Zaveza št. 30 – Dr. Joža Basaj (Janez Arnež)


§

[Stran 072]

V soboto, 6. junija 1998, je bila v Šentjakobu v Rožu, nekdaj najbolj slovenski vasi
na avstrijskem Koroškem, posebna slovesnost. Na župnijskem pokopališču, ki skupaj
s cerkvijo kraljuje nad naseljem, je bil ob 25-letnici smrti dr. Joža Basaja ponovno
blagoslovljen njegov obnovljeni in urejeni grob. Obnovo je izpeljala Nova Slovenska
zaveza ob izdatni pomoči izseljeniškega duhovnika in našega prijatelja Cirila Turka.
Ta je slovesnost tudi vodil.

§

Rojen je bil 5. oktobra 1887 na Suhi pri Predosljah na Gorenjskem. Po maturi na kranjski
gimnaziji je kot Knafljev štipendist odšel na Dunaj, se vpisal na pravno fakulteto
in leta 1913 doktoriral. Kmalu nato je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko in poslan
na vzhodno fronto. Prišel je v rusko ujetništvo. Po koncu vojne je bil v slovenskem
bataljonu jugoslovanske legije in se skozi Sibirijo vrnil domov. V New Yorku smo imeli
priliko, da smo se velikokrat z njim pogovarjali in je rad pripovedoval dogodke iz
univerzitetnega življenja kakor tudi iz let svojega ujetništva v Rusiji. Iz dunajskih
univerzitetnih let se je spomnil profesorja ekonomije Antona Mengerja, enega od oblikovalcev
marginalistične teorije v ekonomski znanosti in njegove “Grenznutzenschaft”. V Rusiji
je doživel komunistično revolucijo in vse strahote, ki jih je prinesla. Čutil pa je
veliko naklonjenost do nekomunistične Rusije, do ruske kulture in ruskega naroda,
in to v tolikšni meri, da je pozneje vsem svojim petim otrokom dal ruska imena.

V Sloveniji je bil skozi petindvajset let (1920-1945) uslužben pri Zadružni zvezi
in bil njen ravnatelj. Poleg poklicnega dela je bil že od svojih dijaških let zelo
aktiven pri katoliških organizacijah, tako pri Orlu, Katoliški akciji, Vincencijevi
konferenci itd. Veliko je predaval v okviru raznih katoliških organizacij , posebno
še na zadružnih tečajih. Poročen je bil z Asto Voduškovo, ki pa je umrla že pred pričetkom
druge svetovne vojne in tako je ostal sam z majhnimi otroki. V zadnji svetovni vojni
je izgubil vse tri sinove (Vasja, Volodja, Aljoša); preživeli sta ga le obe hčerki
(Sonja in Tamara).

Ko so Italijani zasedli tisti del Slovenije, ki so ga imenovali Ljubljanska pokrajina,
so dr. Basaja imenovali v Sosvet ali Consulto po italijansko, kot zastopnika delojemalcev.
Za to imenovanje je izvedel šele iz časopisov; nihče ga popreje ni vprašal, ali sprejme
imenovanje ali ne, niti ga niso obvestili o imenovanju, preden so dali poročilo o
sestavi Sosveta časopisju. Ko je zvedel za imenovanje, ga je hotel zavrniti, toda
prijatelji zadružniki so ga prosili, naj tega ne stori, ker bi se znalo zgoditi, da
bi njegov odstop škodil zadružništvu. Ko pa so Italijani začeli streljati talce, je
vseeno poslal odstopno izjavo Grazioliju. Le-ta ga je poklical k sebi in mu jo je
vrnil z besedami: Pri nas tega ni (Da noi questo non esiste), da bi kdo uradno imenovanje
zavrnil. Ta njegov odstopni dopis italijanskemu šefu ljubljanske pokrajinske uprave
je ostal v njegovem stanovanju, ki ga je rdeča oblast zaplenila. Tedaj so torej novi
oblastniki dobili v svoje roke tudi dokaz njegovega prostovoljnega odstopa iz Sosveta;
seveda, ta dokaz jih očividno sploh ni zanimal.

V politiki ni nikdar nastopal in tudi ni želel imeti kakršnekoli vloge v političnem
življenju. Zato se je branil prevzeti predsedstvo Narodnega odbora za Slovenijo, čeprav
sta ga prof. Mirko Bitenc in dr. Albin Šmajd pregovarjala, naj pristane, ker želijo
imeti nepolitičnega človeka za predsednika. Ko sta mu razložila, da se je več možnih
kandidatov za predsedstvo bodisi odselilo ali pa se skrivajo pred Nemci, in če sprejme
predsedstvo, mu ne bo treba hoditi na nočne sestanke, je 26. decembra 1944 le pristal
in prevzel predsedstvo. Zadnji vojni meseci, od aprila do konca junija 1945, so mu
prinesli resnično kritično življenjsko obdobje, polno napetosti, negotovosti in žalosti.

Ob koncu vojne je iz Ljubljane bežal sam, in to peš, ker se ni pridružil tistim članom
narodnega odbora, ki so se odpeljali z avtomobili. Sam popisuje svoj odhod takole:
“Nemci niso pustili preko meje. Nisem imel zvez, niti nisem hotel iti v Šentvid prosjačit,
da bi me spustili preko meje, ali pa, da bi me zavrnili. Zato sem zapustil Ljubljano
v nedeljo 6. maja zgodaj zjutraj, in odšel proti Polhovem Gradcu, šel peš na Črni
vrh, kjer sem 7. maja prekoračil mejo in nadaljeval pot skozi Poljansko dolino in
Škofjo Loko v Kranj, vse peš. Ostal sem tam do 9. maja, ko sem šel proti Tržiču istočasno
z domobranci.”

Družina – Mati Asta Vodušek in oče Jože Basaj, spredaj otroci Volodja,
                        Aljoša in Sonja

Figure 46. Družina – Mati Asta Vodušek in oče Jože Basaj, spredaj otroci Volodja,
Aljoša in Sonja

Na Koroškem je živel v taborišču, skupno z ostalimi begunci, dokler ga niso Angleži,
na [Stran 073] pritisk jugoslovanskih komunističnih oblastnikov, zaprli v taborišče Wolfsberg. Tam
je živel več kot leto dni, dokler mu zunanja posredovanja niso omogočila povratka
v civilno taborišče. Dr. Miha Krek je interveniral pri predsedniku vlade Velike Britanije
Clementu Atleeju, pri zunanjem ministru Ernestu Bevinu, pri kardinalih Francisu Josephu
Spellmanu (New York) in Bernardu Griffinu (Westminster) ter pri drugih vplivnih osebnostih.
Te intervencije je dr. Krek omenil v pismu dr. Gregoriju Rožmanu , ki mu ga je pisal
22. maja 1947 iz Rima: “Ameriška Liga katoliških Slovencev se trudi, da Vas dobi tja.
Zavedajo se, da bo težko, a delajo na tem. Ko je bil tu, v Rimu, s kardinalom Griffinom
politični voditelj angleških katoličanov Sir Richard Stokes, sem ga prosil dve stvari:
da osvobodi dr. Basaja in Vas. Oboje si je zapisal in prepričan sem, da bo nekaj storil.”
Prvi odgovor, ki je prišel od Sira R. Stokesa, je bil, da je zadeva precej zamotana.
Kmalu nato pa je prišlo drugo sporočilo z zagotovilom, da ni več nevarnosti izročitve.

Pri Amerikancih je zanj posredoval major Andrej Glušič. Za potrebne osebne podatke
o dr. Basaju se je obrnil na prof. Janeza Severja v pismu iz Salzburga 12. maja 1947:
“Oprostite, da se obračam na vas, akoravno Vas osebno ne poznam, vendar smatram, da
ste v zadevi najbolje poučeni. Nujno namreč rabim biografijo g. dr. Basaja, radi obrambe
pred izročitvijo Titovim oblastem.

Imam popolno zagotovilo, da ena izmed sil, ki mora podpisati izročitveni nalog, tega
ne bo storila, vendar pa mora imeti zato potrebne razloge. Po odklonitvi podpisa s
strani te sile bo dr. Basaj izpuščen iz Wolfsberga.

Ker mi je posebno zadnje leto, radi moje odsotnosti (zapor v Dachauu) le medlejše
poznano, Vas prosim, da mi v tem priskočite na pomoč in po mojem kurirju takoj odgovorite
in pošljete potrebne podatke.

Prosim Vas, da smatrate zadevo za strogo zaupno, ker samo na ta način lahko dr. Basaju
pomagamo.”

V Wolfsbergu je bil dr. Basaj zaprt skupaj s kapetanom fregate Jankom Kregarjem, z
dr. Stankom Kociprom in medicincem Jožetom Kvedrom. Tam je prenašal veliko trpljenje,
ki ga je sam pozneje v osebnih razgovorih omenjal. O mukah taboriščnega življenja
v Wolfsbergu je pisal tudi njegov sojetnik Janko Kregar v pismu prof. Severju 2. maja
1947: “Z g. Jožetom Basajem sva istih misli, namreč, da še nikoli nisva tako živo
spremljevala našega J. Chr. na njegovi ‘Via dolorosa’, kakor ravno sedaj pod temi,
za naju dva na vsak način najbolj usodnimi dnevi. Tudi sv. evangelije, ki smo jih
dobili od ‘YMCA’ iz Švice, izdanje salezijanca Perk-a, drugače globoko razumemo sedaj,
kakor pa popreje. Drugače razumemo sedaj velike može z mnogo trpljenja, ker vemo,
odkod so jim ti zakladi. Nadnaravna moč se črpa pač le v težkem trpljenju.”

[Stran 074]

Bratranci – Spredaj Tamara, Vasja, Aljoša in Sonja Basaj, zadaj Duša,
                        Alenka, Peter, Marko in Breda Oblak

Figure 47. Bratranci – Spredaj Tamara, Vasja, Aljoša in Sonja Basaj, zadaj Duša, Alenka,
Peter, Marko in Breda Oblak

Angleški in tudi jugoslovanski policijski agentje so dr. Basaja parkrat zaslišali.
Ob nekem zaslišanju je bil zaradi obolelosti slabo razpoložen, tudi nervozen in ob
poznejšem premisleku celega zasliševanja se mu je zdelo, da ni povedal tako, kot bi
moral. Zato je sam popisal svoje delovanje v vojni dobi; slovensko pisani tekst so
prijatelji prestavili na angleški jezik in to pisno avtobiografijo posredovali zavezniškim
oblastem.

Ko je dr. Basaj bil v taborišču na Koroškem, je politično delo popolnoma opustil,
ker je politično akcijo vodil dr. Miha Krek, medtem ko se je dr. Basaj umaknil na
karitativno področje. Oba, dr. Basaj in dr. Krek, ki sta kot mladeniča doživela konec
Avstroogrske monarhije in nastanek Jugoslavije, sta bila na to novo državo prav močno
navezana in to morda bolj čustveno kot racionalno, da sta postala skoraj vznemirjena,
če je kdo začel zagovarjati samostojno slovensko državo. Hudo jima je pa bilo, ko
sta videla, kako je ta država, po njunem mnenju najboljša slovenska rešitev, postala
komunistična. In prav ta jugoslovanska, sedaj komunistična, oblast je prinesla najhujše
preganjanje Jugoslaviji vdanim Slovencem. Seveda v teh pogledih nista bila kaki izjemi;
prav enako so nastopali njuni vrstniki, kot dr. Alojzij Kuhar, Ivan Avsenek, dr. Valentin
Kalan, dr. Ludvik Puš, prof. Vinko Lipovec in še mnogi drugi.

Rev. Vital Vodušek, župnik slovenske župnije Jezusovega Rojstva v San Franciscu, je
bil dr. Basajev svak. V koroško taborišče mu je poslal afidavit (to je garancijsko
pismo, da bo poskrbel za njegovo vzdrževanje) in tako je dr. Basaj že 1949. leta dobil
dovoljenje za naselitev v Združenih državah na podlagi ameriškega begunskega zakona
iz l. 1948. Ko je 15. maja 1949 pristal v New Yorku, ga je sprejel pater Bernard Ambrožič,
OFM, ki je tedaj vodil delo za slovensko vseljevanje v ZDA. Bil je dejanski organizator
Lige in je zastopal slovenske interese pri vseameriški katoliški karitativni organizaciji
NCWC (National Catholic Welfare Conference). Z dr. Basajem sta bila stara znanca,
oba sta bila v vodstvu nekdanje orlovske organizacije. Ko sta se zopet znašla skupaj
v New Yorku, sta se sporazumela v tem, da bi bilo prav, če bi dr. Basaj ostal v New
Yorku in pomagal pri delu za naseljevanje slovenskih beguncev. Namesto da bi šel k
svojemu svaku v San Francisco, je dr. Basaj ostal v New Yorku in postal je tajnik
Lige katoliških slovenskih Amerikancev.

Prof. Janezu Severju je v pismu iz New Yorka, datiranem s 4. junijem 1949, omenil,
kako se je odločil ostati v New Yorku: “Dolgo se nisem nič oglasil, kajne? Toda pomisli,
da sem iz tristaške, vas Tristach na vzhodnemTirolskem, samote prišel v ta-le Babilon
življenja, prometa, jezikov, plemen itd. in kar komaj vem, kje se drži glava. Pa še
mojo turo, ki bi me morala peljati k svaku Vitalu v San Francisco na Tihi ocean ‘ribce
lovit, pomaranče jest’, so mi čisto spremenili, ko so me tu zadržali. Pa mora že tako
biti prav: božja Previdnost mi ne da, da bi se polenil, zamočviril. Vedno mi pošilja
toliko vetrov in me toliko biča, da moram neprestano gibati in se ne osmradim. Malo
boš zavihal nos pri tej primeri, pa bo držala. Jaz bi bil prav lahko rekel 15/5 (15.
maja) patru B., da potujem naprej k svaku, in vem, da bi mi bilo tam lepo, lahko,
prijetno, kot mi še ni bilo od maja 45, ko sem bežal. Pa sem se brez ugovora uklonil
pozivu [Stran 075] g. patra B. in šel z njim. Vem, da je tako bolje za-me, ker bom res nekaj delal za-se
in s tem za skupnost.”

Aljoša Basaj 1929–1945

Figure 48. Aljoša Basaj 1929–1945

Šentjakob v Rožu 6. junija 1998 – Ob obnovljenem grobu dr. Jože Basaja
                        člani NSZ in drugi prijatelji

Figure 49. Šentjakob v Rožu 6. junija 1998 – Ob obnovljenem grobu dr. Jože Basaja
člani NSZ in drugi prijatelji

Pater Ambrožič je sprva vodil pisarniško delo za slovenske begunce kar na koru slovenske
cerkve sv. Cirila. Prvi begunci, ki so prišli v New York, so spali na odru v dvorani
pod cerkvijo. Potreba primernejših pisarniških prostorov in nekaj sob za novodošle
Slovence je nagnila patra Ambrožiča, da je iskal in končno tudi našel in kupil hišo
za Ligo v mestu New York. Lokacija Ligine hiše je bila odlična, deset blokov severno
od slovenske cerkve sv. Cirila. Hiša je bila na naslovu: 238 East 19th Street, med
drugo in tretjo avenijo.

Pisarniškega dela je bilo v tistih povojnih letih veliko. Povrhu pa je Liga skrbela
tudi za pošiljanje hranilnih in oblačilnih paketov v Slovenijo. Pater Ambrožič in
dr. Basaj sta premišljevala, kako najti ime odpošiljatelja, ki bi bilo manj izzivalno
kot bi bila LIGA KSA. Pater Ambrožič je imel velik smisel za besedne kombinacije in
je hitro prišel s predlogom, ki je tudi obveljal. Tretja avenija se po angleško piše
Third Ave in če to preberemo vzvratno, dobimo ime Eva Driht. In tako je dr. Basaj
skoraj dve destletji pod imenom Mrs. (=Gospa) Eva Driht pošiljal pisma in pakete v
Slovenijo in od tam dobival nešteto prošenj in odgovorov.

Dr. Basaj je, ko je delal pri Ligi v New Yorku, vneto širil med izseljenci slovenski
tisk. In to ne samo tistega, ki je izhajal v ZDA, ampak tudi tistega, ki je prihajal
iz drugih delov slovenske diaspore. Posebno se je zavzel za publikacije Celovške Mohorjeve
družbe in za Koledarje-Zbornike Svobodne Slovenije. In pri tem delu je imel kar lep
uspeh. Ni pa, na žalost, prišel do prepričanja o potrebi pisanja svojih spominov.
Vsi bi radi videli in brali njegovo pisno pričevanje o vojni in povojni kritični dobi
slovenske zgodovine. Tudi drugi njegovi sovrstniki so se temu izognili (dr. Krek,
dr. Kuhar, I. Avsenek). Ruda Jurčec je prišel v svojih spominih do vojne dobe. Dr.
Ludvik Puš pa je v treh delih napisal svojo osebno zgodbo, medtem ko je dr. Ciril
Žebot v svojih zgodovinskih razmišljanjih skušal zajeti razna gibanja, taka, pri katerih
je sam sodeloval, ali pa tudi druga, ki jih je spremljal z deljeno simpatijo.

Dr. Basaj je bil resnično skromen, bolje rečeno, asketski človek. Sam se je oskrboval
in si gospodinjil. Potem pa, ko je zapadel Alzheimerjevi bolezni, ni mogel več skrbeti
zase, temveč je potreboval posebno skrb in nego. Zgodilo se je celo, da se je zgubil
v mestu in ni znal več priti domov. Ko je nekoč tako blodil po New Yorku, so ga napadli
zlikovci in nekaj tednov je moral ostati v bolnici, da se je pozdravil od poškodb,
ki jih je dobil ob napadu. Njegovi prijatelji so tedaj sklenili, da mu je treba oskrbeti
mesto v kakem starostnem domu. Mirko Javornik, njegov svak, ga je 8. avgusta 1970
peljal na Koroško v Št. Jakob, kjer je svoja zadnja leta preživel v oskrbi šolskih
sester. Tam je tudi 3. junija 1973 umrl.

Date: 2010