Zaveza št. 30

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze

1.1. Nova politika

Justin Stanovnik

1.1.1.

Čas teče neprestano in neustavljivo. V enajsti odi prve knjige pravi Horac svoji prijateljici Leukonoi: Glej, ko tako govoriva, že nama je ušel delček zavistnega časa. Da bi trenutek obstal, tega ni mogoče ne izsiliti ne izprositi. To spoznanje je nagnilo mračnega filozofa iz Efeza Heraklita, da je izrekel znani stavek, da ni mogoče stopiti dvakrat v isto reko. To je torej ena zgodba o času: trenutek, ki je sedaj in tu – toda, kaj pomeni sedaj in tu – že naslednji hip, če ne že prej in vmes, izgine človeku izpred oči in postane delček tega, čemur potem pravimo preteklost. Ko pravimo o trenutku, da zbeži ali izgine, dajemo vtis, kakor da mislimo na gibanje ali premikanje. A je to le vtis, ki se mu zaradi našega obstajanja v prostoru ne moremo izogniti. Bolj primerno bi bilo reči, da se je zgodilo nekaj drugega: to, kar je še pravkar imelo možnost, da s sabo nekaj naredi, in to, s čimer smo pravkar še mi imeli možnost, da z njim nekaj naredimo – ta možnost je prenehala obstajati. Ko pravimo, da je trenutek postal del preteklosti, povemo pravzaprav to, da je postal del brezkrajnega steklenega gozda, nepremičnega, v večni čas nespremenljivo obstajajočega. Samo Bog, ki dela vse novo, se lahko nanj vsak čas ozre. Nekoč ga bo odrešil v celoti.

To je torej ena zgodba o času. Obstaja pa še druga, ki je od prve drugačna, čeprav ji ne jemlje nič od njene resničnosti. Možno jo je ugledati, sestaviti in pripovedovati, če do časa vzamemo večjo razdaljo in spremenimo predmet zanimanja: če nas ne zaposluje več radikalna minljivost konkretnega, ampak želimo na večjem loku tega, kar je minilo, in tega, kar se pričakuje, odkriti stvari, ki nas z vztrajnim in ponavljajočim se izkazovanjem svoje sličnosti prepričujejo o tem, da obstajajo večji in enotni časovni sklopi. Takoj nam ob tem tudi postane jasno, da stavek, ki pravi, da ni mogoče stopiti dvakrat v isto reko, hkrati drži in ne drži. V nekem realnem in ne izmišljenem smislu lahko stopimo v isto reko večkrat.

Spričo povedanega bi lahko povzeli, da čas pulzira v dveh ritmih ali da imamo pravico govoriti o dvojnem času. Če bi kdo predlagal, da bi enemu času rekli človekov osebni čas, drugemu pa človekov zgodovinski čas, bi se nam zdelo, da bi s tem poimenovanjem za začetek lahko shajali.

To, kar se človeku kot enkratnemu bitju, ki čuti in misli, najtanjšega in najfinejšega zgodi, je vse vezano na trenutek in na minljivost. Dragocenost dajeta stvarem redkost in, začuda, tudi kratkotrajnost. Če na hribovskem travniku sredi zelene trave zagledate nežen rumen cvet: ali ne bo njegove lepote, bolj kot vse drugo, povečalo usmiljenje, ki se bo v vas zbudilo, ko ga boste nekaj časa gledali? Sedaj je še tu, a ko bo sonce, ki ga je pravkar obsijalo, na najvišjem nebu, ga mogoče že ne bo več. Nekako veste: njegova lepota žari od poljuba, ki mu ga je dala smrt. Življenje slehernika – to, kar je ali kar je bilo življenje njegovega življenja – sestoji iz redkih smrti zapisanih trenutkov, ki živijo potem samo še v oslabeli moči spomina, dokler nazadnje ne dogorijo in njihovega pepela ne raznese veter.

Enota zgodovinskega časa je doba. Ko so se ljudje ozirali v preteklost – iz čistega veselja do védenja ali pa zato, da bi sebe bolje razumeli – so opazili, da so njeni prebivalci daljši ali krajši čas mislili, govorili in delali tako, da je v tem mogoče videti en način. Opazili so, da obstajajo dobe. Imena, ki so jih posamezne dobe dobile, so zgoščen opis tega načina. Včasih so ta imena postavljali posamezniki, ki so določenemu času posvetili toliko pozornosti, da so ga nazadnje zagledali v njegovi izstopajoči posebnosti in mu v skladu s to posebnostjo dali ime. Tako je sredi preteklega stoletja nemški zgodovinar Johann Gustav Droysen videl čas med Aleksandrom Velikim in Avgustom kot nekaj posebnega in tistim trem stoletjem dal ime helenizem – ime, ki se je uveljavilo in ostalo. Večidel pa so imena dob izid dolgega zgodovinskega procesa, v katerega so posegla prizadevanja mnogih ljudi. Ko so duhovni nasledniki angleškega zgodovinarja lorda Actona, ki je konec prejšnjega stoletja postavil temelje za Cambridge Modern History, premišljevali, katero ime naj bi v tem impozantnem zgodovinarskem podjetju nosil naš sedanji čas, so se odločili, da mu dajo ime doba nasilja. Da ima pri označevanju dobe veliko vlogo tudi samorazumevanje ljudi našega časa, vidimo, [Stran 002] če pomislimo na literarni načrt, ki ga je v prvih letih po drugi svetovni vojni naredil francoski mislec in pisatelj Jean-Paul Sartre. Svojemu načrtu, sklopu štirih romanov, je dal značilen naslov Pota svobode; nič manj značilen ni prvi roman v tem sklopu z naslovom Doba razuma. Oba pojma, Svoboda in Razum, sta se Sartru zdela primerna, da ju izpiše nad svojim časom. Morda je pri tem odveč dostavljati, da je kot umetnik oba pojma koncipiral v njuni filozofski in pragmatični vprašljivosti.

Nekaj važnega bi o pojmu dobe ali zgodovinskega časa povedali, če bi pokazali na njegovo bistveno političnost. Zgodovinski čas je politični čas, če razumemo besedo politika v njenem najširšem pomenu, se pravi, če sledimo Aristotelovi misli, da je polis edini kraj, kjer se človekove specifične možnosti razvijejo v polnost. Zgodovinski ali politični čas ne zajame človeka zgolj v njegovi skupinskosti ali družbenosti, ampak tudi v njegovih ekonomskih aspiracijah in v njegovi duhovni in kulturni ustvarjalnosti. Zgodovinski ali politični čas je prostor, katerega oblikuje in v katerem se oblikuje integralni človek.

Ker zgodovinski čas ni delo posameznika – s čimer seveda ne zanikamo dejstva, da imajo nekateri pri njegovem oblikovanju neprimerno večji delež kot drugi – ampak nastaja iz mnogih gledanj, teženj in želja, je večplasten in sestavljen, kar mu jemlje enostavnost in preglednost. Čeprav je delo človeka, se pred človeka postavlja kot vprašanje. To vprašanje je toliko težavnejše zato, ker tako nastali čas ni zgolj seštevek mnogih gledanj, teženj in želja, ampak je nekaj organsko novega in presežnega. Njegova novost – njegova neznanost – izhaja iz sotvorjenosti, v kateri se je znašlo mnogo misli in volj.

Zgodovinski čas – pri tem mislimo na njegovo notranjost – je nekaj, kar je treba odkriti. Če kdo začuti, da bi kot človek moral razumno in odgovorno živeti, se nujno tudi zave, da se temu opravilu ne bo mogel izogniti. Če se človek prepusti času, ne da bi se prej prepričal, iz katere snovi je, kaj ga v notranjosti žene, v katero smer gre, obstaja možnost, da ga čas zgrabi in odnese in odloži na kraju, na katerem se sam ne bi nikoli hotel naseliti. Vsa zgodovina je polna takšnih primerov, za stoletje, ki se izteka, pa lahko rečemo, da vemo dvoje: da se še nikoli prej ni čas z ljudmi tako kruto poigral in da mu ljudje tega še nikoli prej niso tako brez vsakega pridržka in brez vsakih vprašanj dovoljevali. Če bi vse to malo bolje razumeli, potem stoletju, ki se poslavlja, ne bi dovolili, da odide od nas, preden ne bi izrabili edinstvene priložnosti in se dali od njega poučiti, kaj se pravi biti v zgodovini.

Kaj nam torej to stoletje lahko pove o tem, kakšna vprašanja si moramo postaviti, da bomo nekoliko bolje razumeli svoj sedanji čas? Na zunaj ga seveda poznamo, saj nas mediji obveščajo o vsem, kar se zgodi. Toda ali zato tudi že vemo, zakaj se dogajajo prav te in te stvari in ne druge in zakaj se dogajajo prav tako in tako in ne drugače? Ali poznamo notranjo sestavljenost svoje sedanjosti in njeno logiko? Ali smo se potrudili in identificirali sile, ki v njej delujejo: kaj jih nosi, katere papirje lahko pokažejo. Te stvari moramo dognati, če si hočemo pridobiti osnovno kompetentnost za obstajanje v svojem času. Predvsem pa bi se morali potruditi in se dotipati do središča, tako da bi si lahko rekli: v to konvergentno točko merijo vse, sicer tako različne in raznotere sile s površja. V tej točki je izpisana faktura dobe, tu bo treba iskati informacije za njeno ime. Samo z razumevanjem tega središča, samo z osvojitvijo tega imena bomo mogli razumeti ves čas hkrati, sicer bomo obsojeni na večno tekanje od pojava do pojava – na zasilnost, delnost, začasnost.

Vprašajmo se sedaj, kaj bi utegnilo biti v središču našega časa. Odločimo se in recimo: nova politika. Lahko bi poiskali kako bolj učinkovito sintagmo, a ostanimo pri tej, ki smo jo ponudili: nova politika. Toda, katera politika je tu mišljena in v čem naj bi bila njena novost? Poizkusimo!

Če bi hoteli razumeti moderno Evropo od renesanse dalje, bi morali v resnici poznati eno samo zgodbo: zgodbo, ki bi pripovedovala o razvoju novoveškega razuma. Za začetek povzemimo v skopih črtah to zgodbo, kakor nam jo pripoveduje Charles Taylor v eseju Humanizem in moderna identiteta.

Mostovi in ljudje

Figure 1. Mostovi in ljudje Mirko Kambič

Odkritja – v resnici to niso bila samo odkritja, bile so tudi odločitve – ki jih je razum dosegel o sebi, so modernemu človeku omogočile, da je vzpostavil nov odnos do sebe in do sveta. Človek je postal subjekt, v novem in poudarjenem pomenu te besede. To pomeni, da se ni več utemeljeval v biti zunaj sebe, ampak v tem, kar je našel v sebi. V sebi, v svoji notranjosti pa je našel izvore popolne negotovosti. Te je fiksiral v matematične teoreme in z njimi odločal o tem, kako stvari so. Stvari so takšne, kakor jih more videti, oziroma, kakor jih postavlja matematika, ki je sedaj postala temeljno in univerzalno védenje. Temu človeku pravi Taylor “distancirani subjekt” – subjekt v razdalji do sveta.

[Stran 004]

Ob takih izhodiščih je razvoj, razumljivo, šel v smeri vedno večje avtonomnosti človeka. Človek je postal zadnji razlagalec sebe in sveta – ne samo razlagalec, ampak tudi razpolagalec. Ko je potem Francis Bacon naredil še korak dlje in naredil tehnični dobiček za edini kriterij pravilnega spoznanja, so se na široko odprla vrata instrumentalnemu umu. Sprožil se je celotni “prosvetljenski mehanizem” in človek je dosegel stopnjo, ki jo Taylor označuje za “hybris totalnega razpolaganja z življenjem”.

Da so se ustvarile take razmere, je Evropa potrebovala dvesto ali tristo let – odvisno od tega, kam postavimo začetek zgodbe. Potem pa je prišla Katastrofa. Ta se je mogla zgoditi v zgodovinskem miljeju splošnega evropskega razvoja, kakor smo ga nakazali. Imela pa je tudi svoja izhodišča in svoje vzgone. Zato moramo o Katastrofi, še preden jo identificiramo, povedati dvoje bistvenih reči: Prvič, bila je posledica evropskega razvoja in ne bi bila možna brez tega razvoja – ko pravimo razvoj, mislimo predvsem na razvoj uma, oziroma njegovega samoumevanja – ali drugače povedano, Katastrofa je bila sad moderne. Druga bistvena stvar pa je ta, da so za Katastrofo bili potrebni posebni ljudje, ki so nastajali, se razvijali, se ozaveščali, se organizirali na črti, ki pelje od francoskih jakobincev do ruskih leninskih boljševikov. Katastrofa je bila hkrati moderna, ker je rastla iz duha moderne, obenem pa je bila udar na moderno, izveden s sredstvi, ki so bili zunaj moderne. Bila je izstop iz moderne.

Kaj pa se je pravzaprav zgodilo? Distancirani subjekt je v konvergentni točki svoje ekstrapoliranosti zagledal možnost povsem novega obstajanja: popolne samozadostnosti in absolutne nevezanosti. To je bil čisti upor, ker je bil upor duha. Empirične kategorije – partija, proletariat, revolucionarna teorija – so bile samo ohišje za najradikalnejši non serviam – ne bom služil – kar jih je bilo spočetih in izrečenih v tej civilizaciji.

Ko je nekdanji distancirani subjekt izničil še zadnje referenčne točke, ki bi ga lahko obvezovale ali k čemu opominjale, ko se je znašel v svetu popolne samosti in neodvisnosti, se je lahko posvetil realizaciji ideje, ki ga je nosila. Ta ideja je bila volja do moči.

Tako so v začetku stoletja začeli rasli totalitarizmi, najprej v Rusiji, potem v Italiji in Nemčiji: komunizem, fašizem, nacizem. Politološka veda je izdelala dokaj zanesljive kriterije za odločanje o tem, kdaj moremo kak režim označiti za totalitarnega. Mi se z njimi tu ne bomo ukvarjali. Naše razmišljanje nas pošilja v drugo smer, če hočemo priti slednjič do tega, da izvemo, kaj je to nova politika in zakaj naj bi bila v središču naše sedanjosti.

Komaj je treba razlagati, zakaj smo od treh totalitarizmov za temo svojega razmišljanja postavili komunizem. Prvič je to edina totalitarna varianta, ki se je uveljavila v našem prostoru in v nekem smislu – ironičnem – postala slovenska. Drugič pa geneza boljševiškega komunizma najbolj ustreza našemu opisu, saj je od vseh treh ta najbolj vezan na moderno. Fašizem in nacizem poleg najprimitivnejše mitologije nista iskala miselne utemeljitve in predstavljata pozicijo čiste brutalne sile, komunizem pa je iskal utemeljitve za svoj projekt v politični, ekonomski in sovialni teoriji, ki je nastala v globokih nedrjih moderne. To pa je za naše umevanje partije in njene politike bistvenega pomena.

Seveda je bila komunistična politika tudi takšna, kot je bila politika vseh totalitarizmov. Brez tajne policije, brez kontrole nad mediji, brez kontrole nad vojsko, brez kontrole nad gospodarstvom ne bi mogel obstajati nobeden. Komunisti pa so poleg tega imeli še ideologijo, ki se ni morda omejevala na revolucionarni program in njegovo pragmatiko, ampak je odgovarjala tudi na vprašanja, kaj je človek, kaj je družba, kaj je svoboda, kaj je jezik, kaj je zgodovina, kaj je država – celo, kaj je narava. Morda se še kdo spomni, kako smo se sredi sedemdesetih let čudili, ko je Kardelj nekoč mimogrede oznanil, da je sreča stvar vsakega posameznika. A tako, smo si rekli, ali ni tudi za to že preskrbljeno? (Oziroma, bo, zakaj v ideologiji sta besedici “je” in “bo” zamenljivi.) Ali bo sedaj celo za srečo moral skrbeti vsak sam? Nismo mogli verjeti, da je Mojster za trenutek tako zelo izgubil živce. Ideologija je imela prostor za vse tiste kategorije, za katere ga je imela nekoč metafizika. A s to razliko: nekdanja metafizika se je za odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo človekovemu umu, bojevala “v poslušnosti biti”, kot bi rekel Ajshil, ideologija pa je te odgovore postavljala. Zato ravno je bila ideologija. Postavljal jih je emancipirani, od vsega odvezani, podivjani subjekt. Komunistična ideologija je čutila, da mora še biti opica metafizike.

Zakaj je bila za komunistično partijo tako važna ideologija? Iz dveh razlogov. Prvič je sama, kot rečeno, izhajala iz moderne, tam pa je vse, kar je duhovno legitimno obstajalo, hotelo predvsem vedeti. Védenje je bila norma, ki je delovala takorekoč samodejno. Ideologijo so komunisti podedovali po moderni, z [Stran 006] njo so se izkazali, da so dediči moderne. Drugič pa so komunisti uvideli, da ideologija daje edini prostor, s katerim more partija legitimirati sebe in svoj zgodovinski nastop. Ideologija je bila izvrstno sredstvo za obvladovanje ljudi. Kot spremljevalno okoliščino je tu treba navesti naslednje. Ko so v moderni – zlasti proti njenemu koncu – nekateri zapuščali pozicije zadnje temeljenosti v Bogu in metafiziki, se jim je zdelo, da morajo to zaradi osnovne racionalnosti nujno narediti, a so to počeli z obžalovanjem – vsaj notranjim. Zapuščali so vero, a jim je bilo zanjo žal. To pa pomeni, da je, čeprav vere več ni bilo, potreba po veri še bila. Na nekakšni veri – in to je ideologija bila – je bilo mogoče graditi oblast.

Vzporedna rast

Figure 2. Vzporedna rast Simon Dan

Tudi slovenski komunisti so pol stoletja vladali na nečem, kar je bila nekakšna vera. Če hočemo torej označiti tisto zgodovinsko dobo, ki ji je vladala komunistična politika, potem bomo rekli, da je nad njenim nebom bila izpisana komunistična vera ali ideologija. Partija je imela moč, da je to ideološko vero sankcionirala. To je, poleg dejstva, da je še ni zajela korozija, znatno prispevalo k njeni veljavi. A važno je to, da je komunistična vera šla v znamenju trditev in ne vprašanj, v znamenju pritrjevanja in ne skepse. V panteonu ideoloških božanstev je bilo tudi mesto za svete knjige. Te so bile sedaj središče. Kdorkoli je govoril v javnosti, se je moral sklicevati nanje, kdorkoli je hotel postati uslužbenec imperija, je moral na te knjige položiti roke. Kdor tega ni mogel ali hotel, ni mogel govoriti v javnosti in ni mogel postati uslužbenec imperija. Moral je molčati. To, kar je bilo javno – to, kar je v pravem pomenu besede sploh bilo – je bilo homogeno, enoumno, enotno. Eno je bila prvina, ki je uravnavala osnovni metabolizem komunistične politike.

Bankrot komunizma ob koncu osemdesetih let nas je vse presenetil, ne samo s tem, da je prišel, ko ga še ni nihče pričakoval, ampak tudi s tem, da je šel tako rekoč mimo. Da se je tako velika stavba podrla s tako malo hrupa, tega ne samo da ne moremo razumeti, ampak se te nenavadnosti čisto še zavedeli nismo. Ko govorimo o velikosti stavbe, mislimo na izrojene in nenormalne rituale, ki so se opravljali še takrat, ko se je postavljala, pa tudi potem, ko je že stala, zlasti pa mislimo na velikansko količino življenja – človeškega življenja – ki se je investirala v njeno izgradnjo. V temelje te neznanske in odurne piramide je bilo vzidanih dvanajst tisoč mladih slovenskih fantov, sto tisoč ljudem je bilo vzeto imetje, ki so ga z delom in varčnostjo zbrali mnogi rodovi, nekaj stotisoč ljudi na enkrat ni smelo več živeti tistih oblik osebne in politične svobode, ki smo jo Slovenci v zgodovini kot narod dosegli, brez števila ljudem je bila vzeta čast, pol stoletja so se z vseh razglasnih postaj imperija sramotili tisti, ki so največ storili za to, da je slovenski narod ohranil jezik in osnovno svobodo, da je ostal v civilizaciji, da je sploh obstal. In ko se je ta stavba, tako zgrajena in tako vzdrževana, podrla, se ni zgodilo nič. Vedelo se je, kdo so bili inženirji, upravljalci in stražarji, kdo so bili vohuni in služabniki, a se ni zgodilo nič. Zakaj se ni zgodilo nič, bomo nekaj povedali v nadaljevanju, sedaj pa premislimo nekaj drugega.

Rekli smo, da so komunisti vladali z ideologijo, dokler je čas tako vladanje dopustil, podpiral in morda celo zahteval. Ko pa se je na ideologiji zgrajeni in vzdrževani tempelj sesedel, je bilo jasno, da, če mislijo komunisti vladati še naprej, na podlagi ideologije tega ne bodo mogli več početi. Čas ideologije je minil, ideologija se je diskreditirala. In tedaj se je zgodilo nekaj, kar nam je vzelo sapo.

Da bomo to, kar se je zgodilo, mogli vsaj malo razumeti, moramo napraviti kratko digresijo o kulturi. Irski pesnik W. B. Yeats je v pesmi Drug prihod povedal nekaj bistvenega o krizi, v kateri se je znašla evropska civilizacija. Bistvo krize, pravi Yeats, je v tem, da “središče več ne drži”. Bistvo kulture ali civilizacije je namreč v tem, da obstaja neko središče, ki s svojo duhovno močjo veže stvari nase in jih tako vzdržuje v redu. Pomembno pri tem je to, da središče deluje z drugo močjo in ne z močjo sile in nasilja. Če na osamljeni cerkvici na robu hribovske vasi opazite gotske stilne elemente, takoj pomislite, da so posnetek, pogosto neroden in malo vešč – nekih elementov v nekem središču, nekaj tisoč kilometrov oddaljenem, kjer se je ta slog nekoč začel in bil pozneje prignan do perfekcije.

Kultura, ki je tako avtentična, da posluša vrednostno superiorne vzore središča, ustvarja nekaj zelo dragocenega: enotnost, ki je nujna prvina prostora, da se v njem lahko razvije človekova normalnost. Brez te enosti začne človek bežati od sebe, dokler se nazadnje ne znajde v neznosni odtujenosti od sebe, potem od ljudi, nazadnje tudi od sveta. Človek pride do tega, da se ne razume več.

Ko je ideologija propadla in so na njenih ruševinah začele rasti ali nove ali nekdaj zatrte oblike avtentične kulture, je komunistom postalo na mah jasno, da se politika, katere edini vzgon je volja do moči, z rastjo avtentične politike in kulture ne bo mogla meriti. In tedaj so naredili to, kar nas je tako zelo osupnilo. [Stran 007] Ljudje, ki so še ravnokar forsirali veljavo centra – ideološkega, postavljenega, imanentnega – so sedaj postali strastni in nestrpni zanikovalci vsakega središča in celo ideje središčnosti. Uvideli so namreč, z lucidnostjo zgodovinskega pomena so uvideli, da je sedaj njihova politična prihodnost samo v brezsrediščni in fragmentarizirani družbi. To pa sta dve zelo različni drži. Intuicija sveta kot enost in intuicija sveta kot mnoštvo in razpršenost se iztečeta v dve nesoobstojno različni drži. V naravnem, recimo temu, normalnem človeku istočasno ne bi mogli obstajati. Ko so komunisti izvedli prehod iz ene drže v drugo – to vrhunsko akrobatsko vajo – so dokazali, da je to možno. S tem so o sebi spet nekaj povedali. Pokazali so na osnovno značilnost svojega zgodovinskega angažmaja: na svojo poljubnost, na svojo nevezanost na naravo in življenje, na svojo artificialnost. To so samo druge besede za odlepljenost, distanciranost, emancipiranost, o čemer smo govorili prej.

Pozna jesen

Figure 3. Pozna jesen Simon Dan

Nova politika, nova strategija. V uvodu smo se prepričali, da je za zgodovinski čas nadvse pomembno, da pridemo do njegovega središča – do ugotovitve, za kaj v njem v bistvu gre. Če je naša analiza pravilna, če se v tem, kar smo našli in povezali, nismo preveč motili, potem smo sedaj pri tem središču. Na kratko bi ga bilo mogoče takole opisati. Zgrmetje komunističnega projekta nosilcev volje do moči ni pretreslo, da bi začeli misliti na odhod s foruma. Odločili so se za novo strategijo, ki je sad spoznanja, da bo, kakor je bilo nekoč mogoče na ideologiji, sedaj mogoče postaviti oblast na razsrediščeni in fragmentarizirani družbi. Tej bistveni lastnosti smo dali ime nova politika.

Vrednost neke podmene je odvisna od tega, koliko je v stanju razložiti svet, o katerem govori. Če se ozremo okoli sebe, bomo kmalu videli, da nam cela vrsta nenavadnih in presenetljivih reči postane razumljiva, če jih pogledamo v luči podmene o novi politiki.

Zakaj so na primer komunisti – beseda komunisti je še vedno najkrajša, najnatančnejša in najbolj vsebinska oznaka za sedanji [Stran 008] novolevičarski duhovni in politični agregat, zlasti še, če nismo pripravljeni pozabiti, da ga energetsko napaja volja do moči – zakaj so komunisti preprečili v novi šolski zakonodaji osemletno gimnazijo? Preprosto zato, ker so se zavedali nevarnosti, ki bi jo pomenila zanje edina ustanova, ki je v stanju proizvajati kompetentne intelektualce. Samo tedaj, če je mlademu človeku dana možnost, da prebere tistih pet, šest knjig, ki predstavljajo kanon evropskega duhovnega, kulturnega in političnega samozavedanja, samo tedaj se bo v njem mogla oblikovati misel, ki bo spoznanja, ki jih bo dobil pri študiju svojega predmeta na univerzi, postavila v kontekst celotnega življenja naroda in države. Tiste knjige je možno prebrati in razumeti samo v osmih letih, in sicer ne kadarkoli, ampak od enajstega do devetnajstega leta. Če boste mladega človeka prisilili, da to naredi v štirih letih, se bo od tega zadušil. To je tisti razlog, da po ribnikih akademosa plava toliko mrtvih rib. Zadušile so se, ker jih nihče ni naučil misliti celote.

Prvi sneg

Figure 4. Prvi sneg Mirko Kambič

Zakonodajo, ki je koničasto naperjena proti interesom naroda in držav, je mogoče razumeti samo iz duha nove politike. Ko bi v družbi obstajal moralno in intelektualno kompetenten intelektualni razred, bi jo bilo zelo težko uresničiti.

Z udarcem po intelektualcih je bil pohabljen eden tistih prostorov avtonomnega narodovega obstajanja, ki naravno – po tem, kar je – teži k središčnim rešitvam. To je zato, ker misel kot misel teži k zajetju celote.

Drugi pol narodovega duhovnega in družbenega življenja, ki po svojem osnovnem vzgonu – po tem, kar je – predstavlja oviro za novo politiko, pa je Cerkev. Tudi zanjo velja dvoje: da je samostojna in da teži k središču – nazadnje k središču vseh reči. Razred intelektualcev obstaja v misli, Cerkev, kot ustanova in kot občestvo, pa obstaja v duhu in milosti. Zato ni vezana na izbrance, ampak je splošna in za vse ljudi. Kakor se nekdanja komunistična država ni mogla polastiti naroda, ker je v njem obstajala Cerkev, ki je enostavno ni bilo mogoče ukiniti, tako tudi nova politika vidi v Cerkvi temeljno nasprotnico. Kdor kdaj odpre radio ali televizijo, kdor je naročen na katerega od slovenskih dnevnikov, temu je gotovo že postalo jasno, da je od nekod prišel ukaz, da je treba Cerkev tepsti. To se dela na zelo različne načine. Tu je dobila delo vesoljna slovenska “ježevščina”. Na hipodrom prihajajo vozniki z vpregami, v katerih prhajo še mladi, neizrabljeni in neučakani konji – kako bi se jih veselil nekdanji Kocbek. Včasih pa je podoba tudi manj bleščeča: na štartni črti nenadoma zagledamo “že zdavnaj poginule konje”, ki so jih privedli sem, da odkrevsajo še zadnji tek. Kar pa je za naše razmišljanje važno, je to, da [Stran 009] reči ne bi mogli tako dobro razumeti, če ne bi upoštevali teze o novi kostumografiji subjekta volje do moči.

Zakaj ne bi mogli razumeti? Zato, ker smo v tako zelo globoki krizi: duhovni, človeški, morda celo narodni. Kako to, da v času, ko je govorica krize tako jasna in urgentna, kako to, da v času, v katerem bi pričakovali zadnjo zresnjenost, veseli ne pozdravimo vsakogar, ki prinaša neko rešitev – za katerega lahko utemeljeno upamo, da prinaša neko rešitev. Posebej bi človek pričakoval, da se bodo vsi razveselili, če bi se pokazal kdo, ki bi imel zdravilo za bolezen, ki se je naselila na koreninah – če bi kdo obetal, da nas uči jezika smisla. Kako to, da tega ni? Ali si je mogoče nekaj tako nenaravnega razložiti drugače, kot s tezo o novem velikem načrtu – o novi politiki.

Ali komuniste prehudo sodimo? Preden boste odgovorili, pomislite, da so nekoč v neki še hujši krizi ravnali natanko tako, kakor jim očitamo, da ravnajo danes. Pomislite tudi na odgovor, ki ga leta 1918 dá dr. Anton Korošec cesarju Karlu: “Veličanstvo, po vsem, kar se je zgodilo, vam ne moremo zaupati.“

Eden od načinov, kako je mogoče preprečevati naravno smer kulturnih gibanj v smeri središča, je tudi odrekanje legitimnosti tistih dosežkov človeškega duha, ki jim običajno pravimo vrednote. Vrednote, ko so enkrat ali iz biti v misli izbojevane ali v samouvidu duha uzrte, imajo to na sebi, da postanejo duhovna središča celotne kulture. Po vrednotah se med seboj prepoznavajo pripadniki kulture, z njimi se narod rešuje iz slučajnosti in začasnosti v trdno zgodovinsko skupnost z lastno identiteto. Vrednote dokazujejo, da so vrednote ravno s tem, da so sprejete – da so spoznane in priznane za nekaj vrednega.

Obstoj vrednot že po sebi, s tem da so se v narodovi zavesti naselile kot nekaj nevprašljivega, govori o tem, kaj si ljudje mislijo o življenju – da ga imajo za nekaj vrednega.

Vrednote mora kultura braniti. Najbolje jih brani tako, da jih vedno znova misli. Boj proti vrednotam je nekaj najbolj nenaravnega, ker je koničasto usmerjen proti življenju. Pri nas obstaja tak boj – nočni boj, bi rekli po načinu, s katerim se bije. A o njegovem obstoju in obsegu nas vsak dan prepričujejo agenti nove politike.

Pravzaprav se čudimo, da je agentov toliko in da se je toliko ljudi pripravljenih videti na plačilnem seznamu nove politike. Mogoče pa nas besede agent in plačilni seznam vodijo v napačno smer? Kaj pa če se jih je večina odločila za tako službo tako rekoč svobodno. Kaj pa, če so vlakna snovi, iz katere so ti ljudje narejeni, ravno tako napeta, da se sama zganejo ob določenem klicanju? Samo pomislimo, koliko nekateri tvegajo! V resnici na to pomislimo vedno takrat, ko vidimo, kako se ljudje, ki so v svojih strokah dosegli nesporen ugled – pravniki, zgodovinarji, pisatelji in drugi – izpostavljajo za interese nove politike z besedili, ki so – ki ne morejo biti drugačna kot primitivna. Saj je nemogoče, da tega tudi sami ne bi videli, mar ne? Ali pa so od dolge in težke službe že malce otopeli in mislijo, da je nova politika dosegla že takšno moč in osvojila tolikšen prostor, da jim ni treba biti več nerodno – da ni treba nikogar več respektirati. Da je torej tako, da s padanjem kulture padajo tudi merila, s katerimi bi to padanje beležili. Provincializem je povsem možna podoba naše prihodnosti.

Pričujoči komentar se je spremenil v razmišljanje, ki naj bi raziskalo, kaj je temeljna resničnost našega časa. S tistimi bralci, ki so mogli s pritrjevanjem spremljati našo analizo – malce dolgo in naporno, se bojimo – smo dosegli naslednje: Sedanjo dobo še držijo nosilci volje do moči. Volja sama je ostala arogantna, kakršna je vedno bila, spremenil pa se je način njenega nastopa. Nekoč je šla v imenu ideologije – v imenu postavljene vere; sedaj pa gre v imenu levičarskega nihilizma – v imenu postavljene nevere. To je novo.

Toda s to rečjo je tako: nekoč so komunisti že morali objaviti bankrot, morali ga bodo tudi sedaj. Nazadnje bo kot vedno zmagalo življenje. Vmes in med tem pa bo potrebno delo. Sedaj ko smo glede politike izgubili že skoraj vsako upanje, se lahko zanašamo samo na kulturo. Sadovi, ki jih ta prinaša, dozorevajo počasneje, a trajajo dlje in več zaležejo. Predvsem pa je važno nekaj drugega: za kulturo lahko prav vsak človek kaj naredi in tudi prav vsak človek ve, kaj lahko naredi.

Vsak človek lahko s svojim obnašanjem prispeva k temu, da postanemo zrel narod. Morda tako, kakor je priporočil pesnik Kavafis: da ima visoke misli o sebi, o svetu in življenju.

V vzpodbudo bi radi to razmišljanje končali z besedami, ki jih je izrekel leta 1980 na sedežu UNESCO v Parizu sedanji papež Janez Pavel II.:

“Jaz sem sin naroda, ki je prestal strašne zgodovinske preizkušnje. Od svojih sosedov je bil nekajkrat obsojen na smrt, a je ostal živ in sebi zvest. Ohranil je svojo identiteto. Med delitvami in zasedbami je kot narod ohranil svojo suverenost. Pri tem se ni opiral na nobeno fizično silo, ampak samo na lastno kulturo. Ta se je izkazala za močnejšo kot vse druge sile.”

2. Kako se je začelo

2.1. Partizani in Italijani

[Stran 010]

2.1.1. Idilična dolina na zahodnem robu mirnopeške fare

Današnja mirnopeška fara spada v dekanijo Novo mesto. Njene sosede so Prečna, Trebelno, Trebnje, Dobrnič in Ajdovec. Nekatere od njih so nastale z odcepitvijo od prafare Mirna Peč, ki je na jugu segala do reke Krke in vključevala tudi Novo mesto. Sedaj obsega le tri vzporedne doline in gričevje ob njih, tako značilno za dolenjsko pokrajino. Najnižja od treh dolin je globodolska na zahodni strani ob robu Suhe krajine. Srednjo, mirnopeško dolino napaja reka Temenica. Tu leži Mirna Peč, ki je že pred 150 leti postala tudi sedež občine in se ji ta središčna vloga v letošnjem letu po daljšem presledku zopet vrača. Na vzhodni strani fare je dolina potoka Igmance, ki se odpira proti jugu in po kateri vodi novejša cesta proti Novemu mestu in Zagrebu.

Globodolska dolina ima komaj 200 metrov nadmorske višine in je poseben primer kraškega polja. Dolga je 5 km, široka pa približno 1 km. Od vseh strani jo obdajajo hribi, ki se ponašajo z okrog 500 metri nadmorske višine in so večinoma poraščeni z gozdovi: Golobinjek na vzhodu ločuje globodolsko dolino od mirnopeške, na severu se dviga precej položno pobočje proti Jordankalu, na zahodu je strmi Ostri vrh, na jugu pa gozdnati bregovi, po katerih je speljana cesta proti Brezovi Rebri in Ajdovcu. Sredi teh gozdov je tudi Frata, nekdanja gozdarska postojanka, s katero se bomo v naši zgodbi še srečevali, saj je bilo tu eno prvih središč revolucijskega terorja na Dolenjskem.

V knjigi Hodil po zemlji sem naši je Matjaž Puc zapisal tole: “Globodol prištevajo nekateri med največje naravne kraške znamenitosti na Dolenjskem, vendar ga še malokdo pozna, kaj pa šele, da bi postal izletniška točka. Škoda!” Ko se po dobri asfaltirani cesti iz Mirne Peči pripeljemo v Globodol, se nam zazdi, da smo prišli v nekakšno oazo, do katere hrup modernega življenja še ni segel. V prelepi dolini so med travnike in njive posajene tri vasi: Gorenji Globodol, Srednji Globodol in Dolenji Globodol, h kateremu spada tudi mali zaselek Celevec na južnem koncu doline pri cerkvi. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v dolini 330 prebivalcev, danes pa je njihovo število za polovico manjše.

Na skrajnem južnem koncu globodolske doline stoji podružna cerkev sv. Marije Magdalene. Nehote se vprašamo, zakaj predniki pred več stoletji niso izbrali lokacije za cerkev kje sredi doline. Morda so želeli imeti cerkev v sredini soseske, saj sta tedaj pod Magdalenin zvon spadali tudi vasi Brezova Reber in Plano, ki sta se pa pred dobrimi sto leti prefarali v Ajdovec. Med osmimi mirnopeškimi podružnicami imata samo Globodol in Karteljevo svoje pokopališče. Pred drugo svetovno vojno so imeli vsako drugo nedeljo mašo v Globodolu, sicer so pa hodili k fari v Mirno Peč, večinoma peš preko Golobinjeka, za kar so iz Dolenjega Globodola potrebovali približno poldrugo uro, iz Gorenjega Globodola pa pol ure manj.

Po istih poteh so globodolski otroci do leta 1928 trikrat na teden pešačili v šolo v Mirno Peč. Prvi globodolski učitelj je stanoval v Mirni Peči in vsak dan čez Golobinjek prihajal v Globodol, kaplani so pa prihajali učit verouk. V začetku je bil pouk v kmečki hiši, ko je bil pa leta 1929 zgrajen gasilski dom, se je šola preselila vanj. Šolsko poslopje so začeli graditi šele pred drugo svetovno vojno. (A. Pust, Mirna Peč z okolico nekoč in danes)

Cesta iz Mirne Peči je prišla do Gorenjega Globodola v letu 1937. Kljub temu se pa življenje v dolini ni bistveno spremenilo. Če je bilo treba iti na občino ali k fari, so še vedno pešačili čez Golobinjek. Skrbno so obdelovali polja in vinograde in si pri vseh večjih delih med seboj pomagali; posebno mlajši so radi poprijeli za delo v grofovskih, “firštovih” gozdovih, da so zaslužili kak dinar. Slovesno so praznovali cerkvene praznike. Na dan sv. Marka, 25. aprila, so vsako leto imeli procesijo od kapelice v Gorenjem Globodolu skozi vse tri vasi v cerkev, da so prosili za blagoslov na poljih in v vinogradih. Novembra, na Martinovo nedeljo, so se pa odpravili v “goro” v zidanice in hrame, ki so bili raztreseni med njihovimi vinogradi na Golobinjeku in na Grč vrhu. Ob pokušanju novega vina so se veselili sadov celoletnega trdega dela. Kadar je pri cerkvi sv. Magdalene zazvonilo mrliču, je prisluhnila cela dolina in se potem od pokojnika dostojno poslovila.

Mirna Peč s farno cerkvijo Sv. Kancijana

Figure 5. Mirna Peč s farno cerkvijo Sv. Kancijana

Marsikatero navado, ki je bila v tistem času v Globodolu in drugod po Dolenjskem v veljavi, bi še lahko opisali. Zamislimo se v daljno [Stran 011] leto 1940 in se v poznem jesenskem večeru sprehodimo skozi globodolske vasi. Skoraj pri vsaki hiši vidimo, kako je družina zbrana ob medli svetlobi petrolejke in z molitvijo zaključuje delovni dan. Za ilustracijo te predstave vzemimo odlomek iz knjige Lada Ambrožiča-Novljana Pol stoletja kasneje, ki je izšla leta 1992. Pisatelj pove, kako je kot dijak rad obiskoval sorodnike na Dolenjskem. Na kmetiji mu je bilo posebno všeč ob nedeljah ali ko je deževalo ali pa pozimi. “Najbolj primeren čas je bil seveda večer, vendar le, če me teta Marjeta ni ujela v zanko svojega strašno dolgega molka – rožnega venca. Nanj je bilo nanizanih, kot se mi je zdelo, na tisoče jagod in vsaka jagoda je pomenila očenaš ali češčenomarijo, molitvici, ki sta se mi upirali. Vsak večer je tetka snela z vratnih podbojev rožni venec in če si bil tedaj v hiši, si bil izgubljen. Poklekniti je bilo treba ob mizi ali ob peči in se prepustiti dolgočasnemu žebranju velike vsakodnevne molitve. Gorje, če bi se tedaj hotel izmuzniti iz hiše. To ni bilo niti primerno niti vljudno niti pošteno.”

Dodati je treba, da življenje le ni bilo tako enolično, kot bi iz te zadnje slike lahko zaključili. V letih med obema vojnama in še posebno pred drugo vojno so po vaseh zaživela razna društva. V Mirni Peči so že leta 1924 ustanovili orlovsko telovadno društvo, ki pa je bilo potem v času diktature razpuščeno. Fantovski odsek in Dekliški krožek sta bila kasneje nadaljevanje Orla. Leta 1938 je bil v Mirni Peči velik prosvetni tabor, ki je pritegnil celo okolico. Evharističnega kongresa v Ljubljani se je iz Mirne Peči udeležilo okrog 250 faranov. V Globodolu so imeli svoj cerkveni pevski zbor. Kar pod kozolci in na skednjih so igrali ljudske igre, ki so bile dobro obiskane. Društveno življenje je dolino razgibalo in poleg ceste vplivalo, da se je začela odpirati in povezovati z zunanjim svetom.

V Mirni Peči je med obema vojnama delovalo tudi sokolsko društvo. Leta 1934 so ustanovili Društvo kmečkih fantov in deklet. Med vidnimi pobudniki in člani teh dveh društev so bili: Anton Rupena, posestnik in lesni trgovec, Jože Šali, krojač iz Orkljevca, Jože Udovč iz Vrhovega, Alojz Povše s Podboršta in drugi. Zanimivo je, da so se tako Sokolu kot Društvu kmečkih fantov in deklet pridružili premožni mirnopeški trgovci, obrtniki in nekateri učitelji, ki so se že zaradi svojega protiklerikalnega razpoloženja imeli [Stran 012] za napredne. Iz vrst teh “protiklerikalcev,” ki bi jih glede na njihov premoženjski status in na odnos do malih kmetov in dninarjev ne mogli šteti k delavskemu razredu, so izšli prvi komunisti teh krajev. Organizacija komunistične partije je bila tedaj uradno prepovedana, zato so se njeni somišljeniki posluževali za svoje delo drugih organizacij in društev. Vendar pa Mirna Peč v tem pogledu ni bila nobena izjema. Tudi v drugih krajih je prihajalo do podobnih opredelitev in njihove posledice so se pokazale, ko je deželo stisnil jarem okupacije.

Mirnopeški Orli so leta 1927 igrali Desetega brata

Figure 6. Mirnopeški Orli so leta 1927 igrali Desetega brata

2.1.2. Okupacija in začetek komunistične revolucije

Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so Nemci bombardirali Beograd. Začel se je napad na Jugoslavijo. Na veliki četrtek je skozi Mirno Peč proti Novemu mestu šlo veliko vojaštva s konjskimi in volovskimi vpregami. Nekateri so vedeli povedati, da bo fronta na Gorjancih. Na veliki petek so nemška letala odvrgla nekaj bomb tudi na Novo mesto in Trebnje. Ljudi je vznemirila vest, da so Hrvati ustanovili svojo državo in da je jugoslovanska vojska razpadla.

Na veliko soboto, še bolj pa na veliko nedeljo, so se od Trebnjega pojavile motorizirane enote nemške vojske in skozi Mirno Peč hitele proti Novemu mestu. Italijani so prišli šele v petek po veliki noči; najprej so se ustavili na železniški postaji, nato pa zasedli tudi farno in občinsko središče.

V več vaseh so tiste dni visele po hišah rdeče zastave s kljukastim križem. Zastopniki nekaterih vasi so šli Nemcem naproti in jih vabili v svoj kraj. Ko so kljub temu prišli Italijani, so bili ljudje razočarani, ker so verjeli, da bi pod nemško zasedbo bolje živeli. Kako veliko vlogo je pri tej nenavadni evforiji imelo dejstvo, da je Nemčija tedaj še bila zaveznica Sovjetske zveze? Prijatelji Sovjetske zveze naj bi torej bili obenem prijatelji Hitlerjeve Nemčije! V spominu ljudi so se ohranili prizori, kako so nekateri od tistih, ki so ob prihodu Nemcev najbolj vihteli rdečo zastavo s kljukastim križem, nekaj mesecev kasneje spet nosili rdečo zastavo, na kateri je pa seveda bilo drugo znamenje.

Predvojni mirnopeški župan Janez Opara je kmalu po začetku okupacije odstopil. Vodstvo občine je za njim prevzel Alojz Povše s Podboršta, ki smo ga že omenili v zvezi z Društvom kmečkih fantov in deklet.

V knjigi Zvestoba, ki je izšla leta 1994, Mirnopečan general Potočar takole govori o Italijanih: “Pošteno moram povedati, da so bili v italijanski četi, ki je prva prišla v Mirno Peč, številni zelo dobri fantje. Pa so bili med njimi tudi pripadniki fašistične stranke. Bili so v [Stran 013] glavnem mobiliziranci. Oficirji in podoficirji so si pri nas kuhali in se veliko zadrževali, zato sem nekatere osebno poznal. Posebno simpatičen je bil komandir karabinjerjev. Ko sem že bil v partizanih in se je pripravljala roška ofenziva, je poslal mojo sestro k meni v gozd, da naj mi pove, da prihajajo težki dnevi. Predlagal je, naj bi šel z njim v Italijo, kamor se je odpravljal na dopust. Seveda česa takega nisem mogel sprejeti, a pozneje sem velikokrat razmišljal, kako bi mu pomagal. Ko je Italija kapitulirala, je bil k sreči spet na dopustu.”

Ob letošnjem 27. aprilu se je dvignilo silno veliko prahu ob vprašanju, kaj naj bi pravzaprav ta dan praznovali. Nobena skrivnost ni več, da je bila leta 1941 najprej ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki so jo šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovali v Osvobodilno fronto. Kar nekaj piscev zgodovine enobe bi lahko navedli, ki so v svojih knjigah zapisali podobne stavke, kot je tale: “Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, so se na Slovenskem prižgale vse zelene luči za začetek politične in vojaške akcije.” V Novem mestu se je menda že 22. junija v neki gostilni sestal okrožni partijski komite. Nekaj dni kasneje je Slovenski poročevalec prinesel proglas Osvobodilne fronte, ki se je začel z besedami: “Bije se najhujša in najbolj usode polna vojna vseh časov.” Na povratku iz Španije sta se v Novem mestu ustavila komunista Dušan Kveder in Stane Rozman, ki sta v neki vasi onkraj nemške zasedbene črte komaj ušla Nemcem. Novomeški skojevci so na svojih sestankih študirali Zgodovino Vsezvezne komunistične partije boljševikov in se zadebatirali ob vprašanju, kdo je v Sloveniji srednji kmet in kdo kulak. (B. Osolnik, Z ljubeznijo skozi surovi čas, str. 68)

V Mirni Peči je leto 1941 vsaj na videz bilo še mirno. Iz knjige Zvestoba zvemo, kako se je kljub prisotnosti Italijanov zbirala stara predvojna druščina iz nekdanjega Društva kmečkih fantov in deklet ter Sokola. Od časa do časa je prišel k njim Viktor Avbelj, ki je vodil okrožni komite KPS in imel vodilno vlogo tudi v okrožnem odboru OF. Že od novega leta 1942 so se nekateri pripravljali za odhod v partizane. 17. marca je šestnajst fantov iz Mirne Peči in okolice odšlo v taborišče 3. čete Dolenjskega bataljona. Politični komisar te čete je bil predvojni komunist in član CK KPS Jože Slak iz Dobrniča, ki se je že od junija 1941 skrival v gozdarski koči na Frati nad Globodolom. S pomočjo somišljenikov OF na gozdni upravi in mirnopeških trgovcev so na Frato prihajale znatne količine hrane in drugega materiala za oskrbo nastajajoče partizanske enote. Prevoz so opravili globodolski kmetje, ki so vozili les iz grofovskih gozdov. Druga taka točka, kjer so se že pozimi in zgodaj spomladi 1942 zbirali partizani, je bila v gozdu za Hmeljnikom. Ljudje v začetku o partizanih niso vedeli kaj več, kot da so proti Italijanom. Nekateri so kar radi prisluhnili vestem o delitvi grofovske zemlje. Ta in oni je pomislil, kako bi si s krpo zemlje pomagal pri preživljanju kopice otrok ali kako bi z lesom iz grajskega gozda popravil skromni domek.

Ali so v Mirni Peči spomladi 1942 vedeli za Slovensko legijo, ilegalno organizacijo predvojne Slovenske ljudske stranke in za Slovensko zavezo, ki je tudi mislila na oborožen odpor proti okupatorju? Treba je vedeti, da je bila Slovenska legija ustanovljena v Ljubljani že maja 1941, ko OF še nikjer ni bilo. Med nekdanjimi člani Slovenske ljudske stranke, Kmečke zveze in Fantovskih odsekov, ki so bili narodno dovolj prebujeni, je legija dobila podporo in število njenih članov je leta 1942 gotovo bilo precej večje kot pa takratno število članov partije. Njen namen je bil pripraviti vse potrebno za upor proti okupatorju v povezavi z begunsko vlado in zahodnimi zavezniki. Vse delo je bilo tajno, da ne bi izzivali okupatorja in povzročali nepotrebnih žrtev. Po Belogardizmu so dolenjski zastopniki Slovenske legije konec leta 1941 imeli posvet pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo. Lahko sodimo, da takratno občinsko vodstvo v Mirni Peči taki organizaciji ni bilo naklonjeno. Kaplan Šinkar, ki je bil velik rodoljub in zelo temperamenten, je bil odločen nasprotnik okupatorjev, ki so njegovim gorenjskim rojakom takoj ob nastopu povzročili veliko trpljenja. Pravijo, da se je v začetku ogrel za OF. Morda ga je pritegnilo njeno glasno nasprotovanje okupatorju. Toda, kako je sprejel proglas, ki ga je objavil Slovenski poročevalec, da je vsak organiziran odpor proti Italijanom izven OF izdajstvo lastnega naroda? Medtem, ko je bila ena stran prepričana, da še ni čas za akcijo proti okupatorju, ko se tudi še ni dobro zavedela nevarnosti revolucije, jo je druga stran že proglasila za “izdajalsko belo gardo” in s tem začela revolucijo, ki jo je pa skušala zakriti s plaščem osvobodilnega boja.

2.1.3. Italijanske represalije

Odhod nekaterih mladih fantov v gozdove in vse pogostejše pojavljanje partizanov sta Italijane vznemirila. Manjše posadke so odpoklicali v večje centre, ki so jih utrdili z bunkerji [Stran 014] in z bodečo žico. Ob železniški progi in ob važnejših cestah so ukazali posekati gozd v širini 150 metrov. Ljudem so prepovedali hoditi iz kraja v kraj, razen s posebnimi dovolilnicami. Poveljniki posameznih enot so dobili velika pooblastila, da so lahko po lastni presoji izrekali in izvrševali smrtne obsodbe.

27. marca 1942, le deset dni po odhodu mirnopeških fantov, so Italijani naredili prvi večji pohod v okolico Mirne Peči. Do taborišča na Frati niso prišli, so pa ujeli pri Globodolu tri mlade, neizkušene partizane in jih takoj ustrelili. Ena teh žrtev je bil Lojze Potočar iz Mirne Peči.

11. junija 1942 zgodaj zjutraj so italijanska letala bombardirala Globodol. Okoliščine tega okupatorskega napada na lepo dolino in njene mirne prebivalce so zelo čudne, zato jim bomo posvetili nekaj več pozornosti.

Na Frati so se partizani zadrževali že celo leto in globodolski kmetje so jim dovažali hrano in druge potrebščine. Včasih so se novi sosedje oglasili v dolini, bolj pogosto so pa zahajali na Brezovo Reber. 10. junija je po hišah Gorenjega Globodola hodil mlad domačin in vabil može in fante, naj se zvečer zberejo pri nedokončani šoli. Ko so ob določeni uri skoraj vsi prišli na zborno mesto, so jih tam že čakali trije ”znanci” s Frate, dva moška in ena ženska. Razlagali so zbranim o nesreči okupacije in o OF, jim poočitali, da dolina še nima nobenega partizana in predlagali ustanovitev globodolske čete. Domačini, ki so v zadnjih tednih marsikaj zvedeli o “likvidacijah” na Dolenjskem in drugod po Sloveniji, se za ustanovitev čete niso ogreli in trije organizatorji so se morali brez uspeha vrniti v svojo bazo. Globodolčani so se zaskrbljeni razšli na svoje domove in grožnja “znancev” s Frate je tisto noč motila njihov sen.

Naslednje jutro je dolino že zgodaj zajel vsakodnevni delovni utrip; eni so še pred zajtrkom odšli na bližnje njive osipavat krompir in kosit, drugi so vardevali živino, bosonogi otroci so se pa potikali po dvoriščih in nestrpno čakali zajtrka. Nenadoma je v zraku zahrumelo in nad dolino so se v nizkem letu pojavila letala. Še preden so se ljudje zavedeli nevarnosti, so že drdrali mitraljezi in padale bombe. Cilj napada je očitno bil Gorenji Globodol, saj je na vas in na polje okoli vasi padlo 32 večjih in manjših letalskih bomb. Več ljudi je bilo lažje ranjenih na polju, 33 letna zakonca Anton in Marjeta Pust sta mrtva obležala na domačem dvorišču, njuna nastarejša, enajstletna hčerka je pa bila težko ranjena. Ob prihodu letal sta se Pustova ravno vrnila s polja. Ko je začelo pokati, je mati z najmlajšim od šestih otrok prihitela iz hiše. Ob eksploziji je bila takoj mrtva, šest tednov stari dojenček je pa ostal nepoškodovan.

Zakaj so Italijani bombardirali ravno Gorenji Globodol in ravno tisto jutro po neuspelem sestanku za ustanovitev partizanske čete? Težko je verjeti, da so letalci zamenjali 5 km dolgo dolino, kjer so tri vasi in cerkev, s kakim drugim naseljem v okolici ali s Frato. Težko je verjeti, da so letalci mislili, da na polju okrog vasi vidijo partizane. Zanimivo je, da po letalskem napadu niso prišli na spregled niti partizani niti Italijani. Je pa še isto dopoldne prišel v Globodol župnik Anton Petrič z dvema spremljevalcema, da bi nudil duhovno pomoč in pomagal pri oskrbi ranjencev. Ko so se reševalci potem vrnili v Mirno Peč, so jih menda karabinjerji spraševali, če so v Globodolu partizani.

Vriva se nam vprašanje, zakaj bombardiranje Globodola ni ovekovečeno v kakem uradnem zapisu ali vsaj v spominih kakega preživelega, ki je tedaj s Frate opazoval kroženje letal nad dolino in si zatiskal ušesa ob detonacijah bomb. Le en dan kasneje so letala reševala italijansko posadko v Mokronogu in to je opisal dr. Mikuž v Pregledu zgodovine NOB. O Globodolu pa nič.

Res je, da je bilo še več takih slučajev, ko so Italijani s težkim orožjem od daleč bombardirali vas in njene prebivalce, čeprav so se partizani že zdavnaj umaknili, ali pa jih sploh ni bilo. Tako so nekega dne v juniju 1942 iz Trebnjega s topovi obstreljevali Poljane. 14. julija so s tremi letali napadli vas Šentjurij. Ker so metali zažigalne bombe, se je vnelo več poslopiji in bilo je uničene precej živine. V noči na 14. marec 1943 so Italijani iz Novega mesta, Trebnjega in Mirne Peči s topovi obstreljevali Podboršt in okolico. Granata je zadela Slapničarjevo hišo na Podborštu in v postelji ubila desetletno Terezijo in njeno dve leti mlajšo sestro Alojzijo. V knjigi Gubčeva brigada najdemo podatek, da so tisto noč Gubčeva, Šercerejeva in Tomšičeva brigada prekoračile zavarovano železniško progo in potem dva dni počivale v Dobrniču in okolici.

3. avgusta 1942 je bila nedelja. Med prvo mašo so Italijani obkolili farno cerkev v Mirni Peči. Po maši so prijeli več mož in fantov in jih odpeljali v internacijo. Povod za to racijo naj bi bilo partizansko miniranje železniške proge blizu Mirne Peči.

Dolenji Globodol 1942 – Velikonočni žegen – V sredini kaplan Šinkar

Figure 7. Dolenji Globodol 1942 – Velikonočni žegen – V sredini kaplan Šinkar

23. avgusta 1942 je v Globodol prišlo sporočilo iz Mirne Peči, naj naslednji dan pričakujejo italijansko hajko. Tudi možje in fantje naj mirno ostanejo doma in se jim ne bo [Stran 015] nič zgodilo. Ljudje so sporočilu verjeli, saj ga je po hišah posredoval vaški zaščitnik, ki so ga poznali in mu zaupali. Drugi dan so res prišli Italijani in pobrali vse moške od 18. do 50. leta starosti. Odpeljali so jih čez Ostri vrh na Dobravo pri Dobrniču, od tam pa s kamioni v Novo mesto. Nato so jih nekaj izpustili, nekaj odpeljali na Rab, mlajšim fantom pa dali možnost za vstop v vaške straže. Večina interniranih je v internaciji ostala do kapitulacije Italije. Po nekem podatku je leta 1942 iz Mirne Peči bilo interniranih 115 faranov, od katerih jih je devet umrlo.

“Vesti” so 29. aprila 1943 namenile precej prostora Mirni Peči. Našo pozornost v tem poročilu pritegne suhoparen stavek, da sta krajevni marešalo – poveljnik karabinjerjev – in občinski komisar – medvojni župan – na strani partizanov. Kot dokaz za to trditev sledi opis izdajanja potnih dovoljenj. Medtem ko so domačini pri dovoljenjih stalno imeli težave, pa dekleta, ki so iz Ljubljane prihajala kratkočasit Italijane, niso imela nobenih problemov, saj so zanje že vnaprej bili pripravljeni potrjeni obrazci. Ljudem je padlo v oči, da se te prijateljice Italijanov večkrat srečajo tudi s krajevnimi sodelavci OF.

Ne le mirnopeški marešalo, ki naj bi bil iskal zvezo z gozdom samo zato, da bi pomagal prijateljem v stiski, tudi general Guido Cerutti in marešalo Sinisi v Novem mestu ter nekateri italijanski funkcionarji v drugih krajih so ali sami poiskali povezavo s partizani ali na prigovarjanje v njo privolili. Nekaj o tem je bilo znanega že med vojno, opise teh povezav in njihovih rezultatov pa najdemo tudi v povojnih monografijah in spominih, ki so jih pisali zmagovalci. Seveda težko verjamemo, da je v teh opisih povedano vse. Ali je Italijane k temu dogovarjanju res nagibal antifašizem ali pa jih je obvezovala pripadnost internacionalni komunistični organizaciji? Italijanski civilni komisar v Beli krajini Emilio Cassanego je že zgodaj spomladi 1942 omenjal “belo gardo”. Od kje mu to ime? Vemo, da se pri nas nasprotniki komunizma sami nikoli niso tako imenovali. Profesor Oven, ki so ga “likvidirali” že maja 1942, se gotovo ni družil z italijanskim komisarjem in sebe nikoli ni imel za belogardista. Torej so belokranjski komunisti komisarju “belo gardo” podtaknili ali pa je bil z njimi v zvezi.

Globodolčanom je bila zagrožena kazen, ker se 10. junija niso odločili za sodelovanje s komunisti. In kdo jih je kaznoval? Oni s Frate so samo gledali, kako so padale na Globodol fašistične bombe in kako so fašisti globodolske može in fante vodili v internacijo. Pogajanja z generalom Ceruttijem niso bila toliko potrebna zaradi boja proti fašistom, ki bi itak odšli, ampak predvsem zaradi boja proti domačim, slovenskim nasprotnikom. Z italijansko pomočjo so bile potem uničene Grčarice, Turjak in druge protikomunistične postojanke. V Grčaricah je z drugimi slovenskimi četniki bil zajet tudi kaplan Šinkar in na kočevskem procesu obsojen na smrt. Niti [Stran 016] enega okupatorskega nasprotnika Slovencev niso tedaj zadržali, toda v Mozlju, Jelendolu, na Mačkovcu in po drugih množičnih moriščih so pobili več sto Slovencev. Kako naj torej razumemo povezovanje partizanov z Italijani? Ali je bila to taktika antifašističnega odpora ali kolaboracija, pa ne kolaboracija zaradi zaščite življenj in premoženja ampak zaradi uveljavitve totalitarne komunistične oblasti nad lastnim narodom!

Kolenčeva družina iz Dolenjega Globodola 1940 – Stojijo z leve Lojze,
                        Franc, Jože in Anton – Vsi štirje so bili domobranci, Jože in Anton sta
                        padla 1944, Lojze in Franc pa sta bila umorjena 1945

Figure 8. Kolenčeva družina iz Dolenjega Globodola 1940 – Stojijo z leve Lojze, Franc, Jože in Anton – Vsi štirje so bili domobranci, Jože in Anton sta padla 1944, Lojze in Franc pa sta bila umorjena 1945

2.1.4. Prve žrtve komunistične revolucije

Omenili smo že, da je podobno taborišče kot na Frati bilo od začetka leta 1942 tudi v gozdu za Hmeljnikom. Lastnici gradu so nekajkrat grozili, zato se je v zgodnji pomladi umaknila v Novo mesto. V začetku maja so partizani vdrli na grad, pobrali vso hrano in živino in dovolili pobiranje tudi okoliškim prebivalcem. Kar niso mogli odnesti, so razbili. Med drugim je bila tedaj uničena bogata knjižnica. Grajske njive in travnike so razdelili v obdelovanje domačim interesentom, za gospodarskega komisarja hmeljniškega posestva pa imenovali krojača Jožeta Šalija.

Ko so v Mirni Peči zvedeli za dogodke na Hmeljniku, je kaplan Anton Šinkar odšel na grad, da bi iz kapele rešil liturgične predmete in drugo opremo in jih spravil v podružno cerkev v Karteljevem. Preden je opravil svoje poslanstvo, so ga prestregli partizani in ga odpeljali v svoj štab pri Trebelnem. Verjetno bi ga ubili, če se zanj ne bi zavzel trebelnski kaplan Klančar. Po nekaj dneh zasliševanj so ga vendarle izpustili in ves spremenjen se je vrnil v Mirno Peč. Na vprašanje, kaj je doživel v gozdu, je odgovarjal zelo redkobesedno in skoraj se ni ganil iz župnišča. Baje se je pa moral vsak dan javiti na karabinjerski postaji, ker so ga “sumili,” da je povezan s partizani. Čez nekaj časa se je pridružil skupini domačih fantov, ki so odšli v Škrjanče pri Novem mestu, kjer se je pod vodstvom kapetana Stamenkoviča zbirala nacionalna ilegala in čakala na skupino, ki je 17. maja odšla iz Ljubljane.

Ivan Korošec pripoveduje v knjigi Prva nacionalna ilegala, da je za binkošti (leta 1942 so bile binkošti 24. maja) iz Mirne Peči na zborno mesto odšlo 12 fantov in kaplan Šinkar. Vseh 12 našteje po imenih in nadaljuje: “Do 28. maja se je zbralo 30 mož in tabor se je premaknil med Smolenjo vas in Brusnice. Ta dan se jim je približala italijanska patrulja in nanje odprla hud ogenj. Da je zmeda bila še večja, so skupino z druge strani napadli še partizani. Po tem boju, v katerem je bil eden od fantov ubit, dva pa ranjena, se je skupina razšla. Večina se je potem skrivala v Šmihelu in v Novem mestu. Tam je bilo nekaj fantov aretiranih v italijanski raciji, med njimi organizator Franc Jarc. Drugi [Stran 017] skrivači so se sredi junija znova odločili za ilegalo in so odšli v glavni odred.” (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 53)

Ljudje se še spominjajo, da se je tedaj govorilo o spopadu med Stamenkovičevo skupino in partizani. Baje se je po spopadu nekaj fantov celo vrnilo domov.

Konec maja 1942 je štab Dolenjskega odreda (partizanskega) izdal razglas o smrtni obsodbi in ustrelitvi devetih mož in fantov iz okolice Novega mesta. Navajamo:

“V smislu naredbe štaba Dolenjskega odreda z dne 28. maja 1942 o pobijanju belogardističnega, narodno osvobodilni borbi škodljivega delovanja so bili obsojeni na smrt in ustreljeni:

Škedel Anton, posestnik iz Vrha pri Ljubnem

Jakše Franc, posestnik iz Vrha pri Ljubnem

Žvan Ivan, orožnik v pokoju iz Toplic

Turk Jožef, delavec iz Gornjih Sušic

Mišjak Anton, posestnik v Boričevem

Mišjak Alojz, krojač v Boričevem

Kristan Alojz, hlapec iz Češče vasi

Mavec Alojzij, kmetski delavec iz Mirne Peči

Turk Miha, študent iz Škrjanč pri Šmihelu

Vsi navedeni so bili člani slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci slovenskega delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije.”

Nato je v razglasu opisana “krivda” vsakega posameznega obsojenca. Navedli bomo le nekatere, ki se nam zdijo posebno značilni. “Turk Jožef, ker je raznašal belogardistične mobilizacijske pozive in je mobilizirancem, ki se niso hoteli odzvati, grozil s silo, kakor je naročil topliški kaplan Mavec.

Mišjak Anton, ker je belogardistično tolpo podpiral z živili in drugimi sredstvi ter trpel, da so se v njegovi hiši vršili sestanki bele garde.

Mišjak Alojz, ker je kot krojač izdeloval za belogardistično tolpo uniforme in nahrbtnike.

Mavec Alojzij, ker je oborožen s pištolo in bodalom vršil za belogardistično tolpo kurirske posle.

Turk Miha, ker je belogardistično tolpo poleg kaplana iz Šmihela podpiral ter se radi dobrih odnosov z okupatorji zatekel v njihov varnostni zapor.

Vsi navedeni so na temelju teh dokazov izvršili kaznivo dejanje iz točke 1, 2 in 3 Naredbe štaba Dolenjskega odreda z dne 28. maja 1942, za katere predvideva ta naredba smrtno kazen, in bili radi tega obsojeni na smrt.

Smrt fašizmu – svobodo narodu. Komandant Urban Velikonja, politkomisar Tone Špan.” (Arhiv INZ, fasc. 110B)

Predvojna fantovska družba iz Goriške vasi

Figure 9. Predvojna fantovska družba iz Goriške vasi

Ko so komunisti v začetku julija 1942 zborovali na Cinku v Kočevskem Rogu, je bil med govorniki tudi dr. Dermastja, komandant Urban Velikonja, ki je podpisal ta razglas in poskrbel za njegovo izvršitev. Pričakovali bi, da bo morda skušal pojasniti razne okoliščine in pred zborom utemeljiti potrebo smrtnih obsodb, toda namesto tega je le zagrmel proti beli gardi in doživel velik aplavz. Takole je govoril: “Mislim, da je bilo debatiranja o beli gardi povsod dosti. Najbolj pametno je, da ne debatiramo. To je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstaja bela garda. Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti. Da smo ravno na Dolenjskem to pravilno zagrabili, je najbolje dokumentirano s tem, da fašistični časopisi pišejo dolge članke in nas imenujejo krvnike. Tu je vidno in je popolnoma jasno, da je to pravilno. (Dokumenti socialistične revolucije II., str. 240)

Razglas o smrtni obsodbi devetih mož in fantov konec maja 1942 je bil dovolj jasno opozorilo, kaj čaka vsakogar, ki bi si drznil delati in misliti drugače, kot je predpisala Partija. Podobne razglase so po Gorenjskem in Štajerskem nabijali Nemci, ko so že leta 1941 začeli streljati talce.

Večina žrtev na tem razglasu je bila iz šmihelske in topliške župnije, le Alojz Mavec je spadal pod mirnopeški zvon. Alojz Mavec iz Čemš je bil star komaj osemnajst let, bil je najmlajši od štirih bratov, ki so z mirnopeško skupino odšli na zborno mesto pri Škrjančah; najstarejši France je bil pred vojno predsednik Fantovskega odseka v Mirni Peči, drugi je bil Jože, tretji pa Anton, ki je bil pri obstreljevanju med skupino nacionalne ilegale na eni in partizani ter Italijani na drugi [Stran 018] strani, ranjen in je potem zaradi neprimernega zdravljenja rano zastrupil in 12. julija umrl. Alojza so prijeli na poti domov. Ni se niti posebno skrival, saj je verjetno mislil, da mu partizani ne bodo zamerili, če se je udeležil spopada z Italijani. Izgleda, da se niti Miha Turk, ki je bil študent in član Katoliške akcije, ni preveč bal partizanov, saj so ga v nedeljo, 31. maja, našli na njegovem domu v Škrjančah. Če bi bil kakorkoli povezan z Italijani, bi gotovo ostal pod njihovo zaščito. V resnici se jih je bal, saj so ga že prijemali zaradi sodelovanja z ilegalo. Če odpremo Sajetov Belogardizem na strani 280, nam pade v oči poročilo visokega italijanskega oficirja iz Novega mesta o Turkovi smrti, češ da je “bil pripadnik bele garde, ki jo v Šmihelu organizirata župnik in kaplan in da pri tej organizaciji verjetno sodeluje tudi šmihelski župan. Spet se pojavlja vprašanje, od kod in od koga Italijanom ime bela garda in podatki o njenih organizatorjih.

Leto 1942 – Legist Jože Kolenc iz Dolenjega Globodola

Figure 10. Leto 1942 – Legist Jože Kolenc iz Dolenjega Globodola

Kot marsikje v Sloveniji je bila tudi v mirnopeški župniji prva žrtev komunističnega terorja žena Frančiška Drmelj; 8. maja 1942 so jo odpeljali z njenega doma na Velikem Kalu in se ni vrnila. 10. junija so v Srednjem Globodolu vzeli Jožefo Primc, rojeno Kolenc, jo obtožili shajanja z Italijani in umorili. 30. junija so v Biški vasi vzeli na pol hromega Jožefa Kavarja in ga mimo Globodola gnali proti Frati in Brezovi Rebri, kjer so mu vzeli že itak borno življenje. Le kakšen motiv so imeli za uboj ubogega pohabljenca? 19. julija so v golobinjskem gozdu ustrelili uglednega kmeta in očeta treh otrok Antona Makšeta iz Ivanje vasi. 28. julija so od doma na Vrhpeči odpeljali 39-letno Marijo Makše in jo umorili v gozdu nad Globodolom. Zakaj? Bila je mati petih otrok in ni mogla biti “organizator ali član slovenskemu narodu sovražne in z zatiralci slovenskega naroda povezane belogardistične organizacije”, je pa bila sestra bratov Franca, Jožeta, Antona in Alojza Mavec iz Čemš, ki so bili navdušeni Slovenci, toda nasprotniki komunizma. Družina Mavec je tako v slabih dveh mesecih izgubila že tretjega člana.

Mozaik razmer leta dvainštiridesetega v Mirni Peči in okolici bi bil zelo nepopoln, če ne bi vsaj omenili umorov duhovnikov. Začelo se je s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom. V zgodnjem jutru 29. maja so ga odpeljali iz župnišča in ga nekaj dni zatem mučili in ubili hkrati z učiteljico Darinko Čebuljevo. – 15 junija zvečer so obkolili župnišče v Prečni in odpeljali župnika Janka Komljanca ter tri njegove farane. V gozdu za Hmeljnikom so jih pobili. – 17. junija so iz Šentruperta odgnali župnika Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara, kmeta Alojza Jakoša in Antona Jamnika, ki je menda v Šentrupert pribežal pred Nemci. Nekaj dni kasneje so nabili po Šentrupertu razglas o njihovi obsodbi in usmrtitvi. – Konec junija so v Šentjerneju odpeljali kaplana Vinka Kastelica in tri člane fantovske Katoliške akcije. O tem smo obširneje pisali v 29. številki Zaveze pod naslovom Dvojna vloga začetnih komunističnih zločinov. – Tudi onkraj Gorjancev, v Beli krajini, so med umorjenimi v juniju in juliju 1942 bili duhovniki: Jože Kofalt, begunec pred Nemci, 15. junija, Jakob Omahen, župnik v Dragatušu, 7. julija in suhorski župnik Janez Raztresen, 22. julija.

Kot smo že omenili, je štab Dolenjskega odreda z “naredbo za 28. maj 1942” obvestil, da se je na njegovem področju “pojavila majhna oborožena tolpa belogardističnih banditov, ki sodelujejo in vohunijo za italijansko vojsko ter širijo med prebivalstvom strah, vršijo nasilna dejanja proti civilnemu prebivalstvu pod krinko partizanov in silijo ljudi k mobilizaciji.” Štab je zato ukazal, da je treba “tolpo” takoj uničiti, in zagrozil, da “bo po kratkem postopku ustreljen vsakdo, ki bi

1. bil član te oborožene tolpe,

2. vršil za to tolpo kakršne koli usluge, zbiral in predajal hrano, bil kurir, jo prikrival in zamolčal nje pojavo partizanskim edinicam ali komandirjem varnostne straže,

[Stran 019]

3. bil dokazano član belogardistične organizacije.”

(F. Saje, Belogardizem, druga dopolnjena izdaja, str. 290)

Ta naredba na pogled izgleda nekaj posebnega, toda dejansko je vse to bilo “uzakonjeno” že tedaj, ko se je OF, ki je bila popolnoma podrejena komunistični partiji, oklicala za edino oblast v okupirani domovini in proglasila za izdajalce vse, ki bi kakorkoli hoteli delovati mimo nje. V oktobrski revoluciji je ime bela garda pomenilo nasprotnike rdečih boljševikov, ki so s silo uveljavljali nov družbeni red, pri nas je pa to ime, ki so ga komunisti sami dali svojim nasprotnikom, postalo pojem narodnega izdajstva. Na isti način je revolucija, v katero so komunisti pahnili narod v najtežjem času njegove zgodovine, dobila ime osvobodilni boj, njeni netilci pa so postali borci za osvoboditev izpod okupatorja.

Alojz Drenik iz Malenske vasi – Domobranec Meničaninovega bataljona –
                        Padel in pokopan na Orlovem Vrhu v Ljubljani

Figure 11. Alojz Drenik iz Malenske vasi – Domobranec Meničaninovega bataljona – Padel in pokopan na Orlovem Vrhu v Ljubljani

Kaj je bilo narobe, ko so se maloštevilni možje in fantje maja 1942 odločili za nacionalno ilegalo? Samo to, da niso bili somišljeniki komunizma, da niso bili pripravljeni z njim sodelovati. Zato jih “je bilo treba streti”. In duhovniki? Ali so morda res sodelovali v pripravah za nacionalno ilegalo, ki je kasneje dobila poudarek na protikomunističnemu odporu? Gotovo je nekaj tega bilo, toda precej drugače kot je, na primer, prikazano v Belogardizmu. Mar ni bila dolžnost vseh pošteno mislečih po svojih močeh pomagati narodu v stiski? Kdo je partiji dal pravico določati, kaj je osvobodilni boj? Kakšno zvezo z antifašizmom in osvobodilnim bojem je imelo pobijanje žena, mater, invalidov, poštenih mož in ne nazadnje duhovnikov? In toliko očitana kolaboracija? Kdo ima največ zaslug, da je do nacionalne ilegale leta 1942 sploh prišlo in da se je kmalu preoblikovala v od okupatorja tolerirane vaške straže?

2.1.5. Razvoj dogodkov po večernem sestanku v Globodolu

Če bi kdo pričakoval, da bodo Globodolčani po letalskem napadu na dolino spremenili svoje mišljenje in se odločili za odhod v partizane, bi se zmotil. Zgodilo se je nasprotno, saj so okoliščine italijanskega napada bile tako zagonetne, da so jih še utrdile v prepričanju, da je bila njihova odločitev na sestanku 10. junija pravilna. Tudi italijanski pohod na Globodol, 24. avgusta, so spremljale okoliščine, ki si jih niso znali pojasniti in iz katerih so sklepali na povezavo med okupatorji in OF. Italijanom, ki so jih smatrali za nujno, toda začasno zlo, niso zaupali, prav tako pa niso zaupali partizanom. Precej mož in fantov so Italijani konec avgusta odpeljali v internacijo. Le redki so se vrnili pred kapitulacijo Italije, pet pa jih je v internaciji zaradi bolezni in podhranjenosti umrlo. Nekateri fantje so se tedaj vključili v protikomunistično legijo, ki je nastala iz nacionalne ilegale.

V Mirni Peči do aprila 1943 ni bilo postojanke vaške straže. Italijani so le redko prišli do Globodola. Na Frati in Brezovi Rebri so se skoraj stalno zadrževali partizani in se občasno pojavljali tudi v Globodolu. Samo nekaj sličic iz tistih dni. Na marsikatera vrata v Globodolu so partizani trkali ponoči in odpirale so jim žene in otroci. Pri neki hiši v Dolenjem Globodolu, je vedno šla odpirat mati. Velikokrat je z dobro voljo postregla nočnim gostom, sa je razumela, da je težko biti lačen. Ko so pa prišli, da bi vzeli s silo, se je upala rahlo pogodrnjati, čeprav ni nič pomagalo. Oče se ob taki priliki najraje ni niti pokazal. Med prvo svetovno vojno je bil ujet v Rusiji, zato je poznal komunizem in vedel, da se ni dobro zameriti revolucionarjem. – Pri drugi hiši blizu cerkve je oče bil krojač. Večkrat so se oglasili pri njem, da jim je kaj pokrpal ali sešil. Ko so ga neko jutro odpeljali v taborišče, je bila družina v velikih skrbeh. Vendar se je vse dobro izteklo. Nekega večera [Stran 020] je potrkal na njihova vrata dokaj lepo oblečen partizan. Ko mu je mati odprla, je vprašal za ključ od cerkve. Hotela je vedeti, kaj ga vleče v cerkev. Povedal je, da je dobil nov čin, nima pa ustreznih našitkov, zato bi jih dal narediti iz mašnega plašča. Mati je tedaj pozabila, s kom govori, in vzkipela: “Le kako si upaš! Mar ne veš, da je ta obleka blagoslovljena in namenjena samo za svete obrede? In ti bi to uporabil za svoje znake? Ali te ni sram?” Družina je spet napeto čakala, kaj se bo zgodilo, toda fant je razumel ženino sveto jezo in mirno odšel po svoji poti. Ne vemo, kako se je potem znašel za svoje našitke.

Ko so Italijani 8. oktobra 1942 bombardirali Frato, so bili Globodolčani prestrašeni in čakali, kdaj bo začelo padati na njihove vasi. Pa je ostalo samo pri strahu. V noči med 11. in 12. decembrom 1942 so jih prebudile detonacije bomb in streljanje, ki se je včasih bolj, včasih manj razločno slišalo iz smeri Ajdovca. Razumeli so, da brigade napadajo vaško stražo v Ajdovcu. Zle slutnje so se še povečale, ko so na obzorju hladnega nočnega neba zagledali sij velikega požara. V monografiji Gubčeva brigada – neposreden napad na postojanko je vodila ravno ona – beremo, kako je kmalu po začetku boja v Ajdovcu zagorela šola in so plameni požara razsvetlili vas in okolico. Malo kasneje so ognjeni zublji zajeli tudi cerkev, proti jutru pa še Gnidovčev prosvetni dom in župnišče. Slabo oboroženi in neorganizirani branilci niso vzdržali velike premoči; le nekateri so se uspeli prebiti iz obroča, šestnajst jih je padlo v boju in okrog trideset se jih je vdalo napadalcem. Takoj so jih zvezali in odgnali na Brezovo Reber, kjer so jih enaindvajset obsodili na smrt. Poleg domačinov so bili med obsojenci tudi fantje iz Žužemberka, saj je od tam prišla ustanovitev ajdovske vaške straže. Poglejmo izjave treh obsojencev po zapisniku, ki ga je sestavilo “brigadno sodišče” 12. decembra 1942:

Cesar Anton iz Goriške vasi – Umorjen leta 1945

Figure 12. Cesar Anton iz Goriške vasi – Umorjen leta 1945

“Cikanek Franc, rojen 25. 11. 1921, občinski tajnik v Ajdovcu. Pri beli gardi sem 14 dni. Bil sem član Fantovskega odseka v Ajdovcu. OF mi je znana. Na vprašanje: “Kaj je tisti, ki vzame od Italijanov puško in strelja z njo Slovence”, odgovori: “Po vašem mnenju je menda narodni izdajalec.”

Pri naknadnem zaslišanju prizna, da je tudi katerega člana Fantovskega odseka nagovarjal, naj gre v belo gardo.

Legan Feliks, rojen 16. 1. 1924 v Ajdovcu, kmečki sin. Šel je k beli gardi na poziv pred 5 tedni. Pri legiji sem hodil na stražo in sem tedaj dobil tudi puško, sicer je pa nisem imel. Zmeraj je stražil še en tovariš. Cilje OF poznam. Za primer podaritve svobode grem domov ali pa bi vstopil v partizane.

Mirtič Alojzij, rojen 19. 2. l920 v Brezovi Rebri, kmečki sin. V belo gardo sem vstopil pred sedmimi tedni s tem, da sem se šel javit v Žužemberk. Z drugimi sem se udeleževal pohodov med Globodolom in domačimi vasmi. Cilje OF poznam in vem, kaj je bela garda. Pripravljen sem iti v partizane.” (Arhiv INZ, fasc. 161/I,5)

Še isti dan so nad obsojenimi izvršili smrtno obsodbo in 12. december 1942 vpisali v knjigo zgodovine kot dan osvoboditve Ajdovca. Pomislimo, da 11. decembra zvečer v Ajdovcu ni bilo niti enega Italijana. Kakšna osvoboditev je to, če pobiješ štirideset vaščanov in požgeš njihovo vas? Ali je to prizadelo Italijane v Žužemberku in v Mirni Peči? Gotovo ne, saj so bila strta samo slovenska življenja in uničeno slovensko premoženje.

Novica o noči groze v Ajdovcu, ki ji je sledil nič manj grozen dan na Brezovi Rebri, je pretresla celo okolico in za nekaj časa porinila v ozadje razmišljanje o drugih težkih dogodkih iztekajočega se leta. Ko je septembra v Globodolu umrl osem mesecev star otrok in se župnik Petrič ni upal priti na pogreb, ker [Stran 021] je malo prej zvedel, da je s štirimi drugimi Mirnopečani na “spisku za likvidacijo”, ljudem kar ni šlo iz glave, da so otroka pokopali brez duhovnika. V začetku septembra so partizani na nenavaden način dobili v roke Franca Zupančiča iz Biške vasi, najstarejšega od treh bratov, ki so se v maju pridružili mirnopeški skupini nacionalne ilegale. Po hudem mučenju so ga ubili. Baje je pri tem največ zaslug imel njegov nekdanji prijatelj, ki je tedaj tudi bil v skupini, ker je moral dokazati, da je dokončno pretrgal stike z “belo gardo”. Francetov grob so odkopali julija 1943 in posmrtne ostanke prepeljali na mirnopeško pokopališče.

Hude Franc – Domobranec, umorjen 1945

Figure 13. Hude Franc – Domobranec, umorjen 1945

V Mirno Peč je prišla posadka vaške straže aprila 1943. V Vesteh beremo, da so se nastanili v Novljanovi hiši v z žico obdanem delu vasi. Radi bi ostali zunaj bloka, toda Italijani jih niso hoteli izpustiti iz svoje kontrole. Stražarji so bili prepričani, da so bili partizani in mirnopeški Italijani dogovorjeni glede prehodov čez železniško progo v bližini Mirne Peči. V noči od velike sobote na veliko nedeljo je tako šlo med Velikim Kalom in Malensko vasjo preko proge 300-400 partizanov in več težko naloženih voz. Nemoteno so šli mimo Goriške vasi proti Brezovi Rebri.

Zelo hitro po prihodu v Mirno Peč so stražarji začutili povezanost med karabinjerskim marešalom in OF, saj so Vesti, ki so izhajale v Ljubljani, o tem poročale že 29. aprila 1943. Opazovali so, kako so iz Ljubljane prihajale “prijateljice” Italijanov in s kom so se sestajale, kritizirali so celo župnika Petriča, češ da je večkrat preveč popustljiv do somišljenikov OF v fari.

5. maja 1943 so Vesti poročale o pohodu mirnopeške vaške straže na Podboršt – Grč vrh – Brezovo Reber – Globodol – Ivanjo vas. Pohod je bil 21. aprila. Na povratku so v gozdu nad Globodolom izkopali posmrtne ostanke Marije Makše z Vrhpeči in jih prepeljali v Mirno Peč. (Arhiv INZ, fasc. 110B/III).

Ob kapitulaciji Italije je mirnopeška vaška straža odšla v Novo mesto in se potem z drugimi dolenjskimi vaškimi stražami umaknila proti Gorjancem. O tem smo pisali v Dnevniku preprostega domobranca, saj je bil Nace Kastelic, katerega dnevnik smo v tem sestavku obravnavali, doma na Poljanah pri Mirni Peči. V tem Dnevniku je nekaj povedano tudi o 32. četi Slovenskega domobranstva, ki so jo nekateri imenovali kar mirnopeška četa, saj so njeno jedro tvorili nekdanji člani posadke vaške straže v Mirni Peči. V Slovensko domobranstvo so se vključili tudi mnogi fantje, ki so se po kapitualciji Italije vrnili iz internacije, in mobiliziranci, ki so prebegnili od partizanov.

V Mirni Peči niso imeli domobranske posadke. Le kadar so bili v večji ali manjši enoti, ki je šla skozi domače kraje, so fantje – domobranci lahko na kratko obiskali svoje domače. Tu in tam so domači šli na obisk k njim, toda večkrat je bilo to nemogoče ali pa vsaj nevarno. Zgodilo se je, da je kdo od teh fantov padel v boju in tedaj so domači skušali iti na pogreb. Jožkovi iz Dolenjega Globodola so leta 1944 dvakrat bili na takem pogrebu v Ločni pri Novem mestu, najprej zgodaj spomladi, ko je v boju pri Kamencah padel njihov Tone, drugič pa konec junija na Jožetovem pogrebu. 28. junija 1944 so oče, mati in nekaj hčera delali v vinogradu blizu cerkve na Golobinjeku. Niso vedeli, da je tisto jutro prišla domobranska patrola od Trebnjega preko Jordankala in da je z njo tudi njihov sin in brat Jože. Nenadoma se je v gozdu pod njimi začelo streljanje in kmalu potem je mimo njihove zidanice prihitela skupina partizanov. Komaj so Jožkovi prišli domov, je prišel nekdo povedat, da je Jožeta zadelo v Kostanjevju in da so ga že odpeljali v Novo mesto. Domači in nekaj sosedov so potem šli na pogreb. Pot jih je vodila čez Grč vrh in proti Prečni in naprej v Ločno, več kot dve uri hoda na eno stran. Partizani so jih enkrat ustavili, toda ko so videli njihovo črnino, so jih pustili naprej.

[Stran 022]

V tistem času se je tudi primerilo, da je prišla domobranska patrola s posebnimi nameni, ki jih normalni ljudje niso mogli odobravati. Bile so to pač izjeme, ko so posamezniki, ki so sami veliko pretrpeli, vzeli pravico v svoje roke in hoteli z maščevanjem olajšati svoje bolečine in svoj gnev. Pri tem pa niso pomislili, da se s povečevanjem zla oddaljujejo od rešitve. Tudi to poglavje zgodovine bi bilo treba osvetliti, saj bi se jasno pokazalo, kaj so bile izjeme in kaj je bilo širše gibanje. Seveda pa ima tako osvetljevanje pravi smisel le, če se ga pošteno lotita obe sprti strani.

Golob Franc iz Malenske vasi – Domobranec, padel med vojno

Figure 14. Golob Franc iz Malenske vasi – Domobranec, padel med vojno

2.1.6. Zaključek

Našo zgodbo smo začeli z opisom prelepe globodolske doline in skromnega, vendar skoraj idiličnega življenja njenih predvojnih prebivalcev. Živeli so preprosto, toda zaradi tega niso bili nesrečni. Morda prav nasprotno! Njihova vernost jih ni omejevala, ampak je dajala oporo njihovemu življenju.

Prišel je surovi čas vojne, ki se ji je pridružila še bolj surova revolucija. Prav tu pa se odpirajo vprašanja naše teme: Kako se je začelo. Nekatera od teh vprašanj so tako zahtevna, da bi bilo treba za temeljit odgovor napisati celo knjigo. Kaj pomeni izkoristiti usodni čas okupacije za revolucijo, za vzpon na oblast? Ali je res tako častno biti antifašist, torej borec proti fašističnemu totalitarizmu, obenem pa že od začetka uveljavljati komunistični totalitarizem? Kaj je kolaboracija in kakšna kolaboracija je dopustna?

Mnogih ljudi in dogodkov v tem sestavku nismo omenili, čeprav bi to gotovo zaslužili. Glavni namen tega sestavka namreč ni opisati natančno zgodovino časa in krajev, ampak povedati nekaj o vzrokih in poteku komunistične revolucije in protikomunističnega odpora v teh krajih.

Globodolčani so do konca ostali zvesti svoji odločitvi, ki so jo sprejeli 10. junija 1942, na predvečer italijanskega letalskega napada na njihovo lepo dolino. Ob tej ugotovitvi nam stopijo pred oči zapiski Jožeta Udovča, enega prvih sodelavcev OF v Mirni Peči. Pred vojno je nekaj časa preživel v Pragi. Kot partizan je padel konec julija 1944. Tedaj so našli njegovo beležko, kamor je občasno zapisoval svoja razmišljanja. 16. februarja 1944 je med drugim zabeležil tudi tele misli: “V komunizmu vidi kmet nasprotnika, ki mu ne bo odvzel samo svobodo gospodarjenja, ki mu je tako draga, temveč bo tudi v jedru izpremenil njegovo dosedanje življenje, poteptal njegove šege in navade, dragoceni zakladnici ljudske kulture. – Kadar kmetje govorijo o nosilcih oblasti OF in njenih propagatorjih, govorijo o postopačih in prihajačih, ki hočejo vladati ljudstvu. Ti ljudem ne zaupajo in tudi ljudje [Stran 023] njim ne. – Kadar razmišljam o odločitvi slovenskega kristjana v sedanjem boju, me večkrat vznemiri misel, ali se morda kristjani, ki sodelujemo s komunisti, nismo pregrešili proti Bogu.” (Slovenski dom, 19. avgusta 1944, str. 5)

Rozman Franc iz Malenske vasi – Domobranec, umorjen 1945

Figure 15. Rozman Franc iz Malenske vasi – Domobranec, umorjen 1945

Lahko sklepamo, da je Udovč do teh zaključkov prišel ob dveletnem opazovanju komunistov, s katerimi je sodeloval, in mirnopeških ter drugih kmetov, ki jih je že od prej poznal.

Kar 157 Mirnopečanov je bilo pobitih, ko je bila vojna že končana. O njihovi obtožbi in sodbi nimamo niti takega zapisnika, kot so ga 12. decembra 1942 napisali o obsojencih na Brezovi Rebri. Zato ni čudno, da se spet in spet sprašujemo, kako se je začelo in kaj vse se je dogodilo, da niti konec vojne mnogim ni prinesel svobode, ampak jih je zavil v žalost in črnino. Dokler ne bo znana in zapisana resnica o vsem tem, se bomo morali ukvarjati s preteklostjo, saj vemo, da drevo raste iz korenin.

Cerkev Sv. Marije Magdalene v Globodolu

Figure 16. Cerkev Sv. Marije Magdalene v Globodolu

3. Pripovedi

3.1. Moja najljubša pot je za Mijo v Čedad

Tine Velikonja

[Stran 024]

3.1.1. Kot

Breginjski kot, ki mu nekateri rečejo kar Kot, je najbolj zahodni del naše države. Na zemljevidu ga vidimo kot žep, ki se mimo Kanina na severu in Matajurja na jugu steguje še dvajset kilometrov proti Evropi. Tudi za časa stare Avstrije je bila tu meja. Če se napotimo sem kot turisti, bomo občudovali do vrha Stola segajoča travnata pobočja, gozd v podnožju in Nadižo v dolini, cesto, ki se zvija in vzpenja po pobočju, in ob njej razvrščene vasi. Od daleč lepo, če pa bomo preveč šarili po njih, bomo razočarani. Celo največje naselje, Breginj, je videti zaspano, njive so slabo obdelane, travniki nepokošeni, nobene živine, nekaj ljudi po vrtovih, za primorsko vas preveč prostora. Kot turisti bi imeli dovolj. Vrnili bi se v Kobarid in navzgor h kostnici ali v muzej, pa na obisk k Sv. Lovrencu in na Vrsno h Gregorčiču. Morda pa bomo imeli drugačno srečo, da nas bodo domačini sprejeli kot popotnike in spustili čez pregrado.

Še lani je bilo veliko pisanja o Porčinju (Porzus), hribovju na robu Furlanske nižine deset kilometrov zahodno na etnični meji med Slovenci in Italijani oziroma Furlani. Tam so proti koncu vojne rdeči pobili bele partizane. Film, ki je razpravo sprožil, je spomnil na dejstvo, da zgodovina ni črno-bela in da je napočil čas za resnico.

Kot popotnik sem bil izbran, da kaj zapišem o nekem drugem dogodku. V Kotu v vasi Logje, nekaj kilometrov južno od Breginja, prav na državni meji z Italijo, blizu kraja, kjer se v komaj rojeno Nadižo izliva potok Legrada, se je približno v istem času dogodil zločin. Partizani so umorili tri ljudi, člane ene družine.

Iz kronike Kobarid, ki jo je lani izdal Kobariški muzej, izvemo, da prebivalstvo Breginjskega kota proti koncu vojne in po njej partizanstvu ni bilo več tako naklonjeno kot prej, vendar ni razloženo, zakaj. Z nekaj stavki je tudi omenjeno, da so ljudje s tega področja pred priključkom k Jugoslaviji septembra 1947 bežali v Italijo, ne pa, da je bil beg tako množičen. Sploh za sicer lično knjigo komaj verjameš, da je izšla sedem let po uvedbi parlamentarne demokracije. Zlasti pri obravnavi novejše zgodovine je polna starega duha, toga in pusta, bolj naštevanje kot pripovedovanje in analiza. Nekaj izvemo iz Enciklopedije Slovenije, v kateri avtor prispevka Boris Mlakar domneva, da so bile vzrok prisilne mobilizacije in rekvizicije. Pa tudi to ni vsa resnica.

O bombardiranju, o katerem bo govora kasneje in ki naj bi bilo izgovor za zločin, izvemo nekaj iz knjige Borivoja Laha Od Kobarida do Trsta (str. 65): V noči na 9. februar leta 1944 sta 17. in 18. brigada prekoračili reko Nadižo. Sedemnajsta je zasedla vasi Mažerole in Zapotok, osemnajsta pa se je povzpela v Platiše in Logje. Tam se je nastanil tudi štab 30. divizije. Po prihodu v zahodni del Beneške Slovenije je sovražnikovo letalstvo okrepilo izvidništvo in iskanje divizijskih enot. Prileteli so tudi bombniki in bombardirali vasi, v katerih so bili partizani, škodo pa so povzročili samo prebivalcem in porušili nekaj hiš.

Ob tem zapisu bi dodali, da ni šlo za bombnike, ampak za lahka letala, da pa je pisec kar zadovoljen, da so trpeli samo domačini.

Breginjski kot nima sreče. Čezenj je drvela soška fronta, tudi “čudež pri Kobaridu” jeseni leta 1917 se je dogajal ravno tukaj. Pogosto se prožijo s pobočja Stola snežni plazovi, zlasti so se znesli nad vasmi v podnožju leta 1952. Znatno hujše je bilo leta 1976, ko sta kraje pretresla znana potresa, prvi maja, drugi septembra. Škodo je zapečatila jugoslovanska armada, ki je na zahtevo domačih oblastnikov s stroji razrila in podrla zidove delno porušenih hiš in vse skupaj zravnala. Postavili so naselja montažnih hiš s skupnimi hlevi. V Breginju so zasedli najlepše njive na terasah, ki se dvigajo nad naseljem, zemljo pa zvozili v Novo Gorico na vrtove veljakov in v mestne parke. Hvalili so se, kako hitro in učinkovito so poskrbeli za streho brezdomcev, in s prstom kazali na počasne Italijane na drugi strani meje, potem pa je bila zadrega vedno hujša. A vse naštete ujme niso bile tako hude, kot je bila priključitev k Jugoslaviji leta 1947. Zbežala je četrtina prebivalstva, sami Slovenci. Tisti, ki so ostali, so se znašli za železno zaveso, in to tik ob njej. Jugoslovanska vojaščina se je takrat pojavila v takem številu, kot bi šlo za okupacijo, in neprodušno zaprla mejo, tudi prehode na najboljše senožeti, ki so ostale pod Italijo. Dobili smo Primorsko, njeni prebivalci so začeli polniti mesta, izpraznili pa hribovito [Stran 025] podeželje. Že od vsega začetka je bilo to najbolj boleče tam, kjer bi moralo biti drugače, ob sami meji. Zavrli smo italijanski vpliv, ki pa je bil v teh krajih tudi med fašizmom šibek, zraven pa nismo znali ohraniti življenja. V Kotu živi danes dobrih tisoč ljudi, in še to prevladujejo starejši, prej pa jih je bilo trikrat toliko. Ker se podobno dogaja tudi drugod ob meji, se je Slovenija povečala samo na zemljevidu, njeno prebivalstvo pa se nevarno manjša in krči ravno tam, kjer smo najbolj ogroženi.

Nekdanji Breginj

Figure 17. Nekdanji Breginj

3.1.2. Na narodni straži

Ko se pri Kobaridu napotimo po cesti proti Čedadu in zagledamo sotesko, skozi katero se med Mijo in Matajurjem prebija v Furlansko nižino Nadiža, nas cesta, ki se cepi na desno, pripelje po pobočju Kobariškega Stola do Breginja. Naselje ni ne tič ne miš. Kar spada v tisti prostor, je cerkev z župniščem in nekaj starih hiš, ki stojijo zase kot nekakšne kulise, vse drugo pa je bolj podobno po vojni zraslemu predmestju, ki pa mu manjka mestno jedro. Čudiš se, kaj tako naselje išče na koncu sveta, sredi gora in hribov, vklenjeno med globoke hudournike in mejo. S civilizacijo ga veže samo cesta proti Kobaridu.

Breginjski župnik Alfonz Močnik je bil pripravljen pomagati in si vzeti čas, čeprav smo prišli nenapovedani. Razkazal je župnijsko cerkev, tudi nekaj neozdravljivih posledic potresov leta 1976, pa obenem pohvalil kulturnega ministra in spomeniško službo. Da imajo posluh zanje in izdatno pomagajo. Plačali so jim obnovo stropa, dali v trajni najem restavrirana častitljiva platna, sicer last Akademije za likovno umetnost, država je tudi izdatno pomagala, da so lahko na novo pozidali cerkvico sv. Helene pri Podbeli.

Poslušajmo župnikovo pripoved:

Da je vsaj nekaj ostalo od stare vasi, se moram zahvaliti nekdanjemu župniku, ki se je postavil pred delovni stroj in zapretil: “Vse skupaj rušite, mene in župnišče!” Oficir, ki je vodil podiranje, je samo debelo gledal, potem pa ukazal vozniku: “Ajd, kreni dalje!”

Ljudje v Kotu živijo precej zase. Dvainvajset let sem župnikoval v Slovenski Istri. V cerkev so slabo hodili, komaj vsak deseti, vendar sem imel z vsemi dobre stike. Kilometer daleč smo kričali eden na drugega, ko smo se pogovarjali, in vedno smo si imeli kaj reči. Tu je cerkev kar polna, kljub temu pa smo še vedno tujci. Precej časa potrebujejo, preden se privadijo na nekoga, ki pride od drugje. Njihova zaprtost se le počasi topi. Duhovnik ima prednost, ker ga potrebujejo, vendar ne tako, da bi šlo samo od sebe. Obenem pa spremljajo vsak tvoj korak.

Nedavno sem šel k obrtniku na zgornji konec vasi, ker sem potreboval neko orodje. Ni minilo [Stran 026] pet minut, ko se že oglasi vaščan: “Kdo umira?”

“Nihče.” “Kaj pa ste šel po vasi? Samo, če imate koga prevideti, smete po vasi, drugače pa ne!” Pa ni slab človek. Župnik se ne sme sprehajati kar tako, ker ima vsaka njegova pot globlji pomen. Včasih so tu živeli od zemlje, danes pa je kmetov komaj odstotek. Vsega skupaj je v vasi deset krav. Samo penzije, naše in italijanske. Mladih ni veliko, se pa znajdejo. Hodijo delat v Kobarid ali Tolmin. Nekaj je zaposlenih na italijanski strani.

Logje so nekaj posebnega. Prebiram kroniko, ki jo je pred sto leti pisal moj predhodnik vikar Janez Vidmar, doma z Otlice, ko je zidal novo cerkev v Logeh. Stara je bila lesena in se je sesuvala. Nekaj rodovin je bilo v vasi, ki so mu nasprotovale za vsako stvar. V krvi jim je, da so proti. Ko smo letos cerkev obnovili, se je pokazalo, da so spet proti ravno potomci tistih družin. Obnova še ni dokončana, zmenili pa smo se, da bi prebelili vsaj nišo s kipom Srca Jezusovega. Domačin iz Logij je prišel k meni po kovinsko ogrodje za oder in ga odpeljal. Zvečer so ogrodje drugi pripeljali nazaj. “To ste bili pa hitri!” Povedali so, da ga vračajo, ker je prišel ponj napačen človek in da niso naredili nič. In tako je zaenkrat ostalo.

Z ljudmi na drugi strani meje imamo dobre stike. Ob večjih svečanostih me povabijo. Tako imam v Prosnidu nagovor v slovenščini, pa tudi eno od beril. Za dogodke med vojno nisem vedel, čeprav sem tukaj župnik že sedem let. Prvič sem o tem slišal g. Rupnika. Nekaj me je vpraševal, pa sem šel gledat v status, za koga gre. Povpraševal sem tudi Ložane, pa nisem prišel daleč.

3.1.3. Julkini spomini

Imeli smo dvojno srečo. Ko smo obiskali breginjskega župnika, smo že imeli v roki pričevanje družinske prijateljice in vaščanke iz Logij, Julke Lavrenčič. Umrla je leta 1991, še prej pa narekovala zgodbo kobariškemu dekanu Ivanu Rupniku. Ko smo župniku razlagali, kako težko je priti do ljudi, ki bi kaj povedali, smo izvedeli, da je zdaj v Logeh na dopustu redovnica sestra Cecilija, domačinka, ki je bila takrat stara petnajst let in bo po njegovi oceni pripravljena govoriti. Tako smo dobili dve pripovedi, ki se le delno ujemata. Sami se moramo odločiti za eno ali drugo. Sestro Cecilijo smo lahko vprašali, če česa nismo razumeli in je videti njena pripoved bolj verodostojna.

Gizela Lavrenčič

Figure 18. Gizela Lavrenčič

Julkino izpoved oziroma izjavo bomo objavili skoraj v celoti:

V Logeh je pred drugo vojno živela dobra družina. Pisali so se Lavrenčič, po domače Lecjotovi. Oče Jože in mati Gizela sta bila globoko verna in sta lepo vzgajala sinova Francija in Albina. Posebno je bila pobožna mati Gizela. Bila je skrbna in iznajdljiva. Da bi preživela svojo družino, je po vasi kupovala jajca in jih nosila prodajat v Čedad. Zato so ji ljudje rekli kar jajčarica.

Med vojno, ko se se v vasi pojavili partizani, je tudi njim večkrat prinesla in darovala usnje za čevlje, zdravila, obleke, obutev. Ko so prihajali večkrat lačni v vas, jim je dajala hrane in pijače. Prenočevali so v njeni hiši, se posušili, naspali, z eno besedo – pomagala jim je v vseh mogočih potrebah.

Ko je starejši sin Franci končal v domači vasi osnovno šolo, se je vpisal na gimnazijo v Čedadu s skrito željo, da bi postal duhovnik. Gizela mi je večkrat zaupala: “Moja najljubša pot je za Mijo v Čedad.” Tam je fant študiral, vanj je polagala vse upanje.

Zaradi pogostih poti in prekupčevanja v Čedadu se je razbohotila vaška nevoščljivost in sovraštvo do nje, čeprav je bila do vseh ljudi dobra. Začeli so govoriti, da hodi poročat o partizanih, ki so bili v vasi in okolici. Dobivala je grozilna pisma. Ko je prejela tretje, je zadevo zaupala znancem. Niso ji vedeli svetovati [Stran 027] nič boljšega, kakor da bi se skupaj z družino umaknila kam drugam. A Gizela je vedno odgovarjala: “Zakaj neki bi se umikali, saj nismo nobenemu storili nič slabega. Moja vest je mirna, ničesar se nimamo bati.”

Logje

Figure 19. Logje

Februarja leta 1944 so nemški avioni preletavali dolino in verjetno vse natančno poslikali, tudi partizanske postojanke. Bila je še zima in ni bilo zelenja. Prav takrat je prišel domov iz Čedada sin Franci, star sedemnajst let. Nekega dne so spet prihrumeli in začeli bombardirati vas. Bombe so padle vsevprek. Ljudje so bežali iz hiš. Franci je v naglici pograbil nekaj svojih reči in bežal. Toda bomba je padla blizu hiše in ga zadela. Gizela je skočila k njemu, ga vzela v naročje, izgovorila molitev: “Jezus, Marija, Jožef … ” in že je bil mrtev. Druga bomba je padla na hišo. Streha se je sesula, ranilo je tudi očeta.

Vaška zavist se ob tej nesreči ni umirila. Vtepli so si v glavo celo, da je prav Gizela kriva za letalski napad. Na kvatrno nedeljo 24. 9. 1944 je vsa družina kot ponavadi odšla k deseti maši. Ko so se vrnili domov, so jih pred napol podrto hišo čakali partizani. Povedali so jim, da morajo z njimi. Komisar Lampe je ukazal: “Gremo!” Gizela je zaklicala: “Zbogom, Ložani!” in že so krenili po poti pod vrtovi v vasi. Vaščani so hiteli za njimi, da bi jih še enkrat videli in da bi izprosili usmiljenje. Toda kmalu so zaslišali ukaz poveljnika: “Izginite, drugače bom pucal!” Pri tem je ustrelil s pištolo v zrak in vsi so se v strahu polegli po tleh. Hitro so se pobrali, se poskrili v koruzi ter opazovali, kam jih bodo odpeljali. Ugibali so: morda na Robidišče, morda v Prosnid, bližnjo vas onstran Nadiže, ki se iz Logov lepo vidi. In res, opazili so, da so prišli do Prosnida in jih tam zaprli v nek senik. Okoli in okoli so postavili stražo.

Kasneje se je izvedelo, da je to opazil tudi lastnik tistega senika. Pisal se je Finež in je bil trgovec v Prosnidu. Te ljudi je poznal in je zasumil, da partizani z njimi ne nameravajo nič dobrega. Preprosil je enega od stražarjev, naj mu dovoli v senik, da bi nakrmil živino. Ta mu je strogo zabičal, da z ujetimi ne sme govoriti. Ko je gospodar prišel v senik, jih je našel klečeče. Molili so rožni venec. Tiho jim je pomignil, naj zbežijo v nezastraženo smer. Tiho so mu odgovorili: “Mi nismo nič žalega storili in zato ne bomo bežali nikamor!”

Čez nekaj ur je prišla ponje straža. Prizor so opazovali z daljnogledom trije mladi fantje iz Prosnida, ki jih je vodil Tinče. Videli so, kako jih peljejo iz vasi na Za Legrado, to je do sotočja tega potoka z Nadižo. Videli so, kako se je oddelek partizanov pripravljal na streljanje in kako je takrat sin Albin skočil v grmovje, da bi se rešil. Toda dohiteli so ga in eden od partizanov ga je s puškinim kopitom udaril po glavi, da je obležal na tleh. Potem so ga povlekli za noge in ga še živega vrgli v prepad, saj so slišali obupni krik in jok. Potem so [Stran 028] ustrelili moža Jožeta in ga potisnili čez rob. Medtem je Gizela utegnila skrivaj odvreči v bližnji grm škapulir, ki ga je imela pri sebi, da bi pustila znamenje, kje naj jo Ložani iščejo. Na koncu so ustrelili še njo in jo vrgli za možem in sinom.

Franci Lavrenčič 1927-1944

Figure 20. Franci Lavrenčič 1927-1944

Tam so dočakali konec vojne trije loški mučenci in vsi Ložani so vedeli za njihov nečastni grob. Ko pa so naše kraje dobili začasno v oskrbo zavezniki Američani, so se domačini takoj zganili. Šli so na Za Legrado, pobrali telesne ostanke nedolžnih ljudi in jim priredili dostojen pogreb v domači vasi. Pogreb je vodil takratni župnijski upravitelj Lojze Ličen. Bilo je pretresljivo, da kaj takega Ložani ne pomnijo. Tri krste ena za drugo v sprevodu in v cerkvi. Na čelu sprevoda venec Marijine družbe, cerkev nabito polna ljudi od vsepovsod. Nobeno oko ni ostalo suho.

3.1.4. Spomini sestre Cecilije

Julijina zgodba je pretresljiva, kar nekaj reči pa je ostalo nepojasnjenih. Predvsem vzrok za poboj, kdo je to storil, zakaj vsa družina in ne samo gospodinja, ravnanje sovaščanov, zakaj molk? Že desetletja nam dopovedujejo, da je bilo na Primorskem drugače kot na Notranjskem ali Dolenjskem, zdaj pa tole! Res je, ni bilo tako množičnega protikomunističnega upora, bila pa je revolucija.

Odpravili smo se prav v Logje, čeprav so nam v Kobaridu napovedovali, da ne bomo nič izvedeli. Pomagal nam je župnik Močnik. Logje je naselje, ki je med breginjskimi vasmi še najbolj ohranilo prvotno obliko. Kakih sto hiš je postavljenih na ježi nad teraso s polji. Cerkev je zgoraj, skozi vas pa se strmo vije asfaltirana cesta. Potem je asfalta konec in makadamska cesta ob terasi se hitro spušča v sotesko Nadiže. Vas ni veliko drugačna, kot je bila nekoč in kot jo kaže fotografija. Lecjotova domačija je prva hiša z balkonom v sredini spodaj in spredaj. Kar ni opravila bomba iz nemškega letala, sta dopolnila potres in čas. Nekoč je v vasi živelo štiristo ljudi, zdaj pa jih samo še sedemdeset. Otrok skoraj ni, takrat pa jih je bilo samo v šoli štirideset.

Anica Rosič, suor Cecilija, je prišla na dopust in okrevanje. Živi v samostanju v Mantovi. Štirideset let je delala v bolnišnici kot usmiljenka. Čilega duha je, mladostnega obraza, zaradi multiple skleroze pa si mora pomagati s palicami. Vsako leto slabše je in ne ve, če bo drugo leto še lahko prišla. V času poboja je bila stara petnajst let. Pridružila se ji je tudi njena sestra Marija, ki sicer živi v Trstu, vendar skrbi za domačo hišo. Že prej smo izvedeli tole:

Gizela je bila doma z Robidišča, najbolj zahodno ležeče slovenske vasi, ki leži znotraj naših meja. Njene sanje so bile kmetija nekje v ravnini. Na vse načine je skušala priti do toliko denarja, da bi si jo kupila in živela bolj človeško. Postala je potovka oziroma, kot so jo imenovali, jajčarica. V besedi ni nič žaljivega, le to, da je zbirala in odkupovala jajca, pa tudi maslo in sir in še kar se je dalo dobiti in so čedaški meščani kupovali. Enkrat na teden si je pripravila poln koš, ki je bil tako težak, da ga je moški komaj dvignil. Bila je močna in zdržljiva. Nadela si je breme na rame in šla na triurno pot naravnost navzdol ob potoku, preko Napoleonovega mostu čez Nadižo, pa spet ravno toliko v breg in skozi Pradol, grapo med Mijo in Ljubijo, do Štupice v Nadiški dolini. S to bližnjico je presekala ovinek, ki ga dela Nadiža okrog gorovja Mije. Grapa je nenavadna, kot da se je razklala gora. V ledeni dobi se je s Stola spuščal ledenik skozi Kot in po dolini Soče prav do Doblarja. Ko se je tajal, je odtekala voda tod skozi v Furlanijo in izdolbla nenavadno sotesko. Ko se je ledenik raztopil, si je voda poiskala sedanji izhod in grapa se je znašla na suhem dvesto metrov nad dolino. Gizela je na drugi strani pričakala avtobus, corriero, in se odpeljala v Čedad. Bila je zanesljiva in poštena in pridobila si je stalne odjemalce. Potem je nakupila, kar ji je bilo naročeno, pa še ujela avtobus za nazaj. Pogosto jo je lovila noč, ko se je vračala skozi Pradol v domačo vas. V Kotu ni bilo avtobusa in pošta je slabo delovala. Tako je postala živa vez vaškega [Stran 029] okolja z mestom. Zlasti se je to pokazalo med vojno. Videti je, da je posojala denar. Marsikdo ji je bil dolžan. Govorilo se je celo o zakladu. Po Francijevi smrti se je še vedno zatekala v Čedad po duhovno tolažbo. Potrebovala jo je, kajti njen svet se je s sinovo smrtjo podrl. Njene poti so postale zanjo usodne, saj drugega ji niso mogli očitati.

Cecilija in Marija sta vedeli skoraj vse, kar nam je manjkalo za popolno sliko:

Družina je bila izrazito verna. Mama Gizela, ki smo jo klicali tudi Zela, mož Jože – Pepi, sedemnajstletni Franci in trinajstletni Albin. Ko so februarja 1944 priletela nemška lahka letala, so odvrgla po nekaj bomb. Zela in Albin sta počakala pod velbom v hlevu, Franci pa je tekel ven in jima klical, naj bežita za njim. Takrat je počilo. Šrapnel ga je kar presekal. Umrl je tudi osemdesetletni mežnar Matija, ki je tako lepo skrbel za našo cerkev.

Govori se, da so partizani že prej vrgli bombo pred hišo. Bilo je drugače. Ko je bil Franci star deset let, je vtaknil v peč patrono. Ko je eksplodirala, mu je razneslo tri prste. Zela je bila takrat v Čedadu. Naložili so ga v koš in nesli po isti poti skozi Pradol. Na Štupci so naleteli na mater. “Kam pa vi?”, jih je vprašala. “Boš videla, kaj imamo.” V košu je zagledala bledega Francija z ovito in okrvavljeno roko. Pa so šli vsi skupaj naprej v Čedad. Ker se je dobro izteklo, je Zela podarila cerkvi tisto vazo, narejeno iz topovske patrone.

V začetku septembra 1944 je razlagala naši mami, kaj se ji je sanjalo: “Videla sem Franca, ki mi je rekel, da se bomo 24. septembra spet videli. Takrat pridem.” Partizani so prišli verjetno iz Prosnida. Na videz smo jih poznali, saj so večkrat hodili okoli. Poveljnik Lampe je bil doma z bližnjega Črnega Vrha. Sicer je bila takrat prava zmešnjava, vsi so hodili mimo, partizani, garibaldini, ozopovci, Nemci, Mongoli. A za poboj družine so se dobro pripravili. Nedelje niso izbrali slučajno. Računali so namreč, da jih bodo odpeljali med mašo, ko so vsi ljudje v cerkvi in nikogar na polju ali v gozdu. Grob za Legrado so imeli že izkopan, na cesto in k jami pa so postavili stražo. Ustrelili bi jih in zagrebli in nihče ne bi natančno vedel, kaj se je zgodilo. Pa so zamudili. Ko je zvonilo, so bili Lecjotovi že v cerkvi.

Pogrebni sprevod po cesti iz soteske Nadiže proti vasi – Zadaj zahodno
                        pobočje Ljubije – Naselje, ki ga vidimo na desni strani na pobočju, je
                        Prosnid, zdaj na italijanski strani – Pod njim soteska Legrade

Figure 21. Pogrebni sprevod po cesti iz soteske Nadiže proti vasi – Zadaj zahodno pobočje Ljubije – Naselje, ki ga vidimo na desni strani na pobočju, je Prosnid, zdaj na italijanski strani – Pod njim soteska Legrade

Marija se spominja: Dva partizana sta prišla po cesti iz doline. Stala sem pred hišo in ju gledala. Vprašala sta me, kje je številka ta in ta. Vedela sem, katera hiša je to, pa jima nisem odgovorila. Stara sem bila sedem let in sem se ju bala. Nosila sta puški. Tedaj je prišla iz sosednje hiše majhna žena in rekla: [Stran 030] “Tovariš. Pojdite z menoj, vas bom jaz peljala.” Prikazali so se še drugi partizani. Ko smo bili begunci v Plestiščah, sem mnogokrat sanjala, da sem šla skrivši v Logje in da me preganjajo.

Bilo jih je dvanajst ali trinajst, med njimi tudi partizanka. Počakali so jih po koncu maše in pobrali. Kar take, kot so bili. Ničesar niso smeli vzeti s seboj. A zbralo se je pol vasi, zlasti otrok. Vsi Ložani smo vedeli, kaj se dogaja. Leteli smo naprej, da bi videli, kam jih bodo peljali. Niso jih zvezali. Mož in žena sta se držala pod pazduho, zraven pa Albin. Komisar nas je odganjal: “Bejšte nazaj!” Ker ni pomagalo, je ustrelil v zrak. To je zaleglo. Pepijeva sestra Lojza se je skrila v osirk (koruzo) in opazovala, kam jih peljejo, ali na Robidišče ali proti Plestiščem. Takrat se je tja lepo videlo. Šli so v dolino v sotesko in se izgubili izpred oči. Končno jih je zagledala spodaj, kako gredo čez Legrado, pa navzgor v Prosnid. Tam je bil že konec njihovega področja in smo upali, da ne bo tako hudo.

Filež je bil njihov daljni sorodnik in ravno v njegov senik so jih zaprli. Pripravljal jim je beg: “Ko bom dal znak, stecite tja in tja!” Takrat je bil v tej vasi duhovnik Eugenio Dorbolo, doma iz Špetra v Nadiški dolini. Spovedal jih je in verjetno tudi obhajal. Tudi v Logeh je že bil in je lepo govoril slovensko. Še pred polnočjo so jih peljali nazaj, češ da se vračajo domov v Logje. Hudo je deževalo, kljub temu pa je šla za njimi prosniška žena. Hotela je videti, kaj bodo naredili. Kljub dežju in temi se je videlo, kam gredo, ker so si svetili. Šli so navzdol proti Legradi. Žena je čakala in čez čas zaslišala streljanje in vekanje. Vrnila se je v vas in povedala: “Brez druzga so jih ubili. Nekši partizani so prišli nazaj, nekši pa naprej v Logje, kjer so začeli ropati po hiši. Lenko Dankič, ki je stanoval zraven, je videl, kako svetijo po hiši.”

Ovinek pri prvih hišah v spodnjem delu vasi

Figure 22. Ovinek pri prvih hišah v spodnjem delu vasi

Tri dni se ni vedelo nič. Tata od Marije Štalonove, Pepijev brat, je hodil okrog in govoril: “Ježeš, jaz nič ne vem! Nič nam niso povedali, tri dni že manjkajo.” A takrat se nekateri že vedeli, kje so. Marinčev Tone je že drugi dan pasel krave ob Legradi. Imeli smo skupinsko pašo in tega dne je bila za raboto z njim domačinka iz vasi. Ko sta tako odganjala in zavračala krave, se je spomnila: “Pojdiva pogledat, če niso tukaj!” Najprej sta našla križec, nato pa razkopano zemljo na desni strani potoka. Pomeni, da so se s Prosnida spustili v sotesko in šli po kamnih čez vodo. Na loškem svetu so jih pobili, ne na prosniškem. O svojem odkritju nista nič povedala. Potem se je Gizelini sestri v sanjah prikazala mrtva sestra: “Pojdi dol za Legrado in [Stran 031] nas poišči!” In res je našla grob nekaj deset metrov od potoka. Povedala je bratu: “Tam so.” Prosili so za prekop, pa niso dovolili. Ravno Rafael Lampe je bil, ki je prepovedal karkoli. Pa so vseeno postavili križ.

Pri cerkvi – Cesta se je razširila – zadaj Sleme

Figure 23. Pri cerkvi – Cesta se je razširila – zadaj Sleme

Partizani so prihajali v hišo in odnašali kar nekaj dni. Ko so si nabrali dovolj zase, so prodajali, kar je še ostalo: posteljnino, posodo, pohištvo. Pobrali so prav vse, kar se je dalo odnesti. Ni ostalo drugega kot vrata in okna.

Zgodilo se je, da je šla k zdravniku v Gorico mama od Mirke, tiste, ki ima zadrugo. V čakalnico je prišel neki mož in hotel naprej. Zaustavila ga je in mu rekla:

“Ne zamerite, a jaz ne morem več čakati, sem daleč. Če avtobus izgubim ob tretji uri, bom morala tukaj ostati, sem iz Breginja.”

Mož se je pozanimal, če prav iz Breginja. “Ne, iz Logov!”

Nadaljeval je: “Alora, ste poznala tisto družino, ki so jo pobili med vojno? Bil sem med njimi, ki so jih čuvali tisto noč. Ali veste, da smo iskali tisto zlato. Vse smo pretaknili, posebej tam, kjer so imeli prašiča. Tri dni centimeter za centimeter, pa nismo nič našli.”

Odgovorila mu je: “O teh stvareh ne vem nič.”

“Nismo mi krivi, da se je to zgodilo, ampak domačini. Ti so zahtevali njihovo smrt.”

Odvrnila mu je: “Ne zamerite, a domačini niso sodniki. Ni tat samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj.”

Naša mama in tata sta vedela za list, na katerem je bila napisana zahteva, naj Lavrenčičevo odstranijo. Sledili so podpisi petih vaščanov in sta tudi vedela povedati, čigavi. Zakaj so jih pobili? Pričakovali so, da bodo prišli do kakšnega solda. Notri smo bili napisani tudi mi, Žvonglini in Vodanci, tudi z nami naj bi obračunali.

Take reči smo doživeli takrat. Pa tisto, ko so februarja 1945 zažgali Stanovišče in ubili toliko ljudi. Nemški zakon je bil nečloveški. Vedelo se je, kaj se bo zgodilo, če bodo napadeni iz zasede. Na kamionetu so bili trije njihovi policaji, ki so se peljali gor v Breginj. Ni bila večja enota v akciji, kot trdijo sedaj. Ko so se vračali, jih je pričakal partizan in podstavil bombo na pot ali mino, kakor se že reče. Ob eksploziji je eden od Nemcev umrl. Tisti partizan si še danes ne upa domov. Govorijo, da živi v Holandiji. Pobrali so dvanajst mož. Drugim so ukazali: “Rešite se, kdor se more!” in požgali vas. Reveže so gnali dol po Borjani. Na poti so srečali borjanskega župnika. Dovolili so, da je šel z njimi in je vse spovedal. Ko so prišli k ostankom porušenega mostu na drugi strani Borjane proti Kobaridu, so župnika poslali nazaj, potem pa streljali. Le enega so spustili. Najstarejši, oče Marijine tašče, jih je moral pometati pod most. Nazadnje so ustrelili še njega. Tam boste na levi strani ceste videli eno lapido, kjer so napisani. Stanoviščani tega dne ne bodo pozabili. Vsako leto zberejo denar za mašo, ki jo imajo za obletnico.

Zela ni izdala nikogar! Partizani se niso skrivali. Nemci so jih iz svojih letal videli, kako se sprehajajo med vasmi. Bila sem na pogrebu, ki je bil 1. septembra leta 1945. Hitro so to storili, čim so dobili dovoljenje za prekop. Drugi sicer trdijo, da kasneje, a mene naslednje leto ni bilo več doma. Navsezgodaj so šli s krstami ponje. Nekaj mož, med njimi tudi Zelin nečak. Ni bilo treba globoko kopati. Na vrhu je ležal Pepi, nato Albin, najbolj spodaj pa Zela. Pričakovali so, da bo hudo, in so pogrebcem dali pijače. Pa mrtvi sploh niso imeli duha. Bili so kot posušeni. Ilovica in pesek. Krste so privezali na kol, kot je to navada, da so jih zibali. Vidi se na fotografiji, pa tudi ženske v breginjskih nošah s črnimi rutami in oblekami do tal. Ljudi je res veliko, saj so jo kot jajčarico poznali vsi v našem Kotu. Tudi duhovnik Ličen, ki jih je pokopal, ni pričakal [Stran 032] osvoboditeljev, podobno kot ne kobariški dekan Alojzij Pavlin, sicer zaveden Slovenec in poštenjak. Kot še nekaj primorskih duhovnikov sta se raje umaknila na zahod.

Napoleonov most čez Nadižo

Figure 24. Napoleonov most čez Nadižo

Naša družina je tudi bežala, oče, mama in vsi otroci. Samo deset dni prej so povedali in prevoza ni bilo. Oče je rekel, da komunistov ne mara in noče živeti pod njimi. Pa smo šli. Vse smo morali nesti. Takrat jih je šlo veliko čez. V teh krajih je potem zavladala še hujša revščina in celo lakota. Naša soseda, ki je bila prej rdeča do kosti, je govorila: “Nam niso tako obečevali.” Dokler leta 1954 niso malo odprli meje, se ni dalo nič prodati in nič kupiti. Ljudje so trpeli. Zaslužka ni bilo. Celo črne borze ni bilo. Krave smo imeli, mleka tudi, a ni bilo pašte in ne kruha. Maslo smo prej v Čedadu lepo zamenjali za drugo hrano.

Na grobu je bila lapida, na kateri je bil napisan Franc Lavrenčič, dijak. Zraven pa je bil grob njegovih staršev in brata. Samo križ. Čez nekaj let je plošča izginila. Na križu so bila napisana imena in datum, z leti pa je to obledelo in izginilo. Les pa dolgo zdrži.

Pa še to: Napoleonov most je v resnici Rimski most in tudi ni res, da stoji na Podbeli, saj stoji na loškem svetu in tako ga je treba imenovati. O bella Venezia, vedno sem huda, kadar berem, da piše drugače!

3.1.5. Zaključek

Če boste skušali najti stezo, po kateri so hodili Zela in drugi domačini po bližnjici v Čedad, se vam ne bo posrečilo. Na planinski karti Zahodnih Julijcev je sicer še označena s pikicami, v resnici pa je ni več. Pobočja prerašča gosto grmičevje in drevje. Z vasi Logje greš po terasi, kjer so bile nekoč skrbno obdelane njive, danes pa nepokošena trava. Le nekaj njiv je videti z lepo koruzo, kar pomeni, da je zemlja plodna, saj je nekoč hranila štiristo ljudi. Če ne greš po cesti, se lahko prebiješ navzdol samo ob hudournem potoku in prideš naravnost na Napoleonov oziroma Rimski most. Skrit je med divjo in živo vegetacijo, kot bi bil na tihomorskem otoku. Nad njim na drugi strani je nova cesta, ki pelje v Robidišče. Na Pradol ne prideš več, saj je že na začetku grape državna meja. Pričakoval bi, da bo šla po grebenih kot drugod, tu pa nenaravno in ostro sili proti nam in še bolj oži področje Robidišča, najbolj zahodne vasi v naši državi.

Ni več senožeti, kjer naj bi se pasle krave, do potoka Legrade se ne da priti, ker je breg tako gosto zaraščen, da se ne pride skozi. Samo stara cesta, ki se spušča z vasi, pa čez Nadižo in navzgor do nove ceste proti Robidišču. Rast ob njej je tako bujna, da ni nobenega razgleda, kot bi bila speljana skozi pragozd. Tudi pot proti Prosnidu, po kateri je pred smrtjo šla družina, se je zarasla.

Šlo je za pravo razbojništvo po ustaljenem receptu. Pomoriti lastnike in se polastiti njihovega imetja. Potem pa žrtvam, ki se ne morejo braniti, naprtiti krivdo. Zdaj pa zahtevajo, naj pustimo mrtve, da počivajo v miru, kot da sprava pomeni pozabljenje. To spoznamo že na vaškem pokopališču, kjer so jih bili pokopali. Grobove prerašča visoka trava, le nekaj je urejenih, pa še to ponesrečeno. Lepše je videti lesene križe, ki prevladujejo. Napisi na njih so obledeli. Kateri od njih stoji na grobu nesrečne družine, ni videti in tudi nismo izvedeli.

Kajti Ložani so molčeči. Le malo se družijo med seboj, še celo nočejo ničesar slišati o poboju družine. Saj so jih krščansko pokopali in zbrala se ni samo vsa vas, ampak so prihiteli ljudje iz bližnje in daljnje okolice. A čutijo, da sramota ni izbrisana. Kajti med njimi so bili tisti, ki so zahtevali smrt. Še več. Potem, ko so žrtve zmetali v jamo ob potoku Legrada in jih plitvo zagrebli, jih niso objokovali [Stran 033] kot v grški tragediji, ampak so se zgrnili v njihovo hišo in od partizanov poceni kupovali naropano blago.

Molk je škodljiv. Razjeda od znotraj. Vendar ni prave volje, da bi prišla resnica na dan. Pred leti, torej že v času parlamentarne demokracije in po razglasitvi slovenske države, je delala na Robidišču mlada zgodovinarka. Raziskovala je, zakaj pred priključitvijo k Jugoslaviji pa tudi kasneje množični beg čez mejo, ko so cele družine bežale na zahod. Na Robidišču, kjer je nekoč živelo preko sto ljudi, jih je samo še devet, med njimi nobenega otroka. Obračala se je na ljudi v Breginju in Kobaridu, da bi izvedela kaj več.

Nekje so ji namignili: “Kaj pa, ali vam kaj povedo, kako je bilo kaj med vojno tam gori? Ali je to posledica kakšnega strahu?”

“Ne, zanimivo, nič mi ne povedo. Slutim pa, da je nekaj bilo.”

Ko je izvedela za zgodbo o poboju, je bila sprva voljna, da jo vplete v svoje delo, potem jo je na lepem zapustila raziskovalna radovednost. Da se ne tiče njene teme. K tistim ljudem je ni bilo več blizu.

Pa nam dopovedujejo, naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem!

Spomenik talcem v Borjani

Figure 25. Spomenik talcem v Borjani

3.2. Dve cipresi z belo hišo v sredi

Vladimir Kos

Še zdaj za belo, nizko hišo vem,
čeprav meglá pokriva kraj spomina …
in na obeh straneh stoji cipresa,
v ozadju gozd, pred hišo pot z ravnin.
Že dolgo ni nikogar več pri hiši.
Skoz okno včasih kuka mlad oblak.
O polni luni lačne sove krik
na duri trka. Ključ se ne premakne.
Ne vem, zakaj me staro hrepenenje
k tej hiši vleče, kot da čaka me –
morda je kje še nezgoreli sen,
morda je kje na mizi pisemce.
Za eno takšno hišo vem: je ni!
Do tal so jo na kresno noč požgali.
Se zbali so krvi nedolžne v šipah?
Še zdaj bežé kot ranjene živali.
[Stran 034]

4. Iskanja in besede

4.1. Jesenska pravljica

Brane Senegačnik

Bršljan žari že med zelenjem poznim,
v megli ječijo zlate krošnje lip,
glej rožnih vrtnic zadnji sladki hip
v slovo nasuje sanj dlanem ubožnim.
Med listjem trte kakor temne rane
svetlikajo se grozdi v hladni rosi.
– Ne slišiš? Kot da šepetajo: “Prosi,
o prosi zame!” ustnice neznane.
Kaj sreča je? Kaj laž? In kaj je hrepenenje?
Kaj tolče v tebi ob svoj lastni rob?
Molče vrtovi. Mokri. Temni. Sami.
Nikdar se ne napije teh podob
tvoj žejni duh. V minljivosti omami
se vzpne za hip – o kam? – in ve: to je življenje.

[Stran 035]

Kakor temne rane svetlikajo se grozd

Figure 26. Kakor temne rane svetlikajo se grozd Mirko Kambič

4.2. Cena svobode

Jože Hubad

4.2.1.

[Stran 036]

Leta 1945 se je naša domovina znašla v položaju, ki so ji ga določili zmagovalci v drugi svetovni vojni. Vsa dokazana narodna zavest Slovencev in njihov pogumni prevzem odgovornosti za družino in rod v času njegove najhujše ogroženosti, vsi večletni napori in žrtve, vsa mogočno izražena volja malega naroda, da se upre komunizmu v obrambi vrednot, na katerih temelji njegovo življenje in življenje evropskih narodov, vse to ni veljalo nič. Obveljala je volja zaveznikov, da razkoljejo Nemčijo na dvoje, s tem pa tudi Evropo, četudi za ceno zmage komunizma v njeni vzhodni polovici. Zato so ukrenili vse, da se je to zgodilo. Tej kruti politični volji se je moral ukloniti tudi mali slovenski narod.

Bil sem dijak v šestem razredu klasične gimnazije, ko se je v začetku maja 1945 zgodilo nekaj nezaslišanega: slovenska narodna vojska se je umikala. Pospremil sem prijatelja Francija Možeta od njegovega doma v Rožni dolini, kjer se je poslovil od staršev, vse do Šentvida, kjer se je pridružil svoji enoti.

“Franci, drži se, kmalu se boš vrnil.” Zgodilo se je drugače: bil je izdan, vrnjen in umorjen v vélikem zločinu.

Mene je potem doletelo 24 mesecev “vojaške” službe v JLA. Vojaške uniforme, katerekoli že, nisem nosil. Takrat si videl na vojakih JLA domala vse uniforme druge svetovne vojne. Jaz pa sem ves čas tičal v civilni obleki, tisti, ki sem jo imel ob mobilizaciji na sebi. Štiriindvajset mesecev kasneje je tisto na meni sestajalo samo še iz sukanca in nešteto krp vseh barv. Ta krojaški stvor sem snemal s sebe samo, kadar sem šivaril po njem, se umival ali trl uši. V dveh letih svoje “vojaške” službe sem namreč spal celi dve noči v vojaški postelji, se pravi na zložljivem ležišču iz dveh železnih rogovil in vmes napetim platnom. Vse druge noči sem spal na tleh in bil zelo vesel, če so to bile deske. Črvički ali druga bitja v posušenem grahu ali v polenti so bili proteinski primesek v naši prehrani.

Konec maja ali prve dni junija 1945 je na ljubljanskem kolodvoru eksplodiralo nekaj vagonov municije. Ne vem, ali je to bila sabotaža ali posledica malomarnosti. Vsekakor je nova oblast, iz strahu, da se katastrofa ne bi ponovila, odredila, da se nemudoma izpraznijo ogromna skladišča municije v vojašnici na Dunajski cesti. Izbrani mobiliziranci smo skupaj z nemškimi ujetniki nalagali tisoče in tisoče topovskih granat in zabojev municije in to spet razkladali po smledniških gozdovih. Pazniki so nas ves čas priganjali in zmerjali, mi pa smo hiteli, da nam je teklo pod srajco. Že kmalu smo se s tem materialom tako “povsakdanjili”, da z njim nismo ravnali previdneje, kot bi z bukovimi poleni ali zaboji peska. In vendar me je stisnilo pri srcu, ko se je tam nekje pri Tacnu kamion, ki je vozil pred našim, prevrnil in so se topovske granate kotalile po bregu in strahovito tolkle druga ob drugo, precej bolj trdo in neizprosno kot bi se tolkla med seboj bukova polena. Vendar je ostalo pri tej razliki.

Nekoč sem spal v odprti sušilnici tobaka spanje pravičnega, tako globoko, da nisem slišal niti “uzbune” niti streljanja v neposredni bližini. “Sovražnik” pa je nehote kar dobro meril. Zjutraj sem v nahrbtniku, ki mi je vsako noč služil za blazino, odkril kroglo. Obtičala je v zadnji izmed mojih preluknjanih cap, potem ko je naredila v njih sto dodatnih lukenj.

Na novega leta dan 1947 sem pospravljal ostanke silvestrovanja naših “oficirjev”, ko je tik za menoj počil revolver, pred menoj pa zažvenketale črepinje. Obrnil sem se in zagledal široko razprte oči v pobledelem obrazu svojega komandirja. Kar sapo je lovil – to mu štejem v dobro – ko je jecljal: “Zahvali ti sada boga …” Pa se je zdrznil nad lastnimi besedami, strahoma pokukal na levo in desno in glasno dodal: “tvoga!” Seveda, star partizan, nosilec titovke z rdečo zvezdo, ne bo vojaku priporočal zahvale Bogu, tistemu, ki ga je njegova “narodnoosvobodilna” ideologija ukinila, pa se je skušal z dostavkom naknadno izkazati za ideološko “zgrajenega”. Kaj se je zgodilo? Vse prej kot trezen, se je komandir igral z revolverjem, v dobri veri, da je prazen. Pomeril je od zadaj v moj hrbet, sprožil, potem pomeril v prazno steklenico, spet sprožil … in tokrat je počilo.

Oče je bil na prisilnem delu, nato pa je – skoraj 40 let državni uradnik – ostal do konca življenja brez penzije. Od vsega začetka sem vedel, da z novim režimom ne bom našel modusa vivendi. Nasprotno, v meni je gorela želja, da bi udaril po njem, jaz osebno.

Režim je videl, kaj je v meni. Kot študent strojne tehnike na ljubljanski univerzi sem po vrsti letel iz dveh služb, najprej iz Litostroja, leto za tem pa iz neke šole v Šiški, kjer sem učil predmete iz strojništva. Člani partije na fakulteti so me zasliševali ali prali možgane večinoma v srbohrvaščini. Moji “sogovorniki” so bili vpisani kot študentje strojne [Stran 037] fakultete, vendar sem prepričan, da nobeden od njih ni znal vzeti v roke ravnila, kaj šele logaritmičnega računala. Nekega dne proti koncu osmega semestra, ko sem že imel vse pomembne preddiplomske izpite v žepu, so mi ti “študentje” povedali, da “naša socijalistička industrija ne treba ovakvih inženjera kao što si ti”, da citiram samo tisti stavek, ki mi je največ povedal.

Študent osmega semestra strojne fakultete – Maj 1952

Figure 27. Študent osmega semestra strojne fakultete – Maj 1952

Tudi moji starši so ga razumeli. Malo za tem, 5. junija 1952, sem stal v luknji v steni, malo pod vrhom Prestreljenika, v gornji dolini Soče. Tistega modrega neba, ki je s severne strani sijalo v naravni predor v skali, ne bom nikoli pozabil. Po tem predoru sem zapustil tla svoje domovine, iz protesta proti režimu, ki ji je vladal.

Ko sem drugi dan oddal v poštni nabiralnik razglednico s “pozdravom iz Trbiža”, naslovljeno na moje starše, se mi je odvalil kamen od srca. Navdal me je nepopisen občutek: Odslej lahko govorim vsakomur, ki me bo poslušal, da moj narod nikdar ni hotel komunizma, da se je zavestno in pogumno boril proti njemu; lahko govorim o zločinskem pohodu komunistov na oblast, ki se je posrečil edinole po volji zaveznikov v drugi svetovni vojni. To sem pripovedoval kot delavec v Avstriji, kot delavec in študent v Zürichu, kot inženir v tovarnah, v ladjedelnicah ali na tehničnih visokih šolah Evrope, povsod tam, kamor me je vodila poklicna pot. To sem govoril v privatnih krogih in to govorim še danes v zvezi z našim aktualnim problemom. Bivši komunisti, ki so pri nas še danes na oblasti, še vedno lažejo nam in svetu o nekem domoljubnem NOB. Vajenih zavestnega ignoriranja očitnih dejstev – saj je bila to praksa komunistov ves čas njihove absolutne oblasti – jih prav nič ne moti, da je na vsakem pomniku padlim borcem NOB na najbolj vidnem mestu vklesana rdeča peterokraka zvezda. Te pa KPS ni vklesala v kakšni povojni potvorbi ali zlorabi nekega domoljubnega NOB. Ta ni nikdar obstajal. Dokaz za to nam prinaša sama KPS: vse svoje akcije je od vsega začetka, to je od pomladi 1941, izvajala v znamenju rdeče zvezde. Ta pa nima nobene, prav nobene zveze z našim tisočletnim domoljubnim občutjem. Ves svet ve: rdeča peterokraka zvezda je simbol boja in zmage ruskih boljševikov leta 1917 in je ostala simbol Sovjetske zveze. Tako je veljala tudi pri nas ves čas državljanske vojne za simbol tega, za kar se je bojevala partizanska stran, to je za stalinistično revolucijo. Ista rdeča peterokraka zvezda, ki so jo nosili nesrečni partizani na svojih titovkah, jim žari še danes na njihovih spomenikih in neizpodbitno dokazuje, da so naši komunisti zavoljo Stalinove in lastne revolucije gnali v smrt na tisoče zaslepljenih, nalaganih, sfanatiziranih ali prisiljenih Slovencev.

Prav ta peterokraka zvezda na stotinah plošč in spomenikov z imeni padlih partizanov postavlja na laž vse tiste, ki nam danes govore o nekem domoljubnem NOB med okupacijo, ki naj bi nam povrh že takrat utiral pot v svobodno Evropo.

Ko to pripovedujem, me navdaja zadoščenje, ki sem ga prvič občutil dne 5. junija 1952 v Trbižu. Svoj narod postavljam na tisto mesto, ki si ga zasluži.

Vsako moje sporočilo pa je tudi udarec v obraz našim komunistom. Razkrinkujem njihovo izdajo lastnega naroda in odkrivam slovensko resnico, ki se je oni boje in jo zato na vso moč teptajo. Ta moj udarec velja komunistom iz časa okupacije in državljanske vojne, tistim po vojni in prav tako vsem današnjim prebarvancem.

Vem, to moje sporočilo ali moj udarec je majčken, ampak majčken sem tudi jaz. Če torej to svoje delo primerjam s seboj, se pravi, če delim majčken števec z majčkenim imenovalcem, dobim količnik, ki je 1. To je ravno toliko, kot če bi izračunal: 1 milijon : 1 milijon = 1. 1 je zelo veliko, to je enota, to je celota. Zame je važno edinole to, tudi jaz sem [Stran 038] enota, celota. Mislim, da je gornji izračun matematični izraz opomina, ki nam ga je dal naš primorski pesnik: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan!” Kdor to stori, občuti tisto zadoščenje, ki sem ga omenil.

Zürich 1957 – Po petih letih srečanje z mamo, očetom in sestro Slavo v
                        stanovanju, ki sem ga najel za ta obisk – Vrtnice sem jim poklonil že na
                        vlaku, zlate vrtnice pa so za petintrideseto obletnico poroke staršev

Figure 28. Zürich 1957 – Po petih letih srečanje z mamo, očetom in sestro Slavo v stanovanju, ki sem ga najel za ta obisk – Vrtnice sem jim poklonil že na vlaku, zlate vrtnice pa so za petintrideseto obletnico poroke staršev

Vem pa tudi tole: tisti, ki so ostali v domovini, so izpolnjevali vrhunsko nalogo: nadaljevali so naš rod na naši zemlji. Seveda so zato morali poiskati vsak svoj modus vivendi z novo, totalitarno oblastjo. Le tako so mogli ustvarjati svoj prispevek k osnovnemu dobremu, vsak na svoj način. Brez tega prispevka današnja Slovenija ne bi bila takšna, kakršna je.

Domovinsko delo se vrši na domači zemlji, prav tako pa tudi v tujini. Potrebno je oboje.

Želim si, da bi vsak Slovenec pomislil na gornjo računico ali na Gregorčičevo naročilo, kadar pravičnost kriči po izraženem javnem mnenju ali kadar ga demokracija poziva k volilni skrinjici.

In svobodni svet?

Sprejem je bil seveda dokaj hrapav. Nezaupljivost do ljudi, ki se takole priklatijo čez mejo z neko študentsko izkaznico, brez potnega lista ali vizuma, brez denarja, s kosom kruha in dvema srajcama v nahrbtniku, je razumljiva. Nekaj drugega pa so ekscesi ali čisto nepotrebne šikane. Toda to so le kratki stavki v knjigi življenja; brani 45 ali več let kasneje, pa utegnejo biti nekateri še kar zabavni.

Tako sva se s sošolcem, ki me je spremljal, znašla v zaporu srednjeveške trdnjave v Vidmu. Tu je bilo vse tako kakor v filmu Robin Hood: meter debeli kamniti zidovi, obokani hodniki, škripajoča okovana vrata, ogromne rožljajoče ključavnice, kamnita celica, visoko pod stropom majčkeno zaželeznjeno okence, edini vir svetlobe, kadar jo je dajalo sonce, dva strašno umazana pograda, v kotu celice, poleg vrat, pa je bil v debelem zidu ozek predor. Ta je povezoval celico s hodnikom. Ob predoru je znotraj celice stala lesena kibla, pritrjena na dve verigi. Prva veriga je bila prikovana na zid onstran predora, druga pa na zid v celici. Tako si lahko potegnil kiblo na [Stran 039] hodnik, če je bila v celici, in obratno. Ta WC a` la Robin Hood pa kljub vsej imenitni ideji ni bil uporaben, kajti kibla je bila napolnjena z izsušeno prastaro namensko vsebino. Seveda se je ta vsebina, kadar je prekipela čez rob, lepila tudi na zunanjo površino kible, pa tudi na kamnita tla in na stene vse naokrog.

V tem svetu, ki je bil morda normalen za jetnike, ki so tu bivali petsto let pred nama, sva naštela dolgih deset dni, ko so nama sporočili, da greva v Rim – zaradi neke formalnosti.

Roma, citta` eterna? Svet postaja interesanten! Adijo, Robin Hood!

Tako smo sedli na vlak: dva slovenska študenta, na katerih sta se že precej odražali njuni okostji, in štirje krepki oboroženi karabinjerji. Škoda, to je bil nočni vlak, Rim pa se nama je le predstavil v svojih jutranjih obrisih. To pa je bilo tudi vse, kajti na nekem predmestnem kolodvoru smo prestopili na majhen vlakec in nadaljevali pot prek neštetih postaj ves božji dan po junijsko vročem apeninskem škornju. Na najina vprašanja, kam da se pravzaprav peljemo, sva dobila vedno isti odgovor: Aspetta. Končno so se začeli karabinjerji premikati, dober znak!

Stazione Alatri, siamo arrivati, andiamo! (Postaja Alatri, prispeli smo, gremo!) Pred majhnim zaprašenim kolodvorom je že čakal kamionček z modrim zabojem. Nisva se utegnila niti razgledati naokrog, da bi videla, ali je kje kakšno naselje ali hiša ali kakšno živo bitje, ko sva se zopet znašla za zapahi, tokrat v zaboju. Vozili smo več po kaskadah kot po normalnem makadamu, da naju je premetavalo v temačnem zaboju. Končno so le zacvilile zavore in zaslišala sva govorjenje, vpitje, ukaze. Kamionček je spet zaropotal in porukal, pa se je kmalu dokončno ustavil. Nekaj krepkih udarcev po zapahih in vrata zaboja so se odprla. Izmotala sva se v polkrog čudnih ljudi – radovedni obrazi vseh tipov, pa tudi barv, so naju opazovali. Očitno sva jim bila majhna senzacija v monotoniji njihovega dneva. Prisluhnila sva govorjenju in slišala toliko jezikov, da jih pol nisem niti identificiral, razločil pa sem nemško, hrvaško, francosko, špansko, grško in tudi angleško. Kam neki, za vraga, so naju zarinili pravnuki Romula in Rema?

Za prvotne radovedneže sva po nekaj minutah postala del njihove vsakdanjosti, pa so se začeli razhajati, da bi našli drugod kaj bolj privlačnega. Kasneje sem ugotovil, da so bili prepir, rjovenje in pretep, ampak tudi takšen z noži ali z razbitimi steklenicami, da je krepko tekla kri, še najboljši lomilec monotonije, pa so bile te stvari zato skoraj vsak dan na sporedu.

Pogledal sem naokrog: dolge, široke barake brez oken, neki čudni, neznani smradovi, požgana trava, prah in strašna nesnaga, kamor si pogledal. Še na polja bodeče žice jo je veter napičil, da je bilo vse videti kot nekakšen pošasten vrt. V tem vrtu pa so stali v enakomernih razdaljah stolpi s stražarnicami na vrhu, v njih pa temne silhuete moških postav in tu in tam kakšna črna paličica, usmerjena proti prebivalcem taborišča. Ves ta svet pa so obdajali zidovi, zidovi, in tudi na njih so v enakomernih presledkih stale stražarnice.

Campo concentrazione Alatri … z zloveščo preteklostjo Mussollinijeve diktature. Ecco, siamo qui. No, zdaj sva tu. S tem spoznanjem sva se morala sprijazniti, ko sva zvečer v menažkah žličila po topli vodi za koščki krompirja.

Po zadnjem apelu in štetju ob 19. uri, tokrat še brez naju, so karabinjerji poganjali taboriščnike v barake in ko je nadzornik vsake barake preštel vse svoje “ovce”, so se za zadnjo zaprla vrata in zarožljalo je ključavnično železje. V baraki sem dojel njeno arhitekturo. Vsaka baraka – bilo jih je šest ali osem – je imela kvadratni tloris z dvoriščem v sredini. Okna so bila samo v dvoriščni fasadi. Na obeh fasadah, notranji in zunanji, je potekalo tam, kjer je navadno žleb, pet vrst bodeče žice, napete na železne konzole, pritrjene pravokotno na zid.

Dobra ideja. Ponoči bi lahko kdo bariero na dvoriščni strani le kako preščipnil in se povzpel na streho, od tod pa do “žleba” na zunanji strani. Od tu naprej pa bi bil njegov podvig že precej bolj težaven. Če bi mu uspelo preščipniti tudi zunanjo bariero, bi moral nato skočiti tri metre globoko – in priletel bi na nekakšna dva metra širok pas vcementiranih črepinj. Ta pas je obdajal vso barako, prekinjen je bil le tam, kjer so bila edina vrata. Kako privlačni so bili ti “vrtički” okrog vsake barake, posebno še potem, ko se je v teku časa naselila tam masa strašne nesnage. Ni čudno, saj je ni nihče odstranjeval, kako neki? V nesnagi pa je s temi vrtički tekmovalo osrednje dvorišče, in to zelo uspešno. Tu so bile namreč reči, ki jim pravimo danes sanitarije. To poglavje bom rajši preskočil. Omenim naj le, da je bil videmski Robin Hood le vaja.

Drugo jutro ob šestih rezka sirena, pred vsako barako zbor in štetje. Le midva, novinca, sva morala ostati v baraki. Po zajtrku – to je bil čaj iz neke trave in kos kruha – naju je [Stran 040] paznik odvedel v pisarno. Uradno so ji rekli Capitaneria del Campo (taboriščna uprava).

Come ti chiami? La tua nazionalita`? Perché sei venuto in Italia? Dove vuoi andare? (Kako se pišeš? Narodnost? Zakaj si prišel v Italijo? Kam bi rad šel?) – Midva hočeva v Avstrijo, tam imava strica. – Prav, v Avstralijo. Tako je tudi zapisal – Ne, gospod, midva želiva v Avstrijo, ne v Avstralijo. – Ni važno, basta.

Vse je trajalo pol ure, skupaj s strogo pridigo v italijanščini o disciplini v taborišču, o dnevnem redu, o solidarnosti z drugimi taboriščniki, pa tudi o strogih kaznih za prekrške. V kapitanerijo sva vstopila dva slovenska študenta z imenom in priimkom, ven pa sta stopila dva taboriščnika. Prvi se je imenoval “il profugo 6681”, drugi pa “il profugo 6682” (profugo pomeni begunec). Odslej naj slišiva le na ta poziv in tako se morava tudi predstavljati.

Življenje v taborišču je teoretično sestajalo iz spanja ali lenarjenja od sedmih zvečer do šestih zjutraj in obveznega dnevnega rituala. Ta je zahteval, da se trikrat na dan postrojiš in se odzoveš s “qui”, kadar zaslišiš svojo označbo, in da se trikrat postaviš v vrsto, dolgo tudi nad sto metrov, z menažko in žlico v roki. Ko menažko izprazniš, jo greš pomit k že omenjenim “sanitarijam”, kjer bi želodec najrajši vrgel iz sebe tisto, kar si pravkar spravil vanj. Vmes pa postopanje po taborišču povsod tam, kjer ni bilo polj bodeče žice ali vcementiranih črepinj.

Iz dneva v dan so najine “tipalke” rasle v geometrično in funkcionalno strukturo taborišča, pa tudi med njegove prebivalce, tako med stražarje kakor med zastražene. Zanimiva je bila etnična paleta taboriščnikov. V to totalno nesnago in ponižanje so Italijani strpali vse, kar je v tistem času postopalo po Italiji brez dokumentov. Tu so bili nacisti, seveda manjšega kalibra, ki si niso naropali bogastva, da bi z njim pobegnili čez morje, tu so bili Judje, nasilno premeščeni iz vzhodnih dežel v novo državo Theodorja Herzla, pa tam niso hoteli živeti v kibucih in trdo delati; tu so bili Francozi, ki so baje med vojno izročali francoske Jude gestapu; potem pa vojaki generala Vlasova, ki jim je uspelo pobegniti, ko so jih hoteli izročiti Stalinu; Angleži in Američani, ki so kdove zakaj dezertirali iz svojih armad; Kitajci, pobegli pred Maom, Azijci iz vseh kotičkov Daljnega vzhoda; tihotapci mamil; izgubljeni člani posadk z ladij, ki so pristajale v italijanskih pristaniščih. Med njimi so bili mornarji vseh barv kože, večinoma komaj pismeni, ki so se napili v beznicah in obležali v jarkih, izgubili svoje dokumente, pa so tavali po deželi, potem ko so njihove barke, njim neznanih imen, že zdavnaj odplule neznano kam.

Tu so bili Albanci, Madžari, Poljaki, Romuni, četniki, ustaši, Slovenci … vsa človeška beda in tragika, ki ju je za seboj pustila blaznost druge svetovne vojne, vse to skoncentrirano na tem ostudnem koščku našega planeta, imenovanem Campo di concentrazione Alatri.

Mlad si, močan, poln volje do življenja, pripravljen na vsako pomanjkanje in boj. Vse doslej doživeto nama ni vzelo poguma. Toda to, kar sva odkrila tu, to nama je dalo misliti.

Tu so bili Slovenci, mladi fantje, ki so enako kot midva obrnili režimu hrbet, vendar že dve ali tri leta pred nama, pa žive že od takrat na tem ogabnem koščku zemlje. Dva izmed njih sta medtem poskusila zbežati, pa so ju zajeli. Tri mesece kasneje so ju spet vrgli za te zidove, potem ko sta vmes doživljala svoje Robine Hoode v samicah srednjeveške trdnjave v mestecu Alatri na vrhu neke vzpetine v Apeninih. Vse pisarjenje na konzulate vseh mogočih držav s prošnjami za vizo je bilo zaman. Večina teh pisem ni nikdar zapustila kapitanerije, temveč je končala v košu – zaradi italijanske malomarnosti, morda pa tudi zaradi profita.

Ameriške civilne organizacije, pa tudi država ZDA, so plačevale v tistih časih velike denarje za prebivalce znotraj zidovja italijanskih taborišč. Komaj pol desetinke tega denarja je šlo njim v prid, vse drugo pa je poniknilo v črne žepe brez imen. Vsak nov prišlek v taborišču je bil tem žepom dobrodošel.

Taborišče je imelo tudi majhno kapelo in duhovnika. Na vratih kapele sem nekega dne odkril listek z napisom: Iščem ministranta. Ubogi mašnik si je moral sam nalivati vino in vodo. Javil sem se in odkril, da je duhovnik Hrvat. Od tedaj naprej je bila jutranja maša lepši del mojega dneva v tej človeški bedi. Duhovniku sem povedal, da imam v Avstriji strica. Ta je bil pri domobrancih in se je skupaj s četniki že aprila 1945 umaknil v Italijo, od tod pa kasneje skrivaj v Avstrijo in si tam uredil življenje. Duhovnik je vedel, da pisma taboriščnikov izginjajo, pa mi je rekel, naj pismo stricu izročim kar njemu. Človek sicer nikoli ne ve … ampak kaj sem hotel, izročil sem mu ga. Delovalo je! Stric mi je poslal nekaj lir in sporočil, da je pisal na avstrijski konzulat v Rimu s prošnjo, da naju spuste v Avstrijo, ker on jamči za naju. Oddahnila sva se, pa še tisočkrat bolj, ko je tri tedne kasneje prišlo s konzulata vabilo, da se zglasiva tam.

Končno je napočil dan za pot v Rim. Tokrat [Stran 041] sta naju spremljala samo dva karabinjerja. Na poti k postaji je eden od njiju odrezal v grmovju vejo, kakršno ima na primer ovčji pastir. Naš vlakec je to pot v Rim zapeljal na grandiozno postajo Stazione Termini iz rožnatega marmorja in stekla, harmonično vdelano v zidovje starega Rima. Čudovit zgodovinski spomenik! Od tod smo šli v gosjem redu peš na avstrijski konzulat, razporejeni takole: Italijan, il profugo 6681, il profugo 6682, Italijan. Le-ta naju je od zadaj ošvrknil z vejo, če je profugo le za deset centimetrov skrenil z linije gosjega reda. Če bi znal gagati, bi zagagal: ti le švrkaj, saj ne boš več dolgo!

Po precejšnji dozi vročine sva končno na avstrijskem konzulatu: rdeče-belo-rdeče, črni orel, dr. Gruber; na plakatih avstrijski hribi in prijazna plavolasa dekleta v dirndlih, polna prekipevajočega življenja; gladko obriti elegantni gospodje in v vseh prostorih nemščina. Dosti več kot “Guten Tag” nisva znala povedati, vseeno pa sva razumela nadvse bridko, čeprav prijazno povedano sporočilo, da je Avstrija prenatrpana z begunci, ker daje zatočišče vsem, ki pridejo iz komunističnih držav; naju, ki sva se že rešila v Italijo, pa prav zares ne more sprejeti. Da je Italija pravna država in da naj poskusiva živeti tu ali pa naj se obrneva na avstralski ali argentinski konzulat. Zares dragoceni nasveti! Obema je šlo skoraj na jok, ko smo spet stopali v gosjem redu po ulicah Rima. Švrkanje s šibo sva tokrat čutila prav do dna duše.

Šli pa nismo po isti poti. Carabiniere na čelu gosjega reda je zavijal v neke stranske ulice, vedno bolj ozke in vijugaste. Ko smo se znašli pred temačnim zidovjem prastare cerkve, smo zavili na levo od nje, v ne več kot poldrugi meter široko ulico. Tam na koncu je gorela rdeča luč, na shrebanih vratih pa je pisalo AVANTI. Dolg, temen hodnik, stopnice, hodnik … Buon giorno, signori! Molto gentile, il vostro arrivo, nas je pozdravila stara ženska razmršenih las. (Dober dan, gospodje. Zelo ste ljubeznivi, da ste prišli.) Na drugo stran pa je zaklicala: Signorine, abbiamo la visita di nobili signori. (Gospodične, dobile smo obisk finih gospodov.)

Večji, zatohel prostor brez oken, zato pa z mnogimi lučmi in zrcali vse naokrog; stebri, stebrički, morda iz lesa, če ne iz lepenke, klopi, na mizicah papirnate rože, oguljene, povešene zavese, zrak prenasičen s poceni parfumom, zvoki iz gramofona s strašno neenakomernim vrtenjem, da je muzika zavijala gor in dol, na debelo našminkana dekleta v poklicnih oblačilih … Prvi carabiniere je izginil za zaveso. Pred drugega, ki je sedel na klopi ob meni, je stopila druga zapeljivka: Caro, gentile giovane, kako lepe modre oči imaš … Via! jo je ta nagnal s hripavim glasom in zamahnil s šibo proti njej, vendar v prazno, kajti deklica je gibčno odskočila, da so zaplapolale njene prozorne tančice.

Poletje 1956 – Pilot Piperja in Chesne

Figure 29. Poletje 1956 – Pilot Piperja in Chesne

Ah, kaj tančice! V Avstralijo da naj bi šel, pa zato čakal v Alatriju leto, dve ali tri na vizo? Pred zaveso se je pojavil prvi carabiniere, majavih kolen in z opasačem z revolverjem čez ramo. Zamenjava straže. Sledil je drugi akt.

Popadel me je strahovit bes, tolikšen, da mi je zrahljal in poravnal že okamnelo upognjeno dušo. Tudi bes lahko učinkuje kot življenjski eliksir, če je le dovolj silovit. Ne, v Alatriju pa že ne bom čakal na avstralski vizum! Od tega dne sva vedela: od tod morava pobegniti, razmišljala sva le še o tem, kako. Nekega dne sem to po maši zaupal duhovniku, tam za zaveso, v kotu kapelice, ki je služil za zakristijo. Zaskrbljeno mi je pošepetal: Što god budeš poduzeo, pazi, pazi. Znaš što vas čeka, ako vas uhvate.

Drugi dan mi je povedal neki naslov v Rimu in spoznavno besedo. Ali zapamti, Bože ne daj, ne piši ni slova od sveta toga. Kasneje mi je posodil scefran načrt mesta Rima: Evo točke, tu se javi, ali šuti! Po nekaj dneh sva znala glavno omrežje rimskih cest na pamet, pa seveda vse ulice in uličice, ki vodijo do “točke”.

Napočil je dan, ki bi utegnil prinesti priložnost, ne da bi se tega na začetku zavedala. Moj sošolec je imel nekje v Italiji sorodnike. Neke nedelje so prišli nepričakovano v Alatri in pri kapitaneriji proti pismeni garanciji izprosili zanj “lasciapassare” za dve ali tri urice. Tudi zame? Ni govora! Ves popoldan sem tuhtal, kako bi še jaz prišel iz taborišča. Sošolec je šel ven v nizkih čeveljčkih, ki sva jih izkopala iz kupa obutve, pošiljke ameriških dobrodelnih organizacij. Okovane gojzerice pa je pustil pod pogradom. Ideja!

[Stran 042]

Obul sem svoje gojzerice, navezal čez roko njegove, pustil vse na pogradih in poskusil. Milo se mi je storilo za starim nahrbtnikom vseh lisastih barv od znoja, dežja, sončne svetlobe in drugih vplivov. Tega sem nosil dve leti v tako imenovani JLA. Tega je nosil moj oče že daleč pred vojno, kadar smo šli na Šmarno goro ali na Sveto Katarino, v njem pa puloverje, srajce, proviant za šestčlansko družino, pa še šop dežnikov poprek – tudi pri najlepšem poletnem dnevu. Moj oče je bil iz Kranja in je poznal Gorenjsko …

Na kapiji sem si nadel ovčje nedolžen obraz: “Prosim, prosim, begunca 6681 so obiskali sorodniki iz Rima, poglejte, to so njegovi čevlji, nujno potrebni popravila. Sorodniki bodo poskrbeli za to in mu jih potem poslali v taborišče. Stražar je bil prelen, da bi kakšno rekel ali celo kaj pomislil. Komaj opazno je zamahnil z roko. Tudi malomarnost ima svojo dobro stran!

Hodil sem po dolgi ravni poti. “Po tej poti mor’jo prit’ nasproti,” nobena druga pot ne vodi v taborišče, sem modroval s Schillerjevim Viljemom Tellom. Ampak, za božjo voljo, naj se ne srečamo tukaj, na tem odprtem kamnitem polju, temveč šele tam, za ovinkom, na koncu dolgega ravnega kilometra. Imel sem občutek, kot da bi me v hrbet bombardirali jezni pogledi. Strašansko me je mikalo, da bi pospešil korak ali se ozrl. Obvladaj se, samo tega ne stori, če ne, se boš spremenil v solnat steber. Sploh pa ovčja nedolžnost ne pozna suma in naglica ji je tuja. Hôdi počasi, z gojzericami čez ramo, tako se najmanj vidijo, z rokama nonšalantno v žepih. Če pride na kapijo kak šef in zbudi stražarja ali če kaj zasumi, ga bo pognal za menoj in najin položaj bo še slabši. Toda, kako se lahko dober kilometer vleče pol večnosti – tega ne bom pozabil.

Ovinek! Rahla vzpetina, grmovje, zaklon, tu pa v tek! Pa se izza tretjega ovinka prikaže sošolec – sam! “Gustelj, tukaj so tvoje gojzerice, rabil jih boš, zdaj pa samo proč od tega kraja!” Ni še čisto dojel situacije, ko je hitel za menoj. Je to res tista prilika, o kateri sva toliko sanjala? “Zdaj ali nikoli, pohiti!” Kjer je bilo grmičje redkejše, sva se sklonila in hodila po vseh štirih. Z jas se je videlo taborišče. Zapustila sva makadam in se zarila v goščavo. Ta nama je sicer postlala s kamenjem in trnjem, a bila je najina zaveznica. Preko rahlih vzpetin in vdolbin se je teren le počasi dvigal in kmalu naju je sprejela noč v svoje blagodejno zavetje. Z neba se nama je smehljalo milijon zvezd, še prav posebno tiste, ki so morale še zadnjo noč čemerno gledati v naše nepopisno dvorišče. Severnici je bilo to vedno prihranjeno, v zahvalo pa nama zdaj kaže smer v Avstrijo. “Znaš što vas čeka, ako vas uhvate?”

Kadet na Vzhodnem morju 1961

Figure 30. Kadet na Vzhodnem morju 1961

Mlade oči so se navadile na temo, ušesa pa so zajemala zvoke izpod nebesnega svoda. To so bili glasovi stotin čričkov in tu in tam klic kake nočne ptice. “Kaj pa sorodniki?” “Ah, ti so odšli že dosti prej, meni pa se ni in ni dalo nazaj v taborišče, pa sem se še malo potepal, da bi izkoristil dovolilnico do zadnje sekunde.” Daleč za nama so mežikale lučke starinskega mesteca Alatri vrh griča, doli v ravnini pa sva še razločevala luči taborišča. Le komu svetijo, zdaj ko so barake že zapahnjene? Od večernega zbora so minile že štiri ure. Il profugo 6681! – Tišina. Il profugo 6682! – Tišina. Za nama bo silovita hajka, zato morava biti skrajno previdna. Za naju je bil apeninski škorenj kot v času Romula in Rema: brez cest, brez potov, brez žive duše. Vsemu, kar ni bilo táko, sva se izogibala. Noč nama je dovolila zapustiti goščavo, pa sva koračila po poljih, skoraj premočrtno, s severnico nad desnim očesom. Medtem sva si drug drugemu ponavljala predragocene besedice, ki si jih nisva smela zapisati. V isti meri, kot je napetost popuščala, se je oglašala lakota. Gustelj je dobil od sorodnikov škatlo peciva in sadja. Zaenkrat nama teče vse kot po koleščkih. Na vzhodu so se pokazali prvi medli obrisi pogorja. Ob jutranji zarji se je po zlatih požetih žitnih poljih razlila prva sončna luč. Najedla sva se nebeško sladkih robidnic; samo dotaknil si se jih, pa so se ti vsule v roko. Toda svetloba ni zaveznica kršilcev zakona. In midva sva bila kršilca ali točneje: kršilca kršitve zakona. V zameno za noč so se nama ponujale za skrivališče piramidaste kopice žitnih snopov – genialne stvaritve italijanskih kmetov, če ne že starih Rimljanov. Te kopice so visoke kakšna dva metra, votle, pri tleh pa z odprtino na severovzhodni strani, od koder pihlja jutranji vetrič. Ta [Stran 043] skrbi, skupaj s termiko v kopici, za rahlo strujanje zraka proti vrhu. Pri tem se izvrstno suše pšenična zrna v klasih, ki gledajo vsi na notranjo stran. Snopi pa so tako zloženi, da kopice ne prevrne noben, še tak piš nevihte in dež odteka po zunanji strani kot po slamnati strehi. Le kdo se ne bi pustil zvabiti v hladno senco takega zatočišča? Napolnila sva prazno škatlo z robidnicami, v najini zlati žitni hišici pa se je na jedilniku nadaljevala pojedina: robidnice s pšeničnimi zrni. Nepopisno in nepozabno! Nato so se gojzerice spremenile v blazino in kopica je ves dan bedela nad spanjem dveh slovenskih študentov.

Brž ko se je na nebu zopet zasvetila severnica, sva pot nadaljevala, vse do naslednje žitne hišice v jutranji zarji in kakih trideset kilometrov bliže Rimu.

Čudno, v hladu prijaznega zatočišča sva se včasih pogovarjala o tistem ostudnem mikrokozmosu. Ta ni bil več najin, vendar, kaj vem kaj nama je dalo misliti nanj in na njegove prebivalce. Malce slabe vesti? Ah, kje neki! Reši se, kdor se more! Morda pa je bil to poseben način uživanja najine zlate svobode? Tu nama je oživel v spominu tisti albanski general, koščeno mršav in visok, če bi se zravnal. V kotu naše barake si je ustvaril svoj svet. Po diagonali je napeljal vrv od žeblja do žeblja, nanjo pa razobesil stare, raztrgane odeje. Te so zakrivale neko obupno revščino v trikotniku: nizko shrebano ležišče, zraven pa majav zaboj. Skupaj z ležiščem je služil za pisalno mizo, hkrati pa za skladišče generalovega celotnega imetja. Ali je to malo, bedno, ali je to veliko? Kdo je poklican, da bi to ocenjeval? Pomembno je nekaj drugega. Te stene trikotnika in vse, kar je bilo v njem, je nekemu človeku pomenilo svet. Ta svet je imel tudi svoje svetišče. V intimnem kotičku, tam nad ležiščem okrog vzglavja, so se vrstile na zid pribite porumenele fotografije: albanski kralj, ob njem pa njegov general, oba v uniformah ponosnih vojakov, o njunih zaslugah za narod pa pričajo izbočene prsi, prekrite s kolajnami. Fotografije družin in svečanih parad … Ja, tu je bil naš general še polnoličen in pokončne drže. Ampak v kakšno strtost se je spremenil po zlomu svoje domovine, po izgubi družine, po begu in po petih letih bivanja v tem trikotniku!

Že tako dolgo? Kako je to mogoče? Iz globoko upadlih oči v sivem obrazu je zeval strah kot pred neko še vedno realno, neposredno nevarnostjo. Človek je videl veliko grozot, veliko umiranja. “Tutti comunisti, tutti comunisti,” ves svet je poln komunistov. Dosti več nama ni povedal, ko je z razprtimi prsti obeh rok in zevajočih votlih oči odrival od sebe ta svet zarote in pogube. Reveža je navidez zapuščala treznost. Ampak v bistvu je imel prav. Kakor so Rusi stali pred Varšavo v goreči vstaji, tako so stali Angleži v Grčiji, slepi za obupni boj Albancev proti komunistom in gluhi za njihovo rotenje na pomoč. Tutti comunisti … Mar so tisti, ki so vojake Slovenske narodne vojske poslali v smrt, za peščico boljši od rabljev v domovini? Albanski general je vedel, o čem govori.

Kaj pa naš duhovnik? Zaman je prvo jutro v kapelici čakal svojega ministranta, ampak hitro se mu je zasvitalo. Od takrat se veseli najine izginitve, obenem pa trepeta, ali nama bo uspelo. Povedal nama je za odrešilno “točko” in s tem veliko tvegal. Hvala mu! Želim mu, da ne bi bil predolgo v negotovosti. Pa tudi, da hitro dobi novega ministranta.

Ali pa Thompson, tisti ameriški črnec, izgubljeni mornar z neke ameriške bojne ladje – tako se je govorilo po taborišču – ki mu očitno ni zadoščalo, da se vsa taboriščna drhal norčuje iz njega; tudi sam se je ves čas norčeval iz sebe. Za nekaj lir je stavil, da bo požrl živega martinčka. Sacco di carbone vuole mangiare coccodrillo (Zamorc bo žrl krokodila) je završalo med barakami v polomljeni italijanščini, kakršna se je samodejno uveljavila kot občevalni jezik v taborišču. Množica okrog Thompsona je rasla, stava se je višala, pa so za rep ujeli zvijajočega se martinčka in črnec ga je pogoltnil. Množica je tulila. Thompson je ostal tri tedne v bolnici, od dobljene stave pa ni videl niti čentezima. Režal se je od ušesa do ušesa. Ga vidiš, filozofa? Vendar me je bolelo srce. Ekstremnih tipov in zgodbic še in še.

Rim se nama je približeval, košček za koščkom.

Ko se je neke noči začelo daniti, sva se v ravni črti premikala mimo neke domačije nedaleč stran. Tu ni vasi, tu so posamezne domačije, največkrat vrh kakega grička, verjetno sredi kmetovega posestva. Domačija pa sestoji iz več med seboj strnjenih poslopij, postavljenih nekako v krogu. Tega le enkrat prekinja širok obokan portal. Zunanje stene so skoraj brez oken, tako da je vse skupaj videti kot kakšna trdnjava iz rdečega kamna. Slišala sva neke klice, nisva pa vedela, ali so namenjeni nama. So naju morda opazili? Kaj storiti? Naprej? Kaj pa, če pomislijo, da sva tatova, pa bodo za nama, tako bo še slabše. Uberiva nasprotno taktiko.

Pa sva se napotila po cipresovem drevoredu [Stran 044] po vzpetini navzgor, proti domačiji na vrhu. Pri tem sva imela čisto svojevrsten občutek, namreč tak, kot bi hitela po klancu navzdol. Le kateri mogočnež je prekucnil na glavo Newtonove zakone o težnosti? Bil je to petelin, ki je na dvorišču oddaljene domačije s svežim rezkim kikirikanjem oznanjal rojstvo novega dne – ljudem, pa tudi svojim kuram. Kuram? Misel je učinkovala kot magnet, ki naju je vlekel po klancu navzgor. Joj, kako bi se prileglo posrkati sveže surovo kurje jajce!

Hitro je bil napisan libreto: Buon giorno, signore. Siamo studenti austriaci in vacanze. Siamo venuti da Roma, vogliamo andare fino a Napoli. E’ peccato viaggiare in treno, bisogna andare a piedi, per veder meglio questi magnifici paesaggi, per conoscere meglio il gentile popolo italiano … (Dober dan, gospod. Midva sva avstrijska študenta na počitnicah. Prišla sva iz Rima, namenjena sva v Napoli. Škoda je potovati z vlakom; če greš peš, vidiš bolje te čudovite pokrajine in bolje spoznaš ljubeznivi italijanski narod …) Še malo, pa bi se kmet stajal od ginjenosti. Maria Teresa, porta vino, pane e uova. (Maria Teresa, prinesi vina, kruha in jajc.)

Šele zdaj sva opazila v spoštljivi oddaljenosti stoječo žensko v črnem od glave do nog. E’ mia moglie. (To je moja žena.) Žena mora biti vedno v bližini, a ne zato, da se vmešava v pogovor s prišleci, temveč da jim streže, kadar se ji to ukaže.

Svetopisemska hrana: kruh in vino. Učinkovala je kot čarovni eliksir.

Italijanu so se svetile oči, ko sva odhajala s culo, polno čudovitih dobrot – Napoliju naproti. Grazie mille, grazie tante! – Buon viaggio!

Sloveni ante portas! Tako bi vršelo onkrat rimskega obzidja, če bi Rimljani vedeli …

Pohod in osvojitev Rima sva načrtovala za podnevi. Takrat je vrvež in v množici bolje utoneš. Nisva pozabila: “Znaš što vas čeka ako vas uhvate.” V Rimu imaš marsikaj videti, a tudi mesto ima mnogo oči.

Še enkrat sva si ponovila čarovne besede, si razdelila lire, nato pa se ločila. Tako bova manj opazna, čeprav sva že vsak po sebi prava črna ovca v belih čredah avgustovskega Rima: neobrita, shujšana do kosti, na najinih oblekah in koži sledovi tisočerih trnov. Pa vse to bi se še nekako vlivalo v sliko Rima. Kar pa je bilo zares problematično, so bile najine z železom okovane gojzerice. Dobre slovenske planinske gojzerice, ki so naju zanesljivo držale v skalovju Prestreljenika in ki so naju dober teden tako varno nosile po zemlji italijanski. Tu, v tej romanski kulturi, pa so nama nenadoma postale problem. Mislim, da tistega dne po pločnikih in piazzah večnega mesta ni krevsalo več kot štiri gojzerice.

Via Tiburtina, vzdolž nekega pokopališča brez konca in kraja, viale Regina Elena, vzdolž Citta` universitaria, via Momentana, via di Santa Costanza, Corso Trieste …

No ja, tudi nad Rimom se je nagnil dan. Sedaj bo težje, ker ni več sonca, da bi se orientirala, severnica pa pred cestno razsvetljavo diskretno zamiži. Ulice so se ožile in znašel sem se v pravem labirintu uličic. A vendar, že pol ure za prvim je na “točki” pozvonil drugi slovenski študent.

Sprejel me je mlad, temperamenten mož, jezuit, Slovenec. Super! Ampak, že ko me je vodil po ozkih, strmih stopnicah v tretje, podstrešno nadstropje, mi je povedal: “Najmanj deset dni se ne bosta ganila iz te hiše!” Izginitev v podzemlje, torej. Saj to se imenitno pokriva z dobo, ki jo potrebujeva za temeljit oddih in za zapolnitev vdolbin med okostjem. Torej spanje, spanje, vmes pa preprosta, dobra, zelo dobra hrana in kdaj pa kdaj čokolada ali kava iz unrinih konzerv. Tu so bile sobice, polne skrbno sortiranih čevljev, obleke, perila, vse skoraj novo.

Kaj pa sorodniki iz Rima? Kasneje sva izvedela: Ko so tistega večera s topolinčkom zavili v svojo ulico, je pred njihovo hišico že čakala policija. Dove sono i due profughi? (Kje sta begunca?) V dobi, ko je bil telefon še redkost, o mobitelu pa se ljudem še sanjalo ni, ni bilo izključeno, da se bosta begunca prej ali slej prikazala na tem naslovu. Hišica je bila zastražena dvanajst dni. Čisto nedolžni ljudje so dobili strog uraden opomin zaradi prelomljene pismene garancije, da se bo il profugo 6681 vrnil v taborišče. No ja, v Italiji je vladala huda brezposelnost, pa je država svoje ljudi umetno zaposlovala, največkrat s čistim nonsensom.

Vsak dan naju je obiskal rojak. Bil je zelo prijeten človek, znal je pripovedovati vice in rad se je smejal. Razmere in praksa v Alatriju so mu bile dobro znane. Pripovedovali smo si o sto stvareh, tudi iz domovine. Skozi to “točko” se je že mnogim Slovencem odprla pot v boljši svet.

Svojevrsten občutek, ko se po Alatriju, ki je na koncu sveta, ko se po tej zemlji italijanski nenadoma znajdeš kot na nekem slovenskem otočku, na koščku dobre stare slovenske zemlje. To zemljico zunaj meja domovine ustvari skrb za rojaka v potrebi. Gonilna sila je pri tem etika, morala. Ta sila je nasprotnica [Stran 045] hudobije v kaosu. Med enim in drugim polom je cona nekakšnega demokratično izvoljenega zakona. Vendar je ta cona dostikrat tako zelo ozka. Gorje, če kaos ne bi imel svoje protiuteži.

S kapitanom Karlom von Trotta na dvojambornici Möve

Figure 31. S kapitanom Karlom von Trotta na dvojambornici Möve

Štirinajst dni po najinem prihodu nama rojak naznani, da je nadaljevanje poti pripravljeno. Jedro napotnice je bil spet naslov v neki vasi vzhodno od Pontebbe. Tudi ta naslov sva si smela zapisati le v spomin.

“Tisočkrat hvala, pa sporočite zahvalo tudi Hrvatu.” “Bom. Pa srečno pot!” Umita, obrita, spočita, polnih lic, v novih oblekah in čevljih, z nekaj lir v žepu, z vozovnico do Mester in še z eno, od Mester do Pontebbe in z lahko prtljago, taka naju je zvečer pospremila neka deklica na Stazione Termini. Moram reči, da sem se na kamenju in trnju, v goščavi, na poljih ali v najinih zlatih hišicah počutil varneje. Tu, na vlaku, si pa kakor v pasti. Controllo passaporti: pride – ne pride – pride? – tako bi lahko spraševal marjetico. Tveganje pa je minimalno, tako naju je pomirjeval rojak. Sedela sva eden v enem vagonu, drugi pa nekaj vagonov za njim. Skušal sem zadremati, pa nisem mogel.

Drugega dne ob 9. zjutraj Stazione Mestre! Dve uri časa za vlak, ki pelje v Trbiž. Vsak si je našel svojo kavarnico. Kupil sem nekaj časopisov in se zakopal v vneto branje. Nikoli ne bom pozabil patrulje na postaji Mestre. Dva policista v temnomodrih uniformah z belim opasačem in naramniki, s pločevinasto čako in usnjenim belim jermenom okrog brade in množico gumbov, vse v srebrnem in zlatem blesku, potem pa še puški in revolverja in na obrazih strah vlivajoče junaštvo. Tako sta merila v strogem sokoraku dolžino glavnega perona, neskončnokrat mimo mene, sedečega na klopi, za časnikom Corriere di Trieste. Prekleti vlak, mlin živcev, je imel ogromno zamudo.

V Pontebbi sva ubrala isto taktiko. S postaje sva odšla – eden takoj, drugi pol ure za njim – peš do vasice na italijanski strani tromeje. Tamkajšnji župnik – zopet Slovenec! – je že vse vedel in naju v velikem starem župnišču prisrčno sprejel. Večerjali smo skupaj močnik z ocvirki ali, bolje rečeno, ocvirke z močnikom. Natančno nama je opisal pot in vse stezice, po katerih bova hodila. Biti pa morava zelo previdna, kajti patrulje alpincev so pogoste in v zelenih uniformah komaj opazne. Po koruznih žgancih z mlekom za zajtrk naju je župnik počasi, kot da gremo na sprehod, popeljal skozi vas, po travnikih in rebrih vse do gozda, pa še daleč vanj. “Pazita, tu gori napravi meja velik S, tako da si že v Avstriji, pa se lahko spet znajdeš v Italiji.” V takih sijajnih gojzericah, pa s hlebcem črnega kruha z ocvirki – ne, tu ne bo problema. O, ti presneto! Že na drugi strani Karniških Alp s prostranim razgledom v Ziljsko dolino in še nad gozdno mejo je stopala patrulja štirih mož v zelenih uniformah in klobukih, kakih dvesto metrov pod nama. V delcu sekunde sva se spremenila v meter visok rododendron. Ostala sva rododendron vse do noči.

Nevarnost pa tudi onstran avstrijske meje še dolgo ni bila za nama. Tu so bile avstrijske patrulje s kapicami. Če naju dobe: “Aha, črna turista iz Italije. Marš nazaj, od koder sta se vzela!” Tam pa balada da capo.

V Ziljski dolini sva pustila Šmohor na levi za seboj in nadaljevala pot do Podrožce pod Kepo, vedno v družbi svoje stare zaveznice, hladne noči.

Ostanek druge noči sva na pobočju Kepe prespala čisto rutinsko, z gojzericami pod glavo. Ameriške oblekice pa naj se kar umažejo ali strgajo, saj tako se zgodi tistemu, ki pride ponoči od Mojstrane sem, preko Kepe v Podrožco. Šele tu, v gozdu na pobočju Kepe, je bil najin capriccio italien za nama. Škoda, ko bi bil vedel, bi bil modrijan. Tako bi se bila tri mesece poprej izognila italijanski karavli na sedlu Sella Nevea na severnem pobočju Prestreljenika in jo mahnila naravnost v Ziljsko dolino.

Kakšna razlika! Procedura v Avstriji je trajala tri tedne: en teden pri Angležih in dva tedna pri Avstrijcih v Celovcu. Spominjam se drobcev iz najinih “konverzacij” z enimi in drugimi:

Would you have a cup of tea? (Hočete malo čaja?) How many MIG fighters are stationed in Slovenia? (Koliko migov stacionira v Sloveniji?) Two, maybe twenty, maybe more, I [Stran 046] don’t know (Dva, morda dvajset, morda več, ne vem.) Oh yes, very interesting, thank you very much. (Zelo zanimivo, hvala lepa.)

Hait is Sonntag, do gibt’s Kaffe mit Gipferl. (Danes je nedelja, zato dobita kavo z rogljiči.)

Dobila sva avstrijski Ausländerausweis (izkaznico za tujce) in se znašla na cesti. Zdaj si pa poiščita svoj kruh, kakor vesta in znata.

Kaj naj rečem? Sošolec se je znašel pred tolikšnimi problemi, da je šel že mesec za tem na jugoslovanski konzulat v Celovcu: mea culpa. NAZAJ!

Pred menoj pa sta stali dve leti trdega dela na cestah, v gozdovih, tovarnah. Zelo lepe spomine pa imam na Korošice, naučile so me nemščine.

Imel sem velikansko srečo, da sem spoznal moža, ki mi je odprl pot v moj izbrani poklic. To je bil meni poprej povsem nepoznani dr. ing. Mirko Roš, profesor na Eidgenössische Technische Hochschule (ETH) v Zürichu, Slovenec, večkratni doktor tehničnih znanosti, svetovno znan strokovnjak za prednapeti beton (takrat novost!), ki je zgradil med drugim nosilce za znameniti Verrazzano-Narrows Bridge pred New Yorkom. Ta gospod je dosegel, da so mi na ETH dovolili vpis v peti semester oddelka za strojništvo. Pri švicarski tujski policiji pa je, kot pogoj za vizum, položil pismeno garancijo, da bo kril moje materialne potrebe. Vse se je tako zavleklo, da sem jeseni 1953 zamudil peti semester. Šele 5. maja 1954 sem v jutranjih urah prvič stopil na švicarska tla, z nič več kot desetimi franki v žepu. Bil je lep sončen dan. Poiskal sem neko Armenherberge, zatočišče za reveže, nato pa odšel na Zürichberg, pred mogočno pročelje stare ETH. Na vrhu širokih stopnic (danes je drugače) so stala, tako kot še danes, troja velikanska hrastova vrata. Moral sem se upreti z vso težo, da se je krilo osrednjih vrat premaknilo. Ni se pa odprlo za več kot pol metra, ko sem nenadoma moral popustiti. Kot da bi kak ventil v hidravličnih vodih preusmeril tlačno olje iz delovnega cilindra v prazno, tako mi je zmanjkalo duševne moči ob pogledu v notranjost prastarega poslopja: ogromna, dolga, sivo temačna hala z arkadami na obeh straneh, vse do četrtega nadstropja, in povsod tam, kamor je skozi to odprtino v tem trenutku seglo moje oko, mladi ljudje z aktovkami, mapami, papirji; tisoč odmevov govorjenja, smeha … Ne, vse skupaj je šlo le nekako prenaglo.

Obrnil sem se in se naslonil na to težko hrastovino. Ponudil se mi je širok, krasen razgled na mesto, na modro jezero med zelenima morenama – Zürichberg kot vzhodna morena in Uetliberg kot zahodna; kakih petdeset kilometrov južneje od Züricha – nekako toliko kot Kamniške Alpe od Ljubljane – pa od vzhoda do zahoda ena sama neprekinjena vrsta zasneženih vrhov od tri do štiri tisoč metrov visokih. Hitel sem po strmih bližnjicah, deloma po stopnicah med hišami, do Limmata, čiste zelene reke, ki se izteka iz jezera proti severu; od tod pa ob reki navzgor, skozi tisoč in več let stari del mesta, mimo rimske trdnjave Turicum, vse do jezera. Mene voda privlači kot novorojene račke, ko se izkobacajo iz lupin. Kaj sem storil? Najel sem jadrnico! Dva franka je takrat stala najemnina na uro, nekako toliko kot povprečno kosilo. Ampak še taka pečenka, še tako črno vino mi ne bi moglo bolje privezati duše, kot so to storili modri valovi, krepka sapica, čoln in jadra nad menoj. S sredine jezera je pogled na mesto edinstven: v ozadju ravna črta številnih zvonikov, na obalah pa parki, hoteli, palače. Mesto se razteza od vzpetin Uetliberga na zahodni strani pa skoraj do vrha Zürichberga na vzhodni, vmes pa je od prve do zadnje hiše kakih osem kilometrov. Tam, nekako na sredi pobočja Zürichberga, [Stran 047] izstopata iz množice inštitutov pročelje univerze z zeleno kupolo in pročelje ETH z rdečo.

Model jadrnice Primož 2 – Lastno delo po lastnem računu in risbah gre v
                        zadnjo fazo – V štiridesetih letih jadranja po morjih okoli Evrope sem
                        skoval koncept idealne, robustne jadrnice za dolgo plovbo

Figure 32. Model jadrnice Primož 2 – Lastno delo po lastnem računu in risbah gre v zadnjo fazo – V štiridesetih letih jadranja po morjih okoli Evrope sem skoval koncept idealne, robustne jadrnice za dolgo plovbo

Tako, zdaj je duša spet privezana in treba si bo poiskati delo. Že isti popoldan sem pri študentski posredovalnici priložnostnih del ugriznil v prvo, ki se mi je ponudilo in ki mi je še najbolj ustrezalo. Za neko veletrgovino sem montiral bicikle, kar so mi plačali od kosa. Prvi bicikel sem mečkal pol dneva, saj kolesi nista in nista hoteli postati okrogli, naj sem še tako privijal ali odvijal matice na špicah. Pri lastniku delavnice sem že drugi dan dobil tudi sobico. Dobil sem opoldansko delo v študentovski menzi, kjer sem pospravljal krožnike in ostanke, delal sem na züriških gradbiščih, v bogataških vilah, v semestralnih in glavnih počitnicah pa v tovarni Escher-Wyss, že kot tehnik. Nihče me, študenta, ni metal iz mojih službic, in to tukaj, prosim, v tako imenovani tujini! Pomembno je bilo, da so mi že v šestem semestru črtali študijske takse, po sedmem semestru in vse do diplome pa sem prejemal majhno državno štipendijo.

Na ETH vlada strog režim. To je edina visoka šola, kjer lahko delaš izpit samo dvakrat. Če drugič odletiš, ti zapade vse, adijo ETH, pa pojdi nadaljevat v Nemčijo ali kamorkoli že. Meni je ta režim zelo prav prišel, saj prav zares nisem smel več izgubljati časa. Oktobra 1955 sem delal drugi preddiplomski izpit. Tako se imenuje vrsta kakih deset izpitov, ki obsegajo snov petega in šestega semestra, kar pomeni, da imaš dva ali tri izpite na teden. Komaj prideš od enega izpita, že se v knjižnici piflaš za naslednjega, ki bo pojutrijšnjem.

Pa berem nekega dne proti koncu oktobra na oglasnih deskah: “Iščemo študente za krašenje ETH. Za tri dni dela brezplačna dvojna vstopnica.” Za zadnji teden oktobra je bila namreč napovedana velika slovesnost in “polyball” za proslavitev stoletnice ETH. “Polyball” (skovanka iz besed politehnika in bal) je ena najbolj bleščečih družabnih prireditev züriške zimske sezone. Tri dni dela? Ni govora! Zdaj se moram piflati, jutri imam naslednji izpit. Na deski je še vedno napis, le da namesto “tri dni” piše “dva dni”. Ni govora! Še en dan, in na deski piše “za en dan”. Ni govora! Na dan slovesnosti piše na deski: “Za pomoč pri krašenju ETH dvojna vstopnica.” Zdaj so še zadnji študentje pridrveli iz svojih kotov in kotičkov. Med njimi tudi jaz. Nekje so posekali hektar gozda, mi pa smo ves popoldan vlačili sveže jelke, bore, breze, bukve in spremenili ETH v pravljico. Med delom sem skočil v telefonsko celico in telefoniral prijateljici: “Nocoj greva na polyball, dve vstopnici imam.” “Kaj? In to mi poveš zadnji hip? Strašen si, saj nimam obleke, kaj šele frizure, frizerja pa je treba naročiti teden dni poprej …” “Pa si spleti kite in boš pristna Heidi.”

Nadel sem nase, kar sem pač imel podarjenega, borove smole pa nisem mogel spraviti z rok niti z bencinom. Deklica je našla nekje čedno večerno obleko; nekaj vešče prikritih zaponk, nekaj šivov, kite in bila je super.

Mogočno poslopje stare ETH! V halah, arkadah, po stopniščih, v predavalnicah, v treh avditorijih ni gorela niti ena žarnica. Zato pa je ETH žarela v zlati luči tisočerih sveč. Rektorat ETH je povabil na slovesnost domala vse rektorje evropskih in ameriških univerz. In koga srečam v tej množici? Profesorja doktorja Antona Kuhlja z ženo! Pri njem sem svoj čas poslušal in polagal kinematiko togih in elastičnih teles in aerodinamiko. Bil je plemenit mož, kakršnih je malo. Edino njegova vrhunska inteligenca in strokovni sloves sta bila razlog za njegovo funkcijo na ljubljanski univerzi.

Naslednje jutro sem imel izpit, ves popoldan pa sem prebil z dr. Kuhljem. Govorila sva o sto stvareh, tudi domovinskih. “Šel sem iz protesta proti komunističnemu režimu …” Dr. Kuhelj je zamišljeno prikimal: “Iz protesta … Čestitam vam.”

To je bilo eno najlepših doživetij v mojem življenju. Ta polyball je bil moj prvi in zadnji. Nisem ga hotel primerjati z nobenim od naslednjih, vse do danes. Zaradi profesorja Kuhlja.

Na koncu osmega semestra in po predloženem semestralnem delu me je poklical k sebi takratni rektor ETH in moj profesor za turbo stroje, dr. Traupel. Ponudil mi je asistentsko mesto pri njem in predlagal disertacijo. Znašel sem se v dilemi. Že od časov, ko sem v Ljubljani pri prof. Rantu poslušal termodinamiko in pri prof. Lobetu motorje z notranjim izgorevanjem, sem vedel, da bo to moj poklic. Ko mi je dr. Traupel ponudil mesto pri sebi, sem imel v žepu že pogodbo s Sulzerjem, koncernom strojegradnje, za delo v raziskovanju in razvoju ladijskih dizelmotorjev. Profesor Roš je bil navdušen: “Vzemite Traupla in odpovejte Sulzerju.” Mene pa je tako močno vlekla tovarna. Povrh pa sem bridko, prebridko potreboval franke in teh mi je Sulzer ponujal skoraj dvakrat toliko kot ETH, pa sem se odločil za tovarno.

Moj galop na ETH pa je enkrat le bil ogrožen. Po vseh opravljenih preddiplomskih izpitih [Stran 048] sem se oktobra 1956 vrgel na diplomsko delo, ki naj bi ga oddal do točno določenega roka nekje sredi decembra. Do takrat sem imel časa kakih šest tednov. Tedaj pa je udarilo v svet sporočilo: Upor Madžarov proti komunizmu! To je povzročilo v moji duši tolikšno resonanco, da je minil en teden, ne da bi se diplomskega dela sploh dotaknil. Tega preprosto nisem mogel. Vse moje bitje je bilo v domovini, kjer so naši tovariši komunisti trepetali in nekateri baje že trkali na vrata ameriške in britanske ambasade, da bi si zagotovili zatočišče in pomoč za primer, da … Po mestu so se vrstile velike demonstracije, predvsem študentov z obeh univerz, pa sem pomagal pri organizaciji. Le z največjim naporom sem izpulil dušo iz teh dogajanj in jo preselil v tehniko. Malo pred božičem 1956 sem stal v vrsti uspelih diplomantov v auditoriumu maximumu stare ETH in prejel na odru, polnem rdečih in belih nageljnov, iz rok dr. Traupla diplomo iz strojništva. 9 1/4 točk. “Ich gratuliere, Herr Kollega.”

Oče in mama sta bila brzojavke vesela. Ne bom jima pozabil, kako pogumno in modro sta v tistih dneh, ko smo pripravljali moj odhod čez mejo, nosila v sebi bol bližajočega se slovesa, takega z neznanim dnem svidenja; kako sta nosila težo skoraj neznosne skrbi, da se mi ne bi na meji pripetilo kaj hudega. Nič od vsega tega jima ni bilo videti v očeh ali slišati izza njunih besed. Vse je bilo v tistih dneh tako mirno in normalno v našem domu, kot če bi se odpravljal na Šmarno goro. Oče in mama sta vedela, da bom mogel le tako na svoji poti ostati zbran – prost vsakega dvoma o pravilnosti svoje odločitve, prost sleherne slabe vesti zaradi tega, kar sem jima naprtil. V globoki hvaležnosti sem ju v tisti brzojavki povabil, skupaj s sestro, v Švico. Tudi zanje se je zavzel profesor Roš, a tokrat ne pri Švicarjih, temveč v Beogradu, kjer je kot zelo čaščen gost včasih predaval. Brez njegove pismene intervencije ne bi moj oče nikdar mogel potovati v inozemstvo. Tako pa smo po petih letih doživeli pet lepih tednov v maju in juniju s pri Sulzerju izposojenim denarjem.

Dve leti za tem in v pripravah za ponovno svidenje je oče umrl.

Tudi Mirko Roš je bil diplome vesel. “Kako pa, da me niste nikdar vprašali za denar?”

Pet let kasneje me je gospa Roševa poklicala k moževi smrtni postelji. Rahlo me je držal za roko, ko mi je komaj slišno pošepetal: “Merken Sie, nur die Mutterliebe hört nimmer auf.” (Veste, edino materina ljubezen nikoli ne mine.)

To je bilo vse, kar mi je takrat povedal. Zakaj? Je bila to njegova izkušnja? Meni je bil prerok.

5. Slovenske teme – jesen ‘98

5.1. Za človeka gre

Albin Gnidovec

5.1.1.

Ponudila se mi je priložnost, da sem mogel prelistati, čeprav ne temeljito prebrati, zadnje poročilo varuha človekovih pravic “Letno poročilo 96”. Kot moto so na uvodni strani zapisane besede dr. A. Trstenjaka “Za človeka gre”. Pri prelistavanju poročila in pregledovanju vsebine sem ugotovil, da moto ne ustreza vsebini, saj so v celoti izpuščene prav tiste kršitve človekovih pravic, ki kontinuirano trajajo že vse od vojne sem in močno prizadevajo posameznike in slovenski narod v celoti. Varuh teh kršitev v poročilu ne omenja, kot da jih ni. Prav to me je spodbudilo k tem vrsticam in nekaterim pripombam.

Po skoraj polstoletni komunistični tiraniji smo na Slovenskem prvič slišali za pojem “človekove pravice”, čeprav je Organizacija združenih narodov po svoji ustanovitvi takoj po vojni med prve svoje predpise uvrstila prav človekove pravice in njihovo varstvo. Prav letos smo v maju praznovali 50-letnico splošne deklaracije o človekovih pravicah. Vse demokratične države sveta so v svoje ustave in zakonodajo sprejele vsaj načela iz te deklaracije. Pri nas so vsakoletni svetovni dan človekovih pravic poznala le društva OZN, ki pa so pravzaprav imela vlogo odvračanja pozornosti javnosti od kršenja človekovih pravic. Namesto človekovih pravic smo poznali pojem ljudska oblast oziroma oblast delovnega ljudstva, za katerim se je skrivala komunistična partija z vsem svojim represivnim aparatom. Ta je bila deus ex machina vsega dogajanja na slehernem področju družbenega življenja. Tako je skoraj vsakdo imel skrivnega partijskega “angela varuha”, za katerega je nadzorovani delal, varuh pa je namesto njega mislil in pazil, da ni skrenil s socialistične poti. [Stran 049] Gorje tistemu, komur se je to kljub temu primerilo. Dolga leta so bili zapori polni domnevnih sovražnikov socializma. Šlo je za pravo moderno suženjstvo.

Uporu proti komunističnemu suženjstvu v vzhodnoevropskih državah smo sledili tudi Slovenci. Pri nas smo se obenem osamosvajali iz skupne jugoslovanske države v samostojno Slovenijo. Komunisti so tedaj trdili, da sestopajo z oblasti, v resnici pa so se reorganizirali in prilagodili novim razmeram. Dotlej so v imenu ljudske oblasti le držali roko nad družbenim premoženjem, tedaj pa je ta roka velik del tega premoženja pograbila in si ga prisvojila. Res je, da smo bili ob osamosvajanju Slovenci enotni kot menda še nikoli prej. Zato komunisti danes trdijo, da je bila s plebiscitom za samostojno državo in ustavo Slovenije v slovenskem narodu dosežena sprava in je bilo odpuščeno vse tisto, kar so pol stoletja počenjali s tem narodom. To pa ni res. Tako enotnost smo dosegli, ker je večina Slovencev računala, da se z osamosvojitvijo za vedno otrese komunizma. Obenem je bil za samostojno Slovenijo tudi del komunistov, kar je skupaj dalo tako lepo enotnost v narodu. Nikakor pa s tem ni bilo pozabljeno polstoletno gorje z vsemi posledicami, ki ga je narodu prinesla komunistična oblast. Samostojna Slovenija in vzpostavitev demokracije sta bila po pol stoletja prvo veliko olajšanje in upanje za slovenski narod.

Poznejši čas je pokazal, da smo upali preveč. Petdeset let totalitarnega režima in komunistične vzgoje je pustil daljnosežne negativne posledice v miselnosti, morali in vrednotah slovenskega človeka. To se odraža tudi v poročilu varuha človekovih pravic, kot da smo petdeset let po vojni v naši deželi uživali komunistični raj, v katerem je bilo vse v najlepšem redu, kjer ni bilo krivic, kjer je vsakdo delal po svojih zmožnostih in prejemal po svojih potrebah. Tako je za ozek vladajoči partijski krog resnično tudi bilo. Narod pa je bil vse to obdobje izkoriščan, pod stalnim partijskim nadzorstvom in nesvoboden. Gre za polstoletno trajno kršenje človekovih pravic, nad čimer pa se, kot bi lahko sklepali iz poročila, nihče ne pritožuje, saj poročilo to obdobje enostavno prezre, kot da ne vidi 50-letnega početja, ki je razdvojilo slovenski narod za dolga desetletja. Ničesar tega, kar pomeni kršitev pravic posameznika, obenem pa veliko in nepopravljivo škodo za slovenski narod, se poročilo ne dotakne, kot da bi se kršile človekove pravice šele po uvedbi demokracije. Naj navedem samo nekaj najbolj očitnih, v poročilu prezrtih primerov kršenja človekovih pravic.

Sodnija v Ljubljani – Spomin na hude krivice

Figure 33. Sodnija v Ljubljani – Spomin na hude krivice Mirko Kambič

1. Po vojni so partizani pod vodstvom komunistične partije pomorili tisoče domobrancev in civilnega prebivalstva. S tem so ne samo za vedno umazali svojo borbo, temveč storili tudi zločin – genocid nad lastnim narodom, mu povzročili gorje, kakršnega mu v celotni njegovi zgodovini ni prizadejal še nihče. Storili so zločin zoper človeštvo, ki bo za vedno ostal temno poglavje v slovenski zgodovini. In medtem ko je za odkrivanje in kaznovanje zločincev pristojno sodstvo, je prav gotovo za prizadete svojce pristojen varuh človekovih pravic. Stotisoči svojcev pomorjenih imajo po vseh človeških in civilizacijskih normah pravico do označbe in ureditve množičnih grobišč, četudi ne vemo, v katerem počivajo njihove žrtve. Kot najbolj osnovno imajo svojci tudi pravico do prejema mrliških listov za pomorjenimi. Parlament je že pred štirimi leti sprejel predpis o izdaji mrliških listov. Varuh za to gotovo ve, vendar te tako množične kršitve v poročilu niti ne omenja.

Po zakonu o popravi krivic lahko svojci pridobijo status svojca po vojni pobite osebe in s tem denarno odškodnino. Težko si predstavljam, kako z denarjem poravnati te krivice. Ni denarja, s katerim bi se dalo plačati vse te [Stran 050] nedolžne žrtve in gorje, pa tudi vse dolgoletno zasramovanje in blatenje z neresničnimi obtožbami. Ko bi država imela vsaj toliko posluha, kot ga ima povprečno civiliziran narod, bi po več ko 50 letih vsaj uredila množična grobišča, pa četudi z denarjem, namenjenim za odškodnine.

2. Pol stoletja so bili nepriznani in zaničevani tudi mobiliziranci v nemško vojsko. Gre za najštevilnejšo slovensko moško populacijo, ki je med vojno trpela in umirala na tujih frontah. V TV dosjeju smo slišali za število 150.000 mobilizirancev, natančnega podatka ni, kot gotovo pa so omenjali nad 100.000 mobilizirancev, kar je trikrat več, kot je bilo vseh partizanov (ne sedanjih borcev, ki se kar naprej množijo). Tretjina od teh je padla na tujih frontah. Ostali so se vrnili, med njimi tretjina invalidov, od teh 3000 nepokretnih. Doslej so bili brez vseh priznanj, celo invalidi so se lahko zdravili le na lastne stroške. Povsod, tudi pri zaposlovanju, so bili diskriminirani. Kot bi bili za vse to sami krivi, je komunistična oblast vse njihove prošnje za najosnovnejše pravice dosledno zavračala. Le kdo si ne more predstavljati, s kakšno bolečino so odhajali v nemško vojsko, ker bi sicer njihovim družinam grozila internacija ali smrt?

Varuh človekovih pravic teh kršitev in te populacije ne omenja, čeprav živi med ljudmi s tako usodo in pozna vse njihove probleme. V zvezi s tem omenja samo zakon o žrtvah vojnega nasilja in tako imenovane vojne zakone. Po treh letih od sprejema teh predpisov pa se stvari skoraj niso premaknile v korist prizadetih. Ljudje pa so stari in umirajo v lastni domovini brez osnovnih pravic.

Zanimiva je primerjava s partizani. Ti so se borili na domačih tleh, v zavetju domačih gozdov. Dobro so bili preskrbljeni že med vojno, če ni šlo drugače, so “rekvirirali” celo pri revnih prebivalcih. Že petdeset let pa uživajo vse bonitete in privilegije (dohodkovne, zdravstvene, rekreacijske itd.). Tudi vedno več jih je, govori in piše se že o preko 70.000 borcih, kot da nanje ne vpliva biološka selekcija. Mnogi dvomijo v upravičenost takega števila borcev po toliko letih od vojne. Zato se tudi odgovorni ne odzivajo na že več javnih pozivov o objavi njihove starostne strukture. Nedotakljive privilegije uživajo tudi na račun brezposelnih delavcev in najrevnejšega sloja prebivalstva, ki ga je pri nas že skoraj polovica. Dosledno so proti kakršnikoli spravi in pomiritvi v slovenskem narodu, so za delitev naroda, saj vedo, da si samo tako lahko zagotavljajo svoje privilegije. Zanje je bila pomembna le komunistična ideja, narod je bil nepomemben. Tako lahko iz ozadja še vedno vodijo slovensko politiko. Dokler bo tako, lahko Slovenija računa le na vse večje pogrezanje med necivilizirani svet.

Varuha človekovih pravic pa se to ne tiče, čeprav v poročilu govori tudi o vračanju neupravičenih izplačil vojnim invalidom in veteranom. Za borce seveda to ne velja. Tu ga ne skrbi enakost pred zakonom.

3. Veliko Slovencev je bilo prizadetih s povojnimi zaplembami, nacionalizacijo in konfiskacijo njihovega premoženja. Z osamosvojitvijo Slovenije in postavitvijo demokratične oblasti naj bi se na podlagi zakona o denacionalizaciji vse premoženje vrnilo v naravi, če to ni mogoče, pa nadomestilo z odškodnino; tako bi se popravile dolgoletne krivice oškodovancem oziroma njihovim potomcem. Že pred štirimi leti bi po zakonu morala biti denacionalizacija zaključena in premoženje oškodovancem vrnjeno. Vendar se stvari premikajo neupravičeno počasi. Doslej je vrnjena samo tretjina premoženja. Stara vladajoča nomenklatura vračanje preprečuje z vsemi sredstvi in si izmišlja, da nastajajo nove krivice. To ne more biti res, če se vrača ukradeno. Varuh človekovih pravic pa sledi nomenklaturi in o tem skoraj ne govori. V poročilu to tako pomembno vprašanje, ki ima lahko tudi mednarodne posledice, obravnava na eni sami strani in še tu najde opravičilo za počasnost ter celo izraža skrb glede nepristranosti, če upravičenca zastopa odvetnik. Veliko bolj pomembno od denacionalizacije je zanj, ali se priimek novo sprejetih državljanov piše s č ali æ. Za to v poročilu porabi polne tri strani.

4. Mediji so v celoti v rokah vladajoče liberalistično-komunistične garniture, prikrojeni so njeni politiki in njenim interesom. Delujejo preveč razdiralno in ne služijo skupnemu dobremu in skupnim državnim interesom. Nikogar ni, tudi med novinarji ne, ki bo to zlorabljanje lahko preprečil. Ko jih poslušal ali bereš, dobiš vtis, da si prizadevajo le za netenje sovraštva in vnašanje razdora med narod. So sredstvo za manipuliranje z ljudmi in drugače mislečimi. Vsakodnevno in pogosto do skrajnosti žaljivo napadajo drugače misleče, nasprotne stranke in njihove vodje, vernike, Cerkev in cerkvene dostojanstvenike. Pri tem uporabljajo najbolj podle laži in podtikanja. Napadeni v večini primerov nimajo možnosti odgovoriti. Vsiljuje se misel, da v ozadju deluje štab, ki se samo pripravlja in čaka na primeren trenutek, ko je treba posameznika ali skupino oblatiti, ju narediti za fašistoidna, nora, vsekakor pa družbi škodljiva. [Stran 051] S takim izrabljanjem medijev gre za ustvarjanje drugorazrednih državljanov in grobo kršenje človekovih pravic, kot da še vedno živimo v enoumju, daleč od demokracije. Varuh človekovih pravic pa tudi v tem primeru najde izgovor: pri etiki javne besede naj bi imel pač “omejene možnosti za posredovanje”. Pri tem postavljamo vprašanje, če gre za varstvo človekovih pravic, zakaj si ne vzame večjih možnosti za posredovanje.

Plevel terja mnogo dela

Figure 34. Plevel terja mnogo dela Mirko Kambič

Po vsem tem se človek vpraša, kakšne pristojnosti ima varuh človekovih prvic, če ne ravno pravico poseganja na področje, kjer se pravice najbolj kršijo (zlasti če se te kršijo kontinuirano že pol stoletja), kjer gre za kršitve enakosti pred zakonom, netenje sovraštva in razdvajanje v slovenskem narodu. Gre za pravice, ki so končno odločilne za normalni razvoj in obstoj slovenskega naroda. Tu bi pričakovali varuhovo samoiniciativnost, ne pa čakanje na pobude državljanov. Tako pa se sprašujemo, ali je mogoče, da je zanj pomembnejše vprašanje, kako žive kriminalci na prestajanju kazni, ali imajo dnevno zagotovljeno 24-urno preskrbo s toplo vodo in druge skoraj hotelske ugodnosti. Zanj je pomembnejše sprejemanje novih državljanov iz nekdanjih južnih republik; skrb, da se jim omogoči pridobitev stanovanj, da se jim ne kršijo pravice dvojnega državljanstva; in da se vračajo v državo tisti, ki jim je bilo bivanje začasno odpovedano itd. Pri vsem tem pa se varuh niti z besedo ne spomni na pravice Slovencev, političnih in ekonomskih emigrantov, ki so se v stotisočih raztepli po svetu prav zaradi krivic, ki so se jim nekoč dogajale v domovini.

Četudi se varuh v svojem poročilu sicer dotakne socialnega varstva, delovnih razmerij in brezposelnosti, pa pri tem ne vidi tako očitnega in grozečega razslojevanja prebivalstva ter že prave bede večine delavcev. Ne vidi bogatenja dela ljudi, katerih večino predstavljajo nekdanji “delovni predstavniki” (nekdanji komunisti), ki so se v tranziciji spremenili v lastnike prejšnjega družbenega premoženja, v delodajalce in danes najokrutnejše izkoriščevalce delavcev. Iz medijev izvemo, da je pri nas 70% mladih žensk zaposlenih pod pismeno obvezo, da v času zaposlitve ne bodo imele otrok, oziroma če bi se to le zgodilo, jim takoj preneha delovno razmerje. Mnogo je še podobnih težkih primerov kriminala v razmerju med delavci in delodajalci, ki bi jih varuh moral poznati in doseči, da se take kršitve pravic delavcev najstrožje preganjajo. Tako pa varuh ostaja le pri ocenah, ugotovitvah, mnenjih, opozorilih državnim organom o kršitvah in predlogih za rešitev manj pomembnih vprašanj. Vse to pa brez lastne iniciative in le na pobude prizadetih državljanov.

[Stran 052]

Iz navedenih pripomb sledi, da institucija varuha človekovih pravic le delno izpolnjuje pričakovanja in upravičuje svoj obstoj. Institucija zaposluje preko 20 oseb, pretežno z visoko izobrazbo, in porabi nekaj sto milijonov denarnih sredstev letno. Gotovo ta institut ni mišljen kot fasada, ki daje ustavi in naši družbi pred svetom bolj demokratičen videz. Tudi ni postavljen kot politični organ, ki bi deloval v interesu trenutne politike, čeprav bi lahko tako sklepali, ker se varuh dosledno izogiba reševanju vseh krivic, nastalih v vojnem in povojnem obdobju, kot da bi hotel ustreči svojemu delodajalcu, ki se redno brani obravnavanja krivic preteklosti in sprave v narodu. Vedno bolj se potrjuje domneva, da je varuh zasedel tako ugleden in visok položaj, ker naj bi kot notranji minister pomagal odstaviti prvega zaslužnega človeka za slovensko osamosvojitev. Tako naj bi šlo za medsebojne usluge, četudi je ta ustanova po ustavi samostojna in neodvisna in bi zato moral biti njen vodja varuh človekovih pravic vseh državljanov.

Z resnično neodvisnim in ustavnim delovanjem, kar ta položaj od človeka, ki ga vodi, zahteva, bi varuh človekovih pravic moral imeti večji vpliv in doseči večji uspeh pri pomiritvi, sožitju in spravi v slovenskem narodu. Vendar pa na tem področju zdajšnji varuh ni storil ničesar, in kot je videti, bomo vse medsebojne spore in zdrahe nesli v Evropo. Kako bo ta gledala na naše neurejene notranje razmere in jih nam pomagala reševati, bo odvisno od stopnje evropske demokracije. Prava demokracija vedno temelji na resnici, pravici in poštenju. Prav tega pa se pri nas mnogi, ki so dolga leta vajeni manipulacije z ljudmi, laži in prevare, očitno bojijo. Odločneje bi se lahko postavilo vprašanje zločina in odgovornosti za zločin. Tega se bojijo zlasti tisti, ki ne žive s čisto vestjo. Zato ni čudno, če se je že pojavil prvi odpor mladih komunistov proti Natu. Za njimi nedvomno stoje stari komunisti, prežeti s stalinistično miselnostjo, ki se je po vseh dolgih letih še vedno niso otresli (vse to močno spominja na Protiimperialistično fronto iz aprila 1941). Kmalu lahko pričakujemo oster odpor prav sil, ki so močno zastopane tudi v oblastnih strukturah, proti vključevanju v Evropsko zvezo. Ti bodo skušali narod od EU odvrniti ali pa ga vsaj glede tega močno razdeliti.

Institucija varuha človekovih pravic ni samo fasada, spada v vrh slovenske oblasti. Varuh človekovih pravic po svojem položaju močno vpliva na demokracijo in sožitje v narodu, kar je tudi njegova dolžnost. Zato prav zanj velja opozorilo z znamenitega plakata zadnjega meseca vojne, s katerega slovenski domobranec s prstom kaže na mimoidoče z besedami: “Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda.” Kdaj pa bo narod odgovorne poklical na odgovornost, bo odvisno od stopnje njegove demokracije.

5.2. Resnica ali več resnic

Blaža Cedilnik

5.2.1.

Nekoč so živeli v enem mestu štirje slepci. Bili so slepi od rojstva. Kadar so šli skozi mesto, so se prepirali med seboj, zdaj zaradi tega, zdaj zaradi onega. Najlepše je pa bilo, ker je vsak izmed njih trdil, da ima on prav, drugi pa da napačno mislijo. Meščanom so večni prepiri presedali, a nihče si ni znal pomagati.

Nekega dne zbere nek veseljak veliko množico ljudi okoli sebe in pravi slepcem: “Slišal sem mnogo o vaši modrosti. Povejte mi, kdo izmed vas je najmodrejši?” Tedaj pa začno vpiti drug čez drugega: “Jaz sem najmodrejši!” Drugi: “Ne ti, ampak jaz!” Skoraj bi se stepli, če jih ne bi ločili. Ko se je njihovo prepiranje malo poleglo, je nadaljeval veseljak: “Rekel sem, da ste vsi modri. Mi pa želimo vedeti, kdo izmed vas bo najpametneje odgovoril na moje vprašanje. Glejte, približuje se čudna stvar: imenujemo jo slon. Vsak izmed vas bo zdaj odgovoril, čemu je slon najpodobnejši.”

Ko se je slon prbližal, so vsi dvignili roko, da bi slona otipali. Prvi ga prime za rilec in zakliče: “Slon je najbolj podoben velikanski kači.”

Drugi je medtem objel slonovo nogo in vpil: “Ni res, slon je najbolj podoben velikanskemu deblu.”

Tretji ga je otipal po trebuhu in zaklical: “Ne, ne, slon je najbolj podoben velikanski kašči.”

Četrti zgrabi slona za rep in kriči: “Ne, ne, ne! Nobeden izmed vas nima prav! Slon je najbolj podoben velikanskemu biču, kakršnega le redko vidiš pri kočijažu!”

Zbrana množica se je smejala od srca. A nek starec, ki so ga vsi imeli za zelo bistrega in pametnega, je rekel: “Tako je z vsakim človekom, ki gleda resnico samo z ene strani!.”

Slepci in slon, Indijska modrost, Anton Vizjak D. J., bengalski misionar, Indijska knjižnica, zvezek 15, 1939

5.2.2.

[Stran 053]

Natančni prsti – lepo delo

Figure 35. Natančni prsti – lepo delo Mirko Kambič

Knjižici, iz katere sem prepisala to zgodbo, se vidi, da smo jo brali ven in ven in eden za drugim, saj nekateri listi izpadajo, drugi pa so natrgani. Vsem so nam bile všeč prikupne, kratke, duhovite in nevsiljivo poučne zgodbice, ki so izostrile opazovanje, poslušanje in razmišljanje. Takale prispodoba pove v nekaj besedah bistveno več, kot dolge “pridige” učiteljev in staršev. Žal se današnji učitelji premalo poslužujejo takih zgodbic, pesmic, pregovorov, basni, anekdot in dovtipov in kar je še takih reči, ki pomagajo otroku, da se spopada z izzivi okoli sebe z najmočnejšim orožjem, ki ga premore človek: z zdravo pametjo. Ampak to je neka druga zgodba, dolga zgodba, ki jo bom mogoče nekoč napisala. Zdaj pa želim povedati nekaj o resnici, ki je, kot sem že napisala, ena in ena sama, ki pa je dostikrat nedostopna in nevidna naenkrat in v celoti. Mi vsi pa se obnašamo kot slepci iz navedene zgodbe in jo gledamo vsak s svoje strani in zato jo vidimo vsak drugače, vsak drugačno, včasih diametralno nasprotno.

Na to zgodbico sem se spomnila, ko sem brala in poslušala reakcije na izjavo generalnega tožilca gospoda Drobniča v zvezi s 27.aprilom, državnim praznikom upora proti okupatorju (fašizmu). Pa ne toliko v zvezi s samim praznikom, ki je sporen sam po sebi za vsakogar, ki premore le ščepec znanja in trohico zdrave pameti, ampak bolj v zvezi z njegovo izjavo o tem, kako so v njegovem kraju gledali na partizane, namreč imeli so jih za “navadne kriminalce.”

Seveda so vsi navajali samo ta delček enega stavka, pravzaprav niti tega ne v celoti. Oklestili so ga, da se je glasil: “Partizani so bili navadni kriminalci.” Že ta majhna preobrazba je pravzaprav velika laž, ki pa so jo vsi mediji in naročeni in nenaročeni pisci pisem bralcev v vseh mogočih odvisnih in neodvisnih časnikih ponavljali toliko časa, da je postala občeveljavna resnica. Prav vsi so celotno njegovo izjavo zreducirali na dve besedi partizani-kriminalci. Vsi so se obnašali tako, kakor da ni rekel ničesar drugega. Kakor da ni razložil, zakaj se mu ta praznik zdi neustrezen oziroma sporen. Kakor da ni razložil, zakaj so v njegovem kraju imeli partizane za navadne kriminalce. Kakor da ni razložil, da to ni vsa resnica o partizanih, da je to pač njegovo videnje resnice o partizanih. Čeprav ni tega povedal na tak način, je iz njegove razprave razbrati, da se zaveda, da je slepec, ki je otipal samo slonov rilec in zato ve, da to ni celotna podoba slona. Vendar so se vsi, ali vsaj tako velika večina, da se ostalih skoraj ni opazilo, zares obnašali kot tisti slepci iz začetne zgodbe. Vpili so, da [Stran 054] pravi Drobnič, da so bili vsi partizani kriminalci, da pa oni dobro vedo, da so bili vsi partizani pošteni, dobri ljudje, ki so se borili izključno proti okupatorju (in njegovim pomagačem), brez katerih bi Slovenci kot narod izginili z obličja zemlje, itd itd. In ven in ven ponavljali zgodbice in pravljice, s katerimi so nas pitali in šopali “teh naših petdeset let”, v katerih nastopajo partizani kot neizmerno dobra pravljična bitja, ki se borijo proti zlu. Naglavni, smrtni greh je že sama misel, kaj šele beseda ali celo dejanje proti njim. Med vojno je bila taka misel, beseda ali dejanje kaznovana s smrtjo, danes pa z besednim linčem.

V očetovi šoli

Figure 36. V očetovi šoli Mirko Kambič

Ampak resnica je, kot vedno, ena in ena sama, in kadar se je ne da videti celotne naenkrat, jo je treba pogledati z vseh strani, kadar gleda slepec neko stvar, jo mora otipati celo, ne samo enega njenega delca. In ker so nas teh “naših petdeset let” ves čas bombardirali z “resnico” enega slepca o partizanih, o partizanih kot izključno dobrih bitjih, naj mi bo dovoljeno, da na tem mestu teh zgodb ne ponavljam. Knjiga, ki je prva razgaljala tudi drugo plat medalje, namreč Mladena Oljače Molitev za moje brate, je sicer marsikoga šokirala, vendar ni doživela take pozornosti, kot bi si jo zaslužila. Resnica bode v oči, so včasih rekli. Ampak, kot sem že rekla, so take zgodbe in taki dogodki (tudi povojni poboji – grozota vseh grozot) zreducirani na napako, na izjemo, ki potrjuje pravilo, da so bili vsi partizani dobri. Zato naj povem na tem mestu tako imenovano fantovo zgodbo, ki sem jo slišala od njegove tete in ki se mi je zarezala v spomin, kot se zarežejo lastna doživetja pa tudi pripovedi, ob katerih čutiš, da imajo posebno težo.

Fant, bolje rečeno njegova družina, je živel na kmetih. Njihova hiša je stala na sončnem bregu, na bregovih so bile tudi njive in travniki in gmajna in treba je bilo pošteno garati, da so imeli dovolj kruha za vsa lačna usta, zase in za male otroke, ki še niso mogli pomagati pri kmečkih opravilih. Seveda so morali otroci že zelo zgodaj prijeti za delo, za takšno, ki so ga bili pač sposobni. V tej borbi za preživetje se za politiko niso brigali, oblast, kakršnakoli je že bila, jim je samo jemala. Kljub borbi za preživetje so prenašali vrednote dedov in očetov na svoje otroke, to so bile družinske svetinje: jezik, pesem, vera in običaji. Sosedje so bili oddaljeni drug od drugega, vendar so si v stiskah pomagali. Med vojno se je pri hiši ustavil marsikateri begunec in vedno se je našel zanj kos kruha ali žlica močnika. Niti Nemcev niti partizanov v te bregove ni bilo. Čeprav so potujoči trgovci in klateži prinesli vesti o njih tudi v njihove bregove.

[Stran 055]

Nekega dne je fant odšel k sosedu naposod po neko orodje. Sosedova hiša je bila na drugi strani hriba, na katerega pobočju je stala njihova hiša. Ko je nazaj grede prisopihal na vrh hriba, se je naslonil na drevo in obstal kot vkopan. Iz domače hiše se je valil dim. Okamenel je opazoval neznane moške z rdečimi zvezdami na kapah, kako so krohotaje se suvali sem in tja njegovo jokajočo mater, ki je skušala objeti in zaščititi svoje otroke, njegove bratce in sestrice, očeta, ki je vpil in spraševal, kaj so vendar storili, bratce in sestrice, ki so jokajoč, da se je trgalo srce, silili k materi in očetu, da bi našli varnost. Gledal je, ne da bi se lahko premaknil, ne da bi lahko spravil iz sebe krik, ki je polnil njegove prsi, gledal je, kako so pobili njegovo družino s puškinimi kopiti, kako so jih, nekatere še žive, zmetali v ogenj in se zraven glasno krohotali. Samo stal je in gledal. Stal je in gledal še dolgo potem, ko je bilo že vse končano, ko je slednji krik zamrl, ko so se možje z rdečimi zvezdami prepričali, da so vsi pobiti in pogoreli, in so že zdavnaj odšli, ko se je dan prevešal v noč, ko se je iz pogorišča sukljal samo še droben pramen dima. Takrat se je ovedel, planil in tekel, tekel, kolikor so ga nesle noge. Niti sam ni vedel, kam pravzaprav teče. Bila je že skoraj trda tema, ko se je znašel pred hišo svoje tete, ki se ga je na smrt prestrašila. Iz njegovega obraza je razbrala, da se mu je nekaj neizmerno hudega zgodilo, vendar ni mogla iz njega spraviti niti besedice. Ponujala mu je hrano in pijačo, pa mu ni bilo do ničesar. Peljala ga je do ležišča, kjer je v krčevitem joku zaspal. Potreboval je več dni, da si je toliko opomogel, da ji je povedal, kaj se je zgodilo. In rekel je še, da se bo maščeval, maščeval za očeta in mater, maščeval za vse bratce in sestrice. Pobijal jih bom, je rekel, pobijal bom može z rdečimi zvezdami na kapah. Teta ga je svarila, rekla mu je, naj se raje skrije, sicer bodo še njega ubili. Pa se mu ni dalo nič dopovedati. In tako je podnevi spal, ponoči pa se je potikal okrog. Nekega dne je prišel domov s pištolo. Rekel je, da jo je našel. Povedal je še, da je videl pobitega moža z rdečo zvezdo na kapi in na njem odtis črne roke. Sklenil je, da bo tudi on tako počel. Da jih bo pobijal in zaznamoval z odtisi roke. In tako je začel. Ta je bil za očeta, je povedal nekega jutra, ko se je spet vrnil z nočnega pohoda. In tako je šlo naprej. Maščevanje je gorelo v njem in on je izgoreval v maščevanju, dokler ga niso ubili.

Zdaj pa me zanima, kam bi vtaknili tega fanta. Ali je bil “belogardist”? Ali je bil “organizacija Črna roka”? Ali je bil kolaboracionist, se pravi okupatorjev pomagač oziroma sodelavec? In še to me zanima, kaj so bili partizani v njegovih očeh? Prav gotovo ne topli ljudje, kot je v svojem govoru ob nekem topoglednem prazniku izjavil igralec Polde Bibič. Prav gotovo njegovo mnenje o partizanih, njegova zgodba ne spada v nobeno od zgodb, s katerimi so nas pumpali vseh teh “naših petdeset let”. Tudi ne v noben film, v nobeno čitanko oziroma berilo, prav nikamor. Njegove zgodbe preprosto ni bilo, ni je moglo biti. On, njegova družina, vsi so bili “neosebe”.

Druga zgodba, ki sem jo hotela na tem mestu povedati, je moja zgodba, moje prvo in edino srečanje s partizani, srečanje s partizani, ki se je še držalo druge svetovne vojne. Moje prvo in edino tipanje slona.

Moralo je biti kmalu po koncu vojne. V stanovanju smo imeli zapečateno in zaplombirano omaro, v kateri so bile očetove obleke, po katere naj bi prišli in jih zasegli oziroma odnesli, kdorkoli že (takoj po vojni so omaro z očetovimi stvarmi zapečatili in zasegli in deklarilali kot ljudsko premoženje, ker je bil oče domobranec). In nekega dne je pobutalo po vratih. To ni bilo glasno trkanje nekoga, ki se mu mudi ali ki se boji, da ženica in mala otroka znotraj ne bi slišala običajnega trkanja. To je bilo razkazovanje moči in oblasti, to je bila grožnja. Stara mama, nona, je to začutila in si nadela nenavaden izraz na obraz, izraz, ki me je po eni strani presenetil, saj takega izraza na njenem obrazu do takrat še nisem videla, po drugi strani pa je bil tako odbijajoč, da me je kar zmrazilo. Mene, majhnega otroka, ker nisem ničesar razumela. (Pozneje sem večkrat videla ta izraz na njenem obrazu, ponavadi kadar je prišel v stanovanje kdo od “terenk” ali “terencev”. In sčasoma sem razvozljala ta izraz: to je bil izraz ponižne lojalnosti in strahospoštovanja, s katerim je skušala odvrniti od sebe in svojih vnukov njihovo jezo in posledično maščevanje.) Potem je odprla vrata. Na vratih so se pojavili trije, danes bi rekla mulci, partizani v uniformah, s puškami z nasajenimi bajoneti na ramah. Gledali so vzvišeno in prezirljivo. Nona jih je z opisanim izrazom na obrazu, ki pa se je nekako razširil po celem njenem telesu, povabila noter. Oni so pa vstopili kot tanki. Nono so odrinili, da je omahnila in skoraj padla. Sama se nisem uspela dovolj hitro umakniti, zato sem se skotalila stran. Potem so s puškinimi kopiti premetavali posteljico, v kateri je spal dojenček, moja sestrica. Iskali so orožje!? Potem so kot tanki prekopali celo stanovanje in si nabrali, kar [Stran 056] jim je bilo všeč. Nona jih je sicer peljala k zaplombirani omari, pa so jo sunili stran. Sama sem se iz radovednosti smukala okoli njih, da so me morali večkrat s puškinim kopitom suniti stran. Bila sem pač premajhna, da bi me bilo strah. Nisem še imela izkušenj, iz katerih bi lahko sklepala, kaj se mi utegne zgoditi, če se bom štulila zraven. Nekaj časa so še štorkljali po stanovanju, brskali in premetavali različne stvari, potem pa so odšli.

Svilena padalca novih semen

Figure 37. Svilena padalca novih semen Mirko Kambič

Zdaj pa me zanima, kam bi vtaknili mojo zgodbo. Prav gotovo ne spada v nobeno od zgodb, s katerimi so nas pumpali vseh teh “naših petdeset let”. Tudi ne v noben film, v nobeno čitanko oziroma berilo, prav nikamor. Tudi te zgodbe preprosto ni bilo, ni je moglo biti. In vtis, ki so ga naredili ti partizani name, prav gotovo ni toplina in dobrota. Ampak vedno sem se zavedala, da je to le ena plat medalje.

Seveda sem pozneje srečala še veliko partizanov, vendar niso več nosili pušk na ramah, niso grozili ljudem in jih streljali, niso več razkazovali svoje moči. Niso več pobijali takšnih in drugačnih sovražnikov, niso več fizično ustrahovali domobranskih družin, niso več zmerjali, brcali, suvali s puškinimi kopiti. Marsikoga je bilo kar pošteno ali pa vsaj malo sram, da je sodeloval pri tem, kar je potem nastalo iz ljudske oblasti.

Zato se čudim partizanom, tistim pravim, tako opevanim borcem za svobodo slovenskega naroda, da lahko sodelujejo pri taki laži. Vsega skupaj si ne morem razložiti drugače, kot da so prodali svojo vest za drobtinice z bogatinove mize, za male ugodnosti in privilegije. Če pa je to tako, potem ne moremo več govoriti o poštenih partizanih, ki so jih komunisti izkoristili za svoje zle namene, kajti če je bilo to morda res med vojno, to danes že dolgo ni več res. Danes jih še vedno izkoriščajo za vzdrževanje te in drugih laži in prevar, za poveličevanje ali vsaj zmanjševanje hudodelstev in zločinov do nepomembnosti. V kolikor se niso prodali med vojno, so se po njej. In če so takrat to počeli iz strahu, počno to danes zaradi koristi. In kje je tu poštenost?

6. Rog ‘98

6.1. Roške refleksije

Justin Stanovnik

6.1.1.

[Stran 057]

Kočevski Rog, 21. junij 1998. Iz obeh smeri se po cesti, ki pelje čez Rog, pomika strnjena procesija ljudi. Tisti, ki prihajajo s severne strani, pri Križu zavijejo na stezo, ki pelje do Jame, tisti pa, ki prihajajo z druge strani, pa se proti njej napotijo sto metrov niže, tako da je podoba, da se množica, ki se zbira po robovih kotanje okoli novega oltarja, napaja in raste iz dveh rokavov neke velike reke. Ko prihajajoči dosežejo te, ki so prišli pred njimi, jih zajame duh prostora, ki se je bil tu že ustvaril in obstaja v ritmu pesmi in molitve. In misli. Za vsem, kar se dogaja na zunaj, se oblikujejo v ljudeh misli, ki so ali spomini na neke sedaj že davne dni in ljudi ali pa vprašanja, ki bi hotela povezati preteklost in sedanjost – vprašanja, ki jih žene želja po razumetju.

V Rogu ni mogoče biti, ne da bi človek začutil njegovo zahtevnost. Tako zahtevnega kraja ni več v Sloveniji. Ali ste že kdaj slišali koga reči, da ga je razumel in da je o njem povedal pravo besedo? Še pred eno smrtjo stojimo nemi, kaj pa če ti jih pred oči stopi dvanajsttisoč? Kočevski Rog je namreč samo del velikega Slovenskega Roga.

Nekaterih stvari ne moremo povedati. Rog je kraj bolečine. Bistvo bolečine je to, da boli. Tako kakor je bolelo te, ki so jih tu ubijali, ni bolelo še nikogar, zato njihove bolečine ne moremo razumeti. Smo lahko le zraven. Nekaterih stvari ne moremo ne misliti ne povedati.

Lahko pa povem, kakšni so bili ljudje, zaradi katerih smo tukaj. Ko je leta 1942 komunistična gverila začela množično ubijati nezavarovane ljudi, so začutili, da morajo postaviti edino vprašanje, ki se je takrat od svobodnega človeka zahtevalo, da ga postavi. Kdo pa ste? Kdo pa vam je to dovolil? V njih so spregovorile prvine časti in dostojanstva, predvsem pa prvine človeške normalnosti. To je odslej njihova slava in noben čas jim je ne bo mogel vzeti. Bili so tisti del slovenskega naroda, ki je bil pripravljen nositi življenje in ki so bili pripravljeni, da kaj resničnega zgradijo. Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj ne moremo prav postaviti države? Ali ne zato, ker teh in takih ljudi ni več!

Ob tem pomislimo takoj nase in se vprašamo, ali je tudi danes kako vprašanje, ki bi ga svoboden človek moral postaviti. Ko nas danes tisti, ki so še včeraj bili agenti žaljivega nasilja, poučujejo, kaj je demokracija, kaj so človekove in državljanske pravice, ali ne bi terjal osnovni vzgib časti, ki bi morala biti v vsakem človeku, da vprašamo: Iz kakšne snovi pa ste, da to zmorete? Kdo pa vam je to dovolil? In ko v svojih delavnicah izdelujejo novo podobo zgodovine, v kateri ni več revolucije, ki je bila še včeraj osnovni člen zaukazane ideološke vere, kaj bi bilo bolj naravno, kot da jih vprašamo: Kaj pa je v vas, da to zmorete? Kaj je v vas, da se morete obremenjevati s toliko nesramnostjo? Kaj pa je tisto, kar vam dovoljuje, da nas delate za ljudi brez spomina?

To so vprašanja, ki bi jih morali postavljati prisebni ljudje. In Rog je kraj, kjer se prisebnosti lahko učimo. Prisebnost ni nič drugega kot vztrajanje na nekih osnovnih spoznanjih, ki jih je mogoče izluščiti iz kaotičnega sveta videza.

Da bi izvedel, kaj se dogaja v ljudeh, stopim do tega ali onega na obrobju in ga iztrgam za trenutek iz tega, v kar se zdi, da so sedaj vpleteni vsi. Nikoli se za to ne pozabim opravičiti in zdi se, da so moja opravičila sprejeta.

Najprej povprašam, kaj je koga od njih pripeljalo sem na ta kraj. Odgovori so različni. Zvečine je to spomin na sorodnike, za katere mislijo, da tu ležijo. Največkrat imenujejo strice, redkeje brate, včasih očete, nikoli sinove: mater in očetov ni več, ti so se že bili napotili za njimi. Preseneča me veliko število ljudi, ki niso prišli zaradi praznine, ki bi jo bila roška morija naredila v družini. Neka gospa iz Ljubljane mi pove, da sama tu sicer nima nikogar, morda pa je tu kdo od tistih, ki jih je poznala. “Samo njih se spomnim, pa moram biti tukaj.” Torej prihajate zaradi drugih?, Odgovori mi: “Če prav pomislim, prihajam zaradi nas vseh. Toliko žaljivih krivic se je tem in nam zgodilo.” “Tudi vam?” “Težko sem prenašala ta mnoga leta. In jih še. Nobene pravičnosti ni več.” Žena iz neke gorenjske vasi pravi, da prihaja zato, da počasti spomin teh, ki so tu: “da ne bi ostali pozabljeni”. Nekateri so bili tu že večkrat, nekateri “vsaki pot”, kot se nekdo izrazi. Nekateri pa so tu prvič. In kaj vas je nagnilo, da ste se odločili in šli na pot? Za mlado družino s Primorske je to bil članek v tedniku Družina, kjer je stalo, da bi to moral biti vseslovenski shod. Zazdelo se jim je, da je to res in da [Stran 058] morajo biti zraven. Mlado dekle iz Velikih Lašč tudi pove, da tu nima nobenega svojih, a da jo vse to zelo zanima. Stoji ob jami in posluša, o čem ljudje pripovedujejo. Vse bi rada izvedela.” Predvsem pa je tu zbranih toliko vernih ljudi. To se jim vidi na obrazih in na tem, kako se vedejo.”

Nekatere so sem pripeljale pretresljive zgodbe, ki jim ne grejo iz glave. Za neko Ljubljančanko je to spomin na domačo vas: junija 1945 so komunisti tam ubili očeta in štiri njegove sinove, ostala je mati z nedoraslimi otroki – od bolečine in obupa se ji je omračil um. Kako bi mogla, da ne bi prišla!

Nekateri te s svojo prisotnostjo tudi presenetijo. Tu je gospod s Krškega, ki so ga Nemci leta 1941 izselili in je vojno preživel v Nemčiji. Kako pa, da ste sedaj tu? “Vedno sem čutil s temi nesrečnimi ljudmi. Vedno sem bil na njihovi strani.” Spomni se, kako so ga leta 1945 sprejeli na Jesenicah: “Mi smo se borili, vi pa ste delali za Nemce orožje.” Ta očitek je bil hujši, kot pa izguba pisalnega stroja, ki je po pregledu vagona odšel s hercegovskimi partizani.

Najbolj pa mi bo ostalo v spominu srečanje z dečkom iz Ljubljane – še otrokom. Pripeljala sta ga oče in mati. Ali veš, kaj se je tu dogajalo? Odgovori mi z eno besedo: “Strašno”. V otroških ustih dobi beseda izviren in silovit pomen. Ali si boš upal povedati sošolcem, da si bil na Rogu? Odkimal je. “Oni tega ne bi razumeli, mogoče bi se smejali.” Zazdelo se mi je, da je ob tem na vse legla temna senca.

Ko vsakega še vprašam, kako nanj deluje slovesnost na Rogu, pravijo, da vidijo v njej predvsem izrednost. “Pomislite, toliko naroda pobitega!” Nikogar ni, ki se ga ne bi dotaknila njena velikost. Nekdo pravi: “Odhajaš z vtisom, da si doživel nekaj velikega.” Ko spet nekomu postavim isto vprašanje, mi pove, da ga vse to pomirja: “Ko odhajam, odhajam z občutkom pomirjenosti.” Čemu vse ljudje prihajajo na Rog! Zdi se, da so med njimi tudi taki, ki pridejo sem kaj popravljat. Eden mi pravi: “Ko sem tu, izgine iz mene neka napetost.” Mislim, da nekoliko razumem, kaj je hotel povedati. Dobil sem lep občutek, da se me je dotaknilo nekaj človeškega.

Rog 1998 – Novi oltar

Figure 38. Rog 1998 – Novi oltar

Ko bi bilo izpraševalcev več in bi imeli kaj več časa, bi pred nami stekle nove in pretresljive zgodbe. Jaz sem zvedel dve. Prva pripoveduje o tem, kako je do neke žene v Olševku prišel zmečkan listek, na katerega je njen mož napisal, da jih peljejo proti Kočevju in da ne, kaj jih čaka; ko je žena prebirala listek, je njen mož že prestal, kar mu je bilo prestati. Druga pa se nanaša na govorice, ki so se poleti 1945 začele širiti po krajih okoli Dvorske [Stran 059] vasi, da je iz ene od roških jam ušel neki domobranec po imenu Pozelnik iz Škrlavice. To je zame novo, tega do sedaj nismo vedeli.

Rog 1998 – Nadškof Perko in del množice

Figure 39. Rog 1998 – Nadškof Perko in del množice

Kaj pa prihodnost? Ali ima Rog prihodnost? O tem, da bo Rog obstal, ni podvomil nihče, le da so nekateri menili, da bo njegova vloga vedno večja, drugi pa, da take množičnosti v prihodnje ne bo več. Nekdo je pokazal na vlogo politike: “Veliko je odvisno od glave države. Ko se bo ta spremenila in zamenjala, bo sem prihajalo še veliko več ljudi. Tako zelo smo odvisni od središča.” Nekdo drug je prihodnost Roga videl v njegovih razsežnostih: “Tega enostavno ni mogoče pozabiti.” S pogovorom o prihodnosti je že bilo sproženo vprašanje mladine. Letos je bilo več mladih kot prejšnja leta, a bi si jih želeli več. Neka gospa s Primorske je našla naslednjo rešitev: “To je preprosto. Pripeljati jih je treba.” Res, pomislim, tako preprosto je to.

Nisem si mogel kaj, da ne bi povprašal tudi o tem, kako jim ugaja novi Križev pot kiparja Staneta Jarma. Tisti, ki so prišli z južne strani, so si ga imeli priliko dobro ogledati, saj jih je spremljal ob poti kak kilometer in pol do jame. Očitno je vsem všeč. Sam imam do Jarmovega načina določene zadržke, a se mi vseeno zdi dobro, ko pravijo, da ga razumejo. Če je tako, potem je vse prav. Če jim pomaga povezati človeka z Bogom preko stiske in trpljenja, potem je vse prav in dobro. Upam le, da za vsem ni tudi delček konformizma. Kar je novo, kar je moderno, kar je hvaljeno, kar je naše … In tako dalje.

Vprašam tudi, če jih kaj moti. Čudno bi bilo, če jih ne bi. A najbolj me prizadene to, kar mi povesta mladi mož in žena, ki sta na Rogu prvič. “Vse je tako glasno in hrupno. Pričakovala sva več tišine. Prvič sva tu in sva mislila, da bo vse teklo bolj zadržano in mirno.” Mislim, da imata zelo prav.

Preneham s spraševanjem. Iz doline onkraj roba zaslišim nadškofov glas: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Začelo se je osrednje dejanje spominske slovesnosti na Rogu. Brez maše bi bil Rog le bleda podoba tega, kar je sedaj. Po kratkem uvodu kočevskega župnika Lampreta je vse steklo po prastarem in – čudno, čudno – vedno novem redu: branje berila in evangelija in potem razlaga obeh besedil. Potem pa pride nekaj, kar se ne zgodi vsakič: blagoslovitev novega oltarja. “Prosimo, naj daritev na tem oltarju plemeniti slovensko ljudstvo. Gospod, poglej na ta oltar, ki smo ga pripravili za obhajanje svetih skrivnosti, naj bo središče naše hvale in zahvale.”

Potem zaslišimo prošnje, ki jih je sestavila in prebrala gospa Zgončeva: za Cerkev, da ostane [Stran 060] v službi resnice in pravice; naj zbor roških mučencev izprosi dovolj duhovnikov za slovenski narod; naj Slovenci spoznajo resnico, ki je ena sama; naj domovina sprejme žrtev roških mučencev kot svojo zavezo in dediščino; naj trpljenje mater podeli družinam moč za krščansko življenje; posebej pa še: za mladino, za duše vseh padlih domobrancev, za tiste, ki so jih v sovraštvu in slepoti morili. Prosimo Te, usliši nas!

Potem, kot pri vsaki maši, pozvoni zvonec. Za trenutek se tišina spremeni v nepremičnost. Vsi samo še smo, vedoč, da več ne moremo.

Po maši – pravzaprav po blagoslovu – se začne spominski del. Iz doline pride do nas pesem, ki so jo domobranci peli ob grobovih svojih padlih. Pomislim na 8. julij 1990, ko je ta pesem prvič šla preko gozdov Kočevskega Roga. Čutim, da njena pretresljivost deluje s prvotno močjo. Potem pevski zbor Andrej Vavken iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je pel tudi med mašo, zapoje pod vodstvom prof. Damjana Močnika ganljivo Kimovčevo Ah, ne mislite nanje s solzami. Nato nad nami zatrepeta srebrn glas, ki ga že nekoliko poznamo. To je solistka Marta Močnik, ki v spomin fantom na Rogu zapoje dve prelepi narodni: Voda mi teče in šumlja in Eno drevce mi je zrastlo. In že smo sredi izbrane poezije, ki nam jo posreduje Tone Starc z Balantičevo pesmijo To jutro. In spet, kakor že tisočkrat, začutimo, kakor da bi bil pesnik napisal to pesem prav za ta dan. Med dejanji, ki iz njih žari umetniška energija, so premišljeno razporejene misli in izjave. Te nam posredujejo trije govorniki: Janez Žlindra, Andrej Meglič in Stane Štrbenk. Vse je tako narejeno in tako podano, da smo zadovoljni in si pravimo, da je vse dobro in prav. Na koncu nam pevci iz Cerkelj kot za popotnico zapojejo še domobransko Moja domovina, ki postaja polagoma druga slovenska himna – in bo čisto lahko nekoč postala prva.

Vse lepo in prav in zadovoljivo. A brez pelina – kakor nikjer – tudi tu ni šlo. Ko se je začel spominski del slovesnosti, ko še ni izzvenela pesem Doberdob, se je začelo obrobje množice krhati. Začeli so odhajati ne samo posamezniki, ampak – da se izrazim po veteransko – cele desetine in vodi in čete. To je novo, tega v taki obliki nismo bili doslej vajeni. Res, slovesnost je trajala dolgo, toda poznamo tudi stavek: Nisi mogel eno uro čuti? Nekaj časa gledam to odhajanje, potem pa se mi vse zazdi preveč in prehudo in se zrinem na obrobje kotanje, tja, kjer je mir še nedotaknjen.

Rog 1998 – Podajanje rok

Figure 40. Rog 1998 – Podajanje rok

[Stran 061]

Vprašanja pa so šla z mano in me niso hotela zapustiti: ali bomo vzdržali, ali bomo prenesli pritisk zgodovine, ali bomo v stanju postaviti in držati državo. V moje misli se je vpletla zgodovina.

Marta Močnik

Figure 41. Marta Močnik

Glede zgodovine smo v našem času nekaj opazili, kar nas je nemalo pa tudi nemilo presenetilo. Videli smo, tu v našem slovenskem prevratu, če mu smemo tako reči, smo videli, da so se stvari spremenile in se obenem niso spremenile. Kakor da bi nam bilo s tem nekaj pokazano! Kakor da bi nam bilo pokazano, da se zgodovina nenadoma, ko tega ni že več nobeden pričakoval, odpre, a res samo odpre. Odpre se prostor, v katerem lahko nekaj naredimo. Ali drugače: ljudje smo poklicani, da ustvarjamo zgodovino. Zgodovina nam nikoli ni zgolj dana. Dana nam je možnost, da zgodovino delamo. In sedaj bi morali reči, da bodo v zgodovini obstali samo tisti, ki bodo to možnost zagledali in sprejeli. Klica tistega odprtega prostora nikakor ne bi smeli preslišati. Narodi, ki ta klic razumejo, dobijo pozneje v roke dokumente, da so zgodovinski narod. Zgodovina se ne da ukaniti!

Kaj pa se mora zgoditi, da stopimo tja, kjer nas hoče imeti zgodovina? V nas se mora zgoditi misel.

Ali je Rog primerno mesto za nastajanje novih misli? Na začetku smo uvedli besedo bolečina. Na Slovenskem Rogu pa ni bila ena sama bolečina, ampak je bilo prestanih dvanajst tisoč smrtnih bolečin. Samo pomislite, kakšna neznanska bolečina je to! Pa tudi kakšna sila! To silo si lahko predstavljamo kot veliko reko, saj je tudi Solženicin govoril o Volgi ruskega trpljenja. Ali ne bi nekaj pomislili še na to, s kakšnimi energijami razpolaga Slovenski Rog, pa tudi na to, da bi te energije lahko speljali na kolesa mlinov, ki meljejo slovensko usodo. Seveda, če bi vsi, kar nas je tukaj, dovolili, da bi v vsakem nastala neka nova misel.

Vsako leto pride v Rog do deset tisoč ljudi in ali bi si kdo upal reči, da jih reka slovenskega trpljenja pusti nedotaknjene. Nedotaknjen ne odide nobeden, mnogi pa se odhajajoč čutijo zaznamovane in spremenjene. In sedaj, ali deset tisoč ljudi lahko malo premakne slovenski svet? Z veliko samozavestjo lahko rečemo, da deset tisoč ljudi malo že lahko spremeni slovenski svet.

6.2. Odlomki iz govorov na letošnji spominski slovesnosti na Rogu

6.2.1.

[Stran 062]

Kakšen smisel ima vse to?

Glejte, če Bog, zaradi naših slabosti in grehov, zaradi tega, ker ne živimo v spravi z Bogom po božjem zakonu, dopušča posamezniku, narodu in vsemu človeštvu velike izkušnje, da bi ga privedel tako do resnice spreobrnjenja in prave poti, potem moramo reči, da imajo te nedolžne žrtve slovenskega naroda veliko ceno in veliko vrednost pred Bogom za slovenski narod, za celotno človeštvo, na nek način za celotni kozmos.

Še veliko je ostankov preteklosti. Mnogi so še med našim narodom, ki jih še popolnoma obvladuje ta komunistična ideologija. In zato niso pripravljeni na spravo.

Kajti sprava je mogoča samo ako smo pristaši resnice, ako smo pristaši ljubezni in splošnega bratstva med ljudmi. Tega na žalost še ni. Upajmo, da bo prišlo do te sprave, ko bodo tisti, ki so nasledili dediščino morilcev slovenskega naroda, spoznali, da je treba to tudi javno priznati, da je treba za spravo resnično truditi se za pravo osvetlitev tega medvojnega in povojnega dogajanja v slovenskem narodu in si tako z iskrenim srcem ponuditi roko sprave. Upajmo, da bodo prav te žrtve, ki prosijo, ne samo za tiste svojce, ki so jih zapustili, za vse tiste, ki so se borili proti tej komunistični zveri, nasilju, ampak tudi za tiste, ki so jih streljali, tudi za tiste, ki so toliko gorja prinesli slovenskemu narodu, tudi za tiste, ki imajo še danes zaslepljene oči in še vedno gledajo preko teh črnih komunističnih očal.

Tudi mi se pridružimo molitvi teh žrtev, da bi si tako slovenski narod utrl pot v zgodovino v spravi, enotnosti in v resnični moralni moči, kajti prav te nedolžne žrtve so največja moralna moč slovenskega naroda.

Prosimo, da bi Bog ta naš mali narod, ki je na svoj način podoben izraelskemu narodu, ki je živel prav tako na ozemlju, ki je bilo prehodno od severa do juga, od vzhoda in zahoda, na tem prepihu mednarodnem, da bi ta narod ostal – ostal veren svojemu jeziku, svoji domovini, svoji preteklosti in zvest tudi Cerkvi na Slovenskem, ki ga je duhovno vodila skozi stoletja in ki ima to poslanstvo od Boga, da ga vodi tudi naprej, zlasti v bližajoče se tretje tisočletje.

Drage sestre, dragi bratje, tudi mi smo s tem spominom pritegnjeni v to vseslovensko, občečloveško in kozmično dogajanje, ki ga vodi Bog. Trudimo se, da ne bomo nikdar pod vplivom satanskih ideologij, sovraštva in morije, ampak pod vplivom nauka našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je na križu molil: Oče, odpusti jim! Da bomo tudi mi polni te duhovne moči, ki jo daje Bog po Kristusu in Svetem Duhu in v tej moči bomo imeli tudi upanje za srečno in daljno prihodnost slovenskega naroda, ki raste tudi iz teh žrtev brezen Kočevskega Roga.

Beograjski nadškof dr. France Perko

6.2.2.

Samo na to želim opozoriti, da se revolucionarni duh z vso svojo retoriko in ikonografijo nezadržno vrača, da se nam sanje o Evropi in demokraciji odmikajo, zgodila pa se nam je še ena razlastitev, tako cerkvenega kakor družbenega premoženja. Isto prebivalstvo je oropano in ista zvrst ljudi je obogatela še enkrat na račun tujega dela.

Sprave na črnobeli interpretaciji zgodovine ni. Komunistična revolucija nima nič opraviti s svobodo naroda, tako kakor danes resnična sprava ne more biti utemeljena na zanikanju dejstev in potvorjeni zgodovini iz naših učbenikov. Tudi prisega večne zvestobe Moskvi je bila kolaboracija in narodno izdajstvo, kar se je v preobilni meri pokazalo po vojni.

Ni sprave z jugonostalgijo, z nostalgijo po socializmu, z norčevanjem iz parlamentarne demokracije, z oživljanjem komunističnih ritualov. Ni sprave s pljuvanjem po Cerkvi. Ni sprave s tistimi, ki se norčujejo iz narodnega ponosa, sprava ni možna s tistimi, ki zagovarjajo, da je edina vrednota prigrabljeni denar. Ne za tako spravo, ki poneumlja naše otroke v šolah pod krinko ideološko nevtralne šole, saj se pod to frazo ne skriva nič drugega kot njihova lastna ideologija.

Medvojno revolucijo prav dobro naslika Edvard Kocbek v članku Narodno in socialno osvobojenje iz leta 1942, tako da nam glede OF, medvojne in povojne zgodovine, koalicije z Angloameričani zoper nacizem in fašizem ni potrebno nobeno slepomišenje več. Kocbek si sam ni prav nič izmislil in pravi takole:

[Stran 063]

“Kadar istovetimo narodno in socialno osvobojenje, se nimamo boriti le proti zunanjim slovenskim nasprotnikom, proti imperialističnim državam in mednarodnim kapitalističnim silam, ampak tudi proti sonarodnjakom, ki so ujeti v kapitalistični miselnosti in praksi.”

Kocbek v svojem eseju jasno pove, da ne gre za izkoreninjenje tako imenovanih okupatorjevih hlapcev, temveč za tiste sonarodnjake, ki so ujeti v kapitalistični miselnosti in praksi.

Andrej Meglič

6.2.3.

Glavni tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk

Figure 42. Glavni tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk

Raztovarjali so jih na jasi na nasprotni strani ceste. Tam so se morali sleči do golega, s čimer so jim vzeli najosnovnejše človeško dostojanstvo. Zavedeli so se, da je prišel čas njihove krute usode. Nobenega dvoma ni bilo več. Od tam so jih gnali oz. pehali do ceste in dalje po poti, ki se začenja pri križu, proti dolini v kateri stoji danes daritveni oltar – 15. postaja slovenskega križevega pota. V tej dolini so v smrtni grozi imeli še toliko moči, da so pomislili na Boga in na katerega od tistih, ki so jih imeli najraje. Potem pa jih je začelo požirati brezno. Nekateri so umrli takoj, drugi pa so še nekaj dni čuli ob mrtvih, dokler niso, zunaj pameti, odšli tudi oni. Kaj se je tu dogajalo, ne bo noben človek nikoli razumel.

Bili so vojaki slovenske vojske, pod izključnim poveljstvom slovenskih častnikov, nosili so slovenske oznake. Nosili so slovensko zastavo, peli so slovenske pesmi. Borili so se za Slovenijo takšno, kakršno so dotedaj poznali in kakršno so si predstavljali. Bili so tisti slovenski fantje, v katerih je spregovoril svobodnjaški duh. Nasilja preprosto niso mogli prenašati. Nasilja ljudi s Čebin, ki so podlegli strašnemu navdihu, ki je sejal smrt od zlate Prage do obal Azije.

Mi verjamemo v spravo med sprtima stranema v državljanski vojni, vendar pod pogojem, da obe sprti strani drug drugega sprejmeta kot enakopravnega sogovornika in da priznavata za izhodišče samo resnico. Ni namreč dveh nasprotujočih si resnic, kot bi nas nekateri radi prepričali in na tem gradili spravo. Menimo, da sprava na temelju politike sil kontinuitete ni možna. Postavljanje mejne črte med partijo in tako imenovanim NOB ni možno. Oba sta eno in isto. NOB je bil zamisel slovenske komunistične partije. Partija sama dejansko ni šla v boj, ni pobijala civilnega prebivalstva, ni pobijala domobrancev, tudi ne tu v Kočevskem Rogu. To so počeli partizani skupno z roko v roki z Vosom, z Ozno in Udbo. To je svenski enobe.

7. Utrinki

7.1. Prva žrtev na Menišiji v Begunjah

Lojze Opeka

7.1.1.

[Stran 064]

Ivana Opeko so ustrelili Italijani 20. maja 1942. Krivi so bili partizani. Italijanski vojaki s postojanke v Cerknici so šli na pohod proti Sv. Vidu. Ko so se vračali, so jih zadaj za vasjo Topol napadli trije partizani. Oddali so nekaj strelov proti Italijanom in hitro zbežali v grmovje. Njihov namen je bil jasen: okupatorski vojaki bodo šli v vas, pobrali moške in jih pobili ali odpeljali v internacijo. To se ni zgodilo. Šli so samo za vasjo, kjer so dobili Ivana Opeka, ki je sekal drva, in ga na mestu ubili. Italijanski oficir je prišel v hišo k očetu in mu hladno povedal: “Vašega sina smo ubili.” Naložili so ga na tank in odpeljali v Cerknico, med potjo skozi Begunje pa vpili: “Partigiano!” in s prsti kazali na nedolžno žrtev. Naslednjega dne je šel oče ponj v Cerknico. Pripeljal ga je domov. Pokopali smo ga na begunjskem pokopališču.

Fotografija, ki jo prilagam, kaže našo družino ob Ivanovi krsti. Od leve na desno stojijo Tone, domobranec, odpeljan v Teharje. Ušel je s skupino enajstih skozi žico, bil pri tem ranjen in na begu ujet. Naslednjega dne so ga pripeljali nazaj v taborišče. Bil je tako pretepen, da ga lastni oče ni prepoznal, sosed Jakop pa po glasu. Moral je vpiti: “Včeraj sem ušel, danes so me ujeli!”. Nato so ga bili s koli, dokler se ni pod udarci zgrudil na tla, ga vrgli na stara vrata in skakali po njem toliko časa, da je bil ves zmaličen. Nazadnje so ga nesli za barako in ustrelili v glavo.

Oče Janez je prišel domov iz taborišča Teharje ves sestradan in izmučen, da sploh ni mogel hoditi in so ga morali s postaje na Rakeku peljati domov na vozu. V kratkem času je umrl v starosti 69 let.

Ob krsti stoji mati Jožefa. Tudi ona je bila v taborišču v Teharjah in bila 4. junija odpeljana v Brnico in nato na morišče na Hrastniškem hribu. Še isti večer so jo ustrelili in vrgli v jamo. Tistega popoldneva, preden je šla na zadnjo pot, sem jo videl. Šel sem po vodo in tam naletel nanjo. Pokrižala me je in rekla: “Mogoče se zadnjikrat vidiva.”

Poleg matere stoji sestra Marija, stara 24 let. Odpeljana je bila 3. junija pod Hrastniški hrib in bila na njem ubita z drugimi dekleti.

Za očetom stojim jaz, Lojze, ki vam pripovedujem to zgodbo. Odpeljali so nas iz logorja Teharje, razložili v Brnici za kozolcem na Igričnikovi kmetiji, nas tam pretepali in slačili. Nato so nas peljali v hrib, skupaj zvezane po dva s telefonsko žico. Z molitvijo smo šli v strmino. Nedaleč od jame, kjer so streljali, sem se z božjo pomočjo razvezal in ušel. Vsi drugi moški, ki stojijo ob krsti, so bili pobiti na Rogu ali na Teharjah.

Prvi z leve Tone Opeka – ob krsti oče Janez, mati Jožefa in sestra Marija
                        – za očetom Lojze Opeka

Figure 43. Prvi z leve Tone Opeka – ob krsti oče Janez, mati Jožefa in sestra Marija – za očetom Lojze Opeka

8. Dogajanja in dognanja

8.1. Slovenska glasba v totalitarni državi

Ivan Klemenčič

8.1.1.

[Stran 065]

Ker smo naposled v času, ko je mogoče zavzeti kritično razdaljo do polpreteklega obdobja, ga kritično pregledati in narediti obračun z njim, se želimo posvetiti enemu izmed njegovih izsekov, glasbeni umetnosti. Vsekakor posebnemu področju, ki nam tudi brez poznavanja formalne ureditve države od ustavnih okvirov in zakonodaje do partijskih sklepov in njihovega uvajanja v vsakodnevno prakso kot nekakšen seizmograf zaznava in izkazuje življenje družbe in njene spremembe. Zaradi povezanosti obeh področij velja kajpada tudi obratno. Zato pomeni govoriti o glasbi po drugi svetovni vojni na Slovenskem prav tako in še predvsem o totalitarizmu na tem območju po zmagi komunistične revolucije l. 1945, se pravi o globinski preobrazbi celotne družbe in njeni zaznamovanosti do današnjih dni. Tembolj seveda, ker resnica o tem obdobju ni smela v javnost in se je šele konec osemdesetih in v devetdesetih letih začela postopno in stežka prebijati. Dejstvo je vsekakor, da dosežena indoktrinacija in razmerje sil ovirata zavzemanje kritične razdalje, s katero se izkaže komunistična revolucija od njenega krvavega začetka l. 1941 za nasilni izstop naroda iz lastne zgodovine in iz zahodnoevropske civilizacije, ki ji sicer pripada od svoje zgodnjesrednjeveške države Karantanije domala poldrugo tisočletje.

Vendar je bila zavest o civilizacijski rušilnosti vseh treh totalitarizmov nedvoumna že pred zadnjo svetovno morijo. J. H. Hayes je l. 1939 celovito presodil, da je “totalitarizem upor proti celotni kulturi Zahoda … upor zoper umerjenost in uravnoteženost klasične Grčije, proti redu in pravu starega Rima, proti ljubezni, milosti in miru Kristusovemu, proti celotni bogati kulturni dediščini krščanske Cerkve v srednjem in novem veku, proti liberalni demokraciji 19. stoletja.” Če je bila med temi tremi totalitarizmi doslej v ospredju pozornosti neposrednost nacionalsocialistične rušilnosti, prihaja pozno v sedanjem času vendarle čedalje bolj v zavest notranja rušilnost komunizma, ki je nasproti trinajstim dramatičnim letom nacionalizma pustil sadove zla v svojem več kot sedemdesetletnem mnogo tišjem uničevalnem pohodu. Ker si je ta totalitarizem po navodilih Kominterne lastil in privzel legitimnost protifašističnega boja, je alibično vztrajal pred kritično presojo svetovne javnosti vse do devetdesetih let in do temeljite razprave o njem v zadnjem času. Zločinsko naravo komunističnega državnega terorizma kot najhujšega med vsemi tremi stvarno potrjuje nova ocena njegovih žrtev, ki dosega blizu sto milijonov smrtnih usod nasproti približno štirikrat manjšim, a prav tako nedoumljivim nacionalsocialističnim.

Notranja rušilnost komunizma tudi na Slovenskem pomeni nasilno uvedbo novega konstrukta družbe, ki temelji na desubjektivizaciji človeka v političnem in ekonomskem smislu, tj. na njegovi redukciji v politični objekt. Za posameznika pomeni odvzem odgovornosti za skupnost in za družbo z izgubo celotnega nacionalnega potenciala njeno nujno propadanje. Kajpada se novo stanje more vzdrževati, govoreč z Václavom Havlom, le z vztrajanjem življenja v neresnici. S tem se nova oblast lahko utemelji in legitimira na zločinih proti lastnemu narodu kot njegovi navidezni osvoboditvi. Temeljna razdeljenost slovenskega naroda po državljanski vojni, po spopadu za demokracijo in proti njej, ji omogoča vzdrževati oblast nad slovenskim narodom.

Komunistični totalitarizem pomeni s tem temeljni poseg v slovensko identiteto, je doslej najhujši napad nanjo. Odtod nujnost takojšnje prekinitve z razvitim Zahodom in posebej s Srednjo Evropo in nujnost odhoda na Balkan in v nerazviti tretji svet. Nasilje ideologije delavskega internacionalizma in ideologije bratstva in enotnosti narodov v Jugoslaviji naj vodi prek izničenja slovenske nacionalne identitete v ustvarjanje enotne jugoslovanske nacije, kar je v kulturnem smislu pomenilo stopnjevano nadaljevanje srbizacije in hegemonizma iz obdobja med obema vojnama. Na državni ravni je morala Socialistična republika Slovenija ostati brez svoje prave subjektivitete, slovenski narod je moral po tej ideologiji čakati v razvoju na druge narode federacije, ob pomoči slovenskih komunistov ni mogel suvereno razpolagati s svojim nacionalnim dohodkom. Obenem je bil nujen odvzem narodovega zgodovinskega spomina. Govoreč z Orwellom je s tem, ko se je edina dovoljena stranka polastila slovenske preteklosti, obvladovala njegovo sedanjost in prihodnost. Ta poseg v najsvetejše, kar narod določa, je minimaliziral slovensko preteklost v bolj ali manj relevanten uvod k pravemu začetku slovenske zgodovine, [Stran 066] v leto 1941. Zlasti radikalno izbrisan je bil srednji vek kot temelj slovenske identitete in slovenskega evropejstva in bil razglašen za mračno obdobje evropske zgodovine – tako so ga označili tisti, ki so zaslužni za mračno 20. stoletje. Res je neverjetno, da je bilo mogoče izbrisati iz zavesti prvo slovensko in tudi slovansko državo Karantanijo, ki je obstajala skozi dolgih sedem stoletij (6.–12. stoletje). Nanjo bi morali biti Slovenci še posebno ponosni in s spominom nanjo stalno javno živeti, kakor tudi z njeno državnostjo, utemeljeno na institutio Sclavenica, iz katere je izšel znameniti obred ustoličevanja koroških vojvod z izvirno demokratično vsebino. Slovenski starožitni državotvornosti in demokratičnosti bi morali pridružiti pomen krščanske vere od 745 dalje, ki je v katoliški različici sooblikovala najrazvitejši del sveta in je bila posebno zaslužna za ohranjanje slovenske nacionalne zavesti. Tem temeljnim konstitutivnim sestavinam slovenske prednacionalne zavesti se pridružuje kulturna, umetnostna in še posebej jezikovna identiteta z Brižinskimi spomeniki, prvim slovenskim in slovanskim knjižnim besedilom verjetno s konca 10. stoletja, nastalim po starejših predlogah. Kot vemo, nam v glasbenem smislu ti spomeniki govorijo obenem s pokristjanjevanjem o uvajanju petja kirielejsonov in gregorijanskega korala, ki se jim pridružuje nastajanje slovenske cerkvene srednjeveške pesmi, in še posebej o slovesnem obredu ustoličevanja koroških vojvod od 8. stoletja dalje s petjem kirielejsona v slovenskem jeziku vsaj od 11. stoletja. Vsega tega ni bilo mogoče sprejeti ne v avtonomnem pomenu niti kot izvirni in zgodnji prispevek k srednjeevropski in s tem evropski identiteti. Podobno so se meglila naslednja stoletja domnevne germanizacije, ko te sploh ni bilo in ko je slovenski narod v dolgih stoletjih oblikoval znotraj Svetega rimskega cesarstva svojo izvirnost in svoje evropejstvo. Danes pa mora zaradi katastrofalnih posledic komunistične družbene utopije delati nekakšne sprejemne izpite za vstop v Evropsko zvezo, da torej pride tja, kjer je od nekdaj bil.

Še posebej ni mogoče obiti ugotovitve, da se notranja podoba komunističnega totalitarizma, njegova civilizacijska izkoreninjenost, zlasti neposredno izraža v razmerju do katoliške vere, in sicer ne zgolj v smislu veroizpovedi, marveč kot celotnega zahodnoevropskega civilizacijskega in s tem identifikacijskega modela. Za boljše razumevanje narave tega nasprotja osvetlimo trditev, da je komunizem negativni odtis krščanstva. Zakaj, kaj določa krščanstvo? Lahko rečemo, da sta to dve vrednoti: ljubezen in duhovnost. Prva je najvišji človeški ideal, zato se je vera vanj mogla obdržati skozi dve tisočletji in še ne kaže na njen propad. Druga vrednota kot trajnica je “učlovečevanje človeka” nasproti animalnemu, je preseganje končnosti, umrljivosti materialnega. Komunistični vrednoti sta nasprotno sovraštvo in materializem. Zato formalni vek komunizma ni presegel enega samega stoletja; v sovraštvu vztrajati, ga umetno gojiti očitno ni lahko, vztrajati v vulgarnem materializmu je za človeka in njegovo vizijo premalo. Odtod objektivna pogojenost ideološkega sovraštva do krščanstva in s tem do zahodnoevropske civilizacije.

Dandanes je razmislek o naravi komunističnega totalitarizma in njegovih navideznih vrednotah še toliko bolj potreben, ker ga prenovljeni komunisti skrivajo za pragmatičnim gledanjem, zlasti s tisto znano trditvijo, da je bilo v njem nekaj dobrega in nekaj napak, pri čemer zaradi razmerja moči tudi določajo, kaj je bilo dobro in kaj ne. To pomeni seveda ohranjanje njegove legitimnosti, ki jo je mogoče ovreči le z načelnim gledanjem, takó da se komunistični totalitarizem zaradi njegove nedemokratične narave v celoti zavrne. Prav takšno načelno gledanje je potrebno v umetnosti in posebej v glasbi, kjer je pojav občutljivejši, se pravi, da kljub njeni naravi poskušamo potegniti mejo ločnico med nedemokratičnim in demokratičnim in povojno glasbenozgodovinsko obdobje v tem smislu preinterpretirati ali vsaj opozoriti na izhodišča za takšno preinterpretacijo.

Nova ideologija dialektičnega materializma ni mogla ostati brez posledic še predvsem v tako občutljivem razmerju do avtonomnosti glasbenega ustvarjanja, s tem pa še posebej do sodobne glasbe in izrecno do modernizma in avantgarde 20. stoletja. Kot vidimo, se to razmerje v bistvu povsem izenači z nacionalsocialističnim totalitarizmom, njegovi obsodbi in prepovedi modernizma kot izrojene umetnosti (entartete Kunst) postavi nasproti obsodbo in prepoved modernizma kot dekadentne umetnosti. Resnica o vrednosti avtonomnega razvoja je s tem zanikana, umetnost in posebej glasba mora prisilno držati ogledalo družbi, s čimer je prisiljena, da nehote negira čas, v katerem je nastala.

Točneje, šlo je za model socialističnega realizma, ki ga je jugoslovansko partijsko vodstvo takoj po končani vojni l. 1945 prevzelo iz Sovjetske zveze, kjer so ga ideološko utemeljili na začetku tridesetih let. Z njim je [Stran 067] začelo načrtni boj proti dekadentnim zahodnim umetniškim vplivom, proti brezidejni in apolitični umetnosti, proti njenemu formalizmu. V skladu s tem besednjakom je morala poslej umetnost odražati sodobno življenje, biti preprosta in razumljiva za delovnega človeka, ga idejno vzgajati in dvigati njegovo družbeno zavest. Prva znamenja ideološkega popuščanja po začetni utrditvi komunistične oblasti so zaznavna šele v naslednjem desetletju, zlasti ko se je pisatelj Miroslav Krleža na tretjem kongresu Zveze književnikov Jugoslavije l. 1952 v Ljubljani zavzel za svobodno ustvarjanje, kar je pomenilo zavračanje socialističnega realizma. Vendar je bila pot do svobode umetniškega ustvarjanja še dolga. Predmodernistični revolucionarni duh je zaznamoval še glasbo vseh petdesetih let, ne le v tematskem, marveč še predvsem v slogovnem smislu. To je pomenilo izhodiščno vztrajanje v mimetičnosti umetnosti in vsebinsko gojenje vsakršnega optimizma z opuščanjem subjektivizma in izpovednosti.

Tako se je slovenski skladatelj po partijski direktivi znašel v fizični in duhovni izoliranosti od Evrope ter v notranji blokiranosti in samocenzuri. To je pomenilo opustitev avtonomnih estetik in razvojno diskontinuiteto slovenske glasbe. Toda kljub zapovedanosti socialističnega realizma model te materialistično utemeljene in ideološko pogojene umetnosti ni bil jasno predstavljen. Prvi skladateljski odziv je bil zato vsakršna zmernost s širšo uporabljeno paleto polpreteklih slogov in izraznih možnosti. Pogojevala jo je navzven usmerjena muzikalnost, patetika glasbe, vezane na besedila, njena deklarativnost in slavilnost, heroiziranje in monumentaliziranje, ob vojaškem koračniškem duhu temeljni optimistični model od boja do zmage in še dnevna partijska gesla, ki so se z naslovi širila tudi na inštrumental. Ob usmerjenosti proti realizmu in naturalizmu se izkaže, da je nekaterim ustvarjalcem še vedno blizu romantična idealizacija, tudi impresionistična čutnost, po predvojni novi stvarnosti si pridobi novo domovinsko pravico objektivnost neoklasicizma. Razpon seže celo do nezaželenega subjektivizma ekspresionizma, njegovega zmernejšega duhovnodisharmoničnega razmerja do sveta v petdesetih letih in celo prej, vse do upoštevanja dvanajsttonske tematike.

Med knjigami

Figure 44. Med knjigami Mirko Kambič

V individualni skladateljski izkušnji se tako zastavlja vprašanje ustvarjalčeve notranje upornosti ali notranje kolaboracije, ki totalitarizem omogoča. Včasih je to razmerje nedvoumno, včasih ga je po vzgibih težko razbrati, kakor je težko individualno razločiti [Stran 068] osvobodilni idealizem, ki ga je partija izrabila za revolucionarne namene, od revolucionarne zavzetosti ali tudi indoktriniranosti spričo močne propagande o osvobajanju slovenskega naroda in napovedi boljšega življenja v socializmu. Med delom slovenskih skladateljev najdemo vsekakor izdatne spremembe. Tako se je takrat srednji skladateljski generaciji pripadajoči Blaž Arnič preoblikoval iz predvojnega ustvarjalca cerkvenih vsebin svoje Prve simfonije – Te Deum in Tretje simfonije – Resurrectionis v slavilca vojnih dogodkov in povojne stvarnosti v simfoničnih epskih freskah Gozdovi pojo (1945), Sedma simfonija – Simfonija dela (1948) ali Deveta simfonija – Vojna in mir (1960), pri čemer je ustrezal tako s svojim romantičnim realizmom kot s konsistentno invencijo. Ali je lahko iskreno verjel v deklarirano osvoboditev in v “porajanje novega človeka v novem okolju”, kot se je ob svojem ustvarjanju izrazil, četudi je bila osvoboditev od zunanjega okupatorja združena z novim suženjstvom še hujšega notranjega okupatorja? Očitno verjel je v partizansko epopejo Marjan Kozina, ki se ji je oddolžil z obsežno Simfonijo (1946-49), zlasti v nekaterih stavkih muzikalno prepričljivo izraženo v govorici romantičnega realizma in naturalizma, ki jo je oblast sprejela in se z njo poistovetila. Ali je skladatelj v tej epopeji zaznal tudi revolucionarni čas, ki je kot bistveni zaznamoval odporniško gibanje, ali je s tem hote ali nehote služil drugim namenom? Ali nadalje pomanjkanje te kritične razdalje ne označuje znanega dela glasbe Radovana Gobca, z modeli slavilnosti in idealizacije pa tudi partijske propagande denimo v stavkih Delovna brigada in Himna delu njegove Mladinske simfonije? Slogovno prilagodljivi Danilo Švara je kljub predvojnemu modernizmu vsekakor sprejel novi ideološki čas in se mu uklonil z novo preprostejšo govorico svoje 3. simfonije – Delavec (1947), s plakatno naivnostjo ideoloških poimenovanj posameznih stavkov (Delavec-suženj, Delavec-borec, Delavec-udarnik), kakor se je že na začetku šestdesetih let vrnil k ekspresionizmu in oblikovanju svojih dvanajsttonskih skladb. Še kateremu starejših ustvarjalcev, med katere sodijo s svojo specifiko Šivic, Pahor, Simoniti, Šturm, se pridruži kateri iz mlajše in poznejše modernistične generacije in že z novimi kompozicijskimi sredstvi. Če je Darijan Božič s svojim delom Requiem spominu umorjenega vojaka – mojega očeta na individualni ravni spomina in protesta proti vojni segel do “tape music”, se je pozneje družbeno kritični Igor Štuhec oddolžil tragičnemu koncu Pohorskega bataljona in so bile Vojne slike ali Requiem za talca s svojim ekspresionistično pogojenim subjektivizmom neposredni odziv Alojza Srebotnjaka na vojno obdobje. Vsekakor je bil to težak čas, o katerem je iz časovne razdalje lažje presojati in se odločati – navsezadnje je ideja revolucije l. 1990 dosegla končni zgodovinski poraz in protirevolucionarni boj potrditev svoje upravičenosti. S temeljnega moralnega in narodnohigienskega vidika, da se zlo ne ponovi, je treba vsekakor poskušati razločiti, razdvojiti neposredni uporniški vzgib od revolucionarne privrženosti, kar skušajo prenovljeni komunisti po vsej sili ohraniti združeno. Nase je skratka treba odgovorno prevzeti razbiranje med demokratičnim in nedemokratičnim in odtod sprejeti katarzo.

Ko z vidika glasbe in umetnosti sploh govorimo o tem prvem od treh obdobij totalitarizma na Slovenskem, ki se je ohranilo domala poldrugo desetletje, ga moramo razumeti v celoti, se pravi vključno z delom vseh glasbenih institucij z glasbenim ustvarjanjem in poustvarjanjem in vzgojo. Bile so pod stalnim ideološkim nadzorom in vključene v novo komunistično oziroma pozneje poimenovano socialistično družbo. Če je veljalo tako nadrobno navodilo, kot se je danes razkrilo iz nacionalne televizije, da se ni smelo prikazovati niti prizorov s cerkvami, je bilo v duhu časa, da je bila navzočnost cerkvene glasbe v javnosti močno okrnjena.

Toda kljub ideološkim pritiskom je del ustvarjalcev začel že v petdesetih letih individualno iskati možnosti izhoda iz blokade in ga pomagal izsiliti. Ne tako redki niso sprejeli socrealistične tematike, če so že morali vztrajati v predmodernističnem izrazu. Pri tem še bolj kot o upornosti z vsebino, zlasti intimno občuteno, lahko govorimo o “neposlušnosti” z drugačno estetiko govorice od ideološko zapovedane. Tako se prav gotovo ni vključil v svoj čas težkokrvni in ekstatično ekspresivni samospevni ciklus Erotikon iz zgodnjega leta 1946 Zvonimira Cigliča, pa tudi skladateljeva simfonična koreografska pesnitev Obrežje plesalk ne. Vendar se je Ciglič kljub vsej samostojnosti z romantično poenostavljeno govorico Sinfonie appassionate (1948) poklonil spominu osvobodilne vojne. Vsekakor je nova oblast simfonijo razumela in sprejela ideološko in skladatelj je zanjo še isto leto dobil državno nagrado, potem pa je njegovo duhovno samosvojost, neposlušnost trdo kaznovala in ga s skoraj enoletno samico trajno zaznamovala. Tudi Matija Bravničar se je oddolžil novemu času, zatem pa v svojem ekspresionizmu zgodaj segel do svobodne uporabe dvanajsttonskih [Stran 069] vrst (Plesne metamorfoze, 1954). Ekspresionistični slog je dokončno po vojni sprejel Janko Ravnik, pa tudi najmlajši med njimi, Primož Ramovš, je v Musiques fune`bres l. 1955 v spomin svoje matere v celoti sprejel njegov poudarjeni disharmonični izraz in se sploh začel izvirno in zunaj duha časa oblikovati začenši s klavirskimi Sarkazmi iz l. 1951. Kljub zmernosti je v notranjem eksilu ustvarjal še v petdesetih letih Vilko Ukmar. Kot še nekateri skladatelji takratne srednje generacije se je mogel šele v naslednjem desetletju svobodneje izraziti, ko se je ob podpori atonalnosti s svobodno rabo dvanajsttonske tehnike predal svoji osrednji temi, iskanju resnice, ki jo je našel v krščanski religiji (2. simfonija, 1962). Nasprotno dokazuje ustvarjanje političnega emigranta Božidarja Kantušerja, kako bi se lahko razvijala slovenska glasba brez ideoloških omejitev; že s subjektivizmom prvega godalnega kvarteta iz l. 1953 učinkuje za slovenske razmere nehoteno radikalno.

Čeprav odzivanje slovenskih skladateljev ni bilo enoznačno, je v petdesetih letih posredno izražalo potrebo po svobodi ustvarjanja. Na postopno širjenje ustvarjalnega prostora in kot izraz spreminjajoče se klime je ob koncu petdesetih let vplivala znotrajpartijska in znotrajideološka polemika med dogmatičnim marksizmom partijskega ideologa Borisa Ziherla in zagovornikom popolne svobode umetniškega ustvarjanja Josipom Vidmarjem. Do vnovičnega stika s sodobno evropsko glasbo, posebej z njenim modernizmom in avantgardo, je lahko prišlo na prehodu v šestdeseta leta po utrditvi socialistične oblasti, ne samo slovenske, ki si je želela v obdobju hladne vojne pridobiti čimveč mednarodne legitimnosti. Tako ugotavljamo nov pojav med totalitarno državo in umetnostjo, ki ga nacionalsocializem več ne pozna. Oblast je ohranila model predmodernistične totalitarne države, se pravi nasilje nad resnico in z njim psevdovrednote necivilizirane družbe, obenem pa dopuščala prej prepovedani umetniški modernizem in avantgardnost.

Tako se je naslednja tri desetletja ohranjalo novo stanje z drugo fazo razmerja monistične oblasti do umetnosti in tudi glasbe. Idejni vplivi zanjo so poslej prihajali v Slovenijo iz zahodnoevropskih središč, tako iz Darmstadta in Pariza, nemara najintenzivneje iz Varšavske jeseni in tudi iz Zagrebškega glasbenega bienala (ustanovljen 1961), medtem ko je izhajala neposredna moralna podpora od obeh slovenskih avantgardnih generacij iz obdobja med obema vojnama. Močna nova volja se je oblikovala v skladateljski skupini, ki so jo sestavljali takrat vodilni Primož Ramovš in mladi, hitro v modernizem razvijajoči se ustvarjalci združenja Pro musica viva nekako od ustanovitve 1960 dalje. Izvajalsko jih je kmalu podprl skozi dve desetletji mednarodno uveljavljeni Ansambel Slavko Osterc in v tujini delujoči slovenski ustvarjalci začenši z Vinkom Globokarjem. Modernistično prevrednotenje se je utemeljevalo v višjih oblikah dodekafonije, tj. v raznih oblikah serializma in nadalje v novem zvoku z aleatoriko in še v elektronski glasbi. V bistvu je šlo za širjenje in radikaliziranje ekspresionističnih načel poduhovljenega in disharmoničnega občutja sveta v novem abstraktnem izrazu, obenem za najvišji izraz novodobnega subjektivizma, ki je bil diametralno nasproten dotedanjim ideološkim političnim postavkam. Na Slovenskem je bil aktualen še v sedemdesetih letih in pri posameznikih izdatno tudi pozneje, ko se začenja njegov poudarjeni subjektivistični izraz umirjati in relativizirati v postmodernističnih estetikah, za katere bi težko rekli, da so že dosegle svoj zenit. Zlasti starejša generacija pa je v šestdesetih letih mogla razvijati po svoji volji zmernejši ekspresionizem do atonalnosti in dodekafonije.

Obseg ideološkega nadzora nad družbo se je tako skrčil, vendar je predvsem ostal na institucionalni ravni v kulturi in šolstvu in seveda v kadrovski politiki. Izstop iz zahodnoevropske civilizacije je zdaj kazal različne in tudi nove oblike pritiska na družbo, od znamenj prve sprostitve v šestdesetih letih do vnovičnega ideološkega pritiska v “svinčenih” sedemdesetih letih, po t. i. pismu nekdanjega jugoslovanskega diktatorja, zatem boja proti umetniškemu elitizmu in nadalje usmerjanja družbe v razčlovečenje s potrošništvom. Nova skladateljska generacija, rojena neposredno pred drugo svetovno vojno, pri kakšnem posamezniku tudi zaradi ideološkega sodelovanja z oblastjo, večidel ni sprejela modernizma, a ga tudi ustvarjalno povečini ni preoblikovala v razvidni postmodernizem ali sploh kot novo vrednoto. Tako smo znova pri nekakšni obliki zmernosti ali kompozicijske retrogradnosti, ki se ji iščejo prav v “svinčenih” sedemdesetih letih novi ideološki poudarki za družbeno vlogo glasbe (ustanovitev festivala Revolucija in glasba l. 1973, ki se je pridružil l. 1963 ustanovljenemu festivalu Kurirček za ideologiziranje mladinske glasbe).

V liberalnejših osemdesetih letih na Slovenskem, ko se je uveljavil popoln nadzor družbe, je oblast podpirala antiintelektualizem in antievropstvo, za vrednoto postavljala jugoslovanski Balkan in neuvrščene države. Za [Stran 070] svoj projekt je izdatno vpregla intelektualne sile vključno z dvorno opozicijo. Bil je to totalitarizem, kot so ga razlagali na Slovenskem njegovi nosilci, na prijazen način, po meri človeka. Značilen zanj je še posebno vzpon alternativne kulture, ki jo je oblast podobno kot množično kulturo in multikulturnost podpirala v posrednem boju proti vrhunski slovenski umetnosti. Tak primer je v tujini uveljavljena rockovska skupina Laibach, ki je doma zavzela mesto med opozicijo in zatem dvorno opozicijo.

Plečnik v nevihti

Figure 45. Plečnik v nevihti Mirko Kambič

Vendar zdaj že lahko pride nasprotno tudi do neposredne kritike družbe, totalitarne in moralno izrojene, ki je sistematično marginalizirala civilizacijske vrednote, neposredno seveda glasbene umetnosti, in njeno vrhunskost perfidno relativizirala. Do tega načelnega spoznanja je prišel Lojze Lebič v vokalnoinstrumentalni skladbi Fauvel ‘86, kakor že je izrazil demokratičnega duha slovenske pomladi v začetku svoje orkestrske Queensland music (1989). Svojo upornost na podlagi nove poezije absurda Daneta Zajca je zastavil v enem prvih slovenskih zrelih modernističnih del sredi šestdesetih let, v kantati Požgana trava. V devetdesetih letih je bilo mogoče naposled tudi prvič javno obuditi spomin in izraziti sočutje po vojni na Rogu pobitim domobrancem, tako je v duhu modernistične tradicije po naročilu nastala Simfonija Pieta` (1995) Primoža Ramovša o tem najhujšem komunističnem zločinu proti slovenskemu narodu.

Vse to polstoletno nasilje neresnice in nemorale, ki je izzvalo s padcem berlinskega zidu decembra 1989 formalni propad vzhodnoevropskega in srednjeevropskega komunizma, je spodbudilo demokratično gibanje, ki je aprila 1990 izsililo prvič po vojni demokratične volitve v večstrankarski parlament in naslednje leto konec junija osamosvojitev Slovenije iz dotedanje ječe jugoslovanskih narodov. Toda čeprav je zmagala slovenska demokratična večina, prav tako z nekaj prednosti na volitvah 1997, so s prevaro znova prišli na oblast prenovljeni komunisti. Zato označuje zadnje obdobje, ki ga obravnavamo, tj. devetdeseta leta, razvidno prizadevanje prenovljenih komunistov ponovno z vsemi sredstvi ohraniti oblast. Družbo določa poslej dvojnost nove demokratične forme in starih vrednot in vsebine, ki so se le prilagodile novi formi.

Z novim prilagajanjem prenovljenih komunistov se ta navidezna demokracija utemeljuje na tezi o več resnicah, kar naj bi predstavljalo zadnji dosežek postmodernistične misli razvitega sveta in bi pomenilo slovo od [Stran 071] komunistične ideologije. Teza o več resnicah se seveda pragmatično prilagaja razmerju sil, zato ostaja v celoti veljavna “resnica” o revoluciji in osvobajanju slovenskega naroda, s čimer naj daje komunistični strani še naprej legitimnost in ji ohranja privilegije, nasprotni pa jo odvzema zaradi še vedno istih ideoloških obtožb. Še vedno je potrebno ideološko nasilje, ker se demokracije ne da utemeljevati na revoluciji in komunističnem genocidu nad slovenskim narodom. Družba ostaja še vedno prisiljena v stanje nedemokratičnega predmodernizma in vrednostnega izstopa iz evropske civilizacije. Državljanska vojna ne more biti spopad med predmodernizmom komunističnega totalitarizma in modernizmom demokracije, zanjo še vedno ne sme veljati ena in edina resnica. Mrtveci demokratične strani iz državljanske vojne še vedno ne morejo biti pokopani. Razlika je torej le ta, da je komunistični “postmodernistični” novorek zamenjal nekdanjo odkrito ideološko načelnost.

Tako prenovljeni komunisti ne obvladujejo le večidel vse politike in gospodarstva, marveč tudi kulturo. O vplivu njihove oblasti na samo umetniško ustvarjanje v devetdesetih letih moremo seveda tem manj govoriti. V glasbi se mlada in najmlajša generacija v skladu s svojimi pogledi odloča zlasti za izrazne možnosti postmodernizma. Zato pa v tej skrčeni obliki oblast še vedno nadzira šolsko in kulturno ter kadrovsko politiko. S tem se neposredno usmerja vzgoja, ki še vedno goji ideal delavca – poslušnega izvrševalca nalog namesto avtonomne osebnosti s samostojnim mišljenjem in tudi kritičnostjo. V njenem izhodišču stojijo revolucionarna ideologija, ki se je delno cepila na liberalizmu bližnja načela in ki se kaže tudi v ponovnih prizadevanjih skrčiti umetnostno vzgojo, se pravi izrecno znova tudi glasbeno, in to v nasprotju z zahodnoevropskimi vzgojnimi vrednotami. V kulturi se s posebno pozornostjo obravnava in z državnim denarjem podpira subkultura oziroma alternativna kultura, kar je v nasprotju z njeno naravo. Tudi glede na veliko število zlahka dodeljenih slovenskih državljanstev neslovenskim priseljencem z Balkana se ideološko podpira multikulturnost. Komunisti so znova v pozitivni vlogi, zdaj širokosrčnega odnosa do tujcev iz civilizacijsko manj razvitih območij pravoslavja in islama, kar je spet ena od oblik boja proti slovenstvu in posebej katolicizmu. Na področju institucionalne znanosti, prav tako glasbene, se ustvarja navidezni liberalistični trg znanja z lobiji in neracionalnim administriranjem. Po ideološkem izročilu ga spremlja dvom zlasti v humanistično znanost in inteligenco, pa tudi v sam predmet raziskav narodove identitete, zato jih še naprej spremljajo njihova podrejenost oblasti in nenehne finančne omejitve.

Seveda je obravnava tega tretjega obdobja preživetja starih vrednot, ki še ni končano, lahko le izsek iz njega. Prav zaradi njihove trdoživosti čaka slovenski narod in tudi njegovo kulturo in posebej umetnost temeljno dejanje vstopa v evropsko civilizacijo in z njo vrednostna prenova ter moralna katarza, če si želi omogočiti svobodo in ustvarjalni razmah. Prenovljeni komunizem po dobrega pol stoletja ne kaže na samokritični odhod z oblasti, še naprej ga določuje miselnost nasilnega prihoda na oblast, zato je lahko pot demokratov do demokracije dolga in negotova, pa čeprav le vprašanje časa. Zato smo navsezadnje tudi s tem razmišljanjem še vedno pri politiki in državi, ko želimo priti do glasbe in umetnosti.

9. Naša spominjanja

9.1. Dr. Joža Basaj

Janez Arnež

9.1.1.

[Stran 072]

V soboto, 6. junija 1998, je bila v Šentjakobu v Rožu, nekdaj najbolj slovenski vasi na avstrijskem Koroškem, posebna slovesnost. Na župnijskem pokopališču, ki skupaj s cerkvijo kraljuje nad naseljem, je bil ob 25-letnici smrti dr. Joža Basaja ponovno blagoslovljen njegov obnovljeni in urejeni grob. Obnovo je izpeljala Nova slovenska zaveza ob izdatni pomoči izseljeniškega duhovnika in našega prijatelja Cirila Turka. Ta je slovesnost tudi vodil.

9.1.2.

Rojen je bil 5. oktobra 1887 na Suhi pri Predosljah na Gorenjskem. Po maturi na kranjski gimnaziji je kot Knafljev štipendist odšel na Dunaj, se vpisal na pravno fakulteto in leta 1913 doktoriral. Kmalu nato je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko in poslan na vzhodno fronto. Prišel je v rusko ujetništvo. Po koncu vojne je bil v slovenskem bataljonu jugoslovanske legije in se skozi Sibirijo vrnil domov. V New Yorku smo imeli priliko, da smo se velikokrat z njim pogovarjali in je rad pripovedoval dogodke iz univerzitetnega življenja kakor tudi iz let svojega ujetništva v Rusiji. Iz dunajskih univerzitetnih let se je spomnil profesorja ekonomije Antona Mengerja, enega od oblikovalcev marginalistične teorije v ekonomski znanosti in njegove “Grenznutzenschaft”. V Rusiji je doživel komunistično revolucijo in vse strahote, ki jih je prinesla. Čutil pa je veliko naklonjenost do nekomunistične Rusije, do ruske kulture in ruskega naroda, in to v tolikšni meri, da je pozneje vsem svojim petim otrokom dal ruska imena.

V Sloveniji je bil skozi petindvajset let (1920-1945) uslužben pri Zadružni zvezi in bil njen ravnatelj. Poleg poklicnega dela je bil že od svojih dijaških let zelo aktiven pri katoliških organizacijah, tako pri Orlu, Katoliški akciji, Vincencijevi konferenci itd. Veliko je predaval v okviru raznih katoliških organizacij , posebno še na zadružnih tečajih. Poročen je bil z Asto Voduškovo, ki pa je umrla že pred pričetkom druge svetovne vojne in tako je ostal sam z majhnimi otroki. V zadnji svetovni vojni je izgubil vse tri sinove (Vasja, Volodja, Aljoša); preživeli sta ga le obe hčerki (Sonja in Tamara).

Ko so Italijani zasedli tisti del Slovenije, ki so ga imenovali Ljubljanska pokrajina, so dr. Basaja imenovali v Sosvet ali Consulto po italijansko, kot zastopnika delojemalcev. Za to imenovanje je izvedel šele iz časopisov; nihče ga popreje ni vprašal, ali sprejme imenovanje ali ne, niti ga niso obvestili o imenovanju, preden so dali poročilo o sestavi Sosveta časopisju. Ko je zvedel za imenovanje, ga je hotel zavrniti, toda prijatelji zadružniki so ga prosili, naj tega ne stori, ker bi se znalo zgoditi, da bi njegov odstop škodil zadružništvu. Ko pa so Italijani začeli streljati talce, je vseeno poslal odstopno izjavo Grazioliju. Le-ta ga je poklical k sebi in mu jo je vrnil z besedami: Pri nas tega ni (Da noi questo non esiste), da bi kdo uradno imenovanje zavrnil. Ta njegov odstopni dopis italijanskemu šefu ljubljanske pokrajinske uprave je ostal v njegovem stanovanju, ki ga je rdeča oblast zaplenila. Tedaj so torej novi oblastniki dobili v svoje roke tudi dokaz njegovega prostovoljnega odstopa iz Sosveta; seveda, ta dokaz jih očividno sploh ni zanimal.

V politiki ni nikdar nastopal in tudi ni želel imeti kakršnekoli vloge v političnem življenju. Zato se je branil prevzeti predsedstvo Narodnega odbora za Slovenijo, čeprav sta ga prof. Mirko Bitenc in dr. Albin Šmajd pregovarjala, naj pristane, ker želijo imeti nepolitičnega človeka za predsednika. Ko sta mu razložila, da se je več možnih kandidatov za predsedstvo bodisi odselilo ali pa se skrivajo pred Nemci, in če sprejme predsedstvo, mu ne bo treba hoditi na nočne sestanke, je 26. decembra 1944 le pristal in prevzel predsedstvo. Zadnji vojni meseci, od aprila do konca junija 1945, so mu prinesli resnično kritično življenjsko obdobje, polno napetosti, negotovosti in žalosti.

Ob koncu vojne je iz Ljubljane bežal sam, in to peš, ker se ni pridružil tistim članom narodnega odbora, ki so se odpeljali z avtomobili. Sam popisuje svoj odhod takole: “Nemci niso pustili preko meje. Nisem imel zvez, niti nisem hotel iti v Šentvid prosjačit, da bi me spustili preko meje, ali pa, da bi me zavrnili. Zato sem zapustil Ljubljano v nedeljo 6. maja zgodaj zjutraj, in odšel proti Polhovem Gradcu, šel peš na Črni vrh, kjer sem 7. maja prekoračil mejo in nadaljeval pot skozi Poljansko dolino in Škofjo Loko v Kranj, vse peš. Ostal sem tam do 9. maja, ko sem šel proti Tržiču istočasno z domobranci.”

Družina – Mati Asta Vodušek in oče Jože Basaj, spredaj otroci Volodja,
                        Aljoša in Sonja

Figure 46. Družina – Mati Asta Vodušek in oče Jože Basaj, spredaj otroci Volodja, Aljoša in Sonja

Na Koroškem je živel v taborišču, skupno z ostalimi begunci, dokler ga niso Angleži, na [Stran 073] pritisk jugoslovanskih komunističnih oblastnikov, zaprli v taborišče Wolfsberg. Tam je živel več kot leto dni, dokler mu zunanja posredovanja niso omogočila povratka v civilno taborišče. Dr. Miha Krek je interveniral pri predsedniku vlade Velike Britanije Clementu Atleeju, pri zunanjem ministru Ernestu Bevinu, pri kardinalih Francisu Josephu Spellmanu (New York) in Bernardu Griffinu (Westminster) ter pri drugih vplivnih osebnostih. Te intervencije je dr. Krek omenil v pismu dr. Gregoriju Rožmanu , ki mu ga je pisal 22. maja 1947 iz Rima: “Ameriška Liga katoliških Slovencev se trudi, da Vas dobi tja. Zavedajo se, da bo težko, a delajo na tem. Ko je bil tu, v Rimu, s kardinalom Griffinom politični voditelj angleških katoličanov Sir Richard Stokes, sem ga prosil dve stvari: da osvobodi dr. Basaja in Vas. Oboje si je zapisal in prepričan sem, da bo nekaj storil.” Prvi odgovor, ki je prišel od Sira R. Stokesa, je bil, da je zadeva precej zamotana. Kmalu nato pa je prišlo drugo sporočilo z zagotovilom, da ni več nevarnosti izročitve.

Pri Amerikancih je zanj posredoval major Andrej Glušič. Za potrebne osebne podatke o dr. Basaju se je obrnil na prof. Janeza Severja v pismu iz Salzburga 12. maja 1947: “Oprostite, da se obračam na vas, akoravno Vas osebno ne poznam, vendar smatram, da ste v zadevi najbolje poučeni. Nujno namreč rabim biografijo g. dr. Basaja, radi obrambe pred izročitvijo Titovim oblastem.

Imam popolno zagotovilo, da ena izmed sil, ki mora podpisati izročitveni nalog, tega ne bo storila, vendar pa mora imeti zato potrebne razloge. Po odklonitvi podpisa s strani te sile bo dr. Basaj izpuščen iz Wolfsberga.

Ker mi je posebno zadnje leto, radi moje odsotnosti (zapor v Dachauu) le medlejše poznano, Vas prosim, da mi v tem priskočite na pomoč in po mojem kurirju takoj odgovorite in pošljete potrebne podatke.

Prosim Vas, da smatrate zadevo za strogo zaupno, ker samo na ta način lahko dr. Basaju pomagamo.”

V Wolfsbergu je bil dr. Basaj zaprt skupaj s kapetanom fregate Jankom Kregarjem, z dr. Stankom Kociprom in medicincem Jožetom Kvedrom. Tam je prenašal veliko trpljenje, ki ga je sam pozneje v osebnih razgovorih omenjal. O mukah taboriščnega življenja v Wolfsbergu je pisal tudi njegov sojetnik Janko Kregar v pismu prof. Severju 2. maja 1947: “Z g. Jožetom Basajem sva istih misli, namreč, da še nikoli nisva tako živo spremljevala našega J. Chr. na njegovi ‘Via dolorosa’, kakor ravno sedaj pod temi, za naju dva na vsak način najbolj usodnimi dnevi. Tudi sv. evangelije, ki smo jih dobili od ‘YMCA’ iz Švice, izdanje salezijanca Perk-a, drugače globoko razumemo sedaj, kakor pa popreje. Drugače razumemo sedaj velike može z mnogo trpljenja, ker vemo, odkod so jim ti zakladi. Nadnaravna moč se črpa pač le v težkem trpljenju.”

[Stran 074]

Bratranci – Spredaj Tamara, Vasja, Aljoša in Sonja Basaj, zadaj Duša,
                        Alenka, Peter, Marko in Breda Oblak

Figure 47. Bratranci – Spredaj Tamara, Vasja, Aljoša in Sonja Basaj, zadaj Duša, Alenka, Peter, Marko in Breda Oblak

Angleški in tudi jugoslovanski policijski agentje so dr. Basaja parkrat zaslišali. Ob nekem zaslišanju je bil zaradi obolelosti slabo razpoložen, tudi nervozen in ob poznejšem premisleku celega zasliševanja se mu je zdelo, da ni povedal tako, kot bi moral. Zato je sam popisal svoje delovanje v vojni dobi; slovensko pisani tekst so prijatelji prestavili na angleški jezik in to pisno avtobiografijo posredovali zavezniškim oblastem.

Ko je dr. Basaj bil v taborišču na Koroškem, je politično delo popolnoma opustil, ker je politično akcijo vodil dr. Miha Krek, medtem ko se je dr. Basaj umaknil na karitativno področje. Oba, dr. Basaj in dr. Krek, ki sta kot mladeniča doživela konec Avstroogrske monarhije in nastanek Jugoslavije, sta bila na to novo državo prav močno navezana in to morda bolj čustveno kot racionalno, da sta postala skoraj vznemirjena, če je kdo začel zagovarjati samostojno slovensko državo. Hudo jima je pa bilo, ko sta videla, kako je ta država, po njunem mnenju najboljša slovenska rešitev, postala komunistična. In prav ta jugoslovanska, sedaj komunistična, oblast je prinesla najhujše preganjanje Jugoslaviji vdanim Slovencem. Seveda v teh pogledih nista bila kaki izjemi; prav enako so nastopali njuni vrstniki, kot dr. Alojzij Kuhar, Ivan Avsenek, dr. Valentin Kalan, dr. Ludvik Puš, prof. Vinko Lipovec in še mnogi drugi.

Rev. Vital Vodušek, župnik slovenske župnije Jezusovega Rojstva v San Franciscu, je bil dr. Basajev svak. V koroško taborišče mu je poslal afidavit (to je garancijsko pismo, da bo poskrbel za njegovo vzdrževanje) in tako je dr. Basaj že 1949. leta dobil dovoljenje za naselitev v Združenih državah na podlagi ameriškega begunskega zakona iz l. 1948. Ko je 15. maja 1949 pristal v New Yorku, ga je sprejel pater Bernard Ambrožič, OFM, ki je tedaj vodil delo za slovensko vseljevanje v ZDA. Bil je dejanski organizator Lige in je zastopal slovenske interese pri vseameriški katoliški karitativni organizaciji NCWC (National Catholic Welfare Conference). Z dr. Basajem sta bila stara znanca, oba sta bila v vodstvu nekdanje orlovske organizacije. Ko sta se zopet znašla skupaj v New Yorku, sta se sporazumela v tem, da bi bilo prav, če bi dr. Basaj ostal v New Yorku in pomagal pri delu za naseljevanje slovenskih beguncev. Namesto da bi šel k svojemu svaku v San Francisco, je dr. Basaj ostal v New Yorku in postal je tajnik Lige katoliških slovenskih Amerikancev.

Prof. Janezu Severju je v pismu iz New Yorka, datiranem s 4. junijem 1949, omenil, kako se je odločil ostati v New Yorku: “Dolgo se nisem nič oglasil, kajne? Toda pomisli, da sem iz tristaške, vas Tristach na vzhodnemTirolskem, samote prišel v ta-le Babilon življenja, prometa, jezikov, plemen itd. in kar komaj vem, kje se drži glava. Pa še mojo turo, ki bi me morala peljati k svaku Vitalu v San Francisco na Tihi ocean ‘ribce lovit, pomaranče jest’, so mi čisto spremenili, ko so me tu zadržali. Pa mora že tako biti prav: božja Previdnost mi ne da, da bi se polenil, zamočviril. Vedno mi pošilja toliko vetrov in me toliko biča, da moram neprestano gibati in se ne osmradim. Malo boš zavihal nos pri tej primeri, pa bo držala. Jaz bi bil prav lahko rekel 15/5 (15. maja) patru B., da potujem naprej k svaku, in vem, da bi mi bilo tam lepo, lahko, prijetno, kot mi še ni bilo od maja 45, ko sem bežal. Pa sem se brez ugovora uklonil pozivu [Stran 075] g. patra B. in šel z njim. Vem, da je tako bolje za-me, ker bom res nekaj delal za-se in s tem za skupnost.”

Aljoša Basaj 1929–1945

Figure 48. Aljoša Basaj 1929–1945
Šentjakob v Rožu 6. junija 1998 – Ob obnovljenem grobu dr. Jože Basaja
                        člani NSZ in drugi prijatelji

Figure 49. Šentjakob v Rožu 6. junija 1998 – Ob obnovljenem grobu dr. Jože Basaja člani NSZ in drugi prijatelji

Pater Ambrožič je sprva vodil pisarniško delo za slovenske begunce kar na koru slovenske cerkve sv. Cirila. Prvi begunci, ki so prišli v New York, so spali na odru v dvorani pod cerkvijo. Potreba primernejših pisarniških prostorov in nekaj sob za novodošle Slovence je nagnila patra Ambrožiča, da je iskal in končno tudi našel in kupil hišo za Ligo v mestu New York. Lokacija Ligine hiše je bila odlična, deset blokov severno od slovenske cerkve sv. Cirila. Hiša je bila na naslovu: 238 East 19th Street, med drugo in tretjo avenijo.

Pisarniškega dela je bilo v tistih povojnih letih veliko. Povrhu pa je Liga skrbela tudi za pošiljanje hranilnih in oblačilnih paketov v Slovenijo. Pater Ambrožič in dr. Basaj sta premišljevala, kako najti ime odpošiljatelja, ki bi bilo manj izzivalno kot bi bila LIGA KSA. Pater Ambrožič je imel velik smisel za besedne kombinacije in je hitro prišel s predlogom, ki je tudi obveljal. Tretja avenija se po angleško piše Third Ave in če to preberemo vzvratno, dobimo ime Eva Driht. In tako je dr. Basaj skoraj dve destletji pod imenom Mrs. (=Gospa) Eva Driht pošiljal pisma in pakete v Slovenijo in od tam dobival nešteto prošenj in odgovorov.

Dr. Basaj je, ko je delal pri Ligi v New Yorku, vneto širil med izseljenci slovenski tisk. In to ne samo tistega, ki je izhajal v ZDA, ampak tudi tistega, ki je prihajal iz drugih delov slovenske diaspore. Posebno se je zavzel za publikacije Celovške Mohorjeve družbe in za Koledarje-Zbornike Svobodne Slovenije. In pri tem delu je imel kar lep uspeh. Ni pa, na žalost, prišel do prepričanja o potrebi pisanja svojih spominov. Vsi bi radi videli in brali njegovo pisno pričevanje o vojni in povojni kritični dobi slovenske zgodovine. Tudi drugi njegovi sovrstniki so se temu izognili (dr. Krek, dr. Kuhar, I. Avsenek). Ruda Jurčec je prišel v svojih spominih do vojne dobe. Dr. Ludvik Puš pa je v treh delih napisal svojo osebno zgodbo, medtem ko je dr. Ciril Žebot v svojih zgodovinskih razmišljanjih skušal zajeti razna gibanja, taka, pri katerih je sam sodeloval, ali pa tudi druga, ki jih je spremljal z deljeno simpatijo.

Dr. Basaj je bil resnično skromen, bolje rečeno, asketski človek. Sam se je oskrboval in si gospodinjil. Potem pa, ko je zapadel Alzheimerjevi bolezni, ni mogel več skrbeti zase, temveč je potreboval posebno skrb in nego. Zgodilo se je celo, da se je zgubil v mestu in ni znal več priti domov. Ko je nekoč tako blodil po New Yorku, so ga napadli zlikovci in nekaj tednov je moral ostati v bolnici, da se je pozdravil od poškodb, ki jih je dobil ob napadu. Njegovi prijatelji so tedaj sklenili, da mu je treba oskrbeti mesto v kakem starostnem domu. Mirko Javornik, njegov svak, ga je 8. avgusta 1970 peljal na Koroško v Št. Jakob, kjer je svoja zadnja leta preživel v oskrbi šolskih sester. Tam je tudi 3. junija 1973 umrl.

10. Po branju

10.1. Ian Mitchell – Koliko stane dobro ime

Justin Stanovnik

10.1.1.

[Stran 076]

Lani jeseni je v Angliji izšla knjiga Koliko stane dobro ime avtorja Iana Mitchella. V podnaslovu stoji: Aldington proti Tolstoju: vzroki, potek in posledice znamenitega sodnega postopka v zadevi razžaljenja časti. Nikolaj Tolstoj je v nekem besedilu zapisal, da ima lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low, šef štaba 5. korpusa, “na vesti kri 70.000 nedolžnih mož, žena in otrok” in da je “vojni zločinec, čigar dejanja se kosajo z dejanji najhujših nacističnih krvnikov”.

Lord Aldington se je zaradi teh trditev čutil tako prizadetega, da je sprožil proti Tolstoju proces zaradi razžaljenja časti. Knjiga Koliko stane dobro ime govori o tem procesu, hkrati pa ne more, da ne bi istočasno vsaj okvirno posegla v čas in razmere, v katerih naj bi bil lord Aldington zakrivil stvari, ki jih je bil obtožen. V te razmere in ta čas pa smo bili usodno vpleteni tudi Slovenci, zato je knjiga za nas posebej zanimiva. Med tistimi 70.000 ljudmi, katerih kri naj bi bila na duši lorda Aldingtona, je bilo namreč tudi 12.0000 vojakov slovenske domobranske vojske in nekaj sto mož, deklet in žena, ki so te vojake spremljale. Proces je potekal v Londonu na Kraljevem sodišču na Strandu, trajal je 41 dni in je na njem sodelovalo 39 prič. Začel se je 2. oktobra 1989, 30. novembra pa je porota razglasila svoj sklep, po katerem je bil Nikolaj Tolstoj spoznan za krivega in mu je bila naložena odškodnina v višini 1.500.000 funtov, ki naj bi jih izplačal lordu Aldingtonu. To je bil največji odškodninski znesek za razžaljenje časti v zgodovini britanskega sodstva in je deloval, kar je bil tudi njegov namen, tako zastrašujoče, da se pozneje nihče ni upal več dotikati te zadeve.

Po osmih letih je lani le izšla knjiga, ki skuša ta proces pravno in zgodovinsko oceniti, zakaj, kot pravi v uvodu Robert Harris, zgodovina je “nikoli dokončan proces raziskovanja in dokazovanja, ki se ga svobodno lahko udeležujejo vsi državljani demokratične države”. Na to svobodo se sklicuje pisec knjige Ian Mitchell, ko, ne da bi se potegoval za dokončnost svojih dognanj, opozarja na nepravilnosti, ki so se dogajale na procesu: na neenakost obeh strani pri dostopu do arhivskih dokumentov, na neenakost obeh strani glede simpatij sodnika, porote in medijske javnosti. Ali so te stvari takšne, da bi jih kdo mogel označiti za zaroto, pravi avtor, mora presoditi bralec, “ali, še bolje, državni tožilec”. Strašno ironijo pa vidi v tem, da so bili kozaki in Jugoslovani maja 1945 srečni, da se jim je uspelo predati Britancem, zato ker so popolnoma zaupali temu, kar so imeli za “britansko pravičnost”.

Nas razumljivo zanimajo predvsem vzroki in okoliščine, zaradi katerih je bila slovenska domobranska vojska izročena komunistični Jugoslaviji. To je široka, predvsem pa neraziskana tema: toliko knjig in razprav in spominov je bilo o tem že napisanih, toliko dokumentov še čaka, da jih kdo nepristransko ovrednoti, da bi bil za to potreben čas enega celega življenja. Mi tega časa nimamo več na voljo, zato se bomo omejili na to knjigo, ki je pred nami, in jo skušali predstaviti našim bralcem v tistih potezah, ki se nam zdijo pomembne.

Prizorišče, na katerem je potekalo glavno dejanje tega, čemur so pozneje rekli “edini vojni zločin, ki ga je bila britanska armada obdolžena v 2. svetovni vojni”, je bila Koroška. Britanci so prišli na Koroško šele en dan po tem, ko je Nemčija položila orožje, 8. maja 1945. Enota, ki je bila določena, da zasede južno Avstrijo in tako tudi Koroško, je bil 5. korpus 8. armade, ki mu je poveljeval generalporočnik Charles Keightley, šef štaba pa je bil Toby Low, poznejši lord Aldington. Toby je domače ime, ki se je prijelo generala, pravo ime pa je Austin Richard William. Za logistiko je v korpusu skrbel general Edward Tryon-Wilson, ki je med drugim organiziral prevoz domobrancev do Pliberka oziroma do Podrožce. To je bila enota, ki je predajo protikomunističnih sil, ki so se na Koroškem predale Britancem, Titu oziroma Stalinu, ne samo opravila, ampak o njej tudi odločala. Ker je podrejenost ali nadrejenost posameznih enot britanske vojske za našo zgodbo važna, naj na kratko opišemo njeno strukturo.

Vrhovni zavezniški komandant za Sredozemlje je bil feldmaršal Alexander s sedežem v Caserti. Tam je bil AFHQ – vrhovni štab zavezniških sil. Severozahodno Sredozemlje je držala 15. armadna skupina na čelu z generalom [Stran 077] Markom Clarkom, severovzhodno pa 8. armada, ki ji je poveljeval general Richard Mc Creery. Ta je imela štiri korpuse. V severni Italiji so ostali trije – 2. ameriški, 2. poljski in 13. britanski korpus, avstrijsko Koroško pa je zasedel, kot rečeno, 5. britanski korpus. Ta je imel tri divizije. Za nas je najbolj važna 6. oklepna divizija generala Murraya, pod katero je spadal Vetrinj. 78. divizija pod generalom Arbuthnottom je bila na področju Lienza, 46. divizija pod generalom Weirom pa je držala področje Judenburga. Vso drugo Evropo – to se pravi njen severni del – so držale Zavezniške ekspedicijske sile pod poveljstvom generala Eisenhowerja, vrhovnega zavezniškega poveljnika za Evropo s sedežem v Reimsu.

Vojaška podrejenost je bila torej naslednja: Horatius Murray iz 6. oklepne divizije – pod katero je, kot rečeno, spadal Vetrinj – je bil podrejen Charlesu Keightleyu, šefu 5. korpusa; ta je bil podrejen generalu Richardu Mc Creeryu, poveljniku 8. armade; ta je bil podrejen poveljniku 15. armadne skupine generalu Marku Clarku, ta pa feldmaršalu Alexandru v Caserti. Alexander je imel dva politična svetovalca: Harold Macmillan je zastopal Britanijo, Alexander Kirk, ki je bil hkrati veleposlanik v Italiji, pa Ameriko. Njegov vojaški pomočnik za administrativne zadeve je bil general Sir Brian Robertson, ki je imel, kot bomo videli, velik delež pri nasilni repatriaciji s Koroškega.

Ozemlje, ki ga je pokrival 5. korpus, je bilo hkrati tudi ozemlje, na katerem so se ustavile protikomunistične kozaške in jugoslovanske sile. To dejstvo je treba ocenjevati v okviru Alexandrovega načrta, s katerim se je nazadnje strinjal tudi Eisenhower, da reši kozake pred vrnitvijo v Sovjetsko zvezo tako, da jih pošlje na sever pod ameriško upravo, Jugoslovane pa reši pred Titom tako, da jih pošlje na jug v Italijo. To dejstvo je imelo za obe skupini velik in morda usoden pomen: “5. korpus je namreč onemogočil oba načrta”. V tem smislu sta bili izdani dve povelji in obe je podpisal general Toby Low. Prvo je zadevalo Jugoslovane. Izdano je bilo 17. maja in se imenuje Povelje – Ukana, ker je vrnjenim prikrilo, kam gredo. Drugo pa je zadevalo kozake. Izdano je bilo 21. maja in je znano kot Povelje – Definicija, ker je mnoge nesovjetske kozake opredelilo za sovjetske državljane in jih tako vrnilo v Sovjetsko zvezo.

Po nekaterih ocenah 10.000 od 45.000 vrnjenih kozakov po določilih jaltskega sporazuma ni bilo sovjetskih državljanov. O mišljenju, ki je vladalo v 5. korpusu, mnogo pove dejstvo, da se je v vseh drugih osmih območjih koncentracij sovjetskih vojaških ujetnikov opravila delitev med sovjetskimi in nesovjetskimi državljani.

General Charles Keightley, komandant petega britanskega korpusa na
                        Koroškem 1945

Figure 50. General Charles Keightley, komandant petega britanskega korpusa na Koroškem 1945 Iz knjige Minister in pokoli

V taborišču Vetrinj in v njegovi bližnji in daljni okolici se je zbralo 35.000 beguncev iz Jugoslavije: 13.000 slovenskih domobrancev, 6.000 slovenskih civilistov, 8.000 Hrvatov, 4.000 vojakov Srbskega prostovoljskega zbora /SPZ/ in 4.000 pripadnikov Ruskega korpusa. Pripadnikov Ruskega korpusa niso vrnili, prav tako niso vrnili večine slovenskih civilistov, čeprav je prvotno tudi zanje Toby Low predvideval, da gredo z vojaki nazaj v Jugoslavijo. Za vrnitev slovenskih civilistov se je odločil “iz humanih razlogov”: da se ne bi brutalno ločevale družine. Zanimivo je še to, da je tistih 4.000 vojakov Srbskega prostovoljskega zbora, ki so odšli na Koroško, bilo vrnjenih, tistih 11.000 vojakov Srbskega prostovoljskega zbora pa, ki so iz Ljubljane krenili na Primorsko in nato čez Sočo v območje 13. britanskega korpusa, pa je ostalo tam; označeni so bili za vojne ujetnike.

Da je general Keightley imel sprva težave v odnosih s partizani, sledi iz njegovega vprašanja, [Stran 078] naslovljenega na nadrejene, če sme udariti po njih. Alexander mu tega dovoljenja ni dal, pač pa mu je obljubil, da bo poslal na Koroško svojega političnega svetovalca Macmillana. Ta je po kratkem postanku pri Mc Creeryju prispel v Celovec 13. maja. Tu se je morda zgodilo to, kar je pozneje Nikolaj Tolstoj označil za “celovško zaroto” – dogovor za vračanje kozakov in morda zlasti Jugoslovanov. Naslednji dan, 14. maja, se je Macmillan vrnil v Caserto in še istega večera je izdal general Robertson povelje, ki je pozneje dobilo ime Robertsonovo povelje. Odstavek, ki govori o Jugoslovanih, se glasi takole:

“Vse osebje ugotovljenega jugoslovanskega državljanstva, ki se je predalo in je služilo v nemških silah, je treba razorožiti in predati krajevnim jugoslovanskim silam.” Besedilo vsebuje vrsto nejasnosti: kaj pomeni “služiti v nemških silah” in za koga to velja; zakaj bi te ljudi bilo treba “razorožiti”, saj so vendar že bili razoroženi. In tako dalje. Robertsonov odnos do jugoslovanskih ujetnikov in beguncev se čuti iz pogovora, ki ga je še istega večera imel z njim ameriški veleposlanik Kirk in v katerem je Robertson izjavil, da “ima na glavi nad sto tisoč nemških vojnih ujetnikov in da ne more misliti še na to, koga lahko in koga ne more vrniti Rusom, oziroma partizanom, da ga ti ustrelijo.”

General Low se ni pretirano ukvarjal s tolmačenjem Robertsonovega povelja, ampak ga je razumel tako, da ima sedaj pravico vrniti vse, kar je “živega v Vetrinju”. 14. maja je imel še pogovor s polkovnikom Hočevarjem, potem pa je 17. maja izdal povelje, ki je znano kot Povelje – Ukana. Ker je to povelje tako pomembno, ga objavljamo v celoti:

“Vsi jugoslovanski državljani, ki so trenutno na področju korpusa, bodo, čimprej bo mogoče, izročeni Titovim silam. Te sile bodo nemudoma razorožene, ne bodo pa seznanjene s ciljem svoje poti.

Organizacijo izročanja bo koordiniral ta štab v povezavi z jugoslovanskimi silami.

Izročanje bo trajalo nekaj časa zaradi težav, ki jih bodo Jugoslovani imeli s sprejemanjem.

Posebni oddelki bodo odgovorni za spremljanje tega personala na izbrane točke, ki jih bo določil ta štab in kjer jih bodo prevzele Titove sile.

Austin Richard William Low – brigadni general”.

Toda takoj zatem, ko je bilo to povelje izdano, sta se zgodili dve stvari, ki sta temu povelju ostali nasprotni. Od Alexandra je namreč prišlo povelje Distone. Distone je bila vojaška oznaka za področje na italijanskem škornju za prodirajočo zavezniško armado; tam je sedaj bilo že več kot 11.000 Jugoslovanov. Povelje je zahtevalo, da se tja premesti še 24.000 Jugoslovanov iz Vetrinja. S tem je bilo Robertsonovo povelje praktično preklicano. Druga stvar pa je bilo povelje, ki je prišlo v 8. armado iz 15. armadne skupine generala Clarka in je zahtevalo, “da se je treba spričo dosedanjih vladnih pogajanj z Jugoslavijo izogibati kakršnihkoli podpisanih sporazumov z jugoslovanskimi komandanti”. Kljub temu pa je Low že čez dva dni, 19. maja, sklenil s polkovnikom Ivanoviæem podpisan sporazum, s katerim je bil 5. korpus zavezan izročanju jugoslovanskih ujetnikov in beguncev Titu.

Ko se je lord Aldington na procesu leta 1989 zagovarjal s tem, da se je vedno držal povelj, najmanj za ta primer njegov zagovor ni ustrezal resnici.

23. maja sta bili nato izdani še dve povelji, ki sta povelje Distone nekoliko modificirali, a ne preklicali. Glavni štab zavezniških sil v Caserti /AFHQ/, to se pravi feldmaršal Alexander, je poslal 8. armadi nujno depešo, da se strinja, da se Jugoslovani v območju 8. armade vrnejo v Jugoslavijo, “razen če to ne vključuje uporabe sile”. Za tem pa je bila poslana podobna depeša iz 15. armadne skupine, ki je zahtevala, naj ne bo noben Jugoslovan, ki je v rokah zavezniških sil, vrnjen jugoslovanskim enotam “proti njegovi volji”.

Nič čudnega, če je bila na procesu leta 1989 ena od važnih tem ravno interpretacija dveh fraz, kaj se pravi “ne uporabiti silo” in “proti njihovi volji”. Zaradi Ukaza-Ukana pri vračanju sile res ni bilo treba uporabiti, toda s tem še ni rečeno, da jih niso vračali “proti njihovi volji”.

Posledica sabotaže 5. korpusa so bila naslednja dejanja:

“23. maj: izročanje Hrvatov v Jugoslavijo se nadaljuje.

24. maj: izročanje Hrvatov končano. Začetek izročanja Srbov.

25. maj: nadaljnja pošiljka Srbov odpravljena z vlakom prek Podrožce.

26. maj: nadaljnjih 1.500 jugoslovanskih državljanov izročenih.

27. maj: 1.300 Slovencev evakuiranih iz Podrožce.

[Stran 079]

28. maj: 3.000 Slovencev evakuiranih v Jugoslavijo.

29. maj: 2.600 Slovencev in 500 konj evakuiranih iz Podrožce in Pliberka.

30. maj: 3.000 Slovencev evakuiranih v Jugoslavijo prek Pliberka in Podrožce.

31. maj: 1.950 Slovencev in 50 Hrvatov izročenih Jugoslovanom.

Tako je dokončana evakuacija, kakor je bilo dogovorjeno. Končno število evakuiranih je doseglo 26.339 oseb.”

Kakor je razvidno, je bilo torej vrnjenih 11.850 Slovencev. Ko se je Nikolaj Tolstoj leta 1983 začel zanimati za izročanje Jugoslovanov Titu, je iskal informacije tudi pri lordu Aldingtonu, nekdanjem brigadnem generalu Tobyju Lowu. Ta mu je odgovoril: “Hvala za obvestilo, da pripravljate besedilo o vračanju jugoslovanskih državljanov Titu maja in junija 1945. Ne spominjam se, da bi ta problem obstajal v času, ko sem bil jaz v Avstriji.”

Še preden so se začele dogajati usodne stvari za slovenske domobrance in kozake na Koroškem, je Toby Low že začel misliti na povojno politično kariero. Pri tem ga je v pomembnem pomenu te besede podpiral zunanji minister in visoki funkcionar konservativne stranke Anthony Eden. O tem, kdaj je Low odšel s Koroškega, se je na procesu leta 1989 veliko govorilo, saj je v tem, če bi se odhod premaknil v zgodnjo dobo, ta videl možnost, da se njegova vpletenost v izročanje zmanjša. Pred procesom – ko še ni bilo prave nevarnosti – je postavljal svoj odhod na 25. ali 26. maj, na procesu samem pa ga je porinil nazaj, na 22. maj. Odhod, o čemer bomo še govorili, je torej negotov, ni pa negotov datum njegovega prihoda v Anglijo – 24. maj. V nekaj dneh, že 29. maja, je privolil v kandidaturo za poslanca v spodnji dom za volilni okraj Blackpool. Začel je tudi volilno kampanjo, ki se je začela v geslu “svoboda in družina”.

Lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low, šef štaba petega
                        britanskega korpusa na Koroškem maja 1945

Figure 51. Lord Aldington, nekdanji brigadni general Toby Low, šef štaba petega britanskega korpusa na Koroškem maja 1945 Iz knjige Minister in pokoli

Medtem pa so na Koroškem šli dogodki tako, kakor jih je koncipiral pred svojim odhodom šef 5. korpusa general Toby Low. 18. maja so začeli z izročanjem Hrvatov in ga tako dokončali 24. maja; v naslednjih dveh dneh, 25. in 26. maja, so prišli na vrsto vojaki Srbskega prostovoljskega zbora, v nedeljo, 27. maja pa so v Podrožci izročili Titu prvo skupino slovenskih domobrancev. Kakor je razvidno iz vojnega dnevnika 5. korpusa, je bila zadnja skupina slovenskih domobrancev izročena v četrtek 31. maja, a sedaj so že vedeli, kam gredo, zato se je polovica določenih za transport izročitvi izognila.

Nekako v istem času, pa tudi še kak dan pozneje, je 5. korpus pri Judenburgu predajal sovjetski vojski tudi kozake iz tabora pri Peggetzu in pa vojake 15. kozaškega konjeniškega korpusa. Angleški oficirji, ki so pri tem sodelovali, so opazili in zabeležili pomembno in malce nepričakovano razliko: boljševiki so ravnali s kozaki, ki so jih enkrat imeli v rokah, sicer “grobo, a ne brutalno”. Zdelo se jim je, da tega za jugoslovanske komuniste ne bi mogli reči.

Na sodišču v Londonu so nastopili tudi trije domobranci, ki so osebno doživeli ne samo, kako je vračanje potekalo, ampak tudi, kako se je končalo. Toda sodnik Davies jim ni dovolil, da bi svojo zgodbo povedali v celoti. Vse, kar so smeli povedati, je bilo to, da so v Jugoslaviji z njimi “slabo ravnali” in da jim je nazadnje “uspelo pobegniti”. Bili so torej zelo omejeni in zdi se, da zato tudi neučinkoviti. Kot priče so imeli pravico samo do enozložnih odgovorov “da” in “ne”. Če je katera od prič hotela kaj več, jo je sodnik takoj utišal, češ da to ni proces, ki bi bil namenjen raziskovanju zgodovine in vojaških zločinov, ampak proces, na katerem se ugotavlja zgolj neko konkretno razžaljenje časti.

[Stran 080]

Takoj ko je bilo izročanje opravljeno in končano, že so se začeli različni manevri, da bi se prikrilo, kaj se je zgodilo. Na intervencijo dr. Miha Kreka je Alexander sprožil široko raziskovanje vračanja pod oznako “vojni zločini”. Poveljnik 6. oklepne divizije general Murray in poveljnik 5. korpusa general Keightley sta odgovorila tako, da sta zameglila celotni položaj z uporabo nejasnih, negotovih in spornih kategorij.

Ilustrativen je Murrayev odgovor: “Noben član Slovenske narodne vojske ali jugoslovanskih sil, ki so bile sovražne Titu, ni bil izročen v roke partizanom. Številni narodi, ki so se borili proti jugoslovanskim zavezniškim silam pod poveljstvom maršala Tita, pa so bili izročeni.” Uporabljale so se besede “zavezniki”, “narodna vojska”, “različni narodi”, “razseljene osebe”, ne da bi se kdo potrudil, da bi opredelil njihov pomen. To lahko razumemo samo tako, da je bila prav ta nedoločnost potrebna za ustvarjenje nejasnega položaja, ki so ga odločujoči ljudje na Koroškem potrebovali.

Ti so se posluževali tudi pravcatih in dobesednih laži. V svojem odgovoru pravi general Keightley, da je bila do 24. maja zaključena evakuacija “vseh tistih, ki so nosili orožje proti Titu”. Znano pa je, da so 24. maja bili na Koroškem še vsi pozneje vrnjeni Srbi in Slovenci. Keightley je šel celo tako daleč, da je 30. maja člana vojaške vojne vlade v Avstriji Johna Selbyja Bigga prosil, naj mu pomaga pri igri prevare, češ da mu Jugoslovani zaupajo.

Leta 1947 je tedaj že Sir Charles Keightley, ki je medtem postal tudi pomemben uradnik v vojnem ministrstvu, na neko parlamentarno vprašanje o partizanskih vojnih zločinih odgovoril takole:

“Kategorično je mogoče trditi, da nobena jugoslovanska razseljena oseba ni bila vrnjena v Jugoslavijo proti njeni volji ali s prevaro; vrnjen ni bil tudi noben jugoslovanski vojni ujetnik, potem ko je prišel v roke Britancem. Znano pa je, da se je po končanih sovražnostih določeno število Jugoslovanov vrnilo po lastni odločitvi. Ne da se zagotovo ugotoviti, ali je kateri od teh bil tudi ubit, povsem gotovo pa je, da nikoli ni bilo nobenega množičnega ubijanja, kot se govori.”

Zanimiv komentar k povedanemu je Edenovo stališče glede prisilne repatriacije v korejski vojni leta 1952. Človek, ki je bil 1944. še vnet zagovornik vračanja – za to obstaja določen dokument – se je sedaj potegoval za rešitve, ki so bile nasprotne tistim, ki jih je sam zastopal med vojno in ki jih je zastopal 5. korpus maja 1945 na Koroškem. Sedaj je na to gledal takole: “Bilo bi gnusno, spričo vrednot svobodnega sveta, če bi na silo pošiljali te ljudi domov.”

Toby Low se je konec maja vrnil torej v Anglijo in po uspešnem volilnem nastopu postal član parlamenta. Njegova politična kariera je dosegla višek 1962. leta, ko je postal namestnik predsednika konservativne stranke. Še prej pa je dosegel vidne položaje v skupščini. Postal je predsednik finančnega odbora konservativne stranke, predsednik odbora konservativne stranke za zadeve Commonwealtha, predsednik vsestrankarskega odbora za podržavljeno industrijo.

Aprila 1947, tri mesece potem, ko so v Moskvi obesili kozaška generala Škuro in Krasnova in komandanta 15. kozaškega korpusa generala von Panwitza, se je Toby Low poročil. Velik vzpon na družbeni lestvici je dosegel leta 1962, ko mu je novi ministrski predsednik Harold Macmillan podelil dedni plemiški naslov za “politične in javne zasluge”. Postal je lord Aldington; ime si je privzel po majhni vasici v Kentu, kjer si je že v prejšnjih letih kupil farmo Knoll.

Vloga, ki jo je odigral maja 1945 na avstrijskem Koroškem, je šla v pozabo in se zaradi nje nihče ni več vznemirjal. Leta 1959 je bil sprejet Zakon o državnih arhivih, s katerimi je bilo uveljavljeno petdesetletno pravilo. Dokumenti, ki bi lahko spregovorili o njegovih dejanjih, so torej ležali nedotakljivi na policah državnega arhiva. Stvar je izgubila del varnosti leta 1967, ko je z novelo zakona petdesetletno pravilo bilo znižano za trideset let. Toda časi so bili takšni, da se ni bilo treba bati, da bi kdo stikal za nepravilnostmi v preteklosti britanske armade.

Nekakšno ironično zvezo s koroškimi dogodki je imel njegov parlamentarni nastop ob debati o mirovni pogodbi z Japonsko leta 1951. Tedaj je izjavil: “Upam, da bo vlada Njenega Veličanstva storila vse, kar je v njeni moči, da se z mirovno pogodbo pokaže japonskemu narodu v celoti, da so vsi odgovorni za slabo ravnanje njihovih vojakov in oficirjev z našimi ujetniki.” Res je srečen, je nadaljeval, da je mednarodno sodišče v Tokiu mnogo oficirjev obtožilo vojnih zločinov, toda “tudi narod nosi odgovornost”. Zakaj “mednarodno pravo se krši tako pogosto, da je treba izkoristiti vsako priliko, da se narodu predoči dejstvo, da ga ni mogoče kršiti nekaznovano”.

Tudi v gospodarskem življenju je Toby Low, sedaj lord Aldington, dosegel pomembna [Stran 081] mesta in položaje. Ob različnih časih je imel v rokah predsedstvo petih nacionaliziranih podjetij. Zelo vplivno mesto je dosegel v letu 1957, ko so ga imenovali za direktorja odbora General Electric Company. Najvišjo točko poslovnih uspehov pa je dosegel v sedemdesetih letih, ko je bil predsednik vlade Edward Heath. Poleg raznih časti, ki so nanj kar deževale, je postal predsednik zavarovalne družbe Sun Alliance. To je bilo mogoče finančno najugodnejša služba. Ko je na letnem srečanju delničarjev te družbe 22. maja 1985 – do dneva natančno štirideset let potem, ko je 5. korpus izdal povelje, da je treba streljati na kozake, ki bi skušali pobegniti pred prisilno repatriacijo – naznanil svoj odhod, je eden od navzočih postavil neko vprašanje, ki je bilo na videz nedolžno, a je, kot se je pozneje izkazalo, bilo uvod v pomembne dogodke, ki so lordu Aldingtonu končno prinesli zmago, a ne brez grenkega priokusa. Namesto mirnega pokoja so sedaj sledila dolga leta nemirnih in negotovih bojev.

Ko je šel leta 1985 lord Aldington v pokoj, torej že ni več imel pravega miru. Na prizorišče je bil stopil človek, ki sicer ni bil povod za verigo dogodkov, ki so iz leta 1989 pripeljali do velike sodne predstave – to je bil nekdo drug – bil pa je njegov poglavitni nasprotnik v zadnjem in odločilnem boju. To je bil grof Nikolaj Tolstoj.

Nikolaj Tolstoj se je rodil leta 1935 kot sin ruskega emigranta Dmitrija Tolstoja. Ni bil posebno navdušen in blesteč šolar, zato je začel z razmeroma preprosto kariero osnovnošolskega učitelja. Samo bolezen, ki mu je preprečila opravljanje službe, je povzročila, da se je vpisal na Trinity College v Dublinu in tu leta 1956 diplomiral. Potem je nadaljeval z delom na osnovni šoli, kjer je srečal svojo bodočo ženo Georgino in z njo ustanovil lepo družino s štirimi otroki.

Z zgodbo vrnjenih kozakov se je Tolstoj seznanil počasi in postopno. O njej se je v ruskih emigrantskih krogih veliko govorilo, a je bilo vse zelo nedoločeno. Potem pa je naletel na knjigo pisatelja Juliusa Epsteina Zgodba o prisilnih repatriacijah od leta 1944 do danes. V njej je imel pomembno vlogo britanski politik Anthony Eden, nekdanji zunanji minister in potem predsednik vlade. S prijateljem pisateljem Robertom Templom sta zasnovala knjigo z naslovom Ta drugi Eden. Pozneje je tako naneslo, da sta se s Templom sprla, zato je Tolstoj nadaljeval knjigo sam in leta 1978 izdal zajetno delo Žrtve Jalte. Čeprav je medtem že izšla neka druga knjiga, ki je obravnavala isto temo – to je bila Zadnja skrivnost pisatelja Nicholasa Bethella, ki je izšla leta 1974 – je bila Tolstojeva knjiga velik uspeh. Znameniti sovjetolog Leonard Shapiro jo je pohvalil v New York Review of Books kot “čudovito knjigo”, ki pripoveduje “pretresljivo zgodbo, utemeljeno na dokumentarnem gradivu”. Bivši namestnik ministra za zunanje zadeve Julius Amery je zapisal, da je Tolstojeva knjiga “mogočna obtožba dveh stvari: povojne politike, ki se je sprijaznila s Stalinom, in pa zla, ki prihaja iz tega, da se koristi postavljajo nad načela”. Podobne ocene so se pojavljale v vseh medijih, zlasti v časopisih. Opogumljen je Tolstoj tri leta pozneje napisal novo knjigo z naslovom Stalinova tajna vojna, ki je obravnavala isto temo iz moskovskega kota. Sedaj se je oglasil Christoph Booker, poznejši Tolstojev nasprotnik, in v Spectatorju prvič napadel lorda Aldingtona. Zapisal je: “Človek, ki je sedaj morda najbolj poklican, da nam pove vso zgodbo, ni Macmillan, ampak politični svetovalec na kraju samem, brigadni general Toby Low, sedanji lord Aldington.”

Vetrinj, 4. julija 1945 – Drugi z leve feldmaršal Sir Harold Alexander –
                        Na desni v zaupnem pogovoru komandant petega korpusa general Charles
                        Keightley in komandant šeste oklopne divizije generalmajor Horatius Murray –
                        Nobena zaupnost ni bila več potrebna, v Vetrinju je sedaj vladala tišina in
                        delo je bilo opravljeno

Figure 52. Vetrinj, 4. julija 1945 – Drugi z leve feldmaršal Sir Harold Alexander – Na desni v zaupnem pogovoru komandant petega korpusa general Charles Keightley in komandant šeste oklopne divizije generalmajor Horatius Murray – Nobena zaupnost ni bila več potrebna, v Vetrinju je sedaj vladala tišina in delo je bilo opravljeno Iz knjige Minister in pokoli

Ta je na obtožbo reagiral tako, da se je nerodno branil in valil krivdo na druge, o sebi pa zatrjeval, da nima s celo rečjo nobenega opravka.

[Stran 082]

Na usodo Jugoslovanov na Koroškem je bil Tolstoj prvič opozorjen z nekim intervjujem, ki ga je novembra 1979 imel v reviji Encounter Milovan Djilas. Tedaj je angleška javnost prvič izvedela, da je hkrati z deportacijo kozakov, 5. korpus poslal v smrt tudi 25.000 Jugoslovanov, ne da bi ti imeli najmanjši pojem, kam gredo. Djilas je izrazil misel, da je dejstvo, da so poslali nazaj vse, bilo “globoko narobe”.

Tolstoj je doumel, da ponovitev istega pojava ne more biti slučajna. Pisal je Aldingtonu, da bi izvedel kaj več, a mu je ta odgovoril, da se prisilnih repatriacij ne spominja. Tolstoj je za uvod v raziskovanje jugoslovanske zgodbe leta 1983 napisal za Encounter članek Zarota v Celovcu. Tu nastopa kot poglavitni krivec Harold Macmillan, ki naj bi svetoval prisilno repatriacijo kot najboljši ukrep, potem pa tudi general Keightley, ki ga je Tolstoj njegovi vlogi primerno označil. Na to pisanje je Aldington ostro protestiral, češ da “mora nedvoumno izjaviti, da general Keightley ni vojni zločinec in lažnivec”. Tolstoj mu je odgovoril, da mu ne gre za to, da bi bili “tisti, ki so prizadeli britansko dobro ime in umazali čast britanske armade s tem, da so zagrešili sramoten zločin proti tisočem nemočnih mož, žena in otrok, bili kaznovani – za to, da je prepozno – mnogo pa mu je do tega, da se ugotovi in razve resnica o tem, kaj se je zgodilo”.

Aldington ni odgovoril na pismo, pač pa je pisal Keightleyevemu sinu generalmajorju Richardu Keightleyu:

“Vedno bolj me jezi grof Nikolaj Tolstoj in njegovo pisanje o dogodkih v Avstriji maja in junija 1945. Vedno bolj me vznemirjajo tudi žaljivi napadi na Vašega očeta in dejstvo, da nanje nihče ne odgovarja. Neznosno se mi zdi, da lahko opisuje Vašega očeta kot lažnivca in vojnega zločinca in da za to ni poklican na odgovornost.”

Januarja 1985 je bil na BBC razgovor o sporu, ki ga je sprožil članek Zarota v Celovcu. Tu je Aldington povedal več. Njegov spomin se je začel prebujati vzporedno z novimi dejstvi, ki so prihajala na dan. Sedaj se je že spomnil, da je bil cilj Povelje – Ukana, da se “zberejo Jugoslovani in pošljejo nazaj v Jugoslavijo”. Na vprašanje, kaj bi bil naredil, če bi bil vedel, da gredo v smrt, je odgovoril: “V tem primeru bi seveda poskrbel, da ne bi bili vrnjeni.”

Ko je Tolstoj še zbiral zgodovinsko gradivo za knjigo Minister in pokoli, svojo naslednjo knjigo, s katero je nameraval pojasniti vlogo Harolda Macmillana, britanskega rezidenčnega ministra za Sredozemlje in svetovalca v štabu feldmaršala Alexandra, pri odločitvi za izročitev protikomunističnih kozakov in Jugoslovanov Stalinu in Titu, je bil opozorjen na neki oglas v Timesu, ki je prosil za kakršnekoli informacije o repatriaciji nesovjetskih kozakov med 12. majem in 3. junijem 1945. V oglasu so bila omenjena tri imena: brigadni general Toby Low, 5. korpus in Celovec. To je bilo 11. aprila 1985 in 22. aprila je Tolstoj na oglas odgovoril, da je o tej temi tudi sam že napisal dve knjigi in da zdaj pripravlja tretjo in da bi tudi njega zanimale kakršnekoli informacije, s katerimi razpolaga pisec oglasa.

Tolstoj seveda ni niti malo slutil, v kaj se je s tem odgovorom vpletel. Avtor oglasa je bil amaterski slikar Nigel Watts, ki je imel neke povsem nepolitične razloge, da se je zanimal za lorda Aldingtona oziroma za nekdanjega generala Tobyja Lowa. Wattsova sestra je po smrti svojega moža Christopherja Bowdena zahtevala izplačilo moževe zavarovalne police od zavarovalne družbe Sun Alliance, katere predsednik je bil, kot vemo, lord Aldington. Ker zavarovalnica police ni hotela izplačati – razvedelo se je medtem, da je bil Bowden alkoholik, pa tudi nekatere druge stvari so stopile vmes – se je žena obrnila na lorda Aldingtona osebno, a brez uspeha. Sedaj se je vpletel Nigel Watts, ki je z njemu lastno čudaško vnemo začel boj za sestrine pravice. Začel je široko telefonsko akcijo, pisal pa je tudi razne pamflete na račun lorda Aldingtona in jih v nekaj tisoč izvodih pošiljal raznim znanim ljudem. Eden od prejemnikov je Wattsa opozoril na Aldingtonovo ranljivo točko – na njegova avstrijska oziroma koroška leta.

Iz te sugestije je nastal oglas, ki je Wattsa pripeljal do Tolstoja. V dopisovanju, ki se je tako med njima razvilo, Tolstoj ni skrival, kako določne in jasne predstave ima o moralni podobi lorda Aldingtona. V nekem pismu se je takole izrazil: “Želim Vam srečo v boju s tem hudobnim človekom. Ko bi bil Nemec, bi ga bili že zdavnaj obesili.”

Tolstoj se je dal voditi svoji naravi, ki je bila takšna, da je težko prenašala krivico in nepoštenje. Sila, ki ga je gnala, pa je bila tudi takšna, da mu ni dovoljevala izbirati besede, ampak so vrele iz njega, ne glede na to, kakšne posledice lahko imajo. Knjigo Minister in pokoli, ki je izšla leta 1986, je končal na primer tako, da je Macmillana obtožil veleizdaje. Napisal je, da ni najbolj važno to, kar je Macmillan počel maja 1945, ampak to, kar je sledilo: da je bil med službovanjem, to se pravi [Stran 083] kot obrambni minister, kot zunanji minister, kot predsednik vlade pod vplivom tujih, sovjetskih tajnih služb.

Tolstoj torej ni bil dovolj previden, ali bolje, ni bil dovolj pameten za boj z ljudmi, ki so stali na nasprotni strani. To se je pokazalo tudi na nekem primeru, ki ga je nehote sprožil zgodovinar dr. Robert Knight, ki ga poznajo tudi slovenski zgodovinarji; konec leta 1985 je namreč sodeloval na okrogli mizi jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev z referatom Harold Macmillan in kozaki. S tem referatom je skušal zavreči in ovreči Tolstojevo oceno. To besedilo je bilo objavljeno tudi v reviji Borec /12/1986/ v času, ko se revija še ni civilizirala, ampak je bila še revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih pravic. Dr.Knight je svoj napad na Tolstoja prebral tudi na neki konferenci v Londonu. Tolstoj, ki ga je – razumljivo – poslušal, je takoj uvidel, da je Knight moral uporabljati neke pomembne, njemu neznane dokumente. To je bila, kot se je ugotovilo pozneje, znamenita mapa FO 1020/42 in je imela naslov Zavezniška komisija za Avstrijo: britanski element: jugoslovanske zadeve, podrobnosti predaje, razseljene osebe. Tolstoj je zato takoj zaprosil dr. Knighta za arhivske reference mape, a mu jih ta ni hotel dati. Ko pa je Tolstoj mapo le dobil, je iz nje preslikal samo kakih 140 dokumentov – tiste, ki jih je potreboval za dokazovanje v knjigi o Macmillanu – spustil pa je dokumente, ki so kazali na vlogo 5. korpusa in ki bi jih tako zelo potreboval na procesu štiri leta pozneje. Tedaj pa jih ni bilo več mogoče dobiti, ker so za štiri leta izginili iz velikega državnega arhiva.

Sedaj pa sta se zgodili še dve stvari. V obrisih se je namreč začela kazati komisija, napol zasebna, napol javna, ki je hotela razčistiti povojno vlogo lorda Aldingtona. Sestavljali so jo lord Brimelow, brigadni general Anthony Cowgill in publicist Christopher Booker. Organiziral in vodil je to komisijo general Anthony Cowgill. Bila je naperjena proti Tolstoju, čeprav se skraja to ni videlo. Druga stvar pa je bila Wattsova odločitev, da z novim uničevalnim pamfletom napade Aldingtona. Napisal mu ga je Nikolaj Tolstoj, ki je vedel, da Watts sam tega ne bo znal dobro napraviti. To pa je imelo za posledico, da je bil Tolstoj kot obtoženec vpleten v proces leta 1989. Pamflet, ki naj bi Aldingtona končno pripeljal pred sodišče – podpisal ga je Watts, a napisal, kot rečeno, Nikolaj Tolstoj – je izšel v začetku marca 1987. Harold Macmillan je malo pred tem umrl. Watts je naročil 10.000 izvodov in ga razposlal raznim uglednim osebam, zlasti pa vsem, ki so imeli kakršnokoli zvezo z Winchestrom. Na to je kazal tudi naslov brošure: Vojni zločini in winchestrski College. Smisel kratkega besedila je bil v vprašanju: Ali je človek, ki je obremenjen s tako preteklostjo kot lord Aldington, lahko častni patron tako pomembne in ugledne šole, kot je Winchester?

V besedilu je stala zapisana tudi trditev, “da je bil lord Aldington ponovno in ponovno obtožen, v knjigah in člankih, tisku in javnosti, da je pomemben vojni zločinec”.

Lord Aldington se je odločil, da gre na sodišče. Watts je dobil obtožnico 20. marca 1987. V njej je Aldington postavil zahteve, ki so bile v glavnem identične s tistimi, ki jih je dosegel k oktobrskem in novembrskem procesu leta 1989.

Sedaj je Tolstoj naredil grobo napako. Zahteval je od Aldingtona, da toži tudi njega kot nepodpisanega avtorja pamfleta. To je bila zelo nenavadna gesta in so mu jo vsi branili, saj so tožbe za razžaljenje časti zelo nepredvidljive, predvsem zato, ker je “breme dokazovanja na strani obtoženca”. Toda Tolstoj je čutil, da ga čast sili, da Wattsa ne zapusti. Zdelo se mu je tudi prav, da se “zgodovinska resnica in narodova čast preizkusita pred sodiščem zgodovine”.

Lord Aldington je sedaj naredil zelo daljnosežen korak. Stopil je do vojnega ministra Georga Youngerja, ki je bil njegov stari šolski prijatelj, in se nanj obrnil z dvema prošnjama. Najprej ga je prosil, da potegne iz državnega arhiva na Whitehallu vse dokumente, ki zadevajo 5. korpus, in vse tri njegove divizije, to se pravi 6., 46. in 78. divizijo, in vso 8. armado, potem pa tudi vse potrebne mape pisem in depeš, ki so jih dobivali in pošiljali komandanti teh formacij, zlasti pa generala Keightley in Mc Creery. Prosil ga je tudi, da mu preskrbi vso ekspertno arhivsko pomoč. Šlo je v glavnem za to, da so bili dokumenti, ko so bili enkrat na Whitehall, dostopni samo njemu.

Vsi ti dokumenti so torej bili na voljo Aldingtonu, ne pa seveda Tolstoju in Wattsu. Pomembna med njimi sta zlasti dva: WO 170/4242, ki je obsegal vojne dnevnike 5. korpusa in je bil za proces najbolj važen. Tolstoj ga je večkrat zahteval, pa ni nikoli zvedel, ne kdo ga ima in ne kdaj bo dosegljiv; drugi dokument pa je bil WO 32/13749, ki je dokazoval, da je bila politika britanske in ameriške vlade v vprašanju beguncev nasprotna tisti, katere se je držal 5. korpus.

Istočasno pa je general Cowgill, vodja samozvane preiskovalne skupine, dosegel, da [Stran 084] so bili važni dokumenti preneseni iz državnega arhiva v arhivski oddelek zunanjega ministrstva.

Vetrinj, 4. junij 1945 – Slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol govori s
                        feldmaršalom Alexandrom – Šlo je za usodo 6000 slovenskih civilnih beguncev,
                        ki bi, če bi bili izročeni komunistom, delili usodo vojakov slovenske
                        domobranske vojske

Figure 53. Vetrinj, 4. junij 1945 – Slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol govori s feldmaršalom Alexandrom – Šlo je za usodo 6000 slovenskih civilnih beguncev, ki bi, če bi bili izročeni komunistom, delili usodo vojakov slovenske domobranske vojske Iz knjige Minister in pokoli

Najvažnejša med temi dokumenti je bila mapa FO 1020/42. Na Cowgillovo zahtevo so torej ti dokumenti sedaj bili na zunanjem ministrstvu in so bili vrnjeni v državni arhiv šele novembra 1991, to se pravi dve leti po zaključku procesa. V arhivu zunanjega ministrstva so bili ti dokumenti in te mape dosegljive tudi lordu Aldingtonu, spet pa seveda ne obrambi. Tako na sodišču ni bilo mogoče dokazati, da je 5. korpus sabotiral operacijo Coldstream in da je 5. korpus sprejel depešo generala Marka Clarka, naj ne sklepa pisanih sporazumov z jugoslovanskimi komandanti – dva dni pred tem, ko je s polkovnikom Ivanoviæem podpisal natanko tak sporazum. Kako važni so bili ti dokumenti, kaže tudi to, da je končno poročilo Cowgillove komisije navajalo vojni dnevnik 5. korpusa dvajsetkrat in FO 1020/42 tridesetkrat. Kako bi ti dokumenti lahko šele koristili obrambi v procesu leta 1989!

Wattsova oziroma Tolstojeva brošura ni imela zaželenega učinka. Ravnatelj winchestrskega Collegea je npr. zapisal: “Nemogoče je, da bi kak general britanske vojske naredil to, česar dolžijo lorda Aldingtona.” To je bilo nekako večinsko mnenje. Toda bile so tudi izjeme. Upokojeni oficir Gordon Nimse je npr. pisal Aldingtonu:

“Če tudi Vi, kakor jaz, verjamete v neko obliko življenja po smrti, Vas mora biti groza pred tem, da boste srečali može in žene, ki ste jih izdali v letu 1945. Kar ste storili, je prineslo sramoto na Vas, na armado in na celo deželo. Vaša dejanja so sedaj na široko znana in plemiška čast, ki se zdi, da je bila Vaša nagrada, ne more nadomestiti popolnega prezira, ki je sedaj nad Vami. Z osebnim prezirom Gordon Nimse.”

Ena od važnih zadev, ki jih je moralo sodišče razčistiti, je bil tudi datum odhodaTobyja Lowa s Koroškega. Aldington je uvidel, da se mora držati pravila: čimprej tem bolje – tem manj bom odgovoren za to, kar se je zgodilo. [Stran 085] Tako se je začelo zanimivo premikanje datumov nazaj proti sredini maja. Leta 1974 je Aldington postavljal svoj odhod še na obdobje okoli 29. maja. Potem pa je počasi šlo navzdol, dokler se ni datum odhoda ustavil na 22. maju. To se je zgodilo 25. maja 1989 in na tem je Aldington vztrajal do konca.

Maja 1988 je Tolstoj, ko je rutinsko pregledoval v pisarni Aldingtonovih advokatov Allen and Overy neke dokumente, opazil, da je med njimi tudi dokument, za katerega je vedel, da ga je Aldington lahko dobil samo od generala Cowgilla. Tedaj je prvič zaslutil, da je “Cowgillova neodvisna preiskovalna komisija” povezana z Aldingtonom. Poleg tega je 22. 9. Cowgillova komisija na presenečenje vseh, zlasti pa Tolstoja, objavila tako imenovano Vmesno poročilo. Argumenti, ki jih je uporabila, so bili v glavnem podobni tistim, ki jih je pozneje na procesu uporabil Aldington. Z možnostjo selektivne uporabe FO 1020/42 in WO 3213749 je bilo mogoče ignorirati politično vsebino operacije Coldstream. Z njo je Alexander hotel uresničiti politiko britanske in ameriške vlade, da se nesovjetski vojaki ne vračajo.

Prek zakulisne igre z dokumenti je bilo mogoče tako uničiti Tolstojevo kredibilnost kot zgodovinarja. Proti njemu se je obrnil tisk, pa tudi ljudje. Eden od njih je bil nekdanji pristaš Christopher Booker. Booker je zapisal, da je komisija izkopala dokumente, ki dokazujejo, da so ljudi vračali v skladu s sporazumom med Churchillom, Rooseveltom in Stalinom na Jalti, da se repatrirajo vsi sovjetski državljani. In takrat v zavezniški politiki ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da se emigranti ne vračajo. Skratka, komisija je hotela uveljaviti naziranje, da česa takega, kot naj bi bila “celovška zarota”, sploh ni bilo.

Poleg tega pa so na Tolstoja pritisnile še druge skrbi. Najprej finančne. Njegova advokatska pisarna Rubinstein Callingham je postavke svojih stroškov neprestano višala, dokler niso dosegli vrtoglavo višino 500.000 funtov. Ko Tolstoj že ni več videl nobenega izhoda, se je pojavil ček lorda Portsmoutha s šestštevilčno vsoto. Ta injekcija je oživila že hirajoče življenje posebnega fonda za Tolstojevo obrambo, tako da se Tolstoju ni bilo treba več bati, da se bo moral proglasiti za “nesposobnega za sodišče”. Poleg denarja je Tolstoja preganjalo tudi pomanjkanje prič, zlasti izmed višjih britanskih oficirjev. Ti pa so bili, zlasti spričo sestave porote, ključnega pomena. Kljub vsem težavam pa je Tolstoj z dobrimi upi čakal na proces. Ni prav dobro vedel, kakšne sile se zbirajo za spopad z njim.

Proces Aldingtona proti Wattsu in Tolstoju zaradi razžaljenja časti se je začel 2. oktobra 1989 v stavbi Kraljevega sodišča na Strandu. Ton je temu velikemu in pomembnemu sodnemu dogajanju dal že v začetku sodnik Michael Davies. Vse, ki bodo nastopili, je opozoril – to je storil potem še večkrat – da gre v tem procesu za stvar, ki je natanko določena: to je zgolj in samo primer nekega razžaljenja časti, ne pa za zgodovino in njeno raziskovanje. Sodna obravnava, ki jo je treba izpeljati, ni posvečena raziskovanju tega, kar se je zgodilo maja 1945 z Jugoslovani in kozaki. To je bila seveda velika omejitev tudi in zlasti za priče iz vrst vrnjenih domobrancev. Po naravi stvari so vedno znova zahajali v pripovedi o tem, kaj se je po izročitvi z njimi dogajalo, in vedno znova jih je zaradi tega sodnik prekinjal in opominjal, naj se držijo odgovorov z “da” in “ne”. Zaradi tega pa se na sodišču ni govorilo, kakšne človeške posledice so imeli britanski ukrepi, zlasti ukrepi 5. korpusa s Keihgtleyem in Aldingtonom na čelu. To je zlasti veljalo za porotnike, ki jih tako ni nič sililo, da bi korigirali svoja gledanja, ki jim jih je posredovala medijska javnost po izidu knjige Minister in pokoli in Vmesno poročilo Cowgillove komisije.

Poleg tega je postajalo vedno bolj jasno, da je sodnik Davies pristranski. Kapetan Nigel Nicolson, ki je bil na Koroškem maja 1945 kot obveščevalni oficir 1. gardne brigade in je sedaj med vsem procesom sedel poleg Tolstoja, tega ni prezrl in si je to opažanje nekajkrat zapisal v svoj dnevnik.

Najprej sta nastopila lord Aldington in njegov zagovornik Charles Gray. Aldington je moral pred poroto oblikovati podobo žrtve. Govoril je o trpljenju, ki ga je doživljal, ko je bil obdolžen kot vojni zločinec in slabši od nacistov, in o tem, kako trpi tudi družina in kako je sam ob ves prosti čas, tako da se je moral odpovedati tudi golfu. Ob tem so ga krivice, ki jih je bil deležen, tako pretresle, da se je pod njihovo težo pred poroto spustil celo v jok.

Med zaslišanjem so se pojavila razna vrašanja; na primer Aldingtonov odhod s Koroškega. Kakor vemo, se je Aldington končno zagotovo spomnil, da je odšel 22. maja. To je bilo zanj zelo ugodno, kajti tega dne je bila konferenca 5. korpusa, kjer je med drugim bilo dano povelje, da bi bilo treba na kozake tudi streljati, če bi se upirali vrnitvi. Aldington, ki je prispel 24. maja v Anglijo, naj bi 25. ali 26. maja že imel prvi sestanek z Edenom. Ko so se našli Edenovi dnevniki, se je izkazalo, da Edena 25. in 26. maja sploh ni [Stran 086] bilo v Londonu in da je bilo prvo srečanje med njim in lordom Aldingtonom šele 9. junija. Poleg tega se je pojavila še ta nedoslednost, da je Aldington trdil, da je bilo 22. maja jasno, v dnevniku celovškega letališča pa je bilo zabeleženo, da je ves dan deževalo in da je lilo tudi naslednji dan, tako da so bili poleti odpovedani.

Sodnik Michael Davies

Figure 54. Sodnik Michael Davies Iz knjige Koliko stane dobro ime

Tolstoja je hudo oviralo to, da ni imel dokumentov, predvsem, kot smo že rekli, vojnega dnevnika 5. korpusa WO 32/13749 in FO 1020/42. Gray je to seveda obilno in spretno izkoriščal. Tako je citiral Alexandrovo depešo Churchillu dne 26. maja, da skuša pripraviti SHAEF /vrhovno komando zavezniških ekspedicijskih sil/, da sprejme kozaške ujetnike, a brez uspeha, in dodal, da mora pripraviti teren za boj. Ker ni bilo ključnih dokumentov, Tolstoj ni mogel dokazati, da je Alexander s “pripravo terena” mislil na premik kozakov na področje SHAEF, Jugoslovanov v Italijo. 19. maja pa je tako in tako SHAEF potrdil priprave za sprejem kozakov.

Na vrsto je prišlo tudi vprašanje Ukane, s pomočjo katere so spravili Jugoslovane v Jugoslavijo. Tu je torej šlo tudi za slovenske domobrance. Vprašanje je bilo, ali je bila prevara Aldingtonov izum. Ta je odgovoril: “Da, seveda pa po navodilih komandanta.” Potem je tožnika začel zasliševati Tolstojev zagovornik Richard Rampton. Začel je z vprašanjem, ali je Aldington vedel, kaj se bo z vrnjenimi Jugoslovani zgodilo. Ali npr. ve, zakaj so tiste ogromne množice naredile tako dolgo pot iz domovine v tujino, v Avstrijo in na Koroško? Aldington je sedaj opozoril na to, da je treba ob tem upoštevati to, kako balkanski narodi ravnajo s premaganci. Pri tem pa je bilo zgovorno dejstvo, da je namesto “balkanski svet” govoril o “baltskem svetu”. To sicer ni tako važno, kaže pa na to, kolikšnega zanimanja so se mu ti ljudje zdeli vredni.

Pogosto se je Aldington pod težo vprašanj umikal v stavke, ki niso bili nič drugega kot prikrita prošnja za razumevanje njegovega položaja. Na primer: “Jaz nisem delal drugega kot to, da sem se pet let boril.” Ali: “Nisem vedel, da bodo masakrirani.” Ali: “Če so vedeli, kaj ljudi čaka, tudi drugi oficirji, zakaj tudi oni niso obdolženi vojnega zločina?” Potem pa je opozarjal tudi na to, da se mu mora verjeti, saj vendar govori pod prisego. Kadar se je Aldington pod prisilo vprašanj znašel v kotu, je posegel vmes sodnik Davies in zahteval od Ramptona več uvidevnosti.

Vedno znova je prihajalo na površje vprašanje, ali so Britanci vedeli, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi Jugoslovani in kozaki. Aldington se je izgovarjal, da ne, vsaj natanko ne. Vsaj nekateri pa o usodi vrnjenih protikomunistov seveda niso dvomili. To dokazuje razgovor, ki ga je Kirk imel z Robertsonom v Caserti dne 14. maja po povratku Macmillana iz Celovca in ki smo ga že omenili. Ko je omenjeni Kirk protestiral proti politiki vračanja, je Robertson odgovoril, “da se sedaj ne more ubadati z vprašanjem, koga vrniti in koga ne vrniti Rusom in partizanom, da ga tam ustrelijo”. Dne 13. oktobra se je končalo zasliševanje lorda Aldingtona.

Zatem so nastopile Aldingtonove priče. Tu se je spet pokazala sodnikova pristranost: Aldingtonovim pričam je dovoljeval obilno svobodo, Tolstojeve priče pa je kar naprej opominjal, naj se držijo predmeta. Videlo se je, da mu gredo na živce. Prvi od Aldingtonovih prič je bil Edward Tryon-Wilson. Čeprav je bil Edward Tryon-Wilson, adjutant v Keightleyevem štabu, sicer vojak z bleščečo preteklostjo, je vse navzoče malce presenetil s tem, da ni prav natanko vedel, če Soča vendarle ne teče čez Koroško. Glede Jugoslovanov je rekel, da se ne spominja, da bi se pred 24. majem govorilo, da jih izročajo “streljanju, maltretiranju ali mučenju”. Torej tako. Prej jih niso streljali, potem pa. To je zanimivo zato, ker so šele 24. maja začeli odvažati Srbe, zatem pa so jim sledili Slovenci.

Ko se je Rampton začudil, zakaj je bilo treba Jugoslovane in kozake vrniti komunistom, saj je vendar Eisenhower obljubil, da sprejme [Stran 087] kozake v ameriško cono, Jugoslovani pa naj bi šli v Italijo, general pri najboljši volji ni mogel odgovoriti. To pa ga ni motilo, da ne bi aprila naslednjega leta /1990/ v nekem intervjuju rekel, da “se je Aldington v kritičnem trenutku odločil, da ameriške pomoči ne potrebuje”, s čimer je praktično preprečil ameriško akcijo za reševanje kozakov.

Dve Aldingtonovi priči sta imeli to posebnost, da sta poznali jugoslovanske komuniste še iz vojnega časa. To sta bila Charles Villiers in Finlay Lockhead. Oba sta bila člana SOE /Oddelek za posebne akcije/ in sta nekaj časa delala tudi v Jugoslaviji. Kako pokvarjena igra je to bila, kaže Villiersov odgovor na vprašanje, če pozna razliko med slovenskimi domobranci, hrvaškimi ustaši in četniki. Odgovoril je: “Po mojem so bili vsi enaki. Vsi so delali za Nemce”. Lockhead je poleg tega prisostvoval vračanju na Koroškem, pri čemer ni videl nobenega odurnega prizora, nobenih samomorov, nobenega slabega ravnanja z ujetniki, nobenega plenjenja. Pozabil je povedati, da so ujetnike pred izročanjem plenili ne samo partizani, ampak tudi Britanci. V izjavi Branka Todoroviæa, partizanskega oficirja, ki je že v začetku junija 1945 prebegnil na Zahod, je bil omenjen tudi Lockhead: da so v njegovi navzočnosti pretepali in plenili ujetnike. K tej Todoroviæevi izjavi je Gray pripomnil, da ni nič drugega kot kos ničvrednega papirja, sodnik Davies pa je še dostavil, da hoče obramba z njo zaposlovati poroto z zadevami, ki z Aldingtonom nimajo nič opraviti, in da on tega ne bo dovolil.

Še od ene priče je Aldingtonova stran mnogo pričakovala. To je bil zgodovinar dr. Robert Knight. On naj bi namreč strokovno kompetentno odgovoril, ali se Robertsonova fraza “služiti v nemških silah” utemeljeno nanaša na slovenske ujetnike na Koroškem. Na vprašanje je odgovoril pritrdilno in to utemeljil s fotografijo, na kateri Rupnik stoji poleg nemškega generala Roesenerja. Torej je Aldington ubogal Robertsona, ko je izročil Slovence Titu. Tako je neki britanski gentleman z enostavno fotografijo razložil štiri leta zgodovine nekega naroda: okupacijo, revolucijo in državljansko vojno.

Ko je minilo zasliševanje lorda Aldingtona in njegovih prič, je prišel na vrsto Nigel Watts. O tem ne bomo govorili. Naše zanimanje pa se seveda mora ustaviti ob grofu Nikolaju Tolstoju, njegovem dokazovanju in predstavitvi njegovega stališča.

Kapetan Nigel Nicolson je v svojem dnevniku opisal njegov nastop. Zdel se mu je “mlad, britanski, podoben mornariškemu oficirju pred vojnim sodiščem. Dajal je vtis mirnega, ozaveščenega človeka, nekaj zelo različnega od divjega kozaka, kakršnega je pričakovala porota”. Toda njegov nastop v celoti, čeprav bleščeč, ni upošteval potreb trenutka. Očitno je bilo, da je tudi intelektualec, ki ga žene ideja, ki se ji je zapisal, in ne prisebna taktičnost, ki je potrebna za zmago. Namesto kratkih izjav se je vdajal diferenciranju, ki bo, kakor je upal, posredovalo kompleksno podobo stvari. Kot priča bi moral skrbeti za vtis, da je pripravljen pomagati sodišču, da doseže resnico, namesto tega pa se ni mogel vzdržati, zavedajoč se svojega talenta, duhovitih odgovorov in elegantne retorike. Tako je Nicolson zapisal v dnevniku: “Na prostoru za priče se Tolstoj ni izkazal dovolj učinkovitega.”

Zasliševanje je začel Tolstojev zagovornik Rampton. Uvodoma je pokazal na bistvo. Aldington ni obtožen krvoločnosti, ampak tega, “da je poznal verjetno usodo žrtev, a je bil do njih ravnodušen. Toda njegova obveznost kot človeškega bitja, še posebej pa kot britanskega oficirja, je bila ta, da v okviru svojih ukazov prepreči, da se ta usoda uresniči, če pa to ni bilo mogoče, da protestira proti poveljem in jih poizkuša spremeniti”.

Ker ni bilo dokumenta FO 1020/42, ni mogel dokazati, da je nasilna repatriacija bila rezultat tega, da 5. korpus ni ubogal ukazov in da je ignoriral Alexandra, poslušal pa Tolbuhina. Ker Tolstojev zagovornik Rampton teh pismenih dokazov ni imel, se je moral omejiti na Aldingtonovo moralno odgovornost: da mora “človek moralno govorjeno, biti odgovoren za posledice svojih premišljenih dejanj”. Ta stavek pa je sodnik Davies zavrnil tako, da je moralno odgovornost označil za nekaj takega, kot je “govorjenje, da smo vsi odgovorni za stvari, ki jih počnejo mladi ljudje, ker jih prav ne vzgajamo”. Ta način je bil seveda logično nevzdržen, ker se moralnost ne izkazuje v splošnih besedah, ampak je vezana na ravnanje v konkretni situaciji, toda sodnik je na vsak način hotel preprečiti, da se proces ne prevrže v proces o vojnih zločinih. Zbal se je, da bo stopil v perspektivo Nuerenberga. Tam je namreč sprejetje moralne odgovornosti onemogočilo obrambi, da se sklicuje na višje ukaze. Sodnik Davies je vedel, da bo imel takoj na vratu proces o vojnih zločinih,brž ko bodo moralne dileme dobile vstop na proces.

V teh naporih je sodnika podpiral tudi Aldingtonov zagovornik Gray. Čudil se je, da Tolstoju ni prišlo na misel, da “vsi tisti oficirji, vštevši lorda Aldingtona, ki so bili zapleteni [Stran 089] v to žalostno repatriacijo, sploh niso bili vojni zločinci, ampak so delali samo to, kar je spričo zahtev časa bilo treba narediti. Tolstoj mu je na to odgovoril: “So dolžnosti in dolžnosti; nekaterih človek ne sme izpolniti. Zato tega stališča ne sprejemam. Če vi pravite, da nimam pravice reči, da je general Keightley vojni zločinec, ker ima visoka odlikovanja, vam jaz pravim, da bi imeli vojne zločince z zelo visokimi odlikovanji, če bi zmagala Nemčija.” Nato je Gray vprašal, če ima tudi druge britanske udeležence na Koroškem za vojne zločince. Tolstoj je odgovoril tako, da se nam zdi, da moramo navesti celoten odgovor, ker velja, takšen, kakršen je, tudi za današnjo Slovenijo: “Mislim, da so vsi ljudje, ki so bili takrat tam /ali večina od njih/ vedeli, da se dogaja strašen vojni zločin. Ni moja stvar ali ni posebej moja stvar, da dodeljujem krivdo. To ni moja vloga, kot jo vidite. Jaz nisem sodnik in ne predlagam, da bi moral biti za to proces. Želim le, da bi se ugotovila resnica tako dolgo po vojni. Mislim, da je prepozno za procese. Kar potrebujemo, je to, da se izkaže resnica in da se ugotovi, kdo je odgovoren, z namenom, da se obvesti javnost. Po mojih mislih je javnost tista, ki bi morala odločati; in kjerkoli so bili oficirji in vojaki odkriti in odprti z menoj, nisem nikjer poskušal razdeljevati obtožb, razen tistih, o katerih javnost lahko sklepa po mojih knjigah.”

Nikolaj Tolstoj

Figure 55. Nikolaj Tolstoj Iz knjige Koliko stane dobro ime

Potem so pretresali tudi Robertsonovo povelje: da je treba Jugoslovane, ki so “služili v nemških silah”, razorožiti in vrniti. Za koga velja fraza: “služiti v nemških silah”? Koga bi ta fraza zadevala? Vprašanje: “Ali bi zadevala Slovence?” Tolstoj: “Ne, ti niso bili v nemških silah.” Vprašanje: “In ali ne bi zadevala domobrane?” Tolstoj: “Slovenske ali hrvaške ali oboje?” Gray: “Oboje.” Tolstoj: “Bili so zelo različni, a mislim, da ne bi zadevala nobenih.” Nato je prišlo na vrsto povelje, ki je prispelo 23. maja in je prepovedalo uporabo sile. Ali so Britanci uporabili silo? Gray je zagovarjal misel, da nasilja ni bilo, če domnevamo, da prepoved nasilja ne pomeni isto kot besede “proti njihovi volji”. Toda, ko ne bi bilo Ukane od 17. maja, ki jo je izdal Low, če bi Jugoslovani vedeli, kam gredo, bi se na vsak način pojavila potreba po nasilju. Z Ukano je bil odpor proti nasilju odstranjen. Torej je nasilje, ki ga povelje od 23. maja prepoveduje, bilo.

Gray se je dotaknil tudi dveh stvari, ki bi jih Tolstoj utegnil obžalovati. Najprej ga je spričo kritičnih pripomb na račun generala Keightleya vprašal, če jih obžaluje – zaradi njegove žene, ki vendar še živi. Menimo, da moramo posebej opozoriti na Tolstojev odgovor: “Očitno, toda še bolj kot nanjo moram misliti na žrtve.” Drugič pa je Graya zanimalo, kako se počuti ob “veliki in nepojmljivi krivici”, ki jo je naredil lordu Aldingtonu s svojo brošuro, pa tudi z žalitvami tu na sodišču. Svoje občutje je Tolstoj takole izrazil: “Če drži, da je lord Aldington poslal vse te desettisoče mož, žena, otrok v gotovo smrt in muke – da so jih poslali v kočevske jame ali da so jih masakrirali v tisočih v tankovskih jarkih v Teharjah, da so jih poslali na suženjsko delo v Sibirijo; in če je mogel živeti z vsem tem ves ta čas brez obžalovanja ali ne da bi ga grizlo: ne, mi ni žal, ne. Dejstvo, da ni mogel igrati bridža v svojem pokoju, je nekaj drugega, kot pa je usoda ljudi, o katerih usodi je odločal v letu 1945. Ne, ne čutim nobenega obžalovanja.” V končnem nagovoru na poroto je Tolstoj izrazil prepričanje, da bi 5. korpus lahko rešil kozake tako, da bi jim omogočil preselitev na sever, Jugoslovane pa tako, da bi jih poslal na jug v Italijo. To je bilo res, toda ker ni imel dokumentov FO1020/42 in WO 32/13749 in vojnih dnevnikov 5. korpusa, je bila to samo trditev. Dokazati tega ni mogel. Tolstoj je to čutil in kot nadomestek navedel tako imenovani moralni razmislek, ki pa ni bil tako učinkovit.

Veliko upanje je Tolstoj odslej stavil na svoje priče. Toda tudi to upanje ga je v veliki meri izdalo. Za to je bilo več razlogov. Tolstojeve priče so bile zvečine tujci – zlasti Slovani. Na poroto to ni delovalo dobro. Priča Jovo Miletiæ je to takole izrazil: “Mi smo bili golazen, tako kot črnci; tujci, odplaka, nič, drugorazredni ljudje; ljudje, ki nikoli niso imeli imperija.” Tudi sodnik ni mogel skriti, da mu gredo ti ljudje na živce. Njegove simpatije so bile razdeljene: do Slovanov je kazal nenaklonjenost, prijazen pa je bil do Angležev in Nemcev. Z dvojno mero je ravnal z obema zagovornikoma: Greyu je bilo dovoljeno, kar Ramptonu ni bilo. Prvemu je pustil, da se je razgovoril, drugega pa je stalno prekinjal. Tolstojevim pričam je tako bila vzeta možnost, da opišejo politično vlogo vojsk, ki so jim nekoč pripadali, in razmere, v katerih so te vojske nastale.

To sodnikovo vedenje nam pravzaprav nekaj razloži: razloži nam, vsaj deloma, zakaj so 50 let prej neki drugi ljudje s podobno mentaliteto brez tehtnega premisleka poslali v smrt 70.000 ljudi.

Ko je priča Vladimir Ljotiæ začel razlagati nastanek Srbskega prostovoljskega zbora – “da ga je ustanovil general Nediæ, šef srbske vlade, ki je bila oblikovana proti koncu avgusta 1941 – ker so partizani po vaseh začeli [Stran 090] pobijati ljudi, hkrati pa izvajati akcije po mestih in so se Nemci začeli maščevati in so maščevalna dejanja postajala vedno bolj drastična” – ga je sodnik prekinil, češ da to pripovedovanje nima nobene zveze s procesom. Ko je Ljotiæ začel opisovati pot Srbskega prostovoljskega zbora prek Karavank v Avstrijo, ga je sodnik spet prekinil z vprašanjem: “Ali ste takrat že vedeli, da so partizani – kako naj se izrazim – na strani Britancev in Amerikancev in se bojujejo z Nemci?” Tu pripominja pisatelj te knjige Ian Mitchell: Saj so bili vendar Britanci tisti, ki so v jugoslovanski državljanski vojni prestopili z ene strani na drugo!

Sodnik je spet in spet ponavljal, da ne bo dovolil razprave o zgodovini in o vojnih zločinih. Brez te razprave pa so bile priče zvezanih rok. Nikakor niso več mogle ustrezno reagirati na Grayevo razlaganje Robertsonove oznake, da so služili “v nemških silah”. Dr. Živojin Peruloviæ je pokazal na neko drugo dvojnost: na britansko gledanje na medvojno ravnanje prebivalcev Rokavskih otokov in na ravnanje balkanskih narodov. Da bi opravičili sodelovanje prvih z nemškimi okupacijskimi silami, so iznašli posebno besedo “kooperacija”, da jim ne bi bilo treba govoriti o “kolaboraciji”. Nekatere so celo odlikovali. S tem v zvezi je Peruloviæ rekel: “Potemtakem bi general Nediæ moral dobiti dosmrtno plemiško čast za to, kar je naredil za svojo državo v razmerah, ki so bile mnogo težje, kot so bile razmere na otokih v Rokavskem prelivu. Nobenega prebivalca teh otokov niso Nemci ubili ali ustrelili – nekaj so jih poslali v koncentracijska taborišča. Na Rokavskih otokih so tudi Jude postavili na liste za preganjanje. General Nediæ pa, čeprav so ga obtožili kot kolaboranta, nikoli ni izdal ukaza proti Judom. Srbija je bila edina majhna dežela, ki tega ni nikoli naredila. Bilo je tako, da smo žrtvovali tisoče življenj zato, da bi zaščitili judovske begunce. Pogosto so ljudi, ki so jih pri tem zasačili, ustrelili.”

Med Tolstojevimi pričami so bili tudi štirje Slovenci. Najprej Dejak, Kozina in Zajec, ki se jim je uspelo rešiti iz jame. Spričo stalnih opominov je Rampton zasliševanje z njimi začel takole: “Ali vam je znano, da na tem sodišču velja za sprejeto, da so vas odpeljali v Kočevske jame, da ste potem doživeli tam grozovite reči, za katere pa ne želimo, da jih obnavljate na tem sodišču?” Ob tem vprašanju pripominja avtor te knjige: “da” je bila edina beseda, ki so jo smeli izreči o neverjetnih krutostih, ki so imeli srečo, da so jim ubežali”. Njihovo skupno pričevanje je trajalo manj kot dvajset minut.

Zanimiv je bil odgovor Milivoja Pavloviæa na sodnikovo vprašanje, če je kaj čudnega, da so ljudje mislili, da so Nemci in srbski prostovoljci na isti strani, saj so bili oboji proti partizanom: “Tako misli in takega mnenja je samo tisti, ki je tako nepoučen, da misli, da so imeli srbski prostovoljci in Nemci iste ideje in iste ideale. To pa seveda še daleč ni bilo res.

Priča Dušan Živkoviæ se je dotaknil neke druge temeljne resnice. Če si bil Srb ali Poljak ali Slovenec in bi Nemci zmagali, je bilo jasno, da bi bilo s tabo konec. Potem pa je z roko zamahnil proti kraju, kjer je sedel lord Aldington, in rekel: “Tisti tamle pa je poskrbel, da tudi tako nismo preživeli.” Med zaslišanjem Tolstojevih prič je ponovno prišla na površje depeša, ki jo je poslal glavni štab zavezniških sil – to se pravi Alexandrov štab – 8. armadi 23. maja 1945. V njej je bilo rečeno, da se glavni štab zavezniških sil strinja s tem, da 5. korpus vse jugoslovanske državljane s svojega območja pošlje v Jugoslavijo, “razen če bi to pomenilo uporabo sile”. V tem primeru, tako depeša, je treba ravnati v skladu z drugim poveljem. To “drugo povelje” pa je bilo povelje Distone, po katerem je treba Jugoslovane poslati v Italijo.

Resnična nevarnost za Aldingtonovo stvar se je pokazala, ko je na prostor za priče stopila najvažnejša Tolstojeva angleška priča kapetan Nigel Nicolson. Bil je Anglež, poznal je stvari iz osebne izkušnje in ni mu bila neznana vojaška zgodovina. Najprej je povedal, kako gleda na to, kar se je zgodilo na Koroškem maja 1945. Zgodili so se po njegovem štirje vojni zločini: proti nemškim oficirjem kozaške konjenice /ki so jih s kozaki vred poslali v Sovjetsko zvezo/; proti ženskam in otrokom kozaškega tabora v Peggetzu; proti nesovjetskim državljanom med kozaki; proti vsem Jugoslovanom. Toda takoj je dodal, da odgovoren za to ni samo brigadni general Toby Low, sedanji lord Aldington.

Nato je opisal deset milj dolgo kolono jugoslovanskih disidentov, ki so se pomikali proti Vetrinju. Očitno je Nigel Nicolson tukaj govoril o slovenskih domobrancih. Zavrnil je trditev, ki se je večkrat pojavila na sodišču, da so bili pod vodstvom nemškega oficirja. “Jasno je bilo,” je rekel Nigel Nicolson, “da slovenski domobranci ne priznavajo nobenega nemškega vodstva.” Potem pa je na kratko označil njihovo zgodovino: “Ti jugoslovanski disidenti so se v mnogih primerih borili z Nemci, nikoli pa za Nemce. Jaz to razlikujem takole: mora se vprašati, za koga, za katero stran so v 2. svetovni vojni ti [Stran 091] jugoslovanski disidenti hoteli, da zmaga? Nobenega vprašanja ni bilo, kakšen bi bil njihov odgovor, razen morda odgovor nekaj ekstremnih fašistov. Hoteli so, da zmagajo Britanci in Amerikanci, toda državljanska vojna, ki je istočasno z mednarodno vojno divjala v Jugoslaviji, jih je silila, da so sprejeli nemško orožje in da so se borili ob njih proti istemu sovražniku: proti Titu. To jih je delalo, z drugimi besedami, včasih za sobojevnike Nemcev, toda nikoli za njihove zaveznike.”

Ko ga je Rampton vprašal, kako so angleški vojaki in oficirji sprejeli vest, da bodo Jugoslovani izročeni Titu, je odgovoril: “Bili smo poraženi. Mislili smo , da to ne more biti res; da se je moral kdo zmotiti.” Ko pa ga je Rampton še vprašal, koga misli, ko pravi “mi”, je povedal: “Neposredni prejemniki tega ukaza, to se pravi, oficirji brigadnih štabov; bataljoni, ko so jim ta ukaz sporočili; potem pa vse dol do navadnih stražarjev, ki so ga morali izpeljati. Moram reči, da niso bili samo oficirji s tanko vestjo, ki so čutili tako; to so bili vsi, posebno tisti, ki so morali izvršiti povelje na železniških postajah.” Potem je še dodal: “Razlog za to je bilo dejstvo, da nam je bilo ukazano izročiti v skoraj gotovo smrt na tisoče ljudi, vštevši može, žene, otroke in civiliste, ki so se nam vdali, ubožce, ki so nas prosili za zaščito, in smo jim jo dali. Može, žene in otroke, ki so prišli in nam zaupali, tiste, s katerimi smo se prek stikov, ki smo jih imeli, spoprijateljili. In sedaj smo morali izdati njihovo zaupanje in jih poslati nazaj k njihovim smrtnim sovražnikom.”

Naravno vprašanje po vsem tem je bilo, zakaj se potemtakem Nigel Nicolson ni uprl. To vprašanje mu je postavil sodnik Davies. Nicolson je odgovoril: “Gospod sodnik, od takrat sem pogosto mislil na tiste dogodke in kakor čutim sedaj, bi se bil takrat moral upreti generalu Murrayu. Verjetno bi bil prišel pred vojaško sodišče, toda, kot vi namigujete, kaj naj bi bilo pa to pomenilo? Jaz nisem bil poklicni vojak. Morda bi bil šel za kako leto v ječo. Ne bi me bili ustrelili, kot je nekoč gospod Gray tvegal misel na tem sodišču, jaz pa bi imel samospoštovanje. Toda to je pogled nazaj. Škoda, da nisem bil takrat tako naredil.”

Še večja nevarnost za Aldingtona, kot jo je predstavljal kapetan Nicolson, je pomenil prihod zadnje Tolstojeve priče. To je bil dr. Christopher Greenwood, specialist za mednarodno pravo iz Cambridgea. Obramba je namreč trdila, da je brigadni general Low kršil ženevske konvencije o vojnih ujetnikih in Greenwood je prišel, da bi obrambi pomagal utrditi to obtožbo. Toda tu sta Aldingtonov zagovornik in sodnik spet spletla neke semantične, pravnotehnične probleme, ki bi jih bilo mogoče rešiti le, če bi se proces podaljšal. Tega pa si obramba, predvsem iz finančnih razlogov, nikakor ni mogla privoščiti. Tako je bila zanjo ta, mogoče nejobetavnejša možnost izgubljena.

Ko je bilo zaslišanje prič končano, so lahko prišli na vrsto sklepni govori branilcev. Govorili so: Nigel Watts, ki je branil samega sebe, Charles Gray in Richard Rampton.

Rampton je poudaril, da si je Toby Low večerjo z Edenom 25. in 26. maja kratko in malo izmislil, da bi rešil svojo tezo o odhodu s Koroškega že 22. maja. Tako bi bila bolj trdna tudi trditev, da ni mogel biti na tako imenovani oficirski konferenci 22. maja, kjer je bil dan ukaz, da je treba na kozaški tabor v Peggetzu streljati, če bi prišlo do upiranja vračanju. Omenil je svoje dokaze, da je Toby Low moral vedeti, kaj čaka vrnjene Jugoslovane. Najbolj grozno pa se mu je zdelo to, da je dovolil, da z vojaki odidejo v Jugoslavijo tudi njihove družine in da je to koncesijo, kakor se je izrazil, motiviral s humanostjo in usmiljenjem. V resnici pa je tem ljudem to naredil zato, ker jih je politično svojevoljno označil za sovražnike Zahoda. Na kosilu v Sundhurstu je svoj odnos do teh ljudi takole izrazil: “Šest let smo se bojevali z Nemci in nam zato ni bilo tako strašno žal za ljudi, ki so se med tem borili za Nemce.”

Obramba je bila sicer v neugodnem položaju, ker ni imela dostopa do dokumentov, ki jih ni bilo v državnem arhivu, ampak so bili rezervirani v zunanjem in vojnem ministrstvu za Aldingtona. Tako ni mogla s papirji dokazati, da je 5. korpus sabotiral Alexandrov in Eisenhowerjev načrt za rešitev kozakov in Jugoslovanov. Ni mogla, obramba namreč, postreči na sodišču s prepovedjo, da 5. korpus sklepa dogovore z jugoslovanskimi oficirji. Toda, zakaj Rampton ni bolj vztrajal pri analizi Robertsonovega povelja – da je treba vračati Jugoslovane, ki so “služili v nemških silah”. Zakaj ni raziskal, kaj ta fraza pomeni in kaj označuje? Če namreč ta fraza ni veljala za slovenske domobrance v Italiji in za oddelke Srbskega prostovoljnega zbora v Italiji, zakaj je veljala za slovenske domobrance in oddelke Srbskega prostovoljskega zbora na Koroškem? Od kod ta razlika in kaj jo je motiviralo? Ali je bila odločitev britanskih protagonistov na Koroškem politično motivirana? Če je tako, potem velja razsodba, da je to “neizbrisen madež na zgodovini britanske armade”.

[Stran 092]

Za Ramptonom je nastopil Gray, ki se je osredotočil na nekaj točk. Najprej na tako imenovano Povelje – Ukana. Z njo naj Toby Low ne bi bil ukazal, da je treba lagati, ampak da je treba zadržati resnico. Približno enake logične in moralne vrednosti je naslednje utemeljevanje Lowove odločitve. Ko je premišljeval, kako naj izpelje Robertsonovo povelje – ki ga “sploh ni problematiziral” – se je odločil, da je pravi način za izvršitev tega povelja ta, da Jugoslovanom ne pove cilja njihove poti. Ob tem je Gray takole pozival poroto: “Člani porote, pozivam vas, da imate takšno odločitev za popolnoma primerno, pametno in častno, za rešitev, ki jo lahko uporabi vsak britanski oficir.” Dotaknil se je tudi razlaganja fraze “služiti v nemških silah”. Prav ta točka kaže, kako nezadostni so bili Grayevi argumenti v sklepnem zagovoru. S trivialnimi primeri – uniforma, orožje, hrana – je skušal pokazati, da je bilo treba Jugoslovane v Vetrinju imeti za člane nemških oboroženih sil.

Končal je s silovitim napadom na Tolstoja in s pozivom, naj porota določi visoko odškodnino za žalitve, s katerimi sta Tolstoj in Watts prizadela lorda Aldingtona.

27. in 29. novembra je sodnik Michael Davies seznanil poroto s svojim povzetkom procesa. Porotnike je še enkrat opozoril na poglavitne momente v logičnem razvoju procesa: o tem, kaj je o vsakem momentu rekla ena in kaj druga stran. Zdelo se mu je tudi potrebno, da s svojimi nedvoumnimi in objektivnimi formulacijami obrusi njihova stališča. Toda, kar se je tako ali drugače pri vsaki točki pokazalo, je bila pristranost. Nekega večera je Nigel Nicolson zapisal: “Vse je tako pristransko, da je že smešno. Mogoče se bo pa nazadnje porota le obrnila proti Tobyju in proti sodniku. Toda dvomim.”

Pristranost se je kazala tudi tako, da je sodnik prikrito insinuiral svoje mnenje. To je počel tako, da je o kaki stvari natančno razložil svoje gledanje, potem pa se je obrnil k poroti in rekel: “Well, o tem se boste torej morali odločiti.” Opazovalcem je bilo tako že naprej jasno, kako se bo porota odločila. Pristranost je sodnik pokazal tudi pri predstavljanju tega, kar so povedale priče. Slovanske, sploh pa posebej slovenske priče, je povzel zelo na kratko. Ko pa je prešel na Angleže, je čas povečal na štirikrat. Za Nicolsona, samo za Nicolsona, je porabil toliko časa kot za vseh 23 slovenskih, srbskih in kozaških prič.

V četrtek, 30. novembra ob 11. uri, se je porota umaknila. Vrnila se je ob 4.24 uri. V dvorani so na njen prihod napeto čakali trije Tolstojevi: Nikolaj, Georgina in hčerka Anastazija. Sodiščni uradnik je začel postavljati rutinska vprašanja:

“Ali sta gospod Tolstoj in gospod Watts dokazala, da so trditve v brošuri v bistvu resnične?”

“Ne.”

“Ali ste ugotovili, da ima prav lord Aldington ali gospod Watts?” “Lord Aldington.”

“Ali ste ugotovili, da ima prav lord Aldington ali grof Tolstoj?”

“Lord Aldington.”

“Kako visoko odškodnino ste dodelili lordu Aldingtonu?”

“Milijon petsto tisoč funtov.”

Vse je onemelo. Sodnik se je nasmehnil poroti. Anastazija je bruhnila v jok. Georgini so se ovlažile oči, Tolstoj je prebledel in dal roko hčerki na ramena. Sodišče se je dvignilo za odhod. Zvečer je Nicolson zapisal v dnevnik: “Gledal sem v njegov pristranski hrbet.”

Reakcije tiska na sodbo so bile domala enotne: nikjer sledu o žrtvah, ki so jih povzročili Angleži; povsod sočutje za Aldingtona, nobenega razumevanja pa za ljudi, ki so bili poslani v smrt. Tolstoj sam pa je prejel vrečo pošte. Mnogi so izražali začudenje, da Aldington ni pokazal nobenega obžalovanja.

Sodišče je izdalo še tri dodatne sodne odločbe. Druga je vsebovala prepoved objavljanja česarkoli, kar bi kakorkoli nakazovalo, da je tožnik /lord Aldington/ kriv “nepokorščine, prevare, nečastnega, nečloveškega ali kakega drugega neprimernega ali nepooblaščenega ravnanja” v zvezi s prisilnimi repatriacijami. Tretja posebna odločitev pa je ukazovala zamrznitev Fonda za obrambo. Tolstoj je bil sedaj brez moči. Takoj so ustanovili sicer nov fond: Družinski fond Georgine Tolstoj. Med drugimi ga je podprl tudi Solženicin. V tisku se je pojavil en sam glas za Tolstoja – Nicolson. Lord Aldington je zmagal na celi črti.

Sledila je seveda še prepoved knjige Minister in pokoli. Ukazano je bilo, da naj se knjige odstranijo iz vseh trgovin in zmeljejo. Potem je prišla še odredba, da se knjige odstranijo iz vseh javnih knjižnic. Ubogale so vse britanske knjižnice, razen ene.

Jeseni 1990 je Cowgillova komisija izdala Sklepno poročilo. Edina pozitivna reč v njem je bila ugotovitev, da je bilo povelje Distone – premik Jugoslovanov v Italijo – namenjeno [Stran 093] 5. korpusu. Vračanje Jugoslovanov v Jugoslavijo je bilo torej proti želji vrhovnega komandanta.

Proti koncu leta 1990 je eden Tolstojevih prijateljev prišel do pomembnega odkritja. Pregledal je 300 map, približno sto tisoč dokumentov, ki so bili navedeni v dodatku Cowgillovemu Sklepnemu poročilu. To je bilo velikansko delo, a uspešno. Našel je namreč pomemben dokument – WO 218/248 ali dokument Fantom, imenovan po britanskem regimentu Fantomu, ki je skrbel za obveščevalno delo za celo 15. armadno skupino generala Marka Clarka. Eden od vpisov v tem dokumentu se je glasil: “Šef štaba, brigadni general, odšel iz 5. korpusa z letalom 23. maja”. To je bil pomemben in važen dokument, a neuporaben, ker je Tolstoja obvezovala k molku druga posebna odločitev sodnika Daviesa.

Druga važna stvar, čeprav tudi zavezana molku, pa je bila najdba znamenite mape dokumentov FO 1020/42. Sedaj se je Tolstoj odločil za obnovo procesa, ki bi mu edina spet omogočila javno besedo o zadevi nasilne repatriacije. Nekateri prijatelji so ga, iz hude slutnje, skušali pregovoriti in prepričati, naj se vda in sklene premirje. Eden od njih je bil tudi lord Portsmouth. Toda Tolstoj se ni dal pregovoriti. Menil je, da ima v rokah važne papirje: FO 1020/42, depešo Fantom, izjavo Tryona – Wilsona vojnemu muzeju, ki je bila drugačne od tiste, ki jo je bil dal na sodišču 1989. leta.

Do ponovne sodbe je prišlo 21. aprila 1994. Slutnje Tolstojevih prijateljev so se uresničile. Najprej je bila obtožnica slabo sestavljena. Namesto da bi bila kratka in osredotočena na bistveno, je navajala vse mogoče. Lord Aldington je bil obtožen krivega pričevanja. Branil se je tako, da mora biti depeša Fantom lažna in neveljavna. Zanimivo je to, kakšno argumentacijo je bilo sodišče pripravljeno sprejeti: depeša ne more biti veljavna, ker bi sicer lord Aldington krivo pričeval. Lep primer zmotnega kolobarja. Vse je šlo narobe: Tryon-Wilson je spremenil izjavo, ki jo je bil dal 1991 vojnemu muzeju, in sodniki so spet bili pristranski, mogoče še bolj kot pri prvem procesu. Najhujši pa je bil sklep sodišča, ki ga je dosegel Gray, ponovni Aldingtonov advokat: Ker je znano, da je Tolstoj neplačilen in ne bo mogel poravnati stroškov sojenja, če pravdo izgubi, je treba naložiti Tolstojevim zagovornikom, da že naprej položijo kavcijo za eventualne stroške. Pod takimi pogoji ni bila nobena pisarna pripravljena prevzeti Tolstojevo zastopstvo. Tako je bil Tolstoj utišan, ni imel več dostopa do sodišča.

V Epilogu pokaže avtor knjige Koliko stane dobro ime Ian Mitchell še enkrat na to, kako usodno važno je bilo za proces leta 1989 dejstvo, da so manjkali bistveni dokazni dokumenti. Ko bi bila mapa FO 1020/42 in druge zasežene mape na razpolago sodišču, ni nobenega dvoma, da bi bila obramba lahko predložila drugačne in popolnoma neovrgljive argumente. Kdo lahko reče, da bi bila porota nujno videla dejstva v isti luči, če bi bila imela na vpogled dokaze, ki so govorili, da je 5. korpus bil daleč od tega, da bi ubogal ukaze, ampak jih je nasprotno ignoriral? V tej luči pa razsodbe sodišča ne moremo več imeti ne za pravno varno ne za zgodovinsko zadovoljivo.

NUJNO SE TOREJ TERJA OBNOVA PROCESA!

Pred obnovo procesa pa avtor predlaga, da se opravijo neka važna dela arhivskega in stvarnega značaja. O njih tu ne bomo govorili, pač pa se nam zdi potrebno, da ponovimo avtorjeve zaključne stavke. Ti se glasijo: “Za temi konkretnimi vprašanji pa stoji večje in bolj splošno: Ali se uradna Britanija v politično občutljivih procesih vmešava v delo sodišč? Če se, potem je ‘britanska pravica’, pod katere zaščito so prišli maja 1945 kozaki in Jugoslovani, danes prav tako slepilo, kakor je bilo slepilo pred 50 leti komunistična naklonjenost, ki jo je 5. korpus skušal kupiti z življenjem in svobodo 70.000 tragično zaupajočih ljudi.”

10.2. Revolucija in izguba slovenskega kulturnega ravnotežja

Justin Stanovnik

10.2.1.

[Stran 094]

Da je komunistična revolucija zelo spremenila slovenski svet, o tem sedaj ni več nobenega dvoma. Pravzaprav ga je spremenila bolj, kot smo si včasih mislili. Če bi bilo komu na začetku stoletja na kak način dano, da bi zagledal duhovno, kulturno in politično podobo Slovenije na koncu stoletja, še sam sebi ne bi mogel verjeti, kako bi mu šele verjeli tisti, ki bi jim o svojem videnju pripovedoval. Če bi hoteli dognati, kaj je tisto, kar je Slovenijo tako spremenilo, bi se nazadnje morali odločiti in reči, da Slovenija ni več katoliška v tisti obliki in tisti intenzivnosti, kot je bila na začetku stoletja. In seveda bi morali nemudoma dostaviti: z vsemi posledicami! Da katolištvo ne igra več tiste vloge v javnem in deloma tudi v zasebnem življenju, kot jo je nekoč, je duhovno dejstvo, ki more pojasniti komaj pojmljivo drugačnost med tem, kar je bilo, in tem, kar je.

Pri vsem pa je bistvenega pomena nekaj drugega. Da katolištvo deželi ne daje več osnovnega tona in osnovne barve, je ena reč; druga pa je ta, kako je do tega prišlo. Lahko bi namreč do tega prišlo po naravni poti, tako da bi se ljudje pospešeno odločali za to, da katolištvo zapustijo, ker jim iz kakršnihkoli razlogov ne bi več ustrezalo ali zadoščalo. Toda do velike spremembe ni prišlo po tej poti. Prišlo je z nasiljem. Ko ne bi bilo prišlo z nasiljem, bi tam, kjer je nekoč bila katoliška politika, imeli sedaj politiko, ki bi temeljila na neki drugi prvini človeške narave; in bi tam, kjer je bila nekoč katoliška kultura, imeli drugo kulturo, ki bi bila izraz neke druge človeške narave; in bi tam, kjer je bila nekoč katoliška duhovnost, sedaj živela neka druga, ki bi temeljila na neki drugi človeški možnosti. Ker pa je slovenskemu narodu katoliška obveščenost bila vzeta z nasiljem, ni na njeno mesto stopila nobena druga obveščenost, ki bi ga poučevala o svetu in mu omogočala iskati poti v prihodnost. Tam, od koder je bilo katolištvo z nasiljem odstranjeno, je nastala praznina in v tej praznini se je naselil nič. Če za nič sploh lahko rečemo, da se naseli! In ker človek brez nekakšne kulture le ne more biti, se je v tem prostoru izoblikovala kaotična kultura niča. Druga beseda za kulturo niča je nihilizem. V državi Sloveniji, ki je država slovenskega naroda, so najglasnejši in najbolj vseprisotni nihilistični glasovi. Zgodila se je torej tako nenavadna in tako nezaslišana stvar, da je narod, za katerega je rekel nekdanji angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, George Rendell, da je edini zares kulturen in edini zares katoliški narod v Evropi, postal narod, ki se nad njegovim temnim nebom križajo žarometi bojnega nihilizma. To se je zgodilo z narodom, ki si je sam in ki so mu drugi obetali cvetočo kulturno prihodnost.

Kako se je to moglo zgoditi? To se je zgodilo, kot smo že rekli, tako, da se je nad narodom izvršilo veliko zgodovinsko nasilje. Ko pravimo nad narodom, hočemo seveda reči predvsem nad tistim njegovim delom, ki se je zavestno prišteval k njegovi bistveni katoliški kulturi in ki je to kulturo tudi nosil – zase in za druge. To nasilje je bilo najprej fizično in je imelo dva obraza: eden je predstavljal umor dvanajst tisoč vojakov, ki so se za to kulturo bojevali, drugi pa odhod osem tisoč ljudi iz domovine, ki so odhajali ne samo zato, da si rešijo življenje, ampak tudi zato, ker si niso mogli predstavljati, kako bi mogli živeti brez svobode. Tako je v narodovem telesu nastala velika biološka rana, ki je nihče ni zdravil: eni je niso smeli, drugi pa so jo ohranjali živo, tako, da so vsipali vanjo sol sovraštva in obrekovanja.

Važni sta tu dve stvari. Katoliške sile so bile zavestno uničene, strte, odstranjene, izbrisane – in to tiste sile, ki so se za katolištvo čutile odgovorne. V vsaki družbi je namreč nekaj ljudi izbranega ali plemenitega ali aristokratskega duha, ki ne morejo, da ne bi bili to, kar so. In prav ti ljudje so bili uničeni in odstranjeni. Druga stvar pa je bila ta, da so izvajalci genocida nad katoličani dobili sedaj prosto pot. Ne samo da ni bilo nikogar več, ki bi se jim upiral, ampak je vstopila v igro tudi nova ideološka država, ki je videla možnost, da vzpostavi duhovno, kulturno in politično v eno usmerjeno državo predvsem tako, da zatolče vsak spomin na nekdanjo katoliško kulturo.

Zakaj pa so se katoličani tako izpostavili, da se je z njimi zgodilo, kar se jim je zgodilo? Odgovor je ta: preprosto niso mogli drugače; niso mogli, da se ne bi bili izpostavili.

Katolištvo je vedno, pa naj je videz dajal še take možnosti, da so nasprotniki govorili drugače, stalo na strani človeka in njegove normalnosti. Človek je, kot pravi profesor Robert Spaemann, bitje z neko naravo. Človek torej ni karkoli, ampak ima neko naravo. Zato lahko pravimo, da je človek, dokler obstaja v območju te narave, tudi v območju normalnosti. Toda človekova narava in človekova normalnost sta v zgodovini vedno bili, na ta ali na drugi način, napadani. Vedno znova so vstajali [Stran 095] ljudje, ki so hoteli, da bi bil človek nekaj drugega, kot je. To so bili, v oklepaju povedano, napačni ali krivi preroki. Pravi preroki pa so bili tisti, ki so človeka klicali nazaj k njegovi pravi naravi. Toda, kar je za nas tule važno, je to, da je katolištvo človeka pred takimi napadi vedno branilo. To se danes ne ve natanko, ker človek še ni v tisti krizi, ko ne bo dopuščena več nobena utvara in se bo zahtevala resničnost sama. Takrat se bo izkazalo, da je, kljub vsemu nasprotnemu govorjenju, katolištvo stalo za človekom in ga branilo.

Eden izmed napadov na človekovo normalnost je tudi totalitarizem. Totalitarizem ni slučajno fenomen 20. stoletja, saj ni nastal sam in tako rekoč iz nič, ampak je posledica “globoke krize modernega sveta”. A mi se s sicer prezanimivim vprašanjem njegovega izvora tu ne bomo ukvarjali. Ostali bomo pri totalitarizmu kot tipično moderni obliki napada na človeka.

Katoličani so v odporu proti totalitarizmu vedno izstopali. Slovenski zgodovinarji tega še niso opazili, ker še niso dosegli tiste točke notranje svobode, ki bi jim omogočala odprt pogled na bistvene prvine pretekle resničnosti. Znane pa so študije drugod, ki se iztekajo v ta spoznanja. Tako navaja Thomas Fandel v knjigi Vera in nacionalsocializem naslednjo ugotovitev: “Katoliško umevanje vere in Cerkve in nacionalsocialistična zahteva po totalitarnosti sta bila nezdružljiva. Zato je bilo logično, da je tistih nekaj redkih duhovnikov v pokrajini Pfalz – to je bila pokrajina, ki jo je avtor raziskoval – ki so se odločili za nacizem, odšlo iz cerkvene službe ali pa so se sredi klera čutili kot popolni tujci.” Neki drug avtor, Detlef Schmiechen-Ackermann, ki je raziskoval uspešnost nacionalsocializma v delavskih okoljih, je tudi opazil nekaj podobnega: “Verske razlike so bile opazne. Katoliški München je bil skraja zaradi travme sovjetske republike dovzeten za Hitlerja, a se mu je proti letu 1933 vedno bolj odpovedoval. Nasprotno pa je protestantski rdeči Berlin pod gaulajterjem Goebbelsom doživel nesluten dvig nacionalsocializma.”

Od treh totalitarizmov je bil za Slovence nevaren samo komunizem. V nekem tako imenovanem spravnem besedilu, ali s strani LDS ali ZLSD, ne vem več – pa saj so razlike med njimi, če sploh so, zanemarljive – je bilo rečeno, da so med obema vojnama Slovenci kazali dovzetnost za totalitarne vplive. To je ena izmed mnogih izmišljotin. Slovenci nikoli nismo imeli nobenih valenc za fašizem ali za nacizem. Ta dva sta bila vedno nevarna, a samo zunanje. Zelo vabljive pa so bile zanje viže, ki so jih komponirali umetniki s Čebin. Komunizem je imel velike možnosti, da zminira slovensko družbo od znotraj. Slovenski katoličani so to vedeli in so se zato komunizmu uprli. Z vsemi sredstvi, ki so jih imeli na razpolago, z vso dopovedljivostjo, ki so jo premogli, so govorili o tem, kakšno nevarnost pomeni komunizem za človeka in njegovo normalnost.

Tri hiše 1941

Figure 56. Tri hiše 1941 Marija Tršar

Komunizem takrat sicer ni bil več nepopisan list. Takrat se je že bila dogodila Španija: takrat so bile že znane žrtve umetno izzvane ruske in ukrajinske lakote; takrat so že obstajali dokazi, kako posluje boljševiško sodstvo; takrat je tudi že počil mednarodni škandal, ki ga je povzročil pakt med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Toda takrat je bil svet tak, da se za te znake ni menil in da njihovega pomena ni hotel študirati. Zahodni intelektualci, evropski in ameriški, ki so odločali o tem, kaj in kako bo svet mislil, so po besedah Orwella, ki je doživel svoj Damask leta 1937 v Španiji, živeli v zablodi, da so lahko “antifašisti”, ne da bi zato morali biti antitotalitaristi.

Slovenski katoličani pa so se komunizmu morali upreti. Te vloge si niso sami izbrali. Bili so napadeni na terenu, ki je bil njihova domovina, in se niso imeli kam umakniti. Bila je napadena kultura, od katere so živeli in za katero so vedeli, da bo samo od nje mogoče živeti tudi za naprej, in so jo branili. Bili so napadeni tudi sami, v prvotnem pomenu te besede, tako da so jih neoborožene ubijali. Nekaj časa so to prenašali, potem pa, ko to človeško že ni bilo več mogoče, so se uprli.

Da je Evropa spoznala, kaj je komunizem, je trajalo dolgo. Kaj je bilo pred vojno, smo že povedali. Po vojni je prišel na dan Katyn, a ni bil dovolj. Potem sta prišli 1956. Budimpešta [Stran 096] in 1968. Praga, a nista prinesli pravega premika. Potem je v sedemdesetih in osemdesetih letih prišla Poljska z Novo Huto in Gdanskom in poljskim delavstvom, a se Evropa še ni zganila. Ves čas so prihajale tudi knjige: Havel, Sinjavski, Solženicin in stotina drugih – vsaka je bila udarec, a odločilnega se ni posrečilo dati nobeni. In potem, ko se je zamajal komunistični imperij od Prage do Habarovska in se je zrušil njegov simbol, berlinski zid, in se je videlo, da je konec največjega živalskega eksperimenta na ljudeh, kot se je izrazil neki nemški disident, so še mnogi za njim žalovali. Šele ko so sredi devetdesetih let iz Pariza prišle tri knjige: Preteklost neke iluzije, Črna knjiga komunizma in Rdeča knjiga komunizma, sta se, se zdi, končno vdali tudi trdnjavi zahodnega komunizma Italija in Francija predvsem pa številni družboslovni seminarji po evropskih univerzah.

Ko pa sta se morala leta 1942 komunizmu upreti slovenski katoliški kmet in katoliški intelektualec, so papirji temu največjemu podjetju smrti v zgodovini pravzaprav začeli šele rasti. Zato je bil protikomunistični upor slovenskih katoličanov tako tragičen; zato je zaslepljena Evropa tako ravnodušno sprejemala vesti o holocidnem umoru protikomunistične vojske – če se ji je to sploh zdelo vredno zanimanja.

Sicer pa so katoličani Slovenijo vedno reševali. Matija Majar je izdelal prvi in dokončni slovenski politični program. Slomšek je Sloveniji rešil tretjino sedanjega ozemlja in zagotovil slovenstvo za nekaj sto tisoč Slovencev. Krek in Korošec sta Slovence povezala z južnimi Slovani ravno še pravi trenutek, da so si mogli postaviti lastne narodne politične in kulturne institucije. In kaj so naredili komunisti? S svojim “antifašizmom” – svojim pravimo zato, ker so ga potrebovali za svoj revolucionarni projekt, Slovenci kot narod pa posebnega antifašizma nismo potrebovali, ker smo svojo antifašističnost potrdili že prej, ko smo poslali svoje politične predstavnike v londonsko begunsko vlado – zaradi komunističnega antifašizma smo izgubili Trst, Gorico in Celovec. To je saldo komunistične revolucije v Sloveniji. Najbolj ironičen facit tega salda pa pomeni dejstvo, da smo izgubo Korotana plačali z lastno krvjo. A to še ni vse! Ko bo nekoč ugotovljeno, kakšno protinarodno vlogo so morale na ukaz KPS igrati slovenske levičarske stranke v zamejstvu, bo vse dobilo še bolj klavrno in groteskno podobo.

A sedaj bi morali pokazati na nekaj drugega. Sile komunističnega nasledstva so že dale obilo dokazov, da delujejo na način, ki jim jemlje osnovno političnost. Izkazalo se je, da ne mislijo na državo, ampak nase. Ali da mislijo na državo samo toliko, kolikor ni mogoče misliti nase, ne da bi vključevali državo. To jim jemlje atribut političnega in jim podeljuje atribut klike. Taka je njihova osnovna intuicija, njihov osnovni zgodovinski vzgon. To delajo tako dosledno, da to ne more izhajati iz kake odločitve, ampak mora biti to v njihovem tkivu. To pomeni, da komunisti ne morejo, da ne bi tako delali. Komunisti so bili nekoč in so danes katastrofa za slovensko državo.

To je ena reč, druga pa je ta, da sile komunističnega nasledstva razvijajo vedno večjo bojevitost. Ljudje, ki se za te sile vojskujejo s slovenskim jezikom po sobotnih prilogah Dela in drugih medijih, nas ne presenečajo samo z razkazovanjem nesramnosti in nerazuma, ampak nas puščajo tudi z nekim vprašanjem, na katerega lahko le opozorimo, ne da bi mogli nanj odgovoriti. Seveda človek kot član jezikovne skupnosti ne more, da ne bi bil žaljen spričo ogromnih investicij nerazuma, ki se v jezik vlagajo dan za dnem, ne samo v tem, v čemer se umeva kot državljan, ampak tudi v tem, kar je v najbolj osebni in intimni istovetnosti. Važnejše od vsega je vprašanje, ki se glasi takole: Ljudje, ki berejo te reči, ali ljudje, ki berejo samo te reči, kako in kako dolgo bodo ob tem in od tega sploh lahko živeli? In koliko jih bo, ki jim osnovni okus ne bo dovolil, da v takem branju vztrajajo, in bodo pobegnili iz te vrste jezika. In ko se bo jezik do take mere napolnil z nerazumom, kje se bodo dogajali temeljni duhovni, kulturni in politični obredi, od katerih razvit narod živi?

Sinoda, ki ni morda pred vrati, ampak je že tu in med nami, bo morala premisliti tudi možnosti za obnovo katoliške kulture. Pri tem se bo poleg specifičnih energij, s katerimi razpolaga katoliški svet, morala ozreti tudi na misel in njene energije. Na misli kot misli je namreč nekaj, kar je za vsakega od nas in za vse skupaj veliko upanje. Misel se namreč od vseh reči razlikuje po tem, da nastane iz nič. Vsaka stvar ima svoj vzrok, misel pa lahko nastane sama od sebe. Če hočete začeti s čim novim, če hočete odpreti nov medijski center, morate imeti poleg drugega tudi denar. Misel pa ne potrebuje bančnega računa. Misel je nekaj takega, kar lahko nastane od sebe v prostoru človekove svobode. Misel je dokaz, da je človek svoboden. Vsak človek lahko postane nosilec nove misli. Rekli smo, da je v tem veliko upanje. Vsaka nova misel lahko pomeni neko spreobrnjenje, mnogo novih misli pa lahko pomeni spreobrnjenje celega naroda.

Dodaj komentar