Politiki pišejo in izgovarjajo ”pravne” razprave, pravniki nastopajo politično, časnikarji pa pravno in politično smešijo zagovornike pravne države, dokončnosti ustavnih odločb in neponovljivosti postopka pred ustavnim sodiščem in sploh vse najbolje vedo. Vsi se obnašajo izredno, kot bi grozila huda nesreča.
Odločbe ustavnega sodišča so načeloma, pojmovno nespremenljive in zato ponovitev postopka – če se okoliščine niso bistveno spremenile – pravno ni možna. To so očitno spoznali tudi poslanci, ki so v parlamentu prvotni poziv ustavnemu sodišču spremenili v poziv generalnemu državnemu tožilcu, naj on na ustavnem sodišču zahteva nov postopek in novo presojo. Odgovornost za svojo neutemeljeno zahtevo in njen pričakovani neuspeh so tako spretno prenesli na generalnega državnega tožilca.
Državni tožilec bi moral zahtevo poslancev zavrniti, saj nima nobene zakonske podlage, da bi kakorkoli posegel v postopek in v sodbo ustavnega sodišča. Državni tožilec lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo v tistih postopkih in zoper tiste odločbe, za katere ga zakon izrecno pooblašča. Zakon o ustavnem sodišču državnemu tožilcu takšne pristojnosti glede odločb ustavnega sodišča ne daje.
Pobudniki zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo ustavnega sodišča trdijo nasprotno in se pri tem sklicujejo na 6. člen zakona o ustavnem sodišču. Ta pravi, da v vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, ustavno sodišče smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. V postopkih pred sodišči je navadno dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato naj bi tudi ustavno sodišče lahko obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti in o izidu referenduma ponovno odločalo.
Takšna razlaga je jalova. Spominja na ”dogovorno pravo” nekdanjega totalitarnega sistema, ko so zakone prilagajali vsakokratni politični ali kakšni drugačni potrebi vladajočih. Navedena določba zakona o ustavnem sodišču res pooblašča ustavno sodišče, da ob pravnih prazninah uporablja zakone o postopkih pred drugimi sodišči. Prav v ničemer pa ne pooblašča nikogar drugega, zlasti tudi ne državnega tožilca, da bi smel zoper odločbe ustavnega sodišča vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Navedena zakonska določba državnemu tožilcu ne daje nobenih pooblastil, ne daje mu nobene pristojnosti v postopku pred ustavnim sodiščem.
Zahteve zoper odločbo ustavnega sodišča državni tožilec tudi vsebinsko ne bi mogel utemeljiti. Kot že ime pove, državni tožilec to izredno pravno sredstvo lahko uporabi, kadar je z neko odločbo kršen zakon. Pobudniki zahteve zoper odločbo ustavnega sodišča ne trdijo, da je odločba nezakonita, ampak pravijo, da je odločba ustavnega sodišča o volilnem sistemu protiustavna. Zaradi kršitve ustave pa državni tožilec po nobenem sodnem postopku nima zahteve za varstvo [Stran 048] zakonitosti. Prav tako ni organa, ki bi o takšni zahtevi odločal. Po sodnih postopkih o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča višje sodišče, če tega ni, pa v razširjeni sestavi sodišče, ki je izdalo odločbo. Nad ustavnim sodiščem ni niti višjega sodišča niti ni možna razširjena sestava tega sodišča, ki bi lahko odločala o zahtevi državnega tožilca.
Po svojem nastanku in obliki je zahteva za ponovitev postopka pri ustavnem sodišču izrazito dejanje političnega pritiska na samostojne pravosodne ustanove. Za zahtevo ustavnemu sodišču ali generalnemu državnemu tožilcu je pravno vseeno, ali jo vloži en sam poslanec ali državni zbor s svojim sklepom oziroma takšna ali drugačna večina poslancev. V pravnem pogledu je torej vse, kar je več od enega, ”od hudega”, je samo zaradi večje moči, zaradi hujšega psihičnega in političnega pritiska na pravosodne ustanove.
Dediči stare totalitarne miselnosti zelo radi zahtevajo ponovitev postopkov, čim jim stvari uhajajo iz rok. Navajeni neskončnega ponavljanja smešnih glasovanj v raznih delavskih svetih in drugih organih starega režima, dokler rezultat ni zadovoljil predstavnikov avantgarde delavskega razreda, tudi danes pogosto zahtevajo ponovitev glasovanja ali odločanja, če jim prva odločitev ni všečna. V državnem zboru preprosto trdijo, da so se zmotili in že dosežejo ponovitev glasovanja. Tudi zoper druge odločbe ustavnega sodišča so že zahtevali ponovitev sojenja, na primer zoper odločbo o koprski mestni občini.
Zakaj se toliko ubadamo z zahtevami za obnovitev ustavnih postopkov? Zaradi primerjave z nekimi drugimi obnovitvenimi postopki, z zahtevo za obnovo kazenskega postopka in z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta vloženi zoper krivično in nezakonito revolucionarno sodbo proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Zaradi pogleda v ”pravno državo”.
Na novega generalnega državnega tožilca (?) so se organizirano spravili politiki, pravniki in časnikarji, da bi ga pripravili k nečemu, česar po zakonu ne more storiti. Na prejšnjega generalnega državnega tožilca pa isti politiki in časnikarji že leta zlivajo golide gnojnice, obtožb, strokovnega in osebnega zasmehovanja in omalovaževanja, ker je povsem v okviru zakonskih pristojnosti vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka in zahtevo za varstvo zakonitosti zoper skrajno nezakonit kazenski postopek in zoper – tako v dejanskem kot v pravnem pogledu – skrajno sporno sodbo proti dr. Gregoriju Rožmanu.
Kakšna dvoličnost, kakšna hinavščina! Kje je toliko opevana stroka in nepristranost? Izsiliti obnovo, kjer je po zakonu ni, prepovedati obnovo, kjer je z zakonom določena! Res in prav je samo tisto, kar koristi komunistični partiji kot avantgardi delavskega razreda, je stara boljševiška ”znanost”. Zelo priročna modrost! Zato so petdeset let učili in zahtevali, da mora pravo služiti politiki, da so sodišča udarna roka politike.
Zadnjih osem let politiki kontinuitete tega pogubnega nauka na državnem tožilstvu niso niti poskušali uveljaviti. Ob novem državnem tožilcu iz stare garde, pa so začutili, da se vračajo stari časi. Z vsemi silami in z vsemi sredstvi so pritisnili nanj, da bi na eni strani umaknil zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana, vloženo po veljavnih zakonih, na drugi strani pa brez zakonske pristojnosti in proti zakonu zahteval obnovitev postopka pri ustavnem sodišču in spremembo njegove odločbe o volilnem sistemu.
V resnici je trud politikov stare miselnosti proti obnovi kazenskega postopka zoper škofa Rožmana nepotreben. Da do obnove tega postopka ne more priti, zgledno skrbi kar ”neodvisno sodstvo”. Ko gre za funkcionarja totalitarnega režima, se sodniki spotaknejo že ob kamen in postopek po nekaj mesecih ponovijo. Velike gore obnovitvenih razlogov v Rožmanovem procesu pa v več kot treh letih še niso zagledali, čeprav znajo – če hočejo – tudi natančno opazovati, saj se jim je odločbi s tridnevnim pritožbenim rokom v treh letih kar dvakrat posrečilo izdati ravno za novoletne praznike! Vsakokrat se jim je po enoletnem čakanju tako mudilo, da niso mogli počakati niti dneva več. Udarna roka politike?
6.3. Razmišljanje ob zatonu stoletja
Peter Gosar
6.3.1.
[Stran 050]
Slovenija se intenzivno pripravlja na vstop v Evropsko unijo. Družbeno ureditev in pravni sistem v Sloveniji preverjajo komisije Evropske unije in si ustvarjajo podobo o našem izpolnjevanju pogojev za vstop. Pravniškim, sistemskim, ekonomskim in podobnim preverjanjem se zlahka izmuzne tisto, kar je bistveno za zdravo, stabilno in demokratično državo. Gre za to, kolikšna je dejanska in ne formalna stopnja demokratizacije v državi, kolikšna je pri državljanih stopnja družbene zavesti in pripadnosti svojemu narodu, kakšen je kulturni nivo javnega komuniciranja in dialoga in ne nazadnje ali je poleg osebne fizične svobode varovana tudi svoboda mišljenja in prepričanja. Zelo pomembno je vprašanje zavesti o pripadnosti istemu narodu in državni skupnosti, kljub veliki raznolikosti in pestrosti njenih subjektov. Pripadnost je pristna le ob navezi s solidarnostjo in vzajemnostjo, ob spoštovanju skupnih korenin in tradicije, ob soglasju o temeljnih opredelitvah in pogledih na skupnost ter ob soglasju o osnovnih socialnih in moralnih vrednotah, na katerih temelji družba. Vse to in še kaj je potrebno za obstoj stabilne družbe in države. Ni moj namen, da bi analiziral stanje pri nas glede na postavljena vprašanja in trditve. Za kaj takega nisem dovolj razgledan. Lahko le nanizam nekaj lastnih občutkov in opažanj ter pogledov, ki jih imam kot državljan Slovenije. Nisem politik, okno v svet družbenih dogajanj pri nas mi predstavlja branje dnevnika Delo, izbire žal ni, in verskega tednika Družina ter gledanje nacionalne televizije. Torej sem običajen, politično neangažiran Slovenec. Strokovne izkušnje imam le na podagoškem in znanstvenem področju, sicer pa sem že upokojenec. Nekaj lastnih doživetij med in po drugi svetovni vojni pa mi tudi pomaga pri razbistritvi vprašanja preteklosti, ki je pri nas v javnem življenju stalno na dnevnem redu.
Začel bom s temo o razdvojenosti in razkolu v slovenskem narodu. Ali razdvojenost in polarizacija res obstaja, je težko dokazati. Sodeč po izjavah in nastopih vidnih oseb javnega življenja in po odmevih v sredstvih obveščanja se zdi, da je temu tako. Najprej je treba razčistiti, kaj razumemo pod razdvojenostjo in razkolom in zakaj je tak pojav za družbo škodljiv. O konkretnih rešitvah problemov, naj omenim probleme brezposelnosti, pokojninske reforme, ekonomske, plačne in davčne politike, ekološke zaščite in tako dalje, so v družbi različna mnenja in pogledi. To je nekaj normalnega. Soočanje različnih pogledov in predlogov je vedno koristno, ker omogoča zdravo izbiro. To nikakor ne vodi do razdvojenosti in razkola. Tudi ni lahko ugotoviti, katera stranka ponuja boljšo rešitev konkretnega problema, ali tista, ki nam je pri srcu, ali pa stranka, ki ji nasprotujemo recimo zaradi ideoloških razlogov. Do razdvojenosti in razkola pride tedaj, kadar ni soglasja o temeljnih opredelitvah in pogledih na skupnost, soglasja o osnovnih socialnih in moralnih vrednotah in spoštovanja skupnih korenin in tradicije. Tu se zdi, da se je v naši družbi zalomilo, ker še vedno živimo v senci skoraj polstoletnega totalitarnega komunističnega režima. Med drugo svetovno vojno je komunistična partija pod krinko NOB začela z uvajanjem totalitarnega sistema in represije nad slovenskim narodom. Delo je bilo dokončano po vojni s popolnim prevzemom oblasti in sistematičnim uničevanjem, zamolčevanjem in zanikanjem vsega, kar je spominjalo na svetle trenutke slovenskega naroda v predvojnem času. Priča smo bili množičnim zapiranjem, pobojem, diskriminacijam, kraji lastnine, splošnemu napadu na tradicijo, vero in moralo, rušenju cerkva in kulturnih spomenikov. Še bi lahko naštevali. Po padcu berlinskega zida in slovenski osamosvojitvi smo pričakovali, da bo prišlo do treznejšega gledanja na dogajanja med in po drugi svetovni vojni. Pa se ni zgodilo. Še vedno živimo v senci mita o NOB in mita o zaslugah prejšnjega totalitarnega režima. Mit o NOB vzdržuje del generacije, ki je na vodilnih položajih v družbi. To so praviloma ljudje srednjih let, le nekateri so doživeli drugo svetovno vojno še kot otroci. Mit je tem ljudem potreben za ohranjanje oblasti, privilegijev ter uveljavljanje skrajno liberalističnega gledanja na družbo in posameznika, sicer bi se mu že zdavnaj odpovedali. Mit o NOB in mit o zaslugah totalitarnega režima sta glavni vzrok za razdvojenost slovenskega naroda, ker posegata na najbolj občutljiva področja osebne svobode, moralnih vrednot, vere, spoštovanja, tradicije in skupnih korenin.
O NOB, partiji in totalitarnem režimu je bilo že veliko povedanega, da je težko kaj dodati. Mit o NOB je osnovan na zelo trhlih predstavah in trditvah. Naj navedem nekatere:
Vseljudski upor proti okupatorju v okviru OF in NOB. To gotovo ni res za slovensko [Stran 051] podeželje, še posebej ne za področje Ljubljanske pokrajine. Le v mestih je bilo precej simpatizerjev OF.
Prostovoljna udeležba v partizanskih enotah. Prav redki iz podeželja in tudi mest so odšli v partizane po svobodnem razmisleku in prostovoljni odločitvi. Večina bodočih partizanov ni imela izbire. So bili mobilizirani ali pa je bil odhod v partizane edini način za ohranitev življenja zaradi pričakovanih represalij okupatorja. To drugo je partizansko vodstvo načrtno izrabljalo za posredno mobilizacijo. Tudi za aktiviste OF ne moremo trditi, da je bil njihov odhod v partizane vedno prostovoljen. Marsikateremu je bil to edini izhod pred nevarnostjo aretacije.
Demokratičen način odločanja v kaoliciji OF. Podpis Dolomitske izjave je najboljši dokaz, da je o vsem odločala partija. V sedanjih razpravah o vojnih dogodkih se premalo ali pa sploh ne izpostavlja odgovornost vplivnih skupin predvojnih intelektualcev in eminentnih posameznikov, ki so sodelovali v OF. Bili so vazali in ujetniki partije brez najmanjše politične moči. Te skupine in posamezniki so bili fasada, za katero so se vršili najhujši zločini in genocid, ki ga je izvajala partija nad slovenskim narodom. S tega vidika bo treba revidirati tudi mesto Edvarda Kocbeka v zgodovini našega naroda.
NOB je svetel primer antifašističnega boja za osamosvojitev kljub nesmiselnim napakam, ki jih je zagrešilo to gibanje. Groza me je, ko vidim, s kakšno neprizadetostjo sedanja generacija sprejema na znanje in obravnava poboje zavednih Slovencev med samo vojno in največji genocid nad slovenskim narodom takoj po zaključku vojne! S temi dejanji sta si OF in NOB zapravila vso legitimacijo, da govorita in odločata v imenu naroda. Vsakomur je jasno, da pri teh zločinih ne gre za dejanja in ekscese posameznikov, ampak za premišljene odločitve partijskega vodstva.
Zasluga za priključitev Primorske matični domovini. O tem se da na dolgo razpravljati. Sam močno dvomim o tej zaslugi. Če bi zavezniki izvedli načrtovano izkrcanje v Istri, bi bila Primorska ravno tako priključena novi Jugoslaviji. Komunistična provenienca partizanov predstavlja v tem pogledu prej minus kot plus. Seveda se v zgodovini ne da govoriti, kaj bi bilo, če bi bilo. Zato je tudi govor o zaslugah pogosto zelo problematičen.
Toliko o NOB, ker je ta tema še vedno eden izmed poglavitnih vzrokov za razdvojenost v slovenskem narodu. Zakaj? Odgovor je preprost. Gibanje, ki je odgovorno za največji genocid nad narodom, ni obsojeno in ga še danes slavijo, pobite sramotijo, žrtve niso pokopane, niso izdani mrliški listi, poprava krivic se ne premakne iz mrtve točke in tako dalje.
Mit o zaslugah totalitarnega režima zahteva tudi poseben razmislek. V času, ko ves demokratični svet obsoja totalitarne režime, se zdi kot da smo posebna dežela, v kateri je bil prejšnji totalitarni režim bolj blagega obraza in ga ni mogoče primerjati z ostalimi tovrstnimi režimi. Temu seveda ni tako. Ljudje, ki govorijo o zaslugah prejšnjega režima, pripisujejo v dobro režima vse, kar so Slovenci pozitivnega ustvarili v preteklih petdesetih letih. Zasluga je napredek v zdravstvu, življenjskem standardu, socialni varnosti, splošni izobrazbi, znanosti, kulturi in gospodarstvu itd. Zasluga je celo to, da so lahko študirali in tu pa tam poučevali na univerzi tudi taki, ki niso bili člani partije. Totalitarizem pri nas ni bil v osnovi nič drugačen od ostalih totalitarnih režimov. Povzročal je nešteto krivic, odločanje o bistvenih in manj bistvenih vprašanjih narodovega življenja je bilo podvrženo partijski presoji, svoboda mišljenja in izražanja pa do skrajnosti omejena.
[Stran 052]
V nadaljevanju razmišljanja se bom osredotočil na nekatere značilnosti sedanjega trenutka v javnem življenju in politiki, ki so tudi povezane z razdvojenostjo slovenskega naroda.
Po propadu komunističnih vladavin je bilo modno govoriti o krizi vrednot. O tem so razpravljali politiki, kulturniki, znanstveniki in na sploh visoko izobražen sloj naroda. Po nekaj letih so razprave o krizi vrednot v veliki meri zamrle.
Opazovalec dobi vtis, da je slovensko izobraženstvo prišlo do spoznanja, da so vrednote pravzaprav nepomembne za zdravo osebno in družbeno življenje. Edini kriterij, ki naj uravnava in omejuje delovanje posameznikov in družbe, je zakon. Kar zakonsko ni prepovedano, je dovoljeno in dobro. Pa pustimo vsebinsko vprašanje vrednot ob strani. Bolj preseneča sam pojav in nastanek krize vrednot zaradi propada komunističnih političnih sistemov. Zakaj je ta prelom, ki je sicer zgodovinsko zelo pomemben, povzročil pri slovenski inteligenci tolikšno samospraševanje o idejnih in moralnih osnovah osebnega in družbenega življenja? Lahko taki inteligenci zaupamo, če je njena duhovna in moralna integriteta odvisna od trenutnega političnega sistema? Odkod potreba po novih vrednotah? Jaz je ne vidim. To vprašanje je povezano s problemom svobode oziroma suženjstva in podrejenosti v osebnem intelektualnem in duhovnem življenju. O tem bo govor pozneje. Misliti da tudi plejada spreobrnjencev, ki so se z izredno lahkoto odpovedali komunistični ideologiji in pogosto postali njeni najbolj glasni kritiki. Nekaj zadnjih let pa je opazen ponoven premik. Kritik prejšnjega sistema je vedno manj.
Po osamosvojitvi je bilo javno manifestiranje pripadnosti verskim skupnostim, še posebej katoliški Cerkvi, blagohotno sprejeto. Politiki so pogosto ob podpori medijev kar tekmovali v javnem izkazovanju verske pripadnosti. Večkrat je bilo tako izkazovanje že na meji dobrega okusa. Danes, po nekaj letih, pa je moderno napadati Cerkev. Če prebiramo na primer dnevnik Delo, ki se deklarira kot samostojen časnik za samostojno Slovenijo, ugotavljamo sistematično blatenje in napadanje Cerkve. Napadanje, kakršnemu nismo bili priča niti v skoraj polstoletnem komunističnem totalitarnem režimu, je tako primitivno in na nizki kulturni ravni, da spada kvečjemu v zvrst pamfletov ali rumenega tiska. Bralec se sprašuje, kako bomo s tako kulturo komuniciranja in vplivanja na javno mnenje primerni za sprejem v EU. Vsaka [Stran 053] družba se mora sprijazniti, da v njej občasno prihaja do raznih ekscesov posameznikov ali skupin, ki so nekulturni in žaljivi do soljudi in naroda kot celote. Tak eksces brez dvoma predstavlja zgoščenka celjskih popevkarjev. Žal se je zgodilo. Kar vzbuja resno skrb o stanju duha in kulture na Slovenskem, je odziv medijev in nacionalne televizije na omenjeni eksces. Namesto enoglasne obsodbe ali vsaj ignoriranja so mediji podprli to nekulturno dejanje, ga zagovarjali v imenu umetniške svobode in obenem sprožili frontalno gonjo proti katoliški Cerkvi. Kaj takega si v Evropi ni mogoče predstavljati. Problem katoliške Cerkve v Sloveniji je umetno izzvan. V demokratični družbi zanj ni mesta. Tudi krivdo za take razmere lahko le v zelo majhni meri iščemo v Cerkvi sami, glavni povzročitelji so liberalistično usmerjene stranke, mediji in posamezniki. Gre za strah pred prevelikim vplivom katoliške doktrine na širše sloje prebivalstva. Na zunaj Cerkvi očitajo najrazličnejše reči od politizacije in stremljenja po oblasti, bogatenja, zgodovinske krivde, dvoličnosti in nemoralnosti itd. Brez dvoma Cerkev, kot božja in obenem človeška ustanova, ni brez hib. Živimo pa v zelo svetlem obdobju cerkvene zgodovine tako v svetu kot celoti in tudi v Sloveniji. Političnega angažiranja duhovnikov in cerkvene hierarhije je sedaj pri nas bistveno manj kot v prvi polovici tega stoletja. Življenjski standard duhovnikov je praviloma skromen v primerjavi s standardom ostalih izobražencev z univerzitetno izobrazbo. Možnost duhovščine, da bi neposredno posegala v strankarsko življenje in upravljanje družbe, je majhna in zelo omejena s cerkvenimi predpisi.
Ekonomski vpliv gospodarjenja s cerkvenim premoženjem je zanemarljiv. Vse to kaže, da je edina moč Cerkve v vzgajanju, njeni moralni avtoriteti in socialnem nauku. Tako je tudi prav.
Tudi v demokratičnem svetu prihaja občasno do hudih sporov med Cerkvijo in družbo. To so večinoma spori zaradi različnih pogledov na nekatera vprašanja moralnega značaja in vzgoje. V moderni družbi se pojavljajo vedno nove dileme s področja etike in morale in pa tudi težnje po življenju s čim večjo svobodo brez moralnih omejitev. Potreben je strpen dialog, mnogo modrosti in razmišljanja. Pravilnih odgovorov na zapletena moralna vprašanja ni mogoče kar tako stresti iz rokava. Kar se tega tiče je tudi Cerkev včasih preveč toga in enostranska.
Ob letošnji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku v bernski ambasadi je züriški pater blagoslovil na novo odprte prostore. To je povzročilo kar nekaj zgražanja. Zanimivi so komentarji. Brali smo, da so tovrstne posvetitve lahko običajne za okolja z izrazito katoliško tradicijo, pri nas pa naj bi bilo takšno ravnanje problematično. Kot da Slovenija ne predstavlja okolja z izrazito katoliško tradicijo! Takšni pogledi so tudi eden izmed vzrokov za razkol v slovenskem narodu.
Država se ni opravičila in priznala, da je dolžnik Cerkvi zaradi preganjanja v času komunistične diktature. Gre za moralni dolg do zatiranih in preganjanih. Tudi si težko predstavljam spravo na Slovenskem, dokler bo škof Rožman obravnavan s strani države kot sodelavec italijanskega in nemškega okupatorja. O delovanju škofa Rožmana med drugo svetovno vojno obstajajo različna mnenja. Najbrž res ni bil celoti kos zapletenim in kritičnim razmeram, v katerih se je znašel slovenski narod. Bil pa je z bitjem in žitjem zavezan slovenskemu narodu. Zato je nerazumljivo, da sodišče svobodne Slovenije sankcionira razsodbo montiranega procesa pred vojaškim sodiščem po drugi svetovni vojni, s katero je bil škof Rožman obsojen zaradi kolaboracionalizma. Pa še to. Nad glavami vojaških sodnikov sta viseli sliki Tita in Stalina.
[Stran 054]
Ob opazovanju življenja, dela in javnih nastopov naših politikov, kulturnikov in inteligence na sploh, se poraja resen dvom, ali so oni v resnici srčika in nosilec slovenstva. Kulturniki se radi trkajo na prsi, da brez njih ne bi bilo slovenskega naroda in slovenske države. Ni moj namen, da bi oporekal in poskušal zmanjševati njihove zasluge. Vendar preveč pogosto pozabljamo na tisti del naroda, kjer slovenska skupnost zares nastaja in se rojeva. To so slovenske družine, učiteljice in učitelji ter vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter duhovščina. Gre za del naroda, ki mu je bila tuja pomisel na krizo vrednot zato, ker je padel berlinski zid in so se zrušili totalitarni sistemi. Slovenski narod v veliki meri ogroža ravno njegov srednji sloj in inteligenca s svojim skrajno liberalističnim in opurtunističnim gledanjem na življenje in družbo ter ustreznim življenjskim slogom.
Podoba Slovenije ob zatonu stoletja kaže znake in klice modernega duhovnega suženjstva, ki formalno ohranja človekovo telesno in materialno svobodo, zasužnjuje pa duševno sfero njegove biti. Pojav duhovnega suženjstva je ob izredni moči medijev in splošni globalizaciji prisoten v celem svetu. Vendar je v takih deželah, kot je danes Slovenija, bolj izrazit. Varovanje človekovih pravic in svoboščin je v naši ustavi kljub nekaterim pomanjkljivostim dobro opredeljeno in zagotovljeno. Pomembna pomanjkljivost ustave pa je v tem, da z ničimer ne opredeljuje nalog družbene skupnosti in države pri varovanju duhovne svobode državljanov. Tu gre predvsem za vprašanja vzgoje mladine in vloge medijev v družbi.
Vpliv medijev in izobraževalnega sistema ima izredno velik vpliv na miselni svet celotne populacije in še posebej mladine. V Sloveniji so žal sredstva javnega obveščanja skoraj izključno v rokah skrajno liberalistično usmerjenih skupin. Podobna ugotovitev velja tudi za velik del kulturne in znanstvene sfere. Zato je celotna slovenska populacija podvržena zelo enostranskim vplivom. Boj za ohranitev tega vpliva prihaja najbolj do vidnega izraza pri polemikah o prenovi slovenskega šolstva. Sklicevanja na strokovnost, ugotovitve pedagoških znanosti in v zvezi z versko in moralno vzgojo na našo ustavo so le zunanji videz, fasada, za katero se skrivajo drugi cilji. To je vzdrževanje miselnega sveta, ki je prevladoval v šolstvu, kulturi in javnem življenju na sploh v času prejšnjega totalitarnega režima. Izobraževanje in vzgoja sta bila od pradavnin tesno povezana. Izobraževalni in vzgojni sistemi vedno zrcalijo družbene, socialne, duhovne in kulturne prvine posameznega naroda ali širše človeške skupnosti. Vsi se še kako dobro zavedamo, kako velik vpliv ima šola na oblikovanje duševnega sveta pri mladini in s tem na vrednote, ki bodo oblikovale bodočo družbo. Po naši ustavi imajo starši pravico in dolžnost izobraževati in vzgajati svoje otroke. Država pa mora ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Vendar si lasti država mnogo več, kot je zapisano v ustavi. Okoli izobraževanja se zaradi nedorečenosti tega pojma in tendenc po ekskluzivno laicističnem in liberalističnem pojmovanju družbe krešejo divergentna mnenja. Največ takih razprav je okoli zasnov in izvajanja predmeta o verstvih in etiki. O tem tu ne bom razpravljal. Dvomim pa, da bo predmet o verstvih in etiki ob sedanji zasnovi prispeval k nepristranskemu izobraževanju in vzgoji za to pomembno področje človekovega duševnega življenja.
Zdi se, da ima naš izobraževalni sistem pomembno pomanjkljivost že v sami zasnovi. Snovalci sistema se stalno sklicujejo na strokovno in znanstveno utemeljenost učnih programov in predmetnih vsebin. Na področju šolstva se godi nekaj podobnega, kar že dobro poznamo iz prejšnjih časov. Živeli smo v znanstveno utemeljenem in zato edino pravilnem socialističnem družbenem sistemu. Posledice poznamo. Bojmo se ljudi, tudi strokovnjakov in znanstvenikov, ki jim je vse jasno. Največje zločine v zgodovini človeštva so naredili posamezniki in gibanja, ki jim je bil tuj dvom v svoj prav. Znanost je dosegla v zadnjih nekaj stoletjih zavidljiv napredek. Vendar obstaja v vseh bistvenih vprašanjih, ki so relevantna za razmerje človeka do soljudi in stvarstva nasploh veliko nejasnosti, dvomov in skrivnosti. Izobraževanje mora posredovati znanstvene dosežke ob stalnem poudarjanju mej našega vedenja. Izobraževanje mora poudarjati izreden pomen dvoma za razvoj človekove osebnosti. Ljudje se moramo navaditi živeti z dvomom v svojem srcu. Življenje mora biti stalno samospraševanje. Dvom nikakor ne pomeni duševne zmedenosti, nezvestobe idealom ali nazorske oziroma verske neopredeljenosti. Dvom je le izraz zavesti o človekovi omejenosti in najboljše zdravilo proti oholosti in domišljavosti. Zdi se, da učbeniki in strokovne knjige za širši krog bralcev ne poudarjajo dovolj razmejitev med resničnimi znanstvenimi dognanji in hipotezami. To velja za vsa področja, tako naravoslovna kot humanistična.
Kritika nikakor ne leti na naše šole in pedagoški kader ampak na učbenike, učne [Stran 056] programe in pedagoške metode. O šolah in učnem kadru imam na splošno dobro in pohvalno mnenje in obojim želim le več družbenega ugleda in priznanj. Danes so z izobraževalnega vidika verjetno najbolj problematična naslednja področja: svetovna in slovenska zgodovina, sociologija, nastanek življenja in razvoja človeka, psihologija, biologija in marsikaj od ostalih naravoslovnih ved. Šola nam pogosto vceplja predstave, ki so osnovane na zelo majavih znanstvenih temeljih. Pomislimo le na predstave, ki jih imajo mlajše in pogosto tudi starejše generacije o srednjem veku, zgodovini katoliške cerkve, francoski revoluciji, o NOB, genski determiniranosti človekove osebnosti, o možganih kot računskem stroju in podobno.
Duhovna svoboda posameznikov je pri nas še posebej ogrožena zaradi izrazite netolerantnosti do različnih pogledov in mnenj in pomanjkanja kulture dialoga. Netolerantna družba ni samo posledica prejšnjega režima, njene korenine segajo tudi v čase pred drugo svetovno vojno.
Tudi slovenska ustava je odraz stanja duha v naši deželi. Ustava je najvišji pravni akt o ureditvi družbenih odnosov. Opredeljuje osnovne pravice in temeljne svoboščine članov skupnosti, gospodarska in socialna razmerja v skupnosti in celoto pravil, ki določajo državno ureditev in pravni sistem. Dikcija ustavnega dokumenta mora biti jasna in razumljiva večini državljanov in ne samo pravnim strokovnjakom. To pa zato, ker ustava predstavlja v bistvu dogovor med člani skupnosti o osnovah in načinu medsebojnega sožitja. Odražati mora vse tisto, kar je bilo napisano v uvodu tega razmišljanja o pogojih za zdravo, stabilno in demokratično državo. Možnosti različnih tolmačenj in razumevanj ustavnih členov ne bi smelo biti. Ker ustava opredeljuje osnovna pravila sožitja v državni skupnosti, bi morala biti kratka. Manj bistvena vprašanja in nadrobnosti naj bodo prepuščena zakonom in odredbam. Če gre ustava preveč v nadrobnosti, je to znak nezaupanja med podpisniki dogovora. Kako je z našo ustavo?
Najprej je tu 7. člen, ki govori o tem, da so država in verske skupnosti ločene. Tej ugotovitvi nihče ne nasprotuje. Kdo si pa danes želi državno vero? Vprašanje pa je, ali je tak člen v ustavi sploh potreben. Različno razumevanje tega člena pa je slovensko javnost skoraj razdelilo. Najbolj prihaja do izraza na področju šolstva. Minister za šolstvo in šport Slavko Gaber stalno poudarja laičnost naše šole, ki naj bi bila utemeljena ravno na tem členu ustave. Ne vem natančno, kaj je s to oznako mišljeno, zdi pa se, da gre za izobraževanje in vzgojo, ki apriori zanika nadnaravne razsežnosti človekove biti. Bosta naše šolstvo in vzgoja mladine vedno podrejena tistemu, ki je trenutno na oblasti? To poznamo iz preteklosti in tudi vemo, da vodi v nesvobodo in duhovno suženjstvo.
41. člen ustave je tudi zanimiv. Govori o svobodi vesti. Tu preberemo »Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« Bralec naj bo pozoren na drugi stavek tega citata. Kako nadrobno pravilo o tem, kakšno sme biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje! Sestavljalci ustave, ki naj vsebuje le načela in osnovna pravila sožitja v državi, so se tu očitno ustrašili vpliva staršev na otroke. Podobne natančnosti ne zasledimo v ustavi pri členih, ki govorijo o vzgoji in izobraževanju.
58. člen ustave pravi, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kaj je tu z besedo avtonomen mišljeno, lahko le ugibamo. Beseda avtonomija je povezana s pojmom svoboščin. V čem so univerze in visoke šole avtonomne? Zdi se, da prav malo. Dobro pa bi bilo, če bi imele šole vseh stopenj precejšnjo stopnjo avtonomije. Lahko bi koristila pri obrambi pred duhovnim suženjstvom in indoktrinacijo od zgoraj.
59. člen je kratek in se glasi: »Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.« Takega člena si ne bi upal zapisati v ustavo. Verjamem, da so imeli sestavljalci pri tem dober namen. Strah pa me je svobode brez etičnih omejitev. Spomnimo se na medicinske poskuse nemških zdravnikov na internirancih ali na možnosti kloniranja človeških zarodkov.
Vredno je omeniti tudi tolikokrat citirani 55. člen ustave, to je tisti člen, ki naj bi uzakonil pravico do splava. Nikakor ne mislim razpravljati o problemu splava, ki ga zagovorniki in nasprotniki večinoma zelo poenostavljajo. Bolj me zanima miselnost in stanje duha, ki omogoča formulacijo, ki jo najdemo v tem členu: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Stavek je treba pazljivo prebrati. Tu je eksplicitno govor o otroku, ki je v materinem telesu. In mati se lahko svobodno odloči, ali ga bo rodila ali ne. Otrok je človeško bitje in tudi zanj velja splošna deklaracija o človekovih pravicah. 3. člen deklaracije [Stran 057] pravi: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.«
55. člen ustave je tako v nasprotju z deklaracijo o človekovih pravicah. Citirani stavek iz ustave je slabša verzija vulgarnega izreka: »Ženska je gospodar svojega telesa«. Tu ni pomembna beseda ženska, lahko bi namesto nje zapisali človek. To je tista miselnost in domišljavost, češ da lahko delamo s svojim telesom, kar hočemo. Pripomba glede tega člena se tiče predvsem miselnosti, ki je privedla do tega, da je ta člen in v taki formulaciji prišel v osnovni dokument, ki ureja družbo. Nikakor pa ne nameravan kar po dolgem in počez obsojati ženske, ki splavijo. Človek je po naravi družbeno bitje. Praktično pri vseh oblikah družbene skupnosti prihaja do žrtvovanja zdravja in življenja posameznikov. Razlogi so najrazličnejši. Naj navedem nekatere: materialno preživetje družin, neprimerna stanovanja, onesnaženo okolje, stremljenje po višjem življenjskem standardu ali ohranitvi obstoječega, zaščita svobode, pohlep po denarju, moči in oblasti. Koliko delavcev in delavk zboli in predčasno umre zaradi nezdravih delovnih pogojev, neprimernih stanovanjskih prostorov in mizernega zaslužka! Kako malo je narejeno za varstvo pri delu! Število invalidnih oseb je v Sloveniji zastrašujoče. Koliko žrtev terjajo naše ceste! Potem so tu pojavi alkoholizma, narkomanije in samomorov, ki imajo svoj globlji vzrok v družbenih razmerah. Državljani in državljanke ter njihovi predstavniki v institucijah upravljanja družbe le preveč radi zamižijo in nočejo videti, da njihov življenjski slog in standard pogosto slonita na žrtvovanju zdravja in življenj sodržavljanov. Tudi ob sintagmi ”padel za domovino” bi se morali zamisliti.
To je nekaj misli o stanju duha v naši družbi ob zatonu stoletja.
7. Po branju
7.1. Izprijeni um Silva Grgiča
Tine Velikonja
7.1.1. Zločini okupatorjevih sodelavcev, 1. knjiga
[Stran 058]
O prvi knjigi Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev sta pisala Pavle Kogej in Janko Maček v 20. številki (77-82) in nato še jaz v 25. številki Zaveze (85-96). Da gre za potvorbe in laži, smo dokazali na podlagi številnih zgledov. Velika večina partizanov, za katere pisec trdi, da so jih vaški stražarji ali domobranci pobili kot ujetnike, je padlo v boju. Poimensko je navedel okoli tisoč petsto partizanov. Po njegovem mnenju pa jih je še kar tisoč, katerih imena so neznana. Omenjeno število je dvomljivo, saj gre pretežno za Slovence. Težko je verjeti, da revolucionarna oblast ne bi popisala svojih padlih. Če ne drugega, so zanje vedeli svojci in jih ob povojnih popisih prijavili. Biti svojec padlega borca je čast in ponos. Spomnil bi Grgiča, da so poslanci iz strank komunističnega nasledstva nasprotovali, da bi popisali vse medvojne in povojne žrtve in bi imeli popisovalci prost dostop do dokumentov, predvsem do matičnih knjig. Ko na lepem za tisoč petsto ljudi nimaš podatkov, se sklicuješ na zakonodajo, ki si jo sam predlagal in sprejel. Skratka, pomanjkanje podatkov je Grgiču pomagalo, da je prišel do številke dvatisoč petsto. Ustavil bi se še pri eni zgodbi, omenjeni v prvi knjigi na str. 363-365:
KRNICE pri Masorah:
5. junija 1944 so esesovci iz Trsta ujeli dva partizana in ju prignali v vas Krnice. Sklicali so vaščane. Med Nemci so bili tudi domobranci. Krvnik je prvemu ujetemu z bodalom iztaknil oči in potem še drugemu. Nato jima je na stolu z mesarsko sekiro odsekal glavi. Obe je položil na mizo. Na eno je posadil titovko in med zobe vtaknil cigareto. Zraven je postavil listek z napisom »Tu imata svobodo!«. O zločinu obstajajo fotografije.
Domačini iz Šebrelj vedo povedati podrobneje, kako je prišlo do tega. Bilo je dan ali dva pred Rešnjim telesom leta 1944, ko so partizani z roba Šebrelj streljali na nemško kolono, ki se je pomikala po cesti v dolini Idrijce. V petek po prazniku se je v Gorenji vasi na zgornjem delu planote pojavila esesovska enota. Spremljali so jo tudi vermani in italijanski vojaki, vsega skupaj je bilo nekaj sto vojakov. Niso prišli po glavni cesti, ampak čez Jagršče. Vpraševali so po partizanih. Drugo jutro, bila je sobota 10. junija 1944, so začeli požigati. Domačin Janez Črnilogar je vprašal enega od oficirjev, kaj bodo požgali: »Alles!« Vaščani so grabili skromno imetje in bežali. Janeza so prijeli in odpeljali s seboj. Vedel je, da ga imajo za talca. Če se bo oglasila partizanska puška, je po njem. Nemci so se pritihotapili do Sedeja v Idrijskih Krnicah in v hiši presenetili tri partizane. Vzeli so plenkačo in dva od njih obglavili, kot kažejo fotografije, ki so kasneje obredle svet, tretjega, starega šestnajst let, pa odpeljali s seboj. Janezu, ki je moral gledati zločin, je pomagal pobegniti italijanski vojak, drugače bi se tudi zanj slabo končalo. Svojim otrokom je večkrat pravil, kako je bilo, tudi to, da domobrancev ni bilo zraven, so pa Nemci imeli svojega tolmača. Zdaj se že ve, da naj bi šlo za enoto KWB (Karstwehrbataillon – bataljon Kraške obrambe) in o tem zločinu vodi preiskavo državno tožilstvo v Würzburgu. Še več, sumijo, da je bil navzoč pri dejanju zdaj 80-letni v Salzburgu živeči Karl Weiland, adjutant poveljnika enote. Še enkrat, domobrancev ni bilo in zgodilo se ni 5., ampak v soboto, 10. junija 1944! To poudarjam, ker je Mladina v prispevku, ki je poročal o tej knjigi, objavila ravno te fotografije. Nenavadno je tudi to, da do danes ni znano, kako je bilo nesrečnima partizanoma ime. Toliko zaenkrat kot dodatek ocene o prvi knjigi.
7.1.2. Zločini okupatojrevih sodelavcev, 2. knjiga
Druga knjiga Zločini okupatorjevih sodelavcev (Društvo piscev zgodovine NOB-PKK Ljubljana, 1997) našteva in opisuje civilne žrtve. Izšla je že pred dobrim letom in je po svoje čudno, da smo jo pustili neocenjeno. Naša ocena je bila, da gre za pamflet, za katerega je škoda, da bi mu posvečali dragoceni čas. Ko smo namreč začeli listati po njem, se nam je sredi branja uprlo. Toliko laži, podtikanj, hudobnosti, sovraštva in hujskanja v času demokracije zlepa ne najdeš skupaj. Na tako pisanje se ne da odgovarjati. Treba ga je čimprej pozabiti!
Nismo imeli prav. Laž je treba razkrinkati, sicer [Stran 059] bo dobila mlade. Če bomo čakali na zgodovinarje, se bomo prej postarali. Priče umirajo, Grgičeva odkritja pa se prodajajo za suho zlato. Ne samo enkrat smo slišali in brali, kako je padlo v boju z vaškimi stražarji in domobranci ali bilo pobitih 11.000 partizanov, terencev in aktivistov. Omenil bi za zgled Janeza Stanovnika, ki je v lanskem pogovoru v Delu omenil to številko kot nekaj dognanega in potrjenega. Spomenka Hribar je pred nekaj meseci na posvetu o 57. številki Nove revije v Šentjoštu nad Vrhniko omenila Grgičevo pisanje, češ zdaj pa vemo, kakšni so bili domobranci.
V drugi knjigi je avtorju uspelo zbrati 1.965 imen civilnih žrtev, kar je impozantna številka, zraven pa jih je odkril še 1.139, za katere ne ve, kako so se pisale. Prizna, da je bil vsaj del teh ljudi oborožen, da jih je bilo veliko zajetih, ko so bili skupaj s partizani, so se skrivali ali so bivakirali v gozdu. Ne skriva želje, da bi bilo to število čim večje in smrt žrtev čim bolj mučeniška, divjanje protikomunistov pa čimbolj divje in surovo. Vaške stražarje in domobrance neizmerno sovraži, ne najde utehe niti v tem, da so bili zvečine pomorjeni, zmetani v jame in imajo zaprta usta. Moti ga prav vse, celo simbolični pokopi v obliki farnih spominskih plošč. Stavek na 5. strani pomeni vrhunec izprijenega uma in presega vse meje: »Ne morejo in tudi ne bodo mogli onemogočiti, da bi slovenska javnost končno ne izvedela vsega ali vsaj večine o vojnih zločinih tistih, ki danes skrunijo slovenske cerkve s ploščami, na katerih so napisana tudi imena vojnih zločincev, morilcev neoboroženih slovenskih žensk, starcev in mnogih mladoletnih žrtev.«
Grgič se zahvaljuje pomočnikom med zgodovinarji. Strokovni mentor je bil Ivan Križnar in recenzent Zdravko Klanjšček. Dragocene nasvete naj bi dala tudi Milica Stergar. Ni mi jasno, zakaj ga niso vsaj malo umirili in pregovorili, da bi znižal temepraturo. Morda so mu pomagali pri analizi in statistični obdelavi zbranih podatkov, ni pa videti, da so svetovali pri osnovnem gradivu. Predvsem niso opazili, ali pa niso hoteli, da ni mogoče slepo prevzemati literature ali dokumentov, ki so bili napisani ali bili sestavljeni v času državljanske vojne ad hoc na podlagi nezanesljivih prič. Takrat so služili posebnemu namenu, nasprotnika je bilo treba demonizirati. Za zgled bi omenil naše Črne bukve. Čeprav so zelo verodostojen dokument in še sedaj vir dragocenih podatkov, saj imena in datumi držijo in se Grgičevi umotvori pred njo skrijejo, pa zveni njihov aktivistični in mobilizatorski naboj ob tem, kako se je protikomunistični odpor končal, absurdno. Ne moti seveda, če kronist ali zgodovinar ob pomembnem dogodku izbruhne s svojo oceno in komentarjem, ne more biti pa knjiga eno samo nabijanje z najtežjimi topovi. O domobrancih, ki so doživeli tako surovo smrt, bi bilo treba pisati s posebnim posluhom in obzirnostjo. Ne morejo se braniti, ne morejo ugovarjati nobeni besedi. Za njimi je ostal prazen prostor, tega pa izprijeni ljudje polnijo z umazano besedo, med katerimi nosi primat ravno Silvo Grgič. Če bo njegove knjige bral nekdo čez sto let in jim verjel, se bo čudil, odkod so se vzeli ti vaški stražarji in domobranci, ki so samo klali in mučili. Kako je mogoče, da je bil vsak, kogar so se lotili, razrezan spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj. Samo mimogrede, domobranci na puškah niso imeli bajonetov, kakšna rezila naj bi uporabljali? Vpraševal se bo, ali je bil to ritual krvi kot pri Majih ali obred mučenja kot pri Džingiskanu. Kaj je šlo za neraziskano pleme, ki je umor gojilo kot najvišjo vrednoto? Če je tako, še dobro, da so ga iztrebili. In to je sporočilo Grgičevega pisanja. Treba jih je bilo pokončati! Še več, podobno je Jelinčičevemu pozivu v Medvodah: »Vso to sodrgo bi bilo treba pobiti!« Tudi te namreč, ki so ostali živi. Spodbujanje mržnje in sovraštva, klicanje na pogrome proti njim, ki so »počeli zločine in zdaj skrunijo slovenske cerkve s ploščami«. Ni dvoma, da so s tem mišljeni predvsem člani Nove Slovenske zaveze!
Žrtve so razporejene v tri skupine: v prvi so neposredne žrtve, v drugi žrtve, ki so umrle v skupnih akcijah slovenskih protikomunistov v sodelovanju z Italijani ali Nemci, v tretji pa žrtve, ki so padle v roke posredno Nemcem in umrle v koncentracijskem taborišču.
Kako bi se lotili preverjanja objavljenih podatkov? Usesti bi se morali skupaj in pregledati ime za imenom, tudi s pričami, če še živijo. A partizani so se zakleli, da se z drugo stranjo ne bodo pogovarjali in da bodo o svojem početju molčali. Opazujemo, kako eden za drugim odhajajo in svojo skrivnost nosijo v grob. Kar je še živih, svoje grehe tajijo, pri tujih vztrajajo. Mi bi morali biti drugačni. Treba bo analizirali tudi te žrtve, za vsako napisati, če bo le mogoče, koliko so podatki resnični in če so, kako je prišlo do umora in kdo je bil krivec. Grgič je namerno nejasen. Pojmov vaški stražar ne pozna, ne belogardist, legist, ampak mu je najbolj všeč kratica, ki so jo uporabljali izključno Italijani, namreč MVAC. Domobranskih enot ne imenuje po njihovem sedežu ali po poveljnikih, ampak po številkah. Kdo ve, kje so imeli sedeže [Stran 060] in kdo so bili poveljniki 1., 2., 3. in 4. domobranskega bataljona ali 16., 21., 31. in 32. čete? Vedo strokovnjaki, drugi pa moramo vsakokrat sproti preverjati, koga je avtor mislil. Delo bi bilo treba razdeliti tako, da bi določili ljudi za posamezno področje, predvsem domačine. Boleče bo, saj bomo raziskovali in preverjali resnično ali zlagano krivdo tistih, za katerimi še vedno žalujemo. Zaenkrat bi obdelali sporna imena in morda določili v reviji posebno rubriko, v katero bi pisali pripombe ob teh seznamih. Predvsem so sumljivi podatki, ki govorijo o tem, da so vaški stražarji pobijali, še preden so bili formirani, torej med roško ofenzivo v poletnih mesecih 1942, da so sodelovali pri pobojih ob nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943, da so pobijali maja 1945 ob umiku na Koroško ali Furlanijo. Taki žrtvi naj bi bila npr. 9. maja 1945 GRABERŠEK Stane in NOVAK Gregor (str. 237) v Šentvidu pri Lukovici, ker sta izobesila slovensko zastavo (str. 94).
Marsikaj bo ostalo nepojasnjeno. Tudi to, kdo in zakaj! Vse, o čemer piše Grgič, ni laž. Bojim pa se, da smo za tisto, kar je v njej resnica, preveč ranjeni, da bi se bili pripravljeni z njo soočiti. Upira se nam, da bi brskali po dejanjih, za katera ni dvoma, da so bila zločinska, pa naj so bila takrat videti še tako koristna in nujna. Prof. Vinko Lipovec je zabičal nekdanjemu članu domobranske politične policije, ki živi v Clevelandu: “O tem bomo tiho, o tem ne bomo govorili.” Prof. Janez Grum je napisal študijo o Sv. Urhu. Nameravali smo jo objaviti, prej pa smo jo dali prebrati nekaterim našim članom. Bil je tak ogenj v strehi, da smo sklenili počakati na boljše čase.
7.1.3. A. Prva skupina: izključno žrtve vaških stražarjev in domobrancev
Skupina je največja, poimensko je zbranih 1464 imen neposrednih žrtev, ubitih v samostojih akcijah protikomunistov. Številka, za katero lahko rečemo, naj jo obračamo kakorkoli, da je pretirana in dvomljiva. Omenil bi, da tu ni posebne razdelitve, koliko je bilo teh ljudi umorjenih, koliko jih je padlo v oboroženem spopadu, koliko je bilo civilistov, ki so se nehote znašli v bojnem ognju in podobno. Pisec ni izbirčen. Pobral je prav vse, kar je zasledil v še tako sumljivi publikaciji, in uvrstil na svoj seznam. Poudarjam, da je ta seznam najbolj boleč, tudi če drži za samo polovico imen. Boleča so predvsem imena ljudi, ki so jih kot civiliste pobili doma ali so bili odpeljali in bili ubiti drugje. Sv. Urh, Kozlerjeva gošča, Lisičje, Volčje jame pri Turjaku, Šuštarjeva njiva v Žužemberku in drugi kraji so tudi naša bolečina! Žal Grgičeva knjiga ni osnova za resno raziskavo, bolj sračje gnezdo, v katero je natlačil prav vse, za kar je izvedel. Pri tem je pokazal celo to, da slabo pozna partizansko literaturo, še celo pa se ni potrudil, da bi pogledal čez reko. Zanj obstajata predvsem dva udarna bataljona, 2. Rupnikov in 4. šentviški oziroma Meničaninov bataljon. Kolikor se je dalo ugotoviti, so se v Žužemberku na začetku januarja 1945 nad skojevci znesli domobranci stiškega bataljona in ne šentviškega, ob napadu na Loško dolino 10. septembra 1944 je prvi prišel na bojišče 4. in ne 2. bataljon. Vojaki tega bataljona so streljali na bežeče terence in člane partijskih komisij v Viševku, imeli pa tudi največje izgube. Res si je Grgič naložil težko nalogo, ki ji sam ni mogel biti kos. Zato se je sprehodil skozi arhive, knjige in sezname, ki jih kar naprej citira, pri tem pa drugo zanemaril. Za zgled bi se ustavil pri nekaj imenih, pretežno gre za ljudi, ki so znani in se je o njihovi usodi veliko razpravljalo in pisalo. Pri tem se ravno pokaže, da je avtorjev način dela pomanjkljiv. Prehitro se zadovolji z dobljenimi podatki. Izpisanih imen in drugih podatkov ne preverja, ker nima prave volje in mu zmanjkuje časa. Za tako delo bi bila potrebna močna skupina prekaljenih raziskovalcev.
LEOPOLDINA MEKINA
Str. 217: MEKINA Leopoldina, rojena 1907 v Trstu, uradnica. Bila je kurirka in je organizirala zvezo s partizani, odhode v NOV tudi za pomembne funkcionarje OF. Pred aretacijo je bila tudi sekretarka odbora OF in komiteja KPS Ljubljana. Rehabilitirana je bila po sumu, da je bila ena od izdajalk organizacije OF v Ljubljani. Okoli 4. maja 1945 so jo neznano kje ubili pripadniki domobranske politične policije.
Grgič in njegovi sodelavci si niso ogledali Virov 10, dosjeja o njenem zasliševanju (Lojz Tršan: Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije, Viri, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1996). Izvedeli bi, da so domobranski zasliševalci izvlekli iz nje prav vse, kar je vedela, in tega je bilo precej. Med 4. maja 1945 ustreljenimi na Turjaku je ni bilo, čeprav so jo prvotno prištevali zraven. Tudi Grgič tega ne trdi. Avtor Virov 10 Lojz Tršan zaključuje uvodno poglavje (str. 12): »V resnici so jo verjetno likvidirali sami in jo potem ”vrinili” med nesrečnike, ki so bili resnično pobiti pri Turjaku. In kaj nam pri iskanju oziroma brušenju [Stran 061] takratne sprevržene logike še preostane? Dejstvo, da je bila Leopoldina Mekina, ženska, ki je verjela, ena izmed prvih žrtev povojnih pobojev.«
STRELJANJE V MOSTAH
Str. 267 piše: PRELEC Anica, rojena 4. aprila 1931, stanujoča v Tovarniški ulici v Zeleni jami, Ljubljana Moste.
6. maja 1945 sta z Olgo ŠEREMET (str. 321) nabirali rože ob železniški progi. Domobranci so začeli streljati na otroke, ki so bežali po Mokronoški ulici, in ju ubili.
Dogodek je znan. Bila je nedelja in na dosegu roke konec vojne. Začelo se je plenjenje vagonov in poslana je bila izvidnica na ogled. Vodil jo je nemški vojak, spremljala pa domobranca Marko Kremžar, zdaj vodilni politik argentinske politične emigracije, in Rihard Beuerman, nedavno umrli glasbenik, ki je deloval v Trbovljah. Hodili so po progi, v bližini moščanske šole pa daleč zagledali skupino otrok okrog vagonov. Nemec je dvignil orožje, ustrelil in smrtno ranil dve deklici, Anico Prelec in Olgo Šeremet. Aničin brat Marjan, kasnejši direktor celjske Cinkarne, je bil domobranec. Kremžar in Beuerman sta bila med vrnjenimi mladoletnimi domobranci. Prvi je preživel Šentvid, drugi Teharje. Čez nekaj mesecev je bil proti obema sprožen sodni proces. Nista tajila, da sta bila zraven, niso pa jima dokazali, da sta streljala. Kremžar je bil v kratkem izpuščen, Beuerman pa je odsedel nekaj let.
MLADOPOROČENCA IZ ULICE ROSSETTI
Na str. 370: VUK Danica in dr. Stanko, rojen 12. novembra 1921 v Mirnu pri Gorici, njen mož. 10. marca 1944 so v Trstu pripadniki četnikov-plavogardisti vdrli v njuno stanovanje in oba ubili. Na str. 377: Zajc dr. Drago, rojen 9. oktobra v Ljubljani. 10. marca 1944 so ga v Trstu ubili pripadniki črne roke, ki so prišli iz Ljubljane. Takrat so ubili tudi zakonca Vuk.
Grgič sprejema domnevo kot resnico. Na začetku je bilo splošno prepričanje, da so bili morilci iz vrst komunistov. Tako so pisali tudi časopisi. Razumljivo je, da svojcem ta možnost ni všeč in bi raje videli krivce na nasprotni strani. Pisatelj Fulvio Tomizza v svoji knjigi, ki nosi isti naslov kot naš odstavek (Založnitvo tržaškega tiska, Trst 1987), na široko razglablja o tem dogodku, vendar se ne more odločiti, komu so pripadali morilci. Zdenko Zavadlav ob prej izginulem in nedavno najdenem zapisu italijanske policije, ki je zločin raziskovala, v knjigi Partizani, obveščevalci, jetniki (69-84, Horvat M&M, 1996), opozarja, da je morilcem odprla Danica in je komaj verjetno, da jih ni poznala. Šele kasneje je prišel domov Stanko z Zajcem. Vuk je bil krščanski socialist in tega ni skrival, Zajc tudi. Na začetku leta 1944 se je že vedelo, da bo vojne kmalu konec. Komunisti so se že videli kot zmagovalci. Če bi že izbiral, kdo so verjetni morilci, bi se prej odločil, da so bili iz njihovih vrst. To, da so prišli plavogardisti oziroma črnorokci nekje iz Ljubljane, je le prehuda. Kot možni atentator se omenja Janko Soklič. Leta 1948 je stal pred sodiščem v Ljubljani, bil obsojen na smrt in ustreljen. Kako, da takrat niso skušali izvedeti, ali je imel svoje prste pri tržaških žrtvah?
SV. ANA, 13. JANUARJA 1945
Na str. 394: ŽNIDARŠIČ Janez, (priletni) gospodar domačije na Sv.Ani nad Ložem. 13. januarja so pripadniki 47. domobranske čete 2. domobranskega bataljona ob napadu na četi Notranjskega odreda na Sv. Ani ubili tudi gospodarja domačije, kjer so se zadrževali partizani. Domobranci so ga pri napadu težko ranili, da je za ranami na poti v Cerknico umrl.
Ker je nekaj domobrancev, ki so sodelovali pri tem napadu, še živih, sem izvedel iz prve roke, kako je bilo. O Sv. Ani sem pisal v 25. številki Zaveze (95). Vojaki 47. čete Rupnikovega bataljona so presenetili dve četi Notranjskega odreda. Partizani so bili nastanjeni v dveh hišah. Šlo je za popolno obkolitev. Najprej so prišli na poziv iz hiš domačini, bilo je okrog deset ljudi. Nato se je vnel spopad. V eni hiši so se partizani hitro vdali, v drugi pa so se odločili za boj do konca. Branili so se junaško in srdito. Po slabi uri se je končalo tako, da so napadalci zmetali bombe skozi okna in vdrli skozi vrata. Vsi partizani so bili mrtvi. Napadalci pa so presenečeni naleteli na ranjenega gospodarja. Ni znano, zakaj ni šel ven z drugimi člani družine. Skratka, Grgič ne pozna rubrike vojna žrtev. Teh imen je v njegovi knjigi kar nekaj.
Tako denimo, naj bi GANTER Pavla z Velikega Osolnika pri Robu umrla pri napadu Tomšičeve brigade (str. 87) na vaške stražarje, ki so se branili pri cerkvi. Kdo bi laho vedel, čigava je bila krogla, ki jo je ubila? Grgič jo mirno naprti vaškim stražarjem. Napadali so partizani, bili v absolutni premoči in zmagali. Avtor je pozabil povedati, da so po zmagi ob cerkvenem zidu ustrelili trideset ujetih nasprotnikov.
TOMINC Janez – Tomaž Slivnik,
Na str. 347 piše: Rojen 24. maja 1921 v Kamniku, [Stran 062] aktivist OF in član okrožneg odbora OF Stična-Struge, krščanski socialist. 3. septembra 1942 so ga pri Ambrusu do smrti kamenjali pristaši MVAC. Odvlekli so ga v Ambrus, a ga župnik ni hotel pokopati. Italijani so ubijalce denarno nagradili.
V 26. številki Zaveze sta France Pibernik in Justin Stanovnik (40-52) napisala, kako je bilo. Šlo je za kriminalno dejanje domačinov, predvsem za pohlep po denarju. Laž je, da ga župnik Tominc ni hotel pokopati. Dan po smrti je bil krščansko pokopan. Res se je nekaj krivcev čez dva meseca prijavilo k vaškim stražam. Tominc je preveč kazal, da je globoko veren krščanski človek. Zločina komunistična oblast ni raziskala, celo člani njegove politične skupine se po vojni niso upali drezati v nevarno področje. Tako je pobudnik ostal nekaznovan, čeprav se je vedelo, kdo je.
7.1.4. B. Žrtve slovenskih protikomunistov v sodelovanju z Italijani ali Nemci
Poimensko je navedenih 276 imen. Ne moremo se znebiti vtisa, da bi pisec rad okupatorja, tako italijanskega kot nemškega, opral dela krivde in jo naprtil domačemu političnemu nasprotniku. Pri oceni prve knjige sem izzval zgodovinarje, naj že enkrat ugotovijo, kaj se je dogajalo med italijansko ofenzivo poleti leta 1942, ali so namreč zares v akcijah sodelovali domačini oziroma celo vaški stražarji, in ali so ob nemški ofenzivi v jeseni leta 1943 zares sodelovali tudi domobranci. Ravno pri zadnji partizanskim piscem rada uide trditev, da so bili zraven, vendar preoblečeni v nemške unforme. V 7. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki nosi letnico 1993, sicer prof. Tone Ferenc na str. 357-358 natrese nekaj cvetk, vendar brez podrobnega dokazovanja: da so v 4. delu ofenzive (Wolkenbruch) sodelovali tudi trije domobranski bataljoni in da so nemške enote vodili nekateri nekdanji pripadniki MVAC in kočevski Nemci, ki so dobro poznali ozemlje. Edino, kar za domobrance drži, je podatek, da je v začetku novembra 1943 Informacijski urad pokrajinske civilne uprave iz Ljubljane poslal v ujetniška taborišča 2. SS-tankovskega korpusa nekaj ljudi za prepoznavanje ujetnikov. Med zajetimi so bili tudi v partizane prisilno mobilizirani vaški stražarji in te se je dalo rešiti pred internacijo. Kar se tiče streljanja talcev po dolini Krke, na spomenikih teh žrtev ni pisalo in ne piše, da bi bili udeleženi tudi vaški stražarji ali domobranci. Z rinjenjem protikomunističnih borcev med sodelavce pri okupatorjevih zločinih se je začelo šele po letu 1975, torej v času, ko se je začelo javno govoriti in pisati o povojnih pobojih. Laž so tudi poročila o njihovem sodelovanju pri ubojih ob velikonočni ofenzivi leta 1945 proti IX. korpusu v Trnovskem gozdu. Pri tej ofenzivi so sodelovali tudi domobranci Rupnikovega bataljona in nekaj drugih manjših domobranskih enot. Vojaki Rupnikovega bataljona se se sprehodili po jugovzhodnem delu, šli od Cola na Angelsko goro in se ustavili na Golakih. Poboji družin so bili na drugi strani Golakov, tam pa domobrancev ni bilo. Ferenc bi želel s pričami podpreti svoje teze in mu pride prav še tako blodno pisanje. V 27. številki Zaveze (58-63) sem v prispevku Laž ali resnica ovrgel pričevanje, ki mu je nasedel. V teku nemške ofenzive oktobra 1943 naj bi v dobrniško dolino prišli tudi domači domobranci in celo sodelovali pri zločinih.
JOŽE BAVDEK
Na str. 47 piše sledeče: BAVDEK Jože, doma s Kaplanovega pri Velikih Laščah, organizator mladine (ZKM). Neugotovljenega dne poleti 1942 so ga umorili pripadniki MVAC in Italijani.
V prispevku Vseh mojih pet bratov v 20. številki ZAVEZE (str. 18-24) opisujem usodo Škuljevih fantov iz Adamovega, pri tem pa tudi 24. julij 1942, dan sv. Jakoba, ko je v Mišjo dolino pod Rutami privihrala italijanska ofenziva. Jože Bavdek je bil v skupini partizanov, ki so tega dne ponoči odvedli sedem članov Grudnove družine, ni pa sodeloval pri njihovem uboju. Pobral je najstarejšo, Marijo, in jo zaprl v klet pri sebi doma v Kaplanovem. Videti je, da je šel potem kar oblečen spat na peč. V tem pa so se z Rut spustili Italijani, ga presenetili v hiši in rešili dekle. Prebivalci Adamovega so nato gledali, kako so na drugem bregu dolinice italijanski vojaki peljali iz osamljene kmetije nesrečnega fanta na travnik pred hišo, ga tam ustrelili in pustili ležati. Popoldne so videli mamo in sestro, kako za hišo kopljeta jamo. Jože Bavdek je umrl torej istega dne, to je 24. julija 1943, kot so partizani pri Karlovici pobili pet članov Grudnove družina iz Ulak. Da pri Bavdku niso imeli nič domačini, piše tudi Franci Strle v Notranjskih listih III na str. 457: »Medtem, ko so Italijani to počenjali, sva s Fricem zakopala na njegovem vrtu Jožeta Bavdka, ki so ga Italijani ubili ob poti, ki pelje mimo Kaplanovega.« Res pa se je čez dva dni nekaj zgodilo. Fantje iz okoliških vasi, še danes se dobro ne ve, kateri, so pobrali [Stran 063] Bavdkovo mater in sestro (str. 34: BAVDEK Marija, mati in BAVDEK Iva, hči), ju peljali v Velike Lašče in predali Italijanom, ti pa so ju ustrelili. Obe uvršča Grgič v I. skupino, torej med tiste, ki so jih okupatorjevi sodelavci pobili v samostojnih akcijah.
Kaj bi rekel ob tem? Porajala se je državljanska vojna. Lahko trdimo, da nudi velikolaški dogodek enega najbolj verodostojnih podatkov o tem, da se je v času roške ofenzive rojevalo sodelovanje domačinov z okupatorjem. Partizanski teror in okupatorjeva povračilna dejanja so bili tako hudi, da se ni dalo živeti, in usodni korak je bil neizogiben. Vse, kar se je zgodilo kasneje, je bilo njegova posledica.
MALENCE pri Kostanjevici, 21. OKTOBRA 1943
Na str. 437 piše: 21. oktobra 1943 so Nemci v Kostanjevici med tistimi, ki so jih ta dan aretirali, izbrali petindvajset moških. V glavnem je o tem odločal domobranec iz Prekope. Skupino so odpeljali proti Raki ter jo za vasjo Malence postrelili.
Jesenska nemška ofenziva leta 1943. Esesovska tankovsko-grenadirska enota je zasedla Kostanjevico. Na trgu, kjer so bili zbrani, je eksplodiralo. Od nekod je priletela ročna bomba, ki je ubila tri ali štiri oficirje. Nemci so se odzvali, kot so edino znali. Pobrali so petindvajset domačinov in jih v bližnjih Malencah postrelili. Niso prebirali, spravili so se na prve, ki so jim padli v roke. Domobrancev pri tem ni bilo zraven!
ŠENTJERNEJ, 21. OKTOBRA 1943
Na str. 447 piše: 21. oktobra 1943 so esesovci in domobranci ujeli in pognali na eno od njiv šestindvajset neoboroženih vaščanov, med njimi več mladoletnikov. Pustili so jih, da so začeli bežati, nato so jih pobili s strojnicami.
Sledi imenski seznam pobitih (enaindvajset imen).
Jesen 1943. Ista enota je iz Kostanjevice nadaljevala prodor proti Šentjerneju. Tanki po cesti, pobočnice na obeh straneh. V Imenjem pod Gorjanci je imela štab Gubčeva brigada. Proti nemški pobočnici so nagnali pravkar mobilizirane neizurjene partizane. Ve se, da jih je Stane Potočar-Lazar s pištolo prisilil v napad. V spopadu pred Ledečo vasjo jih je v hipu padlo trideset. Govori se še o enem partizanskem napadu iz zasede, pri katerem naj bi bili ubiti trije Nemci. Mira Šekoranja, katere šestnajstletni brat Ivan Ban je bil tudi med ubitimi talci, pove, kako se je z Nemci pogajala za brata, naj ga izpustijo, pa so se ji zlagali, da jim bodo samo kazali pot. Domobrancev takrat v Šentjerneju ni bilo! Morda še to, da mati po ubitem sinu ni dobivala podpore, niti ga prvotno niso napisali na spomenik v Šentjerneju, ker družina ni bila prava. Nanj je prišel šele po petinpetdesetih letih.
GABRJE POD GORJANCI, 21. OKTOBRA 1943
Na str. 431 piše: 21. oktobra 1943 so pripadniki 1. esesovskega tankovsko grenadirskega polka v sodelovanju z domobranci v vasi Gabrje pobili dvajset ljudi.
Ponovil se je scenarij iz omenjenih dveh krajev. Domobrancev ni bilo zraven!
ŠENTRUPERT, 26. OKTOBRA 1943
Ista zgodba se je ponovilo čez pet dni, 26. oktobra, pri Šentrupertu.
GRČAR PAVEL
Na str. 103 piše: 26. oktobra 1943 so v nemški ofenzivi okrog Rakovnika, Mirne in Trstenika sodelovali tudi domobranci. Ubili so Pavla Grčarja in še deset občanov.
MARL JOŽE
Na str. 228 piše: 26. oktobra 1943 so ga Nemci, med katerimi so bili tudi domobranci, ubili nekje v Mirenski dolini.
PRELIH MARIJA
Na str. 275 piše: 26. oktobra so nekateri domobranci sodelovali z Nemci v ofenzivi v dolini Mirne. Takrat so aretirali več ljudi, med njimi tudi njo, in jo z drugimi ustrelili.
PRIJATELJ TOMAŽ
Na str. 276 piše: 26. oktobra so domobranci skupaj z Nemci v dolini Mirne aretirali več ljudi, med njimi tudi njega, in ga še isti dan ubili.
Partizani so z Vesele gore, tam se je sončilo kar nekaj brigad, streljali na tankovsko kolono, ki se je pomikala po glavni cesti od Mirne proti Mokronogu, in se takoj umaknili. Ni znano, če so imeli Nemci kaj žrtev. Maščevanje je bilo neusmiljeno. Iz bližnjih vasi niso pobrali enajst, kot piše Grgič, ampak dvainštirideset ljudi in jih postrelili. Čeprav ima monografija Občina Trebnje v NOB (Zoran Hudales, 1975) kar 892 strani, ni v njej o tem zločinu niti stavka. Grgiču bi želel dopovedati, da tudi pri tem zločinu domobrancev ni bilo zraven. Pa še to, da po vojni šetruperški talci niso zaslužili svojega spomenika in so zdaj vsaj omenjeni na farni spominski plošči na tamkajšnem pokopališču.
[Stran 064]
Kaj bi dejal. Štiri naselja, Kostanjevica, Šentjernej, Gabrje in Šentrupert in podoben scenarij: partizani streljajo na premočnega sovražnika, se umaknejo in prepustijo prebivalstvo surovi jezi okupatorja. Krivdo naprtijo domačim ljudem.
7.1.5. C. Žrtve, ki so padle posredno v roke nemcem in umrle v koncentracijskem taborišču
Poimensko je navedenih 225 imen. Videti je, da so ta imena še najbolj verodostojna in da so podatki resnični. Gre za ujete partizane ali aktiviste OF, ki so jih morda res aretirali domobranci in predali Nemcem. Ob tem bi pripomnil, da torej domobranci ujetih partizanov in civilistov praviloma niso pobijali, ampak so jih pošiljali v taborišča. Ni pretirano, če ocenjujemo, da je bilo v taborišča poslanih še petkrat toliko ljudi, ki so preživeli.
7.1.6. Tito leta 1970: »Šlo je za državljansko vojno. Takrat tega nismo omenjali. To bi nam škodilo!«
Bila je revolucija, bila državljanska vojna. Grgič je ne prizna, zanj sta bili samo dve strani, na eni partizanska stran, na drugi okupator skupaj z domačimi pomagači (str.505). Spomnil bi ga samo na filmski dokument iz leta 1970, ki ga lahko dobi na vpogled, na katerem Tito izgovarja sledeče besede: »Šlo je za državljansko vojno. Takrat tega nismo omenjali. To bi nam škodilo.« Osem mesecev so revolucionarji po Sloveniji morili politične nasprotnike. Ko so se ti končno zganili, bi jim pri tem lahko očitali samo, zakaj s tako zamudo in zakaj tolikšna naslonitev na okupatorja.
Grgičev seznam, v prvi in drugi knjigi, skupaj z neznanimi žrtvami, je narastel na 5.634 ljudi. V tretji knjigi bo nabral še partizane, padle v boju z domobranci, in obljublja skupno število 11.000. V prvih dveh knjigah, če upoštevamo samo prepoznana imena, ostane tisočpetsto partizanov, večinoma padlih v boju, in petsto do sedemsto neposrednih civilnih žrtev vaških stražarjev in domobrancev. Če primerjamo pettisoč protikomunističnih žrtev med vojno in najmanj petnajsttisoč po vojni, dobijo omenjene številke drugačen pomen.
Zavedam se, da pretresanje in prebiranje v tem prispevku ni prepričljivo. Če smo pojasnili dobrih sto Grgičevih imen in pokazali, kako malo se je avtor potrudil in kako zlahka je padel v past, ki se mu je ponujala, še ne pomeni, da je tudi vse ostalo sumljiva roba. Grgičev namen je, povečati število žrtev vaških stražarjev in domobrancev in to predvsem tako, da italijanskega ali nemškega okupatorja odvezuje krivde in jo nalaga na ramena svojih političnih nasprotnikov. Naš cilj pa je resnica, nič drugega. Dela se bomo lotili resno, morda bo treba izdati knjigo Resnica Silva Grgiča in tistih, ki mu nudijo oporo. V njej ne bomo izpustili nobenega imena. Ne verjamemo, da se bo dalo iti v podrobnosti, ki so del Grgičeve folklore, ko je bila skoraj vsaka žrtev pred smrtjo in po njej masakrirana, večinoma na grozljiv načičn. Pri tem je pravi vseved. Kot smo že večkrat povedali, morilci delujejo skrivaj. Zlasti partizani niso hoteli biti moteni pri svojem poslu in niso dovolili nekvalificiranih prič. Čudež je bil, da se je nekaj domobrancev rešilo iz brezen v Kočevskem Rogu in jam na Hrastniškem hribu in nam povedalo, kakšna je bila smrt njihovih soborcev. Nihče se ni rešil iz Brezarjevega, Andrejčkovega, Ajharjevega brezna in tistih okrog Trnovega. Pri Grgiču pa je vse jasno, povsod je bil zraven, slišal je poslednje besede, tudi po enem letu je na razpadlih truplih videl sledove ostrih rezil in mučenja. Poleg vsega dela, ki nas čaka, bomo morali okusiti tudi ta pelin. Z žalostjo in grenkobo se bomo lotili usod ljudi, za katere trdijo, da so jih pobili vojaki kraljeve vojske, vaški stražarji ali domobranci. Vsega ne moremo opravičiti s trditvami, da so začeli komunisti, da so napadli oni, nasprotna stran pa se je samo branila. Bila je revolucija, bila je državljanska vojna. Komunisti so narodovo nesrečo, ko so se njegovega ozemlja polastili trije okupatorji, izkoristili za svoj projekt. Začeli so pobijati, treba se je bilo upreti. V bojnem metežu se ne gleda, kam pada in koga zadene. Domobranska vojska je bila najboljša vojska v zgodovini Slovencev. Njeni vojaki so se borili hrabro in častno. Pri zločinih je šlo včasih za stare zamere, praviloma pa za čiščenje terena. Vohunov in neoznačenih vojakov ne ščiti nobena zakonodaja. Kljub temu pa zločinov, ki jih je zagrešila protikomunistična stran, nočemo opravičevati, zlasti ne nekaj tako morbidnega in nesmiselnega, kot je bil poboj devetindvajsetih partizanskih aktivistov pri Turjaku 4. maja 1945. Skratka, pokazati hočemo, da smo drugačni.
7.2. Italijanska okupacija Slovenije – v italijanskih očeh in dokumentih
Peter Urbanc
7.2.1.
Recenzija knjige L’OCCUPAZIONE ITALIANA DELLA SLOVENIA 1941–1943. Italjanska okupacija Slovenije 1941–1943. Pisec Marco Cuzzi. Založil Glavni štab italijanske vojske, zgodovinski oddelek, Rim, maj 1998. Vsebina knjiga v pokončnem tisku, recenzentove opombe v oklepajih in v kurzivi.
7.2.2. Uvod
[Stran 065]
Knjiga je za nas Slovence izredno pomembna s treh vidikov.
1. Prvič, ker priznava zločine italjanske strani v času zasedbe od aprila 1941 do 9. septembra 1943. Dosedaj takih stvari z italijanske strani nismo slišali. Titova Jugoslavija je 1945 postavila zahteve za izročitev italijanskih vojnih zločincev brez prave odločnosti in volje. Očividno ji ti procesi niso odgovarjali in do njih ni prišlo. Na svetlo bi prišla prava podoba revolucije, tajna povezava KPS z okupatorjem, prava slika upravičene, legitimne samoobrambe in kolaboracije Vaških straž, bivših politikov itd. Jugoslavija se je zadovoljila s plačilom skromnih 75 milij. USD, kot je bilo določeno že v pariški mirovni pogodbi leta 1947. Poleg množičnih pobojev in streljanja talcev prihajajo na dan neverjetno krute, nečloveške italjanske represalije in požigi neštetih slovenskih vasi. Ljudje so bili postavljeni v nevzdržen položaj. Na eni strani revolucija, ta je množično mučila, ubijala, požigala posamične domačije, gradove, kulturne domove, prisilno mobilizirala in po najnovejšem odkritju poskrbela, da je okupator preko 10 % mirnega prebivalstva, v večini nekomunistov, odvedel v taborišča.
2. Iz podrobnosti vseh akcij tako imenovane NOB, opisanih v knjigi, je razvidno, da te niso vsebovale vojaških akcij, ki bi ustrezale resnični NOB. To niso bile akcije, ki bi v okviru smiselnih, sprejemljivih izgub za gverilo in civilno prebivalstvo primerno oslabile vojaški potencial sovražnika. Tega enostavno ni bilo. Vse akcije so merile k temu, da se ustvari kaos, nered v civilni upravi, transportu, kar naj bi olajšalo prevzem oblasti po novi ljudski oblasti (piši KPS), ki se je formirala na svobodnem ozemlju.
3. Knjiga iz nerazumljivih razlogov ostro napada bivše politike in Cerkev. Bivše politike obtoži nedovoljene kolaboracije. Veljavnega, dokumentarnega dokaza za to knjiga ne vsebuje, če izvzamemo ponarejene izjave okupatorju v prvih mesecih okupacije. Pisec je v nasprotju s samim seboj glede kolaboracije, ker istočasno tako politike kot Cerkev obtožuje nacionalizma in iredente. Očividno ne moreš biti istočasno kolaboracionist izdajalec in nacionalist! Duhovniki naj bi bili vojaški poveljniki v Vaških stražah. Zadeva je absurdna, ker v Vaških stražah niti en duhovnik ni nosil puške, kaj šele da bi bil vojaški poveljnik. VS niso imele posebnih kuratov. Duhovno pomoč so nudili domači župniki. Vaške straže so nastale po iniciativi preprostih fantov in mož, ki so bili od KPS določeni za likvidacijo, pogosto z družinami vred. Cerkev te nujne, častne samoobrambe ni mogla obsoditi, nasprotno! Pisec je krivično obtožil Cerkev, posebno škofa Rožmana, pod vplivom in po želji naših bivših režimskih zgodovinarjev. Povezava verjetno teče preko Primorske, Trsta v Milano. Ta zveza je delovala še med vojno. V Milanu živi med drugim italijanski poslanec, visok komunistični funkcionar Cossuta (Košuta!). V knjigi pisec ne poda enega samega dokaza o nedovoljeni kolaboraciji naše Cerkve, politikov, ako izvzamemo očividno ponarejeni dokument, ki postavlja župnika Antona Hrena za nič manj kot poveljnika ali podoficirja VS v Bloški fari z izkaznico Vaške straže, št. 1!
Obširna knjiga, skoraj 400 strani, prinaša podrobnosti poteka okupacije od 6. aprila 1941 do septembra 1943. Podana so [Stran 066] dogajanja, akcije obeh slovenskih vojskujočih se taborov, povezane z italijansko okupacijo. Opisana je točna celotna kronika nastanka, organizacije, oborožitve, poveljujočega kadra in končno vojaško-policijskih akcij Vaških straž – Milizia volontaria anticomunista (MVAC). Knjiga prinaša nekatere doslej manjkajoče bistvene dokaze o odgovornosti za največjo tragedijo našega naroda. Glavna odgovornost, njeni nosilci so po tem dosedaj manjkajočem viru odkriti. Podane in priznane so podrobnosti vseh akcij italijanske vojske, grozovitosti, zločini, množično streljanje partizanov, talcev, civilistov, odvoz 35.000 ljudi v taborišča smrti in nepotrebno, množično požiganje slovenskih vasi. Tajni arhivi, viri, zaprti za več kot 50 let, so v tej knjigi zbrani, v obdelavo zgodovinarjem v zadnji dokončni pretres in sodbo.
7.2.3. Propad Jugoslavije, vojaške akcije od 6. do 17. 4. 1941.
Na mejo je Italija postavila XI. korpus pod poveljstvom generala Maria Robottija z divizijami Isonzo, Re, Cacerata, s 4 specialnimi bataljoni in 3 bataljoni alpincev ter z nekaj artilerije s približno 70.000 ljudi. Za fronto okoli Gorice je stal pripravljen hitri korpus z divizijami Eugenio di Savoia, E. F. Testa di ferro in Principe A. D. d’Aosta, skupaj kakih 60.000 vojakov. Nasproti tem silam je stalo 125.000 jugoslovanskega moštva in še 19.000 planincev ter močna Rupnikova obrambna linija. Po izjavi generala Robottija je imel XI. korpus defenzivno vlogo.
7.2.4. Italijanske akcije
Prvi dan, 6. aprila, so italjanske patrole brez težav zasedle Peč, na tromeji, brez vsake jugoslovanske reakcije. Na tem sektorju sta že 8. aprila padla Kranjska gora in Podkoren. Jugoslovanski graničarji so motili z malim orožjem in se umaknili na linijo Radovljica – Žirovnica. Srednji sektor (Rakek – Postojna) je miroval vse do noči med 9. in 10. aprilom, ko so po težkem artilerijskem ognju Jugoslovani zasedli nekaj italijanskih položajev na italijanski strani, Sv. Barbaro, Grapo, Rezice. (Nepravilna označba kraja. Knjiga vsebuje ogromno napak v imenih krajev, oseb!) Na tem področju so Italijani imeli izgube: 12 mrtvih, 16 ranjenih in 13 pogrešanih. (3. str. 24, 3. odst. SME Ufficio storico.) Druga faza italijanskih operacij se je začela 10. aprila. Robotti poroča o dezerterstvu, rušenju, razstreljevanju municije na jugoslovanski strani. (To ustreza dejstvu, da je I. skupina armad iz Zagreba že v noči med 7. in 8. aprilom zaukazala umik iz Slovenije. Gen. L. Rupnik je bil načelnik skupnega štaba v tej enoti.) Iz zgornje Savske doline, sedaj že deloma skupaj z Nemci, so Italijani dospeli do Ježice. Druga kolona je prodrla do Ježice po Poljanski dolini in tretja preko Logatca do Vrhnike. Jugoslovanska fronta je v Sloveniji nehala obstajati. 10. aprila sta dve grupi italijanskih motociklistov bersaljerov ob 17.30 zasedli v Ljubljani vladno palačo, železniško postajo, tovorno postajo, mostove na Savi, radio in pošto. (Razsulo fronte je opisal gen. L. Rupnik. Brez njegove vednosti, proti njegovi volji je štab v Zagrebu odredil umik iz Slovenije. Njegov oster protest ni dosegel ničesar!)
12. aprila je general Romero, poveljnik div. Isonzo, prevzel poveljstvo trdnjave Ljubljane. Župan Adlešič in ban Natlačen sta mu predala ključe mesta.
Slovenski politiki so med invazijo ustanovili Slovenski narodni odbor brez komunistov. Motivacija naj bi bila ustanoviti neodvisno slovensko državo, protektorat vseh treh okupatorskih držav. Ban Natlačen naj bi to predlagal 6. aprila, v obdobju invazije. (Zgodovinsko netočno! Še pred invazijo je Dr. Kulovec, šef SLS, preko Slovakov stopil v stik z nemško ambasado, da bi izvedel za njihov namen glede Slovenije, a brez uspeha. V zadnjih dneh invazije je Natlačen odšel v Celje, da bi dosegel okupacijo Slovenije pod enim samim okupatorjem kot manjše zlo! Kasneje je Natlačen Italijanom svetoval isto, brez uspeha.)
Predhodnega formalnega sporazuma med Nemci, Italijani in Madžari glede zasedbe in razmejitve Slovenije ni bilo. Italijani so bili pred Nemci v gornji Savski dolini, vendar so to potem vzeli Nemci. Od 16.000 km2 (Dravska banovina) so Italijani dokončno zasedli 5593 km2 s 337.000 prebivalci (Notranjska, [Stran 067] Dolenjska, Bela Krajina in Ljubljana), Nemci pa so vzeli Gorenjsko, jugoslovansko Koroško in Štajersko, to je 10.261 km2 s 798.000 prebivalci. Madžarska je zasedla in obdržala Prekmurje: 997 km2 s 102.000 prebivalci.
24. aprila 1941 je Mussolini imenoval za kraljevega civilnega komisarja tajnika fašistične stranke v Trstu, Emilia Graziolija (1899–1969).
3. maja 1941 je bila ustanovljena s kraljevskim dekretom 291 avtonomna provinca Ljubljana, vključena (annessa) v kraljevino Italijo. (Ta akt, ki je bil ratificiran v italijanskem parlamentu šele aprila 1943, je mednarodno neveljaven. Aneksija je možna po končani vojni na mirovni konferenci.) 4. maja 1941 je 40 vplivnih javnih delavcev, z banom Natlačenom na čelu, in 105 županov podpisalo vdanostno izjavo in jo predalo Grazioliju s prošnjo, naj jo pošlje v Rim. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je poslal svojo izjavo direktno Mussoliniju. V izjavah je govora o največji vdanosti italij. kralju, o veselju in ponosu biti del velikega kraljestva Italije. (Izjave so bile vljudnostne, protokolarne, priznavale so dejstvo okupacije, z zadovoljstvom, da ni bilo prevelikega prelivanja krvi, materialne škode, za priznanje kulturne avtonomije. Nikakor v izjavah ni bilo izjave zvestobe in še najmanj sprejem in veselje nad aneksijo. Tu je pisec nasedel slovenskim levičarskim informacijam in virom, katere, tako priznava, je izključno uporabil. Celo F. Saje, veliki zagovornik revolucije, piše v knjigi, da je te izjave E. Grazioli za Mussolinija in za časopisje priredil po svoje.)
PNF, fašistična stranka, za 15. dec. 1942 poroča (str. 44, 2. odst.), da je bilo v GIL, vzporedni fašistični organizaciji, včlanjenih 5000 rojakov iz Ljubljanske province, od tega iz Ljubljane same 1500 oseb. (Zgodovinska potvorba, povsem izmišljeno. V deželi je bilo kakih 5 uradov PNF, kot člani so figurirali italijanski državljani, nekaj Primorcev. Med avtohtonimi prebivalci dežele verjetno ni bilo niti 10 pravih članov stranke. Med drugim je za članstvo v PNF bil pogoj italijansko državljanstvo!)
7.2.5. Kolaboracija
Italijanska administracija je prevzela in obdržala v službah 2344 uradnikov na komisariatu, carini, pravosodju, gledališču, pošti itd. K gornjemu moramo prišteti še finančne straže, policiste in orožnike, nekaj manj kot 1000 oseb. Ti zadnji so bili uniformirani in so bili deloma oboroženi od okupatorja. (Pisec ponavlja nesmiselno negativni odnos do vsake kolaboracije. Ne razlikuje, kot je poznano v mednarodni praksi in haški konvenciji, med dovoljeno, nujno in častno kolaboracijo in nedovoljeno, izdajalsko. Pisec v eni sapi piše o Natlačenu, Rožmanu kot najzvestejših kolaborantih, istočasno pa kot o narodnjakih, ki si prizadevajo za svobodno Slovenijo. O kolaboraciji, katero še posebej očita cerkvenim ljudem, piše na široko, vendar ne da bi to kolaboracijo opisal in dokazal.) Važen sloj kolaborantov je sestavljalo še nekaj sto železničarjev, ki so bili množično organizirani v levem taboru! Italijani so v okviru kolaboracije priskrbeli velike količine moke in mesa. Brez tega bi narod stradal!
Bela garda (str. 65, 2. odst.) je bila močno zasidrana v slovenski zgodovini in kulturi (stran 65, 2. odst.). Integralni katolicizem je spodbudil mnoge duhovnike h kolaboraciji (tudi z orožjem). Ljubljanska Cerkev je podprla belogardizem intenzivno in globalno.
General Leon Rupnik naj bi sodeloval z maršalom Kvaternikom pri organizaciji hrvaške vojske (str. 79, 2. odst.) (Do 17. aprila 41 ko je bil Rupnik v Zagrebu, ni niti videl Kvaternika. Ko so Paveliču omenili prisotnost Rupnika v Zagrebu, je svetoval, naj se pobere iz Hrvaške.) Po piscu naj bi bil Rupnik prepričan katolik, naklonjen SLS in naklonjen kolaboraciji z Italijani. (Rupnik je bil katoličan, ni pa bil ”velik” katolik, ravno tako ni bil naklonjen SLS, za slovensko politiko se do 1941 ni zanimal. Legitimno kolaboracijo, mesto župana, je prevzel dne 9. 6. 1942, iz častnega in nujnega razloga, da bi pod okupacijo olajšal življenje ljudi. Tako je predvideno v haški konvenciji in tako se je prakticiralo v vsej zasedeni Evropi!)
Nastanek Vaških straž. Pisec omenja naslednje poskuse: dr. Lambert Ehrlich je predal tozadevno spomenico apr. 1942. M. Robotti je načrt smatral za preveč samo slovenski in ni reagiral. General Rupnik je o domači oboroženi sili govoril z Robottijem aprila 42, junija mu je predal podrobni program take organizacije. Ponovno je Robotti to odklonil z motivacijo, da bi to zmanjšalo prestiž italijanski vojski. Glavni razlog, tako pisec, pa je verjetno bil v nezaupanju, ki ga je Robotti, tako kot drugi funkcionarji, imel do Slovencev nacionalistov, nekomunistov.
V nekaterih krajih (str. 84, 3. odst.), kjer je bil rdeči teror posebno mučen in močan, so ljudje v obupu vzeli obrambo v lastne roke. Tako poročajo o kraju Hrib zahodno od Kočevja, tam so kmetje uspešno odbili vdor [Stran 068] partizanov v vas 19. maja 1942. Naslednji primer je Šentjošt, kjer je Franc Kampar (pravilno Kompare o. p.) ustanovil domačo obrambo, in v prvih dneh avgusta se je organiziral v Smolenji vasi, vzhodno od Novega mesta ”Bataljon na smrt obsojenih – Legija smrti” … (Gornje dokazuje pristno vstajo, upor naroda, brez vsake intervencije Cerkve in bivših politikov. Kot na Hrvaškem že prej, so sedaj v Ljubljanski provinci te prostovoljce enostavno vključili v italijanske enote!) Sredi avgusta 42 je bilo že 800 dobrovoljcev. (VS niso prisegle okupatorju. Dezerterjev je bilo malo, orožje ni izginjalo. Tega so se Italjani bali!) Pogosto so župnije delovale kot operativni centri, z duhovniki, ki organizirajo in osebno vodijo te formacije … Posrednik pri italijanski oblasti je mogel biti škof Rožman, prej kot Natlačen in Rupnik. (Ta informacija je netočna. Duhovniki niso bili organizatorji, še najmanj so vojaško vodili. Rožman je samo zaznal položaj brez osebne, cerkvene angažiranosti. Očividno hoče pisec (levičar?) na tem področju ustreči našim levičarjem, ki so mu priskrbeli in prevajali naše arhive! Namen krivično očrniti Cerkev je jasen. Argumenti so slabi, dejansko so vsi duhovniki v VS in pri domobrancih bili kurati. Kot dokaz nasprotnega je v knjigi na str. 301 faksimile, prijavnica v Vaške straže kot komandanta, podoficirja župnika Antona Hrena, Velike Bloke. Gre za falzifikat. KPS ga je pripravila, da bi opravičila eksekucije. Vplivnega župnika Hrena je NOB likvidiral 14. sept. 1943!) Pisec nadaljuje »duhovniki niso bili skoraj nikdar angažirani kot kurati, temveč kot podoficirji ali komandanti v oddelkih«.
Zaradi različnih razlogov, deloma zaradi problemov z orožjem, predvsem s hrano in opremo (str. 95, odst. 4), naj bo število članov Vaških straž omejeno na 4000 oseb. Kljub temu je število Vaških straž 20. feb. 1943 naraslo na 5.153 oseb. Orožje vseh teh vaških stražarjev pa je bilo 117 strojnic, 100 pušk avtomatov, 5.423 pušk (francoskih na 5 strelov) in 61 pištol. Na pohodu je Vaška straža dobila po 30 strelov in po tri ročne granate na vojaka. V knjigi so naštete vse postojanke z imeni poveljnikov. Tik pred koncem ital. okupacije, dne 15. VII. 1943, je bilo stanje VS 6.131 vojakov in še vedno slaba oborožitev: 6.337 pušk, 18 strojnic, 108 pušk avtomatov in 122 pištol. Obveščevalna služba XI. korpusa ceni v juniju 1943 število slovenskih partizanov na 1800, precej pa je bilo partizanov z juga.
Vloga Vaških straž je bila omejena kot pomoč italij. vojski, delovali so kot del posadke v postojankah, kot patrole in pomoč v akcijah, včasih z vlogo orožnikov na deželi. V nobenem primeru niso stražarji imeli pravice aretacije, kaj šele eksekucije. Samostojnega odločanja ali celo akcij Vaške straže niso mogle in smele izvrševati. V Ljubljani so Vaške straže imele centralno pisarno, odbor Vaških straž U7, vodja polkovnik Ernest Peterlin (Ob strani so delovali Dr. Šmajd, inž. Avsenek, dr. M. Zajc, inž. Sodja, R. Smersu operativni komandant Vaških straž.) Vsak oddelek Vaških straž je imel za zvezo italij. oficirja ali podoficirja. Zunaj postojank so Italijani ustanovili dva bataljona Vaških straž. Ti so delovali zunaj posadk, skupaj z italijansko vojsko. (V teh sta uspešno delovala kapitana Vuk Rupnik (sin gen. Rupnika) in njegov svak Dejan Suvajdžič. Oba sta se izkazala ob propadu Italije, Vuk Rupnik je rešil posadke VS, koncentrirane v Novem mestu, Dejan Suvajdžič je 9. sept. že zbiral razbite VS v Ljubljani, v nekaj dneh je nabral 1000 vojakov. Dejansko je obstajal še tretji bataljon pod vodstvom kap. Cerkvenika.)
Vpis v Vaške straže je bil prostovoljen. Prišlo je do nekih pritiskov (str. 111/2) s strani posamičnih posadk Vaških straž. Gen. Mario Robotti je ostro reagiral in izdal strogo navodilo: »Vsaka prisila je pri vpisu v VS najstrožje prepovedana.« (Obtožba duhovnikov, [Stran 069] da so vlagali prošnje za izpust iz taborišč z obljubo, da bodo izpuščeni vstopili v VS, je krivična. Nekaj takih prošenj, ki iz praktičnih razlogov ne pokrivajo vseh vaščanov, je v italij. arhivih. O kakem jamstvu, obljubi za vstop v VS ni sledu. Še posebno to velja za škofa Rožmana. Njegova najtežja intervencija je bila za zaprtega tajnika KPS F. Tomšiča. Častitim sestram na Rabu je poslal veliko vsoto Lir 600.000 z navodilom, da je to podpora za vse taboriščnike!)
7.2.6. Četniki v ljubljanski pokrajini
7.2.7. (str. 113/32).
Italijanska obveščevalna je imela zelo točne informacije. Med četniki in Italijani ni bilo formalnega sodelovanja. Vojaška oblast v četnikih ni videla takojšnje nevarnosti, zato jih je tolerirala. Prišlo je do manjših prask, večjih spopadov ni bilo. Število četnikov je doseglo 600 oseb. Po odskoku Jaka Avšiča h komunistom je ostal poveljnik major Karel Novak. Pod psevdonimom Mirko Vidmar (str. 129, 3. odst.) je nekaj časa vodil Vaško stražo v Rovtah. Italijani so odkrili, da je v tej funkciji priskrbel veliko orožja četnikom. Odkrili so tudi njegovo identiteto, pred aretacijo se je Novak umaknil v ilegalo.
Italijani so odkrili (str. 130, odst. 3), da je lepo število oficirjev in komandantov Vaških straž, posebno okoli Novega mesta, infiltriranih četnikov. Zbirajo orožje, propagirajo proti zasedbi itd. Zavedajoč se skorajšnjega italijanskega poraza so Vaške straže računale na povezavo s četniki Karla Novaka. Upali so, da se bodo rešili partizanskih in nemških represalij in maščevanja. (Za VS, kasneje domobrance, za bivše politike si velja zapomniti, da so vedno bili z eno nogo v Londonu. Okupatorji so to dvojno vlogo, deloma po zaslugi KPS – OF, kmalu spregledali. V tem je razlog omejitve v akcijah in orožju VS. Red ni bil napravljen, žrtev je bilo zato veliko več! Iz istega razloga Nemci niso rešili obleganega Turjaka.)
7.2.8. Politični in vojaški razvoj italijanske okupacije v ljubljanski pokrajini
Partizanska aktivnost je bila skromna. Nekaj sabotaž na nepomembni dolenjski, kočevski progi, na telegrafskih drogovih, napadi na posamezne vojake ali skupine. VOS (varnostne partizanske enote) se je koncentrirala na teror proti kolaborantom. Po odhodu divizije Ravenna je XI. korpus razpolagal z divizijama Granatieri di Sardegna, Isonzo in 9 specialnimi bataljoni, s topništvom in finančnimi stražami. Približno 50.000 vojakov, po italijanskih virih premalo. (Nemci na Gorenjskem in Štajerskem, z vsaj dvakrat več ozemlja in ljudi, niso tam nikdar imeli več kot 10.000 vojakov, v glavnem policijo in orožnike. Nikdar ni bila tam stacionirana ena sama divizija.)
Jeseni 1941 se je spor med civilno oblastjo E. Graziolija in italijansko zasedbeno vojsko končal v korist vojske. Ta je prevzela v zadevah reda, pomirjanja, varnosti absolutno, suvereno oblast nad pokrajino.
Na izzivalne, vojaško nepomembne napade partizanov, običajno iz zasede, na posamične teroristične akte, sabotažo proge, rušenje telegrafskih drogov, požig gradov, cerkva, kulturnih domov itd. (KPS je uvedla klasično borbo za prodor revolucije. Analiza vseh akcij ne pokaže NOB, to bi bile akcije, ki vojaško, brez nesorazmernih izgub in sovražnikovih represalij prizadenejo okupatorja. KPS je hotela pripraviti kaos, uničenje civilnega reda, da bi bil prevzem oblasti varen in zajamčen. V tej nameri so šli tako daleč, da so z izzivalnimi akcijami dosegli dvoje: del moških so zvabili v gozdove, drugi del pa izpostavili pobojem ali taboriščem.) je poveljnik XI. korpusa gen. Mario Robotti (str. 145 odst. 1) zapovedal reagirati »Takoj, surovo, odločno. Ako bo potrebno, naj se poruši vsa vas. V ta namen mora biti vedno pripravljena ekipa z metalci ognja, s tremi kamioni«.
Novembra so Nemci začeli s preseljevanjem Kočevarjev. Od dobrih 12.000 ljudi jih je odšlo 11.500. V okolico Brežic so jih preselili do konca febr. 1942. Uporabili so vlake in kamione, ital. vojska je vse konvoje stražila, večjih ovir, incidentov ni bilo (str. 146/47).
Feb. 42 je Komisariat odredil policijsko uro že ob 18.00. Hoteli so preprečiti po OF napovedano manifestacijo: ljudje naj bi ob določeni uri izpraznili lokale in ulice. 7. feb. so Italijani ustrelili dva talca.
Dne 23. feb. 1942 je bila Ljubljana zaprta z žično ograjo in bloki. 5 dni kasneje so v raciji Italijani nabrali 3.246 ljudi. Od teh je bilo 200 aretiranih. Med temi so bili Tone Tomšič, funkcionar KPS, njegova žena, Pepca Kardelj in Lovrenc Kuhar Voranc.
1. marca 1942 izda gen. Roatta odločbo »Ne zob za zob, nego glavo za zob … Vas, kjer je dokazana večinska pomoč OF, se uniči … « [Stran 070] (str. 177, 2 odst.). Kolikor je dokazana pomoč upornikom in OF večine prebivalcev kake vasi, mora ta biti uničena. Vojska je postala naravnost divja, požgali in uničili so 7 slovenskih vasi, za katere je celo E. Grazioli trdil, da niso bile na strani revolucije! Knjiga opiše žalostno stanje v taboriščih, posebno na Rabu, kjer ljudje strašno gladujejo, pod šotori, brez minimalnih sanitarnih naprav! (275/3)
Maj 1942 (str. 199, 2 odst.). Oddelek divizije Granatieri di Sardegna je bil blizu Ljubljane napaden iz zasede: 27 mrtvih, med njimi polkovnik Latini, 81 ranjencev. Posledica: represalije. Med 11. in 29. majem je padlo 40 talcev, političnih zapornikov.
Junija 1942 je bil ustreljen Aleš Stanovnik, visok funkcionar OF, skupaj s 5 tovariši (Izdan okupatorju s strani OF, ki je edina vedela za njegov ilegalni naslov. To je A. S. pred ustrelitvijo sam povedal. Ovaduštvo je bilo rutinsko orožje KPS. Dva največja primera: izdaja 600 oficirjev in podoficirjev Italijanom in dezinformacija o pripravljajočem se vojaškem uporu v sami Ljubljani. Italijani so reagirali z racijami in odvlekli v taborišča blizu 35.000 Slovencev!).
Nov. napadena posadka divizije Isonzo in VS na Radovici in Suhor. Napadalci so bili večinoma hrvaški partizani. Posadke pobite, le redki zbežijo.
Knjiga omenja partizansko legendo Jelenov žleb, kjer partizani pokažejo veliko junaštva in spretnosti. Italijani imajo veliko mrtvih. (Partizani so bili napadeni na umiku! Glede izgub so partizanski viri nezanesljivi. Njihov poveljnik gen. D. Kveder piše (Slov. zbornik 1945 str. 469): Med 30. jan. in 9. feb. 1943 so imeli Italijani na sektorju Plešivice in Novi Log 400 mrtvih, in na str. 465: Na sektorju Muljava – Krka so Italijani imeli med 300 do 400 mrtvih. Zgodovinar Jože Dežman, Delo 8. 8. 98 nakaže za okupatorske izgube med vojno še vedno 8000 oseb, kar je še vedno 90% previsoko! Napor ustvariti ”epohalni” NOB se nadaljuje! Gen. štab ital. vojske podaja celotno izgubo, to je 100% točno, na 304 mrtvih vojakov za celotno obdobje v Sloveniji to je od 6. aprila 1941 do 8. sept. 1943!)
Stanje na deželi je nevzdržno. Prebivalstvo je med dvema ognjema: na eni strani je revolucija, ki mori vse potencialne nasprotnike, na drugi strani ital. vojska, ki v represalijah, v občasnih čiščenjih požiga, mori, vlači v internacijo. Pojavi se množični fenomen, da ljudje prosijo italijanske oblasti, da jih zaščitijo s tem, da jih odpeljejo na varne kraje (str. 211, odst. 2).
Junija 1942 Italijani umaknejo cel kup posadk iz premnogih krajev Ljubljanske pokrajine. Nastanejo ”svobodna ozemlja”. KPS ima na tem teritoriju proste roke, da dokončno počisti z nasprotniki, Italijani imajo proste roke za bližnja čiščenja.
Julij 1942: Mussolini ima sestanek s Cavallerom, Ambrosiem, Roatto, najvišjimi predstavniki vojske v Gorici: »V Sloveniji smo bili naivni. To ljudstvo nas ne mara! Na partizanski teror moramo odgovoriti z železom in ognjem. Ne bi nasprotoval množični preselitvi prebivalstva! (str. 225/6)« (Isto grožnjo je izrekel Hitler sept. 1943 gen. Horstenauu. Tajnik ital. fašistične stranke Vidussoni je bil še hujši, predlagal je streljanje celotnega prebivalstva!)
22. sept. 1942 (str. 235): Kakih 1000 slov. in hrvaških partizanov, na umiku pred ustaši z Gorjancev, odbije napade raznih oddelkov Isonzo. Italijani imajo 60 mrtvih!
Odkritje mnogih Slovencev železničarjev, ki so v vagonih preskrbovali partizane z živežem, municijo in zdravili. Grazioli zahteva zamenjavo slov. železničarjev z italijanskim osebjem! (str. 236, 2 odst.).
15. junija 1943 (str. 260, odst. 2) zapusti Grazioli Ljubljano, imenovan je za prefekta v Catanii. Novi visoki komisar je Giuseppe Lombrassa (1906–1966) (Grazioli se še enkrat pojavi v naši zgodovini. Ko je Hitler rešil Mussolinija, je Grazioli zahteval vrnitev v Ljubljansko provinco. Dejansko je bil Grazioli zopet na poti v Ljubljano. Nemci so ga ustavili v Trstu. Blizu 5000 Italijanov, policistov, karabinjerjev, ki so po 8. sept. ostali v Ljubljani, so Nemci na Rupnikovo prošnjo oktobra pospravili v Italijo.)
Sept. 1943 zvečer (str. 278, odst. 5) prejme Gen. Mario Robotti od glavnega štaba povelje, da morajo njegove sile biti pripravljene likvidirati 71. nemško divizijo in se koncentrirati okoli Trbiža (Tarvisio). Namen je preprečiti prodor Nemcev v Italijo. Gen. Robotti prihodnje dni zapusti Ljubljano. Njegovo mesto prevzame gen. Armando Lubrano. Zvečer 8. sept. ga obiščeta dva nemška oficirja, zahtevata predajo. Ta prosi za čas, oficirja mu povesta, da bosta drugo jutro s silo zasedla poveljstvo XI. korpusa. Drugo jutro ob 4. zjutraj oddelki 71. divizije obkolijo Ljubljano, zasedejo poveljstvo XI. korpusa in divizije Isonzo.
Isto usodo so doživele italijanske posadke na [Stran 071] progi Ljubljana–Trst. Številni oddelki zbežijo v Trst. Posadka v Črnomlju se je 10. sept. pogodila s partizani za neoviran umik proti Italiji.
Gen. Cerutti je koncentriral v Novem mestu in Trebnjem (str. 184, odst. 4) 12.000 vojakov. 9. sept. so se začeli pogajati s partizani (Major Jones med njimi!). Po začetnem oklevanju je predal partizanom del orožja, istočasno je razorožil Vaške straže v okviru divizije Isonzo. (Informacija ne bo točna. Vaške straže s tega področja so korakale oborožene v koloni skupaj z Italijani. Poveljnik Vuk Rupnik je blizu Straže posumil o možni predaji partizanom, zato je svojim ukazal odstop iz kolone in umik proti vzhodu, proti nemški meji.) S tem je dobil pravico varnega odhoda proti Italiji. Blizu Starega Loga je kolona morala predati še tretjino osebnega orožja. 11. sept. je bil enak postopek uporabljen v Kočevju. Večina Italijanov se je odmaknila na italijansko ozemlje. Izjema je bil sam gen. Cerutti, ki je ostal kot navaden vojak pri partizanih vse do 28. sept. 1943!
7.2.9. Epilog
Okupacija Italijanov je bila s tem končana. Slovenski spomini so grenki. Italijani, ki so upali, da bo Ljubljana postala italijanska zemlja, so napravili ogromno škodo na premoženju in na življenju. Z nespretnimi prijemi, nesposobno vojsko, so ustvarili, posebno ob koncu, tako ugodno stanje za KPS, za revolucijo, da je ta vstopila v novo obdobje z njihovim orožjem močna in odločna. (Partizani so v dneh 8., 9., 10. sept. zajeli vso italijansko okupatorsko vojsko v Sloveniji. Izjema je bila ljubljanska posadka. Med temi zajetimi Italijani je bilo lepo število oficirjev, ki so izvršili veliko zločinov v zasedeni ljubljanski pokrajini. Bili so poznani. Začuda ni bil prijet niti eden, vsi so se lahko svobodno umaknili proti Italiji. Narod je upravičeno mogel pričakovati neko zadoščenje za silno trpljenje. KPS, ki je dosledno gledala na vse z vidika revolucije, je odločila drugače!) Nepopustljiva in maščevalna do slovenske demokratske strani. Sledil je genocid na Turjaku. Nujna posledica je bila samoobramba naroda z novo vojaško-policijsko formacijo domobrancev.
7.3. Krvava bela nedelja
Vinko Levstik
7.3.1. Spopad na Hudem Koncu pri Svetem Gregorju
Leta 1968 je v Beogradu izšla knjiga o Levstikovi brigadi, ki jo je pod naslovom Naprej napisal njen nekdanji politkomisar Janez Perovšek – Pelko. Na straneh od 91 do 96 je opisan spopad med prvim bataljonom Levstikove brigade in domobranskim vodom iz Velikih Lašč v noči na 17. april 1944 na Hudem Koncu pri Svetem Gregorju. Ker sem se kot domobranec z Levstikovo večkrat spopadel, sem knjigo z zanimanjem prebral. Zgrožen sem ugotovil, kakšne laži je moral brati slovenski narod in to od ljudi, ki so se med vojno skrili pod lepo zveneče besede NOB – narodnoosvobodilni boj. V resnici pa so bili uničevalci slovenskega naroda.
Bližal se je 17. april 1944 oziroma bela nedelja, čas žegnanja pri Sv. Gregorju v Slemenih. Gregorska dekleta so bila v večini protikomunistično usmerjena, saj so imela pri domobrancih, že prej pa pri vaških stražah, svoje brate ali očete. Domobrance v Velikih Laščah so povabila, da pridemo na žegnanje, kar smo jim z veseljem obljubili. Toda zvečer pred žegnanjem smo dobili sporočilo, naj ne hodimo na žegnanje, saj bo tja prišla Levstikova brigada s štirimi bataljoni in štabom brigade. Novico smo sprejeli z grenkim priokusom in sam se z njo nikakor nisem mogel sprijazniti. Žegnanjski štruklji so preveč dišali.
Nadporočniku Stanetu Budi, vodniku prvega voda in namestniku komandirja 114. čete sem predlagal, da bi Levstikovo napadli. Takrat sem bil desetar prve desetine in Budov namestnik. Ker sem dobro poznal teren, sem mu naredil načrt za napad. Moj predlog je bil, da gre v akcijo samo njegov vod, to je okoli 40 vojakov. Svetoval sem, da bi iz Velikih Lašč neopazno krenili proti Ortneku, kjer bi se razdelili v dve skupini. Prva z nadporočnikom Budo in menoj bi krenila proti staremu ortneškemu gradu in naprej proti bližnji vasi Hudi Konec, ki je tudi moja rojstna vas. Drugo je vodil Anton Oblak skozi dolinico Domalnico in bi se vzpela v smeri vasi Graben, ki je Oblakova rojstna vas. Tako smo tudi naredili.
Naša skupina, okoli 20 vojakov, se je v temnih zgodnjih jutranjih urah vzpela mimo starega ortneškega gradu pred marof, kjer je stal velik skedenj graščaka Oskarja Kozlerja. Poveljnika sem opozoril, da se ustavimo, saj sem domneval, da bi lahko bila tam zaseda. Ker sem imel takrat še puško mavzerico, sem [Stran 072] nadporočnika Budo prosil, če mi lahko posodi njegovo brzostrelko. To je tudi storil in to opisal v reviji Tabor, ki izhaja v Argentini (Buda je tam pred enim letom umrl.)
Previdno in tiho sem sam krenil naprej. Kmalu nato sem v temi pred seboj opazil sumljive znake. Izgledalo je, kot da bi pred menoj ležala nažagana klaftrska drva. Čeprav si nisem mogel misliti, da bi vsa zaseda spala, sem to ugotovil kmalu potem, ko sem se ji še malo približal. Zasedo sem hotel ujeti brez streljanja, da ne bi tako opozoril na nevarnost Levstikove brigade v le pol kilometra oddaljenem Hudem Koncu. Na razdalji kakšnih deset metrov sem jih pozval, naj se predajo. Zavedal sem se, da imam slabih sto metrov za seboj svojo skupino, ki bi mi lahko takoj priskočila na pomoč. Prvi se je zbudil mitraljezec, ki je sedel naslonjen na skedenj. Takoj nato so tudi ostali poskakali na noge in začeli bežati. Mitraljezec se je odločil, da bo streljal, vendar sem ga prehitel z rafalom. Takoj se mi je pridružila moja skupina, potem ko so slišali, kako sem pred seboj speče partizane pozval, da se predajo. Zasedo smo tako onesposobili in pohiteli proti Hudemu Koncu. Poveljniku sem hotel vrniti brzostrelko, vendar mi je odvrnil, naj jo zadržim, saj vidi, da jo dobro uporabljam.
Ko sem pritekel do ”tasrednjega” kozolca je neki partizan tam proti meni vrgel ročno italijansko bombo. V ”tasrednjem” hlevu sem ujel 12 spečih partizanov in jih nato izročil v varstvo ostalih soborcev. Več partizanov, ki so bežali s čevlji v rokah, je padlo. Mnogim je uspelo pobegniti. Razen tiste omenjene odvržene bombe, ni bilo na partizanski strani prav nobenega odpora.
Na mestu, kjer se je nahajal štab bataljona, sem dobil celo zastavo Levstikove brigade. Bežeči poveljnik bataljona nam je zapustil celo svojega konja, radio postajo in veliko drugega materiala. Telefon je celo začel vztrajno zvoniti, dvignil sem slušalko in zaslišal, kako je nekdo na drugi strani kričal, kaj se dogaja in zakaj jih ne kličejo. Ko sem mu povedal, kdo je na telefonu in da je prvi bataljon Levstikove brigade uničen, je v tem presenečenju celo pozabil odložiti slušalko. Slišal sem, kako je rekel: »Joco, hitro mi osedlaj konja!«
Na hitro sem se oglasil tudi v domači hiši in pozdravil očeta in mater. Oče mi je zašepetal, da je skril pet primorskih partizanov in odgovoril sem mu, da je storil prav in da mu jih pustim. Po vojni so se celo prišli zahvalit očetu, bili so iz Boljunca pri Trstu.
Napad na Levstikovo je trajal le pet do deset minut. Z desetino sem iz Hudega Konca priskočil na pomoč Antonu Oblaku na bližnji Graben.
Vojaški plen je bil res velik: jahalni konj, radio oddajna postaja, mnogo streliva, orožja in druge vojaške opreme, ki so jo v brezglavem begu pustili za seboj. Tam sem končno prišel tudi jaz do zaželene brzostrelke.
V Velike Lašče smo pripeljali 28 ujetnikov. V mladostni razposajenosti, ki jo je spodbudil vojaški uspeh, sem na čelu kolone z ujetniki jahal konja poveljnika bataljona Levstikove brigade, v roki pa držal zastavo brigade z rdečo zvezdo. To je bil eden izmed mojih uspešnih vojaških podvigov.
V času komunističnega režima so v spomin na ta dogodek Levstikovi brigadi sredi Sv. Gregorja postavili spomenik z vklesano in pobarvano rdečo zvezdo.
Naj na koncu navedem vsaj pet laži, ki jih je v svoji knjigi Naprej napisal Janez Perovšek – Pelko.
1. Na Graben je prispela le majhna skupina dvajsetih domobrancev, ki jih je vodil domačin kaplar Anton Oblak Ilijev; danes živi v ZDA.
2. Zapisal je, da so bili ubiti trije domobranci, kar seveda ni res, saj ni bil nobeden niti ranjen, kaj šele da bi padel.
3. Nobenega protinapada ni bilo, ki bi nas prisilil k umiku. Položaj spopada smo mirno zapustili z obilnim plenom. Sicer pa se da to razbrati tudi iz nasprotujočih si Perovškovih formulacij.
4. Perovšek je zapisal, da je Eva Medle izjavila, da smo ji, potem ko je bežala pred nami, klicali »Punčka, počakaj«, kar je seveda izmišljotina. Kot je izmišljotina, da so bili z nami Nemci, ki za našo akcijo sploh niso vedeli.
Prav tako nismo zabodli nobenega stražarja, kot tudi štirih borcev ne.
V tistem času je bil duhovnik pri Sv. Gregorju Donat Jug, ki je tja prišel kot izgnanec z Gorenjske. Jug je pisal dnevnik, ki se je ohranil in iz katerega lahko danes razberemo mnoge dogodke in podrobnosti, ki bi drugače šli v pozabo. Poglejmo, kaj je o napadu velikolaških domobrancev na Levstikovo brigado napisal Donat Jug. Dogodku je dal naslov Krvava bela nedelja.
»Sv. Gregor dne 17. aprila 1944. Na včerajšnjo Belo nedeljo so se tu odigravale hude stvari. Zjutraj ob pol tretji uri t. j. že pred zoro (v resnici okoli pol šeste ure, op. V. L.) so pričele prav v bližini regljati strojnice. Krogle so piskale sem od Grabna in od Hudega Konca [Stran 073] tako na gosto, kot bi toča padala. Tedaj so v nasprotno smer pričele streljati še strojnice gregorskih komunistov. Takoj smo uganili, da je prišlo do spopada med komunisti na Grabnu in domobranci. Bilo je tako hudo in nevarno, da ni nihče upal iz hiš, ker so krogle iz strojnic razbijale opeko po strehah in se zatikale v cerkvene stene. Borbeni partizani so se vkopali v zasedo na Močevem hribu, drugi so pa zbežali v hosto, ki je blizu pod hribom. Gregorci so čakali v pritličju hiš, da se je pomirilo. Šele okrog 8. ure je vse prenehalo. Jutranje nedeljske službe Božje tisto nedeljo ni bilo, ker ni bilo blizu nobenega človeka.
Ob 9. uri je vabilo za službo Božjo ob 10. uri. Tedaj se je položaj razjasnil. Domačini so pripeljali s Hudega Konca dva mrtveca. Povedali so, da so ponoči laški Nemci in domobranci partizane presenetili in jih 28 zajeli, nekaj pa pobili. Tistim, ki so bili nastanjeni v tisti vasi, so pobrali tudi vse imetje. Tedaj so šli streljat in podit še druge skupine tudi na Graben. Na Sv . Gregor tisti dan niso nameravali prodirati, ker bi imeli preveč žrtev. Zato so se umaknili v Lašče.
Opoldne je bilo že vse pomirjeno. Partizani so spet prilezli iz skrivališč ter so bili dobre volje, da jim domobranci niso upali do živega. Toda ob 4. uri popoldne so se v Laščah začeli oglašati topovi in na Sv. Gregor metati šrapnele in granate. En šrapnel je takoj zadel Jernejevo hišo (last terenca Franceta Perovška, op. V. L.) in razdejal del strehe; pri tem je bil težko ranjen v golšo en partizan. Takoj so ga odpeljali, a ne vem kam. Ob 7. uri zvečer so ponovno začeli sem na Sv. Gregor metati šrapnele, ki so padali okrog požgane šole in župnišča. To pot so se ponovno v g. svetnikovi sobi razletele vse šipe v oknih, ter sta v sobo priletela dva drobca od šrapnela in se zarila v steno in strop, medtem ko je bil g. svetnik v sobi. Velika sreča je, da ga ni bilo kaj prizadelo. Okrog 8. ure se je spet vse pomirilo. Toda ob pol enajsti uri zvečer so pričeli ponovno na gosto padati šrapneli in je tako pokalo kot ob hudi uri. Spet smo morali vstati in iti vedrit v kleti. Končno so komunisti le sprevideli, da gre zares. Začeli so se pripravljati za odhod. Toda okrog Grabna so še od zjutraj imeli še sedem mrličev. Ponoči so te mrliče zvozili na gregorsko pokopališče in še pred zoro vseh devet (dva so bili že dopoldne pripeljali) zagrebli v eno jamo. Tako je teh devet žrtev zopet, kot mnogo prejšnjih, obsojeno na pozabo, ker niso pustili o njih nobenih seznamov.« Tako torej Donat Jug.
8. Pod tujimi žarometi
8.1. Veliki teror
Markus Wehner
8.1.1.
Že vse od knjige Roberta Conquesta Veliki teror se ta izraz uporablja za komunistična trideseta leta v Rusiji in Sovjetski zvezi. Vemo, kaj pomeni. Pomeni to, kar je Solženicin imenoval »Volga ruskega trpljenja«. To pretresljivo reko so gnali valovi milijonov pomorjenih in teptanih in žaljenih ljudi. In vendar! In vendar se je toliko Slovencev odločilo za komunistično revolucijo, ko je njen stroj začel delovati tudi v naši domovini. Kako so mogli! Ali smemo temu reči slepota? Kaj pa je potem človek, če je zmožen dejanj, ki tolčejo ob pamet najpreprostejšega pastirja? Toda važnejše je nekaj drugega. Ali ste koga od njih že slišali reči: Mojbog, kaj pa smo naredili! Koliko jih poznate, ki jim uvid ni dovolil, da bi mirno živeli, dokler se niso odrešili v tem kriku? Ali si lahko državljan svobodne države, dokler nosiš v sebi zločesto kepo krivde? Niti malo ne verjamemo, da se bo kdo zaradi teh besedi spremenil. Povedati pa jih je vendar treba. Vedno znova!
8.1.2. Poleti 1937 Stalinova morilska mašinerija zajame vso Sovjetsko zvezo
Lesene križe so postavili šele pred nekaj tedni. V gozdu v Kareliji, na severozahodu Rusije, stojijo pred jamami, ki so globoke dva metra in obsegajo trideset kvadratnih metrov. To so grobovi, ki so jih v Sandomorškem gozdu odkrili po dolgoletnem iskanju. Ostanki petdesetih do šestdesetih mož leže v vsakem, vsega skupaj je tu pokopanih okrog devet tisoč trupel. Povsod v Rusiji in v drugih [Stran 074] državah naslednicah Sovjetske zveze so takšni množični grobovi. Koliko jih bodo še odkrili, ne ve nihče. Spominjajo na tisto, kar se je dogajalo pred šestdesetimi leti, leta 1937, v letu Velikega terorja.
Ponavadi se začetek velikega terorja povezuje z umorom leningrajskega partijskega šefa Sergeja Kirova 1. decembra 1934. Da je ta umor ukazal Stalin, do sedaj ni bilo mogoče dokazati. Vsekakor pa ga je diktator porabil zato, da je zaostril notranjepolitično klimo. Z datumom smrti Kirova je bil izdan zakon, ki je omogočil obsodbo ”kontrarevolucionarjev” v roku desetih dni. Javni postopek, pravica do priziva in prošnja za pomilostitev so bili ukinjeni, pri smrtnih obsodbah je bilo treba obsodbo izvršiti takoj.
8.1.3. Planske številke za množični pomor
Po umoru Kirova je bilo decembra 1934 v veliki maščevalni akciji v Leningradu ustreljenih 6500 ljudi, 800 nasprotnikov partije je bilo obsojenih na smrt ali na zaporne kazni. Hkrati so uvedli kampanjo ”povečane budnosti”, od maja 1935 dalje so bili preverjeni vsi člani partije in do konca leta je bilo 219.000 komunistov iz partije izključenih. Te ”partijske čistke” pa večine prebivalstva niso prizadele. Poleg tega so si nekateri partijski funkcionarji in sodne oblasti prizadevali, da bi preprečili širjenje terorja.
Toda s prvim velikim monstre procesom proti nekdanjima partijskima voditeljema Grigoriju Zinovjevu in Levu Kamenjevu avgusta 1936 je Stalin dokončno ubral pot terorja. Da bi ga organiziral, je septembra imenoval za novega šefa tajne službe NKVD brezobzirnega človeka: Nikolaja Ježova, ki je poprej kot predsednik partijske kontrolne komisije vodil čistke. Pričel se je val aretacij, ki je prizadel predvsem veterane partije in s tem politično ter administrativno elito države. Do maja 1937 so organi tajne službe NKVD aretirali 350.000 ljudi. Tretjina ljudskih komisarjev, kot so se imenovali ministri sovjetske države, je bila zaprta in povečini ustreljena; več kot polovici njihovih namestnikov in vodij oddelkov se je zgodilo isto. Odpuščena je bila tudi polovica vseh sodnikov in državnih tožilcev, večina je bila aretirana. Najvišjo partijsko elito je prizadel teror v posebno velikem obsegu: od 139 članov centralnega komiteja (CK) komunistične stranke je bilo med 1936 in 1939 98 umorjenih, med temi pet članov ali kandidatov politbiroja.
Dva nova velika monstre procesa proti nekdanjim opozicionalcem partiji sta poskrbela, da je strah pred trockisti, špijoni, izdajalci, škodljivci in sovražniki ljudstva zavzel obliko množične histerije. Februarja 1937 je bil proces proti slavnima ”levima” staroboljševikoma Juriju Pjatakovu in Karlu Radeku ter petnajstim drugim obtoženim; marca je sledil proces proti nekdanjemu ”desnemu odklonu”, članoma politbiroja Nikolaju Buharinu in Alekseju Rikovu ter devetnajstim drugim vodilnim partijcem.
Nadaljnja ciljna skupina terorja proti starim elitam je bilo vodstvo Rdeče armade: najpomembnejše generale, med njimi slavnega maršala Mihaila Tuhačevskega, je dal Stalin zapreti konec maja 1937. Pri mučenjih in soočenjih obtožencev v moskovskem zaporu Lefortovo je bil Stalin osebno navzoč. 11. junija je za zaprtimi vrati in s posebej za to prirejenim posebnim vojaškim sodiščem uprizoril proces zaradi domnevne špijonaže v korist Nemčije in Japonske. Osem generalov, vsi so bili junaki državljanske vojne, je bilo usmrčenih na isti dan. Ta senzacionalni proces pa je bil samo uvod v krvavo čistko v celotnem oficirskem zboru Rdeče armade: okrog 35.000 do 40.000 ljudi je bilo v naslednjih mesecih aretiranih, velik del je bil ustreljen. Tri leta kasneje, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, si Rdeča armada še ni opomogla od tega udarca, ki ji je vzel najbolj izkušene voditelje.
Dolgo je prevladovala na zahodu predstava, da je bil teror v letih 1937 do 1938 usmerjen samo proti državnim elitam, proti nekdanjim opozicionalnim komunistom, partijskim funkcionarjem in inteligenci. Aleksander Solženicin je v svojem ”Arhipelagu Gulag” govoril o ”novem mitu”, ki je nastal tako, da je »vsaka tiskana omemba leta 1937 izključno samo poročilo o tragediji komunistov na visokih položajih«. Dejansko je bilo širokim plastem prebivalstva – potem ko so prestale strahote kolektivizacije v letih 1930 do 1933 – v začetku še v veliki meri prizaneseno s terorjem.
Toda poleti 1937 je val preganjanj dokončno postal Veliki teror, ki je stotisoče stal življenje. V tako imenovanih operacijah proti kulakom je bilo v teku 14 mesecev aretiranih najmanj 670.000 ljudi in več kot 400.000 ustreljenih. Ta državno načrtovani množični umor se je začel 2. julija 1937, ko je politbiro sprejel odlok o ”protisovjetskih elementih”. V njem je bilo napisano, da se je velik del v preteklih letih na taborišča in pregnanstvo obsojenih kulakov in kriminalcev vrnil v svoja nekdanja prebivališča in mesta in tam [Stran 075] ščuva prebivalstvo k terorističnim zločinom. Od organov partije in NKVD republik in področij se je zato zahtevalo, da »registrirajo vse kulake in kriminalce, ki so se vrnili, najbolj sovražne med njimi takoj aretirajo in ustrelijo … in druge, manj aktivne, pa vendar sovražne – preženejo v področja po navodilih NKVD«.
V vseh pokrajinah so bile osnovane tako imenovane trojke, komisije treh članov, ki so bile sestavljene iz šefa pokrajinske NKVD, partijskega sekretarja in vrhovnega javnega tožilca. Te trojke so že med kolektivizacijo stotisoče obsodile na smrt, dokler jih niso poleti 1934 razpustili. Sedaj so jih oživili. Partijskim sekretarjem republik in področij je bilo ukazano, da v petih dneh sporočijo v Moskvo število ljudi, ki jih je treba aretirati. Pri tem so spadali tisti, ki jih je bilo treba takoj ustreliti, v ”prvo kategorijo”, za ”drugo kategorijo” so veljali tisti, ki jih je bilo treba obsoditi na zaporne kazni med osem in deset let.
Že nekaj dni kasneje so prišla v Moskvo sporočila iz vseh področij Sovjetske zveze. V mestu Moskvi in v moskovskem področju so našli 44.305 ”kulakov in kriminalcev”, 8.500 prve in 35.805 druge kategorije, je 10. julija sporočil sekretar moskovskega področnega komiteja Nikita Hruščov.
Na osnovi sporočil je centralni aparat NKVD izdelal plan akcije, ki ga je 30. julija 1937 uradno izdal politbiro. Z njim so bili vsem pokrajinam države dodeljeni ”kontingenti za uničenje” – planska števila za množične umore. Bila so tudi navodila, koga je treba poleg kulakov in kriminalcev aretirati kot ”protisovjetski element”: nekdanje člane največje predrevolucijske stranke socialrevolucionarjev, vojake ”belih” kontrarevolucionarnih armad iz državljanske vojne, udeležence prejšnjih kmetskih uporov, nekdanje carske orožnike in uradnike, emigrante, ki so se vrnili, in nekdanje člane gibanj za nacionalno neodvisnost kavkaških in srednjeazijskih sovjetskih republik. Vse te elemente, ki so veljali za nezanesljive, so imeli evidentirane že od konca dvajsetih let in so jim odvzeli državljanske pravice, pasivno in aktivno volilno pravico pri volitvah v sovjete. Že pred desetletjem sestavljene sezname so sedaj uporabili, da bi izvedli veliko čistko sovjetske družbe. 259.450 ljudi je bilo po akcijskem načrtu NKVD z dne 30. julija treba aretirati, od teh 72.950 po hitrem postopku ustreliti, ostale obsoditi na osem do deset let taborišča. Ker so lahko aretirali, deportirali v taborišča ali delovne kolonije ali pregnali v provinco tudi njihove družinske člane, razširitev akcije skoraj ni imela meja. Poleg tega je bilo v povelju opozorjeno, da trojke lahko zaprosijo [Stran 076] sekretariat centralnega komiteja v Moskvi – torej Stalina in Molotova – za povišanje kontrolnega števila za uničenje.
8.1.4. Tekmovanje za čim večje število smrti
»Starejši jetniki naj bi se spominjali, da je bil že prvi udarec masiven, v eni sami avgustovski noči, in sicer po vsej državi (vendar jaz, ki poznam našo okornost, tega ne morem prav verjeti),« je pisal Solženicin. Toda pisateljevi informanti so imeli prav. 5. avgusta se je pričela uničevalna akcija; po planu naj bi bila zaključena v štirih mesecih. V naslednjih tednih se je začelo tekmovanje trojk in pokrajinskih NKVD, ki so hoteli prekositi same sebe pri aretacijah in ustrelitvah ljudskih sovražnikov, da bi se odlikovali in izognili očitku premajhne budnosti.
Že od konca avgusta so se pokrajinske uprave NKVD obračale na moskovsko partijsko vodstvo, da bi jim to zvišalo kontingente za uničenje. Sekretariat CK in politbiro sta do srede decembra odobrila nadaljnjih 22.500 ustrelitev in sta poleg tega podaljšala trajanje operacije. 31. januarja 1938 je politbiro ponovno ”odobril” 48.000 eksekucij; med februarjem in avgustom 1938 je partijsko vodstvo okrog Stalina sankcioniralo uničenje skupno nadaljnjih 89.750 ljudi. V navodilih iz Moskve pogosto ni bilo več razlikovanja med prvo in drugo kategorijo, tako da je bilo šefu NKVD posameznega področja prepuščeno, ali je dal ustreliti vse aretirane ali jih je del obsodil na taboriščne kazni.
Stroj od besa zaslepljenega terorja je bil v teku: pet- do šeststo ljudi dnevno je obsodil vsak član trojke moskovskega področja, pri čemer so se poskušali med seboj prekositi v številu obsodb. Kmalu so v vseh oddelkih NKVD v državi prešli k obsojanju aretirancev po tako imenovanih albumskih postopkih. Imena in ”zločini” aretiranih so bili našteti v albumu, področni šef NKVD je nato napisal naj veliki R – za rusko ”rasstreljat’”, ustreliti – in se spodaj podpisal, se spominja nekdanji oficir NKVD Mihail Šrejder. Da bi izpolnili število planiranih umorov, obstoječi seznami in kartoteke organov NKVD, v katerih so bili zajeti opozicionalni in nezanesljivi elementi, kmalu že niso več zadoščali. V Turkmenistanu je dal šef NKVD, da bi izpolnil svojo kvoto za uničenje, obkoliti trg glavnega mesta Ašhabada in aretirati vse tamkajšnje prodajalce in kupce. Pasante na mestnih ulicah so brez izbire zvlekli v avtomobile in zvozili v poslopje NKVD. Da bi ”sovražnikom ljudstva” dokazali zločine, so jih obremenjevale priče, ki so bile v resnici sodelavci tajne službe. Organi turkmenske NKVD so tako več kot izpolnili svojo dolžnost – aretirali in ustrelili so nekaj sto ljudi več, kot jim je ”odobrilo” partijsko vodstvo iz Moskve.
8.1.5. Narodne manjšine
Poleg lažnih prič so uradniki NKVD, da bi aretiranim izsilili priznanje, uporabljali mučenje. Uporabo ”psihične sile”, kot se je imenovala v dokumentih, je politbiro izrecno odobril leta 1937. Jetnike so pretepali, zapirali v vlažne in temne ječe, pustili so jih stati ure dolgo, več dni so jim kratili spanje in so jih tako strli. Poleg tega so grozili, da bodo aretirali njihove družinske člane, ali obljubljali, da jih bodo pustili pri življenju, če podpišejo priznanja. Funkcionarja kominterne, Osipa Pjanickega, so po aretaciji nepretrgoma zasliševali 220 ur. Zelo malo jih je zdržalo ta mučenja in niso podpisali zahtevanih priznanj. Stari boljševik in junak državljanske vojne Muralov je zdržal osem mesecev nepretrganega mučenja – nato se je zlomil in podpisal.
Od avgusta 1937 so bili zapori v državi prenapolnjeni. Delavci, oficirji in predvsem kolhozniki so se sedaj pridruževali jetnikom iz državnih elit. Kmetom – konec 1937. so sestavljali že večino jetnikov v zaporih NKVD – so očitali, da so zastrupljali vodnjake, zažigali skednje s senom in preklinjali Stalina. Redko so se upirali, podpisali so priznanja in dobili osem, deset, petnajst let taborišča ter bili poslani v ”etapo”, v taborišča na severu.
Sovjetsko vodstvo je takrat začelo tudi čistiti mejna področja države ”nezanesljivih nacionalnosti”.
5. julija 1937 je sklenil politbiro očistiti obmejna področja v Armeniji, devet dni kasneje mejna področja vzhodnih republik. 21. avgusta je odločil CK, da je treba vse korejsko prebivalstvo z Daljnega vzhoda Sovjetske zveze preseliti v Kazahstan in Uzbekistan – to je zadelo okrog 200.000 Korejcev.
Nacionalne manjšine Sovjetske zveze, katerih matični narodi so bili v kapitalističnem inozemstvu, so bile s ”specoperacijami”, specialnimi akcijami NKVD, posebno prizadete. Zadostovalo je že, da si bil inozemec in da si delal v oboroževalni industriji, da so te aretirali kot ”špijona”. Krajevni organi NKVD so si priskrbeli podatke o inozemcih pri prijavnih uradih, pri matičnih uradih in pri kadrovskih oddelkih podjetij. Toda tudi tu so prišla navodila prav z vrha. Politbiro je 20. julija [Stran 077] 1937 naročil NKVD, da prime vse Nemce, ki so delali v oboroževalnih podjetjih. 9. avgusta je vodilni partijski organ potrdil povelje NKVD »za uničenje poljskih terorističnih in špijonažnih skupin«. Več kot 18.000 v Sovjetski zvezi živečih Poljakov je bilo do decembra v okviru te akcije aretiranih.
Teror proti nacionalnim manjšinam je v začetku leta 1938 dosegel nov vrhunec: 15. januarja so zaupali NKVD razbitje ”kontrarevolucionarnih nacionalnih kontingentov”. Kot take je navajal politbiro Poljake, Nemce, Latvijce, Estonce, Fince, Grke, Irance, Kitajce, Romune, Bolgare in Makedonce.
Okrog 350.000 ljudi je bilo aretiranih v teku operacij proti ”kontrarevolucionarnim nacionalnim kontingentom”. Sedemdeset odstotkov je bilo ustreljenih, od aretiranih Grkov, Nemcev in Fincev celo okrog osemdeset odstotkov. Pri pogostosti ustrelitev očitno ni bila odločilna narodnost, ampak okoliščina, v katerih področjih so nacionalnosti bivale – v marsikaterem je dal vsakokratni šef NKVD ustreliti skoraj vse aretirane, v drugih se je zadovoljil z visokim številom aretacij.
Žrtve terorja so postali tudi tisoči inozemskih komunistov, ki so prišli v Stalinovo deželo iz solidarnosti s Sovjetsko zvezo, največkrat pa so zbežali tja pred Hitlerjem. Kot inozemci in kot stari partijski funkcionarji so izpolnjevali hkrati dva ”kriterija za žrtev”. V primeru nemških komunistov je bilo vodstvo KPD v izgnanstvu z Wilhelmom Pieckom in Walterjem Ulbrichtom na čelu vključeno v organizacijo terorja. Po prvem monstre procesu je pričelo vodstvo KPD septembra 1936 z izključevanjem »drhali, ki jo imamo v svojih vrstah«, kot je dejal Wilhelm Pieck. Stotine članov, ki so bili v sovjetskem eksilu, so bile izključene iz partije – večina pred, malo tudi po tem, ko jih je aretirala NKVD. V začetku leta 1938 so prešli k temu, da se niso več ukvarjali s posameznimi primeri, ampak so odobravali sezname tistih, ki jih je bilo treba izključiti, z letečim glasovanjem.
8.1.6. Stalin je ostal v ozadju
Kadrovski oddelek komunistične internacionale v Moskvi, ki je bdel nad biografijami vseh inozemskih komunistov in tesno sodeloval z NKVD, je konec aprila 1938 sporočil, da je več kot sedemdeset odstotkov članov KPD v sovjetskem eksilu aretiranih. »V provinci, npr. v Engelsu, ni na svobodi niti enega Nemca več. V Leningradu so sestavljale skupino nemških komunistov v začetku leta 1937 103 osebe, februarja 1938 pa jih je ostalo samo še dvanajst,« je rečeno v istem pisanju.
Aretacije, ustrelitve in obsodbe na taboriščne kazni so prizadele predvsem moške. Pregnane pa so bile tudi mnoge žene ”ljudskih sovražnikov”. Če so ušle tej usodi, so največkrat izgubile delovno mesto, včasih tudi stanovanje. Temu se je pridružila še socialna izolacija, kadar znanci niso hoteli imeti nič več opraviti z ženami ”sovražnikov ljudstva”. Mnoge od žena, katerih možje in sinovi so bili aretirani, so zblaznele, druge so se zatekle k samomoru. Če sta bila aretirana oba starša, so uradniki NKVD spravili otroke najprej v zbirališče in nato v enega državnih otroških domov. Poleti 1937 je sklenil politbiro, da je treba vse otroke aretiranih, ki so bili stari do petnajst let, namestiti v otroških domovih zunaj velikih mest in daleč od prejšnjih bivališč. Namestitev pri sorodnikih je bila prepovedana. Mladostnike, ki so bili starejši od petnajst let, so lahko – če jih je NKVD imel za ”družbeno nevarne” – spravili v delovna taborišča.
Kakšno vlogo je imel Stalin pri sproženju tega terorja? Danes znani dokumenti kažejo, da je Stalin vodil režijo že pri prvih monstre procesih proti ”škodljivcem” v proizvodnji konec dvajsetih let in dajal natančna navodila, kakšna priznanja je treba doseči pri obtoženih in kakšne obsodbe je treba izreči. Tudi pri pripravi treh velikih monstre procesov 1936 do 1938 je NKVD sestavil sezname znanih osebnosti, ki naj bi jih obsodil vojaški kolegij najvišjega sodišča ali ”posebni oddelek” NKVD. Stalin osebno je dobil te sezname in on je določil kazen s tem, da je napisal številko. 1 je pomenila ustrelitev, 2 taborišče, od osem do 25 let, 3 zapor pod osem let ali pregnanstvo. Znanih je 383 seznamov, ki jih je Stalin 1937/38 imel v rokah. Vsebovali so 44.000 partijskih funkcionarjev, armadnih poveljnikov in voditeljev gospodarstva – 39.000 od njih je bilo določenih za ustrelitev. Pa ne samo Stalin, tudi Molotov, Vorošilov, Kaganovič in Ždanov so podpisovali take sezname. Ti partijski voditelji – skupaj z Ježovom – so spomladi 1937 sestavljali notranjo skupino politbiroja, ki je odločala o vseh pomembnih vprašanjih. Osebno so bili odgovorni za izvedbo terorja v ministrstvih, v armadi in v določenih pokrajinah države. Stalinu samemu se je tako posrečilo, da je v letih terorja ostajal v ozadju. »Skrivnostno in po lastni izbiri živeč v izolaciji, se je Stalin le redko pokazal ljudstvu. Čeprav je bilo njegovo ime v vseh ustih, je deloval prek nevidnih [Stran 078] kanalov. Krmaril je dogodke za kulisami in je sprejemal temeljne odločitve ali sam ali le z maloštevilnimi sodelavci. Od 1936 do 1938 skoraj ni imel javnih govorov in nikoli ni opozarjal na svojo vlogo pri množičnih represalijah. Raje je potiskal v luč žarometov druge akterje teh zločinov in si je tako ohranjal svobodo delovanja. V mnogih svojih govorih je zavestno vzbujal vtis, da o dogodkih ni dobro informiran,« je jasnovidno pisal ruski zgodovinar Roy Medvedjev že pred odprtjem partijskih arhivov.
Dejansko se je Stalinu posrečilo, da je odgovornost za teror v očeh ljudstva odvrnil od sebe. V Rusiji so krvave čistke v letih 1937/38 znane kot ”ježovščina”, imenovana po Ježovu, človeku nizke postave, šefu NKVD, ki je s Stalinovo podporo doživel tako nagel vzpon, da je osebni kult okrog njega v letih 1937/38 presegel samo še Stalinov kult.
Šele 17. novembra 1938 je CK z odlokom ustavil slepo prelivanje krvi, množične ustrelitve so bile prepovedane, trojke razpuščene. Očitno so sedaj uvideli tudi Stalin in partijski voditelji okrog njega, da je teror dosegel obseg, ki je grozil, da bo izpodkopal njihove lastne položaje. Dvomi v uradno propagando, ki je govorila o nujnem očiščenju družbe ”špijonov” in ”sovražnikov ljudstva”, je vedno bolj rasel. Skoraj vsakdo je imel sedaj domnevnega sovražnika ljudstva v svoji družini, v krogu svojih prijateljev ali znancev – le težko je bilo še verjeti v obžalovanja vredne pomote. Vedno več ljudi je začelo sovražiti režim in mu odpovedovati svojo notranjo privrženost.
8.1.7. Kaj je bil smisel prelivanja krvi?
Da bi opral režim, je Stalin potreboval grešne kozle. Ježov, ki se je zdel nekoč tako vsemogočen, je bil teden dni po koncu množičnih aretacij odstavljen kot šef NKVD in imenovan za ljudskega komisarja za pomorstvo, njegov naslednik kot šef tajne službe je postal Lavrentij Berija. Če je Ježov po svojem imenovanju 1936 povzročil veliko čistko v NKVD, ki je predvsem prizadela pristaše njegovega prednika Jagode, je Berija sedaj dal aretirati ljudi Ježova in jih ustreliti. Skupaj je bilo od 1936 do 1940 ustreljenih več kot 21.000 oficirjev NKVD. Ježov sam je bil aretiran aprila 1939. V mesece trajajočih zasliševanjih je priznal vse, kar so hoteli od njega: od 1930 je delal kot špijon za Nemčijo in načrtoval teroristične napade na Stalina in Molotova. 2. februarja 1940 ga je vojaški kolegij vrhovnega sodišča obsodil na smrt. »Povejte Stalinu, da bom umrl z njegovim imenom na ustnicah,« so bile njegove zadnje besede na sodišču. Dva dni kasneje je bil ustreljen.
Okrog 1,6 milijona ljudi je bilo v letih 1937/38 aretiranih, stotisoči ustreljeni, stotisoči so bili poslani v zapore in taborišča Gulaga, ki jih mnogi niso preživeli. Ali so številke v arhivih popolne ali so le seštevki planskih številk za uničevanje, se danes še ne da z gotovostjo reči.
Kaj je bil smisel tako očitno nesmiselnega prelivanja krvi? Čemu naj bi cinični, vendar pa pragmatično razmišljajoči diktator dal ustreliti stotisoče ljudi, namesto da bi jih izkoriščal za suženjsko delo? Kajti če naj bi bil teror sredstvo za zaostajajočo modernizacijo Rusije, kot so mislili marksistični teoretiki, potem uničenje milijonov ljudi ni imelo nobenega smisla. Ali je bil teror morda samo sredstvo za zagotovitev oblasti za v osnovi šibak režim in šibkega voditelja, ki nista videla možnosti, da bi si pridobila lojalnost prebivalstva in reševala družbene konflikte na drug način? Stalin in njegova okolica so bili zelo občutljivi za ogroženost svoje oblasti. Teror so zavrli, ko so konec 1938. leta videli, da je količina terorja postala nevarna režimu.
Teror je služil zastraševanju in discipliniranju prebivalstva, uničenju potencialnih nasprotnikov, odstranitvi vseh elit, ki jih niso imeli za brezpogojno lojalne, izločitvi vseh, ki so morali sovražiti sovjetski režim in njegovega voditelja, nazadnje tudi kaznovanju narodnostnih manjšin, ki so veljale za peto kolono v lastni deželi. Z Velikim terorjem je hotel poskrbeti Stalin za mir v lastni deželi, za absolutno pokorščino – to je potreboval za po svojem mnenju neizogibno veliko vojno proti kapitalističnemu svetu. Šele po smrti diktatorja, petnajst let po velikih čistkah, se je sovjetsko vodstvo poslovilo od množičnega terorja in s tem tudi od stalinizma. Vendar je od Hruščova leta 1956 začeta destalinizacija po nekaj letih zastala zaradi odpora aparata. Sledila je več kot dvajsetletna agonija sovjetskega sistema, preden je ta v naših dneh dokončno propadel.
Frankfurter Allgemeine Zeitung, 30. 8. l997 (Uredniška opomba)
9. Pod lastnimi žarometi
9.1. Priča
Nigel Nicholson
9.1.1.
[Stran 079]
V Zavezi številka 30 smo obširno poročali o knjigi Iana Mitchella Koliko stane dobro ime. Knjiga obravnava dve, za nas prevažni dogajanji: izročanje Slovenskih domobrancev komunistični Jugoslaviji maja 1945 in proces proti Tolstoju oktobra in novembra 1989 v Londonu. Govori torej o »edinem resnem zločinu, ki ga je bila britanska armada obtožena po drugi svetovni vojski« in o delovanju britanske politične justice. V tej knjigi smo tudi že srečali kapetana Nigela Nicholsona, obveščevalnega oficirja pri 6. oklepni diviziji generala Murraya, ki je bila odgovorna za taborišče Vetrinj in tako tudi za izročanje Slovenskih domobrancev v Pliberku in Podrožci. Nastopil je, kot Tolstojeva priča, tudi na londonskem procesu 1989. Nekoliko smo ga torej spoznali že v tej knjigi. Videli smo, da mu visoke moralne in politične norme niso dovoljevale, da bi stal v isti vrsti z vojaškimi in sodnimi predstavniki imperija, ki ga bomo Slovenci zaradi koroške izkušnje vedno postavljali v negativno polje zgodovinskega spomina.
Še bolj pa smo ga spoznali iz knjige njegovih spominov, ki so izšli lansko leto v Londonu in jim je dal naslov Dolgo življenje. V petem poglavju te knjige, ki nosi naslov Priča, govori o londonskem procesu in o razmerah na Koroškem maja 1945. Ker je zaradi človeških in pisateljskih kvalitet avtorja to besedilo za nas pomembno, smo sklenili, da ga v prevodu ponudimo našim bralcem.
Po vojni se je kapetan Nicholson lotil založništva, pisateljevanja in politike: ustanovil je praktično svojo založbo, napisal je vrsto knjig, med drugim tudi življenjepis feldmaršala Alexandra, sedem let pa je bil kot konservativec član angleškega parlamenta. Za nas je pomemben tudi zato, ker krivdo za koroško izdajo ne vali samo na Aldingtona in Macmillana in na ozko družbo generalov in politikov, ampak jo nalaga britanski politiki in vojski v celoti. To pa je tudi naše gledanje. Posebej se mu zahvaljujemo za to, da nam je dovolil prevod in uporabo fotografij v knjigi.
Uredništvo
9.1.2.
Te dogodke obravnavam posebej, ker so me zapletli v veliko dvojno dramo; prvi del je potekal maja 1945, nadaljevanje pa oktobra 1989. Ponovno je bilo izpostavljeno temeljno načelno vprašanje: koliko so ”višja povelja” legitimno opravičilo za brutalno ravnanje?
Naj povzamem dogajanje. Ob koncu vojne v Evropi je bila moja brigada del britanskega petega korpusa, ki je zasedel Koroško, južno pokrajino Avstrije. Ukazano nam je bilo izročiti Rdeči armadi okrog štirideset tisoč protisovjetskih kozakov, ki so se nam predali, in Titu približno trideset tisoč Jugoslovanov, ki so se med državljansko vojno borili proti njemu in katerim smo zagotovili azil. Večina teh sedemdeset tisočev je bila umorjena ali je umrla v ujetništvu. Štirideset let kasneje je grof Nikolaj Tolstoj, daljni sorodnik velikega romanopisca, vendar rojen in vzgojen v Angliji, obtožil lorda Aldingtona, ki je bil takrat visok štabni častnik, da je neusmiljeno organiziral to izdajo. Aldington ga je tožil zaradi obrekovanja in na znanem procesu je porota odločila v njegovo korist ter mu prisodila en in pol milijona funtov odškodnine. Jaz sem bil na procesu Tolstojeva glavna priča.
9.1.3. Kaj se je zgodilo maja 1945
Tu bom navedel samo tisto, kar sem vedel takrat; spomin si bom osvežil s takratnimi zapiski in poročili. Shranil sem jih slučajno, kot spomin na vojno, in nisem mislil, da bodo nekoč pomemben dokaz na sodišču. So treh vrst. Najprej je tu dnevnik, ki smo ga vodili v glavnem stanu prve gardne brigade. Deloma sem ga pisal jaz, večino pa so napisali drugi nižji oficirji, ki so si sledili v dežurstvu štiriindvajset ur, podobno kot mornariški oficirji. V dnevnik smo zabeležili vsako sporočilo, ki smo ga prejeli po radiu, telefonu ali po oficirju za zvezo, ne pa pismenih povelj; ta smo shranjevali posebej. Druga vrsta dokumentov so bila moja poročila o položaju (sitrep), ki sem jih vsak večer narekoval in pošiljal [Stran 080] navzdol našim bataljonom in navzgor glavnemu štabu naše, šeste oklepne divizije. Neposredno petemu korpusu kopij nismo pošiljali. Tretjič, naše delovanje sem povzemal v dokumentu, naslovljenem »Operacije prve gardne brigade v severni Italiji in južni Avstriji. April–maj 1945«. Tega smo razdeljevali navzgor in navzdol enako kot poročila o položaju. Ob povratku domov julija 1945 sem vrgel te troje dokumente v pločevinasto škatlo, jo shranil na podstrešju, in jih pozabil za štirideset let.
Ni si mi treba pomagati z njimi, da bi podoživel vznemirjenje tistih prvih nekaj dni v Avstriji. Mejno črto z Italijo smo prešli v četrtek, 8. maja, in opisal sem že, kako so nas prebivalci prvih dveh avstrijskih mest, v kateri smo prišli, Beljaka in Celovca, pozdravili bolj kot osvoboditelje kakor kot okupatorje. Bili smo polni zmagoslavja. Vojne je bilo konec; dobili smo jo in preživeli. Vsi smo bili mladi in polni zdravja. Znašli smo se v tistem delu Evrope, ki je bil čudovito lep in relativno neprizadet od vojne. Zaslužili smo si pravico, da zasedemo najlepše od gradov in vil ob jezeru, da rekviriramo jadrnice, konje in avtomobile najpriljubljenejšega avstrijskega letovišča, in čeprav je bilo druženje s prebivalstvom v začetku prepovedano, se prepoved ni mogla dolgo upirati dobrikanju čednih domačinov in pripovedovanju britanskih vojnih ujetnikov, ki so bili dodeljeni kot delavci na kmetije in so se imeli tako dobro, da so se posamezni neradi vrnili domov.
V kontrastu s takim ozadjem je bilo, da smo morali razrešiti položaj, ki bi se lahko spremenil v kaos. Koroška je bila odtočni kanal Evrope; vanj so se stekali vojaki najrazličnejših narodnosti in tisoči civilnih beguncev, da bi se rešili ujetništva ali zatiranja Rusov ali Titovih partizanov. Hoteli so, da bi jih Britanci zaščitili pred sovražniki in enega pred drugim, in naša naloga je bila relativno lahka, kajti vojno pravo, ki smo ga vzpostavili, je bilo tisto, kar so si sami najbolj želeli. Naša dolžnost je bila, da jih ločeno namestimo v taborišča, razorožimo, hranimo in zgladimo politične razlike med njimi, kolikor je le mogoče, preden bi sploh lahko pomislili na repatriacijo. Od nas so pričakovali varnost. Nekega večera sta se na primer oglasila pri vratih moje prikolice v Beljaku dva oficirja, eden Nemec, drugi Bolgar; vsak je zastopal bataljon svoje armade. Bolgari so bili nemški ujetniki. Ali naj Nemci sedaj postanejo bolgarski ujetniki? Mi naj odločimo. Oba bataljona smo postavili pod britansko stražo, toda Bolgari kot naši zavezniki naj bi se imeli za svobodne. To dvomljivo rešitev so sprejeli vsi. Odgovorni smo postali za celoten madžarski zbor samo zato, ker se je njihov general obrnil na naš brigadni glavni štab prej kot na katerega koli drugega. Morali smo se spomniti, ali so bili naši zavezniki ali bivši sovražniki. Bili so bivši sovražniki. Na zemljevidu smo določili šest področij, kjer so lahko nastanili svoje vojake, in smo jim dali hrano iz skladišč, ki jih je bilo veliko, kajti Koroška je bila glavna preskrbovalna baza za italijansko fronto. Nobenega od teh ”ujetnikov” ni bilo treba stražiti. Moj brigadir Gerald Verney mi je naročil, naj poročam o naši akciji glavnemu štabnemu oficirju petega korpusa Tobyju Lowu, ki je postal lord Aldington. Samo ob tej priložnosti sem mu v vojni neposredno poročal. On je bil brigadni general, jaz kapetan; salutiral sem, on je prikimal v znak soglasja.
Že prvega dne v Avstriji smo se zavedeli grožnje, ki so jo za Koroško pomenili Titovi partizani. Tito je deželo zahteval kot del povečane Jugoslavije, prav tako kot je od Italije zahteval Julijsko Benečijo in Trst kot legitimno nagrado za svoj trdi boj. Partizani so prišli v Celovec nekaj ur pred nami in so svoje razglase nalepili na vsa javna poslopja in tudi v mnogih vaseh, ki so bile imenoma pod našo oblastjo. Še vedno imam izvod razglasa, ki se, preveden iz nemščine, zlovešče glasi tako:
Jugoslovanska armada je prišla na Koroško, da bi enkrat za vselej očistila deželo nacističnih zločincev in zagotovila slovenskemu ter nemškemu prebivalstvu resnično ljudsko demokracijo, svobodo in blagostanje v novi, zmagoviti in močni povečani Jugoslaviji. S tem razglašamo, da je bila v vsej osvobojeni Koroški vzpostavljena vojaška oblast jugoslovanske armade.
Trgali smo lepake in jih nadomeščali z našimi, ki so razglašali, da je Koroška premagana, vendar neokrnjena, pod britansko kontrolo. Toda Tito je bil naš zaveznik. Sedaj ga nismo mogli razglasiti za sovražnika. Situacija je bila izredno težavna, razrešila pa se je presenetljivo lahko, kajti naša premoč na ozemlju je bila tako očitna, da je Tito prav tako jasno kot mi videl, kakšen bi bil neizogiben izid oboroženega spopada. Čeprav je bila v južni Koroški številna slovenska manjšina, sta bila Beljak in Celovec čisto nemška in njunega odpora, ki bi ga podpirale britanske oklepne enote, ne bi mogle streti sile, ki so bile v glavnem gverilske.
Dobili smo ukaz, naj bomo hladnokrvni, naj oviramo partizane na vse načine razen s streljanjem. Vse civiliste, ki sta jim grozila [Stran 081] rop ali ugrabitev, smo vzeli v zaščito; klateškim skupinam partizanov smo preprečevali dostop do bencina, hrane in transporta; kak naš tank se je ”slučajno” ustavil na pomembnem mostu ali ob železniški progi. Zastraševanje, zavlačevanje, zadrževanje in zaustavljanje – vendar nič več. Če so partizani vztrajali, da gredo skozi naše cestne zapore, smo jih morali spustiti skozi. Vsekakor ni bilo lahko izpolnjevati te ukaze, in mnogo je bilo odvisno od zdrave pameti nižjih poveljnikov, vodij oddelkov in njihovih podoficirjev. Možje istih činov v Titovi armadi so bili večinoma neizobraženi, divji kmečki fantje, veterani hudih bojev in odločeni uživati sadove svoje težko priborjene zmage. Nismo bili v dvomu, kaj se bo zgodilo z vsakim sovražnikom, ki jim je padel v roke. Prvič smo jih srečali v severni Italiji 7. maja, ko je bilo v dnevnik napisano: »Partizani imajo štirideset italijanskih ujetnikov – skoraj gotovo bodo ustreljeni.« Tak je bil glas o njih in taka je bila naša slutnja.
Zato smo bili zaskrbljeni, ko smo sprejeli protititovske begunce iz Jugoslavije in jim dali zatočišče v našem malem kotu Avstrije. 12. maja se je prva gardna brigada premaknila iz Beljaka, da bi stražila prehod čez reko Dravo pri Borovljah in železnico, ki je od mejne postaje Podrožca vodila v Slovenijo. Naš je bil srednji odsek fronte petega korpusa. Kasneje tega dne smo zagledali dolgo kolono, nazadnje se je izkazalo, da je bila dolga deset milj, ki se je spuščala z gora na naši južni strani in se usmerjala proti mostu, kjer so čakali grenadirji. Stal sem poleg poveljujočega oficirja bataljona Petra Cliftona, ko je vodja kolone stopil naprej, da bi se sestal z nami. Bil je Nemec, polkovnik von Seeler. Povedal nam je, da ima za seboj deset tisoč Nemcev, zelo discipliniranih, in veliko skupino neorganiziranih beguncev, nekaj od teh je civilistov, ki beže pred partizani, večina, okrog dvajset tisoč, pa je vojakov, Slovencev, Srbov, Hrvatov in belih Rusov, ki so se borili proti Titu, a niso bili pod poveljstvom von Seelerja.
Če bi hoteli, bi jim lahko preprečili prehod čez reko, tako da bi odstranili mostnice ali pa postavili na most en sam tank. Vendar smo jih pustili čez. Vse popoldne so se valili čez most, na drugi strani so odmetavali orožje na mesta, ki smo jih določili. Med njimi je bilo mnogo žensk in otrok, strašno izčrpanih od hoje čez gore, in tropi konj. Spominjam se, da sem v tej neskončni kavalkadi videl tri kamele. Vsi so bili močno pomirjeni, ko so se znašli v britanski coni, in brez pritožb so se opotekali še nadaljnjih pet milj do začasnega taborišča, ki smo ga osnovali v Vetrinju, nekaj milj južno od Celovca. Grenadirji so nadzorovali obod taborišča, da bi partizanom preprečili zasledovanje. Ni bilo potrebe, da bi begunci prosili za azil ali da bi jim ga mi zagotavljali. Naše ravnanje je bilo zadosten dokaz zanj.
V Vetrinju so se zelo hitro uredili, olajšanje je premagalo izčrpanost, in v nekaj dneh so organizirali parade, verske obrede, atletske prireditve, koncerte in šole. Vsak dan sem se popolnoma svobodno sprehajal med njimi, in ko so bili Nemci in Rusi preseljeni v druga taborišča, sem spoznal srbske, slovenske in hrvaške oficirje in se skoraj spoprijateljil z njimi. Britanski vojaki, s svojim prikupnim darom za poenostavljanje, so poznali samo dve skupini, juge in tite. Jugi so bili ”naši” Jugoslovani; titi so bili partizani, sovražniki jugov, a naši zavezniki. Sedaj je bilo vse mirno. [Stran 082] Partizani so se vozili okrog taborišča v svojih ukradenih avtomobilih, a niso poskušali prodreti vanj.
Jugi so se na nas popolnoma zanesli in so nam zaupali. Dan za tem, ko smo ustanovili vetrinjsko taborišče, sem zapisal v poročilo o položaju: »Noben od njih ne more biti repatriiran razen v gotovo smrt po Titovih rokah.« To je bilo šele prvo od mnogih mojih svaril. Po naših prejšnjih izkušnjah s partizanskim ravnanjem in po pripovedovanju jugov smo vedeli, kakšna usoda jih najbrž čaka, če jih izženemo. Niso bili ljudje, ki bi se bali za prazen nič. Pravkar so preživeli strašno vojno. Vendar jih ni bilo sram priznati strahu, ki ga v bitkah nikoli niso kazali, strahu pred vrnitvijo okrutnemu sovražniku brez vsake možnosti za samoobrambo. Vsi od njih so se borili proti Titu in nekateri od njih, hrvatski ustaši, so bili pod nemškim poveljstvom ter so zakrivili strašne okrutnosti nad Srbi. Vendar velika večina ni nikoli sprejela nemškega poveljstva, in če so se bili včasih prisiljeni v državljanski vojni bojevati na isti strani proti Titu, so bili večinoma sobojevniki Nemcev, nikoli njihovi zavezniki. Upali so, da bodo v tej vojni zmagali Anglo-Američani. Večinoma so bili to preprosti kmetje v uniformah. Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in njihov edini motiv, da so zapustili domovino, je bila panika. Nekateri od žensk in otrok so spremljali vojake in so bili pri svojih možeh na poljih zunaj Vetrinja, toda šest tisoč drugih ni imelo z vojsko nič opraviti. Bili so Slovenci, ki so zbežali s svojih kmetij in iz revnejših ljubljanskih predmestij; nastanili smo jih ločeno v velikem vetrinjskem samostanu.
Tam so bili manj kot en teden, ko smo prejeli od šeste oklepne divizije ustno svarilo, da se morajo vsi protititovski Jugoslovani v naši coni Avstrije predati Titu. Komaj smo verjeli. Nekdo je moral nekaj zamešati. Toda naslednjega dne, 17. maja, je bilo povelje pisno potrjeno:
Vsi jugoslovanski državljani, ki so trenutno na področju korpusa, bodo, čimprej bo mogoče, izročeni Titovim silam. Ne bodo seznanjeni s ciljem poti.
To povelje je bilo 18. maja modificirano z dopolnilnim poveljem, da za zdaj civilistov ni treba pošiljati nazaj, razen če niso spremljevalci vojske, ki bi najbrž radi ostali pri svojih možeh in očetih. Ker jim nismo smeli povedati, kam gredo, nismo imeli druge možnosti kot laž. Pravili smo jim, da jih pošiljamo v druga britanska taborišča v Italiji, kjer jih bo laže čuvati in hraniti in kjer se bodo lahko pridružili rojakom, ki so se nam vdali že prej. Nikoli nisem izvedel, kdo si je izmislil to laž. Lahko je bilo to nekje pri dnu poveljevalne verige, mogoče v bataljonu valižanskih stražarjev, ki so službovali na postojankah. Kdorkoli je že prvi dal to povelje, njemu se ni bilo treba soočiti s tisoči zbeganih mož in žena v vetrinjskem taborišču, ki nas bodo nujno spraševali: »Kam nas pošiljate?« Če bomo odgovorili, da nam je prepovedano povedati ali da ne vemo, bodo takoj zaslutili resnico in se branili iti na kamione in vlake. Tudi če bi bili pooblaščeni uporabiti silo, kako bi lahko tako veliko množico z bajoneti in kroglami prisilili, da bi nas ubogala? Lahko bi nastala neobvladljiva zmeda. Tako smo jim lagali in odšli so iz Vetrinja v zaupanju, da se jim ni treba bati nič drugega kot dolgega, neudobnega potovanja z vlakom v Italijo.
”Repatriacija” jugov, kot smo je evfemistično imenovali, je trajala od 19. maja do konca meseca, povprečno po dva vlaka na dan, vsak s po tisoč petsto ljudmi. Po cesti smo jih prepeljali do dveh podeželskih postaj Podgorje (Maria Elend) in Podrožca; tam so izstopili s tovornjakov in splezali na vlake, sestavljene iz starih živinskih vagonov. Za oficirje, ženske in otroke sta bila kompozicijam priključena po dva razbita potniška vagona. Pri večini teh dogodkov sem bil poleg kot priča in poročevalec, ne kot poveljnik, vendar sem bil soudeležen pri našem laganju. »Kam gremo?« »Povedali smo vam že, da greste v Italijo.« Mlad srbski oficir, ki je dobro govoril francosko, je dvomil. »Ali prisežete pri svoji časti, da gremo v Italijo?« Odgovoril sem mu: »Obrnil vam bom hrbet za pol minute in če boste še tu, ko se spet obrnem, greste v Italijo.« Razumel je namig in v teh tridesetih sekundah je izginil v gozdu.
Naši stražarji so zaprli vrata živinskih vagonov, ko so bili polni, in jih zaklenili. Zaklenili so tudi potniške vagone. Ko je bilo vse varno, so odšli od vlaka in njihova mesta so takoj zasedli Titovi partizani, ki so bili skriti v grmovju in v postajnem poslopju. Vagoni so bili stari in skozi razpoke v stenah so jugi lahko natančno videli, kaj se dogaja. Začeli so tolči po stenah vagonov in preklinjati, ne partizanov, ampak nas, ki smo jih izdali, jim lagali in vsaj moške poslali v gotovo smrt. Ta prizor se je ponavljal dan za dnem, dvakrat dnevno. To je bila najbolj strahotna izkušnja v mojem življenju.
Ni nam bilo treba čakati mesece ali leta, da bi izvedeli za usodo teh ljudi. Dvema ali trem se je posrečilo uiti pokolom in se v nekaj dneh vrniti v Avstrijo, kjer so rojakom v Vetrinju [Stran 083] povedali, kaj se je zgodilo. Niso jim verjeli. Britanci so nesposobni za tako izdajstvo. Nato so povedali nam. Vlaki so se, ko so zapustili postaje, obrnili na levo v Slovenijo, namesto da bi nadaljevali pot naravnost v Italijo (to so začutili po gibanju koles), in raztovorili so jih v majhnem mestu Kočevje južno od Ljubljane. Tam so ujetnike slekli, zvezali v parih za zapestja z žico in s tovornjaki odpeljali v borov gozd. Po polurni vožnji so jih odgnali po stezi do roba naravnega brezna, kjer so jih streljali v tilnik in njihova trupla metali v jamo. Množični grob je bil kmalu napolnjen s tisoči golih teles, peščica še živih je počasi umirala od lakote in se zadušila pod razkrajajočimi se mrtveci. Ko se je stemnilo, se je trem preživelim posrečilo splezati iz jame po drevesnem deblu, ki ga je eksplozija nagnila v jamo. Jugoslovanski oficir, ki je ta pokol organiziral, Simon Dubajić – kasneje ga je izsledil Tolstoj – je dajal intervjuje tisku in televiziji; priznal je, da je bil na smrt pijan, toda kot fanatičen komunist ni poznal nobene milosti. Bili so sovražniki ljudstva, nečloveški, in treba jih je bilo uničiti.
Še preden smo te stvari izvedeli, smo protestirali proti nečloveškosti tega, kar nam je bilo ukazano storiti. Nenehno smo razpravljali o tem in jaz sem izrazil naš skupni gnus v zadnjih dveh stavkih poročila o položaju, ki sem ga sestavil 18. maja, dan pred pričetkom repatriacij. »Vsa zadeva,« sem zapisal, »je skrajno neprijetna in britanske čete bodo izvajale ta povelja z največjim odporom. Za sedaj ni znano, kakšna višja politika je za to odločitvijo.« Zaradi tega me je general Murray, poveljnik šeste oklepne divizije, hudo ukoril, ne zato, ker se ne bi strinjal z mojimi čustvi, ampak ker jih nikoli ne bi smel izraziti v napol javnem dokumentu. Naročil mi je, naj poročilo naslednjega dne ”popravim” in bolj ali manj mi je narekoval tisti odstavek:
Prvi vtisi o tem, kako so bili Hrvatje sprejeti, so bili skrajno dobri. Z njimi so ravnali prijazno in učinkovito, preden so nadaljevali pot z vlakom v Jugoslavijo, so dobili skromno okrepčilo. Titov predstavnik je rekel, da bodo kaznovani samo vojni zločinci med njimi, druge pa bodo poslali na delo na kmetije. Imamo vse razloge, da verjamemo, da se bo ta politika zvesto izvajala, kakor kaže tudi dosedanja praksa Titovih ljudi.
[Stran 084]
V tej ugotovitvi, za katero me je še danes globoko sram, ni bila resnična niti ena beseda. Edini izraz, ki je kazal moje ogorčenje, je bil ”skromno okrepčilo”. Jasno je bilo, da na vlakih ni bilo nobenih okrepčil in vsakdo v našem bataljonu je to vedel in prepoznal moj grenki komentar. Mislim, da sem bil edini, ki je javno izrazil naše ogorčenje, vendar so drugi v pogovorih in v svojih pismih ter dnevnikih govorili z enako jezo. Anthony Crosland, bodoči zunanji minister v vladi Jima Callaghana, ki je bil eden od obveščevalnih oficirjev v šesti oklepni diviziji, je takrat pisal: »To je bilo najbolj ostudno in okrutno vojno dejanje, pri katerem sem sodeloval.« Robin Rose Price, ki je poveljeval bataljonu valižanskih stražarjev, je to imenoval »povelje za najpogubnejšo hinavščino« in njegov kurat častiti Malcolm Richards je pričal o globokem odporu moštva do njihove nemoralne naloge. Odklonil sem, da bi v Avstriji še pisal poročilo o položaju, ker mi je bilo prepovedano povedati resnico, celo o preživelih po pokolu, čeprav so njihove zgodbe ustno krožile po vsej brigadi.
Vojakom v sodobni armadi ni mogoče preprečiti razmišljanja o vzrokih. Dobro smo se zavedali, da tako sporno povelje ne more izvirati iz šeste oklepne ali iz petega korpusa. Vsi smo namreč vedeli, da mora izhajati od najvišjih poveljnikov v Washingtonu, ki bi radi pomirili Tita. Ker je začel umikati svoje partizane s Koroškega istega dne, 19. maja, ko so se začele repatriacije, se je okrepil naš sum, da je šlo za kupčijo na najvišji ravni. V svojem povzetku dogajanja, ki sem ga napisal, ko je bila kriza mimo, sem dejal: »Kot ves svet sedaj ve, je Tito pristal, da umakne svoje partizane … Naš prispevek k temu dogovoru /podčrtal 1997/ je bila odločitev, da mu vrnemo vse jugoslovanske ujetnike, ki so bili v naših rokah.« To je bila razlaga, ki je bila takrat splošno razširjena, vendar je bila napačna. Toby Low (lord Aldington), ki je v imenu svojega generala vodil pogajanja s Titovim odposlancem, ni napravil take kupčije. A maja 1945 jih je le malo od nas slišalo za Tobyja Lowa.
Za kozake se nisem dosti zanimal. Nekaj tisoč ”belih Rusov”, kot smo jih imenovali, je bilo vključenih v von Seelerjev korpus, v nekaj dneh pa so jih premestili v taborišča v drugem divizijskem odseku in jih nazadnje vrnili v Italijo. Drugih štirideset tisoč je imelo manj sreče. Ko so bili v začetku junija izročeni Rdeči armadi, je ta neprijetna naloga spet pripadla valižanskim stražarjem, vendar mene ni bilo zraven, ker je bil naš bataljon začasno oddeljen od brigade. Ta kozaška zgodba je polnila časopisne stolpce, morda zato, ker ima beseda ”kozak” poseben prizvok, česar pri imenu ”disidentski Jugoslovani” ni. Vendar je izkušnja z jugi za našo zadevo bolj pomembna, ker je imel lord Aldington z njo več opraviti in je, po mojem mnenju, zanjo manj opravičila. Nobena pogodba nas ni obvezovala, da vrnemo juge, po jaltskem dogovoru pa smo bili obvezani vrniti večino kozakov.
Na višjih poveljevalnih ravneh je bilo nekaj pomislekov, posebno po Alexandrovem obisku v Avstriji 4. junija, da smo Jugoslovane obravnavali morda preostro in prenaglo. Potem ko je pri njem protestiral neki vodilni civilist, je bilo šest tisočem beguncev prizaneseno z repatriacijo. Ko so jih vprašali, ali se želijo vrniti v domovino, se jih je javilo samo sto trideset. Šesta oklepna divizija je zahtevala poročilo in general Murray ga je podpisal 25. junija. Ugotovil je, da »noben pripadnik Slovenske narodne vojske ali drugih jugoslovanskih sil, ki so bile sovražne do zaveznikov, ni bil izročen partizanom,« v resnici pa jih je bilo na tisoče. Trdil je, da jim je bilo »nemogoče« preprečiti, da bi prešli reko Dravo, čeprav to sploh ni bilo res. »Skrbeli smo, da govoric, da je cilj njihove poti Italija, nismo niti potrjevali niti zanikali,« v resnici pa so sami namerno razširjali te govorice. Končno: »Titove čete so jih sprejele korektno in naš glavni štab nima obenih zanesljivih poročil o njihovi nadaljnji usodi v Jugoslaviji.« ”Korektno” je osupljiv evfemizem za ravnanje, o katerem je jasno pričalo tistih nekaj preživelih. V splošnem poročilo opravičuje naše ravnanje z navajanjem ”višjih povelj”. Nikakega izraza obžalovanja ni bilo.
9.1.4. Po štiridesetih letih
O teh dogodkih takrat časopisi niso pisali in celo vojaki, ki so pri njih sodelovali, so nanje počasi pozabljali. Kdaj pa kdaj so se v parlamentu ali na zunanjem ministrstvu pojavljala vprašanja, največ glede kozakov, in v odgovorih so počasi začeli dopuščati ”napako”, potem pa že ”strašno napako” in ”resno pomoto”. Uradno je obstajalo upanje, da zgodovinarji zadeve ne bodo podrobno raziskovali, vendar je lord Bethell leta 1974 objavil Zadnjo skrivnost (The Last Secret) in leta 1976 se je oglasil Nikolaj Tolstoj s svojimi Jaltskimi žrtvami (Victims of Yalta); obe deli sta se največ ukvarjali s kozaki. V lordski zbornici je leta 1976 lord Hankey, visok uradnik zunanjega ministrstva, izrazil svoje »najgloblje obžalovanje, da v vročini in [Stran 085] skrajnem vznemirjenju poleti 1945 vojaške oblasti niso mogle obravnavati posameznih primerov. Prišlo je do nekaterih žalostnih napak.« V zadnjem zvezku uradne zgodovine druge svetovne vojne, ki je izšla leta 1988, je bila repatriacija Jugoslovanov »v celoti zadovoljiva za zaveznike«, in ko so avtorja generala sira Williama Jacksona vprašali, zakaj ni izkoristil priložnosti in izrazil obžalovanja zaradi tistega, kar se je zgodilo, je odgovoril, da je bila to politična odločitev, ki jo je armada morala samo izvesti.
Dobro, ali je res bila politična odločitev? V začetku leta 1984, ko sem sodeloval v BBC-jevem programu Timewatch, ki je govoril o repatriacijah, je Nikolaj Tolstoj pisal Timesu in ugovarjal, da je program dal napačen vtis, naj bi bil odgovoren za pokole Alexander. Kot avtor feldmaršalove biografije sem pisal Tolstoju, ki ga nisem osebno poznal, in mu ponudil, da mu pokažem dokumente, ki sem jih ponovno odkril na svojem podstrešju. Odgovoril mi je, da namerava označiti kot glavnega krivca Harolda Macmillana, ker je »izdelal zelo rafinirano taktiko varanja, ki je zaslepila tako Alexandra kot oficirje na terenu.« Če bi bilo mogoče to dokazati, bi bilo sklicevanje vojakov na politično odločitev upravičeno. Tolstoj je to teorijo razvil v knjigi Minister in pokoli (The Minister and the Massacres, 1986), kjer je precej uporabljal moje dokumente.
Knjiga, ki je postala uspešnica, je rezultat temeljitih raziskav v britanskih in ameriških arhivih in je pripovedovala o repatriacijah z velikim znanjem in vnemo. Na začetku ugotavlja, da je Harold Macmillan, ko je bil kot minister dodeljen Alexandrovemu glavnemu štabu v Caserti in je imel nalogo, da mu daje politične nasvete, »v veliki meri organiziral celotno zadevo«, ne da bi ga informiral. Zadnje poglavje v knjigi zaključuje Tolstoj z domnevo, da je KGB morda imela vpliv na Macmillana ves čas njegove kariere, ko je bil obrambni minister, zunanji minister in predsednik vlade. Močan namig na rusko izsiljevanje je v skrivnostnem zaključku: »KGB je najbrž imela najboljšega od razlogov, da je poznala celotno zgodbo, za katere razkritje je Zahod potreboval štirideset let.«
Ta insinuacija, prav na koncu sijajne knjige, je povzročila vznemirjenje. Konservativna stranka je Tolstoja obtožila, da je omadeževal ugled najodličnejšega veterana. Tudi jaz sem mislil, da je teorija o zaroti neupravičena in je, paradoksno, pripisala veliko krivdo mojemu junaku Alexandru, ker ni uvidel, kakšne posledice bodo imela povelja, izdana v njegovem imenu – nekatera od njih so bila protislovna – in ker je odlašal s svojim obiskom v Avstriji, dokler niso bile repatriacije že skoraj končane. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi bil Macmillan zavestno udeležen v zaroti proti feldmaršalu, glavnemu poveljniku, in hkrati svojemu najboljšemu prijatelju v zadevi, ki je zahtevala njuno tesno sodelovanje. Tudi ni imel nobenega motiva, da bi ga varal. Ni gojil nobenega posebnega sovraštva do kozakov ali protititovskih Jugoslovanov. Dejansko se je instinktivno nagibal k temu, da bi jih zaščitil. Leta 1984 je objavil svoj dnevnik iz tistega časa – kdo drug bi ga obdržal v tajnosti – v katerem je izrazil svoje negodovanje, da so bili kozaki poslani v »suženjstvo, mučenje in verjetno smrt«, vendar je zaključil, da ni bilo nobene druge možnosti, če naj bi držali besedo, ki jo je dal Churchill Stalinu v Jalti, in dobili nazaj od Rdeče armade svoje osvobojene vojne ujetnike. Kot civilist Macmillan ni mogel svetovati petemu korpusu, naj repatriira juge, ko je 13. maja obiskal Celovec, ampak se je ”strinjal” z usodnim poveljem, ki ga je general Robertson izdal v Alexandrovem imenu, in po Alexandru Kirku, svojem ameriškem kolegu v štabu v Caserti, ga je ”priporočil”. Njegov vpliv je bil tako močan, da so se podrejeni štabi še tedne zatem sklicevali na ”Macmillanov nasvet” in celo na njegov ”ustni ukaz”, ko so opravičevali svoje ravnanje.
Macmillana ne obtožujem zaradi dvoličnosti, ampak zato, ker ni uporabil svojega vpliva na poveljnika, ki bi ustavil tisto, kar je bil nedvomno strašen zločin, in ker je bila njegova indiferentnost v povezavi z Alexandrovo brezbrižnostjo v zadnji konsekvenci odgovorna za zločin. Macmillan nasproti podrejenim ni nikoli poudarjal pomembne razlike med Sovjeti in ”belimi” Rusi, emigranti, ki niso nikoli živeli v Sovjetski zvezi in jih zato ni bilo treba vrniti. V Avstriji jih je bilo kakih tri tisoč, med njimi mnogo starejših generalov, skupaj z njihovimi nemškimi oficirji, in vse so ”repatriirali” v državo, katere državljani nikoli niso bili; tam jih je čakala takojšnja smrt ali počasno umiranje v sibirskih taboriščih. Macmillan tudi ni podrobneje raziskal našega nečloveškega ravnanja z jugi. Nikoli se ni vrnil v Avstrijo. Nikoli ni svetoval Churchillu (s katerim je bil na vrhuncu krize dva dni v Chequersu), naj napravi vse, kar je mogoče, da bi preprečil pokole. Ni upošteval bolj humane politike zunanjega ministrstva Združenih držav. In nikoli ni resno preudarjal o [Stran 086] drugačnih možnostih. Kar zadeva kozake, bi lahko vztrajal pri selekciji, ločil bi bele od rdečih, in podprl Alexandrovo pobudo, naj jih pošlje na zahod Eisenhowerju namesto na vzhod Stalinu. Kar zadeva Jugoslovane, bi lahko svetoval, naj jih s tovornjaki, ki so pripeljali zaloge, pošljejo v Italijo, ali pa jih ponovno oborožijo z nemškim orožjem in pošljejo v boj proti Titu, če je bila to edina pot, da spravijo partizane s Koroškega.
Naredil ni nič od tega. V svoji biografiji Harolda Macmillana je Alistair Horne, ki je o svoji stvari razpravljal z njim nič manj kot ob osmih različnih priložnostih, prišel do sklepa, da ga je zadeva »mučila bolj, kot je bil pripravljen priznati«, a v javnosti je Macmillan ostal neomajen. Zakaj? Njegova malomarnost – če ne uporabimo hujše besede – je bilo nekaj, za kar bi se v zadnjih letih življenja lahko opravičil, ne da bi izgubil čast. V resnici bi bilo opravičilo častno.
Tolstoj je še nadalje vztrajal, da »je resnično gotovo, da je Macmillan varal Alexandra« (Spectator, 23. maja 1992), in ponavljal, kar je povedal v svoji knjigi Minister in pokoli. Junija 1989 je založnik knjige Century Hutchinson na nasvet svojih odvetnikov, in ne da bi se posvetoval z avtorjem, sklenil dogovor z lordom Aldingtonom (Macmillan je umrl 1986, ne da bi začel sodni postopek), da knjige ne bo več tiskal, in mu plačal 30.000 funtov odškodnine, čeprav nobeno sodišče knjige ni obsodilo kot obrekovalsko. Leto kasneje, po velikem procesu, so Aldingtonovi odvetniki pisali vsem javnim knjižnicam v Angliji in Walesu in jih posvarili, da bi nadaljnje izposojanje knjige pomenilo obnavljanje obrekovanja. Večina je ubogala. V Bodleiani so povedali Ianu Mitchellu, časnikarju, ki je bil na Tolstojevi strani, da je knjiga »v rezervirani zbirki in je ni mogoče dati na vpogled«. V Univerzitetni knjižnici v Cambridgeu so mu rekli: »Knjiga spada v fond z omejeno izposojo, bojimo se, da vam je ne moremo pokazati.« Londonska knjižnica bralcem knjige tudi kasneje ni hotela izposojati in ko sem preverjal spomladi 1977, knjiga ni bila dostopna v nobeni kentski knjižnici. Očitno si noben knjižničar ni upal tvegati preganjanja in bilo ni tudi nobenega skupnega protesta proti takemu omejevanju svobode govora, ki je bilo brez precedensa.
Prišlo je še do drugega poskusa za ”omejitev škode”. Brigadni general Anthony se je sam [Stran 087] lotil raziskovanja celotne zadeve in je septembra 1988 objavil vmesno poročilo. On in njegovi tovariš, Christopher Booker, sposoben časnikar, lord Brimelow, bivši visoki uradnik v zunanjem ministrstvu, in brigadni general Tryon-Wilson, ki je bil leta 1945 višji administrativni oficir v petem korpusu, so trdili, da nimajo nobenega drugega motiva kot »spraviti zadevo v red«. To je bila zasebna raziskava, na stroške avtorjev in brez kake uradne podpore ali pomoči razen tega, kar je bilo dostopno vsakemu zgodovinarju, tudi Tolstoju. S temi trditvami se mnogi niso strinjali, prav tako tudi ne z zaključki. V predgovoru je bilo ugotovljeno: »Zelo hude obtožbe so bile izrečene proti britanskemu ministrskemu predsedniku (Macmillanu) in vsa zadeva je delovala negativno na ugled britanske armade.« Ni bilo presenetljivo, da je poročilo ugotovilo, da ni bilo nobene ”celovške zarote” (s čimer se strinjam tudi jaz) in da je bilo ravnanje petega korpusa, čeprav obžalovanja vredno, pooblaščeno in v skladu s ”operativnimi okoliščinami” in da Macmmillana nikakor ni mogoče grajati.
Ko je bilo to Cowgillovo vmesno poročilo objavljeno, sem napisal dolgo kritično pismo Christopherju Bookerju in on me je povabil, da se sestanem z njim, Cowgillom in Brimelowom na kosilu v Carltonovem klubu. Tryon-Wilson se je opravičil; skrbel je za ovce v Cumbriji. To je bilo eno od najneprijetnejših kosil, ki sem jih kadarkoli zaužil v kakem londonskem klubu, vendar so bili naši razgovori prijateljski. Brimelow je bil od vseh treh edini, ki je izražal osebno sovraštvo do Tolstoja; nikoli ne bi sedel z njim v istem prostoru, češ da ima raje debate na ”gentlemanski” ravni. Cowgill je priznal, da je Tolstoj naredil državi uslugo, ko je odkril dokumente, na katerih je v veliki meri temeljilo njegovo lastno poročilo, in da se vsi strinjamo v tem, da je bila storjena velika krivica. Vendar se mi je zdelo, da, čim bolj razbremenjujejo Macmillana in vrhovno poveljstvo, tem bolj obremenjujejo peti korpus, katerega komandant je bil general Charles Keightley in načelnik štaba Toby Low, kasnejši lord Aldington.
Aldington je bil edini še živeči višji oficir, ki je bil zapleten v zadevo, in Tolstoj je hotel dokazati njegov del odgovornosti. Vedno je trdil, da ni hotel izzvati Aldingtona, da bi ga ta sodno preganjal, ampak dejansko je zaradi čudnega spleta okoliščin napravil prav to.
Slikar in trgovec z nepremičninami v Turnbridge Wellsu Nigel Watts je gojil dolgoletno zamero proti Aldingtonu, predsedniku zavarovalne družbe Sun Alliance, ker ta ni dovolil, da bi zadeva njegove sestre prišla pred zavarovalniškega ombudsmana, zato ker ni vložila priziva v šestmesečnem dovoljenem roku. Watts je slišal za Tolstojev spor z lordom in mu je predlagal, da bo objavil sramotilno poročilo o Aldingtonovem vedenju v avstrijski aferi. Tolstoj se je nespametno strinjal, in ko je dobil Wattsov osnutek, je bil ta tako poln napak, da ga je sam ponovno napisal. To je bil dokument z naslovom Vojni zločini in skrbništvo winchestrskega koledža (War Crimes and the Wardenship of Winchester College). Razmnožen je bil tipkan letak na štirih straneh, slabo oblikovan in neroden za uporabo, ki je postal znan kot »winchestrski pamflet«. Deset tisoč izvodov je bilo razdeljenih kuratorjem winchestrskega koledža, katerega častni skrbnik oz. predsednik je bil Aldington, staršem gojencev, vsem članom obeh domov parlamenta, tisku in Aldingtonovim sosedom v Kentu. Namen je bil opozoriti, da človek, ki je kriv za tako strašne zločine, ni vreden biti skrbnik tako odlične šole.
Ko sem leta 1987 prvič videl pamflet, so me osupili nekateri odstavki. Začel se je z dovolj preprostim povzetkom zgodbe o repatriacijah, nato se je nadaljeval tako: »Človek, ki je izdal vsa povelja in organiziral vse podrobnosti laži in brutalnosti, ki so privedle do teh pokolov, je bil brigadni general Toby Low,« in nakazoval, da tudi če je zgolj ubogal ukaze, »bi bil še vedno kriv hudega kršenja vojnih zakonov in zakonov človečnosti … Zakrivil je velik vojni zločin, popolnoma se zavedajoč, da višje poveljstvo kar se da barbarskih in nečastnih vidikov njegove operacije ni nikoli odobravalo in ga ni pooblaščalo zanjo, in vedoč, kakšna kruta usoda čaka repatriirance.«
To je bila huda obdolžitev. Še hujše je sledilo: »Lord Aldington je bil že večkrat obtožen v knjigah in člankih, v tisku in v javnosti, da je hud vojni zločinec, katerega dejanja se lahko primerjajo z največjimi mesarji nacistične Nemčije ali Sovjetske Rusije.« Na dokumentu ni bilo podpisa niti ni bila omenjena Wattsova zamera. Toda Watts je priznal odgovornost zanj in Tolstoj svoje avtorstvo. Aldington je Wattsa tožil za odškodnino in po svoji lastni želji se mu je Tolstoj pridružil kot soobtoženec.
Tolstojevi odvetniki so kmalu stopili v stik z menoj, da bi pričal na sodišču in dal svoje dokumente na razpolago obema stranema. Pojasnil sem, da čeprav sem pripravljen podpreti vse, kar je Tolstoj napisal o obsežnosti naše akcije, ne morem sprejeti njegovih trditev, [Stran 088] da jo je Aldington organiziral v vseh podrobnostih in da je njegova krivda tolikšna kot krivda največjih vojnih zločincev v Nürnbergu. Največ, kar sem bil pripravljen izjaviti na sodišču, je bilo, da Tolstoj ni pričakoval, da bodo njegove trditve v pamfletu razumljene dobesedno, in da jih je napisal pod hudim čustvenim pritiskom. Osebno sem si mislil, da je močno pretiraval. Kako naj bi Aldington organiziral vsako podrobnost, če so bile podrobnosti prepuščene podrejenim in če je zapustil Avstrijo en teden, preden so se pričele repatriacije kozakov? Imenovati ga odgovornega je pomenilo, da je bil odgovoren on sam, kar je bilo v tesno prepleteni poveljevalni strukturi nemogoče. Če je bil ”vojni zločinec”, smo bili to vsi, ki smo sodelovali pri uresničitvi načrta. Osrednje vprašanje je bilo, čigava je bila zadnja odgovornost. Toda sodišče se ni moglo ukvarjati s tem. Vprašanje za poroto je bilo lahko le, ali so Tolstojeve obtožbe Aldingtona upravičene.
Da bi si pred pričetkom sojenja osvežil spomin, sem avgusta 1988 s Tolstojem potoval v Avstrijo. V najetem avtomobilu sva prevozila koroško podeželje, kjer so me polja, zelena in mehka kot trate, razgibani gozdovi, pravljične hišice, šilasti zvoniki in jezera z vijugastimi bregovi spomnili idiličnega ozadja teh strašnih dogodkov. Spet sem obiskal kolodvora v Podrožci in Podgorju, peljal sem se do ljubeljskega prelaza na meji med Avstrijo in Jugoslavijo in obiskal vetrinjsko taborišče ter most pri Borovljah. Dve noči sva ostala v Pliberku kot gosta grofa Aripranda Thurna v njegovem mračnem srednjeveškem gradu, kjer se je dogajala konferenca med britanskim brigadnim generalom in partizanskim kapetanom, ki je povzročila pokol tisočev Hrvatov 16. maja. Teh dogodkov, nam je povedal grof, se starejši ljudje še spominjajo; mlajšim pa so tako odmaknjeni kot srednjeveška kuga. Naslednjega dne sva se peljala v Judenburg, kjer so bili kozaki izročeni Rdeči armadi na mostu; z njega so se mnogi vrgli v lažjo smrt. Po povratku v Celovec se mi je pridružila hči Rebeka in vzel sem jo s seboj na prizorišča svojih zločinov. Zadela sva 250 šilingov v kazinu v Vrbi in se nato odpeljala v hribe v Kitzbühel, kjer sva prebila štiri srečne dni. Vse to je bilo pred viharjem.
9.1.5. Sojenje
[Stran 089]
Tobyja Aldingtona nikoli nisem dobro poznal, vendar sva se seznanila že pred mnogo leti, najprej v armadi, kolikor sta dovoljevala najina različna čina, nato v spodnji zbornici, kjer je bil minister za trgovino in podpredsednik konservativne stranke, nazadnje sva bila soseda v Kentu, kjer sva se priložnostno srečevala pri krajevnih dogodkih. Nikoli pa ni bil povabljen v mojo hišo ali jaz v njegovo do poletja 1987, ko je predlagal, da bi se srečala in se posvetovala o njegovi nameravani tožbi proti Tolstoju. Do tega srečanja nikoli ni prišlo, ker ni mogel pristati na mojo zahtevo, naj bo navzoča tretja oseba (predlagal sem lorda Deedesa, prijatelja naju obeh) in da lahko vsak od naju pove svojim odvetnikom, kaj je drugi rekel. Povedal sem mu tudi, da sem jaz v nekem smislu priča nasprotne stranke, ker sem nameraval nastopiti za Tolstoja in ker sem menil, da je bila repatriacija jugov ”sramotna”.
Nisem ga videl, dokler se nisva srečala na sodišču. ”Srečala” je pretirano, kajti čeprav sva sedela v isti prednji klopi ves čas sojenja, ločena samo po mladem odvetniku Lindsayu Georgeu, nisva govorila, dokler nisem podal svoje izjave. Nato sem šel prek hodnika v moško toaleto in tam našel še nekoga, lorda Aldingtona. Položaj je bil neroden, ker sem o njem povedal nekaj neprijetnih stvari. Zajecljal sem: »No, Toby, bojim se, da je vse to za vas precejšnja obremenitev.« Odgovoril je: »Deset ur sem potreboval, da sem si opomogel od tega, da so me imenovali morilec.« Začel sem ugovarjati, da nisem rekel niti mislil nič takega, a medtem se je zapel, v resnici in v prenesenem pomenu. Od takrat ga nisem videl. Mora me imeti za sovražnika, toda v mirnem času nisem navajen imeti sovražnikov. 1994. leta sem neko sosedo povabil na kosilo, pa je odklonila z opravičilom: »Vidite, jaz sem dobra prijateljica Tobyja Aldingtona.« To me je zabolelo. Čeprav sem ji njeno lojalnost do Tobyja štel v dobro, sem menil, da zavrnitve nisem zaslužil. Morala si je predstavljati, da sem na vse načine spodbujal Tolstoja, naj ga preganja, čeprav sem jaz storil vse, da bi ga zadržal.
Toby Aldington je napravil sijajno kariero. V vojni je dobil odlikovanje za odlično ravnanje v boju (DSO) in je postal drugi najmlajši brigadni general v britanski armadi. Ko je bil minister, so ga imeli za enega najožjih svetovalcev Edwarda Heatha. Harold Macmillan ga je nagradil s plemstvom. V poslovnem svetu je bil predsednik ali direktor mnogih družb poleg Sun Alliance, kar mu je pomagalo pri sodnih stroških, in bil je predsednik uprave londonskega pristanišča. Nikoli pa ni postal splošno znan, vse do tega sojenja. Publiciteta mu ni bila neprijetna, a zdi se, da ga ni privlačila. Imeli so ga za člana visoke družbe, bil je član klubov Beefsteak in Carlton, visok teorijevec, nič bolj ksenofobičen kot drugi člani njegovega razreda, veselega, bolj mornariškega kot vojaškega vedenja, čustven (med sojenjem je jokal), družinski človek in skrajno zakrknjen, kar se tiče njegove vloge v Avstriji.
Prepričan sem, da je tako omikan človek simpatiziral z žrtvami ukazov, vendar tega med sojenjem ni pokazal. Razumljivo, da je bil njegov glavni namen razbremeniti se. Trdil je, da je ravnal natančno po poveljih, ki jih je prejel, vendar, če je bila v teh poveljih kakršnakoli dvoumnost, nikoli ni omogočil jugom in kozakom, da bi se z njo okoristili. Lahko bi bil rekel generalu Keightleyu: »Mislim, sir, da so nam naročili nekaj, kar ni samo nečloveško in v nasprotju s tradicijo armade, ampak tudi nepotrebno. Dovolite mi, da predlagam osmi armadi alternativno možnost, npr. da pošljemo juge na Tirolsko ali v Italijo in da preberemo kozake.« Toda ni naredil tega. Niti ni, kolikor vem, nikoli obiskal vetrinjskega taborišča ali železniških postaj. V intervjuju za BBC leta 1985 je dopustil, da bi bil svetoval generalu drugače, ko bi bil vedel, da bodo Jugoslovane umorili, a tega ni vedel. Nihče mu ni povedal.
Tako je na sojenju pomemben del dokazovanja zadeval njegovo domnevno nevednost, kakšna bo usoda repatriirancev. Tolstojev ugovor je bil, da če je res verjel Titovemu odposlancu, da bodo z njimi lepo ravnali, je bil v korpusu edini, ki je mislil tako. Moral je vedeti za pokol pri Pliberku in za Titovo neupoštevanje ženevske konvencije. Tudi če nikoli ni bral mojih poročil o položaju, je imel [Stran 090] na voljo mnogo drugih virov za informacije in čudil sem se, da moja svarila nikoli niso prišla dlje od glavnega štaba šeste oklepne divizije, kamor sem jih vsak dan pošiljal. Toga vojaška pravila so mi onemogočala, da bi se Tobyju Lowu ali njegovemu generalu osebno približal. Danes mislim, da bi bilo bolje, ko bi bil to storil.
Tu ni treba, da bi navajal celotno dokazovanje na procesu, ki se je začel na visokem sodišču 3. oktobra 1989 in je trajal sedem tednov. Vsak dan sem prihajal iz Sissinghursta v London in sedel na sodišču ter poslušal zagovore in dokazovanja, ki jih bom moral kasneje ali podpreti ali ovreči. Najeta sta bila dva vrhunska odvetnika, Richard Rampton za Tolstoja in Charles Gray za Aldingtona. To je bila moja prva izkušnja z velikim sojenjem in očarala me je veščina, s katero sta advokata obvladovala snov, ki jima je bila dotlej neznana, ter spretnost in zgovornost njunih govorov. Velik vtis je tudi napravila name pozornost, s katero je porota spremljala dokazovanje; dvanajst moških in žensk je z nami sedelo vsak dan, toda njihova anonimnost ni bila prekršena do konca. Manj mi je bil všeč sodnik Michael Davies, preprosta stara duša, ki na dokazovanje ni reagiral z ostrino obeh odvetnikov, in zdelo se je, da ga precej spravlja iz ravnotežja dejstvo, da je bila večina prič starejša od njega. Precej jasno nam je dal čutiti, da bi bil on, ko bi bil član porote, na Aldingtonovi strani. Povedali so mi, da je to čisto legitimno. Sodniku ni treba nastopati popolnoma nevtralno. Dejansko je njegova dolžnost, da nakaže, katera stran tehtnice ima po njegovem mnenju večjo težo. To napravi na znani način, tako da posredno nakazuje lastno mnenje (»Porotniki, vi lahko mislite – vendar je seveda popolnoma vaša stvar, da odločite – da … «) in pri svojem povzemanju lahko izbere izmed nasprotujočih si argumentov tiste, ki en vidik bolj poudarjajo kot drugega.
Lord Aldington je bil prvi poklican da priča. Nadel si je veseljaški način, vedenje ”šaljivega fanta”, toda njegova drža ni bila odbijajoča, bil je dostojen, vljuden, pameten in izkušen vojni junak, politik in poslovnež. Povedal je znano zgodbo: izvajal je samo ukaze; vedno je poročal nadrejenim, kaj dela; pridobil je njihovo soglasje; njegov motiv je bil očistiti teren za primer vojne s Titom; nikoli ni dobil nobenega mojega poročila o položaju; zapustil je Avstrijo, potem ko je izdal zelo malo ukazov glede kozakov. Ničesar takega ni bilo, česar bi se lahko sramoval.
Potem je bil na vrsti Tolstoj. Njegova žena Georgina je sedela poleg mene; s seboj je pripeljala dve starejši hčerki, Aleksandro in Anastazijo, da bi podprli svojega očeta in da bi to koristilo njuni vzgoji. Nikolaj Tolstoj je pričel pričevanje brez prednosti, da bi imel za seboj javno mnenje. V londonskih večernih družbah, kjer je bila zadeva trenutno edini predmet pogovora, so menili, da ni ”fair” preganjati petinsedemdesetletnega človeka zaradi nečesa, kar lahko je ali pa tudi ni storil v svoji mladosti; slabo je bilo tudi, da je bil povezan z Nigelom Wattsom, katerega maščevalnost je prekrila Tolstojeve najbolj častne motive. Nikolaj je mislil, da se bo zanj vse dobro končalo. Jaz nisem mislil tako. Zelo težko bo lahko opravičil skrajno ostri jezik winchestrskega pamfleta. Vse je bilo odvisno od vtisa, ki ga bo napravil na poroto.
Na prostor za priče je stopil 25. oktobra. Tega dne sem si zapisal v dnevnik:
Oblečen je v moder suknjič z zlatimi gumbi in simpsonove hlače, videti je mlad, britanski, kot mornariški oficir pred vojnim sodiščem, ki pričakuje, da bo oproščen. Nastopa razločno, mirno, z dobrim poznavanjem stvari, čisto drugače od norega kozaka, ki ga je po pripovedovanju pričakovala porota. Rampton poskuša poudariti njegovo ‘duševno stanje’, ko je pisal pamflet, in njegovo nezmernost opravičuje z njegovo ‘naravno vnemo za razkrivanje resnice’. To je pametna in v resnici edino možna obramba.
Ko je Charles Gray začel z navskrižnim izpraševanjem, je Nikolaj postajal vedno odločnejši. Rekel je, da bi bil nemški oficir, ki bi bil odgovoren za usodo sedemdesetih tisočev, gotovo obtožen vojnega zločina. Gray je poskušal najti izhod. Kaj je vojni zločinec? Ali je to oseba, ki sodeluje pri politiki, ki nepričakovano privede do pokola? V tem primeru so tudi Churchill, Alexander, Macmillan, McCreary (komandant osme armade) in kapetan Nicolson (vedno me je imenoval tako, prvič po štiridesetih letih) vojni zločinci. Nikolaj je odgovoril, da je bil Toby Low eden od maloštevilnih, ki bi bili stvar lahko zaustavili. Nato je raztrgal lažnivo poročilo generala Murraya. Ta dan je končal z bleščečim napadom na Cowgilla, ki je sedel v zadnji vrsti z Alistairom Hornom. Nisem vedel, da je zmožen tolike vneme in zgovornosti, in sem mislil, da sem mu svetoval narobe, naj ostane miren, hladen. Vseeno sem mu na koncu pričanja prisodil samo 45 do 55 odstotkov možnosti za zmago.
Priče obrambe so bili razen mene večinoma jugoslovanski begunci, ki smo jih z ogromnimi [Stran 091] stroški spravili v London iz Kanade, s Tasmanije, iz Južne Amerike in Združenih držav, da bi pričali, kako so z njimi slabo ravnali Britanci, Rusi, Nemci in partizani. Toda obe strani sta se strinjali, da so se izročitve in pokoli v resnici dogodili, tako da je bilo njihovo pričanje nepomembno. V njihovo veliko razočaranje jim niso pustili povedati zgodb, ki bi lahko omehčale srca porotnikov. Britanskih prič je bilo malo, ker je bila večina že mrtva. John Buchanan, brigadni major prve gardne brigade, se o stvari ni mogel spomniti nič in ni imel nobenih pisem ali dnevnikov, ki bi mu pomagali. William Bell, ki mi je pokazal svoja pisma, v katerih je izražal obup nas vseh, razumljivo ni hotel pričati proti Aldingtonu, če bi se lahko zdelo, da podpira Wattsa. Lahko bi ga uradno pozvali, a jaz sem bil proti temu, ker je prisiljena priča slaba priča in ker sem mislil, da bom lahko sam dovolj dokazal, kaj se je zgodilo in kako smo pri tem čutili.
13. novembra, dan zatem, ko je padel berlinski zid, sem stopil na prostor za priče. Moje pričanje je trajalo dva dni, vsega pet ur. Najprej me je Richard Rampton vodil skozi dogodke do ustanovitve vetrinjskega taborišča in ukaza za repatriacijo jugov.
»Ko ste prejeli ustno povelje, je bila reakcija v vaši brigadi taka, da niste verjeli. Je to res?«
»Pravilno.«
»Ko je prišlo pisno povelje naslednjega dne, kakšna je bila reakcija takrat?«
»Menili smo, da bo to ena najsramotnejših operacij, ki jih je bilo britanskim četam kadarkoli ukazano opraviti.«
Ko sem to rekel, je lord Aldington, ki je sedel prav pod menoj, skril obraz v dlani, ne zaradi očitkov vesti, ampak od presenečenja, da sem lahko izrekel tako hudo obtožbo.
»To se zdi zelo huda reakcija. Ali lahko poveste razlog zanjo?«
»Ukazano nam je bilo izročiti, po našem mnenju v skoraj gotovo smrt, tisoče ljudi, ki so se nam predali in ki so nam zaupali, in sedaj smo morali zlorabiti njihovo zaupanje in jih poslati k njihovim smrtnim sovražnikom.«
Drugega dne me je navskrižno spraševal Charles Gray. Vsaka priča ima pred še tako spretnim odvetnikom prednost, da o stvari ve več kot spraševalec, in če nima kaj skrivati, se nima česa bati. Spraševal me je, kakšni so bili na visoki ravni poveljevanja načrti za izgon Tita s Koroškega s silo, in lahko sem mu povedal, da na naši ravni o tem nismo imeli pojma, dokler kritični položaj ni minil. Repatriacija se je pričela točno tistega dne, ko se je Tito začel umikati.
Nato me je spraševal o poročilu o položaju, v katerem sem na povelje generala Murraya napisal laž, da smo pričakovali, da se bo z jugi zelo lepo ravnalo.
Mr. Gray: »Če bi povedali resnico, ne bi bili zelo popularni.«
»Res je.«
Sodnik: »Ali bi bilo to res pomembno? Niste bili poklicni oficir in vojna je bila končana.«
»Gospod, sedaj čutim, da bi generala Murraya ne bil smel ubogati. Morda bi bil prišel pred vojno sodišče in bi bil šel v zapor za eno leto. Toda ohranil bi bil dobro ime.«
Končal sem pričanje, ne da bi mi bilo treba odgovoriti na pričakovano Grayevo vprašanje: »Ali se strinjate z grofom Tolstojem, da je lord Aldington organiziral vse podrobnosti, ki so vodile do pokolov, in da je njegovo ravnanje možno primerjati z najhujšimi nasilji nacistov?« Pripravil sem si odgovor in posvaril Nikolaja, da bo tak: »Ne, ne strinjam se. Grof Tolstoj je dopustil pretiravanje, ki ga dejstva ne opravičujejo. Mislim, da je to, kar se je zgodilo, vojni zločin, vendar ne mislim, da je lord Aldington vojni zločinec. Vendar pa je izvajal povelja prizadevno in, očitno, ne da bi bil razmišljal o namenu, posledicah in alternativah.« Vendar pa mi tega vprašanja niso zastavili.
Zaključna govora obeh odvetnikov sta bila sijajnejša kot podobni govori v parlamentu, toda sodnikov povzetek je bil bolj vsakdanji. Brezhibno je razložil zakonska določila o obrekovanju, ko pa je prišel do pregledovanja dokazov, ni naredil dosti, da bi pomagal Tolstoju. Kot je Rampton zvito pripomnil, od sodnika ni mogoče pričakovati, da bo govoril za obrambo. Pogosto je rekel poroti: »Če mislite, da je Nicholson precejšnja neroda, je to povsem vaša stvar.«
In ko je govoril o nekem Tolstojevem pismu, je vprašal: »Ali je to pismo uravnovešenega zgodovinarja ali pismo fanatika?« Kasneje je Nigel Watts zakričal: »Vaše povzemanje je sramota za sodniški poklic,« odvihral iz dvorane in se ni nikoli več pojavil. V dobro pa lahko štejemo sodniku Daviesu, da ga ni dal aretirati zaradi žalitve.
Sodba je bila izrečena 30. novembra 1989. [Stran 092] Porota je na vsa vprašanja odgovorila v korist Aldigtonu in mu dosodila povrnitev sodnih stroškov in 1,5 milijona funtov odškodnine; to je bila trikratna najvišja odškodnina za razžaljenje časti do tedaj. Sodnik je nato še prepovedal Wattsu in Tolstoju še kdaj ponoviti obrekovanje. Nekateri časopisi so poročali, da je bila razsodba sprejeta z vzdihi osuplosti, jaz pa se spominjam, da je nekaj sekund vladala grobna tišina, ki jo je pretrgal vzdih Anastazije Tolstoj, stare štirinajst let. Oče ji je tolažilno položil roko na ramena in jo je odpeljal. Pred sodiščem je lord Aldington izjavil v televizijske kamere: »Vzradoščen sem, da je rešeno moje dobro ime.«
9.1.6. Epilog
Reakcije tiska niso bile tako določne. Simon Jenkins je v Sunday Timesu povzel to, kar so mislili mnogi: »Lord Aldington se je izkazal za neokusno figuro. Njegova glavna razlaga – ‘ubogal sem povelja’ – je v bistvu enaka, kot so jo uporabljali nekateri od nürnberških obtožencev. Še zmeraj neprijetno zveni v ušesih. Povelja so lahko pravična ali nepravična in poslušnost poveljem prav tako. ‘Izbrali smo nemške oficirje in smo jih postrelili.’« Toda nadaljeval je: »Tolstoj je strastno zasledoval Aldingtona, meril je nanj kot na vidni člen v verigi odgovornosti. To ni bilo prav.« Res je, da je Aldington pritegoval več kot svoj lastni delež krivde, ker je bil edini preživeli. Menil sem, da bi morala biti preiskava razširjena tako, da bi odkrila, kdo je bil v resnici odgovoren. Cowgill ni napravil tako. Proces se je zanimal za odgovornost enega samega človeka. Uradna vojna zgodovina se je izognila bistvenemu vprašanju. Poveljevalna veriga je segala od Churchilla in Edena v Jalti do valižanskega stražarja, ki je v Podrožci zaklenil zadnji živinski vagon. Ali ne bi bilo moralo priti do nepristranske raziskave, ki bi jo vlada podpirala, a ne vodila? To sem predlagal svojemu poslancu siru Patricku Mayhewu, ki je bil takrat vrhovni javni tožilec. Ta je o tem poročal Tomu Kingu, obrambnemu ministru, in Douglasu Hurdu, ministru za zunanje zadeve. Oba sta odgovorila, da je to sedaj stvar zgodovine. Zdelo se je, da je s tem zadeva zaključena.
Ne čisto. Tolstoj je bil odločen, da se bojuje naprej. Ker je zaradi sodnih dolgov bankrotiral, Aldingtonu ni mogel plačati niti stroškov niti vsaj dela odškodnine, za katero je Aldington ponudil znižanje od 1.500.000 funtov na 300.000 funtov. Prijatelji v Angliji in v tujini so prispevali v družinski fond, ki smo ga upravljali Ludovic Kennedy, poslanec Bernard Braine in jaz, tako da so Tolstojevi še lahko prebivali v svoji hiši v Albingdonu in šolali otroke; medtem je Nikolaj zbiral dokaze za priziv.
Čustveno je bil zavzet s stvarjo mnogo bolj kot katerikoli od njegovih britanskih pomočnikov. Sam je bil napol Rus, čeprav je bil rojen v Angliji in vzgojen na Wellington Collegeu in Trinity Collegeu v Dublinu, in je globoko občutil krivico, storjeno kozakom, posebno emigrantom med njimi: odločen je bil, da jih maščuje. Skoraj prav tako je bil prizadet zaradi Jugoslovanov. Meni se je zdelo, da je že s svojima dvema knjigama o tej zadevi in z objavo dokazov v Cowgillovem poročilu ter na sojenju zadosti napravil za stvar; z nadaljevanjem bi samo nadlegoval sodišče in dolgočasil publiko ter ne bi nič prispeval k uspehu. Ludovic Kennedy je čutil enako in skupaj sva ga hotela prepričati, naj opusti nadaljnje pravdanje.
Februarja 1991 sem mu pisal:
Vztrajate pri tem, da boste nadaljevali zadevo na evropskem sodišču in na angleških sodiščih; s tem si nalagate hudo obremenitev in velike stroške. Pišete biltene, ki so tako pristranski v vašo korist in tako polni strupa do nasprotnikov, tako žaljivi za britanski sodni sistem, da se morajo celo tisti, ki vas podpirajo, vpraševati, ali vas ni obsedenost s to stvarjo čisto obnorila … Dobili ste moralno zmago; sedaj ste v nevarnosti, da s pretiravanjem to prednost zavržete.
Nič ni pomagalo. Nihče, ki se je boril za svojo stvar tako dolgo in tako pogumno, se ne da zaustaviti s svarili prijateljev. Georgina je svojega moža ves čas podpirala in s skromnimi finančnimi sredstvi je znala imenitno ravnati. S čudovito odločnostjo je Tolstoj nadaljeval svojo križarsko vojno in se osebno udeleževal zaporednih sodnih zaslišanj, čeprav mu je pogosto brezplačno pomagal Richard Rampton. Ni mu manjkalo občudovalcev. [Stran 093] Tako kot jaz so mu verjeli, da ima, kljub svojim nerazumljivim obtožbam, moralno resnico na svoji strani. Ugledni ljudje, kot Aleksander Solženicin, Graham Greene in Hugh Thomas, so mu odkrito izrazili svojo naklonjenost. Fotografije njegove privlačne družine so se redno pojavljale v ilustriranih magazinih in o zadevi je predaval v mnogih tujih državah. Njegov soobtoženec Nigel Watts je bil pri upoštevanju prepovedi manj previden in je bil obsojen na osemnajst mesecev zapora, ker je imenoval Aldingtona »najbolj perfidnega in izdajalskega vojnega zločinca v Evropi«, sodišča pa koruptna.
Tolstoj se je pritožil proti sodbi iz leta 1989 in proti višini odškodnine. Pritožba pa ni bila sprejeta, ker ni mogel položiti dovolj denarja kot jamstvo za stroške za primer, da bi spet izgubil. Proti Aldingtonu je vložil obtožbo zaradi krivega pričevanja, češ da novi dokazi, najdeni v Državnem arhivu (Public Record Office), dokazujejo, da je lagal o datumu svojega odhoda iz Avstrije. Obtožba je bila zavrnjena brez javne obravnave. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu je v precej zmedeni razsodbi dopustilo, da je odškodnina pretirana, ni pa se izreklo o bistvu stvari ali o novih dokazih.
Zmeraj se mi je zdelo, da grozi Tolstojevemu domu potop, vendar se mu je nekako posrečilo, da je leto za letom odlagal dan, ko naj bi mu upravitelj konkurzne mase zaplenil hišo, knjižnico in drugo premoženje.
Zaupal sem, da bo, tudi če bo prišlo do katastrofe, splaval na površje z visoko dvignjeno glavo. Vsak obisk pri njegovi družini v Albingdonu je bil poživljajoča izkušnja, prav tako njihovi obiski v Sissinghurstu. Še nadalje sem ga rotil, naj opusti svoje iskanje krivca in naj se povrne k svojemu donosnemu poklicu zgodovinarja in pisca romanov iz dobe ”temnih stoleti”, vendar nisva mogla priti do soglasja.
Prišlo je že do trenutka, ko sem mislil, da bi se zadeva lahko dokončno, če že ne prijateljsko rešila. Leta 1991 je BBC oddajal televizijsko dokumentarno oddajo o naših dogodkih pod naslovom »Britanska izdaja« (A British Betrayal). Temeljila je na čudovito popolnih raziskavah, vsebovala je mnogo arhivskih filmov in zadevo je prikazovala z veliko poštenostjo do obeh strani, čeprav je Aldington odklonil vabilo BBC-ja k sodelovanju in je bil Tolstoj naveden kot ”raziskovalni asistent”. Aldington je napisal pritožbo proti BBC-ju in ugovarjal predvsem naslovu, češ da ni bilo nikake ”britanske izdaje”. Vendar doslej še ni spravil BBC-ja pred sodišče. Škoda. Glede na poštenost oddaje bi se lahko razsojalo, ne da bi oba protagonista prišla v neposreden spor, in oba bi bila nazadnje lahko rešena vzajemnih obdolževanj, ki so jima tako dolgo grenila življenje.
10. Pravkar poslano
10.1. Resnica o domobranskih častnikih v Vetrinju
Janez Grum
10.1.1.
[Stran 094]
Dne 1. okt. 1998 je levo usmerjeni tednik Slovenska panorama na str. 21 in 22 priobčil članek Milice Strgar pod naslovom Domobranski častniki so ostali v Vetrinju. Vsekakor pozornost zbujajoč naslov, vsaj za nekatere bralce.
Svoj članek, ki ga je za poldrugo stran, M. Strgar začne z Novo Slovensko zavezo. Pravi: »Poskus oprati slovenske domobrance zgodovinske krivde, je med nalogami Nove Slovenske zaveze na najbolj izpostavljenem mestu. Za to je potrebna nepregledna vrsta opravil.« Pravi nadalje, da so znana prizadevanja Zaveze očistiti medvojne krivde škofa Rožmana, gen. Rupnika in dr. Hacina. Da to poskušajo z Vukom Rupnikom, ki ga Angleži v Pliberku niso predali. Za tem M. Strgar piše, »da med 8.263 Slovenci, ki so jih Angleži predali (v oklepaju se izraža: »storjeni so bili aranžmani za izročitev«) jugoslovanski armadi, ni bilo nobenega visokega ali višjega domobranskega častnika«. Dodaja, da »ni bilo ne poveljnika Slovenskega domobranstva … oziroma po novem Ljubljanske divizije SNV, ne članov štabnih in prištabnih teles (razen načelnika štaba z enim podoficirjem teh v Vetrinju ni bilo, J. G.), ne poveljnikov (razen enega) polkov, še komandirjev čet ne vseh. Tudi Vuka Rupnika – Vuleta ne«.
In dalje: … »da se niso dali, niso se pustili vrniti, izmaknili so se, izmuznili so se, ušli so po vrnitvi … Iznajdljivosti in domiselnosti jim ni manjkalo, morale pa precej.«
Navedene besede predstavljajo jedro njenega članka. In da bi se bralec res ustavil ob njem, niso omenjene le v tekstu, ampak tudi v debelem in večjem tisku kot vložek čez tri stolpce članka.
Naj najprej navedem tista dejstva iz dogajanja v Vetrinju, ki govore proti njeni trditvi, da ni bilo nobenega visokega ali višjega domobranskega častnika med domobranci, ki so bili predani jugoslovanski vojski.
Dne 27. maja sta bila odpeljana iz Vetrinja tehnični bataljon in policijska skupina, čez 600 ljudi. Poveljnik prvega je bil major inž. Rudolf Škof, poveljnik druge skupine je bil podpolk. Franc Šturm.
Naslednji dan (28. maja) so angleški kamioni odpeljali iz Vetrinja 4. domobranski polk. Prvi del dopoldne na Podrožco, drugega pa popoldne v Pliberk. Poveljnik polka je bil major Anton Mehle. S tem polkom je bila dopoldne odpeljana na Podrožco tudi dopolnilna četa, ki jo je vodil stotnik Franc Pavlovčič. Z drugim delom tega polka je bil v Pliberk odpeljan tudi njegov zdravnik dr. Janez Janež, mnogim Slovencem v Sloveniji in po svetu znan kot misijonski zdravnik na Kitajskem in na Formozi. Naj na kratko omenim že tu, da je Janežu v Pliberku uspelo uiti iz domobranske kolone in se s tem izmakniti izročitvi jugoslovanski vojski.
Dan za tem (29. maja) je bil odpeljan iz Vetrinja v Pliberk ves 3. polk. Njegov poveljnik je bil major Maks Kunstelj. Na Podrožco pa je bil ta dan odpeljan artilerijski divizion, ki mu je bil poveljnik podpolk. Gabrijel Hočevar. (Ta divizion je 7. in 8. maja z ljubljanskega gradu in Barja uspešno zadrževal partizanski pohod proti Ljubljani.)
Ni mi znano, kateri skupini, a najbrž Hočevarjevi, se je pridružil tudi podpolkovnik Miroljub Stamenković. Od jeseni 1944 do 8. maja 1945 je bil poveljnik novomeške domobranske skupine. Pri Radečah je zbranim domobrancem dal na prosto, ali da odidejo v domače kraje, se tam skrivajo, ali pa se mu pridružijo na poti proti Avstriji, na Koroško. Pridružila se mu je le manjša skupina in se končno prebila v Vetrinj dva ali tri dni pred 27. majem. Po izročitvi se mu je nekje v Sloveniji posrečilo zbežati in se vrniti na Koroško.
Iz Vetrinja je v tistih dneh z malo skupino odšel peš nadporočnik Franc Mrak iz Novomeškega udarnega bataljona, z namenom, da bi gverilsko nastopal po Dolenjskem. Že na Peci je bila skupina uničena.
Dne 30. maja je bil iz Vetrinja odpeljan v Pliberk 2. polk, ki mu je bil poveljnik podpolkovnik Vuk Rupnik. Šele na železniški postaji je Vuk Rupnik presenečeno opozoril, da Angleži predajajo domobrance Titovi jugoslovanski vojski. Kot mi je Vuk pripovedoval v jeseni l. 1947 na poti v Italijo, ga je žena rešila pred izročitvijo in da se ima samo njej zahvaliti za življenje. Da je žena pokazala angleškemu oficirju priporočilo nekega visokega angleškega oficirja, ki sta ga z Vukom dobila prve dni v Vetrinju. (Najbrž od angleškega oficirja v Spittalu.)
Iz Vetrinja so bili torej odpeljani skupaj z domobranci štirje podpolkovniki (Šturm, Hočevar, Stamenković, V. Rupnik) ter trije majorji (Škof, Mehle, Kunstelj). Nižjih oficirjev, [Stran 095] vključno s tistimi v Rupnikovem polku, je bilo do tedaj izročenih že tri četrtine. To so dejstva, ki so avtorici M. Strgar dobro znana iz domobranske literature, v tem primeru iz Vetrinjske tragedije. Zakaj jih ni zaupala bralcem Panorame? Zato ni upravičena do naslova svojega članka, ki naj bi naredil vtis, da so vsi domobranski častniki ostali v Vetrinju. M. Strgar očita domobranskim častnikom pomanjkanje morale; zaradi zamolčanja teh dejstev smo ji upravičeni vrniti ta očitek.
Vsi domobranski častniki, ki so ostali v Vetrinju po odvozu Rupnikovega polka (30. maja), so bili do večera tega dne pripravljeni, da bodo naslednji dan sledili prejšnjim polkom. In zakaj niso odšli? Z vsem možnim poudarkom je treba povedati, da zato ne, ker je zgodaj popoldne politično vodstvo zvedelo, in kmalu za njim tudi vojaško, da Angleži res izročajo domobrance Titovim silam. Zvedeli sta to od dr. Janeža in od Krenerjevega izvidnika por. Mršola. Kot že omenjeno, je dr. Janežu 28. maja popoldne v Pliberku uspelo izmakniti se iz domobranske kolone in se po dveh dneh tavanja vrniti v Celovec. Por. Mršol in njegov voznik Franc Šega pa sta bila ta dan (30. maja) priči izročanju domobrancev na pliberški postaji.
Ta strahotna resnica je kot bomba vplivala na vse v vetrinjskem taborišču, ko so proti večeru zvedeli zanjo. Tudi na civilne begunce, ki so nato šli iskat tolažbo v vetrinjsko cerkev. Ta je bila v naslednjih dneh polna od zgodnjega jutra do polnoči. In med njimi je bil marsikateri domobranec.
Zlasti oficirjem je postalo jasno: če bodo slovenski komunisti prizanesli komu od že izročenih, bodo le preprostim vojakom, nikakor pa ne oficirjem in ne večini podoficirjev in ne izobražencem med vojaki. Med njimi je bil tudi moj brat Polde, prej računski uradnik v Vzajemni, in njegov prijatelj dr. Franc Sojer, ki sta bila le pisarja v domobranski četi svojega prijatelja por. V. Piriha v Kunstljevem polku. Med že izročenimi sta bila dva sinova predsednika NO dr. Basaja in sin polk. Bitenca bogoslovec Jože Bitenc.
In sedaj še beseda o gen. Krenerju. Tudi nanj je resnica o izročanju domobrancev, za katero je zvedel od svojega adjutanta Mršola, močno vplivala. Samo tako je razumljivo, da se je nekaj za tem za nekaj trenutkov Krener pokazal pred svojo pisarno v civilnih hlačah, še v vojaški bluzi. Precej smešna slika! A bila je dokaz silne miselne napetosti zaradi te novice in zavesti odgovornosti. Če so oficirji in domobranci, ki naj bi se zbrali pred Krenerjevim štabom, videli v civilnih hlačah nekaj pomenljivega, pa gotovo v njih niso mogli »spoznati, kam jih je pripeljal njihov general«. Citat je bil zapisan več let kasneje ali v Taboru ali Vestniku. Toda zakaj ni ravno tu M. Strgar omenila, kar ji je znano, da je Krener že 27. maja po odvozu obeh specialnih skupin odredil tri patrole z namenom, da bi odkrile smer prvega transporta. In naslednji dan poslal na pot še Lavričevo patrolo.
Kritika, ki je je bil gen. Krener deležen od preživelih domobrancev po svetu, je bila upravičena zato, ker je prekmalu zapustil taborišče, namesto da bi ostal v taborišču do zadnjega dne. Ali v civilni obleki ali v uniformi, je bilo tisti dan nepomembno. Kot general v uniformi se je Krener zavedal, da mora biti pokoren poveljniku 6. angleške oklepne divizije, Krener v civilni obleki pa je bil rešen te pokorščine.
Ker je Krener prekmalu zapustil taborišče, je dolžnost poveljnika prevzel njegov namestnik polk. Vizjak. Ta je bil še v Ljubljani in prav tako v Vetrinju bolj malo pri četah. Na nemajhno presenečenje se je kljub potrjeni vesti o izročanju domobrancev odločil, da bo odšel iz taborišča z zadnjim transportom. To namero je omenil majorju Bohu, ko ga je ta prišel vprašat, kako se bo odločil. A ko je bil z avtom že v koloni, pripravljeni za odvoz, mu je nekdo prišel sporočit, da ga kliče NO. Temu izmišljenemu pozivu se je odzval in zapustil kolono. Po neki vesti je celo spregovoril nekaj besed domobrancem na tovornjakih. – Izven dvoma je, da je polk. Vizjak vplival na Bohovo odločitev in na neko število domobrancev, ki so bili odpeljani in izročeni ta dan. Polk. Vizjak se je spomladi 1946 vrnil prostovoljno v Slovenijo iz slov. taborišča v Kellerbergu. In jeseni istega leta je bil vključen v sodni proces skupaj z gen. Rupnikom, gen. Roesenerjem, dr. Hacinom, škofom Rožmanom in dr. Krekom.
In beseda o majorju Ivanu Bohu. V domobranstvu je bil znan kot udaren oficir, človek hitrih odločitev, včasih morda premalo premišljenih, a je pri njih vztrajal. To smemo reči tudi za njegovo odločitev v Vetrinju, da bo sledil polkom že izročenih domobrancev. Ni pa dvoma, da je ta Bohova odločitev najbrž veliko vplivala na tiste domobrance, ki so se odločili za vrnitev v Slovenijo z zadnjim transportom. Poleg zvestobe svojim vojakom je k odločitvi verjetno pripomogla tudi misel na družino, ki jo je v majskih dneh 1945 pustil v Ljubljani. Boh ni pomislil, da bo komunistična Titova vojska neusmiljeno postopala z njim, da ga čaka gotova smrt. Tega pa se je zavedala njegova sestra, ki ga je skupaj s [Stran 096] prijateljico pregovorila, da je stopil s tovornjaka. Zapletli sta ga v pogovor, medtem pa je kolona z domobranci odpeljala.
Glede podpolk. Emila Cofa, poveljnika 1. polka, navaja M. Strgar, da je do zadnjega verjel angleškim trditvam in da je tako tudi on spravil marsikaterega omahljivca na transport. Angleških trditev Cof ni slišal. Moral bi reči, da ni verjel Srbom in por. Šprahu, ki so se vrnili s prejšnjih transportov. Verjel ni do vrnitve dr. Janeža in por. Mršola, kot tudi vsi drugi oficirji niso, od gen. Krenerja navzdol. Zato je neopravičeno trditi, da je že s tem spravil marsikaterega omahljivca na transport. – Po povelju, ki ga je Cof prejel od štaba, je zvečer sklical oficirje polka in jim sporočil resnico o izročanju ter ukaz, naj se domobranci preoblečejo v civilno obleko, naj jih čim več odide iz taborišča ali pa se zatečejo med civilne begunce. Cof je opozoril oficirje zlasti na to, da bodo komunisti najtrše postopali z njimi. Le navadni vojaki bi smeli pričakovati, da se jim ne bo zgodilo kaj hujšega. Če so in kolikor so oficirji ta zadnji del sporočila omenili vojakom, je možno, da se je ta ali oni zaradi tega odločil za vrnitev. Le v tem bi bilo nekaj Cofove krivde. A preživeli domobranci niso izrekli kaj več kritike na račun podpolk. Cofa.
Naj sledi še nekaj stavkov k nekaterim nemoralnim lastnostim domobrancev v Vetrinju – po mnenju M. Strgar. Kot nekaj nezaslišanega naj bi bilo dejstvo, da so domobranci tam živeli vojaško življenje. Res so ga. So pač Angleži ukazali Nemcem, Madžarom in kozakom, da morajo držati svoje čete skupaj. In to je bilo obvezno tudi za domobrance v Vetrinju. Res pa je, da je več načinov, kako se to doseže. – Glede skritega orožja v Vetrinju pa bodi povedano, da ga je bilo komaj dovolj za oborožitev malo večje patrole. Ni bilo nevarnosti, da bi domobranci tam gori na Koroškem napadli partizane.
M. Strgar omenja dva ubežnika, ki sta se rešila s srbskega transporta in se zatekla nazaj v Vetrinj. Glede prvega pravi, da ga gen. Krener ni nič kaj nežno zasliševal. Zahteval je, da gre pričat pred Angleže, a se temu ta ni vdal in končno ušel. Glede drugega pa navaja, da je Krener z njim »kruto in butasto ravnal«. Ta ubežnik je bil srbski študent Vlada Ljotiæ, sin znanega politika Dimitrija Ljotića, ki se je konec aprila 1945 smrtno ponesrečil blizu Postojne. D. Ljotić je tedaj skušal posegati tudi v slovensko politiko. To je bil najbrž glavni vzrok, da njegovemu sinu v Vetrinju niso verjeli. Največ se je z njim razgovarjal Vuk Rupnik. – Ljotić ml. je pred nekaj leti v pismu dr. Urbancu zapisal, da je bil v Vetrinju priprt, sicer pa da so z njim fair ravnali. To pismo ni bilo objavljeno, le nekaj kopij je bilo razposlanih.
Prav posebej pa se je M. Strgar spravila na Vuka Rupnika. Omenja ga kar 17-krat. Poudarja, da Vuka Rupnika med izročenimi ni bilo. Neka frustracija diha iz teh besed. Kaj verjetno, da so si takrat v maju in juniju 1945 partizani in komunisti zelo, zelo želeli, da bi dobili v roke najbolj sposobnega domobranskega oficirja Vuka Rupnika. Želeli pa so tudi Krenerja in še koga, da bi jih triumfalno razkazovali po Ljubljani. A ne v rimskem stilu, ampak v stilu živalskega vrta, kakor so v kletki vozili gen. Rupnika.
Še več trditev je v članku Strgarjeve, ki bi bile potrebne komentarja ali pa zavrnitve. Na primer omemba, da so bili »storjeni aranžmani za izročitev domobrancev«. Ali pa k »brutalnemu napadu na enote 14. part. divizije v Borovljah«.